SVETI JURIJ - ZAVETNIK PTUJA by Pokrajinski muzej Ptuj Ormož/ Regional museum Ptuj Ormož

UREDNIK

dr. Branko Vnuk AV T O R J I B E S E D I L

dr. Katarina Čufar, dr. Marko Frelih, dr. Katja Kavkler, Luka Krže, dr. Aleksander Lorenčič, dr. Maks Merela, Monika Simonič Roškar, dr. Branko Vnuk, dr. Dejan Zadravec JEZIKOVNI PREGLED

Judita Babnik SLIKOVNO GRADIVO

Valentin Benedik, Petra Bešlagić, Andrej Brence, Jakob Ciglar, Boris Farič, Sonja Fister, Marko Frelih, Katja Kavkler, Blaž Verbič, Branko Vnuk, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Fotoarhiv Günther & Ingrid Hölbl, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zgodovinski arhiv Ptuj O B L I K O VA N J E

Dušan Pogačar, tribar.si TISK

Florjančič tisk, d. o. o. ŠTEVILO IZVODOV

300 IZDAL IN ZALOŽIL

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor Ptuj, 2019 IZDA JO PUBLIKACIJE JE OMOGOČILA

Mestna občina Ptuj

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 27(497.4Ptuj) SVETI Jurij - zavetnik Ptuja : svetniški, viteški in ljudski lik sv. Jurija, plemenitega ptujskega zavetnika / [avtorji besedil Katarin Čufar ... [et al.] ; urednik Branko Vnuk]. Ptuj - Ormož : Pokrajinski muzej, 2019 ISBN 978-961-6438-77-3 1. Čufar, Katarina COBISS.SI-ID 97909249

VSEBINA

Aleksander Lorenčič PREDGOVOR

Marko Frelih O Z M A J U, K I J E V I D E L S V E T N I K A

Branko Vnuk SREDNJEVEŠKI KIP SVETEGA JURIJA I Z P T UJ S K E M E S T N E Ž U P N I J S K E C E R K V E

Katja Kavkler K I P S V E T E G A J U R I J A : P R E I S K AV E M AT E R I A L O V P O L I K R O M A C I J E

Katarina Čufar, Luka Krže, Maks Merela IDENTIFIKACIJA LESA NA KIPU SVETEGA JURIJA

Dejan Zadravec P O D O B A S V E T E G A J U R I J A N A P T UJ S K I H MESTNIH ZNAMENJIH

Monika Simonič Roškar »S V E T I J U R I J , T O ´M A Š K L J U Č , O D P R I N A M N E B E Š KO LU Č !«

Aleksander Lorenčič

PREDGOVOR

V sklopu številnih prireditev in dogodkov, ki zaznamujejo jubilejno leto 2019, ko Ptuj obeležuje 1950. obletnico prve pisne omembe v antičnih virih, smo se v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož odločili, da ob muzejskem zborniku in drugih publikacijah, ki so izšle v tem letu, izdamo ter osvetlimo tudi zgodbo ptujskega mestnega zavetnika in patrona mestne župnijske cerkve, svetega Jurija. Zamisel o posebni publikaciji, posvečeni ptujskemu sv. Juriju, se je porodila že pred nekaj leti, ko si je Narodni muzej Slovenije za razstavo Vitez, Dama in Zmaj leta 2012 iz ptujske proštijske cerkve izposodil izjemno kakovosten srednjeveški leseni kip njenega patrona svetega Jurija, ki je bil izdelan okoli leta 1380, kmalu potem, ko je Ptuj dobil svoj prvi zapisani mestni statut. Ob tej priložnosti je bilo namreč govora tudi o tem, da bi se po končani razstavi opravile dodatne naravoslovne raziskave kipa v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS v Ljubljani, kar se je potem z dovoljenjem Župnije sv. Jurija tudi zgodilo, izsledke analiz pa objavilo v krajši spremni publikaciji. Priložnost se je ponudila letos, ko je Mestna občina Ptuj prisluhnila želji muzeja, da se izda monografska publikacija, posvečena svetemu Juriju – zavetniku mesta, in odobrila programska sredstva za njen izid, za kar se ji prisrčno zahvaljujemo.

Rdečo nit publikacije seveda predstavlja gotski kip sv. Jurija iz mestne župnijske cerkve, ki ga obravnava dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, izsledke naravoslovnih analiz pa predstavljajo dr. Katja Kavkler iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS v Ljubljani ter dr. Katarina Čufar s sodelavcema Luko Kržetom in dr. Maksom Merelo z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ker je podoba sv. Jurija največkrat povezana z njegovim bojem z zmajem, smo k sodelovanju povabili dr. Marka Freliha iz Slovenskega etnografskega muzeja, o Jurijevih upodobitvah na ptujskih mestnih znamenjih piše dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj, o šegah in običajih, ki na ptujskem območju skorajda niso več ohranjeni, pa spregovori etnologinja Monika Simonič Roškar iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. Uredniku, dr. Branku Vnuku, avtorjem prispevkov in MO Ptuj prisrčna hvala, zainteresiranim bralcem pa želimo, da jim bo monografija prinesla nekatere nove vpoglede v podobo plemenitega ptujskega zavetnika.

Marko Frelih

O ZMA JU, KI JE VIDEL SVETNIKA

K R AT K O R A Z M I Š L J A N J E O P O J AV U ZMAJEV NA SLOVENSKEM

V letu 2018 je bila na Ljubljanskem gradu prva večja razstava o zmajih

Na Ljubljanskem gradu je še vedno kapela, posvečena sv. Juriju, zato so se obiskovalci razstave Zmaj vseh zmajev najprej srečali s svetnikom, ki v viteški opravi s sulico prebada zmaja. Na sliki je kopija znamenitega gotskega lesenega kipa sv. Jurija s Ptuja, ki jo hrani Muzej krščanstva na Slovenskem. (Foto: B. Verbič)

na Slovenskem.1 Ob pripravljanju gradiva za razstavo Zmaj vseh zmajev je bilo najtežje narediti pravo selekcijo vsebin, saj sem imel dostop do zelo zajetnega arhiva podatkov in literature o zmajih pri nas in drugod po svetu. Čeprav je bila gradnja vsebinske strukture razstave zahtevno opravilo, mi je bila od vsega začetka jasna predvsem ena stvar – razstava se mora začeti s svetim Jurijem, ki pobija zmaja. Uvod v razstavo s svetnikom, ki mu je posvečena grajska kapela, je sam po sebi logičen, še bolj pa me je k tej odločitvi vodila sama podoba sv. Jurija, ki se v vsej veličini svetništva, junaštva in mučeništva najlepše manifestira v ikoničnem gotskem kipu iz župnijske cerkve sv. Jurija na Ptuju. Svetnik,

1 Razstava Zmaj vseh zmajev je bila v letu 2018 izvedena kot skupni projekt Slovenskega etnografskega muzeja in Zavoda Ljubljanski grad. V osmih mesecih si jo je ogledalo 151.076 obiskovalcev. Vsebina razstave je objavljena v posebni publikaciji, glej: FRELIH 2018.

levo

ki ima na Slovenskem več kot 170 cerkva, je vsekakor vreden pozornosti.

Glava enega od štirih zmajev na mostu čez Ljubljanico. Zmaji simbolično varujejo prehod čez reko. (Foto: M. Frelih)

Toda zasluge za njegov sloves je treba pripisati zmaju, nenavadnemu

desno Sv. Jurij s sulico in mečem napada zmaja. Freska je samo del izredno dobro ohranjenega cikla iz mučeniškega življenja omenjenega svetnika, ki mu je na avstrijskem Koroškem posvečena cerkev v vasi Gerlamoos. Izvrstne poslikave so delo mojstra Tomaža Artula iz leta 1480. (Foto: M. Frelih)

stvoru, s katerim se je svetnik srečal in ga ugonobil s sulico ali mečem.2 Dolga je zgodovina zmajev, nenavadnih pošasti, za katere se zdi, da že od nekdaj spremljajo človeštvo.3 Fantazijsko hibridno bitje v obliki kače ali kuščarja je imelo krila in grozljiv zverski gobec. Zmaje so poznale vse stare kulture sveta, kje so videli prvega zmaja, pa nihče ne ve. Najstarejše vire za preučevanje zmajev je treba iskati v starih kulturah Kitajske, Bližnjega vzhoda in Sredozemlja. Pojavijo se že pred 6000 leti kot fantastična nadnaravna bitja v kombinacijah velikanskega kuščarja in ogromne kače na dveh ali štirih nogah z ostrimi kremplji. Za vse so značilni velika glava s podolgovatim gobcem, koničasti zobje in dolg jezik. Zmajska bitja v Aziji imajo luskinasto kačje telo, na glavi rogove ali plamenu podoben greben. Sredozemski kačji zmaji imajo koničasto brado, na glavi pa trikotni greben. V Egiptu so že pred 4000 leti v grobnicah upodobljene velikanske krilate kače, ki spominjajo na opis kačjih ostankov, ki jih je videl grški zgodovinar in popotnik Herodot v 5. st. pr. Kr.

2 Ime zmaj je prišlo v slovenščino iz praslovanskega jezika, v katerem se je kača imenovala zmij. Zmaju podobno bitje poznamo tudi pod imenom lintvurm, lintvern, premog, pozoj, ses, vož, smok, drak in drakon, glej: MAKAROVIČ 2001, str. 27–29. 3 Za nekaj splošnih informacij o zmajih na Slovenskem v povezavi z drugimi kulturami glej: FRELIH 2012. Temeljno raziskavo o zmajih v slovenskem ljudskem izročilu je napisal Ivan Grafenauer, glej: GRAFENAUER 1956. Za preučevanje zmajev in sorodnih fantastičnih bitij so zelo pomembne študije Monike Kropej, glej npr. KROPEJ 2008, KROPEJ 2012.

Nekoč sem šel v neki kraj v Arabiji, skoraj povsem nasproti mesta Buto,

levo

da bi poizvedel o krilatih kačah. Ob prihodu sem videl hrbtenične kosti

Siegfried, junak nemške epske pesnitve iz 13. stoletja, je ubil zmaja, ki je varoval zaklad Nibelungov. Relief na podstavku južnega portala Semperjeve galerije v Dresdnu, 19. stoletje. (Foto: M. Frelih)

in rebra kač v tolikšnem številu, da jih je nemogoče opisati.

Evropskim zmajskim predstavam je zelo blizu edinstvena upodobitev, ki je nastala pred 2500 leti v egipčanskem svetišču Hibis in predstavlja krilatega krokodila z glavo ujede. V Egiptu, Mezopotamiji, Indiji in Aziji so ohranjeni različni materialni in pisni viri o zmajskih predstavah. Zagotovo pa je največ nenavadnih

desno

pošasti poznal mitološki svet starega Egipta. Običajno so bile pošasti videti kot ponesrečen poizkus genskega inženiringa, saj so bile sestavljene iz različnih človeških in živalskih delov. Najbolj znan primer takšnega hibrida je sfinga, bitje z levjim telesom in človeško glavo. V večtisočletni zgodovini so Egipčani verovali v številne bogove, boginje, demone in duhove v slikovitih fantastičnih oblikah hibridnih bitij. V tej genezi se je razvila tudi pošast, ki je imela kombinirane lastnosti kače, krokodila, krilate ujede in rogatega ovna. Svojevrstno bitje upravičeno štejemo med pomembne ikonografske predloge, ki so jih prvi kristjani v Egiptu uporabili za kreacijo zmajskih podob kot simbola zla v bibličnih vsebinah ali v boju s svetniki. Egipt je imel odločilen vpliv na grško in kasneje rimsko umetnost pri upodabljanju mitoloških fantastičnih bitij, kot so gigantske kače in krilate

HERODOT 1953, str. 179.

Edinstveni motiv krilatega krokodila z dvojno glavo ujede in rogovi je upodobljen v svetišču Hibis v egipčanski oazi Kharga. Relief hibridne živali je nastal v 6. stol. pr. Kr. (Fotoarhiv Günther & Ingrid Hölbl)

zveri (grifoni, sfinge, sirene, harpije). Stari Grki so poznali predvsem kačaste zmaje. To so bile velikanske kače, ki so se plazile po zemlji, toda v trenutku so lahko sprednji del telesa dvignile pokonci, žrtev napadle z ostrimi zobmi in jo pogoltnile z grozečim gobcem. Na glavi so imele kače visok trikotni greben, pod gobcem pa jim je visela brada. Med kačjimi bitji je bil najbolj strašen stoglavi Tifon, ki ga je vrhovni bog Zevs z nebesnimi strelami premagal in pregnal globoko v podzemlje. Preden je nastalo slovito preročišče v Delfih, je bil tam čarobni izvir svete vode, ki ga je varovala kačja pošast Piton. Orjaško kačo je pobil bog Apolon, ki je kot sončno božanstvo zavladal nad Peloponezom in sredozemskimi pokrajinami starega grškega sveta. Veliko opravka s kačami je imel tudi sloviti grški junak Herakles, ki je že kot dojenček v zibki zadavil dve kači, kasneje pa je pobil tudi ogromno morsko kačo, ki jo je nad azijsko Trojo poslal bog Pozejdon. Heraklesa je življenje pripeljalo do situacije, da je moral po naročilu delfskega preročišča opraviti dvanajst različnih del za kralja Evristeja. Med drugim je moral uničiti kar nekaj pošasti in pokončati strupeno vodno kačo Hidro v močvirju Lerne pri Argosu. Na skrajnem zahodnem robu sveta so živele prelepe Hesperide, hčere Noči in Teme, ki so v rajskem vrtu pazile na drevo z zlatimi jabolki. Herakles se je zaobljubil, da bo kralju prinesel dragoceni sadež, toda drevo je varoval strašni zmaj Ladon. Po eni mitološki verziji se je Herakles premeteno izognil spopadu z zmajem in je posvetil pozornost rajskim lepoticam. Kot postavni mišičnjak je očaral brhka dekleta, ki so s čarobnim napitkom uspavale zmaja in Heraklesu podarila zlata jabolka.5 Velike sredozemske prazgodovinske civilizacije so pustile sledi tudi na Balkanu, sporadično pa je njihov vpliv zajel celo Evropo vse do škotskih otokov in Skandinavije. Za razumevanje geneze zmajev na Balkanu, predvsem v Dalmaciji ter ob vzhodni jadranski obali, je zelo pomembna pripoved o Kadmu, mitološkem ustanovitelju grškega mesta Tebe, in njegovi ženi Harmoniji.6 Iz legende o Kadmu je znano, da se je spopadel z zmajem, ki je varoval sveti izvir. Zmaja je uspešno pobil in njegove zobe razmetal po polju, kjer so iz zemlje zrasli mogočni možje, ki so se med seboj spopadli. Pet najboljših je preživelo in v grških Tebah zgradilo utrdbo Kadmejo. Vrhovni bog Zevs je Kadmu izbral za ženo lepo Harmonijo, Afroditino in Aresovo hčerko. Zakonca sta na starost zapustila

HARRISON 1964, str. 77–78.

6 Za razumevanje balkanskega konteksta v legendi o Kadmu in Harmoniji je zelo pomembna študija izpod peresa Marjete Šašel Kos (ŠAŠEL KOS 1993, str. 113–136). V legendi je zelo pomemben podatek, da je Kadmo prišel iz Fenicije, z območja vzhodnega Sredozemlja, se potem naselil v Tebah na Peloponezu, od tam pa je odšel v Ilirijo. Iz legende se jasno izražajo selitve ljudstev v bronasti dobi v letih med 1500 in 1200 pr. Kr.

Grčijo in se preselila v Ilirijo, na območje današnje južne Dalmacije, Črne gore in Makedonije. Po smrti sta se oba spremenila v kači, ki ju je Zevs odnesel v rajski Elizij. Ilirska ljudstva so častila božanski kačji par in predvsem v rimski dobi se je razvila zelo močna kultna dejavnost, ki se je razširila globoko v zaledje vzhodne obale Jadranskega morja. Iz tradicije čaščenja kač so se kasneje s prihodom Slovanov razvile tudi predstave o zmajih in njihovi vlogi v posmrtnem kultu na širšem območju Balkana.7 Na razvoj kačjega kulta v Evropi so predvsem v rimski dobi močno vplivale obredne verske prakse, ki so bile povezane z različnimi skrivnostnimi misteriji, v katerih so imela osrednjo vlogo orientalna božanstva, kot so Izida, Serapis, Kibela, Atis in Mitra. Tudi v slovenskem prostoru je njihova prisotnost dobro dokumentirana, predvsem pa se v povezavi z lokalnimi keltskimi kulti kaže dominanten pomen boginj, ki skrbijo za rodovitnost narave in plodnost žensk. Odločilno poslanstvo za preživetje človeštva so na Slovenskem v antiki opravljale Izida, Kibela in t. i. Velika boginja. V resnici je bilo to univerzalno žensko božanstvo Velika Mati, Magna Mater, ki je v vseh kulturah na zemlji skrbela, da sta bila v naravnem ciklusu zagotovljena izobilje in rodovitna letina, med ljudmi pa plodnost žena in zdravje otrok. Kompleksna podoba osrednje boginje se zelo nazorno pokaže v opisu lastnosti, ki jih je o sebi izrekla boginja Izida v znamenitem misteriju, ki ga je doživel posvečenec Lucij v pisateljski mojstrovini antičnega avtorja Apuleja iz 2. stoletja: Jaz, mati sveta, gospodarica vsem prvinam, izvir in počelo vekov, najvišja med božanstvi, kraljica mrtvih senc, prva med nebeškimi bitji, v enem samem obličju podoba vseh bogov in boginj /.../ jaz, katere edino božanstvo časti ves svet pod mnogoterimi podobami, raznoterimi obredi in pod različnimi imeni! /…/ Toda Etiopci in Afričani, ki nanje sijejo prvi žarki porajajočega se boga Sonca, in Egipčani, ki imajo pradavno vednost, me časte s pravimi obredi in kličejo s pravim imenom: kraljica Izida!8

7 O kačjem kultu na južnem Balkanu je posebno razpravo napisala Marjeta Šašel Kos. Avtorica je poudarila osrednjo vlogo kačjega božanstva med Iliri in opozorila, da po nekaterih teorijah njihovo ime izhaja iz poimenovanja za kačo. Tudi pleme Enhelejcev v okolici Ohridskega jezera se je imenovalo po t. i. vodni kači, jegulji. (ŠAŠEL KOS 1991, str. 183–184). 8

APULEJ 1997, str. 201.

Toda še bolj dragoceno je Lucijevo naštevanje vrlin boginje vseh boginj: Sveta, večna Resnica človeškega rodu, ti, ki vselej radodarno pomagaš umrljivim ljudem in naklanjaš sladko materinsko ljubezen nesrečnikom v stiski in bedi! /…/ Tebe časte višnji bogovi, tebe slave bogovi podzemlja, ti vrtiš svet, razsvetljuješ sonce, vladaš vesolju in imaš v oblasti Tartar.9 Dolg je še seznam naštevanja neverjetnih dejanj, ki jih je zmožna Izida, toda v zgoraj omenjenem citatu je zelo pomemben podatek, da je imela boginja v svoji oblasti tudi Tartar, svet mrtvih. Izida je kot ena od variacij boginje Velike Matere skrbela za poslednje trenutke človeškega življenja in za varen prehod duše umrlega v večnost. Velika skrivnost človeškega bivanja je v vprašanju, kaj sledi po smrti, in v iskanju odgovora so nastale religije, ki človeku pomagajo premagati strah pred dotikom neskončnosti. Že starodavne civilizacije so poznale način življenja, ki je bil hkrati priprava na posmrtno življenje. Z različnimi oblikami ritualov, meditacij, transov in šamanskih praks je posameznik lahko zaznal stik z onostranstvom in se vrnil v življenje. V t. i. misterijih je lahko vsak človek spoznal skrivnost smrti in to spoznanje je moral ohraniti samo zase, saj bi v primeru razkritja sledila smrtna kazen. Sloviti obred misterija v svetem mestu Elevzina jugozahodno od Aten je še danes skrivnost, saj ni ostal ohranjen noben podatek, kaj se je v resnici dogajalo v ogromni zatemnjeni dvorani telesterion, ki je sprejela več tisoč ljudi. Zelo verjetno so posvečenci v kolektivnem transu »videli« podobo onostranstva, morda nekaj podobnega, kot je bila Lucijeva iniciacija v Izidinem svetišču. Apulej nam je samo za trenutek odmaknil zastor, ki je tisočletja zakrival veliko skrivnost, in z nekaj besedami predstavil izjemno izkušnjo vrhunca misterija: Prišel sem do roba smrti, stopil na prag Proserpinin, in med vrnitvijo me je neslo skozi prvine vesoljstva; sredi noči sem videl sonce, sijoče v slepeči bleščavi, prišel do bogov spodnjega in do bogov zgornjega sveta in častil sem jih iz obličja v obličje.10 Misterije so spremljali simboli božanstev in simbol boginje Izide je kača. V Egiptu so se prvič pojavile njene hibridne oblike, ko je bila prikazana kot boginja, ki je imela namesto nog kačji rep.11 Prav tako je bil predvsem v rimski dobi v Egiptu razširjen kult boga Serapisa. Tudi njega so pogosto

APULEJ 1997, str. 214.

10 APULEJ 1997, str. 213. 11 V povezavi z Izido s kačjim telesom je bila v Egiptu znana tudi boginja (Izida-) Renetutet ali (Izida-)Ermutis. Bolj podrobno o tem glej: LEIBOVITCH 1953, str. 77.

upodabljali kot kačo z bradato moško glavo. Čaščenje Izide in Serapisa je bilo razširjeno tudi v Slovenji, predvsem v večjih rimskih središčih, kot so bila Emona, Celeia in Petoviona. Božansko prisotnost v najsvetejšem delu svetišča je marsikdaj zastopal njen glavni atribut – pri Izidi in Serapisu je bila to kača. Obe božanstvi sta povezani s posmrtnim kultom in kača je kot htonsko bitje najbolj nazorno manifestirala vsemogočno moč bogov, ki odločajo o življenju, smrti in preobrazbi v nesmrtnost. Ko je Lucij končal vse obredne slovesnosti, so ga svečeniki sprejeli sredi templja pred lesenim kipom boginje Izide. Lucij je imel na sebi dvanajst ogrinjal in z ramen mu je čez hrbet visel najdragocenejši kos oblačila: plašč, ki je bil v celoti okrašen s podobami živali, med drugim tudi z indijskimi kačastimi zmaji in hiperborejskimi grifoni.12 To so bile svete živali, ki so na plašču predstavljale božanski svet, hkrati pa so zaradi svoje strašljivosti imele tudi apotropejski pomen in so Lucija varovale pred nevarnostjo. Prvi misijonarji, ki so širili krščanstvo, so tudi v naših krajih naleteli na staroselce, ki so imeli svoje bogove in njim namenjena svetišča na izbranih krajih. Svetišča so največkrat postavili na krajih, ki so imeli zanimivo naravno značilnost: vodni izviri, močvirja, jame, brezna, vzpetine, prepadne stene itd. Božanstva staroselcev je bilo treba izkoreniniti in zato so jim kristjani pripisali demonske lastnosti. Za vizualizacijo zla, ki se je poosebilo v bitje z imenom hudič ali satan, je bila podoba strašljive in ostudne pošasti, kot je zmaj, več kot idealna. Ko so na poganskih svetiščih začeli graditi cerkve in samostane, so marsikje nastali slikoviti prikazi zmajev, ki so jih sveti možje in žene neusmiljeno pobijali. Nadangel Mihael se je kot poglavar nebeške vojske angelov spopadel s satanom, ki je v Razodetju omenjen kot zmaj ali stara kača: Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo prostora zanj. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.13 Ko je apokaliptični zmaj zgrmel na zemljo, ni miroval, ampak je začel takoj preganjati ženo, ki je rodila božanskega otroka. Medtem ko je otroka rešil sam Bog, je žena zbežala v puščavo, toda zmaj je iz žrela bruhnil ogromne količine vode. Žena bi bila v poplavi zagotovo pogubljena, če je

12 APULEJ 1997, str. 213. 13 SVETO PISMO 1996, Raz 12, 7–9.

ne bi rešila Zemlja, ki se je nenadoma razprla in deroča voda je odtekla v podzemne globine. Svetopisemski zapis o zmaju, ki mu iz gobca teče reka vode, je pomemben tudi za razumevanje ljudskega izročila o naravnih katastrofah na Slovenskem. Ljudje si v preteklosti niso znali razložiti, zakaj nastanejo potresi, orkani, poplave, plazovi in podobni naravni pojavi. Odgovor so našli v Svetem pismu in Gorazd Makarovič je leta 2001 v temeljni študiji o zmajskih predstavah na Slovenskem zelo nazorno pojasnil ta pojav: Velik vpliv na verovanje prebivalstva v zmaje je imela cerkvena avtoriteta; v srednjem veku je bilo vse, kar je bilo povedano in videno v cerkvi, izven dvoma, pozneje pa so dvome večinoma odpravljali z različnimi interpretacijami.14 Ljudje so v naravnih nesrečah videli hudičevo delo, hudič pa je imel podobo zmaja. To je bila po eni strani božja kazen za pregrešnost, po drugi pa je milostljivi Bog obvaroval človeštvo pred najhujšim in sam pregnal zmaja. Eden od takšnih primerov se ni zgodil v davnem srednjem veku, ampak leta 1900, ko je v Dolenjem pri Jelšanah nekaj minut divjal tornado in za seboj pustil strašno opustošenje: Največa nesreča je pa zadela bližnjo primorsko vas Jelšanske župnije, Dolenje imenovano. Tu je divjal nekaj minut strahovit vihar – vrtinec, kakoršnega najstareji ljudje ne pomnijo. Tak vrtinec, vetrovni stolp – ljudje pravijo, da je bil leteči zmaj – se prijavlja pogostoma na morju in je strah brodarjev; na suhem je zanimiva, redka in strahovita prikazen.15 Domačinka, ki je bila dobro informirana o povzročitelju katastrofe, je Ivanu Bilcu, dopisniku katoliškega časopisa Zgodnja Danica, z nekaj besedami opisala dramatičnost dogodka, ki ga je po njenem mnenju povzročil sam hudič v podobi sedmeroglavega zmaja. Leteča pošast je pridrvela proti Dolenjam, se ustavila nad vasjo in jo hotela uničiti zaradi pregrešnih prebivalcev. Toda Bog se je domačinov usmilil, udaril zmaja in najhujše je bilo mimo.16 Med uničevalna zmajska dela je sodil tudi potres, ki je prizadel Evropo 25. januarja leta 1343 in za seboj pustil hudo razdejanje predvsem na Koroškem in Kranjskem. Verjetno se je takrat na pobočju Košute sprožil

14 MAKAROVIČ 2001, str. 34. 15 BILC 1900, str. 223. 16 BILC 1900, str. 223.

usodni plaz, ki je pod seboj pokopal naselje pod Ljubeljem. Ljudje so se pravočasno rešili in odselili nižje v dolino, v današnji Tržič.17 Tudi na območju Kamnika je bilo stoletja prisotno ljudsko izročilo, ki je govorilo o nekdanjem obstoju velikanskega jezera in goratem obrežju, kjer je v podzemnih votlinah živel zmaj. Ko se je zmaj premikal po notranjosti gore, se je premikalo tudi jezersko obrežje, ki se je zaradi tresljajev zrahljalo in popustilo pod pritiskom vode. Nastala je ogromna poplava in deroče vodovje je iz gorskih votlin odplavilo zmaja. Podoben primer s poplavo in samouničenjem zmaja poznamo tudi v Matkovem kotu, kjer je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj. Povzročal je poplave, da je živino s pašnikov odneslo v jezero, kjer jo je nato slastno pohrustal. Ker mu je bilo jezero premajhno, se je z močnim gobcem zaletaval in tolkel v obrežje. Nekega dne so kamnite stene popustile, voda se je razlila proti Solčavi in s seboj odnesla požrešnega zmaja, ki je prav nesrečno končal svoj podvig. Zmaju je na glavo padel macesen s tremi vrhovi in v prerokbi je bilo rečeno, da samo tak macesen lahko ubije mogočno pošast. Ko se je poplavna voda izsušila, so si domačini še dolgo s strahom in hkrati z velikim zanimanjem ogledovali zmajeve kosti in strašne čeljusti. Na prvi pogled imamo pred seboj zopet pravljično zgodbo, toda v resnici ima za podlago odkritje fosilnih ostankov jamskega medveda (Ursus spelaeus), ki je v zadnji ledeni dobi živel tudi na območju Logarske doline. Na bližnji Olševi je znano jamsko arheološko najdišče Potočka zijalka, v kateri so odkrili na stotine kosti jamskega medveda in veliko celih medvedjih lobanj.18 Za območje Matkovega kota ni dokazov za obstoj jezera, ljudje so najdbe fosilnih kosti povezali z zmajem in sklepali, da je nekoč živel v jezeru. Kako pa je bilo z nekdanjim kamniškim jezerom in njegovim zmajem? Je jezero res obstajalo? Zelo tehtne argumente o obstoju jezera, za katero se je vedno mislilo, da je plod ljudske fantazije, je v zadnjih letih dokumentirala in objavila Marija Klobčar.19 Z njenimi raziskavami se je utrdilo prepričanje, da je treba ljudsko izročilo preučevati interdisciplinarno, saj nas na videz nepomembni podatki iz bajeslovnega sveta lahko pripeljejo do resničnih spoznanj o preteklosti.

17 DEŽMAN, POVALEJ 2001, str. 2–6. 18 FRELIH 2012, str. 26. Posebno študijo o zmajih, ki povzročijo izliv jezera, je napisal Ivan M. Hrovatin (2007). 19 KLOBČAR 2015, KLOBČAR 2017.

Kaj pa je bilo z zmajem? So kdaj našli v naplavinah kamniškega jezera njegove ostanke? Odgovor se skriva v Nevljah pri Kamniku, kjer so spomladi 1938 ob regulaciji potoka Nevljica odkopali zelo dobro ohranjeno okostje mamuta iz zadnje ledene dobe pred 20.000 leti.20 Odkritje fosilnih ostankov ledenodobnega velikana na prvi pogled nima nič skupnega z zmaji, toda samo nekaj metrov proč od najdišča na dvignjeni brežini stoji cerkev, ki je posvečena sv. Juriju. Menim, da to ni naključje, ampak je prisotnost svetnika, ki slovi po uničevanju zmaja, zelo upravičena. Ljudje so očitno že v preteklosti našli kosti izumrlih živali in so jih prepoznali kot ostanke pošasti, kot je npr. biblični zmaj. Zato so v bližini najdišč postavili cerkev in jo posvetili sv. Juriju. Povezavo med najdbami kosti starodavnih živali in cerkvijo sv. Jurija zasledimo tudi v Motniku, kjer so v rudniku premoga našli kosti nosoroga, ki je živel pred 25 milijoni let. Soroden primer poznamo tudi v Škalah pri Velenju, kjer so leta 1964, nedaleč od nekdanje cerkve sv. Jurija, odkrili dva milijona let stare ostanke mastodonta, ki je prednik današnjega slona. V vseh treh dokumentiranih najdiščih fosilnih kosti nastopa tudi sv. Jurij, ki ima popoln nadzor nad nevidno silo, ki so jo manifestirale velikanske kosti, mogočni okli in zobovje. Do neznanih kostnih najdb izumrlih živali so ljudje že v prazgodovini imeli poseben odnos, neke vrste strahospoštovanje, ki jih je lahko vodilo celo do prepričanja, da gre za prave fizične ostanke mitoloških bitij, herojev ali celo božanstev.21 Takšne primere poznamo v Grčiji, kjer so npr. Pelopsove kosti častili v Olimpiji, Orfejevo glavo pa na otoku Lezbos. V resnici so bile to fosilne kosti izumrlih živali, ki so jih ljudje slučajno odkrili ob različnih priložnostih. Podobno se je zgodilo že davno tudi v Egiptu, ko so svečeniki v svečani procesiji prinesli v tempelj Setove kosti. Vladar vesoljnega kaosa, gospodar puščave in podzemlja je bil očitno ranjen v nebeškem spopadu s Horom in Setovi privrženci so bogaboječe prenesli njegove dele telesa v izbrana svetišča. Teh svetišč ni bilo veliko, toda dovolj, da spomin na Seta nikoli ni ugasnil. S širjenjem krščanstva so bila vsa Setova svetišča izbrisana z obličja zemlje, toda leta 1922 je arheolog Guy Brunton odkril dve svetišči Qau in Matmar in v obeh zagledal presenetljive najdbe: med ruševinami so se namreč pokazale fosilne kosti povodnih konjev in polno

20 Okostje mamuta je na ogled na stalni razstavi Prirodoslovnega muzeja Slovenije. 21 Kot zelo nazoren primer naj navedem še Celovec, kjer ima njihov znameniti zmaj, v 16. stoletju upodobljen na glavnem trgu, glavo izdelano po obrisih prave lobanje nosoroga. Lobanjo so našli na Gosposvetskem polju leta 1335. Glej: MAYOR 2011, str. 35.

posvetilnih spomenikov v čast Setu. Črne in rdečkaste fosilne kosti so bile skrbno zavite v tkanino in položene v posebne niše. Svečeniki in verniki so Setove kosti prinesli v svetišče okoli leta 1300 pr. Kr. Vsega skupaj je bilo skoraj za tri tone fosilnih kosti, ki so jih kasneje odpeljali v London in tam nanje dobesedno pozabili. Ponovno so jih odkrili leta 1998.22 Med izkopavanjem so egiptologi odkrili tudi veliko ostankov meteornega železa, ki je po prepričanju starih Egipčanov sestavljalo Setovo telo. Iz železa in brona je tudi biblična pošast Behemot, ki jo omenja Jobova knjiga v Stari zavezi: Njegovo okostje je bronasto ogrodje, njegove kosti so kakor železne palice.23 Behemot je v resnici povodni konj, omenjeni opis pa spominja na fosilne ostanke reber, hrbtenice in drugih kosti. Jobova knjiga omenja tudi pošast z imenom Leviatan in po opisu sodeč gre najbrž za krokodila, ki ima v besedilu navedene nadnaravne lastnosti in je pošast vseh pošasti: Ni mu enakega na zemlji, narejen je brez strahu. Na vse gleda prezirljivo, to je kralj vseh zverin.24 Tudi Behemot in Leviatan sta del božjega stvarstva in božanski sta bili tudi obe omenjeni živali, predvsem nilski krokodil, ki so ga Egipčani poznali kot boga Sobeka. Človeku nevarni živali, kot sta krokodil in povodni konj, so v krščanstvu povezali z demonskimi zmajskimi silami, proti katerim se bori svetnik ali junaški posameznik. Podoba povodnega konja ni bila dolgo aktualna, večjo pozornost pa je pritegnil krokodil, ki je pustil sledi tudi v evropskih zmajskih predstavah, med drugim tudi v Ljubljani. Že v 13. stoletju so v Ljubljani uporabljali pečate z motivom grajskega obzidja in obrambnega stolpa. Sredi 15. stoletja se na vrhu stolpa prvič pojavi zmaj, ki zelo spominja na krokodila. Janez Vajkard Valvasor je leta 1689 zapisal, da je v ljubljanskem grbu upodobljen beli stolp, na katerem sedi zeleni zmaj, ki je podoben krokodilu. Že v 17. stoletju se poleg krokodiljega zmaja pojavi tudi krilati zmaj, ki v grbu ostane prisoten vse do danes.25 Zelo nazoren je tudi primer iz Brna, kjer je še zdaj na ogled izjemna mestna znamenitost – pravi zmaj! No, bolje zmaj v podobi krokodila, ki se je nepojasnjeno znašel v mestu, in domačini, prepričani,

22 MAYOR 2011, str. 177–178. 23 SVETO PISMO 1996, Job 40, 18. 24 SVETO PISMO 1996, Job 41, 25–26. 25 FRELIH 2018, str. 15.

Grški zgodovinar Herodot omenja kostne ostanke krilatih kač, podobni kači pa varujeta dostop do sarkofaga z mumificiranim truplom princa Amonherkopehefa, sina faraona Ramzesa III. Grobnica je bila poslikana okoli leta 1160 pr. Kr. in se nahaja v Dolini kraljic pri Luksorju na jugu Egipta. (Fotoarhiv Günther & Ingrid Hölbl)

da gre za resnično biblično pošast, so ga ugonobili z zvijačo: podtaknili so mu volovsko kožo, napolnjeno z apnom. Zmaj – krokodil je vola takoj pohrustal, po prebavnih težavah pa se je pojavila huda žeja. Pitje vode v bližnjem potoku je bilo zanj usodno. Uničevanje zmaja s pomočjo apna je zelo razširjen pojav in tudi v Sloveniji imamo dobro dokumentiran primer iz Postojnske jame, kjer je nekoč živel strašni zmaj. Zmaj je bil nasilen, stalno je rjovel in zahteval obilo hrane, predvsem živino. Ko se je nažrl, je prišel do reke Pivke in se napil sveže vode. Pastirček Jakob je domačinom svetoval, naj zakoljejo največje tele, na odrto kožo naložijo živo apno in zašijejo. Ko je zmaj spet prišel po svoj obrok, so mu nagačeno tele zabrisali v jamo in pošast je slastno ugriznila v telečjo poslastico. Nato si je zmaj privoščil še zajeten požirek in tedaj so v trebuhu nastopile hude bolečine. Zmaj je crkaval v strašnih bolečinah in tik pred koncem je še z ostrimi kremplji globoko prasnil po jamski steni. Baje se še danes vidijo raze zmajevih krempljev v Postojnski jami. V Evropi zelo priljubljen način ubijanja zmaja z živim apnom ima seveda vsebinsko izhodišče v Svetem pismu, predvsem zelo nazorno v dodatku k Danielovi knjigi: Tam je bil tudi velik zmaj in Babilonci so ga častili. Kralj je rekel Danielu: »Ne moreš reči, da ta bog ni živ, torej ga moli.« Daniel je odvrnil: »Gospoda, svojega Boga, bom molil, kajti on je živi Bog. Ti, o kralj, pa mi daj oblast in ubil bom zmaja brez meča in palice.«

»Dam ti jo,« je rekel kralj. Nato je Daniel vzel smolo, mast in dlako, vse

levo

skupaj skuhal, naredil iz tega kolače in jih dal zmaju v žrelo. In zmaj jih

Prebivalci mesta Brno imajo še zdaj dokaz, da so zmaji nekoč res živeli. Njihov zmaj je v resnici krokodil, ki bi ga naj domačini ubili v bližini. Nagačenega so obesili pod strop hodnika stare mestne hiše. Zmajska trofeja je danes velika turistična atrakcija. (Foto: B. Verbič)

je požrl in se razpočil, Daniel pa je rekel: »Poglejte, kaj častite!«26 Tudi poljsko mesto Krakov je imelo težave z zmajem, ki je ustrahoval mesto in so ga pokončali na podoben način kot v Postojni, kjer so zmaja odrli in največji kos kože obesili na vaški zvonik. V Krakovu pa so pred vhod v katedralo Wawel obesili zmajeve kosti. V Evropi je kar nekaj primerov, kjer predvsem v cerkvah ali samostanih razkazujejo zmajeve ostanke. Seveda imamo zopet opravka z nazorno manifestacijo zmagoslavja krščanske vere nad poganstvom. Tokrat ne

desno

gre samo za zgodbo ali sliko, temveč so si ljudje lahko kosti konkretno

Okamneli bazilisk v niši hiše na ulici Schönlaterngasse v središču Dunaja. Prebivalci mesta so pravega živega baziliska našli leta 1212 v vodnjaku, in ker so vsi vedeli, kako uničujoče so njegove oči, so v globino spustili ogledalo. Pošast se je zagledala v ogledalu in samo sebe uničila s pogledom. (Foto: M. Frelih)

ogledali, se jih dotaknili in z olajšanjem spoznali, da je pošast »zares« pokončana. Zelo prepričljiv primer si lahko še danes ogledamo na Dunaju, kjer imajo v starem delu mesta na pročelju stavbe v posebni niši izpostavljenega okamenelega zmajskega sorodnika – strašnega baziliska, ki je ubijal s pogledom in na koncu pokončal samega sebe. Morda med zmajske trofeje posredno sodi tudi podrobna upodobitev zmaja na nagrobniku Friderika IX. iz leta 1438. Nagrobna plošča, vzidana pod arkade ptujskega gradu, ima v globokem reliefu izklesano zmajsko figuro z glavo, ki spominja na nekatere izumrle dinozavre.

26 SVETO PISMO 1996, Dan 14, 23–27.

Na nagrobniku Friderika IX. iz leta 1438 je upodobitev zmaja, katerega glava zelo spominja na resnične fosilne lobanje izumrlih dinozavrov. Nagrobnik stoji pod arkadami ptujskega gradu. (Foto: B. Farič)

Celo v Vatikanu imajo shranjeno polovico zmajeve lobanje, ki jo je papežu kot izjemno trofejo podaril grof Guido Sforza. Toskanski grof je okoli leta 1400 pokončal zmaja, mu razčesnil glavo na dva dela in polovico izročil frančiškanskemu samostanu Sv. Trojica, drugo polovico pa je dobil papež.27 Med starejše pisne vire, ki omenjajo trofejo, povezano z zmaji, sodi zagotovo staroangleški ep Beowulf, ki je nastal med 8. in 11. stoletjem. Junak Beowulf je uspel hudo poškodovati Grendla, strašno močvirsko spako, saj mu je odtrgal velikansko roko, ki je bila prevlečena z zmajevo kožo. To je bila morilska roka, ki je pokončala veliko nedolžnih ljudi, dokler je ni pogumni Beowulf iztrgal iz Grendlovega ramena in jo kot trofejo obesil pod strop dvorane na kraljevem dvoru.28 Okoli leta 1200 je bil zapisan znameniti nemški ep o Nibelungih, v katerem se tragični junak Siegfried sreča s strašnim zmajem in ga pokonča. Siegfried pije zmajevo kri, ki mu čudežno omogoči, da razume govorico ptic. Pogumni vitez si z zmajevo krvjo premaže tudi telo, da postane neranljiv za orožje nasprotnikov.29 Siegfried je vseeno umrl, saj mu je med mazanjem na hrbet padel list z drevja in del telesa ni bil zaščiten. Prav na tisto mesto so ga kasneje smrtno ranili. Beowulf in Sigfried sta bila zmajska ubijalca in hkrati tragična junaka zgodnjega srednjega veka. Lahko bi pomislili, da je po njuni smrti

27 https://www.toscanainside.com/hidden-treasures/post/the-dragon-of-santafiora/. 28 Beowulf je pokončal tudi ognjenega zmaja, toda v boju je bil smrtno ranjen, glej: OGDEN 2013, str. 263–264. 29 OGDEN 2013, str. 264–267.

človeštvo ostalo nezaščiteno, toda takrat je z Bližnjega vzhoda začel zmagoslavni pohod po Evropi in Sredozemlju veliki uničevalec zmajev, vitez in asket – sveti Jurij. Okoli svetega Jurija in o njegovem junaštvu so nastale številne legende, ki se med seboj ločijo predvsem po lokalnih posebnostih, ki so odvisne od naravnih značilnosti prostora, kjer se je odvijal svetniški boj z zloveščimi silami v podobi zmaja. Za lažje razumevanje geneze svetnika kot viteza na konju se moramo vrniti k mitologiji starega Egipta, kjer so faraoni, svečeniki in verniki tisočletja spremljali kozmični spopad med nebom in zemljo, med svetlobo in temo, med dobrim in zlim. Vloga boga Seta, gospodarja puščave in podzemlja, se je v verskih predstavah Egipčanov pogosto spreminjala, v zadnjih stoletjih pred zatonom civilizacije ob Nilu pa je Set ponekod dobival vse bolj negativen pomen. Kot morilec svojega božanskega brata Ozirisa je utelesil simbol temačnega zla, ki se mu je pogumno zoperstavil Ozirisov sin Hor, nebeški bog, ki je v sokolovi podobi vladal na sinjem nebu. Med njima je prišlo do neizogibnega spopada, ki je prinesel zmagoslavje Horu, toda Set ni bil nikoli dokončno poražen. Podobno kot grški stoglavi kačasti Tifon ali grozljivo hibridno bitje Himera; Himero je junaški princ Belerofont hudo ranil in pošast se je zavlekla globoko v podzemlje, na območje jugozahodno od turškega obalnega mesta Anatalya. Tam se še zdaj na pobočju vzpetine Olimpos vidijo ognjeni zublji, ki nastajajo zaradi izgorevanja metana, po ljudskem izročilu pa je to ognjena sapa ranjene Himere. Boj med Horom in Setom je predstavljal večni boj dveh nasprotujočih si sil. S širjenjem krščanstva so verniki v Egiptu motiv prilagodili svojim potrebam in so najprej Hora preoblekli v oklep rimskega vojaka, postopoma pa so njegovo sokolovo glavo zamenjali s človeško. Moškega bojevnika so posadili na konja in pred konjenikom se je znašel Set v podobi krokodila. Egipčansko božansko poreklo Hora in Seta je bilo hitro pozabljeno in v versko predstavo človeštva je na belem konju prijezdil sveti Jurij, v viteški opravi, oborožen z mečem in sulico, pripravljen na večni boj s pošastjo vseh pošasti – s krilatim zmajem. O velikem junaštvu sv. Jurija zvemo iz legende, ki nas popelje v severnoafriško mesto Silene, na območju današnje Libije. V tem mestu je imel strašni zmaj popolno oblast, saj je neprestano grozil s kugo, in zato so mu morali prebivalci žrtvovati svoje otroke. Ko je na vrsto prišla kraljeva hčerka princesa Sabra, je mimo prijezdil sv. Jurij in se takoj spustil v boj z zmajem. S sulico mu ga je uspelo ukrotiti in prisiliti, da mu je sledil v mesto. Privezanega na verigi je privlekel do kralja in mu dal jasen ultimat: prebivalstvo naj se takoj pokristjani, sicer bo zmaja spustil z verige. Ljudje so brez pomislekov pristopili h krstu, sv. Jurij pa je pred

javnostjo pobil zmaja. Orjaško pošast so razrezali na kose, jih naložili na štiri velike vozove in jih z volovsko vprego odpeljali iz mesta. Po nekaterih virih naj bi se Jurij spopadel z zmajem v kraju Lydda v Palestini. Tam je po ljudskem izročilu tudi umrl in domačini so prepričani, da je pokopan v cerkvi, ki nosi njegovo ime v mestu Lod v današnjem Izraelu. Ta lokacija je bila ljuba tudi križarjem pri osvajanju Svete dežele. Križarji so legendo o svetniku in zmaju že v 11. stoletju vzeli pod svoje okrilje. V njej so namreč prepoznali svoje poslanstvo – boj proti islamu in osvoboditev Jeruzalema. Sloves sv. Jurija je še danes prisoten v Izraelu in leta 2013 sem npr. v Betlehemu videl zelo veliko novejših zasebnih hiš, ki imajo nad vhodom vzidan relief s svetnikom, ki pobija zmaja. Apotropejska vloga sv. Jurija je v 21. stoletju še vedno aktualna. Sveti Jurij (Georgius) je postal priljubljen svetnik in zaščitnik številnih mest v Sredozemlju in Evropi. Svetnik je po navadi v mestnih grbih upodobljen kot konjenik, ki s sulico prebada zmaja. Včasih pa ga upodobijo tudi, kako z mečem pobija pošast pod konjskimi kopiti. Po svetniku je poimenovanih tudi več slovenskih mest in vasi, osebno ime Jurij pa je tudi pri nas zelo priljubljeno in razširjeno.30 V današnjem času nam sveti Jurij kot uničevalec zmaja pomeni predvsem simbol zmagoslavja krščanske vere nad poganskimi verstvi. Toda ob tem se je že skoraj pozabila njegova prava svetniška podoba, ki se je začela brez meča, konja in zmaja. Sveti Jurij na najstarejših prizorih iz 6. stoletja nosi samo križ ali palmovo vejo, šele v 12. stoletju postane vitez, ki pobija zmaja. Pri razumevanju pomena sv. Jurija na Ptuju je pomembna njegova apotropejska vloga, ki jo je kot svetnik odigral pri zaščiti mesta, kot npr. leta 1766, toda na tem mestu bom izpostavil njegovo starejšo mučeniško podobo kulta. Kot sem že omenil, cerkve, posvečene sv. Juriju, zelo pogosto stojijo neposredno na krajih, kjer so sledovi starejših kultur. Tudi cerkev sv. Jurija na Ptuju stoji sredi rimskega poselitvenega jedra, še bolj pa pritegne pozornost njena lega ob znamenitem antičnem nagrobniku, ki ga po bogati motiviki poznamo kot Orfejev spomenik.31 Na spomeniku so poleg Orfejeve mitološke zgodbe prikazani še prizori iz Bakhovega ciklusa in oba glavna akterja imata dve skupni lastnosti: bila sta v svetu

30 Pri imenih krajev se uporabljajo različne oblike, povezane s svetim Jurijem. Naj navedem številne inačice samo na primeru kraja Podkum, ki je bil prvotno Št. Jurij pod Kumom in ga poznamo v naslednjih oblikah: Šentjurij, Sv. Jurij pod Kumom, Sveti Jur, Pod Sent Jurjem, Pod Šent Jurjam, Podšentjur. Tudi v nemških zapisih se omenja različno: S. Jörgen, Hof St. Jörgen, Sand Jorgen, Sannd Jorgen, S. Geogren, St. Georgen, St. Irgen, St. Irgenhof, St. Jörgenhof, glej: GOLEC 1988, str. 184–185. 31 Glej zadnjo objavo s citirano literaturo, ŠMID 2019.

Ptujski meščani so se zahvalili Žalostni Materi božji, sv. Juriju in sv. Florijanu, da so leta 1766 obvarovali most, ki so ga ogrožale plavajoče ledene plošče po Dravi. Na votivni sliki je umetnik Franc Jožef Fellner upodobil sv. Jurija, ki kleči na oblaku in z obema rokama poriva sulico v prsi podivjanega zmaja. Ta se kljub grozljivim bolečinam s kremplji trdovratno oprijema spodnje površine oblaka. Motiv spominja na nebesni zmajski spopad nad Vurberkom. (Foto: B. Farič)

mrtvih, se vrnila in oba sta bila razkosana oziroma razčetverjena.32 Toda Orfej ni umrl, saj je njegovo glavo odneslo na Lezbos in je tam prerokovala usodo ljudem, Bakha pa so bogovi vrnili v življenje. Na vrhu skoraj pet metrov visokega znamenitega ptujskega spomenika pa dominira še eno orientalno božanstvo – egipčanski Serapis, ki je helenistična izpeljanka egipčanskega boga Ozirisa. Povezava Serapisa z Ozirisom je v tem primeru nujna, saj je Ozirisova smrt zelo podobna Orfejevi in Bakhovi. Tudi Ozirisa je njegov hudobni brat Set razkosal in dele telesa razmetal po celem Egiptu. Boginja Izida je dele našla, jih sestavila in s posebnim magičnim obredom oživila svojega božanskega soproga. Oziris je postal vladar kraljestva mrtvih in posmrtnega življenja. Njegovo zmagoslavje nad smrtjo pa je pomenilo tudi simbol naravnega ciklusa rodovitnosti obdelovalnih površin v deželi ob Nilu. Vsakoletne poplave so na izsušeno, mrtvo površino prinesle svežo prst, novo življenje – in polja so obrodila. Oziris je postal za Egipčane bog vegetacije in bog, ki prinaša upanje v posmrtno življenje. Na koncu se lahko upravičeno vprašamo, kaj ima sv. Jurij skupnega z Ozirisom (Serapisom), Orfejem in Bakhom. Po dolgotrajnem mučenju

32 ŠMID 2019, str. 51.

levo

so tudi sv. Jurija razkosali in obglavili. Angeli so njegovo dušo odnesli v

Na Vurberku je del ohranjenega grajskega kompleksa ob zaraščenih ruševinah spomin na prizorišče velikega spopada med mitološkim junakom Kresnikom in gromozansko črno kačo. (Foto: M. Frelih)

nebesa, kjer se je utelesil kot svetnik. Vse tri mitološke osebe z Orfejevega

desno V severnem Iraku, v vasi Lalish, leži najsvetejši romarski kraj ljudstva Jazidov – grobnica šejka Adi ibn Musafirja iz 12. stoletja. Svetnikov grob varuje velika črna kača. Posnetek je nastal leta 1972. Grobnica je bila v novejšem času prenovljena, kača pa je še vedno na svojem mestu. (Fotoarhiv Günther & Ingrid Hölbl)

spomenika so bile raztelešene kot sveti Jurij, toda razkosanja telesa v tem primeru ne smemo obravnavati dobesedno, ampak simbolično, saj gre za skrajno izkušnjo misterija, ki posameznika vodi iz zavestne fizične dimenzije v duhovno podzavestno obzorje. Zato sem v uvodnem delu izpostavil zelo redke ohranjene opise misterija, posvečene boginji Izidi. Sveti Jurij je z Ozirisom povezan po načinu umiranja in ima hkrati podobno vlogo v naravnem ciklusu rodovitnosti, saj je njegov praznik 24. aprila med najpomembnejšimi prav zaradi cvetoče pomladi. Tudi Izida ima s svetim Jurijem marsikaj skupnega, predvsem tisto, po katerem svetnika najbolje poznamo – zmaja. Kot sem že omenil, zmajsko bitje izhaja prvotno iz kače, ki je v vseh kulturah zaradi sposobnosti levitve pomenila simbol večnega življenja. Zato so kače varovale svete kraje, kot je bilo nekoč npr. svetišče na gradu Vurberk, kjer je boginjo ščitila velika črna kača, ki je celo znala leteti.33 Velika črna kača še danes varuje sveti kraj Jazidov, mavzolej šejka Adi Ibn Musafirja v severnem Iraku. Čeprav gre za strašljivo podobo prikazni, je zmaj kljub vsemu najbolj uspešno apotropejsko bitje, saj z zloveščim videzom izniči vse nasprotne sile. Tudi zmaj, ki je upodobljen na ptujskem gradu, ima po mojem mnenju izrazit apotropejski pomen. Kaj pa zmaj sv. Jurija? Lahko ga razumemo podobno, kot ga je razumel norveški kralj in svetnik sv. Olaf, ki se je dal upodobiti z zmajem, ki je imel njegov obraz. Zmaj svetega Jurija odslikava

33 Osrednjo študijo o Vurberku in pomenu kačjega zmaja ter junaka Kresnika je napisal Zmago Šmitek (2009).

zgoraj Norveški kralj in svetnik sv. Olaf, ki je živel v 11. stoletju, se je dal upodobiti z zmajem, ki ima njegov obraz. Olaf se je kljub svetniškemu stanu dobro zavedal, da nihče ni popoln in da je v njem zlo, ki ga mora neprestano nadzirati. Kopija svetnikovega kipa je v katedrali sv. Magnusa v Kirkwallu na otoku Orkney. (Foto: M. Frelih) levo Zmaj na reliefu iz ptujskega gradu je znan kot uroborus, ker ima nazaj obrnjeno glavo in grize lastni rep. (Foto: B. Vnuk)

podzavestni svet temačnih sil, ki jih vsak človek nosi v sebi in v vsakem trenutku lahko izbruhnejo na površje. Zmajeva prisotnost je nujna, saj nas neprestano opozarja, da je zlo ves čas tu, da je neuničljivo in le visoka stopnja duhovne zavesti ima lahko zmaja pod nadzorom. Neskončno ubijanje zmaja je glavno poslanstvo, ki ga mora sveti Jurij opraviti zaradi sebe in v korist človeštvu.

Orfejev spomenik. (Foto: B. Farič)

B I B L I O G R A F I J A Z O K R A J Š AVA M I : APULEJ 1997 Apulej: Zlati osel (Metamorfoze), prevod in spremna beseda Primož Simoniti, Ljubljana 1997. BILC 1900 Ivan Bilc, Iz Trnovske župnije na Notranjskem, Zgodnja Danica 53/28, 1900, str. 222–223. DEŽMAN, POVALEJ 2001 Vida Dežman, Brane Povalej: Tržiške zmajske, Tržič 2001. FRELIH 2012 Marko Frelih, Zmaji: zvesti spremljevalci človeštva, GEA, avgust 2012, str. 20–31. FRELIH 2018 Marko Frelih: Zmaj vseh zmajev = The Dragon of All Dragons, Ljubljana 2018. GOLEC 1988 Boris Golec, Iz življenja malih graščakov v Čopovem v obdobju 1748–1848, Kronika 36, 1988, str. 184–194. GRAFENAUER 1956 Ivan Grafenauer, Zmaj iz petelinjega jajca, SAZU, Razred za filološke in literarne vede: Razprave 2, 1956, str. 313–333.

HARRISON 1964 Evelyn B. Harrison, Hesperides and Heroes: A Note on the Three-Figure Reliefs, Hesperia 33, 1964, str. 76–82. HERODOT 1953 Herodot iz Halikarnasa: Zgodbe. Prvi del, prevod, spremna beseda in opombe Anton Sovrè, Ljubljana 1953. HROVATIN 2007 Ivan Marija Hrovatin, Izročilo o jezeru in zmaju kot kozmogonski mit, Studia mythologica Slavica 10, 2007, str. 105–115. KLOBČAR 2015 Marija Klobčar, Pozabljeni Kamnik in njegovo jezero, Studia mythologica Slavica 18, 2015, str. 81–109. KLOBČAR 2017 Marija Klobčar, Skrita pričevanja o potresu leta 1348 v slovenskih deželah, Studia mythologica Slavica 20, 2017, str. 81–109. KROPEJ 2008 Monika Kropej: Od Ajda do Zlatoroga: Slovenska bajeslovna bitja, Celovec 2008. KROPEJ 2012 Monika Kropej, Supernatural beings from Slovenia myth and folktales, Zbirka Studia mythologica Slavica, Supplementa 6, Ljubljana 2012. LEIBOVITCH 1953 Joseph Leibovitch, Gods of Agriculture and Welfare in Ancient Egypt, Journal of Near Eastern Studies 12/2, Apr. 1953, 1953, str. 73–113. MAKAROVIČ 2001 Gorazd Makarovič, Zmajske predstave in njihovi pomeni na Slovenskem, Traditiones 30/2, 2001, str. 27–52. MAYOR 2011 Adrienne Mayor: The First Fossil Hunters: Dinosaurs, Mammoths, and the Myth in Greek and Roman Times, Princeton – Oxford 2011. OGDEN 2013 Daniel Ogden: Dragons, Serpents, and Slayers in the Classical and Early Christian Worlds, Oxford 2013. SVETO PISMO 1996 Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod, Ljubljana 1996. ŠAŠEL KOS 1991 Marjeta Šašel Kos, Draco and the Survival of the Serpent Cult in the Central Balkans, Tyche – Beiträge zur Alten Geschichte Papyrologie und Epigraphik 6, 1991, str. 183–192. ŠAŠEL KOS 1993 Marjeta Šašel Kos, Cadmus and Harmonia in Illyria, Arheološki vestnik 44, 1993, str. 113–136. ŠMID 2019 Katarina Šmid, Orfejev spomenik na Ptuju, Umetnine v žepu 16, Ljubljana 2019. ŠMITEK 2009 Zmago Šmitek, Zmajsko seme: topografija slovenskega izročila o Kresniku, Studia mythologica Slavica 12, 2009, str. 169–185.

Branko Vnuk

SREDNJEVEŠKI KIP SVETEGA JURIJA IZ PTUJSKE MESTNE ŽUPNIJSKE CERKVE UVOD Župnijska cerkev sv. Jurija na Ptuju sodi med najpomembnejše slovenske kulturnozgodovinske in umetnostne spomenike, ne samo zaradi svoje arhitekturne zgodovine, ki zaobjema obdobja romanike, gotike in baroka, ampak tudi zaradi ohranjenih srednjeveških in novoveških poslikav, srednjeveške in baročne plastike ter izdelkov umetne obrti. Med ohranjenimi srednjeveškimi kipi prav gotovo zavzema osrednje mesto poldrugi meter visok lesen kip svetega Jurija, ki je mestni patron in zaščitnik osrednje ptujske cerkve. Ta dandanes osamljen izpod steklenega zvona z visokega podstavka, postavljenega ob severno steno pri zahodnem vhodu v cerkev, skorajda očitajoče zre v obiskovalce in jih opominja, da je nekoč stal na pomembnejšem mestu in imel drugačen pomen kakor danes.

Muzejska postavitev kipa sv. Jurija v nekdanji obednici ptujskega dominikanskega samostana, po 1930. (Fototeka PMPO)

Č A S N A S TA N K A I N U S O D A K I PA Sveti Jurij sodi med najbolj znane in najpogosteje upodabljane svetnike v krščanski umetnosti. Med okrog petinpetdesetimi viteškimi svetniki, ki so prikazani v boju z zmajem, je v zahodnoevropski umetnosti najbolj priljubljen in pogost – poleg nadangela Mihaela – sveti Jurij. Upodobitve Jurija, ki se stoje ali še pogosteje na konju bojuje z zmajem, se posamično pojavijo že v 12. in nato uveljavijo v 13. stoletju, v obdobju med 14. in 16. stoletjem pa njihovo število tako naraste, da postanejo skorajda nepregledne. Je priljubljen zaščitnik viteških redov, križarjev, dežel in številnih mest ter cerkva, kar velja tudi za mesto Ptuj in njegovo župnijsko cerkev.1 Čeprav ne vemo natančno, kdaj je bila ptujska mestna župnijska cerkev posvečena svetemu Juriju in kdaj ga je mesto Ptuj izbralo za svojega zavetnika, smemo predpostavljati, da se je to moralo zgoditi najpozneje v 13. stoletju, o čemer priča najstarejša znana upodobitev ptujskega svetega Jurija na pečatniku mesta Ptuja iz okrog sredine 13. stoletja, na katerem je sveti Jurij upodobljen na konju v boju z zmajem. Ohranjeni pečatnik izstopa po visoki kvaliteti izdelave in likovne upodobitve Jurijevega boja z zmajem, v uporabi pa je bil med letoma 1273 in 1391, ko je bil nazadnje odtisnjen na listini mestne uprave.2 Iz prve polovice 15. stoletja je znana druga upodobitev ptujskega svetega Jurija. Tokrat je na drugem, manjšem ptujskem pečatniku (tajnem tiparju) upodobljen stoje, ko ubija zmaja. Pečat je iz leta 1426.3 Verjetno je to tudi najstarejša upodobitev, čeprav stilizirana, kipa svetega Jurija iz ptujske mestne župnijske cerkve, katerega nastanek strokovna literatura postavlja v čas med letoma 1370 in 1380.4 Glede na to, da je na pečatnikih ptujski sveti Jurij sprva upodobljen na konju, potem pa stoje, bi lahko pomislili, da so prvotno Jurijevo konjeniško podobo iz 13. stoletja, v času velikih obnovitvenih del, ki so se začela po letu 1370 v mestni cerkvi, ko so predelali zahodno cerkveno

1 BRAUNFELS 1974, n. 380; BRAUNFELS-ESCHE 1976, str. 9. Sicer o ikonografiji sv. Jurija v zahodni umetnosti s starejšo literaturo in viri: BRAUNFELS 1974, nn. 373–390; BRAUNFELS-ESCHE 1976, passim; HALL 1991, str. 149; SCHAUBER, SCHINDLER 1995, str. 174–175; GORYS 1997, str. 112–114; JÖCKLE 2003, str. 147–149. 2 Gl. prispevek Dejana Zadravca v pričujoči publikaciji, sicer pa OTOREPEC 1988, str. 13–15, 167–172; BELAJ 1998, str. 145–146; HERNJA MASTEN 2004, str. 3–6, 13–19. 3 Gl. prispevek Dejana Zadravca v pričujoči publikaciji, sicer pa OTOREPEC 1988, str. 172–173; HERNJA MASTEN 2004, str. 20–25. 4

VNUK 2013, str. 10, kat. št. 1; VNUK 2017, str. 21.

emporo, in po sprejetju ptujskega mestnega statuta leta 1376 zamenjali z novim kipom. S tem pa se odpira vprašanje, kdo bi lahko bil v času okoli leta 1380, ko je kip najverjetneje nastal,5 njegov naročnik: plemstvo ali ptujski meščani? Če upoštevamo, da so predvsem meščanski stanovi, med njimi v prvi vrsti obrtniki, favorizirali stoječo upodobitev svetnika, plemstvo pa je, odkar je v času križarskih vojn v Carigradu videlo vladarske konjeniške portrete in prve upodobitve sv. Jurija, ki se na konju bojuje z zmajem, skoraj zmeraj izbralo konjeniško verzijo svojega patrona, potem lahko v našem primeru pomislimo na ptujsko meščanstvo.6 Temu v potrditev govori že omenjeno sprejetje prvega ptujskega mestnega statuta, s katerim so bili urejeni odnosi med ptujskim fevdnim gospodom, salzburškim nadškofom in gospodi Ptujskimi ter mestom, z njegovim sprejetjem in potrditvijo pa se je gotovo dvignila tudi samozavest ptujskega meščanstva. Zanimiv je uvodni del statuta, saj poimensko navaja osebe, ki so sodelovale pri njegovem nastanku, ko je bil na oblasti salzburški nadškof Pilgrim II. Puheimski (1365–1396): pobudo, da se zapišejo mestne pravice, je dal salzburški vicedom Ivan Genschker, ko je bil ptujski mestni sodnik Peter Poltel, člani mestnega sveta pa pek Martin, mesar Jurij, grajski krojač Peter, Linhart iz Dravske ulice, mestni pisar Jakl, Herman iz Lindaua, Ivan Graser, lepi Jakl in Jakob Lindecker.7 Predvsem je zanimiv ptujski meščan Peter Poltel (1374–1419), ki je bil trgovec, med letoma 1374 in 1376 mestni sodnik ter leta 1386 mestni svetnik. Njegov domnevni grb lahko vidimo na enem izmed sklepnikov v podkorju zahodne empore ptujske proštijske cerkve,8 ki priča, da je bil Poltel tudi plačnik njene prezidave oziroma posodobitve, po napisu na sosednjem sklepniku sodeč – ki pa ni najbolj zanesljiv – leta 1372, vsekakor pa v sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih letih 14. stoletja. Podobno lahko domnevamo, da je bil naročnik obokanja severne ladje ptujske cerkve ob koncu 14. stoletja tudi nekdo izmed ptujskih meščanov, čigar grb je bil nekoč na enem izmed sklepnikov.9 Prav v okviru teh

5 V čas okrog leta 1380 ga je postavil šele Emilijan Cevc in njegov nastanek povezal z velikimi prezidavami, ki so potekale po letu 1370 v proštijski cerkvi, ko je ta dobila tudi nov veliki oltar. Gl. CEVC 1963, str. 123. 6 O tem, kateri način upodobitve sv. Jurija je kdo preferiral, gl. BRAUNFELS-ESCHE 1976, str. 200. Nasprotno Polona Vidmar predpostavlja, da gre mogoče za plemiško naročilo gospodov Ptujskih, ki so skoraj zagotovo bili tudi naročniki prezidave zahodne empore in omogočili obokanje severne ladje. Gl. VIDMAR 2004, str. 314; VIDMAR 2006, str. 198; HAJDINJAK, VIDMAR 2009, str. 38. 7

Za mestni statut in navedbo ptujskih meščanov gl. VESELKO 1939, str. 202.

Gl. HAJDINJAK 2011, str. 284–285 in sl. 6, 7; ZADRAVEC 2017, str. 224–225.

9 Glede datacije zahodne empore in severne ladje gl. nazadnje PESKAR 2005, str. 27–31, 254.

levo

prezidav in sprejetja ptujskega mestnega statuta smemo iskati naročnika

Sklepnik z domnevnim grbom ptujskega meščana Petra Poltela. (Foto: B. Vnuk)

izdelave novega kipa mestnega in cerkvenega patrona. Jurijev kip je bil sestavni del gotskega glavnega oltarja vse do leta 1625,10 ko so postavili nov zgodnjebaročni oltar, a vanj očitno niso vključili obstoječega kipa. Ta je bil prestavljen na podstavek ob zidu na evangelijski,

desno Grbovni ščit s hišnim znamenjem se je nekoč nahajal na enem izmed sklepnikov v severni ladji cerkve. (Objavljeno v PETSCHNIG 1880, str. CXIV)

severni strani sanktuarija, kar je razvidno iz najstarejše znane pisne omembe kipa v župnijski kroniki, ki so jo začeli pisati leta 1732.11 Na dan patrocinija, 23. aprila, so sv. Jurija v vsem župnijskem okrožju prav po knežje slavili, starodavni kip izpostavili na sredini sanktuarija, da ga je ljudstvo moglo častiti, nato pa so ga v procesiji še isti dan nosili naokrog.12 Leta 1755 so na pobudo gospe Brunader zbrali denar, da so lahko kip, ki že več kot sto let ni bil restavriran, na novo poslikali. Zanj

10 Leta 1625 je dal ptujski župnik Janez Risper na novo zgraditi glavni oltar, ki je bil izdelan iz enega kosa rdečega marmorja. Gl. HERNJA MASTEN 1998, str. 118. 11 Kronika mestne župnije na Ptuju 1732, SI-ZAP 70/33, R-33, str. 22: »11mo Eß Befindet sich auch in der Kürchen die Statua Sti Georgy aufgestöhlet an einen postament an der Mauer deß Sanctuary ex parte Evangely.« in za leto 1755 str. 96: »1mo. Ist die uhr alte Statuen des Heilli Georgy. so wie oben gedacht auf einem postament zu Evangeli seiten in Sanctuario auf d mauer in præsbyterio aufgestellet /…/.« Gl. tudi HERNJA MASTEN 1998, str. 122, 129. 12 Kronika mestne župnije na Ptuju 1732, SI-ZAP 70/33, R-33, str. 22: »/…/ ist ein uraltes werk und würdt in ipso Festo in mitten deß Sanctuary zur verehrung dem volk außgesezt, und selbigen Tag bey dem umbgang oder procession zu Ehren deß Heiligen mit herum getragen.« Gl. tudi HERNJA MASTEN 1998, str. 118, 122.

je bila narejena tudi nova prenosna miza, na katero so ga postavili med

levo

procesijo. Zadnja procesija, v kateri so naokrog nosili kip svetega Jurija, je

Johann Winkler: Prezbiterij proštijske cerkve okoli leta 1890. (Fototeka PMPO)

bila leta 1784.13 Še po izgubi svoje primarne funkcije je bil ptujski kip svetega Jurija v 19. stoletju deležen premeščanja sem in tja, kakor da ne bi vedeli, kaj z njim

desno

početi oziroma kam ga postaviti. Ko so leta 1809 iz prezbiterija odstranili

Johann Winkler: Prezbiterij proštijske cerkve okoli leta 1890 - detajl s kipom sv. Jurija. (Fototeka PMPO)

kamnit stebrast zakramentarij iz prve polovice 15. stoletja, ki je bil po pričevanju sodobnikov velike umetniške vrednosti, in so leta 1815 postavili nov veliki oltar, je bil zelo verjetno v okviru teh velikih ureditvenih del deležen premestitve tudi kip sv. Jurija. Po končanih delih so ga prestavili na konzolo v južni steni prezbiterija.14 Leta 1837 so ob bok kipa sv. Jurija postavili tudi prapor ptujskega meščanskega konjeniškega korpusa, ki je bil tega leta razpuščen.15

13 Kronika mestne župnije na Ptuju 1732, SI-ZAP 70/33, R-33, str. 96: »/…/ undt durch anbitung froue brunaderin von gesambleten geldt neye gefaßet, undt auf ein tragtisch zur gewendlicher procession od umbgang dazur gefürtiget undt gestellet worden, anbey auch zu wissen, ds dieße nembliche Statuen des H: Georgy seider 100 Jahr nicht mehr restorirt worden.« Gl. tudi HERNJA MASTEN 1998, str. 129; KRAJNC 1998, str. 320 in op. 31, 324 in op. 42, 43; VNUK 2013, str. 10, kat. št. 1; VNUK 2017, str. 23. 14 Za obnovitvena dela v prezbiteriju gl. npr. CURK 1998, str. 187. 15 RAISP 1858, str. 203.

Na kip je nato šele leta 1880 postal pozoren Hans Petschnig, ko mu v opisu ptujske mestne župnijske cerkve nameni nekaj vrstic. Kip je bil nameščen na konzoli ob velikem oltarju na južni steni prezbiterija. Dragocen je njegov opis kipa, saj pravi, da ima na glavi zidno krono (Mauerkrone), da sta zlata in srebrna polikromacija sekundarni, vendar se verjetno naslanjata na starejšo predlogo. Prav on je tudi postavil domnevo, da je kip po vsej verjetnosti stal na nekdanjem gotskem velikem oltarju, ki se je moral umakniti baročnemu.16 Kip svetega Jurija lahko vidimo tudi na fotografiji ptujskega fotografa Johanna Winklerja iz okrog leta 1890, na kateri ne vidimo samo zidne krone na glavi svetnika, ampak tudi, da se okrog gornjega dela droga sulice vije manjši prapor.17 Skorajda zagotovo se je kip sv. Jurija moral umakniti tudi s te lokacije med letoma 1896, ko so odprli zazidana gotska okna v prezbiteriju in vstavili vanje neogotske vitraže, in 1904, ko je bilo v proštijski cerkvi brez vednosti deželnega konservatorja opravljenih več restavratorskih posegov, a konkretnih podatkov, kaj vse se je postorilo, zaenkrat ni najti.18 Šele iz terenskih zapiskov dr. Franceta Steleta izvemo, da je bil med letoma 1922 in 1926 kip sv. Jurija v zakristiji, kjer je bil skupaj z drugimi kipi postavljen na omaro. Stele je tudi opozoril, da je kip, odet v železno viteško opravo 14. stoletja, zelo lep in dobro ohranjen.19

16 PETSCHNIG 1880, str. CXIV–CXV: »Auf der Südseite steht an der Wand das Standbild des heil. Georg, des Kirchenpatrons, auf einer Console. Der Heilige, mit sehr jugendlichem beinahe mädchenhaftem Gesichte und wallenden Lockenhaaren, trägt eine Mauerkrone auf dem Haupte. In voller blanker Rüstung, mit gegliederten Schnabelschuhen, Stülphandschuhen und Wehrgehänge steht derselbe auf dem geflügelten Drachen, welchem er den Speer in den Rachen stösst. Die Polychromie mit Gold und Silber dürfte, wenn auch später erneuert, doch nach dem alten Muster angefertigt worden sein. Wahrscheinlich stand diese Heiligenfigur auf dem ehemaligen gotischen Haupt-Altar, welcher einem unverhältnissmässig grossen, die ganze Breite und Höhe des Chores einnehmenden Prunk-Altar weichen musste.« Gl. tudi VNUK 2017, str. 23. 17 VNUK 2017, str. 23. 18 ŠAMPERL-PURG 1998, str. 156 (za leti 1896 in 1904), 157 (leta 1899 pa je tudi grozilo, da bodo nekatere umetnine iz proštijske cerkve prenesene v Škofijski muzej Maribor). 19 France Stele: Ptuj. Proštija, nadž. in mestna župnija sv. Jurija, Terenski zapiski, 1922–1933, str. 3, INDOK center MzK RS, Ptuj – ž. c. sv. Jurija, spisovno gradivo.

Kip sv. Jurija pred prenosom v muzej leta 1930. (Fototeka PMPO)

Kip je ostal v zakristiji do leta 1930, ko je Viktorju Skrabarju uspelo s ptujskim proštom dr. Ivanom Žagarjem doseči dogovor o njegovi začasni izposoji,20 a s pridržkom lastninske pravice mestne župnijske cerkve.21 Ob prenosu kipa iz ptujske župnijske cerkve sv. Jurija v ptujski muzej, kjer so ga stalno razstavili v niši refektorija nekdanjega dominikanskega samostana, je bil kip verjetno očiščen in konserviran, kakor je mogoče razbrati iz sočasnih fotografij; pisnih virov o tem ni, zanj pa je mizar izdelal tudi nov podstavek.22 Od tega časa naprej dobi kip tudi svoje mesto v publikacijah, ki so promovirale kulturno in umetnostno dediščino Ptuja.23 Jurijev kip, ki so ga muzejski strokovni delavci inventarizirali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,24 je bil šele leta 1963 uvrščen v pregled srednjeveške plastike na Slovenskem,25 leta 1965 pa so ga muzejski delavci skupaj z nekaterimi drugimi gotskimi plastikami preselili iz dominikanskega samostana v novo galerijsko zbirko na ptujskem gradu.26 Leta 1967, ko je izšla tudi Cevčeva knjiga Gotsko kiparstvo,27 v kateri je Jurijev kip našel odlično mesto, se je zapletlo med muzejem in ptujskim proštom, dekanom ter nadžupnikom

20 V pismu dr. Francetu Steletu z dne 23. 12. 1930 Skrabar navdušeno piše: »Als erste Neuigkeit teile ich Dir mit, daß es mir gelungen ist, die schöne gotische Holzstatue des Sv. Juri aus der Stadtpfarrkirche als Leihgabe zu bekommen und Du hast wohl keine Ahnung, wie schön die Statue in der Nische des Refektoriums wirkt!«, v nadaljevanju pisma pa ga tudi povpraša o morebitni dataciji kipa: »Könntest Du mir vielleicht sagen, aus welcher Zeit unser Sv. Juri stammt? Glaube Mitte des 15. Jh.«; gl. INDOK center MzK RS, Ptuj – ž. c. sv. Jurija, spisovno gradivo, spis 1/1931. 21 ZAP, Zbirka Muzejskega društva, SI-ZAP 6, škatla 2, št. 1936 (Muzejsko društvo v Ptuju. Poročilo o društvenem delu od občnega zbora dne 9. aprila 1930 do 13. maja 1931): »Ob tem mestu se zahvaljuje Muzejsko društvo gospodu proštu Dr. I. Žagarju za svojo naklonjenost, ki je dal postaviti prekrasni gotski kip sv. Jurija iz XIV. ali začetka XV. stoletja s pridržkom lastninske pravice mestne župnijske cerkve.« Gl. SMODIČ 1932, str. 119; STELE 1933, str. 240: »Po uvidevnosti gosp. Prošta dr. J. Žagarja je oltar kakor tudi dragoceni kip sv. Jurija iz zakristije iste cerkve za daljši čas razstavljen v mestnem muzeju in širokemu mednarodnemu krogu interesiranih znanstvenikov dana možnost, da ga temeljito preštudirajo.« 22 SMODIČ 1932, str. 119; VNUK 2017, str. 24–25. 23 Tako v tridesetih letih prejšnjega stoletja v večjezični publikaciji, ki jo je izdalo Olepševalno in tujsko prometno društvo v Ptuju: PTUJ 1931/1941, str. 6; v času nemške okupacije vodnik po mestu: SARIA 1943, str. 26; po osvoboditvi pa v petdesetih letih večjezični vodnik po Ptuju in okolici: MAUČEC 1957, str. 36, kjer je bila v slikovni prilogi tudi objavljena fotografija samega kipa. 24 Dobil je zgodnjo inventarno številko G 140 pl. 25 CEVC 1963, str. 121–123, sl. 94. 26 Gl. dč, Odprti sta umetnostna galerija in zbirka glasbil na ptujskem gradu, Tednik, 13. 8. 1965, str. 1, 3. 27 CEVC 1967, str. X, kat. št. 92.

Ivanom Greifom. Greif je med drugim zahteval vrnitev kipa sv. Jurija

levo

v proštijsko cerkev, saj je bil skupaj z drugimi predmeti samo začasno

Pismo Viktorja Skrabarja Francetu Steletu z dne 23. decembra 1930. (Foto: B. Vnuk)

posojen Pokrajinskemu muzeju, rok vrnitve je že zdavnaj potekel,28 a kip do takrat še ni bil vrnjen. Za vrnitev ni bil pristojen muzej, ampak Republiški zavod za spomeniško varstvo,29 ki pa je s ptujskim proštom

desno

28 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Ivana Greifa Pokrajinskemu muzeju v Ptuju z dne 6. 3. 1967); ZAP, Pokrajinski muzej Ptuj, SIZAP 140, škatla 10 (prepis dopisa Ivana Greifa Pokrajinskemu muzeju v Ptuju z dne 6. 3. 1967): »Pozivam pa naslov, da ta oltar v najkrajšem času vrne tuk. prošt. cerkvi, ker je termin za vrnitev že davno potekel. Obenem naj se vrne tudi gotski kip sv. Jurija, ker je vse to bilo samo začasno posojeno pokrajin. muzeju v Ptuju.« 29 ZAP, Pokrajinski muzej Ptuj, SI-ZAP 140, škatla 10 (Odgovor Pokrajinskega muzeja Ptuj Župnijskem uradu sv. Jurija Ptuj z dne 15. 3. 1967); ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Odgovor Pokrajinskega muzeja Ptuj Župnijskem uradu sv. Jurija Ptuj z dne 15. 3. 1967). Sicer se je Pokrajinski muzej Ptuj v tej zvezi (ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Zavodu za spomeniško varstvo SRS z dne 10. 3. 1967); ZAP, Pokrajinski muzej Ptuj, SI-ZAP 140, škatla 10 (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Zavodu za spomeniško varstvo SRS z dne 10. 3. 1967)), ker v muzejskem arhivu ni bilo nobenih dokumentov, iz katerih bi bile razvidne pravice muzeja oziroma cerkve do spomenikov, obrnil na za to pristojni Zavod za spomeniško varstvo SRS v Ljubljani, ki je muzeju odgovoril, da če želi župnijski urad uveljavljati lastniško pravico, lahko to stori samo pred sodiščem, vendar bo moral svojo pravico nedvomno dokazati (ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Odgovor Zavoda za spomeniško varstvo SRS Pokrajinskemu muzeju Ptuj z dne 14. 3. 1967)).

Zapisnik Muzejskega društva v Ptuju z omembo nove pridobitve. (Foto: B. Vnuk)

nato leta 1968 obnovili stari reverz iz leta 1932.30 Leta 1970 so kip deloma restavrirali,31 saj je bil uvrščen med najodličnejše umetnostne spomenike z območja nekdanje Jugoslavije, ki so jih pod okriljem jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita in francoskega predsednika Georgesa Pompidouja predstavili mednarodni javnosti na veliki razstavi v Grand Palais v Parizu, ki je bila odprta marca leta 1971,32 nato pa še konec julija istega leta jugoslovanski v Sarajevu.33 Tema dvema razstavama je leta 1973 sledila še razstava v Narodni galeriji Ljubljana, posvečena gotski plastiki na Slovenskem.34

Z A P L E T I I N R A Z P L E T O B V R A Č A N J U K I PA SVETEGA JURIJA Župnijski urad sv. Jurija je januarja leta 1986 na ptujsko občino naslovil prošnjo za vrnitev »odtujenih« predmetov v cerkev, in sicer gotske plastike sv. Jurija in krilnega oltarja Konrada Laiba z obrazložitvijo, da je cerkev pod vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo Maribor v glavnem urejena in obnovljena, manjkata pa ji njen zavetnik in krilni oltar, ki sta stoletja krasila in dajala vsebino sakralnemu objektu.35 Junija istega leta se je z zahtevo za vrnitev obeh predmetov obrnil še na ptujski muzej, saj je bil osrednji kip cerkve in njen zavetnik zaradi zapuščenosti

30 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 140 pl: »revers 182/68-2« in G 160 s: »na revers od prošta od l. 1932. obnovljen 1968 (na reverz 182/68-1)«. 31 VNUK 2017, str. 25. 32 Pariz 1971, L`art en Yougoslavie de la préhistoire a nos jours, Grand palais, Mars – Mai 1971. Gl. CEVC 1973, str. 88, kat. št. 16. 33 Sarajevo 1971, Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do danas, Skenderija 28. VII – 28. X. 1971. Gl. CEVC 1973, str. 88, kat. št. 16. 34 Ljubljana 1973, Gotska plastika na Slovenskem, Narodna galerija Ljubljana, Ljubljana 1973. 35 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Prošnja za posredovanje vrnitve odtujenih predmetov iz župnijske cerkve sv. Jurija v Ptuju /…/ Nadžupnijskega urada sv. Jurija Skupščini občine Ptuj, Koordinacijskemu odboru pri komisiji za verske odnose z dne 8. 1. 1986), v kateri v nadaljevanju piše: »Smatramo, da je v cerkvi zaradi primarne, sakralne in umetniške funkcije njuno mesto. Ker je cerkev kulturno-zgodovinski spomenik izven kategorije, vrnitev pomeni obogatitev tako za cerkev kot kulturni spomenik in za predmeta sama, ker sta „živa“ le v prostoru za katerega sta bila narejena. Komisija UJV Maribor, pri zadnjem pregledu varnosti cerkve, ni imela pripomb. V prepričanju, da boste posredovali, da se odtujena predmeta iz župnijske cerkve Sv. Jurija vrneta, vas prisrčno pozdravljam.«

prostora le začasno shranjen v muzeju.36 V zvezi s tem je bil 26. junija sklican sestanek muzeja in župnijskega urada, na katerem je bila izražena prošnja muzeja, naj župnija dovoli izdelavo odlitka kipa.37 Že naslednji dan je bil na pobudo Koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri predsedstvu Občinske konference SZDL Ptuj za 3. julij sklican sestanek, na katerem naj bi se dogovorili oziroma pogovorili o prenosu nekaterih premičnih spomenikov iz Pokrajinskega muzeja Ptuj v cerkev sv. Jurija.38 Še pred načrtovanim sestankom se je muzej 30. junija z dopisom še enkrat obrnil na Nadžupnijski urad sv. Jurija, v katerem je navedeno, da se muzej strinja z vsemi navedbami v obrazložitvi zahteve, ki nedvomno držijo, a da ta zahteva pomeni za muzej izredno osiromašenje, saj sta bili dolga desetletja hranjeni in varovani umetnini v ponos muzeju, in dalje: »Nikakor ne želimo, da bi naš nastop na četrtkovem razgovoru izzvenel negativno, kot da ne bi bili pripravljeni na sodelovanje. Prav dobro se zavedamo, da je vaša zahteva zakonita in, da bo najverjetneje v kratkem prišlo do njene realizacije. Vendarle pa bi vam še enkrat želeli pojasniti naše stališče. Menimo, da v tem primeru gre za precident, ki utegne imeti zelo negativne posledice za mnoge muzejske zbirke. Kot je

36 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Zahteva Nadžupnijskega urada sv. Jurija Pokrajinskemu muzeju Ptuj po vrnitvi kipa Sv. Jurija in Laibovega oltarja z dne 20. 6. 1986) z obrazložitvijo: »Nesporno je, da sta omenjena cerkvena predmeta last župnijske cerkve Sv. Jurija v Ptuju. Znano vam je, da je v zadnjih letih župnijska cerkev Sv. Jurija pod vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo Maribor v celoti restavrirana tako, da v polnosti izpolnjuje liturgično in kulturno zgodovinsko poslanstvo. Tako prenovljena je prav gotovo bogatejši del našega mesta, ki je mesto muzej. Pri tej obnovi so finančno sodelovali Kulturna skupnost Slovenije in občina Ptuj. Župnija Sv. Jurija pa je poleg finančne pomoči sodelovala tudi s prostovoljnim delom duhovnikov in faranov. Kljub temu, da je cerkev v celoti obnovljena, je v svojem bistvu močno okrnjena. Manjka ji njen zavetnik, kip Sv. Jurija in Laibov trokrilno oltar, ki sta stoletja krasila našo cerkev. Zahtevamo, da se omenjena sakralna predmeta vrneta naši cerkvi Sv. Jurija, saj je tukaj njuno mesto in njuno poslanstvo.« 37 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Nadžupnijskemu uradu Sv. Jurija z dne 25. junija, da se za 26. 6. skliče sestanek v župnijskem uradu glede njihove zahteve po vrnitvi kipa Sv. Jurija in Laibovega oltarja); PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 140 pl in ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Prošnja Pokrajinskega muzeja Ptuj Župnijskemu uradu Sv. Jurija za izdelavo odlitka z dne 26. 6. 1986): »V skladu z našim razgovorom dne 26. 6. 1986 vas prosimo, da dovolite izdelavo odlitka kipa Sv. Jurija (polikromirana lipovina, 1370 – 1380). Prepričani smo, da je izdelava odlitka tudi v vašem interesu, saj sodi odlivanje kopij med zaščitne ukrepe za tovrstno gradivo.« 38 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 140 pl, in ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Vabilo Občinske konference SZDL z dne 27. 6. 1986).

Lokacija kipa sv. Jurija v ptujski Å¾upnijski cerkvi. (Foto: B. Vnuk)

že na razgovoru bilo omenjeno, je v svetu praksa, da se najdragocenejše umetnine cerkvene umetnosti hranijo v muzejih. V cerkvah so hranjene njihove verne kopije. Menimo, da so muzeji po svoji funkciji institucije, ki morajo hraniti najvrednejše dosežke človeškega uma na področju umetnosti, seveda če s tem znatno ne prizadenejo originalnega ambienta v njegovi osnovni funkciji in kulturnozgodovinski podobi.«39 Iz zapisnika razgovora o prenosu nekaterih premičnih spomenikov iz muzeja v župnijsko cerkev, ki je bil 3. julija 1986, razberemo, da so bile zahteve župnije sicer umestne, a se je obenem odpiralo vprašanje siromašenje muzeja, saj bi se lahko take zahteve razširile. V konkretnem primeru so se strinjali, da se omenjena spomenika do 4. oktobra preneseta v župnijo sv. Jurija, vendar morata biti primerno varovana. Zaradi tega je nujno, da se od republiškega organa, pristojnega za to področje, pridobi uradno tolmačenje, ki naj velja za celotni slovenski prostor.40

39 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Nadžupnijskemu uradu sv. Jurija z dne 30. 6. 1986), ki se nadaljuje z: »Veseli nas, da ste dovolili izdelavo odlitka kipa Sv. Jurija. Ne da bi želeli karkoli prejudicirati, vendar upamo, da bo strokovno mnenje sveta Zavoda za spomeniško varstvo SR Slovenije nakazalo pravilno strokovno rešitev za te umetnine. Kakršnokoli je bilo to strokovno mnenje, se zavedamo, da je priposestovanje umetnin nemogoče in, da vi svojo zahtevo vedno lahko realizirate po sili zakona. Prepričani smo, da reševanje vendarle ne bo ubralo to pot. Zastopimo vašo nestrpnost. Prosimo vas, da zastopite naše argumente in nam omogočite pozitivno rešitev znatno širšega vidika te vaše zahteve.« 40 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Zapisnik razgovora o prenosu nekaterih premičnih spomenikov na relaciji Pokrajinski muzej – v cerkev z dne 30. 7. 1986): v zapisniku je muzej poudaril »/…/, da so argumenti cerkve za prenos omenjenih spomenikov v prostore sv. Jurija dejansko veliki, da bo zaščita le-teh tudi v novih prostorih enakovredna zaščiti v muzeju, je pa res, da s tem muzej izgublja del svojega karakterja in je dejansko za muzej to precejšnji udarec. Muzej bi želel, da se izdela odlitek kipa sv. Jurija, da bi pri prevzemu sodelovali predstavniki muzeja, saj omenjena eksponata spadata v sklop premične dediščine in da bi ju muzej nekako še naprej spremljal.« Sprejeti so bili naslednji sklepi: »1. Z današnjim dogovorom je urejena zadeva glede prenosa kipa Sv. Jurija in Laibovega oltarja iz prostorov Pokrajinskega muzeja v prostore župnije Sv. Jurija v Ptuju. 2. Dovoli se izdelati odlitek kipa Sv. Jurija, kar v pismeni obliki dogovorita Župnija Sv. Jurija v Ptuju in Pokrajinski muzej Ptuj. 3. Strokovnim delavcem Pokrajinskega muzeja Ptuj se dovoli, da sodelujejo pri prenosu in postavitvi omenjenih dveh eksponatov v cerkvi Sv. Jurija v Ptuju. 4. Župnija Sv. Jurija se obvezuje, da pripravi prostor za namestitev obeh eksponatov v cerkvi Sv. Jurija do 4. oktobra 1986. 5. O zaključkih današnjega razgovora je potrebno obvestiti strokovni svet Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, ki pa naj za ostale eksponate pripravi uradno mnenje in z njim seznani vse občine v Sloveniji.«

Tako je v skladu z dogovorom muzej 31. julija predal restavratorju specialistu z Zavoda za spomeniško varstvo Maribor na reverz kip sv. Jurija, da se izdela njegov odlitek in se ga po potrebi tudi restavrira, kalup pa se v skladu z dopisom župnijskega urada po končanih delih preda proštijski cerkvi Ptuj oziroma Župnijskemu uradu sv. Jurija. Ko bodo dela končana, se obvesti muzej, da se opravi tudi vrnitev originalov in izročitev odlitkov.41 Ker se je datum prenosa bližal in je Župnija sv. Jurija na Ptuju preko Komisije za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri POK SZDL Ptuj in neposredno pismeno od Pokrajinskega muzeja v Ptuju zahtevala, da se do 4. oktobra oba predmeta vrneta župniji, je to avgusta sprožilo plaz dopisovanja med različnimi naslovi,42 saj se, kot izvemo iz dopisa ptujskega Komiteja za družbene dejavnosti Republiškemu komiteju za kulturo ter Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine SR Slovenije, »v naši družbenopolitični skupnosti v zvezi s to zahtevo postavljajo resni pomisleki, in sicer: navedena zahteva lahko sproži plaz (v naši občini so že konkretno reagirali minoriti in postavili svoje zahteve) tudi v drugih muzejih po Sloveniji; muzejska zbirka bo bistveno okrnjena, kar ni naš cilj; postavlja se vprašanje strokovnega nadzora nad hrambo in čuvanjem spomenikov.« Ptujska občina je bila namreč mnenja, da je to vprašanje treba rešiti enotno na ravni republike, in je od zgoraj navedenih naslovov želela, da se do navedene zahteve opredelita ter jo o svojih stališčih tudi obvestita.43 Tudi Pokrajinski muzej Ptuj se je v zvezi s tem obrnil na Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine SRS in Republiški komite za kulturo z dvema ločenima dopisoma. Bil je namreč zaskrbljen zaradi posledičnega siromašenja muzejskih zbirk, skrbelo ga je, da bi to postala stalna praksa, ki bi prizadela vse slovenske muzeje, ne samo ptujskega, čeprav z vidika

41 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 140 pl (Reverz za izdelavo odlitkov in restavratorskih posegov na kipih sv. Jurija, Barbare in Katarine z dne 31. 7. 1986). 42 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Občinskega komiteja za družbene dejavnosti Ptuj Republiškemu komiteju za kulturo z dne 21. 8. 1986). 43 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Občinskega komiteja za družbene dejavnosti Ptuj Republiškemu komiteju za kulturo z dne 21. 8. 1986).

lastništva ni dvomil o upravičenosti zahtevka po vrnitvi.44 Zato so v okviru muzeja in ptujske kulturne skupnosti ter Občine Ptuj sklenili sprožiti načelno vprašanje rešitve tega problema, meneč, da bi bilo treba dati pobudo za dopolnitev Zakona o naravni in kulturni dediščini, s katerim bi se sistemsko rešila ta problematika. Spomeniki, ki nimajo več svojega določenega mesta v cerkvah in drugih ustanovah, iz katerih so preneseni v muzeje, namreč ne bi smeli biti odtujeni iz muzejskih zbirk, kjer so razstavljeni.45 Tudi v dopisu Republiškemu komiteju za kulturo muzej ni dvomil o upravičenosti zahtevka po vrnitvi.46 Dejavnosti za kompromisno rešitev so propadle, ker lastniki niso bili zadovoljni s kopijami, ampak so vztrajali, da se to vprašanje reši na ravni SZDL. Tudi muzej sam si je želel, da se to vprašanje reši v okviru družbenopolitične skupnosti in DPO, a je bila rešitev v škodo muzeja – omenjena eksponata so morali

44 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Zavodu SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine z dne 21. 8. 1986): »Proštijska cerkev Sv. Jurija je lastnica kipa Sv. Jurija in Laibovega oltarja, ki ju hranimo v naši kulturnozgodovinski zbirki. Nedvomno je, da sta obe umetnini vrhunske umetniške stvaritve izrednega pomena ne le za naš muzej. Po končani obnovitvi Proštijske cerkve, je Nadžupnijski urad zahteval obe umetnini, ki bi jih naj postavil v njihovo originalno okolje. Laibov trokrilni oltar je bil leta 1932 posojen muzeju za razstavo in ni bil vrnjen. Kip Sv. Jurija pa je bil zaradi zapuščenosti prostora v cerkvi začasno shranjen v muzeju že pred vojno. Obe umetnini sta torej že okrog 50 let v našem muzeju in smo se z njim ponašali. Skozi ves ta čas nismo oporekali lastništvu Proštijski cerkvi. Zavedamo se tehtnosti zahteve in argumentov s katerimi operira Proštijska cerkev. Nedvomno je, da bi oba spomenika imela v svojem originalnem prostoru liturgični in tudi kulturnozgodovinski pomen. Vendar, utegne ta slučaj postati pravilo. Prav kmalu bi se lahko na slovenske muzeje zvalil plaz zahtev lastnikov po vračilu spomenikov. To bi seveda predstavljalo težak udarec muzealstvu.« 45 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Zavodu SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine z dne 21. 8. 1986): »Seveda, obstajajo še radikalnejša mnenja o popolni prepovedi vračanja spomenikov lastnikom. Slednjega ne bi komentirali, vendar opozarjamo na vse aspekte tega vprašanja od kulturnih do političnih.«; ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Komiteju za kulturo z dne 21. 8. 1986): »Mogoče bi kazalo ustrezno dopolniti Zakon o naravni in kulturni dediščini. Menimo, da spomeniki, ki več nimajo svojega določenega mesta v cerkvah in drugih ustanovah iz katerih so preneseni v muzeje, ne morejo biti odtujeni iz muzejskih zbirk v katerih so razstavljeni.« 46 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Komiteju za kulturo z dne 21. 8. 1986): »Po našem mnenju nimamo nobenih pravnih možnosti za drugačno rešitev, kot je že dosežena. Lastništvo je nesporno. Laibov oltar si je muzej sposodil za razstavo leta 1932 in ga nikoli ni poskušal vrniti. Kip Sv. Jurija, zavetnik Proštijske cerkve Sv. Jurija, je bil začasno hranjen v muzeju že pred vojno, zaradi tedanje zapuščenosti prostorov. Sedaj je stanje, po obnovitvi, poponoma drugače.«

Sprednja in hrbtna stran kipa sv. Jurija. (Foto: V. Benedik)

vrniti v proštijsko cerkev do 4. oktobra.47 Muzej je še enkrat poudaril, da se zaveda potencialne nevarnosti za slovensko muzealstvo, ki ga prinaša ta primer, saj se je že oglasil minoritski samostan, ki je po končani obnovi prezbiterija zahteval vračilo kipa Marije z otrokom. Po mnenju občinskih organov bi primer utegnil imeti tudi politične posledice. Muzej je zato menil, da bi bilo treba zadevo kompleksno reševati, upoštevajoč morebitne negativne posledice za slovensko muzealstvo.48

47 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Komiteju za kulturo z dne 21. 8. 1986): »V zvezi z vprašanjem prenosa kipa Sv. Jurija in Laibovega oltarja iz muzeja v Proštijsko cerkev smo že imeli razgovor v vaših prostorih. Aktivnosti okrog kompromisne rešitve so, žal, propadle. Lastniki niso zadovoljni s kopijami. Inzistirali so na ureditvi tega vprašanja na nivoju SZDL. Seveda smo tudi mi pritegnili družbeno politično skupnost in DPO. Na našo žalost je rešitev bila v našo škodo. Omenjena eksponata moramo vrniti v Proštijsko cerkev do 4. oktobra.« 48 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Komiteju za kulturo z dne 21. 8. 1986).

Vprašanje vračanja obeh umetnin v ptujsko župnijsko cerkev je bilo

Kip sv. Jurija v pogledu z leve in desne strani. (Foto: V. Benedik)

očitno »zelo vroče« tudi septembra 1986, saj se je 4. oktober, dan uradnega prenosa, neusmiljeno bližal. Muzej je Republiškemu komiteju za kulturo posredoval zahtevane podatke, iz katerih je razvidno, da muzej ni imel dokumentacije o načinu ter pogojih izposoje in da v času hranjenja v muzeju na nobeni umetnini niso bili potrebni večji obnovitveni posegi. Glede varnosti je bilo povedano, da je leta 1982 muzej po zbirkah začel nameščati alarmne naprave in sta bili obe umetnini zaščiteni s posebnim senzorjem, saj sta imeli zaradi svoje pomembnosti prednost pri uvajanju boljšega varovalnega sistema.49 Poudarjeno je tudi bilo, da bo imel prenos velik odmev na Ptuju, saj so nekateri menili, da umetnine sodijo v cerkev, bili pa so tudi ljudje, ki so temu nasprotovali. Čeprav so bili v SO Ptuj pravočasno obveščeni o prenosu, v razgovorih niso osebno in avtoritativno nastopali, ampak so stvar prepustili Komisiji

49 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Komiteju za kulturo z dne 1. 9. 1986).

SZDL za odnose z verskimi skupnostmi, ki je tako postala »pooblaščeni predstavnik« občine in DPO-jev, in je bilo trenutno največ odporov čutiti prav v političnih in upravnih strukturah.50 Občinski komite za družbene dejavnosti je 18. septembra muzej opozoril, da za prenos obeh umetnin še čakajo na soglasje Republiškega komiteja za kulturo in strokovno mnenje Zavoda SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki sta po zakonu pristojna za te zadeve, tako da se do prejema soglasja in strokovnega mnenja eksponata ne moreta odtujiti.51 Muzej je z dopisom seznanil Nadžupnijski urad sv. Jurija in obenem poudaril, da čeprav je dogovorjeni datum za prenos že pred vrati, pričakujejo pravočasno rešitev te zadeve, ki bo verjetno taka kot v sklepu z dne 3. julija. Če prenos ne bi bil izvršen do 4. oktobra, pa po mnenju muzeja to dejstvo ne bi smelo vplivati na njune medsebojne odnose in sodelovanje.52 Vsekakor je bil kip sv. Jurija že od konca julija 1986 skupaj s kipoma sv. Barbare in sv. Katarine v župnišču, kjer so na njih potekali restavratorski posegi. To je razvidno iz zapisnika strokovnega komisijskega ogleda minoritskega prezbiterija in bodoče lokacije plastike sv. Jurija ter oltarja Konrada Laiba, ki je potekal 21. oktobra 1986, član komisije pa je bil tudi umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. Cevc je soglašal s predlogom za lokacijo kipa sv. Jurija pod korom proštijske cerkve, prav tako s predlogom lokacije oltarja v krstni kapeli, tudi varnost obeh umetnin je bila zadovoljiva, saj bo sv. Jurij nameščen pod steklenim zvonom, Laibov oltar pa zavarovan s kovinsko mrežo, ki zapira krstno kapelo. Pozdravljal je tudi prizadevanja, da se obe umetnini vrneta na njuno prvotno mesto v cerkev sv. Jurija.53

50 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Komiteju za kulturo z dne 1. 9. 1986): »Do tega primera je prišlo /…/ zaradi nekoordiniranega delovanja muzeja in Zavoda za spomeniško varstvo Maribor že ob začetku obnovitvenih del na Proštijski cerkvi. Menim, da bi že pred začetkom del moral, v okviru Kulturne skupnosti Ptuj in Slovenije, biti sprejet načrt obnovitve, upoštevajoč tudi nujno notranjo ureditev oz. postavitev premičnih spomenikov v ambijentu, ki s tem dobijo značaj nepremičnega spomenika. Upam, da bo tudi tokrat zadeva rešena brez političnega ali kulturnega škandala, kot je to že bilo leta 1967.« 51 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Občinskega komiteja za družbene dejavnosti Pokrajinskemu muzeju Ptuj z dne 18. 9. 1986). 52 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Nadžupnijskemu uradu sv. Jurija z dne 24. 9. 1986). 53 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Zapisnik strokovnega komisijskega ogleda minoritskega prezbiterija in bodoče lokacije plastike sv. Jurija in oltarja Konrada Laiba v Ptuju, ki je bil 21. 10. 1986 v Ptuju).

Cevc je v dodatku k zapisniku svoje mnenje tudi obrazložil: »V načelu ne zagovarjam vračanja muzejskih kosov na njihovo prvotno mesto in v tej smeri ne smemo ustvariti precedensa. Toda v Ptuju je stvar drugačna. Gotski kip sv. Jurija in Laibov oltar nista bila muzeju odstopljena, marveč samo posojena in sta še vedno last prošt. cerkve. Obe umetnini sta vendarle integralni del te cerkve, tesno povezani z njeno zgodovino. Razen tega je bila cerkvena notranjščina tako skrbno obnovljena, da tudi kot umetnina spet polno živi. Zato bi kip in oltar v njej našla lahko ugledno in zgodovinsko upravičeno mesto. Hkrati bi prišla do večje veljave kot v muzeju. Tudi kar zadeva temperaturne in podobne spremembe, bi v cerkvi ne našla slabših pogojev. Pri predlagani postavitvi kipa je seveda treba premisliti tudi ventilacijo pod steklenim zvonom, zvon mora biti trdno pritrjen (s ključavnico) na postament!«54

54 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dodatek k Zapisniku strok. komis. ogleda minoritskega prezbiterija in prihodnje lokacije plastike sv. Jurija in oltarja Konrada Laiba v Ptuju dne 21. 10. 1986).

Rep in glava premaganega zmaja. (Foto: V. Benedik)

Restavratorski posegi na kipu sv. Jurija ob koncu leta še niso bili zaključeni,55 ampak šele februarja leta 1987, ko je bil original kipa prepeljan na veliko razstavo v Cankarjev dom v Ljubljani, kjer je bila v tem letu na ogled bogata kulturna dediščina Ptuja in Ormoža.56 Dokončni uradni prenos obeh umetnih v ptujsko proštijsko cerkev se je po vseh teh zapletih zgodil šele marca leta 1988. Potem ko je Republiški komite za kulturo sprejel priporočilo, da se zahtevi nadžupnijskega urada ugodi,57 je bil 21. marca 1988 podpisan protokol o prenosu kipa svetega Jurija in krilnega oltarja Konrada Laiba med Pokrajinskim muzejem Ptuj, Nadžupnijskim uradom sv. Jurija in Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor.58 Posledično je bilo februarja 1990 v organizaciji Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine v cistercijanskem samostanu v Stični

55 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 140 pl (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Narodni galeriji z dne 8. 12. 1986, ki je prosila, da bi se odlitki kipov izdelali tudi za njihovo ustanovo): »Z naše strani ni nobenih zadržkov, da naročite izdelavo kopij obeh svetniških kipov iz Velike Nedelje. Za odlitek sv. Jurija pa vas prosimo, da si pridobite pristanek župnijskega urada sv. Jurija.« 56 Ljubljana 1987, Zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža, Cankarjev dom – Kulturni in kongresni center Ljubljana, razstavišče Arkade, Ljubljana 1987. Do manjšega zapleta je prišlo tudi pred odprtjem razstave, saj je bila na razstavišče, kljub prvotnemu dogovoru, da bo na razstavi predstavljen odlitek kipa, pripeljana originalna plastika. Skrb je vzbujalo namreč dejstvo, da je bil vsa ta leta kip hranjen v prostorih z vlago okoli 80 odstotkov, v razstavišču pa je bila stopnja vlažnosti 50-odstotna in ta sprememba bi lahko zelo neugodno vplivala na leseni kip. Težava je bila tudi v tem, da je bil uradno kip še v pristojnosti muzeja, čeprav se je v tem času njegovo nahajališče spreminjalo in se je zato tudi zastavljalo vprašanje o tem, kdo bi bil odgovoren v primeru, da bi se plastika poškodovala; PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 140 pl (Opozorilo kulturnozgodovinskega oddelka upravi muzeja z dne 9. 2. 1987). 57 O tem CIGLENEČKI 1991, str. 55: »Muzej si je prizadeval obe umetnini obdržati v zbirkah in je zaprosil Republiški komite za kulturo za mnenje. O vprašanju je razpravljala strokovna komisija, pismeno mnenje pa je januarja 1988 podpisal takratni kulturni minister Vladimir Kavčič. Precej zapleteno napisan uvod razodeva avtorjevo zadrego. Zadeva je bila po svoje preprosta, pravno povsem jasna (lastnik je bil znan, pogoji hranjenja tudi), ptujski primer pa je napovedoval nove podobne zahteve in bojazen je bila upravičena. Zaključno priporočilo je bilo strnjeno v tri točke: 1. naj Muzej izroči Nadžupnijskemu uradu oltar; 2. naj se Nadžupnijski urad zadovolji s kopijo kipa sv. Jurija, original pa prepusti Muzeju v hrambo in razstavljanje, ne da bi se zato odrekel lastnini nad njim; če bi Nadžupnijski urad ne sprejel predloga iz 2. točke, naj mu muzej izroči tudi kip sv. Jurija, sam pa razstavi kopijo.« 58 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija (Dopis Pokrajinskega muzeja Ptuj Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor z dne 26. 2. 1988; Protokol o prenosu kipa svetega Jurija in krilnega oltarja Konrada Laiba z dne 21. 3. 1988). O prenosu se je tudi poročalo: F(ranc) M(ilošič), Jurij ponovno na svojem mestu, Delo, 26. 4. 1988, str. 7; Na(taša) V(odušek), Laibov oltar in kip svetega Jurija spet doma, Tednik, 31. 3. 1988, str. 10. Sicer pa o tej problematiki gl. tudi ŠAMPERL 1998, str. 382–383; WEIGL 1998, str. 193 in op. 24.

Kip sv. Jurija, okoli 1380. (Foto: V. Benedik)

organizirano posvetovanje z naslovom Premična kulturna dediščina in situ ali v muzejih, na katerem je beseda tekla o tem, kako zavarovati premično in nepremično dediščino oziroma kje umetnine obdržati: na njihovem avtentičnem mestu – in situ ali jih prenesti v galerijo ali muzej. Izhodišče za razpravo so bili prav »ptujski primeri«,59 saj so se odprla mnoga pravna vprašanja, največ na relaciji original–kopija in lastnina– pooblastilo za varovanje. Odgovora nanje ni bilo, razen da je vsak prenos umetnine iz muzeja na prvotno mesto ali obratno treba obravnavati individualno.60 Kip svetega Jurija je po mučnih pogajanjih, ki so pustila pri marsikaterem akterju grenak priokus, dobil svoje stalno mesto v podkorju zahodne empore, kjer stoji še danes. To mesto je zapustil le dvakrat. Prvič leta 1995, ko je bila v Narodni galeriji v Ljubljani velika razstava Gotika v Sloveniji in so tedaj izdelali še eno kopijo kipa za potrebe Muzeja krščanstva na Slovenskem,61 drugič pa leta 2012, ko je bila v prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi razstava Vitez, Dama in Zmaj.62 Po končani razstavi so bile leta 2013 v prostorih Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS na kipu, z dovoljenjem župnijskega urada sv. Jurija, opravljene tudi naravoslovne preiskave, ki so omogočile nekatera nova dognanja o strukturi, materialu in koloritu samega kipa.63

59 O tem podrobneje CIGLENEČKI 1991, str. 54–59. 60 Gl. BATIČ 1990, str. 293; D. M., Kam sodijo premične umetnine?, Delo, 23. 2. 1990, str. 7; CIGLENEČKI 1991, str. 54. 61 Ljubljana 1995, Gotika v Sloveniji, Narodna galerija Ljubljana, Ljubljana 1995. 62 Ljubljana 2012, Vitez, Dama in Zmaj, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 13. december 2012 – 25. oktober 2013. 63 O izsledkih naravoslovnih preiskav glej prispevka v tej publikaciji: Katja Kavkler piše o preiskavah materialov polikromacije, Katarin Čufar, Luka Krže in Maks Merela pa pišejo o identifikaciji lesa.

UMETNOSTNOZGODOVINSKA DOGNANJA Visoko kvalitetna lesena polikromirana plastika predstavlja mladostnega viteza v polnem oklepu v trenutku, ko ubija zmaja. Po legendi je namreč sveti Jurij v boju najprej premagal zmaja, ki je prebival pred mestom Sileno. Ta je vsakodnevno pospravil po eno devico, ki so mu jo prebivalci Silene žrtvovali. Tokrat je bila z žrebom kot žrtev izbrana kraljeva hči. Potem ko je Jurij s sulico prebodel zmaja, ga je kraljična na pol mrtvega in pripetega za svoj pas zvlekla v mesto, kjer ga je sveti Jurij dokončno pokončal.64 Sveti Jurij zmagovito stoji v rahlem kontrapostu nad premaganim, a še ne mrtvim krilatim zmajem s kačastim telesom in volčjo glavo. Upodobljen je v trenutku, ko z obema rokama zabada drog sulice v zmajevo žrelo, da bi mu zadal zadnji, smrtonosni sunek. Jurij je upodobljen skorajda v naravni velikosti. Njegovo vitko telo je odeto v polni oklep, na prsni ščitni plošči je vrezan Jurijev križ, ki se nahaja tudi v ptujskem mestnem grbu. Okoli bokov mu ohlapno visi umetelno izdelan pas, dupfing, priljubljen ženski in moški modni pridatek v drugi polovici 14. in prvi četrtini 15. stoletja. Izpod oklepa slutimo železno mrežno srajco, ki pa jo zakriva sekundarna, baročna pozlata. Da je pravkar sestopil s konja, pričata ostrogi, pripeti na členkaste kljunaste čevlje. Golobradi Jurij je mladostnega videza, lasje so skodrani. Nekoč je imel na glavo poveznjeno zidno krono (corona muralis), z droga pa je visel manjši prapor.65 Kip je bil skozi stoletja večkrat obnavljan. Najstarejši zapis iz leta 1755 pravi, da so ga na novo poslikali (neye gefaßet), ker je minilo že več kot sto let od zadnje restavracije, in zanj napravili tudi novo prenosno mizo. Verjetno mu je bila takrat na glavo nadeta tudi zidna krona, ki jo je Jurij nosil še leta 1880, a so jo pozneje odstranili.66 Ob prenosu kipa leta 1930 iz ptujske župnijske cerkve sv. Jurija v ptujski muzej je bil kip verjetno

64 O legendi npr. BRAUNFELS-ESCHE 1976, passim; VNUK 2017, str. 21. Sicer pa ikonografskem motivu sv. Jurija v slovenski umetnosti gl. tudi ŠTUMBERGER 2007, passim, str. 35–36 (za ptujski kip sv. Jurija). 65 PETSCHNIG 1880, str. CXV (za zidno krono); GINHART 1972, str. 55 (za dusing oz. dupfing); VNUK 2013, str. 10, kat. št. 1; VNUK 2017, str. 23. 66 Kronika mestne župnije na Ptuju 1732, SI-ZAP 70/33, R-33, str. 96: »/…/ undt durch anbitung froue brunaderin von gesambleten geldt neye gefaßet, undt auf ein tragtisch zur gewendlicher procession od umbgang dazur gefürtiget undt gestellet worden, anbey auch zu wissen, ds dieße nembliche Statuen des H: Georgy seider 100 Jahr nicht mehr restorirt worden.« Gl. tudi HERNJA MASTEN 1998, str. 129; KRAJNC 1998, str. 320 in op. 31, 324 in op. 42, 43; VNUK 2013, str. 10, kat. št. 1; VNUK 2017, str. 23–24.

levo

očiščen in konserviran, kakor je mogoče razbrati s sočasnih fotografij;

Sv. Jurij, jelovina, okoli 1390– 1400, München, Bayerisches Nationalmuseum, inv. št. MA 1155. (Dosegljivo na http://www.bayerischesnationalmuseum.de/ webgos/bnm_online. php? seite=5&fld_0 =00023538)

pisnih virov o tem ni. Zanj je mizar izdelal nov podstavek.67 Leta 1970 je

desno Georg in Martin von Klausenburg: Konjeniška upodobitev sv. Jurija s praškega gradu, bron, 1373, Praga, Správa Pražského hradu, inv. št. VP 372. (Dosegljivo na https://www. bildindex.de/document/ obj20369355)

Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani delno restavriral kip. Na njem je bilo odkritih več različno starih poslikav, originalna polikromacija pa je bila delno razkrita na hrbtni strani figure: zmaj je zelene barve, na oklepu je krožni vzorec iz rdečih črt, plastično ornamentirani pas (Dupfing ali Dusing) pa je v nasprotju s pisanostjo prednje strani bele barve.68 Kip je bil deležen manjših restavratorskih posegov med letoma 1986 in 1987, ko je bila izdelana tudi kopija kipa, a podatkov o opravljenih posegih ni.69 Po koncu razstave Vitez, Dama in Zmaj je bil kip iz Narodnega muzeja Slovenije odpeljan v Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kjer so leta 2014 opravili naravoslovne analize polikromirane lesene plastike, s katerimi so ugotavljali materiale zadnje predelave in skušali pridobiti tudi čim več informacij o starejših plasteh

67 SMODIČ 1932, str. 119; VNUK 2017, str. 24–25. 68 WLATTNIG 1995, str. 156, kat. št. 66; CIGLENEČKI 1997, str. 129; VNUK 2013, str. 10, kat. št. 1; VNUK 2017, str. 25. 69 VNUK 2017, str. 25.

in osnovni zgradbi kipa. Zaradi dobre ohranjenosti kipa so bili vzorci

levo

večinoma odvzeti le z zgornjih plasti, zato je bilo zelo malo podatkov

Sv. Pankracij iz spodnje kapele gradu Tirol, lipovina, konec 14. stoletja, grad Tirol. (Objavljeno v MÜLLER 1976, sl. 40)

o prvotni polikromaciji. Pridobljeni podatki so zato govorili predvsem o številu predelav in uporabljenih materialih, zelo malo pa o prvotnih materialih in načinih obdelave.70 Iz analize barvnih slojev je razvidno, da je bil kip od 15. stoletja večkrat obnavljan oziroma preslikan, mogoče

sredina

najpomembnejša pa je ugotovitev, da 153 centimetrov visoka skulptura ni izdelana iz enega kosa lesa – lipovine, kakor se je domnevalo do zdaj,

ampak je sestavljena iz dveh različnih vrst lesa: figura Jurija je izrezljana iz enega kosa smrekovine, podoba zmaja pa iz topolovine ali vrbovine, s tem da je rep na zmajev trup pritrjen z žeblji (mogoče popravilo?, op. avt.).72

Sv. Jurij iz Brixna, lipovina, konec 14. stoletja, zasebna last. (Objavljeno v MÜLLER 1976, sl. 40) desno

70 KAVKLER, BEŠLAGIĆ 2018, str. 5. 71 CEVC 1973, 87–88, kat. št. 16 (lipov les, sulica je novejša); WLATTNIG 1995, str. 156, kat. št. 66; CIGLENEČKI 1997, str. 129; VNUK 2013, str. 10, kat. št. 1; VNUK 2017, str. 21. 72 O izsledkih preiskav gl. KAVKLER, BEŠLAGIĆ 2018, passim; glej prispevek Katje Kavkler o preiskavi materialov polikromacije in članek Katarine Čufar, Luke Krže ter Maksa Merela o identifikaciji lesa na kipu svetega Jurija v pričujoči publikaciji.

»Hansel«, bronasta figura z vodnjaka na dvorišču špitala sv. Duha v Nürnbergu, okoli 1380–1390, Nürnberg, Germanisches Nationalmuseum, inv. št. Pl.O.2204. (Dosegljivo na https://www. flickr.com/photos/ magdeburg/15175813593)

Sprva je bil kip na splošno datiran v konec 14. ali začetek 15. stoletja.73 V čas okrog leta 1380 ga je postavil šele Emilijan Cevc, ki je kot prvi skulpturo sv. Jurija strokovno ovrednotil in njegov nastanek povezal z velikimi prezidavami proštijske cerkve po letu 1370.74 Meni, da je eden najlepših lesenih kipov pred nastopom mednarodnega sloga nastal pod vplivom čeških vzorov, saj je bil v tem času češki vpliv na južnem Štajerskem zelo močan. Kip je ikonografsko primerjal z Jurijem iz Bavarskega nacionalnega muzeja v Münchnu (okrog 1400), z bronasto plastiko t. i. »Hansla« v Germanskem nacionalnem muzeju v Nürnbergu (okrog 1380), s plastiko svetega viteza (Hermana II. ?) iz Vroclava (okrog 1360) in s figuro Longina v skupini Križanja iz Marijine cerkve pred Tynom v Pragi (okrog 1370); slogovna naravnanost pa nas vodi tudi k sloviti bronasti konjeniški upodobitvi sv. Jurija s praškega gradu (Georg in Martin von Klausenburg, 1373).75 Robert Wlattnig je Cevčevim primerjavam dodal še dve južnotirolski deli, ki sta nastali približno v istem času: sv. Jurija iz Brixna v nekdanji zbirki Figdor in sv. Pankracija iz kapele v gradu Tirol. Kot je zapisal, se izredno kvalitetnega kipa zaradi pomanjkanja ustreznih primerjav ne da natančno datirati ne lokalizirati, in izrazil mnenje, da gre verjetno za lokalno delo, nastalo pod vplivom umetne obrti, morda tudi pod slogovnimi vplivi salzburške nadškofije, a tudi to vprašanje ostaja brez odgovora.76 Polona Vidmar je opozorila, da je ne glede na številne primerjave, ki jih navajata Cevc in Wlattnig, edina prepričljiva le primerjava z obema

73 France Stele: Ptuj. Proštija, nadž. in mestna župnija sv. Jurija, Terenski zapiski, 1922–1933, str. 3, INDOK center MzK RS, Ptuj – ž. c. sv. Jurija, spisovno gradivo (14. stoletje); SMODIČ 1932, str. 119 (konec 14. ali začetek 15. stoletja); MAUČEC 1957, str. 36 (začetek 15. stoletja). 74 CEVC 1963, str. 123; CEVC 1967, str. X, kat. št. 92 (tukaj datacija okoli 1370); CEVC 1971a, str. 385 (okoli 1370), 400, kat. št. 404 (1370–1380); CEVC 1971b, str. 133 (okoli 1380); CEVC 1973, 87–88, kat. št. 16 (1370–1380); CEVC 1989, str. 322, 326 (okoli 1380). Gl. tudi CURK 1975, str. 28 (okoli 1370); ANDERLIČ, ZADNIKAR 1985, str. 92 (okoli 1380); MIKUŽ 1987, str. 55 (druga polovica 14. stoletja); CIGLENEČKI 1991, str. 54 (okoli 1380); CIGLENEČKI 1995, str. 40 (okoli 1370–1380); CIGLENEČKI 1997, str. 129 (okoli 1380); BRENCE et al. 2003, str. 49; VIDMAR 2004, str. 312 (okoli 1380); VIDMAR 2006, str. 198 (okoli 1380); CIGLENEČKI 2008, str. 70 (okoli 1380); HAJDINJAK, VIDMAR 2009, str. 38 (okoli 1380). 75 CEVC 1963, str. 122–123; CEVC 1967, str. X, kat. št. 92; CEVC 1973, str. 18, 87–88, kat. št. 16; CEVC 1989, str. 326. Gl. tudi GROSSMANN 1974, str. 119; MIKUŽ 1987, str. 55; CIGLENEČKI 1995, str. 40; CIGLENEČKI 1997, str. 129; VIDMAR 2004, str. 312–313; VIDMAR 2006, str. 198. 76 Na splošno ga je datiral v zadnjo četrtino 14. stoletja, modni detajli, kot sta kratka bojevniška suknja ali svetnikova frizura s spiralastimi kodri, pa nas navajajo k temu, da nastanek tega dela datiramo v čas okoli leta 1380. Gl. WLATTNIG 1995, str. 142, 156, kat. št. 66.

južnotirolskima plastikama, ki jim je skupna tudi uporaba materiala, se pravi lesa. Vse tri figure so v polni bojni opravi, postave svetnikov pretirano vitke, skupne pa so jim tudi naivne obrazne poteze.77 Vsekakor predstavlja kip dvorno idealiziranega ptujskega svetega Jurija enega izmed vrhuncev kiparskega ustvarjanja na naših tleh v zadnji četrtini 14. stoletja, ne glede na to, ali je to uvoz ali delo domačega umetnika,78 odprto pa seveda ostaja tudi vprašanje, kdo je bil dejanski naročnik kipa. Plastika izstopa tudi po tem, da je bil za njeno izdelavo izbran les smreke, kar jo tudi po tej plati uvršča med srednjeveške kiparske raritete, saj se je v srednjeveški kiparski produkciji ta vrsta lesa izredno redko uporabljala.79

BIBLIOGRAFIJA Z O K R A J Š AVA M I : ANDERLIČ, ZADNIKAR 1985 Jože Anderlič, Marijan Zadnikar: Lepote slovenskih cerkva, Ljubljana 1985. BATIČ 1990 Jerneja Batič, Sestanek »Premična dediščina in situ ali v muzejih«, 22. februarja 1990 v Stiškem muzeju, VS, 32, str. 292–293. BELAJ 1998 Vitomir Belaj, O patrociniju ptujske župnijske cerkve, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 145–152. BRAUNFELS 1974 Sigrid BRAUNFELS, s. v. Georg Erzmart., Lexikon der christlichen Ikonographie, VI, Freiburg im Breisgau 1974, nn. 373–390. BRAUNFELS-ESCHE 1976 Sigrid Braunfels-Esche: Sankt Georg. Legende. Verehrung. Symbol, München 1976. BRENCE et al. 1996 Andrej Brence et al.: Ptuj. Vodnik po mestu, Maribor 1996. BRENCE et al. 2003 Andrej Brence et al.: Ptuj. Vodnik po mestu, Maribor 2003. CEVC 1963 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963.

77 VIDMAR 2004, str. 313–314; VIDMAR 2006, str. 198–199. 78 VNUK 2013, str. 10, kat. št. 1; VNUK 2017, str. 24. 79 O izsledkih naravoslovnih preiskav glej prispevka v tej publikaciji: Katja Kavkler piše o preiskavah materialov polikromacije, Katarin Čufar, Luka Krže in Maks Merela pa pišejo o identifikaciji lesa.

CEVC 1967 Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967. CEVC 1971a Emilijan Cevc, Art gothique, L`art en Yougoslavie de la préhistoire a nos jours, Grand palais, Mars – Mai 1971, Paris 1971, s. p. /r. k./. CEVC 1971b Emilijan Cevc, Gotika, Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do danas, Skenderija 28. VII – 28. X. 1971, Beograd–Sarajevo 1971, str. 129–140 /r. k./. CEVC 1973 Emilijan Cevc: Gotska plastika na Slovenskem, Narodna galerija Ljubljana, Ljubljana 1973 /r. k./. CEVC 1984 Emilijan Cevc, Gotika u Sloveniji, Umjetnost na tlu Jugoslavije. Gotika u Sloveniji i Hrvatskoj, Ljubljana 1984, str. 25–55. CEVC 1989 E(milijan) Ce(vc), s. v. Gotika, Enciklopedija Slovenije, 3, Eg–Hab, Ljubljana 1989, str. 317–332. CIGLENEČKI 1991 Marjeta Ciglenečki, »Premična dediščina in situ ali v muzeju«. Ptujski primeri, Zborovanje Društva muzealcev Slovenije. Gradivo s posvetovanja, Šmarješke toplice 13. do 14. november 1991, 1991, str. 54–59. CIGLENEČKI 1995 Marjeta Ciglenečki: Ptuj. Najlepši pa je zame Ptuj …, Maribor 1995. CIGLENEČKI 1997 Marjeta Ciglenečki, Likovna ustvarjalnost na Ptuju v 14. stoletju, Mestni statut 1376, Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj 17. in 18. oktober 1996, Ptuj 1997, str. 123–141. CIGLENEČKI 2008 Marjeta Ciglenečki: Ptuj. Starodavno mesto ob Dravi, Maribor 2008. CURK 1975 Jože Curk, Ptujski grad in njegove kulturnozgodovinske zbirke, KNSS, 57, 1975. CURK 1998 Jože Curk, Oris gradbene zgodovine proštijske cerkve na Ptuju, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 180–189. GINHART 1972 Karl Ginhart: Die Fürstenstatuen von St. Stephan in Wien und die Bildwerke aus Grosslobming, Klagenfurt 1972. GOLOB 1998 Nataša Golob, Mnogoobrazna umetnost v slogu gotike, Umetnost na Slovenskem. Od prazgodovine do danes, Ljubljana 1998, str. 78–121. GORYS 1997 Erhard Gorys: Lexikon der Heiligen, München 1997. GROSSMANN 1974 Dieter Grossmann, Gotska plastika v Sloveniji, Sinteza, 30–32, 1974, str. 118–122.

HAJDINJAK 2011 Boris Hajdinjak, Mesto Ptuj in njegove elite od 12. do 15. stoletja, Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino, Ljubljana 2011, str. 264–307. HAJDINJAK, VIDMAR 2009 Boris Hajdinjak, Polona Vidmar: Gospodje ptujski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Ptuj 2009 /r. k./. HALL 1991 James Hall: Rječnik tema i simbola u umjetnosti, Zagreb 1991. HERNJA MASTEN 1998 Marija Hernja Masten, Kronika mestne župnije Ptuj 1732, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 113–137. HERNJA MASTEN 2004 Marija Hernja Masten: Mestni pečat in grb mesta Ptuja, Ptuj 2004. JÖCKLE 2003 Clemens Jöckle: Das große Heiligen Lexikon, Köln 2003. KAVKLER, BEŠLAGIĆ 2018 Katja Kavkler, Petra Bešlagić: Kip sv. Jurija. Cerkev sv. Jurija, Ptuj, EŠD 582. Poročilo naravoslovnih preiskav, Ljubljana 2018. KRAJNC 1998 Slavko Krajnc, Versko in liturgično življenje v župniji sv. Jurija na Ptuju, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 312–332. MAUČEC 1957 Jože Maučec: Vodnik po Ptuju in okolici, Ptuj 1957. MIKUŽ 1987 Janez Mikuž, Sakralna kulturna dediščina, Zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža, Cankarjev dom – Kulturni in kongresni center Ljubljana, razstavišče Arkade, Ljubljana 1987, str. 49–61 /r. k./. MÜLLER 1976 Theodor Müller: Gotische Skulptur in Tirol, Bozen 1976. OTOREPEC 1988 Božo Otorepec: Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988. PESKAR 2005 Robert Peskar: Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji, Ljubljana 2005 /doktorska disertacija/. PETSCHNIG 1880 Hans Petschnig, Die Stadtpfarrkirche in Pettau, Mittheilungen der K.K. CentralCommission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, Neue Folge VI., Wien 1880, str. CXI–CXVI. PTUJ 1931/1941 Ptuj z okolico – sa okolinom – mit Umgebung, Izdalo Olepševalno in tujsko prometno društvo v Ptuju, s. d. (med 1931 in 1941).

RAISP 1858 Ferdinand Raisp: Pettau Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, topografisch – historisch geschildert, Graz 1858. SARIA 1943 Balduin Saria: Pettau. Ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte, Pettau 1943. SCHAUBER, SCHINDLER 1995 Vera Schauber, Hanns Michael Schindler: Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Ljubljana 1995. SMODIČ 1932 A(nton) S(modič), Muzejsko društvo v Ptuju. (Poročilo o društvenem delovanju od občnega zbora dne 13. maja 1931 do 27. aprila 1932.), ČZN, XXVII, 1932, str. 118–120. STELE 1933 France Stele, Umetnostna zgodovina v Ptuju po vojni, ČZN, XXVIII, 1933, str. 237–241. ŠAMPERL 1998 Janez Šamperl, Zadnja velika obnova notranjosti cerkve sv. Jurija na Ptuju (1979–1988), Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 374–385. ŠAMPERL-PURG 1998 Kristina Šamperl-Purg, Odnosi med Mestno občino Ptuj in proštijsko cerkvijo v letih 1880–1918, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 153–158. ŠTUMBERGER 2007 Barbara Štumberger: Ikonografski motiv svetega Jurija v slovenski likovni umetnosti od gotike do baroka, Ljubljana 2007 /diplomsko delo/. VESELKO 1939 Franjo Veselko, Mestne pravice Ptuja iz l. 1376, Kronika, 6/3, 1939, str. 134–138, 202–210. VIDMAR 2004 Polona Vidmar: Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene. Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades der Philosophie an der Geisteswissenschaftlischen Fakultät der Karl-Franzens-Universität Graz, Graz 2004 /doktorska disertacija/. VIDMAR 2006 Polona Vidmar: Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene, Graz 2006. VNUK 2013 Branko Vnuk, Kip sv. Jurija, Vitez, dama, zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2, Ljubljana 2013, str. 10–11, kat. št. 1 /raz. kat./. VNUK 2017 Branko Vnuk, Kiparstvo med 12. in 14. stoletjem, Umetnost srednjega in zgodnjega novega veka 1200–1550, Ptuj 2017, str. 9–27. WEIGL 1998 Igor Weigl, Conrad Laib in oltar sv. Marka, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 190–205. WLATTNIG 1995 Robert Wlattnig, Kiparstvo 14. stoletja, Gotika v Sloveniji, Ljubljana, Ljubljana 1995, str. 140–158, kat. št. 66 /r. k./.

ZADRAVEC 2017 Dejan Zadravec: Ptujski meščani do uničujočega požara leta 1684. Biografskoprosopografski priročnik, Ptuj 2017.

Viri: INDOK center MzK RS, Ptuj – ž. c. sv. Jurija, spisovno gradivo. Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Kulturnozgodovinski oddelek: inv. št. G 140 pl, dokumentacija, fototeka. France Stele: Ptuj. Proštija, nadž. in mestna župnija sv. Jurija, Terenski zapiski, 1922– 1933, str. 3, INDOK center MzK RS, Ptuj – ž. c. sv. Jurija, spisovno gradivo. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, dokumentacija: dosje št. 2951 (EŠD 582: Ptuj – Cerkev sv. Jurija). Zgodovinski arhiv Ptuj: Kronika mestne župnije na Ptuju 1732, SI-ZAP 70/33, R-33. Zgodovinski arhiv Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, SI-ZAP 140, škatla 10. Zgodovinski arhiv Ptuj: Zbirka Muzejskega društva, SI-ZAP 6, škatla 2, škatla 8.

Časopisni članki: dč, Odprti sta umetnostna galerija in zbirka glasbil na ptujskem gradu, Tednik, 13. 8. 1965, str. 1, 3. D. M., Kam sodijo premične umetnine?, Delo, 23. 2. 1990, str. 7. F(ranc) M(ilošič), Jurij ponovno na svojem mestu, Delo, 26. 4. 1988, str. 7. Na(taša) V(odušek), Laibov oltar in kip svetega Jurija spet doma, Tednik, 31. 3. 1988, str. 10.

Katja Kavkler

KIP SVETEGA JURIJA: PREISKAVE MATERIALOV POLIKROMACIJE UVOD Rentgenogram kipa sv. Jurija - detajl. (Foto: S. Fister)

Kip sv. Jurija s Ptuja je bil eksponat na razstavi Vitez, Dama in Zmaj v Narodnem muzeju. Po koncu razstave se nam je ponudila priložnost za neinvazivne in mikroinvazivne preiskave slikovnih slojev. Že ob delnem konserviranju-restavriranju leta 1970 je bilo na površini kipa odkritih več različnih slojev poslikav, kljub temu pa je bil razkrit le del preslikav na hrbtu, po preostali površini kipa pa so bili ohranjeni sloji najmlajše polikromacije (VNUK 2013; VNUK 2017). V pričujoči raziskavi so nas zanimali vsi ohranjeni sloji polikromacije.

METODE ANALIZ Zaradi dragocenosti kipa in dobre ohranjenosti površinske polikromacije smo se skušali analiz lotiti čim bolj neinvazivno in mikroinvazivno, torej z metodami, pri katerih za pridobitev rezultatov ni potrebno vzorčenje ali pa je odvzeti vzorec zelo majhen (nekaj milimetrov). Z rentgensko (RTG) radiografijo smo kip preiskali v dveh smereh, da bi pridobili čim

slika 1

več informacij o njegovi notranji zgradbi. Z rentgensko fluorescenčno

Fotografije sv. Jurija z zmajem z označenimi lokacijami odvzetih vzorcev (modro) in XRF-analiz (rdeče). (Foto: V. Benedik, K. Kavkler)

spektroskopijo (XRF) smo preiskali več točk površinske polikromacije, da bi izvedeli njihovo elementno sestavo. Iz polikromacije smo odvzeli tudi 26 vzorcev slikovnih plasti (slika 1). Na odvzetih vzorcih smo lahko z optičnim mikroskopom opazovali stratigrafijo (slojevitost) slikovnih slojev, identificirali uporabljene pigmente in polnila z ramanskim spektrometrom, identificirali uporabljena veziva in premaze z infrardečim spektrometrom (FTIR) ter določili elementno sestavo tudi globlje ležečih slojev z vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM EDS).

I Z S L E D K I R A Z I S K AV Radiografija kipa slika 2 (desna stran)

Pregled notranje zgradbe kipa smo izvedli z neinvazivno RTG-radiografijo

Rentgenogram kipa sv. Jurija od spredaj (levo) in s strani (desno) z vidno notranjo zgradbo. (Foto: S. Fister)

(slika 2). Z RTG opazimo številne žeblje na glavi, vratu in ramenih ter pasu in bokih. Pod lasmi so vidne letnice lesa, ki si sledijo brez prekinitve, zato sklepamo, da žeblji ne držijo dodatnega kosa lesa. Morda so ostanek zidne krone (corona muralis), ki jo je imel kip na glavi od leta 1755 do konca 19. stoletja (VNUK 2013; VNUK 2017). Zmajev rep, ki je izdelan iz drugega kosa lesa kot preostali del zmaja, je na trup prav tako pritrjen z žeblji. Ostroge so v les privijačene.

Pod pozlato in posrebritvijo, ki pokrivata trup in okončine v celoti, so letnice vidne vzdolž celotnega trupa in nog. Ker pozlata in posrebritev zelo poslabšata prodiranje rentgenskih žarkov v globino, so letnice na nekaterih predelih kipa slabše vidne. Na delih, kjer so letnice jasno vidne, ni vidnih spojev, letnice pa potekajo kontinuirano, na podlagi česar lahko sklenemo, da je bil Jurij izrezbarjen iz enega kosa lesa. Z RTG-posnetka se zdi le, kot da so dlani (rokavice) dodane na osnovo, vendar tega ne moremo z gotovostjo potrditi. Beli novejši podstavek je izdelan iz več kosov lesa, zbit s številnimi žeblji in privijačen na trup zmaja. Predvsem na obrazu in zmaju so vidne številne poškodbe starejših slojev polikromacije pod najnovejšim slojem poslikave. Po celi širini Jurijevega čela je v radiogramu vidna razpoka, domnevno zapolnjena z rentgensko aktivnim materialom in kasneje preslikana, tako da na površini ni vidna.

Stratigrafija in materialna sestava slojev polikromacij Odvzem vzorcev s polikromacije smo izvedli na 26 lokacijah. Zaradi dobre ohranjenosti površinske polikromacije smo bili na večini mest omejeni na površinske vzorce. Poseg v globino polikromacije bi pomenil večje poškodbe površine, zato smo se temu na izpostavljenih lokacijah izogibali. Največ preslikav opazimo na vzorcih, odvzetih s področja las. Najstarejši sloji so videti relativno svetli, medtem ko so kasnejši sloji temnejših rjavih odtenkov. Najstarejši okrasti sloj, ki ga opazimo na področju las, je izdelan z vezivom iz sušljivega olja in obarvan s cinobrom (živosrebrovim sulfidom) in železooksidnimi pigmenti (okri ali siene), katerim so dodana polnila kalcit, sadra in barit, ter vezan z oljnim vezivom. Ker naj bi kip nastal ob koncu 14. stoletja, sušljivo olje kot edino vezivo za barvne sloje pa se je začelo širše uporabljati v 15. stoletju (ERHARDT 1998; KRAIGHER-HOZO 1991), sklepamo, da ne gre za prvotni sloj. Opazimo številne sloje preslikav rjave barve, obarvane z različnimi rdečimi pigmenti in kombinacijami drugih pigmentov. V enem od preslikanih slojev (sloj 8 v spodnjem vzorcu) najdemo avripigment (arzenov sulfid), ki je bil v uporabi predvsem do 19. stoletja, ko so ga nadomestili drugi rumeni pigmenti (SCHRAMM, HERING 1988). V zgornjih slojih smo opazili tudi prusko modro (sloj 12 ali 13 v zgornjem vzorcu), pigment, ki je bil sintetiziran leta 1704 in v širši uporabi po 1725 (SCHRAMM, HERING 1988). Svinčevo kositrno rumena tipa I (svinčev stanat), uporabljena v nekaterih slojih, je bila pretežno v uporabi do prve polovice 18. stoletja (EASTAUGH 2004; SCHRAMM, HERING 1988), tako da lahko sloje, ki jo vsebujejo, časovno omejimo do tega obdobja (slika 3).

6-oker (cinober, minij, pararealgar, svinčevo kositrno rum. 1)

slika 3

11-rjava 10-oker, dva sloja

5-rjava (cinober, svinčevo kositmo rum. 1)

9-oker (kalcit, dolomit)

4-oker (minij)

8-premaz

3-oker/premaz (auri pigment)

7-pozlata (zlato in srebro (zwischgold?))

2-podlaga (kalcit, dolomit, sadra, proteini)

Fotografija lokacije vzorca, odvzetega s področja las (levo zgoraj, označeno s puščico), prečni presek vzorca las z označenimi sloji (levo spodaj) in stratigrafski opis z navedbo nekaterih izbranih materialov, ki opredeljujejo obdobja izdelave posameznih slojev. (Foto: P. Bešlagić, K. Kavkler)

12-rjava (svinčeva bela, cinober)

1-oker s patino (kalcit, hematit, litharge, sušljivo olje)

Tudi vsi sloji inkarnata so bili izdelani z vezivom iz sušljivega olja, iz česar sklepamo, da analizirani sloji niso del prvotne polikromacije. Dva vzorca smo vzeli z vratu, kjer je inkarnat nekoliko temnejši kot na obrazu, enega pa na svetlejšem delu. Stratigrafiji obeh vzorcev, odvzetih s temnega inkarnata, se ujemata. Žal ne vemo, ali gre pri spodnjem sloju za prvotni sloj inkarnata. Vsi sloji imajo relativno podobno sestavo, glavna pigmenta sta svinčeva bela in cinober, v četrtem sloju pa je bil namesto cinobra uporabljen minij (svinčev oksid). V vzorcu s svetlim inkarnatom opazimo spodaj oranžen sloj (slika 4), katerega sestava se precej razlikuje od drugih vzorcev inkarnata – vsebuje cinober in svinčevo belo, pa tudi pararealgar in svinčevo kositrno rumeno tipa I. Pararealgar (arzenov sulfid) je zelo redko najden v polikromacijah (EASTAUGH 2004), pa tudi v virih, ki ga pogosto enačijo z avripigmentom ali ga poimenujejo »rdeči avripigment« (HARLEY 1970). Pri inkarnatih se je postavljalo vprašanje, kakšna je razlika med temnimi in svetlimi sloji inkarnata v zadnjem sloju polikromacije. Gre za dodaten tanek sloj, podobne sestave kot osnovni, ki pa vključuje tudi ogljikov črn

slika 4 Prečni presek vzorca, odvzetega s svetlega inkarnata na levem Jurijevem ušesu v vidni (levo) in ultravijolični svetlobi (desno).Viden je spodnji sloj oranžnega odtenka, ki se po sestavi razlikuje od drugih inkarnatov. (Foto: K. Kavkler)

slika 5 Prečni presek vzorca, odvzetega s področja podplata posrebrenega levega čevlja sv. Jurija. S puščicami so označeni glavni elementi, vidni v kovinskih slojih. (Foto: K. Kavkler)

slika 6 Fotografija hrbta sv. Jurija z vidnim delno ohranjenim ornamentom (levo) in stratigrafija vzorca, odvzetega z ornamenta, kjer se nad slojem pozlate v vidni svetlobi (desno zgoraj) v ultravijolični svetlobi vidi sloj lazure (desno spodaj). (Foto: V. Benedik, K. Kavkler)

pigment. Na podlagi stratigrafije sklepamo, da je bil na svetlem inkarnatu v večini odstranjen, medtem ko je na področju temnega inkarnata še prisoten. Večina starejših podlog pod kovinskimi sloji je izdelanih iz kalcita (kalcijevega karbonata) in dolomita (kalcijevega magnezijevega karbonata), vezanih s čistim proteinskim vezivom ali mastno tempero (slika 5). Vsebujejo tudi železooksidne pigmente, v njih pa najdemo še nekaj nečistoč (anatas (titanov dioksid)) in produktov razgradnje (kalcijev oksalat). Podloga, ki je bila uporabljena ob zadnji predelavi kipa, je izdelana iz sadre (kalcijevega sulfata dihidrata) in jo identificiramo tako na vzorcih z barvno plastjo kot tudi na vzorcih s kovinskimi sloji.

Medtem ko so bile kalcitne podloge bolj značilne za območja severno od Alp, so podloge iz sadre bolj značilne za Italijo (STRAUB 1988). Prvotno so bile podloge vezane z nemastnim proteinskim vezivom (predvsem klejem), kasneje pa opazimo tudi dodatek maščob, ki je lahko izhajal tudi iz barvnih slojev (HUDOKLIN 1955). Enako zaporedje podlog je tudi v vzorcih, odvzetih z obroča na vrhu sulice. Tu smo v zgornji podlogi identificirali tudi proteinsko vezivo, ki pa ga s FTIR-spektroskopijo ne moremo podrobneje identificirati. Podlogo iz sadre opazimo v številnih vzorcih, kjer smo lahko povzorčili le najnovejši sloj polikromacije, s čimer smo potrdili, da je bila takšna podloga uporabljena ob zadnji polikromaciji kipa. Drugače je pri vzorcih, ki so bili odvzeti s hrbtišča, kjer je bil zgornji sloj polikromacije odstranjen med konservatorsko-restavratorskimi posegi v sedemdesetih letih 20. stoletja. Tam je podloga podobna spodnjim slojem podloge na sulici. Rdeči ornament na hrbtišču, ki se je pokazal po odstranitvi zgornjih slojev polikromacije (slika 6), je bil izdelan z oljno barvo, barvila lazure pa nismo mogli identificirati. V vzorcu z Jurijevega čevlja vidimo kar tri različne sloje posrebritve s pripadajočimi podlogami. Na najstarejšem sloju podloge opazimo dve različni kovini, srebro in kositer (slika 5, sloj 2). Na najstarejši posrebritvi vidimo tudi rdeč sloj barve. Pri kasnejših posegih je bilo za čevelj uporabljeno le srebro. Uporaba kositra je dokumentirana vse od karolinškega obdobja do pozne gotike, saj kositer ni temnel za razliko od srebra. Čeprav se ga ni dalo stolči v lističe, so iz njega lahko pridobili dovolj tanke folije, da so jo nanašali na površino umetniških del (STRAUB 1988). Prisotnost kositra tako potrjuje našo domnevo, da gre za najstarejšo ali eno izmed starejših plasti polikromacije. Vsi sloji pozlat so iz pravega zlata v lističih. Medtem ko je bilo zlato naneseno na Jurijeva oblačila tudi ob predelavah, je bil pas prvotno pozlačen, kasneje pa posrebren. Starejši dve podlogi na pasu sta bili izdelani iz kalcita in dolomita (najstarejši sloj) oz. le kalcita (vmesni sloj). Spodnja podloga vzorca je enaka srednji podlogi vzorca, odvzetega s čevlja. Vzorci s posrebrenih delov, so bili večinoma odvzeti le iz zgornjih slojev, kjer je podloga izdelana pretežno iz sadre, vezane s proteinskim vezivom. Bolus je izdelan iz železooksidnih pigmentov in nanj je naneseno pravo srebro v lističih. Na površini kipa opazimo dve barvi lazur: modro in rdečo. Prav tako rdeče lazure opazimo na površini starejše poslikave na ornamentu, ki je bil odkrit ob sondiranju hrbta. Medtem ko pigmenta ali barvila v rdečem sloju lazure nismo mogli identificirati, gre pri modri lazuri za ultramarin v mastni temperi.

Pregledali smo tudi vzorce, odvzete z različnih delov zmaja. Na teh vzorcih opazimo značilno podlogo z vmesnim slojem izolacije, izdelano pretežno iz dolomita, z dodatkom silikatov (opazimo celo kristalni silicij) in morda primesjo kalcita. Pod to podlogo je v vzorcu z zmajevega trupa pod krilom viden sloj sive, izdelan iz mešanice kalcita, železooksidnih pigmentov in ogljikove črne. Opazimo primes rutila. Delci pigmentov so relativno veliki. Le v tem sloju od vseh preiskanih vzorcev opazimo prisotnost škroba, verjetno pa je prisotno tudi proteinsko vezivo. Morda bi lahko šlo za prvotni barvni sloj. Vezivo starejših barvnih slojev je bila najverjetneje mastna tempera, kasnejši barvni sloji pa so bili izdelani z oljnim vezivom. V različnih slojih se pojavljajo različna veziva. Medtem ko so bila temperna uporabljena od antike in prevladujoča vse do renesanse, so veziva iz sušljivih olj prišla v širšo uporabo v 15. stoletju (WARD 2008). Pri temperah gre za mešanice živalskih proteinov ali rastlinskih polisaharidov z vodo. Kasneje so jim dodajali tudi manjši delež sušljivih olj in tako pripravljali emulzije, ki so imele nekoliko drugačne lastnosti od nemastnih temper (WARD 2008). Pogosto smo s spektrometrom FTIR identificirali silikon, ne le na površini, temveč tudi v globljih slojih. Ker vemo, da so bili v zgodovini večkrat izdelani odlitki kipa, ga povezujemo z izdelavo le-teh. Nekaj ga je skozi razpoke zateklo tudi v globlje sloje. Z XRF-spektrometrom smo analizirali 53 točk na površini kipa. Na ta način smo pridobili nekaj informacij tudi o lokacijah, s katerih nismo mogli odvzeti vzorcev (npr. čelo, ustnice), in analizirali večje število točk kot pri odvzemu vzorcev. Omejitev XRF-analize je vzorčenje zgolj površinskih slojev, torej pridobimo informacijo le o materialih, uporabljenih ob zadnji predelavi kipa. Dobimo pa informacijo o elementni sestavi, katere interpretacija je v primeru mešanic pigmentov zahtevna. Metoda je uporabna tudi za identifikacijo kovinskih slojev na površini. Tako smo ugotovili, da gre pri površinskih slojih za zlato in srebro, ki pa manjkata v nekaterih slojih (leva rama) ali sta nadomeščena z drugimi (cenejšimi) materiali (namesto pozlate na hrbtni strani vratu vidimo bakrovo zlitino). Površina je majhna, zato se je pri manjkajočem zlatu lahko zgodilo, da smo merili poškodovano površino, kjer je pozlata obdrgnjena. Ugotovili smo tudi, da je zelena barva na zmajevem trupu izdelana iz bakrovega pigmenta, na krilu pa ne. Zanimivi so tudi rdeči sloji, kjer ponekod opazimo prisotnost cinobra (zmajevo uho), drugje je bil uporabljen svinčev pigment (Jurijeva ustnica), ponekod (ornament na križu) pa najverjetneje rdeči pigment organskega izvora.

SKLEPI Izvedene analize so podale številne informacije o sestavi polikromacije in strukturi nosilca. Zaradi skrbi za predmet smo le na štirih lokacijah odvzeli vzorce slojev polikromacije do nosilca – torej bi le na teh štirih mestih lahko odvzeli prvotne sloje. Primerjava teh štirih vzorcev pokaže različno stratigrafijo povsem ob nosilcu, zato težko potrdimo, v katerih primerih gre za prvotne sloje. Najverjetneje so prisotni v vzorcih, odvzetih z levega čevlja, zmajevega trupa in okrasnega obroča na vrhu sulice.

BIBLIOGRAFIJA Z O K R A J Š AVA M I : EASTAUGH 2004 Nicholas Eastaugh et al.: Pigment Compendium: a dictionary of historical pigments, Amsterdam 2004. ERHARDT 1998 David Erhardt, Paints Based on Drying-Oil Media, Painted Wood: History and Conservation, Los Angeles 1998, str. 17–32. HARLEY 1970 Rosamond Drusilla Harley: Artists' Pigments: c. 1600–1835: a study in English documentary, London 1970. HUDOKLIN 1955 Radoje Hudoklin: Tehnologija materialov, ki se uporabljajo v slikarstvu: njihova priprava, obdelava in uporaba. Del 1, Temeljniki, podloge, veziva in polnila podlog, Ljubljana 1955. KRAIGHER-HOZO 1991 Metka Kraigher-Hozo: Slikarstvo. Metode slikanja. Materiali, Sarajevo 1991. SCHRAMM, HERING 1988 Hans-Peter Schramm, Bernd Hering: Historische Malmaterialien und ihre Identifizierung, Graz 1988. STRAUB 1988 Rolf E. Straub, Tafel- und Tüchleinmalerei des Mittelalters, Reclams Handbuch der künstlerischen Technicken, Band 1, Stuttgart 1988, str. 125–260. VNUK 2013 Branko Vnuk, Kip sv. Jurija, Vitez, dama, zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2, Ljubljana 2013, str. 10–11, kat. št. 1 /raz. kat./. VNUK 2017 Branko Vnuk, Kiparstvo med 12. in 14. stoletjem, Umetnost srednjega in zgodnjega novega veka 1200–1550, Ptuj 2017, str. 9–27. WARD 2008 Gerald W. R. Ward: The Grove Encyclopedia of Materials and Techniques in Art, Oxford 2008.

Katarina Čufar, Luka Krže, Maks Merela

IDENTIFIKACIJA LESA NA KIPU SVETEGA JURIJA METODE ANALIZ Za potrebe raziskave smo v restavratorski delavnici pregledali kip.

Preparat lesa kipa detajl.

Na osnovi RTG radiografskih posnetkov, informacij restavratorjev in pregleda kipa smo sklepali, da je sveti Jurij najverjetneje izdelan iz enega kosa lesa. Nadaljnji pregled je pokazal, da sta svetnik in zmaj verjetno izdelana iz različnih lesnih vrst. Skupaj z restavratorji smo poiskali mesta, kjer bi bilo mogoče les natančno pregledati ali po potrebi čim manj invazivno odvzeti vzorce lesa za raziskave. Ker zaradi polikromacije nismo mogli videti lesnih anatomskih znakov, potrebnih za določitev lesne vrste, smo odvzeli dva vzorca minimalnih dimenzij, enega na glavi svetega Jurija, enega pa na zmaju (slika 1). Z glave smo na mestu manjše predhodne poškodbe odvzeli vzorec v obliki orientirane trske (dimenzij 3 x 3 x 7 mm) (slika 1), ki smo ga v laboratoriju dodatno orientirali, poravnali in vpeli v drsni mikrotom Leica SM 2000 R (slika 2a) ter odrezali rezine, debeline 20 µm prečnega in tangencialnega prereza; količina odvzetega lesa ni zadoščala, da bi pridobili tudi rezino radialnega prereza. Rezine smo obarvali z barvili safranin in astra modra

slika 1 (zgoraj)

Kip svetega Jurija z zmajem: (a, b, c) mesta, izbrana za preiskave lesa, (d) odvzem vzorca lesa zmaja.

slika 2 (levo)

Delo v laboratoriju: (a) rezanje z mikrotomom, (b) barvanje rezin in (c) preparati, pripravljeni za opazovanje pod mikroskopom.

(slika 2b), jih dehidrirali in vklopili v vklopni medij (Euparal 3C-129; Chroma) (ČUFAR, ZUPANČIČ 2000). Tako smo pripravili trajne preparate (slika 2c) za opazovanje s svetlobnim mikroskopom Nikon Eclipse E 800. Mikrografija je bila opravljena z digitalno kamero Nikon DS-fi1 in programsko opremo NIS Elements Br 3.0. Z zmaja smo v restavratorski delavnici s skalpelom odrezali ostružke oz. tanke rezine približne velikosti 7 x 9 x 0,3 mm, ki smo jih takoj po odvzemu neobarvane položili na objektno steklo in vklopili v glicerol. Odvzeti material oz. rezine so zajemale samo prečni prerez lesa. Lesa iz repa zmaja nismo preiskali, čeprav je kasneje pregled Rtg-posnetkov nakazal, da je rep izdelan iz posebnega kosa lesa, ki je na trup zmaja pritrjen z žeblji. Lesa belega podstavka, ki je novejši od kipa, nismo raziskali. Mikroskopsko identifikacijo lesa smo opravili s pomočjo standardnih identifikacijskih ključev (ČUFAR, MERELA 2014; SCHOCH, HELLER, SCHWEINGRUBER, KIENAST 2004; SIGNORINI, GIULIO, FIORAVANTI 2014).

I Z S L E D K I I N R A Z P R AVA – IDENTIFIKACIJA LESA

slika 3 (zgoraj levo) Preparata lesa kipa: (a) prečni prerez z ranim lesom in tipičnim postopnim prehodom v kasni les,

Sveti Jurij Anatomske preiskave lesa so pokazale, da je kip (glava) narejen iz lesa smreke (Picea abies). Naš preparat je zajemal prečni prerez dela široke branike, ki je vseboval samo rani les s tipičnim postopnim prehodom iz ranega v kasni les (slika 3a), na tangencialnem prerezu pa so bili jasno vidni radialni smolni kanali z debelostenimi epitelnimi celicami (slika 3b).

(b) tangencialni prerez z radialnimi smolnimi kanali z debelostenimi epitelnimi celicami. (Merilni daljici – 100 µm.)

Čeprav na prečnem prerezu nismo videli smolnih kanalov (slika 3a)

slika 4 (zgoraj desno)

in materiala ni bilo dovolj, da bi odrezali radialni prerez ter potrdili

Preparata lesa smreke (Picea abies) iz referenčne zbirke Oddelka za lesarstvo:

prisotnost heterogenega trakovnega tkiva in majhnih piceoidnih pikenj v križnem polju (slika 4b), je bilo odvzetega materiala dovolj za določitev

(a) prečni prerez z dvema branikama, ki vsebujeta rani in kasni les, postopen prehod ranega v kasni les;

lesa smreke. Glavni znak za potrditev identifikacije so radialni smolni kanali v trakovih (slika 3b). Izbira lesa smreke z razliko med redkejšim ranim in gostejšim kasnim lesom (slika 4a) pojasnjuje, zakaj se na RTG-posnetku kipa razločno vidijo branike in letnice lesa, ki si sledijo brez prekinitve in nakazujejo, da je kip izdelan iz enega kosa lesa. Pregled literature in dosedanje identifikacije lesa kažejo, da je raba lesa smreke za izdelavo plastik redka (ČUFAR, ZUPANČIČ 2000). Signorini in sodelavci (2014) v pregledu rabe lesa smreke za predmete kulturne dediščine navajajo predvsem velik pomen lesa resonančne smreke za izdelavo glasbenih inštrumentov, posebej godal. Tudi raziskave konstrukcijskega lesa v Sloveniji kažejo, da je bila raba smrekovine pred industrijsko revolucijo bolj ali manj omejena na območja v bližini njenih naravnih rastišč, predvsem v alpskem prostoru (npr. ČUFAR, STRGAR, MERELA, BRUS 2013).

(b) radialni prerez, ki prikazuje heterogeni trak iz parenhimskih celic (PC) z majhnimi piceoidnimi piknjami v križnih poljih ter trakovnimi traheidami (TT). (Merilni daljici – 100 µm.)

slika 5 (zgoraj levo) Neobarvani prečni prerez lesa s spodnjega dela zmaja (a). Prečna prereza lesa iz referenčne zbirke Oddelka za lesarstvo: (b) bela vrba (Salix alba) in (c) črni topol (Populus nigra). Les je v vseh primerih difuzno porozen, z majhnimi trahejami in enorednimi trakovi. (Merilne daljice – 100 µm.) slika 6 (zgoraj desno) Les iz referenčne zbirke Oddelka za lesarstvo s tipičnimi znaki za razlikovanje lesa vrbe (Salix sp.) in topola (Populus sp.). Tangencialna prereza: (a) vrba z enorednimi heterogenimi trakovi (puščica) in (b) topol z enorednimi homogenimi trakovi. Radialna prereza: (c) vrba s heterogenim trakom s kvadratastimi celicami (puščica) in (d) topol s homogenim trakom. (Merilne daljice – 100 µm.)

Zmaj Telo zmaja je izdelano iz lesa topola (Populus sp.) ali vrbe (Salix sp.). Lesa nismo mogli natančneje opredeliti, ker je odvzeti ostružek zajemal samo prečni prerez in ni vseboval vseh lesnih anatomskih znakov, ki jih je mogoče videti samo na radialnem in/ali tangencialnem prerezu in so potrebni za razlikovanje obeh taksonov (slika 5, slika 6). Za razliko od smreke je bila raba lesa topola za plastike v preteklih obdobjih pogosta. Topol so na veliko uporabljali v Italiji (MACCHIONI, LAZZERI, SOZZI, VITIELLO 2011; SIGNORINI, GIULIO, FIORAVANTI 2014) ter delno v Franciji in Nemčiji (WIXOM, 1988/1989). V Sloveniji smo topol zabeležili v posameznih primerih (ČUFAR, ZUPANČIČ 2000). Iz lesa topola je izdelan tudi Križani iz Pirana (https://www.zupnija-piran.si/ piranske-cerkve/zupnijski-muzej-sv-jurija). Poleg tega so bile topolove plošče priljubljene za slike (npr. SIGNORINI, GIULIO, FIORAVANTI 2014). Tudi Mona Lisa je naslikana na plošči iz lesa topola (http://monalisa.org). Les vrbe se po zgradbi in lastnostih le malo razlikuje od lesa topola, zato so ga pogosto uporabljali kot nadomestno vrsto za topol. Les topola in vrbe lahko razlikujemo samo na osnovi znakov, vidnih pod mikroskopom (slika 5 in slika 6).

SKLEPI Kip svetega Jurija je izdelan iz lesa smreke (Picea abies). Raba lesa smreke za lesene plastike je po naših podatkih dokaj redka. Na območju Slovenije so smrekovino v preteklosti najpogosteje uporabljali v bližini naravnih rastišč, predvsem v alpskem prostoru. Telo zmaja je izdelano iz lesa topola (Populus sp.) ali vrbe (Salix sp.). Iz tankega ostružka lesa smo lahko pridobili samo prečni prerez, ki ne vsebuje vseh lesnih anatomskih znakov, potrebnih za razlikovanje topola in vrbe. Les topola so v preteklosti pogosto uporabljali za lesene plastike predvsem v Italiji, les vrbe, ki ima podobno zgradbo in lastnosti, pa kot nadomestno vrsto za topol.

BIBLIOGRAFIJA Z O K R A J Š AVA M I : ČUFAR, ZUPANČIČ 2000 Katarina Čufar, Martin Zupančič, Determinacija lesa predmetov kulturne dediščine, RES., Dela, 4/1999, 2000, str. 48–52. ČUFAR, MERELA 2014 Katarina Čufar, Maks Merela: Anatomija lesa – navodila za vaje. 2. dopolnjena izd. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana 2014. ČUFAR, STRGAR, MERELA, BRUS 2013 Katarina Čufar, Dušan Strgar, Maks Merela, Robert Brus, Les Banove hiše v Artičah kot zgodovinski arhiv, Acta Silvae et Ligni, 101, 2013, str. 33–44. MACCHIONI, LAZZERI, SOZZI, VITIELLO 2011 Nicola Macchioni, Simona Lazzeri, Lorena Sozzi, Rossana Vitiello, Wooden Sculptures from XVII and XVIII Centuries in the Region of Asti (Italy), Scientific Identification of the Species. International Journal of Conservation Science, 2, 2011, str. 251–260. SCHOCH, HELLER, SCHWEINGRUBER, KIENAST 2004 Werner Schoch, Iris Heller, Fritz Schweingruber, Felix Kienast: Wood anatomy of central European Species. Online version, 2004, dosegljivo na www.woodanatomy.ch. SIGNORINI, GIULIO, FIORAVANTI 2014 Giovanni Signorini, Giuseppina Di Giulio, Marco Fioravanti: Il Legno nei Beni Culturali – guida alla determinazione delle specie legnose, Perugia 2014. WIXOM 1988–1989 William D. Wixom, Medieval sculptures at the cloisters, The Metropolitan Museum of Art Bulletin, 46/3, 1988–1989, dosegljivo na https://www.metmuseum.org.

Elektronska vira: https://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve/zupnijski-muzej-sv-jurija (dostop 8. 10. 2019). http://monalisa.org (dostop 8. 10. 2019).

Dejan Zadravec

PODOBA SVETEGA JURIJA NA PTUJSKIH MESTNIH ZNAMENJIH UVOD Sv. Jurij je zavetnik/zaščitnik mnogih cerkva in mest po svetu. Na območju današnje Republike Slovenije je po njem poimenovanih kar 79 cerkva, od poznega srednjega veka pa je zaščitnik mest Ljubljana, Piran in Ptuj. Na Ptuju je imel in še ima dvojno vlogo – je patron župnijske (proštijske) cerkve in mesta. Ali je omenjena cerkev dobila ime po zaščitniku mesta oziroma je sv. Jurij postal zaščitnik mesta zaradi tukajšnje cerkve s tem imenom, zaradi fragmentarno ohranjenih pisnih dokumentov ni mogoče natančno ugotoviti. Cerkev je na Ptuju izpričana že nekaj stoletij pred najstarejšim ohranjenim dokazom o omenjenem mučencu kot zaščitniku mesta, tj. prvim ptujskim mestnim pečatom iz okoli srede 13. stoletja, a nikoli z imenom patrona. Prav tako najverjetneje nikoli ne bo znano, kdaj natančno je sv. Jurij postal zavetnik mesta Ptuj, vse pa kaže, da se je to zgodilo približno v prvi polovici 13. stoletja. Ptuj se je v tem času že izoblikoval v zgodnjeurbano mestno naselbino, dobil je pečat s podobo sv. Jurija, ki z orožjem (sulico) ubije zmaja, kar ustreza legendi, ki je nastala šele v 11. stoletju in bi težko prišla na Ptuj pred začetkom 13. stoletja. Mestni pečati so bili do konca srednjega veka

Prvi, veliki pečat mesta Ptuj, okoli sredine 13. stoletja. (SI_ZAP/0071/002, Zbirka pečatov in štampiljk – pečati, šk. 4, ov. 314, reprodukcija velikega ptujskega mestnega pečata)

in še nekoliko dlje edina danes znana ptujska mestna znamenja, ki so upodabljala omenjenega svetnika. Naslednja upodobitev je na eni izmed insignij ptujskega mestnega sodnika, ki jih je dal leta 1555 izdelati Jakob Riss, redno pa se je sv. Jurij pojavljal na spominskih novcih, ki so se delili ob objezdah mestnega pomirja in so dokumentirani ter ohranjeni za tovrstne dogodke v obdobju med letoma 1673 in 1769. Zavetnika je v začetku leta 1766 na votivni sliki, ki jo je naročil magistrat, naslikal ptujski slikar Franc Jožef Fellner, prav tako ga je morda isti slikar leta 1769 upodobil še na praporu meščanskega konjeniškega korpusa.1

Š T I R J E P T U J S K I M E S T N I P E Č AT I Pečat ni nič drugega kot znak, najpogosteje odtisnjen v vosku kot znamenje verodostojnosti oziroma služi overovitvi in zapori listin ter pisem. Z najstarejšim evropskim mestnim pečatom se ponaša Köln, in sicer iz leta 1149, ki je približno stoletje starejši od prvega ptujskega mestnega pečata. Mesta so si za pečatne podobe izbirala različne motive, in sicer podobo krajevnega patrona, atribute krajevnega patrona, mestne stavbe (obzidja, stolpi, vrata, rotovži, cerkve), simbole mestnega gospoda in siceršnje mestne simbole (značilne obrti in proizvodnja …). Ptuj si je za mestno pečatno podobo izbral krajevnega patrona – sv. Jurija, ki z orožjem (sulico ali mečem) zabode zmaja pod sabo,2 kar ne nazadnje dokazujejo prvi štirje mestni pečati.3

Prvi, veliki ptujski mestni pečat iz okoli sredine 13. stoletja O času nastanka najstarejšega ptujskega mestnega pečata se že vrsto let krešejo mnenja. Glede na obliko črk in podobo sv. Jurija ga je mogoče datirati v sredino 13. stoletja oziroma morda celo nekaj let pred tem, ko je na Ptuju delovala kovnica denarja, saj je bronasti pečatnik izjemno graversko delo in ga je lahko izdelal le mojster. Lahko pa njegov nastanek povežemo tudi z dobo štajerske vladavine kralja Otokarja II. Přemysla v drugi polovici 13. stoletja, ki je politično spodbujal rast mest in s tem njihove potrebe po pečatih. Ne nazadnje je bil ptujski grad v tem času predan v varstvo nemškemu viteškemu redu iz Velike Nedelje

1 BELAJ 1998, str. 146; HERNJA MASTEN 2004, str. 3–6; HEINZMANN 2006, str. 246–248; KOSI 2009, str. 33–69. 2 Tudi ptujska mestna župnijska cerkev sv. Jurija je uporabljala pečat s podobo omenjenega patrona. 3

OTOREPEC 1988, str. 13–15.

Kupoprodajna listina iz srede februarja 1667 za svobodno hišo na Ptuju med mestnim magistratom in velikonedeljsko komendo nemškega viteškega reda je bila pečatena s prvim, najstarejšim mestnim pečatom. (DOZA, Urkundensammlung, 15. II. 1667)

Originalni pečatnik mesta Ptuj. ( StLA, Typarsammlung, št. 178)

in najverjetneje ni naključje, da se najstarejše ohranjene listine iz 13. stoletja, pečatene s prvim mestnim pečatom, vsebinsko nanašajo na posest komende ali tamkajšnje komendnike in se danes hranijo v Arhivu nemškega viteškega reda na Dunaju. Osrednji, sredinski del okroglega pečata zavzema podoba sv. Jurija na konju, ki z dolgo sulico v desni roki prebada pod sabo v klobčič zvitega zmaja, okoli podobe pa je latinski

levo

zapis SIGILLVM CI-UITATIS DE BETOVIA (pečat mesta Ptuja), ki ga trikrat

Drugi, manjši ptujski mestni pečat. ( SI_ZAP/0071/002, Zbirka pečatov in štampiljk – pečati, šk. 4, ov. 318, reprodukcija ptujskega mestnega tajnega pečata)

prekinja podoba štirilistne rože. Zagotovo je nastal pred sredino junija

desno

v mestni pisarni in včasih še uporabljen. Nazadnje v drugi polovici

Originalni pečatnik (tipar) mesta Ptuj. ( StLA, Typarsammlung, št. 177)

17. stoletja oziroma natančneje v letih 1667 in 1685, pa čeprav sta bila v

1273, ko je bil uporabljen za pečatenje v t. i. tuji zadevi in je še danes ohranjen, redno pa je mestna oblast z njim pečatila dokumente vsaj do druge polovice februarja 1391 oziroma do konca 14. stoletja; takrat je zadnjič odtisnjen na listini mestne uprave. Od 15. stoletja je bil povečini v uporabi drugi, manjši pečat, a je bil prvi pečatnik vseskozi prisoten

tem času že več kot stoletje redno v uporabi tretji in četrti mestni pečat. Originalni pečatnik (tipar) tega najstarejšega ptujskega mestnega pečata je ohranjen in se hrani v zbirki pečatnikov v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in nosi signaturo 178.4

Drugi, mali mestni pečat iz prve polovice 15. stoletja Drugi, nekoliko manjši mestni pečat, imenovan tudi tajni (sekretsiegel), je bil v uporabi od prve polovice 15. stoletja in vsebuje podobo stoječega viteza sv. Jurija, ki z obema rokama poriva kopje v žrelo na tleh ležečega zmaja, nad njim pa je napis z gotskimi minuskulnimi črkami sv. Jurij (SANCTVS GEORIUS). Mestu je služil za pečatenje manj pomembnih listin in dopisov. Prvič se omenja že v začetku leta 1426, medtem ko

OTOREPEC 1988, str. 167–172; HERNJA MASTEN 2004, str. 13–19.

je najstarejši do danes ohranjeni odtis v leseni ščitni škatlici na listini

Tretji, mali ptujski mestni pečat, prva polovica 16. stoletja. ( StLA, Archiv der Stadt Pettau, K. 10, H. 24)

iz srede oktobra 1452. Do kdaj natančno je bil v uporabi, zaenkrat še ni povsem jasno, njegova zadnja omemba sega v leto 1508. Originalni pečatnik (tipar) tega drugega mestnega pečata je ravno tako ohranjen in se kot prvi hrani v zbirki pečatnikov v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in nosi signaturo 177.5

Tretji, mali mestni pečat iz prve polovice 16. stoletja Tretji, mali mestni pečat je dal magistrat najverjetneje napraviti iz čisto praktičnih razlogov v prvi polovici 16. stoletja, saj je v poslovanju mestne uprave papir precej izpodrinil pergament in se je pečatilo na papirju, ne več toliko z obešanjem pečatne škatlice, saj papir te teže ne bi zdržal. Najstarejši ohranjeni tretji mestni pečat je na dokumentu iz leta 1538, zaslediti pa ga je mogoče še na dokumentih z začetka 18. stoletja. Podoba sv. Jurija na njem pa se razlikuje od prvih dveh pečatov. V sredini pečatnega polja je v srčastem grbovnem ščitku sv. Jurij upodobljen le do pasu, v desni roki drži meč z namenom, da napiči zmaja, ki ga drži z levo roko za vrat, pri čemer je zmaj upodobljen za Jurijevim telesom, tako da sta vidna le glava in zadnji del repa.6

HERNJA MASTEN 2004, str. 20–25; OTOREPEC 1988, str. 172–173.

HERNJA MASTEN 2004, str. 25–28; OTOREPEC 1988, str. 173.

Četrti, mali mestni pečat. (SI_ZAP/0177, Arhiv mesta Ptuj, šk. 7)

Četrti, mali mestni pečat Nastanka najmlajšega ptujskega mestnega pečata s podobo sv. Jurija, v določenih dokumentih imenovanega tudi tajni (secret insigl),7 zaenkrat še ni mogoče natančno določiti. Res je, da je v obliki suhega pečata odtisnjen na koncu cehovskega reda ptujskega lončarskega ceha iz leta 1577, a pristnosti tega datuma za zdaj še ni mogoče potrditi. Zapis letnice namreč ni originalen, pač pa je bila ta zapisana naknadno čez originalno letnico, ki se začne s številkama 1 in 6 ter tako namiguje na izdajo v 17. stoletju. Tudi sam zapis celotne letnice ni skladen z načinom zapisovanja v 16. stoletju, ko so avtorji povečini številčno zapisali le zadnji dve številki letnice; ne nazadnje tudi sama pisava celotnega dokumenta bolj spominja na tip uradniške nemške kurente iz 17. in ne 16. stoletja. Kakor koli, v uradni uporabi je ostal vse do začetka 19. stoletja (zadnja trenutno dokumentirana uporaba leta 1807). Tudi na tem pečatu je sv. Jurij, ki ga obdajata okrasni, polžasto zaviti voluti, upodobljen le do pasu, v desni roki drži meč z namenom, da napiči zmaja, ki ga drži z levo roko za vrat, pri čemer je zmaj upodobljen za Jurijevim telesom, tako da sta vidna le glava in rep, ki se svedrasto dviguje za Jurijevim hrbtom.8

THONHAUSER 2006, str. 208.

OTOREPEC 1988, str. 173; HERNJA MASTEN 2004, str. 28–30.

NOŽNICA SODNEGA MEČA PTUJSKEGA MESTNEGA SODNIKA, 1555 Ptujski grad in mesto sta bila do konca srednjega veka v lasti

Nožnica meča ptujskega mestnega sodnika in srebrna ploščica z vgravirano podobo sv. Jurija, 1555, PMPO inv. št. UO 1098 o. (Foto: B. Farič)

Salzburške nadškofije, nato pa so ju leta 1479 najprej zasedli Ogri, po njihovem porazu enajst let pozneje pa cesarske čete oziroma sta postala deželnoknežja last. Cesar Maksimilijan I. ju je zaradi njune strateške pomembnosti zadržal v lasti karseda dolgo, a so ga naposled finančne težave prisilile, da ga je leta 1511 prodal s pravico ponovnega odkupa salzburškemu nadškofu Lenartu Hodiškemu. Njegov vnuk, cesar Ferdinand I., je leta 1555 izkoristil omenjeno pravico in grad s pripadajočim gospostvom ter mesto sta ponovno prešla v deželnoknežjo last. Ob tej priliki je dal takratni mestni sodnik Jakob Riss, ki je to funkcijo opravljal vsaj še leta 1558, v eni izmed priznanih južnonemških orožarskih delavnic izdelati insignije ptujskega mestnega sodnika – meč z nožnico in palico. Na zgornjem delu nožnice je na srebrni ploščici vgravirana pozlačena podoba mestnega patrona sv. Jurija na konju z mečem v levi roki, pod njim je ranjeni zmaj z odlomljenim prednjim delom sulice v vratu, nad njima pa je zapis vitez sv. Jurij (RITER SANT IORG).9

9 NABERGOJ, VIDMAR, MILIĆ 2003, str. 70–72; VNUK 2006, str. 23–24; ZADRAVEC 2017, str. 250; ŠTEFANIČ 2019a, s. p.

SPOMINSKI NOVCI, IZDANI OB SVOBODNIH O B J E Z D A H M E S T N E G A P O M I R J A , 1 6 7 3 –1 76 9 Izvajanje sodne oblasti na območju pomirja je bilo za mesto in mestno oblast pomembna stvar, saj je med drugim prinašalo prepotrebne prihodke, zato so bile vsakokratne objezde mestnega pomirja slovesni dogodki. Udeležili so se jih mestni sodnik in mestni svetniki ter morebiti še drugi, pomembnejši meščani, ki so z objezdo meja pomirja simbolično označili, do kod seže njihova sodna pristojnost, po drugi strani pa dali svojim sosedom (gospostvom Vurberk, Ravno polje, Dornava in Turnišče) jasno vedeti, da onkraj meje oziroma na njihovi strani nimajo kaj iskati. Ob tovrstnih priložnostih je dalo mesto natisniti srebrne in bakrene spominske novce, ki so jih objezdniki pri vsakem od 21 mejnikov metali med ljudi. Objezde so bile pogoste, vendar so dokumentarno izpričane le tiste v letih 1673, 1685, 1705, 1713, 1730, 1747 in 1769.10 Spominski kovanec ob objezdi 1673 Kvadratni kovanec vsebuje na sprednji strani ptujski grb (križ sv. Jurija), kratice imena takratnega mestnega sodnika Marka Antonija Quallandra (MAQ) in zapis o objezdi mestnega pomirja ter njeno letnico (PVRKFRIDTSBEREITVNG ZV PETTAV 1673), na zadnji strani pa v ščitu motiv sv. Jurija na konju, ki s sulico prebada pod sabo ležečega zmaja.11 Spominski kovanec ob objezdi 1713 Okrogli kovanec vsebuje na sprednji strani ptujski grb (križ sv. Jurija), kratice imena takratnega mestnega sodnika Melhiorja Spannerja (MS) in zapis o objezdi mestnega pomirja (STATT PETTAV BVRKHFRIDTSBEREITTVNG) ter letnico objezde (1713), na zadnji strani pa motiv sv. Jurija na konju, ki s sulico prebada pod sabo ležečega zmaja, ter zapis, da je sv. Jurij zaščitnik mesta (O. HEIL. GEORGE SCHITZER DER ST. PETTAV).12 Spominski kovanec ob objezdi 1730 Kvadratni kovanec vsebuje na sprednji strani ptujski grb (križ sv. Jurija), kratice imena takratnega mestnega sodnika Janeza Jurija Stremizerja (IGS) in zapis o objezdi mestnega pomirja ter njeno letnico (PVRKFRIDT BEREITVNG ZV PETAV 1730), na zadnji strani pa motiv sv. Jurija na konju, ki s sulico prebada pod sabo ležečega zmaja.13

10 RAISP 1858, str. 181. 11 SMIDT VAN GELDER 1846, str. 347. 12 GÖTZ 1811, str. 547. 13 POVODEN 1829, str. 679.

Spominski kovanec ob objezdi 1713. (Dosegljivo na https:// www.dorotheum.com/ de/l/5195639)

Spominski kovanec ob objezdi 1730. (Dosegljivo na https://www.dorotheum. com/de/l/1068451)

Spominski kovanec ob objezdi 1769, zasebna last. (Foto: B. Fari훾)

Spominski kovanec ob objezdi 1769 Okrogli kovanec vsebuje na sprednji strani ptujski grb (kri탑 sv. Jurija), kratice imena takratnega mestnega sodnika Franca Wasserja (FW), datum objezde (AUGUSTI 28) in zapis o objezdi mestnega pomirja z njeno letnico (PURG FRIDTS BEREITUNG ZU PETAU 1769), na zadnji strani pa motiv sv. Jurija na konju, ki s sulico prebada pod sabo le탑e훾ega zmaja.

Franc Jožef Fellner: Votivna slika Ptuja iz leta 1776, PMPO, inv. št. G 120 s. (Foto: B. Farič)

OL JNA SLIKA PTUJSKEGA SLIKARJA FRANCA J O Ž E F A F E L L N E R J A E X V O T O , 1 76 6 Most čez Dravo na Ptuju je bil zaradi pomanjkanja tovrstnih objektov v bližini strateško izjemno pomemben vse od antike dalje. Poleg tega, da je omogočal prehod čez Dravo, je imel za mesto in mestnega gospoda v obliki mostnine še precejšnje finančne koristi. Ptujčani so v teku stoletij mnogokrat trepetali in molili za njegovo usodo, kar nekajkrat so jim ga narasle vode in druge ujme uničile. Tako je kazalo tudi januarja 1766, ko je reka zamrznila in so nastale ledene plošče. Celoten magistrat in meščani so 22. januarja opravili procesijo preko mostu in se za zaščito priporočili Žalostni Materi božji. V spomin na ta dogodek je dal najverjetneje magistrat pri ptujskem slikarju Francu Jožefu Fellnerju naslikati oljno sliko, ki poleg zavetnice prikazuje še druga dva zavetnika mesta – sv. Florijana in sv. Jurija. Slednji tokrat ne sedi na konju ali stoji, pač pa z oblaka s sulico, ki jo drži z obema rokama, prebada zmaja, iz katerega rane šprica kri, iz gobca pa moli dolg rdeč jezik.14

14 CIGLENEČKI 1989, str. 28; KOLAR 2011, str. 101–110.

Prapor ptujskega meščanskega konjeniškega korpusa iz leta 1769, PMPO, inv. št. UO 698 dp. (Foto: B. Farič)

PRAPOR PTUJSKEGA MEŠČANSKEGA K O N J E N I Š K E G A K O R P U S A , 1 76 9 Organizacija različnih meščanskih vojaških formacij se je opirala na splošno dolžnost mestnih prebivalcev, da branijo svoje mesto pred sovražnimi napadi, v mestu vzdržujejo mir, red in varnost ter da sodelujejo v paradi pri različnih slovesnostih, sprejemih, sprevodih ob državnih in cerkvenih praznikih. Zametki meščanskega konjeniškega korpusa na Ptuju segajo v 17. stoletje oziroma natančneje v leto 1663, ko je Štajerski grozil vpad Turkov. Poziv cesarja Leopolda I., da vzpostavijo vse potrebno za obrambo mesta, naj bi meščani pod vodstvom tedanjega mestnega sodnika Vincenca Jožefa Caccie vzeli tako resno, da so se jim štiri Monteccucolijeve kompanije, poslane k njim za obrambo, zdele odveč in jih zato niso spustili v mesto. O pravcatem ptujskem vojaškem korpusu vse do konca 18. stoletja ni mogoče govoriti, v prvi vrsti so bile to neke vrste združbe meščanov, ki so se urili z orožjem, oziroma so to bile uniformirane meščanske organizacije z bolj ali manj reprezentančnimi nalogami, neposredno podrejene magistratu.15

15 RAISP 1858, str. 194–195; VRIŠER 1969, str. 159–164; VRIŠER 1974, str. 20.

Ptujski meščanski konjeniški korpus je svoj prvotni prapor skupaj s statutom in drugimi akti izgubil v enem izmed požarov, ki so mesto prizadeli v prvi polovici 18. stoletja, zato je dal leta 1769 mestni sodnik Franc Wasser izdelati novega. Po načinu poslikave sodeč so iz rdečega svilenega damasta izdelani prapor, obrobljenega s pozlačenimi kovinskimi nitkami, najbrž poslikali v takratni ptujski slikarski delavnici Franca Jožefa Fellnerja. Na eni strani je pod letnico njegovega nastanka (1769) razgibana figura sv. Jurija na konju, ki s sulico prebada zmaja, pod njim pa sta vsaka na svoji strani kratici imena mestnega sodnika in polkovnika meščanskega korpusa Franca Wasserja (F.W.) ter še neke neznane osebe (A.S.). Na drugi strani je upodobljen dvoglavi avstrijski orel s cesarskimi insignijami in ptujskim grbom, nad njima pa napis Za Boga in za domovino (PRO DEO ET PRO PATRIA) ter kratici imena vladarice Marije Terezije (M.T.).16

BIBLIOGRAFIJA Z O K R A J Š AVA M I : BELAJ 1998 Vitomir Belaj, O patrociniju ptujske župnijske cerkve, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 145–152. CIGLENEČKI 1989 Marjeta Ciglenečki: Ptuj na starih vedutah, Ptuj 1989. GÖTZ 1811 Christian Jacob Götz: Der Beyträge zum Groschen Cabinet. Dritter Theil, Dresden 1811. HEINZMANN 2006 Guido Heinzmann: Gemeinschaft und Identität spätmittelalterlicher Kleinstädte Westfalens, Norderstedt 2006. HERNJA MASTEN 2004 Marija Hernja Masten: Mestni pečati in grb mesta Ptuj, Ptuj 2004. KOLAR 2011 Nataša Kolar, Plovba po Dravi na ptujskem območju od 15. stoletja do konca 19. stoletja, Ekonomska i ekohistorija, 7, 2011, str. 101–110. KOSI 2009 Miha Kosi: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem, Ljubljana 2009. NABERGOJ, VIDMAR, MILIĆ 2003 Tomaž Nabergoj, Polona Vidmar, Zoran Milić, DISES GERIHT SWERT HAT LASEN MAHEN… O insignijah ptujskega mestnega sodnika, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1, Ptuj 2003, str. 70–125. OTOREPEC 1988 Božo Otorepec: Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988.

16 RAISP 1858, str. 194–195; ŠTEFANIČ 2019b, s. p.

POVODEN 1829 Simon Povoden, Denkmähler des Mittelalters in der österreichischen Monarchie. A. Steiermark. I. Pettau, Neues Archiv für Geschichte, Staatenkunde, Literatur und Kunst. Erster Jahrgang (XX. als Fortsetzung.), 17. 9. 1829, str. 585–587, 2. 10. 1829, str. 621– 623, 12. 10. 1829, str. 644–647, 26. 10. 1829, str. 677–680, 25. 12. 1829, str. 810–813. RAISP 1858 Ferdinand Raisp: Pettau Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, Graz 1858. SMIDT VAN GELDER 1846 Pieter Smidt van Gelder: Catalogus van het Penning- en Muntkabinet. Tweede Deel. Amsterdam 1846. ŠTEFANIČ 2019a Tatjana Štefanič: Insignije ptujskega mestnega sodnika, 1555, Ptuj 2019 /razstavni pano/. ŠTEFANIČ 2019b Tatjana Štefanič: Prapor mestne garde, 1769, Ptuj 2019 /razstavni pano/. THONHAUSER 2006 Monika Thonhauser: Das salzburgische flache Land – eine textile Landschaft, Salzburg 2006 /doktorska disertacija/. VNUK 2006 Branko Vnuk, Gradbena zgodovina, Muzejske zbirke v ptujskem gradu. Sprehod skozi zgodovino, pogled čez obzorje, Ptuj 2006, str. 17–35. VRIŠER 1969 Sergej Vrišer, Uniforme meščanskega konjeniškega korpusa v Ptuju, Poetovio-Ptuj 69–1969, Maribor 1969, str. 159–165. VRIŠER 1974 Sergej Vrišer, Uniforme ljubljanskih meščanskih korpusov v 18. in 19. stoletju, Kronika, 22, 1974, str. 18–30. ZADRAVEC 2017 Dejan Zadravec: Ptujski meščani do uničujočega požara leta 1684, Ptuj 2017.

Viri: Arhiv nemškega viteškega reda na Dunaju (DOZA) - Urkundensammlung, 15. II. 1667. Štajerski deželni arhiv v Gradcu (StLA) - Archiv der Stadt Pettau, K. 10, H. 24. - Typarsammlung, št. 177 in 178. Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP) - SI_ZAP/0071/002, Zbirka pečatov in štampiljk – pečati, šk. 4, ov. 314, Reprodukcija velikega ptujskega mestnega pečata. - SI_ZAP/0071/002, Zbirka pečatov in štampiljk – pečati, šk. 4, ov. 318, Reprodukcija ptujskega mestnega tajnega pečata. - SI_ZAP/0177, Arhiv mesta Ptuj, šk. 7.

Elektronska vira: https://www.dorotheum.com/de/l/5195639/ (dostop 1. 11. 2019). https://www.dorotheum.com/de/l/1068451/ (dostop 1. 11. 2019).

Monika Simonič Roškar

»SVETI JURIJ, TO ´MAŠ KL JUČ, ODPRI NAM NEBEŠKO LUČ!«

N E K A J D R O B C E V O L I K U S V. J U R I J A V D U H O V N I I N D R U Ž B E N I K U LT U R I N A O B M O Č J U P T U J A I N NJEGOVE ŠIRŠE OKOLICE

UVODNE MISLI V današnjem času ob omembi sv. Jurija prebivalci Ptuja in njegove okolice najprej pomislijo na Jurijev sejem, ki vsako pomlad okoli jurjevega za en dan napolni ptujske ulice in trge s stojnicami ter množico ljudi; nekateri tudi na eno najlepših in najbolj vidnih zgradb na Ptuju, tj. mestno, od leta 1863 tudi proštijsko cerkev sv. Jurija, eni pa tudi na ptujski mestni grb, ki ima belo ali srebrno grbovno polje, na katerem je vrisan rdeči križ, ki je eden od ikonografskih znakov na upodobitvah sv. Jurija in je tudi na registrskih tablicah vozil, registriranih na Ptuju.

1 TRSTENJAK 1861, str. 60; ŠTREKELJ 1904–1907, str. 142, št. 5002; MÖDERNDORFER 1948, str. 216.

Obhod Zelenega Jurija detajl, Jurij Šubic, grafika, druga polovica 19. stoletja. (Objavljeno v HUBAD 1890, str. 221)

Vrvež na ptujski mestni tržnici, 50. leta 20. stoletja. (Fototeka PMPO)

Živahno trgovanje ob stojnicah na ptujski mestni tržnici, 50. leta 20. stoletja. (Fototeka PMPO)

Mnogi viri, ki poročajo o sv. Juriju, omenjajo svetniško legendo, »katere zgodovinska podlaga je zelo nezanesljiva«.2 »Zanesljivo namreč vemo o njem le to, da je bil vojščak višjega rodu, doma v Kapadociji. Vse drugo o njem je spletla legenda. Njegov slavni boj z zmajem se pojavi v njej šele v 11. stoletju.«3 Sv. Jurij se je rodil v 3. stoletju (275/285) v že omenjeni Kapadokiji, ki je danes v Turčiji, umrl pa naj bi mučeniške smrti v času cesarja Dioklecijana leta 303/305 v mestu Lydda - Diospolis v Palestini. Največ so k širjenju njegovega češčenja pripomogle križarske vojne, saj »je sv. Jurij postal zgled idealnega krščanskega viteza«.4 Kmalu je postal eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Da je

BELAJ 1998, str. 146.

KURET 1998, str. 253.

BADURINA 1979, str. 308–310.

bil resnična zgodovinska osebnost, potrjuje tudi njegov grob v Lyddu. Najprej so ga začeli častiti na Bližnjem vzhodu, v Egiptu, Etiopiji in Siriji, njegovo češčenje pa se je kasneje s Cipra in iz Gruzije razširilo tudi v Rusijo, na Balkan, pred 12. stoletjem pa še v Srednjo Evropo. Njegova priljubljenost je pripomogla k nastanku mnogih legend, ki so v 6. stoletju govorile o njegovem mučeništvu in mučeniški smrti, od 11. stoletja o njegovih čudežih, po nekaterih drugih virih pa je šele v 12. stoletju nastala legenda o njegovi borbi z zmajem. Kot najbolj priljubljenega svetnika srednjega veka so si ga kmečki ljudje izbrali za zavetnika zemlje, posevkov, zelenja in živali. Posebno priljubljen je bil pri Slovanih, kjer je nadomestil stare, predkrščanske agrarne in živalske kulte.5 Najbolj znana legenda, zapisana v srednjeveški knjigi Legenda aurea iz 13. stoletja, ki jo je napisal Jacobus de Voragine, pa »je združila starejšo legendo o Jurjevem mučeništvu z mlajšo legendo o njegovem boju z zmajem«.6 Iz zapisov pa razberemo, da je imela tudi legenda o boju z zmajem več variant oziroma so si jo ljudje drugače razlagali. V prvotni legendi o sv. Juriju, v kateri se bojuje z zmajem, le-tega vidimo v prispodobi hudobnega duha ali poganstva, v legendi, ki nastane kasneje, »pa sv. Jurij ubije zmaja in tako reši iz njegovih krempljev dekle, ki naj bi bila prispodoba duše in je v izročilu postala sv. Marjeta«.7 K njegovi priljubljenosti je pripomogla omenjena legenda o njegovem junaštvu, za vzornika je postal vitezom, za zavetnika so si ga izbrala tudi mnoga mesta in dežele. Na območjih, kjer je bil priljubljen, mu je posvečenih mnogo cerkva, legenda pa je eden izmed temeljev, na katerih se je v kasnejših stoletjih razvila izredno bogata duhovna in družbena kultura pri mnogih narodih, predvsem pri Slovanih in v Srednji Evropi. Tudi slovensko etnično območje je del kulturnega prostora, na katerem je sv. Jurij že dolga stoletja pomembna oseba v duhovni, družbeni in verski kulturi. Na današnjem avstrijskem Koroškem se že »okoli leta 1010 omenja opatija Sv. Jurij ob Jezeru, ki jo je ustanovila grofica Wichburga po slovenskem pravu«.8 To je bilo kmalu po tem, ko »je po zaslugi sv. Domicijana, ki je bil po izročilu prvi izmed pokrajinskih knezov v Karantaniji, ki se je spreobrnil v krščanstvo (8. stol.)«,9 »po velikem poganskem uporu leta 770 krščanstvo ponovno zmagalo v

Gl. BADURINA 1979, str. 309.

BADURINA 1979, str. 309.

KURET 1998, str. 573.

ŠAVLI 1994, str. 27.

ŠAVLI 1994, str. 22.

levo

javnem in zasebnem življenju Karantancev«.10 V kasnejših stoletjih,

Rušenje male kasarne pod cerkvijo sv. Jurija leta 1905. (Fototeka PMPO)

predvsem v obdobju gotike, mu je bilo posvečenih mnogo cerkva.

desno Novo urejeni prostor pod cerkvijo sv. Jurija, kjer je do leta 1905 stala mala kasarna, leta 1935 pa so na njem uredili tržnico s paviljonom, kmalu po letu 1905. (Fototeka PMPO)

Franc Truhlar je leta 1980 na Slovenskem naštel 88 Jurjevih cerkva: 37 župnijskih in 51 podružnih, med katerimi so nekatere zelo stare (12 prafarnih in 9 romanskih ali takih z romansko osnovo).11 Mnoge raziskovalce je vznemirjalo vprašanje, zakaj so cerkve, posvečene nekemu svetniku, postavljene na geografskih položajih oziroma legah v pokrajini, ki imajo nekatere skupne ali podobne značilnosti. Mnogi med njimi so se osredotočili na cerkve, ki so posvečene sv. Juriju. Ob primerjavi njihovih raziskav oziroma domnevnih razlag vidimo, da so izhajali iz podobnih izhodišč. Ob primerjavah z različnim mitološkim izročilom so prišli do podobnih ugotovitev oziroma možnih odgovorov na zastavljeno vprašanje. Davorin Trstenjak12 je bil eden izmed prvih raziskovalcev, ki so pisali mitološke in etimološke članke, ki posegajo na območje Ptuja in njegove okolice. Pomembno je poudariti, da so njegovi zapisi nastali nekaj

10 ŠAVLI 1994, str. 27. 11 TRUHLAR 1980, str. 159–168. 12 Nekateri kasnejši avtorji mu očitajo neverodostojnost in pomanjkljivosti v njegovem pristopu in raziskovanju mitologije in etimologije, s katerima se je ukvarjal, kar pa je na neki način razumljivo oziroma mu tega ne gre očitati, če upoštevamo takratno stopnjo znanja o tej tematiki, v primerjavi z današnjo.

desetletij pred tem, ko so na Ptuju konec 19. stoletja na Hajdini odkrili prvi mitrej, zato je bil prikrajšan za mnoge pomembne informacije, ki so kasnejše raziskovalce ptujske zgodovine pripeljale do novih ugotovitev in jim dale odgovore na mnoga dotlej neodgovorjena vprašanja. V eni izmed svojih študiji13 se je ukvarjal z etimologijo imena Ptuj, v nadaljevanju pa z upodobitvami na Orfejevem spomeniku, ki stoji na današnjem Slovenskem trgu na Ptuju, in ga primerjal s kamnito ploščo, ki je vzidana na južni strani cerkve sv. Martina v Šmartnem na Pohorju. Na obeh spomenikih je opazil veliko različnih vrst ptičev, za katere meni, da »so v slovanski mythologiji bili posebno posvečeni solnčnim božanstvom«,14 ugotovil pa je tudi, da »tudi druge symbole iz solnčnega častja hranijo petujski rimsko-slovenski spomineki«.15 Trstenjak je bil mnenja, da so na mestih, kjer so našli domnevne ostanke, spominjajoče na boj sončnega boga, ki je premagal zmaja, »postavili cerkve svetnikoma v čast – v Petuji sv. Jurija – na Pohorji sv. Martina«.16 Avtor jima pripisuje, da »sta služila krščanskim oznanovalcem sv. vere za most, črez katerega je bilo vpeljevanje krščanstva mogoče«.17 Poznal pa je tudi delo dr. F.

13 TRSTENJAK 1870, str. 1–25. 14 TRSTENJAK 1870, str. 18. 15 TRSTENJAK 1870, str. 18. 16 TRSTENJAK 1870, str. 18. 17 TRSTENJAK 1870, str. 19.

Cerkvena slovesnost na novo urejenem prostoru pod cerkvijo sv. Jurija, med letoma 1931 in 1932. (Fototeka PMPO)

Vrvež na sedanji Slomškovi ulici, 50. leta 20. stoletja. (Fototeka PMPO)

Stiefelhagena Theologie des Heidenthums, v katerem se je omenjeni avtor ukvarjal s proučevanjem poganskega verovanja, ki se je ohranilo kasneje v krščanstvu in mu je vtisnilo svoj pečat. Pod vplivom teh idej je Trstenjak prišel do prepričanja, »ka so po Slovenskem povsod tam, kjer se je v poganskem času častil solnčni bog kot ubijavec in premagavec pozoja, bile, ko se je pogansko slovensko ljudstvo pokristjanilo bilo, postavljene cerkve v čast sv. Jurija, tam pa, kjer se je častil solnčni bog Svetovit, – so nastale cerkve v čast sv. Vidu; kjer pa so stali templji v čast solnčnega boga Krsnika – Kresnika, Kresa, so radi postavljali cerkve v čast sv. Janezu Krstniku«.18 Tudi Šmitek več kot stoletje za Trstenjakom meni, da »je značilna slovenska tradicija postavljanja cerkva na vrhovih in pobočjih hribov, pogosto tudi visoko nad naselji. Nekatere izvirajo še iz predromanske dobe. Na njihovo starost opozarjajo poleg drugega tudi imena njihovih svetniških zaščitnikov. Pomembni stari patrociniji so poleg Matere Božje tudi sv. Jurij, Peter, Mihael, Lovrenc, sv. Marjeta in še nekateri drugi. Gotovo so mnoge od teh višinskih cerkva nastale na predkrščanskih (slovanskih ali staroselskih) kultnih mestih. Legende vedo povedati, da so jih zgradili „ajdi“.«19 »Po mnenju nekaterih strokovnjakov so višinske cerkvene postojanke nasledek staroselske mediteransko vplivane tradicije.«20 Drugim so bile tudi dokaz za »globoko ukoreninjeno čaščenje sončnega božanstva na gorskih višinah, kar je potem ostalo v navadi v krščanski dobi pri postavljanju svetišč. S kultom Sonca in ognja naj bi bili torej povezani patroni cerkvá na nekaterih vrhovih.«21

18 TRSTENJAK 1870, str. 19. 19 ŠMITEK 1998, str. 57. 20 CEVC 1969, str. 106–109; ŠMITEK 1998, str. 58. 21 MAL 1952, str. 255; ŠMITEK 1998, str. 58.

Vitomir Belaj pa se sprašuje »zakaj je ptujska župnijska (proštijska) cerkev posvečena svetemu Juriju«,22 ki mu je v Sloveniji, kot tudi drugod po Srednji Evropi, posvečenih toliko cerkva. V nadaljevanju si zastavlja še vprašanje: »Zakaj je bil sv. Jurij, posebej v srednjem veku, tako priljubljen patrocinij?«23 Odgovore na ta vprašanja poskuša dati pričujoče besedilo. Ob tem se poraja tudi vprašanje: Zakaj se je ob liku sv. Jurija sčasoma razvila tako bogata duhovna in družbena kultura?24 Njeno raznolikost in bogastvo lahko primerjamo s praznovanji ob treh največjih krščanskih praznikih, tj. ob božiču, veliki noči in prazniku sv. Janeza Krstnika. Vsem je skupnih nekaj značilnosti, med njimi pomen ognja, vode, zelišč, živali, hrupa, pokanja in rastlinja oziroma zelenja. O omenjeni tematiki je bilo pri nas v preteklosti napisanih nekaj temeljnih strokovnih oziroma znanstvenih knjig in člankov, v novejšem času pa o njej najdemo poljudne zapise v časopisih, revijah in spletnih virih. Prvi viri, ki so uporabljeni v pričujočem besedilu, segajo v sredino 19. stoletja; to so predvsem zapisi Davorina Trstenjaka, ki so bili objavljeni v raznih časopisih. Kmalu jim je sledila leta 1888 izdana primerjalna študija Ivana Navratila o praznovanju oziroma češčenju sv. Jurija med nekaterimi evropskimi narodi. Čez nekaj desetletij, leta 1948, je Vinko Möderndorfer napisal knjigo o veri in običajih Slovencev, v kateri je zbrano mnogo zapisov s celotnega slovenskega etničnega območja. Čez dobra štiri desetletja je Niko Kuret napisal najobširnejše in najbolj znano delo o prazničnem letu Slovencev, ki ga v zadnjih desetletjih citira največ piscev, ki se ukvarjajo s to tematiko. Čez nekaj let so mu sledile še knjige avtorjev Zmaga Šmitka, Joška Šavlija, Damjana J. Ovsca in Vitomira Belaja, ki so pisali predvsem o mitologiji Slovencev v primerjavi z drugimi slovanskimi, evropskimi in indoevropskimi narodi.25 Pričujoče besedilo poskuša osvetliti tudi versko življenje na Ptuju in v njegovi širši okolici od antične Petovione, preko srednjega veka do prve polovice 20. stoletja ter začetke in razvoj češčenja sv. Jurija, saj si lahko šele potem, ko spoznamo ozadje in podlago za razvoj duhovne ter družbene kulture, ustvarimo podobo o razvoju šeg in navad ob godu sv. Jurija.

22 BELAJ 1998, str. 145. 23 BELAJ 1998, str. 145. 24 K duhovni kulturi med drugim prištevamo verovanje, vraževerje, ljudsko glasbo, plese in podobno, k socialni oziroma družbeni kulturi pa vrednote in moralne norme, medsebojne odnose in razmerja, prireditve, prosti čas, šege letnega in življenjskega kroga in podobno. 25 Naslovi knjig so navedeni v uporabljeni literaturi na koncu besedila.

O D P O G A N S T VA D O K R Š Č A N S T VA Vitomir Belaj opozarja na pomembno dejstvo na Ptuju, tj. »kontinuiteto sakralnega prostora tudi skozi nemirna in prelomna obdobja«,26 pa tudi na to, da je bil že »antični Poetovio močna krščanska postojanka, saj je bil v njem škofovski sedež«.27 O tem in veri prebivalcev Petovione ter njene okolice v prazgodovini in rimski dobi obstajajo tudi materialni ostanki, ki osvetlijo tedanje razmere, marsikaj pa ostaja zavito v tančico skrivnosti ali pa se moramo zadovoljiti le z domnevami in hipotezami. Stari Iliri in verjetno tudi Panonci so spoštovali moško in žensko vrhovno božanstvo, o katerih ne vemo skoraj ničesar. Grki so ju verjetno identificirali s Panom in Artemido, Rimljani pa s Silvanom in Diano. Obe božanstvi bi lahko bila zavetnika gozdov, livad, lova in živali. Iz rimskih časov imamo v Petovioni votivne reliefe in napise z nižjimi božanstvi, ki jih najdemo tudi v nekaterih drugih krajih, z imenom Nutrice in so zaščitnice otrok ter mater. Ko pa so Rimljani dokončno osvojili to območje in uredili tudi versko življenje, so tukaj uvedli ves grško-rimski Olimp, med njimi Jupitra, Junono in Minervo ter mnoge druge, o čemer pričajo nekateri izkopani ostanki njim posvečenih templjev. V Petovioni je bil prisoten tudi kult tujih božanstev, npr. Magna Mater (Kybela), egipčanska božanstva Izida, Oziris in Serapis, tračanski Orfej in maloazijska Atthys ter Adonis, pa tudi danubijski jezdeci, napačno imenovani Kabira. Tukaj je bil prisoten še kult perzijskega boga svetlobe in sonca Mitre, ki mu je bilo že v 2. stoletju postavljeno svetišče mitrej, kasneje pa še štirje, ki so jih našli na območju Ptuja in okolice. Verjetno je mitraizem že konec 3. stoletja izpodrivalo mlado krščanstvo, katerega začetki so malo poznani. Znano je le, da je bila že na prelomu 3. in 4. stoletja v Petovioni škofija, prvi poimensko znani škof Viktorin pa je umrl mučeniške smrti pod cesarjem Dioklecijanom. Ostanki takratne škofijske cerkve se najverjetneje nahajajo pod današnjo mestno cerkvijo sv. Jurija.28 Škofijski sedež v antični Petovioni pa ni dolgo obstajal, saj »se poetovionska škofija po letu 381 ne omenja več, za njo se izgubi vsaka zanesljiva sled /.../.«29 Krščanske strukture v mestu se ne omenjajo več nekaj naslednjih stoletij, »vendar verjetnost, da krščanstvo ni bilo docela izbrisano, potrjuje prav Poetovio, ki postane Ptuj ali Pettau in kaže obstoj nekakšnih krščanskih reliktov.«30 Na teh ostankih so bile krščanske strukture

26 BELAJ 1998, str. 145. 27 BELAJ 1998, str. 145. 28 Povzeto po ABRAMIĆ 1953, str. 21–22. 29 BRATOŽ 1998, str. 27. 30 OŽINGER 1998, str. 138.

ponovno vzpostavljene oziroma urejene šele v 9. stoletju. Arhivski vir

levo

navaja, da »pražupnija s sedežem na Ptuju sodi vsekakor k najstarejšim

III. mitrej po izgradnji zaščitne stavbe, 1914. (Fototeka PMPO)

dušnopastirskim postojankam na slovenskem Štajerskem in je izpričana za leto 890«.31 Sedež pražupnije je bila verjetno Kocljeva cerkev, ki jo je nekaj let pred tem, leta 874, posvetil nadškof Teotmar (873–907).32 Konec 10. stoletja so za območje Ptuja nastopili nemirni časi, saj so ga pretresali vpadi Ogrov oziroma Madžarov, ki so to območje zavzeli med letoma 969 in 973 ter povzročili, da »je ta zgodnjesrednjeveška cerkvena organizacija propadla«.33 »Ko je Ptuj po veliki zmagi cesarja Otona I. nad Ogri 955. leta postal spet last Salzburške nadškofije, so zaradi prestavitve naselbine pod grajski grič v času nadškofa Friderika I. (958–991) ponovno pozidali na današnjem proštijskem platoju mlajšo Kocljevo cerkev, posvečeno leta 874. Sedež pražupnije je postala cerkev sv. Jurija, ki je tudi zaščitnik mesta.«34 Salzburška (nad)škofija je po odhodu Madžarov postopoma zopet uveljavila in utrdila svoj vpliv. »Do leta 1200, ponekod znatno prej, ponekod pa še po tem letu, je bila na tem območju, moremo reči „zopet“, vzpostavljena jurisdikcija salzburške nadškofije in zgrajena cerkvena uprava s farno organizacijo.«35

31 MLINARIČ 1998, str. 85. 32 MLINARIČ 1998, str. 85. 33 OŽINGER 1998, str. 138. 34 MLINARIČ 1998, str. 85. 35 OŽINGER 1998, str. 138.

desno Pogled na Ptuj iz smeri vasi Budina, zgodnje 20. stoletje. (Fototeka PMPO)

Območje ptujske pražupnije je v srednjem veku obsegalo območje sedanjega mesta in obsežno območje okoli njega. »V srednjem veku je na njem nastalo nekaj podružničnih cerkva s pokopališči, v katerih so ptujski duhovniki od časa do časa opravljali bogoslužje. Zaradi povečanja števila prebivalstva in s tem povečanih dušnopastirskih potreb pa se je pri nekaterih podružničnih cerkvah uveljavilo redno bogoslužje ob nedeljah in praznikih. Sprva so zanj skrbeli duhovniki ptujske pražupnije, sčasoma pa je nastala potreba po stalnih duhovnikih, ki so pri cerkvah prebivali. Duhovniki – vikarji so upravljali dušnopastirsko postojanko v imenu ptujskega župnika in nosili ime vikarji, kasneje pa so se nekatere postojanke popolnoma osamosvojile. V srednjem veku je redno bogoslužje potekalo v treh podružničnih cerkvah ptujske pražupnije,« in sicer v Juršincih v cerkvi sv. Lovrenca, v Voličini v cerkvi sv. Ruperta in v Gorišnici v cerkvi, posvečeni sv. Marjeti.36 Na desnem bregu Drave je bilo »Dravsko polje v cerkvenem oziru na začetku poznega srednjega veka podrejeno župniji s sedežem pri sv. Juriju v Hočah in deloma sv. Marije v Slivnici«.37 Na versko življenje in duhovno rast na srednjeveškem Ptuju pa je poleg nastanka pražupnije, arhidiakonatov in drugih cerkvenih ustanov močno vplivala tudi »naselitev dominikancev in manjših bratov v ptujskem mestu, ki so na Ptuj prišli v prvi polovici 13. stoletja, in je dala vsekakor nove spodbude za intenzivnejše versko življenje v kraju in v njegovi okolici«.38 Od takrat se je vera naših prednikov »napajala ob liturgičnih obhajanjih in jih v njihovi ustvarjalnosti vodila do mogočnih stvaritev, na katere smo danes zelo ponosni«.39 Za Ptuj in njegovo okolico, kjer so ptujske cerkvene ustanove pustile močan pečat, lahko trdimo, da gre za skoraj dvanajst stoletij dolgo »navzočnost verskih, kulturnih, moralnih in narodnostnih vrednot, ki so v času zgodovinskih premikov, turških vpadov v te kraje, v času drugih idejnih in ideoloških viharjev, v času dveh svetovnih vojn in vse do danes dajale ljudem moč in pogum, da so premagali vse ovire in ohranili krščansko identiteto«.40

36 KOVAČIČ 1928, str. 51–57; MLINARIČ 1998, str. 86. 37 MLINARIČ 1998, str. 86. 38 MLINARIČ 1998, str. 89. 39 KRAJNC 1998, str. 8. 40 KRAMBERGER 1998, str. 11–12.

100

MITOLOŠKA RAZGL ABL JANJA O TEM, OD KDA J IN ZAKA J JE PTUJSKA MESTNA OZIROMA P R O Š T I J S K A C E R K E V P O S V E Č E N A S V. J U R I J U O mitološkem liku Juriju, ki ima več imen (Jarovit, Jarilo) in ga je po pokristjanjenju nadomestil sv. Jurij, je pisalo več avtorjev, ki so se ukvarjali s primerjalno mitologijo in religiologijo.41 Vitomir Belaj, ki je poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj stoji sv. Juriju posvečena cerkev na tem mestu, pravi, da »je bilo že zdavnaj ugotovljeno, da je pri pokristjanjevanju poganov Cerkev neredko nadomestila staro pogansko svetišče s krščansko cerkvijo. O tem so celo ohranjena pisna navodila. Pri izbiri krščanskih patrocinijev cerkva, ki so nastale ob izrivanju poganstva, pa lahko opazimo določene pravilnosti.«42 Isti avtor je ob raziskovanju patrocinija ptujske župnijske cerkve naletel na mnoga neodgovorjena vprašanja, med drugim sploh »ne vemo, od kdaj je ptujska cerkev posvečena sv. Juriju, saj prve podatke o tem zasledimo šele v visokem srednjem veku, ko je okoli leta 1370 nastal gotski kip sv. Jurija, ki je najbrž stal na glavnem oltarju župnijske cerkve, ki mu je morala biti posvečena«.43 Vemo pa, da je cerkev mnogo starejša, saj je bila v drugi polovici 9. stoletja na mestu zgodnjekrščanske cerkve zgrajena nova cerkev, katero je nato nadomestila cerkev iz okoli leta 1130, ki tvori jedro današnje stavbe. V naslednjih stoletjih je cerkev doživela še več prezidav in dograjevanj, današnjo podobo pa je dobila nekako v drugi polovici 19. stoletja, ko je »preživela tudi regotizacijsko ujmo«.44 Ob iskanju odgovora na vprašanje, od kdaj je ptujska župnijska cerkev posvečena sv. Juriju, je pomembno poudariti, da je legenda o boju sv. Jurija z zmajem in rešitvijo kraljeve hčerke nastala šele v 11. stoletju.45 Belaj ob proučevanju ptujske preteklosti sklepa, da »je legenda o Jurjevi zmagi nad zmajem torej težko prišla na Ptuj pred 13. stoletjem, kar je tudi prepozno, da bi ptujskega patrona lahko interpretirali kot zmagovalca nad poganstvom, seveda če nočemo trditi, da takrat na

41 V pričujočem besedilu so uporabljene raziskave Zmaga Šmitka, Damjana J. Ovsca, Joška Šavlija in Vitomira Belaja, ki so se v svojih delih naslanjali oziroma citirali tudi izsledke mnogih drugih avtorjev, saj je to področje raziskovanja zelo kompleksno in zapleteno. Zaradi nezanesljivih in pomanjkljivih virov ostaja mnogo vprašanj neodgovorjenih, podanih pa je tudi več hipotetičnih odgovorov, ki samo nakazujejo morebitne rešitve. 42 BELAJ 1998, str. 145. 43 BELAJ 1998, str. 146. 44 CURK 1998, str. 189. 45 Nekateri avtorji navajajo 12. stoletje.

101

salzburškem ozemlju še vedno ni bila izkoreninjena praslovanska poganska vera«.46 Tega z gotovostjo seveda ne moremo trditi, dejstvo pa je, da je bila takrat na Ptuju že več stoletij prisotna katoliška vera. Vendar pa Belaj ob tem pomisli še na drugo možnost, ki dopušča pot tudi trditvi, da »se je na Ptuju, tako kot drugod po Evropi, začelo češčenje svetega Jurija že v zgodnjem srednjem veku. Cerkve so mu ponekod postavili že v 6. stoletju (Pariz, Neapelj, Mainz), v 9. stoletju pa je postal patron viteškega plemstva. Ta hipoteza nas časovno pripelje do stičišča zgodnjesrednjeveškega krščanstva s praslovanskim – slovenskim poganstvom. Toda v tem času, kot smo videli, identifikacija svetega Jurija z zmagovalcem nad poganstvom kot institucijo še ni bila mogoča. Jurij se še ni bojeval z zmajem.«47 Belaj pa je raziskoval še dalje in se zgledoval po dunajskem profesorju Radoslavu Katičiću, ki je poskušal s konfiguracijo pokrajine razvozlati in narediti rekonstrukcijo indoevropske mitske zgodbe med Gromovnikom (Perunom) in njegovim nasprotnikom Kačo/Zmajem (Velesom/ Volosom) oziroma kako je potekal boj med Gromovnikom in Kačo/ Zmajem, ko Gromovnik preganja Kačo/Zmaja, ki je nekaj ukradla (vodo, živino, zaklad), in jo pod hrastom ubije s kamnito sekiro. Katičić je v nadaljevanju izločil skupino fragmentov in jih povezal v praslovansko mitsko zgodbo o prihodu boga vegetacije v deželo.48 Belaj v nadaljevanju zapiše zgodbo o mitskem junaku, čigar slovesno praslovansko ime je najbrž Jarovit. Mitska zgodba oziroma vegetacijski mit bo razumljivejši, če vemo, da Jarovita imenujejo tudi Jarilo ali Jurij in je Perunov sin, »ki se vsako pomlad (na jurjevo) ponovno vrne v svet živih ter zagotovi plodnost oziroma rodnost«.49 Zgodba se začenja tako, da se je gromovniku Perunu na praslovanski novoletni dan, ki bi ga naj praznovali v času med božičem in veliko nočjo, »rodil sin Jarilo/Jurij, ki pa je še istega dne umrl – ponj so prišli Velesovi ljudje (koledniki) in ga odpeljali v Velesov svet – svet mrtvih. Zgodba se nadaljuje spomladi, ko se Jurij kot mlad fant vrne na svet. Po srečanju z lastno sestro-dvojčico Maro (za katero ne ve, da je njegova sestra) pride med njima do božanske poroke, ki zagotovi na zemlji plodnost in rodovitnost.«50 Nek drug zapis to pomladno Jurijevo oziroma Jarovitovo vrnitev opiše še bolj podrobno in pravi, da »Jarovit

46 BELAJ 1998, str. 146. 47 BELAJ 1998, str. 147. 48 BELAJ 1998, str. 148. 49 MENCEJ 1998, str. 514. 50 MENCEJ 1998, str. 515.

102

pride na pomlad kot mlad fant iz sveta mrtvih (Velesov svet) in snubi hčerko gromovnika Peruna. Mitski junak in Gromovnikova hči se srečata ob vodi v zeleni travi in njuna seksualna zveza bo zagotovila plodnost in rodovitnost njiv, pa tudi živine in ljudi. Katičićeva skrbna filološka analiza je pokazala, da so si boga vegetacije predstavljali v konjski podobi (morda kot kentavra). Njegov prihod v deželo, ki so ga vsako leto praznovali kot začetek aktivne polovice kmetovega leta, pa časovno sovpada z jurjevim. Tudi etimologijo imena Jurij lahko razlagamo iz praslovanskega juriti, iriti. Nič čudnega, da so ga v krščanskem času identificirali s svetim Georgiosom, s katerim ga ne povezujeta samo mesto v koledarju in zelo podobno ime, ampak tudi pomenska sorodnost, saj pomeni grš. poljedelec.«51 »Ljubezenska zgodba med Jurijem in Maro, s tem pa tudi praslovanski mit o bogu vegetacije, se konča s smrtjo brata in sestre – ko Ivo52 /Jurij Maro zapusti, se mu Mara maščuje in ga ubije. V pesmih Jurij nastopa kot žrtev v podobi konja (Jurij se pojavlja pravzaprav v podobi konja oziroma morda neke vrste kentavra – pol konja – pol človeka). Gre za kozmogonsko konjsko žrtev, ki jo najdemo na primer

51 BELAJ 1998, str. 148. 52 MENCEJ 1998, str. 516: »Tudi v ivanjskih šegah in pesmih se kažejo paralele z mitom, le da se v njih glavni junak imenuje Ivo/Ivan, poudarek pa je, v nasprotju z jurjevskimi pesmimi, ki so govorile zlasti o prihodu Jurija in njegovem srečanju z Maro, na svatbi glavnih protagonistov mita«.

103

Mogočna cerkev sv. Jurija z mestnim stolpom se dviguje nad mestnimi hišami, 30. leta 20. stoletja. (Fototeka PMPO)

tudi v vedskem izročilu, ki zagotavlja obnovitev celotnega kozmosa. Jurijevi smrti sledi smrt Mare, ki se na koncu življenja izenači s Smrtjo, in jo v pesmih in obredih (zlasti na Češkem, Slovaškem in Poljskem) odnašajo iz vasi ter navadno vržejo v potok.«53 Do zdaj zapisano še vedno ne daje slutiti niti domnevnega odgovora na vprašanje, zakaj je ptujska mestna oziroma proštijska cerkev posvečena ravno sv. Juriju. Belaj, ki se je verjetno edini poglobljeno ukvarjal s tem vprašanjem, kot možen odgovor navede zgodbo, temelječo na podobnih mitskih elementih (gori, gradu, gozdu, reki), ki jih je že prej srečal ob svojem raziskovanju na današnjem avstrijskem Štajerskem in Hrvaškem, kjer je našel podobne primere konfiguracije pokrajine kot na Ptuju, v katere je hipotetično postavil mitsko zgodbo o boju med Gromovnikom (Perunom) in Kačo/Zmajem. Belaj namreč »opozarja na toponime v ptujski okolici, ki asociirajo na mitsko zgodbo. To so grad na gori, pod njim reka, ob reki vas Budina, za Mestnim Vrhom gozd Dobrava,54 pod gradom, na starem sakralnem mestu (ruševine zgodnjekrščanske cerkve) nad dravskim logom, pa je v srednjem veku nastal objekt, posvečen sv. Juriju.«55 Ob koncu svojih domnev, brez zanesljivih argumentov, ki so podobne fantazijam, kot sam pravi, pa se vprašuje: »Je to zadnji odsev srečanja božanskih otrok v zeleni travi ob vodi?«56 in upa, da je s prispevkom »pokazal nov način interpretacije delca ptujske zgodovine«.57 Belaj nam s tem nekako nakaže, da bi bil morebitni odgovor na vprašanji, kdaj in zakaj je mestna oziroma proštijska cerkev posvečena sv. Juriju, ta, da je bilo na tem mestu pred pokristjanjenjem pogansko svetišče, posvečeno praslovanskemu boga vegetacije Jarovitu; v srednjem veku ga je nadomestil sv. Jurij, ki so mu postavili novo svetišče. S tem potrjuje tudi svojo hipotezo, »da je sv. Jurij izbran kot nadomestilo za nekega slovanskega poganskega boga. Da bi krščanski svetnik lahko uspešno izrinil pogansko božanstvo, pa je moral imeti nekaj njegovih lastnosti, morda celo podobno ime.«58

53 MENCEJ 1998, str. 516. 54 Dobrava se razteza na levi strani ceste med Grajeno in Grajenščakom. 55 BELAJ 1998, str. 152. 56 BELAJ 1998, str. 152. 57 BELAJ 1998, str. 150. 58 BELAJ 1998, str. 151.

104

Vlogo in pomen sv. Jurija v duhovni kulturi skušamo rekonstruirati tudi s pomočjo etnografskih virov, kot so ljudske šege in navade ter zapisi ustnega izročila: pravljice, legende, pregovori, zagovori, ljudske pesmi in podobno. »Ti podatki izvirajo iz sorazmerno poznega obdobja; le malokateri izpred sredine 19. stoletja. Čas je seveda pustil na vsej tej kulturni dediščini svoje sledove. Mitološko izročilo pa je po pravilu doživelo največje spremembe ob prehodu iz „svetega“ besedila v posvetno (torej na poti iz mitosa v epos), kar se je zgodilo v obdobju pokristjanjenja. Tedaj so se spremenile mitološke lokalizacije, kronologije in genealogije, ohranila pa se je vendarle osnovna struktura dogajanja in tudi posamezne slikovite podrobnosti.«59 Pripovedi, ki jih je od različnih avtorjev citiral oziroma povzel Šmitek, pričajo, da je bil zmaj, ki ga kasneje najdemo tudi v legendah o sv. Juriju, v izročilu prebivalcev s ptujskega območja poznan že v predkrščanskem obdobju. Ena izmed njih govori »o nastanku vurberškega gradu v bližini Ptuja na mestu, kjer je zmaj raztrgal več čred s pastirji vred in kjer ga je nato z gorečo drevesno vejo pokončal plemič iz bližnjega gradu«.60 Obstaja tudi pripoved o Kresniku, gospodarju gora, ki »je rešil kraljično, ki jo je na njenem gradu ujel demon v podobi kače ali zmaja. Med zračnim bojem, ki naj bi potekal na Jurjevo, je zmaj razkril, da je kraljična Kresnikova sestra, vendar se je Kresnik kljub temu z njo poročil, zmaja pa priklenil v grajski vodnjak.«61 Neka druga pripoved pa govori, da »se je prek Drave priplazila velika bela kača in se ovila okoli vurberškega gradu. Kresnik jo je premagal, ji vzel zlato krono z glave in jo z verigo priklenil v grajski vodnjak. Za nagrado je dobil za ženo hčer vurberškega graščaka.«62 Ena izmed variant vurberške zgodbe je tudi ta, da »je v njej namesto Kresnika zmagovalec nad zmajem pobožni romar iz Svete dežele, ki prebode oklep nestvora s svojim blagoslovljenim mečem. Ranjeni zmaj se odplazi po strmini, kjer je še vidna brazda, in se utopi v valovih Drave.«63 Šmitek dodaja, da »se pripoved očitno že zgleduje po svetniški legendi o svetem Juriju, zapisana pa je bila med letoma 1829 in 1840, ko je bil Krainz gimnazijski profesor v Celju«.64 Šmitek navaja tudi pripoved o vurberškem gradu, ki je bil v virih prvič omenjen v 13. stoletju.

59 ŠMITEK 1998, str. 6–7 in op. 3: Stig Wikander, Gemanische und indo-iranische Eshatoligie, Kairos 1960, št. 2, str. 87. 60 ŠMITEK 1998, str. 99 in op. 49: Steierische Volkssagen, Floss 11, Grätz 1841, str. 52 61 ŠMITEK 1998, str. 100 in op. 52: Kelemina, str. 342–343 (245.III). 62 ŠMITEK 1998, str. 101 in op. 53: Trstenjak 1853, str. 163. 63 ŠMITEK 1998, str. 101 in op. 54: J. Krainz, Sagen aus Steiermark, Österreichische Volks- und Jugend- Bibliothek, Bd 35, Wien (1887), str. 16–17 (št. 13, Sage von Wurmberg). 64 ŠMITEK 1998, str. 101.

105

O njegovem nastanku pripoveduje legenda, da »ga je konec 11. stoletja postavil štajerski vitez na mestu, kjer je ubil zmaja, bivajočega v močvirju Metava na Ptujskem polju, tako da je pošasti potisnil v žrelo goreče poleno in jo nato pokončal z mečem«.65 Kot vidimo, je bil tudi nekoliko od Ptuja oddaljeni Vurberk v davnini zelo zanimiv kraj, o katerem je ohranjeno bogato pripovedno izročilo, ki v nekaterih pogledih spominja na ptujsko mitološko izročilo. V vurberških pripovedih namreč prav tako nastopajo nekatere mitološke osebe, ki so tesno povezane s tistimi, ki jih srečamo na Ptuju; to so zmaj, sv. Jurij in Kresnik, ki ga nekateri avtorji povezujejo s sv. Jurijem. Mnogi avtorji so primerjali mitsko osebo Kresnika z mitom o Zelenem Juriju, saj imata nekatere podobne značilnosti. »Kresnik ni bil nikoli sončno ali lunarno božanstvo, bil pa je tesno povezan s soncem, ognjem in svetlobo.«66 »Kresnika naj bi mati nosila devet let pod srcem in morali so ga devetkrat krstiti, na sebi je imel znake konjskih kopit. Bil naj bi dvanajsti brat.«67 »Te značilnosti so očitno povezane z mitom o Zelenem Juriju/Jarylu,68 ki je v ruski baladi deveti brat, v hrvaških jurjevskih pesmih pa ima devet bratov, torej je desetnik.«69 Lik desetega brata/ desetnice je eden najbolj znanih v slovenskem ljudskem izročilu. Kot kaže, gre za personifikacijo leta, razdeljenega na deset mesecev, tako kot npr. v starem rimskem koledarju. Izročilo o desetem bratu spominja na Jurijev vegetacijski ciklus zaradi naslednjih elementov: odhod od doma, vrnitev po dolgem bivanju v tujini, prenočitev pod domačo streho, prisostvovanje svatbi (čeprav ne svoji, kot velja za Jurija) in ponovno potovanje v svet. Za Zelenega Jurija/Jaryla torej lahko trdimo, da je slovenska mitska oseba, ki so jo nekateri povezovali z kresnim Soncem, za nekatere je bil tudi sinonim za slovenskega devetega brata, vendar so vsa ta prekrivanja preveč poenostavljena, da bi lahko z gotovostjo potrdili te zveze in

65 ŠMITEK 1998, str. 101 in op. 59: Matthäus Slekovec, Wurmberg. Topographischhistorische Skizze, Separatabdruck aus der Zeitrschift »Südsteirische Post«, Marburg 1895, str. 22, 38-39; Jože Koropec, Srednjeveški Vurberk, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 4 (1968), str. 117-136; Paul Schlosser, Wurmberg – das Unterlandes Götterburg, Marburger Zeitung 1941, št. 249-250 (4.-5.10.), str. 7; Kelemina, str. 245 (178.II). 66 ŠMITEK 1998, str. 111. 67 ŠMITEK 1998, str. 107 in op. 86: Kelemina, 1930, str. 35 (1.I), 40 (2.IV), 341 (245.I); Jožef Pajek, Pravljica o Vurbergu in tamošnjem Krsniku, Popotnik 5 (1884), št. 1, str. 11–13. 68 Pisanje imena za mitskega junaka Jarila ni poenoteno, saj ga nekateri pišejo Jarilo, nekateri pa Jarylo, gre pa za isto osebo. 69 ŠMITEK 1998, str. 107 in op. 87: Katičić 1989, str. 64.

106

sorodnosti, kar potrjuje tudi to, da imata Kresnik in Zeleni Jurij »itak svoj poseben praznik«,70 kljub temu pa nekatera raziskovanja nakazujejo tudi »komplementarnost in prepletenost mitoloških likov Kresnika in Zelenega Jurija«.71 Mitološki lik Kresnika je tudi v tesni povezavi z iranskim Yimom, ki je bil zelo priljubljen na velikem območju današnje Severne Evrope in Azije, in se je po njem zgledoval v nekaterih pogledih. Ko »je po Zaratustrovi verski reformi izgubil svoj privilegirani položaj v iranski religiji, je spomin nanj živel v podobi ali pod okriljem bogov, kakšen je bil Mitra«.72 Povezave in primerjave z drugimi božanstvi in mitološkimi liki pa gredo še dalje. Nekateri raziskovalci jurjevanje na Koroškem namreč primerjajo tudi s ponazoritvijo rojstva tračanskogrškega Dioniza, nekateri vidijo vzporednice v zgodnjih poljedelskih kulturah Bližnjega vzhoda, spet drugi ga povezujejo z Mitrovim kultom in že prej omenjenim Kresnikom, vendar je ob teh primerjavah ostalo še veliko nejasnosti.73 Največjo spremembo v verovanju naših prednikov je namreč pomenil proces pokristjanjevanja oziroma uvajanje krščanstva, ki ni bil korenit preobrat, temveč je potekal postopoma. Solarne mitologije oziroma solarne mite je zgodnje krščanstvo prekrivalo oziroma izrivalo v celovitih procesih. »Solarni miti so dobivali novo razlago, poganska božanstva pa so bila pogosto tudi izenačena s hudičem.«74 Zgodnje krščanstvo naj bi po mnenju nekaterih raziskovalcev »imelo prav to sposobnost razbijanja (starih) mitov in ponovnega oprijemanja simbolov v novi teološki orientaciji«.75 Po mnenju nekaterih pa naj bi bila v času pozne antike vera v vsemogočnost sončnega boga tako močna, »da nobena nova religiozna ideja ni mogla biti sprejeta, če ni bodisi že od začetka imela solarnih konotacij (tako je bilo s čaščenjem Mitra) bodisi si ni takih solarnih konotacij pridobila ex posto facto (kot je bilo s krščanstvom). Kristus je zmagal nad Mitrom, a celo on je lahko zmagal šele potem (ali bolje zato), ko je njegov kult povzel nekaj odločilnih značilnosti čaščenja Sonca. Cerkev sama je že prav od začetka dopuščala zvezo med Kristusom in soncem; a pri tem je postavila nasproti kozmološkemu sončnemu bogu moralnega in ga končno nadomestila z njim.«76

70 ŠMITEK 1998, str. 108. 71 ŠMITEK 1998, str. 109. 72 ŠMITEK 1998, str. 132. 73 Obširneje v ŠMITEK 1998, str. 135. 74 ŠMITEK 1998, str. 136. 75 ŠMITEK 1998, str. 137 in op. 265: Paul Ricoeur, Život, pravda, symbol, Edice Oikúmené, Praha 1993, str. 16. 76 ŠMITEK 1998, str. 137 in op. 266: Erwin Panofsky, Pomen v likovni umetnosti, Ljubljana 1994, str. 261–262.

107

Iz zgoraj zapisanega vidimo, da sta primerjalna mitologija in religiologija zelo vsestranski in zapleteni področji raziskovanja, ki odpirata mnoga vprašanja, primerjave, povezave, vzporednice in domneve. Tudi raziskovalcem, ki se poglobljeno posvečajo tej tematiki, večkrat predstavljata oviro do jasnega in zadovoljivega odgovora na zastavljena vprašanja oziroma do jasne podobe duhovne kulture in verovanja v določenem obdobju ter prostoru. Zaradi tega se moramo zadovoljiti z domnevnimi in hipotetičnimi odgovori, ki nakazujejo pot, ki bi lahko bila pravilna. Kult slovensko-hrvaškega Zelenega Jurija in njegovih slovanskih vzporednic je nastal v kulturnozgodovinskih procesih, ki niso dovolj pojasnjeni, »domnevati pa je mogoče, da so bili ti procesi zelo kompleksni in so vključevali kulturne sestavine vsaj treh provenienc: poznoantične (po izvoru pa še starejše), pogansko-slovanske in zgodnjekrščanske, vključno z različnimi koncepti koledarskega leta, ki so se v različnih zgodovinskih obdobjih spreminjali ali prekrivali«.77 Šmitek je mnenja, da »so poznoantične prvine, ki jih je prevzelo zgodnje krščanstvo, pomembno krojile podobo Zelenega Jurija in svetega Jurija«.78 Ob tem pa je pomembno dejstvo, da »so na poznoantično evropsko religijo in filozofijo močno vplivale tradicije Bližnjega Vzhoda, zlasti Egipta in njegove Aleksandrije. Prek gnosticizma je Egipt posredno vplival tudi na idejni in predstavni svet zgodnjega krščanstva.«79 Raziskovalci, ki so se ukvarjali z Jurijem, so ob tem videli tudi vsak svoje povezave in sorodnosti z raznimi mitološkimi junaki, tudi tistimi iz predkrščanskega obdobja, ki »so premagali zmaja ali podobne pošasti, med njimi tudi slovenski Kresnik. Med njimi obstajajo večje ali manjše podobnosti, vendar se zdi, da je pri oblikovanju podobe svetega Jurija imela največjo vlogo prav egipčanska tradicija, po kateri se bog Horus maščuje za smrt svojega očeta Ozirisa, tako da ubije krokodila – nasprotnika Setha.«80 Iz zapisanega vidimo, da je priljubljenost oziroma pomembnost svetega Jurija v duhovni in družbeni kulturi raziskovalce njegovega lika v preteklosti in tudi še danes spodbujala k mnogim primerjavam, vzporednicam in povezavam, saj velja, da so že od nekdaj »eden ob drugem (in tudi pomešano) živeli simboli stare in nove religije«,81 ki so se

77 ŠMITEK 2004, str. 111. 78 ŠMITEK 2004, str. 114. 79 ŠMITEK 2004, str. 114. 80 ŠMITEK 2004, str. 116. 81 ŠMITEK 2004, str. 114.

108

med seboj prepletali, oplajali, ustvarjali nove pomene, zabrisovali meje med njimi samimi in s tem nekako raziskovalcem otežili delo, obenem pa spreminjali in bogatili vlogo ter pomen sv. Jurija v duhovni in družbeni kulturi nekega območja in obdobja. Raziskovanje šeg in navad ob jurjevem je pisce mnogokrat privedlo do dilem in vprašanj, na katere niso mogli dati zanesljivega odgovora, ker so mnoge »rezultat prepletanja ikonografije svetega Jurija in folklornega Zelenega Jurija, /.../ saj je moralo zelo verjetno priti do nekakšnega sinkretizma med krščanstvom in domačo tradicijo«,82 katerega rezultat je izredna pestrost in bogastvo jurjevskih šeg in navad na slovenskem etničnem območju kakor tudi povsod tam, kjer je bilo češčenje sv. Jurija najbolj razširjeno.

J U R J E VA N J E – Š E G E I N O B I Č A J I O B P R A Z N I K U S V. J U R I J A - J U R J E V E M Praznik oziroma god sv. Jurija, ki mu pravimo tudi jurjevo, praznujemo 23. aprila in »spada med najpomembnejše mejnike letnega cikla«.83 Okrog njega so se sčasoma razvili raznovrstno praznovanje in svečani obredi, ki jim pravimo jurjevanje. »Z likom Zelenega Jurija so povezane predstave prihoda pomladi, prebujanja narave, odpiranja zemlje (simbol ključev), pojava zdravilne rose in vsakovrstne plodnosti. Zato so ta dogodek spremljali številni svečani obredi: kurjenje kresov, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, obhodi, poroke, setev na poljih, sklepanje pogodb za delo in plačilo s pastirji in kmečkimi delavci, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem, prva paša pastirjev s čredami na pašnikih.«84 Najtemeljiteje so se s proučevanjem jurjevanja oziroma bogate dediščine šeg in običajev ob jurjevem na Slovenskem ukvarjali že omenjeni Ivan Navratil, Vinko Möderndorfer in Niko Kuret. Sv. Jurij je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov na Slovenskem kakor tudi pri nekaterih drugih vzhodnoslovanskih in srednjeevropskih narodih. Njegova velika priljubljenost in razširjenost češčenja nas lahko privede do sklepa, da »je sv. Jurij nadomestil med Slovani neko pomembno pomladno božanstvo, morda Jarila („Jarnika“), „Vesnika“, čigar zasluga je bila, da je narava vsako leto spet ozelenela, da je mogla živina spet na pašo in so posevki spet oživeli. Le tako so nam razumljive

82 ŠMITEK 2004, str. 123. 83 ŠMITEK 2004, str. 111. 84 ŠMITEK 2004, str. 111.

109

Obhod Zelenega Jurija na Ptujskem polju, Jurij Šubic, grafika, druga polovica 19. stoletja. (Objavljeno v HUBAD 1890, str. 221)

nekatere značilne šege in navade, ki proslavljajo mlado zelenje z mladim soncem vred in začetek paše. Poganskemu božanstvu so nadeli ime krščanskega svetnika in le-ta je sprejel vlogo, s katero za življenja ni imel nobene zveze. Tako je postalo Jurjevo po ljudskem koledarju začetek pomladi.«85 Najprej je o jurjevem pisal Navratil, zato je Möderndorfer nekatere opise šeg in navad citiral ali povzemal po njem. Kuret je o jurjevem pisal za njima, zato je tudi on mnogo jurjevskih šeg in navad citiral ali povzel po njima, dodal pa je nekatere svoje ugotovitve in spoznanja, do katerih je prišel ob terenskem delu ali pa je našel vire, ki jih njegova predhodnika nista poznala. Ivan Navratil je živel in pisal od vseh treh v najugodnejšem času, saj je bilo takrat, v drugi polovici 19. stoletja, jurjevanje še dokaj živo, kasneje pa je čedalje bolj izginjalo iz živega spomina ljudi. Takrat je namreč še

85 KURET 1998, str. 253.

110

lahko dobil nekatera osebna pričevanja o jurjevanju, ki so bila v kasnejših desetletjih, ko sta raziskovala druga dva, čedalje redkejša in težje dosegljiva. Zaradi zgoraj omenjenega se v vseh treh raziskavah večkrat pojavljajo identični opisi jurjevskih praznovanj, saj bi jih bilo nesmiselno spreminjati, ker bi se tako lahko izgubile pomembne podrobnosti ali pa bi opis šege ali navade izgubil avtentičnost. Ker v današnjem času, ko je nastajalo pričujoče besedilo, v spominu domačinov z obravnavanega območja Ptuja in njegove okolice že dolgo ni več ohranjenega skoraj ničesar o jurjevskih praznovanjih v preteklosti, sem bila prikrajšana za primarne ustne vire. Zaradi tega sem v pričujoče besedilo vključila večinoma opise jurjevskih šeg in navad iz Möderndorferjeve raziskave, saj navaja največ opisov z obravnavanega območja, ki sem jih izluščila iz njegovega besedila in v nespremenjeni obliki vpletla v pričujoče besedilo. Nekateri opisi so navedeni v drugačnem zaporedju, dopolnjeni pa so z razlagami oziroma pojasnili. Preden spoznamo bogato zapuščino jurjevskega praznovanja na obravnavanem območju, ki sodi k tistemu, za katero Navratil pravi, da »imajo sploh izmed vseh Slovencev štajerski največ vraž o sv. Juriju«,86 je treba pojasniti nekatere posledice nekdanje cerkvene razdelitve. Zaradi nje je namreč »ozemlje na levem bregu Drave spadalo po odredbi Karla Velikega iz l. 811 pod salzburško nadškofijo, kjer so god sv. Jurija praznovali 23. aprila, ozemlje na desnem bregu Drave pa pod oglejski patriarhat, kjer so sv. Jurija slavili 24. aprila«.87 Kot vidimo, je sv. Jurij v krajih severno od Drave godoval že 23. aprila, južno od Drave pa šele 24. aprila. Danes v naših škofijah obhajamo god sv. Jurija 23. aprila. Ljudska domišljija si je to razliko v datumu praznovanja razložila po svoje, zato so po različnih krajih nastale različne šaljive »razlage«. Ena izmed njih, poznana na Koroškem, pravi, da »Jurjevo praznujejo Slovenci na levem bregu Drave, severno od Drave, triindvajsetega aprila, na desnem bregu pa dan pozneje. Razlika enega dneva, ko pride Jurij v deželo na bregovih Drave, je zaradi tega, ker je moral Jurij priti z levega brega na desni in je za to potreboval en dan. Ni imel denarja, da bi plačal brodnino, Drava je narasla, je vimljala, kakor pravijo Podjunčani, in brodar Jurija ni hotel prepeljati preko Drave za boglonaj. Jurij je brž šel h kmetu sekat steljo ter si je zaslužil brodnino.«88 Ljudstvo pa je o tem napletlo še več legend, ki se razlikujejo od pokrajine do pokrajine in upoštevajo lokalne naravnogeografske značilnosti.

86 NAVRATIL 1888, str. 135. 87 KURET 1998, str. 573. 88 MÖDERNDORFER 1948, str. 208.

111

Haloški Jürek in Rabolj, 2009. (Foto: A. Brence)

God sv. Jurija oziroma jurjevo je na slovenskem etničnem območju torej že od nekdaj veljal za enega najpomembnejših praznikov letnega cikla, ki so ga ljudje praznovali s posebnim obredjem, poimenovanim jurjevanje, in »kaže, da se je jurjevalo nekoč po vsej Sloveniji, in da je šega segala od nas na sosednjo Hrvaško«.89 Po slovenskih pokrajinah je obredje dobilo najrazličnejše oblike, najdlje, še v prvo polovico 20. stoletja, pa se je ohranilo v Beli krajini in na Koroškem. V drugi polovici 19. stoletja se je običaj ohranil tudi še »v osrčju Spodnje Štajerske, v Laškem in okolici tja do Celja«.90 »Iz Laškega je segal običaj na eni strani v okolico Hrastnika, na drugi strani prek Kozjanskega, kjer ga več ne pomnijo, do Pišec, a preko celjske kotline do Studenic pod Bočem, od koder se je nadaljeval v Haloze in na Ptujsko polje do Pomurja in še v Prekmurje. Pod Bočem, okoli Makol in Studenic, je bil Zeleni Jurij znan do prve svetovne vojne. Starejši ljudje pomnijo, kako so ga okoli leta 1900 privedli iz Makol v vas Globoko. „V borovem listju smo ga našli,“ so se šalili.«91 To območje na zahodnem obrobju Haloz pa je že zelo blizu Ptuja in njegove širše okolice, ki je območje proučevanja pričujočega besedila. »V Halozah navežejo dečku bukovo zelenje, za pas mu dajo vrbovo skorjo. To je Jürek. Jüreka narede na Jurjevo popoldne in ga gonijo od hiše do hiše. Spremljevalec piska na pastirsko žvegljo. Godci imajo navadno šestke, žveglje s šestimi luknjicami, ki jih narede sami. Koledniki dobe južino, jajca, denar in pijačo, ker je „treba Jüreka in godce pogostiti“. Če

89 KURET 1998, str. 255. 90 KURET 1998, str. 265. 91 KURET 1998, str. 266.

112

o Jurjevem še ni zelenja,92 ovijejo Jüreka z bršljanom.«93 Ta običaj je bil poznan tudi na bližnjem Dravskem polju, kjer je imel »v Markovcih na Dravskem polju na glavi še rdečo zastavo in so mu rekali Jürač, v Halozah Jürek, in je bil ovit v bukovo zelenje ali pa v bršljan. Pri Sv. Marku niže Ptuja so hodili vsaj še leta 1897 po vasi Jürači ali zeleni Jüriji. Jürač je bil mladec, povit v zelene veje, z rdečo zastavo na glavi. Plesal je ob piskanju na piščal in bobnanju bobnača.«94 Kuret dodaja tudi poročilo kronista Mateja Slekovca, da »ta navada na Ptujskem polju že pojema, v Markovcih pa je danes95 že povsem opuščena«.96 »Davorinu Trstenjaku97 je pravil ded, da so hodila nekdaj na Jurjevo najlepša vaška dekleta prepevat od hiše do hiše. Bila so praznično oblečena in olepšana s cvetjem. To so bile ladavice.98 Pri Sv. Marjeti na Dravskem polju so ladavice jurjevale in jim je „šolmašter“ Šimon Megla skladal ladarske pesmi.«99 Najstarejši vir, uporabljen v pričujočem besedilu, poroča o jurjevski šegi 1845. leta, najverjetneje v Prlekiji, kjer je župnikoval poročevalec. Zdi se, da se mu je o prazniku zdelo najpomembnejše zapisati to, da »pastiri imajo šego, da na Jurjovo, kader pervič goveda na pašo ženejo, enim na glavo per roglih z´travoj ino vejčjom opletejo ali obvenčijo«.100 Dobro desetletje kasneje pa Trstenjak, doma iz sosednje župnije, poroča, da »so okoli leta 1857 vodili Zelenega Jurija v Laškem, v Ščavnici in v ščavniški dolini. V Ščavnici101 in njeni okolici so za Zelenega Jurija izbrali najlepšega mladca. Skozi vas so ga vodili štirje. Ko je bil mladec do kraja opleten, je bil Vesnik. Večkrat so ga ovili tudi z bršljanom. Poleg Vesnika, Zelenega Jurija, je bil tudi še Rabolj, ki je bil oviti v slamo, mnogokrat pa

92 Kuret omenja »bukovje«; gl. KURET 1998, str. 267. 93 MÖDERNDORFER 1948, str. 213 94 MÖDERNDORFER 1948, str. 214. 95 Matej Slekovec je bil pri Sv. Marku niže Ptuja (Markovci) kaplan med letoma 1879– 1882, zato lahko sklepamo, da se njegovo poročilo nanaša na obdobje, ko je kaplanoval v tej župniji. 96 KURET 1998, str. 267. 97 Doma je bil v Kraljevcih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Živel je med letoma 1817 in 1890, zato smemo sklepati, da se je njegov ded te šege lahko spominjal še s konca 18. ali začetka 19. stoletja. 98 Mogoče je narobe napisano in bi moralo biti ladarice, kar lahko domnevamo zaradi tega, ker kasneje imenuje njihove pesmi ladarske pesmi. 99 MÖDERNDORFER 1948, str. 215. 100 KREMPL 1845, str. 239. 101 Trstenjak omenja samo »v Ščavnici« ali »okoli Ščavnice«, včasih »v Sv. Juriju ob Ščavnici«, od koder je bil doma. Najverjetneje se vsa tri poimenovanja navezujejo na območje oziroma župnijo Sv. Jurij ob Ščavnici, lahko pa tudi na celotno Ščavniško dolino in njeno obrobje.

113

oblečen v kožuh. Na zelenici sta se Vesnik in Rabolj spoprijela in vselej je Vesnik premagal Rabolja. Vsi štirje Vesnikovi vodje so po vasi veselo prepevali: „Zelenega Jurija vodimo, maslo in jajca prosimo, Ježibabo zganjamo, mladoletje trosimo.“«102 Isti poročevalec tudi piše, da je »v Sv. Juriju ob Ščavnici pastir, ko je prignal na Jurjevo na pašo, pokleknil pod gaber in molil: „Sveti Veselko, brani mojo belko, sveti Češko, daj mi vime težko, sveti Jurij, ti nam pa zakuri, da de sonce peklo ino maslo teklo.“«103 Nedaleč stran, so »v Cezanjevcih pri Ljutomeru prepevali pastirji na Jurjevo na paši pesem Zmladletek, ki se glasi: „Hudi, hudi, sveti Jurij. Hudi, hudi, sveti Jurij. Hudi, hudi, sveti Jurij, no po sveti tak zakuri, no po sveti tak zakuri, no po sveti tak zakuri, kaj se vnema zemlje koža, kaj smo krave pasli, naj te trate zelenijo, zima nam se že prevnoža, nemamo kaj nesti v jasli, kosci skoraj naj kosijo. Hudi, hudi, sveti Jurij, no po sveti tak zakuri, kaj mo skoraj gor na štali, seno no otavo phali.“«104 Nekaj posebnega je bila tudi šega, ki je bila verjetno poznana v Prlekiji in na katero se nanašajo Trstenjakova poročila oziroma opisi jurjevskih šeg. Izvajali so jo tako, da »si je na Jurjevo naredila mladina lesen ključ in je vrtala z njim v zemljo, prepevajoč: „Sveti Jurij, to ´maš ključ, odpri nam nebeško luč!“«105 Razlagamo si jo lahko s prošnjo za odpiranje oziroma rodovitnost zemlje, mogoče tudi plodnost ljudi, saj so šego izvajali mladi ljudje. Tukaj pa je bilo živo tudi že omenjeno jurjevsko koledovanje, ki je še danes poznano v okolici Sevnice in Krškega, vendar je mlajšega nastanka, saj kolednice opevajo sv. Jurija kot svetnika in mučenca, ne pa kot mitološkega Zelenega Jurija, ki prinaša rodovitnost in začetek pomladi. »Okoli leta 1760 so v Kralovcah, v Trstenjakovem rojstnem kraju, hodile na Jurjevo od hiše do hiše popevat najlepša in lepo oblečena dekleta, ki so bile okinčana s cvetlicami.«106 Sveti Jurij je znan tudi kot vremenski svetnik. »V Slovenskih goricah pravijo: „Sveti Jurij je požegnal travo,“ v Rožu pa „Bog na Jurjevo zemljo žegna.“ V Ortneku pokliče oče ali mati na Jurjevo navsezgodaj otroke k oknu rekoč: „Poglejte skozi okno, da vidite, da je prijahal sveti Jurij na zelenem konju.“ V primeru, da o Jurjevem še ni zelenja ali je še celó sneg, pa reče: „Poglejte, sveti Jurij je prijahal belega konja!“«107

102 MÖDERNDORFER 1948, str. 213, citira Trstenjak, Slovenski Glasnik, 1859. 103 MÖDERNDORFER 1948, str. 215, citira Trstenjak, Novice 1858, str. 20. 104 MÖDERNDORFER 1948, str. 216. 105 MÖDERNDORFER 1948, str. 216, citira Dav. Trstenjak, Slov. Glasnik 1861, str. 60. 106 MÖDERNDORFER 1948, str. 216, citira Dav. Trstenjak, Novice 1880, str. 11. 107 MÖDERNDORFER 1948, str. 216.

114

Čeprav Prekmurje leži že onkraj reke Mure in duhovna ter družbena kultura zaradi vplivov sosednje Madžarske nista tako blizu tej na Štajerskem, nekateri zapisi o praznovanju tega običaja dokazujejo, da je bil sv. Jurij tudi tam zelo priljubljen. Zapis opisuje lepo šego in pravi, da »v Prekmurju pripovedujejo, da je jahal svoje dni sv. Jurij skozi deželo s cvetjem v rokah in h kateri hiši je vrgel cvet, tam sta bila doma mir in sreča. V spomin na ta dogodek se je še v današnje dni ohranil v Prekmurju običaj, da okrasijo na večer pred tem praznikom ves dom, posebno pa hišne duri, okna in vodnjak, s cvetočo črenso (Prunus padus). Pred večernim zvonjenjem nosijo gospodinje cvetočo črenso tudi v lan, da bo lepši in ga ne bodo uničile mušice.«108 V nadaljevanju beremo, da je bil tudi ob jurjevem, podobno kot ob nekaterih večjih praznikih, npr. ob božiču, kresu in še nekaterih, poseben čas, ko so se ljudje bali tudi nezaželenih vplivov, sil in obiskovalcev, pred katerimi so se ubranili na različne načine. »Na večer pred Jurjevem zaklenejo hlevska vrata v Prekmurju, v ljutomerskem okraju in v Beli Krajini. Pri Veliki Nedelji zaklenejo ta večer hlevska vrata s ključavnico, kjer je pa ni, pa prepletejo kljuko s trnjem. /.../ V Središču so postavili zvečer pred Jurjevem pred vrata, ki drže na dvor, trnje, največkrat šipek. Vrata so ta večer skrbno zaklenili, kar sicer ne delajo, preden so vrata zaklenili, so okoli vrat in okoli hiše vse pokropili z blagoslovljeno vodo.«109 Pri odganjanju zlih sil je pomagal tudi ropot in hrup. »Pri Veliki Nedelji v ljutomerskem okraju pokajo na večer pred Jurjevim ob sončnem zatonu z biči, da prepode čarovnice. Tako so delali tudi pastirji v Ivanjkovcih in pri Sv. Križu na Murskem polju in so pokali tako ob tem času z biči, da so zabranili coprnicam pot do krav.«110 Tudi jurjevski koledniki so, preden so šli koledovat, trobili na živalske rogove, ropotali s kravjimi zvonci ter trobili na piščali, »tako je tudi z Jürekom v Halozah. Kdor je v Ščavnici trobil na Jurjevo pred sončnim svitom v kozji rog, je pregnal čarovnice. Na Štajerskem so včasih trobile na Jurjevo navsezgodaj gospodinje, da bi pregnale čarovnice.«111 »V okolici Ljutomera so pastirji trobili na večer pred Jurjevem v rog. Na vzhodnem Štajerskem mora pastir na Jurjevo na paši peti, krikati, vriskati, ali si vsaj füčkati, žvižgati. Če tega ne dela, ga mimoidoči pokarajo: „Kakšen pastir pa si, da si nič ne poješ, žvüjzdaš pa krikaš!“«112

108 MÖDERNDORFER 1948, str. 216, citira Gal, 1948, str. 165. 109 MÖDERNDORFER 1948, str. 217. 110 MÖDERNDORFER 1948, str. 217. 111 MÖDERNDORFER 1948, str. 217. 112 MÖDERNDORFER 1948, str. 220.

115

V noči pred večjimi prazniki so morali biti ljudje še posebej pazljivi, saj se je po ljudskem prepričanju takrat lahko marsikaj dogajalo; podobno je bilo tudi ob jurjevem: »Kakor na ostale velike praznike gospodar in gospodinja ne smeta spati, je tako tudi na jurjevo. /.../ V Prekmurju gredo na polje molit že ob jutranjem svitu. To naredijo zaradi čarovnic.«113 »V Ivankovcih (v Ljutomerskih goricah) pokajo pastirji „pred jurjovim večer“ (zvečer) z biči zato, da preganjajo čarovnice, ki vjutro na „Jurjevo“ (in na mlado nedeljo) vlačijo ruho po rosi, ako je že rosa; potem pa „dojijo“ svoje krave. Po katerih gospodarjev posestvih da čarovnica ruho vlači, od tistih vseh krav ima v tistem letu „hasek“, akoravno samo svojo kravo doji. „Ob Jurjovem“ teče tudi iz tiste rosnate ruhe mleko namesto rose. Zapis g. dr. Fran Simonič, bivši petošolec 1865/66. – O pokanju z biči povedali smo uže l. 1885 (182), da se po praznoverskih mislih z „besi“ (zlemi duhi), vred tudi čarovnice boje vsakega velikega ropota, tedaj in pokanja z biči, ki se vrši pri Slovanih in Germanih tudi o „binkoštih“.«114 Tako kot na druge večje praznike je imelo tudi ob jurjevem zelenje in nekatere rože posebno vlogo. »V ljutomerski okolici okrasijo na jurjevo še pred sončnim vzhodom krave z brezovimi vejicami ali jim nadenejo venec iz čremse in krave se vse leto ne jokajo. Razen v Ljutomeru so tudi v Sv. Juriju ob Ščavnici opletali na Jurjevo krave z zelenjem. Pastirji so se tudi sami opletali z zelenjem in veselo prepevali, ko so gnali na pašo. V Središču je pletel pastir na paši venec, in ko je gnal živino domov, je z venci iz vrbovja olepšal rogovje in vrat najlepši govedi. Pri Veliki Nedelji prav tako ovenčajo tega dne kravo z zelenjem in cvetjem, krava, ki stopi tega dne prva iz hleva, mora imeti med zelenjem tudi vejico iz butare, da bo sreča pri živini.«115 Da bi sebe, živino in imetje obvarovali pred zlimi silami, so uporabljali tudi blagoslovljeno vodo, kadilo, sol in kruh. »V Središču so pokadili krave s kadilom, ki je bilo blagoslovljeno na Tri kralje. Ko jih v Prekmurju ženejo na jurjevo prvič na pašo, jih pokrope z blagoslovljeno vodo, nato pa vržejo za njimi pest zemlje iz krtin rekoč: „Debele bodite kakor krti!“ Na Murskem polju so dobile krave na Jurjevo pred zoro lizanje, blagoslovljeno sol in kruh, da jim niso mogle škodovati čarovnice in da so imele več in boljšega mleka.«116 V okolici Ljutomera pa je bila poznana tudi posebna šega, ki se je navezovala na »čarodejnost« predmeta, v tem primeru lončene posode

113 MÖDERNDORFER 1948, str. 218. 114 NAVRATIL 1888, str. 133. 115 MÖDERNDORFER 1948, str. 218. 116 MÖDERNDORFER 1948, str. 218.

116

za kisanje mleka. »V prejšnjih časih so gospodinje v Babincih pri Ljutomeru na Jurjevo še po polnoči hitele k lončarjem in si nakupile duklje za mleko. Ti lonci so imeli dolg vrat, a brez dulca in so bili zelo pripravni, da se je v njih mleko usedlo. Menile so, da se nabere v takih loncih več vrhnja, smetane, in da je sir narejen iz mleka v teh loncih gostejši, kakor pa iz mleka drugih loncev ali pa tudi dukljev, ki pa niso v tem času kupljeni. Zaradi tega je bila na jurjevo zjutraj za nakup dukljev huda tekma. Kupljene duklje so nesle gospodinje domov v travnjači, to je v rjuhi, v kateri so nosile domov travo in ščavje za živino. To so naredile kljub temu, da bi bila nošnja pripravnejša s „cekarji“ ali „korpeci“.«117 V jurjevskih šegah in običajih je imelo pomembno mesto tudi rastlinstvo oziroma zelenje in zelišča. Kotnik piše, da »je Bog dal rastlinam zdravilno moč in če jih poznaš, ti lahko mnogo koristijo, pa tudi strupene lahko uporabljaš sebi v prid, če znaš z njimi prav ravnati. To je splošno mnenje ne samo našega naroda, ampak skoraj vseh narodov. Posebno moč pa imajo rastline o kresu ali med gospojnicama.«118 Nekatere njihove lastnosti so bile poznane že daleč v preteklosti tudi zunaj naših meja, povsod pa se rastlinstvo pojavlja ob podobnih priložnostih in namenih. »Kakor so bili v Rimu in okolici zelenje, ki so ga zatikali v ovčje staje in vence nad vratmi, apotropejski in naj bi odvračali vsako zlo od hleva in drobnice, tako so tudi različne rastline, ki jih zatikamo v okna, v strehe, hleve apotropejske in naj odvračajo strelo, a tudi škodljive čare ter bolezni od ljudi in živine. Pa tudi „coprnice“, s katerimi so okrašene živinske glave, so zlo odvračujoče.«119 To potrjujejo tudi poročila o jurjevskih šegah na Štajerskem. »Ponekod namreč morajo biti na Jurjevo vse staje okrašene z zelenjem, da ne pridejo coprnice blizu.«120 Tega dne so v gnoj, na travnike, njive, v okna, pšenico, lan, za vrata in še kam vtikali oziroma zatikali tudi hrastove ali brezove veje, ki so imele varovalno vlogo pred slabimi vplivi. »V ljutomerski okolici narede iz cvetja, s katerim so na Jurjevo okrasili krave, venec in ga vržejo na streho. Če obvisi venec na strehi, potem v tem letu krave ne bodo nagajale pastirju.«121 »V Slovenskih goricah vtakne gospodar na Jurjevo nekaj presmecovih šib v sveže posejane ogone rekoč: „Bodi blagoslovljena tvoja rodovitnost!“ Potem se prekriža in se vrne domov. V Halozah natrga gospodar že pred soncem divjega šipka in ga naveže na križe v oknih!«122

117 MÖDERNDORFER 1948, str. 219. 118 KOTNIK 1943a, str. 1. 119 KOTNIK 1943a, str. 22. 120 MÖDERNDORFER 1948, str. 219. 121 MÖDERNDORFER 1948, str. 220. 122 MÖDERNDORFER 1948, str. 220.

117

Iz Kotnikovega zapisa123 razberemo, da je jeseni leta 1928 obiskal Haloze v okolici Podlehnika. Na podlagi pogovorov z domačini je kasneje zapisal: »Sv. Jurij je pomladanski junak. Pred soncem natrga gospodar divjega šipka in ga naveže na križe na oknih. Popoldne navežejo Jüreka (kakega fanta) z bukovim listjem, za pas ima vrbovo skorjo. Gonijo ga od hiše do hiše. Pri tem običaju piska kak fant na pastirsko žvegljo. Če še ni ozelenelo, mu navežejo namesto bukovega listja bršljana. „To je znak veselja nad pomladjo,“ pravi moj poročevalec. Po hišah dobijo južino, jajca ali denar in tudi pijače. Jüreka in godce pogostijo. Navadno imajo godci „šestke“ (žveglje s šestimi luknjicami). Te žveglje izdelujejo doma.«124 V jurjevskih šegah je imela tako kot »v ljudski kulturi oziroma verovanju voda pomembno mesto, saj so ji pripisovali zdravilno moč, predvsem ob določenih praznikih, poznali pa so tudi zdravilne vrelce. Zdravilna moč vode je prešla na človeka z umivanjem. Pri zdravilnih studencih so si pogosto umivali oči, zdravilna rosa pa je pomagala pri boleznih kože.«125 Mitsko izročilo med drugim tudi navaja, da »se Zeleni Jurij kot božanstvo vegetacije in plodnosti vsako leto znova vrača in se poroči. Po svojem imenu pa je Jurij etimološko povezan z močvirjem in vodo.«126 Za Zelenega Jurija pa tudi velja, da »se periodično rojeva in umira. Prihaja iz podzemlja (domovanja vodnega demona) in ima zato telesni stik z vodo.«127 Voda na jurjevo pa ni imela le zdravilnih lastnosti, temveč tudi pomlajevalno, saj »so se na Jurjevo slovenska dekleta umivala s potočno vodo, blizu Cmureka pa je bila studenčnica, ki so ji pripisovali pomlajevalno moč, in kdor se je okopal v takšni studenčnici na Jurjevo ali na kres, je bil vedno zdrav. Nekatere žene so metale v take studenčnice kuroslek,128 Ranunculus acris.«129 Ogenj je bil Slovencem že v predkrščanskem času prispodoba sončnega božanstva. V mitološkem izročilu je bil njegov sin Kresnik, ki je v starih slovenskih pripovedkah preganjal pozoja, ta se kasneje razvije v zmaja in pooseblja sile teme. »Gre očitno za boj med silami svetlobe in silami

123 KOTNIK 1943b, str. 62. 124 KOTNIK 1943b, str. 62. 125 BAŠ 2004, str. 705. 126 ŠMITEK 1998, str. 131 in op. 234: Ivanov – Toporov, 1965, str. 183 sl. 127 ŠMITEK 1998, str. 131. 128 To je ripeča zlatica. 129 MÖDERNDORFER 1948, str. 220, citira Davorin Trstenjak, Slovenski Glasnik 1861, str. 47, Davorin Trstenjak, Slovenski Glasnik 1860, str. 108.

118

Haloške žvegle, 60. leta 20. stoletja, PMPO, inv. št. GL 56 - 58 L. (Foto B. Farič)

teme, za nasprotje med dobrim in hudim.«130 Nekateri raziskovalci Kresniku in Zelenemu Juriju pripisujejo podobnosti, ker sta oba povezana s soncem, ognjem in svetlobo, zato ne čudi, da so tudi ob jurjevem, tako kot ob poletnem kresu, kurili kresove. V tem času sonce pridobiva moč, ogenj pa naj bi mu pomagal, da bi hitreje pregnal temo in mraz. »Kurjenje kresov ima indoevropsko korenino in je bilo do zadnjega časa, posebno za poletni Kres, v navadi po vsej Evropi. Starim ljudstvom je bil ogenj sam na sebi božanstvo, pospeševal naj bi moč sonca in varoval pred hudimi duhovi, pred silami teme.«131

130 ŠAVLI 1994, str. 102. 131 ŠAVLI 1994, str. 102: Kuret, 1965 -70, I - IV.

119

Kurjenje kresov pa omenja tudi eno najstarejših poročil o jurjevskih šegah in običajih iz 1857. leta, iz katerega razberemo njegov pomen in pravi, da »so na Štajerskem kurili Jurjev kres in pripisovali temu kresu veliko moč«.132 Omenja tudi igro, ki so se jo igrali poleg kresa: »Poleg Jurjevega kresa so si napravili otroci križ, nanj obesili goveje rogove in nato „prasca gonili“. To znano igro („svinjko bit“) so igrali tako, da so si naredili „gredice“ in po njih nasejali različna „semena“. Eden izmed udeležencev je bil „prasec ali meresec“ in jim je hotel „gredico izruvati“. Vendar mu tega niso dopustili in so ga spodili v šumo. Močno se zdi, da je imela ta igra ob tej priložnosti in v svojem okolju – ob obešenih rogovih! – staro obredno jedro in da je „prasec“ nemara predstavljal posevkom škodljive sile, ki jih je treba pregnati.«133 »V Ščavniški dolini so pastirji na Jurjevo pokleknili pod gaber in molili med drugim: „ /…/ sveti Juri, ti pa nam zakuri, da de sonce peklo ino maslo teklo!“«134 Davorin Trstenjak nam še poroča, da »se mladina, ko se približa god sv. Jurija, vsak jutro obrača proti sončnemu vzhodu in prepeva: „Pridi, sveti Juri, toplo nam zakuri! Pridi, sveti Marko, in nam speci jarko!“«135 Nedaleč stran, »v Bučkovcih pri Mali Nedelji, so po domačem izročilu nekoč kurili jurjevski kres in pokali z biči, da so preganjali čarovnice«.136 Da je bilo kurjenje kresov poznano tudi na ptujskem območju, pa potrjujeta dve poročili s tega območja. »Da bi imeli svoje dni tudi na Štajerskem Jurjev kres, moremo sklepati iz reka na Ptujskem polju: „Sveti Jüri na trati küri.“ Pastirji pri Sv. Marjeti niže Ptuja pojejo: „Pridi, pridi, sveti Jüri, gor na bregi nam zaküri!“ V Halozah pa pravijo: „Sveti Jüri v grabi küri, konja peče, v rit si meče.“«137 Kuret ob jurjevskih kresih pravi, da »so vsi ti primeri nemara le kaj več kakor prispodoba vračajoče se sončne moči. Po svoje nam pričajo, da se je o Jurjevem njega dni res povsod kuril kres.«138 V jurjevskih šegah in navadah imajo tudi nekatere živali posebno vlogo in lastnosti. »Nekaterim živalim posvečajo tik pred Jurjevim posebno pažnjo.«139 To so bili predvsem črni polž, mravlja, metulj, žaba, močerad in kača, s pomočjo katerih so izvajali različna magična dejanja. Posebno pozornost so posvečali kači. Möderndorfer piše: »Še večjega pomena pa

132 MÖDERNDORFER 1948, str. 222, citira Trstenjak, Novice, 1857. 133 KURET 1998, str. 272. 134 KURET 1998, str. 273. 135 KURET 1998, str. 273. 136 KURET 1998, str. 272. 137 MÖDERNDORFER 1948, str. 221. 138 KURET 1998, str. 273. 139 MÖDERNDORFER 1948, str. 223.

120

je kača pred Jurjevim. Na Štajerskem je bil vsakdo, ki je videl pred tem praznikom kačo, skrben, kdor pa je videl prej slepca, je postal lenuh. Vse kače so bile do jurjevega brez strupa.«140 Poseben pomen sta imela kačja glava in jezik. V Ljutomersko-Ormoških goricah so v Svetinjah »svoje dni pred Jurjevim zmeknoli živi kači jezik in ga djali za kosino vratišče, da je bila kosa vse leto ostra. V tem kraju je bila kača za vraštvo.141 Kdor je ubil kačo pred Jurjevem, ji je slekel kožo in jo posušil. S to posušeno kačjo kožo so kadili rano pri kačjem piku.«142 Ljudje so verjeli, da »kačji kralj zbere na Jurjevo vse kače okoli sebe, ki se ovijejo okoli njega. Kačji kralj ima zlato krono in tako bleščeče oči, da s tem razsvetli temno noč.«143 Sv. Jurij je bil tudi vremenski svetnik. »V ljutomerski okolici v Jurjevem tednu ne smeš saditi krompirja. V okolici Radgone pa na Jurjevo sade koruzo.«144 Nekaj izmed mnogih vremenskih pregovorov pravi: »Če pred Jurjevim sadje cveti, mimo cajne leti. Žabe molče toliko dni po Jurjevem, kolikor dni so se pred njim oglasile. Če je v Jurjevem luža, je o kresu suša in tedaj se raduje kmetovalčeva duša!«145 Trstenjak je sredi 19. stoletja, verjetno kje v Slovenskih goricah, od koder je bil doma, slišal zanimive »vraže«, v katerih sta večkrat omenjena sonce in zlato, ki se v drugih šegah in navadah ne pojavljata prav pogosto. Prva med njimi pravi, da »so nekoč verovali, da pade ob Jurjevem iz Sonca zlata sončna skledica. Kdor je bil tako srečen in našel to skledico, je imel v hiši obilno blagoslova. Kdor je iz sončne ročkice pil, je bil vedno zdrav, kdor pa je redno iz nje jedel, je ostal večno mlad.«146 Tej podobna je tudi ta, ki pravi, da »je iz sonca na Jurjevo zjutraj padlo tudi čudodelno ogledalce. Kdor je pogledal vanj, je videl vse, kar se godi po svetu.«147 K zlati skledici in ogledalcu je prišteti tudi zlato ročko, o kateri je pela Trstenjakova mati in odlomek pesmi pravi: »Mijol, mijol, mijolčica, zlata draga ročkica, Sonce te napolnilo, s svetlo sladko sragico.«148

140 MÖDERNDORFER 1948, str. 224. 141 »Vraštvo« pomeni zdravilo. 142 MÖDERNDORFER 1948, str. 225, citira Jos. Freuensfeld, Kres, 1886, str. 267. 143 MÖDERNDORFER 1948, str. 222, citira Dav. Trstenjak, Novice 1880, str. 85. 144 MÖDERNDORFER 1948, str. 226. 145 MÖDERNDORFER 1948, str. 226. 146 MÖDERNDORFER 1948, str. 222, citira Trstenjak, Slovenski Glasnik, 1859, IV. Zv., str. 82. 147 MÖDERNDORFER 1948, str. 222, citira Trstenjak, Slovenski Glasnik, 1859. 148 MÖDERNDORFER 1948, str. 223, citira Trstenjak, Slovenski Glasnik, 1859, IV. zv., str. 82.

121

Domnevati smemo, da imajo zgoraj navedene »vraže« starejše korenine kot druge, saj dajejo slutiti pridih mitskih pripovedi, povezanih s sončnimi božanstvi, ki so imela pomembno vlogo v verovanju naših prednikov v predkrščanskem obdobju. Zgoraj zapisane šege in navade ob jurjevem potrjujejo, da imajo jurjevske šege neverjetno bogastvo simbolnih elementov, kot so ogenj, voda, zelišča, zelenje, živali, ropot, petje in še nekatere, preko katerih so posegle v mnoge sfere človekovega življenja, predvsem pa so bogatile njegovo duhovnost in religioznost ter mu pomagale pri razumevanju oziroma razlaganju nekaterih dogodkov in pojavov, ki so se dvigali nad vsakdanjost.

ZAKL JUČEK Starejši viri pričajo, da je bilo na tem območju v drugi polovici 19. stoletja in deloma v prvih desetletjih 20. stoletja še živo izredno bogato izročilo o sv. Juriju. Večina virov navaja, da na večjem delu slovenskega etničnega območja, kamor seveda spada tudi Ptuj z okolico, šege in navade ob jurjevem tonejo v pozabo, zato sem že pred začetkom raziskave prezrla misel, da bi lahko o tej temi povprašala sogovornike na terenu, ki so etnologom primarni vir informacij. Kljub tej misli sem vseeno povprašala nekaj sogovornikov, vendar sem dobila zelo skromne odgovore oziroma podatke. Sogovornica iz Paradiža v župniji Sv. Barbara v Halozah oziroma v občini Cirkulane, katere pokojni oče Jürek – Jurij Krajnc je bil zelo dober poznavalec haloške kulturne dediščine oziroma ljudskega izročila in je svoje znanje, vrednote, šege ter navade prenašal tudi na svoje otroke, o praznovanju jurjevega ni vedela povedati skoraj ničesar. Na žalost so šege in običaji verjetno tonili v pozabo že prej, kot bi jih spoznal in o njih slišal njen oče Jürek, ki je bil rojen leta 1923. V spominu ji je ostalo le, da so ljudje upoštevali staro pravilo, da »se morajo ob jurjevem in markovem saditi murke in krompir«.149 Domačini s Ptuja in iz njegove širše okolice so že od nekdaj nestrpno pričakovali vse tri največje sejme na Ptuju, tj. Jurijevega, Ožboltovega in Katarininega, saj so predvsem v preteklosti največ stvari, ki so jih potrebovali za življenje, kupili prav na sejmu. Zaradi tega jim je obisk Jurijevega sejma pomenil neke vrste praznovanje jurjevega oziroma

149 God sv. Marka se praznuje dva dni za godom sv. Jurija, tj. 25. aprila.

122

praznik, ko še danes mnogo okoličanov, tudi Haložanov, pride na Ptuj in se sprehodijo po sejmu, nakupijo potrebne stvari, ob tem pa se ob stojnicah s hrano in pijačo družijo z znanci. Še danes je zanje zato Jurijev sejem eden pomembnejših praznikov letnega cikla. Eden redkih običajev, ki se navezujejo na ljudsko pravo in so ga Haložani upoštevali še pred nekaj desetletji, ko je bilo po Halozah še več goveje živine, ki so jo še pred odhodom v šolo na pašo gnali otroci, je bil, da »so do Jurijevega lahko pasli vsepovsod, po njem pa samo na svojem«. Iz tega lahko sklepamo, da tukaj ni veljal stari običaj, po katerem so na pašo prvikrat gnali šele na jurjevo. Droben odsev nekdanjega praznovanja jurjevega lahko zaznamo iz pripovedi domačina iz Repišča pri Zg. Leskovcu v Halozah, ki se je vse življenje ukvarjal s konjerejo, sicer v Halozah ne posebno razvito dejavnostjo. Kot konjerejec in velik ljubitelj konj je vse življenje spoštoval pravilo, ki ga je upošteval že njegov dedek Jurka,150 da »se na jurjevo koje špara; na jurjevo morajo konji ostati doma in se z njimi ne sme iti nikamor

150 Zanimivo bi bilo pregledati tudi rojstne knjige župnij na obravnavanem območju in ugotoviti, kako pogosto je bilo v tistem času ime Jurij; je od nekdanje priljubljenosti tega svetnika oziroma praznovanja njegovega godu (nehote oziroma ne zavedajoč se) ostala le priljubljenost njegovega imena? Na to misel me je pripeljalo dejstvo, da sta med mojimi redkimi »primarnimi informatorji« omenjena kar dva Jurija – Jürek in Jurka.

123

Vprega konja v lesen lojtrni voz, s katerim so opravljali najrazličnejše prevoze, posneto med letoma 1918 in 1941. (Foto: J. Ciglar)

na vožnjo – foringo, ker imajo ta dan, ko goduje njihov zavetnik sv. Jurij, konji svoj praznik in morajo počivati«. Domačinka iz okolice Podlehnika se je v zvezi z godom sv. Jurija spomnila le pregovora, ki je bil poznan na tem območju in pravi: »Če je ob jurjevem luža, bo ob kresu suša!« Ob pogovoru z domačini iz Haloz me je presenetilo to, da so mi pripovedovali o praznovanju božiča, velike noči, binkošti in kresa, ob katerem so še pred nekaj desetletji, redki tudi danes, nabirali zelišča ali se držali kakšnih drugih starih običajev; le jurjevski so skoraj popolnoma zamrli. Ta zaton in nepoznavanje starih običajev ob tako pomembnem kmečkem zavetniku, posebej še v Halozah, kjer se je tradicionalni način življenja in razmišljanja v primerjavi z okoliškimi območji ohranil najdlje, nas preseneča. Vendar pa so ljudje, ki bi poznali odgovore na ta vprašanja, že davno odšli, zato bodo ostala neodgovorjena ali pa mogoče v prihodnosti kdo najde odgovor nanje v virih, ki so zdaj nedostopni ali nepoznani. Na drugi strani Ptujskega polja, v Slovenskih goricah, so v Župniji Sv. Jurij ob Ščavnici še nekaj let po koncu druge svetovne vojne kurili Jurijev kres, na katerem so se na pobudo domačega gospoda župnika zbrali pevci domačega cerkvenega pevskega zbora. Ker je oblast v tistih letih prepovedala praznovanje cerkvenih praznikov, so ga kurili na samotnem in odmaknjenem mestu pri Golnarjevih v Dragotincih. Domačini, ki so se ga udeležili, imajo nanj še danes zelo lepe spomine. Priprave nanj so se začele že nekaj dni prej, ko je mladina v gozdu kopala štore, ki so jim rekli keli, in jih v samokolnicah zvozila na mesto, kjer so kurili kres. Ob kresu so se zbrali pevci in drugi domačini. Veselo vzdušje so si popestrili s petjem in plesanjem priljubljenega plesa v kolu, tj. čindara, prinesli so tudi vino in nekaj malega hrane. Kres so kurili večer pred godom sv. Jurija ali na njemu najbližjo soboto, saj so naslednji dan v tej župniji praznovali farno žegnanje, ki je bilo verjetno tudi glavni razlog, da se je kurjenje kresa tako dolgo obdržalo, dokler čez nekaj let ni popolnoma prenehalo. Tudi časopisni vir iz leta 1939 je obetal potrditev živosti ene izmed jurjevskih šeg na tem območju, vendar se je izkazalo, da je treba njegovo vsebino kritično pretehtati. Avtor prispevka piše: »Iskal sem sicer od Maribora do Ljutomera in Ormoža Zelenega Jurija, ki pa je že danes povsem pozabljen. /.../ Pač pa sem našel pri Sv. Juriju ob Ščavnici še ohranjen lik Rabolja, ki ga menim upravičeno vključiti v mariborsko kurentovanje. Rabolj je v slamo zavit in je vselej hodil poleg Zelenega Jurija. Na zeleni trati sta se nekdaj Zeleni Jurij in Rabolj spoprijela in metala, Zeleni Jurij je vselej zmagal. Ali pa so Rabolja slekli in njegov slamnati oklep sežgali, kar je pomenilo konec zime. Rabolj je bil včasih

124

Novca z upodobitvijo sv. Jurija iz leta 1730 in 1769. (Fototeka PMPO)

tudi v kožuh zavit, tedaj je to seveda kurent.«151 Čisto slučajno sem sama doma iz tega kraja in poznam pripovedi starejših ljudi, ki mi niso omenjali pustnega lika Rabolja, temveč je bila v moji domači vasi Biserjane, ki s cesto meji na Sv. Jurij ob Ščavnici, poznana pustna šega, v kateri sta nastopala »medved« in njegov gonjač. Domačini se spominjajo, da so »za fašenk po vesi gunili medveda«, ki ga je predstavljal v slamo ovit fant, na verigi pa ga je vodil gonjač. Kljub pomanjkljivim terenskim virom smemo trditi, da pisec časopisnega članka Žižek v omenjenem kraju ni našel »ohranjenega lika Rabolja«, ki je bil ovit v slamo ali kožuh, temveč ga je zamenjal za »medveda«, ki se ga starejši domačini še danes spominjajo. S tem verjetno skopni še zadnja domnevna živost tega starega mitskega lika na obravnavanem območju, ki bi dodala kamenček k »prikazu sinteze običajev kake zaključene pokrajine, v našem primeru dela152 panonske Slovenije, in tako izluščila neko večjo obredno celoto«.153

151 ŽIŽEK 1939, str. 5. 152 Besedico »dela« sem dodala avtorica prispevka, saj proučevano območje tega besedila vključuje le del večjega območja panonske Slovenije. 153 ŽIŽEK 1939, str. 5.

125

Prapor ptujskega meščanskega konjeniškega korpusa iz leta 1769, PMPO, inv. št. UO 698 dp. (Foto: B. Farič)

Vedenje o jurjevskih šegah je skoraj izginilo iz spomina domačinov na Ptuju in v njegovi okolici, zato sem se, kot je že bilo omenjeno, pri pisanju opirala na starejše dostopne vire. Z njihovo pomočjo si lahko ustvarimo podobo jurjevskih šeg, kakršne so bile žive še v drugi polovici 19. stoletja, nekatere pa so počasi že tonile v pozabo. Za čas, ko so te šege in navade počasi izginjale iz načina življenja, pa skoraj nimamo virov, zato si o njih ne moremo ustvariti podobe geneze oziroma razvoja, ki je počasi pripeljal do njihovega zatona. Na nekaterih območjih, predvsem v Beli krajini in na Koroškem, so bile v kasnejših desetletjih ponovno »načrtno« obujene, vendar v nekoliko drugačni obliki in z drugačno vsebino. Tudi na ptujskem območju je v začetku osemdesetih let 20. stoletja Folklorno društvo Rožmarin Dolena obudilo šego, v kateri sta glavna lika Jürek, ki predstavlja pomlad, in Rabolj, ki predstavlja zimo. »V Jureka se našemi mlad fant, jopič in klobuk ima pošit z bršljanovimi vejicami, obrazne maske nima. V rokah ima dolgo palico z zvončkom na zgornjem koncu,

126

njen vrh pa je okrašen s šopkom bršljana in raznobarvnimi trakovi iz blaga. Jurek predstavlja pomlad, veselje in prinaša ponovno življenje s svojim zelenjem ter preganja demona imenovanega Rabolj, ki predstavlja zimo in prihaja izpod Donačke gore. Rabolj je odet v ovčji kožuh, na glavi pa ima masko. Jureka in Rabolja spremlja štiri do pet plesnih parov, ded in baba, muzikantje ter pobirač.«154 Skupina šege več ne izvaja ob jurjevem, temveč v pustnem času, ter se udeležuje ptujskega kurentovanja in lokalnih pustnih karnevalov. Vidimo, da je nekdanja šega oživela v podobni obliki kot v preteklosti, vendar z drugačnimi nameni, ob drugačnem času in priložnosti. Iz preteklosti je ohranila nekaj zunanje podobnosti, njena prvotna vsebina pa se je skoraj izgubila. V Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož hranimo tudi nekaj materialnih ostankov oziroma muzejskih predmetov iz preteklih stoletij, ki so povezani s sv. Jurijem, in so od letošnjega septembra na ogled v prenovljenem prostoru z insignijami ptujskega mestnega sodnika. Domačinom in obiskovalcem odstirajo pogled v preteklost oziroma bogato zgodovino Ptuja, ki je že več stoletij tesno povezana s sv. Jurijem, tako s svetnikom kot zavetnikom mesta, kot tudi tistim, ki mu je ljudska domišljija tekom stoletij v ljudskih šegah in običajih nadela mnogo novih obrazov ter vlog, vendar so na žalost že pred skoraj sto leti na ptujskem območju večinoma izginili iz ljudskega spomina. Omenjeni muzejski predmeti so dragocena zapuščina, povezana s sv. Jurijem kot zavetnikom Ptuja, in ne s podobo folklornega Zelenega Jurija, saj so imeli pomembno vlogo pri objezdi mestnega pomirja oziroma mestnih meja. Objezde so bile kar pogoste, vendar jih je dokumentiranih le nekaj. Za mesto so pomenile slovesni dogodek, s katerim je sodna oblast oziroma mestni sodnik simbolično označil, do kod seže njegova sodna pristojnost. Ob teh priložnostih je dalo mesto skovati bakrene spominske novce, ki so jih objezdniki pri vsakem od enaindvajsetih mejnikov metali med ljudi. Eden izmed omenjenih novcev z zadnje znane objezde, 28. avgusta 1769. leta, na katerem je na eni strani podoba mestnega zavetnika sv. Jurija, je prikazan tudi na razstavi. Leta 1769, ko je mizarski mojster in takratni ptujski mestni sodnik Franc Wasser dal izdelati spominske novce ob svobodni objezdi mestnega pomirja, je naročil tudi izdelavo novega prapora, najverjetneje mestne garde, na katerem je v vogalu levo spodaj s kraticama dal zabeležiti tudi svoje ime. Iz rdečega svilenega damasta, obrobljenega s pozlačenimi kovinskimi nitkami izdelani prapor so pred natanko četrt tisočletja

154 Gl. http://www.fd-rozmarindolena.nevladna.org/scripts/Application/Print/ Print.php?idsitemenuitem=3.

127

najbrž poslikali v ptujski slikarski delavnici Franca Jožefa Fellnerja. Na eni strani je pod letnico 1769 razgibana figura zaščitnika mesta sv. Jurija na konju, ki s sulico prebada zmaja, na drugi pa je upodobitev dvoglavega avstrijskega orla s cesarskimi insignijami in ptujskim grbom. Na zgornjem robu sta še napis »PRO DEO ET PRO PATRIA«, kar v prevodu pomeni »Za Boga in domovino«, in kratica, ki označuje vladarico Marijo Terezijo. Domnevno je to prapor mestne garde, vendar so nekateri poznavalci zaradi njegove dobre ohranjenosti mnenja, da se je uporabljal le kratko obdobje v 18. stoletju ob svečanem dogodku objezde mestnega pomirja in morda še ob kakšni drugi priložnosti. V omenjeni zbirki na gradu so razstavljeni tudi trije imenitni predmeti: meč, nožnica in palica ptujskega mestnega sodnika, ki dokumentirajo sodno oblast v mestu od sredine 16. do konca 18. stoletja. Uradno so jih začeli uporabljati leta 1555, ko jih je dal izdelati takratni ptujski mestni sodnik Jakob Ris v eni izmed priznanih južnonemških orožarskih delavnic, in do leta 1787, ko je cesar Jožef II. razpustil vse magistrate s sodno pravico in je mesto dobilo župana. Sodniška palica in enoinpolročni meč nista bila orožje v pravem pomenu besede, temveč ceremonialna predmeta, ki sta bila v uporabi vse do konca 19. stoletja. Na nožnici meča je iz časa nastanka insignij poleg upodobitve ptujskega mestnega grba in mestnega zavetnika sv. Jurija ter naročnika meča, Jakoba Risa, še štiriinštirideset imen sodnikov, županov in članov mestnega sveta, ki so vgravirana na ročajno oblogo meča. V Raispovem poročilu o objezdi meč in palica nista omenjena, domnevati pa smemo, da sta bila del njegovega slovesnega ceremoniala. Obhode mestnih meja je namreč v svoji knjigi o Ptuju in njegovi okolici, ki je izšla leta 1858, opisal ptujski zgodovinar Ferdinand Raisp: »Taki obhodi mej mestnega pomirja so bili vedno velik praznik za prebivalce znotraj pomirja. Udeležili so se ga sodni in mestni predstavniki, meščanska milica, plapolale so zastave in igrala je godba. Na obhodu so obnovili obmirska znamenja, skovali so celo bakrene novčiče, ki so imeli na eni strani mestni grb, na drugi pa podobo mestnega zavetnika sv. Jurija. Znani so obhodi v letih 1673, 1685, 1705, 1712, 1730 in 1747, ta se omenja tudi v kroniki dominikanskega samostana zaradi razpadajočega vodnega stolpa ob samostanu. Zadnji obhod je bil 28. avgusta 1769.«155 Ob podrobnejšem poznavanju izvora in simbolih objezde pa se ponujajo zanimiva vprašanja in primerjave s sv. Jurijem oziroma s praznovanji ob njegovem godovnem dnevu ter mitološkim izročilom, povezanim s tem svetnikom. »Objezda je verjetno predkrščanskega izvora, vendar ne v

155 RAISP 1858, str. 181.

128

nasprotju s kasnejšimi krščanskimi predstavami srednjega veka. Prav

Insignije ptujskega mestnega sodnika, na katerih je tudi upodobitev mestnega zavetnika sv. Jurija, 1555, PMPO, inv. št. UO 1098 o, 1099 o. (Foto: B. Farič)

tako bi lahko bili še predkrščanskega izvora tudi meč, palica, požirek vode, lahen udarec in tudi t. im. kmečka obleka,«156, ki so bili simboli tega obrednega dejanja. »Objahanje je bilo še ves srednji vek, skoraj do zadnjega časa, trdno v navadi. Zlasti za sv. Štefana (26. grudna), ko so imeli na Koroškem navado objahati cerkev. Namen tega je bila izprositev blagoslova za konje in za živino.«157 Objezda je bila poznana tudi »za veliko noč, ko so objahali polja, pa tudi za binkošti, da bi izprosili blagoslov polju. Objahanje je bilo vrhunec prazničnosti. Trikrat okoli pa je pomenilo nekaj svetega, božjega. Trojka je že od najstarejših časov pri vseh ljudstvih sveto število, ker ima začetek, sredino in konec.«158 »V srednjem veku je bila objezda sklepno dejanje ob povzdigovanju novega

156 Gl. ŠAVLI 1994, str. 105 ( Šavlijevi primeri se navezujejo na ustoličevanje karantanskega vojvode). 157 ŠAVLI 1994, str. 101, citira Lexikon für Theologie und Kirche, itm., (Pferdekult), N. Kuret, Praznično leto Slovencev, itm., 1970, str. 189, sl. (Štefanovo). 158 ŠAVLI 1994, str. 102.

129

kralja na prestol. Od 10. stoletja dalje so „cesarji po ustoličenju jahali skozi svoje dežele in jih s tem na viden način prevzeli v posest“.«159 Tudi ptujski sodnik je na dan objezde mestnega pomirja simbolično pokazal, do kod sega njegova sodna oblast. Iz ohranjenih poročil pa ni razvidno, ali je med objezdo trikrat ponovil kakšno dejanje, npr. trikrat objahal vsakega izmed enaindvajsetih mejnikov ali pa naenkrat med ljudi vrgel tri novce, trikrat zamahnil z mečem, če ga je morebiti imel med objezdo, ali kaj podobnega. »Trikratnemu ponavljanju kakega dejanja so namreč stari Slovenci pripisovali čudodelno moč. S trojnim obkroženjem naj bi nastal trojni obroč in varoval vsega hudega tiste, ki so v njem. Trojni obhod potrdi človekov položaj, katerega hoče nastopiti. Gre za indoevropski običaj, poznan tako pri slovanskih kot pri germanskih narodih.«160 Čeprav mestni sodnik mestnega pomirja oziroma mestne meje verjetno ni objahal trikrat, lahko kljub temu v tem dejanju vidimo simboličen prevzem sodniške funkcije oziroma potrditev nadaljnje funkcije sodne oblasti, obenem pa tudi zahvalo Bogu in prošnjo za uspešno ter pravično opravljanje sodniške funkcije. Objezda sodnika, ki je bil pristojen, da bo skrbel za pravico oziroma se boril proti krivici, vsemu slabemu in nepravičnemu znotraj mestnega pomirja, spominja na sv. Jurija, ki se je spopadel z zmajem. Skoraj zagotovo je pri svečanem dogodku mestnega sodnika šlo »za objezdo, ki ima svoj začetek v najstarejših človeških omikah. Izhaja iz davnih predkrščanskih časov, ko je bil konj prispodoba kroženja sonca.«161 Nekatera stara ljudstva so to prispodobo povezovala s svojim bogom sonca, po mnenju posameznih avtorjev pa bi jo lahko v nekaterih pogledih, predvsem v njegovem vsakoletnem vračanju in umiranju, povezovali tudi s sv. Jurijem, »svoje mesto pa je našla tudi v zgodnjem krščanstvu«.162 Simboliko trikratnega kroženja najdemo tudi v jurjevski šegi v Ziljski dolini, kjer »se jurjevski koledniki drugi dan zbero v hiši, nabero si vrtance, regrata, gospodinja pa jim ocvre jajca na zaseki. To ocvrtje imenujejo šentjurjevc. Preden gredo ziljski šentjurski koledniki v hišo, kjer jim naredi gospodinja šentjurjovc, hišo trikrat obkrožijo,«163 kar z gotovostjo kaže na to, da ji prinašajo oziroma želijo blagoslov, rodnost, srečo in vsega dobrega. Podobno simboliko kot v Ziljski dolini pa najdemo tudi v jurjevskem običaju v Rusiji,

159 ŠAVLI 1994, str. 102, citira Brockhaus Enzyklopädie, itm., 1974 (Umritt). 160 ŠAVLI 1994, str. 101, citira Josip Mal, Osnove ustoličevanja karantanskega kneza, v glasniku Muzejskega društva za Slovence 23, (1942), št. 1-62. (str. 54). 161 ŠAVLI 1994, str. 101. 162 ŠAVLI 1994, str. 101, citira D. Forstner, die Welt der (christlichen) Symbole, 4. ponatis, Innsbruck 1982, str. 262. (str. 97, 323 (Helios). 163 MÖDERNDORFER 1948, str. 209.

130

Dno hrastovega soda z rezbarjeno in polikromirano upodobitvijo sv. Jurija, 18. stoletje, PMPO, inv. št. E 668. (Fototeka PMPO)

kjer Zelenemu Juriju podoben lik, tj. lep fant, odet v zelenje, ob spremstvu »tolpe devic, ki za njim pojejo obredne pesmi«164 na jurjevo »tako obhajajo po trikrat obsejane njive«.165 Ptujski muzej hrani še en izbrani predmet z upodobitvijo sv. Jurija na belem konju, ki s sulico ubija zmaja, ležečega pod konjskimi kopiti. To je dno hrastovega soda, najverjetneje iz 18. stoletja, na katerem je rezbarjena in polikromirana reliefna upodobitev sv. Jurija. Sod naj bi bil domnevno last ptujskega dominikanskega samostana, o čemer pa nimamo pisnih virov. Nič ni znanega tudi o tem, kdo in kdaj natančno ga je izdelal ter za katero priložnost. Neodgovorjeno pa ostaja tudi vprašanje, za hrambo katerega vina so uporabljali sod s tako kvalitetno reliefno upodobitvijo? O tem lahko samo ugibamo. Vsekakor je bil za boljše vino, ki so ga morda uporabljali kot mašno vino ali pili ob drugih svečanih priložnostih oziroma slovesnostih ali cerkvenih praznikih.

164 NAVRATIL 1888, str. 145. 165 NAVRATIL 1888, str. 145.

131

Morda so ga pili tudi ob prazniku sv. Jurija ali objezdah mestnega pomirja? Zagotovo pa lahko trdimo, da je bil zavetnik mesta v preteklih stoletjih pogosteje kot danes upodobljen na mnogih uporabnih in dekorativnih predmetih, ki so spominjali na njegovo pomembno vlogo zavetnika mesta in mestne cerkve. Splet okoliščin me je sredi Ptuja pripeljal tudi v pogovor z znancem, ki trenutno živi na Ptuju, sicer pa prihaja iz Romunije, kjer je preživel otroštvo in mladost. Kljub pomisleku zaradi njegovih zgodnjih srednjih let sem ga čisto slučajno vprašala, ali se spominja, da bi v njegovi domovini Romuniji ob prazniku sv. Jurija izvajali kakšne šege ali praznovanja. Odgovoril mi je, da je njegovemu očetu ime Jurij, kar kaže, da je ime Jurij priljubljeno tudi v Romuniji. Nekateri ljudje na ta praznik še v današnjem času izkopljejo majhen košček ruše, vanj vtaknejo lepo, ozelenelo vejo drevesa, cvetoče češnje ali kakšnega drugega cvetočega sadnega drevesa ali grma. Ta košček ruše predstavlja nekakšen zelen, cvetoči vrt, rodovitno polje, pomlad in ga položijo na podboj vhodnih vrat. Kot vidimo, sta duhovna in družbena kultura kot nekakšen živ organizem, v katerem že od pradavnine dalje njune prvine in značilnosti krožijo, potujejo, se med seboj oplajajo in nastajajo vedno nove oblike, ki se zopet preobrazijo v drugačne. Med seboj so tesno ali celo neločljivo povezane, zato jih je pogosto nemogoče razdvojiti, jim poiskati korenine, prvotno obliko; tudi zaradi časovne oddaljenosti in pomanjkljivih virov. Ali ne bi tega lahko rekli tudi za izredno bogato, več kot dva tisoč let staro dediščino duhovne in družbene kulture na Ptuju in v njegovi okolici? Pritrdilen odgovor potrjuje tudi razmišljanje166 priznanega teologa Branka Cestnika, ki je odraščal v okolici Ptuja in pravi: »Katoliška vera je vzela npr. maske, kipe in podobno iz neke religioznosti, ki jo mi imenujemo poganska. Ampak tudi ta poganska religioznost ima svojo plemenitost, duhovno hrepenenje, tipanje po Bogu in se zelo hitro odpre Kristusovi luči. Kristusova luč pa ne gre kot valjar čez vse to. Ta poganska kultura se vzame k sebi, se prečiščuje in tudi ohranja. Veliko kristjanov se vsako leto obleče v kurenta, vendar zato ne nehajo biti kristjani. Pa je kurent,

166 Cestnikovo razmišljanje sem nekoliko prilagodila temi v pričujočem besedilu, saj se je njegovo razmišljanje o sinodi o Amazoniji, ki je oktobra 2019 potekala v Vatikanu, navezovalo »na polemiko v zvezi s tremi lesenimi kipci, ki so bili prisotni na slovesnosti pred začetkom sinode. To so bili kipci noseče žene, ki je v Amazoniji simbol matere zemlje in so jih neznanci ukradli iz neke cerkve blizu Vatikana in jih vrgli v Tibero, češ, da „je bila zdaj pravica narejena“.« (https://avdio.ognjisce.si/cikel/ spoznanje_vec_predsodek_manj; avdio arhiv: Spoznanje več, predsodek manj, p. Branko Cestnik o sinodi o Amazoniji in pokopu umrlih, 28, 10. 2019.) Kljub nekaterim spremembam in temu, da je razmišljanje vzeto iz konteksta, sem skušala ohraniti njegovo prvotno sporočilno vrednost.

132

formalno gledano, poganski demon; tudi neke vrste plodonosec oziroma nekdo, ki poskrbi, da zima odide, da bo zemlja spet plodna. To širino je krščanstvo do teh pojavov vedno premoglo, ampak jih je vzelo k sebi in jih prečistilo. Seveda, če bi se kdo po pogansko klanjal poganskim kipom, jih častil po pogansko in s tem zavračal krščansko vero, jih ne bi imeli v cerkvi. Ker pa so znamenje nekega občega hrepenenja človeka po duhovnem in po Bogu, ker imajo sporočilo materinstva, sporočilo varovanja narave, jih imamo pač kot simbol. Ni pa to seveda isti kipec, kot ga imamo na oltarju, pred katerim prižigamo sveče; kipec svetnika, kipec Marije, kipec apostola. To ni isto. Hočem povedati: Krščanstvo je uspelo, ker je znalo poganstvo absorbirati vase, narediti sintezo med pogansko filozofijo na eni strani in tudi pogansko religioznostjo na drugi strani ter svojo krščansko resnico. V neki cerkvi imamo npr. velik kip Male Terezije in okrog njega sveče; to smo mi povzeli iz poganskih templjev, prečistili in danes uporabljamo za svojo pobožnost, vendar to ne moti pogleda na enega in edinega Boga, ampak nam pomaga k enemu in edinemu Bogu. Mi smo iz poganskega sveta veliko vzeli. To ni nič grešnega, da smo to prevzeli. To je znamenje, da smo bili široki, da smo bili zmožni sinteze. In da smo potem videli ljudi, ki jih krščanska vera ne uničuje, ampak jih jemlje k sebi. Tudi preko tega, da je vzela kakšne njihove simbole in verske potrebščine.«167 Da bi to, o čemer razmišlja omenjeni teolog, ljudje spoznali in spoštovali, morda dandanašnji ne bi bilo prav nič narobe, če bi na Ptuju ponovno obudili slovesnost objezde mestnega pomirja v vsem nekdanjem sijaju in se ob tem priporočili vzorniku krepostnih srednjeveških vitezov sv. Juriju, ki bi lahko bil v marsičem zgled mnogim ljudem na položajih, ki v mestu ob Dravi danes skrbijo, da bi pravica zmagala nad krivico.

167 https://avdio.ognjisce.si/cikel/spoznanje_vec_predsodek_manj; avdio arhiv: Spoznanje več, predsodek manj, p. Branko Cestnik o sinodi o Amazoniji in pokopu umrlih, 28. 10. 2019.

133

B I B L I O G R A F I J A Z O K R A J Š AVA M I : ABRAMIĆ 1953 Mihovil Abramić, Kratek pregled historije Poetovia, Ptujski zbornik 1893–1953, I, Ptuj 1953, str. 15–22. BAŠ 2004 Angelos Baš (ur. s sodelovanjem uredniških odborov): Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004. BELAJ 1998 Vitomir Belaj, O patrociniju ptujske župnijske cerkve, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 145–152. BRATOŽ 1998 Rajko Bratož, Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije v Antiki, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 14–30. BADURINA 1979 Anđelko Badurina: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, Zagreb 1979. CEVC 1969 Emilijan Cevc, Das Problem der Kontinuität im Kult und in bildenden Kunst in Slowenien, Alpes Orientales V. Acta quinti Conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis, Graecii Slovenorum, 29. III. 1967-1. IV. 1967. Conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractans (5; 1967; Slovenj Gradec), Ljubljana 1969, str. 103–112. CURK 1998 Jože Curk, Oris gradbene zgodovine proštijske cerkve na Ptuju, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 180–189. HUBAD 1890 Franz Hubad, Volksleben, Sitten und Sagen der Slovenen, Die Östereichischungarische Monarchie in Wort und Bild, Wien 1890, str. 208–225. KOTNIK 1943a France Kotnik, Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic, Etnolog, 15, Ljubljana 1943, str. 1–25. KOTNIK 1943b France Kotnik: Slovenske starosvetnosti, Ljubljana 1943. KOVAČIČ 1928 Fran Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije, Maribor 1928. KRAJNC 1998 Slavko Krajnc, Uvodna beseda, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 7–8. KRAMBERGER 1998 Franc Kramberger, Znanstveni simpozij ob 1150. obletnici posvetitve mestne cerkve na Ptuju, pozdravni nagovor mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja Ptuj, 23.

134

maja 1997, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 11–12. KREMPL 1845 Anton Krempl: Dogodivšine Štajerske zemle. Z´ posebnim pogledom na Slovence, V´ Gradci 1845. KURET 1998 Niko Kuret: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime, Ljubljana 1998. MAL 1952 Josip Mal, Pripombe k slovenskemu bajeslovju, Slovenski etnograf, 5, 1952, str. 251–256. MENCEJ 1998 Mirjam Mencej, Vitomir Belaj: Hod kroz godinu, Mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja in vjerovanja. – Zagreb: Golden marketing, 1998, 375 str., Etnolog, Nova vrsta 8, 1998, str. 514–516. MLINARIČ 1998 Jože Mlinarič, Cerkvena organizacija in verske razmere na območju ptujske pražupnije in na Dravskem polju v srednjem veku, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 84–97. MÖDERNDORFER 1948 Vinko Möderndorfer: Verovanja, uvere in običaji Slovencev (narodopisno gradivo). Druga knjiga. Prazniki, Celje 1948. NAVRATIL 1888 Ivan Navratil, Slovenske národne vraže in prazne vére, primérjane drugim slovanskim in neslovanskim, Letopis Matice Slovenske za leto 1888, Ljubljana 1888, str. 132–189. OŽINGER 1998 Anton Ožinger, Prafara sv. Jurija na Ptuju, mati župnij hčera, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 138–144. RAISP 1858 Ferdinand Raisp: Pettau Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, Graz 1858. ŠAVLI 1994 Jožko Šavli: Slovenska znamenja, Bilje 1994. ŠMITEK 1998 Zmago Šmitek: Kristalna gora. Mitološko izročilo Slovencev, Ljubljana 1998. ŠMITEK 2004 Zmago Šmitek: Mitološko izročilo Slovencev, Ljubljana 2004. ŠTREKELJ 1904–1907 Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi iz tiskanih in pisanih virov. Zvezek III., Ljubljana 1904–1907. TRSTENJAK 1861 Davorin Trstenjak, Mythologične drobtine. O svetem Jurju. O gori, Slovenski glasnik, 15. 5. 1861, str. 60–61.

135

TRSTENJAK 1870 Davorin Trstenjak, Raziskovanja na polji staroslovanske mythologie. II. Jeli obličaji na petujskem in svetomartinskem spomeniku res spadajo v Apollonov ali Orfejev kultus?, Letopis Matice Slovenske za leto 1870. Podučni in zabavni del, Ljubljana 1870, str. 1–25. TRUHLAR 1980 Franc Truhlar, Patrocinij sv. Jurija v Sloveniji, Arheološki vestnik, 31, 1980, str. 159–168. ŽIŽEK 1939 Fran Žižek, Kurentovanje, Večernik, 4. 8. 1939, str. 5.

Spletni viri: Katoliška cerkev v Sloveniji, God sv. Jurija mučenca https://katoliska-cerkev.si/god-sv-jurija-mucenca (dostop 11. 11. 2019). Folklorno društvo »Rožmarin« Dolena http://www.fd-rozmarindolena.nevladna.org/scripts/Application/Print/Print. php?idsitemenuitem=3 (dostop 11. 11. 2019). Poganske korenine slovenskih običajev, intervju z etnologinjo Simono Klaus https://rtvslo.si/slovenija/poganske-korenine-slovenskih-obicajev/364239 (dostop 15. 10. 2019). Spoznanje več, predsodek manj, p. Branko Cestnik o sinodi o Amazoniji in pokopu umrlih https://avdio.ognjisce.si/cikel/spoznanje_vec_predsodek_manj (dostop 28. 10. 2019).

Informatorji: Jože Bedrač, Repišče, roj. 1931, kmet Olga Emeršič, Paradiž, roj. 1960, gospodinja Marija Jurkovič, Stanetinci, roj. 1941, gospodinja Matei Senteş, Ptuj, roj. 1977, minorit Marija Simonič, Biserjane, roj. 1928, upokojena učiteljica Marija Vaupotič, Jablovec, roj. 1943, gospodinja Beno Vidovič, Repišče, roj. 1961, mizarski tehnik

136