SEPTEMBER 2011
20 let Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez Bliža se 20. obletnica ustanovitve Olimpijskega komiteja Slovenije in pogled nazaj je gotovo zelo pester. V kratkih besedah zajeti vse najpomembnejše dogodke prehojene poti ni enostavno, vedno obstaja možnost, da se kaj spregleda ali premalo poudari, posebej še, ker se OKS kot krovna organizacija civilne športne srenje pri nas dejansko ukvarja z zelo številnimi področji. Morda je še najlaže našteti največje tekmovalne dosežke vrhunskega športa, saj nam hierarhija doseženih medalj in drugih odličnih uvrstitev na največjih mednarodnih športnih tekmovanjih ponuja najbolj pošteno vrednotenje doseženega. Na drugih področjih je stanje morda malo bolj kompleksno, saj 'zmanjka' odmevnih dogodkov, uspešno delo pa se pokaže ob ocenjevanju dejavnosti, ki jih je treba vrednotiti skozi daljše časovno obdobje. Nastopi na olimpijskih igrah so gotovo vrhunec športnega udejstvovanja za športnike in njihove spremljevalce v najširšem pomenu besede in OKS je po sami definiciji tista organizacija, ki je dolžna poskrbeti za to, da to svoje poslanstvo opravi na najvišji mogoči ravni. Neskromno si upam zatrditi, da smo to nalogo v preteklosti zelo dobro opravljali, pri tem pa je bistvenega pomena zgledno sodelovanje z nacionalnimi športnimi zvezami ter s številnimi vladnimi, nevladnimi in strokovnimi institucijami. Glede športnih dosežkov se nimamo česa sramovati, nasprotno, če bi upoštevali medalje, dosežene na število prebivalcev, bi se uvrstili v sam svetovni vrh, in to tako v poletnih kot tudi v zimskih športih. Živo se spominjam prvih doseženih olimpijskih medalj na jezeru Banoles blizu Barcelone, leta 1992, s katerimi so naši veslači naznanili pohod v najuspešnejše obdobje svojega delovanja. Pa doseženih srebrnih medaljah Brigite Bukovec in Andraža Vehovarja v Atlanti in seveda najuspešnejšega dne našega olimpizma, ko so 23. septembra 2000 v Sydneyju Iztok Čop, Luka Špik in Rajmond Debevec istega dne osvojili dve olimpijski zlati medalji hkrati. Nadaljevanje v Atenah in Pekingu je bilo po številu osvojenih medalj še uspešnejše in le želimo si lahko, da bi na ta način nadaljevali tudi v prihodnje. Seveda ne gre zanemariti odličnih dosežkov
v zimskih športih, saj so naši smučarji že v Lillehamerju začrtali uspešno pot proti odličjem, ta pa je dosegla vrh prav v Vancouvru in s tem potrdila zelo kakovostno delo tudi na tem področju našega vrhunskega športa. Sprašujem se, koliko je k temu prispeval OKS, kje pa so bile morda storjene napake, zaradi katerih smo včasih tudi sklonjenih glav zapuščali športna prizorišča. Zdi se mi, da sta bili pri tem bistveni dve usmeritvi. Ključna se mi zdi odločitev, da se OKS ZŠZ ne postavlja nad svoje članice, pač pa jim omogoča čim bolj avtonomno in kakovostno delovanje, tudi kar se zagotavljanja materialnih sredstev tiče. Najlepši primer tega je gotovo delovanje Fundacije za financiranje športnih organizacij in Strokovnega sveta za šport pri Vladi RS. Prav tako pa je bila po mojem mnenju posrečena tudi odločitev o ustanovitvi krovne športne organizacije pri nas. Po združitvi med Športno zvezo Slovenije in Olimpijskim komitejem Slovenije leta 1994 je namreč nova asociacija znala uresničiti poslanstvo, ki ga je sprejela s tem. V razpravah pred združitvijo smo preučili različne modele, ki so se uveljavili v nekaterih drugih, z nami primerljivih državah, in ugotovili, da bo Sloveniji le v prid, če bomo združili moči, saj lahko le tak način zagotavlja optimalno organiziranost in prepreči nepotrebno podvajanje administrativnih opravil. Izdelana so bila nova, dopolnjena pravila, v katerih so bile poudarjene naloge, ki so bile do tedaj razdeljene med obe organizaciji. Nova krovna organizacija je s tem pridobila člane med lokalnimi športnimi organizacijami, večja pozornost pa je bila namenjena tudi vsebinskim zasnovam dela, ki niso povezane le z vrhunskim športom oziroma olimpijskimi zadevami. Od takrat naprej Olimpijski komite Slovenije-Združenje športnih zvez dejansko predstavlja civilno športno srenjo, to pa se odraža tudi v naši zakonodajni ureditvi, prav tako pa je temu podrejen način dela krovne organizacije. Ob jubileju se, jasno, samo po sebi postavlja vprašanje, kako naprej. Odgovor je seveda lahko zelo kompleksen, v bistvu pa je povsem preprost. Enostavno ugotoviti moramo, kje smo bili zares uspešni, in nadaljevati s tistimi vzvodi, ki so nas do tja pripeljali, in
02
03
POGLED V LONDON
ZIMSKE OLIMPIJSKE MLADINSKE IGRE
se na drugi strani kritično soočiti z neuspehi, jih analizirati in najti prave odgovore na izzive, ki jih porajajo. Po mojem trdnem prepričanju smo to sposobni narediti skupaj, in sicer tako z vsemi članicami in s celotno njihovo organiziranostjo navznoter, pa seveda s sodelovanjem z drugimi vladnimi, strokovnimi in gospodarskimi institucijami. Dobro medsebojno sodelovanje je za majhno Slovenijo usodnega pomena, in če bomo to strateško usmeritev lahko nadaljevali tudi v prihodnje, potem se za našo športno prihodnost sploh ni bati. Res pa je, da to pogosto še zdaleč ni enostavno, saj zahteva pripravljenost in zrelost vseh subjektov, ki jih združuje skupni cilj – resnično postati športen narod v vseh pogledih tega poimenovanja. Tone Jagodic
Franci Petek je bil na olimpijskih igrah v Albertvillu prvi nosilec zastave v samostojni Sloveniji. ( Foto: Aleš Fevžer)
06-07
VRHUNSKI ŠPORTNIKI IN ŠOLA VARNE VOŽNJE FOTOREPORTAŽA OKS - ZŠZ