40 let Športnega potapljaškega in ribiškega društva PLK Koper

40 let Športnega

potapljaškega in ribiškega društva PLK Koper

40 let Športnega potapljaškega in ribiškega društva PLK Koper Zbornik ob 40. obletnici društva

Članke so prispevali člani PLK Koper Zlatko Fuks, Vasja Jakomin, Vinko Mojškerc, Domagoj Ribarić Cerovac, Matej Somrak, Boris Vuga. Fotografije Boris Vuga ter Arhiv PLK. Zbrala in ­uredila Danica Vuga. Oblikovanje in prelom DAV. Izdalo in založilo Društvo PLK Koper. Zanj predsednik društva Domagoj Ribarić Cerovac Natisnjeno 500 izvodov V Kopru, maja 2014

Naslov društva: Športno potapljaško in ribiško društvo PLK Koper, Ljubljanska cesta 6, p. p. 1229, 6000 Koper, Slovenija Klubski prostori: Vojkovo nabrežje 38, Koper www.klub-plk-koper.si; info@klub-plk-koper.si

40 let

Športnega potapljaškega in ribiškega društva PLK Koper

Koper, maj 2014

Petra, Erika, Danica, Irena, Viviana in Helena na Dnevu potapljaÄ?ev Slovenije v Fiesi

Kazalo

Domagoj Ribarić Cerovac Ob visoki obletnici našega društva ................................ 7 Dr. Mitja Slavinec Ponosni na doseženo lahko

Tea Štoka Zlatko Fuks Vinko Mojškerc Matej Somrak Vasja Jakomin Danica Vuga

optimistično zrete v prihodnost ...................................... 8 40 let PLK Vsi naši predsedniki ................................................. 10 Fotoutrinki s potapljaških taborov ....................... 11 Pregled dogodkov 1974–2014 ................................ 14 Intervju z Borisom Vugo ................................................. 29 Moj pogled na prehojeno pot društva .......................... 33 Zakaj sem v tem klubu .................................................... 36 Kako sem postal potapljač .............................................. 38 Reševanje na vodi in iz vode .......................................... 40 Pogovor s predsednikom društva PLK ........................ 43 Fotoutrinki z reševalnih akcij ........................................ 46

5

Ob visoki obletnici našega društva

Š Domagoj Ribarić Cerovac, predsednik PLK

tirideset let je minilo od ustanovitve našega društva, ki si je nekoč v svoji viziji upalo napisati, da bo postalo prepoznavno v svojem okolju in da bo z ljubeznijo do morja in ostalih voda vplivalo na pripadnost mladih ljudi mestu Kopru, obmorskemu mestu z lastno identiteto. Ali se naša vizija uresničuje, smo se v vseh teh dolgih letih približali našim ciljem? O tem pričajo številni vrhunski športni dosežki naših trnkarjev, ki so predvsem z mladinci posegli po svetovnem, zlatem odličju. O tem pričajo priznanja na področju reševanja iz vode, ki smo jih dobili s strani poveljnika Civilne zaščite Republike Slovenije. Bili smo prisotni pri pomembnih znanstvenih odkritjih, organizirali smo kvalitetno preživljanje prostega časa več generacijam mladine in jih hkrati izobraževali za varno potapljanje ter jim vcepljali ekološki in etični čut do našega morja. Omogočali smo vsem, ki jih to zanima, da se v svoji ljubezni do morja specializirajo v podvodne fotografe, potapljače reševalce, podvodne lovce, trnkarje, raziskovalce.

Veliko svojega prostega časa namenimo izobraževanju, pripravi športnih dogodkov, skupnih potapljanj, osebnih praznovanj in dogodkov povezanih s krajem, v katerem živimo.

Naj bo ta publikacija priznanje vsem, ki so kakorkoli pripomogli k prepoznavnosti našega društva, naj nas spominja na dolgo prehojeno pot ter na vse člane, ki so vlagali svoj čas, trud in znanje v napredek in realizacijo naše vizije. ✕ Domagoj Ribarić Cerovac

7

Beseda predsednika ­Slovenske potapljaške zveze Ponosni na doseženo lahko optimistično zrete v prihodnost

O

krogla obletnica je lepa priložnost, da se ozremo po prehojeni poti in si zastavimo cilje za v naprej.

V kolikor je jubilej tako visok, kot ga letos obeležujete PLK–jevci, je razlog za to še toliko večji. Kot eno najstarejših potapljaških društev pri nas ste pomembno sooblikovali po­ tap­ljaški prostor v Slovenji in širše. PLK je tudi eno redkih društev, ki se ponaša z aktivnostmi na vseh najpomembnejših področjih delovanja Slovenske potapljaške zveze. Na področju izobraževanja so vaši inštruktorji opravili zelo veliko in kakovostno delo, tako na nivoju potapljaških tečajev, kakor tudi pri usposabljanju inštruktorjev.

Vaši športniki dosegajo pomembne rezultate, ­bodisi da gre za lov ali podvodno fotografijo, v preteklosti tudi v potapljaških veščinah, nenadomestljiv pa je vaš organizacijski prispevek pri izvedbi tekmovanj. Koprska reševalna postaja Podvodne reševalne službe Slovenije se ponaša z izjemno usposobljenostjo in mnogimi uspešnimi akcijami, pogosto pa so bili vaši nasveti ključnega pomena tudi pri organizaciji in delovanju celotnega PRS. PLK je klub, katerega poslanstvo ni zgolj skrb za svoje članstvo, ampak je gonilo razvoja potap­ ljanja v celotni regiji. Lahko ste ponosni, da ste botrovali nastanku več drugih društev, katerim ste nesebično pomagali in jih spodbujali, pa tudi pokarali, da jih obvarujete pred napakami in stranpotmi. Da razumevanje potapljanja v PLK seže preko meja kluba, potrjuje tudi aktivnost na nacionalni ravni. Vaš Boris je kar deset let bil moja nepogrešljiva in zanesljiva desna roka. Za­ hvaljujem se tudi Katji in vsem drugim za aktivno

8

dr. Mitja Slavinec, predsednik Slovenske ­potapljaške zveze delo v organih SPZ. Na Domija pa naslavljam iz leta v leto več prošenj, vedoč da bo, kar prevzamete PLK–jevci, organizirano in izvedeno na najvišji možni ravni.

Vse to potrjuje, da v klubu vladajo prijateljski odnosi in da imate dovolj zanesenjakov, ki v kolektivnem duhu najdejo motiv žrtvovati svoj čas in znanje za skupno dobro. To ni ostalo neopaženo, saj so mnogi vaši člani, pa tudi sam klub, prejeli številna visoka priznanja.

V Slovenski potapljaški zvezi smo zelo ponosni na vaše dosežke, na pot, ki ste jo prehodili in skupaj z vami se veselimo vaših uspehov ter se vese­ limo vsega lepega, kar bomo še skupaj doživeli.

Verjamemo, da z velikim optimizmom gledate v prihodnost in glede na vaše trdne temelje ter bogato tradicijo boste zastavljene cilje prav gotovo dosegli. Iskreno vam čestitam za visok jubilej in vam želim vse najboljše tudi v prihodnje. ✕ dr. Mitja Slavinec

40 let PLK Vsi naši predsedniki Radovan Planinc Janez Novak Boris Vuga Dušan Kavs Boris Vuga Zlatko Fuks Gorazd Žagar Fulvio Jakomin Miha Steinbacher Domagoj Ribarić Cerovac

1974—1975 1976—1977 1978—1979 1980 1981—1989 1990—1991 1991—1997 1998—2001 2001—2010 2010—

Ob 25. obletnici kluba so se zbrali vsi dotedanji predsedniki: Fulvio, Gorazd, Zlatko, Dušan, Boris, Janez in prvi predsednik Radovan

10

Vsi naši potapljaški tabori 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 2000 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2006 2007 2008 2008 2009 2010 2010 2011 2011 2012 2013

AC otok Veruda AC Stara Baška AC Beli AC Osor z m/č Dragonja in m/č Mara Ferialni savez, Valsaline otok Vrnik AC Glavotok AC Osor (z m/č Dragonja) Ferialni savez, Valsaline m/l Medulin KPA Rovinj AC Beli m/l Mila Majka m/l Mila Majka Milno m/l Mila Majka AC Indije Hurgada AC Bijar AC Indije Ivan Dolac Črna Gora Dahab La Tour Fondue, Giens AC Čikat La Tour Fondue, Giens Lastovo m/l Konkordia La Tour Fondue, Giens m/l Konkordia La Tour Fondue, Giens Murter AC Čikat Krapanj AC Čikat AC Čikat

Pulj Krk Cres Cres Kornati Pulj Korčula Krk Cres Pulj Split—Korčula—Lastovo—Hvar—Split Rovinj Cres Rijeka—Vis—Rijeka Rijeka—Vis—Rijeka Vis Rijeka—Vis—Split Pulj Rdeče morje/Egipt Osor Pulj Hvar Črna Gora Rdeče morje/Egipt Francija Mali Lošinj Francija Lastovo Omiš—Hvar—Vis Francija Omiš—Hvar—Vis Francija Murter Mali Lošinj Šibenik Mali Lošinj Mali Lošinj

11

40 let PLK Pregled dogodkov 1974–2014 1974 V okviru Športnega društva Luke Koper in Službe varstva pri delu ustanovijo Potapljaško sekcijo zaradi občasnih delovnih potreb v Luki. Sekcija šteje 6 članov.

Prvi vodja sekcije je Radovan Planinc.

1975 Prvi potapljaški tečaj opravijo pri Ivu Štaderju – Adiju v piranskem potapljaškem društvu.

nične referente v tovarni potapljaške opreme ­Đuro Đaković v Slavonskem Brodu.

1979 Pričnemo z načrtnim pridobivanjem in šolanjem novih članov. Sekcija odpre vrata vsem, ki čutijo ljubezen do podvodnega sveta in amaterskega potapljanja. Na razpisani potapljaški tečaj za ­nove člane, ki ga za nas izvede Piransko društvo, se javi 10 kandidatov. Ti nato dolga leta tvorijo aktivno jedro kluba.

V Luki K­ oper nas vključijo v vaje reševanja na morju.

Poleti se potapljajo s piranskim društvom in ­opravijo več potapljaških izletov, tudi do Visa.

V Luki izvedejo več akcij reševanja predmetov, ki padejo v morje pri pretovarjanju ladij.

Z odhodom Radovana Planinca aktivnost v na­ slednjih letih postopoma zamira.

1976 Nimamo podatkov.

1977

1980 Vključijo nas v potapljaško reševalno enoto ­Civilne zaščite Luke Koper.

V sekciji praktično ni več aktivnih članov. Opremo Junija 1980 nastopamo na atraktivni akciji CZ uporablja le še en član, ki gre pod vodo le na klic, v koprskem mandraču. v primeru nujnih delovnih ali reševalnih akcij v Luki.

1978 S prihodom Borisa Vuge, ki se je kot študent potapljal z ljubljanskim društvom DRM, se izvede reorganizacija dela. Pričnemo voditi dnevnik potopov. Redno izvajamo vzdrževanje in atestiranje potapljaške opreme.

Udeležimo se 7-dnevnega tečaja za podvodne ­reševalce, ki ga v Pulju organizira Slovenska potap­ljaška zveza ter 7-dnevnega tečaja za teh14

1981 Z občinskim štabom za CZ sklenemo dogovor o sodelovanju na področju reševanja iz vode.

Po vzoru ostalih klubov vpeljemo redne letne ­poletne potapljaške tabore, ki jih nato izvajamo vsako leto v drugem kraju.

Tega leta Boris Vuga uspešno opravi izpitu pri SPZ za inštruktorja potapljanja, tako da potapljaš­ke tečaje od sedaj pričnemo izvajati samostojno.

1983 Prvi član PLK iz skupine navdušencev 1979 ­(Dušan Kavs) uspešno opravi izpit in si tako pridobi naziv Samostojnega potapljača (danes CMAS P3).

Kot društvo se udeležimo (Boris Legac, Dušan Kavs, Samo Remškar) državnega tekmovanja v potapljaških veščinah v Splitu, kjer med 25. ekipami jugoslovanskih potapljaških društev ­zasedemo 16. mesto.

Jeseni je sprejeta vloga Potapljaške sekcije Šport­ nega društva Luke Koper za polnopravno včlani- 1984 tev v Slovensko potapljaško zvezo. Sekcija se Praznujemo 10. obletnico. poslovi od okrilja piranskega društva in zaživi kot samostojno društvo z novim imenom PLK – 1985 ­Potapljači Luke Koper.

V avgustu uspešno izvedemo prvo podvodno štaPrvi zbor potapljačev Slovenije je bil v Fiesi, ude- feto – v 14 urah neprekinjenega plavanja pod voležili smo se ga tudi mi, pravkar včlanjeni v SPZ. do se nas izmenja 14 potapljačev, ki s pomočjo

1982 Potapljači pričnemo aktivno delovati tudi kot enota Teritorialne obrambe Luke Koper in imamo več vaj.

kompasa, daljinomera in usmeritev prek podvod­ nega telefona pod vodo preplavamo vzdolž sloven­ ske obale od izliva reke Dragonje do Lazareta. Za to priložnost je bila tiskana tudi numerirana spominska kuverta ter izdan spominski poštni žig.

15

Prvi poizkus meseca julija smo zaradi tramontane Jeseni ob zboru vseh slovenskih potapljačev morali prekiniti pred Rexom, po 12 urah plavanja. v ­Piranu organiziramo prvo tekmovanje v potap­ ljaš­kih veščinah v Sloveniji, ki pa se pri nas žal ni prijelo.

1989 Zlatko Fuks postane predsednik društva.

Začeli smo eksperimentirati s podvodno fotografijo. Po načelu »neumen kmet ima največji krompir« so prvi podvodni posnetki navdušujoči.

1986 Ponovno se udeležimo (Boris Legac, Dušan Kavs, Boris Vuga) tekmovanja v potapljaških veščinah na Visu, s podobnim uspehom kot leta 1983.

Jeseni ob dnevu Civilne zaščite prejmemo repub­ liško priznanje in bronasto medaljo za našo reševalno dejavnost.

Začnemo voditi klubski fotoalbum z vsemi zgodami in nezgodami. Uspemo zbrati fotokronologijo od leta 1979 dalje.

1990 Pri potapljanju v Rovinju se srečamo s potapljači iz Foče. Na njihovo povabilo se 9 članska ekipa PLK s kombijem odpravi v Črno goro, kjer se ude­ le­žimo nepozabnega štiridnevnega raftinga po divji reki Tari v stilu ameriškega filma Deliverance.

Dušan Kavs pridobi naziv klubskega inštruktorja potapljanja.

1987 Tradicionalno klubsko otvoritev sezone s piknikom in potopom tokrat izpeljemo v Pacugu.

1991 Gorazd Žagar postane predsednik društva. Članstvo v klubu narašča. Postavimo nosilce ­sekcij po interesnih področjih.

Pričnemo aktivno sodelovati na tekmovanjih v fotolovu, podvodnem ribolovu in v trnkarjenju iz čolna.

Na kvalifikacijah dobimo pravico do nastopa na državnem prvenstvu v trnkarjenju.

16

1992

za Grašičev memorial v Piranu in na tekmovanju Na 2. državnem prvenstvu v trnkarjenju na morju za pokal Občine Piran. s palico iz čolna postane naš član Jernej Zelič Fotografi so na državnem prvenstvu v fotolovu ­državni prvak med posamezniki. v Fiesi ekipno drugi (Smiljan Zavrtanik, Boris Dušan Kavs, eden najaktivnejših članov iz skupine ­Vuga,) in posamezno 3. (Zavrtanik).

1979, se začne ukvarjati profesionalno s šolaČlan Smiljan Zavrtanik iz Nove Gorice ima več njem amaterskih potapljačev ter ustanovi svoj odmevnih razstav umetniške fotografije iz pod­ klub Dufa. vodnega sveta v Novi Gorici, Ljubljani, Portorožu, Zlatko Fuks, Gorazd Žagar in Edi Pavlič pridobijo Ajdovščini, stari Gorici in v Kopru. naziv klubskega inštruktorja potapljanja (CMAS Jeseni nas vključijo v Podvodno reševalno službo M1).

Slovenije in sestavimo reševalno enoto, ki pokriva obalno regijo. PLK postane sedež Reševalne po1993 staje Koper.

Organiziramo 3. državno prvenstvo v trnkarjenju 1996 iz čolna v Kopru.

PLK odpre svojo spletno stran na internetu.

Med posamezniki postane naš član Vinko ­Mojš­kerc državni prvak za leto 1993.

Fotografi na 5. državnem prvenstvu v fotolovu v Crikvenici dosežejo ekipno 2. mesto (Smiljan Zavrtanik, Boris Vuga), med posamezniki pa 3. in 6. mesto.

Državna reprezentanca Slovenije v trnkarjenju na morju, v kateri sta tudi 2 naša člana (Vinko Mojškerc, Jernej Zelič) oktobra na SP na Danskem doseže 4. mesto ekipno. Najboljši med posamez­ niki je naš član Jernej Zelič – na 12. mestu.

1994 Praznujemo 20. obletnico kluba.

Tudi tokrat je Vinko Mojškerc državni prvak med posamezniki v trnkarjenju na morju.

Na državnem prvenstvu v trnkarjenju, 13. oktobra v Piranu, doseže klasifikacijske točke tudi nas član Klavdij Jakomin, tako da so v 5 članski reprezentanci za SP 1997 v Belgiji kar trije člani PLK.

1997

Inštruktor potapljanja in podvodni fotograf Je leto športnih uspehov. Trnkarji dosežejo 1. me­ ­Smiljan Zavrtanik se loti zanimivega projekta: sto na državnem prvenstvu v Piranu (Jernej Zelič) v Italiji se usposobi za inštruktorja potapljanja za in se udeležijo svetovnega prvenstva v Mallorci, invalidne osebe – pod okriljem HSA (Handicaped Subacqua Association) in SPZ ustanovi potapkjer zasedejo 10. in 29. mesto posamezno. ljaški klub Vodan s sedežem v Novi Gorici.

Prvo mesto poberejo tudi na mednarodnem ­tekmovanju Zlati ribon v Rovinju, na tekmovanju

1995

17

Borba za vrhunske tekmovalce se pozna tudi pri nas. Najboljši lanski posameznik na SP v trnkarjenju je prestopil v piranski klub Oradela.

Državna reprezentanca Slovenije v trnkarjenju – Jernej Zelič (PLK), Dejan Struna (RPD Piran), Vinko Mojškerc (PLK), Franc Bagar (kapetan, RPD Piran) in Klavdij Jakomin (PLK) – aprila na SP v Belgiji doseže fantastično ekipno 2. mesto in pride domov s srebrno medaljo.

1999 Praznovali smo 25. obletnico društva. Ob tej priložnosti smo izdali tudi spominski bilten, ki so ga prejeli vsi dosedanji člani PLK.

Jeseni organiziramo v Piranu in Kopru 6. državno prvenstvo v podvodnem fotolovu in splošni podvodni fotografiji.

1998 Na redni letni skupščini društva sprejmemo novi statut ter se preimenujemo v Športno potapljaško in ribiško društvo PLK Koper. Fulvijo Jakomin postane novi predsednik društva.

Potapljači–reševalci sodelujemo z ameriškimi potapljači na 10-dnevni mednarodni akciji »Pozejdon« iskanja morskih min iz II. svetovne vojne.

Slovenija organizira SP v lovu rib iz zasidranega čolna. Reprezentanco sestavljajo Vinko Mojškerc, Jernej Zelič (oba PLK), Dejan Struna (RPD Piran),

2000 Našemu podvodnemu ribolovcu Arijanu Rapušu se je izpolnila življenjska želja. Svoje znanje po­ tap­ljanja na vdih je izpopolnjeval v šoli Apnea Academy pri Umbertu Pelizzariu, nosilcu več svetovnih rekordov v prostem potapljanju, ter pri njem opravil izpit za inštruktorja apneje no limits.

Sandro Valenti (Menola Izola) in Marjan Čater (KIT Kranj). Z najboljšimi posameznimi rezultati v zgodovini prvenstev so suvereno zmagali in prvič Konec leta sta opravila izpit Zlatko Fuks, ki je ­tako postal CMAS M2 inštruktor potapljanja, in postali ekipni svetovni prvaki. Dejan Struna je Boris Vuga, ki je z nazivom CMAS M3 inštruktor postal svetovni prvak med posamezniki. potapljanja pridobil najvišjo potapljaško–inštruktorsko kategorijo.

18

2001

2003

Miha Steinbacher postane novi predsednik društva. Zaradi spremenjene zakonodaje potapljanja na Arijan Rapuš izvede prvi tečaj prostega potaplja- Hrvaškem smo se tokrat prvič odpravili na polet­ni potapljaški tabor v Črno goro. Tudi Rdeče morje nja po programu Apnea Academy v akvatoriju nam je cenovno postalo bližje kot Hrvaška.

Debelega rtiča. Med tečajniki so bila tudi znana imena slovenskega podvodnega ribolova in člani državne reprezentance v podvodnem ribolovu Franko Orel, Emil Mevla, Robert Podgoršek, ­Robert Ukmar.

Z nakupom mešalnega filtra za kisik in zrak je v klubu tudi praktično zaživelo potapljanje z Nitrox mešanicami, obogatenimi s kisikom, namesto z zrakom.

Za požrtvovalno in uspešno opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči prejmemo priznanje ter srebrni znak CZ (enako priznanje smo dobili tudi leta 1986). PLK deluje v okviru občinske CZ od leta 1981, v sestavi Podvodne reševalna služba Slovenije (PRS) pa od leta 1995.

2002 Gregor Basiaco in Vasja Jakomin sta uspešno ­opravila tečaj in izpit za inštruktorja EANx ali bolj znano kot Nitrox.

Arijan Rapuš se začne ukvarjati profesionalno s šolanjem prostega potapljanja ter ustanovi svojo šolo Apnea Center 2000.

Sekcija za znanstveno raziskovanje je v podvodnih globelih okoli Izole odkrila, da gre pravzaprav za izvire termalne vode. Jože Žumer in Alfred ­Zajič - Cico sta evidentirala in raziskala osem takih podvodnih vrelcev. Največji in najglobji je izvir IZ32 pred Izolo, kjer izvira termalna voda s temperaturo 29° C iz vrtače na globini –32 m.

2004 Klub je dopolnil 30 let obstoja.

Potapljali smo se v Dahabu na Sinaju.

Na svetovnem prvenstvu v trnkarjenju v portugalski Sesimbri je slovenska reprezentanca osvojila srebrno medaljo. Najboljši posameznik iz Slovenije je bil naš večkratni državni prvak Vinko Mojškerc s posamičnim 5. mestom.

19

Tekmovalno so bili zelo uspešni tudi naši trnkarji mladinci. Postali so državni prvaki v vseh treh kategorijah: mlajši mladinci, kadeti in starejši mladinci.

Posodobili smo »floto«, ekipa reševalcev PRS je dobila v uporabo gumenjak za intervencije na morju.

V maju sekcija za podvodni lov organizira 1. od­pr­ to prvenstvo PLK v podvodnem ribolovu, ki šteje za državno prvenstvo.

Na državnem prvenstvu v podvodnem ribolovu je Arijan Rapuš državni vice prvak med posamez­ niki, PLK pa med društvi.

Po šestih letih smo ponovno organizirali DP v podvodni fotografiji. Naš član Vasja Jakomin je dobil posebno priznanje za najlepši posnetek na tekmi.

Novembra nas je nepričakovano za vedno zapu­ stil Jure Vrunč, naš dolgoletni član in prvi klubski gospodar in vzdrževalec potapljaške opreme.

2005 Med dobitniki priznanj olimpijskega komiteja za najboljše vrhunske športnike v letu 2004 je tudi državna reprezentanca Slovenije v trnkarjenju.

Med njimi je naš član Vinko Mojškerc.

Vinko Mojškerc in Bojan Furlan sta tudi tega leta člana državne reprezentance v trnkarjenju.

Raziskovalca Jože Žumer in Alfred Zajič - Cico ­februarja odkrijeta lepo kotanjico z drobnimi termalnimi izvirčki na dnu pred Ronkom, blizu že zna­ nih kanalov z izviri. Kotanj in kotanjic pred Izolo s termalnimi izviri na dnu je z novo najdbo že ­devet. Poleg njih pa je še nekaj sto mikroizvirov, ki v svojem delovanju ustvarjajo okoli 100 m ­dolge, 3—6 m globoke jarke.

20

Državna reprezentanca Slovenije v podvodnem lovu septembra na svetovnem prvenstvu na ­Portugalskem zasede 6. mesto. V 4-članski ekipi je tudi naš član Peter Valenčič.

V trnkarjenju »razturajo« tudi naši mladinci in mlajši mladinci na več mednarodnih tekmovanjih v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem.

Potapljači rekreativci se jeseni prvič odpravijo na potapljanje v Francijo.

Proti koncu leta je glavna dejavnost usmerjena v reševanje problematike zagotovitve ustreznih nadomestnih klubskih prostorov. Zaradi izgrad­ nje severne obvoznice je rušenje sedanjih klubskih prostorov, v katerih smo živeli 20 let, neizogibno. Še vedno upamo, da bomo ostali na tej lokaciji. Novo leto preživimo že z izklopljeno vodo in elektriko.

2006

2. januarja se potopimo in darujemo sarmo Nep­ tunu za dobre in varne potope. S tem sprožimo tradicijo vsakoletnih ponovoletnih potapljaških srečanj pod vodo.

Po težki bolezni je marca umrl Jože Žumer, vse­ stranski geograf, jamar, alpinist, potapljač, organizator in prvi in neutrudni vodja Znanstvene sek­cije PLK. V mesecu maju mu Zveza geografskih društev Slovenije posmrtno podeli Melikovo priznanje za odkritje podmorskih termalnih izvirov pred Izolo in za njihovo znanstveno interpretacijo.

Za novo leto se moramo zaradi gradnje cestne obvoznice začasno preseliti v nadomestne pro­ sto­re. Le tri mesece po selitvi tudi te porušijo. Del opreme uspemo preseliti v manjše zak­lo­nišče na Vojkovem nabrežju, večji kosi pohištva in klubske opreme pa so za zmeraj izgubljeni, saj jih ne moremo odpeljati.

21

Junija naši tehnični potapljači Vasja Jakomin, Črtomir Čadež in Nedjan Kastelic, pod vodstvom Lorenza Lucie, prvič v zgodovini kluba presežejo magično mejo 100 metrov globine, z uporabo posebne opreme in TRIMIX dihalnih mešanic.

Julija je svečana otvoritev novega koprskega Gasilskega doma, na katerega smo težko čakali, saj naj bi v njem končno dobili namensko zgrajene nove prostore tudi mi. Vsaj tako je bilo narisano v načrtih in tako beremo v vseh časopisih! Dejan­ sko pa se izkaže, da prostora v gasilskem domu za nas ni, čeprav imamo tam sedaj uradni naslov.

2007 Februarja se iz začasne lokacije v zaklonišču na Vojkovem nabrežju preselimo v zaklonišče pod Luško restavracijo pri Sveti Ani. Izgleda, da smo dokončno rešili stanovanjski problem društvenih prostorov.

Decembra smo po 15 letih v društvu dobili štiri nove inštruktorje potapljanja. Domagoj Ribarić Cerovac, Miha Steinbacher, Vasja Jakomin in Nedjan Kastelic so uspešno opravili izpit za CMAS M1 inštruktorja.

Naš uradni naslov pa ostaja Gasilski dom na Ljub­ljanski cesti 6, kjer imamo zagotov­ljen zavarovan prostor za reševalni čoln PRS s prikolico.

Inštruktorja Nedjan Kastelic in Domagoj Ribarić Cerovac sta na zboru inštruktorjev izvoljena v ­komisijo CMAS za izobraževanje pri Slovenski potapljaški zvezi.

22

Mladinci v trnkarjenju na pokalu Oradela zmagajo Maja organiziramo prvi krog tekmovanja v podv absolutni konkurenci. vodnem lovu, ki šteje za državno prvenstvo. Na sliki so podvodni ribiči iz ekipe PLK, v zadnji vrsti: Denis Palčič, (nekdo iz Kranja), Mitja Dodič, Nejc Likar, Goran Pištoljević, Tomaž Cepak, Moreno Ma­tijašič (RPD PIRAN), Aleksander Kabilovič.

Srednja vrsta: Bogdan Škofic (Kranj), Dimitrij Korp­nik, Aljoša Fink, Boštjan Šik. Sprednja vrsta: Marko Paulovič, Peter Valenčič, Iztok Kregar, Kri­ stijan Demšar (ČD Ankaran).

V juniju trnkarji izpeljejo že XI. tradicionalni pokal PLK v trnkarjenju iz čolna, kjer se klub tudi pred­ stavi s stojnico Dan odprtih vrat PLK. Na 17. državnem prvenstvu v lovu rib s skalnate in zidane obale za kadete, mlajše mladince U–16 in starejše mladince U–21 postane državni prvak U–21 Martin Grando in takoj za njim na drugem mestu Peter Kodre, ki je dobil tudi pokal za naj­ večjo ribo. Pri U–16 se je na drugo mesto uvrstil Matej Šimičič Rupert in na tretje Boštjan Čotar.

23

Vinko Mojškerc se je udeležil svetovnega prvenstva v trnkarjenju.

Z izšolanjem novih klubskih inštruktorjev potap­ ljanja se je Boris Vuga končno »upokojil« in ob zaključku leta predal posle: Nedjan Kastelic pre­ vzame vodenje Komisije za izobraževanje v PLK, Vasja Jakomin pa vodenje ekipe potapljačev reše­valcev PRS.

Potapljače–reševalce opremimo s suhimi oblekami, s podvodno komunikacijsko opremo ter s podvodnim skuterjem.

V CMAS M1 inštruktorje potapljanja izšolamo Davida Verliča, Borisa Kocjančiča in Tihomirja Makovca. Boris Vuga je tudi mentor Nedjanu Kastelicu pri napredovanju v naziv CMAS M2 inštruktor.

V četrtek, 22. decembra opolnoči, zaključimo klubski sestanek na državni meji v Škofijah, kjer smo prisotni pri ukinitvi meje z Italijo in se dogovorimo za skupen potop na morski meji.

Novi inštruktor David Verlič se prične profesionalno ukvarjati s podvodnimi deli. Ustanovi potapljaško društvo Oceanik ter odpre svojo specializirano trgovino potapljaške opreme in servis.

V letu 2007 je PLK največji potapljaški klub v Sloveniji po številu registriranih članov v Slovenski potapljaški zvezi.

Julija sodelujemo z ostalimi enotami PRS na obširni večdnevni reševalni akciji iskanja 13 pogrešanih oseb na gradbišču HE Blanca na spodnji Savi, kjer sta se pri spustu čez prelivna polja prevrnila dva kanuja s potniki.

2008 1. januarja se slovenski in italijanski potapljači zberemo v Lazaretu pod sloganom Potapljači brez meja na mestu nekdanje meje z Italijo in ­opravimo skupinski potop.

Uredimo klubski predprostor, montiramo bojler ter korito in napeljemo tekočo vodo za pranje opreme. Nabavimo tudi predmešalnik za izdelavo lastnih trimix dihalnih mešanic za tehnično po­ tap­ljanje.

Nedjan Kastelic kot prvi TSA Trimix inštruktor pri­ čne s poučevanjem tehničnih trimix potapljačev.

24

Marca nas v tragični potapljaški nesreči v Sveti Marini pri Labinu za vedno zapusti prijatelj, po­tap­ ljač, slikar in fotograf Dušan Podgornik.

Za pomoč pri iskanju pogrešanih pri nesreči HE Blanca je predsednik države dr. Danilo Türk celotnemu sestavu PRS na Brdu pri Kranju podelil ­medaljo za hrabrost.

Na svetovnem prvenstvu v ribolovu iz zasidranega čolna v Budvi v Črni Gori članska reprezentanca Posodobimo klubsko kompresornico in mešalnico Slovenije osvoji 3. mesto. V osemčlanski ekipi so plinskih mešanic. Vzpostavimo banko zraka in jo trije naši člani, in sicer Vinko Mojškerc, Martin priključimo na kompresorja ter na polnilno konzo- Grando in kot rezerva Edi Bizjak. Trener Bojan lo za potapljaške jeklenke, za kar sta najbolj zaFurlan in kapetan Zdenko Grando sta prav tako služna člana Boris Pestelj in Gregor Basiaco. iz PLK Koper.

2009

2011 Državni prvak v trnkarjenju s palico iz zasidranega čolna za člane postane Edi Bizjak iz PLK.

2010 Domagoj Ribarić Cerovac postane predsednik društva.

Slovenska reprezentanca odide na svetovno ­prvenstvo v športnem ribolovu na morju v italijanski Livorno braniti lanskoletni bronasti naslov, a ga po treh tekmovalnih dneh zgreši in prvenstvo konča na 4. mestu. Slovensko člansko repre­ zentanco zastopajo Edvard Bizjak (PLK Koper), Marijan Čater (KIT Kranj), Martin Grando (PLK Koper), Vinko Mojškerc (PLK Koper), Aljoša ­Tomšič (Solinar Strunjan) in Dejan Struna (RPD Piran), pod vodstvom kapetana Zdenka Granda in trenerja Bojana Furlana (oba PLK Koper).

Domagoj se z ekipo takoj loti urejanja društvenih prostorov v zaklonišču. Sezidamo lastno učilnico, uredimo društvene prostore in pisarno ter opremimo boks za hranjenje klubske opreme.

25

2012 Potapljači in podvodni lovci se masovno udele­ žimo delovne akcije Očistimo Slovenijo, tokrat na izolskem pomolu.

Junija izvedemo že 10. tradicionalni mini potapljaški tabor v Malem Lošinju.

Trnkarji junija izvedejo že 17. tradicionalni mednarodni pokal PLK v trnkarjenju na morju iz čolna.

S sprejemom novih pripravnikov v enoto potap­lja­ Svetovno prvenstvo v ribolovu iz zasidranega čev reševalcev PRS pričnemo pomlajevati ekipo. čolna za člane poteka v Setubalu na Portugalskem. V slovenski članski reprezentanci sta Vinko Septembra se udeležimo 12. svetovnega prvenstva v trnkarjenju iz čolna v Črni Gori. Naša mla- Mojškerc in Zdenko Grando iz našega kluba. dinska reprezentanca U-21 osvoji zlato medaljo. V mladinski reprezentanci, ki tudi letos osvoji naMed mladimi svetovnimi prvaki sta v reprezenslov svetovnih prvakov, naš klub zastopa Matej tanci tudi mladinca iz PLK Boštjan Čotar in Matej Šimčič Rupert. Šimičič Rupert.

Na svetovnem prvenstvu v lovu rib iz zasidranega Avgusta se klub predstavi z vso tehnično opremo, čolna za člane je reprezentanca Slovenije v fran- robotom, podvodnimi skuterji in rebreatherji na KŠOK-ovi prireditvi Oživela ulica. coskem La Rochelle med 14 ekipami zasedla 5. mesto, takoj za Italijo, ki je imela isto število točk. Med posamezniki je zasedel Vinko Mojškerc (PLK) odlično 8. mesto med 72 tekmovalci. Naš klub je imel kar tri predstavnike v slovenski članski reprezentanci, in sicer Vinka Mojškerca, ­Martina Granda in kot rezervo Edija Bizjaka.

2013 Inštruktor Nedjan Kastelic se prične profesionalno ukvarjati s šolanjem amaterskih potapljačev ter ustanovi svojo šolo potapljanja Rex Maris.

26

Jeseni Rok Pahor zmaga na odprtem prventvu v podvodni fotografiji DRM Open v Piranu med tekmovalci s kompaktnimi fotoaparati.

Marca na skupščini SPZ nam dr. Mitja Slavinec podeli priznanje za tretje največje potapljaško društvo v letu 2013.

2014

Dobimo nov kompresor in prenovimo kompre­ sornico in banko zraka.

Praznujemo 40. obletnico delovanja.

Na deveti tradicionalni »Neptunovi sarmi«, prvo soboto v novem letu, smo se zbrali potapljači na prvi potop v sezoni že iz petih društev.

Aprila se koprski, novogoriški in celjski potapljači reševalci PRS udeležimo skupnega usposab­ljanja in potap­ljanja na otoku Pagu. ✕

27

Tea Štoka

Intervju z Borisom Vugo, inštruktorjem potapljanja CMAS M3 in soustano­ viteljem PLK-ja

Boris Vuga je član PLK od leta 1978, inštruktor potapljanja CMAS M3, zaslužni član PRS, častni član PLK in SPZ ter prejemnik Srebrnega znaka CZ leta 2009.

Zakaj se potapljaš? Se še spominjaš svojih začetkov, prvih stikov s čudovitim podvodnim svetom?

Zakaj se potapljam? Ker uživam pod vodo. Uživam v breztežnem stanju, kot bi lebdel v vesolju. Uživam v ogledovanju stvaritev podvodnega sveta, v krasnih barvah in še bolj v neverjetnih oblikah spužev, koral in ostalih morskih živalih. Ta svet se zelo razlikuje od nadvodnega, v katerem živimo mi. Odkar sem kot otrok gledal filme Jacquesa Cousteauja, me podmorje fascinira, uživam v raziskovanju podvodnega sveta, potopljenih ladij, jam in rovov in tudi v čisto navadnem lebdenju sredi modrine. Že od malega živim v Kopru, zato sem bil od zmeraj ob morju, na morju in pod morjem. Kot osnovnošolci smo izdelovali majhne loke iz dežnikovih špic in z njimi lovili špare. Poleti smo se hodili ­kopat na ovinek pri Rexu. Tam je bil rudnik železa.

Potapljači so minirali in rezali ostanke prekooceanke. Kose so nalagali na ogromne splave, te pa nato z vlačilci odvažali v Pulj in od tam po želez­ nici v železarno Jesenice. Veliko narezanih kosov so začasno odlagali v plitvejše morje. Tam se je začela moja šola potapljanja na vdih, vse do dne, ko sem skoraj ostal pod vodo v neki ogromni železni cevasti škatli, ker nisem našel izhoda. Na Rex sem se nato vrnil šele 30 let kasneje, z avtonomno potapljaško opremo.

Ko so gradili kopališče v Žusterni, sem prvič videl čisto od blizu težkega potapljača v skafandru. Na svojem malem splavu je imel leseno hišico, pomoč­ nika in ročno nargilo, takšno, kot jo danes lahko vidimo v Muzeju podvodnih aktivnosti v Piranu.

Kdor je od fantov na klic prvi priplaval z obale do splava, je imel čast pomagati potapljaču pri oprem­ljanju. Pomoč težkemu potapljaču, da je lahko zlezel v platneno obleko in spil velik lonec bevande, preden so mu navili skafander na glavo, je naredilo name močan vtis in še bolj spodbudilo željo po potapljanju. Naj tu povem še kot zanimi29

vost, da sem 15 let kasneje, ko sem že bil zaposlen v Luki Koper, našel ta splav s komplet opremo na suhem in zapuščen na tedanjem luškem škveru pri izlivu reke Rižane. Z ostarelim delavcem, ki je tam čuval plovila, sva poklepetala o njegovih in mojih potapljaških spominih na tiste čase. In na koncu pogovora mi je v spomin na ­tiste čase podaril skafander, ki sem ga nekoč pomagal oblačiti.

V drugem letniku gimnazije sem slučajno opazil vabilo na potapljaški tečaj na ladji Mornik privezano pred koprsko luško kapetanijo (to je bila nekdanja vojaška potapljaška barkasa, ki jo je ­tedaj imelo Društvo za podvodne dejavnosti iz ­Pirana). Na ladji je bil tečaj že v teku, kar pa me ni oviralo, da ne bi vdrl na ladjo in prisedel med tečajnike. Dovolili so mi, da poslušam predavanja, za praktični del pa so me poslali najprej na zdravniški pregled. Zapletlo se je pri zdravniškem pregledu, a sem to malo zamolčal in vztrajno čepel na barki ter pojasnjeval, da čakam samo še na EKG. Tako so mi na koncu celo dovolili, da grem pod vodo. Takrat sem si nadel svojo novo, krasno masko. Vsi so se mi smejali, ker moja maska ni imela nosu za izenačevanje pritiska (zamudil sem začetna predavanja iz fizike in nisem imel pojma o tem). Nekdo mi je posodil pravo masko, dobil sem še pas z utežmi, jeklenko, respirator in pla­ vuti. Z inštruktorjem sva skočila z barke v vodo, počasi sva tonila. Bili smo zasidrani pod piranskim obzidjem. Sonce je osvetljevalo peščeno dno, pritisk je naraščal in masko mi je vedno močneje, do bolečine, pritiskalo na obraz. A bilo je lepo. Samo pokleknil sem na dno in občudoval to lepoto.

Nebeško modro prozorno morje, s soncem obsi­ jani pesek in kot dlan velike bele kapesante, na gosto posejane po morskem dnu. Potem me je ­in­štruk­tor potresel, s prsti naredil znak OK in po­ ka­zal gor. To je bil moj prvi potop z avtonomno opremo. Še vedno je najlepši.

čen znak barotravme v masko. Posledica zamu­ jenih predavanj. Nisem vedel, da moram izenačevati v masko. In so mi prepovedali nadaljevanje opravljanja tečaja.

Uradno sem tako postal potapljač šele leta 1975 v DRM–ju — Društvu za raziskovanje morja in podvodne športe, kot študent v Ljubljani. Tam sem končno opravil zdravniški pregled brez vseh zapletov ter posledično tudi izpit za potapljača P1. Po študiju sem se vrnil v Koper in potapljaško aktiviral v Luki. Po petindvajsetih letih potapljanja, uživanja pod vodo in izobraževanja sem leta 2000 dosegel najvišji potapljaški inštruktorski naziv CMAS M3 oz. nacionalni inštruktor potap­ ljanja. Tako je tekla moja potapljaška kariera. In še vedno uživam pod vodo.

Si med ustanovitelji kluba Potapljači Luke Koper. Kdo še je bil med ustanovitelji kluba?

V kakšnih razmerah ste začeli? Koliko vas je bilo? Kakšni spomini te vežejo na začetke delovanja kluba?

Moram popraviti, nisem med ustanovitelji kluba.

Predhodnik današnjega društva PLK je bila po­ tap­ljaška sekcija, ki je bila ustanovljena leta 1974 znotraj sindikalnega Športnega društva ­Luke Koper zaradi potreb reševanja. Prvo leto so imeli več kot deset članov, ki so tečaj opravljali v Piranu pri inštruktorju Adiju Štaderju. Prvi predsednik sekcije je bil Radoslav Planinc. Ko je ta naslednje leto odšel iz Luke v službo na Morsko biološko postajo v Piran, je delo v sekciji začelo zamirati.

Leta 1978 sem se po diplomi zaposlil v Luki Koper.

Tam sem nekega dne odkril majhen prostor, v katerem sta viseli dve potapljaški opremi. Vsak dan sem na poti v službo in iz službe pokukal tudi v ta prostorček. Nekega dne sem notri končno zagledal dva delavca. Dobesedno sem se jima vsilil, češ da sem tudi sam potapljač in da se hočem Po potopu so na barki takoj opazili, da je z mojimi ­tudi jaz potapljati. Ko sta me na eni akciji preiz­ ku­sila in videla, da se znam potapljati in da me ni očmi nekaj narobe, saj so bile vse krvave. Tipi30

strah tudi v čudnih luških pogojih pod ladjami, sta se oba kmalu umaknila in mi prepustila ključe tega prostorčka. Leta 1979 sem preko oglasne deske v Luki povabil vse zainteresirane na potapljaški tečaj. Uspešno ga je zaključilo okoli deset potapljačev, ki so nato dolga leta tvorili gonilno jedro sekcije oz. kasneje kluba PLK.

pomena na področju Civilne zaščite zagotavljamo reševanje in varovanje na morju še danes.

Seveda je naše aktivno delo opazila tudi Slovenska potapljaška zveza (SPZ). Že pokojni Viljem Klemenc, takratni predsednik SPZ, sicer pa ­domačin iz Semedele pri Kopru, upokojeni visoki oficir JRM, nam je pripeljal odpisani vojaški visokotlačni kompresor Bauer (letnik okoli 1960) z odpada JRM. Tako smo potapljaške jeklenke pričeli polniti z zrakom sami in ne več pri gasilcih.

Moram reči, da nam je ta kompresor služil dobrih trideset let, saj je bil v rabi do leta 2014!

G. Klemenc nas je tudi povabil, da postanemo člani SPZ. Tako se je leta 1981 Potapljaška sekcija športnega društva Luke Koper osamosvojila, včlanili smo se v Slovensko potapljaško zvezo in preimenovali v samostojno društvo PLK Koper.

Leta 1995 smo bili z odločbo Ministrstva za obrambo vključeni v Podvodno reševalno službo Slovenije (PRS). Od takrat je PLK sedež ene izmed 15 potapljaških reševalnih postaj, ki ­delujejo na področju Slovenije v sklopu PRS.

Valter Žiža iz piranskega Akvarija in ekipa Žarka Sajiča iz piranskega Muzeja podvodnih aktivnosti so Borisa presenetili s povabilom na potop s težko potapljaško opremo v morju pred muzejem.

S potapljaškimi delovnimi akcijami v Luki smo pridobivali denar in z njim kupovali potapljaško opremo ter rezervne dele. Tudi šolali smo se za vzdrževalce takratne opreme v tovarni Đuro Đakovič, ki je takrat zalagala jugoslovansko mornarico in vse klube s potapljaško opremo. Kmalu so naše zanesenjaško delo opazili tako v Luki Koper kot tudi v Občini Koper. Vključili so nas v takrat­no Teritorialno obrambo Luke Koper (kjer smo kot enota »podvodnih protidiverzantov« — to je spet cela zgodba zase — bili zadolženi za obrambo Luke pred napadi morebitnih diverzantov) ter v Civilno zaščito občine Koper, kjer kot društvo posebnega

Danes PLK sodi med največja potapljaška društ­ va v Sloveniji Vseh društev, včlanjenih v Slovensko potapljaško zvezo pa je ta hip preko 60.

Kje ste se najprej potapljali? Kje ste prirejali tečaje potapljanja? V Fiesi? Kje so bili tabori?

Fiesa in Piran sta nam najbližji in zelo lepi potapljaški lokaciji. Hrepenenja po novih izkušnjah in dogodivščinah so nas kmalu popeljala na potapljaške izlete in tabore po Jadranu. Od leta 1981 dalje smo se začeli udeleževati enotedenskih poletnih potapljaških taborov. V začetku smo go­ stovali na taborih drugih klubov, kasneje, ko smo dobili svoj kompresor, pa v lastni organizaciji. Tabore smo imeli pri potapljaških kolegih iz rovinjskega društva, večkrat na lokacijah v Pulju, na Verudi in v Sveti Marini pod Labinom, na Cresu, Krku, Korčuli, Visu, v Črni Gori. Kar nekaj taborov smo imeli tudi na najetih turističnih ladjah in pre­ 31

križarili Kornate ter otoke med Splitom, Visom in Lastovim. Večkrat smo bili tudi na Rdečem morju, na Sinaju ter na francoski sredozemski obali, kjer je ogromno potopljenih ladij iz 2. svetovne vojne.

Vztrajno in predano prirejaš priljubljeno in odmevno prireditev novoletno darovanje sarme Neptunu. Letos je prireditev doživela svojo deveto repliko. Kako se je porodila zamisel o darovanju sarme bogu morja Neptunu?

Ideja za darovanje sarme Neptunu se je rodila bolj v trenutnem navdihu in v hecu. Kot funkcionar SPZ (deset let sem bil podpredsednik zveze) sem na eni od jesenskih sej predsedstva pomagal pripravljali koledar dogodkov za naslednje leto.

Kar nekaj društev je tradicionalno prijavljalo božične potope s postavljanjem jaslic, smrekic, lučk in podobno pod vodo. Pa sem bleknil – piši v kole­ dar – mi pa bomo podarili Neptunu za otvoritev nove potapljaške sezone in za varne potope vse sarme, ki nam bodo ostale po novem letu. In tako se je začelo. Idejo sem povedal doma. Žena, ki je seveda tudi potapljačica, jo je takoj zagrabila in razširila med kolegicami in kolegi v klubu. Tako smo se 2. januarja 2006 znašli na obali 4 klubski člani in naredili prekrasen potop. Za štos sem imel s seboj res eno sarmo v žepu potapljaškega jopiča. Naslednje leto je že bilo drugo srečanje in darovanje, torej že tradicionalno. In ko smo o tem zdaj že potrjeno tradicionalnem dogodku napisali članek v slovensko potapljaško revijo, je dogodek zaživel sam zase. Zdaj se zbere tudi preko dvajset potapljačev iz različnih društev Slovenije. Pod vodo si nazdravimo s šampanjcem. Prve darovane sarme smo nosili od doma, danes pa predsed­ nik PLK društva Domi pripravi doma do 50 sarm v velikem loncu, ki ga nato pogrejemo na gorilniku kar na obali. Kolikor je težko vstopiti v ledeno ­vodo, toliko je lepša manjada in druženje po prvem potopu v novem letu.

32

Danes nas je v klubu nekje 30 do 40 aktivnih članov. Kakšen je tvoj pogled v prihodnost kluba PLK? Vizija?

V bistvu nas je mnogo več. Vseh članov je okoli 100. Okoli 40 je rednih aktivnih članov. Ti se tudi redno potapljajo. Ostali so potapljaško manj aktiv­ ni, vsaj ob četrtkih, ko imamo klubski dan, pridejo na obisk ali občasno napolnit jeklenke. Tu so še trnkarji ter nekaj podvodnih lovcev. Klub letos praznuje 40 obletnico delovanja. Ime PLK Koper je znano in nekaj pomeni med potapljaškimi društ­vi v Sloveniji. Vsa ta leta smo po številu ­članov med največjimi v Sloveniji. Člani aktivno delujejo pri delu posameznih sekcij, pri organizacijah in udejstvovanju na športnem, vzgojnem, raziskovalnem delu in seveda pri reševalnih akcijah. V okviru znanstvene sekcije občasno izvajamo tudi znanstveno raziskovalne projekte. Eden takih, s katerim se moramo pohvaliti, je odkritje in znanstvena interpretacija podvodnih termalnih izvirov pred Izolo in Ronkom, pod vodstvom geografa Jožeta Žumra (za kar je posthumno ­prejel Melikovo nagrado) in pomorca–izumitelja Alfreda Zajiča - Cicota. Oba sta danes žal že pokojna. Med nami so tudi vrhunski športniki, člani državnih reprezentanc Slovenije, trnkarji, nosilci zlatih, srebrnih in bronastih medalj z mladinskih in članskih svetovnih prvenstev v trnkarjenju. ­Tudi za podmladek je dobro poskrbljeno, saj se trenerji posebej ukvarjajo z otroki, v klubu imajo svoj ločen klubski dan, kjer se v miru učijo delati naveze, loviti ribe pa tudi kak kalčeto zaigrajo.

Vse bogastvo društva je torej v ljudeh, ki čutijo pripadnost društvu in v tem, koliko društvo vrača okolju, v katerem deluje. Moj pogled na prihod­ nost društva je zelo pozitiven. Z upravo Mestne občine in s Športno zvezo imamo vzpostavljene odlične odnose, saj podpirajo našo dejavnost ­tako na področju CZ kot na športnem področju in nam tudi pomagajo. Mislim, da se naša vizija, ki smo si jo zapisali leta 1999 v bilten ob 25. ob­ letnici društva, kar dobro uresničuje. ✕

Zlatko Fuks, CMAS inštruktor potapljanja

Moj pogled na prehojeno pot društva

V

Luki Koper sem se zaposlil oktobra 1979 in po enem letu izvedel, da imajo v okviru športnega društva tudi potapljaško sekcijo. Mladost sem preživel v Piranu, v hiši nekaj metrov od mor­ ja, tako da mi je bilo morje in potapljanje že v krvi. V apnei sem se potapljal ob celotni piranski punti. Tako sem se v jeseni 1980 prijavil na za­

čet­ni tečaj potapljanja (takrat se je kategorija imenovala: mlajši potapljač) in se včlanil v to sekcijo oziroma klub. V klubu je bilo kar nekaj entuziastov, s katerimi smo hitro postali potapljaški kolegi in dobri prijatelji.

V letu 1981 je klub organiziral že prvi poletni potapljaški tabor, s pomočjo ljubljanskega DRM-ja.

Tako smo začeli z vsakoletnimi potapljaškimi ­tabori. Med letom smo velikokrat opravljali razna reševanja delovnih sredstev v luškem akvatoriju in počasi začeli z izvajanjem podvodnih del za raz­ne ladje (čiščenje sesalnih rešetk, reševanje vrvi s propelerjev, …). Potapljači smo se nekoč veliko družili, ne samo ob četrtkih, ko je bil klubski dan, ampak tudi za razne fešte, kot so rojstni dnevi, rojstva otrok, nova leta, poroke in vse ­mogoče priložnosti. Če danes pomislim na minula klubska leta, ki se jih je nabralo za več kot tri desetletja, mi je klub dal ogromno lepih trenutkov. Brez klubskega življenja bi bilo moje življenje veliko bolj pusto, tako pa čutim, da je bilo obogateno s krasnim športom, čudovitim podvodnim svetom in tovarištvom, ki ga danes vse bolj pogrešamo. Prva leta smo na tabore odhajali tudi z ženami in otroki. Če bi primerjal življenje v klubu nekoč in danes, bi rekel, da je bistveno to, da je bilo pred leti vse bolj na udarniški bazi, z delom v klubu si prislužil tudi bolj ali manj zastonj potapljanje. Danes je vse bolj na denarni bazi, sistem daj—dam. Pa tudi disciplina pri potapljanju je bila boljša (omejene globine, spoštovanje vodij).

Leta so tekla, redno smo hodili na poletne potapljaške tabore in redno opravljali izpite za višje ­kategorije.

Zlatko Fuks je član PLK od leta 1980, inštruktor potapljanja CMAS M2, ­zaslužni član PRS ter častni član PLK

Že zgodaj sem se vključil v vzgojo novih potapljačev, saj nas v klubu ni bilo veliko usposobljenih za poučevanje začetnikov. Inštruktor potapljanja sem postal leta 1992. Kot inštruktor sem postal zelo aktiven po letu 2000. V začetku izvajanja 33

t­ ečajev smo morali veliko stvari pri praktičnem delu postoriti sami. Kasneje, ko smo pridobili perspektivno generacijo novih potapljačev, je bila zadeva nekoliko lažja. Mlajši kolegi so kot priprav­ niki na tečajih postali zelo koristni, naredili so ­večino težaškega dela, kot npr. polnjenje jeklenk, prevozi in pomoč pri demonstracijah vaj. Upam si trditi, da smo v primerjavi z drugimi tečaje izva­ jali zelo kakovostno, brez ubiranja raznih bližnjic.

Sam sem kakšnemu slabšemu tečajniku, ki ni bil dovolj vajen vode, raje predpisal dodatno vajo ali dve po zaključka tečaja, kot da ne bi naredil izpita.

Ta metoda se je vedno dobro obnesla.

Vedno sem imel rad tudi promocijsko delo, saj sem večkrat prispeval članke o potapljanju v Luš­ki glasnik.

Kot najpomembnejši uspeh, seveda ne moj ampak skupni, štejem, da smo bili dobra potapljaška družba, odgovorna in profesionalna do potapljanja. Zadevo smo jemali resno od priprave pa do zaključne fešte. Ponosen sem tudi na to, da smo edini klub v Sloveniji, ki ima v svoji sestavi tudi ribiče trnkarje, ne glede na to, da imajo svojo zvezo. V drugih klubih so trnkarji odšli na svoje (ribiški klubi). Še vedno se spomnim novembra 1993, ko smo organizirali 3. državno prvenstvo v športnem ribolovu na morju. Bile so precej nemogoče razmere, sneg do morja, ribe pa nikakor niso bile za sodelovanje (slab ulov). Z našo organizacijo smo postavili standarde za kakovostne izvedbe državnih prvenstev. Po tem je bilo še ­nekaj organizacij državnih prvenstev v različnih športih (podvodni ribolov, podvodna fotografija).

lep načrt teh tunelov (sem ga plastificiral in obesil v svojem potapljaškem kotičku v mansardi).

Francoski nacionalni park Gabinière pa premore toliko rib, da jih še v akvariju težko toliko vidiš.

Tam sem gledal iz oči v oči kirnijo velikanko, večjo in težjo od potapljača, plaval pod nepregledno jato barakud, vsaka razpoka pa je vsebovala po nekaj muren. Toliko rib na enem mestu nisem ­nikoli niti približno videl, tudi v Rdečem morju ne.

Ne glede na vse pa je zame vedno znova posebno doživetje tudi potop ob celotni piranski punti, od hotela Piran do bivšega hotela Punta. Tam sem se potapljal zadnjič pred dvema letoma in sem zadovoljno ugotovil, da je še kar precej življenja.

Leščurji se ponovno množijo, srečaš tudi kakšnega morskega konjička, pod kanalizacijsko cevjo na punti pa še vedno domujejo jastogi. Lepo, ni kaj, da je možno tudi v tem malem slovenskem morju uživati v potapljanju.

Kar veliko let sem deloval tudi v PRS–ju. Nekaj teh akcij je bilo težavnih zaradi nizkih temperatur, slabe vidljivosti in včasih tudi stresnosti situacije (kako zgleda srečanje z utopljencem). V spominu mi je ostala akcija reševanja utopljenca v Blejskem jezeru, ko je več skupin PRS, pred ­desetimi leti, iskalo utopljenca na globini 30 m, skoraj nični vidljivosti in zelo nizki temperaturi.

V Luki Koper sem se velikokrat potapljal na de­ lov­nih akcijah v slabih razmerah, predvsem v slaV klubu sem začel delovati na tehničnem področ­ bi vidljivosti, vendar je bilo to iskanje utopljenca ju. Ker sem bil zaposlen v vzdrževanju, sem lahko veliko težje. veliko prispeval k urejanju klubskih prostorov Moji najljubši potapljaški lokaciji so tuneli na (vodna oprema, lesena oprema, ključavničarski Fraš­keriću pri Pulju in La Gabinière (Hyeres) izdelki in podobno). Kasneje pa sem začel oprav­ v Franciji. Tuneli na Fraškeriću so čudoviti svet ljati tudi druge funkcije kot npr. blagajnik, tajnik podvodnih tunelov, sifonov, amfiteatrov, prehoin predsednik (po svoji želji nisem bil dolgo). Vlo- dov iz plitvine v globino in ne vem, kaj vse bi še ga prvega človeka mi ni najbolj ustrezala, raje povedal o tej lokaciji, na kateri potapljač doživi sem bil malo bolj v ozadju, kot npr. tajnik, član vedno znova nekaj posebnega, nekaj čarobnega. upravnega odbora in inštruktor.

Pohvala Borisu Vugi, ki je že leta 1986 narisal

34

Mlajšim kolegom bi rad sporočil, da je potrebno, kljub napredku tehnike in precejšnji popularizaciji tega športa, še vedno spoštovati pravila potap­lja­ nja, saj je morje človeku tuj ambient. Če se držimo pravil, ni nič bolj nevarno kot vožnja z avtom.

To sem vedno razlagal radovednežem, ko so me spraševali, ali je potapljanje nevarno. V sedanjih časih morda premalo spoštujemo vodjo potopa, ki ima kar nekaj odgovornosti v zvezi z varno ­izvedbo potopa. Kot dolgoletni inštruktor in še pred tem višjekategornik sem pogosto bil vodja potopov. Pod vodo sem se počutil zelo nelagodno,

če sem vodil neposlušno ali razbrzdano skupino.

Ne glede na to, da se ne potapljamo sami, sem se v primerjavi s takšnimi skupinami veliko bolj varno in suvereno počutil sam, ker sem točno poznal svoje sposobnosti in omejitve.

Kljub vsemu je potrebno pod vodo predvsem varno uživati in se potapljati do meje, ko ti še predstavlja užitek in izziv. V nasprotnem pa je bolje, tako kot v pri vsakem hobiju, zadevo opustiti in si najti drugačen šport oz. rekreacijo. ✕

Potapljaška »buddya« Ivan in Zlatko maja 2000 na enotedenskem klubskem potapljanju v Hurgadi na Rdečem morju.

35

Vinko Mojškerc

Zakaj sem v tem klubu? ­Zakaj sem pričel s tek­mo­ val­nim ribolovom? Zakaj sem se pričel ukvarjati z mladimi ribiči?

Ž

e v mladih letih, ko sem na poti v šolo preko Badaševice zagledal jato cipljev, me je prevzela ljubezen do morja, ljubezen do ribištva. Namesto v šolo sem stekel nazaj domov po pribor ter za kosilo prinesel polno vrečo rib, medtem ko je ­šolska torba počakala doma. Mama me ni uspela niti skregati, saj sem žarel od veselja, ker sem ujel toliko rib.

In ko sem se nekega dne spomnil na ta dogodek, (medtem sem že dosegal vrhunske rezultate za PLK in reprezentanco), sem si rekel: v mladih letih in tudi kasneje sem se vsega sam naučil. Več kot sem lovil, več izkušenj sem imel. Ostali klubi so že imeli mladince, mi pa še ne. Zakaj ne bi tudi naš klub imel mladince in zakaj jim jaz ne bi prenesel svojega znanja, saj jim bo tako veliko lažje.

Naučil bi jih tehnik ribolova in katere vabe uporabljamo in na kakšen način, kako vezati trnke in kakšne naveze uporabljati.

Kmalu sem imel nekaj mladincev in v kratkem smo že začeli dosegati tudi vrhunske rezultate.

Z leti so začeli postajati državni prvaki, zmago­ Vinko Mojškerc je član PLK od leta vali so na pokalnih tekmovanjih tako doma 1990. Je večkratni državni prvak v disci­ kot v tujini, postali člani slovenske reprezentance plini trnkarjenje s palico iz zasidranega in svetovni prvaki. čolna, z največ osvojenimi naslovi. Kot V začetku so potekali treningi samo na obali, kjer posameznik je v različnih disciplinah smo se učili tehnik ribolova, metanja. Ker sem bil za državno prvenstvo osvojil 10 zlatih, na začetku sam, so morali večino dela opravljati 7 srebrnih in 6 bronastih medalj, ekipno sami. Spoznavali so, katera vaba je trenutno naj3 zlate, 6 srebrnih in 5 bronastih. Na bolj primerna, kako jo natakniti na trnek, kdaj zasvetovnih prvenstvih je bil od leta 1997 tegniti palico, da je riba pristala na obali. Z ribolovom so si razširili znanje o ribah, saj se jih z do danes 13-krat član slovenske repre­ obale ulovi kar lepo število vrst. zentance, s katero je ekipno osvojil 1 zlato, 3 srebrne in 2 bronasti medalji. Zadnja leta se je število mladih članov povečalo, Njegove najboljše posamezne uvrstitve zato so priskočili na pomoč še ostali člani ribiške na svetovnih prvenstvih so 5. in dvakrat sekcije in delo z mladimi je še lepše steklo. Števi7. mesto. lo mladincev se vrti okrog 15 in način treningov se je nekoliko spremenil. V času, ko se z obale ne da ujeti skoraj nič in so vremenski pogoji slabi, smo se preselili v klubske prostore, kjer učimo 36

mlade vezanja trnkov in navez. Tako bodo pri­prav­ ljeni dočakali ribolov, saj vemo, da se pri lovu z obale uniči kar lepo število navez. Mlade spodbujamo, da čim več lovijo, ker bodo le tako dosegali dobre rezultate. Zgodaj spomladi nas namreč ­čakajo že tekme!

Za lov z obale uporabljamo različne vabe, kot so kalamari, klapavice in črvi. Slednje je treba kupo-

vati in tu nam je v veliko pomoč Jožko iz trgovine, ki nas z njimi sponzorira in brezplačno oskrbuje treninge.

Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo se lahko pride do lepih vrhunskih rezultatov. Lahko se pohvalimo, da smo vzgojili mladince, ki so uspeli priti v mladinsko reprezentanco in z njo osvojiti kar dvakrat prvo mesto na svetovnem prvenstvu,

Reprezentanca Republike Slovenije je na Svetovnem prvenstvu v črnogorski Budvi leta 2013 zasedla 3. mesto.

Od leve: Danilo Torej (Oradela Piran), Dejan Struna (RPD Piran), Zdenko Grando — kapetan (PLK), Aljoša Tomšič (Solinar Strunjan), Bojan Furlan — trener (PLK), Edi Bizjak (PLK), Vinko Mojškerc (PLK), Martin Grando (PLK).

Mladinska reprezentanca Republike Slovenije v trnkarjenju iz čolna leta 2012 postane svetovni prvak. Na sliki so od leve: Andrej Djurič (Oradela Piran), Klavdij Veldin (trener), Domen Semprimožnik (Oradela Piran), Matej Šimičić Rupert (PLK Koper), Andrej Kristan (KIT Kranj), Boštjan Čotar (PLK Koper), Marko Kočar (kapetan) in Erik Špeh (Menola Izola).

37

l­eta 2012 in 2013. Matej Šimičić Rupert je bil obakrat v reprezentanci, medtem ko Čotar od ­leta 2013 tekmuje na prvenstvih višjega nivoja, s katerimi zbira točke za napredovanje v člansko reprezentanco. Martin Grando je bil eden od prvih mladincev v mladinski reprezentanci in z dopolnjenimi 21 leti je že član članske reprezentance.

Matej Somrak

Kako sem postal potapljač

Na tekmah in treningih se zgodi marsikaj in tako se je nekega dne med tekmo na koprskem pomolu pripetil dogodek, ki si ga bo Boštjan verjetno zapomnil za zmeraj :-).

Medtem, ko je ujel manjšo ribo, se je iz globine zaletela velika lica in hotela ujeti ribo, ki jo je ­Boštjan vlekel iz vode. Od presenečenja in strahu, da bo lica skočila iz vode na njega, je stopil korak nazaj, se spotaknil in obležal na hrbtu. Kar obležal je in še sam ni mogel verjeti, da je videl tako veliko ribo.

Drugi tak dogodek se je zgodil na tekmi, na pomolu v Reki. V ekipi je bil tudi Vlado Skrt. Ko je navijal mlinček, je bila palica krepko usločena.

A glej ga vraga! Na koncu trnka je visel delavski čevelj. Že ga je hotel jezno zalučati nazaj v morje, a sem mu to preprečil in v šali dejal, naj pogleda v njega, če ni kakšna riba notri. In ? Bila je! Bil je gvat, ki je tudi štel kot ulov.

Ribiška sekcija je v klubu že dolga leta in nada­ ljevali bomo z delom kot do sedaj. Trudimo se, da vzgojimo predvsem mlade ribiče. Vzgojimo v poštenem in športnem duhu in da nas bodo zastopali tako, kot mi člani zastopamo klub že vrsto let. Naš moto pa je ta, da spoštujemo morje in se do njega obnašamo tako, da bo služilo še dosti generacijam.

Matej Somrak je član PLK od leta 2008, potapljač CMAS P2 in član upravnega odbora PLK Dragi ljubitelji živali!

Odločil sem se, da vam tukaj predstavim način, kako se lahko z živim svetom pod morjem seznanite na zelo neškodljiv način. Govora bo o potap­ ljanju.

Sam sem potapljaški tečaj opravil leta 2008 pri Potapljačih Luke Koper (PLK), kjer so me prijazni in z znanjem bogati inštruktorji dodobra seznanili s čari in pastmi bivanja pod vodo. Vse od tedaj Kakor ostali klubi se tudi mi soočamo s finančni- mi je žal, da se nisem s potapljanjem začel ukvarmi težavami, zato bi se rad zahvalil vsem, ki nam jati že prej. K potapljanju me je že pred tem vlekla pomagajo na kakršen koli način. Nekateri denarno želja po tem, da bi videl, kaj se dogaja »tam spodaj«, vendar sem imel precej časa težave z ušesi nekateri s praktičnimi darili in popusti. ✕ oziroma z izenačevanjem pritiska v njih, tako da sem misel na ta šport za nekaj časa opustil. Po 38

nekaj letih sem to željo obudil in začel trmasto delati na tem, da težave z ušesi odpravim. To je izgledalo približno tako, da sem tisto poletje skoraj mesec dni vsak dan na suhem izvajal manever za izenačevanje pritiska v ušesih; pihal sem skozi stisnjen nos, dokler v obeh ušesih nisem ­začutil tistega poka, kar pomeni izenačen pritisk.

Ko sem to dosegel, pa ni preostalo nič drugega kot gas na tečaj!

Tečaj potapljanja je bil sestavljen iz teoretičnih predavanj in praktičnih vaj najprej v bazenu, nato pa smo se preselili v Fieso, kjer smo opravili zahtevnejše vaje in na koncu tudi izpitni potop.

Vse skupaj je trajalo malo več kot en teden.

Srečo sem imel, da sem v klubu PLK naletel na zares odlično družbo ljudi, ki se trudijo, da se skozi leto organizira kar se da veliko potapljaških dogodkov. Tu mislim na enodnevne, nekajdnevne in tedenske izlete, ki vključujejo potope v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, v zadnjem času pa tudi na francoski azurni obali. V klubu se čez leto zvrsti tudi precej tečajev za različne kategorije rekreativnega in tehničnega potapljanja z uporabo različnih plinskih mešanic za potope na večje globine (več kot 40 metrov). V klubu je na voljo precej opreme za izposojo, tako da se nikomur, ki bi se rad odločil za ta hobi, ni treba bati, da bi moral že takoj seči globoko v denarnico za nakup vse opreme.

V teh treh letih, kolikor se potapljam, sem se s klubom potapljal pri nas na punti v Piranu, v Fiesi, na Hrvaškem v Istri, v severnem Jadranu na otokih Cresu, Lošinju, Unijah in Premudi, južneje smo opravili nekaj prečudovitih potopov na Murterju. Najlepše potope pa sem doživel, ko smo se lani v septembru odpravili po zelo ugodni ceni na enotedensko križarjenje s potapljaško ladjo Konkordia. Takrat se nas je 17 potapljačev potapljalo na Braču, Hvaru, Šolti in Visu. Hrvaš­ko morje je res prekrasno. Zaradi kamnitega kraš­ kega terena je na morskem dnu polno sten, pre-

Matej oktobra 2009 s PLK na vikend potapljanju na Murterju

visov, kanjonov, stebrov, tunelov ter večjih in manj­ših lukenj in razpok, ki nudijo morskim prebivalcem nešteto zatočišč. Ne smem pa pozabiti omeniti številnih razbitin ladij in letal iz prve, v glavnem pa druge svetovne vojne, ki prav tako nudijo morskemu življu veliko zatočišč in površin za razraščanje. Paleta rib in ostalih prebivalcev je v Jadranu zelo pestra in barvita, kljub temu pa pravijo, da danes Jadran ni več tako poln življenja, kot je bil še 10 ali 20 let nazaj. Z modernimi tehnikami mogoč masovni ribolov le pušča svoje posledice.

Svet pod morsko gladino je tako lep, da se ga izplača odkrivati počasi, previdno in postopoma, predvsem pa se je dobro veliko in stalno izobraževati ter praktično in teoretično znanje obnavljati. Potapljanje ni adrenalinski šport, stvari naj se ne bi odvijale hitro, razen če pride do težav.

To tudi ni hobi za ljudi, ki radi preizkušajo svoje 39

Vasja Jakomin meje, kajti tu je še kako resničen rek: Nikoli ne veš, kje so tvoje meje, dokler jih ne presežeš …

Reševanje Ker smo ljudje pač kopenska bitja, nam je voda kot življenjski prostor tuja, zato lahko kdaj, ko se in iz vode pojavijo težave, zelo nepredvidljivo in nerazsodno odreagiramo, zgrabi nas panika, hočemo po hitrem postopku do »našega« zraka. Ravno zato je pri potapljanju treba čim več situacij predvideti, samo bogate izkušnje pa nam pokažejo koliko je takih situacij, ki jih je treba predvideti. Dovolj izkušenj pa si lahko pridobimo le, če globino in za­ htevnost potopov povečujemo počasi, če pred, med in po potopu kar se da veliko premišljujemo o možnih situacijah, si jih zapomnimo in se iz njih učimo. Tudi površnost in potapljanje ne gresta skupaj, zato je to dober način, da se priučimo doslednosti.

na vodi

Vasja Jakomin je član PLK od leta 1995, inštruktor potapljanja CMAS M1 in od leta 2008 dalje vodja potapljačev ­reševalcev Reševalne posteje Koper

Luka Basiaco, Petra Kabilovič Dekleva, inštruktor Nedjan Kastelic ter Matej Somrak na podelitvi diplom ob uspešnem zaključku tečaja P2 julija 2009

Če vse to upoštevamo, postanemo s časom toliko izkušeni in rutinirani, da lahko začnemo v potopih resnično uživati. Zase pri nekaj več kot 40 opravljenih potopih o kakšni obilici izkušenj se­ veda ne morem govoriti, se pa vseeno že toliko sproščeno počutim pod vodo, da me vsak lep po­ top do vrha napolni z lepimi občutki, predvsem pa me modra tišina in brbotanje mehurčkov od­ klopi od stresnega, hitrega in bučnega sveta tam zgoraj … ✕ 40

E

kipo za reševanje na vodi in iz vode smo sestavili z namenom iskanja in reševanja pogrešanih ljudi in predmetov na vodi in iz vode. Taka je tudi tradicija PLK od svoje ustanovitve dalje. Delo ekipe niso le intervencije, temveč obsega tudi preventivo, kot so razna varovanja na prireditvah ob vodi ter na vodi ter osveščanje o morebitnih nevarnostih, ki so prisotne na morju oz. na vodah.

Ekipo potapljačev reševalcev sestavljajo najbolj izkušeni potapljači. Od leta 1981 delujemo tudi v okviru občinskega štaba za civilno zaščito, od leta 1995 pa smo vključeni tudi v sestav Podvodne reševalne službe Slovenije (PRS).

Ekipa reševalcev ima za seboj uspešne reševalne in delovne akcije po celi Sloveniji. Obširne pre­is­ kovalne akcije običajno potekajo pri iskanju po­ ne­srečencev na širšem akvatoriju, kjer je potreb-

no večje število reševalcev, ki jih aktivirajo po celi Sloveniji. Naši reševalci so npr. sodelovali ­tudi pri iskanju pogrešanih na Blejskem jezeru, Velenjskem jezeru, na Šoštanjskem jezeru, Šmartinskem jezeru, Kočevskem jezeru, na Savi, Ljub­ ljanici itd. Najbolj obširna večdnevna reševalna akcija je potekala leta 2008 pri iskanju 13 pogrešanih oseb na takratnem gradbišču HE Blanca, kjer sta se pri spustu čez prelivna polja prevrnila dva kanuja s potniki. Potnike so vrtinci pogoltnili in potegnili pod vodo. Iskanje pogrešanih je tra­ jalo 3 dni, skupaj je sodelovalo 140 potapljačev reševalcev iz cele Slovenije, pripadnikov PRS.

naročajo podvodne preglede z namenom doku­ men­tiranja podvodnih delov plovil, kjer se sumi poškodba zaradi dotika morskega dna ali pa pregled poraščenosti trupa ladje z algami. Na ladjah, ki prihajajo ali odhajajo iz Luke, smo mnogokrat odstranjevali predmete z ladijskega vijaka (propelerja), ki so se ovili med manevrom. Najpogosteje so to vrvi, s katerimi privezujejo ladje. Naši potapljači pregledujejo tudi razne podvodne konstrukcije v Luki, kot so podvodni piloti oz. nosilci pomolov, cevovode, podvodna črpališča ali pa morsko dno na privezih, kjer bi lahko potopljeni predmeti poškodovali dno plovil na privezu.

Potapljači reševalci opravljamo tudi delovne ­akcije. Glavnina le–teh so razni podvodni pregledi plovil, ki prihajajo v Luko Koper. Ladjarji nam

Potapljači reševalci morajo biti za opravljanje svoje dejavnosti ustrezno izšolani in pripravljeni. Člani PRS so višjekategornki, najmanj potapljači

Julija 2008 s predsednikom RS Türkom na Brdu pri Kranju ob svečani podelitvi medalje za hrabrost Podvodni reševalni službi

P3 in več po šoli potapljanja CMAS ali pa ekvivalentno po drugih šolah, prav tako so obvezni specialni tečaji za potapljača reševalca, sem spadajo preiskovanje in dvig, podvodna orientacija, reanimacija, nudenje prve pomoči s kisikom. Kljub 41

Na zboru reševalcev PRS v Murski Soboti maja 2012 (od leve): Gregor Basiaco, Vasja Jakomin, Črt Čadež, Domagoj Ribarić Cerovac in Nejc Kovačič.

opravljenim tečajem mora imeti potapljač reševalec tudi ustrezno potapljaško kondicijo. V ta namen organiziramo najmanj enkrat letno usposabljanje ter se kot člani PRS letno udeležujemo zbora PRS, na katerem potekajo vaje in predavanja na temo reševanje na vodi in iz vode. Tehnika in tehnologija kot povsod tudi pri potapljanju neprestano nudita novosti in izboljšave. Novo opremo moramo poznati, testirati in osvojiti veščine, ki nam dopuščajo varno uporabljanje le-te. Tako se že več let zapored udeležujemo skupnih usposabljanj, izmenjave izkušenj in potapljanj. Letos (aprila 2014) smo se pripadniki RP Gorica, RP Koper in RP Celje npr. usposabljali za uporabo pod­ vodnih skuterjev, podvodne komunikacije, upo­ra­ bo podvodnega robota (ROV), se urili v podvodni orientaciji ter izvedli številne stažne potope.

Za svoje delovanje smo kot PLK in kot reševalna postaja PRS KOPER večkrat (leta 1986, 2001 in 2014) prejeli visoko republiško priznanje, ki ga 42

podeljuje poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije ob dnevu CZ. Kot najvišje priznanje pa še vedno štejemo medaljo za hrabrost, ki jo je celoten sestav PRS prejel leta 2008 iz rok predsed­ nika države dr. Danila Türka za pomoč pri iskanju pogrešanih pri nesreči HE Blanca.

V letih od 1981 do 2013 je naša reševalna po­sta­ ja opravila preko 450 intervencij, kjer so potap­ ljači reševalci pokazali strokovnost, nesebičnost in solidarnost. Danes šteje naša ekipa re­ševalcev PRS RP Koper 12 reševalcev, ki se jih lahko aktivira preko klicnega centra 112. ✕

Danica Vuga

Pogovor s predsednikom društva PLK Domagoj Ribarić Cerovac, na kratko nam predstavi društvo PLK Koper PLK Koper je eno od večjih in starejših potapljaš­ kih društev v Sloveniji. Ustanovljeno je bilo leta 1974 kot ena od sekcij športnega društva Luke Koper in na njenem ozemlju preživelo 35 let. Nekoč majhen in zaprt potapljaški klub se je skozi čas razvil v enega večjih in uspešnejših klubov v Sloveniji. V svojih vrstah združuje člane različnih interesov, od najmlajših cicibanov do zrelih upokojencev, ampak vse z isto ljubeznijo, ljubeznijo do morja. Odlikuje se tako na področju zaščite in reševanja kot v vrhunskem športu – ribištvu. Ne

glede na komercializacijo potapljanja in razne ­odcepitve drugače mislečih, sledi svojim načelom in zadani viziji.

Letos si bil ponovno izvoljen za predsednika PLK-ja, kaj ti to pomeni in kako vidiš delovanje kluba v bodoče?

Kot vsakemu predsedniku tudi meni to pomeni zaupanje, potrditev članov, da so zadovoljni z ­mojim delom. To mi daje zagon in motivacijo tudi za naprej, saj je dokaz, da vse ure in ure dela, ki sem jih, skupaj z nekaterimi aktivnejšimi člani društva, vložil v vodenje kluba, niso zaman. Imam še mnogo idej in upam, da jih bomo skupaj uspeli udejaniti in uresničiti.

V zadnjih letih se je potapljanje precej skomerci­ aliziralo in posledično so se ustanovile nove potapljaške šole, tiste s krajšimi in cenejšimi potapljaškimi tečaji, z eno besedo industrija. Živimo v časih, ko beseda društvo počasi izgublja svoj pomen. Časi, ko si komaj čakal na četrtek, da si lahko z drugimi člani izmenjal izkušnje, dogodke, ki si jih doživel čez vikend na morju, so se spremenili.

Mirne vesti lahko omenim, da je naš PLK Koper mati večine društev na obali, na kar smo na presenečenje nekaterih, ponosni, saj to pomeni, da smo uresničili naše cilje in potapljanje razširili na širšo okolico.

Domagoj Ribarić Cerovac je član PLK od leta 2002, inštruktor potapljanja CMAS M1 in predsednik PLK od leta 2010 dalje.

Predvsem pa bi rad poudaril, da naša primarna naloga ni zgolj ljudem približati potapljanje, kot je to namen različnih komercialnih potapljaških šol.

Namen našega društva je druženje in deljenje ­izkušenj. Za nove potapljače je to še posebej pomembno, saj si lahko v družbi izkušenejših članov pridobijo koristne, življenjske izkušnje, ki jih bodo potrebovali za raziskovanje podmorja. Člani so mi ponudili še en mandat v katerem se bom kot potapljač in instruktor osredotočil predvsem na izobraževanju mladih članov, ter tako pomagal zagotoviti mlajše naslednike, ki bodo 43

smo bili prisiljeni zapustiti luško ozemlje in se začasno preseliti v majhno zaklonišče na Vojkovem nabrežju. Od takrat dalje so se naše vezi z »mamo Klubs-ki dan je v četrtek, kaj se takrat dogaja luko« zrahljale. Tukaj nam je na veliko pomoč priv klubu? skočila MOK, s katero smo vrsto let iskali primerKlubski dan je namenjen druženju in izmenjavi ne prostore in jih na koncu tudi našli v novem ­izkušenj v sproščenem ambientu. V zadnjih letih Gasilskem domu v Kopru. Vsaj mislili smo tako smo naše klubske prostore lepo uredili in prilago- do njegovega odprtja, ko se naenkrat ni našlo dili našim potrebam in željam. Tako imamo ločeno prostora za nas. Vseeno smo z MOK našli skupni učilnico, kjer potekajo razna izobraževanja, pred­ jezik in se leta 2007 preselili v večje zaklonišče stavitve, ali pa zgolj klepet in posveti med člani. pod SloRestom, kjer smo še danes. V gasilskem Uredili smo prostor za druženje ter sprostitev ob domu imamo spravljen reševalni gumenjak za »kalčetu« ali namiznem tenisu … potrebe reševalne enote. Že od leta 1981 v občiOb četrtkih si člani lahko izposodijo ali vrnejo iz- ni zagotavljamo občinsko enoto za reševanje iz posojeno potapljaško opremo, tisti ,ki pa imajo že vode in na vodi. S strani Ministrstva za obrambo svojo, pa imajo možnost brezplačnega polnjenja RS in MOK smo bili imenovani kot društvo pojeklenk z zrakom (kar je samo ena izmed mnogih sebnega pomena na področju zaščite in reševanja. PLK Koper je od leta 1995 tudi sedež ene prednosti našega članstva). S prenovo kompre­izmed 15 reševalnih postaj Podvodne reševalne sornice in nabavo novega, zmogljivejšega kom­ službe (PRS). pre­sorja, smo usposobili dežurne člane in tako poskrbeli tudi za tehnične potapljače, katerim Zadnja leta smo soorganizator, skupaj s SPZ, lahko polnimo jeklenke z različnimi plinskimi me- Dneva potapljačev, ki je tradicionalno v Fiesi. šanicami.

Povej nam kaj več o dogodku, ki združuje Pozimi, ko se večina članov manj potaplja, imamo ­potapljače iz vse Slovenije. sposobni razvijati in vzdrževati društvo tudi v prihodnje.

tako imenovane zimske urice. Prirejamo različna predavanja, projekcije in izobraževanja oz. obnav­ ljanja znanja kot npr. o varnem potapljanju, prvi pomoči in podobno. V zadnjih letih smo gostili prof. dr. Lovrenca Lipeja in dr. Tjašo Kogovšek iz Morske biološke postaje, društvo Morigenos, Damirja Podnarja, Marjana Kralja in še bi lahko našteval.

Naše društvo sodeluje z različnimi dejavniki našega okolja, naštej nekatere najpomembnejše Naše društvo je že od nekdaj sinonim za potap­ ljanje na Obali. Od samega začetka nam je bila v veliko pomoč Luka Koper, katero še danes nosimo v imenu (Potapljači Luke Koper). Ustanovljeni smo bili v Luki in tam preživeli skoraj 35 let, vse do izgradnje severne obvoznice leta 2006, ko 44

Slovenska potapljaška zveza (SPZ) vsako leto za svoje člane in njihove družine organizira Dan potapljačev. Do nedavnega se je dogodek selil med različnimi kraji po Sloveniji. Pred štirimi leti smo Dan potapljačev prvič soorganizirali mi, in sicer v Fiesi, in zaradi izjemnega odziva je ta poseben dan za potapljače iz vse Slovenije ostal pri nas na Obali. Dan potapljačev Slovenije vsem članom SPZ ponuja možnost brezplačnih potopov na potapljaške lokacije v Slovenskem morju. Nekateri se odločijo za potop v zalivu Fiesa, druge pa s čolni odpeljemo na različne zanimive lokacije v bližini. Pri tem nam z enim plovilom priskoči na pomoč tudi Slovenska vojska. Potopom sledi druženje ob dobri hrani in pijači ter zabavne Igre brez dna, kjer se ekipe iz različnih klubov med sabo pomerijo v vodnih spretnostih. Vsekakor zelo zabavno tudi za gledalce. Za nas kot soorganiza-

torje ta dan pomeni tudi nekaj načrtovanja, organizacije in dela, vendar pa nam pozitiven odziv udeležencev in nasmejani obrazi, ko odhajajo zadovoljni domov, dajejo zagon in motivacijo, da se vsako leto znova z velikim veseljem lotimo dela.

Nenazadnje je dogodek v zadnjih nekaj letih prerasel vse pričakovane meje, lani smo gostili že prek 200 udeležencev. Številke povedo svoje in nadejamo se, da bomo letos v Fieso privabili še več potapljačev, ki bodo ob koncu dneva (ali pa naslednji dan) z lepimi spomini odšli proti domu.

Si pobudnik mini taborov v Malem Lošinju, kako potekajo in katere lokacije so tam najbolj obiskane?

Kot sem že prej omenil, je namen društva zdru­že­ vanje in povezovanje. Mini tabor Mali Lošinj sem si zamislil leta 2004, ko sem bil še praktično novinec v društvu. Pri nas namreč velja pravilo, da lahko kdorkoli poda predlog oz. organizira izlet ali letovanje. Če je predlog dober, se hitro najde dovolj interesentov.

Tabor na Malem Lošinju je predvsem spoznavanje članov, ker gre ponavadi za prvi klubski tabor po opravljenih spomladanskih tečajih. Priporočam ga novim članom, ki želijo spoznati prve korake v podvodni svet in doživeti tisti društveni duh, ki smo jim ga predstavljali na tečajih. Ponavadi se odpravimo na celodnevne izlete, saj imamo tako med potopi čas za počitek in izmenjavo izkušenj.

Skozi leta smo obiskali vse lokalne potapljaške lokacije oz. otoke, kot so Susak, Cres, Premuda, Lošinj, Unije … Poudaril bi predvsem otok Pre­ mudo, kjer se nahaja znamenita katedrala; gre za niz podvodnih tunelov, ki ob pravi uri pričarajo čudovito igro svetlobe in pa nepozabno podvodno steno polno gorgonij na Čutinu, kjer pa je potrebno biti posebno previden, saj te lahko ta užitek kar hitro zavede in še preden se zaveš, si prekoračil dovoljeno globino.

V viziji imamo zapisano, da bomo postali ­prepoznavni v svojem okolju. Na kak način udejanjamo to misel iz vizije?

Naše društvo je aktivno na več področjih. Naši ­ribiči trnkarji so aktivni na področju izobraže­ vanja otrok, s katerimi se pozimi enkrat tedensko dobivajo v klubskih prostorih, spomladi pa odkorakajo na koprski pomol, kjer teorijo spremenijo v prakso. Kot kaže, jim to dobro uspeva, saj se že dolga leta naši ribiči udeležujejo tako domačih kot tujih tekmovanj, s katerih se pogosto vračajo z medaljami. Najbolj aktivni potapljači so potap­ ljači reševalci. Z MOK imamo sklenjeno pogodbo o varovanju pred naravnimi nesrečami, vedno smo pripravljeni na morebitno intervencijo. Vse leto si nabiramo izkušnje na usposabljanjih, tudi izven domačega kraja. Sekcija za izobraževanje skrbi za podmladek ter za ostale člane, ki jih žene želja po nadgrajevanju znanaja. Vse te aktivnosti lahko izvajamo, saj imamo v PLK-ju inštruktorje, usposobljene za izvajanje potapljaških tečajev vseh potapljaških kategorij.

Za konec pa še, katera je rdeča nit, ki jo PLK ohranja v svojem delovanju že 40 let?

Naša rdeča nit je združevanje in povezovanje ­ljudi, ki ljubijo morje. Najsi bo to z ali brez jeklenk pod morsko gladino, ali pa z ribiško palico nad njo. Vsak, ki mu je morje blizu, ki želi šele spoznati čare potapljanja ali ribolova, ali pa si želi zgolj druženja in pogovora z enako mislečimi, je v našem klubu dobrodošel. ✕

45

PLK je član Slovenske potapljaške zveze / www.spz.si Slovenska potapljaška zveza je kot nacionalna zveza vključena v Confédération mondiale des activités subaquatiques / www.cmas.org Naši inštruktorji so zavarovani pri Divers Alert Network / www.daneurope.org PLK je sedež reševalne postaje RP Koper, ene izmed 15 reševalnih postaj Podvodne reševalne službe Slovenije PLK je član Zveze za športni ribolov na morju Slovenije / www.zsrm-slo.org PLK je član Športne zveze Koper / www.szkoper.com

Izdajo so omogočili

ter članice in člani PLK