Pavčkove vitice 2016: Nekje by OŠ Toneta Pavčka

OSNOVNA PAV Č K O V E VITICE

ŠOLA TONETA PAVČKA 2016

Pavčkove vitice 2016: Nekje ... Uredila: Mojca Žefran Izdala in založila: Osnovna šola Toneta Pavčka Za založnika odgovarja: Danijel Brezovar Uredniški pregled: Staša Hočevar Zajc in Mojca Lužar Jezikovni pregled: Barbara Fortuna in Barbara Goršič Ilustracije: Mia Oberč, 7. razred Oblikovanje: Klemen Kramar Tisk: ARTPRO fotografija oblikovanje tisk d.o.o., 500 izvodov Mirna Peč, oktober 2016

Zbornik smo izdali s pomočjo Občine Mirna Peč.

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-194 NEKJE --- : Pavčkove vitice 2016 / [uredila Mojca Žefran ; ilustracije Mia Oberč]. - Mirna Peč : Osnovna šola Toneta Pavčka, 2016 ISBN 978-961-94101-0-3 1. Žefran, Mojca, 1969286801152

OSNOVNA PAV Č K O V E VITICE

ŠOLA TONETA PAVČKA 2016

NEKJE ... Na drugem natečaju Pavčkovih vitic, ki je utrdil naše prepričanje, da smo na pravi poti, je bila vodilna misel ljubezen, zajeta v Pavčkovi pesmi Nekaj je v zraku. Nekako logično se nam je zdelo, da za tretji natečaj Pavčkovih vitic izberemo Pavčkovo pesem, ki bo na nek način nadaljevala zgodbo o ljubezni. Izbrali smo pesem Moj rojstni kraj, ki govori o posebni vrsti ljubezni, ki ni povezana samo s krajem, kjer se je rodil, ampak tudi s pokrajino, Dolenjsko, ki ji je vse življenje pripadal, in Slovenijo, ki jo je kot pesnik, intelektualec in pokončen mož soustvarjal. Ljubezen do domovine je izražena v dosti njegovih pesmih, ki so hvalnica zemlji, trti, trdemu delu in trdnim ljudem, a hkrati tudi v veliko pesmih kot grenkoba in skrb. Z izborom pesmi Moj rojstni kraj smo želeli, da mladi pesniki začutijo moč pesniškega izražanja in skušajo na svoj izviren način zapisati svoja čustva do domačega kraja, do domovine. Veseli smo, da se je na natečaj odzvalo veliko mladih ustvarjalcev. Komisija, ki je pregledovala prispele pesmi, je izmed vseh izbrala devet nagrajencev, kot to določajo pravila razpisa. Prispela dela so kakovostna in veseli smo, da mentorji spodbujajo svoje učence k čim kakovostnejšemu ustvarjanju. Zahvaljujemo se vsem mentoricam in mentorjem za spodbujanje mladih ustvarjalcev in poslane pesmi ter ravnateljem sodelujočih šol, da so omogočili udeležbo učencev na zaključni prireditvi. Posebna zahvala velja komisiji v sestavi Klavdija Kotar, Mojca Žefran in Milan Markelj, ki so pregledali obsežno gradivo razpisa in izbrali nagrajence. Zahvaljujemo se tudi Mojci Žefran za vodenje projekta in Klemenu Kramarju za oblikovanje zbornika. Odziv na tretji natečaj Pavčkovih vitic kaže, da je natečaj med mentorji in učenci dobro sprejet in zdi se, da bo prerasel v tradicionalni pesniški natečaj, kot smo si želeli od vsega začetka. V pripravi je že četrti natečaj Pavčkovih vitic, ki ga bomo objavili marca 2017. Ravnatelj Danijel Brezovar

»Nekje na Dolenjskem so kraji, kjer dosti je trnja in dosti rož, a zemlja je žena, ki že s smehljaji vžge srca najtrdnejših mož. Tam pesmi so pisana polja, verzi samotne ozke poti … Tam žita, do prsi visoka, vsako poletje šume … Nekje na Dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja … Tam so meseci sami maji, tam sem nekoč bil doma.« To so verzi pesnika Toneta Pavčka, ki so na letošnjem literarnem natečaju mladim pesnicam in pesnikom kot smerokaz kazali pot v njihovem ustvarjalnem pesnjenju. V svojih delih so poglobljeno razmišljali o domačem kraju, o domovini in njenih lepotah ter o ljubezni do doma. V pesmih se mladi ustvarjalci sprašujejo, kje je njihov dom, in v isti sapi že sami odgovarjajo: »Tam, kjer ptice čivkajo, tam, kjer drevesa se rahlo zibajo, tam, kjer veter nežno pihlja, tam, kjer sonce gre zvečer spat za hrib, tam sem doma.« In ugotavljajo: »Rojstni kraj je kraj, kjer se rodiš, kjer odraščaš in kjer živiš.« Ljubezen in spoštovanje do domačega kraja je čutiti v skorajda vsaki njihovi pesmi: »Rad imam domačo vas, kjer domačinov pridne roke varujejo vse otroke, nas učijo, da vrednote – dom, družina, domovina – vrednejše so kot zlatnina.« V njihovih verzih je moč zaznati tudi hvalnico domovini: »Domovina je kot dobra mati, ki velja jo globoko spoštovati, domovina – to je dom, kjer živiš, kjer si varen, kjer se ničesar ne bojiš, kjer jočeš, ko ti je hudo, kjer se smejiš, ko ti je lepo. Moja domovina, kjer koli po svetu bom hodila, le tebe vedno v srcu bom nosila.« Spet drugi pravijo: »Slovenija je prelepa dežela, da živim v njej, sem neizmerno vesela. Naj Slovenija po lepoti še v prihodnosti slovi, da jo bomo še naprej občudovali vsi.« In še bi lahko nizali njihove verze. A bodi dovolj, le za pokušino, da v vas prebudimo radovednost. Pred vami je zbornik, ki vas vabi k branju. Tudi letošnji odziv na natečaj je bil izjemen. Sodelovalo je 160 učenk in učencev iz 15 osnovnih šol z območja Dolenjske, Bele krajine in Posavja. V zborniku se predstavljajo s 182 pesmimi. Vsi mladi literarni ustvarjalci so pokazali in dokazali, da ljubijo poezijo. Strokovna ocenjevalna komisija je imela težko in zahtevno nalogo. Kriteriji pri izbiri najboljših treh pesmi iz vsake kategorije so bili izvirnost, jezikovna bogatost, slogovna in oblikovna dodelanost ter metaforičnost prispelih literarnih del. V zborniku so objavljene vse pesmi, ki so prispele na natečaj, kajti vse si zaslužijo, da jih preberemo in beremo. Tone Pavček je nekoč dejal: »Biti pesnik ni poklic, je poklicanost … Recepta, kako napisati dobro pesem, ni. To je božji dar. V pravem trenutku te obide pravi navdih. Moraš vztrajati. Prava pesem se ti prikaže.« Mladi avtorji bi se zagotovo strinjali z njim. Pesmi ne moreš napisati na ukaz ali na željo. Pesem se rodi. V imenu strokovne ocenjevalne komisije Mojca Žefran

NAGRAJENCI NATEÄ&#x152;AJA

NAGRAJENCI V 1. TRIADI SO: Nika Povše, 3. razred OŠ Bršljin (mentorica: Andreja Barbič) Ta m s e m d o m a Tam sem doma, kjer vsak nekaj velja, kjer imamo se lepo, nam je pri srcu vedno toplo. Iz kuhinje slastno diši, saj radi dobro jemo vsi. Lepše družine na svetu ni, takšno lahko si vsak le želi. Ob vikendih imamo čas, da se smejemo na ves glas. Ko praznujemo rojstni dan, je posebno sladek dan. Na balkonu nam dobro dé, tam zorijo jagode, rožice lepo cveto, saj vedno je toplo, svetlo. Na koncu vam še to povem, povem vsem ljudem: »Mojega doma ne dam, ker preveč ga rada imam!«

Tai Fornezzi Rezelj, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Tatjana Kupljenik) Dolenja vas V Dolenji vasi se veliko besed kvasi. V Dolenji vasi živim, ker tu dobim vse, kar si želim. V Dolenji vasi se vsa vas zbudi, ko petelin sosedov naredi kikiriki in sosed sosedu na oknu dobro jutro zaželi. V Dolenji vasi mi je zelo lepo. Zares lepo. A če bi kdaj se kam odselil, bi mi bilo zares, zares hudo. 8

Manca Nose, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Tatjana Kupljenik) Moj rojstni kraj Tam, kjer ptice čivkajo, tam, kjer drevesa se rahlo zibajo, tam, kjer veter nežno pihlja, tam, kjer sonce zvečer gre spat za hrib, tam sem doma. Tam sedim na vrtni ograji in veter mi razpihuje lase, v lepi poletni obleki pišem to pesem in veselo je moje srce.

NAGRAJENCI V 2. TRIADI SO: Nina Kukec, 6. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Spomini na rojstni kraj Nekje, tam daleč, je tista dolina, kamor me spomini neso, kjer preživela sem mladost, kjer mi je bilo vedno lepo. Spomnim se igrišča ob našem majhnem gozdičku, pa veselja na kozolcu in mojega skrivnega kotička. Spomnim se celo mravljišča na vrtu zraven hiše. Sedaj je vse drugače. Ni več gugalnice ne igrišča in ni več vrta ne mravljišča, ni več gozdička in mojega malega kotička. Zaradi tovarne blizu hiše pogled do naših Nebes nasmeha na obraz mi več ne riše.

Damjana Lamovšek, 6. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Moj rojstni kraj Sredi gričev mala vasica stoji, kot zvezde na nebu sredi trt žari. Ljudje kot mravlje beže, od zore do mraka za delom hite. Ob prazniku vsakem se delo ustavi, k počitku, zabavi stare in mlade privabi. 10

V rodnem tem kraju, kjer sreča prebiva, tudi meni čas hitro beži, in kamor me pot bo v življenju vodila, srce doma bom za vedno pustila.

Samo Brudar, 6. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Moj rojstni kraj Nekje na Dolenjskem je Jablan, vasica prijaznih in toplih ljudi. S sosedi se družimo vsak dan. Narava, igra in delo nas krepijo. Kraj obdajajo griči, hribi, doline, z mamico obujam tu njene spomine. Vesel sem, da tu je moj dom, kjer vedno srečen bom. Rad tekam, kolesarim po gričih, dolinah, se vzpenjam z lahkoto po strmih vzpetinah. Na Golobinjeku občudujem razgled, na Mirnopeško dolino čudovit je pogled. Temenica prelepa nas varno obkroža, svežina nas njena poboža. Kmetje na njivah so pridnih rok, ponosni na delo svojih otrok. Sejejo, okopavajo ter žanjejo žito, poleti bo urno šlo skozi sito. Nekje na Dolenjskem je vasica Jablan, pridi in si jo oglej! Odidi po domovini naši dalje in še drugim vsem zanjo povej!

NAGRAJENCI V 3. TRIADI SO: Gašper Gole, 7. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Hvalnica rojstnemu kraju Rad imam domačo vas, kjer sred plodne te ravnine, kakor vitez iz davnine, dviga se mogočni zvon. Grički spletli so obroč, iz njih se dviga ljudska moč: kmetje njive so orali, vinogradniki pa grozdje brali. Domačinov pridne roke varujejo vse otroke, nas učijo, da vrednote – dom, družina, domovina, vrednejše so kot zlatnina.

Lucija Konda, 7. razred OŠ Stari trg ob Kolpi (mentorica: Marija Volf) Moja domovina Domovina je kot dobra mati, ki velja jo globoko spoštovati. Domovina je kot pravi brat, ki imaš ga srčno rad. Domovina – to je dom, kjer živiš, kjer si varen, kjer po poljih metulje loviš, kjer v sinje nebo strmiš, kjer se ničesar ne bojiš, kjer jočeš, ko ti je hudo, kjer se smejiš, ko ti je lepo. Moja domovina, letos slaviš.

Še na mnoga leta ti želim in se s tabo radostim. Kjerkoli po svetu bom hodila, le tebe vedno v srcu bom nosila.

Liza Curk, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Domovina Lepa je, a je ne znamo ceniti, bistra je, a ne znamo od nje se učiti, kaže nam, a ji ne znamo slediti, močna je, a je ne znamo krepiti, daje nam, a se ji ne znamo zahvaliti, sveta je, a ne znamo zanjo moliti, naša je, a je ne znamo ljubiti Mar moramo vedno kaj izgubiti, da znamo ceniti, ljubiti.

1. TRIADA

Lana Babnik Zagorc, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Moje srce, moje mesto Moja domovina je Slovenija, pokrita s travniki, z gorami in vodami. V Novem mestu rodila sem se in tam veliko zgodilo se je. Staro je že 650 let, a jaz sem šele pred osmimi leti prišla na ta svet. Posebnosti njegove po svetu trosim, ljudi njegove v srcu nosim. Dobrota, spoštovanje in srce, doma so tu nekje. Ljudje se radi imamo in pogosto klepetamo. Govorimo o vsakdanjih stvareh, včasih o pomembnih, včasih pa o nepomembnih rečeh. In tudi, če bi kdaj se preselila, Novo mesto vedno v srcu bi nosila.

Monika Bitežnik, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Vr a t a v m e s t o Novo mesto je lepo mesto. Tam čebele brenčijo in metulji letijo. Reka Krka mesto obdaja, vije se sem, vije se tja, obkroža vse, kar se v mestu nahaja. Polja so zlata, travniki polni rož, odpri mi ta vrata, da me tja povabil boš.

Neža Činkole, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Novo mesto za vedno V Novem mestu rodila sem se, tu od takrat veliko zgodilo se je. 16

Imamo veliko ustanov, iz njih se vesela vračam domov. Novo mesto dom je prijaznih ljudi, imamo se radi, tako se vsaj zdi. Mesto eno reko ima, ob njej se vsak sproščeno smehlja. Prelep labod iz reke glavo steguje, deček na bregu ga z užitkom opazuje. Deček je z Brega doma, nad Bregom še vedo stara bukev plapola. Novo mesto rada imam, saj v reki Krki lahko čofotam. Nikoli ne bi šla drugam, saj svojo družino in mesto rada imam.

Pika Krevs Rupena, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Moj raj Moj kraj je tolovaj. Morje in reke, mostovi in vasi, vse tukaj tiči. Urejeni mostovi in lepih rek valovi. Ta kraj res je raj, za to skrbi veliko ljudi. Za vogalom kakšna trgovina preži s polno prekrasnimi spominki. Včasih je tukaj toplo, včasih mrzlo, včasih težko in grdo, a vseeno lepo. Naše Novo mesto je kraljestvo. Je kot pravljica, kot mavrica. Lepo je tako, da je res hudo. Tukaj polno je ljudi, obrti, stvari in znamenitosti. Tukaj reka Krka smrka v okljuku sem ter tja. Breg pa je kar povprek. Knjižnica Jarčeva s knjigami je vsa napolnjena. Tam v Rotovžu vsak dan prebiva naš župan, ki ga rada imam. Tudi tu, pri nas, se kdaj zasliši zvon za praznike in posebne dni, da se sliši in doni na vse strani. Zvon kliče nas ljudi, triri, triri, pridite vsi! 17

Tim Radovičevič, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Rojstni kraj Rojstni kraj ima vsak, pa tudi če ni super junak. Zvezde prekrijejo zvezdno nebo, noč se začenja, dan gre v slovo. Na gričih šopirijo se gozdovi zeleni, na gričih res lepo je, tudi meni! Zanimivosti mesto je polno, da je to že kar svetovno. Ljudje tu zabavni so zelo, včasih pa se tudi kam drugam preselijo. Rad v tem mestu živim, vsak dan naravo pogledat hitim.

Laura Plut, 3. razred OŠ Metlika PŠ Suhor (mentorica: Erika Horvat) Kraj, kjer živim Tam blizu Metlike pod Gorjanci Dragomlja vas stoji. Tam njiv in travnikov je veliko, vse obdelano je v piko. Tam veliko vina je in sadja, zelenjave kup in cvetja. Rožice lepo cvetijo, ptički pa ves dan žvrgolijo. V Dragomlji vasi je lepo, v njej se vsi zabavajo. Tukaj jaz sem srečna, tukaj sem doma.

Nika Duh, 2. razred OŠ Šmarjeta (mentorica: Tea Tavčar) Hrib Na hribčku hišica stoji, tam družina Duh živi. Tu z babi in dedijem živimo, skupaj imamo se fino. 18

Med sabo si vsi pomagamo, ob vikendih pa tudi kaj spečemo. Imamo tudi majhno njivico, kjer posadimo kakšno zelenjavico. Iz hiše gledam na Gorjance, prav tako tudi na avtoceste. V dolini se vije reka, imenuje se Krka. V naši vasi ni rib, saj imenuje se Hrib!

Žana Jerele, 2. razred OŠ Šmarjeta (mentorica: Tea Tavčar) Vinica Ob robu moja hiša stoji, za njo pa vas Vinica stoji. Zraven majhna hiška stoji, v njej otroci uživamo vsi. Ko pridete na Vinico, se začel bo pravi direndaj. Tam živijo vsi, ki so vsak dan nasmejani. Tam tudi rožice cveto, na drugem hribčku pa ptički pojo. Konjički na tej lepi Vinici uživajo lahko. Vas Vinica najboljša vas na svetu je, ta naša lepa Vinica.

Živa Novak, 2. razred OŠ Šmarjeta (mentorica: Tea Tavčar) Radovlja Moj dom je kraj, kjer sem doma, imenuje se Radovlja, ki leži ob potoku Radulja. Vasico obdajata dva vrhova, Vinji Vrh in Koglo sta ta. Zjutraj me prebudijo topli sončni žarki, ki posijejo na okno moje sobe. Če v vročini želim se ohladiti, odpravim se v Klevevž. Polno drevja, vodni izvir in slapovi, čudovita je narava. 19

Kadar želim postati ptica, na sosednji hrib grem, kjer vinograd mojega je dedka in tam v dolini je moja hiša. Rada imam svoj rojstni kraj, čeprav je majhen, je kot iz sanj.

Tibor Marn, 3. razred OŠ Trebnje (mentorica: Andreja Koščak) Tr e b n j e Moj dom je v Trebnjem. Tu so stavbe majhne in velike, bogate in revne, prazne in polne življenja. Tu so srca odprta široko, smeh se sliši naokrog. Vsak prav dobro ve, da smo Trebanjci veseli ljudje.

Glorija Zaletelj, 3. razred OŠ Trebnje (mentorica: Stanka Zaletelj) V moji deželi V moji deželi je mir. Mir vsepovsod. Nihče k nam vdrl ne bo, pri nas je prelepo. Ko pride pomlad, češnje cveto. Uležem se v travo in gledam v nebo. V moji deželi je mir. Mir vsepovsod.

Lan Bregač, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Domovina Moja domovina je Mirna Peč. Tam vse mirno je kot mir na peč. Tam vse toplo je kot na peč. Tam Tone Pavček pesmi pisal je, zato vsi so okol’ njegove hiše. Njegov dom je v Šentjurju, kjer ne smrdi po neurju. Tam gre vino skozi zgodovino, kjer se bi moralo voziti z limuzino.

Filip Duh, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Ovčka za goro Ena ovčka za goro smeje se ter ptičke šteje. Za goro zlato pride en deček. Deček ovčko pogleda in reče: »Ovčka se smeje.« Ovca reče: »Me, me, me, smej se še ti, deček, smej se zdaj.« Za goro zlato smejala sta se ovčka in fant.

Tai Fornezzi Rezelj, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Tatjana Kupljenik) Domovina Domovina mi pomeni vse. Domovina je moj nasmeh in tam se je rodil moj prvi uspeh. V domovini živim in se zanjo borim, ker tam dobim, kar si zares želim. V domovini mi je lepo, a če bi se preselili, bi mi bilo zares zelo, zelo hudo. Domovina je moje življenje, moje zorenje in včasih tudi moje trpljenje.

Jakob Fortuna, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Iz roda v rod Iz roda v rod se prenašajo pesmi. Ene so take, ki staršem niso všeč, ene so ljubezenske in ene so grozne. A vse so enake. In v nas. Pisane z ljubeznijo.

Rok Jankelj, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Moja rojstna vas Moja rojstna vas je Šranga. Tam veliko travnikov je. Tam tudi čebele brenčijo, nabirajo med.

Tam veselje živi in se smeji. Drevesa pa rastejo in premišljujejo. Tam čez, čez travnike pa cesta vodi. Po njej pa avti drve.

Rok Jankelj, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Avtocesta Avtocesta iz vasi do mesta pripelje vsakega do mesta. V mestu dobro je bilo, a v vasi še bolje bo.

Lana Kavšek, 1. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Tina Berkopec) Moj dom 1 Malo hiš, majhna vas, veliko kokoši, malo krav. Imamo veliko dela in nikoli nam ga ne zmanjka. Delamo zjutraj in popoldne. Ko mama konča z delom, vzamem mucka, grem z njim na pašnik, se namestim in ga gledam.

Lana Kavšek, 1. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Tina Berkopec) Moj dom 2 Malo hiš, majhna vas, tam veliko kokoši in malo krav. En mucek, ki je osamljen, a imeli smo še Rubi. Ta je šla stran. Znašla se je v gozdu in pojedel jo je volk.

Tea Metelko Klemenčič, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Naša domovina Naša domovina ima vrednoto in srce, krasoto. Obdajajo jo gozdovi in njive in vrtovi ter hiše. Naša domovina ima vse, kot krtova krtina, vse to je naša domovina. V gozdu so drevesa, na vrtu rdeča pesa, na polju je pšenica in blizu lepa ptica. Pa kaj nam mar lepa ptica ali zlata pšenica, ta domovina nam daje krasoto pa tudi vrednoto. V naši domovini je vedno tako lepo, da se kar zazreš, tako, kot je nekoč bilo. 24

Rada imam to našo domovino, saj si včasih tu, včasih pa tam, imaš prijatelje, nikoli nisi sam. Moja domovina je najboljša, ker sem se v njej rodila, pesmi pela in več noči prebila.

Jera Parkelj, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Mirna Peč Mirna Peč je mirna, zato mi je to všeč, ker dom imam zelo rada, nikoli ne grem preč. Tam pesmic je kar celo polje in med se kar cedi, in čebela pridne sorte s cveta na cvet kar naprej brenči.

Ingrid Rupnik, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Tatjana Kupljenik) Mali Kal Živahen je Mali Kal. V njem je veliko ljudi. Pojemo, plešemo in igramo vse dni. Vse naokoli je prav. Malokalanci smo zelo veseli, močni in prijazni. Mi smo dobri ljudje. Mali Kal je zelo lep kraj – tam veter šumi, ptički pojo in rože na oknih in vrtovih cveto.

Leja Srovin, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Mirna Peč Mirna Peč je res sončno zelena. Rada sem v njej. Kadar zebe me, sonce pogreje me. Kadar mi vroče je, veter zapiha le zame.

Leja Srovin, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Moj dom Moj dom je topel. Kot moje srce. Rada sem v njem. Sonce me rado ima. Travnik je toplo zelene barve. Rada poležavam tam.

Lan Štimec, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Tatjana Kupljenik) Moja vas Moja vas na srednji točki lep razgled ima – na eni strani tovarna Krka, na drugi pa Qlandia. Tam zadaj pa majhen griček stoji, na njem travnik zeleni. V travi čriček glasno poigrava, na drevju sredi vejevja ptiček rad prepeva. 26

Jan Zupančič, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Naša domovina Moj rojstni kraj je poln stvari, kot so njive, gozdovi, vrtovi in kmetje. Moja domovina je polna nasmehov, žalostnih, igrivih in še kakšnih. Moja domovina je kot nobena druga in večno bom v njej doma.

2. TRIADA

Nika Blažič, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Saša Brudar) Moja domovina V domovini Slovenija sem doma, v tej deželi je moja ljubezen vsa. Tam leži Jadransko morje, tisti, ki ga onesnažuje, mu gorje. Prelep je otoški grad, na njem se nekoč bo poročil moj brat. Ob njem vodi zelena reka Krka, veliko račk, labodov nje krasoto srka. Na Gorjance popoldne se odpravim, ob potočku hladnem se ustavim. Z mrzlo vodo si obraz umijem, pred žgočim soncem v gozd se skrijem. Polja so polna zlatih žit, vsak priden kmet bo letos sit. V vinogradih se vedno kaj dogaja, dolenjsko vino vedno nam ugaja. Triglav naša je najvišja gora, nanj se bom povzpela, ko bo zora. 2864 metrov ni nič, saj me bo do tja odnesel ptič! Slovenija je res prelepa domovina, zavedam se, da naša je edina!

Tjaša Bovhan, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Ana Špiler) Dolenjska Dom in družino imam tu, ovija ju prelepa reka Krka, ljubezen do tebe gojim. Ena si le ti, Dolenjska! Na Dolenjskem mnogo dobrih, srečnih in delavnih ljudi živi, ki delo v vinogradih in na poljih jih krepi ali pa veselo druženje.

Tjaša Bovhan, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Ana Špiler) Slovenija, domovina moja Slovenija tvoje je ime, Ljubim te brez meje. Oj, kako si lepa, Vesela in cvetoča. Edina si zame. Nikoli te ne zapustim In te ne pozabim. Ja, res si majhna, A v srcu mojem velika.

Sara Brezovar, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Maja Sivec) Moja domovina V moji domovini se vedno smeh blešči, ko nam sončece zažari. Ko se ljudje ob Krki zberejo, skupaj rajajo, na griču piknike prirejajo in se lepote naužijejo. Nato pa se v gozd zazrejo in živalce gledajo, pa v te njive lepe, kjer kmetje pridno delajo in zelenjavo pridelujejo. Ko pa nastopi zadnja dnevna ura, zvezde na nebu zažarijo in vsi lepo zaspijo. Oj, ti moja domovina, za nič zamenjala te ne bi, saj zame prelepa si. 31

Brina Brudar, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Saša Kovač) D a l j n i Vr h Daljni Vrh, moj kraj, za mene tu je pravi raj. s prijatelji veselo poskakujem, v Bršljinu z veseljem šolo obiskujem. Ko zjutraj nežno sonce me prebuja, Novo mesto v megli se prebuja. Res rada gledam z višave pod sabo mesto in hribe v daljave. Zvečer v daljavi mesto se svetlika, a meni na milijarde zvezd mežika.

Matic Derganc, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Ana Špiler) Moja pokrajina Dolenjska je moja pokrajina, na njenih tleh najraje stojim, se svetlika kot kolajna, o njej tudi drugim govorim. Nekje na Dolenjskem je šola, ki imenuje se Bršljin, tam je cilj protokola, da čim več se naučim. Tam na Dolenjskem so polja, jih kmetje obdelujejo skrbno, navdaja jih dobra volja, saj v jeseni pridelek obilen bo.

Peter Đukić, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moj rojstni kraj

Tam pod Marofom se skriva staro mesto in še njiva. Polno v njem cestic je, ki so kakor pesmice.

Del mesta je naselje, ki zmeraj nekaj melje. Po bršljanu ime dano je, kjer v vsaki hiši postlano je. Ponos moj premagal je vse kakor viteške gospe. Zato ponosno prihajamo do domačega kraja, kjer se slava obhaja vsakega maja.

Patricija Femc, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Domovina Moja domovina Slovenija je, v njej se res lahko počne vse. Lahko poješ, plešeš ali potapljaš se, dokler pouk se ne prične. Pomladi, ko drevje zeleni, Slovenija nikoli ne spi. Vsi na sprehode hodimo, saj nam je prijetno toplo. Potem že poletje je tu. Pouka je konec, ko se oglasi zadnji šolski zvonec. Takrat v počitnice zakorakamo, se na morje odpeljemo. Že jesen pride, hitreje sonce za oblake se skrije. Na vrsti trgatve so in grozdje s trt trgamo. Pa zima pride in sneg zapade. Pozimi smučišče je polno, saj grejo ljudje smučat ponovno. Tako je leto naokrog, a v Sloveniji nikoli ne postavaš praznih rok. Tega naša domovina ne pusti, saj se v njej vedno kaj zgodi. 33

Nika Fišter, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Rajski rojstni kraj Nekaj me privablja. Je to lepa melodija potoka? Ali živ žav žuželk na zabavi? Nekaj me privablja. Nekaj lepega, dišeče bleščečega in drhteče rdečega. Polja skrivnostno lepa, gozdovi z lepimi drevesi. Ptički s svojimi glasovi. Kakšno vlogo imajo oni? Lepšajo vsak dan, radostijo ure nam. In kaj skupaj to sestavlja? Moj kraj, moj rojstni kraj.

Nika Fišter, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Moja edina domovina Nekaj je samo eno – eno samo rastje, eni sami ljudje, ena sama domovina. Odraščala in igrala sem se tam, dokler me ni strast prevzela, me peljala drugam, svet raziskat. A tam je ostalo vse enako – tihi gozdovi, tiha polja, tihi potok. Še vedno je v mojem srcu. Saj to je kraj, v katerem sem se rodila, to je moja domovina.

Nika Fišter, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Zakaj je tako grozen svet Kje smo zdaj pristali, ko pa je bilo prej drugje? Poglejte ta bledi Grozni svet. Ljudje stradajo od ljubezni. Bolniki umirajo od bolezni. A koga sploh kaj briga? Nobenega nič več ne zanima. Ko pogledaš okoli sebe, si misliš, saj to se dotika samo še mene. Potem pa se spomniš. Kaj pa če bi vsi združili moči? Mogoče bi jim lahko pomagali vsi? Pa jih bomo naučili, kako preživeti. Kako spet znova zaživeti. Pa bodo zasijali ... Kdo ve? Bomo gledali. Znova zagledali lepi svetli svet?

Urška Juršak, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Tina Eremić) Moja pravljična domovina Smetanovi oblaki krasijo mesto, ceste so zvite kot v slano presto. Potoki pojejo prelepo pesmico, ptički pa si govorijo smešnico. Veter piha sem ter tja, vedno vse pobrklja, v temi, vedno polni vseh reči. In taka pač moja domovina je, v kateri prostor je prav za vse, za majhne in velike, za glasne in tihe.

Ula Klobčaver, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Saša Kovač) Moj dom V mojem domu prevladujejo travniki. Večinoma so zeleni, a tu pa tam tudi rumeni. Tam veliko je metuljev, črnih vran in čebel. Tam veliko modro nebo prekriva črne oblake, zato tam zmeraj sonce sije, ko pa pade dež, se skrije. Tam je sveža trava, ki veter jo raznaša. Tam veliko je dišečih rož, tam so modre, zelene, rdeče in rumene. In tam sem le zato, da se naokrog podim in se s prijatelji lovim.

Iza Koščak, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Saša Brudar) V moji vasici V moji glavi vlada nered, ne vem, kaj dogaja v mislih se spet! Mama želi, da v sobi bo red, jaz pa grem raje z vaščani na sladoled. Po sladoledu gremo v gozdiček, tam čaka nas ranjeni ptiček. Ptičku pomagali okrevati smo, zdaj urno po vasici dalje gremo. Ulegli smo se v travnik tam za vasjo, v mislih na oblakih potovali smo. Skozi našo vasico smo krenili in se novih norčij lotili.

Karlin Kralj Željko, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Bernarda Kobe) Kjer kraljuje moje srce Ljubljana, siva dama, polna življenja in hitenja … Tu sem prvič ugledala svet. Malo narave, veliko zabave, vedno z veseljem obiščem te! A, v Novem mestu moj domek stoji. Tukaj so moji ljubljeni vsi, zelenje, narava in prijatelji. Mesto situl mu pravimo, ker bogato ima zgodovino. Čezenj reka Krka vije se, sonce pa izza Gorjancev pozdravlja me. Najpomembneje pa … Tukaj kraljuje moje srce. Res, da je manjše od tebe, Emona, a zame mesta ni lepšega. Tukaj nič mi ne manjka, vse, kar potrebujem, ima. Le včasih, ko zaželim si malo več, k tebi, Ljubljana, vrnem se spet.

Jana Malenšek, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Saša Brudar) Slovenske lepote V Sloveniji, prelepi deželi, živim, se po gričih njenih svobodno podim. Njena toplota me obliva, alpsko gorovje sonce zakriva. Je reka Krka vsa zelena, z vodo bistro prepojena. Triglav se svobodno dviga, vsi mu govorijo: »Prva liga!« Gorjanci so gospodarji Dolenjske, lepote dežele so slovenske. Mogočen hrib je obdan z gozdovi, pod njem so skriti vsemogočni rovi. 37

S psičkom svojim bom Dolenjsko občudovala, o lepotah njenih vse življenje brala. Tudi moja babi mi o Dolenjski pripoveduje, srce moje pa radovedno poskakuje.

Marko Malenšek, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Ana Špiler) Dolenjska Dolenjska predraga, rad te imam, vsak dan te gledam, nikoli zaman. Gorjanci, doline se v soncu svete, polja in žita lepo zore. V soncu se Rotovž prešerno blešči in daje meščanom veselje, moči. Le pridi pogledat, boš videl vse to, povabi prijat’l’e in luštno nam bo!

Alja Miklič, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Ana Špiler) Domoljubje V našem domačem kraju je lepo, tam prekrasne rastline cveto. Tam so otroci in odrasli ljudje, so pa tudi reke, potoki in marsikaj še. Čeprav se tam tudi nesreče zgode, najlepše je doma, to vsakdo ve. Lepo nam tukaj je tudi zato, ker vreme je lepo. V našem kraju je delo doma, kmetije delajo in žanjejo kar se da. Delajo, delajo in utrujeni so že, zato brž nekaj spijejo in delajo še.

Aila Močnik Pučinskas, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moj rojstni kraj Moj rojstni kraj je Novo mesto, lepo, malo, s Krko obdano mesto. Z vrha Marofa razgled je čudovit, spomladi zelen, jeseni barvit. Sprehajam se od vrat do vrat, si ogledujem pravi zaklad. Spomeniki, stare hiše, arkade in dvorišče. Usedem se ob mestni vodnjak, uzrem Kettejev ljubezni znak. Mesto situl je naziv našega kraja, ob tej misli se mi veliko vprašanj poraja. Moj rojstni kraj je Novo mesto, upam, da ostanem tu za večno.

Aila Močnik Pučinskas, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moja domovina Moja domovina Slovenija je, ponuja mi veliko presenečenje. Polna ljubezni je, je moj navdih za marsikaj. Triglav je naš najvišji vrh, z njega vidijo se vse države sveta, saj sega čisto do neba. Ljubljana naše glavno mesto je, ponuja Zmajski most in tržnice. Meni je zelo všeč, zato jo obiskujem redno še. Moja domovina Slovenija je, ponuja mi veliko veselje. Jaz nanjo sem ponosna zelo, v njej mi ni nikoli hudo.

Aila Močnik Pučinskas, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Dolenjska Dolenjska je čudovita, z zanimivostmi oblita. Dolenjska je pokrajina, vredna vsakega smehljaja. Ima hribe in doline pa tudi zgodbe fine. Sonce sije ti v obraz, veter pa ti kuštra vsak las. Dolenjska skriva skrivnosti velike, ki jih vidi samo tisti, ki gleda, kot se šika. Lahko jih vidiš tudi ti, ampak samo, če dobro odpreš oči.

Miha Omahen, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Maja Sivec) Slovenija Slovenija je moja domovina. S cvetjem, z gorami in morjem sladka je dobrina. Slovenija ima vse, kar srce poželi. V njenem srcu glavno mesto Ljubljana leži. Na Dolenjskem griči, polni dreves in poti. Na kolo se spravi in vse to zaužij. Vsak narod ima svoje jedi. Tako sladke in okusne, da ti srce zažari. Ko po nebu naš orel Peter Prevc leti, nam vsem Slovencem srce zadrhti in na smučišča našo Tino Maze gledat hiti. Slovenija ima vse, kar si človek poželi. Sončnih polj in dobre duše ljudi. Na vrhu Triglava mi ptiček govori, je konec te pesmi, že druga hiti.

Ana Papež, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Slovenija Tukaj dobri ljudje živijo, rože cvetijo in ptice grmovja krasijo. To je naša dežela, prečudovita Slovenija. Postojnska jama res lepa je, saj v njej kapniki stoje. V njej človeška ribica živi in privablja turiste z vseh strani. Glavno mesto je Ljubljana, kjer se zbirajo ljudje, lahko si opero, muzeje ogledajo ali se po Ljubljanici peljejo. Najvišja gora Triglav je, na njem Aljažev stolp stoji, a tu znamenitosti še konec ni, saj na severu res lepo jezero leži. Na sredi pa otoček je, na katerem cerkvica stoji in zvon želja zvoni.

Alja Pirc, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moj rojstni kraj Moj rojstni kraj je en velik raj. Zavese odgrnem in okno odprem. Se po ulici ozrem. Otroci se podijo, od veselja kar kričijo in se s psički lovijo. Starši iz službe hitijo, da otrokom ljubezen podelijo in za njihovo znanje poskrbijo. Najlepše pa je, ko ob Krki sprehajam se in z Marofa pogled na Novo mesto se odpre. 41

Anže Pirnar, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moj rojstni kraj Jaz živim tam, kjer ptički pojejo vsak dan, kjer potoki žlobudrajo cel dan in kjer se ljudem dobre stvari dogajajo vsak dan. Ko pa noč se spusti, se prižgejo luči in vse se zasveti. Ljudje in živali imajo se radi, zato se ne plazijo kakor gadi. Vsi tisti, ki hoditi znajo, tečejo in se igrajo.

Žana Pirnar, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moj kraj Moj kraj je razburljiv, smešen in zanimiv. Sama sem odšla v Ljubljano, kjer sem si kupila rumeno banano. Zdaj odhitim domov, da vidim, ali je mama že doma, da bom lahko odšla. A mame še ni doma, zato sem žalostna, ker v Ljubljani živi, a jaz sem doma. Zdaj vsa nestrpna sem že in čakam, da zvonec zazvoni, da odšla bom od tu in ji rekla: »Osamljena sem tu!« Naslednji dan sem še doma, v sveži in mehki postelji, kjer poleg mene kuža že spi. Sklenila sem, da nikoli več ne bom odšla, ker tukaj sem doma. 42

Maja Podvinski, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Saša Brudar) Moj domači kraj Nekje v Novem mestu je moj domači kraj, Dolenje Kamence se imenuje. Najlepše v njem je, ko je mesec maj, želim si, da moja vas še bolj napreduje. Učiteljica naša mi o njem pripoveduje, doline, griče, hribe, reke med sabo povezuje. Kje Dolenje Kamence na zemljevidu so, pokaže zdaj v razredu že vsakdo! Cerkev, gasilski dom, trgovina Tuš Maja, to je moja ožja domovina. Med počitnicami plezala bom po drevesu, se po domačem kraju vozila na kolesu.

Mojca Povh, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moj domači kraj Moj domači kraj je pravi raj. V njem sem se rodila, v šolo sem hodila. Prijatelje sem spoznala, dobra sošolka sem postala. Večkrat sem po gozdu se sprehodila, da sem si od šole odpočila. Zunaj veliko časa sem preživela, zvečer pa sem se v hišo vedno vrnila vesela. V mojem kraju veliko ptičjega petja se sliši, po rožah pa vedno naokrog čudovito diši. In nikoli mi ni bilo žal, da živim v svojem kraju, v svojem malem raju.

Mojca Povh, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Novo mesto To prečudovito Novo mesto čez ima speljano dolgo cesto. Znamenitosti Novega mesta so bregovi, na katerih so včasih stali zidovi. Ob sprehajanju po naravi rada stopam po mehki travi. Na Loki mi je vedno sprehajanje v užitek, tam je včasih tudi moj kratek počitek. Obdaja ga široka reka Krka, ki ljudem na vrata trka. V Novem mestu je največja težava, ko se zgodi velika poplava.

Čila Radakovič, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Moja domovina Dolenjska polna je lepo in kulinaričnih dobrot. Tukaj leži Novo mesto s čudovito granitno cesto. Ptički tu poje in potočki žubore. Umiriš se in nemudoma zaspiš ter med oblake poletiš. Na Dolenjskem svoboda je v tvoji roki, občutiš jo med sprehodom po Loki. Med bregovi vijuga reka Krka, včasih Novomeščanom na vrata potrka.

Larisa Redek, 4. razred OŠ Bršljin (mentorica: Maja Sivec) Zelena Krka Krka zelena se vije okrog mesta. Teče in teče hitro. Kot da ji nekaj ne ugaja, drvi mimo. Krka je mrzla in živa. Naše mesto objema z vso svojo lepoto in šumenjem. Krka je tudi deroča reka. Ljudje v njej plavajo in se zabavajo, vozijo s čolni in kanuji, včasih pa kar tako. Krka naša je zelena kot trava. Čudovit del našega mesta, znamenitost, ki našemu mestu lepo pristaja.

Nina Strašek, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Moja domovina V veliki Evropi je čudovita krajina, to je Slovenija, moja domovina. To je dežela, ki dih ti vzame, povsod te njena lepota objame. Lahko se na Triglav povzpneš in se na modro morje ozreš. Greš na kremšnito na Bled ali na gibanico, če si sladkosned. V Ljubljano greš lahko nakupovat ali pa se vzpneš na Ljubljanski grad. V naši prestolnici ti bo zagotovo lepo, obljubim, da ti dolgčas ne bo. Slovenija je z vodo obdarjena, pokrajina s potočki prepletena. V moji domovini so širni gozdovi, lepo jih ohranjamo, zato nastajajo tudi novi. Slovenija je prelepa dežela, da živim v njej, sem neizmerno vesela. Naj Slovenija po lepoti še v prihodnosti slovi, da jo bomo še naprej občudovali vsi.

Lana Šiler, 6. razred OŠ Bršljin (mentorica: Tina Eremić) Domovina Ko odšla sem stran od Krke smaragdno zelene, od Gorjancev in rosnih trav, nisem videla lepote nobene. V mestu same stolpnice ogromne višine, na deželi pa bajte polne tišine. Ceste prometne, trave je prelil beton, visoke stavbe, ne sliši se niti cerkveni zvon. Na deželi sem lahko nenehno prepevala, se po gozdu sprehajala, gobe nabirala in domačim nagajala. Dežela pred selitvijo, mesto pa sedaj, z lahkoto se lahko ugotovi, kje je lepši kraj.

Oskar Udovč, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Irena Gole) Novo mesto To naše Novo mesto, veliko in lepo je mesto. V njem veliko ljudi živi in v svetu je znano po situli. V našem mestu, našem Novem mestu, je vse lepo in povsod je mirno.

V Novem mestu šol je veliko, učiteljica prava za slovenščino je, pridna in stroga, tako kot prav je. V Novem mestu ni nobenih težav, do nesporazuma pa pride kdaj pa kdaj. Naš župan je Gregor Macedoni, mestu poveljuje kot pravi komandir. Je pameten in dober, po mestu je znan, včasih pa gre tudi drugam. V Novem mestu se imamo luštno, je sončno in grdo, a vseeno je lepo.

Aša Akoshia Slapnik, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) V mojem kraju Ko spim, spim, v sanjah hrepenim po domu in nato poletim, na svoj rojstni kraj pomislim. Tam v moji vasi vidim srce, ki pol belo in pol črno je, prinaša dobro voljo za vse. Tam v moji vasi drevesa drhté, tam ptički pojé in vode šumé. Tam moja dlan seže v nov dan in vsak dan je vedno bolj razigran. Ta dan je z ljubeznijo osvežen, boža me sreče plamen nežen, ki osrečuje mene in vse. Ta dan se kmalu konča. In zjutraj me zbudi sonček, poln sanjskih sledi. Takrat srce po domovini zapoje mi. 47

Arne Bilbija, 4. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Oda Novemu mestu V Novem mestu veliko dobrih je reči, na primer na Marofu glas padlih borcev te hrabri. Iz Kapitlja vedno lepo zvoni, medtem ko iz glasbene šole Marjana Kozine prijetno doni. Ko v Rotovžu spoznal boš, da vodenje mesta ni lahko, boš na Loki užival ob pogledu na reko Krko. In za obzidjem noben Turek te ne dobi, saj vržemo ga v ječo, kjer bili so talci. Ni bilo vse lepo, še zdaleč ne, kajti med drugo svetovno vojno Kapitelj okrušil se je. Novo mesto lep je kraj, ki popelje te v raj.

Ajda Hočevar, 4. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Prelepa Soteska Nekje v lepem kraju uživamo v zabavnem raju. To je moja domovina, tam je na veselicah polno vina. Med hribi stoji ta vas prelepa, tam je zgodovina lepa. Sonce se tam bliska, na polju se polno pšenice stiska. Vas poimenovala se je po naravi, kjer pozimi se sankamo po zasneženi travi. Gozdovi polni zelenja so, v njih pa živali stanujejo. Soteska, res ni lepšega kraja od nje.

Nuša Kocuvan, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Moj domači kraj – Novo mesto Novo mesto je zame kot domače gnezdo. Tam veliko skrivnih je poti, v njih veliko dobrih je reči. V oči ti padejo vse lepe luči, ki ljudem odpirajo poti. Leva ulica izstopa, Glavni trg po glavi se mi mota. Ena stavba je drugačna – cerkev, Kapitelj, ni temačna. Ljudje tam ljubeznivi so, nesramni pa nikoli niso. TO MESTO SPOMINJA ME NA RAJ ALI PA NAJLEPŠI GAJ.

Katja Molan, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Najlepša dežela Sanje so dežela domišljije in z njo potuje vsak, ki ne najde svojega pravega koraka. Tam vse resnično se zdi, pa čeprav v resnici ni. Tam vsak leti, četudi spi in se mu nikoli ne zdi, da ima tudi on eno in edino rožo, ki pobarva njegovo življenjsko težo. Ta kraj, ta dežela, ima veliko lepih in dobrosrčnih ljudi, ki te imajo radi, ne glede na to, kakšen si. Tam polja diše, vsak mesec drhte.

Tam ptice pojo, ribe veselo skačejo, malo sem, malo tja, in spet nazaj do globine morja. Tam smo samo mi, zato ta kraj tako odličen se mi zdi.

Anja Pevec, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Moj kraj skozi moje oči V nekem velikem kraju, ki proti vsemu je nič, se je v 30. maju rodil nek nov deklič. Ta deklič sem bila jaz, velika kakor štručka, in zame je bila to mala in velika vas. Po tem kraju je naokrog tako gledala moja bučka. Škatlice za vžigalice posejane so tam. Tamkaj tudi mravljice. Mravljice hitijo v škatlice po dva ali sam. Te mravljice živijo v sožitju in se imajo rade in te škatlice so njihova hiša, dom, ki ga imajo rade, bodisi stare ali mlade in se vanjo zatečejo, ko padajo kaplje in poči grom. Tam tudi travniki pozeleneli, na njih jagode cvete sreče, kot ljubezen rubinasto rdeče so jih ptički zobali in uspavanko mi peli. Iz vozička gledala sem v sonce, v ozračju čutiti je bilo srečo. V toplem maminem objemu, ki presegal je vse sreče konce, pa ljubezen prelepo, drhtečo.

Tara Resnik, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Moj dom Pred davnimi leti sem si želela imeti svoj dom. Pravi dom. In dobila sem ga ter si zgradila hišico v zemljina suha tla. Ime vasi je bilo Krka in prelepa je bila do njenega zadnjega vrha. Skoznjo teče potok prelepi, ki v sončnem siju se sveti. Čist kot biser v morju in ribe plavajo v njegovem soju. Gozd star, a za vse doživete pustolovščine v njem mi bo vedno mar. Ptički v njem so me vedno veseli in mi do zdaj vedno eno lepo zapeli. Nekje v gozdu tudi stara je trdnjava, ki je za tla bila prava ponjava. V njej vitezi in princeske so živele ter se dolgo časa prav dobro imele. Veliko je skrivnih poti, ki skrivajo se mi pred očmi. A vem, da nekega dne odkrila jih bom, pa četudi takrat bom pravi baron.

Lotti Šafar, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Moje Novo mesto Takoj, ko prideš v Novo mesto, pot te zanese čez most, čez cesto. Na Glavnem trgu v drugi ulici na desno glasba oskrbuje naše ljubo mesto.

V samem jedru stoji Rotovž, torej mestna hiša, blizu pa Kapitelj vsako jutro budi nas že tisočletja. V muzeju vidimo preteklost najprej Marofa in nato Rudolfa. Vse to je Novo mesto, najlepše moje mesto.

Kristina Kastelic, 4. razred OŠ Dolenjske Toplice (mentorica: Špela Mrvar) Ljuba domovina Nekje na Polju so polja, kjer dosti je trave in hrane. Zemlja je nežna in pravi raj, kjer notri je jesenski kraj. Tam žita do prsi zore, tam so široke dobre volje ljudje.

Andraž Matoš, 4. razred OŠ Dolenjske Toplice (mentorica: Špela Mrvar) Na Dolenjskem Na Dolenjskem je nek kraj, ta zasije v lepoti, ko na plano pride maj. V vinogradih trte zacvete, sonce v potoku se iskri, pogled na to spomin iz otroštva obude. Na Dolenjskem sonce že ob prvi zori vzide in ob pozni uri za gore odide. Kmetič vsak dan na njivo gre, pa ne orat in ob prvem mraku odide spat. Na Dolenjskem človek rad pomaga, kot da je človeku brat.

Ob prvi zori torej sonce pride, ob pozni uri kmetič spat odide, četudi delo tu ni prav lahko, vsem Dolenjcem je v srcu toplo. In ko na Dolenjsko prideš, nikoli stran ne odideš. No, poglej si ta kraj, pazi, pridi, ko je maj.

Sara Borštnar, 6. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Moj rodni kraj V majhni dolenjski vasici mi je začela zibelka teči. Po dolini bistri potoček se vije, žitno polje v vetru valovi, rdeči mak ga krasi. Ljudje na delo hitijo. Otroški smeh se razlega povsod. Zares je prijetno v moji vasici. Rada se vračam v rodni kraj, ki je najlepši pod soncem.

Ema Kostanjevec, 4. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Moj domači kraj Kako je lep naš domači kraj. Sredi vasi gotska cerkev stoji, zvonovi donijo in domačnost v nas prebudijo. Tam polno je gozdičkov in hribčkov. Veliko je zelenih travnikov, na njih pa metulji plešejo svoj ples. Tu ljudje prijazni so, vsakomur radi nasmeh podarijo. Srečna sem, da tu sem doma.

Nika Majcen, 6. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Moj rojstni kraj Lepa je naša vasica, ki pod goricami leži, k sebi rada vabi dobre ljudi. Tu lepa so žitna polja in travniki zeleni, tu potok rahlo žubori in mogočni zvonik vasico krasi. Ljudje prijazni tu žive, vsak rad v te kraje vrne se. Pogled seže daleč v višine in prelepe dolenjske ravnine.

Ida Ramovš, 6. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Moj rojstni kraj Moj rojstni kraj med vinskimi goricami leži, nekje, kjer drevje bogato zdaj brsti. Rada vračam se v svoj kraj, takrat spomini v meni zaživijo. Star kozolec tam na travniku spominja na skrivanje me otroško v senu. Spomin na pridne žanjice, ki pšenico v soncu zlatorumeno žanjejo. Na trenutke, trenutke sreče z babico na klopi, vidim jo, govori mi svoje stare zgodbe. Ob odhodu pa skozi okno pogled ubeži na star grad, kot uročen nad krajem rojstnim kraljuje, takrat srce mi zaigra.

Živa Uhan, 4. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Sredi doline Tu je dolina zláta, tu pogled seže daleč naokrog. Okoli nas je polno trt, bogatih njiv in košatih vrb. Ptički pojejo tako veselo, da melodija seže do srca. Tu je moja domovina, najlepši kotiček sveta.

Anja Bajuk, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Darinka Cimerman Štrucelj) Bela krajina Moja krajina je Bela krajina, ker je bela kot sneg in zlata kot med. V njej reka Kolpa teče, glasno šumi in nikoli ne spi, ker v njej poleti kopajo se vsi. Zelo jo rada imam in nikomur je ne dam.

Nika Badovinac, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Darinka Cimerman Štrucelj) Moja domovina V moji domovini je en lep grad, v katerega bi prav rada šla enkrat spat. Imamo tudi reko Kolpo, do katere se lahko hitro spustimo z rolko. Tam veliko je, veliko polje, ki seže tja, do koder je morje. Zato je Metlika najlepše mesto, ker ima najboljšo cesto. 55

Zoja Čadonič, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Moja domovina O, ti moja domovina, kako lepa si, varujemo te radi vsi na zemljici. Tvoje reke, gore, polja lepe so za vpogled, najlepša moja domovina pa si ti, Slovenija. Naj ti ptički pojo, naj ti rožice cveto, naj ti sonce nariše nasmeh. A pesmi na žalost konec bo, naj slaba volja odjadra stran, saj Slovenija ostala bo za vedno moja domovina.

Neža Dokl, 6. razred OŠ Metlika (mentorica: Helena Kostelec) Dom Rodni kraj – v spominu vedno prostor je zanj. Lahko ga ni pozabiti, misel nanj ti zna boleče srce zaceliti. Spomini na otroške dni, tisti lepi časi, vrniti se nazaj, to je pravi raj. Čuješ li, kako pesem žvrgoli? Na glas po mili volji. Tebe čaka, prijatelj moj, da vrneš se v kraj svoj. Razjasni ti nemir, najde upanja izvir. 56

Sam pelje te po poti, kar si – bodi! Po slapu svobode soncu samote te spusti, znajdi se, leteti nauči se. Svobodo čisto pozna skrivnostno kot narava. Na krila preizkušenj te postavi, vabi te, zato korak napravi! Strahu ne pozna, sam nikoli ni, skriva se v tebi. Le pomisli. Le začuti.

Olivera Drakulić, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Moja domovina Moja domovina, Slovenija, si ti, ti imaš vse, najlepša polja in gozdove. V tebi prebivajo pridni Slovenci, ki imajo zobe bele kot snežne kepe. Morje najlepše imaš, saj celo sosedi Hrvati in mnogi revni in bogati, pridejo se kopat vanj. Moja domovina, Slovenija, si ti in mi te radi imamo prav vsi.

Elma Dugonjić, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Darinka Cimerman Štrucelj) Metlika Metlika je lepo mesto, ker se živi zelo pestro. Reka Kolpa je zelo čista, ko zasije sonce je zelo bistra. Po Urbanovi poti hoditi je zdravo, ker je to za telo velik bravo. Metliki daje lep izgled tudi vinska Vigred. Metlika naj ostane čista in lepa, polna ljubezni še mnoga leta.

Nina Gačnik, 5. razred OŠ Metlika (mentorica: Jasmina Štampfelj) Bela krajina Bela krajina je dežela s polno dobrega vina. Trte so dobro obrodile, da si bodo vinarske družine enega popile. Kolpa zraven šumi, da čolnarjem hitreje teče kri. Ribe veselo čofotajo, deklice pa zraven nenehno kramljajo. Vinska vigred je najslajša, zato bi kar vsi radi, da se še podaljša. Na ringelšpilu se otroci veselijo, odrasli pa za pultom sedijo. Jurjevanje je zabavno, kajti postalo je slavno. Plešejo, pojejo Lepo Anko, razdelijo brezovo vejico vsako.

Bele breze pa so pravi zaklad, si jih z veseljem ogleda prav vsak. Zato bodimo veseli, veselega srca, pridite v Metliko, kjer sem jaz doma!

Erazem Ivec, 5. razred OŠ Metlika (mentorica: Jasmina Štampfelj) Bela krajina Ko prideš v Belo krajino, te Gorjanci pogledajo fino. Čez steljo te bela breza pozdravi, šum reke Kolpe že v čofotanje vabi. V Beli krajini so dobri ljudje, lepa so polja in ptički žvrgole. Oh, Bela krajina, kako lepa si ti, te sonce obsije, nas v srcih toplina oblije. Oh, lepa Bela krajina.

Nana Kambič, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Slovenija Slovenija je moja domovina in je zelo lepa pokrajina. V njej je veliko vasi in mest in še več zaprašenih cest. Ljubljana glavno mesto je, ki navduši čisto vse. Naš dom je Bela krajina, kjer lahko vidimo veliko vina. Za praznik naše države okoli hiše ne kosimo trave. Lahko se samo veselimo in praznik veselo proslavimo. 59

Zrak naj onesnažen ne bo, gremo v naravo in jo očistimo. Poskrbimo za našo državo, naj ponosno nosi svojo zastavo.

Nana Kambič, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Metlika Jugovzhod Slovenije zavzema Metlika, ki na zemljevidu je kot pika. Steno krasi njena lepa slika, ki vsako mlado damo mika. V naših gozdovih so breze bele, kjer so vedno ptice pele. Ko pa zima je prišla in so rožice ovele, so se ptičke v gnezdih grele. Tu veliko znanih Metličanov je bilo. Na primer Alojzij Gangl kiparil je zelo lepo, Jože Dular pa 31. 12. 2000 izrekel je slovo. A teh znancev je preveč, zato naštevati jih je težko. Metlika v Beli krajini živi, kjer mesto je številka tri. Tukaj se s Črnomljem in Semičem za roke drži, vsekakor pa moje najljubše mesto, Metlika, si ti.

Neja Kokot, 6. razred OŠ Metlika (mentorica: Helena Kostelec) Moj rojstni kraj Moj rojstni kraj v Beli krajini leži. Vsak se nasmeji, ko gleda ga v temi, saj ta poln je luči. Rada ga imam, nikomur ga ne dam! Če želiš si, da v njem bi živel celo življenje, boš srečen in vesel. 60

Eva Lapanja, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Spomini na rodni kraj Vsi se spominjamo rodnega kraja, kjer smo odraščali od majhnih nog. Večina se nas spomni prijateljev in pesmi, ki jim šumi v glavi nocoj. Življenje se vrti, vendar se spomni tudi ti, ko sta se s prijateljem smejala in živela srečno do današnjih dni. Obišči rodni kraj, ko nimaš česa početi ali v zid zaman strmeti.

Maša Lojk, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Domovina Slovenija Moja domovina je Slovenija, ki jo rada imam in se v njej igram. Tam pod Alpami najlepša je moja rodna vas. Mi te bomo varovali, da naša boš ostala, ker ti si naša domovina s svojimi brezami, steljniki in vinogradi. In še veliko drugih stvari. Ti najlepša z Jadranskim morjem si! Vse nas privabljaš, zato srečni smo, da za nas obstajaš. Katera najlepša domovina je? Ti, seveda, si! Slovenija, lepa dežela si, zato te imamo radi vsi.

Žiga Matekovič, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Slovenija Ljubljana glavno mesto je in še veliko lepih mest jo krase. Slovenija zelo lepa je in iz dneva v dan bolj razvita je. Po gorah, rekah, jezerih znana je in vedno vsem na voljo je. Slovenska gora Triglav je, ki ga vsi planinci radi obiskujete.

Žiga Matekovič, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Metlika Čudovito naravo ima, ki v soncu se lesketa in čisto vsem odpira srca. Reka Kolpa skozi Metliko pretaka se in ločuje Hrvaško od Slovenije. Dva krokarja na grbu sta, ki noč in dan jo varujeta. Z vinorodnimi griči ponaša se in iz dneva v dan močnejša je. 62

Eva Nemanič, 5. razred OŠ Metlika (mentorica: Jasmina Štampfelj) Gremo v Belo krajino Čez hribe, čez gore, čez reke in čez morja, čez neskončne planjave in senčna podolja, tam, v dolini leži in se prebuja. Moja Bela krajina. Z roso umiva, z oblaki se češe in prebivalce pozdravi, ko so vsi še zaspani in krmežljavi. »Prebudite se in poglejte!« jim reče. Z dlanjo pokaže na osvetljene Gorjance, s soncem obsijane, s ptički zaigrane. Tam bele breze so, se praproti priklanjajo. Belokranjska pogača diši, že vabi v goste prijazne dlani. Tam petje in ples, prireditve in kres, polno vsega skritega, za dno duše odkritega. Odprite oči, saj že v Belo krajino se vam mudi!

Zala Nemanič, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Darinka Cimerman Štrucelj) Naša domovina Naša domovina je Bela krajina, je bela, ker ima breze, ki sežejo do neba. Če splezaš na njih, vidiš polja, valovita kot morja. V Beli krajini imamo Kolpo, kjer vsi okoli nje plešejo polko. Sredi naselja stoji grad, okoli njega pa je prepad. Če pade Turek vanj, zaspi, kaj pa misliš ti? 63

Alja Slobodnik, 5. razred OŠ Metlika (mentorica: Jasmina Štampfelj) Kjer srce je doma Tvoja pokrajina je tam, kjer je tvoj srček doma, moja pokrajina je Bela krajina. Tam moja duša prijazne ljudi pozna. Tam je moja hiška, kjer me družina rada ima. Zjutraj sonce z nežnim glaskom mojo pokrajino zbudi in njeno prijaznost takoj začuti. Tam diši belokranjska pogača, tam je odlično vino doma! Ko pa od tam odideš stran, te vse veselje mine, dokler spet v mislih tvoj dom k tebi nazaj ne pride.

Toni Slobodnik, 5. razred OŠ Metlika (mentorica: Jasmina Štampfelj) Ta m s e m d o m a Tam nekje v Beli krajini, tam, kjer bele breze stoje in pisane rože cvete. Tam sem doma. Tam, kjer vinogradi grozde obdarijo in vina naredijo. Tam sem doma. Tam, kjer ptice pesem žvrgolijo in studenci glasno šumijo. Tam sem doma.

Prelepa Bela krajina. Tu sem doma.

Lana Sodec, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Moja pokrajina Moja pokrajina je Bela krajina, kjer se rada smehljam, igram in kaj novega spoznam. Bela krajina, rada te imam! Veliko brez se tam nahaja, ogromno steljnikov pozibava in zeleno trtje razigrava. To lepa je narava! Kolpa se poleti na soncu blešči, s svojo zeleno lepoto nas obdari in vse nas zelo razveseli, vroče kopalce lepo razhladi. Otroci tu veseli smo, radi se igramo. Ponosni smo na to, kar tu imamo.

Tim Stariha, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Bela krajina Draga moja Metlika, ti si lepa kakor slika, ti si ljubezen moja edina, najboljša imaš ti vina. Vsaka je tvoja breza bela, ptička na njej je lepo pela, mlade so brezine veje, belokranjsko sonce jih greje.

Čista je naša reka, radi jo imamo kakor skodelico mleka, Kolpa je naša, je topla, vsa mladina se v njej rada kopa. Vsake pomladi se mi veselimo, ker v Beli krajni radi živimo, tukaj preživeta mladost je čisto zares prava radost.

Ana Škof, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Darinka Cimerman Štrucelj) Moja Bela krajina Moja domača pokrajina je Bela krajina. Bela krajina ima svoj grad, kjer dobrodošla je vsaka pomlad. Ob Beli krajini reka Kolpa šumlja, ob njej pa zeleni Jurij svojo pesem igra. V moji pokrajini se zlata pšenica blešči, ki valovi na vse strani. Oh, moja domača pokrajina, v tebi veliko kmetij z vinogradi je in ti vinogradi zgledajo kakor pogradi. In moja Bela krajina bo za zmeraj moja, moja …

Tjaša Vraničar, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Moj rojstni kraj Metlika V Metliki je reka Kolpa doma, v Beli krajini veliko prijateljic ima. Ko se v kozarce vino toči, od veselja kar srce poskoči. Ko grem v Belokranjski muzej, se mi obudi vse, kar je bilo doslej. Tam je veliko starih predmetov, ki jih je včasih uporabljalo veliko kmetov.

Na kmetijah v Slamni vasi so kmetovali pred veliko časi. Ko na poljih pšenica dozoreva, si ptičica veselo prepeva.

Eva Zupanc, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Bela krajina Bela krajina, prelepa si, še posebej takrat, ko listje bele breze zašumi. Reka Kolpa na Hrvaško meji, a moj pogled se v njej izostri. Ko v Metliški grad gremo, v njem vsi v belih nošah zaplešemo. V njem zelo znana razstava stoji, spomine na napade Turkov obudi. Bela krajina, po belih brezah ime si dobila, tu sta doma zeleni Jurij in Metliška črnina. Stare ženice, dobre pekarice, naša belokranjska pogača najboljša je jedača. V Beli krajini ljudje so dobrega srca, saj tukaj sem vesela, tukaj sem doma. V Metliki imamo hišo, pokrito s slamo, ta se je dobro ohranila, spomine na stare čase obudila. Počutje v tem kraju mi zelo domače je, cvetlice cvetijo v maju in ptički ženijo se.

Anja Brozovič, 4. razred OŠ Trebnje (mentorica: Andreja Koščak) Moj dom Vse, kar imam, je moja sreča, lepo je biti doma ob najslajših trenutkih. To je moj dom in tu živim, ko pogledam okoli, je to najlepši cvet, ki pravkar cveti. Zdaj pa ne pozabite, dom je to, kar vsak ima, nekaj posebnega, nekaj, kar imaš rad.

Anže Lavrih, 4. razred OŠ Trebnje (mentorica: Andreja Koščak) Nekoč sem živel v ... Živel sem v kraju, kjer je polno trat, rožic veselih in sadja vseh vrst. Sosedje prijazni mi pomagali, se s kužki igrali in meni mahali. Na travniku sem se podil, veselje sem lovil, s kužki sem se igral in se veselil. Zdaj živim daleč stran, nekje drugje kot takrat, a ko se vrnem tja, veselje me lovi.

Neža Zupančič, 4. razred OŠ Trebnje (mentorica: Andreja Koščak) Dolenjska Na Dolenjskem je najlepše od tal do neba. So ptički in rože, oblaki z neba. Dolenjska je kot mavrica, pisana in lepa. V jeseni, pozimi, spomladi, poleti pa še lepša je in taka bo ostala. V jeseni Dolenjski listje odpade, pozimi pa nanjo sneg zapade. Spomladi sneg skopni in tako se vsa narava prebudi. Lepo je povsod, ampak Dolenjska je pa miss sveta.

Ana Kek, 6. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Moj rojstni kraj Travnik valovit, cvetoč. Potok bister in deroč. Ena in edina – moja domovina. V jutranjih urah kdaj v meglo ovita, zvečer s svetlimi zvezdami prekrita. Topla srca, širok nasmeh, ko hodiš po slovenskih tleh. V srcu me spremljaš noč in dan, tudi kadar sem morda daleč stran.

Nuša Glavan, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Jana Mrvar) Moja domovina Rada imam svojo domovino, kjer je lepo in zanimivo. Rodila sem se v tej deželi, kjer smo srečni in veseli. Imamo hribe in gorice, pa tudi morje in toplice. Ljubljana je naše glavno mesto, kjer ima tudi Prešeren svoje mesto. Slovenski jezik govorimo, saj v Sloveniji živimo. Pri nas veliko je gozdov, pa tudi tam, kjer grem jaz domov. Za Slovenijo so se borili in jo tudi pridobili. Ponosna sem, da tu živim, kjer se z družino veselim.

Klara Godec, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Blanka Perpar) Moja vas Kjer ptički pesmi pojo, tam vsakomur je lepo. Med vinogradi otroci so, tam grozdje jedo. Sosed sosedu pomaga, tam smo prijatelji vsi. V naravi vsem je dobro in lepo.

Anja Gorenčič, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Blanka Perpar) Moj domači kraj Dvor je vas velika, z veseljem in s soncem obdana. Polna prijaznih je ljudi, v katerih upanje živi. Ob njej reka Krka teče, nas opazuje in prav nič ne reče. Tu se je pisala zgodovina o plavžu, ki je stara ruševina. Kdor še Dvora ne pozna, naj pride in si ogleda ga. Res zelo navdušen bo, saj tu je zares lepo.

Matic Hrovat, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Jana Mrvar) Domači kraj Slovenija, dežela moja, je prostor delovnih ljudi, ki jih ljubezen do zemlje na podeželju drži. Glavno mesto, prelepo Ljubljano, zeleni zmaj varuje, na griču pa grad kraljuje. Kjer sem jaz doma, so vasi majhne in velike. Cvetoči vrtovi jih krase, pa še dobri ljudje. Moja domača vas se imenuje Reber. Najbrž zato, ker moraš do nje hoditi navkreber. Domačini Rebrjani, stari in mladi, so prav vsi gasilci zagnani.

Mitja Kastelic, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Blanka Perpar) Moj domači kraj Dvor je moj domači kraj in je zame pravi raj. Saj nimajo vsi te sreče, da reka Krka mimo teče. Res ni lepše lepotice. O njej prepevajo še ptice. Tudi ribiči se veselijo, saj veliko rib ulovijo. Tukaj vrtec, pošto, trgovino imamo in pekarno, ker se radi posladkamo. Nekoč sta bila tukaj železarna in mlin, a danes stoji le še plavž za spomin. Tudi vi obiščite nas, da spoznate suhokranjsko vas.

Žan Mravljak, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Jana Mrvar) Moja domovina Slovenija je moja domovina, to je majhna država in ne celina. Je kot pikica na svetovnem zemljevidu, a jaz se varnega počutim tu. Imamo čudovite naravne lepote in premoremo številne kulturne vrednote. Navdušen sem nad višino naših alpskih gora, spočijem pa se ob modrini majhnega morja. Veliko imamo mogočnih gozdov, skozi katere pot pripelje domov. Kmetje pridno orjejo polja zelenih ravnic in uživajo ob žvrgolenju številnih ptic. Lahko si ogledate rečne brzice in vinske gorice ali pa pridite na oddih v naše toplice.

Luka Orel, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Blanka Perpar) Ve l i k i L i p o v e c Tam, kjer sonce žari, tam Lipovec se iskri. Zame najlepši je kraj, veliki Lipovec je kot raj. Pozimi tam sani drve, spomladi pa češnje cvete. Poleti nam vroče ni, ker pred našo hišo bazen leži. Jeseni nam kostanj zadiši, en, dva, tri in že ga več ni. Tam vedno srečen bom, ker to je moj dom.

Lea Papež, Jan Papež, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Blanka Perpar) Srednji Lipovec Srednji Lipovec – vasica mala, z zlatim soncem obsijana. Kjer ljudje smo dobre volje, v srcih nam radost poje. Naš pogled krasi hrib Boršt, kjer je vinca zvrhan koš. Vsaka hiša hlevček ´ma, v hlevčku pa prašička dva.

Matej Zaletelj, 5. razred OŠ Žužemberk (mentorica: Jana Mrvar) Moj domači kraj V mojem domačem kraju je kot v raju. Tu rožice cvetijo in ptice žvrgolijo. Ko poleti vroče je, v senci ohladimo se. Še bolje pa je v reki Krki, kjer nihče ne gleda s pogledi mrki. V mojem kraju tudi šolo imamo, kjer marsikakšno učenost spoznamo. Nogomet na Luži igramo ter se dobro imamo. Ko na poljih zlatih pšenica dozori, jo požanjejo in se kruh iz nje dobi. V mojem domačem kraju je kot v raju. Tu rožice cvetijo in ptice žvrgolijo.

Pia Fornezzi Rezelj, 5. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Moja domovina Lepa je Slovenija vsa, v Sloveniji najlepša je Dolenjska. Jaz na Dolenjskem živim in na Dolenjskem je vas, ki ji Breznce pravijo vsi, v njej ljudje živijo, ki si veselih sosedov želijo. V Brezncah nas zjutraj petelin zbudi in ko »kikiriki« zadoni, smo na oknih vsi in sosed sosedu dobro jutro zaželi.

Za Breznce živim, zanje skrbim in se brez sramu ter z največjim ponosom zanje borim. Morda ko odrastem in svoje življenje zaživim, košček Breznc dobim in si tam svojo hišo zgradim. Nekoč, ko me na tem svetu več ne bo, upam, da v Brezncah bo veliko ljudi, ki bodo enako delali kot mi.

Ema Gracel, 5. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Moj domači kraj Tam nekje skrivnostna je dolina, tam prelepa moja je krajina. Globoko doli v dolini leži vasica mala, Globodol poimenovana. Dolina prelepa zavita si ti v hribčke, gričke in gozdičke. Z žiti posejana in rodnimi polji obdana. Ko nastopi deževja čas, Temenica iz globočin pozdravlja nas. Razlije po polju se in strah vzbuja v nas. Ko pozimi sneg pokrije vasico, jo vidiš kot snežno kraljico. Vsepovsod so pobeljena smučišča in sankališča. Ta prelepa dolina vedno bo ostala moja krajina. Moj dom, kamor se vedno z veseljem vračala bom.

Jana Jarc, 6. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Rojstni kraj Rojstni kraj je kraj, kjer se rodiš, kjer odraščaš in kjer živiš. Tudi če ga zapustiš, nanj rad spomine obudiš. Za ta kraj, to domovino, kjer lahko v miru živiš, brez revščine, lakote in vojn, so včasih ljudje borili se in pred napadi sovražnikov branili se. Zato za domovino skrbi in ohranjaj jo, takšno, kakršno si prejel, da tisti, ki za tabo bo prišel, tu lepo se bo imel.

Iza Kavšček, 6. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Domovina Prelepa Mirna Peč na Dolenjskem moj rojstni je kraj, tu lepo je v vseh letnih časih, tu za kmeta najlepši je raj. Poleti tu žito zori, spomladi pa rože cveto, poleti in pozimi pa se otroci igrajo in se med seboj radi imajo. V domovini se rodiš, tam živiš, tam hrepeniš, tam na koncu dušo spustiš.

Lea Kavšek, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) To j e m o j d o m Nekje dežela je lepa, s soncem osvetljena in z rožami okrašena. To je moj dom. Otroci tekajo po travnikih in se smejejo na ves glas. To je moj dom. Dom je vedno z ljubeznijo okrašen, dom bo vedno dom, v katerem živim. To je moj dom.

Nika Krevs, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Va r e n d o m Nekje v Mirni Peči so vasi, ki so gosto poseljene. Tam dosti je ljudi, med njimi pa sama ljubezen žari. A ponekod ljubezen manjka. Tam biti varen je prava zanka. Tam nočem biti doma.

Tevž Kupljenik, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Starešinič) Lepote domovine Domovina je vse, kar si želim. Je vas, je mesto, je ljubezen in sovraštvo. Tu je lepo in nikoli ne lepše ne grše ne bo. Pozimi se grem sankat, spomladi grem v gore, poleti se kotalkat, jeseni potapljam se. Nikoli ne naveličam se ga moj’ga domač’ga kraja. 77

So polja, vinogradi, drevesa in hribi. Se ti kamen od srca odvali, če iz mesta si in zagledaš vse štiri mirnopeške znamenitosti. Nato pa gre življenje naprej in to je vsakdanja stvar, a moja domovina ostaja še vedno lepa in krasna kot božji dar.

Tevž Kupljenik, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Starešinič) Pot življenja Svetle dlani, temne noči. Se mi v temi zasvetijo oči. Vidim žito, vidim polja, vse se mi prelepo zdi. Nato pa luč ugasne, moja dlan zamrzne mi, moja duša mi govori, daj, preseli se ti. Oh, ta moj dom pomeni mi vse, še vedno se ne želim preseliti. Tu imam družino in prijatelje.

Tine Matoh, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Mirnopeška veljaka Preljuba moja domovina in z njo Mirnopeška dolina, ki rodila si nam sina, ponosna bodi domovina. Prvi od njih je Tone Pavček. Pesmi njegove so kot slavček, ki prepeva cele dni in se jutra veseli.

Drugi pa je Lojze Slak, naše pesmi narodne junak. Ko je on raztegnil meh, utihnil dol je in pa breg. To sta naša dva junaka in mirnopeška veljaka. Draga moja domovina, zdaj pa pazi ti na naše mlade »Pavčke« in pa »Slake«.

Miha Rozman, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Starešinič) Moj prelepi kraj Moj domači kraj je pravi raj. Majhna in čudovita vas omehča ti srce, tudi tisto najtrše. Rad jo imam, v njej se igram. Mirna Peč je kraj, kjer je raj.

Nina Saje, 6. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Moj domači kraj To so moje rodne Poljane, kjer rano jutro prebuja vaščane, tam sem se jaz rodila, tam je moja sreča vzklila. Na hribu poljanskem sladko vince kraljuje, tam vsak moj korak pot nadaljuje. Po travnati zelenici, po kmečki ravnici, moja sreča tam svojo pot je našla, in na mojih rodnih Poljanah zrasla. Vse, kar vidi moje oko, vse, kar zajame s pogledom, mi pravi, doma si, in tu je najbolj lepo.

Matevž Špilar, 5. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Moj domači kraj Domači kraj je, kjer živiš, prijatelje dobiš in se veliko naučiš. Moj domači kraj obdaja reka, ob njej so gozdovi, v katerih rastejo lipa, bukev, hrast in smreka. Sredi mesta Kettejev vodnjak stoji, v njem voda se blešči, pogled nanj te osveži. Novo mesto je lepo mesto, polno prijaznih ljudi, kjer vsak lahko prijatelja dobi, ki te nikoli ne zapusti. Novo mesto je najlepši kraj na svetu in na celem planetu.

Nuša Zajc, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Dom ljubezni Nekje v deželi, kjer je vse lepo, kjer trate rasto in ptice pojo, se vrti življenjski krog od mladosti do starosti otrok. Potoki tečejo, polja se vijejo, žalost skrijejo. Dela ni nikoli preveč, solze ljudem so odveč. Tam so ozke poti, a se večajo in večajo, ko zrastemo vsi. V deželi ni napak, ki bi se jim smejali, ni strojev, ki bi ropotali. So samo tople dlani, kot je večina toplih ljudi. A krog se zaključi in se mi ustavlja. A nekaj mi ponavlja, da pozabila ga ne bom, ker to je moj dom.

3. TRIADA

Maša Bregar, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Moj kraj

Novo mesto izza sonca sije, dokler se potihoma dež ne vlije. Del njega je pomembna znamenitost, ljudje predvsem občudujejo njeno odkritost. Izza vogala se preliva reka, iz nje izstopa njena svetlo zelena obleka. Lepote zavidajo ji vsi ljudje, ki kot turisti mimo prihite. Sliši na ime Krka, lepote ji izžarevajo izza luninega mrka. Poleti je na njej znano kopališče, pozimi pa odlično drsališče. Obkrožajo jo trgovine, muzeji in kavarne, a ne more se primerjati z obiljem stare slaščičarne. Ljudi radost nikoli ne mine, to je vse del stare, čudovite zgodovine. Smo povezani kot eno, drug za drugega nam ni vseeno.

Nika Kovač, 7. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Moja domovina

Mostovi spuščajo ljudi čez reko, ki objema mesto. Bregovi si v njej namakajo noge in Kapitelj proti soncu steguje roke. Potujem čez Glavni trg, pred mano Kettejev vodnjak, na katerem verzi pesmi Na trgu pojo o ljubezni, ki mine. Kettejev drevored me nad mesto popelje in čudovit razgled v trenutku omami. Mesto čudovitih cvetov in zelene reke.

To je moje zavetje, domovina, Novo mesto, seveda.

Eva Šubic, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Dva pola človeka

Nekateri naravo spoštujejo, jo negujejo, zvesto občudujejo. Novodobni človek pa le uničuje. Uničujem, uničujejo, uničuješ … Ti. Uničujemo jo mi. Ljudje. Uničujemo to, od koder smo prišli. Kažemo hrbet življenju. Ni nam mar. Življenje je drugačno. Nenaravno. Necenjeno. Samomori so pogosti. Danes občudujemo umetne stvari, trgovine, lesk nakupovalnih vrečk, popolnost manekenk, blišč laka za nohte. Pametni telefoni, elektronika, iPad, mp3. Nekje pa kljub temu čaka … Narava, svežina, svoboda, hrepenenje, življenje. Tako čakajo: drevesa, rože, ptice, vonj narave, čiste vode …

Ko opaziš, da si umeten. Izumetničen. Make up zakriva tvojo realno podobo. Sončna očala zakrivajo tvoje oči. Lak zakriva rožnate nohte in jim nadene kričeče oranžen videz. Kot da ne želimo biti del sebe, narave, življenja.

Eva Šubic, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Pogled

Sedim na klopci. Na sredi mesta. Opazujem ljudi. Podrobneje, hiteče oči. Veliko me jih zagleda. Manj opazi in pozdravi. Eden celo štorasto ogovori. A v celem dnevu nobenega pogleda. Tistega, v globino oči. Oh, ti ljudje … Z robotskim pogledom.

Eva Šubic, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Revščina

Se grem jaz sprehajat v shopping čez cesto, zaslišim za sabo ihteče korake. Razgledam se, kje temu zvoku je mesto, že iščem obraz te razvajene spake, a tam razcapana je mama z dečkom. »Oprostite mi, sine, iskala sem hrano, a vsi me le zmerjajo, da sem izmeček!« žalostno pripoveduje mu mama. »Vse, kar ostalo je, je gnila banana!« Se žalost zrcali z njenega obraza in veter ji mrzli prinaša še mraza. A jaz tudi že dolgo nisem jedla, odvijam štručko tam sredi terena, uvidim, da gor so tudi slastna semena. Nato pa srce mi resnico zapoje in lakota moja v hipu izgine, a misel na dobro nikoli ne mine. Pristopim do mame s shiranim dečkom, tako jima svojo jaz hrano izročim. In tiho razmišljam in tam obstojim, le koliko na svetu je takih ljudi, ki z revščino vsakdan se znova bori? Hvaležno zajoče dečkova mama in dečku že iz vreče diši salama. »O, hvala! O, hvala, ti deklica mala!« Ko tiho se vračam po ulici domov, res upam, da ne bilo bi več takih strahov.

Ileja Zupančič, 7. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Dom

Ko si otrok, si doma, a tako močno si želiš stran. Pa te ne puste. Odrasteš, pomahaš v slovo in greš. Greš od doma. Hodiš čez gore visoke, morja široka, brezmejne puščave, potuješ po svetu kot ptice. Nekega dne pa se ustaviš in začutiš, da ti nekaj manjka. Sprašuješ se, kaj bi to bilo. In kmalu ugotoviš, da pogrešaš svoj dom. Dom, kjer si se kot otrok igral. Želiš si nazaj v preteklost, v svoj ljubljeni, stari dom. In res greš nazaj, vrneš se domov. In si rečeš: »Doma je NAJLEPŠE!«

Julija Lobe, 8. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Sama

Zakaj bi za druge živela, delala, kar se njim zaželi, ter njihove želje namesto svojih imela? To je moje življenje, sama vem, kje sem in kam grem, vedno bo prevladalo moje mnenje. Ni mi nič za druge, spremeniti mi želijo celo življenje, omisliti mi hočejo novo hrepenenje. 88

Vem, kdo sem. Vem, kaj moram spremeniti. In sama želim svoje poglavje usvojiti.

Julija Lobe, 8. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Kje?

Kje je smisel tega, kar počnemo? Ene in iste rutine nikoli ne stremo. Kje je smisel življenja, če nikoli ne bomo spremenili mnenja? Kje je tisto, kar nas vabi, zaradi česar človek človeka izrabi? Kje se vse to konča, kjer duša sama sebe izda? Napake dobro premisliti ni odveč, kot da prehitro storil bi kaj preveč.

Julija Lobe, 8. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Domovina

Domovina je beseda, ki obudi ti misel na topel dom in ti nikoli ne preseda. Vsak si ga drugače opiše, drugo sliko v mislih si riše, noben ukaz ga ne izbriše. Domovina predstavlja mi ljubezen vseh bližnjih ljudi, misli nanje mi budi. Kraj, kjer počutiš se ljubljenega, kjer ni meja, kjer napisal boš pesem iz srca – tam je domovina. 89

Leja Filipović, 9. razred OŠ Drska (mentorica: Mojca Mežik) Moja domovina

V lepi domovini živim, vidim lepote njene, ko mižim. Vsa je zelena, tako lepa ni nobena. Gore so njena lepota, ob njenih vodah čudovitih obda te slepota. Sredi jezera edinstven otok, v mojem mestu je lep potok. V Sočo se izlivajo slapovi, včasih v vojni tu so bili topovi. Veliko imamo zelenja, rudnik je znak Velenja. Veliko imamo turistov in nekaj čudnih ministrov. Tu so posebne živali, bi svetu jih pokazati znali? Glavno mesto je Ljubljana, na trgih množica je zbrana. Na vseh področjih smo uspešni, naši rezultati niso smešni. Vedno dobro hrano jemo, veseli na morje v Koper gremo. Postojnske jame se ne branimo, z uspehi športnikov se hvalimo. Vedno nanjo ponosni bodimo, da upanje v drugih vzbudimo. S ponosom jezik ohranimo in ga za vnuke spravimo.

Tinkara Pavlin, 9. razred OŠ Drska (mentorica: Mojca Mežik) Slovenija, moja dežela

Slovenija, raznolika si dežela, in vedno rada te bom imela. Imaš planine in gore, Jadransko morje in druge vode. 90

Tvoj Triglav visoko seže, okoli mrzli zrak reže. V Alpah so še druge gore, na katere vsak povzpeti se ne more. Na blejskem otočku cerkvica stoji, tam vsak lahko na zvonček pozvoni, si eno željo zaželi in blejsko kremšnito naroči. V Postojni velika jama se nahaja, kamor ogromno turistov prihaja. Ti si kapnike ogledujejo in človeško ribico opazujejo. Imaš ravnine velike, na katerih so polja in različne oblike. Prelivajo se v pisane barve, ki polepšajo tvoje bogate njive. Slovenija, znana po blejski rezini, potici, prekmurski gibanici in sladoledu Planici. In vedi, da boš vedno moja dežela ostala, ker tu živim in te bom še bolj spoznala.

Iza Petrinčič, 9. razred OŠ Drska (mentorica: Mojca Mežik) Domovina

Po tujih ulicah potujem, s svetovnimi središči se srečujem, vijem svojo pot, bil sem že povsod. A kljub lepoti tujih mest, kljub dobroti tujih cest, vse me poti vodijo tja, na ono stran sveta. Na ono stran sveta, kjer so vse trate bolj zelene, kjer vrhovi se dotikajo neba, kjer gozdne poti so zapletene, ker tam sem jaz doma. V Sloveniji moj rod prebiva, med kristalnimi vodami in mogočnimi gorami, ta slovenska lepota je neopisljiva. 91

Gaja Potočar, 9. razred OŠ Drska (mentorica: Mojca Mežik) Domovinska pesem

Vsako jutro zaslišim zvoke ptic in vdihnem zrak jutranjih meglic. Svobodno sonce me poboža in spodbudi me spomladanska roža. Nad oblaki, nad domovino spoznam to lepo milino in izgubljam stik z znanim svetom, ki me naslikal je z nasmehom. Ko se sprehajam po naših tleh, obdajata me pripadnost in smeh, ki se razširjata in izginjata, v širni množici se spreminjata. Takrat spoznam pripadnost, domačemu ognjišču skladnost in zato obljubim vam vdano, da slovenske zemlje ne damo.

Tia Primc, 9. razred OŠ Drska (mentorica: Mojca Mežik) Domovina

Pišem pesem o domovini, o vsaki njeni bisernini, razmišljam o zgodovini, a pomešani so spomini. Pojem o pokrajini: od Bele krajine z brezami do Primorske, kjer morje šumi, z mislimi počakam v Ljubljanski kotlini. In potujem že v gore, v Alpe vse od zore, sem in tja trpim napore med opazovanjem flore. Kjer živim, v Novo mesto pridem čez betonsko cesto in čez Krko često v mesto drago z lepo gesto. 92

Se sprehajam čez mostove, ogledujem si gradove, poslušam ptice, ob mraku sove in v krošnjah ljube mi vetrove. Občudujem njeno zgodovino, našo pestro zapuščino. Zavem se, ko preneham strmeti v praznino in poslušati tišino, da zavem se edino, kako pišem zadnjo rimo.

Manca Bajuk, 7. razred OŠ Metlika (mentorica: Helena Kostelec) Moje mesto

Moje mesto je Metlika, ta prelepi kraj, kot se šika, ni kaj, zame je pravi raj. Majhno mestece v Beli krajini, prelepi zeleni pokrajini, skoraj ne poznamo, vendar nam Metličanom ljubo, zato ga ne damo. Ljuba Metlika, česa pa nimaš, le kaj v notranjosti skrivaš? Vinogradi, polja in gozdovi, reke, potoki in čudoviti vrtovi, vse to, draga Metlika, so tvoji plodovi. Tudi šolo, vrtec in trgovine imaš, gotovo nas zelo dobro poznaš, da veš, kaj potrebujemo mi, tvoji dragi Metličani. Moje mestece zelo kulturno živi, saj muzej tukaj stoji. Pa seveda, da ne pozabimo na galerijo, kjer najlepše slike visijo.

Poznate Alojzija Gangla, Jožeta Dularja in Ivana Navratila, za katere je znano metliško kiparstvo, folklora, proza in poezija? Jože Dular izvrsten je pesnik in pisatelj, vendar, veste, manjka pa nam en skladatelj. Navratilovi so bili folkloraši, vrhunski pevci in plesalci naši, prikazujejo plese nekoč, da ne pozabimo naših potomcev, tako rekoč.

Vita Kambič, 7. razred OŠ Metlika (mentorica: Helena Kostelec) Moj rojstni kraj

Tam nekje za devetimi gorami in vodami v Sloveniji stoji majhno mesto, v katerem nismo nikoli sami. Ta kraj imenuje se Metlika, kjer, če nam kdaj stoži se po mami, lahko solze obrišemo si na prijazni sosedovi rami. Tu skoraj, ampak res skoraj, vsi ljudje so prijazni, zato policisti so mirni, saj ne napišejo veliko kazni. V Metliki tudi šola je velika, kjer po mojem najtežji predmet je fizika, učenci pa so zelo uspešni pri športu, ki imenuje se atletika. Pri nas zelo značilna in okusna jed je pogača, ki dobra je jedača, zraven pa se prileže tudi osvežilna pijača. V Metliki prisrčno dobrodošli ste čisto zares, če si ne upate sami, naj vas pospremi vaš pes in skupaj pojdita na ples, če pa ste prevelik les, naj vas ne prevzame velik stres.

Urban Kočevar, 7. razred OŠ Metlika (mentorica: Helena Kostelec) Moj rojstni kraj

Moj rojstni kraj je Novo mesto, o katerem vem premalo, o Rosalnicah vam kako rečem, otroštvo mi je tam ostalo.

Tukaj vemo, da laž je lila krava, trava je zelena in voda je zdrava, to je lepa domača narava. Med klasjem smo se lovili, slamo grabili, ko smo bili še mladi in mili. Zelen gozd in reka Kolpa, zlata pšenica in barvne trate, takrat se vrne mi spomin na čase zlate. Ko v vrtec smo hodili, doma pomagali in se s prijatelji za žogo podili. Zlata polja, gozd in reka, to je domovina moja in ker jo ljubim močno, za vedno ostala v mojem srcu bo. Daša Popovič, 7. razred OŠ Metlika (mentorica: Helena Kostelec) Moj rojstni kraj

Ko na svet sem prišla, domov sem odšla, v moj rojstni kraj, ki pravi je raj. Že 13 let bom napolnila, odkar sem se rodila. V mojem kraju najlepše je vse, saj vsak dan presenečenja čakajo te. Čeprav ni veliko trgovin in nimamo kina, naša Metlika je vseeno prav fina. Vrtec in šolo pa vendar imamo, v katerih se učimo in igramo. Malo korakov naprej naredimo in že se lahko v knjižnici dobimo. Ko za nekaj časa iz rodnega kraja odhajam, v srcu z njim vseeno za vedno ostajam. Čeprav sonce isto je za vse ljudi, pri nas v Metliki najbolj žari. 95

Skratka, Metlika, moja »vas« domača, kjer najboljša je jedača, najlepši kraj je na svetu, ki vsak dan prebuja se v jutranjem cvetu.

Maša Popovič, 7. razred OŠ Metlika (mentorica: Helena Kostelec) Moj rojstni kraj

Nekje v Beli krajini, malo dlje od Črnomlja, leži kraj v neki ravnini, Metlika je ime tej pokrajini. Če pa greš še malo naprej in se povzpneš po hribu, prideš v najlepši raj in tam je moj rojstni kraj. Tu pred dvanajstimi leti sem se rodila, točno leta 2003 tukaj na tla sem prvič stopila, tukaj otroštvo svoje živim, vsako leto svoje rojstvo slavim. Veliko trave in dreves, seveda je tudi tu nadležni mrčes, veliko raznih cvetlic, ki vrtove krasijo, veliko smehljajev in ljudi, ki tu živijo. Pa veliko veselja, seveda, tako pravi vsaka soseda, sreča in veliko posrečenih ljudi ta moj rojstni kraj krasi. Lep šumeči veter v laseh, topli občutki v ljudeh in še sto drugih reči moj rojstni kraj krasi.

Liza Curk, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Jaz in ti

Jaz in ti … pod širnim soncem, z veliko moči, v čast (vsem) Emoncem. Jaz in ti … na širnem svetu, brez skrbi na najinem portretu. Jaz in ti … sredi širnega polja – za vse ljudi neskončnega vesolja.

Ema Gnidovec, 7. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Ljubi Dolenjski

Nekje na Dolenjskem so ptice, ki žvrgole, in ljudje, ki jim vesele domače pesmi zvene. Nekje na Dolenjskem so čiste reke, ki jih je opeval poet. Veselje in radost nosijo v svet. Tu najlepše rože cveto, srce je doma radostno. Najlepše se pišejo knjige, najbolje zvenijo rime. Tu so hribčki, doline – veselje do domačije ne mine …

Ema Gnidovec, 7. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Odšel si stran

Ti si moj. Za vedno in z menoj. Skupaj vse bova doživela, za skupno pot sva se ujela. To govorila sva nekoč, potem odšel si daleč proč. Odšel si v neznani širni svet drugim dekletom pesmi pet. Jaz ostala tu sem sama, drugega nisem si iskala. Zakaj odšel si, res ne vem, jaz nikamor več ne grem. Morda nekoč se vrnil boš k nam, takrat mene ne bo več tam. Odšla bom drugam – daleč na drugo stran.

Karin Godnjavec, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Hej, ti!

Hej, ti! Ali me vidiš? Sem le senca v množici, ki nič posebna ni. Hej, ti! Ali me slišiš? Sem le mili šepet, ki ga veter prepodi. Hej, ti! Ali me prepoznaš? Sem le dekle, ki jokalo je. Hej, ti! Zdaj nič več …

Sara Kek, 8. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Moj domači kraj

Ljubi moj domači kraj, moja draga domovina! Lepa, krasna in edina – zame ti si pravi raj! Polja, reke, gore, morja – to prekrasna so obzorja! Ljudstvo naše nasmejanih lic naj sliši ta veseli klic! Vonjam te, vonjam tvoje cvetje! Slišim te, slišim ptičje petje! Vidim te, vidim tvoj sijaj! Pa naj mi kdo reče, da nisi pravi raj!

Teja Slapničar, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Ljubezen

Ko zazrem se ti v oči, v meni sreča zažari. Tvoja poljub in pogled mi narišeta nasmeh. Tvoj nežen glas v meni vzbudi strast. Tvoj vonj po vaniliji bi privabil še Napoleona, ki nastopa v Iliriji.

Hana Štrempfelj, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Kar nekaj …

Ko se smeješ, me ogreješ. Ko se jočeš, mene hočeš. Tvoje srce toplo je, tudi ko razlomi se. Tvoje zelene oči iskrive so, v njih vidim svojo srečo vso. Ko zaideš s poti, jaz sem tu, ko tebe ni. Čakam nate noč in dan, da vidim obraz tvoj nasmejan. Če pa te predolgo ne bo, srce obupalo ne bo. Šla bom iskat te tja v en dan s kobilo kot Martin Krpan!

Antonela Barukčić, 7. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Pesem o Dolenjski

Napisati pesem o Dolenjski ni lahko, opisati vse, kamor seže oko, pisati o vseh lepotah ljudi, opisati naše navade, skrbi. Opisati star življenjski slog in kakšen je kruh, zemlja in Bog, opisati vse mirnopeške noči, opisati žito, ki rumeni. Tu se moja pesem še ne konča, nisem še opisala ljudi, zemlje, Boga, nisem še opisala kozolcev, mlinov, vasi, a težko je najti besede za te stare stvari.

100

Kar se tiče zemlje in Boga, so tu polja, polna žit in kamor pogledaš, se lepota dotakne srca. A Bog? Bog živi v dušah ljudi, ki jih spodbuja, da si podajajo dlani.

Antonela Barukčić, 7. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Jaz sem doma na Dolenjskem

Jaz sem doma tu, kjer trta in vino kraljujeta, kjer čebela med nam da, kjer življenjsko pesem harmonika igra, jaz sem doma na Dolenjskem. Tu, kjer Temenica valovi, tu, v mirni dolinici, tu, kjer Pavček pesmi piše mi, tu, kjer polje žito obrodi, tu, kjer ptičje petje nas budi, jaz sem doma na Dolenjskem.

Fitore Berisha, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Domovina

Moja domovina prava je kraljevina. Čeprav me veliko ni tam, se v mislih z njo igram. Ta nevidna vez, moje misli in moči pokonci me držijo, dneve in noči, ko me že skrbi, da se moji domovini kaj zgodi. Ko pa je hudo in se zavem, da me tam zate ni bilo, mi je vselej hudo. 101

Saj bo prišel dan, ko vrnila se bom tja, v Zemljo, v Raj, ki je zame bil že od nekdaj. Zato vsak dan pomislim na domovino, na lepe spomine, da le ljubezen ne mine.

Rok Drenik, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Dom

Le bežno spominjam se kraja, kjer tekal sem majhnih nog. Takrat sem bil mlad in naiven, takrat sem želel it’ povsod. Tu hodim po poti, po prašni poti. Držim kozarec v roki, v roki tej sloki. Razmišljam o domu nekje daleč stran v drugi državi, kjer sem ves sam. Odhajam domov. Se vrnil bom tja, kjer sem se rodil, kjer je sreča doma.

102

Alja Kastelic, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Dolenjska

Vse naokrog zelenice, po njih speljane stezice, po njih tečejo otroci. Vse naokrog hribovja, po njih rastejo vse vrste drevja, na vsakem koraku žival je divja. Vse naokrog vode, na njih včasih vidimo plavajoče hlode, na katerih z nožem vrezane so kode. A na Dolenjskem so tudi mesta, majhna in velika, onesnažena in čista. Moja domovina polna skromnih je ljudi, v njej nikoli ne manjka dobre stare kmečke pameti.

Tina Kernc, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Domovina

Dom je tam, kjer rodila sem se. O, kako lahko pozabila bi te! Mnogo dobrih je ljudi, o, sami Globodolčani. Veliko travnikov, poljan in okoli gozd sanjav. Nikoli ne bi zapustila te, Amerika tu zame je.

103

Tina Kernc, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Moj rojstni kraj

Nekje na Dolenjskem so kraji, so lepi, neskončno sanjavi. Ko prideš v dolino to, spočije se ti še tako utrujeno oko. Spomladi tu vse brsti, gozd se iz spanja budi. Travniki ozelenijo, kmetje na polja hitijo. Poleti v dolini je vroče, saj veter zapihati noče. A če hude suše in toče ni, ne pritožujemo se mi. Jeseni se gozd spremeni in barve najlepše dobi. Megla vztraja cel dan, noče in noče stran. Tudi pozimi pri nas je lepo, takrat je tu še posebej mirno. Dolina spokojno zaspi, le zvon se včasih oglasi. Nekje na Dolenjskem so kraji, kjer moja družina ima dom. Tu živim najlepša leta, pozabila ga nikdar ne bom.

Eva Kolenc, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Nekje na Dolenjskem je kraj

Nekje na Dolenjskem je kraj. Tam sta grič in dolina že od nekdaj. Na griču vinska trta kraljuje, v dolini polje bogato obroduje. Nekje na Dolenjskem je kraj, kjer vsak mesec je pravi maj, kjer živijo dobri ljudje, za ljubezen in poštenost jim bije srce. 104

Nekje na Dolenjskem je kraj, zame je tam najlepši raj. Tam je moj dom, ki ga nikdar pozabila ne bom. Nekje na Dolenjskem je kraj, kamor vedno se bom vračala nazaj. Nikoli ga ne bi zamenjala za nič, ta kraj je moj rodni Hmeljčič.

Tina Makše, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Domovina in moj stari ata

Nekje tam daleč je moje življenje, tam rodni moj kraj leži in moj stari ata pred oknom ponoči bedi. Rad mi govori o svoji domovini, saj nanj ga opomnijo mnogi spomini. Spominja se nanjo ob zvoku kitar in ob pogledu na lepi naš kraj. Nekoč se je za svojo zemljo boril, s tem, ko jo je pred sovražniki skril. Na koncu mu je boj odnesel vse, kar je imel, a ne tistega, kar je doživel. Zato rada ga poslušam in njegove prigode doživeti skušam. In prav zaradi tega vem, da za domovino boriti se smem.

105

Maša Mihelič, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Domovina

Dom, domovina, rodni kraj, te besede spominjajo me na raj, vse me vleče tja, kjer nihče nikoli ni sam. Žarek sonca posije in seže mi vse do srca, ko že vse me mine, spomnim se, kako lepo je doma. Iskrica v očeh, nasmeh do ušes, to našla sem v ljudeh, ki dom jim pomeni pogled do nebes.

Alen Muhič, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Slovenci in Slovenija

Nekoč dežela Slovencev ni bila tako mala, Karantanija se je imenovala. Kmalu si jo je Avstro-Ogrska dodala, ker se malega slovenskega naroda ni prav nič bala. Tako je bilo, dokler se ni prva svetovna vojna končala. Od Avstrije smo se ločili ter s Hrvati in Srbi se združili. Državo SHS skupaj smo ustanovili, a kmalu se Kraljevini Srbiji pridružili, kjer smo spet svobodo izgubili. V drugi svetovni vojni veliko dela z okupatorjem smo imeli, a k sreči tudi to smo preživeli. Od takrat naprej smo v Jugoslaviji živeli, a po Titovi smrti nemiri so se začeli, ker Slovenci svojo državo smo želeli. Po krajšem boju smo se osvobodili in po dolgih stoletjih državo dobili, ki smo Slovenci jo vodili.

106

Silva Opara, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Moj dom

Moja slovenska dežela predraga na vsakem lepotnem tekmovanju zmaga, saj je najbolj zelena na svetu in je podobna najlepšemu cvetu. Tu se pretakajo najčistejše reke in na nekaterih krajih ni postavljene nobene opeke. Tudi živalska sestava je zelo pestra, saj opevata jo najmanj dva orkestra. Še lepša dolenjska pokrajina je, ta v svoji lepoti kar lesketa se. Tukaj mnogo zelenih je gozdov in hkrati tudi živalskih domov. Najlepša pa je Mirna Peč, saj vsak zvok narave ni niti malo moteč. Jaz živim v tej milini ter vsako leto hodim v Zijalo k pečini.

Lina Ovnik, 7. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Dom

Dom je domovina ali moj rodni kraj. Tam odraščal sem v življenju in se cele dneve igral. Tam spoznal sem prvo ljubezen, spomine lepe zbral in jih obdržal. Domovina, dom – moje večno veselje – in tam bom ostal tudi na svoj poslednji dan.

107

Ema Parkelj, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Mirni Peči

Dolina mirnopeška, ti si moj dom, nikoli te pozabil ne bom. Med dolenjskimi griči, kjer prepevajo ptiči, tu že od nekdaj stojiš in z nami svojo zgodovino deliš: že od davne pradavnine pa do turške vladavine ti si marsikaj prestala in celo svetovno vojno skozi dala. Dolina mirnopeška, ti si moj dom, nikoli te pozabil ne bom. Danes z gozdovi, s travniki in hišami pokrita si, po gričih pa vinska trta te krasi. Čebele in Zijalo, to je naše bogastvo malo. Dolina mirnopeška, ti si moj dom, nikoli te pozabil ne bom. Od Lojzeta Slaka, našega rojaka, in pravega dolenjskega slavčka, Toneta Pavčka, bila si domovina ti, zato za vedno hvala ti.

Kaja Rajšel, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Domovina

Moj dom je, kjer rože cvete, kjer čebele brenče in sredi jase čisti potok šumi. Kjer jaz sem doma sredi širnega sveta, tam mali je kraj, ki cvete v maj. Ležim v travi, gledam v nebo in v mojem srcu ostaja upanje, da se to nikoli spremenilo ne bo.

108

Nina Rozman, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Domoljub

Domoljub si, če dom ti je ljub, če žalost te prevzame, ko dom in državo načne ti obup. Domoljub je tisti, ki v svojem srcu ve, da prave domovine nikoli ne pozabi se. Četudi je daleč stran od domačih gričev in poljá, spomine na domovino domoljub si vedno priklicati zna. Morda pa pregovor je v zmoti in za domoljuba ne velja, da je to, kar je daleč od oči, tudi daleč od srca.

Jasmina Saje, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Moj domači kraj

Lepa je Šentjurska dolina, ko sonce posije in veter med vejami se vije. S toplim soncem je obsijana in z dobrimi ljudmi obdana. Tam vinogradniki svoj vinograd obdelujejo in čez leto sladko vince pridelujejo. Ko obrne se jesen in trgatev napoči, vinogradnik od veselja s kozarcem rdečega vinca poskoči. Tu travniki so zeleni in pšenično klasje je zlato, tu sončni žarki so topli in ječmenovo polje s klasjem bogato. Ko zjutraj skozi okno pogledam in ozrem se po dolini, občudujem mirno naravo in se čudim svoji prelepi domovini.

109

Tea Stepan, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Bela krajina

Tu, točno tu se začne. Rodni vinogradi in čudoviti ljudje. V krušnih pečeh pogače se peče in folkloristi brusijo pete. Veliko ljudi prihaja, saj jurjevanje začenja se. Jurij oblači se, nosi liste in bonbone. Šturm in Prus pripravljata se, saj pozno v večer opivala bosta vse. Ob enajstih začelo se bo, zato – pridite in obiščite našo lepo Belo krajino!

David Stopar, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Moja pot

Domovina, moja domovina. Ime ji je Slovenija. Tu jaz sem se rodil. Rojstna hiša. Hiša mojega očeta. Ta mi poje vsako jutro, preden se zbudim. Vsako jutro gleda me, kako od hiše grem. Domovina mi daje, česar želiš si ti: pravo pot, ki se maje, po njej hodimo mi.

110

Lan Šiško Peperko, 7. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Barbara Goršič) Dom, ki ga ni več

Moja domovina, moja hiša, moj dom, moje otroštvo. Tam je vse skrito v prahu in snu. Mati in oče živita v koči nad vasjo, prašna sta miza in stol. Tam so moje risbe, slike, kanček mojega otroštva, v moji sobi je torba šolska. Zvezki in knjige, zapiski, radirke in mince. Zunaj so moja igrala, kolesa vsa stara. V garaži so žoge, predrte in stare, zdaj čakajo mlade in nove glave. Ko hodim po svojem domačem kraju, opažam, da ni nič več, kot je bilo, in da nikoli tudi ne bo.

Teja Šuštaršič, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Domovina in srce

V srcu se vedno prostor najde za kraj, kjer polja so polna ajde, kjer iz vsake hiše diši po sveži peki in ptice pojejo na stari strehi. To je kraj, za katerega tvoje srce bije, kjer sonce vedno najlepše sije in kjer se vedno najboljše jé in pije. Kraj, po katerem vsak dan hrepeniš, o katerem sanjaš, medtem ko spiš. Tak je samo en kraj na svetu, ki ne zapustiš ga že v enem letu. Imenujemo ga domovina, vreden najlepšega spomina.

111

Anja Vizlar, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Simona Laknar Strahinić) Odštevanje

To lepoto od gor do bistre Soče vsak tujec doma jo najti hoče. V svojem kraju si jo obupano želi, a to pravo neokrnjeno naravo, ki ohranjamo jo zdravo, se le v Sloveniji dobi. Pojdimo malo nižje, kjer se morje z našo zemljo stika, potem pa še desno in malo višje, kjer nahaja se utripajoča pika: jezero je, jezera »nej« … Nato pa smo že v Ljubljani beli, kjer včasih slovensko nismo govoriti smeli. To premoč so Nemci imeli, a smo jih še vedno za hrbtom slovenske pesmi peli. Pri zgodovini so nas naučili, da smo to lepo Štajersko si sami izborili, potem pa še Prekmurje dobili. V vsej Sloveniji pa najlepša Dolenjska je gospa, saj tu že od nekdaj sem bila doma. V srcu pa za vedno mi bo ostala moja draga Mirna Peč.

112

SODELUJOČI UČENCI IN UČENKE

OŠ Bršljin: Nika Blažič, 2. triada Tjaša Bovhan, 2. triada Maša Bregar, 3. triada Sara Brezovar, 2. triada Brina Brudar, 2. triada Matic Derganc, 2. triada Peter Đukić, 2. triada Patricija Femc, 2. triada Nika Fišter, 2. triada Urška Juršak, 2. triada Ula Klobčaver, 2. triada Iza Koščak, 2. triada Nika Kovač, 3. triada Karlin Kralj Željko, 2. triada Jana Malenšek, 2. triada Marko Malenšek, 2. triada Alja Miklič, 2. triada Aila Močnik Pučinskas, 2. triada Miha Omahen, 2. triada Ana Papež, 2. triada Alja Pirc, 2. triada Anže Pirnar, 2. triada Žana Pirnar, 2. triada Maja Podvinski, 2. triada Mojca Povh, 2. triada Nika Povše, 1. triada Čila Radakovič, 2. triada Larisa Redek, 2. triada Nina Strašek, 2. triada Lana Šiler, 2. triada Eva Šubic, 3. triada Oskar Udovč, 2. triada Ileja Zupančič, 3. triada OŠ Brusnice: Julija Lobe, 3. triada OŠ Center: Aša Akoshia Slapnik, 2. triada Arne Bilbija, 2. triada Ajda Hočevar, 2. triada Nuša Kocuvan, 2. triada Katja Molan, 2. triada Anja Pevec, 2. triada Tara Resnik, 2. triada Lotti Šafar, 2. triada

OŠ Dolenjske Toplice: Kristina Kastelic, 2. triada Andraž Matoš, 2. triada OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert: Sara Borštnar, 2. triada Gašper Gole, 3. triada Ema Kostanjevec, 2. triada Nina Kukec, 2. triada Damjana Lamovšek, 2. triada Nika Majcen, 2. triada Ida Ramovš, 2. triada Živa Uhan, 2. triada OŠ Drska: Leja Filipović, 3. triada Tinkara Pavlin, 3. triada Iza Petrinčič, 3. triada Gaja Potočar, 3. triada Tia Primc, 3. triada OŠ Grm: Lana Babnik Zagorc, 1. triada Monika Bitežnik, 1. triada Neža Činkole, 1. triada Pika Krevs Rupena, 1. triada Tim Radovičevič, 1. triada OŠ Metlika: Nika Badovinac, 2. triada Anja Bajuk, 2. triada Manca Bajuk. 3. triada Zoja Čadonič, 2. triada Neža Dokl, 2. triada Olivera Drakulić, 2. triada Elma Dugonjić, 2. triada Nina Gačnik, 2. triada Erazem Ivec, 2. triada Nana Kambič, 2. triada Vita Kambič, 3. triada Urban Kočevar, 3. triada Neja Kokot, 2. triada Eva Lapanja, 2. triada Maša Lojk, 2. triada Žiga Matekovič, 2. triada Eva Nemanič, 2. triada

Daša Popovič, 3. triada Maša Popovič, 3. triada Alja Slobodnik, 2. triada Toni Slobodnik, 2. triada Lana Sodec, 2. triada Tim Stariha, 2. triada Ana Škof, 2. triada Tjaša Vraničar, 2. triada Eva Zupanc, 2. triada

OŠ Metlika PŠ Suhor: Laura Plut, 1. triada OŠ Stari trg ob Kolpi: Lucija Konda, 3. triada OŠ Šmarjeta: Nika Duh, 1. triada Žana Jerele, 1. triada Živa Novak, 1. triada OŠ Trebnje: Anja Brozovič, 2. triada Anže Lavrih, 2. triada Tibor Marn, 1. triada Glorija Zaletelj, 1. triada Neža Zupančič, 2. triada OŠ Veliki Gaber: Liza Curk, 3. triada Ema Gnidovec, 3. triada Karin Godnjavec, 3. triada Ana Kek, 2. triada Sara Kek, 3. triada Teja Slapničar, 3. triada Hana Štrempfelj, 3. triada OŠ Žužemberk: Nuša Glavan, 2. triada Klara Godec, 2. triada Anja Gorenčič, 2. triada Matic Hrovat, 2. triada Mitja Kastelic, 2. triada Žan Mravljak, 2. triada Luka Orel, 2. triada Lea Papež, Jan Papež, 2. triada Matej Zaletelj, 2. triada

OŠ Toneta Pavčka: Antonela Barukčić, 3. triada Fitore Berisha, 3. triada Lan Bregač, 1. triada Samo Brudar, 2. triada Rok Drenik, 3. triada Filip Duh, 1. triada Pia Fornezzi Rezelj, 2. triada Tai Fornezzi Rezelj, 1. triada Jakob Fortuna, 1. triada Ema Gracel, 2. triada Rok Jankelj, 1. triada Jana Jarc, 2. triada Alja Kastelic, 3. triada Iza Kavšček, 2. triada Lana Kavšek, 1. triada Lea Kavšek, 2. triada Tina Kernc, 3. triada Eva Kolenc, 3. triada Nika Krevs, 2. triada Tevž Kupljenik, 2. triada Tina Makše, 3. triada Tine Matoh, 2. triada Tea Metelko Klemenčič, 1. triada Maša Mihelič, 3. triada Alen Muhič, 3. triada Manca Nose, 1. triada Silva Opara, 3. triada Lina Ovnik, 3. triada Ema Parkelj, 3. triada Jera Parkelj, 1. triada Kaja Rajšel, 3. triada Miha Rozman, 2. triada Nina Rozman, 3. triada Ingrid Rupnik, 1. triada Jasmina Saje, 3. triada Nina Saje, 2. triada Leja Srovin, 1. triada Tea Stepan, 3. triada David Stopar, 3. triada Lan Šiško Peperko, 3. triada Matevž Špilar, 2. triada Lan Štimec, 1. triada Teja Šuštaršič, 3. triada Anja Vizlar, 3. triada Nuša Zajc, 2. triada Jan Zupančič, 1. triada

SODELUJOČE MENTORICE

OŠ Bršljin: Andreja Barbič Saša Brudar Katarina Črtalič Tina Eremić Irena Gole Bernarda Kobe Saša Kovač Maja Sivec Ana Špiler Polonca Tratar Božič OŠ Brusnice: Darja Šinkovec OŠ Center: Nataša Dežan Avsec OŠ Dolenjske Toplice: Špela Mrvar OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert: Janja Jerovšek OŠ Drska: Mojca Mežik OŠ Grm: Irena Strasbergar OŠ Metlika: Darinka Cimerman Štrucelj Marina Janjac Emilija Klopčič Helena Kostelec Jasmina Štampfelj OŠ Metlika PŠ Suhor: Erika Horvat OŠ Stari trg ob Kolpi: Marija Volf OŠ Šmarjeta: Tea Tavčar

OŠ Trebnje: Andreja Koščak Stanka Zaletelj OŠ Veliki Gaber: Olga Podpadec OŠ Žužemberk: Jana Mrvar Blanka Perpar OŠ Toneta Pavčka: Tina Berkopec Renata Fink Husić Barbara Goršič Tatjana Kupljenik Simona Laknar Strahinić Mojca Lužar Zdenka Mežan Mojca Starešinič Mojca Žefran

Osnovna šola

Toneta Pavčka