XVIII/4 NOV/DEC 2017 / JAN 2018
XVIII/4 NOV/DEC2017 / JAN2018
NI
ISTO
BITI
DUHOVEN
IN
BITI
POBOŽEN
Zadnje dni veliko razmišljam o tem. Med »biti pobožen« in »biti duhoven« je velika razlika. Torej, razlika je med »biti pobožen« in »biti pobožen in duhoven«. Če je nekdo pobožen, to še ne pomeni, da je tudi duhoven. O čem govorim? V svoji bližini sem imel pobožne ljudi. Celo zelo pobožne ljudi. Razmišljal sem o njih. Molijo. »Hodijo v cerkev«, kot rečemo temu. Pogosto govorijo o verskih temah. Prepevajo duhovne pesmi. Pogosto so na duhovnih obnovah in romanjih. Med njimi sem srečal takšne, od katerih žari dobrota in ljubezen. Preprosti so. Dobronamerni. Pozitivni. Odprti. Velikodušni. Odprtega srca za druge. Prepoznajo priložnost, kadar lahko pomagajo. Ne pritožujejo se in ne objokujejo svoje usode. Ne ukvarjajo se z drugimi. Še manj z njihovimi grehi. Ti ljudje so sveti. Resnično so duhovni. Srečati takšne ljudi je privilegij. Bogastvo. Osvežitev. Počitnice! Torej, med pobožnimi sem srečal tudi take, ki so samo pobožni. Tudi oni molijo. Hodijo v cerkev. Radi govorijo o duhovnih temah. Še posebej radi govorijo o hudiču in zlu, obsedenostih, ozdravljenjih. Uživajo v »branjenju vere«. Zelo so aktivni. Vse to je super. Problem pa nastane, ko gre za konkretno življenje. Zelo pogosto imajo probleme v odnosih z drugimi. Neredko so obsedeni s poslanstvom drugega spreobrniti, spremeniti njegovo prepričanje, soditi o njegovih dejanjih. Težko sprejemajo druge. So negativni. Enostavno in hitro se zgražajo nad tujim grehom. Strogi so. Da se razumemo, niso taki zato, ker so pobožni. To je zaradi tega, ker njihova pobožnost ni preobrazila njihovega duha. Oziroma, ker se še vedno niso spreobrnili. Spreobrnjen človek je tisti, katerega bitje Sveti Duh prežema do te mere, da je njegovo življenje izpolnjeno