Prvi koraki 2010

r

i

r

p v k o ak i UVODNIK Zdravo, zdravo!

Dolga zima je minila, prvi zvončki so ţe odcveteli, sonce nas zopet toplo pozdravlja in šolsko leto se nagiba h koncu. Za nekatere to pomeni vstop v srednjo šolo in pribliţevanje uresničitvi svojih sanj, za druge pa le napredovanje v višji razred. Pa vendar imamo vsi nekaj skupnega: vsi ţe teţko čakamo poletne počitnice. Prilegle bi se tako učencem kot učiteljem. Pa vendar. Ostal nam je še mesec pouka, za nekatere zadnji mesec druţenja v teh šolskih klopeh, za druge pa najlepši mesec v letu, mesec ljubezni. Naj nas omami in iz nas naredi prijazne in ljubeče ljudi. Samo da bo lepo …

Ja, in spet je tukaj nova številka našega šolskega glasila Prvi koraki. V njem boste lahko brali pesmi, zgodbe, intervjuje, poročila ... Vsi, ki so pisali, so se zelo potrudili, zato le hitro k branju.

Seveda bo v Prvih korakih ena stran namenjena tudi našemu Pepetu. Zopet je povedal svoje mnenje o vas in vašem obnašanju. Kar preberite njegovo kritiko, morda se tudi sami najdete med njegovimi vrsticami.

No, ne bom preveč besedičila. Vsem vam ţelim, da bi letošnje šolsko leto zaključili s čim boljšim uspehom in da bi se vam počitnice kar se da dolgo zavlekle, da bi uţivali, kjer koli ţe boste in kar koli boste počeli, vaša urednica Mateja in Anja, Jasna, Matej, Jasmina, Patricija, Katja, Eva

Stran 2

SPOZNAVALI SMO DOMOVINO V petek, 2. 10. 2009, smo se ob 7.15 učenci osmega razreda odpravili na Gorenjsko. Z avtobusom smo se peljali mimo Ljubljane na prvo postajo naše ekskurzije, v Vrbo.

Ogledali smo si rojstno hišo Franceta Prešerna, našega največjega pesnika. Vstopili smo v dnevni prostor, kjer smo reševali naloge na delovnih listih ter si zapisovali pomembne podatke o hiši. Preden smo nadaljevali pot, smo si ogledali še črno kuhinjo, šli pa smo tudi k vaški lipi.

Potem pa smo se odpravili v Radovljico, in sicer v čebelarski muzej.

Vodička nam je pokazala star način pridelovanja medu, porisane panjske končnice, na koncu pa smo si ogledali še kratek film o čebelah. Potem pa smo šli v delavnico, kjer smo narisali povsem svoje končnice, na katerih je bil uprizorjen motiv iz pesmi Pegam in Lambergar. Po končanem risanju smo imeli 15 minut prostega časa, da smo si ogledali mesto, potem pa smo šli na kosilo.

Kasneje smo odšli na meni najbolj zanimiv del ekskurzije, v Blejski Vintgar. Hodili smo po leseni, 1600 metrov dolgi poti, kjer smo lahko občudovali lepoto reke Radovne, na koncu poti pa še velik slap Šum.

Zatem pa smo odšli na Bled. Tam smo skicirali Blejsko jezero, potem pa smo imeli prosti čas, tako da smo šli na kremno rezino.

Sedaj sem napolnjen z novim znanjem in ţelim si še kdaj obiskati Bled ter Blejski Vintgar. Ţan Kupljenik, 7. A

Učenci 6. a in 6. b smo se odpravili v Posavje.

Najprej smo si ogledali Kostanjevico in občudovali lepote Kostanjeviške jame. Nato smo se odpravili v muzej v Breţicah. Sledilo je Olimje, kjer imajo zanimivo cerkev, lepo staro lekarno in čokoladnico. Slednje smo se posebno razveselili in kupili čokolado zase in za svoje najbliţje. Naš končni cilj je bil Šempeter pri Celju, kjer smo si ogledali nagrobnike starih Rimljanov.

Na ekskurziji smo uţivali.

Tjaša Barbo, 6. B

Učenci 7. a smo se odpravili raziskovat rudarske kraje. Iz Mirne Peči smo se najprej odpravili v Celje, kjer smo si ogledali stari celjski grad. Od tam nas je pot vodila v Velenje, kjer smo spoznali rudarsko ţivljenje nekoč in danes ter si ogledali rudnik. Nazadnje smo si ogledali še kraško jamo Pekel.

Anja Matoh, 7. a

Stran 3

Učenci 9. a in 9. b smo se odpravili spoznavat primorski svet. Naša prva postaja je bila na Ravbarkomandi, kjer je stičišče primorskega, dinarskega in alpskega sveta. Pot smo nadaljevali proti Luki Koper, kjer nas je počakal vodič in nas peljal na ogled. Odgovarjal je tudi na naša vprašanja. Po ogledu smo odšli v Simonov zaliv, kjer smo si ogledali usedline laporjev in peščenjakov (fliš). Učiteljica biologije nas je tam poučila o nekaterih sredozemskih rastlinah, o halofitih (slanoljubih rastlinah). Potem smo odšli še na ogled solin. Tam smo se seznanili s tem, kako pridobivajo morsko sol, spoznali pa smo tudi ţivali, ki domujejo na tem območju.

Po kosilu smo odšli še v Škocjansko jamo. Vanjo smo prišli skozi umetno narejen vhod. Jama ima zelo veliko kapnikov, zaradi česar je tudi vpisana v UNICEF-ovo naravno dediščino.

Naš zadnji postanek je bil v Pivki, in sicer v Parku vojaške zgodovine. Tam smo si ogledali makete gradov v okolici Pivke, slike nekaterih najdb, nato pa je sledil film o razvoju tanka, Tank. Vsi smo komaj čakali na najzanimivejši del ekskurzije, in sicer na ogled pravih tankov, oklepnikov, mitraljezov iz 2. svetovne vojne in slovenske osamosvojitve.

Matej Makše, 9. B

V sredo, 25. novembra 2009, smo se zjutraj zbrali v šolski jedilnici. Ta dan ni bil navaden šolski dan. Pouka ni bilo, imeli smo kulturni dan. Ţe v ponedeljek, ko so nas razvrščali v različne delavnice, sva se odločili za barvanje svečnikov. Zanimive so se nama zdele tudi delavnice lovilci sanj, ogrlice in dišeča mila.

Ko je zazvonil šolski zvonec, so prišli mentorji posameznih delavnic in nas odpeljali v učilnice. Mentorici naše skupine, ki je štela štirinajst učencev in učenk, sta bili Mojca Ţefran in Veronika Tambolaš. Natančno sta nam razloţili, kaj in kako bomo delali. Pripravili smo mize in pričeli z delom. Najprej smo izdelali načrt.

Nato smo na svečnike narisali vzorčke in jih pobarvali z barvami za na steklo. Vsak je okrasil najmanj en svečnik. Učiteljica je v nekatere nasula vijoličen pesek. Ko se je barva posušila, smo v vse svečnike vstavili bele ali vijolične svečke.

Ker sva imeli občutek, da sta najina izdelka lepo uspela, sva se odločili, da ju bova kupili na dobrodelnem bazarju.

Petra Saje in Karmen Rupnik, 6. a

foto: Petra Saje

Stran 4

8. decembra 2009 smo imeli učenci 8. in 9. razreda predavanje o zasvojenosti in drogah. Predaval nam je g. Toni Kočevar iz Novega mesta.

To predavanje ni bilo običajno predavanje, ker nam ni pridigal, zapovedoval itd., da ne smemo poskusiti drog, ampak je rekel, da moramo sami vedeti, da nam droge in alkohol škodujejo, in si to zapomniti. Povedal nam je svojo življenjsko zgodbo, kako je začel z drogami, kakšni so bili vzroki, kako se je počutil, ko je bil pod vplivom drog, kakšne so bile posledice uživanja le-teh, kako se je spremenilo njegovo življenje, kako se je bojeval sam s seboj, da je prenehal uživati droge, kdo mu je stal ob strani in kdo mu je pomagal ...

Med ljudmi vlada prepričanje, da so narkomani le tiste osebe, ki imajo težave v svojem življenju. Narkomani so tudi tisti ljudje, ki jim po njihovem mnenju v življenju nekaj manjka ali pa želijo droge samo poskusiti, a jih to zapelje v narkomanijo in v omami najdejo rešitev. Povedal je, da zaradi drog izgubimo stik z ljudmi, s katerimi smo se družili in s katerimi smo si najbližje. Stik pa se izgubi zato, ker oseba, ki uživa droge, ne želi, da to izvedo drugi ljudje, da ga zaradi tega ne bi pustili na cedilu. Droge nam dajo lep, brezskrben občutek le za nekaj sekund, trenutkov, a si zaradi njih zelo uničujemo zdravje in razum. Odvajanje je zelo težko in naporno, ker telo potrebuje tisti odmerek. Veliko ljudi umre ravno zaradi drog.

Predavanje mi je bilo zelo všeč, ker si povedano lažje zapomnim in verjamem človeku, ki je to izkušnjo preživel.

Ema, 8. b ZIMSKI ŠPORTNI DAN Kot vsako leto smo tudi letos imeli za zimski športni dan, ki je bil 21. 1. 2010, na voljo več moţnosti. Izbirali smo lahko med plavanjem v Šmarjeških Toplicah, fitnesom na Otočcu, smučanjem v Cerknem in pohodom po naši občini. Večina učencev našega razreda se je odločila za kopanje v Šmarjeških Toplicah.

Komaj sem čakala na četrtek, da bom lahko zaplavala v bazenu, saj imam ta šport zelo rada. V sredo zvečer sem pripravila nahrbtnik, v katerega sem dala kopalke, brisačo, denarnico, jabolko in vodo. Ko sem zjutraj prišla pred šolo, je bil avtobus ţe poln, zato sem komaj našla prostor. Najprej so trije učitelji, ki so bili z nami, preverili prisotnost, potem pa smo se odpeljali.

Ko smo prispeli v Šmarješke Toplice, smo dobili kartico, s pomočjo katere smo lahko vstopili v svojo garderobo. Vsak je dobil tudi zapestnico. V omarice smo zaklenili svoja oblačila, s seboj pa smo vzeli nahrbtnike. Namestili smo se na leţalnike, se oprhali, šele nato pa smo lahko odšli v vodo. V bazenu smo se potapljali, ţogali, malo pa tudi plavali. Pridruţil se nam je tudi učitelj. Do enih smo se kopali, potem pa smo se morali obleči, temeljito posušiti lase. Spet smo se vkrcali v avtobus in se odpeljali nazaj v Mirno Peč.

Kar hitro je minilo prijetno dopoldne.

Simona Makše, 7. a Stran 5

Smučanje na Cerknem V petek, 21. 1. 2010, smo imeli športni dan. Jaz sem ga nestrpno čakal, kajti odšel sem na smučanje, ki je moj najljubši zimski šport.

Z avtobusom smo se zgodaj zjutraj odpeljali proti Črnemu Vrhu pri Cerknem. Sedel sem skupaj s prijateljem Miho. Iz našega razreda sva šla samo midva, ostali pa so se šli kopat ali pa v športni center na Otočec. Ko smo prispeli, nam je učitelj Boštjan Srovin kupil karte in jih razdelil. Nato smo se z vlečnico odpeljali na vrh smučišča. Do prve malice smo smučali v skupini. Smučišča so bila zelo dobro urejena, zato smo lahko smučali, kolikor smo ţeleli.

Po dvanajsti uri smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla na Lom, druga pa do vlečnice, ki se imenuje Počivališče. Jaz sem bil v drugi skupini. Večinoma sem se druţil z Miho in zelo uţival. Ţal pa je čas zelo hitro minil. Okoli šestnajste ure smo se začeli odpravljati proti avtobusu in nato domov v Mirno Peč, kjer so nas ţe čakali starši. Športni dan mi bo za vedno ostal v spominu, ker sem prvič odšel s šolo na smučanje, in upam, da tudi ne zadnjič.

Anţe Cesar, 6. b

INFORMATIVNI DAN Tako kot vsako leto so bili tudi letos informativni dnevi v srednjih šolah. Ti nam pomagajo, da se laţje odločimo, v katero šolo se bomo vpisali.

Obiskala sem srednjo kemijsko šolo v Novem mestu. Najprej je v eni izmed učilnic potekala predstavitev programa kemijski tehnik. Tamkajšnja profesorica je razumljivo, natančno in tudi na zanimiv način razloţila vse o šolanju, predmetih, strokovnih modulih, zaposlitvi in morebitnem nadaljevanju šolanja. O programu in šoli je nekaj stvari povedal tudi dijak 3. letnika, tako da smo informacije dobili tudi z drugega zornega kota. Po predstavitvi smo si ogledali dva sodobno opremljena laboratorija, v katerih so nam dijaki 2. in 3. letnika pokazali nekaj poskusov.

Informativni dan je bil zanimiv in poučen, prijetno pa so me presenetile prijazne profesorice, nad kemijo navdušeni dijaki in učilnice, polne kemijskega vzdušja.

Jasna Strojin, 9. a

Stran 6

Valentinovo Valentinovo je dan zaljubljencev in prijateljstva. Na ta dan si ljubezen in prijateljstvo izražamo z raznimi srčki in darili.

Recimo s čokolado Milka v obliki srčka ali pa z rožami (rdečimi vrtnicami).

To smo naredili tudi mi. V petek, dva dni pred valentinovim, smo pri oddelčni skupnosti izdelovali srčke iz papirja in si jih tudi pošiljali po razredu. Tako smo si dokazovali prijateljstvo, nekateri pa tudi ljubezen.

Nekateri napišejo tudi ljubezenske verze. Najpogosteje najljubšim osebam.

Primeri: Ljubezen in sreča sta bisera dva, ki te vedno spremljata oba.

Pogled tvoj mi v srcu je ogenj prižgal.

Naj spremlja ves čas naju le Valentin; ljubezen naj v srcu ne bo le spomin.

Ljubezen se rodi v pogledih, živi v solzah.

Primera ljubezenskih pregovorov: Ljubezen se ne kupi, ljubezen se tista, ki pride iz srca. Če nimaš tistega, ki ga ljubiš,

poljubih,

Poznamo še veliko ljubezenskih ki jih uporabljajo za valentinovo, najlepši praznik.

verzov in ki je za

umre

v

ne proda, najlepša je ljubi tisto, kar imaš. pregovorov, zaljubljene

Urška Smrke, 6. b

Pust Pust je praznik, ki ga radi praznujemo, saj se lahko našemimo v razne maske in se na ta način malo pošalimo. Za ta dan je značilna sladica marmeladni krof, s katerim smo se mastili tudi v šoli. Tam smo imeli tudi pustni ples.

Pouk se je začel ob 810 in trajal do konca 4. ure, nato pa se je začel ples. Vsak je imel na sebi kakšno masko. Če se kdo ni našemil, pa je imel pouk. Ples je trajal eno uro. Plesali smo in se veselili. Večina maškar je predstavljala Piko Nogavičko.

Veliko pa je bilo tudi princesk. Po končani zabavi v šoli smo mnogi odšli še v domače vasi, da bi razveselili svoje sovaščane in odgnali dolgo mrzlo zimo. Dobili smo veliko sladkarij, nekaj jih je dobilo tudi kakšen evro.

Klara Zupančič, 7. A

P

ust je praznik veselja, ki je pri

nas ţe dolgo zakoreninjen. Odganjal naj bi zimo, v deţelo pa privabljal pomlad. Na ta dan se našemimo v razne maske, kot so čarovnice, zajčki, miške, mačke, princeske, pike nogavičke ipd. ter se odpravimo po vasi od hiše do hiše, kjer imajo ljudje za pustne maske zmeraj pripravljeno kaj dobrega.

16. 2. smo imeli šolo kot po navadi. A ta dan je bil čisto drugačen kot ostali.

Bil je namreč pust in vsi smo bili našemljeni v razne pustne maske.

Skoraj cela šola je bila polna pustnih mask. Še celo nekatere učiteljice so bile našemljene.

Stran 7

Prve štiri ure smo imeli pouk, potem pa smo imeli v jedilnici ples. Nanj so smeli samo tisti, ki so bili našemljeni. Nekateri so plesali kot nori, nekateri pa so samo stali in gledali. Vsi smo se imeli super in se zelo zabavali. Bili smo zelo pustno razpoloţeni.

Kmalu pa je bilo plesa konec in odšli smo domov. Ko smo prišli domov, smo se nekateri odpravili po vasi in prosili za »pusta hrusta«.

Kristina Smrke, 8. B

Moja izkušnja na Slovaškem Ko smo se v sredo, 17. februarja, zgodaj zjutraj usedli v avto, sem nestrpno čakala, da prispemo na Slovaško, čeprav sem vedela, da je pred nami še dolga pot. In tako je tudi bilo, čeprav nam je čas v avtu kar hitro minil.

Kosilo smo imeli na Slovaškem. Tam smo imeli manjše teţave s sporazumevanjem. Zatem smo se odpeljali v Trenčin, kjer smo se dobili z učenci, pri katerih smo stanovali. Na prvi pogled se mi je šola zdela zelo stara in niti ne tako velika. Kasneje, ko smo se sprehodili po njej, pa sem mnenje spremenila. Ni bila več stara, bila pa je zelo velika.

Z Romano, učenko, pri kateri sem stanovala, in njenimi prijateljicami smo se odpravile proti domu.

Do bloka, kjer ţivi, sva hodili pribliţno 5 minut. Med hojo sva se spoznavali.

Na začetku sva bili malo zadrţani, nato pa sva se spoprijateljili in se pogovarjali o najrazličnejših stvareh. Ko sva prispeli do stanovanja, sem odloţila svoje stvari v sobo, nato mi je Romana predstavila svojo mater in sestrici. Zatem sva šli ven na sprehod in na obisk k prijateljicam.

Kasneje smo se zbrali pred šolo, kjer smo pričakali še ostale udeleţence.

Izkušnja na Slovaškem je bila zelo zanimiva. Lepo je bilo spoznavati nove ljudi, spoznavati Slovaško. Z nami so bili vsi zelo prijazni. Včasih, ko je naša komunikacija »zaškripala«, smo se znašli tako, da smo uporabljali besede iz slovenščine, slovaščine, hrvaščine, včasih celo iz nemščine. Večinoma pa smo se pogovarjali angleško. Spoznala sem kar nekaj novih prijateljev in upam, da bomo še nekaj časa ostali v stikih. Skratka: bilo je super!

Anja Zore, 9. b

Stran 8

OBISK POTOMCEV SLOVENCEV IZ SRBIJE V ponedeljek, 29.3.2010, so nas obiskali učenci dopolnilnega pouka slovenščine iz Srbije. Pridruţili so se nam pri malici in nato obiskali ţupana občine Mirna Peč Zvoneta Laha. Peto šolsko uro so se udeleţili pouka. V našem razredu, 9. a, so bili trije učenci.

Po kosilu so se starejši dečki iz OŠ Mirna Peč in fantje iz Srbije pomerili v košarki. Zatem pa smo se skupaj z njimi odpravil na ogled po Mirni Peči.

Najprej smo odšli do cerkve sv. Kancijana. Tam nam jo je ţupnik razkazal in o njej povedal veliko zanimivih stvari. Potem smo se z avtobusom odpravili do naslednje cerkve v Globodolu.

Nato pa prepešačili cel Globodol, da smo prišli do avtobusa.

Naša naslednja postaja je bila Vrhpeč, od koder smo se peš odpravili proti Zijalu. Potem smo se vrnili v šolo.

Tam so ţe čakali starši učencev gostiteljev, ki so nove prijatelje iz Srbije odpeljali v varno zatočišče svojih domov.

Nives Koštal, 9.a

Stran 9

IZ ŠOLE V NARAVI Ponedeljek, 20. aprila 2010

Izpred šole smo se z avtobusom skupaj z dvema učiteljicama odpeljali ob 8. uri zjutraj. V Kranjsko Goro smo prišli po treh urah vožnje. Tam nas je sprejela učiteljica Barbara in nas seznanila s pravili bivanja. Nato smo odšli v sobe in zložili stvari iz svojih potovalk v omare.

Sledila so podrobnejša navodila o delu. Spoznali smo tudi učence iz Semiča. Po kosilu smo imeli uro počitka. (Klara Z.) Ne vem, kako bom preživela te dneve, saj že prvi dan ni kaj obetaven. Lahko bi rekla, da kljub vsemu le ni bil takšna polomija, kot sem pričakovala, saj so bile športne igre, ki jih pravzaprav ne maram, še kar dobre. Učitelj, ki jih je vodil, je bil zanimiv in zabaven.

Večerni sprehod po Kranjski Gori je bil poučen in zanimiv, učiteljema Klavdiji in Miru ni zmanjkalo zanimivih podatkov, slednjemu pa tudi ne dobrih šal. (Anamarija)

Torek, 21. aprila 2010

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem skupaj s Simono, Klaro, Saro in Evo pospravila sobo. Po jutranji telovadbi smo imeli zajtrk. Takrat me je razjezil Matic, ki me je brcal in dražil. Med odmorom sva z Evo odšli k vrstnikom iz Semiča in malo poklepetali z njimi. (Anja) Pred kosilom smo odšli v naravni rezervat Zelenci. Tam se nam je odprl prelep razgled na neokrnjeno naravo. Nekaj časa smo se nastavljali soncu, nato pa odšli v dom. (Katja Š.)

Popoldne smo odšli na ogled Liznjekove domačije, ki nas je popeljala v pretekle čase. Nekoč je bila v tej hiši gostilna. Videli smo dnevno sobo (hiša), v kateri je bil nad mizo bogkov kot, črno kuhinjo, kovačnico, kamro, v kateri sta spala dedek in babica. V hiši je veliko slik in vzidanih omar.

Stene so bile poslikane s freskami. Ob hiši je skedenj, kamor so spravljali vozove in žito.

Po večerji smo imeli prosti čas, ki smo ga izkoristili za spoznavanje vrstnikov iz Semiča. Po druženju smo odšli v sobe, kajti ura za spanje je bila vsak večer ista. Ob 22. uri so morali biti v posteljah. (Sara)

Sreda, 22. aprila 2010

Vstale smo ob sedmih. Po zajtrku, ki nam ni bil posebno všeč, smo imeli prosti čas. Izkoristila sem ga za poležavanje in pogovor s sošolkami. Sledilo je gorništvo. To ni bilo zame, ker smo morali veliko hoditi. Razočarana sem bila tudi nad razgledom, ki ni bil takšen, kot sem ga pričakovala. (Kaja) Po kosilu smo odšli v gozd, kjer smo izvedeli veliko novega o drevesih, rastlinah. Ugotovitve smo zapisali in preverili v učilnicah. Bilo je zabavno in poučno.

Po večerji smo odšli v večnamenski prostor in poslušali potopisno predavanje o Avstraliji.

Izvedela sem veliko novega. (Simona) Stran 10

Četrtek, 23. aprila 2010

Ker sem navajen zgodnjega vstajanja, sem se zbudil že pred sedmo uro. Da bi pregnal čas, sem bral. Kmalu sta nas prišli budit učiteljici. Sledile so vsakodnevne jutranje aktivnosti. Ker je deževalo, sem bil prepričan, da bomo šli plavat v bazen, saj je izlet v Triglavski narodni park odpadel. Odpadlo pa je tudi kopanje. Morali smo spoznavati življenje v vodi, ki je bila popoldanska tema. Po kosilu smo imeli najdaljši počitek. Izkoristili smo ga za igranje namiznega tenisa, hišnik pa nam je poročal o rezultatih hokejskih tekem. (Urban) Popoldne smo šli k jezeru Jasna in spoznavali življenje žab. Bilo je zabavno, čeprav nas je zeblo.

(Miha) Po večerji smo imeli družabni večer, ki smo ga morali pripraviti sami. Moja skupina je imela novice nekoliko drugače. Zabavnemu programu je sledil ples. Razvijale so se nove simpatije med nami in vrstniki iz Semiča. Tudi jaz sem našel svojo. (Urban)

Petek, 24. aprila 2010

Punce v naši sobi smo se zbudile prej kot po navadi, saj smo hotele pospraviti vse stvari v potovalke. Potem smo se napotile v zgornje nadstropje, da bi zbudile sošolce. Urban je imel rojstni dan, kar je bil tudi razlog, da smo lahko odšle tja. Zapele smo mu pesem, potem pa čestitale. Po zajtrku smo pospravili sobe, potem pa odšli v avlo, kjer smo se poslovili od Semičanov, ki so odšli na ogled Bleda. (Eva) Nas pa je čakal še en program, in sicer nordijska hoja. Predstavila sta nam jo Erika in Miro.

Slednji je hodil po hribu navzgor in navzdol, a je kmalu končal, saj mu je to preprečil traktor.

Rekel nam je, da je nekdo v nevarnosti, saj ko je jezen, poje dva dunajska zrezka. Spomnil nas je na kosilo. Jedli smo dunajske zrezke. (Katja B.) Po kosilu je sledilo slovo od osebja. Vsi smo dobre volje zapustili Kranjsko Goro. V Mirni Peči so nas že čakali starši. Bili smo veseli, da smo se po tednu dni spet videli. (Klara S.)

Učenci 7. a

Stran 11

DEDIJEVA HIMNA Simon Lužar, učenec 9. b, rad posluša starejše, zato mu ni ušla tudi pesem, ki jo posebno rad pel njegov dedi. Simon pravi, da je bila kar njegova himna. V spomin na starega očeta jo je tudi prepisal in jo tako ohranil za kasnejše rodove.

Je živela ena gospodična, bla je šivilja, vanjo sem se tako zaljubil, postal sem bel kot lilija, vanjo sem se tako zaljubil, da sem čisto nor postal, kmalu bi še dušo zgubil, obraz mi je bil pa suh, upal.

Prosil sem očeta, naj mi škornje da, stric posodil je cilindrer, brat mi je obleko dal, snubit sem jo odšvedral.

Ko prirajţam jo do praga, zmislil sem si vse do vraga, tako se mreţa je razpela, da mi je srce ujela.

Z metlo me je proč podila, mi cilinder pohodila, šopek mi je vrgla v nos, kakor da bi pal pod voz.

Jaz sem jo pa proč odkuril kakor kakšen brzi vlak, še enkrat nazaj zatulil: snubit dekle – to je vrag!

Simon Luţar, 9. B Stran 12

ŠP RT NOGOMETNI TRENING Ţe nekaj let treniram pri nogometnem klubu Krka v Novem mestu. Naši treningi so štirikrat na teden.

Zbor za trening je vedno 17. 15 v garderobi, kjer opravimo tudi skupni razgovor o pretekli tekmi in o treningih, ki naš še čakajo, ter o ciljih, ki jih ţelimo doseči na treningih in na tekmi.

Po navadi se trening začne ob pol šestih popoldne. Na začetku se ogrejemo z regeneracijskimi vajami, nato pa naredimo raztezne vaje, ki jih delamo od glave navzdol.

Ko se dovolj ogrejemo, sledi glavni del treninga, to so vaje za izboljšanje tehnike. Te vadimo z ţogo. Pri tem izboljšujemo tehniko podaje, tehniko sprejema ţoge itd. Nato poskušamo vaje, ki smo jih trenirali, uporabiti v igri. Na koncu treninga poskušamo izboljšati tudi tehniko strela s streli na gol. Strele na gol izvajamo z ţivim zidom ali brez njega. Vadimo pa tudi taktiko streljanja na gol. Po vadbi naredimo še iztek ter pozdravimo.

Po treningu trener opravi z igralcem še individualni pogovor, če je le-ta potreben.

Kristjan Berus, 9. b

PETRA MAJDIČ Kot ţe vsi veste, je naša šampionka Petra Majdič 18. februarja osvojila bronasto medaljo v teku na smučeh na OI v Vancuvru. To ne bi bilo zmagovito, če se ne bi na tem teku dogajale tako pretresljive stvari.

Petri tokrat sreča ni bila naklonjena. Ţe na jutranjem treningu je hudo padla v nezavarovan jarek kar tri metre globoko. Pri tem je zlomila smuči in palice. Nekoliko kasneje, pred štartom v kvalifikacijah, je zmajala z glavo, saj je začutila hude bolečine v rebrih. Kljub vsemu je tvegala in štartala. Prebila se je skozi sito kvalifikacij in v četrtfinalu zmagala. Po prihodu na cilj se je zgrudila in obleţala. Takrat sem mislil, da je vsega konec. Poslovil sem se od medalje, a me je Petra presenetila. Šla je v polfinale in se v finale prebila po času.

Finale je bil za Petro, a moram priznati, da tudi zame, tek ţivljenja. V zadnjih 300 metrih je prehitela takrat tretjo tekmovalko in Sloveniji prismučala bronasto medaljo, za katero je delala kar 20 let. Ko je pritekla na cilj, je padla v sneg in takoj se je videlo, da je nekaj hudo narobe.

Zdravniško osebje jo je odneslo s prizorišča.

Naslednji dan smo izvedeli, da je imela nalomljena štiri rebra, pojavil se je tudi pnevmotoraks, ki povzroči uhajanje zraka iz pljuč in je lahko tudi usoden. K sreči se je s Petro vse končalo tako, da je ostala takšna, kot je bila.

Ponosen sem nanjo, saj je s svojim dejanjem pokazala, da zmoremo, če res hočemo, dokazala pa je tudi, kako rada ima svojo domovino in Slovence.

Urban Ţagar, 7. A Stran 13

NOVE PRILOŽNOSTI POMAGAJMO POMOČI POTREBNIM Revni in socialno izključeni Njihova drugačnost jih tako še dodatno onemogoča,

ljudje se ne počutijo dobro. potiska na rob druţbe in jim da bi bili zadovoljni.

Zakaj so ljudje revni? nimajo dobrega poloţaja, pa se sploh še niso uspeli

Nekateri ljudje v druţbi drugi so ostali brez sluţbe ali zaposliti.

Kdo pa so socialno izključeni?

Pogosto so to nedolţni ljudje.

To so tisti, ki imajo kakšno napako, ki je ni mogoče odpraviti ali pa je sami ne znajo. Govorna napaka in majhna rast sta pogosto vzrok za izključevanje.

Takega človeka okolica zasmehuje ali pa celo vrţe iz svoje sredine. Ljudje velikokrat pozabljajo na pravico, da se lahko vsak človek vključi v druţbo, in drugačne odrivajo ali celo izločajo. V naglici poskrbijo le zase in za tiste, ki so moderni ali pa bi jim lahko kdaj koristili. Pozabljajo pa na pravico vsakega do dostojanstvenega ţivljenja.

Kako lahko pomagamo drugačnim, da bodo na pošten način prišli do zasluţka, ki jim bo omogočal preţivetje? Kako lahko pomagamo drugačnim, da se bodo lahko vključili v dobro in pošteno druţbo? Ali lahko pomagamo tem ljudem? Je to sploh mogoče? Seveda je. Preskrbljeni odrasli in bogati ljudje lahko revnim ljudem darujejo del svojega bogastva. Otroci se tudi lahko čemu odrečemo, da jih razveselimo. Druţenje z zapostavljenimi marsikoga osreči. Včasih ţe samo prijazen pozdrav, nekaj besed o počutju in vremenu prikliče nasmeh na ţalosten obraz.

Petra Saje, 6. A

V današnjem času se je človek zelo razvil. Imamo zelo napredne naprave, ki pa ne rešijo revščine, ki jo najdemo povsod po svetu.

Veliko ljudi se sooča z reveţi, a nihče se ne opogumi in pomaga. Otroci pa se še posebej radi norčujemo iz revnih vrstnikov, zato se ti počutijo izključene.

Velikokrat se zaprejo vase in nihče od nas ga ne bi niti poskusil spoznati. Vsak od njih pa ima pravico biti vključen v druţbo, biti spoštovan. Morali bi jim pomagati, se pogovarjati z njimi, prijateljevati, ne pa da se jim posmehujemo in imamo predsodke. Revni imajo moţnost povedati to osebam, ki jim zaupajo, lahko pokličejo organizacije za pomoč, se obrnejo na policijo ali na zagovornika otrok, lahko pa tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Niso kršene samo pravice revnih, tudi pravice drugih ljudi niso upoštevane. Nekatere ljudi izključujejo iz druţbe samo zaradi njihovega mnenja, prepričanja, spola ali porekla. Vsak otrok ima pravico do uravnoteţenega, zdravega telesnega, duševnega, duhovnega, moralnega in socialnega razvoja. Imam pravico, da so moje osnovne ţivljenjske potrebe zadoščene. Imam pravico, da sem zaščitena pred vsemi

oblikami zlorab, izkoriščanja, nasilja. Imam pravico do kvalitetnega šolanja, razvijanja talentov. Imam pravico, da dostopam do različnih informacij. Če sem duševno ali telesno prizadet, imam pravico do običajnega ţivljenja in vključevanja v druţbo. Imam pravico do počitka, razvedrila, iger, različnih aktivnosti. Nihče ne sme kršiti naših pravic, a tudi mi ne smemo kršiti pravic drugih. Imam pravico do imena, drţavljanstva in zaščite svoje identitete. Imam pravico do varstva svojega zasebnega ţivljenja. Moji starši imajo odgovornost za mojo vzgojo in razvoj.

Imam pravico, da vem, kdo so moji starši. Imam pravico, da vem, kje so moji starši, in pravico, da grem v drugo drţavo, da se jim pridruţim. Če se moji starši ločijo, imam pravico, da svetujem pri vseh odločitvah, ki se tičejo mojega odnosa s starši. Posvojitev je dovoljena samo, če se tako odločim jaz. Ţelim si, da bi bile pravice otrok po svetu bolj spoštovane, kot so, saj bi se tako otroci bolje počutili.

Upam pa, da vsak otrok zadovolji vsaj osnovne ţivljenjske potrebe.

Hana Kastelic, 6.b

Stran 14

Ko opazujem, gledam, poslušam, lahko opazim, kako otroci ţivimo v današnjem času. Ugotavljam, da razmere niso za vse enake.

Otroci bogatih staršev se velikokrat obnašajo, kot da so bolj pomembni. Predvsem je tem otrokom veliko laţje obiskovati šolo kot pa otrokom, ki izhajajo iz socialno šibkejših druţin.

Babica včasih pripoveduje, kako so nekoč srednjo šolo lahko obiskovali samo otroci bogatih staršev, medtem ko so morali ostali delati na kmetiji in se znajti po svoje. Čutim, da bo tudi v prihodnosti tako, saj so razlike med bogatimi in revnimi vedno bolj opazne. Mislim, da bi morali v šoli pripraviti različne izlete, pohode skupaj s starši otrok, da bi se bolje poznali med seboj. Na ta način bi si laţje pomagali in otroci bi laţje povedali drug drugemu za teţave, ki jih imajo. Veliko otrok nima računalnika, interneta, ne morejo obiskovati večjih knjiţnic … Da bi se vse to izpolnilo, bi morali vse to uvesti na posebnih razrednih urah, pri katerih bi se o tem pogovarjali ter delali načrte za pomoč drug drugemu. Tako bi se otroci bolje spoznali ter se razumeli in se v razredu ne bi delili v skupine ter drug drugemu kazali nevoščljivost, jezo, hudobijo.

Aljaţ Kolenc, 6. A MLADA VILENICA Nina Rozman iz 3. a razreda je s pesmijo Gore v svoji kategoriji zmagala na tekmovanju za 10. mednarodno otroško literarno nagrado Mlada Vilenica 2010.

GORE Kaj mislijo te gore?

Da so pametne?

Da so lepe?

Meni se zdijo pa, da so nore!

Sneg ti namečejo na glavo, da moraš v bolnico namesto na zabavo.

Nina Rozman, 3. a

ENAKOST ZA VSE Po televiziji in radiu velikokrat slišimo za kršenje najrazličnejših pravic. Tudi sami to lahko opazimo, če se le ozremo sebe. Pa tudi kaj naredimo proti temu?

Pravica je nekaj, kar je v skladu s človekovimi družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah. Že takoj ob rojstvu dobimo pravico do življenja, po 18. letu pa dobimo pravico, da lahko delamo vse brez soglasja staršev ... Obstaja jih veliko, pomembno pa je to, da imamo vsi ljudje na svetu enake pravice, ne glede na spol, raso, vero, prepričanje in etično pripadnost.

Letošnje leto je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Sama mislim, da so revni ljudje in socialno izključeni ljudje na istem. Vsi imajo namreč nekaj skupnega: osamljenost ter duševno stisko. Če bi le-te ljudi malo bolj spoštovali in jim ponudili roko v njihovih najtežjih trenutkih, bi jim bilo zagotovo veliko lažje, čeprav bi bili še vedno revni. Meni je in bo vedno pomembno, da sem srečna v srcu, ne pa v denarnici.

Tudi ob pogledu na ljudi iz revnejših predelov Afrike ne ostanem ravnodušna. Ne zdi se mi pravično, da politiki obljubljajo, da bodo odpravili revščino, in si hkrati polnijo svoje žepe z umazanim denarjem, Afričani pa umirajo zaradi lakote in različnih bolezni. Vsi ljudje bi morali imeti pravico do hrane, spodobnega bivališča in spoštovanja.

Danes poznamo veliko stereotipov. Romi kradejo, Gorenjci so skopuški, Črnogorci so leni ... In prav zaradi tega ljudi druge etične pripadnosti izključujemo iz družbe. Velikokrat se zgodi, da pride v razred nov učenec, morda celo iz Bosne. Slovenci smo do njih dokaj nestrpni in tudi tega učenca drugi ne sprejmejo medse. Zaradi pripadnosti drugemu narodu ga lahko sovražijo celo učitelji in tako ima slabše ocene, kljub temu da zna. V podobni situaciji so tudi malo bolj sramežljivi, duševno prizadeti ljudje ter invalidi, saj tudi njih komunikativni sošolci ne sprejmejo v družbo.

Kršenje najosnovnejših človekovih pravic je nekaj, česar ne smemo ignorirati in se delati, kot da to ni nič. Za šibkejše upam, da bodo kmalu srečni, za kršitelje pa, da bi spoznali, da je vsako življenje nekaj vredno.

Jasna Strojin, 9. a

Stran 15

INTERVJU ZA NAJU JE BILA TO VELIKA IZKUŠNJA V okviru projekta Comenius je bilo od 17. do 21. februarja srečanje sodelujočih šol. Tokrat sta v Trenčin na Slovaško skupaj z učiteljema Klemnom Kramarjem in Igorjem Zadravcem potovala tudi Anja Zore in Blaţ Krivec. Po prihodu sta bila pripravljena spregovoriti o svojih vtisih in deliti z nami spomine. Nekaj smo jih zapisali tudi za vas.

Kako je potekala pot?

Blaţ: Pot je potekala tekoče. Sprva smo mislili, da bodo na cesti lahko kakšni zastoji, vendar teh na srečo ni bilo. Šli smo mimo Ljubljane preko Trojan, kjer smo se ustavili in je vsak pojedel en velik krof, potem smo šli dalje mimo Celja in Maribora do Gradca, od tam pa mimo Dunaja in Bratislave do Trenčina.

Anja: Z vmesnimi postanki smo se vozili kar osem ur.

Kakšno je bilo prvo srečanje z vajinimi gostitelji?

Anja: S svojo gostiteljico Romano sem se prvič srečala pred šolo. Nato sva odšli k njej domov. Tam sem spoznala še njeno mamo in njeni mlajši sestrici. Ker je bil njen očim na sluţbenem potovanju, sem ga spoznala šele v petek.

Blaţ: Prvič smo se srečali v njihovi osnovni šoli, spoznali pa smo se ţe prej preko e-mail naslovov in Facebook-a. Ker smo ţe prej videli slike drug drugega, smo se takoj prepoznali in se rokovali. Potem sem odšel k svojim gostiteljem domov, kjer sem se spoznal še s starši Daniela in Martine.

Povejta kaj o druţini, v kateri sta bila?

Anja: Vsi so bili z mano zelo prijazni. Z Romaninim očimom se je bilo zelo zabavno pogovarjati slovensko. Prvi večer smo imeli spoznavni večer, da smo se bolje spoznali. To, da smo več vedeli drug o drugem, je zagotovo pripomoglo k temu, da smo bili bolj sproščeni.

Blaţ: Druţina šteje 5 članov, in sicer so v njej trije otroci: Martina, Daniel, Barborka.

Kot druţina so zelo prijetni, se razumejo med sabo in tudi do mene so bili zelo prijazni, za kar sem jim zelo hvaleţen.

Iz katerih drţav so prihajali učenci in s katerimi sta se najbolje razumela?

Blaţ: Prihajali so iz Španije, Portugalske, Finske, Nizozemske, Turčije, Romunije, Slovaške, iz Italije ni bilo učencev. Jaz sem se najbolj razumel s Slovaki, po mojem mnenju zaradi tega, ker so nam najbolj podoben narod in imajo tudi podoben jezik. Drugače pa smo se med seboj vsi dobro razumeli.

Anja: Tudi jaz sem se najbolj razumela z učenci iz Slovaške.

Kdo se vama je zdel najbolj zanimiv? Kako ste se sporazumevali?

Anja: Najbolj zanimiv se mi je zdel učenec iz Španije. Sicer se nisem z njim veliko pogovarjala, ko pa sem se, sva se pogovarjala v nekakšni mešanici španščine in angleščine.

Stran 16

Blaţ: Najbolj zanimivi so mi bili Finci, saj imajo popolnoma drugačen jezik.

Sporazumevali smo se v angleščini, če nam pa ni šlo, smo vključili še roke.  Kakšna je bila šola, v kateri ste bili? Kako tam poteka pouk?

Anja: Šola v Trenčinu je veliko večja kot naša in tudi starejša. Pouk poteka podobno kot pri nas, le da je tam še veliko bolj dolgočasno.

Blaţ: Šola mi je bila všeč, je sicer malo večja kot naša, saj je tam še enkrat več učencev kot pri nas, vendar šola kot sama ni veliko drugačna od naše. Pouk poteka podobno kot pri nas, tudi tam se začne ob 8.00. Traja pa podobno dolgo kot tukaj. Je pa razlika v tem, da nimajo malice (zajtrka) tako kot mi, zato si večinoma nosijo hrano od doma.

Kako sta predstavila našo šolo in svojo domovino?

Anja: V petek, ko smo imeli delavnice z naslovom Easter (velika noč), sva predstavila, kako ta praznik praznujemo v Sloveniji. Podrobneje pa sva šolo in domovino predstavila v pogovorih z učenci.

Blaţ: Šolo sva predstavila v dobri luči, morda celo v boljši, kakor je v resnici.  Predstavila sva jim tudi praznovanje velike noči pri nas (belokranjska pisanica, pirhi, potica …) Večina učencev pa se je o naši drţavi in šoli pozanimala s pomočjo interneta, še preden smo prišli mi. Vedeli so tudi za našo šolsko spletno stran. So pa vsi pohvalili, da ţivimo v zelo lepem kraju.

Slišali smo, da je Sarin znak postal simbol Comeniusa. Kako ste ga izbrali?

Anja: Vse znake so obesili na omaro, nato pa smo lahko glasovali za tistega, ki nam je bil najbolj všeč.

Blaţ: Res je, Sarino naslovnico smo zbrali vsi učenci, ki smo bili udeleţenci srečanja na Slovaškem, in sicer tako, da so bile vse naslovnice oštevilčene. Ko smo si jih ogledali, je vsak na listek napisal številko naslovnice, ki se mu je zdela najlepša in najprimernejša, in vrgel listek v vrečko. Nato so prešteli, katera naslovnica je dobila največ glasov. In zmagala je Sara. Čestitava.

Kaj vse ste delali vsak dan?

Blaţ: Bili smo pri pouku, imeli smo delavnice, odšli smo na ogled mesta. Zadnji dan smo bili tudi na celodnevnem izletu, ki je bil še posebej zanimiv, predzadnje popoldne smo odšli v toplice, zvečer pa smo imeli disko v šoli. Ob večerih smo igrali pikado, se pogovarjali …

Anja: V četrtek in petek smo hodili v šolo, kjer smo imeli eno ali tri ure »pouka«.

Veliko smo se pogovarjali, skupaj smo bili tudi popoldne. Ob večerih smo šli ven na sprehod, v gostilno, skratka, bilo je super.

Kakšna je bila hrana?

Anja: Hrana je bila dobra, skoraj takšna kot doma. Če mi kaj ni bilo všeč, sem to poskušala povedati na čim lepši način, da jih ne bi uţalila. Izgovarjala sem se, da nisem lačna, ker sem jedla ţe v šoli, in podobno.

Blaţ: Hrana je podobna kot pri nas, le da veliko hrane sladkajo … Pri njih je tudi solata sladka. Mi je pa še vseeno bolj všeč naša kisla solata! Drugače pa sem bil s hrano tako v šoli kot pri svojih gostiteljih zadovoljen.

Stran 17

Katerega dogodka se najraje spominjata?

Anja: V bistvu mi je bilo vse všeč. Najbolj in najraje pa se spominjam svojih vrstnikov iz cele Evrope.

Blaţ: Jaz se najraje spominjam plavanja in pa celodnevnega izleta. Na plavanju smo se tunkali, smejali … Bilo je res zabavno, všeč pa mi je bilo tudi, ko smo šli vsi učenci skupaj na pico.

Kakšno je bilo slovo od gostiteljev?

Anja: Od Romaninih staršev in sestric sem se poslovila s pismom, ker jih ob odhodu ni bilo doma. Z Romano pa sva se objeli in si obljubili, da bova ostali v stikih.

Blaţ: Slovo ni nikoli prijetno, vedeli smo, da se verjetno ne bomo nikoli več videli. Zato slovo ni bilo nič kaj prijetno. Pospremili so me do šole, kjer sta nas ţe čakala učitelja in Anja ter njeni gostitelji. Svojim gostiteljem sem se zahvalil za vse, kar so storili zame, v upanju, da se še kdaj srečamo.

S kom bosta ohranjala stike?

Anja: Z učenci iz Slovaške in Turčije, ker sem se največ druţila z Romano in njeno prijateljico, ki je gostila učenko iz Turčije. Skupaj smo hodile v šolo in tudi iz nje, druţile smo se praktično ves čas. Včasih smo imele teţave s sporazumevanjem. Takrat smo imele napade smeha. Vaţno je le, da smo se imele »fajn«.

Blaţ: Mislim, da bom stike ohranil z večino učencev, saj smo na Facebook-u naredili skupino, namenjeno učencem, ki sodelujejo v projektu Comenius. Z izjemo nekaterih drţav smo notri vsi, ki smo bili na srečanju na Slovaškem.

Kaj vama bo najbolj ostalo v spominu?

Anja: Ne bom pozabila zadnjega dneva, ko smo s prijateljicami v soboto, namesto da bi nakupovale, pomagale deklici, ki se je izgubila, najti njeno mamo.

Blaţ: Meni mislim, da bo ostalo v spominu kar celo srečanje. Od druţine, učencev pa do učiteljev. Česa takega ne moreš tako hitro pozabiti.

Zame je to ena izkušnja več in hvaleţen sem učitelju, da mi je to omogočil. Člani uredništva V ŠPANIJI SO LJUDJE ZELO PRIJAZNI Tretje srečanje vseh devetih drţav, ki sodelujejo v projektu Comenius, je bilo od 12. do 16. maja v Madridu. Tja sta skupaj z učiteljema Tatjano Kupljenik in Klemnom Kramarjem odšla Matej Makše in Maj Jaklič. Tam sta sodelovala v kvizu o poznavanju drţav udeleţenk, hkrati pa sta sklepala nova prijateljstva. Po prihodu domov sta bila tako navdušena, da sta v zanosu celo rekla, da bi se za kakšen teden vrnila med Špance in uţivala v njihovi gostoljubnosti. Vtise sta delila tudi z nami in prepričani smo, da zanimajo tudi vas.

Stran 18

Kako ste potovali?

Maj: V Madrid smo potovali z letalom, ker je do tja kakšnih 2000 km. V sredo, ob 5. uri zjutraj, smo se z avtomobilom odpeljali proti Ljubljani in potem na letališče Joţeta Pučnika na Brnik. Tam smo morali biti pred odhodom, da smo oddali prtljago in opravili vse prijave pred letom proti Zürichu, ki je bil ob 7. 45. Let mi je bil zelo všeč, saj sem se prvič peljal s potniškim letalom. V Švico smo prišli v eni uri in tam čakali na naslednji let proti Madridu. Priznam, da smo bili nekoliko nervozni zaradi novic o prestavljenih letih, zato smo ves čas spremljali obvestila in v mislih preklinjali islandski ognjenik, ki je moral ravno tisti dan spustiti pepel nad juţno Evropo. Na srečo je naše letalo vzletelo brez kakšnih zamud in smo srečno prispeli v Madrid, le da smo leteli nekoliko dlje kot v Zürich. Pot nazaj pa je bila iz Madrida v Ljubljano. Tako nismo spoznavali novih letališč, potovali pa smo kar 2 uri in 40 minut. To je bilo nekoliko preveč.

Matej: V Zürichu smo čakali skoraj tri ure in se ves čas bali, da bo let odpovedan. Zelo sem se razveselil, ko so nas poklicali v letalo za v Madrid.

Kakšen vtis je na vaju naredil Madrid? Kaj vse sta tam videla?

Maj: Madrid kot mesto je name naredil zelo dober vtis, bila je le ena majhna napaka: mesto je bilo preveliko. Če računamo, da ima populacijo za dve in pol Sloveniji, se vam lahko dozdeva, kakšno mesto je to. Drugače pa, kot sem opazoval iz letala, Španija ni preveč lepa, vendar je zato Madrid toliko lepši.

Praktično sva videla skoraj vse. Nisva si ogledala arene, kjer potekajo bikoborbe, in še nekaj stavb, videla pa sva vse znamenitosti in seveda nogometni stadion.

Matej: Name je Madrid naredil zelo velik vtis. Je mnogo večji od vseh slovenskih mest. V njem ţivi okoli 5 milijonov ljudi, kar je dva in pol krat toliko, kot nas je v celi Sloveniji, vendar pa mi ţivljenje v takem mestu, kjer je dobesedno blok pri bloku, ne bi ugajalo. Raje imam slovensko pokrajino, njene griče, doline in gozdove ter zelenje. Tam sem videl mnoge parke, velike in pomembne stavbe v mestu, kot sta španska banka in stadion nogometnega kluba Santiago Bernabeu.

Kako ţivijo ljudje v 5-milijonskem mestu? Kako sta se znašla vidva?

Maj: Ljudje v takem mestu ne ţivijo nič posebno, le da, kot sem opazil, imajo malo drugačne vsakodnevne opravke. Opazil sem še eno veliko razliko: tam so ljudje veliko bogatejši. To se vidi predvsem po znamkah avtomobilov. Midva sva se odlično znašla. Na trenutke ljudje niso obvladali angleščine, ampak mislim, da sva se s tem, ko sva razlagala kakšne pojme, zelo veliko naučila.

Matej: Kot sem ţe povedal, ljudje tam večinoma ţivijo v blokih, ki jih je ogromno, ali pa v vrstnih hišah. Le redke prebivalci imajo hišo na samem. Taki so večinoma izven mesta. Takšnemu ţivljenju sem se moral prilagoditi, vendar pa tako ne bi ţivel več kot teden, dva.

Kakšno je bilo prvo srečanje z vajinimi gostitelji?

Maj: Moje prvo srečanje je bilo odlično. Videli smo se na letališču, kjer so naju oba počakali. Tam sem spoznal učenca, pri katerem sem bil, in njegovo mater. Ţe na prvi pogled sem opazil, da so zelo prijazni.

Matej: Prvo srečanje z mojimi gostitelji je bilo fantastično. Sprva sem bil malo zadrţan, a sem se kmalu razţivel, saj sem vedel, da bom z njimi moral bivati naslednjih pet dni.

Povejta kaj o druţini, v kateri sta bila? Ali so poznali našo drţavo? Kaj so o njej vedeli?

Maj: Druţina je bila glede na sestavo takšna kot naša: oče, mati in dva sinova. Sinova sta stara 14 in 18 let.

Sinova sta Javier, ki me je tudi izbral in gostil, ter Juan Carlos, ki je njegov starejši brat. Slovenijo je poznal le mlajši sin, saj je zanjo slišal zaradi Comeniusa. O Sloveniji in preostalih drţavah udeleţenkah so izdelali plakat. O Sloveniji v bistvu niso vedeli prav nič, le da je Ljubljana glavno mesto in da je Mirna Peč v Sloveniji.

Matej: Druţina, pri kateri sem bival, je bila ves čas zelo prijazna. Priznati moram, da so me kar malo razvajali. Vsak trenutek so me spraševali, če sem v redu, če sem lačen in tako naprej. Našo drţavo so bolj Stran 19

malo poznali. Bolj jim je bila znana bivša Jugoslavija, v kateri smo bili pred osamosvojitvijo, pa tudi desetdnevna vojna za osamosvojitev naše drţave. Prinesel pa sem jim knjigo o Sloveniji, napisano v angleškem jeziku, da malo bolj spoznajo našo drţavo.

Kako sta se razumela z učenci iz drugih drţav?

Maj: Z vsemi sva se zelo dobro razumela. Priznati moram, da se nisem preveč pogovarjal s Portugalci, Romuni in Turkinjami, vendar pa sva se dobro razumela s Slovakinjami ter s Fincema in tudi z Nizozemcema ter Italijanoma sem se pogovarjal.

Matej: Z večino učencev iz drugih drţav sem se odlično razumel. Nekateri so bili bolj zadrţani, nekateri bolj odprti. S tistimi bolj odprtimi sem se dobro razumel.

Kdo se vama je zdel najbolj zanimiv? Kako ste se sporazumevali?

Maj: Mislim, da so se mi zdela najbolj zanimiva španska dekleta, ki jih je veliko več kot v naši šoli ( :D ), sporazumevali pa smo se v angleščini.

Matej: Najbolj sta se mi zdeli zanimivi dekleti iz Slovaške. Ţe učenca Blaţ in Anja, ki sta bila v tej drţavi, sta povedala, da so tam zelo prijazni in tako sva se z njima hitro spoprijateljila. Večino časa smo se sporazumevali v angleškem jeziku, razumela pa sva tudi kakšno besedo v slovaščini.

Kakšna je bila šola, v kateri ste bili? Kako tam poteka pouk?

Maj: Šola je bila mnogo večja kot naša, bila je stara in tudi ţe malo uničena. Priznati moram, da mi ni bila všeč. Posebnost so bila okna v vsaki učilnici, tako da če si hodil po hodniku, si lahko videl v razred. Pouk je zasnovan čisto drugače. Čeprav na to nisem bil pozoren, sem opazil nekatere razlike, na primer to, da se začne pouk ob 8.30, malico si morajo kupiti…

Matej: Šola je bila zelo velika, dosti večja od naše. Menim, da je ţe precej stara, vendar pa imajo učilnice kar sodobno opremljene. Pouk v šoli se začne ob 8.30, traja pa do druge ure. Vanjo hodijo učenci, stari od 12 do 16 let.

Kaj vse ste delali vsak dan?

Maj: Prvi dan smo se nastanili pri druţinah in se malo spoznali, potem pa smo drugi dan imeli Comeniusov kviz in ogled šole, kjer smo se spoznali še z učenci iz drugih drţav ter vrstniki iz šole gostiteljice.

Matej: Najbolj mi je v spominu ostal ogled štadiona, ki pripada španskemu klubu Real Madrid, kar v prevodu pomeni kraljevi Madrid. Poleg tega smo odšli tudi na ogled mesta, v tamkajšnje trgovine in restavracije, druţili pa smo se tudi z drugimi vrstniki.

Kakšna je bila hrana?

Maj: Hrana ni bila nič posebnega, saj podobne stvari jem tudi doma. Drugi dan smo v šoli dobili tradicionalno hrano z vročo čokolado. Ta me je spominjala na naše flancate, le da je bila bolj mastna in nasitna.

Matej: Večina hrane, ki sem jo pokusil, mi je bila všeč. Od španske tortilije pa do chocolate con churos.

Nekaj znamenitih jedi mi ni bilo preveč všeč. To so bila pečena prašičja ušesa. Jedo zelo veliko mastne hrane, pojedo pa tudi veliko francoskih štruc, saj takih štruc kruha, kot jih imamo mi, tam nimajo.

Tamkajšnjo hrano si bom zapomnil kot zelo pekočo in mastno.

Katerega dogodka se najraje spominjata?

Maj: Najraje se spominjam prihoda, kar se mi je zdelo najbolj zanimivo, in vsega potovanja iz Mirne Peči do Madrida in nazaj. Drugače pa nimam nekega najljubšega dogodka. Vsi so bili čudoviti.

Stran 20

Matej: Najraje se spominjam tega, ko smo s prijatelji gostitelja v popoldanskem času hodili po tamkajšnjih ulicah, se pogovarjali in spoznavali.

Kakšno je bilo slovo od gostiteljev?

Maj: Zame nič posebnega, malo teţko sem odšel, kajti Madrid je le nekaj drugega kot Mirna Peč in bi bilo kakšnih dodatnih štirinajst dni tam nekaj najlepšega, kar bi se mi lahko zgodilo. Drugače pa je mati Anna na letališču tudi malo zajokala, kajti teh pet dni sem bil kot njihov sin in to spoštujem.

Matej: Slovo od gostiteljev ni bilo lahko. Nanje sem se ţe kar navadil, prav tako pa tudi oni name, saj so me vzeli ţe skoraj za druţinskega člana.

S kom bosta ohranjala stike?

Maj: Prav gotovo z gostujočo druţino kot tudi z nekaterimi drugimi prijatelji iz Comeniusa, kajti nikoli ne veš, če se ne vidimo čez kakšnih 10 ali 15 let.

Matej: Stike bom ohranjal z več osebami, saj ima veliko učencev Facebook ali MSN. Preko teh dveh medijev se bom z njimi druţil še naprej.

Kaj vama bo najbolj ostalo v spominu?

Maj: Meni je najbolj ostal v spomini Santiago Bernabeu, kajti ta štadion Real Madrida je prečudovit, bil je tudi moj prvi obisk nekega večjega štadiona in bilo je fantastično. Tja sva odšla sama z Matejem in se imela eno uro super, ob angleško vodenem ogledu je bilo še toliko boljše. Drugače pa mi bo celotno potovanje ostalo v spominu do konca ţivljenja, kajti takega potovanje ne moreš doţiveti na vsaki šoli in vsakič, tako da sem zelo srečen, da sem se tega lahko udeleţil, in mislim, da je bilo zame tudi koristno. Spoznaval sem nove ljudi in drţave ter običaje.

Moj pogled na svet se je spremenil, saj sem doţivel širino, izboljšal pa sem tudi znanje jezika, saj mi ni preostalo drugega, kot da se z novimi prijatelji pogovarjam v angleščini. Ob vsem tem pa sem spoznal tudi kakšno besedo sovrstnikov iz drţav, ki jih druţi Comenius.

Matej: V spominu mi bo najbolj ostala prijaznost ljudi v Španiji. So veliko bolj prijazni kot tu v Sloveniji, zelo hitro te sprejmejo medse in se pogovarjajo s tabo, zdi se, kot da te poznajo ţe zelo dolgo. Člani uredništva

NOVO PRIJATELJSTVO 29. marca 2010 so našo obiskali učenci iz Srbije, ki so potomci Slovencev. Ker bi radi ohranili svoje korenine, obiskujejo dopolnilni pouk slovenščine, kjer se učijo jezika svojih prednikov. Da bi izboljšali znanje in spoznali domovino svojih staršev ter jo tudi vzljubili, so prišli na obisk. En dan smo bili njihovi gostitelji. Pri meni je ta dan preţivela Ana Ravnjak, osmošolka iz Beograda.

Kako bi opisala svoje mesto?

Beograd je zelo veliko in lepo mesto, je tudi prestolnica Srbije. Ulice so vedno polne ljudi. Ni tako kot v Novem mestu, ki se mi je zdelo zelo prazno. Tudi temperature so poleti dokaj visoke. V mestu se poleti dvignejo tudi do 40° C. Stran 21

Od kod tvoje slovenske korenine? Živim s svojo družino: očetom, mamo in bratom. Moj pradedek po očetovi strani je bil Slovenec. Doma je bil iz okolice Celja. Ker je bil poklicni vojak, se je potem preselil najprej v Makedonijo, nato pa v Srbijo.

Kakšno je vaše šolanje?

Obvezno osnovno šolo začnemo obiskovati s sedmimi leti in traja osem let. V osmem razredu imamo petnajst predmetov, med njimi sta tudi srbščina in angleščina. Imamo tudi izbirne predmete. Kdor ima rad jezike, se lahko uči tudi ruščino, francoščino ali nemščino. V razredu je kar 30 učencev, kar je bistveno več kot pri vas. Tudi pouk imamo deljen: en teden ga obiskujemo dopoldne, en teden pa popoldne.

Kako poteka dopolnilni pouk slovenščine?

Pouk imamo enkrat tedensko, in sicer uro in pol. Po navadi dobimo tekst v slovenščini, se o njem pogovarjamo in ga prepisujemo. Včasih se učimo tudi s pomočjo računalnika. Znanja ne preverjamo s testi, ampak ga dokazujemo na prireditvah, ki jih pripravljamo za Slovence v Beogradu.

Kakšno je ţivljenje mladih v Beogradu?

Verjetno prav takšno kot povsod drugje. Med tednom imamo dopoldne ali popoldne pouk, vmesni čas zapolnimo s treningi ali kakšnimi drugimi dejavnostmi, tudi z učenjem slovenščine. Ob koncu tedna pa gremo najraje ven.

Eva Bukovec, 7. a

PRIDOBIVANJE ZNANJA JE VSEŢIVLJENJSKA NALOGA Ţe nekaj let nas različni mediji obveščajo o gradnji enim letom so tudi v Mirni Peči začeli izvajati avtocesto. Teţki gradbeni stroji se vozijo spreminjajo okolico.

Cestna tudi gradnjo stanovanjskih in zaradi katerih krčijo gozdove. spreminjajo v velika zaposlena mnoţica ljudi. njih je tudi moj oče. Ker o veliko, sem se odločil, da ţivljenju.

avtocestnega kriţa. Pred gradbena dela za novo po naših krajih in povezava je spodbudila poslovnih objektov, Njive in travniki se gradbišča, na katerih je To so gradbeniki. Eden izmed svojem očetu, Dragu Sajetu, ne vem ga bom vprašal nekaj stvari o njegovem

Kje si se rodil?

Kaj si ţelel biti v ţivljenju kot otrok?

Rodil sem se nekega ponedeljka, meseca maja, v Novem mestu. Tedaj smo otroci prihajali na svet v porodnišnici na Defranceschijevi ulici, kjer ima sedaj svoje prostore Upravna enota Novo mesto.

V tej stavbi bi se rodil tudi ti, če bi bil rojen v Novem mestu. Šele leta 1998 so porodnišnico preselili v novo stavbo.

V mladosti so se mi ţelje glede poklica pogosto spreminjale. V spominu pa mi ţivo ostaja ţelja osemletnika. Postal bi rad strojni ključavničar, sem odgovarjal na vprašanja radovednih sorodnikov. Vzrok za ta odgovor je bil poklic, ki si ga je izbral starejši bratranec in sem ga tedaj edinega poznal.

Stran 22

Kje in kdaj si se šolal?

Kaj si po poklicu in kakšno delo opravljaš?

Leta 1976 sem v Mirni Peči prvič prestopil šolski prag. Osnovno šolo sem zaključil leta 1984 in se vpisal na srednjo naravoslovno-matematično šolo v Novem mestu. Naravoslovno-matematični tehnik sem postal po uspešno zaključenem srednješolskem izobraţevanju, leta 1988. Potem sem leto dni sluţil vojaški rok v Bosni in Hercegovini. Oktobra 1989 sem postal študent Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Leta 1995 sem z uspešnim zagovorom diplomske naloge s področja prednapetih betonskih konstrukcij zaključil dodiplomski študij na konstrukcijski smeri oddelka za gradbeništvo.

Vpisal sem se na magistrski študij in ga leta 1997 zaključil z zagovorom magistrske naloge s področja betonov visoke trdnosti. Naziv doktorja znanosti sem dosegel leta 2001 z nadaljnjim, poglobljenim študijem obnašanja betonov visoke trdnosti. Z doktorsko disertacijo sem zaključil formalno izobraţevanje, ni pa se zaključilo moje učenje. Pridobivanje znanja je vseţivljenjska naloga posameznika.

Kot sem omenil, sem doktor znanosti, univerzitetni diplomirani inţenir gradbeništva.

Zaposlen sem na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, kjer opravljam delo asistenta s področja masivnih in lesenih konstrukcij. Poleg pedagoškega dela se ukvarjam z raziskovalnim delom in projektiranjem omenjenih konstrukcij. Moje specialno področje so betoni visoke trdnosti.

Koliko časa hodiš v sluţbo?

V sluţbo na fakulteto hodim ţe od leta 1995, torej štirinajst let. Prej nisem bil zaposlen.

Ali ti je sluţbeno delo všeč?

Ker se rad ukvarjam s tehniko, menim, da sem si izbral pravi poklic. Glede na to, da rad pridem stvari do dna, pa sem se posvetil raziskovalnemu delu.

Andrej Saje, 8. b

FASHION – MODA Alenka Luţar, moja mama, je modna oblikovalka. Ko mene še ni bilo, je hodila tudi v mirnopeško šolo. Med šolanjem v srednji oblikovalni šoli, v devetdesetih letih, je skupaj s takratnimi učenci v naši šoli pripravila tudi prvo pravo modno revijo.

Zakaj in seveda kdaj si se odločila za poklic modnega oblikovalca? Ţeljo, da bi postala modna sicer v šestem razredu. Ţelja je bila Ljubljano, uspelo pa mi je tudi opraviti zdel zelo zanimiv, kreativen, tudi vedno povezana z oblačili, spremljala mame, ki ima tudi rada modo in me je

oblikovalka, sem imela ţe v osnovni šoli, in tako močna, da mi ni bila ovira niti odhod v sprejemne izpite. Poklic se mi je ţe takrat risala sem vedno rada. Na nek način sem bila sem modne trende, seveda s pomočjo svoje pri moji odločitvi vedno podpirala.

Stran 23

Torej si odšla na šolanje v Ljubljano. Kako je bilo, ko si zapustila dom in odšla iz Mirne Peči?

Moram priznati, da sem bila kot tudi odhoda v Ljubljano, saj je Toda opravila sem sprejemne izpite in fotografijo, smer modno oblikovanje.

Po končani srednji šoli pa so me za naravoslovje in tehnologijo, za

prestrašena tako glede sprejemnih izpitov bila takrat Ljubljana veliko dlje kot danes. se vpisala na srednjo šolo za oblikovanje in ponovno čakali sprejemni izpiti na Fakulteti študij oblikovanja tekstilij in oblačil.

Po šolanju sledi zaposlitev. Kje si zaposlena?

Zaposlena sem v tekstilni tovarni Beti v Metliki, v enem izmed vodilnih slovenskih modnih podjetij.

Proizvajamo spalni program, perilo in kopalke za ţenske, moške in otroke.

Nikoli nisem imela ţelje delati kot samostojni oblikovalec, vedno sem si ţelela biti del nekega procesa.

Ali so bile tvoje predstave o delu modnega oblikovalca takšne, kot jih zdaj sama poznaš?

Ne ravno tako. Ko si v šoli, ko študiraš, imaš stik predvsem s teorijo, si individualist, ko pa začneš delati, teorijo nadgrajuješ s prakso, postaneš del neke celote, ki pa mora biti usklajena, da lahko dobro funkcionira.

Kdo je zate dober modni oblikovalec?

Dober oblikovalec mora imeti veliko teoretičnega in praktičnega znanja, poznati mora celoten proces nastanka oblačil in znati se mora prilagoditi zadani nalogi. Jaz sem se pač prilagodila filozofiji blagovne znamke Beti.

Imaš rada svoje delo? Ali bi si zdaj izbrala drug poklic?

Moje delo ni delo za osem ur, ampak za štiriindvajset, vendar ga nikoli ne bi zamenjala. Ni mi ţal, da sem se tako odločila. Vsak dan grem rada v sluţbo in vsak dan je drugačen. Delo je dinamično, razburljivo, kreativno. Ponuja pa mi tudi mnogo drugih moţnosti: od spoznavanja ljudi, potovanj po svetu …

In kakšni so letošnji modni trendi?

Prihaja pomlad in s tem novi modni trendi. Na besedami pisano, ţivahno, barvito in vzorčasto. prevladuje tako na oblačilih kot tudi na čevljih in omeniti še rumene, pastelno pudrastih odtenkov in rdeče in bele, predvsem kombinacije le-teh. Pri tako je veliko pik in pa roţic. Ţe kar nekaj sezon je zelo moden retro slog, ki

kratko bi jih lahko opisala z Kot barva izstopa zelena, ki dodatkih. Pozabiti pa ne smem zemeljskih tonov in seveda modre, vzorcih najbolj izstopajo črte. Prav išče navdih v preteklosti.

Kaj svetuješ mladim modnim privrţencem?

Moda naj vas ne omejuje, izkoristite le, kar vam ponuja.

Omenila pa bi še pomembnost dţinsa, ker je pri mladih na prvem mestu, star ali nov, še bolje pokrpan ali pošit, vsak je moden. Sami si lahko izdelate ali dodelate zelo moden kos garderobe, najpomembnejše pa je, da za to ne potrebujete velike vsote denarja. Svojo ustvarjalnost zdruţite z idejami modnih oblikovalcev in letošnjimi priporočili.

Maj Jaklič, 9. B Stran 24

TAKRAT RAČUNALNIKOV NI BILO O ţivljenju in šolanju sedaj vem ţe dosti, saj tudi sam obiskujem osmi razred osnovne šole. Kako so ţiveli in kakšno pa je bilo šolanje pred 30 leti, pa nisem vedel, zato sem se odločil o tem vprašati svojega očeta Roberta Povšeta.

Koliko si bil star, ko si začel šolanje in kako je potekal prvi šolski dan?

Ko sem prvič prestopil šolski prag, sem bil star dobrih šest let. Z menoj je šla moja mama in peš sva se odpravila proti šoli. Peš sva šla zato, ker je bilo od našega doma do šole le en kilometer.

Poiskala sva učilnico 1. razreda, in ko sva jo našla, naju je tam sprejela učiteljica. Za dobrodošlico je vsak učenec dobil hrenovko, kos kruha in čaj.

Ali si rad hodili v šolo?

Sprva da, a to veselje me je že v tretjem razredu minilo. Popoldne smo se s prijatelji igrali, a dostikrat to ni bilo mogoče ali pa je bilo zelo skrajšano, kajti vsak dan smo dobili domačo nalogo.

Dandanes učitelji niso hudo strogi, ali je bilo tudi takrat tako?

Nikakor ne. Pri pouku smo sedeli tiho in poslušali. Spregovorili smo le takrat, ko nam je učiteljica dodelila besedo.

Ali je bilo spraševanje napovedano? Ali ste pisali preverjanja?

Ne. Spraševanja niso bila nikoli napovedana. Učiteljica je prišla v razred in se ozrla naokoli ter poklicala učenca, ki je bil vprašan. Oceno je vedno vpisala v redovalnico in nikoli ni pokazala usmiljenja. Govorila je le: znaš, ne znaš. Preverjanj pa tudi nismo nikoli pisali. Oceno, ki jo sedaj dobite kot informacijo o vašem znanju, so v mojih časih šolanja vpisali v redovalnico.

Si imel doma dosti prostega časa? Ali si imel dosti časa za učenje?

Doma smo imeli prostega časa malo manj kot sedaj, a kadar smo ga imeli, smo ga po navadi izkoristili za druženje s prijatelji. Tudi časa za učenje je bilo manj. Staršev ni zanimalo, ali jutri pišeš preizkus in ali se moraš za to učiti. Če je bilo doma delo, je bilo treba pomagati in ne sedeti za knjigami. Danes pa moramo starši otroke priganjati in jih siliti k učenju.

Se ti zdi, da danes šole naučijo manj ali več ko prej?

Mislim, da šole ne naučijo nič manj. Razen tega se danes učenci učijo tudi z računalniki, takrat pa to ni bilo mogoče, saj računalnikov še ni bilo.

Marko Povše, 8. b

ZELO SEM SREČNA Marija Kos je moja teta ter izjemno prijazna oseba. Stara je 38 let, s svojo druţino ţivi v Šentjerneju, kjer sem jo obiskala ter ji postavila nekaj vprašanj.

Tvoj rojstni kraj so Dolenje Kamenje. Kako si tam preţivljala svoje otroštvo?

času sem se igrala z vaškimi otroki ali s svojimi tremi sestrami.

Bila sem drugi otrok v druţini. Z očetom in materjo smo večino dni delali na polju, travnikih, v gozdu, hlevu ali hiši. Kasneje se je rodila moja mlajša sestra in morala sem jo paziti. V prostem

Si se v otroštvu dobro razumela s svojimi sestrami in kako se danes razumeš z njimi?

Kakor vsi otroci smo se razumele včasih bolje, včasih slabše. Skupaj smo tudi marsikaj ušpičile.

Stran 25

Enkrat smo sosedovega fanta tako naklepale, da je šel domov jokat, še prej pa je rekel, da bo poklical svojega očeta. Me smo se mu samo smejale.

Danes se super razumemo, večkrat se obiskujemo ter se skupaj smejemo svojim spominom na otroštvo.

Kje si se prvič zaposlila?

Moja prva sluţba je bila v Krki, kjer delam še danes. Začela sem v proizvodnji, zdaj pa sem v pisarni. V Krki sem spoznala tudi svojega moţa.

Kaj delaš v svojem prostem času?

Kje si obiskovala osnovno šolo? Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Hodila sem v osnovno šolo Bršljin. Učiteljice so bile zelo stroge. Če smo bili poredni, so nas tudi s šibo po prstih. Spomnim se, da je nekoč učiteljica za slovenščino celo vrgla šilček v enega izmed učencev, toda ta se je umaknil in šilček je priletel dečku za njim naravnost v oko.

Rada kolesarim ter berem revije. Seveda pa največ prostega časa posvetim svoji triletni hčerki Manci, s katero se skupaj igrava.

Imaš kakšne neizpolnjene ţelje?

Trenutno ne, saj imam svojo druţino in sem zelo srečna.

Kam si šla po končani osnovni šoli?

Na srednjo kemijsko šolo, tam sem bila štiri leta in bilo mi je zelo všeč.

Sara Makše 8. b

BOŢIČKA IN DEDKA MRAZA NI BILO Ker me je zelo zanimalo, kakšno je bilo življenje otrok pred 40 leti, sem se odločila, da o tem vprašam svojo babico Marijo Smolič.

Kakšen je bil tvoj običajni delovni dan, ko si hodila v osnovno šolo?

Običajno se je začelo zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom, ko smo vstali in se začeli pripravljati za v šolo. Nato smo se peš odpravili proti šoli, saj včasih niso imeli avtobusov kot danes. Po koncu pouka smo se peš odpravili tudi domov. Ko smo prišli domov, smo najprej pojedli kosilo, nato pa pomagali na njivi, v hlevu, pri ţaganju drv in pri paši ţivine. In tako je bil kmalu večer, ko smo odšli spat.

Danes si mladostniki največkrat krajšamo čas z računalnikom in televizijo, le redki berejo knjige. Kako ste si vi krajšali čas?

Mislim, da bi morali biti vi mladostniki prav veseli, da lahko berete knjige, kajti mi jih včasih nismo imeli prav veliko, pa smo si ţeleli brati.

Drugače pa smo se po navadi z drugimi otroki igrali človek ne jezi se ali pa smo kaj izdelali iz majhnih kosov lesa. Najraje pa smo si pripovedovali izmišljene zgodbe o raznih palčkih in škratih. Niti v sanjah pa nismo imeli računalnika ali televizije.

Kaj ste po navadi največkrat jedli?

To gotovo ne, kar jeste otroci danes. Včasih nismo imeli hitre hrane, kot jo imate zdaj. Mama je nam, otrokom, največkrat pripravila ţgance in repo ali zelje ali pa smo jedli krompir in korenje, zabeljeno z ocvirki. Meso smo imeli na mizi le ob večjih praznikih in nedeljah.

Zdaj imamo vedno več zvrsti glasbe, kot so rap, hip hop, techno, rock. Kaj ste poslušali vi?

Mi nismo delili glasbe v neke skupine. Še pomislili nismo na to. Veliko druţin nas sploh ni imelo radia, da bi ga lahko poslušali. Zato pa ni manjkalo petja. Največkrat smo peli Šumijo gozdovi, Ob bistrem potočku je mlin, Kje so tiste stezice in Lisička je prav zvita zver.

Stran 26

Dandanes radi praznujemo, predvsem za rojstni dan dobimo veliko daril. In prav tako za Miklavţa, Boţička in Dedka Mraza. Kako so ti dnevi potekali pri vas?

Za rojstne dneve nismo imeli velikih zabav, saj za to ni bilo veliko časa in tudi daril nismo dobili takih kot zdaj. Spomnim se, da mi je mama za 13. rojstni dan dala bombone, oče pa banano. Takrat sta me starša res razveselila, saj smo bombone in banane dobili zelo redko. Za Miklavţa pa smo po navadi dobili sadje, zelo redko sladkarije, včasih pa tudi korenje. Največkrat smo dobili slive, fige in dateljne. Boţička in Dedka Mraza pa nismo imeli.

Kakšne predmete ste imeli včasih v šoli in kakšni so bili do vas učitelji?

V šoli smo imeli veliko manj predmetov, kot jih imate danes vi. Imeli smo zgodovino, SPN, SPD, slovenščino, matematiko, glasbo in športno vzgojo. Učitelji so bili do nas prijazni, če smo bili mi pridni. Če pa smo nagajali, pa smo dobili tudi kakšno zaušnico. Spomnim se, da je mojega brata učitelj zaprl, ker se je zafrkaval. Zaprt je bil kar cel dan.

Zdaj mladi velikokrat prespimo med počitnicami pri prijateljih in sošolcih. Ste tudi vi bili med počitnicami pri prijateljih?

Ne, nikoli. Tudi pri sorodnikih nismo bili. Včasih tudi nismo imeli toliko počitnic, kot jih imate zdaj. S sošolci pa smo se videli le ob nedeljah pri maši in v šoli.

Laura Pust, 8. b

Potopis Moje angleške počitnice Z velikim pričakovanjem smo se avgustovskega jutra napotili proti zagrebškemu letališču, od koder smo poleteli proti Londonu, enemu največjih in najslavnejših mest na svetu. Po dveh urah voţnje z letalom smo pot do našega cilja nadaljevali z avtobusom, nato še s podzemno ţeleznico. Kako majhen je svet: od doma do cilja smo potrebovali le tri ure.

Polni energije smo se naslednje jutro s podzemno ţeleznico, ki je v Londonu skoraj čisto nadomestila avtomobile, odpravili proti muzeju znanosti, naravoslovnemu in biološkemu muzeju. Muzeji, v katerih je vsak našel nekaj zase, so nas zelo očarali. Za kosilo smo si privoščili londonski Fish and Chips in se nato napotili še v bliţnji Kensington park.

V naslednjih dneh smo videli veliko zanimivih stvari: muzeja umetnosti Tate Modern in Tate Britain, katedralo sv. Pavla, znamenito trgovino Liberty, trgovino z igračami Hamley's in seveda Harrod's. Z zbirko rastlin iz vsega sveta nas je očaral Key garden, nakupovali smo na Oxford Streetu . V nedeljo pa smo šli v naravo. Uţivali smo v igri pola in na prostranem travniku sproščeno poleţavali na trati. Popoldne smo dvignili adrenalin na predstavi dirkalnih avtomobilov.

Naši gostitelji, 4-članska angleška druţina, so ves čas skrbeli, da sva se z bratom

Stran 27

počutila kot doma. Veliko časa sva preţivela s sinovoma najinih let, ki sta naju spremljala po čudovitem raziskovanju britanske prestolnice. Zato sem se odločila, da bom enkrat jaz skuhala večerjo, a na mojo veliko ţalost ni uspela tako kot doma. Ker pa so Londončani zelo vljudni ljudje, so jo kljub temu pohvalili.

Večer, preden so se nam pridruţili še ostali člani naše druţine, smo si v znamenitem prenovljenem londonskem Globu ogledali najlepšo ljubezensko dramo Romeo in Julija.

Naslednje dni smo z druţino občudovali še grad Windsor, v katerem smo videli v znamenite uniforme oblečene straţarje, ki se ne smejo premikati. V nepozabnem spominu mi je ostala tudi Buckinghamska palača, rezidenca kraljice, Tower Bridge in londonska trdnjava in ječa, Tower of London. Po sobotnem angleškem zajtrku smo en dan preţiveli na Camden marketu, to je trţnici, ki je zbirališče predvsem mladine in vseh, ki si ţelijo videti nekaj odštekanega.

S polno torbo spominov na dogodivščine, ki so nam jih pričarali naši gostitelji, je prišel čas za slovo. Pot domov je bila sestavljena iz enournega potovanja do letališča, dvournega leta do Trsta in nato še dvourne voţnje z avtomobilom.

Nepozabne počitnice mi bodo za vedno ostale v spominu. Upam le, da bom v London kmalu spet potovala …

Manca Radeţ, 9. b

Stran 28

TE ŢALOSTNE OČI HAITIJA Prvi koraki Kdor Prvih korakov ne pozna, ta iz Slovenije ni doma.

Kdor pa Prve korake dobro pozna, vsak dan poje pesmi tralala.

Radi jih beremo kot časopis, vendar v njih spoznavamo tudi pravopis.

Ne poznamo pravega junaka, ki bi jih vrgel v vodnjak, kaj šele takega, ki bi jih vrgel čez prag.

Rok Kermc, 6. B

Naš planet Ta mali naš planet postal je smet, ker naš pohlep, uničil je prelepi svet.

Ne rek ne polj ne zvezd na mlečni Rimski cesti pustil ni človek upajoč, da vse to njegovo bo nekoč.

Njegov zdaj svet razpadajoč človeka ne zanima več, v vesolje širno se podaja upajoč, da vse to njegovo bo nekoč, ker naš mali planet postal je smet, ker naš pohlep uničil je prelepi svet.

Anamarija Primc, 7. A

Te oči iz časopisa strmijo, strmijo vame tako, da prav srca se dotaknejo te žalostne oči.

Otrok samih, prestrašenih, zapuščenih so polne ulice, počeno je srce zaradi krute resnice: nazaj ne bo več ljubljenih.

Mesta, polna trupel, kjer se živo z mrtvim rokuje, kjer vsak življenje objokuje, samo kanček ljubezni potrebuje.

Te oči iz časopisa še vedno strmijo, glasno govorijo, samo ljubezni si želijo te žalostne oči Haitija.

Mateja Drenik, 9. B

Letni časi v rimah Jeseni šolarji v šolo pridrvijo in že v klopeh sedijo, da se česa naučijo.

Zime deklice ne marajo, saj jih fantje s snegom obmetavajo.

Pa še kdaj pa kdaj hud mraz, ki le biča te v obraz.

Pomlad pa polna je ljubezni, brez nadležnih je bolezni, saj ko rože zacveto, se pozdraviš kar tako.

Poletje pa je najlepše, vsi ga čakajo težko.

Vsi se zabavamo veseli in ne bomo šteli, kdaj bo konec naših sanj.

Eva Bukovec, 7. a

Stran 29

Prišel je tisti čas,

ki preganja zimo, mraz.

Reče se mu pust in okrog hodi mastnih ust.

Je Tone ţupnik, Lojze policaj, Sonja princesa, Micka pa tolovaj.

Skupaj gredo skozi vas in plešejo, da bi bila repa debela, druţina vesela in pomlad se kmalu pričela.

To veseli je pustni čas, ki samo enkrat na leto pride k nam v vas ter preganja zimo, mraz.

Anja Matoh, 7. a

Pust je priimek, pust je običaj, za njega običajno našemimo se v kaj.

Lahko si medved ali kakšna druga ţival, samo da ti ljudje rečejo vau.

Takrat pridejo kurenti s Ptuja, med potjo se nihče ne kuja.

Jaz za maškare ne bom nič.

Ta dan bom spet prespal za prazen nič.

Marko Povše, 8. B Šola dela ves teden dni, a čez vikend odpočije si.

V ponedeljek nas z zvonjenjem zbudi, k pouku privabi.

Če v šolo ne bi mi hodili, nič se ne bi naučili in po svetu bi nepismeni blodili. Čeprav marsikdo pritoţuje se čez njo, pomislite, kaj bi bilo, če je ne bi bilo.

Bilo bi hudo, saj ne vem, kako znali bi vse to, kar tu učijo.

Kot brez glave bi bili, če v svet brez znanja bi odšli.

Zato vam polagam zdaj na srce, da čim več učite se.

Maruša Brezar, 7. a

V torek nas na sestanek vabi, da tam vsak svojo priloţnost zgrabi.

Sreda pa je zanimiv dopoldan, ki mu sledi dolg popoldan.

V četrtek pa je veliko domače naloge, zato si vsak misli: učitelji so nadloge!

V petek si šola oddahne: sobota je ţe tu, končno bo malo miru. Čez vikend pa šola zaspi, do ponedeljka je nihče ne zbudi.

Tjaša Pungert, 6. B

Stran 30

Šolska (prepesnitev po Župančiču) Od sedmih do dveh, od sedmih do dveh sedimo v šolskih klopeh.

Zaspanost, trpljenje v očeh in izginja še zadnji nasmeh, ko učitelj dela največji greh, redovalnico odpira in ţrtve si zbira.

Vsi mirno v klopi sedimo, se strašne smrti bojimo.

A če preţivimo, se najbolj veselimo, ko iz razreda se zapodimo.

Učitelji nad nami norijo, ko po šoli se podimo, za vse smo itak mi vedno krivi, ker smo pač najbolj igrivi.

Od sedmih do dveh, do dveh.

Ob koncu spet čas naše je radosti, ko nikjer več ni učenosti, niti kakšne bridkosti, vsi od veselja skačemo, da smo se nekaj novega naučili, nekaj, kar bomo lahko spet hitro pozabili.

Kruh Kruhek, mehak si kot puhek.

Vsak ţelodček si ţeli, da napolniš ga kot duhek.

Cel svet si te ţeli, da nam svojo radost podeliš in lakoto prepodiš.

Sandra Novak, 5. B

Mama zjutraj zgodaj vstane, skledo, moko, sol vzame.

Ko pa kvas je na vrsti, pridno delajo ji prsti.

Mama krušno peč pripravi, toplota ognjišča se po hiši razliva, ogreje nam dušo in srce, medtem pa kruh v miru počiva.

Mehko testo v peč poloţimo, slasten nas vonj v kuhinjo vabi.

Mama povabi nas k mizi široki, z ljubečo roko deli nam rezine.

Petra Zupan, 5. b

Peki Kadar peki kupce goljufajo, vedno krepko kazen imajo.

Ker to se večkrat ponovi, vedno boljši kruh pride iz peči.

Peki pečejo kruh.

Najboljši je!

Zato ţe pred pekarno cela mnoţica ljudi je.

Jera Ţagar, 5. B

Anja Zore, 9. b

Vsak slon je kot balon.

Velik in močan, da je kar bolan.

Nosi dva velika okla, da ga ne brcne koklja.

Slon z rilcem prijazno te objame, da se ti kar srce vname.

Noge ima zelo debele, ampak niso bele.

Slon čisto nič ti ne naredi, samo prijazen moraš biti do njega tudi ti.

Kristijan Muhič, 6. B Stran 31

Pupa Bil je zimski dan, ko je Pupa prišla k nam, je čisto pravi pes, ki nas zabava, res!

To naša je igrača, njej najljubša je krtača, vsi jo imamo radi, še bolje bo pomladi.

Majhna, rjava kepica je dobra prijateljica, ko mi je hudo, se stisnem k njej toplo.

ZA Za listom je še en list.

Za še enim listom je še en list. Ves popisan.

Za še enim listom je še en list. Bolj popisan.

Za še enim listom je pravljica.

V pravljici je še manjša pravljica.

V pravljici je škratek, ki skače.

Ta škratek ima listek.

Na listku pa skrivnostna roţa.

Petra Zupan, 5. b

Anja Obrekar, 6. B

Zimska pot

Prijatelj Enostavna beseda, ki ima velik pomen.

Prijatelj te tolaži, ko si žalosten, se s tabo veseli, ko si srečen.

Je zimsko jutro hladno in megleno.

Ledena nas z dvorišča pot odpelje med polja, ki jih perjanica krije. zaman oko tam išče sled zeleno.

Prijatelj ti ponudi roko, ko ne vidiš tal pod nogami, ti pokaže pravo pot, ko ne najdeš izhoda.

Pa vendar pravih prijateljev ni veliko, spoznaš jih v nesreči, saj le tisti pravi prijatelj je tvoj, ki je s teboj, ko ga potrebuješ.

Metka Papež, 7. a

Ţe gozd šibi pod teţo se sneţeno, sneţink nebroj na golo seda drevje, tam beli vsuje slap, sprosti vejevje, tu zlomi palico obremenjeno.

Korak nas negotov po cesti pelje, naprej v morje nese nas megleno.

Skoz' gozd in belo polje gremo dalje.

Se vzpnemo više, hladno in ostreje zareţe zrak v lice, smreke sončno nebo oblije, v srcu je veselje.

Andrej Saje, 8. b

Stran 32

Prikaz ljubezni Ljubezen je naravna, kot da duša sanja, srce vztrepeta, ko zagledaš ga.

Ljubezen je prekletstvo in ne obstaja sredstvo, ki potegnilo bi te iz brezna ţalostnega srca.

Zakaj tvoje oči vedno prebodejo me?

Zakaj zmeraj boli, ko pogledaš me?

In še vedno ti mi voda v puščavi si, si kot pesek, ki iz rok polzi.

In če še tako sonce ţari, ko prideš, ko greš, vse sprevrţe se v temo.

Suša, roke prazne!

In spet te ni.

Pesek, ki vsakič spolzi, voda, ki je ni.

Manca Radeţ, 9. b

Sanje Imela sva se super.

Uživala sva vsak dan življenja.

Zdaj pa ostalo je le srce, polno hrepenenja.

Hrepenim po tebi, po tem, da se vrneš in moj svet spet na pravo stran obrneš.

Zakaj si to storil?

Ali si sploh razmišljal, kako mi bo hudo brez tebe zdaj?

Veš, pogrešam te, kajti brez tebe svet je prazen in brez tebe sem le prikazen.

Gledam v nebo, saj bil si moje sonce v temi, a zdaj mojega sonca več ni.

In zaprem oči, ker le še v sanjah s teboj živim, zato komaj čakam, da zaspim.

Sara Makše, 8. B Stran 33

Ljubezenski sonet

TI

Sem se zopet lotil pisanja soneta, a še vedno mi ne gre z jezika beseda, ki jo iščem. Le kod se potika?

Oh, poglej jo. Na papirju se ţe rima prepleta, se mi končno kaj dobrega obeta?

Ne. Potrebujem navdih, morda dekle, ki me ţe tako dolgo mika, ampak kako, ko se mi brez razloga odmika kot odhajajoča vila, v belo obleko zavita.

Oseba, zaradi katere srce mi gori, si ti.

Oseba, zaradi katere zardim in se pred tablo stopim, si ti.

Dnevno sanjarjenje o tebi in meni povzročiš mi ti.

Vzrok mojih slabih ocen v redovalnici si ti.

Za druge punce mar mi ni, ker med njimi nisi ti.

V mojem srcu vedno boš ti.

Ker si ti ti, nihče drug kakor ti.

Matic Saje, 9. a

Ţe nekaj časa se nisva videla več, le spomin jo najlepše opiše, pa kaj potem, če je vedno bolj boleč in strune bolečin na srce riše.

A sedaj vem, čeprav je odšla preč, da se najboljšo pesem le s strtim srcem napiše.

Matej Makše, 9. B

Ţivljenje Pot ţivljenja je začarana, saj se v krogu vrti, sreči pomeţikne in plamen pogasi.

Lahko nekdo trenutek ti odvzame ali ti ga podari, lahko te v solze spravi ali nasmeji.

Drug svet Drug svet, drugi ljudje, drugi spomini.

In prihodnost zavita v tančico skrivnosti.

In dvorana razbitih prerokb, na tisoče pozabljenih usod v soju mesečine.

In strašen zločin na marmornatih tleh, strah zmešan z melodijo krikov.

A bolečina ob padcu me vrne v resničnost, manj nevarno, a kruto.

Tu so kriki le spomin vetra, dvorana le nerazpoznavna meglica.

Počutim se sesuto in nočem si priznati, da ta svet zame ne obstaja, da je le oder moje domišljije.

A resnica se glasi: Ţivljenje je kakor biser, neprecenljivo.

Zanj se vredno je boriti in nikoli se predati, vredno je ljubiti in se zanj potegovati.

Je samo eno in nikomur enako, drugačno kot tvoje in tako bo ostalo.

A najboljši ideal je ta, da ostaneš taka, kakršna si bila ustvarjena.

Laura Pust, 8. B

Jasmina Ilar, 8. a

Na svetu Na svetu si, da si ţeliš, na svetu si, da hrepeniš, na svetu si, da trpiš.

Na svetu si iz več razlogov, včasih srečen, spet drug dan nesrečen, ţeliš si umreti, spet drug dan ţiveti.

Na svetu si pač, ker moraš biti, vsak dan nove stvari sprejemaš, ki odvisne so od tebe.

Katja Brajer, 7. a

Stran 34

Odprta vrata, prazna soba.

Kje so vsi?

Danes, jutri in včeraj Včeraj ne obstaja, sta le danes in jutri.

Včeraj je senca, ki meša dobro in slabo.

Zato ne misli na včeraj, da ne doleti te nesreča, ampak misli na danes in na jutri, da te spremljala bo sreča danes in jutri … in vedno … in povsod.

Haiku

Bela vila gre, Mavrica sneţinka kliče me, najlepše barve. pobeli ravnine.

Poglej jo!

Maščevanje je sladko, a kruto, sprijazni se.

Kaja Pirnar, 7. a Solza na licu, črna tančica.

Smrt je tu.

Moj dom Moj dom je topel in lep, saj v njem sta mir in smeh.

Včasih se sliši kričanje, ko otroci zaradi pravil igre zavzeto, glasno govore.

Moj dom je topel in lep, saj v njem sta mir in smeh.

Včasih se sliši jok, ko najmlajši je zaspan in je zanj pač predolg dan.

Moj dom je topel in lep, saj v njem sta mir in smeh.

Zato k nam pridi tudi ti, da te smeh preplavi, za jok in kričanje tako časa ni, če obiske imamo mi.

Popolna druţina V popolni druţini bi bilo res hudo, saj smeha in veselja ne bi bilo.

Odprite zvezke, vzemite rdečilo.

Matematika!

Širno in modro je nebo, ko ga uzrem, je res sijajno.

Sorodniki so kakor cvetni listi, ki so vedno skupaj.

Luč je svetloba, ki nam razsvetljuje pot in deli radost.

Urška Makše, 6. b Patricija Barbo, 8. A

Vsi naenkrat bi se zbudili in naenkrat bi vsi zaspali.

Vsi bi jedli lepo, izbirčnosti ne bi bilo.

Saj vse, kar bi delali, bi bilo z oliko in zares za odliko.

Zato je zame popolna mama, mama z napako, popoln očka, očka z napako in popolni otroci so otroci, ki imajo veliko napak.

Ljubljana Ljubljana. Črna in siva Ljubljana.

O, ti Ljubljana, ti!

Prej tu narava je bila.

Kam je zdaj odšla?

Prej zeleno je bilo, zdaj sivo in črno je prišlo.

Ljubljana. Črna in siva Ljubljana.

O, ti Ljubljana, ti! Če sive in črne ne bi bilo, bi še zdaj vse zeleno bilo. Če stavb bi manj gradili, bi več dreves posadili.

Ljubljana. Črna in siva Ljubljana.

Dinozavri Nekoč živeli dinozavri so.

Jedli, pili so le to, kar zazrli so na oko. Živeli so na zemlji, pod valovi voda in na oblakih neba kot vladarji sveta.

Doba dinozavrov je minila, za ljudi ostale so kosti.

Neža Kastelic, 4. a Stran 35

POMLAD

SRCE

Ko pogledam zjutraj sonce, mi na lica žarke meče, srce polni z žarki sreče.

Ko srce hrepeni, si ničesar ne želi, a v sebi razmišlja o želji, ki je tam skrita.

In na nebu ptice, srce pa zapoje tisto lepo pomladansko pesem.

Včasih tudi samo ne ve, kaj ga teži in kaj ga mori tam notri v globini srca njegovega.

Potok žubori, srce se veseli, da pojem vsej tej prelepi naravi.

Cvetovi zažare, mi ptice govore, da je k nam pomlad prišla.

Nekega dne se v srcu rodi še eno srce, takrat želja izpolni se.

JESEN Veter piha, Mihec kiha, list na veji niha.

Veter brije, mucek mleko pije, sonce za oblak se skrije.

Oblak zajoče, Maja v hišo noče, mlinček pa ropoče.

VLAKI, SIVI IN PISANO ŢIVI Zgodaj zjutraj, še v temí, s tihimi potniki krmeţljavih oči, ki na delo se jim mudi, prvi peron hladen zapusti.

In potem ves dan hitijo, mesto hrupno zapustijo, iz kraja v kraj brzijo, kjer se na kratko pomudijo.

Na postajah sprejemajo in potnike tam odloţijo, prometnika na znak ubogajo, se ustavijo in odhitijo.

Z ropotom se naznanijo, izpod mosta prihitijo, čez poljé zavijejo, se za hribom skrijejo.

Eni dolgi so kot kače, drugi kratki ko premajhne hlače, eni pusti so in čisto sivi, drugi barvasti in pisano so ţivi.

Robe ogromno vanje naloţijo, v kačah dolgih vagoni se vrstijo in pod teţkim tovorom se šibijo, vozijo ţivila, avte in razno ropotijo.

Šolarje, gospode, mrke strice, branjevke, dame in drobcene ţenice – njih vrsta dolga se pred blagajno vije, vozijo v deţju, v megli se in ko sonce sije.

Stran 36

Sanje se uresničijo

Neke noči sem se znašla na tleh.

Med spanjem sem padla s postelje. Boleč pristanek na trdih tleh me je prebudil. Skobacala sem se nazaj v posteljo in se zavila v toplo odejo, zaspati pa nisem več mogla.

Nekaj časa sem strmela v strop nad seboj, a vlak za v Pančevo, kot odhod v deţelo sanj poimenujeta moja starša, ni hotel in ni hotel pripeljati na peron Velika otroška soba. Odločila sem se, da grem ven. Čez piţamo sem oblekla toplo jopico in odšla iz hiše. Zunaj se je v noč razlegalo grozljivo tuljenje volka.

Ni me bilo strah. Sledila sem zavijajočemu zvoku in kmalu prišla do volčjega bivališča.

Na vrhu ogromne skale je čepel poglavar vseh volkov in tulil v bledo polno luno, ki je visela na nebu kot ogromen cekin. Šla sem proti tulečemu vodji. Ni me opazil. Sedla sem mu na hrbet. V tistem trenutku pa sva poletela. Z veliko hitrostjo sva zapuščala površino Zemlje, nekajkrat obletela Luno, nato sva še obkroţila Zemljo. Med poletom sem imela čudovit občutek, ki me je spremljal še po vrnitvi na Zemljo.

Pristala sva na skali, s katere sva vzletela. Volkovi so naju

presenečeno gledali in se spogledovali, nato pa so se še sami dvignili v zrak. Tisti hip me je prevzel čuden občutek. Hotela sem skočiti, pa sem tudi jaz začela leteti. Letela sem više kot volkovi. Ti so v jezi bevskali vame in grizli proti meni z dolgimi gobci, v katerih je mesečina obsevala velike, ostre, bele zobe. Hoteli so poleteti višje kot jaz, a so med naprezanjem popadali po tleh. Jaz pa sem sama plavala po zraku. Spet me je preveval čudovit občutek.

Ko sem letela nad gozdno jaso, sem slišala pritajene glasove.

Spustila sem se k tlom in stopila med volkove, ki so se pogovarjali. Razumela sem jih.

Govorili so slovensko. Čudila sem se njihovemu znanju in jih vprašala, kako da govore človeški jezik. Odgovorili so mi, da so čarobni. Tisto noč sem prebila pri njih.

Ponoči nisem mogla spati.

Zbudila sem še najmlajšega volka, kraljevega sina. Razkazal mi je celo volčje kraljestvo. Bilo je večje kot Ljubljana. Volčji dvorec je imel ogromno sob, več kot deset tisoč!

Volčič mi je povedal, da vsako ţrtev, ki zaide k njim, poţrejo.

Mene ne bodo, je rekel. Ostala bom ţiva zato, da bi jim pomagala. Šele takrat sem se dobro zavedla, kje sem. Hotela sem se vrniti domov. Volčič mi je povedal, da od tu ni izhoda. Kdor se ujame v ta labirint, tu tudi umre. Zaupal mi je, da si tudi sam ţeli oditi od tod, a mu, na ţalost, oče ne dovoli, sam pa ne pozna izhoda. Svetovala sem mu, da bi skupaj poiskala izhod. Iskala sva

ga dolgo časa. Skoraj sva ţe izgubila upanje, da bova sploh kdaj prišla na svobodo. Poleg tega pa sva se morala še skrivati, ker so naju ţe začeli iskati ostali volkovi.

Po nekaj dneh sva našla izhod.

Utrujena sem odšla proti domu.

Volčič pa se je podal po svoje.

Mogoče je odšel iskat nov dom.

Doma sem se po naporni pustolovščini čudila, da je vse potekalo, kot da se ni nič zgodilo.

Nihče me ni pogrešal. Niti mislili si niso, kje sem bila in kaj vse sem doţivela, le mami se je čudila, zakaj sem prišla k zajtrku tako utrujena. »Se nisi naspala?« jo je zanimalo. »Mami, ko bi ti vedela, kaj sem doţivela. A čez deset minut moram ţe oditi od doma, da ne zamudim avtobusa. Popoldne ti vse povem.« Po nekaj mesecih sem doţivela prijetnejše druţenje s psom, volkovim sorodnikom.

Teta Andreja nam je povedala, da si njen sorodnik ţeli oddati mladega psička, mešančka. Ata, jaz, starejši in mlajši brat smo se usedli v avto in se ponj odpeljali v Trebnje.

Stran 37

Poučen sprehod Hodili smo po travnikih, gozdu, med grmičevjem ... Tudi jaz sem nekaj časa vodila Astorja na povodcu. Ni bilo lahko, ker je močan pes, a sem se potrudila zaradi veselja, da ga lahko peljem.

Kar pomnim sem velika ljubiteljica ţivali. Doma smo vedno imeli nekaj mačk. Otroci pa smo si ţeleli imeti še psa. Dolgo časa nismo uspeli prepričati staršev za ţivega kuţka. Če smo bili v prošnjah zelo vztrajni, smo dobili le plišaste.

Med potjo domov smo se ustavili pri sosedu Ivanu, ki je pospravljal svojo delavnico. Darko, Barbara in Ivan so se spustili v klepet. Meni in psu niso posvečali pozornosti. Po hrbtu sem boţala Astorja. Ko pa sem dvignila roko nad njegovo glavo, se me je ustrašil in z ostrimi zobmi šavsnil moj palec. Močno sem se prestrašila in otrpnila.

Prst me ni močno bolel. Niti mislila nisem na bolečino, le z debelimi očmi sem gledala Astorja.

Tudi ostali so se zelo prestrašili. Darko me je, kakor hitro je mogel, odvedel domov. Ko so si Darko in starša ogledovali rano, so imeli občutek, da se bo kmalu zacelila. Razkuţili so jo in jo zalepili.

Naslednjega jutra sem se zbudila z bolečino v palcu.

Rana se je gnojila.

Mami me je odpeljala k zdravniku v Novo mesto, kjer so mi rano namazali s kremo in mi jo skrbno povili.

Najbliţjega pravega psa, nemškega ovčarja, imajo sosedovi. Ime mu je Astor. Sosed Darko ve, da imam rada ţivali, zato me je pred tremi leti povabil, da Astorja peljeva na sprehod. »Petra, ţeliš z menoj, Barbaro in Astorjem na sprehod?« je zaklical izpred svoje hiše, ko me je videl, da se igram na pesku. »Seveda!« sem od veselja poskočila in odhitela na njegovo dvorišče. Darko me je ustavil v mojem hudem navdušenju. Za dovoljenje sem morala vprašati starša. Dovolila sta. Mami mi je skozi okno zaklicala, naj bom previdna, in smo odšli.

Zaradi te izkušnje nimam psov nič manj rada, le nekoliko previdneje se jim pribliţam. Eno leto po nesreči smo otroci uspeli prepričati starša, da smo vzeli v rejo mešančka iz Trebnjega. Poimenovali smo ga Reks.

Petra Saje, 6. a

Stran 38

MOJ SVET Puhica Preden smo se preselili v novo hišo, smo imeli mačko Klopčičko, vendar smo si zaţeleli še eno. Ko smo prišli v Mirno Peč, pa smo dobili še majhno Puhico.

27. 4. 2009 se je pri bratrančevem prijatelju skotila majhna muca z dvema sestricama. Po elektronski pošti smo prejeli ljubke fotografije mačje druţine. V trenutku sem se zaljubil v belo kepico. S starši smo se odločili, da jo bomo vzeli.

Ko je muca prišla v novi dom, smo ji dali ime Puhica. Ves čas nam nagaja in napada Klopčičko. Je zelo igriva in ljubka, njena najljubša igrača je klopčič volne. Posebnost na Puhici je, da ima eno oko modro, drugo pa rjavo.

Leto je ţe skoraj minilo in Puhica počasi postaja odrasla. Mogoče bo v kratkem imela mladičke, za katere upam, da jih bom lahko obdrţal.

Aleš Kramţar, 7. A

Srna Nekega jesenskega večera sva se z očijem odpravila na obisk k prijateljem. Pot naju je vodila tudi skozi gozd. Pred nama je vozil šofer večjega avtomobila. Kar naenkrat je zmanjšal hitrost in močno zavrl, vendar ni ustavil, temveč odpeljal naprej.

Oči je ustavil avto. Izstopila sva.

Videla sva, da je neka ţival skočila v jarek. Bila je srna. Leţala je v jarku. Iz gobčka je krvavela. Oči je takoj poklical lovca, ki pa se ni oglasil na telefon, zato se je odločil, da ga je šel iskat domov, jaz pa sem počakal pri srni. Iz avtomobila sem vzel steklenico vode, odejo in prvo pomoč.

Srna je bila vsa omotična in se je tresla. Najprej sem ji zlil malo vode na glavo, da se je zbistrila, nato pa sem jo obrisal in jo pokril z odejo. Čeprav se me je zelo bala, sem imel občutek, da mi zaupa. Kri, ki ji je curljala iz gobčka, sem brisal s povoji. Ugotovil sem, da ima poškodovani tudi

dve nogi. Čeprav je bila ţe skoraj tema, me ni bilo strah, ampak sem bil zelo zadovoljen, da sem bil lahko pri ţivali in ji pomagal. Vrnil se je oči, pripeljal je tudi lovca. Ta me je takoj pohvalil, da sem lepo poskrbel za srno. Naloţil jo je v avto in odpeljali smo jo na veterinarsko postajo, kjer so jo oskrbeli.

Lovca sva odpeljala domov. Nato sva se tudi midva z očijem odpravila proti domu, saj je bilo za obisk prijateljev zelo pozno. Čez nekaj dni sva z očijem obiskala srno, ki je bila ţe skoraj zdrava. Izvedela sva, da ni imela resnih poškodb, da bo kmalu lahko odšla nazaj v gozd.

Bila sva zelo vesela. Srno sem še enkrat poboţal in imel sem občutek, da mi je zelo hvaleţna.

Večkrat se sprašujem, zakaj voznik pred nama ni ustavil, čeprav je videl, da je povozil ţival.

Upam, da je takšnih voznikov zelo malo.

Aljaţ Kolenc, 6. a

FLAVTA Flavta je instrument, ki ga zelo rada igram.

Zanjo sem se navdušila, ko sem njen zvok slišala po televiziji. Mami sem rekla, da bi jo rada igrala. Starša sta me potem vpisala v glasbeno šolo Konservatorij Jurija Slatkonje v Novem mestu. Tam sem dobila tudi svojo prvo učiteljico. Ime ji je Špela in zelo dobro se razumeva. Spoznala sem tudi nove sošolce, s katerimi sem postala prijateljica.

Za dobro igranje flavte je potrebno veliko vaje. Učiteljica nas je naučila, kako moramo pravilno oblikovati usta, da iz glasbila izvabimo lep zvok. Pri igranju je potrebna tudi pravilna drţa.

Rada imam ta instrument, zato pridno vadim.

Postati ţelim prava flavtistka.

Ema Parkelj, 3. B Stran 39

Prijetne dolžnosti Dolžnost je lahko konjiček, šola, pomoč staršem, nekaj, kar eni počnejo radi, drugi pa ne. Tudi sam delim dolžnosti na prijetne in neprijetne.

Neprijetno mi je pospravljati sobo, pometati, pomivati posodo, voziti drva in še bi lahko našteval. Rad pa berem knjige, se igram z bratcem, pomagam pri kuhanju. Najbolj pa mi je pri srcu glasba.

Poslušam jo povsod, če je le blizu radio.

Najraje poslušam domače izvajalce, od katerih mi je najbolj všeč Tomaž Domicelj.

Glasba je del mojega vsakdana. Igram tudi instrument, in sicer kitaro.

Na začetku se je bilo dokaj težko naučiti vseh prijemov, poznavanja not, strun. Toda

bilo je vse prijetnejše.

Dolgočasne vaje, ko vadiš ure in ure eno in isto stvar, razni duri, moli so mi včasih že presedali. Toda kmalu sem pričel igrati.

Najprej enostavne pesmice, nato nekoliko težje. Sedaj, po dveh letih in pol igranja, pa že zaigram kakšno Domicljevo in zraven tudi zapojem.

Včasih se mi ne da igrati, zato se usedem na posteljo in berem.

Dobro, da imam vztrajno sestro, ki me venomer spodbuja, saj če nekaj dni ne igram, postanejo prsti mehki in rabim veliko več vaje, da pridem na tir. Zato mi je vedno žal zaradi tistih »lenih« dni. Še dobro, da se mi to ne dogaja prav pogosto.

Moja učiteljica kitare venomer ponavlja: najprej tehnika izvedbe, kasneje vneseš v

glasbo še čustva, del sebe, da pesem lepše izzveni. In res je tako. Dokler se ne vživiš v pesem, ki jo izvajaš, ta ne zveni tako lepo. Doma so me na začetku vedno priganjali k vaji, sedaj pa me ne priganjajo več, saj vem, da brez vaje ni dobrega igranja. Najlepše pa igram takrat, kadar sem dobro razpoložen.

Takrat igram in pojem tudi več ur in pozabim na vse, kar se dogaja okoli mene.

Glasba mi pomeni sprostitev. Kadar sem slabe volje ali jezen, vzamem v roke kitaro in igram.

Gotovo je res, kar pravijo: glasba miri živce.

Mislim, da bi bila ena prijetna dolžnost manj, če ne bi več igral kitare, čeprav je treba za dobro igranje kar dosti truda.

Aleš Matoh, 6. B

ZIMA, ZIMA BELA …

Zima je tisti letni čas, ki se ga otroci najbolj veselimo. Letos nas je posebno bogato nagradila s snegom.

Na Šrangi, kjer ţivim, smo skupaj s starši pripravili progo za smučanje in sankanje. Skoraj vsak dan smo se spuščali po bregu. Na kulturni dan, 8. februarja, pa smo tam kuhali golaţ in čaj, mamice pa so spekle kruh in pecivo. Da ne bi bili preveč utrujeni, smo postavili tudi vlečnico. Škoda, da je zima tako hitro minila in je sneg skopnel. Komaj čakam na naslednjo, ko se bom spet veselil na belih bregovih.

Matic Kavšek, 6. b

Stran 40

VARNI PRED POŽAROM V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU

Ljudje v ţivljenjskem pozabljajo. Ta lastnost je lahko nesreče.

Zgodi se, pripravlja hrano štedilniku. še druga dela in štedilniku kuha spomni nanjo, Kaj lahko babica da je prava hitreje pokliče številko 112. mora svoje ime gori in kaj gori.

tretjem obdobju pogosto neprijetna vzrok za številne da babica na plinskem Medtem opravlja pozabi, da se na hrana. Ko se posoda ţe gori. naredi? Mislim, rešitev, da čim gasilce na Povedati jim in priimek, kje

Nepazljivost pri kurjenju v krušni peči je tudi lahko vzrok za poţar. Dedek nosi drva v krušno peč. V peči zakuri in jo pusti odprto, da se bo ogenj razplamtel. Odide v drvarnico po še eno naročje drv. Na vhodnih vratih sreča soseda, ki se vrača iz vinograda. Zapleteta se v pogovor. Dedek pozabi, da kuri.

Medtem letijo iskre iz odprte peči in padajo na tla. Ta začnejo tleti in ogenj se počasi širi po hiši. Skozi vrata se začne valiti dim, ki dedka spomni na kurjenje. Tudi v tem primeru mora dedek poklicati gasilce in jih prositi za pomoč.

Ljudi v tretjem ţivljenjskem obdobju moramo mladi spremljati in jim pomagati, da jim olajšamo ţivljenje in preprečimo nepotrebne nesreče.

Petra Saje, 6. a V SVETU DOMIŠLJIJE Maruša in Anţe Zunaj je ţe temno. Na nebu so zaţarele zvezde in posijala je luna. Maruša je pripravila večerjo. Skuhala je hrenovke in narezala kruh. Okoli nje se je smukala muca. Anţe je prinesel šah, rad bi se igral z Marušo. Ţan Gašperič, 2. a

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je ţivela druţina: Maruša, Anţe, očka in mami.

Nekega dne, ko sta se Maruša in Anţe gugala, sta zaslišala otroški jok. Odšla sta pogledat, kaj je. Videla sta deklico, ki je rekla: »Joj, izgubila sem starše, stare starše, zdaj pa še muco. Joj, kako sem ţalostna.« Anţe pa je vprašal: »Kaj pa je z muco? Je mogoče umrla, se je izgubila ali pa splezala na drevo?« Deklica je rekla: »Da, splezala je na drevo in zdaj ne more dol.« Nato je bridko zajokala. Anţe je rekel: »Lahko jo rešiva in prideš ţivet k nama domov.« Deklica pa je odgovorila: »Stokrat vama hvala. Pa še to. Ime mi je Ana.« Maruša in Anţe sta rešila mačko in tako so ţiveli srečno do konca svojih dni.

Alja Kastelic, 2. a Stran 41

Medvedek Maj Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je ţivel medvedek z imenom Maj. Očka mu je zmeraj govoril, naj gre sam po hrano, a se je bal. Enkrat ga je pustil čisto samega in kar sam si je šel nabirat hrano. Ko je šel v gozd, je kar naenkrat zaslišal šelestenje. Bal se je in hotel je zbeţati domov, a se je opogumil in šel pogledat, kaj se je zgodilo. In spet je zaslišal šelestenje. Prihajalo je iz grma. Izza grma je kukal dolg siv repek. Šel je pogledat, kaj je za grmom, in videl je majhno sivo kačo. Skupaj sta se odpravila iskat hrano, kajti oba sta bila lačna.

In spet sta slišala šelestenje. Tokrat je prihajalo iz drevesne krošnje. Plezala sta po deblu in videla sestradano veverico. In kar vsi trije so se odpravili iskat hrano.

Alja Kastelic, 2. a Staroljubljanski peki in Muca Copatarica Nekega dne je staroljubljanski pek opazil, da v pekariji Srečne miške manjka ena miška iz testa.

Odšel je po sledeh mačjih odtisov, ki so ga odpeljali globoko v temen gozd. Prispel je do hišice, v kateri je stanovala Muca Copatarica. Pek je potrkal in kar naravnost vprašal, če je tam ena izmed njegovih mišk iz testa. Vrata mu je odprla Muca Copatarica in se mu opravičila, ker je vzela eno izmed njegovih mišk. Vrnila mu jo bo le, če ji pove, kje so prave miške.

Pek ji je povedal in vrnila mu je miško. In vsi so srečno ţiveli do konca svojih dni.

Jan Kramar, 5. b Pes, ki laja, ne grize Bilo je ponedeljkovo jutro. Ptice so ga oznanjale s petjem, sonce se je trudilo sijati skozi oblake, jutranja megla je prekrivala podeţelje, iz hiš pa je dišalo po sveţem pečenem kruhu; bilo je tiho in spokojno.

Sonja je vstopila v trgovino in zaradi zaspanosti rahlo omotično pozdravila prodajalko. Ta ji je odzdravila, Sonja pa je videla gnečo, kar jo je še bolj razdraţilo. Nepotrpeţljivo se je prerinila med ljudi, da bi prišla do police z mlekom. Tam je videla neznanega moškega, ki je v skladišče nosil škatle. Neprestano jo je gledal kot kakšen morilec, ki si ogleduje svojo ţrtev. Njej se je seveda to zdelo sumljivo, zato je brţ odšla proti blagajni in plačala kupljeno blago.

Proti domu je Sonja tekla, saj je ţe zamujala vlak, ki jo je peljal v mesto, kjer je hodila v srednjo šolo. Umila se je, se preoblekla in na lice poljubila mater v slovo.

Na ţelezniški postaji se je usedla na klop in čakala na vlak. Nenadoma je zaslišala kukavico. Pomislila je, da kdor ima ob kukanju pri sebi denar, lahko obogati, zato je segla v ţep in presenečena ugotovila, da nima ne denarja kot tudi ne mobilnega telefona. V besu si je mislila: »Stavim, da je bil tisti moški v trgovini!« Po končanem pouku je Sonja odšla še malo po mestu. Zvečerilo se je hitro, zato se je z vlakom vrnila domov. Ko je tako hodila po cesti in gledala v tla, se je nenadoma za njenim hrbtom nekaj posvetilo. Bil je avto, ki je vozil čisto počasi, kot da bi ji sledil.

Prestrašila se je, pospešila korake in hoja se je kmalu spremenila v tek.

Doma se je vrgla očetu v objem in v joku hlipala: » Oče! On… Moški iz trgovine… Ubiti me hoče!« Oče ji je odvrnil: »Princeska, ni tako, kot si misliš …»

In še preden je oče končal, je skozi kuhinjsko okno posvetila luč.

Zaslišalo se je odpiranje škripajočih

avtomobilskih vrat in stopanje po dvorišču; slednje je bilo čedalje glasnejše. Pozvonil je zvonec na vratih in nastala je smrtna tišina. Sonja je bila na stopnicah ţe čisto panična, oče pa je odprl.

In res: pred vrati je stal moški iz trgovine. Segel je v ţep in iz njega izvlekel Sonjino denarnico ter mobilni telefon. Ona je zavpila: »Vedela sem, da je on ukradel moje stvari!« Oče je opazil, da nekaj ni v redu, zato ji je razloţil: »Sonja, to ni noben morilec. To je moj bivši sodelavec; sedaj dela v vaški trgovini.

Gledal te je tako zato, ker se mu je zaradi podobnosti zdelo, da si moja hči. Stvari pa ti ni ukradel on, temveč jih je prinesel, ker so ti padle iz ţepa med prerivanjem.« Sonja očitno teh besed ni pričakovala, zato je stekla v svojo sobo, bivša sodelavca pa sta se samo nasmehnila.

Jasna Strojin, 9. A

Stran 42

Zgodbe iz Narnije : lev, čarovnica in omara »Otroci! Vlak pride čez 10 minut. Hitro se oblecite. Prtljaga je ţe v avtu,« je zaklicala mama. Dick, Julian, George, Georgina in Anne so skočili v oblačila, se umili in pojedli zajtrk. Odhajali so v Anglijo, k stricu Vernonu in teti Petunji, ki imata sina Dudlyja. Bila je vojna. Vsi otroci so morali na vlak, ki jih je odpeljal v določeno vas. »Adijo oči, adijo mami!« so jima klicali otroci. Vedeli so, da se vsaj dva tedna ne bodo videli. Vlak je odbrzel.

Vagone je vlekel čez pokrajine, potoke, hribe in doline. Seveda je bila to stara lokomotiva.

Izstopili so na deveti postaji.

Nekaj časa so hodili, nato pa zagledali kaţipot. Po nekaj metrih hoje so zagledali stričev voz. Odpeljali so se v njegovo vilo, kjer je stric povedal nekaj hišnih pravil. Nato so se z Dudlyjem šli skrivalnice. Samo še Anne ni našla skrivališča. Prišla je do vrat, ki niso bila zaklenjena. Vstopila je. V sobi ni bilo oken, so pa na stenah visele bakle.

Prav tako ni bilo pohištva, bila je le omara, ki je bila prekrita z veliko rjuho.

Vstopila je v omaro in…znašla se je v zasneţenem gozdu! »Čudno,« si je rekla, »saj je poletje.« Tavala je po snegu ter prišla do svetilke. Nekaj je zašumelo.

Ven je prikorakal Lipicanec, ki je bil komaj viden, ter črn Vranecć-. Oba naenkrat sta rekla: »Kdo si?« »A…Anne.« Tedaj je hotel Vranec nekaj reči. Ker je zapihal močan veter, se je le postavil na zadnje noge in zbeţal. Sledil mu je tudi Lipicanec. Anne pa je stekla k ostalim.

Tekla je in…hop! »Ena, dva, tri zame!«

Potem je drugim vse povedala.

Napotili so se v ta čudeţni svet in spet srečali oba konja. Zajahali so ju in odpeljala sta jih k Boţičku. Ta je Julianu dal meč, Dicku lok in puščice, Georgu je dal ščit, Georgini vodo ţivljenja in Anni čarobno palico. Odšli so in se znašli v lepem svetu. Opazil jih je lev Katederus in zarjovel.

Vsi so utihnili. Tudi vojščaki. Lev je rekel, naj gredo z njim. Vse jim je razloţil in rekel, da se morajo boriti in zmagati.

Nato je šel h konjema in jima dal jesti. Potem so zaslišali rog.

Prihajajo. »VSI NA SVOJA MESTA!« je zakričal Katederus. V kočiji je bila čarovnica. Nato je bila vojna. Dicku je ena pošast meč zarila v trebuh. »Dick!« je zakričala Georgina. V usta mu je nalila vodo ţivljenja. Dicka je kar vrglo pokonci. Anne se je ubranila kar več pošasti hkrati. Po dolgem boju so zmagali in vse je bilo spet zeleno.

Georgm m 21555 c cccino in Anni so razglasili za kraljici, Julian, Dick in George pa so postali kralji. Čez veliko let so spet našli svetilko in se vrnili k stricu, ki se jim je le nasmehnil. ( Čudno, v Narniji je minilo nekaj let, tu pa le ena minuta!)

Anja Vizlar, 3. a

Stran 43

Joţef Mroţ se zaljubi Joţef Mroţ je pripotoval v Portoroţ na dopust. Neizmerno je uţival v brezdelju in poleţavanju.

Dokler…

Hladil se je v zavetju palme in srkal hladno limonado. Opazoval je razgaljene kopalce in si popravljal nova sončna očala. Kar naenkrat pa je pri sosednji mizi zagledal prikupno mladenko.

Srce mu je začelo hitro biti in roke so se mu začele potiti. Očala je spustil na tla,ob pobiranju leteh pa se je spotaknil in prevrnil mladenkin kozarec soka. Ta ga je grdo pogledala in še naprej klepetala s prijateljico.

Mroţu je bilo sila nerodno, neznana sila pa ga je gnala naprej.

Nekaj v njem mu je govorilo, da mora lepotičko na vsak način bolje spoznati.

Pristopil je do nje in se ţelel opravičiti. Tako je stal pred njo ves zmeden.

Besede pa nikakor niso prišle, niti ene ni spregovoril. Samo nekaj nerazločnih a-jev mu je uspelo izustiti. Lepotička se je smejala, kot bi videla nekaj zelo smešnega.

Njen krohot ga je opogumil in povabil jo je na sladoled.

Odklonila je in šla plavat. Hitro je stekel za njo in se pognal v vodo s pomola. Pri teku se je spotaknil, in še preden je prišel do konca pomola, je boleče padel. Vsi, ki so ga videli, so se smejali. Pobral se je in po stopnicah splezal v vodo. Dohitel je mladenko in se ji predstavil. Povedala mu je, da ji je ime Riba. Takoj zatem je ţe odplavala na drugi konec plaţe. Če se je Mroţ še tako trudil, je ni ujel.

Prisopihal je do svoje brisače, se preoblekel in Ribi kupil vrtnico.

Roţo ji je nerodno dal, Riba jo je odloţila, se v smehu zahvalila in pokazala na nove Joţefove kopalke. Imel je narobe oblečene.

Ves osramočen je odšel.

Zvečer se je zaljubljenec, lepo oblečen in nadišavljen, pojavil na plesu. Ribo je zvabil na plesišče.

Ona je bila zelo dobra plesalka, Joţef pa neroden. Le s teţavo se je premikal na mestu. Lepotica se je nerodnega plesalca hitro naveličala in odšla s prikupnim mladim Rakom.

Mroţ je predčasno zaključil svoj dopust. Ni mu bilo več do poleţavanja. Spoznal je, da neuslišana ljubezen zelo boli.

Joţef Mroţ, profesor prava, doma v mrzli zimi, si je to leto vzel dopust. Odločil se je obiskati tople kraje. Prijatelj mu je priporočil Portoroţ, ki je bil po njegovem mnenju pravi raj za turiste. Joţef se je odločil upoštevati njegov nasvet in ţe naslednji dan je odpotoval v Slovenijo.

Srečno je prišel do mesta ob morju. Brez oklevanja se je odpravil v najboljši obalni hotel, kjer so mu dodelili sobo 102.

Joţef je v spalnici odloţil kovčke, naselil pa se je v kopalnici. Vsak dan se je z novim klobukom, sončnimi očali in veliko kreme na telesu odpravil na plaţo.

Nekega dne je na plaţi zagledal prelepo mladenko z imenom Riba. Imela je lepe, temno rjave lase in nosila je modro obleko.

Mroţ se je takoj zaljubil vanjo.

Ker pa v osvajanju ni bil najbolj vešč, se sploh ni znal predstaviti,

ne da bi vsaj dve besedi izgovoril napačno. Komaj se je uspel predstaviti, ţe ga je Riba nagnala stran. Rekla mu je, da se ona ne druţi s takimi izmečki, kot je on.

Joţefa pa je to do konca razţalostilo. Ribo je vprašal, če ţe ima moţa, pa je rekla, da ga ima in ime mu je bilo Rak. Joţefu je bilo dolgčas, zato je zasledoval Ribo do doma.

Ko je prišel domov, se je odločil, da ji bo nesel roţe. Kupil jih je in nesel na Ribin dom. Tam je pozvonil in se hitro skril za grmovje. Malo je počakal in Riba je prišla ven. Zagledala je roţe in zelo se jih je razveselila. Joţef si je potem naredil načrt, kako jo bo osvojil. Ţe naslednji dan se je odpravil na plaţo in začel deskati.

Ker je gledal Ribo, se je takoj prevrnil v morje in vsi so se mu smejali.

Naslednji dan je spet poskušal privabiti njeno pozornost. Tokrat

je izvajal akrobacije na plaţi.

Kmalu se je prevrnil in si zlomil nogo in še kaj drugega. Peljali so ga v bolnišnico in tam je moral ostati pet dni. Riba ga je prišla obiskat. Pogovarjala sta se in kmalu ugotovila, da imata veliko skupnega. Tudi naslednji dan je prišla in mu povedala, da se bo ločila od Raka, ker se ţeli poročiti z Joţefom, če se tudi on strinja.

Takoj je pritrdil in jo objel. Bil je tako srečen, da bi kar vstal s postelje in začel skakati po sobi, če ne bi bil ves v mavcu.

Kmalu sta se Joţef in Riba poročila. Za kraj poroke sta izbrala kar plaţo, saj sta se tam spoznala. Po poroki sta šla obiskat Joţefovo domovino, za dom pa sta izbrala Portoroţ.

Imela sta veliko otrok. In ţivela sta srečno, brez prepirov.

Anja Obrekar 6. B

Hana Kastelic, 6. b

Stran 44

Nevoščljivo dekle pripoveduje Popolnost… To je vse, kar potrebujete, da me opišete. Moje čokoladno rjave oči, moji dolgi, rjavi lasje, moja svilnata polt. Vse na meni kar izžareva lepoto ter popolnost. In to mi ogledalo potrdi vsakokrat, ko se sprehodim mimo njega.

V Ljubljani ljudje velikokrat pripravijo plese, da se Ljubljančani pa tudi tisti iz drugih krajev za kakšen dan sprostijo. In to se je zgodilo tudi pred nekaj dnevi.

Na Stari trg so povabili glasbenike in kmalu se je pod staro lipo začela zbirati množica. Še posebej fantje, ki so želeli dobiti v svoje roke kakšno lepo dekle. Toda vsi lepotci so se zanimali le za eno osebo … Za tisto avšasto Urško. Pravijo, da je lepa kot nobena druga.

Ha, pa kaj še! Kaj sploh vidijo na njej? Zdrizasto rumeni lasje in neumen pogled! Le v čem je lepša od mene? Pa še prevzetna je. Le koliko moških je tisti dan odslovila? Deset? Petnajst? Če rečem na kratko, je odslavljala vse ter vsakogar, ki se ji je približal. Vse, dokler se ni pojavil nek neznan mladenič. Bil je precej visok, višji od večine moških na plesu. Imel je malo daljše črne lase, ki so izgledali neverjetno mehki ter me privabljali, da bi se jih dotaknila.

Njegove oči so bile modre. Pa ne kar navadno modre kot Urškine. Ne, mladeničeve oči so predstavljale najčistejše jezero, katerega dno je prekrito z diamanti. Za trenutek se mi je zazdelo, da se za vso to modrino skriva siva meglica. Oblečen je bil v elegantno obleko, ki nekako ni spadala na tisti ples. Med vsemi moškimi pa ni izstopal le zaradi neprekosljive lepote, temveč tudi zaradi skrivnostnega šarma, ki ga je obdajal.

Skrivnostni mladenič je nekaj časa sedel za mizo ter si ogledoval našo prelepo Ljubljano in nekatere pare, ki so že plesali. Ko je tako minilo par minut , sem končno zbrala pogum ter se začela pripravljati, da bi se mu pridružila pri njegovi mizi.

Tedaj pa je mladenič z elegantnim gibom vstal ter se odpravil v mojo smer. V tistem trenutku so moje misli čisto ponorele. Že sem si predstavljala, kako bova skupaj plesala ter kako bo Urška zavistno sama sedela nekje ob strani. Ko je bil le korak stran od moje klopi, sem si hitro nadela prijazen nasmešek na lica ter se obrnila stran od njega. Minilo je nekaj sekund in …

Zgodilo se ni nič. Ne, narobe, zgodilo se je še nekaj hujšega. Moj prelepi mladenič se zame še zmenil ni, temveč je odkorakal h klopi za mano ter prosil za ples tisto avšasto, prevzetno, neumno, priliznjeno

blondinko, z imenom Urška. Kaj je narobe z vsemi moškimi dandanes? Kaj res ne znajo razlikovati prave lepote od rumenih las, modrih oči ter velikih prsi? In seveda, le kako bi Urška lahko odklonila takšnega lepotca!

Mladenič jo je z eno roko nežno prijel okoli pasu, z drugo pa za roko ter je počasi odvedel na plesišče. Glasbeniki so ravno začeli igrati novo skladbo in mladi par se je živahno zvrtel po plesišču, jaz pa sem si v tistem trenutku želela le tega, da bi bila jaz v njegovih rokah namesto tiste presnete Urške.

Njun ples je kmalu postajal vse živahnejši ter vse hitrejši. In na začudenje vseh se je kmalu zazdelo, kot da sploh ne plešeta na svojih nogah. Vse, kar je človeško oko lahko zaznalo, sta bili njuni prepleteni telesi ter lističi, ki so plesali v obliki vrtinca pod njima.

Vsi smo obnemeli od začudenja. In ker je glasba utihnila, se je mladenič ustavil ter od jeze nekaj zavpil.

V njegovih očeh sem tisti trenutek jasno zagledala temno senco in pomislila sem, da njegove oči niso kot jezero, temveč prej kot ocean. Kot globok ocean, poln skrivnosti ter zla.

Zaradi te misli me je po celem telesu oblila zona, toda oči kar nisem mogla odmakniti od skrivnostne postave jeznega mladeniča.

Nekaj trenutkov zatem se je z jasnega neba pojavila huda nevihta, mladenič pa je Urško hitro prijel okoli pasu ter se začel z njo vrteti po plesišču. Vrtela sta se vse hitreje in hitreje. Kmalu se ju zopet ni dalo popolnoma videti, toda slišala sem lahko Urškino moledovanje, naj se ustavita vsaj za trenutek. Zopet so mi šli vsi lasje pokonci ob misli, da sem si še pred nekaj trenutki želela biti na Urškinem mestu. Plesalca sta se začela oddaljevati od plesišča ter se vse bolj bližala Ljubljanici, jaz pa sem dobivala vse močnejši občutek, da mi Urška od tega dne naprej ne bo na poti, da osvojim kakšnega moškega. In tako sta res skrivnostni mladenič ter avšasta Urška prišla do Ljubljanice, se nekajkrat pred njo še zavrtela, nato pa se potopila v valove.

Urškino nenadno izginotje je povzročilo neverjetno žalost med moškimi, hkrati pa tudi olajšanje med mladimi ter starejšimi ženami. Jaz pa se od takrat naprej ne ženem več tako za moškimi. Raje ostanem stara devica, kot pa da me vzame kakšna pošast.

Alenka Bobnar, 8. a

Stran 45

Srečanje z vampirjem Nekega dne sem se odpravila na sprehod v gozd. Čez nekaj časa sem postala ţejna. Ustavila sem se na manjši jasi in tam popila nekaj vode, ki sem jo imela s seboj. Potem sem se spet odpravila na pot.

Nisem hodila dolgo, ko sem za sabo zaslišala nekakšno šelestenje. Mislila sem si, da je gotovo kakšna ţival. Šla sem naprej in zopet slišala hrup.

Tokrat sem se odločila preveriti, kaj je to. Previdno sem sledila zvoku, ki me je pripeljal do velikega drevesa. Pogledala sem okoli njega, a nikjer ni bilo ţive duše. Zopet sem zaslišala šelestenje, ki je tokrat prihajalo od zgoraj. Pogledala sem gor in med vejami zagledala prelepega fanta.

Imel je čudovito koţo, čisto belo, in popoln obraz, kot bi bil izklesan.

Izgledal je kot kip.

Hitro in elegantno se je spustil z drevesa in stopila sem korak nazaj.

Pozdravil me je z angelskim glasom: »Ţivjo.« Previdno sem mu odzdravila in s tresočim glasom vprašala: »Kdo si in kaj počneš na drevesu?« »Ime mi je Tom, na drevesu pa sem delal … A si ţe kdaj slišala za vampirje?« »Da.« Rekel mi je: »No, jaz sem …vampir.« Zdrznila sem se, kajti vsak ve, da vampirji pijejo kri, in stopila še en korak nazaj.

Ugotovil je, da se bojim, in povedal, da kri pije samo ţivalim in da je bil ravnokar na lovu. Z drevesa je gledal, če je kje kakšna ţival, ki bi ji lahko popil kri. Komaj sem mu verjela, da je vampir. Vprašala sem ga, če lahko potipam njegovo koţo, če je res mrzla kot pri vampirjih, ki sem jih poznala iz zgodb.

Pristopil je k meni in dotaknila sem se njegove koţe. Mrzla je bila. Celo tako, da sem po telesu dobila kurjo polt. »Res je,« sem osuplo izdavila. »Mislim, da je čas, da greš domov.« Pogledala sem na uro in res, bilo je ţe krepko prek osme. »Koliko časa sva se pogovarjala?« »Večinoma si imela odprta usta in začudeno strmela vame, tukaj pa si bila dve uri, deset minut in sedemnajst sekund,« mi je povedal. Ţe sem se hotela posloviti in steči domov, ko je iz ţepa privlekel prelep prstan in mi ga dal v roko. Na njem je bila narisana krvava kaplja. Na obročku pa je bilo vgravirano njegovo ime. Tom. Nekaj časa sem samo strmela v prelep prstan, potem pa sem se spomnila, da bi morala pravzaprav iti domov. Pogledala sem okoli sebe, da bi se poslovila od njega, a ni bilo nikogar.

Skomignila sem z rameni in stekla domov.

Doma prstana nisem nikomur pokazala, to sem si ţe prej prisegla. Ko sem se naslednji dan prebudila, nisem vedela, ali sem le sanjala ali je bilo vse res.

Ko pa sem pogledala na svoj prstanec, sem videla prstan. Snela sem ga in zopet prebrala ime. Tom. Nisem sanjala. Prstan sem nosila ves čas. Le nekaj me je vznemirjalo. Zdelo se mi je, da spreminja barvo. Če mi je pretila nevarnost, se je obarval črno.

Kot čarovnija.

Zmeraj me bo spominjal na moje srečanje z vampirjem. Nikoli ga ne bom pozabila.

Hana Kastelic, 6. b

Stran 46

Stran 47

DRAGI MOJI! Spet sem tu, da se z vami poveselim in vas razjezim.

Imam pa veliko teţavo. Ne vem, kje naj začnem. Ali naj najprej omenim tiste, ki imajo teţave z branjem, saj vem, da se bodo teţko prebili do konca, ali pa naj govorim o tistih, ki so pridni in ne delajo problemov? Odločil sem se.

Povedal vam bom pravljico.

Nekoč so za devetimi gorami in devetimi vodami ţiveli prav posebni učenci. Sloveli so po tem, da so bili vedno vljudni in prijazni. Vsi ljudje so jih občudovali. Vesel jih je bil ţe voznik avtobusa, ki jih je zjutraj peljal v šolo. Ko so vstopali vanj, so ga vljudno pozdravili in se usedli na prazne sedeţe. Prav nihče se ni prerival in tretješolke se niso prepirale, če je slučajno kdo sedel na njihov sedeţ. Prav tako so vedno pustile, da je kdo sedel zraven njih. Nihče ni rezal stolov ali tolkel po sedeţih in prav nihče ni vpil in metal smeti po tleh ter ţalil voznika. Ko so se pripeljali pred šolo, so v gosjem redu stopili iz njega in vozniku zaţeleli lep dan. Potem so mirno odšli v garderobo. Tam so se sezuli in lepo zloţili svoje čevlje. Ti so v ravni vrsti čakali, kdaj bodo spet prišli ponje.

Nato so se odpravili v jedilnico. Tam so vljudno pozdravili deţurnega učitelja, mirno sedli za mize in se tiho pogovarjali, nekateri so ponavljali snov, drugi pa so razlagali sošolcu, ki je imel teţave. Prav nihče se ni podil po hodnikih ali ušel deţurnemu učitelju v višje nadstropje, prav nihče ni prepisoval naloge od sošolca,

saj so vsi vedeli, da so naloge za to, da se ob njih učijo. Ko je zazvonilo, so se odpravili v razrede. Na klop so pripravili vse pripomočke in nestrpno čakali učitelja.

Med uro so poslušali, sodelovali, prav vsi so znali snov prejšnjega dne. Učitelji so bili veseli in otroke so radi pohvali. Hitro so minile ure in bil je čas malice. Učenci so si umili roke in počasi odšli do svojih miz. Fantje so postregli dekletom, nato pa vzeli hrano še zase. Jedli so počasi. Mize niso bile polite in na njih ni bilo drobtin, tako da deţurna učenca nista imela veliko dela.

Ko so pojedli, so še sedeli ob mizah in se pogovarjali. Ob zvonjenju so odšli v razrede in se spet pridno učili.

Po končanem pouku so odšli pred šolo, kjer so mirno počakali avtobus. Nihče ni šel v trgovino, le na igrišče so šli in igrali nogomet. Ko je bil čas za odhod, so se postavili v vrsto, fantje so dali prednost dekletom, vsi so pozdravili voznika, se mirno usedli na prazne sedeţe in se odpeljali domov.

Vsi ljudje so izvedeli zanje, saj je o njih pisalo tudi časopisu, nanje pa so bili ponosni učitelji in ravnatelj.

Lepa pravljica, kajne? Zdaj pa je čas, da stopim z oblakov na tla. Začel bom pri četrtošolcih.

Opazil sem, da so strašno ţejni, saj vsak odmor pridrvijo v kotiček s sadjem in tam pijejo do onemoglosti, večkrat tudi kaj polijejo. Ni čudno, da potem med urami hodijo na stranišče.

Zanimivi so tudi šestošolci.

Med njimi je fant, ki bi bil rad zelo odrasel, zato se med

čakanjem avtobusa zelo rad stiska k devetošolkam in uporablja strašno lepe besede.

Ko bi še znal tako, kot zna kleti! Izvedel sem tudi, da je pravi frajer tudi v avtobusu.

Tam ima glavno besedo, celo voznik ga mora ubogati.

Tudi dekleta ţe nosi ljubezen na krilih. Nekatere se maţejo tako močno, da komaj še kaj vidijo. Tudi plešejo zelo rade.

Ena od njih je sploh trebušna plesalka. Prav zanimivo bi bilo, če bi se prijavila na Slovenija ima talent. Gotovo bi takoj dobila trikrat XXX, ne bi je gledali tako občudujoče, kot jo zdaj gledajo sošolke.

Pa tudi zaljubljajo se te naše šestarke.

Ker lanskih devetarjev ni več, so jim všeč letošnji. Posebno blondinec iz b vţiga njihova srca. Fantje, mislim na šestošolce, vse to mirno prenašajo, razjezil se je le eden, ker ga je deklica zapustila in se vnela za lepotca iz 9. b. Dragi moj, bo ţe bolje. Še veliko punc je in prav gotovo je med njimi tudi takšna, ki ti bo všeč. Le bahati se ne smeš preveč. Dekleta cenijo skromnost.

Tudi sedmarji so posebneţi.

Med njimi sta dva, ki vneto trenirata boks. Ni odmora, da ne bi preizkusila novega udarca. Njun trener je pravi boksar. Kar bojim se, da bo kdo od trojke izzval Dejana Zavca.

Dekleta pa so čisto drugačna.

Dve izmed njih posebno uţivata med urami športne vzgoje. Ţelita si, da bi ta trajala več kot 45 minut. Ker jima učitelj ţelje ne more izpolniti, protestirata tako, da nočeta telovaditi. Skrbi me za njuno kondicijo, zato ţe Stran 48

razmišljam, da bi pisal na Ministrstvo za šolstvo in šport, naj vendar uro ŠV raztegnejo.

Slišal sem tudi, da se ena od njiju boji celo ţoge in takoj odskoči, ko ta leti proti njej.

Groza, ţoga je pojedla ţe veliko ljudi, zato teci stran od nje. Še dobro, da ne igraš košarke. Le kakšen bi bil rezultat, če bi tudi ti zabijala avtokoše, kot se je zgodilo njeni sošolki na tekmi.

V tem razredu je tudi fant, ki se prav nič ne zanima za moško druţbo. Uţiva le med dekleti. Te mu pomagajo na vsakem koraku, predvsem pri pisanju nalog in preverjanju. Če z mislimi zaide med oblake, ga zbudijo in povedo, da je treba poslušati. Kako lepo bi bilo, če bi imele dekleta tako pod oblastjo še sanjača, ki med urami premišljuje o pirhih, lepih frizurah ...

Pozabil sem na devetarja, ki je vnel srce gospodične zlo košate iz 7. razreda. Tako jo je zmedel, da je hodila v garderobo boţat njegove čevlje in poljubljat bundo. Da o SMS sploh ne govorim. Oba se mi smilita. Ona, ker je fant ne opazi, in on, ker mu gre vse to na ţivce.

Osmarji pa so svet zase. Zanje bi lahko rekel, da so povsod zraven, a nikoli nič krivi. Eden od njih ima posebno rad učiteljico angleščine. Če ga ta slučajno ne opazi, poskrbi za to, da je viden in slišen. Joj, kaj vse si boš še izmislil, da te bo učiteljica opazila? Opazen bi bil, če bi veliko znal, potem bi bilo res lepo in še spričevalo bi kar sijalo od petic.

Drugi pa se je ţelel maščevati mlajšemu učencu. Tega ni naredil tako, da bi mu povedal, ampak mu je zavezal vezalke

pri čevljih. Ali so čevlji krivi, če ti je ta šestar nekaj pokazal?

Meni se zdi, da je kriv on. Prav bi bilo, da bi mu povedal, da ti to ni všeč.

Sicer pa imajo osmarji rekorderja v številu negativnih ocen. Kar devet jih je zasluţil.

Ja, dragi moj, treba bo vzeti knjigo v roke in se učiti, učiti, učiti, če hočeš tudi kaj postati.

Pa tudi dekleta niso od muh.

Kar tri so zaljubljene v svojega sošolca. On pa se odloča vsak dan za drugo. In potem je jok in stok. Še dobro, da so zaprli E-točko, da ima malo miru pred svetlolaso vsiljivko. Tudi tisti z lepo frizuro je še popularen, baje je omreţil celo učenko iz Srbije.

Devetarje pa skrbi predvsem hrana. Zanjo so pripravljeni narediti vse. Jedo s takim veseljem, da se večkrat vprašam, če doma sploh kaj dajo v usta. Oni so pravo nasprotje osmošolk in sedmošolk, ki ne jedo evrokrema, paštete, golaţa in še bi lahko našteval. Nekatere prav zaradi vsake stvari vihajo nos. Le kaj jeste doma? Uboge mame, ki prenašajo vašo izbirčnost!

Moti me tudi to, da nekateri sploh nočete delati, ko ste deţurni. Ne ljubi se vam niti pobrati papirčka, ki leţi ob deţurni mizi. Delo pa ne gre na ţivce dvema, ki bi delala prav vse, samo da ne bi bilo treba biti v razredu. Vedno sta prostovoljca: merita pri športni, zlagata papir, odmetavata sneg. Fanta, ali res mislita, da je znanje zadnje na spisku vrednot? Večina ne misli tako, zato pridno sedijo v razredu in se učijo. Morda vama bo, ko bosta zrelejša, ţal, da sta iskala izgovore za špricanje.

Posebno zanimivi sta siamski dvojčici, ki ne moreta druga brez druge. Tudi glasbo imata obe enako radi, da ne govorim o tem, kako se znata razjeziti in včasih tudi preklinjati.

Zadnjič je ena od njiju hudo pretepla junaka iz b. Tako je bil presenečen, da ni izustil niti besede, čeprav velja, da ne more ţiveti brez miganja z jezikom. Še med poukom ne zdrţi, da bi bil minuto tiho. Ja, dragi moj, to je pa bilo nekaj za moje oči! Prvič si kot junak onemel in tudi oči so se ti zarosile. Zdaj si, upam vsaj, spoznal, da dekleta, o katerih znaš govoriti samo grdo, lahko premagajo tudi takšno čvekalo in takega juuunaka, kot si ti.

O, pa tudi lepa parčka kraljujeta pri devetarjih. Ona visoka temnolaska, on visok temnolasec. Ona malo manjša svetlolaska, on visok in suh rjavolasec. Ful pašejo skupaj!

Zdi se, da sploh ne morejo drug brez drugega. Tole jim pošiljam ♥☺. Ali ni lepo, če se imamo radi?

Tako, nasul sem vam jih, zdaj pa je čas, da se poslovim od tistih, ki letos odhajajo. Od mojih devetarjev. Pogrešal vas bom. Bodite srečni in počnite tisto, kar si v ţivljenju ţelite.

Predvsem pa hodite okrog z odprtimi očmi in še bolj odprtim srcem. Glejte s srcem in svet bo lepši.

Ostalim pa ţelim lepe in brezskrbne počitnice, slano vodo, sive skale, topla jezera in bele ceste, ki vas bodo vodile na počitnice. Spočijte se, da boste septembra začeli delati s polno paro.

Lepo preţivite počitniške dneve.

Pepe Nagaja Stran 49

PRVI KORAKI, glasilo OŠ Mirna Peč Uredili so jih učenci 7. 8. in 9. razreda.

Glavna urednica: Mateja Drenik, 9. b Mentorica: Martina Kramar Tipkanje: Greta Kastelic Likovna oprema: IP likovno snovanje Mentorica: Aleša Sušnik Škedelj Računalniška oprema: IP multimedija Mentorica: Gordana Kmetič Fotografije: fotografski kroţek Mentor: Klemen Kramar Junij, 2010

Stran 50