Ptujska javna plastika by Pokrajinski muzej Ptuj Ormož/ Regional museum Ptuj Ormož

P T UJ S K A J AV N A PLASTIKA

1 6 6 4 â&#x20AC;&#x201C; 2 0 1 2

ZALOŽIL:

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož ZANJ:

dr. Aleksander Lorenčič, direktor UREDIL:

Branko Vnuk JEZIKOVNI PREGLED:

Judita Babnik FOTOGRAFIJE:

Boris Farič, Branko Vnuk, PMPO - fototeka KZG oddelka O B L I K O VA N J E :

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor

Dušan Pogačar, Tribar d.o.o.

730(497.4Ptuj)”1664/2012”

TISK:

PTUJSKA javna plastika : (1664-2012) / [uredil Branko Vnuk ; fotografije Boris Farič, Branko Vnuk, PMPO - fototeka KZG oddelka]. - Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2017

DesignStudio d.o.o. NAKL ADA:

300 Ptuj, 2017

IZDA JO PUBLIKACIJE JE OMOGOČILA

ISBN 978-961-6438-66-7 1. Vnuk, Branko COBISS.SI-ID 93389569

VSEBINA

Branko Vnuk Uvod

Branko Vnuk Baročni spomeniki

Stanka Gačnik Sodobni javni spomeniki in fontane 20. in 21. stoletja

Stanka Gačnik Življenjepis umetnikov

Branko Vnuk Bibliografija

Branko Vnuk

UVOD

Ptuj slovi po zelo bogati kulturnozgodovinski dediščini, ki zaobjema

levo Spomenik cesarju Jožefu II. v mestnem parku. PMPO, fototeka KZG oddelka št. NS-245.

skoraj vsa zgodovinska obdobja, od prazgodovine do novega veka. Med sprehodom skozi staro mestno jedro, predmestja in čez ptujski grajski grič lahko ob vsakem koraku naletimo na pričevanja bogate ptujske preteklosti. O tem nas prepričujejo številni arheološki, etnološki, umetnostni in zgodovinski spomeniki, še žive tradicionalne obrti, običaji in liki. S pričujočo publikacijo želimo širši publiki predstaviti manj znani del ptujske likovne dediščine – javne spomenike, ki so nastali med letoma 1664 in 2012. Pod pojmom javni spomenik se lahko skriva marsikaj, od nagrobnika, spominske plošče, znamenja, arhitekturne plastike in še bi lahko naštevali. Na začetku je zato treba pojasniti, da smo se pri obravnavi omejili le na obhodno plastiko, postavljeno na javno dostopnih mestnih površinah: trgih, ulicah, zelenicah in parkih, v obravnavo pa vključili tudi tri fontane. Publikacija je urejena kot katalog, postavljen v kronološkem zaporedju. V posamezni kataloški enoti bo zainteresirani bralec našel osnovne podatke o spomeniku, kot so avtorstvo, datacija in tehnika izdelave,

levo Reliefna plošča z upodobitvijo Marije z otrokom, sv. Florijanom in Mihaelom na hiši Aškerčeva ulica 1, 17. stoletje. Foto B. Vnuk 2017.

o naročniku ter lokaciji. Temu so dodani krajši opis spomenika in

desno Reliefna plošča z upodobitvijo Žalostne Matere Božje na hiši Cankarjeva ulica 7, 17. stoletje. Foto B. Vnuk 2017.

Še zmeraj pogrešamo poglobljeno strokovno obravnavo ptujske javne

podatki o upodobljencu, ob koncu vsake kataloške enote pa je navedena tudi bibliografija, ki naj strokovni javnosti olajša morebitno nadaljnje raziskovalno delo. Kataloškemu delu sledi poglavje z osnovnimi biografskimi podatki umetnikov, ki so kipe ustvarili, na koncu pa je dodana še celotna bibliografija.

plastike, ki bi zajela vse vidike tovrstne likovne ustvarjalnosti, a vendarle so temelji za nadaljnje proučevanje že nastavljeni. V prvi vrsti moramo opozoriti na še zmeraj aktualni članek pokojnega dr. Sergeja Vrišerja Znamenja in javni spomeniki v Ptuju, ki je izšel zdaj že davnega leta 1975 v četrti številki Ptujskega zbornika. Njegovo delo je dopolnila dr. Marjeta Ciglenečki v dveh monografijah o Ptuju (1995, 2008), v katerih je posebno poglavje namenila ptujskim znamenjem in javnim spomenikom; temu lahko dodamo še njen članek Umetnostnozgodovinski pogled na spominska obeležja 20. stoletja na ptujskem območju iz leta 2005. Dobrodošel pripomoček za raziskavo ptujskih javnih spomenikov sta tudi oba vodnika po mestu Ptuju iz let 1988 in 2003 [1996], dokaz, da se je zavest o pomanjkanju tovrstnih umetnostnozgodovinskih raziskav v zadnjih letih le okrepila, pa je tudi vrsta najnovejših diplomskih del o tovrstni problematiki, med drugim tudi za Ptuj. Izpostavili bi diplomsko nalogo Doroteje Kotnik, ki je leta 2015 obravnavala javne spomenike na Ptuju med letoma 1918 in 2014.

Marijin kip na vogalu hiše Mestni trg 2, prva polovica 18. stoletja, Foto B. Vnuk 2017.

Marijin kip na vogalu hiše Vošnjakova ulica 3, sredina 18. stoletja. Foto B. Vnuk 2017.

Marijin kip na vogalu hiše Miklošičeva ulica 1, 19. stoletje (?). Foto B. Vnuk 2017.

Prav gotovo je antični Ptuj premogel celo vrsto javnih spomenikov, a so se njihovi sledovi skozi stoletja izgubili ali zabrisali. Če odmislimo arheološke najdbe, ki jih hrani ptujski muzej, se nam je in situ ohranil le Orfejev spomenik, ki je sčasoma postal kar simbol zgodovinskega Ptuja. V publikaciji ga ne ne bomo obravnavali, saj sodi v neki drug koncept, pa tudi sicer v srednjem in novem veku ni imel spomeniške vloge, ampak je služil kot sramotilni kamen. Iz obdobja srednjega veka in renesanse ter zgodnjega baroka so se nam sicer ohranili številni nagrobni spomeniki, a jih na tem mestu ne moremo obravnavati kot javno plastiko, saj so bili prvotno postavljeni po ptujskih cerkvah ali na mestnem pokopališču. Na Ptuju se izpred 17. stoletja ni ohranilo nobeno pomembnejše delo, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti med javne spomenike. Potem ko so mesto v 17. in 18. stoletju prizadele številne elementarne nezgode, kot so kuga in požari, se v spomin nanje oziroma kot priprošnja začno pojavljati nekatera nabožna znamenja, a so sestavni del fasad nekaterih ptujskih meščanskih hiš in bi jih bilo bolje obravnavati v kontekstu stavbne plastike. Ohranili sta se dve reliefni plošči iz sredine in druge polovice 17. stoletja z napisoma, vzidani nad vhodoma meščanskih hiš v Cankarjevi ulici 7 in Aškerčevi ulici 1. V vogalnih nišah hiš Mestni trg 2 in Vošnjakova ulica 3 pa sta ohranjena še dva kipa stoječe Marije z otrokom, ki sta na splošno datirana v prvo polovico oziroma sredino 18. stoletja. Njima bi lahko dodali še tretjo, mlajšo leseno plastiko stoječe Marije z otrokom iz vogalne niše secesijske hiše Miklošičeva ulica 1. Iz zgodnjega 18. in 19. stoletja sta

Marijin steber na Minoritskem trgu leta 1910. Objavljeno v A. STEGENŠEK 1911, str. 330-331.

ohranjeni tudi dve znamenji z upodobitvijo sv. Janeza Nepomuka, ki pa sta bili sekundarno preneseni na Ptuj. V južnem dvorišču nekdanjega ptujskega dominikanskega samostana stoji na sekundarnem baročnem podstavku1 celopostavni kamniti kip sv. Janeza Nepomuka, sem prenesen iz Turnišča pri Ptuju leta 1973.2 V nišo eskarpnega zidu na dvorišču ptujske proštije pa so leta 1999 postavili še drugi baročni kip sv. Janeza Nepomuka, ki je prvotno stal pri mostu čez potok Studenčnica na Bregu pri Ptuju.3 Najstarejši javni spomenik na Ptuju je tako Marijin steber, ki stoji na Minoritskem trgu. Postaviti ga je dal na lastne stroške borlski grof Jurij Friderik Sauer v spomin na veliko zmago nad Turki pri Monoštru leta 1664. Časovno mu sledita dve Florijanovi znamenji: na ptujskem gradu stoji znamenje, ki je bilo obnovljeno leta 1752, a je sam kip starejši in so Kip sv. Janeza Nepomuka z Brega pri Ptuju na dvorišču ptujske proštije, zgodnje 18. stoletje. Foto B. Vnuk 2017.

ga najverjetneje dali postaviti takratni lastniki ptujskega gradu, grofje Leslie; na Mestnem trgu pa še drugo, ki so ga leta 1745 ptujski meščani dali postaviti v spomin na siloviti požar, ki je izbruhnil leto pred tem. Leta 1761 so okrog kipa postavili še svetniško skupino, in sicer sv. Sebastijana in sv. Roka, sv. Janeza Nepomuka, sv. Ano in sv. Marijo, sv. Jožefa ter sv. Antona Padovanskega in sv. Frančiška Ksaverija. Usoda tem trem najstarejšim javnim plastikam ni bila naklonjena. Marijin steber, ki so ga že leta 1714 morali prvič obnoviti, so leta 1941 Nemci ob okupaciji odstranili z izgovorom, da ovira promet; Marijin kip in kapitel ter napisni plošči s podstavka stebra so takrat prepeljali v ptujski muzej. Šele leta 1994 je bila izvedena rekonstrukcija Marijinega stebra, ki zdaj ponovno krasi Minoritski trg.4 Zelo poškodovan Florijanov kip na ptujskem gradu je bil na sedanjo lokacijo na vzhodni grajski ploščadi z zunanjega vogala spodnje grajske bastije zaradi ogroženosti prestavljen šele leta 1969, a tudi to najverjetneje ni bila njegova prvotna lokacija – povsem možno je, da je prvotno stal v okviru nekdanje grajske pristave, ki je bila obnovljena po požaru leta 1704. Zob časa je prizadel

Kip sv. Janeza Nepomuka iz Turnišča pri Ptuju na južnem dvorišču dominikanskega samostana, zgodnje 19. stoletje. Foto B. Farič 2017.

tudi Florijanovo znamenje na Mestnem trgu, ki so ga leta 1856 temeljito obnovili, sočasno pa pod pretvezo, da zastirajo pogled na bližnje trgovine

1 Podstavek izvira iz nekdanje velike kasarne, ki je bila porušena ob bombnem napadu leta 1945. PMPO, dokumentacija KZG oddelka. 2

PMPO, inv. št. G 2105 pl.

3 Jože Slodnjak, Huda muka sv. Janeza Nepomuka. Vrgli so ga v močvirje, zdaj pa je spet na ogled javnosti v Ptuju, Večer, 8. 6. 1999, str. 12. 4 Original Marijinega kipa (PMPO, inv. št. G 2048 pl) je razstavljen pod arkadami ptujskega gradu, originalni kapitel (PMPO, inv. št. G 2048 pl) je vzidan v rekonstruirani Marijin steber. Napisni plošči iz leta 1714 (PMPO, inv. št, G 2125a pl) in 1791/1892 (PMPO, inv. št. G 2125b pl) sta deponirani v ptujskem muzeju.

Poškodovani kip sv. Roka s Florijanovega znamenja na Mestnem Vrhu leta 1989. PMPO, fototeka KZG oddelka št. 4370.

levo Odstranjevanje kipa cesarja Jožefa II. leta 1919. PMPO, fototeka Zgodovinskega oddelka št. LR 661. desno Odvoz kipa cesarja Jožefa II. leta 1919. PMPO, fototeka Zgodovinskega oddelka št. ZGO 2113.

in zavzemajo prevelik del trga, odstranili osem svetniških kipov, ki so obdajali znamenje. Ohranil se nam je le kip sv. Roka, ki je bil leta 1858 prenesen na Mestni Vrh, a tudi ta kip je doživljal podobno usodo, saj je že leta 1968 ležal v travi zelo poškodovan z odbito glavo in je bil nato šele leta 1989 prepeljan v ptujski muzej.5 Znamenje je bilo vnovič potrebno obnove leta 1992, zato so ga odstranili in leta 1993 na njegovem mestu postavili kopijo dotrajanega spomenika.6 Leta 1883 so ptujski Nemci postavili v mestnem parku monumentalni spomenik cesarju Jožefu II., ki naj bi poosebljal branik nemštva na nacionalno mešanem območju. Med ptujskimi Slovenci je izzval ostre polemike in proteste, kar je po propadu avstro-ogrske monarhije leta 1918 vodilo do tega, da so Slovenci v novi državi kip odstranili in se je za njim izgubila vsaka sled.7

5 PMPO, inv. št. G 2175 pl in G 2176 pl. Kip je zdaj razstavljen pod arkadami ptujskega gradu. 6 Original kipa sv. Florijana je bil do leta 2011 shranjen pri restavratorju Viktorju Gojkoviču, ki ga je predal v začasno hrambo ptujskemu muzeju. 7 O slovesnem odkritju spomenika: /…/, Das Kaiser–Josef–Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, str. 1–2. Glej tudi: S. VRIŠER 1975, str. 301–302; S. ŽITKO 1996, str. 15–16; B. CVELFAR 1997, str. 78; O. STIEGLITZ / G. ZEILLINGER 2008, str. 550; P. VIDMAR 2013, str. 75–76, 82; D. KOTNIK 2015, str. 19–21.

levo Šablona spomenika narodnega heroja Jožeta Lacka pred gledališčem na Slovenskem trgu leta 1956. Dosegljivo na: https://www. kamra.si/mm-elementi/item/ spomenik-nob-pred-osnovosolo-cirkovci-116.html.

Šele po več kot sedemdesetletnem premoru začno na Ptuju postavljati

desno Odstranjevanje spomenika narodnega heroja Jožeta Lacka leta 1992. Dosegljivo na: http://projects. ff.uni-mb.si/J62238/ sl/rezultati-projekta/ gradiva/18-recepcijaspomenikov-nob.

na lokacijo, kjer stoji še danes.8 Portretno plastiko etnologa, literarnega

nove, sodobne javne spomenike, med njimi leta 1956 kot prva spomenika Jožetu Lacku in Matiji Murku. Še danes v ptujskem okolju nepreseženi monumentalni spomenik narodnega heroja Jožeta Lacka, delo kiparja Jakoba Savinška, je sprva stal na Slovenskem trgu, vendar so ga kmalu po ustanovitvi samostojne Slovenije, leta 1992, iz ideoloških razlogov, pod krinko ureditve spominskega parka na starem pokopališču in z izgovorom, da je bila postavitev na Slovenskem trgu le začasna, prestavili zgodovinarja, slavista in jezikoslovca Matije Murka je izdelal kipar France Gorše po naročilu Muzejskega društva in ptujskega muzeja. Kip še danes stoji na prvotni lokaciji na Muzejskem trgu, v parku pred nekdanjim dominikanskim samostanom. Poprsje narodnega heroja Franca Osojnika, ki je postavljeno pred Osnovno šolo Ljudski vrt, je leta 1962 izdelal kipar Gabriel Kolbič. Tudi ta kip je že izginil iz parka pred šolo, a so ga odgovorni leta 1992 vrnili na staro mesto, kar je redko, če ne že edino dejanje te vrste pri nas.9 Leta 1968 je nastal ležeči stilizirani ženski akt, prvo javno delo ptujskega kiparja Viktorja Gojkoviča, ki stoji v parku ob Volkmerjevi cesti; podoben stoječi akt, ki ga je avtor postavil ob bok prvemu, je nastal naslednje leto. Prvi kip je v slabem stanju in nujno potreben obnovitvenih del, drugi pa je že prej začel zaradi krhkosti materiala propadati in ga je komunalna služba odstranila, pri čemer je svoje delo opravila izjemno

8 O problematiki prestavitve Lackovega kipa glej J. BALAŽIC / M. CIGLENEČKI 1987, str. 5; M. CIGLENEČKI 2005, str. 155–158; M. CIGLENEČKI 2012, str. 209–210, 212–213, 216. 9

Glej M. CIGLENEČKI 2005, str. 149.

dosledno, tako da se je za njim izgubila vsaka sled.10 Leta 1969 je Viktor Gojkovič izdelal svojo prvo javno portretno plastiko, ki sodi med njegove najodličnejše javne spomenike – poprsje narodnega heroja Dušana Kvedra. Sprva so ga postavili v park pred Miheličevo galerijo, a ga nato zaradi preureditve prostora leta 1980 prestavili neposredno nasproti vhoda v galerijo, ki se je med letoma 1967 in 1992 imenovala Razstavni paviljon Dušana Kvedra.11 Prestavitve je bila deležna tudi naslednja Gojkovičeva portretna plastika, poprsje dr. Jožeta Potrča iz leta 1974, ki je bila sprva postavljena na zelenico bolnišničnega parka ob Potrčevi ulici, a so jo nato leta 2003 prenesli ob prednjo stranico stebriščne lope pred pročeljem internega oddelka, jo obdali s črnimi marmornimi ploščami in namestili na neustrezen podstavek. Tako je iz povsem nepojasnjenih razlogov spomenik, ki je bil prvotno subtilno postavljen v parkovno okolje, pristal v težkem okviru, ki še najbolj spominja na nagrobnik, in v okolju, katerega pustote ne more nadomestiti nekaj skromnega rastlinja pred podstavkom.12 Leta 1975 je Gojkovič izdelal še portretno glavo leta 1942 padlega borca Lackove čete Franca Krambergerja, ki stoji v Čučkovi ulici pred delavskim domom, a se plastika povsem izgubi v slabo urejeni in zaraščeni okolici vhoda v dom. Iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja velja omeniti še dva javna spomenika. Na dvorišču vrtca v Raičevi ulici stojita Puntarja iz železa, ki ju je leta 1972 izdelal prekmalu preminuli ptujski umetnik Branko Zorec. Tudi za ta spomenik se je pred leti že iskala nova lokacija, saj naj bi bila skulptura prenevarna za otroke, ki se igrajo na dvorišču vrtca, pa tudi sicer je v dokaj slabem stanju, saj jo je že dodobra načela rja. Istega leta je Ptuj dobil v dar od pobratenega srbskega mesta Arandželovac marmorno skulpturo Sužnja, delo srbskega kiparja Matije Vukovića, ki je bila sprva neustrezno postavljena v mestni park v bližini prehoda čez železnico, a so jo ob ureditvi podvoza leta 1996 prestavili v lično urejeni in krožno zasnovani park za trgovskim centrom Domino ob Trstenjakovi ulici. Čeprav kip stoji na dobro izbrani lokaciji, pa ga bo treba v kratkem očistiti in zaščititi pred nadaljnjim propadanjem, predvsem zaradi neugodnih vremenskih razmer, ki pospešujejo razkroj materiala, iz katerega je skulptura izdelana. Tudi Kurenta, ki ju je leta 1986 izrezljal iz hrastovega debla ptujski slikar in kipar Boris Žohar in postavil na ploščad pred nekdanjim upravnim poslopjem MIP-a, je v teh letih dodobra načel zob časa. Skulptura je bila

10 Glej M. BERDIČ 2005, str. 113. 11 O prestavitvi poprsja glej F. H., Prestavljen doprsni kip narodnega heroja Dušana Kvedra – Tomaža, Tednik, 7. 8. 1980, str. 9. 12 Glej M. CIGLENEČKI 2005, str. 151.

do letos v lasti podjetja Mercator, a jo je to podarilo mestu Ptuj, ki jo je pred kratkim dalo, kakor je bilo obljubljeno, odpeljati v restavriranje in jo je že vrnilo na svoje staro mesto.13 Če je bila Žoharjeva lesena skulptura zadnji javni spomenik, ki je bil postavljen na Ptuju v času nekdanje skupne države Jugoslavije, pa sta bila prva javna spomenika, postavljena po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, fontani. Obe sta delo Viktorja Gojkoviča. Leta 1996 je postavil marmorno fontano na dvorišču Doma upokojencev v Volkmerjevi ulici, leta 1997 pa še marmorno fontano v Prešernovi ulici. Druga je ostala nedokončana, saj je bil model dekliške figure, ki stoji ob fontani in zajema vodo, pred ulivanjem v bron v Zagrebu ob hudi poplavi uničen in le upamo lahko, da bo kdaj, kot je že bilo obljubljeno, ta vodnjak dokončan. Danes sta obe fontani neustrezno predstavljeni, saj fontano pri Domu upokojencev ponesrečeno zakriva nadstrešek, ki ob sončnih dneh zagotovo nudi upokojencem prijetno senco in prostor za počitek, podobno pa fontano v Prešernovi ulici v poletnih mesecih banalno zakrivajo kovinska ograja, senčniki in mize bližnjega gostinskega lokala. Leta 2000 je na Slovenskem trgu v parku ob ptujski mestni župnijski cerkvi nastala manjša aleja velikanov, ki so jo tvorila bronasta doprsja zgodovinarja Simona Povodna in jezikoslovcev Oroslava Cafa ter Jožefa Muršca. Avtor prvih dveh je Viktor Gojkovič, Muršca pa je upodobila kiparka Irena Čuk. Že leta 2001 sta bila kipa Povodna in Cafa žrtvi vandalizma, ko so se v noči s 16. na 17. avgust nad njima med ptujsko poletno nočjo znesli veseljaki in ju s podstavkoma vred podrli. Dvanajst let pozneje pa so bili med 15. in 16. aprilom kipi deležni še nočnega obiska ljubiteljev barvnih kovin, ki so ukradli Murščev in Cafov portret. Povodna, ki je zdaj varno shranjen v bližnjem župnišču, jim ni uspelo ukrasti. Kot žalostni opomin na ta obisk opozarjajo prazni podstavki kipov, od katerih sredinski že četrto leto žalostno leži na zelenici ob južni steni cerkvene ladje.14 Leta 2003 so ob 1700. obletnici mučeniške smrti v parku ob cerkvi sv. Jurija na Slovenskem trgu postavili celopostavni bronasti kip sv. Viktorina Ptujskega, ki ga je izdelal Viktor Gojkovič. Drugi celopostavni bronasti kip pa je Ptuj dobil leta 2012, in sicer generala Rudolfa Maistra,

13 O lastništvu in prenosu ter načrtovani in dokončani obnovi skulpture glej: Eva Milošič, Leseni kurent bo prišel na vrsto po pustu. Obnova javnega spomenika Borisa Žoharja, Štajerski tednik, 21. 2. 2017, str. 2; Eva Milošič, Kurent ne bo odplesal. Obnova kipa Borisa Žoharja, Štajerski tednik, 24. 10. 2017, str. 4. 14 MG, Komu sta bila napoti kipa Simona Povodna in Oroslava Cafa ? Vandalizem ne pojenja, Tednik, 23. 8. 2001, str. 4; MG, Ukradeni spomeniki velikim možem. Neznanci so se znesli nad spomeniki pomembnim možem, Štajerski tednik, 23. 4. 2013, str. 24.

zgoraj Aleja velikanov nekoč. Dosegljivo na http://kraji.eu/ slovenija/ptuj_slovenski_trg/ eng. levo Devastirana Aleja velikanov ob južni steni župnijske cerkve sv. Jurija leta 2017. Foto B. Vnuk 2017.

ki ga je upodobila kiparka Metka Zupanič. Maistrov kip so postavili pod kostanjem ob Miklošičevi ulici, a kostanja ni več, saj so ga nedavno podrli, pa tudi kipu ne kaže najbolje, ker ga bodo ob nameravani ureditvi ptujske tržnice prestavili na novo lokacijo. Sicer pa je dal ptujski muzej leta 2003 ob 110. obletnici ustanovitve muzeja na Muzejskem trgu postaviti spomenik gimnazijskemu profesorju, zbiratelju in enemu izmed ustanoviteljev ptujskega muzeja Francu Ferku, ki ga je upodobil Viktor Gojkovič. Leta 2007 je Mestna občina Ptuj po gostujoči razstavi umetnika Edgarda Carmona Vergara odkupila še njegovo veliko železno skulpturo Negacion/Zavrnitev, ki stoji v križišču ob minoritskem samostanu, v Evro parku. Dve leti pozneje je bila postavljena še tretja ptujska fontana, in sicer na območju nekdanje ptujske vojašnice na Vičavi, poimenovana Spomenik sprave, saj je posvečena vsem borcem in žrtvam za svobodno Slovenijo. Tudi to fontano je zasnoval kipar Viktor Gojkovič.

Branko Vnuk

BAROČNI SPOMENIKI

1. Marijin steber, Minoritski trg, 1664/1714 (1994) levo Marijin steber na Minoritskem trgu. Foto B. Farič 2017.

Leta 1663 in 1664 je bil v vrtinec vojne med Turki in Avstrijo ter njenimi evropskimi zavezniki potegnjen tudi Ptuj, saj so se 1663. v okolici mesta začele zbirati cesarske čete pod poveljstvom Rajmonda Montecuculija, samo mesto pa se je moralo postaviti v stanje obrambne pripravljenosti. O tem je pričal tudi v minoritskem samostanu leta 1830 odkriti, a pozneje izginuli zaprisežni napis s kronogramom: qVanDo tVrCa hostILIa arMa Intenta parat (1663). Za to napisno ploščo je p. Ludvik Pečko zmotno menil, da predstavlja prvotni napis o postavitvi Marijinega stebra, kar bi potemtakem pomenilo, da steber ni zahvalni, ampak priprošnji. Ptujski Marijin steber je seveda zahvalni, postavljen v spomin na zmagovito bitko pri Monoštru, v kateri so avstrijske čete 1. avgusta 1664 skupaj z zavezniki premagale številčnejšo turško vojsko. To je bila tudi zadnja neposredna turška grožnja Ptuju. Steber, ki ga je leta 1664 dal postaviti borlski grof Jurij Friderik Sauer, je 8. decembra posvetil ptujski župnik Ciprijan de Collonia vpričo množice ljudi, leta 1672 pa je grof Sauer ptujskim minoritom daroval še glavnico 500 goldinarjev, da bi se pred Marijinim stebrom dvajsetkrat na leto odvijala svečana procesija s prižganimi lučmi in petimi litanijami itd., kar pa se je pozneje opustilo.

Marijin steber, postavljen na visok razgiban prizmatičen podstavek, ki je služil tudi za počastitvene namene ob verskih praznikih, je leta 1714 dal na svoje stroške obnoviti borlski grof Franc Anton Sauer, o čemer je pričala napisna plošča na sprednjem delu podstavka: INNOVAVIT / MVNIFICENTIA SVA / ECCLLMo Dno Dno FRANCISCVS / ANTONIVS SAVER COMES AB ET / IN ANKENSTAIN LIBERBARO IN KOSI / AK Dno IN WELLAN SCHENSTAIN / LILGENBERG DORNAV EBENSFELT / ET AD S. IOANNEM PER CARNIOLAM / MARCHIAMQVE SCLAVONICAM HÆ / REDITARIVS DAPIFER S. C. M &c &c / CAMERARIVS CONSILIARIVS / INTIMVS ACTVALIS. Sledijo trije kronogrami: GLORIA PATRIS FAMILIÆ SVÆ DECVS (1714), nato IMPERII / SOLIO SEDENTE CAROLO / SEXTO (1714) in MVNIFICO BENEFACTORI DEVOTA GRATIA (1714). Na nasprotni strani je bila napisna plošča, ki je govorila o tem, da je Marijin steber leta 1791 ptujskim meščanom podaril zadnji borlski grof Vincenc Sauer: SEINE HOCHGRÆFLICHEN / GNADEN / VINZENZ VON SAVER / VBERGABEN / DIESE STATVE / BIEDERN BVRGERN / IN PETTAV (1791). Pod njim so pozneje izklesali še napis o obnovi stebra leta 1892: RENOVIERT IM OCTOB. 1892, a so ptujski meščani steber in Marijin kip obnavljali tudi zgoraj: Odstranjevanje podstavka Marijinega stebra leta 1941. PMPO, fototeka KZG oddelka št. 520.

pred tem (leta 1860 in 1884).

spodaj: Napisna plošča s podstavka Marijinega stebra iz leta 1714. PMPO, fototeka KZG oddelka št. 520 - izrez.

kompozitnim, bogato členjenim, deloma pozlačenim kapitelom, na

Iznad podstavka se je dvigoval visok, vitek kamnit steber, ki je bil, kakor je razbrati s starih fotografij, marmoriran, nanj pa je bila nad napisom o obnovi leta 1714 pritrjena tudi kovinska laterna. Zaključeval se je s katerem je stala pozlačena Marijina plastika iz peščenca. Kakovosten Marijin kip nadnaravne velikosti po telesnih merah razodeva manieristično slokost z značilno sorazmerno majhno glavo in vitkim vratom s spletom las na tilniku. Z levico drži Marija otroka, ki jo objema okoli vratu, v desnici pa žezlo (iz lesa). Togo vzravnano telo se razživi v pasu, kjer ga prepreda obilica globokih gub. Marija je upodobljena v koraku, ki ga poudarja valujoča draperija, z desno nogo pa se naslanja na polmesec. Gre za ikonografski motiv Imakulate in Matere kraljice, po zasnovi in obdelavi pa je bil kip preračunano izdelan za pogled od daleč. Še zmeraj se nam izmikata ime avtorja kipa in tudi njegova datacija. Stegenšek je menil, da bi lahko bil kip delo mariborskega kiparja Franca Krištofa Reissa. Vrišer je podvomil o tem, ker je menil, da izvira kip šele iz časa prve obnove Marijinega stebra leta 1714, ko so prvotni kip iz leta 1664 zamenjali z novim. Če bi kip res izviral iz leta 1664, bi bil po Vrišerjevem

Napisna plošča s podstavka Marijinega stebra iz leta 1791. PMPO, fototeka KZG oddelka št. 518 - izrez.

mnenju za šestdeseta leta 17. stoletja, ko so postavili ta spomenik, nenavadno napreden. Vrsta sočasnih Marijinih kipov iz naših krajev in na avstrijskem Štajerskem namreč kaže večjo statičnost, več navezave na tradicijo in neprimerno manj baročne dinamike, a se najnovejše predpostavke vendarle nagibajo v smeri, da bi lahko bil kip še iz časa postavitve Marijinega zahvalnega stebra (Marijin kip s kužnega znamenja na Lendplatzu v Gradcu iz okoli 1680, ki je pripisano Andreasu Marxu).*

Po okupaciji Ptuja so Nemci, kljub protestu domačinov, leta 1941 po navodilu takratnega »landrata« Marijin steber odstranili z Minoritskega trga, češ da ovira promet. Marijin kip s kapitelom in obe napisni plošči so predali ptujskemu muzeju, steber in podstavek pa sta izginila neznano kam. Minoritski trg je z odstranitvijo stebra in z uničenjem minoritske cerkve leta 1945 ter poznejšo pozidavo poštnega poslopja na mestu samostanske cerkve izgubil prvotni baročni videz in šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so mu ga začeli vračati. Takrat je bil sprejet projekt ptujske trojke, ki je združeval tri projekte: preselitev knjižnice iz minoritskega samostana v mali grad, prestavitev pošte in rekonstrukcijo minoritske cerkve ter trga s postavitvijo Marijinega stebra, ki so ga kot prvega postavili leta 1994. Načrt za rekonstrukcijo Marijinega stebra je pripravila arhitektka in restavratorka Marlenka Habjanič z Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, podstavek in steber pa je izdelal kamnosek Iztok Kambič. Akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič je izdelal kopijo Marijinega kipa iz umetnega kamna, še prej pa restavriral original kipa, ki je razstavljen v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož. Edini originalni del rekonstruiranega Marijinega stebra je kapitel, na katerem stoji odlitek Marijinega kipa. Na podstavku je nov napis, ki govori o zgodovini stebra in njegovi rekonstrukciji leta 1994: NEBEŠKI KRALJICI / PO ZMAGI / KRISTJANOV NAD TURKI / POSTAVIL / BORLSKI GROF JURIJ F. SAUER / 1664 / PTUJSKIM MEŠČANOM / POKLONIL / GROF VINCENC SAUER / 1791 / OB 700 LETNICI / MINORITSKEGA SAMOSTANA / 1939 / POVSEM OBNOVILA / 1994 / PO ODSTRANITVI V LETU 1941 / PONOVNO POSTAVILA / PTUJSKA OBČINA.

Lit.: F. RAISP 1858, str. 6, 87–88; J. A. JANISCH 1885, str. 473; M. SLEKOVEC 1889, str. 113–115; J. FELSNER 1895, str. 36; H. ŠALAMUN 1896, str. 758–759; A. STEGENŠEK 1911, str. 330–331; B. SARIA 1943b, str. 31; B. SARIA 1965, str. 45 op. 14; S. VRIŠER 1975, str. 296–298; A. BRENCE 1988, s.p.; S. VRIŠER 1993, str. 13; S. VRIŠER 1994, str. 8; M. CIGLENEČKI 1995, str. 57–59; I. WEIGL 1997, str. 218; A. BRENCE 2003 [1996], str. 27–28; M. CIGLENEČKI 2008, str. 103; D. KOTNIK 2015, str. 16–17. Periodika: M. Ozmec, Sveti Florijan spet na Mestnem trgu, Tednik, 21. 10. 1993, str. 1; OM, Florijanov spomenik eden najlepših. Dr. Sergej Vrišer ob odkritju Florijanovega spomenika, Tednik, 28. 10. 1993, str. 6; Tatjana Mohorko, Blagoslov temeljev Marijinega stebra, Tednik, 15. 8. 1994, str. 4; Slavica Pičerko, Škof blagoslovil temelje Marijinega stebra. Ptujčani vračajo identiteto Minoritskemu trgu, Večer, 16. 8. 1994, str. 3; (js), Postavitev Marijinega stebra, Večer, 6. 9. 1994, str. 11; F. M., Na Ptuju ponovno Marijin steber, Delo, 9. 9. 1994, str. 7; (ps), Ptuju vrnili Marijin steber, Večer, 9. 9. 1994, str. 1; Tatjana Mohorko, Slovenski metropolit blagoslovil Marijin spomenik na Ptuju, Tednik, 15. 9. 1994, str. 12. Viri: S. POVODEN 1830, fol. 96v, 97v, 130v; S. POVODEN 1833, str. 136; L. PEČKO 1861, str. 168, 188, 194–195, 334–335; PMPO, dokumentacija KZG oddelka: G 2048 pl, G 2125a/b/c pl. * Za mnenje se zahvaljujem mag. Boštjanu Roškarju, konservatorsko-restavratorskemu svetniku iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

Kip Marije z otrokom z Marijinega stebra na ptujskem gradu. PMPO, inv. št. G 2048 pl. Foto B. Vnuk 2017.

Kip svetega Florijana je do leta 1969 stal na zunanjem vogalu spodnje grajske bastije. PMPO, fototeka KZG oddelka št. NS-1062 - izrez.

2. Sveti Florijan, ptujski grad, zgodnje 18. stoletje/1752 (podstavek) Na ptujskem gradu stoji na vzhodni grajski ploščadi na obzidju poleg nekdanjega grajskega upravnega poslopja plastika sv. Florijana, oblečenega v antično vojaško opravo, čigar kiparska govorica govori za dobrega mojstra. Figura je iz peščenca, enako tudi profilirani podstavek, ki pa prvotno ni bil namenjen za Florijanov kip. Upodobljen je z mladostnim obrazom v vzravnani drži in s poigravajočo se desno nogo. Z zdaj odlomljeno desnico je nekoč držal prapor, z levico drži vedro, ob njegovi levi nogi pa je svetnikov atribut – goreča hiša, ki spominja z okni v dveh nadstropjih na grajsko poslopje (podobno je zasnovan Florijanov kip na gradu Borl).

Kartuša z letnico 1752 na podstavku kipa svetega Florijana. Foto B. Vnuk 2017. levo Sveti Florijan na ptujskem gradu. Foto B. Farič 2017.

Starejši opisi gradu sicer ne omenjajo kipa in ne vemo, kje je prvotno stal. Verjetna bi bila razlaga, da so ga lastniki ptujskega gradu, grofje Leslie, naročili ob pozidavi grajske altane leta 1701, ki je vse do leta 1818 stala nad renesančno bastijo pred jugovzhodnim traktom grajskega palacija, ko so jo zaradi izredno slabega gradbenega stanja takratni lastniki, knezi Dietrichsteini, dali podreti. Možna lokacija bi lahko bilo tudi območje nekdanje grajske pristave, ki je pogorela leta 1705 in so jo nato obnovili. Vsekakor je bil kip v 19. stoletju prestavljen, in sicer najprej na jugovzhodni vogal spodnje grajske bastije ob vzhodni grajski ploščadi, kakor je vidno na starih posnetkih gradu, leta 1969 pa so ga zaradi varnostnih razlogov premestili na sedanje mesto. Sam podstavek z vklesano letnico 1752 v kartuši prvotno ni bil sestavni del grajskega Florijanovega kipa.

Lit.: J. CURK 1969, str. 168; S. VRIŠER 1975, str. 300; A. BRENCE 1988, s.p.; M. CIGLENEČKI 1995, str. 59; A. BRENCE 2003 [1996], str. 74; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 18–19.

3. Florijanov spomenik, Mestni trg, 1745/1761 (1993)

Po hudem požaru leta 1744, ki je prizadel večino hiš v mestu, so ptujski meščani postavili v mestnem predelu, imenovanem Neudegg ali Naideck, velik spomenik sv. Florijanu, ki naj bi kot zavetnik in priprošnjik mesto v prihodnje ščitil pred tovrstnimi ujmami. Na sekundarno izdelani visoki pravokotni podstavek je postavljena monumentalna svetniška figura, ki zmagovito stoji nad kopastimi oblaki in dimom, ki se vije iznad stiliziranega mestnega obzidja z vrati. Eden izmed štirih angelcev zliva vodo nad gorečo hišo, medtem ko se svetnik, odet v antično vojaško oblačilo, s praporom v rokah zmagovito ozira v nebo, od koder bo prišla odrešitev. Sveti Florijan sodi v krog svetnikov, ki jih pri nas in širše najbolj pogosto častijo in so mu v mnogih krajih v 17. in 18. stoletju postavljali kamnita znamenja. V Mariboru ga na primer postavijo že ob koncu 17. stoletja, malo pozneje, v zgodnjem 18. stoletju pa tudi na ptujskem in borlskem gradu, verjetno v spomin in priprošnjo po požaru, ki je leta 1705 izbruhnil na Ptuju in gradu Borl. Prvotno samostojno stoječo kompozicijo so, verjetno po vzoru mariborskega kužnega znamenja, ki ga je leta 1743 postavil Jožef Straub, leta 1761 obdali še s svetniškimi asistenčnimi figurami: sv. Rokom in Boštjanom, sv. Janezom Nepomukom, sv. Ano in sv. Marijo, sv. Jožefom, sv. Antonom Padovanskim in sv. Frančiškom Ksaverijem. Ker je zob časa prizadel Florijanov kip, so ga leta 1856 temeljito obnovili, sočasno pa pod pretvezo, da zastirajo pogled na bližnje trgovine in zavzemajo prevelik del trga, odstranili svetniške kipe, ki so obdajali znamenje. Ohranil se nam je le kip sv. Roka, ki je bil leta 1858 prenesen na Mestni Vrh in leta 1989 prepeljan v ptujski muzej. Le obžalujemo lahko takratno odločitev, da se odstranijo svetniške figure, saj so na Slovenskem baročna znamenja z več kipi sorazmerno redka in se je ptujski spomenik uvrščal med pomembnejše stvaritve te vrste pri nas.

Kip sv. Roka s Florijanovega spomenika je razstavljen na ptujskem gradu. PMPO, inv. št. G 2175 pl. Foto B. Vnuk 2017.

levo Florijanov spomenik na Mestnem trgu. Foto B. Farič 2017.

Še zmeraj se izmika vprašanje avtorstva tega kipa. Pomislili bi lahko na domače, ptujske umetnike, a z zanesljivostjo kipa ne moremo pripisati nobenemu izmed njih. Prav tako je mogoče, da je bil izklesan drugod, pa tudi sicer je opredeljevanje na prostem stoječih in od zoba časa načetih kipov, kakor je zapisal Sergej Vrišer, daleč težavnejše od tistih, ki stojijo v zaprtih prostorih. Leta 1856 so Florijanov kip obnovili in postavili na nov podstavek, ki ni povsem ubran z razgibano svetniško postavo vrh nakopičenih oblakov, o čemer priča napisna plošča: Dieses Denkmal / wurde nach dem großsen Brand der Stadt Pettau / im Jahre 1744 erbaut / und von deren Bürgern unter dem Bürgermeister / Ferdinand Kofler im Jahre 1856 neu aufgerichtet. Izvirna plastika je bila predvsem zaradi vremenskih vplivov že hudo poškodovana, zato so jo leta 1992 odpeljali v restavratorski atelje Viktorja Gojkoviča. Zaradi njene načetosti so pod Gojkovičevim vodstvom, ob sodelovanju akademske kiparke in restavratorke Irene Čuk ter akademskega slikarja Draga Ačka in drugih sodelavcev, izdelali kopijo spomenika, original iz peščenca pa je bil nato leta 2011 deponiran v ptujskem muzeju. Nov podstavek sta izdelala gradbenik Peter Žula in kamnosek Iztok Kambič. O tem priča novi napis na podstavku: SV. FLORIJAN – REKONSTRUIRAN / V LETIH 1992–93 / S SREDSTVI REPUBLIKE SLOVENIJE / IN OBČINE PTUJ. / ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE / IN KULTURNE DEDIŠČINE / MARIBOR. / AKADEMSKI KIPAR / VIKTOR GOJKOVIČ / I. KAMBIČ – SGD. P.Ž. Tako je smotrna rekonstrukcija nadomestila dotrajano skulpturo: pred nami je odlitek popravljenega in dopolnjenega spomenika, ki ga je zmogla obuditi le roka izurjenega strokovnjaka.

Lit.: F. RAISP 1858, str. 5; J. A. JANISCH 1885, str. 474; M. SLEKOVEC 1889, str. 143; J. FELSNER 1895, str. 37; H. ŠALAMUN 1896, str. 759; B. SARIA 1943a, str. 3; B. SARIA 1943b, str. 16, 27; S. VRIŠER 1963, str. 149; B. SARIA 1965, str. 33; J. CURK 1969, str. 174; I. in J. CURK 1974 [1965], str. 21; S. VRIŠER 1975, str. 299–300; A. BRENCE 1988, s.p.; S. VRIŠER 1993, str. 13; M. CIGLENEČKI 1995, str. 59; A. BRENCE 2003 [1996], str. 30; M. CIGLENEČKI 2008, str. 103–104; D. KOTNIK 2015, str. 18. Periodika: (ps), Florjanov spomenik bodo restavrirali, Večer, 13. 5. 1992, str. 11; Jože Slodnjak, Ptujčane spet varuje sv. Florjan, Večer, 21. 8. 1993, str. 11; Marija Slodnjak, Vrnili spomenik sv. Florjana, Tednik, 26. 8. 1993, str. 20; Jože Slodnjak, Sv. Florjan spet varuje Ptujčane, Večer, 18. 10. 1993, str. 4; M. Ozmec, Sveti Florijan spet na Mestnem trgu, Tednik, 21. 10. 1993, str. 1; OM, Florijanov spomenik eden najlepših. Dr. Sergej Vrišer ob odkritju Florijanovega spomenika, Tednik, 28. 10. 1993, str. 6; (js), Florijana so polepšali in zaščitili, Večer, 28. 3. 1996, str. 10. Viri: S. POVODEN 1830, fol. 97v, 130v; L. PEČKO 1861, str. 181–182; PMPO, dokumentacija KZG oddelka: G 2175 pl in G 2176 pl.

Stanka Gačnik

SODOBNI JAVNI SPOMENIKI IN FONTANE 20. IN 21. STOLETJA 1. Jože Lacko, 1956, bron, kamniti podstavek Spomenik, posvečen narodnemu heroju Jožetu Lacku (1894–1942), je povojna ptujska oblast naročila na predlog arhitekta Branka Kocmuta pri uveljavljenem akademskem kiparju Jakobu Savinšku.

osnutek, 1953, patinirani mavec, v muzejski zbirki Ptuj v 20. stoletju Napis na podstavku: NARODNI HEROJ / JOŽE LACKO / 1894 1942; na zadnji strani desno zgoraj: MESTNI ODBOR / ZVEZE BORCEV NOV PTUJ / 5 · 8 · 1956

Jože Lacko se je rodil v siromašni družini v Kicarju, po osnovni šoli si je najprej služil kruh z delom pri večjih kmetih v okolici. Leta 1915 je moral k vojakom in vojaški rok je najprej služil v Avstriji, naslednje leto pa so ga poslali na italijansko bojišče in tam je prišel v italijansko vojno ujetništvo. Domov se je vrnil leta 1921. Dejaven je bil v Društvu kmetskih fantov in deklet ter ljudsko-frontnem gibanju. Leta 1932 je

Lokacija: Staro mestno pokopališče, Tiha pot

bil sprejet v komunistično stranko in od takrat je aktivno politično deloval v takratnem ptujskem okraju. Na njegovi domačiji je bila leta 1936 pokrajinska konferenca Zveze komunistične mladine Jugoslavije

Avtor: Jakob Savinšek (1922–1961)

za Slovenijo in leta 1939 konferenca Komunistične partije Slovenije za del severovzhodne Slovenije. Leta 1941 je bil eden od organizatorjev narodnoosvobodilnega gibanja na ptujskem območju. Aprila 1942 je bil soustanovitelj Slovenjegoriške čete, ki so jo poimenovali po njem, vendar

so jo že naslednji dan Nemci obkolili v Mostju pri Ptuju in jo uničili. Iz obroča se je uspelo rešiti le trem borcem, med njimi Jožetu Lacku. Skril se je pri nekem kmetu, a ga je ta že po dveh dneh izdal Nemcem. Zaprli so ga v ptujske zapore, kjer je zaradi posledic mučenja umrl 18. avgusta 1942. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. Po njem so poimenovane ulice v Gornji Radgoni, Kidričevem, na Pragerskem, Ptuju, v Radencih, Radljah ob Dravi in Slovenski Bistrici. Prvotno je bil spomenik ob odprtju leta 1956 premišljeno postavljen na osrednji mestni Slovenski trg, pred stavbo gledališča. Celopostavno, razgibano in stilizirano figuro heroja z razkrečenimi nogami in rokama v zamahu je kipar postavil na visok kamnit podstavek, kjer pride do izjemnega izraza prepoznavni Savinškov ekspresionistični kiparski izraz in občutek za oblikovanje plastičnega volumna ter stiliziranih form kot simbolične upodobitve krute človeške usode. Umetnik je gradil lik Lacka na dramatični upodobitvi celostne figure, brez portretnih potez, kot

Kipar Savinšek v svojem ateljeju. Objavljeno v Tovariš, 16. 10. 1955, str. 991.

splošni izraz za herojstvo posameznikov in njihovega trpljenja v drugi svetovni vojni. Leta 1953 je Savinšek izdelal tudi osnutek za podoben Lackov kip, visok 70 centimetrov, ki je prav tako oblikovan kot stoječa figura z rokami v zamahu, vendar upodobljen veliko bolj realistično, brez primesi avtorjevega ekspresionističnega plastičnega modeliranja. Leta 1992, ob spremembi političnega sistema, so monumentalni spomenik Jožeta Lacka premaknili s Slovenskega trga na staro mestno pokopališče ob blokovskem naselju, kjer so tudi druga vojna in zgodovinska obeležja. Mestna oblast si že dalj časa prizadeva, da bi to staro mestno pokopališče primerno preuredila v spominski park.

Literatura: ROJIC-VIČAR 1962, str. 300; I. in J. CURK 1974 [1965], str. 20; S. VRIŠER 1975, str. 302; J. BALAŽIC / M. CIGLENEČKI 1987, str. 5; A. BRENCE 1988, s.p.; Š. ČOPIČ 1994, str. 27–28; Š. ČOPIČ / S. KLEMENC 1994, str. 156 kat. št. 85 (z viri), str. 163 kat. št. 139 (z viri); M. CIGLENEČKI 1995, str. 59; A. BRENCE 2003 [1996], str. 90; M. CIGLENEČKI 2005, str. 155–158; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; M. CIGLENEČKI 2012, str. 210–214, 216; D. KOTNIK 2015, str. 28–33. Periodika: /…/, Ptuj. Spomenik Jožeta Lacka bo stal pred gledališkim poslopjem, Slovenski poročevalec, 24. 6. 1953, str. 2; /…/, Priprave za postavitev spomenika Jožetu Lacku v Ptuju, Ljudska pravica – Borba, 17. 4. 1954, str. 10; /…/, Ptujčani bodo postavili spomenik narodnemu heroju Jožetu Lacku, Ljudska pravica, 22. 2. 1954, str. 8; /…/, Osnutek je postal umetnina, Tovariš, 5. 6. 1955, str. 535 (z repr.); /…/, Pesem brona, Tovariš, 16. 10. 1955, str. 991 (fotografija: Kipar Savinšek v svojem ateljeju); /…/, Spomenik heroja Lacka bo postavljen v Ptuju, Večer, 5. 3. 1956, str. 2; VJ, Lackov spomenik je že v Ptuju, mesto zanj pa bo v kratkem določeno, Ptujski tednik, 20. 4. 1956, str. 1; Štab za proslavo pri Mestnem odboru ZB NOV PTUJ, Odkritje spomenika narodnega heroja Jožeta Lacka in soborcev v Ptuju v nedeljo, dne 5. avgusta 1956, Ptujski tednik, 27. 7. 1956, str. 1; Štab za proslavo pri Mestnem odboru ZB NOV PTUJ, Odkritje spomenika narodnega heroja Jožeta Lacka in soborcev v Ptuju v nedeljo, dne 5. avgusta 1956, Ptujski tednik, 3. 8. 1956, str. 1; -na, Včeraj v Ptuju: odkritje spomenika heroju Lacku, Večer, 6. 8. 1956, str. 2; V. J., Spomenik Jožeta Lacka naj hrabri našo mladino, Ptujski tednik, 10. 8. 1956, str. 1; /…/, Z njihovo pomočjo je postavljen spomenik heroju Jožetu Lacku, Ptujski tednik, 17. 8. 1956, str. 1; V. R., Spomenik Francu Krambergerju v Ptuju, Tednik, 17. 4. 1975, str. 2; Franc Milošič, Spomenike iz središča mesta v spominski park, Delo, 18. 2. 1992, str. 10; Braco Mušič,

Prvotni osnutek za kip Jožeta Lacka iz leta 1953. Foto B. Farič 2017.

levo Spomenik narodnemu heroju Jožetu Lacku na starem mestnem pokopališču. Foto B. Farič 2017.

Brisanje preteklosti. Odstranjevanje spomenikov, Delo, 29. 2. 1992, str. 23; SEKRETARIAT ZA DRUŽBENE DEJAVNOSTI OBČINE PTUJ, Obvestilo Ptujčanom, Tednik, 22. 10. 1992, str. 17; Miha Remec, Druga usmrtitev heroja Lacka, Delo, 29. 10. 1992, str. 10; NaV, Prostor spominov. Kip narodnega heroja Jožeta Lacka preselili, Tednik, 29. 10. 1992, str. 6; Janez Suhadolc, Je neotesanost določilo slovenstva ?, Delo, 11. 12. 1992, str. 6; Janez Suhadolc, Lacko v odpis, Tednik, 17. 12. 1992, str. 10; Jelka Šutej Adamič in dopisniki, Še pomnite, tovariši ali Joj, kam bi del. Spomeniki NOB in revolucije, Delo – Praznična priloga, 31. 12. 1992, str. 56; Franc Milošič, Spomenik le pred lepo stavbo, Delo, 19. 1. 1993, str. 9; V. Rojic, Še o Lackovem spomeniku, Tednik, 21. 1. 1993, str. 12; Vojteh Rajher, Spomenik Jožetu Lacku v spominskem parku, Delo, 21. 1. 1993, str. 7; Vladimir Mušič, Cela vrsta napak. Nad Lackovim spomenikom na Ptuju se je zgodilo nasilje, Večer, 22. 1. 1993, str. 16; Vojteh Rajher, Spomenik Jožetu Lacku v spominskem parku, Tednik, 28. 1. 1993, str. 12; Vladimir Mušič, Nad Lackovim spomenikom na Ptuju se je zgodilo nasilje, Tednik, 4. 2. 1993, str. 12. El. vira: http://www.spodnjepodravci.si/osebe/lacko-jo%C5%BEe/397/; www.najdi.si/najdi/slovenski%20biografski%20leksikon.

2. Matija Murko, 1956, portret, bron, kamnit podstavek Napis na podstavku: M · MURKO

Portret glave, posvečen etnologu, literarnemu zgodovinarju, slavistu in

Lokacija: Sončni park, Muzejski trg 1

Sončnem parku pred nekdanjim dominikanskim samostanom.

Avtor: France Gorše (1897–1986)

izmed utemeljiteljev slovenske etnološke in slavistične znanosti.

jezikoslovcu Matiji Murku (1861–1952), je postavljen na visok podstavek v

Matija Murko je bil rojen v Drstelji pri Destrniku. Velja za enega Bil je docent za slovansko filologijo na Dunaju in redni profesor v Gradcu, Leipzigu in Pragi. Neprecenljive so njegove raziskave in

desno Portret Matije Murka na Muzejskem trgu. Foto B. Farič 2017.

spisi s področja literarne zgodovine ter etnologije in jezikoslovne ter književne razprave. Zgodovinskega pomena je tudi njegovo proučevanje jugoslovanske ljudske epike in raziskovanje starejših obdobij ter problematike ljudske ustvarjalnosti. Javni spomenik Matiji Murku so na Ptuju svečano postavili 14. oktobra 1956 ob Tednu muzejev, skupnem praznovanju takratnega Muzejskega društva in Mestnega ptujskega muzeja. Akademski kipar France Gorše je Murkov portret upodobil zelo realistično, brez osebno prepoznavnih kiparjevih potez. Glava na čokatem vratu je potisnjena rahlo v desno. Portretirančeva podoba kaže ostarelega in zamišljenega, a prijaznega raziskovalca, ki z milim nasmeškom pod čokatimi brki zre predse.

Literatura: S. VRIŠER 1975, str. 302; A. BRENCE 1988, s.p.; M. CIGLENEČKI 1995, str. 59; A. BRENCE 2003 [1996], str. 62; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 43–47. Periodika: Muzejsko društvo in Mestni muzej Ptuj, Muzejsko društvo in Mestni muzej Ptuj Vas vljudno vabita na proslavo tedna muzejev ki bo od 6. do 14. oktobra 1956, Ptujski tednik, 5. 10. 1956, str. 2; R., Po tednu muzejev, Ptujski tednik, 19. 10. 1956, str. 3; Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. 7.

3. Franc Osojnik, 1962, doprsni portret, bron, kamnit podstavek Doprsni kip predstavlja narodnega heroja Franca Osojnika (1900–1942), borca Lackove čete, ki je padel med drugo svetovno vojno. Stoji pred OŠ Ljudski vrt, ki se je do leta 1992 tudi imenovala po ptujskem prvoborcu. Pred drugo svetovno vojno se je Osojnik aktivno vključeval v delovanje destrniškega prosvetnega društva ter Društva kmečkih fantov in deklet. Na njegovo komunistično opredelitev sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je najbolj vplivalo druženje z Jožetom Potrčem in Jožetom

Napis na podstavku: FRANC OSOJNIK; na zadnji strani: FRANC OSOJNIK / PO PRVOBORCU FRANCU / OSOJNIKU SE JE ŠOLA / IMENOVALA OD LETA / 1959 DO LETA 1992 Lokacija: pred OŠ Ljudski vrt, Župančičeva ulica 10

Lackom. Narodnoosvobodilnemu gibanju se je pridružil po okupaciji leta 1941 in bil z Jožetom Lackom spomladi 1942 med ustanovitelji Slovenskogoriške – Lackove čete, ki je bila prva partizanska skupina v ptujskem okraju. Franc Osojnik se je kasneje pridružil Ruški četi in si tam nadel ime Kostja. Po ustanovitvi Pohorskega bataljona je bil kot borec poslan na teren v Slovenske gorice, bil tam izdan in ubit konec leta 1942. Pokopan je v skupni grobnici na ptujskem mestnem pokopališču.

Avtor: Gabriel Kolbič (1913–1995) Signatura: na levi strani spodaj: Kolbič / 1962

Akademski kipar Gabriel Kolbič je verno sledil portretnim potezam upodobljenca, saj gre za povsem realistično Osojnikovo podobo, znano po ohranjeni fotografiji. Kipar je upodobil doprsni moški kip in se posvetil veliko drobnim detajlom na obrazu ter obleki s širokimi zavihki, kar še posebej poudari Osojnikovi višino in atletsko postavo.

Literatura: M. CIGLENEČKI 2005, str. 149; D. KOTNIK 2015, str. 45–48. Periodika: V. R., Spomenik Francu Krambergerju v Ptuju, Tednik, 17. 4. 1975, str. 2.

levo Doprsni portret Franca Osojnika pred OŠ Ljudski vrt. Foto B. Farič 2017.

4. Ženski akt, 1968, beton

Ležeči stilizirani akt je prvo javno delo akademskega kiparja in restavratorja Viktorja Gojkoviča, sicer avtorja največ javnih spomenikov, obeležij in fontan v mestu Ptuju in njegovi okolici. Zanimivo in pohvalno je, da je naročilo za svoje umetniško delo, ki ni posvečeno zgodovinskemu

Lokacija: Volkmerjeva cesta 5 Avtor: Viktor Gojkovič (1945)

dogodku ali osebi, kipar Gojkovič dobil že med študijem kiparstva. Gre za atraktivno zgodnje kiparjevo delo, kjer razberemo ležečo žensko figuro, položeno na kamnit kvader, upodobljeno v maniri kubizma in stilizirane abstrakcije. Razgibani ženski akt že nakazuje kasnejšo Gojkovičevo likovno usmeritev v upodabljanju kiparskih ciklusov, kot so npr. kubusi, kapiteli, objekti …, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Leta 1969 je umetnik izdelal tudi podoben stoječi akt iz poliestra, kot pendant ležeči figuri. Zaradi krhkega materiala je kip začel propadati in so ga umaknili. Ženski akt Viktorja Gojkoviča predstavlja kot javni spomenik izjemno delo, saj se umetnik v taki obliki ni več izražal in zgoraj Zaraščeni Ženski akt v Volkmerjevi ulici. Foto B. Farič 2017.

bi danes žal že nekoliko poškodovano in zanemarjeno skulpturo ter širši javnosti nepoznano umetniško delo morali ustrezno zaščititi ali umestiti na primernejše mesto.

levo Ženski akt v Volkmerjevi ulici. Foto B. Vnuk 2005.

Literatura: D. MEDVED 1971, s.p.; M. BERDIČ 2005, str. 113; L. PETEK / N. ŠERUGA 2005, str. 21; D. KOTNIK 2015, str. 54–55.

5. Dušan Kveder, 1969, doprsni portret, bron, kamnit podstavek Spomenik narodnemu heroju Dušanu Kvedru (1915–1966) so slovesno odkrili ob ptujskem občinskem prazniku, 8. avgusta 1969, pred srednjeveškim okroglim obrambnim stolpom mestnega obzidja, kjer stoji še danes. Dušan Kveder - Tomaž je bil slovenski španski borec, komunist, partizan, general, politični komisar, prvoborec in narodni heroj. Rojen je bil v Šentjurju, večino svojega otroštva in mladosti pa je preživel na Ptuju. Udeležil se je španske državljanske vojne, kjer je bil kapetan, nato pa je bil od leta 1939 do 1941 zaprt v taboriščih v Franciji in Nemčiji. Med NOB je bil politični komisar in komandant Glavnega štaba NOV in POS. Po drugi

Napis na podstavku: NARODNI HEROJ / DUŠAN KVEDER / 1915 – 1966 Lokacija: Mestni park pred Miheličevo galerijo, Dravska ulica 4 Avtor: Viktor Gojkovič (1945) Signatura: na hrbtu GOJKOVIČ

svetovni vojni je študiral na vojaški akademiji v Moskvi, po letu 1955 pa levo Doprsni portret Dušana Kvedra v Dravski ulici. Foto B. Farič 2017.

se je posvetil diplomatski karieri (Etiopija, Nemčija, Indija), ob kateri je raziskoval tudi zgodovino azijskih kultur. Doprsni kip Dušana Kvedra je prvi v nizu številnih ptujskih javnih portretnih plastik akademskega kiparja in restavratorja Viktorja Gojkoviča. Čeprav je to kiparjevo zgodnje portretno delo, se že kaže njegova jasna odločitev o tem, da je akademski realistični upodobitvi Kvedrovega portreta dodal »svoje« geometrijsko abstraktno doprsje z značilno rastrsko strukturo in s tem pravzaprav lasten kiparski podpis, ki ga lahko prepoznamo v njegovih številnih poznejših umetniških delih, pa naj bodo portreti, abstraktni kiparski ciklusi ali javni spomeniki.

Literatura: D. MEDVED 1971, s.p.; A. LUGARIČ 1975, str. 59; S. VRIŠER 1975, str. 302; M. GABRŠEK – PROSENC 1976, s.p.; I. SEDEJ 1987, str. 118; A. BRENCE 1988, s.p.; A. BRENCE 2003 [1996], str. 85; M. BERDIČ 2005, str. 113–114; M. CIGLENEČKI 2005, str. 150; L. PETEK / N. ŠERUGA 2005, str. 75; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 36–40. Periodika: J. C., V Ptuju bodo odkrili spomenik Dušanu Kvedru, Večer, 17. 6. 1969, str. 4; V. Rojic, Živel je za revolucijo. Ptuj – mesto mladosti Dušana Kvedra – Tomaža, Večer, 11. 4. 1975, str. 5; V. R., Spomenik Francu Krambergerju v Ptuju, Tednik, 17. 4. 1975, str. 2; F. H., Prestavljen doprsni kip narodnega heroja Dušana Kvedra – Tomaža, Tednik, 7. 8. 1980, str. 9; Franc Milošič, Spomenike iz središča mesta v spominski park, Delo, 18. 2. 1992, str. 10.

6. Puntarja, 1972, železo, dve stoječi figuri, betonski podstavek Prekmalu umrli ptujski umetnik Branko Zorec je poleg spominskega obeležja padlim Lackove čete v Mostju oblikoval tudi obeležje, posvečeno slovenski zgodovini kmečkih uporov. Kipar je upodobil dve stoječi figuri na betonskem podstavku, na katerem je pritrjen verz iz Puntarske pesmi, povod za katero je bil vseslovenski kmečki upor leta 1515. Figuri

Napis na podstavku (deloma so črke odpadle): ZIM(Z)ELEN ZA KLOBUK, PUNT NAJ REŠI NAS TLAČ(ANSKIH MUK) Lokacija: Raičeva ulica 12

predstavljata dva uporna kmeta: levi drži v rokah kmečko orodje (vile), naslonjeno na rame, desni ima visoko dvignjene roke. Upodobljena sta dokaj statično, nekoliko okorno, sestavljena – varjena iz železnih ploskev in brez detajlov. Zanimiv in enkraten Zorčev spomenik v nizu ptujskih

Avtor: Branko Zorec (1952–1994)

javnih plastik bi si zaslužil prepotrebno obnovo, saj ga je dodobra načela rja, v napisu pa so odpadle določene črke.

levo Puntarja v Raičevi ulici. Foto B. Farič 2017.

Literatura: D. KOTNIK 2015, str. 55. El. vir: http://www.spodnjepodravci.si/osebe/zorec-branko/691/.

7. Suženj, 1972, marmor

Skulptura Suženj iz belega marmorja, delo srbskega akademskega kiparja Matije Vukovića, je darilo pobratenega mesta Arandželovac ptujski občini in naj bi simboliziralo prijateljstvo med mestoma. Prvotno je kip stal v parku ob železniškem prehodu, kasneje, ob ureditvi podvoza leta 1996, pa so ga prestavili v lično urejeni in krožno zasnovani park za trgovskim Domino centrom.

Lokacija: Domino center, park, Trstenjakova ulica 5A Avtor: Matija Vuković, Srbija (1925–1985)

Podoba sužnja predstavlja stilizirano, sključeno in z rokami objeto človeško figuro, kjer se zaobljene in gladke linije telesa dobesedno zlijejo s kvadratno oblikovanim podstavkom, na katerem dramatično in napeto sloni modernistično oblikovana podoba. Umetnik je v maniri ekspresionističnega podajanja človeške figure imenitno upodobil kiparsko izraznost dojemanja sveta in poudaril človeško osamljenost, tesnobo in brezizhodnost. Na dobro izbrani lokaciji skulptura zagotovo nagovarja mimoidoče in s tem opozarja na pomembno zavedanje o javnih spomenikih kot dragocenem likovnem in umetnostnozgodovinskem zgoraj Suženj v parku ob Trstenjakovi ulici. Foto B. Farič 2017.

prispevku k arhitekturi mesta.

Literatura: D. KOTNIK 2015, str. 51–54. Periodika: S. S., Suženj v ptujskem parku, Tednik, 10. 8. 1972, str. 2; /…/, Primerna lokacija za kulturne in zgodovinske spomenike, Tednik, 26. 10. 1972, str. 7.

levo Suženj v parku ob Trstenjakovi ulici. Foto B. Farič 2017.

8. Dr. Jože Potrč, 1974, doprsni portret, bron, marmornat podstavek Doprsni portret zdravnika in revolucionarja Jožeta Potrča (1903–1963)

Napis na marmornati plošči v ozadju: DR. JOŽE POTRČ / 1903 – 1963

je še eden v nizu portretov znanih Ptujčanov, ki jih je ustvaril Viktor Gojkovič.

Lokacija: Bolnišnica dr. Jožeta Potrča, pred internim oddelkom, Potrčeva cesta 23

Jože Potrč je medicino študiral v Zagrebu in Gradcu. Od leta 1923 je bil aktiven član KPJ in je skupaj z Ivanom Spolenjakom leta 1928 ustanovil komunistično celico v ptujskih železniških delavnicah; kasneje je bil član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Po vojni je

Avtor: Viktor Gojkovič (1945)

bil vidnejši predstavnik v republiških organih za prosveto, znanost in kulturo, zdravstvo in socialno politiko. Bil je tudi predavatelj na medicinski fakulteti.

levo Doprsni portret dr. Jožeta Potrča pred vhodom na interni oddelek. Foto B. Farič 2017.

Portret glave Jožeta Potrča sloni na čokatem doprsju, ki ga je Gojkovič upodobil povsem v realistični maniri, brez patosa in umetniške svobode kiparja. Najprej so spomenik postavili pred ptujsko bolnišnico, ob njeni stoletnici, leta 2003 pa so ga prestavili pred glavni vhod na interni oddelek. Potrčevo poprsje so obdali z marmornatimi ploskvami v ozadju in ga umestili na nov podstavek v trikotno zasnovo na tleh. Celota deluje dokaj togo in spominja na pokopališki nagrobnik.

Literatura: M. GABRŠEK – PROSENC 1976, s.p.; A. BRENCE 1988, s.p; M. BERDIČ 2005, str. 115; M. CIGLENEČKI 2005, str. 151; L. PETEK / N. ŠERUGA 2005, str. 75; D. KOTNIK 2015, str. 41–43. Periodika: J. Slodnjak, Nov kirurgični oddelek in spomenik, Večer, 9. 8. 1974, str. 8; Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. 7.

9. Franc Kramberger, 1975, portret, bron, kamnit podstavek Franc Kramberger (1894–1942) je bil predvojni komunist in udeleženec železničarske stavke na Ptuju in v Ljubljani. Bil je borec Lackove čete in je tragično padel 8. avgusta 1942 v Mostju.

Napis na podstavku: 1894 – 1942 Lokacija: Čučkova ulica 1

Portret Krambergerjeve glave je izdelal Viktor Gojkovič in stoji pred

Avtor: Viktor Gojkovič (1945)

delavskim domom, ki tudi nosi Krambergerjevo ime. Javno so ga odkrili leta 1974. Glava je upodobljena povsem realistično, s poudarjenim nosom in odločnim pogledom, z nakazanim poprsjem sloni na valjastem kamnitem podstavku, v katerega sta vklesani letnici rojstva in smrti

levo Portret Franca Krambergerja v Čučkovi ulici. Foto B. Farič 2017.

portretiranca. Kip prikazuje nemi in mirni Krambergerjev obraz, pri modulaciji portreta so vidni kiparjevi odtisi potegov prstov, kot prepoznavna Gojkovičeva signatura.

Literatura: M. BERDIČ 2005, str. 115; D. KOTNIK 2015, str. 49–50. Periodika: J. S., Spomenik in dom, Večer, 16. 4. 1975, str. 7; V. R., Spomenik Francu Krambergerju v Ptuju, Tednik, 17. 4. 1975, str. 2; 24. 4. 1975, str. 4; 8. 5. 1975, str. 9; /…/, Spomenik Francu Krambergerju v Ptuju, Tednik, 20. 7. 1978, str. 11.

10. Kurenta, 1986, hrast, betonski podstavek Ptujski slikar in kipar Boris Žohar je iz hrastovega debla izdelal dva

Lokacija: Osojnikova cesta 1

celopostavna lika kurenta, pernatega in rogatega, izdolbena vsak na eni strani debla. V vznožju kipa je upodobil nekaj reliefnih prizorov vaške kmečke arhitekture s cerkvijo, vinsko trto z grozdjem, lik ženske z ruto,

Avtor: Boris Žohar (1952)

ki ima čez roko poveznjen venec čebule, in lik kmeta s klobukom ter steklenico vina v roki. Nad tem se vsak sebi mogočno vzpenjata v nebo lika kurenta, plastično upodobljena v Žoharjevi prepoznavni maniri naivnega nadrealističnega slikarstva oziroma kiparstva, ki se mu Žohar verno posveča v svoji dolgoletni in plodni umetniški izpovednosti. Lesena skulptura dveh kurentov je postavljena na okrogel betonski podstavek na majhnem trgu ob železnici. Proti Osojnikovi cesti je upodobljen pernati, proti stavbi pa rogati kurent. Izdelana sta v plastični trdoti, a hkrati z lirično preprostostjo, kjer pride do izraza prefinjeni Žoharjev občutek za jasno izraznost izbranega motiva. V mestu, ki stavi na bogato tradicijo kurentovanja in prepoznavne karnevalske dediščine, bi pričakovali še kakšno javno obeležje, posvečeno tej tradicionalni pustni maski s Ptujskega in Dravskega polja ter iz Haloz, ki je s svojo pojavnostjo in magičnim obredjem pritegnilo in nagovorilo

zgoraj Kurenta na Osojnikovi ulici. Foto B. Farič 2017.

veliko število umetnikov in raziskovalcev skozi čas vse do danes.

Literatura: A. GAČNIK / S. GAČNIK 2005, str. 54; D. KOTNIK 2015, str. 55–57. Periodika: OM, Žoharjev kurent pred Mipom, Tednik, 23. 10. 1986, str. 1; M. Ozmec, Ptuj krasi »Kurent«, Tednik, 30. 10. 1986, str. 12; Eva Milošič, Leseni kurent bo prišel na vrsto po pustu. Obnova javnega spomenika Borisa Žoharja, Štajerski tednik, 21. 2. 2017, str. 2; Eva Milošič, Kurent ne bo odplesal. Obnova kipa Borisa Žoharja, Štajerski tednik, 24. 10. 2017, str. 4.

levo Kurenta (detajl) v Osojnikovi ulici. Foto B. Farič 2017.

11. Fontana, 1996, vodnjak, marmor

Ob portretnih javnih upodobitvah je Viktor Gojkovič dobival naročila

Napis na vzhodnem delu bazena: RAHLE KAPLJE DEŽJA IN LEPE BESEDE PRODREJO POVSOD...

tudi za vodnjake oziroma fontane in druga javna obeležja. Pri tovrstnem ustvarjanju je do izraza prišla predvsem avtorjeva umetniška ustvarjalnost in akademska svoboda pri oblikovanju in kiparjenju, za

Lokacija: Dom upokojencev, Volkmerjeva cesta 10

razliko od naročil za portretiranje znanih oseb. Vodnjaki, kot simbol življenja in novega upanja, saj je v skulpturo lahko vključeval tudi živo vodo, kot enega izmed štirih zemeljskih elementov (voda, zrak, zemlja, ogenj) in ne na zadnje kot osnovni in prepoznavni element vseh fontan. Prvo javno fontano na Ptuju je izdelal leta 1996 in stoji na dvorišču Doma upokojencev. Celota deluje kot organska, celo romantična kiparska tvorba iz belega marmorja, sestavljena iz horizontalne ploskve – kubusa oziroma bazena in vertikale – stebra, s poudarjenim zaključkom v obliki kapitela, iz katerega teče voda. Baza fontane je valovito razgibana in deluje kot živa pokrajina (nasproti hladnemu marmorju), od koder pravzaprav izvira voda, deloma rastrsko obdelana z vrezanimi navpičnicami in z napisom na eni stran. Kipar je vertikalni steber značilno obdelal s kvadratnimi polji, ki delujejo kot mreža, kapitel na vrhu pa je kot protiutež pustil gladek. Celota je postavljena na skrit podstavek – tako dobimo občutek, da fontana lebdi v zraku. S tem je umetniku imenitno uspelo poudariti lahkotnost, živost in pomembnost vode hkrati. Danes so fontano v domu upokojencev obdali s klopcami in varovalno streho, kar ponesrečeno zakriva njeno mogočnost, oskrbovancem pa zagotovo ponuja prijeten prostor za počitek.

Literatura: M. BERDIČ 2005, str. 120; D. KOTNIK 2015, str. 68.

levo Fontana pri Domu upokojencev. Foto B. Vnuk 2005.

desno zgoraj Fontana pri Domu upokojencev - bazen z napisom. Foto B. Vnuk 2005. desno spodaj Fontana pri Domu upokojencev leta 2017. Foto B. Farič 2017.

Avtor: Viktor Gojkovič (1945) Signatura: na vzhodni stranici bazena, v desnem kotu zgoraj VIKTOR 1996

12. Krog življenja, 1997, vodnjak, marmor, nedokončano Fontana, ki jo je kipar Gojkovič zasnoval v letu 1997, je nedokončana. Na osrednji Prešernovi ulici, pred picerijo Slonček, stoji v nizkem okroglem bazenčku mogočna in čokata kamnita forma v obliki monolita, s široko

Lokacija: Prešernova ulica 19 Avtor: Viktor Gojkovič (1945)

posnetimi robovi in povsem gladko obdelano površino. Poseben izraz doda naravna, enakomerna barvna struktura kamna, ki celoto poživi in deluje kot prav poseben okrasni vzorec. Iz vrha, ki je obiskovalcem neviden, teče voda in enakomerno ter tiho obliva kamnito strukturo. S končno podobo fontane se je Viktor Gojkovič ukvarjal kar nekaj časa in izdelal tudi več različnih osnutkov, med katerimi se je odločil za tistega z bronasto dekliško figuro, ki stoji ob fontani in zajema vodo. Žal do končne izvedbe do zdaj še ni prišlo. Želimo si, da v prihodnosti bo, saj bi se potem povsem drugače pokazal celostni pogled na fontano in njeno ambientalno vpetost v ulično življenje, ki jo danes v poletnih mesecih neposrečeno zakrivajo mize in stoli bližnje picerije.

Literatura: M. BERDIČ 2005, str. 120; L. PETEK / N. ŠERUGA 2005, str. 84; D. KOTNIK 2015, str. 68. Periodika: M. Ozmec, Kaj raste v Prešernovi ?, Tednik, 20. 3. 1997, str. 12; M. Ozmec, »Krog življenja«. V Prešernovi nastaja fontana, Tednik, 10. 4. 1997, str. 4.

levo Nedokončana fontana v Prešernovi ulici. Foto B. Farič 2017.

Aleja velikanov pri župnijski cerkvi sv. Jurija leta 2005. Objavljeno v M. BERDIČ 2005, str. 128.

13. Simon Povoden, 2000, portret, bron, kamnit podstavek Napis na podstavku: SIMON POVODEN / 1753–1841 / KURAT / ZGODOVINAR

Simon Povoden (1753–1841) je bil teolog, zgodovinar in kronist, zaslužen

Lokacija: Aleja velikanov pred proštijsko cerkvijo sv. Jurija, Slovenski trg

v Sloveniji, ki se danes imenuje po njem.

Avtor: Viktor Gojkovič (1945) Signatura: na levi rami VIKTOR 2000

za ohranitev rimskih nagrobnikov, vzidanih na zunanjost mestnega zvonika daljnega leta 1830. S tem smo dobili sploh prvi muzej na prostem

Literatura: D. KLADNIK 2003, str. 148–149; M. BERDIČ 2005, str. 120; L. PETEK / N. ŠERUGA 2005, str. 75; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 58–59. Periodika: Slavko Krajnc, Obnovljeni biser Ptuja. Cerkev sv. Jurija, Ptujčan, 6. 10. 2000, str. 2; Slavko Podbrežnik, Žegnanjska nedelja na Ptujski gori, Večer, 29. 5. 2001, str. 18; MG, Komu sta bila napoti kipa Simona Povodna in Oroslava Cafa ? Vandalizem ne pojenja, Tednik, 23. 8. 2001, str. 4; Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. 7; MG, Ukradeni spomeniki velikim možem. Neznanci so se znesli nad spomeniki pomembnim možem, Štajerski tednik, 23. 4. 2013, str. 24.

14. Oroslav Caf, 2000, portret, bron, kamnit podstavek Napis na podstavku: OROSLAV / CAF / 1814–1874 / DUHOVNIK / SLOVNIČAR

Oroslav Caf (1814–1874) je bil teolog, jezikoslovec in pesnik. Služboval je v

Lokacija: Aleja velikanov pred proštijsko cerkvijo sv. Jurija, Slovenski trg

Pleteršnik.

Avtor: Viktor Gojkovič (1945) Signatura: na levi rami VIKTOR / 2000

Framu, Mariboru in na Ptuju. Ukvarjal se je tudi s pisanjem etimološkega slovarja, ki ga sicer ni izdal, njegovo gradivo pa je kasneje uporabil Maks

Literatura: M. BERDIČ 2005, str. 120; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 57–61. Periodika: MG, Komu sta bila napoti kipa Simona Povodna in Oroslava Cafa ? Vandalizem ne pojenja, Tednik, 23. 8. 2001, str. 4; Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. 7; MG, Ukradeni spomeniki velikim možem. Neznanci so se znesli nad spomeniki pomembnim možem, Štajerski tednik, 23. 4. 2013, str. 24.

Portret Simona Povodna leta 2005. Objavljeno v M. BERDIČ 2005, str. 128.

Portret Oroslava Cafa leta 2005. Objavljeno v M. BERDIČ 2005, str. 128.

Portret Jožefa Muršca leta 2005. Objavljeno v M. BERDIČ 2005, str. 128.

15. Jožef Muršec, 2000, portret, bron, kamnit podstavek

Lokacija: Aleja velikanov pred proštijsko cerkvijo sv. Jurija, Slovenski trg

Jožef Muršec (1807–1895) je bil teolog, publicist in narodni buditelj. Služboval je v Cerkvenjaku, Miklavžu pri Ormožu in na Ptuju. Bil je član ilirskega kluba in sodeloval z Ljudevitom Gajem ter Stankom Vrazom;

Avtorica: Irena Čuk (1964)

zavzemal se je za pravico do proučevanja in uporabe maternega jezika. Naročilo za tako imenovano Alejo velikanov na Ptuju je prišlo od cerkve. Nastanku je botrovala podobna upodobitev in postavitev zaslužnih profesorjev v parku pred rektoratom Univerze v Mariboru, ki jo je Gojkovič ustvaril med letoma 1998 in 2000. Ob postavitvi na Ptuju je predstavljala tri portrete zaslužnih meščanov mesta Ptuj, ki sta jih

Aleja velikanov nekoč. Dosegljivo na http://kraji.eu/ slovenija/ptuj_slovenski_trg/ eng.

izdelala Viktor Gojkovič in Irena Čuk. Kipe so umestili na nekoliko odmaknjen prostor ob južni strani proštijske cerkve sv. Jurija. Portreti glav zaslužnih zgodovinskih osebnosti so stali na visokih okroglih podstavkih z vklesanimi osnovnimi podatki rojstva in smrti. Pri vseh treh plastikah gre za sintezo izrazito volumskega oblikovanja glave portretiranca in sublimno haptično modeliranje obraznih potez ter nakazano strukturo površinske interpretacije obeh avtorjev. Aleja velikanov bi se verjetno nadaljevala z upodobitvami še katerih pomembnih Ptujčanov, če ne bi že stoječih kipov leta 2013 ukradli. Ostanki kamnitih stebrov še danes nemo ležijo vsak sebi in pričajo o povednem segmentu slavne ptujske zgodovine in našem (ne)odnosu do nje. Literatura: M. BERDIČ 2005, str. 120; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 57–58, 61–62. Periodika: Slavko Krajnc, Obnovljeni biser Ptuja. Cerkev sv. Jurija, Ptujčan, 6. 10. 2000, str. 2; Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. 7;MG, Ukradeni spomeniki velikim možem. Neznanci so se znesli nad spomeniki pomembnim možem, Štajerski tednik, 23. 4. 2013, str. 24.

Signatura VIKTOR 2000 na portretu Oroslava Cafa. Foto B. Vnuk 2004.

16. Sv. Viktorin Ptujski, 2003, bron, kamnit podstavek

Z Rimljani so v naše kraje prišli tudi kristjani in na Ptuju že v tretjem

Napis na podstavku: SANCTUS VICTORINUS / EPISCOPUS POETOVIONENSIS / CCCIII MMIII

stoletju ustanovili krščansko skupnost s škofijskim sedežem. O prvem škofu Viktorinu v Petovioni piše Hieronim, škofija pa je bila podrejena Oglejskemu patriarhu. Sv. Viktorin je bil zelo izobražen, pisal je razlage iz Svetega pisma, ohranjeni sta dve njegovi deli: Razlaga razodetja in O zgradbi sveta. V času rimskega cesarja Dioklecijana je bil sv. Viktorin preganjan. Mučeniške smrti je umrl leta 303, verjetno v rimski Petovioni.

Lokacija: pri župnijski cerkvi sv. Jurija, Slovenski trg Avtor: Viktor Gojkovič (1945)

Celopostavni kip svetniškega Viktorina Ptujskega je izdelal kipar Viktor Gojkovič ob 1700. obletnici njegove mučeniške smrti. Umestili

Signatura: spredaj na ločni gubi VIKTOR 2003

so ga na prostor ob proštijski cerkvi sv. Jurija, zraven Aleje velikanov. Postavljen je bolj proti mestnemu stolpu, tako da je viden tudi z ulične strani Prešernove ulice in Slovenskega trga. Kipar je oblikoval subtilno monumentalno skulpturo stoječega Viktorina s prepoznavnimi atributi

levo Kip svetega Viktorina Ptujskega na Slovenskem trgu. Foto B. Farič 2017.

poslanstva škofa – s palico, ki jo drži v levi roki, in kapo mitro na glavi. Vitka figura je postavljena na velik kamnit kubus v rahli S-liniji in odeta v dolgo tuniko. Ker gre za zgodovinsko osebo iz časovno odmaknjene rimske Petovione, se je umetnik lahko pri njegovi upodobitvi in izrazni zasnovi svobodno poigral: obrazne karakteristike se tako izgubijo v kiparjevi svobodni modulaciji brade, las in pokrivala. Bolj kot zgodovinska prepoznavnost upodobljenca prihajata do izraza Gojkovičeva subtilna umetniška ustvarjalnost in vrhunska likovna izpovednost.

Literatura: M. BERDIČ 2005, str. 120; L. PETEK / N. ŠERUGA 2005, str. 22; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 57, 62–64. Periodika: Slavko Podbrežnik, Simpozij o sv. Viktorinu Ptujskem, Večer, 27. 10. 2003, str. 8; Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. 7.

17. Franc Ferk, 2003, portret, bron, kamnit podstavek Franc Ferk (1844–1925) je bil gimnazijski profesor, zbiratelj in ustanovitelj ptujskega muzeja. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju v Gomilici in na Ptuju, sedem razredov gimnazije v Mariboru in osmega v Celju, kjer se je tudi seznanil s proučevanjem arheologije. Na graški univerzi je študiral germanistiko in zgodovino. V prostem času je navadno preučeval rimsko zgodovino na slovenskem Štajerskem in sodeloval pri arheoloških izkopavanjih na območju nekdanje antične Petovione. Njegovi izsledki so tvorili temelj poznejšim uspešnim arheološkim izkopavanjem na našem

Napis na podstavku: FRANZ FERK / 1844–1925 / ZGODOVINAR / ZBIRATELJ / IN / DAROVALEC / PTUJSKEMU MUZEJU Lokacija: Sončni park, Muzejski trg 1 Avtor: Viktor Gojkovič (1945)

ozemlju. Ukvarjal se je tudi z narodopisnimi in jezikovnimi študijami, preiskoval pripovedke, običaje in navade naših krajev ter keltske, latinske, slovenske in nemške jezikovne idiome, o katerih je imel zbrano bogato rokopisno zbirko. Leta 1878 je v svojem rojstnem kraju ustanovil krajevni muzej. V skrbi, da ne bi muzej v Gomilici po njegovi smrti razpadel, ga je skupaj s svojo knjižnico daroval Ptuju, in tako postavil temelje današnjemu Pokrajinskemu muzeju Ptuj – Ormož. Pobudo za portret Franca Ferka je dal ptujski muzej in njegov takratni direktor Aleš Arih ob 110. obletnici ustanovitve muzeja, zato kip stoji v Sončnem parku, ob zgradbi uprave muzeja. Kipar Viktor Gojkovič je izdelal verni portret Franca Ferka po njegovi ohranjeni sliki, ki jo hranimo v ptujskem muzeju, in ga postavil na visok okrogel kamnit valj. Bronasta glava je prepoznavno modelirana v stilu akademskega realizma, brada in lasje so značilno obdelani z rastri, kjer so pri modeliranju vidni značilni kiparjevi potegi s prsti ter mehko in občuteno oblikovanje karakternih portretirančevih obraznih potez.

Literatura: M. BERDIČ 2005, str. 120; L. PETEK / N. ŠERUGA 2005, str. 76; M. CIGLENEČKI 2008, str. 104; D. KOTNIK 2015, str. 64–66. Periodika: Slavko Podbrežnik, Arhivski depoji v grajski žitnici. Ob 110-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj, Večer, 11. 9. 2003, str. 12; Franc Lačen, Do konca leta še 20 prireditev. Pestro praznovanje muzejske obletnice, Štajerski tednik, 18. 9. 2003, str. 12; Franc Milošič, Iztrgano času pozabe. Novosti ptujskega pokrajinskega muzeja. Portretni kip Franca Ferka, stalna zgodovinska zbirka o Ptuju z okolico v 20. stoletju in dokumentarni film o muzeju, Delo, 4. 11. 2003, str. 7; M. V., 110. obletnica Pokrajinskega muzeja Ptuj, Delo, 4. 11. 2003, str.24; Slavko Podbrežnik, Danes zaključne slovesnosti, Večer, 4. 11. 2003, str. 16; Slavko Podbrežnik, Zaključne slovesnosti Pokrajinskega muzeja Ptuj, Večer, 5. 11. 2003, str. 1; Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. El. vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Ferk.

levo Portret Franca Ferka na Muzejskem trgu. Foto B. Farič 2017.

18. Negacion/Zavrnitev, 2007, kovina, železo

Lokacija: Evropski park, Ormoška cesta

Velika in 390 kilogramov težka upodobitev dveh sedečih figur je bila na Ptuju odkupljena in postavljena kot plod sodelovanja s pobratenim mestom Burghausen iz Nemčije. Leta 2007 je namreč na Ptuju gostovala

Avtor: Edgardo Carmona Vergara (1950, Kolumbija)

razstava skulptur umetnika Edgarda Carmona Vergara, ki je po mestu razstavil osem železnih figur nadnaravne velikosti, in sicer sedem človeških podob in enega konja. Predstavljale so vsakdanje dogodke in opravila iz življenja ljudi. Po končani razstavi je mesto odkupilo skulpturo Negacion/Zavrnitev in jo umestilo v park ob glavnem križišču v mestu, pred minoritskim samostanom, ki so ga zaradi postavitve zastav držav Evropske unije poimenovali Evro park. Kip predstavlja dve moški figuri, sedeči na klopi in sta ujeti v medsebojni komunikaciji, ki spominja na prepir; temu je morda botrovala steklenica v roki desnega moškega. Kiparju je uspelo, kljub velikosti ter okornemu in težkemu materialu, oblikovati zelo karakterno močni in psihološko izrazni ter plastični podobi, polni detajlov, ki si ju zlahka predstavljamo v njunem živahnem navideznem pogovoru. Kip pomeni v mestni strukturi svojevrstno umetniško poživitev, saj je edini, ki ni posvečen zgodovinskim dogodkom mesta in pomembnim ljudem. Veljalo bi razmišljati tudi o naročilu in

zgoraj Negacion/Zavrnitev na Ormoški cesti v Evropskem parku. Foto B. Farič 2017. levo Negacion/Zavrnitev na Ormoški cesti v Evropskem parku. Foto B. Farič 2017.

postavitvah sodobnih kiparskih umetnin ptujskih in drugih umetnikov.

Literatura: MO Ptuj 2007, s.p.; D. KOTNIK 2015, str. 68–70.

19. Spomenik sprave, 2009, vodnjak, kamen, tlakovan podstavek Spomenik sprave je leta 2009 postavila v nekdanjem vojaškem kompleksu na Vičavi Mestna občina Ptuj, skupaj še z nekaterimi društvi. Avtor spomenika je Viktor Gojkovič, izdelal pa ga je Drago Petrovič. Posvečen je vsem borcem in žrtvam za svobodno Slovenijo. Spomeniška plastika je monumentalna fontana iz granita, visoka približno sedem metrov in lepo umeščena v prostor na vidno mesto. Na visokem podstavku, oblikovanem z nakazanimi vogalnimi stebri, ki se odpira v notranjost in simbolno spominja na vrata oziroma prehod, se kvišku dviga ozka, valjasta stela, ki deluje kot monolit in po kateri polzi voda kot vir novega življenja. Na tlakovanem podestu sta vgrajeni plošči s posvetilom in verzom pesnika Daneta Zajca. Fontana deluje kot premišljena celota, s katero je kipar želel podati globlji pomen umetniške stvaritve, kot simbol sprave in upanje po novem, boljšem življenju.

Napisa na podestu na levi plošči: Zjutraj teče reka počasi. / Zjutraj se reka prebuja iz smrti. / V prvem svitu slači mrtvaško haljo, / stkano iz belih megla. / Smrt prečisti stvari. / Napravi jih prozorne in jasne. / Reka, ki vstane iz smrti, / ima umito telo. / Dane Zajc na desni plošči: VSEM BORCEM IN ŽRTVAM / ZA / SVOBODNO SLOVENIJO / Mestna občina Ptuj, 2009 Lokacija: Srednješolski center na Vičavi, Vičava 5

Literatura: D. KOTNIK 2015, str. 66–67. Periodika: MG, Odkritje spomenika žrtvam za samostojno Slovenijo. Pomnik preteklim in bodočim rodovom, Štajerski tednik, 3. 7. 2009, str. 10; Slavica Pičerko, Spomenik vsem žrtvam za samostojno Slovenijo, Večer, 15. 7. 2009, str. 24; Staša Cafuta, Slovesnost ob dnevu državnosti v znamenju preteklosti in prihodnosti, Ptujčan, 24. 7. 2009, str. 35.

Avtor: Viktor Gojkovič (1945)

El. vir: https://www.kamra.si/mm-elementi/item/spomenik-sprave-ptuj.html.

levo Spomenik sprave na Vičavi. Foto B. Farič 2017.

20. Rudolf Maister, 2012, bron Razgibano življenje Rudolfa Maistra se je začelo 29. marca 1874 v Kamniku in končalo 26. julija 1934 v Uncu pri Rakeku. Na Dunaju je obiskoval šolo za kadete. Kot poročnik je bil po demonstracijah v Ljubljani premeščen

Lokacija: Novi trg 1 Avtorica: Metka Zupanič (1977)

v Galicijo in tam postal stotnik. Po hudi bolezni in vrnitvi v Slovenijo (Celje, Maribor) je postal major in poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva. Leta 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva in v predplebiscitnem času skušal pridobiti prebivalstvo za Jugoslavijo. Po sklepu plebiscitne komisije se je moral od tam umakniti in leta 1923 je bil v nejasnih okoliščinah upokojen kot divizijski general. Tudi kot pesnik se je udejstvoval že zelo zgodaj. V gimnaziji v Kranju je bil ustanovitelj in urednik dijaškega lista ter svoje pesmi objavljal v ljubljanski Večernici. V reviji Vesna je objavljal pod psevdonimom Vuk Slavič, nato še pod imenom Vojanov, med drugim tudi v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu. Rudolf Maister je bil strasten ljubitelj knjig in lastnik ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. Zbiral je večinoma samo slovenske knjige in časopisje, ki jih je iskal po župniščih, šolah, pri premožnejših kmetih, po knjigarnah in starinarnicah. Po drugi svetovni vojni so bile knjige prepeljane v Maribor in danes Maistrovo knjižno zbirko hrani Univerzitetna knjižnica Maribor. Rudolf Maister je po očetovi strani (Franc Maister, 1826–1887) sodil tudi na Ptuj, zato se je ptujsko Društvo generala Maistra odločilo postaviti njegov spomenik. Avtorica celopostavnega kipa je akademska kiparka Metka Zupanič. Postavljen je na Novem trgu pred stavbo banke in z obrazom, obrnjenim proti rojstni hiši njegovega očeta. Maister je upodobljen v naravni velikosti, v razkoraku, z desno nogo postavljeno nekoliko naprej in z rokami sklenjenimi na hrbtu. Oblečen je v vojaško uniformo, obut v visoke škornje in z značilno vojaško kapo na glavi. Obrazne poteze so prepoznavne, poudarjene predvsem s košatimi brki. Kiparka je povsem upoštevala naročilo tipa javnega spomenika, posvečenega zgodovinski osebnosti, brez avtorske umetniške svobode.

Literatura: D. KOTNIK 2015, str. 70–72. Periodika: MG, V letu 2012 spomenik Maistru. Razstava O vlogi in pomenu generala Maistra, Štajerski tednik, 15. 11. 2011, str. 4; Slavica Pičerko Peklar, Maistrov spomenik sredi Ptuja, Večer, 25. 4. 2012, str. 18; MG, Spomenik generalu Rudolfu Maistru. Človek navdihnjenega delovanja za slovensko državnost, Štajerski tednik, 20. 11. 2012, str. 1; MG, Odkritje spomenika generalu Rudolfu Maistru. Maister – vizionar, zaveden Slovenec, veliki strateg, Štajerski tednik, 20. 11. 2012, str. 3; Stanislav Brodnjak, Na Novem trgu na Ptuju spomenik generalu Maistru, Ptujčan, 26. 11. 2012, str. 31.

Napis na plošči ob kipu: RUDOLF MAISTER (*1873 †1934) / slovenski general, pesnik, / osvoboditelj severne meje (1918-1919) / RUDOLF MAISTER (*1873 †1934) / Slovenian general, poet, / liberator of the northern Slovenian / border / (1918-1919) / Kiparka / Metka Zupanič / Sculptor / Društvo general Maister Ptuj / v sodelovanju z Mestno občino Ptuj / november 2012

levo Spomenik Rudolfu Maistru na Novem trgu. Foto B. Farič 2017.

Stanka Gačnik

ŽIVL JENJEPIS UMETNIKOV

Edgardo Cormona Vergara (1950, Cartagena, Kolumbija) Študiral je strojništvo in oblikovanje s kiparstvom. Izkušnje, ki jih je pridobil v strojegradnji, mu veliko pomagajo pri poznavanju in oblikovanju kovin, ki jih uporablja pri svojem kiparskem delu. Z oblikovanjem in varjenjem velikih kovinskih skulptur, sestavljenih iz cevi, drogov, plošč …, se je začel ukvarjati leta 1978. Prvo samostojno razstavo je imel v Muzeju moderne umetnosti v domači Cartageni leta 1999. Sledile so predstavitve po Južni Ameriki, ZDA in tudi v Evropi (Francija, Nemčija) ter leta 2007 na Ptuju. Ukvarja se tudi z ilustracijo in komponiranjem kolumbijske glasbe. Literatura: MO Ptuj 2007, s.p.; D. KOTNIK 2015, str. 68–70.

Irena Čuk (1964, Maribor) Kiparka Irena Čuk je znana po svojih spomeniških plastikah v severovzhodni Sloveniji in restavratorskem delu. Sprva je vpisala

študij likovne pedagogike na mariborski Pedagoški akademiji, nato pa je končala študij kiparstva in specialistični študij restavratorstva in konservatorstva na likovni akademiji v Ljubljani. V prvi polovici devetdesetih let je bila članica skupine Mi, s katero je razstavljala doma in v tujini. Kot restavratorka je zaposlena na mariborski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Za restavriranje lesenega stropa in lesene poslikane empore v podružnični cerkvi sv. Duha pri Dravogradu, ki se je zaključilo leta 1998, je prejela Steletovo priznanje. Udeležuje se likovnih kolonij, bila je članica komisije Forma vive Makole (2005, 2009, 2010). Poleg kiparstva se ukvarja še z risbo, kolažem in grafiko. Kiparski opus obsega abstraktna dela iz grobo obdelanega lesa, ki skupaj z zarezami v masivne klade ustvarja ekspresivni značaj. V zgodnjem opusu je obravnavala motive prostorskih elementov in problematiko polnega ter praznega volumna, kipi so delovali statično, medtem ko je v posamezna dela vnašala dinamiko in jo prepletla s simbiozo form (Združitev, 1989–1991). Med prepoznavnimi motivi kiparskih del iz poznejšega obdobja so figure v različnih izrezih in roke, ki segajo iz kiparske mase in ustvarjajo dramatične poudarke, mestoma nadomeščajo avtoričin podpis. V figurah, ki se z usločenimi telesi usmerjajo v višino, se izrisujeta stremljenje k eteričnemu in upanju. Večkrat povezuje les in druge materiale, npr. vosek, mavec, kovino, svojevrsten učinek pridajo tudi raznobarvne patine. V spomeniški plastiki goji realizem, ki ga v posameznih delih nadgradi s stilizacijo forme, ekspresivno obravnavo površine in reduciranjem detajlov. V grafiki se posveča predvsem likovno-grafičnim vprašanjem in stopnjam ustvarjalnega procesa, kar privede do abstraktnih kompozicij. El. vir: www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/irena-cuk.

Viktor Gojkovič (1945, Ptuj) Akademski kipar, magister restavratorstva, restavratorski svetnik, strasten športnik, oče štirih hčera se je rodil 24. junija 1945 na Ptuju. Fika, kot ga kličejo domači in prijatelji, izhaja iz številčne družine Gojkovič s Hajdine in že kot osnovnošolec se je izkazal kot izredno nadarjen za umetnost, saj je za kip partizana prejel na osnovnošolski razstavi prvo nagrado. To in dejstvo, da je bil njegov oče zaposlen v ptujskem muzeju kot njegov prvi konservator in preparator, ga je pripeljalo v Ljubljano, najprej na Srednjo šolo za oblikovanje, potem pa na Akademijo za likovno umetnost. Tam je študiral kiparstvo pri prof. Zdenku Kalinu, diplomiral pa leta 1971 pri prof. Dragu Tršarju. Nadaljeval je študij na specialki za restavratorstvo in konservatorstvo in ga leta 1973 uspešno končal kot zadnji učenec prof. Mirka Šubica. Od tedaj je zaposlen na Zavodu

za varstvo kulturne dediščine Maribor, med letoma 1973 in 1992 pa je poučeval tudi plastično oblikovanje na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru. Viktor Gojkovič je ustanovni član likovne skupine Grupa Junij, katere pobudnik je bil leta 1969 Stane Jagodič, formalno pa se skupina ustanovi leta 1970. Idejo za njeno ime je dal Viktor Gojkovič, saj so bili vsi ustanovni člani (Harald Draušbaher, Viktor Gojkovič, Enver Kaljanac in Stane Jagodič) rojeni junija. Z Grupo Junij, ki je dosegla svoj vrh med letoma 1977 in 1980, je sodeloval na številnih domačih in odmevnih mednarodnih razstavah. Je član Društva likovnih umetnikov Maribor, bil pa je tudi član skupine likovnih pedagogov – umetnikov PA-71. Najširši slovenski javnosti je znan predvsem kot kipar, ki je po štajerskih mestih in trgih postavil vrsto kakovostnih javnih spomenikov, kot izjemen portretist pa sodi v sam vrh tovrstne likovne produkcije na Slovenskem. Viktor Gojkovič se kot kipar posveča tudi eksperimentom v sodobni likovni produkciji, s poudarkom na strukturi in odzivnosti materiala, katerega razpon je zelo širok (marmor, peščenec, aluminij, bron, železo, glina, mavec, beton, vosek, les ...). Svoje številne in raznolike kiparske umetnine je doslej razstavil na okrog 130 samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Živi in ustvarja na Ptuju in Hajdini. Literatura: S. GAČNIK / B. VNUK 2005, str. 169. El. vir: www.spodnjepodravci.si/osebe/gojkovič-viktor/560/.

France Gorše (1897, Zamostec – 1986, Golnik) Po končani obrtni šoli v Ljubljani se je vpisal na likovno akademijo v Zagrebu in jo z odličnim uspehom in nagrado končal pri slavnem kiparju Ivanu Meštroviču. Leta 1930 se je preselil v Ljubljano in tam odprl lastno kiparsko šolo. Med njegovimi učenci so bili med drugimi tudi Drago Tršar, Marijan Tršar, Bogdan Borčič, Milan Bizovičar. Leta 1934 je bil izvoljen za tajnika Društva slovenskih likovnih umetnikov. Dve leti kasneje je bil ob uredniku Malešu med ustanovitelji revije Umetnost. Leta 1945 se je preselil v Trst, kjer je poučeval na slovenski gimnaziji, 1952. pa se je preselil v Združene države Amerike (Cleveland, New York). V ZDA je preživel skoraj dve desetletji, nato pa se je leta 1971 vrnil v Slovenijo. Zaradi odpora tedanjega režima, ki je preprečil tudi že pripravljeno monografsko razstavo v Kostanjevici, ni želel veliko delovati v Ljubljani, zato se je kot upokojenec leta 1973 naselil v Svečah v Rožu na avstrijskem Koroškem. Leta 1974 je v novem bivališču odprl atelje, naslednje leto pa stalno zbirko svojih del. V njegovem obsežnem opusu (les, žica) prevladujejo ekspresivni portreti, akti in žanrski motivi. Posebno

mesto zavzemajo dela z religiozno motiviko. V oporoki je Slovenskemu prosvetnemu društvu Kočna v Svečah zapustil celotno svojo galerijo s kulturnim parkom. Več njegovih kipov je tudi v stalni zbirki Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici. Tja sodi tudi obsežnejša donacija (1998) dr. Slavke Bratina iz Kanade. Skupna razstava 36 plastik s slikami Jožeta Gorjupa je na ogled od leta 1992. El. vir: www.slovenska-biografija.si/nsbl/.

Jakob Savinšek (1922, Kamnik – 1961, Kircheim) Po končani gimnaziji je leta 1949 diplomiral na Akademiji za upodabljajočo umetnost, zdaj Akademija za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1950 se je specializiral za kiparstvo pri profesorju prof. Borisu Kalinu. Savinšek je bil eden največjih talentov med našimi kiparji po drugi svetovni vojni. S svojimi deli je z lahkoto prehajal iz figuralike v abstrakcijo, od drobnih formatov do monumentalnih figur. Bil je med avtorji, ki so popeljali ustvarjalnost okvirov figuralike v novo izraznost. Poleg javnih spomenikov, postavljenih od Bele krajine (Griček v Črnomlju in Krasica) do Posočja (S. Gregorčič, J. Kugy), ga odlikujejo prefinjeni, generalizirani portreti, na primer življenjske sopotnice, igralke Mile Kačičeve. Bil je med pobudniki simpozijev forma viva v Sloveniji, skupaj z Janezom Lenassijem (Kostanjevica, Seča pri Portorožu). Umrl je prav na enem od kiparskih simpozijev v Nemčiji. Izbrano zbirko njegovih del hrani Moderna galerija Ljubljana, nekaj kipov (npr. model spomenika za J. Plečnika) tudi Narodna galerija. El. vir: www.slovenska-biografija.si/nsbl/.

Branko Zorec (1952, Ptuj – 1994, Ptuj) Umetniškemu ustvarjanju se je posvečal že v času obiskovanja Osnovne šole Breg na Ptuju. Po končani srednji ekonomski šoli na Ptuju se je leta 1972 vpisal na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Zaradi bolezni mu ga ni uspelo dokončati, zato se je leta 1975 vrnil na Ptuj in se posvetil kiparjenju. Ustvarjal je malo plastiko, predvsem v žgani glini – terakoti. K tej tehniki ustvarjanja ga je privedel tudi način življenja. Zaradi slabih materialnih možnosti mu je namreč dom nudila družina znanega ptujskega lončarja Andreja Hernja. Njegov opus, ki ga je ustvaril v kratkem življenjskem obdobju, šteje več kot tisoč primerkov kipcev, reliefov in drugih keramičnih izdelkov, predvsem figure kmetov, kurentov, lukaric, Romov itd. Ob kiparjenju v glini

je občasno ustvarjal tudi v kamnu. Njegovo najbolj znano tovrstno delo je skulptura memorialnega značaja – spomenik leta 1942 padlim pripadnikom Lackove čete v Mostjeh. S svojimi kiparskimi deli se je predstavil na več razstavah, v večini na Ptuju, pa tudi v drugih slovenskih krajih (v Slovenski Bistrici, Ljubljani itd.). Že kot dijak je leta 1969 razstavljal v ptujskem razstavnem paviljonu Dušana Kvedra. Leta 1984 je na Ptuju, na razstavi, posvečeni Romom, predstavil ciklus petnajstih skulptur. Leta 1994 so v Miheličevi galeriji na Ptuju na pobudo Ivana Brača pripravili njegovo posthumno retrospektivno razstavo. Literatura: Š. COBELJ 1988, s.p. El. vir: www.spodnjepodravci.si/osebe/zorec-branko.

Metka Zupanič (1977, Ptuj) Po končani Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo v Ljubljani se je leta 1997 vpisala na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V času študija se je izpopolnjevala na National College of Art and Design v Dublinu (2001). Leta 2002 je diplomirala in tri leta kasneje končala magistrski študij umetnosti na isti akademiji. Od leta 2002 redno razstavlja doma in na mednarodnih razstavah v tujini (Srbija, Hrvaška, Italija, Avstrija, Nemčija, Anglija, Francija, Danska, Poljska itd.). Med njene pomembne dosežke štejejo sodelovanja na Bienalu mladih v Atenah (2003), veliki pregledni razstavi Teritoriji, identitete, mreže: slovenska umetnost 1995–2005 (Moderna galerija Ljubljana, 2005), razstavi Narratives (Kunsthaus Graz, 2006), 5. trienalu slovenske sodobne umetnosti U3 (Moderna galerija Ljubljana, 2006), Bienalu sodobne umetnosti v Birminghamu (2007) itd. Od leta 2005, ko je pridobila status samostojne kulturne delavke, deluje na številnih področjih sodobne umetnosti in se ukvarja z različnimi, predvsem večletnimi projekti. V umetniškem izražanju uporablja različne medije: video, fotografijo, risbo, kolaž idr. Pri svojem delu se pogosto ukvarja s socialno problematiko. Ob lastni produkciji od leta 2002 skupaj z Vesno Bukovec in Lado Cerar deluje v umetniški skupini Kolektiva. V okviru skupine je sodelovala na več razstavah, v letu 2012 pa so umetnice ob desetletnici delovanja skupine pripravile večjo pregledno razstavo v Miheličevi galeriji na Ptuju. Leta 2012 je na Ptuju postavila plastiko generala Maistra in leto kasneje reliefno ploščo v spomin dr. Alojziju Remcu. Literatura: S. GAČNIK / P. GRAFENAUER 2012, s.p. El. vir: www.spodnjepodravci.si/osebe/zupanič-metka/685.

Boris Žohar (1952, Ptuj) Po končani osnovni šoli se je kmalu zaposlil v trgovskem podjetju Mercator – Izbira Panonija (MIP) na Ptuju, kjer se je izučil za aranžerja in to delo opravljal do leta 1993. Ob delu se je posvečal umetniškemu ustvarjanju, največ slikarstvu, deloma tudi kiparstvu. Od leta 1993 ima status samostojnega kulturnega delavca, 2012. pa se je upokojil. Leta 1974 se je udeležil prve kolonije likovnih samorastnikov v Selišču in leta 1979 prve mednarodne kolonije likovnih samorastnikov v Trebnjem, kjer je postal eden najbolj prizadevnih in opaznih umetnikov. Od takrat je Žoharjevo slikarstvo del slovenske (in svetovne) naivne umetnosti. Javnosti se je prvič predstavil že leta 1970 na skupinski razstavi v Klubu mladih na Ptuju, prvo samostojno razstavo pa je imel štiri leta kasneje (1974) v tedanjem razstavišču Dušana Kvedra, današnji Miheličevi galeriji na Ptuju. Prelomnico zanj predstavlja udeležba na mednarodni razstavi naivnih slikarjev v Zagrebu istega leta, po kateri je postal prepoznaven tudi mednarodni javnosti. Velik preobrat v njegovem slikarstvu pomeni sodelovanje na mednarodni koloniji likovnih samorastnikov v Trebnjem (1979), kjer mu je z likom kurenta dokončno uspelo najti svoj prepoznavni likovni izraz. Od leta 1984 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov in velja za enega najvidnejših slovenskih slikarjev naivne umetnosti ter magičnega (mitološkega) realizma. V njegovem obsežnem likovnem opusu se nenehno prepleta krajinska oziroma vedutna motivika podeželja in vaških naselij Ptujskega polja ter mesta Ptuja s figuralno, etnografsko motiviko. Najznačilnejši motiv njegovega umetniškega ustvarjanja predstavlja lik kurenta. Njegov slikarski opus lahko razdelimo na tri osnovna ustvarjalna obdobja: realistično obdobje (1970–1980), obdobje magičnega oziroma mitološkega ekspresivnega realizma (1980–1995) in nadrealistično obdobje (po letu 1995). Do zdaj se je predstavil na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini, njegove slike so v številnih zasebnih zbirkah, muzejih in galerijah. Literatura: A. GAČNIK / S. GAČNIK 1995, str. 7; A. GAČNIK / S. GAČNIK 2012, s.p.

Branko Vnuk

BIBLIOGRAFIJA

Literatura:

Janez Balažic, Marjeta Ciglenečki, Premestitev Lackovega spomenika – da ali ne?, Tednik, 22. 10. 1987, str. 5. Mario Berdič, Javna plastika Viktorja Gojkoviča, Viktor Gojkovič. Kipar in restavrator, Ptuj 2005, str. 112–133. Andrej Brence et al.: Ptuj z okolico, Ptuj 1988. Andrej Brence et al.: Ptuj. Vodnik po mestu, Maribor 2003 [1996]. Marjeta Ciglenečki: Ptuj. Najlepši pa je zame Ptuj …, Maribor 1995. Marjeta Ciglenečki, Umetnostnozgodovinski pogled na spominska obeležja 20. stoletja na ptujskem območju, Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 146–159.

Marjeta Ciglenečki: Ptuj. Starodavno mesto ob Dravi, Maribor 2008. Marjeta Ciglenečki, Monuments to the National War of Liberation in Slovenia. Erection, Reception and Negative Public Opinion, Balkan Memories. Media Constructions of National and Transnational History, Bielefeld 2012, str. 207–217. Štefka Cobelj, Ljubiteljski likovniki Ptuja, Ptuj, 1988. Bojan Cvelfar, Naj pokaže Celje svojo nemško kov! (Odkritje spomenika cesarju Jožefu II. leta 1882 v Celju), Kronika, 45/1–2, 1997, str. 78–82. Iva in Jože Curk: Ptuj, KNSS 4, Ljubljana 1974 [1965]. Jože Curk, Ptuj in njegovi kulturnozgodovinski spomeniki, Ptujski zbornik, III, Ptuj 1969, str. 166–183.

Špelca Čopič, Kiparstvo na prostem, Jakob Savinšek 1922–1961, Ljubljana 1994 /raz. kat./, str. 25–32. Špelca Čopič / Sonja Klemenc, Katalog kipov, Jakob Savinšek 1922–1961, Ljubljana 1994 /raz. kat./, str. 145–180. Josef Felsner: Pettau und seine Umgebung. Topografisch-historisch-statistische Skizzen, Pettau 1895. Meta Gabršek - Prosenc: Grupa Junij. Julij `76, Razstavni salon Rotovž Maribor, Maribor 1976 / raz. zloženka/. Aleš Gačnik / Stanka Gačnik: Mitologija Žoharjevega kurenta, Ptuj 1995. Aleš Gačnik / Stanka Gačnik: Boris Žohar. Kurentov magični krog, Ptuj 2012 /raz. kat./. Stanka Gačnik, Grupa Junij in Viktor Gojkovič, Viktor Gojkovič. Kipar in restavrator, Ptuj 2005, str. 150–155.

Ferdinand Raisp: Pettau: Steiermarks älteßte Stadt und ihre Umgebung: topografisch - historisch geschildert, Graz 1858. Ivan Sedej: Ptujski slikarji XX. stoletja, Ljubljana 1987. Hiacint Šalamun, Ptuj. Krajepisno-zgodovinska črtica. V. Spominiki, DS, 1896, str. 758–766. Rojic - Vičar, Spomeniki ljudske revolucije, Ptujski zbornik, II, Ptuj 1962, str. 298 – 303. Balduin Saria, Feuerbrünste im alten Pettau, Marburger Zeitung, 12./13./14. Juni 1943, str. 3. Balduin Saria: Pettau. Ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte, Pettau 1943. Balduin Saria: Pettau. Entstehung und Entwicklung einer Siedlung im deutsch-slowenischen Grenzraum, Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, Sonderband 10, Graz 1965. Matej Slekovec: Škofija in nadduhovnija v Ptuji. Zgodovinska črtica, Maribor 1889.

Stanka Gačnik / Branko Vnuk, Življenjepis, Viktor Gojkovič. Kipar in restavrator, Ptuj 2005, str. 168–169.

Avguštin Stegenšek, Naši Marijini stebri, Voditelj v bogoslovnih vedah, XIV, Maribor 1911, str. 328–339.

Stanka Gačnik / Petja Grafenauer: Kolektiva v dialogu. Pregledna razstava umetniške skupine Kolektiva, Ptuj 2012 /raz. kat./.

Olga Stieglitz / Gerhard Zeillinger: Der Bildhauer Richard Kauffungen (1854–1942). Zwischen Ringstraße, Künstlerhaus und Frauenkunstschule, Frankfurt am Main 2008.

Josef Andreas Janisch: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, II. Band. L – R, Graz 1885. Darinka Kladnik: Sto portretiranih glav na Slovenskem, Ljubljana 2003. Doroteja Kotnik: Javni spomeniki na Ptuj med leti 1918–2014, Maribor 2015 /dipl. naloga/. Albin Lugarič: Ptujski slikarji, 69. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1975, str. 59–61. Drago Medved: Junij. Z ekspresionizmom skozi osebno izpoved, Celje 1971 /raz. kat./. Mestna občina Ptuj: Edgardo Carmona Vergara. Skulpture, Ptuj 2007. Lara Petek, Nika Šeruga: Kipar podobo na ogled postavi (akad. kipar Viktor Gojkovič), raziskovalna naloga s področja umetnostne zgodovine, Osnovna šola Ljudski vrt Ptuj, mentorja: Sonja Dežman, Miran Petek, Ptuj 2005 /tipkopis/.

Polona Vidmar, Lokalpatriotismus und Lokalpolitik. Die Denkmäler Wilhelms von Tegetthoff, Kaiser Josefs II. sowie Erzherzog Johanns in Maribor und die Familie Reiser, AHAS, 18/1, 2013, str. 65–87. Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963. Sergej Vrišer, Znamenja in javni spomeniki v Ptuju, Ptujski zbornik, IV, Ptuj 1975, str. 295–303. Sergej Vrišer, Slikovita priča iz hudih dni. Na Ptuju so obnovili baročno znamenje sv. Florijana, Večer, 27. 10. 1993, str. 13. Sergej Vrišer, Ptuju vračajo staro podobo. Ob ponovni postavitvi Marijinega stebra na Ptuju, Večer, 12. 9. 1994, str. 8. Igor Weigl, Grad Borl in družina Sauer von und zu Ankenstein, ČZN, n.v. 33, 1997, str. 217–227. Sonja Žitko: Po sledeh časa. Spomeniki v Sloveniji 1800 – 1914, Ljubljana 1996.

Periodika: /…/, Das Kaiser–Josef–Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, str. 1–2. /…/, Ptuj. Spomenik Jožeta Lacka bo stal pred gledališkim poslopjem, Slovenski poročevalec, 24. 6. 1953, str. 2. /…/, Priprave za postavitev spomenika Jožetu Lacku v Ptuju, Ljudska pravica – Borba, 17. 4. 1954, str. 10. /…/, Ptujčani bodo postavili spomenik narodnemu heroju Jožetu Lacku, Ljudska pravica, 22. 2. 1954, str. 8. /…/, Osnutek je postal umetnina, Tovariš, 5. 6. 1955, str. 535 (z repr.). /…/, Pesem brona, Tovariš, 16. 10. 1955, str. 991 (fotografija: Kipar Savinšek v svojem ateljeju). /…/, Spomenik heroja Lacka bo postavljen v Ptuju, Večer, 5. 3. 1956, str. 2. VJ, Lackov spomenik je že v Ptuju, mesto zanj pa bo v kratkem določeno, Ptujski tednik, 20. 4. 1956, str. 1. Štab za proslavo pri Mestnem odboru ZB NOV PTUJ, Odkritje spomenika narodnega heroja Jožeta Lacka in soborcev v Ptuju v nedeljo, dne 5. avgusta 1956, Ptujski tednik, 27. 7. 1956, str. 1.

S. S., Suženj v ptujskem parku, Tednik, 10. 8. 1972, str. 2. /…/, Primerna lokacija za kulturne in zgodovinske spomenike, Tednik, 26. 10. 1972, str. 7. J. Slodnjak, Nov kirurgični oddelek in spomenik, Večer, 9. 8. 1974, str. 8. V. Rojic, Živel je za revolucijo. Ptuj – mesto mladosti Dušana Kvedra – Tomaža, Večer, 11. 4. 1975, str. 5. J. S., Spomenik in dom, Večer, 16. 4. 1975, str. 7. V. R., Spomenik Francu Krambergerju v Ptuju, Tednik, 17. 4. 1975, str. 2; 24. 4. 1975, str. 4; 8. 5. 1975, str. 9. /…/, Spomenik Francu Krambergerju v Ptuju, Tednik, 20. 7. 1978, str. 11. F. H., Prestavljen doprsni kip narodnega heroja Dušana Kvedra – Tomaža, Tednik, 7. 8. 1980, str. 9. OM, Žoharjev kurent pred Mipom, Tednik, 23. 10. 1986, str. 1. M. Ozmec, Ptuj krasi »Kurent«, Tednik, 30. 10. 1986, str. 12. Franc Milošič, Spomenike iz središča mesta v spominski park, Delo, 18. 2. 1992, str. 10.

Štab za proslavo pri Mestnem odboru ZB NOV PTUJ, Odkritje spomenika narodnega heroja Jožeta Lacka in soborcev v Ptuju v nedeljo, dne 5. avgusta 1956, Ptujski tednik, 3. 8. 1956, str. 1.

Braco Mušič, Brisanje preteklosti. Odstranjevanje spomenikov, Delo, 29. 2. 1992, str. 23.

-na, Včeraj v Ptuju: odkritje spomenika heroju Lacku, Večer, 6. 8. 1956, str. 2.

SEKRETARIAT ZA DRUŽBENE DEJAVNOSTI OBČINE PTUJ, Obvestilo Ptujčanom, Tednik, 22. 10. 1992, str. 17.

V. J., Spomenik Jožeta Lacka naj hrabri našo mladino, Ptujski tednik, 10. 8. 1956, str. 1.

Miha Remec, Druga usmrtitev heroja Lacka, Delo, 29. 10. 1992, str. 10.

/…/, Z njihovo pomočjo je postavljen spomenik heroju Jožetu Lacku, Ptujski tednik, 17. 8. 1956, str. 1.

NaV, Prostor spominov. Kip narodnega heroja Jožeta Lacka preselili, Tednik, 29. 10. 1992, str. 6.

Muzejsko društvo in Mestni muzej Ptuj, Muzejsko društvo in Mestni muzej Ptuj Vas vljudno vabita na proslavo tedna muzejev ki bo od 6. do 14. oktobra 1956, Ptujski tednik, 5. 10. 1956, str. 2.

Janez Suhadolc, Je neotesanost določilo slovenstva?, Delo, 11. 12. 1992, str. 6.

R., Po tednu muzejev, Ptujski tednik, 19. 10. 1956, str. 3. J. C., V Ptuju bodo odkrili spomenik Dušanu Kvedru, Večer, 17. 6. 1969, str. 4.

(ps), Florjanov spomenik bodo restavrirali, Večer, 13. 5. 1992, str. 11.

Janez Suhadolc, Lacko v odpis, Tednik, 17. 12. 1992, str. 10. Jelka Šutej Adamič in dopisniki, Še pomnite, tovariši ali Joj, kam bi del. Spomeniki NOB in revolucije, Delo – Praznična priloga, 31. 12. 1992, str. 56.

Franc Milošič, Spomenik le pred lepo stavbo, Delo, 19. 1. 1993, str. 9.

M. Ozmec, »Krog življenja«. V Prešernovi nastaja fontana, Tednik, 10. 4. 1997, str. 4.

Vojteh Rajher, Spomenik Jožetu Lacku v spominskem parku, Delo, 21. 1. 1993, str. 7.

Jože Slodnjak, Huda muka sv. Janeza Nepomuka. Vrgli so ga v močvirje, zdaj pa je spet na ogled javnosti v Ptuju, Večer, 8. 6. 1999, str. 12.

V. Rojic, Še o Lackovem spomeniku, Tednik, 21. 1. 1993, str. 12.

Slavko Krajnc, Obnovljeni biser Ptuja. Cerkev sv. Jurija, Ptujčan, 6. 10. 2000, str. 2.

Vladimir Mušič, Cela vrsta napak. Nad Lackovim spomenikom na Ptuju se je zgodilo nasilje, Večer, 22. 1. 1993, str. 16.

Slavko Podbrežnik, Žegnanjska nedelja na Ptujski gori, Večer, 29. 5. 2001, str. 18.

Vojteh Rajher, Spomenik Jožetu Lacku v spominskem parku, Tednik, 28. 1. 1993, str. 12.

MG, Komu sta bila napoti kipa Simona Povodna in Oroslava Cafa? Vandalizem ne pojenja, Tednik, 23. 8. 2001, str. 4.

Vladimir Mušič, Nad Lackovim spomenikom na Ptuju se je zgodilo nasilje, Tednik, 4. 2. 1993, str. 12. Jože Slodnjak, Ptujčane spet varuje sv. Florjan, Večer, 21. 8. 1993, str. 11. Marija Slodnjak, Vrnili spomenik sv. Florjana, Tednik, 26. 8. 1993, str. 20. Jože Slodnjak, Sv. Florjan spet varuje Ptujčane, Večer, 18. 10. 1993, str. 4. M. Ozmec, Sveti Florijan spet na Mestnem trgu, Tednik, 21. 10. 1993, str. 1. OM, Florijanov spomenik eden najlepših. Dr. Sergej Vrišer ob odkritju Florijanovega spomenika, Tednik, 28. 10. 1993, str. 6. Tatjana Mohorko, Blagoslov temeljev Marijinega stebra, Tednik, 15. 8. 1994, str. 4. Slavica Pičerko, Škof blagoslovil temelje Marijinega stebra. Ptujčani vračajo identiteto Minoritskemu trgu, Večer, 16. 8. 1994, str. 3. (js), Postavitev Marijinega stebra, Večer, 6. 9. 1994, str. 11. F. M., Na Ptuju ponovno Marijin steber, Delo, 9. 9. 1994, str. 7. (ps), Ptuju vrnili Marijin steber, Večer, 9. 9. 1994, str. 1. Tatjana Mohorko, Slovenski metropolit blagoslovil Marijin spomenik na Ptuju, Tednik, 15. 9. 1994, str. 12. (js), Florijana so polepšali in zaščitili, Večer, 28. 3. 1996, str. 10. M. Ozmec, Kaj raste v Prešernovi ?, Tednik, 20. 3. 1997, str. 12.

Slavko Podbrežnik, Arhivski depoji v grajski žitnici. Ob 110-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj, Večer, 11. 9. 2003, str. 12. Franc Lačen, Do konca leta še 20 prireditev. Pestro praznovanje muzejske obletnice, Štajerski tednik, 18. 9. 2003, str. 12. Slavko Podbrežnik, Simpozij o sv. Viktorinu Ptujskem, Večer, 27. 10. 2003, str. 8. Franc Milošič, Iztrgano času pozabe. Novosti ptujskega pokrajinskega muzeja. Portretni kip Franca Ferka, stalna zgodovinska zbirka o Ptuju z okolico v 20. stoletju in dokumentarni film o muzeju, Delo, 4. 11. 2003, str. 7. M. V., 110. obletnica Pokrajinskega muzeja Ptuj, Delo, 4. 11. 2003, str. Slavko Podbrežnik, Danes zaključne slovesnosti, Večer, 4. 11. 2003, str. 16. Slavko Podbrežnik, Zaključne slovesnosti Pokrajinskega muzeja Ptuj, Večer, 5. 11. 2003, str. 1. Franc Milošič, Komu že zremo v bronasti obraz ?, Delo, 7. 11. 2003, str. 7. MG, Odkritje spomenika žrtvam za samostojno Slovenijo. Pomnik preteklim in bodočim rodovom, Štajerski tednik, 3. 7. 2009, str. 10. Slavica Pičerko, Spomenik vsem žrtvam za samostojno Slovenijo, Večer, 15. 7. 2009, str. 24. Staša Cafuta, Slovesnost ob dnevu državnosti v znamenju preteklosti in prihodnosti, Ptujčan, 24. 7. 2009, str. 35. MG, V letu 2012 spomenik Maistru. Razstava O vlogi in pomenu generala Maistra, Štajerski tednik, 15. 11. 2011, str. 4.

Slavica Pičerko Peklar, Maistrov spomenik sredi Ptuja, Večer, 25. 4. 2012, str. 18. MG, Spomenik generalu Rudolfu Maistru. Človek navdihnjenega delovanja za slovensko državnost, Štajerski tednik, 20. 11. 2012, str. 1. MG, Odkritje spomenika generalu Rudolfu Maistru. Maister – vizionar, zaveden Slovenec, veliki strateg, Štajerski tednik, 20. 11. 2012, str. 3.

MG, Ukradeni spomeniki velikim možem. Neznanci so se znesli nad spomeniki pomembnim možem, Štajerski tednik, 23. 4. 2013, str. 24. Eva Milošič, Leseni kurent bo prišel na vrsto po pustu. Obnova javnega spomenika Borisa Žoharja, Štajerski tednik, 21. 2. 2017, str. 2. Eva Milošič, Kurent ne bo odplesal. Obnova kipa Borisa Žoharja, Štajerski tednik, 24. 10. 2017, str. 4.

Stanislav Brodnjak, Na Novem trgu na Ptuju spomenik generalu Maistru, Ptujčan, 26. 11. 2012, str. 31.

Viri: Ludwig Petschko: Geschichte des Minoritenklosters und von der Pfarre St. Peter u. Paul zu Pettau, Ptuj 1861, ZAP, R–60. Simon Povoden: Antiquitäten Poetioviens, 1830, ZAP, FKS, škatla 54, R–824 (ŠDA, Zbirka rokopisov, RK 824, Hs. Nr. 824).

desno /…/, Osnutek je postal umetnina, Tovariš, 5. 6. 1955, str. 535.

Simon Povoden: Hauptpfarrliches Geschichtenbuch, 1833, ZAP, R–42.

w w w. p m p o . s i