Janez Frančišek Janeček by Pokrajinski muzej Ptuj Ormož/ Regional museum Ptuj Ormož

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 780.649(497.4Celje):929Janeček J.F. CELJSKI baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček / [pisci prispevkov Jurij Dobravec ... [et al.] ; urednica Tatjana Štefanič ; pisca uvodnih besedil Aleksander Lorenčič, Edo Škulj ; fotografije Jurij Dobravec ... [et al.] ; arhivsko gradivo Nadškofijski arhiv Ljubljana ... [et al.] ; risbe Nejka Uršič]. - Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016 ISBN 978-961-6438-64-3 1. Dobravec, Jurij 2. Štefanič, Tatjana, 1972COBISS.SI-ID 89825537

Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček

Pisci prispevkov

Založil

Jurij Dobravec, mag. Boštjan Roškar,

Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Tatjana Štefanič, dr. Dejan Zadravec Urednica monografije

Tatjana Štefanič Recenziranje posameznih prispevkov

dr. Maja Lozar Štamcar, dr. Edo Škulj, dr. Polonca Vidmar, dr. Aleksander Žižek

Zanj

dr. Aleksander Lorenčič, direktor Naklada

500 Izdajo monografije je omogočilo

Pisca uvodnih besedil

dr. Aleksander Lorenčič, dr. Edo Škulj Recenziranje celotne monografije

Matej Podstenšek Jezikovni pregled

Sodelujoči pri projektu

mag. Marjan Štrancar Fotografije

Jurij Dobravec, Boris Farič, mag. Boštjan Roškar, Tatjana Štefanič, dr. Dejan Zadravec Arhivsko gradivo

Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Nadškofijski arhiv Maribor, Státní oblastní archiv v Praze, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv na Ptuju Risbe

Nejka Uršič Oblikovanje in grafična priprava

Dušan Pogačar, tribar.si Tisk

Rolgraf tiskarna d.o.o.

Ptuj 2016

Kazalo

Predgovor dr. Aleksander Lorenčič

Janeček versus Križman dr. Edo Škulj

Nekaj drobtinic iz življenja celjskega baročnega orglarja Janeza Frančiška Janečka dr. Dejan Zadravec

Značilnosti Janečkovih orgel Jurij Dobravec

109

Tipologija ohišij glasbil Janeza Frančiška Janečka in njihov ornamentalni ter kiparski okras Tatjana Štefanič, mag. Boštjan Roškar

197

Katalog ohranjenih ohišij glasbil Janeza Frančiška Janečka na območju Slovenije Tatjana Štefanič, mag. Boštjan Roškar

257

Restavratorski posegi na pozitivu Janeza Frančiška Janečka iz leta 1748 mag. Boštjan Roškar

273

Literatura in viri

Misli in zahvale ob zaključku projekta Kaj je tisto, kar nas žene, da raziskujemo in odstiramo v tančice preteklosti ovite predmete, bodisi muzejske bodisi tiste, ki jih odkrivamo po terenu? Morda se skriva odgovor v spoznanju, da nam predmeti, o katerih ne vemo prav dosti, v širšem kulturnem kontekstu ne pomenijo toliko kakor tisti, ki so osvetljeni bolje. Z delom Janeza Frančiška Janečka so se ukvarjali mnogi raziskovalci, pa vendar je bilo vprašanj in neznank toliko, da smo se tudi sami lotili podrobnejšega pregleda njegovih v Sloveniji ohranjenih del. Pri tem smo skušali osvetliti njegov opus z različnih zornih kotov in čim bolje. Publikacija, v katero smo zapisali spoznanja organološke, zgodovinske, umetnostno-zgodovinske in restavratorsko-konservatorske stroke, je prvi primer celostne obravnave kakšnega orglarskega mojstra, delujočega na Slovenskem. Vsaka stroka je prispevala pomemben del k temeljitejšemu poznavanju opusa v Celju živečega in delujočega baročnega orglarskega mojstra češkega porekla. Vsem kolegom, ki so svoje delo opravili z odliko, se prisrčno zahvaljujem. Ne samo za izvrstna besedila v publikaciji, temveč tudi za vse ure, ki smo jih skupaj preživeli na terenu: nekateri s polnimi torbami fotografske opreme, kot organolog in fotograf Jurij Dobravec ter muzejski fotograf Boris Farič, drugi oboroženi z izrednim darom opazovanja, merilnimi in raznimi drugimi pripomočki. V mislih imam seveda muzejskega restavratorsko-konservatorskega svetovalca mag. Boštjana Roškarja. Našim potem se je dvakrat priključil tudi starosta slovenske organologije dr. Edo Škulj. Pomemben doprinos k razvozlavanju češkega porekla in poznavanju tukajšnjega delovanja Janeza Frančiška Janečka je prispeval dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju, ki je kljub pomanjkanju dokumentov uspel razjasniti vsaj del življenja orglarskega mojstra. Publikacije si prav tako ne bi mogli predstavljati brez nazornih risb ohišij Janečkovih 6

Concordia parvae res crescunt, discordia maximae dilabuntur. V slogi rastejo majhne stvari, v neslogi propadejo tudi največje. Salustij

instrumentov, ki jih je s pomočjo Boštjana Roškarja izrisala muzejska arheološka risarka Nejka Uršič, kakor tudi ne brez čudovitih oblikovalskih prijemov Dušana Pogačarja. Zahvaliti se moram še mnogim ključarjem, župnikom, dekanom oziroma upraviteljem župnij, ki so nas prijazno sprejemali in nam odpirali vrata cerkvenih hramov. Prepričana sem, da nas bodo lepi spomini prevevali vsakič, ko bomo listali po tej publikaciji. Nadškofijama Ljubljana in Maribor ter Škofiji Celje zahvala tudi za prijazno dovoljenje za fotografiranje Janečkovih instrumentov in druge cerkvene opreme. Zahvaljujem se tudi direktorici Zgodovinskega arhiva na Ptuju Katji Zupanič, ki je podprla sodelovanje z muzejem, Zoranu Miliču iz Narodnega muzeja Slovenije za opravljene analize kovinskih piščali, recenzentom posameznih člankov za njihov skrben pregled besedil: dr. Maji Lozar Štamcar, dr. Polonci Vidmar, dr. Edu Škulju in dr. Aleksandru Žižku, za pregled in recenzijo celotne monografije pa uredniku Cerkvenega glasbenika Mateju Podstenšku. Posebno zahvalo si zasluži naš lektor mag. Marjan Štrancar. Ali bomo s svojim pristopom za sorodne projekte navdušili tudi druge raziskovalce, bo pokazal čas. Sodeč po podatkih o številnih delih orglarjev na območju naše države, ki jih najdemo v registru društva Jarina Bohinj Ars organi Sloveniae – zato gre tudi društvu zahvala za posredovane podatke, njegovemu članu Juriju Dobravcu pa posebej za logistično pomoč pri organiziranju ogledov na terenu – novodobnim raziskovalcem dela v nobenem primeru ne bo zmanjkalo. Želim si, da bi bilo podobnega sodelovanja med strokami pri obravnavanju orgelske dediščine na Slovenskem v prihodnosti še veliko. Vsem še enkrat iskrena hvala! Tatjana Štefanič 7

Predgovor

V Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož hranimo najbogatejšo zbirko glasbil v Sloveniji. Odlikujeta jo vsebinska raznolikost in zaokrožena podoba o instrumentalni dediščini na Slovenskem. Med razstavljenimi glasbili je tudi rimska dvojna piščal oziroma tibia, redkost svetovnega pomena. Na tematske sklope razdeljena zbirka, ki zajema godbo ptujske meščanske garde, mlajšo mestno godbo ter pihala, godala, brenkala in glasbila s tipkami, je potrebna temeljite prenove. V prihodnjih letih načrtujemo gradbeno sanacijo razstavnih prostorov, novo idejno zasnovo in postavitev stalne razstave s kataloško publikacijo. Kljub časom, ki kulturi niso najbolj naklonjeni, je uspel muzej v zadnjem obdobju s sredstvi Ministrstva za kulturo in z velikodušnostjo donatorjev odkupiti oziroma pridobiti za slovensko glasbilarsko zgodovino nekaj pomembnih primerkov, med njimi tudi pozitiv Janeza Frančiška Janečka iz leta 1748. Temeljito restavrirani pozitiv smo predstavili na kulturni praznik leta 2016. V slavnostni dvorani ptujskega gradu je nanj zaigral izvrstni organist Tone Potočnik. V muzeju posvečamo posebno pozornost tudi raziskavam slovenskih izdelovalcev glasbil oziroma tistih, ki so delovali na Slovenskem. Takšne raziskave morda nimajo tako dolge tradicije, kot jo poznajo v tujini, vendar ni njihov doprinos zaradi tega nič manjši. To nam potrjuje tudi pričujoča publikacija, ki celostno in večplastno obravnava delo celjskega orglarskega mojstra Janeza Frančiška Janečka.

Ideja za publikacijo, ki ji je uvodni članek napisal ugledni slovenski muzikolog dr. Edo Škulj, se je porodila ob restavriranju omenjenega Janečkovega pozitiva, za kar gre največja zasluga Tatjani Štefanič, kustodinji na kulturnozgodovinskem oddelku, in mag. Boštjanu Roškarju, restavratorju in strokovnjaku za les, ki v publikaciji podrobno osvetli postopek restavriranja muzejskega pozitiva. S Tatjano Štefanič predstavita tipologijo ohišij Janečkovih glasbil in njihov ornamentalni ter kiparski okras, drobce iz življenja orglarskega mojstra pa na podlagi ne prav številnih pisnih virov približa dr. Dejan Zadravec, sodelavec Zgodovinskega arhiva na Ptuju. Jurij Dobravec, član kulturnega društva Jarina Bohinj (Ars organi Sloveniae), podrobno osvetli vse organološke značilnosti Janečkovih instrumentov. Strokovne prispevke dopolnjujejo kronološko urejeni pregled ohranjenih mojstrovih del in bogato fotografsko gradivo. Monografija pomeni velik prispevek k proučevanju izdelovanja glasbil, zato jo priporočam v branje strokovni in drugi javnosti. Vsem, ki so sodelovali pri nastanku monografije, iskrena hvala in čestitke. Posebna zahvala gre muzejskima sodelavcema Boštjanu Roškarju in Tatjani Štefanič, ki je publikacijo uredila in budno skrbela, da je izšla v takšnem obsegu in na tako visoki strokovni ravni. dr. Aleksander Lorenčič, direktor

dr. Edo Škulj

Janeček versus Križman Za bogato tradicijo orglarstva na Slovenskem pomeni 18. stoletje enega izmed vrhuncev. V tem obdobju delujeta dva najpomembnejša orglarja, Janez Frančišek Janeček in Frančišek Ksaver Križman.1 Čeprav sta v časovnem zamiku manj kot tridesetih let izdelala orgle za ljubljansko stolnico, sta imela popolnoma različna pristopa. Preden ju primerjamo, moramo poudariti, da se Križmanova ustvarjalnost deli na dve dobi: na goriško-kranjsko ter na zgornje-spodnje avstrijsko. Za našo razpravo bo pomembna predvsem prva.

1. krog: Janeček (1734–1762) Kapitelj ljubljanske stolnice je na aprilski seji 1718 določil, da se iz obresti bogatega volila škofa Herbersteina, ki naj bi se uporabile predvsem za glasbo, naredi nov kor nad glavnim vhodom. Sezidali so ga na marmornatih stebrih in po merah stranskih korov. Prednjo stran je leta 1731 s štukaturami okrasil Peter A. Conti. Sredi teh štukatur, nad stebroma, sta freski Davida s harfo in sv. Cecilije s pozitivom, ki ju je istega leta naslikal Franc Jelovšek. Korno ograjo je izrezljal Henrik M. Löhr, saj pravi na pobotnici, da je prejel denar »von bildhauer arbeyt verfertigt und auf die Prustwandt des Chor auffgerichtet habe. Nehmlig die zierathen auff daß buldt der gantzen lenge verfertigt«. Na ta kor je Janeček leta 1734 postavil 22-registrske orgle.

1 Kratek pregled posameznih življenjskih okvirov: Janez Frančišek Janeček (Podĕbrady (?), 1697 (?) – Celje, 1778), Frančišek Ksaver Križman (Branik, 1726 – Rottenmann, 1795), 1734: Janeček naredi nove orgle za ljubljansko stolnico (2/22 – star 36 let), 1762: Križman naredi nove orgle za ljubljansko stolnico (1/32 – star 36 let), 1768: Križman je povabljen v Engelszell, kjer začne svojo zmagoslavno pot, ki doseže vrh z orglami v St. Florianu (1774, 3/51). S svojim 32-čeveljskim prospektom so bile to sto let največje orgle v Avstrijskem cesarstvu.

Postavil jih je v tri baročne omare. Na Slovenskem imamo več podobnih primerov treh orgelskih omar. Dve večji stranski in manjša srednja so tudi na Raki, stale pa so nekoč v cerkvi kostanjeviškega samostana. Podobno kot v stolnici so imele 18 registrov: devet registrov glavnega piščalja (manuala) v eni od velikih omar, devet preostalih pa v pedalu v drugi veliki omari in v pozitivu. Omara pozitiva je povsem podobna zgornjemu delu stolniške srednje omare, stranski pa sta izredno bogati, saj imata prospektne piščali ne samo na prednji, ampak tudi na zunanjih stranicah.

2. krog: Križman (1762–1780) Leta 1756 je prišel za arhidiakona v Ribnico Janez Jakob Bajec, ki je nekaj časa služboval kot vikar v Vipavi. Čez tri ali štiri leta je povabil drugega Vipavca, Frančiška Ksaverja Križmana, da bi v Ribnici naredil nove orgle. To delo naj bi tako uspelo, da je arhidiakon napisal Križmanu priporočilno pismo. Zdi se, da je to prepričalo ljubljanski stolni kapitelj, saj je Križmanu naročil, naj pregleda Janečkove orgle in naredi načrt za nove. To je podrobno opisal v dveh daljših spisih,2 ki sta izrednega pomena ne samo za slovensko orglarstvo, ampak za orglarstvo sploh, predvsem pa za preučevanje beneških orgel. Po Križmanu so imele prejšnje orgle 23 registrov, čeprav vemo iz Janečkove pogodbe, da jih je nameraval narediti 22. Večkrat se namreč zgodi, da je izvedba drugačna od načrta. Po drugi strani pa orglarji lahko dodajo kak

2 Spis je bil sestavljen neposredno, rekli bi brez načrta, zato so se v sicer preprosto latinščino vrinile nekatere napake, hkrati pa se ponavlja. Pa tudi sicer bi lahko rekli, da je vse precej gostobesedno, čeprav večkrat piše: »paucis exequar«. Na svojo latinščino in latinske tehnične izraze je avtor kar ponosen, saj večkrat omenja bolj preprosto latinsko ali pa tudi nemško besedo. Taka mesta so: »registra vocant, qui minus latini sunt«, »palmuloque Abaci, claviaturam dicunt barbare«, »mixtura, ipso vero nomine barbariem sonans«, »decimanona, rudius quinta minor«, »qui mixtura barbare inscribuntur«.

register »iz svojega«. Križmanov spis potrjuje, da je bil pozitiv v srednji omari, v stranskih pa glavno piščalje, ki ga Janeček imenuje manual, in pedal. Tudi glede obsega Križman navaja, da so imeli registri po 45 piščali. Hibe Janečkovih orgel deli v dve skupini: tiste o trakturi in tiste o registrih. O trakturi pravi, da je slaba zaradi materiala, iz katerega je narejena, saj so abstrakte lesene, čeprav bi morale biti po Križmanovem mnenju kovinske, in po zasnovi, saj gredo abstrakte od srede kora prav do njegovih kotov. Pri registrih govori o absolutni kakovosti piščali, ko jih primerja med seboj, in o relativni kakovosti registrov, ko jih primerja z drugimi. Ne ugaja mu principalova skupina na manualu, ker pač sam gleda na to kot na ripieno. O flavti, ki jo imenuje Borduna, pravi, da ima nežnost, nima pa jakosti; o principalih trdi obratno. Ozkomenzurirana registra – Salicional v manualu in Fugara v pozitivu – nista uporabna. Ker sta podvojeni, sta odveč po ena Copula maior in ena minor. Tudi v pedalu je podvojitev, saj sta dva 16- in dva 8-čeveljska registra. Glede dispozicije Križman meni, da so na manualu kar štirje 8-čeveljski registri, zato bi morali biti vsaj trije 4-čeveljski, toliko kvint in toliko 2-čeveljskih registrov. V pozitivu je obratno, saj je samo en 8-čeveljski, kar trije pa 4-čeveljski registri. Ob tej kritiki se poraja vprašanje, ali so bile Janečkove orgle res tako slabe. To moramo zanikati. Njihovo relativno kvaliteto dokazujejo še danes ohranjena Janečkova glasbila. Če po več kot 250 letih toliko Janečkovih orgel še igra, seveda restavriranih, ni mogoče, da bi bile stolniške orgle po 28 letih tako slabe. Križman tudi ne našteje nobenega oprijemljivega dokaza, zakaj naj bi bile Janečkove orgle zanič. Vse se vrti okoli tega, kako bi moralo biti, da bi bilo boljše. Potem ko je Križman očrnil Janečkove orgle, je predstavil načrt svojih. Predlagal je nove orgle z dispozicijo, ki jo po današnjih normah lahko izpišemo takole:

Manual (CDEFGA–c3)

Pedal (CDEFGA–a0)

01 Principalis fortis 16′

28 Burdo primus 32′

02 Principalis suavis 8′

29 Burdo VIII 16′

03 VIII fortis 4′

30 Burdo XV 8′

04 VIII suavis 4′

31 Burdo suavis XIX 5 ⅓‘

05 XII fortis 2 ⅔′

32 Burdo XXII 4′

06 XII suavis 2 ⅔′ 07 XV fortis 2′ 08 XV suavis 2′ 09 XVII 1 10 XIX 1 ⅓′ 11 XXII 1′ 12 XXVI ⅔′

′

13 XXIX ½′ 14 XXXIII ⅓′ 15 XXXVI 1/4′ 16 Vox humana D 8′ 17 Flauto suppressus 8′ 18 Flauto in VIII 4′ 19 Flauto in XII 2 ⅔′ 20 Flauto in XII D 2 ⅔′ 21 Flauto in XV 2′ 22 Flauto in XV D 2′ 23 Flauto in XVII D 1

′

24 Fagot B 8′ 25 Hautbois D 8′ 26 Tympanum 27 Luscinia

Dispozicija je prav značilen primer beneških orgel s štirimi značilnostmi: ripieno s tako imenovano vzporedno menzuro, kombiniranim registrom voce umana ali latinsko vox humana, samo z enim 8-čeveljskim registrom – principalom – in enomanualnostjo. Če primerjamo Janečkove in Križmanove orgle, se ustavimo najprej pri številu registrov. Križman omenja, da imajo Janečkove 23, njegove pa bodo imele 9 registrov več, torej 32. Vendar glede na to, da so pri Janečku nekateri registri večvrstni (na primer Mikstura na manualu je tri-, na pozitivu pa dvovrstna), pri Križmanu pa večvrstnih registrov ni, ampak so nekateri le polovični (Voce umana, Quintadecima corneta acuta), se ta razlika zmanjša. Drugo vprašanje je, katere Janečkove registre je Križman uporabil pri svojih orglah. Za nekatere izrecno napove, da jih bo uporabil, pri drugih na to lahko le sklepamo, nekaterih pa sploh ni, ker jih je zavrgel. Križman je hotel postaviti manualno sapnico v srednjo omaro, zato je moral le-to povečati, in sicer tako, da je potegnil navzgor širino spodnjega dela srednje omare. S tem je bilo podrto prvotno ravnovesje med omarami in arhitekturo. Tudi po okraskih se srednja omara razlikuje od sosednjih.3

3 Na to je opozoril tudi Smrekar: »S to predrugačbo je popolnoma dokazano moje domnevanje, koje sem pred poldrugim letom – ne vede za te listine – izrekel v svoji spomenici: da začetkoma (1732) ni stala sedanja srednja omara, temuč je bila kakih 20 do 30 let pozneje pridejana. Opiral sem se pri tem na različnost sloga ornamentov in sohinega značaja na srednji in na stranskih omarah (pri prvi ›rokoko‹, pri slednji ›barok‹ in v soglasju s slogom stranskih orglic), na sicer neumevno dejstvo, da angel (na desni omari), pozdravlja vsled srednje omare mu nevidno Mater božjo.«

3. krog: Eislove orgle (1780) Dokler ni Viktor Steska leta 1936 v Cerkvenem glasbeniku objavil Eislove ponudbe za nove orgle, so vsi avtorji mislili, da so do Milavca4 stale na stolniškem koru Križmanove orgle. Bile so narejene po italijanskem, Eislove oziroma Kučerove pa po nemškem vzoru; Križmanove so bile eno-, Eislove dvomanualne; prve so imele igralnik v omari, druge igralnik na prostem itd. Zastavilo se je vprašanje, zakaj potem nove orgle. Križmanove niso bile stare še niti 18 let, saj so bile iz leta 1762. Ali je bila res kriva vlaga, ki je razžrla vse železne dele, ker je bila omara zaklenjena, kot je to zahteval Križman?5 Na drugi strani pa se vsiljuje pomislek: ali niso bili tako kot pri Križmanu, ko je odstranil Janečka, tudi pri Eislu teoretično-estetski razlogi, da je odstranil Križmana? »Italijan« Križman ni mogel razumeti »Čeha« Janečka, prav tako »Nemec« Eisl ni mogel razumeti »Italijana« Križmana. V tistem času se niso niti potrudili, da bi razumeli drug drugega. Zato so brez usmiljenja odstranjevali tuje in postavljali svoje izdelke. V zgodovinski razdalji 200 let danes občudujemo logično strukturo tako nemških kot italijanskih orgel.6 Tudi sicer veje iz Eislove izjave samozavest: »Da bodo najboljše v deželi … da ne bo na Kranjskem nobenih, ki bi te presegale glede moči in ljubkosti«. Eisl je torej predlagal dispozicijo, izredno podobno Janečkovi. Če ne bi vedeli, da je orgle naredil Križman, kar je razvidno iz njegove korespondence, bi človek mislil, da bo Eisl le popravljal Janečkove orgle. Primerjajmo še Janečkove in Eislove orgle:

Janez Frančišek Janeček (1734)

Janez Jurij Eisl (1780)

Manual 01 Principal 8′

01 Principal 8′

02 Salicional 8′

02 Vox humana (od a) 8′

03 Flauten 8′

03 Salicional 8′

04 Copula maior 8′

04 Flauta maior 8′

05 Copula minor 4′

05 Flauta minor 4′

06 Octava 4′

06 Oktava 4′

07 Quinta 2 ⅔′

07 Quinta 3′

08 Superoctava 2′

08 Superoktava 2′

09 Tertia 1

′

09 Mikstura III

10 Quinta 1 ⅓′ 11 Mixtura III 2′

4 Ivan Milavec je nove orgle v ljubljanski stolnici postavil leta 1911. 5 Na to bi namigovala Eislova opomba že v prvem stavku: »Ki naj se odmaknejo od stene.« Janečkova mala srednja omara je bila prosto stoječa, Križman jo je dvignil do sredine okna in jo pomaknil k steni. Eisl jo je spet odmaknil od stene, čeprav je igralnik pred omaro, »da bo organist gledal na veliki oltar«. Tako je ostalo do danes. 6 Češke orgle so v primerjavi z italijanskimi tako podobne nemškim, da jih v tej primerjavi niti ne upoštevamo.

Pozitiv 12 Copula maior 8′

10 Copula 8′

13 Copula minor 4′

11 Flauta 4′

14 Fugara 4′

12 Mali portun 4′

15 Principal 4′

13 Principal 4′ 14 Oktava 2′

16 Octava 2′

15 Konična flavta 2′

17 Mixtura II 1 ⅓′

16 Mikstura II Pedal

18 Holz 16′

17 Infra Bas 32′

19 Subbass 16′

18 Portun 16′

20 Octavbass 8′

19 Gambni bas 16′

21 Principalbass 8′

20 Oktavni bas 8′

22 Quintbass 5 ⅓′

21 Kvintni bas 6′ 22 Oktava 4′ 23 Mikstura III

Na prvi pogled se zdita obe dispoziciji zelo podobni, bolj kot sta dejansko. Če bi označili Janečkovo dispozicijo za visokobaročno ali vsaj poznobaročno, bi morali opredeliti Eislovo kot zapoznelo baročno ali že klasicistično. Pri Eislu je najprej treba poudariti logično strukturo principalov in to, kako ima vsako piščalje svojo lastno osnovo: pedal 16-čeveljsko, manual 8-čeveljsko in pozitiv 4-čeveljsko. Drugo so flavte: če sta bili pri Janečku neizbežni Copula maior in minor, kar pomeni 8- in 4-čeveljski pokriti leseni register, sta pri Eislu prav tako neizbežni Flauta maior in minor, odprti leseni flavti. Hkrati je to značilna razlika med orglarjema. Eisl piše: »Kratko, kar bom od starih orgel mogel porabiti, bom od njih vzel.« Kaj pa bi v resnici uporabil od Križmanovih orgel, lahko samo ugibamo.7 Žal je Janez Jurij Eisl 18. novembra 1780 umrl, star 72 let. Zapustil je vdovo Apolonijo. Takrat je začel delati v Ljubljani orglar Josip Kučera, ki se je poročil z Eislovo vdovo. S tem je po tedanji navadi prevzel obrt in delavnico. V članku o Eislovi ponudbi Steska dodaja: »Škof Karel grof Herberstein je bil s tem načrtom zadovoljen in je ob sprejemu pogodbe to podpisal. Na hrbtu listine je zapisano: Pogodba za orgle v stolni cerkvi s tukajšnjim orglarjem Jan. Jur. Eislom dne 5. jan. 1780. Delo dovršeno 1781.« Ker so bile stolniške orgle do 29. septembra 1781 narejene, smemo sklepati, da je delo opravil Josip Kučera. Tako je bil Janeček maščevan, Križman pa obsojen – zaenkrat.

7 Eisl piše: »Vendar je nekaj jasno: novi bodo štirje registri: salicional, viola di gamba ter miksturi prvega in drugega manuala. Ta spremena bosta imela 225 piščali« (135 + 90 = 225). Prvih dveh Križman ni imel, ni pa jasno, zakaj Eisl ne bi uporabil elementov italijanskega ripiena. Čeprav ob tem vprašanju vemo, da je med ripienom in miksturo bistvena razlika v tem, da prvi ponavlja z oktavnim, druga pa s kvintnim padanjem.

dr. Dejan Zadravec

Nekaj drobtinic iz življenja celjskega baročnega orglarja Janeza Frančiška Janečka

Celjski meščan Janez Frančišek Janeček je zagotovo eden najpomembnejših

←

baročnih orglarjev 18. stoletja, delujočih na območju Štajerske, Kranjske in

Grafična upodobitev orgel v L’Encyclopédie ou Dictionnaire raisonné des sciences, des arts et des métiers, 1774 (Univerzitetna knjižnica Maribor: Zbirka raritet III 333/1–29).

Hrvaške. Njegov opus je izjemen in danes mu lahko pripišemo avtorstvo vsaj 37 ohranjenih orgel. Kako je potem mogoče, da o njem in njegovem delu ne obstaja nobena obširnejša monografija, katalog ali pa vsaj zapis v Slovenskem biografskem leksikonu? Njegov češki izvor ni in ne more biti edini razlog, saj je veliko večino odraslega življenja preživel v Celju. Morda je razlog dejstvo, da je v Sloveniji premalo raziskovalcev in preveč znamenitih osebnosti, zaradi česar Janeček pač še ni prišel na vrsto. Morda pa je problem v pomanjkanju ohranjenih arhivskih virov o njem, kar onemogoča zapis kvalitetnega biografskega gesla. Kakršen koli že je razlog, ta znameniti celjski orglar (organifex, organifabro, organifice, organarium, organorum factoris, organorum confectoris, organorum compositoris, organorum structore, organofactoris, organariae artis fabro, orglmacher) si zasluži dosti več pozornosti in objektivno umestitev na seznam pomembnih osebnosti z območja današnje Republike Slovenije.

↑ Janečkov podpis na notranji strani pokrova sapnice pozitiva v Selih, 1734.

Dosedanje omembe Janečka v literaturi in ohranjenost virov o njem ter njihova vsebinska povednost O Janečkovem življenju je bilo do danes prelitega že kar nekaj črnila. Kot prvi ga je širši javnosti predstavil slovenski rimskokatoliški duhovnik in glasbeni zgodovinar Janko Barle, ki je preživel večino svoje poklicne poti na Hrvaškem. Leta 1937 je v glasbeni reviji Sv. Cecilija, ki jo je tudi urejal, objavil prispevka Orgulje župske crkve u Brezovici1 in Još o celjskom graditelju orgulja Ivanu Janačeku.2 Sledil mu je še en Hrvat, profesor na glasbeni akademiji v Zagrebu Ladislav Šaban, ki je v Muzikološkem zborniku leta 1979 objavil razpravo Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj.3 Slovenski muzikolog, glasbeni pedagog in orglavec Milko Bizjak je v letu zaključka študija na Akademiji za glasbo v Zagrebu, tj. leta 1984, v reviji Cerkveni glasbenik izdal razpravo Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka.4 V sodelovanju z Edom Škuljem je v naslednjem letu izdal tudi temeljno monografsko delo z naslovom Orgle na Slovenskem.5 V zadnjem času sta se Janečka raziskovalno lotila še Darja Koter z Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani6 in neutrudni raziskovalec zgodovine slovenskega orglarstva Jurij Dobravec. Osnovni biografski podatki se od Barleta dalje niso niti bistveno spremenili niti v večji meri dopolnili. Marsikateri izmed njegovih naslednikov se ni lotil vnovične analize s strani omenjenega duhovnika uporabljenih arhivskih dokumentov, pač pa so njegova spoznanja nekritično uporabljali in širili dalje. Še v sodobni literaturi je mogoče najti Barletov povsem zgrešeni zapis, da je bila prva Janečkova žena hči krojača Adama. Res je, da se je Adam pisal Sartori, kar v latinskem jeziku pomeni krojač (sartor), a v tem primeru ni šlo za oznako obrti, pač pa za dejanski priimek, saj je bil ta celjski mestni svetnik po poklicu trgovec. Raziskava Milka Bizjaka je sicer prinesla nova spoznanja o orglarjevih otrocih in njegovi funkciji celjskega mestnega sodnika, medtem ko je zapis o obstoju dveh skorajda istoimenskih

1 Barle, Orgulje župske crkve u Brezovici, str. 89–90. 2 Barle, Još o celjskom graditelju orgulja Ivanu Janačeku, str. 148. 3 Šaban (1979), Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj, str. 13–41. 4 Bizjak, Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, str. 40–47. 5 Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, 1985. 6 Koter, Likovna oprema baročnih orgel: Johann Frančišek Janeček in dekoracija njegovih orgelskih omar, str. 45–63.

orglarjev Janečkov v Celju v 18. stoletju sprožil nejasnosti, ki v strokovni literaturi še do danes niso ustrezno razrešene. Najpomembnejša podatka, ki sta mučila večino raziskovalcev orglarjeve biografije, je poskušal razrešiti Edo Škulj - namreč datum in kraj Janečkovega rojstva. Kot prvi je njegovo rojstvo umestil v leto 1697, kraj rojstva pa v češko mesto Poděbrady.7 Tako datum kot kraj rojstva sta verjetna, a zaradi pomanjkanja rojstnega oziroma krstnega vpisa v tamkajšnje matične knjige še naprej ostajata neznanki. Jurij Dobravec se je raziskav celjskega orglarja lotil sistematično ter je s temeljito analizo njemu znanih arhivskih dokumentov in uporabe metode primerjave značilnosti do danes ohranjenih Janečkovih orgel biografijo očistil nekaterih napak in podal kopico novih spoznanj, prav tako pa odprl kar nekaj novih raziskovalnih izzivov. Arhivskega gradiva o življenju Janeza Frančiška Janečka se je ohranilo zelo malo. Provenienčnega gradiva ni nič. Fascikel njegovih dokumentov, ki jih je imel nazadnje v lasti celjski kipar Ferdinand Gallo, se po njegovi smrti leta 1788 ni ohranil. Najosnovnejše podatke tako vsebujejo predvsem štirje tipi gradiva: rojstne oziroma krstne, poročne in mrliške matične knjige župnij Poděbrady in Celje vsebujejo osnovne biografske podatke o njem in njegovi družini, prav tako tudi botrovanja krščencem celjskih meščanov in vloge prič mladoporočencem. Davčni oziroma štiftni registri mesta Celje iz 18. stoletja dokazujejo lastništvo hiše ter višino hišnega in obrtnega davka. Protokoli sej celjskega mestnega sveta so prvovrsten vir o Janečkovem sprejemu med meščane, vzponu po družbeni lestvici in udejstvovanju pri upravi mesta. Zemljiška knjiga in z njo povezane pomožne (zemljiške) knjige v primeru celjskega orglarja nimajo tolikšnega pomena, kot bi ga lahko imele. Kljub dobri ohranjenosti je v njih le en neposredno koristen dokument, ki pa je nastal po njegovi smrti: zadolžnica njegove vdove Marije Katarine, spisana v začetku leta 1779, ki prinaša nekaj posrednih informacij o družinskih nepremičninah, približnem času Janečkove smrti in ravnanju vdove po njegovi smrti. Zagotovo bi se v katerem od mnogih potencialnih arhivskih fondov slovenskih arhivov našlo še nekaj računov in morebiti pogodb za izdelavo orgel, a njihova fragmentarnost ne bi dodatno obogatila te razprave, bi pa njihovo iskanje vzelo ogromno časa.

O orglarjevem imenu in priimku Ladislav Šaban je v svojem delu o orglah slovenskih orglarjev na Hrvaškem v eni izmed opomb suvereno zatrdil, da je bil orglarjev priimek Janeček, ne pa Janaček, Janiček ali celo Genechek, kot je zapisano na tiskanih nalepkah posameznih orgel. Zagotavlja, da slednje oblike zapisa priimka ni mogoče najti nikjer drugje, kar pa Janečka naj ne bi motilo, saj ljudje v 18. stoletju

7 Škulj, Leksikon orgel in orglarjev, 2013.

še niso bili pozorni na pravilnost zapisa lastnega priimka.8 Tako je Janeček najverjetneje edina pravilna in v strokovnih krogih sprejeta slovanska oblika zapisa priimka te znamenite orglarske rodbine. Kljub temu pa moramo opozoriti na nedoslednost zapisov v virih. Zanimiva je oblika zapisa na tiskanih nalepkah Genechek, katere prvi dve črki je orglar redno prečrtal in ob njiju zapisal Ja. Vseh nalepk namreč ni dal natisniti naenkrat, pač pa na ↑

vsake toliko časa oziroma po potrebi, zato ni povsem jasno, zakaj ni tiskarju

Značilni Janečkov napisni listič v

naročil spremembe začetnice priimka. Ali je morda ob tiskanju prve nalepke

sapnici cerkvenega pozitiva v Čečah, s popravljenima prvima črkama pri orglarjevem priimku, 1749.

sam dal zapisati začetnico G in torej ni šlo za tiskarjevo ortografsko napako? V matičnih knjigah poděbradske župnije so namreč priimki članov dveh generacij omenjene rodbine zapisani kot Janeczek ali Ganesek. Kakor koli, v preostalih virih se najpogosteje pojavlja zapis v obliki današnjega priimka Janeček (Janescheg, Janeschek, Janesheg, Janeshegg, Janeshek, Janeshiz, Janetschegg, Janetschek, Janetzneg, Janezhegg, Janezhek) ali Janiček (Janischegg, Janitscheg, Janitschegg, Janitscheigg, Janitschek, Janizhek), redkeje pa Jeneček (Jännetschekh), Janečik (Janetschik, Janetshik, Janezig, Joaneshigg) in Janaček (Janatschek). Morda ne bi smeli spregledati dejstva, da so v celjske matične knjige tamkajšnji duhovniki od leta 1769 dalje priimek dosledno zapisovali kot Janiček, pred tem pa večinoma Janeček.

→ Podpis Janeza Frančiška Janečka, 1777.

Omeniti moramo tudi orglarjevo polno ime. Kako sta ga poimenovala starša ob rojstvu, zaenkrat ni povsem jasno, saj natančen datum rojstva oziroma krsta ni razjasnjen. Če je bil sin poděbradskega grajskega kovača, je bil Jan. Na tiskane nalepke oziroma vizitke, s katerimi je dokazoval avtorstvo v svoji delavnici izdelanih orgel, je dal zapisati ime Janez Frančišek, prav tako je s tem imenom zapisan tudi kot ženin v celjski poročni knjigi leta 1721 (Joannes Franciscus)9 in ob prošnji za dodelitev statusa meščana dobro leto dni pozneje (Johann Franz).10 Od takrat dalje se v virih večinoma omenja samo kot Janez in z gotovostjo lahko zatrdimo, da ga je tukajšnja okolica nagovarjala in poznala pod tem imenom. Nenazadnje se je tudi sam tako podpisoval (Johann). Dvakrat je sicer v celjskih matičnih knjigah poimenovan kot Janez Nepomuk11 in Janez Krstnik,12 a gre v obeh primerih za napačen zapis drugega imena.

8 Šaban (1979), Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj, str. 21. 9 NŠAM, PMK Celje 1694–1768, 20. 1. 1721. 10 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 2, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1720–1722, zasedanje z dne 2. 2. 1722. 11 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 3. 11. 1753; NŠAM, PMK Celje 1694–1768, 12. 5. 1755. 12 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 24. 9. 1761 in 21. 9. 1762.

Janečkov rojstni dan in kraj rojstva Kot smo že omenili, sta zaradi pomanjkanja in fragmentarnosti konkretnih

↑ Grad in župnijska cerkev Povišanja sv. Križa v Poděbradyju.

arhivskih virov ter zaradi nedoslednosti v obstoječi literaturi Janečkov rojstni datum in kraj še neznanki. Zagotovo je prišel s Češke. Edo Škulj je njegovo rojstvo postavil v leto 1697, v mesto Poděbrady,13 ležeče ob reki Labi, kakšnih 50 km vzhodno od Prage. Podatki v tamkajšnjih župnijskih matičnih knjigah sicer govorijo v prid tej trditvi, je pa ne potrjujejo. Prvi in za to raziskavo pomemben poděbradski Janeček je bil tamkajšnji grajski kovač (kovary ze zamku, kowary zameczky) Jan. Poročen je bil z neko Katarino, ki mu je v zakonu rodila vsaj pet otrok: Jakoba (*1672), dvojčka Vaclava in Mateja (*1673), hčerki Sibilo Polikseno (*1675) in Katarino (*1678).14 Po smrti prve žene in njenem pokopu 30. julija 1691 ovdoveli Jan ni pretirano dolgo nosil vdovskih oblačil.15 Dobrega pol leta pozneje, natančneje 12. februarja 1692, se je v mestni cerkvi poročil z Elizabeto (Alzbieta), hčerko Jakoba Novaka (Jakub Nowak).16 Naslednje leto sta zakonca že nesla v isto cerkev prvega otroka, sina Jana (*1693). Podobna dogodka sta se zvrstila še v naslednjih štirih letih, ko sta se jima rodila še hči Rosina (*1695) in sin Jan (*1697).17 Slednji je dobil ime po očetu (kot njegov prvi sin iz tega zakona), iz česar sklepamo, da je prvi sin umrl v prvih štirih letih svojega življenja. Kmalu po Janovem rojstvu je kovač Jan

13 Škulj, Leksikon orgel in orglarjev, str. 97. 14 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1647–1679, 11. 7. 1672, 20. 9. 1673, 1. 10. 1673, 16. 4. 1675 in 12. 3. 1678. 15 Státní oblastní archiv v Praze, MMK Poděbrady 1680–1711, 30. 7. 1691. 16 Státní oblastní archiv v Praze, PMK Poděbrady 1680–1709, 12. 2. 1692. 17 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1680–1696, 7. 4. 1693 in 12. 3. 1695; Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1696–1711, 8. 12. 1697.

prenehal delati na poděbradskem gradu in družina se je odselila v nekaj kilometrov oddaljeno vasico Kanín, kjer se je rodil njegov še zadnji znani otrok, prav tako sin Vaclav (*1698),18 ki je torej nosil isto ime kot njegov že odrasli polbrat. Oče Jan je umrl 23. januarja 1715.19 V času rojevanja Janovih otrok v drugem zakonu sta njegova sinova, dvojčka Vaclav (Waczslav) in Matej (Matauss), že odrasla, se izučila obrti in si pričela ustvarjati družine. Prvi je v zakonski jarem skočil mlajši Matej, ko se je 14. novembra 1694 poročil z neko Ano.20 V rojstnem mestu je izvajal steklarsko obrt (sklenary). Do leta 1710 se mu je rodilo osem otrok.21 Skorajda zagotovo je preživel ženo Ano, ki je umrla konec junija 1724, stara 50 let.22 Starejši brat Vaclav (tudi Venceslav) se je izučil za jermenarja (uzdary) in se je 12. septembra 1696 poročil s 23-letno Terezo (Terezye), hčerko gospoda Ferdinanda Albrehta Dvorskýga.23 Slednji je bil tudi oče štiri leta mlajšega Vojtěcha Jiřija,24 ki se je izučil orglarske obrti in je danes znan kot najpomembnejši češki baročni orglar. Vaclavu in Terezi so se v mestu Poděbrady rodili vsaj štirje otroci: sinovi Melhior (*1699), Martin (*1700) in Matija Jožef (*1704) ter hči Ana (*1702).25 Martin je šel po stopinjah strica Vojtěcha Jiřija Dvorskýga, ki ga je tudi naučil orglarske obrti. Kje se v tej poděbradski genealoški zgodbi morebiti skriva poznejši celjski orglar Janez Frančišek Janeček? To, da ni mogoče najti konkretnega vpisa krsta, omogoča dva sklepa. Ob poroki leta 1721 v Celju je Janeček kot svojega očeta navedel že pokojnega Venceslava (oziroma Vaclava).26 Če je to res bil omenjeni poděbradski jermenar in oče znamenitega orglarja Martina, kot beremo v novejši orglarski literaturi, potem se je Janez Frančišek rodil v obdobju po Vaclovi poroki septembra 1696 in pred marcem 1698, torej res najverjetneje leta 1697. Ker vpisa v rojstni matični knjigi mestne župnije ni, je bil bodisi rojen nekje drugje, bodisi je tamkajšnji duhovnik pozabil vpisati krst. Tako prvi kot drugi sklep sta sicer verjetna, a s pomisleki. Oba zakonca sta bila rojena v mestu, v katerem sta se poročila ter dočakala rojstva štirih otrok. Torej skoraj ni razloga, da bi se njun morebitni najstarejši sin Janez Frančišek rodil in bil krščen kje drugje. Podobno velja tudi za vpise v

18 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1696–1711, 28. 10. 1698. 19 V mrliški matici je zapisano, da je ob smrti imel 50 let, kar pa je napačno. Zagotovo je bil kakšnih deset let starejši (Státní oblastní archiv v Praze, MMK Poděbrady 1712–1738, 23. 1. 1715). 20 Státní oblastní archiv v Praze, PMK Poděbrady 1680–1709, 14. 11. 1694. 21 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1680–1696, 3. 8. 1695; Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1696–1711, 1. 1. 1697, 24. 3. 1699, 21. 11. 1700, 16. 8. 1703, 10. 10. 1707 in 19. 1. 1710. 22 Státní oblastní archiv v Praze, MMK Poděbrady 1712–1738, 27. 6. 1724. 23 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1647–1679, 7. 3. 1673; Státní oblastní archiv v Praze, PMK Poděbrady 1680–1709, 12. 9. 1696. 24 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1647–1679, 11. 4. 1677. 25 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1696–1711, 8. 1. 1699, 11. 11. 1700, 14. 8. 1702 in 14. 2. 1704. 26 NŠAM, PMK Celje 1694–1768, 20. 1. 1721.

poděbradske matične knjige, ki so bile z izjemo nekaj pokojnikov vodene

↑

precej dosledno.

Vpis krsta Jana Janečka, sina

Morda pa je bil celjski orglar tisti Jan, ki se je rodil grajskemu kovaču Janu in

poděbradskega grajskega kovača, 1697.

njegovi ženi Elizabeti Novak, in je bil krščen 8. decembra 1697.27 A ta sklep lahko drži le, če je ob poroki leta 1721 v Celju napačno izustil očetovo ime oziroma ga je celjski vikar in svak Matej Sartori napačno zapisal, kar je povsem mogoče, saj takrat še ni imel pri sebi rojstnega lista.28 Potemtakem sta bila Janez Frančišek in Vaclav polbrata, ne pa oče in sin, Vaclavov sin Martin pa je bil Janov nečak, pa čeprav le tri leta mlajši. Tako je povsem mogoče, da sta odraščala skupaj in se skupaj učila orglarskih spretnosti pri Martinovem stricu oziroma bratu žene Janovega polbrata Vaclava – Vojtěchu Jiřiju Dvorskýmu. Janez Frančišek je ob poroki prav tako navedel, da je njegov oče že mrtev. Vpisa Vaclavove smrti v poděbradskih maticah do leta 1721 nismo zasledili, kar pa še ne pomeni, da do takrat ni umrl. Glede na to, da sega zadnja omemba družine v leto 1704 (morda celo 1706),29 je zelo verjetno, da se je odselila neznano kam.

Prihod v Celje in ustalitev Najstarejši znani pisni dokaz o Janečkovem bivanju v Celju je vpis njegove poroke v tamkajšnji mestni cerkvi 20. januarja 1721.30 Do takrat se ne pojavlja niti kot priča celjskim mladoporočencem niti kot boter krščencem. Vsekakor je nekaj časa pred poroko že živel v Celju, kar nenazadnje dokazuje tudi priporočilo celjskega mestnega sveta za zagrebško nadškofijo julija istega leta. V njej je mestno vodstvo med drugim zapisalo, da je do tedaj opravil že več orglarskih del v okolici,31 kar zagotovo drži, saj je ob poroki že imel status celjskega orglarja (organifex hic Cilleae).

27 Státní oblastní archiv v Praze, RMK Poděbrady 1696–1711, 8. 12. 1697. 28 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 2, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1720–1722, zasedanje z dne 2. 2. 1722. 29 12. 8. 1706 je bil v Poděbradyju pokopan Jožef, sin Vaclava Janečka, star vsega dva tedna. Rojstva slednjega sicer v matičnih knjigah ni, lahko pa da je šlo za Matijo Jožefa, prav tako Vaclavovega sina, ki pa je bil rojen dve leti in ne dva meseca poprej. Gl. Státní oblastní archiv v Praze, MMK Poděbrady 1680–1711, 12. 8. 1706. 30 NŠAM, PMK Celje 1694–1768, 20. 1. 1721. 31 Gubo, Aus den Rathsprotokollen der Stadt Cilli, str. 217; Žižek, Skrivno življenje cehov, str. 375.

↑

Poročil se je z nekaj let starejšo, okoli 30 let staro Marijo Sartori, ki je izhajala

Naslovna stran zapuščinskega

iz zelo ugledne celjske družine. Njen sicer že leta 1706 umrli oče Adam32 je

inventarja po celjskem trgovcu Adamu Sartoriju, 1706.

↗ Zapis v protokolu sej celjskega mestnega sveta o sprejemu Janečka za celjskega meščana, 1722.

bil trgovec in vrsto let mestni svetnik. Živeli so v hiši z vrtom, na prestižni lokaciji, na Glavnem trgu (in der statt am Plaz).33 Tudi zakonca Janeček sta se kasneje ustalila v hiši na istem trgu, čeprav ne v hiši Marijinega očeta. Najverjetneje sta si z nakupom pridobila hišo Maksimilijana Müllerja, ležečo ob mestni hiši (od leta 1770 dalje s konskripcijsko številko 44; zahodna vogalna hiša na stičišču današnjega Glavnega trga in Prešernove ulice).34 Janeček se kot lastnik hiše prvič omenja šele leta 1732,35 a je v njegovo last prišla najbrž že vsaj nekaj let prej, mogoče še pred poroko oziroma pred sprejemom med celjske meščane. Za ta status je osebno zaprosil mestni svet 2. februarja 1722. Ker pri sebi ni imel rojstnega lista, kar je bil eden izmed pogojev za sprejem (prejel pa bi ga lahko šele čez tri tedne), sta zanj jamčila ugledna meščana slikar Janez Benedikt Huster in Jurij Bartolotti. Njuna beseda je zadoščala, da je orglar lahko še istega dne podal meščansko prisego.36 Družinsko življenje Janečkovih je še precej zavito v temo. Če sodimo po mojstrovem orglarskem opusu, je bil dosti zdoma, še posebej v primeru,

32 Vsi dosedanji raziskovalci Janečkove biografije so napačno zapisali/prepisali, da je bila Marija hči krojača Adama. Priimek je resda latinska oblika zapisa krojač, a gre v tem primeru za priimek in ne za oznako obrti, ki naj bi jo izvajal njen oče. 33 SI_ZAC/1120/001, knj. 5691/2, Vpisnik zapuščinskih inventarjev mesta Celje 1719–1765, Zapuščinski inventar po celjskemu trgovcu Adamu Sartoriju z dne 30. 6. 1706. 34 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 33, Štiftni register mesta Celje 1711, fol. 3’ in Štiftni register mesta Celje 1714, fol. 3’; Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja, str. 30. 35 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 33, Štiftni register mesta Celje 1732, fol. 3’. 36 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 2, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1720–1722, zasedanje z dne 2. 2. 1722.

da delavnice ni imel v svoji hiši v mestu. Marija mu je v relativno dolgem

↑

zakonu povila tri otroke: Marijo Terezo Julijano sta starša z botroma nesla

Vpis krsta zadnjega Janečkovega

h krstu 15. februarja 1722, Leopolda Andreja Ksaverja dan po rojstvu 16. novembra 1724, Ignaca Tadeja pa 21. oktobra

1731.37

otroka, in sicer Frančiška Jožefa, 1765.

Usoda vseh treh

otrok ostaja neznanka. Zaradi neobstoja celjske mrliške matične knjige za obdobje do leta 1757 je najverjetneje, da so umrli mladi oziroma pred nastopom polnoletnosti. Imen jim starša nista izbrala naključno. Hči je prvo od treh imen dobila po materi Mariji, tretje po krstni botri Julijani pl. Sattelperg,38 drugo pa morda po morebitni babici s Češke Terezi Janeček, rojeni Dvorský. Tudi prvorojeni sin je eno izmed treh imen dobil po krstnem botru, tj. upravitelju imenja Trebnik (Trübenegg) v Slovenskih Konjicah Leopoldu Karlu Ferdinandu Ambthofferju.39 Zakonsko življenje Janečkovih je trajalo polna štiri desetletja. Prva je umrla Marija in to le nekaj dni po tem, ko je njen mož prenehal opravljati funkcijo celjskega mestnega sodnika. 20. januarja 1762 so jo pokopali na celjskem mestnem pokopališču, dočakala pa je kar 70 let.40 Več kot 60 let stari orglar ni pretirano dolgo žaloval za ženo in je vdovska oblačila odvrgel v roku nekaj mesecev. Ni pa znano, kje in kdaj se je poročil z dosti mlajšo Marijo Katarino, ki je orglarjev priimek že nosila pri krstu hčerke celjskega izdelovalca odej Jakoba Janischa 21. septembra 1762.41 Zakonca sta se lahko kmalu veselila rojstva prvega in edinega otroka. Porod je bil vse prej kot lahek, saj je morala babica otroka zaradi nevšečnosti krstiti, ko je bil še v maternici.42 Porod je sicer uspel in ob devetih (zjutraj) 11. marca 1765 je na svet prijokal Frančišek Jožef.43

37 NŠAM, RMK Celje 1677–1723, 15. 2. 1722; NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 16. 11. 1724 in 21. 10. 1731. 38 NŠAM, RMK Celje 1677–1723, 15. 2. 1722. 39 NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 16. 11. 1724. 40 NŠAM, MMK Celje 1757–1784, 20. 1. 1762. 41 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 21. 9. 1762. 42 … obstetrix in casu necessitatis abluerat utero materno adhuc clansum. Gl. NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 11. 3. 1765. 43 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 11. 3. 1765.

→ Lokacija in tloris nekdanje Janečkove hiše na franciscejskem katastru, 1824.

Orglarjeva nepremična posest in morebitna lokacija delavnice Janeček je imel poleg hiše na Glavnem trgu v lasti še nekaj nepremičnin v mestu in v njegovi neposredni bližini. Zelenjavo je prideloval na vrtu, ležečem pod mesarskimi stojnicami. Na Miklavškem hribu (Nicolaiberg) je imel vinograd, na Bregu (Rain) preko Savinje pa v zakupu po kupnem pravu oštat, katerega letno zakupnino je plačeval mestni cerkvi sv. Danijela.44 Prav omenjeni oštat bi lahko poleg hiše predstavljal eno od dveh mogočih lokacij, na katerih se je nahajala orglarska delavnica. Da v tem primeru oštat ni predstavljal vrta ali manjše njive, pač pa je šlo za nekakšno zgradbo, dokazuje podatek v zapuščinskem inventarju znamenitega celjskega kiparja Ferdinanda Galla, ki je v osemdesetih letih 18. stoletja le-tega kupil od Janečkove vdove Katarine. V oštatu je namreč našel fascikel orglarjevih dokumentov, ki jih je nato obdržal do svoje smrti.45 Če je šlo za dokumente s poslovno vsebino, ki jih je nekdanji lastnik hranil v poslovnem prostoru, bi

44 SI_ZAC/1120/001, knj. 4443, Vpisnik sprememb (kupne, menjalne in zapuščinske zadeve) mesta Celje 1775–1788, Zadolžnica vdove Katarine Janeček z dne 20. 1. 1779, str. 221–222; SI_ZAC/1120/001, knj. 5720, Zemljiška knjiga mestne župnije Celje 1770–, fol. 45. 45 SI_ZAC/1120/001, knj. 5696/2, Vpisnik zapuščinskih inventarjev mesta Celje 1787–1795, Zapuščinski inventar po celjskemu kiparju Ferdinandu Gallu z dne 6. 12. 1788.

potemtakem to lahko bila tudi delavnica. Celotne hiše v mestu ni uporabljal sam, ampak je en njen del oddal v najem Juriju Steinmetzu, ki je imel vsaj leta 1777 v enem izmed prostorov točilnico vina (weinschank).46 Hišni in obrtni davek je Janeček sicer redno plačeval.47

Janečkov družbeni status v Celju Janečkov družbeni status v mestu je mogoče oceniti predvsem na osnovi funkcij, ki jih je opravljal, in družbenega statusa poročnih prič ter krstnih botrov njegovih otrok, kot tudi njegovih in ženinih botrovanj. Vse kaže na to, da se je kot prišlek začel hitro vzpenjati po družbeni lestvici, še preden je postal polnopravni celjski meščan. K temu je verjetno pripomogel tudi družbeni status njegove prve izbranke Marije Sartori, katere oče je bil na prelomu 17. v 18. stoletje član mestne elite. Poročni priči sta mu leta 1721 bila kar takratni mestni sodnik Gašper Kočevar (Gottscheuer) in doktor obojnega prava Janez Matija Popp, celjski vicedomski sekretar in cesarski krvni sodnik (vicedominatus secretario ac caes. criminalius judice).48 Še v istem desetletju je »padel« v kolesje mestne uprave. Mestni odbornik (ausschuss, aus der gemeinde) je postal leta 172749 in je to funkcijo opravljal vsaj dve desetletji,50 verjetno pa še dlje. Naslednjo stopnjo v mestni upravi je namreč predstavljala funkcija mestnega svetnika, ki pa je leta 1754 še ni imel.51 A ne za dolgo. Zagotovo si jo je pridobil v naslednjih petih letih, saj je leta 1759 zasedel najvišji upravno-sodni položaj v mestu. Za obdobje treh let je namreč postal celjski mestni sodnik.52 Slabo desetletje pozneje, natančneje leta 1769, so mu Celjani zopet zaupali to funkcijo, a ga je okrožni urad odstavil, ker ni bil dovolj miroljuben. Naslednje leto 13. oktobra ga je večina od 86 meščanov ponovno izvolila za mestnega sodnika, a ker je mestne svetnike označil za lažne preroke in so se ti pritožili zaradi njegove izvolitve, ga gubernij ni potrdil. Še več, vrgli so ga celo iz mestnega sveta, a so ga že čez nekaj dni vanj ponovno sprejeli. Očitno je bil v majhnem

46 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 5, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1775–1778, zasedanje z dne 13. 11. 1777. 47 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34, Štiftni register mesta Celje 1737, fol. 3’; SI_ ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34, Štiftni register mesta Celje 1739, fol. 3’; SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34, Štiftni register mesta Celje 1740, fol. 3’; SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34, Štiftni register mesta Celje 1747, fol. 3’; SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1749, fol. 3’; SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1750, fol. 3’; SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1751, fol. 3’; SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1754, fol. 3’. 48 NŠAM, PMK Celje 1694–1768, 20. 1. 1721. 49 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 3, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1725–1729, zasedanje z dne 20. 6. 1727. 50 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34, Štiftni register mesta Celje 1747, fol. 3’. 51 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1754, fol. 3’. 52 Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, str. 283; Žižek, Upravni razvoj Celja v letih 1748–1850, str. 15.

štajerskem mestu zelo vpliven.53 Mestni svetnik je ostal vse do svoje smrti. Njegovo svetniško mesto je ostalo izpraznjeno najmanj leto dni, do 8. maja 1779, ko ga je zasedel mestni gradbeni mojster Pavel Resnik (Ressnigg).54 Tudi krstni botri Janečkovim štirim otrokom so izhajali iz vrst celjske in okoliške elite. Botrstvo prvorojeni hčerki in sinu sta prevzela takratni upravitelj imenja Trebnik Leopold Karel Ferdinand Ambthoffer in v Celju živeča Julijana pl. Sattelperg, rojena pl. Modersheim. Trebniški upravitelj pri nobenem izmed krstov ni bil dejansko navzoč in ga je v odsotnosti nadomeščal Marijin brat in Janečkov svak Matej Sartori. Slednji je bil pri krstu Marije Tereze Julijane še mestni vikar, dve leti pozneje pa je na krst prišel kot župnik iz Gotovelj.55 Tretjemu in zadnjemu Marijinemu otroku je prav tako botroval duhovnik, celjski župnik Jožef Maksimilijan Bartolotti.56 Zakonca Janeček sta do smrti botrovala mnogim otrokom, izhajajočim iz različnih mestnih družbenih slojev. Nekateri izmed njih so bili sinovi in hčerke celjskih meščanov,57 drugi ne.58 Slednjim sta šla za botra tja do konca 20-ih let 18. stoletja, nato pa v veliki večini primerov le še celjskim meščanom, vendar nikoli trgovcem, ampak le obrtnikom. Le redki izmed njih so morda poslovno sodelovali z orglarjem, kot npr. štukater (tector) Jožef Knez (Kneß),59 strugar (draxler) Frančišek Krajnih (Krainich)60 ali pa izdelovalec majhnih skrinjic (arculariae magister) Janez Mertig.61

→ Janečkovo botrstvo hčerki celjskega strugarja Krajniha, 1742.

Botrovanje otrokom izdelovalca odej (kozenmacher) Jakoba Janischa,62 liktorja (lictor) Frančiška E(he)gartnerja,63 sodarja (dolatoriae sodalis) Jerneja Potočnika,64 zdravnika (chyrurgus) Janeza Jurija Peeka,65 mesarja

53 Bizjak, Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, str. 41; Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, str. 302–303; Žižek, Upravni razvoj Celja v letih 1748–1850, str. 25. 54 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 6, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1778–1780, zasedanje z dne 8. 5. 1779. 55 NŠAM, RMK Celje 1677–1723, 15. 2. 1722; NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 16. 11. 1724. 56 NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 21. 10. 1731. 57 NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 3. 12. 1740 in 10. 5. 1743. 58 NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 29. 7. 1725, 7. 4. 1727, 6. 5. 1727, 14. 11. 1728, 8. 9. 1729, 26. 6. 1734 in 20. 11. 1736. 59 NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 13. 4. 1732 in 2. 10. 1733. 60 NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 7. 2. 1742. 61 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 17. 5. 1765, 5. 9. 1766, 19. 7. 1768 in 15. 5. 1770. 62 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 21. 7. 1759, 24. 9. 1761, 21. 9. 1762, 27. 10. 1764, 8. 1. 1768, 15. 3. 1770 in 10. 3. 1772; NŠAM, RMK Celje 1773–1784, 15. 6. 1774, 1. 2. 1776 in 11. 5. 1778. 63 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 6. 1. 1764, 23. 6. 1766, 10. 6. 1768 in 8. 3. 1771. 64 NŠAM, RMK Celje 1752–1772, 23. 9. 1771; NŠAM, RMK Celje 1773–1784, 20. 7. 1773 in 30. 8. 1775. 65 NŠAM, RMK Celje 1773–1784, 17. 9. 1773 in 6. 12. 1776.

(lanio) Jerneja Kastelica,66 klobučarja (pilleator) Leopolda Hekla67 in drugih je najverjetneje izhajalo iz osebnih poznanstev in prijateljevanja, morda celo zaradi Janečkove prepoznavnosti in pomembnosti. Marsikdo si je namreč želel, da bi bil boter njegovemu otroku mestni pomembnež, še posebej mestni svetnik ali (nekdanji) mestni sodnik.

Orglarjeva neznana smrt in usoda delavnice Natančen datum in kraj Janečkove smrti bosta še nekaj časa neznana, pa čeprav ju je v različnih dokumentih iskalo že kar nekaj raziskovalcev. Vse kaže na to, da je umrl v Celju v prvi polovici maja 1778. Celjska mrliška matična knjiga je sicer ohranjena za to obdobje, ne vsebuje pa vpisa orglarjeve smrti.68 Prvi zanesljivi podatek o tem dogodku predstavlja omemba popisa njegove zapuščine, ki so jo predstavniki celjske mestne uprave izvedli 14. maja.69 Do takrat je bil že zagotovo mrtev. Če je dejansko umrl v Celju in ni bilo kakšnih posebnih zapletov v zvezi s tem, potem je popis premoženja sledil v relativno kratkem času, na podlagi česar je mogoče sklepati o vsaj približnem času smrti. Povedna je tudi tiskana nalepka na orgelskem pozitivu, izdelanem 12. maja 1778 za cerkev sv. Andraža nad Polzelo, kjer je kot izdelovalec omenjen celjski orglar Anton Scholz,70 sicer Janečkov pomočnik. Glede na to, da je takrat še delal v njegovi delavnici, bi se kot izdelovalec lahko najverjetneje podpisal71 le po mojstrovi smrti. Zagotovo pa je bil živ še 28. julija 1777, ko je zadnjič prisostvoval zasedanju celjskega mestnega sveta, kar je potrdil tudi s svojim podpisom.72 Zasedanj se sicer ni redno udeleževal, tako kot se jih niso tudi drugi mestni svetniki, se je pa v omenjenem letu kar dvanajstkrat prikazal v mestni hiši,73 kar kaže, da je še imel dovolj moči in prisebnosti za tovrstno, zagotovo precej naporno sestankovanje. Po koncu julija ga ni bilo več na spregled, verjetno zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ali starostne utrujenosti, onemoglosti. Kakor koli, sredi maja 1778 je bil že mrtev ter pokopan, za sabo pa je pustil precej mlajšo ženo Marijo Katarino in 13-letnega sina Frančiška Jožefa. Vdova zagotovo ni bila stara več kot 55 let in bi si lahko brez težav poiskala novega moža, še posebej med moževimi orglarskimi pomočniki. Tako bi

66 NŠAM, RMK Celje 1773–1784, 25. 5. 1774. 67 NŠAM, RMK Celje 1773–1784, 18. 9. 1776, 20. 1. 1778, 18. 4. 1780, 11. 7. 1781 in 17. 2. 1783. 68 NŠAM, MMK Celje 1757–1784. 69 SI_ZAC/1120/001, knj. 4443, Vpisnik sprememb (kupne, menjalne in zapuščinske zadeve) mesta Celje 1775–1788, Zadolžnica vdove Katarine Janeček z dne 20. 1. 1779, str. 221–222. 70 Gl. str. 52–53. 71 Gemacht durch mich Antoni Scholz orgel macher in Cilly den 12. may anno 1778 (danes se pozitiv nahaja v Topolšici). 72 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 5, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1775–1778, zasedanje z dne 28. 7. 1777. 73 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 5, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1775–1778, zasedanja z dne 3. 1., 1. 2., 28. 2., 7. 3., 4. 4., 11. 4., 2. 5., 9. 5., 20. 6., 14. 7., 24. 7. in 28. 7. 1777.

si eden izmed njih pridobil orglarsko pravico (jus) in delavnico, ki je bila v mestu samo ena. Ampak Marija Katarina se ni odločila za tak korak, pač pa je ostala vdova in je v naslednjih nekaj letih sama vodila orglarsko delavnico. Iz moževe zapuščine je na osnovi jutrnje in nekaterih drugih dodatkov prejela 700 goldinarjev, preostanek v višini 1956 goldinarjev pa je pripadel mladoletnemu sinu.74 Imenovana je bila za njegovo skrbnico, tako da je do njegove polnoletnosti upravljala še omenjeno premoženje.75 Hiša, vrt pod mesarskimi stojnicami, oštat na Bregu oziroma orglarska delavnica in pravica so ostali v njuni lasti vsaj do leta 1785.76 Nato se je začela razprodaja. V začetku omenjenega leta je orglarsko pravico kupil Anton Scholz,77 hišo in vrt pa kar kmalu za tem (a pred 1790) Janez Pilz.78 Oštat na Bregu je prišel pred letom 1788 v last z Janečkom dolgoletno poslovno povezanega celjskega kiparja Ferdinanda Galla. Tovrstno sodelovanje med obema dokazujejo kiparjeve figure in rezbarjena ornamentika Janečkovih orgel kot tudi Gallova odločitev, da obdrži orglarjeve (poslovne) dokumente, ki jih je našel v kupljenem oštatu.79 Če je pri slednjem šlo za delavnico, potem je ta najprej pristala v Gallovih rokah. Ali si je Janečkov pomočnik Anton Scholz uspel pridobiti njegovo orglarsko orodje in material, ni znano. Delavnice oziroma prostora, v katerem so izdelovali orgle ali njihove dele, si v fizični obliki ni pridobil, saj ni bil nikoli lastnik ne oštata ne hiše na Glavnem trgu. Do pridobitve orglarske pravice leta 1785 niti ni imel lastne obrti in hiše in je delal za vdovo, živel pa pri Janečkovih doma ali kot podnajemnik v kateri drugi celjski hiši.80 Vdova Marija Katarina Janeček in njen sin Jožef Frančišek nista ostala v Celju, ampak sta se po prodaji celjskih nepremičnin odselila neznano kam.81

74 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 6, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1778–1780, zasedanji z dne 15. 1. in 29. 1. 1779. 75 SI_ZAC/1120/001, knj. 4443, Vpisnik sprememb (kupne, menjalne in zapuščinske zadeve) mesta Celje 1775–1788, Zadolžnica vdove Katarine Janeček z dne 20. 1. 1779, str. 221–222. 76 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 36, Davčni register mesta Celje 1783, št. hiše 44; SI_ ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 36, Davčni register mesta Celje 1784, št. hiše 44. 77 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 36, Davčni register mesta Celje 1785, št. hiše 44. 78 SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 37, Davčni register mesta Celje 1790–1792, št. hiše 44. 79 SI_ZAC/1120/001, knj. 5696/2, Vpisnik zapuščinskih inventarjev mesta Celje 1787–1795, Zapuščinski inventar po celjskemu kiparju Ferdinandu Gallu z dne 6. 12. 1788. 80 Najkasneje pet let pozneje je že imel v lasti hišo s konskripcijsko številko 61. Gl. SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 37, Davčni register mesta Celje 1790–1792, št. hiše 61. 81 Zadnja ohranjena pisna omemba vdove v Celju je z dne 3. 1. 1785, ko je mestu poravnala letni davek od hiše. Gl. SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 36, Davčni register mesta Celje 1785, št. hiše 44.

Jurij Dobravec

Značilnosti Janečkovih orgel

Celjski orglar Janez Frančišek Janeček sodi v vrh slovenskega orglarstva.

←

Korenine češkega sloga izdelave orgel in ustvarjanja njihovega zvoka je

V pečatu celjskega orglarja Janeza Frančiška Janečka izstopa pet orgelskih piščali.

uspešno prenesel na slovenska in hrvaška tla. Vzdržljivost njegovih glasbil priča o kakovostnem pristopu k izdelavi. Značilne zvočne barve in njihove kombinacije so še danes privlačne ne le za navdušence nad staro glasbo, ampak za vsakogar, ki mu je glasba blizu. Njegova dediščina je obsežna in še ni v celoti razkrita. Razprava je zamišljena predvsem kot dopolnilo mnogim dosedanjim obravnavam tega celjskega orglarja. Skušali bomo na novo osvetliti nekaj značilnosti delavnice, v kateri so nastajale Janečkove orgle, na novo povezati ugotovitve iz še obstoječih glasbil ter dvigniti zavest o pomenu sinteze med orglami in orgelsko glasbo.

↑ Izvirni arhivski dokumenti so (poleg materialnih dokazov ohranjenih orgel) najbolj zanesljivi viri podatkov. Nadškofijski arhiv v Ljubljani hrani Križmanov spis, v katerem kritično opisuje Janečkove orgle in predloži svojo zamisel za nove.

Dosedanje obravnave Raziskave izdelkov in delovanja orglarske delavnice Janeza Frančiška Janečka segajo še v čas njegovega življenja. Leta 1761 je Frančišek Ksaver Križman1 poslal svoj Kritični prikaz orgel v častiti ljubljanski stolni cerkvi2 kapitlju skupaj s svojim predlogom za nove orgle. V besedilu, v katerem obravnava Janečkove orgle v stolnici, je zaznavna njegova nagnjenost k beneški šoli in kritičnost do češke oz. srednjeevropske šole. Z njim se je kasneje strinjal Josip Mantuani.3 Drugi pisci, npr. Ladislav Šaban (leta 1980) in Edo Škulj (na več mestih),4 pa razkrivajo in upravičeno utemeljujejo Križmanovo pristranskost. Šaban celo predpostavi, da je Križman kot intelektualec in nemirni raziskovalec takratne dobe nekoliko poniževal zanesljivega, a ne preveč inovativnega obrtnika Janečka.5 V sklepu svoje razprave mu Šaban

1 Frančišek Ksaver Križman (v latinščini Franciscus X. Crismann) je bil rojen v Braniku pri Gorici leta 1726. Umrl je leta 1795 v Rottenmannu na Štajerskem. V svetu je najbolj priznan slovenski orglar, ki je z velikim uspehom združeval beneški in južnonemški slog izdelave orgel. Znamenite so njegove orgle v Št. Florianu pri Linzu, ki so bile takrat največje v monarhiji. Gl. Škulj, Križmanova orglarska delavnica. Gl. tudi Škulj, Tri sinteze Križmanovih orgel, str. 82–88. 2 V izvirniku: Crisis Organi Vdae Ecclesiae Cathedralis Labaci. Izvirnik hrani NŠAL (KAL, fasc 235/6). Slovenski prevod v: Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 40–42. 3 Mantuani, Frančišek Ksaver Križman, razprava v več številkah zagrebške Svete Cecilije med letoma 1926 in 1928. 4 Škulj, Križmanova orglarska delavnica, str. 32–33. 5 Šaban, Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj, str. 35–36.

prizna izjemen pomen za baročno orglarstvo na Hrvaškem in hkrati navede, da so njegove orgle izvirno češke, skoraj povsem brez drugih vplivov. Leta 1984 Janečka podrobno obravnava Milko Bizjak.6 Njegova objava je delna analitsko-tehnična poglobitev Šabanovega družboslovno-humanističnega spisa. S primerjalnimi razpredelnicami prikaže Bizjak dispozicije, ki jih razdeli na štiri skupine: manjše pozitive, večje pozitive, enomanualne orgle s pedalom, dvomanualne orgle s pedalom. Zanimivo je, da se izogne glasbilom, ki izvirno niso imela pedala, jih pa po številu registrov in obliki omare ne moremo uvrstiti med pozitive. Edo Škulj predstavi Janečka v knjigi Baročne orglarske delavnice.7 V obliki kataloga zbere večino dotedanjega znanja o orglarju. V prilogi objavi prepis pomembnih dokumentov in na koncu primerja posamezne dispozicije po podobnih, a po velikosti nekoliko zamaknjenih skupinah kot pred njim Bizjak: male pozitive, šestregistrske pozitive, velike pozitive s 7 ali 8 registri ter orgle z enim in one s po dvema manualoma. Iz dosedanjih raziskav je razvidno, da poznavanje Janečkovega opusa narašča. Šaban je okrog leta 19718 naštel 11 glasbil in eno popravilo. Bizjak v 80-ih letih prejšnjega stoletja našteje trideset, Škulj leta 2012 pa štirideset del. Glede na zadnje rezultate raziskav v sklopu projekta Ars organi Sloveniae9 je Janeček po ugotovljenem stanju ali zanesljivih virih izdelal vsaj 50 glasbil, in dodatno vsaj pri treh pomembno posegel v substanco starejših instrumentov. Domnevnih lokacij, ki kažejo veliko možnost njegovega delovanja, je v času pisanja devet, pričakujemo pa še nova odkritja.

Češka orglarska tradicija Strokovna javnost šteje za začetek tradicije značilnih čeških orgel leto 1526, ko so oblast nad območjem prevzeli katoliški Habsburžani.10 Aktivisti protireformacije so znatna denarna sredstva vložili v opremo cerkva, tudi v orgle.11 Češke orgle iz prejšnjih obdobij imajo namreč še povsem enake značilnosti kot druge v celotnem srednjeevropskem prostoru, ob koncu 16. stoletja pa že razpoznavamo nekatere estetske razlike, npr. pri Kochovih orglah iz leta 1585 v Olomucu na Moravskem ali pri renesančnih orglah v praški stolnici sv. Vida, ki so imele leta 1588 po nekaterih podatkih kar štiri

6 Bizjak, Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, str. 40–47. 7 Škulj, Baročne orglarske delavnice (poglavje Janečkova orglarska delavnica), str. 97–160. 8 Zdi se, da gre za neko načrtovano delo z naslovom Muzičari. Tipkopis v zapuščini Ladislava Šabana v arhivu HAZU. 9 Ars organi Sloveniae je projekt Društva Jarina Bohinj, ki upravlja nacionalno podatkovno zbirko slovenskih orgel in osrednji slovenski spletni portal z informacijami o orglah (www.arsors.org). Gl. Dobravec, Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS (v tisku). 10 Kibbie, Czech Republic, str. 133. 11 Doležel, Tschechische Republik, str. 213.

↑

manuale in 70 registrov.12 O teh orglah in njihovem delovanju sicer obstaja

Burkartove orgle v Manětínu iz

mnogo zanimivih zgodb.13

leta 1716 so lep primer stare češke baročne šole.

Barok. Ko se je orgelska renesansa prevesila v barok, zaznamo že povsem izoblikovane smernice njihovih zvočnih podob. Čeprav predvsem v mestih ni mogoče zanikati stalnega vpliva nemškega orglarstva, se pojavljajo tudi take značilnosti, ki odstopajo od prevladujočega sloga kontinentalne Evrope severno od Alp. Za ponazoritev poglejmo znamenite Mundtove14 orgle v cerkvi sv. Marije pred Trgom v Pragi (Kostel Matky Boží před Týnem) iz leta 1673.15 Medtem ko je hrbtni pozitiv sestavljen iz dveh flavt16 (8′ in 4′) in principalne piramide (od Principala 4′ do Rauschquint ½′), imamo v glavnem piščalju od 14-ih kar pet registrov z osnovno dolžino 8′ in samo dva 4′.17 Takratni teoretiki so zapisali, da povečevanje števila »osmic« tu ne

12 Kibbie, Czech Republic, str. 133. 13 Prim. Němec, Pražské varhany, str. 53–56. 14 Johann Heinrich Mundt (1632–1691) je bil doma iz Kölna, a je večino svojega ustvarjalnega obdobja preživel v Pragi. Njegovo delo in slogovna usmerjenost sta blizu Hieronymu Artmanu. 15 Orgle so ohranjene v skoraj izvirnem stanju. Obnovljene so bile leta 2000. Pedal je nekoliko razširjen, pozavna ni Mundtova. Gl. Prag/CZ, Teynkirche Restaurirung 2000. URN: http://www.tyn.cz; http:// orgelbau–klais.com [2016-08-04]. 16 V tej razpravi so registri z malo začetnico načeloma pisani v primerih, ko gre za splošne navedbe. Kadar gre za konkretni register nekih orgel, ki mu je orglar dal ime, pišemo ime z veliko začetnico. Številčna oznaka za imenom registra pomeni standardizirano oznako za dolžino telesa piščali, ki zveni na tipko najnižjega C. Dolžina se tradicionalno meri v čevljih, ki jih označujemo z zgornjo vejico ′ (angl. prime). 17 Neměc, Pražské varhany, str. 85.

gre na račun alikvotov, ampak se orgle tako povečujejo po zvočni moči in v

↑

celoti.18 Osnovni manual z več 8′ registri je torej barvit v smeri kasnejšega

Organist v Týnski cerkvi Tomáš

romantičnega okusa, hrbtni pozitiv pa z visokimi alikvoti in miksturami ostane izrazito zgodnjebaročno svetel, čeprav nikakor oster. Relativno veliko osemčeveljskih registrov je npr. ostro kritiziral Križman.19 Ker obravnavamo celjskega orglarja Janečka, bomo pri orglah pozorni predvsem na registrski par pokritih registrov Copula maior in Copula minor, ki se ponovita v obeh manualih z enakimi imeni. Podvajanje imena para flavtnega registra – občasno tudi kvinte – sicer zasledimo pri več orglarjih s širšega območja

Baltazar Janovka je izdal leta 1701 latinski terminološki slovar Clavis ad thesaurum magnae artis musicae – Ključ do velike zakladnice glasbene umetnosti. V opisu orgel je tudi seznam registrov, v katerem na prvem mestu navaja za češke orgle značilni par: Copuli maior in minor. Salicional napiše kot Salycinale.

Šlezije, Lužic in celotne Zgornje Saške, kjer so značilne za t. i. Hähnelovo orglarsko šolo,20 iz katere verjetno izhaja rodbina ljubljanskega orglarja Johanna Gottfrieda Kunatha.21 Podobno, le v pomanjšani izvedbi, so češki mojstri izdelovali orgle za manjše in podeželske cerkve. V Burkartovih22 orglah iz leta 1716 v Manětínu, kraju

18 Prim. Vogt, Conclave thesauri magnae artis musica, str. 54–56. 19 Križman v: Crisis Organi Vdae Ecclesiae Cathedralis Labaci. 20 Saški orglar Johann Ernest Hähnel (1697–1777) verjetno izhaja iz iste šole kot sloviti baročni orglar Johann Gottfried Silbermann. Gl. Dähnert, Historischen Orgel in Sachsen, str. 171. Gl. še Pape, Hackel (ur.), Lexikon norddeutscher Orgelbauer. Bd. 2., str. 129–130. 21 Dobravec, Po Kunathovih sledovih 1, str. 8. 22 Leopold Johann Burkart (1673–1741), orglar iz Perminka pri Karkovyh Varyh, znanih je nekaj čez 10 njegovih del na zahodu Češke. Gl. Svoboda, Varhany a varhanřy v České Republice. URN: http:// www.varhany.net [2016-08-04].

severno od Plzna, kar trije od sedmih registrov v manualu23 niso pripadali principalni piramidi.24 Pozitiv ima sploh samo kopulo in flavto,25 pedal pa s štirimi registri za skupaj 11-registrske orgle vseeno nekoliko odstopa od češke šole. Za češko baročno šolo, ki se je v nekaterih prvinah nadaljevala celo do 20. stoletja, je poleg na kratko opisane zvočne slike še značilno, da imajo orgle sicer relativno več pedalnih registrov, a so ti šibkeje intonirani, da nimajo pedalne zveze, da v njih v le redkih primerih zvenijo jezičniki in da so tudi piščalja pozitivov običajno vgrajena v glavno omaro. Zanimivo je, da o takratnih čeških orglah in celo izvajalski praksi obstajajo tiskani zapisi,26 pa tudi to, da je češka orglarska šola kot ena redkih z vzhoda Evrope enakovredno obravnavana v marsikateri organološki literaturi Zahoda.27

Češki predhodniki in sodobniki Čeprav nimamo listinskih dokazov, lahko iz zgodovinskih dejstev in povezav relativno zanesljivo trdimo, da je Janeza Frančiška orglarstva naučil (domnevno) stric po mamini strani, priznani orglar Vojtěch Jiři Dvorský (1677 – 1732). Češki organologi ga označujejo za enega najpomembnejših orglarjev baročne dobe.28 Dvorský se je orglarstva učil v Pragi pri Casparju Arnoldu, ta pa domnevno pri Hieronymusu Artmanu. Artman je leta 1657 izdelal 10-registrske orgle v Mladi Boleslavi, istega leta in leta 1661 je delal v Sobotki. Zadnje znane dejavnosti so zabeležene v letu 1680.29 Pri njem se je orglarstva učil tudi zgoraj omenjeni Johann Heinrich Mundt (Tynska cerkev v Pragi). Dvorský je štiri leta sodeloval s svojim učiteljem in leta 1706 postal meščan praškega Novega mesta.30 Po mojstrovi smrti je prevzel vzdrževanje orgel v stolnici sv. Vida na Hradčanih. Leta 1714 je v cerkvi sv. Jakoba v Berounu izdelal 11-registrske orgle,31 1719 verjetno 25-registrske orgle za opatijsko cerkev Želiv (klášteř Želiv),32 1724 v Zeleni hori u Ždáru. Orgle so imele na dveh manualih 17 registrov. Omara sedanjih orgel – izdelana

23 Dispozicija v Manětínu je izvirno naslednja: Hauptwerk: Principal 8′, Octav 4′, Quinta 3′, Mixtur 3 fach, Quintatön 8′, Salicional 8′, Spitzflöte 4′; Positiv: Copula 8′, Flauta 4′; Pedal: Subbaß 16′ offen, Subbaß 16′, Gedackt, Octavbaß 8′, Quintbaß 6′. 24 Piščalne vrste z enakimi zvočnimi lastnostmi v orglah imenujemo registri (lahko tudi spremeni ali zvočne barve). Delimo jih na različne načine: po obliki in izvoru zvoka so ustnične in jezičniške; po materialu so lesene ali kovinske; po barvi zvoka načeloma ločimo principalno piramido in t. i. simfonične registre. Simfonični registri so se razmahnili predvsem v romanticizmu 19. stoletja, ko so orglarji skušali posnemati druga glasbila, npr. godala, različne flavte ... 25 Vogt, Conclave thesauri magnae artis musica, str. 55–56; Neměc, Pražské varhany, str. 69. 26 Janovka je Clavis ad thesaurum magnae artis musicae izdal v Pragi 1701. 27 Williams, The European Organ 1450–1850, str. 58–96. 28 Svoboda, Dvorský Vojtěch Jiři. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 29 Svoboda, Artman Hieronymus. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 30 Svoboda, Dvorský Vojtěch Jiři. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 31 Vavra, Děj. král. m . Berouna, str. 371; citirano v: Němec, Pražské varhany, str. 151, 330. 32 Gl. Němec, Pražské varhany, str. 151, 330. Prim. Dostálová, Želivský klášter, str. 17, 36.

naj bi bila leta 179933 – po obliki in namestitvi igralne niše spominja na

↑

Janečkove orgle. Je pa ta omara za 17 registrov verjetno pretesna. V istem

Vojtěch Jiři Dvorský, Martin Janeček in Janez Frančišek Janeček so si slogovno zelo podobni. Poleg dispozicije kažejo sorodnost tudi oblike orgelskih omar. V vseh treh prikazanih primerih gre za omare, ki imajo nad piščalmi zavesasta polnila. V treh omarah stoječe orgle v stolnici v Čeških Budějovicah (levo) je leta 1728 izdelal Dvorský. Omari orgel Martina Janečka, na katerih trenutno potekajo restavratorski posegi, stojita v cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske

času, domnevno leta 1725, je izdelal orgle z 10 registri v cerkvi sv. Nikolaja v kraju Horky nad Jizerou (kostel sv. Mikuláše). Instrument je ohranjen skoraj v prvotni obliki. Manual s kratko spodnjo oktavo ima obseg C–c3. Sedanja dispozicija je naslednja: Principal 8′, Kopula 8′, Flauta 8′, Oktava 4′, Kopula 4, Flöte 4′, Oktava 2′, Mixtura; pedal z obsegom C–a0 ima prav tako kratko oktavo: Subbass 16′, Oktavbass 8′.34 Kot vidimo, imajo orgle dve kopuli, dve flavti in principalno zvočno piramido. Istega leta je domnevno izdelal pozitiv za Marijino cerkev v vasi Osek (okraj Jičin), leta 1727 pa manjše orgle za Horní Vltavice.35 V stolnici v Čeških Budějovicah je leta 1728 postavil velike orgle s 24 registri na dveh manualih in pedalu.36 Omari sta ohranjeni. Po zasnovi in obliki močno spominjata na omare v cerkvi sv. Katarine v Pragi in na sedanji stranski omari na glavnem koru ljubljanske stolnice. Pri delu je sodeloval

v Pragi (sredina). Na glavnem koru ljubljanske stolnice stojijo tri temno pobarvane in bogato pozlačene omare Janeza Frančiška Janečka iz leta 1734 (desno). Prikazane so le desne omare.

Martin Janeček. Igralnik je bil prvotno prigrajen ali vgrajen v eno od omar. Prospektno polje je pri vsaki od velikih omar eno samo in ima enostavno piramidalno namestitev piščali, po 17 na vsaki strani. Rešitev, ki spominja

33 Svoboda, Zelená hora u Ždáru. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 34 Svoboda, Horky nad Jizerou. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 35 Svoboda, Horní Vltavice. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 36 Adamek, Katedrála sv. Mikuláše v Českých Budějovicích. Citira Svoboda. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04].

→ Dvorský je za stolno cerkev sv. Nikolaja (Mikulaša) v Čeških Budějovicah sprva načrtoval drugačne orgle. Njegova zamisel, ki je ohranjena v mestnem muzeju, kaže značilen srednjeevropski koncept, piščali pa so okrašene s punktiranjem. Dvorskýjeva drugačna uresničitev orgelske omare v obliki valovitega prospekta z enim poljem in temu zelo sorodni zasnovi Janečkovih orgel v ljubljanski stolnici in praških orgel Martina Janečka nakazujejo, da so omenjeni trije češki orglarji vzdrževali stike tudi po Janezovi preselitvi v Celje.

na italijanske vplive, srečamo na Češkem izključno pri velikih instrumentih sodelujočih dveh orglarjev. Izvirna dispozicija je znana iz ohranjene pogodbe in njenega spremnega besedila, ki velja za najdaljše besedilo s takratnim opisom baročnih orgel na Češkem.37 Manual ni imel kratke oktave, ampak 47 tipk,38 zvočna podoba pa se nekoliko oddalji od Mundtovih orgel v Tynski cerkvi in tudi od kasnejših orgel Martina Janečka v Katarinini cerkvi.39 Število 4-čeveljskih registrov se izenači z 8-čeveljskimi. Ob primerjavi dispozicij je razvidno, kako je celjski Janeček ostal pri stari šoli, sodobniki v Pragi pa so se močneje spogledovali z nemškim pristopom. Kot trdi Škulj40 za orgle na glavnem koru ljubljanske stolnice, so bile tu piščali z dodatnim registrom Principal enako potrebne za oblikovanje prospekta. Zanimivo je tudi, da je drugi manual, imenovan pozitiv, ostal značilno češki.41 Martin Janeček (1700–ok. 1741) je bil meščan praškega Novega Mesta. Štirje

37 Honys, Die Orgel der St.-Nikolaus-Kirche in České Budějovice, str. 163–165. 38 Dvorský je sodeč po pogodbi malo nad (oberhalb) spodnjim D in E »po francoskem vzoru« dodal dve tipki Fis in Gis. 39 Principala v pedalu in manualu sta bila iz kositra, ostale piščali iz zlitine kositra in svinca. Lesene so bile samo vse tri Copule, Flauten in preostali pedalni registri. Dispozicija je razdejena po piščaljih. »In Manuali Organi«: Principal 8′, Salicinal 8′, Flauten 8′, Octav 4′, Fugara 4′, Copula minore 4′, Quinta Majore 3′, Super Octav 2′, Quinta minore 1 ½′, Sedecima 1′, Mixtura majore IV 2′, Mixtura minore IV 1′. »In Manuali Positivi«: Copula Majore 8′, Copula minore 4′, Principal 2′, Octava 1′, Mixtura IV 1′. »Pedali« (21 tonov): Subbass 16′ (odprt), Gedeckt 16′, Octav 8′, Quinta (6′), Super Octava (4′), Principal 8′. 40 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 195. 41 Svoboda, České Budějovice. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04].

razlogi, ki jih navaja Škulj,42 se zdijo zadosti trdni, da lahko oba orglarja sorodstveno, predvsem pa slogovno povežemo. Vsekakor izhajata Martin in Janez Frančišek iz iste orglarske šole Hieronymusa Artmana. V cerkvi sv. Vojtècha Vétšího v praškem Novem Mestu je postavil orgle med 1720 in 1730.43 Leta 1877 (ali 1876) so bile prenesene v cerkev sv. Kastula (Haštala), kjer so še danes ohranjene. Dve simetrični omari sta na videz postavljeni tako kot tisti iz kostanjeviškega samostana, ki sta danes na Raki, vendar je znano, da so bile na dva dela razdeljene leta 1889.44 Prvotno sta bili omari nameščeni bočno vsaksebi, vmes pa je bil morda igralnik, kot je to npr. v Selah pri Sisku. Orgle pri Sv. Kastulu imajo tri mehove, kratko oktavo in 20 registrov.45 Opazno je, da gre za sestavljanko dveh zvočno precej samostojnih instrumentov. Če gre res za izvirno dispozicijo, so novost za češko šolo kar trije godalni registri v glavnem piščalju in seskvialtera, ki morda kaže na nemški vpliv. Martin Janeček je leta 1734 pričel z deli za velike orgle v cerkvi sv. Katarine v Pragi – Novo mesto (kostel sv. Kateřiny). 1741 jih je dokončal Jan Storck.46 Leta 1738 je v Pragi naredil velike orgle v cerkvi sv. Henrika in Kunigunde (kostel sv. Jindřicha a sv. Kunhuty). Klaviature so bile po starem sistemu, torej kratke. Mehovje in traktura sta bila v tleh. Pozitiv je stal na korni ograji in je bil po nekaterih podatkih prav tako razdeljen na dve polovici.47 Orgle so imele skupaj 21 registrov,48 vključno z značilnim parom kopul v pozitivu.

42 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 98–99. 43 Svoboda, Praha kostel sv. Vojtècha. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 44 Navrátil, Osudy kostela, fary a školy u sv. Haštata, str. 44. 45 Glavno piščalje (45 tonov): Principal 8′, Flétna dřevěna 8′, Salicional 8′, Octava 4′, Fugara 4′, Gamba špičata 4′, Quinta 3′, Superoctava 2′, Sesquialtera 1 ½′ II, Mixtura 1′, VI. Malo piščalje: Copula 8′, Quintadena 4′, Copula 4′, Principal 2′, Mixtura 1′ III. Pedal (18 tonov): Subbas 16′, Principal 8′, Octavbas 8′, Quintbas 6′, Superoctava 4′. Svoboda. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 46 Manual: Principal 8′, Flauta 8′, Salicional 8′, Quintadena 8′, Octava 4′, Flauta dulcis 4′, Quinta 3′, Mixtura VI 2′. Pozitiv: Copula maior 8′, Copula minor 4′, Principal 2′, Mixtura III 1′. Pedal: Subbas 16′, Principalbas 8′, Quintbas 6′, Superoctavbas 4′. Stale so 1500 zl. Leta 1911 so bile pnevmatizirane, že prej pa verjetno večkrat predelane. Prim. Neměc, Pražské varhany, str. 103–104. 47 Navrátil, Paměti hlavního kostela farního, fary a školy sv. Jindřicha a sv. Kunhuty v Novém Městě pražském. 1869, str. 88; URN: http://kramerius.mlp.cz [2016-08-05]. 48 Manual: Principal 8′, Flauta 8′, Salicional 8′, Octava 4′, Fugara 4′, Quinta 3′, Superoctava 2′, Quintadecima 1 ½′ (1′?), Quinta strepida 1 ½′ II, Mixtura 2′ VI. Pozitiv: Copula major 8′, Principal 4′, Copula minor 4′, Octava 2′, Quinta 1 ½′, Mixtura 1′ III. Pedal: Subbas 16′, Principal 8′, Octavbas 8′, Quintbas 6′, Superoctava 4′. Posebnosti: italijanski naziv Quintadecima (običajno je 2′), šestvrstna mikstura v glavnem piščalju, podvojena mala kvitna (v glavnem piščalju je sicer »strepida«, kar verjetno pomeni glasna), ter principal in oktava v pedalu, ki sta oba 8′, kar pomeni, da je bil najbrž kovinski principal v prospektu, lesena oktava pa kot stopnja zvočne piramide nad 16′ osnovo. Vsako manualno piščalje bi pravzaprav lahko služilo kot povsem samostojen inštrument. Orgle so bile predelane 1787, ko je mestni svet za delo odobril 200 zl., in 1850, ko so bile razširjene na 23 registrov, od katerih je bil v pedalu Posaun 16′. Oznake za glavno piščalje so bile v rdeči barvi, za pozitive v modri, za pedal pa v črni barvi. Prim. Svoboda, Praha kostel sv. Jindřicha. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04].

Njegove so orgle pri Sv. Benediktu v Pragi49 in trimanualne v Blatni iz leta 1738.50 Čeprav zanesljivih podatkov nimamo, lahko glede na tradicijo takratne Habsburške monarhije pričakujemo, da je izdeloval tudi pozitive; morda tudi katerega od mnogoštevilnih, ki v seznamih čeških orgel nimajo navedenega avtorja.

Zgodovinski in geografski okvir Janez Frančišek Janeček je v svojem času na južnem Štajerskem in v Hrvaškem Zagorju naletel na izjemno ugodne poslovne okoliščine. V baroku je bilo zgrajenih ali povečanih zelo veliko cerkva, neredke ekspoziture so pridobile ali pridobivale status župnije. 18. stoletje je znano tudi kot vrhunec romarske dejavnosti, ki so jo ostro omejile šele jožefinske reforme ob koncu stoletja. To so bili nedvomno pomembni razlogi za obogatitev opreme.51 Pred Janečkom je večina orglarjev prihajala sem iz Gradca in njegove širše okolice. Dejavnost Janečkove delavnice je bila najbolj intenzivna na Celjskem. Posamič ga srečamo v gospodarsko in kulturno močnejših krajih. Danes so to npr. dekanijske cerkve in nadžupnije: Laško, Rogatec, Idrija, Videm ob Savi, Ruše, Pilštanj, Vipava, Ptuj, Mozirje, Pilštanj, Nova Cerkev, Brestanica, Sisak. Sem morda lahko prištejemo premeščene orgle v Legnu (morda iz Šmartna) ali na Vrhah (morda iz Starega trga pri Slovenj Gradcu). Samostani in romarska središča z Janečkovimi orglami so Marija Bistrica, Zágorje pri Pilštanju, Sladka Gora, Vodule, Žalostna Gora, Spodnje Tinsko, Čermožiše, Crngrob, Stična, Kostanjevica ob Krki in Olimje. Če prištejemo še največje opuse v središčnih cerkvah v Ljubljani in Zagrebu, smo že krepko čez polovico vseh znanih orgel. Drugo polovico predstavljajo manjše orgle in pozitivi, ki so jih v preteklosti neredko premeščali.

Vzpon in delovanje orglarske delavnice Prihod. Najstarejši znani podatek o Janečkovem delovanju je zapisan v letu 1721. Celjski mestni svet mu je julija izdal uradno priporočilo z navedbo, da je v tem okolišu v zadovoljstvo naročnikov izvedel že več orgelskih del in je sposoben prevzeti posel v Zagrebu.52 Zapis priča troje: da v mestu ni bil

49 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 97. Kasneje so jih prodali v bližnjo cerkev sv. Duha, vendar jih tam zdaj ni več. Prim. Neměc, Pražské varhany, str. 127–128. Prim. video: Kostel Svatého Ducha, na 2:35’. 50 V spletni predstavitvi Blatná, kostel Nanebevzetí Panny Marie je navedeno: »[...] Varhany byly zadány ke zhotovení již roku 1738 Martinu Janečkovi. Skříň s řezbářskou výrobou je však o něco mladším dílem Johanna Hoffmanna. Nový nástroj nahradil původní gotické varhany, které byly přemístěny a později odstraněny«. URN: http://www.ibohosluzby.cz [2016-10-02]; Svoboda. URN: http://www.varhany.net [2016-08-04]. 51 Inventarji pričajo, da so mnoge podeželske cerkve takrat prvič dobile orgle. 52 Gubo, Aus der Rathsprotokollen der Stadt Cilli, str. 217.

neznanec in so ga svetniki cenili kot dobrega obrtnika, čeprav še ni imel statusa

meščana;53

da je očitno do tedaj izvedel nekaj pomembnih popravil

↑ Janečkovo delovanje

ali izdelal nekaj takih orgel54 in da so si svetniki brez pridržkov upali izdati

ohranjene delujoče orgle

uradno priporočilo za prestolnico sosednje škofije; da se je v Zagrebu moral

ohranjene nedelujoče orgle

potegovati za večji projekt, za katerega je potreboval priporočilo.

ohranjena omara ohranjeni pedal

Nekaj tednov prej, 2. junija 1721, je bila v Zagrebu napisana pogodba za

znana nekdanja lokacija

izdelavo orgel v stolnici.55 Dela so bila kasneje tudi izvedena in to v takšnem

domnevna lokacija

obsegu, da so v bistvu nastale nove orgle. Izvajalec v pogodbi ni naveden, obstoj skoraj sočasnega56 priporočila pa nadgrajuje dosedanje domneve, ki so temeljile na vzvratnem dokazovanju,57 da je to delo izvedel prav Janeček.

odstranjene orgle napačne navedbe državna meja GURS

53 Za status je zaprosil 2. 2. 1722. Gl. Gubo, str. 212. 54 Uganka je predvsem opatijska cerkev v Celju, kjer zaenkrat o orglah pred Hörbigerjevimi vemo še zelo malo. Orožen navaja le, da so »v cerkvi sv. Danijela bile zelo stare orgle. Leta 1785 so na kor prenesli orgle, ki so bile dotlej v kapeli Žalostne matere božje. Te orgle so morda tiste, ki se navajajo leta 1658«. Čigave so bile te in one, ali so bile še kakšne vmes, še ni mogoče ugotoviti. Neke stare orgle je leta 1798 na dražbi odkupil dolgoletni organist Benedikt Sluga. Gl. Orožen, Zgodovina Celja in okolice I., str. 635. 55 Blažeković, Šaban, Pregled povijesti starijih orgulja zagrebačke katedrale, str. 38. Prispevek vključuje prepis pogodbe. 56 Lahko npr. sklepamo, da je naročnik od Janečka naknadno zahteval priporočilo. Dispozicija orgel sicer ne kaže, da bi jih izdelal po svojem načrtu. Gl. zapuščina L. Šabana, HAZU, snopič »Zagreb – katedrala«. 57 Barle, Orgulje u Zagrebu i njegovoj okolini prije sto godina, str. 5; Šaban. Orgulje slovenskih graditelja v Hrvatskoj, str. 26-27; Blažeković, Šaban, Pregled povijesti starijih orgulja zagrebačke katedrale, str. 23, 26.

0 1776-1777 1771-1775 1766-1770 1761-1765 1756-1760 1751-1755

↑ Vizitka s podpisom, ki je nalepljena v notranjosti sapnice orgel v župnijski cerkvi v Zágorju pri Pilštanju, je doslej najstarejši znani Janečkov podpis v orglah.

1756-1750 1741-1745 1736-1740 1731-1735 1725-1730

REGISTROV 11 ORGEL 1 REGISTROV 24 ORGEL 4 REGISTROV 32 ORGEL 4 REGISTROV 24 ORGEL 2 REGISTROV 16 ORGEL 6 REGISTROV 56 ORGEL 5 REGISTROV 51 ORGEL 5 REGISTROV 57 ORGEL 6 REGISTROV 53 ORGEL 11 REGISTROV 52 ORGEL 8 ORGEL 6

REGISTROV 63

↗

Prvi opusi. Janeček predhodnikov v Celju ni imel. Tudi za delavnico

Janečkova delavnica naj bi v skoraj šestdesetih letih izdelala okoli 150 orgel; po doslej zbranih podatkih jih je znanih več kot 50. S primerjavo števila izdelanih registrov na leto smo skušali prikazati dinamiko proizvodnje. Vidno je, da je bila proizvodnja v prvih letih relativno ustaljena, močno pa je upadla okrog leta 1755.

ne vemo natančno, kje je bila. Ni namreč nujno, da na lokaciji, kjer so stanovali, in jo zgodovina umešča na vogal med sedanjima Glavnim trgom in Prešernovo ulico.58 Leta 1723 je po nekaterih podatkih postavil orgle v hrvaško božjepotno svetišče Marija Bistrica,59 ki jo je takrat finančno podpirala zagrebška banska uprava. Lahko da so bile velike vsaj toliko kot v slovenskem Zágorju dve leti kasneje. Poleg teh v njegovo zgodnje obdobje uvrščamo še postavitev orgel v Laškem in v Sv. Uršuli nad Dramljami. Prve imajo zapisano letnico 1725, druge pa imajo oblikovne in tehnične prvine, ki kažejo na sočasen nastanek. Delavnica je torej morala biti zelo aktivna že v prvem obdobju, Janeček pa očitno sposoben v pridobivanju materiala in kadrov. Delo se je razmahnilo po letu 1726, ko je izdelal velike orgle za Sv. Marka v Zagrebu in si je pridobil slavo in podporo zagrebškega kapitlja.60 Naj ob tem izpostavimo – in nekateri primeri to potrjujejo – da je bil zanesljiv glede pogodbenih rokov. V stolni cerkvi v Ljubljani je npr. naročilo izvršil tretjino časa pred pogodbenim rokom, v dveh letih namesto v treh.61 Iz grafičnega prikaza je razvidno, da proizvodnja ni upadla do leta 1750. Približno takrat se je uveljavil kot mestni politik. Nekaj časa so obstajale tudi domneve, da je takrat umrl, Milko Bizjak pa v pismu Šabanu domneva, da naj bi po tem podružnico v Zagrebu vodil mlajši Janeček.62 Upad proizvodnje nekoliko sovpada tudi s Križmanovo kritiko, ki jo je na račun Janečkovih

58 Bizjak, Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, str. 41. Današnji in nekdanji Glavni trg (Hauptplatz) se je nekaj desetletij imenoval Tomšičev trg. 59 Hajnšek, Marijine božje poti, str. 622. Šaban navaja orgle za leto 1736 ali 1739 in brez avtorja. Gl. Šaban, Spomeničke orgulje, str. 109, 111. 60 V vizitacijah cerkve sv. Marka v Zagrebu iz 18. stoletja se Janeček omenja z velikim spoštovanjem. Gl. Šaban, zapuščina na HAZU, snopič »Janeček«. Gl. tudi Šaban, Orgulje slovenskih graditelja, str. 28. 61 Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 35. 62 Bizjak, pismo L. Šabanu. V: Šaban, zapuščina HAZU, snopič »Janeček«.

orgel v Ljubljani pisno izrazil stolniškemu predstojništvu leta 1761, v pismu pa tudi navedel, da je o tem že javno govoril.63 Organizacija delavnice. Kljub posameznim kritikam je dejstvo, ki se kaže na izdelkih, jasno: Janeček je bil dober obrtnik, ki se je trdno držal naučenega tradicionalnega pristopa izgradnje orgel. Njegovi izdelki so zdržljivi. Danes so v propadajočem stanju le nekateri, ki stojijo v skrajno neustreznih prostorih. Orgle se sicer načeloma zvočno oblikujejo in izdelujejo za določen prostor. Posamezne dele orglarji izdelajo v delavnici, dokončno pa orgle postavijo (zgradijo) v prostoru, za katerega so namenjene. Nekateri organologi glede Janečkovih pozitivov domnevajo, da jih je delal serijsko.64 Tega ob povsem različnih merah posameznih notranjih delov ni mogoče potrditi. Niti klaviature med seboj niso povsem enake, sploh pa nimata enakih mer niti dve sapnici, tudi pri glasbilih z enako dispozicijo in obliko omare ne. Velikost delavnice. Delavnica je bila kljub relativno številnim opusom majhna. Za okvirno oceno nam služi obračun65 iz leta 1739, ki glede sodelavcev navaja: - vožnjo od Celja do Ljubljane za tri osebe (torej zanj in za dva usposobljena sodelavca); - hrano zase, za pomočnike in vajence (torej je poleg delavcev imel tudi vajence); - delavca, ki mi je šest dni pomagal pri razstavljanju in sestavljanju orgel (torej je za manj precizna dela dobil še dodatnega delavca); - prenočišče za tri osebe, brez zajtrka za pomočnike in vajence (občasno je imel kar obsežno skupino: poleg sebe še dva delavca, več pomočnikov in več vajencev). Iz istega dokumenta še sklepamo, da je delavcem in vajencem preskrbel zajtrk in malico. Surovine. Kovinske piščali so izdelane iz zlitine kositra in svinca. Edini znani podatek o izvoru kositra (in verjetno tudi svinca) je spet pogodba za velike orgle v ljubljanski stolnici. V njej navaja, da bo »principal Von gueten fein Schlakhewaldn Zihn«, ostale kovinske piščali pa z »etwas wenig pley«, torej z nekaj svinca.66 Glede na takratno tradicijo so pločevino verjetno vlivali in obdelovali v celjski delavnici. Kako in koliko je bil Janeček povezan z znanimi kositrarji v Celju,67 ni znano. Les za piščali in železo za

63 Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 40–42. 64 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 133. 65 Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 25–26. 66 Schlaggenwald oz. Horní Slavkov je danes na Češkem. Območje Slavkov-Krásno je znano po starodavni rudarski tradiciji srebra, kositra, bizmuta in svinca. V 18. stoletju se je sicer proizvodnja že zmanjševala. V zadnjem obdobju so ti kraji znani po uranovi rudi. Gl. Beran, Sejkora, The Krásno Sn-W ore district near Horní Slavkov, str. 3. 67 Gl. Korošec, Kositrarska obrt na slovenskem Štajerskem, str. 159–161.

občutljivejše dele, ki jih je zelo verjetno izdeloval v delavnici v Celju, je imel na voljo bližje, morda v Zgornji Savinjski dolini in na Koroškem, od koder ga kupujejo še nekateri današnji orglarji. Iz iste pogodbe je razvidno, da je nekaj materiala in nekatere pripomočke vsaj v oddaljenih mestih najemal na terenu, tako npr. mizo in ponk, kovaško oglje za netenje ognja, sveče, hrastove, smrekove in macesnove plohe za oporne dele, medeninasto žico, različne jeklene žice, kotne prijemnike, železne zatiče pri valjih, kositer za popravilo strtih piščali, kože za mehovje in sapnico, lepilo, usnje za vijačne matice, mazilo za premaz mehovja in železne žeblje. Cene. V 18. stoletju so se v blagovni in storitveni menjavi Habsburške monarhije uporabljali guldni (goldinarji) oz. forinti68 z enako nominalno vrednostjo. Nekateri zapisi cen so zelo podrobni, nekateri kar presenetljivo zaokroženi. V Ljubljani se je za velike orgle z 22 registri pogodil za 2500 gld. in 12 zlatnikov.69 Idrija je s 17 registri stala brez omare 1389 gld.70 Za pozitiv v Zagrebu je zaračunal 315 forintov,71 v Raki 200072 za 18 registrov, v Rušah pa okrog 1000 gld. za 13 registrov.73 Cena orgel se tradicionalno primerja glede na ceno posameznega registra.74 Pri Janečku to pomeni, da je najnižja okrog 75 gld. (Ruše), najvišja pa okrog 115 gld. na register (Ljubljana). Zdi

←←

se, da je ceno ravnal tudi po številu manualov: pri enomanualnih orglah

Del Janečkove pogodbe za orgle v ljubljanski stolnici, 1732.

so cene praviloma bližje spodnji meji, pri dvomanualnih pa zgornji. Iz ohranjenih pogodb in obračunov je razvidno, da je plačilo prejemal po obrokih. Pomočnike je plačeval nekaj več kot 1 gld. na teden. Sam si je v sedmih tednih izplačal 50 gld. zaslužka, torej okrog 7 gld. na teden. Avtorizacija. Janeček je svoje izdelke podpisoval na tri načine: z vizitko, podpisom in pečatom. Janečkove značilne tiskane vizitke z napakami zgovorno pričajo o kontinuiteti delavnice. Od prve znane iz leta 1725 do zadnje iz leta 1777 so istega vzorca, čeprav rahlih razlik ni mogoče spregledati. Druga oblika avtorizacije je velik lastnoročni podpis z grafitnim pisalom. Tretja oznaka je pečat, ki ga je na pogodbo odtisnil v vosek.

← Janeček je pogodbo za orgle v ljubljanski stolnici 20. maja 1732 avtoriziral s pečatom in podpisom.

68 V dokumentu z dne 15. junija 1739 sam navede: Pobotnica za 100 forintov, pravim sto guldnov. Gl. Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 26. 69 Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 34. 70 Arko, Zgodovina Idrije, str. 180. 71 Šaban, Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj, str. 27. 72 Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234–1786, str. 447. 73 Mlinarič, Geršak, Rezman (ur.), Ruška latinska šola, str. 220. 74 V istem času je srednjevelika stanovanjska hiša stala okrog 1500 gld. Gl. Zadravec, Zgodovina ptujskega mizarstva, str. 62. Danes orgle s 15 registri stanejo od 100.000 do 150.000 EUR. Približno toliko tudi hiša.

Kronološki pregled Janečkovih napisnih lističev in lastnoročnih podpisov v sapnicah njegovih instrumentov (1725-1775)

Šmihel nad Laškim 1725

Zágorje pri Pilštanju 1725

Vrhe 173?

Bezina 1730

Maribor - muzej (Ptuj) 1739

Crngrob 1743

Sela 1734

Celje 1731

Rogatec 1743

Ljubljana (Zavrč) 1745

Bojtina 1745

Uniše 1746

Ptuj - muzej (Trbonje) 1748

Čeče 1749

Rodni vrh 1749

Slake 1751

Podlipovica 1757

Čermožiše pri Žetalah 1763

Olimje 1764

Zagorje ob Savi 1768

Lemberg (Sv. Pankracij) 1770

Lemberg (Sv. Miklavž) 1771

Nova Cerkev 1775

→ Janečkov naslednik Anton Scholz se je lastnoročno podpisoval na lističe, ki jih je nalepil v sapnice svojih instrumentov. Primer iz Dramelj, 1781.

Nasledstvo delavnice. Neposredni naslednik Janečkove delavnice v Celju je bil Anton Scholz (okrog 1756–1802). Oblikovne prvine omar in notranjih delov orgel, predvsem pa zvočne zasnove brez dvoma kažejo, da je Anton Scholz nadaljeval tradicijo konservativnega Janečka. Ločita se namreč le po manjših podrobnostih. Kot poseben primer lahko navedemo pozitiv, ki danes z dodanim pedalom stoji v Topolšici, prej pa je bil pri Sv. Andražu nad Polzelo in ima letnico 1778. Avtor se je podpisal na pokrov sapnice: gemacht durch mich | Antoni Scholz orgel | macher in Cily den 12 May | Anno 1778. Sapnica je še povsem Janečkova, brez značilnega Scholzevega utora za pokrov. Tudi registrske ročice so železne, česar kasneje pri Scholzu nikjer več ne zasledimo; so pa nameščene v obratni diagonali kot pri Janečku, torej bolj praktično. Ventili so že novejši: spredaj so navpično prirezani. Okvir klaviature je preprost in le z delno posnetimi robovi, tipke so s spodnje strani lepše obdelane, traktura pa je označena s številkami in ne z navedbo tonov, kot je to dosledno delal Janeček. Lahko sklepamo, da je za izdelavo tega glasbila Scholz uporabil material, ki je še ostal v Janečkovi delavnici – tisto, kar je manjkalo, pa je dodal oz. naredil po svoji zamisli. Tudi mehanizem za polnjenje mehovja je obrnil k organistu: na Janečkovih pozitivih je povsod ob strani, naslednik pa se je glede načina pogona za meh verjetno prilagajal razmeram in potrebam naročnika. Scholz je deloval pretežno na Celjskem in v Hrvaškem Zagorju. Doslej je znano, da je naredil vsaj 19 glasbil. Nasledil ga je Venčeslav Martl,75 ki pa se je že močno oddaljil od baročne tradicije.

75 Martl (Marthal) se je poročil s Scholzevo vdovo Elizabeto. Ko je tudi on umrl, je Elizabeta sama vodila delavnico. Nekaj čez 10 ohranjenih Martlovih orgel priča, da se način izdelave mehanskih delov notranjosti ne razlikuje dosti od predhodnikov, bolj jasne pa so – z izjemami – razlike pri izdelavi in okrasu omar in v dispoziciji. Značilen par velike in male kopule pri Martlu komajda še zasledimo.

TEHNIČNE ZNAČILNOSTI ORGEL Orgle so veliko glasbilo. Povprečne so tako velike, da v mnogih besedilih pisci ne govorijo o njihovi izdelavi, ampak o njihovi gradnji. Ključni deli orgel so: mehovje, ki glasbilo preskrbi s potrebnim zrakom, mehanika, po kateri

↑ Pozitiv iz leta 1778 v Topolšici (levo) in pozitiv iz devetdesetih let 18. stoletja v Tržišču se v mnogih podrobnostih značilno razlikujeta od Janečkovih glasbil. Izdelali so ju Janečkovi nasledniki.

se izvajanje glasbe prenese do piščali, in piščali, v katerih se zvok tvori in oblikuje. Vse te dele v mehanskih orglah povezuje sapnica, to je lesen zaboj, v katerem so ventili in tonski prekati. Sapnica je osrednji tehnični del orgel. Vanjo z ene strani vstopa zrak in se na izhodno stran nadzorovano usmerja v posamezne piščali, ki so nanjo postavljene v vrste, ki jim rečemo registri. Vsake Janečkove orgle so unikatni izdelek, ki jih je mojster načrtoval, izdelal, postavil in uglasil za določenega naročnika in vnaprej določen prostor ali namen. Katalog Janečkovega opusa76 v tej publikaciji prinaša zgolj kronološki prikaz njegovih ohišij, v tem članku pa smo skušali zaokroženo predstaviti nekaj splošnih dejstev o posameznih prvinah njegovih orgel.

76 Gl. katalog, str. 198–255.

Orgle v prerezu

→ Töpfer (1855) na osnovi risbe v: Dom Bédos de Celles, L'art du facteur d'orgues (1766-78).

mehovi

mehač

sapni kanal

piĹĄÄ?ali registrov

drsne letve manualna sapnica komora z ventili

hrbtni pozitiv

razdelilna deska

traktura

manualne klaviature

organist

pedalna klaviatura

Glasbila v prostoru Zvok orgel je zelo odvisen od akustike prostora. Postavitev je zato pomembna za njihovo zvočno podobo. Večina orgel stoji na dvignjenem pevskem koru oz. galeriji, pozitive pa neredko postavijo v kapelo na tla. Janeček je bil ves čas svojega delovanja dokaj prilagodljiv. Svoje orgle je postavljal v nizke in visoke cerkvene prostore. Večina je nameščenih središčno na cerkveno daljšo os. Na Tinskem je izvirna Janečkova omara zdaj postavljena na južno stran kora, vendar ne vemo, kakšno je bilo prvotno stanje. Ljubljanska stolnica in Marijina cerkev v Crngrobu jih imata na stranskih korih, kar je v Sloveniji redkost. Zanimivo je, da naročniki glede prepuščanja svetlobe skozi zahodno okno niso bili tako zahtevni kot na Češkem. Stavbe v Novi Cerkvi, Laškem, Stični in Sladki Gori imajo vse zadaj velika okna, ki so jih pokrivale ali jih še danes deloma pokrivajo orgelske omare. V zahtevnejšo izdelavo dvo- ali večomarnih orgel se je Janeček, kolikor je znano, podal le v Kostanjevici, na glavnem koru ljubljanske stolnice in v Selih pri Sisku. Njegove orgle brez pedala so stale blizu korne ograje, kjer je bilo za organista malo prostora. Taka postavitev je imela zvočni in vidni pomen. Neredko so se s tem izognili kakšnemu od stropnih obokov, ki bi sicer oviral zvok iz ozadja omare, pročelna polja pa so bila s 4′ principalom usmerjena neposredno v prostor in so orgle tako dobile večjo zvočno moč. Ob tem je prišla do izraza

↑ Janečkove orgle v Crngrobu pri Škofji Loki so postavljene na stranski balkon v prezbiteriju.

celotna višina pročelja, ki so jo neredko dodatno okrasili s stranskimi ušesi,

←

kipci in drugim okrasjem. Tudi organist je imel boljši pregled in posluh za

Na Sladki Gori se zvok najbolj širi po ovalnem in bogato poslikanem stropu.

dogajanje v prezbiteriju in cerkveni ladji, kar je bilo med liturgijo seveda zaželeno. Danes nobene Janečkove orgle tega tipa ne stojijo več na povsem izvirnem mestu. Janečkovi korni pozitivi – torej tisti, ki imajo igralnik zadaj – običajno niso bili vzidani v korno ograjo, kot so to počeli v baroku in klasicizmu drugi štajerski in kranjski orglarji, ampak so postavljeni tik za njo. Postavitvi primerno je zato oblikovana tudi sprednja stranica. Seveda obstajajo izjeme, vendar izvirnega stanja ne moremo nikjer potrditi. Za Janečka torej lahko samo ugotovimo, da je imel izvrsten občutek za foniko ter celovitost glasbila in prostora, kar je najbrž pripomoglo k njegovemu slovesu.

Omare in položaj igralnikov Orgelska omara ali ohišje služi predvsem za zaščito zvočnih in mehanskih delov pred poškodbami in nesnago. Hkrati usmerja in oblikuje zvok ter deluje kot resonator. Omare večjih orgel so neredko po obliki in postavitvi prilagajali notranji arhitekturi in oblikam v prostoru. To pomeni tudi pristajanje na kompromise. V baroku so skušali npr. bolje osvetliti notranjost temnih cerkva. Okno na zahodni steni cerkvene ladje je bilo zato veliko in je moralo pogosto nadomestiti okna v stranskih kapelah, v katerih so stali oltarji. Ker so takrat v srednji Evropi orgle že prevladujoče postavljali na balkon nad glavnimi vrati, torej ob zahodni steni, je okno mnogim načrtovalcem orgel → Na pročelju orgel v cerkvi sv. Hijacinte v Rogatcu se lepo vidi, da so piščali vsajene na značilno visoko piščalno desko, ki se skriva za tremi dekorativnimi kartušami. Čeprav bi – kljub visoki piščalni deski – imel za postavitev piščali C v središče pročelja zadosti višine, je Janeček v tem primeru začel z E, spodnji dve piščali Principala pa sta v notranjosti omare. S tem je nastala tudi nekoliko neenakomerna stopničavost zgornjih robov piščali.

postalo glavna težava.77 Na Češkem in Moravskem so okna dosledno puščali prosta, zato so velike orgle v takšnih cerkvah zelo pogosto nameščene v dveh stranskih omarah. Več orglarjev je ob tem uveljavilo prakso sredinskega igralnika, s katerim je bil neposredno povezan pozitiv. V obe veliki omari sta bila praviloma razporejena manual in pedal, izjemno redko pa C in D stran istega piščalja.78 Omare večjih orgel. Janeček se je v ljubljanski stolnici držal vseh načel češke šole. Škulj navaja, da ni mogoče ugotoviti, v kateri od stranskih omar je bil pedal in v kateri manual.79 Smrekar80 sicer pred njim utemeljuje namestitev manuala v južno omaro z dvignjenimi prospektnimi piščalmi, kar je ostalo še v sedanjih Milavčevih orglah.81 Smrekarjevo mnenje lahko podpremo z opažanjem, da ima Janeček pri večini pozitivov principal v prospektu nameščen na izrazito visoko piščalno desko, v njej pa razvod sapnih cevi. To je posebej dobro vidno na Vrhah ali v Rogatcu. Igralnik v Ljubljani je bil združen s pozitivom, in sicer tako, da je bil pozitiv kot samostojna omara postavljen med obe stranski omari. Piščalni zgornji del tega pozitiva je še danes vdelan v omaro. Na vsa glasbila tega tipa se je izvirno igralo z zadnje strani, vgrajena pa niso bila v korno ograjo, ampak so stala samostojno tik za njo. Škulj sicer domneva, da se je igralo s sprednje strani,82 razširitev zadaj pa je bila potrebna zaradi mehov, ki so bili v tej omari. Primerov baročnih orgel v treh omarah, kjer bi bil igralnik vdelan s sprednje strani sredinske omare,

77 Najbolj izstopajoči primeri izogibanja oken oz. razčlenjenosti orgelske omare in prospekta pozna ves orgelski svet iz opatij Weingarten in Neresheim v južni Nemčiji ali iz salzburške stolnice. 78 Kocourek, Orgelland Böhmen, str. 5–18. 79 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 105. 80 Smrekar, Spomenica o orglah ljubljanske stolnice, str. 20. 81 Gl. kat. št. 7, str. 208–211. 82 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 110.

↑

na Češkem ne poznajo, tudi mehovje v omari sredi kora bi bila nekoliko

V Olimju je piščalje manjšega pozitiva nameščeno med mehanizem v spodnjem delu omare. Zvok se širi v cerkveno ladjo skozi perforirane zvočnice (levo spodaj).

neobičajna rešitev. Tudi zato je verjetneje, da se je igralo od zadaj, kjer je bil vdelan igralnik, če ni ta stal kar samostojno. Podobno kot v Ljubljani so bile tudi domnevno Janečkove orgle v samostanu v Kostanjevici na Krki postavljene v tri omare, ki so še ohranjene na Raki.83 Koncept oblikovanja para velikih omar je tu nekoliko drugačen, kot smo ga vajeni pri Janečku, zato je avtorstvo morda sporno. Še najbližji je prej omenjeni primer orgel Martina Janečka v cerkvi sv. Kastula v Pragi. V sedanjo malo omaro na Raki je bil nedvomno vgrajen pozitiv, vendar so bile prospektne piščali nameščene v bolj izbočeni vrsti, kot so danes, bilo pa jih je tudi manj. V obeh velikih omarah sta bila manual in pedal. Če je delavnica Mayer s sedanjimi orglami sledila prvotni postavitvi, je bil manual v južni, pedal pa v severni omari – kot je npr. Smrekar domneval tudi za ljubljansko stolnico. Škulj dokazuje, da je bil igralnik sredinsko med obema velikima omarama84 – podobno kot v Selih pri Sisku. Mogoče je tudi, da je Janeček že nekaj let prej za samostan izdelal pozitiv, ki so ga leta 1742 razširili z dvema velikima in po obliki nekoliko drugačnima omarama. Poseben primer dvomanualnih orgel sta Olimje in Idrija.85 Čeprav je omara v Olimju presenetljivo visoka, pročelje kaže samo Principal 4′ na nekakšnem

83 Gl. kat. št. 10, str. 216–219. 84 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 120–122. 85 Gl. kat. št. 29, str. 248–249.

zelo velikem podstavku. Pri njej nas preseneti tudi dejstvo, da je nekoliko neobičajno na pol vgrajena v korno ograjo. V tej orgelski omari je čez vso širino in globino nameščena kombinirana sapnica manuala in pedala. Na sredini zračne komore so izmenično nameščeni ventili za manualno in pedalno sapnico. Traktura je temu primerno precej zapletena. Prospekt je samo iz manualnih piščali. V spodnjem delu omare je piščalje pozitiva. Njegov zvok se najbolj širi skozi štiri odprtine na pročelju, ki so sicer delno pokrite z rezljanimi ornamenti. Tip orgel, ki ima v spodnjem delu omare skrito celotno piščalje, na Češkem in jugovzhodni Nemčiji ni redek.86 Edina zanesljivo Janečkova prospekta, v katera je bil postavljen Principal 8′, sta v Rušah in Stični. Hkrati so ruške orgle edine z ohranjenim prostostoječim igralnikom, ki je v večji meri še prvoten, manjkajoči ali obrabljeni deli pa so dopolnjeni po originalnih. Omara ima zadaj prigrajen dodatek, v katerega segajo pedalna sapnica in piščali. Zakaj Janeček ni izdelal enotne omare po celotni globini, iz znanih virov ni mogoče ugotoviti. Omare manjših orgel. Naslednji tip omare ima igralno nišo pod prospektom. V primeru Crngroba gre za orgle s pedalom, ki imajo edine tega tipa tudi meh v posebni skrinji ob orgelski omari. Ostali primeri so orgle brez pedala 87 in imajo ali so imele meh vgrajen v spodnji del omare. Po zunanjem izgledu gre torej za prave orgle. Te omare so s stališča vgrajenih orgel zelo racionalne in tudi praktične za vzdrževanje. Dostop do razdelilne deske je takoj za notnim pultom, kjer se celoten okvir prav lahko odstrani. Dostop do meha in notranjega dela registrske trakture je s strani. Sapnice se odpirajo naprej – njihovi pokrovi so takoj za okrasnimi kladami, ki so polkrožne in trikotne oblike. Piščalje – posebej, če je nameščeno enopiramidalno – je za uglaševanje ali popravila enostavno dostopno z obeh strani: najmanjše piščali so takoj pri vratih, večje proti sredini. Ohišja pozitivov. Omare pozitivov so s stališča glasbila, ki je vanje vgrajeno, le dveh tipov. Tiste, kjer je klaviatura zadaj, večina imenuje cerkveni ali korni pozitivi, one, ki imajo klaviaturo neposredno pod prospektom, pa salonski pozitivi. Enostavnost teh omar ni Janečkova posebnost. Gre za

86 Več tovrstnih glasbil so na prelomu 17. v 18. stoletja izdelali Stark, Meysner, Seuffert in drugi. Prim. Theobald, Die Spielmechanik in Orgeln des 18. Jahrhunderts, str. 115–116. 87 Poimenovanje takega tipa orgel sicer v naši organologiji ni uveljavljeno. Drži, da je večina teh orgel manjša in bi jih po številu registrov in odsotnosti pedala po nekaterih merilih morali šteti k pozitivom. Vendar teh glasbil ne moremo uvrstiti med pozitive, ker so stalno nameščena, imajo obliko omare, ki bistveno odstopa od ohišij pozitvov, imajo pa tudi razvejano in povsem klasično orgelsko razdelilno desko ter piramidalno razporeditev piščali v vseh registrih.

pravokotno omaro, ki ima spodnji zaprti del nekoliko poglobljen. V tej poglobitvi je del sapnice, na njenem izstopajočem vrhu pa so klaviatura in premične ročice registrske trakture. Vsi pozitivi imajo v spodnjem delu nameščene mehove, zgornji del pa je namenjen akustičnim delom. Piščali so v pozitivih razporejene enostavno kromatično (z izjemami, ki so opisane v nadaljevanju). Pri nobenem Janečkovem pozitivu nimamo dvojnega prospekta, kot ga poznamo pri nekaterih pozitivih iz zgodnjega baroka. Vsi imajo tudi zaprt strop omare. V zelo redkih primerih posamezne piščali gledajo iz ohišja (npr. v Celju in Bojtini).

Mehovje in sapa Kakovost orgelskega zvoka je močno odvisna od zadostnega in ustrezno oblikovanega zraka, ki pride iz mehovja v sapnico. To pomeni, da se morajo enako uravnoteženo slišati zvoki ali skladbe, pri katerih organist igra akorde na vse registre naenkrat, in takrat, ko igra razložene pasaže, pri katerih morajo v danem trenutku jasno in hitro zapeti samo po ena piščal ali piščali

←↑ Primer igralnika na sprednji strani (pozitiv v opatovi kapeli v Celju) in primer igralnika na hrbtni strani (pozitiv v cerkvi sv. Hijacinte v Rogatcu).

enega tona.88 V baroku so v orgle vdelovali pretežno klinaste mehove, podobne kovaškim. Za stabilnost zračnega tlaka sta bila potrebna vsaj dva, pri zahtevnejših sistemih tudi več. Mehove je bilo treba gnati izmenično, in sicer tako, da so jih odpirali ročno, s pomočjo različnih mehanizmov. Za ustrezno stiskanje zraka in s tem izbrani zračni tlak so poskrbele uteži. Janečkovi mehovi so relativno veliki. Pri edinem ohranjenem procesijskem pozitivu sta dva ozka mehova nameščena vzporedno čez ves strop omare.89 To je bila zaradi praktičnih razlogov prenosljivosti običajna praksa. Mehova procesijskega pozitiva imata 4 gube, ki se priključijo v vodoravni zbiralnik. Sapni kanal izhaja iz njega na spodnji ploskvi in se nadaljuje navpično navzdol naravnost v sapnico. V samostoječih pozitivih je Janeček izkoristil spodnji del ohišja, kamor je vedno namestil dva klinasta mehova. Pri štiriregistrskih pozitivih mu je očitno zadostovala polovična prostornina, saj je mehova namestil enega poleg drugega (npr. v Lembergu, Podlipovici, izvorno tudi v opatovi kapeli v Celju in pri pozitivu iz leta 1748 v ptujski zbirki). Tu zrak izhaja na ožjem

88 Praviloma mora biti pri ročno gnanih mehovih skupna prostornina vsaj za faktor 1,4 večja od skupne prostornine vseh zaprtih zračnih kanalov v orglah, vključno s sapnico in prekati. Uravnotežena sapa je rezultat dobro načrtovanih mehov z ustreznim pogonom, oblike sapnih kanalov pa od mehov skozi sapnico do piščali. Nezanemarljiv vpliv imajo tudi poti zraka, kjer ostri ovinki niso zaželeni. Zelo pomemben je prehod zraka mimo ventilov v sapnične prekate oz. s tem povezana oblika ter način odpiranja ventilov. Če prihaja ob odprtju do prevelikih trenutnih podtlakov, imajo piščali težave z izgovarjavo.

↑ Meh procesijskega pozitiva, ki je sicer nameščen na vrhu omare, ima štiri gube. Na spodnji stranici levo vidimo izhodno zračno odprtino, desno pa sesalni ventil, ki je pokrit z usnjem. Zgoraj je utež.

89 Podobna namestitev je rekonstruirana v Mišjem dolu na Dolenjskem, pri procesijskem pozitivu iz Stične, ki ga nekateri pripisujejo Fallerju (Škulj, osebna korespondenca), drugi pa Casparju Fluderju (Heinz, Frühbarocke Orgeln in der Steiermark, str. 157).

↑

robu mehov. Pri večjih je za mehove izkoristil skoraj celotni spodnji del, zato

V več pozitivih je mehanizem za pogon mehov z jermeni še ohranjen. Njegove podrobnosti so odvisne od števila in namestitve mehov.

enogubna mehova praviloma ležita eden vrh drugega in se torej trikotno

↗ Janeček je v ruški cerkvi namestil mehovje v posebno omaro na južni strani kora, na severni strani pa je postavil podobno, a prazno leseno omaro, skozi katero je vhod na kor.

odpirata na nasprotnih straneh. Pri teh izhaja zrak v sapni kanal na sredini. Vsi pozitivi tega mojstra so se izvorno gonili s pomočjo usnjenih jermenov in preprostega škripčevja tik pod stropom spodnjega dela ohišja. Luknje za vleko jermenov so večinoma še vidne, kar nekaj pa je tudi izvirnih mehanizmov. Pri večjih glasbilih okvirno ločimo dva načina dovajanja zraka. Pri orglah brez pedala je Janeček uporabil enak sistem kot pri večjih pozitivih, s to razliko, da je v nekaterih primerih spodnji del omare nekoliko podaljšal nazaj in tako lahko še povečal širino mehov. Pri orglah s pedalom, kakršne stojijo v Olimju, Crngrobu in Rušah, je mehovje v ločenih omarah, ki lahko stojijo na robu kora. Tudi pogon v teh omarah je bil izvirno na jermene in škripčevje. V Rušah, kjer je sedanje mehovje iz leta 1994, so še vidni ostanki mehanizma, ki kažejo, da so bili v južni omari trije mehovi. Podobno sklepamo za Idrijo in Stično. Kako je bilo v ljubljanski stolnici ali v Zagrebu, zaenkrat ni ugotovljeno. Ker je bilo registrov več, velike piščali v pedalu pa potrebujejo izdatno sapo, je verjetno bilo več tudi mehov. Zračni tlak v sapnem kanalu in sapnici ključno vpliva na splošno glasnost glasbila, na odziv trakture, pa tudi na izgovarjavo samih piščali. Pri glasbilih, ki ne delujejo in so očitno v celoti ohranjena, izvirnega tlaka nismo ugotavljali.90 V Crngrobu, Olimju in v Selah je zračni tlak okrog 55 mm vodnega stolpca (VS). V Rogatcu je tlak višji, kar 60 mm VS. Morda so morale biti orgle tako glasne že na prvotni lokaciji, verjetneje pa so jih po tedanji modi spremenili ob prestavitvi na to podružnico v drugi polovici 19. stoletja.

90 Orglarji-restavratorji višino zračnega tlaka sicer rekonstruirajo, če so npr. na mehovih ohranjene izvirne uteži. Vendar so mnogi pozitivi danes prestavljeni na drugotno lokacijo ali pa so bili predelani. Takrat so jim lahko tlak spremenili, če so npr. v večji cerkvi želeli ojačati šibkejši zvok.

Večini orgel so sodobni restavratorji ali vzdrževalci vgradili vpihovalnik na električni pogon.91 Pri bolj premišljenih restavriranjih so ohranili mehanizem za ročno gnanje mehovja, npr. v Čermožišah, ptujskem muzeju in drugod.

Igralnik in igralna traktura Janečkove manualne klaviature so si po materialih in značilnih podrobnostih tipk in okvirov bolj ali manj enake. V manualu imajo po 45 tipk. Spodnja oktava je kratka, kar pomeni, da manjkajo toni Cis, Dis, Fis in Gis. Na

↑ Danes orglarji na sapnem kanalu ob luknji za meritve običajno označijo višino zračnega tlaka. V orglah v Crngrobu znaša tlak 56 mm vodnega stolpca.

običajnih (zgornjih) tipkah za Fis in Gis zvenita tona D in E, ki spodaj manjkata, na prvi levi tipki, ki bi sicer bila E, pa zveni C. Ostale tri oktave so »polne«, torej imajo po 12 poltonov. Glede na konstrukcijo razlikujemo tri tipe klaviatur: snemljive manualne klaviature s kratkimi tipkami pri pozitivih, klaviature obešene trakture z dolgimi tipkami in klaviature s pregibnimi tipkami pri samostoječem igralniku. Pri trakturah je delitev lahko enaka: palična mehanika, obešena traktura mehanike s potegi in traktura samostoječega igralnika. Kot posebnost lahko omenimo trakturo spodnjega pozitiva v Olimju, kjer je med pregibno klaviaturo in zelo podaljšano palično mehaniko vstavljena slepa pregibna klaviatura. Podobna rešitev je bila domnevno tudi v Idriji. Zunanji videz manualne klaviature Janečkovega glasbila se dobro loči od drugih orglarjev tistega časa. Okvir klaviature je pri večini glasbil prebarvan črno. Levo in desno sta stranici z značilnim profilom. V osnovi so tipke iz lahkega lesa iglavcev in v režo okvirja običajno pritrjene s

↑ Manualna klaviatura s t. i. kratko spodnjo oktavo: tipke E, Fis in Gis se oglasijo s toni C, D in E; enako je v pedalu.

pergamentom. Prevleke spodnjih tipk so iz trde slivovine, zgornje pa so iz počrnjene hruškovine. Prehod od spodnjih do zgornjih tipk je začrtan s štirimi vzporednimi črtami, ki dajejo vtis enotnih črt po vseh klaviaturi. Posamezne tipke so od črt proti organistu po robu na okroglo posnete; spredaj gledajo prevleke 1,5 do 2 mm čez telo. Pri nekaterih glasbilih so na čelni strani tipk še vidni izvirni okrasni nalimki, pri nekaterih glasbilih pa se zdi, da tega okrasja ni nikoli bilo. Izvirne tipke so sicer ohranjene še vsaj pri polovici glasbil. Palična mehanika. Pri sapnicah na drsne letve je to najbolj preprost način prenosa informacije od tipke do ventila. Celotno zunanjo mehaniko za posamezno tipko pravzaprav sestavlja samo ena, pokončno premikajoča se paličica. Klaviatura leži najpogosteje na nekakšni polički oz. na nekoliko izvlečenem in zato globljem spodnjem delu pozitivove omare. Je nad sapnico in je enostavno snemljiva. Tipke so kratke, brez vsakršnih vodil. Na mestih,

91 S tem je prej dinamični kovaški meh dobil vlogo nekakšnega zalogovnega meha, s čimer se je izničila dinamika zraka (t. i. nihajoči zrak ali sapa), ki jo nekateri izvajalci stare glasbe zelo cenijo. Drugi meh v takih primerih sploh ni več potreben.

↑ Spodnjim ploskvam tipk Janeček ni posvečal posebne pozornosti, so pa svoj delež kasneje dodali drugi (pozitiv v cerkvi sv. Barbare v Bezini).

→ Značilna pahljačasta postavitev paličic je potrebna, ker so standardne tipke ožje kot širina ventilov oziroma prekatov v sapnici (pozitiv v osrednji slovenski muzejski zbirki glasbil na Ptuju).

→ Na zgornji strani so paličice umeščene v nekakšne grablje, ki služijo kot vodilo. Spredaj so zaprte z ozko deščico.

kjer pritiskajo paličice, je prilepljena pravokotna krpica usnja, vendar ne povsod. Tudi razpored teh krpic ne kaže kakšne posebne urejenosti. Glede na prefinjeno izdelavo ventilov in nekaterih drugih drobnih delov spodnji deli Janečkovih tipk po estetskem vtisu nepričakovano odstopajo. Paličice so v profilu kvadratne, zelo natančno izdelane iz hruškovine ali bukovine in površinsko z vseh strani kakovostno obdelane. Ker je sapnica zaradi potrebne razpoložljive količine zraka praviloma širša od klaviature, se paličice navidezno pahljačasto razširijo od klaviature do sapnice. Pri tem je zgornji skriti del vsake posamezne paličice povsem

navpičen, osrednji najdaljši del je ustrezno nagnjen v levo ali desno stran. Spodnji del poševnine je pri izvirnih mehanizmih vodoravno prirezan. Kjer je tudi spodnji navpični del paličice lesen, gre morda za drugotno trakturo (Zagórje, Pesek). Poševnina v zgornjih delih paličic je pri večjih kotih izvedena z lepljenjem, osrednja skupina paličic pa je iz enega kosa. Vodila so zgoraj v obliki nekakšnih grabelj. V spodnjo prireznino vsake lesene paličice je navpično vsajena tanka medeninasta žica, ki se nadaljuje v luknjico sapnice in neposredno pritisne ventil. Ta luknjica služi trakturi hkrati kot spodnje vodilo. Povsem navpične paličice so na različnih mestih. V Rogatcu so zelo visoko, pri h 1, pri manjših pozitivih pa se giblje za terco do oktavo nižje. Oba pozitiva v Lembergu imata npr. navpično paličico fis0, v opatovi kapeli v Celju je c0, na Vrhah dis0, na Pesku f0. Najnižje je v Bezini, pri spodnjem H. Morebitnega pravila ni bilo mogoče ugotoviti. Na paličicah je v nekaterih primerih ponovljen zapis tona zapisan s črnilom, in to na isti način kot na ventilih. Palična traktura je za igranje zelo lahkotna, nekoliko težav običajno povzročajo organistom kratke tipke in njihov neobičajno poševen ugrez – zadaj so namreč pritrjene takoj na koncu obloge in je njihov kot ob pritisku na tipko kljub zelo majhnemu hodu mehanizma relativno velik. Igranje akordov med tipkami, ko bi prsti radi na spodnje tipke pritiskali med zgornjimi črnimi, je skoraj nemogoče. Od prevladujočega koncepta preproste palične mehanike odstopa pozitiv iz leta 1768, ki zdaj stoji v župnijski cerkvi v Zagorju ob Savi. Poleg tega, da so paličice v spodnjem delu ukrivljene oz. lomljene že v lesenem delu, je na diskantni strani tudi majhen razdelilni mehanizem za 4 tone. Da gre verjetno za kasnejšo predelavo, nakazuje tudi klaviatura, ki se kar znatno razlikuje od ostalih: gredi registrske trakture, ki so v profilu kvadratne, in ročice, ki so lesene. Vse skupaj bolj spominja na Scholza. Ta pozitiv ima tudi

↑ Tehnika igranja na pozitivu se zaradi kratkih tipk in njihovega pritrdišča na koncu vidnega dela nekoliko razlikuje od igranja na orgle, kjer so tipke podaljšane v notranjost glasbila.

neobičajno dispozicijo. Poseben primer palične mehanike je še pozitiv v spodnjem delu orgelske omare v Olimju. Na paličice, ki so vse zelo dolge in se pahljačasto širijo navzdol, namreč ne pritiskamo neposredno s tipkami, ampak preko vmesne oz. slepe klaviature, ki obrne smer prenosa. Praviloma so klaviature pri pozitivih pokrite z lesenim pokrovom. Večina je drsnih, vsajenih v utore, segajo pa po celotni širini pozitiva. Če ima pozitiv krilna vratca, lahko leta služijo kot zaklep. Notni pulti so obešeni na zunanjo steno omare oz. na pokončne nosilce med prospektnimi piščalmi. Na zunaj so pravokotni, znotraj ploskve pa so značilno vijugasto izžagani. Takšne lahko vidimo tudi pri sočasnih orglah po vsej Češki, pa tudi pri nas.

↑ V Olimju je med klaviaturo in paličicami še dodatna slepa klaviatura, ki obrne smer gibanja. Povsem spodaj so vidne tudi izrazito dolge paličice.

→ Primer izvirne Janečkove razdelilne deske s trakturo v Šmihelu nad Laškim.

→→ Mehanizem drži skupaj matica iz trdega usnja, ki omogoča tudi nastavljanje trakture (primer v Šmihelu nad Laškim).

Mehanika z razdelilno desko. Vsake orgle, pri katerih so piščali razporejene drugače kot enostavno kromatično, praviloma potrebujejo razdelilni sistem.92 Mehanika se začne s tipko, ki je precej daljša od njenega funkcionalnega vidnega dela in ima vrtišče globoko v omari ali igralniku. Pri obešeni trakturi ima tik za koncem vidnega dela prijemališče, na katerega je pritrjena traktura, ki je potem speljana do razdelilne deske. Prijemališče je pri Janečkovih orglah izvedeno zelo racionalno in enostavno. V vsako posamezno tipko je vsajen droben vijak. Nanj je preko obročka nasajena pravokotno zakrivljena žica, ki je na zgornji strani vpeta v leseno letvico abstrakte. Mehanizem drži skupaj matica iz trdega usnja, ki hkrati omogoča nastavljanje trakture. Tanka lesena letvica iz bukovine ali javorovine se nadaljuje navzgor do razdelilne deske. Na tej pogosto široki deski je nameščen niz masivnih vodoravnih gredi osemkotnega prereza, ki so na vsakem koncu z železno ali izjemoma medeninasto palčko vsajene v luknjice nosilnih ročic. Luknjice so ožgane. V gredi so pravokotno vsajene lesene ročice iz trdega lesa, na katere so preko žice pritrjene pokončne letvice: potezne s spodnje strani na eni strani in povlečne na drugi strani gredi, kjer se neposredno ali preko dodatne gredi nadaljujejo navzgor do sapnice. Precej drugačna je rešitev pri samostoječem igralniku v Rušah, kjer je mehanizem sicer nov, a izdelan po vzoru izvirnega. Tudi igralnik v Selah pri Sisku bi lahko uvrstili sem, saj povezuje dve vzporedno stoječi omari, mehanizem pa je podoben. Tak igralnik ima dolge pregibne tipke, letvice

92 Pod tem izrazom si običajno predstavljamo razdelilno desko, torej ploščato podlago, na kateri se s pomočjo mehanskih vzvodov in osi kromatična lestvica klaviature prevede v izbrani razpored piščali. Kadar gre za enostaven enopiramidalni piščalni razpored, kjer je osrednja piščal in s tem najširši ventil v sapnici na geometrični sredini orgel, se razvod na razdelilni deski načrtuje relativno enostavno – iz lihih tipk se potegi trakture preusmerijo na stran, ki ji rečemo C-stran, sode tipke pa so pri baročnih orglah s kratko oktavo alternirajoče na D-stran. Ker je višina od tipk do sapnice omejena, je tudi za enopiramidalne razporede neredko treba razporede stisniti s pomočjo vmesnih mehanskih prehodov. Pri večpiramidalnih razporedih piščali je razdelilna deska primerno bolj zapletena.

← Pedalna klaviatura crngrobskih orgel. Spodnja oktava je kratka, navzgor pa sega po poltonih do tona in tipke gis0. Tako lahko v pedalu zazvenijo vsi toni kromatične lestvice.

pa so speljane naokrog po obodu igralnika in pod podom organistove klopi v omaro. Šele tam je nameščena razdelilna deska. Kotniki so sicer železni in običajno brunirani. Zaradi dolge napeljave, ki vključuje več pregibov oz. kotnikov, je postavitev mehanizma zahtevnejša. Janečku taka tehnologija očitno ni posebej uspevala. Ob restavriranju glasbila v Rušah (leta 1994) so orglarji zato nekoliko izboljšali Janečkov mehanizem,93 ki ga je v ljubljanski stolnici kritiziral že Križman. Danes je igra občutno lažja. Ohranjene ali vsaj delno ohranjene Janečkove manualne trakture z razdelilnimi deskami so v Crngrobu, Šmihelu nad Laškim, Čermožišah, Olimju, Rušah in Selah pri Sisku.

Pedalna klaviatura in mehanizem. O obliki in namestitvi pedala povsem zanesljivo sklepamo le po edinem izvirno ohranjenem primeru v Crngrobu. V Olimju so bile orgle v vmesnem času precej predelane, zato imajo rekonstruiran pedal. Podobno je v Rušah. Stranske orgle v ljubljanski stolnici so sicer imele izvirni pedal, vendar ni imel samostojne sapnice in svojih piščali.94 Podobna rešitev je bila verjetno vsaj nekaj časa na Sladki Gori, o čemer priča slepa sapnica tik za manualno. Za velike orgle na glavnem koru stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani pa po Križmanovem opisu lahko sklepamo, da so imele zelo zapleten mehanizem, kjer so posamezne povezave tekle celo v nasprotne smeri. Sicer je Janeček dogradil pedal še nekaterim orglam drugih izdelovalcev, npr. na Svetih Gorah, na Ptuju in domnevno v Lepoglavi.

93 Strokovni sodelavci Škofijske orglarske delavnice so v Rušah spremenili nekaj kotov pri igralni mehaniki, zmanjšali nepotrebno velik hod ventila glede na tipko in vstavili manjše tesnilne pulpete. Gl. Močnik, Obnovljene Janečkove orgle v Rušah, str. 71–74. 94 Takim pedalom rečemo obešeni – posamezne pedalne tipke so pritrjene na manualne.

Pedalna mehanika v Crngrobu je enostavna. Klaviatura s tipkami od E do gis ima v skladu s takratno tradicijo t. i. kratke oktave dejansko po vrsti naslednje tone: C, F, D, G, E, A, B, H, c, cis, d , dis, e, f, fis, g, gis. Podčrtani znaki predstavljajo zgornje tipke.95 Posamezne spodnje tipke96 so preproste letve, zgornje pa imajo visok, nazaj zašiljen in nekoliko rogasto oblikovan nalimek. Nameščene so vzporedno. Postavitev celote je nekoliko poševno dvignjena proti orglam, vendar manj, kot to poznamo pri nekaterih italijanskih tipih pedala. Klaviatura se preko kotnikov nadaljuje z vodoravno trakturo iz letvic, ki sega do ozadja omare. Tam je pokončno postavljena razdelilna deska, kjer se zaporedna vrsta tonov spremeni v piramidalno, kakor so potem nameščene piščali na sapnici. Če je na klaviaturi najnižji ton povsem na levi, je na sapnici na sredini. Mehanika trakture je povsem primerljiva z manualno: prijemališča so iz železnih žic; kotniki, letvice in gredi z ročicami so leseni. V orglah, postavljenih v dveh omarah, je Janeček namestil piščalja asimetrično: v eno omaro pedalno, v drugo manualno piščalje. Tako je bilo v ljubljanski stolnici. Ta praksa je bila na Češkem splošno razširjena, saj je bila zanjo potrebna enostavnejša traktura kot v primerih simetrične delitve sapnic posameznega piščalja na dva dela.

Manubriji in registrska traktura Registrske ročice. Registrska traktura Janečkovih pozitivov se po bistvenih principih ne razlikuje od mehanizma sočasnih orglarjev. Nosilni okvir vodoravnih gredi je pri večjih pozitivih na vsaki strani klaviature samostojen in ga je ponekod mogoče kot predal izvleči iz omare. Pri manjših pozitivih so stranice lahko tudi hkrati stranice sapnice. Sprednja in zadnja stranica, v kateri so vpete lesene gredi, sta ponekod iz tršega lesa. V vseh primerih so samo iz ene deske – torej na mestu lukenj za gredi niso vodoravno deljene, kot to poznamo pri drugih orglarjih, že pri Scholzu. Podolžni stranici sta iz mehkejšega lesa. Vezava vogalov je na kratek lastovičji rep. Manubrijske ročice so iz ploščatega železa. Preprosta izvirna oblika se na ↑ Manubrijske ročice so na Janečkovih pozitivih izdelane iz kovanega ploščatega železa. Spodaj so privite

vrhu zaključi z jasno ločeno sploščeno glavo, ki pa ni širša od ročice. Vrat ima v nekaterih primerih na vsaki strani še dodaten zob oz. ramena.

v osemkotne lesene gredi, zgoraj

Gredi so masivne, praviloma osemkotne. Izjema je Zagorje ob Savi (prej

pa oblikovane v značilni okrogli

Vine), kjer so gredi kvadratne. Končna dela nista kovinska, kot pri gredeh

zaključek.

na Janečkovih razdelilnih ploščah, ampak sta okroglo postružena in imata relativno majhen premer. V sprednjem delu so v gredi pravokotno navzgor vsajene železne ročice manubrijev. Dosledno so pri Janečku na

95 Pri sodobnem klavirju so to črne tipke. 96 Pri sodobnem klavirju so to bele tipke.

levi strani klaviature ročice razvrščene od zgoraj levo do spodaj desno, na desni strani klaviature pa od levo spodaj proti desno zgoraj. V zgodnjem in srednjem baroku po Štajerskem in Kranjskem redko srečamo tako pravilo.97 Sicer orglarji, npr. tudi Scholz, pri namestitvi pokončnih manubrijev ne sledijo nobenemu značilnemu vzorcu. Dejansko je Janečkova razporeditev manubrijskih ročic za igranje nekoliko nerodna, saj se medsebojno na videz prekrivajo in je treba za spremembo bolj oddaljenih ročic z roko seči čez bližnje. Razen v Rogatcu se registri na levi strani začnejo s Copulo maior, druga ročica pa je praviloma Copula minor. Na desni strani je najbližje klaviaturi največkrat Principal, sledi mu praviloma najprej Mixtura, potem pa Quinta. Drugače je ponovno v Rogatcu, kjer je Mixtura v bistvu razdeljena na posamezne enovrstne registre, in v Lembergu. Na Pesku, Čečah, v Selah in na Tinskem je ročica Mixture na levi strani, takoj ob klaviaturi. Znotraj ohišja so na trakturne gredi na ustreznih mestih vsajene lesene ročice, ki potem premikajo pomične letve posameznih registrov. Širine teh ročic so skladne z mero stranice roba osemkotne gredi. Luknje v pomičnih letvah so pravokotne, spoj z ročico pa neposredno lepljen, brez zatičev. Nekoliko poseben je primer registrskih ročic v Selih pri Sisku. Čeprav so to orgle v dveh omarah in s pedalom, so registrski potegi izvedeni v obliki pokončnih železnih ročic, kakršne je Janeček uporabljal pri pozitivih. Nameščene so na vrhu igralnika, ob stoječem notnem pultu. Registrski potegi. Pri večjih glasbilih oz. pri orglah, ki imajo igralno nišo ali samostojen igralnik, trakturo razvejano v razdelilno ploščo in mehaniko s potegi, je registrska traktura izdelana bolj zapleteno. Začne se s potezno ročico, ki je stružena iz temnega lesa. Razen na stranskem koru ljubljanske stolnice so v vseh ohranjenih primerih potegi ali njihovi sledovi razporejeni levo in desno od igralne niše. Praviloma so v navpičnih vrstah, razen v Čermožišah, kjer so vodoravno. Luknje skozi steno omare so dosledno kvadratne oblike. Zaskokov ni. Skozi te luknje se prijemališče manubrija nadaljuje v obliki lesene palice kvadratnega profila. Na koncu je vsaka teh palic zožena in preko kovinskega zatiča vsajena v viličasto ročico. Ta je nepremično vsajena v osemkotno pokonci stoječo gred. Gredi so spodaj in zgoraj nasajene preko kovinske palice v ogrodje. Nanje je v zgornjem delu nasajena še druga pravokotna ročica, ki je preko podobnih vilic in kovinskega zatiča spojena s pomično letvijo vsakega registra. Celotna struktura je iz hrastovega lesa in deluje zelo masivno. Razporeditev sicer ni dosledna, vendar je vtis, da so na levi strani manubriji za registre flavt in godal ter pedala, na desni pa principalna piramida. Pri razporeditvi se je verjetno ravnal pragmatično glede na postavitev elementov znotraj omare. Kjer izvirno verjetno ni bilo samostojnega pedala (Zágorje,

97 Prim. Heinz, Fruhbarocke Orgeln in der Steiermark, slikovne priloge na zgoščenki.

↑

Šmihel, Vodule, ljubljanska stolnica – stranske orgle), je najvišje nameščen

Značilni struženi manubrijski

manubrij za principal, navzdol pa postopno vse manjši (višji) registri. V

potegi. V Crngrobu je zgoraj Mikstura, velikost registrov pa se veča navzdol.

↗ Po izvirniku rekonstruirani igralnik z dvema manualoma v Olimju. Že Janeček je izdelal za oba manuala popolnoma enaka okvira klaviature, čeprav zgornji nekoliko neestetsko štrli na robovih. Organist ima pogled na oltar skozi pravokotno odprtino ob notnem pultu.

Crngrobu je na vrhu Mixtura, proti dnu pa večji (nižji) registri. Janeček se je glede razporeditve in delovanja registrske trakture očitno skušal držati določenih vzorcev. Kadar pa so naročniki želeli imeti bolj zapleteno rešitev, se očitno ni posebej znašel. Pri olimskih orglah lepo vidimo, da je manubrije »razmetal« po zadnji steni omare ob igralniku tako, kot se mu je znotraj omare najbolje izteklo. Tudi pri Križmanovem opisu velikih orgel ljubljanske stolnice98 je slutiti, da razpored in delovanje nista bila prav zgledna. Podobno je opisal Močnik99 ob restavriranju orgel v Rušah, ki imajo edine še ohranjen povsem samostoječi igralnik in tudi temu primerno razporejene registrske potege na levi in desni strani klaviature. Glede napisov pri pozitivih se zdi, da ni ohranjen noben izviren.

Sapnice in ventili Sapnica je osrednji del orgel, v katerem se zrak usmerja v izbrane piščali posameznega piščalja. V baroku poznamo pri pozitivih sapnice s paličicami ter orgelske sapnice s potegi in sapnice z vzmetmi. Slednje so izdelovali na Nizozemskem in v mediteranskih deželah, sapnice s potegi pa so značilne za ostalo Evropo, tudi za Habsburško monarhijo. Sapnica je lesen, opazno velik notranji del orgel. Nameščena je vodoravno. Pri pozitivih in manjših orglah zavzema skoraj celoten tloris orgelske omare in jo kot nekakšna predelna plošča razdeli na spodnji in zgornji prostor. Sapnica je pravokotne oblike in

98 Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 40–42. 99 Močnik, Obnovljene Janečkove orgle v Rušah, str. 48.

← Sapnica z ventili je osrednji mehanski del orgel. V večji zračni komori so pritrjeni zračni ventili, ki odpirajo pot zraka proti posameznim piščalim. Na pozitivih gre za preprosto izvedbo palične mehanike: ventili se odpirajo z zgornje strani s pritiskom paličice. Na fotografiji se tudi lepo vidi, kako so paličice lepljene (pozitiv iz ptujskega muzeja).

jo sestavljata dva dela, in sicer komora z nadtlakom in ozki tonski prekati. Ti praviloma ležijo vzporedno eden ob drugem in segajo od zadnje stene sapnice proti sprednji oz. od zadnje stene orgelske omare proti pročelju. V komori so ventili, ki so po trakturi povezani s tipkami. Ventili odpirajo reže v posamezne tonske prekate in vanje spuščajo zrak. Na sapnico so piščali posameznih registrov postavljene pravokotno. Stojijo neposredno na piščalni deski, v kateri so luknje z nasadišči za piščali. Pod piščalno desko so pomične letve, ki imajo luknje na istih mestih, kot so luknje na piščalni deski, in to z namenom, da lahko piščali celotnega registra sočasno odpremo s pomočjo registrske trakture. Janečkove sapnice se v nobenem bistvenem elementu ne razlikujejo od sapnic tistega časa. Razdelili bi jih lahko v dve skupini, in sicer glede na igralno mehaniko, s katero se odpirajo ventili: v prvi skupini so sapnice pri glasbilih s palično mehaniko, v drugi pa sapnice s potegi.

Sapnice s palično mehaniko. V tem primeru, ki je značilen za pozitive, se ventil odpre s pritiskom paličice ali njenega podaljška na zgornjo ploskev. Sapnice so tu praviloma manjše. Notranja širina večine sapnic je enotna, največkrat med 701 in 730 mm. Izrazito navzgor odstopa na Tinskem, kjer je 780 mm, navzdol pa seveda pri edinem ohranjenem Janečkovem procesijskem pozitivu v ptujskem gradu. Globina sapnične komore je od 170 do 370 mm, pri čemer nismo uspeli najti povezave z velikostjo pozitiva oz. številom registrov. Zgornja ploskev je hrastova ali orehova, običajno prav tako obod dela s prekati. Ta je na sprednjih vogalih vezan v obliki ozkega lastovičjega repa, zadaj nekoliko širšega, ali kar pravokotno. Dno prekatov je lahko prekrito s pergamentom. Obod in dno zračne komore 73

sta smrekova, spodnja robova pa sta neredko hrastova ali iz drugega tršega lesa in z utori vezana v smrekove dele. Za razliko od npr. Eislovih pozitivov se ta deska le pri najmanjših Janečkovih pozitivih nadaljuje levo in desno pod registrske ročice, npr. v Celju ali Bezini. Pokrov sapnice je eden in je po zaprtju izravnan s stranico. Robovi so pravokotni ali skoraj pravokotni in zatesnjeni z usnjem. Zatičkov na pokrovu nima nobenih. Izvirno prijemališče ↑

za odpiranje pokrova je vrv. Obod pokrova nima nobenih utorov, kot jih

Napisi na poševnini ventila

je Janečkov naslednik Scholz dosledno naredil na eni od krajših stranic.

označujejo ton, za katerega se odpre določen ventil. Janeček je zgornji c

Pokrov sapnice Janečkovega pozitiva je zaprt s čelno desko pod klaviaturo,

označil s številko 3.

ki je privijačena s čelne ali bočne strani. Mehanizem od tipke do sapnice je podrobneje opisan v podpoglavju o trakturi. V sapnico sega samo drobna medeninasta žica, ki je vsajena v leseno kvadratno paličico in z zgornje strani pritisne ventil. Funkcijo tesnjenja opravlja kar tesnilo ventila, je pa na stropu sapnične komore ponekod nalepljen še usnjen trak, ki je lahko tudi drugoten. Ventili so večinoma smrekovi, v nekaterih primerih bolj rdečkasti – morda macesnovi. Vodila so enojna, torej ena žica vodila daje oporo dvema sosednjima ventiloma. Ventili so na prečnem prerezu trapezasti. Spodnja vodoravnica je vsaj še enkrat ožja od zgornje in običajno nima vzdolžnih utorov. Ventili so zadaj v tečaju pritrjeni z usnjem. Čelo vsakega ventila je v zgornji tretjini najprej navpično, potem pa je navzdol ostro poševno prirezano. Na tej poševnini je s črnilom zapisan ton. Ker gre za pozitiv, so toni nameščeni kromatično od basa proti diskantu. Značilno za baročno kratko oktavo so na basovski strani ventili razporejeni: C, F, D, G, E, A, B... Enočrtna in dvočrtna oktava sta označeni z vodoravnimi črticami nad malo črko, le c3 je dosledno označen s trojko navpično nad črko.100 Pozitiv v Jeruzalemu, ki so ga doslej pripisovali Janečku, ima pri c3 tri črtice. Vzmeti so vsajene v luknjico v ventilu, v dno sapnice pa na nizko letev, ki je na mestih vzmeti zažagana. Položaj namestitve vzmeti seveda poleg ostalih

↑

dejavnikov določa trdoto posamezne tipke.

Sapnica z ventili na poteg je običajna na srednjevelikih in velikih baročnih orglah. Na prehodu trakture so nekakšne usnjene

Sapnice z mehaniko s potegi. V drugi skupini, ki je značilna za srednje velike in večje orgle, je sapnica oblikovana nekoliko drugače. Prijemališče

vrečke, imenovane pulpete, ki

trakture je na ožjem spodnjem delu ventila. Dno in obod sapnice sta iz mehke

preprečujejo uhajanje zraka (Šmihel

smrekovine. Zgornja plošča je temnejša in iz trdega lesa listavcev, navadno

nad Laškim).

hrastova ali orehova, na vogalih pa je rogljičena v obliki opazno dolgega lastovičjega repa. Dovod sape v sapnično komoro je skozi dno, odprtina pa je praviloma skrita za vzdolžno letvijo, v katero so vpete ventilne vzmeti.

100 Scholz v nekaterih svojih pozitivih ta g označi s tremi vodoravnimi črticami nad črko. Eisl in Göbl imata pri svojih pozitivih ventile čelno v celoti prirezane navpično, napisi tonov sploh niso označeni ali pa so pri črtnih oktavah označeni z rahlo poševnimi črticami desno zgoraj nad črko. Zgornji c je tako označen c’’’.

Ventili pri teh tipih sapnice se odpirajo s potegom navzdol. Pri Janečkovih orglah se traktura posamezne tipke znotraj sapnice značilno razlikuje od sočasnih orglarjev. Tesnjenje luknjic v dnu sapnične komore je zagotovljeno s pomočjo traka iz mehkega usnja, ki enotno sega po celotni širini sapnice in se pri posameznih ventilih ne dvigne v značilni pulpetni stožec, kot to poznamo pri Eislu ali nekoliko manj izrazito pri Kučeri. Lesen valjček, skozi katerega je nameščena zadnja žička trakture, tako izgleda nekoliko višji. Med tem valjčkom in prijemališčem na spodnji ploskvi ventila je še spojna žička, ki pa pri Janečku ni v obliki bočno sploščene črke S, ampak ima na eni strani obroček, na drugi pa kaveljček. Dela žičke kaveljčka sta izvirno vzporedna. V Crngrobu je obroček zgoraj in kaveljček spodaj, v Šmihelu nad Laškim je obratno. Ta dva primera se zdita izvirna. Dolžina ventilov in svetlina sapne reže, ki jo pokrivajo, je odvisna od števila registrov. Seveda ventili vedno segajo po skoraj celotni globini sapnične komore. Tečaj je usnjen in pravokotno prilepljen za zadnjo steno sapnične komore. Les ventilov – gre za gostorasli les iglavcev – je zelo lepo obdelan. Čelni del posameznega ventila je v zgornji tretjini navpičen, spodnji del pa je prisekan pod kotom, ki je pri vseh Janečkovih orglah večji od 45°. Neredko ta poševnina sega skoraj do prijemališča trakture in je tako kot še ostrejši. Pri drugih naših baročnih orglah so ostri koti zelo redki. Na tej poševnini je običajno v nemškem črkopisu oznaka tona izpisana s črnilom. Ton je pri nekaterih orglah označen tudi na zunanji strani sapnice, nad pokrovom. Tesnilom pri ventilih ni mogoče ugotoviti izvirnega stanja, saj je pri vseh ohranjenih primerih usnje novejše. Zdi pa se, da je bilo relativno tanko, morda celo enoplastno. Ventili po spodnji, pri Janečku izrazito ozki ploskvi nimajo vzdolžnega kanalčka. Vzmet je pritrjena v luknjico. Za vzporedno delovanje skrbita dve medeninasti vodili ob straneh vsakega ventila.101 Vzmeti so na dno sapnice pritrjene v ustrezno nažagano podolžno letev, ki je pri Janečku hrastova ali bukova. Sapnica se zapira z več pokrovi, ki se v telo sapnice ugreznejo tako, da tvorijo s stranico ploskev v isti ravnini. Ležišča pokrovov nimajo nobenih utorov, kot to poznamo pri Scholzevih orglah. So pa pokrovi na ožjem robu dodatno pritrjeni s koničnimi zatiči. Zatiča pri robu sapnice sta krajša, v sredini pa isti, a nekoliko daljši, utrjuje hkrati dva sosednja pokrova. Prijemališče za odpiranje pokrova je tudi tu v obliki zanke iz vrvi, ki je torej dvakrat vpeta v lesen pokrov, na notranji strani pa je prilepljena razpršeno. Janečkove orgle s tovrstno sapnico imajo piščali nameščene praviloma piramidalno ali večpiramidalno. To pomeni, da je največja piščal posameznega registra na sredini, male piščali pa so na robu.

101 Kučera in Eisl imata vsaj v manualnih sapnicah praviloma le po eno vodilo in zato nekoliko širše ventile.

→ Orglam na Svetih gorah (morda Fallerjevim) je leta 1740 Janeček dodal pedalno sapnico. Ker so piščali v pedalu v povprečju precej večje od manualnih, potrebujejo več zraka, večje ventile, dvojna vodila in močnejše vzmeti. Tudi pulpete so znatno večje. V ozadju je viden del Janečkovega podpisa »Cilli 1740«.

Pedalne sapnice. Po dosedanjih ugotovitvah so znane in ohranjene tri Janečkove pedalne sapnice: v njegovih orglah v Rušah in Crngrobu ter na Svetih gorah, kjer je Janeček svoj pedal dodal orglam neznanega orglarja iz 17. stoletja.102 V Olimju je kombinirana sapnica za manual in pedal. Zanesljivo vemo, da so imele pedalne sapnice orgle v ljubljanski stolnici, kjer so bile verjetno postavljene v severno omaro, pa orgle v cerkvi sv. Marka v Zagrebu in v samostanu Kostanjevica na Krki. Janečkove pedalne sapnice so izdelane po enakih principih kot manualne, le da so večjih dimenzij, ventili pa so primerno širšim piščalim nameščeni redkeje. Pokrovi so ugreznjeni in dodatno zataknjeni z okroglimi čepi. Ventili so seveda širši, ker morajo v večje piščali spuščati več zraka. Spredaj so poševno prirezani. Na tej poševnini je ponekod še vidna oznaka tona. Vsak ventil ima po dve bočni vodili iz medenine. Vzmet ali dve vzmeti sta zgoraj zataknjeni v luknjico, spodaj pa sta usmerjeni skozi zarezo v ustrezno nažagani vodilni letvi, ki potekata vzdolž celotne zračne komore. Poseben primer pedala je na Sladki Gori. Prvotno so bile orgle skoraj gotovo brez samostojnega pedala. Kasneje je nekdo, po obliki ventilov sodeč Scholz, morda pa že Janeček sam, na prvotno sapnico s spodnje strani pritrdil majhno sapnico z 18 ventili, ki se kot sekundarni odpirajo kar v prekate nižjih tonov manualne sapnice. Ali je ta orglar namestil tudi povratne ventile, ni bilo mogoče ugotoviti, je pa ta sapnica danes brez funkcije, saj nima trakture. Tudi sicer je videti, da ni bila veliko v uporabi.103

102 Po dispoziciji sodeč gre za ljubljanskega orglarja Janeza Fallerja. Domnevamo tudi, da so bile te orgle leta 1740, ko je Janeček dodal pedal, premeščene iz neke večje cerkve, morda iz Zagreba. Takrat je Janeček v Zagrebu izdelal orgle v cerkvi sv. Marka. 103 Za orgelsko omaro je sicer dvakratno prigrajena široka pedalna sapnica kasnejšega nastanka. Martl je vanjo podpisan leta 1804, drugi dodatek pa vključno s samostoječim igralnikom priča o delu Aloisa Hörbigerja.

← Vrh sapnice je večplasten: fotografije prikazujejo tri ključne plasti sapnične zgornje stranice. Zgornja prikazuje trdni del zgornje stranice; drsne letve in piščalne deske so zložene na robu omare. Na srednji fotografiji so dodane gibljive in preluknjane drsne letve (v temnejši barvi), s katerimi se odpirajo celotni registri. Ob strani se vidi, kako so vanje vsajene ročice registrske trakture. Spodnja fotografija kaže nameščene debelejše piščalne deske, v katerih so luknje in nasadišča za posamezne piščali (primer pozitiva v Svetini, danes hranjen v Škrablovi orglarski delavnici).

Piščalne deske in opora piščali. Piščalne deske so debelejše in navrtane lesene klade, na katerih so postavljene ali so vanje vsajene piščali. V njih je razvod sapnih kanalčkov, ki privede zrak od ventila v piščal. Piščalne deske so z vijaki pritrjene na sapnico. Posebej je pomembno, da omogočajo ustrezno tesnjenje prehoda ali zaporo zraka iz sapnice preko pomičnih letev v piščalne noge in da pri registriranju ne ovirajo pomičnih letev. Deske morajo biti zato vzdržljive in čim manj podvržene klimatskim spremembam. To pomeni, da mora les piščalne deske čim bolj podobno dihati s sapnico. 77

Zaradi morebitnega odvečnega zraka, ki bi lahko povzročal rahlo piskanje piščali, so vsaj pri večjih orglah piščalne deske s spodnje strani navzkrižno izbrazdane. Temu rečemo »španski jezdec«. Pri vseh Janečkovih pozitivih, kjer je bilo to mogoče preveriti, jih nismo opazili. V nekaterih primerih je vsaka piščalna deska namenjena enemu registru, ponekod pa tudi dvema ali več vzporednim. Vsaj pri večjih registrih služi tudi za razporeditev piščali, saj je razmerja med širino prekatov v sapnici in potrebnim prostorom za piščali mogoče uskladiti le v predelu diskanta. Basovske piščali orglarji zato pogosto postavijo na podaljšek sapnice ali na skrajno diskantno stran, zaradi česar je seveda do njih treba speljati zrak. To je rešeno z vodoravnimi zračnimi kanalčki oz. s cevkami, ki potekajo znotraj piščalne deske. Posebna piščalna deska pri pozitivih je namenjena za register principal v prospektu orgel. Janečkove so značilno zelo visoke. Deloma zato, ker so v njegovih pozitivih sapnice v povprečju nameščene nekoliko nižje kot pri sočasnih orglarjih, deloma pa zato, da je pridobil več višine za zračne kanalčke in jih je tako lažje speljal z manj ostrimi koti. Ta neobičajno višja namestitev prospekta je dobro vidna pri skoraj vseh njegovih glasbilih, od ljubljanske stolnice do nekaterih majhnih pozitivov.

Piščali Najpomembnejši del v orglah so piščali, v katerih se neposredno tvori zvok. Orgle zato uvrščamo med aerofone. Dolžina piščali načeloma določa višino tona, oblika in menzura pa njegovo barvo. Vsaka ustnična piščal ima nogo, skozi katero se zrak, ki prihaja iz sapnice, usmeri v režo in naprej v zgornjo ustno in telo piščali. Zvok nastane zaradi nihanja zraka, ki se iz reže usmerja v zgornjo ustno. Pri jezičniških piščalih nastane zvok ob nihanju kovinskega jezička. Za oblikovanje višine, barve in jakosti zvoka so odločilni oblike ust ali jezička, telo vsake piščali in nekateri dodatki, npr. čep, ušesa, brada ali dodatne odprtine. Piščali iste vrste vseh tonov klaviature so združene v registre, ki imajo značilne zvočne barve, njihovo zvočno višino pa označujemo glede na dolžino največje piščali, ki poje ton C, in sicer v čevljih. Registre združujemo v piščalja. Materiali, iz katerih so piščali izdelane, so različni lesovi in kovine. Janeček ni značilno odstopal od tradicije drugih baročnih orglarjev. Od lesov je za večje piščali najpogosteje uporabljal smreko ali drug gostorasli les iglavcev. Neredko so sprednje stranice teles večine piščali iz hrastovine, pri večjih piščali pa so z vseh štirih strani iz lesa iglavcev. Deli okrog piščalnih ust, kjer se zrak stiska in zračni tok reže oz. niha, so prav tako iz drugačnega lesa, sploh jedro – to je poprek nameščena ploščica v spodnjem delu piščali – in spodnji pokrov, ki ga imenujemo predložek. Robovi predložka so zgoraj vodoravno profilirani z značilnim zaobljeno 78

← V večini baročnih orgel stoji največja piščal v sredini pročelja, levo in desno pa ji izmenično oziroma piramidalno sledijo vse manjše. Na klaviaturi največjo in hkrati najnižjo piščal odpira skrajno leva tipka, ki ji navzgor sledijo vse višji toni. Kromatično zaporedje tipk klaviature je zato treba pretvoriti v drugačno razporeditev pročelnih piščali. Pri večjih orglah se prerazporeditev izvede s pomočjo mehanike razdelilne deske. Pri Janečkovih pozitivih so v ta namen izdelali posebno večplastno piščalno desko, v kateri so na premišljen način speljani zračni kanalčki. Potek in razpored kanalčkov smo ugotovili s pomočjo rentgenskega posnetka principalove piščalne deske. Črte različnih barv predstavljajo štiri plasti kanalčkov.

← Rentgenski posnetek piščalne deske prospekta razločno kaže, da so v notranjosti speljani zračni kanalčki v pravokotnicah in ne v lokih. Pravokotnost je po mnenju mnogih strokovnjakov nezaželena, saj naj bi se zrak v vogalih zabijal in zato vrtinčil, kar slabo vpliva na kakovost zvoka.

← Piščalna deska za principalni register v prospektu se nekoliko razlikuje od drugih: sestavljena je iz dveh delov, ki sta v obliki črke L prilepljena eden na drugega.

→ V raziskavah ali ob rekonstrukcijah je delovni postopek obraten od tistega, ki ga je izvedel orglar, ko je izdeloval orgle. Tridimenzionalni digitalni model smo na osnovi rentgenskih slik in podrobnih meritev izdelali z nedestruktivno metodo. V prikazanem primeru smo ugotovili, da je Janeček za principalovo piščalno desko na pozitivu uporabil osem desk. Na sliki so posamezni deli oziroma deske prikazani ločeno. Razvidno je, da so v pokončnem delu na dveh notranjih deskah tri plasti kanalčkov, v manjšem ležečem delu pa sta dve.

čep

zgornja ustnica jedro

telo

jedrna reža

predložek

spodnja ustnica

jedro

predložek

noga

←↑ Ustnično piščal sestavljata noga in telo. Vmes je pravokotno nameščena ploščica – jedro. To je v valjastih piščalih okroglo, v lesenih pa običajno pravokotno oziroma oglato. Na eni stranici jedra je reža, skozi katero se usmerja zrak iz komore v nogi v rob zgornje ustne. Tam z določenim številom nihajev hitro zaniha navzven in navznoter, nihanje pa predstavlja zvok, ki ga dodatno določata oblika in velikost telesa. Prikazana lesena piščal Copula maior ima čep, zaradi katerega se zniža višina tona za eno oktavo. Prikazana kovinska piščal predstavlja Principal.

stopničastim profilom. Kolikor je bilo mogoče ugotoviti, sta jedro in predložek z notranje strani verjetno že izvirno zaščitena s premazom na osnovi lesne smole. Piščali so bile dosledno lepljene. Vijaki in žebljički so drugotni oz. posledica popravil. Prijemališča čepov pokritih piščali so iz lipovega lesa, v prečnem prerezu zaobljeno kvadratna, v zgornjem delu pa izrazito betičasto razširjena. Pri manjših piščalih so enostavna. Pri postavitvi na piščalno desko je Janeček tudi v manjših pozitivih skušal najti rešitve, da se piščali medsebojno ne stikajo. Praviloma so tako postavljene izmenično. Izjema so največje piščali Copule, ki pa običajno stojijo na podaljšku sapnice, po nekaj basovskih piščalih pa na skrajni diskantni strani. Lesene piščali večine glasbil stojijo brez dodatne opore, če pa je opora potrebna, npr. pri procesijskem pozitivu, so manjše piščali sredinsko nasajene v utore oporne deske z lesenimi, trapezasto oblikovanimi zatički. Tako so pričvrščene tudi pedalne piščali v Crngrobu. Večje piščali v pozitivih teh opor sicer običajno nimajo. Kje so opore drugotne, npr. v obliki žičnih obročkov z natikanjem na žeblje, ni bilo mogoče ugotoviti. Ob prospektnih piščalih velja omeniti, da so neme piščali, ki so v nadstropnem polju pri orglah v Šmihelu in Zágorju, povsem enake kot pojoče. 81

Zgornja ustna je izdelana s preprostim vtiskanjem. Večje piščali dajejo vtis, da so te ustne izdelane »na oslovski hrbet«. Še posebej pri orglah v Zagorju in Vodulah, kjer so vse pročelne piščali punktirane, je vsaj pri večjih mogoče opaziti rahel zašiljen podaljšek ustne navzgor. Pokritih kovinskih piščali Janeček ni izdeloval ali vgrajeval.

Značilni registri in piščali Kljub relativno velikemu številu opusov naštejemo pri Janečku majhno število različnih registrov. V vseh glasbilih so prisotni značilni par Copula maior (major) in minor, ki sta leseni in pokriti, in Principal. Velikost teh registrov je odvisna od velikosti orgel, v večini primerov pa gre za copuli 8′ in 4′ ter za principal 4′ ali 2′. Pozitivi imajo ob tem še malo kvinto ali miksturo z osnovnim tonom kvinte 1 ⅓′ ali 1′ oz. oboje. Glede na potrebno zvočno moč Janeček dodaja Portun ali Flavto, oboje z 8′ osnovnim tonom (lahko samo v basovskem delu klaviature) in Quint 2 ⅔′. Orglam z 8′ Principalom doda enako visok in ožje menzuriran Salicinal, v drugi manual njegovo vzporednico, Fugaro 4′, v pedal pa poleg Subbassa 16′ in njegove oktave še Quintbass 5 ⅓′ (Ruše, Ljubljana). Miksture ima v manualu; le v največjih orglah so trivrstne, drugod dvovrstne. Kovinske piščali imajo na zunanjem obodu in na spodnji ploskvi jedra ročno vrezan nazivni ton.

→↓ Orglarji na piščalih označijo ime tona. Na notranjih kovinskih piščalih je Janeček pogosto vrezal črko kar na sprednji strani, tik na zgornjo ustno (zgoraj). Večina kovinskih piščali ima oznako tona nad spodnji ploskvi jedra (levo), kar je mogoče fotografirati le s posebno opremo. Lesene piščali so prav tako označene na sprednji ploskvi (desno) z enako pisavo in črnilom kot mehanski deli igralne trakture.

Principali in oktave. Največje kovinske piščali, ki jih je izdelala Janečkova delavnica, so 8′ principali v glavnem piščalju ali pedalu. Žal niso ohranjeni, saj je bila večina odstranjena za potrebe I. sv. vojne, mnoge pa so odstranili orglarji, ko so nameščali svoje orgle – tudi v primerih vgradnje novih v obstoječe stare omare. Zato ne vemo, kakšni so bili, oziroma ne moremo primerjalno ugotavljati, ali so tako velike piščali izdelovali v isti delavnici kot ostale. Tudi sicer je zaradi znane rekvizicije v vojne namene leta 1917 v celoti ohranjeno le nekaj Janečkovih prospektov. Večinoma pa so ohranjene manjše principalne piščali, ki so nameščene v ozadju. Janeček je načeloma v prospekt postavil vse največje piščali. Torej, njegove orgle s 4′ principalom imajo osrednjo vidno piščal C, ki – razen pri izdelkih brez vidnega prospekta – vedno stoji na sredini. Levo in desno se izmenjujoče stopničasto nadaljujejo D, E, F, G, ter ponekod še A in B. Izjeme so redke. Ena takšnih je npr. v Rogatcu, kjer prospekt začne s tonom F, tri piščali Principala pa so postavljene zadaj in so lesene. Še ena je v ljubljanski stolnici, kjer je bila omara izdelana po drugih načrtih, ima 21 piščali in je največja piščal spredaj A, ima torej v osrednjem polju pri vseh znanih orglah 5 ali 7 piščali. Ker so te piščali kratke oktave celotonske, je tudi stopničavost zgoraj izrazitejša, kar višino osrednjega stebra – praviloma je v tlorisu izrazito izbočen in polkrožen – dodatno poudari. Piščalna vrsta se potem v največ primerih kromatično nadaljuje v stranski polji, ki imata 8 ali 9 piščali. Ta številka se pojavlja tudi pri orglah s piramidalnimi polji v Čermožišah, Olimju in pri vseh ohranjenih orglah s sedmimi registri brez pedala. Edina Janečkova izjema je Crngrob, kjer se v stranska polja nadaljuje kromatična razporeditev piščali, in sicer v vsako po 11. Vsaka drugačna formula nakazuje kasnejše spremembe ali

↑ Orglar neredko postavi manjše kovinske piščali principala v ozadje, večje pa krasijo pročelje. Število skritih piščali je odvisno od zamisli pročelja. Na Janečkovih pozitivih je v ozadju najpogosteje 20 ali 22 piščali Principala. V prikazanem primeru stojijo piščali na piščalni deski, ki pa ni dvodelna in v obliki črke L, kot je to običajno na njegovih manjših pozitivih.

vprašljivo avtorstvo.104 Približno polovica obstoječih glasbil ima piščali v stranskih poljih nameščene po velikosti padajoče, polovica pa naraščajoče. Povezave z velikostjo glasbila tu ni. Manjše piščali so pri prospektih z več kot tremi polji nameščene v spodnjih vmesnih poljih, in sicer po 6, 7 ali 9. Zgornja vmesna polja v Laškem, Zágorju in Vodulah imajo neme piščali, ki bi lahko bile povsem funkcionalne in so iz istega materiala kot pojoče. V vseh instrumentih so takoj za prospektom postavljene še preostale piščali principala, pri najpogostejši prospektni formuli 8-7-8 torej 22, kar da skupaj 45 tonov zgodnjebaročnega tonskega obsega. Ohranjene piščali C pri 4′ Principalu imajo premer okrog 80 mm.105 Usta piščali v posameznih poljih Janečkovih prospektov so vedno, brez izjeme, v vodoravni vrsti, kar je tudi značilno za vse češke baročne orgle oz. kar za celotno območje vzhodnega dela Srednje Evrope. Zgornja ustna

104 Orgle v župnijski cerkvi v Tržišču na Dolenjskem so se izkazale za Scholzeve. Za orgle v Purgi Lepoglavski je Janečkovo avtorstvo zelo vprašljivo. Legen pri Slovenj Gradcu je bil kasneje predelan, podobno Botričnica pri Šentjurju. 105 Premer je nekoliko širši od takratnega povprečja, krivulja razmerja premera in dolžine ohranjenih piščali pa ne odstopa bistveno od kasneje uveljavljenega Töpferjevega standarda. V tej fazi našega dela podrobnosti niso bile obdelane.

↑

je višja in zgoraj priostrena. Usta so dosledno vtisnjena. Jedro je relativno

Prospektne piščali nekaterih orgel so skromno dodatno okrašene. Češka tradicija je pri tem konservativna in se večinoma omejuje na različno razporejene izboklinice. Levo je primer ohranjenega prospekta Janečkovih orgel v Zágorju pri Pilštanju. V sredini so piščali Janečkovega predhodnika Burkarta iz Manětina. Na desni so rekonstruirane piščali, ki so pripravljene za vgradnjo v obnovljene Janeček-Storckove orgle v cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske v Pragi (fotografirano z dovoljenjem).

tanko in ima po reži v nekaterih primerih nekaj izredno tankih zarez. Zdi se, da je ta intonaterska metoda že Janečkova. Piščali na zgornjem delu telesa nimajo trakastih zarez z zvitki za uglaševanje. Sklepamo, da so bile verjetno uglašene na mero ali izjemoma z manjšo pretrganino, ki pa je lahko naknadna. Oblikovna posebnost so Principali pri Sv. Uršuli v Vodulah, v Šmihelu (prej v Laškem) in v Marijini cerkvi v Zágorju pri Pilštanju, ki dodatno potrjuje, da gre za zgodnja Janečkova dela. Vse pročelne piščali, vključno z nemimi, so namreč punktirane: nad in pod ustnami so majhne okrogle izboklinice, posamezno, tri razporejene v trikotnikih ali štiri v obrnjeni obliki črke T. Velikost izboklinic je skoraj povsod enaka in neodvisna od velikosti piščali, zato pri majhnih piščalih deluje nekoliko robustno, pri velikih pa se skoraj izgubi. V Šmihelu so punktirane le neme piščali, saj je prospekt sicer nadomeščen z lesenimi palicami. Prospektne piščali so vsajene v piščalno desko, ki je ploščata in precej široka ali v profilu oblikovana v črko L. Pri L-obliki je vodoravni del privijačen na sapnico in ima dovode zraka, navpičen pa je pri prospektih z ravno postavljenimi piščalmi izrazito visok. Presežek višine pri večini Janečkovih instrumentov značilno sega v piščalno polje in je pri nekaterih pozitivih tudi dodatno okrašen z rezbarijo. Višina je posledica namestitve sapnice in razvoda kanalčkov znotraj piščalne deske. Kjer je v omari zadosti globine oz. je prospekt pomaknjen navzven v trikotne ali polkrožne oblike, je razvod izpeljan vodoravno. Principal je pri orglah brez vidnega prospekta v Olimju in pri ptujskem procesijskem portativu nameščen kromatično, in sicer v vrsti, ki mu pripada po višini: v teh dveh primerih v tretji, med Copulo minor in Miksturo oz. Kvinto.

Oktave in superoktave so po razmerjih dimenzij praktično enake kot

↑

principali, le kovina ima pri več orglah manjšo vsebnost kositra.

Na fotografiji vidimo, da ima povsem desni od štirih registrov dvojno število piščali. To je mikstura, pri kateri ob pritisku na isto tipko hkrati zvenita dve piščali, višina tona med njima pa je v razmerju čiste kvinte.

Kvinte in miksture. Miksture so nekoliko posebni registri. Na odprtini istega tona sta namreč vsajeni dve, lahko pa je vsajenih več piščali, ki zvenijo hkrati. Miksturam popularno rečemo tudi »zvočna krona«, saj gre neredko za relativno visoke frekvence, po zvočni barvi pa dopolnijo principalovo piramido. Najpogosteje so sestavljene iz alikvotnih tonov kvint in oktav. Če je dodana terca, gre verjetno za enega od članov družine mikstur, kornet ali seskvialtero, česar pri Janečku nismo našli. Njihova zvočna moč se – kar je posebno pomembno v višjih legah, kjer so prostornine piščali majhne – dosega s pomnoževanjem enakih piščali. Takih prijemov sicer Janeček ni uporabljal. Kvinte so sicer enovrstne, vendar jih zaradi zvočnega karakterja in vloge v principalni piramidi obravnavamo skupaj z miksturami. Tudi uporabljajo se danes pogosto le za pleno igro. Posebnost večine mikstur106 je, da v višjih legah repetirajo. To pomeni, da piščali na določenem tonu klaviature s svojo velikostjo in višino zvoka preskočijo navzdol in se nekako ponovijo. Če Janečkova mikstura repetira, je to praviloma na tonu c2, kar pomeni, da se »toni« oz. akordi zgornje oktave slišijo nekoliko obrnjeno. Janečkove miksture, vključno s kvintami, so enostavne. Vsaka menzura je principalna, register pa sestavljajo največ tri vrste piščali. Daleč najbolj pogosta je mikstura z osnovo 1 ⅓′ + 1′, ki v dvakratčrtani oktavi obrne

106 Razvoj miksture je zanimiv. Pravzaprav gre za spomin na orgle, kakršne so bile nekdaj. Srednjeveške orgle namreč niso imele posameznih registrov, ampak je na eno tipko zvenelo več tonov, kot mikstura. Malo kasneje, v italijanskih historičnih orgah, je mikstura sicer razdeljena, a se jo da sestaviti v t. i. ripieno. Podobno tudi danes marsikateri sintetizator zvoka (popularno rečeno »sintesajzer«) zvok za »orgle« dejansko tvori kot miksturo tonov od osnovnega 8′ do visokih kvint.

↑

osnovni ton v kvinto iz osnovnega C tona 2′. Če je v orglah prisotna tudi

Copula maior in Copula minor sta obvezni par v vseh Janečkovih orglah. Po obliki in zgradbi sta popolnoma enaki. Prva je praviloma 8′, druga 4′. Značilna notranja zgradba se dobro vidi na rentgenskem posnetku.

2 ⅔′ kvinta, v nekaterih primerih mikstura 1 ⅓′ ne repetira (ljubljanska stolnica na stranskem koru, Vodule, Crngrob, Sela pri Sisku; verjetno izvirno tudi Nova Cerkev). V Zagorju ob Savi pa tudi mala kvinta repetira, kar je še dodatno potrdilo, da tamkajšnja Quinta 2 ⅔′ ni izvirna. V večjih pozitivih je mala kvinta samostojna, dvovrstna mikstura pa ima potem osnovo 1′. V bistvu skupaj sestavljata trivrstno miksturo. Trivrstne miksture so v Rušah in Čermožišah. Pri slednjih je to pravzaprav nekoliko presenetljivo, v Rušah pa je seveda mikstura smiselna zaradi 8′ principalne osnove. Gotovo je bila takšna tudi na glavnem koru v Ljubljani in Zagrebu, morda še v Idriji in Mariji Bistrici.

Copula maior in minor. Pokriti flavtni registri s tem imenom so značilni za območja nekdanje Habsburške monarhije, od zgornje Bavarske in Šlezije na severu do Jadranskega morja na jugu. Praviloma so leseni, neredko iz 86

tršega lesa plemenitih listavcev. Če so drugačni, gre verjetno za zahteve ali

↑

zmožnosti naročnika. Usta imajo srednje visoka in zato bister in čist zvok,

Janeček je v nekaterih orglah za stranice piščali istega registra uporabil različne lesove. Tudi drobne grče nakazujejo, da jih je morda v določenih primerih izdelal na terenu iz materiala, ki mu je bil na voljo.

pri katerem je poudarjen osnovni ton, alikvoti pa nimajo posebne zvočne moči. Za razliko od odprtih flavt so pri teh pokritih registrih bolj izraženi lihi alikvoti. Glasnost je nekje pri mezzo piano. Pri igranju jih lahko povežemo v katero koli drugo kombinacijo, predvsem z manjšimi registri, in bo zvočni učinek prepričljiv. Služijo torej kot nekakšni »zvočni povezovalci«, kar pove tudi njihovo ime. Je pa zelo pomembno, da so ti registri natančno uglašeni, sicer so hitro neuporabni. Janeček je kopule vgradil v vse orgle, kar jih poznamo, in v vsa piščalja. V pozitivih sta na sapnici vedno skupaj in vedno v najbolj oddaljenih vrstah od principala, ne glede na položaj igralnika. Piščalna deska je v širino podaljšana v obe strani, več na basovski, kjer se lahko v obliko L razširi tudi na bok omare. Posamezne piščali so z basovske strani premeščene na skrajno diskantno stran: pri Copuli maior vedno vsaj dve, najpogosteje štiri in največ šest, pri minor običajno dve. Vmes so v basovskem delu piščali

do c0 nasajene zaporedno, naprej proti diskantu pa izmenično. Pri Copuli maior je nekaj piščali v najbolj zgornji legi tudi lahko zunaj vrste (Bojtina). C-piščal pri Copuli maior v nekaj primerih sega skozi strop omare ali pa je v zgornjem delu pravokotno lomljena. Dvakratno lomljenje je izvedeno zelo redko, le če je zgornji del omare res nizek. Pokrite piščali imajo čepe in zato zvenijo oktavo nižje, kot če bi bile odprte. Pri Janečkovih orglah imajo vse piščali pokritih registrov čepe, tudi najmanjše. Večje piščali imajo ročaje čepov v značilni obliki gobe, manjše pa ploščate in zgoraj polkrožno zaobljene. V pozitivih so 8′ registri neredko rahlo močneje intonirani in tako na nek način zapolnjujejo temelj, ki ga v večjih orglah predstavlja 8′ principal. Ta močnejša intonacija pa ne pride do posebnega izraza v večjih prostorih, npr. v cerkvah, kamor so večkrat prestavljali pozitive iz kapel, hitro pa tudi zmanjka ustrezno stabilne sape. Zato se orglarji načeloma izogibajo spreminjanju zvočnega značaja lesenega pokritega registra. Po drugi strani pa so kopule v večjih orglah relativno šibkejše. To različnost Copul je kot kaže opazil že Križman, ko je za tiste v glavnem piščalju ljubljanske stolnice trdil, da so v diskantu prešibke, onih v pozitivu pa ni omenjal, oziroma je celotno piščalje v pozitivu tako rekoč pohvalil, kot v več člankih poudari tudi Šaban. Zanimivo in hkrati škoda pri tem je, da Križman ne primerja sočasnih Janečkovih orgel na stranskem koru – povsem mogoče je, da so bile kopule tam enako zadosti močne in uravnotežene kot v pozitivu na glavnem koru.

Burdon in Flavta. Flavtni registri so praktično prisotni v vseh orglah širom po svetu. Tvorijo nekakšno zvočno zapolnitev in širino. Zato so tudi zelo raznoliki, v imenu pa je običajno nekaj opisnih pridevnikov: votla, cevna, gozdna, široka, nežna, čarobna, če omenimo le nekaj prevodov nemških in francoskih pridevnikov, ki jih najpogosteje srečamo po Evropi. Načeloma imajo malo lastnih alikvotov, med katerimi pa so dobro slišne zvočne razlike v poudarjenosti oktavnih ali kvintnih. Sodi alikvoti – v spodnjem delu so to oktave – so močnejši. Seveda se razloči tudi menzura: ožje so bolj nosljave, širše bolj polne. Nekatere so pokrite, sploh burdoni, druge odprte, tretje so polpokrite oz. imajo v pokrovu majhno cevko, podobno dimniku. Janeček je bil tudi pri flavtah zelo konservativen. Vgrajeval jih je z natančno določenim namenom. Svoji ustaljeni dispoziciji večjega pozitiva je v večjih orglah s flavto v bistvu dodajal podlago v zvočni moči, ki jo je potreboval v večjih cerkvah, zlasti seveda tam, kjer mu višina prostora ali druge omejitve niso dopuščale izdelati orgel z 8′ principalom. Tako jo v gotski in pozneje večkrat predelani cerkvi v Crngrobu slišimo po vsej cerkvi, meritve pa so pokazale, da se v nekaterih kotih cerkve bolj izrazijo oktave kot osnovni ton. Harmonsko enotnejšo moč ima v Čermožišah in Zagorju, kjer je cerkev dolga, 88

← Čeprav imajo nekatere piščali fugare ušesa in brado oziroma škatlico, s katero se dodatno uravnava zračni tok, so taki primeri v Janečkovih orglah morda neoriginalni.

ali nekdaj na Ponikvi, kjer je župnijska cerkev voluminozna, kor pa nazaj precej globok. Registrska vrsta flavte praviloma stoji takoj za principalom in tvori nekakšno fizično in zvočno pregrado ostalim registrom, zvoku 4′ principala pa s tem večjo odbojno moč. Burdon ali portun je flavtni register, a ima nekoliko drugačno vlogo in ga je Janeček namestil ob 8′ principalu v Rušah in Ljubljani. Čep povečuje jakost lihih alikvotov (2 ⅔′, 1 ⅓′ ...). Zvok je zamolkel in globok. Temu pripomore tudi oblika zgornje ustne oz. njenega roba, kjer zrak iz reže neposredno oblikuje glas. Burdon neredko v orglah brez pedala nadomešča zvok, ki bi ga dal pedal. Tako je v ljubljanski stolnici, kjer je poleg polne vrste Flavte 8′ tudi Burdon 8′, a le 17 piščali v basu, in te so vezane na pedalne tipke. Podobna rešitev je bila najbrž nekdaj na Sladki Gori – čeprav, kot smo nakazali pri obravnavi sapnic, je verjetno šlo za dograditev sapnice. Cerkvena ladja je namreč manjša in lepo akustično zaokrožena. Če je piščalje stalo pred obokom, kot domnevamo, je bil zvok tudi brez takšnega burdona lahko zadosti poln. Žal o Janečkovih burdonih s 16′ velikim C ne poznamo nobenih podrobnosti.

Salicional in Fugara. Pripadnika t. i. godalnih oz. ansambelskih registrov, ki se pojavljajo v Janečkovih orglah, sta Salicional 8′ in komplementarna Fugara 4′, slednja praviloma v drugem manualu oz. v pozitivu. Šaban pravi, da je bil Janeček prvi, ki je v tem delu Evrope v orgle dajal salicional. To sklepa tudi iz dejstva, da je bil dodan Fallerjevim orglam v zagrebški stolnici, nadgradnjo pa naj bi izvedel prav Janeček leta 1721.107 Salicional nas v orglah vedno preseneti s svojim videzom ozkosti. Še posebej, če je lesen, se zdi, da sploh ne gre za piščali, ampak morda za navadne

107 Šaban, Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj, str. 27.

late. Zgodovinski razvoj registra pravzaprav ni povsem razčiščen,108 vendar večina organologov soglaša z mnenjem, da je blizu zgodnjebaročnega registra viola da gamba. Do zgodnjega klasicizma so orglarji za ta register uporabljali ime Salicinal109 ali Solicinal110 in šele kasneje dobi danes prevladujočo obliko Salicional.111 Naziv Salicinal izrecno navede tudi Janeček sam v pogodbi za Ljubljano in lahko sklepamo, da je bilo tako tudi v Rušah, glede na to, da gre na obeh lokacijah za piščalje z 8′ principalom, da sta prisotna tudi flavta in burdon, seveda tudi obvezna Copula maior. Fugara je štiričeveljska paralela salicionalu glavnega manuala in je postavljena v piščalje pozitiva. Je prav tako ozkomenzuriran register, ki izhaja iz zvoka pastirskih piščali in se najpogosteje pojavlja prav na območju nekdanje Habsburške monarhije od Slavonije do Šlezije in še nekoliko proti Berlinu. Češki tip fugare naj ne bi bil prav zelo ozek, ampak ima bolj principalno menzuro.112 Janeček se je pri ozkomenzuriranih registrih držal pravila, da če je v glavnem manualu 8′ godalni register, mora biti v pozitivu 4′. Tak primer je sicer izvedel le v ljubljanski stolnici, in nikjer drugje. Zdi pa se, da je med drugim prav navedba fugare113 v stolniškem pozitivu morda zavedla organologe, ko so Scholzeve orgle, ki so zdaj v Tržišču na Dolenjskem, dolgo let imeli za Janečkove. Fugari v Janečkovem šestregistrskem pozitivu se je začudil že Škulj.114 Pojavlja se tudi vprašanje, zakaj stoji ta register v Olimju, kjer s svojo dolžino podira značilno Janečkovo namestitev registrov od največjega proti najmanjšemu, in še mnogo piščali tega registra ima t. i. ušesa in celo brade, kar je nepričakovano. Bi morala tam stati terca?

108 Posebna zanimivost in hkrati neznanka je dejstvo, da izvira ime iz naziva za vrbovo piščal (latinsko ime za vrbo je Salix), piščal iz vrbovega lubja pa nima tako zelo godalnega zvoka. V praksi je pravzaprav različno in odvisno od svežosti ali suhosti lubja. Williams (v: The European Organ 1450–1850, str. 289) zgodnjebaročne salicionale uvršča še med flavtne registre; v sodobnih ameriških orglah 20. stoletja se izrazito približajo Gambi. Gl. Stauff, Encyclopedia of Organ Stops. URN: http://organstops.org, zavihek »Gamba«. Tudi Mahrenholz (gl. Die Orgelregister, str. 74–76) pravi, da je bil prvotno širši in se je zožal šele takrat, ko je postal paralela močnejši Gambi z glavnega manuala. Walckerjeva šola njegov izvor postavlja na Poljsko v začetek 17. stoletja. Gl. Eberlein, Eine kleine Geschichte der Orgel, razprava. URN: http:// www.walcker-stiftung.de. 109 Pri nas npr. Kunath. Tudi mnoge orgle v Šleziji in v Brandenburgu imajo tako dikcijo, vendar ne Silbermannove. 110 Gabler v južni Nemčiji. 111 Pri tem je treba biti pozoren na posploševanje, ko mnogi avtorji skušajo tudi Salicinal napisati pravopisno »salicional« oz. nemško »salizional«. V Britanskih zapisih je celo zaslediti trditev, da gre za napačen zapis Gl. Wedgwood, A comprehensive dictionary of organ stops, str.139. 112 Šaban citira avstrijskega organologa Rudolfa Quoika, vendar brez podrobne reference. Gl. Šaban, Orgulje slovenskih graditelja, str. 31. 113 Fugara je sicer pogostejša pri orglarjih Tirolske šole, npr. pri Eislu in Kučeri v Ljubljani ali še bolj zgodaj v delavnici Schwarz v Gradcu. Na Celjsko jo pripeljeta šele Scholz in Martl. V klasicizmu se začenja širiti in v romantiki je zelo pogosta. Na Slovenskem jo zasledimo v vsaj 180 orglah (podatki iz baze ARSORS). 114 Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 119.

Pedalni registri. O pedalnih registrih pri Janečku ni veliko povedati. Zdi se, da je od obstoječih orgel s pedalom edino za Crngrob in Sela pri Sisku že takoj na začetku načrtoval pedalno sapnico in registre. V Rušah se zdi nekoliko nenavadno, da je omara zadaj prigrajena. Seveda je pedal obstajal pri velikih orglah v ljubljanski stolnici in v Zagrebu. Janečkovi pedalni registri so vsi ustnični, s tujko »labialni«. Češka tradicija zgodnjega baroka, v kateri je vse življenje vztrajal Janeček, se izogiblje jezičnikom.115 Obvezna pa sta Subbas 16′ in Oktavbas 8′. Principalbas 8′ je zaradi potrebe po močnejšem zvoku vgrajen v Rušah, v Ljubljani pa je bil poleg tega potreben tudi za prospektne piščali. Posebno vlogo ima v orgelskem pedalu Quintbas 5 ⅓′. Samostojen namreč precej moti oz. tvori arhaično zvenečo kvinto. Svojo odlično nalogo lahko opravlja v povezavi z 8′ registrom, saj ob skupnem zvenenju povzročita dodatno valovanje oktavo nižje, torej na 16′. Temu efektu rečemo akustični bas in je pri lepo uglašenih registrih sicer rahlo, a ušesu zadosti zaznaven.

Postavitev piščalnih vrst. Postavitev registrov na sapnice pri Janečku dosledno sledi pravilu velikosti. Če je pri pozitivu klaviatura spredaj, Principalu vedno sledi Mixtura. Copula maior je vedno ob zadnji steni, ob njej pa takoj Copula minor. Vmes so glede na velikost postavljene kvinte in oktave. Pri kornih pozitivih sta za prospektom takoj Copuli, Mixtura pa pri manualu. Enako razporeditev ima tudi večina orgel, kjer je igralnik pod sapnico. Principalu sledijo leseni 8′ registri, potem vse manjši kovinski do miksture. Od tega pravila odstopata pri nas glasbili na stranskem koru v ljubljanski stolnici, kjer je 8′ Flavta postavljena ob Miksturo na zadnjo steno omare, in Uniše, kjer sta Copuli ob zadnji steni, Flavta pa takoj za prospektom. V Olimju, kjer je sapnica glavnega manuala kombinirana, so piščali pedalnih registrov postavljene ob zadnjo steno, torej nad igralnik. Za razliko od manualnih piščali, ki so razporejene v več piramidah enako kot v prospektu, so pedalne v eni piramidi.

115 Pravzaprav se v sočasnih čeških dispozicijah v zelo redkih primerih pojavi posamezen pedalni jezičnik. V sedanji osrednji Sloveniji pa po doslej znanih podatkih šele po Janečku.

ZVOK IN GLASBA Zvok Janečkovih orgel izhaja iz tradicije češke šole.116 Predvsem gre za milino zvoka, uglajene gradacije v dispoziciji in zadostno polnost. Slog seveda še ne zagotavlja kakovosti. Pomembna je izvedba. Za ustrezen zvok mora orglar tako že pri načrtu, še bolj pa pri izvedbi, ustrezno uskladiti vsaj tri prvine: akustiko, tehniko in foniko. Gre za akustiko prostora, v katerem so orgle postavljene, za natančnost izdelave mehanizma, predvsem pa za piščalje, ki mora biti smiselno zasnovano ter intonančno skladno znotraj posameznih registrov in v orglah kot celoti. Kakovost orglarja je torej odvisna od njegove sposobnosti, da v dani prostor postavi najbolj ustrezne orgle. Vsaj za velike orgle, ki so že v zasnovi navezane na izbrani prostor, to velja v polni meri. Pri manjših glasbilih, npr. portativih in pozitivih, se prvina akustike prostora umakne praktični premakljivosti.

→ Poleg jakosti posameznih tonov in alikvotov lahko iz zvočnega spektra ugotavljamo tudi druge značilnosti zvoka orgelskih piščali. Na tridimenzionalem prikazu desetih poltonov Copule minor ptujskega pozitiva so tako vidne razlike v številu in jakosti alikvotov, nihanja posameznih tonov, sunki zraka na vstopu in izstopu zvoka, šum motorja in druge zvočne nečistoče.

→ Posebna umetnost je intoniranje orgel, pri čemer mora intonater izenačiti jakost, barvo in druge lastnosti vseh piščali posameznega registra ter registre uskladiti med seboj. Za dober rezultat ni pomembno, da so posamezni toni tehnično izenačeni, ampak da so orgle primerno uravnane za zunanjega poslušalca. Izmerili smo zvočne jakosti vseh piščali na ptujskem pozitivu. Na prikazu se notranje jakosti med posameznimi toni zelo razlikujejo, zato bi tudi poslušalci pričakovali neizenačeno intonacijo. Dejansko pa to ni res, saj orgelska omara in akustika prostora prispevata ključni del, zato je zvok za ušesa poslušalca kar dobro izenačen.

116 Skozi zgodovino in tudi po posameznih pokrajinah so se razvili različni okusi oz. bolj ali manj značilni slogi. Čeprav organologija v Evropi tradicionalno ločuje nemško, angleško, francosko, italijansko in špansko šolo, se za tako poenostavljeno razdelitev zdi, da gre v bistvu za splošno kulturnopolitične vplive in ne za vezanost na določeno jezikovno skupino. Geografska razdelitev večinoma velja za večje orgle, pri katerih je za raznolikost zvokov zadosti velika, da je mogoče sploh govoriti o jasnem razlikovanju sloga. Pri manjših orglah, ki večinoma stojijo v podeželskih cerkvah, predvsem pa pri pozitivih, se slogovne razlike kažejo predvsem v teku časa.

← Zvok je valovanje, torej fizikalni pojav, ki ga obravnava posebna veda akustika. Različne raziskovalne metode nam pomagajo, da analiziramo zvoke in jih medsebojno primerjamo. Zvočni spekter je eden od načinov prikaza zvočnega valovanja, ki se največ uporablja za prikaz jakosti posameznih frekvenc določenega, na glasbilu zaigranega tona. Za klasična glasbila je namreč značilno, da pri posameznih tonih ne gre za čiste frekvence, s katerimi označimo ton, ampak se poleg njega pojavijo tudi alikvotni toni. Te lahko v nekaterih primerih razločno slišimo; v vsakem primeru pa dajo tonu barvo in občutek jakosti. Pri orglah predstavljajo prav alikvoti pomemben del zvoka in so pravzaprav bistvo principalne piramide, v kateri imamo alikvotne kar samostojne registre, ki dajo orglam značilen zvok. Na sliki so prikazani zvočni spektri štirih piščali vseh registrov, kot zvenijo na tipki A Janečkovega pozitiva v ptujskem gradu. Spodaj je Copula maior, kjer se najbolj izrazi osnovni ton na pribiližno 220 Hz, manj pa njegova oktava 440 Hz. Navzgor sledi Copula minor, kjer prav tako poleg osnovne frekvence 440 Hz nekoliko izstopa prvi alikvot pri 880 Hz. Na principalu, ki sledi, je opazna velika sprememba: poleg osnovnega tona pri 880 Hz je kar 6 alikvotov močneje izraženih – drugi po intenziteti celo močneje kot prvi. To je tudi razlog, da zveni principal bistveno drugače kot kopule. Na Miksturi, ki je povsem zgoraj, je jakost alikvotov primerljiva s Principalom. Vendar je posebnost, da imamo na isti ton dve piščali – torej sta spodnji dve črti dejansko dve po jakosti izenačeni piščali, navzgor pa se alikvoti pojavljajo v parih.

Intonacija Kar se tiče končnega zvoka, so pri vseh tipih in velikostih orgel najpomembnejši notranja intonančna usklajenost posameznih piščali znotraj vsakega registra, medsebojna uravnoteženost registrov posameznega piščalja in smiselna logika piščalij celotnega glasbila. Intonacija pri orglah ne pomeni le usklajene frekvence posameznih piščali istega tona na različnih registrih, ampak predvsem zvezno skladnost celotne vrste vseh piščali znotraj posameznega registra in medsebojno sozvočnost registrov ali piščalij. V orglah je zato nesprejemljivo, če posamezna piščal pri igranju lestvice izstopa po intenziteti, barvi ali kakšni drugi lastnosti zvoka. Prav tako ni primerno, če registri ne gredo skupaj, da torej za izvajanje glasbe ni mogoče sestaviti primernih kombinacij za igranje ali med skladbo izvesti primerne gradacije jakosti zvoka. Za zvok baročnih orgel je značilno, da prevladujejo registri s čistimi zvoki. ↑ V nekaterih primerih je potrebno za ustreznejši pretok zraka napraviti skozi režo na rob jedra drobne zareze. Zdi se, da jih je na večini izvirnih piščali napravil Janeček sam.

→ Zaradi nepravilnega uglaševanja so zadnje strani piščali pogosto zelo poškodovane, zato jih je potrebno strokovno podaljšati do prvotne dolžine. Ob takem posegu se izvirni material v celoti ohrani nepoškodovan, piščalim pa je mogoče vrniti prvotni zvok in njegovo višino. Pomembno je, da uporabi orglar ob sanaciji enak material in po možnosti enako tehnologijo izdelave zlitine (primer je v Zágorju pri Pilštanju).

Čistost v bistvu pomeni malo lastnih alikvotov, tehnično pa ima takšna piščal relativno nizka usta. Kasneje, v romantiki, so bili bolj navdušeni nad registri z več lastnimi alikvoti, torej nad polnejšim in rezkejšim zvokom, kar je zakrilo bistrost baročnega zvoka, intonaterjem pa olajšalo delo. Intoniranje orgel je namreč zahtevno delo, ki pa ga je Janeček očitno dobro obvladal.

Dispozicija Po zvočni podobi Janečkove orgle pripisujemo šoli, značilni za vzhodni del srednje Evrope oz. za Habsburško monarhijo. Kot smo že navedli, v strokovni javnosti ločnica med pozitivi117 in orglami na tem območju ni povsem jasna. V tej razpravi kot pozitive obravnavamo tista Janečkova enomanualna glasbila, ki imajo do 7 registrov in imajo plosko pročelje, ne glede na prisotnost pedala. Razvoj pozitivov zgodnjega baroka je poglobljeno obdelal Otmar Heinz,118 nekoliko kasnejša Janečkova glasbila pa že prej Šaban119 in Bizjak.120 Za razliko od severnonemških orgel, ki imajo značilno dvo- ali trizborno strukturo registrov (principali, flavte, jezičniki), ali italijanskih, kjer je principalna piramida (ripieno) izpeljana do zelo visokih alikvotov, flavtna in jezičniška pa je maloštevilna, a izrazita, se v vzhodnem delu Srednje Evrope zvočna podoba oblikuje nekoliko drugače. Pri principalih je alikvotna vrsta praviloma izpeljana do 1′. Neredko je že v srednje velikih orglah prisotna terca, če ne samostojna, pa v eni od relativno obsežnih mikstur. Pri flavtnih registrih sta značilna pokrita registra, ki se redno pojavljata z latinskimi imeni Copula maior in Copula minor, prva v velikosti 8′, druga 4′, v majhnih pozitivih pa 4′ in 2′. V vsaki knjigi o pozitivih ali orglah, kjer so navedene dispozicije, tega geografsko značilno opredeljenega para registrov ne moremo zgrešiti. Če imajo v manjšem prostoru orgle več kot 8 registrov, je dodan eden od ozkomenzuriranih, najpogosteje salicional ali fugara. Ti v baroku še ne zvenijo romantično rezko, ker v bistvu izhajajo iz zvoka pastirske piščali, ← Dispozicija na orglah v Crngrobu je napisana tudi ob manubrijih. Kljub arhaičnemu izgledu se zdi, da napisi niso povsem izvirni. Na vseh drugih Janečkovih orglah so bili napisi rekonstruirani v zadnjih desetletjih.

117 Pozitivi so se za spremljavo ali solistično igro uporabljali v manjših kapelah, po gradovih, tudi v salonih in za vajo. Pri zasebnih lastnikih so imeli nekaj časa vlogo, kakršno ima danes npr. pianino. 118 Heinz, Frühbarocke Orgeln in der Steiermark. 119 Šaban, Orgulje slovenskih graditelja, str. 33–34. 120 Bizjak, Celjske orglarske delavnice v času baroka, str. 42–43.

kar tudi beseda pove: salicional pride od latinske besede za vrbo (salix), iz katere so delali piščali, fugara pa je izvirno poljska beseda za pastirsko piščal (fujara). Če gre za dvomanualne orgle, je eden na glavnem piščalju, drugi v pozitivu. V tistih cerkvah, v katerih ni bilo mogoče postaviti orgel z 8′ principalom ali s pedalom, je bilo treba povečati širino in moč zvoka, zato so orglarji dodali širokomenzurirani 8′ burdon ali flavto. Janeček npr. v Crngrobu Portun, v Čermožišah, Zágorju, Ponikvi (zdaj Uniše), Laškem (zdaj Šmihel) in še drugod pa odprto Flavto. Opazna je razlika med manualom in pozitivom zgodnjega baroka in premika v klasicizem. V zgodnjem obdobju se namreč zdi, da so orglarji v dvomanualne orgle enostavno sestavili dvoje enomanualnih orgel. V pozitivu se tako le v rahlih niansah spremenjeno ponovi zvočna slika glavnega piščalja. Že angleški organolog Peter Williams je ob svojem pregledu evropskih orgel, ki velja sploh za prvo celovito vseevropsko obdelavo, opazil, da so bili češki pozitivi pri dvomanualnih orglah podobno kot v Angliji vgrajeni kar v isto omaro kot glavno piščalje. Torej drugače kot v pretežnem delu sedanje →

Nemčije, kjer ima pozitiv pomembno vlogo na korni ograji in prispeva tudi k

Orgle v Stični so povsem nove, vendar izdelane po Janečkovih načelih in vgrajene v njegovo omaro. Dodatna omara v ozadju je za pedal, na korni ograji pa je dodan hrbtni pozitiv (gl. fotografijo na str. 229). Izvirne orgle so imele en manual, danes imajo tri.

mogočnosti izgleda.121 V Olimju imamo zelo značilen primer z izrazito visoko omaro: zgornja polovica so v bistvu običajne manjše orgle s 4′ principalno osnovo ter dodatkom dveh pedalnih registrov (Subbas 16′ in Oktavbas 8′), v zaprtem podnožju pa je enostavno postavljen pozitiv s principalom 2′. Celo okvira manualnih klaviatur sta si bila122 (in sta tudi danes po rekonstrukciji) povsem enaka, vključno s spodnjo razširjeno obrobo, ki na spodnjem boku zgornje klaviature neobičajno štrli. Po tem vzorcu so leta 1990 rekonstruirali in nadgradili »Janečkove« orgle v Stični.123 Lahko bi rekli, da je na podlagi organološke študije Eda Škulja orglar Hubertus von Kerssenbrock izdelal tri Janečkove orgle in jih sestavil v trimanualno glasbilo: glavno piščalje z osnovo v principalu 8′, hrbtni pozitiv na korni ograji s 4′ in prsni pozitiv, ki je stisnjen za igralno nišo z 2′ principalom. Razlike v zvoku so dosegli z različnimi postavitvami v prostoru.124 Če pogledamo dispozicijo, je pretežni del zvoka ostal tipično habsburški s češkim pridihom. V nekoliko bolj nemško smer pa so orgle okrepili z dodatkom jezičnika v vsako piščalje in s postavitvijo enega od pozitivov na korno ograjo. Zaradi globine kora in posledične oddaljenosti je slednji seveda nekoliko izgubil morebitno vlogo za »echo« igro oz. »pogovor« med piščalji, kar je npr. značilno za J. S. Bacha. Vseeno imajo Janečkove orgle več drugih posebnosti, ki pričajo, da so bile načrtovane premišljeno in unikatno. V orglah v Olimju so npr. piščali v notranjem pozitivu postavljene po velikosti od sprednje stene proti zadnji –

121 Williams, The European Organ, str. 73–74. 122 Prim. fotografijo prejšnjega stanja, verjetno izvirnega v Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 69. 123 Gl. kat. št. 16, str. 228–229. 124 Škulj, Nove in obnovljene orgle 1, str. 15–19.

torej so obrnjene proti koru, na katerem so patri prepevali psalme. Principal 2′ je vmes in ne na robu, kjer bi ga sicer pričakovali in kjer se proti cerkvi odpirajo perforirane zvočnice. Ta in še druge značilnosti so rešitve, ki jih je orglar nedvomno izdelal zaradi značilnega prostora, torej ozkega kora, in uporabe: na eni strani spremljave molitve na koru, na drugi pa spremljave slovesnejšega bogoslužja za ljudstvo v cerkvi. Pozni barok prinese bistveno večjo karakternost, pri čemer le pozitiv ohrani zgodnjebaročno sestavo, glavni manual pa pridobiva barvitost, praviloma v obliki 8′ registrov.125

Vrsta uglasitve Vrsta uglasitve126 pomembno označuje posamezna slogovna obdobja. Tu ne govorimo o uglašenosti ali razglašenosti posameznih piščali, ampak o majhnih načrtnih razlikah v višini uglasitve posameznih tonov. Danes je večina glasbil s tipkami uglašena enakosorazmerno oz. enakomerno, kar pomeni, da je oktava razdeljena na 12 popolnoma enakih poltonov. Nekdaj, tudi v času Janečka, so bile uglasitve drugačne. Strokovnjaki poznajo vsaj 400 različnih vrst uglasitve, ki so pretežno poimenovane po orglarjih ali glasbenih teoretikih. Orglar Boštjan Černe127 je pri restavriranju v Rogatcu na osnovi odlično ohranjene kromatične vrste principalnih piščali ugotovil, da je Janeček za te orgle nedvomno uporabil uglasitev Werckmeister III. Verjetno je, da je to uglasitev uporabljal pri vseh pozitivih. Glede na njegovo konservativnost pri tehnični izdelavi in dispozicijah je namreč težko dvomiti, da bi bil pri zvočni temperaturi bolj dinamičen. Danes orglarji pri restavriranju običajno uporabijo eno od takrat najpogostejših uglasitev. Tako je Černe v Olimju uglaševal po Kellnerju, v Čermožišah so intonaterji Mariborske delavnice uglasili na Kirnberger III, Ruše in Sela so uglašene po Werckmeistru III. Razlike so sicer minimalne, vendar bo že povprečen poslušalec zaznal, da skladbe v tonalitetah z več višaji ali nižaji na takšnih orglah zvenijo kar nekoliko neuglašeno,128 v C, D, F, G, tudi B in A, pa izjemno čisto in lepo.

125 Nekateri avtorji (Bossert) celo trdijo, da se je iz take zvočne podobe kasneje razvila romantika jugovzhodnega nemškega prostora oz. nekdanje Habsburške monarhije. 126 Za vrsto uglasitve se uprabljata tudi izraza »zvočni temperament« in »ubranost«. 127 Černe, osebna korespondenca. 128 Pri tem je pomembno dejstvo, da je bila glasba do baroka večinoma polifona, poenostavljeno rečeno brez akordov. Homofonija se uveljavi šele kasneje. Tudi skladbe, ki bi bile zapisane za tonalitete z več višaji ali nižaji, so bile takratnim glasbenikom tuje.

←

Glasba na Janečkovih orglah

Baročne orgle niso bile uglašene enakomerno, kot je npr. danes večina klavirjev. To pomeni, da zvočna oziroma frekvenčna razdalja med posameznimi poltoni kromatične lestvice ni bila enaka, hkrati pa tudi, da so nekateri duri – predvsem tisti, ki se uporabljajo pogosteje – človekovemu naravnemu posluhu zveneli čisteje. Na poenostavljeni predstavitvi v obliki nekakšnih klavirskih tipk je v spodnji vrsti prikazana uglasitev običajnega klavirja. V naslednjih treh uglasitvah Janečkovih orgel vidimo, da razdalje med posameznimi toni različno odstopajo od 100 centov, kolikor sicer meri razdalja v enakosorazmerni uglasitvi. Za čistost akorda sta po človekovem posluhu pomembni kvinta in velika terca. Pri današnjih klavirjih je terca (ton E) za čisti C dur uglašena previsoko.

Kot vsak drug orglar je tudi Janeček delal orgle za uporabo, torej za glasbeno spremljavo obredov, kakršni so bili takrat predpisani in so prevladovali. V njegovem času so orgle lahko slišali kot samostojen instrument, kot enakovredno ali spremljevalno glasbilo v vokalno-instrumentalnih delih in ob spremljavi petja. Po samostanih in šolah so jih uporabljali tudi za vajo. Povezanost glasbil in glasbe – sploh orgel in avtohtone orgelske glasbe na Slovenskem – je dokaj obdelalana, zato bomo v nadaljevanju skušali nekaj njenih osnovnih pojavnosti le na kratko nakazati. Cerkveni obredi. Za katoliško liturgijo tistega časa je predvsem značilen dialog, ki se imenuje »in alternatim« (izmenjaje) in je potekal med kleriki v prezbiteriju in orglami. Orgelska glasba je dejansko prevzemala polovico obreda ali še več.129 Te orgelske vmesne skladbice, ki so bile redko daljše od 15 taktov in jim danes rečemo verzeti, so bile ubrane na melodične teme koralnih spevov, izrazno pa na smisel besedila, ki so ga predstavljale. Glasbena govorica orgel je torej še v baroku imela povsem enakovredno vlogo kot besedna. S stališča ustvarjalnosti so takšni dialogi s prezbiterijem klicali po improvizaciji, kar pomeni po prosti sprotni igri organista na temo vsebine besedila ali na glasbeno temo predhodno koralno zapete kitice.

129 Posamezni mašni deli, npr. Kyrie, Gloria, Sanctus ..., so bili razdeljeni na odstavke. En odstavek so duhovniki zapeli kot koral, naslednjega so odgovorile orgle solo, in sicer brez besedila. Temu so rekli »intelligibili voce«: glasba je s svojim izrazom morala povedati toliko in tako, da je ljudstvo doumelo, kaj je predstavljala uglasbena molitev. Morda so orgle celo bolje razumeli kot latinsko besedilo. Najstarejša znana slovenska katoliška besedila, ki so se izmenjevala s solistično orgelsko glasbo, so iz časa škofa Tomaža Hrena (1597–1605). Na listih 21a do 22b Gornjegrajskega rokopisa sta zapisana latinski in slovenski responzorij v čast sv. Rešnjemu Telesu. Gl. Mantuani, Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena, str. 97–101, 136–141.

↑

Druga skupina solističnih orgelskih skladb ali improvizacij je bila namenjena

Izpeljava zadnjih treh taktov Verseta št. 72 v D-duru v Novomeškem rokopisu nakazuje, da so bile v predzadnjem taktu izvirnika morda izpisane vzporedne oktave, kot so te v prejšnjem taktu. Ker pa orgle s kratko spodnjo oktavo spodnjega tona Fis sploh nimajo (oziroma na tisti tipki zapoje ton D), si je prepisovalec skladbo verjetno priredil.

ustvarjanju vzdušja posameznih obdobij cerkvenega leta od adventa preko božiča, od posta do velikonočnega časa ter obdobja med letom. Preludij je pevce in poslušalce moral uvesti v določeno razpoloženje, ki je bilo skladno z razpoloženjem liturgičnega časa. Interludiji ali medigre so poleg tega lahko služili pevcem kot kratek odmor, za menjavo not ali postavitev zbora oz. neredko za menjavo modusa oz. tonalitete, ki jo je moral organist izpeljati iz predhodnega.

Orgle in skladbe. Razvoja orgel ni mogoče ločevati od razvoja orgelske glasbe. Skladbe jasno izražajo, na katera glasbila so jih (lahko) izvajali. Ker se je nekaj skladb iz 18. stoletja v rokopisih ohranilo tudi pri nas,130 okvirno vemo, kakšno glasbo so takrat igrali. Za ohranjene verzete in preludije iz frančiškanskega samostana v Novem mestu je npr. značilno, da so izvedljivi na orglah s kratko oktavo in brez pedala oz. je uporaba pedala poljubna. To dejstvo govori o starosti skladb in o sočasnosti orgel s kratko oktavo. Vse Janečkove orgle imajo kratko spodnjo oktavo, pedal je redek. Obstoj skladb hkrati pomeni, da so preludije in verzete orgle igrale solo. Podobno lahko trdimo za skladbe iz samostana Klanjec ob Sotli v Hrvaškem Zagorju,131 prav tako z območja, na katerem je pretežno deloval Janeček.

130 Škrjanc, Osnove klavirske in orgelske igre. Elektronska znanstvenokritična izdaja (vključuje tudi faksimile izvirnih not, ki so sicer tudi izšle v sodobnem notografskem zapisu izšle s prepisom). Gl. še Škrjanc, Klavirske skladbe 18. stoletja iz Novega mesta. 131 Čigave orgle so bile pred letom 1921 na koru samostanske cerkve v Klanjcu, ne vemo. Šaban v rokopisu popisa le zapiše, da so bile domnevno iz 17. ali 18. stol. oz. narejene med 1680 in 1720 in da so jih po letu 1780 stalno popravljali.

100

Iz skladb lahko delno razumemo tudi povsem praktično konstrukcijo orgel. Verzeti so gradacijo v ustrezno napetost dosegli s kontrapunktom oz. fugiranjem.132 V takih primerih vmesna gradacija s pomočjo dodajanja registrov ni bila potrebna, zato položaj registrskih manubrijev ni bil ključnega pomena. V Olimju so potezne ročice res kar nekako razmetane, pri pozitivih pa je Janeček glede na današnji okus železne registrske vzvode postavil dobesedno nepriročno. Podobno nepotrebnost za registriranje med skladbo kažejo tudi nekateri ohranjeni preludiji in druge skladbe.

Praksa izbire registrov. V baroku je bilo med posameznimi daljšimi in zahtevnejšimi skladbami, ki so jih izvajali bolj vešči organisti ob koncu obredov oz. kot postludije ob odhodu od maše, potrebno spreminjati registre. Ustrezno izbiranje in kombiniranje registrov ali registriranje skladb je sicer posebna umetnost, mnogi baročni orglarji pa so za svoje orgle pisno priporočili določene kombinacije za posamezne tipe skladb ali njihove dele.133 Janeček po doslej poznanih virih takšnih navodil ni zapustil. Glede na to, da so organisti izhajali iz istega kulturnega okolja Habsburške monarhije, pa težko zanikamo dejstvo, da si ne bi bili tudi pri načinu registriranja enotni.134 Iz tistega časa poznamo vsaj tri tiskane teoretske vire, v katerih je registriranje tudi opisano. Povsem blizu slogu našega Janečka sta zapisa

↑

Janovke in Vogta,135 ki za orgle v Pragi zapišeta naslednjo izvajalsko prakso:

Janečkove registrske ročice (zgoraj) so bile postavljene manj priročno kot Scholzeve (spodaj).

Pleno: Principali, Oktave in Miksture, vendar brez Copul. Spremljava zbora: samo Principal 8′, samo Copula 8′ ali samo Viola 8′, ali Copula 8′ + Octava 4′, ali Principal 8′ + Copula 4′. Tokata: Copula 8′ + Octav 4′ + Mixtur II, ali Principal 8′ + Octav 4′ + Quint 2 ⅔′ + Octav 2′. Tokate pred Sanctusom: Flavta 8′ + Zimbel ½′. Verzeti in medigre: Flavta 8′ + Quint 1 ⅓′, ali Viola 8′ + Zimbel II. Za hitre skladbe: Flavta 8′ + 2 ⅔′ + Terz 1 ′ + Quint 1 ⅓′. Fuga: Flavta 4′ + Quint 2 ⅔′ + Octava 2′. Liturgični odgovori in preludiranje: Copula 8′ + Flavta 4′ + Superoctav 2′.

132 To pomeni, da se skladba začne z enoglasno temo, ki se ji postopno pridruži ista tema v drugem, tretjem in lahko še v četrtem glasu; zaključi se v polnem, homofonem akordu. 133 Npr. Vogt v Conclave thesauri magnae artis musica ali Križman, ki je za svoje znamenite orgle v St. Florianu napisal podrobna navodila, ki pa so bila rekonstruirana šele nedavno pod naslovom Die Registrierungsanweisung von Franz Xaver Chrismann 1774. 134 Klinda, Organova interpretacia, str. 291. 135 Povzema Williams (v: The European organ, str. 84) po treh virih: Joh. B. Samber, Manuductio ad Organum, das ist: Gründlich- und sichere Handleitung durch die höchstnothwendige Solmisation zur edlen Schlagkunst iz 1704, Vogt: Conclave thesauri magnae artis musica iz 1719 in Janovka: Clavis ad thesaurum magnae artis musicae iz 1701.

101

Zanimivo pri teh navodilih je, da so za solistično igro orgel namenjali veliko pozornosti kombinacijam z alikvotnimi preskoki, npr. 8′ registru je dodal le kvinto ali celo samo pol čeveljski Zimbel. Ker prevladujoči Copel 8′ svojih lastnih alikvotnih tonov nima posebej izraženih, oktava, torej 4′, dejansko zvočno izpade. To daje skladbam poseben blesk in je prav primerno za igranje verzetov, v katerih pride fugirana tema lepo do izraza. Iz navedenih primerov je sicer razvidno, da je šlo za nekoliko večje orgle, vendar je po enakem principu mogoče registrirati tudi na pozitivih – in kar je presenetljivo, tudi na majhnih Janečkovih pozitivih s komaj štirimi registri. Zahtevnejša orgelska literatura, pri čemer so mišljeni predvsem obsežni preludiji, fuge, sonate, znani iz severno- in srednjenemškega prostora, pogojuje drugačne orgle. Predvsem pedal mora biti t. i. virtuozni, torej z dolgimi in gladkimi tipkami ter z ustreznimi registri. Takih Janeček ni delal in tudi takratnih rokopisov ali ohranjenih tiskov teh skladb v našem prostoru doslej niso našli. Pri nekaterih skladbah anonimnih skladateljev z območja Janečkovega delovanja in kjer so note za pedalno igro napisane v povsem svojem črtovju, je vidno, da pedal nima pomembnejše vloge, in torej organist igra t. i. ležeče tone ali le preprostejše kvintne in oktavne skoke. To nakazuje, da je Janečkov pedal s kratkimi tipkami in nekoliko poševno namestitvijo povsem zadostoval.136

Instrumentalna in vokalno-instrumentalna dela. V Habsburški monarhiji je bila v Janečkovem času komorna glasba zelo cenjena.137 Poleg Dunaja in Salzburga so se uveljavljale tudi lokalne prestolnice, ki so bile hkrati sedeži škofij, npr. Gradec, Zagreb in Ljubljana. Stolne cerkve so po papeževih navodilih morale cerkveno glasbo posebej skrbno gojiti in biti zgled podrejenim cerkvam. Tudi redovne skupnosti so svojim samostanom predpisovale poleg molitvenega reda tudi glasbeno-pevskega. Tako so stolnice in samostani danes najbogatejši vir cerkvene glasbene dediščine nekega okolja. Cerkve, v katerih so ustvarjali ustrezne okoliščine za izvajanje obsežnejše glasbene literature, so že zaradi velikosti prostora imele tudi večje orgle. V srednjeevropskem prostoru je ob tem samoumevno, da so imele samostojni pedal: Janečkove v Sv. Marku v Zagrebu in v ljubljanski stolnici, v Olimju kot podružnici lepoglavskega pavlinskega samostana, verjetno tudi v Marija Bistrici, ki je bila v Janečkovem času v izrazitem vzponu. V tančico skrivnosti je še kar zavito stanje v celjski opatijski cerkvi in samostanu v Klanjcu.

136 Bizjak, Baročna orgelska glasba 1, skladba 2, Praeambulum. 137 Sicer zapise o spremljavi pesmi z orglami zasledimo na Slovenskem že zelo zgodaj. Trubar 1567. leta v uvodu k pesmarici izrecno navaja: »kadar koli so v Ljubljani peli […] ‚Oča, Sin, Duh, nebeski Kral‘ itd. peteroglasno ob spremljavi orgel, pozavne, trobente in piščali, sem vedno občutil v sebi posebno veselje, ljubezen, željo in resnobo do pridiganja in molitve«. Gl. Trubar, 1567. Citat po: Smolik, Marijan. Odsev verskih resnic ... spletna različica, odstavek 1068.

102

Vsi pomembnejši skladatelji z območja jugovzhodne Evrope so poleg zbirk verzetov ali tokat napisali tudi obsežnejša orgelska in vokalnoinstrumentalna dela. Dela Frobergerja in Muffata so razširjena po vsej Evropi. V Habsburški monarhiji se v drugi polovici 18. stoletja uveljavljajo predvsem Königsperger, Kobrich, Scheun-Stuhl, kasneje Dreyer in Buchler. Neredko so se delno naslanjali na italijanski slog,138 ob čemer ne dvomimo, da ne bi vplivali tudi na orgelsko glasbo in posredno na disponiranje ustreznih orgel. Nekaj skladb teh mojstrov so izvajali tudi na korih naših stolnic, kjer seveda ne moremo prezreti ohranjenih del tukaj delujočih umetnikov, kot so Isaac Posch, Gabriello Puliti, Janez Krstnik Dolar, Jakob Zupan in drugi. V njihovih vokalno-instrumentalnih skladbah se orgle pogosto pojavljajo kot continuo, torej kot spremljava, pri čemer ohranjajo bistvo orgelske igre – improvizacijo: note za orgle so namreč neredko zapisane kot enoglasne, iz pripisa ali iz drugih glasbil ter vokalov pa je organist potem sproti ustvarjal dodatne melodične in harmonske vzorce.139 Seveda so mu pri tem lahko dobro služile večmanualne orgle, kjer je npr. v levi roki sledil zapisanemu basu, z desno pa na drugem manualu ustvaril ustrezno kontrapunktično polifonijo. To za orgle pomeni, da so imele v enem manualu barvitejše registre, v pozitivu pa bolj žive in solistične, česar pri Janečkovih dvomanualnih orglah ni težko doseči v različnih kombinacijah. Pri nekaterih skladbah, v katerih je orgelski part izpisan v celoti, je opazno, da igra violon ali kontrabas isto melodijo, kot je basovska v orglah.140 Pristop je mogoče povezati z dejstvom, da Janečkove orgle niso imele močnega pedala, ker ga je takrat ojačalo drugo izrazno krepkejše glasbilo, npr. kakšno od basovskih godal. Nekdanje Janečkove orgle na glavnem koru v ljubljanski stolnici prav primerno izpolnjujejo mnoge zvočne in akustične pogoje za takšno glasbo. Popisi muzikalij potrjujejo, da takih skladb niso izvajali le v Ljubljani, ampak tudi v Celju, na Ptuju, v Klanjcu, Novem mestu in v Zagrebu.141 Podrobni pregled izvedljivosti posameznih skladb na takratnih orglah po Sloveniji bo v prihodnosti gotovo še velik znanstveni izziv.

138 Npr. Froberger je posnemal Frescobaldija; dunajski organist Kerll je študiral v Rimu. 139 Prim. Posch, Harmonia concertans. 140 Npr. v znanih sakralnih skladbah Janez Krstnika Dolarja, Psalmi ali Missa villana. 141 Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, str. 408–482; Trček, Gržeta, Škorja, Bibliografija slovenskih orgelskih del; Blažeković, Popis muzikalija u knjižnici Franjevačkog samostana u Klanjcu; Pokorn, Glasbena zbirka opatijske cerkve sv. Danijela v Celju.

103

Spremljava petja. Janez Höfler v svoji celoviti predstavitvi cerkvene pesmi 18. stoletja orgel skorajda ne omenja.142 Tudi Marijan Smolik do leta 1800 sicer našteje kar 186 virov,143 v katerih so zapisane pesmi s slovenskim besedilom, a le ob redkih lahko razberemo, da so jih spremljali z orglami. Že pred njima se Rakuša144 nekako izogne obdobju tik pred jožefinskimi reformami, predvsem pa kritizira takratne orglavce, da za besedilo slovenske pesmi neredko prilagodijo kakšno nemško poskočnico. Ob takih avtoritetah lahko dobimo vtis, da je ljudska pesem obstajala le kot ljubiteljski dodatek in da je bila tako izrinjena iz uradnih cerkvenih obredov 18. stoletja. Vendar si v takrat cvetočih romarskih cerkvah z glasbenega vidika ni mogoče predstavljati zgolj strogo predpisanih obrazcev mašnih obredov. Ker so bili organisti na podeželju gotovo večinoma domači, neredko zavedni Slovenci, lahko domnevamo, da so najbrž že takrat skušali podpirati in učiti izvirno slovensko pesem z orgelsko spremljavo. Da so taki nedvomno ↑ Leta 1846 je Matija Majer v Celovcu izdal slovensko cerkveno pesmarico z naslovom Pesmarica cerkevna. Na Janečkovih orglah so nedvomno izvajali tudi skladbe iz te pesmarice. Glede uporabe orgel je posebej zanimiv Uvod.

obstajali, nam razkrije Pesmarica cerkevna (1846), v kateri nam Matija Majer Ziljski v uvodu navede: ... »gerdo je, ako kak orglovec vse zna – preambulacie, variacie, opere, Zampa, Fra Diavolo, vse žlahte vlaških (italianskih) in nemških pesem – samo tega ne, kar bi znati imel, namreč: na vsaki praznik jedno slovensko pesem, da bi jo cela sosedščina k orglam zapela«.145 Očitno je torej, da so tisti organisti, ki jih graja, igrali nemške in italijanske pesmi, posredno pa pohvali vse, ki se zavzemajo za domači jezik. Majerjeva pesmarica je imela posebno slovensko notno izdajo, namenjeno organistom.146 V tistem času so praktično vse Janečkove orgle na podeželju in romarskih cerkvah obstajale še v povsem prvotni obliki. Torej so v predmarčni dobi na Janečkove orgle spremljali tudi množično ljudsko petje. Glede sredine 18. stoletja je več ugank. Lahko bi se vprašali, ali je potreba po spremljavi ljudskega petja vplivala tudi na oblikovanje zvočne podobe. To področje še kliče po obravnavi in le hipotetično je mogoče povezati vsebine Majerjeve pesmarice z njenimi predhodnicami, npr. z Lavrenčičevo Misijonske katoliš karšanske pejsme (1752), Redeskinijevo Osem, inu šestdeset sveteh pesm (1775/76) ali morda celo z rokopisom iz Kálobja, ki ga Majer v Uvodu omenja in v katerem so zbrane katoliške in nekatere protestantske pesmi, Legiša pa jih pripisuje Matiju Kastelicu,147 znanemu avtorju tiskane pesmarice Bratovske buqvice S. Roshenkranza (1678).

142 Höfler, Slovenska cerkvena pesem v 18. stoletju. 143 Smolik, Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja, spletna izdaja. 144 Rakuša, Slovensko petje v preteklih dobah, na več mestih. 145 Majer, Pesmarica cerkevna, uvodnik. 146 Škulj, Cerkveni ljudski napevi. 2, str. 32. 147 Legiša, Liber Cantionum Carniolicarum, str. 269.

104

Kako so orgle v prvi polovici 19. stoletja in nedvomno tudi ob koncu 18. spremljale ljudsko petje, lahko delno sklepamo iz Majerjevega zapisa: »naj rahlo (piano) pojo, rahlejši je, lepši je! sicer vso petje podero, še pevec sam sebe ne sliši. V stolnih cerkvah (Kathedralkirchen) po starocerkevnim (im Chore) orgle samo med verstami pojo, med petjem pa molčo«. Iz zapisa sklepamo, da so za razliko od večjih cerkva, v katerih so se izmenjavali pevci in orgle, na podeželju peli s spremljavo. To Majerju ni posebej ugajalo. Deloma zaradi spreminjanja takratne mode, verjetno pa tudi zato ne, ker so bile tedaj prevladujoče baročne orgle lahko precej »kričeče«. Če je bil organist šolan za izvajanje in alternatim petja, je verjetno potreboval kar nekaj časa, da je doumel smisel spremljave ljudskega petja. Neredko so orglarji tudi že takrat skušali orgle »popraviti« in jim dati več mogočnosti v smeri romantike, ki je takrat vznikala v orglarstvu. Relativno majhnih Janečkovih baročnih orgel seveda ni mogoče brez hudega nasilja nad piščalmi predelati v novo zvočno in slogovno usmeritev. Današnja praksa liturgičnega orglanja na Slovenskem je izrazito usmerjena v

↑

spremljavo petja zbora ali ljudstva. V tako spremenjenem kulturnem okolju

Dober organist je moral

baročne orgle načeloma ne morejo uspevati. Mnoge so odstranili. Vendar se tu pokaže Janečkova kakovost, v kateri je staročeško orglarsko šolo in zanesljivo delo združeval s slovanskim čutom za pomen glasbene govorice v liturgiji. Če se ozremo na navodila, ki so jih pred 300 leti napisali v Pragi, bodo Janečkove orgle zelo uporabne za spremljavo danes prevladujoče glasbe. Poleg srednje tihe kombinacije 8′ + 4′ v različicah kopul ali nekoliko močnejših registrov v Janečkovih večjih instrumentih bo njegov lepo ubrani dvočeveljski register148 odlično pripomogel k svetlosti glasbe – bodisi

v Janečkovih časih znati improvizirati, torej prosto večglasno igrati na dano enoglasno melodijo. Pri spremljavi ljudskih pesmi sta mu zadostovala viža in besedilo. Odlomek je iz pesmi Ave, presvitla Marija, ki jo je objavil Matija Kastelec leta 1678 v pesmarici Bratovske bukvice sv. Roženkranca (Bratovske Buqvice s. roshenkranza). V času, ko je Janeček izdeloval orgle, je bila to ena od treh tiskanih pesmaric z ljudskim petjem.

ljudskega petja ali zbora. V taki kombinaciji registrov orgle ostanejo zvočno prisotne, zbora ali ljudstva pa ne preglasijo. Če je potrebna večja moč, je mogoče dodati 8′ flavtni register (npr. Janečkovo Flavto ali Burdon). To so osnove, ki za Janečkove orgle pravzaprav izhajajo iz navodil za Tynsko Marijino cerkev v Pragi, dejansko pa s svojo uporabnostjo zagotavljajo obstoj glasbil tega mojstra na Slovenskem.

148 Pri pozitivih je principal 2′ običajno po jakosti najmočnejši, kar pa je lahko posledica predisponiranja v vmesnem obdobju. Ta dvočeveljski register je zato morda manj uporaben. Je pa dejstvo, da so pozitivi na sekundarnih lokacijah in za spremljavo nekega zbora res manj neposredno uporabni, so pa uporabni za podporo molitvenega petja v samostanih, za kar so bili tudi izvirno namenjeni.

105

→ Nekateri Janečkovi pozitivi se nahajajo v neprimernih okoliščinah in zato tudi propadajo.

JANEČKOVE ORGLE IN NJIHOVA PRIHODNOST Celjski orglar Janeček in njegove orgle so po zaslugi mnogih znanstvenikov in ljubiteljev baročne glasbe na Slovenskem solidno obdelane. Tudi s pričujočo razpravo o Janečkovih orglah, ki je nastala na podlagi obsežnega gradiva v hrambi Ars organi Sloveniae pri Društvu Jarina Bohinj, delo še ni sklenjeno.149 Obseg današnjega poznavanja kaže pomanjkljivosti predvsem zaradi slabše obdelanosti župnijskih in drugih lokalnih arhivov ter šibkih znanstvenih osnov za primerjalne in razlikovalne analize češkega, slovenskega in hrvaškega orglarstva v Janečkovem obdobju. Ob preliminarnih tehničnih analizah zvoka in posameznih delov so se pokazale nekatere značilnosti, ki Janečka ločujejo od sočasnih orglarjev, vendar je podatkov in morda tudi znanja za verodostojne zaključke zaenkrat premalo. Z zgodovinskega stališča so odprte še mnoge lokacije na Štajerskem in predvsem v Hrvaškem Zagorju, za katere vemo, da so na njih bile orgle, ne poznamo pa njihovega avtorja in časa izdelave. Imamo tudi več odprtih primerov, za katere vemo, da bi bil njihov izdelovalec lahko prav Janeček. K muzikološki obdelavi kličejo skladbe, ki so jih izvajali v tistem času in so jih morda napisali tukajšnji skladatelji, ki so bili hkrati organisti.

149 Delo je bilo opravljeno prostovoljno, delovanje društva pa je v celoti neprofitno. Neposredne stroške terenskega dela so pokrivali Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, podjetje Dobravec d.o.o. – storitve za zdravje, naravo in kulturo in Jarina Bohinj, kulturno društvo. Terensko delo po Sloveniji je deloma potekalo v okviru priprave monografije vseh slovenskih orgel, za katero je podporo pisno izrazila Slovenska škofovska konferenca. Podrobnosti o posameznih orglah sta prispevala orglarja Anton Škrabl in Boštjan Černe. Delovna besedila sta pregledala muzikologa izr. prof. dr. Edo Škulj in Matej Podstenšek, mag. art. Novim ugotovitvam o orglah Janeza Frančiška Janečka je mogoče slediti na spletni strani Ars organi Sloveniae. URN: http://projekti.arsors.org.

106

← Pozitiv v zbirki glasbil Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož je bil prenovljen leta 2015. Nove piščali, ki po barvi in lesku vidno odstopajo od starih, so rekonstruirane po Janečkovih merah.

Še največ vprašanj pa se danes odpira na področju varstva orgel kot kulturne dediščine. Drži sicer, da so bila mnoga Janečkova glasbila obnovljena in deloma rekonstruirana, vendar jih ostaja še mnogo, ki samevajo in sčasoma propadajo zaradi bioloških dejavnikov. Od primera do primera bo treba proučiti, kako bi jih najbolje rešili: morda s premestitvijo v muzej ali kakšno večjo cerkev, morda s primernim konserviranjem ali celo restavriranjem in usposobitvijo za igranje. Opazno je zanimanje nekaterih pokrajinskih muzejev za orgle. Poleg liturgične uporabe se tako odpira možnost poustvarjanja v okviru različnih festivalov stare glasbe. Nezanemarljive so tudi pobude nekaterih učiteljev, da bi v glasbenih šolah učence bolj(e) seznanili z izvajalsko prakso na avtohtonih glasbilih. Ne le seznanili, tudi uporabljati bi jo morali več.

Janečkove orgle zaradi svoje tehnične vzdržljivosti, predvsem pa zaradi svojih zvočnih značilnosti za vse naštete ideje nudijo več kot zadovoljive možnosti. Samo redna uporaba namreč orglam zagotavlja prihodnost.

107

108

Tatjana Štefanič in mag. Boštjan Roškar

Tipologija ohišij glasbil Janeza Frančiška Janečka in njihov ornamentalni ter kiparski okras Janez Frančišek Janeček je bil eden najpomembnejših na naših tleh delujočih

←

baročnih orglarskih mojstrov. V precej dolgem obdobju svojega delovanja

Janečkove orgelske omare iz nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki iz leta 1742.

naj bi izdelal približno 150 orgel, cerkvenih in salonskih pozitivov,1 zato nas ne presenečajo številne različne obravnave njegovega dela.2 S tematiko orgel na Slovenskem se je poglobljeno ukvarjalo veliko piscev, vendar predvsem z organološke plati, medtem ko se omaram in njihovi likovni opremi avtorji večinoma niso sistematično posvečali, morda kdo le obrobno. Zanimivo je, da so mnogi umetnostni zgodovinarji med obravnavanjem cerkvenih notranjščin pogosto prezrli likovno opremo orgelskih omar.3 Prvi resnejši poskus ovrednotenja in raziskave likovne plati Janečkovih orgel je opravila Darja Koter, ki pa se je kot muzikologinja posvetila muzicirajočim figuram predvsem z vidika izvajalske prakse.4

1 Bizjak, Janez Frančišek Janeček, str. 10. 2 Za področje stanja raziskav Janečkovih del gl. prispevka Dejana Zadravca, str. 20–21, in Jurija Dobravca, str. 36–37. 3 Eminentni raziskovalec baročne plastike na Slovenskem Sergej Vrišer v obeh izdajah Baročnega kiparstva na Slovenskem Štajerskem (leta 1963 in 1992) sploh ne omenja markantnih Straubovih figur na ruških orglah. 4 Koter, Likovna oprema baročnih orgel: Johann Frančišek Janeček in dekoracija njegovih orgelskih omar, str. 45–63.

109

↑ Upodobitev orgel z dvema organistoma in štirimi mehači, Utrechtski psalter, prva polovica 9. stoletja.

Razvoj orgelskih ohišij skozi čas Orgelska ohišja so za delovanje glasbila sicer drugotnega pomena, saj je najpomembnejši zvok, pa vendar s svojimi najrazličnejšimi zasnovami in v nekaterih primerih z zelo bogatim in premišljeno zastavljenim likovnim okrasjem pripomorejo k še veličastnejši podobi. Zgodnje, antične orgle, ki jih poznamo zgolj po shematičnih upodobitvah, niso imele običajne orgelske omare,5 kakršno poznamo vsaj od 15. stoletja naprej.6 K razvoju orgelskih ohišij je gotovo pripomogla tudi uveljavitev orgel kot cerkvenega glasbila. Z razvojem oltarnih nastavkov v 16., 17. in 18. stoletju so se stilno spreminjala in razvijala tudi orgelska ohišja, vendar vsaj na naših tleh s precejšnjim zaostankom. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je mizarsko delo še bolj zaostajalo za rezbarskim.7 Najzgodnejša, na Slovenskem ohranjena orgelska ohišja so iz 17. stoletja,8 pravi razcvet pa je orglarska obrt na naših tleh doživela v stoletju, ki mu je sledilo.

5 Mnoge sodobne orgle sicer prav tako nimajo običajnih omar. 6 Williams, The European Organ 1450–1850, na več mestih. 7 Prim. delo Marka Göbla (pozitiv v podružnični cerkvi sv. Frančiška Ksaverja na Veseli gori pri Šentrupertu iz leta 1751) in pozitiv neznanega mojstra v podružnični cerkvi sv. Krištofa na Strmci nad Laškim iz zadnje četrtine 17. stoletja. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 6–7, 52–53. Oblikovna zaostalost ohišij domačih orglarjev se kaže tudi v značilnih oblikah prospektov s plitvimi izboklinami oziroma s prav tako plitvimi in nekoliko razpotegnjenimi trikotnimi čeli, ki se pri nas pojavijo šele ob koncu 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja (prim. dela orglarskih mojstrov Antona Scholza, Venčeslava Martla, Petra Rumpla in Janeza Kunata). Taka pročelja zasledimo pri orglarskemu mojstru Gottfriedu Silbermannu (Kleinbobritzsch, 1683 – Dresden, 1753) že v zgodnjem 18. stoletju, s pripadajočo zgodnjebaročno ornamentiko in značilnimi podsapniškimi dekorativnimi konzolami. Za Silbermannov življenjepis in dela gl. Sadie (ur.), The New Grove Dictionary of Music and Musicians, geslo: Gottfried Silbermann, str. 314. 8 Ohranjena ohišja iz 17. stoletja najdemo v Marijini podružnični cerkvi na Bledu (1639), podružnični cerkvi sv. Roka pri Ptuju (okoli 1640) idr. Na našem ozemlju je iz zgodnjega 16. stoletja ohranjeno zgolj krilo orgelskih vrat iz koprske stolnice (1515–1523). Gl. Dobravec, Vrednotenje in kategorizacija najdragocenejših slovenskih orgel – s predlogi ukrepov, str. 29, 59–63.

110

Oblika, površinska obdelava in okrasje omar so bili vedno odvisni tudi od želja in finančnih zmogljivosti naročnika. Koliko so bili v to vpeti orglarji, je težko reči. Vsekakor pa, če lahko sodimo po nekaterih njihovih redkih zabeleženih izjavah, jim ohišje ni bilo prva skrb, kar je povsem razumljivo.9 Običajen repertoar, ki se pojavlja na orgelskih ohišjih v 17. in 18. stoletju, zajema poleg običajnega mizarskega okrasja (profilacij različnih oblik, golšastih zaključkov, arabeskastih aplik, obeliskov, struženih vaz ali krogel, diamantnih motivov, triglifov, plamenastih letev, preprostih ali bogato členjenih pilastrov in vibastih pilastrov, ploskih nastavkov in takšnih v obliki bogato profiliranih pristreškov) tudi rezbarsko. Poleg za orgle nemškega tipa10 obveznih, večinoma perforiranih nadpiščalnih polnil, ki omogočajo zvoku, da lažje izhaja iz ponavadi z vseh strani zaprtega orgelskega ohišja,11 so nameščali na ohišja še drugo rezbarsko in kiparsko okrasje, tudi tako v obliki ornamentalnih ušes. Ta so nekakšen zakrnel ostanek v 17. stoletju še povsem običajnih dvokrilnih vratc, s katerimi so bile zaprte prospektne piščali, ko orgle niso bile v uporabi. Poleg tega so vratca preprečevala prašenje glasbila, odprta pa so hkrati delovala kot nekakšen usmerjevalec zvoka v prostor. Ornamentalni in figuralni okras se na razkošneje zasnovanih ohišjih v 18. stoletju razbohotita po vsej vidni površini, na glasbilih s skromnejšo tovrstno okrasitvijo pa sta omejena na nadpiščalna polnila in morda na muzicirajoče angele,12 ki s svojo gestikulacijo rok in nog bolj ali manj nazorno nakazujejo igranje določenega glasbila. Angeli tako igrajo na glasbila, kot so timpani, činele in triangli, trobente, rogovi, cinki, prečne in kljunaste flavte, pa tudi violine, trombe marine, violončela, lutnje, torej večinoma za 17. in 18. stoletje značilen instrumentarij, prav tako pa se pojavljajo nekatera antična glasbila, kot sta na primer lira in cimbalum (majhne činelice). Večja in razkošnejša orgelska ohišja imajo skoraj obvezno polnoplastično upodobitev Davida s harfo in velikokrat tudi sv. Cecilije s portativom.

9 Janez Jurij Eisl je leta 1780 na zahtevo ljubljanskega ordinariata poslal svojo ponudbo za nove orgle, v kateri se na koncu dotakne njihovega okrasja: »[…] Orgelska omara se bo spremenila, da bo organist gledal na veliki oltar. Če bo treba za okraske ali za popleskanje kakega podobarja poskrbeti, ga jaz ne bom najel in se za to ne bom menil […]«. Gl. Steska, Važna poprava stolnih orgel v Ljubljani, str. 49. Tudi za orgle, ki jih je Eisl naredil za samostansko cerkev Marijo Gorico pri Brdovcu na Hrvaškem, je znano, da ni sam naredil omare, ampak so jo izdelali domači mojstri frančiškani. Škulj sicer domneva, da je bilo morda podobno v vseh primerih, ko je ta ljubljanski orglarski mojster delal za frančiškane. Gl. Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 73–75, 78. 10 Razgibana in členjena ohišja nemških ali tudi lombardskih orgel so povsem drugačna od beneških, z zelo preprosto enodelno omaro v obliki zaprtega zaboja in odprtino na pročelju. Na slednjih je prostor nad piščalmi odprt in brez rezbarjene nadpiščalne ornamentike, tipične za nemške orgle. Taka oblika omare deluje kot zbiralnik zvoka in ga prav zaradi odprtosti pročelja projicira v prostor. Prim. Škulj, Leksikon orgel in orglarjev, geslo: Beneške orgle, str. 22–23. 11 Ohišje nudi piščalju zaščito proti prahu. Čeprav so omare lesene, nimajo funkcije ojačitve zvoka, saj ga kvečjemu dušijo, še zlasti, če so preveč zaprte. Zato so kasneje velikokrat v stara polna vratca vrtali dodatne odprtine oziroma luknje, ali pa so jih zamenjali z mrežastimi polnili. Na tak način so predelali tudi Janečkove orgle iz leta 1734 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. 12 Takšne figure so bile vedno namensko izdelane za določene orgle oziroma cerkvene pozitive. Nekatere orgelske figure manj zmogljivih mojstrov bi zlahka umestili med ostalo figuraliko na oltarjih.

111

↑

Poleg plastičnega okrasja ne smemo zanemariti slikarskega, saj sta na

Naslikani prizor Marijinega oznanjenja na notranji strani vratc orgel v podružnični cerkvi sv. Roka pri Ptuju, okoli 1640.

marsikaterem, tudi skromnejšem ohišju, običajno na notranji strani vratc upodobitvi Cecilije in Davida,13 v razkošnejših izvedbah, ko so vratca poslikana obojestransko, pa je najpogosteje dodan še motiv Marijinega oznanjenja.14 Slikarske stvaritve ponavadi ne dosegajo visoke kvalitete, saj so takšno okrasitev orgel najpogosteje izvajali mojstri, ki se niso ukvarjali z drugimi zahtevnejšimi slikarskimi naročili.15 Omenjeni prizori so večinoma naslikani neposredno na les,16 poznamo pa tudi takšne, ki so naslikani na platno in nato napeti na lesene okvirje vratc.17 Slikarji orgelskih ohišij niso samo poslikali z različnimi svetniškimi prizori in figurami, temveč so prav tako skrbeli za pozlatitev rezbarjenega okrasja in oblačil figur, če so morala biti pozlačena, ohišja pa so velikokrat tudi marmorirali in redkeje flodrali. V 17. in 18. stoletju pravzaprav niso zelo pogosta ohišja iz trdega lesa (hrasta ali oreha) z vidno lesno teksturo, ki so jih v teh primerih le povoščili oziroma polakirali. Vsekakor je bilo marmoriranje najpogostejši način

13 Upodobitvi vidimo ob odprtih vratcih, ko so orgle v funkciji. 14 Prizor je viden, ko so vratca zaprta. Takšni upodobitvi imata pozitiv neznanega mojstra iz leta 1704, ki je danes v podružnični cerkvi sv. Barbare v Vinskem vrhu pri Šmarju pri Jelšah, in orgle v župnijski cerkvi sv. Treh kraljev v Studenicah pri Poljčanah, ki jih je leta 1733 postavil Andreas Schwarz iz Gradca. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 18–19, 36–37. Prizor Marijinega oznanjenja najdemo še na ohišjih orgel v podružnični cerkvi sv. Roka pri Ptuju iz okoli 1640, orgel, ki so danes v podružnični cerkvi sv. Miklavža v Sotenskem pri Šmarju pri Jelšah idr. 15 Slikarsko okrasitev orgel so najpogosteje izvajali isti mojstri, ki so marmorirali ohišja. Ti so bili obenem slikarji in pozlatarji. Takšni mojstri niso izvajali zahtevnejših slikarskih naročil, predvsem ne tabelnega slikarstva, in obratno, slikarski mojstri, ki so večinoma delali na štafelajnem slikarstvu, se načeloma niso ukvarjali s pozlato in poslikavo ohišij in druge cerkvene opreme. 16 V Mišjem dolu je na polnilih vratc, obrobljenih s pozlačenimi plamenastimi letvami, v sicer precej okorni slikariji na lesu upodobitev Jezusovega rojstva in obiska svetih Treh kraljev. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 12–13. 17 Tak primer najdemo na domnevno Schwarzevih orglah (ohranjen je zgolj zgornji del omare z nadpiščalnimi polnili, vse drugo je novo) v župnijski cerkvi sv. Marijinega obiskanja na Polenšaku pri Ptuju. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 38–39.

112

površinske obdelave orgelskih ohišij, pri čemer se je zgledovalo po oltarjih in drugi sočasni leseni cerkveni

opremi.18

Marmoracije, ki so nastajale v

17. in zgodnjem 18. stoletju, običajno niso imele namena posnemati pravega kamna, temveč so bile bolj dekorativne.

Značilnosti zasnov ohišij Janečkovih glasbil Razen stolniških orgel in nekdanjih kostanjeviških, ki so danes v Raki,

↑ Večina ohranjenih Janečkovih ohišij je bila prvotno marmoriranih. Nekatere marmoracije so ohranjene še danes, kot lahko vidimo na omarah v Zágorju pri Pilštanju, Unišah, Slakah, na Sladki Gori in v Rušah. Le ohišje iz nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki je narejeno iz trdega hrastovega lesa, luženega v oreh.

imajo vsi drugi Janečkovi instrumenti enostavna in enovita ohišja. Tudi ohišji omenjenih orgel sta, čeprav razdeljeni v tri samostojne omare,19 v konstrukcijskem smislu jasni, vsaj v primerjavi z nekaterimi razkošnimi nemškimi oziroma severnjaškimi orgelskimi omarami, na katerih je prospekt drobno členjen v množico raznovrstnih stolpičev, ki večinoma izraščajo drug iz drugega v nadstropjih in ustvarjajo na videz kaotično konstrukcijo tovrstnih ohišij. Janeček je postavljal svoje orgle v bolj ali manj tipizirana ohišja, kar pa nikakor ne pomeni, da bi lahko govorili o serijski proizvodnji v današnjem pomenu besede.20 Oblikovno ostajajo njegova ohišja znotraj varnih meja geometrijskih oblik, ki se jih da načrtovati z ravnilom in šestilom. Iz njegovega ohranjenega opusa delno izstopajo oziroma so nekoliko drugačna

↑ Prerezi profilov, značilnih za Janečkova ohišja (profili so razporejeni v enakem vrstnem redu kot risbe Janečkovih ohišij,

18 Ponavadi je vsa lesena cerkvena oprema iz 17. in 18. stoletja, torej oltarji, prižnice, oratoriji (z izjemo kornih klopi in klopi v ladji ter spovednic) izdelana iz mehkega lesa in polihromirana, najpogosteje marmorirana. 19 Ruške orgle so pri tem izvzete, saj sta preprosti stranski omari le za dekoracijo oziroma za ohišje meha. 20 Prim. članek Boštjana Roškarja o restavriranju Janečkovega salonskega pozitiva v tej publikaciji, str. 257–271.

str. 116–117). Pri vseh tipih Janečkovih ohišij sta zgornja venčna profila na kapah v prerezih povsem enaka, le velikost njunega prereza se prilagaja velikosti omare. Oblika drugih treh profilov, razporejenih po omari, pa variira glede na tip ohišja.

113

↑

le ohišja orgel v samostanskih cerkvah. Oblikovno zahtevnejša ohišja,

Janeček je za svoje manjše instrumente (salonske in cerkvene pozitive) izdeloval vrata s povsem enostavno konstrukcijo iz širinsko zlepljenega lesa, utrjenega z grebenasto letvijo, kot je to mogoče videti na vratcih vodulskega pozitiva (levo). Vrata z okvirjem in polnili je vgrajeval le v orgelska ohišja, kot na primer v Crngrobu in Rušah (sredina in desno). Okvirji takšnih vrat niso vezani s čepom in zarezo temveč z enostavnejšo, vendar enako učinkovito grebenasto vezjo s kotno preploščitvijo, ki je bila sicer v uporabi v 17. stoletju, a je mizarji pri posvetnem pohištvu v naslednjem stoletju niso več uporabljali.

katerih vzore je Janeček prav tako prinesel s Češke,21 so po njegovih zasnovah v nekaterih primerih najbrž izdelali laiški bratje.22 Že na najzgodnejših ohranjenih ohišjih iz dvajsetih let 18. stoletja v Vodulah nad Dramljami, Zágorju pri Pilštanju in v Šmihelu nad Laškim najdemo tipične dekorativne elemente, ki se skoraj popolnoma nespremenjeni pojavljajo na vseh kasnejših Janečkovih omarah, prav do njegove zadnje ohranjene na Slovenskem, v Novi Cerkvi, iz leta 1775. Značilni Janečkovi dekorativni elementi so profilne letve, volutasti zaključki, različne aplike idr. Prav zaradi arabeskastih aplik so Janečkova ohišja tako prepoznavna. To je okrasni motiv, ki ga srečamo na sočasnem stavbnem pohištvu.23 Tudi profilacije, ki so tipični in osnovni mizarski krasilni element, se tako kot drugi okrasni detajli premišljeno in ne po nepotrebnem pojavljajo na njegovih ohišjih. Prav tako so tipizirane in so glede na velikost posameznega glasbila primerno zvečane ali pomanjšane.24 Na vseh Janečkovih omarah je pripadajoča nadpiščalna ornamentika rezbarjena mojstrsko, način pritrjevanja le-te na ohišje pa je povsod enak. Janeček je tako pri mehaniki kot tudi pri ornamentiki in drugih sestavnih delih ohišij svojih glasbil namreč težil k čim lažji sestavljivosti oziroma razstavljivosti posameznih delov z minimalno uporabo pritrdilnih

21 Gl. str. 120, op. 40, str. 141, op. 106. 22 Že Maja Lozar Štamcar je opozorila, da so v okviru posameznih redov obstajale povezave med načrtovalci in izdelovalci cerkvenega pohištva in druge opreme. Gl. Lozar Štamcar, Zakristijske omare v Sloveniji, str. 117–119. 23 Podobno konstrukcijo polnil imajo notranja dvokrilna vrata reprezentančnih prostorov mariborskega gradu. 24 Po obliki je prerez na vseh zelo podoben. Janeček ima nabor enih in istih profilnih motivov, katerih kombinacije uporablja glede na pozicijo na orgelskih omarah. Gl. prikaz profilov na str. 113.

114

elementov, kot so vijaki ali žeblji. Zato je tudi nadpiščalna ornamentika

↑

vedno zgoraj vstavljena v utor in na spodnjem koncu pritrjena z zatičem,

Značilni krasilni elementi Janečkovih pozitivov in orgel v obliki arabeskastih aplik se skoraj nespremenjeni pojavljajo na večini njegovih ohišjih: od najzgodnejšega v Vodulah do zadnjega v Novi Cerkvi. Tak okrasni motiv je običajen tudi na sočasnem stavbnem pohištvu, kot na primer na notranjih dvokrilnih vratih v reprezentančnih prostorih mariborskega gradu (desno spodaj).

ki ga je mogoče zlahka izvleči. Vsa ohišja Janečkovih instrumentov, razen kostanjeviških orgel v Raki, ki so izdelane iz masivne hrastovine, lužene v oreh, so večinoma marmorirana, saj so v osnovi iz mehkega lesa; za ljubljansko stolnico pa vemo le, da je pod več sloji rjave barve različnih odtenkov klejno-kredni grund, ki so ga večinoma podlagali predvsem za marmoracije s tempero.25

25 Na ohišju Janečkovih stolniških orgel so na nekaterih odrgnjenih predelih slabo vidni ostanki flodra na grundirani podlagi, čeprav so tak postopek površinske obdelave običajno izvajali neposredno na les. Ali so bile stolniške omare res prvotno flodrane, kar bi bilo v ohranjenem Janečkovem opusu edinstveno, bodo potrdili šele temeljiti restavratorski posegi.

115

Risbe tipov Janečkovih ohišij salonskih in cerkvenih pozitivov ter orgel

Salonski pozitivi

10 ohranjenih ohišij štiri- ali petregistrskih pozitivov*

* Podatki za posamezne tipe se nanašajo na ohranjena Janečkova ohišja na Slovenskem.

116

Cerkveni ali korni pozitivi oziroma orgle brez pedala Tip Hijacinta

Tip Uniše

5 ohranjenih ohišij

4 ohranjena ohišja

Orgle Tip Uršula

Tip Crngrob

3 ohranjena ohišja + 2 modificirani ohišji

5 ohranjenih ohišij

Večino ohranjenih ohišij Janečkovih

Janečkove omare so ustrezno večje oziroma

instrumentov lahko uvrstimo v enega

višje, če je v prospektu osemčeveljski register,

izmed zgoraj narisanih tipov (izjema so

kot na primer v Rušah, kjer orgelska omara

le ljubljanske stolniške orgle in orgle iz

sicer sodi v tip Crngrob. Tudi na videz povsem

nekdanjega kostanjeviškega samostana). Med

enaki salonski pozitivi po velikosti prav tako

posameznimi ohišji istega tipa ni bistvenih

nekoliko variirajo glede na število registrov.

razlik, morda le v merah, prerezih nekaterih

Tlorisi Janečkovih omar kažejo, da je skrbel

profilov ter v številu in oblikah arabeskastih

tudi za skladnost proporcev. Njegove omare so

aplik, a tudi te razlike so majhne.

precej vitke, saj bi se s podaljševanjem v globino to razmerje porušilo.

117

TIPI OHIŠIJ JANEČKOVIH ORGEL IN CERKVENIH TER SALONSKIH POZITIVOV Skrb za dosledno izvedbo mizarskih in rezbarskih del na različnih tipih Janečkovih ohišij V grobem lahko ohranjena Janečkova ohišja, poleg oblikovno edinstveno zasnovanih orgel v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja in nekdanjih kostanjeviških, razdelimo v pet skupin. V prvo, po ohranjenih primerkih najštevilčnejšo, sodijo cerkveni pozitivi,26 ki so bili v večini primerov s kasneje dodanim pedalom predelani v orgle.27 Glede na zasnovo ohišja smo jih lahko razporedili v tri podskupine oziroma tipe, ki smo jih poimenovali po najzgodnejšem oziroma najizrazitejšem primerku. Tako smo določili cerkvene pozitive tipa Uršula, tipa Hijacinta in tipa Uniše.28 V drugo skupino sodijo orgle tipa Crngrob,29 v katero pa bi lahko glede na zasnovo ohišja umestili tudi orgle v stiškem samostanu in v ruški cerkvi, vendar jih obravnavamo drugje.30 V tretjo skupino sodi (zaenkrat) samo Janečkov procesijski pozitiv iz leta 1739, ki morda izvira iz ptujske proštijske cerkve.31 Četrto in po ohranjenih primerkih drugo najštevilčnejšo skupino predstavljajo salonski pozitivi, od najzgodnejšega ohranjenega v Bezini iz leta 1730 do najmlajšega v Lembergu iz leta 1771. Kot smo že nakazali z omembo stiških orgel, predstavljajo peto skupino Janečkove orgle, ki jih je postavil v različne samostanske cerkve; sem smo prav tako umestili za Janečka sicer

26 Cerkveni ali tudi korni pozitivi. 27 V pričujoči razpravi sva se glede terminologije v osnovi opirala na Škuljevo opredelitev orgel in pozitivov v njegovem leksikonu orgel in orglarjev. Za orgle navaja, da so to aerofoni, sestavljeni iz ustničnih in jezičniških piščali, mehov, igralnika z enim ali več manuali in s pedalom ter s trakturo, za pozitive pa, da so to majhne stoječe orgle, ponavadi z ustničnimi piščalmi, z enim manualom in brez pedala. Gl. Škulj, Leksikon orgel in orglarjev, gesli: orgle, pozitiv, str. 164, 180. Glede natančnejše razmejitve, kdaj lahko posamezen instrument imenujemo pozitiv in kdaj orgle, slovenski organologi nimajo enotnega mnenja. Po posvetih z nekaterimi organologi sva se odločila, da Janečkove instrumente brez pedala, tudi tiste malenkost večje (s prospektnim piščaljem do največ 4′), ki z obliko deloma spominjajo na njegova sicer precej voluminoznejša orgelska ohišja, uvrstiva med pozitive. 28 Tipa Uršula in Uniše sta poimenovana po najzgodnejšem ohranjenem primerku znotraj posamezne vrste. Gre za Janečkova instrumenta iz podružnične cerkve sv. Uršule v Vodulah nad Dramljami, ki je najverjetneje nastal še pred letom 1725, in iz podružnične cerkve sv. Ožbalta v Unišah iz leta 1746, ki je sicer prvotno stal v cerkvi sv. Martina na Ponikvi. Tip Hijacinta je dobil ime po najizrazitejšemu primerku znotraj svoje skupine, in sicer po Janečkovem pozitivu iz podružnične cerkve sv. Hijacinte v Rogatcu iz leta 1743. 29 Tip Crngrob smo poimenovali po lokaciji Janečkovih orgel iz leta 1743 v podružnični cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. 30 Stiške orgle smo zaradi drugih karakteristik uvrstili med samostanske, orgle iz ruške župnijske cerkve Marijinega rojstva pa so kot tridelno zasnovane in najlepše okrašene orgle na slovenskem podeželju deležne samostojne in podrobnejše obdelave. 31 Procesijski pozitiv z inv. št. N 12626 v lasti Pokrajinskega muzeja Maribor je vključen v stalno postavitev glasbil v pritličju ptujskega gradu. Mariborskemu muzeju se zahvaljujeva za dovoljenje za objavo tega Janečkovega instrumenta.

118

najbolj netipično ohišje orgel v Raki.32 Zagotovo so v pomembnejših cerkvah, kot so ruška romarska cerkev ali ljubljanska stolnica, nekdanja pavlinska samostanska cerkev v Olimju ali nekdanji cistercijanski samostan v Kostanjevici na Krki, pri izboru rezbarja oziroma kiparja odločali tudi izobraženi in razgledani naročniki. Kakšno osebno afiniteto je imel Janeček do izvedbe in okrasitve svojih ohišij, ne vemo. Glede na nekaj različnih tipov ohišij, ki se nenehno pojavljajo in so si v najmanjših detajlih med seboj podobna, lahko sklenemo, da se je mizarskemu delu in nadpiščalnim polnilom posvečal skoraj toliko kot mehaniki in piščalim.33 Tipi zgodnejših Janečkovih ohišij cerkvenih pozitivov in orgel koreninijo v 17. stoletju. V tem med orglarji ni tako osamljen.34 Tudi oblika ohišij Janečkovih salonskih pozitivov je bila na slovenskih tleh uveljavljena že pred njegovim prihodom.35

Janečkovi cerkveni pozitivi Janečkove cerkvene pozitive lahko na podlagi osnovne konstrukcije ohišij razdelimo v tri tipe. Za prvi tip Uršula je značilno, da je zgornji del ohišja deljen v tri stolpe, od katerih segata stranska v prostor s trikotno zaključenima čeloma, medtem ko je osrednji polkrožen. Drugi tip Hijacinta ima popolnoma ravno pročelje z nekoliko višjim osrednjim stolpom, ki ne sega v prostor; to škatlasto oglato obliko ohišja nekoliko rahljajo profili različnih prerezov, predvsem pa dve voluti, ki sta oblikovani kot pristreška.36 Ohišja cerkvenih pozitivov tretjega tipa Uniše so zelo podobna ohišjem Janečkovih orgel. Zgornji del s piščalmi se skoraj v ničemer ne loči od orgelskih omar, medtem ko je spodnji del z mehom podoben tipu Hijacinta in ima prav tako kot slednji klaviaturo zadaj. Za Janečkove cerkvene pozitive je značilno, da enako kot salonski nimajo pedala. Klaviatura je bila izvorno na hrbtni strani, z izjemo cerkvenih pozitivov tipa Uršula, ki imajo tako kot salonski pozitivi in orgle klaviaturo

32 Za nekdanje kostanjeviške orgle, ki so danes v Raki, nimamo nikakršnega zagotovila, da so resnično Janečkovo delo. Orgle, ki so sedaj v starem ohišju, so namreč delo bratov Mayer iz Feldkirchna na Predarlskem iz leta 1910. Prav zaradi tega se ni ohranila običajna Janečkova nalepka v sapnici, kljub temu pa sicer za odtenek drugače izvedena zasnova kaže značilnosti drugih Janečkovih orgelskih omar. Gl. tudi članek Jurija Dobravca, str. 60. Prim. str. 195, op. 232. 33 Že Edo Škulj je zapisal, da lahko brez pretiravanja trdimo, da noben domači orglar ni tako zelo skrbel za zunanji videz svojih instrumentov (pri čemer kiparskega okrasja nikakor ne smemo šteti zraven, saj le-to izredno niha; op. avtorjev prispevka) kot Janeček. Gl. Škulj: Baročne orglarske delavnice, str. 137. 34 Že omenjeno ohišje pozitiva Marka Göbla iz leta 1751 v podružnični cerkvi sv. Frančiška Ksaverija na Veseli gori pri Šentrupertu bi glede na mizarsko delo (brez sodobnih rokokojskih nadpiščalnih polnil) zlahka uvrstili še v 17. stoletje. Prim. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 52–53. 35 Podobni ohišji imata na primer Fallerjev pozitiv iz sv. Primoža nad Kamnikom iz leta 1680 in pozitiv neznanega mojstra iz leta 1704 v sv. Barbari v Vinskem vrhu pri Šmarjah pri Jelšah. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 6–9, 16–17. 36 Volute so prav tako tipični elementi 17. stoletja.

119

spredaj.37 Pročelje je včasih v celoti vidno, saj je spodnji del lahko pomaknjen vse do roba korne ograje oziroma je vanjo vdelan, v nekaterih primerih pa celo sega čez rob. Organist ima pogled na glavni oltar skozi izžagano luknjo v hrbtišču, ki je postavljena tako, da piščali ne zastirajo pogleda.

Cerkveni pozitivi tipa Uršula V prvi oziroma najzgodnejši tip Janečkovega ohišja cerkvenih pozitivov, ki so bili pozneje sicer z dodanim pedalom predelani v orgle, so postavljeni instrumenti v Vodulah nad Dramljami, Zágorju pri Pilštanju in v Šmihelu nad Laškim. Janeček je to obliko v nekoliko modificirani formi38 ponovil kasneje še v Olimju39 in v Čermožišah pri Žetalah. Spodnji del cerkvenih pozitivov tega tipa40 je preproste kubusne konstrukcije in ima zgoraj pritaknjene voluminozne volutaste zaključke, katerih profil poteka po vsej globini omare. Nanj je položen masiven profil, ki s stranic in čela obteka vidni del ohišja pozitiva in v tlorisu posnema obliko piščalne deske prospekta oziroma pročelja. Zgornji del ohišja je deljen v tri stolpe, od katerih segata stranska v prostor s trikotno zaključenimi čeli, medtem ko ↑ Orgle neznanega mojstra iz leta 1718 v cerkvi sv. Jakoba v Slavetinu na Češkem.

je osrednji polkrožen.41 Nekoliko ožji stranski lizeni sta polni in okrašeni z dekorativnimi aplikami v obliki izbočenih polnil. Srednji lizeni sta precej široki in imata trapezasto oblikovane predrtine. Vanje so postavljene piščali principala, od katerih so le spodnje pojoče, zgornje pa so neme in le v okras, čeprav so uporabljene prave piščali. kat. št. 1:

CERKVENI POZITIV V ROMARSKI CERKVI SV. URŠULE V VODULAH NAD DRAMLJAMI, pred 1725 (?) Nastanek cerkvenega pozitiva v romarski cerkvi sv. Uršule v Vodulah nad Dramljami bi morda lahko umestili še pred leto 1725,42 ko je Janeček izdelal dva cerkvena pozitiva istega tipa, in sicer v Zágorju pri Pilštanju in pri

37 Oziroma so jo imeli tam do kasnejših predelav. 38 Kar spominja na sodobni modularni način gradnje. 39 Za olimske orgle gl. poglavje samostanskih orgel, str. 144–147. 40 Celotna zasnova ohišij Janečkovih cerkvenih pozitivov tega tipa ima prav tako neposredne zglede na Češkem. Prim. delo Abraháma Starka iz leta 1701 v samostanski cerkvi sv. Frančiška Serafinskega v Pragi. Gl. SVOBODA, Abrahám Stark. Varhany a varhanáři v České republice. URN: http://www. varhany.net [2016-10-13]. 41 Podobno delitev pročelnih piščali v tri stolpe in dve vmesni polji imajo orgle neznanega mojstra iz leta 1720 v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja pri Mekinjah pri Kamniku. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 26–27. Razlika z Janečkovim cerkvenim pozitivom tipa Uršula je le v tem, da je mekinjska omara bogateje členjena s profilacijami različnih oblik in tudi obe vmesni polji sta konkavno napeti, kar poleg vibastih pilastrov in razkošne nadpiščalne ornamentike še dodatno stopnjuje razgibanost ohišja. 42 Tej dataciji v prid govorita dejstvi, da v sapnici še ni tipičnega Janečkovega napisnega lističa oziroma njegovega podpisa s svinčnikom na les, kar bi lahko nakazovalo mojstrovo zgodnejše delo, pa tudi odprtine so izdelane enako kot na cerkvenem pozitivu iz leta 1725 v Zágorju pri Pilštanju. Prim. tudi članek Jurija Dobravca, str. 46.

120

Šmihelu nad Laškim,43 in bi potemtakem lahko bil vodulski pozitiv prvo ohranjeno delo Janeza Frančiška Janečka na današnjem slovenskem ozemlju. Pozitiv, katerega spodnji del je bil kasneje sicer predelan,44 oblikovno sodi v zgoraj omenjeno skupino treh najzgodnejših Janečkovih omar. Plitvo Janečkovo nišo za igralnik na sprednji strani so zaprli z velikim lesenim panelom, na njen obstoj pa danes opozarjajo le še štirioglate luknje za manubrije,45 vidne ob straneh igralne niše. Zgornji del omare je razen večjih prospektnih piščali, ki so novejše, ohranjen skoraj v celoti. Prvotne so tudi diskantne piščali in tiste dekorativne nad njimi,46 ki imajo značilne labije z oslovskim hrbtom nad njimi in so pod in nad labijem punktirane. Enostavne dekorativne aplike v obliki pravokotnih in plitvih, plastično izstopajočih polnil s konkavno prisekanimi vogali so nameščene le v spodnjem delu omare.47 Na zgornjih stranskih lizenah takšnih aplik ni,48 dekorativna ornamentika pa je omejena le na rezbarjena nadpiščalna polnila. Za razliko od ornamentov nadpiščalnih polnil na kasnejših Janečkovih glasbilih, med katerimi so nekatera zelo zračna, ima masiven in po višinah

↑ Pod obstoječo rdečkasto marmoracijo vodulskega ohišja so vidni sledovi prvotne.

piščali stopničasto oblikovan akantov ornament z vodulskega ohišja le malo perforacij. Prvotna pozlata mojstrsko rezbarjene nadpiščalne ornamentike cerkvenega pozitiva v Vodulah je danes zdrgnjena skoraj do lesa, kar daje poleg obstoječe kasnejše marmoracije49 Janečkovemu instrumentu precej drugačen videz, kot ga je imel ob svojem nastanku. kat. št. 2:

CERKVENI POZITIV V ŽUPNIJSKI CERKVI MARIJE POMOČNICE V ZÁGORJU PRI PILŠTANJU, 1725 Naslednji v tej skupini je cerkveni pozitiv v župnijski cerkvi Marije Pomočnice v Zágorju pri Pilštanju. Čeprav je ohišje skoraj popolnoma enako kot tisto v Šmihelu nad Laškim, je najrazkošneje okrašeno od omenjenih najzgodnejših treh. Sicer prav tako rezbarjena in pozlačena akantova ornamentika je nekoliko lahkotnejša, perforacije pa so večje.50 Poleg običajne in tako rekoč nepogrešljive nadpiščalne ornamentike, brez katere ni mogoče docela končati orgel, stopnjujejo celostno zasnovano dekoracijo ohišja še razvejani rezbarjeni in pozlačeni ušesasti ornamenti iz

43 V sapnici obeh cerkvenih pozitivov je Janečkova signatura z letnico 1725. 44 Omara pozitiva je bila predelana kar dvakrat. Ob prvi predelavi so verjetno razširili spodnji del in dodali pedal, manual in pedalno klaviaturo pa pustili spredaj. Oboje so prestavili na stranico šele ob drugi predelavi. Takrat so instrument tudi potisnili h korni ograji.

↑ Čelnica volutastega profila je okrašena z rezbarjeno in pozlačeno trakasto ornamentiko z akantovimi izrastki in vkomponiranim srčastim motivom, ki se pojavlja tudi na drugem ornamentalnem okrasju zágorske orgelske omare.

45 Ročice za vklop posameznih registrov. 46 Nekaj jih sicer manjka (6 piščali v diskantu). 47 Sledov, da bi bile kdaj tudi na zgornjem delu, ni opaziti. 48 Ali pa so izgubljene. 49 Pod njo je najverjetneje fragmentarno ohranjena še originalna. Posebej spodnji del je marmoriran zelo diletantsko in je najverjetneje novejšega datuma. 50 Le ornamentika nad diskantnimi piščalmi ni najbolj usklajena z drugo.

121

↑

nekoliko masivnejšega akanta, ki izrašča iz trakaste osnove, ornamentalni

Angela trobentača in angel dirigent s partituro, postavljeni na kape zágorske omare.

zaključki pod piščalnimi stolpi ter ornamentalni apliki volutastih zaključkov spodnjega dela omare. Vanju je vkomponiran enak srčast motiv, kot se še trikrat ponovi na spodnji strani masivnega profila, ki s stranic in čela obteka vidni del ohišja pozitiva in v tlorisu posnema obliko piščalne deske prospekta. Pozlata, ki pokriva vso rezbarjeno ornamentiko, je videti še prvotna ali pa je vsaj zelo stara, prav takšna je marmoracija. Janečkov instrument iz Zágorja pri Pilštanju je poleg mlajšega in že nekoliko modificiranega čermožiškega edini v skupini cerkvenih pozitivov tipa Uršula iz prve polovice dvajsetih let 18. stoletja, ki ima figuralni okras. Na stranskih orgelskih kapah stojita namreč angelca s trobentama, na osrednjem pa sedi angel s partituro v rokah.51 Vse tri angelske figure so delo neznanega mojstra in zagotovo niso delo kiparja Janeza Gregorja Božiča, ki je sicer izdelal večino opreme cerkve, saj je bil tega leta že mrtev,52 poleg tega pa šibka anatomija otroških telesc izdaja povprečnega provincialnega mojstra. kat. št. 3:

CERKVENI POZITIV V CERKVI SV. MIHAELA V ŠMIHELU NAD LAŠKIM, 1725 Cerkveni pozitiv v Šmihelu nad Laškim,53 ki je enako kot prej opisani zágorski signiran in datiran z letnico 1725, se le v nekaj drobnih elementih

51 Na partituri je sicer napisana letnica 1731, ki pa ne pomeni letnice izdelave orgel, saj sta v sapnici Janečkova napis s svinčnikom in nalepljen listič z letnico 1725. Lahko je to letnica izdelave in namestitve figur na orgelsko omaro, saj je kiparsko in drugo nenujno okrasje (pri nemškem tipu orgel so nujna le nadpiščalna polnila) velikokrat nastajalo tudi več let po dograditvi orgel in običajno ni delo iste roke. Angelci so morda bili v preteklosti prebarvani in je pri izpisu letnice prišlo do napake. 52 Prim. Novak Klemenčič, Marijina cerkev, str. 99–114. 53 Semkaj naj bi ga prenesli iz farne cerkve v Laškem.

122

← Prospekt oziroma pročelje pozitiva v Šmihelu nad Laškim ima tako kot tista v Vodulah in Zágorju pri Pilštanju spodnje pojoče piščali v vmesnih poljih, zgornje pa so le za okras.

razlikuje od vodulskega. Tudi tukaj so kasneje predelali spodnji del in dodali pedal, za razliko od vodulskega pa so igralnik pustili na prvotni poziciji spredaj. Spodnji del pozitiva v Šmihelu so v preteklosti razširili v višini klaviature, prav tako pa so poglobili omaro. Med ohranjenimi najzgodnejšimi Janečkovimi glasbili se na lizenah spodnjega in zgornjega dela omare šmihelskega pozitiva poleg značilnih dekorativnih aplik s konkavno odsekanimi vogali v izmenjujočem se ritmu prvič pojavijo takšna v obliki arabesk. Rezbarjena in pozlačena ornamentika nadpiščalnih polnil je iz masivnega akanta in po vzoru tiste z vodulskega in zágorskega pozitiva sledi višinam piščali, vendar pa je oblikovno izpeljana drugače kot tista v Vodulah. Tudi tu je tako kot na pozitivu v Sv. Uršuli droben trak ornamentike nad diskantnimi piščalmi54 usklajen z ostalo ornamentiko. Obstoječa in precej temna marmoracija cerkvenega pozitiva v Šmihelu nad Laškim je sekundarna, pod njo pa je ohranjena in dobro vidna prvotna črna

↑ Pod močno poškodovano obstoječo marmoracijo je vidna prvotna črna barva ohišja.

barva ohišja, ki je bila sicer zelo modna v drugi polovici 17. stoletja, saj je imitirala takrat visoko cenjeno ebenovino. Zato lahko sklepamo, da so orgle zaradi prilagajanja drugi starejši cerkveni opremi55 pobarvali s takrat že

54 Ko primerjamo ohišja treh najzgodnejših ohranjenih Janečkovih cerkvenih pozitivov tipa Uršula, je zanimivo, da sta le na tistem v sv. Mihaelu nad Laškim osrednji lizeni sestavljeni po mizarskem načinu, torej zlepljeni (sicer so se temu postopku izogibali; širinsko so spajali les le, ko je to bilo nujno potrebno, pri čemer so uporabljali čim širše deske), medtem ko so odprtine na ostalih dveh relativno grobo naknadno izžagane in delno izsekane v polno desko. Vse to morebiti nakazuje, da je cerkveni pozitiv v Šmihelu nastal za tistima v Vodulah nad Dramljami in Zágorju pri Pilštanju. 55 Podobno je z orglami v samostanski cerkvi v Schlierbachu, katerih ohišje iz leta 1770 je prav tako črno prebarvano, da je usklajeno z ostalo cerkveno opremo iz druge polovice 17. stoletja. Gl. Keplinger, Zisterzienserstift Schlierbach, str. 33. Tudi Mitterreiterjeve orgle v podružnični cerkvi sv. Duha na Stari Gori pri sv. Juriju ob Ščavnici imajo pod kasnejšim flodrom še ohranjeno prvotno črno barvo ohišja. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 34–35.

123

nekoliko nemodno črno barvo.56 Čeprav ima cerkev sv. Mihaela opremo iz druge polovice 17. stoletja, pa oltarji niso bili črni, ampak marmorirani,57 iz česar bi lahko sklepali, da so ta Janečkov instrument tja prenesli od drugod, morda iz Laškega. kat. št. 28:

CERKVENI POZITIV V CERKVI MARIJE TOLAŽNICE V ČERMOŽIŠAH PRI ŽETALAH, 1763 Podobno tlorisno zasnovo kot trije prej opisani primerki, kakor tudi precej podobno sosledje profilacij, imata cerkveni pozitiv v božjepotni Marijini cerkvi v Čermožišah pri Žetalah in orgle v nekdanji pavlinski samostanski cerkvi v Olimju. Žetalski pozitiv, ki je nastal leta 1763 in je bil kasneje predelan v orgle, nima vmesnih diskantnih prospektnih piščali, enako široke stranski in osrednji lizeni so, prav tako kakor spodnji del z značilnima volutastima zaključkoma, le dekorirane z arabeskastimi aplikami. V višini igralnika, ki je spredaj vstavljen v omaro, je bilo ohišje razširjeno najverjetneje naknadno, podobno, kakor so to ob dograditvi pedala storili tudi Janečkovemu instrumentu v Šmihelu nad Laškim. Restavratorski posegi58 so na čermožiškem pozitivu odkrili originalno pozlato in polihromacijo na figurah, ki so bile v preteklosti preslikane vsaj enkrat, medtem ko so ohišje iz neznanih razlogov zgolj prepleskali v umazano belo in se zaradi tega zdaj le-to ob belini cerkvenih sten v prostoru povsem razblini. Iz svetle celote ohišja nekoliko izstopajo le figure s prvotno ali vsaj staro polihromacijo. Današnja podoba čermožiškega pozitiva nam nikakor ne kaže celostne podobe v času njegovega nastanka: široki pasovi pozlate na frizih, ki zagotovo nimajo podlage v prvotnem videzu glasbila, namreč močno zarezujejo v proporce ohišja; prav tako so se v belini izgubili značilni Janečkovi dekorativni elementi, kot so arabeskaste aplike, profilne letve, volutasti zaključki idr. Pred zadnjimi restavratorskimi posegi je bilo čermožiško ohišje flodrano,59 kar bi bilo med ohranjenimi Janečkovimi ohišji edinstveno, saj ne poznamo nobenega obstoječega ohišja njegovega glasbila, ki bi bil originalno obdelan s takšno zvrstjo površinske obdelave.60 Vendar lahko sklepamo, da je bil čermožiški cerkveni pozitiv v originalnem stanju marmoriran,

56 Omara Janečkovih orgel je bila prvotno grundirana in najbrž prebarvana s črno tempero ter povoščena ali pa lakirana. 57 Preverjeno s sondami. 58 Potekali so v letih 1993–1994. Za več o čermožiškem instrumentu in posegih na njem gl. Koter, Janečkove orgle v Čermožišah pri Žetalah, str. 209–213; Močnik, Obnovljene Janečkove orgle nad Žetalami, str. 63–64. 59 Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 60–63. 60 Tudi sicer so orgelska ohišja iz 18. stoletja redko flodrana. Eden redkih takšnih primerov je Mitterreitherjev pozitiv v podružnični cerkvi sv. Tomaža v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Gl. Podstenšek, Mitterreitherjeve orgle v Tomaški vasi, str. 23–24, zadnji ovitek.

124

ker so orglarji61 med posegi na ohišju pod flodrom opazili sledi prvotne

↑

marmoracije, njen obstoj pa potrjuje tista, ki je še ohranjena na podstavkih

Figuri kralja Davida s harfo in sv. Cecilije s portativom že mejita na ljudsko rezbarstvo, saj je videti, kakor da sta izrezljani z nožičem. V primerjavi z drugimi figurami na čermožiškem pozitivu sta vseeno kvalitetnejši, saj je rezbar skoraj zagotovo imel neposreden vzor, po katerem je delal.

figur in Davidovi harfi. Rezbarjena in pozlačena nadpiščalna polnila so edini okras, ki je nastal sočasno z ohišjem. Glede na slogovne značilnosti bogato razvejane školjkaste ornamentike je najbrž kot na večini Janečkovih orgel in pozitivov iz druge polovice 18. stoletja ta delo celjske Gallove rezbarske oziroma kiparske delavnice.62 Ušesasta dekorativna zaključka ob stranicah sta stilno in kar se rezbarske kvalitete tiče precej manj napredna in ju je skoraj zagotovo tako kot figure izdelal isti podobarski mojster zelo skromnih zmogljivosti. Tudi podstavka, na katerih stojita kralj David in sv. Cecilija, sta dodatek, ki ga ni zasnoval Janeček sočasno z orglami, temveč je precej neposrečena zasnova63 kljub solidni mizarski izvedbi delo nekega provincialnega mizarja. Relativno majhno čermožiško ohišje je natrpano z množico muzicirajočih angelov, stoječih in visečih z orgelskih kap, kar pa ne prikrije šibkosti kiparske izvedbe. Čeprav so figure okorne, z gestikulacijo rok nazorno nakazujejo igranje glasbil, ki pa so tako kot figure izdelana nerodno, saj so v

61 Janečkov instrument so obnavljali mojstri iz Škofijske orglarske delavnice. 62 Ferdinand Gallo je bil namreč v drugi polovici 18. stoletja (od 1754 do 1788) edini dokumentiran kipar v Celju. Zaradi bližine z Janečkovo orglarsko delavnico je bil zelo primeren za tovrstna naročila. Treba je namreč vedeti, da mora nadpiščalna ornamentika nastajati skupaj z orglami, saj je vezana na strogo omejen in včasih razgiban prostor nad piščalmi. Pred pozlato oziroma površinsko obdelavo je potrebno preizkusiti prileganje rezbarije, še posebej pri Janečkovem načinu pritrjevanja (utor in pero), kjer bi že najmanjša nenatančnost onemogočila namestitev. Za ostalo ornamentiko, ki jo najdemo na orgelskih ohišjih, ni potrebno tako natančno prileganje. Želeno pa je, da je vsa dobro pritrjena, saj lahko drugače povzroča neprijetne zvoke pri nižjih tonih. 63 V želji po čim večji razgibanosti podstavkov in uskladitvi z Janečkovim ohišjem je prišlo do nekoliko nerodnih zavitin in motečih navideznih medprostorov med orgelskim ohišjem in podstavkoma.

125

Posamezni deli ohišij Janečkovih pozitivov in orgel Pročelje olimskega orgelskega ohišja, 1764 figuralno okrasje

pozlata

kapa ali zgornji venec nadpiščalno polnilo

arabeskasta aplika

glavno piščalje

piščalna deska marmoracija spodnji venec posrebritev volutasti zaključek z ornamentiko ornamentalna konzola piščali pozitiva so skrite za perforiranimi vratci odprtina za pogled organista na glavni oltar zvočnica pozitiva

registrski potegi glavnega piščalja registrski potegi pedala registrski potegi pozitiva

126

Ohišje ptujskega salonskega pozitiva, 1748

zgornji venec friz okvir ornamentalno nadpiščalno polnilo

polnilo

vratca prospekta lizena prospektna piščal klaviatura ali manual manubriji ali ročice za poteg registrov

predel s sapnico in mehaniko

spodnji del z mehom

Spodnji del hrbtišča olimskega orgelskega ohišja odprtina za pogled organista na glavni oltar drugi manual

prvi manual

klop za organista pedal

127

→ Kljub množici angelov muzikantov na vrhu čermožiške omare je celoten vtis zaradi slabe kvalitete figur zelo šibek.

večini primerov le shematizirana in brez značilnosti pravih instrumentov.64 V samem vrhu stoji angel, ki v desnici morda drži zvitek papirja, v levici pa najbrž notni list. Na venec osrednje kape sta pripeta putta trobentača. Na podstavkih stranskih kap igra desni angel na čelo in levi na timpane, nekoliko nižje postavljena angela pa na violini.65 Na ločenih podstavkih ob Janečkovi omari stojita na harfo brenkajoči svetopisemski kralj David in sv. Cecilija s portativom v rokah. Figuri sta prav tako okorni kot množica angelov na orglah. Nekoliko izstopa le obličje kralja Davida, ki je anatomsko pravilno oblikovano in ima zelo lepo razvito brado in kodre, ki segajo v prostor. Njegova draperija je že občutno bolj shematična, vendar ne toliko kot na figuri sv. Cecilije, na kateri odkrijemo vrsto anatomskih nepravilnosti. Zdi se, da sta figuri nekdaj stali prav obratno, saj David s svojo harfo rine v ušesasti zaključek orgel, ki njegovo glasbilo delno celo zakriva, Cecilija pa z zasukom glave v trenutni postavitvi gleda za orgle. Prav tako sta bili najverjetneje Ceciliji kasneje dodani krona66 in žezlo.67 Čeprav je figura kiparsko skromna, se je rezbar potrudil z detajli. Cecilijin steznik je okrašen z aplikami v obliki diamantov in biserov, prav takšna je tudi zaponka plašča. Poleg biserne ogrlice okrog vratu in bisernih uhanov ima še v pričesko vpletene bisere. Gre za šablonizirani prikaz plemiške dame, ki ga povzemajo tako prvovrstni mojstri68 kot tisti bolj poljudne smeri.69 Tudi pozlatar je dodal svoje k videzu figur. Na stezniku je vgraviral in pozlatil velike in navzdol obrnjene akantove liste, medtem ko rezbarjeno čipko, ki obroblja Cecilijin koretelj in jo je pozlatar popolnoma zalil, lahko le slutimo.

64 Prim. Koter, Likovna oprema baročnih orgel, str. 59. 65 Angel na levi strani, ki ima v roke sicer položeno violino, bi lahko glede na gestikulacijo rok držal tudi brenkalo. 66 David ima krono izdelano v enem kosu in je ta del figure, medtem ko je Cecilijina izdelana posebej in pritrjena na glavo. 67 Tako žezlo je držala običajno v rokah Marija kraljica. Sv. Cecilija ni bila kraljevskega rodu, zato je prvotno namesto žezla kot mučenka najverjetneje držala palmovo vejico. 68 Prim. s Koenigerjevimi in Holzingerjevimi deli. 69 Prim. z Mersijevimi in Gallovimi deli.

128

Cerkveni pozitivi tipa Hijacinta Če so ohranjeni Janečkovi cerkveni pozitivi tipa Uršula, z izjemo nekoliko modificiranega in precej mlajšega čermožiškega, iz prve polovice dvajsetih let 18. stoletja, najstarejši znani primerek cerkvenega pozitiva tipa Hijacinta iz leta 1734 hranijo v podružnični cerkvi sv. Filipa v Selih. Iz istega desetletja je najbrž tudi vrški pozitiv, vsi drugi ohranjeni pozitivi te skupine pa so iz štiridesetih let 18. stoletja. Najimenitnejši med njimi je cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Hijacinte v Rogatcu, ki ga je Janeček izdelal leta 1743 in smo po njem poimenovali celotno skupino. Vanjo sodijo od rogaškega šest let mlajši cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Katarine v Čečah in še dva, ki ju na podlagi nadpiščalnega ornamentalnega okrasja lahko datiramo v trideseta oziroma v štirideseta leta 18. stoletja, nahajata pa se v podružnični cerkvi sv. Urbana na Vrhah pri Slovenj Gradcu in v podružnični cerkvi sv. Jurija v Legnu. kat. št. 8:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. FILIPA V SELIH NAD OLIMJEM, 1734 Najstarejši cerkveni pozitiv tipa Hijacinta je v podružnični cerkvi sv. Filipa v Selih nad Olimjem. Glede na izredno potlačenost ohišja se zdi, da je bil leta 1734 namensko izdelan za izredno nizek kor cerkve v Pilštanju,70 danes pa je postavljen v selški cerkvi, kjer je videti kakor zagozden med tlemi kora in obokom. Pročelje pozitiva je navkljub prej omenjeni stisnjenosti bogato okrašeno. Poleg nadpiščalnih mrež z rezbarjenim in pozlačenim akantovim ornamentom sta ob stranici pritaknjeni masivni voluti, iz katerih se razraščajo bogato razvejani akant in cvetni girlandi. Na zgornji venec osrednjega stolpa je pritrjena dekorativna kartuša z novejšim napisom, podobna, vendar manjša, pa je pod piščaljem. Obe stranski polji imata pod piščalmi dva, najverjetneje kasneje dodana fragmenta akantove ornamentike.71 Ohišje pozitiva ima poleg rezbarjenega okrasja tudi mizarsko v obliki profilov in na lizene pritrjenih izstopajočih dekorativnih aplik, ki so večinoma še pravokotne s prisekanimi konkavnimi vogali, le dve na osrednjih lizenah se navzdol zaključujeta arabeskasto. Popolnoma nova marmoracija, ki nima opore v tovrstnih primerih iz tridesetih let 18. stoletja, s pretirano razgibanostjo, dekorativnostjo ter barvitostjo ne prispeva k prijetnemu videzu ohišja.

70 Gl. Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 110. 71 Fragmenta sta bila najverjetneje vstavljena naknadno, saj je ornamentika videti odžagana, pa tudi če primerjamo ostale Janečkove tovrstne pozitive so pod piščali vseh treh polj večinoma nameščene ovalne dekorativne kartuše.

129

↑↑

kat. št. 4:

Bogato okrašeni zgornji del vrškega pozitiva ima vse tipične elemente Janečkovih tovrstnih omar.

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. URBANA NA VRHAH PRI SLOVENJ GRADCU, trideseta leta 18. stoletja

↑ Značilne Janečkove visoke piščalne deske prospekta zakrivajo rezbarjene rozete z akantovim listjem.

Glede na ornamentiko drugih datiranih Janečkovih pozitivov iz tridesetih let 18. stoletja bi lahko tudi Janečkov cerkveni pozitiv z Vrh pri Slovenj Gradcu umestili v ta čas. Večja višina kora v vrški podružnični cerkvi sv. Urbana je v primerjavi s prej omenjenim selškim pozitivom omogočila proporcionalno gledano primernejšo obliko ohišja.72 Pročelje je zelo podobno tistima v Selih in na Legnu, le da zaradi precejšnje višine nudi prostor za več dekoracije. Po lizenah so razporejene za Janečkova ohišja značilne dekorativne aplike, le da na vrškem pozitivu prevladujejo tiste z arabeskastimi zaključki. Visok osrednji stolp je skoraj do polovice zapolnjen s simetrično oblikovano akantovo ornamentiko, zaključek katere pa je vseeno stopničast, saj sledi dolžinam piščali. Podobna nadpiščalna ornamentika, čeprav ustrezno manjša, je v obeh stranskih poljih. Pod piščaljem ni značilnih ovalnih dekorativnih kartuš, temveč je ves prostor, ki je na voljo, zapolnjen z akantovo rozeto s plastično izstopajočim

72 Čeprav se tukaj vrhnji venec skoraj stika s stropom. Sicer ni nujno, da je cerkveni pozitiv nastal prav za to cerkev.

130

pestičem v sredi. Prav tako je z akantovim listom zapolnjen tudi prostor med volutastima pristreškoma in osrednjim stolpom, ki pa ni ukrojen po meri prostora, ki ga zavzema. Stranici zgornjega dela sta zamejeni z dekorativno rezbarjenimi ušesi iz polžasto zaključenih narebrenih trakov, iz katerih se izrašča akantov list. Vsa površina pročelja je skoraj monokromna, le dekorativne aplike in frizi so poudarjeni z rdečkastimi lazurnimi žilami. Močno porumenel videz daje najverjetneje cenen smolni lak, ki so ga precej razredčenega mazali po ohišju.73 Sicer lahko zgolj ugibamo, ali je to prvotna barvna podoba Janečkovega pozitiva, saj ni pod klejno krednim grundom ničesar razen golega lesa. kat. št. 20:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. JURIJA NA LEGNU, štirideseta leta 18. stoletja Od cerkvenega pozitiva v podružnični cerkvi sv. Jurija na Legnu se je ohranilo zgolj Janečkovo ohišje, saj so namreč v Naraksovi delavnici74 v drugi polovici 19. stoletja vanj vgradili svoje orgle z novim igralnikom ob strani.75 Zgornji del ohišja pozitiva je skoraj povsem nedotaknjen, saj so odstranili le dekorativna polja pod piščalmi, ki zakrivajo sapnico. Prvotni sta danes zgledno restavrirana marmoracija in rezbarjena ornamentika z novejšo pozlato. Nadpiščalna ornamentika in tista, ki zgoraj zapolnjuje prostora med osrednjim stolpom in volutastima pristreškoma,76 sta podobni ornamentalnemu okrasju Janečkovega pozitiva v Sv. Hijacinti, zato sklepamo, da je tudi legenski nastal v štiridesetih letih 18. stoletja. kat. št. 12:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. HIJACINTE V ROGATCU, 1743 V podružnični cerkvi sv. Hijacinte v Rogatcu stoji leta 174377 izdelani Janečkov cerkveni pozitiv. Velika prostornina cerkvene ladje, visok kor, skoncentriranost cerkvene opreme (treh oltarjev in prižnice) v sprednji del cerkve in belina zidov dajejo vtis izgubljenosti v prostoru tega v resnici ne tako majhnega instrumenta celjskega orglarskega mojstra. Pozitiv v cerkvi sv. Hijacinte kaže sicer znake umetnega raztegovanja ohišja,78 ki pa je mizarsko nekoliko preprostejše v primerjavi s prejšnjimi, saj manjkajo tipične Janečkove dekorativne aplike79 na lizenah, pa tudi rezbarjeni

↑ Volutasti pristrešek rogaškega pozitiva je v bistvu zgornji del na pročelju razcepljenega venčnega profila.

73 Na površini so vidne stečine. 74 Naraksovo delavnico v Petrovčah sta vodila Franc Naraks in njegov sin Ivan. Gl. Škulj, Leksikon orgel in orglarjev, str. 142–143. 75 Janečkova klaviatura je bila, kot je to pri takšnem tipu običajno, zadaj. 76 Za razliko od tovrstne ornamentike na Vrhah je ta zelo dobro vkomponirana v prostor, ki je na voljo in je sorodna tisti nad piščalmi, medtem ko sta stranski ušesi (morda zaradi velikosti) nekoliko drugačni, čeprav gre tudi tu za trakove z akantovimi izrastki. 77 Istega leta je Janeček izdelal tudi orgle za Marijino cerkev v Crngrobu. 78 Ohišje je namreč previsoko, saj so piščali v njem kar nekako izgubljene. 79 Na vratcih obeh stranic zgornjega dela ohišja sta podobni apliki le naslikani.

131

→ Tipično Janečkovo notno stojalo.

→→ Sicer še originalna marmoracija pozitiva v cerkvi sv. Hijacinte je močno preretuširana.

in pozlačeni ušesasti zaključki ob stranicah. Preostala ornamentika z akantovimi izrastki in prepleti trakov, ki so bili morda nekdaj posrebreni80 in lazirani z rdečo lazuro,81 je običajna za Janečkove instrumente iz tistega obdobja. Pod piščalmi so prav tako dekorativne kartuše, ki jih obdaja podobna ornamentika, kot je zgornja, letnica 1744 v kartuši na vrhu pa verjetno datira popolno dokončanje del na glasbilu.82 kat. št. 19:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. KATARINE V ČEČAH, 1749 Cerkveni pozitiv iz leta 1749, ki je sedaj v podružnični cerkvi sv. Katarine v Čečah, pred tem pa je stal v podružnici sv. Marka v Ostenku, je najskromneje okrašeni primerek v tej skupini. Na pročelju mu manjkata volutasta pristreška, ki pa sta nakazana zadaj z desko, izžagano v voluto. Nadpiščalna ornamentika je trakasta z akantovimi izrastki in je podobna tisti iz Rogatca ↑

in z Legna, dekorativne kartuše pod piščalmi pa že nakazujejo nov čas, saj

Pozitiv v Čečah ima za razliko od drugih pozitivov tipa Hijacinta z volutastimi pristreški na pročelju le-te zgolj naslikane na podaljšani in zgoraj umetelno izžagani hrbet.

se izmed vseh ohranjenih del Janeza Frančiška Janečka tukaj prvič pojavi sicer še zelo skromna školjkovina. Obstoječa marmoracija novejšega datuma s pretirano dekorativnostjo in grobostjo popolnoma izniči ostale Janečkove mizarske okrasne elemente.

80 Zdi pa se, da je spodaj aluminij.

↑ Janečkov rezbar je na pozitivu iz Čeč uporabil za podpiščalno ornamentiko zanj popolnoma nov motiv školjkovine.

81 Motna površina rdeče lazure kaže, da ni bila narejena na špiritni podlagi, kot je to bilo običajno v 17. in 18. stoletju. Originalna marmoracija je bila najbrž v veliki meri poškodovana, zato so jo ob zadnjih restavratorskih posegih močno preretuširali. Le na nekaterih mestih je mogoče opaziti fragmente nedotaknjene prvotne marmoracije. Ker restavrator ni bil dosleden v maksimalnem tonskem približanju barv in lazur za retušo originalu in je verjetno lazure premalo razredčil, deluje marmoracija precej ostro, čeprav ni daleč od originalne. 82 Razlika enega leta med letnico v sapnici in tisto na pročelju bi se dala razložiti tako, da je najbrž Janeček končal s svojim delom na pozitivu konec leta 1743, dokončno pa so ga pozlatili v začetku naslednjega leta. To ni edini takšen primer pri Janečku. Gl. tudi orgle v Olimju, str. 147.

132

Cerkveni pozitivi tipa Uniše Janečkovih cerkvenih pozitivov tipa Uniše se je na Slovenskem do danes ohranilo pet, vendar so bili vsi kasneje predelani v orgle. Sodeč po obliki nadpiščalne ornamentike Janečkovih instrumentov iz štiridesetih let 18. stoletja, je najstarejši v podružnični cerkvi sv. Ožbalta v Unišah, preostali štirje primerki pa so nastali v naslednjem desetletju. V tem obdobju je Janeček izdelal cerkvene pozitive takšnega tipa za tri Marijine podružnične cerkve, in sicer na Pesku v Slakah, Botričnici nad Šentjurjem in v Spodnjem Tinskem. Med vsemi naštetimi sta se samo na cerkvenih pozitivih v Unišah in na Pesku v Slakah še ohranila Janečkova napisna lističa z letnico izdelave 1746 oziroma 1751. Zasnova zgornjega dela omare cerkvenih pozitivov tipa Uniše je sicer zelo podobna Janečkovim orgelskim ohišjem tipa Crngrob, pri katerem se bomo zadržali nekoliko kasneje. kat. št. 15:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. OŽBALTA V UNIŠAH, 1746 Cerkvenemu pozitivu v podružnični cerkvi sv. Ožbalta v Unišah, ki je prvotno stal v bližnji župnijski cerkvi sv. Martina na Ponikvi, so zaradi umestitve na nižji uniški kor znižali spodnji del, v katerem je bil meh. Zgornji del ima še prvotno marmoracijo ter ohranjena rezbarjena in pozlačena nadpiščalna polnila. Glede na značilno trakasto ornamentiko, podobno tisti na Janečkovih salonskih pozitivih iz štiridesetih let 18. stoletja, bi njegov nastanek lahko, tudi brez napisnega lističa z letnico 1746, umestili v isti čas. Razen arabeskastih aplik omara drugega okrasja ne premore ali pa le-to ni ohranjeno. Skromnost ohišja tega Janečkovega pozitiva vsekakor zbuja pozornost, sploh če si predstavljamo, da je bil prvotno postavljen v tako bogato cerkev, kot je Sv. Martin na Ponikvi, ki se lahko pohvali z najrazkošnejšim izmed vseh Mersijevih del – glavnim oltarjem, pa tudi prižnico, za katerima ne zaostajajo niti drugi kosi cerkvene opreme.83 kat. št. 22:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. MARIJE NA PESKU V SLAKAH PRI PODČETRTKU, 1751 Zelo podoben uniškemu je Janečkov cerkveni pozitiv iz leta 1751 v podružnični cerkvi sv. Marije na Pesku v Slakah, le da je neprimerno bolje ohranjen in je celo delno restavriran. Razen nekaj odpadlih profilov in nekoliko odrgnjene prvotne ploskvaste marmoracije, po načinu izvedbe

83 Druga, še zdaj obstoječa oprema ponkovške cerkve je nekoliko mlajšega datuma. Glavni oltar je iz leta 1758, dva stranska oltarja iz leta 1760–66, prižnica iz leta 1771. Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem, str. 223.

133

↑

zelo podobne tistima na Sladki Gori in v Unišah, ni prav nič predelan. Tudi

Kljub majhnim razlikam lahko tudi ornamentalna ušesa ohišij v Zágorju, na Vrhah, v Legnu in Slakah pripišemo »Janečkovemu rezbarju«.

manual s sapnico vred je še prvoten.84 S kasneje dodanim pedalom, ločenim od glavne omare, niso z ničemer spremenili ali okrnili Janečkovega dela, ki je razen prospektnih piščali še v celoti originalno. Z izjemo ornamentike nadpiščalnih polnil, kamor se že vrinjajo školjkovinasti elementi, je preostali ornamentalni okras, še posebej tisti z ušesastih zaključkov ob stranicah orgelske omare, trakast z akantovimi izrastki, kar je glede na čas nastanka, ki je opredeljen z Janečkovim napisnim lističem z letnico v sapnici instrumenta, relikt iz preteklega desetletja. Poleg rezbarjenega in pozlačenega okrasja je na lizenah še mizarsko v obliki arabeskastih aplik. Glede na to, da stojijo orgle v bogato opremljeni prostornini slaške cerkve, katere patroni so bili grofje Attemsi,85 je tudi ohišje nekoliko razkošnejše. kat. št. 23:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI MARIJE SEDEM ŽALOSTI NA BOTRIČNICI NAD ŠENTJURJEM, petdeseta leta 18. stoletja (pred 1755) Podobno, vendar skromnejše ohišje, ne samo v rezbarskem, ampak tudi v mizarskem pomenu, saj so lizene brez dekorativnih aplik, je v podružnični cerkvi Marije sedem žalosti na Botričnici nad Šentjurjem. Ornamentika

84 Zanimivo je, da je Janeček uporabil tip klaviature, ki je sicer običajen za njegove salonske pozitive. 85 Za Ignaca Marija grofa Attemsa je kipe za glavni oltar v podružnični cerkvi Device Marije na Pesku v Slakah pri Podčetrtku izdelal kipar iz Laškega, Janez Gregor Božič. Za isto cerkev je grof Attems naročil tudi poslikavo. Gl. Weigl, Prenova gradu Podčetrtek v letih 1715–1723, str. 33, 47; Kemperl, Vidmar, Barok na Slovenskem, str. 141–145. Za podatke o kiparju Božiču gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 210–211;

134

nadpiščalnih polnil tega cerkvenega pozitiva je takšna, kot so jo rezbarji oltarnih nastavkov delali v tridesetih letih 18. stoletja, vendar bi jo glede na ostale datirane Janečkove instrumente in na precejšen stilni zamik, ki ga kaže ornamentika z njegovih orgelskih omar in ohišij pozitivov, lahko datirali v petdeseta leta 18. stoletja, toda pred leto 1755, ko na Janečkovih orglah na Sladki Gori prvič zasledimo Gallovo ornamentiko.86 Poleg nadpiščalnih mrež sta nad stranskima stolpoma dve voluti, ki mehčata prehod v osrednjega, na vrhu katerega je najbrž mlajši in nekoliko preprostejši ornament z jabolkom in križcem. Prav tako je neoriginalna površinska obdelava ohišja s flodranjem, pod katerim se najverjetneje skriva še prvotna marmoracija. Kljub temu da so v Janečkovo ohišje v preteklosti vstavili povsem nove orgle, ki imajo igralnik ob strani, so zadaj še lepo vidni sledovi prvotnega. kat. št. 26:

CERKVENI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI MATERE BOŽJE V SPODNJEM TINSKEM, po 1755 Prava posebnost so orgle v podružnični cerkvi Matere božje v Spodnjem Tinskem. Prvotno je v cerkvi stal Janečkov pozitiv v eni omari, ki so mu kasneje, najbrž zaradi značaja cerkvene arhitekture,87 dodali pendant. V tretji četrtini 19. stoletja88 so prvotnemu Janečkovemu cerkvenemu pozitivu, danes postavljenemu na levo stran kora,89 dodali še eno prav takšno omaro na desni strani kora, v katero so namestili piščali pedala. Ob tej priložnosti

← Na hrbtišču izvirne Janečkove omare v podružnični cerkvi Matere božje v Spodnjem Tinskem je še lepo vidno mesto, kjer je bila vgrajena prvotna klaviatura.

86 Gl. str. 155, op. 138. 87 Dvoranska gotska cerkev je po sredini deljena s stebri. 88 Morda leta 1864. Ta letnica je vidna na napisnem lističu, nalepljenem prek neke starejše, vendar ne Janečkove nalepke, saj so tri ohranjene črke drugačne od tistih na njegovih napisnih lističih s signaturo in letnico, pa tudi pozicija nalepke bi bila za Janečka povsem nenavadna. Janeček je namreč svoje nalepke vedno lepil v sapnice instrumentov. 89 Gledano iz cerkvene ladje. Ali je to bila prvotna pozicija pozitiva, ni znano.

135

→ Levo je detajl Janečkovega ohišja z ohranjeno nadpiščalno ornamentiko, desno pa skoraj stoletje mlajša omara, ki je z ornamentiko vred neverjetno natančna kopija Janečkove.

so za obstoječo Janečkovo omaro izdelali nov igralnik s pedalno klaviaturo in ga postavili na desno stran.90 Med omenjenimi posegi niso uničili oziroma predelali Janečkove sapnice. Lepo je vidna tudi prvotna pozicija originalnega Janečkovega igralnika. Pozitiv bi lahko na podlagi stilnih značilnosti ornamentalnih nadpiščalnih polnil na prvotni omari, ki že kažejo značilnosti Gallove delavnice, datirali okoli leta 1755. Veliko pozornosti pritegne neoriginalna omara s pedalom, saj je, sploh za čas, v katerem je nastala, neverjetno natančno izdelana kopija Janečkove »leve« omare. Ločiti se ju da le po drobnih detajlih. Na mlajši sta nekoliko površnejša rezbarija ornamentike in način nameščanja le-te, saj nima peresa in utora. Vezava lesene konstrukcije omare je brez značilnih kotnih preploščitev z grebenasto vezjo, prav tako pod obstoječo poslikavo ni prvotne marmoracije, kakršno opazimo na originalni omari.

Orgle tipa Crngrob V Janečkovem opusu se je do danes na Slovenskem ohranilo razmeroma malo orgel oziroma njihovih ohišij,91 natančneje osem, med katerimi je najstarejše ohranjeno v ljubljanski stolnici iz leta 1734. Med Janečkove orgle tipa Crngrob, poimenovane po najstarejših, skoraj popolnoma oziroma z vsemi pritiklinami vred ohranjenih Janečkovih orglah tega tipa, ki jih je izdelal leta 1743 za crngrobsko romarsko cerkev,92 lahko uvrstimo še orgle

90 Na Janečkovih tovrstnih cerkvenih pozitivih je igralnik vedno zadaj. 91 V pomenu orgel, torej z vsaj enim manualom in pedalom, ki so bile kot take že narejene in ne kasneje predelane. 92 Istega leta je Janeček izdelal tudi cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Hijacinte v Rogatcu.

136

na Sladki Gori iz leta 1755 in od teh dve desetletji mlajše orgle v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi. Vse glavne značilnosti Janečkovih orgelskih ohišij omenjenega tipa imajo tudi orgle v stiški samostanski cerkvi iz leta 1747 in orgle v ruški cerkvi iz leta 1753. kat. št. 11:

ORGLE V ROMARSKI CERKVI MARIJINEGA OZNANJENJA V CRNGROBU, 1743 Orgle v romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu iz leta 1743 so torej najstarejše ohranjene Janečkove orgle tega tipa,93 hkrati pa so tudi najstarejše orgle s tovrstnim, konveksno-konkavno vzvalovljenim zgornjim delom ohišja, ki ga je Janeček uporabil na več svojih glasbilih. Kljub v primerjavi z njegovimi starejšimi deli nekoliko modernizirani obliki ohišja, ornamentika, vsaj tista nad piščalmi, za katero zagotovo vemo, da je morala nastati sočasno z orglami, ostaja v šablonah tovrstnega ornamentalnega okrasja Janečkovih cerkvenih in salonskih pozitivov iz štiridesetih let 18. stoletja.94 Ostala ornamentika, posebej ušesasti zaključki ob stranicah crngrobske orgelske omare, ornamentalni kompoziciji na stranskih kapah ter vaza s cvetjem, kartuša na osrednji kapi in ornamenta na čelih volutastih zaključkov

← Bogata ornamentika, ki krasi crngrobsko orgelsko omaro, je, razen nadpiščalnih polnil, nastala šele desetletje po postavitvi orgel.

93 Najstarejše Janečkovo ohranjeno orgelsko ohišje iz leta 1734 je sicer v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, vendar je edino te vrste na Slovenskem. Podobne orgle naj bi stale tudi na Hrvaškem. Gl. Šaban (1979), Orgulje slovenskih graditelja, str. 21–25. 94 Glede na produkcijo in nenehno ponavljanje istega motiva v obdobju treh desetletij (čeprav je z njim izredno spretno variiral), se zdi, da je imel zaposlenega lastnega rezbarja, ki je poleg rezbarskega dela opravljal tudi mizarsko. Tako je mogoče razložiti drastičen stilni zaostanek, saj so drugi tovrstni provincialni rezbarji in podobarji, čeprav z zamikom, vseeno sledili stilnim pobudam in novostim. Gl. časovni trak z rezbarjeno nadpiščalno ornamentiko, str. 171–174.

137

spodnjega dela, so nekoliko kasnejši oziroma so delo drugih rok.95 Čeprav je marmoracija orgelske omare nekoliko nenavadna, je najbrž še prvotna, saj pod njo ni ničesar drugega kot tanek grund. kat. št.25:

ORGLE V ŽUPNIJSKI CERKVI MATERE BOŽJE NA SLADKI GORI, 1755 Med Janečkovimi instrumenti povzroča skorajda največ preglavic tisti v visokobaročni romarski cerkvi Matere božje na Sladki Gori, ki ga strokovna javnost včasih uvršča med pozitive, drugič med orgle. Obliko omare bi lahko uvrstili med prej opisane cerkvene pozitive tipa Uniše s to razliko, da je tukaj spodnji del v primerjavi z zgornjim nekoliko ožji in se vanj ne izteče v ravnini, temveč prek volutastih zaključkov. Podobne volute sicer zasledimo na cerkvenem pozitivu v Čermožišah, vendar je tam zgornji del povsem drugačen. Po zunanjem videzu, pa tudi v dimenzijah, je sladkogorska omara v osnovi skorajda povsem enaka Janečkovim orgelskim ohišjem v Crngrobu, Stični in v Rušah, zato lahko najbrž ta instrument na podlagi tipologije ohišja do odkritja dokazov,96 ki bi govorili v prid pozitivu, z veliko verjetnostjo opredelimo kot orgle. Bogata dekoracija Janečkovih orgel, ki je povsem usklajena z drugo sočasno opremo takrat novozgrajene cerkve,97 je delo treh delavnic. Štirje muzicirajoči angeli, od katerih sta dva violinista, dva pa trobentača, so nameščeni na spodnjem in zgornjem vencu in so delo Straubove delavnice.98 Nadpiščalna ornamentika, ušesasta ornamentalna zaključka ob stranicah ter oblački z angelskimi glavicami med žarki in na vrhu stoječa figura kralja Davida s harfo, pa kažejo vse značilnosti Gallove delavnice, povsem sorodne

95 Najbrž jih je izdelal mizarski in rezbarski mojster Henrik Hilarij Göttinger. Za več podatkov o tem gl. str. 192-193. 96 Leta 1804 je Janečkov instrument predelal Venčeslav Martl, ki je s tem v veliki meri zakril vse sledi prvotne Janečkove mehanike. Gl. Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 137. 97 Cerkev je bila posvečena leta 1754. Ko so v petdesetih letih 18. stoletja in morda še v naslednjem desetletju opremljali sladkogorsko cerkev, so zaupali dva stranska oltarja in prižnico Ferdinandu Gallu (prižnico je sicer začel Jožef Straub), dva oltarja in spovednici Janezu Juriju Mersiju, avtor glavnega oltarja, ki po kvaliteti presega vso ostalo opremo, pa je zaenkrat še neznan. Gl. Kemperl, Vidmar, Barok na Slovenskem, str. 187. Figure na glavnem oltarju oddaljeno spominjajo na delo kiparja in rezbarja Petra Žiwobskega, ki je pri nas izpričan šele leta 1772 v Ljubljani, od koder so ga po dveh mesecih izgnali, kasneje (dokumentirano v osemdesetih letih 18. stoletja) pa je deloval na Gorenjskem. Za podatke o kiparju poljskega rodu gl. Resman, Kipar Peter Žiwobski, str. 15–18; Resman, Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem, str. 76–106. 98 Na kakšen način so se zgolj štiri Straubove figure ob preostali Gallovi figuraliki in ornamentiki znašle na Janečkovem pozitivu, ni znano. Ena izmed mogočih razlag je, da so ob naročilu prižnice kamnitih figur za fasado cerkve naročniki želeli, da bi Straub opremil tudi Janečkove orgle z vsem pripadajočim okrasjem. Morda je k temu pripomogel Janez Frančišek Janeček, s katerim je dve leti pred tem sodeloval pri opremi razkošnih ruških orgel. Ker pa je sladkogorska orgelska omara skoraj zagotovo nastajala v Celju in bi Straubu izdelava treh nadpiščalnih mrež in s tem povezano potjo do Celja, morda pomenila prevelik strošek (glede na ceno, ki bi jo dosegel z izdelavo rezbarske opreme za celotne orgle), je najverjetneje v svoji delavnici v Mariboru izdelal štiri figure muzicirajočih angelov in jih neposlikane in nepozlačene poslal v Celje, saj so rezbarji in kiparji po cehovskih pravilih kipe lahko izdelali le do grundiranja. Prim. Hallinger, Der Münchener Hofkünstler Augustin Demmel (1734–1789), str. 214–215.

138

↑ Z ornamenti in figuralnim okrasjem obložene kape sladkogorskih orgel. Večino tega je prispeval Ferdinand Gallo. Jožef Straub je za orgelsko omaro naredil le štiri muzicirajoče angelce, od katerih sta vrhnja trobentača.

←

z njemu delno pripisano prižnico in stranskima oltarjema v isti cerkvi.99 Na omari Janečkovih orgel je mogoče zaslediti še ornamentalni okras tretjega, za zdaj še neznanega mojstra, saj sta ornamenta na volutastih zaključkih

Plastovita školjkovinasta ornamentika na ušesastem profilu spodnjega dela sladkogorskih orgel (levo) oblikovno nekoliko odstopa od preostale Gallove ornamentike. Podobno najdemo na glavnem oltarju neznanega avtorja v isti cerkvi (desno), le da je slednja zaradi večjih dimenzij nekoliko bolj groba.

spodnjega dela, ki sta v primerjavi z ostalo ornamentiko drobneje členjena in vehementneje rezana, sorodna ornamentalnemu okrasju na glavnem oltarju.

99 Vrišer je najverjetneje na podlagi sorodnosti Davidove figure in angelskih glavic na orglah delno pripisal Straubu tudi prižnico v sladkogorski cerkvi. Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 236. Na prižnici so Straubovi zgolj reliefi, cvetne girlande in kartuša z reliefom tik pod atiko. Začeta dela mariborskega kiparja na prižnici je, morda zaradi Straubove smrti spomladi 1756, s figurami opremil Ferdinand Gallo.

139

K razkošnemu rezbarskemu okrasju orgelske omare sodijo tudi arabeskaste aplike, ki so glede na ostalo ohišje marmorirane v kontrastnih barvah, od podlage pa ločene z na sijaj pozlačenimi robovi. Ohišju dajejo še dragocenejši in živahnejši videz tudi pozlačeni posamezni deli profilacij. Značilna ploskvasta marmoracija, ki jo v podobnih različicah najdemo na nekaterih drugih Janečkovih ohišjih, je večinoma še prvotna in je zaradi debelega sloja ↑ Franc Ksaver Meidinger, ki se je podpisal v notranjščini Janečkove omare v Novi Cerkvi, je s Ferdinandom Gallom izpričano sodeloval kot pozlatar in poslikovalec več njegovih oltarjev.

laka zelo dobro ohranjena. kat. št. 33:

ORGLE V ŽUPNIJSKI CERKVI SV. LENARTA V NOVI CERKVI, 1775 Najmlajše in zadnje tovrstno ohranjeno ohišje Janečkovih orgel je v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi. Sicer enovita omara je dekorativno skromnejša od crngrobske in sladkogorske. Vsa rezbarjena in pozlačena ornamentika (nadpiščalna polnila, ornamentalni ušesasti zaključki ob stranicah, ornamenti na čelih volutastih zaključkov spodnjega dela in ornamentalna kartuša na vrhu osrednje kape) je kakor na Sladki Gori delo celjskega rezbarja in kiparja Ferdinanda Galla, ki je obenem še avtor glavnega oltarja sv. Lenarta v isti cerkvi. Originalna marmoracija celjskega slikarja Franza Meidingerja,100 ki se je podpisal na enega izmed pokrovov spodnjega dela omare, je prepleskana z zelo agresivnim flodranjem, ki popolnoma izniči elemente običajnega Janečkovega mizarskega okrasja. Na pročelju spodnjega dela so vidne zapolnjene štirioglate odprtine prvotnih registrskih potegov, saj so namreč orgle, ki so danes v ohišju,

↑

nove. Ob tem posegu so odstranili star Janečkov igralnik in izdelali novega,

Štirioglato luknjo, ki seka potek zavojčaste ornamentike, so naredili zaradi železne gradbene vezi, ki je na tem mestu tekla skozi orgle, preden so jih premaknili v globino kora.

prostostoječega. Hkrati so orgle prestavili nekoliko nazaj, saj nas izžagani odprtini na ornamentiki tik pod kapo osrednjega stolpa opozarjajo, da so Janečkove orgle stale prvotno tik ob ograji cerkvenega kora101 in je bilo pred orgelskim pročeljem prostora le za organista.

Samostanske orgle Eno od skupin Janečkovih instrumentov predstavljajo orgle, ki jih je izdelal za različne samostanske cerkve. Ohranjene so sicer le še tri, med katerimi izstopa za kostanjeviški cistercijanski samostan izdelano ohišje, ki je sicer najbolj netipično izmed vseh Janečkovih orgelskih ohišij.102 Orgle, ki jih je Janeček izdelal leta 1747 za cistercijanski samostan v Stični, smo omenili že na začetku poglavja orgel tipa Crngrob, saj z zasnovo samega ohišja izhajajo

100 Za celjske slikarje tistega časa gl. Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja, str. 7; Vrišer, življenjepisni podatki o baročnih slikarjih in kiparjih Celja, Ptuja in Slov. Konjic, str. 132. 101 To postavitev določa železna gradbena vez, ki poteka prav na tem mestu; zato so ob prvotni namestitvi ohišja morali orgelsko ohišje na tem mestu izžagati. To ni tako redko, podobna situacija je tudi v župnijski cerkvi sv. Trojice v Hausmannstättnu, kjer poteka taka vez skozi celotne orgle. 102 Martin Janeček je podobno oblikovano ohišje, vendar brez sredinske omare, izdelal za praško cerkev sv. Kastula. Gl. str. 141, op. 106.

140

iz njega, orgle v nekdanji samostanski pavlinski cerkvi v Olimju iz leta 1764 pa, zopet zaradi sorodnih konstrukcijskih elementov v zasnovi vrhnjega dela ohišja, v poglavju, v katerem smo obravnavali cerkvene pozitive tipa Uršula. kat. št. 10:

ORGLE IZ CISTERCIJANSKEGA SAMOSTANA V KOSTANJEVICI NA KRKI, danes v župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Raki, 1742 Ohišje orgel v župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Raki, ki je bilo leta 1828 preneseno iz kostanjeviškega cistercijanskega samostana,103 je med ohranjenimi Janečkovimi orgelskimi stvaritvami edinstveno. Delitev na tri omare sicer nekoliko spominja na zasnovo Janečkovih orgel v ljubljanski stolnici, vendar sta izredna členjenost tako po višini kot po širini in nemirno vzvalovano pročelje104 povsem v nasprotju z enostavnostjo, preglednostjo in jasnostjo zasnov ohišij drugih Janečkovih glasbil. Za njegov opus oblikovno nekoliko izstopajočega ohišja orgel najverjetneje niso zasnovali naročniki,105 temveč so s svojo zahtevnostjo vplivali na mojstra pri izbiri razkošnejšega tipa omar, prav tako prinesenega s Češke. Čeprav za kostanjeviške orgle ne moremo z gotovostjo trditi, da so Janečkovo delo, temu v prid govori zelo podobno ohišje orgel v cerkvi sv. Kastula (Haštala) v Pragi, ki jih je izdelal njegov sorodnik, orglar Martin Janeček.106 Postavitev na koru kostanjeviške cerkve je morala biti prav takšna, kot je raški kor

kostanjeviški kor

←↑ Tlorisa kostanjeviškega kora z vrisano postavitvijo Janečkovih orgelskih omar kažeta, da so bile omare izdelane po merah in obliki kora.

←← Tloris raškega kora z vrisano postavitvijo kostanjeviških orgel. Zaradi nižjih obokov nad korom so morali omare (kljub znižanju) postaviti nekoliko stran od sten, zato celotna kompozicija deluje precej natlačeno.

103 Za nekdanjo baročno opremo samostana gl. Resman, Baročna oltarna oprema kostanjeviške samostanske cerkve, str. 477–491. 104 Taka oblika ohišja, predvsem obeh stranskih omar, pomeni v provincialnem mizarstvu neke vrste precedens, saj se v tem času v provinci izdeluje pohištvo še s povsem ravnimi ploskvami oziroma le mestoma izbočenimi, šele v drugi polovici 18. stoletja se pojavijo določeni kosi provincialnega pohištva, predvsem zakristijske omare in komode, s podobno vzvalovljenimi čeli. Gl. Lozar, Zakristijske omare v Sloveniji, na več straneh; Prim. Roškar, Štefanič, Katalog pohištva, kat. št. 32, str. 215. 105 Velikopotezne prenove kostanjeviškega samostana se je takoj po izvolitvi za opata leta 1737 lotil Aleksander Taufferer. V naslednjih letih je nastajala bogata baročna oltarna oprema, za katero niso zaostajale tudi leta 1742 dokončane orgle. Prim. Resman, Baročna oltarna oprema kostanjeviške samostanske cerkve, str. 486; Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234–1786, str. 447. 106 Svoboda, Martin Janeček. Varhany a varhanáři v České republice. URN: http://www.varhany. net [2016-10-13].

141

↑

danes v Raki, le da zaradi večje prostornine kora omare niso bile postavljene

Figure angelov na kapah nekdanjih kostanjeviških stranskih omar so kvalitetno kiparsko delo neznanega mojstra, morda celo iz redovnih vrst.

tako skupaj, zato je kompozicija delovala lahkotneje.107 Stranski omari sta postavljeni v prostor pod kotom 45 stopinj108 in tvorita trapezast medprostor, tako da je stranica, obrnjena v cerkev, izoblikovana v stranski prospekt. Med detajli spominjajo na Janečka le prerezi profilov, ki pa so bolj komplicirani kot na drugih njegovih omarah. Tudi rezbarjeni in pozlačeni ornamentalni okras je drugačen od tistega, ki krasi ohranjena Janečkova ohišja iz istega časa. Glede na to, da so orgle datirane z letnico 1742, bi pričakovali za celjskega orglarskega mojstra običajno trakasto ornamentiko z akantovimi izrastki. V osnovi je kostanjeviška ornamentika sicer res trakasta, vendar modernizirana z mrežastimi vstavki v poljih, namenjenih rezbarskemu

↑ V cerkvi sv. Kastula v Pragi stojijo orgle Martina Janečka, katerih ohišje je zelo podobno nekdanjim kostanjeviškim.

okrasu nad piščaljem.

107 Omare so za umestitev na raški kor znižali najmanj za trideset centimetrov, prižagali so kape in jih tako prilagodili za nekoliko nižji kor. 108 Na postavitev pod kotom kažeta tudi ušesasta ornamenta na stranicah osrednje omare, ki sta pritrjena pod kotom 45 stopinj, medtem ko je običajna pritrditev vzporedna s prospektom.

142

Poleg vsega naštetega je v ohranjenem Janečkovem opusu prav tako izjemna uporaba v orehovino lužene trde

hrastovine.109

Glede na vse omenjene

značilnosti in posebnosti se zdi, da so bile omare, vsekakor z Janečkovim sodelovanjem, izdelane v okviru samostanskega cistercijanskega reda. Na kapah omar stoječe figure angelov110 so kvalitetno delo, sploh štiri na stranskih omarah. Gestikulacija njihovih rok nakazuje, da so v njih morebiti

↖↑ Orgelske omare so zaradi prilagoditve ob prestavitvi na manjši raški kor grobo odžagali (levo). Prav tako so jih znižali vsaj za višino pokrova Janečkove sapnice, kar je opazno na vratcih stranskih omar.

nekoč držali glasbene instrumente. Cistercijanska svetnika sv. Bruno in sv. Bernard iz Clairvauxa, ki sta pritaknjena k omaram, kažeta prvotno poreklo, čeprav ne moremo zagotovo vedeti, ali sta bila že prvotno del Janečkovih orgel v kostanjeviškem samostanu. kat. št. 16:

ORGLE V SAMOSTANSKI CERKVI ŽALOSTNE MATERE BOŽJE V STIČNI, 1747 Tudi za stiške orgle bi glede na to, da jih je Janeček izdelal leta 1747 za samostansko cerkev Žalostne matere božje, pričakovali zanj netipično ohišje, vendar ga takšnega delajo le kasnejši dodatki, nastali najbrž po letu 1898, torej po ponovni naselitvi cistercijanov v času reform Jožefa II.

109 Le hrbtišča so iz mehkega lesa. 110 Prvotno je bilo figur (na vseh treh omarah je danes postavljenih šest manjših angelcev in figura večjega; ob straneh obeh stranskih omar pa še svetnika sv. Bruno in Bernard iz Clairvauxa) najbrž več, vendar zaradi nižjega raškega kora niso mogli namestiti vseh.

143

leta 1784 razpuščenega samostana. To so drobno členjene aplike iz mase,111 vtisnjene v model, prav takšne, kakršne najdemo še na prižnici v isti cerkvi. Čeprav je ohišje danes neustrezno premarmorirano, kaže vse značilnosti sorodnih Janečkovih orgelskih omar tipa Crngrob, ki jih najdemo še na Sladki gori, v Rušah in v Novi Cerkvi. Kljub oblikovno neizstopajočenemu ohišju se kaže samostanski vpliv v za tisti čas izredno sodobnem nadpiščalnem ornamentalnem okrasju, povsem drugačnem od običajne Janečkove trakaste ornamentike z akantovimi izrastki na salonskih in nekaterih cerkvenih pozitivih, pa tudi na orglah iz štiridesetih let 18. stoletja. V spodnjem delu omare, ki se zgoraj ušesasto zaključi, so na lizenah nameščene arabeskaste aplike, medtem ko so bile nekoč lizene zgornjega ↑ Po ponovni naselitvi stiškega samostana so dali menihi staro Janečkovo ohišje modernizirati z okrasnimi elementi, izdelanimi v historicističnem slogu.

dela omare povsem gladke. Obstoječa navidezna polja na njih, deljena s pozlačenimi paličastimi profili in zaključena s prav tako pozlačenimi rozetami, so sad predelave konec 19. ali morda že v začetku 20. stoletja. Kot smo že omenili, so originalni le nadpiščalna ornamentalna polnila in ornamentalni apliki na čelih volutastega zaključka spodaj. K drugačni podobi Janečkovih orgel pripomorejo tudi ob zadnjih restavratorskih posegih in dodelavi hrbtnega pozitiva nameščeni odlitki Straubovih plastik112 z Janečkove ruške orgelske omare.

→ Iz mase narejeno ornamentiko najdemo tako na stiškem orgelskem ohišju kakor tudi na prižnici (desno) v isti cerkvi.

kat. št. 29:

ORGLE V NEKDANJI PAVLINSKI, DANES MINORITSKI SAMOSTANSKI CERKVI MARIJINEGA VNEBOVZETJA V OLIMJU, 1764 Iz leta 1764 so dvomanualne orgle v nekdanji pavlinski,113 danes minoritski samostanski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Olimju. Ohišje olimskih orgel ima podobno zasnovo kot Janečkov leto mlajši čermožiški cerkveni pozitiv

111 Za več podatkov o tej tehniki gl. Roškar, Mizarska tehnologija med začetkom 17. in koncem 19. stoletja, str. 145. 112 Kipov muzicirajočih angelcev z osrednje ruške omare. 113 Cerkev, katere temeljni kamen so posvetili leta 1669, je bila v glavnem zgrajena do leta 1675. Kakor mnogo drugih cerkva je tudi olimska cerkev kmalu postala romarska. Gl. Kemperl, Vidmar, Barok na Slovenskem, str. 135–137.

144

← Verjetno edina ohranjena Janečkova orgelska klop je prav tako kot celotno ohišje orgel v Olimju skrbno izdelana in poslikana.

in se v osnovni konstrukciji nanaša na tip Uršula,114 vendar pa se od njega tudi razlikuje, saj so orgle postavljene na korno ograjo in imajo igralnik zadaj. Poleg tega imajo enega najskrbneje obdelanih ohišij med vsemi ohranjenimi Janečkovimi instrumenti. Poleg razgibanega in z mizarskim in rezbarskim okrasjem bogatega pročelja imajo namreč le za spoznanje skromneje okrašene obe stranici in hrbet z igralnikom. Izjemnost jim daje tudi originalna dekorativno izžagana in poslikana klop, ki se je ohranila do danes, kar je prava redkost. Ker gre za orgle že v osnovi, saj niso plod kasnejših predelav, kakršne zasledimo na mnogih Janečkovih cerkvenih pozitivih, imajo meh izven ohišja.115

V spodnjem delu, kjer je v pozitivih običajno meh, je za bogato

rezbarjenimi in pozlačenimi perforiranimi ornamentalnimi polji s školjkovino skrito piščalje pozitiva. Zgornji del ohišja ima namesto širokih lizen, kakršne vidimo na cerkvenem pozitivu v Čermožišah, vgrajeni dodatni polji za principalove prospektne diskantne piščali, in sicer zelo

↑ Namesto običajnih mrežastih polnil iz letvic, ki omogočajo izhajanje zvoka iz ohišja, so vsa tovrstna polnila olimskih orgel bogato rezbarjena in pozlačena oziroma posrebrena.

podobno kot na treh Janečkovih cerkvenih pozitivih tipa Uršula iz prve polovice dvajsetih let 18. stoletja,116 le da na olimskih orglah nad pojočimi piščalmi ni še dodatnih slepih in zgolj dekorativnih.

114 Oba pa koreninita na Janečkovem rodnem Češkem. Podobno zasnovano orgelsko omaro je neznani orglar izdelal leta 1718 za cerkev sv. Jakoba v Slavetinu. Gl. Čihař, Slavetin. Varhany a varhanáři v České republice. URN: http://www.varhany.net [2016-10-13]. 115 Ohišje meha je videti še prvotno, vendar je bilo zaradi spreminjanja načina pogona večkrat predelano. 116 Gl. str. 120–124.

145

↑

Slogovno enovita ornamentika, ki je najverjetneje delo ene roke, je dobro

Visoko in bogato okrašeno olimsko orgelsko ohišje lepo dopolnjujejo sicer zgolj tri manjše figure muzicirajočih angelov.

zasnovana in drzno rezana, tako kot v svojih pozah in brez anatomskih zadreg izjemno učinkovite in prepričljive figure na orgelskih kapah. Angel na vrhu orgel igra na timpane, ki so miniaturni posnetek pravih, saj sta kotla izdelana iz bakrene pločevine, medtem ko sta trobenti na nižjih kapah stoječih angelov iz lesa. Rezbar je enako spretno izoblikoval ornamentalne školjkaste konzole, ki podpirajo tri stolpe s piščalmi, in dolžinam posameznih piščali prilagojeno stopničasto ornamentiko nadpiščalnih polnil. Vsekakor je mogoče, da so bili ohišje po Janečkovi zasnovi, pa tudi ornamentalni in figuralni okras izdelani v okviru pavlinskega reda.117 Prvotni videz so ohišju orgel povrnili z zadnjimi restavratorskimi posegi,118 ko so odkrili posebno kvalitetno marmoracijo,119 rekonstruirali pa pozlato in posrebritev ornamentike ter angelskih oblačil. Kot smo že omenili, so zelo skrbno obdelani tudi od pročelja olimskih orgel manj vidni deli ohišja. Zgornja vratca na stranicah in hrbtu imajo pozlačene profile, v srednjih pravokotnih poljih s prirezanimi vogali pa perforirano, rezbarjeno in pozlačeno ornamentiko v vlogi zvočnic. Obojna stranska vratca spodnjega dela so delno marmorirana, delno pa poslikana z monogramoma. Na levi strani120 je Marijin monogram, na desni Jožefov. Oba monograma kot tudi Kristusov, naslikan na hrbtišču nad igralnikom, so obdani z vencem iz lovorovih listov, ki so oblikovani že precej klasicistično. Nad Kristusovim monogramom, pod katerim je prav tako z vencem lovorovih listov in oblaki

117 Prim. Baričević, Pavlinski kipari u Lepoglavi, str. 3-61. 118 Zunanjščina orgelskega ohišja je zgledno restavrirana, prav tako zvočna podoba, zato so nerazumljivi in nenavadni nekateri prijemi v notranjščini, kot so na primer utrjevanje polnil s tapetniškimi sponkami, uporaba polivinil-acetatnega lepila in iverčnih vijakov. 119 Pred posegi so bile orgle flodrane. 120 V pogledu na orgle iz cerkvene ladje.

146

obdano srce Jezusovo, je kronogram na belem traku, ki nas opozarja na

↑

letnico dokončanja olimskih orgel, tj. na leto 1765: pVLsVI organI ConCorDes

Na spodnjih vratcih stranic olimskih orgel sta naslikana Jožefov in Marijin monogram.

sInt anIMI. Slikarsko dekoracijo zaokrožajo ob manubrijih naslikani napisi z imeni posameznih registrov, katerih prva črka je poudarjena s pozlato.

Procesijski pozitiv Edini ohranjeni Janečkov procesijski pozitiv je s konca istega desetletja, ko

↖ Kot je pri Janečkovih orglah v navadi, je meh vedno postavljen izven orgelskega ohišja, medtem ko je pri njegovih pozitivih vgrajen v spodnji del omare.

je celjski orglarski mojster v letu 1734 izdelal tako orgle v ljubljanski stolnici kot tudi cerkveni pozitiv, ki je sedaj v Selih, nekaj let pred tem pa še salonska pozitiva, danes postavljena v podružnični cerkvi sv. Barbare v Bezini in v opatiji v Celju. V primerjavi z drugimi ohranjenimi Janečkovimi deli izstopa z manjšim in asketsko zasnovanim ohišjem.

147

→ Janečkov procesijski pozitiv (last Pokrajinskega muzeja Maribor) z zaprtim pročeljem izgleda kot pohištveni kos.

kat. št. 9:

PROCESIJSKI POZITIV IZ PROŠTIJSKE CERKVE SV. JURIJA NA PTUJU (?), danes v lasti Pokrajinskega muzeja Maribor, 1739 Ohišje majhnega procesijskega pozitiva iz leta 1739, ki po ustnem izročilu izvira iz ptujske proštijske cerkve,121 danes pa je v lasti Pokrajinskega muzeja Maribor, je v primerjavi z drugimi Janečkovimi deli povsem netipično in skorajda neprepoznavno. Na ohišju, ki je v celoti izdelano iz v oreh luženega in povoščenega mehkega lesa iglavca, ni nikakršnih sledov poslikav. Da gre za Janečkov izdelek lahko, tudi zaradi napisnega lističa v sapnici z njegovo signaturo in letnico izdelave, sklepamo po obliki pokrova, ki zapira sapnico, in po značilni klaviaturi, kakršne je celjski orglarski mojster vgrajeval v svoje salonske pozitive. Prenosljiv pozitiv je brez pročelnih piščali, principal in ostali trije registri pa so skriti za leseno mrežasto rešetko, ki jo skupaj s klaviaturo zapirajo lesena vratca s polnili na tečajih iz kovanega železa. Zaradi stiske s

121 Inventar proštijske cerkve iz leta 1861 sicer navaja manjše orgle (pozitiv) s štirimi registri: Eine kleine Positivorgel mit 4 Registern. Gl. Dobravec, Druge Janečkove orgle na Ptujskem gradu, str. 26–27; Prim. Koter, Procesijske orgle v Pokrajinskem muzeju Ptuj, str. 6; Koter, Glasbila na ptujskem gradu, str. 72–73.

148

prostorom ni običajnih kovanih manubrijev, s katerimi se prek vzvoda

↖

odpirajo registri, temveč so na desni stranici leseni kavljasti prijemi, ki so

Deljeni meh procesijskega pozitiva iz leta 1739 je postavljen na vrh ohišja.

nadaljevanje registrskih letev. Na vrhu omare je še originalni deljeni meh, prvotno pa je tudi masivno okovje za vtikanje nosilnih drogov za prenašanje. Celoten instrument stoji na masivni mizi s štirioglatimi, na koncih rahlo vzvalovljenimi

nogami.122

↑ Leseni registrski potegi na stranici so le kavljasti podaljški registrskih letev.

Salonski pozitivi Po ohranjenih primerkih predstavljajo drugo najštevilčnejšo skupino salonski pozitivi, ki so jih v nasprotju s cerkvenimi pozitivi in orglami uporabljali za domače muziciranje v gradovih in drugih plemiških bivališčih. Ohranjenim Janečkovim salonskim pozitivom je nemogoče določiti prvotno lokacijo, saj so danes večinoma postavljeni v različnih cerkvah. Zaradi njihove velikosti in konstrukcije jih je bilo mogoče zlahka prestaviti z ene lokacije na drugo brez prisotnosti orglarja. Prav za vse Janečkove salonske pozitive je značilno, da so sestavljeni iz dveh delov, ki ju je mogoče zlahka in brez vsakršnega orodja ločiti med sabo. V spodnjem, nekoliko globljem delu je meh, ki je s snemljivim zračnim kanalom povezan s sapnico v zgornjem delu omare z dvokrilnimi vratci. Za njimi se skrivajo piščali prospekta, nad katerimi so rezbarjena in pogosto pozlačena nadpiščalna polnila. Ohišje je od vrha do tal okrašeno s profilnimi letvami, razporejenimi v smiselnih presledkih. Profilacije so le večinoma zreducirana oblika tistih z ohišij Janečkovih cerkvenih pozitivov in orgel.

122 Miza je sicer mlajšega datuma.

149

Osnovna oblika konstrukcije Janečkovih salonskih pozitivov korenini še v 17. stoletju in se od najstarejšega ohranjenega v Bezini iz leta 1730 do zadnjega znanega v cerkvi sv. Miklavža v Lembergu iz leta 1771 v štirih desetletjih ni prav nič spremenila. Tako lahko ohišjem salonskih pozitivov brez ohranjenega napisnega lističa z letnico izdelave v grobem določimo čas nastanka na podlagi ornamentike nadpiščalnih polnil. V prvi polovici 18. stoletja se na vseh ohranjenih Janečkovih pozitivih pojavlja trakasta ornamentika z izraščajočim akantom, ki je v prvem in drugem desetletju njegovega delovanja123 gostejša in bolj mesnata, v tretjem pa se zrahlja in postane zračnejša. V drugi polovici istega stoletja oziroma natančneje po letu 1755 jo zamenja rokokojska ornamentika, ki jo je na podlagi razmerja med školjkovinasto in zavojčasto ornamentiko mogoče natančneje časovno opredeliti.124 Tako kot pri orglah tudi pri pozitivih iz prve polovice 18. stoletja še ne poznamo imena rezbarja, medtem ko lahko rokokojsko nadpiščalno ornamentiko, ki se prvič pojavi na Janečkovih instrumentih leta 1755 na Sladki Gori, zagotovo pripišemo celjski Gallovi delavnici. Čeprav so salonski pozitivi tako po obliki kot tudi po njihovi namembnosti drugačni od Janečkovih cerkvenih pozitivov in orgel, je nadpiščalna ornamentika na njih zmeraj na enako visokem nivoju, tako kot na njegovih drugih glasbilih za cerkveno rabo. Na prvi pogled se morda zdi, da so vsi ohranjeni salonski pozitivi celjskega orglarskega mojstra povsem enaki, pri čemer hitro pomislimo na serijsko proizvodnjo tega tipa,125 vendar že podrobnejši pregled razkrije razlike v številu registrov in v dimenzijah. Proti tezi o šablonski proizvodnji prav tako govori dejstvo, da so tudi v primerih, ko so dimenzije ohišij salonskih pozitivov povsem enake in imajo enako število in celo iste registre, menzure teh registrov različne.126 kat. št. 5:

SALONSKI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. BARBARE V BEZINI, 1730 Najstarejši ohranjeni Janečkov salonski pozitiv iz leta 1730 je danes postavljen v podružnični cerkvi sv. Barbare v Bezini. Od drugih se loči po rezbarjenih in pozlačenih zvočnicah nad obema stranskima nadpiščalnima polniloma, poleg tega pa ima edini (sicer naknadno dodano) figuralno okrasje. Gre za petregistrski pozitiv, ki ima na lizenah tipične Janečkove dekorativne elemente v obliki arabeskastih aplik. Salonski pozitiv ima ohranjeno izvirno klaviaturo in dvokrilna vratca, ki jih sneta hranijo v zvoniku omenjene ↑ Izmed vseh tipiziranih Janečkovih ohišij salonskih pozitivov ima le bezinski ornamentirani zvočnici nad stranskima nadpiščalnima polniloma.

123 Dvajseta in trideseta leta 18. stoletja. 124 Gl. prikaz nadpiščalne ornamentike na časovnici, str. 171–174. 125 Milko Bizjak v svojem prispevku leta 1984 piše o šablonski gradnji Janečkovih pozitivov. Gl. Bizjak, Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, str. 42–43. 126 V nobenem primeru ne moremo govoriti o serijski proizvodnji, že zaradi takratnega načina dela. Danes lahko s stroji v zelo kratkem času naredimo veliko število povsem enakih sestavnih delov. Nekdaj pa so vsak del izdelali ročno in je bilo povsem nepomembno, če je bil drugačnih dimenzij. Gl. tudi članek Boštjana Roškarja o restavriranju pozitiva v tej publikaciji, str. 266.

150

cerkve. Pod obstoječim opleskom ohišja je vidna prvotna tipična rdeča

↑

marmoracija, podobna tistima na završkem in zagorskem salonskem

Putta z nekoliko zvrnjenima pozama kažeta, da sta pred postavitvijo na ohišje bezinskega pozitiva najverjetneje sedela na pristreških nekega oltarja.

pozitivu. Z njo je bila prekrita celotna površina bezinskega ohišja, z izjemo aplik, ki so bile prvotno modro marmorirane. Ornamentika nadpiščalnih polnil in zvočnic, ki nista vstavljeni v leseno osnovo, ampak sta izžagani in rezbarjeni iz enega kosa neposredno iz zgornjega veznika, je trakasta, z izraščajočim in nekoliko poenostavljenim akantom. Na Janečkovem salonskem pozitivu v Bezini so zgoraj postavljeni angel in dva putta, ki jih stilno lahko umestimo še v 17. stoletje. Angel z levico pridržuje trobento, v desnici pa najbrž drži notni list. Levi putto drži v rokah prečno flavto, desni pa morda oboo. Oba imata na kolenu verjetno naslonjeni notni knjižici. Figure so bile nameščene na pozitiv vsekakor naknadno. Poza osrednjega angela je sicer tako očitna, da ga ne bi bilo mogoče uvrstiti med oltarno plastiko,127 medtem ko bi putta, ki se od angela razlikujeta tudi v sami izvedbi, lahko prvotno stala na atiki kakšnega oltarja. kat. št. 6:

SALONSKI POZITIV V OPATIJI V CELJU, 1731 Leto mlajši od prej opisanega je štiriregistrski salonski pozitiv, ki ga hranijo v opatovi kapeli v Celju. Ohišje najmanjšega izmed vseh ohranjenih Janečkovih salonskih pozitivov128 je bilo dopolnjeno med zadnjimi restavratorskimi posegi, pri čemer so neustrezno rekonstruirali sprednja vratca s tečaji, klaviaturo in pokrov zanjo.129 Mojstrsko rezbarjena originalna nadpiščalna

127 Angel bi sicer lahko bil na vrhu kakšne prižnice, saj so na baldahin velikokrat postavili angela s trobento. 128 Celjski pozitiv je za 10 cm ožji in prav toliko plitvejši od ostalih. 129 Oblika klaviature je za salonski pozitiv neustrezna, saj je takšne Janeček vgrajeval v cerkvene pozitive in orgle.

151

↑

polnila s trakasto ornamentiko z akantovimi izrastki so danes pozlačena

Pročelje pozitiva v opatovi kapeli

in delno posrebrena,130 kar daje močan barvni poudarek nenavadno temno

v Celju krasi plastično rezbarjena nadpiščalna ornamentika.

zelenkasti marmoraciji, ki je na originalnih delih ohišja še prvotna in zgolj retuširana. kat. št. 21:

SALONSKI POZITIV IZ PODRUŽNIČNE CERKVE SV. KRIŽA V SVETINI NAD LAŠKIM, danes delno ohranjen v delavnici Orglarstva Škrabl, štirideseta leta 18. stoletja Po nekaterih podatkih naj bi celjski orglarski mojster Janeček v svojem več kot polstoletnem delovanju izdelal okoli 150 različnih pozitivov in orgel. Danes je ohranjena približno tretjina ocenjenega opusa, saj so ob predelavah oziroma postavitvah novih orgel ali pozitivov njegove stare instrumente uničili oziroma prestavili drugam. Podobno usodo je doživel tudi salonski pozitiv, ki je stal v podružnični cerkvi sv. Križa v Svetini nad Laškim. Hranijo ga v Škrablovi orglarski delavnici.131 Na osnovi slabe fotografije iz časa, ko je instrument, ki ima vse značilnosti Janečkovih petregistrskih pozitivov, še stal na svoji prejšnji lokaciji, lahko glede na nadpiščalno ornamentiko ↑

sklepamo, da je nastal v štiridesetih letih 18. stoletja.132

Ohišje Janečkovega salonskega pozitiva iz Svetine nad Laškim je danes v Škrablovi orglarski delavnici (pedal ni izviren).

130 Prvotno stanje ni znano. 131 Antonu Škrablu se zahvaljujeva za dovoljenje za fotografiranje tega Janečkovega instrumenta. 132 Prav tako je na fotografiji, za katero se zahvaljujeva kolegu Juriju Dobravcu, vidno še originalno stojalo za note.

152

kat. št. 13:

↑

SALONSKI POZITIV IZ PODRUŽNIČNE CERKVE MARIJINEGA VNEBOVZETJA V ZAVRČU, danes v župnijski cerkvi Vstalega Jezusa v Ljubljani, 1745

Notranji stranici vratnic Janečkovega završkega pozitiva sta poslikani z motivoma kralja Davida in sv. Cecilije.

Petregistrski salonski pozitiv iz leta 1745, ki so ga prepeljali iz podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja v Zavrču133 v fužinsko župnijsko cerkev, je precej dobro ohranjen. Pod sicer sekundarno marmoracijo je ohranjena še originalna rdeča.134 Enako skrbno marmorirana je zadnja stran salonskega pozitiva, kar kaže, da je bil namenjen postavitvi sredi prostora.135 Na rezbarjenih in pozlačenih nadpiščalnih polnilih prevladuje trakast ornament, akantovi izrastki so le dopolnilo. Notranji strani vratnih kril, ki sta bili prvotno v celoti marmorirani, krasita naslikani podobi sv. Cecilije in kralja Davida. Kot kaže, je dal naročnik omenjena motiva naslikati kmalu po dobavi salonskega pozitiva. Sliki sta namreč glede na obliki Cecilijinih orgel in stola, na katerem sedi, pa tudi glede na razgibano obliko vratu Davidove harfe nastali kmalu po sredi 18. stoletja.136

133 V završko podružnično cerkev so salonski pozitiv leta 1850 prenesli iz tamkajšnje župnijske cerkve sv. Nikolaja. Gl. Škulj, Orgle v Ljubljani, str. 141. Pozitiv je bil v času naših raziskav na razstavi v Posavskem muzeju Brežice. Muzejskim kolegom se zahvaljujeva za pomoč. 134 Rdeča marmoracija je izvedena z oljem neposredno na les. 135 Hrbtišča so kakor na sočasnem pohištvu neobdelana, če so bili instrumenti predvideni za postavitev k steni, oziroma so le enostavno pobarvana, če so bili nekoliko odmaknjeni od stene. Le v primerih, ko so stali sredi prostora, so hrbtišča enako skrbno obdelana kot pročelja. 136 Pod podobo sv. Cecilije je signatura slikarja, ki pa je z izjemo začetne črke S neberljiva.

153

↑

kat. št. 14:

Na čelih tipk bojtinskega pozitiva je

SALONSKI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. URŠULE V BOJTINI, 1745

ohranjenih nekaj izvirnih aplik iz marmoriranega papirja.

Istega leta kot petregistrskega završkega je Janeček izdelal še štiriregistrski salonski pozitiv, ki je danes postavljen v podružnični cerkvi sv. Uršule v Bojtini. Med do sedaj odkritimi Janečkovimi tovrstnimi glasbili je ta najbolj avtentičen. Poleg odlično ohranjene notranjščine so prvotne še vse pritikline ohišja. Odlomljen je le sprednji del pokrova za tipke, prvotno ključavnico pa so zamenjali z mlajšo. Celo na čelih tipk je ohranjenih nekaj izvirnih aplik iz marmoriranega papirja. Okovje, ki je razen ključavnice še v celoti prvotno, je delo istega kovača kot tisto na završkem pozitivu. Salonski pozitiv v Bojtini ima izmed vseh ohranjenih najbolj asketsko verzijo ohišja, ki prekaša celo tisto s pozitiva iz leta 1748, ki ga hranimo v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož. V nasprotju z večino Janečkovih salonskih pozitivov z marmoriranimi ohišji in večinoma pozlačenimi rezbarjenimi nadpiščalnimi polnili, ima bojtinski ohišje zgolj lazirano s temno rjavo oljno lazuro, nadpiščalno ornamentiko pa le rezbarjeno in povsem neobdelano, tako da je svetla lipovina kontrastirala nekdaj temno laziranemu smrekovemu ohišju. Današnji videz je sicer nekoliko drugačen od originalnega, saj je ohišje prebarvano s pokrivno sivo modro oljno barvo. kat. št. 17:

SALONSKI POZITIV IZ ŽUPNIJSKE CERKVE SV. KRIŽA V TRBONJAH, danes v zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, 1748 kat. št. 18:

SALONSKI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. DUHA NA RODNEM VRHU, 1749 Leta 1748 in 1749 je Janeček izdelal še dva štiriregistrska salonska pozitiva povsem enakih dimenzij. Mlajši je danes v podružnični cerkvi sv. Duha v Rodnem Vrhu, starejšega, ki je bil nekdaj v župnijski cerkvi sv. Križa v Trbonjah in kasneje v trbonjskem župnišču, pa hranimo v ptujskem muzeju. Salonska pozitiva se med seboj razlikujeta le v menzurah nekaterih registrov 154

in v razporeditvi sicer enako rezbarjene trakaste ornamentike z izraščajočimi akantovimi listi v nadpiščalnih polnilih. Pozitiv z Rodnega Vrha je sicer neuporaben, a je ohranjen v celoti, vključno s principalovim prospektnim piščaljem. Izgubljena so le vratca in pokrov klaviature. Muzejski, ki je bil restavriran in ponovno usposobljen za igro, ima v celoti neizviren spodnji del z mehom, z zadnjimi posegi pa je orglar dopolnil tudi večino piščali. Podrobnejši opis tega Janečkovega instrumenta in restavratorski posegi, ki so v letu 2015 potekali na njem, so predstavljeni v posebnem poglavju.137 kat. št. 27:

SALONSKI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. MOHORJA IN FORTUNATA V PODLIPOVICI, 1757 Ohišje salonskega pozitiva, izdelanega v letu 1757, ki je danes v podružnični cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Podlipovici, je ohranjeno skoraj v celoti. Po obliki in merah je enako prej omenjenima primerkoma s konca štiridesetih let 18. stoletja. Če je za vse Janečkove salonske pozitive iz prve polovice 18. stoletja značilna trakasta ornamentika z izraščajočim akantovim listjem v nadpiščalnih polnilih, pa je podlipoviški prvi ohranjeni Janečkov salonski pozitiv z naprednejšo Gallovo ornamentiko. Že dve leti prej je celjski kipar Ferdinand Gallo138 za Janečkove orgle na Sladki Gori izdelal angelske glavice in kralja Davida, zagotovo pa tudi nadpiščalna polnila. Ornament podlipoviškega salonskega pozitiva je glede na čas nastanka sodoben, vse drugo pa se ni prav nič spremenilo. Ohišje ima še vedno prejšnjo obliko in popolnoma enake oblike tipk, manubrijev, profilacij, arabeskastih aplik idr. Glede na obliko so bili tečaji verjetno zamenjani v obdobju bidermajerja, medtem ko so nasadila in zapah še prvotni. Med zadnjimi restavratorskimi posegi na pozitivu so povsem neustrezno prepleskali celotno ohišje in skušali imitirati marmoracijo, ki pa je v sozvočju s prav tako kričečim zvokom glasbila. kat. št. 30:

SALONSKI POZITIV V ŽUPNIJSKI CERKVI SV. PETRA IN PAVLA V ZAGORJU OB SAVI, 1768 Enako ornamentiko kot podlipoviški ima tudi salonski pozitiv, ki je sedaj v župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Zagorju ob Savi. Njegovo ohišje je izdelano podobno kot vsa ohišja Janečkovih petregistrskih pozitivov. Izstopa le zaradi dodanega, umetelno izžaganega ploskega in enostavno poslikanega

137 Gl. prispevek Boštjana Roškarja v tej publikaciji, str. 257–271. 138 Leta 1754 je Ferdinand Gallo ob svoji poroki z Marijo Ano Grabner omenjen v celjskih matrikah. 26. junija 1744 sicer zasledimo krst njegove hčerke Marije Ane Tereze iz prvega zakona z Marijo Terezo, ki je umrla že dve leti po rojstvu hčere. Čeprav raziskovalcem do sedaj še ni uspelo odkriti nobenega ohranjenega dela njegove delavnice iz štiridesetih let 18. stoletja, lahko kljub temu predvidevamo, da si je Gallo že takrat služil kruh s kiparskimi deli. Za podatek o krstu Gallove hčere se zahvaljujeva kolegu dr. Dejanu Zadravcu. Gl. NŠAM, RMK Celje 1724–1752, 26. 6. 1744; Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 212.

155

↑

nastavka, kar ohišje še močneje arhaizira,139 čeprav je bilo izdelano leta 1768,

Pročelje pozitiva v Zagorju ob Savi

k takšnemu videzu pa prispeva tudi rdeča marmoracija.140 V leto nastanka

ima tipično Gallovo nadpiščalno ornamentiko.

ga postavlja le razgibano oblikovana rokokojska školjkovinasta ornamentika nadpiščalnih polnil, ki je tako kot na vseh drugih Janečkovih pozitivih iz druge polovice 18. stoletja oziroma natančneje od leta 1755 naprej nastajala v Gallovi delavnici. Pod zgornji venec pritaknjeni ornament najverjetneje ni bil izdelan za ta pozitiv in je bil dodan kasneje.141 Novejši so tudi manubriji in klaviatura,142 prav tako pa je najbrž v celoti nov spodnji del pozitiva, zagotovo pa vrata, saj je Janeček z izjemo vratc, ki zapirajo prospekt,143 vsa druga vrata delal iz polnega, konstrukcijsko enovitega, širinsko lepljenega lesa, ojačanega z grebenastimi letvami.144 kat. št. 31:

SALONSKI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. PANKRACIJA V LEMBERGU PRI ŠMARJU, 1770

139 Prim. podobno ohišje pozitiva v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom (prvotno iz frančiškanske cerkve v Kamniku), ki ga je leta 1680 izdelal Janez Faller. Gl. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 8–9. 140 Prvotno je bilo ohišje pozitiva rdeče marmorirano, danes pa je večinoma preslikano s prav tako rdečo marmoracijo. Tovrstna rdeča poslikava je bila zelo modna v zadnji četrtini 17. stoletja. Glavni oltar v Muti iz leta 1689, ki ga je morda izdelala Reissova delavnica, je bil v originalni podobi v celoti rdeče marmoriran, sedaj pa je preslikan. 141 Najbrž so ga sneli s kakšnega oltarja. 142 Lepo je viden izrez za originalno klaviaturo in grob poseg ob namestitvi sedanje. 143 Na tem salonskem pozitivu se takšna vratca sicer niso ohranila. 144 Za več gl. Roškar, Mizarska tehnologija med začetkom 17. in koncem 19. stoletja, str. 134–135.

156

kat. št. 32:

SALONSKI POZITIV V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. MIKLAVŽA V LEMBERGU PRI ŠMARJU, 1771 V razmiku dveh let je izdelal Janeček salonska pozitiva, ki sta danes v Lembergu pri Šmarju. Mlajši izmed njiju iz leta 1771 v podružnični cerkvi sv. Miklavža je delno restavriran, medtem ko je tisti iz leta 1770 v podružnični cerkvi sv. Pankracija v popolnem razsulu. Ohišji obeh sta podobno kot Janečkov procesijski portativ iz leta 1739 in šest let mlajši pozitiv v Bojtini iz temno rjavo luženega oziroma laziranega mehkega lesa iglavca. Lemberška instrumenta nimata za petregistrske Janečkove pozitive značilnih ornamentalnih aplik na lizenah, kar pa je edina sprememba v dekoraciji in videzu ohišja, vse drugo je enako kot na njegovih predhodnih tovrstnih instrumentih. Nadpiščalna ornamentika je ohranjena le na mlajšem lemberškem pozitivu. Vsekakor je delo Gallove rezbarske delavnice, tako kot na drugih ohranjenih Janečkovih ohišjih iz druge polovice 18. stoletja, z izjemo ruških in olimskih orgel.

Orgle v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja in v župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Rušah V tej monografski obravnavi posvečamo posebno pozornost Janečkovim orglam v župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Rušah, ki bi jih v osnovi sicer lahko uvrstili med orgle tipa Crngrob, vsekakor pa so najrazkošneje oblikovane orgle v kakšni slovenski podeželski cerkvi, in najimenitnejšim orglam celjskega orglarskega mojstra v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, od katerih se je ohranilo zgolj ohišje, katerega oblika145 je bila pogosta na Janečkovem rodnem Češkem. kat. št. 7:

ORGLE V LJUBLJANSKI STOLNICI SV. NIKOLAJA, 1734 Največje, najrazkošnejše in najkompleksnejše so bile leta 1734 dokončane Janečkove orgle v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, od katerih so se do danes ohranile le bogato oblikovane in ornamentirane ter s figurami obložene omare, pa še te so, predvsem srednja, precej predelane. Podobne so v katedrali sv. Nikolaja v Čeških Budĕjovicah iz let 1727–28, delo orglarja Vojtěcha Jiřija Dvorskega, pri katerih je sodeloval Martin Janeček, bližnji

145 Že več kot dve desetletji pred postavitvijo Janečkovih orgel na glavni kor, sta na balkonih stranskih korov stali orgelski omari, katerih oblike močno spominjajo na Janečkove stolniške. V vseh primerih, tudi tistih na Češkem, gre najverjetneje za nekoliko modificirano obliko beneškega tipa orgelskih omar z dodanimi nadpiščalnimi polnili.

157

Poskus rekonstrukcije prvotnega izgleda Janečkovih orgel v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja pred Križmanovo predelavo

Pri poskusu rekonstrukcije

Janečkovi osrednji omari so figure

zgornjem delu ohišja pozitiva,

osrednje omare orgel v stolnici sv.

dodajali postopoma. Ob postavitvi

pa tudi danes izgubljeno veliko

Nikolaja v Ljubljani smo se opirali

orgel leta 1734 je omara zagotovo

kartušo, omenja pobotnica iz leta

na ohranjeno arhivsko gradivo

imela nadpiščalna polnila (zavesasta

1737. Na kartuši bi lahko bil napisan

in izsledke terenskega ogleda.

ali morda celo perforirana) in

Marijin odgovor angelu (ECCE

Kot kažejo sledovi, je Križman

najbrž tudi obe veliki angelski

ANCILLA DOMINI).

spodnjemu delu omare, zaradi

figuri (violončelista in lutnjista) ter

povišanja, zamenjal le dve masivni

na vrhu angela timpanista, kar bi

Glede na nedotaknjenost izvirnih

stranski lizeni.

bilo povsem v skladu z okrasjem

sprednjih vratnic so orgle najbrž

ne tako obloženih stranskih omar.

imele prostostoječi igralnik,

Šest figur, ki jih je izdelala Löhrova

kakršen je še danes ohranjen v

kiparska delavnica, stoječih na

Rušah.

158

159

sorodnik celjskega orglarskega mojstra.146 Martin Janeček je leta 1734 za cerkev sv. Katarine v Pragi zasnoval še ene podobne orgle, vendar brez osrednje omare. Leta 1741 jih je dokončal Jan Storck.147 Tudi praške, ki so bile začete po dokončanju ljubljanskih, s slogovnega vidika potrjujejo povezavo med Martinom in Janezom Frančiškom Janečkom. Zavesasta nadpiščalna polnila, ki jih imajo tako Janečkove ljubljanske stolniške orgle kakor tudi prej omenjena primera s Češke, so v tistem času na Slovenskem prej izjema kot pravilo.148 Pojavijo se šele v sredini 19. stoletja na empirskih in bidermajerskih orgelskih ohišjih. Ker je bil Janeček izbran za postavitev stolniških orgel, je moral kapitelj prepričati tako z zvočnimi kvalitetami instrumenta kot z dovolj imenitno zasnovo samega orgelskega ohišja.149 V letih po dokončanju in posvetitvi ljubljanske cerkve sv. Nikolaja s poslikavami Giulia Quaglia so pričeli cerkev postopoma opremljati z baročno opremo. V obdobju po letu 1718 so zgradili na okrogle marmorne stebre oprt orgelski kor nad glavnimi vrati. Za orgle, ki so jih nameravali postaviti semkaj, vsekakor niso pričakovali nižjega →

nivoja od druge bogate stolniške opreme.150 Tako je moral Janeček najbrž

Osrednja omara stolniških orgel po Križmanovi predelavi.

kapitlju poleg dispozicije, ki se v organološki literaturi neprestano omenja,151 predložiti vsaj skico likovne podobe izrazito češko zasnovanih omar. Morda je v svoji delavnici tisti čas zaposloval pomočnika – mizarja s Češke, ki je skrbel za izdelavo orgelskih omar in ohišij pozitivov.152 Kot smo že omenili, je bil lahko ta pomočnik obenem tudi izurjeni rezbar ornamentike, ki je v tistem obdobju izdeloval nadpiščalna polnila večine Janečkovih instrumentov.

146 V dokumentu, ki se nanaša na izdelavo omenjenih orgel, je Martin Janeček omenjen kot garant, da bo delo končano. Na ta podatek naju je opozoril kolega Jurij Dobravec, za kar se mu zahvaljujeva. Edo Škulj sicer navaja, da je bil Martin Janeček vajenec in pomočnik pri stricu, slavnem praškem orglarju Dvorskyju in je po njegovi smrti leta 1734 prevzel njegovo delavnico. Gl. Honys, Die Orgel der St.Nikolaus-Kirche in České Budĕjovice im 17. und 18. Jahrhundert, str. 166; Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 97–99. Prim. prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji, str. 24-25. 147 Prim. članek Jurija Dobravca v tej publikaciji, str. 43. 148 Medtem ko so zavesasta polnila na čeških orglah v tistem času bolj pogosta. Poleg zgoraj navedenih primerkov prim. tudi orgle Tomáša Schwarza iz leta 1731 v Marijini kapeli v Klementinumu v Pragi. Gl. Svoboda. Tomáš Schwarz. Varhany a varhanáři v České republice. URN: http://www.varhany.net [2016-10-13]. 149 V Nadškofijskem arhivu v Ljubljani hranijo pogodbo za stolniške orgle, ki jo Janeček podpisal leta 1732. Gl. Škulj, Baročne orglarske delavnice, 104–105; NŠAL/KAL, fasc. 227/20. V času izbire Janeza Frančiška Janečka za izdelavo novih orgel na pevskem koru je bil ljubljanski knezoškof Sigismund Feliks grof Schrattenbach, ki je bil po rodu s Štajerske – rodil se je leta 1679 v Novi Cerkvi blizu Celja. Morda je bil zaradi tega bolje seznanjen z Janečkovimi deli in je to pripomoglo h končni odločitvi o izdelovalcu novih stolniških orgel. Za podatke o Sigismundu Feliksu grofu Schrattenbachu (ljubljanski knezoškof med letoma 1727/28–1742) gl. Volčjak, Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824, str. 13–14. 150 Stolni kapitelj je aprila 1718 določil, da se iz obresti bogatega volila škofa Herbersteina naredi nov kor ob zahodni steni nad glavnim vhodom. Gl. Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 103. Za bogato opremo ljubljanske stolnice gl. Lavrič, Ljubljanska stolnica, str. 99–152. 151 Kakšno dispozicijo so imele Janečkove orgle, zvemo posredno tudi prek Križmanovega opisa zatečenega stanja Gl. Mantuani, Frančišek Ksaver Križman, str. 14–15; Smrekar, Spomenica o orglah ljubljanske stolnice, str. 11; Fabiani, Orgle v ljubljanskih cerkvah, str. 167–168; Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 104. 152 Ohišja slednjih so z izjemo nekaterih skorajda zagotovo nastala v Janečkovi delavnici, vzporedno z izdelavo piščalja in mehanike.

160

161

↑

Janečkove stolniške orgle iz leta 1734 so vsekakor do sedaj najbolje

Rezbarjeni in pozlačeni nastavek korne ograje je glede na ornamentiko lahko nastal najprej v šestdesetih letih 18. stoletja, torej v času Križmanove predelave osrednje orgelske omare, morda tudi nekoliko kasneje.

dokumentirano delo celjskega orglarskega mojstra, saj se je v zvezi z njimi v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani ohranilo več dokumentov; so pa nekateri, predvsem tisti v povezavi z delom kiparja Mihaela Löhra, precej sumarični in ne prav natančni. Od prvotne Janečkove zasnove iz prve polovice tridesetih let 18. stoletja sta se ohranili bolj ali manj neokrnjeni stranski omari, medtem ko so srednjo, ki je bila nekdaj nižja od stranskih dveh, predelali vsaj dvakrat, prvič že leta 1762 ob Križmanovi vgraditvi novih orgel.153 Takrat so omaro dvignili za višino piščali v osrednjem delu, pri tem pa uporabili obstoječi venec, ki so ga v sredini prežagali, odžaganine pa zakrili s polnoplastično rezbarjenimi ornamenti, da so lahko vstavili največje piščali prospekta, ki segajo skozi dva nivoja omare. Na vrh tako predelanega osrednjega dela so postavili zgornji del nekdanje omare Janečkovega pozitiva, katerega razmeroma široke stranske lizene so delno izžagali in ob straneh razširili, s čimer so dobili dve nizki stranski polji za prospektne piščali. Nekoliko agresivne posege so prikrili z razgibano rezbarjeno školjkovinasto ornamentiko. Prav tako so z rezbarjenim ornamentalnim okrasjem154 zamenjali prvotno, najbrž zavesasto nadpiščalno polnilo. Še enkrat so jih, čeprav ne tako vidno, predelali ob postavitvi Milavčevih orgel leta 1911,155 ko so vse tri omare razširili v globino, sledovi Kunathovih del iz leta 1830156 pa so vidni zgolj na nekaterih vratcih orgelskih omar, ki jim je dodal tečaje. Kljub omenjenim predelavam stolniških orgel je figuralno in ornamentalno okrasje precej homogeno, razen v šestdesetih letih 18. stoletja dopolnjenih nadpiščalnih ornamentalnih polnilih osrednje omare. Dokumentirano je, da je v letih 1736–1737 Löhrova delavnica za takrat še nizko osrednjo omaro

153 Škulj, Orgle v Ljubljani, str. 31–34. 154 Okrasje je sočasno tistemu nad piščalmi osrednjega dela. 155 Škulj, Orgle v Ljubljani, str. 41–43. 156 Škulj, Orgle v Ljubljani, str. 38–41.

162

izdelala šest figur. Pobotnica, ki se je ohranila, sicer ne precizira, za katere

↑

figure gre, vendar lahko sklepamo, da so to figure muzicirajočih angelov.157

Detajl ornamentalne kartuše s stranske omare Janečkovih stolniških orgel (levo) in za čas nastanka oltarja Bičanega Zveličarja (1749) nenavadna ornamentika, ki namesto običajne školjkovine le-to imitira z uporabo takrat že zastarelih dekorativnih elementov: akantovih listov in polžastih zaključkov; oboje iz Löhrove ljubljanske kiparske delavnice. Predvsem ornamentika z oltarja kaže, da se je Löhr še na prelomu stoletja oklepal starih vzorcev.

Za kiparski okras se zdi, da je, čeprav je skoraj zagotovo vse figure izdelala ista delavnica, to počela v več fazah. Leta 1734 so morala biti končana vsaj vsa zavesasta nadpiščalna polnila, ker sicer orgel ne bi bilo mogoče uglasiti. Ali so istočasno nastale tudi nekatere figure – putti, ki pridržujejo zavese, ali morda celo Marija in nadangel Gabrijel v prizoru Oznanjenja, ne vemo, saj sodijo med plastike, ki ne vplivajo na zvočnost glasbila, kot takšne pa so bile lahko dodajane postopoma, v letih, ki so sledila, kot med drugim nakazuje že omenjena Löhrova pobotnica.158 Stranski omari, ki sta razen razširitve v globino skoraj v celoti prvotni, imata v spodnjem delu štirioglato ohišje z ravnimi stranicami in prisekanimi sprednjimi vogali, ki prek masivnih rezbarjenih in pozlačenih školjkovin, iz katerih se izrašča akant in na katerih volutast spodnji zaključek je obešena girlanda, prehaja v masiven, a bogato členjen spodnji venec. Ta sicer v osnovi posnema oglato obliko spodnjega dela, le da je sprednji del rahlo vzvalovljen. Enaka vzvalovljenost se nadaljuje do vrha omare. Osrednji del s prospektom ima na prisekanih vogalih volutaste lizene, ki podpirajo zgornji venec. Tudi ta ima na straneh volutasta pristreška, na katerih angeli pridržujejo vrvico s pozamenterijo. Zgornji del orgelske omare nad vencem, ki se konča s profilirano kapo, je precej ožji od preostalega ohišja, oster prehod z osrednjega dela v zaključek pa je prikrit z dvema na stranici prislonjenima masivnima volutama. Običajna nadpiščalna ornamentalna in zaradi lažjega izhajanja zvoka perforirana polnila na stranskih stolniških omarah nadomešča bogato drapirana zavesa, ki visi izpod lambrekinov pod zgornjo kapo in jo razgrinjata ob stranicah osrednjega dela lebdeča angela. Na vrhu obeh

157 Najbrž so to pari figur angelov violinistov, večjih angelov trobentačev in manjših angelcev s trobentama. 158 Za več o tem gl. tudi poglavje o Löhrovi kiparski delavnici, str. 179–183.

163

↑

stranskih omar je figuralna skupina Marijinega oznanjenja.159 Na levi omari

Ornamentalni nastavek korne ograje v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja iz šestdesetih ali sedemdesetih let 18. stoletja (levo) in nadpiščalno polnilo z osrednje omare stolniških orgel iz leta 1762. Podobno ornamentiko najdemo tudi na sočasnih orglah drugih orglarjev. Ornamentika stilno močno odstopa od ohranjenega Löhrovega ornamentalnega okrasa z Janečkovih stolniških orgelskih omar, saj je najmanj za trideset let mlajša.

je Marija s sklenjenimi rokami, delno klečeča na bralnem pultu, na desni pa nadangel Gabrijel z lilijo v levici, ki kleči na oblaku. Na obeh ornamentalnih kartušah na spodnjem vencu stranskih omar je izpisan angelov pozdrav Mariji v latinščini (Ave Maria in Gratia plena). Ornamentika obeh omar in tista na osrednji omari, z izjemo mlajših nadpiščalnih polnil, kaže vse stilne znake tridesetih let 18. stoletja. Osrednja omara je bila prvotno zasnovana podobno kot stranski dve, le da je bila v osnovi nižja. Na spodnji, še prvotni del, ki je nekaj manj kot za višino venca nižji od obeh stranskih, so postavili zgornji in s čelom navzven prav tako rahlo vzvalovljen del pozitiva, v katerem se kaže zasnova kasnejših Janečkovih orgelskih ohišij, med katerimi je prvo tako ohranjeno crngrobsko.160 Tudi zgornji del ohišja osrednje stolniške omare je ostro izraščal iz spodnjega, prehod pa sta mehčali masivni voluti z muzicirajočima angeloma, ki sta še danes ohranjeni vrh omare. Med ornamentiko osrednje omare je najmlajša tista v nadpiščalnih polnilih,161 ki so jo dodali takrat, ko je Križman nadomestil Janečkove orgle s svojimi. Tipično rokokojska školjkovinasta ornamentika je izredno dinamična in močno perforirana in takšna, kakršno so izdelovali rezbarji v šestdesetih letih 18. stoletja.

159 Prav ta motiv je pogost na čeških orglah iz 18. stoletja. Prim. orgle v katedrali sv. Nikolaja v Čeških Budĕjovicah iz leta 1727–28 avtorja Vojtěcha Jiřija Dvorskega, orgle Jana Buhomira Halbicha ml. iz leta 1730 v olomouški cerkvi Marije Snežne idr. Gl. Souček, Češké Budĕjovice in brez navedbe avtorja, Jan Buhomir Halbich ml. Varhany a varhanáři v České republice. URN: http://www.varhany.net [201610-13]. 160 Gl. str. 137–138. 161 Ostalo je Križman pustil nedotaknjeno.

164

kat. št. 24:

ORGLE V ŽUPNIJSKI CERKVI MARIJINEGA ROJSTVA V RUŠAH, 1753 Zagotovo ni naključje, da so v ruško cerkev leta 1753 postavili tako imenitne orgle, saj je bila znana božjepotna Marijina cerkev. V njenem okviru je v letih 1645–1760 delovala ruška latinska šola, ki so jo obiskovali tako učenci plemiškega in meščanskega porekla kot nekateri podložniki. Iz nje so izšli poleg državnih uradnikov, visokih cerkvenih dostojanstvenikov in tistih, ki so opravljali vojaški ali zdravstveni poklic, tudi mnogi obrtniki – umetniki, slikarji in kiparji.162 Prostorna gotska cerkev, ki so ji v 17. in 18. stoletju barokizirali notranjščino, se poleg slikarske in štukaterske ponaša z bogato notranjo kiparsko opremo.163 Vsa cerkvena oprema je nastala v prvi polovici 18. stoletja, manjkale so le še razkošnejše orgle,164 ki bi ustrezno dopolnile cerkveno notranjščino. To nalogo so kmalu po sredini istega stoletja zaupali priznanemu celjskemu orglarskemu mojstru Janezu Frančišku Janečku,165 kiparski okras orgelskega ohišja pa takrat verjetno najkvalitetnejšemu kiparju na Spodnjem Štajerskem, Jožefu Straubu.166 Tridelna Janečkova orgelska omara s korom vred bi lahko bila enovito delo treh mojstrov,167 ki so že pred tem sodelovali pri izdelavi velikih oltarjev v različnih cerkvah. Mariborski mizar Franc Leeb168 naj bi opravil

162 Augustinovič, Ruška šola, str. 43–130. 163 Glavni oltar je delo nekdanjega učenca ruške latinske šole Janeza Jakoba Schoya, ki ga je postavil leta 1728. V ruški kroniki za leto 1730 najdemo zapis, ki navaja, da je v jeseni tega leta celovški slikar Valentin Karcher pozlatil veliki oltar. To pozlatarsko delo, vredno 1300 goldinarjev, je poravnal darežljivi in prečastiti gospod Štefan Jamnik, cesarski nadžupnik v Vuzenici. Takšen zamik med postavitvijo in pozlatitvijo posameznih oltarjev, in kot je razvidno tudi iz ruškega primera orgelskega ohišja že pred uvedbo patenta cesarice Marije Terezije o porabi zlata, je bil nekaj povsem običajnega. Kot kažejo redki dokumentirani primeri v ruški kroniki je med postavitvijo oltarjev in njihovo pozlatitvijo in marmoracijo minilo več let. Dizmov stranski oltar, ki ga je Krištof Rudolph postavil poleti leta 1738, je za 604 goldinarje pozlatil slikar Janez Krstnik Cachon šele leta 1746, torej kar osem let kasneje. Gl. Meznerič, Ruška kronika; Zadnji vpis v omenjeno latinsko kroniko, ki jo hrani Župnijski urad Ruše, je bil leta 1760. Župnijskemu uradu se zahvaljujeva za vpogled v kroniko; za slovenski prevod gl. Mlinarič, Ruška latinska kronika, str. 207, 212, 217; Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 64, 92–93; Vrišer, Vodnik po ruških cerkvah, str. 10–13. 164 Stare so bile ob postavitvi Janečkovih prenesene drugam. V ruški kroniki je zapis, ki navaja, da so dne, 7. maja 1753 odstranili prejšnje orgle in jih prodali župnijski cerkvi sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti. Gl. Mlinarič, Ruška latinska kronika, str. 220. 165 Zapis za leto 1753 navaja, da je celjski izdelovalec Janeček začel postavljati nove orgle, za katere bo dobil okoli 1000 goldinarjev. Gl. Mlinarič, Ruška latinska kronika, str. 220. 166 V ruški kroniki sicer ne zasledimo imena v Mariboru delujočega mojstra, vendar je zaradi Straubove slogovne prepoznavnosti nesporno, da je prav on avtor kiparskega in rezbarskega okrasja. Prim. Vrišer, Vodnik po ruških cerkvah, str. 14. 167 Izvor teh podatkov je vodnik Jožeta Curka po Rušah in okolici, ki pa jih moramo jemati z rezervo, saj nam zaenkrat ni uspelo najti arhivskih virov, ki bi potrjevali to navedbo. 168 Mizar Franz Leeb enako kot prej omenjeni kipar Straub ni omenjen v ruški kroniki.

165

166

vsa izjemno zahtevna mizarska dela na korni ograji169 in najbrž deloma tudi mizarska dela na orgelskih omarah. Že omenjeni Jožef Straub je izdelal imenitne nadpiščalne ornamentalne mreže in enako rezbarjene in pozlačene ornamente na lizenah. Njegove so prav tako: figura Davida v skoraj naravni velikosti, ki dominira na kapi osrednjega stolpa, angela trobentača na stranskih omarah ter preostali muzicirajoči angeli na osrednji orgelski omari. Tretji mojster, ki je sodeloval pri dokončanju Janečkovih ruških orgel, je bil Janez Krstnik oziroma Dominik Cocconi,170 ki je vse skupaj poslikal in pozlatil.171 Orgle so za razliko od mnogih drugih izredno lepo umeščene v prostor. Primerno velik in visok kor ruške cerkve mojstru ni povzročal običajne stiske s prostorom, zato orgelsko ohišje kljub precej visoko stoječemu Davidu z obema na stranski omari postavljenima angeloma ne ustvarja robnih napetosti z arhitekturo. Omara Janečkovih ruških orgel je navidezno deljena v tri dele, pri čemer je le osrednji del s piščalmi pojoč, marmorirani in poslikani stranski veliki škatlasti omari brez druge rezbarjene ornamentike pa imata poleg dekorativne funkcije tudi praktično. V levo je postavljen meh, v desno omaro pa je vgrajen vhod na kor. Omenili smo že, da sta nanju postavljena angela trobentača, ki sta tako kot kralj David na vrhu osrednje omare, skoraj

← Osrednja omara ruških orgel izstopa glede na tovrstna ohranjena Janečkova ohišja ne le po velikosti temveč tudi po bogatem plastičnem okrasju.

naravne velikosti. Osrednja omara, ki razen večjih dimenzij s svojo zasnovo bistveno ne odstopa od drugih tovrstnih Janečkovih omar,172 je najbolj okrašeni del celotne kompozicije. Poleg velikih piščali osemčeveljskega prospekta, rezbarjene in

169 Elementi na njegovi korni ograji in podkorju se drzno bočijo v vse smeri. Korna ograja sloni na dveh trebušastih in volutastih konzolah, ki mehčata ostro mejo med zidanim delom in leseno, v sredini razgibano izbočeno ograjo. Najzahtevnejša je bila najverjetneje prav izdelava lesenih mrežastih vstavkov. Profilacije so močne in golšaste, veliko je volutastih zaključkov, delno pozlačene volutaste lizene pa prečno razdeljujejo spodnji del korne ograje, na katerem so v medpoljih naslikani čudeži ruške Marije. Gornji del korne ograje je lahkotnejši, saj je v poljih namesto polnil lesena mreža, ki je prav takšna kot na Janečkovih orgelskih omarah. 170 V ruški kroniki je sicer kar dvakrat (prvič leta 1746; gl. str. 165, op. 163) zapisano ime Janeza Krstnika Cocconija in ne Dominika. V omenjeni kroniki zapis za leto 1755 navaja, da sta Janez Krstnik Chacon (Cocconi) in Frančišek Assecla pozlatila orgle, za kar se jima je plačalo okoli 300 goldinarjev. Gl. Mlinarič: Ruška latinska kronika, str. 222. Janez Krstnik in Dominik sta najverjetneje ena in ista oseba, le da en izmed ohranjenih arhivskih virov ni pravilno povzel pravega mojstrovega imena. Ime Dominika Cocconija se v povezavi s Straubovim kiparskim delom namreč pojavlja v Pečkovi minoritski kroniki. Nastala je zgolj dve leti po tem, ko se je pri obnovi prižnice v ptujski minoritski cerkvi leta 1859 pokazal napis z omembo imena Dominika: »Den 9ten Mai 1752 habe ich Joseph Straub, Bildhauer von Margburg, den hohen Altar wie auch die Kanzell, so wohl von Bildhauer als Tischler und Mahler vollständig hier her versezt. Der Mahler ist gewesen mit Nahmen Dominicus Cagoni, der Tischler Frantz Leb«. Prižnica je bila ob koncu druge svetovne vojne uničena. Na slednje podatke naju je opozoril kolega Branko Vnuk, ki je v letih 2011–2014 naredil transkripcijo minoritske kronike, za kar se mu zahvaljujeva. Gl. SI_ZAP/0070, R–32, Pečko, Zgodovina minoritskega samostana in župnije sv. Petra in Pavla na Ptuju 1861, str. 324–325. 171 Čeprav so bile orgle dokumentirano izdelane leta 1753, pa so bili pozlati namenjeni deli, najverjetneje zaradi takrat veljavnega patenta Marije Terezije in splošne prakse, pozlačeni šele dve leti kasneje. Zato tudi zmešnjava z letnico nastanka ruških orgel leta 1755 in ne dve leti prej. 172 Prim. Janečkove orgle iz leta 1755 na Sladki Gori, str. 138–140.

167

→ Straubova figura kralja Davida na osrednji kapi ruških orgel je ena najmarkantnejših tovrstnih plastik na Slovenskem.

pozlačene nadpiščalne ornamentike ter volutastih ornamentiranih stranskih lizen, na katere sta postavljena na oblakih stoječa angela, ki sta danes brez glasbil, dajejo zaključeno celoto kiparskemu okrasju še na stranskih kapah in na osrednji postavljeni štirje muzicirajoči angeli, od katerih imata le še dva ohranjena instrumenta – liro in trombo marino.173 Poleg svetopisemskega pevca kralja Davida s harfo, ki krona vrh orgelske omare, sta na stranicah stranskih omar slikarsko upodobljena sv. Gregor, ki je uredil cerkveno petje, in sv. Cecilija, rimska mučenka in zavetnica cerkvene glasbe.174 Straubov ornamentalni in figuralni okras Janečkovih orgel prav v ničemer ne odstopa od njegovih tovrstnih del na oltarjih in prižnicah. Tipična straubovska ornamentika je sestavljena iz zanj posebej značilne »solataste« forme školjkovine,175 ki jo dopolnjujejo polžasti zaključki, zavojčevje in zanj specifični drobni dodatki, kot so spužvaste forme, ki se nabirajo v robovih

173 Instrumenta danes nista postavljena k prvotnima figurama. Po držah sodeč bi lahko na oblakih stoječa angela držala v rokah liro (desni angel) in triangel (levi angel), angela nad njima pa trombo marino (desni angel) in violo da gamba (levi angel). Angela, ki sta tik pod figuro kralja Davida s harfo, bi lahko igrala na blok flavto, morda celo kornet ali cink (desni angel) in na cimbalum – male činelice (levi angel). 174 Upodobitev sv. Gregorja je na levi omari, upodobitev sv. Cecilije pa na desni, gledano iz cerkvene ladje. 175 Ta se v finejših oblikah kaže pri obeh njegovih slavnejših bratih.

168

← Pedal je skrit v podaljšku osrednje omare in zaprt s podobnimi mrežastimi polnili, kot so tista na korni ograji. Tudi marmoracija priča o tem, da je podaljšek nastal sočasno z omaro.

školjk, značilni v girlande nabrani cvetlični motivi in spuščeni cvetlični nizi z motivi vrtnic in drugega stiliziranega cvetja. Glavna omara ima zadaj dodane piščali pedala. Čeprav je pedalna omara stilno nekoliko drugačna,176 je vseeno videti prvotna, saj je mizarsko popolnoma enaka preostalemu ohišju. Tudi poslikana je bila sočasno z njim. Pogledu od daleč namenjena Cocconova marmoracija je izredno dekorativna, a ploskovita in na nek način groba, brez običajnih tankih lazurnih nanosov, značilnih za nekatere Straubove oltarje, ki jih je prav tako poslikal in pozlatil Dominik Cocconi. Posebnost ruških orgel je prostostoječi igralnik, edini ohranjeni te vrste, ki je še skoraj v celoti izviren, saj je novejša le klaviatura,177 ki so jo ob zadnji obnovi orgel izdelali po starih vzorih. Prostostoječi igralnik so morda imele tudi Janečkove stolniške orgle v Ljubljani iz leta 1734 in morda tiste, ki naj bi jih orglarski mojster izdelal leta 1742 za kostanjeviški samostan.

176 Značilno za vse Janečkove omare je, da so precej plitve (v večini ohranjenih omar, ki z zgornjim delom spominjajo na orgelske, so bili večinoma pozitivi), tudi ruška v tem pogledu ni prav nobena izjema. Ker pa gre v slednjem primeru za orgle, je potreben prostor za pedal. Da ne bi spreminjal proporcev omare s širitvijo v globino, je Janeček postavil pedal v enostavno omaro z mrežastimi polnili, ki je skrita za glavno omaro. Vidni sta le stranici le-te, saj je povsem stisnjena k zidu. Čeprav vsebuje 16 čeveljski subbas, je precej nižja kot glavna omara, saj ima sapnico pri tleh. Tako je Janeček privarčeval les. 177 Originalna Janečkova klaviatura naj bi bila še vedno deponirana v notranjščini ene izmed stranskih omar.

169

REZBARJI, KIPARJI IN NJIHOVE DELAVNICE, KATERIH DELA KRASIJO OHIŠJA JANEČKOVIH GLASBIL Sodelovanje Janeza Frančiška Janečka z različnimi rezbarskimi mojstri in kiparji Ohišja Janečkovih orgel in pozitivov z bolj ali manj bogatim ornamentalnim in ponekod tudi s figuralnim okrasjem kljub mnogim delnim predelavam in premarmoriranjem kažejo dokaj neokrnjeno podobo, vsaj v primerjavi z ohranjenostjo originalnih Janečkovih mehanik oziroma baročne zvočne podobe instrumentov celjskega orglarskega mojstra, od katerih je le še slaba polovica ohranjena v bolj ali manj prvotnem stanju. Iz pogodbe, podpisane za izdelavo orgel za ljubljansko stolnico, izvemo, da je moral Janeček v določenih primerih poskrbeti tudi za likovno opremo ohišja. Ne vemo, koliko vpliva na ta in druga naročila je imel orglarski mojster sam in koliko naročnik. Če sledimo kiparski in rezbarski opremi njegovih glasbil,178 katerih obrtniška izvedba in zvočna kvaliteta sta skozi vse obdobje njegove aktivnosti bolj ali manj konstantni,179 opazimo, da izredno niha kvaliteta figur, od žetalskih, ki so kiparsko najskromnejše, do tistih v Rušah, ki sodijo v sam vrh tovrstne figuralike na Slovenskem. Za ugotavljanje in primerjavo stilnega razvoja ornamentike Janečkovih orgel in pozitivov so najprimernejša rezbarjena nadpiščalna polnila, saj so neločljivo povezana z dokončanjem oziroma uglasitvijo orgel in so v mnogih primerih edina ornamentika, za katero vemo, da jo je zagotovo priskrbel Janeček sam oziroma so jo morda izdelali v njegovi orglarski delavnici. Pri izdelavi okrasja orgel in pozitivov je celjski orglar sodeloval z nekaterimi neznanimi in različnimi znanimi rezbarskimi mojstri in kiparji, kot so ljubljanski kipar Mihael Löhr, v Mariboru delujoči kipar Jožef Straub in Ferdinand Gallo s kiparsko delavnico v Celju. Nekaj okrasja so njegovim ohišjem ponekod dodajali tudi kasneje, kot na primer na orglah v Crngrobu iz leta 1743, ki jih je desetletje za tem še dodatno okrasil mizarski in rezbarski mojster Henrik Hilarij Göttinger.

178 Razen rezbarjenih nadpiščalnih polnil, ki so vedno obrtniško visoko kvalitetno izdelana in za katera zagotovo vemo, da jih je naročil Janeček sam. Na vsa druga naknadna dopolnila ni imel vpliva. Prim. str. 192. 179 Tudi najmanjši Janečkov pozitiv s štirimi registri je enako skrbno in kvalitetno izdelan kakor njegovi večji instrumenti.

170

Nadpiščalna ornamentika Janečkovih pozitivov in orgel med letoma 1725 in 1775

Vodule pred 1725 (?)

Zágorje pri Pilštanju 1725

Šmihel nad Laškim 1725

Vrhe 173?

Ruše 1753 Rodni vrh 1749

171

Slake 1751

Botričnica po 1751

Janečkov rezbar

Bezina 1730

Samostanske delavnice

Celje 1731

Sladka Gora 1755 172

Jožef Straub (1712-1756)

Sela 1734

Spodnje Tinsko po 1755

Ferdinand Gallo (1709-1788)

Raka (Kostanjevica) 1742

Podlipovica 1757

Jožef Vincencij Gallo (1759-1814)

Crngrob 1743

Čermožiše pri Žetalah 1763

Rogatec 1743

Bojtina 1745

Ljubljana (Zavrč) 1745

Uniše 1746

Olimje 1764

Zagorje ob Savi 1763

Lemberg (Sv. Miklavž) 1771

Nova Cerkev 1775 173

Stična 1747

Legen 174?

Ptuj - muzej (Trbonje) 1748

Čeče 1749

→ Nadpiščalna ornamentika na dveh pozitivih Janečkovega naslednika Antona Scholza.

Topolšica (Scholz) 1778

Tržišče (Scholz (?)) okoli 1790

174

Nadpiščalna ornamentika Janečkovega rezbarja Prvi rezbarski mojster, ki je za Janečka tri desetletja rezbaril nadpiščalno ornamentiko, nam po imenu sicer ni znan, saj o celjskih rezbarjih v tem času do sedaj znani viri molčijo. Gre za izkušenega rezbarja, morda celo specializiranega za ornamentiko.180 Kot smo že omenili, je bil lahko ta neznani rezbar celo zaposlen v Janečkovi delavnici, v kateri je opravljal druga mizarska dela.181 V prid tej tezi govori ohranjena, rezbarjena in na neskončno variiranje akantovega listja omejena ornamentika na Janečkovih instrumentih182 iz dvajsetih, tridesetih in štiridesetih let 18. stoletja, ki pa v sicer dolgem obdobju ne kaže nikakršnega stilnega napredka. Rezbar oziroma podobar s svojo delavnico bi se vsekakor neprimerno bolj prilagajal stilnim pobudam. Če primerjamo ornamentiko na sočasnih oltarjih skozi vsa tri omenjena desetletja, ugotovimo, da je bila izhodiščna ornamentika Janečkovega rezbarja pred letom 1725, torej tista, ki jo zasledimo na cerkvenem pozitivu iz Vodul, še nekako v koraku s časom vsaj na našem območju,183 medtem ko njegov ornamentalni okras iz tridesetih in predvsem štiridesetih let stilno že zelo zaostaja. Izjema v okviru obravnavanih del tega rezbarja je ornamentika na celjskem salonskem pozitivu iz leta 1731,184 kjer se v osnovi že nakazuje ornamentalne elemente, ki jih je variiral v štiridesetih letih,185 in tista na cerkvenem pozitivu v Slakah iz leta 1751. Slaška je najverjetneje njegova zadnja, za katero je svojo običajno in neštetokrat variirano trakasto ornamentiko zgostil in sploščil ter nekoliko spremenil njen preplet. Vzore za takšno trakasto ornamentiko lahko iščemo na prav takšni oltarni ornamentiki iz tridesetih let 18. stoletja, ki pa je za razliko od te, nastale pod dletom »Janečkovega rezbarja«, že vpletala tudi druge dekorativne elemente, npr. školjkovino.186 Ornamentika nadpiščalnih polnil na instrumentih iz prvega desetletja187 delovanja Janečkove delavnice vsebuje značilen in poudarjen mesnati akant, ki izrašča iz širokega in v drugi plan postavljenega traku. Dve desetletji kasneje prevzame vodilno vlogo bolj razvejani in ožji trak, s precej elegantnejšimi akantovimi izrastki, celotna mreža pa je precej bolj zračna,

180 V osnovi so se rezbarji delili na podobarje, ornamentike in pohištvene rezbarje. Prvi in drugi so delali večinoma v mehkem lesu (lipovini, ki so jo kasneje običajno vedno polihromirali), medtem ko so slednji delali v trdem lesu, njihovi izdelki pa so imeli vidno lesno teksturo. 181 Glede na to, da je spadalo orglarstvo v necehovsko obrt, bi Janeček lahko imel v resnici zaposlenega lastnega rezbarja v svoji delavnici. Prim. Žižek, Skrivno življenje cehov, str. 9. 182 Večina ornamentike je na podlagi Janečkovega napisnega lističa v sapnici z letnico izdelave natančno datirana. 183 Prim. s Pogačnikovim rezbarstvom v tem času. 184 Iz tridesetih let razen Janečkovega cerkvenega pozitiva iz Sel in orgel v ljubljanski stolnici na slovenskih tleh nimamo drugega ohranjenega primerka. Leta 1733 je sicer Janeček izdelal šestregistrski pozitiv za župnijsko cerkev v Brdovcu na Hrvaškem. Gl. Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 102. 185 Ornamentiko variira glede na prostor, ki ga zavzema, in ne po stilnih elementih. 186 Na Janečkovih orglah v tistem času školjkovine ne najdemo. 187 Dvajseta leta 18. stoletja.

175

â&#x2020;&#x2DC;â&#x2020;&#x2019; Marija in nadangel Gabrijel, postavljena na kapi JaneÄ?kovih stranskih orgelskih omar v ljubljanski stolnici.

176

177

saj ima velike medprostore. Če izvzamemo orgle v ljubljanski stolnici iz leta 1734, ki sta jih s kiparskim okrasjem v istem desetletju dopolnila Mihael Löhr oziroma njegova delavnica, so sočasno z rezbarjem iz Janečkove delavnice opremljali njegove za samostanske cerkve namenjene orgle tudi drugi, zaenkrat neznani rezbarji, najbrž iz vrst samostanskih bratov. Na slednjih se v primerjavi z Janečkovim rezbarjem kaže neverjeten stilni preskok, saj je ornamentika na dveh ohranjenih samostanskih orglah iz štiridesetih let 18. stoletja188 poleg mojstrske izvedbe tudi stilno povsem sodobna. Kot kaže prvi ohranjeni primerek iz zgodnjih petdesetih let 18. stoletja, cerkveni pozitiv iz Botričnice, je prej omenjeni Janečkov rezbar konec štiridesetih let, ko njegovo roko še zadnjič zasledimo na dveh pozitivih celjskega orglarskega mojstra,189 pa tudi na tistem v Slakah, sklenil svoje delovanje. Na kasnejših ohranjenih Janečkovih ohišjih od leta 1751 naprej se namreč pojavlja sodobna ornamentika.190 Prvi znani kipar, ki je v tridesetih letih 18. stoletja sicer brez tipične nadpiščalne perforirane ornamentike191 okrasil Janečkove orgle v ljubljanski stolnici, je bil v Ljubljani delujoči mojster Henrik Mihael Löhr. Prvi znani štajerski kipar, ki je sodeloval z Janečkom, pa je bil Jožef Straub. Njegovi edini tovrstni znani deli sta iz leta 1753, ko je za Janečkove orgle v Rušah prispeval celotno figuralno in ornamentalno okrasje z nadpiščalnimi mrežami, in iz leta 1755, ko je za orgle celjskega mojstra na Sladki Gori izdelal štiri muzicirajoče angele. Glede na ohranjena Janečkova glasbila se prav na Sladki Gori prvič srečamo s kiparsko in rezbarsko delavnico Ferdinanda Galla, ki je v naslednjih dveh desetletjih vsaj z nadpiščalno ornamentiko opremila vse do sedaj znane Janečkove instrumente na Slovenskem, razen najverjetneje orgel v Olimju. Galla lahko tako označimo kot edinega po imenu znanega kiparja, ki je bil med letoma 1755 in 1777 kontinuirano in tesno povezan z orglarskim delom Janeza Frančiška Janečka, po mojstrovi smrti pa tudi z njegovim naslednikom Antonom Scholzem.

188 Orgle iz Kostanjevice na Krki iz leta 1742 in pet let mlajše orgle v Stični. 189 Na salonskem pozitivu iz Rodnega Vrha in cerkvenem pozitivu iz Čeč; oba sta iz leta 1749. 190 Na ohišju cerkvenega pozitiva v Slakah iz leta 1751 še najdemo trakasto nadpiščalno ornamentiko z močno stiliziranimi akantovimi izrastki, ki je, kljub temu da je obravnavana nekoliko drugače, za tisti čas močno zastarela. 191 Le-ta so nadomeščena z zavesastimi polnili.

178

Henrik Mihael Löhr in likovna oprema Janečkovih orgel v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja Ena izmed znanih delavnic, ki je s svojim kiparskim in ornamentalnim okrasjem oskrbela ohišje Janečkovega instrumenta, je bila tudi Löhrova ljubljanska kiparska delavnica. O delih Henrika Mihaela Löhra192 smo v zadnjih letih pridobili nekaj več oprijemljivih podatkov. Poleg številnih njemu pripisanih del je sicer signirano le njegovo poznejše delo, in sicer oltar v Nadgorici iz leta 1743, medtem ko nekatera druga njegova dela potrjujejo podatki v arhivskih virih.193 Z delom tega ljubljanskega kiparja je tako arhivsko izpričanih tudi šest figur na osrednji omari Janečkovih orgel na koru ljubljanske stolnice sv. Nikolaja.194 Ker se ob podrobnejšem pregledu drugih figur na stolniških orglah, ki jih je celjski orglarski mojster izdelal med letoma 1732 in 1734, pokaže, da najverjetneje izhajajo iz iste kiparske delavnice, se zdi, da se je Janeček za osnovno dekorativno in kiparsko opremo srednje in dveh stranskih omar najverjetneje dogovarjal neposredno z Löhrom. Znano je namreč, da se je orglarski mojster v pogodbi iz leta 1732 obvezal, da bodo stolniške orgle »mit saubern Bilthauer- und gueten Tischlerarbeiten«.195 Takšna praksa ni bila nekaj neobičajnega, saj je bilo potrebno za dokončanje in končno uglasitev orgel namestiti nadpiščalna polnila,196 v stolniškem primeru so to rezbarjene zavese, ki jih na straneh pridržujeta putta. Iz Löhrove pobotnice 19. januarja 1737, ki se nanaša na pogodbo, podpisano 27. februarja 1736, je razvidno, da ornamentika oziroma figuralno okrasje, ki ni neposredno povezano z zvokom orgel, ni bilo izdelano oziroma nameščeno naenkrat, ampak so ga, kot je mogoče opaziti na več drugih Janečkovih instrumentih, dopolnjevali postopoma, tudi več let po postavitvi orgel.197 Kakšna je bila podoba Janečkovih orgelskih omar na koru ljubljanske stolnice ob dokončanju del leta 1734, ne vemo natančno. Zagotovo so imele vse tri omare vstavljena rezbarjena zavesasta nadpiščalna polnila.198 Morda so istočasno izdelali tudi vseh osem puttov na stranskih omarah, od katerih po

192 Kipar je leta 1726 od ljubljanskega magistrata dobil meščanske pravice, v poznejših letih se je odselil na Štajersko, v Gradec. Gl. Kolbach, Steirische Bildhauer, str. 454, 494. 193 Resman, Nekaj »novih« del Henrika Mihaela Löhra, str. 409, 413–417. Dr. Blaž Resman je našel kar nekaj arhivskih podatkov, ki izpričujejo dela te ljubljanske delavnice. 194 Löhrova pobotnica je ohranjena v nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Gl. Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 108; Prim. Höfler, Nekaj umetnostnozgodovinskih zapiskov iz kapiteljskega arhiva v Ljubljani, str. 244. 195 Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, str. 229 (op. 51); Jellouschek, Historische Miscellen, str. 38; Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 103–105. Jellouschek je omenjeno pogodbo v nemškem jeziku objavil leta 1854 v skrajšani obliki, Škulj pa kasneje celoten slovenski prevod. 196 Le-ta so morala biti izdelana tik pred zaključkom Janečkovih del na stolniških orglah leta 1734. 197 Prim. Janečkove crngrobske orgle, pozitiv v Čermožišah idr., str. 124–125, 128, 137–138. 198 Za osrednjo omaro zaradi kasnejših predelav sicer ni znano, ali je zagotovo imela zavesasta nadpiščalna polnila, zato je enako verjetno, da je bil prostor nad piščalmi zapolnjen z rezbarjeno ornamentiko.

179

↑ Izredna podobnost obličij Marije iz prizora Oznanjenja (sredina) in angela violončelista s stolniških orgelskih omar nakazuje, da sta nastala v Löhrovi delavnici, morda celo istočasno. Veliko sorodnost z njima kaže tudi obličje personifikacije Vere (levo), upodobljene na reliefu z domnevno Löhrove prižnice v ljubljanski uršulinski cerkvi iz let 1730–1732.

→ Obraza nadangela Gabrijela in angela z lutnjo (zgoraj) s stolniških orgelskih omar kljub nekaterim razlikam v nadrobnostih prav tako kažeta na Löhrovo delavnico. Enako je tudi z nekoliko manjšima angeloma violinistoma in angelci, ki pridržujejo zavese in pozamenterijo. Za razliko od manjših figur imajo večje slikoviteje oblikovane pričeske.

dva na vsaki omari ob straneh pridržujeta zavese. Vprašanje o natančnem času nastanka se postavlja tako za figuri v prizoru Marijinega oznanjenja s klečečima Marijo in nadangelom Gabrijelom, kot za tri figure izmed devetih muzicirajočih angelov na osrednji omari.199 Le za šest figur angelov je namreč na podlagi prej omenjene Löhrove pobotnice znano, da sta jih leta 1737 dokončala ljubljanski kipar oziroma njegova delavnica.200

199 Med angelskimi figurami na osrednji omari jih je pet po dimenzijah precej večjih od preostalih. 200 Löhrova delavnica je istega leta za stolnico izdelala tudi lesen nastavek za oltar Kristusa Odrešenika, na katerega so postavili lesena kipa sv. Boštjana in sv. Roka s starejšega oltarja in Marijin oltar v kapeli sv. Jurija s kipoma sv. Jurija in sv. Ahacija ali morda sv. Leopolda (?). Gl. Seražin, Stolna in župnijska cerkev sv. Miklavža. URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/stolnica [2016-10-27].

180

Avtorji, ki so se do sedaj ukvarjali s figurami Janečkovih stolniških orgel, so predvidevali, da niso delo iste delavnice, saj so domnevali, da so jih dodajali še po Križmanovi razširitvi in povišanju osrednje omare leta 1762. Vendar je podrobnejša analiza posameznih figur, predvsem primerjav obraznih potez - na primer Marijine figure v prizoru Oznanjenja, ki je bila najbrž narejena

↑ Eden izmed angelcev z oltarja Bičanega Zveličarja v ljubljanski uršulinski cerkvi iz leta 1749 (sredina) kaže vse značilnosti Löhrovih stolniških angelskih figur iz tridesetih let 18. stoletja.

že kmalu po postavitvi Janečkovih orgel,201 z angelom violončelistom, ki bi nas glede na velikost in mesto postavitve lahko zavedel, da je nastal šele ob Križmanovem povečanju omare, pokazala izredno podobnost najmanjših detajlov, kar kaže, da je obe omenjeni figuri izdelala ista roka v okviru Löhrove kiparske delavnice. Tudi za vse druge figure na Janečkovih stolniških orglah lahko ugotovimo, da so delo več rok v okviru iste delavnice. Nastajale so v obdobju med letoma 1734 in 1737, morda še leto kasneje. Več kot očitne so podobnosti med nadangelom Gabrijelom na kapi desne stranske omare in med na osrednji omari stoječim, anatomsko ne prav posrečenim angelom, ki igra na lutnjo, kakor tudi med puttom, ki pridržuje zaveso na desni stranski omari, in angelom na osrednji omari, ki igra na violino. Sodeč po ohranjenih podatkih in pripisanih delih je bila Löhrova delavnica zelo aktivna od poznih dvajsetih let 18. stoletja in v desetletju, ki je sledilo, figure iz tega obdobja pa so najkvalitetnejše. Prav v času, ko je Löhr ponovno delal za Janečkove orgle v ljubljanski stolnici,202 se je med drugimi mudil v njegovi delavnici Jožef Straub.203 Figure na stolniških orglah sicer ne kažejo očitnih stilnih podrobnosti poznejših Straubovih del, vendar nekatere po

201 Pozicija Marijinega oznanjenja na vrhu kap obeh stranskih omar in s tem zaokroženje kompozicije, sta primerljiva s podobno zasnovanimi orgelskimi omarami na Češkem. Gl. str. 164, op. 159. 202 Za pogodbo gl. Höfler, Nekaj umetnostnozgodovinskih zapiskov iz kapiteljskega arhiva v Ljubljani, str. 244. 203 Straub se je leta 1736 zaposlil kot pomočnik v Löhrovi delavnici v Ljubljani. Pri njem je ostal zgolj kratek čas, najbrž tudi zaradi spora zaradi manjšega izvedenega naročila za veliki oltar diskalceatske cerkve sv. Jožefa v Ljubljani, za katerega se je dogovoril mimo mojstrove vednosti. Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 234; Lavrič, Oprema cerkve in samostana bosonogih avguštincev v Ljubljani, str. 26.

181

↑ Angel s trobento z baldahina prižnice v ljubljanski uršulinski cerkvi iz let 1730–1732 (desno) in eden izmed angelov trobentačev s kape osrednje omare stolniških orgel.

kvaliteti izstopajo med Löhru pripisanimi deli.204 Čeprav so Löhrova dela slabo dokumentirana,205 je na podlagi različnih pravd z drugimi mojstri in pomočniki ter šušmarji toliko več znanega o njegovem burnem cehovskem življenju. Prav zaradi te postranske aktivnosti mu je verjetno ostajalo malo časa za osnovno dejavnost. Znano je, da je šlo skozi njegovo delavnico veliko različnih pomočnikov. Prav ti so verjetno bolj ali manj izvrševali naročila, ki jih je sprejemal Löhr, kar bi pojasnilo velika nihanja v kakovosti njemu oziroma njegovi delavnici pripisanih del.206

204 Po ohranjenih arhivskih virih (gl. prispevek Eda Škulja v tej publikaciji, str. 10) naj bi Löhr prav tako naredil ornamentalni nastavek korne ograje ljubljanske stolnice, ki so ga najbrž zaradi črvojedosti že v šestdesetih oziroma sedemdesetih letih 18. stoletja izdelali povsem na novo. S školjkovino kombinirana zavojčasta ornamentika je tipično poznorokokojska in zelo podobna tisti na Eislovih orglah v Brusnicah iz leta 1764, kakor tudi tisti na ornamentalnem nastavku korne ograje v Adergasu (nekdanji nunski cerkvi v Velesovem). Prim. Bizjak, Škulj, Orgle na Slovenskem, str. 70–71; Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 103; Lavrič, Ljubljanska stolnica, str. 145. Podobno ornamentiko v nekoliko reducirani obliki so na Kranjskem za okrasje na orglah izdelovali še vso prvo polovico 19. stoletja. Gl. na primer Kunathove orgle v cerkvi sv. Martina Bohinju in v sv. Vidu nad Cerknico. 205 Večino drugih del je Vrišer Löhru pripisal na podlagi dveh figur, ki ju hrani Narodna galerija, ki pa sta prav tako zgolj pripisani, zato je kakršna koli resna primerjava stilnih podrobnosti precej otežena. Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, str. 93–99. 206 Že Resman je predvideval, da je to najbrž posledica precejšnjega števila vajencev, ki jih je Löhr zaposloval, a so se boljši in sposobnejši zaradi njegove znane čudne nravi precej hitro poslovili od njega. Gl. Resman, Nekaj »novih« del Henrika Mihaela Löhra, str. 412.

182

Med boljša dela sodijo tudi omenjene figure na Janečkovih orgelskih omarah v stolnici,207 ki so v velikem nasprotju z izpričano njegovimi figurami na oltarju v Nadgorici, kjer je opazen padec do takrat relativno visoke kvalitete figur.208 Kakšen kipar je bil v resnici Löhr, ne vemo natančno. K vtisu o njegovi morda ne posebej visoki kiparski kvaliteti poleg kipov z njegovega edinega signiranega dela prispeva tudi zapis v aktih graške konfraternitete o Löhrovem delu iz kamna209 v mariborskem gradu, s katerim grof Brandis zaradi razpadanja kipa ni bil zadovoljen, zaradi česar je ljubljanskega kiparja ne prav vljudno odslovil.210

Jožef Straub in celovita likovna oprema Janečkovih orgel v Rušah Drugi znani kipar, ki je sodeloval z orglarskim mojstrom Janečkom, je bil Jožef Straub. Kot smo že omenili, je leta 1753 za orgle v Rušah izdelal celotno okrasje s figurami vred, dve leti kasneje pa je za Janečkovo omaro na Sladki Gori prispeval štiri muzicirajoče angelce, ornamentika in ostale figure pa so delo Ferdinanda Galla. Zakaj ni v celoti opremil omare, tako kot pred tem orgle v Rušah, ni znano.211 Prav tako ne vemo, kdo je Strauba pridobil za opremo Janečkovih orgel na Sladki Gori. Morda je bil to župnik, ki naj bi pri njem naročil plastike za fasado sladkogorske cerkve,212 ali pa kar celjski orglarski mojster. Kot vsa druga pomembnejša ohranjena Straubova dela so tudi ornamentika in figure na ruški omari izdelani kvalitetno. Za ohišje ruških orgel je Straub izrezljal tipično ornamentiko, ki jo najdemo na njegovih sočasnih oltarjih, le s to razliko, da je za potrebe velikih nadpiščalnih odprtin nekoliko sploščil

207 Z izjemo anatomsko nekoliko šibkejše figure angela lutnjista. 208 Morda je v tem obdobju v delavnici ostal sam oziroma je dela izvrševal z manj zmogljivimi pomočniki. Dvig kvalitete sicer ponovno zasledimo na stranskem oltarju Trpečega Kristusa iz leta 1749, ki je postavljen na severni strani slavoloka uršulinske cerkve v Ljubljani, in katerega angelske figure so primerljive s tistimi na omarah stolniških orgel. Löhru je vsaj do leta 1758 v delavnici pomagal sin Jakob, saj je tega leta zaprosil za pridobitev meščanskih pravic. Jakobovo edino izpričano delo, prižnica v Komendi iz leta 1760, je po kvaliteti zelo sorodno očetovemu oltarju v Nadgorici, oboje pa kaže na omejeno zmogljivost obeh kiparjev. Iz tega je mogoče sklepati, da je bil Henrik Mihael Löhr v bistvu bolj organizator dela kakor sposoben kipar. Podobno kot na primer dva znana ljubljanska kamnoseka: Mihael Cussa, ki osebno ni kiparil, ampak le vodil delavnico z desetimi pomočniki in učenci kamnoseki, ter Luka Mislej, kamnosek in vodja delavnice, v kateri so delali kiparji, ki so prišli iz Italije (Angelo Pozzo, Jacopo Contieri, Francesco Robba in kamnosek Luigi Bombasi). Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, str. 202, 208, 210; Resman, Uršulinska cerkev sv. Trojice. URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/ursulinke [201610-27]. Za delo Jakoba Löhra gl. tudi Resman, Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem, str. 121–122. 209 Znano je, da je Löhr v poznih dvajsetih letih izdelal več manjših kamnitih skulptur orlov in mestnega grba z zmajem za ljubljanski magistrat in Ljubelj. Verjetno je v vseh omenjenih primerih, tudi v mariborskem, šlo za peščenjak, ki je, ko je sveže izkopan iz stene, zelo mehak in voljan za obdelavo. Obdelovati se namreč da lažje in lepše kakor les, zato so včasih podobarji oziroma kiparji, ki so delali večinoma v lesu, izdelovali tudi takšne kamnite figure. Za podatke glede peščenjaka se zahvaljujeva Viliju Podgoršku. 210 Vrišer, Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem, str. 222–221. 211 Jožef Straub je sicer naslednje leto, natančneje 25. marca 1756, umrl. Prim. str. 139, op. 99. 212 Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem, str. 236.

183

184

←↓ Trije Straubovi angeli muzikanti na ruški orgelski omari (levo zgoraj in spodaj ter na sosednji strani) in angeli na glavnem oltarju župnijske cerkve sv. Štefana na Spodnji Polskavi (slednje so nedavno popolnoma neustrezno prepleskali).

svoje izvorno, izredno plastično ornamentalno okrasje. Ornamentika na ruških orglah po obsegu precej prekaša tisto s Straubovih oltarnih kompozicij, saj je znano, da je kot močan figuralik dajal prednost figuram, maloštevilna ornamentika pa na oltarjih ne zapolnjuje večjih površin.213 Kipar Jožef Straub je za Janečkove orgle v obdobju dveh let izdelal skupno deset manjših figur muzicirajočih angelov in tri figure v skoraj naravni velikosti, med njimi dva angela trobentača in kralja Davida s harfo, ki se v kiparski govorici skoraj v ničemer ne razlikujejo od njegovih boljših oltarnih figur. Njegove markantne figure je skorajda nemogoče zamenjati s figurami drugih kiparjev iz 18. stoletja na Slovenskem. Straub je svoje figure individualiziral le oblikovno, medtem ko vse izražajo bolj ali manj zanosen patos, pa naj gre za asistenčne figure kerubov, frančiškanske svetnike na nekdanjem glavnem oltarju v minoritski cerkvi v Ptuju ali za izjemno figuro sv. Zaharije s studenškega oltarja.214

213 Izjema je Straubov oltar iz ormoške frančiškanske cerkve, ki je danes v cerkvi sv. Ignacija na Rdečem bregu na Pohorju, vendar tudi v tem primeru ne gre za običajno prepredanje oltarne kulise z ornamentiko, pač pa za ornamentalno uokvirjene prizore, razporejene po oltarni kulisi. Okvirji so sicer nekoliko različni, vendar je ornamentalni repertoar omejen. Nekoliko več običajne oltarne ornamentike je na stranskem oltarju sv. Antona Padovanskega v podružnični cerkvi sv. Marije v Podlehniku, ki je bil glede na napisano letnico 1757 na predeli končan že po kiparjevi smrti. 214 Danes v Pokrajinskem muzeju Maribor.

185

→ Za delavnico Jožefa Strauba značilna oblaka na ruški orgelski omari (levo) in stranskem oltarju sv. Antona Padovanskega v podlehniški cerkvi.

↓ Girlande na ruški orgelski omari (levo) in dveh stranskih oltarjih sv. Antona v Malečniku in Podlehniku so iz Straubove delavnice.

186

Straub velja za najbolj samosvojega in izrazito prepoznavnega kiparja,215

↖↑

delujočega v tistem času na naših tleh. Čeprav je izšel iz kiparske družine,216

Straubova nadpiščalna ornamentika ima zaradi razmeroma velike površine vkomponirane različne ornamentalne detajle (zanj značilno »solatasto« školjkovino in na robovih ter v kotih slednje spužvaste amorfne forme), ki jih najdemo tudi na njegovih oltarnih nastavkih, kot nam na primer kažeta ohranjeni fragment ornamenta na nekdanjem glavnem oltarju na Studencih pri Mariboru (desno zgoraj) ali detajl na Antonovem oltarju v podlehniški Marijini cerkvi (desno spodaj).

je razvil precej drugačno kiparsko govorico kot bolj znana brata Janez Krstnik v Münchnu in Filip Jakob v Gradcu.217 Med slednjima je sicer prav tako opazna razlika, vendar ni tolikšna, kot je med njima in Jožefom. Vsi trije bratje kiparji izhajajo v osnovi iz istih oblikovnih izhodišč: velike oči, mesnate ustnice, mišičasta telesa, mogočne peruti, izrazito členjeni prsti, ožiljene roke. Vse je stilizirano, vendar le v tolikšni meri, da je anatomsko še prepričljivo. Jožefova interpretacija prej omenjenih izhodišč je v primerjavi z bratovima manj galantna.218 Kar želi sporočiti s kiparsko govorico, prikaže neposredno, brez nizanja drobnih detajlov, ki so lahko velikokrat le motilo za oči in zlasti pri slabših kiparjih vsaj do neke mere prikrivajo različne pomanjkljivosti. Svedrasto oblikovani in razvejani lasje in brade, ki abstrahirani spominjajo na baročno ornamentiko, so velikokrat edini dekorativni elementi na Straubovih sumarično obdelanih obličjih in draperijah figur.219

215 Pri čemer prepoznavnosti ne smemo enačiti s kvaliteto, saj so lahko tudi izrazito slabi kiparji prepoznavni. Lep primer slednjih je kipar Franc Zamlik, ki se je verjetno učil pri Mihaelu Pogačniku iz Slovenskih Konjic. 216 Poleg očeta je bilo še pet njegovih bratov oz. polbratov kiparjev. Gl. Klemenčič, Die Bildhauer Straub in der österreichischen und slowenischen Steiermark, str. 105–107. 217 Opus polbrata Jurija, ki je deloval v Radgoni, je premalo poznan. 218 V bistvu se sploh ne trudi biti galanten, kot je to še posebno münchenski Straub. 219 Draperija je jasna in enostavna, a z množico vzporednih prelamljajočih se gub in tistih frfotajočih v vetru precej razkošno oblikovana. Prim. Straubove nadnaravno velike figure frančiškanskih svetnikov z uničenega glavnega oltarja minoritske cerkve v Ptuju.

187

Vse odlike Straubovih oltarnih plastik imajo tudi figure na dveh Janečkovih orgelskih omarah: tako angelci z močnimi kodri in obilico maščevja, razporejenega po celem telesu, z jasnimi in v ostre gube zalomljenimi oblačilci ter izrazito plastično izoblikovanimi perutmi kot tudi velike figure angelov trobentačev in kralja Davida.220

Ferdinand Gallo, kipar, ki je bil med letoma 1755 in 1777 neposredno in kontinuirano povezan z orglarsko dejavnostjo Janeza Frančiška Janečka Tretji kipar, ki ga lahko identificiramo na podlagi likovne opreme Janečkovih orgelskih omar, je Ferdinand Gallo. To potrjujejo stilne posebnosti, ki so popolnoma primerljive z ornamentiko in figurami njegovih ali njemu pripisanih oltarjev, in lokacija njegove delavnice. Oba mojstra sta imela namreč delavnico v Celju, morda celo v bližini.221 To za Janečka vsekakor ni bilo nepomembno, saj je imel rezbarja, ki mu je izdeloval vsaj rezbarije nadpiščalnih polnil, tako rekoč pri roki.222 Edine znane Gallove »orgelske« figure so na Janečkovi omari na Sladki Gori, več pa je ohranjene njegove značilne nadpiščalne ornamentike. Gallove sladkogorske figure so povprečno delo, še posebej angelske glavice, ki so jih najverjetneje izdelali mojstrovi pomočniki.223 Kot vse kaže, je precejšen delež kiparske opreme v cerkvi na Sladki Gori (dva stranska oltarja v bližini slavoločne stene in prižnica224 ter z izjemo štirih Straubovih muzicirajočih angelcev tudi plastično okrasje Janečkove orgelske omare) Gallovo najzgodnejše znano delo na Slovenskem.225 Sladkogorske figure imajo sicer že vse značilnosti kiparjevega sloga, vendar je izvedba v primerjavi z njegovimi kasnejšimi najkvalitetnejšimi deli na občutno nižji ravni.

220 Straubove figure na orgelski omari v Rušah so v primerjavi s štirimi muzicirajočimi angelci na Janečkovih orglah na Sladki Gori nekoliko višje kvalitete, čeprav tudi slednje prekašajo marsikatere tovrstne figure z njegovih oltarjev. Glede na ohranjena dela je Straubova delavnica, prav tako kot večje delavnice njegovih sodobnikov, imela precejšnjo produkcijo. Zato se je Straub osebno posvečal le vidnejšim figuram na pomembnih oltarjih, predvsem glavnih, medtem ko so pomočniki v mojstrovi maniri izdelali plastike in plastično okrasje za posamezne manjše oltarje skoraj v celoti sami. Mojster je v teh primerih opravil le določene intervencije na obrazih, kar je, če pogledamo takšne figure kot celoto, precej očitno. Gl. na primer plastike na dveh stranskih oltarjih v župnijski cerkvi sv. Marije Vnebovzete v Brezju pri Mariboru, v župnijski cerkvi sv. Petra v Malečniku, v podružnični cerkvi sv. Marije v Podlehniku idr. 221 Gallova družina je živela v današnji Gosposki ulici, kipar pa je umrl v hiši v današnji Gledališki ulici. Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 212–213. Janeček je bival v vogalni hiši na stičišču današnjega Glavnega trga in Prešernove ulice. Za vse nepremičnine v Janečkovi lasti gl. tudi prispevek Dejana Zadravca v tej publikaciji, str. 28-29. 222 Nadpiščalna polnila so morala biti zaradi načina vstavljanja natančno izdelana in preizkušena še pred dokončno površinsko obdelavo (npr. pozlato). 223 Prim. z angelskimi glavicami na prižnici v isti cerkvi. 224 Gl. str. 138, op. 97. 225 Če rojstni podatki držijo, je bil Gallo v času del na Sladki Gori leta 1755 star 46 let, torej je bil tedaj že kiparsko izoblikovana osebnost. Gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 171, 212.

188

↖↑ Podobno ornamentiko, kot jo najdemo v manjšem obsegu na ušesastih zaključkih orgelskega ohišja na Sladki Gori, je Gallo razpredel po vsej površini scenske oltarne kulise s prizorom Zadnje večerje na Gori Oljki (levo).

← Ušesasta zaključka orgel v Novi Cerkvi in na izpričanem Gallovem oltarju v Braslovčah (desno) sta nastala v razmiku enega leta, pri obeh pa že prevladuje zavojčasta ornamentika.

189

↑↗

Večino ohranjenih figur celjskega kiparja, ki je svoj vrh nedvomno dosegel

Primerjava atik sladkogorskih orgel (levo) in prižnice kaže, da ju je izdelal isti kipar, torej Ferdinand Gallo.

s kipoma sv. Lovrenca in sv. Valentina na Erazmovem oltarju v Šaleku pri Velenju ter z glavnim oltarjem na Gori Oljki kot celoti, lahko ocenimo kot srednje kvalitetne. Poleg anatomskih zadreg in včasih nekoliko nerodno zastavljenih draperij so tudi izrazi obrazov večinoma precej šablonizirani, saj oči figur zgolj prazno bolščijo, obrazna mimika pa ne izraža vidnejših čustev. Za rezbarjeno nadpiščalno ornamentalno okrasje Janečkovih ohišij je uporabljal Gallo zelo podoben repertoar ornamentike, kot jo najdemo na njegovih oltarnih nastavkih, kjer ima poleg figur odmerjeno precej vidno mesto. Ferdinand Gallo je moral, tako kot pred njim že Jožef Straub, pri naročilih ornamentalnega okrasja za Janečkove orgle in pozitive glede plastičnosti226 prilagoditi svojo, za oltarje značilno ornamentiko. Za razliko od Strauba smo na nekaterih Gallovih delih predvsem iz petdesetih in šestdesetih let 18. stoletja vajeni prepredanja celotnih površin njegovih oltarnih kompozicij z ornamentalnim okrasjem. Tak primer je oltar na Gori Oljki, na katerem tipična Gallova ornamentika z vkomponiranimi motivi angelov in angelskih glavic prepreda celotno ozadje gledališko insceniranega motiva Zadnje večerje s figurami Jezusa in apostolov.227

226 Gallova ornamentika je glede plastičnosti omejena na 2 – 2,5 cm debeline nadpiščalnih polnil. 227 Vse skupaj je tvorilo velik okvir za sliko Fortunata Berganta Jezus na Oljski gori, ki je danes sicer v cerkveni ladji in ne na njenem prejšnjem mestu.

190

Podobno ornamentiko je Gallo uporabil za ornamentalna ušesa ob straneh svojih oltarjev, še posebej razgibana in primerljiva z mrežastimi ornamenti na dekorativnih ušesih Janečkovih instrumentov pa so tista na že prej omenjenem oltarju sv. Erazma. Gallov repertoar je sicer v primerjavi s Straubovim, ki ima neprimerno večji nabor raznolikih ornamentalnih elementov, omejen zgolj na razne tipe školjkovine. V različnih smereh zavito in uvito školjkovino, ki je včasih večja in nekoliko bolj groba, drugič pa fineje narebrena, zavihnjena, preložena, perforirana, pod vplivom klasicizma v sedemdesetih letih postopno nadomesti z zavojčasto ornamentiko.228 Kakor za Gallove sodobnike podeželske smeri229 tudi za dela celjskega kiparja zgolj na podlagi njegove ornamentike na oltarjih do sedaj ni bilo mogoče natančneje določiti časa nastanka posameznega oltarja. Gallova oltarna ornamentika se namreč pod klasicističnimi vplivi, kakršne zasledimo na

228 Tako kot je Janečkovo delavnico prevzel Scholz, je tudi Gallovo po njegovi smrti leta 1788 prevzel sin Jožef Vincencij in ohranil sodelovanje z orglarsko delavnico, kar potrjuje ornamentika Scholzevih orgel iz devetdesetih let 18. stoletja. Prim. ornamentalno okrasje na Scholzevih glasbilih v župnijski cerkvi Presvete Trojice v Tržišču na Dolenjskem, nekoč v podružnični cerkvi sv. Urha na Slančjem vrhu pri Tržišču iz poznih osemdesetih ali zgodnjih devetdesetih let 18. stoletja, v podružnični cerkvi sv. Petra nad Laškim iz leta 1794 (za podatke in poslano fotografijo se zahvaljujeva orglarju Simonu Kolarju), v podružnični cerkvi svetih Primoža in Felicijana na Kremenu iz leta 1799, idr. Za podatke o Jožefu Gallu gl. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 213; o Antonu Scholzu gl. Bizjak, Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, str. 45–47; Dobravec, Ecce organvm! 3, str. 11, 16–17. 229 Na primer za Janeza Jurija Mersija.

191

primer pri Holzingerju, še v sedemdesetih in osemdesetih letih ni pretirano spremenila. Le klasicistično zasnovana vaza na ogredju ali rozeta na frizu dajeta slutiti, da gre za Gallova kasnejša dela. Šele s primerjavo Gallove oltarne ornamentike s tisto iz nadpiščalnih polnil Janečkovih orgel in pozitivov, ki so bolj ali manj vsi datirani, lahko v posameznih detajlih opazimo njeno spreminjanje. Če njegovi orgelski ornamentiki sledimo kronološko, so presenetljivo dobro vidne stopnje razvoja in prehajanja značilne kiparjeve školjkovinaste ornamentike v zavojčasto, s tem pa sta olajšani primerjava in datacija njegovih drugih del.

Henrik Hilarij Göttinger, zaenkrat edini po imenu znani mizarski in rezbarski mojster, ki je izdelal kasneje dodano ornamentalno okrasje Janečkovih orgel v Crngrobu V istem letu, v katerem je Jožef Straub s kiparskim in rezbarskim okrasjem obogatil Janečkove orgle v Rušah, je Henrik Hilarij Göttinger s svojo rezbarjeno ornamentiko dodatno okrasil omaro Janečkovih orgel v Crngrobu. To njegovo delo sicer ni arhivsko izpričano, vendar po primerjavi potrdijo to tezo kar Göttingerova druga dela v isti cerkvi. Leta 1753, štiri leta pred svojo smrtjo, je omenjeni mojster prav za cerkev v Crngrobu predelal in dopolnil stranska oltarja Najdenja sv. Križa in Žalostne matere božje, ki sta sicer v osnovi iz 17. stoletja, ter verjetno tudi prižnico.230 Ob tej priložnosti so ga najbrž prosili, naj naredi še ornamentiko za zgolj eno desetletje stare Janečkove orgle, ki so imele do takrat kot edini okras le rezbarjena in pozlačena nadpiščalna polnila. Ornamenti, dodani desetletje kasneje, se namreč lepo skladajo s tistimi, ki jih je Göttinger dodal ob predelavi na stranska oltarja. Janeček s tem ni imel neposredno nič, ker so dodatno okrasje, kot marsikje na njegovih glasbilih, najbrž naročali župniki oziroma uporabniki orgel in lahko tako ime rezbarskega mojstra le posredno povežemo s celjskim orglarjem.

230 Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, str. 123, 206. Prim. Cevc, Loška baročna umetnika Heinrich Hilarius Göttinger in Martin Blažič, str. 94–101.

192

←↑ Ornamentika, ki jo je Göttinger ob predelavi dodal stranskemu oltarju sv. Križa (zgoraj), in tista na prižnici crngrobske cerkve (sredina desno) kažeta veliko sorodnost s prav tako dodano ornamentiko na Janečkovi orgelski omari.

193

ZA SKLEP Doprinos k poznavanju dela celjskega orglarskega mojstra Janeza Frančiška Janečka Orglarski mojster Janez Frančišek Janeček je deloval v obdobju baroka, ko se je močno razmahnilo opremljanje cerkva z orglami. Ustalil se je v Celju, kjer je naletel na ugodne pogoje za orglarsko obrt. Uspešnost njegove delavnice potrjujejo številna naročila, ki so si sledila vse do njegove smrti. Z orglami in cerkvenimi ali kornimi pozitivi je opremljal cerkvene notranjščine, za potrebe plemstva pa je izdeloval salonske pozitive, ki so jih nameščali v grajske kapele in imenitnejše sobane. Osnovni namen instrumentov, ki so jih orglarski mojstri izdelovali v različnih oblikah in velikostih, je gotovo njihov zvok. Čeprav so orglarji prav zvočnosti posvečali največ pozornosti, tudi zunanjščina njihovih glasbil – ohišij s prepoznavnimi slogi, značilnimi za različna zgodovinska obdobja – ni bila nikdar povsem nepomembna. Zaradi običajne postavitve orgel v slovenskih cerkvah na korno emporo, ki je večinoma nad glavnim vhodom, jih verniki v bistvu vidijo šele po končanem obredu. Temu primerno niso likovno tako bogato zasnovane kot oltarni nastavki. Kljub temu so njihova ohišja, tudi v primerih, ko imajo le skromna nadpiščalna polnila, vseeno povezana z rezbarskim oziroma kiparskim delom. Prav zaradi tega so orgle, ki so sicer večinoma v domeni organologov, še kako zanimiv predmet proučevanja za umetnostne zgodovinarje. Raziskava je pokazala, da je Janeček z doslednim označevanjem letnic nastanka v sapnicah svojih instrumentov omogočil natančen pregled stilnega razvoja nekaterih rezbarjev oziroma kiparjev, ki so sodelovali pri okrasju njegovih ohišij, s tem pa širšo primerjalno analizo z drugimi takrat delujočimi kiparskimi mojstri na našem ozemlju.231 Tudi tistim glasbilom, v katerih se Janečkov natisnjeni napisni listič z letnico ni ohranil, smo na podlagi stilnih primerjav rezbarjenih nadpiščalnih polnil lahko določili okvirni datum nastanka. Prav nadpiščalno ornamentalno okrasje Janečkovih instrumentov, ki ga je

231 Datacije njegovih instrumentov kažejo, da so nekateri rezbarji v osnovi kar nekaj desetletij ponavljali utečene vzorce.

194

med letoma 1755 in 1777 izdelal celjski kiparski in rezbarski mojster Ferdinand Gallo in čigar roko potrdi primerjalna analiza sočasnih Gallovih oltarnih del na naših tleh, kljub pomanjkanju arhivskih virov kaže tesno sodelovanje omenjenih celjskih mojstrov. Ta podatek bo morda prihodnjim zgodovinarjem pomagal iskati arhivske dokumente, ki bi še dodatno izpričali delovanje Janeza Frančiška Janečka na naših tleh. Dokumentov, povezanih z življenjem baročnega orglarskega mojstra, se namreč v celjskem arhivu ni ohranilo skoraj nič. Pomemben doprinos k poznavanju Janečkovega dela pomeni sistematična razvrstitev mojstrovih instrumentov glede na zasnovo in obliko ohišij kakor tudi glede na ornamentiko rezbarjenih delov. Obe omenjeni tipologiji smo naredili s primerjavo izsledkov, ki smo jih pridobili s številnimi podrobnimi ogledi Janečkovih glasbil na terenu, in s podatki v do sedaj objavljenih virih in literaturi. Prav na podlagi tipologije ohišij bomo morda lahko dodali pomemben drobec v mozaik dosedanjih raziskav organologov o izvornem stanju nekaterih glasbil in pripomogli k opredeljevanju avtorstva posameznih, ne docela potrjenih del celjskega orglarskega mojstra,232 izsledki o rezbarjenih okrasjih nadpiščalnih polnil pa bodo pomagali razkrivati avtorstva tistih glasbil, ki bodo še odkrita.233 Na območju Slovenije, pa tudi na hrvaškem ozemlju, ki ga naše proučevanje tokrat ni zajelo, se jih nadejamo še nekaj.

232 Eden takšnih primerov so orgle, ki naj bi jih Janeček izdelal za kostanjeviški samostan, vendar razen posredne omembe v pisnih virih nimamo drugih dokazov, da je resnično njihov avtor. Na podlagi primerjav ohišja kostanjeviških orgel z zelo podobnim ohišjem orgel v cerkvi sv. Kastula v Pragi, ki jih je izdelal njegov bližnji sorodnik orglar Martin Janeček, se zdi, da smo nekoliko bližje tej potrditvi. 233 Predvsem na instrumentih brez ohranjenega mojstrovega napisnega lističa s signaturo in letnico izdelave.

195

196

Tatjana Štefanič in mag. Boštjan Roškar

Katalog ohranjenih ohišij glasbil Janeza Frančiška Janečka na območju Slovenije

197

kat. ĹĄt.

leto izdelave

pred

1725

Cerkveni pozitiv v romarski cerkvi sv. UrĹĄule v Vodulah nad Dramljami, pred 1725 (?)

kat. št.

leto izdelave

1725

Cerkveni pozitiv v župnijski cerkvi Marije pomočnice v Zágorju pri Pilštanju, 1725

kat. št.

leto izdelave

1725

Cerkveni pozitiv v cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu nad Laškim, 1725

kat. št.

leto izdelave

173(?)

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Urbana na Vrhah pri Slovenj Gradcu, trideseta leta 18. stoletja

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1730

Salonski pozitiv v podruĹžniÄ?ni cerkvi sv. Barbare v Bezini, 1730

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1731

Salonski pozitiv v opatovi kapeli v Celju, 1731

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1734

Orgle v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, 1734

kat. št.

leto izdelave

1734

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Filipa v Selih nad Olimjem, 1734

kat. št.

leto izdelave

1739

Procesijski pozitiv iz proštijske cerkve sv. Jurija na Ptuju (?), last Pokrajinskega muzeja Maribor; vključen v stalno postavitev zbirke glasbil v ptujskem gradu, 1739

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1742

Orgle iz nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, omare danes v Ĺžupnijski cerkvi sv. Lovrenca v Raki, 1742

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1743

Orgle v romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu, 1743

kat. št.

leto izdelave

1743

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Hijacinte v Rogatcu, 1743

kat. št.

leto izdelave

1745

Salonski pozitiv iz podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja v Zavrču, danes v župnijski cerkvi Vstalega Jezusa v Ljubljani, 1745

kat. št.

leto izdelave

1745

Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Uršule v Bojtini, 1745

kat. št.

leto izdelave

1746

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Ožbalta v Unišah, 1746

kat. št.

leto izdelave

1747

Orgle v samostanski cerkvi Žalostne matere božje v Stični, 1747

kat. št.

leto izdelave

1748

Salonski pozitiv iz župnijske cerkve sv. Križa v Trbonjah, danes v zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, 1748

kat. št.

leto izdelave

1749

Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Duha na Rodnem vrhu, 1749

kat. št.

leto izdelave

1749

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Katarine v Čečah, 1749

kat. št.

leto izdelave

174(?)

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Jurija na Legnu, štirideseta leta 18. stoletja

kat. št.

leto izdelave

174(?)

Salonski pozitiv iz podružnične cerkve sv. Križa v Svetini nad Laškim, danes v delavnici Orglarstva Škrabl, štirideseta leta 18. stoletja

kat. št.

leto izdelave

1751

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Marije na Pesku v Slakah pri Podčetrtku, 1751

kat. št.

leto izdelave

175(?)

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi Marije sedem žalosti na Botričnici nad Šentjurjem, petdeseta leta 18. stoletja (pred 1755)

kat. št.

leto izdelave

1753

Orgle v župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Rušah, 1753

kat. št.

leto izdelave

1755

Orgle v župnijski cerkvi Matere božje na Sladki Gori, 1755

kat. št.

leto izdelave

1755

Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi Matere božje v Spodnjem Tinskem, po 1755

kat. št.

leto izdelave

1757

Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Podlipovici, 1757

kat. št.

leto izdelave

1763

Cerkveni pozitiv v božjepotni Marijini cerkvi v Čermožišah pri Žetalah, 1763

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1764

Orgle v nekdanji pavlinski, danes minoritski samostanski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Olimju, 1764

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1768

Salonski pozitiv v Ĺžupnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Zagorju ob Savi, 1768

kat. št.

leto izdelave

1770

Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Pankracija v Lembergu pri Šmarju, 1770

kat. št.

leto izdelave

1771

Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Miklavža v Lembergu pri Šmarju, 1771

kat. ĹĄt.

leto izdelave

1775

Orgle v Ĺžupnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi, 1775

Dispozicije obravnavanih Janečkovih glasbil

kat. št. 1 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v romarski cerkvi sv. Uršule v Vodulah nad Dramljami, pred 1725 (?) CDEFGA–c3 Flauta 8′ Copula maior 8′ Principal 4′ Copula minor 4′ Quinta 2 ⅔′ Octava 2′ Mixtura II 1 ⅓′ kat. št. 2 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v župnijski cerkvi Marije pomočnice v Zágorju pri Pilštanju, 1725 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Flauta 8′ Principal 4′ Copula minor 4′ Quinta 2 ⅔′ Octava 2′ Quinta 1 ⅓′ Mixtura III 1′ kat. št. 3 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu nad Laškim, 1725 CDEFGA–c3 Izvirna dispozicija ni znana. kat. št. 4 Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Urbana na Vrhah pri Slovenj Gradcu, trideseta leta 18. stoletja CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Mixtura II 1 ⅓′ kat. št. 5 Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Barbare v Bezini, 1730 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Quinta 1 ⅓′ Mixtura 1′

kat. št. 6 Salonski pozitiv v opatovi kapeli v Celju, 1731 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Mixtura II 1 ⅓′ kat. št. 7 Orgle v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, 1734 Manual: CDEFGA–c3 Pedal: CDEFGA–a0 Manual: Principal 8′ Salicinal 8′ Flauten 8′ Copel maior 8′ Copel minor 4′ Octau Principal 4′ Quint major 3′ Super octau 2′ Sedecima o. Terz 2′ Quint minor 1 ½′ Mixtur III 2′ Pozitiv: Copel major 8′ Copel minor 4′ Fucara 4′ Principal 4′ Octau 2′ Mixtur II 1 ½′ Pedal: Holz 16′ Subass 16′ Octau bass 8′ Principal 8′ Quint bass 5 ⅓′ kat. št. 8 Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Filipa v Selih nad Olimjem, 1734 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 4′ Octava 2′ Quint 1 ⅓′ Mixtur II 1′

kat. št. 9 Procesijski pozitiv iz proštijske cerkve sv. Jurija na Ptuju (?), last Pokrajinskega muzeja Maribor; vključen v stalno postavitev zbirke glasbil v ptujskem gradu, 1739 CDEFGA–c3 Copula 4′ Copula 2′ Principal 2′ Quinta 1 ⅓′

kat. št. 13 Salonski pozitiv iz podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja v Zavrču, danes v župnijski cerkvi Vstalega Jezusa v Ljubljani, 1745 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Quinta 1 ⅓′ Mixtura II

kat. št. 10 Orgle iz nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, omare danes v župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Raki, 1742 Izvirna dispozicija ni znana. Orgle so imele manual, pozitiv in pedal.

kat. št. 14 Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Uršule v Bojtini, 1745 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Mixtura II 1 ⅓′

kat. št. 11 Orgle v romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu, 1743 Manual: CDEFGA–c3 Pedal: CDEFGA–gis0 Manual: Fagott Flauten (8′) Copel Maior (8′) Copel Minor (4′) Principal (4′) Quint Maior (2 ⅔′) Octav (2′) Superoctav (1′) Mixtur (II 1 ⅓′) Pedal: Sub Bass (16′) Octav Bass (8′) kat. št. 12 Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Hijacinte v Rogatcu, 1743 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 4′ Quinta maior 2 ⅔′ Octava 2′ Quinta minor 1 ⅓′ Superoctava 1′

kat. št. 15 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v podružnični cerkvi sv. Ožbalta v Unišah, 1746 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Flauta 8′ Principal 4′ Copula minor 4′ Quinta 2 ⅔′ Octava 2′ Quinta 1 ⅓′ Mixtura II 1′ kat. št. 16 Orgle v samostanski cerkvi Žalostne matere božje v Stični, 1747 Izvirna dispozicija ni znana. Orgle s pedalom so imele skupaj 13 registrov. kat. št. 17 Salonski pozitiv iz župnijske cerkve sv. Križa v Trbonjah, danes v zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, 1748 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Mixtura II 1 ⅓′

kat. št. 18 Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Duha na Rodnem vrhu, 1749 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Mixtura II 1 ⅓′ kat. št. 19 Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Katarine v Čečah, 1749 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 4′ Quinta 2 ⅔′ (danes Viola 4′) Octava 2′ Mixtura II 1 ⅓′ kat. št. 20 Cerkveni pozitiv v podružnični cerkvi sv. Jurija na Legnu, štirideseta leta 18. stoletja Izvirna dispozicija ni znana. kat. št. 21 Salonski pozitiv iz podružnične cerkve sv. Križa v Svetini nad Laškim, danes v delavnici Orglarstva Škrabl, štirideseta leta 18. stoletja CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Quinta 1 ⅓′ Mixtura II 1′ kat. št. 22 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v podružnični cerkvi sv. Marije na Pesku v Slakah pri Podčetrtku, 1751 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 4′ Quinta 2 ⅔′ Octava 2′ Mixtura II 1 ⅓′ kat. št. 23 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v podružnični cerkvi Marije sedem žalosti na Botričnici nad Šentjurjem, petdeseta leta 18. stoletja (pred 1755) CDEFGA–c3

Flauten Coppel Principal Quint Octav Mixtura kat. št. 24 Orgle v župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Rušah, 1753 Manual: CDEFGA–c3 Pedal: CDEFGA–a0 Manual: Principal 8′ Portun 8′ Salicional 8′ Copula maior 8′ Copula minor 4′ Octav 4′ Quint 2 ⅔′ Superoctav 2′ Quint 1 ⅓′ Mixtur III 2′ Pedal: Subbas 16′ Principalbas 8′ Quintbas 5 ⅓′ kat. št. 25 Orgle v župnijski cerkvi Matere božje na Sladki Gori, 1755 Manual: CDEFGA–c3 Pedal: CDEFGA–a0 Manual: Copula maior 8′ Copula maior 4′ Principal 4′ Quinta 2 ⅔′ Octava 2′ Quinta 1 ⅓′ Mixtura 1 ⅓′ Pedal: Flauta 8′ kat. št. 26 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v podružnični cerkvi Matere božje v Spodnjem Tinskem, po 1755 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula maior 4′ Principal 4′ Quinta 2 ⅔′ Octava 2′ Mixtura 1 ⅓′

kat. št. 27 Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Podlipovici, 1757 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Mixtura II 1 ⅓′ kat. št. 28 Cerkveni pozitiv ali orgle brez pedala v božjepotni Marijini cerkvi v Čermožišah pri Žetalah, 1763 CDEFGA–c3 Flauto 8′ Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 4′ Quint 2 ⅔′ Octav 2′ Mixtur III 2′ Sedanji pedal je bil dodan kasneje. kat. št. 29 Orgle v nekdanji pavlinski, danes minoritski samostanski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Olimju, 1764 Manual: CDEFGA–c3 Pedal: CDEFGA–a0 Pozitiv (I): Copula maior (8′) Copula minor (4′) Principal (2′) Mixtura (II 1 ⅓′) Manual (II): Flauta (8′) Copula maior (8′) Copula minor (4′) Principal (4′) Fugara (4′) Quinta maior (2 ⅔′) Octava (2′) Mixtura (III 2′) Pedal: Sub bas (16′) Octav bas (8′) kat. št. 30 Salonski pozitiv v župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Zagorju ob Savi, 1768 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′

Quinta 1 ⅓′ Mixtura II 1′ kat. št. 31 Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Pankracija v Lembergu pri Šmarju, 1770 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Mixtura kat. št. 32 Salonski pozitiv v podružnični cerkvi sv. Miklavža v Lembergu pri Šmarju, 1771 CDEFGA–c3 Copula maior 8′ Copula minor 4′ Principal 2′ Quinta 1 ⅓′ Mixtura 1′ kat. št. 33 Orgle v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi, 1775 Izvirna dispozicija ni znana. Orgle so imele manual in pedal ter 11 registrov.

Orgle na severnem stranskem koru v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, 1739 Manual: CDEFGA–c3 Pedal: CDEFGA–gis0 Manual: Principal 8′ Flauten (B) 8′ Copula maior 8′ Copula minor 4′ Octava 4′ Quinta maior 2 ⅔′ Superoctava 2′ Quinta minor 1 ⅓′ Mixtura II 2′ Pedal: obešen

256

mag. Boštjan Roškar

Restavratorski posegi na pozitivu Janeza Frančiška Janečka iz leta 1748

Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož je konec leta 2014 pridobil pozitiv

←

celjskega orglarskega mojstra Janeza Frančiška Janečka iz leta 1748, ki

Pozitiv po prenosu v muzejsko restavratorsko delavnico z že snetimi lesenimi piščalmi. Pod debelim nanosom slabo posušenega firneža je komaj opazna marmoracija zgornjega dela ohišja.

zaradi dolgotrajne uporabe in kasnejšega neprimernega hranjenja ni bil v najboljšem stanju. Že kmalu po njegovem prevozu v muzej smo se morali odločiti za metodo zatiranja lesnih insektov, saj je bila infestacija obsežna. Ker so izkušnje z različnimi do sedaj preizkušenimi metodami1 pokazale nezadovoljive rezultate, smo se odločili poizkusiti dezinsekcijo z gama žarki.2

1 Do nedavnega smo napajali les s tekočimi insekticidi, med katerimi so bili nekateri obenem tudi utrjevalci lesa. Ti so nekaj dni oddajali neprijeten vonj, nato so izhlapeli, zadovoljivega učinka pa ni bilo. Za tem smo muzejske eksponate zaplinjevali s fumiganti, ki so bili precej nevarni za ljudi, zalege insektov pa niso popolnoma zatrli. V zadnjem desetletju smo eksponate tretirali z metodo zaduševanja v anoksi atmosferi, ki se v praktični uporabi, kljub znanstvenemu pristopu, prav tako ni izkazala za dovolj učinkovito. 2 Ta postopek so izvedli na Inštitutu Ruđer Bošković v Zagrebu. Ohišje in leseno piščalje, sapnico in vse ostale dele iz lesa smo zložili v komoro, ki pa je za večje omaraste tvorbe težko dostopna. Po mnenju nekaterih strokovnjakov (dr. Pohlevna), seveda ne tistih, ki to storitev izvajajo, gama žarki delno razgradijo les, ki je kasneje zaradi tega lahko še bolj dovzeten za napade gliv in insektov. Problem različnih okolju in ljudem prijaznih metod uničevanja ksilofagnih insektov je v tem, da tudi ob morebitni popolni dezinsekciji objekt po določenem, razmeroma kratkem času ponovno postane »užiten«, strupene snovi, ki bi zagotavljale dolgoročno zaščito pred lesnimi insekti, pa so prepovedane. Herbersteini so pred približno sto leti dali vse svoje pohištvo in ostale lesene predmete premazati z lindanom, ki je danes prepovedan, ker je strupen in karcenogen. V obstoječi zbirki pohištva v ptujskem gradu zato ni zaznati prisotnosti lesnih insektov, problematični so le tisti eksponati, ki so prišli v muzej kasneje oz. tisti, ki še prihajajo.

257

↑

Pozitiv s štirimi registri3 je postavljen v preprosto dvodelno omaro, ki jo

Pogled v notranjščino omare z

zapirajo vratca iz polnega lesa.4 Le dvokrilna vratca, ki zakrivajo pročelne

zadnje strani. Obe Copuli na prvih dveh piščalnih deskah sta bili

piščali, imajo okvirje s polnili. V spodnjem delu omare je meh, ki se poganja

delno nadomeščeni s kovinskimi

s stopalko, v zgornjem pa sapnica s piščalmi, preprosto registrsko mehaniko

piščalmi. Vidni so tudi leseni količki, s katerimi so zaprli odprtine manjkajočih piščali Mixture.

↗

in tipkami. Pročelje je razdeljeno na tri polja, katerih prostore nad piščaljem zapolnjuje rezbarjena in poslikana akantova ornamentika, izraščajoča se iz prepleta trakov. Zgornji del omare je marmoriran, medtem ko je mlajši

Enostavna registrska traktura

spodnji le laziran, tako da je vidna lesna tekstura. Manubriji so iz kovanega

masivne izvedbe s kovanimi

železa, prav tako štirje tečaji, ki nosijo dvokrilna vratca, ščitka za ključ,

manubrijskimi ročicami. Na levi je

ključavnica in osem kovanih lesnih vijakov.

viden tudi del sapnice s pokrovom.

Celoten pozitiv je zasnovan tako preprosto, da je uporabljeno okovje minimalizirano skoraj do skrajnosti; vsi sestavni deli so narejeni tako, da nosijo in pridržujejo drug drugega. Tako se da po odvitju omenjenih osmih vijakov celoten pozitiv razstaviti in ponovno sestaviti brez dodatnega orodja. Zaradi čim večje funkcionalnosti, a vendar ne brez popolnega spregleda estetike, je instrument zasnovan skrajno asketsko. Zunanjščina je preprosta, brez nepotrebnega nizanja profilov, marmoracija je izvedena na negrundiran les z oljno barvo,5 mreže nad piščalmi, čeprav mojstrsko rezbarjene, niso

3 Dva registra sta lesena: Copula maior 8΄ in Copula minor 4΄, dva pa kovinska: Principal 2΄ in Mixtura II (1 ⅓΄ + 1΄). 4 S tem je mišljen širinsko zlepljen les, ki je prečno utrjen z vloženimi grebenastimi letvami. Le-te štrlijo čez vratca in obenem služijo kot zapiralo, ki je pri orgelskih omarah zelo običajno, saj je pri takem načinu zapiranja okovje nepotrebno in zaprta vratca toliko tesnijo, da med igro ob nizkih tonih ne vibrirajo. 5 Običajno so tudi orgelska ohišja tako kot oltarne kulise tanko grundirana z enim ali največ dvema slojema redkega klejno-krednega grunda. Grund nekoliko prekrije lesno teksturo, pripomore pa tudi k lažjemu marmoriranju, ki so ga večinoma izvajali s tempero. Ta omogoča tanjše lazure, brez nevarnosti stečin, saj se odvečno topilo, v tem primeru voda, sproti vpije v zelo higroskopičen klejno-kredni grund.

258

pozlačene, ampak le poslikane z angleško rdečo in okro. Z okro, ki naj bi

↖

imitirala pozlato, so izvlečeni tudi nekateri profili ali njihovi deli. Edini

Pogled v mehaniko Janečkovega

okov brez funkcije, nameščen le zaradi simetrije, je ščitek za ključ na levem krilu vratc, ki zapirajo pročelje. Zaradi skromne zunanjosti bi pričakovali varčevanje ali poenostavitev tudi pri mehaniki ali pri piščalju, vendar je to izvedeno enako skrbno kot pri drugih Janečkovih cerkvenih pozitivih in

pozitiva. Levo in desno je v skrbno izdelanih okvirjih postavljena registrska traktura, vmes je sapnica, nad njo pa paličice (šteherji), ki povezujejo tipke z ventili. Vse je sestavljivo in razstavljivo brez enega

orglah v mnogo razkošnejših ohišjih.

samega vijaka. Posamezni sestavni

Kancele so sestavljene iz izmenično lepljenih lipovih in hrastovih letev, nadalje

preprostih lesnih vezi pridržujejo

pa je vsa sapnica iz lipovine. Nekaj še ohranjenih originalnih Janečkovih kovinskih piščali je iz zlitine 30 % kositra (Sn) in 70 % svinca (Pb).6

deli prek premišljenega sistema drug drugega.

↑↑ Sondiranje s selektivnim topilom.

Oba lesena registra sta izdelana iz smrekovine (telo), hrastovine (čelo piščali, noga in labij) in hruškovine (predložek). Registrske letve so iz hrastovine. Osnova tipk je iz smrekovine, spodnje (tonske) imajo tanko

↑ Čiščenje z amonijevim hidroksidom v terpentinski kopeli.

oblogo iz slivovine, zgornje (poltonske) pa so iz temno lužene hruškovine. Čela tipk so gola, nekoč pa so morda imela nalepljene prešane papirnate dekorativne aplike. Pozitiv je bil vsaj enkrat močno predelan. Takrat je dobil nov spodnji del z novim mehom,7 kar potrjujeta tudi debelina uporabljenega lesa8 in odsotnost

6 XRF-analiza (rentgenska fluorescenčna spektrometrija) na več odvzetih vzorcih z različnih uničenih piščali iz dveh Janečkovih instrumentov je pokazala, da so vse kovinske piščali v notranjosti orgel iz zlitine z zelo visoko vsebnostjo svinca (kar 70 %). Visok odstotek svinca vpliva na zvok (ta je mehkejši), predvsem pa je precej cenejši od kositra. 7 Že brez podrobnejšega pregleda se je dalo ugotoviti, da meh ni Janečkov. 8 Debelina lesa pri kasneje dodanem spodnjem delu ohišja z mehom je opazno večja. Pri Janečkovih pozitivih, ki so ohranjeni v celoti, je debelina desk pri spodnjem in zgornjem delu enaka.

259

↑

marmoracije.9 Tudi zgornji del je bil verjetno ob tej priliki deležen precejšnjih

Očiščena leva in neočiščena desna

predelav. V celoti je bil nadomeščen register Principal,10 nekaj manjših piščali

polovica osrednjega nadpiščalnega polnila. Pod obilnim nanosom

je bilo uporabljenih za Mixturo, ki ji je ob začetku restavratorskih posegov

firneža je zelo dobro ohranjena

manjkala več kot polovica piščali, odprtine na piščalni deski pa so bile zaprte

originalna poslikava. Tovrstna nadpiščalna rezbarjena polnila so

z lesenimi zatiči. Leseno piščalje pri obeh kopulah je bilo pri Copuli minor

bila običajno pozlačena. Pričujoče je

od g0 do c3 nadomeščeno s polpokrito cevno flavto, pri Copuli maior pa

bilo le poslikano neposredno na les.

od h0 do c3 z odprtimi kovinskimi piščalmi. Ob posegu v preteklosti je bil

↗

piščalnima deskama dodan raster11 za kovinske piščali, spremenjene pa so

Zlepljanje in dopolnjevanje

bile tudi pozicije originalnih izvrtin.

manjkajočega.

→ Dodelava zakrp.

9 Poleg debeline in barve lesa (oksidiranosti lesne površine na notranji strani desk) je le z lazuro obdelana zunanjščina eden izmed dokazov, da je spodnji del ohišja mlajši, čeprav se je mizar trudil posnemati kotne lesne vezi, ki so sicer bile že v Janečkovem času v mizarstvu zastarele, a so jih izdelovalci orgelskih ohišij občasno uporabljali tudi še v prvi polovici 19. stoletja. 10 Po obliki labijev smo sklepali, da Principal ni Janečkov, čeprav so bile piščali iz kositrove zlitine (najbrž zaradi majhnosti) in ne iz navadne pocinkane pločevine, kakor je bilo to v navadi, ko so po prvi svetovni vojni nadomeščali prospektne piščali z novimi. XRF-analiza je pokazala, da je delež kositra sorazmerno nizek, čeprav gre za vidne piščali, ki pri Janečku vsebujejo najmanj 70 % kositra. 11 Za postavitev manjših kovinskih registrov se uporablja raster. To je ponavadi tanjša lipova deska z luknjami različnih premerov, ki pridržuje piščali. Medtem ko manjše lesene piščali zaradi koničaste noge in zadovoljivega zagozdenja stojijo same, so večje vpete ob stene ohišja in si zato ne sledijo v vrstah od najmanjše do največje (kromatična postavitev). Pročelne piščali so pritrjene z majhno nalotano zanko na hrbtu, ki se natakne na kovinski zatič.

260

Zgornji del ohišja, ki je bil prvotno marmoriran, so prilagodili novemu

↑

spodnjemu delu tako, da so oba premazali z rjavo oljno lazuro. Naredili so

Desna stranica pozitiva

tudi nova desna stranska vratca in pokrov, ki zapira tipke, ter popravili zgornji profil zaključnega venca. Na levi so dodali novo izskobljanega, starega pa prilagodili nenatančno narejenemu novemu in ga s tem uničili. V levo stranico so izvrtali luknjo za kazalec pritiska v mehu. Tipke so najverjetneje

pred lakiranjem in po njem. Novo dodane dele oziroma zakrpe smo predhodno lužili, da nov, svetel les ne bi preseval skozi retušo oziroma rekonstrukcijo marmoracije.

ob zadnjem popravilu pozitiva leta 1985 prelepili z belim celuloidom in predelali letev, ki zakriva ležišče tipk tako, da je ta sedaj nižja, kot je bila prvotno. Prav tako so vlepili letev, ki zapira ležišča paličic pod tipkami, kar danes otežuje nameščanje le-teh.

Restavratorski posegi Po komisijskem ogledu Janečkovega pozitiva12 smo se odločili, da se glasbilo, kolikor je le mogoče, povrne v prvotno stanje. Vse lesene dele ohišja smo restavrirali v muzejski delavnici, piščali in mehaniko pa je restavriral orglar Drago Lukman s Koga. Restavratorska dela smo po razstavljanju instrumenta pričeli s snemanjem neoriginalne oljne lazure z zunanjščine ohišja. Ker je bilo ohišje

12 Komisijo so sestavljali: dr. Darja Koter, Drago Lukman, Tatjana Štefanič in mag. Boštjan Roškar.

261

↑

marmorirano z oljno barvo brez grunda, je bilo potrebno razplastiti dve

Pročelje po retuši.

barvni plasti, ki ju raztaplja isto topilo. Običajno se da pri preslikanih slikah oziroma drugih poslikavah barvne plasti ločiti brez večjih težav zaradi razlike v topnosti posamezne plasti13 z agresivnimi in hitro delujočimi topili, ki so do nedavnega večinoma vsebovala diklormetan. Nekatere barvne plasti iz 17. stoletja so lahko celo tako dobro zamrežene, da jih ne poškoduje niti daljše delovanje agresivnih topil, pri občutljivejših pa je potrebno postopke izvajati v terpentinski kopeli.14 Zaradi prepovedi proste prodaje nekoč uporabljanega topila, ki bi bilo nadvse primerno za razplastitev oljne lazure od marmoracije, je bilo potrebno razmišljati v drugi smeri. Poskusi razslojevanja s skalpelom niso prinesli želenih rezultatov, saj prvotna marmoracija ni bila lakirana,15 s čimer bi bila izolirana od recentnih nanosov. Običajno so marmoracije lakirali s sandarakovim lakom. Marmoracije praviloma niso bile oljne, saj špirit (etanol), v katerem so raztopljene smole, ki tvorijo lak, najeda pravkar posušeno slabo

13 Zaradi starosti in dobre zasušenosti originalne plasti v primerjavi s kasneje preslikano, se je dalo slednjo odstraniti brez večjih težav. 14 Prisotnost terpentina zavira delovanje topila, ki bi lahko preveč nekontrolirano raztapljalo barvne plasti. 15 Olje kot vezivo za barvo, sploh če je dovolj sikativirano in nanos ni predebel, naredi vodoodbojen film, ki je odporen tudi na druge zunanje vplive, medtem ko je običajna temperna (jajčna, kazeinska ali klejna) marmoracija bolj občutljiva. Oljna marmoracija pozitiva, pri kateri lakiranje ni nujno potrebno, kaže, kako varčno je bila zastavljena izvedba ohišja.

262

↑ Pokrov sapnice s podpisi in datacijami orglarjev, ki so obnavljali pozitiv v preteklosti. Eden izmed njih je po končanih delih napisal letnico 1613. Orglar je poseg v resnici najbrž izvedel leta 1913.

← Manual po snetju celuloida s tipk. Čeprav je slivovina trd les, so bile oplate tipk zaradi uporabe večinoma uničene.

zamreženo oljno barvo.16 Ker bi mehansko odstranjevanje naredilo preveč škode na originalni površini, smo naredili poskus s selektivnim topilom iz dezoksiholne kisline, trietanolamina, hidroksipropilmetil celuloze in destilirane vode, ki se je izkazalo kot izredno učinkovito za odstranjevanje močno zasušenih in zamreženih firneževih premazov, ki jih ni najedalo prav nobeno, še tako agresivno topilo.17 Razlika v starosti in debelini nanosov tanke originalne oljne barve (marmoracije) in precej debelega nanosa firneževe lazure18 je omogočala dobro razplastitev brez poškodb na originalni marmoraciji. Kljub temu se za ta postopek nismo odločili, saj je poraba topila kljub tankemu nanosu precejšnja. Ena izmed ključnih sestavin topila, dezoksiholna kislina, je izredno draga, kar bi pri uporabi na velikih površinah pomenilo prevelik strošek. V iskanju alternative temu postopku smo ugotovili, da se firnež zaradi debelega nanosa ni povsem zamrežil, takega pa dobro najeda amonijev

16 Oljna barva je za marmoracije neprimerna zaradi več vzrokov. Posamezni nanosi oljnih lazur se morajo pri večplastni lazurni marmoraciji (tudi do deset lazur na osnovno pokrivno barvo) popolnoma posušiti, tako da se barve fizično ne mešajo, temveč jasno presevajo ena skozi drugo, kar daje marmoraciji vtis globine in prepričljivost in je povsem drugače kot pri alla prima marmoraciji, ko se pigmenti utapljajo drug v drugem. Sušenje posameznih plasti je tudi pri dobro sikativirani oljni barvi časovno precej dolgotrajno, medtem ko je isto marmoracijo, izvedeno v temperi, mogoče dokončati v enem samem dnevu, seveda pa je zato potreben klejno-kredni grund. Zelo redke oljne lazure se ne sušijo dovolj hitro in lahko na navpičnih ploskvah predmetov povzročajo stečine. Oljna barva je tudi po osušitvi na dotik zelo občutljiva na zaključni lak, še posebej na tistega, ki vsebuje špirit. Več o lakih in lakiranju v 17. in 18. stoletju gl. Roškar, Mizarska tehnologija med začetkom 17. in koncem 19. stoletja, str. 137–139. 17 Pred leti sem restavriral ohišje podne ure z mehanizmom Clauda Duchesneja, ki je bila v preteklosti premazana z zelo tankim slojem firneža. Ta je bil tako dobro zasušen, da ga ni raztapljalo prav nobeno topilo. Šele ob uporabi selektivnega topila na osnovi dezoksiholne kisline se je premaz omehčal in dal odstraniti brez škode za še originalno in dobro ohranjeno voščeno polituro na lesenih delih in originalno ognjeno pozlato na kovinskih delih. Omenjena mešanica je agresivna le do olja (topilo deluje podobno kot žolč, ki razgrajuje maščobe), do ostalih materialov (smol, voskov, neoljnih pozlat in posrebritev) pa je povsem inertna. 18 Debel nanos firneža ali lanenega olja je ponavadi zelo slabo zamrežen.

263

→ Novejši spodnji del z mehom, ki ni originalen. Janečkov meh je bil dvodelen, s pogonom na jermena (na t. i. molžo).

hidroksid. Ker je obstajala nevarnost, da bi s tem uničili tudi spodnjo originalno marmoracijo, je potekalo odstranjevanje premaza v terpentinski kopeli. Površino smo temeljito omočili s terpentinom in nato z vato, namočeno v amonijev hidroksid, odstranjevali premaz, proces pa na koncu ustavili s ponovnim močenjem s terpentinom. Po odstranitvi premaza se je pokazala ohranjena prvotna marmoracija, ki je bila kljub izrabljenosti na izpostavljenih mestih večinoma v dobrem stanju, seveda pa je ni bilo na kasneje dodelanih delih omare. Vse večje mehanske poškodbe na lesni substanci smo dokrpali z ustreznim lesom (smrekovino) in oblikovno prilagodili originalu. Rekonstruirali smo tudi vodila za pokrov manuala in delno uničen ter manjkajoč zgornji venec. Nemoteče dopolnitve, nastale ob predelavi v preteklosti, smo večinoma pustili in jih le barvno prilagodili originalu, manjše poškodbe na ohišju pa smo zakitali. Po izenačitvi zakrp z osnovnim tonom stare smrekovine smo marmorirano površino lakirali ↑

z damarjem. Čeprav prvotna marmoracija ohišja ni bila lakirana, je bilo to

Ohranjeni Janečkovi piščali

zaradi povrnitve realne barvne podobe potrebno storiti ob restavratorskih

Copule maior. Največja piščal je

posegih, saj je imela površina zaradi tanke mrene ostankov topila sive lise.

zaradi varčevanja s prostorom

Prav tako je lak potreben zaradi izolacije originala od kasnejših retuš.

»zlomljena«.

Originalno marmoracijo iz leta 1748 so izvedli s čopičem.19 To smo upoštevali pri rekonstrukciji marmoracije na nemarmoriranih dopolnitvah iz časa predelave omare, kjer je bilo potrebno marmoracijo izvesti na novo. Poleg

19 Različna orodja puščajo raznovrstne sledi. Tako lahko z istimi barvnimi lazurami, a različnimi orodji dosežemo popolnoma drug karakter marmoracije. Marmorira se lahko s čopiči različnih oblik in s peresi (najpogosteje z gosjimi, ker imajo mehko dolgo kosmačo, ki daje različne nitaste amorfne vzorce, tudi glede na to, kako je bilo pero prirezano), z naravno spužvo, zmečkanim papirjem ali krpo (stari mojstri so temu posmehljivo rekli fetzenmalerei), s špricanjem z velikim pleskarskim okroglim čopičem (za kar je sicer potrebna posebna spretnost) ali s krtačko (ta način je zelo primeren za imitacijo različnih granitov). Boljše marmoracije so narejene s kombinacijo zgoraj navedenih orodij.

264

barvne usklajenosti dopolnitev oz. rekonstrukcij je pomemben tudi

↖

karakter marmoracije. Zato je potrebno rekonstruirati celoten potek dela,

Ohranjene piščali obeh kopul

od tega, kako si sledijo posamezni nanosi, do tega, koliko različnih lazur je uporabljenih in s katerimi orodji je izvršena marmoracija. Primerjalno gledano so pri nas marmoracije, nastale v prvi polovici 18. stoletja, kamor sodi tudi tista z ohišja muzejskega pozitiva, izvedene večinoma s čopičem in imajo zato bolj ploskvast videz v primerjavi s tistimi iz šestdesetih ali sedemdesetih let 18. stoletja, ko so prevladovale marmoracije, izvedene s peresi, ki imajo bolj amorfen točkast videz.

(Copula maior in minor) med restavratorskimi posegi.

↑ Sapnica s snetimi piščalnimi deskami med konservatorskorestavratorskim postopkom. Lepo so vidne originalne registrske letve in pod njimi (v predelu ventilov) kancele iz lepljenih trakov hrastovine in lipovine.

Novo dodane vstavke smo lužili, da ne bi nov, svetel smrekov les20 preseval skozi razmeroma tanko lazurno barvo in tako onemogočal zlitje retuše z okolico. Retuširali smo le pretirano odrgnjene dele marmoracije, saj smo hoteli ohraniti videz, ki ga je pustila dolgotrajna uporaba instrumenta. Ker je bilo ohranjeno okovje prav tako marmorirano,21 smo retuširali oz. marmorirali tudi na novo izdelani ščitek in ključavnico. Hrbtišče je bilo le premazano s temno sivo barvo, zato smo oplesk dopolnili, manjkajočo

20 Star les zaradi vsebnosti lignina potemni po celotnem prerezu tudi brez prisotnosti svetlobe, seveda na površini nekoliko bolj kot v globino. 21 Okovje, kljub težnji po varčnem videzu ohišja, ni preprosto. V prav ničemer ne odstopa od okovja, ki so ga v prvi polovici 18. stoletja dajali na kvalitetne dragocenejše cerkvene in posvetne pohištvene kose. Čeprav je bilo tako okovje stilno že nekoliko zastarelo, je bilo v provinci še vedno dovolj modno. Gl. Roškar, Mizarska delavnica Wasser–Märenzeller, str. 224, 226. Običajno je bilo tovrstno okovje iz tanjše železne pločevine gravirano in bombirano in proti koroziji zaščiteno z bruniranjem ali pokositrenjem. Kositer je namreč dajal dragocen videz, ki je prav posebej prišel do izraza na temnejši orehovini. Okovje na pozitivu pa ni bilo brunirano niti pokositreno, saj je bilo predvideno za marmoriranje skupaj z lesenimi deli ohišja. Zato so lahko okovali tak kos pred barvanjen oz. marmoriranjem, saj se ni bilo potrebno izogibati že nameščenemu okovju. Taka okovja so običajno nesnemljiva oz. jih je mogoče sneti le s težavo in z možnimi poškodbami na lesu ter kovini. Okovi so pritrjeni s kovaškimi kovicami, žeblji pa so ponavadi daljši in so na drugi strani lesa zabiti nazaj, kar z estetskega vidika nekdaj sploh ni bilo moteče.

265

↑

mrežo hrbtnih vrat pa po dopolnitvi opleskali na novo. Spodnji, novejši del

Tipke po dopolnitvi uničenih oplat

omare z mehom smo le očistili in osvežili, saj smo želeli že navzven jasno

(temnejše so originalne) in pred barvno izenačitvijo.

pokazati, da ni prvotni del orgel. Restavriranje meha, piščalja, sapnice in klaviature je potekalo v delavnici orglarja Draga Lukmana s Koga. Po pregledu in določitvi originalnih Janečkovih delov, čiščenju in konserviranju piščalja, ki je bilo še uporabno, je bilo potrebno rekonstruirati manjkajoče dele. Ker nam je bilo znano, da je več ohranjenih Janečkovih pozitivov narejenih po istem vzorcu,22 smo načrtovali, da bi mere za manjkajoče piščali vzeli po obstoječih. Najbližja primerljiva in po obliki enaka pozitiva sta na Rodnem Vrhu in v Celju. Po pregledu celjskega se je izkazalo, da mersko odstopa, saj je po globini in širini za več kot 10 cm ožji. Klaviatura obsega običajnih 45 tonov in tudi tipke so običajne širine, kar pomeni, da imajo piščali ožjo menzuro. Ocenili smo, da so kot vzorec za dopolnitev manjkajočih piščali ptujskega pozitiva neprimerne. Popolnoma enakih mer kot muzejski je leto mlajši pozitiv na Rodnem Vrhu iz leta 1749. Je skoraj v celoti ohranjen, le nekatere piščali so zaradi neustreznega uglaševanja v preteklosti močno poškodovane. Ima še prvotna mehova s potegom na jermena in izvirne pročelne piščali Principala, kar je precejšnja redkost, saj so prav te zaradi običajno višje vsebnosti kositra v I. svetovni vojni velikokrat »padle za cesarja«, kar se je zgodilo najverjetneje tudi s tistimi v muzejskem pozitivu. Kljub skoraj popolni ohranjenosti rodnovrškega pozitiva, popolnoma enakim meram ohišja in skoraj enakim profilacijam ter podobnim ornamentalnim mrežam nad prospektnim piščaljem pa je bil tudi ta neuporaben za jemanje menzur piščali, saj obe leseni Copuli nista imeli enakih menzur kot muzejski. Zato je bilo potrebno

22 Kar pa ne pomeni, da so bili izdelani serijsko.

266

manjkajočim piščalim menzure izračunati na novo glede na ohranjene stare piščali. Kovinske piščali Principala in Mixture pa je orglar rekonstruiral glede na obstoječe originalne rastre. Da bi določili ustrezne zlitine za rekonstrukcijo obeh kovinskih registrov, smo naročili naravoslovne analize. Odvzete vzorce originalnih Janečkovih piščali je z metodo XRF analiziral Zoran Milič iz Narodnega muzeja Slovenije. Analize so pokazale, da vsebujejo kovinske piščali, ki so skrite v ohišju in navzven niso vidne, 30 % kositra in 70 % svinca, razen tistega dela principalovih prospektnih piščali, kjer je razmerje obrnjeno v korist kositra.23 Preprosta mehanika je bila večinoma brezhibna, zato je orglar zaradi zanesljivosti tesnenja menjal le usnje na ventilih, ki je bilo domnevno še prvotno.24 Vse ostalo, vključno z vzmetmi, je še vedno delovalo brezhibno. Stare registrske letve so bile prav tako brezhibne. Zaradi posegov v preteklosti smo morali delno rekonstruirati piščalni deski obeh Copul in vrniti odprtine25 za piščali na prvotna mesta, saj je zamenjava dela lesenega registra s kovinskim zahtevala predelavo le-teh, s tem pa grobo posegla v original. Piščalne deske so ob tej priložnosti dobile moltonska tesnila,26 ki omogočajo manjše uhajanje zraka in zanesljivejše delovanje instrumenta ob spremembah

↑ Narezani plašči posameznih kovinskih piščali. Na desni so že ukrivljeni; sledi priprava na lotanje šiva.

klime. Razen tistih, ki so nastale zaradi predelave poškodovanih sapnic, večjih poškodb na piščalnih deskah ni bilo. Problematična je bila le principalova piščalna deska, ki ima zaradi specifične oblike27 daljše kanale za zrak, ti pa so zaradi delovanja lesnih insektov bolj podvrženi poškodbam. Z dolbenjem rovov lahko nehote povežejo dva zračna kanala, ki bi morala biti ločena, saj mora vsak voditi le do ene piščali. Tako lahko zaradi črvojedosti zveni več piščali hkrati, kar onemogoča orgelsko igro. Poškodbe je orglar saniral z vlivanjem raztopine sintetične smole v zrakovode ob hkratnem prepihovanju le-teh, saj bi smola poleg luknjic insektov lahko zamašila tudi

23 Visoka vsebnost kositra v pročelnih piščalih Janečkovega principala (preostale principalove piščali, ki so skrite v notranjščini, so iz 70 % svinca) kaže, da je samo vidne piščali izdeloval iz zlitine z visoko vsebnostjo kositra, zaradi poliranja le-teh na visok sijaj, česar pri piščalih z visokim odmerkom svinca ne moremo doseči v enaki meri. Ker pa kositrne piščali praviloma proizvajajo več alikvotnih tonov kot svinčene, na jedra piščali nanesemo zareze, da barvno ne bi preveč odstopale od ostalih. Tudi vse Janečkove orgle so najverjetneje imele prospektne piščali (danes so večinoma izgubljene) polirane do visokega sijaja, saj le-te dajejo instrumentu nadvse žlahten videz. Ob rekonstrukciji prospekta na našem instrumentu smo se odločili, da rekonstruirane piščali ne bodo polirane, saj bi tako zelo izstopale od z minimalnimi posegi obnovljene zunanjščine ohišja. 24 Obloga iz mehkega (galunskega) usnja zagotavlja, da brez intervencije glasbenika-organista zrak iz sapnice ne uhaja nenadzorovano v kancele in piščali, kar omogoča natančno igro. Ventili so bistveni del orgelske mehanike in morajo kot taki tesniti brezhibno. Ker z leti usnje otrdi in ne opravlja več svoje funkcije, ga je, četudi je ohranjeno še prvotno, potrebno menjati, da bo instrument zanesljivo deloval. 25 Piščali z votlo nogo stojijo na zgoraj nekoliko konično posnetih in ožganih luknjah (zaradi stabilizacije lesa tik ob stiku izvrtine s piščaljo), izvrtanih na natančno določenih mestih v piščalno desko. Pozicioniranje lukenj in izdelava dovodnega kanala do njih sta zahtevni in natančni opravili. V večjih orglarskih delavnicah imajo po navadi delavca, ki je specializiran samo za izdelavo sapnic. 26 Janeček v svoje instrumente seveda ni vgrajeval moltonskih tesnil, so pa z vidika uporabnosti instrumenta po skoraj 270 letih vsekakor upravičena, saj tesnost registrskih letev zaradi starosti, predvsem pa zaradi sprememb klime skozi leta ni več takšna, kot je bila takrat, ko je bil instrument nov. 27 Visoka in ozka, ostale so nizke in široke.

267

↑

dovode zraka posameznim piščalim. Postopek je ponavljal, dokler niso vse

Intonater med zarisovanjem

piščali ob pritisku na ustrezno tipko pele brezhibno.

(desno) in izrezovanjem (levo) labija kovinske piščali.

Kovani manubriji štirih registrov skupaj s preprostimi vzvodi so bili brezhibni že zaradi izredno masivne izvedbe iz hrastovine, medtem ko je klaviatura utrpela precejšnje poškodbe. Najbrž je zaradi obrabljenosti (jamic) slivove oplate28 nekdo v novejšem času nanje nalepil celuloidne ploščice, saj so bile prilepljene z neoprenskim kontaktnim lepilom. Tipke29 so bile vpete v vrtišče z nalepljenimi kratkimi trakovi pergamenta, zrezanimi iz nekega starega kodeksa. Tak način je izredno enostaven in učinkovit, saj brez kompliciranih vodil dopusti tipki gibanje le v smeri njenega ugreza. Tudi večina paličic (»šteherjev«) pod tipkami, ki omogočajo povezavo tipke z ventili v sapnici, je bila še prvotnih. Žal je nekdo v preteklosti zalepil sicer izvlečno letev, ki zapira paličice in jih tako drži v zarezah. Izvlek te letve je omogočal enostavno namestitev paličic ob morebitnem snetju klaviaturne deske30. Vzpostavitev prvotnega stanja bi zaradi trdnosti spoja povzročila več škode kot koristi, je pa zato sedaj potrebna pomoč dodatnega para rok pri nameščanju paličic v ležišča. Le deset manj pogosto uporabljanih tipk ima še izvirno oblogo, medtem ko so zgornje (razen ene tipke) še v celoti originalne. Poškodovane obloge je orglar nadomestil z novimi, ki so prav tako iz slivovine, le da jih je moral zaradi razlike v starosti in s tem oksidiranosti (potemnelosti) dodatno

28 Kar kaže na intenzivno rabo instrumenta. 29 Čeprav je tako vpetje zelo priročno, pa tipk navzgor ne blokira, kar se pozna pri nekoliko vehementnejši igri, saj je taka mehanika precej glasna. Glasnost bi se sicer dala nekoliko omiliti z lepljenjem debele polsti pod tipke, vendar so v času nastanka orgel za te namene uporabljali zgolj mehko usnje. Tudi danes moramo pri igranju na takšen historičen instrument upoštevati takratno izvajalsko prakso, pri kateri so pri muziciranju s prsti bolj drseli prek tipk, kakor pa udarjali po njih. Temu je prilagojena tudi klaviatura, saj so tipke dokaj široke in imajo zaobljene stranske vogale, poltonske tipke pa so precej nizke. 30 Klaviaturo je mogoče sneti zelo enostavno.

268

← Uglaševanje kovinskih piščali.

lužiti. Ker so tipke izpostavljene obrabi, se površinsko ne obdelajo s smolami ali voski, temveč se le spolirajo s polirno pasto. Star, tudi mestoma pretrgan pergament, je orglar nadomestil z novim. Dopolnil je tudi manjkajoče vogale na umetelno izžaganih stranicah klaviature, ki smo jih naknadno retuširali v muzejski restavratorski delavnici. Ohranilo se je tudi obstoječe, čeprav neoriginalno notno stojalo, ki se ga je pritrdilo na lizeni pročelja tako, da ne moti ustnic prospektnih piščali. Meh je orglar pousnjal na novo in toliko predelal, da je poleg nožnega pogona mogoč tudi električni z brezšumnim ventilatorjem. Po končanih konservatorsko-restavratorskih delih na ohišju, piščalih in mehaniki je sledilo intoniranje in uglaševanje instrumenta. To je zahtevno opravilo, pri katerem skuša intonater iz piščali izvabiti ustrezen zvok, pri tem pa je omejen s kvaliteto izdelave oz. stanjem piščali.31 Uglasitev pri orglah, podobno kakor tudi pri ostalih instrumentih, pomeni, da določena, ustrezno menzurirana piščal oddaja zvok določene višine (frekvence) glede na tonsko lestvico. Intoniranje je kompleksnejše delo. Posamezni registri morajo dobiti značilno naravno barvo, imeti dobro izgovorjavo in se lepo vezati med seboj. Registre delimo v več skupin in jih glede na značaj tudi različno poimenujemo, npr. principali, godala, flavte, jezičniki, obenem pa morajo piščali posameznega registra zveneti medsebojno barvno usklajeno; to je težje doseči, ko manjkajoče stare piščali nadomestimo z novimi. Čeprav

31 Od intonaterja je na koncu v veliki meri odvisno, kako bodo zvenele orgle, ne glede na to, kdo jih je izdelal. Glede na ugotovitve s terena je pri večini restavriranih Janečkovih instrumentov prav intonacija najbolj problematična. Večji del teh instrumentov je preveč »navitih«. Zanimivo je, da ima večina takšnih »kričečih« orgel prav tako v barvnem smislu kričeče obnovljena ohišja. Izjeme so Janečkovi instrumenti v Olimju in Zágorju pri Pilštanju ter salonski pozitiv iz leta 1748, ki ga hranimo v našem muzeju.

269

so nove piščali lahko natančne kopije originalnih, pa zaradi različnih dejavnikov (starosti lesa, rastišča, najmanjših podrobnosti v izdelavi) zvenijo barvno drugače kot originalne. Piščali so uglašene in intonirane na različne načine, odvisno od vrste registra in materiala, iz katerega so izdelane (lesa ali kovine). Principal je praviloma odprt kovinski register. V preteklosti so take piščali uglaševali tako, da so jih odrezali na dolžino. Kadar je bila piščal preveč odrezana, je bilo popravilo take piščali zelo zahtevno. Če ni bila v pročelju, jo je orglar lahko preprosto podaljšal s spajkanjem. Za fino uglasitev so imele piščali v preteklosti zadaj izrezan jeziček, ki ga je intonater po potrebi približal ali oddaljil od osnove piščalne cevi. Tovrstne daljše sodobne piščali32 imajo zareze z uglaševalnim zvitkom, ki ga dvigamo ali spuščamo, s čimer daljšamo ali krajšamo cev. Odkriti (odprti) leseni registri se uglašujejo na več načinov: posamezno piščal odžagamo na ustrezno dolžino, uglašujemo pa jo bodisi z leseno ploščico, vstavljeno v ustje piščali ali pritrjeno ob uglaševalno zarezo na steni piščali, bodisi s kovinsko loputko nad ustjem piščali. Pokrite lesene registre uglašujemo z dviganjem ali spuščanjem z usnjem prevlečenega pokrova (čepa) z ročajem. Pri jezičnikih s posebno žico daljšamo ali krajšamo medeninasti jeziček. Taka uglasitev zdrži le kratek čas, nekoliko zaradi nenehnega tresenja jezička med igranjem, še bolj pa vpliva na »razglasitev« orgel sprememba temperature v prostoru. Jezičniki reagirajo na spremembo temperature drugače kot druge ustnične piščali, zato je potrebno pogostejše uglaševanje in prilagajanje. Pri intoniranju kovinskih in lesenih ustničnih piščali intonater prilagaja tudi višino izreza zgornje ustnice. Za zaris višine ustnice uporablja posebno razmerno šestilo, ki glede na širino posamezne ustnice pokaže višino le-tega. Višino z ostrima konicama krajših krakov šestila prenese na zgornjo ustnico. Odvečni material odreže z ostrim nožem. Piščali se intonirajo v predelu obeh ustnic, na jedru in nogi, uglaševanje pa poteka na vrhu telesa piščali, in sicer z odrezovanjem, odžagovanjem, dviganjem in s spuščanjem zvitka, z bližanjem ali oddaljevanjem jezičkov oziroma z dviganjem in spuščanjem čepov. Zvok piščali je odvisen tudi od dotoka zraka v piščal. V preteklosti so v izvrtine nog pri lesenih piščalih vdevali majhne lesene zagozde in s tem regulirali pretok zraka. Sodobne lesene piščali imajo v nogo s strani vstavljen regulirni vijak. Restavriranje starih instrumentov, še posebej tako kompleksnih kot so orgle, zahteva veliko znanja in izkušenj ter preudaren pristop različnih

32 Piščali, ki so daljše od enega čevlja, imajo običajno uglaševalne zvitke, krajše pa se odrežejo na primerno dolžino.

270

strokovnjakov.33 Poleg umetniškega vtisa zunanjščine je pomembno kvalitetno zvočno restavriranje oziroma rekonstrukcija piščalja in mehanike. To pogosto pomeni korenite intervencije v originalno substanco instrumenta in veliko nevarnost, da bi zašli v obnavljanje oziroma pretirano restavriranje. Konservatorsko-restavratorski posegi na muzejskem salonskem pozitivu so pokazali, da je mogoče doseči oboje: ohraniti avtentičnost originalnih materialov skupaj s sprejemljivimi poškodbami oziroma spremembami materialov zaradi staranja in jih obenem usposobiti za igranje.

33 Pri pisanju tega članka so mi z dragocenimi nasveti in pregledom besedila pomagali orglarja Drago Lukman in Brane Košir, kolegica Irena Porekar Kacafura in Matej Podstenšek.

271

272

Literatura in viri

ADAM, Mihael. Zgodovina Idrije. Gorica: Katoliška

BARIČEVIĆ, Doris. Pavlinski kipari u Lepoglavi. V:

knjigarna, 1931.

KAJ, XIV (1981), št. 2, str. 3–61.

ADÁMEK, Jan, HANSOVÁ, Jarmila, KOVÁŘ, Daniel,

BARLE, Janko. Orgulje u Zagrebu i njegovoj okolici

LAVIČKA, Roman, MAREŠ, Zdeněk, THOMOVÁ,

prije sto godina. V: Sv. Cecilija, 4 (1910), str. 3.

Zuzana. Katedrála sv. Mikuláše v Českých Budějovicích. Národní památkový ústav – územní

BARLE, Janko. Orgulje župske crkve u Brezovici.

odborné pracoviště v Českých Budějovicích. České

V: Sv. Cecilija, 31 (1937), str. 89–90.

Budějovice 2014. ARMANO, Emin. Orgulje u Hrvatskoj kao tema istraživanja Ladislava Šabana. V: Ladislav Šaban - Ostavština za budućnost. Zagreb/Varaždin: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Zavod za znanstveni rad u Varaždinu: Varaždinske barokne večeri, 2006, str. 49–61. AUGUSTINOVIČ, Drago. Ruška šola. V: MLINARIČ, Jože (ur.), GERŠAK, Bernard (ur.), REZMAN, Vili (ur.). Ruška latinska šola. Ruše: Občina: Župnijski urad, 1995, str. 43–130.

BARLE, Janko. Još o celjskom graditelju orgulja Ivanu Janačeku. V: Sv. Cecilija, 31 (1937), str. 148. BERAN, Pavel, SEJKORA, Jiří. The Krásno Sn–W ore district near Horní Slavkov: Mining history, geological and mineralogical characteristics. V: Journal of the Czech Geological Society, 51 (2006), str. 3–42. BIZJAK, Milko. Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka. V: Cerkveni glasbenik, 77 (1984), str. 40–47.

273

BIZJAK, Milko, ŠKULJ, Edo. Orgle na Slovenskem.

DOBRAVEC, Jurij. Druge Janečkove orgle na

Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985.

Ptujskem gradu. V: Cerkveni glasbenik, 109 (2016), št. 2, str. 26–27, zadnji ovitek.

BIZJAK, Milko. Baročna orgelska glasba iz Slovenije in Hrvaške. Notna izdaja, 1. zv. Ljubljana:

DOBRAVEC, Jurij. Vrednotenje in kategorizacija

Edition Bizjak, 1987.

najdragocenejših slovenskih orgel – s predlogi ukrepov. Razširjeno poročilo za Ministrstvo za

BIZJAK, Milko. Janez Frančišek Janeček. V: BIZJAK,

kulturo. Srednja vas v Bohinju: Ars Organi Sloveniae

Milko (ur.). SCHEIBL, Johann Adam. Concerto ex C:

– Jarina Bohinj, kulturno društvo, 2016.

per clavicembalo, violino primo, violino secondo, clarino primo, clarino secondo e basso, (Ptujska

DOLEŽEL, Jan. Tschechische Republik. V: FUNCK,

zbirka, 7). Ljubljana: Edition Bizjak, 1991, str. 10–11.

Markus T. (ur.). Länderberichte. Gegenwart und Zukunft der Orgel in Europa. Zürich, 2011, str.

BLAŽEKOVIĆ, Zdravko, ŠABAN, Ladislav. Pregled

213–220.

povijesti starijih orgulja zagrebačke katedrale. V: Artimusices, 22 (1991), št. 1, str. 3–40.

DOSTÁLOVÁ, Petra. Želivský klášter. Bakalářská diplomová práce. Masarykova univerzita, Filozofická

BLAŽEKOVIĆ, Zdravko. Popis muzikalija u

fakulta, Ústav pomocných věd a archivnictví. Brno

knjižnici Franjevačkog samostana u Klanjcu.

2010.

Tipkopis v arhivu HAZU, Odsjek za povijest hrvatske glazbe. Zagreb 1981.

FABIANI, Rafko. Orgle v ljubljanskih cerkvah. V: Kronika slovenskih mest, 2 (1935), št. 2, str. 163–

BOSSERT, Christoph. Die Singularität des

170, 215–220, 270–274.

süddeutschen Klangprinzips innerhalb der europäischen Klangstile nach 1670 als Wurzel der

GUBO, Andreas. Aus den Rathsprotokollen der

romantischen Orgel. V: Acta Organologica, 32

Stadt Cilli. V: Beiträge zur Kunde steiermärkischer

(2011), str. 35–50.

Geschichtsquellen, 24 (1892), str. 207–224.

CEVC, Emilijan. Loška baročna umetnika Heinrich

GUBO, Andreas. Geschichte der Stadt Cilli. Graz:

Hilarius Göttinger in Martin Blažič. V: Loški

Ulrich Mosers Buchhandlung, 1909.

razgledi, 21 (1974), zv. 1, str. 94–101. HAJNŠEK, Odilo. Marijine božje poti. Celovec: DÄHNERT, Ulrich. Historischen Orgel in Sachsen.

Družba sv. Mohorja, 1971.

Ein Orgelinventar. Leipzig: VEB Deutscher Verlag für Musik, 1980.

HALLINGER, Astrid. Der Münchener Hofkünstler Augustin Demmel (1734–1789). V: KÜHLENTHAL,

DOBRAVEC, Jurij. Presečni arhiv in zbirka podatkov

Michael (ur.), MIURA, Sadatoshi (ur.). Historische

o slovenskih orglah ARSORS. V: Arhivi. Glasilo

Polychromie. Skulpturenfassung in Deutschland

Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 39 (2016),

und Japan. München 2004, str. 213–242.

št. 2. (v tisku). HEINZ, Otmar. Frühbarocke Orgeln in der DOBRAVEC, Jurij. Po Kunathovih sledovih. 1. del.

Steiermark. Zur Genese eines süddeutsch-

V: Cerkveni glasbenik, 99 (2006), št. 1, str. 6–8; 2.

österreichischen Instrumententyps des 17.

del. 99 (2006), št. 2, str. 11–13; 3. del. 99 (2006), št.

Jahrhunderts. Wien/Berlin: LIT Verlag, 2012.

3, str. 14–16.

274

HÖFLER, Janez. Nekaj umetnostnozgodovinskih

KOCOUREK, Jiřy. Orgelland Böhmen. V: Ars

zapiskov iz kapiteljskega arhiva v Ljubljani. V:

Organi, 57 (2009), zv. 1, str. 5–18.

Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta, 8 (1970), str. 243–244.

KOLBACH, Rochus. Steirische Bildhauer. Vom Römerstein zum Rokoko. Graz: Domverlag, 1956.

HÖFLER, Janez. Slovenska cerkvena pesem v 18. stoletju: tipološki prikaz njenega glasbenega

KOROŠEC, Branko. Kositrarska obrt na slovenskem

stavka. Razprave – Slovenska akademija znanosti

Štajerskem. V: Kronika, 14 (1966), št. 3, str. 155–164.

in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede 9/2. Ljubljana 1975.

KOTER, Darja. Likovna oprema baročnih orgel: Johann Frančišek Janeček in dekoracija njegovih

HONYS, Vít. Die Orgel der St.-Nikolaus-Kirche in

orgelskih omar. V: Muzikološki zbornik, XLV

České Budĕjovice im 17. und 18. Jahrhundert. V:

(2009), št. 1, str. 45–63.

ČERNÝ, Jaromir (ur.), KOCH, Klaus–Peter (ur.). Mitteleuropäische Aspekte des Orgelbaus und der geistlichen Musik in Prag und den böhmischen Ländern: Konferenzbericht, Prag, 17.–22. September 2000. Sinzig: Studio Verlag, 2002, str. 163–170. JANOVKA, Tomáš Baltazar. Clavis ad thesaurum magnae artis musicae. Praga: Georg Labaun, 1701.

KOTER, Darja. Glasbila na ptujskem gradu. Instrumentarij salonov ter meščanskih in plemiških kapel. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1994. KOTER, Darja. Procesijske orgle v Pokrajinskem muzeju Ptuj. V: BIZJAK, Milko (ur.). SCHEIBL, Johann Adam. Concerto ex C: per clavicembalo, violino primo, violino secondo, clarino primo,

JELLOUSCHEK, Anton. Historische Miscellen. V:

clarino secondo e basso, (Ptujska zbirka, 7).

Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain,

Ljubljana: Edition Bizjak, 1991, str. 6–7.

9 (1854), str. 38.

KOTER, Darja. Janečkove orgle v Čermožišah pri

KEMPERL, Metoda, VIDMAR, Luka. Barok

Žetalah. V: BUTOLEN, Anton (ur.), et al. Žetale in

na Slovenskem. Sakralni prostori. Ljubljana:

Žetalanci nekoč in danes. Žetale: Občina, 2004,

Cankarjeva založba, 2014.

str. 209–216.

KEPL INGER, Ludwig. Zi sterzien serstift

LAVRIČ, Ana. Oprema cerkve in samostana

Schlierbach. Salzburg 1998.

bosonogih Avguštincev v Ljubljani. V: Acta historiae artis Slovenica, 17 (2012), št. 1, str. 21–55.

KIBBIE, James. Czech Republic. V: BUSH, Douglas Earl (ur.), KASSEL Richard (ur.). The Organ,

LAVRIČ, Ana. Ljubljanska stolnica. Umetnostni

Encyclopedia. New York: Routlege, 2006.

vodnik. Ljubljana: Družina, 2007.

KLEMENČIČ, Matej. Die Bildhauer Straub in der

LEGIŠA, Lino. Liber cantionum Carniolicarum =

österreichischen und slowenischen Steiermark.

Kalobški rokopis. V: Jezik in slovstvo, 19 (1973/74),

V: HÖFLER, Janez (ur.), BÜTTNER, Frank (ur.).

št. 6–7, str. 268–269.

Bayern und Slowenien im Zeitalter des Barock: Architektur, Skulptur, Malerei. Regensburg: Schnell & Steiner, 2006, str. 105–113. KLINDA, Ferdinand. Organova interpretacia.

L’Encyclopédie ou Dictionnaire raisonné des sciences, des arts et des métiers. 3. éd. enrichie de plusieurs notes, vol. 5, geslo: Lutherie, Orgues, Pl. 1. Livourne 1774.

Bratislava: OPUS, 1983. 275

LOZAR, Maja. Zakristijske omare v Sloveniji.

NOVAK KLEMENČIČ, Renata. Marijina cerkev.

Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,

V: NOVAK KLEMENČIČ, Renata (ur.). Zagorje

2003.

na Kozjanskem in Marijina romarska cerkev. Ljubljana: Sirius, 2016, str. 99–114.

MAJER, Matija. Pesmarica cerkevna, ali svete pesme, ki jih pojó ilirski Slovenci na Štajerskim,

OROŽEN, Janko. Posestna in gradbena zgodovina

Krajnskim, Koroškim, Goriškim in Benatskim in

Celja. Celje: Ljudski odbor občine Celje, 1957.

nektere molitvice, litanije in svet križoven pot. Celovec 1846.

OROŽEN, Janko. Zgodovina Celja in okolice. I. del od začetka do leta 1848. Celje: Svet za kulturo in

MANTUANI, Josip. Ostanek stare liturgije iz dobe

znanost Skupščine občine Celje, 1971.

škofa Hrena. V: Cerkveni glasbenik, 55 (1932), str. 97–101, 136–141.

PAPE, Uwe (ur.), HACKEL, Wolfram (ur.). Lexikon norddeutscher Orgelbauer. Bd. 2: Sachsen und

MANTUANI, Josip. Frančišek Ksaver Križman,

Umgebung. Berlin: Pape, 2012, str. 129–130.

izdelovalec orgelj. V: Sv. Cecilija, 20 (1926), str. 167–172, 225–230; 21 (1927), str. 82–86, 118–122, 161–

PODSTENŠEK, Matej. Mitterreitherjeve orgle v

164, 200–203, 245–248; 22 (1928), str. 3–8, 60–65,

Tomaški vasi. V: Cerkveni glasbenik, 102 (2009),

116–122, 168–171, 209–214, 252–259.

št. 5, str. 23–24, zadnji ovitek.

MANTUANI, Josip. Frančišek Ksaver Križman.

POKORN, Danilo. Glasbena zbirka opatijske cerkve

Izdelovalec orgelj. Skica njegovega življenja ob 200

sv. Danijela v Celju. V: Muzikološki zbornik, XXV

letnici njegovega rojstva. Zagreb: Nadbiskupska

(1989), str. 107–120.

tiskara, 1928.

RAKUŠA, Fran. Slovensko petje v preteklih

MLINARIČ, Jože. Kostanjeviška opatija 1234–1786.

dobah. Ljubljana: Cecilijansko društvo ljubljanskih

Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 1987.

bogoslovcev, 1890.

MLINARIČ, Jože. Ruška latinska kronika. V:

RESMAN, Blaž. Nekaj »novih« del Henrika

MLINARIČ, Jože (ur.), GERŠAK, Bernard (ur.),

Mihaela Löhra. V: KLEMENC, Alenka (ur.). Vita

REZMAN, Vili (ur.). Ruška latinska šola. Ruše:

artis perennis. Ob osemdesetletnici akademika

Občina: Župnijski urad, 1995, str. 153–227.

Emilijana Cevca. Ljubljana: Založba ZRC, 2000, str. 409–421.

MOČNIK, Tomaž. Obnovljene Janečkove orgle v Rušah. V: Cerkveni glasbenik, 89 (1996), str. 47–48.

RESMAN, Blaž. Baročna oltarna oprema kostanjeviške samostanske cerkve. V: SMREKAR,

MOČNIK, Tomaž. Obnovljene Janečkove orgle

Andrej (ur.). Kostanjevica na Krki 1252–2002.

nad Žetalami, V: ŠKULJ, Edo (ur.). Ob desetletnici

Vekov tek. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske

Škofijske orglarske delavnice. Zbirka ŠOD, knj. 1.

omembe mesta. Kostanjevica na Krki: Krajevna

Maribor: Rimskokatoliška škofija, 1999, str. 63–64.

skupnost: Organizacijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 2003, str.

NAVRÁTIL, Karel. Osudy kostela, fary a školy u

477–491.

sv. Haštata v Starém Méstě Pražském. Praga 1861. RESMAN, Blaž. Kipar Peter Žiwobski. Podbrezje: NEMEC, Vladimír. Pražské varhany. Praga 1944.

276

KD Tabor, 2014.

ROŠKAR, Boštjan, ŠTEFANIČ, Tatjana. Katalog

ŠABAN, Ladislav. Spomeničke orgulje na području

pohištva. V: ŠTEFANIČ, Tatjana (ur.). Razkošje

gornje Hrvatske. V: Godišnjak zaštite spomenika

na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu. Ptuj:

kulture Hrvatske, 8/9 (1982/83), str. 107–119.

Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2014, str. 161–407. ŠKRJANC, Radovan. Klavirske skladbe 18. stoletja ROŠKAR, Boštjan. Mizarska tehnologija med

iz Novega mesta. Ljubljana: Muzikološki inštitut,

začetkom 17. in koncem 19. stoletja. V: ŠTEFANIČ,

Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Založba ZRC,

Tatjana (ur.). Razkošje na podeželju. Pohištvo v

2012.

ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, 2014, str. 131–159.

ŠKULJ, Edo. Nove in obnovljene orgle 1. Hubertus von Kerssenbrock, zv. 10. Knjižica Cerkvenega

ROŠKAR, Boštjan. Mizarska delavnica Wasser–

glasbenika, zv. 5. Ljubljana: Družina: Cerkveni

Märenzeller. V: ŠTEINER, Martin (ur.). Zbornik

glasbenik, 1990.

Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, 4 (2015), str. 219–239.

ŠKULJ, Edo. Orgle v Ljubljani. Celje: Mohorjeva družba, 1994.

SADIE, Stanley (ur.). The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 17, Schütz–Spinto. London

ŠKULJ, Edo. Cerkveni ljudski napevi 2, Starejši

1995.

katoliški napevi. Ljubljana: Družina, 2001.

SAMBER, Johann Baptist. Manuductio ad

ŠKULJ, Edo. Orgle in organisti v sedanji ljubljanski

Organum, das ist: Gründlich– und sichere

stolnici. Ljubljana: Družina, 2005.

Handleitung durch die höchstnothwendige Solmisation zur edlen Schlagkunst. Salzburg 1704. SMOLIK, Marijan. Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja. V: OGRIN, Matija (ur.). Druga, elektronska, pregledana izdaja (eBZ). Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: Odsek za tehnologije znanja IJS 2011. SMREKAR, Josip. Spomenica o orglah ljubljanske stolnice. V: Cerkveni glasbenik, 29 (1906), št. 1, str. 1–3; 29 (1906), št. 2, str. 10–11. STESKA, Viktor. Važna poprava stolnih orgel v Ljubljani. V: Cerkveni glasbenik, 59 (1936), št. 3–4, str. 49–51. ŠABAN, Ladislav. Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj. V: Muzikološki zbornik, XV (1979), str. 13–41. ŠABAN, Ladislav. Orgulje slovenskih graditelja u Hrvatskoj. V: Rad JAZU 385. Zagreb 1980, str. 5–84.

ŠKULJ, Edo. Križmanova orglarska delavnica: Ob 250–letnici njegovih prvih orgel (v Ribnici). Ljubljana: Družina, 2010. ŠKULJ, Edo. Baročne orglarske delavnice. Škocjan pri Turjaku 2012. ŠKULJ, Edo. Leksikon orgel in orglarjev: Orgle – orglarji – skladatelji – pisci. Škocjan pri Turjaku 2013. ŠKULJ, Edo. Tri sinteze Križmanovih orgel [Ob 220– letnici smrti]. V: Muzikološki zbornik, LI (2015), št. 1, str. 81–95. THEOBALD, Hans-Wolfgang. Die Spielmechanik in Orgeln des 18. Jahrhunderts. Beobachtungen an Beispielen in Süddeutschland und Böhmen. V: Acta Organologica, 25 (1997), str. 105–124. TÖPFER, Johann Gottlob. Atlas zum Lehrbuch der Orgelbaukunst: nach den besten Methoden alterer und neuerer in ihrem Fache augezeichneter Orgelbaumeister… Weimar: Voigt, 1855 277

TRČEK, Katarina, GRŽETA, Tomaž, ŠKORJA, Aljoša.

ŽIŽEK, Aleksander. Skrivno življenje cehov: cehi

Bibliografija slovenskih orgelskih del v mešani

Celja, Maribora in Ptuja med letoma 1732 in 1859.

zasedbi. Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Filozofska

Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2012.

fakulteta: oddelek za muzikologijo, 2008. VOGT, Mauritius. Conclave thesauri magnae artis musica. Vetero–Pragae 1719. VOLČJAK, Jure. Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 1.del: 1711–1756. Viri 36 (2013), zv. 1. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. VRIŠER, Sergej. Življenjepisni podatki o baročnih slikarjih in kiparjih Celja, Ptuja in Slov. Konjic. V: Kronika, 6 (1958), št. 3, str. 131–138. VRIŠER, Sergej. Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem. Maribor: Založba Obzorja, 1963. VRIŠER, Sergej. Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. VRIŠER, Sergej. Vodnik po ruških cerkvah. Ruše: Župnijski urad, 1995. WEDGWOOD, James Ingall. A comprehensive dictionary of organ stops: English and foreign, ancient and modern, practical, theoretical, historical, aesthetic, etymological, phonetic. London: Vincent Music Co., 1905. WEIGL, Igor. Prenova gradu Podčetrtek v letih 1715–1723. V: Kronika, 47 (1999), št. 1–2, str. 31–42. WILLIAMS, Peter. The European Organ 1450–1850. London: BT Batsford Ltd., 1966. ZADRAVEC, Dejan. Zgodovina ptujskega mizarstva (do izdaje obrtnega reda 1859). V: ŠTEFANIČ, Tatjana (ur.). Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2014, str. 25–68. ŽIŽEK, Aleksander. Upravni razvoj Celja v letih 1748–1850. V: Iz zgodovine Celja 1780–1848. Odsevi preteklosti 1. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 1996, str. 9–54. 278

Spletni viri ČIHAŘ, Marek (avtor fotografij). Slavetin. Varhany a varhanáři v České republice. URN: http://varhany.net. Die Registrierungsanweisung von Franz Xaver Chrismann 1774 für seine Orgel in der Stiftskirche St. Florian bei Linz. URN: http://walcker–stiftung.de. DOBRAVEC, Jurij. Ecce organvm! Obvestila Ars organi Sloveniae 3 (2016). URN: http:// glej.orgle.si. EBERLEIN, Roland. Eine kleine Geschichte der Orgel von Roland Eberlein. URN: http://walcker– stiftung.de. HAZU (Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti). Fond: Šaban Ladislav, muzikolog. URN: http:// dizbi.hazu.hr. Prag/CZ, Teynkirche, Restaurirung 2000. URN: http://www.tyn.cz; http.//orgelbau–klais.com/m. php?tx=48. RESMAN, Blaž. Uršulinska cerkev sv. Trojice. V: Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, Ljubljana 2012. URN: http://barok.zrcsazu.si/spomeniki/ursulinke. SERAŽIN, Helena. Stolna in župnijska cerkev sv. Miklavža. V: Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, Ljubljana 2012. URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/stolnica.

SOUČEK, Jiří (avtor fotografij). Češké Budĕjovice. Varhany a varhanáři v České republice. URN: http://varhany.net. STAUFF, Edward L. Encyclopedia of Organ Stops.

Státní oblastní archiv v Praze - RMK Poděbrady 1647–1679, 1680–1696, 1696–1711. - PMK Poděbrady 1680–1709. - MMK Poděbrady 1680–1711, 1712–1738.

URN: http://organstops.org. SVOBODA, Štĕpán (avtor fotografij). Varhany a varhanáři v České republice. URN: http:// varhany.net.

Zgodovinski arhiv v Celju (ZAC) - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 2, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1720–1722.

ŠKRJANC, Radovan. Osnove klavirske in orgelske igre. Rokopis 511 iz Frančiškanskega samostana Novo mesto. Elektronska znanstvenokritična izdaja. Muzikološki inštitut ZRC SAZU Ljubljana, 2012. URN: http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:okoi/ VIEW.

- SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 3, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1725–1729. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 5, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1775–1778. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 6, Protokol sej celjskega mestnega sveta 1778–1780.

Več avtorjev. Blatná, kostel Nanebevzetí Panny Marie. 2016. URN: http://ibohosluzby.cz. Več avtorjev. Kostel Svatého Ducha. Česká televize. 2015. URN: http://ceskatelevize.cz.

- SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 33, Štiftni register mesta Celje 1711. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 33, Štiftni register mesta Celje 1714. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 33, Štiftni register mesta Celje 1732. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34, Štiftni register mesta Celje 1737.

Arhivsko gradivo

- SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34,

Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL)

- SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34,

- NŠAL (KAL, fasc 227/20), Pogodba za stolniške orgle, 20. maj 1732. - NŠAL (KAL, fasc 235/6), KRIŽMAN, Franc Ksaver, Crisis Organi Vdae Ecclesiae Cathedralis Labaci.

Štiftni register mesta Celje 1739. Štiftni register mesta Celje 1740. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 34, Štiftni register mesta Celje 1747. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1749. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35,

Nadškofijski arhiv v Mariboru (NŠAM) - RMK Celje 1677–1723, 1724–1752, 1752–1772, 1773– 1784. - PMK Celje 1694–1768, 1769–1804. - MMK Celje 1757–1784.

Štiftni register mesta Celje 1750. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1751. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 35, Štiftni register mesta Celje 1754. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 36, 279

Davčni register mesta Celje 1783. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 36, Davčni register mesta Celje 1784. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 36, Davčni register mesta Celje 1785. - SI_ZAC/0010, Mestni magistrat Celje, šk. 37, Davčni register mesta Celje 1790–1792. - SI_ZAC/1120/001, knj. 4443, Vpisnik sprememb (kupne, menjalne in zapuščinske zadeve) mesta

Fotografije Jurij Dobravec: str. 23, 34, 36, 38, 39, 41, 42, 45, 46, 48, 49, 51 (2. vrsta levo, 3. vrsta levo in desno, 4. vrsta sredina), 52, 56, 57, 59, 60, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 76, 77, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 89, 92, 93, 94, 95, 99, 100, 101, 104, 105, 106, 107, 245, 251. (V monografiji objavljene fotografije Jurija Dobravca so v materialni lasti društva Jarina Bohinj.)

Celje 1775–1788. - SI_ZAC/1120/001, knj. 5691/2, Vpisnik zapuščinskih inventarjev mesta Celje 1719–1765.

Boris Farič: str. 16–17, 20, 22, 33, 53, 97, 109, 112, 113, 114, 115,

- SI_ZAC/1120/001, knj. 5696/2, Vpisnik

121, 122, 123, 125, 126, 127, 128, 130, 131, 132, 134,

zapuščinskih inventarjev mesta Celje 1787–1795.

135, 136, 137, 139, 140, 142, 143, 144, 145, 146, 147,

- SI_ZAC/1120/001, knj. 5720, Zemljiška knjiga

148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 156, 161, 162, 163,

mestne župnije Celje 1770–.

164, 166, 168, 169, 171, 172, 173, 174, 176, 177, 180, 181, 182, 184, 185, 186, 187, 189, 190, 191, 193, 196–197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209,

Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP)

210–211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218–219, 220,

- SI_ZAP/0070, R–32, PEČKO, Zgodovina

221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231,

minoritskega samostana in župnije sv. Petra in Pavla na Ptuju 1861.

232, 233, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240–241, 242, 243, 244, 246, 247, 248, 249, 250, 252, 253, 256, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 271, 272.

Župnijski urad Ruše

Boštjan Roškar:

- MEZNERIČ, Jožef Auguštin. Ruška kronika,

str. 268, 269.

sestavljena po zelo starih dokumentih in spisana v zaokroženi obliki na osnovi verodostojnih rokopisov, brez paginacije.

Tatjana Štefanič: str. 115 (desno spodaj), 187 (desno zgoraj). Dejan Zadravec: str. 25, 26, 27, 30. Slikovno gradivo od drugod: str. 28 (URN: http://giskd6s.situla.org), 54 (URN: http://imslp.org), 110 (URN: http://bc.library.uu.nl), 120 (URN: http://varhany.net), 142 (URN: http:// varhany.net.), 144 (URN: http://eucbeniki.sio.si.)

280

281