POGLEDI, Fotografski opus Stojana Kerblerja v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož

Pogledi Fotografski opus Stojana Kerblerja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož

2

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

Stojan Kerbler - Pogledi

V zavetju, 1976, inv. št.: UF 55 levo

Sam, 1966, inv. št.: UF 9 (izsek)

Stojan Kerbler - Pogledi

na naslovnici

Stanka Gačnik

Fotografije, ki vračajo pogled

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

21. stoletja je Stojan Kerbler svojo pozornost usmeril v fotografiranje ptujskega starega mestnega jedra, običajno skritega za vhodnimi vrati ulic in tokrat brez ljudi. Nastala je serija Dvorišča, ki se nadaljuje v sorodnem ciklusu Prostori.

Od leta 1965, ko je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, do leta 2000, ko se je upokojil, je bil zaposlen kot energetik v Tovarni aluminija v Kidričevem. Tudi v tovarni je redno dokumentiral življenje zaposlenih in sodelavcev, nastal je ciklus Tovarniška fotografija, ki predstavlja prav tako obsežen segment Kerblerjevega ukvarjanja s fotografijo in odraža vse faze njegovega ustvarjanja, tudi premik k abstraktno-geometrijskim motivom. Poznavalci označujejo Kerblerjev fotografski opus kot posebnost v slovenskem prostoru , s pretanjenim smislom za prostorsko globino, uporabo širokokotnega objektiva, središčno postavitvijo figure v kompozicijo, neposrednim pogledom portretiranca v objektiv kamere, obvezen črn rob in s samosvojo izbiro motivov, ki presenetijo z nepričakovano vsebino in končnim vrhunskim izdelkom. Sam mojster pa pravi, da je v svojem okolju vedno iskal motive, ki jih je »vredno fotografirati«. Še posebej so ga privlačili prizori, ki so se jim napovedovale skorajšnje spremembe ali izginotje, zaradi česar imajo njegove fotografije, poleg umetniške, tudi veliko dokumentarno vrednost.

Ob tem je velik poznavalec in raziskovalec starejše slovenske fotografije, še posebej zaslužen za raziskave

3

Stojan Kerbler (1938, Ptujska Gora) se je s fotografijo srečal že v mladosti, resneje pa se je začel z njo ukvarjati leta 1953 v Foto klubu Ptuj, ko ga je povsem prevzela. V času študija v Ljubljani je s prijatelji ustanovil študentsko Fotogrupo ŠOLT. Po končanem študiju se je včlanil v mariborski Fotoklub, ki je bil v tistem času ena vodilnih jugoslovanskih fotografskih organizacij. Ožja skupina članov, med njimi tudi Stojan Kerbler, je februarja 1971 v razstavišču Rotovž v Mariboru pripravila razstavo z naslovom Mariborski krog, ki velja za veliko prelomnico v slovenski fotografiji. Stojan Kerbler je izstopal prav s svojo drugačnostjo in senzibilnim pristopom k fotografiranju ljudi (otrok in odraslih) kot posameznikov, ujetih na ulicah mesta ali kot portretirancev v haloškem okolju pri najrazličnejših opravilih (koline, delo v vinogradu, praznovanje…). Leta 1969 je bil prvič proglašen za najboljšega razstavljavca v Sloveniji in leta 1970 v takratni Jugoslaviji, kjer je ta prestižni naslov obdržal še kar desetletje in več. Leta 1971 vzbudil pozornost z razstavo Portreti s ptujskih ulic. V naslednjih letih je nastajala njegova najbolj uspešna in najbolj priljubljena serija Haložani, vzporedno z njo pa Koline. Stojan Kerbler je razstavljal ali objavljal še mnoge fotografije, ki se zaokrožajo v vsebinske celote, med njimi je izredno dragocena, predvsem z dokumentarno-zgodovinskega vidika, serija fotografij na temo Kurenti s ptujskega Kurentovanja (od leta 1960 dalje) in Portreti kolegov umetnikov. Na pragu

Miheličeva galerija

Fotografski opus mojstra Stojana Kerblerja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož

Stojan Kerbler - Pogledi 4

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

V raju III, 1975, inv. št.: UF 50

opusov Frana Krašovca, Gojmirja Antona Kosa in Božidarja Jakca ter zgodovine slovenske fotografije nasploh. Je mentor številnim fotografom in raziskovalcem. Seznam razstav in nagrad je veličasten: od leta 1960 do danes je razstavljal na 1411 razstavah, od tega na 662 razstavah v 136 krajih nekdanje Jugoslavije in na 749 mednarodnih razstavah v 52 državah sveta. Doslej je imel 150 samostojnih razstav v Sloveniji, Hrvaški, Italiji Avstriji, Bolgariji, Jugoslaviji, Nemčiji, Poljski, Španiji, Sovjetski zvezi, ZDA. Prejel je 543 nagrad in priznanj, od teh 128 na mednarodnih razstavah.

Med nagradami izpostavljamo: nagrado Zlata ptica (1971), nagrado Prešernovega sklada za cikel Haložani (1979), zlato medaljo FIAP na razstavi v francoskem Landernauju (1980), muzejsko Valvasorjevo priznanje (1994), državno odlikovanje z redom za zasluge za vrhunske umetniške fotografske dosežke in velik prispevek pri uveljavljanju slovenske fotografije v svetu (2010) ter nagrado Trend za življenjsko delo (2013). Je častni občan mesta Ptuja. O njem in njegovem delu je izšlo veliko katalogov, recenzij, knjig, monografij in televizijskih oddaj. V Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož je svoja dela razstavljal leta 1971 (Portreti s

ptujskih ulic), 1974 (Haložani), 1988 (Razstava ob umetnikovi petdesetletnici), 1998 (Retorika kurentove maske in Razstava ob umetnikovi 60-letnci) in 2018 (Pogledi, Fotografski opus mojstra Stojana Kerblerja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, ob umetnikovi 80-letnici). Danes živi in dela na Ptuju in na Ptujski Gori.

V ptujskem muzeju hranimo zbirko fotografij mojstra Stojana Kerblerja, ki obsega 155 inventariziranih fotografij.

Pridobili smo jih leta 2001, deloma z odkupom, deloma z darilom, saj je mojster del svojih fotografij podaril. Gre za premišljen izbor iz obsežnega in motivno raznolikega fotografskega opusa, kjer je Kerbler izbral za muzejsko zbirko svoje najpomembnejše in avtorsko karakterne fotografije iz dolgoletnega ustvarjalnega obdobja, ki so dragocen in pomemben del slovenske fotografske umetnosti 20. stoletja.

Fotografski opus Stojana Kerblerja, ki ga hranimo v muzeju, sodi v obdobje med letoma 1960 in 1990, torej v čas, ko se je mojster začel resneje ukvarjati s fotografijo in ko je nadalje posnel svoje vrhunske cikluse, s katerimi je sodeloval tudi na številnih natečajih ter razstavah doma in v tujini, kjer je skoraj povsod pobiral nagrade in priznanja. Kerbljerjev fotografski

Stojan Kerbler - Pogledi Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Na razstavi v ptujski Miheličevi galeriji, posvečeno umetnikovemu življenjskemu jubileju, smo iz obsežnega opusa izbrali tiste fotografije, ki do sedaj niso bile velikokrat razstavljene oziroma so manj poznane. Osrednja tema je bil portret oziroma pogled, usmerjen k fotografu oziroma v fotoaparat in posledično zazrt v nas. Razstava prikazuje tri cikluse fotografij – portretov, ki sem jih poimenovala: Otroci, Odrasli in Umetniki, s poudarkom na seriji fotografij, posvečenih slovenskemu slikarju in rojaku Janezu Šibili, katero 100-obletnico rojstva bomo obeležili v letu 2019.

Pred nami se razgrnejo fotografije, v katerih se zrcalijo mnoge človeške usode, prevzamejo nas občutja predanosti, bolečine, strahu in žalosti…, pa tudi občutki primarnega veselja, sreče in upanja hkrati. »Dialog med človekom in okoljem, med posameznikom z enkratno bivanjsko in duhovno usodo ter zunanjimi okoliščinami, v katere se ta usoda vpisuje, je v Kerblerjevi fotografiji pomenska in vrednostna stalnica, ki pri nobenem avtorjevem sodobniku ni tako očitna. Tematika mu tako rekoč že sama po sebi narekuje ustrezne formalne rešitve, od načina kadriranja do razmerij med svetlimi in temnimi površinami na

5

opus v ptujskem muzeju zajema naslednje zaokrožene cikluse: Portreti s ptujskih ulic (od srede šestdesetih do začetka sedemdesetih let 20. stoletja), Haložani (sedemdeseta in prva polovica osemdesetih let 20. stoletja) in Koline (vzporedno s ciklusom Haložani). V zbirki so tudi njegove zgodnje fotografije po letu 1960, s katerimi je že sodeloval na več razstavah v tujini ter fotografije portretov umetnikov iz osemdesetih let 20. stoletja, med katerimi izstopa serija posnetkov slikarja Janeza Šibile iz leta 1990, ki jih je mojster posnel na njegovem domu in v ateljeju. Ob pregledovanju materiala za razstavo sem opazila zanimivo podrobnost, ki jo želim izpostaviti kot dokumentarno pomembne informacije o delu Stojana Kerblerja; na številnih hrbtnih straneh fotografij se skrivajo svojevrstne zgodbe.

Na njih so namreč vtisnjeni različni pečati in drugi avtorjevi zaznamki, ki pričajo o dragocenih podatkih o tem, na katerih razstavah, bienalih in natečajih po svetu je fotografija sodelovala, kakšno nagrado je prejela in tudi čas je mogoče natančno datirati. In to so tisti skriti podatki, neke vrste osebna izkaznica posameznih fotografij, ki sooblikujejo naše vedenje o umetnosti Stojana Kerblerja.

Miheličeva galerija

V hlevu, 1979, inv. št.: UF 60

Stojan Kerbler - Pogledi 6

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

Haloški otrok 2, 1974, inv. št.: UF 46

posameznih podobah. Ko hoče poudariti ritem in gibanje, se spontano nagne, da bi »ujel« adekvatno diagonalo, kadar pa namerava lik portretiranca ali upodobitve skupine ljudi iztrgati pretoku časa, se odloči za »zamrznitev« motiva v hieratični simbol, kjer se preteklost in sedanjost prekrijeta, otrpneta v pričakovanju negotove, nepredvidljive prihodnosti. Z mnogih Kerbljerjevih posnetkov namreč gledalec razbere prisotnost neke prvinske obrednosti v vsakdanjem, na videz popolnoma rutinskem početju.« Citat, ki ga je Brane Kovič zapisal v monografiji o Stojanu Kerblerju z naslovom Ljudje iz leta 2003,velja pravzaprav za vse njegove osrednje fotografske cikluse: Haložani, Koline in Portreti s ptujskih ulic, v katerih so ljudje osrednji nosilci fotografske zgodbe.

Stojan Kerbler je mojster fotografije kot izrazit figuralik in portretist ter ima znotraj sebe prav poseben in samosvoj občutek za opazovanje ljudi in njihovih duš. Približa se jim spoštljivo, nemoteče, zaupljivo in ljudje ga sprejmejo in se mu predajo. Njihove zgodbe pripoveduje naprej s širokokotno fotografijo in pred nas postavi že minuli skupni svet, ki nas ne pusti ravnodušnih. Mojster nas ne nagovarja z besedami, ampak s svojim subtilnim občutkom za človeka in pogledom skozi objektiv prek pogledov svojih portretirancev, v katerih so skrite vse skrivnosti življenja, ki jih besede nikoli ne dosežejo.

Stojan Kerbler - Pogledi

Kmečki šopek, 1972, inv. št.: UF 28

7

Haloška otroka, 1973, inv. št.: UF 37

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

Janez Šibila, 1990, inv. št.: UF 102

8

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

Stojan Kerbler - Pogledi

Deklica s kruhom, 1970, inv. št.: UF 21 (izsek)

Stojan Kerbler - Pogledi

levo

Monika Simonič Roškar

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

spominov na mamo Antonijo, s katero sta bila čustveno posebej močno povezana. Bila mu je »zgled za odnos do ljudi nasploh, ne samo do Haložanov, saj je imela razvit močan socialni čut in empatijo«. Na Ptujsko Goro je leta 1895 rojena Ljubljančanka kot mlada učiteljica prišla leta 1919, po nekaj letih službovanja v Kočevskem Rogu in Trstu. Kljub temu da se je znašla v popolnoma drugačnem okolju, kot ga je bila vajena iz svojega otroštva, so ji kot učiteljici prvega razreda preprosti haloški otroci prevzeli sočutno srce in je marsikateremu postala druga mama. Dar za risanje je s pridom izkoristila zato, da je otrokom, ki za učenje niso imeli ustreznih učbenikov, mnoge učne snovi narisala na papir in risbe pritrdila na stene v razredu; ni jih samo poučevala, ampak jim je podarjala tudi najosnovnejše življenjske napotke, ki jim jih preprosti haloški starši niso znali. Marsikateremu je na peči v razredu posušila tudi premočena oblačila ali mu dala košček kruha, ker jim ga je doma primanjkovalo. Njena zasluga je, da so vsako leto povabili v šolo profesionalnega fotografa, ki je ob koncu šolskega leta naredil skupinske fotografije posameznih razredov. Danes so dragocen dokument in spomin na življenje šole na Ptujski Gori v letih pred drugo svetovno vojno in po njej.

Oče Simon se je rodil leta 1891 na Kozjaku blizu Žavcarjevega Vrha. Po končanem učiteljišču ter nekaj letih službovanja v Juršincih v Slovenskih goricah in Majšperku

9

Stojana Kerblerja sem spoznala pred dvajsetimi leti, kmalu potem, ko sem prišla v službo v muzej, on pa je praznoval 60. rojstni dan. V našem muzeju smo ob tej priložnosti pripravili razstavo njegovih fotografij. Spominjam se, kako jih je sodelavka, ki je pripravljala razstavo, položila na veliko ovalno mizo in so motivi na črno-belih fotografijah takoj pritegnili mojo pozornost. Kmalu po tistem me je prijetno presenetilo, da sem si, kot še nekaj sodelavcev, smela izbrati za darilo eno izmed njegovih ročno izdelanih fotografij. Njegova fotografija z naslovom Pred južino,1978, tako že dvajset let krasi moj dom in spominja na njenega avtorja ter na delo v vinogradu, na preproste ljudi s Haloz in Slovenskih goric, ki so v letih službovanja v muzeju največkrat tudi najljubši »motiv« mojega etnološkega raziskovanja. Podobno lahko rečem tudi za gospoda Kerblerja. Mnogo svojih najboljših fotografij je namreč posnel v Halozah, ki so mu posebej pri srcu, saj je tam preživel svoje otroštvo in ostal z njimi najtesneje povezan vse življenje.

Stojan Kerbler se je rodil leta 1938 v Mariboru. Otroštvo je preživel kot sin učiteljskih staršev skupaj s starši in sestro Majdo na Ptujski Gori. Leta 1941 so se iz stanovanja v šoli preselili v svojo hišo, ki stoji ob trgu pod ptujskogorsko Marijino romarsko cerkvijo. Spomini na zgodnja otroška leta so zbledeli, vendar so nekateri oživeli ob najinem pogovoru. Kot vsakemu otroku je tudi Stojanu ostalo mnogo

Miheličeva galerija

Stojan Kerbler človek, Haložan in mojster fotografije

Stojan Kerbler - Pogledi

Janezek, 1973, inv. št.: UF 40

V naročju mame, 1939

10

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

Metka, 1974, inv. št.: UF 44

je leta 1923 prišel za nadučitelja v šolo na Ptujsko Goro, kjer je ostal vse življenje. S Stojanovo mamo sta se poročila leta 1927. Prvi sin Branko je že kot prvošolček na veliko žalost staršev umrl zaradi davice leta 1934, ko je mama še nosila sestro Majdo. Ker starša od prvorojenca nista imela skoraj nobenih fotografij, se je mama odločila in kupila družinski fotoaparat, s katerim sta v kasnejših letih z možem posnela fotografije družine, sorodnikov in prijateljev. Med njimi je verjetno ena najlepših tista, na kateri mama Antonija pestuje enoletnega Stojana, ki radoživo gleda v fotografski aparat.

Prve stike s strmim haloškim gričevjem, domačini in njihovim življenjskim okoljem je Stojan, sam otrok učiteljskih staršev, ki so živeli nekoliko drugačen način življenja, spoznaval ob mnogih obiskih očetove gorice na Janškem

Vrhu. Med enourno hojo sta se namreč z očetom ustavljala pri ljudeh, ki so mu pomagali v vinogradu. Spomini na te poti so sicer zbledeli, vendar so se občutki zakoreninili globoko v Stojanovi duši in skoraj zagotovo nezavedno vplivali na njegove kasnejše obiske Haloz, ko so nastajale čudovite fotografije pokrajine in njenih domačinov. Z njimi se je srečeval tudi kar na domačem pragu, saj stoji njihova družinska hiša ob glavnem trgu na Ptujski Gori pod priljubljeno Marijino božjepotno cerkvijo, kamor so Haložani pogosto romali in se ob tem zadrževali na trgu pod cerkvijo.

Več spominov je Stojan ohranil na višje razrede nižje gimnazije, ki jo je po prvih štirih razredih OŠ na Ptujski Gori v letih po koncu druge svetovne vojne pričel obiskovati v Lovrencu na Dravskem polju. Takrat se mu je pozimi zgodila

Stojan Kerbler - Pogledi

magistrata leta 1953 sam izdelal prve fotografije. To so bili začetki dela v temnici. Njegovo znanje razvijanja fotografij je bilo še skromno, zato so postale zaradi prekratkega časa fiksiranja nekatere fotografije naslednji dan rumenkaste.

Tudi mamin aparat je bil že nekoliko zastarel in ga je omejeval pri uporabi novih tehnik fotografiranja, zaradi tega je kmalu pričel fotografirati s sposojenimi fotoaparati, kar je nadaljeval tudi v študentskem obdobju v Ljubljani, kamor je prišel leta 1957. O tem obdobju pravi: »Leta 1957 sem šel na fakulteto v Ljubljano. V drugem letniku, v študijskem letu 1959/60, sem zbolel in za eno leto, tako kot v nižji gimnaziji, prekinil šolanje. Ker so bili sošolci na predavanjih, jaz pa ne, sem se zavestno odločil, da bom s fotoaparatom hodil na sprehode in fotografiral za razstave.« Leta 1959 si je kupil

11

nesreča, saj si je med smučanjem po pretanki snežni odeji zlomil nogo in eno leto ni mogel obiskovati šole. Da bi mu čas hitreje minil in bi ga čim koristneje preživel, mu je mama izročila družinski fotoaparat, s katerim je naredil prve fotografije in ob tem spoznal tehnike fotografiranja. S tem fotoaparatom je čez kakšno leto fotografiral tudi svoje sošolke in sošolce. Z njimi je obiskoval zadnji letnik nižje gimnazije, kasneje pa štiriletno višjo gimnazijo na Ptuju.

Fotografije jim je podarjal za spomin. Tukaj se je prvikrat srečal z mestnim okoljem, saj je stanoval v dijaškem domu na Prešernovi ulici. Prve fotografije iz dijaškega obdobja je dal razviti v fotografski atelje Langerholc, kasneje pa se je priključil klubu Fotokino na Ptuju in v četrtem razredu nižje gimnazije v njihovi temnici v kletnih prostorih

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

Dan žena, 1968, inv. št.: UF 8

Stojan Kerbler - Pogledi Miheličeva galerija Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož 12

prvi fotoaparat formata 6 x 6 centimetrov, vse dotlej pa je fotografiral s sposojenimi fotoaparati formata leica. Učenje tehnik fotografiranja, razvijanje v temnici in menjava različnih fotoaparatov so v tem obdobju vplivali na izoblikovanje mladega Kerblerja. Spominja se, da si je znanje o fotografiji nabiral na različne načine. Že leta 1956 si je kupil prvo revijo o fotografiranju. Veliko se je naučil iz literature, čeprav je imel »navado, da več gleda kot bere, tehniko obvlada le toliko kot je rabi, nikoli ni ‹specialist› za tehniko«, znanje pa si je nabiral tudi v fotoklubih. V Ljubljani je namreč spoznal mlade fotografe, ki so se zbirali v fotoklubu v študentskem naselju. Tam je opravil izpit iz fotografije A in B, tako da je lahko v klubski temnici kar sam razvijal fotografije. Leta 1959 je bil med ustanovitelji fotokluba v akademskem kolegiju, leta 1963 pa so uspešnejši fotografi posameznih ljubljanskih fotoklubov, med katerimi je bil tudi Kerbler, v okviru Študentske organizacije ustanovili Fotogrupo Šolt, ki je svoje prostore s temnico vred na Poljanski ulici delila s študentsko revijo Tribuna.

V mestnem in študentskem okolju se je Kerbler poleg tega, da se je seznanil z mnogimi mladimi fotografskimi kolegi, srečal tudi z mestom, v katerem so nastale prve fotografije drugačnega okolja, kot ga je bil vajen, saj je bil življenjski utrip na Ptuju v primerjavi z glavnim mestom drugačen. Spominja se, da takrat še ni bil mobilen in da je fotografiral tam, kjer je bil: »Na začetku slikaš, tam, kjer si.

Slikaš vse sorte: Tivoli, klopi, dimnik na dvorišču.« Kljub temu pa fotografije iz ljubljanskega obdobja že nakazujejo smer, ki ji je sledil vse življenje: fotografiranje ljudi. V času študija se je med letom vračal domov na Ptujsko Goro, doma pa je preživel tudi počitnice. Tedaj so poleg fotografij mestnega okolja nastale tudi prve fotografije domačinov z Gore in Haložanov, ki so priromali k božjepotni cerkvi. Po končanem študiju leta 1965 se je mladi diplomant elektrotehnike vrnil na Ptujsko Goro in se še istega leta zaposlil v Tovarni glinice in aluminija Boris Kidrič v Kidričevem (leta 1992 se je preimenovala v Talum). Leta 1965 se je poročil in naslednje leto postal oče dvojčic. Leto kasneje se je družina preselila na Ptuj, od koder se je vozil v Kidričevo do upokojitve leta 2000. Tudi v tovarniškem okolju je med letoma 1965 in 2007 nastalo mnogo fotografij, ki pripovedujejo zgodbo o življenju tovarne in so dragocen dokument njenega dela in razvoja.

Po vrnitvi iz Ljubljane se Kerbler ni oddaljil od delovanja v fotoklubih. Včlanil se je v Fotoklub Maribor, takrat eno vodilnih jugoslovanskih fotografskih organizacij. Od tedaj velja za enega najvidnejših fotografov jugoslovanskega in slovenskega prostora. V nekdanji Jugoslaviji je bil eden redkih fotografov, ki so fotografirali kmečko življenje. Med najbolj znanimi Kerblerjevimi deli sta zagotovo ciklusa fotografij »Portreti s ptujskih ulic«, ki je bil prvič razstavljen leta 1971 na Ptuju in »Haložani«, ki je s Kerblerjevimi načrtnimi obiski Haloz nastajal v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja in je bil prvič na ogled prav tako na Ptuju 1974. leta.

Trikrat na leto, ob sejemskih dnevih, na jurjevo (23. aprila), ožbaltovo (5. avgusta) in katarinino (25. novembra), ptujske ulice oživijo, saj jih zapolnijo kramarji s stojnicami

ter številni ljudje iz mesta in okolice. V šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so nastajali njegovi »Portreti s ptujskih ulic«, so bile prometne zveze med Ptujem in Halozami še slabe, vendar so sejme Haložani množično obiskovali, da so si nakupili za življenje potrebnih stvari. Kerbler, ki je s fotoaparatom v rokah načrtno hodil po ptujskih ulicah, je kot tankočutni opazovalec takoj videl, da ti ljudje nekako ne sodijo v mestno okolje, da so v njem tujek.

Prav to je prebudilo prepričanje, da jih je potrebno in vredno fotografirati. Z uporabo teleobjektiva je dosegel, da se njihovi obrazi in postave ostro razlikujejo od zamegljenega ozadja, ki še dodatno poudarja, da je bilo mestno okolje za te ljudi tuje in jim je vzbujalo občutke strahu in tesnobe, ki ju kažejo posamezni obrazi portretirancev. Te občutke je zaznal tudi fotograf. Z veliko spoštljivostjo se jim je približal s teleobjektivom in trenutek njihovega izraza na obrazu za vedno ohranil na fotografiji. Pravi, da »ljudi, ki jih je srečeval na sejmih, ni poznal in jih tudi ni nagovoril. Fotografiral jih ni na skrivaj, ampak bolj na hitro«. Na vprašanje, kako je v množici ljudi izbral tistega, ki ga je fotografiral, je odgovoril: »To nič ne razmišljaš, to čutiš! To so čustva. Takrat to čutiš!« Nekateri fotografi bi bili v podobni situaciji na sejmu, ki nudi veliko motivov, vrednih fotografiranja, v dilemi, katerega naj izberejo. Za Keblerja je bilo lažje, saj je bil spekter njegovega izbora ožji, ker je ves čas zavestno ostajal pri eni temi: »Jaz sem celo življenje slikal ljudi, ker mi je bilo v bistvu to najbolj blizu, in v okolju, ki sem ga poznal.« Prehod od fotografiranja po ptujskih ulicah do prvih fotografij v Halozah, iz enega v drugo, popolnoma drugačno okolje, se je v začetku sedemdesetih let 20. stoletja zgodil kot logična posledica fotografovega dojemanja Haložanov in poznavanja njihovega načina življenja. Kerblerju, kot Haložanu, sta bila haloška duša in čutenje domačinov blizu, zato jim je potem, ko jih je fotografiral v njim tujem mestnem okolju, s fotoaparatom sledil še v domače Haloze.

Na fotografijah so se njihovi obrazi in postave zlili z rodnim okoljem, kar je dosegel s pomočjo širokokotnega objektiva in kar poleg horizontalnega pogleda omogoča tudi izostritev človeka v ospredju kot tudi pokrajine ali prostora v ozadju.

Zgodbo o Halozah in Haložanih s fotografij nam vsekakor najbolj približa avtorjeva pripoved: »Bistvo mojih Haložanov je, da sem šel iz mesta, kjer sem slikal samo obraze, na deželo, kjer sta pokrajina in prostor sestavni del slike.

Zaradi uporabe širokokotnega objektiva, ki sem ga pričel uporabljati, je vse na sliki ostro, ljudje in pokrajina oziroma prostor v ozadju. To ni nič slučajno slikano. Jaz sem vedno hodil slikat. Odločil sem se, da grem v Haloze slikat, pa da grem sejme slikat. Ne slučajno, takrat, ko sem se odločil.

Takrat sem bil sproščen, pripravljen, da bom slikal. Na začetku slikaš nekaj, da prideš notri. Potem začneš iskati. In se zgodi, da imaš nekaj let malo dobrih slik, tistih najboljših, v nekem trenutku pa jih je ogromno. Ampak to je posledica vsega tistega od prej. Zelo važno je, da ostaneš vedno na isti stvari, da ne skačeš z ene na drugo temo. Moj moto je vedno: ‹Fotografiraj tisto, kar dobro poznaš!› Mene imajo za fotografa na domačem dvorišču. To slikam. Na začetku na sejmih to ni prišlo tako do izraza, potem pa, ko sem šel

Stojan Kerbler - Pogledi Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

rekla: ‹Si bom frizuro zrihtala!‘, ali ko sem slikal na njivi: ‚Mam šurc zamazan!‘ Ne, takrat je bilo to nekaj čisto običajnega.

Takšen odnos je odvisen od pristopa. Da si zanje vzameš čas.

Da si njihov. Poznali pa so me tudi iz Tednika, v katerem je bilo objavljenih veliko mojih fotografij in člankov o meni. Povedati pa moram, da jaz nisem fotoreporter. Če je kaj takega, jaz enostavno tega ne slikam. Jaz sem izredno spoštljiv do portretiranca. Omeniti je potrebno tudi to, da sem jaz takrat poznal knjigo Siti in lačni Slovenci (1969). V njej so želeli novinarji različnih slovenskih časopisov jugoslovanskemu prostoru pokazati, da imamo tudi mi v Sloveniji revščino in zaostala območja in bi moralo nekaj denarja za nerazvite ostati tudi pri nas. V knjigi so fotografije bolnikov, pijančkov, siromakov. Jaz pa sem si rekel: ‚Jaz ne bom šel v Haloze iskat tega!‘ Jaz nikoli nisem iskal revščine, jaz sem slikal življenje takšno, kot je. Je pa res, da je v Halozah ostalo življenje zaradi odmaknjenosti in meje s Hrvaško takšno, kot je bilo dolgo časa. Lahko pa rečem, da imam jaz ta občutek, kaj je vredno, tudi nekako čutim in vem, da danes to je, dolgo časa je že bilo, ampak jutri tega več ne bo. Pravzaprav so v nekem trenutku moji Haložani izginili, jih ni več. Danes ni več tako ostre meje med mestom in vasjo, kot je bila takrat. Haložani več ne čutijo

13

s sejma v Haloze, menjal objektiv in šel s teleobjektiva na široki kot, sem moral priti blizu in se najprej pogovarjati s človekom. Pravzaprav je izredno važen ta odnos do človeka.

Navezovanje stikov z ljudmi. Danes so čisto drugačni časi kot takrat. Če sem h komu pristopil, mi nikoli nobeden ni odklonil slikanja. Samo čas si moraš vzeti in spoštljivo, ne arogantno in vzvišeno, pristopiti do človeka. Niso se bali mojega fotoaparata, ker sem jaz tako prišel do njih. Najprej sem slikal v okolici Gore in Janškega Vrha. Prve slike trgatve in dela v vinogradu sem naredil v Janškem Vrhu, v očetovi gorici in sosednjih vinogradih. Tukaj so me ljudje poznali kot domačina, pa prek staršev, saj sta skoraj vsakega učila. Tudi drugod so me ljudje sprejeli, saj sem se z njimi pogovarjal.

Jaz sem se znal z njimi meniti. Nisem takoj slikal. Njihovo pozornost sem od slikanja preusmeril tudi tako, da sem jih slikal takrat, ko so mi oni odgovarjali in se niti niso zavedali, da sem jih slikal. Nekdo je o mojih slikah napisal, da ‹jaz Haložanov nisem fotografiral›. Jaz sem se z njimi družil, oni pa so me sprejeli za svojega. Zato so moje slike drugačne od mnogih svetovno znanih fotografov, ki so ljudi slikali kot tujci. Jaz pa sem bil njihov. Jaz sem se z njimi družil, zato so moje slike drugačne, sproščene. Nikdar mi nobena ženska ni

Miheličeva galerija

Skupna pomlad, 1960, inv. št.: UF 1

Stojan Kerbler - Pogledi 14

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija

Moj oče, 1970, PMPO, inv. št.: UF 18

tiste navezanosti na zemljo kot takrat. Sedaj je bolj važno, kakšen avto imaš in kako divjo barvo hiše. Zdaj imajo ljudje čisto drugačne vrednote, takrat pa so bili izredno navezani in spoštljivi do same zemlje. Spominjam se nekega domačina, ki je živel zelo skromno. Lahko bi se preselil k hčerki, ki je dobro živela v Ljubljani. Vendar je ostal v Halozah. Tam je bil srečen.

Teh ljudi več ni. Zdaj so tisti, ki še so, posebneži. Takrat pa se je tako živelo.« Fotografije Stojana Kerblerja imajo poleg umetniške, estetske in fotografske tudi dokumentarno vrednost. V svoj fotografski objektiv je namreč ujel motive razkroja tradicionalne kulture v Halozah, v okolici Ptuja in tudi v samem mestu. V svet umetnosti se je zapisal kot fotograf ljudi v domačem okolju. Njegove fotografije so zapis o svetu, ki je skoraj izginil. Haložani so fotografirani v mestu, sredi haloških gričev in na svojih domovih. Pogosto so ujeti v objektiv sredi dela in postavljeni v ospredje, medtem ko v ozadju prepoznavamo slikovito haloško pokrajino, vinograde, dogajanje na domačem dvorišču in v bivalnih prostorih.

Iz tega okolja izhajajo tudi mnogi predmeti v etnološkem

depoju. Prav zato so njegove fotografije dragocena dopolnitev predmetov, ki jih hranimo v našem muzeju.

Etnologu lahko motivi na fotografijah pojasnijo, odkrijejo ali potrdijo etnološko zanimive podatke; gleda jih namreč z drugačnimi očmi kot drugi strokovnjaki. Pomemben mu je vsak, še tako droben detajl na fotografiji, ki ga drugi niti ne opazijo, na primer pipa, ki jo v roki drži moški, tamburica, izvesek, tabla nad trgovino, obleka, tapete, pohištvo za razposajeno družbo, v kot prislonjen predmet in podobno.

Na Kerblerjevih fotografijah je nešteto takšnih in podobnih detajlov, zato so pomemben slikovni vir informacij in pomoč pri prezentaciji etnološkega raziskovalnega dela.

Fotografije so verodostojen posnetek takratne resničnosti in načina življenja. V njih je sicer nekaj subjektivnega zaradi fotografovega osebnega pogleda, vendar to ne zmanjšuje njihove vrednosti kot etnološkega vira. Fotografije so za etnologa lahko tudi predmet proučevanja, tedaj, ko nas zanimajo proces in okoliščine nastajanja fotografij, tehnične možnosti, deloma pa tudi način življenja fotografa kot nosilca fotografiranja ter čas in prostor, v katerem je delal.

Stojan Kerbler - Pogledi

Starec, 1969, inv. št.: UF 15 zgoraj desno

Šaljivec, 1966, inv. št.: UF 10

Miheličeva galerija

zgoraj levo

spodaj levo

spodaj desno

Zvedavost, 1969, inv. št.: UF 12

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Zmago Jeraj, 1983, inv. št.: UF 92

15

Fotografije Stojana Kerblerja ostajajo neizčrpen vir vedenja o nekem času in prostoru, saj jih je naredil človek, ki pozna dušo Haloz in Haložanov, človek, ki živi s Halozami in Haložani, kot eden izmed njih. Poznane so mu vse podrobnosti materialne, socialne in duhovne kulture tega območja. Sposoben se je vživeti v sočloveka, ga začutiti, mu prisluhniti, se mu približati na nevsiljiv in spoštljiv način – kar zna tako dobro in prepričljivo Stojan Kerbler.

STOJAN KERBLER Pogledi / Fotografski opus Stojana Kerblerja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, ob umetnikovi 80-letnici Miheličeva galerija Ptuj, 18. oktober – 18. november 2018 Besedilo: Stanka Gačnik, Monika Simonič Roškar Uredila: Stanka Gačnik Oblikovanje: Dušan Pogačar, Tribar.si Tisk: Aleksander Kelnerič, s.p.

Naklada: 300 Založil: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor Ptuj, 2018 Izbor in postavitev razstave: Stanka Gačnik

V hlevu 2, 1979, inv. št.: UF 60