MINORITSKA ZBIRKA, drugi del by Pokrajinski muzej Ptuj Ormož/ Regional museum Ptuj Ormož

MINORITSKA ZBIRKA Drugi del

Ostanki srednjeveĹĄke in baroÄ?ne arhitekturne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla

Založil: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor Uredil: Branko Vnuk Jezikovni pregled: mag. Marjan Štrancar Fotografije: Boris Farič, Jože Gorjup, Mija Oter Gorenčič, France Stele, Ivan Suhadolnik, Branko Vnuk, Marijan Zadnikar Risbe: France Stele, Branko Vnuk Oblikovanje: s.kolibri Tisk: Evrografis Naklada: 300

Ptuj, 2016

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 726:27-526.6(497.4Ptuj) MINORITSKA zbirka. Del 2, Ostanki srednjeveške in baročne arhitekturne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla / [uredil Branko Vnuk ; fotografije Boris Farič ... [et al.] ; risbe France Stele ... [et al.]. Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016 ISBN 978-961-6438-61-2 1. Vnuk, Branko COBISS.SI-ID 89270273

Izdajo publikacije je omogočila

MINORITSKA ZBIRKA Drugi del

Ostanki srednjeveške in baročne arhitekturne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož 2 0 1 6

VSEBINA

3 Branko Vnuk Uvod 5 Branko Vnuk Odkrivanje srednjeveške podobe minoritske cerkve 38 Amadeja Pernat Baročna podoba minoritske cerkve 43 Amadeja Pernat Katalog ohranjenih baročnih elementov

Posvečeno 130. obletnici rojstva dr. Franceta Steleta

Uvod Ob sedemdesetletnici uničenja prvotne ptujske minoritske cerkve sv. Petra in Pavla smo v prvem delu kataloga, ki smo ga poimenovali Minoritska zbirka, predstavili ostanke srednjeveškega slikarstva in kiparstva ter baročne oltarne plastike iz nekdanje samostanske cerkve. So dragoceni dokument časa, v katerem so nastali. Še posebej izstopajo po kvaliteti izdelave in kljub fragmentarni ohranjenosti pričajo o tem, da so na Ptuju v času gotike in baroka delovali vrhunski umetniki. Ptujski gospodje so bili skupaj s svojim ožjim spremstvom in minoriti v srednjem veku zahtevni naročniki, kar lahko rečemo tudi za obdobje baroka v zadnji četrtini 17. stoletja (1677–1695). Takrat, v času razgledanega ptujskega gvardijana Gašperja Dietla (1681–1704), so, ob znatni podpori okoliškega plemstva, v celoti barokizirali samostan s cerkvijo, ki so jo sredi 18. stoletja tudi na novo opremili. V drugem delu kataloga predstavljamo ostanke srednjeveške in novoveške arhitekturne plastike, ki je deloma razstavljena v rekonstruirani Antonovi kapeli. Nekaj kosov je mogoče videti v prezbiteriju, večji del fragmentov pa je uskladiščenih na zunanjem samostanskem dvorišču. V Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož je deponiranih še kar nekaj srednjeveških in novoveških fragmentov arhitekturne plastike, ki verjetno izvirajo iz ruševin minoritske cerkve. Težava je, ker ti kamni niso bili nikdar namenjeni razstavljanju in zato tudi ni nobene dokumentacije, iz katere bi bila razvidna njihova provenienca. Njihov izvor lahko določimo le s starimi fotografijami, Steletovimi terenskimi zapiski in primerjavami z gradivom iz prvotne ptujske minoritske cerkve. Zato smo se odločili, da ohranjenih fragmentov srednjeveške arhitekture samostanske cerkve ne bomo predstavili na klasičen, kataloški način, ampak v luči zgodbe postopnega odkrivanja srednjeveške podobe minoritske cerkve, kot jo je doživljal starosta slovenske umetnostne zgodovine dr. France Stele, o čemer pričajo njegovi terenski zapiski in prve objave o ptujski minoritski cerkvi. Gre za manj znano zgodbo, ki pa je izrednega pomena za razumevanje in poznavanje stavbne zgodovine ptujske minoritske cerkve. Postopoma so jo spisali njegovi učenci: Marijan Zadnikar (1950, 1970, 1989), Jože Gregorič (1951), Jože Curk (1969, 1970, 1976, 1989, 1993, 2008), Ivan Komelj (1973), Sergej Vrišer (1985, 1989). Njihovo delo je nadaljevala mlajša generacija umetnostnih zgodovinarjev, kot so avstrijski kolega Mario Schwarz (1995, 2013), Polona Vidmar (2006, 2008) in Mija Oter Gorenčič (2009).

V rekonstruirani Antonovi kapeli so razstavljeni ostanki srednjeveške in novoveške arhitekturne plastike. Foto B. Vnuk 2016.

V dominikanskem samostanu so bili po drugi svetovni vojni deponirani fragmenti arhitekturne plastike. Med njimi tudi gotski in baročni fragmenti iz porušene minoritske cerkve. PMPO, fotodokumentacija KZG oddelka, dokumentirala P. Vidmar, stanje leta 2001.

Po izselitvi muzeja iz dominikanskega samostana so se fragmenti arhitekturne plastike prenesli na ptujski grad, kjer so shranjeni na več lokacijah. Foto B. Vnuk 2014.

Posamezni deli arhitekturne plastike so shranjeni tudi na zunanjem samostanskem dvorišču. Foto B. Vnuk 2014.

ODKRIVANJE SREDNJEVEŠKE PODOBE MINORITSKE CERKVE

Tako kot čas prihoda minoritov na Ptuj se nam izmika tudi letnica pozidave samostanske cerkve. Ptujski samostan naj bi bil ustanovljen leta 1239, vendar ohranjeni pisni viri tega ne potrjujejo. Zanesljivo se ptujski minoriti omenjajo šele leta 1290, vendar so morali biti na Ptuju že prej, kar potrjujejo tako ohranjeni stavbni elementi kot sledovi najstarejših stenskih poslikav, ki jih strokovnjaki za srednjeveško slikarstvo datirajo v čas okoli leta 1280, ko je bila gradnja samostanske cerkve že zdavnaj zaključena. Po drugi strani se je še v 30. letih 19. stoletja nad slavolokom, v medaljonu, ki sta ga držala dva angela, nahajal latinski napis, ki je seznanjal s tem, da so leta 1686 obokali cerkev, ki jo je dal pred štiristo leti na novo pozidati gospod Ptujski, ustanovitelj samostana: »Anno Domini 1686 templum istud præsente fornice firmatum est unacum monasterio quadringentis abhinc annis pro PP. Minoritis conventualibus Sti Francisci ab Illustrissimo DD. de Pettovio piisimae memoriae noviter extructum, ac fundatum, divis apostolis Petro, et Paulo dedicatum, 1796 renovatum fuisse; dicimus vero Deo laudes, benefactoribus gratias, conservatoribus Ste Francisci Seraphici benedictionem.« Lahko bi torej sklepali, da je bil samostan ustanovljen šele leta 1286, vendar navedbe o štirih stoletjih njegovega obstoja ne smemo jemati dobesedno, ampak bolj kot prispodobo, ki poveličuje njegovo visoko starost. Vsekakor se moramo pri dataciji srednjeveške samostanske cerkve opirati predvsem na umetnostnozgodovinske izsledke, na primerjalno stilno analizo ohranjene arhitekturne plastike in na njeno zasnovo, iz česar je mogoče skleniti, da je bila cerkev pozidana v tretji četrtini 13. stoletja. Verjetno je stavbarnica, ki je ptujskim dominikancem zgradila najstarejši dolgi kor na Štajerskem in enega najstarejših v Srednji Evropi, po zaključenih gradbenih delih leta 1252 in po njegovi posvetitvi leta 1255 nadaljevala svojo gradbeno dejavnost prav pri ptujskih minoritih.

Starejše upodobitve cerkve in samostana Srednjeveška podoba in zasnova samostanske cerkve sta nam znani iz starejših upodobitev Ptuja, ki izvirajo iz 17. stoletja: najstarejša je zelo shematizirana skica samostana iz leta 1641, bolj izpovedna pa sta utrdbena načrta mesta Ptuja iz leta 1644 (Tobias Creiztaller) in 1657 (Martin Stier), z zanesljivo tlorisno zasnovo samostana in cerkve, medtem ko nudi Vischerjeva veduta Ptuja iz leta 1681 pogled na samostan z jugozahodne strani. K temu lahko dodamo še dve oljni sliki: veduto Ptuja, ki jo sicer starejša literatura datira v leto 1687, novejše raziskave pa kažejo, da je le nekoliko mlajša in da je najverjetneje nastala med letoma 1702 in 1705, ter izginula oltarna slika iz ptujske minoritske cerkve z upodobitvijo sv. Florijana, ki gasi požar na Ptuju, iz časa po letu 1744, ko je prizadel mesto veliki požar. Sliki sta zanimivi, ker sta se neznana slikarja pri upodabljanju Ptuja naslonila na starejšo veduto iz 17. stoletja, najverjetneje kar na Vischerjevo grafiko iz leta 1681, o čemer pričata naslednja detajla: prezbiterij dominikanskega samostana še stoji, minoritski samostan kaže podobo pred veliko Skica samostana iz leta 1641. Risba v L. PEČKO 1861, str. 134. baročno obnovo.

Skica samostana iz leta 1641 je pomembna predvsem zato, ker kaže, da sta v cerkev vodila dva portala: glavni na zahodni, pročelni strani cerkvene ladje, in stranski, ki se je nahajal v severni steni ladje. Pomembnejši je Creiztallerjev načrt iz leta 1644, ki kaže, da sta samostansko cerkev sestavljala dolga pravokotna ladja in 5/8 zaključeni dolgi kor, ki so ga obdajali zunanji oporniki. Na jugovzhodnem stiku cerkvene ladje s prezbiterijem je prislonjen pravokotni zvonik, severnega portala ni videti, je pa v notranjosti ladje mogoče videti temelja stebrov zahodne pevske empore. Podoben Stierov načrt iz leta 1657 kaže, da naj bi bila cerkvena ladja triladijska in obokana, vendar to ne drži, ker je imela enoladijska dvoranasta prostornina raven leseni strop in je bila obokana šele leta 1686. Z Vischerjeve vedute Ptuja iz leta 1681 lahko razberemo le to, da je bila dvokapna streha cerkvene ladje višja od prezbiterija, zahodno pročelje cerkve je bilo trikotno zaključeno, v njem pa so se nahajale tri manjše odprtine, ki so osvetljevale cerkveno podstrešje. Nekoliko bolje je vidno zahodno pročelje na upodobitvi Gornjega Ptuja, ki kaže visoki, šilastoločno zaključeni portal, nad njim dve večji, pravokotno ali polkrožno zaključeni okni, v vrhu pa okroglo okence. V južni steni ladje sta nakazani dve večji polkrožno zaključeni okni. Končno lahko na veduti Ptuja z oltarne slike sv. Florijana razberemo zahodno trikotno zaključeno pročelje cerkvene ladje, ki ga obvladuje mogočen šilastoločni portal, obdan z nekakšno baldahinsko arhitekturo, nad katerim se nahaja večje, enako zaključeno okno.

G b

Tobias Creiztaller: Utrdbeni načrt mesta Ptuja, detajl z minoritskim samostanom, akvarelirana perorisba, 1644. PMPO, fototeka KZG oddelka.

Martin Stier: Utrdbeni načrt mesta Ptuja, detajl z minoritskim samostanom, akvarelirana perorisba, 1657. PMPO, fototeka KZG oddelka.

Georg Matthäus Vischer / Anton Trost: Mesto Ptuj, detajl z minoritskim samostanom, bakrorez, 1681. PMPO, inv. št. G 495/1 g. Foto B. Farič 2010.

Neznani slikar: Veduta Gornjega Ptuja, detajl z minoritskim samostanom, olje na platnu, 1702/1705 (?). PMPO, inv. št. G 829 s. Foto B. Farič 2010.

Prvi opisi samostanske cerkve Starejše zgodovinopisje je v 19. stoletju predpostavljalo, da je ostanek prvotne samostanske cerkve prezbiterij, ki so ga datirali zelo različno. Nanj je leta 1856 postal pozoren deželni arheolog Carl Haas, ki je takrat tudi skiciral tlorisno zasnovo samostanske cerkve in izrisal slavolok s posameznimi detajli, prezbiterij pa v poročilu o ogledu srednjeveških spomenikov vojvodine Štajerske opredelil kot zgodnjegotski. Obširnejši opis srednjeveške gradbene substance podaja Minoritska kronika, ki jo je leta 1861 pričel pisati pater Ludvik Pečko. Navaja, da ima prezbiterij 5/8 zaključek in da ga obdaja sedem zunanjih opornikov: trije na severni, dva na vzhodni in eden na južni strani. Nad severovzhodnim in obema vzhodnima opornikoma se nahajajo v zunanjo steno vzidani odtoki za vodo v obliki živalskih glav. V nasprotju z Damischem, ki je menil, da so bili odtoki sekundarno vzidani v prezbiterij, saj svoje osnovne funkcije, to je odvajanja deževnice, niso mogli

Oltarna slika z upodobitvijo sv. Florijana, detajl z minoritskim samostanom, olje na platnu, po 1744 (?). INDOK center MzK RS, fototeka št. 14600, stanje po 1926.

opravljati, je Pečko domneval, da se nahajajo na izvirnem mestu, le da so svojo funkcijo izgubili leta 1686, ko so nad prezbiterijem postavili novo ostrešje (to je bilo potrjeno ob obnovi prezbiterija leta 1969). Kor je osvetljevalo pet oken. Prvo (zahodno) okno na severni strani je bilo predelano v pravokotno, a je bil zazidani šilastoločni zaključek na zunanji steni še opazen, drugo šilastoločno okno je bilo zazidano, ostala tri okna na vzhodni in južni strani pa so bila predelana: njihov spodnji del so do začetka šilastoločnega zaključka zazidali, v spodnji del so vzidali pravokotna okna, da bi osvetljevala baročno zakristijo, zgornji, šilastoločni zaključki pa so osvetljevali prostor malega kora nad zakristijo. Pomembna je še Pečkova omemba preprostega zazidanega šilastoločnega portala v severni steni cerkvene ladje med obema severnima baročnima kapelama.

Carl Haas: Tloris minoritske cerkve, 1856 (?). Arhiv MO Ptuj, Oddelek za družbene dejavnosti, objavljeno v S. MENONI 2002, str. 81 sl. št. 3.

Carl Haas: Slavolok minoritske cerkve, 1856 (?). Arhiv MO Ptuj, Oddelek za družbene dejavnosti, objavljeno v S. MENONI 2002, str. 82 sl. št. 4.

Dekorativna živalska glava v severnem vogalu poligonalnega zaključka prezbiterija (odtok za vodo ?). Foto B. Vnuk 2011.

Dekorativna živalska glava v jugovzhodnem vogalu poligonalnega zaključka prezbiterija (odtok za vodo ?). Foto B. Vnuk 2011.

Dekorativna živalska glava (delfin ?) v severovzhodnem vogalu poligonalnega zaključka prezbiterija (odtok za vodo ?). Foto B. Vnuk 2011.

Dekorativna živalska glava (vol ?) v južnem vogalu poligonalnega zaključka prezbiterija (odtok za vodo ?). Foto B. Vnuk 2011.

Steletova opažanja med obnovo cerkve in samostana (1926–1933)

Šele med obema svetovnima vojnama, ko so se pred nameravano slovesno proslavitvijo sedemstoletnice ustanovitve samostana odločili za temeljito obnovo cerkve, je v samostanski cerkvi prišlo pod nadzorom dr. Franceta Steleta, tedanjega banovinskega konservatorja, do številnih novih odkritij, pomembnih za spoznavanje njene srednjeveške podobe. Javnost najbolj pozna njegova odkritja srednjeveških stenskih poslikav v cerkveni ladji in na južni zunanjščini prezbiterija ter vzhodnega samostanskega trakta iz 13. in zgodnjega 14. stoletja, so pa ostala neopažena do časa po drugi svetovni vojni, ko so bila objavljena prva temeljna dela o gradbeni podobi cerkve, njegova odkritja srednjeveških gradbenih prvin v cerkveni ladji in nove najdbe v notranjosti zgodnjegotskega prezbiterija. Še posebej dragoceni so Steletovi terenski zapiski, nastali pred drugo svetovno vojno in po njej. Nekateri so opremljeni tudi s skicami, narejenih pa je bilo tudi nekaj fotografskih posnetkov sedaj izgubljene srednjeveške arhitekturne plastike.

Vzhodni zaključek prezbiterija s predelanimi gotskimi okni, stanje leta 1930/1931. Objavljeno v I. KOMELJ 1973, str. 133.

Cerkvena ladja Že leta 1926 se je pokazala potreba, da se zaradi izsuševanja sten z zunanjih sten cerkve odstranijo ometi, kar se je zgodilo leta 1930, ko so v notranjščini najprej z vseh sten odbili omete do višine ene tretjine zidu, nato pa še omete na zunanjščini severne ladijske stene. Na južni steni ladje se je pokazala prvotna stena, grajena iz drobno lomljenega kamna, položenega v vodoravnih plasteh; zidava je segala do zaključka baročnih lunet. Odkriti so bili tudi sledovi dveh visokih, zazidanih, polkrožno sklenjenih oken. Enaka gradnja se je pokazala tudi v severni steni cerkvene ladje. Takrat je bilo ugotovljeno, da je srednjeveška ladja enako dolga kot baročna, višinsko pa je segala do zaključka lunet, ki so osvetljevale baročno prostornino tako z južne kot s severne strani. V severni steni ladje, med obema baročnima kapelama, so v notranjosti odkrili sekundarno zazidano odprtino nekdanjega severnega gotskega portala, v kateri se je nahajal velik, s črto obrobljen kamen z vdolbino in nekakšnim koritom v zadnjem delu. Takrat sta se pokazala tudi bogato profilirana kamna, najverjetneje ostenji portala, od katerih je bil eden del portalne vertikale, drugi pa del njegovega loka. Ostanek portala bi lahko bil tudi kamen z enostransko porezanim robom. Tudi v južni steni cerkvene ladje se je levo od južnega prehoda, ki je vodil na hodnik, nahajal zazidani gotski portal.

Severna stena cerkvene ladje in prezbiterija ter baročna kapela sv. Antona po odstranitvi ometov leta 1930. Lepo je vidna enotna srednjeveška gradnja iz lomljenca s težnjo po plastenju in kamnitimi šivanimi vogali. Arhiv MO Ptuj, Oddelek za družbene dejavnosti, objavljeno v S. MENONI 2002, str. 91 sl. št. 16.

Steletova skica profila ostenja gotskega portala. F. STELE, Terenski zapiski: XLIX, 13. 06. 1930.

Letner Pomembnejše je bilo Steletovo odkritje ostankov arhitekture nekdanjega zgodnjegotskega letnerja v notranjosti cerkvene ladje, ki je z nizom kapel, prislonjenih ob slavoločno steno, ločeval prezbiterij, v srednjem veku striktno namenjen klerikom, od ladje, namenjene laikom. Po odstranitvi obeh stranskih oltarjev v vzhodnem delu severne in južne stene cerkvene ladje so se ob stiku vzdolžnih sten s prečno vzhodno slavoločno steno pokazali ostanki letnerja. Tako so po odstranitvi mlajših ometov za stranskima oltarjema na slavoločni steni odkrili obrisa šilastih lokov, v razdalji 1,3 m pred slavoločno steno pa v obeh vzdolžnih stenah zazidana četrtinska stebra z nastavkoma loka, vzporedna z obema obrisoma šilastih lokov na slavoločni steni. Stele je sklepal, da gre za ostanke baldahinov, ki sta pokrivala stranska oltarja. Vsak od njiju je na eni strani rasel iz vzdolžne stene ladje in s šilastoločno banjo prekrival oltarno menzo, prislonjeno ob slavoločno steno, v kateri se je njen obris tudi ohranil. Ali je drugi del šilastoločne banje slonel na zidani steni, ki bi se na sprednji strani zaključevala s tričetrtinskim stebrom, enakim obema odkritima v vzdolžnih stenah ladje, ali pa na prostostoječem stebru, Stele ni mogel dognati, vendar se mu je druga varianta zdela verjetnejša. Najnovejša spoznanja kažejo, da so bile kapele pod letnerjem medsebojno ločene s tankimi stenami. To dokazuje v rekonstruirani Antonovi kapeli razstavljeni ohranjeni zgodnjegotski kapitel s stiliziranimi listi. Nedvomno je nekoč krasil čelno stranico ene izmed štirih predelnih sten petih kapel, ki so se nekoč nahajale pod podijem zgodnjegotskega letnerja. Podoba in zasnova obeh četrtinskih stebrov, ki sta bila skupaj s kapiteloma in krilno ploščo visoka 1,54 m in sta se nahajala v 35 cm globokih nišah vzdolžnih sten cerkvene ladje ter sta bila za 1,3 m odmaknjena od slavoločne stene, sta znani le še s treh fotografij in zaradi podrobnega Steletovega opisa, ki ga je objavil leta 1931 v članku o stenskih slikah v ptujski minoritski cerkvi. V njem je stenske poslikave izpod letnerja datiral v čas okoli leta 1260 (po najnovejši dataciji okoli leta 1280), kar pomeni, da je bila arhitektura letnerja še starejša. Stebra sta počivala na razmeroma visokih, zelo širokih in precej potlačenih okroglih blazinastih bazah, ki sta imeli pravokotni podstavek, med bazo in steblom četrtinskega stebra pa se je nahajal okrogel, v prerezu priostren prstan. Podoben prstan se je nahajal v zaključku razmeroma tankega stebra, nad

Severni vogalni steber zgodnjegotskega letnerja. INDOK center MzK RS, fototeka št. 15726, foto F. Stele, 1930.

Listni kapitel in nastavek šilastega loka z jezičastim iztekom s severnega vogalnega stebra letnerja. INDOK center MzK RS, fototeka št. 8047, foto M. Zadnikar, 1949.

Listni kapitel zgodnjegotskega letnerja, ki je razstavljen v rekonstruirani Antonovi kapeli. Foto B. Vnuk 2014.

katerim se je nahajal kapitel v obliki visokega keliha, sestavljenega iz listov, prekrit z visoko pravokotno krilno ploščo z izpodrezanim spodnjim robom. Nad njo se je nahajala pravokotna noga debelosti vrha kapitela, iz katere je rastel jezičasti iztek z žlebom in palicama profiliranega šilastoločnega loka, s katerim se je kapela odpirala v notranjost cerkvene ladje. Oba čašasta kapitela sta si bila podobna, le da je bila oblika severnega lepo zaokrožena, južnega pa oglata. Za prehodni in zgodnjegotski slog tipična jezičasta izteka obeh šilastoločnih zaključkov kapel sta se razlikovala

Steletova skica jezičastega izteka in profila prstana s severnega vogalnega stebra zgodnjegotskega letnerja. F. STELE, Terenski zapiski: CXV, 14. 07. 1930.

Južni vogalni steber zgodnjegotskega letnerja. Objavljeno v F. STELE 1931, str. 4 sl. 3.

Nastavek šilastega loka z jezičastim iztekom s severnega vogalnega stebra zgodnjegotskega letnerja. PMPO, fotodokumentacija KZG oddelka, dokumentirala P. Vidmar, stanje leta 2001.

le v manjših podrobnostih. Vsekakor lahko rečemo, da so jezičasti izteki enaki tistim na ohranjenih zgodnjegotskih biforah nekdanje kapiteljske dvorane minoritskega samostana in ohranjenim nastavkom rebrnih razcvetov sočasnega prezbiterija samostanske cerkve. V ptujskem muzeju sta deponirana dva nastavka s podobnim jezičastim iztekom. Eden zagotovo pripada severnemu ali južnemu stebru letnerja, drugi pa je pendant nastavku, shranjenemu v minoritskem lapidariju in najverjetneje del neohranjenega zgodnjegotskega okna, podobnega obema biforama kapiteljske dvorane.

Prezbiterij Med obnovitvenimi deli leta 1930 so odbili omete tudi na zunanjščini prezbiterija in v severni steni odkrili zazidano okno z bogatim krogovičjem, v zidu pa profile nekdanje obočne arhitekture zgodnjegotskega kora. Po tem, ko so odstranili beleže z vseh kamnitih delov obočnega sistema, ki so ga pustili v naravni barvi kamna, so leta 1932 v južni steni prezbiterija, v kateri se je nahajala zakristija, odkrili še zgodnjegotski sakrarij.

V severni steni prezbiterija se je po odstranitvi ometov pokazalo povsem ohranjeno gotsko okno. INDOK center MzK RS, fototeka št. 16567, foto F. Stele, 1930.

Vzhodni zaključek oboka prezbiterija s sklepnikom z reliefno upodobitvijo Jagnjeta Božjega pred odstranitvijo sekundarne dekorativne poslikave, okoli 1930. Objavljeno v I. KOMELJ 1973, str. 81.

Severni del vzhodnega poligonalnega zaključka oboka prezbiterija s sklepnikom z reliefno upodobitvijo Jagnjeta Božjega pred odstranitvijo sekundarne dekorativne poslikave. INDOK center MzK RS, fototeka št. 2918, foto F. Stele, okoli 1930.

Zgodnjegotski listni kapitel z nastavkom oboka in polkrožnim služnikom druge obočne pole v južni steni prezbiterija pred odstranitvijo sekundarne dekorativne poslikave. INDOK center MzK RS, fototeka št. 6028, foto F. Stele, okoli 1930.

Šilastoločni zaključek slavoloka nosita še romansko občutena brstna kapitela. INDOK center MzK RS, fototeka št. 16567, foto F. Stele (?), po 1931.

Jugozahodni konzolni služnik s kapitelom, na katerem sloni obok prve obočne pole prezbiterija. Kolikor se da razbrati iz fotografije, je imela verjetno vegetabilno krašena konzola v vogalih brste. Ob njem južna vertikala slavoloka, ki jo spremlja služnik s še romansko občutenim brstnim kapitelom. INDOK center MzK RS, fototeka št. 4537, foto F. Stele, okoli 1930.

Zgodnjegotski sakrarij v južni steni petosminskega zaključka prezbiterija. INDOK center MzK RS, fototeka št. 9296, foto F. Stele, okoli 1932.

Južna, domnevna Antonova kapela

Vzhodni samostanski trakt

Stele omenja, da so leta 1932 odkrili tudi profil obokov podrtega gotskega kora, kar bi se verjetno lahko nanašalo na južno, domnevno Antonovo kapelo, katere ostanki so se pokazali šele po uničenju cerkve leta 1945.

Leta 1933 so v obeh stenah vzhodnega samostanskega trakta odkrili po dve zazidani gotski dvojni okni, pomembni za stavbno zgodovino samostana. Levo in desno od vrat shrambe za cerkvene reči so deloma odkrili po eno dvojno šilastoločno okno. Segali sta pod nivo samostanskega vrta. Stele je menil, da sta bili okni kapiteljske dvorane. Pozneje je zapisal, da so v južni polovici vzhodnega hodnika odkrili še dve dvojni okni, po zasnovi podobni novoodkritemu sakrariju v prezbiteriju, šilasti in deljeni s stebrom, ki direktno prehaja v lok. Še eno okno so odkrili levo od najdenega, vendar so bili vrhovi lokov odbiti. Temu, je še dodal, so bila podobna okna, najdena v vzhodni steni trakta. V zidu se je našel tudi obdelan kamen klinastega profila z obojestranskim žlebom, ki je imel na plošči stika vklesan križ, na sprednji strani pa sta se nahajala kamnoseška znaka. Čez nekaj dni so do tal odprli dvojno okno. Visoko na desni in levi strani palice bi se naj nahajala kamnoseška znaka, vsaka profilna okenska palica pa naj bi se zaključevala z jezičastim iztekom v prehodnem slogu, tako kot v Kostanjevici na Krki. Sprednji žleb se je končeval z odlično izvedenim jezičastim iztekom, iz katerega se je razvilo ajdovo zrno.

Steletova skica obdelanega kamna s kamnoseškimi znaki, F. STELE, Terenski zapiski: LXXII, 15. 09. 1933. Steletova skica okna in profila delilnega stebriča. F. STELE, Terenski zapiski: LXXII, 15. 09. 1933.

Deponirana gotska spolija s kamnoseškim znakom, ki ga je skiciral F. Stele. PMPO, fotodokumentacija KZG oddelka, dokumentirala P. Vidmar, stanje leta 2001.

Steletova skica jezičastega izteka dvojnega okna. F. STELE, Terenski zapiski: LXXIX, 25. 09. 1933.

Fragment z jezičastim iztekom, hranjen v minoritskem lapidariju. Objavljeno v M. OTER GORENČIČ 2009, str. 194 sl. 214.

Fragment z jezičastim iztekom deponiran v muzeju. PMPO, fotodokumentacija KZG oddelka, dokumentirala P. Vidmar, stanje leta 2001.

Steletove zabeležke na ruševinah minoritske cerkve (1945–1948) V četrtek 4. januarja 1945 so okoli 11. ure dopoldan zavezniška letala izvedla zračni napad na železniško infrastrukturo Ptuja. Merila so na blizu minoritskega samostana stoječi ptujski železniški most, a so ga zgrešila. Zato pa so zadela in uničila minoritsko cerkev in jo spremenila v kup ruševin, eksplozija pa je občutno pretresla in poškodovala tudi samostan. Dva tedna kasneje je odgovorni konservator za Štajersko dr. Walter Semetkowski, sicer tudi Ptujčan, pisal o tem žalostnem dogodku dr. Francetu Steletu v Ljubljano in ga obvestil o v letalskem napadu povsem uničeni minoritski cerkvi. Izguba, je potožil, je še posebej obžalovanja vredna, ker je bila to ena izmed redkih povsem ohranjenih spodnještajerskih cerkva beraških redov in zato z umetnostnozgodovinskega vidika posebnega pomena. Zaprosil ga je za kopije njegovih posnetkov cerkve, stenskih poslikav in predvsem srednjeveške arhitekture. Ne vemo, kaj mu je odgovoril Stele, poznamo pa njegovo oceno te izgube: »/…/ z uničenjem minoritske cerkve, ki so jo Nemci pogosto prezirljivo označevali kot vindišarsko župno cerkev, ker je služila predvsem slovenski ljudski okolici mesta in s tem za tenkočutne predstavnike višje družbene, v veliki meri tujerodne meščanske in uradniške plasti vidno kazila lice nemškega kulturnega središča /…/ je zgodovinski in umetnostni Ptuj zadela največja izguba. /…/ Škoda, ki jo je bombardman povzročil, je kulturna in narodna. Slovenci so izgubili svojo priljubljeno, njim stoletja služečo farno cerkev, mesto Ptuj eno svojih največjih znamenitosti, ki se je učinkovito uveljavljala tudi v njegovi zunanji podobi, vsa Slovenija pa enega najvažnejših arhitekturnih spomenikov zgodnjega srednjega veka.«

O ruševinah, njihovem pomenu in o tem, kaj se je našlo v njih Po pregledu stanja ruševin je leta 1947 Stele zagrenjeno zapisal, da je »danes vsa ta lepota, ki je predstavljala enega najpomembnejših spomenikov baročne umetnosti v Sloveniji, samo še kup razvalin /…/«, a dodal, da pa »/…/ tudi te razvaline pričajo marsikaj novega, doslej neznanega. Ko so se namreč podrli skladi kamnoseško najskrbneje obdelanih kamnitih klad, sestavljajočih nosilno ogrodje stavbe, so se pokazali na doslej očesu skritih prekrivajočih se ploskvah razni vklesani znaki v obliki križev, velikih črk in drugačnih sestavkov. Po njih se nam sedaj odpira zanimiv pogled v zgodovino kamnoseške obrti na zgodnji stopnji razvoja srednjeveških delavnic, preden so se uveljavili splošno znani, na vidnih ploskvah vklesani kamnoseški znaki.«

Ruševine minoritske cerkve, pogled na južno steno cerkvene ladje in ostanke prezbiterija – izrez. PMPO, Zgodovinski oddelek, fototeka, ZGF 2017, foto Ivan Suhadolnik, 1945.

Pregled ruševin in najdbe Leta 1945 je z izjemo jugovzhodnega dela, kjer se je nahajal zvonik, stala še vsa južna stena cerkvene ladje, ki je segala v višino 14,4 metra. Vsi baročni oboki so bili porušeni. V steni so se dobro videli baročna prezidava in deli prvotne, z nepravilno gradnjo sestavljene srednjeveške stene, segajoče do porušene zahodne baročne fasade. Povsod so bili vidni sledovi prvotne dekorativne srednjeveške stenske poslikave, ki je posnemala kamnito gradnjo, sestavljeno iz pravilno zloženih kvadrov: dvojne črne črte so bile razdeljene v kvadre. Ta poslikava je pokrivala južno steno v območju obeh zahodnih baročnih obočnih pol, v naslednji, tretji obočni poli, pa se je videl velik gotski lok, ki je segal do tal (na lokaciji nekdanjega baročnega Križevega oltarja), se zaključeval malo pod baročnim ogredjem, po širini pa zaobjel celotno obočno polo. Tudi ta stena je bila poslikana ob gotskem loku podobno, čeprav bogateje kot v obeh predhodnih obočnih polah. V zadnji, četrti porušeni obočni poli se je pokazalo zazidano veliko gotsko okno z ostanki iste poslikave. Od severne stene cerkve ladje se je ohranil le del med Loretansko in Antonovo kapelo, ki je po višini segal komajda do baročnega ogredja. Preostali del stene je bil porušen do prvega okna prezbiterija. V prezbiteriju sta še stali severna in južna stena, ohranjeni v osrednjem delu do višine 11,8 metra, v dolžini, ki je segala od vzhodnega ostenja severnega okna prve, zahodne obočne pole kora do začetka poligonalnega zaključka kora, ki je bil na jugovzhodni in vzhodni strani popolnoma porušen. Oboki prezbiterija so se zrušili, začetki reber in služniki na še stoječih stenah pa so bili ohranjeni, zato se je Steletu zdelo, da bi se dal gotski prezbiterij obnoviti. Na enem izmed kamnov obočnih reber se je nahajala tehnična pomožna risba za konstrukcijo profila, na posameznih kosih pa na obeh straneh znak X. Drugače so bili ti znaki le na eni strani reber, na drugih kamnih so se pojavljali kamnoseški znaki v obliki črk ali drugih različnih geometričnih oblik, ki jih je Stele skrbno dokumentiral.

KamnoseĹĄki znaki, ki jih je dokumentiral Stele leta 1945. F. STELE, Terenski zapiski: CXX, 18. 09. 1945. Risba B. Vnuk 2016.

Profil rebra iz prezbiterija dokumentiran leta 1945. F. STELE, Terenski zapiski: CXX, 18. 09. 1945.

KamnoseĹĄki znaki, ki jih je dokumentiral Stele leta 1946. F. STELE, Terenski zapiski: CXVII, 24. 08. 1946. Risba B. Vnuk 2016.

Kamnoseški znaki, ki jih je dokumentiral Stele leta 1946. F. STELE, Terenski zapiski: CXVII, 24. 08. 1946. Risba B. Vnuk 2016.

V jugovzhodni steni porušenega poligonalnega zaključka prezbiterija so leta 1946 odkrili še eno bogato profilirano zazidano odprtino, ki je imela enako obliko kot leta 1932 v južni steni poligonalnega zaključka odkriti sakrarij, le da je bila višja; obe sta danes prezentirani v rekonstruiranem zgodnjegotskem prezbiteriju. Ko so leta 1947 podrli glavni del južne ladijske stene, je bil odprt že leta 1945 odkriti, v tretji obočni poli zazidani gotski slavolok, ki se je odpiral v samostansko dvorišče. Obe vertikali slavoloka sta spremljala polstebra, ki sta se v višini cca 2 metrov nad nivojem sedanjega križnega hodnika zaključevala s kapiteloma, krašenima z vencema stiliziranih rož in zaključenima z žlebasto profilirano krilno ploščo. Vertikali slavoloka sta imeli na notranji ladijski strani posneta robova, robova na drugi, dvoriščni strani pa nista imela posnetih robov. V bližini sta bila najdena še dva fragmenta, verjetno delilna stebra okna.

Šilastoločna bogato profilirana zgodnjegotska odprtina, odkrita leta 1946. Foto B. Farič 2016.

Stele je v severni ohranjeni steni odkril tudi zazidano, približno 2 metra in 80 centimetrov veliko, do tal segajočo odprtino s trilistnim vrhom in pravokotno umaknjenim prednjim, gladko obdelanim robom. Menil je, da je to mogoče stenska omara, saj bi sprednje luknje lahko služile vratom. Na levi strani so bili v kamnih vodoravni utori, na katerih bi lahko ležale police. Utori so bili ohranjeni tudi na desni strani, čeprav tu ne tako dobro.

Skica profila gotskega slavoloka, odprtega leta 1947, nekdanje srednjeveške južne stranske kapele (domnevno Antonove). F. STELE, Terenski zapiski: IIA, 17. 05. 1947.

Stele nadalje navaja, da predstavlja na kamnoseško obdelanih kamnih največ kamnoseških znakov z obojestranskimi zarezami vsekani križ, največkrat oblikovan kot črka X oz. Andrejev križ, ali kot kljuka (črka V). Na mnogih kamnih so bile vdolbene luknje za dvigovanje kamnov s kleščami. V ruševinah prezbiterija je bil najden dobro ohranjen sklepnik z blagoslavljajočo božjo roko, v južni ohranjeni steni prezbiterija pa so odprli okno z deloma ohranjenim krogovičjem. Zahodno od južnega okna prezbiterija se je pokazal do tedaj zazidani zunanji opornik, enak onemu na severni strani.

Kapitel z rastlinsko ornamentiko iz zgodnjega 14. stoletja je verjetno zaključeval zahodno slavoločno vertikalo domnevne Antonove kapele. PMPO, inv. št. G 2112a pl, razstavljeno na razstavi Gospodje Ptujski na ptujskem gradu. Foto B. Vnuk 2011.

V jugozahodnem vogalu cerkvene ladje so leta 1947 pod ostanki baročnega pročelja odkrili tudi zazidani, prvotni šivani vogal ladje, sestavljen iz lepo klesanih kamnitih klad, leta 1948 pa so v istem vogalu, v notranjosti ladje, našli še prišiljeno vogalno konzolo, okrašeno z vencem gotskih nazobčanih listov, ki je nosila peto rebrastega oboka prvotne gotske zahodne pevske empore. Takrat je bil v severni ladjini steni pri severnem stranskem oltarju še ohranjen četrtinski steber nekdanjega slavoloka, ki smo ga že omenjali, a so ga po sklepu iz leta 1949, po katerem naj bi ohranili vse stene cerkvene ladje do višine 1 metra, odstranili. Kapitel z rastlinsko ornamentiko iz zgodnjega 14. stoletja je verjetno zaključeval vzhodno slavoločno vertikalo domnevne Antonove kapele. PMPO, inv. št. G 2112b pl, razstavljeno v rekonstruirani Antonovi kapeli. Foto B. Vnuk 2011.

Zgodnjegotska odprtina stenske omare, ki je bila odkrita leta 1947 v severni steni prezbiterija in je danes prezentirana v rekonstruiranem prezbiteriju. Foto B. FariÄ? 2016.

Steletove skice najpogostejĹĄih znakov na obdelanih kosih kamnov. F. STELE, Terenski zapiski: IIA, 18. 05. 1947. Risba B. Vnuk 2016.

Sklepnik z blagoslavljajočo roko, najden v ruševinah prezbiterija. INDOK center MzK RS, fototeka št. 18323, foto M. Zadnikar, 1948.

Odpiranje južnega okna prezbiterija z deloma ohranjenim krogovičjem. INDOK center MzK RS, fototeka št. 18390, foto M. Zadnikar, 1949.

Fragmenti krogovičja z južnega okna prezbiterija deponirani v ptujskem muzeju. Foto B. Farič 2016.

Fragmenti krogovičja z južnega okna prezbiterija, razstavljeni v rekonstruirani Antonovi kapeli. Foto B. Farič 2016.

Povsem ohranjeno krogovičje severnega okna prezbiterija med odpiranjem. Uporabljeno je bilo kot model za izdelavo manjkajočih krogovičij v rekonstruiranem prezbiteriju. INDOK center MzK RS, fototeka št. 19608, foto M. Zadnikar, 1950.

Ostanki originalne substance prezbiterija Postopni obnovi prezbiterija, ki se je vlekla skozi desetletja in je bila zaključena šele na začetku tega tisočletja, so za osnovo služile ohranjene stene. Po njihovi sanaciji v začetku 50. let, so ob koncu 60. let prejšnjega stoletja izvedli postopno rekonstrukcijo manjkajočih delov sten, ki ji je sledila v poznih 80. letih še pozidava manjkajoče obočne konstrukcije. Šele potem, ko so leta 2001 porušili poštno poslopje, ki je stalo na mestu cerkvene ladje in se je deloma zajedlo tudi v nekdanji slavoločni del prezbiterija, so s pozidavo novega slavoloka zaključili dolgotrajno rekonstrukcijo zgodnjegotskega prezbiterija. V prezbiteriju predstavljajo originalni del obočne konstrukcije trije kapiteli služnikov z rebrnimi nastavki na severni in dva na južni steni prezbiterija ter sklepnika prve in druge obočne pole, tretji, zaključni sklepnik z upodobitvijo Jagnjeta Božjega, pa je odlitek, čigar izvirnik danes služi kot podstavek menze. Originalno krogovičje je ohranjeno v zahodnem oknu severne stene prezbiterija, originalne pa so tudi zgodnjegotske niše v severni steni prezbiterija in v južnem delu poligonalnega zaključka. Od slavoločne arhitekture sta se ohranila oba brstna kapitela. Eden izmed kapitelov se nahaja na razstavi Ptujski gospodje na ptujskem gradu, drugi in originalna baza slavoloka pa sta sedaj del ambona, delo akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča, ki stoji v zaključku prezbiterija.

Ostanek severne stene prezbiterija z ostanki obočne konstrukcije, pogled z jugozahodne strani. PMPO, fototeka KZG oddelka št. 595.

Čašasti kapitel (kapitel S1) z naturalistično oblikovanimi hrastovimi listi in ostankom rebrnega razcveta na začetku ohranjene severne stene prezbiterija. INDOK center MzK RS, fototeka št. 18386, foto M. Zadnikar, 1949.

Čašasti kapitel (kapitel S1) z naturalistično oblikovanimi hrastovimi listi, posnet od blizu. INDOK center MzK RS, fototeka št. 20424, foto J. Gorjup, 1969.

Čašasti kapitel (kapitel S1) z naturalistično oblikovanimi hrastovimi listi, današnje stanje. Foto B. Farič 2016.

Čašasta kapitela (kapitela S2 in SV) z ostanki polkrožnih služnikov, preklad in začetki rebrnega razcveta v vzhodnem delu severne stene prezbiterija. V vzhodnem delu vidni tanki obrebrni stebriči z listnimi konzolicami in manjšimi kapiteli z geometriziranimi listi. INDOK center MzK RS, fototeka št. 19723, foto M. Zadnikar, 1950.

Čašasti kapitel (kapitel S2) v severni steni prezbiterija z naturalistično oblikovanimi, nekoliko poenostavljenimi javorjevimi (?) listi, današnje stanje. Foto B. Farič 2016.

Čašasti kapitel z geometriziranimi listi (kapitel SV) in listnima konzolicama obrebrnih stebričev, posnet od blizu. INDOK center MzK RS, fototeka št. 20428, foto J. Gorjup, 1969.

Čašasti kapitel z geometriziranimi listi (kapitel SV) in listnima konzolicama obrebrnih stebričev, današnje stanje. Foto B. Farič 2016.

Pogled na rekonstruirano severno steno prezbiterija z vzhodne strani. Foto B. FariÄ?, 2016.

Čašasti kapitel (kapitel J1) z naturalistično oblikovanimi listi trte, posnet od blizu. INDOK center MzK RS, fototeka št. 20430, foto J. Gorjup, 1969.

Čašasta kapitela (kapitela J1 in J2, JV kapitel se ni ohranil – viden le manjši kapitel deloma ohranjenega obrebrnega stebriča) z ostankom polkrožnega služnika, preklad in začetki rebrnega razcveta v ohranjeni južni steni prezbiterija. PMPO, fototeka KZG oddelka št. 599.

Čašasti kapitel (kapitel J1) z naturalistično oblikovanimi listi trte, sedanje stanje. Foto B. Farič 2016.

Čašasti kapitel (kapitel J2) z geometriziranimi listi, sedanje stanje. Foto B. Farič 2016.

Pogled na rekonstruirano južno steno prezbiterija z zahodne strani. Foto B. Farič 2016.

Križnorebrasti obok prve obočne pole zaključuje sklepnik z rozeto. Foto B. Farič 2016.

Sklepnik z rozeto v prvi obočni poli je še originalen. Foto B. Farič 2016.

Križnorebrasti obok druge obočne pole zaključuje sklepnik z Božjo roko, iztegnjeno v blagoslov, petosminski zaključek pa sklepnik z upodobitvijo Božjega Jagnjeta (sklepnik je odlitek). Foto B. Farič 2016.

Sklepnik z Božjo roko, iztegnjeno v blagoslov, v drugi obočni poli je še originalen. Foto B. Farič 2016.

Originalni sklepnik z upodobitvijo Božjega Jagnjeta je bil sekundarno uporabljen za podstavek mense. PMPO, inv. št. G 2115 pl, foto B. Vnuk, 2011.

Rebra hruškastega profila z obojestranskimi zavihki O izredni kvaliteti nekdanje zgodnjegotske kamnoseške delavnice pričajo tudi izjemni detajli, ki so se skrivali na tako so značilna za zgodnjegotsko arhitekturo 13. stoletja. rekoč nevidnih mestih: prekrivajoče se listovje na hrbtni strani sklepnika z upodobitvijo Božjega Jagnjeta. Skoraj enaka rebra srečamo npr. v cistercijanski Foto B. Farič 2016. cerkvi v Kostanjevici na Krki, v dominikanski cerkvi na Ptuju ter minoritskih cerkvah na Dunaju in v Mariboru. Foto B. Farič 2016.

Literatura: C. HAAS 1857, str. 203, 223; F. RAISP 1858, str. 24; J. FELSNER 1895, str. 62s, 80s, 91s; F. STELE 1931, str. 3s in sl. 2, 3, str. 10, 29; F. STELE 1933, str. 240s; F. STELE 1947, str. 106–108; M. ZADNIKAR 1950, 88–99, 102–104; J. GREGORIČ 1951, str. 25–27; J. CURK 1969, str. 171–172; F. STELE 1969, str. 120–121, 125–132, 134; I. in J. CURK 1970, str. 74–76; M. ZADNIKAR 1970, str. 107–118; I. KOMELJ 1973, str. 131–137, J. CURK 1976, str. 48–52; J. CURK 1989, str. 235–242, 254–255 ; M. ZADNIKAR 1989, str. 267–272, 287–288; J. CURK 1993, str. 137–138; M. SCHWARZ 1995, str. 38–40, kat. št. 2; P. VIDMAR 2006, str. 114–130; J. CURK – S. RADOVANOVIČ – P. VIDMAR 2008, str. 315–318; B. HAJDINJAK – P. VIDMAR 2008, str. 55–57; M. OTER GORENČIČ 2009, str. 187–206; M. SCHWARZ 2013, str. 332.

Viri: S. POVODEN 1830, fol. 96r; S. POVODEN 1833, str. 90; L. PEČKO 1861, str. 316s, 323; F. STELE, Terenski zapiski: LXVIII, 08. 05. 1926; XLIX, 13. 06. 1930; CXV, 14. 07. 1930; LIII, 13. 08. 1931; CXXV, 19. 07. 1933; LXXII, 15. 09. 1933; LXXIX, 25. 09. 1933; CXX, 18. 09. 1945; CXVII, 24. 08. 1946; IIA, 17. 05. 1947, 18. 05. 1947; CXIII, 27. 06. 1948; INDOK center MzK RS, Ptuj – bivša minoritska cerkev, spisovno gradivo 1920–1971, dopis Semetkowskega Steletu z dne 18. januarja 1945.

Lice bralnega pulta krasita originalni slavoločni brstni kapitel (PMPO, inv. št. G 2110a pl) in baza, ki je nosila polsteber slavoločne vertikale. Foto B. Farič 2016.

Zgodnjegotski slavoločni brstni kapitel iz minoritske cerkve, razstavljen na razstavi Gospodje Ptujski na ptujskem gradu. PMPO, inv. št. G 2110b pl, foto B. Vnuk, 2011.

BAROČNA PODOBA MINORITSKE CERKVE

Na videz preprosta pridigarska cerkev je vse do 17. stoletja ohranila srednjeveško obliko, sestavljeno iz pravokotne ladje z enotno prostornino in ožjega dolgega kora s petosminskim zaključkom. O spremembah v 15. in 16. stoletju ni veliko arhivskih podatkov, niti gradbenih sledi. Med restavratorskimi deli je bilo ugotovljeno le, da so cerkev v 16. stoletju nasuli za 80 centimetrov. Pisni viri iz 17. stoletja poročajo o gradbenih delih v prvi polovici stoletja, ko so, večinoma domači mojstri, obnovili streho cerkvene ladje, ometali cerkev in za nove zvonove povečali zvonik. Posebno intenzivno so se v drugi polovici 17. stoletja pod gvardijanom, patrom Gašperjem Dietlom lotili prenove v novem, baročnem umetnostnem duhu. Gvardijan je sam sodeloval pri načrtih za prenovo in opravljena dela tudi dokumentiral. Po njegovih ohranjenih zapisih se je velika baročna prenova minoritske cerkve in samostana odvijala med letoma 1681 in 1697. Prvo večjo spremembo v tlorisu je doživela cerkev z gradnjo obeh kapel ob severni steni ladje. Najprej so med letoma 1677 in 1680 k severni steni cerkvene ladje prizidali kapelo sv. Antona Padovanskega, ki jo je dal postaviti baron Anton Curti. Poligonalno zasnovana kapela je imela kupolasto streho, ki se je na vrhu zaključila s svetlobnico v obliki šestkotnega stolpiča. Kot je vidno na ohranjenih fotografijah izpred 2. svetovne vojne, je vhod v kapelo vodil iz ladje skozi slavolok, nad katerim je bila štukatura z grbom donatorja, osvetljevali pa sta jo dve pokončni pravokotni okni z leve in desne strani. Iz gvardijanovih zapiskov ob prenovi še izvemo, da je bila v kapeli od leta 1684 urejena grobnica.

Kapela sv. Antona – slavolok s Curtijevim grbom v kartuši. PMPO, fototeka KZG oddelka, št. 367, 30. leta 20. stoletja.

Kapela sv. Antona – štukiran in freskiran strop kapele. PMPO, fototeka KZG oddelka, št. 365, 30. leta 20. stoletja.

Loretanska kapela, ki jo je dal leta 1687 postaviti grof Jurij Friderik Sauer in je prav tako stala ob severni steni cerkvene ladje, je imela v tlorisu obliko pravokotnika. Na ohranjeni grafični podobi samostana in cerkve iz leta 1696 je pokrita z ovalno streho, ki jo je kasneje nadomestila pultasta. Iz notranjosti cerkve je v kapelo vodil preprost ozek vhod. Župnijska kronika (1861) pravi, da je bila loretanska kapela v notranjosti temna in brez okrasja, vrata na zunanji severni steni pa so se odpirala le na Veliko soboto, ko je bil za njimi urejen Božji grob. Tudi gotski prezbiterij se je moral podrediti duhu baročne umetnosti. Leta 1685 so ga prezidali in ga preuredili tako, da so v njegovo prvo obočno polo vstavili opečnato steno. Pred steno so postavili oltar, za njo so v pritličju uredili zakristijo in v nadstropju oratorij. Ob tem so v severni stranici zazidali obe okni in gotska šilasta okna v vzhodnem zaključku prezbiterija predelali tako, da so njihovi zašiljeni loki brez krogovičja osvetljevali oratorij na vrhu, pravokotni spodnji del pa zakristijo. Vhod v oratorij v nadstropju so uredili na južni strani skozi prezidano in v vrata spremenjeno okno. Zakristijo so kasneje bogato opremili s štukom, pozlato in freskami ter z rokokojsko oblikovano leseno opremo.

Baročna zakristija z bogato štukiranim stropom iz leta 1685 je bila urejena v vzhodni polovici gotskega prezbiterija. PMPO, fototeka KZG oddelka, št. 357, 30. leta 20. stoletja.

Kot je zapisal gvardijan Gašper Dietl, so v letu 1686 cerkveno ladjo povišali za 9 čevljev in jo na novo baročno obokali. Stene so ojačali s po štirimi pari dvojnih pilastrov na kamnitih podstavkih ter z večkrat previtim profiliranim ogredjem. Obseg cerkvene ladje je ostal nespremenjen (srednjeveški), kar se je tudi potrdilo med restavratorskimi deli v prvi tretjini 20. stoletja. V tlorisu je cerkev obsegala razmeroma dolgo (31 m) in ozko pravokotno ladjo. Svetloba je v severni steni prihajala skozi štiri lunetasta okna, ki so jih dopolnjevala spodaj pokončna pravokotna, ter skozi tri enaka lunetasta na južni steni ladje. Na zahodu so novo pevsko emporo, ki je zamenjala staro gotsko, postavili že leta 1631. Zgradili so jo na dveh kamnitih toskanskih stebrih s tremi križnimi oboki. Vendar takšna že v drugi polovici stoletja ni več ustrezala liturgičnim potrebam, zato so jo razširili in ji dodali novo leseno ograjo z reliefnim okrasjem.

Leta 1688 se je pričela izdelava novega, baročno razgibanega pročelja. Izdelana sta bila portal in triforno okno, nato pa je dela prevzel stavbni mojster Dionis Merlino iz Lugana, ki je mogočno pročelje, skupaj s fasadama loretanske kapele in samostanskega portala, zaključil leta 1691. Pročelje v obliki mogočne stebriščne arhitekture, členjeno s kiparskim okrasjem in štukaturo, je postalo vizualni nosilec trga in okolice cerkve. Barokizirana minoritska cerkev je veljala za enega najlepših arhitekturnih spomenikov tega obdobja pri nas. Po veliki baročni prenovi večjih gradbenih posegov v cerkvi ni bilo več. Tako podobo je ohranila vse do usodnega porušenja leta 1945.

Zgodnjegotski kor so leta 1685 v notranjosti baročno predelali in prezidali prvotna gotska okna. PMPO, fototeka KZG, št. NS-141, 1930.

Barokizirana notranjost minoritske cerkve – pogled na južno in slavoločno steno cerkvene ladje. Zahodna pevska empora je bila pozidana leta 1631 in v drugi polovici INDOK center MzK RS, fototeka št. 14061, po 1932. 17. stoletja povečana. Dosegljivo na: http://www.bildarchivaustria.at/ Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=10466985, 1913.

Baročno pročelje minoritske cerkve Prej preprosto cerkveno pročelje, brez okrasja, kakršnega lahko vidimo na upodobitvah starega Ptuja, je ob koncu 17. stoletja zamenjala nova mogočna baročna fasada. Arhivski viri povedo, da je nastala med letoma 1688 in 1691, v času velike barokizacije samostana in cerkve, ki jo je vodil umetnostno izobraženi gvardijan in provincial Gašper Dietl. Pročelje cerkve je delo stavbnega mojstra Dioniza Merlina iz Lugana, ki ga je skupaj z loretansko kapelo in samostanskim portalom povezal v harmonično celoto.

Pročelje cerkve so uokvirjali štirje masivni stebri, ki so se vzpenjali iz diamantno rezanih podstavkov in se pod ogredjem zaključili s korintskimi kapiteli. Osrednji del pročelja je predstavljal preprost pravokoten portal, obdan s polstebroma. Tik nad vhodnimi vrati je bil ob zaključku del na pročelju dodan še z listnim vencem obdani napis Munificentia Piorum 1691. Nad vhodom je bilo zgrajeno balkonsko triforno okno, ki je nudilo svetlobo pevski empori v notranjosti. Na vrh trifore, v središče cerkvene fasade, je bil v polkrožno nišo postavljen kip Brezmadežne. Ta celopostavni kip, kakršnega poznamo z ohranjenih fotografij izpred druge svetovne vojne, je bil obdan z zaveso, ki so jo odgrinjali putti, ter s Svetim Duhom na vrhu. Na ohranjenem bakrorezu iz leta 1696 vidimo sicer nekoliko drugačno kompozicijo: kip Brezmadežne obdajata ob straneh dva večja putta. Kar torej pomeni, da so fasado najverjetneje predelali nekoliko kasneje. V ozkih pasovih med obema paroma stebrov sta bila upodobljena zavetnika cerkve. Med kolosalnima stebroma levo od vhoda so bili od spodaj navzgor upodobljeni relief s puttom in papeško tiaro (simbol sv. Petra), nad njim, v polkrožni niši, celopostavni kip sv. Petra in na vrhu kartuša s prekrižanimi rokami, simbolom minoritskega reda. Enako je bil oblikovan pas med

Minoritski samostan, bakrorez, 1696. PMPO, inv. št. G 475 g. Foto B. Vnuk 2016.

stebroma na desni strani cerkvenih vrat. Od spodaj navzgor so se zvrstili relief z upodobitvijo angela s knjigo (simbola sv. Pavla), nad njim sv. Pavel, ki se je v niši opiral na svoj meč, ter na vrhu, v kartuši, upodobitev ključa in meča, simbolov obeh zavetnikov cerkve. Vse štiri stebre je povezoval s štukaturo okrašeni pas pod ogredjem, nad katerim se je dvigala atika. Bakrorez iz leta 1696, ki prikazuje samostan s cerkvijo takoj po veliki baročni prenovi, kaže podobo atike s tremi nišami: v osrednji je viden kip sedeče ženske z otrokom (verjetno sv. Ane z malo Marijo), v stranskih dveh kipa svetnikov redovnikov ter na vrhu operutničena angelska glava, stisnjena v trikotni zaključek pročelja, česar na starih posnetkih več ni. Atiko na starih fotografskih posnetkih členijo štirje pilastri, med katerimi se vije drobna štukatura, ter trikotno čelo brez okrasja na vrhu. To je, kot že rečeno, najverjetneje posledica prezidav v 18. stoletju.

Fasada minoritske cerkve. PMPO, fototeka KZG oddelka, št. 1054, 30. leta 20. stoletja.

Sočasno s cerkvenim je nastajalo tudi pročelje loretanske kapele na severni strani. Iz ohranjenega bakroreza je mogoče razbrati, da sta steno kapele na vsaki strani členila po dva pilastra, v središču je bila podoba Matere božje z detetom, nad njo pa ovalna napisna tabla. Po fotografijah iz 30. let 20. stoletja je nadomestilo podobo Matere božje kvadratno okno z mrežo. V polkrožni atiki pročelja kapele se je odvijal prizor oznanjenja z angelom in Marijo, med katerim je bila na sredi še heraldična kartuša, ki je na fotografskih posnetkih ni več. Vrh kapele je zaključevalo poprsje Boga Očeta z zemeljsko kroglo. Samostanski portal, desno od vhoda v cerkev, je bil oblikovan kot pendant k loretanski kapeli. Tudi vhod v samostan sta uokvirjala po dva para pilastrov

Alois Kasimir: Minoritski samostan, 1895. Ob severno steno cerkvene ladje sta prislonjeni Loretanska in Antonova kapela. Objavljeno v J. FELSNER 1895, str. 63.

in nad njimi kiparski okras v podobi dveh angelov, ki se obračata k osrednjemu kipu redovnika. Če sodimo po bakrorezu, je stal redovnik na vrhu heraldične kartuše, ki je na kasnejših fotografijah tudi ni več. Nad vhodnimi vrati je bila, tako kot na loretanski kapeli, napisna plošča.

Fasada minoritske cerkve, pogled z jugozahodne strani. INDOK center MzK RS, fototeka št. 57828, po 1920.

Fotografije minoritske cerkve iz časa pred drugo svetovno vojno pokažejo, da kasneje pročelje ni doživelo bistvenih sprememb. Tudi restavratorska dela, ki so potekala v 30. letih, so se omejila zgolj na čiščenje in beljenje. Cerkev je s svojo baročno teatraličnostjo obvladovala okolico vse do svojega konca, do usodnega bombnega zadetka leta 1945, ki je zrušil mogočno baročno pročelje in zasul trg pred cerkvijo. Od nekdanjega plastično oblikovanega pročelja ni ostalo veliko: ohranili so se le kamniti fragmenti, medtem ko so bili vsi trije večji kipi, Brezmadežna, sv. Peter in sv. Pavel, ob bombnem zadetku uničeni. Od loretanske kapele so ostali kipi z atike, še največ arhitekturne plastike pa je ostalo od samostanskega portala. Vsi ohranjeni kipi so precej poškodovani in so danes razstavljeni v rekonstruirani Antonovi kapeli. O avtorstvu kipov s pročelja pisni viri molčijo. Po fragmentarno ohranjenih kipih in starih fotografijah sklepamo, da niso delo istega kiparja.

Literatura: F. STELE 1927, str. 115; A. REMEC 1933, str. 189–198; F. STELE 1933, str. 239; F. STELE 1947, str. 106–108; M. ZADNIKAR 1950, str. 99–102, 105; N. ŠUMI 1969a, str. 146–148; N. ŠUMI 1969b, str. XXXII; I. in J. CURK 1970, str. 114–117; J. CURK 1976, str. 52–54; S. VRIŠER 1985, str. 339–341; J. CURK 1989, str. 242–244, 257; S. VRIŠER 1989, str. 295–298; M. ZADNIKAR 1989, str. 272–274; ARHITEKTURA 2000, str. 100–101,122–129.

Viri: L. PEČKO 1861, str. 241, 315–332.

Fasada minoritske cerkve, pogled s severozahodne strani. INDOK center MzK RS, fototeka št. 4542, po 1920.

KATALOG OHRANJENIH BAROČNIH ELEMENTOV

Ohranjeni elementi pročelja cerkve Dvojni baluster

Del ograje s polbalustrom

Od pročelja cerkve se je ohranil del balustrne ograje, ki je podpiral delilni steber triločnega okna. Oblikovan je kot masivnejši podstavek stebra z motivom diamantnega reza in s polbalustrom na obeh straneh. Ptujska minoritska fasada velja za baročno arhitekturno posebnost prav zaradi trifornega okna nad cerkvenim portalom. Balkonska trifora ni bila značilnost sakralnih stavb in poleg ptujske minoritske cerkve poznamo podoben primer, vendar dvojnega okna, le v pavlinski samostanski cerkvi v Lepoglavi, ki pa je po nastanku mlajša.

S pročelja se je ohranil tudi skrajni, levi stranski element balustrne ograje pred triločnim oknom, ki je osvetljevalo pevsko emporo v notranjosti. Sestoji iz masivnega pokončnega pravokotnika z motivom diamantnega reza in ima polbaluster na desni stranici.

ptujskogorski peščenjak 1688–1691 PMPO, inv. št. G 2117 pl; v = 76 cm

ptujskogorski peščenjak 1688–1691 PMPO, inv. št. G 2179 pl; v = 75 cm

Plamen

peščenjak 1691 Atiko pročelja so na štirih koncih zaključevale vaze s plameni, značilnim dekorativnim elementom poznega baroka. Če sodimo po bakrorezu iz leta 1696 in predvojnih fotografijah, je imela vsaka od štirih vaz več plamenov. Ohranjeni, vendar poškodovani plamen je shranjen v rekonstruirani kapeli sv. Antona, eden pa je deponiran v ptujskem muzeju.

Ohranjeni elementi pročelja Loretanske kapele

Bog oče

oseški peščenjak 1687–1688 PMPO, inv. št. G 2090 pl; v = 76 cm Poprsje Boga očeta je krasilo vrh pročelja loretanske kapele. Bog Oče je bil upodobljen kot starejši bradati mož, odet v vihrajoč plašč. Počival je na oblaku, z desno roko je blagoslavljal, v levici pa je držal zemeljsko kroglo. Poškodovani kip je na ogled v Antonovi kapeli. Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 340; S. VRIŠER 1989, str. 297–298. Viri: L. PEČKO 1861, str. 319.

Napisna plošča s pročelja loretanske kapele črni marmor 1687–1688 PMPO, inv. št. G 2058 pl; v = 49 cm

Napisna plošča iz črnega marmorja ima podolžno ovalno obliko. Ker je plošča močno poškodovana, njenega napisa ni mogoče več v celoti razbrati. Že ob restavriranju cerkve leta 1930 je bila plošča povsem preperela, zato so takrat naredili kopijo in delno ohranjeni latinski zapis natančno kopirali ter ga vklesali na novo ploščo enake oblike. Zapis na plošči omenja grofa Jurija Friderika Sauerja, ki je dal leta 1687 postaviti Loretansko kapelo. Transkripcijo napisa je leta 1830 naredil že Simon Povoden, ki je imel takrat pred seboj bolje ohranjeno ploščo. Literatura: F. STELE 1931, str. 89. Viri: S. POVODEN 1830, fol. 97r; S. POVODEN 1833, str. 90; L. PEČKO 1861, str. 322.

Marija iz skupine Oznanjenja

Angel iz skupine Oznanjenja

oseški peščenjak 1687–1688 PMPO, G 2095 pl; v = 121 cm

oseški peščenjak 1687–1688 PMPO, inv. št. G 2091 pl; v = 56,5 cm

Marije iz skupine Oznanjenja je stala nasproti angelu, na levem koncu atike loretanske kapele. Kip je bil postavljen v plitko nišo in upodobljen v profilu. Marija kleči ob bralnem pultu in je oblečena v dolg plašč, ki mu dajejo občutek težine plastično oblikovane gube. Z levo roko se dotika knjige na pultu. Kip je močno poškodovan: odlomljeno ima glavo, desno roko in spodnji del nog. Razstavljen je skupaj z angelom Oznanjenja in poprsjem Boga Očeta v rekonstruirani Antonovi kapeli.

S pročelja loretanske kapele sta se ohranila oba kipa iz skupine Marijinega oznanjenja. Celopostavni kip angela je stal na desnem koncu polkrožno zaključene atike in se je v tričetrtinskem profilu obračal proti trgu. Upodobljen je kot mladenič z dolgimi valovitimi lasmi, odet v dolgo oblačilo, ki pri tleh vzvalovi, in postavljen v kontrapost. Kip angela se je ob porušenju cerkve prelomil in je močno poškodovan. Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 340; S. VRIŠER 1989, str. 297–298. Viri: L. PEČKO 1861, str. 319.

Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 340; S. VRIŠER 1989, str. 297–298. Viri: L. PEČKO 1861, str. 319.

Ohranjeni elementi samostanskega portala Napisna plošča samostanskega portala

Angel

črni marmor 1691 (kopija 1931) PMPO, inv. št. G 2059 pl; v = 42,5 cm, š = 82 cm

oseški peščenjak 1691 PMPO, inv. št. G 2097 pl; v = 146 cm Angel z leve strani samostanskega vhoda je bil oblikovan kot pendant k tistemu na desni in je v primerjavi z njim nekoliko bolje ohranjen. Počiva na segmentnem loku z rokami, sklenjenimi k molitvi. Obraz, ki ga obdajajo kodri, usmerja navzgor k osrednji figuri samostanskega portala, sv. Frančišku. Izdelano ima le desno krilo, na katerem so vidna natančno oblikovana peresa. Kip je skupaj z desnim angelom in sv. Frančiškom na ogled v rekonstruirani Antonovi kapeli.

Napisna plošča ovalne oblike iz črnega marmorja je bila nameščena tik nad samostanskim portalom. Bila je močno poškodovana že ob restavriranju minoritske cerkve leta 1931, zato so jo zamenjali s ploščo enake oblike, njen delno ohranjeni latinski napis pa vklesali na novo ploščo. Ploščo z napisom nad samostanskim vhodom je omenjal že Simon Povoden leta 1830.

Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 340; S. VRIŠER 1989, str. 297–298. Viri: L. PEČKO 1861, str. 241.

Literatura: F. STELE 1931, str. 89. Viri: S. POVODEN 1830, fol. 97r; S. POVODEN 1833, str. 90; L. PEČKO 1861, str. 51, 241.

Sv. Frančišek Asiški

Angel

oseški peščenjak 1691 PMPO, inv. št. G 2094 pl; v = 148 cm

oseški peščenjak 1691 PMPO, inv. št. G 2096 pl; v = 127 cm

Sv. Frančišek, upodobljen kot redovnik, je v kontrapostu stal na podstavku nad vhodom v samostan, k njemu pa sta se obračala dva angela. Na ohranjenem bakrorezu iz leta 1696 krasi podstavek kipa še heraldična kartuša, ki je na kasnejših podobah več ne vidimo. Kiparski okras samostanskega portala je bil zasnovan v dialogu z loretansko kapelo, vendar so bile plastike z vhoda samostana bolj razgibane in v nadrobnosti draperij spretneje izdelane. Kip sv. Frančiška je prezentiran skupaj z obema angeloma v rekonstruirani kapeli sv. Antona.

Na segmentnem loku počivajoči angel je bil postavljen na desni konec nad samostanskim portalom. Pogled obrača navzgor k sv. Frančišku in ima roki, sklenjeni pred seboj. Upodobljen je v tričetrtinskem profilu, v dolgem plastično oblikovnem oblačilu in z eno veliko perutjo. Je močno poškodovan in razstavljen v Antonovi kapeli. Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 340; S. VRIŠER 1989, str. 297–298. Viri: L. PEČKO 1861, str. 241.

Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 340; S. VRIŠER 1989, str. 297–298. Viri: S. POVODEN 1830, fol. 97r; L. PEČKO 1861, str. 241.

Ohranjeni elementi samostanske cerkve Školjkasti kropilnik

Baluster

beli marmor 17. stoletje PMPO, inv. št. G 2088 pl; š = 30 cm

peščenjak 1659 v = 55 cm Prezbiterij je ob slavoločni steni od glavne ladje razmejevala kamnita balustrna ograja. Obsegala je celotno pro stornino loka slavoločne stene. Pisni viri pravijo, da je po pogodbi 24. 5. 1659 kamnoseški mojster Janez Gabrilin izklesal tri prezbiterijeve stopnice in balustradno ograjo za 130 goldinarjev.

Iz časa velike barokizacije cerkve se je ohranil marmorni kropilnik, ki posnema obliko školjke in ga na zunanji strani členi pet pozlačenih bisernih nizov. Njegovo prvotno mesto ni povsem znano. Danes je ponovno vključen v rekonstruirano cerkveno ladjo in je vzidan v steno pri južnem vhodu v cerkev.

Literatura: J. CURK 1989, 243. Viri: L. PEČKO 1861, str. 328.

Literatura Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom, Ljubljana 2000, /raz. kat./. Iva in Jože Curk: Ptuj, Ljubljana 1970. Jože Curk, Ptuj in njegovi kulturnozgodovinski spomeniki, Ptujski zbornik, III, 1969, str. 166–183. Jože Curk, Proštijska cerkev in minoritski samostan v Ptuju, ČZN, n.v. 12, 1976, str. 31–66. Jože Curk, Gradbeno-zgodovinski oris samostana in cerkve, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 233–265. Jože Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Štajerskem (gradbeno-zgodovinski oris), ČZN, n.v. 29, 1993, str. 131–163. Jože Curk, Sašo Radovanovič, Polona Vidmar: Samostani na Slovenskem, Maribor 2008. Josef Felsner: Pettau und seine Umgebung. Topografisch-historisch-statistische Skizzen, Pettau 1895. Jože Gregorič, Srednjeveška cerkvena arhitektura v Sloveniji do leta 1430, ZUZ, n. v. I, 1951, str. 1–36. Carl Haas, Bericht des Landes-Archäologen Hrn. Carl Haas über seine Bereisung des Herzogthumes Steiermark im Sommer d. J. 1856, Mittheilungen des Historischen Vereins für Steiermark, VII, Graz 1857, str. 201–236. Ivan Komelj: Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973. Simona Menoni: Minoritska cerkev na Ptuju. Problematika ponovne postavitve, Ptuj, maj 2002, /dipl. naloga/. Mija Oter Gorenčič: Deformis formositas ac formosa deformitas. Samostanska stavbna plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 2009. Boris Hajdinjak, Polona Vidmar: Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Ptuj 2008, /raz. kat./. Ferdinand Raisp: Pettau. Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, topografisch - historisch geschildert, Graz 1858. Alojzij Remec, K zgodovini prezidave minoritske cerkve in samostana v Ptuju ob koncu 17. stoletja, ČZN, XXVIII, 1933, str. 189–198. Mario Schwarz, Zgodnjegotska arhitektura na Južnem Štajerskem (kat. št. 1–5), Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 35–45, /raz. kat./. Mario Schwarz: Die Baukunst des 13. Jahrhunderts in Österreich, Wien – Köln – Weimar 2013. France Stele, Štuk, DiS, letnik 40, št. 3, 1927, str. 114–117. France Stele, Stenske slike v minoritski cerkvi v Ptuju, ZUZ, XI, 1931, str. 1–30. France Stele, Varstvo spomenikov. (Od 1. VII. 1929 – 1. VII. 1930), ZUZ, XI, 1931, str. 84–93. France Stele, Umetnostna zgodovina v Ptuju po vojni, ČZN, XXVIII, 1933, str. 237–241. France Stele, Minoritska cerkev v Ptuju, Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1947, Celje 1947, str. 106–108. France Stele, Gotsko stensko slikarstvo v Ptuju in minoritska cerkev, Ptujski zbornik, III, 1969, str. 120–135. Nace Šumi: Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969. Nace Šumi: Baročna arhitektura, Ljubljana 1969. Polona Vidmar: Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene, Graz 2006. Sergej Vrišer, Doneski k baročni podobi minoritske cerkve v Ptuju, Ptujski zbornik, V, 1985, str. 339–344. Sergej Vrišer, Baročna podoba cerkve sv. Petra in Pavla, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 295–306. Marijan Zadnikar, Minoritska cerkev v Ptuju. Umetnostnozgodovinski oris in konservacija, VS, III, 1950, str. 88–113. Marijan Zadnikar, Delna rekonstrukcija ptujske minoritske cerkve, VS, XII–XIV, 1970, str. 107–118. Marijan Zadnikar, Umetnostnozgodovinski pomen in usoda samostanske cerkve, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 267–293.

Viri INDOK center MzK RS, Ptuj – bivša minoritska cerkev, spisovno gradivo 1920–1971. Ludwig Petschko: Geschichte des Minoritenklosters und von der Pfarre St. Peter u. Paul zu Pettau, Ptuj 1861, ZAP, R–60. Simon Povoden: Antiquitäten Poetioviens, 1830, ZAP, FKS, škatla 54, R–824 (ŠDA, Zbirka rokopisov, RK 824, Hs. Nr. 824). Simon Povoden: Hauptpfarrliches Geschichtenbuch, 1833, ZAP, R–42. France Stele: Terenski zapiski, 1913–1969, UIFS ZRC SAZU, Steletovi terenski zapiski.

»/…/ z uničenjem minoritske cerkve, ki so jo Nemci pogosto prezirljivo označevali kot vindišarsko župno cerkev, ker je služila predvsem slovenski ljudski okolici mesta in s tem za tenkočutne predstavnike višje družbene, v veliki meri tujerodne meščanske in uradniške plasti vidno kazila lice nemškega kulturnega središča /…/ je zgodovinski in umetnostni Ptuj zadela največja izguba. /…/ Škoda, ki jo je bombardman povzročil, je kulturna in narodna. Slovenci so izgubili svojo priljubljeno, njim stoletja služečo farno cerkev, mesto Ptuj eno svojih največjih znamenitosti, ki se je učinkovito uveljavljala tudi v njegovi zunanji podobi, vsa Slovenija pa enega najvažnejših arhitekturnih spomenikov zgodnjega srednjega veka.« France Stele, 1947