Prvi koraki 2011

UVODNIK Ţivijo, ţivijo!

Leto je naokoli in spet je prišla k nam pomlad, z njo pa tudi Prvi koraki.

Tudi letos ste bili pridni in oddali svoje prispevke. Smo pa imeli kar nekaj teţav, saj se ste nas zasuli s celo goro (ne)pesmic. Glede na to lahko sklepam, da se v bodoče ni bati, da pesnikov ne bi bilo več. Če ne drugje, jih je v naši šoli prav gotovo zadosti. Sprašujem se, kaj vas je navdihnilo, da tako pridno kujete rime. Seveda, kaj sploh sprašujem, ljubezen bo verjetno tista, ki je kriva, da svoja čustva in misli prelivate na papir.

Prvi koraki pa niso Prvi koraki, če v njih ni Pepeta Nagaje. Ja, prav tisti Pepe Nagaja, ki vse vidi in vse ve, saj pred njim ne moremo ničesar skriti. Tudi letos se je potrudil in malo pokritiziral vaše početje in obnašanje.

Sonček sije in vsi ţe komaj čakamo, da bodo naše ocene zaključene in se bodo pričele počitnice. Do takrat pa bomo nosove pridno tiščali v zvezke in knjige, da bodo naše ocene čim boljše in jih bomo ponosno kazali mami, očetu, sorodnikom in sosedom. In ko pridejo počitnice, jih le zajemajte z veliko ţlico in ne dovolite, da vam jih pokvarijo malenkosti. Napolnite si baterije in se naslednje šolsko leto vrnite v šolske klopi z nasmehom na obrazu. Vsem devetarjem pa ţelim, da bi se vpisali na ţeleno srednjo šolo in uresničili svoje sanje, osmarjem pa polagam na srce, naj bodo vsaj pol toliko pridni, kot smo sedaj mi. vaša urednica Jasmina in pomočnice Sara, Laura, Rebeka, Patricija, Alenka Srečno devetošolci, naj vam bo pot posuta z roţicami, vaše naslednice Eva, Katja, Barbara, Sara

IZ ŠOLSKE KRONIKE DNEVNIK IZ ŠOLE V NARAVI Vas zanima, kako so naši sedmošolci preživeli deževen teden v šoli v naravi? Čeprav je od takrat minilo že osem mesecev, je prav, da obudimo spomin nanjo.

PONEDELJEK, 6. 9. 2010 Zjutraj sem s kovčkom prišla pred šolo. Ponosna sem bila, da bom nekam odšla brez staršev, hkrati pa žalostna, saj sem vedela, da jih bom pogrešala. Tudi od psičke Pupe sem se težko poslovila. Svoj kovček sem dala v prtljažnik in se poslovila še od očija. Odšla sem v avtobus in sedla k sošolkam. Ko smo se odpeljali, mi je bilo težko pri srcu.

Pot do Bohinja je bila dolga. S sošolkami smo si čas krajšale s kartanjem in pogovorom. Enkrat smo se tudi ustavili, da smo pretegnili noge. Po dveh urah smo prispeli na cilj.

Najprej sem bila kar malo razočarana, saj sem pričakovala novo stavbo, bila pa je stara. Pri izstopu iz avtobusa smo se prerivali, saj smo vsi želeli biti prvi. Meni, kot vedno, ni uspelo, saj so spet zmagali fantje. Svoj kovček sem med zadnjimi odnesla v garderobo.

Anja, 7. b V garderobi smo se preobuli, potem pa smo odšli v jedilnico. Tam nam je upravnik izrekel dobrodošlico ter nam povedal, kako bo teklo naše delo v tem tednu. Sprva sem mislil, da so pravila v domu stroga, a sem kmalu spoznal, da ne bo tako hudo, kot nam je povedal upravnik. Nato smo se sami razdelili po sobah. Vso svojo prtljago smo iz garderobe prinesli v sobe. Te so majhne, a za spanje in prosti čas ravno pravšnje. Prvi pravi odmor sem izkoristil tako, da sem se družil s prijatelji iz drugih sob. Spoznal sem tudi učence iz OŠ Rovte. Ker sem bil dežuren, sem moral pripraviti jedilnico za kosilo. To mi ni bilo preveč všeč.

Nik, 7. b Po kosilu pa smo že imeli prvo aktivnost. To je bila vožnja s kanuji po Bohinjskem jezeru. Nadeli smo si jopiče, se primerno obuli in oblekli ter vzeli veslo, ki je bilo najbolj primerno velikosti učenca. Odpravili smo se proti jezeru, kjer smo dva kanuja zvezali skupaj. Veslali smo do obale, ki je bila na drugi strani jezera. Na pol poti smo se zamenjali, tako da so veslali tudi tisti, ki do tedaj niso. Imeli smo še tri postanke, na katerih nam je učitelj povedal nekaj stvari o Bohinjskem jezeru. Izvedeli smo, da je največja globina jezera kar 45 metrov. Ko smo priveslali do obale, smo izstopili iz čolnov ter počakali na C- skupino, ki je imela pohod. Ker jih kar nekaj časa ni bilo, smo se zabavali z metanjem kamenčkov v vodo ter tekmovanjem, kdo jih dlje vrže. Na obali smo našli tudi veliko mrtvo ribo, ki jo je naplavila voda. Potem pa smo videli prihajati C-skupino, zato smo se peš odpravili proti domu. Na poti smo se ustavili pri zemljevidu, kjer nam je učitelj Andraž predstavil praktično cel Bohinj.

Anže, 7. a Pohod je bil naporen. Vsaj zame. Komaj sem čakala, da pridem v sobo. Tam sem si privoščila kratek počitek. Za večerjo je bilo makaronovo meso. Bilo je zelo dobro. Po večerji smo se zbrali in se igrali z različnimi rekviziti, kot so diabolo, monocikl … Odlična zabava.

Tjaša B., 7. b Vsi smo težko pričakovali spoznavni večer. Moram priznati, da me je bilo pred učenci OŠ Rovte kar malo sram, a sem vse preživela. Ob devetih zvečer smo se začeli pripravljati na spanje.

Obvezno tuširanje, še kratek klepet s puncami. Ob 22. uri bo učitelj ugasnil luči, jaz pa sem končala s svojim zapisom v dnevnik. Lahko noč.

Katja, 7. a

TOREK, 7. 9. 2010

Zjutraj me je zbudil zvonec iz bližnje cerkvice. Tudi sošolke so bile že zbujene, zato smo se pogovarjale. Čez nekaj časa je prišel učitelj in rekel, da moramo biti čez 15 minut pripravljene za jutranjo telovadbo. Hitro smo se uredile in stekle na hodnik. Ker je deževalo, smo se razgibavali kar tam. Nato smo odšli v sobe in jih pospravili, učitelji pa so jih pred zajtrkom pregledali in ocenili.

Naša soba je dobila vse kljukice. Odšli smo v jedilnico in imeli zajtrk, ki je bil zelo dober. Sledil je prosti čas.

Tjaša B:, 7. B Sledil je naporen pohod na Ukanc. Všeč so mi bili leseni mostovi. Opazovali smo tudi slap Govic v gori Pršivec. Ta se vidi zelo redko, in sicer samo takrat, ko je obilno deževje. V dom smo se vrnili blatni in premočeni. Najprej smo se preoblekli, nato pa je sledilo odlično kosilo. Potem smo imeli težko pričakovani prosti čas. Zelo smo se zabavali. Sledilo je lokostrelstvo. Tam sem zares užival, saj sem bil med boljšimi.

Kristjan, 7. b Iz neznanega razloga smo se odpravili do nekega potočka, kjer smo izmerili hitrost toka, ph, temperaturo … Na poti proti domu smo se ustavili tudi ob jezeru in ujeli nekaj živalic. Bili smo utrujeni in lačni. Po kosilu smo odšli po rešilne jopiče, nato pa s kanuji po jezeru. Veslali smo do neke obale, nato pa smo vrnili na prvotno mesto. Odpravili smo se v dom.

Jure, 7. a Sledila je večerja. Potem smo imeli prosti čas. Za večerni program smo se razdelili v tri skupine.

Jaz sem se igrala igro resnica ali izziv. Kmalu so se nam pridružili tudi fantje. Bilo je zanimivo, saj je veliko fantov dobilo poljubčke. Zabave je bilo hitro konec, saj je prišel učitelj ugasnit luč. Tako, tudi moji zapisi se morajo končati. Lahko noč.

Nina, 7. a

SREDA, 8. 9. 2010 Zjutraj nas je zbudil učitelj. Bila sem zelo zaspana. Potem smo imeli telovadbo. Zelo me je zeblo. Po razgibavanju smo šli pospravljat sobe. Nato sem morala v jedilnico, ker sem bila dežurna za našo mizo. Pripravila sem zajtrk, prišli so drugi in začeli smo jesti. Prijateljice so mi povedale, da smo dobile za pospravljeno sobo vse kljukice. Bila sem zelo vesela in upala sem, da nam bo to uspevalo še ves preostanek tedna. Ko smo pojedli, sem pospravila mizo. Šla sem v sobo. Imeli smo nekaj prostega časa.

Hana, 7. b Pouk, ki je sledil, se je začel s pohodom. Odpravili smo se na Rudnico. Po dvourni hoji smo prispeli na vrh. Tam smo malicali in se potem odpravili nazaj proti domu. Takrat pa je začelo močno deževati. Vso pot nas je močil dež, bilo je grozno. Vsi premočeni smo prišli v dom, kjer smo se stuširali in preoblekli. Dežja smo imeli že vrh glave.

Aljaž, 7. a Po kosilu smo spet veslali. Z Miho in Nikom smo skupaj tvorili posadko. Precej smo hiteli, zato smo se tudi utrudili. Ta del dneva je hitro minil. Na poti v dom sem razmišljal, kako lepo sem se imel. V domu smo se preoblekli in imeli prosti čas. Izkoristil sem ga za igranje namiznega tenisa. Tudi večerja mi je zelo teknila.

Rok, 7. b Zvečer smo odšli v kletne prostore doma, kjer imajo sobo za streljanje z lokom. Učitelj nam je razložil nekaj pravil, nato pa smo začeli streljati. Glede na to, da smo to delali drugič v življenju, nam je šlo kar dobro.

Klara, 7. a

Po večerji smo imeli večerne dejavnosti. Nekateri so gledali košarko, kar se mi ni zdelo zelo zabavno, ostali pa smo imeli igre. Razdelili smo se v skupine. Našo smo poimenovali invalidi.

Naloge so bile zelo zabavne, ne pa zmeraj tako lahke. Najbolj mi je bila všeč naloga, pri kateri se je morala cela skupina obdržati na določenem delu plezalne stene. V tej nalogi smo zmagali.

Ko pa je učitelj Andraž seštel točke vseh nalog, smo jih imeli najmanj. Po končanih igrah smo se stuširali in odšli v sobe. Ne bom takoj zaspala, saj moram napisati dnevnik in malo poklepetati s prijateljicami. Danes je bilo zelo zabavno, zdaj pa lahko noč.

Hana, 7. b

ČETRTEK, 9. 9. 2010

Zjutraj, ko nas je zbudil učitelj, je bila moja prva misel, da gremo jutri domov. Bila sem zelo vesela, saj me že muči domotožje, hkrati pa žalostna, ker je vse tako hitro minilo. Po jutranjih obveznostih smo spoznavali Triglavski narodni park. Najprej smo odšli na pohod, in sicer do Hudičevega mostu. Čez Bohinjsko jezero smo se morali peljati s kanuji. Dež je rahlo rosil, zato smo bili vsi zadovoljni. Ko smo prišli do mostu, pa je začelo pošteno deževati. Tam nam je učiteljica povedala bajko o mostu in nas seznanila z značilnostmi TNP. Potem smo odšli naprej do korit ob reki Mostnici. Tam smo videli kamen, ki raste. Tako mu pravijo zato, ker se nanj nalagajo plasti in je vedno večji. Močno je deževalo, naši dežniki so bili popolnoma neuporabni.

Tudi drselo je in zgodila se mi je nesreča: spotaknila sem se ob kamen in skoraj padla. Vsi premočeni smo prišli do kanujev in se odpeljali proti domu.

Urška, 7. b Po kosilu smo raziskovali gozd v bližini doma. Igrali smo se tudi prehranjevalno verigo. Jaz sem bil gliva, šlo mi je zelo dobro. Imel sem 25 listkov z življenji. Mislil sem, da sem prvi, a me je premagala Urška, ki je bila sova. Imela je 28 listkov.

Aleš, 7. b Popoldne smo nekatera dekleta prosti čas preživele med osmošolci in osmošolkami iz OŠ Rovte, ki so tudi preživljali šolo v naravi skupaj z nami. V prvem nadstropju nam je učiteljica Marija pokazala kačo. Nekateri smo si jo dali za vrat. Meni se je ovila okoli vratu in me s koncem repa rahlo stisnila. Videli smo tudi, kako je zadavila miš in jo pojedla. Zatem smo se pričeli pripravljati program za zadnji večer. Soba 311, v kateri sem bila nastanjena skupaj s sošolkami Ano, Klaro S., Karmen in Nino, ni uspela pripraviti primerne točke za ta večer.

Petra, 7. a Po večerji smo imeli zabavni program, na katerega smo vsi zelo težko čakali. Najbolj zanimiva točka je bila igrica Kurji salon. Nekateri so čarali, a so se jim triki s kartami ponesrečili. Sledil je kviz o Bohinju. V njem so sodelovale tri skupine: učenci 7. a, 7. b in učenci iz OŠ Rovte.

Urška, 7. b Naš razred je bil drugi. Premagala nas je ekipa iz Rovt, a le za eno točko. Mislim, da njihova zmaga ni bila poštena, saj jim je učiteljica ves čas šepetala. To je zame goljufija. Danes bom zagotovo hitro zaspal, ker sem zelo utrujen. Škoda, ker gremo jutri domov.

Aleš, 7. b

PETEK, 10. 9. 2010

Ob sedmi uri nas je zbudil učitelj in nam povedal, da današnja jutranja telovadba odpade. Po jutranjem umivanju je v našo sobo prišla Lea. Voščila mi je rojstni dan.

To so potem storile še druge sošolke. Časa za praznovanje ni bilo, ker smo morali pospraviti svoje stvari in prtljago odnesti v garderobo. Takrat sem se zavedla, da je konec našega »počitnikovanja«.

Po zajtrku smo odšli v planšarski muzej. Tam smo si ogledali tipične pastirske sobe, pripomočke za izdelavo sira, fotografije iz življenja pastirjev. Učitelj Boštjan nam je pripovedoval tudi o planšarskem balu, ki ga v Bohinju organizirajo vsako leto.

Ema, 7. b Kot vsak dan tudi ta ni minil brez pohoda. Odšli smo na drugo stran Bohinjskega jezera. Tam smo videli izklesano slonovo glavo, spoznali pa smo tudi rastline, kot so črni trn, glog, češmin. Sprehajali smo se vse do kosila.

Sandra, 7. a Po kosilu smo pobrali svojo prtljago in nestrpno pričakovali avtobus. Moram priznati, da mi je bilo kar malo hudo, saj sem tu preživela nepozabnih pet dni. Po dolgi vožnji, med katero smo se sladkali s čokoladicami, ki nam jih je pred vrati doma sinoči pustil naš lanski razrednik, smo prispeli v Mirno Peč. Srečna sem stekla v objem staršev, ki so me tudi že težko čakali.

Kaja, 7. b

JESENSKI ŠPORTNI DAN Prvi športni dan je bil 22. 9. 2010.

Odpravili smo se na pohod, potem pa smo imeli še kros.

Dobili smo razredne prvake v tej disciplini.

R. K.

ZAKLJUČNI IZLET DEVETOŠOLCEV V petek, 24. 9. 2010, smo se ob 4. uri zjutraj odpravili proti Gardalandu. Med potjo, ki je trajala kar 6 ur, prav nihče ni spal, saj smo se bali, da bi kaj zamudili, hkrati pa smo razpredali o tem, kaj vse bomo delali in videli. Na cilj smo prispeli malo po 9. uri. Pred vhodom smo pomalicali, kupili vstopnice in se razkropili po parku. Preizkusili smo vse možne naprave.

Nekatere smo obiskali tudi večkrat. Prehitro je prišla ura odhoda. Posloviti smo se morali od vlaka smrti, prostega pada …

Na poti domov smo govorili le o svojih doživetjih.

R. K.

SPOZNAVALI SMO

Župančiča. Sledil je ogled krajinskega parka Lahinja, kjer so videli še edini delujoči mlin na reki Lahinja. Obiskali so tudi Črnomelj.

Sedmošolci so obiskali Celjsko kotlino. Najprej so si v Celju ogledali znameniti grad, kjer jim je vodič predstavil tudi življenje Celjskih grofov. Sledil je ogled muzeja premogovništva. Učenci so se v knapovskih oblačilih spustili globoko pod zemljo.

Spoznavali so življenje rudarjev nekoč in danes, način izkopavanja lignita, doživeli pravo tresenje tal ob potresu. Ogledu je sledila prava knapovska malica.

Ko so napolnili svoje želodčke, so se spustili v kraško jamo Pekel, ki leži severno od Šempetra.

Podoba skale pred vhodom spominja na hudiča, zato se jama tako tudi imenuje.

Osmošolci so obiskali Gorenjsko.

Najprej so si ogledali Prešernovo rojstno vas Vrbo, nato pa še čebelarski muzej v Radovljici. Po kosilu so se sprehodili po Blejskem vintgarju in Bledu.

Devetošolci so odšli na Primorsko. Najprej so si ogledali Luko Koper, nato pa v Sečoveljskih solinah spoznavali, kako pridelujejo sol. Po kosilu so šli v Škocjansko jamo.

LEPOTE DOMOVINE Učenci tretje triade smo se 8. 10.

2010 odpravili raziskovat kotičke naše domovine. Šestošolci so se odpeljali v Belo krajino. Najprej so si ogledali grad Metlika, nato pa so obiskali Vinico, rojstni kraj pesnika Otona

J. I.

ASTRONOMSKA NOČ Učenci, ki obiskujemo izbirni predmet Sonce, Luna, Zemlja, smo imeli 23. oktobra astronomsko noč.

Okoli 17. ure smo se zbrali na šolskem igrišču. Skupaj z učiteljem smo se odpravili na bližnji hrib.

Učitelj je imel s seboj šolski teleskop, sošolec pa je prinesel svojega. Ko smo teleskop sestavili, smo se pripravili na opazovanje in čakali, da se je stemnilo. Ker je bilo precej mrzlo, smo bili toplo oblečeni, s seboj pa smo imeli tudi topel čaj v termovkah.

Takoj ko se je stemnilo, smo opazili polno Luno in nekaj zvezd.

Luno smo si ogledali s teleskopom, vendar je nismo smeli gledati dolgo, da si ne bi poškodovali oči. Kmalu po opazovanju Lune (ob 18. uri) pa smo opazili tudi Jupiter. Učitelj nam je povedal imena Jupitrovih največjih lun. Takrat se je na zahodu začelo oblačiti. Ogledali smo si še Mali voz, Veliki voz in Severnico, a ker se je začelo oblačiti, so jih oblaki zakrili.

Ponovno smo nekaj časa opazovali Luno.

Zaradi oblačnosti smo se ob 22.50 odpravili proti šoli. Poklicali smo starše, ki so nas prišli iskat.

Domov sem prišel ob 23.30. Bil sem utrujen in zaspan, vendar zadovoljen, saj sem prvič lahko s teleskopom opazoval nebesna telesa.

Aljaž Kolenc, 7. a

KULTURNI DAN V

PUST

LJUBLJANI V petek, 5. novembra, smo se učenci 7. a in 7. b odpravili proti Ljubljani v opero. Ker stavba še ni obnovljena, smo imeli predstavo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Opero za mlade je napisal Peter Šavli, naslov pa ji je Pastir.

Tja smo prispeli nekaj minut pred 10. uro. Kmalu se je pričela pravljična zgodba o svinjskem pastirju,ki je od nekdaj sanjal,da bo postal kralj Španije. Najprej je v gozdu odrešil zakleto čarovnico.

Ko je prispel v Španijo,si je priboril najmlajšo kraljevo hčer. Z njo se je poročil in jo pripeljal v svoj revni dom. Kraljična mu je pokradla čarobne predmete, ki jih je imel, nato pa jo popihala v Španijo. Pastirju je pomagala čarovnica, ki ga je preoblekla v prodajalko. Kraljična je pojedla hruško, ki ji jo je prodal. Na glavi ji je zrasel par ogromnih rogov.

Pastirja pa je potem čarovnica spremenila v meniha. Kraljična bi se mu morala izpovedati, a se je zlagala, zato so se ji rogovi podaljšali. Spoznala je zmoto in povedala resnico, da je okradla lastnega moža. V tistem trenutku so ji rogovi odpadli. Na koncu je tudi pastir odvrgel masko meniha in vsi so bili srečni.

Predstava mi je bila zelovšeč, saj sem prvič gledala opero v živo.

Mojca Rajar, 7. b

ZIMSKI ŠPORTNI DAN Utrujeni od spraševanj in napornega dela pred konferenco smo komaj čakali na zimski športni dan, ki smo ga imeli 31.

1. 2011. Takrat smo se odpravili na kar tri lokacije. Ena skupina učencev je odšla na plavanje v Dolenjske Toplice, druga v TC Otočec, kjer so igrali tenis, badminton in namizni tenis ter streljali s puško. Tretja skupina pa se odpravila na smučanje v Cerkno. Vsem je bilo lepo, saj smo preživeli dan izven šolskih zidov.

J. I.

Letos je bil pust 8. marca. Ker smo imeli organizirano pustovanje v šoli, sem se tudi jaz našemil.

Zjutraj ob 6.30 sem se oblekel v svoj pustni kostum, bil sem Čarli.

Podoben sem bil batlerju oz. natakarju v bolj prestižni restavraciji. Ko sem vstopil v šolski avtobus, so me vsi spraševali, kaj predstavlja moja maska. Pojasnil sem jim, kdo sem, in tako pomiril njihovo radovednost. Veliko učencev je bilo našemljenih v filmske junake (Pika Nogavička, Spiderman, Batman ...). Ko sem vstopil v šolo, sem videl, da niso bili vsi našemljeni. Nekaterim se najverjetneje pust zdi otroška oz. ''brezvezna'' stvar.

Prvih pet ur je potekalo normalno, le učitelji so nas skoraj ves čas gledali, kot da smo z Marsa. Zadnjo, šesto šolsko uro, pa smo imeli pustni ples v jedilnici. Veliko je bilo različnih pustnih šem, tako da sem se med njimi skoraj zgubil. Najbolj neprijetno je bilo, ker so se mlajši, učenci 5. in 6. Razreda, podili po jedilnici in se zaletavali v vsakogar, ki jim je prišel na pot.

Kljub vsemu mi je bilo všeč, saj sem se sprostil in veselil z drugimi maškarami.

Nik Lavrič, 7. B

OGLED SMUČARSKIH SKOKOV V PLANICI V četrtek, 17. 3. 2011, se je 34 učencev OŠ Mirna Peč odpravilo na ogled smučarskih poletov v Planici.

Spremljali so nas trije učitelji. Ob 6. uri smo se z avtobusom odpeljali izpred šole.

Med vožnjo smo imeli krajši postanek. Ko pa smo se začeli približevati Planici, sta nam učitelja razdelila tatuje, šale, slovenske zastavice in kartice za podpise skakalcev. Vse to je za nas pripravila Zavarovalnica Triglav, d.d.

V Planici smo si najprej privoščili malico, tj. hrenovko v štručki. Po malici smo se odpravili na tribune. Kmalu se je začel prvi trening. Večina učencev se je takoj odpravila zbirat podpise tekmovalcev. Prvi trening se

je končal okoli 11. ure. Ker pa je drugi trening odpadel, so se takoj pričele kvalifikacije. Ob koncu kvalifikacij, tj. okoli 13. ure, smo se odpravili s tribun.

Imeli smo še petnajstminutni odmor, med katerim sta nas zabavala raper Zlatko in Peter Vode.

Vsi navdušeni nad pogumom skakalcev in 1. mestom Roberta Kranjca smo se po krajšem odmoru odpeljali proti domu.

Okoli 16. ure smo se vrnili v Mirno Peč, kjer so nas že čakali starši.

Tjaša Pungert, 7. b

TEKMOVANJA V ZNANJU Tudi letos so naši učenci tekmovali v znanju na šolskih, regijskih in državnih tekmovanjih. Dosegli so lepe uspehe, zato je prav, da vsi izveste, kdo vse je ime naše šole ponesel po širni Dolenjski in kdo vse je v znanju osvojil Triglav oziroma zlato priznanje, saj se je udeležil državnega tekmovanja.

PREDMET/TEKMOVANJE BRONASTO PRIZNANJE slovenščina Cankarjevo priznanje angleščina matematika Vegovo priznanje

(število učencev) 29

SREBRNO PRIZNANJE

ZLATO PRIZNANJE

(regijsko tekmovanje)

(državno tekmovanje) Jasmina Ilar, 9. a

Anamarija Primc, 8. a

logika fizika Stefanovo priznanje kemija Preglovo priznanje biologija proteusovo priznanje zgodovina

12 8

Barbara Krivec, 8. a Jasmina Ilar, 9. a Alenka Bobnar, 9. a Aljaž Kolenc, 7. a Jure Barbo, 7. A Anamarija Primc, 8.A Alenka Bobnar, 9. a Žan Pirnar, 9. b Aljaž Kolenc, 7. a Žan Kupljenik, 9. a

5

Žan Pirnar, 9. a

geografija

10

6 49

4 6

Anamarija Primc, 8. a Jasmina Ilar, 9. a Anamarija Primc, 8. a Barbara Krivec, 8. a Sara Rudolf, 8. a Jasmina Ilar, 9. a

SPOZNAJMO JIH ŢIVLJENJE DOKTORJA ANDREJA SAJETA Andrej Saje je znan duhovnik, doma iz Velikega Kala pri Mirni Peči. V duhovnika je bil posvečen pred devetnajstimi leti. Najprej je bil kaplan v Grosupljem, zatem pa tajnik pri ljubljanskem nadškofu. Pet let je preživel v Rimu, kjer je študiral cerkveno pravo. Sedaj dela v Ljubljani. Ima več funkcij. Je generalni tajnik škofovske konference in njen tiskovni predstavnik, sodnik na cerkvenem sodišču in asistent na teološki fakulteti. V medijih, predvsem na radiu in televiziji, zastopa stališča cerkve. Skrbi za povezovanje dela med posameznimi slovenskimi škofijami in za stike s škofovskimi konferencami po Evropi.

Njegov delovni dan se začne ob šesti uri. Ko vstane, najprej telovadi. Zatem odide v kapelo, kjer daruje sveto mašo.

Ob pol osmih ima zajtrk. Po zajtrku bere časopise. Prebere kakšen odlomek iz knjige. Priklopi računalnik, pregleda prejeto elektronsko pošto in novice na medmrežju ter odgovori na nujno pošto.

Okoli devete ure odide iz stanovanja v pisarno, kjer imajo on in še štirje sodelavci najprej kratek sestanek glede tekočih stvari. Sestanku sledijo pogovori z novinarji, predavanja na fakulteti, pogovori s strankami na sodišču in različno drugo delo. Ob trinajsti uri ima kosilo. Po kosilu se vrne v pisarno, kjer nadaljuje z delom do šestnajste ali sedemnajste ure.

Po delovnemu dnevu se običajno poda na Ljubljanski grad, da se razgiba. Ko se vrne v stanovanje, se posveti študiju, pripravam na predavanja, piše govore in pridige, sestavlja razsodbe za cerkveno sodišče in drugo. Ob devetnajsti uri ima večerjo. Zatem nadaljuje z delom ali pa gre na obisk.

Spat gre okoli triindvajsete ure.

Enkrat tedensko obišče starše in bratovo družino. Enkrat na teden si privošči tudi daljši izlet v naravi. Najraje se poda v gore. Ob nedeljah pomaga v različnih župnijah. Pogosto predava ljudem o različnih cerkvenih temah. Poleti si vzame desetdnevni dopust, takrat gre na morje.

Petra Saje, 7. a

NIKOLI NE OBUPAJ IN VZTRAJNO SLEDI SVOJEMU CILJU To je življenjski moto moje tete Jožice Cerovšek, profesorice nemškega in francoskega jezika na srednjih in višji šoli v Novem mestu. V svojem dosedanjem življenju je počela že vse mogoče in temu geslu, kljub nekaterim življenjskim preizkušnjam, še vedno zvesto sledi. Življenjski optimizem in neizmerna energija ter veliko načrtov za prihodnost je v njenih odgovorih na zastavljena vprašanja.

Rodila si se v Novem mestu, odraščala v Mirni Peči, kjer si obiskovali tudi osnovno šolo. Kakšne spomine imaš na svoje otroštvo, družino, v kateri si odraščala, ter na osnovnošolsko obdobje? Štiri sestre smo v družini in v svojih otroških letih sem imela veliko več odgovornosti kot današnji otroci.

Starša sta nas imela rada, vendar sta bila stroga in

naučila sta nas spoštovanja do vseh in vsega. Teti in stric po očetovi strani, ki sami niso imeli otrok, so nas imeli radi kot svoje otroke in ni bilo lepšega kot preživeti zimske počitnice ali poletne mesece na njihovi kmetiji.

Znala sem poskrbeti za mlajši sestri, pomagala sem mami v gospodinjstvu, pasla sem krave, čistila hlev, delala na polju. Starši in stari starši po mamini strani so me naučili vsega in hvaležna sem jim, ker si danes znam pridelati svojo hrano, ki je najbolj naravna in zdrava.

V osnovni šoli sem bila pridna učenka, najraje sem imela ure slovenščine in nemščine. Pri likovni vzgoji nisem blestela, a sem se kljub temu zelo trudila. Prav tako pri športni vzgoji, kjer sem najraje igrala namizni tenis.

Zdi se mi, da je bilo naše otroštvo veliko bolj pristno in poznali smo mnoge radosti, o katerih se otrokom danes ne sanja. Na paši smo pekli krompir in kostanj, v prostem času smo se igrali ristanc, gnilo jajce, skrivalnice …

Obiskovala si gimnazijo v Novem mestu. Kako ti je bilo všeč Novo mesto in kakšne spomine imaš na ta čas?

V središču Novega mesta je bilo takrat več trgovin in manj bifejev. V kavarno in druge lokale nismo hodili, razen v slaščičarno. Skupaj s starejšo sestro in sestrično smo ob vikendih hodile na plesne vaje v sokolski dom. Drugam pa nismo smeli zahajati, ker mladim ni bilo dovoljeno.

Srednješolci smo se v šolo in nazaj vozili z vlakom. V gimnaziji smo imeli stroge profesorje, ki so nam postavljali meje, nas učili lepega vedenja in ne samo učne snovi, pač pa tudi koristnih stvari za življenje.

Izdelovala sem s prav dobrim uspehom. Največ sem se učila matematiko, saj smo imeli v razredu kar dva republiška prvaka in strogi profesor je glede na njuno znanje dvigoval kriterije za vse ostale. Moji najljubši predmeti so bili nemščina, psihologija, filozofija in slovenščina.

Najlepše spomine imam na svojo profesorico nemščine, ki je bila prijazna, nepristranska in pravična ter hkrati zelo dobra učiteljica. Od vseh trenutkov svojega šolanja na gimnaziji pa se najraje spominjam

slovesne razglasitve rezultatov mature, ki sem jo izdelala z odliko.

Zakaj si se odločila za študij francoščine in nemščine in za kaj bi se odločila danes?

Nemščina je bila moj najljubši predmet že v osnovni šoli. Odločila sem se za dvopredmetni študij jezikov na filozofski fakulteti. Lahko bi poleg nemščine vzela angleščino, za kar pa nisem imela poguma, saj bi morala slediti predavanjem kot vsi ostali, ki so se je učili že v osnovni ter srednji šoli. Tako sem se raje odločila za francoščino. Vse izpite kot tudi diplomo sem naredila v rednih rokih.

Danes bi se odločila za novinarstvo, saj sem že takrat sanjala o tem poklicu, vendar nisem zbrala dovolj poguma.

Lahko opišeš svojo poklicno pot?

V četrtem letniku študija sem kot dobra študentka dobila kadrovsko štipendijo pri takratni podjetju IMV Novo mesto. Že kot absolventka sem se poizkusila v poučevanju na takratni Kmetijski šoli Grm, kjer so rabili profesorja nemščine. Čeprav sem vedno govorila, da učiteljica pa že ne bom, mi je bilo delo z mladimi všeč. Vendar sem po končani diplomi pričela z delom kot prevajalka v tovarni IMV, kjer je bilo zaposlenih veliko Francozov. Po enem letu pa se je od IMV-ja odcepila Adria Caravan (proizvodnja počitniških prikolic in avtodomov) in takrat so me povabili, da se pridružim ekipi, ki je začela delo v svojih prostorih. Bila sem vesela, da so me povabili v takratni nabavni oddelek, kjer sem delala kot prevajalka in referentka na uvozu. Delo mi je bilo zelo všeč, imela pa sem veliko možnosti dodatnega izobraževanja, delala sem z ljudmi, imela sem veliko stikov s tujci in sem tudi kar precej potovala po tujini (sejmi). Poleg tega pa sem ves ta čas delala tudi ob popoldnevih v različnih jezikovnih šolah ter v tovarni Krka, kjer sem vodila tečaje nemščine za odrasle.

Tik pred vojno za osamosvojitev Slovenije pa je Adria Caravan padla v veliko krizo, plače nismo dobili dva meseca, zato sem se odločila , da se po desetih letih dela v industriji zaposlim kot profesorica nemščine na novomeški gimnaziji, kjer me je kot ravnateljica sprejela moja nekdanja profesorica nemščine. Tam sem štiri leta poučevala nemščino in francoščino.

Potem pa so pričeli s prenavljanjem šole in pouk je bil

organiziran v popoldanskem času. Ker pa sem imela majhnega otroka in je mož delal v različnih izmenah, nisem imela varstva. Prisiljena sem bila iskati novo delovno mesto, ki sem ga našla na Grmu v Novem mestu, in sicer v Centru biotehnike in turizma, kjer delam še danes kot profesorica nemščine na biotehniški gimnaziji in višji strokovni šoli.

Uživaš v svojem poklicu profesorice na srednji šoli?

Lahko bi rekla, da mi je delo všeč, čeprav pridejo tudi dnevi, ko gre marsikaj narobe. Vendar imam že toliko izkušenj, da me vsaka stvar ne spravi s tira. Najbolj sem zadovoljna, ko vidim, da dijaki z zanimanjem sledijo učni snovi, ko postavljajo vprašanja, ko sami posežejo po dodatni literaturi. Znajo biti zelo ustvarjalni in samoiniciativni in tako se naučimo kake igrice in izvedemo veliko projektov ter mednarodnih izmenjav (Francija, Avstrija).

počitnice s svojimi prijatelji.

Katera država v Evropi ti je najbolj všeč ter kje bi živela, če ne bi tu v Sloveniji?

Doslej sem prepotovala kar precejšen del Evrope: nekdanjo Jugoslavijo, Avstrijo, Italijo, Švico, Nemčijo, Španijo, Francijo, Dansko, Švedsko, Norveško. Najlepši se mi zdita Provansa in Toskana. In če ne bi živela tu, kjer živim, bi si kupila majhno kamnito hišo v Toskani.

Rada potuješ. Katere kraje si še želiš obiskati? Želela bi prepotovati še Irsko, Škotsko, zahodni del Norveške in zahodni del Francije.

Kaj, česar še nisi počela v življenju, bi hotela še narediti?

Napisati knjigo in skočiti s padalom.

Kakšen je tvoj moto, vodilo v življenju je?

Kako preživljaš prosti čas in kaj je zate pomembno v zasebnem življenju?

Največ časa preživim na vrtu, rada pa tudi berem, kolesarim in pešačim. Najraje pa se podam na morje, kjer lahko plavam po mili volji. Veliko tudi potujem, ker me zanimajo tuje dežele, ljudje in njihovi običaji ter kultura. Največ mi pomeni čas, ki ga preživimo kot družina skupaj, čeprav najin sin najraje preživlja

Nikoli ne obupaj in vztrajno sledi svojemu cilju.

Anamarija Primc, 8. a

RAČUNALNIK - DEVETO ČUDO Na vprašanja je odgovarjala moja mama Zdenka Matoh.

Izbrala sem jo zaradi tega, ker ima najvišjo izobrazbo v naši družini.

Kako si preživljala svoje otroštvo?

Svoje otroštvo sem preživela na kmetiji blizu Novega mesta. Oče je hodil v službo, mama pa je bila doma, zato smo ji pomagali pri delu. Ker smo bile v družini tri dekleta, smo se vedno igrale s punčkami, vezle, pletle, kvačkale za punčke. Ob večerih smo rade pele in plesale. Otroštvo je bilo na splošno zelo lepo.

Kakšen odnos si imela do šole?

V šolo nisem nikoli rada hodila. Veselila sem se samo počitnic in športnih dni. V šoli sem vedno videla le, kako se je drugim godila krivica, kako so učitelji delali razlike med učenci. Mene so imeli učitelji radi, vendar pa mi to vseeno ni bilo všeč.

Kako je bilo v srednji šoli?

V srednjo šolo sem odšla iz svojega rodnega kraja, in sicer v Kranj. Tam sem obiskovala srednjo obutveno šolo.

Stanovala sem v internatu, ki bil zame kot hišni pripor. Šolo sem po štirih letih uspešno končala. Vesela sem bila, da se mi ni bilo treba več učiti.

S kakšnimi dejavnostmi si se ukvarjala?

V osnovni šoli sem igrala košarko. Zelo rada sem pela v pevskem zboru. Najbolj pa me je veselilo delo v lutkovnem krožku.

Zanima me, kakšne cilje si hotela doseči, ko si bila najstnica. Ali ti je to uspelo?

Vedno sem si želela imeti svojo hišo, veliko otrok in skrbnega moža. Po poklicu sem hotela postati modna oblikovalka. Veliko tega je bilo uresničenega. Imam skrbnega moža, otroke in tudi svojo lastno hišo smo ustvarili.

Le pri poklicu se je malce zataknilo. No ja, saj je delo na kmetiji tudi ene vrste umetnost.

Zakaj si potem postala inženirka kmetijstva?

Ko sem ostala doma na kmetiji, je bilo potrebno tudi strokovno znanje s tega področja. Zato sem se odločila, da naredim kmetijsko šolo.

S čim se ukvarjaš v prostem času?

V prostem času rada ustvarjam, izdelam kakšen spominek in delam gobeline. Rada pa igram kakšne družabne igre.

Kdaj si se prvič srečala z računalnikom?

Prvič sem se srečala z računalnikom, ko sem začela obiskovati višjo strokovno šolo. Eden izmed predmetov je bil tudi računalništvo in informatika. Ker nisem do takrat še nikoli delala z računalnikom, je bilo to zame prava nočna mora, kajti računalnik je bil zame pravo deveto čudo. Ko sem delala seminarsko nalogo, sem za vsako stran rabila več kot eno uro. Sedaj se temu le še smejim, saj je delo z računalnikom že na dnevnem redu.

Anja Matoh, 8. a

ŠPORT IGRA STOTINK KONČNO TUDI TINI V PRID Najboljša slovenska smučarka, Tina Maze, je 16. februarja 2011 osvojila zlato medaljo v veleslalomu. Zakaj je ta medalja tako posebna? Predvsem zato, ker je to prva zlata medalja v smučanju za samostojno Slovenijo.

Tina je že v Val d' Iseru osvojila srebrno medaljo v isti disciplini, zlato se ji je iz rok izmuznilo za vsega 9 stotink sekunde. Tudi na ZOI je osvojila dve srebrni medalji, in sicer v super veleslalomu in slalomu. Takrat ji je v veleslalomu zlato ušlo iz rok za pičlih 7 stotink sekunde.

Tako se ji je letos sreča vendarle nasmehnila. Vodila je že po prvi vožnji, v drugi pa ji ni ostalo drugega kot napad.

Tekma je bila zelo napeta, tudi jaz sem bil zelo živčen, saj nisem vedel, ali ji bo uspelo. Ko pa je prišla na cilj in se je na TV-zaslonu pokazala številka 1, sem vstal in na ves glas zavpil: »Toooo …« Tudi Tina se je razveselila in začela prevračati kozolce. Še lepše jo je bilo videti na podelitvi, ko je dvignila svojo zlato medaljo in se je po GarmischPartenkirchnu razlegala slovenska himna, Zdravljica. Takrat so na moj obraz pritekle tudi solze. Sreča je bila nepopisna.

Res je, da je že Slovenka Mateja Svet leta 1987 osvojila zlato na SP, vendar je bilo to za takratno Jugoslavijo, mene pa še ni bilo na svetu, da bi navijal zanjo. So se pa zanjo tresli moji starši. Prepričan sem, da so prav tako vneto navijali kot jaz.

Tina nas je letos res razveseljevala. Na SP je osvojila tudi srebrno medaljo v superkombinaciji. Spet je parala naše živce, saj ji je zlato ušlo za 9 stotink sekunde. Kljub vsemu pa je narisala nasmeh na naša lica. Bravo, Tina, le tako naprej!

Urban Žagar, 8. a

BILO JE NEPOZABNO Učence, ki so bili v Planici, smo vprašali, kaj jim je bilo v tam najbolj všeč.

Planico si bom zapomnil po dolgih skokih in dobrih dosežkih naših skakalcev. (Marko, 9. a)

Najbolj so mi bili všeč naši skakalci in Zlatkovo petje.

(Rudi, 7. b)

Najbolj mi je bilo všeč takrat, ko so naši smučarji skakali in vodili. (Mitja, 7. b)

Najbolj mi je bilo všeč, da je Robert Kranjec zmagal v kvalifikacijah. (Tjaša, 7. b)

Všeč mi je bilo, ker sem videla veliko skakalcev, ker je bil Robert Kranjec prvi. Presenetila me je strma skakalnica. (Klara, 7. a)

Všeč so mi bili dolgi poleti, posebno pa sem se razveselil prvega mesta našega skakalca. (Gašper, 7. b)

Planico si bom zapomnil po odličnih poletih. (Ambrož, 9. a) Najbolj mi je bilo všeč, ko smo skakalce prosili za podpise. Ti so ustregli našim željam. (Urban, 8. a) Najbolj sem uživala ob pogledu na skakalnico. Všeč sta mi bila tudi Zlatko in Peter Vode. Njuna glasba me je čisto prevzela. (Nina, 9. a) V Planici mi je bil najbolj všeč koncert po končanih smučarskih poletih. (Metka, 8. a)

Najbolj mi je bilo všeč, da je Robert Kranjec osvojil prvo mesto. (Andraž, 7. a) Všeč mi je bilo, da smo lahko navijali z navijaškimi rekviziti, ki nam jih je podarila Zavarovalnica Triglav, d. d., in da sem videla skakalce v živo. (Lea, 7. a) Všeč mi je bilo, ko je skočil Robert Kranjec in smo glasno navijali. (Julija, 7. a) Prvič sem v živo videl skakanje, naše skakalce in Petra Vodeta. (Žan, 7. a)

SMUČANJE NA VIŠARJIH Enkrat na leto vodstvo Športnega društva Veliki Kal – Orkljevec organizira smučanje na enem izmed večjih smučišč. Letos smo se podali čez mejo.

V soboto, 15. januarja 2011, je napočil teţko pričakovani dan. Člani ŠRD Veliki Kal – Orkljevec smo se odpravili na smučanje na Višarje.

Zgodaj zjutraj, še v temi, smo se zbrali pred vaško kapelico na Velikem Kalu, kjer smo vstopili v avtobus.

Vozili smo se dobri dve uri. Nekateri smo klepetali s prijatelji, drugi pa so v zgodnjih jutranjih urah še dremali. Na Petrolovi črpalki pred mejo smo se ustavili in si kupili hrano in pijačo, da bi se okrepčali. Predsednik društva nam je razdelil smučarske karte.

Na Višarje smo se pripeljali kmalu po začetku obratovanja naprav. Na parkirišču smo se oblekli in si nadeli smučarsko opremo ter se z gondolo odpeljali do smučišča. Razdelili smo se v manjše skupinice in se zapodili po strmini. Večji del sem smučala v druţbi prijateljice Tjaše.

Vozili smo se s sedeţnicami in se spuščali po poloţnih in strmih pobočjih navzdol. Skakali smo preko manjših skakalnic, ki so bile na progah. Lepo sončno vreme je krasilo zimski dan. V prijetni druţbi je čas hitro tekel.

Med smučanjem sva brat Andrej in jaz zapeljala predaleč v dolino. Spregledala sva začetek vlečnice. Ko sva ugotovila, da sva se izgubila, sva se peš vrnila na smučišče. Če se nam je v trebuhih oglasila lakota, smo jo potešili z malico iz nahrbtnika. Kdor pa si je zaţelel toplega obroka ali italijanskih dobrot, pa je zavil v kočo na smučišču.

Pred četrto uro popoldne je bilo smučanje še vedno tako prijetno, da so nekateri izmed nas zamudili zadnjo voţnjo vlečnice in so se peš vrnili do avtobusa. Kar nekaj kilometrov so nesli smuči na ramah, smučarski čevlji pa so jih pri hoji bolj ovirali, kot da bi jim bili v pomoč.

Domov grede so nam čas krajšali mladi harmonikarji. V poznih večernih urah, ki so se ţe prevešale v noč, smo se pripeljali v domači kraj.

Prvo smučanje v tujini mi je ostalo v lepem spominu. V naslednji smučarski sezoni se nameravam smučanja, ki ga bodo organizirali sovaščani, spet udeleţiti.

Mladi kalanski smučarji: Simon, Tjaša, Petra in Patricija

Petra Saje, 7. a

BMX je kolo, namenjeno izvajanju trikov. Poznamo tri vrste BMX-koles. Ta so BMXfreestyle, BMX-dirt in BMX-flatland. Predstavil bom vrsto BMX-freestyle.

BMX-freestyle je namenjen za vožnjo po BMX in skate parkih. Tam lažje izvajamo trike 180°, bar spin, no fotter ali manual. Na skakalnici, ki se imenuje rampa, običajno izvajamo trik 180° ali barspin, medtem ko manual lažje izvajamo na tleh.

Ker pa po mojem mnenju še ne veste, kaj pomenijo vsi ti triki, vam jih bom razložil.

Začel bom s trikom barspin. Barspin je trik, pri katerem obrnemo krmilo BMX-a za 360°. Naslednji trik je manual. Pri tem triku se z BMX-om peljemo po zadnjem kolesu.

Trik 180° je trik, pri katerem se z BMX-om obrnemo na rampi za 180°. No fotter pomeni, da pri skoku na BMX-u ne uporabljamo nog.

Opisal sem vam nekaj najpogostejših trikov z BMX-om. Če pa jih želite videti še na lastne oči, obiščite

spletno

stran

www.frame-teamslo.webs.com in uživajte v

gledanju

videoposnetkov.

Andrej Saje, 9. b

Barspin. (foto: Žan Kupljenik)

25. januarja 2011 smo si devetošolci v KD Janeza Trdine v Novem mestu ogledali predstavo Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane Kok ti men zdej dol visiš. Predstava je vse navdušila, zato nas je zanimalo, kaj so v njej še opazili.

Zelo smešno je bilo slišati sleng iz ust starejših igralcev. Vpadljive so bile tudi obleke nastopajočih, saj so se mi zdele smešne. (Patricija, 9. a)

Najprej gre pohvala avtorju Marcu Ravenhillu, ki je napisal odlično besedilo, v katerem je upodobil nas, najstnike. Vsa pohvala tudi igralcem, ki so, čeprav so že v letih, znali zaigrati najstnike. Marsikdaj so se mi prav zasmilil, ko so se lomili z besedami lol, model … (Sara, 9. b)

Všeč so mi bila oblačila. Igralci niso bili oblečeni v temne plašče in hlače, ampak v mladostniška oblačila živih barv.

Imeli so obleke, v katerih so bili podobni pravim rokovskim zvezdam. (Marko, 9. b) Zgodba mi je bila všeč, čeprav se mi zdi, da je to, kar se je dogajalo, skoraj nemogoče. Zmotilo me je tudi to, da so Najbolj me je pritegnil Ivo Godnič v vlogi prikazali nas, najstnice, v slabi luči, povsem drugačne kot v Mihe, saj je bil zelo zabaven. (Žan, 9. a) resnici smo. Vrhunec igre je bil, ko so imeli člani benda tiskovno konferenco, ki so jo končali s pesmijo Kok ti men zdej dol visiš.

Zanimiv mi je bil predvsem konec, ko je skupina Igralci so nas spodbudili k petju in ploskanju po ritmu, zato je Hudo zapela svojo pesem. Presenetila so me bilo v dvorani zelo bučno. (Ema, 9. b) dekleta, ki jim je bilo samo do slave in denarja.

Podobno razmišljamo tudi v vsakdanjem življenju, a ne samo dekleta, tudi fantje. (Aljaž, 9. a)

Meni je bila predstava všeč, ker hudomušno opisuje življenje mladoletnikov in njihove probleme.

Najbolj všeč mi je bil prizor, ko so fantje zaigrali in zapeli svojo novo pesem, ki ima všečno besedilo. Igrali so jo, da je bila videti kar se da smešno, imeli so tudi kitare, narejene iz kartona, in nekakšne bobne, za povrh pa so vse še snemali z dvema kamerama in to istočasno predvajali na platnu, da je bilo, kot da pesem gledamo, kot da jo igrajo po televiziji. Kritika te nove skupine v tem prizoru sta tudi bila smešna, saj je eden govoril v tujem jeziku, pomešanem s slovenščino, drugi pa v angleščini in ob tem uporabil kar nekaj kletvic. Če jih ne bi, tudi ne bi bilo nobenega smešnega učinka, saj je bilo smešno le, ko je povedal kakšno vulgarno besedo.

Meni je bil najbolj všeč igralec Ivan Godnič, ki je igral Miho, ker je dobro zaigral prerokovalca, ki je dekletom napovedal, da bodo naredile napako, ker bodo zapustile svoje fante. Odlično je tudi zaigral kritika, ki je govoril angleško. Malo me je motilo, da je, ko je prvič prišel na oder, kar stal ali sedel nekje v ozadju in pregledoval škatlo s kostumi. Mislim, da bi moral priti na oder kasneje ali pa bi vsaj za nekaj časa šel z njega. Žan Pirnar, 9. B

Meni je bila predstava všeč predvsem zato, ker se je razlikovala od tistih, ki smo jih običajno gledali, in ker je prikazovala življenje najstnikov tako, kot v resnici je. Všeč mi je bilo tudi sporočilo, da slava ni vse, da sta veliko več vredna ljubezen in prijateljstvo. (Jasmina, 9. a)

Predstava mi je bila zelo všeč. Zdi se mi, da je bila to prva predstava v mojem devetletnem šolanju, ki me je navdušila. Čeprav je trajala več kot eno uro, je minila zelo hitro. Vsaka dobra stvar hitro mine. (Marko, 9. b)

Celotna predstava mi je bila všeč, ob njej sem se zelo nasmejala. (Rebeka, 9. a)

KO SLABA VOLJA OBJAME SVET Okoli nas je vedno več negativnosti. Vse nas spravlja v slabo voljo in malokdo se še potrudi, da bi v vsakdanjih stvareh poiskal nekaj pozitivnega. ,Le kako bom dobre volje, ko pa se moram učiti, medtem ko zunaj sije sonce? Namesto da bi se tolaţila z dobro oceno, ki si jo bom prisluţila z učenjem, sem raje slabe volje in si mislim, kako nesmiselno se je učiti nekaj, kar po vsej verjetnosti v ţivljenju ne bom nikoli rabila. In s tem, ko razmišljam o slabih straneh učenja, se v moje misli prikrade še več slabih stvari, zato sem samo še bolj slabe volje. Potem pa svojo slabo voljo širim med ljudi okoli sebe in na kakšen zares naporen dan se lahko zgodi, da pride do veriţne reakcije in ljudje niso več ljudje, temveč roboti, ki jim ni mar za nič in ničesar.

Hodimo okoli s povešeno glavo. Ne pozdravimo mimoidočega,čeprav ga poznamo. Ţelimo si biti vedno boljši, a pričakujemo, da bo uspeh prišel kar sam od sebe, brez truda. In zaradi tega vse samo še poslabšamo. Čutimo krizo drugega, pa gremo preprosto mimo.

Enostavno se nam ne da več spopadati s teţavami drugih, saj imamo ţe svojih toliko, da se komaj vlečemo naprej. In potem je svet tak, kakršen je, ljudje na ulicah pa z zamorjenimi obrazi.

Pridejo slabi dnevi, ko se nam zdi, da se je ves svet obrnil proti nam, in zgodi se, da se dnevi zavlečejo v tedne. Takrat se nam zdi, da glede tega ne moremo narediti prav ničesar in se lepo zapremo v sobo ter se skrijemo pred vsemi, ker se nam preprosto ne da ubadati s teţavami, ki jih lahko rešujemo kasneje, čeprav vemo, da bo potem morda prepozno.

A ni vse nesmiselno samo zato, ker imamo slab dan. Vse je samo v naši glavi. Zato moramo le pregnati vse skrbi in negativne misli iz glave, pa bo svet takoj lepši.

Tako zelo si želim oddahniti od vseh negativnih misli, a v tem kaosu, kjer vsi nekam hitijo in težijo,to žal ni mogoče. Misliti pozitivno je precej težko, ko pa so okoli mene sami zaskrbljeni in naveličani obrazi. Zato se želim dvigniti daleč nad vse in vsemi, tako visoko, da me niti ptice ne bi dosegle. Želim si globoko vdihniti in potem biti jaz, oditi stran od strahu,laži, nepravičnosti in vseh obveznosti. Stekla bi in potem poletela. Letela bi nad oblaki, belimi in modrimi, morda sivimi. Hitro ali pa počasi, kakor koli bi želela. Smehljala bi se ali pa jokala. Lahko bi kričala ali pa bila čisto tiho. In kar koli bi bila, bi bila jaz, saj se nihče ne bi zgražal nad mojim početjem in me s tem spravljal v slabo voljo.

Jasmina Ilar, 9. a

FACEBOOK – JE RES TAKO KUL? Vsi vemo, kaj je Facebook. Predvsem mladi radi rečejo, da je »kul, super, mega …« Sama v to nisem prepričana.

Večina mojih sošolcev ima Facebook profil, sama pa se zanj nisem odločila, čeprav ga vsi hvalijo. Pred kratkim pa se je prav na njem zgodilo nekaj groznega. To je mojo sošolko zelo prizadelo. Na Facebooku je sošolec objavil sliko razreda, sošolko pa je zbrisal z nje. Verjetno se mu je to zdelo smešno in nekaterim drugim, ki so to sliko »lajkali«, prav tako, zagotovo pa ni bilo smešno za našo sošolko, saj je bila tako prizadeta, da sploh ni hotela več v šolo. Verjamem, da ji je bilo zelo hudo. Na srečo smo to v razredu rešili in sošolec, ki je objavil fotografijo, se je »izbrisanki« tudi opravičil, upam, da iskreno. Me pa ţalosti, da to nikakor ni edini primer, čeprav smo mladi osveščeni glede Facebooka in njegovih pasti.

Upam, da so vsaj moji sošolci spoznali, da Facebook ni le zabavna stran, kjer se pogovarjajo s prijatelji, ampak da skriva tudi veliko pasti, katerih ţrtve lahko postanejo tudi sami.

Maruša Brezar, 8. a

RAVNANJE Z ODPADKI Nekateri ljudje kljub temu, da različni mediji že dolgo časa opozarjajo na problem odpadkov, ki dolgotrajno ogrožajo in onesnažujejo okolje in organizme v njem, ne storijo nič, kar bi zmanjšalo količine le-teh. Že dalj časa v trgovinah opazujem ekološko neosveščene ljudi, ki se neodgovorno vedejo do okolja s tem, da na primer, namesto da bi dali v vrečko toliko sadja ali zelenjave, kot jo vanjo gre, položijo v eno vrečko en paradižnik, v drugo pa eno papriko ali pa v vrečke zapakirajo tudi banane, kot da nalepke ne bi bilo mogoče nalepiti kar nanje. Tako ravnanje ne bi bilo obremenjujoče za okolje, če ne bi večina teh vrečk nato končala v navadnem smetnjaku ali celo na tleh in ne pa v smetnjaku, ki je namenjen za embalažo. Če bi vrečke pristale tam, kjer jim je mesto, bi se jih dalo predelati v uporabne stvari in nam ne bi bilo potrebno odpadne embalaže za proizvodnjo polizdelkov uvažati iz drugih držav.

Tega problema se je Slovenija začela zavedati precej pozno. Verjetno bi bilo ljudi na ločeno zbiranje odpadkov lažje navaditi pred kakšnimi desetimi leti kot danes. Vendar nekaterih brezbrižnežev najbrž tako ali tako ne bo mogoče naučiti drugače kot s kaznovanjem.

Omeniti pa je potrebno še tiste, ki svoje odpadke vržejo kar na tla. Ti se ne zavedajo, da ti odpadki nato lahko pristanejo v rekah in po njih potujejo do oceanov, od koder ni več izhoda. Morje in oceani so v današnjem času postali kot velike posode, polne odpadkov. Odpadki se v njih kopičijo v otokih, sestavljenih iz koščkov plastike, velikih nekaj nanometrov, ki jih je nemogoče odstraniti z morskega dna. Ti nato postanejo hrana morskim živalim. Te se z njimi zastrupijo in poginejo.

Boli me, da nekateri ljudje niti ne pomislijo, kje bodo končali njihovi odpadki.

Anamarija Primc 8. A

VARNA POT VSEPOVSOD Vsakič, ko gre 5. b k verouku, pripelje kolona avtov. Nikoli pot še ni bila varna, zato se je Anja odločila, da bo pesem povedala Janji, Janja Zali, Zala Alji, Alja Tini, Tina Tjaši, Tjaša Kaji, Kaja Sari, Sara Lari, Lara Emi, Ema Lauri, Laura učiteljici, učiteljica ravnatelju, ravnatelj županu. Tako je nastala pesem:

Varna pot vsepovsod pod mojimi nogami se potika in otroke spotika.

Otroci veseli so, ker lahko skačejo čez cesto.

Ne veselijo se več, ker en otrok je preč.

Sošolec se je rad z njimi igral, a od zdaj naprej bo spal.

Tako so ugotovili, da mora biti pot bolj varna. Župan je odločil, naj na cesto narišejo zebro. Tako se je tudi zgodilo. Od takrat naprej je bila pot varna.

Alja Kastelic, 3. a

AZMIŠLJANJA Življenje je sovraštvo, večen boj …

Najprej bi rada povedala, da naslov prikazuje življenje predvsem v pesimistični luči, kar niti ni čudno glede na to, kaj vse je Kette preživel v mladosti pa tudi pozneje. Moja predstava o življenju samem pa ni, da sta v njem le sovraštvo in boj, temveč veliko več. Poleg tega se najde tudi veliko ljubezni celo tam, kjer je morda na prvi pogled ne opazimo, pa tudi upanje in volja sta. Toda danes bom govorila predvsem o tisti temni strani najstniškega življenja.

Kot vsak drug najstnik tudi jaz doživljam kar nekaj bojev ter sovraštva. In prva stvar, ki mi pride na misel, je moj brat in najini skoraj vsakodnevni prepiri. Toda temu ne morem reči ravno sovraštvo, niti večen boj. Je že res, da zna biti včasih tako težaven, da si želim, da ga ne bi nikoli več videla, in včasih najini prepiri povzročijo celo krvave sledi prask, toda pod vsem tem se skriva tako močna vez, da je ne bi razdrla za nič na svetu.

To je precej razumljivo, če pomislim, da se poznava že celo življenje in da sva v mlajših letih skupaj ušpičila marsikatero lumparijo.

Podobna zgodba je pri starših, a vsi vemo, da se vezi v večini družin ne da pretrgati kar tako. Bi pa rada omenila neko drugo stvar, ki nam

uničuje življenja, še posebej mlajši generaciji. Stvar, ki jo najbrž prav vsi dobro poznamo kot komp…, komjuter ali z lepo slovensko besedo računalnik. Ko smo imeli samo enega v hiši, sva se z bratom neprestano prepirala do te meje, da sem se hotela kar odseliti. Večkrat so morali celo starši poseči vmes, da so naju ustavili. Nato pa sem si kupila svoj računalnik. In vse se je spremenilo na slabše. Že res, da sva se z bratom skoraj popolnoma nehala prepirati, toda vezi med nami so počasi plahnele in postajali smo vse bolj in bolj odtujeni. Vem, da je

normalno, da v najstniških letih postaneš bolj samostojen in se učiš skrbeti zase, toda opažam, da so v drugih družinah veliko bolj povezani med seboj.

Seveda je bilo to predvsem v prvih letih, ko sem imela računalnik. Danes preživim veliko več časa z družino, čeprav ne dosti, toda še vedno čutim neko oddaljenost med nami, ki pa nas najbrž ne bo nikoli povsem zbližala.

Boje opažam tudi med prijatelji, predvsem med prijatelji ženskega spola. Seveda je tudi njim dovoljeno, da se prepirajo, ampak tista prava razprtija nastane predvsem zaradi želje, ki nas sili, da postajamo ali pa se le trudimo postajati boljši od drugih. To je ljubosumje. Mnogokrat prav zaradi ljubosumja ljudje žalijo druge ter izpostavljajo njihove napake, da bi sami izpadli boljše. In ni redkost, da se med vsemi temi napakami najde tudi kakšna neresnična. Seveda tudi jaz sodelujem pri takšnih rečeh, toda zavedam se, da imam napake tudi sama, kar mi ne daje nobene pravice, da še tako majhno napako na drugem človeku izpostavim, ko pa vem, da jih je na meni malo morje. Toda kot vsem drugim je tudi meni najtežje na glas pred vsemi priznati svoje slabosti.

Zadnja stvar, o kateri bi rada govorila v tem spisu, je naš sistem.

Sistem, s katerim smo si ljudje, še preden smo se rodili, uredili svoja življenja. Najprej vrtec, nato šola, po šoli leta in leta službe in šele na stara leta, ko bo naše zdravje zaradi vsega stresa in slabih navad veliko slabše, kot je bilo v mladosti, bomo končno prosti večine obveznosti. Že res, da

Vse življenje se borimo za popularnost, ljubezen, zabavo, ocene, dosežke … Nikoli si nismo dovolj všeč, niso nam všeč naše ocene, jih poskušamo izboljšati, doseči vrh … To je cilj našega življenja. Včasih tekmujemo tudi s svojimi prijatelji, čeprav to vedno zanikamo in pravimo, da jim privoščimo zmago, uspeh.

Bojujemo se tudi v ljubezni.

Vedno poskušamo dobiti pozornost osebe, ki nam je všeč.

Zanjo smo se pripravljeni tudi spremeniti in se odreči prijateljem in sanjam.

Včasih pa se vse ne konča tako, kot bi si želeli. Takrat si želimo le izginiti, oditi stran od vseh skrbi.

Ko v življenju pridemo do ovir, skrbi, težav, nekateri postanejo tudi depresivni, jezni. To jezo izlivajo na ljudi, ki pravzaprav

deluje, toda po drugi strani je ta sistem uredil življenje v ravno črto in mnogi se zatekajo k stvarem, kot so alkohol in droge, da bi razdrli to monotonost. Že res, da na začetku deluje, toda kmalu se začenjajo kazati posledice, kot so zasvojenosti, ki pa lahko privedejo celo do samomora.

Toda to je le moje mnenje, mnenje najstnice, ki se je življenja komaj dotaknila in ima pred seboj še mnogo izkušenj, ki oblikujejo vsakega človeka in njegov pogled na ta svet.

XXL

niso naredili nič slabega, ampak so bili edini pripravljeni stati nam ob strani pri izzivu, čeprav so vedeli, da ni nikakršnega zagotovila, da bomo uspeli. Z nami se borijo, da bi prišli do zmage. To so pravi prijatelji. Če imamo take prijatelje, se nam ni treba bati novih poti v življenju.

Vsi pravijo, da po dežju vedno posije sonce. Tega sicer nisem nikoli opazila, ampak je res, da se lahko kakršno koli težavo reši. Tisti občutek, ko je težava rešena, je verjetno vsem zelo všeč in ob zmagi uživajo. V boju pa morata biti najmanj dva, in ker lahko zmaga samo eden, je na koncu vedno tudi poraženec. Zmaga nam da moč za drug izziv, da nam nekakšen zagon.

Težave vedno pridejo nazaj tudi k tistemu, ki je zmagal, in spet se začne nov boj. Življenje je vedno dobro in slabo. Mi odločamo, česa bo več. Mislim, da je življenje takšno, kot si ga ustvarimo. Za dobro življenje se moramo boriti, če ne naredimo nič, ne smemo pričakovati velikih rezultatov. Ne bi bilo zanimivo, če bi bili vsi srečni in uspešni, čeprav si tega vsi želimo. Naše življenje potem ne bi bilo mavrično, saj nam novi izzivi ne bi bili pomembni, ker bi vedeli, da bomo zmagali. Kako pa bi potem sploh vedeli, kdaj smo srečni, če bi bili vedno srečni? Zato mislim, da je življenje večen boj, brez njega ne bi bilo življenje tako zanimivo.

Rebeka Krevs, 9. a

Bo kar drţalo, da je ţivljenje večen boj. Vse se začne ţe ob rojstvu. Čeprav je za nas vse novo in drugače, uporabimo vse, kar imamo na voljo, da bi pridobili (mamino) pozornost.

Potem pa se borba nadaljuje.

Vsak dan se borim, borim se, da uveljavim svojo voljo, borim se, da ostanem to, kar sem, borim se tako kot vsak drug človek, borim se za ljubezen, borim se za upanje. Vsaka borba prinese nekaj novega, nekaj dobrega ali pa slabega, a tega nikoli ne vem, saj nikoli ne morem vedeti. Katero koli pot uberem, vsaka ima svoje posledice. Vendar pa je potrebno tvegati.

Najhujši pa so tisti boji, ki jih bijem sama s seboj. Nič ni teţjega kot premagati samega sebe. Hitro se zgodi, da obupam, da si popustim.

Kadar tekmujem z drugimi, se lahko vedno skrijem, ko mi zmanjka moči, da bi se borila naprej. Sama sebi pa ţal ne morem ubeţati in to sovraţim.

Pa sem tam … Ţivljenje je

sovraštvo. Pa je res? Samo po sebi ne, a ker si ga ljudje tako zakompliciramo, se kmalu zgodi, da se obrne proti nam.

Sovraţim marsikaj. Zakaj? Ker je sovraţiti lahko, veliko laţje kot ljubiti. Sovraţim iz navade in sovraţim, ker sovraţijo drugi.

Ne prenesem ljudi, ki znajo samo obsojati in kritizirati, ne prenesem tistih, ki menijo, da je vse, kar ni običajno, slabo in ne spada v druţbo. Če nekoga ne poljubiš, se delaš nedostopno, če koga poljubiš, si lahko dekle. Če nimaš mejkapa, si nezanimiva, če si naličena, si umetna, plastična. Če ljudem prehitro zaupaš, si naiven, če si vzameš čas, da jih spoznaš, si pa iz pamtiveka. Če ostajaš zvest svojemu slogu, si nezanimiv, če nekaj spremeniš, si pač tarča posmeha. Nihče ni popoln! Sovraţim vse, ki se pretvarjajo, da jim je mar, v resnici pa jim „dol visi“. Po drugi strani pa se tudi sama pretvarjam, ker se včasih enostavno moram, ker ne ţelim pokazati, kako se počutim v resnici, ker hočem določene stvari obdrţati zase in ker si tako prihranim vprašanja, na katera nočem odgovoriti.

Najbolj od vsega pa sovraţim dejstvo, da bo vedno obstajala vsaj ena stvar, ki si jo ţelim, pa je ne bom nikoli dobila, da bo vedno napaka, ki je ne morem popraviti, da bodo vedno prisotni spomini, ki bi jih rada še enkrat podoţivela, a jih ne bom, ker časa pač ne morem zavrteti nazaj.

Ko bi bilo vse tako preprosto kot v pravljicah! Pravljice zavajajo, dovolijo nam sanjati,

in ko se sanje ne uresničijo, ko pademo na tla, ko pristanemo na dnu, šele takrat spoznamo, da niso resnične.

Ampak je res narobe sanjati?

Mogoče se pa nisem dovolj potrudila, sem si vzela premalo časa ali pa nisem dovolj dolgo vztrajala?

Mogoče pa sem le ubrala napačno pot in bi se morala vrniti na kriţišče ter izbrati drugo? Pa je vredno tvegati?

Kaj, če mi spet ne uspe? Bom navsezadnje obupala in se sprijaznila z dejstvom, da pravljice ne obstajajo? Bo zame dovolj tisto, kar bo prišlo, ali pa se bom borila za tisto, kar si ţelim, za kar mislim, da mi pripada? Ne vem. Vem le, da je ţivljenje sovraštvo, da je večen boj, ki se ga je potrebno udeleţiti. Ko dobim bitko, prekipevam od radosti, ko pa dobim vojno …

No, kaj se zgodi potem, ne vem, a vsaj po moje umreš srečen.

Jasmina Ilar, 9. a

POGUBA TROJE Nekoč je obstajalo mesto Troja in vsi, ki so živeli v tistem času, so bili lahko srečni, ker so živeli v miru, dokler ni grški kralj Agamemnon rekel svojim vojakom, da bodo napadli mesto Troja. Vojaki so ga upoštevali, vkrcali so se na ladjo in odpluli. Pluli so dneve in noči in končno prišli na cilj. Na obali so postavili šotore, da bi lahko čez noč prespali v njih. Zjutraj, ko so Trojanci še spali, so se grški vojaki pripravili na boj. Najmočnejši vojak Ahil je vodil vojsko. Ko so Trojanci

videli, da jih Grki napadajo, so konjenike postavili k obzidju in hitro zaprli vrata. Takrat so bili Grki čisto blizu, zato so trojanski lokostrelci izstrelili puščice in te so ubile grške vojake. Nekaj jih je ostalo živih, tudi Ahil, ki je vodil vojsko, je ostal živ. Odšel je povedat kralju, da Troje niso mogli premagati z nasiljem. Potem se je Odisej spomnil, da bi naredili lesenega konja in ga Trojancem dal kot darilo. Grški kralj je bil zadovoljen in naredili so lesenega konja. Zjutraj so trojanski stražari videli, da so Grki odstranili šotore in jim pustili darilo.

Povedali so še ostalim. Potem, ko so konja zvlekli znotraj obzidja, so praznovali, nekateri pa so opozarjali, naj ne zaupajo sovražniku, še posebej če ponuja darila. Večina jih ni poslušala. Zvečer, ko so Trojanci že spali, je iz lesenega konja stopila cela četa do zob oboroženih mož in ti so svojim tovarišem odprli trojanska vrata in jih spustili v mesto. Potem so prižgali bakle in po nekaj minutah je mesto gorelo. Tako je po desetih letih vojne padlo mesto Troja.

Tit Jaklič. 3. a

ANIME

Anime ... ta beseda večini ljudi ne pomeni veliko, čeprav se v vsakdanjem življenju najbrž prav pogosto srečajo z njo. Gotovo so že vsi slišali za risano serijo Pokemon, DragonBall in Yu-Gi-Oh. In to se tipični primeri animejev.

Torej, kaj sploh so? Mnogi jim enostavno pravijo risanke, toda za prave ljubitelje teh »risank« so to risane serije, izdelane na Japonskem. Zanje so značilne poudarjene vizualne podrobnosti, še posebej oči. Velika večina animejev je bila narejenih po japonskih stripih, ki se jih bere od desne prosti levi, pravimo pa jim mange. Liki so najpogosteje deljeni na zle in dobre, odvisno od žanra. Le-ta pa je lahko vse od akcije pa do ljubezenske zgodbe med homoseksualci (yaoi/shonen-ai med dvema moškima in yuri/shojo-ai med dvema ženskama) in se ravno po tem, da večinoma ne vsebujejo otroških tem, razlikujejo od risank.

Začetnik te vse bolj popularne subkulture pa je tako imenovani »bog mang« Osamu Tezuka, saj je oblikoval prvo moderno mango in moderni anime. Leta 1963 je bil posnet prvi črno-beli anime Astro boy, kar je sprožilo vse večje zanimanje za animcijo in na sploh za same animeje in mange na Japonskem. Do danes je nastalo že mnogo animejev vseh možnih žanrov in stilov, toda najslavnejši so definitivno Akira, Cowboy Bebop, Neon Genesis Evanglion, od novejših pa Naruto, Pokemon in Bleach. Tudi v Sloveniji se je na malih zaslonih

uveljavilo kar nekaj serij, kot so Super punce in Pokemoni. Skozi čas pa je nastalo tudi kar nekaj celovečercev, ki so dobili razne nagrade ter bili mnogokrat predvajani v kinih celo v Sloveniji. Eden izmed njih je Čudežno popotovanje, malo manj znan, a vseeno pomemben pa je Princess Mononoke.

Pomemben faktor pri širjenju zanimanja za animeje in stvari v zvezi z njimi so tudi Animeconi ali daljše anime convention. To je večdnevna prireditev, kjer so glavna tema animeji, mange in japonska kultura. Poteka lahko v hotelih, kongresnih centrih ter v raznih drugih primernih prostorih. V teku nekaj dni lahko izkusiš mnogo zanimivih stvari in aktivnosti ter srečaš mnoge ljudi s podobnim okusom. Pa ne samo na Japonskem, zadnje čase se lahko takih prireditev udeležite tudi po drugih večjih državah, kot so Nemčija, Francija itd.

Na žalost v Sloveniji animeji niso preveč poznani, toda vse bolj in bolj je čutiti zanimanje za to temo, kar dokazuje tudi slovenska spletna stran o animejih sloanime.org., kjer je na voljo celo anime revija v slovenskem jeziku. Tako ostaja upanje, da bo morda nekoč v Sloveniji potekal animecon, ki se ga bom z veseljem udeležila tudi sama.

Alenka Bobnar, 9. a

Zamišljeno gledam v dneve pretekle Zamišljeno gledam v dneve

pretekle in razmišljam, kako

hitro minevajo. Ta

trenutek bo naslednji hip že

preteklost. Čas hitro

mineva.

Ni dolgo je od tega, ko sem

bila v vrtcu, ko sem prvič

stopila v šolo, ko sem

dobila svojo prvo oceno, ko

sem še verjela v čudovite

svetove, v katerih krivica in

slabe stvari ne obstajajo, v

katerih živijo princese, princi

in vile. Vendar so prišli

dnevi, ko sem spoznala, da so

ti svetovi plod moje

domišljije, misli, stvari, ki so mi

jih v glavo ''vbili'' odrasli.

Na dan sta prišli krivica, zloba

in spoznala sem ljudi, ki še

zdaleč niso tako prijazni in

dobrosrčni, kot kažejo,

kajti zmožni so narediti na

milijone groznih, hudobnih

stvari.

Včasih smo se otroci

družili: pozimi smo se sankali,

poleti smo se kopali v

bazenu pred našo hišo, delali

gradove in tortice iz pivke

ter peska. Bili smo brezskrbni,

polni veselja in energije.

Zdaj pa so vsi otroci

zamorjeni in zagledani

vase, čepijo pred računalniki in

televizorji ter se smilijo

samim sebi.

Če bi bilo le mogoče, bi se

vrnila nazaj v preteklost,

zavrtela bi čas nazaj in

ponovno brezskrbno tekala po

travnikih in se smejala pisanim metuljem.

Patricija Barbo, 9. a

PRAVEGA PRIJATELJA SPOZNAŠ V NESREČI Prijateljstvo je nekaj lepega in lahko rečem, da ima vsak posameznik prijatelje, v katere verjame, deli svoje veselje z njimi, jim pomaga, se pogovarja, svoj prosti čas preživi z njimi. Večina ima tudi tistega pravega prijatelja, ki mu zaupa vse svoje težave, se z njim veliko druži in ga ima zelo rad.

Nekatera prijateljstva trajajo dolgo, se ohranjajo in so trdna, lahko pa, da se čez čas spremeniš ti ali pa tvoj najboljši prijatelj, morda si najdeš druge prijatelje, greš v drugo šolo, zaideš v slabo družbo in potem se to prijateljstvo lahko kmalu tudi podre.

Kdo je pravi prijatelj? Vsak ima svoj pogled na to. Nekateri mislijo, da je tak prijatelj tisti, ki se druži samo s teboj in je ob tebi le, kadar si dobre volje, imaš dobre dneve, ko pa si žalosten, noče biti ob tebi.

Spet drugi mislijo, da morajo bogati ljudje imeti le bogatega prijatelja, revni pa revnega, saj menijo, da najboljši prijatelji ne morejo biti med bogatimi in revnimi.

Mislim, da je pravi prijatelj tisti, ki je z menoj tako v dobrih kakor v slabih trenutkih, me ne izda, se z menoj rad pogovarja, ko rabim pomoč,

pride k meni in mi pomaga, me ima rad, se z menoj rad druži in mu zaupam, saj če mu povem skrivnost, jo potem ve le on, tega ne pove naprej.

Nekateri se le pretvarjajo, da so naši pravi prijatelji in nas v resnici ne marajo, z nami pa se družijo samo zato, ker imajo od tega korist. Dobro je, da čim prej spoznamo, kakšen je človek v resnici, kajti lahko nas samo izkorišča.

Tisti, ki samo govori, da nas ima rad, lahko drugim izda naše skrivnostih, grdo govori za našim hrbtom, nas obrekuje. Lahko, da je z nami zato, ker smo bogatejši od njega, in mu, kadar gremo v trgovino, kupimo tisto, kar si želi, mu ne rečemo ne.

Lahko pa mu gre slabše v šoli kakor nam in mu vedno pomagamo, če potrebuje pomoč, mu razložimo, česar ne razume, naredimo kakšno uslugo, tudi domačo nalogo ali kaj drugega, čeprav bi to lahko naredil sam, vendar se mu preprosto ne da, mi pa mu naredimo, ker smo tako dobri do njega.

Danes nekateri zaidejo v slabo družbo, začnejo piti alkohol, jemati drogo, kaditi in v to družbo lahko zaide tudi naš pravi prijatelj, kasneje pozabi na nas, ker si želi teh slabih stvari, ker želi biti »frajer«.

Moje mnenje o vsem tem pa je, da si moramo pazljivo izbrati prijatelja, za katerega lahko rečemo, da je tisti pravi. Poznati ga moramo dalj časa, saj ne moremo reči tistemu, ki ga poznamo šele nekaj dni, da je naš najboljši prijatelj. Vedno pa se spomnimo na pregovor, ki pravi, da pravega prijatelja spoznaš v nesreči. Spoznala sem, da ta še kako dobro drži.

Tina Smerke, 9. a

INTERVJU FINSKA JE ČUDOVITA DEŽELA

Že drugo leto sodelujemo v mednarodnem projektu Comenius, ki ima naslov EU & I. V letošnji prvi izmenjavi sta z učiteljema Tatjano Kupljenik in Igorjem Zadravcem na Finsko odšli tudi Alenka Bobnar in Sara Makše. O svojih vtisih sta spregovorili tudi z nami. Prepričani smo, da vas zanima, kaj vse sta videli in doživeli v daljni deželi.

Kako ste potovali?

Alenka: V sredo, 12. januarja, je končno prišel tisti dolgo pričakovani dan odhoda na Finsko. Zbrali smo se ob 4. 45 pred šolo ter zložili vso prtljago v avto in se odpeljali proti letališču Brnik. Še prej pa smo se seveda poslovili od svojih domačih. Vožnja do letališča je trajala kar nekaj časa in zaradi velikega pričakovanja prve vožnje z letalom se je vse skupaj vleklo še bolj kot po navadi. Na letališče smo prišli dve uri pred poletom, tako da nam je ostalo nekaj časa in smo si lahko privoščili vročo čokolado in muffine.

Nato smo oddali prtljago, mi pa smo se sprehodili mimo senzorjev kovin, da so se zaposleni na letališču prepričali, da nimamo s seboj česa nedovoljenega. Nato smo še nekaj časa čakali ter se kratkočasili z masažnimi stoli, potem pa smo se morali vkrcati v naše letalo. Obe s Saro sva bili predvsem navdušeni, čutili pa sva tudi malo strahu, saj je bil navsezadnje to najin prvi polet z letalom. Na letalu smo se pripeli s pasom in že smo vzleteli v temno noč. Strah naju je popolnoma minil in obe s Saro sva uživali v poletu.

Sredi vožnje smo dobili še odličen zajtrk. Tudi stevardese so bile zelo prijazne in so nama celo dale bonbone, ker sva tako »fini punci«. Polet je hitro minil, a nisva bili razočarani, saj sta naju čakala še dva, kajti treba je bilo zamenjati letalo. V Bruslju smo prestopili v drugo letalo ter z njim poleteli do Helsinkov, kjer smo zopet prestopili ter se popeljali proti Ouluju. Tam sva na letališču s Saro, preden smo pobrali prtljago, z vsem ponosom zapeli slovensko himno ter recitirali Zdravljico. Nato smo se dobili z comeniusovci iz drugih držav ter se skupaj odpeljali proti Raaheju, kjer smo stanovali. Nad Finsko sva bili navdušeni, še posebej nad veliko količino snega.

Sara: Potovanje je bilo čudovito. Bila sem zelo navdušena nad letenjem z letalom, predvsem s tistim iz Ljubljane v Bruselj, saj je bil to moj prvi polet. Z Alenko sva jedli zajtrk10000 metrov visoko, med oblaki.

Finska se mi je zdela čudovita dežela sploh zaradi tako velike količine snega, saj ga takrat v Sloveniji ni bilo

Kakšno je bilo prvo srečanje z gostitelji?

Alenka: Z gostitelji smo se prvič srečali v Lodgu. Bilo je zelo veselo in takoj smo se ujeli. Na začetku smo se seveda predstavili ter povedali nekaj osnovnih stvari o sebi, nato pa smo se vsi skupaj odpeljali k njim domov. Moj prvi vtis o njih je bil, da so zelo pozitivni ljudje in se radi smejejo. Mati moje gostiteljice me je celo objela in mi s tem povedala, kako dobrodošla sem v njihovi hiši.

Sara: Ko smo prispeli na mesto srečanja, v Raahe, sem takoj prepoznala Janiko, ki pa je bila nekoliko sramežljiva. Nato smo se z njenim očetom odpeljali k njim domov. Tam me je Janikina mati zelo toplo sprejela in mi celo podarila objem.

Povejta kaj o družini, v kateri sta bili?

Alenka: Družino Kortessalo, v kateri sem bivala nekaj dni, sestavljajo štirje družinski člani: oče Jarmo, mati Eija, hčerka Sonja in sin Levi. Vsi so zelo simpatični in dobrovoljni ljudje, toda govorila sem večinoma samo z mamo ter Sonjo, saj sta le onidve znali angleško. S Sonjo pa sva se tudi takoj ujeli, saj so naju zanimale kar podobne stvari. Nekajkrat pa so me tudi popeljali po mestu ter mi razkazali cel Raahe.

Sara: Družina, pri kateri sem bila, je bila zelo ljubezniva ter prijazna. Oče je zelo dobro govoril angleško, zato sem se največ pogovarjala z njim, bil je navdušen, ker sem stanovala pri njih, in mi je hotel pokazati cel Raahe. Za moj rojstni dan so me peljali v kitajsko restavracijo in predzadnji dan smo šli Janika, njen oče in jaz na hokejsko tekmo.

Srečali sta sovrstnike iz drugih držav. S kom sta se največ družili?

Alenka: Seveda sva se spoprijateljili z vsemi comeniusovci iz drugih držav, toda največ sva se družili z zelo simpatično Romunko Cristino ter njenim sovrstnikom Danom. Oba sta zelo dobro govorila angleško, kar je komunikacijo precej olajšalo. Veliko pa smo se družili še s slovaškima dekletoma Maťo in Hanko.

Kdo se vama je zdel najbolj zanimiv?

Alenka: Najbolj zanimiv se mi je zdel Dan iz Romunije. Govoril je precej dobro angleško, imel pa je tudi smisel za humor, ki je še tako zamorjenega človeka lahko nasmejal. Obe s Saro sva se z njim dobro ujeli ter spoprijateljili.

Sara: Cristina. Ker odlično govori angleščino, zato sva se lahko sporazumevali.

Kako sta se sporazumevali z njimi?

Alenka: Večinoma smo se sporazumevali v angleščini, saj nama ta jezik ne dela večjih težav. Kadar pa česa znali ali naju niso razumeli, sva si enostavno pomagali z rokami, kretnjami ter zvoki.

Sara: V angleščini :D.

Kakšna je bila šola, v kateri ste bili? Kako tam poteka pouk?

Alenka: Šola je bila približno tako velika kot naša, morda malo manjša. Z vodenim ogledom sva se lahko prepričali, da je lepa in urejena, prilagojena vsem potrebam učencev, celo tistim, ki potrebujejo malo več pomoči pri vsakdanjem življenju. Pouk poteka tako kot pri nas s to razliko, da imajo odmore dolge celo 15 minut, da lahko gredo ven na sneg ter se zabavajo. Imajo pa tudi posebno učilnico za razgrajače, kjer se ti izobražujejo ločeno od ostalih. S Saro nisva imeli priložnosti videti pouka, saj smo imeli le likovno vzgojo, kjer smo izdelovali obeske za ključe.

Sara: Bila je malo manjša kot naša šola, vendar zelo lepo urejena. Najbolj me je presenetilo to, da imajo med urami odmore, dolge približno 15 minut.

Kako sta predstavili našo šolo in svojo domovino?

Alenka: Slovenijo sva predstavili že na letališču, saj sva takoj po pristanku zapeli slovensko himno. Ko pa smo se pogovarjali o državah, sva vsem razložili nekaj posebnosti slovenskega jezika, kot so šumniki in dvojina. Povedali sva tudi nekaj o Sloveniji ter nekaj slovenskih besed.

Kaj ste delali vsak dan?

Alenka: Prvi dan našega bivanja na Finskem smo se spoznali z družinami. Veliko smo se pogovarjali, popeljali pa so me tudi po mestu ter mi razkazali Raahe. Toda ker sem bila zelo utrujena od dolge vožnje in razburjenja, sem šla zgodaj spat. Naslednje jutro sva se s Sonjo odpravili v šolo, kjer učenci ne hodijo v copatih, temveč kar bosi. Najprej smo izdelovali obeske za ključe ter zapestnice. Tudi sama sem naredila dve. Nato smo imeli 15-minutni odmor za zabavo na snegu, kjer sva se dodobra nakepali in na žalost tudi zmočili. Po končanem odmoru je sledil voden ogled šole, zatem pa še predstava, ki so jo pripravili finski učenci. Predstava mi je bila zelo všeč. Potem so nas razdelili po državah in formirali pare. Slovenija je bila s Turčijo, kar je pomenilo, da sva se medve morali naučiti turškega dialoga oziroma dvogovora, Turki pa slovenskega. Ta je bil seveda že napisan. Imeli smo nekaj minut, da smo si vse zapomnili ter se spomnili, kako bomo zaigrali kratek prizor. Nato pa smo ga pred vsemi tudi zaigrali. Po končanem pouku smo se z

družinami vrnili domov, kjer smo preostanek dneva delali, kar smo hoteli. Naslednji dan smo se odpravili v Božičkovo deželo. Vožnja je trajala kar nekaj ur, toda splačalo se je, saj je bil ogled zelo zanimiv. Slikali smo se z Božičkom in se z njim pogovarjali, nato pa smo obiskali še kar nekaj trgovin ter kupili spominke.

Ogledali smo si tudi narodno nošo ter resnične severne jelene. Po koncu ogleda Rovaniemija smo se zopet z avtobusom odpeljali domov.

Sara: Četrti dan je bil dan slovesa. Vsi smo rekli našim družinam nasvidenje in se z avtobusom odpeljali na letališče v Oulu. Tam smo kar 8 ur čakali na letalo za v Helsinke. Ko smo pristali, smo se z avtobusom odpeljali v središče Helsinkov, kjer smo se srečali z Mišelom. Ker je bilo že pozno, smo se odpravili v hostel, nato pa odšli na večerjo. Naslednji dan nam je Mišel razkazal Helsinke. Obiskali smo Belo cerkev, tržnico, ki je v zgradbi, in slovensko ambasado. Nato smo se odpravili na letališče in poleteli nazaj v Slovenijo.

Kakšna je bila hrana? Kaj vama je bilo najbolj všeč?

Alenka: Hrana je bila predvsem zelo zdrava, saj je bilo na mizi vedno dovolj zelenjave ter sadja. Drugače pa smo jedli podobno hrano kot tukaj v Slovenji: krompirček, meso, riž in podobne zadeve. Najbolj mi je bila všeč finska čokolada znamke Fazer.

Sara: Odlična. Pravzaprav hrana tam ni toliko drugačna od naše. Žemljice z rižem so mi bile najbolj všeč.

Obiskali ste tudi Božičkovo deželo. Opišita jo. Kaj vama je bilo najbolj všeč?

Alenka: Obisk Božičkove dežele oziroma Rovaniemija po Finsko je bil zelo zanimiv. Peljali smo se z avtobusom. Po štirih urah vožnje smo se ustavili v šoli v Rovaniemiju, kjer smo imeli kosilo, nato pa je sledilo le še nekaj minut vožnje in prispeli smo do Božičkove vasi. Najprej smo se seveda odpravili k Božičku. Tam smo se vsi zbrali okoli njega in se fotografirali. S Saro naju je obe zelo zanimalo, zakaj nisva dobili darila za božič, zato sva ga to tudi vprašali, a se je le smehljal. Nato smo si lahko prosto ogledovali Božičkovo vas. Seveda sva si v trgovinah kupili nekaj spominkov, videli pa sva tudi finsko narodno nošo, prave severne jelene in hiše iz ledu. Po končanem ogledu smo se z avtobusom zopet odpravili nazaj v Raahe.

Sara: V Rovaniemiju je zelo veliko trgovin, Božiček, severni jeleni, hiše iz ledu in ledeni tobogani. Najbolj so mi bile všeč trgovine, čeprav je vse zelo drago.

Kakšno je bilo slovo od gostiteljev?

Alenka: Slovo je bilo žalostno, pritekla pa je tudi kakšna solza, saj smo teh zadnjih nekaj dni preživeli veliko časa skupaj. Preden smo vstopili v avtobus, smo se še enkrat objeli in poslovili, nato pa smo za vedno (ali morda ne?) zapustili Raahe.

Sara: Žalostno.

S kom in kako bosta ohranili stike?

Alenka: Upam, da bom ohranila stike z vsaj nekaj ljudmi, ki sem jih v tem tednu spoznala. Pogovarjamo se predvsem prek Facebooka pa tudi prek elektronske pošte.

Sara: S skoraj vsemi.

Na poti domov ste obiskali tudi slovenskega ambasadorja v Helsinkih. Kakšno je bilo srečanje?

Alenka: Zame je bilo srečanje precej dolgočasno, saj sta se učitelja z ambasadorjem pogovarjala o stvareh, ki me niso zanimale. Na koncu je postalo malo bolj zanimivo, ko smo se skupaj slikali in ko nam je razlagal o nekem projektu vseh ambasadorjev na Finskem. Všeč pa so mi bile tudi modre vrečke, ki smo si jih morali natakniti na čevlje, da nismo umazali tal.

Sara: Zanimivo. Najbolj smešno je bilo, ko smo morali obuti vrečke na čevlje, da tla niso bila mokra in da se nam ni bilo treba sezuvati čevljev.

Kakšno mesto so Helsinki? Kaj sta videli?

Alenka: Helsinki so ogromno mesto, predvsem pa tudi zelo čisto. Presenetilo me je, da po tleh ne najdeš cigaretnih ogorkov kot v Sloveniji, kar priča o tem, da so Finci veliko bolj kulturni kot večina ljudi iz naše države. S pomočjo Mišela, Slovenca, ki živi v Helsinkih, smo si ogledali slavno Belo cerkev, veliko tržnico, kjer so ponujali vse mogoče dobrine, predsedniško palačo in slovensko ambasado. Pokazal nam je tudi nekaj kipov ter drugih zanimivosti v Helsinkih.

Kaj vama bo ostalo najbolj v spominu?

Alenka: Najbolj mi je ostal v spominu ogled Helsinkov in Božičkove vasi. Vsega tega pa ne bom nikoli pozabila, vedno se bom spominjala tudi svoje prve vožnje z letalom in vsega razburjenja, ki sem ga ob tem doživela.

Sara: Nikoli ne bom pozabila vožnje v Rovaniemi in norčij, ki smo jih počeli na Finskem.

Uredniški odbor

Sara Makše je moja sošolka in prijateljica. Ker večino dneva preživimo v šoli, sem se odločila, da se bova pogovarjali o šoli.

Sara, bližajo se vpisi v srednjo šolo. Kam se nameravaš vpisati?

Na tehniško gimnazijo Novo mesto.

Kaj te je prepričalo?

Predvsem mnenja oseb, ki že obiskujejo to šolo. Pa tudi na informativni dnevih je bila ena izmed bolj zanimivih šol.

Kaj pa, če te ne bodo sprejeli?

Me bodo morali. (smeh) Če me ne sprejmejo, je moja druga možnost ekonomska ali splošna gimnazija. Še nisem odločena.

Januarja si skupaj z Alenko potovala na Finsko, kjer si tudi praznovala svoj rojstni dan. Kako je bilo? Čudovito. Kratko, a sladko kakor pravijo. Z Alenko sva se veliko smejali, navdušeni sva nad finsko pokrajino in ljudmi.

Z novim letom smo dobili novega ravnatelja. Kaj meniš o spremembah v šoli?

Zelo so mi všeč. Postavitev miz v jedilnici je veliko boljša, saj se zdaj lahko normalno pogovarjamo.

Kaj pa učitelji?

Po starem. Še vedno nas 'mučijo' s preveč nalogami. Da ne omenjam ustnih spraševanj in kontrolnih nalog!

Že kaj razmišljaš o valeti?

Ja. Pravzaprav ne o valeti, temveč o plesnem tečaju za valeto, ki se nam bo kmalu začel.

Za konec mi povej še, če imaš kakšne skrite želje? Če ti jih povem, ne bodo več skrivne. (smeh) Ja, predvsem to, da bi uspešno zaključila to šolsko leto.

Hvala za pogovor.

Ni za kaj, lahko ga še kdaj ponoviva.

Rebeka Krevs, 9. a

OBOŢUJEM SLADOLED Ema Muhič je učenka iz paralelke. Zdi se mi zanimivo dekle, zato sem se odločil, da jo predstavim bralcem Prvih korakov.

Se lahko na kratko predstaviš?

Sem Ema Muhič, doma sem na Velikem Kalu. Rada igram nogomet in jem čokolado.

Kaj počneš v prostem času?

Poslušam glasbo.

Kaj pa ljubezen?

Nimam komentarja.

Koliko časa na dan preživiš pred računalnikom?

Približno pol ure na dan.

Kateri so tvoji najljubši predmeti v šoli?

Likovna vzgoja in likovno snovanje.

Ali tudi doma rada ustvarjaš?

Da. Včasih med poukom ali pred njim rišem po zvezkih.

Katero zvrst glasbe poslušaš?

Največ poslušam pop. Všeč pa so mi tudi rap, hip hop in r'n'b.

Kdo so tvoji vzorniki?

Moji vzornici sta Nika Kljun, ki je plesalka. Živi v Los Angelesu. Všeč mi je predvsem zato, ker odlično pleše. Želim si, da bi tudi jaz nekoč tako plesala.

Katere tri stvari ti v življenju največ pomenijo?

Največ mi pomenijo prijatelji, ker me vsak dan nasmejijo in mi pomagajo, če kdaj kaj rabim.

Veliko mi pomeni tudi poletje, ker so takrat počitnice. Tudi zato, ker je vroče in lahko jem sladoled, ki ga obožujem. Tudi s prijateljicami Leo, Tjašo in Petro smo lahko veliko zunaj.

Na tretje mesto pa bi uvrstila revije, ker lahko iz njih veliko izvem o slavnih osebah, tudi plakati so mi všeč.

Z njimi se predvsem kratkočasim.

Najlepša stvar, ki si jo doživela?

12. rojstni dan, ko smo šli iz šole v naravi in ko sem prišla domov, sem dobila torto, potem smo šli pa še k prijateljici Karmen na obisk.

Anže Hren, 7. a

MALO ZA ŠALO …

Odločila sem se, da se bom pogovarjala s svojo sestro Tjašo Makše, ki je srednješolka, mi pa bomo septembra tudi stopili skozi druga šolska vrata, zato nas zanima, kako široka bodo. Ker pa je moja sestra včasih tudi cinična, upam, da se ne boste preveč jezili, ko boste prebirali ta intervju.

V katero srednjo šolo hodiš?

V višjo klošarsko. Tako bom bolj uspešna pri svojem poklicu. Beri: prosjačenje na ljubljanskem Tromostovju. Šalo na stran. V ŠCNM (Šolski center Novo mesto), in sicer na SEŠTG (Srednja elektrotehniška šola in tehniška gimnazija).

Kako se ti zdi na srednji šoli?

Za enkrat še nisem stopila na streho nobene. Sporočim ti, če slučajno kdaj zaidem tja.

Kakšni so profesorji?

Precej strožji in neverjetno hitro te 'vzamejo na piko'. Nikoli si nisem mislila, kakšni problemi me lahko doletijo zaradi predolgega jezika.

Kateri predmeti so ti najbolj všeč?

Kocke, žoge in plišasti medvedki. Zadnji so mi še posebno všeč.

Mislim na šolske predmete …

A tako! Potem pa ravnilo, svinčnik, šestilo ... Šala. No, teh pa na žalost ni. Mogoče športna vzgoja in angleščina, v prvem letniku pa umetnost.

Kakšna je malica?

Na srečo dosti bolj obilna kot v osnovni šoli. Dobimo topel obrok, solato, sadje, pijačo in sladico. Če bi se morala še enkrat odločiti za srednjo šolo, bi izbrala isto?

Definitivno. T2A (Tehniška gimnazija 2. a) je zakon Sara Makše, 9. B

KAJ JE TO ODVISNOST? Odločila sem se, da intervjuvam dve osebi, ki sta odrasli v različnih okoliščinah in sta iz različnih starostnih skupin.

Zanimala me je predvsem odvisnost, kot sta kajenje in droge, ter intervjuvančev odnos do tega pojava. Njunih imen nisem zapisala, ker sta želela ostati anonimna, zato sem uporabila oznaki A in B. Kakšno je tvoje mnenje o kajenju v najstniških letih?

INTERVJUVANEC A: Hm … Seveda se mi zdi nesprejemljivo, saj smo navsezadnje še otroci, ki se še razvijamo, in naša telesa zagotovo ne potrebujejo škodljivih snovi, kot je katran. Mnogokrat mladi to počnejo, samo da bi se svojim sovrstnikom dokazali, da so boljši od tistih, ki ne kadijo, da so odrasli. To včasih celo mislijo. Držim se izreka: zdrav duh v zdravem telesu.

INTERVJUVANEC B: Kajenje popolnoma podpiram, saj menim, da mora vsak v življenju na lastni koži izkusiti, da ve, za kaj se bo odločil.

Se ti zdi, da je v zadnjih letih kajenja med mladimi več ali manj?

INTERVJUVANEC A: Zdi se mi, da se kajenje med mladimi precej razširilo, saj opažam, da pri nekaterih družinah starši svojim otrokom celo dovolijo kaditi, kar se mi zdi nesprejemljivo. Seveda pa je del krivde tudi na ramenih prodajalcev, ki tovrstne izdelke, brez slabe vesti, prodajo vsakomur.

INTERVJUVANEC B: Vedno več ga je. Menim, da je to zaradi vedno lažje dostopnosti in zaradi tega, ker mladi želijo vedno biti bolj podobni odraslim.

Si že poskusil? Če še nisi, ali boš v prihodnosti?

INTERVJUVANEC A: S ponosom lahko rečem, da še nisem. Prav tako nikoli nisem o tem razmišljala, toda če bi imela priložnost, da bi poskusila, bi to tudi najbrž storila, saj je treba v življenju stvari poskusiti na lastni koži, tako da se lahko sami prepričamo, da neka stvar ni v redu.

INTERVJUVANEC B: Redno kadim.

Se ti zdi prav, da mladoletnim brez večjih težav prodajo prepovedane substance, kot so cigareti, alkohol itd.?

INTERVJUVANEC A: Tega nikakor ne spodbujam in sem proti.

INTERVJUVANEC B: Samo posredovanje alkohola in ostalih prepovedanih izdelkov me ne moti, moti pa me prekomerno uživanje alkohola med mladimi, saj nimajo občutka, koliko lahko spijejo.

Se ti zdijo učinki kajenja marihuane pozitivni ali negativni?

INTERVJUVANEC A: Kot vsaka druga stvar ima tudi marihuana svojo pozitivno in negativno stran. Sama je še nisem poskusila, toda poznam nekaj ljudi, ki so jo že in so mi o tem tudi pripovedovali. Po njihovih besedah naj bi bila dobra stran, da si veliko bolj sproščen, odprt za svet in dogajanje v njem, poleg tega pa 1ha konoplje nadomesti 4 ha gozdov, kar se tiče proizvajanja kisika. Iz nje bi lahko delali tudi liste papirja ter celo oblačila. Slaba stran marihuane pa je, da lahko povzroča nevarni bolezni, in sicer shizofrenijo in halucinacije.

INTERVJUVANEC B: Trava ima po mojem mnenju mnogo pozitivnih lastnosti, saj lahko pomaga pri zdravljenju nekaterih smrtonosnih bolezni , kot so rak, multiplaskleroza in druge, proizvaja mnogo več kisika kot gozd (približno 4× več), konoplja pa bi bila primerna za večino izdelkov, zaradi katerih krčimo gozdove.

Bi zakon o prepovedi te prepovedane substance morali zaostriti ali ga celo opustiti?

INTERVJUVANEC A: Po mojem mnenju je bolje, da ostane vse tako, kot je, saj bi to ljudje začeli preveč izkoriščati, ker zakon navsezadnje le predstavlja neko mejo, ki zadržuje ljudi pred prekomernim zlorabljanjem.

INTERVJUVANEC B: Zaostriti, saj bi zaradi tega izgubilo delo veliko podjetij, ki se ukvarjajo z nafto in njeno predelavo. (smeh) Si že poskusil kaj od tega? Ali kdaj nameravaš?

INTERVJUVANEC A: Nisem še, ampak poskusila najbrž bom.

INTERVJUVANEC B: Sem že in ne bi več.

Se ti zdijo v današnjem času trde droge bolj razširjene kot v preteklosti?

INTERVJUVANEC A: Da. INTERVJUVANEC B: Da. Se ti zdi, da dovolj vemo o nevarnosti in problematiki drog? Smo dovolj ozaveščeni?

INTERVJUVANEC A: Da, saj smo se v šoli že nekajkrat pogovarjali o tej temi.

INTERVJUVANEC B: Nikoli ni preveč.

Alenka Bobnar, 9. a

MLADI PESNIKI PESNIJO O ljubezni …

Obljubiš, da boš z mano ne glede na vse?

Obljubiš, da boš zacelil rano, ko svet se mi podre?

Ko me strah bo neuspeha, ko bom bežala pred strahovi, ker se preveč bom bala, ko ne bom več imela solz, ker bom tako jokala, boš ob meni, boš moja uteha?

In ko prišla bom do razpotja, mi boš pomagal pravo pot izbrati?

Me boš branil pred vsemi, ki se z mano mislijo samo igrati?

Me boš rešil pred bolečino, ko ta bo neizogibna, mi podal boš roko, ko bom zapuščena?

Mi boš pomagal najti smisel, ko bom tavala v temi, ko bom stala pred prepadom, boš ti stal ob meni?

Me boš rešil pred propadom, me vzel pod svoje boš okrilje?

Ko pogledala bom stran, bom videla tvoje oči, ko ne bom več skrivala resnice, da rešila bi laži?

Jasmina*

Hočem te imeti, te ljubiti!

Hočem biti s tabo.

Nikoli nočem živeti brez tvoje ljubezni.

Hočem biti s tabo za vedno, brez premorov.

Nič ni tako močno, kot te imeti, te ljubiti in nikoli več ne izgubiti.

Kristina Smrke 9. b

Za nekatere je ljubezen kot neka čudna bolezen.

A ko jo doživiš, ugotoviš, da zanjo živiš.

LJUBEZEN ALI BOLEZEN

HOČEM

Vendar pa ljubezen nikakor ni bolezen.

Nekaterim se zdijo te ljubezenske težave samo za navadne reve.

Uroš Črnič, 7. b

o domovini in rojstnem kraju …

DOMOVINSKA Kam gre ta svet, v napačno smer hiti, kot da je vojna spet, to ti da misliti.

Slovenija, o tebi glas se širi tja do prostranega neba, kjer moč je zdaj zavladala.

Ne naprej, ne nazaj, najprej moramo obraniti ta kraj, da se vse ne izpridi, če hočeš to, odidi.

Kmalu spet bomo veliki, kot zmaj bomo ognjeviti, ko se naša duša prebudi, iz nje se ljubezen do tebe porodi.

Aljaž Pungerčar, 9.

DOMAČI KRAJ Ah, ta domači kraj!

Majhen, a vedno s svojo lepoto obdan. Če se strinjaš, prijatelj, mi roko podaj in ne pozabi: ˝Vedno mu zvest ostani!˝

Se spomniš, ko smo še kot otroci iz vrtca tekali po poteh in se lovili?

Res da ti časi so minili, a še vedno srce se mi nasmeje, ko se spomnim lepih trenutkov, ki smo jih skupaj delili.

Zdaj smo v najstniških letih; še vedno mladi, nasmejani, včasih tudi objokani, a nekaj se je spremenilo, ko stopamo po poti, zdaj je vse tiho.

Se spomniš, ko smo imeli nešteto zbiralnih postaj?

Do njih smo hodili po dolgih poteh, mislili smo, da smo prehodili že cel svet, a na koncu smo spoznali, da to je le naš domači kraj.

Zato včasih me skoraj že premami, da bi v spomin na stare čase v roko pograbila grabljice, raztrgane copate, poveznila rumeno rutko nase in tekla dol na vrtčevsko igrišče obujat stare spomine.

In če kdaj bi se zgodilo, da odpotovala bi v tujino, s ponosom bi brez pomislekov dejala, da Mirna Peč je moj domači kraj in le njemu zvesta bom ostala.

Laura Pust 9. b

VRHPEČ

Tam nad pečino, kjer drugič Temenica pride na plan, stoji moja rodna vas.

Na hribu nad rodno vasjo mi vsako jutro zvonovi svete Ane zapojo.

In ko zvečer spusti se noč, mi zazvonijo za lahko noč.

ODHAJAM Obdajajo ga gozd in reber zelena, na poljih pa zorijo žita rumena.

Ko so dnevi prišli in srečni bili, sem pisati začel, sem naposled uspel!

Včasih sem bil v zmoti, na napačni poti, a našel sem pravo, le eno, ne krvavo.

Ljudje so prijazni in vedno veseli, otroci pa zgledni in niso poredni.

Minevajo tedni, včasih tudi bedni, minevajo leta v polno zadeta.

Si nov svet odpiram, spet pot si izbiram, ne da koga grajam, zdaj še jaz odhajam!

To je Vrhpeč, moj je rodni kraj, ki jaz mu pravim mali raj.

Anja Matoh, 8. a

Žan Kupljenik, 9. a

O LJUBIH LJUDEH ATA IN MAMA

Mi živimo z atom in mamo.

V hiši je toplo, lepo in prostrano.

Včasih gremo ven in hišo zapustimo, z atom in mamo se zunaj lovimo.

Ko pa je zima, zelo je mrzlo, z atom in mamo smo za krušno pečjo.

Kadar sneži, takrat pa smučamo vsi.

Ko pa poleti počitnice otroci imamo, se zunaj z atom in mamo

PRIJATELJICA

poletne igrice igramo.

Poleti pomagamo atu in mami pri grabljenju trave,

Taka najboljša prijateljica, enostavna, prijazna, skoraj vedno

da nasitimo še lačne krave.

nasmejana,

Pri atu in mami je vedno lepo,

jasno vedeti ti da,

tako tudi zmeraj ostalo bo.

kako rada te ima, ampak tako prijateljico jaz že imam.

Petra Saje, 7. A

Tina Smerke, 9. a

SVET Svet je okrogel in debel, včasih žalosten, včasih vesel.

Svet je lep, ko ljudje ne jokajo in ko še tla od veselja skačejo.

Včasih, ko se ti zdi, da je svet temačen ali da je tvoje življenje zaman, da na svetu malo je prijaznih ljudi, se spomni, da za to obstajajo prijatelji.

Andraž Zore, 7. a

PEK

Danes vsak pek peče kruh za dober tek.

Za vsak evro ali cent, za kruh dela že študent.

Peki pečejo noč in dan, ker kruh jemo cel dan. Če pa ga mami speče doma, ta kruh je še bolj od srca.

Kakor pravi stari rek, zrno na zrno pogača, za peka je to plača, za nas pa dobrota, idila, ker brez kruha je huda sila.

Sebastjan Saje, 5. b

FRANCE PREŠERN Prešern, pesnik, večji kot vsi, zaljubljen v Julijo bil je zelo, ljubezni mu ona vračala ni, z alkoholom tolažil se je zato.

Tit Jaklič, 3. a

o sebi …

ZAMIŠLJENO GLEDAM V DNEVE PRETEKLE Zamišljeno gledam v dneve pretekle, lahko bi ti dnevi kaj boljši bili, lahko bi na lice solzé se utekle, a v srcu se mojem tema že dani.

Ko mesece in leta pogledam, vidim srečo, od nje se mi je pelo, vidim žalost, spet smeh zagledam, živeti bi se dalo bolj veselo.

Kljub temu takšno je življenje, zato v njem sem vedno srečen, zato o njem imam svoje mnenje in moj nasmeh bo končno večen!

Moje sanje Rada bi odšla nekam na vrh sveta.

Rodila sem se, mama, hvala ti za vse.

Rada te imam, a ti tega povedati ne znam.

Svoje sanje imam, da odšla bi daleč stran, nekam v drugo državo ...

Vem, da bo to tisto pravo.

Sama v kotu sedim in razmišljam, kaj naj storim …

Žan Kupljenik, 9. A Svoje sanje živim in upam, da nikoli več se ne zbudim. o letnih časih …

LETNI ČASI Vsako leto znova štirje letni časi pridejo k nam zagotovo.

Prva k nam bo prišla pomlad, trobentice in zvončki bodo oznanili ta čas.

Kot drugo prišlo bo k nam poletje in z njim vse tisto lepo travniško cvetje.

Kot tretja prišla bo jesen, ki s sadjem in zelenjavo napolnila nam bo klet.

Kot zadnja k nam bo prišla zima, ki z belim snegom in mrazom nas bo obdarila.

In tako vsako leto znova prišli bodo v istem zaporedju prav zagotovo.

Aleš Matoh, 7. b

Katja Brajer, 8.

POMLAD Je prišla k nam pomlad, vsa sveţa in zelena, njo pač moraš imeti rad, saj je lepega imena.

Zdaj ljubezen se prebuja, srce v pričakovanju ţivi in lepe spomine obuja.

Marko Smrekar, 7. a

VSAKO LETO ZNOVA

PRAZNIKI

Pomlad je lep letni čas, zato gremo velikokrat v vas.

Na trati rastejo že rože lepe in tam ni več nobene snežne kepe.

Poleti v gorah so nevihte male, tam so tudi gromozanske skale.

Zelo je vroče, sončno vreme, zato imamo dobre kreme.

Jesen je barvni čas, otroci se zapodimo v pisano vas.

Listje barvno nabiramo in z njim radi ustvarjamo.

Pozimi listja in rož ni, zato se ne veselijo vsi.

Ampak tudi zima je lep čas, saj veselje s kepanjem pride v vas.

Je leto okoli, nič nas ne moti, da smo leto starejši, zrelejši in pametnejši.

So prazniki blizu, božič in novo leto, vse je prelepo, okraski pa lučke svetleče, da bilo bi kaj sreče.

O, sreča ti mila, si se vrnila, tako kot lani si nas nagradila.

Alja Kastelic 3. A PUSTNI ČAS

Spet prišel je pustni čas in prinesel veselje v vas.

Otroci se ga vesele, saj takrat se dobro jé.

Krofov vse obilo je in bonbonov se naje.

Zima iz vasi beţi, saj trop maškar jo podi.

Kurenti so spet glasni, čarovnica metlo vihti.

O, presneti ti naš pust, saj si masten ves 'krog ust.

Zima dolga mora spat, zdaj ţe čas je za pomlad!

Jure Barbo 7. a

Je mati vesela v peči ogenj zavela, suhljad nanosila, da peč bo razbelila.

Dim se čez streho vali, v naši hiši pa prijetno diši.

Se kruh peče trenutek naše sreče.

Kristjan Muhič, 7. b

o (ne)ljubih stvareh …

Ura Ura tiktaka, na steni visi, nanjo pogledam, ko se zdani.

Pogledam na uro, veliko je že, uh, pouk se prav kmalu začne.

Tina Kernc 3. a

Čarovnija Čarovnija je čarobna, je v zraku rojena, na nebu zbujena, za vse večne čase narejena.

Ema Zajc 3. a

Lepilo KNJIGA Poznam več knjig, kot so otroške, odrasle in še mnoge druge, ki so zelo krasne.

Lepilo tekoče je, lepljivo in mokro, kaj vse si zlepiš, ko kapne na krilo, kapljica zdrsne po koži in zlepi ti roko.

Ema Zajc 3. a

Iz knjige veliko izveš, kar je poučno in zabavno, predvsem pa je pomembno, da je za šolo pripravno.

Gore Ko knjigo napišeš sam, se ti še bolj pomembna zdi kot pa tiste druge, katerih avtor nisi ti.

Gore, polne morja skritega z neba, gore, polne zraka, gorska voda osreči vsaka.

Petra Saje, 7. a

Kaja Rajšel 3. a

ŠOLA

HIŠA UČENOSTI

Šola je kot mora le za tiste, ki ne rešujejo liste.

Ko šolski zvonec zazvoni, se vsi posedemo v klopi.

Učno snov nam učitelji delijo, a v naše glave nič ne zasadijo.

Vsak dan moramo v šolo priti in se novo snov naučiti.

Ko napoči spraševanje, se pokaţe naše znanje.

Učitelji petke nam delijo in nas tako vse razveselijo.

Če pa se ne učiš, slabo oceno dobiš.

Naša učiteljica z nami se tudi zabava, svoje izkušnje nam z veseljem vsak dan predstavlja.

Ko konča se še en petek, vsi odpravimo se na počitek.

Z veseljem vsi v šolo hodimo, se s pravimi prijatelji zabavamo.

Ko pa dobro oceno dobimo, se zelo veselimo in pohvalo od staršev dobimo.

Klara Zupančič, 8. a

Andrijana Muhič, 4. a

ODPADKI

2

3

1

Le kaj tam v našem grmovju leži?

Le kdo je pustil tam polno smeti?

Odlagaj smeti v zabojnike tri.

Spoštuj pravila, da bo narava mila, ker vso agresijo ti bo sama vrnila.

Odpadki smo razni: smo gladki, smo dolgi, smo kratki, veliki in majhni se najdemo tudi v gmajni.

Nihče nas ne mara, ker stara smo šara.

Ležimo na cestah, na pločnikih, v mestih.

Pa pride smetar, odpadkov naš kralj, zloži nas v smetnjak, da nas odpelje tovornjak.

Petra, 5. b

Je to naš kuža?

Ali naš muc?

Ali smo to mi, ki puščamo smeti?

Hitro poberimo vse naše odpadke, vse naše smeti in našo navlako!

Vse to v prave koše denimo in naravi nasmeh vrnimo!

Kako je lepo, ko svež je naš zrak, zato naj poskrbi od nas vsak.

Ker voda je vir vseh naših vrednot, zato smeti ne odlagaj povsod. Če bomo odpadke skrbno pospravljali, bomo še dolgo čisto naravo ohranjevali. Če si privoščiš piknik v naravi, vedno odpadke za seboj pospravi.

Ker le tako bomo zdravo živeli, v naravo hodili, se vsi veselili.

Zdravo hrano pridelovali, ker odpadkov ne bomo nemarno metali.

Sebastjan Saje, 5. b

Zala, 5. b

o ţivalih …

tam kruh je in sirni namaz.

Ampak pazite se pasti, v kotu maček tam leţi, mu po medvedu je ime, ker kakor medved zloben je.

Njegova ušesa slišijo vse in hiter kakor kakšen gepard je, kremplje ima ostre kakor noţe, kogar dobi, ga da iz koţe. Ţan Pirnar, 9. b

Brez besed bi bil naš svet … .

V mojem morju ni rib in pošasti. Če je preveč čejev, se če spremeni v učiteljev čevelj, ki te pohodi.

Hana Kastelic, 7. b

Tam veliko je mesa in klobas,

HAIKU Moja soba, knjiga in glasba – svoboda.

na podstrešje se poskrijte.

in v novih pesniških oblikah …

Ravnilo se zlomi.

Kot ustavljeni trenutek nato omahne na tla.

Podgane pojdite in hitite,

Denar – sveta vladar.

Papir velike vrednosti?

Saj ni zlat.

MAČEK MEDO

V SVETU DOMIŠLJIJE ŠPAGET Nekoč je živel dolg in suh špaget. Bil je zelo žalosten, saj ni imel prijateljev, s katerimi bi se igral. Špaget je sameval, dokler ni po njem hlastnila gromozanska roka in ga vrgla v lonec vrele vode. Hotel je pobegniti, a mu ni uspelo. Ko je roka pustila kuhalnico v loncu, se je po njej hitro ovil in pobegnil v svobodo.

V neznanem svetu špaget ni vedel, kam naj gre.

Po dolgih urah iskanja je končno zagledal jabolko in rekel: ˝Kaj si ti? Ali bi bil moj prijatelj?˝ Jabolko je odgovorilo: ˝Jaz sem jabolko,

sočno in rdeče, ne pa tak kot ti, suh in bled. Imam dovolj prijateljev!˝ Špaget je žalostno odšel.

Prispel je do velikega starega čevlja in ga vprašal: ˝Kdo si ti?

Ali bi bil moj prijatelj?˝ ˝Jaz sem čevelj, star, dolga leta sem bil zvest prijatelj, zdaj pa sem sam. Pusti me pri miru!˝ In špaget je žalostno odšel.

Približevala se je noč in špaget ni vedel, kam naj gre.

Prišel je do gobe in ji rekel: ˝Kdo si ti? Ali bi mi posodila svoj klobuk? Bi bila moja prijateljica?˝ Goba je odgovorila: ˝Jaz sem goba, taka užitna z velikim

klobukom. K meni lahko prideš na počitek, prostora imam dovolj. Kdo si pa ti?˝ ˝Jaz sem le osamljen, utrujen, suh špaget, ki ga nihče ne mara.˝ Bil je žalosten, goba pa je rekla: ˝Tudi jaz se sama tukaj.˝ Postala je žalostna, špaget pa se je stisnil k njej. Špaget je prenočil pri gobi in postala sta dobra prijatelja.

Bila sta nerazdružljiva. Uživala sta vsak trenutek, ki sta ga preživela skupaj.

Nekega poletnega dne, ko sem pregledovala pošto, sem zagledala čudno ovojnico, zapečateno z rdečim pečatom.

Zdelo se mi je zelo čudno, saj danes tega nihče ne počne.

Nato sem zagledala svoje ime. Pošta zame! To se ne zgodi velikokrat. Ovojnico sem odprla in v njej zagledala pergament.

Razgrnila sem ga in prebrala. Nisem mogla verjeti svojim očem. Pismo je bilo z Bradavičarke! Vabili so me v čarovniško šolo. Podpisan je bil ravnatelj Albus Dumledore, ki sem ga poznala le iz knjig. Uščipnila sem se v roko in pomeţiknila. Saj ne more biti res! Pismo sem pokazala očetu. Zelo presenečen je bil. Mislil je, da je kakšna šala. Mami pa je rekla: »Nekje sem spoznala neko gospo, ki je trdila, da je njen otrok na Bradavičarki. Mislila sem, da se ji je zmešalo. Ker pa si tudi ti dobila pismo, ţe mora biti res.«

Malo pred koncem poletja smo se odpravili v London, kjer smo s pomočjo navodil v pismu našli Prečno ulico. Osupnila sem, ko sem zagledala čarovnice in čarovnike s pokončnimi klobuki. Najprej smo šli v trgovino z imenom Olchenbat. V njej so prodajali palice. Prodajalec mi je v roke porinil prvo in rekel, naj malce zamahnem.

Vedela sem, kaj se bo zgodilo. Zagotovo bom kaj

Sara Rudolf, 8. A

PISMO Z BRADAVIČARKE

raztresla ali zlomila. Zamahnila sem in prevrnila se je posodica s svinčniki na prodajalčevi mizi. Zamrmral je in vzel svojo palico. Z enim sunkom je vse pospravil na svoje mesto. Druga palica je bila boljša, takoj sem začutila, da je prava. Zamahnila sem in iz palice so se pognale iskre različnih barv. »Tale pa bo prava,« je rekel prodajalec. Povedal je ceno: »Natanko štiri gulde, prosim.« Starša sta čudno pogledala. »To je čarovniški denar,« sem rekla. Mami je prosila prodajalca, če nam lahko prihrani palico, in ga vprašala, kam naj gre zamenjat denar.

Prodajalec je z roko pokazal proti majhni stavbi s črno streho. »Tamle bo najhitreje,« je rekel. Zahvalili smo se mu in odšli v menjalnico. Tam sta starša zamenjala kar dosti denarja.

Ugotovili smo, da je en guld okoli pet evrov. Nato smo šli nazaj k Olchenbatu in kupili palico. Potem je oči pogledal na seznam: »Potrebuješ še plašče, kotel in ţival. Kako čudno!« Odpravili smo se v trgovino Madam Malkin, kjer sem v nekaj minutah dobila zimski in poletni plašč ter klobuk. Odpravili smo se še v Lepopis in pivnik, kjer smo kupili knjige, nato pa še v trgovinico s kotli. »Še ţival,« sem navdušeno rekla. Stekla sem do trgovine, kjer so bile v izloţbi miške. Vstopili smo. Hodila sem od ene kletke do druge in izbirala med ţivalmi. Na koncu sem se odločila za srčkano miško. Dala sem ji ime Lili. Potem smo se odpravili v naše novo domovanje.

Bil je zadnji dan pred začetkom pouka. Zbudila sem se ţe zelo zgodaj. Iz škatle je gledala Lili. Nasmehnila sem se ji in jo dala na posteljo. Tekala je okoli in zelo sva se zabavali. Čez nekaj časa pa je v sobo prišel moj oči. Rekel je: »Oh, saj si ţe pokonci! Jutri greš na Bradavičarko!« Juhu! Odpravila sem se na zajtrk. Pila sem čaj. Od jutri naprej ga dolgo ne bom več, saj na Bradavičarki pijejo bučni sok. Po zajtrku sem še enkrat pregledala v kovček. Vse je bilo noter. Nato smo se odpravili v mesto.

Ko smo prispeli v naš hotel, sem bila zelo vznemirjena, spraševala sem se, kako bo na Bradavičarki, v katerega od domov bom šla. Najraje bi šla v Gryfondom, tudi Drznvraan in Pihpuff bi bila v redu. Nikakor nočem v Spolzgad, v katerem je bil tudi zlobni čarovnik Mrlakenstein, ki ga je Harry Potter uničil.

Naslednje jutro smo se odpravili na ţelezniško postajo, na kateri stoji peron devet in tri četrtine. Vedela sem, da moram skozi zid. Preden sem stekla, sem rekla staršema, naj prideta za mano. Zaprla sem oči, trdno zgrabila kovček in uspelo mi je!

Stekla sem skozi zid. Kmalu sta prišla še moja starša.

Zagledali smo vlak. Rekla sem, da se moram odpraviti.

Poslovili smo se in šla sem v vlak. Iskala sem prazen kupe, vendar nisem imela sreče. Odločila sem se, da se usedem

zraven dekleta, ki je bilo videti prav tako ţivčno kot jaz. Usedla sem se in se ji predstavila. Tudi ona je bila v prvem letniku. Nato sta vstopili še dve dekleti, potem pa se je vlak premaknil. Pomahala sem staršema in se s pogledom poslavljala od njiju. Na koncu sta bila le dve piki na peronu. Potem smo se z dekleti pogovarjale. Voţnja je hitro minila in kmalu sem zagledala Bradavičarko.

Bila ja zelo velika.

Pribliţevali smo se in končno prišli. Ko smo izstopili iz vlaka, sem najprej zagledala velikega človeka s košato brado.

Hagrid, oskrbnik Bradavičarke! Kričal je: »Prvi letniki sem!« Odpravila sem se proti njemu in skupini, ki se je zbrala okoli njega. Ko se nam je pridruţilo še nekaj učencev, nas je Hagrid preštel.

Bilo nas je triinštirideset. Nato je Hagrid rekel, naj gremo za njim.

Peljal nas je do jezera, v katerem so nas čakali čolni.

Oskrbnik nam je pomagal zlesti v čolne in se še sam usedel v enega, ki se je nevarno zamajal. Nato so se čolni začeli premikati. Po jezeru smo se peljali pol ure. Ko smo prispeli, je Hagrid čolne povlekel na kopno. Skobacali smo se ven in sledili veliki postavi.

Prišli smo do Bradavičarke. Bila je še

večja, kot sem si jo predstavljala. Hagrid nas je peljal po mnogih stopnicah, hodnikih in do velikih vrat. Tam nas je čakala neka gospa z visoko figo. Predstavila se nam je kot profesorica McHuddura. Peljala nas je v veliko dvorano, kjer so vsi učenci gledali v nas. Pogledala sem strop, res je bil tak kot zunaj nebo. Nato je spregovoril ravnatelj. Izrazil nam je dobrodošlico in povedal, da učenci prvih letnikov ne smemo hoditi v Prepovedani gozd. Tega tudi nisem nameravala storiti, saj res nisem ţelela umreti v grozljivih bolečinah. Nato je profesorica McHudurra prinesla klobuk Izbiruh. Ta izbira, v kateri dom bodo šli učenci. Kmalu je profesorica poklicala moje ime in usedla sem se na stol, profesorica pa mi je na glavo posadila klobuk. Nekaj sekund je razmišljal, nato pa zadovoljno rekel: »Gryfondom!« Zelo sem bila vesela in stekla sem k mizi, kjer so mi bučno ploskali. Nasmejana sem gledala še druge učence, ki so napeto čakali na klobukovo odločitev. Vsa dekleta, ki sem jih spoznala na vlaku, so bila v Gryfondomu. Ko je k eni izmed miz stekel še zadnji učenec, je ravnatelj tlesknil s prsti in pred mano se je pojavilo ogromno hrane, vendar nisem nič jedla, saj sem ţelela videti stolp našega doma.

Ko so vsi pojedli, so predstavniki študentov zbrali učence okoli sebe. Predstavnik našega doma nas je peljal po stopnicah, navzgor in navzgor, ustavljali smo se, da so se stopnice premaknile na pravo mesto, in drug drugega opozarjali na pasti, ki so se skrivale v njih. Neka stopnica je bila prekrita s snovjo, na kateri je nekomu spodrsnilo, zato so ga morali peljati v šolsko ambulanto. Pa je šele njegov prvi dan!

Med hojo smo tudi opazovali slike, na katerih so se ljudje premikali. Kmalu smo prišli do hodnika, kjer je visel portret Debele gospe. Predstavnik študentov je povedal geslo »roţnata obleka« in portret se je odmaknil. Splezali smo skozi luknjo in se znašli v skupni sobi. Bila je velika in opremljena z ogromno naslanjači, kavči, v njej pa je bil tudi kamin. »Dekleta tja, fantje tja,« je predstavnik študentov pokazal na dve stopnišči. Dekleta smo se odpravila po našem stopnišču. Prišle smo do več vrat. Na njih so bili obešeni lističi z našimi imeni.

Poiskala sem sobo z mojim imenom na listku in vstopila.

V njej so bile postelje z baldahinom, omare, pisalne mize, nočne omarice ter še ena vrata za v kopalnico. V sobi nas je bilo sedem.

Nekaj deklet je bilo ţe na svojih posteljah, kjer so leţali njihovi kovčki. Tudi na moji postelji je bil kovček. Odprla sem ga in začela pospravljati stvari na svoje mesto. Vključila sem se v pogovor deklet in ţe smo razpravljale, kakšen bo naš urnik, kateri od učiteljev, ki smo jih videle, bo učil kateri predmet.

Kmalu smo slišale klic predstavnika študentov, da moramo čez eno uro spat, zato sem se hitro umila in se ulegla v mehko posteljo.

Bil je čudovit dan. Le kaj se bo zgodilo jutri, koliko presenečenj me še čaka?

Kmalu se bom naučila leteti in spreminjati obliko in…

Utonila sem v spanec in sanjala o naslednjem dnevu. Kako čudovito je biti na Bradavičarki!

Hana Kastelic, 7. b

DOLGČAS Bilo je zimsko popoldne. Zunaj je padal sneg. Matej je sedel pred računalnikom in igral igrice. Vsega je imel že dovolj. Snega, mraza, a tudi računalnik ga ni več tako zelo privlačil kot po navadi. Mislil si je, da bi bil že čas, da se zima konča, vendar je bila šele prva polovica decembra.

Ko je tako premišljeval ter se dolgočasil, sploh ni opazil, da je v sobo vstopil oči in ga opazoval. Nato ga je vprašal, kaj sploh počne, Matej mu je ves nejevoljen odgovoril, da nič. Tedaj mu je oči ponudil rešitev za njegov dolgčas. Rekel mu je, da je razstavil star plug, ki je potreben popolne obnove. Dejal mu je še, da ko bo plug spet sestavljen, ga bo prodal. Če mu bo pri tem pomagal, mu bo po prodaji dal nagrado. To je 20 €. Matej je takoj sprejel ponudbo, saj mu oči še nikoli ni ponudil česa podobnega.

Naslednje dni je bil Matej vse popoldneve v delavnici, kjer sta z očijem obnavljala plug. Najprej sta ga zbrusila, nato prepleskala in nazadnje sestavila. Čeprav je bilo naporno, je Matej pri tem zelo užival.

Ko je bil plug spet sestavljen, sta z očetom dala oglas za prodajo ter čakala kupce. Bilo jih je kar nekaj, vendar se ni nihče odločil za nakup. Ko sta že mislila, da plug ni dovolj dober za prodajo, pa je prišel starejši gospod, ki mu je bil plug zelo všeč, zato ga kupil. Oči je Mateju takoj dal obljubljeno nagrado.

Matej je ugotovil, da tudi če ne bi prodala pluga, bi bil vseeno zadovoljen, saj so bili zimski popoldanski dnevi v delavnici zelo poučni in zanimivi.

Aljaž Kolenc, 7. a

HRČKI Hrčki so zelo majhne in ljubke živalce. Ko jih dobiš, si vesel, saj se z njimi igraš in jih opazuješ. Zelo hitro se navežeš nanje. Če pa poginejo, si žalosten.

Jaz sem že imela že hrčke in vem, kako se ob tem počutimo. Tako kot ljudje se tudi hrčki radi prepirajo, hkrati pa so tudi zelo zabavni.

Velikokrat me nasmejejo. Čeprav so majhni, so tudi zelo pametni in premišljeni. Zelo radi tudi telovadijo, kajti vedno se spuščajo po toboganih v kletkah. Ne gredo pa samo navzdol po toboganu, ampak tudi navzgor.

Zdaj pa imam spet dva hrčka. Ime jima je Bobi in Kiki. Zelo sta prikupna in tudi podobna sta si. Zanju skrbim in ju opazujem, se jima smejim in ju ljubkujem.

Urška Smrke, 7. b

NAGRADA Neko še ne prav toplo pomladno soboto sta starša odšla od doma. Z bratom Lanom sva ostala sama doma.

Dopoldne sem preživela pred televizorjem. Vsake toliko časa sem odšla do hladilnika in že skoraj celega izpraznila. Sam dolgčas! Premišljevala sem, če bi se morda učila. Ne,ne, to pa prav gotovo ne! Nikogar ni doma, jaz pa bi se učila! Aha, tu je še računalnik!

Lahko bi ... Seveda bi lahko, če bi vedela geslo in ga vključila. Hvala mami in oči, odlično geslo sta si izmislila! Po mnogih poskusih sem ugotovila, da gesla ne bom uganila. Kaj sedaj? Lan se je dolgočasil s kockami, psička je spala, meni pa je dolgčas.

Prešinila me je nora ideja. Kar »izstrelila« sem:« Ej, Lan! Ali bova danes pospravila stanovanje?« Brat me je začudeno pogledal in rekel:« A si ti nora? To dela mami.« Saj tudi sama vem, da to dela mami, ampak morda bi bila pa vesela, da kaj narediva namesto nje.

Hitro sem bratu zrecitirala svoj načrt. Zamislila sem si, da najprej na list napiševa vse stvari, ki jih morava postoriti. Na moje veliko začudenje se je strinjal.

Očitno mu je bilo zelo dolgčas. Morda pa zato, ker je mlajši in mi ni upal ugovarjati. Nikoli ne bom vedela.

Delo sva si razdelila. Najprej sva pospravila vsak svoj del sobe. No, to je šlo kar hitro. Potem sem se spopadla z velikim sesalcem. Bil je težak, okoren in strašno neroden. Ko pa sem ga spremenila v mikrofon in celo soplesalca, je šlo. Lan je prav natančno brisal prah in zraven pel. Prav nič se nisva kregala. Umazala sva nesramno veliko posode, pomivalnega stroja pa nisem znala vključiti. Tako je Lan postal pomivalec posode, jaz pa tal. Še celo detergent sem uporabila.

Stanovanjskih površin ni hotelo biti konec. Še nikoli nisem razmišljala, da imamo tako veliko stanovanje.

Bolel me je križ in vroče mi je bilo. Vedno se mi je zdelo, da pospravljanje ni težko. Sedaj sem mnenje spremenila. Čakale so me še stopnice, smeti, posode za psičko ... Po treh urah intenzivnega dela sva končala. Obkljukala sem zadnje opravilo. Oh, kakšno olajšanje! Vse je bilo čisto in dišalo je. Bila sem utrujena in zadovoljna.

Ravno takrat sta domov prišla starša. Od presenečenja sta obstala. V maminih očeh sem videla solze sreče.

Sram meje bilo, da nisem kaj takega naredila že kdaj prej. Po drugi strani pa sem bila ponosna sama nase.

Oči je bil tako vesel, da nas je povabil v kino in na večerjo. To je bila zame najlepša nagrada, ki sem si jo resnično zaslužila.

Anja Obrekar, 7. B

PLESNI NASTOP Bil je četrtek, 7. 4. 2010. To je bil dan mojega plesnega nastopa v Novem mestu.

Starši so komaj čakali, da bi videli, kaj se v učnih urah plesa naučim. In res so to dočakali. Ko sta oče in mati prišla iz službe, smo se uredili in odpravili proti Novemu mestu.

Med vožnjo sem bila malce nemirna in neučakana, saj sem si želela, da bi nastop uspel brez kakršnih koli težav in da bi bili vsi zadovoljni. Ko smo prispeli, sem stopila iz avta in odšla v dvorano, kjer sem se skupaj s skupino plesalk razgibala in ponovila ples, ki smo ga pripravile. Ta čas so se starši odpravili na sprehod. Čas je mineval zelo počasni. Bila sem že zelo nestrpna. Gledala sem, kako starši prihajajo in sedajo na stole v dvorani. Med njimi so prišli tudi moji in bila sem jih zelo vesela.

Bližala se je ura nastopa in vladala je tišina. Glavni plesalec in vodja več skupin je obiskovalce vljudno pozdravil in napovedal prvo skupino, v kateri sta bila samo plesalec in plesalka. Bila sta izvrstna, saj sta zaplesala latinskoameriški ples. Sledila je naša skupino. Bila sem zelo vesela, a tudi malce živčna. Postavili smo se v postavitev in začeli s plesom. Med plesom sem se zelo dobro počutila in plesala

brez kakršne koli napake. Ta se mi je zgodila proti koncu plesa. Vezalka se mi je odvezala in med gibi sem stopila nanjo in pristala na tleh. Bilo me je zelo sram, vendar sem zbrala pogum in se vključila v skupino ter ples mirno dokončala. Po njem smo se lepo priklonili in slišati je bilo bučen aplavz. Oddahnili smo se in si ogledovali druge skupine, ki so mi bile zelo všeč, še posebej, ker obožujem ples. Ko smo občinstvu vse pokazali, kar smo se naučili, je vodja plesalcev zaželel lep preostanek dneva in se od nas poslovil. Odpravila sem se k staršem, od katerih sem pričakovala, da ne bosta preveč vesela, vendar sem se motila. Pohvalila sta me in mi rekla, da sem se kljub padcu trudila po svoji močeh. Skupaj smo se odpravili v gostišče, kjer sta me nagradila s pijačo. Nato pa smo se odpeljali domov.

Pripravila sem se za pouk in za spanje ter v mislih razmišljala, kaj vse se mi je zgodilo ta dan. Ugotovila sem, da nas kljub napakam ne sme biti strah in da moramo biti pogumni ne glede na to, kaj se nam zgodi. Bila sem srečna in zazibala sem se v lepe sanje.

Kaja Brezovar, 7. b

BREZ NJEGA NE GRE Vedno sem si želela imeti svoj mobitel. Vsi moji sošolci so ga že imeli, jaz pa staršev nikakor nisem mogla prepričati, da ga tudi jaz nujno potrebujem. Starša sta mi, na koncu sedmega razreda, po dolgem nagovarjanju končno le obljubila, da mi ga bosta kupila, čeprav sta menila, da ga ne potrebujem. Pogoj pa je bil odličen uspeh.

Za ocene sem se zmeraj trudila, toda ko pa sta mi za nagrado obljubila telefon, sem se še bolj z veseljem učila. Bila sem uspešna, a mojega obljubljenega telefona kar ni in ni bilo. Na začetku osmega razreda pa sem starše komaj prepričala, da smo odšli ponj. Tisti dan, ko smo odšli ponj, sem bila zelo neučakana, polna pričakovanj, saj ga v našem razredu samo še jaz nisem imela.

Ko smo prispeli v trgovino, sem videla polne police najrazličnejših mobitelov. Vsak je bil po svoje poseben, eden je imel dober fotoaparat, drugi je bil na dotik, tretji je imel dober zvočnik …

Nisem se mogla odločiti. Strmela

sem v vsakega posebej in premlevala, kateri bi bil zame najbolj primeren in tudi cenovno ugoden za moje starše.

Minilo je kar nekaj časa, zato sta starša na lepem rekla, da če se hitro ne odločim, bomo domov odšli prazen rok. Na to sem hitro reagirala, in čeprav sem se še zmeraj odločala, sem vzela enega s police. Bila sem najbolj srečen človek na zemlji, saj sem imela čisto svoj mobitel. Uresničile so se moje dolge sanje o telefonu. Že takoj naslednji dan sem se pobahala pred sošolci. Vsi so bili navdušeni, ker sem imela tako dober mobitel. Bila sem zelo zadovoljna z njim redno sem ga uporabljala.

Tako sem imela telefon komaj dva meseca, ko se mi je zgodila nesreča. Na mobitelu sem poslušala glasbo in ob njej plesala. Krilila sem z rokami in nenadoma mi je mobitel zdrsnil iz rok in pristal v akvariju. Ustrašila sem se pljuska in postala panična. Hitro sem ga vzela iz akvarija in ga zbrisala. Telefon se

je pokvaril. Ni in ni hotel delati, zato sem ga naslednji dan nesla popravit.

Medtem ko so popravljali moj mobitel, sem dobila nadomestnega. Ni se mogel kosati z mojim, a za silo je bil dober. Čez tri tedne pa sem dobila sporočilo, da mobitela ne morejo popraviti, ker je prišel v stik z vodo. Lepa reč, sem si mislila. Bila sem žalostna.

Nadomestni telefon sem morala vrniti. Tako sem ostala brez mobitela, bila sem živčna in zmedena. A kaj kmalu sem si kupila novega, malo slabšega od prejšnjega, a zame je bil dober. Še isti dan, ko sem ga dobila, sem ugotovila, da dve tipki ne delujeta, zato sem ga spet morala oddati v popravilo. Čakala sem dva tedna in ga dobila nazaj. Zelo sem bila vesela, da so ga popravili. Zdaj zelo pazim, da se mi spet ne pripeti kaj podobnega.

Anja Matoh, 8. a

Muhasto vreme Vreme je iz dneva v dan drugačno.

Enkrat je sonce, drugič dež.

Veliko dežja je bilo tudi septembra. Res se mi je zdelo čudno, zakaj dež nenehno pada in sploh ne preneha. Tudi jaz sem ga bila sita, kaj šele tisti, ki jim zaradi naraščanja rek voda poplavila stanovanja in hiše. O tem sem brala na medmrežju in gledala po televiziji. Videla sem, da so se vozili s čolni. Ko pa sem na slikah videla, kako so imeli uničena stanovanja, so se mi zasmili. Razmišljala sem, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo nam. Mislim, da smo lahko pravi srečneži.

Po končanih poplavah pa smo komaj čakali na mrzle dneve in prvi sneg, ki nas je razveselil decembra. Vsi smo ga bili veseli. Skoraj vse snežene dneve smo se kepali, nekateri smo delali snežene može ali pa se zabavali kako drugače. Ker smo se kepali tudi pred šolo, so bile naše torbe

mokre, zelo nas je zeblo. Tako smo uživali do januarja, februarja pa se je vreme že izboljšalo.

Bilo je topleje, med zimskimi počitnicami pa smo lahko že hodili ven na sprehode ali pa na igrišče brcat žogo.

Meni osebno je bil najbolj všeč marec, saj je bilo kar prijetno toplo. Proti koncu meseca pa je postajalo čedalje bolj vroče. Prijetno je bilo, če je kdaj zapihal rahel vetrič.

April pa je malo muhast. Na začetku je bil vroč, zdaj pa je zjutraj mrzlo, dopoldne toplo, popoldne pa spet mrzlo. Včasih pa pada dež ali pa močno piha.

Upam pa, da bo tudi v prihodnje tako, seveda brez poplav. Naj bo toplo, a kdaj pa kdaj pa mora tudi deževati, saj brez dežja ni mavrice. Seveda pa si tudi zime brez snega ne predstavljam. Čeprav mi je sneg všeč, si želim, da pozimi ne bi bilo tako mrzlo.

Ema Muhič, 7. b

Dragi moji!

Kar vidim vas, kako z miško drvite po Prvih korakih, da bi se prebili do mene. Zanima vas, ali sem vas omenil, kaj vse se dogaja v šoli in kdo je tisti, ki letos zasluţi mojo kritiko. Slišal sem, da vas zelo zanima, kdo sem. Pravite, da sem vaša učiteljica. Hudo se motite, ljubčki moji, nisem ţenska, ampak fant. Najprej se bom opisal, da boste uporabili vse svoje detektivsko znanje in vklopili vso svojo domišljijo ter me našli, če boste ţeleli obračunati z menoj.

Sem srednje visok mulc, tako mi pravi oče Tone, zato poimenovanja ne bom spreminjal. Za barvo las ne morem povedati, ker jo spreminjam z vsakim pranjem svoje grive. Res to delam bolj poredko, a kaj morem, šamponi in barve so dragi. Raje si nanje nanesem kilo ţeleja, da se dvigajo v višino in ne smrdijo preveč, ker tako redko vidijo vodo. Nisem ne debel ne suh. Imam atletsko postavo, saj doma redno dvigujem uteţi in delam vaje za mišice. Tiste, ki jih priporoča naš učitelj telovadbe. Tako postajam pravi Martin Krpan, ki je z levo roko dvignil kobilico in jo postavil v sneg. Jaz z levo dvigujem energijske napitke, včasih premaknem kakšen stol, papirčka na tleh pa sploh ne morem pobrati, saj me potem boli kriţ. In še nekaj je: tudi ne vidim ga, saj ves čas oprezam, kaj se dogaja okrog mene. Ko sem bil mlad in neumen, kot bi rekla naša Slovka, sem se rad pretepal. Nihče ni ušel mojim pestem in bali so se me tudi starejši od mene. Potem pa je prišel črni četrtek. Na govorilne ure je šel oče in jih slišal od moje razredničarke. Rekla mu je, da pretepam sošolce in tretješolce, da ne pišem domačih nalog, da se ne učim, da govorim grde besede …

Joj, kako me je potem doma tepel očetov jezik. A jaz ne bi bil jaz, če ne bi povedal očetu, da me ima učiteljica na piki, da me stalno ţali, da vidi samo mene, ne pa Francija, ki se redno vsak dan pretepa in grdo govori, ima noge na mizi, sploh nima zvezkov in tudi domačih nalog ne piše. Oče je potem vso svojo jezo vrgel na učitelje in mi povedal, da so imeli ţe njega na piki, da tega ne bo več prenašal, da bo poklical inšpekcijo, skratka, vsemu temu bo naredil konec. Zelo sem se mu zasmilil, zato mi je dal 10 evrov in mi dovolil, da grem na Facebook in se potoţim prijateljem. Takrat sem sam sklenil, da se pretepal ne bom več, bom pa tepel z besedami. Res je, da za to uporabim več energije, a se izplača. Besede tudi skrbno izbiram.

Ne uporabljam tistih, ki jih Srbi uporabljajo za poimenovanje spolnosti, ampak samo slovenske. Deţniku rečem deţnik, ne pa p…, torba je torba, ne pa k…, če me kdo zafrkava, mu ne rečem, da me j… Prav zaradi tega je moj oče, slavni pesnik, name postal ponosen. Če vas zanima še več, vzemite v roke Vrtiljak in preberite pesem, v kateri me hvali.

Zdaj pa je ţe čas, da spregovorim tudi o vas, saj sem pred svojim pragom ţe pometel. Naj začnem kar pri sedmarju, ki ima zelo veliko denarja. Prav vsak dan v trgovini zapravi natančno 10 evrov. Kupuje energijske pijače, razne bonbone, lizike … Z vsem tem si kupuje prijatelje, prijazne poglede deklet in pomoč pri domačih nalogah. Verjetno se teh sladkarij in pijač naje tudi sam, saj je vsak dan bolj okrogel. Razmišljal sem, koliko denarja je to. To je skoraj pol normalne plače, saj na mesec zapravi najmanj 250 evrov. Za ta denar bi si lahko privoščil marsikaj, če drugega ne, vsaj kakšen zvezek, ki jih redno izgublja. Posebno, če dobi podpis. Takrat zvezek izgine, nikjer ga ni, kot bi se vdrl v zemljo. Tudi besedni zaklad ima izredno bogat. V vsaki povedi, ki jo spravi skupaj, uporabi najmanj tri kletvice. Zna tudi zmerjati. Ker je junak, da je malokdo tak, zmerja celo učitelje in jim ţeli biti enakovreden, nadleguje jih na Facebooku in zahteva od njih, da ga sprejmejo za prijatelja, celo grozi jim. Ja, ja, bo ţe drţalo, da za bonton še slišal ni, kaj da bi ga poznal in se za svoja »junaška« dejanja znal sam opravičiti in nositi posledice le-teh. Moram reči, da se mi neskončno smili, ker je tako majhen, a hoče biti velik moţ, saj s pitjem in obnašanjem posnema odrasle vzornike.

Sicer pa je prišla pomlad tudi v našo šolo. Opazil sem, da so klopi v fiziki čisto posrčkane. Nekaj šifer sem si izpisal. Tam so ♥S + M♥, ♥ J + K ♥, ♥ J + N♥, ♥J + D♥. Res me zanima, kdo vse se skriva za temi srčki.

Med njimi pa sta dva, ki trenutno veljata za par naše šole. Osmošolec se je ogrel za sedmošolko in skupaj iščeta skrite kotičke v šoli ali ob njej in si izmenjavata neţnosti. Največkrat se skrivata spodaj ob mišji luknji, kot pravimo najmanjši učilnici v naši šoli. Redko sta sama, saj ju ves čas spremljajo budne oči Nemrak.

Verjetno je z njima le zato, ker zelo rada govori in tako niso v popolni tišini. Usmili se ju enkrat in jima puste kakšen trenutek samote, da si bosta tudi onadva kaj povedala. Ni lepo, da ves čas svetiš zraven.

Največji šarmer pa vsekakor Rimad. Dekleta ga obletavajo kot čebele, tudi sam je prijazen z njimi. Zgodilo pa se je nekaj, zaradi česar bo marsikatero dekle izpustilo kakšno solzico. Iz zanesljivih virov sem izvedel, da je svoje srce oddal neki Novomeščanki. Jaz sicer v to ne verjamem popolnoma, saj mnogi trdijo, da imajo svoje simpatije v Novem mestu, Trebnjem, eden celo v Velenju, a se kasneje izkaţe, da ni res tako, da so to rekli le zato, da imajo mir pred zasledovalci ali zasledovalkami ali pa ţelijo širni javnosti sporočiti, da niso tako nezanimivi, saj se zanje zanimajo dekleta oz. fantje od drugod.

Zadnjič sem se z miško sprehajal po Facebooku in ugotovil prav zanimivo stvar. Imamo tudi šarmerko. To je Artep, sedmošolka, ki v uri in pol zamenja kar dva fanta. Najprej ima Ateţna, čez deset minut se premisli in vesoljnemu bralstvu sporoči, da je zdaj njen Ahim. In potem sem jo začel opazovati in iskati kotičke, kjer naj bi se skrivala s svojim dragim. Prav nikjer je nisem ujel, le pred sedmim razredom je večkrat stala, a to le zaradi svoje prijateljice.

In ko sem ţe pri sedmošolkah, jih moram pohvaliti. Ker so tako vnete nakupovalke kozmetike, kozmetična industrija prav gotovo ne bo propadla. No, pa poglejmo, kakšne so. Lase si redno barvajo in likajo. Kmalu bodo imele namesto mehkih svilnatih las le še nekaj, kar bo bolj spominjalo na slamo kot pa na lase. Potem so tu oči. Ena si jih najprej obrobi s črnim svinčnikom, nato potemni veke, potem pa na trepalnice nanese še veliko maskare. Kadar jo pogledam, se kar ustrašim, saj vedno mislim, da jo je nekdo pretepel, ker je tako črna okrog oči. Potem pa na obraz nanese še debelo plast pudra. Zanima me, če si vso to nesnago zvečer sploh očisti z obraza. In to še ni vse. Prav vse uporabljajo deodorante, nekatere tudi slabše vrste parfumov. Še najbolj močno se nadišavijo po športni vzgoji. Tako se okrog njih namesto prijetnega vonja širi neznosen smrad. Namesto vode in mila uporabljajo stvari, ki sodijo le na čisto koţo. Ja, dekleta, voda ni samo za ţejo, ampak tudi za nego telesa in pranje prepotenih majčk. Parfum pa vedno damo le na čisto koţo in še to samo po kapljicah. V tem je skrivnost prijetnih dišav. Sicer pa sem slišal, da se tudi fantje bojite vode. To velja predvsem za tiste, ki ne hodijo v deveti razred. Podobni ste mojemu bratu Juriju Muriju, ki je šele v Afriki spoznal, kako lepo je biti čist. Veste fantje, ţe stari Rimljani so iznašli kad, v novejšem času pa imamo tuš, ki ga praviloma uporabljamo vsaj vsak večer pred spanjem, če ţe ne vsakič, ko smo prepoteni. Tudi nogavice in spodnje perilo moramo preobleči vsak dan, sicer bomo neznosno smrdeli. Sami svojega vonja ne zaznate, zaznajo pa ga ljudje okrog vas. Zavedajte se tega. Noben parfum ne bo popravil vonjav.

Prav poseben vraţiček pa je Jerdna. Povsod ga je polno in prav vse si upa. Največkrat ga vidite med predurami in šesto uro, ko redno šprica pouk. Le zakaj? Ja, zato, ker mora v trgovino, da zapravi denar tistega sedmošolca, o katerem sem ţe govoril. Ob tem si vzame plačilo oziroma davek, in sicer je en evro njegov. Tako na mesec brez posebnega dela in sebi v uţitek zasluţi najmanj 25 evrov. Z njimi kupuje najmočnejše energijske napitke, ki jih pije za ţejo. Ni ve pa, da ima vsaka stvar dva konca. Eden je tudi ta, da slabo vplivajo na rast in presnovo. Sprašujem se, ali ta moj fant sploh ţeli zrasti ali bo vedno tako majhen. Tudi na moţgane slabo vplivajo, saj jim ne dovolijo počitka, s tem pa slabijo moč sivih celic. Zdaj mi je šele jasno, zakaj si je tako zelo pokvaril svoj uspeh v šoli, zakaj se v redovalnici bleščijo predvsem enke in dvojke. Trojka je ţe uspeh. Tudi nekaj drugih devetošolcev se je poslabšalo. Prednjačita predvsem Ţalja in Cjen. Marsikaj znata ušpičiti, a nikoli ne priznata, da sta to storila. Ko ju kdo zaloti, se obnašata kot najbolj nedolţni ovčki in prav nič ne vesta, kdo je tisto naredil. Sicer pa imajo devetarji še eno zabavo.

Redno hodijo k Novljanu na trampolin. Da pa ne bi kaj zapravili, prej v trgovini kupijo pijačo, da v gostilni ne bi bili ţejni. Slišal sem, da jih je gostilničar začel poditi, saj zdaj škodo delajo tam, ne več na e-točki, kjer so redno izvajali uničevalne akcije. Ali res ne vedo, da to nekdo plača? Ne oni, ampak njihovi starši, saj so računalniki last občine, za katero denar prispevajo prav zaposleni starši. Kaj pa dekleta? Zdi se, da jih ni.

O, pa so in to še kako. Znane so predvsem po tem, da čebljajo in prav nihče jim ne pride do ţivega.

Zaljubljene baje niso, le Anitsirk se sumljivo smehlja in na svojem mobitelu preverja, če je dobila kakšno sporočilo svojega dragega. Saj bo prišlo, ne skrbi.

Kaj pa šestošolci? Letos so kar pridni, če pozabim na to, da ne prepoznajo koša za smeti, ampak vsako brisačo, ki so jo uporabili za brisanje rok, vrţejo poleg njega. Pokarati pa moram Aţajla, ki je znan po tem, da rad ţali sošolce z grobimi povedmi, kot je ta: » Pojdi stran, krava debela!« To je izrekel človek, ki ni suh kot trlica, dekletu, ki ima res lepo postavo. Malo samokritike bi pa res lahko imel in uporabil bi lahko drugačno poimenovanje. Čeprav so krave koristne ţivali, ni prav, da dekleta obkladaš s takimi imeni. Tudi Artep je posebne vrste človek. Zanjo je značilno, da je zelo skopuška, saj dobesedno gleda v usta. Vedno se boji, da bi kdo kaj pojedel z njene mize. Premišljujem, kakšen bi bil svet, če bi bili vsi takšni. Lačni bi umirali pred nami, mi pa bi gledali svoj kruh na mizi. Sprosti se in dovoli drugim, da pojedo tisto, kar je ostalo na tvoji mizi, če so lačni.

Ostali so mi samo še osmošolci. Ti so res nekaj posebnega. Med njimi se skrivajo znanstveniki, vremenoslovci, pesniki, športniki, slikarji, sanjači in računalniški geniji. Predvsem slednji so nekaj posebnega. Prirejajo podobo razreda in s slike razreda izbrišejo sošolce, ki jim niso všeč. To potem objavijo na medmreţju. Veste kaj, fantje. Tudi vi niste vzorčni primeri, a zavedajte se, da je prav vsak človek lep, da vsak nosi nekaj, kar drugi lahko občudujemo. Ustvarjajo strani in ob tem uporabljajo grde besede ali pa jih sploh ne znajo zapisati prav. Sanjarijo o tetovaţah in si rišejo razne pošasti ter grbe na roke in druge dele telesa. Ena pa ima ogromno prijateljev. Kar 850 je takih, ki jo neskončno lajkajo. Ni čudno, da so v redovalnici drugačne številke, če mora vsak dan klepati z njimi. Le kaj jim lahko pove? Med njimi je tudi fant, ki govori, kot bi bil navit. Pove ogromno stvari in z vsem je na tekočem. Prepričan sem, da bo nekoč politik, saj se na to »znanost« najbolj pozna. Več deklet pa neskončno sovraţi športno vzgojo.

Tako zelo, da celo tečejo v balerinkah. Ena je podrla šolski rekord v teku na 600 metrov, saj je to razdaljo premagala v petih minutah. Vaţno je sodelovati, ne zmagati, kajne?

Tako, natrosil sem vam jih nekaj. Upam, da moje besede niso bile zaman, da se boste malo spremenili in popravili kakšno svojo napako. Devetošolcem pa ţelim lepo pot v svet, ki zna biti tudi krut. Tam vas nihče ne bo zavijal v vato in pazil na vas. To boste spoznali ţe prve dneve v novi šoli. Upam, da vas ne bodo preveč hranili s koruzo in podobnimi dobrotami in da boste pogumno stopili na novo pot, na pot osamosvajanja. Naj bo mehka in gladka, brez hudih pretresov. vaš Pepe Nagaja

PRVI KORAKI, glasilo OŠ Mirna Peč Uredili so jih učenci 8. in 9. razreda.

Glavna urednica: Jasmina Ilar, 9. a Mentorica: Martina Kramar Likovna oprema: IP, likovno snovanje Mentorica: Aleša Sušnik Škedelj Računalniška obdelava: IP, multimedija Mentorica: Gordana Kmetič Maj, 2011