Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož 4 by Pokrajinski muzej Ptuj Ormož/ Regional museum Ptuj Ormož

zbornik pokrajinskega muzeja ptuj - ormož 4

Izdal in založil: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož,

Muzejski trg 1, SI – 2250 Ptuj

Zanj: Andrej Brence, v. d. direktorja Urednik: Martin Šteiner Lektoriranje: Margit Berlič Ferlinc Prevodi: Tanja Ostrman Renault Slikovno gradivo: Boris Farič, Klavdija Munda, Manica

Hartman, A. Kosi, Monika S. Roškar, Izidor Ploj, Tomi Brumen, Marko Krasnić, Metka Stergar, Martin Klinc, Ivan Tušek, Universalmuseum Joanneum Graz, Pokrajinski muzej Maribor, foto klošter.si, arhiv Rafaelove družbe, arhiv slovenske župnije v Hamiltonu, fototeke oddelkov PMPO.

Risbe: Nejka Uršič Na naslovnici: Neznani slikar po Philipsu Galleju: Perzej in

Andromeda, olje, smrekov les, okoli 1600 ali

zgodnje 17. stoletja. Del zbirke PMPO.

Oblikovanje: Dušan Pogačar, tribar.si

Tisk: Design Studio d.o.o. Število izvodov: 300 Leto izida: 2015

Izdajo zbornika je finančno omogočila Mestna občina Ptuj. Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. ISSN 1581-7695

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Vsebina

7 andrej brence Uvodnik 11 martin šteiner Ptujski muzej v kontekstu 21. stoletja in zakaj muzealci niso »butalci« 19 metka stergar Na gradu je bilo življenje 29 andrej brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja na ptujskem območju od 80-ih let 19. stoletja do danes s poudarkom na pustnem času, korantu in kurentovanju 57 manica hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji 75 nevenka korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem 107 matjaž mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat … 121 monika simonič roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu bandero vihra, dviga se jadro nebeško … 185 dr. eva ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Vsebina

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

203 martin klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 219 mag. boštjan roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller 241 tatjana štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld 271 branko vnuk Perzej in Andromeda 281 stanka gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 295 boris farič Digitalni studijski fotoaparat R1 303 mag. brane lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž 329 valerija lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes 347 aleksandra nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal 359 mag. nataša kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Uvod

Pri pisanju uvodnih misli se zmeraj oglaša vprašanje, kaj in kako je potrebno napisati. V kratkem času od januarja 2014 do danes, ko sem prevzel začasno vodenje, se je v muzeju zgodilo marsikaj. Ob tem pa ne smemo spregledati, da je muzej star več kot 120 let in da so generacije strokovnjakov in drugih zaposlenih nenehno kopičile, plemenitile in posredovale svoja spoznanja in vedenja, nastala v tem dolgem obdobju. Ko se mlad kustos ali kateri strokovnjak zaposli v muzeju, lahko pripomnimo, da je »nevednež«. Šele z leti, ko se seznani z zapuščino predhodnikov in prične dodajati svoje kamenčke spoznanj v mozaik nakopičenega znanja, lahko rečemo, da je spoznal delo in poslanstvo muzeja. Mnogi nepoučeni menijo, da je delo v muzeju preprosto, takoj razumljivo in obvladljivo. Žal jih moram razočarati, kajti muzej je zapleten organizem, ki zahteva izkušnje in poznavanje njegovega delovanja v celoti. Na podlagi omenjenega in ker se zavedamo, da je muzej humanistična ustanova, katere uspeh temelji na dobrih medsebojnih

Uvod

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

odnosih zaposlenih in skupnih ciljih, je bil zastavljen program našega dela. Poleg tega smo se tudi odločili, da se predstavimo kot resna, strokovna in samostojna kulturna ustanova, ki se je otresla številnih zunanjih »svetovalcev«, »odločevalcev« in ponudnikov različnih »uslug«. Lahko povem, da smo bili pri vsem omenjenem kljub težavam uspešni. Predstavljanje dediščine v muzeju temelji na stalnih razstavah; najbolj reprezentativne so v ptujskem gradu. Prizadevali si bomo, da jih bomo posodabljali, dopolnjevali in širili glede na dane možnosti. Tako se je dopolnila grajska galerija s poznogotskimi tabelnimi slikami in kipi. Posodobila se je razsvetljava v glasbeni zbirki in pričele so se priprave na njeno širitev. Veliko dela je zahtevalo urejanje III. mitreja na Bregu, ko smo konservirali gradivo in ponovno uredili notranjost. Poleg tega smo pripravili številne občasne razstave, doma in drugod, katerih avtorji ali soavtorji so muzejski strokovnjaki. Omenim naj le razstavo »Živeti z vojno, Ptujski okraj med prvo svetovno vojno«, odprto v jeseni 2014, s publikacijo na zgoščenki. Med razstavami v letu 2015 bo najpomembnejša »Petovionske nekropole«, ki je segment bodoče arheološke stalne razstave v prihodnosti, ko bo na voljo ustrezno razstavišče. Zelo uspešna je bila tudi založniška dejavnost. Poleg številnih manjših smo izdali publikaciji o minoritski zbirki in zapuščini Franceta Miheliča, ki jo je muzeju podaril Lojze Gostiša. Posebej moram omeniti obsežno knjigo evropskega formata »Razkošje na podeželju, Pohištvo v ptujskem gradu«, prvo take vrste v Sloveniji. Pred izidom je tudi 4. muzejski zbornik, ki vsebuje 18 strokovnih prispevkov z bogatim slikovnim gradivom. Muzejski strokovnjaki so aktivno sodelovali na številnih strokovnih srečanjih doma in v tujini. V muzeju je bilo večdnevno mednarodno delovno srečanje raziskovalcev starih glasbil. Konservatorske delavnice za tekstil, kovino in les imajo obilo dela. Med drugim poteka zahtevno restavriranje Janečkovega pozitiva - orgel iz 18. stoletja tako, da bodo usposobljene za igranje. S predstavljanjem stalnih in občasnih razstav, izobraževanjem in popularizacijo muzeja je tesno povezano delo pedagoškega oddelka, ki je tudi uspešno sodeloval pri oblikovanju Googlove promocije muzeja, tako da je postal znan širom po svetu. Desetletja je bil grajski kompleks, razen osrednjega poslopja, dokaj zanemarjen. Stolpi, obzidje in druge stavbe so v slabem stanju. Divja poraščenost z drevjem in grmovjem pa je do pred kratkim zakrivala grajsko veduto z vseh strani. Šele sedaj, ko smo od februarja do maja

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Uvod

odstranili večinoma poškodovano in bolno drevje, ki je povzročalo škodo na temeljih, stenah in oknih, je grad zasijal v vsej svoji lepoti in mogočnosti. Po drugi strani pa so se pokazale številne do sedaj očem skrite in hude poškodbe, ki jih bo potrebno takoj popraviti. S čiščenjem grajskega pobočja je bil storjen prvi korak k ureditvi grajskega kompleksa, kjer bosta v prihodnosti združeni vsa muzejska dejavnost in ponudba. Stekle so priprave za izdelavo konservatorskega načrta, na kulturnem ministrstvu pa smo sprožili pobudo za obnovo grajske žitnice in južnega obzidja. Za obnovo slednjega smo se leta 2014 tudi prijavili na razpis za dodelitev evropskih sredstev, žal pa nismo bili izbrani. S posluhom občine in države ter zagotovljenim denarjem bi lahko zastavljene cilje dosegli v nekaj letih. Poleg tega smo še obnovili del strehe na osrednjem grajskem poslopju in žitnici. Obnovili smo nekaj oken na severni strani gradu, v kratkem pa bomo delo nadaljevali. Muzej je bil zelo dobro obiskan. Obiskovalce iz 68 držav in z vseh kontinentov je prevzela lepota in urejenost zbirk ter korektna in kvalitetna vodniška služba. O tem nam govorijo številne pohvale v knjigah vtisov. Muzej je tudi ves čas sodeloval z drugimi lokalnimi kulturnimi ustanovami in organizacijami, jim pomagal, dajal na voljo prostore itd., skratka omogočal je številna kulturna dogajanja. Muzej kot največja kulturna ustanova in znamenitost daje mestu veliko na kulturnem področju, ga posredno propagira in ponuja številne izzive lokalnim turističnim in drugim ponudnikom. Druga zgodba pa je, kaj stori mesto… Za uspešno delo v tem času se najtopleje zahvaljujem vsem sodelavcem in drugim ljudem, ki znajo ceniti doseženo. Andrej Brence, v. d. direktorja

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MARTIN ŠTEINER višji bibliotekar martin.steiner@pmpo.si

Ptujski muzej v kontekstu 21. stoletja in zakaj muzealci niso »butalci«1 Naše Butale najlepši so kraj, naše Butale na zemlji so raj in v teh Butalah sem jaz policaj… 1

Pri nas imamo masten gnoj, in naša moka je kakor zabeljena …2 1

Ker so prepametni, kar pa tisti, ki jih s tem zmerjajo tako in tako vedo in to jih boli.

2 Butalce sem si izposodil, ker so v ptujskem časopisu na ta način skušali žaliti zaposlene v muzeju. Tisti, ki tako mislijo, ne vedo ne, kaj so sami, ne kdo so Butalci. Mi v muzeju smo muzealci in ne govorimo, da je Ptuj eno veliko butalsko mesto. Nekdo, ki se ponaša z nazivom častni meščan Ptuja, je rekel, da je Ptuj eno veliko gnezdo, samo mislimo si lahko, kaj je ugledna oseba s to oznako želela povedati ...

Martin Šteiner Ptujski muzej v kontekstu 21. stoletja in zakaj muzealci niso »butalci«

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Za ptujskim muzejem je dolga zgodovina. V tem času je šel skozi različne faze, od idealistično amaterske (ta se je začela z ustanovitvijo muzejskega društva, ko je skupina kulturno razgledanih ljudi v provincialnem mestu ugotovila, da to mesto na vsak način potrebuje še nekaj več za kulturni dvig in razvoj turizma, ki je takrat počasi postajal vedno pomembnejša dejavnost, Ptuj pa je prav na področju dediščine kazal zelo veliko perspektivo zaradi arheoloških ostalin in stavbne dediščine) do profesionalne, ko muzej postane ustanova s strokovnim osebjem in s prostori, kjer je lahko svojo dejavnost opravljal. ← Lapidarij prvega ptujskega muzeja.

← Proslava tedna muzejev leta 1956. Foto: Boris Farič

Martin Šteiner Ptujski muzej v kontekstu 21. stoletja in zakaj muzealci niso »butalci«

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Žal po osamosvojitvi Slovenije muzej, ki ga sicer financira država (ta je povzročila anomalijo v zakonodaji, po kateri so postale ustanoviteljice tako pomembnih ustanov lokalne skupnosti, ki temu niso dorasle, skušajo pa na silo uveljavljati svoje trenutne interese, bodisi s političnimi imenovanji različnih »po njihovi meri primernih« ljudi za direktorje ustanove, bodisi s finančnim izčrpavanjem zavodov s tem, da jim nalagajo finančne obremenitve, ki bi jih morale same pokriti, ali s prenosom nepremičnin, ki jih mora zavod potem vzdrževati namesto lastnika ter na ta način prelivati državni denar v občinske stavbe, namesto, da bi ga uporabljal za osnovno dejavnost) ni imel podpore pri lokalnih skupnostih. Njih je zadovoljilo to, da so venomer imeli direktorja po svoji podobi, ki je delil usluge vsem in vsakomur in če je to počel, je bil uspešen »menedžer«, nihče pa ni preverjal, ali direktor res počne tisto kar bi kot upravnik moral početi, ali skrbi za dobrobit ustanove in za dejavnost, za katero je ta pooblaščena, da jo izvaja. Ptuj je mesto, ki je bilo znano po tem, da popolnoma zanemarja → Selitev soda velikana, dogodek, ki je veljal za izjemen muzejski dosežek, bil pa je predvsem velik muzejski izdatek. Foto: Boris Farič

Martin Šteiner Ptujski muzej v kontekstu 21. stoletja in zakaj muzealci niso »butalci«

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

antične spomenike (Carl Schmutz je pisal v svojem zgodovinsko topografskem leksikonu o tem, da Ptujčani razbijajo sarkofage in uporabljajo pepelnice kot napajališča za živino). Ptujčani žal tudi danes niso veliko naprej. Dobro stoletje so se različni ljudje trudili, da bi iz te dediščine nekaj nastalo. Nastal je muzej, ki je še vedno med najboljšimi v državi in širšem območju. Po svojem delu in skrbi za kulturno dediščino, po izdanih publikacijah, ki gredo v izmenjavo po celotni Evropi, po razstavah in zbirkah (tistih, ki stojijo) in po obiskovalcih, ki jih vsako leto obiščejo. Na žalost je med obiskovalci najmanj Ptujčanov, ptujski muzej je najbolj obiskan muzej v Sloveniji, v strukturi obiska pa je najmanj prav lokalnih obiskovalcev, ki pa so po raznih forumih in družabnih omrežjih najbolj kritični do muzeja, ki so ga nazadnje obiskali enkrat v osnovni šoli in ne čutijo nikoli več potrebe, da bi prestopili prag te kulturne ustanove, ki jo imajo doma, ker pa so enkrat že bili v muzeju, se jim zdi, da o tem nekaj vedo in morajo to potem deliti preko spleta še z vsemi drugimi in na ta način kazati svojo neumnost in plitvost, kajti če Ptujčana vprašaš, kaj ve o muzeju, mestu ali kulturni dediščini, boš globoko razočaran, Ptujčani vedo samo to,

levo Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Foto: Boris Farič

desno Razkošje na podeželju: pohištvo v ptujskem gradu. Izjemna publikacija mednarodnega pomena, na Ptuju pa se obnašajo kot, da ne bi nikoli izšla.

Martin Šteiner Ptujski muzej v kontekstu 21. stoletja in zakaj muzealci niso »butalci«

↑ Stavba nekdanjega kmetijskega kombinata v katero so na silo preselili arheološki del ptujskega muzeja. Foto: Boris Farič

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

da je Ptuj »najstarejše mesto v Sloveniji«. Zanimivo je, da je ptujska občina muzejsko društvo takoj po ustanovitvi podprla z denarjem in mu namenila prostor v nekdanji ordonančni hiši na koncu današnje Prešernove. Danes pa bi občina v muzeju rada vladala, ne da bi, karkoli vlagala, ali sploh poskušala razumeti, kako ta ustanova deluje in kaj potrebuje. Sami si domišljajo, kaj bi bilo najbolje za muzej in poskušajo po načelu »dominus et deus« uveljavljati stališča, ki bi nekaterim prinesla trenutni politični interes, kaj bi pomenila za ustanovo, jim je popolnoma vseeno. Nikoli ne čutijo potrebe, da bi muzealce vprašali, kaj muzej potrebuje, kje so težave in kako lahko pomagajo. Ne razumejo, kaj je to strokovna muzejska dejavnost, kaj je skrb za dediščino in kaj pomeni biti pooblaščeni muzej za premično kulturno dediščino (nekateri mislijo, da so muzeji tudi varuhi nepremične kulturne dediščine in to samo zato, ker so jih včasih (in na Ptuju to radi počnejo še danes) potiskali v stare in najbolj dotrajane prostore). Ker ne razumejo tega, ne razumejo tudi tega, kako lahko v turistično ponudbo mesta takšne ustanove vključiš, in ne razumejo, da muzej sam po sebi ni turistična ustanova (to ni noben muzej na

Martin Šteiner Ptujski muzej v kontekstu 21. stoletja in zakaj muzealci niso »butalci«

← Muzejska noč na ptujskem gradu. Foto: Boris Farič

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

svetu) je pa del turistične ponudbe mesta in države. Muzeje imamo najprej zaradi sebe, potem je pa lepo, če zaradi njih k nam še kdo pride in na Ptuj zaradi muzeja pridejo, 60 do 70 tisoč ljudi na leto, z vsega sveta (v letu 2014 so bili v ptujskem muzeju obiskovalci iz 68 držav). Ptujski »kvazi« turistični delavci pa bi radi, da muzej poskrbi še za obisk lokalov, restavracij, hotelov v mestu in jim še plačuje za razne namišljene usluge. Potem se vklopijo še razni novinarski »podrepniki« z bujno domišljijo, ki niso sposobni razumeti popolnoma nič in pišejo po nareku vsakega, ki jim lahko nudi kakšno korist, prodane duše brez morale. Zanesenjaki, ki so delovali znotraj muzejskega društva in so zaslužni, da je ptujski muzej na svojo pot sploh stopil, bi bili danes globoko razočarani nad odnosom lokalne skupnosti do ustanove, ki so jim jo položili v zibko.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

METKA STERGAR višja kustodinja metka.stergar@pmpo.si

Na gradu je bilo življenje

pedagoški programi v zbirkah orožja in fevdalne stanovanjske kulture Ptujski grad kot trdnjava in sedež gospoščine nam s svojo stavbno zgodovino in muzejskima zbirkama orožja ter fevdalne stanovanjske kulture, ki danes domujeta v njegovih prostorih, govori o življenju in bivanju pomembnega segmenta družbe v preteklosti tega prostora. Večina obiskovalcev ga obišče prav zato, da bi se podučila o življenju na gradu v preteklosti. To velja tudi za organizirane skupine predšolskih otrok, osnovnošolcev in srednješolcev, za katere imamo v muzeju pripravljene pedagoške programe, s katerimi starosti primerno predstavimo ta del zgodovine. Programi so nastajali postopoma, pri njihovem sestavljanju smo upoštevali Kurikulum za vrtce, Učni načrt/Program osnovna šola/Spoznavanje okolja, Učni načrt/ Program osnovna šola/ Družba in Učni načrt/Program osnovna šola/Zgodovina.

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Letno se omenjenih pedagoških programov udeleži približno 1800 otrok. predšolski otroci Kurikulum za vrtce na področju Družba navaja, da naj »otroci spoznajo svoj domači kraj in se seznanijo s tem, kako so ljudje tod živeli v prejšnjih časih, hkrati pa se postopoma seznanjajo z zgodovinskimi spremembami v širši družbi in svetu«, 1 za globalni cilj na tem področju pa navede »oblikovanje osnove za sprejemanje zgodovinskih sprememb; spoznavanje, da se ljudje in okolje, družba in kultura v času spreminjajo« in da naj »otrok dojema trajanje časa in pridobiva izkušnje o hitrosti spreminjanja in zgodovinskih spremembah«. 2 Kot primer dejavnosti za starostno skupino od 3. do 6. leta Kurikulum za vrtce navaja, da naj »otrok spoznava domači kraj in se seznanja s tem, kako so ljudje tod živeli in delovali v prejšnjih časih«, da naj »s pomočjo zgodb, obiskovalcev, izletov, knjig itn. spoznava pomembne dele lokalne skupnosti«, da naj se »seznani s knjižnico, gledališčem, opero, galerijo, muzejem…« in da »se seznanja z različnimi zgodovinskimi obdobji«. 3 Zgornja izhodišča smo uporabili pri snovanju pedagoškega programa za predšolske otroke: v uvodnem delu se z otroki pogovorimo o tem, kdo je v starih časih živel v gradu, kaj je tukaj delal, zakaj je grad zgrajen na hribu in kaj je danes v gradu … Nato z naprstnimi lutkami muzejski pedagog zaigra znano Andersenovo pravljico Kraljična na zrnu graha. To je izhodišče za ogled zbirk fevdalne stanovanjske kulture in orožja. Skozi njiju se sprehodimo, iščoč zrno graha, ki ga otroci najdejo na postelji v prvem grajskem nadstropju. Med ogledom predstavimo življenje na gradu nekoč: pogledamo v kurišča na arkadnem hodniku, pokažemo, kako so s kajfežem prižigali in ugašali sveče na lestencih, pokukamo v skrinjo, merimo čas s peščeno uro, povohamo svilene robčke z vonji sivke, vrtnice in jasmina, dvignemo meč dvoročnik, si nadenemo verižno kapuco ali vojaško čelado. Ogledu sledi delavnica:

1 Eva D. Bahovec idr., Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih, Ljubljana 1999, str. 32 2

Bahovec 1999 (op. 1), str. 33–34

Bahovec 1999 (op. 1), str. 35–36

→ Program Na gradu je bilo življenje: učenci prisluhnejo pravljici Kraljična na zrnu graha Foto: Metka Stergar

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

otroci pobarvajo in okrasijo kronico, ki si jo ob odhodu z gradu nadenejo na glavo in se prelevijo v kraljeviče in kraljične. osnovnošolci 1. triada OŠ Operativni cilji in vsebine prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja v tematskem sklopu Čas opredeljujejo, da učenci 1. in 2. razreda »znajo razlikovati preteklost in sedanjost v svojem življenju in vedo, da je bilo življenje ljudi v preteklosti drugačno« in »spoznajo vidike življenja ljudi v preteklosti in danes (bivališča, prehrana, obleka, delo, prevoz)«, učenci 3. razreda pa že »poznajo pomen dediščine«. Med vsebinami za 1. razred je naveden naslov »Življenje ljudi v preteklosti«, za 3. razred pa »Zapuščina naših prednikov«. 4 4 Metoda Kolar idr., Učni načrt, Program osnovna šola, Spoznavanje okolja, Ljubljana 2011, str. 7

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Med standardi znanja, ki jih morajo učenci usvojiti v sklopu Čas, je navedeno, da učenec: »ve, da se ljudje in družba skozi čas spreminjajo in da spremembe povzročijo različni dejavniki«, da »pozna pomen dediščine, prepozna različne materialne, pisne in ustne vire informacij, preko katerih pridobiva in širi znanje o preteklosti« in da »pozna nekaj dejstev in podatkov iz lokalne preteklosti in jih časovno razvršča, časovno zaporedje ponazarja s časovnim trakom«.5 Tudi za to starostno obdobje poteka muzejski program podobno kot za predšolske otroke: uvodnemu pogovoru o prebivalcih in funkciji gradu ter pravljici sledi ogled obeh zbirk. V muzejski delavnici učenci izdelajo papirnato naprstno lutko grajskega prebivalca: viteza, princeske, konjenika… otroci z naprstnimi lutkami zaigrajo domišljijske prizore iz življenja v gradu nekoč. Na voljo je tudi izrezanka Grad s prebivalci, kjer otroci pobarvajo, izrežejo in sestavijo papirnato grajsko stavbo in prebivalce gradu. 2. triada OŠ Splošni cilji v učnem načrtu za predmet Družba v drugem vzgojnoizobraževalnem obdobju za vsebinski sklop »Ljudje v času« opredeljujejo, da učenci: »spoznavajo življenje ljudi v preteklosti (zlasti domači pokrajini) in ga primerjajo z današnjim življenjem«, da »spoznavajo razdeljenost preteklosti na zgodovinska obdobja in se orientirajo v času z uporabo časovnega traku«, da »raziskujejo preteklost z uporabo različnih virov in dejavnosti (terensko delo)« in da »spoznavajo načine življenja danes in v preteklosti«. 6 Operativni cilji in vsebine opredeljujejo, da naj učenci 4. razreda med drugim »spoznajo preteklost domačega kraja skozi življenje ljudi in jo primerjajo z današnjim življenjem«, 7 učenci 5. razreda pa »poznajo temeljna zgodovinska obdobja«, »uporabljajo različne zgodovinske vire v raziskovanju preteklosti« in »spoznajo dejavnosti pokrajinskega muzeja.«8 Standardi znanj od učenca med drugim zahtevajo, da »zna opisati življenje ljudi v preteklosti in ga primerjati z današnjim«, da »zna uporabiti strategije za spoznavanje preteklosti 5

Kolar (op. 4), str. 20

6 Meta Budnar idr., Učni načrt, Program osnovna šola, Družba, Ljubljana 2011, str. 6 7

Budnar (op. 6), str. 9

8 Budnar (op. 6), str. 10

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

(npr. delo z različnimi besedili, slikovnim gradivom in drugimi viri, časovni trak, muzeji)«. 9 Učenec 6. razreda pa med drugim že »našteje večja zgodovinska obdobja«, »zna določiti neko zgodovinski letnici ustrezno desetletje, stoletje in tisočletje« in »pojasni pomen zgodovinskih virov za zgodovino in razloži, katere ustanove jih hranijo«.10 Z učenci se ob prihodu na grad pogovorimo o tem, kdaj, zakaj in kako je bil grad zgrajen, kakšna je bila njegova funkcija, kdo je v njem živel in pojasnimo, da je danes tukaj muzej. Sledi ogled obeh zbirk, ki poteka tako, da posamezne muzealije že umeščamo v čas; učenci sami ugotavljajo, kako so na gradu ogrevali in osvetljevali prostore; povemo, kdo so bili lastniki gradu, razložimo in pojasnimo pojme grb, tapiserija, družinsko drevo, Turki, turkerija, helebarda, ... Na koncu sledi reševanje delovnega zvezka Ptujski grad odpira vrata, delovni zvezek za učence od 9 do 11 let, kjer učenci uporabijo pridobljeno znanje, z rešitvijo zadnje naloge pa ugotovijo ime zadnjega gospoda Ptujskega. V muzejski delavnici na prazno razglednico narišejo, kaj jim je bilo v gradu najbolj všeč in razglednico pošljejo na domači naslov (predmetna povezava z likovno vzgojo in slovenščino). Tudi zanje je na voljo izrezanka Grad s prebivalci, kjer pobarvajo, izrežejo in sestavijo papirnato grajsko stavbo in prebivalce gradu. 3. triada OŠ Učenec v 7. razredu po učnem načrtu za zgodovino »pojasni temeljne značilnosti iz življenja srednjeveških stanov (plemiči, kmetje)« in »opiše življenje v okviru zemljiškega gospostva«.11 Učenec 8. razreda pa »pojasni posledice turških vpadov v slovenske (zgodovinske) dežele«12 in (izbirno) »na primerih opiše značilnosti baročne umetnosti«.13 Učenci po vodenem ogledu obeh zbirk, ki poteka podobno kot za učence 2. triade, rešujejo delovni zvezek Ptujski grad odpira vrata, delovni zvezek za učence od 12 do 14 let.

9 Budnar (op. 6), str. 12 10 Vojko Kunaver idr., Učni načrt, Program osnovna šola, Zgodovina, Ljubljana 2011, str. 28 11 Kunaver (op. 10), str. 32 12 Kunaver (op. 10), str. 34 13 Kunaver (op. 10), str. 35

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Učencem 3. triade je namenjen tudi program Zlati barok, kjer ogled obeh zbirk poteka s poudarkom na baročnem času: pri ogledu opredelimo obdobje in glavne značilnosti baročne umetnosti, ogledamo si in opišemo maketi, ki prikazujeta grad pred in po posegi rodbine Leslie in muzealije, nastale v obdobju baroka. V grajski jedilnici opišemo prehranjevanje plemstva in analiziramo primer baročnega jedilnika. Ob ogledu baročnih tapet s prizori čutov predstavimo higieno v omenjenem obdobju, kar popestrimo z vonjanjem odišavljenih svilenih robcev. V slavnostni dvorani se učenec ali učenka preoblečeta v baročni kostum in se z branjem vnaprej napisanega besedila predstavita kot Jakob Ernest, grof Leslie, ali Alojzija Jožefa, kneginja Liechtensteinska. Sledi demonstracija klasične pozlate na poliment in delavnica, kjer učenci z imitacijo zlatih lističev pozlatijo vnaprej vliti baročni okrasek in zanj izdelajo okvir.

↑ Program Zlati barok: učenec se predstavi kot Jakob Ernest, grof Leslie Foto: Metka Stergar

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

↑ Program Na gradu je bilo življenje: Šola mečevanja Foto: Metka Stergar

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

srednješolci Podobno kot pri 3. triadi OŠ poteka ogled obeh zbirk za srednješolce (a brez delovnega zvezka). V programu Zlati barok imamo za gimnazijce pripravljen še delovni list. dodatna ponudba za osnovno- in srednješolce V sodelovanju z animatorjema Lady Martino in vitezom Petrom (Martina Ajster s. p.) ob ogledu muzejskih zbirk na ptujskem gradu učencem ponujamo dve izkustveni delavnici: Grajska pisarka in Šola mečevanja. V delavnici Grajska pisarka učenci spoznajo grajsko pisarko, ki jim predstavi veščino lepopisa. Po njenih navodilih sami poskušajo pisati s peresi, se učijo olepšave črk in besed ter ornamentiko, se

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

naučijo napisati svoje ime v unciali in za spomin izdelajo kartonček s svojim imenom. V delavnici Šola mečevanja Lady Martina in vitez Peter predstavita hladno orožje srednjega veka in udeležence naučita osnov napada in obrambe ter bojevanja. Mečevanje poteka z lesenimi meči. Kombiniramo ga lahko z gibalnimi igrami in z viteško zaobljubo po vzoru iz leta 1560. družine Za družine v muzeju pripravljamo brezplačne delavnice, ki potekajo za slovenski kulturni praznik, za mednarodni dan muzejev in mednarodni dan družin, za Poletno muzejsko noč, ob akciji Z igro do dediščine in za Muzejski vikend, redno mesečno prireditev za družine. Namen vseh muzejskih delavnic je, da otroci in starši skupaj ustvarjajo, se družijo, zabavajo in tako spoznavajo muzej in njegove zbirke. Vsebine delavnic večkrat povežemo z gradom in življenjem v njem ter z zbirkama orožja in fevdalne stanovanjske kulture: • na delavnici Zlati barok so otroci in straši imeli možnost obleči baročni kostum, prikazali smo postopek pozlate, obiskovalci pa so z metalnimi lističi pozlatili okrasek; • na počitniških delavnicah z naslovom Kratek tečaj za viteze in grajske gospodične so otroci izdelali viteški meč, ščit, ogrinjalo, mošnjiček in pahljačo ter pisali s peresi in se naučili igrati igro mlin; • za otroke in starše smo večkrat organizirali delavnici Šola mečevanja in Grajska pisarka; • prisluhnili smo Lady Martini, ki nam je pripovedovala srednjeveške pripovedke; • z Muzejskim kovčkom smo raziskovali grajske zbirke in slikali svoj sanjski grad; • odkrivali smo skrivnosti grajske zeliščarice; • spoznavali zapuščino rodbine Leslie na ptujskem gradu ter • spoznavali in jahali konje. muzejski kovček Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož v poletnih mesecih in v času počitnic obišče veliko otrok, ki v muzej pridejo s starši. Da bi jim ponudili

Metka Stergar Na gradu je bilo življenje

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

primerne vsebine in aktivnosti, smo zanje pripravili Muzejski kovček z raznoliko vsebino, ki si ga obiskovalci lahko izposodijo na muzejski blagajni. V kovčku so predmeti in navodila z zanimivimi nalogami, ki otroke in starše seznanijo z lastniki gradu in z življenjem na gradu v preteklosti in jih vodijo po zbirkah orožja in fevdalne stanovanjske kulture. Družine na ta način lahko samostojno raziskujejo grad in omenjeni zbirki. viri in literatura Eva D. Bahovec et al., Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih [Elektronski vir], Ljubljana 1999. Način dostopa (URL): http:// www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/ pageuploads/podrocje/vrtci/pdf/vrtci_kur. pdf Meta Budnar idr., Učni načrt, Program osnovna šola, Družba [Elektronski vir], Ljubljana 2011. Način dostopa (URL): http:// www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/ pageuploads/podrocje/os/devetletka/ predmeti_obvezni/Druzba_obvezni.pdf

Metoda Kolar idr., Učni načrt, Program osnovna šola, Spoznavanje okolja [Elektronski vir], Ljubljana, 2011. Način dostopa (URL): http://www.mss.gov. si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/ podrocje/os/devetletka/predmeti_obvezni/ Spoznavanje_okolja_obvezni.pdf Vojko Kunaver idr., Učni načrt. Program osnovna šola. Zgodovina [Elektronski vir], Ljubljana, 2011. Način dostopa (URL): http:// www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/ pageuploads/podrocje/os/devetletka/ predmeti_obvezni/Zgodovina_obvezni.pdf

metka stergar, the castle used to be very lively.... educational programmes guide through collections of arms and of feudal dwelling culture summary Organised groups of pre-school children come to Ptuj castle as the former fortress and dwelling premises of nobility to learn about life and dwelling habits in the past. The castle building history and two collections: of arms and of feudal dwelling culture, permanently exhibited in the castle, are directly connected with parts of school curricula such as society and history of the local area, and which were used to conceive educational programmes for children of different age. Programmes comprise a guided visit of both collections and related activities, workshops and educational notebooks. About 1,800 children attend these programmes on a yearly basis.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ANDREJ BRENCE muzejski svetovalec andrej.brence@pmpo.si

Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja na ptujskem območju od 80-ih let 19. stoletja do danes s poudarkom na pustnem času, korantu in kurentovanju kurentovanje V Sloveniji so zlasti Ptujsko in Dravsko polje, Haloze in Slovenske gorice tista območja, ki zbujajo pozornost zaradi števila in raznovrstnosti tradicionalnih pustnih mask. Zaradi raznih okoliščin je po mnenju dr. Nika Kureta postalo Ptujsko polje tudi nekakšno klasično šemsko ozemlje Slovenije.1 Do druge polovice 20. stoletja so se na podeželju šemili večinoma fantje, in sicer od pustne nedelje do pepelnične srede. S ptujskim kurentovanjem pa so nastale velike spremembe, ki so temeljito spremenile kulturo šemljenja. Zamisel o organizirani pustni prireditvi na Ptuju sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se ob pustnih torkih mestne maske spontano združevale v sprevode, na čelu katerih je stopala godba. Leta 1959 je Ptujčan Drago Hasl s podporo somišljenikov predlagal 1

Niko Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana, 1984, str. 190.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ptujskemu Zgodovinskemu društvu, da naj prevzame organizacijo in izvedbo prireditve, ki bi jo po najbolj znanem pustnem liku kurentu ali korantu2, kot mu pravijo na podeželju, imenovali Ptujsko kurentovanje. Bil je prepričan, da bi z organizirano prireditvijo lahko preprečili naglo izumiranje pustnih šeg v okoliških vaseh, po drugi strani pa bi s takimi nastopi ustregli pustnega razpoloženja željnim gledalcem. Zasnoval je tudi vsebino in nakazal smernice razvoja, po katerih bo kurentovanje prireditev t. i. etnografskega značaja z edinstvenimi starimi pustnimi liki in šegami s ptujskega območja. Njim bi se v prihodnje pridružile še druge slovenske tradicionalne maske, tako da bi prireditev prerasla v festival mask. Predvideval je še, da bi se obseg prireditve lahko razširil tudi z obhodom sodobnih karnevalskih mask. Ideja se je uresničila 27. februarja 1960, ko je Zgodovinsko društvo priredilo prvo kurentovanje. V sprevodu je nastopila folklorna skupina iz Markovec. Na čelu so plesali kopjaši, sledili so jim orači, rusa, medved, vile, piceki in koranti. Prireditev je uspela in vsesplošno 2 V tekstu bom uporabljal ime korant, kot mu pravijo na podeželju, v njegovem izvirnem okolju.

↑ Karnevalski princ, Kurentovanje, 2015

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zanimanje zanjo je bilo organizatorjem v veliko spodbudo. Naslednje leto so se markovškim maskam pridružili orači iz Lancove vasi, ploharji iz Cirkovc in pustni pogrebci s Hajdine, popoldan pa so prvič nastopile karnevalske skupine. Leta 1962 je prireditev presegla lokalne okvire z udeležbo cerkljanskih laufarjev in borovega gostüvanja iz Predanovec v Prekmurju. Tedanji republiški oziroma sedanji državni okvir pa je bil presežen leta 1967, ko so se priključile maškore iz Turčišća na Hrvaškem. V naslednjih letih se je kurentovanje razvilo v karneval evropskega formata. To je doživelo uradno potrditev, ko so sprejeli Ptuj v Evropsko združenje karnevalskih mest leta 1991. Že od začetka je osrednji dogodek kurentovanja sprevod tradicionalnih pustnih mask in karnevalskih skupin na pustno nedeljo popoldan, ki si ga vsako leto ogleda nekaj desettisoč obiskovalcev. Leta 1992 so nastale prve večje spremembe, ko so prireditev razširili za nekaj dni, da bi ob pestri kulturni in gostinski ponudbi privabili na Ptuj več domačih in tujih gostov in bi to koristilo gostincem, trgovcem in mestu nasploh. Leta 1994 je kurentovanje prvič trajalo 11 dni. V soboto, teden dni pred pustno nedeljo, je bila slavnostna otvoritev pred mestno hišo. Sledili so vsakodnevni nastopi tradicionalnih pustnih mask iz okoliških vasi na mestnih ulicah in trgih: v nedeljo je bil pustni sprevod, kurentovanje pa se je zaključilo na pustni torek z mladinsko maškarado. Novost je bil tudi prostoren dvoranski karnevalski šotor, ki je ostal do danes namenjen zabavi in nastopom tradicionalnih mask in folklornih skupin. Ker pa velja v zadnjih letih pravilo, da se pustni čas na ptujskem območju in obhodi korantov pričnejo po svečnici, 2. februarja, se lahko zgodi, da traja kurentovanje krajši čas, in sicer takrat, kadar je med svečnico in pustnim torkom le nekaj dni razlike, to pa vpliva tudi na spremembo ustaljenega programa in prireditev. Leta 1998 so slovesno otvoritev obogatili s tradicionalnim sprevodom tipičnih slovenskih pustnih likov in mask. Leta 2000 je na otvoritvi kurentovanja prevzel oblast v mestu prvi karnevalski princ Gašper I., ki jo je zatem na pustni torek ponovno izročil županu. Princa, ki ga vsako leto izberejo med prizadevnimi negovalci šemskega izročila na ptujskem območju, svečano ustoličijo že na Martinovo, 11. novembra. Omenjenega leta so se otvoritvenemu sprevodu tipičnih slovenskih pustnih likov in mask pridružili še korantu podobni liki: krampusi iz Avstrije, survave iz Bolgarije, zvončarji iz Hrvaške in buše iz Madžarske. Neizpolnjena pa je ostala želja organizatorjev, da bi to srečanje korantu podobnih likov preraslo v mednarodni festival.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Kurentovanje, ki je leta 2010 praznovalo svojo 50-letnico, ni osamljena pustna prireditev na ptujskem območju. Že pred leti so se mu pridružili pustni sprevodi – fašenki v okoliških vaseh, in sicer v Markovcih leta 1992, Cirkovcah leta 1993, Cirkulanah leta 1994, Dornavi in Vidmu leta 1996 idr. Fašenki, ki se zvrstijo od sobote do pustnega torka, so kopija ptujskega nedeljskega sprevoda s t. i. etnografskim in karnevalskim delom. Večina tradicionalnih mask in karnevalske skupin pa se, odvisno od časa in pripravljenosti ljudi, udeleži skoraj vseh pustnih sprevodov na ptujskem območju. pustni čas Spremembe, ki so zadnjega pol stoletja temeljito spremenile podobo šemljenja, so se pričele dogajati takoj po prvem kurentovanju leta 1960. Medtem, ko so se pustna sobota, nedelja, ponedeljek in torek ohranili oziroma uveljavili kot glavni šemski dnevi, so pričele nastopati tradicionalne maske tudi že poprej. To velja predvsem za korante, ki so se poleg tega še »pomeščanili« tako, da imamo sedaj številne ptujske in druge skupine. Na ptujskem območju je sedaj nekaj sto korantov, ki pričnejo svoje obhode že mnogo dni pred pustom. Poleg tega nastopajo

↑ Pernati koranti in hudiča, Fašenk v Markovcih, 2015

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

še tudi na številnih družabnih, športnih in drugih prireditvah ne glede na kraj in letni čas. Velika večina današnjih tradicionalnih pustnih skupin deluje v okviru folklornih in drugih društev, razvodenelo pa je tudi staro nepisano pravilo, po katerem so se šemili samo fantje. Tradicionalne maske pa so nastopale zunaj domačega okolja že pred prvim kurentovanjem. Po znanih podatkih je bil prvi takšen nastop leta 1939, ko sta jih folklorist France Marolt in gledališki režiser Fran Žižek pripeljala na Festival narodnih običajev v Mariboru. Iz Markovec so prišli koranti, zlodej, rabolj, orači, medved, rusa in piceki, iz Lancove vasi pa plesači, orači in rusa.3 Markovški koranti so bili npr. že v 50-ih letih 2 ali 3-krat v Mariboru, nastopili so na turističnem festivalu v Ljubljani, leta 1952 so se udeležili mednarodnega folklornega festivala v Opatiji, leta 1957 pa so v Markovcih nastopili pred udeleženci Kongresa jugoslovanskih folkloristov v Zagrebu. 4 Do druge polovice 20. stoletja je pustno dogajanje potekalo med pustno nedeljo in pepelnično sredo. Leta 1845 je Anton Krempl zapisal, da so se našemili v ponedeljek in torek5, leta 1854 je mariborski profesor Rudolf Gustav Puff pisal, da se šemijo v torek6, leta 1884 pa je Josip Pajek omenil ponedeljek, zlasti pa torek kot pustna dneva7. V osemdesetih letih 19. stoletja je ptujski učitelj Janez Strelec zapisal, da so v okolici nastopali našemljenci na pustni ponedeljek in torek, ki so ju imenovali tudi mali in veliki fašenk, dodal je še, da se v ponedeljek pokaže le malo maškar, glavni je torek, ko se nastopijo vse maškare: vandravci, orači, gambele, jahači, ploharji in kurenti.8 Tudi v članku Franca Hubada iz leta 1890 je omenjen pustni torek kot čas veselja s številnimi in raznolikimi maskami.9 V naslednjih desetletjih so se šemili v ponedeljek in torek. Tako so npr. v 50-ih letih prejšnjega stoletja v Moškanjcih na Ptujskem polju pričeli z obhodi v ponedeljek, največ maškar: oračev, medvedov, rus 3 Andrej Brence in Aleš Gačnik, Tradicionalne pustne maske na območju Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. V: Aleš Gačnik (ur.), Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah, Ptuj 1998, str. 23–51. 4 France Forstnerič, Ali so res izumrli naši stari narodni običaji, veseli Demon. V: 7 dni, 26. 2. 1960. 5

Anton Krempl, Dogodivščine Štajerske zemle, Graz 1845, str. 241.

6 Dr. Rudolf Gustav Puff, Feste der Slovenen in Steiermark, Graz 1854, str. 282–288. 7

Josip Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884, str. 196–199.

8 Janez Strelec, Predpustni običaji v ptujski okolici. Popotnik, 8, 1887, str. 42–44. 9 Franz Hubad, Volksleben, Sitten und Sagen der Slovenen. V: Die osterreichischungarische Monarchie in Wort und Bild, Wien 1880, str. 221–222.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in korantov, pa je bilo v torek dopoldan. Hodili so po hišah, kjer so dobili pijačo in darove.10 Po pričevanjih so se na Ptujskem polju šemili tudi na pustno soboto in nedeljo, glavno dogajanje pa bilo še zmeraj v ponedeljek in torek. Tako je bilo tudi na območju Leskovca in Cirkulan v Halozah, kjer v soboto praviloma še ni bilo našemljencev, če je pa le kateri šel, so se ljudje čudili in rekli: »glej, že norijo«. V nedeljo so se ponekod že pojavili orači, ki pa jih je bilo največ v ponedeljek in torek.11 Pomemben vzrok, da se je pustno dogajanje preneslo na soboto in nedeljo, je bil zagotovo v čedalje večjem zaposlovanju kmečkih ljudi v tovarnah in drugod. Pustni torek je postal navaden delovni dan, ki ga zaradi delovnih obveznosti mnogi niso mogli izkoristiti za šemljenje in pustne obhode. Proti koncu 20. stoletja pa se je na ptujskem območju uveljavilo pravilo, da se pustni čas prične po svečnici, 2. februarja, ko lahko začnejo koranti s svojimi obhodi. S svečnico, praznikom Marijinega očiščevanja, so se tako v nasprotju s tradicijo »legalizirali« njihovi večdnevni ali tedenski obhodi pred pustom. O tem je 80-letni sogovornik v Halozah povedal, da še nikoli na svetu ni slišal, da svečnica odpira korante in dodal: »Tega ni bilo nikdar na svetu.«12 V osemdesetih letih 19. stoletja so na Ptujskem polju s pokanjem fašenka napovedovali prihod pusta že 14 dni prej. Posamezni vaški fantje so si na dolgo palico pritrdili vrv, na katero so spletki nekaj svilenih niti. Silovit zamah s takim bičem je povzročil močan pok, ki se je razlegal daleč na okoli.13 Pust pa so napovedovali tudi z večernim zvonjenjem. O tem izvemo iz pričevanj dveh starejših mož, zapisanih leta 1962. Prvi je povedal, da so od nekdaj koranti že mesec dni pred pustom vadili z zvonci in napovedovali svoj prihod. Dolgo v noč so pozvanjali, da so se jim kosti in mišice privadile na težo korantije14 in zvoncev. Zvonjenje in z njim povezano pričakovanje se je stopnjevalo do pustnega torka, ko so v skupinah po 15 ali več obšli vse bližnje in daljne vasi.15 Po drugem pričevanju so pričeli z zvonjenjem in telesnimi pripravami takoj po svečnici, 2. februarja. 16 V obeh primerih je šlo le 10 N. N., Terenski zapis, Moškanjci, 1950, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 11 Andrej Brence, terenski zapis, Repišče v Halozah, 2009, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 12 Andrej Brence, terenski zapis, Repišče v Halozah, 2009, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 13 Janez Strelec, Predpustni običaji v ptujski okolici. Popotnik,. 8, 1887, str. 42–44. 14 Korantija se imenuje vsa oprema od kape do čevljev. 15 Dana Feguš, Šel je kurent po svetu. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 7–8. 16 Drago Hasl, Pomenki o kurentu. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 9–10.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Korantov skok, Budina, 2005

za preizkušanje zvoncev in napovedovanje njihovega obhoda, kajti manjša je verjetnost, da bi si kmečki fantje, vajeni napornega dela, morali privajati mišice in kosti na težo korantije. Zato je slednja trditev verjetno zgolj plod domišljije piscev obeh prispevkov. Glede na starost obeh pričevalcev lahko sklepamo, da so zagotovo zvonili od leta 1900 do začetka 2. sv. vojne. Čeprav v zgoraj navedenih pričevanjih ni omenjeno, da bi bili v začetku 60-ih let ob večerih zvonili, pa so po pripovedovanju zvonili vso drugo polovico prejšnjega stoletja. Leta 2001 so se koranti prvič zbrali na svečnico, 2. februarja, ob večernem kresu v Budini. Opremljeni so bili le z zvonci in ježevkami ter so čakali do polnoči, ko lahko oblečejo korantije in pričnejo s svojimi obhodi. To množično zbiranje nekaj sto korantov ob kresu, ki se je ohranilo vse do danes, je nadomestilo nekdanja večerna zvonjenja po vaseh. koranti Danes običajno srečamo korante, ki v skupinah in spremstvu hudičev opravljajo svoje samostojne obhode. Kot plužarji in spremljevalci pa koranti nastopajo tudi pri pustnih oračih, kamor tudi od nekdaj sodijo, in z drugimi člani skupine opravijo šego oranja prve brazde in sejanja za debelo repo, dobro letino na polju. Pri tem vsak član opravlja

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

določeno funkcijo: pokač s pokanjem oznanja prihod skupine, konjiči vlečejo plug, korant pluži, spremljevalni koranti skačejo in zganjajo hrup z zvonci, pobirač pa pobere darove za opravljeno delo. Orači kot celota prinašajo ljudem nekaj dobrega, pri tem pa ima v skupini samo korant dvojno vlogo, kajti samo on lahko tudi kaznuje. Kadar so pri hiši orači dobrodošli, opravijo svoj obred v skupno zadovoljnost in veselje, če jih pa domači zavrnejo, jih kaznujejo tako, da se korant povalja po tleh in s tem napove nesrečo v prihajajočem letu. Tudi Aleš Gačnik je zapisal, da je tradicionalno mesto korantov v skupini pustnih oračev in da so njihovi samostojni obhodi novejši pojav brez pravega vsebinskega konteksta, povezanega s pustnimi tradicijami. 17 Kdaj in zakaj so se pričeli samostojni obhodi, je natančno težko ugotoviti, zagotovo pa je glavni vzrok v ljudeh samih, da naredijo nekaj novega, drugačnega itd. Po pisnih virih so s samostojnimi obhodi pričeli najbrž v drugi polovici 19. stoletja v Markovcih in okoliških vaseh. Anton Krempl in Rudolf Gustav Puff v svojih delih leta 1845 in 1852 korantov posebej še ne omenjata. Zapisala sta le skopa opisa oračev s plužarjem, prvi ga imenuje kosmati plužar18, drugi pa samo plužar19. Leta 1884 se v literaturi že omenjajo koranti kot samostojne maske. Takrat je Josip Pajek zapisal, da na pusta ali fašenk hodijo različno opravljeni maškori, ki pokajo z biči, orjejo, vodijo kokota, vlečejo ploh itd. Posebej pa je omenil korante, ki razsajajo za pusta pri Sv. Marku pod Ptujem (sedaj Markovci), orožniki pa jih lovijo.20 V nasprotju z drugimi avtorji v 19. in 20. stoletju, ki so jih imenovali kurenti, je Pajek uporabil besedo korant, kajti o njih mu je poročal župnik Matej Slekovec, ki je poznal razmere na terenu in s tem tudi domača imena. Leta 1887 je Janez Strelec napisal, da je kurent cvet pustne zabave in da bi bil pust brez kurenta huje kot juha brez soli.21 Vanj se je oblekel fant, ki si je nadel narobe obrnjen ovčji kožuh tako, da je bil kosmati del obrnjen navzven. Na glavo si je poveznil kapo, ki je bila zadaj kosmata, spredaj pa iz starega usnja, ki je bilo po navadi belo pobarvano. Na usnju so bili prišiti nos, izrezane odprtine za oči in usta, v katera je bil 17 Aleš Gačnik, Tradicionalna pustna kultura v Lancovi vasi in okolici. V: Dediščina Lancove vasi in okolice (ur. Aleš Gačnik, ZRS Bistra Ptuj), Lancova vas, Ptuj 2003, str. 63–96. 18 Anton Krempl, Dogodivščine Štajerske zemle, Graz 1845, str. 241. 19 Dr. Rudolf Gustav Puff, Feste der Slovenen in Steiermark, Graz 1854, str. 287. 20 Josip Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884, str. 196–199. 21 Janez Strelec, Predpustni običaji v ptujski okolici. Popotnik. List za šolo in dom, VIII, 1887, 43.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

↑ Korant, orači s Ptujskega polja, 1890.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

prišit rdeč suknen jezik. Na vrhu kape so bili rogovi, narejeni iz usnja ali klobučevine, ki so bili podobni dolgim rogovom ogrskih volov. Na koncu rogov je bilo pritrjeno še gosje pero. Da bi se ga že na daleč slišalo, je imel na hrbtu privezan kravji zvonec, za obrambo pa je imel v rokah močan drog, ki je bil na koncu obit s celo ježevo kožo. Na koncu je še dodal, da je videti kot, da bi se pobratil s samim Luciferjem. Pri obhodu skozi vasi mu sledijo vaški otroci, ki se s kričanjem razbežijo, kadar jim zapreti z ježevko.22 Podobnega koranta je s ptujskopoljskimi orači upodobil Jurij Šubic. Grafika je bila natisnjena leta 1880 v knjigi Die osterreichischungarische Monarchie in Wort und Bild in je prva znana upodobitev skupine ptujskopoljskih oračev, sestavljene iz šestih konjičev, pobirača, pokača in koranta. Upodobljeni korant je v tekstu opisan le z nekaj besedami, da je odet v narobe obrnjen kožuh, na glavi ima masko z mogočnimi stiliziranimi rogovi, na jermenu ima pritrjen kravji zvonec, oborožen pa je s palico, ki je na koncu obita z ježevo

22 Janez Strelec, Predpustni običaji v ptujski okolici. Popotnik, 8, 1887, str. 43.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kožo. Korantov, ki bi nastopali samostojno, pa avtor ne omenja.23 Leta 1914 je korante opisal M. Pirc, ki si jih je na povabilo dr. Ljudevita Pivka ogledal v njegovem rojstnem kraju Novi vasi pri Markovcih. Na pustni torek sta se odpeljala z vlakom iz Maribora do Ptuja, od koder sta nadaljevala pot s kmečkim vozom. Na poti skozi Markovce sta dopoldan srečala številne maškare, toda korantov nista videla. Ko sta prispela v Novo vas, sta se ustavila pri Pivkovem bratu, kjer so v hiši čakali na prihod korantov. Čez nekaj časa se je zunaj zaslišalo glasno vpitje in zvonjenje. Proti hiši so po cesti tekle tri strašne pošasti, pred katerimi so na vse strani bežali otroci, dekleta in fantje. Njihovo grozovito podobo je pisec poudaril tako, da je zapisal, da so le čevlji in rdeče nogavice ali hlače, ki so se videle do kolen, spominjale na nekaj človeškega na njih. Oblečeni so bili v narobe obrnjen kožuh, iz kožuhovine je bila tudi kapa, ki je obdajala glavo od zadaj in s strani, sprednji del, ki je zakrival obraz, pa je bil usnjen, z odprtinama za oči, prišitim nosom ter pobarvan z apnom in rdečo barvo. Obrvi in brki so bili iz ježeve kože, iz ust pa jim je visel dolg rdeč jezik. Na vrhu kape so imeli do 1 m visoke rogove, okrašene s trakovi in puranovimi peresi. Pisec ne navaja, iz katerega materiala so narejeni, je pa razvidno s fotografije, da gre za stilizirane rogove. Okrog pasu so imeli privezanih okoli 10 zvoncev, v rokah pa so držali močne kije – ježevice, ki so bili deloma oviti z ježevo kožo. Ker so bila vhodna vrata prenizka, so koranti vstopili v hišo zadenjski in sklonjenih glav. V sobi se niso odkrili, neprestano so skakali in zganjali trušč z zvonci. Pirc je omenil še prihod sedaj nam neznane maškare, ki je z velikim lesenim nožem brez uspeha napadala korante. Kadar se jim je približala, je padla po tleh. Nedolgo zatem, ko so koranti zapustili sobo, pa so vstopili našemljeni majhni dečki, ki so po tleh trosili in grabljali žaganje. Korante, maškaro z nožem in dečke je pisec povezal z nekim staroslovanskim obredjem, ki se je ohranilo le na Ptujskem polju, po katerem ima korant vlogo nedotakljivega božanstva rodovitnosti.24 Foto: 5 V prvi polovici 20 . stoletja so fantje korantije pravilom izdelovali sami. Kapo so naredili v dveh ali treh dneh, odvisno od tega, koliko so imeli na voljo časa. Najprej so naredili usnjeno oglavje, za katero 23 Franz Hubad Volksleben, Sitten und Sagen der Slowenen. V: Die osterreichischungarische Monarchie in Wort und Bild, Wien 1880, str. 221–222. 24 M. Pirc, Kurent v lükovi deželi, Zvonček, 15/ 2, 1914, str. 33–35.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

levo Koranti, Nova vas na Ptujskem polju, 1914.

desno Koranti, Spuhlja na Ptujskem polju, okoli 1940.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

so uporabili stare torbe, golenice škornjev ali drugo zavrženo usnje. Zadaj so ga prevlekli s kožuhom, spredaj pa so izrezali odprtine za oči in usta. Prišili so dolg rilec, v usta nanizali zobe iz belega fižola in prišili rdeč in cikcak pošit jezik. Obraz so primerno pobarvali po navadi kar z zidnimi barvami, ki pa so se ob napornih pohodih običajno razmazale, zato so ga morali vsako leto ponovno poslikati. Na rogovih so imeli nekateri obešene dühe, papirnato hišno okrasje, ki so ga sneli v kmečkih domovih. Oblečeni so bili v narobe obrnjene zimske kožuhe, opasani z verigami in zvonci, katerih število ni bilo posebej določeno, v roki pa so vihteli ježevke. 25 Foto: 6 Pred 2. svetovno vojno so za rogove uporabili dvoje lesenih palic, ki so jih okrasili s trakovi iz pisanega papirja.26 Takšni paličasti rogovi so se ohranili do danes, le da so v zadnjih nekaj desetletjih narejeni iz slame, ovite z usnjem. Do okoli leta 1930 naj bi bile imele kape usnjena ušesa, ki so jih kasneje pričeli nadomeščati s puranjimi in gosijimi perutmi 27, kar se je ohranilo vse do danes. Omenjena usnjena ušesa pa niso bila nekaj obveznega, kajti Strelec jih v svojem opisu koranta 25 Drago Hasl, Pomenki o kurentu. V: Kurent, Ptuj 1962, str 9–10. 26 Niko Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana, 1984, str. 197. 27 Niko Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana, 1984, str. 197.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

leta 1887 ne menja, prav tako jih ni na risbi Jurija Šubica leta 1880 in tudi koranti na fotografiji v Pirčevem članku leta 1914 so brez ušes. V preteklosti so ljudje pozimi nosili kožuhe, sešite iz ustrojenih ovčjih kož, ki bi si jih bili lahko, z dlako navzven, nadeli koranti. Že leta 1897 pa je bilo zapisano, da v ptujski okolici stara narodna noša izginja, mladi se je sramujejo in le redko je videti kakšnega starca, ki ima pozimi še oblečen kožuh.28 Zato lahko domnevamo, da v začetku 20. stoletja kožuhov niso več uporabljali. Verjetno pa so se ohranili pri posameznih hišah in so jih nekateri koranti uporabili za kožuh ali kot material za izdelavo korantije. Tudi v člankih Janeza Strelca leta 1887 in M. Pirca leta 1914 je navedeno, da imajo oblečen narobe obrnjen kožuh. Ko pa primerjamo Strelčev opis, ki se ujema z risbo Jurija Šubica leta 1880, in opis ter fotografijo v Pirčevem članku, opazimo, da imajo plašče sešite iz različnih kosov kožuhovine. Glede na omenjeno in pripovedovanje ljudi so bili v prvi polovici prejšnjega stoletja plašči pretežno sešiti iz kosov ovčjih, zajčjih in tudi drugih živalskih kož. Že v prvi polovici stoletja so pričeli spretni posamezniki izdelovati kape po naročilu. To so bili Šimenko -Fidrehov Pold iz Zabovcev, ki je imel doma kar pravo delavnico 29, mizar Štefan Horvat iz Spuhlje, Franc in Jakob Klinc ter Alojz in Simon Simonič iz Markovec.30 Kot sem že omenil, so na pustni torek pričele s svojimi obhodi skupine do 15 ali več korantov. Največ jih je bilo iz Markovec, Zabovcev in Nove vasi in so obiskali vse bližnje in oddaljene vasi. Z velikim veseljem so jih pričakali otroci, jim nagajali, hkrati pa so se jih tudi bali. Tekali so za so za njimi, kadar pa se je kateri korant zapodil proti njim, jim zapretil z ježevko, so se ob viku in kriku razbežali. O tem sta poročala Janez Strelec leta 1887 in Pirc leta 1914. Tudi Milka Braz je leta 1962 zapisala, da se za koranti podi gruča otrok, ki jim nagaja in jih draži: »Kurentija jajce zbija, peč podrja, vse požrja«.31 Z velikim veseljem so pri vsaki hiši pogostili prvega ali prvo skupino korantov, kajti verjeli so, da prinaša prvi korant srečo k hiši. Težje pa je bilo gospodinji, če je hišo obiskalo več skupin zapovrstjo, ki jih ni mogla ali pa tudi hotela pogostiti. Takrat so se koranti maščevali tako, da je najdrznejši snel düh s stropa v kotu sobe in si ga obesil na 28 H. Šalamun, Ptujski okoličan. Dom in svet, 10/1, 1897, str. 18-20. 29 Dana Feguš, Šel je kurent po svetu. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 7–8. 30 Drago Hasl, Pomenki o kurentu. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 9–10. 31 Milka Braz, Pustni običaji v ptujski občini. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 4–6.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

žico, ki je bila razpeta med rogovoma kape. 32 Zelo hudo pa je bilo, če se je korant povaljal po tleh, kar je pomenilo nesrečo v tistem letu. Spoštovanje in nekakšen strah pred nadnaravnim - masko - so koranti pokazali takrat, kadar so se odkrili, kajti kape so zmeraj položili na klop, mizo ali posteljo. Verjeli so, če bi jih položili na tla, bi bila tisto leto slaba letina in tudi pri živini ne bi bilo sreče. Po izročilu je morala gospodinja pred prvega koranta, ki je prišel k hiši, vreči star lončen lonec s podstrešja, kar bi naj pripomoglo, da bodo kokoši dobro nesla jajca33. Kadar pa so se koranti preveč oddaljili oziroma zadržali na svojih obhodih, so morali prenočiti v drugih hišah. To pa jim ni bilo težko, saj so bili povsod dobrodošli in temu primerno postreženi s pijačo in jedačo.34 Na poti so se skupine srečavale in večkrat je prišlo med njimi tudi do pretepa, ki so mu po navadi botrovale stare zamere. Pri tem pa je bila največja sramota za koranta, če so se polastili njegove korantije in zvoncev. Zato so si verige z zvonci zaklepali in verige so poskušali nasprotniki pretrgati tako, da so jih ovijali na ježevke.35 Pretepe je vsakokratna oblast hotela preprečiti. Že leta 1884 je zapisal Josip Pajek, da orožniki preganjajo korante, ki razsajajo po vasi. Leta 1924 je izšel v Mariborskem časopisu članek z naslovom Nobenega fašenka v okolici. V njem lahko preberemo, da je ptujsko okrajno glavarstvo prepovedalo običajno pustovanje z namenom, da bi preprečili ponavljajoče se vsakoletne pretepe in obračunavanja z noži. Pisec še navaja, da se lahko ta ukrep samo pozdravi, kajti dejstvo je, da ni minilo skoraj nobeno leto, ki ne bi bilo prineslo krvavega fašenka.36 V članku ni navedeno, kateri našemljenci se pretepajo, zagotovo pa gre predvsem za korante, ki so bili po pričevanju najbolj vročekrvni. Do pretepov pa je prihajalo tudi med posameznimi skupinami oračev idr. Našemljenci so se spopadali na prostem, v gostilnah in na zabavah, ki so jih ob jedači, pijači in s plesom prirejali na pustni torek zvečer v posameznih domačijah. Za domače zabave, ki so bile dobro obiskane, je bilo značilno, da na njih ni bilo tradicionalnih mask, ki so že popoldan zaključile svoje obhode, temveč so se udeleženci

32 Drago Hasl, Pomenki o kurentu. V: Kurent, Ptuj 1962, str.9–10. 33 Milka Braz, Pustni običaji v ptujski občini. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 4–6. 34 Drago Hasl, Pomenki o kurentu. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 9–10. 35 Dana Feguš, Šel je kurent po svetu. V: Kurent, Ptuj 1962, str. 7 – 8. 36 N. N., Nobenega fašenka v okolici, Mariborski časopis, 64/24, 1924, str. 6.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

našemili v stara oblačila, namazali s sajami, barvami itd. V Halozah so takim zabavam pravili pokop fašenka, ki pa nima nič skupnega s pokopom lutke pusta, kajti te šege niso poznali. Od tod je tudi rek, ki je bil povezan s pretepom: »Na okne je tesno, na vrata je dren.« Z nekaj besedami je povedano, da iz sobe ni bilo mogoče pobegniti, kajti okna, običajno opremljena s križi, so bila premajhna, na vratih pa je bila gneča prerivajočih se ljudi.37 V nasprotju z zgoraj omenjeno raznolikostjo kurentovih kap, kožuhov, materialov idr. se je konec 50-ih let pričela uveljavljati enotna podoba korantov, ki jo lahko povežemo s folklorizmom in posebnimi izdelovalci korantij. Znana izdelovalca sta bila čevljar Jernej Zelenik iz Markovec, ki jih pričel izdelovati leta 1949, in sedlar Marko Klinc iz Spuhlje.38 Po zapisu iz leta 1960 je bila podoba pravega koranta takšna: Oblečen je v ovčji kožuh, ki mu sega do gležnjev. Obut je v škornje in opasan z verigo s kravjimi zvonci z vso tonsko lestvico zvokov. Na glavi ima kapo, ki je hkrati maska in pokrivalo. Teme, čelo in vrat pokriva ovčji kožuh s čim bolj gosto in dolgo dlako. Sprednji del kape je usnjena maska, pobarvana črno sivo, oči so obrobljene rdeče. Usnjen nos je šilast ali ima obliko svinjskega rilca. Brki so iz sirkove slame, zobje so iz belega fižola. Jezik je dolg in mu sega do pasu. Ušesa so puranja, rogovi so iz slame, oviti v blago ali usnje, na vrhovih rogov sta zataknjeni puranovi peruti. V roki ima ježevko. Ko je korant pokrit, ne sme govoriti, nase opozarja le z živalskimi glasovi in kretnjami, ne pobira darov, razen žepnih robčkov, ki jih dobi od deklet.39 Izdelavo takšnih korantov je spodbujal tudi pripravljalni odbor za kurentovanje. Tako so leta 1961 v sodelovanju z markovškimi folkloristi nabavili ovčje kože v Makedoniji in zvonce na Gorenjskem za izdelavo 10 korantij. 40 Leta 1963 je bilo v ptujskem časopisu zapisano stališče Folklornega društva Markovci, kakšen naj bo korant. V članku so primerjali pristne korante s tistimi, ki nimajo folklorne vrednosti. Pristni korant ima obute usnjene škornje, ki jih v zadnjem času vse bolj nadomeščajo gojzarji z rdečimi ali zelenimi doma spletenimi nogavicami. Kožuh je

37 Andrej Brence, terenski zapis, Repišče v Halozah, 2009, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 38 Niko Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana 1984, str. 197. 39 France Forstnerič: Ali so res izumrli naši stari narodni običaji, veseli Demon. V: 7 dni, 26. 2. 1960. 40 V. J., Kurentovanje 1961 v Ptuju, Ptujski tednik, 14/6, 1961 str. 1–2.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

↑ Koranti, Kurentovanje, 1963

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

sešit iz ovčjih kož. Kapa je iz usnja, ki je zadaj in ob straneh oblečena z ovčjo kožo. Usnjen obraz mora biti pošastno pobarvan, rogovi pa so iz slame, ki je ovita z usnjem. Jezik je dolg do 60 cm, je iz blaga in obšit. Brki so iz sirka, zobje so iz belega fižola, ob straneh pa morata biti svinjska čekana. Ušesa so iz puranjih ali gosjih peruti. Posebno pomembni so pravi zvonci, morajo biti takšni, kakršne imajo živali vodnice na planinskih pašnikih. V roki drži ježevko, palico, ki je na spodnjem koncu obita z ježevo kožo. Dodali so še, da mora korant predstavljati pošastno bitje, ki prinaša srečo. Na drugi stani so na kratko opisali še koranta brez folklorne vrednosti. Zanje so zapisali, da ni dovolj, če si nekdo natakne kapo iz zajčje kože in obleče kožuh, ki ni ovčji, ter si pripne zvonce iz pločevink. Takšnim korantom so tudi odsvetovali udeležbo na kurentovanju, kajti prireditev bodo fotografirali turisti, in zato ni prav, da vidijo oziroma slikajo nepristne

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega ĹĄemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

← »Nepristen« korant, Ptujsko polje, 1968

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

korante.41 Na fotografiji iz prve polovice 60-ih let, ki jo hranimo v muzeju, ima nepristen korant kapo narejeno iz zavrženih materialov s puranjimi perutmi, narobe obrnjeno cestarsko bundo, zvonci so iz pločevink, dolge hlače in gumijaste škornje. V tistih letih so bile priljubljene t. i. cestarske bunde, ki so jih pozimi nosili delavci. Ker so bile podložene s pravim ali umetnim krznom, so bile narobe obrnjene zelo primerne za korantov kožuh. Tudi leta 1968 je še bil govor o nepristnih korantih, ko je pripravljalni odbor za kurentovanje pozval, da naj tisti, kateri z zajčjimi kožami in nemogočimi zvonci sramotijo in deformirajo demonskega koranta, raje ostanejo doma. Omenili so še, da bodo morali na naslednjem kurentovanju opraviti selekcijo in izločiti vse tiste, kateri niso podobni korantu, kot se ga spominjajo iz preteklosti.42 Kot je že bilo omenjeno, so v 60-ih letih pričeli koranti nastopati v drugih krajih in zunaj pustnega časa. Sočasno pa so se pojavila tudi prva nasprotovanja takemu početju. Leta 1960, ko so se markovški koranti odpravili na snemanje filma Pet kontinentov v Kranjsko Goro, so starejši vaščani, ki so še spoštovali tradicijo, spraševali o upravičenosti takega početja, kajti koranti se smejo obleči samo za pusta. Odgovor na njihovo negodovanje je bil, da čas beži in spreminja navade, običaje in njih vrednotenje.43 Ta odstopanja od tradicije so še pozneje zbujala pomisleke in nasprotovanja, ki so jih posebej povzročili obhodi korantov po ptujskih ulicah v predpustnem času. Tako se je leta 1968 v ptujskem časopisu pisec obregnil ob njihove predčasne nastope in očital, da so včasih nastopali samo na pustni torek in morda še kakšen dan prej. Obhod so nato razširili na dan ali dva pred pustno nedeljo, v zadnjih letih pa so pričeli z neprimernimi zgodnjimi obhodi po mestu. Glede slednjega je mnenja, da se do pravega pustnega časa toliko obrusijo, da izgubijo zanimivost. Poleg tega se je razširila navada, da se v nasprotju z izročilom odkrivajo, da snemajo kape, mlajši koranti pa so postali nasilni do žensk in jim z ježevkami trgajo nogavice. Na koncu je še poudaril, da je potrebno ohraniti običajni, tradicionalni pustni čas in resnost nastopov ter nespremenjeno korantovo opremo. Pri tem sicer ne pojasni, kakšna

41 K. F., Kurenti naj bodo res folklorna posebnost, Ptujski tednik, 16/3, 1963, str. 4–5. 42 N. N., Še dvoje mnenj o letošnjem kurentovanju, Ptujski tednik, 21/10, 1968, str. 6. 43 France Forstnerič, Ali so res izumrli naši stari narodni običaji, veseli Demon. V: 7 dni, 26. 2. 1960.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

je ta oprema, gre pa zagotovo za zgoraj opisanega pristnega koranta, kajti avtor se zgraža nad tistimi, ki imajo opremo izdelano iz nepristnih materialov, zvonce iz pločevink, pisane nogavice, nizke čevlje itd. 44 Kmalu zatem je bil objavljen drugi članek s podobno vsebino, ki govori, da je ptujsko kurentovanje dogodek, ki ga vsako leto nestrpno pričakujejo nastopajoči in gledalci. To vzdušje pa pokvarijo tisti koranti, ki ga pričnejo prezgodaj oznanjati. S tem, da že tri tedne prej nadlegujejo mimoidoče po mestnih ulicah, povzročijo le to, da na dan kurentovanja Ptujčani ne vidijo v njih nič zanimivega in demonskega. Na to neprimerno vedenje so korante opozarjali tudi po lokalnem radiu, vendar to očitno ni zaleglo. Nadalje je še zapisano, da se niti tam, kjer je korant doma, ne oblečejo prej kot na pustni ponedeljek in torek ter da bi morali prepovedati, da hodijo v Maribor, Velenje, na Koroško idr., ker tja ne spadajo.45 Poleg korantov s Ptujskega polja, ki jih zaradi ušes iz peruti imenujemo tudi pernati koranti, imajo na območju Lancove vasi in Haloz prave goveje rogove in jih uvrščamo med t. i. rogate korante. Njihova podoba se sčasoma prav tako spreminjala. Na fotografijah 44 N. N., Je prav, da spreminjamo koranta, Ptujski tednik, 21/8, 1968, str. 6. 45 Še dvoje mnenj o letošnjem kurentovanju, Ptujski tednik, 21/10, 1968, str. 7.

↑ Rogati koranti, Lancova vas, 2010

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

↑ Orači in koranta, Lancova vas, ok. 1930

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

iz časa okoli leta 1930, ki jih hranimo v muzeju, sta skupini oračev iz območja Lancove vasi s konjiči z značilnimi polkrožnimi kapami, pokačem, pobiračem in koranti. V skupini, ki jo sestavljajo fantiči, imata koranta kapi in obrazna dela sešita v celoti iz različnih kosov kožuhovine, brez nosa, ust, jezika in poudarjenih odprtin za oči. Na vrhu so veliki zakrivljeni rogovi, na prvi kapi, ki ima tudi kožuhovinasta ušesa, so rogovi obrnjeni navzdol, na drugi pa navzgor. V drugi skupini oračev, ki pa je sestavljena iz starejših fantov, imajo koranti prav tako kape in naličje iz kožuha, ki so pa v primerjavi s prej opisanima kapama lepše izdelane, z odprtinami za oči, nosom, brki, jezikom in krajšimi rogovi. Vsi koranti so oblečeni v kožuhe, posebnost pa je, da imajo prek njih oblečene predpasnike - šürce. Pri natančnem ogledu fotografij pa opazimo, da nimajo zvoncev ali pa so skriti za njihovimi hrbti. Oblečeni so bili v hlače in obuti v škornje ali visoke čevlje. Tudi po pripovedovanju informatorke iz Lancove vasi, rojene leta 1905, naj bi bili imeli koranti kratek kožuh, pod njim pa moder predpasnik .46 V 60-ih letih je imel lancovski korant kapo s pravimi rogovi in kožuh narejena iz kratkodlakih ovčjih kož. Okoli pasu je 46 Aleš Gačnik, Tradicionalna pustna kultura v Lancovi vasi in okolici. V: Dediščina Lancove vasi in okolice (ur. Aleš Gačnik, ZRS Bistra), Lancova vas, Ptuj 2003, str. 74.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

imel obešene zvonce, v rokah je držal ježevko, obut pa je bil v škornje. Pisnih virov, kdaj so lancovski koranti pričeli s samostojnimi obhodi, ni na voljo. Po pričevanju pa so to počeli že v začetku 20. stoletja, ko so se po opravljenem oranju koranti odločili še za samostojen obhod. Tudi haloški koranti so imeli v 20. stoletju opremo izdelano večinoma iz različnih domačih materialov. Leta 1928 so bili fotografirani orači pri Sv. Trojici pri Podlehniku. Koranti so imeli kape narejene iz različnih kož, od katerih sta razpoznavni ovčja in zajčja koža. Na eni od kap so dobro vidni rogovi. Odprtine za oči so pri vseh kapah vrezane v kožuh. Druge podrobnosti se ne dajo razločiti. Oblečeni so v krajše, v glavnem iz zajčjih kož sešite kožuhe. Razločen je samo en zvonec, ki je pripet na hrbtni strani pasu. Vsi trije imajo ježevke. Ena izmed njih je kar izrabljena brezova metla, ki so jo spodaj še nekoliko prirezali.47 Foto: 11 V 60-ih letih so bili fotografirani koranti v okolici Podlehnika. Njihove kape so kombinacija različnih kratkodlakih kožuhov svetlejše in temne barve. Najlažje sta na fotografijah prepoznavni zajčja in ovčja koža. Rogovi so prav tako različni, goveji, leseni in usnjeni. Samo 47 Andrej Brence, Pustni orači iz Zgornjega Gruškovja v Halozah. V: O pustu, maskah in maskiranju, Ljubljana 2003, str. 103–112.

↑ Orači in koranti iz Pristave, Sv. Trojica v Halozah, okoli 1930

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

↑ Koranti, orači iz okolice Podlehnika, 1968

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

na eni kapi je vidno, da ima posebej narejen obrazni del. Vse druge imajo odprtine za oči vrezane v kožuh. Nosovi so narejeni iz blaga in usnja. Na eni izmed kap pa je nos kar goveji rog. Ena izmed kap ima tudi izrezane zobe. V višini ust pa so na nekaterih vidni tudi čekani. Brki so iz žime ali daljših dlak. Vse kape razen ene imajo krznena ali usnjena ušesa. Koranti so odeti v zajčje in ovčje kožuhe različnih dolžin. Izmed dveh, ki sta brez rokavov, ima eden na spodnjem robu prišite trakove. Za pasom imajo obešene različno velike zvonce, med katerimi jih je nekaj domače izdelave. V rokah držijo ježevke z ježevo kožo na koncu. Eden od korantov ima prek ramen obešeno torbico za shranjevanje darov.48 Foto: 12 Tudi na fotografiji oračev, posneti leta 1960 v okolici Leskovca, imajo koranti kape in plašče narejene iz ostankov različnih kož, tako da so v primerjavi s sedanjimi prave spake. Na kapah imajo prave rogove, odprtine za oči, nos in jezik. Zvonci so iz pločevink ali domači izdelek, kajti pravi zvonci so bili redkost in lastniki so jih neradi posodili za pustno norenje. Zaradi snega ali blata, pa so bili najbolj primerno

48 Andrej Brence, Pustni orači iz Zgornjega Gruškovja v Halozah. V: O pustu, maskah in maskiranju, Ljubljana 2003, str. 103–112.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

obuvalo gumijasti škornji.49 Foto: 13 Število oračev je bilo veliko. Vzrok za to je bil v zaslužku, predvsem v jajcih, klobasah in tudi denarju. Družine, iz katerih so šli v orače, so tako prišle do kakšnega priboljška in tudi denarja, ki ga je nasploh povsod primanjkovalo. V 70-ih letih pa se je njihovo število zaradi nezanimanja in drugih vzrokov dokaj zmanjšalo.50 Kljub temu pa se je šega ohranila, razvoj korantov pa je šel v tri smeri, ki jih predstavljajo orači iz Zgornjega Gruškovja, Podlehnika in Okiča. V Zgornjem Gruškovju je Franc Svenšek nadaljeval tradicijo izdelovanja prej opisanih korantov. Zadnje je izdelal leta 2009: z manjšimi spremembami so »zadnja stopnja« v razvoju iz domačih in zavrženih materialov narejenih kurentov od prvih desetletij 20. stoletja do danes. V drugo smer je šel razvoj v Podlehniku. Tukajšnji orači že od leta 1967 sodelujejo na kurentovanju in drugih prireditvah, kar je med drugim vplivalo tudi na spreminjanje njihovega videza. Zlasti koranti so postajali vedno bolj mogočni in lepši ter so se uvrstili ob bok korantom s Ptujskega polja in Lancove vasi. V Okiču pa so v 90-ih letih pričeli člani etnografskega društva iskati »pristnega« 49 Fotografija je v zasebni lasti. 50 Andrej Brence, terenski zapis, Haloze, 2010, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

↑ Orači in koranta, okolica Leskovca v Halozah, 1960.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

haloškega koranta . Po »spominu« starejših ljudi so leta 1995 izdelali koranta s plaščem in kapo iz zajčjih kož, z usnjenim naličjem in šilastim nosom, dolgim jezikom, zobmi iz fižola s čekanoma na vsaki strani ter sirkovimi brki. Za ušesa so puranova peresa, na vrhu kape pa so goveji rogovi. K njegovi opremi sodijo še zvonci, ježevka iz debla vinske trte in visoki čevlji z usnjenimi golenicami. Že leta 1996 pa se mu je pridružil korant iz kozjih kož. Slednjega si je omislil Beno Vidovič po vzoru na korantovo kapo iz kozje kože, ki je ostala pri njihovi hiši po obisku oračev v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.51 Omejena koranta pa se dokaj razlikujeta od starih, doma izdelanih haloških korantov. Pri njunem nastanku je bila očitno prisotna želja, narediti koranta, ki se po videzu lahko primerja z drugimi sodobnimi koranti, sočasno pa ima v sebi nekaj haloškega, kot so ovčja in kozja koža idr. Foto: 14-17 Do druge polovice 20. stoletja se haloški koranti niso odpravljali na samostojne skupinske obhode, temveč so nastopali samo z orači kot plužarji in spremljevalci. Po pripovedovanju se je v je v 60-ih in 70-ih letih kakšen šolar oblekel v koranta in hodil od hiše do hiše, prva večja samostojna skupina korantov pa se je pojavila v naslednjih letih na območju Podlehnika. Njen izvor lahko iščemo v podlehniških oračih, ki se ponašajo z dolgoletnim delovanjem in nastopi na kurentovanju od leta 1967. Poleg občasnih manjših skupin pa je v zadnjih letih aktivna številna skupina korantov s sedežem v Vareji, imajo pa kape s pernatimi ušesi. Od 70-ih let pa do danes so se koranti s Ptujskega polja, z območja Lancove vasi in Podlehnika nenehno »razvijali«, postajali so večji, mogočnejši, z lepo izdelanimi kapami in naličjem. Sedaj se med seboj razlikujejo le po kapah, kajti vsi imajo enake dolgodlake ovčje kožuhe, zelene ali rdeče pletene dokolenke s posebnim vzorcem, visoke čevlje in ježevke. Kape korantov s Ptujskega polja imajo namesto ušes puranje ali gosje peruti, slamnate rogove, ovite z usnjem in okrašene z raznobarvnimi papirnatimi trakovi in rožami. Koranti z območja Lancove vasi in Podlehnika imajo prave goveje rogove in usnjena ali kožuhovinasta ušesa. Pernate korante najdemo v velikem številu tudi na Dravskem polju, v Slovenskih goricah, ponekod v Halozah, na Ptuju, Ormožu idr. Korantije izdelujejo posebni mojstri, med katerimi je najbolj znan Marko Klinc v Spuhlji. Kot je že bilo omenjeno, so samostojni obhodi korantov brez prave 51 Andrej Brence, terenski zapis, Haloze, 2009, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Koranti, orači iz Zgornjega Gruškovja, 1996

zgoraj levo Koranti iz Podlehnika, Cirkulane, 2012 spodaj levo Korantova kapa, orači iz Zgornjega Gruškovja, 2010 spodaj desno Korant iz kozje kože, Okič, 2005

vsebine, kar je vidno še danes, ko koranti samo hodijo in skačejo s snetimi kapami, se nastavljajo pogledom mimoidočih ter ne vedo, kaj bi naj v resnici počeli in kakšna je njihova šega. Zgovorno je razmišljanje enega izmed njih, da so na nekem folklornem festivalu, ki so se ga udeležili, vsi drugi nastopajoči nekaj predstavljali in zaigrali, le oni so samo hodili in poskakovali. Če pogledamo, kaj je bilo v preteklosti zapisanega o korantih, ugotovimo. da je bil predvsem govor o njihovem videzu, nič pa ni bilo omenjeno, kaj bi naj počeli, razen da preganjajo zimo, obračunavajo med seboj, zbirajo robčke in se povaljajo po tleh, če niso bili pri ljudeh lepo sprejeti, to pa je preneseno iz šege pustnega oranja. Zato je razumljivo, da poskušajo dati svojim obhodom neko vsebino. Sem lahko prištevamo že omenjeni kurentov skok, udeležbo na različnih veselicah in prireditvah, zlasti športnih, kjer se ponujajo kot maskote ali zaščitniki slovenskih športnikov, povezovanje v društvih s statuti in pravilniki obnašanja, vzpenjanje na Triglav, obiskovanje županov in slovenskega parlamenta, prirejanju korantovih tekov itd. Na ptujskem območju je sedaj po nepreverjenih podatkih nekaj sto korantov. To množičnost so poskušali leta 2007 organizatorji kurentovanja potrditi z nenavadnim dejanjem, uvrstitvijo tradicionalnega pustnega lika v Guinessovo knjigo rekordov. Na otvoritvenem sprevodu kurentovanja, 10. februarja, je 408 korantov

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

izpolnilo prijavnico za knjigo rekordov.52 Prijavo za vpis v knjigo pa so jim zavrnili z obrazložitvijo, da jim nihče na svetu ne more konkurirati, ker se nikjer drugje ne šemijo v korante. viri in literatura BRAZ, Milka: Pustni običaji v ptujski občini. V: Kurent (Ptuj: 1962, bilten h kurentovanju), 4–6. BRENCE, Andrej: Pustni orači iz Zgornjega Gruškovja v Halozah. V: Jurij Fikfak, Aleš Gačnik, Naško Križnar, Helena Ložar-Podlogar (ur.), O pustu, maskah in maskiranju, (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003, Opera ethnologica Slovenica), 103–112. BRENCE, Andrej: Terenski zapis, Haloze, 2010, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. BRENCE, Andrej: Terenski zapis, Haloze, 2009, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. BRENCE; Andrej in GAČNIK, Aleš Gačnik: Tradicionalne pustne maske na območju Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. V: Aleš Gačnik (ur.), Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah, (Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj in ZRS Bistra Ptuj, 1998), 23–51. FEGUŠ, Dana: Šel je kurent po svetu. V: Kurent (Ptuj: 1962, bilten h kurentovanju), 7–8. FORSTNERIČ, France : Ali so res izumrli naši stari narodni običaji, veseli Demon. V: 7 dni, 26. 2. 1960. GAČNIK, Aleš: Tradicionalna pustna kultura v Lancovi vasi in okolici. V: Aleš Gačnik (ur.), Dediščina Lancove vasi in okolice, (Lancova vas, Ptuj: Folklorno društvo Lancova vas, ZRS Bistra Ptuj, 2003), 63–96.

HUBAD, Franz: Volksleben, Sitten und Sagen der Slovenen. V: Die osterreichischungarische Monarchie in Wort und Bild. Steiermark. (Wien: 1880), 221–222. K. F.: Kurenti naj bodo res folklorna posebnost. Ptujski tednik 16/3 (1963), 4–5. KREMPL, Anton: Dogodivščine Štajerske zemle. Z posebnim pogledom na Slovence, (Graz, 1845). KURET, Niko: Maske slovenskih pokrajin, (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984). N. N.: Je prav, da spreminjamo koranta. Ptujski tednik, 21/8 (1968), 6. N. N.: Nobenega fašenka v okolici. Mariborski časopis, 64/24 (1924), 6. N. N.: Terenski zapis, Moškanjci, 1950, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož. N. N.: Še dvoje mnenj o letošnjem kurentovanju. Ptujski tednik, 21/10 (1968), 6. PAJEK, Josip: Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, (Ljubljana: Slovenska matica, 1884), 196–199. PIRC, M.: Kurent v lükovi deželi. Zvonček, 15/ 2 (1914), 33–35. PUFF, Rudolf Gustav: Feste der Slovenen in Steiermark, (Graz: 1854; Marburger Taschenbuch fur Geschichte, Landes und Sagenkunde der Steiermark; zweiter Jahrgang), 282–288.

STRELEC, Janez: Predpustni običaji v GOZNIK, Majda: Za Guinessov rekord ptujski okolici. Popotnik. List za šolo in dom, plesalo »le« 408 kurentov. Štajerski tednik, VIII (1887), 42–44. 60/12 (2007), 1. ŠALAMUN, H.:Ptujski okoličan. Dom in HASL, Drago: Pomenki o kurentu. V: svet, 10/1 (1897), 18–20. Kurent, (Ptuj: 1962, bilten h kurentovanju), V. J.: Kurentovanje 1961 v Ptuju. Ptujski 9–10. tednik, 14/6 (1961), 1–2.

52 Majda Goznik, Za Guinessov rekord plesalo »le« 408 kurentov. Štajerski tednik, 60/12, 2007, str. 1.

Andrej Brence Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

andrej brence, changes occurred in traditional carnival masks in ptuj area between the 80s of the 19 th century and today with the emphasis on carnival time, korant and kurentovanje festival summary Ptuj and Drava Plains, Haloze and Slovenske Gorice hills hold a particular place in Slovenia in terms of number and variety of traditional carnival masks and habits. But the first Kurentovanje Festival organised in 1960 triggered huge changes which have drastically changed the culture of masquerading. At the end of the 19th and the first half of the 20th centuries, carnival masks could be seen only on carnival Monday and Tuesday. A bit later, the masquerading started on Saturday and Sunday, but after 1960 everything started a few days before Shrove Tuesday. And this is particularly true of korant figures which were, in addition, also “urbanised”, and nowadays numerous groups of korant figures are based in the town of Ptuj. A few years ago, 2nd February (Candlemass) was appointed as the beginning of the carnival when korants begin to make their traditional rounds. Attires for modern korant figures are manufactured by specialised craftsmen and comprehend a nicely designed cap and a long fur coat both in a stark contrast to those made by boys from various animal hides and other home-made products in the first half of the past century. Nowadays, there are a few hundred korant attires in Ptuj area worn not only by men but also women and children, which is contrary to the tradition.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MANICA HARTMAN samostojna muzejska tehnica manica.hartman@pmpo.si

»Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji Likalnik je danes zaradi moderne tehnologije postal nekoliko bolj priljubljen pri gospodinjah, vseeno pa velja likanje izmed vseh gospodinjskih opravil še vedno za precej nehvaležno opravilo. V prispevku je prikazano likanje oziroma glajenje oblačil v preteklosti, kakšni so bili prvi likalniki, s čim so jih ogrevali … in likalniki, ki so jih uporabljale slovenske gospodinje, žene in dekleta na ormoškem območju. Danes so lep spominek pretekle dobe, okras turističnih kmetij in marsikatere domačije, za naše zanamce pa jih ohranjamo tudi v etnološki zbirki pri Veliki Nedelji. Znano je, da so ljudje že pred davnimi časi ravnali oblačila z različnimi predmeti iz kamna, lesa in stekla. Že v času dinastije Han (202 p. n. š. do 220 n. š.) so na Kitajskem ugotovili, kako najpreprosteje zlikati oblačila. Za likanje so jim služili likalniki iz brona v obliki ponve. Ponev so stare Kitajke napolnile z vročo žerjavico, pomešano s peskom (za boljše ohranjanje toplote), ali z vročo vodo in z njo potem gladile

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

svoja svilena oblačila. Najpogosteje so tri ženske držale tkanino vsaka na svojem koncu, četrta pa jo je gladila s ponvijo. Takšne ponve so poznali predvsem na Kitajskem, znane pa so bile tudi v drugih delih vzhodne Azije. Večinoma so bile zelo lepo oblikovane in dekorativno okrašene z različnimi motivi ter simboli. Uporabljali so jih tudi v Grčiji, izdelane pa so bile največkrat iz brona, medenine, bakra ali železa.1 2

← Korejki pri likanju s ponvijo.2

Prve likalnike so začeli uporabljati v 15. stoletju in že takrat so imeli obliko ladjice. Izdelani so bili iz jekla ali železa, segrevali pa so jih na vroči plošči štedilnika ali pa v peči. Likalnik je bil dovolj ogret takrat, ko je kapljica vode, ki so jo kanili na likalnik, izhlapela. Tudi 1 http://www.quoka.de/antiquitaeten/sonstige-antiquitaeten/c3770a119101805/ chinesischer-wolkenscheffel-pfanneneisen-buegeleisen.html. 2 http://www.oldandinteresting.com/antique-irons-smoothers-mangles.aspx#asia.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ročaj je bil železen, zato so ga ovijali z blagom, da so ga lahko prijeli. Ker so bili v celoti iz železa, so bili precej težki, tehtali so od 3 do 12 kg. Podobni tem so bili likalniki prav tako v obliki ladjice, le da so imeli snemljiv lesen ročaj. Enega takšnih hranimo v etnološki zbirki in je predstavljen v nadaljevanju prispevka. V 17. in 18. stoletju so prihajali v uporabo votli likalniki. Po obliki sta se v 17. stoletju uveljavila ploščat in škatlast likalnik. Ploščati so bili različno težki, težji za močne tkanine, lažji za finejše.3 V notranjost likalnika so najprej dajali vroč kos železa, proti koncu 19. stoletja pa je železo zamenjala žerjavica.4 Tukaj naj omenim zapis Frana Kovačiča, ki se nanaša na likanje v okolici Središča ob Dravi: Ženska noša je bila po prilika taka, kakor je še sedaj videti pri Zagorkah na Hrvaškem. Posebno ob nedeljah jih je bilo lepo videti, ko so šle v cerkev bele kakor labodi z lepo polikanimi jankami. Likale so si obleko — ne z železom, ampak z »globanjami«, namreč z gladkim lesom, ki ga je obdelal strugar in je imel podobo globanje.5 Likalniki, v katere so dajali vroč kos železa, so bili že nekoliko lažji. Kos železa so vložili v odprtino likalnika, ki je bila na zadnji strani in se je zapirala s poklopcem. Običajno so v ognjišče hkrati dajali več kosov železa, tako so lahko ohlajeno železo sproti zamenjevali z vročim in likali brez čakanja, da se železo spet ogreje — od tod tudi pregovor, ko kdo reče, da ima več želez (žezel) v ognju. Tem likalnikom so sledili likalniki na žerjavico. Na zgornji strani so imeli pokrov, ki se je odpiral navzgor. Bili so izdelani iz železa, ročaj pa je bil lesen in pritrjen na pokrov. Na sprednji strani pokrova je bil odpirač, pogosto v podobi kake živali, največkrat je predstavljal levjo ali tigrovo glavo. Ob straneh likalnika so bile odprtine, ki so omogočale dovajanje zraka in tlenje. Takšni likalniki so bili veliki in zelo težki, tehtali so od 4 do 12 kilogramov, zato je bilo likanje težko opravilo. Likalniku so rekli »peglajzel«, kar je nemška popačenka. Na Štajerskem in v Prlekiji (predvsem na podeželju) je ta beseda še vedno v rabi. Z njim so likali tako, da so v njegovo notranjost dali najprej 3

Slovenski etnološki leksikon, ur. Angelos Baš, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004, str. 285.

4 http://www.stik-lasko.si/en/prireditve/icalrepeat.detail/2014/03/07/301/-/-. 5 Trg Središče, Krajepis in zgodovina, prof. Fran Kovačič, Maribor 1910, str. 12. Op. avtorice: Gladki les je bil v obliki globanje — gobe. Na tak način so likale ženske v Središču ob Dravi, skoraj zagotovo pa tudi v sosednjih krajih v začetku 19. stoletja.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

žerjavico, nato pa nanjo nasuli oglje, ki so ga po potrebi dodajali. Najboljše oglje oziroma žerjavica je bilo iz bukovega lesa. Gospodinje so likalnik stresale ali pa pihale vanj skozi odprtino na zadnji strani, da se je žerjavica razžarela in segrela likalnik. Žerjavico je bilo treba med likanjem večkrat zamenjati, da je bila dovolj vroča in da je likalnik ostal dovolj topel. Slabost oziroma pomanjkljivost teh likalnikov so bile prevelike stranske odprtine za zračenje, skozi katere so večkrat padli koščki žerjavice, ki so oblačilo zažgali. Včasih so se oblačila med likanjem tudi umazala s pepelom in gospodinje niso bile tega prav nič vesele, saj je bilo že samo pranje težko delo, pralnih strojev, ki bi jim olajšali delo, pa takrat seveda še ni bilo, zato so morale vse perilo prati na roke. To je botrovalo tudi temu, da so ženske takrat likale samo nedeljska in boljša oblačila. Slaba stran likalnikov na žerjavico je bila tudi ta, da je pri likanju z njim nastajal strupen dim, škodljiv za zdravje; povzročal je glavobol in slabost, zato so morali prostore, kjer so likali, večkrat zračiti. Neke vrste predhodnica likalnikov je bila tudi monga, ki so jo uporabljale predvsem perice. V Bizoviku in v okolici so mongali do 50 let nazaj vse, kar ni imelo gumbov (rjuhe, brisače, prte, serviete, robce itd.). Najlepše so polikali na mongi (monga je gorenjska beseda, munga dolenjska, die Mange — priprava za likanje perila, valjak) platneno perilo. Dobilo je prav poseben lesk. V bistvu je bilo monganje osnovano samo na principu teže. Na približno meter široki in dolgi mizi sta bila postavljena dva lesena valja, nad njima pa zaboj s 50 kg težkim kamnom, ki je močno pritiskal na valja. Tako se je monga s prenosom sile gibala sem in tja, perilo pa se je, navito na valj, lepo ravnalo. Posamezne kose perila so navijali samo na en valj, drugi je bil vedno prazen. Pri monganju je bilo delo razdeljeno. Oče in mati sta mongala, otroci pa so zgibali posamezne kose skupaj. Stranke so tako rade imele pomongano perilo, da so najraje dajale prat tistim pericam, ki so imele monge. Zato so jih imeli v Bizoviku skoraj pri vsaki hiši. Zadnjo mongo v tej vasi so razdrli in sežgali leta 1945. 6 Iz zapisa je razvidno, da opisuje Štrukljeva monganje z večjo in učinkovitejšo mongo, ki so jo pri svojem delu uporabljale predvsem perice. Znana pa je bila tudi enostavna mónga, ki je bila sestavljena iz 6 http://www.etnomuzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_pranje. pdf. Op. avtorice: monga — priprava za mrzlo likanje pod velikim pritiskom (SSKJ).

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

dveh valjev (skozi katera so vlekli perilo) in močnega okvirja. Posebno Enostavna monga — primerna je bila za likanje ravnih kosov blaga, kot so npr. rjuhe, prti, priprava za likanje ali spretnejši pa so z mongo zlikali tudi oblačila. Mongo so kot pripomoček ožemanje perila, inv. pri pranju in likanju iznašli v 18. stoletju. št. L/38 oziroma EZ »Predhodnik« gladilnika oziroma likalnika je bil tudi »valjčni 160. V uporabi je bila v začetku 20. stoletja likalnik« (tudi poimenovan monga), običajno izdelan iz hrastovega pri družini trgovca lesa. »Valjčni likalnik« za mrzlo likanje (lanenega) perila, je sestavljen Franca Medika iz Velike iz lesenega valja in iz kosa lesa — deščice. Vlažen kos platna so navili Nedelje. Iz etnološke zbirke Velika Nedelja, na valj, nato pa z leseno deščico po vsej njegovi dolžini pritiskali nanj podarjeno leta 1994, in gladili tkanino. Bogato okrašena deščica je večkrat predstavljala Marta Gašparič, dar fanta svojemu dekletu, saj jo je v dolgih zimskih večerih ročno Sodinci. Foto: Manica Hartman, 7. 10. 2010. izdelal prav zanjo. Na njej so pogosto naslikani ali izrezljani holandski motivi rož, živali, ptice, podoba zaljubljenega para, srce, vrezani sta desno bili imeni ali zgolj začetnici imena in priimka ... 7 Kos lesa za glajenje Kasneje so uporabljali likalnike na plin in špirit, ko pa je v začetku perila, dolžine 75 cm 20. stoletja v stanovanja in hiše prišla elektrika, so začeli uporabljati in širine 16 cm, ter valj, električne likalnike. Prvi električni likalnik je bil predstavljen 1882. dolžine 68 cm, izdelan 7 leta v New Yorku, patent zanj je naredil Henry W. Seely. V celoti je iz hrastovine ali jelke. bil narejen iz kovine, tudi ročaj je bil kovinski, brez vsake izolacije, tehtal je skoraj sedem kilogramov in se zelo počasi segreval. Marsikdaj je bil vzrok večjih ali manjših požarov. Električne likalnike za domačo levo

7 http://www.eichwaelder.de/Altes/altesgeraetnr221.htm.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo Prvi električni likalnik, 1882. 8

desno Likanje z električnim likalnikom z obrnjenim ročajem.9

uporabo je prvo uvedlo nemško podjetje AEG, ki je leta 1886 v katalogu predstavilo osem, sicer še vedno precej dragih modelov z obrnjenim ročajem. Patente za električne likalnike so naredili tudi v Angliji, Franciji in Avstriji. 89 V naše kraje so električni likalniki prišli kmalu, okoli leta 1940, na podeželje pa nekoliko kasneje, približno 1950—1960.10 Med pregledovanjem gradiva je mojo pozornost pritegnil prispevek Kako likajmo vrhno perilo iz 1934. leta, ki je poučeval

8 http://every-day-is-special.blogspot.com/2013/06/june-6-electric-iron-is-born.html. 9 http://www.energiegeschichte.de/ContentFiles/Museum/Downloads/Sammelblatt_ Buegeleisen.pdf. 10 Na Slovenskem je žarnica prvič zagorela leta 1883 v Mariboru, kjer je posestnik parnega mlina Karl Scherbaum v svojem mlinu napeljal električno razsvetljavo s 36 žarnicami. V Ormožu je prva žarnica (v primerjavi z ostalimi slovenskimi kraji) zagorela komaj 1922. leta. Takrat je bila ustanovljena Zadružna elektrarna v Ormožu, ki je sklenila z ormoškim veletrgovcem Ludvikom Kuharičem pogodbo za dobavo elektrike za dobo enega leta. Elektrifikacija podjetij in privatnih hiš je potekala počasi, saj so bili stroški precej visoki. Novo obdobje elektrifikacije za mesto Ormož se je začelo leta 1926, ko se je Zadružna elektrarna Ormož priključila na falski daljnovod; elektrika je tako prišla tudi v ormoško železniško postajo, ormoško čitalnico … Uvajanje električne energije je med ormoške meščane prineslo tudi radijske sprejemnike — leta 1928 jih je bilo osem. Leta 1953 je imelo elektriko tri četrtine slovenskih gospodinjstev. Elektrifikacija in vodovodno omrežje sta privedla do uvedbe električnih aparatov v gospodinjstvih — likalnikov, električnih kuhalnikov in štedilnikov. Vir: Zdenka Kresnik, Ormož v času Karađorđevićeve in Titove Jugoslavije, Muzej Ormož, Ormož, oktober 2007, str. 19—20, str. 46.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

slovenske gospodinje, kako se pravilno lika in na kaj moramo biti pri tem posebej pozorni: Likanje vrhne obleke zahteva precej več pozornosti, previdnosti in vaje kakor pa likanje perila. Če le mogoče, se lotimo tega likanja podnevi, kajti dnevna svetloba je za tako delo mnogo prikladnejša nego umetna luč. Vsako vrhno obleko je treba sem ter tja polikati, ker jo posedimo, nam jo zmoči dež in podobno. Najprvo jo moramo osnažiti, to je, da obleko stepemo, skrtačimo in tudi osnažimo madežev, ako jih ima. Deska za likanje, ki je prevlečena s flanelo, mora imeti povrhu še gladko blago brez šiva, in sicer za svetle obleke bele barve, za temne obleke pa črne barve. Za to vzamemo lahko kak star kos črnega gladkega blaga, ki nam služi potem zelo dolgo časa. Likalnik ne bodi nikoli prevroč, ker nam sežge tvarino, ne da bi mi to opazili. Razen bombaža so vse tkanine občutljive za hudo vročino in se s prevročim likalnikom oškodujejo. Obenem z blagom nam vročina pokvari lahko tudi barvo blaga. Vse temno blago likamo na narobni strani ali pa položimo na vrhnjo stran mokro krpo ter likamo po njej, to je ne neposredno po blagu. Boljše je likanje po narobni strani, ako hočemo, da se nam blago ne bo svetilo. Kadar pa to ni mogoče, na primer pri položenih gubah, tedaj razprostremo čeznje vlažno krpo in potezamo po njej, a ne premočno. Tudi krpa za likanje (ki jo uporabljamo vlažno) mora biti za temne obleke temna, sicer pušča bela vlakna na črnem ali temno-modrem blagu. Te krpe ne namakamo v mrzli vodi, ako imamo na razpolago vročo; taka nam namreč manj shladi likalnik. Po volneni obleki z likalnikom tudi nikoli ne drgnemo, temveč ga samo položimo nanjo in ga premikamo sem in tja narahlo in počasi. Če bi drgnili po volni in pritiskali nanjo z likalnikom, bi se blago začelo svetiti, kar bi skvarilo lepo volneno obleko. Zelo lahke, nežne tkanine (svila) likamo z mlačnim likalnikom tako, da položimo čez obleko preje polo svilenega papirja in potezamo po njem. Za likanje moške obleke naj bi bil likalnik čim bolj težak, sicer guba pri hlačah ne drži. Polikano moško obleko obesimo tako, da je jopič zapet in rokava položena naspred. 11 Pri uporabi električnega likalnika pazimo na to, da je napeljava v redu, vrvica v nepokvarjenem stanju ter da ga ne segrejemo 11 http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OVATZTGR/?query=%27keywords%3dBi bliotekarstvo%27&fyear=1934&pageSize=25&frelation=Gospodar+in+gospodinja&page=2.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

preveč. Dobe se že likalniki, ki sami prekinejo nadaljne segrevanje, če se je prekoračila določena višina toplote. Ker pa ti likalniki niso še splošno v rabi, je paziti pri starejših tipih, da ne puščamo vročega likalnika na tkanini (na likalni mizi), če moramo med likanjem s prostora. Likalnik odložimo na podstavek ter prekinemo tok, če mislimo izostati delj časa. Neka gospodinja, ki je pustila vključen likalnik na likalni mizi in se potem prepozno vrnila, je povzročila s svojo nepazljivostjo požar v hiši. Od vročega likalnika se je vnel najprvo prt na mizi, nato miza itd. Zgodilo se je tudi, da je gospodinja likala z nekoliko pokvarjenim likalnikom, bosa na pravkar poribanih tleh, in se pri tem smrtno ponesrečila z električnim tokom. 12 V povezavi z izobraževanjem gospodinj, kako se lotevati gospodinjskih opravil, je treba omeniti, da so imele ženske nekoč omejene možnosti v izobraževanju, saj so veljale za manjvredne od moških. Njihovo življenjsko poslanstvo je bilo podrejeno družini in gospodinjstvu, zato so imele pri izobraževanju žensk pomembno vlogo gospodinjske in kmetijsko-gospodinjske šole, katerih glavna naloga je bila vzgojiti spretne gospodinje, dobre matere in žene.13 14 Ena takih šol je bila na našem območju Gospodinjska šola na Ptuju (1928—1931). Ptujski list (1921) navaja, da je Okrajni ptujski zastop v okviru kmetijsko-gospodinjskega tečaja priredil dva kmetijsko-gospodinjska tečaja, ki so se ju udeležila kmečka dekleta iz ptujskega okraja. Prvi tečaj je trajal osem tednov, udeležilo se ga je 24 deklet. Drugi tečaj je trajal šest tednov, imel je 14 udeleženk. Slabši obisk drugega tečaja je bil pripisan neprimernemu času izvajanja — druga polovica maja in junija, ko je bilo na deželi toliko dela, da se dekleta niso mogla udeležiti tečaja. Pouk v tečajih se je pričel ob

12 http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Z0C07KR0/?query=%27keywords%3 dBibliotekarstvo%27&fyear=1934&pageSize=25&frelation=Gospodar+in+gospodinja&p age=2. 13 Naloga teh šol je bila vzbuditi zanimanje deklet za domače delo, krepile so njihovo voljo in dolžnost za dom in vzgojo, v dekletih so vzbudile potrebo za bolj zdravim, lepšim in udobnejšim življenjem; dekletom so dajale za življenje potrebno izobrazbo, ki jih je usposabljala za poučene, spretne in dobre gospodinje, žene in matere, koristne člane družbe in vrle državljanke. Dobra gospodinja se je držala sledečega načela: »Kupuj najprej potrebno, potem koristno in nazadnje prijetno. Vir: http://www.pedagogikaandragogika.com/files/diplome/2011/2011-Vrbancic-Jerneja. pdf. 14 http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-S192O80C/?query=%27org%3d1%27 &pageSize=25&frelation=Na%C5%A1a+gospodinja&fyear=1911.

→ Naslovnica Naša gospodinja, Glasilo slovenskih gospodinj in deklet, Ljubljana, 25. maj 1911, Hrani NUK Ljubljana.14

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

8. uri zjutraj in je trajal do 4. ure popoldan; izvajal se je vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih. Prva ura dopoldan in dve popoldan so bile namenjene teoretičnemu pouku, ves ostali čas je potekal praktičen pouk. Na tečajih so se dekleta učila: gospodinjskega spisja in računanja, živinoreje in mlekarstva, vrtnarstva, vzgojeslovja in zdravstva. Praktični pouk je obsegal kuhanje, pranje, likanje, šivanje z risanjem krojev. V okviru kmetijsko-gospodinjskega tečaja so bili organizirani tudi poučni izleti na vzorna posestva, kjer so dekleta videla, kako je treba urediti dom in gospodinjstvo. Na enak način se je pozimi leta 1921 izvajal tečaj v Ormožu (v Ormožu sta bila organizirana gospodinjski tečaj in kmetijsko-gospodinjski tečaj).15 V nadaljevanju naj omenim, da so se prvi električni likalniki s termostatom za uravnavanje temperature pojavili okrog 1920. leta, električni likalniki na paro pa so prišli sicer v rabo že 1926. leta, vendar niso bili prodajna uspešnica; bolj so se razširili v 40-ih in 50-ih letih 20. stoletja, ko jih je začel prodajati in oglaševati Morphy Richards. Teža likalnikov je bila v 50-ih letih 20. stoletja močno zmanjšana s plastičnim ročajem in aluminijastimi likalnimi površinami. Takšen je bil npr. likalnik General Electric, ki je prišel na tržišče leta 1957: imel je ergonomično oblikovan plastični ročaj, ki je povečal funkcionalnost likalnika. Skozi leta so ti električni likalniki postajali vedno boljši, z dodanimi kontrolami termostata ter z mehanizmi za brizg pare in s 15 http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2011/2011-Vrbancic-Jerneja.pdf.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

škropljenjem z vodo. Tudi videz likalnikov je vedno bolj napredoval, v modo so prišli likalniki moderne oblike in z barvnimi prozornimi elementi, preko katerih se zlahka vidi raven vode. Zaradi razvoja materialov in tehnologije v zadnjih sto letih se je iz železne težke naprave likalnik spremenil v lahko električno napravo za vsakdanjo uporabo.

v nadaljevanju so predstavljeni likalniki, ki jih hranimo v etnološki zbirki pri veliki nedelji. 1. Železni likalnik za likanje s snemljivim lesenim ročajem Sestavljen je iz plošče in snemljivega ročaja. Preden so začeli likati, so kovinski del položili na štedilnik ali v žerjavico, ga segreli, nato dodali ročaj in likali. Običajno so imeli pri hiši dva taka likalnika. Z enim so likali, drugemu pa so sneli ročaj in segreli ploščo. Takoj, ko se je prvi ohladil, so uporabili drugega, hladno ploščo pa ponovno dajali v peč oziroma v/na štedilnik, tako je bilo likanje prej končano. Nastal je v prvi polovici 19. stoletja. Slika 7:

← Likalnik s snemljivim lesenim ročajem, inv. št. K/24 oziroma EZ 23, v uporabi do prve polovice 20. stoletja. Iz Etnološke zbirke Velika Nedelja, podarjeno leta 1986. Foto: Manica Hartman, 17. 3. 2009.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Likalnik, inv. št. K/37 oziroma EZ 34, okrog 1880. leta. Iz Etnološke zbirke Velika Nedelja, podarjeno leta 1986. Foto: Manica Hartman, 17. 3. 2009.

2. Likalnik iz medenine s kovinsko ploščo in z lesenim ročajem Likalnik je koničaste oblike (prvi del), zadnji del je raven. Za odpiranje oziroma zapiranje likalnika je služil poklopec (zapah) na zadnji strani likalnika, ki se je dvignil z vijakom oziroma zatičem. Na ta način so iz likalnika vzeli ven kovinsko ploščo (kos kovine), jo ogreli na vročem štedilniku, nato so jo ponovno vstavili v likalnik in likali. Običajno so uporabljali dve ali več kovinskih plošč, medtem ko so z eno likali, so druge greli na vroči plošči štedilnika. Slika 8: 3. Železni likalnik (lito železo — gus) na oglje z lesenim ročajem Zgornjo ploščo likalnika so odprli, vanj stresli vročo žerjavico in likali. Zraven je ohranjen tudi podstavek trikotne oblike, na katerega so odložili vroč likalnik. Na pokrovu likalnika je odpirač v obliki živalske glave, ki je imel krasilno vlogo, hkrati pa je služil za odpiranje pokrova likalnika. Likalnik je iz druge polovice 19. stoletja, v uporabi je bil do prve polovice 20. stoletja, ponekod dlje.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Likalnik, inv. št. K/47 oziroma EZ 44, iz Etnološke zbirke Velika Nedelja, podarjeno leta 1986. Foto: Manica Hartman, 17. 3. 2009.

4. Železni likalnik (lito železo — gus) z lesenim ročajem, blagovne znamke DALLI Nadaljnji razvoj likalnika na žerjavico je predstavljal likalnik na žarilne snovi. Takšen je bil likalnik blagovne znamke Dalli, ki so ga segrevali s pomočjo posebej izdelane žerjavice za likanje. Žerjavica je zagotavljala boljši ogenj, enakomernejšo toploto in ni povzročala neprijetnih vonjav. Likalnik je imel zgoraj pokrov, ki se je odpiral z odpiračem. Pokrov so zapahnili na zadnjem delu likalnika s posebno napravo za fiksiranje odprtega pokrova. Likalna površina je bila opremljena z ulitimi, prečno potekajočimi distančnimi rebri. Likalnik so izdelovali od 1898 do približno 1940. Težak je bil 2700 g, na pokrovu sta napisa Dalli in DGGD, kar označuje ime izdelovalca likalnikov: Fr. Gross AG Grossag, Schwäbisch Hall, kratica DGGD — Deutsche Glühstoff Gessel-schaft mbH Dresden. Likalnik je bil velika prodajna uspešnica, o njem pa je ohranjenih tudi več reklamnih sloganov, npr. »Das Entzücken der Frauen« — Radost in veselje žensk.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

↑

Reklama za likalnik: Radost in veselje žensk! Nemška družba za izdelavo žarilnih snovi Dresden (Deutsche Glühstoff-Gesellschaft Dresden). Barvna litografija. 79,8 x 53,1 cm. Dresden, Martin Bäcker, o. J. (okoli 1897). Medtem ko mati vneto lika s svojim DALLI likalnikom na posebno žarilno snov, stojijo njeni trije otroci, držeč se za roke, v poškrobljenih oblekah. Na njihovih predpasnikih je napis z žarilno snovjo. Tkanina, ki jo mati lika, je porjavela in lisasta, zmečkana, rahlo skodrana ter nagubana.16

Primer reklamnega oglasa za likalnik Dalli: Ne samo v Franciji, temveč po vsem svetu pametne ženske uporabljajo za domače likanje samo znani DALLI likalnik z DALLI žarilno snovjo. Kupite ga lahko vsepovsod le za 5 mark.17

16 17

16 Das Entzücken der Frauen! Deutsche Glühstoff-Gesellschaft Dresden. Farblithographie. 79,8 x 53,1 cm. Dresden, Martin Bäcker, o. J. (um 1897). Während die Mutter eifrig mit ihrem DALLI-Bügeleisen den speziellen Glühstoff bügelt, stehen ihre drei Kinder in gestärkten Glühstoff-Kleidchen Händchen haltend davor; auf ihren Schürzen: „Mit Glüh-stoff“. Gebräunt und fleckig, knittrig, teils hinterlegte Einrisse und Fehlstellen, teils leicht wellig, Faltspuren. Prevod: Mihael Koltak. Vir: http://www.liveauctioneers.com/item/5048910. 17 Nicht nur in Frankreich sondern in der ganzen Welt benutzen verständige Frauen zur Hausplätterei nur die berühmte Dalli-Plättmaschine mit Dalli Glühstoff. Ueberall käuflich für nur 5 Mark. Deutsche Glühstoff—Gesellschaft, Dresden. Prevod: Mihael Koltak. Vir: http://www.ebay.es/itm/Dali-Platt-Maschine-m-Dalli-Gluhstoff-Bugeleisen-Dresdenorig-Anzeige-1914-/150987831321.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Likalnik Dalli, inv. št. K/25 oziroma EZ 24, iz Etnološke zbirke Velika Nedelja, podarjeno leta 1986, Marija Habjanič, Šardinje. Foto: Manica Hartman, 17. 3. 2009.

Tretji oglas se je glasil takole: Otrok zahteva veliko dela v hiši. Vsak dan je treba oprati in zlikati veliko srajčk, slinčkov in plenic. Svetovno znani likalnik DALLI (cena 5 mark) je pri tem zvesta »opora gospodinji«. Z njim doseže dvojni učinek v polovico krajšem času, uporablja ga lahko neprekinjeno in kjer koli. Brez žerjavice iz peči, brez menjave želez in »zatičev«, brez vnetljivih goriv. DALLI žarilna snov je brez dima in vonja ter zagotavlja minimalne stroške gretja. Likalnik in žarilno snov lahko kupite v vseh večjih železninah le pod zaščitno znamko DALLI. Pri poštni dostavi plačate za likalnik in za 1 zavoj žarilne snovi 5,90 mark. Dobavitelj je Nemška družba za izdelavo žarilne snovi, Dresden.18 18 Ein Stammhalter bringt viel Arbeit ins Haus. Da gibts vor allem täglich Hemdchen, Lätzchen und Windeln zu waschen und zu plätten. Die weltberühmte Patent —Dalli — Plättmaschine (Preis kompl. 5 Mk.) ist hierbei eine getreue »Stütze der Hausfrau«. Sie schafft doppelte Leistung in halber Zeit, an jedem Ort ununterbrochen zubenutzen. Keine Ofenglut, kein Wechseln von Stählen und Bolzen, kein feuergefährlicher Brennstoff. Geringste Heizkosten mit rauch und geruchlosem Dalli Glühstoff. Käuflich in allen grösseren Eisenwarenhdlg., jedoch beides nur echt mit Schutzwort Dalli, sonst direkt per Post franko 1 Dalli mit 1 Karton Dalli Glühstoff für 5,90 Mk, durch Deutsche Glühstoff Gesellschaft, Dresden. Prevod: Mihael Koltak. Vir: http://www.ebay.it/itm/ Deutsche-Gluhstoff-Gesellschaft-Dresden-DALLI-PLATTMASCHINE-Historische-Reklame/151307408983?pt=Reklame_Werbung&hash=item233a9fd657.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Likalnik, inv. št. K/141 — depo, iz prve polovice 50. let 20. stoletja. Iz Etnološke zbirke Velika Nedelja, podarjeno leta 1997, Marija Kosi, Lahonci. Foto: Manica Hartman, 4. 8. 2014.

5. Električni likalnik z lesenim ročajem, znamke AEG Likalnik znamke AEG,19 s serijsko številko 242330, je imel moč 450 W (vatov), priključen je bil lahko na električno napetost največ 220 V. Imel je lesen rdeč ročaj, bil je brez termostata, industrijsko izdelan v prvi polovici 50. let 20. stoletja. sklepne misli V prispevku nisem opisala modernejših likalnikov, temveč sem poskušala zajeti zgolj najpomembnejše, ki so vplivali na njihov razvoj in so bili izdelani nekako do 1960, ter takšne, ki so bili v uporabi na našem območju. V moderni dobi, ko je tehnologija prisotna domala na vseh področjih, uporabljamo pogosto električne likalnike na paro in likalne postaje. Čeprav je ostala funkcija likalnika popolnoma enaka vse od njegovega nastanka, se je njegova podoba temeljito spreminjala in izboljševala. Tako lahko morda res pritrdimo, da so današnji likalniki v primerjavi s svojimi predhodniki, ki so jemali ogromno časa in truda gospodinj, žena in deklet, postali »radost in veselje žensk«. 19 http://en.wikipedia.org/wiki/AEG.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura Slovenski etnološki leksikon, ur. Angelos Baš, Mladinska knjiga, Ljubljana 2014, str. 285. Fran Kovačič, Trg Središče, Krajepis in zgodovina, Maribor 1910, str. 12.

Zdenka Kresnik, Ormož v času Karađorđevićeve in Titove Jugoslavije, Muzej Ormož, Ormož, oktober 2007, str. 19—20, str. 46.

spletni viri http://www.quoka.de/antiquitaeten/ sonstige-antiquitaeten/c3770a119101805/ chinesischer-wolkenscheffelpfanneneisen-buegeleisen.html, 11. 5. 2013. http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-Z0C07KR0/?query=%27ke ywords%3dBibliotekarstvo%27&fyear=1934 &pageSize=25&frelation=Gospodar+in+gosp odinja&page=2, 11. 5. 2013.

http://vsesortnik.wordpress. com/2011/12/22/likalnik-na-zerjavico/, 21. 7. 2014 http://museums.si/en/collection/ object/29983/likalnik, 21. 7. 2014. http://www.ebay.com/itm/1902Postcard-Womans-Delight-Dalli-IronBox-Vintage-Ephemera-Memorabilia /141341867840?pt=UK_Collectables_ Postcards_MJ&hash=item20e8a1bf40, 21. 7. 2014.

http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-OVATZTGR/?query=%27ke ywords%3dBibliotekarstvo%27&fyear=1934 http://www.ebay.it/sch/sis. &pageSize=25&frelation=Gospodar+in+gosp html?_nkw=Reklame%20Patent%20 odinja&page=2, 11. 5. 2013. Plattmaschine%20Dalli%20Gluhstoff%20 http://www.vace.si/ETNODIP.htm, 11. 5. Gesellschaft%20Dresden%201893&_ 2013. itemId=390690269123, 21. 7. 2014. http://www.buegeleisensammler.de/11. 5. 2013. http://museums.si/Object/ details/33831?material=kovina;+les, 11. 5. 2013 http://www.waeschepflegemuseum.at/ buegeln4.htm, 12. 5. 2013 http://de.wikipedia.org/wiki/ B%C3%BCgeleisen,12. 5. 2013 http://www.suttka.privat.t-online. de/4579.html, 12. 5. 2013

http://www.ebay.it/itm/DeutscheGluhstoff-Gesellschaft-DresdenDALLI-PLATTMASCHINE-Historische Reklame/151307408983?pt=Reklame_ Werbung&hash=item233a9fd657, 21. 7. 2014. http://www.buegeleisen.net/ Buegeleisen-Bilder/C%20-%20 Buegeleisen%20mit%20Hohlkoerper/ C4%20-%20Gluehstoff-Eisen/C4-099. htm, 21. 7. 2014.

http://sirismm.si.edu/ http://www.buegeleisen.net/, 12. 6. 2013 naa/211195/08575700.jpg, 22. 7. 2014.

http://www.etnomuzej.si/files/etnolog/ pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_ pranje.pdf, 18. 6. 2014. http://www.ebay.com/ itm/1949-Vintage-Print-Ad-GeneralElectric-Visualizer-Iron-Laundry1-3Faster/131210013606?pt=LH_ DefaultDomain_0&hash=item1e8cb9eba6, 19. 6. 2014. http://www.energiegeschichte.de/ ContentFiles/Museum/Downloads/ Sammelblatt_Buegeleisen.pdf, 21. 7. 2014. http://www.waeschepflegemuseum.at/ buegeln.htm, 21. 7. 2014

http://www.ebay.de/itm/ DRESDEN-Werbung-Anzeige-1925Deutsche-Gluehstoff-Ges-mbH-DALLIBuegeleisen-/161266266073, 22. 7. 2014. http://www.liveauctioneers.com/ item/5048910, 22. 7. 2014. http://www.oldandinteresting.com/ antique-irons-smoothers-mangles. aspx#asia, 22. 7. 2014. http://www.memorialhall.mass.edu/ collection/itempage.jsp?itemid=6243, 23. 7. 2014.

Manica Hartman »Peglajzli« iz etnološke zbirke v Veliki Nedelji

http://art-sci.blogspot.com/2012/03/ antique-versions-of-modern-appliances. html, 23. 7. 2014. http://www.oldandinteresting.com/ photocredit.aspx#laundry, 1. 8. 2014. http://www.pedagogika-andragogika. com/files/diplome/2011/2011-VrbancicJerneja.pdf, 1. 8. 2014. https://htmlcdn.scribd.com/ ia31zujls256efi/images/3-4e68434b95.jpg, 1. 8. 2014. http://www.eichwaelder.de/Altes/ altesgeraetnr199.htm, 4. 8. 2014. http://www.eichwaelder.de/Altes/ altesgeraetnr221.htm, 4. 8. 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/AEG, 4. 8. 2014.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

http://www.ebay.es/itm/ Dali-Platt-Maschine-m-DalliGluhstoff-Bugeleisen-Dresden-origAnzeige-1914-/150987831321, 5. 8. 2014. https://www.academia.edu/2582266/_ Dajte_nam_dobrih_gospodinj_in_dober_ bode_svet_Gospodinjsko_delo_na_ Slovenskem_v_zacetku_20._stoletja_in_ njegova_zapuscina?login=, 5. 8. 2014. http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-S192O80C/?query=%27or g%3d1%27&pageSize=25&frelation=Na%C5 %A1a+gospodinja&fyear=1911, 27. 8. 2014 http://www.buegeleisen.net/c1.htm, 27. 8. 2014. http://www.buegeleisen.net/ Buegeleisen-Bilder/C%20-%20 Buegeleisen%20mit%20Hohlkoerper/ C1%20-%20Pfanneneisen/C1-005.htm, 27. 8. 2014.

manica hartman, clothes iron or “flatiron” from the ethnological collection in velika nedelja summary Through centuries clothes irons have represented an inevitable household appliance. At the beginning, they were simple charcoal irons, but the development of technology and the use of electrical power introduced many advantages to the general use of various household appliances including the iron. The paper describes a short history of clothes irons and focuses in particular on irons used by Slovene housewives. Irons powered by charcoal or spirit were used until the end of WW II and even after it, especially in Ormož area; however, those irons were substituted by electrical ones in the second half of the 20th century at the latest.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

N E V E N K A KO R P I Č višja kustodinja nevenka.korpic@pmpo.si

»Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem Šege so tesno povezane z ljudmi in naravo. So del in odraz kulturne dediščine, tradicije nekega kraja in ljudi na določenem območju. Imajo simbolni pomen. Za širše ormoško območje je bilo v preteklosti značilno pestro izročilo in bogata dediščina šeg in navad, za katere so bile značilne krajevne posebnosti. V Pokrajinskem muzej Ptuj – Ormož, Enoti Ormož, imamo ohranjene rokopise Alojzija Trstenjaka, v katerih med drugim opisuje narodne običaje v ormoški okolici. V njih nam živo in nazorno opisuje, kako so tukajšnji ljudje nekoč živeli, delali, praznovali … Številne šege in običaji se žal niso več ohranili ali pa se jih spominjajo samo še redki posamezniki. Marsikaj o načinu življenja nekoč, šegah in navadah, vsakdanjiku in praznikih danes otrokom in vnukom pripovedujejo babice in dedki, stare tete in strici. Prav zato so pomembni ohranjeni rokopisi Alojzija Trstenjaka, ki so vir za spoznavanje vsakdanjega in prazničnega življenja na ormoškem območju v preteklosti.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Dr. Alojzij Trstenjak1, ki se je rodil leta 1887 v Pušencih pri Ormožu, je bil krajevni zgodovinar, publicist in pravnik. Napisal je številne prispevke o zgodovini Ormoža in okolice. V svojih člankih je obravnaval ljudsko pravo in opisoval običaje širšega ormoškega območja. V Pokrajinskem muzej Ptuj – Ormož, Enoti Ormož, so ohranjeni rokopisi dr. Alojzija Trstenjaka iz let 1907–1920, kjer je v treh poglavjih obravnaval pravni položaj kmetskega podložništva v ormoški okolici, narodne običaje v ormoški okolici, zbrane pa so tudi različne ljudske pesmi s tega območja. Trstenjak pravi, da so zanimive šege in običaji, ki »spremljajo naše ljudstvo v njegovem vsakdanjem življenju. Ni ga skoraj pomembnejšega dneva ali cerkvenega praznika, ki bi ga ljudstvo ne praznovalo še po svoje«.2 Omenja, da ti običaji »segajo daleč nazaj v minula stoletja, so žive priče njegove prve kulture, ki si jo je ob življenju z naravo ustvarilo z lastnim umom in srcem«.3 Opaža, da življenje zadnjega stoletja4 tem običajem več ne prizanaša, ker je »pač prehitro in ljudje v velikih skrbeh za obstanek na rodni zemlji nimajo časa, da bi se vdajali starim šegam in navadam, ki jim v tej borbi nič ne koristijo«. Sicer pa jih po njegovem mnenju danes ni več in ljudje se jih komaj še spomnijo. Trstenjak navaja, da je bilo v začetku tega stoletja5 še mnogo običajev, ki so se »nam ohranili v svojih najstarejših oblikah. V kolikor so tu opisani, so nabrani iz življenja naših ljudi v Pušencih pred 1. svetovno vojno in so znani tudi v drugih krajih niže (vzhodno) od Ormoža.«6 Najpomembnejši in osrednji praznik kristjanov, ki je vselej na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni, velika noč, je praznik, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Gre za praznik, ki ima določene vzporednice v judovstvu in korenine v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi. Tradicija je, da se, ko se postni čas izteka in smo že v polnem pričakovanju velike noči, počasi začnejo priprave na njeno zunanje praznovanje. Ko je bilo konec pustnih norčij in so s pepelnično sredo 1 Slovenski Biografski leksikon: Trstenjak, Alojzij - IJS-nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3971/ VIEW/, februar 2015. 2

Rokopis dr. A. Trstenjaka, str. 1. Hrani PMPO.

Prav tam.

V 20. stoletju.

V začetku 20. stoletja.

6 Rokopis dr. A. Trstenjaka, str. 2. Hrani PMPO.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pokopali pusta, se je tudi na širšem ormoškem območju začel postni čas, čas priprave na največji krščanski praznik Gospodovega vstajenja – veliko noč. Domačini se še danes z radostjo spominjajo takratnega časa. V navadi je bilo, da so v postnem času molili pred kosilom in tudi ob večerih. Pred kosilom so molili: »Blagoslovi večni oče, svoje dare ino nas, kere bomo zdej zavžili. Sveti oče vse potrebno, daj nam vsem, vselej se nas usmili, po Jezusi, Kristusi, Gospodi našem. Amen.«7 Molili so tudi molitve (oče naš, zdravamarijo, rožni venec) ali pa so se samo prekrižali in začeli jesti. s cvetno nedeljo prišla je pomlad … V tednu pred veliko nočjo je t. i. veliki teden in v njem tudi cvetna nedelja, ko nesejo k »žegnavaji« presmec oziroma v cerkvi blagoslavljajo v šopke povezano spomladansko cvetje. To je čas, ko se prebuja narava in so tudi ljudje polni pričakovanja. Že v preteklosti so ljudje verjeli, da naj bi prav spomladansko zelenje in rastline, ki jih nesejo na cvetno nedeljo k blagoslovu, pospeševale rast, plodnost, odganjale nesreče in bolezni ter hiše varovale pred raznimi naravnimi nesrečami. Prav zato naj bi cerkveni blagoslov zelenja obvaroval hiše »vsega hudega«.8 Presmeci so bili že od nekdaj ponos kmečkega prebivalstva na širšem ormoškem območju, saj so pogosto tekmovali v njihovi lepoti in velikosti izdelave. Mladi fantje so si že kakšen teden pred cvetno nedeljo nabrusili žepne nožke »šičeke«, da so z njimi narezali potrebno zelenje za presmece. Sicer pa so zelenje zanje najpogosteje »nabrali« v okolici hiše. Tako je navadno pri vsaki hiši cvetel dren, ob ograji je rastla meprika, v »šumi« pri hiši je bil brin. Predvsem dren, ki je danes redek grm, je bil zelo cenjena rastlina. Gospodinje niso bile ravno vesele, če so sosedje hodili k njim »rezat in skubit« dren. Same so tudi skrbele, da je dren lepo rastel in uspeval, saj so iz njega kuhali marmelado, včasih pa so uživali tudi posušen dren, ki je bil zelo dober. Glede na letne razmere, če je bila npr. velika noč zgodaj in je bila huda zima, so zelenje za presmece natrgali že kak teden dni pred cvetno nedeljo in ga dali v vodo, da je na toplem začelo kliti. Če pa je bila velika noč kasneje in zima ni bila huda, je zelenje že cvetelo 7

Inf. Štefka Jurkovič, februar 2013.

8 Inf. Ana Ratek, februar 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in se je cvetje včasih že usipalo. Takrat so ga natrgali le kak dan pred cvetno nedeljo. To je bil čas, ko je npr. meprika že dobila cvetove, pri čremsi pa so že bili nakazani grozdki. Narezane velike veje so dali v vodo, potem ko so začeli izdelovati presmec, pa so veje »dol porezali«, da »se je lepo oblikoval presmec«. Izdelava presmecev je bilo resno opravilo, ki se ga je najpogosteje lotil gospodar hiše. Delal jih je zvečer, navadno za vse sorodnike. Izdeloval jih v hiši ali na »podstaji«9 pred hišo, če je bilo lepo vreme. Več materiala, kot so ga imeli na voljo za izdelavo presmecev, lepše presmece so naredili. Gospodarji so se še posebej potrudili, da so naredili lepe šopke, kajti veljalo je, da lepše, kot je bil povezan, imenitnejša je bila hiša. Poleg ibe, brina ali borovice10 (brinja) in drena, ki je ponazarjal trdno zdravje, so bili v presmec spleteni še dobrovita ali meprika in čremsa ali crensa, ki je prva ozelenela.11 Gospodinje so ponekod začele v presmece spletati še zlato rozgo in hiacinte, v zadnjih letih pa še narcise.12 Predvsem zgodaj spomladi cvetoče hiacinte so bile ponos gospodinj, z njimi so se bahale in želele tudi sosedam pokazati, kako vzorne gospodinje so. Tako nabrano zelenje so povezali z obeljenim »škrabotinjem«13 v presmece. Pri hiši je bilo več presmecev, saj so tudi otroci imeli vsak svojega. Ko jih je gospodar naredil, jih je gospodinja dala v vodo, da je bilo zjutraj zelenje še sveže ali je celo začelo cveteti. Tako so vsi, ki so na cvetno nedeljo šli »od hiše« k maši, nesli v cerkev blagoslovit svoj presmec. Marsikateri otrok je za cvetno nedeljo dobil novo oblačilo in obutev, ki mu jo je najpogosteje izdelal domači čevljar kar iz neobdelane kože. Pogosto so otroci s tem, ko so nesli presmec v cerkev, tudi prvič prestopili cerkveni prag.

9 Prag pred hišo. 10 Borovico je imela vas Dobrovščak v svojem šaljivem vaškem grbu. Borovica ima zelo bodeče iglice. Prav boleče in neprijetno je bilo, če si jih dobil po glavi s presmecem pri blagoslovu na cvetno nedeljo. Morda pa so Dobrovščani ravno zato sprejeli borovnico za svojo, ker ob dotiku pika in neprijetno skeli. Vir: www2.arnes.si/.../o ljudskih grbih in še kaj xxx: Franc Krnjak, O ljudskih grbih in še kaj v ormoški okolici, 15.2.2013. 11 Inf. Jožefa Trstenjak, februar 2013. 12 Oljčne vejice so prišle v naše kraje kot sestavni del presmecev ali samostojen cvetni šopek pozno, saj so jih začeli prodajati na cvetnem sejmu v Ormožu v 80. letih 20. stol. Inf. Ana Ratek, februar 2013. 13 Srobotom.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

O izdelovanju presmecev na Ormoškem je Alojzij Trstenjak podal naslednji opis: »Kmalu po fašenku si fantje narežejo šibe od crense (čremsa/ prunus padus) in meprike (viburnum lantana) ter jih denejo doma v vodo, katero večkrat menjajo, da jim do cvetne nedelje ozelenijo in poženejo cvetje. Iba (iva/salix caprea) in dren (cornus mascula) se razcveteta do takrat že v naravi. Na cvetno nedeljo zvežejo crenso in mepriko, katerima še dodajo šibe od ive in drena, v daljše ali krajše butare, ki jih vežejo s škrabotijem (srobot/clematis vitalba). V vrh vtaknejo še vejico borovice (brin/juniperus communis). To je presmec. Presmec nesejo k pozni maši otroci, ki gredo na cvetno nedeljo, ko že navadno zima mine, prvič tega leta v cerkev, ali pa pastirji oz. hlapci. Imeti morajo obvezno ta dan novo obleko, ki jo imajo prvič na sebi.« 14 Ljudje so se zbrali pred mašo pred cerkvijo in počakali župnika, da je prišel iz cerkve s križem. Obred na cvetno nedeljo se je najprej začenjal z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki so ga nato v procesiji med petjem slavilne pesmi »Kraljevo znamenje križ stoji« nesli v cerkev. Ljudje so zelenje potrebovali za to, da so ga po blagoslovu in prihodu iz cerkve razdelil na tiste kraje, kjer so predvideli zaščito svojega imetja, pridelka in tudi zdravja za družino in živali. Alojzij Trstenjak je zapisal: Ko prinesejo presmec iz cerkve, strgajo najprej z njega vse zelenje, ki ga dajo goveji živini, da ga poje, potem pa ga vtakne gospodinja na nahižju (podstrešje) za špero ali lato, da zavaruje s tem hišo pred strelo in ognjem.15 Ko se poleti bliža huda ura, ko bliska in grmi in se pripravlja k toči, vzame gospodinja nekaj vejic od presmeca in z njimi v peči zakuri. Ako to stori o pravem času, toča kraju prizanese. Ako začne padati toča, vrže gospodinja iz kuhinje na dvorišče pred hišna vrata navskriž dve burklji, da prej preneha. Ako imajo pri hiši roje (čebelnjak), nesejo v cerkev več 14 Rokopis dr. A. Trstenjaka, str. 6. Hrani PMPO. 15 Običaj se je ohranil iz poganske dobe. Takrat so govorili, da Perun orje z ognjem in mečem. Perunu, povzročitelju bliska in groma, je bila posvečena praprot. Zato so jo poleti zatikali za podboje vrat, da bi Perun ne poslal nad hišo pogubonosne strele. V: Rokopis dr. A. Trstenjaka. PMPO, Enota Ormož, str. 4. Op. Trstenjak.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

presmecev. Enega dajo potem, ko se vrnejo pod čebelji panj. Tisti pa, ki ga prinese iz cerkve, ne sme pod domačo streho, dokler ni položil presmeca pod roje. Zaradi tega stori to, ko gre od maše, šele nato gre v hišo. Govorijo, da potem čebele naberejo med letom več meda.«16 Ko so jih prinesli od maše domov, je gospodar najprej vrgel velik presmec na streho za »hakelj«,17 da bi varoval dom, male presmece pa so porazdelili. Večji presmec je moral ostati na strehi vse leto. Če so ga dež, veter ali sneg vrgli iz strehe, so ga morali ponovno vreči nazaj, da ne bi bilo nesreče pri hiši. Presmec so vtaknili tudi za tram pod streho, da med letom ne bi strela udarila v hišo ali zanetila požara. Navada je bila, da so iz blagoslovljenega presmeca »oskübili« nekaj zelenja ali izpulili posamezne vejice ter jih razdelili na številne kraje okrog hiše, kakšno vejico pa so vtaknili tudi v njivo. V Pušencih pri Ormožu je bila navada, da »z blagoslovljenega presmeca najprej osmukajo zelenje in ga dajo živini, potem pa zanese gospodinja osmukani presmec na »dile« (podstrešje), kjer ga zatakne za špero ali lato, da bo varoval hišo pred strelo ali ognjem.«18 Gospodinje so s presmecem blagoslovile po hiši, da so izgnale »hudega« duha. Malo zelenja so dali živini za »dobro« zdravje. Dali so ga tudi v hlev. Ko so prvič spomladi peljali živino na pašo, so s presmecem naredili pred vsako križ. Ko so spomladi šli prvič orat, so s presmecem »požegnali« njivo in plug. Če se je pripravljala huda ura (nevihta), so vzeli dve vejici iz presmeca in ju v obliki križa dali na ogenj. Pri tem so rekli: »Treska in hudega vremena reši nas, o gospod«.19 Verjeli so, da bi, če tega ne bi naredili, strela udarila v hišo. Šibe so vtikali na dvorišče, iz šib narejene križce so nabili na hišni tram ali na hlevska vrata ter jih uporabili v obrambo proti hudi uri. Dajale pa so ga tudi v kaščo med zrnje, k čebelam v čebelnjak, pod gospodarsko poslopje in v vsak kraj, kjer so hranili kaj dragocenosti. Dali so ga tudi bolnikom, da so se ga dotaknili. Z novim presmecem so gospodinje tudi »kuhale žegen«, saj so nekaj vejic novega presmeca dale v peč, »ko se je kruh pekel«.20 V primeru, da so bili pri hiši še stari presmeci, so

16 Rokopis dr. A. Trstenjaka, str. 6. Hrani PMPO. 17 Stičišče hiše in gospodarskega poslopja. Op. avtorice. 18 Pod vernim krovom II., str. 146. 19 Inf. Jožefa Trstenjak, februar 2013. 20 Inf. Jožefa Trstenjak, februar 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

jih morali pred blagoslovom novih presmecev zažgati, saj se do naslednje cvetne nedelje pri hiši niso smeli več ohraniti. pa še nekaj zanimivosti Na območju Svetega Tomaža je bila navada, da »so se fantje šli«, kdo bo naredil in v cerkev prinesel večji presmec. Ohranjen je podatek, da so leta 1994 naredili pri Svetem Tomažu 34 metrov visok presmec, leta 2000 pa 30 metrov visokega. Tega leta ga je 20 mož dva popoldneva izdelovalo na dvorišču družine Vučina v Trnovcih pri Svetem Tomažu. Uporabili so za dve prikolici zelenja in pomladnih cvetov: vej črense, meprike, drena, pušpana, bršljana in forzicije. Na cvetno nedeljo so ga v dveh delih pripeljali do Svetega Tomaža. Zadnjih 400 metrov so ga nesli, nato pa je 20 mož presmec samo z vrvmi postavilo pokonci pred cerkvijo.21 V Ormožu se na cvetni petek odvija tradicionalni cvetni sejem. Njegovi začetki segajo v 18. stoletje. Deželnoknežje mesto Ormož je od cesarja Jožefa II. z 18. julijem 1782. leta dobilo dovoljenje za tretji letni sejem.22 To je bil sejem na cvetni petek pred cvetno nedeljo. Ker je v listini za dodelitev pravice za cvetni sejem omenjen tudi živinski sejem, lahko predvidevamo, da so z dodelitvijo tega dovoljenja ustregli prošnji mesta Ormož za hkratno prirejanje letnih in živinskih sejmov. Kot dodatno utemeljitev svojega predloga so meščani navajali, da se v tem času v okolici Ormoža niso odvijali drugi sejmi in je zato na cvetni petek pričakovati v Ormožu številne obiskovalce s Hrvaške in Ogrske, ki bi lahko tukaj hkrati opravili tudi velikonočno spoved. Lastnik ormoškega gospostva grof pl. Königsacker se je v povezavi z dovoljenjem za tretji letni sejem pritožil zoper oznako »deželnoknežje mesto«. Tako je v naslednjih virih Ormož omenjen le še kot municipalno mesto. in danes? V velikonočnem času se tudi na širšem ormoškem območju vedno pogosteje odvijajo različna srečanja, delavnice, na katerih se ljudje 21 Tednik, 20. 4.2000, str. 17. 22 Fournier, Gernot, 1983: K zgodovini letnih in tedenskih sejmov v Ormožu. V: Ormoški zbornik II. Ormož, str. 132.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

družijo. Tukaj skupaj obujajo stare šege in navade, učijo se barvati pisanke in izdelujejo presmece. Srečanja organizirajo razna društva, npr. KD Janez Trstenjak s Huma, Prostovoljno gasilsko društvo Obrež ipd. Vedno pogosteje pa se srečujejo krajani z namenom izdelati čim večji in daljši presmec. Ponekod izdelajo tako visoke presmece, da jih ni možno nesti skozi cerkvena vrata. Zato jih ovijejo na ograjo pri cerkvi. Tradicija izdelovanja presmeca velikana je ohranjena tudi na območju Občine Središče ob Dravi. Ohranjajo ga članice in člani Prostovoljnega gasilskega društva Obrež. Skupaj z vaščani se vsako leto zberejo pri drugem članu društva v Obrežu ali Šalovcih v kraju, ki je primerno oddaljen od cerkve, z namenom izdelati presmec velikan.23 Gre za družabni dogodek, kjer ohranjajo stare običaje in tradicijo ter se hkrati družijo. V soboto pred cvetno nedeljo se po navadi zberejo že ob šesti uri zjutraj pri obreškem gasilskem domu 23 Arhiv 2011 – OBČINA SREDIŠČE OB DRAVI, www.sredisce-ob-dravi.si/arhiv_2011.php, februar 2013.

↑ Presmec Okolica Ormoža, sredina 20. stoletja. Foto: A. Kosi. Fototeka: PMPO, Enota Ormož.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in se nato ob sedmi uri odpravijo po zelenje za presmec. S tremi ali štirimi vozovi se odpravijo k Dravi, kjer naberejo crenso, mepriko, za osnovo pa poiščejo še približno pet smrek, ki jih zvežejo skupaj. Ko naberejo dovolj zelenja, se odpravijo k hiši, kjer se začne pletenje presmeca. Že prej se odločijo za njegovo velikost, ki je v zadnjih letih med 40–50 metrov. Na smrekov hlod dajo najprej nekaj vej zelenja, ki ga »z drotom okoli zvežejo« in s »čavlji« zabijejo, da se zelenje bolj pričvrsti na osnovo iz smreke. Potem ta postopek ponavljajo na vsakih nekaj metrov. Zelenje presmeca sestavljajo lovorovi listi, meprika, crensa ter oljka, ki jo pripeljejo s Primorske.24 Druženje nato sklenejo z obilno pojedino, naslednje jutro pa presmec družno odnesejo do cerkve na Grabah. Presmeci imajo na podeželju še danes statusni pomen: večjega in bolj okrašenega, kot ga kakšna družina ima, »imenitnejša« je. veliki teden Zadnji teden v postu se imenuje veliki teden. V tem času so na podeželju ljudje očistili hišo, jo »pobajsali vűni pa notri«, očistili so tudi hlev in gospodarska poslopja ter počistili, pometli in uredili »dvor« (dvorišče) pred hišo. »Zribali« so prage, pa tudi ilovnata tla v hiši so »zaribali in zravnali«.25 Ženske so poskrbele za čiste prtičke na stenah in policah ter za svežo posteljnino. V tem predvelikonočnem postnem času so si priskrbeli tudi nova oblačila ali pa oprali in po potrebi pokrpali stara. Vsi so se radi drug pred drugim »pobahali« z novimi oblačili in obutvijo, saj so si želeli vsi biti lepo oblečeni za vüzem. Če pri hiši ni bilo denarja, naj bi dobili vsaj nove nogavice.26 Na veliki četrtek po večerni maši za tri dni utihnejo zvonovi. Ljudje so nekoč rekli, da so »Bogec umrli«.27 Na veliki četrtek so kmetje vzeli v roke »molek«, šli po travnikih ob njivi gor in dol ter izmolili žalostni del rožnega venca. Nato so šli orat ter »vsejat vsaj nekaj ogonov pšenice«.28 Tega dne so v cerkvi pripravili tudi 24 Arhiv 2011 – OBČINA SREDIŠČE OB DRAVI, www.sredisce-ob-dravi.si/arhiv_2011.php, februar 2013. 25 Inf. Jožefa Trstenjak, februar 2013. 26 Od tod tudi še danes izvira navada, da se pri obisku svete, posebej praznične, maše v nedeljo mnogi oblečejo v nova ali bolj svečana oblačila. Op. avtorice. 27 Inf. Jožefa Trstenjak, februar 2013 28 Pod vernim krovom II., str. 166.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

božji grob. To je bilo posebej spoštovanja vredno opravilo. Na veliki četrtek so matere spekle otrokom, ki so jih vzele s seboj v cerkev »k službi božji«, hlebček belega kruha, da so ga po daljšem bogoslužju na poti domov pojedli. Nato so že na veliki petek zjutraj zakurile peč z »žegnanim lesom« (blagoslovljenim), t.j. z lanskim presmecem. Že nekoč so verjeli, da se na veliki petek ne sme delati, saj je to dan žalosti. To je dan najstrožjega posta. Na ta dan niso imeli zajtrka, pa tudi kosilo in večerja sta bila preprosta in skromna. Najpogosteje so bili na jedilniku »oljen« fižol, malo kruha, zvečer pa žganci ali mlečna juha.29 Tega dne so šli v cerkev k obredom in molit k božjemu grobu. skrivnosti velike sobote Na velikonočno soboto je bilo v navadi kurjenje kresov, ki je v simboličnem smislu pomenilo zmago pomladi nad zimo. Velikonočni kres je bil nekaj svetega. Že pred prazniki so na kupe nalagali različen odpad (šibje, »koruzije«, rožje od brajd ipd.). Tako so se na gričih in vrhovih okolice Ormoža videle »bakle«.30 Pri kurjenju kresov so še posebej morali paziti na to, da niso kurili preblizu hiš, saj bi se lahko zgodilo, da bi kakšna iskra pristala na slamnati strehi in zanetila požar. O baklah na velikonočno soboto zvečer in vuzmenici na velikonočno nedeljo zjutraj je A. Trstenjak v rokopisih podal naslednji opis: 31 »Dva ali tri tedne pred veliko nočjo ali vüzmom se v nedeljo popoldne zberejo vaški fantje in gredo v gozd sekat (kopat) smolenjakov (suho borovo štorovje). Če so jih prvič premalo nakopali, še gredo prihodnjo nedeljo enkrat po nje. Štore razsekajo na drobne kose in jih posušijo na peči. Na veliko soboto jih popoldne zložijo na bregu, kjer mislijo kuriti bakle, navadno na Vogrinovem, od koder je najlepši pogled proti Ormožu in onstran Drave na Hrvaško. S seboj prinesejo črepinje (črepje) potrtih loncev in jih zložijo na zemlji v podobi križa, v obliki polkroga ali pa tudi v popolnoma ravni črti. Zvečer jih napolnijo s smolenjaki in, ko začnejo ljudje prihajati od vstajenja (okoli sedme ure zvečer), jih zažgejo. Ogenj v črepinjah skrbno vzdržujejo, zraven pa streljajo iz možnarjev, pojejo in se zabavajo, dokler ne pokurijo 29 Pod vernim krovom II., str. 174. 30 Rokopis dr. A. Trstenjaka, str. 7. 31 Rokopis dr. A. Trstenjaka, str. 7.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vseh smolenjakov. Nato se razidejo po svojih domovih. V nedeljo zjutraj, ko je še tema, zažgejo vuzmenice (vüzmenice), večje kupe šibja in nestrohnelega dračja, ki ga nagrabljajo pri pomladanskem čiščenju travnikov in sadovnjakov ter znosijo na njive ali travnike. Ko se ljudje vračajo od jutranje maše, zabobnijo zopet možnarji in se streljanje ves dan nadaljuje. Streljajo še v ponedeljek, ako fantom in možem ne zmanjka prej smodnika. Velikonočni prazniki brez streljanja niso pravi prazniki. Na vuzem se mora streljati, pravi ljudstvo. Če je katero leto okrajno glavarstvo velikonočno streljanje prepovedalo, kakor npr. leta 1908, so zato prihodnje leto bolj streljali.« V nadaljevanju Trstenjak pravi, da sta »dve stvari za moj domači kraj značilni za velikonočni čas. Po vrtih, pred hišami in vobče na osojnih krajih, bujno cvetejo rumene vuzmenke. Včasih, kadar je velika noč zgodaj, ko še komaj čutimo prve dihljaje pomladi, cvetejo te cvetke tako rekoč proti volji narave. In drugo znamenje so velikonočne bakle in kresovi, imenovani vuzmenice. Misli si, da greš z menoj na veliko soboto zvečer na bližnji hrib, takole o prvem mraku. Vidiš čudovit prizor: na nebu se vžigajo milijoni svetlih zvezd, po zemlji pa velikonočne bakle. Tu tri, tam šest, drugod dvanajst in še več: te v ravnih vrstah, druge v polkrogu, tretje v križu. Na veliko soboto zvečer so razsvetljeni naši bregi, kamor ti sega oko. Praznično razsvetljeni, ne le v spomin vstajenja Kristusovega, temveč tudi v proslavo vstajenja narave, v proslavo njene zmage nad zimo, ki se bo kmalu s svojim dihom dotaknila naših bregov in grab, da bodo zazeleneli in se razcveteli.« Nato Trstenjak poglavje sklene, da »na velikonočno nedeljo rano zjutraj, ko zazvonijo zvonovi, zagorijo na poljih kresovi – vuzmenice«. 32 O pomenu velike sobote v ljudskem življenju je pisal Metod Turnšek v knjigi Pod vernim krovom.33 Navaja, da »kakor je bila nekoč pri obredih velikonočne vigilije navzoča vsa krščanska srenja, tako se udeležujejo obredov velike sobote v mnogih krajih po Slovenskem, npr. v Slovenskih goricah, tudi danes verniki v velikem številu. 32 V: »Domovina«. Celje, štev. 44, 17. april 1908, XVIII. letnik. 33 Metod Turnšek, Pod vernim krovom: Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto. 2. knjiga: Post in velika noč. Založila Družba sv. Mohorja iz Ljubljane, 1944.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Kjer pa je udeležba na žalost bolj pičla, vsaj iz vsake hiše pošljejo koga, otroka ali pastirja, po velikonočni ogenj.«34 Nadaljuje: »Velikonočni ogenj blagoslove zelo slovesno že v zgodnjih jutranjih urah pred cerkvijo. Za mladino je to vedno težko pričakovan dogodek … V Slovenskih goricah, kjer zakurijo peč z živim ali vsaj mrtvim blagoslovljenim ognjem ter ob blagoslovljenem ognju skuhajo velikonočne jedi in spečejo gibanice, ugasli ogorek (gobe) zataknejo za streho, da bi strela ne udarila v hišo. Ta ogorek pa hranijo včasih tudi kar v peči, da bi bila hiša varna pred ognjem«.35 Turnšek navaja, da je »skrbna priprava in sestava velikonočnega žegna na Štajerskem. Že od velikonočnega jutra, ko prinesejo domov blagoslovljeni ogenj, ima mati gospodinja polne roke dela. …«.36 Za Slovenske gorice so značilne »vüzemeljice« (tudi vüzmenice«).37 Okrog Ormoža si zložijo fantje na veliko soboto popoldne na kakem razglednem griču »smolenjakov«. S seboj prinesejo črepinje potrtih loncev … Pri Sv. Tomažu naložijo črepje ali kako posodo na kole, ki so jih v podobi križa, sveč ali trikotnikov zabili v zemljo ...«.38 Nadaljuje: »Vüzemeljico je nekoč kurila vsaka kmečka hiša ali pa vsaj po dvoje ali troje skupaj. Velikonočni kres jim je bil nekaj svetega …«39 Nekoč so pri vüzemci peli lepe nabožne velikonočne pesmi. … Na Štajerskem zelo cenijo velikonočni kres. Pravi, da »… do koder seže njegov dim, ne bo kuge in tudi mraz ne bo škodil ajdi«.40 Turnšek pravi, da je »velikosobotni večer ob žarečih kresovih, pokanju topičev in nepretrganem pritrkavanju čudovita hvalnica vstalemu Odrešeniku.«41 Svetuje, da mora »ostati sveto slovensko izročilo, da gre na veliko soboto od vsake hiše kdo po sveti ogenj in da z njim zanetimo ognjišče«.42 Nadaljuje: »Na veliko soboto zvečer ali na veliko nedeljo zjutraj bomo po navadi kraja zanetili tudi velikonočni kres. Ob njem bomo na kratko pomolili ter zapeli velikonočne pesmi. 34 Prav tam, str. 181. 35 Prav tam, str. 184. 36 Prav tam, str. 189. 37 Informator Anton Trstenjak. 38 Metod Turnšek, Pod vernim krovom: Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto. 2. knjiga: Post in velika noč. Založila Družba sv. Mohorja iz Ljubljane, 1944, str. 198. 39 Prav tam, str. 199. 40 Prav tam, str. 199. 41 Prav tam, str. 199. 42 Prav tam, str. 199.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Kjer teh navad ni, naj doma v hiši postavijo na mizo velikonočno svečko, jo prižgo in na kratko pomolijo.«43 O pomenu ognja je pisal tudi Vinko Möderndorfer v Verovanja, uvere in običaji Slovencev44, kjer omenja, da »za vse pomembnejše praznike kurijo kresove …, za veliko noč in kres in, kadar »se jočejo drva« v peči, vržejo v Ivanjkovcih v peč blagoslovljeno sol in rešijo tako tri duše iz vic«.45 Medtem ko danes kurijo velikonočne kresove že v soboto zvečer po vstajenju, pa v preteklosti vüzmenica ni smela zagoreti pred polnočjo. Posebno bogato z raznimi običaji je na širšem ormoškem območju tudi v novejšem času praznovanje velike sobote, ki je v znamenju blagoslova ognja, vode in velikonočnih jedi. O obredih velike sobote na širšem območju Velike Nedelje je pripovedoval Friderik Meško.46 Običaj blagoslova ognja je potekal pred velikonedeljsko cerkvijo na veliko soboto zjutraj še do pred dvema letoma, a so ga zaradi nezanimanja domačinov opustili. Do takrat je bila navada, da je mežnar zgodaj zjutraj, še pred 7. uro, zanetil ogenj na desni strani pred vhodom v cerkev. Ogenj je sprva pripravil kar na tleh, v zadnjih letih pa na kosu pločevine. Za kurjavo je uporabil bukova drva, ki si jih je pripravil dan poprej. Nato je duhovnik pred prihodom faranov na veliko soboto zgodaj zjutraj blagoslovil ogenj. K cerkvi so nato prišle gospodinje in mežnar jim je s prijemalko dal tlečo žerjavico v posodo (lončeno, medeninasto). Nato je ogenj pogasil. Gospodinje so posodo z žerjavico odnesle domov, v peči zakurile z blagoslovljenim velikonočnim ognjem in na tem ognju pripravile velikonočne dobrote. Gospodarji pa so z blagoslovljenim ognjem tudi pokadili domove. Vendar so v zadnjih letih gospodinje vedno manj prihajale po velikonočni ogenj, pa tudi zanimanje za ta obred je začelo pojenjati. Pomemben obred velike sobote je blagoslov velikonočne sveče na velikonočni vigiliji. Pri Veliki Nedelji tukajšnji mežnar gospod Meško 43 Prav tam, str. 200. 44 Vinko Möderndorfer, Verovanja, uvere in običaji Slovencev: (narodopisno gradivo). Druga knjiga: Prazniki. Založila in tiskala Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celju, 1948. Voda in ogenj, str. 270. 45 Prav tam, str. 270. 46 Friderik Meško, roj. 1944, Hajndl. Zadnjih 12 let (od leta 2003) je mežnar v župniji pri Veliki Nedelji, pred tem je to delo 27 let opravljal njegov oče. Številne običaje je gospod Friderik prevzel od očeta. Februar 2015.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zaneti ogenj pred cerkvijo. Do pred približno dvema letoma (2013) je kuril na istem mestu, kjer je že zjutraj pripravil ogenj. Pri kurjavi uporablja bukova drva, ogenj pa prižge na kosu pločevine približno pol ure pred velikonočno vigilijo, ki se začne ob 19. uri. Nato se v zakristiji zberejo duhovnik, ministranta in mežnar. Po zunanji strani gredo iz zakristije pred vhod v cerkev, kjer tli ogenj. V cerkvi, kjer se medtem zberejo vaščani, je tema. Verniki držijo v rokah sveče. To so navadne, neokrašene bele sveče, ki jih prinesejo od doma. Mežnar drži v roki kadilo in kadilnico, ministranta pa velikonočno svečo in navadni sveči, ki spremljata blagoslovljeno svečo do oltarja. Pri ognju pred cerkvijo duhovnik najprej zmoli molitev in blagoslovi ogenj. S tem ognjem najprej prižge velikonočno svečo in nato ostali dve sveči. Mežnar položi žareče oglje v kadilnico in jo v procesiji nese do oltarja. Ogenj pred cerkvijo gori do konca maše, ko ga ugasnejo. Če pa je slabo vreme, ga ugasnejo takoj. Obredna skupina, ki jo sestavljajo spredaj nosilec križa, nato levo in desno ministranta ter zadaj mežnar s kadilom in duhovnik, vstopi v cerkev. Na poti proti oltarju se najprej ustavijo pod korom, kjer se prižgejo luči. Potem procesija nadaljuje pot do stranskih oltarjev v ladji. Prižgejo se luči na sredini cerkve. Med sprevodom proti glavnemu oltarju ministranti prižigajo s svojimi svečami sveče vernikov. Ob sveči molijo in pojejo brez spremljave orgel. Pred glavnim oltarjem postavijo svečo v svečnik na desno stran oltarja in hkrati pokadijo s kadilom velikonočnega oglja. Po besednem bogoslužju sveče ugasnejo. Gori samo velikonočna sveča. Med glavnimi prošnjami prižgejo sveče na oltarju. Ob obnovitvi krstnih zaobljub pa sveče ponovno prižgejo. Takrat ministranti s svojimi svečami prižgejo sveče vernikom v prvih klopeh, ti pa si ogenj podajajo med seboj in ta se širi po cerkvi. Po sobotni večerni maši nesejo verniki sveče domov, kjer si gorečo svečo podajajo družinski člani in skupaj zmolijo večerno molitev.47 Hranijo jih vse leto. Doma sveče pospravijo in jo prižgejo ob raznih slovesnostih, dogodkih v družini. Najprej mora goreti ob velikonočni pojedini, med letom pa ob slovesnem kosilu ali krstu. Naslednje leto si priskrbijo novo svečo. Velikonočna sveča gori pred oltarjem od velike noči do binkoštne nedelje pri vseh mašah. Za to svečo je značilno, da je danes že okrašena, na njej je velik križ. Do pred okrog desetimi leti pa je duhovnik pred 47 Informatorja: Franc (r. 1935) in Lizika (1941) Krabonja, Velika Nedelja, februar 2015.

↑ Velikonočna sveča. Metod Turnšek, Pod vernim krovom: Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto. 2. knjiga: Post in velika noč. Založila Družba sv. Mohorja iz Ljubljane, 1944, str. 179.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

oltarjem sam okrasil svečo. Okrasil jo je s Kristusovim križem in z alfo ter omego, prvo in zadnjo črko grške abecede. Na svečo je pritrdil tudi pet kadilnih zrn kot znamenje za pet Jezusovih ran ter letnico. Tudi v Ormožu je navada, da prižgejo ogenj samo zvečer pred velikonočno vigilijo.48 V preteklosti so ga prižgali na tleh, v zadnjih letih pa v kovinski okrogli posodi. Nalogo priprave ognja ima nekdo iz župnijskega sveta. Pripravijo si smolnata drva »smolejake«. Ogenj gori do konca maše, ob slabem vremenu ga ugasnejo. Foto 2: žegen v vüzemskih običajih in prazniku na ormoškem območju Predvsem ženske so imele v teh predprazničnih dnevih veliko dela s pripravo na praznike, posebej s pripravo velikonočnih jedi. Posebno pozornost je gospodinja posvetila pripravi velikonočnega žegna, saj se je hotela z njim še posebej »postaviti«. Blagoslov velikonočnih jedi je bil v vsaki družini posebno slovesen trenutek. Gospodinja je tako na veliko soboto zjutraj skuhala klobase, meso ali »hamico«. Že na kolinah, ki so bile najpogosteje v pustnem času, je gospodar odločil, kateri kos mesa bodo nesli k žegnu. Zato so ga do takrat dali v »slanjak« ali »tünko«. Gospodinja je skopala tudi domači hren, medtem ko je jajca skuhala v čebulnih olupkih. Ob veliki noči so v različnih krajih našega območja oblikovali in pripravljali velikonočne kruhe. Vendar se praznični velikonočni jedilnik v Prlekiji, na katerem ne sme manjkati kruha, ne razlikuje kaj dosti od jedilnikov drugod po Sloveniji. Gospodinje, ki so pripravljale žegen, so bile še posebej ponosne na kruh, ki so ga položile v velikonočne košare. Tako je tudi za širše ormoško območje veljalo, da ob vűzmu na praznični mizi ni smelo manjkati kruha. Sicer pa je v preteklosti za naše podeželje veljalo, da kadar je bil v preteklosti na mizi kruh, je bil to za kmečkega človeka praznik. Kruh je namreč predstavljal simbol blaginje in svetosti ter je imel tudi ob prazniku Gospodovega vstajenja, t.j. ob veliki noči, poseben pomen. Tako so vűzemski kruh s posebnim spoštovanjem položili na belo pogrnjeno kmečko mizo, spoštljiv odnos do njega pa je narekoval tudi obnašanje družinskih članov ob praznični mizi. V preteklosti so gospodinje na širšem ormoškem območju ob praznikih skoraj pri vsaki hiši doma v krušnih pečeh pekle kruh. Tudi 48 Informatorja: Franc in Marjeta Šandor, Ormož.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

za to območje je veljalo, da so na veliki petek gospodinje zakurile v krušni peči in sežgale presmec prejšnjega leta. Ta dan je gospodinja zamesila testo za kruh. Na ormoškem podeželju so gospodinje najpogosteje ob vűzmu spekle črni kruh, ki so mu dodale več ržene moke, da je ostal dlje časa svež. V splošnem pa za širše ormoško območje za čas vűzma ni bil značilen okrašen kruh. Ker so v preteklosti na podeželju pekli krušne dobrote doma, je veljalo načelo, da ima kruh v vsaki hiši drugačen okus. Tudi zaradi različnih receptov in vrste moke, ki so jih gospodinje uporabljale pri peki teh dobrot. Pogosto pa za pripravo krušnih dobrot sploh niso potrebovale receptov, ampak so se pri peki najpogosteje zanesle kar na občutek in izkušnje, ki so si jih pridobile skozi čas. Peka velikonočnega kruha je bila za gospodinjo sveto opravilo, pravi obred, na katerega so se pripravljale s posebno spoštljivim odnosom. Tako so najprej presejale rženo moko, ki so ji dodale tudi nekaj pšenične. Nato so pripravile kvas, ki so ga zmešale s sirotko ali z vodo in pustile na toplem, ali pa so domači kvas shranile in vzele od zadnje peke kruha. V posodo so dale zmes vode, moke, soli in kvasa ter vse zmesi pustile stati določen čas. Kvas so dale v moko in počakale, da »vstane«. Zmes so nato ročno mešale v lesenih nečkah (t.j. podolgovatih koritih, izdolbenih iz mehkega lesa) tako dolgo, dokler se testo ni več prijemalo na leseno posodo. Pripravljeno testo so pokrile s čisto kuhinjsko krpo in ga pustile vzhajati na toplem poleg krušne peči. Ker je bila sama peka velikonočnega kruha poseben obred, so testo pustile počivati, dokler ni prišel pravi trenutek, da so zmes razdelile na dva dela ali več delov, vsak del dobro zamesile, jih položile v pletene košarice, zgornji del pa posipale z moko in ponovno pustile vzhajati na toplem. Iz slamnjač so nato vzhajane kolače položile z lesenimi loparji v peč. Gospodinje so ob začetku peke izrekle besede »sveti križ božji« in naredile križ čez kvas, testo in hlebec, preden so jih položile na lopar in vstavile v peč. Na razgrnjenem prostoru v krušni peči, obloženi z žerjavico, so bili po eni uri in pol do dveh urah kolači pečeni. S pomočjo loparja so jih potegnile iz peči, z gosjim peresom odstranile pepel in z mokro roko ovlažile kolače zaradi mehkejše skorje. Tako so bili dva do tri kilograme veliki velikonočni kolači pripravljeni za žegen. Posebnost ormoškega območja v velikonočnem času so bili majhni hlebci kruha ali mali kolački, ki so jih spekli za vsakega otroka pri hiši in so bili najpogostejša velikonočna darila otrokom. Te ržene vűzemske

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

↑ Blagoslov velikonočnih jedi. Žvab, leta 1936. Foto: A. Kosi. Fototeka: PMPO, Enota Ormož.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kolačke so potem otroci vsak v svojem »korpecu« nesli k žegnu.49 Matere so otrokom spekle male kruhke le enkrat na leto, in sicer za veliko noč. Otroci so se v času priprave in peke kruha pogosto »sukali« po kuhinji in stikali po mizi v pričakovanju, da se bo našlo tudi kaj zanje. Tako je »prepovedano« v otroških očeh vzbujalo skomine, saj so otroške ročice pogosto segale po testu in kasneje po drobtinicah na velikonočni, s snežno belim prtom pogrnjeni praznični mizi. Občutek toplega kruha je bil za otroke nekaj skrivnostnega, svetega. Tudi potica ob veliki noči ni smela manjkati na praznični mizi. Morala pa je biti vedno pečena v okrogli glinasti posodi oziroma modlu, v katerih so gospodinje z rokami oblikovale testo z nadevom, namastile notranjost posode in zavile testo do zgornjega roba posode. Iz kvašenega vzhajajočega testa so pripravile potice z različnimi 49 Inf. Ana Ratek, feb. 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

nadevi, najpogosteje orehovimi. Če pa tisto leto ni bilo orehov, so gospodinje posegale po drugih sestavinah. Starejši ljudje ormoškega območja se še spominjajo, da je potica v preteklosti veljala za jed siromakov. Na območju Huma pri Ormožu so gospodinje za vűzem ob slabi letini namesto orehove potice pripravile potice, na katerih so za nadev uporabljale suhe slive, ki jih na tem območju res ni manjkalo. Veljal pa je običaj, da potice v preteklosti niso nesli k žegnu, čeprav je morala biti na vűzemski praznični mizi.50 Zaradi načina življenja nekoč od priprave hrane gospodinje niso ničesar zavrgle, tako tudi testa za potico ne, če niso vsega porabile. Iz ostankov testa so pripravile še krapce, t.j. pogače iz vzhajanega testa in nadeva iz domačega sira, jajc in smetane.51 Na območju Središča ob Dravi pa so iz polbele pšenične moke pekle velike štruce s štirimi ali šestimi kitami. Mlečni kruh v obliki pletenice so premazale z rumenjakom in krasile s sladkorjem ter z beljakom.52 Za naše območje pa ni bila značilna krasitev velikonočnih pletenic s ptički, z rožami ali drugimi figurami iz nekvašenega testa. Še danes so marsikje spomini na otroštvo povezani z vonjem in s toplino, ki je napolnila kuhinjo, ko je mati zakurila v peči in začela mesiti testo za kruh in potico. V času okrog velike noči je bilo treba iti tudi k spovedi. Tako so rekli: «Če neš šo k spovedi, neš žegna jo«. Foto: 3 velikonočne košare in prtički so dragocene umetnine, sreča in spokojnost vejeta iz njih Med osrednje obrede velikega tedna spada blagoslov jedi, ki jih v cerkev (h kapeli, križu) tradicionalno prinesemo na velikonočno soboto ali v nedeljo zjutraj v lepih pletenih košarah. Ta obred se je v številnih družinah ohranil iz preteklosti do danes, prav tako pa so zmeraj tudi lepo okrašene velikonočne košare vplivale k veličastnosti tega praznika. Že od velikosobotnega jutra, ko so domov prinesli blagoslovljeni ogenj, je imela gospodinja polne roke dela. »Korpa«, s katero so nesli žegen k blagoslovu, je bila že od prejšnje velike noči skrbno spravljena na podstrešju. Navada je bila, da so jo zavili v bel papir, da »šibje ne bi postalo rjavo«. Pred praznikom so jo prinesli s 50 Inf. Ana Ratek, feb. 2013. 51 Inf. Pavla Lah Zemljak, feb. 2013. 52 Inf. Dragica Florjanič, feb. 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

podstrešja, jo temeljito zdrgnili s »serkovo« krtačo in posušili, da je bila še posebej bela. 53 Še danes pri mnogih družinah na posebnem mestu v hiši hranijo košaro za žegen in prtiček, s katerim pokrijejo košaro. Velikonočno košaro in prtiček, tako kot nekoč, pri številnih družinah zelo redko uporabljajo v druge namene in sta namenjena le za velikonočno slovesnost blagoslova jedi. Pletarstvo se je v preteklosti odvijalo na ormoškem podeželju predvsem kot hišna dejavnost v okviru zadovoljevanja domačih potreb. Plesti so znali skoraj pri vsaki hiši. Tako so si v zimskem času doma spletli okrogle košare z enim ročajem ali brez njega ter navadne cekarje, ki so jih uporabljali v velikonočnem času za blagoslovljene jedi. Košare so bile bele ali naravno obarvane. Naravno barvo košar so dobili tako, da so kuhane in posušene vitre ponovno vrgli v kuhano vodo, da so postale sive. Velikonočne košare so bile izključno iz vrbovih šib. Za izdelovanje ene košare so potrebovali tri do štiri ure. Košare so se med seboj razlikovale po vzorcu pletenja šib, ki je bil odvisen od iznajdljivosti in spretnosti pletarja. Nekateri pletarji so med enobarvne vodoravne naravne šibe dodali vmes tudi vodoravni barvni, zeleni in rdeči, vrbovi šibi. Za pisanke pa so izdelali majhne slamnjače v naravni barvi. Večje dekorativne košare pa so kupovali tudi na cvetnem sejmu v Ormožu, ki se po tradiciji odvija na cvetni petek prav v mestu. Na tem sejmu, na katerega so prihajali obiskovalci s širšega ormoškega območja, so kupovali praznične košare pri sejmarjih/krošnjarjih, ki so prišli s sosednje Hrvaške. Te tako imenovane hrvaške košare so bile okrogle in so imele dodaten obod, obarvan zeleno ali rdeče. Bile so spletene iz vrbovih šib in so bile brez ročajev. Med prebivalstvom ormoškega območja so bile še posebej iskane in cenjene, saj so izstopale po zunanjem dekorativnem izgledu in velikosti. Že od nekdaj so tukajšnji ljudje za praznovanje velike noči hranili najlepše in najboljše, pa naj bo to košara, v kateri so k žegnu nesli velikonočne jedi, prtiček, s katerim so pokrili velikonočne dobrote, obleka in obutev, ki so ju nosili le ob tej priložnosti. Prav zato so tudi praznične velikonočne košare imele posebno mesto v velikonočnem praznovanju družine. Prav v njej se je skrivalo toliko okusnih velikonočnih darov, ki se jih je veselila vsa družina. Ko je gospodinja vse to dala v korpo, jo je pokrila z belim, posebej doma za ta praznik 53 Inf. Ana Ratek, feb. 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Velikonočne košare. Okolica Ormoža, sredina 20. stoletja. Foto: A. Kosi. Fototeka: PMPO, Enota Ormož.

našitim prtom. K blagoslovu so nesla navadno mlada dekleta in otroci. Med hojo v cerkev in iz nje so si dekleta pogosto nagajala in se prerivala. Nato pa je bila navada, da so takoj po blagoslovu neporočena dekleta s košarami, z velikonočnimi dobrotami v njih, oddrvela domov, kajti verjela so, da se bo tista deklica, ki bo prišla prva domov, tisto leto prva poročila. Zgodilo se je, da se je katera spotaknila in padla. Iz košare se je vse razletelo po tleh. To je bila seveda velika sramota za dekle in hišo, kajti takrat se je videlo, kakšna je vsebina košare oziroma kaj kdo nosi k žegnu. Nekateri namreč niso imeli velikonočnih dobrot v izobilju in so v košare naložili kakšna polena ali kaj podobnega, z željo, da bi njihova košara izgledala čim obilnejša in bogatejša.54 Ob zimskih večerih so tukajšnje ženske pridno vezle prte in nanje našile razne velikonočne motive. Platno za prtičke so si nakupile v zimskem času na sejmih, predvsem na Martinovem sejmu v Ormožu (11. 11.) in Katarininem na Ptuju (25. 11.). Platno, ki je bilo na stojnicah v balah, so si ženske nakupile po metrih. Belo platno je bilo zelo kvalitetno, fino in tanko. V drugi polovici 20. stoletja pa so se na stojnicah pojavili tudi kompleti prtov z že narisanimi motivi. Na sejmih so kupovale tudi čipke, s katerimi so obšile prte. Prejico, nit za našivavanje, so najprej kupovale na sejmih, kasneje v trgovinah. Doma so nato prtičke zarobile ali obšile s čipko ter z indigo papirjem na belo platno prerisale ali narisale motive. Motivi na velikonočnih prtih so bili 54 Inf. Ana Ratek, feb. 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pomladanski (ptički na veji, rože/spominčice, regrat, mimoza …, listi, narava, delo na polju/kmet orje zemljo), tipično velikonočni (piščanec, jajce, jagnje božje, zajček), manjkali pa niso tudi krščanski simboli (križ, IHS) in razne vinjete, ki so jih našile na prte. Hkrati so ženske na prte našile še verze, ki so jih »vzele« iz ljudskega izročila, npr. »Glejte jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta«, »Vesela Velika noč«, »Škrjanček poje, žvrgoli, se belega dneva veseli« … Okrasni vzorci na prtih so bili najpogosteje rumene, modre, zelene ali rdeče barve. Te velikonočne prtičke so uporabljale za različne namene. Najpogosteje za dekoracijo velikonočnih košar, velike prte so ženske položile na mizo, okrasne prte z napisi pa so obesile v predvelikonočnem času na stene v hiši ter tako olepšale prostore.55 Skrbno in s posebnim občutkom je mati na velikonočno soboto položila košaro na posebno mesto na mizo, pogrnjeno z belim vezenim prtom. Nato je gospodinja dno košare obložila z belim prtičkom ter vanjo položila velikonočno hrano. Na vrh košare je za okras pogrnila še en prtiček, prav tako okrašen z raznimi velikonočnimi simboli in s pisanimi našitimi cvetovi. Vsemu skupaj je dodala še cvet narcise ali kakšno spomladansko cvetočo vejico. Košare so nato dekleta in tudi gospodinje same ponosno nesle na glavi k blagoslovu. Vsaka košara je bila drugačna, prav tako so se med seboj razlikovali tudi prtički. Številne košare, od teh nekatere narejene doma, in doma izvezeni prti so pričali o veličastnosti tega praznika. Po velikosti košare in lepoti prtička se je ločila bogata hiša od revne. Vmes pa so bile tudi ženske iz revnejših hiš, ki so nosile svoj skromni »blagoslov« v rokah, v korpah ali cejah z enim ročajem. V cerkvi/pri kapeli so nato položile košare pred oltar, da je lahko župnik blagoslovil žegen. Sicer pa se v zadnjih letih praznovanje velike noči na širšem ormoškem območju odmika tradiciji. Današnje košare in prti so »novodobni«, po večini kupljeni v trgovinah ali na sejmih. Na vrh košare pogrnejo za okras kupljene kuhinjske krpe z velikonočnimi motivi. Nekdanje velike okrogle košare pa so zamenjale košare različnih oblik in velikosti. Še danes pa po tradiciji nesejo k žegnu košaro žene ali dekleta, z majhnimi košaricami pa se jim pridružijo še otroci. Le ponekod na podeželju so velikonočne košare ostale takšne, kot so bile nekoč. Znani ormoški pletar je bil Franc Kosi s Hajndla, ki 55 Inf. Pavla Lah Zemljak, feb. 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

je izdeloval prečudovite velikonočne košare iz vrbovih šib oziroma pintovca. »Žegnavanje« še danes poteka v cerkvi, pri križih ali pa pri vaških kapelah, ki jih za to priložnost še posebej lepo okrasijo. Pogosto so prebelili kapele, porezali in uredili ograjo, ki je rasla okoli kapele ali križa, notranjost pa so okrasili z novim vencem ali s cvetjem iz krep papirja, s katerim so okrasili tudi razpelo. Domači župnik pa že prej naredi urnik blagoslova jedi. V preteklosti je župnika po blagoslovu navadno peljal s konjsko vprego kakšen domačin. pokanje z možnarji Tudi na širšem ormoškem območju je še danes pokanje s karbidom tradicionalni del praznovanja velikonočnih praznikov. Pokanje s karbidom na veliko soboto zvečer in velikonočno nedeljo je budnica in vabilo k vstajenjski procesiji. Na veliko nedeljo so se družine zbrale ob velikonočnem žegnu, zunaj pa je odmevalo pokanje s karbidom. Na ormoškem se večinoma procesije povsod začnejo na velikonočno nedeljo ob šestih zjutraj, prav tako se takrat tudi strelja s karbidom. Pokanje se sliši tudi med procesijami. Starejši se danes spominjajo, da so že kot otroci streljali iz različnih škatel npr. za barve, marmelado, iz sodov, raznih kant. Med seboj so tekmovali, kdo bo bolje nabil svojo škatlo in počil iz nje. Načini pokanja so bili različni. Nekateri so imeli velike škatle ali celo sode, zakopane v tla. Velikonočno pokanje je bilo opravilo fantov in odraz njihovega prazničnega veselja. Smrdeli so po karbidu in dimu, bili so umazani, prste so imeli zažgane od ognja, lase in trepalnice posmojene. V preteklih letih je pogosto prihajalo do poškodb. Še nekaj dni po veliki noči so bili naglušni od pokanja. Tradicija velikonočnega pokanja s karbidom na tem območju živi še danes, čeprav si domačini ne znajo natančno razložiti, od kod izhaja ta običaj in zakaj. Ljudje ga povezujejo z velikonočnim praznovanjem, vstajenjem; streljanje/pokanje pa jim pomeni na neki način tudi pozdrav prazniku. Med območji, kjer je danes ta tradicija še posebej ohranjena, velja omeniti tomaževsko območje in vas Cvetkovci pri Ormožu. Tukaj se pokanje v času velikonočnih praznikov sliši daleč naokrog. Razširjeno je pokanje s karbidom iz raznih posod. Informator Aleš Ploh iz Cvetkovcev danes s prijatelji nadaljuje to

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tradicijo pokanja s karbidom na tem območju. Po pripovedovanju naj bi ob veliki noči streljala s karbidom že njegov dedek in ata. Ta običaj se je tako ohranil v teh krajih do danes. Za pokanje so v preteklosti uporabljali manjše škatle od barv (2,5 litra–10 litrov). Le redki so uporabili kakšno večjo posodo, ki je na kmetiji služila za prevoz mleka. Pokanje je v Cvetkovcih potekalo ob reki Pesnici. Tako kot nekoč se fantje tukaj zberejo na veliki petek zvečer, da si pripravijo sode. Nato se po tradiciji zberejo na športnem parku Ledna na veliko soboto zjutraj ob 5. uri in ob 6. uri izvedejo prvi strel. Pokajo neprekinjeno vsakih 30 minut do nedelje pozno v noč. Pokanje pa ni dovoljeno med 22. in 6. uro, zato ponoči ne pokajo. V nedeljo zjutraj so po prvem pokanju deležni tudi velikonočnega žegna, ki si ga prinesejo sami ali pa jim ga prinesejo sosedje. Na veliki ponedeljek pa vse pospravijo. Za pokanje uporabljajo različno posodo. Pred desetimi leti so začeli pokati z rezervoarji za ogrevanje vode »bojlerji« 80 ali 100 ali 120-litrskimi, nato pa so se posodobili in začeli pokati iz 250-litrskih rezervoarjev za nafto in olje. Priprava posode je zahtevna, saj morajo na čelni strani izrezati luknjo premera 30 centimetrov, na spodnji strani soda pa zvrtati manjšo luknjico. Postopek priprave soda ali »nabijanja« poteka tako, da v manjšo posodo naložijo prbližno 30 dekagramov karbita, ga zalijejo z enim decilitrom vode in nato pokrijejo s sodom. Sode postavijo navpično, z manjšo luknjico na vrhu. V vrsto postavijo 10 sodov, ki so oddaljeni med seboj približno 5 metrov. Čas plinjenja sodov traja 5 minut. Za večjo varnost sta pri prižiganju prisotna dva, saj eden »podira« sode (vse v eno stran), drugi pa jih z daljšo baklo prižiga na zadnji strani soda (manjša zvrtana luknja). Podiranje in prižiganje potekata usklajeno, ko poči prvi sod, se drugi sod podre. Potem se postopki ponavljajo in po potrebi dolagajo karabid. Karbid kupijo kakšen teden prej, in sicer si ga nabavijo približno 70 kilogramov. Ob karbidu tako potrebujejo še sod, posodo za karbid, vodo in baklo. Seveda se ljudje zavedajo, da je danes treba upoštevati kar nekaj varnostnih predpisov, da je pokanje s karbidom varno. Sodelujoči uporabljajo zaščitne rokavice in protihrupne slušalke. Sicer pa se pokanja udeležuje več skupin, ki med seboj tekmujejo, kateremu bo počila glasneje. Vendar pa je sama moč pokanja odvisna od priprave karbida, npr. ali je dovolj vode oziroma če je vode preveč, se pok ponesreči. Postopek pokanja s karbidom iz različnih škatel je bolj ali manj

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

znan in podoben na celotnem ormoškem območju in kaže na ohranjeno tradicijo ter na odnos do dediščine oziroma spoštovanje preteklosti. Dan vstajenja je bil zmeraj dan veselja. To je bil dan, ko so ljudje klicali: Hosijana! Aleluja! Roditi se, živeti in umreti – to je usoda človeštva. »Da pa je mogoče premagati smrt in vstati v novo življenje s Stvarnikom, to je ona radostna zavest, ki nas prešinja in nam daje telesno in duševno moč …«56 Vstajenja dan so v cerkvi vedno praznovali z veliko slovesnostjo. Ljudem je zaigralo srce, ko so se vstajenjske procesije v velikonočnem jutru razvile okrog domačih cerkva. Vstalega Jezusa pa je poleg molitve in petja pozdravila tudi pesem zvonov. O tem je zapisano v Slovenskem gospodarju: »Vstajenje. Zvonovi slovesno in prijazno vabijo, radostni streli odmevajo v sočni dan, vse se pripravlja in oblači v novo obleko, vsakemu se nekam mudi, ker danes ne sme zamuditi prelepe svečanosti, srca utripljejo hitreje in živeje … Fantje, ki so stali pod lipo,so že odšli proti cerkvi, le še kaka mamica, ki je imela opraviti z družinico, hiti v božji hram. Ura odbije. Strel zagrmi, da se stresejo okna božjega hrama, zvonovi zapojejo veličastno, duhovnik ob božjem grobu pa z jasnim glasom aleluja, vstal je … Mlada lica zažare veselja, starčku zaigra srce radosti, da se začuti spet mladega. Iz vseh grl pa zadoni kot močan odmev vesela aleluja. Bandera zaigrajo, procesija se premika po vasi, ozračje pretresajo streli, zvonjenje in radostni spevi. Končano. Pod lipo se zbira staro in mlado, drug drugemu stiskajo prisrčno roke in si voščijo vesele in srečne praznike. Kakor prijatelj prijatelju, sorodnik sorodniku …«57 Običaj vstajenjskih procesij se je na ormoškem območju ohranil do danes. O procesijah je pisal že F. Kovačič v svoji Središki kroniki.58 Na središkem območju so bile ob veliki noči kot posebnost značilne naslednje krajevne procesije:59 »… na veliko noč popoldne ob ugodnem vremenu od podružnice k župni cerkvi. Na velikonočni ponedeljek k miklavževski podružnici, pozneje k župni cerkvi Sv. Bolfenka: če sta bila v Središču dva duhovnika, je eden šel zraven. Dokler je bil velikonočni torek še zapovedan praznik, je šla procesija od župne

56 »Velikonočni čudež« v: Slovenski narod, 2. april 1904, let. 37, št. 75, str. 1–2. 57 »Vstajenje« v: Slovenski gospodar, 31. marec 1904, str. 3. 58 F. Kovačič: Trg Središče ob Dravi, kronika, Maribor 1910, str. 171. 59 Prav tam.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

cerkve k trški podružnici, ob času, ko je bil spisan opravilnik60, je bila le še peta maša pri podružnici, vse drugo je bilo prostovoljno. Procesija se je morda nekaj let še vzdrževala, potem pa je vse prenehalo. Na velikonočno nedeljo se je zjutraj na Grabah pred vstajenjsko mašo okoli župne cerkve odvijala procesija. Že na vse zgodaj so prišli ljudje pred farno cerkev »z vseh strani skupaj«, tako da je nastala velika množica, ko so »zapeli« farni zvonovi. Tako je bilo že vse pripravljeno za procesijo, ljudje so bili na svojih mestih in zatopljeni v tihe molitve ter čakali, da pride domači župnik. Po procesiji je bila slovesna maša in vmes primerna pridiga.« 61 Na veliko noč se po krščanskem koledarju konča postni čas in na velikonočno nedeljo so pri nas zgodaj zjutraj pred jutranjo velikonočno sveto mašo značilne vstajenjske procesije, praznične maše pa potekajo ves dan. Na Ormoškem niso znane posebnosti, ki bi bile povezane z vstajenjskimi procesijami. Tukaj se vstajenjske procesije po župnijah začnejo na velikonočno nedeljo pred mašo velikonočnega jutra ob šestih zjutraj, prav tako se takrat tudi strelja z možnarji. Nato so se odpravili v ranih jutranjih urah proti cerkvi. Veliko ljudi se še zadnjič poda zjutraj v cerkev k božjemu grobu, nekateri pa ostanejo zunaj cerkve in se nato pridružijo velikonočni vstajenjski procesiji. Po trikratni aleluji in pesmi »Zveličar naš je vstal iz groba« se razvije okrog župne cerkve procesija, posebna slavnostna maša, pri kateri se verniki skupaj z župnikom enkrat sprehodijo okrog cerkve in na čelu procesije nosijo kip vstalega Kristusa. Tega vzamejo iz božjega groba. Verniki se razporedijo v slovesnem sprevodu. V preteklosti, do približno 80. let prejšnjega stoletja, je bila navada, da so na čelu procesije nesli prapor, ki je visel ob oltarju v cerkvi. Na njem je bil izvezen lik svetnika oziroma zavetnika župnije ali podoba Marija. Po stari navadi gredo nato v procesiji najprej moški, izmed katerih nekdo na čelu nosi kip vstalega Jezusa. Pri sv. Miklavžu pri Ormožu je bila navada, da so na začetku procesije šle »device, belo oblečena dekleta iz Marijine družbe, ter na blazinah nesle Kristusovo mučilno orožje: bič, kocke, s katerimi so si sovražniki razdelili njegovo obleko, trnovo krono in še prebodeno srce Odrešenikovo«.62 Po navadi se

60 Opravilnik iz let 1774−1780, F. Kovačič: Trg Središče ob Dravi, kronika, Maribor 1910, str. 170. 61 F. Kovačič: Trg Središče ob Dravi, kronika, Maribor 1910, str. 171. 62 Pod vernim krovom II., str. 194.

100

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

← Božji grob. Okolica Ormoža, sredina 20. stoletja. Foto: A. Kosi. Fototeka: PMPO, Enota Ormož.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

procesija vije okrog farne cerkve, v primeru lepega vremena pa gredo v Ormožu iz cerkve najprej po Skolibrovi in Poštni ulici ter se nato vrnejo v cerkev. V Ormožu je navada, da procesijo spremlja pihalna godba. Za njimi gredo pevci, ki se nato umaknejo na kor. Njim sledijo otroci, ministranti in župnik, nato dekleta in žene. Ponekod, npr. pri Svetem Tomažu, je še navada nošenje neba – baldahina nad župnikom. Ta je postavljen v cerkvi na ženski strani. Na Humu so to navado opustili pred približno 20 leti, v Ormožu pa ta običaj ljudem ni znan. Ministranti med procesijo zvonijo in s kadilom kadijo. Med procesijo se izmenjavajo zvonjenje, molitev rožnega venca ter petje velikonočnih pesmi (Zapoj veselo, o kristjan, Skalovje groba se razgane, Jezus je vstal od smrti, Jezus naš je vstal od smrti, Minil je dan trpljenja, Zvonovi so zopet zapeli).63 Procesija naj bi bila simbol življenjske drže in hoje za Jezusom. Po procesiji, ki se konča s sveto mašo, sledi velikonočni zajtrk, kjer se zaužijejo jedila, ki so bila blagoslovljena na velikonočno soboto. Ko so blagoslovljene jedi prinesli domov, so jih postavili na posebno mesto. Strogo je bilo prepovedano »žegen« jesti v soboto. Rekli so, da »korpa more ostati pri miri pa na mrzlem«.64 Žegen so lahko jedli šele na velikonočno jutro, pred ali med mašami, ko se je okoli mize zbrala vsa družina. Hišni gospodar, oče, je bil tisti, ki je pripravil žegen. Veljal je nenapisan zakon, da se med jedjo ni smelo dosti govoriti, začetek in konec obreda pa je spremljala molitev kot zahvala za kruh in druge dobrote na praznično pogrnjeni mizi. Med molitvijo so rekli: »Bog nan daj vsaki den takšni zajtrk kak na vűzem, obid kak na božič, pa večerjo kak na fašenk!« Preden so načeli hlebec, ga je gospodinja z nožem še prekrižala, saj so verjeli, da je kruh dar božji, sad zemlje in dela človeških rok.65 Žegen so jedli s skupnega lesenega krožnika, in sicer z rokami, brez pribora. Po jedi so z mize pobral drobtine in ostanke hrane. Gospodar je nesel žegen tudi živini, govedu in konjem, in sicer košček kruha s koščki hrane. Lupine od blagoslovljenih jajc, ki se na vüzem jedo pri žegnu, se morajo raztresti po trati okoli hiše, da kače zgubijo moč, da bi prišle k hiši.66 63 Inf. Drago Avsenar, feb. 2014. 64 Inf. Ana Ratek, feb 2013. 65 Inf. Ana Ratek, feb 2013. 66 Rokopis dr. A. Trstenjaka, str. 10.

101

102

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Velika nedelja ali vüzem je bil tako svet dan, da je bilo tega dne dovoljeno iti samo v cerkev, torej se ni smelo hoditi naokrog »A še, ko greš v cerkev, se moraš pri Sv. Miklavžu pri Ormožu vračati domov po ravni poti, ne po ovinkih in postajah. Tega dne ne smeš nikamor. Le oče in mati gresta ponekod, npr. pri Svetem Miklavžu pri Ormožu, popoldne s stekleničico blagoslovljene vode na polje in obhodita vse njive, vso posest, kropita z blagoslovljeno vodo ter tiho zase molita za blagoslov božji.«67 To je bil za tukajšnje ljudi poseben družinski praznik, ki so ga preživljali v krogu domačih. Velika nedelja je bila po pojmovanju domačinov tako velik praznik, sveti dan, da se prav tako ni smelo nič delati.

67 Pod vernim krovom II., str. 206.

↑ Vstajenska procesija. Okolica Ormoža, sredina 20. stoletja. Foto: A. Kosi. Fototeka: PMPO, Enota Ormož.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

velikonočni ponedeljek Šele na veliki ponedeljek so lahko šli naokrog k sosedom in sorodnikom. To je dan obiskov. Sorodniki hodijo drug k drugemu »po pisanko« (jajce). Rekli so, da je treba poskusiti vsaj devet žegnov iz devetih hiš za zdravje in srečo in da bi dočakali še naslednjo veliko noč. Teden po veliki noči je še danes beli teden in bela nedelja: jedo žegen, dokler ga je kaj, in sicer ves teden do bele nedelje. Na belo nedeljo prinesejo novokrščence preteklega leta v domačo cerkev. V preteklosti pa sta se na ta dan prvič sestala fant in dekle ter skupaj šla v gostilno: to je bil prvi znak nove zveze. Z belo nedeljo pa je konec velikonočnega praznovanja.

103

104

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

informatorji Avsenak, Drago, r. 1949, Ormož. Florjanič, Dragica, r. 1953, Središče ob Dravi. Jurkovič, Štefka, r. 1947, Ormož. Krabonja, Franc, r. 1935 in Lizika, r. 1941, Velika Nedelja. Meško, Friderik, r. 1944, Hajndl. Ratek, Ana, r. 1952, Hum pri Ormožu. Trstenjak, Jožefa, r. 1946, Frankovci. Vaupotič, Nežka, r. 1929, Ormož Zemljak Lah, Pavla, r. 1918, Ormož. literatura, viri Domovina. Letnik IX, štev. 28, 14. julij 1899. Fournier, Gernot, 1983: K zgodovini letnih in tedenskih sejmov v Ormožu. V: Ormoški zbornik II. Ormož. Golec, Boris, 2005: Ormož v stoletjih mestne avtonomije. Ljubljana. Kovačič, Fran, 1910: Trg Središče ob Dravi, kronika, Maribor. Rokopis dr. A. Trstenjaka. Hrani PMPO, Enota Ormož.

Turnšek, Metod, 1944: Pod vernim krovom. Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto. 2. knjiga: Post in velika noč. Založila Družba sv. Mohorja iz Ljubljane. Tednik, 20. 4. 2000, str. 17. Vinko Möderndorfer, 1948: Verovanja, uvere in običaji Slovencev (narodopisno gradivo). Druga knjiga: Prazniki. Voda in ogenj, str. 268–278. Založila in tiskala Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celju.

spletni viri Slovenski biografski leksikon. Trstenjak, Alojzij – IJS-nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3971/ VIEW/, februar 2015.

www2.arnes.si/.../ oljudskihgrbihinsekajxxx: Franc Krnjak, O ljudskih grbih in še kaj v ormoški okolici, 15. 2. 2013.

Nevenka Korpič »Vüzem« v ljudskem izročilu na ormoškem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

nevenka korpič, easter in folk tradition in ormož area summary Customs are usually in close relation to people and nature. They are part of cultural heritage and reflect traditions of people and place in a particular area; as such they are full of symbolic meanings. Much before the advent of Christianity, people in this area celebrated in April the victory of good summer spirits over winter demons. Although those celebrations were considerably modified by the Christianity, they have somehow managed to preserve the legacy of ancestral customs. Even nowadays Easter celebrations contain a great number of pagan elements. Preparations for Easter, the most important Christian holiday, used to start quite some time before Easter Sunday, and many customs and beliefs derive from there. Wider Ormož area is well-known for its rich legacy of Easter customs and habits which vary from place to place within the same area. Still nowadays many customs hold a special part in the life of local people shown in their relations to the world, in different forms of faith, sensitivity and the feeling to belong to a place or land. The Regional Museum Ptuj-Ormož keeps in its unity in Ormož manuscripts by Alojzij Trstenjak in which he describes in a very vivid and realistic way Easter customs in the area of Ormož. Nevertheless, many customs and habits have sunk into oblivion, or are only vaguely remembered by a few individuals. That is precisely why the preserved Trstenjak’s manuscripts are so important, for they represent the major source of ancient everyday life and of festivities in Ormož area.

105

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

M ATJ A Ž M L I N A R I Č etnolog in kulturni antropolog matjazml@gmail.com

Kmetič le pojd´ orat, 1 ženka sejat … delovne šege markovčanov na sredini 20. stoletja z ozirom na poljedelska opravila

uvod

Slovenska kmečka kultura je bila predvsem v 20. stoletju deležna zanimanja marsikaterega etnologa, vendar so bile njene značilnosti mnogokrat obravnavane preveč splošno. V pričujočem sestavku se bomo seznanili s kmečko kulturo prebivalcev občine Markovci v povezavi s šegami in navadami, ki so se razvile ob delu na polju, saj vemo, da je bilo prebivalstvo na že omenjenem območju v preteklosti zelo odvisno od obdelave zemlje. Kot ugotavlja večina slovenskih raziskovalcev šeg ob delu, so slednje »skromneje in manj sistematično raziskano področje kulture vsakdanjega in prazničnega življenja, še posebno v zadnjih desetletjih, ko imajo zaradi prepletenosti pojavov in vpogledov nanje »sestavine« etnološke sistematike v kontekstu načina življenja vse 1

Naslov članka je povzet po ljudski pesmi.

107

108

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

skromnejšo analitično vrednost«.2 Redki so tisti, ki so se tako poglobili v raziskovanje šeg ob delu kot Isteničeva. Sam v pričujočem članku navajam tiste šege in navade, ki so jih moji sogovorniki v preteklosti ob ročnem delu imeli za pomembne, saj je znano, da so »zaradi pospešene industrializacije in splošne modernizacije t. i. delovne šege, kakor so bile opredeljene, naštete in opisane v starejši etnološki literaturi, zamrle«.3 gospodarsko geografski oris občine markovci »Glede na naravnogeografsko regionalizacijo Slovenije Spodnje Podravje prištevamo k subpanonski Sloveniji oziroma subpanonskim pokrajinam«.4 Leta 1995, ko sta Janez Bogataj in Vito Hazler pisala o etnološki regionalizaciji slovenskega etničnega ozemlja, sta območje občine Markovci glede na »njene etnološke posebnosti in lastnosti uvrstila v t. i. regijo Ptujsko polje«.5 Prebivalci občine Markovci so se v preteklosti v največji meri ukvarjali s kmetijstvom, saj ozemlje leži v panonskem svetu Slovenije, kjer so za agrarne dejavnosti odlične možnosti, problem predstavljajo le vremenski dejavniki, ki so iz leta v leto nepredvidljivi. Najpogostejša elementa, ki zdesetkata pridelek, sta suša in toča. Z razvojem industrializacije se je kar nekaj občanov odločilo, da si vir zaslužka poišče v bližnjih večjih industrijskih obratih, ki so na Ptuju, v Kidričevem in v Mariboru. Sama občina od leta 2001 premore tudi obrtno cono, v kateri je zaposlitev dobilo kar nekaj občanov. Vendar se ljudje še vedno ukvarjajo s pridelavo hrane, največ je takšnih, ki kmetujejo za lastne potrebe, del pridelkov pa prodajo kar na kmetiji, da pokrijejo vsaj nekaj stroškov. Le malo je takšnih, ki od kmetijstva tudi živijo in imajo intenzivno proizvodnjo živeža.

2 Saša Poljak Istenič, Šege ob delu: Transformacija ritualnih praks in raziskovalni problemi, Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana 2012, str. 7. 3

Poljak Istenič 2012 (op. 2), str. 7.

4 Marjan Klemenčič in Igor Lipovšek, Geografija Slovenije I: Učbenik za 3. letnik gimnazij, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 91. 5 Janez Bogataj in Vito Hazler, Regionalizacija, Krajevni leksikon Slovenije, Mladinska Knjiga, Ljubljana, 1995, str. 148.

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V občini se nahaja kar nekaj površin, kjer raste mešani gozd. Če je bil še pred desetletjem trend, da so se gozdovi zaraščali in propadali, se danes ta stvar spreminja, saj so ljudi gospodarsko-ekonomske razmere pripeljale do ponovnega spoznavanja pomena lesa v naši državi. V neposredni bližini vasi Markovci leži Krajinski park Šturmovci, ki sodi v območje Nature 2000. Sicer to ozemlje leži v sosednji občini, v njem pa imajo veliko kmetijskih površin prebivalci občine Markovci. V preteklosti, ko še ni bilo zgrajenega umetnega jezera6, je bilo to območje zelo poplavno. Zaradi tega so naši predniki imeli tukaj predvsem gozdnate travnike7. Danes po namembnosti površin v Šturmovcu še vedno prednjačijo travniki, vendar so posledično zaradi izseka drevja nastale tudi večje njive. Območje današnje občine Markovci leži sredi Ptujskega polja, kar je od prve poselitve teh krajev omogočalo, da so se ljudje lahko intenzivno ukvarjali s kmetijstvom. Sadili so rastline, ki dobro uspevajo v celinskem podnebju in dajejo relativno dober pridelek, kar jim je omogočalo preživetje in do določene mere tudi dobro situiranost, saj je znano, da je na markovskem območju živelo kar nekaj dobro stoječih kmetov. »Pred drugo svetovno vojno je bilo na območju občine Markovci več tako imenovanih družinskih kmetij. To so bile mešane poljedelsko-živinorejske kmetije, ki so imele veliko površin in so uporabljale konje ter vole za delovne živali.«8 Večina malih kmetov v Markovcih, ki so imeli v lasti zelo malo zemlje ali pa skoraj nič, pa so bili za preživetje primorani delati pri večjih kmetih, kjer so od njega po možnosti dobili v najem najslabši del zemlje ali pa plačilo za opravljeno delo v blagu (koruza, krompir, pšenica …). Kmetje so do druge svetovne vojne pridelovali največ čebule9, ker je geografska lega omogočala dobro uspevanje te rastline. Prodajali so jo po Sloveniji, Avstriji, Hrvaški. Večina velikih kmetov je imela tudi lastne vinograde v Halozah. »Po drugi svetovni vojni je prišlo do agrarne reforme. Večjim kmetom se zemljo zaplenili, jo združili v državna posestva ali jo razdelili drugim kmetom. Ko pa se 6 Reka Drava je bila v Markovcih zajezena v drugi polovici sedemdesetih let dvajsetega stoletja. 7 Pojem gozdnati travnik najlažje obrazložim kot travnik, ki se poleti kosi, v jeseni ali spomladi pa se pograbi listje za steljo živali. 8 Dušan Meznarič, Kmetijstvo v občini Markovci, Iz korantove dežele (ur. Slavica Pičerko Peklar, Občina Markovci), Markovci 2008, str. 93. 9 Lűk, območje občine Markovci je znano tudi kot »Lűkova dežela« ali »Lűkarija«.

109

110

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

je začelo obdobje industrializacije, so mladi masovno odhajali delat v tovarne in se odselili v bližnja mesta, predvsem v Maribor.«10 delovne šege agrarnega območja Delo na polju je bilo bolj ali manj razdeljeno na težja in lažja opravila. Oranje in brananje kot težji opravili sta bili večidel moški opravili, ženske so okopavale, plele, sadile. Z delom na polju so navadno pričeli marca okrog dneva 40 mučenikov, če pa je vreme dopuščalo, pa celo prej. Preden so začeli orati, je bilo potrebno opraviti spomladansko gnojenje, ki so ga na večjih kmetijah opravljali težaki11, predvsem pri želarjih12 pa so delo opravili kar domači. Tudi otroci so v preteklosti morali zelo delati, že tisti najmanjši so morali pasti krave. »Jezos, deca so mogli fejst delati, pasti, kidati, kak so malo zrasli, so mogli že delati.«13 Oranje je bilo delo, ki je bilo zelo odvisno od vremena. Preden so šli orat, so z bičem, s katerim so vodili konje, pred njimi naredili križ in jih blagoslovili, pred katerim koli delom pa so izrekli besede »Bog pomagaj« ali pa »Z Bogom začnimo delo, da bo dober tek imelo«. Še dobrih šestdeset let nazaj je bilo kmetovanje glede na načine obdelovanja zemlje drugod po Slovenskem na markovskem območju zelo zastarelo. Krompir so sadili kar med oranjem in ga vtikali v brazdo, poznali niso nobenih škropiv, vse, kar so uporabljali, je bila modra galica, v njej so razkužili seme, z njo so škropili tudi vinograd, pravijo sogovorniki. Najpomembnejši posevek je bila rž, saj je to pomenilo, da bo kruh pri hiši. »Glavno je blo žito14, ka bija kruh, pšenice pa karuze blo boj malo.«15 Bolj ali manj so čas posaditve ali setev neke rastline določali glede na svetnike, ki godujejo ob določenem času, tako je bilo potrebno, da 10 Meznarič 2008 (op. 8), str. 93. 11 Delavci, ki so hodili delat na večje kmetije, za plačilo pa so dobili red krompirja, koruze, moko ipd. 12 Mali kmetje, ki so hodili na dnino k večjim kmetom. 13 Ustni vir, M. P. 14 Rži so rekli žito. 15 Ustni vir, A. L.

→ Plug, kakršen je bil sredi 20. stoletja najpogostejši med kmeti na markovskem območju. Foto: Ljudmila Bras. Iz fototeke etnološkega oddelka PMPO.

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

se »hejdna16 seja, kda se je žito doj poželo ob jakoboven, julija«,17 »Repno18se je tüdi nekda ob jakoboven sejalo«.19 Zelo pomembni opravili sta bili žetev in mlačev. Ko je prišel čas za žetev je bilo nujno, da se delo opravi čim prej, saj je bilo potrebno lepo vreme. V preteklosti so navadno žele ženske s srpi, kasneje pa so žito začeli kositi moški s kosami, tik preden pa so na poljih zavladali kombajni20, so si kmetje že sami začeli izdelovati snopovezalke.21 Ko so še želi ročno, so si to težaško delo krajšali z različni

16 Ajda. 17 Ustni vir, M. P. 18 Seme repe. 19 Ustni vir A. L. 20 Kombajni so v splošno uporabo prišli v osemdesetih letih. 21 Kosilnica z grebenom, ki je požeto žito zvezala v snop.

111

112

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

dogodivščinami in »heci«, kot pravijo sogovorniki.22 Ko so naredili prvi snop, »te si nareda povreslo23 z žita, ki ne blo odrezano, pa gor snop dja, pa zaveza snop na tleh, te pa keri je vkrej nosa, je ne doba vkrej, ka ba snop k zemlji privezani«.24 »Včasih se je korflaša25 notri zanesla med žito, te pa keri jo je nejša, te pa bija taki hura pa vse na küpi.«26 Ker so začeli žeti zgodaj zjutraj, včasih celo ob dveh ali treh ponoči, so navadno delali do enajste ure, ko je postalo vroče. Takrat so na njivi pomalicali in se šli kopat v bližnjo Dravo. Delo so nato spet nadaljevali v popoldanskih urah. 22 Tudi nekatera etnološka literatura »dogodivščine in hece« pojmuje kot šege (Bogataj 1998, Kuret 1989 ...). 23 S povreslo se je snop zavezal, to je bil manjši šop rži. 24 Ustni vir, M. P. 25 Pletenka. 26 Ustni vir, A. L.

↑ Žetev s srpom. Foto: Ljudmila Bras. Iz fototeke etnološkega oddelka PMPO.

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

»Obvezno je malico na polju sestavljal rženi kruh, »oljov lük pa jajca«27, »sireki« 28, meso iz tünke ter včasih tudi kakšna juha.«29 Ko je bila njiva požeta, so otroci morali celo njivo prehoditi in pobrati vsak klas, saj je bil dragocen: »… deca so paprikvali30 po jivi, ka so klasje poberali, te pa so si tak šopeke naredli, pa se jin je tisto zmlatlo pa zmerlo, ka so neke dinare dobli, pa so si lehko za anino kej küpli.«31 Požeto žito so spravljali v snope, te v razstave, ki so jih kasneje, ko so se osušile, zvozili domov. Veljalo je pravilo, koliko snopov je ena razstava: »… v razstavi je blo po deset snopov, šest razstav je ena kopa, ena kopa je dala mecel žita, to pa je 60 litrov«.32 Ko se je žito na njivi osušilo, so ga naložili na vozove in pripeljali domov. Spet se je zbralo več ljudi, ki so morali čim prej opraviti delo, saj je nato bilo potrebno pomagati sosedom in sorodnikom. Preden so v splošno uporabo prišle mlatilnice33 ali »treš mašine«34, so žito najprej »ščelili«35, nato pa omlatili še s cepmi. Če so slamo uporabljali za kritino, so jo še posebej obdelali. V slamoreznem stroju so jo primerno skrajšali, jo prečesali in nato spet spravili v snope. Kjer pa so slamo uporabljali za steljo, so jo spravili v kopico. Veljalo je, da kopico lahko delajo le starejši, ker je bilo potrebno imeti prakso za lepo oblikovanje stožca, da potem ni slame namakal dež. Na vrhu kopice se je naredil »stržejnik«, ki je v bistvu služil kot streha slami. »Kda smo domu pripelali, te smo prvo sčelili, ka si s snopi

27 Kuhana jajca s čebulo, zabeljena z bučnim oljem. 28 Posušena skuta z dodatkom rdeče paprike, soli in popra, oblikovana v stožec 29 Matjaž Mlinarič, Lük pa krüh pa je jüžna vküp´: Prehrana v Markovcih na Ptujskem polju v tridesetih in štiridesetih letih 20. Stoletja, Neobjavljena seminarska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana, 2010, str. 17. 30 Pobirali ostanke. 31 Ustni vir, J. M. 32 Ustni vir, M. P. 33 Mlatilnice so intenzivneje začeli uporabljati konec štiridesetih in v začetku petdesetih let. 34 Mlatilnica. 35 S snopi so udarjali po sodu, da se je izluščilo zrnje.

113

114

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

po polovjaki36 tuka, te pa se je ekstra s cepmi še mlotlo, te pa se je še šopala slama, ka se je lepi snop nareda pa obreza. To si snop notri vpeja, te pa si vso tisto grdo slamo vkre sprava, na kunci pa si s slamoreznim strojom vkre odreza. To ba lepi snop za streho pokrivati.«37 Po izročilu je bilo potrebno končati mlačev do aninega. »Keri je po aninem mlata, je priša šintar, pa te vstrela38. Do aninega je trebalo biti zmlačeno, te so se škegji 39 zaperali.«40 Jeseni, ko se je trgala koruza, se je po kmetijah spet zbralo večje število ljudi, ki so si medsebojno pomagali. Čez dan so bili na polju, kjer so trgali koruzo, zvečer pa so po skednjih ličkali in koruzo spravljali v koruznjake ali pa jo obešali pod streho. »Kda se je kožühalo41, to pa se je pul vesi povablo. Kda smo kožühali, smo se s klasjom zadevali, te pa še so se mazali, ka neka karuza črna bila, pelo se je mezmes42, lüšno je bilo, kda smo kožühali. Vezali smo po štiri klase vküp, mlodi smo se metali po kožüšji43, moški so ženske pod jenke44 nadevali s kožüšjom, ženske pa moške gori pod robačo.45«46 »Jazos, kako je te bilo, kda smo se metali po kožüšji, tak ka smo včasih celi küp raznesli, nejrejši smo ženske po bedrah mazali, ke so vse kikle mele. Potli, kda je blo fertik, pa smo plesali včasih.«47 Ko je bila suha krma še primarna v prehrani govedi in konj, je bila košnja zelo pomembno opravilo, saj so s tem priskrbeli hrano živini za vso zimo. Morali pa so gledati tudi na vreme, saj neke splošne vremenske napovedi niso poznali. »Kositi se navadno začelo boj pozno, ke se je ne praha48 metalo, 36 Sod. 37 Ustni vir, M. P. 38 »Šintar« je bil tisti, ki je pobiral mrhovino. V bistvu gre za rek, da je potrebno pravočasno zmlatiti. 39 Skednji. 40 Ustni vir, J. M. 41 Ličkanje. 42 Vmes. 43 Ličje. 44 Krila. 45 Srajca. 46 Ustni vir, M. P. 47 Ustni vir, J. M. 48 Umetno gnojilo.

→ Predvsem na večjih kmetijah je bila košnja zelo pomembno opravilo, ki se je je udeležilo večje število „težakov“. Foto: Ljudmila Bras. Iz fototeke etnološkega oddelka PMPO.

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

junija okoli vidovega. Nič smo ne vedli, kako de vreme, včasih smo trofili, včasih pa ne.«49 Kosili so navadno moški, le redkokje ženske. Navadno so šli kosit zgodaj zjutraj ob svitu. Ker je mnogo prebivalcev imelo travnike v Šturmovcu, ki leži preko Drave, so se tja odpravili z ladjami50 ali z barnom51. Po navadi je začel naprej gospodar, če pa njega ni bilo, je nekoga izbral, da je kosil naprej. Ta, ki je kosil naprej, je bil imenovan »predjak«. Ko je prišel do konca travnika, je na glas zavriskal in počakal druge, da so prišli do njega, potem so nekaj spili in s košnjo nadaljevali. slika Ko so se bližali koncu dela, so že prišle naproti ženske — grabljice z zajtrkom, ki je bil obilen in seveda primerno delu zelo močan:

49 Ustni vir, M. P. 50 Izraz za dolgo plovilo, v katero je šel tudi voz sena. 51 Brod, tako »ladje« in »barno«, so uporabljali do izgradnje umetnega jezu, ko so v Markovcih postavili most čez Dravo.

115

116

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

»… žüpa kisla, kisli kramper, pa meso pa kruh, ja pa sireki so bli«,52 »… kaki oljov kramper, cizdra53 pa neko meso pa sireki, kipjene pogače. Dobra jüžna je bila. Kvinta54 se je nejveč pila pa jabošnica.«55 V preteklosti so poznali v glavnem dve košnji, nekateri celo tri, le da je bil problem s tretjo, saj jo je bilo že teže posušiti. Tudi pri košnji so poznali določene navade: » … trčkali, pa phali56 smo s travoj. Moški so kero zgrabli, pa jo je eden v rit nadunka57, ovi so jo naphali z travoj, to je trčkaje.«58 Danes so šege in navade, kot so ji poznali pred desetletji, v praksi vse izumrle, saj nihče več na polju in travnikih ne dela ročno. Spet se te šege obujajo na folklornih prireditvah, kot sta košnja in žetev na star način. Ročno košnjo obujajo v Novi vasi pri Markovcih, ročno žetev pa v Prvencih. 52 Ustni vir, M. P. 53 Fižol. 54 Kvinton, alkoholna pijača, pridelana iz trte samorodnice. 55 Ustni vir, A. L. 56 Tlačenje s travo. 57 Narahlo zbrcal. 58 Ustni vir, A.L.

↑ Južina in počitek med delom na travniku. Vir: Fototeka etnološkega oddelka PMPO.

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zaključek »Ritualne prakse v zvezi s poljedelstvom, ki so nekdaj povezovale skupnost (»šege ob delu«) ali so imele čarni pomen, v današnji poustvarjeni (oziroma uprizorjeni) obliki — »prazniku« postajajo kulturna dediščina, so torej povezane s pozitivnim odnosom do zemlje in kmetijstva ter prispevajo k razvoju lokalnega turizma in vzdržnemu razvoju ruralnega območja«.59 Način obdelave zemlje oziroma kmetovanje je skozi svoj razvoj doživljal velike spremembe, predvsem šege in navade, ki so vezane na kmečko delo. Ročnega dela dandanes na polju skoraj ni več, obstajajo pa v markovski občini društva, ki obujajo »stare običaje«. »Obstajajo primeri, da se zamirajoče praznovanje rekonstruira in naredi bolj avtentično, naposled gre pri izvajanju slednjega za folklorizacijo.«60 V teh manifestacijah srečamo ogromno pojavov slednje, ki v določeni meri omogočajo, da je »prikazovanje dediščine iz druge roke pomembna oblika predstavljanja vsakdanjega in prazničnega načina življenja«.61 V Markovcih obstajata dve društvi, ki vsako leto priredita žetev in košnjo na star način. Sam gledam na to iz pozitivnega zornega kota, saj »prireditve, ki vključujejo pojave folklorizma62, prispevajo k povečanju prihodka prebivalcev, s tem pa tudi k ohranjanju kmetijstva in zmanjšanju izseljevanja«.63 Sicer izseljevanja na markovskem območju skorajda ni, se je pa v preteklosti opuščalo kmetovanje, vendar se danes stvari spet spreminjajo na bolje, saj ljudje vidijo, da je samooskrba zelo pomembna. Vendar se tukaj poraja vprašanje, če te prireditve res pomenijo povečanje prihodkov lokalnemu prebivalstvu. Ker dotičen 59 Saša Poljak Istenič, Tradicija v sodobnosti: Janče — zeleni prag Ljubljane, ZRC SAZU, Ljubljana 2013, str. 155. 60 Jeremy Boissevain, Revitalizing European Rituals. Routledge, London, New York 1992, str 7. 61 Vito Hazler, Dediščina vsakdanjega življenja je tudi člen turistične promocije Slovenije, Naravne vrednote kulturne dediščine — vrednote turističnega razvoja. (ur. Uršič Sonja in Nina Poniž, državni svet RS in TZS), Ljubljana 2002, str. 58. 62 Na tem mestu imam v mislim Bogatajeve besede in razlago folklorizma, ki pravi, »da je folklorizem pravzaprav nadomestek (instant) dediščine, lahko bi ga označili tudi kot ponaredek, ljubiteljsko (torej nestrokovno) rekonstrukcijo, pogosto tudi banalizacijo« (Bogataj 1998: 16). 63 Saša Poljak Istenič, Šege in navade kot folklorizem, Etnološki pogledi in podobe (ur. Ingrid Slavec Gradišnik, ZRC SAZU), Ljubljana 2009, str. 97.

117

118

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

primer poznam, lahko z gotovostjo trdim, da temu na markovskem območju ni tako. Prireditve so zgolj eno- ali dvodnevne, spalnih kapacitet v občini ni, dobiček pa imajo po navadi samo društva in ne posamezniki ter se ustvari kasneje po folklorni prireditvi, torej veselici. Vendar je to že tema naslednjega članka. Kot smo videli, so delovne šege v preteklosti prebivalstvo med seboj povezovale in bile homogen dejavnik, ki je vplival na vaško skupnost. S pomočjo slednjih so se ljudje nekako tudi identificirali in bili pripadni svoji skupnosti, kar se je odražalo tudi v vseh drugih aspektih družbenega življenja. viri in literatura Janez Bogataj in Vito Hazler, Regionalizacija, Krajevni leksikon Slovenije, Mladinska Knjiga, Ljubljana, 1995. Janez Bogataj, Smo kaj šegavi: Leto šeg in navad na slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1998. Jeremy Boissevain, Revitalizing European Rituals. Routledge, London, New York 1992.

Pičerko Peklar, Občina Markovci), Markovci 2008, str. 91—105. Matjaž Mlinarič, Lük pa krüh pa je jüžna vküp´: Prehrana v Markovcih na Ptujskem polju v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja, Neobjavljena seminarska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana 2010.

Vito Hazler, Dediščina vsakdanjega Saša Poljak Istenič, Šege in navade kot življenja je tudi člen turistične promocije folklorizem, Etnološki pogledi in podobe, (ur. Slovenije, Naravne vrednote kulturne Ingrid Slavec Gradišnik, ZRC SAZU), Ljubljana dediščine — vrednote turističnega razvoja. (ur. Uršič Sonja in Nina Poniž, državni svet RS 2009, str. 91—110. in TZS), Ljubljana 2002, str. 58—63. Saša Poljak Istenič, Šege ob delu: Transformacija ritualnih praks in Marjan Klemenčič in Igor Lipovšek, raziskovalni problemi, Doktorska Geografija Slovenije I: Učbenik za 3. letnik disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska gimnazij, Državna založba Slovenije, fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno Ljubljana, 2002, str. 91—93. antropologijo, Ljubljana 2012. Kuret Niko, Praznično leto Slovencev. Saša Poljak Istenič, Tradicija v sodobnosti: Prva knjiga, Družina, Ljubljana, 1989. Janče — zeleni prag Ljubljane, ZRC SAZU, Dušan Meznarič, Kmetijstvo v občini Ljubljana 2013. Markovci, Iz korantove dežele (ur. Slavica

sogovorniki Marija Prelog (Stojnci), upokojenka Angela Liponik (Markovci), upokojenka Janez Majer (Bukovci), upokojenec

Matjaž Mlinarič Kmetič le pojd´ orat, ženka sejat …

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

matjaž mlinarič, peasant, go and plough, while your wife shall sow... working habits in markovci in the mid-20 th century with focus on farming summary In the 20th century the culture of the Slovenian peasantry was often the focus of many ethnologists who, in general, considered it in its broader sense. The present paper is about the culture of peasants living within the borders of Markovci community, their customs and habits closely related to the work in fields, for, as it is well known, people in the area were very much dependant on the soil tillage. The paper contains only a part of the Bachelor’s thesis entitled: Feasts are the time for happiness: Feasts in Markovci on Ptuj plain, which comprises all feasts throughout the year and customs related to them, and in addition all national holidays before and after WW II are mentioned. The research was carried out between 2011 and 2014 throughout the entire area of Markovci community comprising oral, written and archive sources related to the life in Markovci in the 20th century. People in Markovci were mostly engaged in agriculture which was mainly due to the fact that the community is situated on the Pannonian Plain where agriculture has always prospered, and where the weather still is the only unpredictable element on which the agriculture depends. The most common natural elements which can destroy crops are hail and draught. During the industrialisation of the area, quite a few people from Markovci found employment in newly built and nearby industrial zones situated in Ptuj, Kidričevo and Maribor. The soil tilling process has undergone numerous changes, and so have customs and habits relative to the peasant’s work. Manual labour in the fields has almost completely disappeared; however, there are folklore societies based in Markovci which maintain through folklore performances the tradition of farming in the ancient way. The paper presents only those customs and habits which seemed important to the bearers of these traditions. It is a well established fact that due to the industrialisation and modernisation many peasants’ ways and customs sank into oblivion.

119

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MONIKA SIMONIČ ROŠKAR višja kustodinja monika.simonic.roskar@pmpo.si

V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu bandero vihra, dviga se jadro nebeško …1 uvodne misli

Praznovanje velike noči Slovencem že od nekdaj pomeni najlepše in duhovno najbogatejše obdobje v cerkvenem koledarskem letu, upam si trditi, da tudi nasploh v njihovem življenju oziroma letnem koledarju. K temu so jih najprej spodbujali bogoslužni obredi, ki trajajo od pepelnične srede, ko se pričenja postni čas kot priprava na veliko noč, pa vse do binkoštnega praznika, ko se sklepa petdesetdnevno praznovanje Kristusovega vstajenja, ki so jim ljudje v letih dodali tudi mnoge ljudske pobožnosti. Ena izmed njih je tudi velikonočna oziroma vstajenjska procesija, ki je osrednja tema pričujočega besedila.

1 Naslov članka je vzet iz pesmi Gustava Strniše, Velikonočna procesija, Vrtec (1871), 66/8, 1935-1936, str. 116.

121

122

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zgodovina procesij Preden preidem h glavni temi, je smiselno, da kljub širini in zapletenosti poskušam na kratko osvetliti tudi pomen in zgodovino procesij nasploh, s poudarkom na slovenskem etničnem območju. O tej tematiki sem našla kar nekaj zapiskov, ki jih bom zaradi zapletenosti oziroma lažje predstave razvoja navedla v celoti ali pa samo njihove povzetke. Najobsežnejši članek, ki sem ga našla o tej tematiki, govori o zgodovini procesij in o obhodih le-teh v stari in novi Ljubljani.2 Avtor v uvodu pojasni, kaj so procesije in čemu so bile namenjene; pojasni, da so to »javni bogočastni sprevodi ali obhodi, pri katerih vodi vernike duhovščina navadno iz enega svetega kraja v drugega in se imenujejo z latinskim izrazom procesije. Te cerkvene prireditve dajo ljudstvu priliko, da more vero očitno izpovedovati, poživljati pobožnost, zahvaljevati se Bogu za prejete dobrote in ga prositi še nadaljnje blagohotne milosti. Poznali so jih že poganski kulturni narodi, v katoliški cerkvi pa so se procesije udomačile, kakor hitro so si priborili kristjani svobodo javnega gibanja. V Jeruzalemu so bili proti koncu četrtega stoletja javni cerkveni obhodi splošno v navadi. Vobče pa so se pravoverniki v vseh časih, zlasti kadar so jih obiskovale neznosne nadloge ali trle hude skrbi, kaj radi zbirali v procesijah, da so skupno prosili nebeške pomoči.«3 V nadaljevanju članka govori o največjem razcvetu procesij v srednjem veku in baročni dobi, ko so imele »najveličastnejši in najsijajnejši« izgled, ki pa ga je v drugi polovici 16. stoletja zatrl razmah luteranstva oziroma reformatorjev. Procesije so za nekaj desetletij v celoti prenehale, dokler konec 16. stoletja ni prišlo do katoliške obnove, »ki se je oprla na cerkvene redove, v Ljubljani predvsem na jezuite in kapucine, ki so pospeševali prejšnje verske manifestacije, zato so z vsem zunanjim sijajem prirejene procesije zopet zavzele odlično mesto.«4 Vendar razcvet te oblike verskega življenja ni trajal dolgo, saj je v zadnjih desetletjih 18. stoletja doživel odpor pod vplivom cerkvenih reform Jožefa II., ki je dovolil le procesije v križevem in prošnjem tednu, o telovem in ob času

2 A. Potočnik, Procesije v stari in novi Ljubljani. V: Kronika slovenskih mest, 7/.1 in 2, 1940, str. 1–5 in 13–35. 3

Prav tam.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

stiske. Takšno stanje, ki je bilo »odmev strogih nazorov, uveljavljenih s pomočjo uradne sile, se je pri nas čutil še vsa prva desetletja 19. stoletja. Druga polovica 19. stoletja je verskemu življenju zopet vrnila velik del baročnega sijaja. Oživele niso le procesije, temveč tudi obiski božjih potov. Lahko rečemo, da smo vse do začetka (prve)5 svetovne vojne priča ponovnega razcveta teh prastarih oblik verskega življenja ljudskih množic. Po vojni se je odnos do teh podedovanih oblik verske kulture v marsikaterem pogledu spremenil. Tudi procesije so deloma izgubile svoj nekdanji, še povsem baročni sijaj, kar pa nikakor ni zmanjšalo njihovega pomena.«6 O liturgičnem pomenu procesij je v svojem učbeniku podrobno pisal Anton Lesar,7 ki pravi, da so »procesije ali cerkveni obhodi očitni in skupni obhodi duhovstva in vernega ljudstva med molitvami in petjem, ki jih je katoliška cerkev sprejela v svojo službo božjo, ker so spoznanje katoliške vere, poveličevanje Boga in lepa podoba našega skupnega popotovanja v pravo nebeško domačijo.« Procesije se razlikujejo po svojem namenu in so lahko prosivne, pokorivne in poveličavne ali vesele. Namen procesije pa je narekoval tudi njen izgled oziroma zaporedje sodelujočih. Lesar piše, da »se pri prosivnih in pokorivnih procesijah najprej nese križ v znamenje, da nam je Jezus Kristus edino pravi vodnik našega potovanja na tem svetu, in v znamenje, da le v imenu križanega Jezusa upamo uslišani biti v svojih prošnjah. Pri poveličavnih procesijah se naprej nosijo bandera (zastavnice) v znamenje, da za njimi gre bojevavna cerkev, tj. kristjani, ki se vojskujejo za svoje zveličanje; bandera so pa tudi vesela znamenja, da je tako dolgo in grozovito preganjana krščanska vera zmagala vse svoje protivnike in sovražnike. Bandera so v navadi že od časov cesarja Konstantina Velikega, ki je na Kristusovo povelje dal bandero napraviti in zapovedal ga pred vojsko nosit, s katero je slavno zmagal svojega sovražnika Maksencija. Bandera so bele, rdeče ali plave barve in imajo v sredi všite podobo Jezusa ali svetnikov.«8 Za križem in banderom so se v parih zvrstili verniki po starosti, stanu in spolu ter med procesijo molili in peli. Čeprav je bilo med procesijo veliko priložnosti in skušnjav, da bi bila molitev raztresena, je bila 5

Op. avtorice.

6 Prav tam. 7

Anton Lesar, Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji, Bern 1863, str. 34–36.

8 Prav tam.

123

124

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vendarle koristna, saj je »Bogu dopadljiva že po dobrem namenu, iz katerega verni za procesijo gredó.«9 Le nekaj let po tej liturgični opredelitvi procesij je bila napisana tudi »Pridiga za 5. povelikonočno nedeljo«,10 katere avtor odgovarja na vprašanje: »Čemu procesije in kako se jih udeleževati?« ter o bistvu križeve procesije, v uvodu pa pojasni tudi zgodovino procesij in med drugim piše: »Procesije so silno stara navada, akoravno pa niso zapoved Kristusova, ampak so še le dar sv. Katoliške cerkve, katerega so njeni otroci potem prejeli, ko so se ga mogli poslužiti. Zlasti v pervih treh stoletjih kristijani zaradi preganjanja na take očitne procesije niso mogli misliti. Dosti jim je bilo, če so mogli skrivé in ponoči v kacih oddaljenih gojzdih, v podzemeljskih jamah ali po drugih kotih se shajati in ondi najpotrebnišo službo božjo opravljati. Kakor hitro pa je preganjanje potihnilo, začele so se tudi procesije.« 11 Prav tako kot Lesar tudi pisec pridige poudarja, da »procesije niso nič drugega, kakor shodi pobožnega ljudstva, ki z znamenjem sv. Križa in s cerkvenimi praporji skozi terge in vasi, čez polje in travnike v lepem redu hodijo, in v svojih očitnih ter združenih molitvah božjo vsemogočnost in dobrotljivost hvalijo, nase, nad svoje pohištvo, nad živino, nad žitno polje, nad travnike in vinograde, prosijo nebeškega blagoslova, pri čemer je molitev poglavitna reč, ki je ključ do nebeških vrat.«12 Pridigar zaključuje svoj govor z napotki, kako naj se udeleženci procesij obnašajo in jim priporoča lepo hojo v parih, pobožno molitev, pravi spokorni duh in skesano srce. Kaj vse je procesija in kaj pomeni za vernika, je mnogo kasneje na preprost način zapisal tudi Božo Rustja.13 Viri poročajo, da naj bi se »procesije v krščanskem bogoslužju pojavile v času cesarja Konstantina, v Jeruzalemu pa že prej, in sicer v zvezi z obredi velikega petka in cvetne nedelje.«14 Zgodovinski razvoj je njihov razvoj pripeljal do današnjega časa, ko »pri nas v bogoslužju poznamo procesije ob slovesnem vhodu na začetku svete maše, na svečnico in cvetno nedeljo, velikonočne procesije, procesije Svetega Rešnjega telesa, 9 Prav tam. 10 M. T., Čemu procesije in kako se jih udeleževati, Slovenski prijatel, 17/ 4, 1868, str. 168–173. 11 Prav tam. 12 Prav tam. 13 Božo Rustja, Kruh in vino smo prinesli, Koper 2009, str. 85–86. 14 Prav tam.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ponekod tudi procesije pred vnebohodom in na praznik sv. Marka (25. aprila). Tudi pogreb je neke vrste procesija, prav tako prinašanje darov med sveto mašo, vse pa nas spominjajo na to, da je tudi naše življenje hoja oziroma romanje h končnemu cilju, k Bogu, ki ga lahko primerjamo z Izraelci, starozaveznim ljudstvom, ki je potovalo iz Egipta v obljubljeno deželo v praznični procesiji.«15 O še nekaterih drugih pomenih procesije je v svojem obširnem članku16 pisal tudi izredni profesor liturgike dr. Slavko Krajnc: »Vsak kristjan je »poslan« v svet, da pričuje za Kristusa. To pričevanje moremo izraziti tudi z romarskimi shodi in procesijami. Iti v procesiji pomeni praznovati življenje kot potovanje k Bogu skupaj z brati in sestrami. Gre za občestveni sprevod, ki simbolizira Cerkev, ki stopa po poti odrešenja k večni dovršitvi. S procesijo kristjani izpovedujemo svojo vero, poživljamo pobožnost, se spominjamo prejetih dobrot in se zanje zahvaljujemo, največkrat pa prosimo za pomoč in varstvo. V središču procesije je vedno tisti, »ki hodi sredi med nami, a ga mi ne vidimo«. Vanj moremo zreti s srcem in ga videti le pod evharistično podobo Kruha.«17 Čeprav je glavna tema pričujočega besedila velikonočna procesija, navajam tudi opise nekaterih drugih procesij, ki so se v velikem tednu vile po ljubljanskih ulicah in jih je v drugem delu članka podrobneje opisal prej omenjeni avtor;18 o njih pravi, da so »procesije, ki so jih prirejali v baročni dobi, slovele po izrednem sijaju; višek sijaja pa je nedvomno dosegala daleč znana procesija na veliki petek, ki so jo leta

15 Prav tam. 16 Slavko Krajnc, Versko in liturgično življenje v župniji Sv. Jurija na Ptuju. V: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija, Ptuj 1998, str. 312–332. 17 Prav tam, str. 316. 18 Potočnik 1940 (op. 2), str. 15.

125

126

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

1617 z nenavadno spretnostjo v Ljubljani uvedli očetje kapucini.«19 V okvir velikonočnih praznikov lahko uvrstimo tudi bičarsko procesijo v nekdanji jezuitski cerkvi pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki je še v prvi polovici 18. stoletja potekala na veliki četrtek.20 Isti avtor omenja tudi procesijo, ki je na velikonočni ponedeljek leta 1684 odhajala iz ljubljanske stolnice proti cerkvi Sv. Krištofa. Tudi Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Krajnske« omenja štiri najvažnejše procesije v Ljubljani, med katerimi sta dve potekali v času velikega tridnevja in pravi: »Od očetov jezuitov pri Svetem Jakobu sta izšli dve: ena na veliki četrtek proti večeru; med njo so kazali žive podobe iz Kristusovega trpljenja, a druga prvo nedeljo po svetem Rešnjem Telesu. Tretja procesija je šla od kapucinov na veliki petek ponoči; pri njej so tudi prikazovali dogodke iz Odrešenikovega trpljenja in doživljaje iz starega in novega zakona. Četrta procesija je odhajala iz stolnice na Telovo.«21 19 Avtor podrobno opisuje procesijo in pravi: »Procesija je izšla pozno v mraku iz njihove cerkve, stoječe v sedanji Zvezdi. Ob bajni razsvetljavi, prirejeni z baklami in svečami, so med sprevodom uprizarjali razne dogodke iz Odrešenikovega trpljenja kakor tudi iz svetega pisma stare in nove zaveze. Velikanske množice ljudstva iz mesta in z dežele so se z odlično gospodo vred udeleževale teh obhodov. Ta procesija je tako zelo slovela, da se je govorilo o njej, da je ni lepše, pobožnejše in daljše v nobeni drugi deželi. Dne 24. marca omenjenega leta je krenila procesija prvič iz kapucinske cerkve po ljubljanskih cestah, ulicah in trgih. Oče Romuald, škofijski kapucin, je sestavil spored sprevoda in zložil potrebne pesmi. Pri procesiji se je videlo štirinajst podob, uprizorjenih deloma na odrih, deloma na vozovih, pri katerih je sodelovalo več sto nastopajočih. Sprevod so zaključili godci in duhovniki, v njem pa je bilo tudi veliko vernikov, obloženih s težkim križem, ki so se javno pokorili. Ker so se pa spričo poznega nočnega časa jele dogajati različne nespodobnosti, je procesija sčasoma izgubila verski pomen in značaj. Zato so jezuiti svojim gojencem dijakom strogo zabranjevali vsako sodelovanje pri tej procesiji, zlasti v vlogi Židov, vragov ali vitezov na konjih, ker so imeli obhod bolj za veseljačenje pustnih norcev kakor za pobožno procesijo. A tudi vlada je posegla vmes ter 22. oktobra 1773 prepovedala nadaljnje prireditve pasijonske procesije. Ne glede na željo mestnega magistrata in kapucinov je tudi tedanji ljubljanski knezoškof Karel Herberstein soglašal z vladnim ukazom ter zaradi tega odredil, naj odide procesija na veliki petek iz stolnice takoj po večernicah, torej še podnevi, in naj nosijo pri njej samo Kristusovo telo, ležeče v odprti krsti. Toda cesar Jožef II. je 27. decembra 1782 prepovedal tudi ta sprevod ter hkrati še zelo skrčil število takratnih procesij. Škofom je bilo dano na voljo, da so lahko po svoji uvidevnosti odločali o procesijah. Dvorni dekret z dne 3. januarja 1783 pa je ukazal, naj se denar, namenjen za procesije, porablja za gradnjo in popravilo šolskih poslopij in učiteljskih stanovanj, šolnino in preskrbo učnih knjig ubožnim šolarjem.« Prav tam. 20 O njej Potočnik piše, da so bili »udeleženci, goli do pasu, in nosači zastave, bakle in goreče sveče, so se bičali med procesijo do krvi. Glave so imeli zavite v platnene bele prte. Med sprevodom so prepevali psalme in spokorne pesmi«. 21 Potočnik 1940 (op. 2), str. 16.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Poleg že omenjenih procesij so se naši predniki zatekali po pomoč k Bogu tudi ob raznih naravnih nesrečah, potresih, povodnjih, vojnah, suši in kužnih boleznih. Svoje prošnje in tudi uslišanju sledeče zahvale, so izražali s prošnjami, zahvalnimi in podobnimi procesijami, ki so se pomikale iz enega svetišča v drugo. Udeleževali so se jih večinoma vsi sloji prebivalstva. Ljubljančani so v prejšnjih stoletjih vedno prirejali prošnje procesije tudi takrat, ko se je naši domovini bližal sovražnik. Cerkvena oblast pa ni prirejala procesij samo v času hudih stisk in težav, ampak tudi ob slovesnih jubilejih, ob kanonizaciji raznih svetnikov, ki so bili zavetniki ali priljubljeni svetniki posameznih samostanskih redov in podobno. Pisni viri navajajo, da »nekoč22 skoraj ni bilo v Ljubljani tedna v letu, da se ne bi pomikala pobožna procesija po njenih cestah. Po enkrat v mescu, bodisi to ali ono nedeljo, je šla domala iz vsake ljubljanske cerkve kakšna procesija, a največkrat iz stolnice.«23 Razen članka o ljubljanskih procesijah, najdemo še članek o procesijah v župniji Sv. Jurija na Ptuju,24 ki ga je napisal že prej omenjeni p. Slavko Krajnc.25 Kot je razvidno iz članka, ki zaobjema čas od šestnajstega stoletja dalje, je bilo versko in liturgično življenje v omenjeni župniji zelo živahno, saj so poleg vseh ostalih cerkvenih slovesnosti cerkvenega leta, prirejali tudi veliko procesij: »Za ptujsko mestno župnijo je zapisano v vizitacijskem zapisniku za leto 1740, da so ob običajnih procesijah, ki so bile predpisane za vso Cerkev, imeli tudi druge procesije, npr. zaobljubno procesijo proti kugi, ki je morila leta 1680, in je bila sedemkrat na leto. Nekaj posebnega pa je bila procesija »ex voto«, 22. januarja 1766, ki jo je organiziral magistrat, ko je Drava zamrznila in so velike plošče ledu grozile staremu lesenemu

22 Verjetno se nanašajo na obdobje pred Jožefinskimi reformami ali za drugo polovico 19. stoletja oziroma do začetka druge svetovne vojne. 23 Potočnik 1940 (op. 2), str. 32. 24 Omenjena župnija je poleg župnije Sv. Ožbalta in Sv. Petra in Pavla, ena izmed treh ptujskih mestnih župnij. 25 Krajnc 1998 (op. 16), str. 312–332.

127

128

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

mostu, da ga zrušijo.«26 Čeprav je bila po besedah avtorja omenjenega članka to »procesija v izrednih razmerah«,27 lahko sklepamo, da so bile v tem obdobju na Ptuju tudi ostale procesije, npr. prošnje in vremenske procesije, Markova procesija, telovska procesija idr.,28 podobne v izgledu oziroma razporeditvi udeležencev, verjetno pa deloma tudi v smeri poteka procesije, ki se je od procesije do procesije, pa tudi od leta do leta nekoliko spreminjala. Avtor omenja tudi Slomškov predpis vrstnega reda udeležencev telovske procesije v Mariboru za leto 1861,29 ki je veljala za »eno najveličastnejših in najlepših slovesnosti cerkvenega leta«,30 in so ga bolj ali manj, odvisno od tega, koliko predpisanih udeležencev je bilo oziroma delovalo v kaki župniji, najverjetneje upoštevali tudi v mnogih župnijah mariborske škofije, tako tudi v cerkvi Sv. Jurija na Ptuju. Čeprav telovska procesija ni predmet raziskovanja pričujočega članka, kljub obsežnosti navajam vrstni red omenjene procesije,31 ker 26 V zahvalo za rešitev mostu je magistrat naročil pri ptujskem slikarju Francu Jožefu Fellnerju sliko te zaobljubne procesije (sliko Franca Jožefa Fellnerja »Ex voto«, hrani Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož in je del stalne muzejske postavitve na ptujskem gradu), na kateri je moč prepoznati nekatere značilnosti te procesije (verjetno tudi ostalih procesij, med njimi tudi velikonočne, ki so se v tistem času vile po ptujskih ulicah). Krajnc podrobno opiše motiv na omenjeni sliki in pravi, da »se je procesija pomikala proti sredini Meščanske ulice (danes Cankarjeve) proti Dravskemu mostu, mitnici in Dravskim vratom na mostu ter proti sredini mostu, kjer je stal križ, do katerega je navadno vodila procesija. S slike lahko po oblekah razberemo oz. prepoznamo, kdo vse se je poleg duhovnika še udeležil procesije; v rdečih plaščih, talarjih in korokih s copki so poleg njega stopali člani bratovščine Večnega češčenja svetega Rešnjega telesa, (ki so v osmini praznika svetega Rešnjega telesa, prvič leta 1745, priredili procesijo, ki so se je udeležili verniki ter cehovske in vojaške skupine iz meščanskega ljudstva), na čelu procesije pa stopata dva otroka ali fanta, oblečena v rdeča oblačila in bel karok, ki nosita rdeče bandere«. Avtor članka je v kroniki našel celo zapisano, da »so bila takšna oblačila za procesijo narejena 15 let pred to votivno procesijo. Tema dvema otrokoma sledita ministranta v črnem talarju, ki držita v rokah goreče bakle, na sredi pa je kadilničar s kadečo se kadilnico, pred njim pa pod nebom, ki ga nosita dva člana omenjene bratovščine, ogrnjena v rdeče plašče, stopa duhovnik z monštranco. Nebo na sliki je natančno naslikano, saj lahko vidimo, da je bilo rdeče z zlatimi resicami in rdečimi palicami. Za njim so šli člani mestnega sveta, ki so bili naročniki upodobljene procesije, sledili pa so jim meščani in meščanke«. 27 Krajnc 1998 (op. 16), str. 320. 28 Med njimi verjetno tudi velikonočna oziroma vstajenjska procesija. 29 A. M. Slomšek, Freundliche Einladung an die hochverehrten Stadtbewohner zu dem höchsten und schönsten Feste des Kirchen=Jahres. Ordnung der Fronleichnams-Prozession zu Marburg, am 17. Mai 1861. 30 Krajnc 1998 (op. 16), str. 321. 31 Povzet iz omenjenega članka.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

iz navedenega sklepam, da je deloma veljal tudi za ostale procesije (tudi ptujske), saj je bil »del vsesplošne cerkvene prakse in je veljal za procesije, ki so zajele vse plasti takratne družbe«32 in obenem kaže na pestrost udeležencev in njeno veličastno podobo; procesije bi se torej naj odvijale po sledečem vrstnem redu: 1. šolski otroci obeh predmestnih župnij 2. moški obeh predmestnih župnij 3. možje, ki so dobivali preživnino od mestne bolnice 4. deklice delavske šole brez staršev 5. dekleta župnijske šole 6. dekleta iz privatne šole 7. otroci glavne realke 8. obrtniki in cehi s svojimi banderami 9. otroci nižje in višje gimnazije 10. mestna godba 11. bela dekleta z venčki 12. prvi vojaški oddelek 13. pomembni možje mesta in fare 14. zbor pevcev 15. ministranti, ki niso potrebni za asistenco 16. duhovniki mestnih in primestnih župnij v ornatu 17. akoliti in ministranti 18. celebrant z Najsvetejšim med asistenco 19. predsednik občine ali kraja ter gospodje iz pošte in telegrafa 20. članice mestne ženske zveze in drugi verniki iz mestnih in predmestnih župnij 21. drugi oddelek cesarske kraljeve garde 22. druge žene obeh predmestnih župnij.33 Omenjena procesija se v poznejših desetletjih ni bistveno spremenila, saj pisec župnijske kronike za leto 1899 poroča, da je »potekala med petjem, molitvijo, godbo in zvonjenjem, ki so se je udeležili vrhovi civilne oblasti, katoliško društvo žena, različni cehi in društva, mestna deška in dekliška šola s spoštovanim učiteljskim zborom in veliko ljudstva.«34 32 Krajnc 1998 (op. 16), str. 322. 33 Krajnc 1998 (op. 16), str. 321–322. 34 Krajnc 1998 (op. 16), str. 322.

129

130

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Avtor članek o verskem in liturgičnem življenju v župniji Sv. Jurij na Ptuju zaključuje z mislijo, da »na podlagi oznanilnih knjig, župnijskih kronik in drugih zgodovinskih virov vendarle ne moremo zaznati kakšnih liturgičnih in verskih posebnosti, kar potrjuje, da je potekalo liturgično in versko življenje35 po ustaljenih navodilih tridentinskega cerkvenega zbora. Vsekakor pa lahko rečemo, da je imela župnija Sv. Jurija pomembno vlogo v cerkvenem in političnem življenju Ptuja in okolice.«36 Podana sta le dva primera poteka mestnih procesij, verjetno pa se tudi v ostalih mestih in tudi nekaterih večjih krajih na območju današnje Slovenije niso bistveno razlikovale, saj jih je pogojevalo oziroma označevalo podobno kulturno in politično dogajanje ter značilnosti. Ob koncu je smiselno pojasniti tudi razliko med cerkvenimi procesijami in pasijonskimi igrami, ki so med seboj sorodne, saj imajo iste korenine, obenem pa se med seboj razlikujejo oziroma »imajo procesije velikega petka čisto drug izvor in drugo tendenco, kakor pa pasijonske predstave. Glavna razlika med njima je namreč ta, da so pasijonske igre predstavljali igralci na enem mestu, dočim se je procesija premikala, na mestu stoječi gledalec pa je imel priliko posamezne prizore tega sprevoda od začetka do konca opazovati.«37

35 Njihov pomemben del so bile tudi mnoge procesije. 36 Krajnc 1998 (op. 16), str. 331. 37 Ciril Debevec, Nekaj prispevkov k zgodovini ljubljanskega gledališča do leta 1790. V: Kronika slovenskih mest, 4/3, 1937, str. 156–161. Avtor podrobneje nakaže njune razlike in nadaljuje: »Izvor teh dveh oblik duhovnih prireditev, pa bo treba najbrž iskati v srednjeveških liturgičnih spevih, izvajanih na velikonočno nedeljo za praznovanje Vstajenja, kakor tudi za Veliki petek v obredu Kristusovega polaganja v grob. Istočasno so se pojavljali tudi drugi nazorni prikazi iz novega testamenta, kakor npr. postavljanje božičnih jaslic, božične igre, igre sv. Treh kraljev, preroške igre, posebno pa so se razširile in odlikovale od začetka 13. stol. naprej procesije sv. Rešnjega Telesa. Ker je videla namreč duhovna gosposka ravno v teh spočetka čisto cerkvenih prireditvah močno privlačno silo za ljudstvo, kakor tudi učinkovito sredstvo v konkurenci proti nedostojnim in pohujšljivim igram potujočih igralcev, jim je začela vzpodbujena po uspehu, posvečati čim večjo pažnjo in jih vsebinsko, kakor tudi opremno razširjati. Ta obogatitev pa je že sama po sebi prinesla v čisto duhovno vsebino mnogo posvetnih elementov in tako je duhovna oblast (deloma tudi pod vplivom potujočih igralcev in radi izpodrivanja latinščine po domačem jeziku) začutila potrebo, da v varstvo svojega dostojanstva spravi te igre iz cerkve in jim odkaže prostor na trgu ali pa dvorišču pred cerkvijo. Po ohranitvi prvotnih oblik ali pa po prevzemanju novih pa so se morale te duhovne prireditve v natančno težko določljivem času ločiti v procesije in pa v pasijonske igre. Od procesij so najbolj cvetele zlasti procesije sv. Rešnjega Telesa (ustan. 1264), ki so se odvijale po vsej zahodni Evropi in so se ohranile povsod prav do današnjega časa.«

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Iz opisanega vidimo, kako pomembno vlogo so imele v preteklih stoletjih številne procesije, saj so bile skrbno načrtovane in pripravljene ter so predvsem v mestih sijale v vsem blišču, ki so si ga takrat lahko privoščili. velikonočne oziroma vstajenjske procesije v starejših časopisnih virih O praznovanju velike noči oziroma o velikonočnih procesijah na slovenskem podeželju, pa tudi v nekaterih mestih in v tujini, kjer so živeli Slovenci, sem v starejših časopisih38 našla precej zapisov; to so časopisna poročila, ki poročajo o procesijah v določenih krajih oziroma mestih ter krajše narodopisne črtice oziroma besedila in pesmi, iz katerih ne moremo natančno razbrati kraja dogajanja. Včasih lahko na območje, na katerega se navezujejo, sklepamo le iz bolj ali manj natančnih in slikovitih opisov pokrajine ali kake druge krajevne značilnosti. Omenjeni viri oziroma zapisi z mnogih vidikov osvetljujejo in opisujejo velikonočno ljudsko pobožnost, ki je predvsem za »preprosto krščansko ljudstvo« pomenila vrhunec oziroma osrednji dogodek praznovanja velike noči. Segajo v zadnja desetletja 19. stoletja pa vse do začetka druge svetovne vojne. To je čas pred drugim vatikanskim koncilom,39 ki je v zakonite oblike bogočastja oziroma v liturgiko kot tudi v ljudsko pobožnost, med katero spada vstajenjska procesija, vnesel nekatere spremembe, ki so se pričele uveljavljati šele konec šestdesetih let 20. stoletja in jih razberemo šele iz pričevanj mojih sogovornikov,40 medtem ko so omenjeni članki še odraz ljudske pobožnosti predkoncilskega obdobja. Dogajanje in vzdušje pred vaško cerkvijo, preden se je začela vstajenjska procesija, pa tudi sam izgled procesije, je v nekaj stavkih 38 Največ člankov sem našla v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki so izhajale med letoma 1843 in 1902, v Slovenskem gospodarju, ki je izhajal med letoma 1867 in 1941, v Vrtcu oziroma njegovi prilogi Angelček, ki je izhajala med letoma 1895 in 1935, v Zvončku, ki je izhajal med letoma 1900 in 1939, v Ameriški domovini, časopisu ameriških Slovencev iz Clevelanda, ki je izhajal med letoma 1909 in 2008 in še v nekaterih drugih. 39 Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor (bolje znan kot Drugi vatikanski koncil) je bil ekumenski koncil Rimskokatoliške Cerkve, ki ga je leta 1962 sklical papež Janez XXIII., ki je umrl pred koncem koncila, zato ga je v nadaljevanju do njegovega zaključka leta 1965 vodil papež Pavel VI. 40 O omenjenih spremembah je obširneje zapisano v poglavju, ki vključuje pričevanja informatorjev s terena.

131

132

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tankočutno opisano v črtici »Jančkova velika noč«: »Vsako leto, preden se je začela procesija, so se pred cerkvenimi vrati zbrali tisti, ki so sodelovali pri procesiji in čakali, da bo sveto opravilo41 v cerkvi končano. Banderce in svetilke so čakali prislonjeni na zid. Iz cerkve je prihajal prijeten vonj kadila, veliki oltar je žarel v neštetih lučkah, bučanje orgel je odmevalo s kora. Iz stranskih vrat so se že vsipale množice fantov in mož, ki so počasi odhajali na vas, da se uvrste v procesijo. Iz Cerkve je donela pesem: aleluja. Veliki zvon se je razmajal v zvoniku in njegov mogočni glas je napolnil vso okolico z brnečim donom; na griču so počili prvi streli iz možnarjev. Procesija se je začela. Med množico, ki se je vsipala iz cerkve pri glavnih vratih, se je pojavil cerkovnik. Štirje fantje so prijeli veliko bandero s sliko od smrti vstajajočega Krista in ga odnesli proti vasi. Iz cerkve je odmevalo petje. Iz vseh izhodov so vreli ljudje proti vasi. Zvončkljanje v cerkvi je prihajalo vedno bliže. Štirje možje so dvignili nebo, pred katerim sta stala dva ministranta z zvončkoma in dva s svetilnicama na rdečima drogovoma. Ko je duhovnik z Najsvetejšim prišel pod nebo, se je procesija pričela pomikati po vasi.«42 Črtico vsebinsko lepo dopolnjuje besedilo iz »Angelčka«, ki pravi: »Solnce se bliža vrhovom goric.43 Zopet zadone zvonovi, topiči pokajo, verno ljudstvo se izvrsti iz božjega hrama v dolgo procesijo. Spredaj nedolžna mladež, za njimi duhovniki v zlatih plaščih pod svilenim nebom z božjim Zveličarjem v bleščeči monštranci. Za temi se pomičejo zastavni možje v goreči molitvi: »Ki si častiti od mrtvih vstal!« … Vmes pa se glasi vesela Aleluja, pesem vstajenja, pesem novega življenja!«44 Praznično vzdušje velikega tedna, predvsem velike sobote, ki že naznanja višek praznovanja, ki je Jezusova zmaga nad smrtjo in jo je ljudska pobožnost slavila z vstajenjsko procesijo, opisuje obširen zapis v glasilu »Naš čolnič«: »Velika noč je najstarejši praznik, ki so ga obhajali že apostoli. Praznujemo ga v nedeljo po prvi spomladanski luni. Spominja nas onega zgodovinskega dogodka, s katerim je bila kronana naša vera: »Če pa Kristus ni vstal«, piše apostol, »je prazna naša vera!« Zato je ta veličastni dan porok naše vere v vstajenje 41 Vstajenjska sveta maša. 42 Ivan Lah, Jančkova velika noč, Zvonček, 32/7, 1931, str. 162–166. 43 Sklepamo lahko, da se nanaša na vinogradniško pokrajino nekje v Sloveniji. 44 Mokriški, Velika sobota, Angelček(priloga Vrtcu), 17/4, 1909, str. 61–62.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Kristusovo in naše. Nič čudnega, če se ga vsako krščansko srce veseli iz globine duše in če ga Cerkve praznuje z največjo radostjo! Bližajoče se Jezusovo vstajenje je čutiti že na veliko soboto. Opoldne neha post. Slovesno razpoloženje hodi po vaseh. V pisanih jerbasih z lepo vezenimi prti nosijo gospodinje velikonočno pecivo k blagoslovu: šunko, potice, masleni kruh, pirhi, pomaranče in zraven hren. Blaženi otroci, katerim spečejo matere »meniha«! Edinole solze ubožcev bi znale povedati, kako gorko je pri srcu človeku, če mu dobrotna roka deli blagoslovljenih darov. In zakaj bi jih ne delila zlasti na Veliko noč, ko je vendar isti Gospod trpel in vstal za – vse! Na veliko soboto proti večeru se zamajejo zvonovi. Radosten in veličasten pozdrav nosijo mimo koč. Celi post so pozvanjali le otožno, danes pa prekipevajo v urbani pesmi: »Krist je vstal!« Po hišah je vse živo. Dvorišča so pometena, hiše osnažene, obleka zlikana, jedi, pred njimi trepetajoča »župca«, pripravljena. Vas se pripravlja k »vstajenju«. V srednjem veku so praznovali vstajenje dramatično. Predno je duhovščina začela peti jutranjice, je šel mašnik k božjemu grobu. Iz tabernaklja je vzel hostijo ali sv. Razpelo, pokazal le-to ljudstvu, zapel »Alelujo« in ga prenesel na drug oltar. Tako je bil grob prazen in vstajenje predočeno. Med jutranjicami so dospeli k grobu trije mašniki, ki so prestavljali svete žene – tri Marije – iz evangelija. Tam sta jih čakala dva diakona, ki sta značila dva angela. Med njimi se je razvil dvogovor: »Koga iščete?« »Jezusa Nazareškega!« »Ni ga več, vstal je, kakor je bil napovedal!« Prizor se je končal z zahvalno pesmijo. Ti pasijonski in velikonočni prizori so se uprizarjali tudi po Slovenskem. Zanimivo je besedilo, ki ga hranijo še sedaj v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Posebno so svetovno znane pasijonske igre v Oberammergau na Bavarskem, ki se vrše vsakih deset let. Zadnja predstava je bila leta 1921. Dandanes teh velikonočnih dramatskih prizorov ni več. Nekaj je pa le ostalo! Ko duhovščina odpoje jutranjice – bodisi na veliko soboto zvečer, ali na veliko noč rano zjutraj – gredo mašniki k božjemu grobu, ki je ves v lučcah. Diakon vzame monštranco s sv. Rešnjim Telesom, odvije tančico, s katerim je bila zakrita, ter jo poda mašniku. V cerkvi nastane svečana tihota. Duhovnik se obrne proti ljudstvu in zapoje z vedno višjim glasom trikrat »Aleluja!« Pevci mogočno odgovarjajo. Nato se razvije procesija. Zvonovi pritrkavajo, zvončki veselo zvončkljajo, fantje razvijejo bandere, pevci radostno zapojo pesem: »Zveličar naš je vstal iz groba!« Veličasten sprevod se pomika iz cerkve po vasi. Na oknih zažare sveče, na hribih zaplapolajo kresovi – vse se raduje in poje v čast Kristusu zmagovalcu. Nekaj krasnega je procesija v Spodnji Idriji,

133

134

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ki se vije v velikonočnem jutru po ozki dolini. Morje sveč se blesti po hišah, v daljavi gore kresovi, možnarji pokajo, pevci prepevajo, srca vzklikajo. Kdo ne bi občutil tega slovesnega razpoloženja! Po obhodu se vrne procesija v cerkev, kjer zadoni zahvalna pesem in pozdravni spev presrečni božji Materi: »Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja! Zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja, je vstal, kakor je rekel, aleluja!«.« 45 Da je bila velikonočna procesija v Spodnji Idriji res nekaj posebnega, potrjujeta še dva vira. Prvi je časopisni članek, objavljen v izseljenskem časopisu »Ameriška domovina«.46 Avtor je zelo natančno opisal priprave in velikonočno procesijo, pri kateri je igrala tamkajšnja rudarska godba, in piše: »Pri procesiji, ki je v Idriji na veliko soboto zvečer, nastopa tudi godba. Čudovita ta godba! Ne samo po svojih inštrumentih, ki morajo biti za ta večer zlikani in očiščeni, da se iskré kakor zlato, tudi ne po izvrstni zbranosti glasov, ki prihajajo iz svetlih glasbil, ampak po posebno slikovito oblečenih godcih. Za procesijo so nosili – kar vidim jih – slikovito uniformo, ki ji je dajala posebno dostojanstvenost kapa, vrh katere je čepel živo rdeč šop iz perja. In še nekaj. Ker se je procesija vršila že v mraku in večeru, je bilo godcem treba luči, da so videli note pred seboj. Luči pa so bile posebne »laterne«, ki so bingljale na drogu, ki je bil tudi pobarvan z rdečim trakom. Te laterne so bile hranjene, ker je bila godba rudniška, v samem gradu. Velike sobote pod noč pa so jih spravili na dan in razpostavili na grajskem dvorišču. In kdo je nosil te laterne? Kdo pa! Otroci, dečki. Bila je posebna čast, ki pa jo je užival tisti, ki je velike sobote popoldan prej dospel v grad. Koliko je bilo teh latern, se danes točno ne spominjam. Mislim pa, da okrog dvajset. Tudi jaz sem jo mahnil v grad. Ali žal, otrok je bilo več ko latern in žalosten sem se vrnil brez časti. Še to omenjam, največja čast pa je bila za onega, ki je nosil laterno kot prvi pri kapelniku in pa morda še za onega, ki je svetil ob bobnu. Boben je bil za naše pojme najimenitnejši inštrument! Godba je tiste sobote stala pred zvonikom in čakala »Vstajenja«. Laterne so se pozibavale med godci. V cerkvi je duhovnik odpel alelujo, zunaj je pa udarila godba. Množica se je razvrstila v sprevod. Počasi je nastopila godba svoj korak.«47 O procesiji v Idriji v svoji knjigi »Praznično leto Slovencev« piše 45 Pomenki, Velika noč, Naš čolnič, Glasilo prosvetnih društev, 5/4, 1927, str. 92–95. 46 Anton Krapš, Velika noč v Idriji, Ameriška domovina, 44/84, 1941,str. 7. 47 Prav tam.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tudi Niko Kuret,48 ki navaja poročilo iz leta 1854 in je obenem vsebinsko nadaljevanje prejšnjega poročila, zato nam šele obe besedili dajeta celotno podobo omenjene procesije: »Proti večeru je po mestu še bolj živo. Lučice se pripravljajo, ker se bode mesto razsvetlilo. Nekateri pripravljajo tudi izrezane podobe in pismenke za okna in nad vrata. Proti mraku se pričnejo v cerkvi molitve. Po dokončanih molitvah se začnejo na cesarski gostivnici, ktera je nar bližje cerkvi, lučice prižigati, ravno tako tudi po drugih hišah. Zdaj pa že čakajo v turni zvonikarji, kdaj da se bode zapelo »Kristus je od smerti vstal!« – In glej! Pri »znamcu« nad mestom jeme grometi, topovi in možnarji pokajo, zvonovi zvonijo, godbe in pesmi se razlegajo, lučice po celem mestu migljajo in zlate podobe in nadpisi se nad marsikterim oknam prelijajo, na »smukovcem« se clo raketi mečlejo. – Tako se pomika procesija počasno in slovesno dalje in dalje, da pride čez »krajncev« most pred »šelštev«, to je mesto, kjer pot v jamo pelje. – V to globoko jamo vidijo ženske svoje može, otroci svoje očete vsak dan iti in marsikateri se iz te jame ni več vernul domu; v jami ga je zasulo. Za to se tukej vse na kolena verže in med tim, ko se žegen daje čez to nevarno mesto, pobožno moli in zdihne, da naj bi rudarji vsi srečni, zdravi in veseli hodili v to jamo in se spet tako na dom vrnili.«49 V zapisih o idrijski procesiji je izpostavljenih kar nekaj zanimivosti, ki na prvi pogled z vidika ljudske pobožnosti niso tako pomembne, odražajo pa spoštljiv odnos ljudi do tega dogodka. V mislih imam skrbne priprave godbenikov na svoj zunanji videz, tj. urejenost uniform in svojih glasbil. Ta vidik je izpostavljen še v nekaterih drugih člankih. V izseljenskem časopisu »Enakopravnost«50 najdemo zanimiv članek o gasilcih, in o še nekaterih drugih uniformiranih ljudeh, ki so se udeležili procesije in poroča: »Pri nas je veljala sobota še strogi postni dan. Proti večeru je bila procesija. Najprej so jo prisekali po cesti navzgor gasilci v svojih uniformah, gumbi so se jim svetili, kdor je imel medaljo, jo je gotovo nekaj ur čistil s sidolom, da se je svetila, ko da bi mu pripel na prsi samo sonce. Postavili so se pred cerkvijo, se ogledovali in merili, si sukali brke, če so jih imeli, in si popravljali pasove. Stali so na soncu v svetlečih čeladah, ki so se lesketale, ko da bi bile iz samega zlata in znoj jim je tekel po čelu, čez oči in mimo nosa, da so se morali neprestano brisati, 48 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev I., Ljubljana 1989, str. 207. 49 Prav tam. 50 S. K., Velika noč na vasi, Enakopravnost, 25/74, 1942, str. 2.

135

136

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

malo z robci, malo z rokavi. Za njimi je počasi prišel postajenačelnik v svoji uniformi. Šel je skozi vas in vse je snemalo klobuke. Tudi on se je postavil pred cerkvijo. Kmalu jo je z mogočnimi koraki primahal dacar, visok, širokopleč, z velikim, rdečim obrazom, za njim orožniki. Medtem so se zbirali otroci okrog šole, učiteljice so hodile med njimi, nadučitelj pa si je ob strani natikal bele rokavice. Prihajati so začeli ljudje, ki so se usipali v cerkev. Židane rute so se svetile v sončnih žarkih in dekleta so povešale oči, ker se je med tem pred cerkvenimi vrati nabral roj fantov, s klobuki postrani, v novih oblekah. Stali so, mežikali sebi in dekletom in se tu in tam zasmejali na glas, če je kdo povedal kakšno preveč »velikonočno«. Potem je začelo pinkati.51 Zadonele so orgle, nastal je nemir in kmalu je prišla iz cerkve še cerkvena gosposka, debeli župnik in drobni bledi kaplan, štirje fantje so nosili baldahin, pred njim so se razvrstila rdeča bandera, v roke so prišli molki, ženice so odpirale usta in stresale v zrak molitve, dekleta so pela: »Zveličar naš je vstal iz groba, veselo prepevaj o kristjan!«, fantje in možje so se priključili – procesija se je začela.«52 Kot razberemo iz zgornjega članka, so poleg uniform sodelujoči v procesiji dajali poseben poudarek tudi osebni urejenosti, o čemer beremo v članku »Velikonočno jutro«: »Trudna je došla Predalova Zorka od velikonočnega vstajenja Veliko soboto zvečer. Celo oči so jo bolele, tako jih je napasla na različnih novih oblekah, ki so jih za to slovesnost oblekle prijateljice, pa tudi premnogo doslej neznanih stvari je videla in slišala ta večer. Toliko lepote in veličastnosti niso še gledale njene oči. Zaželela si je take poti samo še enkrat – v samo večnost. Toliko svetlih luči na vseh oknih, koder se je pomikala procesija, toliko gorečih voščenic v cerkvi in nebroj snežno belih svetil v rokah domačih deklet, cerkvenih strežnikov in pobožnih žen. A na nebu milijon zvezdic, ki so se smehljale veličastni procesiji, posebno obili množici šolskih otrok s cvetjem in zelenjem v rokah. Zorka je bila letos sicer že tretjo leto pri vstajenju, a vendar tudi v novem krilu. Zato je pa menila, da jo gledajo vsi in jo pravzaprav mora videti vsak med tolikimi deklicami domače šole, ko je vendar tako lepa. Med obhodom in v cerkvi so peli pesem: »Zveličar naš je vstal od groba! Aleluja! Aleluja!«, ki je Zorki še sedaj odmeval po glavici.«53 51 Pritrkovati. 52 Prav tam. 53 Ivo Trošt, Velikonočno jutro, Zvonček, 18/4, 1917.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

O oblačilnem videzu oziroma obleki, obenem pa tudi o občutku pomembnosti tistega, ki je imel čast sodelovati v velikonočni procesiji, vendar se je zaradi nesreče spremenilo v osebno sramoto, govori zgodba »Nezgoda nebonoše«: »Slovesnost Gospodovega vstajenja ob svitu velikonočnega jutra prešine vsakega s prvim prazničnim razpoloženjem. V župniji Sv. Florjana v Grabah54 so se držali lepe navade jutranjega vstajenja. Že ob četrti uri zjutraj, ko so se oglasili zvonovi v ubrani jutranjici, je spremljalo zvonjenje grmenje topičev. Pred šesto uro se je zbrala cela župnija pred farno cerkvijo, da spremi vstalega Zveličarja v dolgi procesijo. Gospod župnik je zapel glasno izpred božjega groba trikratni »Aleluja«! Zvončki so zvončkljali, pevci so ubrali velikonočno, Pohletov Franc je stopil pred monštranco s podobo Zveličarja. Procesija se je uvrščala iz cerkve, štirih mož z nebom še ni bilo od nikoder. V Grabah so nosili nebo najbolj imenitni možje v župniji: dva župana in oba cerkvena ključarja. Letos ni bilo župana Piskernika. Ključar Plečnik se je posvetoval s tovarišema in odločili so se, da povabijo k nebu Zobakovega Tinčeta. Oženil se je v pustu, postal gruntar, bil na novo oblečen ter pokrit in – zakaj bi ne pomagal nositi nebo? Tinče se je čutil s povabilom počaščenega, in kako tudi ne, ker se je povzpel v pustu od čevljarja do posestnika in danes celo do nebonoše! Zobakova žena je bila dolgoletna cerkvena pevka. Kako jej je vzrastel ponos, ko je videla Tinčeta pri drogu neba v najodličnejši družbi. Gospod župnik je že stal z monštranco pod nebom, ko so izvršili nebonoše stari običaj: pred vzdigom neba so se sklonili vsi štirje in si podvihali kakor na povelje nove hlače. Pri zavihavanju se je Tinče sklonil globoko, ko se je zravnal, mu je nekaj počilo krog pasu. Prvotno veselje in navdušenje sta se mu razblinila v strahu, ker odpovedal mu je stari piravi pas, ki je priklepal hlače k lednjam. Možje so dvignili nebo, procesija se je pomaknila med petjem, pritrkavanjem zvonov ter pokanjem možnarjev in pištol. Že prvi koraki so poučili Tinčeta, da ne bo dobro z razrahljanimi hlačami. V levici je držal novi klobuk, z desno roko se je oklepal droga in trepetal, kaj bo.«55 Zgodba v nadaljevanju govori o tem, kako se je Tinče med procesijo na vse pretega trudil, da ne bi prišlo do najhujšega. To se sicer ni zgodilo, vendar so ljudje kljub temu opazili njegove težave s hlačam, zato so se mu kasneje posmehovali in na njegov račun 54 Iz teh podatkov mi ni uspelo razbrati, na katero župnijo se navezuje omenjena zgodba. 55 Januš Golec, Nezgoda nebonoše, Slovenski gospodar, 63/13, 1929, str. 7–8.

137

138

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zbijali šale. Zgodba se zaključi takole: » Nebo je nosil Zobak enkrat, za tem bridkim doživljajem nikdar več, ker bi se tudi na povabilo ne bil lotil tega slovesnega posla v drugič. K vstajenju je hodil odslej v sosednjo župnijo, ker sofarani niso hoteli pozabiti, kako mu je dorekel v dostojanstvu nebonoše pas na velikonočno jutro pri slovesni procesiji vstajenja.«56 Marsikje lahko v besedilih začutimo tudi nekakšne socialne vidike oziroma »nenapisana pravila«, ki so se jih ljudje držali in jih spoštovali ter so prišla do izraza pri vstajenjski procesiji. Posamezniki so imeli v okolju, kjer so živeli,57 svojo položaj, ki je narekoval, »kakšno vlogo« bodo imeli v procesiji; pomembnejšo so seveda imeli mestni oziroma vaški veljaki, pa tudi člani raznih društev ipd., ki jih je doletela čast, da so lahko nosili kip Zveličarja, nebo, svetilke in bandera. O tem govori tudi krajše besedilo v »Ilustriranem Slovencu«: »Velikonočna procesija spada med najsvečanejši in najveličastnejši čin cerkvenih obredov. To dejstvo pa včasih vaških fantov ni motilo, da se ne bi dostikrat prav zaradi te procesije stepli. Nošenje bandera je bila namreč častna zadeva, in če je bila fara večja, so se fantje različnih vasi pogosto prepirali, katera vas ga bo nesla. Celo v cerkvi sami je že prišlo do odkritega boja, ko ni marala odnehati nobena skupina!« 58 Velikonočna procesija je nekaterim ljudem pomenila še mnogo več kot samo »dokazovanje« socialnega statusa. Črtica, ki govori o bajtarju Jerini, pravi, da je bila zanj celo »vir božjega blagoslova«: »Mimo tolikih hiš gre procesija, svečana, veličastna in praznična, samo mimo Jerinove bajte je ni nikoli. Jerin je prepričan, da ga zavoljo tega preganja nesreča. To je prišlo na ušesa tudi gospodu župniku, ki je kljub svoji strogosti, pred veliko nočjo s prižnice oznanil, da bo šla velikonočna procesija to leto po drugi poti, in sicer tudi preko Jerinovega travnika. Jerin je hvaležno sklepal roke in govoril: »Bog bodi zahvaljen!« in bil od takrat dalje prepričan, da se je tudi njega dotaknil božji blagoslov.« 59 56 Prav tam. 57 Tudi danes ima človek v domačem okolju svojo vlogo, formalno ali neformalno, ki mu jo kot nekakšno »etiketo« prilepijo ljudje; seveda so te vloge veliko drugačnejše kot v obdobju, na katerega se nanašajo omenjeni časopisni viri, saj se s časom venomer spreminjajo v skladu z danimi družbenimi oziroma socialnimi, političnimi in gospodarskimi spremembami oziroma načinom življenja. 58 Naši velikonočni običaji, Ilustrirani Slovenec, 5/12, 1929, str. 92–93. 59 Blagoslov bajtarja Jerina : Procesija na konjih, Ameriška domovina, 46/95, 1943, , str. 1–2.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Svečanost, pomembnost in veličino ljudske pobožnosti je povzdignila tudi že v prejšnjih besedilih večkrat omenjena pihalna godba, ki je med obhodom, izmenjajoč se z molitvijo rožnega venca, igrala v vsakem kraju oziroma župniji, kjer so jo imeli. Godbeniki so poskrbeli za svoj urejeni videz in zloščene inštrumente, mnogi kapelniki pa so se verjetno znašli v zagati, katere skladbe oziroma pesmi naj igrajo ob tej priložnosti ali pa so izbrali napačne, zato jim je leta 1935 dal nekaj navodil ljubljanski škof Gregorij: »Znano je, da pri procesijah, tudi pri najbolj svetoliturgičnih, velikonočnih in o sv. Rešnjem Telesu, igrajo po mnogih krajih naše škofije godbe še vedno svetne koračnice. Ta razvada je bila že večkrat grajana in se je zoper njo nastopalo. V zadnji dobi se je doseglo, da so pričele godbe ponekod pri procesijah igrati cerkvene himne, kakor je edino oziroma najbolj pravilno. Mnogokje se pa ne morejo odločiti, da bi prenehali s svetnimi koračnicami in uvedli boljšo in cerkvenega bogoslužja vredno prakso. Zato odreja škofijski ordinarijat, da se poslej pri teoforičnih procesijah ne smejo igrati več druge skladbe kakor cerkvene. Danes, ko je na razpolago dovolj instrumentalnih cerkvenih skladb, ta določba ne bo združena s prevelikimi težavami. Cerkvenim predstojnikom se naroča, da vselej, kadar naprosijo ali naroče za teoforično procesijo godbo, od nje brezpogojno zahtevajo igranje izključno cerkvenih skladb. – V Ljubljani, dne 27. aprila 1935. Gregorij, škof.« 60 Poleg godbe in pritrkavanja, ki pa ni posebej izpostavljeno v nobenem zapisu, je imelo na veliko soboto zvečer in na velikonočno jutro pomembno mesto streljanje z možnarji in karbidom. Le-to sicer ni bilo neposredno povezano s procesijo oziroma vzpodbujeno s strani Cerkve, vendar je bilo skoraj povsod na Slovenskem »nepogrešljivo« in najglasnejše naznanilo, da »je Odrešenik vstal iz groba«. Ponekod so njegov simboličen pomen razlagali z pokanjem skalovja na božjem grobu, največ skrbi in veselja pa so z njim imeli vaški fantje. V starejših časopisnih virih o njem najdemo veliko krajših poročil, ki vsa po vrsti govorijo predvsem o nesrečah, ki so se dogajale zaradi neprevidnosti pri streljanju, nekaj besedil pa o njem govori tudi obširneje, vendar tudi tista z neodobravanjem in edino strah zbujajočo stvarjo, ki je marsikje in marsikomu pokvarila skrivnostnost in neponovljive občutke vstajenjskega večera oziroma jutra. Najstarejši vir poroča: »Velika noč leta 1877 pride za Kostrivnico 60 Kranjski zvon : Župnijski list za Kranj in okolico, 6, 1935.

139

140

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

v črne bukve. Farno predstojništvo bilo je primorano letos slovesnega vstajenja, tj. procesije z vstalim Zveličarjem ne obhajati. Uzrok temu je bilo nameravano streljanje tik cerkve, kar je duhovna pa tudi svetna gosposka prepovedala. Toda glas gosposke, glas pameti ni našel posluha. Kostrivničani so napravili na den vesele aleluje najgrši punt zlasti zoper svojo duhovno gosposko, ki bo še dolgo gradil celo faro, če bi tudi vsi deležniki č. g. župnika za odpuščanje prosili. Streljali so, kar se je dalo in so napravili okoli cerkve procesijo sami – brez duhovnikov. Rogovilne procesije se je udeležil tudi tamošnji učitelj, vodil šolarje okoli cerkve in potem v cerkvi zaigral »Marsch«. Tega od njega nebi bili pričakovali!« 61 V »Slovenskem gospodarju« je bil v času okrog velike noči objavljen obširen članek62 o vstajenjski procesiji pri župnijski cerkvi Sv. Katarine v Zagorskem Selu ob slovensko-hrvaški meji v Hrvaškem Zagorju, ki so se je množično udeleževali Obsoteljčani s slovenske strani meje. Pisec pravi, da se je je kot otrok tudi sam udeleževal in »lahko z gotovostjo trdi, da ima malokateri narod v tako visokih čislih praznik Vstajenja kakor ravno hrvatski Zagorec!«63; nato nadaljuje: »Mi Obsoteljčani smo se udeleževali vsako leto »Vstajenja« pri sosedni hrvatski Sveti Katarini, ki se je vršilo na veliko soboto proti večeru. To zagorsko »Vstajenje« je bila posebnost, ki je vlekla nas Štajerce ne iz pobožnosti, ampak radi tega, ker se je započeta z gorečo molitvijo, navdušenim petjem ter gromečo godbo, končavala s krvjo ter kletvijo. Tako je pač bilo za mojih mladih let, danes ni več in je ravno »Vstajenje« pri Sveti Katarini vzgled prave krščanske molitve ter navdušenosti za vstalega Zveličarja. Iz otroštva pa se spominjam, da je imela pomembno vlogo pri procesiji domača godba, zvonjenje zvonov in petje. Vse to pa je zasenčilo oziroma zaradi neprimernosti pokvarilo neznosno pokanje in streljanje domačih fantov. Vstajenje pri Sveti Kati je začelo oznanjati že koj na veliko soboto popoldan gromenje topičev. Zagorci so med seboj naravnost tekmovali, kateri bo spustil to popoldne v zrak več smodnika.64 Ker je bila procesija zelo dolga, so se na nekem delu poti srečali moški, ki so se že vračali

61 Slovenski gospodar, 11/17, 1877, str. 128. 62 Januš Golec, Vstajenje v hrvatskem Zagorju, Slovenski gospodar, 61/16, 17, 1927, str. 2 in str. 1. - 2. 63 Prav tam. 64 Prav tam.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

proti cerkvi in ženske oziroma dekleta, ki so hodila bolj pri koncu procesije. In fantje so vsako leto čakali na ta trenutek srečanja, ko so iz žepov izvlekli z opeko nabite pištole in začeli neusmiljeno streljati dekletom pod noge. Dekleta in žene so kričale in bežale vsaka na svojo stran, mirne pobožne procesije je bilo konec: »Še pred minutami tako slovesno pobožna procesija »Vstajenja«, je zdrknila na mah na čisto navadno bojno poljano, kjer se strelja, kadi prah, kriči, kolne ter tekajo ranjenci v krvi sem ter tja, iskajoč prve pomoči! Pri tem je namreč prišlo do veliko poškodb, krvi in odtrganih prstov, ki so si jih fantje potihoma želeli, da bi bili oproščeni vojaške službe. Zaradi tega se nihče ni pretirano sekiral in razburjal, razen stari domači gospod župnik, ki je naslednji dan pri večernicah zelo okaral domače fante. Streljanje pri vstajenjski procesiji pa se je kljub temu ohranilo vse dotlej, dokler v župnijo ni prišel novi gospod župnik, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen. Ko se je bližala velika noč, je godbenikom na skrivaj naročil, da so med procesijo namesto da bi igrali za vsako molitvijo eno pesem kot je bilo v navadi totlej, iz šestnajstih pištol naenkrat ustrelili v zrak. Domači fantje so bili ob tem njihovem streljanju tako presenečeni, da si zaradi spoštovanja do gospoda župnika sami niso upali streljati. Od takrat dalje se je vstajenjska procesija pri Sveti Kati končala pobožno in mirno, brez krvi in preklinjanja.« 65 »Ilustrirani Slovenec«66 imenuje veliko noč »Praznik vstajenja Gospodovega in vstajenja narave« in pravi »velika noč je naš največji praznik, saj pravzaprav predvsem z njo izpričujemo Kristusovo božanstvo, tj. njegovo vstajenje, zmago nad smrtjo. Samo po sebi je tedaj umevno, da jo praznujemo z največjo slovesnostjo, in da so se že zgodaj navezali nanjo najrazličnejši simbolični običaji, ki so po raznih krajih in pri raznih krščanskih verah različni, povsod pa globoko pomembni in starodavni. Le spomnimo se na prelepe naše velikonočne običaje: na »žegen«, na olupke na veliko nedeljo, idr. Včasih je bil največji ponos fantov krepko streljanje iz možnarjev med velikonočno procesijo. Zaradi mnogih nesreč je prišlo to zadnja leta že jako iz navade.«67 Zanimiva je zadnja trditev, da je »zaradi nesreč navada streljanja prišla že jako iz navade«, saj je kot pomemben segment velikonočne 65 Prav tam. 66 Gospod je vstal, aleluja!, Ilustrirani Slovenec, 7/14, 1931, str. 112–113. 67 Prav tam.

141

142

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

procesije omenjena še v mnogih kasnejših virih, ki poročajo o praznovanju velike noči na slovenskem podeželju in v nekaterih manjših mestih, medtem ko streljanje iz možnarjev oziroma topičev v tistih, ki govorijo o praznovanju vstajenjske procesije v Ljubljani, ni omenjeno. Tam so dajale čar praznovanju druge stvari, ki jih na podeželju niso poznali. Starejši viri omenjajo, »da so »diskalceati« (bosonogi avguštinci)68 praznovali vstajenje Gospodovo na veliko soboto zvečer s procesijo, ki se je pomikala okoli znamenja presvete Trojice, ki je prej stalo na Ajdovščini. Prošnjih procesij in slavnostnega sprevoda na dan svetega Rešnjega Telesa so se udeleževali v stolnici. Za časa ljubljanskega kongresa leta 1821 so se udeležili procesije na veliko soboto tudi cesar Franc I. s soprogo Karolino Avgusto in spremstvom, domače plemstvo in civilni in vojaški dostojanstveniki.«69 Zapisano je tudi to, da »so ob cehovskem času ukazovala cehovska pravila, da se morajo udeležiti vsi člani cehovstva s svojimi banderi telovske procesije, baldahin pa so tako pri telovski kot tudi vstajenjski procesiji od nekdaj nosili meščani oziroma pekovski mojstri.«70 Nekaj posebnega so bili tudi belo oblečeni otroci, ki so v procesiji71 trosili cvetje in ženske, oblečene v lepe narodne noše.72 Za trnovsko župnijo isti avtor navaja, da »se telovske in velikonočne procesije v Trnovem, pri kateri nosijo ribiško in čolnarsko bandero iz leta 1774, po navadi udeleži mestni župan ali pa njegov namestnik, ker je ljubljanski magistrat zavetnik trnovske župnije.«73 Naslednje poročilo o velikonočnih procesijah v Ljubljani, je bilo objavljeno v »Novicah« čez nekaj več kot sto let in pravi: »Velikonočni prazniki v Ljubljani bili so krasni. Sneg, ki je resno pretil sred velikega tedna, je že v petek zginil popolnoma tudi v sencah in procesije vstajenja vršile so se v mestih in na deželi pri tako krasnem spomladanskem vremenu in s tako obilnem vdeleženjem, da se boljšega nihče ni mogel nadejati. V stolni škofijski cerkvi bil je 68 Današnji Frančiškanski samostan Ljubljana - Center je bil do leta 1784 last bosonogih avguštincev, ki so v Ljubljano prišli leta 1625, dokler jih ni izselil Jožef II. Habsburški in njihov samostan predal frančiškanom. 69 Potočnik 1940 (op. 2), str. 26. 70 Prav tam. 71 Ne vemo, ali misli na telovsko ali na vstajenjsko ali na obe procesiji. 72 Potočnik 1940 (op. 2), str. 27. 73 Potočnik 1940 (op. 2), str. 35.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

sprevod posebno sijajen, gospod knezoškof sam je nosil sveto Rešnje Telo, petje psalmov je tu čudovito lepo vbrano in občinstva v cerkvi in še bolj na glavnem trgu, bilo je toliko, da se je vse trlo. Procesije vdeležil se je tudi gospod c. kr. deželni predsednik, mestni župan in pa deželni glavar.«74 Kar precej časopisnih člankov čez nekaj let poroča o praznovanju velike noči leta 1895, ko je Ljubljano prizadel močan potres, in o (po) potresni zaobljubni oziroma zahvalni procesiji, ki od takrat dalje vsako leto na veliko noč poteka v našem glavnem mestu. »Kmetijske in rokodelske novice« so pisale: »Velikonočni prazniki. Tako kakor letos veselili so se ljudje malokdaj velikonočnih praznikov. Po dolgi in nenavadno hudi zimi obetali so namreč prelepi dnevi velikega tedna krasne velikonočne praznike. Toda še predno so ti nastopili, pokazilo je na veliko soboto popoldne nastalo mrzlo in deževno vreme krasoto dnij in zabranilo veličastne procesije vstajenja na prostem. Česar bi pa noben ne bi bil pričakoval velikonočne praznike, to nastopilo je velikonočno nedeljo zjutraj. Grozni potres razdejal je malone vse. Obetajoči veseli velikonočni prazniki so se spremenili v žalostne obupne dneve. Kakor smo se veselili lepih velikonočnih praznikov, tako jih v njeni grozoti in strahu tudi ne bomo nikdar pozabili.« 75 Že čez dobrih dvajset dni je bila v istem časopisu z naslovom »Spokorna procesija ljubljanskega mesta za odvrnitev šibe potresa« tale novica: »Prevzvišeni gospod knezoškof ljubljanski razpošilja mestnim župnim uradom in mestni duhovščini ljubljanski ukaz, v katerem naznanja, da je sklenil Bogu v zahvalo, da nas ni zadela še hujša nesreča vsled potresa, uvesti za vse čase na velikonočno nedeljo popoludne slovesno procesijo z Najsvetejšim iz stolne cerkve k jedni iz med ljubljanskih cerkva. Za letos pa odrejuje Prevzvišeni, da se bode vršila spokorilna procesija v nedeljo dne 12. t. m. popoludne ob 3. uri iz stolne cerkve h kapelici Matere Božje poleg svetega Petra cerkve.« 76 O velikonočnem potresu pred enim letom so »Novice« poročale tudi naslednje leto: »Marsikomu bodo letos v živem spominu žalostni velikonočni prazniki lanskega leta. Grozovitega potresa, ki je ravno te praznike divjal, spominjal se bo vsak za vedno. Upajmo, da bodo 74 Kmetijske in rokodelske novice, 47/17, 1889, str. 135. 75 Kmetijske in rokodelske novice, 53/16, 1895, str. 154. 76 Kmetijske in rokodelske novice, 53/19, 1895, str. 187.

143

144

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

letošnji za človeštvo pomenljivi velikonočni prazniki veseleji, kar želimo najiskreneje vsem čestitim naročnikom. Procesija, katero je ljubljanski škof za vse čase odredil Bogu v zahvalo, da nas je obvaroval še večje nesreče potresa in da bi nam zanaprej prizanesel to šibo, šla bo na velikonočno nedeljo popoludne iz stolne cerkve h kapelici Matere Božje na Friškovcu.« 77 Čez nekaj dni je isti časopis poročal o množični udeležbi omenjene procesije: »Zaobljubljene procesije na velikonočno nedeljo popoludne, da nas Bog obvaruje šibe potresa, udeležilo se je na tisoče ljudstva iz mesta in okolice. Še le v poldrugi uri so se posamezne župnije v procesiji zvrstile in došle h kapelici na Friškovcu poleg Šentpeterske cerkve. Prostorni travniki poleg kapelice so bili kar polni. Ni pretirano, če štejemo, da je bilo čez 20.000 udeležencev. Procesijo je vodil g. knezoškof sam. – Tudi po deželi so imeli potresne procesije.«78 Zanimiv je tudi opis velikonočne procesije v Ljubljani iz začetka 20. stoletja, ki pravi: »Ena najlepših velikonočnih procesij je gotovo ona na veliko soboto, ki izide izza leta 1904 ob osmi uri zvečer iz cerkve Marije pomočnice v Križankah. Kar se tiče razsvetljave in časa, bi bila nekoliko podobna pasijonski na veliki petek. Do leta 1923 se je pomikala procesija iz cerkve po Vegovi ulici mimo poslopja banke »Slavije« in Gosposki ulici zopet nazaj v cerkev. Od prej omenjenega leta pa izide z Napoleonovega trga ter gre po Vegovi ulici, Cojzovi cesti, Bregu in Križevniški ulici nazaj v cerkev. Spredaj nosijo vstalega Zveličarja, nato pa slede dekliška, moška in dijaška kongregacija, nositeljice simbolov trpljenja, godba, Najsvetejše, Vincencijeva konferenca iz stolnice in verniki. Že tako veličastni obhod povzdignejo še mnoge lučice na obzidju v Vegovi ulici in na Cojzovi cesti, prižgani lampijončki in umetni ogenj. Malokatera velikonočna procesija ima toliko gledalcev, kolikor ta.« 79 O procesijah v Ljubljani slabih trideset let po potresu poročata dva članka v »Ponedeljskem Slovencu«; prvi piše: »O veliki noči zaživi Ljubljana v posebnem sijaju. V soboto popoldne je bila Ljubljana še vsa polna življenja: številne procesije so jo razvnele in razgibale, da je prekipevala kakor razburkani valovi morja. Velikonočne procesije v Ljubljani so zgovorna priča, da nek meščan še prav močno čuti s 77 Kmetijske in rokodelske novice, 54/14, 1896, str. 138. 78 Kmetijske in rokodelske novice, 54/15, 1896, str. 147. 79 Potočnik 1940 (op. 2), str. 35.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

cerkvijo. Letošnje procesije na veliko soboto popoldne in na veliko nedeljo zjutraj pa so po veličastnosti celo presegle procesije prejšnjih let. Zlasti lepa je bila procesija pri frančiškanih, ki se je razvila v soboto ob pol sedmih zvečer z Marijinega trga skozi Prešernovo in Šelenburgovo ulico na Kongresni trg in po Wolfovi ulici nazaj v frančiškansko cerkev. V tej procesiji je bilo zlasti veliko mladih križarjev in križark v svojih srčnih uniformah. Najveličastnejša pa je bila med vsemi procesija v stolni župniji, ki jo je vodil sam knezoškof dr. Gregorij Rožman v spremstvu gg. kanonikov. Te procesije se je udeležilo tudi večje število najodličnejših visokih osebnosti, predstavniki najvišjih drž. političnih in vojaških oblasti v Ljubljani. V procesiji smo opazili g. bana dr. Marušiča, divizionarja generala Čukavca, francoskega konzula Neuvilla, češkega konzula ing. Ševčika ter celo vrsto drugih predstavnikov tujih držav v Ljubljani. Polnoštevilno je bil zastopan tudi častniški zbor ter državno uradništvo. Procesije se je udeležila tudi častna četa vojaštva; pri procesiji je igrala vojaška godba. Že od nekdaj je znana procesija v Križankah, ki gre vedno po ulicah ob prvem mraku. Tudi letos je bila križanska procesija med vsemi najslikovitejša, najintimnejša. Procesija se je razvila ob osmih zvečer ob Napoleonovem trgu, Emonski in Cojzovi cesti, po Bregu in Križevniški ulici nazaj v cerkev. To procesijo je vodil prior g. Učak. Razen teh so bile zelo lepe tudi procesije pri uršulinkah, v Trnovem, pri kateri smo opazili nenavadno veliko mladeničev in mož, kar je dalo poseben sijaj ter procesiji, dalje pri svetem Petru, pri svetem Jakobu, pri svetem Jožefu, pri Srcu Jezusovem in na Rakovniku. Omeniti moramo seveda tudi procesijo v Šiški ter pri svetem Krištofu – pri obeh severnih predmestnih farah, ki se zadnja leta tako razvijata. Zlasti pri svetem Krištofu je cerkveno življenje iz leta v leto bolj živahno, kar se je lahko videlo tudi pri tej velikonočni procesiji, ki jo je vodil č. p. Zakrajšek po Dunajski, Einspielerjevi, Pleteršnikovi in Livarski ulici. Poudarjamo, da je bila pri vseh procesijah udeležba vernikov zelo številna. Vreme je bilo ko nalašč prikrojeno za to slovesno priliko, da so se mogle vse procesije v Ljubljani v najlepšem redu razviti.« 80 Članek leto dni kasneje pa pravi takole: »Leta 1934 je v Ljubljani lepo vreme na velikonočno soboto pripomoglo, da so se vstajenjske procesije izvršile nadvse dostojno, slovesno in ob veliki udeležbi vernikov. Najprej se je izvršila procesija v stolnici, ki jo je vodil 80 Ponedeljski Slovenec, 6/16, 1933, str. 2.

145

146

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

knezoškof dr. Gregorij Rožman. Te procesije se je udeležil v imenu banovine g. podban dr. Pirkmajer ter v imenu vojaških oblastev g. divizijski general Čukavac. V procesiji je šla tudi vojaška godba ter dve častni četi vojaštva, dalje ljubljanski diplomatski zbor ter zastopniki vseh ljubljanskih državnih uradov. Zelo lepa je bila frančiškanska procesija, ki postaja iz leta v leto bolj obiskana. Posebno pozornost so pri tej procesiji vzbujali Frančiškovi vitezi ter male sestrice svete Klare v lepih slikovitih oblačilih. Pri frančiškanski procesiji sta igrali vojaška in železničarska godba. Tudi ostale ljubljanske procesije so se izvršile v najlepšem redu; po vseh ulicah, kjer so se procesije pomikale, je občinstvo napravilo gost, nepretrgan špalir. Tudi letos je bila posebno slovesna procesija pri Križankah, ki se je vršila zvečer ob osmih. Zelo obiskane so bile tudi vse jutranje vstajenjske procesije pri Srcu Jezusovem, na Rakovniku, v Šiški ter za Bežigradom. Zlasti pri Srcu Jezusovem, kjer se procesija vrši že ob štirih zjutraj, je bilo iz bližnje okolice premnogo ljudi, ki so prišli k procesiji. Na Bežigradu so imeli letos prvič svojo procesijo v novi fari.« 81 Eden redkih virov, ki govori o velikonočni procesiji v Mariboru, je bil prav tako objavljen v »Ponedeljskem Slovencu«. Poroča o vstajenjski slovesnosti oziroma procesiji v magdalenski župniji na velikonočno soboto ob štirih popoldne: »Slovesnost je ob asistenci kaplanov Cafute in dr. Meška vodil magdalenski župnik in dekan Anton Stergar. V procesiji pri očetih frančiškanih so se uvrstila poleg mnogoštevilnih cerkvenih društev tudi katoliška prosvetna društva iz Košakov in Krčevine ter Krščanska ženska zveza z društvenimi zastavami. Zlasti je zbudila pažnjo številna skupina mož s svečami, katerih je bilo preko 200. Procesijo je ob asistenci vodil gvardijan p. Severin Korošec. Sodelovali sta godba Mladinskega doma in vojaška godba. Kakor pri obeh imenovanih procesijah je tudi pri vstajenjski slovesnosti v stolni župniji sodelovala velika množica vernikov; procesijo je vodil prevzvišeni škof dr. Ivan Tomažin ob asistenci kanonikov. Poleg vojaške godbe je sodelovala godba poštarjev, ki je prvokrat s tem ujavno nastopila v Mariboru. Velikonočno nedeljo zjutraj pa so svečano obhajali Vstajenje pri očetih kapucinih v Studencih. Aleluja!« 82 O procesijah v nekaterih drugih krajih po Sloveniji sem za enako 81 Ponedeljski Slovenec, 7/14, 1934, str. 2. 82 Velikonočni praznik v Mariboru, Ponedeljski Slovenec, 6/16, 1933, str. 3.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

obdobje, od zadnjih desetletij 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne, našla še nekaj virov, ki sicer ne povedo veliko novega, so pa pomemben vir informacij za proučevanje krajevne zgodovine oziroma načina življenja v posameznem kraju. »Slovenski gospodar« leta 1896 poroča o praznovanju velike noči v Ribnici na Pohorju: »Hvala Bogu, doživeli smo vesele velikonočne praznike in radostni glas »aleluja« nam je milo donel na ušesa. Pri nas je bilo posebno prijetno v nedeljo jutro pri procesiji, katero so vodili trije častiti gospodje duhovniki, namreč poleg domačih dveh še č. o. dr. Rajmund Miklavec, sedaj vojaški duhovnik iz Gradca. Procesije se je udeležilo blizu 3000 ljudij; iz topičev je gromel strel, ubrano zvonenje pri dveh cerkvah in godba je dajala vesele glasove, ki so doneli in odmevali po naših s smrečjem obrastenih bregovih. Nato je bila levitirana sveta maša, katero so služili dr. Rajmund in pri kateri sta stregla domača gospoda. Res, imeli smo prekrasne velikonočne praznike!«83 Slabih štirideset let kasneje, leta 1935, najdemo v časopisu »Gorenjec« krajše poročilo o velikonočni procesiji, ki najverjetneje84 poroča o procesiji v Kranju: »Vstajenje pri župni cerkvi na veliko soboto zvečer je bilo tako lepo, kot doslej še nikdar. Sijajna razsvetljava, udeležba raznih Marijinih kongregacij, vse z lučkami, naše vojaštvo, godba, množica duhovščine, pevski zbor, zastopniki cehov, predstavniki oblasti in nepregledna množica ljudstva, to je bila zares manifestacija Premagavca groba. Čim težji časi gredo čez nas, tem bolj se oklepa ljudstvo svojega Boga, zavedajoč se, da je le v njem rešitev in zadovoljstvo. Ljudstvo vidi družine in posameznike, ki živijo le posvetnemu mamunu, da jih ne osreči, zato se še bolj oklepa Cerkve in vsepovsod dela po geslu: »Z Bogom za narod!«.« 85 V Tržiču je med vojnama izhajal »Cerkveni glasnik za tržiško župnijo«, ki je vsako leto ob veliki noči na kratko poročal o pripravah in o poteku velikonočne procesije v Tržiču. Poročila so si med seboj podobna, zato v članku navajam le dve iz leta 1933: »Vsi obredi velike sobote so se včasih opravljali ponoči od sobote na nedeljo. Slovesno vstajenje in procesija se vrši po slovesnih jutranjicah, ki se pričnejo ob 83 Slovenski gospodar, 30/15, 1896, str. 132. 84 Da članek govori o procesiji v Kranju, sklepam glede na naštete udeležence procesije, med katerimi so bili tudi vojaki, pripadniki kongregacij, idr., ki so na Gorenjskem delovali najverjetneje le v Kranju. 85 Gorenjec : Politični in gospodarski list, 19/17, 1935, str. 3.

147

148

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tričetrt na pet popoldne. Procesija se vrši po običajnem redu. Oni, ki vršijo pri procesijah kakšno častno službo, naj blagovolijo biti točno na mestu. Med procesijo naj bodo trgovine in izložbe zaprte. Olikan človek ne bo med procesijo postajal na trgu!«86 Temu poročilu je čez nekaj tednov sledilo naslednje, ki poroča: »Prav lepa je bila letošnja velikonočna procesija. Udeležba je bila naravnost ogromna. Hvalevredno je to, da v času procesije skoraj nihče ni postopal in prodajal zijal na trgu. Tudi gospodje trgovci in obrtniki so zaprli svoje izložbe, katere so lani nekateri pričeli puščati odprte med procesijo. Prav je, da smo med procesijo pozorni le na Boga, ki ga spremljamo. Gospodom trgovcem in obrtnikom vsa hvala, da so upoštevali župnikovo prošnjo, katero naj upoštevajo tudi pri bodočih procesijah svetega Rešnjega Telesa.«87 V knjigi »Velika noč na Slovenskem«88 najdemo nekaj osebnih spominov na vstajenjske procesije na različnih območjih Slovenije; tisti iz Prlekije pravi: »Čudovita so vstajenja po slovenskih cerkvicah na gričkih: procesija okoli cerkve, godba, gasilci, pevsko društvo, fantje in dekleta v novih oblekah, bandera in nebo – pokleknimo! Možnarji bobnijo, zvonovi donijo v glas aleluje, vsi zvončki prepevajo z otroškimi grli – Aleluja, aleluja! Takrat se na gričkih Slovenskih goric pokažejo prvi ognji. Ne samo kresovi na tleh, temveč tudi kot visoke plamenice, kot zvezde, ki so nabrane v obliko svečnika na oltarju.«89 Prav na drugem koncu Slovenije, v Brdih, pa je bilo takole: »V velikonočnem jutru, ko se je delal zor, se je vila procesija skozi vas, plapolale so bandere in flokči, cvetje se je srebrilo, ognji plameneli in pele ptice: »An cicibe, an cicifu, vsi kuosi, slavci an senice an vsi zguona budoj zdaj Brice: Ej, aleluja, ej aleluja!« V simfoniji ptičjega zbora so se prelivali velikonočni akordi v pritrkovanju briških zvonov.«90

86 Oznanila za marec 1933, Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 14/3, 1937, str. 4. 87 Oznanila za majnik 1933, Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 10/5, 1933, str. 4. 88 Velika noč na Slovenskem, Ljubljana 1990. 89 Leopold Slatinek, Prleška velika noč. V: Velika noč na Slovenskem, Ljubljana 1990, str. 168–170. 90 Ludvik Zorzut, Velika noč v Brdih, Novi list, 16, 1930, str. 172–175.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Lepe spomine na obhajanje velike noči imajo tudi ljudje, ki so otroštvo preživeli na Gorenjskem: »Ko je na veliki petek zvečer iz cerkve odšel zadnji vernik, se je na mah začelo praznično velikonočno razpoloženje. Cerkovnik je s pomočniki začel pripravljati vse za procesijo prihodnjega dne. Po klopeh so postavili velika cerkvena bandera, tako težka, da so jih morali nositi po trije možje, pa še ti so imeli dosti opravka, če se je bilo treba upirati vetru. Zraven tega pa še svetilke, ki so jih tudi nosili, nebo, velika posoda z blagoslovljeno vodo, polena za blagoslovljeni ogenj in nazadnje so slovesno okrasili še oltarje, ki so bili do tedaj v velikem tednu zagrnjeni. Na veliko soboto, brž ko se je zmračilo, se je vse zgrnilo k vstajenju. Procesija je šla od cerkve dol po trgu, obšla skoraj vso Kropo in ko se je vračala, jo je pozdravilo močno bučanje orgel. Zvonovi so se spet prvič oglasili in zvonili so kar naprej med vso procesijo, dokler ni vstal Gospod in je izzvenela zadnja aleluja.«91 Nekaj utrinkov o praznovanju velike noči iz različnih krajev Slovenije je v svojih »Črticah«92 že leta 1852 natrosil tudi Josip Pajek: »V nedeljo zjutraj, ko se dani, kresi gorijo in čuje se močno streljanje. Gospodarji budijo družino in pred solnčnim izhodom gredo na trato, in se obrnejo proti izhodu in molijo tamkaj (Rožički vrh). To jutro hodijo nekateri na trato klečat, in sicer morajo klečati na golih kolenih, kdor to stori, tega se mrzlica ne prime (Sv. Jurij v Slovenskih goricah). Ko jutrnico zvoni, vstanejo domačini in gredo pod kap molit. Kdor to stori, celo leto bolan ne bode. To jutro kresi veselo gore (Celjska okolica). Na veliko noč se povsodi pred zoro kuri; kres imenujejo »vuzemnice« in pravijo: »do koder ovi dim, do taj ni kuge, pa tudi mraz tam hajdine ne pogubi.« Streljanja in ukanja ni ne konca ne kraja (Radomerci, Razlagova Zora, 1852).« V izseljenskem časopisu »Ameriška domovina« je bil leta 1943 objavljen članek93 o »nenavadnem običaju oziroma velikonočnem

91 Anton Dermota, Tisoč in en večer, Celje 1985, str. 180–181. 92 Josip Pajek, Črtice iz dušnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884, str. 252–254. 93 Procesija na konjih, Ameriška domovina, 46/95, 1943, str. 1–2.

149

150

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

obhodu, t.im. »konjski procesiji«,94 ki se je vršil pretekla stoletja v župniji Sv. Petra v Komendi pri Kamniku. O njej v svoji »Slavi« piše že Valvazor leta 1689: »Na čelu tega obhoda jezdita dva zastavonoša, njima sledi duhovnik z Najsvetejšim, enako na konju, potem pa stotine kmetov, vsi na konjih. Tako jezdijo daleč naokoli. Čitajo se vsi štirje evangeliji, v smeri vseh štirih delov sveta.95 Med drugim pripovedujejo, da se obhodniki vselej prepirajo za čast zastavonosca, pri evangelijih se pa drenjajo in rijejo, eden preko drugega naprej, tako da je veselje gledati, kako zdaj ta, zdaj oni, pade raz konja in poljubi mater zemljo.«96 Avtor članka piše, da je pri vsakem branju evangelija duhovnik blagoslovil tudi velikonočna jedila, natančno opiše tudi potek obhoda oziroma procesije, in da so se ga udeleževali konjeniki iz domače in tudi sosednjih župnij. Za Komendo je imel tudi gospodarski pomen, saj je po končani procesiji potekal prav živahen sejem za konje, ki so jih kupci nato cele trope vodili preko Škofje Loke v Italijo. Ker pa je v času procesije prihajalo tudi do pretepov, so oblasti v drugi polovici 18. stoletja pričele delovat v smeri, da se ta konjeniški obhod zatre. Že Marija Terezija ga je z odlokom 19. aprila 1777 prepovedala. Komendski farani so se prepovedi nekaj časa držali, nato pa so »o veliki noči leta 1812 že dobro vedeli, da francoska moč 94 Omenjeno procesijo omenja tudi članek v »Danici« iz leta 1904 (F. H., Na praznik presvetega Rešnjega Telesa, Danica, Cerkveni časopis za slovenske pokrajine, let. II. (LVII), list 21, Ljubljana, 27. 5. 1904, str. 164), v katerem avtor omenja, da »se v Švici, kjer se dviga na nekem hribu podrtina habsburškega grada, stare rodne hiše naših vladarjev, odvija čisto poseben obhod s presvetim Rešnjim Telesom, in sicer procesija na konjih. Takšno procesijo na konjih omenja tudi Valvasor in se je odvijala v Komendi, vendar je bila manj številna kot tista v Švici. Valvazor na koncu še dodaja, da »se tudi velikonočna procesija vrši v Komendi na konjih.« « Verjetno jo lahko povezujemo z velikonočnim jahanjem, kot ga poznajo Lužiški Srbi. »V zgornje Lužiško Srbskem jeziku je »Jutrowne jěchanje« sinonim za »križarsko jahanje«, ki je stari verski ritual v obliki procesije, pri katerem se oznanjuje Jezusovo vstajenje. Do danes ga negujejo oziroma se je ohranil kot običaj Lužiških Srbov na katoliškem območju Zgornjega Lausitza, prirejajo pa ga tudi na območju Zgornje Šlezije in na Bavarskem. Začetkov oziroma izvora velikonočnega jahanja na konjih v predkrščanskem obdobju viri ne omenjajo. Sprejemljiva je domneva, da izhaja iz običaja poganskih Slovanov, ki so verjeli, da bodo posevki in letina obvarovani pred nesrečo, če bo spomladi gospodar s konjem objahal svojo posestvo.« (Internetni vir: http://de.wikipedia. org/wiki/Osterreiten). Običaj velikonočnega jahanja oziroma procesije na konjih v Komendi, ki je bilo tukaj živo pred nekaj stoletji, pa lahko skoraj zagotovo povezujemo s tem, da so v tem kraju med leti 1223 do 1872 živeli in imeli posest malteški vitezi, ki so tesno povezani s konji oziroma konjerejo. 95 Tukaj je omenjeno branje štirih evangelijev, ki se običajno berejo pri telovski procesiji, vendar iz celotnega opisa razberemo, da v resnici gre za opis velikonočne procesije. 96 Prav tam.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pojema, zato so prav brezskrbno ponovili to procesijo na veliko noč, čeprav brez duhovnika in svetega zakramenta, vendar je bil priljubljeni domači duhovnik kljub temu zaradi domnevne podpore kazensko premeščen v drugo župnijo. Do potresa leta 1895 je bil še cerkveni shod na velikonočni ponedeljek kot edini spomin na ta obhod.«97 Starejši viri so poročali tudi o načinu življenja Slovencev, ki so živeli izven matične domovine. Okrog velike noči se kar nekaj besedil nanaša na praznovanje velike noči, ki dokazujejo, da so Slovenci svojo tradicijo prenesli tudi v novo okolje in jo prilagodili tamkajšnjim razmeram. »Slovenski gospodar« je leta 1935 objavil tale dopis iz Nizozemske oziroma njene province Holandije: »Na velikonočno nedeljo smo obhajali skupno vsi slovenski izseljenci v Limburgu v Holandiji čisto po našem vstajenje, in sicer v lepi farni cerkvi v Heerlerheide. Društva svete Barbare so poskrbela, da so se pripeljali naši z avtobusi iz raznih krajev Holandije: iz Heerlerheide, iz Brunssuma, Lutterade, Spekholzerheide, Eygelshofena, Chevremonta in iz Hoensproeka, iz bližnjih krajev pa so prišli v velikem številu peš. Ob četrt pred 5. uro zjutraj je bila cerkev polna naših ljudi. Zabučale so orglje in mešani pevski zbor iz Heerlerheide je zapel veselo alelujo. Globoko zamišljeni cerkveni govor našega priljubljenega izseljeniškega duhovnika Oberžana o trdni in živi veri je nam vsem segel globoko v srca. Ogromno je bilo število vernikov, ki so prejeli velikonočno sveto obhajilo. Imeli smo tudi procesijo z Najsvetejšim iz cerkve na prosto, ki je bila nadvse lepa. Naprej križ, za njim je svirala slovenska godba iz Brunssuma. Potem je sledila dolga vrsta naše izseljenske mladine, katero nam je lepo uvrstil tajnik Zveze društev svete Barbare g. Selič. Za mladino so bili v dolgi vrsti sami možje, med njimi zastave društev svete Barbare iz Heerlerheide, iz Brunssuma, Lutterade, Spekholzerheide in iz Hoensproeka. Tem so sledili pevci in pevke iz Eygelshofen - Chevremonta pod vodstvom g. dirigenta Belinca, ki so prepevali velikonočne pesmi. Sedaj so stopali predsedniki društev svete Barbare z gorečimi svečami, potem ministranti in duhovščina z Najsvetejšim. Tem pa je sledila nepregledna vrsta naših žen in deklet. Veličasten je bil pogled na ta lep sprevod. Ni ga bilo med nami, da bi se mu ne bila utrnila solza v očeh, saj nam je ta lepa velikonočna slavnost dala zopet novih moči na pot v vsakdanje življenje težav in 97 Prav tam.

151

152

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

križev, ki jih imamo dandanes v tujini več nego doma. Po končanih slovesnostih smo še pred cerkvijo drug drugemu voščili vesele velikonočne praznike, nakar smo posedli v pripravljene avtobuse, ki so nas zopet odpeljali v naše domove, razkropljene po deželi črnega dijamanta.«98 O praznovanju velike noči Slovencev, ki so živeli izven meja svoje domovine, prav tako poroča časopisni članek »Vstajenje v Belgradu« iz leta 1934: »Praznik Kristusovega vstajenja se je praznoval tudi v vseh tukajšnjih župnijah na zelo slovesen način. Kakor navadno, se je vršila velikonočna procesija skupno za vse belgrajske župnije na veliko soboto ob 6. uri iz cerkve Kristusa Kralja v Krunski ulici. Zelo lepa pa je bila tudi procesija, ki se je vršila na veliko soboto ob 8. uri zvečer na Čukarici pri slovenskih lazaristih. Tudi te procesije se je udeležilo veliko vernikov, posebno Slovencev, ker ta procesija pač najbolj spominja na slovenske procesije v domovini. Zato na to procesijo ravno Slovenci v Belgradu najraje prihajajo. Vladal je vzoren red. Belgrajski katoliški Slovenci so pa praznovali veliko noč pri svoji maši ob pol šestih zjutraj, ki jo je v Cerkvi Kristusa Kralja slovesno pel katehet Ulaga. Udeležilo se je je toliko belgrajskih Slovencev, da je bila cerkvica skoraj premajhna.«99 Čeprav članek v »Slovenskem gospodarju« ne opisuje praznovanja velike noči Slovencev, temveč veličastno velikonočno procesijo na dunajskem dvoru,100 ki »se začne v notranji dvorni kapelici ob štirih popoldne in sta se je udeležila tudi cesar in cesarica ter njuna družina in vse spremstvo v polnej gala ali v praznični obleki«101, se mi zdi prav, da na tem mestu zapišem lepe zaključne misli, glede upravičenosti blišča tega dogodka, s katerimi avtor zaključuje svoj članek: »Na dvoru ni čez leta dni lepše slovesnosti od velikonočne procesije in pa od one na Božjega Telesa praznik. Ves blesk in kinč se tu združita. Morebiti zapelje ta lepota marsikoga, da gleda le zlato opravo in pripravo in nima potrebne pobožnosti. Vendar se mora priznati, da prisili taka veličastna slovesnost človeka z nekako nevidljivo pa vsekakor občutljivo močjo k časti božji. Različne dobre in nikakor ne

98 Dopisi : Limburg v Holandiji, Slovenski gospodar, 69/20, 1935, str. 10. 99 Vstajenje v Belgradu, Ponedeljski Slovenec, 7/14, 1934, str. 1 100 Pod katerega smo v tistem času spadali tudi Slovenci. 101 F. Marinič, Za poduk in kratek čas : Veliki teden na Dunaji, Slovenski gospodar, 15/19, 1881, str. 150–151.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

hudobne misli se mu vrivajo, ki nagibajo srce in duha k pobožnosti. Če je že na zemlji toli krasna velika noč, koli bode v nebesih pri tronu Zveličarja samega?!«102 Zapisa o velikonočni procesiji, ki sta se me najbolj dotaknila, pa sem našla v na roko natipkanem časopisu »Taboriščnik«, ki je izhajal v enem izmed povojnih begunskih taborišč, in sicer v Špitalu na Dravi, kjer so živeli iz domovine pregnani Slovenci ter fotografije, ki sem jih o njih kasneje našla na spletni strani Rafaelove družbe.103 Do sedaj skoraj neznano obdobje, iz še ne tako oddaljene preteklosti našega naroda, se mi je pokazalo v povsem novi luči. Nemalo sem bila presenečena, kako je v resnici »slovenska politična emigracija v Avstriji in Italiji v skrajno neugodnih okoliščinah in barakarskem okolju uresničila vse bistvene strukture urejene družbe, kar je mimogrede tudi dokaz državotvornosti – in to naroda, ki je bil genocidno napaden.«104 Čeprav so živeli v begunskem taborišču, v katerega so iz domovine prišli le z nekaj osebnimi stvarmi, so, kot je bilo omenjeno že zgoraj, kljub vsej tragiki njihovega položaj, živeli polno življenje, tako v socialnem, materialnem oziroma gospodarskem, kakor tudi v duhovnem pogledu. Uredili oziroma organizirali so si prehrano, šolstvo, otroški vrtec, splošno ambulanto, zobozdravstvo, šport, skavstvo, gledališče, praznično leto, zakramente, razvedrilo, razne delavnice in obrti, vajeniški pouk, tečaje, gledališče, poljedelstvo, taboriščne medije, tisk in interno razglasno postajo, družinsko življenje, prosti čas in izlete ter ne nazadnje bogoslužje in procesije, ki so jih ohranjale duhovno žive in bogate. »Taboriščnik«, 4. aprila 1947, v omenjenem taborišču takole napoveduje velikonočno procesijo: »Velika sobota: ob pol šestih popoldne jutranjice. Ob 6. se bo ob lepem vremenu razvila velikonočna procesija v naslednjem redu: 1. križ, 2. otroški vrtec, 3. ljudska šola, 4. gimnazija, 5. moški, 6. Hrvati, 7. skavti, 8. pevci, 9. Aleluje, 10. deklice z znaki Jezusovega trpljenja, 11. ministranti, 12. N A J S V E T E J Š E, 13. zastopniki oblasti, 14. narodne noše, 15. ženske. Procesija se bo razvijala: iz kapele ob 18. baraki mimo 19. barake proti glavni kuhinji, nato zavije na glavno cesto sredi taborišča in gre do križišča v novem delu taborišča, kjer zavije proti železnici in nato med barakama 35 in 36 v smeri proti kapeli. Izkažimo vsi spoštovanje in ljubezen od 102 Prav tam. 103 www.rafaelova-druzba.si/spletna_razstava. 104 www.rafaelova-druzba.si/spletna_razstava.

153

154

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

mrtvih vstalemu Zveličarju. Z živo vero se vsi udeležimo procesije. Nihče naj ne stoji ob strani. Zmagoslavni Zveličar želi, da ga vsi pri procesiji pozdravljamo in molimo. Prosimo tudi, da popravite poti, koder bo šla procesija in - kolikor je možno – okrasite barake. Zveličar, ki je zmagal pekel in smrt, je naše upanje!«105 Že čez nekaj dni je bil v istem časopisu objavljen tudi članek o praznovanju in doživljanju velikonočnih praznikov v taborišču, ki pravi: »Drugi naši velikonočni prazniki v begunstvu so za nami. Z resno duhovno obnovitvijo smo se zadnje štiri tedne velikega posta lepo pripravili nanje. Vedeli smo, da jih bomo le tako lepo praznovali, če bomo notranje srečni in zadovoljni. In tega smo bili bolj kot kdaj koli potrebni. Na eni strani vabi begunca domača zemlja, na drugi pa ga kliče družina, žena, otroci. Kdo ne bi bil rajši na te svete praznike doma sredi med svojimi, kakor ravno begunec! In da smo vse to še nekam krepko in kar z lahkoto prenesli, smo bili potrebni duhovne podpore, ki so nam jo dale ravno lepo opravljene duhovne vaje. Zadnje dni velikega tedna pa smo v naši kapeli, ki nam tako lepo nadomešča našo domačo cerkev, pridno obiskovali našega križanega Odrešenika v božjem grobu. Božji grob smo imeli letos prav posebno lep. Naš akademski slikar J. je napravil zanj eno najlepših svojih podob – Golgoto, potem ko so sneli nebeškega Sina in oba razbojnika s križev. Nekaj veličastnega pa je bila sobotna vstajenjska procesija. Kaj takega še nisem doživel v begunstvu. Vsi katoličani, kar nas živi v taborišču – Slovenci in Hrvati – smo se zbrali v mogočni procesiji in proslavljali zmago nad smrtjo. Vstajenja sta se med drugim udeležila tudi Miss Boester, novi Wellfare Officer v našem Unrrinem vodstvu in pa Mr. Corselis, upravnik tukajšnje Unrrine tbc bolnice. Medtem, ko je bil veliki petek še grd in je lilo še ponoči, je bila sobota in oba naslednja praznika lepi. Na veliki ponedeljek so pohiteli naši pevci v Liesereck na božjo pot, zvečer pa so nam naši igralci pokazali Finžgarjevega Divjega lovca in nas tako za trenutek popeljali na naše Gorenjsko. Velika noč nam je prinesla tudi prve lastovke.«106 Da je bilo življenje v taborišču, kljub vsej krutosti njegovega nastanka, resnično organizirano v vseh pogledih, pričajo tudi fotografije velikonočne procesije, ki so za tisto obdobje prava redkost celo na območju takratne matične domovine. Foto 1, 2, 3, 4 105 Velikonočna procesija, Taboriščnik, 2/94, 1947, str. 260. 106 Taboriščnik, 2/97, 1947, str. 268.

zgoraj levo Velikonočna procesija v taborišču Špital na Dravi leta 1947; fotografijo hrani Arhiv Rafaelove družbe zgoraj desno Velikonočna procesija v taborišču Špital na Dravi leta 1949; fotografijo hrani Arhiv Rafaelove družbe spodaj levo Procesija sv. Rešnjega telesa in krvi v taborišču Špital na Dravi okoli leta 1948; fotografijo hrani Arhiv Rafaelove družbe spodaj desno Procesija sv. Rešnjega telesa in krvi v taborišču Špital na Dravi leta 1953; fotografijo hrani Arhiv Rafaelove družbe

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Pričujoči članek dokazuje, da slovenski človek niti v najtežjih trenutkih življenja ni pozabil na svojo vero, ki jo je izražal oziroma živel tudi preko ljudskih pobožnosti, pa čeprav jih je moral prilagoditi trenutni situaciji, v kateri se je znašel. Včasih pa mu tudi to ni bilo dano in mu je ostal le spomin na praznovanja velike noči v preteklosti. V mislih imam slovenske vojake, ki so se v prvi in drugi svetovni vojni bojevali na bojiščih širom Evrope in v najtežjih trenutkih iskali pogum v veri. Pri tem so jim bili v pomoč tudi časopisi, ki so jih dobivali na bojišča, med njimi »Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču«, ki je izhajal med prvo svetovno vojno. V njem so bile med drugim objavljene črtice oziroma zgodbe o načinu življenja v domovini, ki so jim na bojišču krajšale čas in jih duhovno bodrile. V času velike noči so se navezovale predvsem na praznovanje velike noči. Ena izmed njih veliko soboto in priprave na vstajenjsko procesijo opisuje takole: »Veliko soboto poneha velika žalost. Kristus počiva v grobu. Žalost

155

156

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zginja, neka mir in vdanost vladata, od daleč že sveti velikonočno veselje. Približa se ura vstajenja. Mašnik gre v božji grob, dvigne monštranco, v kateri je sv. Rešnje Telo, zapoje veličastno trikrat: aleluja, zvonovi zazvone, ljudstvo zapoje: »Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj o kristjan, premagana je smrt, trohnoba, dan´s je veselja tvoj´ga dan.« Nebo in zemlja odmevata velikonočnega veselja, aleluja se razlega po hribih in dolinah, veličastne procesije se vijejo po ulicah mesta in po vaških travnikih, zvonovi oznanjajo do zadnjih gorskih koč, od vzhoda do zahoda vzklika verno srce: »Aleluja!« Ali si moremo misliti večje zmagoslavje, veličastnejši trenutek v človeškem življenju?! S kako sveto radostjo praznujemo velikonočne praznike!«107 Vernemu človeku niso onemogočale javnega izražanje njegove vere le vojne in povojne oziroma taboriščne razmere, temveč tudi prepovedi, ki so bile političnega značaja in so bile vezane na vsakokratne politične razmere na slovenskem etničnem območju. O tem najdemo v »Slovenskem gospodarju« leta 1873 kratko novico, ki poroča o dogajanju v narodnostno in politično pisanem Trstu: »Tržaški deželni odbor je za letos prepovedal vse procesije po mestnih ulicah, češ, da se drugoverci nad katoliškimi procesijami spodtikajo in se občenje po ulicah zavira! Liberalci tedaj začenjajo Bogu samemu pot zapirati.«108 Družbene spremembe, ki so se obetale in so vplivale tudi na javno izražanje posameznikovega verskega prepričanja, so nakazovali tudi časopisni članki v letih pred začetkom druge svetovne vojne. »Slovenski gospodar« povzema vest iz drugega časopisa z naslovom »Kako so gotovi krogi pri velikonočni procesiji navzoči« in poroča: »Časopis »Jutro« piše, da se je morala procesija vršiti kar v cerkvi. Dejansko pa je bila zunaj cerkve. Nekateri pobalini iz socialističnih vrst so si drznili celo javno smešiti procesijo. Sedaj so ti dečki kaznovani. Nekaznovani pa so ostali oni, ki so jih naučili, in to so ljudje, ki so plačani iz javnega denarja. Dobrota je sirota, tega se bo morala zavedati tudi državna oblast in bo morala popustiti na dobroti, ki jo izkazuje takim prekucuhom.«109 Razne prepovedi, ki so bile uperjene proti poteku velikonočne

107 M. Zakrajšek, Velikonočni pozdrav, Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču, 2/5, 1917, str. 1–2. 108 Razne stvari, Slovenski gospodar, 7/15, 1873, str. 119. 109 Peter Rešetar, Pri velikonočni procesiji, Slovenski gospodar, 72/17, 1938, str. 10.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

procesije, so bile včasih tudi osebnega značaja, saj se je našel kakšen posameznik, ki je iz takšnega ali drugačnega razloga hotel nagajati oziroma se zoperstaviti lokalnim interesom in verski tradiciji.110 Takšen primer v svojem članku navaja zgodovinar Marjan Toš in piše: »Tako je znan primer, ko je Jože Čeh aprila 1930 odločno nasprotoval udeležbi gasilcev na velikonočni procesiji. Povedal je, da se gasilsko društvo kot dobrodelno društvo »ne more udeleževati cerkvenih obredov.«111 Še več sprememb pa je v izražanje in izvajanje ljudskih pobožnosti prinesla druga svetovna vojna oziroma nove politične razmere, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, ter drugi vatikanski koncil v začetku šestdesetih let 20. stoletja. Nanje je ostal živ spomin še pri mnogih sogovornikih in bo zapisan v naslednjem poglavju. Vstajenjske procesije opevajo tudi številne pesmi, ki so bile objavljene v različnih časopisih in v lirskem jeziku govorijo o svečanem trenutku velikonočnega jutra ali velikosobotnega večera, kot ga je doživljal preprost veren slovenski človek. Velikonočna procesija V soncu bandero vihra v procesijo sredi polja: molijo krepke kmetice, rdeva deklicam lice, žarki prijazno bleste, njive se mlade smeje. V soncu bandero vihra: starci in starke, žené, fantje, otroci hite. Zadnja monštranca je zlata, Jezus med brazdami gre, vsa oživela je trata, cvetke pomladne dehte.

110 V tem primeru je to ljudska pobožnost velikonočne procesije. 111 www.pgd-lenart.si/dokumenti/zbornik.doc; Toš, Marjan, 130 let prostovoljnega gasilskega društva Lenart v Slovenskih goricah.

157

158

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V soncu bandero vihra, dviga se – jadro nebeško, barčico vodi človeško, da ne zaide v temine, se ne razbije v pečine! V vasi ubrano zvoni, zvonovi so se oglasili, iz Rima so se povrnili, že Kristusu srečni pojo, ki blagoslavlja zemljó!112 Velikonočna Topiči pokajo — procesija že gre — z banderom vije se pod hrib med bajte borne, s poslednjim dinarčkom pobeljene — umorne od davkov, v stiski kruha jedva še stoje. Počasi z molki v rokah; stopajo možje — ne, bili so — zdaj trudne sence so spokorne. Za njimi žensk krdelo, stare vse, okorne, pogrebne komaj še premikajo noge. Pred baldahinom stopa nekaj še otrok — to vse od lepe naše je vasi ostalo: dekleta, fantje v svet odšli so praznih rok. Kar svet imel je, to že zdavnaj se razdalo je. Naša kri se meša s tujo. Bog, o Bog, procesija ponižno poje ti zahvalo!113

112 Gustav Strniša, Velikonočna procesija, Vrtec, 66/8, 1935/1936, str. 116. 113 Arij Stid, Velikonočna, Enakopravnost, 22/76, 1939, str. 1.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Velikonočni žegen Prinesla je mama jerbas od žegna, veter pomladni, lovil se je v ruto, sonce ji lica je mlada zlatilo: dete najmlajše je zlezlo v bogato nagubano krilo. Zvonovi nad poljem so romali v daljo, njiva za mejo je polna življenja, v srce se moje zadela je pesem vstajenja. V dušo se mojo milosti božje obilje nabira: v bandera mogočna oko se razneženo upira. Rok se osmero neba je s silo nad Rešnjim Telesom krepko oklenilo. Vstalemu v roko dali so trtno mladiko, za mesec pomladni že dosti veliko: sveti se v hostiji beli podal je zelenju naproti. Kakor iz Jerihe slepi sem mu roke stegal proseče naproti: »Meni še kanček veselja nakloni, polni so Tvojega žegna polja, vrtovi, ogoni …«114

velikonočne procesije v spominu sogovornikov na ptuju in njegovem širšem območju Spomin mojih sogovornikov, ki so doma na Ptuju in njegovem širšem območju, sega v obdobje po drugi svetovni vojni do danes, nekaterih starejših pa tudi v desetletje pred njenim začetkom. Vsebina naših pogovorov je bila predvsem praznovanje velike noči s poudarkom na velikonočni procesiji. Spomini sogovornikov zaobjemajo nekaj desetletij, v katerih pa je zaradi dveh zunanjih dejavnikov oziroma dogodkov prišlo do večjih sprememb tako v zunanjem izgledu kot v vsebinskem smislu omenjene ljudske pobožnosti. Zunanji izgled procesij je namreč zaznamoval čas druge svetovne vojne in nove politične razmere po njej, njeno vsebino pa že prej omenjeni drugi 114 Lojze Jože Žabkar, Velikonočni žegen 1945, Velika noč na Slovenskem, Ljubljana 1990, str. 188.

159

160

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vatikanski koncil oziroma na novo sprejeta načela glede prenove ljudskih pobožnosti.115 Preden pričnem z navajanjem pričevanj sogovornikov, je smiselno, da zapišem nekaj besed o značilnostih ljudskih pobožnosti, ki so se poleg liturgije kot zakonite oblike bogočastja uveljavile v Cerkvi, kakor jih vidi direktorij za ljudske pobožnosti in pravi: »Ljudske pobožnosti so se rojevale v vseh zgodovinskih obdobjih, razširjene so med vsemi narodi in na vseh geografskih območjih. Če bi jih razumeli kot nasprotje bogoslužju Cerkve, kot spontanost nasproti statičnosti, kot ustvarjalnost nasproti že priznanemu, bi s tem ustvarjali med njima prepad. Obe imata namreč isti cilj, ki je priznanje in češčenje Boga. Pri njej ne gre le za osebno in notranje prepričanje posameznega človeka, marveč za oblike in izraze religioznosti nekega občestva, ki na ta način izraža svojo povezanost z Bogom. Cerkev se zaveda, da ljudske pobožnosti predstavljajo veliko duhovno bogastvo. Čeprav daje prvenstvo bogoslužju, priznava, da »duhovno življenje ni samo v sodelovanju pri bogoslužju«, marveč tudi v osebni (zasebni) pobožnosti in pobožnih vajah, ki se morajo napajati ob Svetem pismu in voditi k bogoslužju. Nadomeščanje in prekrivanje bogoslužja z ljudsko pobožnostjo ni dopustno. Kakor bogoslužje tako mora tudi ljudske pobožnosti navdihovati pristna in zrela vernost, ki se izraža na njima lastnem področju. Ljudske pobožnosti izražajo vero in jo hranijo, vendar bolj poudarjajo posamezno versko resnico ali kak njen vidik, medtem ko bogoslužje v večji meri upošteva zgodovino odrešenja kot celoto, kot polnost razodetja. Ljudske pobožnosti izvirajo 115 Drugi vatikanski koncil je poleg načel za prenovo ljudskih pobožnosti sprejel tudi »načela za splošno prenovo bogoslužja«, da se obredi opravljajo tako, da »bi jasneje izražali svete reči, ki jih pomenijo, da jih bo krščansko ljudstvo moglo kar najlaže razumeti ter se jih udeleževati na polni, dejavni in občestveni način. Prenova bogoslužja se je osredotočila na prenovo zakramentov in zakramentalov (blagoslovov). Uvedba domačega jezika, bogatejši, pestrejši in primernejši izbor svetopisemskih beril, prenova dosedanjih obredov in uvajanje novih oblik, prenova bogoslužnega prostora, zlasti pa dejavno sodelovanje vernikov, so zunanja znamenja zaželene prenove, ki je osnova za duhovno prenovo vernikov. Tako kot bogoslužje, so bile potrebne prenove tudi pobožne vaje krščanskega ljudstva, da bodo v skladu z liturgičnimi časi, da bodo s svetim bogoslužjem v soglasju, v nekem smislu iz njega izvirale, ljudstvo k njemu vodile ter tako podpirale njegovo duhovno rast. Ker je v današnji duhovni ponudbi človeku na voljo mnogo izbir – dobrih in zgrešenih in so bile ljudske pobožnosti v preteklosti, tako tudi danes, izpostavljene nevarnosti praznoverja, jih je z omenjeno prenovo potrebno tega obvarovati.« (Bogoslužje in ljudske pobožnosti – navdih Božjega duha, Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Cerkveni dokument 102, Družina, Ljubljana 2003, str. 5–8).

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

iz istega religioznega počela, to je iz božje svetosti, neskončnosti in naklonjenosti, ki v človeku prebuja vero, zavest povezanosti, priznanja in spoštovanja. Včasih moramo nanjo pogledati tudi s pravo mero kritičnosti, ne pa kot na neke ostanke poganstva, ki nima nič opraviti z zgodovino odrešenja. Ljudske pobožnosti pa imajo tudi bolj kot bogoslužje značilnosti nekega časa, kraja in ljudi. Medtem ko sta na primer pobožnost križevega pota in rožnega venca del evropskega duhovnega izročila, ima šmarnična pobožnost religiozne prvine slovenskega človeka. Ljudske pobožnosti so odsev dosedanje inkulturacije vere v čas in prostor, v narod in njegovo kulturo. To pomeni, da niso vse njene oblike tako univerzalnega značaja, kot je bogoslužje, v katerem se verujoči povsod prepoznavamo kot kristjani. Zato je pri sprejemanju in uvajanju ljudskih pobožnosti od drugod potrebna kritičnost. Koncilska liturgična prenova bi naj odstranila vse tisto, kar ni razumsko utemeljeno in bodisi pri vernikih bodisi pri nevernih sproža nerazumevanje in pomisleke. Zato so iz bogoslužja, še bolj pa iz ljudskih pobožnosti, odstranili vse, kar je bilo v tem smislu moteče. Koncil je glede prenove bogoslužja podal priporočila oziroma navodila za prenovo, med katerimi je bilo eno najpomembnejših uvedba domačega jezika. Pri prenovi ljudskih pobožnosti pa je bil poudarek predvsem na tem, da bi iz njih odstranili oziroma opustili vse tisto, kar se je v stoletjih v njih nabralo takega, kar je zakrivalo njihovo izvirno religiozno vsebino in sporočilo. Prenova naj upošteva, da morajo ljudske pobožnosti izražati bogoslužnega duha in k njemu voditi vernike, da bodo s pristnostjo religioznega čuta, s čutom za človeka in stvarnost vzgajale za bogoslužje ter ga bogatile in dopolnjevale.« 116 Pričevanja mojih sogovornikov so bila različna, pa ne tako z vidika samega izgleda vstajenjske procesije, ki na tem območju daje kar neko enotno podobo,117 pač pa predvsem z njihovega osebnega gledanja nanjo, na posamezne segmente in detajle, ki so se jim najbolj vtisnili v spomin. Sogovornik iz župnije Leskovec v Halozah mi je dejal, da »je velika 116 Bogoslužje in ljudske pobožnosti – navdih Božjega duha, Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Cerkveni dokument 102, Družina, Ljubljana 2003, str. 5–8. 117 Podobno obliko ima tudi v avstrijsko-nemških deželah, bolj ali manj se razlikuje le v zaporedju oziroma številu sodelujočih pripadnikov raznim društvom in seveda po poti, po kateri poteka, ki je v vsakem kraju drugačna.

161

162

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

noč res največji krščanski praznik, kar so ljudje že na zunaj pokazali s tem, da so ga bolj častili kot božič! Božič je bil bolj tih, medtem ko ob velikonočnih praznikih že čutiš pomlad, prebujanje narave, neko vznemirjenost, ki jo podkrepi še glasno streljanje možnarjev!« To trditev je z nekoliko globljimi besedami potrdilo tudi razmišljanje pisca uvodnika v reviji za Slovence v Avstraliji, ki pravi: »Velika noč je drugačen praznik kot božič. Ljudje, ki jim neka meglena religioznost zadošča, imajo raje božič. Bolj ga razumejo. Velika noč pa je zelo zahteven praznik. Da se je moreš res veseliti, da moreš ob njej kaj doživeti, je treba zares verovati in dojeti bistvo krščanstva.«118 Da so bistvo praznika, kljub drugačnemu političnemu sistemu, ki je zavladal po koncu druge svetovne vojne in je prepovedoval javno izražanje vere, nosili v srcu, dokazuje tudi pričevanje sogovornice iz Sestrž, ki se spominja praznovanja na območju Župnije Majšperk. Kot so ji pripovedovali starši, je bila pred vojno »gorvstajenska sveta meša« – velikonočna sveta maša z vstajenjsko procesijo na velikonočno jutro, pred njo pa se je iz župnijske cerkve Sv. Miklavža do Pislakove kapele sredi vasi in nato nazaj proti cerkvi vila procesija, v kateri so za križem stopali moški, pod nebom je duhovnik nosil Najsvetejše, ključar pa pred njim kip vstalega Zveličarja. Za nebom so šle ženske in otroci. V procesiji je stopala tudi domača glasna muzika - pihalna godba, v okolici pa se je slišalo pokanje možnarjev, ki je prekinjalo ubrano pritrkavanje cerkvenih zvonov. Po koncu vojne pa »so šli h gorvstajenji« v soboto zvečer. Čeprav je bila procesija s strani države prepovedana, so jo imeli. Da pa ne bi preveč izzivali oblasti, se je nekaj let po vojni vila le okoli cerkve, na priporočilo takratnega domačega gospoda župnika pa nekoč celo samo po cerkvi. Takrat je gospod župnik, ne da bi nad njim nesli nebo, nesel Sv. Rešnje telo ob spremstvu ministrantov, ki so nosili sveče, in ključarja, ki je nesel kip vstalega Zveličarja, le od stranskega oltarja pa do glavnega, potem pa je sledila slavnostna maša. Sogovornica se spominja tudi poti proti domu, ki se ji je kljub temu, da je bila dolga pet kilometrov, posebej vtisnila v spomin zaradi tega, ker so vsi, ki so se v poznem večeru preko hriba vračali proti domači vasi, v daljavi, preko Dravskega polja, na obronkih Pohorja občudovali neštete velikonočne kresove. Pravi, da jih je okrog leta 1950 naštela kar približno 60, čeprav je bilo tudi kurjenje 118 T. S., Praznik praznikov, Misli, informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji, 37/3, 1988, str. 33.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kresov prepovedano, vendar so se ljudje držali svojih pravil oziroma načela: »Bol se ni smelo, bol se je delalo!« O teh kresovih poroča tudi Niko Kuret, ki piše: »Ognjem na Dravskem polju, v Halozah in v Slovenskih goricah odzdravljajo ognji na obronkih Pohorja. Tudi tod zažigajo »smolnice« na mogočnih stojalih, da je njihov žar viden daleč naokrog. Zvečer po večni luči, ko odzvoni »zdravomarijo«, se na Pohorju in v okolici pokažejo ognji v podobi križa in monštrance. Ti ognji gore malodane vso velikosobotno noč, včasih res še do jutranje procesije vstajenja.«119 Lep primer vstajenjske procesije na podeželju v okolici Ptuja je tudi procesija v župniji Sv. Vida pri Ptuju oziroma na Vidmu pri Ptuju. Kako se je spominja iz otroštva, mi je pripovedoval domačin, ki pravi: »Po pripovedovanju mojih staršev je pred drugo svetovno vojno vstajenjska procesija potekala več kot eno uro, saj je bila njena pot dolga tri do štiri kilometre. Šla je v nedeljo zjutraj ob šestih od župnijske cerkve, mimo pokopališča do kapele v Pobrežju, nato skozi del Pobrežja, ki mu domačini pravijo »Štotbolt«, potem pa je zavila med polji proti Šturmovcu in se obrnila nazaj proti cerkvi. Spredaj je šel z bršljanovim vencem okrašen križ, ki ga je nosil cerkovnik oziroma zakristant, poleg njega pa je stopal ključar, ki je nosil kip vstalega Zveličarja. Onadva sta vodila procesijo, saj sta poznala pot. Ob njima sta stopala tudi dva ministranta ali mladinca, ki sta v rokah nosila laterno. Za njimi so se zvrstili otroci, mladina, moški, ki so ob tej slovesnosti nosili nove šurce – modre predpasnike, nato pevci, za njimi pa ministranti z zvončki, kadilnico in čolničkom za kadilo. Za njimi so štirje ključarji nesli nebo, pod njim pa je stopal duhovnik z Najsvetejšim, ob njem pa dva diakona. Poleg neba so šli tudi štirje mladeniči oziroma neporočeni fantje, ki so nosili laterne na drogu. Za nebom so šla dekleta in ženske, članice Marijine družbe, oblečene v svoje uniforme, ki so nosile svojo belo bandero z Marijino podobo, sledile pa so jim ostale ženske, ki so skoraj vse imele oblečene pražnje črne furtohe na rüče – predpasnike z naramnicami, in manjši otroci. Tudi moški so spredaj nosili rdečo bandero s podobo farnega zavetnika sv. Vida, člani telovadnega društva »Orel« pa svojega z društvenim simbolom. V procesiji je stopala tudi skupina domačinov, ki so jim rekli kar »muzikanti« in so igrali na porokah in raznih veselicah. Kljub 119 Niko Kuret 1989 (op. 50), str. 209. Kuret omenja, da »gorijo še do jutranje procesije vstajenja«, saj je bila ponekod procesija šele na velikonočno jutro.

163

164

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

temu, da niso igrali na pihala oziroma niso bili pihalna godba, ki je običajno igrala na procesijah, temveč so igrali na harmoniko, trobento in boben, je bil domači župnik gospod Daniel Tomšič naklonjen njihovemu igranju, zato so sodelovali v procesiji. Ob poti, kjer je šla procesija, so bila verska znamenja - križi in kapele - in tudi mnoga okna okrašena z rožami, venčki iz bršljana, razpeli in drugimi svetimi podobami ter prižganimi svečami. Ljudje so pripovedovali, da je nekaj let pred pričetkom druge svetovne vojne med procesijo pri neki hiši zaradi tega prišlo do požara in so šli ljudje iz procesije gasit požar. Ko je procesija odhajala od cerkve, je v zvoniku glasno trojančilo – pritrkovalo, potem se je na poti izmenjevalo petje velikonočnih pesmi, molitev rožnega venca, ki je zaradi dolžine procesije potekala v več skupinah, igranje »muzike« in cingljanje zvončkov, ki so jih nosili ministranti. Ob poti se je slišalo tudi pokanje možnarjev, ki jih je v vsaki vasi, skozi katero je šla procesija, nabijala skupina domačih fantov. Ko so se približevali cerkvi, jih je zopet sprejelo trojančenje. Takoj po procesiji je bila navada, da so vsi šli na pokopališče in na grob svojih domačih nesli svečo.«120 Tako je vstajenjska procesija na Vidmu potekala nekako do srede petdesetih let 20. stoletja. V kasnejših letih je zaradi prepovedi s strani države potekala le okoli cerkve, za njen potek pa niso potrebovali dovoljenja Okrajnega ljudskega odbora oziroma Tajništva za notranje zadeve, ker je šla le po cerkveni posesti. Sam potek procesije se ni bistveno spremenil, le da je bila pot veliko krajša. Na zunaj pa je bilo opaziti tudi novosti v oblačilni kulturi, saj so le še redki moški na procesiji nosili predpasnike, pa tudi veliko manj žensk je imelo oblečene črne predpasnike z naramnicami. Manjkala je tudi »muzika« in v svoje uniforme oblečeni člani raznih društev, ki so sedaj v civilu nosili svoje bandere. Zaradi prepovedi je bilo mnogo manj pokanja z možnarji, prav tako je bilo prepovedano tudi trojančenje. V začetku devetdesetih let 20. stoletja so se razmere zaradi že večkrat omenjenih razlogov zopet spremenile in vstajenjska procesija je dobila nekoliko drugačno podobo. Njena pot je postala nekoliko daljša, vendar ni šla po isti poti kot pred prepovedjo, temveč le od cerkve in po vasi okrog vaške kapele ter nazaj proti cerkvi, kot poteka 120 Po pripovedovanju domačina sklepam, da so ljudje med procesijo vsaj del poti v rokah nosili prižgano svečo, ki so jo kasneje nesli na grob. Sogovornik se spominja, da so v njegovi družini navado prižiganja sveč na grobu po procesiji, ki je bila zaradi prepovedi samo okoli cerkve in jih verjetno niso več nosili v rokah, ohranili še do okrog leta 1960.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

še danes. Ponovno se je zaslišalo tudi trojančenje in pokanje z možnarji oziroma karbidom, vidne pa so tudi nekatere druge spremembe, ki jih je prinesel čas, tako v oblačilni kulturi kakor tudi v obnašanju oziroma izražanju pobožnosti sodelujočih. Na velikonočno jutro oziroma nekoč na veliko soboto zvečer je bilo po pripovedovanju domačinov zelo slovesno tudi pri župnijskih cerkvah v bližnjih Halozah. Povsod so se vile vstajenjske procesije, ki se med seboj niso kaj dosti razlikovale oziroma so bile podobne kot že prej opisane s tega območja. Domačinu iz Zgornjega Leskovca je ostalo še posebej v spominu, da so bile te procesije predvsem »zelo glasne« in da so otrokom starši naročili: »Če neš ša k mešan ranin pa k gorfstajenski pricesiji, neš doba žegna!«, kar je bila za mnoge, ki so se do sitega najedli le ob praznikih, velika motivacija. Fantje so imeli največ opravka s streljanjem, ki so ga »izvajali« kar med procesijo. Za takšno streljanje nabijanje možnarjev ni bilo primerno, saj med procesijo ni bilo izvedljivo. Fantje so se znašli po svoje in si priskrbeli strelivo v obliki palčk, ki so jim rekli »ladonga«,121oziroma »klobase«. Nekaj so jih zvezali skupaj, nanje pritrdili šprengkapsl vžigalno kapico in jih zavili v kos blaga. Nato so jih kar med procesijo na skrivaj vrgli vstran od ljudi, da ne bi koga poškodovale, poleg tega pa je oglušujoč pok marsikoga zelo prestrašil. Čeprav so bile procesije in tudi streljanje prepovedane, se sogovornik spominja, da »je vstajenjska procesija v Zgornjem Leskovcu sredi sedemdesetih let 20. stoletja potekala po vasi in mimo asfaltiranega šolskega igrišča, ki so ga močne eksplozije poškodovale,122 zato so v naslednjih letih smer procesije spremenili in je potekala mimo pokopališča in nazaj v cerkev. Še pred nekaj desetletji je bilo v navadi tudi to, da sta v procesiji pod nebom vštric stopala duhovnik z Najsvetejšim v rokah in glavni »cekmešter«,123 ki je nesel kip vstalega Zveličarja. Dolga leta je bil to Draž124 Jerakov. Pred nebom so nekoč stopali gasilci v uniformah

121 Narečna beseda izvira iz nemškega samostalnika das Laden – polnjenje, nabijanje oziroma iz glagola laden – nabiti, polniti (puško,…). 122 Sogovornik pravi, da »so v asfalt naredile luknje«. 123 Ključar. 124 Andrej oziroma Andraž.

165

166

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in čeladah,125 za njimi pa Marijine družbenke126 v uniformah, vsak s svojim praporom. Ko se je procesija vrnila v cerkev, so moški, ki so nosili društvene bandere in banderi Srca Jezusovega in Srca Marijinega, le-te prislonili k cerkveni steni pri glavnem vhodu, moški, ki so nosili nebo, pa so se ustavili pred vhodom, da so ljudje pod njim vstopili v cerkev in se udeležili slovesne maše.« Tudi domačinom iz župnije Sv. Barbara v Halozah – Cirkulane, je ostalo praznovanje velike noči v lepem spominu. Po pripovedovanju njihovih staršev, je leta 1920 na veliko soboto zvečer pri župnišču pred vstajenjsko procesijo igrala domača pihalna godba, zbrani pa so bili tudi cerkveni ključarji, ki so imeli pri procesiji »neke funkcije«, nedaleč vstran pa so moški oziroma fantje že pripravljali, da bodo takrat, ko se bo zmračilo, prižgali velikonočno vizenico – kres. Pred cerkvijo se je počasi zbrala velika množica ljudi, doma je ostal le kdo izmed večjih otrok ali ostarelih, ki ni več zmogel poti do cerkve, ostali pa so šli vsi k fstajeji pa vizenici. Slišati je bilo tudi streljanje iz možnarjev, vendar ne med procesijo, saj »bi drugače ljudje v procesiji mislili, da jih tiraš – odganjaš.« Po končanih obredih se je predvsem fantom mudilo domov, da so tudi doma zakurili vizenico, ki jih je v tisti noči po okoliških gričih gorelo na desetine. Domačinka iz župnije Sv. Trojica v Halozah – Podlehnik pripoveduje, da se je še pred nekaj desetletji pri cerkvi Sv. Trojice na velikonočno jutro zbrala velika množica domačinov, ki so se udeležili vstajenjske procesije. Igrala je domača pleh muzika – pihalna godba, ki ob tej priložnosti igra še danes, procesija pa vedno poteka od cerkve proti pokopališču in nazaj. K vstajenji, kot z eno besedo pravijo vstajenjski procesiji in slovesni maši, ki ji sledi, so šli skoraj vsi od hiše. Doma je ostal le kdo izmed otrok, da je opravil živino in je potem, ko je skupaj z družino, ki se je vrnila od vstajenja, imel velikonočni zajtrk, nato pa šel k pozni sveti maši. Kristusovo vstajenje zelo slovesno obhajajo tudi pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, kjer v samostanu že od leta 1854 živijo in delujejo frančiškani. Spomin domačina, ki mi je pripovedoval o praznovanju velike noči, sega v obdobje začetka petdesetih let 20. stoletja. To je bil

125 Neka starejša domačinka se spominja, da so dva ali štirje gasilci v uniformi in čeladi še v času pred drugo svetovno vojno na veliko soboto stražili tudi božji grob v župnijski cerkvi. 126 Članice Marijine družbe.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

čas kmalu po koncu druge svetovne vojne, ko takratna oblast ni bila naklonjena javnemu praznovanju cerkvenih praznikov, kljub temu pa so ljudje praznovanje pripravili kar se da slovesno. Velikonočna procesija je bila na veliko soboto zvečer. Duhovniki, ministranti, pevci, ključarji in drugi sodelujoči pri procesiji ter ostali domačini so se zbrali po končani velikonočni vigiliji, ki je bila ob peti uri popoldan, v stranski Loretski kapeli. Na oltarju je kip Črne Marije, pod njim pa je v spodnjem delu oltarja vse leto Božji grob, zakrit z antependijem, ki so ga odstranili le na veliki petek in soboto, ko so ljudje s celodnevno molitvijo počastili mrtvega Jezusa v Božjem grobu, ki je bil okrašen z domačimi rožami repicami – primulami. V petek in v soboto čez dan je bilo v navadi, da so ob njem molila rožni venec neporočena dekleta, oblečena v bele obleke, na glavi pa so imele venček iz svežih ali papirnatih povoskanih rož. Naenkrat je molilo štiri ali šest deklet, ki so se vsako uro menjala. Zvečer so ob Božjem grobu molili neporočeni fantje, ki so imeli preko ramen bel trak. Na veliko soboto zvečer je po končani vigiliji duhovnik ob Božjem grobu opravil poseben obred; ob asistenci ministrantov je s kadilnico pokadil Božji grob in s tančico pokrito Najsvetejše – monštranco ter kip vstalega Zveličarja, ki sta stala na oltarju. Ogrnjen v slovesni pluvial in posebno ogrinjalo – velum,127 je nato v roke vzel Najsvetejše in trikrat, s čedalje višjim glasom, zapel »aleluja«, pevci pa so mu z enako intonacijo odgovarjali. Nato so običajno zapeli še pesem »Zveličar naš je vstal iz groba« ali katero drugo vstajenjsko pesem. Po končanem obredu se je že v kapeli pričela oblikovati vstajenjska procesija, na čelu katere je bil moški, ki je nosil kip vstalega Zveličarja. Skupaj z ministranti, ki so nosili kadilnico, čolniček s kadilom in zvončke, duhovnikom, ki je nosil Najsvetejše in pevci so se počasi pomikali skozi cerkev proti stranskim vratom na ženski strani. Pred cerkvijo je bilo zbranih že veliko ljudi, med njimi tudi tisti, ki so s kakšno »posebno nalogo« sodelovali v procesiji. Pred vhodom so štirje moški že držali nebo,

127 Liturgična pravila oziroma praksa je, da se monštranca oziroma Najsvetejše naj ne bi prijemalo in držalo z golimi rokami.

167

168

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ob njih pa so stali štirje fantje ali moški z laternami. Godbeniki128 so igrali velikonočne pesmi, več deset belo oblečenih mladenk in fantov z belimi trakovi preko ramen pa je v parih čakalo, da se zvrstijo v procesijo, prav tako člani nekaterih društev, npr. gasilci in članice nekdanje Marijine družbe,129 ki so nosile svojo bandero bele barve z izvezeno Marijino podobo. Ko je procesija iz cerkve prihajala skozi stranska vrata, so se ji postopoma pridruževali tisti, ki so čakali zunaj; na čelu procesije je šel moški, po navadi kdo izmed najožjih cerkovnikovih sodelavcev ali posebno pobožen moški, ki je nesel kip vstalega Zveličarja, za njim v paru šoloobvezni otroci, med njimi tudi tisti, ki je nesel manjšo rdečo bandero s podobo Jagnjeta, fantje z belimi trakovi, belo oblečena dekleta, za njimi pa moški, tudi tisti, ki so nesli rdečo bandero Srca Jezusovega, Srca Marijinega in trije, ki so nosili veliko farno bandero s podobo Sv. Trojice. Za njimi je šla godba in pevci, nato ostali duhovniki, ki so živeli v samostanu ter ministranti s kadilnico, kadilom in zvončki. Takoj za njimi so štirje moški nesli nebo kot simbol potujočega svetišča oziroma tempelj, ki je sprejel vstalega Jezusa. Pod njim je stopal duhovnik z Najsvetejšim v rokah, ob njem pa diakona, če sta bila v župniji. Ob nebu so štirje fantje oziroma moški nesli lanterne na drogovih. Za njimi so se zvrstile še ženske z manjšimi otroci, ki pa niso več stopale v paru, temveč več v eni vrsti. Procesija se je izpred dvorišča pred samostanom z kipom vstalega Zveličarja na čelu še v začetku petdesetih let 20. stoletja vila okoli samostanske stavbe, nato pa je pod njo na trgu zavila levo in se po cesti pomikala vse do konca trga oziroma do križišča, kjer glavna cesta zavija proti vasi Osek. Tam se je obrnila nazaj proti središču 128 Godba na pihala, ki je delovala v okviru GD Sv. Trojica je v virih omenjena že leta 1911, leta 1921 pa je omenjeno, da »je godba pogosto nastopala na gasilskih svečanostih«. Leta 1950 se omenja »Slavekova pihalna godba«, leta 1953 pa je bila godba organizirana na novo pod vodstvom Ignaca Prebevška. (Trojiška kronika, Življenje na odru, KD Ernst Golob-Peter Sv. Trojica, Sveta Trojica, 2001, str. 138). Iz omenjenih podatkov in ustnih virov sklepam, da je domača pihalna godba pri vstajenjski procesiji sodelovala vse od svojega nastanka, pa do prepovedi procesij sredi petdesetih let 20. stoletja. 129 Po koncu druge svetovne vojne je postopoma zunanje delovanje Marijine družbe, ki je delovala v posameznih krajih, zamrlo, gotovo pa se je nadaljevalo in se v nekaterih še živih „družbenicah“ naprej razvijalo v osebnem in družinskem življenju. Nova oblast Marijine družbe ni izrecno prepovedala, vendar je na vse načine onemogočila njeno delovanje. (Povzeto po Drago Zalar, Marijine družbe na Slovenskem, Družina, zbirka slovensko izročilo, Ljubljana 2001.) Nekdanje članice Marijine družbe so tako še naprej sodelovale v procesiji (tudi v drugih procesijah) in nosile svojo bandero, le da kasneje niso več nosile svoje uniforme.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vasi in se po stopnicah skozi glavni vhod vrnila v cerkev. Slavnostno razpoloženje ob procesiji je povzdigovalo ubrano pritrkovanje zvonov in streljanje iz možnarjev v okoliških vaseh ter igranje godbe, ki se je menjavalo s petjem velikonočnih pesmi, molitvijo rožnega venca in zvončkljanjem zvoncev, ki so jih nosili ministranti, prav tako pa tudi s prižganimi svečami, razpeli in svetimi podobami okrašena okna, mimo katerih je potekala procesija. Nekaj posebnega so bili tudi velikonočni kresovi, ki so jih v okolici po strmih pobočjih prižigali že v času procesije, ene pa kasneje, ko se je popolnoma stemnilo. Nekateri kresovi so imeli obliko črke »A«, kar je pomenilo »aleluja«.130 Domači fantje so jih pripravljali že precej časa pred veliko nočjo, saj so morali izdelati nekakšno več metrov visoko leseno ogrodje oziroma podest v obliki črke »A«, na katerega so pritrdili stare kovinske posode, na katerih so goreli smolnati panji, ki so jih izkopali v gozdu. Ob ognjih so ostali tisti, ki niso šli k procesiji, to so bili predvsem fantje in mlajši moški, ki so ob njih streljali z možnarji. Po pripovedovanju domačina je bilo tako slovesno še v začetku petdesetih let 20. stoletja, potem pa je tedanja oblast prepovedala praznovanje cerkvenih slovesnosti zunaj cerkve oziroma njenega ozemlja.131 Tudi pri Sv. Trojici je prišlo do sprememb, saj je procesija v času najstrožjih prepovedi, nekako med letoma 1954 in 1986, potekala le od stranskega vhoda na ženski strani cerkve in nato zavila okoli cerkve ter se pri glavnem vhodu zopet vrnila v cerkev. Po letu 1986 so se stvari začele spreminjati,132 saj prepovedi glede javnih verskih praznovanj s strani države niso bile več tako stroge. Obhod vstajenjske procesije se je zopet nekoliko spremenil, saj je po dolgih letih zopet zavil okoli samostana navzdol proti trgu, vendar se je pod cerkvijo takoj obrnil na levo in se po stopnicah, ki vodijo do glavnih vrat, vrnil v cerkev. Tako poteka

130 Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Internetni vir: http://katoliska-cerkev.si/velika-noc-gospodovega-vstajenja. 131 V nekaterih župnijah so po teh prepovedih procesije potekale le znotraj cerkve ali okoli nje, nekateri duhovniki pa so na Krajevni oziroma Okrajni odsek za notranje zadeve, le-ta pa Okrajnemu ljudskemu odboru oziroma Tajništvu za notranje zadeve, pošiljali prošnjo, v kateri so prosili, da bi jim dovolili potek procesije po vasi oziroma javnih površinah. Te dopise hranijo v arhivih, najdemo pa ji tudi v župnijskih kronikah oziroma župnijskih uradih. 132 Prepovedi so bile uradno ukinjene z nastankom Republike Slovenije leta 1991, omenjene zadeve pa so urejene z Zakonom o javnih zbiranjih, v 5. členu (Uradni list RS, št. 59/02, z dne 5. 7. 2002 oz. v uradno prečiščenem besedilu istega zakona št. 64/11 z dne 12. 8. 2011).

169

170

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

procesija pri Sv. Trojici še danes, le da že dolga desetletja133 v njej več ne sodelujejo belo oblečena dekleta, fantje z belimi trakovi, pa tudi velikonočni kresovi nimajo več oblike črke »A«, saj je bilo njihovo kurjenje prav tako prepovedano. V času prepovedi je bilo prepovedano tudi streljanje, ki pa so jo fantje mnogokrat prekršili in je bilo tudi takrat slišati streljanje iz možnarjev, tu in tam pa je zagorel tudi kakšen kres. V procesiji že vrsto let ni slišati godbe na pihala, ki je v minulih desetletjih poleg pritrkovanja povzdigovala slovesnost. Ostala je le molitev, petje velikonočnih pesmi in pritrkovanje zvonov ter seveda na čelu procesije kip vstalega Zveličarja, množica moških, med njimi dva ali trije z banderami, ministranti, pod nebom ob spremljavi štirih latern duhovnik z Najsvetejšim, za njim pa veliko število žensk in otrok. Med tem časom pa je prišlo do še ene spremembe, ki pa ni bila posledica družbeno-političnih razmer, temveč cerkvenih predpisov; procesija je namreč do uvedbe sprememb po drugem vatikanskem koncilu leta 1965 potekala v soboto zvečer po velikonočni vigiliji, po tem letu pa na velikonočno jutro pred slavnostno velikonočno sveto mašo. V prvih letih je bila ob pol petih, nato so jo prestavili na peto uro, v zadnjih letih pa je ob pol šestih zjutraj. Ker je takrat še tema, si pevci v današnjem času note osvetljujejo z žepnimi baterijami, jutranje svitanje pa procesiji daje čar, kar je bilo še posebej čutiti v preteklosti, ko je »procesija odšla iz cerkve, ko je bila še tema, med potjo pa se je svital nov dan. Ko se je vrnila v cerkev, je bilo že svetlo jutro. Zmaga luči nad temo je bila na ta način še posebej vidna in doživeta.«134 Župnija Sv. Antona v Slovenskih goricah meji na župnijo Sv. Trojice v Slovenskih goricah. Tam so še do srede šestdesetih let obhajali velikonočno vigilijo in po njej vstajenjsko procesijo na veliko soboto ob petih popoldan, potem ko so, kot se spominja domačin, »gospoda župnika farani z bagrlom, v katerega sta bila vprežena dva konja, pripeljali nazaj pred cerkev od blagoslova velikonočnih jedi, ki jih je opravil pri znamenjih po vaseh domače fare.« Pripovedovalec se spominja, da »so se pred pričetkom procesije pri božjem grobu v »križevi kapeli«, pri katerem so en dan molila rožni venec neporočena dekleta, oblečena v bele obleke ali bele bluze in temna krila, en dan pa neporočeni fantje, ki so imeli preko ramen beli trak, zbrali: gospod župnik, ki je pokadil Najsvetejše in trikrat zapel »aleluja«, ministranti, 133 Od začetka petdesetih let 20. stoletja. 134 Joško Šavli, Zlati cvet : bajeslovje Slovencev, Bilje 2008, str. 307.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zgoraj Bandera, laterne in nebo v cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih goricah, velika noč 2015, foto Izidor Ploj

spodaj levo Božji grob v cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih goricah, velika noč 2015, foto Izidor Ploj spodaj desno Kip vstalega Zveličarja v cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih goricah, velika noč 2015, foto Izidor Ploj

ki so zvončkljali, pevci, ki so peli in svečari – tisti, ki so nosili sveče ter tisti, ki so držali lehterne – lanterne. Pred cerkvijo se je že zbrala množica ljudi, igrala pa je tudi domača pihalna godba, ki jo je vodil kapelnik Jakob Mohorič, ki je bil obenem tudi organist. Procesija, na čelu katere je stopal križonosec – tisti, ki je nosil križ (dolga leta je bil to Peter Mlinarič iz Grabonoškega Vrha in so mu po domače rekli Hatmunski Peter), se je pri Antonu vila od cerkve pa okoli kipa Janeza Nepomuka, ki je nekoč stal ob cesti na mestu, kjer je sedaj nova stavba, nato pa nazaj v cerkev. Za njim so šli moški, nato ministranti, godba na pihala, moški, ki je nesel kip vstalega Zveličarja, nato pa nebo, pod njim župnik z Najsvetejšim, ob nebu pa štirje svečarji z lehternami. Za nebom so šli pevci, nato pa še ženske in otroci. Okoli cerkve so domači fantje streljali z možnarji, da je odmevalo po vasi.«

171

172

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Sogovornik se je spomnil tudi neprijetnega dogodka, ki se je zgodil leta 1958, ko so bile procesije strogo prepovedane, da »so policaji plehmuzikantom – godbenikom, ki so igrali na procesiji, zaplenili inštrumente in jih odpeljali na policijsko postajo. Bili so last domačega gasilskega društva, zato jih je šel naslednji dan predsednik gasilcev iskat na policijo v Lenart in jih po dolgem pregovarjanju s policaji pripeljal nazaj.«135 Foto 8, 9, 10 Nekaj utrinkov o praznovanju velike noči je v svoji knjigi navedel tudi domačin iz Male Nedelje, ki piše: »Navsezgodaj136 so ljudje hodili klečat in molit na zemljo pred hišo, v spomin Kristusovega vstajenja in posvetitve vsemogočnemu Bogu, v zadoščenje grehov in kot priprošnjo za odpuščanje svojih človeških slabosti. Nekoč so pritrkovali ob vseh večjih cerkvenih praznikih: ob veliki noči, božiču, novem letu, ob župnijskem žegnanju, ob telovskih procesijah in drugih cerkvenih slovesnostih, kot je npr. birma. Praznično zvonjenje oziroma klenkanje – pritrkovanje se je slišalo že na predvečer praznika, na dan praznika poleti že ob štirih, pozimi pa ob petih zjutraj. Slišalo se je tudi pred začetkom svete maše in ob vseh glavnih delih maše: ob darovanju, povzdigovanju, obhajilu in ob koncu. Tudi na veliko soboto zvečer in na velikonočno jutro je ljudi vabilo k vstajenjski procesiji, odzvanjalo pa je tudi med samo procesijo. Praznično klenkanje pa je spremljalo tudi streljanje; »strelci« so bili vselej oddaljeni od cerkve – na hribu nad cerkvijo ali na Karbečovem bregu. S pünfrom – smodnikom so polnili kovinske možnarje različnih velikosti in na znak malega zvona v zvoniku so strelci začeli prižigati s širhakli137 smodnik na luknjah možnarjev, od najmanjšega do največjega. Za nakup smodnika so pobirali denar po premožnejših hišah, posebej v pürgi –središču Male Nedelje. Klenkanje zvonov in streljanje z možnarji je še povzdignilo slovesnost cerkvenih praznikov, ki pa niso motili obredov med mašo, saj je bila med njimi varna razdalja. Zanimivo je tudi to, da so možnarje, ki so jih nabili in pripravili moški in so bili postavljeni nedaleč vstran od župnijske cerkve Sv. Trojice, na velikonočno jutro prižigale tudi ženske, saj so moški med tem pritrkovali v zvoniku.«138 135 Fotografije so iz župnije Sv. Andraža v Slovenskih Goricah , ki meji na župnijo Sv. Antona v Slovenskih Goricah. 136 Na velikonočno jutro, preden so šli k vstajenjski procesiji. 137 Železna naprava za drezanje v ogenj. 138 Ludvik Rudolf, Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh, Mala Nedelja 2012, str. 509 in 512.

levo Vstajenjska procesija v župniji Sv. Andraža v Slovenskih goricah leta 2015, foto Monika S. Roškar zgoraj desno Vstajenjska procesija v župniji Sv. Andraža v Slovenskih goricah leta 2015, foto Monika S. Roškar spoaj desno Vstajenjska procesija v župniji Sv. Andraža v Slovenskih goricah leta 2015, foto Monika S. Roškar

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Ujela sem tudi nekaj spominov na vstajenjske procesije v treh ptujskih mestnih župnijah. V župniji Sv. Petra in Pavla oziroma v »kloštru«, ki jo upravljajo minoriti, je bila vstajenjska procesija verjetno v obdobju pred začetkom druge svetovne vojne zelo slovesen dogodek, ki so ga verniki, tako kot tudi povsod drugod, nestrpno pričakovali. Vojna in povojno obdobje je zunanji blišč in veličastnost dogodka preprečila, saj je bil samostan oziroma skoraj celotna cerkev ob koncu vojne porušena in izropana, zato se je procesija v tem obdobju odvijala znotraj samostanskih zidov, na dvorišču pod arkadami. Svojo nekdanjo podobo oziroma razcvet verskega življenja, ki je kljub omejenemu prostoru za izvajanje le-tega zaradi neurejenih prostorskih razmer tudi v tem obdobju živelo, je dobilo šele v zadnjih dveh desetletjih, ko je bila ponovno zgrajena cerkvena ladja z baročnim pročeljem, obnovitvena dela pa so

173

174

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

potekala tudi na drugih samostanskih objektih. Vstajenjska procesija je kljub že večkrat omenjenim družbeno-političnim spremembam in obnovljenemu samostanskemu kompleksu, še vse do leta 2012 potekala po samostanskem dvorišču, od tega leta dalje pa poteka zopet po nekoliko daljši poti, in sicer skozi glavna vrata, nato zavije levo okoli samostana ter se po drugi strani vrne v cerkev. Na čelu procesije nekdo od moških, ki je dejaven pri delu v župniji, nese kip vstalega Zveličarja, za njim stopajo moški, med njimi trije nesejo župnijsko bandero s podobo sv. Petra in Pavla na eni in sv. Maksimiljana Kolbeja na drugi strani, nato pevci, ministranti s kadilnico, čolničkom s kadilom in zvončki, s katerimi med procesijo zvončkljajo, za njimi pa pod nebom duhovnik z Najsvetejšim v rokah ob spremljavi ostalih duhovnikov iz samostanke družine. Na koncu gredo ženske in otroci ter člani Frančiškovega svetnega reda, med katerimi nekdo nosi njihovo bandero s podobo sv. Frančiška na eni in sv. Antona Padovanskega na drugi strani. Procesijo spremlja petje župnijskega zbora in zvonjenje oziroma slovesno pritrkavanje,139 molitve rožnega venca pa ni slišati, saj je pot okoli samostana zanjo prekratka. Zadnja leta slovesnost spremlja tudi streljanje članov Društva pokačev Placar na zunanjem samostanskem dvorišču. Foto 11, 12 V sosednji župniji Sv. Jurija oziroma v »proštiji«, ki jo prav tako 139 Zvonjenje je avtomatizirano oziroma deluje s pomočjo elektrike; na voljo je tudi 15 melodij ali načinov pritrkovanja.

↑ Vstajenjska procesija v župniji Sv. Petra in Pavla na Ptuju leta 2015, foto klošter.si

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

↑ Vstajenjska procesija v župniji Sv. Petra in Pavla na Ptuju leta 2015, foto klošter.si

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

upravljajo minoriti, so imeli v obdobju prepovedi procesij, nekako med letoma 1952 do leta 1991, vstajenjsko procesijo v soboto zvečer in je potekala v cerkvi. Ker je bila prekratka, da bi med njo molili, je duhovnik zmolil le molitev na čast Sv. Rešnjemu telesu, pevci pa so peli velikonočne pesmi. V mestnem stolpu je le en zvon, na katerega sta med procesijo in slovesnim bogoslužjem pritrkovala dva pritrkovalca. Od leta 1991 dalje je vstajenjska procesija potekala na velikonočno jutro ob pol sedmih okoli cerkve, zadnja tri leta pa se je njena pot precej podaljšala in poteka po mestnih ulicah, in sicer od cerkve preko Slovenskega trga po Murkovi ulici, nato preko Mestnega trga po Miklošičevi ulici, mimo tržnice in po Slomškovi ulici nazaj v cerkev. Na čelu procesije nekdo izmed moških nese kip vstalega Zveličarja, ob njem pa stopata dva ministranta s svečama v rokah, sledi jima množica moških, ki stopajo v paru. Za njimi gre zbor sv. Viktorina, nekdo izmed pevcev nese njihovo bandero s podobo sv. Viktorina na eni in sv. Cecilije na drugi strani, nato pa ministranti, ki nesejo kadilnico, čolniček s kadilom in zvončke, s katerimi med procesijo pozvanjajo. Takoj za njimi pod nebom, ki ga nosijo štirje moški, stopa duhovnik z Najsvetejšim v rokah, ob njem pa ostali duhovniki iz samostanske družine. Za njimi se zvrsti množica žensk in otrok. Med procesijo prepeva domači zbor, v zadnjih letih, ko procesija prehodi daljšo pot, pa je zopet slišati tudi molitev rožnega venca. Ob poti, po kateri poteka procesija, po lepi stari navadi na nekaterih oknih na Slomškovi ulici

175

176

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

še gori kakšna sveča ob razpelu ali drugi sveti podobi. Slavnostno razpoloženje velikonočnega jutra povzdigne še zvonjenje iz mestnega stolpa, vendar ne pritrkovanje, temveč po obnovi zvonov leta 1992 le zvonjenje s pomočjo elektrike.140 Še pred nekaj leti je bilo po dolgih letih premora slišati tudi streljanje iz možnarjev, ki so bili postavljeni pred cerkvijo pod veliko platano oziroma v župnijskem vinogradu nad župniščem, zadnja tri leta pa so ga zaradi motenja javnega miru opustili. Današnja župnija Sv. Ožbalta na Ptuju, ki jo upravljajo kapucini, je po dolgih letih, ko sta bili župnija in cerkev v upravljanju minoritske župnije Sv. Petra in Pavla, leta 1971 zopet postala samostojna. Kljub temu, da v letih po vojni zaradi nacionalizacije redovne hiše kapucini, ki so jim leta 1924 minoriti odstopili cerkev Sv. Ožbalta, niso mogli bivati v domači župniji, versko življenje v njej ni zamrlo. Domačin pripoveduje, da je v letih po vojni osem let ministriral v cerkvi Sv. Ožbalta. Poleg vseh ostalih cerkvenih slovesnosti in dogodkov v cerkvenem letu, so imeli tudi vstajenjsko procesijo, ki je bila na veliko soboto zvečer po končani velikonočni vigiliji. Potekala je od Božjega groba, ki je bil pri desnem stranskem oltarju (gledano v smeri glavnega oltarja),141 nato pa je skozi glavna vrata zavila okoli cerkve in se skoznje vrnila nazaj v cerkev. Sogovornik se spominja, da je spredaj šel moški, ki je nosil križ, za njim moški, med njimi eden, ki je nosil bandero 140 Do leta 1992 so v mestnem stolpu zvonili še ročno oziroma s pomočjo vrvi. 141 Pri levem stranskem oltarju so ob božiču postavljali jaslice.

levo Blagoslov kadila pri velikonočnem bogoslužju v župniji Sv. Jurija na Ptuju leta 2015, foto Tomi Brumen

desno Slavnostna velikonočna maša v župniji Sv. Jurija na Ptuju leta 2015, foto Tomi Brumen

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Vstajenjska procesija v župniji Sv. Ožbalta na Ptuju leta 2015, foto Marko Krasnić

s podobo sv. Ožbalta, nato pevci, ministranti s svečami, kadilnico, kadilom in zvončki, za njimi moški s kipom vstalega Zveličarja, nato pa pod nebom duhovnik z Najsvetejšim. Za njim se je zvrstila velika množica žensk in tudi otrok, ki so jim matere že doma naznanile, da »če ne greš k vstajenjski procesiji, ne dobiš žegna«, ki so ga jedli na velikonočno jutro. Seveda so tako manjši kot tudi večji otroci nestrpno čakali konec slovesnosti, ki se jim je še posebej zato, ker je potekala v latinskem jeziku, zdela zelo dolga. Čeprav prepovedano, je bilo pred in po procesiji slišati tudi streljanje iz doma narejenih možnarjev in tudi s karbidom, kar je bilo največje veselje okoliških fantov, ki so do karbida prišli po »skrivnih poteh« in zanj zapravili svoje prihranke. Med procesijo pa je bilo iz domačega zvonika slišati tudi trjančenje, kot tukaj rečejo pritrkovanju, za katerega je poskrbel kapucinski brat Otokar, ki je v župniji skrbel tudi za mnoga gospodinjska in gospodarska opravila. Od leta 1971 je cerkev Sv. Ožbalta torej ponovno samostojna župnija, v kateri se odvija bogato versko življenje, katere delček je tudi ljudska pobožnost vstajenjske procesije. Zaradi že večkrat omenjenih sprememb imajo zadnja desetletja vstajenjsko procesijo in nato slovesno velikonočno mašo na velikonočno jutro ob 6. uri. Ker cerkev stoji na majhni vzpetini sredi travnika, ki je v župnijski lasti, tudi v času prepovedi procesij niso imeli nevšečnosti in je lahko potekala okoli cerkve. V zadnjih letih se je njena pot nekoliko podaljšala in poteka od Božjega groba, nato skozi stranska cerkvena vrata, mimo ograje vrtca, nato po pločniku pri Domu upokojencev in

177

178

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

nazaj proti cerkvi, v katero se vrne skozi glavna vrata. Na čelu procesije nekdo izmed moških nese kip vstalega Zveličarja, za njim pa gredo najprej moški, na koncu trije člani župnijskega sveta, ki nesejo veliko bandero s podobo farnega zavetnika sv. Ožbalta na eni strani, na drugi pa sv. Leopolda Mandića, zavetnika v devetdesetih letih 20. stoletja zgrajene podružnične cerkve. Sledijo jim pevci, ki pojejo velikonočne pesmi, za njimi pa ministranti, ki v rokah nesejo svečnike in zvonijo z zvončki. Zanimivo je, da ne nosijo neba, zato duhovnik z Najsvetejšim v rokah gre kot ostali v procesiji, na vsaki strani ali za njim pa stopajo ostali duhovniki oziroma člani ptujske kapucinske družine. Sledi jim množica žensk in tudi nekaj otrok oziroma mladine. Procesijo spremlja zvonjenje zvonov ter izmenjavanje molitve rožnega venca in petja cerkvenih pevcev, ki postopoma utihnejo, nato se prične slovesna sveta maša. Foto 15 zaključne misli Verniki so se torej že od najzgodnejših let krščanstva zbirali v procesijah in se k Bogu, tudi preko priprošnjikov, obračali po pomoč ali se mu zahvaljevali ob najrazličnejših priložnostih. Zelo stare so procesije na čast presvete Evharistije oziroma sv. Rešnjega telesa (od 13. stoletja dalje) in raznih relikvij svetnikov in mučencev, zahvalne in zaobljubne procesije, procesije na čast, v priprošnjo ali zahvalo med ljudmi priljubljenih svetnikov tekom cerkvenega koledarskega leta, ob pomembnih cerkvenih praznikih (velika noč, binkošti, telovo …) ter ob hudih nevarnostih (kuga, vojna, požar …) in naravnih nesrečah (suša, poplave, toča, potresi …). Pravila, obredje in izgled omenjenih procesij so se razlikovali zaradi različne vsebine, materialnih možnosti njihove priprave, skupin ljudi, ki so jih pripravljale in v njih sodelovale ter ne nazadnje tudi različnih navad in običajev na nekem območju. Posamezne procesije pa so svojo podobo in vsebino spreminjale tudi tekom časa, na kar so vplivale vsakokratne družbene, politične in tudi verske razmere. Podobno lahko rečemo tudi za velikonočno ali vstajenjsko procesijo, ki je osrednja tema pričujočega članka in smo njeno praznovanje iz mnogih vidikov lahko spoznali in začutili iz starejših časopisnih člankov, črtic in pesmi, nadaljevanje in ohranjanje te ljudske pobožnosti ter spremembe, predvsem v njenem zunanjem izgledu in izražanju, pa skozi pripovedi sogovornikov s Ptuja in njegovega širšega območja.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Slavnostna velikonočna maša pri rojakih v Hamiltonu leta 2015, foto radio. ognjisce.si oziroma Arhiv slovenske župnije v Hamiltonu

Kar nekaj starejših, pa tudi novejših virov govori o praznovanju velike noči oziroma vstajenjske procesije pri slovenskih zdomcih in izseljencih širom sveta. Iz starejših virov razberemo, da so jih prve generacije, če je bila le večja skupnost in so imeli za to možnost, praznovale podobno kot nekoč doma, mlajše generacije pa so se z leti počasi zlile s tujim načinom življenja, zato tudi omenjene procesije niso več imele prvotnega izgleda, bistvene značilnosti pa so se tam, kjer so skupnosti močne, ohranile do današnjih dni. Tako lahko še danes preko sodobnih medijev sledimo utripu načina življenja Slovencev po svetu in njihovemu praznovanju cerkvenega leta, ki temelji na njihovi tradiciji, ki so jo sami ali njihovi predniki prinesli iz domovine. Med drugim so tudi letos vstajenjsko procesijo obhajali rojaki v večjih skupnostih v Avstraliji, v kanadskem Hamiltonu, ameriškem Chicagu in Clevelandu142 in tudi slovenski rojaki, ki živijo v Nemčiji v Altenessnu, ki so se zbrali v cerkvi Janeza Krstnika, kjer so imeli velikonočno procesijo, ki je Nemci na tem območju sicer več ne poznajo, medtem ko je rojaki, ki živijo v Franciji niso mogli imeti, saj so misije na takih krajih, da zanjo ni prostora, so pa pred mašami prepevali slovenske cerkvene pesmi, ki so polepšale praznik.143 142 Poročilo s spletne strani Radia Ognjišče navaja, da »so se za velikonočno procesijo mladi, ki so nosili bandera in nebo oblekli v narodne noše. Vstajenjska procesija je pri Svetem Vidu šla iz cerkve na vrt. Pri jutranji maši je bilo petje le slovensko, pri drugi pa tudi v angleščini.« http://radio.ognjisce.si/ Slovenci po svetu, Matjaž Merljak, Velika noč v Clevelandu. 143 http://radio.ognjisce.si/ Slovenci po svetu; podatki so povzeti iz več internetnih poročil, ki se nanašajo na praznovanje velike noči slovenskih izseljencev.

179

180

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Ob koncu bi omenila tudi to, da sem predvsem iz pripovedovanja mojih sogovornikov, katerih spomin sega še v leta pred pričetkom druge svetovne vojne in v desetletja po njej, spoznala, kako velik prelom je pomenila druga svetovna vojna v stoletja dolgem razvoju duhovne kulture slovenskega človeka. Zarezala je močno brazgotino v do tedaj uveljavljeno versko življenje, katerega del so tudi ljudske pobožnosti in s tem tudi velikonočne procesije, ki so bile prepovedane oziroma prestavljene v notranjost cerkva ali v njihovo neposredno bližino. Mnogim vernikom, predvsem tistim, ki so bili v javnih službah oziroma zaposleni v šolstvu in izobraževanju, je bilo prepovedano, da bi se udeleževali javnega verskega življenja, kar sem v mladosti doživela tudi sama, saj je bila mama učiteljica in smo se svetih maš ob večjih praznikih, tako tudi vstajenjske procesije, udeleževali tam, kjer nas niso poznali, zato je moj spomin nanje kljub veseli in močni vsebini praznika nekoliko grenak. Omenjene razmere in spremembe v letih oziroma desetletjih po koncu druge svetovne vojne so torej pomenile veliko sprememb v praznovanju velikonočnih praznikov, predvsem v javnem izkazovanju verske pripadnosti in do tedaj živih ljudskih pobožnostih. Vstajenjska procesija je postopoma zgubljala nekdanjo mogočnost in sijaj tako v zunanjem kakor v vsebinskem smislu, ki sta se pričela v zadnjih dveh desetletjih ponovno vračati, vendar v nekoliko drugačni obliki, ki sta odraz sedanjih družbenih in verskih razmer v naši domovini. Članek zaključujem z mislimi avtorja članka v »Domoljubu« oziroma »Slovenskem gospodarju« iz leta 1929, ki piše: »Dva najbolj svetla žarka v življenju, delu in trpljenju slovenske družine sta božič in velika noč. Nikoli ni toliko gorke svetlobe in praznične domačnosti v naši družini. Zato se oba praznika vršita s tolikimi obredi in običaji, ki dvigajo zmučeno srce iz vsakdanjosti kvišku k večni Ljubezni in neminljivi Radosti. … Krona velikonočnega praznika je vstajenje, slovesna procesija z Najsvetejšim v prijetnem pomladnem večeru ali zlatem jutru, med petjem zvonov, ki jih skušajo preglasiti velikonočne pesmi. Bog daj, da bi tudi letošnja Velika noč prinesla veliko srčnega veselja v slovenska srca!«144 Ob koncu dodajam še sama: »Bog daj, da bi bilo tako tudi v današnjem času, vsako leto znova!«

144 Slovenska velika noč, Novice v slikah: priloga Domoljuba in Slovenskega gospodarja, 4/4, 1929, str. 2.

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

informatorji Lavrencij (Jože) Anžel, odraščal v župniji Sv. Trojice v Slovenskih goricah, roj. 1941, frančiškan v Frančiškanskem samostanu v Kamniku.

Nada Jurkovič, Vodova ulica, Ptuj, roj. 1944, upokojena višja arhivistka.

Jože Bedrač, Repišče, Zgornji Leskovec, roj. 1931, kmet.

Marko Krasnić, Kettejeva ulica, Ptuj, roj. 1955, komercialist.

Jožefa Belec, Čakova, Sveti Jurij ob Ščavnici, roj. 1921, gospodinja.

Renata Pintarič, Pergerjeva ulica, Ptuj, roj. 1964, pedagoginja v muzeju.

Terezija Bratuša, Korenjak, Zavrč, roj. 1936, gospodinja.

Rozika Poštrak, Loperšice, Ormož, roj. 1918, umrla 2007, gospodinja.

Andrej Feguš, odraščal v župniji Sv. Trojice v Halozah (Podlehnik), roj. 1970, minorit – župnik v župniji Sv. Jurija na Ptuju.

Ludvik Rudolf, Mala Nedelja, Mala Nedelja, roj. 1944, kmet.

Jože Ilec, Krčevina pri Vurbergu, Ptuj, roj. 1938, strojni tehnik. Janez Kmetec, odraščal v župniji Sv. Vida pri Ptuju, roj.1952, minorit v župniji Sv. Petra in Pavla na Ptuju. Jerica Krošel, Sestrže 34, Majšperk, roj. 1943, upokojena delavka. Otilija Markovič, Bukovci, Markovci, roj. 1951, gospodinja. Jože Mikulec, Podvinci, Ptuj, roj. 1952, strugar.

Jurij Krajnc, Slatina, Cirkulane, roj. 1923, kmet.

Klementina Šprah, Vičava, Ptuj, roj. 1964, gimnazijski maturant. Dominik Tikvič, odraščal v župniji Sv. Jurija na Ptuju, roj. 1981, minorit – župnik v župniji Sv. Petra in Pavla na Ptuju. Marija Vaupotič, Jablovec, Podlehnik, roj. 1943, gospodinja. Benjamin Vidovič, Pristava, Zgornji Leskovec, roj. 1961, lesarski tehnik. Karel Vogrin, odraščal v župniji Sv. Antona v Slovenskih goricah, roj. 1941, škofijski duhovnik – župnik v župniji Sv. Barbare v Slovenskih goricah (Zgornja Korena).

literatura in viri Blagoslov bajtarja Jerina, Procesija na konjih, Ameriška domovina, Cleveland, 22. april 1943, let. 46., št. 95., str. 1–2.

Gospod je vstal, aleluja! Ilustrirani Slovenec, Ljubljana, 5. april 1931, let. 7., št. 14., str. 112–113.

Ciril Debevec, Nekaj prispevkov k zgodovini ljubljanskega gledališča do leta 1790, Kronika slovenskih mest, Ljubljana 1937, vol. 4., issue 3, str. 156–161.

S. K., Velika noč na vasi, Enakopravnost, Cleveland, 30. 3. 1942, let. 25., št. 74, str. 2.

Dopisi, Limburg v Holandiji, Slovenski gospodar, 15. maj 1935, let. 69., št. 20., str. 10.

Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana, 20. 4. 1895, let. 53., št. 16., str. 154.

Kmetijske in rokodelske novice, 27. 4. 1889, l. 47., št. 17., str. 135.

Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana, Januš Golec, Nezgoda nebonoše, 11. 5. 1895, let. 53, št. 19., str. 187. Slovenski gospodar, Maribor, 27. 3. 1929, let. Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana, 63., št. 13., str. 7–8. 4. 4. 1896, let. 54., št. 14., str. 138. Januš Golec, Vstajenje v hrvatskem Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana, Zagorju, Slovenski gospodar, Maribor, 21. 4. 1927, let. 61., št. 16., str. 2 in 28. 4. 1927, let. 11. 4. 1896, let. 54., št. 15., str. 147. 61., št. 17., str. 1. in 2. Gorenjec, Politični in gospodarski list, 27. 4. 1935, let. 19., št. 17., str. 3.

181

182

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Slavko Krajnc, Versko in liturgično življenje v župniji Sv. Jurija na Ptuju, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija, Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnica »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 312–332.

A. Potočnik, Procesije v stari in novi Ljubljani, v: Kronika slovenskih mest, Ljubljana 1940, let. 7, št. 1 in 2, str. 1–5 oziroma 13–35.

Kranjski zvon, Župnijski list za Kranj in okolico, leto 1935, št. 6.

Ludvik Rudolf, Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh, TD Mala Nedelja – Radoslavci, Mala Nedelja 2012.

Anton Krapš, Velika noč v Idriji, Ameriška domovina, Cleveland, 10. april 1941, let. 44., št. 84., str. 7.

Procesija na konjih, Ameriška domovina, Cleveland, 22. april 1943, let. 46., št. 95., str. 1–2.

Božo Rustja, Kruh in vino smo prinesli, Založba Ognjišče, Koper 2009.

Niko Kuret, Narodopisje Slovencev, prva knjiga, Družina, Ljubljana 1989.

Slovenski gospodar, 19. 4. 1877, l. 11., št. 17., str. 128.

Ivan Lah, Jančkova velika noč, Zvonček, Ljubljana, marec 1931, let. 32., št. 7., str. 162–166.

Slovenski gospodar, Maribor, 9. 4. 1896, let. 30., št. 15., str. 132.

Anton Lesar, Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji. Za gimnazijo, realno in sploh odraslo mladost, Bern, 1863. F. Marinič, Za poduk in kratek čas, Veliki teden na Dunaji, Slovenski gospodar, Maribor, 12. avgust 1881, let. 15., št. 19., str. 150–151. Minoritska zbirka, Del 1., Ostanki srednjeveškega slikarstva in kiparstva ter baročne oltarne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla (ur. Branko Vnuk), Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Ptuj 2014. Mokriški, Velika sobota, Angelček, priloga Vrtcu, Ljubljana, 1. 4. 1909, let. 17., št. 4., str. 61–62. Naši velikonočni običaji, Ilustrirani Slovenec, 24. 3. 1929, let. 5., št. 12., str. 92–93. Damjan J. Ovsec, Praznovanje pomladi in velike noči, Založba Modrijan , Ljubljana 2010. Oznanila za majnik 1933, Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 1933, let. 10., št. 5., str. 4. Oznanila za marec 1933, Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 1937, let. 14., št. 3., str. 4. Josip Pajek, Črtice iz dušnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884. Pomenki, Velika noč, Naš čolnič, Glasilo prosvetnih društev, Ljubljana, 1927, let. 5., št. 4., str. 92–95. Ponedeljski Slovenec, Ljubljana, 18. 4. 1933, let. 6., št. 16., str. 2. Ponedeljski Slovenec, Ljubljana, 3. 4. 1934, leto 7, št. 14., str. 2

Gustav Strniša, Velikonočna procesija, Vrtec (1871), 1935/1936, let. 66., št. 8. Joško Šavli, Zlati cvet, Bajeslovje Slovencev, Založba Humar, Bilje 2008. M. T., Pridiga za 5. povelikonočno nedeljo, Čemu procesije in kako se jih udeleževati, Slovenski prijatel, Celovec, 15. 4. 1868, let. 17., št. 4., str. 168–173. Taboriščnik, Špital na Dravi, 8. 4. 1947, leto 2., št. 97, str. 268. Ivo Trošt, Velikonočno jutro, Zvonček, Ljubljana, 1. 4. 1917, let. 18., št. 4. Velika noč na Slovenskem, Založba Družina, Ljubljana 1990. Velikonočna procesija, Taboriščnik, Špital na Dravi, 4. april 1947, let. 2., št. 94., str. 260. Velikonočna procesija, Taboriščnik, Špital na Dravi, 8. 4. 1947, leto 2., št. 97, str. 268. Vstajenje v Belgradu, Ponedeljski Slovenec, Ljubljana, 3. 4. 1934, leto 7, št. 14., str. 1. Drago Zalar, Marijine družbe na Slovenskem, Družina, zbirka slovensko izročilo, Ljubljana 2001. http://radio.ognjisce.si/ Slovenci po svetu; (podatki iz več internetnih poročil, ki se nanašajo na praznovanje velike noči slovenskih izseljencev). www.rafaelova-druzba.si/spletna razstava. zupnija-ptuj-sv-ozbalt.rkc.si/

Monika Simonič Roškar V soncu bandero vihra, v procesijo sredi polja, v soncu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

monika simonič roškar, a banner flutters in the sun amidst procession in the field, a banner flutters in the sun, and raises the canopy of heaven ... summary The paper is about religious processions. Since the early years of Christianity, the Christians have been gathering to form processions with which they would turn to God, also through the mediation of intercessors, to ask for help or to thank and praise God. Some of the most ancient processions are: Procession of the Holy Eucharist or Corpus Christi (since the 13th century), of saints and martyrs’ relics, to express one’s gratitude or a solemn oath, to honour, to thank or to pray to saints who were popular among people throughout the church year; processions to celebrate special religious holidays or for protection from perils and natural catastrophes. The rules, rituals and liturgical appearance of the already mentioned processions differed according to the purpose, material possibilities of people who were engaged in their preparations and who participated in them, and to customs and habits typical of a particular area. Some processions were subject to changes resulting from social, political and religious conditions of a given time period. The paper is divided into three parts: the first part relates the general history of processions; the second part outlines the core subject of the paper, i.e. Easter Procession or rather Resurrection Procession as it was described in newspapers long time ago; finally, the third part features the Procession and its celebration in Ptuj and its wider area through memories and interviews of people from the mentioned area.

183

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

D R . E VA I L E C konservatorsko restavratorska svetnica eva.ilec@pmpo.si

Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem Pluvial (lat. pallium pluviale – dežni plašč) je oblačilo katoliških duhovnikov, ki ga nosijo pri bogoslužju na prostem, v procesijah ali pri večernicah, zato ga najdemo tudi pod imenom vesperale (vespera – večernica). To je široko ogrinjalo, krojeno v obliki polkroga, pripenja pa se z razkošno izdelano sponko. Oblačilo se je razvilo iz plašču podobne oblike, ki je pokrivala tudi glavo. Najprej so ga nosili posvetni ljudje, v 9. stoletju pa je postal liturgično oblačilo. Čeprav plašč ni več rabil prvotnemu namenu, torej zaščiti pred dežjem, se je ohranilo njegovo ime. Kot praznično oblačilo so ga uporabljali od 12. stoletja dalje. Cerkvena umetnost je oblačilo olepšala s kapuco, ki je izgubila svoj

185

186

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

praktični pomen, konec 13. stoletja pa so jo nadomestili s trikotnim kosom blaga v obliki ščita. Pluvial spada med najbogatejše okrašena in najbolj svečana liturgična oblačila.1 opis predmeta V konservatorsko-restavratorski delavnici Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož smo v letih 2011–2014 opravili konservatorske posege na pluvialu iz Muzeja krščanstva na Slovenskem datiran v 18. stoletje. Pluvial je velik 302,6 x 142 cm, narejen je iz svilene satenaste tkanine v bež barvi, na kateri je bogata vezenina, izvezena s svilenimi nitmi, z apliciranimi efektnimi prejami, pozlačenimi, srebrnimi in bakrenimi kovinskimi nitmi ter apliciranimi različnimi tkaninami, ki tvorijo dragocen dekorativen vzorec s cvetlično ornamentiko. Sestavljen je iz treh plasti, in sicer iz vrhnje satenaste tkanine iz svile z vezenino, lanene medvloge iz dveh delov in bombažne podloge v vinsko rdeči barvi. Kapuca pluviala v obliki ščita je na vrhnjo tkanino pritrjena s tremi gumbi. Vrhnja tkanina je sestavljena iz zgornjega dela v obliki traku iz šestih kosov tkanin in spodnjega v obliki polkroga, sešitega iz enajstih kosov tkanin. Pluvial obrobljata dva različna trakova, stkana 1

Goja Pajagič-Bregar, Cerkveni tekstil od 16.–18. stoletja, Argo, 31–32, 1991, str. 8–19.

↑ Pluvial z bogato dekorativno vezenino v cvetlični ornamentiki po konserviranju. Foto: Boris Farič.

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

↑ Dimenzije pluviala s posameznimi kosi tkanin, ki sestavljajo vrhnjo tkanino z vezenino, in barvno označeni predeli, kjer so vstavljene druge tkanine. Risba: Hermina Golc.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

legenda:

primarna tkanina (tkanina A)

kosi originalne tkanine, ki so prestavljeni na označeno mesto iz drugega poškodovanega predela na pluvialu (tkanina A)

sekundarna tkanina z aplikacijo, verjetno del kakšnega drugega oblačila (tkanina B)

sekundarna tkanina z zašitimi aplikacijami izrezanimi iz odstranjenega poškodovanega dela originalne vrhnje tkanine (tkanina C)

s pozlačenimi kovinskimi nitmi. Zgornji del obroblja širši trak v dveh kosih, širok 2,1 cm, spodnji polkrožni del pa ožji trak v treh kosih, širok 1,6 cm. V zgornjem delu sta na pluvial prišita dva tekstilna trakova široka 8,5 cm, s kovinskima sponkama v obliki lista, na katerem je tolčen motiv osemlistnega cveta, obdanega z akantovimi listi. Vrhnja dekorativna tkanina z vezenino: 17 kosov tkanine Medvloga: tkanina 1 – 2 kosa tkanine tkanina 2 – 6 kosov tkanine Podloga: 6 kosov tkanine

187

188

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

material in tehnike Vrhnja tkanina z vezenino Vrhnja tkanina z vezenino je sestavljena iz treh različnih tkanin, ki smo jih za razločno vodenje dokumentacije označili z A, B in C. Primarna tkanina (A) je svileni saten, širok 52 cm. Vezava je osemvezni, osnovni, levosmerni atlas, s postopnim številom tri. Osnova in votek sta svilena, večnitna, brez prepoznavnega vitja, bež barve. Gostota osnove je 120 niti/cm, gostota votka pa 52 niti/cm.

levo Skica tkanine (lice) – svileni saten s prerezom v smeri votka. Risba: Nejka Uršič. desno

- osnovna vezna točka - votkovna vezna točka - sosledje ali raport

Sekundarna tkanina v traku (B) je svilena žakarska tkanina. Vezava je petvezni, osnovni, levosmerni atlas, s postopnim številom 2. Vzorec je petvezni, votkovni, levosmerni atlas, s postopnim številom 2. Osnova in votek sta svilena, večnitna, brez prepoznavnega vitja, bež barve. Po osnovi je 49 niti/cm, po votku pa 33 niti/cm. Sekundarna tkanina spodaj (C) je svileni saten. Vezava je šestvezni, osnovni, desnosmerni atlas, s postopnim številom 2. Osnova in votek sta svilena, večnitna, brez prepoznavnega vitja, bež barve. Gostota osnove je 88 niti/cm, gostota votka pa 53 niti/cm.

Vzornica tkanja osemveznega atlasa z označenim sosledjem vzorca oz. raportom. Risba: Nejka Uršič.

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo

Vezenina s cvetličnim motivom

Detajl vezenine, na kateri so označene tri tehnike vezenja: ploščati vbod (1), aplikacija (2) in prišivanje (3). Foto: Boris Farič.

Vezenina je izvezena s tremi različnimi tehnikami: 1. ploščati vbod (s svileno prejo) 2. aplikacija (s tkaninami žameta, brokata, damasta in laméja) 3. prišivanje (efektne niti chenille oziroma ženilja in kovinske niti)

desno Tkanina lamé s pretkanimi kovinskimi nitmi v tehniki aplikacije. Foto: Boris Farič.

Na sekundarni tkanini (B) je pod aplikacijami s cvetličnim motivom podložen papir. Analiza, ki so jo opravili v konservatorskorestavratorski delavnici v Arhivu Republike Slovenije, je pokazala, da gre za stebelna vlakna, in sicer lan ali konopljo.2 Kovinske niti se nahajajo v tkaninah lamé in brokat v naslednjih oblikah: a) kovinski trak b) kovinski trak, ovit okoli svilenega jedra v S-zavoju (osnovna kovinska nit) c) dve osnovni kovinski niti, viti v Z-zavoju d) tri osnovne kovinske niti, vite v Z-zavoju e) tri osnovne kovinske niti, združene z dvema svilenima nitma, vite v Z-zavoju f) okrog svilenega jedra oviti najmanj trije trakovi (izmenično v S- in Z-zavoju) g) kovinska nit (fr. frisé), pri kateri je okrog svilenega jedra v Z-zavoju ovita nekoliko debelejša svilena preja (fr. ondé) in nato okrog obeh svilenih niti še v S-zavoju kovinski trak 2

Marjana Cjuha, Poročilo o analizi papirja iz pluviala, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2012.

189

190

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Prikaz nastanka kovinske niti frisé (spodaj). Okrog svilene niti ondé (zgoraj) je v S- zavoju navit kovinski trak (spodaj). Risba: Nejka Uršič.

← Kovinski trak ovit okrog svilenega jedra v S-zavoju (osnovna kovinska nit). Risba: Nejka Uršič.

← Dve osnovni kovinski niti viti v Z-zavoju. Risba: Nejka Uršič.

← Tri osnovne kovinske niti vite v Z-zavoju. Risba: Nejka Uršič.

← Tri osnovne kovinske niti združene z dvema svilenima nitma vite v Z-zavoju. Risba: Nejka Uršič.

Medvloga Zgornja tkanina (tkanina 1), širine ni možno določiti, lan, vezava platno, naravna barva lanu, gostota osnove je 13 niti/cm, gostota votka je 9 niti/cm. Spodnja tkanina (tkanina 2), široka 59 cm, lan, vezava platno, bež barve, gostota osnove je 16 niti/cm, gostota votka je 15 niti/cm.

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Podloga Tkanina, široka 74,7 cm, bombaž, vezava atlas (petvezni osnovni levosmerni atlas, s postopnim številom 3), vinsko rdeče barve, gostota osnove je 33 niti/cm, gostota votka je 80 niti/cm. Kapuca Velikost kapuce je 43,6 cm x 39,8 cm. Vrhnja tkanina z vezenino je pri kapuci enaka tkanini na pluvialu. Medvloga je prav tako lanena, vendar z manjšo gostoto tkanja kakor medvloga pri pluvialu (11 niti/cm, 7 niti/cm). Osnove in votka nismo mogli določiti, ker ni bilo krajnika. Podloga se od podloge pluviala razlikuje po surovinski sestavi, vezavi, barvi in gostoti tkanja. Je svilena, vezava platno, roza barve, gostota osnove je 38 niti/cm, gostota votka je 73 niti/cm. stanje pluviala ↓ Skica pluviala z označenimi mesti madežev in predhodnih konserviranj ter oštevilčenimi kosi odstranjenih tkanin. Risba: Nejka Uršič.

Pluvial je precej poškodovan, najverjetneje zaradi pogoste uporabe, v preteklosti je bil že večkrat pokrpan in prešit. Največje poškodbe je utrpela svilena tkanina v spodnjem in zgornjem delu pluviala, kovinske niti so korodirale, na nekaterih mestih so popustili tudi šivi na aplikacijah. Del poškodovane tkanine na pluvialu so odstranili in ga nadomestili z novo, pri čemer so uporabili tudi aplikacije iz

legenda: zašita tkanina pod poškodbo zašita tkanina nad poškodbo predhodna krpanja brez podložene tkanine odparani šivi za omogočeno ločevanje posameznih delov vrhnje tkanine madeži voska madeži krvi

191

192

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

odstranjenega kosa. V zgornjem delu na sredini je vstavljen drugi kos tkanine, ki se po vezenini ne ujema z originalom. Domnevali smo, da gre za tkanino, ki je bila del kakšnega drugega oblačila. Po razgovoru s konservatorko-restavratorko iz stiškega muzeja in primerjavi fotografij smo izvedeli, da je vstavljeni kos tkanine identičen tkanini, iz katere je narejena dalmatika oziroma tunika, ki jo prav tako hrani muzej. Za podlaganje in prekrivanje poškodb so uporabili kose iz odstranjenih delov in različne druge tkanine večinoma iz svile. Na površini so bili tudi manjši madeži voska, v zgornjem delu pluviala pa madeži, za katere smo sklepali, da so od krvi. Podloga pluviala v vinsko rdeči barvi je precej zbledela, kar smo lahko primerjali z intenzivnostjo barve na hrbtni strani podloge. Kapuca je sorazmerno dobro ohranjena. Svila je poškodovana samo na nekaj mestih, kjer je podloga pod njo oblikovala gube. Na njeni površini so tudi madeži voska. postopek konserviranja Vedeli smo, da bomo šele na osnovi preiskav in analiz materiala lahko določili konservatorski postopek. Zato smo opravili osnovne analize, na podlagi katerih smo naredili konservatorski načrt, saj gre za zelo kompleksen tekstilen predmet z različnimi materiali. Mokro čiščenje bi bilo neizvedljivo, v kolikor bi se barve v vezenini razlivale, prav tako v primeru prisotnosti papirja ali usnja v temelju pozlačenih in posrebrenih kovinskih niti. Barvni test je pokazal, da so barve v vezenini originalne tkanine (A) stabilne, barve v sekundarni tkanini (B) spodaj pa ne. Analiza kovinskih niti je potrdila samo prisotnost kovine, zato smo se odločili za mokri postopek čiščenja tako, da smo ločili primarno in sekundarno tkanino ter pranje izvedli samo na prvi. Konserviranje je obsegalo naslednje faze dela: • fotografiranje, • preiskave in analize, • ločevanje posameznih plasti tkanin, okrasnih trakov iz pozlačenih kovinskih niti in kovinske sponke s tekstilnim trakom, • ločevanje zgornjega dela pluviala v obliki traku, ki je bil prišit na medvlogo, • površinsko čiščenje s sesalnikom z nastavljivim zračnim vlekom, • odstranjevanje kosov tkanin, ki so bile prišite pod poškodbami

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

levo Izpiranje pluviala s pomočjo melinex folije, na katero se tkanina prime po celotni površini in s tem preprečimo dodatne mehanske poškodbe pri rokovanju v mokrem stanju. Foto: Boris Farič.

• • • • •

desno Izvajanje korektur z mrzlo paro na površini svilene tkanine. Foto: Boris Farič.

• • • • • • •

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

oziroma nad njimi, odstranjevanje sredinskega dela spodaj, zaradi slabe barvne obstojnosti, nekaterih apliciranih tkanin v stiku z vodo, mehansko odstranjevanje luskinaste nečistoče na hrbtni strani vrhnje tkanine, mehansko odstranjevanje voska na površini vrhnje tkanine, odstranjevanje krvavih madežev z detaširnim sredstvom MEDex na vrhnji tkanini zgornjega dela pluviala, pranje posameznih plasti z deionizirano vodo in nevtralnim detergentom (neionski tenzid za svilene tkanine, anionski tenzid za laneno medvlogo in bombažno podlogo), uravnavanje tkanin posameznih plasti v mokrem stanju na vodoravni površini in glajenje gub, sušenje posameznih plasti na vodoravni površini, izvajanje korektur z dovajalnikom mrzle pare, barvanje svilene tkanine za podlaganje poškodb in svilenih niti za šivanje, s kovinsko kompleksnimi barvili, stabiliziranje (šivanje) poškodb z vpetim šivom, šivanje razrahljanih kovinskih niti in ženiljske preje (chenille), sestavljanje posameznih plasti pluviala in šivanje po originalnih vbodih.

Konserviranje kapuce je potekalo po enakem vrstnem redu kot konserviranje pluviala v obliki polkroga. Najprej smo ločili posamezne plasti tkanin in trak iz pozlačenih kovinskih niti, jih posebej oprali, uravnali tkanine v mokrem stanju, jih posušili in znova prišili po originalnih vbodih.

193

194

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Preiskave in analize na osnovi katerih smo izdelali konservatorski načrt: • analiza vlaken, • test na barvno obstojnost vlaken, • dekompozicija tkanine, • določitev tehnike izdelave tekstilije, • analiza XRF EDS (rentgenska flourescenčna spektroskopija) za sestavo kovinskih niti. Med delom se je pokazala potreba po dodatnih analizah, saj smo pod nekaterimi aplikacijami našli papir, na notranji strani vrhnje tkanine pa zapis, napisan z grafitnim svinčnikom, s pomočjo katerega smo lahko dobili še kakšne dodatne podatke o pluvialu. Dodatne analize: • analiza papirja, • multispektralna analiza UVF(ultravijolična fluorescenca), IRF (infrardeča fotografija) in VIS (fotografija pri vidni osvetlitvi), • epigrafska ugotovitev o zapisih na hrbtni strani vrhnje tkanine pluviala. analiza vzorcev kovinskih niti in kovinske sponke 3,4 Analizo kovinskih niti in sponke so opravili v Narodnem muzeju Slovenije z rentgensko fluorescenčno spektrometrijo (XRF EDS) 3 Zoran Milić, Poročilo o analizi vzorcev kovinskih niti iz pluviala Muzeja krščanstva na Slovenskem, Narodni muzej, Ljubljana 2012. 4

Zoran Milić, Poročilo XRF analiz pluviala SVM 2020, Narodni muzej, Ljubljana 2014.

levo Označena mesta na pluvialu z rdečo barvo, kjer so poškodbe utrjene s šivanjem. Izris: Nejka Uršič.

desno Označena mesta na kapuci pluviala, kjer so poškodbe utrjene s šivanjem. Izris: Nejka Uršič.

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Kovinski trak, ovit okrog vlaknenega jedra v S-zavoju, svila, bež barve. Rezultat: srebro (Ag 95 %, Cu 5 %).

Kovinski trak, ni posrebren, mešanica srebra in bakra. Rezultat: srebro (Ag 98,1 %, Cu 1,9 %).

Kovinski trak, ovit okrog vlaknenega jedra v S-zavoju, svila, bež barve. Rezultat: pozlačeno srebro (Au, Ag 98,2 %, Cu 1,8 %).

Kovinski trak, ovit okrog vlaknenega jedra v S-zavoju, svila, bež barve. Rezultat: srebro (Ag 97,9 %, Cu 2,1 %).

Kovinski trak, ovit okrog vlaknenega jedra v Z-zavoju, svila, rumene barve. Rezultat: pozlačeno srebro (Au, Ag 95,3 %, Cu 4,7 %).

Kovinski trak, ob robu vidna vzdolžna brazda, verjetno gre za sled orodja pri izdelavi. Rezultat: posrebren baker (Cu 94,8 %, Ag 5,2 %).

↓ Tabela z rezultati XRF EDS-analize kovinske sponke na treh mestih spredaj (1) in zadaj (2).

na spektrometru PEDUZO 01, ki so ga izdelali na Inštitutu Jožef Štefan. Analizator je bil izdelan za analizo kemijskih elementov različnih vzorcev. V muzeju so analizirali 20 vzorcev. Rezultati so pokazali prisotnost srebra, zlata in bakra. Iz količine prisotnosti posameznega elementa ter z opazovanjem vzorca pod mikroskopom so ugotavljali, kako se posamezni elementi med seboj kombinirajo. Fotografije prikazujejo nekaj primerov analiziranih kovinskih niti. Makrofotografske posnetke je posnel Zoran Milić. Kovinsko sponko so analizirali na treh mestih. Analizirali so površino predmeta in rezultat predstavili v tabeli kot sestavo kovine. V spektru se pojavljajo tri različne energije (bakra, cinka in srebra). Rezultati so pokazali, da je kovinska sponka izdelana iz posrebrene

Mesto

1 srebro

1 medenina

2 srebro

2 medenina

povprečje

Cu %

62,6

67,5

67,3

67,8

69,7

73,0

70,0

70,3

69,3

Zn %

30,7

32,5

32,7

32,3

27,8

27,0

30,0

29,7

30,7

Ag %

6,6

2,5

195

196

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Kovinska sponka pred konserviranjem (a) in po konserviranju (b). Foto: Boris Farič.

medenine. Vsebnost srebra je na strani 1 večja kot na strani 2, kar pove, da je posrebritev na sprednji strani debelejša in bolje ohranjena. epigrafska ugotovitev o zapisih na svileni tkanini 5,6 Na hrbtni strani svilene tkanine z vezenino smo v zgornjem sredinskem delu pluviala in na kapuci našli zapis, narejen z grafitnim svinčnikom. V Narodni galeriji v Ljubljani so opravili multispektralno analizo napisov ter jih fotografirali pri različnih osvetlitvah, da bi prepoznali tekst. Ugotovili smo, da je zapis naredila ena roka, verjetno šivilja, ki je pluvial popravljala in si je na notranji rob tkanine zapisala zaznamke, ki so ji kasneje omogočili, da je pluvial spet sestavila in sešila. Besedilo je v nemškem jeziku. Pisava je gotica s konca 18. ali začetka 19. stoletja, na kar kaže izraz khumt. Če bi šlo za sredino 19. stoletja ali mlajše obdobje, bi zapisovalka uporabila novejšo besedo kommt. V besedi Daβ je uporabljen ostri s. Uporabljeni grafitni svinčnik potrjuje domnevni čas nastanka zapisa. Grafitne svinčnike so v Nemčiji sicer izdelovali že od leta 1762, od leta 1790 pa so izdelovali znani dunajski grafitni svinčnik J. Hardtmutha, ki so ga uporabljali tudi na Slovenskem. 5

Marija Hernja Masten, Poročilo zapisov na mašnem plašču-pluvialu, Ptuj 2014.

6 Andrej Hirci, Poročilo o multispektralni analizi (UVF-VIS-NIR) na umetnini neznani avtor/pluvial, 18.st., Narodna galerija, Ljubljana 2013.

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Izvajanje multispektralne analize napisov z metodami UVF (ultravijolična fluorescenca), IRF (infrardeča fotografija) in VIS (fotografija pri vidni osvetlitvi) v Narodni galeriji v Ljubljani. Foto: Andrej Hirci.

→ Primer fotografije napisa z UVF metodo. Napis: das khumt unter 3 dan schal +4 – to pride pod 3 potem … +4. Foto: Andrej Hirci.

Duktus zapisovalke je enakomeren, čeprav je svinčnik težko drsel po strukturirani podlagi blaga. Pri vseh besedilih gre za delovne oznake šivilje (na primer to pride spodaj, to je zgoraj, to je vrat), ki si je posamične kose blaga označila, da jih je potem znala pravilno sešiti. Das je zapisan z velikim okrasnim zavihkom, enako s, ki ima na koncu zavihek navzgor. Beseda dan ima zavihek navzdol. Naprej je zelo nerazločna beseda schal (lahko je tudi schaf). primeri stabiliziranja poškodb s šivanjem Poškodbe smo podložili s svileno tkanino, ki smo jo pobarvali s sintetičnimi barvili (kovinsko kompleksna barvila). S temi barvili dosegamo patinirane tone, ki se ujemajo z originalnimi in imajo dobre svetlobne in mokre obstojnosti. Ustrezni barvni ton, ki se je ujemal z originalno svileno tkanino, smo dobili z mešanjem treh barvil. Prav tako smo s kovinsko kompleksnimi barvili pobarvali tudi svilene niti za šivanje. Poškodbe smo utrdili s šivanjem, pri tem pa uporabili konservatorski vpeti šiv. Fotografije v nadaljevanju prikazujejo nekaj primerov stabiliziranja poškodb s podlaganjem ustrezne tkanine, ki se ujema z originalno v surovinski sestavi, barvnem tonu in voljnosti.

197

198

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Priprava receptur in barvanje svilene tkanine za podlaganje poškodb in svilenih niti za šivanje. Foto: Boris Farič.

← Šivanje poškodb z oftalmološkimi šivankami. Foto: Boris Farič.

← Poškodba na robu pluviala pred konserviranjem (a) in po konserviranju (b). Foto: Boris Farič. a

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Poškodovan svileni saten z vezenino pred konservirajem (a) in po konserviranju (b). Foto: Boris Farič.

→ Detajl poškodbe po odstranitvi podložene tkanine pred konserviranjem (a) in po konserviranju (b). Foto: Boris Farič.

optimalne razmere za hranjenje Zagotavljanje ustreznih razmer hranjenja je ne nazadnje najpomembnejša naloga kustosov in konservatorjev-restavratorjev, ki morajo poskrbeti, da se naravni proces staranja tekstilnega materiala upočasni. Za dosego optimalnih klimatskih razmer je potrebno upoštevati naslednje kriterije in omejitve: • temperatura: 18 ± 2 °C • relativna vlažnost zraka: 55 ± 5 % • osvetljenost: 50 luksov, zaščita pred UV-svetlobo • prah: 99,9-odstotna čistost zraka, SO2 pod 10 mg/m3, O3 0–2 mg/m3, NOx pod 10 mg/m3 • maksimalna količina svetlobe: 0,05 Mlux/leto • UV-osvetljenost: 20 mW/m2 ali 75 μW/lumen

199

Dr. Eva Ilec

200 Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

uporabljeni tekstilni materiali in kemikalije • svilena tkanina za podlaganje poškodb – habotai silk (Whaleys, Anglija) • svilene niti za šivanje poškodb – organsin (Tassinari&Chatel, Francija) • detaširno sredstvo Detaprofi – MedEx za odstranjevanje madežev krvi (Büfa, Nemčija) • detergent za pranje – neionski tenzid Etolat N 99, anionski tenzid Etopon LSP/A (Teol, Slovenija) • deionizirana voda • kovinsko kompleksna barvila za barvanje svile – Lanaset (Ciba-Geigy, Švica) • odzračevalec za barvanje svile – Cibaflow (Ciba-Geigy, Švica) • egalizirno sredstvo za barvanje svile – Albegal SET (Ciba-Geigy, Švica) • glauberjeva sol za barvanje svile – Na2SO4 • ocetna kislina za barvanje svile – CH3COOH izvajanje konservatorskega projekta • Vodja: dr. Eva Ilec (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož) • Konserviranje: Marina Čurin, Hermina Golc, Danilo Goričan (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož), dr. Eva Ilec • Fotografije: Boris Farič, Hermina Golc (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož) • Risbe: Nejka Uršič (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož) • XRF-analiza: Zoran Milić (Narodni muzej Slovenije) • Multispektralna analiza (UVF-VIS-NIR): mag. Andrej Hirci (Narodna galerija) • Analiza papirja: Marjana Cjuha (Arhiv Republike Slovenije) • Analiza pisave: Marija Hernja Masten dr. eva ilec, conservation of a cope from the museum of christianity in slovenia summary Cope (Latin: pluvial – rain coat) is a liturgical vestment worn by Catholic priests during religious services, in processions and during Vespers where its other name “vesperale” derives from (Vespers –

Dr. Eva Ilec Konserviranje pluviala iz Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

evening prayer). This is a large mantle or cloak cut in the form of a semicircle and fastened in front with a highly ornamented clasp (morse). At the beginning, copes were worn by lay people, and only in the 9th century the cope became officially a liturgical vestment. Since the 12th century, it has been used during celebrations. To ornament it, the vestment was later added a hood which, however, quickly lost its purpose, and was thus replaced by a triangular or shield-shaped piece of cloth at the end of the 13th century. The cope is a part of the most often used and best ornamented liturgical vestments in general. The cope kept in the museum of Christianity dates back to the 18th century. It measures 302.6 x 142 cm, and is made of beige satin-silk fabric richly embroidered with silk threads, applied effect yarns, golden, silver and bronze metal threads, and with various applied fabrics, which all form a precious decorative pattern with floral ornaments. The cope is composed of three layers: the top layer of satin-silk fabric containing an embroidery, the flaxen two-fold layer, and the cotton lining of rubyred colour. The shield-shaped hood is attached to the outer layer of the cope with three buttons. The cope is rimmed with two different strips woven with golden metal threads. Two textile strips are sewn to its upper part by means of metal clasps in the form of a leaf featuring an octofoil flower surrounded by acanthus leaves. Between 2011 and 2014, the conservation-restoration workshop of the Regional Museum Ptuj-Ormož was entrusted with the conservation procedures of the cope kept by Slovenian Museum of Christianity. The conservation procedures comprised the following phases: research and analyses of the fabrics, separation of different layers, dry-cleaning, separate washing of layers in deionised water and with surfactants, stretching of fabrics on a horizontal surface, preparation of recipes and dyeing of lining silk fabrics and sewing silk threads, stabilising the damages with sewing, joining individual cope layers, sewing on the original stitches, and recording written, graphical and photo documents. The main task of curators and conservation-restoration experts, besides the conservation-restoration procedures, is to ensure the proper conditions for fabrics preservation in order to slow down the natural ageing process of any textile material. To reach the optimal climatic conditions it is necessary to take into account limits concerning temperature and relative air humidity, light exposure, ultra-violet protection and air purity.

201

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MARTIN KLINC konservator - restavrator klinc.martin@gmail.com

Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož uvod Muzeji pridobivajo, urejajo, razstavljajo ali hranijo kulturno in zgodovinsko pomembne predmete. Med njimi je veliko takih, ki so delno ali v celoti izdelani iz lesa. Ti so ves čas izpostavljeni abiotskim in biotskim vplivom, ki povzročajo različne poškodbe. Abiotski dejavniki propadanja, kot so padavine, sončna svetloba, zelo hitre spremembe v temperaturi in zračni vlagi, povzročajo poškodbe predvsem na površini predmeta1, medtem ko lahko biotski dejavniki z delovanjem lesnih (ksilofagnih) insektov in gliv že v nekaj tednih ali mesecih ob optimalnih pogojih popolnoma uničijo lesen 1 Postanejo vidne po nekaj letih v obliki barvnih sprememb, razpok, kosmatosti in reliefnosti površine lesa. Posebej razpoke so lahko izhodišče lesnim škodljivcem, saj se lahko v njih kopiči voda in tako nastajajo optimalni pogoji za razvoj gliv. Lesni insekti pa vanje zalegajo jajčeca.

203

204

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

predmet.2 Da eksponat ohranimo, je najpomembnejše, da preprečimo ali zaustavimo propadanje. Za to je najboljša preventivna zaščita lesa. Posebno pozornost je potrebno posvetiti že ob prenosu novo pridobljenih muzealij v muzejske prostore v trajno ali samo začasno hranjenje. Napaden ali okužen predmet povzroča v depoju ali zbirki tveganje za prenos škodljivcev na druge muzealije iz lesa. Zato bi bilo potrebno vsak predmet, ki ga prinesemo od drugod v zbirko ali depo, predhodno opazovati in po potrebi škodljivce uničiti z represivnimi ukrepi oziroma s postopki neposrednega uničevanja. Zadnja leta na Biotehniški fakulteti na oddelku za lesarstvo v Ljubljani razvijam represivno metodo mikrovalovne zaščite za uporabo na predmetih kulturne dediščine, kjer so zahteve za varno zatiranje škodljivcev mnogo strožje kot zahteve pri običajnih lesnih izdelkih. Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož hrani kiparska dela iz različnih obdobij provenienc in materialov. Poleg kamnitih, glinenih in mavčnih je kar nekaj figur izrezljanih iz lesa, predvsem iz lipovine, ki je zelo podvržena napadu lesnih insektov. lesena plastika sv. jožefa? iz kapele dvorca dornava Ob prevzemu kipa v hrambo ni bila izvedena dezinsekcija in bi ob prenosu v depo lahko ogrožal ostale lesene predmete. Zato je bilo potrebno izvesti postopek represivnega uničevanja lesnih insektov. Ker je v preteklosti muzejski restavrator imel slabe izkušnje z uveljavljenimi postopki dezinsekcije, se je odločil, da bi poizkusili z drugo metodo zatiranja lesnih škodljivcev. Kip (inv. številko G 2194 pl iz sredine 18. stoletja) je rezbarjen iz

2 Medtem ko plesni in glive modrivke povzročajo le barvne spremembe lesa, glive prave razkrojevalke povzročajo z encimi razkroj lesa oziroma trohnenje, kar lahko materiale, ki vsebujejo predvsem celulozo (les, papir, tkanine …), v zelo kratkem času popolnoma uniči. Lesni insekti pa močno in trajno poškodujejo les z vrtanjem rovov. Les je zanje hrana in bivališče. Največjo škodo povzročajo insekti v stadiju ličinke, ki sicer počasi, vendar v daljšem obdobju močno poškodujejo predvsem stavbni les, pohištvo in umetniške predmete. Insekti še posebno radi napadajo lesene predmete, ki so že okuženi z glivami in skupaj z njimi povzročijo popoln propad lesne mase. Franc Pohleven, Ogroženost lesenih predmetov kulturne dediščine z glivami, Les v restavratorstvu (ur. Elizabeta Benko-Mächtig, Restavratorski center Slovenije), Ljubljana 2000, str. 26–28; Riana Benko, Ljerka KervinaHamović, Mojca Gruden, Patologija lesa, lesna fitopatologija, Ljubljana 1987, str. 8–11.

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

levo Kip sv. Jožefa? Iz kapele dvorca Dornava. Foto: Martin Klinc. desno Poškodbe zaradi insektov. Foto: Martin Klinc.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

lipovega lesa in površinsko obdelan v tehniki polirane bele3. Z zadnje strani je izdolben in je neobdelan. Na tem mestu so vidne poškodbe insektov, ki se kažejo kot majhne luknjice. Aktivnost insektov ugotavljamo tako, da pod hrbet kipa podložimo črn papir in nekaj mesecev spremljamo dogajanje. Če so insekti aktivni, se v kratkem času na papirju pojavijo sipine črvine. Insekti v času parjenja izdolbejo luknjico (odprtino) na površju in iz rova izletijo, na papirju pod kipom pa ostanejo kupčki izsipane črvine4. Ta metoda za ugotavljanje znakov življenja v umetniških predmetih se

3 Polirana bela (nem. Polierweiss) je tehnika imitiranja belega marmorja s belo poslikavo lesa predvsem na lesenih kipih in dekorativnem okrasju. Na pohištvu in opremi so jo uporabljali kot nadomestek za porcelan, slonovo kost ali alabaster. Nuška Dolenc Kambič, Lesena plastika s polirano belo poslikavo, Ljubljana 2002, str. 4–11. 4 Črvina je mokasta snov, ki jo larve nekaterih insektov izmetavajo med vrtanjem rovov. Sestavljena je iz lesne moke in iztrebkov. Črvina trdoglavcev je zelo fina, iz zelo drobnih delcev, medtem ko je črvina nekaterih kozličkov iverasta. Ljerka Kervina-Hamović, Patologija lesa: lesna entomologija, Ljubljana 1989, str. 40.

205

206

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Kupčki izsipane črvine na črnem papirju. Foto: Martin Klinc.

lahko uporabi, kadar je poškodba vidna. Je najenostavnejša metoda, vendar zanjo potrebujemo veliko časa. Poznamo pa še metode, ki odkrivajo biološke aktivnosti insektov v začetni fazi, ko na površini še niso vidne poškodbe. To so: prisluškovanja vrtanju ličink insektov, uporaba rentgenskih žarkov, merjenje porabe kisika, ki ga insekti porabijo za dihanje in postopki analiziranja koncentracije stranskih produktov dihanja (metan, CO2). 5 Kip v zgodnji fazi napada insektov še ni konstrukcijsko (statično) oslabljen. Vendar bi ob neposredovanju škodljivci lahko v daljšem časovnem obdobju konstrukcijo ogrozili do te mere, da bi se lesna substanca sesedla sama vase pod svojo težo. Za uspešno uničenje napada lesnih insektov ni dovolj, da odkrijemo in ocenimo poškodbo, ampak moramo tudi ugotoviti vrsto in razvojno stopnjo škodljivca, da lahko z gotovostjo določimo pogoje za njihovo uspešno, varno in trajno uničenje.6

5 Robert J. Koestler, Anoxi metoda za nadzorovanje biološkega razkroja predmetov likovne umetnosti, Les v restavratorstvu (ur. Elizabeta Benko-Mächtig, Restavratorski center Slovenije), Ljubljana 2000, str. 15–16. 6 Beta Benko-Mächtig, Ogroženost in zaščita lesa, Zbornik III. Simpozija etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške (Ur. Dušan Strgar, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto), Brežice 2002, el. knjiga, http://www.zvkds.si/ media/sek-v/html_web/11_beta_benko.html.

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

škodljivci Na podlagi drevesne vrste, velikosti in oblike izletnih luknjic ter črvine na obravnavani leseni plastiki smo določili, da gre za družino hroščev trdoglavci (Anobiidae). Med njimi je najbolj pogost in najnevarnejši predstavnik navadni trdoglavec Anobium punctatum, ki je ob hišnem kozličku Hylotrupes bajulus najbolj razširjeni lesni škodljivec v našem okolju. Navadni trdoglavec napada obdelani les skoraj vseh domačih drevesnih vrst. Hrošč je temno rjave barve z valjasto oblikovanim telesom, velikosti od 3 do 5 mm. Iz jajčec, ki jih je samička izlegla v razpoke lesa, se izležejo larve, ki zrastejo v dolžino do 6 mm. S pomočjo encimov razgradi celulozo in hemicelulozo v sladkor, s katerim se prehranjuje, pri tem pa nastajajo rovi oziroma hodniki, premera 1 do 2 mm. S tem dolbenjem rovov povzročajo mehanske poškodbe, ki zmanjšujejo trdnost in trdoto lesa. Brez hrane lahko preživi larva več mesecev. Živi tako v beljavi kot jedrovini, katero napade le, če je predhodno že okužena z glivami, katere mu z encimi razkrojijo in zmehčajo lesno maso. Takšno sodelovanje larv in gliv vodi do popolnega uničenja lesne mase. V lesu larve živijo 2 do 3 leta, lahko celo do 8 let. Iz larve se razvijejo hrošči, ki poskrbijo za novo generacijo škodljivcev, ki v obdobju parjenja od aprila do avgusta zapustijo les skozi okrogle izletne odprtine, velike do 1,5 mm. Pogosto pa lesa ne zapustijo in se parijo v rovih, kjer izležejo jajčeca in v 1 do 3 tednih poginejo. Navadni trdoglavi najraje živijo v starem lesu, ki je nekoliko okužen z glivami in vsebuje zelo malo hranljivih snovi. Ustrezajo jim prostori z višjo vlažnostjo in nižjo temperaturo, kot so predeli v bližini tal, noge pri pohištvu, stenske obloge, pohištvo v muzejih in cerkvah. Optimalni pogoji za razvoj larv so temperatura od 21–24 °C in vlažnost lesa od 28–30 %.7

7 Achim Unger, Arno P. Schniewind, Wibke Unger, Conservation of Wood Artifacts: A Handbook, Berlin 2001, str. 62–63; Irena Leban, Lesni škodljivci, http://www.cpi.si/files/ cpi/userfiles/Lesarstvo_tapetnistvo/6-LESNI_SKODLJIVCI.pdf; Kervina-Hamović 1989 (op. 4), str. 93–95.

207

208

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

metode zaščite – metode za zatiranje insektov Za napadeni les se najpogosteje uporabljajo postopki kemične zaščite, zaduševanje z anoksi postopkom8, segrevanje9, hlajenje in obsevanje z žarki različnih valovnih dolžin10. Vse te metode imajo tako prednosti kot slabosti, konservatorjem – restavratorjem pa povzročajo mnogo težav in vprašanj, katero metodo za zatiranje škodljivcev uporabiti, da bo postopek varen za predmete kulturne dediščine. metoda uničevanja škodljivcev z mikrovalovi Za zatiranje trdoglavcev v kipu smo uporabili metodo uničevanja lesnih škodljivcev z mikrovalovi. Mikrovalovi so elektromagnetno valovanje z valovnimi dolžinami od 1 mm do 1 m s pripadajočimi frekvencami od 300 MHz do 300 GHz 11. Metoda je represivna, namenjena že napadenemu oziroma okuženemu lesu. Lahko se izvaja na dva načina. V raziskovalne namene na Biotehniški fakulteti uporabljam zaprt sistem, komoro (dolžina 30 cm, širina 30 cm in višina 20 cm), kjer se žarki od sten odbijajo in pri tem zajamejo ves predmet, ki ga želimo tretirati. Za zatiranje škodljivcev na velikih lesenih predmetih pa razvijam odprt sistem, kjer (v nasprotju z zaprtim sistemom v komori) z velikostjo predmeta nismo omejeni. Slabost tega je, da žarki potujejo le v eno smer in tako lahko naenkrat

8 Zaduševanje ali anoksi postopek se izvaja v zaprti komori ali plastični ovojnici (vreči), v kateri zrak nadomestimo s helijem, dušikom ali z argonom, pri tem pa se organizmi ne zastrupijo, ampak zadušijo. Najprimernejši za umetniške predmete je argon, ki je težji od zraka, zato ga med potiskom izrine na vrh komore. Postopek z argonom traja 3 do 4 tedne, v primeru uporabe dušika pa traja od 5 do 6 tednov, da zagotovo uniči vse življenjske oblike insektov (jajčece, larva, buba in odrasel insekt). Proces zaduševanja se izvaja s priključenim sistemom za nadziranje temperature, vlage in koncentracije kisika. Koestler 2000 (op. 5), str. 19–23. 9 Temperatura okolja ima na lesne škodljivce velik vpliv. Ekstremne temperature postanejo smrtne v kratkem času izpostavljenosti. Glive prav tako hitro propadejo z visoko temperaturo. Učinkovitejša je uporaba višje temperature in krajšega časa izpostavitve, kot če so škodljivci izpostavljani nižjim temperaturam za dalj časa. Nizke temperature upočasnijo njihovo dejavnost. Eugene E. Kenaga, Frank W. Fletcher, Effects of high temperature on several household and storage grain pests, Journal of Economic Entomology, 35/6, 1942, str. 944. 10 Žarčenja z mikrovalovi, gama in rentgenskimi žarki. 11 Wladyslaw Adamski, Marek Kitliński, On measurements applied in scientific researches of microwave heating processes. Measurement science review, 1/1, 2001, str. 199–203.

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

obsevamo samo omejen del predmeta, zato moramo napravo večkrat prestavljati in pri tem paziti, da je na koncu ožarčen ves predmet. Mikrovalovno segrevanje je volumetrična, dielektrična in selektivna metoda. Kot taka nam nudi hitro razporeditev energije po celotnem volumnu. Segrevamo lahko samo dielektrične materiale, ki vsebujejo vodo in so sposobni vpijati elektromagnetne valove, ki se ob tem pretvorijo v toploto. Ti materiali so les in ostali organski materiali, medtem ko mikrovalovi skozi plastiko in steklo le preidejo, od kovin pa se odbijajo. Voda ima izredno močen dipolni moment, kar pomeni, da je del molekule izredno pozitivno nabit, drugi del pa negativno. Mikrovalovi molekule v materialih (kot so voda, maščobe, sladkorji in beljakovine) z izredno hitrim menjavanjem električnega polja prisilijo, da se začnejo vrteti. Vsiljeno vrtenje tem molekulam poveča kinetično energijo, kar se odraža kot povišana temperatura snovi. Tako se suhi les segreva manj kot vlažen. Larve in glive vsebujejo približno 90 % vode, medtem ko je vlažnost lesa v povprečju le 12 %, pri okužbi z glivo pa je ta nekoliko višja, in sicer nad 20 %. Glive in insekti so tako tarče mikrovalov, saj se segrevajo bolj kot les, s tem pa jih uničimo.12 Organizmi zaradi koagulacije beljakovin13 in dehidracije odmrejo. Hišni kozliček Hylotrupes bajulus in navadni trdoglavec Anobium punctatum pogineta v nekaj minutah pri 60 °C, odvisno od debeline in vlažnosti lesa, hišne glive pa v povprečju poginejo pri 20 minutah in 65 °C14. Mikrovalova metoda je varna, dokler jo ustrezno uporabljamo tako, da predmet izpostavimo najnižji temperaturi, ki je še učinkovita za uničenje škodljivca. To je temperatura okrog 60 °C. Višje temperature pa lahko predstavljajo težavo pri nekaterih občutljivih materialih, kot so smole in voski, ki se lahko raztopijo, barve lahko

12 Unger, Schniewind, Unger 2001 (op. 7), str. 342–345. 13 Koagulacija je pojav, ko beljakovina zakrkne. Dovajanje energije pri segrevanju povzroči prekinitev vezi v beljakovinskih molekulah. Šibke vezi razpadejo že pri temperaturi približno 50 °C, močnejše pa pri daljšem segrevanju nad 50 °C. Tako se zgradba beljakovin poruši. https://eucbeniki.sio.si/kemija9/1108/index2.html. 14 V strokovni in v znanstveni literaturi prihaja do zelo različnih podatkov potrebnih za uničenje škodljivcev. Eden od vzrokov je tudi zelo težavno merjenje temperature.

209

210

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

potemnijo in lepilo izgubi vezivnost.15 Mikrovalovi les segrevajo iz globine navzven. Sredina predmeta ima tako višjo temperaturo kot zunanjost. Pri tem voda potuje iz sredine proti površju, kar je zelo pomembno pri polikromirani površini, ki pri tem postopku ni izpostavljena visokim temperaturam in se ne izsušuje in posledično ne povzroča pokanja površinske obdelave. Mikrovalovi omogočajo zatiranje lesnih škodljivcev brez poškodb na lesenih polikromiranih predmetih, kar je bilo že uspešno preizkušeno na pozlačenih in polikromiranih ter z žeblji spojenih kipih. V primerjavi z anoksi postopkom, ki velja za najvarnejšo metodo za uničevanje lesnih škodljivcev, je dosti hitrejša, saj traja le nekaj minut, medtem ko za anoksi postopek potrebujemo mesec in pol. To precej zmanjša stroške procesa in skrajša čas restavriranja. Anoksi metoda se tudi ni izkazala primerna za uničevanje gliv16, za kar imajo mikrovalovi nesporno prednost. Metoda z mikrovalovi je tudi primernejša za varovanje predmetov kulturne dediščine kot uporaba kemičnih sredstev za zaščito lesa. V nasprotju s tekočimi zaščitnimi sredstvi, pri katerih nekatere komponente za vedno ostanejo vpite v lesno substanco, mikrovalovi ne puščajo ostankov, ki bi povzročali težave pri združljivosti in reagiranju z materiali, ki jih uporabljamo za nadaljnje restavratorske postopke. Poleg tega, da lahko škodijo predmetom, so biocidi škodljivi ali celo smrtni za ljudi že v količinah, ki jih uporabljamo za uničevanje insektov. Biocidi več mesecev hlapijo iz predmeta v prostor, kar lahko kvarno vpliva na obiskovalce in muzejske delavce. Prav tako so lahko škodljivi tudi za okolje.17 Biocidi se postopoma razgrajujejo, na lesu, ki je izpostavljen, pa tudi izpirajo tako, da z leti zaščita popusti. Impregnacija z biocidi predstavlja le kratkotrajno ali celo nikakršno zaščito18. Biocidna zaščita se uporablja le še takrat, ko 15 Gali Beinera, Ticca M.A. Ogilvie, Thermal methods of pest eradication: Their effect on museum objects, The Conservator, 29/6, 2005, str. 5–18; Unger 2001 (op. 11), str. 345; Strätling, M. M. A., Unger, W., Petersen, K., Orientated investigation to kill the mycelia of the dry rot fungus Serpula lacrymans with microwaves, International conference on wood science for preservation of cultural heritage, Braga 2008, http://www.woodculther.com/ wp-content/uploads/ 2008/unger.pdf. 16 Miran Jeninšek, Uporaba argona in dušika za zaduševanje lesnih gliv, Ljubljana 2007, str. 43–46. 17 Koestler 2000 (op. 5), str. 16–17. 18 Franc Pohleven, Marko Petrič, Ekološke perspektive zaščite lesa pred škodljivci, Nova revija, 43/ 3, 1992, str. 94–98.

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ni možno delovanja biotskih dejavnikov razkroja preprečiti na drug, okolju prijazen način.19 S konservatorsko-restavratorskimi postopki lahko na predmetu nadaljujemo takoj po izpostavitvi mikrovalovom, medtem ko se pri kemični zaščiti s tekočim biocidom20 mora predmet prezračevati ali sušiti 21. Ker anoksi postopek in mikrovalova metoda uničevanja ne dajeta preventivnih učinkov, je potrebno zagotoviti ustrezne pogoje hranjenja ali uporabiti druge preventivne ukrepe, ki so v dani situaciji najprimernejši za zaščito predmeta. metodologija dela Za olajšano in bolj sistematično izvedbo žarčenja z mikrovalovi je bilo potrebno kip najprej vpeti v ležeče kiparsko stojalo (nem. schnitzbank) v originalne luknje v glavi in podstavku kipa. Večina rezbarjenih kipov ima take luknje, ki so služile za vpetje že po večini izgotovljenega kipa, da ga je rezbar lahko na fino zrezal in porašpljal.

levo Originalno narejena luknja v glavi kipa. Foto: Martin Klinc. desno Dve podolgovati luknji v podstavku kipa. Foto: Martin Klinc.

19 Miha Humar, Zaščita lesa – kam gremo?, Gradnja z lesom – izziv in priložnost za Slovenijo, Ljubljana 2008, str. 102. 20 Biocidi so kemična sredstva namenjeni za uničevanje, odvračanje ali preprečevanje delovanja škodljivih organizmov. Delimo jih na fungicide, ki so zaščita pred glivami, bakterijami in drugimi mikroorganizmi ter insekticide, ki zaščitijo predmet pred insekti v vseh njihovih razvojnih fazah. Največkrat pa se uporabljajo fungicidno-insekticidna sredstva. Lahko so v tekoči ali plinasti obliki. V plinasti obliki je fumigant in se uporablja v postopku fumigacije ali zaplinjenja. Ljerka Kervina-Hamovič, Zaščita lesa. Ljubljana 1990, str. 19. 21 Unger 2001 (op. 11), str. 344–345.

211

212

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Prikazano vpetje v ležeče kiparsko stojalo. Foto: Martin Klinc.

← Prikaz postavitve. Avtor: Martin Klinc.

Na stojalu je bila zadaj za kipom pritrjena pločevina, od katere so se mikrovalovni žarki odbijali nazaj v kip. S tem se je povečala učinkovitost in skrajšal čas izpostavitve. Za dezinsekcijo je bila uporabljena mikrovalovna naprava za odprto oziroma lokalno žarčenje s frekvenco 2,45 GHz in moči 800W. Območje obsevanja je omejeno na

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

levo Obsevanje kipa. Foto: Martin Klinc. desno Nadzorovanje temperatura z IR termokamero na površini kipa. Foto: Martin Klinc.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

30 x 30 centimetrov. Po izpostavitvi je potrebno napravo premakniti tolikokrat, da ožarčimo celoten kip. Čeprav v dosedanjih poizkusih ni bilo povzročenih vidnih poškodb, je potrebno pri vsakem novem predmetu začeti previdno s krajšimi časi žarčenja, da lahko ob morebitnih poškodbah proces takoj ustavimo. Obsevanje je najprej potekalo z zadnje (hrbtne) strani kipa, od podstavka proti glavi. Izpostavitev je trajala približno 5 minut, da se je površina območja obsevanja kipa segrela do 60 °C. Po izpostavitvi se je naprava premaknila na neobdelano območje in se je postopek ponovil. Po končanem obsevanju kipa z zadnje (hrbtne) strani se je kip obdelal še s sprednje z nekoliko zmanjšano močjo žarčenja, saj je bil kip še ogret in se je le dogreval do želene temperature 60 °C. Temperatura površine kipa se je ves čas spremljala in nadzorovala z IR termokamero, ki slikovito prikaže, kako se posamezni predeli segrevajo. Po vsaki izpostavitvi se je natančno pregledalo stanje kipa, če bi morebiti nastale kakšne nove poškodbe.

213

214

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

sklep Za lesene predmete kulturne dediščine glive in insekti predstavljajo največjo nevarnost za propad umetnine. Le s hitrim odkritjem napada in njegovo takojšnjo zaustavitvijo lahko rešimo umetnino pred propadom. Mikrovalovna metoda je zelo primerna za uničevanje bioloških škodljivcev. Vendar je potrebno paziti, da temperatura v lesu, ki ga žarčimo, ne presega 60 °C, kar je še varno predvsem za predmete kulturne dediščine. Mikrovalovna metoda ima dolg seznam prednosti, ki so še posebej zanimive v primerjavi z metodami kemičnega zatiranje škodljivcev v lesu s tekočimi zaščitnimi sredstvi, pri katerih nekatere komponente ostajajo v notranjosti lesa. Poleg tega, da lahko škodijo umetninam, so biocidi škodljivi tudi za okolje ali celo smrtni za ljudi že v količinah, ki jih uporabljamo za zastrupljanje insektov. Prav tako so mikrovalovi učinkovita in hitra v primerjavi z anoksi postopkom, ki traja nekaj tednov. Ob pravilni uporabi so zdravju in okolju prijazni tudi zato, ker v okolje ne oddajajo strupenih in hlapljivih snovi. Pomanjkljivost obeh anoksi postopka in mikrovalov je, da z njima ne preprečimo možnosti ponovne okužbe, če predmetov ne hranimo v nadzorovanem okolju ali če v te nadzorovane prostore prinašamo okužene ali napadene predmete v trajno ali samo v občasno hranjenje. Zato moramo poskrbeti, da pri predmetih, ki jih prinašamo v neokuženo in nadzorovano okolje, najprej uničimo škodljivce, pri predmetih, ki jih hranimo v nekontroliranem okolju, pa moramo s preventivnimi zaščitnimi sredstvi poskrbeti, da ne pride do ponovne okužbe ali napada. Vsak sistem ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, zato se moramo kritično odločiti, katera metoda je v danem primeru najustreznejša. Mikrovalovna metoda je bila do sedaj preizkušena na oltarnih kipih iz cerkve sv. Marka v Markovcih in v cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah ter na baročnem kipu iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura Adamski, Wladyslaw; Kitliński, Marek (2001). On measurements applied in scientific researches of microwave heating processes. Measurement science review, 1/1, str. 199–203. Andreuccetti, Daniele; Bini, Marco; Ignesti, Amleto; Gambetta, A.; Olmi, Roberto (1995). Feasibility of microwawe disinfestation of wood, IRG Document No. IRG/WP/40051, str. 1–14. Beiner, Gali; Ogilvie, Ticca. M. A. (2005). Thermal methods of pest eradication: Their effect on museum objects, The Conservator, 29/6, str. 5–18. Benko-Mächtig, Beta (2002).Ogroženost in zaščita lesa, Zbornik III. Simpozija etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške (Ur. Dušan Strgar, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto), Brežice, el. knjiga, http://www.zvkds.si/media/sek-v/html_ web/11_beta_benko.html Benko, Riana; Kervina-Hamović, Ljerka; Gruden, Mojca (1987). Patologija lesa, lesna fitopatologija, Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za lesarstvo, str. 8–11. Bini, Marco; Andreuccetti, Daniele; Ignesti, Amleto; Olmi, Roberto; Priori, Saverio; Vanni, Riccardo (1997). A portable microwave system for woodworm disinfestation of artistic painted boards. Journal of Microwave Power and Electromagnetic Energy, 32/ 3, str. 180–187. Humar, Miha (2008). Zaščita lesa - kam gremo?. Gradnja z lesom – izziv in priložnost za Slovenijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo str. 102. Jeninšek, Miran (2007). Uporaba argona in dušika za zaduševanje lesnih gliv, (diplomsko delo). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, str. 43–46. Kenaga, Eugene E.; Fletcher, Frank W. (1942). Effects of high temperature on several household and storage grain pests, Journal of Economic Entomology, 35/6, str. 944.

Kervina-Hamovič, Ljerka (1989). Patologija lesa, lesna entomologija. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za lesarstvo, str. 93–95. Kervina-Hamovič, Ljerka (1990). Zaščita lesa. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za lesarstvo, str.19, 80–88. Leban, Irena. Lesni škodljivci, http:// www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Lesarstvo_ tapetnistvo/6-ESNI_SKODLJIVCI.pdf Koestler, Robert J. (2000). Anoxi metoda za nadzorovanje biološkega razkroja predmetov likovne umetnosti, Les v restavratorstvu (ur. Elizabeta BenkoMächtig, Restavratorski center Slovenije), Ljubljana: Restavratorski center Republike Slovenije, str. 14–24. Dolenc Kambič, Nuška (2002). Lesena plastika s polirano belo poslikavo, (diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Oddelek za restavratorstvo, str. 4–11. Pohleven, Franc; Petrič, Marko (1992). Ekološke perspektive zaščite lesa pred škodljivci, Nova revija, 43/ 3, str. 94–98. Pohleven, Franc (2000). Ogroženost lesenih predmetov kulturne dediščine z glivami, Les v restavratorstvu (ur. Elizabeta Benko-Mächtig, Restavratorski center Slovenije), Ljubljana: Restavratorski center Republike Slovenije, str. 26–28. STRÄTLING, M. M. A.; UNGER, Wibke; PETERSEN, K. (2008). Orientated investigation to kill the mycelia of the dry rot fungus Serpula lacrymans with microwaves, International conference on wood science for preservation of cultural heritage, Braga – Portugal, http://www.woodculther.com/ wp-content/uploads/ 2008/unger.pdf. Unger, Achim; Schniewind, Arno. P.; Unger, Wibke (2001). Conservation of Wood Artifacts: A Handbook. Berlin: Springer, str. 62–63, 342–345.

215

216

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

martin klinc, microwave treatment of wood-pests in the baroque sculpture belonging to the regional museum ptuj-ormož summary Various wood-destroying pests represent serious threats to wooden artefacts and other wood products. At the same time, conservationrestoration experts face a crucial problem as to what method should be used to eliminate the pests. For the past few years, at the Biotechnical Faculty in Ljubljana, Department of Wood Science and Technology, I have been developing a microwave method to be used for protection of wooden artefacts belonging to the cultural heritage for which the conservation requirements regarding a safe extermination of wood pests are much stricter than for other wood products. The microwave method of wood-pests elimination is a repressive one meant for the already infected wood. The method can be applied in two different ways. At the Biotechnical Faculty, I personally use the closed system for my research, a chamber (30 cm long, 29 cm wide, 19 cm high) in which rays bounce off the walls thus encompassing the entire object that needs treatment. On the contrary, to exterminate wood-pests on larger wooden objects I use the open system where, contrary to the closed system, the size of the object is not relevant. The negative side of this system is that the rays travel only one way thus allowing only for one-sided treatment of an object which, therefore, needs to be turned around on a regular basis in order to apply the same treatment to the entire object. Microwaves affect in particular parts which contain water. Larvae and fungi contain approximately 90 percent of water, while the average humidity of the wood is 12 percent; wood infected with fungi can contain a bit more than 20 percent of moisture. Therefore, fungi and larvae, exposed to microwaves, heat faster and more than the wood, and that is how they can be destroyed. Old-house borer (Hylotrupes bajulus), and the common furniture beetle (Anobium punctatum), are exterminated in only a few minutes when exposed to the temperature of 60°C, although it all depends on wood thickness and moisture; house fungi normally disappear in about 20 minutes when exposed to 65°C.

Martin Klinc Zatiranje lesnih škodljivcev z mikrovalovi na baročnem kipu ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Microwaves heat the wood from inside out, and thus the core of the object is warmer than the exterior parts, which does play an important role for polychrome surfaces as they are thus exempt from high temperatures. The method has been successfully tested on gilded statues and the ones joint by nails. At the same time, this method is very effective and faster in comparison with the anoxic treatment which lasts a few weeks. The described method allows for the extermination of wood-pests without damaging the polychrome parts. The method is health- and environment-friendly, when applied correctly, as it does not emit toxic elements in the air.cause it does not radiate any poisonous volatile substances.

217

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

M A G . B O Š TJ A N R O Š K A R restavratorsko – konservatorski svetovalec bostjan.roskar@pmpo.si

Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Tudi na Ptuju so vodilne funkcije v mestni upravi praviloma prevzemali najpremožnejši meščani, največkrat so bili to trgovci. Franc Wasser (1701–1772), zadnji sin mariborskega mizarja Janeza Wasserja, je bil eden redkih obrtnikov, ki se je poleg vodenja zelo uspešne delavnice, s katero je obogatel, povzpel v sam vrh mestne uprave. Bil je začetnik delavnice, ki je več kakor stoletje s svojimi kvalitetnimi izdelki zalagala Ptuj in okolico. Po prihodu na Ptuj je verjetno najkasneje leta 1725 kupil izpraznjeni jus mizarskega mojstra Benedikta Guffa1. Mizarski izdelki so večinoma dela anonimnih mojstrov. Le za pomembnejše, kot so oltarji, zakristijske omare in druga cerkvena oprema, lahko s pomočjo ohranjenih računov, vpisov v župnijske kronike ali iz drugega ohranjenega arhivskega gradiva izvemo, kdo jih je izdelal. Pripisovanje posameznih izdelkov določenim mizarjem 1 Dejan Zadravec, Zgodovina ptujskega mizarstva (do izdaje obrtnega reda 1859). V : Razkošje na podeželju. Ptuj 2014, str. 45.

219

220

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

glede na obliko, prepoznavne posebnosti v izvedbi ter zahtevnosti in natančnosti izdelave, je sila težavno, saj imamo za pohištvo, ki je nastajalo v provinci, zelo malo arhivsko izpričanih kosov, ki jih lahko povežemo z izdelovalci. S posvetnim pohištvom je še veliko težje, saj so le-tega večkrat selili in ga tako raznesli daleč naokoli. Arhivalije iz 17. in 18. stoletja omenjajo veliko število mizarskih delavnic in mizarjev, a le malo jih lahko povežemo z njihovimi deli. Le za nekatere redke kose cerkvenega pohištva, ki so se ohranili do danes, so znani tudi njihovi izdelovalci. Znano je, da so mizarji sodelovali pri postavitvah lesenih, nekaterih tudi zelo razkošnih in oblikovno zahtevnih oltarnih nastavkov.2 Mnogo lažje je na podlagi signatur ali arhivskega gradiva primerjalno ugotavljati avtorstvo drugih nesigniranih kiparskih del, kot pa mizarskih3. Glavni vzrok je seveda opaznejši osebni stil, ki je lahko markanten tudi pri manj zmogljivih kiparjih. Nezanemarljive pa so tudi umetnostnozgodovinske raziskave, ki so bile narejene do sedaj predvsem na skulpturah, medtem ko se z oltarnimi kulisami in drugimi mizarskimi deli ni nihče posebej ukvarjal.4 Eden redkih kosov posvetnega pohištva, ki ga lahko z gotovostjo povežemo z mizarjem, je cilindrični sekreter z nastavkom, delo Jakoba Märnzellerja, ki se je podpisal na enega izmed predalčkov nastavka. Hrani ga Narodni muzej, vendar ni znano, kako je prišel v njihovo zbirko. Glavni značilnosti, ki odlikujeta pohištvo iz delavnice Wasser– Märnzeller, sta drzna zasnova in obenem brezhibna mizarska izvedba. Slednja pogojuje trajnost mizarskega izdelka, ki je, kljub vsakodnevni

2 Stroški za postavitev oltarja velikokrat kažejo, da je bilo mizarsko delo cenovno enakovredno kiparskemu, le pozlatarsko je lahko oboje tudi do dvakrat presegalo, predvsem zaradi dragega materiala. Za podatek o stroških izdelave oltarja glej Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963, str. 175. 3 Tudi slavnemu francoskemu ebenistu Andreju Charlesu Boulleu, ki je umrl 1732, so uspeli zanesljivo pripisati le dva pohištvena kosa, kar je zelo malo, če vemo za obsežnost njegove proizvodnje. Ebenisti so morali obvezno žigosati svoje izdelke šele po letu 1743. Alcouffe et al., Stilovi nameštaj dekor, Beograd 1972, str. 236. 4 Do danes sta se na Slovenskem s tem ukvarjali le dve umetnostni zgodovinarki: dr. Vesna Bučić (Stol, Skrinja, Ure skozi stoletja) in dr. Maja Lozar Štamcar (Zakristijske omare, Pleteno pohištvo na Slovenskem).

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

↑ Starejši del zakristijskih omar v župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

rabi, brez omembe vrednih poškodb5. Pohištvo iz omenjene delavnice ima izvrstno izvedeno marketerijo pa tudi rezbarjene dele;slednji pri provincialnem pohištvu velikokrat niso prav na visoki izvedbeni ravni. Povprečni mizarji niso bili ravno najbolj vešči rezbarskega dleta, kar pa ne velja za Petra Märnzellerja. Imel je velik smisel za plastično oblikovanje in je na svojevrsten način konkuriral rezbarjem. Tako kažejo njegovi izdelki in pohvale sodobnikov.6 FOTO 1 IN 2 Prvi arhivsko izpričani deli delavnice Wasser–Märnzeller sta zaenkrat novejši del zakristijskih omar v župnijski cerkvi sv. Jurija 5 Klopi v ladji ptujske župnijske cerkve sv. Jurija so lep primer trajnosti kvalitetnega pohištva. Ob vsakodnevni rabi že več kot 250 let nimajo omembe vrednih poškodb. Vsa dokumentirano izpričana dela delavnice Wasser–Märnzeller kažejo visoko raven tako oblikovanja kot same izvedbe. Ker so vsa zelo dobro ohranjena, pomeni, da so bila že v osnovi tehnično brezhibno izvedena. Še po dveh stoletjih in pol so napake, ki nastanejo zaradi delovanja lesa kljub nekaterim »restavratorskim« posegom v preteklosti, komaj zaznavne. 6 […] auf Bildhauer arth ausgeschnizelt [… ] glej Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 159.

221

222

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Eno izmed dveh polkrožno zaključenih vratc s trakasto marketerijo na starejših zakristijskih omarah.

in obsežna mizarska dela za gospostvo Gornji Ptuj leta 1747. O prvem priča vpis v župnijski kroniki, o drugem pa obširen račun, ohranjen v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. Župnija je za leta 1737 povečano zakristijo naročila dodatne zakristijske omare in z njimi dopolnila obstoječe, ki bi jih prav tako lahko pred kakšnim desetletjem izdelal Franc Wasser, saj tudi stare omare odlikujejo kvalitetna izvedba in nekatere oblikovne posebnosti, ki pa so stilno precej arhaične. S prihodom Petra Märnzellerja (1721–1785)7 v mizarsko delavnico Wasser je ta pridobila gonilno silo, ki se je izpela šele s tretjim rodom potomcev Wasser–Märnzeller. Izpričanih samostojnih del delavnice Wasser pred prihodom Petra Märnzelerja žal še nimamo, razen že 7 Peter je bil sprva pomočnik v delavnici Franca Wasserja, kasneje pa se je poročil z njegovo hčerko, kar ni bilo prav pogosto, saj so pomočniki po navadi poročali vdove, ki so bile lahko tudi precej starejše in so imele otroke iz prejšnjega zakona. Več o življenju mizarjev v 18. stoletju glej članek dr. Zadravca, Zgodovina ptujskega mizarstva. V: Razkošje na podeželju,str. 25–67.

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

levo Novejši del zakristijskih omar pri katerih je že sodeloval Peter Märnzeller. Cerkev sv. Jurija na Ptuju. desno Detajl marketerije nad panelom s tečaji z novejšega dela zakristijskih omar. Fino ornamentiran vogal je naknadno vstavljen v podlago iz furnirja orehove korenine. Tako so si mizarji poenostavili izžagovanje zapletenih marketerij.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

omenjenih starejših zakristijskih omar. Pri novejših je, glede na ohranjene pisne vire, že sodeloval Peter Märnzeller.8 Starejše omare so narejene kot niz komod oziroma nizkih omaric, na katere so postavljeni omaričasti nastavki, ki so nekoliko dvignjeni nad pult, tako da je pod njimi podolgovata niša, mestoma prekinjena z umetelno izžaganimi nogami. Nastavek je zgoraj ravno zaključen s profilnim vencem, le središči obeh krakov – omare so namreč postavljene v obliki črke L – sta poudarjeni z večjima, zgoraj polkrožno zaključenima omaricama. Marketerija je omejena le na dvoje prej omenjenih omaričnih vrat in dekorativno izžagane konzolne noge, vse ostalo je iz masivne orehovine. Osrednje polje vratc zavzema trakasta marketerija z osnovo iz orehove korenine, medtem ko je zapleten preplet trakov s polžastimi zaključki iz furnirja močvirskega hrasta, obrobljenega z javorovim furnirjem. Osrednje polje obteka širši trak iz prečno postavljenega 8 Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, str. 159.

223

224

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

slivovega furnirja, obrobljenega z javorovim, ki je obdan s širšim pasom orehovega, prečno položenega furnirja po južnonemškem načinu.9 Marketerija na konzolastih nogah je ornamentalna s prepletom školjčevja, trakov in akantovega listja, izvedena z javorovim furnirjem s počrnjenimi gravurami. Okovje iz železa je pokositreno, tečaji so pribitni in izrabljeni za dodatno dekoracijo sicer precej monokromne površine. Glede na primerjave in stilne značilnosti bi bile omare lahko narejene v tridesetih letih 18. stoletja, vsekakor pa pred razširitvijo zakristije 1737. Omare, končane leta 1747,10 nimajo ustaljene oblike zakristijskih omar, ampak so narejene v obliki stenskih oblog (Wandvertaffelung) in zapolnjujejo ves preostali prostor zakristije. Vanje sta celo vkomponirana oba vhoda v zakristijo in starejši kamnit lavabo, le da so severna vrata izgubila svoji prvotni krili in sta danes nadomeščeni z neogotskima. Gre za cel organizem, ki se začne z urnim ohišjem in se z njim tudi zaključi, slednje je slepo in le dekorativno ter ohranja red gradnje. Najbrž zaradi že obstoječih starejših omar ni bilo potrebe po dodatnih pultih, zato so ob južno steno zakristije nanizali nizke in plitve omarice s poševnimi preklopnimi pulti, nad katerimi so majhni predalčki, ki so nekdaj imeli napise na marketiranih trakovih. Nad njimi so razkošno marketirani in z razgibanimi profilacijami uokvirjeni paneli na tečajih. Za njimi so na papirnih polah s pozlačeno dekorativno ornamentiko napisane razpredelnice procesij, maš in drugih cerkvenih opravil, ki so nakazana že na zunanjščini panela z marketiranimi napisi. Celotna omara je zgoraj zaključena s profilnim vencem, ki sledi tlorisu in se mestoma rahlo boči v prostor. Marketerija spodnjih omaric je trakasta s polnilom z osnovo iz furnirja orehove korenine in obrobo po južnonemškem načinu. V zgornjem predelu s paneli je marketerija figuralna z upodobitvami, posnetimi po grafičnih 9 Gre za način zlaganja prečno postavljenih, predvsem orehovih furnirjev. Zaželeno je, da so radialnega reza in si izmenjaje sledijo v temnih in svetlih progah. Prehajanje iz svetlega (beljava) k temnemu (črnjava) mora biti postopno, brez opaznih naglih prehodov. Čeprav je učinek razmeroma preprost, pa so le najboljši mojstri bili sposobni z izbiro ustreznega lesa za žaganje furnirja obdržati enakomeren svetlo temen kontrast z enakomerno teksturo, razporejeno po vsej marketirani površini pohištvenega kosa. Veliko težje je bilo to zagotoviti na tako velikem kosu, kot so zakristijske omare. 10 Če podrobno beremo kroniko ptujske proštijske cerkve, vidimo, da so bile v izdelavi nekaj let. […] ist entlich die in der Arweith etlicher Jahren gewesene ein richtung dern Kästen von harten Holz und eingelgten villen Stukhen von dem burger. Tischler Mäister Franz Wasser durh seinen damahls gemaßten kinstlihen Gesehlen Peter Märnzeller die Sacristey kunstreich verförtiget worden […]Kronika nadžupnije sv. Jurija na Ptuju, str. 88. (Za informacijo se zahvaljujem dr. Dejanu Zadravcu iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju.)

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

levo Priložnostna spovednica, ki se po uporabi skrije v zakristijsko omaro. desno Pokrita lopa, ki je v toplem delu leta služila kot mizarska delavnica. Grafika iz 18. stoletja

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

predlogah. Osnovni obris prizora je iz javorovega furnirja, v katerega so gravirani detajli in gravure počrnjene. Na panelih s tečaji so upodobitve štirih evangelistov, na dveh z izboklino nakazanih osrednjih delih je na levem Snemanje s križa, na desnem pa Križanje. Opazno je odstopanje med izvedbo mizarskega dela in gravurami. Mizarsko delo, vključno z rezbarijami,11 je namreč brezhibno, značilno tudi za kasnejša Märnzellerjeva dela, medtem ko so gravure kljub dobrim in kvalitetnim grafičnim predlogam nekoliko okorne.12 Zahodna stena je opremljena z nizom večdelnih omar z ravnimi krili, medtem ko je sredina zopet označena z izboklino, tako da so osrednja vrata izbočena in zgoraj razgibano zarobljena. Marketerija je trakasta, podobno kot na nizkih omaricah ob južni steni. Severna stena je zgolj oblečena v marketirane panele, ki obkrožajo severna vrata in lavabo. Ima pa vgrajenih nekaj skrivnih niš. Märnzellerjeva zakristijska omara je tudi eden prvih in na Slovenskem redkih primerov večnamenskega pohištva. Poleg preklopnih pultnih desk, klečalnikov s skritimi predali, pultnih izvlekov, izvlekov s preklopnimi vrati, ki se lahko spremenijo v sedež, je v sklop omar vgrajena tudi priložnostna spovednica, ki jo dobimo z nekaj interventnimi premiki nizke omarice, nameščene pod panelom z upodobitvijo Križanega. Ne nazadnje ne 11 Vsi zaviti deli profilov so rezbarjeni tako, da tega sploh ni opaziti. Nikjer namreč ni videti vrezov dlet, ki pri tem opravilu kljub naknadnemu strganju in glajenju površine pustijo kakšno sled. 12 Na dragocenem pohištvu za dvor so take gravure izdelovali poklicni graverji, te pa je najverjetneje naredil Märnzeller sam.

225

226

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

smemo pozabiti na okovje. Tečaji so že francoski13 in so, v primerjavi s tistimi na starejšem delu zakristijskih omar, skoraj skriti. Viden je le kovinski tulec v pregibu tečaja, ki je spodaj in zgoraj zaključen z okrasnim nastavkom. Ščitki za ključ in gumbki za izvlek so prav tako iz kovanega železa in so skoraj zagotovo delo kovača, ki je leto dni kasneje z okovjem opremil tudi sobna vrata ptujskega gradu, prav tako delo delavnice Wasser–Märnzeller. FOTO 5 in 6 Leta 1748 je namreč delavnica opravila obsežna mizarska dela na ptujskem gradu. Poleg velikega števila oken za oranžerijo, popravil stavbnega pohištva, podov in drobnih izdelkov, so izdelali že omenjenih 23 velikih dvokrilnih vrat za grajske sobane, ki so še danes ohranjena in so v vsakodnevni uporabi. To kaže na veliko produktivnost delavnice, saj so za izdelavo le-teh uporabili velike količine lesa, ki ga je bilo potrebno ročno obdelati. Vrata imajo sestavljene podboje, ki prekrivajo vso debelino zidu, ponekod širokega tudi poldrugi meter, so zelo voluminozna in kot takšna za izdelavo zahtevajo veliko prostora. Najbrž so v tistem času za priročno delavnico usposobili enega izmed večjih grajskih prostorov, saj je hiša, v kateri je bila v tistem času delavnica, precej majhna, kakor tudi pripadajoče dvorišče, ki bi ga v toplem delu leta lahko uporabili za zunanjo delavnico, kot je bilo to v navadi v 18. stoletju. Delavnica je bila vseskozi tesno povezana z gospostvom Gornji Ptuj in je imela s tega naslova nezanemarljive prihodke vse do leta 1794, ko je gospostvo vzel v zakup Jožef Karl Neumann.14 Poleg zelo preprostega cenenega pohištva pa je delavnica izdelala kar nekaj kosov dražjega, ki je stalo tudi 10 goldinarjev ali več po kosu, in za katerega iz računa razberemo, da so bili nekateri kosi namenjeni tudi za graško palačo grofov Lesliejev15.

13 Takšni tečaji so bili nato v množični uporabi vse do druge polovice 20. stoletja. 14 Dejan Zadravec, Zgodovina ptujskega mizarstva (do izdaje obrtnega reda 1859). V: Razkošje na podeželju, Ptuj 2014, str. 54. 15 Prav tam.

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Prižnica na Ptujski Gori in datacija vrezana na notranji strani stopniščne ograje

V letih 1762–1763 sta nastali prižnici za župnijsko cerkev Sv. Jurija16 in cerkev na Ptujski Gori, dve mojstrski deli, ki ju odlikujejo drzno izvedene krivine, ki se bočijo okoli stebrov in se pri stopniščih še dodatno dvigajo v spiralo. FOTO 7 IN 8 Zasnova ptujskogorske prižnice je razgibana do skrajnosti, še posebej, če upoštevamo, da je večina oblikovno podobnih prižnic na Slovenskem izdelana iz mehkega lesa z nevidno lesno teksturo. To je tehnološko veliko manj zahtevno, saj se da z raznimi prijemi sicer zahtevno mizarsko delo zelo poenostaviti prav zaradi naknadne polihromacije, ki zakrije nepravilnosti, ki so pri vidni lesni teksturi še kako opazne. Cerkvena oprema17 z vidno lesno teksturo je v naših krajih precej redka in tudi ni bila prav dolgo v modi, saj so še tistih 16 V župnijski kroniki je leta 1763 skop vpis, da je bila prižnica pozlačena, in da je to stalo 1200 goldinarjev. Na ptujskogorski prižnici pa je na notranji strani ograje stopnišča vrezana letnica 1762. Glede na zahtevnost in obsežnost del sta obe prižnici, čeprav skoraj sočasno, nastajali najbrž več let. Ptujska, ki je nedatirana, bi lahko bila narejena že konec petdesetih let, kar bi lahko pojasnilo še precejšen straubovski pridih na figurah. Tak časovni zamik med mizarsko in kiparsko izvedbo ter dokončanjem – pozlatitvijo in polihromacijo, v tem času zaradi patenta Marije Terezije o omejevanju uporabe zlata in srebra, ni nenavaden. 17 Gre za oltarje in prižnice, medtem ko je za zakristijske omare in korne klopi, klopi in spovednice povsem običajno, da imajo vidno lesno teksturo in so ponavadi furnirane, marketirane ali izdelane iz trdih lesov – oreha, hrastovine, lužene v oreh, redkeje pa češnjevine in hruškovine.

227

228

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

← Prižnica v ptujski župnijski cerkvi Sv. Jurija

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

nekaj orehovih oziroma hrastovih oltarjev kmalu premarmorirali.18 Prižnici na Ptujski Gori in v župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju, končani v razmiku enega leta, sta prav gotovo mizarski mojstrovini, ki jima ni para na Slovenskem.19 Obe imata podobno zasnovo, le da je proštijska večja in bolj zapletena ter razkošneje okrašena, saj je na slednji tudi rokajska ornamentika, rezbarjena iz orehovine v obliki volut, katerih tektonika je pod razvejano školjkovinasto ornamentiko še komaj opazna.20 Na ptujskogorsko prižnico, ki ovija gotski snopast steber, se skozi slavolok z nizkimi vratci povzpnemo po polžastih stopnicah. Čaša prižnice ima nabreklo golšasto obliko, ki se nadaljuje tudi v ograji stopnišča in jo mestoma prekinjajo volutaste lizene, ki z distanco objemajo spodnji trebušasti del profila. Spodaj jo podpira podstavek, ki sledi gornji členitvi in je zaključen s pozlačeno rezbarjeno školjkovino. Hrbtišče, uvito po obliki stebra, podpira razkošen baldahin z masivnim bogato razgibanim vencem in zvonasto zaključeno streho. Tudi ta sledi volutasti členitvi spodnjega dela prižnice. Na baldahinu so tri ženske figure, ki simbolizirajo Vero, Upanje in Ljubezen, kar je za prižnico zelo običajen repertoar. Hrbet 18 Do sedaj je znanih pet oltarjev (trije v Slovenskih Konjicah, od teh dva v župnijski cerkvi sv. Jurija in eden v pokopališki cerkvi sv. Ane, glavni oltar v cerkvi na Uršlji gori in glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah), en tabernakelj (sedaj v cerkvi Device Marije na Kamnu pri Vuzenici) in dvoje prižnic (Ptuj in Ptujska gora). Oltarji in tabernakelj so delo Mersijeve slovenjegraške delavnice. Prav vsi so bili zaradi svoje pretežne monokromnosti (oreh – pozlata, barvni poudarki so le poslikave obrazov in rok ter ponavadi velika oltarna slika) kmalu po nastanku, najkasneje pa v prvi polovici 19. stoletja, premarmorirani. 19 Podobni, vendar skromnejši prižnici najdemo na avstrijskem Štajerskem, v bližnjem Ernovžu iz leta 1755 in v St. Lambrechtu iz let 1731–1732, a sta obe marketirani. Slednja je sicer kar trideset let starejša, a je v spodnjem delu zelo podobna ptujskogorski, le da zaradi marketerije deluje zelo gladko, medtem ko baldahin, ki je prav tako marketiran, poleg obilice figur prepreda mizarsko okrasje v obliki masivnejših volut in zalomljenih profilacij. 20 Ptujska je oblikovno podobna prižnici v cerkvi sv. Mihaela v Bambergu, ki je prav tako narejena iz orehovine in jo dopolnjuje pozlačen in polihromiran ornamentalni in figuralni okras. Čeprav bamberška nekoliko prednjači s figuraliko in je tudi kot mizarsko delo precej razgibana, pa vseeno ne dosega Märnzellerjeve, saj se profilacije bočijo in uvijajo večinoma le v dveh smereh, manjkajo pa tudi rezbarije v masivni orehovini. Prav uvite profilacije v vseh smereh in ostale neravne površine predstavljajo v mizarstvu eno najzahtevnejših preizkušenj mizarjeve mojstrskosti. Poleg izvrstnega poznavanja uporabne geometrije, predvsem zaradi brezhibnega izpeljevanja profilacij iz ene v drugo in iz zavitin v zalome, je moral pri takem delu mizar natanko določiti in upoštevati postopnost izdelave. Pri izrezovanju profilov je namreč moral obdržati izhodiščne točke, s katerimi je lahko kontroliral geometrijsko pravilnost in ustreznost prileganja posameznih sestavnih delov, saj nepravilne oblike onemogočajo uporabo običajnega mizarskega orodja za tovrstna opravila.

229

230

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ima reliefno upodobitev Križanega in Marije Magdalene v pozlačenem ornamentalnem okvirju. Na prižnici ne manjka pozlačenega rezbarjenega okrasja, ki je razporejeno po vsej površini, predvsem pa se zgosti na čelu, ki je najbolj vidno. Kiparsko so figure na strehi prižnice veliko skromnejše kot tiste na spovednicah, predvsem kot opazno kakovostnejši sv. Peter, medtem ko so v nekaterih detajlih zelo sorodne s figuro sv. Magdalene.21 Podobno kot ptujskogorska je zasnovana tudi prižnica v proštijski cerkvi na Ptuju, vendar je ta, najbrž tudi zaradi zahtevnosti naročnikov in kraja postavitve,22 mnogo razkošnejša. Zasnova je še gosteje členjena in razgibana v vseh smereh, tako da razen hrbtišča, stropa in dohodnih vratc ni ploskev, ki bi imele vsaj malo ravnine. Poleg pozlačenih reliefnih polnil s prizori iz Stare zaveze in življenja svetnikov ter pozlačene rezbarjene lipove ornamentike, razprostrte po pročelju prižnice, je tukaj še množično zastopana razkošna rokokojska školjkovinasta ornamentika iz masivne orehovine z vidno lesno teksturo.23 Kupolasto streho baldahina kronajo figure iz delavnice Jožefa Holzingerja, repertoar je podoben kot na ptujskogorski prižnici, le da so tukaj ženske personifikacije Vere, 21 Ena izmed možnih interpretacij je, da je šlo za bolj postransko naročilo Holzingerjevi delavnici in ga je mojster najverjetneje skoraj v celoti zaupal enemu od svojih pomočnikov. Tudi na izpričanih Holzingerjevih oltarjih se pojavlja občutna razlika v kvaliteti posameznih figur. Na istem oltarju so tako lahko asistenčne figure ali tiste, postavljene visoko od očišča, opazno nižje kvalitete. Na že omenjenem figuralnem in ornamentalnem okrasju svečinske prižnice je bilo možno našteti pet različnih rezbarskih rokopisov, saj je izdelava figur potekala tako, da je mojster ponavadi iz gline zmodeliral bozetto – nekateri bolj vešči mojstri so ga lahko izsekali kar v lesu – ki je nato služil kot model za razmerja, volumenske odnose in kretnje. Po njem sta vajenec in pomočnik prenašala mere na veliko figuro, ki sta jo rezbarila. Za manjše spremljajoče figure ponavadi niso delali takšnih osnutkov. Po mojstrovem modelu je vajenec z debla odsekal vse odvečne kose lesa glede na svoje trenutne zmožnosti volumenskega dojemanja, tako da so se že kazali grobi obrisi figure. Pomočnik – ki je sicer v nekaterih (a redkih) primerih lahko bil sposobnejši od mojstra – je figuro skoraj do konca izgotovil. Na koncu je mojster vrezal bistvene poteze, predvsem tiste na obrazu in rokah. Če so bili pomočniki že dobro vpeljani v mojstrov način dela, je le-ta z minimalnimi intervencijami figuri vdihnil življenje in ji dal svoj osebni izraz. Z leti dela pri enem mojstru so se tudi pomočniki navzeli njegove manire. Tako lahko na Holzingerjevem oltarju v destrniški cerkvi sv. Urbana v atiki glavnega oltarja vidimo na ogredju sedeča keruba, od katerih ima eden tipične poteze Holzingerjeve delavnice, medtem ko so na drugem še precej opazni detajli Straubovega sloga. Verjetno zato, ker ga je izdelal pomočnik, ki ga je Holzinger z nakupom jusa od Straubove vdove »dobil« skupaj z delavnico. Za podatke o slednjem glej Sergej Vrišer, Jožef Holzinger, Maribor 1997, str. 99. 22 Mišljeno je mestno okolje (kot tudi Petrova domača fara, za katero se je še posebej potrudil). 23 Ta je tako gosto ornamentirana, da ornamentika že zakriva osnovno volutasto formo.

levo zgoraj Sledovi skobljiča ladjičara na obodu ptujskogorske prižnice desno zgoraj Bogato rezbarjena ornamentalna voluta s ptujske prižnice

levo spodaj Sv. Pavel s ptujske prižnice desno spodaj Detajl z enega izmed reliefov s ptujske prižnice

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

231

232

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Klopi v ladji župnijske cerkve Sv. Jurija

Upanja in Ljubezni nadomeščene s putti z enako funkcijo, v sam vrh pa je postavljena figura sv. Pavla. Med putta, čepeča na obodu baldahina, ki poosebljata Vero in Upanje, je s čelne strani postavljen še eden, ki drži tablo z desetimi zapovedmi. Holzingerjevo delo je tudi križ s Križanim, ki ga drži ornamentalna rokokojska roka, pritrjena na ograjo prižnice. Tudi v tej drobni umetnini se kažejo vse slogovne značilnosti njegove delavnice.24 Poleg prižnice je tudi vsa ostala mizarska oprema v proštijski cerkvi iz Märnzellerjeve delavnice, vključno s klopmi v glavni ladji

24 Če smo bili na figurah ptujskogorske prižnice v zadregi, ali naj jih pripišemo Holzingerjevi delavnici, lahko tiste na ptujski prižnici mirno uvrstimo med njegova dela. Figure so celo tako dobre, da jim je končni izraz moral dati mojster sam. Tudi pri najmanjši, Križanem, je videti njegovo roko. Reliefi, nekateri kot celota prav okorni – morda zaradi redkosti motiva in s tem povezano nedostopnostjo grafičnih predlog – so vsaj v detajlih, predvsem pa v glavah upodobljenih likov mojstrsko rezbarjeni, medtem ko je štafaža odpravljena zelo na hitro in je precej poenostavljena. Na puttih in sv. Pavlu je še možno opaziti določene detajle, ki kažejo neposreden Straubov vpliv. Kodri na angelskih glavicah so še precej dekorativni in dokaj samostojno stopajo v prostor, prav tako je maščevje na otroških trebuščkih še precej obilno, čeprav ne toliko kot pri Straubovih tovrstnih figurah. Peruti so nekoliko manj plastične, a v osnovi še posnemajo Straubovo formo. Ta je pri kasnejših Holzingerjevih delih precej drugačna. Tudi sv. Pavel ima še zmeraj precej ekspresiven straubovski videz, predvsem krčevito držo rok, nekoliko odprte mesnate ustnice in velike oči, rezane v Straubovi maniri.

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Obstenske klopi s spovednico v stranski ladji ptujske cerkve Sv. Jurija

in obstenskimi klopmi, kombiniranimi s spovednicama25 v stranskih ladjah. Čeravno so slednje razgibanih oblik, so te obravnavane dokaj ploskovito, zadržano in so premišljeno uporabljene le za poudarke, medtem ko so na obojestransko k spovednicah pritaknjenih klopeh velike ravne površine. Prav tako so enostavne tudi kanelirane volute, ki zaključujejo lizene na spovednicah, pa tudi vaze na njih so navkljub razgibanim oblikam ploskovitega videza. Le kupolasti kapi sta rokokojsko razgibani, a je tudi tu čutiti nekakšno zadržanost. Tudi v cerkvi na Ptujski Gori stojita dva para spovednic.26 Par, ki stoji v bližini pevskega kora, je bil nedavno, zaradi zadostitve kriterijem 25 Po župnijski kroniki so bile narejene leta 1758 za 315 goldinarjev. Glej Marija Hernja Masten, Kronika mestne župnije Ptuj 1732.V: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija, Ptuj 1997, str. 130. 26 Dr. Sergej Vrišer omenja, da naj bi bil najverjetneje Holzinger zasnoval tudi mizarski del Märnzellerjevih spovednic na Ptujski Gori. Spovednic žal ne moremo primerjati, lahko pa potegnemo vzporednice pri prižnicah obeh mojstrov. Analiza arhitektur Holzingerjevih prižnic, nastalih pred letom 1762, kaže, da gre za zelo enostavne oblike brez odvečnega nizanja profilov, drznih krivin in stopnjevanja volumna z valovitimi lizenami. To je povsem normalno, saj je bil Holzinger v prvi vrsti kipar, na kar kažejo tudi množice figur, postavljenih na obode in predvsem strehe prižnic. Šele arhitektura prižnice, ki jo je Holzinger izdelal med letoma 1769–1770 za nekdanjo Alojzijevo cerkev v Mariboru, sedaj v cerkvi v Zgornji Polskavi, kaže nekatere arhitekturne rešitve s prižnice v ptujski župnijski cerkvi sv. Jurija, ki jo je zagotovo zasnoval Peter Märnzeller sam, saj je hotel izkazati vse svoje mizarsko in rezbarsko mojstrstvo.

233

234

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

levo in zgoraj Spovednica na Ptujski Gori in fino rokokojsko okovje z notranjščine in zunanjščine nizkih vratc

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

diskretnosti,27 zelo predelan. Spovednici sta popolnoma uničeni, medtem ko sta tisti pri stranskem vhodu skoraj nedotaknjeni.28 Korpus slednjih je v tlorisu zasnovan kot razgibana konveksno-konkavna oblika, kateri v navpični smeri sledijo stranice. Te so sicer ravne, a jim občutek razgibanosti dajejo večkrat vzvalovljene volutaste lizene. Preko masivnega in prav tako razgibanega profiliranega venca prehaja telo spovednice v vse smeri uvit in izvit ter z volutastimi lizenami členjen kupolast zaključek, v katerega vrh je postavljena dopasna figura. Na levi spovednici je to sv. Magdalena, na desni pa sv. Peter, oba z namenom, da bi spovedancem zbujala kesanje. Posebej figura sv. Petra je zelo fino delo, ki bi ga lahko brez težav pripisali Jožefu Holzingerju, medtem ko je sv. Magdalena opazno slabša, kar pa ne 27 Stare spovednice iz 18. stoletja imajo zaprto celico le za duhovnika, medtem ko so prostori, namenjeni spovedancem, povsem odprti. 28 Razen obilnega premaza s firnežem in prezlatitve s šlagmetalom. Pod plastjo firneža je bilo mogoče s sondiranjem ugotoviti, da je bila prvotno površina lakirana z visoko sijajnim špiritnim lakom, kot večina takratnega pohištva in druge notranje opreme. Glej Boštjan Roškar, Tatjana Štefanič, Pohištvo - veščine in skrivnosti mizarskih mojstrov, Ptuj 2013.

235

236

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pomeni, da ni iz njegove delavnice, saj je po navadi v delavnicah z veliko proizvodnjo – in Holzingerjeva je, glede na količino še danes ohranjenih del, to zagotovo bila – delalo več pomočnikov in vajencev, ki so imeli različne rezbarske »rokopise«.29 Mizarsko rezbarjeno okrasje zajema paličaste profile, ki se uvijajo v različnih smereh, se polžasto zaključujejo in sledijo oblikam konstrukcijskih delov. Prav tako se pojavljajo rokokojske kanelure in ravne konveksnokonkavne profilacije, ki so smiselno razporejene po vsej vidni površini spovednice. Tudi notranjost je skrbno obdelana, prav zato, ker je skoraj v celoti vidna. Celico za duhovnika zapirajo nizka izbočena vratca ter zastira zavesa, prostora za grešnike pa sta le nakazana in popolnoma odprta, saj sta v bistvu le klečalnika v plitvih nišah s hrbtiščem, razdeljenim na okvirje s polnili in uvitima poličkama v višini zamreženih okenc. Celotna spovednica je narejena iz masivne orehovine, ki najbolje omogoča drzne oblike in rezbarsko okrasje z vidno lesno teksturo. Ostala (nekdaj pozlačena) ornamentika je iz lipovine in aplicirana na orehovinasto podlago, ki daje pozlati ustrezno ozadje. Glede na večkratno sodelovanje Märnzellerja kot mizarja in Holzingerja kot kiparja se poraja vprašanje, kdo je izdelal mariborske stolnične sedilije z vloženimi reliefnimi prizori o življenju Janeza Krstnika, delo kiparja Jožefa Holzingerja. Podrobnejši pregled klopi kaže,30 da gre za delo veščega mizarja in pohištvenega rezbarja, katerega oblikovna in tehnična dovršenost je na ravni Petra Märnzellerja. Tako veščih mizarjev s kvaliteto, ki precej prekaša druge v provinci, verjetno ne bi našli na pretek. Ali je ptujskemu mizarju mariborski mizarski ceh dovolil delati na njihovem ozemlju, bi lahko v prihodnosti pokazali arhivski dokumenti. Kaj lahko rečemo o Petru Märnzellerju, ki je bil osrednja osebnost delavnice Wasser– Märnzeller, in čigar ime lahko povežemo z največ izpričanimi deli? Vsekakor je bil izjemen mizar in oblikovalec pohištva, ki je poleg mizarskega izvrstno obvladal tudi poklic pohištvenega rezbarja. Zagotovo pa se ni loteval kiparskega dela, saj so mu to med drugim onemogočala tudi cehovska pravila. Vse do sedaj znane

29 Na Holzingerjevi prižnici v Svečini se je dalo razbrati delo petih rok na figuralnem in ornamentalnem okrasju. 30 Ornamentalni nastavek na vrhu hrbtišča klopi je izvzet, saj po oblikovni in izvedbeni plati precej odstopa od ostalega in je najverjetneje dopolnilo iz 19. stoletja.

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

njegove ohranjene rezbarije so v orehovini z vidno teksturo. Poraja pa se vprašanje, če je tudi pozlačena lipova ornamentika njegovo delo, saj so to praviloma izdelovale kiparske delavnice. Vsa njegova do sedaj znana dela odlikuje dognana kompozicijska skladnost. Velikokrat so reprezentativni kosi cerkvenega in tudi posvetnega pohištva preveč pretenciozno oblikovani in lahko kljub odlični izvedbi, bogatemu okrasju - velikokrat pa prav zaradi slednjega - kot celota delujejo povsem zgrešeno.31 Po smrti je Petra Märnzellerja nasledil sin Jakob (1753–1831), o katerega delih ne vemo prav veliko. Če je oče Peter še izdeloval poznorokokojsko pohištvo, lahko na podlagi enega redkih signiranih posvetnih kosov pohištva na Slovenskem prepoznamo cilindrični pisalnik z nastavkom, ki ga je v zadnji četrtini 18. stoletja Jakob Märnzeller izdelal v povsem klasicističnem slogu, čeprav je znano tudi, da je še leta 1790 za gospostvo Gornji Ptuj izdelal posteljno omarico z rokokojskimi zavitimi nogami (en cabriole),32 a s pomembno novostjo – s kar dvema rolojskima vratcema. Edino njegovo ugotovljeno ohranjeno delo je že prej omenjen pisalnik, ki ga je tudi sam podpisal. 33Pisalnik je vsekakor na visoki izvedbeni ravni. Čeprav enostavna klasicistična rezbarija ne more pokazati, če se je kaj očetovega rezbarskega talenta preneslo na sina Jakoba, pa je omembe vredna zapletena konstrukcija takega pohištvenega kosa zahtevala natančno izvedbo, ki stabilizira lesno substanco, da se ob spremembah klime cilinder ne zatika.34 Masiven korpus s tremi predali stoji na štirih profiliranih štolastih nogah. Osrednji pisalni del, spredaj zaprt s cilindrom, ni postavljen na komodo, ampak je konstrukcijsko vezan nanjo. Nastavek prek zajetnega vbočenega profila izhaja iz pisalnega dela. Vratca v sredini 31 Takšni so nekateri kosi italijanskega mizarja Pietra Piffetija. Glej Adriana Boidi Sassone et al., Möbel vom 18. Jahrhundert bis Art deco, Köln 2000, na več straneh. 32 Dejan Zadravec, Zgodovina ptujskega mizarstva (do izdaje obrtnega reda 1859). V: Razkošje na podeželju, Ptuj 2014, str. 54. 33 Ni znano namreč, da bi kje hranili kake kose pohištva iz te dobe. Še največ podatkov imamo za orglarje, ki so se podpisovali v sapnice ali pa nalepili listek. Nekajkrat so na oltarnih kulisah podpisani rezbarji ali mizarji, poslikovalci (fassmalerji) in pozlatarji, ki so včasih pripisali letnico. Letnice so lahko tudi vprašljive, saj so v času veljavnosti že omenjenega patenta cesarice Marije Terezije oltarji ostali nepozlačeni in neposlikani več let. Glej Fritz Popelka, Die steirischen Altarbauten um 1750, Blätter für Heimatkunde, XXII, Graz 1948, str. 126. 34 Izvedba z rolojem je znatno enostavnejša.

237

238

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

obrobljajo po štirje predalčki na vsaki strani. V škatlasto izoblikovan zaključek je vstavljen še en predal, enak spodnjim. Vmesne profilacije na podnožju so gladke, le vrhnji dve sta plitvo rezbarjeni z razvlečenim meandrom. Toge ravne oblike pisalnika mehčata polkrožni cilinder in volutasta zaključka nastavka. Stranice so le furnirane, a se popolni ploskovitosti izognejo z za spoznanje ugreznjenimi polnili. Svetle sadne lesove češnje in murve, izbrane za marketerijo, lepo dopolnjuje nekoliko temnejša orehovina. Na podlago iz svetlih, nekaterih nekoliko rumenkastih furnirjev je pritrjeno ulito medeninasto in posrebreno klasicistično okovje, značilno za jožefinsko pohištvo, ki namesto zlatemu velikokrat daje prednost prav srebrnemu okovju. Jakob je vse do prihoda že omenjenega novega zakupnika Neumanna izdelal veliko stavbnega in sobnega pohištva, ki je tudi omenjeno v specifikacijah ohranjenih računov. Stavbno je bilo zaradi izpostavljenosti večinoma že zamenjano, ostalo pa je bilo ob izumrtju Dietrichsteinov po letu 1861 raznešeno na različne posesti. Dela Jakobovega sina Franca (1794–1845), ki je leta 1819 prevzel delavnico, niso znana, z njegovo smrtjo pa ugasne tudi mizarska rodbina Wasser–Märnzeller.35 viri in literatura Zgodovinski arhiv na Ptuju, ZAP/0070, Rokopisna zbirka, R 33, Kronika nadžupnije sv. Jurija na Ptuju 1732–1849.

Fritz Popelka, Die steirischen Altarbauten um 1750, Blätter für Heimatkunde, XXII, Graz 1948.

Alcouffe et al., Stilovi nameštaj dekor, Beograd 1972.

Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor,1963.

Marija Hernja Masten, Kronika mestne župnije Ptuj 1732, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija, Ptuj 1997.

Sergej Vrišer, Jožef Holzinger, Maribor 1997.

Dejan Zadravec, Zgodovina ptujskega Boštjan Roškar, Tatjana Štefanič, Pohištvo mizarstva (do izdaje obrtnega reda 1859), - veščine in skrivnosti mizarskih mojstrov, Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem Ptuj 2013. gradu, Ptuj 2014. Adriana Boidi Sassone et al., Möbel vom 18. Jahrhundert bis Art deco, Köln 2000.

35 Za več podatkov o življenju mizarske rodbine Wasser-Märnzeller glej članek dr. Dejana Zadravca, Zgodovina ptujskega mizarstva (do izdaje obrtnega reda 1859). V: Razkošje na podeželju, str. 25–67.

Mag. Boštjan Roškar Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

mag. boštjan roškar joiner’s workshop wasser-märnzeller summary Leading roles in the town administration in Ptuj, as in other cities, had always been, as a rule, occupied by the wealthiest citizens, most often by merchants. Franc Wasser (1701-1772), the last son of the joiner Janez Wasser from Maribor, was one of the very few craftsmen who, besides being at the head of a very successful workshop where he became wealthy, managed to climb at the very top of the town administration. He actually started a workshop which provided Ptuj and its surroundings with quality wood products for more than a century. After his arrival to Ptuj, he must have bought in 1725 at the latest the emptied premises of the master-joiner, Benedikt Guff. Joinery products were mostly produced by anonymous masters, and only the most outstanding ones, such as altars, sacristy cupboards and other pieces of church equipment, which were recorded in writing into churches’ chronics and other archives, reveal their manufacturers. The attribution of particular artefacts to different masters according to the shape, specific features, and the complexity and preciseness of the manufacture is extremely difficult, for there are very few written records regarding the manufacturers and the furniture produced in the area. The task is even more challenging in relation to the secular furniture which used to change places all the time.

239

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

TATJ A N A Š T E FA N I Č višja kustodinja tatjana.stefanic@pmpo.si

Klavirska avtomata znamke Hupfeld

V Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož hranimo dva zanimiva klavirska avtomata, ki sta nastala v prvem desetletju 20. stoletja, torej na začetku obdobja največjega razcveta in najbolj množične proizvodnje takšnih inštrumentov širom Evrope in tudi v Ameriki. Kljub dejstvu, da so iz tovarn različnih proizvajalcev raznovrstnih glasbenih avtomatov, med katere spadajo tudi različni tipi klavirskih, na tržišče mesečno pošiljali na desetine kosov, in da so nekatere tipe, predvsem zaradi širšim množicam dostopnih cen, imeli v številnih domovih, se jih

241

242

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

je do danes ohranilo presenetljivo malo, na Slovenskem še toliko manj.1 Oba klavirska avtomata sta nastala v leipziški tovarni Ludwiga Hupfelda oziroma v njegovi dunajski podružnici, ki je v prvih treh desetletjih 20. stoletja slovela kot največji proizvajalec raznovrstnih glasbenih avtomatov ne samo v Evropi, temveč tudi na svetu.2 Pri tem vsekakor ne smemo spregledati dejstva, da je bila tudi proizvodnja onkraj Atlantika zelo močna. Hupfeldova klavirska avtomata se med seboj razlikujeta v mehaniki, ki omogoča njuno delovanje in tudi v pogonskem sistemu, ki žene zapleten mehanizem. Oba lahko na podlagi njunih stilnih značilnosti, vgrajenega mehanizma in ostalih podatkov datiramo skorajda v isti čas. Le za malenkost starejši klavirski avtomat3 ima še v celoti mehanski sistem vgrajen v ohišje pianina, pogon pa na vrtljivo ročico, ki jo je potrebno obračati ves čas delovanja, hkrati pa nudi tudi možnost preklopa na električni pogon. Glasbeni zapis je narejen na zvitku iz tanjše gibke perforirane lepenke, ki teče prek dveh valjev ter čitalca notnega zapisa. Vse omenjene značilnosti, kakor tudi dejstvo, da je bil izdelan v Hupfeldovi dunajski podružnici,4 kažejo na 1 Razlog, da se je pri nas v primerjavi s tujino ohranilo manj glasbenih avtomatov, morda tiči, poleg dejstva, da je najbrž marsikateri kos v drugi polovici 20. stoletja romal h kupcem v tujino, tudi v tem, da jih naši posredniki, verjetno zaradi premajhnega zanimanja, niso ponujali niti v prodajalnah v večjih slovenskih mestih, in je tako bila večina teh, ki so jih nekdaj uporabljali na naših tleh, kupljena v tujini. Kot je razvidno iz različnih izvodov Ljubljanskega časopisa, so tudi pri nas oglaševali priljubljene Hupfeldove klavirske avtomate. Le-te si je bilo možno ogledati v Hupfeldovi dunajski izpostavi in jih tam tudi kupiti. V enem izmed takšnih oglasov je z različnimi pozitivnimi mnenji glasbenih poznavalcev predstavljena tudi Hupfeldova Phonola (Laibacher Zeitung, 22. 12. 1906, št. 293, str. 2789). Tudi v štiri leta kasnejšem oglasu pri istem časopisu je Hupfeld ljubljanskim kupcem še vedno ponujal svoje izdelke, tokrat Solodant – Phonolo, v svoji izpostavi na Dunaju (Laibacher Zeitung, 22. 11. 1910, št. 256, str. 2450). Da se je v tujini in pri nas ohranilo razmeroma malo primerkov, lahko pripišemo tudi dejstvu, da v preteklosti tudi muzeji niso posvečali posebne pozornosti zbiranju glasbenih avtomatov in so le-ti bili na splošno odeti v pozabo do izida knjige Alexandra Buchnerja z naslovom Vom Glocken-spiel zum Pianola leta 1959 (OMERZEL TERLEP, Mira: Od lire do lajne. V: Etnolog, n. v., letnik 7=58, Ljubljana 1997, str. 199). 2 BOWERS, Q. David: Encyclopedia of Automatic Musical Instruments, New York 1994 (19721), str. 430. 3

Klavirski avtomat ima inv. št.: GL 125 s.

4 Starejši klavirski avtomat je nastal oziroma so ga najverjetneje dokončali v Hupfeldovi dunajski podružnici, ki je najprej imela svoj sedež na Mariahilferstrasse 5–7. Le-ta je pod vodstvom Theodora Hupfelda, Ludvikovega brata, svoja vrata odprla leta 1900 (SOMMER, Isabella: Die Wiener Niederlassung der Firma Ludwig Hupfeld. V: Das Mechanische Musikinstrument, 118/2013, str. 19).

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

↑ Klavirski avtomat z vgrajenim mehanizmom in Phonola (oba znamke Hupfeld) iz prvega desetletja 20. stoletja. Foto: Boris Farič

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

datacijo na začetek 20. stoletja, če smo še nekoliko natančnejši med letoma 1900 in 1904, saj je prav slednjega leta tudi Hupfeldovo podjetje po zgledu Weltovega modela Mignon,5 na tržišče postavilo klavirski avtomat Phonoliszt na električni pogon, z vgrajenim mehanizmom v ohišju pianina, ki je tako kot Phonola uporabljal glasbeni zapis na perforiranih zvitkih iz tanjšega papirja.6

5 PEETZ, Ludwig: Das Welte-Mignon-T100-Aufnahmeverfahren: Aktuelle Forschungsergebnisse zur Dynamikerfassung .... V: Das Mechanische Musikinstrument, 89/2004, str. 7–8. 6 Predhodnik Phonoliszta je bila Phonola. Novejši klavirski avtomat je že imel samodejno prevrtenje zvitka po končani skladbi (Zeitschrift für Instrumentenbau, 24/1904, str. 1028; Zeitschrift für Instrumentenbau, 25/1905, str. 211; BOWERS 1994 (op. 2), str. 331).

243

244

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Najbrž le za spoznanje mlajši klavirski avtomat Phonola,7 ki sodi med zgodnejše primerke v vrsti kasnejših izboljšanih verzij tega modela, je v primerjavi s klavirskim avtomatom iz Hupfeldove dunajske podružnice zasnovan precej drugače. Mehanizem za igranje, ki ni več mehanski, temveč že pnevmatski, je namreč vgrajen v ločeno ohišje in deluje s pomočjo izmeničnega potiskanja nožnih stopalk, ki poganjata meh z zrakom. Model je bil zelo priljubljen v številnih domovih prav zaradi možnosti, ker se ga je lahko s hrbtnim delom prislonilo na tipke poljubnega pianina ali klavirja. Hupfeldovo Phonolo lahko datiramo med letoma 1903, ko je stekla množičnejša proizvodnja modela, ki ga je podjetje sicer prvič predstavilo javnosti že leto prej,8 in 1908, ko so omenjeni model nadgradili z mehanizmom, ki je pokrival večji obseg klaviature.9 Za razliko od prej omenjenega nekoliko starejšega klavirskega avtomata so glasbeni zvitki za Phonolo že izdelani iz precej tanjšega papirja, kar je v tehničnem smislu pomenilo možnost predvajanja daljših skladb. kratek zgodovinski pregled klavirskih avtomatov Hupfeldova klavirska avtomata, ki ju danes hranimo v ptujskem muzeju, sta le dva izmed mnogih primerkov različnih modelov, ki so skozi leta nastajali v tovarnah številnih proizvajalcev glasbenih avtomatov. Klavirski avtomati, ki jih lahko zajamemo v obdobje stotih let, in sicer od prvih patentiranih primerkov iz zgodnjih štiridesetih let 19. stoletja do zelo izpopolnjenih in zvočno prefinjenih klavirskih avtomatov, katerih proizvodnja je dokončno ugasnila že pred pričetkom druge svetovne vojne,10 predstavljajo samo del raznolike produkcije glasbenih avtomatov vseh vrst. Na principu lajne z vrtljivo pogonsko ročico delujoči inštrumenti so bili sicer znani že okoli leta

Klavirski avtomat ima inv. št.: GL 108 s.

8 Zeitschrift für Instrumentenbau, 23/1902, str. 123; Zeitschrift für Instrumentenbau, 23/1903, str. 446; prim. Zeitschrift für Instrumentenbau, 26/1906, str. 550. 9 Omenjenega leta je bil namreč standardiziran sistem za 88 tipk. 10 Zanimanje za nakup in s tem povezana proizvodnja klavirskih in drugih glasbenih avtomatov je sicer začela upadati že sredi dvajsetih let 20. stoletja, medtem ko so glasbene zvitke za omenjene avtomate izdelovali še vse do konca tridesetih let prejšnjega stoletja. Množična uporaba radia na domu je nezadržno izpodrivala rabo klavirskih avtomatov, čeprav so jih proizvajalci ponujali tudi v različicah z vgrajenim radiem ali gramofonom (BOWERS 1994 (op. 2), str. 12).

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

1200,11 prvi pianino, ki je deloval na takšnem principu in uporabljal glasbeni zapis na perforirani trdi lepenki v obliki diska ali v obliki zgibanke, pa so v štiridesetih letih 19. stoletja izumili v Franciji.12 Sredi 19. stoletja se je v Angliji pojavil še uporabnejši glasbeni zapis na perforiranih zvitkih iz debelejšega papirja,13 v 60-ih letih pa so v Franciji patentirali pianino na nožni pogon, imenovan Pianista, ki je prav tako uporabljal glasbeni zapis na perforiranih papirnatih zvitkih.14

11 Že v 11. stoletju je sicer nastalo prvo napol mehanično godalo, t. i. organistrum ali beraška lajna, okoli leta 1200 pa njegova manjša in izpopolnjena različica, t. i. simfoni s skoraj enakim mehanizmom, kot ga še vedno imajo nekatere evropske lajne. Mehanski glasbeni inštrumenti v obliki glasbenih skrinjic, pojočih ptičkov, raznih mehanizmov s piščalmi idr., ki so se množičneje pojavljali od začetka 16. stoletja naprej, so delovali na podobnem principu. Prav zaradi tega prav lajne s konstrukcijo svojega mehanizma pomenijo osnovno razvojno stopnjo velike družine glasbenih avtomatov in istočasno sodijo med najbolj razširjene avtomate po Evropi (BUCHNER 1959 (op. 1), str. 73; BUCHNER, Alexander: Mechanische Musik-Instrumente, Praga 1992, str. 79–80; OMERZEL-TERLEP 1997 (op. 1), str. 200–201, 205). Vendar so prej omenjene glasbene napravice vseh vrst posedovali le bolj premožni. V poznem 18. stoletju so številne delavnice na področju današnje Švice in nemškega Schwarzwalda izdelovale manjše glasbene skrinjice z glasbenim zapisom na medeninastem cilindru. Živahno švicarsko proizvodnjo, ki je cvetela na prehodu iz 18. v 19. stoletje, je kmalu zasenčila nemška z inovacijo glasbenih skrinjic, ki so imele zapis melodij na kovinskem disku. V tem času tudi švicarski proizvajalci niso stali križem rok in so na tržišče poslali ure, ki so igrale raznolike melodije. Prav njihov uspeh in priljubljenost sta spodbudili proizvajalce, da so začeli razmišljati o izdelavi večjih in bolj zapletenih glasbenih avtomatov. Različna podjetja, kot so na primer Blesseng, Imhof in Welte, so sredi 19. stoletja že izdelovala nekatere enostavnejše glasbene avtomate, vendar so na splošno tovrstni avtomati postali dostopnejši širšim množicam šele proti koncu 19. stoletja (BOWERS 1994 (op. 2), str. 10–11; za podatke o vseh zgodnejših izumiteljih klavirskih avtomatov glej tudi DOLGE, Alfred: Pianos and their Makers. A Comprehensive History of the development of the Piano, Toronto 1972 (Covina 19111), str. 131–162). 12 Leta 1842 je Claude Felix Seytre v Lyonu patentiral sistem za pianino, ki je imel glasbeni zapis na precej trdi in togi preluknjani lepenki, in sicer v obliki diska in v obliki zgibanke (BOWERS 1994 (op. 2), str. 255; PALMIER, Robert (ur.): The Piano. An Encyclopedia, London 2003 (19941), geslo: Claude Felix Seytre, str. 341–342). 13 Perforirane zvitke z glasbenim zapisom iz nekoliko tanjše in prožnejše lepenke je šest let po Seytrovem patentu izdelal Anglež Alexander Bain (BOWERS 1994 (op. 2), str. 255). Sistem glasbenega zapisa na preluknjanem oziroma perforiranem papirnatem zvitku je kasneje izpodrinil vse druge vrste glasbenih zapisov, saj se je izkazal za najuporabnejšega. 14 Leta 1863 je francoski inovator Napoleon Fourneaux patentiral klavirski avtomat, imenovan Pianista. Trinajst let pozneje je svojo iznajdbo predstavil tudi onkraj Atlantika, in sicer v okviru razstave (Philadelphia Centennial Exhibition) v Filadelfiji. Predstavitev Pianiste na ameriških tleh je spodbudila številne razprave in razmišljanja v tej smeri (BOWERS 1994 (op. 2), str. 255; PALMIER 2003 (op. 12), str. 140; KAPUR, Ajay: A History of Robotic Musical Instruments. V: Proceedings of the International Computer Music Conference. Barcelona, Spain, September 2005. Dostopno na www.mistic.ece.uvic.ca/publications/2005-icmcrobot-pdf).

245

246

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V nasprotju z njegovimi predhodniki so ga že izdelovali v komercialni nakladi in ga zelo uspešno prodajali. Klavirski avtomati, ki jih časovno lahko uvrstimo v zadnjo četrtino 19. stoletja, so bili v večini manjši oziroma so v primerjavi s tistimi, ki so nastali v prvih treh desetletjih 20. stoletja, imeli mehanizem, ki je pokrival klaviature v manjšem obsegu. Inštrumenti so se razlikovali tudi po tem, kje so imeli vgrajen mehanizem. Pri klavirskih avtomatih je le-ta lahko bil vgrajen v sam pianino ali klavir oziroma v ločeno napravo, ki se je s hrbtno stranjo z vzvodi za sprožanje tipk prislonila na klaviature drugih pianinov in klavirjev. Na trgu klavirskih avtomatov je vladala huda konkurenca, saj so se od številnih proizvajalcev nenehno pričakovale izboljšave. Mehanizmi glasbenih avtomatov, ki jih je vsako podjetje vgrajevalo v izbrane modele pianinov in klavirjev, so se tako neprestano spreminjali in dopolnjevali.15 Na začetku je mehanizem upravljal le 36 do 44 tipk, in je torej pokrival zgolj klaviaturo v obsegu treh do štirih oktav, že kmalu pa so se pojavili klavirski avtomati za 61, 65, 73 in 88 tipk oziroma za obseg klaviature petih do sedmih oktav. V iskanju izvirnih 15 Hupfeld je na primer svoje mehanizme večinoma vgrajeval v Rönischove inštrumente.

↑ Dva izmed modelov klavirskih avtomatov v Hupfeldovem prodajnem katalogu, devetdeseta leta 19. stoletja.

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Shematski prikaz Bajdetovega patenta za t. i. klaviolino, 1909.

rešitev so klavirske avtomate uporabljali tudi v kombinaciji z drugimi inštrumenti, npr. z violinami. V podjetju Hupfeld so tako izdelali svetovno najuspešnejši violinski avtomat, ki je bil znan pod imenom Phonoliszt-Violina,16 pri razvoju katerega je imel nemalo zaslug tudi izumitelj slovenskega rodu Ivan Bajde.17 Na tržišču je bilo veliko klavirskih avtomatov najrazličnejših 16 Zgodnejši modeli so imeli vgrajeno samo violino, kasnejši pa so bili kombinirani še s pianinom. Po letu 1910 je postal model Phonoliszt-Violina značilen violinski avtomat podjetja Hupfeld, ki so ga izdelovali v številnih variantah (BOWERS 1994 (op. 2), str. 432). 17 Leta 1907 je izumitelj Ivan Bajde v Ljubljani predstavil t. i. klaviolino oziroma klavir, ki je s pomočjo klavirskih tipk proizvajal zvok glasbil na lok, torej godal. Kljub navdušenju občinstva Bajdetu doma ni uspelo pridobiti sredstev, da bi svoj izum še izpopolnil. Vrednost in uporabnost le-tega pa so opazili v tujini, in tako je podjetje Ludwiga Hupfelda A. G. že kmalu odkupilo Bajdetovo iznajdbo in jo 9. novembra 1909 patentiralo v Ameriki pod imenom Bajde – Hupfeld, in sicer pod številko US 939786 (Commissioner of Patents for the year 1909, geslo: Bajde, J., Washington 1910). Še več, Bajde je v nadaljnjih letih v Hupfeldovi tovarni poleg Henniga dodatno izpopolnjeval omenjeni sistem (To in ono. Bajdetov klavir na lok. V: Dom in svet, 1907, letnik 20, št. 10, str. 479–480; prim. To in ono. Klaviolina. V: Dom in svet, 1912, letnik 25, št. 1, str. 39; FRIBERG, Claes: Behind the Iron Curtain (rokopis), 1975. Dostopno na www.mechanicalmusicpress.com/history/articles/iron_cur.htm; WENDEL, Siegfried: Gustav Karl Hennig. Der massgebliche Erfinderb der Hupfeld-Violina. V: Das Mechanische Musikinstrument, 111/2011, str. 6–7).

247

248

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

proizvajalcev, ki so posvečali veliko pozornost oglaševanju svojih izdelkov.18 Pri reklamiranju glasbenih avtomatov, namenjenih za domačo uporabo, so še posebej radi upodabljali otroke, ki so poosebljali bistvo le-teh, in sicer preprostost njihove uporabe. Proizvajalci so prav tako radi poudarjali, da glasbeni avtomati sicer niso nujno potrebni za življenje, toda njihovim uporabnikom ponujajo veliko užitkov in zadovoljstva. Lahko rečemo, da so jih lastniki skoraj celo stoletje občudovali iz istih razlogov, kot očarajo njihove občudovalce še danes. Klavirski avtomati so se uporabljali v zasebni rabi,19 bili pa so tudi nepogrešljivi v prostorih javnega značaja. Izdelovalci glasbenih avtomatov so, poleg neprestanih izboljšav same mehanike, ki je omogočala branje različnih glasbenih zapisov, veliko pozornosti posvečali tudi zunanjemu izgledu inštrumentov oziroma naprav z vgrajenim mehanizmom. Tako modeli s pianinom kakor tudi s klavirjem so bili na razpolago v različnih velikostih in »pohištvenih« stilih. Večina zgodnejših primerkov je imela vložke iz ebenovine in velikokrat zlate napise.20 Nekateri modeli, ki so bili narejeni posebej po naročilu, so imeli unikatna in še izraziteje umetelno izdelana ohišja in številne dodatke. Pri podjetju Hupfeld so na primer leta 1910 izdelali tudi dva luksuzna primerka Phonole za avstrijsko nadvojvodinjo Isabello.21 V času, ko elektrika še ni bila nekaj običajnega, je večina inštrumentov delovala na ročni pogon s pomočjo vrtljive ročice ali na nožni pogon, ki je gnal meh. Glasbeni avtomati na elektriko, ki

18 Proizvajalci so v želji, da bi uporabniki kar najbolje upravljali z njihovimi modeli, ter seveda v pričakovanju, da bodo na takšen način prepričali tudi nove, izdajali različne publikacije o avtomatih. Ameriško podjetje Aeolian je med drugim leta 1907 izdalo vodnik za uporabnike njihovega klavirskega avtomata, imenovanega Pianola (KOBBE, Gustav: The Pianolist. A Guide For Pianola Players, New York 1907). 19 Gospodinjstva so kupovala predvsem manjše, enostavnejše in cenovno dostopnejše klavirske avtomate (BOWERS 1994 (op. 2), str. 11, 312, 430). 20 BOWERS 1994 (op. 2), str. 433. 21 Isabella Maria Theresia Christine Eugenie Erzherzogin von Österreich-Teschen (1888–1973). Nadvojvodinja je Phonoli naročila v Hupfeldovi dunajski izpostavi. Med znanimi lastniki Phonole je bilo veliko predstavnikov avstrijskega plemstva. To je vidno na podlagi seznama Hupfeldovih kupcev (Auszug aus der Liste der Käufer von Hupfeld Instrumenten) iz časa okoli 1914 (SOMMER, Isabella: Das Klavierspielinstrument Phonola. Seine gesellschaftliche und musikhistorische Relevanz in Österreich zur Zeit des Ersten Weltkriegs. V: Österreich in Geschichte und Literatur mit Geographie, 58/2, 2014, str. 146).

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

so se pojavili v zadnjem desetletju 19. stoletja,22 so imeli velik pomen predvsem za prostore javnega značaja. Takšni klavirski avtomati so postali tako rekoč nepogrešljivi v restavracijah, kavarnah, letoviščih in celo na vojaških akademijah.23 V plesne dvorane in gledališča so postavljali klavirske avtomate, obogatene z drugimi inštrumenti, in različne orkestrione, ki so bili zmožni reproduciranja zvočnih efektov velikega števila glasbil in so nadomestili pravi orkester. Domišljiji snovalcev, ki so svoje zamisli prenašali v brezhibno delujoče in tehnično dovršene mehanizme za reproduciranje različnih skladb, ni bilo videti konca. podjetje ludwiga hupfelda Oba muzejska primerka klavirskih avtomatov sta bila izdelana v Leipzigu v znani Hupfeldovi manufakturi glasbenih avtomatov oziroma v njegovi dunajski izpostavi. Podjetje Ludwiga Hupfelda24 je bilo eden izmed največjih proizvajalcev avtomatskih glasbenih inštrumentov na svetu. Med letoma 1892 in 1930 so v njem razvijali vse vrste glasbenih avtomatov, kot so glasbene skrinjice, organette,25 klavirski avtomati, t. i. »izrazni« klavirski avtomati, ki so lahko prefinjeno predvajali tudi najzahtevnejša glasbena dela, nadalje še orkestrione, violinske avtomate, teatrske orgle in še bi lahko naštevali. Začetek Hupfeldove manufakture sega v leto 1892. Takrat je namreč Ludwig Hupfeld od vdove Terese Grob kupil podjetje glasbenih

22 Pri Hupfeldu so že na svetovni razstavi v Chicagu leta 1893 ponujali tudi klavirski avtomat, ki je imel možnost priklopa na različno delujoče motorje. Številčnejša proizvodnja le-teh se je sicer začela s pričetkom 20. stoletja (BOWERS 1994 (op. 2), str. 433). 23 SOMMER 2014 (op. 21), str. 147. 24 Podjetje se je sicer tekom let svojega obstoja pojavljalo pod različnimi imeni. Med letoma 1892 in 1904 je bil naziv podjetja Ludwig Hupfeld (vorm. J. M. Grob & co.), med letoma 1904 in 1926 Ludwig Hupfeld AG, med letoma 1926 in 1935 Leipziger Pianoforte- und Phonola-Fabriken Hupfeld-Gebr. Zimmermann AG in med letoma 1935 in 1945 HupfeldGebr. Zimmermann AG. Iz objav v sočasnih časopisih je razvidno tudi naraščanje osnovnega kapitala podjetja. To je leta 1904 znašalo 1,5 milijona mark, leta 1911 že 3,5 in se je v naslednjih dvanajstih letih povečalo za več kot desetkrat, in sicer na 37 milijonov mark (Zeitschrift für Instrumentenbau, 25/1905, str. 309, 675; Zeitschrift für Instrumentenbau, 31/1911, str. 507; Zeitschrift für Instrumentenbau, 43/1923, str. 463). 25 Preprost glasbeni avtomat s piščalmi in pnevmatskim pogonom.

249

250

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

avtomatov J. M. Grob & co. iz Leipziga.26 Ustanovitelj omenjenega podjetja je bil Johann Matthäus Grob, ki je med letoma 1880 in 1882 zgolj prodajal inštrumente in glasbene avtomate drugih izdelovalcev, leta 1883 pa začel z razvojem in proizvodnjo lastnih.27 V podjetju so tako med drugim razvijali tudi tip klavirskega avtomata z mehanizmom za igranje v ločenem ohišju, ki se ga je s hrbtnim delom prislonilo h klaviaturi pianina, klavirja in celo harmonija. Leta 1887 so na tržišče poslali klavirski avtomat s 36 vzvodi za tipke oziroma z mehanizmom, ki je pokrival klaviaturo v obsegu treh oktav. Omenjeni model je imel pogon na vrtljivo ročico, ki je gnala mehanizem za igranje, melodija pa je bila zapisana na kartonskem disku.28 Že naslednje leto so model precej izboljšali, saj so število vzvodov za tipke povečali na 61, poleg tega pa je nov model že uporabljal glasbeni zapis na perforiranem zvitku iz tanjše gibke lepenke, ki je v primerjavi s prejšnjim omogočal

26 Tudi podjetje je še vedno imelo sedež v predelu Eutritzsch v Leipzigu. Do leta 1904 se je poleg Hupfeldovega imena pri oglaševanju še vedno pojavljalo tudi ime prejšnjih lastnikov, najbrž predvsem zaradi prepoznavnosti in priljubljenosti nekaterih na trgu že uveljavljenih Grobovih modelov (Zeitschrift für Instrumentenbau, 12/1892, str. 217, 613). 27 Med letoma 1884 in 1891 so pod svojim imenom zaščitili 17 različnih iznajdb, o čemer so redno poročali v izdajah t. i. Zeitschrift für Instrumentenbau (vsi izvodi so v digitalni obliki dostopni na www.sim.spk-berlin.de/zeitschrift_fuer_instrumentenbau_818.html). 28 Zeitschrift für Instrumentenbau, 8/1887, str. 188; HOCKER, Jürgen: Die Phonola. V: Das Mechanische Musikinstrument, 57/1993, str. 14.

↑ V dvajsetih letih 20. stoletja je imel Hupfeld že štiri tovarne, in sicer v Johanngeorgenstadtu, Gothi, Dresdnu in glavno v Bohlitz – Ehrenbergu blizu Leipziga.

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

reprodukcijo daljših skladb. Istega leta so na razstavi glasbenih inštrumentov v Bologni29 poleg drugih glasbenih avtomatov predstavili tudi klavirski avtomat z vgrajenim mehanizmom za igranje v samem ohišju pianina.30 Ludwig Hupfeld je torej z nakupom Grobovega podjetja pridobil številne strokovnjake, ki so sodelovali pri razvoju različnih glasbenih avtomatov. Na dejstvo, kako pomembni so bili njihovi modeli, ki so že bili v prodaji, kaže tudi podatek, da je Hupfeld poleg lastnega imena pri oglaševanju vse do leta 1904 še vedno uporabljal tudi ime prejšnjega podjetja. Prepoznavnost in priljubljenost nekaterih na trgu že uveljavljenih Grobovih modelov je zagotovo pripomogla tudi k nadaljnji uspešni poti Hupfeldovega podjetja. Sedež le-tega je bil med letoma 1893 in 1899 v Leipzigu na Theresienstrasse 2, med letoma 1899 in 1910 na Apelstrasse 4,31 od 1911 naprej pa v Böhlitz-Ehrenbergu na ulici, poimenovani po Ludwigu Hupfeldu.32 V podjetju so imeli od vsega začetka zelo razvito tržno strategijo, zagotovo tudi zaradi izjemnih sposobnosti Ludwiga Hupfelda na tem področju, kakor tudi zelo dobro organizirano proizvodnjo. Uspešna rast podjetja in večanje števila zaposlenih, sta vodila k izgradnji čedalje večjih obratov za proizvodnjo glasbenih avtomatov vseh vrst.33 V dvajsetih letih 20. stoletja je imel Hupfeld že štiri tovarne, in sicer v Johanngeorgenstadtu, Gothi, Dresdnu in glavno v Bohlitz – Ehrenbergu blizu Leipziga. Slednja je na 100.000 m2 premogla številne delovne obrate, kuhinje, jedilnice, umivalnice in prostore za družabnost. Sočasno, ko so v drugih uspešnih podjetjih glasbenih avtomatov zaposlovali stotine delavcev, jih je Hupfeld zaposloval več kot 1500. V nekem obdobju je podjetje obvladovalo kar 75 odstotkov evropskega tržišča na področju klavirskih avtomatov.34 Število prodanih glasbenih avtomatov pod znamko Hupfeld je naraščalo iz leta v leto, hkrati z njimi pa tudi nezanemarljiv delež njihovih sistemov in mehanizmov, ki so jih drugi 29 O razstavi v Bologni so poročali številni časopisi, kot na primer Zeitschrift für Instrumentenbau, 8/1888, str. 446; Wiener Zeitung, št. 13, 17. 1. 1888, str. 5. 30 Zeitschrift für Instrumentenbau, 8/1888, str. 402; Zeitschrift für Instrumentenbau, 9/1888, str. 2, 36, 78. 31 Zeitschrift für Instrumentenbau, 19/1899, str.875. 32 Zeitschrift für Instrumentenbau, 31/1911, str. 697. 33 DAEHNE, Paul: Jubelfeier im Hause Ludwig Hupfeld A.G. in Leipzig. V: Zeitschrift für Instrumentenbau, letnik 37/1917, str. 290–292. 34 SOMMER 2014 (op. 21), str. 145.

251

252

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Časopisni oglas za Frömsdorfov klavirski avtomat Helios, 1899.

proizvajalci vgrajevali v svoje inštrumente. Kljub temu pa so že pozna dvajseta in zgodnja trideseta leta 20. stoletja naznanjala bližajoči se konec bleščeče dobe glasbenih avtomatov tako za druge izdelovalce glasbenih avtomatov kot tudi za uspešno leipziško podjetje. Produkcija glasbenih avtomatov pri podjetju Hupfeld se je tako končala okrog leta 1930, proizvodnja glasbenih zvitkov pa se je nadaljevala še do leta 1934.35 Podjetje Ludwiga Hupfelda je bilo finančno dovolj močno, da je odpiralo svoje podružnice v večjih mestih36 in z nakupi prevzemalo druga podjetja z vrhunskimi strokovnjaki in njihovimi številnimi patenti. Eden takšnih primerov je bil tudi nakup podjetja Helioswerke R. Frömsdorf & co. iz Leipziga,37 čigar ustanovitelj je bil leta 1899 Robert Anton Frömsdorf.38 Tudi slednji je bil povezan s podjetjem J. M.

35 Po tem so v tovarni izdelovali različne stvari: radie, pohištvo, mize za biljard ter igralne avtomate, kasneje še orožje in vojaško opremo. 36 Dve leti po odprtju dunajske podružnice so odprli še eno na Leipziger Strasse 105 v Berlinu (Zeitschrift für Instrumentenbau, 22/1902, str. 925). 37 Zeitschrift für Instrumentenbau, 22/1902, str. 719. 38 Podjetje je bilo 22. 4. 1899 vpisano v leipziški register pod imenom R. Frömsdorf & co., leta 1901 pa se je preimenovalo v Helioswerke R. Frömsdorf & co., vendar je že kmalu po tem prešlo v Hupfeldovo last (Zeitschrift für Instrumentenbau, 19/1899, str. 655; Zeitschrift für Instrumentenbau, 21/1901, str. 522, 719).

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Grob & co., ki ga je kasneje kupil Hupfeld, saj si je pred osnovanjem lastnega podjetja prav tu pridobival osnovno znanje in izkušnje pri konstruiranju zapletene mehanike glasbenih avtomatov.39 Čeprav je z ustanovitvijo svojega podjetja sicer zgolj za kratek čas zapustil Hupfeldovo, je v tem času na tržišče poslal mehansko-pnevmatski klavirski avtomat, leta 1900 pa prvi električni pnevmatski klavirski avtomat Helios z vgrajenim mehanizmom v ohišju pianina. Mehanizem je upravljal klaviaturo v obsegu 72 tipk oziroma 6 oktav in uporabljal glasbeni zapis na zvitkih iz gibke lepenke, ki so jih vstavljali v sistem v predalu pod klaviaturo pianina.40 Klavirski avtomat je bil v osnovi zelo podoben uspešnemu modelu, ki so ga že od leta 1892 naprej izdelovali pri Hupfeldu,41 izjemna novost pa je bila, da je imel avtomat poleg klasičnega pogona na vrtljivo ročico možnost preprostega preklopa na električni pogon. Naslednji velik Frömsdorfov dosežek je bil t. i. predstoječi klavirski avtomat poimenovan Pianetta, model z vgrajenim mehanizmom v ločenem ohišju od pianina, ki je deloval na nožni in električni pogon.42 Že kmalu po predstavitvi prototipa na velikonočnem sejmu v Leipzigu leta 1902 pa je bil Frömsdorf zaradi pomanjkanja denarja, ki bi ga moral še dodatno vložiti v nadaljnji razvoj modela, prisiljen prodati svoje podjetje Hupfeldu. Slednji je njegov model, ki je bil sicer le na nožni pogon, po predstavitvi na jesenskem sejmu v Leipzigu istega leta, postavil na tržišče pod imenom Phonola.43 Robert Frömsdorf, ki je nato vse do svoje smrti leta 1908 delal kot cenjen in spoštovan razvojni inženir in tehnični vodja pri Hupfeldu,44 je večino svojega časa posvetil nadaljnjemu razvoju in izboljšavam Phonole. Omenjeni model je bil poleg Pianole, ki so jo razvili in proizvajali pri ameriškem podjetju Aeolian, najuspešnejši mehanski glasbeni inštrument vseh časov.45 39 Zeitschrift für Instrumentenbau, 28/1908, str. 1126. 40 V oglasu omenjenega klavirskega avtomata je podjetje R. Frömsdorf & co. označeno kot Erste Fabrik der elektrischen Pianos mit reichhaltiger Nüancierung (Zeitschrift für Instrumentenbau, 21/1901, str. 366). 41 Prim. op. 60. 42 Zeitschrift für Instrumentenbau, 22/1902, str. 389; HOCKER, Jürgen: Tretklaviere: Die Phonola – eine Erfolgsgeschichte. V: Faszination Player Piano. Das Selbstspielende Klavier von den Anfängen bis zur Gegenwart, 2009, str. 49. 43 Zeitschrift für Instrumentenbau, 22/1902, str. 719, 908; Zeitschrift für Instrumentenbau, 23/1902, str. 123. 44 Zeitschrift für Instrumentenbau, 28/1908, str. 1126; prim. HOCKER 1993 (op. 28), str. 14–21. 45 BUCHNER 1992 (op. 11), str. 176; HOCKER 2009 (op. 42), str. 49.

253

254

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

muzejska primerka klavirskih avtomatov znamke hupfeld Skozi čas so klavirski avtomati doživeli številne spremembe. Zgodnejši tipi, mednje sodi tudi muzejska Phonola, so bili narejeni kot ločene naprave, ki so se s hrbtno stranjo prislonili na pianino ali klavir.46 Med na prelomu 19. in 20. stoletja zelo popularnimi klavirskimi avtomati takšne vrste,47 sta izstopala izdelka dveh podjetij. Ameriško podjetje Aeolian je svoj izdelek na tržišču pod imenom Pianola vneto predstavljalo s številnimi celostranskimi barvnimi oglasi v ameriških in evropskih revijah.48 Tudi nemško podjetje Hupfeld pri izvirnemu oglaševanju lastnega modela, poimenovanega Phonola, ki ga je prvič predstavilo publiki leta 1902,49 ni prav nič zaostajalo. Omenjen klavirski avtomat, katerega izumitelj je sicer bil, kot smo že uvodoma povedali, Robert Frömsdorf,50 so pri Hupfeldu najprej izdelovali v obsegu za 73 tipk51 in takšne vrste je tudi muzejska Phonola, kasneje pa v obsegu za 88 tipk.

46 T. i. »predstoječi« (angl. »push up«, nem. »vorsetzer«) klavirski avtomati (BOWERS 1994 (op. 2), str. 257). Enak model Phonole hranijo tudi v Muzeju za umjetnost i obrt v Zagrebu, ki jo je v sklopu številnih zanimivih predmetov iz zasebne zbirke muzeju poklonil zbiratelj Ivan Gerersdorfer. Njegova zbirka je v muzeju na ogled od leta 1994 naprej (MULJEVIĆ, Vladimir: Zbirka muzičkih automata Gerersdorfer u Zagrebu. V: Zbornik radova IV. međunarodnog simpozij o novim materijalima, Zagreb 1993, str. 210–213; PODGORELEC, Sonja: Kabinet muzičkih automata. V: Magazin Zračne luke Zagreb, 38 (2009), str. 16–22; ŠOJAT-BIKIĆ, Maja: Digitalizacija zbirke mehaničkih glazbenih automata Ivana Gerersdorfera: prilog digitalnom očuvanju hrvatske zvučne baštine te povijesti bilježenja i reprodukcije zvuka od 1880-ih do 1920-ih godina. V: Arti Musices, 41/1, Zagreb 2010, str. 61–96). 47 Ti modeli klavirskih avtomatov so bili popularni od devetdesetih let 19. stoletja naprej. Okoli leta 1900 je bilo na tržišču veliko različnih modelov, ki so jih ponujala številna podjetja. Leta 1910 so bili že zastareli, vendar so ostali v prodaji vse do leta 1915 (BOWERS 1994 (op. 2), str. 255). 48 BOWERS 1994 (op. 2), str. 257. 49 Glej op. 43. 50 DAEHNE 1917 (op. 33), str. 291. 51 Na začetku 20. stoletja je tako zaradi mehanizma uporabljenega pri Phonoli kakor tudi uporabe njenega imena prišlo do nesoglasij in tožbe s strani podjetja Aeolian proti Hupfeldu. Ameriško podjetje, ki je bilo sicer uspešno v številnih državah, na nemškem trgu po neuspeli tožbi proti Hupfeldu nikakor ni uspelo prodreti s svojimi izdelki (BOWERS 1994 (op. 2), str. 431). V primerjavi s Hupfeldovo Phonolo, ki je imela mehanizem, ki je upravljal 73 tipk oziroma 6 oktav, in sicer od F1 do f4, je Pianola ameriškega podjetja, ki je bila v prodaji od leta 1897, imela manjši obseg. Njen mehanizem je upravljal zgolj 65 tipk, in sicer v obsegu od A1 do cis4. Poleg tega je bila Hupfeldova Phonola tudi cenovno dostopnejša od Pianole podjeta Aeolian, saj je stala 850, Pianola pa 1200 mark (Zeitschrift für Instrumentenbau, 24/1904, str. 381; HOCKER 2009 (op. 42), str. 51).

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

↑ V izvlečnem predalu klavirskega avtomata znamke Hupfeld, ki ga hranimo v muzeju, je pod klaviaturo vgrajena mehanika s pogonsko ročico (naša je izgubljena) in dvema valjema ter čitalcem notnega zapisa, prek katerega teče gibka perforirana lepenka. Foto: Boris Farič

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Pri kasnejših klavirskih avtomatih je bil mehanizem vgrajen v ohišje pianina.52 Čeprav je bil prototip izdelan že v poznih osemdesetih letih 19. stoletja, se je njihova številčnejša proizvodnja začela po letu 1900, vrh popularnosti pa so doživeli v dvajsetih letih 20. stoletja. Iz začetka prejšnjega stoletja, ko so razvijali odlične naprave, med katerimi so nekatere omogočale številne efekte in izvajanje na perforiranih papirnatih zvitkih zapisanih skladb v različnih tempih, je tudi muzejski primerek klavirskega avtomata, ki je bil izdelan v Hupfeldovi dunajski izpostavi, hkrati pa je to tudi eden zgodnejših klavirskih avtomatov na elektriko, pri katerem je pomembno inovatorsko vlogo zopet odigral Frömsdorf. Slednjemu tipu so izdelovalci posvečali veliko pozornosti ter naredili veliko izboljšav.53 Po uspehu pianinov z vgrajenimi mehanizmi so na tržišče postavili še različico s klavirjem. Ponujala so jih številna podjetja, toda v primerjavi s klasičnimi pianini z vgrajenim mehanizmom za 88 tipk, so jih prodali le malo.54 Klavirski avtomat, ki je bil nekdaj v secesijski Unionski dvorani v 52 V bistvu gre za običajen pianino z vgrajenim avtomatskim mehanizmom za igranje. 53 Ena izmed dobrih inovacij so bili tudi sistemi za avtomatsko menjavo 6 ali 10 glasbenih zvitkov. 54 Priljubljeni pa so bili tudi kombinirani tipi z obsegom za 65/88 tipk, še posebej okrog leta 1910, ko so prodajali notne zvitke v obeh omenjenih obsegih.

255

256

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Mariboru, v kateri se je odvijalo živahno kulturno dogajanje,55 je muzej pridobil v devetdesetih letih 20. stoletja. Da je klavirski avtomat nastal v Hupfeldovi dunajski podružnici, nas opozarja napis na pokrovu nad klaviaturo: HUPFELD / WIEN – LEIPZIG, ki ga na vsaki strani zamejujeta po dve vloženi medeninasti medalji z letnicami in napisi razstav, na katerih je bil ta model med prejemniki nagrad. Levo od napisa sta medalji, ki se sicer nanašata na priznanji, ki si ju je z modelom pod lastno znamko leta 1889 v Parizu in 1891 v Londonu prislužil Johann Matthäus Grob, čigar podjetje je šele po njegovi smrti leta 1892 kupil Ludwig Hupfeld. Grob je javnosti model klavirskega avtomata z vgrajenim mehanizmom prvič predstavil že leta 1888 v Bologni,56 leto kasneje pa še v okviru velike svetovne razstave v Parizu, ter leta 1891 v Londonu, obakrat so njegov model tudi nagradili.57 Kako pomembne so bile nagrade za izdelovalce, kaže tudi dejstvo, da so pri 55 Današnja Unionska dvorana je še edina ohranjena stavba, ki je nastala v sklopu Goetzlove pivovarne in je bila zgrajena leta 1911 (CURK, Jože: Kratek oris komunalne in gradbene zgodovine Maribora med obema vojnama. Kronika, 28, Ljubljana 1980, str. 195; Investicijski program – Prenova Unionske dvorane v Mariboru, 5. 2. 2003, str. 1; LUTERŠMIT, Brigita: Klavirska poustvarjalnost v Narodnem domu Maribor med letoma 1945 in 2009, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, 2010, str. 24–25). 56 Prim. op. 29. 57 Na priznanje s pariške razstave opozarja medaljon z napisom EXPOSITION UNIVERSELLE / 1889, na priznanje z londonske razstave pa medaljon z napisom GERMAN EXHIBITION / LONDON 1891 / WILHELM II. Slednja razstava je bila zadnja v vrsti štirih londonskih razstav, ki so se zvrstile med letoma 1887 in 1891 (LOWE, Charles: Four National Exhibitions in London and their Organiser, London 1892, str. 293–393).

↑ Gravure medalj, ki jih je podjetje Hupfeld za svoj model klavirskega avtomata z vgrajenim mehanizmom dobilo na svetovnih razstavah v Parizu leta 1889, v Londonu leta 1891, v Chicagu leta 1893 in v Antwerpnu leta 1894. Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Hupfeldu tudi po letu 1892, ko so kupili Grobovo podjetje, pri oglasih klavirskega avtomata izpostavljali tako njegovo prvo in zelo uspešno predstavitev v Bologni kot tudi prejete medalje v Parizu in Londonu. Medalji, ki sta desno od napisa, pa v nasprotju s prej omenjenima opozarjata na prejeta priznanja, ki si ju je model, ki je tokrat že nastal v okviru Hupfeldovega podjetja, prislužil na razstavah v Chicagu leta 189358 in v Antwerpnu leto kasneje.59 Ludwig Hupfeld je v omenjeni model vgrajeval mehanizem, ki ga je v osnovi izumil Emil Capitaine.60 Številka njegovega patenta je na muzejskem primerku klavirskega avtomata napisana na notranji preklopni stranici izvlečnega predala, in sicer kot Hupfeld Patent 429419. Na kakšen način in točno kdaj je Hupfeld od Capitaina odkupil njegov patent, sicer še ni do konca razjasnjeno, iz objav v časopisih pa je razvidno, da še štiri leta po zaščiti patenta leta 1890 niso bila jasna vsa razmerja v povezavi s tem med Capitainom in Hupfeldom.61 V primerjavi s starejšimi podobnimi modeli ima ta Hupfeldov klavirski avtomat že možnost izbire med ročnim ali električnim

58 Medalja, ki jo je Hupfeldov model prejel na svetovni razstavi v Chicagu so jo poimenovali po Krištofu Kolumbu, ima poleg vgravirane njegove podobe še napis CHRISTOPHER / COLVMBVS / OCT XII / MCCCCXCII. O Hupfeldovem klavirskem avtomatu so v publikaciji, ki je podrobneje predstavljala vse na razstavi prikazane inštrumente, med drugim zapisali, da je čudovit primerek z zmožnostjo prefinjenega reproduciranja zvokov iz zapisa na perforiranem glasbenem zvitku, ki je očaral tako obiskovalce razstave kakor tudi druge izdelovalce glasbenih avtomatov. Še več, tekom razstave je podjetje Ludwiga Hupfelda v Ameriki prodalo veliko število primerkov razstavljenega avtomata (Zeitschrift für Instrumentenbau, 14/1893, str. 54; Musical instruments at the World's Columbian Exposition, Chicago 1894, str. 195–196). 59 Medalja, ki jo je Hupfeld za svoj klavirski avtomat prejel v Antwerpnu leta 1894 ima napis EXPOSITION UNIVERSELLE D‘ANVERS / 1894 / WERELDTENTOONSTELLING VAN ANTWERPEN. Ob razstavi je izšel tudi katalog s predstavitvami razstavljavcev in njihovih modelov (Exposition Universelle d‘Anvers 1894. Catalogue Officiel General, Antwerpen 1894, str. 21; prim. Zeitschrift für Instrumentenbau, 14/1894, str. 776, 829). 60 Ta je v Ameriki svoj patent prijavil 3. oktobra 1889, 3. junija 1890 pa ga zaščitil pod številko 429419 (United States Patent Office. Emil Capitaine, of Eilenburg, Germany, Mechanical Key-board Player. Patent No. 429419. Dostopno na www.google.com/patents/ US429419; opis patenta z nazornimi risbami obsega šest strani). Nemški izumitelj je sicer bolj znan po svojih izumih oziroma izboljšavah avtomobilskih in motociklističnih motorjev (Allgemeine Fragen der Technik. V: Dinglers Polytechnisches Journal, letnik 81, 315/13, Stuttgart, 31. marec 1900, str. 26). 61 Glej na primer Music Trade Review, 18/33, New York 1894, str. 7.

257

258

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Muzejski primerek klavirskega avtomata ima poleg ročnega tudi pogon na elektriko. Ostanki električne napeljave in pogonskega kolesa so vidni na hrbtišču. Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pogonom,62 kar nudi, poleg zapisanega imena dunajske Hupfeldove Capitainov shematski izpostave na pokrovu nad klaviaturo, še dodaten argument za njegovo prikaz mehanike datacijo šele v začetek 20. stoletja.63 V kvalitetno historicistično ohišje vgradnega klavirskega pianina, na katerega je možno tudi lastnoročno igrati, je v izvlečnem avtomata iz leta 1890 predalu pod klaviaturo vgrajena mehanika s pogonsko ročico in in njegova aktualna izvedba v Hupfeldovem dvema valjema ter čitalcem notnega zapisa, prek katerega teče gibka klavirskem avtomatu, perforirana lepenka. Vsa ostala mehanika je v notranjščini pianina ki ga hranimo v ob litoželeznem ogrodju in je neposredno povezana s klaviaturo. muzeju. Številka Hupfeldovega patenta Pod pritisno letvijo čitalca notnega zapisa so vodila, ki držijo smer na notranji strani papirnatega zvitka, da se le-ta ne začne vihati in trgati ter da vse preklopne čelnice perforacije tečejo po predvidenih tonih. Ob odčitavanju notnega zapisa predala z mehaniko se ujema s številko z glasbenega zvitka papir pritiska navzdol majhne jezičke, ki se ob Capitainovega. Foto: padcu v perforacijo dvignejo in prek gibljive žičke, ki je speljana po Boris Farič majhnih cevčicah, sprožijo mehanizem. Ta približa z usnjem oblečeno kladico k vrtečemu se polstenemu valju,64 ta pa prek vzvodov sproži kladivce za določeno tipko. Mehanizem ima 77 vzvodov, od katerih je 5 takšnih,65 ki sprožajo pedalne efekte.66 Pianino ima namreč tri pedale. S pritiskom na desni pedal (forte) se dvignejo vsi dušilci naenkrat, s pritiskom na levi pedal (piano) se kladivca približajo strunam, medtem ko se je s pritiskom na srednji pedal nekdaj med kladivca in strune spustil trak iz mehke klobučevine,67 kar je naredilo zvok pianina mehkejši. Od tega klavirskega avtomata se v marsičem razlikuje že prej omenjena Phonola, ki jo je leta 2006 naš muzej odkupil skupaj s 40 glasbenimi zvitki z različnimi zvrstmi glasbe in originalnim katalogom glasbenih zvitkov. Phonola sodi med zgodnejše primerke v vrsti kasnejših izboljšanih glasbenih avtomatov tega Hupfeldovega modela, ki so se začeli pojavljati na trgu od konca 19. stoletja naprej. Gre za t. ←

62 Izbira pogona je rešena na zelo preprost način, in sicer zgolj s pozicijo izvlečnega predala z mehanizmom. Če je le-ta izvlečen, lahko poganjamo mehanizem z vrtljivo pogonsko ročico. Če predala ne izvlečemo, pa se sistem preklopi na električni pogon. 63 Prim. op. 4. 64 Debelejši polsteni valj je pod klavirsko mehaniko. 65 Za srednji in levi pedal sta potrebna po dva vzvoda, ker je za sprožitev potrebna večja sila, medtem ko ima desni le nekoliko širši vzvod, da je naležna površina z usnjem oblečene kladice večja. 66 Ostalih 72 vzvodov je namenjenih prenosu glasbenega zapisa na tipke klavirja v obsegu 6 oktav. Pedalne efekte imajo Hupfeldovi klavirski avtomati, ki so nastajali od leta 1897 naprej. 67 Danes je trak sicer uničen, so pa na letvicah vidni ostanki mehke bele klobučevine.

259

260

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

i. predstoječi klavirski avtomat, kar pomeni, da zapletena mehanika ni vgrajena v sam pianino ali klavir, ampak v ločeno ohišje, ki se s hrbtnim delom prek vzvodov za tipke in pedala pritakne na drug inštrument, kar omogoča njegovo širšo uporabo. Glasbeni zapis, ki je na perforiranem papirnatem zvitku, teče prek dveh valjev, odčitano zaporedje luknjic pa se prek pnevmatske trakture in s polstjo oblečenih vzvodov prenese na tipke klavirja. Prvi model Phonole, ki je imel 73 vzvodov za tipke in je tako lahko reproduciral glasbena dela v obsegu 6 oktav, je nastal sicer že leta 1902, množičnejša proizvodnja pa je stekla naslednje leto. Že leta 1908 so, v skladu s standardiziranim sistemom, model nadgradili in mu pri tem povečali število vzvodov za tipke na 88 ter s tem omogočili izvajanje skladb v še večjem obsegu. Za razliko od poznejših električnih Phonol ima muzejski primerek, ki je glede na njegove značilnosti nastal med letoma 1903 in 1908, nožni pogon na dva pedala, podobna tistim pri harmoniju, ki ženeta meh.68

68 Zato je za delovanje klavirskega avtomata seveda potreben človek, ki sede na klopi poganja stopalki.

↑ Hrbtni del Phonole z vzvodi za tipke in pedala. Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Tudi navzven je ohišje69 Phonole še najbolj podobno harmoniju, le da se pod polkrožno zaključenim poklopcem ne skrivajo tipke, temveč zapletena mehanika. Na obeh stranicah z odebeljenimi čeli je vrezan plitev profil v secesijskem slogu. V sredini sprednje stranice je vdolbina za pedala, ki jo na straneh omejujeta dva prav tako profilirana lesena bloka. Stranica, obrnjena h klavirju, je v višini klavirskih tipk ugreznjena, tako da sega spodnji del klavirskega avtomata pod klaviaturo. Na hrbtni strani sta na spodnjem delu dva vzvoda, ki se povežeta s pedaloma pianina, v zgornjem delu pa so tik nad višino klavirskih tipk nameščeni vzvodi iz bukovega lesa, z nalepljeno zeleno polstjo, ustrezno razporejeni za cele tone in poltone. 40 glasbenih zvitkov z različnimi zvrstmi glasbe in originalni katalog glasbenih zvitkov za hupfeldove phonole Z izjemo glasbenih skrinjic so skorajda vsi glasbeni avtomati uporabljali glasbeni zapis na osnovi perforiranega papirnatega zvitka. Pred letom 1880 je sicer večina glasbenih avtomatov, vključno s klavirskimi avtomati in orkestrioni, uporabljala glasbeni zapis na medeninastem cilindru, kartonskem ali kovinskem disku. Hkrati z razvojem glasbenih avtomatov so se razvijale tudi številne izboljšave v načinu izdelovanja glasbenih zapisov, ki so zaradi tanjšega papirja lahko bili čedalje daljši.70 Slednji so nastajali v procesu, pri katerem so glasbeni zapis prevedli v perforacijo na papirnatem zvitku. V tem postopku je svoje delo najprej opravil glasbeni aranžer, ki je moral dobro poznati zmožnosti in omejitve posameznega avtomata. Ko je bil aranžma enkrat narejen, so ga prenesli v sistem luknjic na papirnatem zvitku. Postopek »prevajanja« glasbenega zapisa je potekal na več načinov. 69 Ohišje, v osnovi izdelano iz mehkega lesa, je furnirano, črno luženo in politirano. 70 Nemško podjetje Welte je oralo ledino v populariziranju glasbenih zvitkov pri večjih glasbenih avtomatih. V novo tehnologijo so bili tako prepričani, da so lastnikom njihovih inštrumentov s starim sistemom ponujali brezplačno zamenjavo. Glasbeni zvitki so v primerjavi s cilindri imeli številne prednosti. Razlika v ceni je bila očitna, glasbeni zapis je bil pri cilindrih zelo omejen, bili so večji ter težji v primerjavi s papirnatimi zvitki in zamudneje jih je bilo menjati. Po zgledu Welta je tudi večina drugih podjetij začela v svoje glasbene avtomate vgrajevati nov sistem. Nekateri proizvajalci so svojim kupcem ponujali na izbiro glasbene zvitke ali cilindre za vse svoje modele, vendar je praksa kmalu zamrla, saj so bili po letu 1910 glasbeni cilindri samo še stvar preteklosti (BOWERS 1994 (op. 2), str. 714).

261

262

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Luknjice na matrici71 so bodisi ročno izrezovali, ali pa je pianist igral na t. i. snemalni klavir, ki je pri tem papirnati zvitek avtomatsko luknjal, uporabljali pa so tudi kombinacijo obeh načinov.72 Poleg kvalitetnega glasbenega zapisa so proizvajalci posvečali veliko pozornosti zunanjemu videzu in prepoznavnosti svojih izdelkov. Glasbeni zvitki in njihova kartonska embalaža so tako natančno opremljeni s potrebnimi podatki o skladbi in njenem avtorju, izvajalcu – pianistu ter datumom in zaporedno številko zvitka. Zbiranje zvitkov za različne glasbene avtomate je enako pomembno kot ohranjanje in vzdrževanje le-teh v uporabnem

71 Izgotovljena matrica je služila za množično proizvodnjo zvitka za določeno skladbo. 72 BOWERS 1994 (op. 2), str. 718.

↑ Glasbena zvitka za Hupfeldova vgradni klavirski avtomat in Phonolo. Nekoliko starejši Hupfeldov model je imel še v celoti mehansko odčitavanje glasbenega zapisa, zato je ta na debelem papirju, medtem ko je delovanje Phonole že popolnoma pnevmatsko in je zato glasbeni zapis že na precej tanjšem papirju. Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Označbi skladb na začetku dveh ohranjenih papirnatih zvitkov. Foto: Boris Farič

stanju, saj so ti v nasprotnem primeru le neme priče preteklosti.73 Oba ohranjena muzejska klavirska avtomata imata glasbeni zapis na perforiranem papirnatem zvitku, le da imamo od starejšega, pri katerem je zapis narejen še na gibki lepenki, ohranjen zgolj en zvitek,74 medtem ko za Phonolo hranimo kar 40 zvitkov z različnimi zvrstmi

73 Pomembnosti ohranjanja nosilcev zvokovnega zapisa se zavedajo tudi hrvaški kolegi. V zagrebškem muzeju so se pred leti lotili tudi digitalizacije zvokovnih zapisov različnih glasbenih avtomatov iz zbirke Ivana Gerernsdorferja (ŠOJAT-BIKIĆ 2010 (op. 46), str. 61–96). Tudi v našem muzeju je kolega Brane Lamut poskrbel, da so zapisi iz glasbenih skrinjic, ki jih je v sklopu svoje zbirke muzeju podaril Marko Sluga, poslušalcem dostopni na zgoščenki. Z njihovim raziskovanjem se je sicer ukvarjala dr. Koter in napisala zanimiv prispevek (KOTER, Darja: Glasbeni avtomati iz Zbirke Sluga Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. V: Zgodovinski zapisi, 2014, letn. 11, str. 51–58). 74 Na 10,60 metra dolgem glasbenem zvitku št. 8021 je skladba Carla Marie von Webra z naslovom L‘invitation a la valse / Aufforderung zum Tanz / Invitation to a waltz.

263

264

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

glasbe75 in originalni katalog glasbenih zvitkov za Hupfeldove Phonole iz leta 1912.76 V slednjem je objavljen seznam zvitkov z glasbenimi deli različnih skladateljev in izvajalcev. Znano je namreč, da je v prvih treh desetletjih 20. stoletja skorajda vsak znan pianist snemal pester glasbeni repertoar za vodilne proizvajalce glasbenih avtomatov, ki so kar tekmovali med seboj v privabljanju umetnikov in izdajanju prestižnih katalogov s predstavitvami izvajalcev in skladb na glasbenih zvitkih. Za model Phonola 73 so tako v Hupfeldovem podjetju že po

75 Glasbeni zvitki za Hupfeldovo Phonolo, ki jih v originalnih kartonskih embalažah hranimo v muzeju, imajo inv. št.: GL 107/1-40s, opremljeni pa so z naslednjimi številkami in oznakami: št. 2555 O / Sylvia-Ballet / Pizzicati et Valse lente / L. Delibes / 5160; št. 2509 / Adagio a. d. Sonate Pathetique / Op. 13, Satz 2 / Beethoven; št. 3013 O / Wilhelm Tell / Ouverture – Overture / G. Rossini / 7180; št. 3026 / Carmen, Potpourri – Selection / G. Bizet; št. 3098 / Toska / Capriccio Fantasia / G. Puccini; št. 3107 S / Die Mühle im Schwarzwald / Idylle / Le moulin de la Forêt-Noire / The Black - Wood mill / R. Eilenberg; št. 3121 O / Die Fledermaus / La Chauve-Souries – The Bat / Potpourri I. Selection / Joh. Strauß / 8200; št. 3184 / Sérénade amusante. Op. 139 / R. Eilenberg; št. 3219a O / Boccaccio / Potpourri – Selection / 8200; št. 3356 O / Walküre / Feuerzauber / R. Wagner / 6180; št. 3406 / Les Patineurs / Schlittschuhlänfer / Valse – Walzer – Wallz / E. Waldteufel; št. 3412 / Pique Dame / Ouverture – Overture / Franz v. Suppé; št. 3612 / Aïda / Potpourri – Selection / G. Verdi / 8200; št. 6010 / Wiener Leben / Großes Potpourri / K. Komzák; št. 6014 / Hoffmann´s Erzählungen / Bouquet de Mélodies I / J. Offenbach / 8200; št. 6031 O, Ernani / Potpouri – Selection / G. Verdi / 8200; št. 6187 / Madam Butterfly / Potpourri – Selection / G. Puccini / arr. By Charles jun.; št. 6203 / La Favorite / Potpourri – Selection / G. Donizetti; št. 7014 / Rigoletto / Koncert – Paraphrase / G. Verdi – Fr. Listz / 6190; št. 7054 / Die Wachtparade kommt / Charakterstück / R. Eilenberg; št. 7097 / Ventre a Terre / Galop de Concert / Ernest Gillet; št. 7219 / Neue Wiener Schlager / Potpurri – Selection / Anton Ernst; št. 7220 / Scönau, mein Paradies / Lied. Op. 62 / A. Kutschera; št. 7249 / Zeffiretta. Op. 159 / Morceau de Salon / Sydney Smith; št. 9014 / Penas del Amor / Valse brillante / Rodolfo; št. 9029 / Kaiser Friedrich-Marsch / C. Friedemann; št. 9034 O / Die Puppenfee / The Doll`s Fairy. La Pouppée / Walzer – Walz – Valse / Josef Bayer / 7180; št. 9074 / Hoch und Deutschmeister-Marsch / D. Ertl; št. 9091 / Berliner Luft / Marsch / Paul Lincke; št. 9176 / Quand l`Amour meurt… / Valse Boston / Octave Crémieux / 5130; št. 9257 T / Fascination / Valse Tzigane / F. D. Marchetti / 5140; št. 13203 O / Cavalleria Rusticana / Intermezzo Sinfonico / Pietro Mascagni / 5116; št. 15033 / La gran via / Coro y Mazurka de los Marineritos / Chueca y Valverde; št. 15041 S / Blumengeflüster / Whispering of Flowers / Charakterstück / Piéce caractéristiqe / Characteristic piece / Franz von Blon / 7200; št. R. 15107 / Bis früh um fünfe / Marsch / Paul Lincke / played by – gespielt von – joué par / Amadeus Nestler; št. 15130 / Faust-Ballet-Musik / 5. Moderato con moto / 6. Allegretto / 7. Allegro vivo / Ch. Gounod; št. 15139 / Grande Valse Brillante Op. 30 / W. Goldner; št. 15173 O / Die lustige Witwe / La Veuvejoyeuse – The merry widow / Vilja-Lied (Lied vom Waldmägdelein) / Chant de Vilja – Song of Vilja / Franz Lehár / 8160; št. 15218 / Entr`acte Gavotte / Ernest Gillet; št. 16229 O / Der Liebeswalzer / Valse – Waltz / C. M. Ziehrer / 9206. 76 73 Hupfeld Phonola Generalkatalog, Leipzig, september 1912. Katalog ima inv. št.: GL 106 s.

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Glasbeni zvitki in njihova kartonska embalaža so natančno opremljeni s podatki o skladbi in njenem avtorju, izvajalcu – pianistu ter datumom in zaporedno številko zvitka. Foto: Boris Farič

→ Katalogi glasbenih zvitkov različnih proizvajalcev klavirskih avtomatov, med katerimi je tudi katalog za Hupfeldovo Phonolo iz leta 1912. Foto: Boris Farič

treh letih poslušalcem ponujali okoli 3000 glasbenih zvitkov, leta 1912 pa že, kakor je razvidno iz kataloga s seznamom glasbenih zvitkov na 693 straneh, približno štirikrat več.77 Skladbe za Phonolo so oglaševali tudi na druge načine. V Hupfeldovi dunajski izpostavi so tako med jesenjo in pomladjo med letoma 1912 do 1914 dvakrat tedensko prirejali dobro obiskane in priljubljene koncerte na Phonoli.78

77 Zeitschrift für Instrumentenbau, 25/1905, str. 983. 78 Takšne predstavitve novih skladb za Phonolo so v t. i. Phonolahause na Mariahilferstrasse 3 imeli vse do pričetka prve svetovne vojne. Zadnji koncert je bil 22. aprila 1914 (SOMMER 2013 (op. 4), str. 20–21; SOMMER 2014 (op. 21), str. 143, 146).

265

266

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

dragocena drobca v zgodovinskem mozaiku glasbene zgodovine Oba klavirska avtomata znamke Hupfeld sta bila nekoč del veličastnega obdobja glasbenih avtomatov. O njiju bi lahko, čeprav ju pričujoči članek obravnava iz različnih zornih kotov, povedali še marsikaj zanimivega. Naj zaključim z besedami nekdanje kustodinje za glasbila in zdajšnje predavateljice na Akademiji za glasbo v Ljubljani dr. Darje Koter, ki je s svojim priporočilom doprinesla k temu, da smo na osnovi vloge za odkup klavirskega avtomata leta 2006 od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije prejeli potrebna sredstva za nakup Phonole. O njej je takrat zapisala, da pomeni »dragocen drobec v zgodovinskem mozaiku glasbene zgodovine in vez v verigi izdelovanja inštrumentov s tipkami, ki ji ptujski muzej uspešno sledi ter jo nadgrajuje« ter da je to »predmet, s katerim je obiskovalcem muzeja omogočen stik z dediščino, ki v slovenskih muzejih do sedaj še ni bila zastopana«.79 Seveda bi enako lahko rekli tudi za klavirski avtomat znamke Hupfeld, ki je nekdaj s svojim zvokom razveseljeval obiskovalce Unionske dvorane v Mariboru in je odslužen, poškodovan ter spregledan dolga leta sameval v muzejskem depoju.80 Danes pa si prizadevamo, da bi o njegovi bogati zgodovini in zapleteni mehaniki delovanja vedeli dovolj, da bi ga lahko temeljito restavrirali in ponovno usposobili za igranje, tako kot smo to že pred časom storili s Phonolo. V muzeju se namreč zavedamo, da le za igranje pravilno usposobljeni glasbeni avtomati še danes ponujajo enake ali podobne občutke, kot so jih doživljali njihovi številni uporabniki mnoga desetletja nazaj in to kljub neprestanemu napredku tehnologije na glasbenem področju, s katero se srečujemo na vsakem koraku.

79 KOTER, Darja: Mnenje za odkup Phonole znamke Hupfeld, 1. 4. 2006, hrani Kulturnozgodovinski oddelek PMPO. 80 Za inštrument smo že pripravili program restavriranja, ki ga bodo izvajale pristojne muzejske strokovne službe.

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura Allgemeine Fragen der Technik. V: Dinglers Polytechnisches Journal, letnik 81, 315/13, Stuttgart, 31. marec 1900, str. 26.

KOTER, Darja: Mnenje za odkup Phonole znamke Hupfeld, 1. 4. 2006, hrani Kulturnozgodovinski oddelke PMPO.

BOWERS, Q. David: Encyclopedia of Automatic Musical Instruments, New York 1994 (19721).

KOTER, Darja: Glasbeni avtomati iz Zbirke Sluga Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. V: Zgodovinski zapisi, 2014, letn. 11, str. 51–58.

BUCHNER, Alexander: Vom Glocken-spiel zum Pianola, Praga 1959.

Laibacher Zeitung, 22. 12. 1906, št. 293, str. 2789.

BUCHNER, Alexander: Mechanische Musik-Instrumente, Praga 1992. Commissioner of Patents for the year 1909, geslo: Bajde, J., Washington 1910.

Laibacher Zeitung, 22. 11. 1910, št. 256, str. 2450.

CURK, Jože: Kratek oris komunalne in gradbene zgodovine Maribora med obema vojnama. Kronika (Ljubljana), 28, 1980, str. 195.

LUTERŠMIT, Brigita: Klavirska poustvarjalnost v Narodnem domu Maribor med letoma 1945 in 2009, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, 2010, str. 24–25.

LOWE, Charles: Four National Exhibitions in London and their Organiser, London 1892, DAEHNE, Paul: Jubelfeier im Hause Ludwig str. 293–393. Hupfeld A.G. in Leipzig. V: Zeitschrift für MULJEVIĆ, Vladimir: Zbirka muzičkih Instrumentenbau, 37/1917, str. 290–292. automata Gerersdorfer u Zagrebu. V: Zbornik DOLGE, Alfred: Pianos and their Makers. A Comprehensive History of the development of the Piano, Toronto 1972 (Covina 19111), str. 131–162.

radova IV. međunarodnog simpozij o novim materijalima, Zagreb 1993, str. 210–213.

Exposition Universelle d‘Anvers 1894. Catalogue Officiel General, Antwerpen 1894, str. 21.

PEETZ, Ludwig: Das Welte-MignonT100-Aufnahmeverfahren:Aktuelle Forschungsergebnisse zur Dynamikerfassung .... V: Das Mechanische Musikinstrument, 89/2004, str. 7–24.

FRIBERG, Claes: Behind the Iron Curtain (tipkopis), 1975. Dostopno na www. mechanicalmusicpress.com/history/ articles. HOCKER, Jürgen: Die Phonola. V: Das Mechanische Musikinstrument, 57/1993, str. 14–21.

PALMIER, Robert (ur.): The Piano. An Encyclopedia, London 2003 (19941).

PODGORELEC Sonja: Kabinet muzičkih automata. V: Magazin Zračne luke Zagreb, 38 (2009), str. 16–22.

Musical Instruments at the World‘s Columbian Exposition, Chicago 1894, str. HOCKER, Jürgen: Tretklaviere: Die Phonola 195–196. – eine Erfolgsgeschichte. V: Faszination Music Trade Review, 18/33, New York Player Piano. Das Selbstspielende Klavier 1894, str. 7. von den Anfängen bis zur Gegenwart, 2009, SOMMER, Isabella: Die Wiener str. 49–58. Niederlassung der Firma Ludwig Hupfeld. V: Hupfeld Phonola 73 Generalkatalog, Das Mechanische Musikinstrument, Leipzig, september 1912 118/2013, str. 19–22. Investicijski program – Prenova Unionske SOMMER, Isabella: Das dvorane v Mariboru, 5. 2. 2003. Klavierspielinstrument Phonola. Seine KAPUR, Ajay: A History of Robotic Musical Instruments. V: Proceedings of the International Computer Music Conference. Barcelona, Spain, September 2005. Dostopno na www.mistic.ece.uvic.ca/ publications. KOBBE, Gustav: The Pianolist. A Guide For Pianola Players, New York 1907.

gesellschaftliche und musikhistorische Relevanz in Österreich zur Zeit des Ersten Weltkriegs. V: Österreich in Geschichte und Literatur mit Geographie, 58/2, 2014, str. 143–159.

267

268

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

ŠOJAT-BIKIĆ, Maja: Digitalizacija zbirke mehaničkih glazbenih automata Ivana Gerersdorfera: prilog digitalnom očuvanju hrvatske zvučne baštine te povijesti bilježenja i reprodukcije zvuka od 1880-ih do 1920-ih godina. V: Arti Musices, 41/1, Zagreb 2010, str. 61–96. OMERZEL TERLEP, Mira: Od lire do lajne. Etnolog, n. v., letnik 7=58, Ljubljana 1997, str. 199–240. To in ono. Bajdetov klavir na lok. V: Dom in svet, 1907, letnik 20, št. 10, str. 479–480. To in ono. Klaviolina. V: Dom in svet, 1912, letnik 25, št. 1, str. 39. United States Patent Office. Emil Capitaine, of Eilenburg, Germany, Mechanical Key-board Player. Patent No. 429419. Dostopno na www.google.com/ patents/US429419. WENDEL, Siegfried: Gustav Karl Hennig. Der massgebliche Erfinderb der Hupfeld-Violina. V: Das Mechanische Musikinstrument, 111/2011, str. 6–12. Wiener Zeitung, št. 13, 17. 1. 1888, str. 5. Zeitschrift für Instrumentenbau, 8/1887, str. 188. Zeitschrift für Instrumentenbau, 8/1888, str. 402, 446. Zeitschrift für Instrumentenbau, 9/1888, str. 2, 36, 78. Zeitschrift für Instrumentenbau, 12/1892, str. 217, 613. Zeitschrift für Instrumentenbau, 19/1899, str. 655, 875. Zeitschrift für Instrumentenbau, 21/1901, str. 366, 522, 719. Zeitschrift für Instrumentenbau, 22/1902, str. 389. Zeitschrift für Instrumentenbau, 23/1902, str. 123. Zeitschrift für Instrumentenbau, 25/1905, str. 211, 309, 675. Zeitschrift für Instrumentenbau, 28/1908, str. 1126. Zeitschrift für Instrumentenbau, 31/1911, str. 507, 697. Zeitschrift für Instrumentenbau, 43/1923, str. 463.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Tatjana Štefanič Klavirska avtomata znamke Hupfeld

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tatjana štefanič, klavirska avtomata znamke hupfeld self-playing pianos hupfeld summary The Regional Museum Ptuj-Ormož harbours two interesting selfplaying pianos of Hupfeld make dated to the first decade of the 20th century. Nowadays, they represent a true museum rarity despite the fact that the factory based in Leipzig and owned by Ludwig Hupfeld, and many other European and American manufacturers of various automatic musical instruments, including different types of pianos, were supplying markets with tens of such instruments on a monthly basis, and that some makes, widely accessible due to their low prices, were extremely common in many bourgeois houses. The factory owned by Ludwig Hupfeld was the most important producer of automatic musical instruments in the world. Between 1892 and 1930, the factory developed a great number of mechanical instruments, such as music boxes with perforated disc scores, organettes, various piano players ranging from playing mechanisms stored in a separate frame which had to be leaned on to a pianino or piano, to different models of pianinos with built-in mechanisms, and to refined so-called “expressive” piano mechanisms, to orchestrions, violin mechanisms, theatre organs, and many more. Smaller examples were used in private homes, while bigger and more perfect musical mechanisms were a must in many public places, dance-halls, theatres and elsewhere.

269

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

B R A N KO V N U K muzejski svetovalec branko.vnuk@pmpo.si

Perzej in Andromeda

Po nekajletnem premoru smo septembra 2012 v drugem nadstropju ptujskega gradu v petih prostorih ponovno postavili na ogled dela slikarjev, ki so delovali v obdobju od zadnje četrtine 16. do tretje četrtine 18. stoletja.1 Med razstavljenimi deli izstopa oljna tabelna slika manjšega, skorajda kvadratnega formata, na kateri je upodobljen Perzej, ki rešuje vklenjeno Andromedo pred čeljustmi morske pošasti.2 Slika izhaja iz gradu Hrastovec3 in je bila na ptujski grad prenesena šele v dvajsetih letih prejšnjega stoletja,4 potem ko so zadnji lastniki ptujskega gradu, grofje Herberstein, hrastovški grad skupaj z opremo vnovič 1 Slovesno odprtje petih prenovljenih prostorov v drugem nadstropju jugovzhodnega trakta ptujskega gradu je bilo 7. septembra 2012. 2

PMPO, inv. št. G 43 s, olje na smrekov les, 62 x 65,4 cm.

3 Na hrbtni strani sekundarnega pozlačenega profiliranega okvirja se nahaja levo spodaj žig GUTENHAAG. 4

To se je zgodilo med letoma 1924 in 1925. Gl. ŠTEFANIČ 2014, str. 113.

271

272

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Thalbergova soba v drugem nadstropju ptujskega gradu, 1944 (?), PMPO, fototeka Kulturnozgodovinskega oddelka, št. F 126.

pridobili v svojo posest.5 O tem, ali je slika bila že od vsega začetka del opreme hrastovškega gradu oziroma je tja prišla po poti zbirateljske prakse Erazma Friderika grofa Herbersteina (1631–1691) ali pa šele v okviru zbirateljskega programa članov rodbine, ki so gospoščino Hrastovec posedovali v 18. stoletju, trenutno ne moremo reči ničesar, saj tozadevni arhivski viri še niso bili v celoti raziskani, zagotovo pa slike ne najdemo v popisu zbirke Erazma Friderika in bi bilo možno, da je bila v hrastovško zbirko vključena pozneje.6 Po prenosu slike v ptujski grad so Herbersteini z njo opremili predzadnjo sobo v drugem nadstropju severnega trakta grajskega palacija, ki so jo Herbersteini imenovali Thalbergova soba,7 po nacionalizaciji gradu leta 1945 in ob prvi ureditvi grajske galerije v drugem nadstropju leta 1952 pa je postala sestavni del ptujske muzejske galerijske zbirke.8 Jože Curk je sliko opredelil kot lep primer beneškega slikarstva

5 Grad Hrastovec so imeli Herbersteini v svoji posesti od 80. let 15. stoletja do leta 1802, ko so ga prodali družini Pauer. Gl. KOŠAK 2014, str. 54. Že leta 1887 se je grofica Terezija Herberstein dogovarjala z vdovo industrialca Pavla Pauerja o nakupu hrastovškega gradu, a do nakupa zaradi nesoglasja glede cene tedaj ni prišlo. Herbersteini so grad Hrastovec kupili šele oktobra 1915 od družine Kottas. Gl. ŠTEFANIČ 2014, str. 113. 6 Gl. KOŠAK 2011, str. 94–95; KOŠAK 2014, str. 77. 7

O poimenovanju sobe gl. ŠTEFANIČ 2014, str. 125.

8 Avtor prve galerijske postavitve leta 1952 je bil Jože Curk. O tem in razlogih zanjo gl. CURK 1953, str. 59–60.

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Veronesejevega kroga iz prve polovice 17. stoletja,9 v cenilnem zapisniku premičnega premoženja grofov Herbersteinov na ptujskem gradu iz leta 1965 pa je uradni cenilec dunajskega Dorotheuma, Hans Herbst, hrastovško sliko pripisal slikarju, ki izhaja iz kroga Johanna Heinricha Schönfelda (1609–1684).10 Marjeta Ciglenečki je pozneje izrazila mnenje, da je bila slika preuranjeno pripisana Schönfeldovemu krogu in pri tem opozorila na odlično naslikan povsem manieristično občuten ženski akt, ki obvladuje celotno kompozicijo slike.11 Tako Ksenija Rozman12 kot Marjeta Ciglenečki13 in nazadnje Polona Vidmar14 so poudarile, da bi bilo potrebno izhodišče za nastanek hrastovške slike iskati v bližini praške zbirke cesarja Rudolfa II. in da je slika nastala v 17. stoletju15 na podlagi še neznane grafične predloge.16 Nazadnje smo ob novi postavitvi grajske galerije hrastovško upodobitev Perzeja in Andromede postavili v čas okoli leta 1600, za avtorja pa menili, da bi ga bilo potrebno iskati med posnemovalci Hansa von Aachna (1552–1615).17 Nizozemski manierist, bakrorezec in risar Philips Galle (Haarlem 1537 – Antwerpen 1612) je bil v drugi polovici 16. stoletja eden najplodnejših evropskih založnikov, saj je med letoma 1563 in 1606 9 Gl. CURK 1953, str. 61: »V II. sobi visi takoj pri vhodu na les izdelana slika, predstavljajoča sceno iz mitologije, ko Perzej rešuje Andromedo. Slika je zanimiva zato, ker nam nudi lep primer beneškega slikarstva prve polovice 17. stoletja. Gola Andromeda je priklenjena na skalo tako, da je razgibana v vseh smereh ter njeno telo igra vlogo kompozicijske tehtnice cele slike. Prizor z ubojem zmaja je potisnjen v ozadje ter degradiran na stopnjo atributa tega cvetočega telesa beneške dame iz družine Veronesovega kroga.« 10 Gl. HERBST 1965, str.16: »Kreis Schönfeld, 17. Jhdt., Perseus und Andromeda, Öl, Leinwand, gerahmt«. Ovrednotil jo je dokaj visoko glede na ostale cenitve, in sicer na 15.000,00 RM. 11 Gl. CIGLENEČKI 1997, str. 61–62. 12 Dopis Ksenije Rozman z dne 21. 10. 1998, dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka PMPO: »/…/ ustvarjeno po grafiki ?; konec 16./zač. 17. stoletja, v slogu mednarodnega manierizma; krog Praga-Bavarska ?; iskati primere v krogu Hansa von Achena itn.« 13 Gl. CIGELENEČKI 1997, str. 61: »/…/ verjetno pa bo izhodišče za njen nastanek spet treba iskati v bližini oz. v povezavi z rudolfinsko zbirko v Pragi.« 14 Gl. VIDMAR 2006, str. 136: »/…/ izhodišče za njen nastanek pa je potrebno iskati v bližini zbirke cesarja Rudolfa II. v Pragi /…/.« 15 Gl. CIGLENEČKI 1997, str. 60; VIDMAR 2006, str. 136. 16 Gl. VIDMAR 2006, str. 136: »Hrastovška slika je nastala na podlagi še neznane grafične predloge /…/ denimo v Rimu rojenega slikarja Giuseppa Cesarija, datirano z letnico 1602.« 17 Gl. VNUK 2012, brez str. (opredelitev je nastala po posvetu s Ferdinandom Šerbeljem iz Narodne Galerije v Ljubljani, konzultantom in soavtorjem nove postavitve grajske galerije).

273

274

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

publiciral več kot 2500 bakroreznih grafičnih listov.18 Po opravljeni vajeniški dobi v rodnem Haarlemu pri Dirku Volkertszu Coornhertu (1522–1590), je leta 1557 objavil svoj prvi signirani grafični list pri tedaj vodilnemu antwerpenskemu založniku Hieronymusu Cocku (1518–1570), za katerega je delal tudi še potem, ko je ustanovil lastno založniško hišo v Haarlemu leta 1563.19 Galle je leta 1570 svojo založniško in grafično dejavnost preselil v Antwerpen, kjer sta se njegova tiskarska delavnica in založniška hiša razvili v najpomembnejše antwerpensko grafično središče svojega časa.20 Zaščitni znak in posebnost Gallejeve grafične delavnice so do preloma v 17. stoletje predstavljale številne ikonografske inovacije in uvedba novih tem, ki so jih ti grafični listi obravnavali. Prav Gallejeve invencije so pogosto vplivale na to, da so se nizozemski umetniki lotili povsem novih tem, za tradicionalne ikonografske rešitve pa 18 SELLINK 1997, str. 11. 19 Ibid., str. 17–19. 20 Ibid., str. 19–20. Gl. tudi VOLLMER 1920, str. 105; MULDERS 1996, str. 15.

levo Philips Galle: Perzej in Andromeda, risba, po 1585 ali okoli 1589, Budimpešta, Muzej lepih umetnosti. Objavljeno v GERSZI 1971, kat. št. 90.

desno Philips Galle, Jan Collaert II.: Perzej in Andromeda, bakrorez, po 1585 ali 1589. Dosegljivo na: http://hdl.handle. net/10934/RM0001. collect.97314.

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Neznani slikar po Philipsu Galleju: Perzej in Andromeda, olje, smrekov les, okoli 1600 ali zgodnje 17. stoletja, PMPO, inv. št. G 43 s. Foto Boris Farič 2012.

ponujale nove interpretativne možnosti.21 V ta okvir bi lahko sodila tudi ena izmed dveh ohranjenih originalnih Gallejevih risb, na kateri sta upodobljena Perzej in Andromeda in je shranjena v Muzeju lepih umetnosti v Budimpešti.22 Čeprav risba ni signirana, ni dvoma o Gallejevem avtorstvu, ker so njegovi grafični tiski zmeraj označeni z njegovim imenom kot inventorjem.23 Gallejevo risbo je prenesel v bakrorez njegov zet in sodelavec Jan Collaert II. (1561/1562–1620?), in to kmalu po letu 1585, ko je postal član antwerpenskega slikarskega ceha sv. Luke,24 ali okoli leta 1589, se pravi v času, ko so izšle Gallejeve bakrorezne serije z upodobitvami morskih in rečnih bogov (1586), nimf (1587) in knjižica s študijami človeškega telesa (1589).25 Osemdeseta 21 Gl. SELLINK 1997, str. 19. Sellink navaja kot vzorčni primer iz Gallejevega haarlemskega obdobja serijo šestih grafik Beda človeškega življenja. 22 Gl. GERSZI 1971, str. 46, kat. št. 90; VELDMAN 1991, str. 262–263, sl. 1, 290; SELLINK 1997, str. 19 op. 55. 23 Gl. GERSZI 1971, str. 46; VELDMAN 1991, str. 262, 290. 24 Gl. VELDMAN 1991, str. 280, 282. 25 Gl. DIELS 2005, str. LXVII in op. 232.

275

276

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

leta 16. stoletja predstavljajo tudi čas, ko pride v Gallejevi ikonografiji do radikalne spremembe, saj na njegovih bakroreznih listih povsem prevladujejo elegantni ženski in moški akti.26 Če primerjamo obe upodobitvi, je razvidno, da se je slikar, ki je naslikal hrastovško tabelno sliko, zvesto držal Gallejeve grafične predloge. Odstopanja so vidna le v nekaterih detajlih, saj je moral slikar pokončno pravokotni format grafične predloge prilagoditi skorajda kvadratnemu formatu tabelne slike. Pri tem je skrajšal gornji rob grafične predloge, doslikati pa je moral levi in desni rob slike z detajli, ki jih na predlogi ni. Obravnavana slika je podobno kot predloga vertikalno razdeljena v dva dela. Celotno desno polovico kompozicije zaseda figura gole vklenjene Andromede v zelo napeti in dramatično poudarjeni pozi. Z desnico je nad glavo, ki ji je omahnila na levo rame, priklenjena na pečino, z usločenim telesom in napetimi prsmi pa se s prsti desne noge komajda še opira peščenih tal morskega obrežja posutega s školjkami. Na skalo, na katero se opira s skrčeno levo nogo, je priklenjena tudi z levico, ki pa je v nasprotju z desnico spuščena. Desni del slike zavzema Perzejev boj z morsko pošastjo. Perzej stoji na robu pečine oblečen v antični oklep s perutmi na hrbtu, na nogah ima škornje s krilci, na glavi pa čelado z naličnikom in perjanico. Z levico se drži pečine, medtem ko se z dvignjeno desnico pripravlja, da bo z mečem udaril po morski pošasti s kačjim repom in ogromnim zobatim, na široko razprtim žrelom. V ozadju razburkanega morja je vidno z vzhajajočim soncem ožarjeno nebo. Hrastovški slikar je na tem mestu doslikal glavo morske pošasti, ki je na Gallejevi grafiki odrezana, celotno kompozicijo pa je v primerjavi z grafično predlogo premaknil nekoliko navzgor, da se je lahko prilagodil formatu table. Tabelna slika daje videz, da je sestavljena iz dveh kosov lesa, kar pa je posledica slabše kakovosti smrekovine, v kateri so na hrbtni strani 26 Gl. VELDMAN 1991, str. 276–282, 290. Glede Gallejeve obravnave golega človeškega telesa in vpliva na umetnike gl. SELLINK 1997, str. 69–75.

← Philips Galle, Jan Collaert II.: Perzej in Andromeda – detajl s Propercovimi verzi, bakrorez, po 1585 ali 1589.

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vidne tudi grče, zaradi česar je prišlo do vertikalnih razpok. Format slike in sledovi verjetne marmoracije na hrbtni strani dajejo misliti, da bi lahko bila slika prvotno sestavni del vratnega krila kakšnega pohištvenega kosa (omare ?) ali pa stavbnega pohištva.27 Slika je zanimiva tudi zato, ker se je avtor grafične predloge Philips Galle, enako pa naš slikar, zvesto držal besedila in literarnega vira, Ovidovih Metamorfoz in drugih klasičnih verzij mitološke zgodbe o Perzeju in Andromedi, v katerih ni nikjer omenjeno, da se Perzej bojuje z morsko pošastjo sedeč na krilatem konju Pegazu, ampak je zmeraj navedeno, da se Perzej z eno roko oprijema skale, z drugo pa z mečem napada morsko pošast.28 Kljub temu pa se je v slikarstvu 17. stoletja nato povsem uveljavila varianta s Perzejem in Pegazom, saj je bil Perzej na krilatem konju, ki se z neba spušča v boj z morsko pošastjo, veliko bolj zanimiva in nevsakdanja tema, ki je slikarju dopuščala veliko več interpretativnih možnosti in dramatike.29 Gallejev grafični list je spodaj na sredini opremljen tudi z dvovrstičnim latinskim podnapisom, verzom iz Propercovih Elegij: „Andromedæ fuerat monstris devota marinis, Hæc eadem Persei nobilis vxor erat“, ki ga je Jože Mlinarič slovenil takole: „Morski pošasti dekle so Andromedo dali za kazen, pôtlej pa vzel za ženó slavni je Pérzej dekle.“30 Vsekakor sodi hrastovška tabelna slika, delo slikarja, ki je verjetno izhajal iz kroga južnonemških manierističnih slikarjev, umetnostnozgodovinsko gledano med boljše akte v slovenskem prostoru. Nadaljnje raziskave tabelne slike Perzeja in Andromede iz bogatega slikarskega fonda Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, bodo še potrebne, da sliki najdemo mesto in pomen, ki ga ima v okviru razvoja srednjeevropskega slikarstva poznega 16. in zgodnjega 17. stoletja, na katerega je močno vplivala tudi nizozemska slikarska produkcija tistega časa.

27 Na sledove marmoracije je opozoril restavrator za les iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, Boštjan Roškar, kakor tudi na lastnosti lesa in možnost, da je bila vgrajena ali v pohištveni kos ali v stenski opaž. Podobno je razmišljala že Marjeta Ciglenečki, gl. CIGLENEČKI 1997, str. 60. 28 O tem gl. SLUIJTER 2006, str. 77–78. 29 Ibid., str. 78. 30 PROPERC 1973, str. 92.

277

278

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura CIGLENEČKI 1997 Jane Turner), London 1996, str. 15–17. Marjeta Ciglenečki, Oprema gradov na PROPERC 1973 slovenskem Štajerskem od srede 17. do Properc, Pesmi, Maribor 1973 (prevedel srede 20. stoletja, Ljubljana 1997 /doktorska Jože Mlinarič). disertacija/. SELLINK 1997 CURK 1953 Manfred Sellink, Philips Galle (1537–1612): Jože Curk, Ptujska galerija slik, Ptujski engraver and print publisher in Haarlem zbornik I, Ptuj 1953, str. 59–62. and Antwerp, Amsterdam 1997 /doktorska DIELS 2005 disertacija/. Ann Diels, Marjolein Leesberg, The SLUIJTER 2006 Collaert Dynasty, Part I, The New Hollstein Eric Jan Sluijter, Rembrandt and the Dutch & Flemish Etchings, Engravings and Female Nude, Amsterdam 2006. Woodcuts 1450 – 1700, Ouderkerk aan den ŠTEFANIČ 2014 Ijssel 2005. Tatjana Štefanič, Raziskovanje GERSZI 1971 provenience pohištva v ptujskem gradu, Teréz Gerszi, Netherlandish Drawings in Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem the Budapest Museum. Sixteenth – Century gradu, Ptuj 2014, str. 69–129. Drawings, Amsterdam 1971. VELDMAN 1991 HERBST 1965 Ilja M. Veldman, Philips Galle: een Hans Herbst, Schätzungsgutachten in der inventieve prentontwerper, Oud Holland, Entschädigungssache Herberstein…, Wien 105/4, 1991, str. 124–141. 30. 5. 1965. VIDMAR 2006 KOŠAK 2011 Polona Vidmar, Galerija, Muzejske zbirke Tina Košak, Žanrske upodobitve in v ptujskem gradu. Sprehod skozi zgodovino, tihožitja v plemiških zbirkah na Kranjskem pogled čez obzorje, Ptuj 2006, str. 133–139. in Štajerskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana VOLLMER 1920 2011 /doktorska disertacija/. H(ans) V(ollmer), s.v. Galle, Allgemeines KOŠAK 2014 Lexikon der bildenden Künstler von der Tina Košak, Slikarske zbirke grofov Antike bis zur Gegenwart (Thieme/Becker), Herberstein. Zbirka Erazma Friderika grofa Band 13, Gaab – Gibus, Leipzig 1999 [1920], Herbersteina v gradu Hrastovec in v Gradcu, str. 105–106. AHAS 19/1, 2014, str. 53–91. VNUK 2012 MULDERS 1996 Branko Vnuk, Grajska galerija. Slikarski Christine van Mulders, s.v. Galle, The mojstri od 16. do 18. stoletja. Vodnik po Dictionary of Art. 12. Gairard to Goodhue (ur. zbirki, Ptuj 2012.

branko vnuk, perseus and andromeda summary The castle gallery at the castle of Ptuj displays a small, almost square format oil painting on a panel originating from the castle in Hrastovec. It was brought to Ptuj between 1924 and 1925 by the last noble owners of Ptuj castle, the counts of Herberstein. When it was first displayed as a part of the castle gallery collection, the painting was defined by Jože Curk as a fine example of Venetian painting pertaining to the circle of Veronese from the first half of the 17th century. On the

Branko Vnuk Perzej in Andromeda

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

other hand, Hans Herbst, the official expert at Vienna Dorotheum auction house thought the painting originated from Johann Heinrich Schönfeld artistic circle and dated it to the 17th century. According to Marjeta Ciglenečki’s opinion, the painting would have been attributed to Schönfeld circle prematurely without taking into consideration the excellent female nude of mannerism sensitivity dominating the entire composition. Later, together with Ksenija Rozman and Polona Vidmar, Marjeta Ciglenečki pointed out that for a painting from the 17th century, the origins should have been sought for in Emperor Rudolf II’s collection of Prague based on an unknown graphic image. During the re-arrangement works of the castle gallery in 2012, the painting from Hrastovec was dated to 1600, and the prevailing opinion attributed it to the imitators of Hans von Aachen. During the recent study of paintings which could have inspired the creation of the above-mentioned one, we discovered a drawing and a copper engraving depicting Perseus and Andromeda which represent an invention of a Dutch mannerism painter, engraver and designer, Philips Galle (Haarlem 1537-Antwerpen 1612); the engraving is presumably the work of his co-worker and son-in-law, Jan Collaert II (1561/15621620?), soon after 1585 or around 1589. The author of the painting from Hrastovec faithfully copied Galle’s graphic plate. Disparities can be detected only in a few details as the painter had to adapt the upright square graphic format to the almost square panel format of the painting. The painting is interesting also because the author of the graphic plate, Philips Galle, faithfully followed the text and literary source, i.e. Metamorphoses by Ovid, which is obvious from the fact that Perseus is not depicted on a winged horse, Pegasus, but standing, holding on to a rock and fighting the sea monster; this iconographic solution seems to have gradually vanished from the painting repertoire in the 17th century. In addition, Galle’s graphic plate contains a twoline inscription in verses from Elegies by Propertius, describing the sacrifice and rescue of Andromeda who then becomes Perseus’ wife. Anyhow, the table painting from Hrastovec is undoubtedly one of the better female nude paintings in Slovenia, and the work of a painter who was most probably close to south-German mannerist artists. Further research is needed to determine the painting’s importance and role which it undoubtedly holds in the development of centralEuropean painting of the late 16th and early 17th century, the period which was strongly marked by the Dutch artistic production of the time.

279

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

S TA N K A G A Č N I K muzejska svetovalka stanka.gacnik@pmpo.si

Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož1 I. 1 Viktor Gojkovič2 je s svojim vsestranskim in izredno obsežnim kiparskim in restavratorskim opusom, ki še nikakor ni zaključen in strokovno obdelan, eden naših največjih slovenskih kiparjev druge 1

Zapis je posvečen umetnikovi 70 letnici.

2 Akademski kipar, magister restavratorstva in restavratorski svetnik se je rodil 24. junija 1945 na Ptuju. Izhaja iz številčne družine Gojkovič s Hajdine, njegov oče je bil zaposlen v ptujskem muzeju kot njegov prvi konservator in preparator in mladi Gojkovič ga je velikokrat spremljal in opazoval pri njegovem delu. Morda je tudi to botrovalo temu, da je po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani in kasneje na Akademiji za likovno umetnost, kjer je študiral kiparstvo pri prof. Zdenku Kalinu, diplomiral je leta 1971 pri prof. Dragu Tršarju. Študij je nadaljeval na specialki za restavratorstvo in konservatorstvo, ki ga je leta 1973 uspešno končal kot zadnji učenec profesorja Mirka Šubica. Zaposlen je bil na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Maribor, med letoma 1973 in 1992 je poučeval tudi plastično oblikovanje na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru. Od leta 2010 je upokojen. Je član Društva likovnih umetnikov Maribor, bil pa je tudi član skupine likovnih pedagogov – umetnikov PA-71. Živi in ustvarja na Ptuju in Hajdini.

281

282

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

polovice 20. in začetka 21. stoletja s ptujskega območja3. Je tudi ustanovni član likovne grupe Junij, katere pobudnik je bil leta 1969 Stane Jagodič, idejo za njeno ime pa je dal prav Gojkovič, saj so bili vsi ustanovni člani (Harald Draušbaher, Viktor Gojkovič, Enver Kaljanac in Stane Jagodič) rojeni meseca junija. Z grupo Junij, ki je dosegla svoj vrh med letoma 1977 in 1980, je sodeloval na številnih domačih in odmevnih mednarodnih razstavah4. Najširši slovenski javnosti je Viktor Gojkovič znan predvsem kot kipar, katerega likovni opus sodi med največje slovenske kiparske dosežke, ustvaril je celo serijo kvalitetnih javnih spomenikov, ki krasijo številna slovenska mesta in trge5, kot portretist pa sodi v sam vrh tovrstne likovne produkcije na Slovenskem6, ustvarja na področju sakralne plastike7, strokovna javnost pa ga pozna kot predanega in zavzetega restavratorja kulturne premične in nepremične dediščine ter poznavalca restavratorske stroke, katerega restavratorski opusa je resnično obsežen in izjemen8. II. Ena od primarnih nalog Pokrajinskega muzej Ptuj – Ormož je zbiranje, proučevanje, hranjenje in prezentiranje kulturne dediščine, med katero sodijo tudi skulpture kiparja in restavratorja Viktorja Gojkoviča, 3 Obsežno dokumentacijo o delu in življenju Viktorja Gojkoviča ter literaturo do leta 2005 je zbral in uredil Branko Vnuk ter je objavljena v monografiji, ki je izšla ob Gojkovičevi 60 letnici. Več v: Viktor Gojkovič, kipar in restavrator, Pokrajinski muzej Ptuj, 2005, 170–196. 4 Več v: Stanka Gačnik, Grupa Junij in Viktor Gojkovič, v: Viktor Gojkovič, kipar in restavrator, Pokrajinski muzej Ptuj, 2005, str. 150–155. 5 Več v: Mario Berdič, Javna plastika Viktorja Gojkoviča, v: Viktor Gojkovič, kipar in restavrator, Pokrajinski muzej Ptuj, 2005, str. 112–133. 6 Več v: Meta Gabršek Prosenc, Portreti in avtoportreti Viktorja Gojkoviča, v: Viktor Gojkovič, kipar in restavrator, Pokrajinski muzej Ptuj, 2005, str. 78–97. 7 Več v: Branko Vnuk, Sakralna plastika Viktorja Gojkoviča, v: Viktor Gojkovič, kipar in restavrator, Pokrajinski muzej Ptuj, 2005, str. 134–141. 8 Več v: dr. Marijan Slabe, Kipar in restavrator; mag. Ivan Bogovčič, Viktor Gojkovič, Biti restavrator, v: Viktor Gojkovič, kipar in restavrator, Pokrajinski muzej Ptuj, 2005, str. 24–33; 34–77.

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ki jih hranimo v muzeju. Nekaj zgodnejših del je bilo odkupljenih, glavnino umetnin pa smo v muzeju pridobili med letoma 1992 in 1995, ko je Gojkovič ustvarjal v ateljeju v minoritskem samostanu na Ptuju, katerega prostore je takrat uredil Pokrajinski muzej Ptuj. Dogovor je bil, da umetnik podari v zameno za uporabo vsako leto eno ali več kiparskih del9. Tako smo pridobili skupek enajstih umetnin iz različnih Gojkovičevih ustvarjalnih obdobij, iz katerega lahko razberemo kiparjevo umetniško pot in ustvarjalni razvoj skozi desetletja. Obenem pa je moj zapis tudi nujen klic po izredno pomembnem poslanstvu muzeja, da zbira, proučuje, ohranja in prezentira sodobno produkcijo kiparjev, slikarjev, fotografov … s ptujskega območja, čeprav je to predvsem v zadnjem obdobju (zaradi kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev in neposluha za kulturo) povsem onemogočeno. III. Kiparska in umetniška izpovednost Viktorja Gojkoviča je avtorsko samosvoja in likovno prepoznavna. Materiali, ki jih obdeluje, so obstajali že v preteklosti, metode in pristopi kiparskega dela so znane od nekdaj …, ustvarjalni umetniški duh nenehno veje in nagovarja poklicane, vendar sleherni umetnik snuje in ustvarja svoje umetniške kreacije, oplemenitene s preteklostjo, navdihnjene s sedanjostjo in zapisane z modernimi kodami današnjega časa in lastno vrhunsko umetniško kreativnostjo v prihodnost ter pušča za seboj sledi v obliki umetniških stvaritev. Iz obsežnega kiparskega ustvarjanja in poznanega likovnega opusa Viktorja Gojkoviča lahko razberemo, da je osrednja srž njegovega kiparskega raziskovanja oziroma nenehni izziv, poleg samega odzivanja materialov na njegove ideje predvsem povezovanje in skladanje različnih vrst materialov s poudarkom na strukturi in odzivnosti. Raznolikost materialov, katerim se posveča umetnik, je zares zelo številčna (marmor, peščenec, aluminij, bron, železo, glina, mavec, beton in les). Kipar raziskuje njihov vpliv, odziv

9 Tovrstno sodelovanje je nastalo v času direktorovanja Borisa Miočinovića. Drugi atelje je uporabljal akademski slikar Dušan Kirbiš, ki je prav tako v zameno poklonil muzeju svoja umetniška dela. Leta 1994 smo v muzeju pripravili razstavo Nove pridobitve sodobne likovne umetnosti v Pokrajinskem muzeju Ptuj, kjer smo razstavili umetnine Viktorja Gojkoviča in Dušana Kirbiša, poleg njiju pa še dela Andreja Grošlja, Franca Purga in Viktorja Rebernaka. Več v: Stanka Gačnik, Nove pridobitve sodobne likovne umetnosti v Pokrajinskem muzeju Ptuj, razstavna zloženka, Ptuj, 1994.

283

284

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in skladnost med seboj, zanima ga, kateri material je dominantnejši, kateri mehkejši in kateri bolj ubogljiv in kako delujejo kot nova, sestavljena kompozicija. Kot da kiparju samo en material preprosto ne zadošča, mora mu poiskati nasprotni pol, drugo polovico in ju združiti v novo, estetsko in dovršeno likovno umetnino. Osrednja srž Gojkovičevega kiparskega raziskovanja je tako zelo raznolik material, ki se odziva in vdaja umetnikovim idejam, volji in rokam ter se realizira v nove oblike in forme. Le-te pritegnejo naše različne čute, ki poleg vizualnega ugodja privlačijo in pritegnejo predvsem naš tip. Nehote stegnemo roko in »pobožamo« oble ali ostre linije in oblike, da se prepričamo o trdnosti ali mehkosti določenega materiala ali celo preverimo, če je to res izbran material ali gre zgolj za umetniško fikcijo upodobljenega. S spoštovanjem do obsežnega ustvarjenega kiparskega opusa, ki obsega portretno plastiko, javne spomenike, spominske plošče, moderno plastiko …, ki jih Viktor Gojkovič raziskuje in oblikuje vse do danes v številne umetniške kreacije, lahko njegovo delo razdelimo v več kiparskih ciklusov, ki se med seboj sicer razlikujejo po času nastanka ter obliki in metodi dela, a se hkrati mojstrsko povezujejo in nadgrajujejo po obdelavi različnih materialov, njihovih povezav (sožitij) in prepletanj ter po vrhunski avtorski prepoznavnosti umetniške kiparske abecede, idealne lepote in popolne harmonije, ki je tako značilna za kiparski opus Viktorja Gojkoviča. Tudi skulpture, ki jih hranimo v ptujskem muzeju, lahko razdelimo v različne avtorjeve kiparske cikluse, in sicer: portreti, kapiteli, objekti in sožitja. Nekatera dela so manj znana širši javnosti, a jih umetnik izdeluje domala celotno svoje dolgoletno umetniško ustvarjanje10, ne glede na to, da je bil Viktor Gojkovič povsem predan svojemu restavratorskemu poklicu. Danes se umetnik posveča predvsem svoji primarni ljubezni, to je portretistiki in malo manj abstraktnemu kiparstvu, od materialov pa izstopata glina in bron. V. Ob kiparskih umetninah Viktorja Gojkoviča začutimo, da je kipar vložil v prav vsak svoj izdelek nekaj posebnega, kar nas nagovori in ne pusti ravnodušnega. Tudi danes. In to so emocije. Ko gledamo, 10 Več v: Stanka Gačnik, Kiparski ciklusi v umetnosti Viktorja Gojkoviča, v: Viktor Gojkovič, kiparska dela, katalog razstave, Pokrajinski muzej Ptuj, 2005.

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tipamo, občudujemo in doživimo njegove kiparske stvaritve, deloma izkusimo in podoživimo tudi njihovo nastajanje. Soočimo se s svetom umetnika, z njegovimi željami in upanjem, njegovim dojemanjem prostora in časa, pa tudi s strahom, razočaranostjo in stisko. Vendar presega umetnik s svojim prizadevanjem po dobrem in iskrenem, s svojim talentom in znanjem ter vrhunsko umetniško voljo in realizacijo kakršnekoli meje in pregrade. S svojim izjemnim, raznolikim in obsežnim kiparskim opusom, razpetim med harmonijo polne napetosti in idealne lepote hkrati, med skladnostjo materialov in končnimi rešitvami vstopa v univerzalni svet umetnosti, ki je povsod okrog nas in ga je nemogoče zaobiti ali celo morda zatajiti. Viktor Gojkovič ga je s svojim delom in življenjem za vedno zaznamoval. kronološki seznam skulptur viktorja gojkoviča v pokrajinskem muzeju ptuj – ormož

1. Glava žene, 1967, bron, inv. št.: G 2154 pl višina 24 cm, širina 18, 5 cm, globina 21 cm, sign.: desno na vratu: V. Gojkovič Glava je portret starejše ženske s poudarjenimi ličnicami in podbradkom. Glava je bila dolgo izdelana v glini, za katero je Gojkovič dobil študentsko Prešernovo nagrado, v bron je bila vlita leta 1983.

285

286

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

2. Avtoportret, okrog 1969, patiniran mavec, inv. št.: G 2158 pl višina 26 cm, širina 22 cm, globina 22 cm, sign. ni Upodobljen je kipar v mladih letih, ploskih, udrtih lic, z lasmi, počesanimi na prečo do desnega ušesa. Površina je obdelana razgibano in hitrih potez. 3. Kapitel II, 1971, peščenec, inv. št.: G 2200 pl višina 66 cm, sign.: ni S peščencem se je umetnik ukvarjal že kmalu po končanem študiju in v 70-ih letih 20. stoletja je nastalo nekaj stiliziranih kapitelov v smeri raziskovanja antične dediščine rimske Petovione v smislu kubistični in konstruktivističnih form. V tej maniri je nastal tudi Kapitel II. 4. Reli, 1976, koloriran mavec, inv. št.. G 2155 pl višina 21 cm, širina 18 cm, globina 16 cm, sign.: ni Kipar je leta 1976 izdelal iz gline celopostaven portret svoje hčerke. Kasneje se je glava odlomila, leta 1982 jo je odlil v mavec in obdelal

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kot samostojno kiparsko delo. Upodobljena je ljubka otroška glavica, mehkobo in živahnost otroške igrivosti je umetnik imenitno dopolnil z barvo oči in ustnic. 5. Objekt XXXI, 1980, peščenec, inv. št.: G 2199 pl višina 40 cm, širina 40 cm, globina 29 cm, sign.: ni Kvadratni kubus iz peščenca je obdelan z ravnimi, mrežasto prepletenimi rezi v material, na ožjih stranicah oblikovan strogo kvadratasto, na širših bolj svobodno in asimetrično, s katerimi umetnik doseže razgibanost forme in efekt igre svetlobe in sence. 6. Objekt CX, 1991, les, inv. št.: G 2172 pl višina 45 cm, širina, 30 cm, globina 30 cm, sign.: ni Lesene skulpture je Gojkovič začel obdelovati v 90-ih letih 20. stoletja. Serijo lesenih kubusov poimenuje Sožitje kot preplet materialov (najprej lesa ter kasneje lesa in kamna). Pravokotno kompozicijo poživlja valovito oblikovana sredina kot nasprotni dodani pol strogi konstrukciji ohišja.

287

288

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

7. Objekt CXI, 1991, les, modra barva, inv. št.: G 2171 pl višina 63 cm, širina 30 cm, globina 30 cm, sign.: ni Skulptura sodi v serijo lesenih Sožitij. Kipar je kubus, sestavljen iz dveh delov, potegnil v višino, del lesenega valovitega jedra pa je pobarvan z modro barvo. 8. Sožitje, 1992, peščenec, les, inv. št.: G 2168 pl višina 50 cm, širina 40 cm, globina 40 cm, sign.: ni Kubus je sestavljen iz peščenca in lesa. Kamen je kvadratasto obdelan z zarezami, frontalna ploskev deluje kot neobdelan ali okrušen kamen. Na leseni formi se nadaljujejo ravni vrezi s kamna, na večji površini je umetnik pustil naravno oblikovan detajl kot naravni ornament v sicer strogi kompoziciji kubusa.

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

289

290

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

9. Sožitje CXXI, 1993, les, modra barva, inv. št.: G 2169 pl višina 218 cm, širina 40 cm, globina 40 cm, sign.: ni Skulptura je sestavljena iz dveh delov, gre za nadaljevanje lesenih Sožitij, ki jih je kipar »potegnil« v višino, jedro je ostalo zračno z dodanimi valovitimi strukturami in oplemeniteno s svetlo modro barvo. 10. Sožitje CXXII, 1993, les, rdeča barva, inv. št.: G 2170 pl višina 218 cm, širina 40 cm, globina 40 cm, sign.: ni Tudi ta skulptura je sestavljena iz dveh delov, gre za nadaljevanje lesenih Sožitij, ki jih je kipar »potegnil« v višino, jedro je ostalo zračno z dodanimi valovitimi strukturami, del lesenega jedra je pobarvan z rdečo barvo. 11. Objekt, 1995, les, inv. št.: G 2198 pl višina 41,5 cm, premer 45 cm, sign.: na obodu v sredini: Viktor 1995 Objekt Okroglo zasnovan lesen objekt je vizualno sestavljen iz štirih ploskev – prerezov krogov. Prvi (kot noga kipa) je gladko oblikovan, ostali trije so rebrasto nazobčeni.

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

10.

291

292

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

11.

Stanka Gačnik Skulpture Viktorja Gojkoviča v fundusu Pokrajinskega muzeja ...

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

stanka gačnik, sculptures of viktor gojkovič in regional museum ptuj-ormož summary Viktor Gojkovič is one of the greatest Slovenian sculptors in the second half of the 20th and the beginning of the 21st centuries. The artist from Ptuj region is known for his various and comprehensive artistic opus in the statuary and restoration fields. In Slovenia, he is known mostly as the sculptor whose artistic opus undoubtedly belong to the greatest Slovenian achievements in the statuary art, as he created a series of high-quality public monuments which adorn numerous places and squares in various Slovenian towns. As a portraitist, Gojkovič is to be found among the greatest names of this artistic expression in Slovenia. He is active as well in the sacral sculpture domain, while the experts mainly know him as a devoted and committed restoration professional of the movable and unmovable cultural heritage. One of the basic tasks of the Regional Museum Ptuj-Ormož is to collect, study, preserve and present the cultural heritage which comprises also sculptures by Viktor Gojkovič kept in the museum. They are eleven in number and represent different periods of the artist’s creativity, and, at the same time, trace the artist’s growth and development through decades. The core of his research as a sculptor is most of all the relation and composition of various materials with the emphasis on structure and its reaction. The diversity of materials the artist deals with is rather impressive: marble, sandstone, aluminium, bronze, iron, clay, plaster, concrete and wood. The sculptor is interested in how these materials react to one another and how they combine, which material “assumes” the dominant position, which is softer and which more flexible, how they can form a new combined composition. Viktor Gojkovič’s sculptures which are kept in the museum can be classified into different artist’s series: portraits, capitals, objects and symbiosis. Some of his works are less known to public although the artist has been working on them for almost the entire period of his creative life, and despite the fact that Gojkovič has been completely committed to his restoration work. Lately, the artist has been back to his first love: portraits, and much less to abstract sculptures, while among the materials he chooses mainly predominate clay and bronze.

293

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

B O R I S FA R I Č fotograf, samostojni muzejski tehnik boris.faric@pmpo.si

Digitalni studijski fotoaparat R1

Od ustanovitve Muzejskega društva obstaja tesna povezava med muzejem z muzealijami in fotografijo. Prvi fotografi, ki so sodelovali z Muzejskim društvom, so fotografirali na veliko formatne črno-bele negative na steklu. Muzejska zbirka negativov in fotografij se je z napredkom fotografske tehnike in materialov spreminjala. Fotografski materiali, ki so jih uporabljali fotografi, reflektirajo zgodovino fotografske tehnologije. Velikoformatni negativi na steklu, črnobeli negativi na acetatnem nosilcu, barvni negativi in diapozitivi so pomembna zgodovinska predstavitev razvoja, s katerim je fotografska industrija izboljševala kvaliteto, trajnost in pomembnost izdelkov skozi čas. Vsaka tehnološka inovacija je omogočila nove in kreativne načine uporabe, kar je značilno tudi za digitalno tehnologijo. V ptujskem muzeju smo začeli obdobje digitalnega fotografiranja leta 2001 z nakupom Olympus Camedia C2020z, v 2003 smo pričeli uporabljati Canon d10, zadnjo pridobitev, Canon 5d Mk II, smo kupili leta 2011. S to opremo ustvarjamo čudovite in nepozabne fotografije, ki

295

296

Boris FariÄ? Digitalni studijski fotoaparat R1

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

Boris Farič Digitalni studijski fotoaparat R1

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

obogatijo in razširijo povezanost obiskovalcev z muzejskimi zbirkami in razstavami. Za tehnično najzahtevnejše in najkvalitetnejše digitalne fotografije muzejskih predmetov v muzejih z velikimi fotografskimi studii uporabljajo digitalne studijske fotoaparate. Digitalni studijski aparati se od ostalih razlikujejo po tem, da lahko ostrijo s slikovno ravnino (zadnjo ploskvijo) in ne s premikanjem prednje leče objektiva, kar uporabljajo vsi ostali modeli fotoaparatov. Njihova zgradba izhaja iz prvotnih camer obscur, ki so jih pri delu uporabljali že renesančni slikarji. Mehanika omogoča premikanje vsake slikovne ravnine (prednje — na kateri je objektiv, in zadnje, na kateri leži film ali senzor) v vseh treh smereh, kar omogoča posnetke, ki jih z navadnim fotoaparatom ni možno narediti. Pri fotografiranju muzejskih predmetov včasih naletim na predmete, ki bi jih najbolje fotografiral s studijskim fotoaparatom. Z nekaj razmišljanja in dela sem lani iz rabljene fotografske opreme, ki sem jo imel doma, sestavil digitalni studijski fotoaparat R1 (R-recikliran). Prednji in zadnji nosilec, ki sta na Sinar P mehanizmu, so mi zastružili iz aluminija na CNC stružnici v podjetju Mi&Da, širokokotni in normalni meh sem zašil sam. Na prednji nosilec sem privil nosilec objektiva Mamiye Rb, kar omogoča uporabo njenih Rb objektivov, ki so po lpm (linij na milimeter) in slikovnem krogu primerljivi z objektivi, ki jih uporabljajo proizvajalci digitalnih studijskih fotoaparatov. Za beleženje posnetkov uporabljam digitalni hrbet Sinar LV75II. Rezultati, ki sem jih dobil s fotografiranjem, so pričakovano odlični. Osnovna ločljivost fotoaparata je 33 Mpik, s premikanjem zadnjega nosilca in sestavljanjem več posnetkov v Photoshopu pa je možno izdelati fotografije z ločljivostjo do 200 Mpik. Fotografije, narejene s tem fotoaparatom domače izdelave, sem v muzeju uporabil za nekaj posnetkov, ki so vidni na Google art project spletni strani.

297

298

Boris FariÄ? Digitalni studijski fotoaparat R1

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

Boris FariÄ? Digitalni studijski fotoaparat R1

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

299

Boris FariÄ?

300 Digitalni studijski fotoaparat R1

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

Boris Farič Digitalni studijski fotoaparat R1

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

boris farič, digital studio camera r1 summary Since the establishment of the Museum Society, there has been a close relation between the museum and its collections and photography. Photographic materials used by photographers clearly reflect the history of photographic technology. Each technological innovation triggered new and more creative ways of use which is also the case of digital technology used by the museum since 2001. For the museum presentation on Google Art Project web page I took some pictures with the digital studio camera which I personally put together.

301

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MAG. BRANE LAMUT muzejski svetovalec branko.lamut@pmpo.si

Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž* 1.0 odkritje starodavnega okostja Med arheološko dediščino štejemo seveda preostanke človekovega delovanja, a z arheološkimi metodami včasih izkopljemo tudi kakšno naravno zanimivost. Tako so domačini iz vasi Lahonci pri Ormožu na parcelni številki 125, katastrska občina Lahonci, ob kopanju približno 30 cm širokega vodovodnega jarka našli okamneli zob. Takratni kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj Blagoj Jevremov je izkop razširil ter našel še dele glave in okostja (Slika 1).1 Nekateri so domnevali, da gre za dele mamutovega okostja.2

* Članek je bil napisan za »Zbornik občine Sveti Tomaž«, ki pa potem ni izšel. 1 J(evremov) 1977, str. 195. 2

Tomanič-Jevremov 1983, str. 27 in Slika 1 na str. 26.

303

304

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← slika 1 Deli domnevno mamutovega okostja, odkriti v drugi polovici sedemdesetih let preteklega stoletja v Pršetincih (hrani arheološki oddelek Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož). Foto: Fototeka arheološkega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

2.0 prazgodovinske najdbe 2.1 Kamnita orodja, naključne najdbe od mlajše kamene do konca bronaste dobe Na podlagi podatkov arheološke topografije Slovenije, ki so bili zbrani od srede petdesetih do srede sedemdesetih let preteklega stoletja3, je območje Slovenskih goric in s tem tudi območje naše občine razkrito kot posebno pomembno v mlajši kameni dobi (neolitiku) in bakreni dobi (eneolitiku). Tu se je namreč pokazala izredna koncentracija glajenega kamnitega orodja4, ki ga je takratni kustos Pokrajinskega muzeja Maribor Stanko Pahič uspel evidentirati tako po stari literaturi 3

Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, različna gesla.

Ibidem, karte razprostranjenosti za navedena obdobja.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in muzejski dokumentaciji kot tudi ob terenskih obhodih. Slučajne najdbe glajenega kamnitega orodja so znane že iz devetnajstega stoletja, ko se pojavijo prvi privatni zbiralci. Omeniti moramo dva, najprej zdravnika dr. Seyfrieda5, ki je zbiral najdbe s širšega ormoškega območja, njegova zbirka pa je omenjena v poročilu takratnega Deželnega muzeja v Gradcu (Landesmuseum Joanneum Graz, danes Universalmuseum Joanneum Graz) za leto 1889. V Gradcu se sedaj nahaja večina tega gradiva, približno 40 kosov, nekaj predmetov pa hrani tudi Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.6 Drugi zbiralec pa je bil župnik Franc Vrbnjak, ki je v okolici Svetega Tomaža pri Ormožu zbral približno 50 kosov kamnitih sekir, ki so danes večinoma izgubljene, del gradiva pa hranita muzeja v Mariboru in Gradcu. Nekaj kamnitega gradiva je med letoma 1954 in 1963 našel tudi Stanko Pahič. Torej je s širšega območja Slovenskih goric evidentiranih več kot 200 kosov glajenega kamnitega orodja,7 z območja same Občine Sveti Tomaž pa več kot 50 primerkov. Manjšo zbirko štirih orodij je zbrala tudi Osnovna šola Sveti Tomaž, ki so sedaj predstavljena na razstavi »Med Dravo in Muro« v kleti gradu Ormož.8 Kasneje je bilo tovrstno orodje v severovzhodni Sloveniji še sistematično obdelano in ovrednoteno.9 Za razliko od kamnitega orodja, pridobljenega z odbijanjem in retuširanjem, ki je bilo v rabi v starejši kameni dobi, se v mlajši kameni dobi pojavi orodje iz mehkejših kamnin, kot sta na primer zelenkasti serpentinit in črni amfibolit. Kamnom iz takšnih materialov je možno dati želeno obliko z brušenjem in glajenjem ob trši kamen, na primer peščenjak, možno jih je tudi prevrtati s pomočjo votlega svedra in trdega kremenčevega peska. Vrtanje lukenj v sekire in kopače je seveda služilo za nasajanje orodij na lesene držaje. Med najdbami iz Svetega Tomaža in okolice tokrat predstavljam orodja iz zbirke Osnovne šole Sveti Tomaž. Najprej so tu tri prevrtane kladivaste sekire iz serpentinita. Že ime samo nam pove, da se je topi konec uporabljal kot kladivo, druga stran pa kot sekira. Med temi sekirami je zanimiv zlomljenI primerek. Lastnik je po zlomu orodja 5 Hernja Masten 2005, str. 264 in op. 22. Zdravnikovo zbiranje lahko postavimo v čas njegovega ormoškega službovanja, v drugo četrtino 19. stoletja. 6 Pahič 1975, str. 320. 7

Ibidem.

8 Lamut 2006. 9 Lubšina Tušek 1993 in ista 2005.

305

306

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

poskušal del z rezilom ponovno prevrtati, a si je potem premislil (Slika 2: primerek skrajno desno). Drugi tip orodja je ploščata trapezasta sekira iz serpentinita (Slika 3), ki se je lahko nasadila v razklan držaj ali pa se je z ožjim koncem kar zabila v leseno toporišče. Trapezaste sekire so se lahko nasajale tudi vzdolžno s toporiščem, takšne so bile posebej učinkovite pri odstranjevanju vej podrtega drevesa. 10 Druga možna razlaga je, da so se takšna orodja rabila kot zagozde za klanje lesenih debel. Kako učinkovite so bile nasajene sekire so pokazali poskusi sodobne eksperimentalne arheologije. Mele navaja primere iz literature11, da so pri seriji poskusov z drevesi debeline 25–30 cm s pravokotno na lesen držaj nasajeno prevrtano sekiro drevesa posekali v 20-ih minutah, z neprevrtano pa v 24-ih minutah. Posebej presenetljiva je primerjava med kamnitimi in bronastimi sekirami, ki je pokazala, da so se kamnite sekire bolje izkazale od bronastih.12 Verjetno v tem leži razlog, da so ostale v rabi skozi vso bronasto dobo. 2.2 Najdišče iz starejše železne dobe Iz starejše železne dobe (2. polovica 9.–4. stoletje pred našim štetjem) oziroma iz halštatske kulture (8.–4. stoletje pred našim štetjem) na obravnavanem območju ni bilo zaslediti do sedaj naselbin in slučajnih najdb, raziskana pa je bila ena gomila, redke najdbe iz nje pa še niso bile strokovno objavljene. 10 Mele 2007, str. 18 z nadaljnjo literaturo. 11 Ibidem, z nadaljnjo literaturo. 12 Ibidem.

levo slika 2 Kladivaste kamnite sekire iz Zbirke Osnovne šole Sveti Tomaž pri Ormožu, Foto: Boris Farič, 2011. desno slika 3 Trapezaste kamnite sekire iz Zbirke Osnovne šole Sveti Tomaž pri Ormožu, Foto: Boris Farič, 2011.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

levo slika 4 Vrh prazgodovinske gomile v Pršetincih pred raziskavami leta 1977. Fototeka arheološkega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. desno slika 5 Halštatska gomila iz Pršetincev med raziskavami leta 1977. Fototeka arheološkega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

2.2.1 Halštatska gomila iz vasi Pršetinci Veliko večino gomil z območja občine Sveti Tomaž in tudi s širšega območja Slovenskih goric je Stanko Pahič časovno opredelil v rimsko dobo13. Le nekaj jih sodi v starejšo železno dobo oziroma v halštatsko kulturo (8.–4. stoletje pred našim štetjem). V ta čas v regiji lahko opredelimo gomile iz Ormoža in Hardeka14, morda tiste s Hajndla pri Ormožu, z območja občine Sveti Tomaž pa gomilo iz Pršetincev (Slika 4). Ta je bila evidentirana že v petdesetih letih preteklega stoletja15, raziskana pa leta 1977, ob zaščitnih raziskavah na trasi kraka plinovoda, ki je speljan od Šikol pri Pragerskem do Pršetincev. Konservatorsko poročilo nam sporoča, da je gomila delno ležala na parcelni številki 446, katastrska občina Pršetinci. V premeru je merila 10,5 m, visoka pa je bila le 0,6 m (Slika 5). Pri raziskavah so našli ožgano ilovico, na 13 Pahič 1965, Pahič 1972. 14 Teržan 1990, str. 78–81 Ormož (nekropole). 15 Pahič 1962–1964 /1965/.

307

308

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

slika 6

slika 7

Fragmenti keramične posode (žare ?), odkriti pri raziskavah halštatske gomile v Pršetincih. Fototeka arheološkega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

Domnevno rimskodobna gomila v Trnovcih v globeli v gozdu, parcelna številka 995, katastrska občina Trnovci, last A. Šebedra. Višina 3 m, premer 9–10 m (po Stanku Pahiču). Foto: Stanko Pahič, spomladi 1959. Fototeka arheološkega oddelka Pokrajinskega oddelka Maribor številka 1325.

njej pa sežgane kosti in žaro. Posamezni fragmenti grobne keramike so bili po vsej gomili (Slika 6).16 3.0 rimska doba V rimski dobi (15 pred našim štetjem–476 našega štetja) je obravnavano območje spadalo precej časa v provinco Panonijo (Pannonia) oziroma v Provinco Zgornjo Panonijo (Pannonia Superior) in je predstavljalo pripadajoče podeželsko zaledje (ager) Poetovione, mesta, ki je doseglo rang kolonije in se je s polnim imenom imenovalo Colonia Ulpia Traiana Poetovio. Topografske raziskave kažejo, da je bilo ozemlje sorazmerno gosto poseljeno, a arheoloških izkopavanj rimskodobnh najdišč skoraj ni bilo.

16 Jevremov 1979.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

slika 8

slika 9

Ena od štirih domnevno rimskodobnih gomil (štev. 2) pri vasi Senčak. Gomile so v višino merile približno 40–70 cm, v premeru pa od 7 do 9 metrov. Foto: Stanko Pahič, posnetek od jugozahoda, spomladi 1959. Fototeka arheološkega oddelka Pokrajinskega oddelka Maribor številka 1319.

Savci. Na grebenu gozdnega griča severovzhodno od vasi sta bili odkriti dve nizki gomili višine 30– 40 cm, večja (na sliki) kaže sledove razkopavanja (po Stanku Pahiču). Foto: Stanko Pahič, posnetek gomile 1 od jugozahoda, maj 1962 (Fototeka arheološkega oddelka Pokrajinskega oddelka Maribor številka 2305).

3.1 Gomile iz rimske dobe Omenjena arheološka topografija Slovenskih goric je poleg že znanih prinesla odkritja številnih novih gomil, ki jih je Stanko Pahič pretežno opredelil kot rimskodobne. Z območja današnje občine Sveti Tomaž so bile gomile evidentirane v krajih: Bratonečice (štiri), dve v gozdu pod Malo vasjo in dve od oranja sploščeni v globeli pod Savskim vrhom17, Savci (ena) in še dve ob cesti Savci–Sveti Tomaž (Slika 9),18 Senik (ena),19 Senčak (štiri) (Slika 8)20 in Trnovcih (ena) (Slika 7).21 Stanko Pahič in njegov pomočnik učitelj Vlado Lorber sta vse navedene gomile

17 Pahič 1975, 331. 18 Pahič 1975, 331. 19 Pahič 1975, 332. 20 Pahič 1975, 318. 21 Pahič 1975, 332.

309

310

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

opisala po obliki in legi, jih izmerila in fotografirala22. Le nekaj sta jih navrtala s svedrom, da sta ugotovila sestavo plasti. Tako sta navrtala gomili v Seniku, a nista našla nobene izrazite kulturne plasti.23 Prav tako sta v vasi Senčak s svedrom sondirala tri gomile, ugotovila pa sta le šibko plast pepela ter nekaj preperelih kosti in oglja.24 3.2 Naključne najdbe iz rimske dobe Poleg antičnih gomil je Pahič po literaturi in na terenu zbral še nekaj podatkov o rimskodobnih slučajnih najdbah. Tako se iz vasi Rucmanci omenjajo najdbe, kot so del bronaste fibule, dva kosa lončene sklede, 14 kosov opeke itd.25 V vasi Sejanci pa so bili v vzhodnem delu vasi pri gradnji ceste najdeni novci rimskih cesarjev: Vespazijana (Vespasianus, vladal 69– 79 našega štetja), Domicijana (Domitianus, 81–96), Trajana (Traianus, 98–117), Antonina Pija (Antoninus Pius, 138–161), Faustine starejše (Favstina Major, žena Antonina Pija oziroma Annia Galeria Faustina, približno 100–140), Marka Avrelija (Marcus Avrelius, 161–180) in Septimija Severa (Septimius Severus, 193–211), ki pa so danes neznano kje.26 Tudi iz samega Svetega Tomaža so v literaturi omenjeni rimski novci cesarjev Trajana, Antonina Pija in Aleksandra Severa (Alexander Severus, 222–235).27 3.2.1 Zlatnik cesarja Nerona Stanko Pahič nam za kraj Lahonci v Arheoloških najdiščih Slovenije sporoča, da je bil tu najden zlatnik rimskega cesarja Nerona, ki ga hranijo v graškem muzeju Joanneum28 (danes Universalmuseum Joanneum Graz), na istem mestu je navedene še več literature o tej najdbi. Iz numizmatičnega kabineta v »Universalmusem Joanneum 22 Fotografije Stanka Pahiča iz fototeke Pokrajinskega muzeja Maribor in izpise iz Pahičevih Topografskih in terenskih zapisov mi je ljubeznivo posredovala kustodinja Vesna Koprivnik, za kar se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem. 23 Pahič Topografski dnevniki in zapiski 7, za leto 1959. 24 Pahič Topografski dnevniki in zapiski 7, za leto 1959, str. 74. 25 Pahič 1975, str. 331 in tam navedena literatura. 26 Pahič 1975, str. 331. 27 Pahič 1975, in tam navedena literatura. 28 Pahič 1975, Lahonci, str. 331.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

↑ slika 10 Slika vpisa zlatnika cesarja Nerona v inventarno knjigo graškega muzeja. Fototeka Numizmatičnega kabineta v Universalmuseum Joanneum Graz.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Graz« so nam za naš zbornik poslali dve fotografiji omenjenega kovanca in tretjo, ki kaže vpis v inventarno knjigo. Ta knjiga se imenuje v svobodnem prevodu tudi »Katalog novcev Wartinger«, in sicer zato, ker je najstarejše rokopisne zapise naredil prvi državni arhivist Štajerske Joseph Wartinger. V ta katalog so se vpisovali novci do leta 1860, takrat ga je dal zvezati kot kodeks Karl Schmit von Travera, ki je bil v letih 1858–1860 vodja arhiva ter kabineta novcev in starin Joanneuma.29 Iz rokopisnega vpisa v ta katalog je razvidno, da je zlatnik našel leta 1840 dr. Gottweiss pri Lahoncih (takrat tudi Lachenberg) v fari Svetega Tomaža (Slika 10). Po podatkih mag. Karla Peitlerja gre za zlatnik cesarja Nerona (Nero, vladal 54–68), ki je bil kovan med letoma 66–68 v Rimu ali pa v Lugdunumu (južna Galija, današnja Francija). Na sprednji strani (obverzu) teče po obodu napis: IMP NERO CAESAR-AVG PP (Imperator Nero Caesar-Avgustus pater patriae = vladar Neron, cesar, vzvišeni, oče domovine) v sredini je ovenčana glava vladarja v desnem profilu (Slika 11).

→ slika 11 Sprednja stran (obverz) zlatnika cesarja Nerona iz Lahoncev, hrani Numizmatični kabinet Universalmuseum Graz. Fototeka Numizmatičnega kabineta v Universalmuseum Joanneum Graz.

29 Vodji arheološkega oddelka in numizmatičnega kabineta v Universalmuseum Joanneum Graz, gospodu mag. Karlu Peitlerju, se na tem mestu zahvaljujem za posredovane fotografije in strokovne opredelitve najdbe.

311

312

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← slika 12 Zadnja stran (reverz) zlatnika cesarja Nerona iz Lahoncev, hrani Numizmatični kabinet Universalmuseum Graz. Fototeka Numizmatičnega kabineta v Universalmuseum Joanneum Graz.

Na zadnji strani (reverzu) pa je na obodu napis SALVS, v sredini je prikazana z leve strani boginja Salus, sedeča na prestolu, ki v levici drži patero (posodico za daritev). Zlatnik je težak 7,20 grama in meri v premeru 18 mm (Slika 12). Sicer pa je bil novec objavljen v znani publikaciji Roman Imperial Coinage 54. 3.2.2. Pepelnica iz Savcev (Gabernika) Pepelnica iz Savcev je bila predstavljena že v prejšnjem Jubilejnem zborniku ob 120-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož30, tukaj tekst v malo skrajšani obliki ponavljam, da bo prikazana celota najdb iz občine Sveti Tomaž. V sodelovanju z Universalmuseum Joanneum Graz (z njegovim arheološkim oddelkom) je Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož v letu 2013, ko smo praznovali 120-letnico naše ustanove, pridobil kopijo rimskodobne pepelnice iz Savcev 31 CIL III 4081 in AIJ 44532, ki je razstavljena na stalni arheološki razstavi »Med Muro in Dravo« v kleti ormoškega gradu. Original hrani graški muzej, kjer je razstavljen v zgradbi novega antičnega lapidarija (Slika 13) ob gradu Eggenberg. Pepelnica iz belega marmorja je dolga 89 cm, široka 65 cm, visoka 36 cm, debelina njenih sten pa je približno 5 cm. Kopija je izdelana iz betona in pobarvana tako, da imitira original. Oglejmo si nekaj podatkov o predhodnih objavah. 30 Lamut, 2013. 31 Vodji arheološkega oddelka in numizmatičnega kabineta graškega muzeja mag. Karlu Peitlerju, kustodinji dr. Barbari Porod in kustosu dr. Marku Meletu ter seveda glavnemu restavratorju Klausu Gowaldu se zahvaljujem za uspešno izvedbo. 32 AIJ, zap. št. 445.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ slika 13 Antični lapidarij v graškem muzeju (Universalmuseum Joanneum Graz) se nahaja v moderni stavbi poleg gradu Eggenberg. Pepelnico iz pohorskega marmorja, ki je bila najprej odkrita v Savcih (in kasneje v Gaberniku ter Altenmarktu pri Fürstenfeldu) vidimo na skrajni desni. Foto: B. Schliber. Universalmuseum Joanneum Graz. Računalniška ureditev: Nina Mertik.

V literaturi se je pepelnica prvič pojavila leta 1851, ko jo je objavil epigrafik Richard Knabl.33 Opisal je okoliščine najdb, samo pepelnico, izmeril je višino črk na napisu, dal pa je izdelati tudi tri risbe: oba bočna pogleda z reliefoma in čelno stranico z napisom ter s stranskima reliefoma pokojnih moža in žene (Slika 14). Kot bomo videli kasneje na fotografijah, predstavljajo risbe s srede 19. stoletja precejšnjo poenostavitev.

→ slika 14 Risba v prvi objavi obravnavane pepelnice, kot jo je dal narisati Knabl. Iz: Richard Knabl: Epigraphische Excurse, v: Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, Band 2, Graz 1851, str. 43–74, Gabernigg str. 64–66 in tri risbe na Taf. III pod Gabernigg. Računalniška ureditev: Nina Mertik.

33 Knabl 1851, 64 ss in risbe.

313

314

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Desna bočna stranica prikazuje v reliefu posodo z vinsko trto in grozdi, leva stranica pa pava, ki jé iz posode, ki mu jo ponuja krilati erot. Na čelni stranici je levo od napisa upodobljen v Knablovi interpretaciji pokojnik s prekrižanima rokama (slika 14, spodaj levo), desno od napisa pa njegova žena z desnico položeno na prsi in z bodalom (!?) v levici (slika 14, spodaj desno). Risba kaže tudi, kako je R. Knabl videl napis, s svojo rekonstrukcijo besedila pa se ni približal pravi razlagi. Drugič je pepelnica omenjena v literaturi v »Poročilih muzejskega društva za Štajersko« v devetnajsti številki za leto 1871. Tu je pod novimi arheološkimi pridobitvami takratnega deželnega muzeja (Landesmuseum Joanneum Graz) navedena pod zaporedno številko 1094.34 Omenja se kot »sarkofag iz belega marmorja Valerije Valens, Vibinija, Valentina in Valerianusa Justina s štirimi stranskimi reliefi«. Kot kraj najdbe pepelnice poročilo navaja Gabernik pri Ptuju, nazadnje pa je bila evidentirana v kraju Altenmarkt pri Fürstenfeldu35 vzhodno od Gradca. Sledila je objava Theodorja Mommsna v znamenitem delu »Corpus inscriptionum latinarum III« leta 1873, kjer je tekstu vklesanih črk podan opisno še razpored reliefnih motivov, a napis tudi tu ni bil v celoti rekonstruiran. 36 Nadalje je zanimiv članek Viktorja Skrabarja, ki objavlja unikatno, ročno narisano in kolorirano geografsko karto, velikosti 44 x 198 cm, ki prikazuje ormoško gospoščino v letu 1801.37 Kot nam razkriva zapis desno spodaj, je karta posvečena nadzorniku in komisarju Francu Ksaverju Schenklu (Franz Xav. Schenkel), narisal pa jo je uradnik Matija Eissel. Zemljevid je nastal v času, ko je bil lastnik gradu grof Leopold Königsacker. Le-ta je zemljevid leta 1805 skupaj z gradom in posestvom prodal družini Pauer, leta 1908 pa je spet prešla v last novih lastnikov gradu. Ko je Viktor Skrabar pisal omenjeni članek, jo je v ormoškem gradu posedovala grofica Maria Irma Wurmbrandt-Stuppach, ki je ljubeznivo dovolila njeno objavo. Po grofičini smrti je karto njena družina podarila Občini Ormož. 34 MHS 19, 1871, str. LXXXI, zap. št. 1094. 35 ibidem. 36 Mommsen 1873, str. 518, št. 4081. 37 Skrabar 1935 in slike ter priloga.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ slika 15 Izsek iz ročno narisanega in koloriranega zemljevida ormoške gospoščine iz leta 1801 z risbo obravnavane pepelnice. Karta je last občine Ormož in je razstavljena v 1. nadstropju ormoškega gradu. Skenirane kopije zemljevida hrani Zgodovinski arhiv Ptuj. Računalniška ureditev: Nina Mertik.

Zemljevid je še vedno uokvirjen razstavljen v 1. nadstropju ormoškega gradu, skenirane posnetke pa hrani Zgodovinski arhiv Ptuj, ki nam je dovolil njihovo objavo. Poudarek na karti je dan sicer poteku jožefinske ceste od meje med veliklonedeljskim in ormoškim območjem na zahodu in tedanjo ogrsko (sedanjo hrvaško) mejo na vzhodu, ob tem pa je narisanih še veliko drugih podrobnosti. Približno v sredini zemljevida spodaj je uokvirjen prazen prostor, ki je bil namenjen po vsej verjetnosti zapisu zgodovine gradu in posestva. Desno od tega pravokotnika je narisan ormoški grad z mestom (že brez obzidja), levo od praznega pravokotnika pa dva antična kamnita spomenika, miljnik (žal izgubljen) in obravnavana pepelnica. Da gre za isto pepelnico, nam kažejo reliefi na čelni stranici s prikazom pokojnikov in bočna stranica z motivom pava, ki ga hrani krilati erot (Slika 15). Poleg tega pa obstaja zapis. V levem zgornjem kotu ledinske karte je narisana dvokolonska legenda in na njeni desni strani se nahaja niz zapisov, ki se nanašajo na topografijo Ormoža v

315

316

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

letu 1801. Tako lahko proti koncu kolone pod oznako ee preberemo: (»Sarcovag, welchen Philip Petek aus seinen Acker in Safcen 796 gegraben«), sarkofag, ki ga je Filip Petek (1)796 izkopal na svoji njivi v Savcih. Skrabar ne poskuša razbrati na risbi slabo čitljivega napisa, temveč predstavi njegov zapis in razpored motivov po CIL III 4081. Pač pa ugotavlja, da si podatka o nahajališču pepelnice v Gaberniku pri Knablu38 in na ledinski karti z najdbo v Savcih ne nasprotujeta. Vasi sta med seboj namreč oddaljeni le sedem kilometrov zračne linije, med njima pa je speljana dobra cesta, torej je lahko v članku omenjeni kovač pridobil pepelnico v Savcih in jo pripeljal do svoje kovačije v Gabernik.39Skrabarjeve ugotovitve iz zgornjega članka potem povzame tudi Arheološka karta v letu 193640, kjer avtorja navajata med drugim identičnost pepelnice na najdiščih Savci in Gabernik. Šele leta 1938 je bil tekst z naše pepelnice v publikaciji Viktorja Hoffillerja in Balduina Sarie pravilno prebran in razložen (AIJ 445).41 Tamkajšnji tekst se v rekonstrukciji glasi: VAL(erius) VALENS. V(ivus). F(ecit). S(ibi) ET ULP(iae) LICINIE CONIUG(i) CARRISSIM(ae). Q(uae). V(ixit). AN(nos) XXV ET T(ito). VAL(ero). VALENTINO. ET VALERIANO. IUSTINO. N(epotibus) V svobodnem prevodu tekst torej pove: Valerij Valens je za življenja postavil (to pepelnico) sebi, svoji najdražji ženi Ulpiji Liciniji, ki je (do)živela 25 let, in (sinu) Titu Valeriju Valentinu ter nečakoma Valerijanu in Justinu. Razlika s starejšimi poskusi branj in razlag je očitna. Podobno so besedilo interpretirali tudi v kasnejših vodnikih po lapidariju muzeja v Gradcu.42 Le v objavi Modrijan, Weber, 1981 je prebrano v vrstici 3 … KARISSIM(ae) …, torej s črko K in ne C kot v ostalih objavah, čeprav se zdi na naši fotografiji (Slika 16) v tretji vrstici prva črka

38 Knabl 1851. 39 Skrabar 1935. 40 Klemenc, Saria 1936, geslo Savci na str. 66. 41 Hoffiller, Saria 1938, 186, št. 445 s fotografijami. 42 Weber 1969; Modrijan, Weber 1981, Hudeczek 2004.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

jasno vklesana kot »C«. O na pepelnici omenjeni rodbini Valerijcev je napisal pregleden članek: »Die Valerii in Poetovio« Geza Alföldi.43 V rimskodobnem Ptuju, v Poetovioni (Colonia Ulpia Traiana Poetovio) in njenem mestnem zaledju (v agru), je Alföldi zbral kar 15 napisov (napis iz Savcev je pod zap. št. 14), ki omenjajo člane rodbine Valerijcev. Alföldi ugotavlja, da je bila to severnoitalska rodbina, ki se je priselila že v prvi polovici 1. stoletja našega štetja, njeni zadnji evidentirani pripadniki pa so z začetka tretjega stoletja. Rodbina je vrh dosegla v 2. stoletju, saj ↓ slika 16 so iz nje v tem času izhajali vsi znani poetovionski župani in sodniki (II Čelna stranica viri, IIII viri), najuspešnejši iz rodbine je dosegel celo senatorski stan marmornate in postal konzul44. V tretjem stoletju pa je družina nazadovala, verjetno pepelnice iz Savcev. obubožala. Od cesarja Septimija Severa dalje ne najdemo več njenih Universalmuseum pripadnikov na vodilnih mestnih funkcijah. Njene pripadnike ali pa Joanneum Graz, Lapid. Nr. 84, Kat. morda potomce njihovih osvobojencev srečamo v tretjem stoletju na 8, Foto: N. Lackner. podeželju. Takšen primer je tudi obravnavana pepelnica iz Savcev. Pri Universalmuseum tem gre za Valerijca, ki je po Alfoeldiju izgubil stik z mestom, poročil Joanneum Graz. Računalniška ureditev: se je z Ulpio Licinijo, za katere ime meni, da nakazuje domoroden Nina Mertik. romaniziran izvor45 (in ne rimskega oziroma italskega).

43 Alföldi, 1964–1965. 44 Šašel 1980, 160. 45 ibidem, v sklepnem delu članka.

317

318

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← slika 17 Desna bočna stranica pepelnice iz Savcev z reliefno upodobitvijo vinske trte z grozdi, ki raste iz posode. Universalmuseum Graz, Lapid. Nr. 84. Foto: O. Harl. Universalmuseum Joanneum Graz. Računalniška ureditev: Nina Mertik.

← slika 18 Leva bočna stranica pepelnice iz Savcev z reliefno upodobitvijo pava in krilatega erota. Universalmuseum Graz, Lapid. Nr. 84. Foto: O. Harl. Universalmuseum Joanneum Graz. Računalniška ureditev: Nina Mertik.

Po drugi svetovni vojni je Erna Diez objavila v preglednem članku vse do takrat odkrite marmorne pepelnice z območja Poetovione in tako tudi pepelnico iz Savcev.46 Za reliefne motive na bočnih stranicah, kot so: vinska trta, ki raste iz kantharosa, panter z rogom izobilja, eroti z živalmi in priljubljene teme iz bakhičnega kroga E. Diez meni, da imajo povsem dekorativen pomen.47 Podrobneje o reliefih je zapisano v članku, ki je izšel v Jubilejnem zborniku ob 120-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.48 Odlitek rimske pepelnice iz Savcev je gotovo dobrodošel eksponat 46 Diez 1948. 47 o. c., 171–172. 48 Lamut 2013.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

na arheološki razstavi v gradu Ormož, saj zapolnjuje vrzel rimske dobe, ki v tej najožji regiji ni ravno izčrpno zastopana. 4.0 srednji vek Do sedaj je bila z obravnavanega območja odkrita le ena naključna arheološka najdba iz zgodnjega srednjega veka, iz obdobja visokega srednjega veka pa še nobena. 4.1 Zgodnjesrednjeveški oziroma bizantinski novec V vasi Savci so kot slučajne najdbe našli prej omenjene rimske novce, pa tudi zlatnik bizantinskega cesarja Herakleja I. (Flavius Heraclius, vzhodnorimski-bizantinski cesar, vladal 610–641), ki pa se ni ohranil. 49 V zgodnjem sedmem stoletju spadajo naši kraji pod nadvlado prvega avarskega kaganata (1. kaganat – 568–670). Če so si hoteli bizantinski cesarji zagotoviti mir pred vpadi Avarov, so jim morali plačevati tribut (davek). Bizantinski tributi v zlatu so bili najvišji v času vladanja cesarjev Mavricija Tiberija (Flavius Mauricius Tiberius (582–602), Fokasa (Flavius Phocas, 602–610) in Heraklija I (Flavius Heraclius, 610–641). Avarskim veljakom so v času prvega kaganata zlatnike prilagali tudi v grobove, po 670 pa tovrstne najdbe prenehajo, saj drugi kaganat ni bil več tako nevaren Carigradu, da bi lahko dosegel dajanje tributa.50 V odločitev o dajanju tributa so bili bizantinski cesarji prisiljeni predvsem zaradi vojn s Perzijci. Vojne na vzhodu (527–591 in 602– 628) s sasanidsko dinastijo je v letu 628 uspešno zaključil ravno cesar Heraklij I.51 Kot na ostalem območju avarskega kaganata, tudi pri nas v Savcih najdba bizantinskega zlatnika na jugozahodnem obrobju Panonije torej ne more biti presenečenje, novec je bil po vsej verjetnosti del tributa iz časa cesarja Heraklija I (610–641), ali pa del kakšnega bojnega plena. Kdaj znotraj enaintridesetletne vladavine cesarja datirati novec, katerega ne opisa in ne slike nimamo ter ne obstaja več (bil je pretopljen), pa je podrobneje nemogoče. 49 Pahič 1975, str. 331, geslo Savci. 50 Vinski 1958, str. 15. 51 http://en.wikipedia.org/wiki/ Heraclius.

319

320

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Predpostavljamo lahko, da sodi približno med leti 610 in 630. Leta 623 (ali po drugi verziji 626) je namreč nastala Samova plemenska zveza, ki se je osamosvojila od Avarov, vsaj okrog leta 630 pa so se ji morda priključili tudi alpski Slovani, pod katere je spadalo območje severno od Karavank in naj bi morda tudi naše Podravje .52 4.2 Poznosrednjeveška ali zgodnjenovoveška legenda Stanko Pahič je ob topografiji Slovenskih goric za vas Pršetinci zapisal staro legendo. Nedaleč od prej omenjene gomile iz starejše železne dobe pri vasi Pršetinci so še danes vidni ostanki temeljev neke kapelice. Po Pahičevem zapisu »na širšem območju med Tomažem in Bučkovci žive pripovedke o sporih med malonedeljskim grofom Patoglavom in ormoškim grofom Sekulo, po katerih naj bi »sekulovci« neke noči kapelico podrli in sliko sv. Tomaža prenesli v cerkev pri Tomažu«.53 Če lahko sklepamo, da je grof Sekula ljudsko poenostavljeno ime Szekelya, vojskovodje ogrskega kralja Matije Korvina (Matthias Corvinus oziroma Hunyadi II, 1458–1490) oziroma kralja Matjaža iz ljudskih pripovedk, potem je datacija jasna. Jakob Szekely je posedoval ormoški grad (kasneje ga je tudi odkupil) od osemdesetih let 15. stoletja dalje, njegovi nasledniki pa so bili lastniki še skoraj vse 16. stoletje (do konca protestantizma na Štajerskem)54. Nastanek legende o Sekuli lahko sodi torej v ta časovni okvir in ne more biti zgodnejši. 4.3 Slučajna najdba iz Rakovcev pri Svetem Tomažu V mesecu avgustu leta 1988 je konservator takratnega Zavoda za naravno in kulturno dediščino arheolog Ivan Tušek opravil ogled terena. Zvedel je za podatek, da je gospa Milica Djomba iz Rakovcev pri Svetem Tomažu našla pri izkopu zemlje za hlev v gramozni plasti del pečnice.55 Na njej je bil v reliefu upodobljen vitez na konju (Slika 19). Ohranjen je levi spodnji del neglazirane pečnice z zadnjim spodnjim delom konja, vidni so valovit rep, zadnji nogi s kopiti ter srednji del konja, pregrnjen z odejo. Od jezdeca je vidna le desna noga, 52 http://sl.wikipedia.org/wiki/ Tribal_Kingdom_of_Samo-sl_version.PNG. 53 Pahič 1962–1964/1965/. 54 Podrobneje o rodbini pri: Slekovec 1893. 55 Tušek 1988.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

oblečena v hlače in obuta v škorenj. Slutimo lahko, da je bil vrh obuvala zataknjen v streme, kar pa ni jasno vidno, na peti škornja pa lahko razločimo zvezdasto kolesce ostroge. Spodnja časovna meja za datacijo najdbe je glede na zgodovinske okoliščine v regiji od začetka 13. dalje, saj pridejo kraji vzhodno od reke Pesnice (v liniji, ki poteka od izliva Dravinje v Dravo do izliva Kučnice v Muro) pod nadoblast salzburške nadškofije in s tem Svetega rimskega cesarstva šele po umiku Madžarov na začetku 13. stoletja56. Prvi primerki takšnih ostrog se pojavijo v redkih primerih tudi že v 13. stoletju, na primer na pečatu Henryja III, kjer je na reverzu angleški kralj upodobljen kot jezdec, a v splošno rabo pridejo šele v 14. stoletju.57 Naj dodam, da se najstarejše ostroge s trnom namesto koleščka pojavijo v Evropi že v prazgodovini, v latenskem obdobju, ki se začenja (v zahodni Evropi) v 5. stoletju pred našim štetjem; nekako v tem času jih omenja tudi grški pisec Ksenofon (Xenophon, 430–354)58. Prazgodovinske ostroge so znane tudi z današnjega slovenskega ozemlja iz poznohalštatskega obdobja. V dveh grobovih iz gomilnega grobišča Brezje na Dolenjskem je bila najdena po ena ostroga.59 Tisto iz groba 16 v gomili 7, ki je bila najdena v kombinaciji z negovsko čelado, lahko danes datiramo v 1. polovico 4. stoletja pred našim štetjem.60 Odeja, ki prekriva konjev hrbet, je bila očitno okrašena, kar kaže vodoraven niz vbodov v spodnjem delu, pod njim pa se je zaključevala z resicami. Takšne odeje pod sedlom so varovale konja. Od zadnjega roba podsedelne odeje se proti zadnjemu delu konja v vodoravni liniji niza nekaj večjih žigosanih pravokotnikov, pod njimi pa je viden v krožnem polju okras v obliki javorovega (?) ali temu podobnega lista. 56 Meja na severovzhodu v 11. stoletju med Rogatcem in izlivom Kučnice v Muro je razvidna na zemljevidu v: Slovenski zgodovinski atlas, 2011, karta na strani 66 »Jugovzhod Svetega rimskega cesarstva v 11. stoletju« in podrobneje vrisana meja pred letom 1199 na odseku med Zavrčem in Oblaki v: Hajdinjak , Vidmar 2008, zemljevid na strani 17 z označbo vasi strelcev, ki so varovali mejo. Osem vasi na tem odseku je razvidnih iz pisanih virov, pri dveh pa na to kaže njihovo ime: Strelci, Strejaci. 57 Spur, medieval, http://en.wikipedia.org/wiki /Spur. 58 Ibidem. 59 Kromer, K., 1959, za gomila 7/ grob 1, str. 63–64, ostroga št. 33. 089 in t. 29: 1–5 ter t. 28: 1–10, 1 –negovska čelada, 9 – ostroga; za gomila 13/grob 49 – str. 73, ostroga – št. 34. 246 in t. 43: 1–11, 9 – ostroga, 2 – trirobe puščice. 60 Tako je namreč z radiokarbonsko metodo datiran grob z negovsko čelado iz Novega mesta, grob 3 iz gomile IV v Kandiji, Teržan, Črešnar 2014b, str. 721 in op. 88.

321

322

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← slika 19 Fragment neglazirane pečnice z reliefno upodobitvijo jezdeca, pozni srednji vek ali začetek novega veka. Rakovci pri Svetem Tomažu. Foto: Ivan Tušek.

To je bila lahko ornamentacija na spodnjem robu drugega pregrinjala, ki je pokrivalo zadnji del konja, ali pa le dekoracija enega od jermenov, ki so pomagali pri pričvrstitvi sedla. Omenim naj še jezdečevo obuvalo. Na vrhu močno nazaj zavihan zgornji rob jahalnega škornja, kot je prikazan na obravnavani pečnici, je tudi že znan v srednjem veku 61 in potrjuje našo datacijo. Med poznosrednjeveškimi pečnicami iz severovzhodne Slovenije jih najdemo nekaj s podobno motiviko. Tako lahko med pečnicami, odkritimi pri arheoloških izkopavanjih na celjskem gradu, omenimo dve s konjeniškim motivom, pri čemer ena sodi še v poznogotsko obdobje in druga v zgodnjerenesančno.62 To pa je tudi časovni razpon, kamor lahko datiramo fragment naše pečnice. Vendar celjska primerka

61 Knee High Boots, medieval, http://www.solesthrutime.com/ CatalogBootsKneeHi. html, 2011 z nadaljnjo literaturo; npr. Peacock, John: Shoes the Complete Sourcebook; v: Yarwo, Dorreen: The Encyclopedia of World Costume. 62 Bregant 1997, sl. 14 in 23 in tekst.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

našemu nista podobna. Najbližji našemu je še neobjavljeni fragment zeleno glazirane, domnevno poznosrednjeveške, pečnice (čelna stran 13, 7 x 15 cm) iz gradu Pohorski dvor (Hompoš)63, odkrit pri arheoloških raziskavah leta 2007, pred obnovo gradu.64 Tudi v tem primeru je ohranjen levi spodnji del pečnice z upodobitvijo zadnjega dela konja in vitezovo nogo, ki je tu v kovinskem oklepu, vrh stopala pa je zataknjen v jasno vidno streme. Česar pa ni na fragmentu pečnice iz Rakovcev, je tu delno ohranjen zmaj, ki se zvija ob spodnjem robu pod konjem. Po mnenju Barbare Čeh gre za poznosrednjeveško pečnico z upodobitvijo viteza, ki ubija zmaja, torej za prikaz svetega Jurija. Podobnosti z rakovškim jezdecem pa so: dekorativna odeja pod sedlom, okrašen jermen proti zadnjemu delu konja in zvezdasto kolesce na koncu vitezove ostroge. 5.0 za konec Področje današnjega občine Sveti Tomaž je skozi prazgodovinska tisočletja, kameno, bakreno, bronasto in železno dobo verjetno doživelo enak razvoj in menjave različnih kultur kot preostali del današnjega slovenskega Podravja. Podobno tudi v zgodovinskih dobah, ko je bilo to ozemlje vključeno v Rimsko cesarstvo, preživelo je selitve narodov in bilo v srednjeveškem času deležno fevdalnega razvoja pod salzburško nadškofijo. Vendar tu našteti terenski spomeniki (gomile, gradišča itd.), posamezne slučajne najdbe in redke raziskane lokacije dajejo le redke, po času naključno razporejene informacije iz ozkih izsekov tega dolgega razdobja. Kot smo videli, so nekatere najdbe prav atraktivne, a za boljše razumevanje prazgodovine in zgodovine tega območja bodo potrebne še številne raziskave.

63 Na najdbo me je opozorila kolegica Barbara Čeh, ki mi je posredovala tudi vse ostale podatke in opredelitev, za kar se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem. 64 Raziskovala je PJP d. o. o., izkopavanja je vodil arheolog Miha Murko.

323

324

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura AIJ 445

trasa plinovoda od Šikol do Pršetincev, Antike Inschriften aus Jugoslavien, Zagreb Konservatorska poročila, v: Varstvo 1938 (glej Hoffiller, Viktor und Saria Balduin, spomenikov 22, Ljubljana 1979, str. 277 s Sliko 21. 1938). Jevremov 1988 Alföldi 1964-65 Geza Alföldi: Die Valerii in Poetovio. V: Arheološki vestnik 15–16, Ljubljana, 1964–1965, str. 137–144, Nr. 14 na str. 139. ANSL Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975. (glej Stanko Pahič). Bregant 1997 Tatjana Bregant: Pečnice starega gradu Celje. V: Drobci nekega vsakdana, Archaeologia historica slovenica 2, Ljubljana 1997, str. 29–39 in barvne fotografije: 1–32. CIL III 1873 Corpus Inscriptionum Latinarum III (glej Mommsen). Diez 1948 Erna Diez: Die Aschenkisten von Poetovio, Jahreshefte des Östereichischen Archäologischen Instituts, 1948, str. 156, št. 10. Hajdinjak, Vidmar 2008 Boris Hajdinjak, Polona Vidmar: Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Katalog razstave Pokrajinskega muzeja Ptuj, Ptuj 2008. Hernja Masten 2005 Marija Hernja Masten: Nekaj drobcev o zdravstvu z ormoškega območja, v: Ormož skozi stoletja V, 178–207. Hoffiller, Saria 1938 Viktor Hoffiller, Balduin Saria: Antike Inschriften aus Jugoslavien, Heft I, Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938, str. 196 in zap. št. 445 ter risba na str. 276 ob zap. št. 600. Hudeczek 2004 Erich Hudeczek: Die Römersteisammlung des Landesmuseums Joanneum. Ein Füfrer durch das Lapidarium, Graz, 2004, Nr. 8 Aschenkiste, str. 31 s fot. Jevremov 1977 (B)lagoj (J)evremov: geslo Lahonci pri Ormožu, Konservatorska poročila, v: Varstvo spomenikov 21, Ljubljana 1977, str. 159. Jevremov 1979 (B)lagoj (J)evremov: geslo: Šikole,

Blagoj Jevremov: Vodnik po lapidariju. I. del. Pokrajinski muzej Ptuj. Zbirka vodniki (Ptuj 1988). Knabl 1851 Richard Knabl: Epigraphische Excurse, v: Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, Band 2, Graz 1851, str. 43–74, Gabernigg str. 64–66 in tri risbe na Taf. III pod Gabernigg. Kromer 1959 Karl Kromer: Brezje. Halštatske gomile z Brezij pri Trebelnem, Arheološki katalogi Slovenije/ Narodni muzej, zv. 2, Ljubljana 1959. Lamut 2006 Brane Lamut: Ormož in okolica med prazgodovino in novim vekom – zgodovina arheoloških raziskav, v: Branko Lamut in Marko Mele: Med Dravo in Muro – predstavitev arheološke dediščine obmejnih občin Prlekije in Međimurja, Ormož 2006, str. 20 in slika. Lamut 2013 Brane Lamut: Kopija rimske pepelnice iz Savcev v arheološki zbirki ormoškega gradu. V: Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 4 (Jubilejni zbornik ob 120-letnici), Ptuj 2013, str. 152–163. Lubšina Tušek 1993 Marija Lubšina Tušek: Kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji. V: Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, str. 31–158. Lubšina Tušek 2005 Marija Lubšina Tušek: Ormoško območje in v arheoloških obdobjih in prostorska arheologija. V: Ormoški zbornik V, 179–208. Mele 2007 Marko Mele: Izdelava in uporaba glajenega kamnitega orodja. V: Kamen v davnini. Kamnine, fosili, kamnita orodja. Publikacija ob razstavi. Muzej Ormož. Ormož 2007, str. 19–20. MHS = Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark. MHS, Band 19, 1871, str.: LXVII ss: Den

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Sammlungen des Verreines-bis Juni 1870, na str. LXXXI-»sarkofag« pod zaporedno številko 1094. Modrijan, Weber 1981 Walter Modrijan und Ekkehard Weber: Die Römersteinsammlung im Eggenberger Schlosspark. Sonderabdruck aus »Schield von Steier«, Heft 12, Graz 1964/ 65 und, Heft 14, Graz 1981, Nr. 84, str. 214. Pahič 1958–1959 /1960/ Stanko Pahič: gesla: Bratonečice, Savci, Senčak, Senik, Sveti Tomaž, Trnovci, Konservatorska poročila, v: Varstvo spomenikov 7, 1958–1959, Ljubljana 1960, str. 311, 316, 317, 327, 340, 344, 345. Pahič 1962–1964 /1965/ Stanko Pahič: geslo Pršetinci, Konservatorska poročila, v: Varstvo spomenikov 9, 1962–1964, Ljubljana 1965, str. 166. Pahič 1965

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Archäologische Karte von Jugoslavien, Blatt Ptuj, 1936, str. 66. Slekovec 1893 Matej Slekovec: Sekelji. Rodoslovna in životopisna razprava. Ponatis iz »Slovenca«. Samozaložba, V Ljubljani 1893. Slovenski zgodovinski Atlas, 2011 Slovenski zgodovinski atlas, avtorji: France M. Dolinar et al., ur. Drago Bajt in Marko Vidic, Ljubljana 2011. Skrabar 1935 Viktor Skrabar: Stara ledinska karta v ormoškem gradu. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, Letnik XXX, snopič: 1–2, Maribor, 1935, str. 30–44. Šašel 1980 Jaroslav Šašel, Začetki Poetovione in nekaj strani iz njene zgodovine v starem veku. V: Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino 28, 1980, str. 157–167.

Teržan 1990 Stanko Pahič: Antične gomile v Slovenskih Biba Teržan: Starejša železna doba goricah. V: Časopis za zgodovino in na Slovenskem Štajerskem, Katalogi in narodopisje, n. v. 1 (XXXVI), Maribor 1965, monografije 25, Narodni muzej v Ljubljani, str. 10–63. Ljubljana 1990. Pahič 1972 Teržan, Črešnar 2014 a Stanko Pahič: Nov seznam noriškoBiba Teržan, Matija Črešnar: Absolutno panonskih gomil, Razprave 1. razreda datiranje bronaste in železne dobe na Slovenske akademije znanosti in umetnosti Slovenskem. Katalogi in monografije 40, 7/ 2, Ljubljana 1972, 104 str, pril. Narodni muzej, Ljubljana 2014. Pahič 1975 Teržan, Črešnar 2014 b Stanko Pahič: gesla-Bratonečice (str. Biba Teržan, Matija Črešnar: Poskus 331), Mala vas (str. 331), Pršetinci (str. 331), absolutnega datiranja starejše železne dobe Rucmanci (str. 331), Savci (str. 331), Senik na Slovenskem. Negovske čelade in zgodnje (str. 332), Senčak (318), Sveti Tomaž (str. latensko obdobje. V: Teržan, Črešnar 2014 332),Trnovci (332), v: Arheološka najdišča a, str. 721. Slovenije, Ljubljana (1975). Pahič 1985 Stanko Pahič: gesli: Gornji Ključarovci, Lahonci, Konservatorska poročila, v: Varstvo spomenikov 27, Ljubljana 1985, str. 193. Peacock 2011 John Peacock: Shoes the Complete Sourcebook. V: Yarwo, Dorreen: The Encyclopedia of World Costume. Rathmann 2003 Michael Rathmann: Untersuchungen zu den Reichsstrassen in den westlichen Provinzen des Imperium Romanum. Mainz: Zabern 2003. V:Beihefte der Bonner Jahrbücher 55, str. 108 op. 631. Saria, Klemenc 1936 Balduin Saria, Josip Klemenc:

Tomanič-Jevremov 1983 Marjana Tomanič-Jevremov: Arheološka raziskovanja Ormoža in njegove okolice, v: Ormož skozi stoletja 2, Ormož 1983, str. 25 ss, Slika 1 na str. 26 in tekst na str. 27 ter op. 2. Tušek, I., 1988 (T)ušek (I)van: geslo Občina Ormož, pod št. 2: Rakovci pri Tomažu pri Ormožu, Konservatorska poročila, v Varstvo spomenikov 31, Ljubljana 1988, str. 236. Vinski, Z., 1958 Zdenko Vinski: O nalazima 6. i 7. stoljeća u Jugoslaviji s posebnim obzirom na arheološku ostavštinu iz vremena prvog avarskog kaganata. V: Opuscula archaeologica. Radovi arheološkog zavoda,

325

326

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Vol. 3, No. 1, Zagreb 1958, str. 13–55, posebno str. 15. Weber, E. 1969 Weber Ekkehard: Die römerzeitlichen Inschriften der Steiermark.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark. Arbeiten zum Quellenkunde XXXV, Graz, 1969, Nr. 399, str. 429.

z interneta Heraclius http://en.wikipedia.org/wiki/ Heraclius

Spur 2012 http://en.wikipedia.org/wiki / Spur, 2012.

Knee High Boots, medieval http://www. solesthrutime.com/ CatalogBootsKneeHi. html

Tribal Kingdom of Samo http:// sl.wikipedia.org/wiki/ Tribal_Kingdom_of_ Samo-sl_version.PNG.

List of Byzantine emperors http:// en.wikipedia.org/wiki/ List_of_Byzantine_ emperors Mommsen 1873 Theodor Mommsen: Corpus Inscriptionum latinarum III. Inscriptiones Asiae, provinciarum Europae Graecorum, Illyrici Latinae. Consilio et auctaritate Academiae Litterarum Regiae Borussicae edidit Theodorus Mommsen, Berolini 1973. Pars Quinta. Pannonia Superior. Colonia Ulpia Traiana Poetovio, str. 518, št. 4081. This page http://arachne.uni-koeln.de/ item/buchseite/535100.

Wilson, R. F. , 1985–2012 a, Ralph F. Wilson, Wine and Grape Clusters, v: Early Christian Symbols, iz: http://www. jesuswalk.com /christian-symbols/vine. htm Wilson 1985-2012 b, Ralph F. Wilson, Peacock as an Ancient Chistian Symbol of Eternal Life, v: Early Christian Symbols, iz: http://www. jesuswalk.com /christian-symbols/ peacock.htm.

viri Pahič, S., 1959 Stanko Pahič: Topografski dnevniki in zapiski 7, 1959, gesla: Savci, Senik, Senčak, Sveti Tomaž, Trnovci. Pahič, S., 1987 Stanko Pahič: Arheološka najdišča v Slovenskih goricah, Topografski dnevniki in zapiski 6, Ogledi in kopanja 1963.

Pahič, S., 1964–1991 Stanko Pahič: Topografski dnevniki in zapiski.

Mag. Brane Lamut Arheološke ostaline z območja Občine Sveti Tomaž

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

mag. brane lamut, archaeological remains from sveti tomaž municipality area summary The paper provides a review of archaeological sites, a selection of random findings and scarce research works carried out in the area of Sveti Tomaž municipality. Archaeological findings cover the period from the prehistory to the Middle Ages, and are kept in the Regional Museum Maribor, Regional Museum Ptuj-Ormož, and in Universalmuseum Joanneum Graz. Archaeological remains in our area have been presented a few times in different specialised publications (see the section Literature at the end of the paper); therefore, just a short summary of recent findings is presented in the present paper.

327

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

VA L E R I J A L E Š N I K višja muzejska sodelavka valerija.lesnik@pmpo.si

Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes Muzej je ustanova, ki zbira, dokumentira, ureja, vrednoti, interpretira, raziskuje ter hrani kulturno in zgodovinsko pomembne predmete. Ime izvira iz klasične grščine mouseion1 in pomeni svetišče muz. Zgornja opredelitev muzeja velja ne glede na naravo ustanovitelja, obseg ozemlja ali naloge in usmeritve zbirk, ki jih muzej hrani. Muzealije so predmeti, ki so v postopku muzejske obdelave postali materialni dokazi ali dokumenti nekega časa. Če so pravilno interpretirane, pričajo o naši identiteti in preteklosti, ki je pomembna za razumevanje sedanjosti in bi morala služiti kot poduk za prihodnost. Dokumentiranje muzejskega predmeta – muzealije pomeni zbiranje informacij o predmetu, njegovo analitično vrednotenje,

1 Hram, posvečen muzam znanosti in umetnosti ali ustanova, kjer so urejene in razstavljene razne zbirke s področja znanosti in umetnosti ali poslopje oziroma prostor, določen za ta namen.

329

330

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

oblikovanje informacijskih zbirk, desiminacijo2 informacij in njihovo hrambo. Muzealije je možno dokumentirati na različne načine: izpričati z besednim opisom, fotografijo, risbo, filmom, zgodovinskim ozadjem, grafikoni3 ipd. V razvoju muzeja in arheološke zbirke se je nabralo veliko raznovrstne dokumentacije. Le-ta je odraz načina dela pri pridobivanju arheološkega gradiva, ki se je skozi razvojno pot muzeja spreminjal, in normativne4 urejenosti področja. V nadaljevanju bi rada predstavila stanje, v kakršnem se lahko znajde muzej zaradi zanemarjanja dokumentiranja v preteklosti. Predstavila sem, kako se soočati z veliko količino neidentificiranih predmetov, kako lahko sčasoma uskladimo dokumentacijo, ki jo imamo, z današnjimi standardi dokumentiranja zbirk in na kaj se pri tem lahko opremo. Danes je področje dokumentiranja zbirk tudi pravno veliko bolje urejeno, kot je bilo včasih. Poudariti želim, da je še tako skromen vir lahko koristen za muzejski predmet in njegovo interpretacijo. Osredotočila se bom na arheološke zbirke in načine dokumentiranja arheološkega predmeta skozi čas. Poskušala bom predstaviti probleme, ki nastajajo pri dokumentiranju takšne zbirke in metode, s katerimi smo poskušali arheološko zbirko urediti. korenine muzeja ali kaj sploh imamo? Korenine muzeja segajo v leto 1893, ko slikar in ptujski profesor Rudolf Gaupmann ustanovi Muzejsko društvo. Društvena pravila, ki jih je napisal Gaupmann, so kot najpomembnejšo nalogo društva določala ustanovitev muzeja5. Leta 1894 je društvo za potrebe muzeja pridobilo prostore v nekdanji gimnaziji in leta 1895 je Franc Ferk6 prenesel svojo zbirko iz Gomilice na Ptuj. Njegova zbirka je postala osnova kasnejšim muzejskim zbirkam in Ptuj je dobil Mestni Ferkov muzej. Ob obstoječi 2 Izkazovanje, posredovanje, razširjanje informacij oz. oskrbovanje uporabnikov z informacijami; omogočati, da so uporabniki obveščeni. 3 Grafikoni so najprimernejši prikaz podatkov pri statistični obdelavi, npr. pripravi poročil o delu z zbirkami. 4

Nanašajoč se na normo, pravilo, zakon.

ZAP, MD, šk. 1, spisi za 1893 in pravila.

6 M. Ciglenečki, Muzejsko društvo v Ptuju in muzejske zbirke, Muzejsko društvo v Ptuju: 1893–1956. Zgodovinsko društvo v Ptuju: 1956–1983, Ptuj 1983, str. 10–21.

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

muzejski zbirki se je društvo prvenstveno posvečalo arheološkim izkopavanjem. Delo je bilo dobro organizirano, izkopavanja so bila za tisti čas na visoki ravni, k čemur so pripomogli strokovnjaki iz Gradca in Dunaja. Odkritih je bilo veliko pomembnih najdišč7. Od domačinov, članov muzejskega društva, velja omeniti Viktorja Skrabarja, pravnika in arheologa, z notarsko službo na Ptuju, ki 1909 odkrije staroslovansko grobišče na ptujskem gradu, 1913 ostanek rimskega mostu, tretji mitrej, ostanke bogatih rimskih stavb na Zg. Bregu in 1915 poznoantično grobišče na Panorami. Kasneje je sodeloval z izkopavalci, kot so bili Mihovil Abramić, Balduin Saria, R. Egger, Walter Schmid, Anton Smodič idr. Društvo je bilo pred prvo svetovno vojno nemško usmerjeno, uradovanje je potekalo v nemškem jeziku, vendar je ohranjalo slovensko kulturno dediščino. Dokumentacija, ki je spremljala izkopavanja, je danes zbrana v Zgodovinskem arhivu na Ptuju in je sestavni del zbirke arhivalij Muzejskega društva ter obsega kar 50 arhivskih škatel. Po vsebini gre za spise, skice, zapiske, fotografije, vabila, pisma, načrte, pogodbe in poslovno korespondenco, programe, dnevnike ipd. Leta 1895 je v okviru društva za naloge urejanja posameznih zbirk, knjig, rokopisov, listin in kart ter načrtov zadolžen tajnik Josef Felsner8. Aktivno Muzejsko društvo je namreč vzdrževalo stike s kulturnimi institucijami in posredniki tudi v tujini, zato se je z leti nabrano gradivo (ne samo arheološke ostaline in predmeti umetnostnozgodovinske vrednosti, ampak tudi knjige, listine, zemljevidi, pečati ipd.) vedno bolj nabiralo in prišlo je do utesnjenosti. Resne težave so nastale, ko je bilo potrebno razmišljati o posebnem pohištvu ter primernejših prostorih glede na različne vrste gradiva, ki ga je društvo zbralo. Po računih za nabavo pohištva gre sklepati, kupljene so bile le omare iz orehovega lesa s premakljivimi predali9, da je bilo gradivo le fizično urejeno – odloženo v različno pohištvo. V času pričakovanja druge svetovne vojne so člani društva iz strahu pred uničenjem obstoječe zbirke umaknili spomenike na druge lokacije izven nekdanjega dominikanskega samostana, v katerem je društvo bivalo po preselitvi iz gimnazijskih prostorov od novembra 7 I. Žižek, Muzejsko društvo in arheologija od 1893 do 1945, Kronika, Ljubljana 1992, letnik 40, št. 3, str. 148–151. 8 ZAP, MD, šk. 8, zapisniki sej odbora, zapisnik 1. oktober 1895. 9 ZAP, MD, šk. 8, zapisnik 17. april 1937, omara je bila kupljena in izplačana 5. 5. 1937 za 1000 din.

331

332

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

1928. Kaj se je dogajalo z dokumentacijo oz. arhivom, ni znano, najbrž je ostal v samostanu do leta 1951, ko naj bi se preselil v drugo nadstropje – prostore etnografskega depoja.10 Šele po vojni je muzej postal poklicna ustanova, ki je le postopoma pridobivala kustose različnih strok. V prošnji za razširitev prostorov iz leta 1945 je zapisano: »Z izkopavanji in novimi pridobitvami ter nakupi so se zbirke tako pomnožile, da smotrno razstavljanje in proučevanje znanstvenega gradiva ni več mogoče. Sedanji muzej je prej podoben skladišču kakor znanstveni ustanovi.« V Mestnem Ferkovem muzeju so dokumentaciji in arhivu sicer posvečali pozornost, delo pa je bilo bolj prostovoljno brez pravih strokovnih meril.11 Muzej so po vojni odprli že leta 1946, vendar so ustanovo pestili veliki kadrovski, prostorski in finančni problemi. Anton Smodič, ki je od leta 1940 do 1945 opravljal službo kustosa, od 1945 do 1951 pa upravnika muzeja, je o stanju in delu v muzeju obveščal društvo, ki mu je po svojih močeh pomagalo. Tako je odbor Muzejskega društva leta 1948 sprejel stališča o sistematizaciji muzealstva na Ptuju. Predlagal je, da ima muzej skupno upravo, sestavljajo pa naj ga tri samostojne ustanove: Mestni Ferkov muzej, Kulturno-zgodovinski muzej na ptujskem gradu in Vinarski muzej. Čas po drugi svetovni vojni ni bil naklonjen avtonomnim strokovnim društvom z meščanskimi koreninami, ki niso prenašala vmešavanja politike in tendenc po vključevanju v druga bolj ali manj sorodna društva, zato je leta 1948 – s preglasovanjem Muzejsko društvo priključeno Zgodovinskemu društvu za Slovenijo. Poleg muzeja sta iz Muzejskega društva na Ptuju nastali še dve kulturni ustanovi, najprej Študijska knjižnica, ki je od ustanovitve 1948 do leta 1969 domovala v prostorih nekdanjega dominikanskega samostana, nato pa Zgodovinski arhiv Ptuj, ki je kot samostojna ustanova zaživel 1955, ko je zaposlen prvi arhivar. Obe ustanovi sta dobili materialno osnovo v zbirkah (knjige12, listine) Muzejskega društva. Značaj društva se je postopoma začel spreminjati, strokovno delo so prevzemale strokovne ustanove in naziv Muzejsko društvo ni več izražal dejanske vsebine društvenega dela. Tako se leta 1956 društvo 10 Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Ptuju, Ptuj 1985. 11 M. Hernja Masten, Korenine arhiva segajo v Muzejsko društvo Ptuj, Kronika, Ljubljana 1992, letnik 40, št. 3, str. 138–141. 12 Vdova Viktorja Skrabarja je leta 1938 darovala društvu vse njegove zapiske in fotografije, knjige, načrte njegovih raziskovanj in izkopavanj na območju Petovione in njene okolice.

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

preimenuje v Zgodovinsko društvo, podružnico Zgodovinskega društva Slovenije. Leta 1964 se Mestni Ferkov muzej preimenuje v Pokrajinski muzej Ptuj13. Kljub načelnemu dogovoru o delitvi fondov Muzejskega društva med knjižnico, arhivom in muzejem je danes del Skrabarjeve knjižnice14 vrnjen muzeju in hranjen kot del gradiva v specialni muzejski knjižnici. Od dokumentacije, ki sodi k arheološki zbirki muzejskega društva, je v muzejskem arhivu ohranjen inventar rimskodobnega gradiva iz leta 1903, ki ga je naredil Josef Felsner, inventar Ferkove egipčanske zbirke, ki so ga kasneje še enkrat prepisali. Inventar bivše Herbersteinove zbirke na gradu (Glavni sestavni del te zbirke je gradivo, izkopano na Panorami in nekaj iz drugih najdišč. Gradivo je leta 1945 prišlo v muzej. Številke na predmetih so označene s črko A in pripisane rednemu muzejskemu inventarju od inv. štev.: 8.057 naprej). Leta 1964 je muzej prejel prepis inventarja, ki ga je naredil Viktor Skrabar. Inventar bronastih predmetov v novem lapidariju (Gre za preinventarizacijo starejših najdb – pred vključitvijo Šmidovih izkopavanj leta 1935. Bilo je narejenih precej napak, inventarizacija se ni obdržala in ni upoštevana pri nadaljnjem inventariziranju). Prav tako je v današnjem arhivu muzeja ohranjen popis odkritih in pridobljenih predmetov na Ptuju in v njegovi okolici, gre za besedilo k arheološkemu zemljevidu mesta15, ki je narejen v merilu 1:2880. Prvi arheološki zemljevid je risal Rudolf Gailhofer po podatkih konservatorja V. Skrabarja leta 1911. Drugi zemljevid je risal in izpopolnil, prav tako po podatkih V. Skrabarja, leta 1934/35 Anton Smodič. Iz knjižnice V. Skrabarja je ohranjenih 14 zvezkov z izrezki časopisnih člankov, in sicer od leta 1905–1932. Knjiga izplačil nagrad ali honorarjev delavcem, ki so sodelovali pri arheoloških izkopavanjih muzejskega društva od 1908–1909 ter 2 zvezka A. Smodiča z opisi rimskodobnih kamnitih spomenikov.16 Med popisi ali inventarji 13 B. Jevremov, Ob 90-letnici Ptujskega pokrajinskega muzeja, Nakit skozi arheološka obdobja, Ptuj 1983, str. 5–8. 14 M. Jerenec, Starejši fond v Knjižnici Ivana Potrča in njegovi ustvarjalci, Zbiranje in ohranjanje pisnih in tiskanih dragocenosti, Ptuj 2003, str. 15. 15 J. Horvat, A. Vičič Dolenc, Karte arheoloških najdišč Ptuja in topografski pregledi, Arheološka najdišča Ptuja Rabelčja vas, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 20, Ljubljana 2010, str. 15–22. 16 Na naslovnici zvezkov je oznaka CIL III – Corpus Inscriptionum Latinarum III. Zbirka klasičnih latinskih napisov, njihovih virov ali pojavnih oblik z interpretacijo, ki služi proučevanju zgodovine in življenja nekdanjega Rimskega imperija.

333

334

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

najdemo tudi zvezek s katalogom novcev, najdenih v III. mitreju in na Sp. Bregu, ki ga je sestavil Rudolf Gailhofer leta 1914. Glavni inventar premičnin (pohištva in opreme) Mestnega muzeja v Ptuju, inventar Skrabarjeve sobe in knjižnice, ki ga je 15. 10. 1938 na željo moža muzeju predala Marija Skrabar, ter knjigo obiskov arheoloških zbirk Mestnega muzeja v Ptuju 1957–1963. Ohranjena je kartoteka, ki je najbrž nastala v letih od 1944 do 1946 in jo je dokončal Rudolf Bratanič. Že ob prvem pregledu kartoteke je bilo ugotovljeno, da manjkajo nekateri kartotečni listi. Kartoteka je bila odložena v lesene zaboje in razvrščena po numeričnem vrstnem redu. Natisnjena v nemškem jeziku ima obliko formularja na kartonih formata 22 x 15 cm in je izpolnjena s tipkopisom v slovenščini ali nemščini. Za nekatere predmete je dopolnjena s pripisi v svinčniku, ki navajajo objavo, mesto hrambe ali dopolnjene najdiščne podatke. Pripisi na kartotekah so dokaz urejanja arheološkega gradiva, ki je bilo deponirano v zgornji etaži dominikanskega samostana ter tipološko razporejeno v steklene vitrine. Na predmetih so zapisane inventarne številke, ki se včasih po opisih ne ujemajo s kartoteko. Tudi najdiščni

levo J. Felsner, inventar rimskodobne zbirke, 1903. desno Inventar Ferkove egipčanske zbirke, prof. Franz Ferk je zbirko kupil od Emila Moslerja iz Gradca za Mestni Ferkov muzej leta 1899.

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

levo Kartoteka Mestnega muzeja Ptuj. desno Tipološka kartoteka.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

podatki so ponekod s svinčnikom zapisani na predmete, nekje pa na manjše lističe položene v posodo ali ob njo. Tipološka kartoteka17, ki jo je po skupinah materialov razvrstila Iva Mikl Curk18, se deli na obdelano (prepoznano in vpisano v začasno kartoteko), neobdelano-rešeno (prepoznano in še ni vpisano v začasno kartoteko), neobdelano (še ni prepoznano). Tipološka kartoteka se danes hrani v lesenih arhivskih škatlah s pokrovi, ob njej je fototeka rimskega lapidarija in terenske fotografije kasnejših izkopavanj. Kartoteka formata 23,5 x 17,5 cm ima odtis štampiljke s formo za navedbo podatkov. Izpolnjena je s tipkopisom v slovenščini, za ponazoritev ali boljšo identifikacijo pa služi risba predmeta. Nova inventarna knjiga, kot jo je poimenovala avtorica Iva Mikl 17 Avtor kartoteke je najverjetneje R. Bratanič, ki je po drugi svetovni vojni inventariziral vso arheološko gradivo. 18 Iva Mikl Curk, arheologinja in konservatorka, je bila zaposlena v Pokrajinskem muzeju Ptuj od 1958 do 1964. 1976 je v serijski publikaciji Katalogi in monografije Narodnega muzeja Slovenije izšel katalog Poetovio I, ki obravnava zbirko zbrano v dobršni meri do leta 1945 in se danes hrani v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

335

336

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Curk, je obsegala dve knjigi19 in predstavlja prepis inventarja Rudolfa Brataniča20. Postopoma je uspela po številkah na keramičnih predmetih (s kovinskih so jih ob pripravi na preureditev zbirke že odstranili) ter starimi kartotekami rekonstruirati staro zaporedje inventarnih številk. Inv. štev.: od 1–7832 stara kartoteka, od inv. št.: 7833–8056 zbirka iz III. mitreja (vključene tudi nove številke), od inv. št.: 8057– 8343 grajska zbirka (vključene nove številke), od inv. št.: 8344–8352 zlati predmeti, ki se hranijo v sefu banke, od inv. št.: 8353–10.000 izpuščene številke, od inv. št.: 10.001–10.313 stara kartoteka, od inv. št.: 10.314–13.623 novo pridobljeno gradivo. Predmete je ponovno inventarizirala, pri čemer je ohranila stare inventarne številke, del predmetov je namreč že bil označen s številkami. Inventarju je pripisala Herbersteinovo arheološko zbirko z gradu in drobno gradivo najdeno ali razstavljeno v III. mitreju na Zg. Bregu. S povojnimi izkopavanji v letih od 1946–1951, ki sta jih vodila Josip Klemenc in Josip Korošec je Ptuj postal tudi pomembno središče raziskovanja staroslovanske in prazgodovinske arheologije. Bogati materialni viri kažejo na poselitev v vseh zgodovinskih obdobjih. Originalna dokumentacija Koroščevih izkopavanj najverjetneje ni ohranjena21. Glavni vir podatkov so kasnejše objave Josipa Korošca in Paole Korošec ter dve inventarni knjigi z vpisanimi staroslovanskimi najdbami. Gradivo je inventarizirano in se skupaj z gradivom iz tega obdobja, pridobljenim v kasnejših izkopavanjih, hrani v muzeju22. V obdobju od 1954–1967 se je gradivo pridobivalo v glavnem z nadzorom nad privatnimi posegi v prostor, po odkritju obrtniškega obrata ob Ciril Metodovem drevoredu v letih od 1967–1970 pa vedno bolj z obsežnimi izkopavanji. Najobsežnejša so bila v letih od 1974–1978 v vzhodnem delu Ptuja, kjer je bila odkrita obrtniška četrt Petovione. 19 Knjige so za lažje razumevanje vrstnega reda poimenovane z zgodovinskim obdobjem (npr. Antika I, II). Danes je tako imenovanih ročnih ali konvencionalnih inventarnih knjig za obdobje antike že 8, ločeno se vodi inventarna knjiga za rimskodobni lapidarij in numizmatično zbirko. Za obdobje prazgodovine jih je 26, staroslovanske najdbe so vpisane v 2 knjigi, ob tem gradivu vodimo še inventar mineralov in kamnin, ki obsega 1 knjigo ter inventar zooloških osteoloških ostalin, ki so vpisane v 4 inventarne knjige. 20 I. M. Curk, Poetovio I, Katalogi in monografije 13, Ljubljana 1976, str. 5. 21 J. Dular, Severovzhodna Slovenija v pozni bronasti dobi, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 27, Ljubljana 2013, str. 137–144. 22 Arhivi najdišč slovanskega gradiva iz kasnejših izkopavanj (grajski grič na Ptuju, Panorama, Turnišče pri Ptuju, cerkev Sv. Jurija na Ptuju, Cirkevca pri Središču ob Dravi) so dobro dokumentirani in so danes že del elektronske inventarne knjige.

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Tudi na področju občine Ormož so se v letih od 1956–1981 vrstila obsežna raziskovanja, ki so razkrila pomembnost prazgodovinskega Ormoža.23 Za arheološko gradivo, arhive najdišč – dokumentacijo ter interpretacijo zbirk so skrbeli številni arheologi24, vendar se je postopoma z veliko količino gradiva, ki se je nabralo skozi čas, pojavila potreba po novem načinu urejanja, dokumentiranju in interpretiranju predmetov ter zbirk. računalniške tehnologije in novo obdobje urejanja in širjenja informacij o zbirkah Prvi ponovni poskus urejanja arheološkega gradiva sodi v začetek leta 1981, ko se PZE25 oddelek za arheologijo in Pokrajinski muzej Ptuj dogovorita za program dela na urejanju depoja – stari fond, pregled arhiva Muzejskega društva v Ptuju in popis obstoječe dokumentacije. Skupina študentov je v okviru redne muzejske prakse pričela z delom pri urejanju antičnega depoja. Popisan je bil arhiv Muzejskega društva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju z namenom identifikacije predmetov in rekonstrukcije najdiščnih celot. Od muzejske dokumentacije so uporabili že omenjene kartoteke, inventarje posameznih zbirk in nekaj risb takratnega konservatorjarestavratorja26. V poročilu beremo, da je zaradi pogostih selitev in premikanj 23 Gradivo, pridobljeno z omenjenimi raziskovanji, je danes inventarizirano, ohranjeni so dobro dokumentirani arhivi najdišč, ki jih hrani Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Z izidom obsežne publikacije, ki je izšla v seriji Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 18, avtorjev Janeza Dularja in Marjane Tomanič Jevremov je bilo leta 2010 gradivo predstavljeno strokovni in laični javnosti. 24 Strokovna dela na oddelku so opravljali Josip Korošec, Anton Smodič, Rudolf Bratanič, Bernarda Perc v letih 1954–1966, Iva Mikl Curk 1958–1964, Zorka Šubic 1965–1974, Blagoj Jevremov 1974–1989, Marjana Tomanič Jevremov 1967–2010, Mojca Vomer Gojkovič, Ivan Žižek ter Aleksandra Nestorović, ki to nalogo opravljajo še danes. Numizmatične fonde so urejali še Aleksander Jeločnik in Peter Kos, epigrafsko gradivo pa sta urejala Anica in Jaroslav Šašel ter Marjeta Šašel Kos. 25 Danes Oddelek za arheologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 26 Navedbe v poročilu o delu PZE za arheologijo pri urejanju depoja PMP v februarju in marcu leta 1981, ki sta ga pripravila Božidar Slapšak in Timotej Knific. Poročilo je del trajnega dokumentarnega gradiva oddelka. Prav tako se med spisovnim gradivom hranijo še Zapisniki dogovarjanj med PZE za arheologijo pri FF in PMP, 1980, Program dela za urejanje depoja – stari fond, 1981, pregled arhiva Muzejskega društva v Ptuju, 1981 in Dnevnik delovnih ur.

337

338

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

(razstave, delne obdelave gradiva, restavratorski posegi) zbirka težko uporabna. Izgubljen je del konservatorsko-restavratorske dokumentacije, velik del zbirke pa ima izbrisane inventarne številke ali so neskladne z inventarji. Na nekaterih predmetih je opaziti vsaj štiri vrste številčenja (1. osnovna inventarizacija 1944, 2. grajski inventar, 3. inventar zbirke v III. mitreju, 4. inventar Koroščevih izkopavanj). Pojavljajo se napake, kot so premiki za 1 številko pri delu inventarja mitreja in grajske zbirke, napake pri zapisu številk ali dvakratno upoštevanje predmeta iz grajske zbirke še v novem inventarju. Listki z oznako najdišča (ki so do leta 1944 vstavljeni v predmete ali ob njih) – edina dokumentacija predmetov je pri rokovanju s predmeti izpadla ali se izgubila. Ugotovljeno je bilo tudi, da posamezni sklopi materiala sploh niso bili inventarizirani. Vse navedeno je potrjevalo nujnost dela na »starem fondu«, in sicer v pričakovanju, da bo s pomočjo ponovno odkritega arhiva uspelo identificirati nekatere zanimive najdiščne celote. Fotografsko je bilo dokumentiranih 3650 predmetov, izdelana je bila zbirna delovna kartoteka za 2870 predmetov, približno 800 jih je ostalo še na dan pisanja poročila v obdelavi. Gradivo je bilo deponirano v začasnem depoju, urejeno po najdiščih s podatki o najdiščih po skupinah: B – Breg, H – Hajdina, M – mesto, R – Rabečja vas, N – neznano, P – Poetovio. Izdelani so bili spiski predmetov po škatlah. Morebitne napake naj bi bile odpravljene pri končni kontroli, ko bodo izdelane vse fotografije, izčrpani podatki iz literature in arhiva. Omeniti velja, da v zgodnjih 80-ih pri urejanju muzejske zbirke in dokumentacije ni bila na voljo računalniška tehnologija. Iskanje in pregledovanje je bilo zamudno, nevarnosti pomanjkljive dokumentacije pa so se z vsakim rokovanjem samo še povečale. V muzej so prihajali novi sklopi gradiva, predvsem iz obsežnih raziskovanj v obrtniški četrti rimske Petovione in prazgodovinskega Ormoža. Osredotočenost takratnih arheologov je bila bolj usmerjena na gradivo, ki je prihajalo. Grenka izkušnja z gradivom iz starejšega fonda je botrovala njihovi usmerjenosti k boljši skrbi za predmete, arhiv najdišča, restavratorsko-konservatorsko dokumentacijo in na sploh vlogo dokumentacije zbirk. Terenska dokumentacija najdišč je že izpopolnjena s terenskimi zapiski, delovnimi dnevniki, arhivi primarnih podatkov in najdb, arhivi sekundarnih najdb, fotografsko dokumentacijo, geodetskimi posnetki, načrti ipd. Tudi v nacionalnem prostoru je že prisotna potreba po standardizaciji vrste arheoloških postopkov in dokumentacije. Terensko delo je samo ena od komponent

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

levo Prvi inventarni karton v elektronski obliki. desno Ročna fototeka predmetov.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

celovitega postopka arheološke obravnave gradiva; interpretacije, prezentacije. V zgodnjih 90-ih je področje muzejske dokumentacije normativno urejeno le z nekaj predpisi.27 Na muzejskem področju ni dokončno izoblikovanih enotnih metod dokumentiranja. Strokovni problemi v povezavi s tem so bolj neznani kot rešeni. Muzeji urejajo in izpopolnjujejo dokumentacijo po svojih specifikah, izkušnjah in izbiri. V pomoč so mednarodne smernice v obliki priporočil28 z nekaj splošnimi pravili, prepovedmi in metodami.29

27 Pravilnik o vodenju registra in zbirnega registra naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov (Ur. l. SRS, št. 10/82), Pravilnik o sestavi in vodenju registra muzejev in muzejskih zbirk (Ur. l. LRS, št. 19/60), Navodila o vodenju inventarne knjige in kartoteke muzejskega gradiva (Ur. l. LRS, št. 29/62). 28 Icomov kodeks poklicne etike, 1993. 29 CIDOC – Mednarodni komite za dokumentacijo, mednarodni muzejski svet ICOM, slovensko verzijo je priredila Skupnost muzejev Slovenije, Sekcija za dokumentacijo, 2001.

339

340

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V muzeju v tem času razvijemo lastno programsko opremo30 predvsem zaradi potrebe po učinkovitejšem rokovanju z obsežnimi fondi. Predpisane forme inventarnih kartotek dobijo elektronsko podobo. S kadrovsko okrepitvijo (po smrti nekdanjega arheologa31) se podatki iz konvencionalnih inventarnih knjig in dokumentacije pričnejo vnašati v elektronske zbirke podatkov. Skupina študentov pod vodstvom arheologa Ivana Žižka prične z delom na vnosu obstoječih podatkov in dokumentacije za starejši fond32. Omogočen je boljši pregled gradiva (hitrejše iskanje in dopolnjevanje, brez fizičnih omejitev zaradi dimenzij kartotek in omejenosti prostora), podpora

30 V. Lešnik, Strategija razvoja dela z muzejsko arheološko dokumentacijo, Jubilejni zbornik ob 120-letnici pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, Ptuj 2013, str. 220–229. 31 Blagoj Jevremov, arheolog v Pokrajinskem muzeju Ptuj (1974–1981), kasneje ravnatelj in nato znova kustos arheolog do 1989. Na njegovo mesto se zaposlita dokumentalista z namenom odprave zaostankov pri inventarizaciji gradiva iz novejših izkopavanj. Strokovni nadzor nad fondom pa prevzame arheologinja Marjana Tomanič Jevremov. 32 1993, ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, je bil način dokumentiranja arheološke zbirke s pomočjo omenjene programske opreme prvič predstavljen javnosti.

levo Konservatorskorestavratorska kartoteka – sprednja stran desno Konservatorskorestavratorska kartoteka – zadnja stran

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

razstavam in publikacijam, boljša skrb za predmete, izmenjava podatkov, neposreden dostop za proučevalce idr. Kartoteka inventarja se od starejše dokumentacije razlikuje po natančni navedbi najdiščnih podatkov (povzemanje arhiva najdišča, opis predmeta, ki mora služiti natančni prepoznavi predmeta, saj kartoteka ne vključuje risbe ali fotografije, navedbe objave in kraja ter časa razstavljanja). Ob elektronski kartoteki v tem obdobju na oddelku vodimo še ročno konservatorsko-restavratorsko kartoteko, ki je izdelana na tiskani formi, formata A4, izpolnjena s tipkopisom, fotografijo predmeta pred konservacijo in po njej ter podpisom odgovornega kustosa ter konservatorja. Za fotografsko dokumentiranje predmetov se uporablja ročna fototeka, ki je izdelana na tiskani formi, formata A4, z navedbo zaporedne številke fototeke, številke negativa vstavljene fotografije, inventarne številke predmeta, letom posnetka, navedbo fotografa, lastnika predmeta in opombe, kjer je najpogosteje označena številka filma. Vse omenjene ročne kartoteke so po numeričnem vrstnem redu urejene v registratorje in odložene v prostor za hrambo dokumentacije. V obdobju do leta 2009, ko smo pri delu z dokumentiranjem arheološke muzejske dediščine uporabljali »hišno programsko opremo«, je država področje na novo normirala.33 Določila je vsebino, način vodenja in hranjenja inventarne knjige. S tem je standardizirala in uskladila postopke vodenja vpisa v inventarno knjigo premične kulturne dediščine. Vključila je računalniško tehnologijo kot primerno in dopustno za vodenje inventarne knjige, ki je tako postavljena kot temeljna, trajna in obvezujoča evidenca za vsako zbirko premične kulturne dediščine v Sloveniji. novo obdobje ali digitalizacija kulturne dediščine S pojavom digitalizacije34 v življenju ljudi (uporaba računalnikov, interneta, mobilnih in navigacijskih naprav) narašča tudi potreba po 33 2004 je pričel veljati Pravilnik o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 122/2004). Pravilnik o evidenci in nadzoru pri trgovanju s predmeti kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 140/2004, 95/2007), Pravilnik o določitvi zvrsti predmetov kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 73/2000) in nato Pravilnik o seznamu zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Ur. l. RS, št. 102/2010) idr. 34 Pretvorba podatkov in informacij v (elektronsko) obliko, ki je osnovana na zaporedju številk 0 in 1, ali uvedba, uvajanje tehnologije, ki temelji na taki pretvorbi.

341

342

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

digitalizaciji področja varovanja kulturne dediščine. Informacijska tehnologija se danes v muzejih uporablja za digitalizacijo vseh vrst dediščine: besedil, fotografij, načrtov, drugega slikovnega gradiva, tehnično dokumentacijo, avdiovizualno gradivo, prostorske informacije in zbirke podatkov. Uporabljajo se različni, bolj ali manj standardizirani formati. Muzeji poskušajo samostojno na svoji materialni osnovi zagotoviti materialno varstvo digitaliziranih vsebin, saj sistematične hrambe v smislu državnih standardov in priporočil še ni. Pri tem se odločajo za različne ponudnike omenjenih storitev na trgu in pogosto naletijo na probleme s pomanjkanjem virov in kadrov z ustrezno usposobljenostjo. Tako smo tudi na arheološkem oddelku za nadgradnjo postopkov dokumentiranja zbirk izbrali zunanjega ponudnika, z referencami in nekajletnimi izkušnjami s področja izdelave programske opreme za dokumentiranje, evidentiranje in hrambo digitaliziranih vsebin premične kulturne dediščine. Septembra 2009 smo se odločili za najem licenc pri uporabi dokumentacijskega sistema Galis. Obstoječe elektronske zbirke podatkov, ki smo jih v muzeju že uporabljali, je bilo zaradi zastarelosti in nezdružljivosti z novim programskim okoljem potrebno najprej preoblikovati.35 Ponudnik novega programskega orodja ni imel izkušenj z dokumentiranjem arheološke zbirke, saj je svoje izkušnje nabiral na področju galeristike36 in umetnostne zgodovine. Dokumentalista na oddelku in razvijalci programske opreme pri podjetju Semantika, d. o. o. smo oblikovali uporabniški vmesnik, ki ga v arheološki maski za dokumentiranje zbirk uporabljamo še danes. Zasnovan je veliko bolj kompleksno: vključuje tudi terensko dokumentacijo, arheološko risbo in fotografijo, mediateko, akcesijo, knjige izhodov in vhodov, evidentiranje, vrednotenje, hemeroteko, e-arhiv, e-publikacije idr. Postopoma so k uporabi istoimenskega programskega okolja pristopili še restavratorsko-konservatorski oddelek37, zgodovinski oddelek,

35 Delo preoblikovanja obstoječih zbirk podatkov je opravil sodelavec Vlado Topolovec, ki je prav tako avtor prvega hišnega programskega orodja, ki ga je oddelek uporabljal v obdobju 1998–2009. Preoblikovanje podatkov je zajemalo prenos zbirk iz programskega okolja DOS v programsko okolje WINDOWS/Access ter nato v okolje SQL. 36 Program so najprej uporabljali v Moderni galeriji Ljubljana, Umetnostni galeriji Maribor in Arhitekturnem muzeju Ljubljana. Danes ga uporablja že več kot polovica slovenskih muzejev in galerij. 37 Modul restavrator in pedagoški modul.

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Najdiščna dokumentacija – elektronska inventarna knjiga

→ Inventarni karton arheološkega predmeta – elektronska inventarna knjiga

pedagoški oddelek in organizacijska enota muzeja v Ormožu. Digitalizacija, ki je posegla tudi na področje varovanja kulturne dediščine, je spremenila načine dokumentiranja muzejske arheološke zbirke. Pokazala je na številne probleme, ki so nastali v preteklosti in jih bo potrebno reševati še v prihodnje, ter prednosti – večje možnosti rekonstrukcije evidenc o gradivu, lajšanje prostorske stiske pri hrambi dokumentacije idr. Potrebno pa bo doreči manjkajočo dokumentacijsko politiko muzeja in sprotno usposabljati zaposlene za delo z informacijskimi tehnologijami. Danes nam digitalizacija omogoča predstavljanje arheoloških zbirk tako domači kot tuji publiki. Z možnostjo uporabe interneta

343

344

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

so podatki o arheoloških in drugih muzejskih zbirkah dostopni skoraj povsod po svetu38. Medtem ko mesto brez vizije v prihodnost in odnosa do preteklosti klasične muzejske zbirke vse bolj odriva v depoje, slabo dostopne ter prepoznavne stavbe in prostore, lahko z digitalno agendo39 kot novo obliko hranjenja in promocije kulturnih vsebin muzej ohranja bogato zgodovino mesta, omogoča dostopnost tudi mlajšim in ranljivim skupinam populacije, kajti edino, če bomo uspeli o pomembnosti varovanja in ohranjanja dediščine prepričati zanamce, lahko računamo na prihodnost. literatura CURK MIKL I., Poetovio I, Katalogi in monografije 13, Ljubljana 1976. DULAR J., TOMANIČ JEVREMOV M., Severovzhodna Slovenija v pozni bronasti dobi, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 18, Ljubljana 2013. HOLM Stuart A., Ogrodje dokumentacijskih postopkov, Opredmeteni predmeti: kako dokumentirati muzejsko zbirko, Skupnost muzejev Slovenije, Sekcija za dokumentacijo, Ljubljana 2003. HORVAT J., VIČIČ DOLENC A., Arheološka najdišča Ptuja, Rabečja vas, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 20 , Ljubljana 2010. JEVREMOV B., JEVREMOV TOMANIČ M., Nakit skozi arheološka obdobja, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1983.

JERENEC M., MASTEN HERNJA M., Zbiranje in ohranjanje pisnih in tiskanih dragocenosti, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Zgodovinski arhiv Ptuj, Ptuj 2003. KRONIKA: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana 1992, letnik 40. Pravilnik o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine, Uradni list Republike Slovenije, 122(2004). ZGODOVINSKI ARHIV PTUJ, Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Ptuju, Ptuj 1985. ZGODOVINSKO DRUŠTVO PTUJ, Muzejsko društvo v Ptuju: 1893–1956. Zgodovinsko društvo v Ptuju: 1956–1983, Ptuj 1983.

3839

valerija lešnik recording museum archaeological collections in the past and present summary Museum society’s archaeological heritage, which laid basis for other archaeological collections in what is nowadays the regional museum, is the best example to show how important are records and methods 38 Muzejske zbirke se predstavljajo na spletnem mestu http://museums.si. Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož je član tudi http://museums.eu – The European museums network. 39 Poslovanje ali posli povezani z digitalizacijo.

Valerija Lešnik Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

of recording such a collection. All records taken during the excavation works have been compiled and are kept in Ptuj Historical Archives as a special collection of archive records. The written records and the material evidence described in them actually represent two distinctive collections and are kept in two different institutions, in Ptuj historical archives and the museum respectfully. Therefore, it cannot be expected that either of the collections can reach the importance it would if there was only one. Several attempts to study and organise this archaeological collection have brought only partial results due to numerous changes of premises (the last time it was moved in 2011). The digitalisation process was introduced also in the field of heritage protection thus changing methods and ways of recording and bringing with it numerous advantages also for the museum archaeological collection. More recent collections, which started to be recorded in the early 80s, are much better organised and presented which is a direct result of the experience with the first collection. Archives of archaeological sites are completed and well preserved. Field work is only a part of the entire process of archaeological evidence treatment which continues within the museum walls by interpretation and presentation. Despite the fact that both museums are currently working on their records, the same errors will not be committed due to the previous experience with archaeological records and evidence. In the late 90s, in order to organise the records of museum collections, the information technology was declared suitable and recommendable for monitoring the inventory records; nowadays, it is the basic, permanent and compulsory recording system for every single collection of movable heritage. Due to this technology, a number of problems encountered in the past appear and will have to be solved in future. The museum will have to adopt a policy of recording, and train the employees to use the IT at their work. While the town has no vision for future nor any serious attitude towards its past, and pushes museum ancient collections back into depots, into inadequate buildings and premises difficult of access, the museum could use the new way of promoting its cultural collections and activities with the help of digitalisation process thus trying to preserve the rich town history and to raise younger generations in respect of the heritage. Future can be built only in this way.

345

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ALEKSANDRA NESTOROVIĆ kustodinja aleksandra.nestorovic@pmpo.si

Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal Incipe Maenalios mecum, mea tibia, versus … Z mano zapoj zdaj pesem menalsko, ti moja piščalka … Vergil: Bukolika, osma ekloga (prevod dr. Fran Bradač)

V arheološki zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj — Ormož hranimo zanimivo gemo. Na njej je upodobljen značilen motiv avgustejske ikonografije: satir, ki igra na piščal. Presenetljiv in s to gemo v Sloveniji prvič izpričan pa je material, iz katerega je narejena: plazma oziroma zelen kromov kalcedon sodi med redkejše vrste okrasnega kamenja. Material, motiv in slog postavljajo gemo v kontekst najzgodnejše poselitve rimske Petovione. Za Ptuj je upodobitev glasbenika, ki igra na piščal, je še posebej zanimiva, saj je bila znamenita dvojna

347

348

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

piščal - tibia najdena tudi v Petovioni. Zaradi naštetega jo podrobneje obravnavamo. Gema je bila najdena leta 1970 med izkopavanji na vzhodnem delu Spodnje Hajdine. Čeprav je bila omenjena tako v prvem izkopavalnem poročilu1 kot v katalogu gem z območja Slovenije2 in tudi razstavljena3, jo na tem mestu prvič predstavljamo s podrobnim opisom in ilustracijami. Dobro ohranjena gema (inv. št. R 11575) je ovalne oblike, velikosti 12 x 9 mm, debeline 4 mm. Spodnja in zgornja površina geme sta izbočeni. Prosojne geme so navadno brušene bikonveksno, da se vanje ujame svetloba in poudari lesk kamna. Tovrsten način brusa kamna izhaja iz helenistične tradicije.

→ Gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal. Foto: Boris Farič.

← Kamen in brus kamna. Merilo 2:1. Risba: Nejka Uršič.

Čeprav je veljalo, da je gema izdelana iz temnozelenega prosojnega stekla, smo ob natančnejšem pregledu ugotovili, da je izdelana iz prosojnega okrasnega kamna, najverjetneje plazme.4 Rimljani so geme izdelovali iz različnih okrasnih kamnov in stekla. Med kamni so večinoma uporabljali različice kremena, ki se da razmeroma lahko gravirati, hkrati pa je dovolj trd, da se kot pečatnik ni obrabil. Kremen delimo na debelokristalni in drobnokristalni, ki ga imenujemo kalcedon.5 Plazma je zelen drobnozrnat različek kalcedona,6 pogosto z vključki, kot jih ima gema iz Spodnje Hajdine (Slika 2). V antiki je bil 1

Šubic 1970, 159

Nestorović 2005, 38, št. 93, gema je bila takrat nedostopna.

3 FRAGILE — Steklo iz ptujske preteklosti, Salon umetnosti, Ptuj, november 2013 — marec 2014. 4 Kamen je bil določen po videzu; mineraloška analiza še ni bila opravljena. Za tovrstne kamne se uporabljajo različna imena, najpogosteje plazma in praz (lat. »prasius«, iz gr. »prasios«: barve pora). Zaradi tako različne in pogosto zavajajoče terminologije PlatzHorster predlaga poimenovanje »prosojen zelen kalcedon«, v zadnjem času se uveljavlja tudi izraz »kromov kalcedon« (»chromian chalcedony«). 5

Nestorović 2005, 15.

6 Jeršek, Dobnikar 2005, 96—97.

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

349

350

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

← Gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal. Foto: Boris Farič.

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

to zelo redko uporabljen kamen. Verjeli so, da ima zdravilno magično moč in lahko celo povrne vid.7 Bikonveksne geme iz plazme so pogosto najdene v Rimu in okolici, zato se domneva, da so jih v zgodnjem cesarskem obdobju tam tudi izdelovali. 8 V Akvileji (današnji Oglej v Italiji), ki je bila v imperialnem obdobju poleg Rima najpomembnejše središče popularne gliptike, so geme iz tega materiala zelo redke.9 Na prostoru današnje Slovenije pa je pričujoča gema sploh edinstven primerek. Ker sta tudi barva in oblika brusa v repertoarju gem iz današnje Slovenije redka, smemo sklepati, da gre za dragocen izdelek. To dodatno poudarja tudi kakovostna izvedba motiva. Gema je nepoškodovana in se je najverjetneje izgubila, ko je izpadla iz pečatnega prstana. Antične geme so bile pritrjene na prstan oziroma redkeje na obesek z bitumnom ali z rastlinsko smolo, zato so se velikokrat odlepile in izpadle. Tako najdemo veliko gem brez prstanov in obratno, prstane brez gem.10 Motiv na gemi je razmeroma globoko vrezan in mehko modeliran. Na talni črti stoji na sredini upodobitvenega polja skala, na kateri sedi gola moška figura z nekoliko poudarjenim trebuhom, ogrnjena v himation, v profilu proti desni. Za njim je na levi strani upodobitvenega polja upodobljen steber oziroma oltar. Z obema rokama figura drži instrument, na katerega igra. Za instumentom je morda upodobljen del pastirske palice - pedum. Desno nogo ima rahlo pokrčeno, položeno ob skali ter prislonjeno na tla, levo pa močno pokrčeno, privzdignjeno in oprto vrh skale. Na levo privzdignjeno nogo naslanja instrument. Upodobitev je izvedena v klasičnem modeliranem slogu in jo lahko uvrstimo v 1. st. do prve polovice 2. st. Za modelirani klasični slog so značilni mehko modeliranje, natančna izdelava podrobnosti in usklajenost proporcev figur, motivi pa pogosto izhajajo iz helenistične tradicije.11 Z območja današnje Slovenije je zelo malo gem narejenih v rafiniranem klasičnem modeliranem slogu.12 Datacijo geme iz Spodnje Hajdine podpirajo tudi številni

Platz-Horster 2010, 185, 187, 191.

8 Zwierlein-Diehl 2007, 307. 9 Sena Chiesa 1966; Platz-Horster 2010, 182. 10 Nestorović 2005, 20, 21. 11 Guiraud 1988, 48, 49, 50. 12 Nestorović 2005, 18.

351

352

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

arheološki konteksti, v katerih so bile najdene podobne geme iz plazme, datirani med Julijsko-Klavdijskim časom in Trajanskim obdobjem, to je od začetka zadnje tretjine 1. st. pr. n. š. do zgodnjega 2. st.13 Zato je najverjetneje, da je gema nastala v 1. stoletju. Čeprav tipičnih atributov figure na upodobitvi ne vidimo, je na gemi upodobljen satir, ki igra na piščal verjetno tibio. Satiri so navadno upodobljeni z živalskimi atributi kot so rep, živalska ušesa in noge, lahko pa so že povsem človeški. Zaradi majhnosti upodobitvene ploskve na gemi posamezni predmeti ustvarjajo vtis celotne pokrajine (pars pro toto). Oltar, na katerega se satir naslanja, in skala, na kateri sproščeno sedi, predstavljata bukolično pokrajino, domovanje satira. Motiv satira, oblečenega v ogrinjalo, himation obstaja že v starogrški umetnosti. Oblačilo ga počloveči in spremeni v pripadnika srednjega razreda. Satir niha med človeškim in živalskim, med barbarstvom in omiko, tako s svojo telesno podobo kot z gibanjem ali načinom oblačenja. Hibridna figura ni le nenavadna, v svoji skoraj človeškosti izkazuje spreminjajočo se, bolj ali manj poudarjeno, a vedno prisotno živalskost. Satiri posedujejo tudi modrost in so celo izumitelji. Vrsta upodobitev in številni odlomki dram povezujejo satire s pomembnimi iznajdbami človeške zgodovine in civilizacije. V mitologiji satirom pripisujejo tudi izum piščali (tibie) oziroma odkritje njene uporabnosti. Kajti bistvena značilnost satirov je radovednost. Njihova vloga na upodobitvah je preobračanje in postavljanje pravil kulture na glavo, pri čemer ne gre le za ustvarjanje komičnega, temveč ima takšno početje tudi raziskovalno vrednost. V tem najdemo eno izmed razsežnosti dionizičnega eksperimentiranja z drugačnostjo. Bistvo tega imaginarnega sveta je, da poskuša spodbuditi k razmišljanju o človeškosti.14 Satir pripada Dionizovemu sprevodu, njegov prototip pa izhaja iz helenistične tradicije. Helenistično in rimsko gliptiko je težko natančno razmejiti, saj so se poglavitni elementi ohranili (prisotnost golote, pravila upodobitve, mitološki prizori). Celo sami izdelovalci gem so ostali Grki. Čeprav se je slog, ki je sledil okusu časa, spremenil, je bila gliptika na avgustejskem dvoru podobna helenistični v Pergamonu in Aleksandriji. Kajti kronološki okvirji v umetnosti so 13 Platz-Horster 2010, 187. 14 Lissarrague 2000, 98, 99, 103, 104, 105, 106.

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

navadno postavljeni na osnovi političnih in zgodovinskih sprememb in manj na osnovi razvoja umetnosti. V avgustejski umetnosti so vidne prvine helenistične umetnosti, ki so preživele politične spremembe in zaživele v novem imperiju. Naracija je postala didaktična, moralistična ali alegorična.15 Za časa Avgustove vladavine se je spremenil način upodabljanja satirov in menad. To je bila posledica drugačne percepcije narave, saj je podeželje igralo centralno vlogo pri politični propagandi, prav tako tudi v umetnosti in literaturi. Uprizoritve so pripovedovale o princepsu, ki je rešil državo pred državljansko vojno, pod njegovim vodstvom pa se je imperij obnovil in kulti prednikov so bili znova pobožno čaščeni. Za razliko od helenizma je bilo podeželje v času Avgusta prikazano kot rodovitna bukolična pokrajina, pobožna, polna oltarjev, kjer živijo pastirji in pazijo na črede. V isti pokrajini so bivali tudi satiri in menade, naravna bitja, ki so v kontrastu s helenizmom, kjer so divja senzualna bitja — zdaj razumljena kot mirna in religiozna bitja, ki simbolizirajo rodovitnost. Del avgustejskega političnega programa je vseboval tudi družinske vrednote in pobožnost. Zato so satiri velikokrat upodobljeni, kako žrtvujejo na samotnih oltarjih in rustikalnih svetiščih.16 Nov okus avgustejskega klasicizma se je razširil tudi v privatno sfero. Čeprav je bila pastoralna idila kot žanr poznana že od prej, je zdaj postala osrednji motiv, povezan s kultom in simbol zlate dobe.17 V tem kontekstu lahko razumemo motiv na gemi. Satir glasbenik je sorazmerno pogosto upodobljen na gemah avgustejskega obdobja, vendar ima prizor drugačen pomen kot tisti iz helenizma. Satir ne igra več divje in grozeče z namenom, da bi povzročil nelagodje in paniko, ampak harmonično pastirsko melodijo, ki je lahko del religioznega obreda. Včasih igra na liro, pogosteje pa na dvojno piščal — tibio.18 Tibia je različica grškega aulosa. Instrument se je razvil v času pozne republike pod vplivom grških glasbenikov. V antiki je obstajalo veliko različic tibie. Igrala je pomembno vlogo v rimski družbi, bila je nepogrešljiva v gledališču, pri ritualih in kultih, proslavah, obedih 15 Plantzos 2003, 94, 95. 16 Henig 1997, 25, 26. 17 Zanker 1998, 285—291. 18 Henig 1997, 25, 26.

353

354

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ter v privatni sferi.19 Podobne motive najdemo tudi na drugih antičnih gemah. Piščal oziroma dvojno piščal igrajo poleg satirov 20 tudi eroti 21, Pan 22, Silen 23 , pastirji 24, glasbeniki 25 in menade. 26 Kot prototip za upodobitve na gemah je večkrat služila skulptura, predvsem ob koncu helenističnega obdobja, v 1. st. pr. n. š. Ena od pomembnih lastnosti grške umetnosti je močna homogenost stila, ki je ves čas prisotna ne glede na to, v kakšnem materialu je umetniški izdelek narejen. Zato ni očitne razlike med skulpturo in dvodimenzionalno umetnostjo, kot so vazno slikarstvo in miniature, kamor sodijo nakit in geme.27 Takšen primer je na primer skulptura mladega satira, ki stoje igra na piščal iz Kapitolinskega muzeja v Rimu, galerija Palazzo Nuovo. Skulptura je sicer rimska, vendar izhaja iz helenističnega prototipa.28 Prav tako so prototipi upodobitev silena, ki igra na dvojno piščal upodobljeni na helenističnih reliefih.29 Prikazani prizor ima torej več pomenov. Satirovo igranje na piščal predstavlja naravno preprostost in harmonijo. Podobno kot drugi bukolični prizori s skalnato pokrajino, drevesi, pastirji, satiri in čredami so prispodoba miru in brezskrbnega življenja, kot ga je opeval rimski pesnik Vergil v Bukolikah in Georgikah. Za pripadnike rimskega višjega sloja je motiv predstavljal tudi obet otiuma — plemenitega brezdelja in sprostitve kot nagrade po delovnih obveznostih — negotiuma. Do neke mere si iz povedanega že lahko ustvarimo sliko o lastniku tega dragocenega predmeta. Če gre res za gemo, ki je bila izdelana v zgodnjem rimskem obdobju v Rimu, je v Petoviono verjetno prišla s priseljencem višjega sloja iz Italije — ali z njegovo družino. Tovrstne 19 Sutkowska 2015, v tisku. 20 Kornbluth 1997, 55, fig. 18; Wagner, Boardman 2003, 55, T. 54, 375; Dembski 2005, 104, T. 52, 529. 21 Sena Chiesa 1966, 168, T. XV, 286. 22 AGDS 1/2 1970, 78, T. 115: 1016; Platz-Horster 1984, 60, T. 13, 49a. 23 Walters 1926, 171, Pl. XXI: 1561; Guiraud 1988, 147, 148, Pl. XXXV, 517, 518. 24 AGDS 3 1970, 121, T. 55: 313. 25 AGDS 4 1975, 108, T. 65: 452. 26 Walters 1926, 176, Pl. XXII: 1628; Guiraud 1988, 148, Pl. XXXVI, 522; Platz-Horster 1984, 100, 101, T. 27, 99. 27 Boardman 1997, 15. 28 LIMC VIII/1 1997, 1128, 216; LIMC VIII/2 1997, 782, 216. 29 LIMC VIII/1 1997, 1132, 234; LIMC VIII/2 1997, 783, 234.

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

geme so namreč pogosto vdelane v male, največkrat zlate prstane, zaradi majhnosti običajno pripisane otrokom ali gracilnim ženskam, kar potrjujejo tudi nekateri ohranjeni arheološki konteksti.30. Nekaj dodatnih podatkov nam morda ponuja tudi okolje, v katerem je bila gema izgubljena in najdena. Območje današnje Spodnje Hajdine je bilo v antiki del mesta Petovione. Predel s svetišči na zahodnem delu se je imenoval Vicus Fortune. V četrti je bilo odkritih več svetišč, posvečenih različnim božanstvom ter skladišča in uradi Ilirske carine, pa tudi razkošni stanovanjski objekti — vile. 31 Eden od takšnih je bil verjetno tudi na območju parcele 1117/5 in v njeni soseščini.32 Parcela leži na vzhodnem robu Spodnje Hajdine proti Bregu ob Pergerjevi in Mežanovi ulici, v okolišu, ki je bil raziskovan že med izkopavanji Muzejskega društva.33 Drobne najdbe in arhitekturni ostanki kažejo, da je tu že v zgodnjerimskem času obstajal kompleks stavb, ki je združeval bivalne in obrtne prostore, kaj več pa bo o njem možno povedati šele po analizi vsega najdenega gradiva. Gema s satirom, ki igra na piščal, je še en dragulj iz zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož. Dragoceni material, le redko najden izven Italije in kakovostna izdelava — morda delo delavnice iz Rima — dokazujeta, da je bil to dragocen predmet že v času njegovega nastanka. Še več, zaradi zanimivega motiva, ki vsebuje precej globlje sporočilo, kot bi sklepali po preprostem prizoru, lahko domnevamo, da je bila premožen lastnik geme, najverjetneje ženska, dovolj izobražena, da ga je razumela. To seveda ne izključuje možnosti, da je bila hkrati ljubiteljica glasbe ali celo glasbenica, ki ji je bila gema všeč zgolj zaradi prikaza muziciranja. Ne nazadnje, na Ptuju je bil najden tudi instrument, rimska tibia34, ki predstavlja eno najimenitnejših muzealij zbirke glasbil Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož35, zaradi česar je predstavljena gema še toliko bolj zanimiva.

30 Platz-Horster 2010, 183, 184, 187, 190, 191. 31 Horvat et al. 2003, 173—180. 32 Šubic 1968—69, 170, 191; Šubic 1970, 159. 33 Schmid 1923—24, fig. 16. 34 Tušek 1989, 233. 35 Koter 2006, 65, 66.

355

356

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Pri nastanku članka sta mi s komentarji in nasveti pomagala dr. Miha Jeršek (Prirodoslovni muzej Slovenije) in Andrej Preložnik (Inštitut za dediščino Sredozemlja ZRS UP), s fotografijo in risbo pa sodelavca Boris Farič in Nejka Uršič. Vsem se najlepše zahvaljujem! viri in literatura AGDS 1/2 = E. Brandt, E. Schmidt 1970, Antike Gemmen in deutschen Sammlungen 1/2, Staatliche Münzensammlung München. Italische Gemmen etruskisch bis römischrepublikanisch; Italische Glaspasten vorkaiserzeitlich, München.

Koter, D. 2006, Zbirka glasbil na ptujskem gradu, v: Muzejske zbirke v ptujskem gradu, Ptuj, 61—73.

AGDS 3 = P. Zazoff, P. Gercke, V. Scherf 1970, Antike Gemmen in deutschen Sammlungen 3, Herzog-Anton-UrlichMuseum Braunschweig; Sammlung im Archäologischen Institut der Universität Göttingen; Staatliche Kunstsammlungen Kassel, Weisbaden.

Nestorović, A. 2005, V dragulje vbrušene podobe sveta, Ljubljana.

AGDS 4 = P. Zazoff 1975, Antike Gemmen in deutschen Sammlungen 4, Hannover, Kestner-Museum Hamburg, Museum für Kunst und Gewerbe, Weisbaden. Boardman, J. 1997, Classical Gems and Media Museum Interaction, v: C. M. Brown, Engraved Gems: Survivals and Revivals, Baltimore, 13-22. Dembski, G. 2005, Die antiken Gemmen und Kameen aus Carnuntum, Wien.

LIMC I-VIII = H. C. Ackerman, J. R. Gisler (ur.), Lexicon Ikonographicum Mitologiae Classicae 1 — 8, 1981—1997, München.

Plantzos, D. 2003, Hellenistic Engraved Gems, Oxford Monographs on Classical Archaeology, Oxford. Platz-Horster, G. 1984, Die antiken Gemmen im Rheinischen Landesmuseum Bonn, Bonn. Platz-Horster, G. 2010, Kleine Praser and Chromium-bearing Chalcedoniesm, A small group of engraved gems, v: R. Lucot et al., Glyptique romaine. Pallas, Revue d‘etudes antiques 83, Toulouse, 179—202. Sena Chiesa, G. 1966, Gemme del Museo nazionale di Aquileia, Aquileia.

Guiraud, H. 1988, Intailles et camées de l´époque romaine en Gaule, Gallia 48, supp., Paris.

Sutkowska, O. 2015, New Grove Dictionary of Musical InstrumentsThe New Grove Dictionary of Musical Instruments, New York, v tisku.

Lissarrague, F. 2000, v: Podoba, pogled, pomen, Zbornik tekstov iz Antropologije antičnih svetov, Ljubljana.

Schmid, W. 1923—24, Römische Forschung in Österreich 1912—1924, II. Die südlichen Ostalpenländer, BerRGK 15, 178—241.

Henig, M. 1997, Et in Arcadia Ego: Satyrs and Maenads in the Ancient World and Beyond, v: C. M. Brown, Engraved Gems: Survivals and Revivals, Baltimore, 23—32.

Šubic, Z. 1970, Spodnja Hajdina, Varstvo spomenikov 15, Ljubljana, 159. Tušek, I. 1989, Zaščitna izkopavanja na vročevodu ob bolnici »Dr. Jožeta Potrča«, Varstvo spomenikov 31, Ljubljana, 232—234.

Horvat J. et al. 2003, Poetovio, Development and Topography, v: M. Šašel Wagner, C., J. Boardman 2003, A Kos, P. Scherrer, The Autonomous Towns of Collection of Classical and Eastern Intaglios, Noricum and Pannonia, Pannonia I, Situla 41, Rings and Cameos, Oxford. Ljubljana, 153—181. Walters, H. B. 1926, Catalogue of the Jeršek M., M. Dobnikar 2005, Dragulji, Engraved Gems and Cameos Greek Etruscan Ljubljana. and Roman in the British Museum, London. Kornbluth, G. 1997, Carolingian Engraved gems, »Golden Rom Is Reborn«, v: C. M. Brown, Engraved Gems: Survivals and Revivals, Baltimore, 44—61.

Zanker, P. 1998, The Power of Images in the Age of Augustus, Ann Arbor. Zwierlein-Diehl, E. 2007, Antike Gemmen und ihr Nachleben, Berlin. Vergil 1964, Bukolika in georgika, Maribor.

Aleksandra Nestorović Prizor dobe blagostanja – gema z upodobitvijo satira, ki igra na piščal

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

aleksandra nestorović prosperity period – a gemstone with a depicted satyr playing a flute summary The archaeological collection at the regional museum Ptuj-Ormož contains an interesting gemstone or gem. It was found in 1970 during archaeological excavations in eastern part of Spodnja Hajdina settlement. The well-preserved tiny gem is oval in shape and was most probably lost by falling from a signet ring. Its both sides are convex. Translucent gems were normally cut convex on both sides in order to capture light and enhance the brightness of the stone. The biconvex stones belong to the Hellenistic tradition. The motif is softly modelled and rather deeply cut into the gem. It depicts the satyr playing the flute, probably tibia, the motif which was typical of Augustan iconography. The satyr’s playing the tibia represents genuine simplicity, devotedness and harmony. On the other hand, the material of the gem is unique in Slovenia: plasma or green chrome chalcedony, which was scarcely used for jewellery and ornamentation. It was believed that the green stone possessed a magic power and even could restore the lost sight. Biconvex gems made of plasma are often found in Rome and its surroundings, therefore it was presumed that they were produced there during the early imperial period. The described gem is the only such example on the territory of today’s Slovenia. The colour and the shape of the gem are also quite rare, and can therefore be assumed that it really is a very precious item which is enhanced by the quality of the carved motif. The material, motif and style classify the gem into the early period of Roman settlement in Poetovio, to the first century. If the gem was truly produced during the early Roman period in Rome, then it must have been brought to Poetovio by a higher-class immigrant from Italy, or by his family. Namely, such gems were often mounted on small golden rings, and are generally attributed to children or women due to their small size; some additional, preserved archaeological evidence confirms these assumptions. The depiction of a musician who is playing the tibia, probably, is particularly interesting in Ptuj, as one such instrument was found also in Poetovio.

357

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

M A G . N ATA Š A KO L A R muzejska svetovalka natasa.kolar@pmpo.si

Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju Vojaška pokrivala iz obdobja habsburške monarhije, ki jih hrani ptujski muzej, uvrščamo med starejše muzejsko gradivo. Ugotavljanje njihovega izvora je zaradi pomanjkanja podatkov zapleteno. Iz muzejsko arhivske razpoložljive dokumentacije je razvidno, da so bila nekatera pokrivala pridobljena z nakupom Muzejskega društva oziroma Mestnega Ferkovega muzeja.1 Med letoma 1902 in 1904 je naredil popis muzealij Mestnega Ferkovega muzeja Josef Felsner. Sestavni del tega popisa je tudi inventar Zbirke orožja; kjer je navedenih več pokrival: dvajset paradnih čak, štiri komodne čake in tri čelade oziroma šlemi, ki so pripadali skupaj s še nekaterimi drugimi predmeti (npr. torbice za strelivo, častniške sablje, dveh bobnov, zastave in drugo) ptujski meščanski oziroma ptujski narodni gardi. Od 1

PMPO, Popis muzealij Ferkovega muzeja 1902–1904.

359

360

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

navedenega števila pokrival v zgoraj omenjenem inventarnem popisu se je do sedaj ohranilo naslednje: tri paradne čake, tri komodne čake in tri čelade. Ob pokrivalih ptujske narodne garde hranimo v muzeju tudi pet paradnih čak in eno zaščitno nadpokrivalno čako, ki so nastale po reformi vojaških oblačil v letu 1910, in še čelado avstro-ogrskih orožnikov. Vprašanje, na kakšen način so le-te prišle v muzej, ostaja zaradi pomanjkanja podatkov odprto. Le domnevamo lahko, da sodijo tudi med star muzejski material. Med prebivalce Ptuja štejemo v 19. stoletju in do 1918 tudi vojake. Slovenska Štajerska je postala v prvi polovici 19. stoletja naborno okrožje za 47. pehotni polk, ki je imel vojašnice v Mariboru, na Ptuju2 in v Celju. S teh območij so bili tudi vojaki. Od leta 1824 je bil Ptuj naborna postaja za 9. lovski bataljon in od 1849 tudi iz 9. lovskega bataljona izhajajoči 20. lovski bataljon. V revolucionarnem letu 1848 so ustanovili Ptujčani, kljub vojaški posadki v mestu, 23. marca nacionalno gardo za ohranjanje zakonitega miru in reda ter za varovanje oseb in lastnine. V narodno gardo, ki je imela polvojaški značaj in katere načelo je bilo na Ptuju lastnina in inteligenca, so lahko stopili le tisti meščani, ki so se ukvarjali z obrtjo in trgovino, državni uradniki in višja inteligenca. Narodno gardo na Ptuju sta sestavljali dve četi, štela je 233 mož, vodil jo je mestni štab, v njenem sestavu pa je bila tudi 14 članska godba. Člani narodne garde so bili oblečeni v temnomodro vojaško suknjo z rdečo paspulo3 in belimi gumbi, sivomodrimi dolgimi hlačami z nogavicami, črno čako s konjskim repom in posrebrenim orlom ter črnim jermenom. Februarja 1867 je prišlo do spremembe državne ureditve, avstrijsko cesarstvo so preimenovali v Avstro-Ogrsko monarhijo. Tej spremembi so sledile še druge. Prišlo je do številnih reform, med katerimi je bila tudi vojaška. Svoje naborno okrožje je imel 87. pehotni polk v Celju z okolico, na Pohorju, na Ptuju in v Ormožu. Ob tem polku je imel Ptuj še pionirje – inženirce. V zadnjem letu prve svetovne vojne pa so na 2 Na Ptuju je vojska prebivala v šestih stavbah. Nataša Kolar, Vojska na Ptuju od 1850 do 1914, Kronika 1-2/1997, str. 52. 3 Paspula je poševno urezan trak blaga za vidno obrobljanje in okras obleke, oblačila. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994, str. 823. V habsburški monarhiji so pri vojaških uniformah uporabljali različne barve paspul. Po različni okrasni barvi traku na uniformi so razlikovali pripadnike rodov vojske. Na suknjiču so bili okrasno oviti traki lahko všiti na prednjem robu, na bočnem šivu, na ovratniku (lice in hrbet), na zadnjem šivu rokava, na manšeti, na poklopcu rokava, na poklopcu žepov, na gumbnicah, na epoletah in na zgornji tretjini šiva rokava. Rest, Ortner, Ilming, 2002, str. 162–175.

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Ptuju nastanili še saperski polk. V vojaški zgodovini lahko ob razvoju vojaških strategij, taktik, orožja in drugega sledimo tudi razvoju vojaških uniform. 19. stoletje je obdobje pisanih (večbarvnih) uniform.4 Vojaške uniforme habsburške monarhije so bile od drugih evropskih vojaških uniform umirjeno barvite, prevladovali sta dve barvi, ki sta bili med seboj usklajeni.5 Številne barvne različice uniform, ki so jih nosili različni rodovi avstrijske in po letu 1867 avstro-ogrske vojske, so se med prvo svetovno vojno iztekle. Avstro-Ogrska je z reformo vojaških oblačil v letu 1910 uvedla varovalne, nevpadljive uniforme v sivomodri barvi, ki pa jih je po nemškem zgledu med prvo svetovno vojno postopoma nadomestila s sivozeleno barvo. Osnovna vojaška uniforma je bila sestavljena iz hlač, srajce, suknjiča, plašča, jermenja, obutve in pokrivala. Različni rodovi vojske so se med seboj ob barvi razlikovali tudi po oznakah na uniformi, skupno jim je bila le okrogla medeninasta kokarda oziroma značka z vladarjevim monogramom na vrhu kap in čak. Enotne barve (rjave) je bil tudi pas in jermenje. Navadni vojaki so si spenjali pas s kovinsko zaponko, častniki in podčastniki so nosili na pasu medeninasto pasno spono z državnim grbom. 6 Častniki so se od navadnih vojakov razlikovali še po zlatorumenih ešarpah in portepejih. Sestavni del vojaške uniforme so bila tudi pokrivala, katerih asortimént je zelo pester, in sicer so to različni šlemi oziroma čelade, klobuki, kučme, čake in vojaške kape. Vsako od teh zvrsti pokrival so po obdobjih (glede na način vojskovanja) spreminjali. Tako se pri njihovem razvoju srečujemo z različnimi oblikami, materialom in namembnostjo. Kakšne spremembe razvoja čelad in čak je prineslo 19. stoletje in začetek 20. stoletja, bomo predstavili na primerkih, ki jih hranimo v ptujskem muzeju. čelade Predstavitev začenjamo s čeladami, ki so jih nosili po zapisu iz že omenjenega inventarja iz leta 1902 in 1904 pripadniki konjeniške

4 Sergej Vrišer, Uniformologija: Pogled v preteklost in bodočnost, Vojnozgodovinski zbornik , 5/2000, str. 118. 5

Vrišer 2000, str. 119.

6 Janez J. Švajncer, Uniforme, Muzej novejše zgodovine Celje, 1997, str.10.

361

362

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

čete ptujske narodne garde. Leta 1798 je avstrijska vojaška oblast uvedla usnjeno čelado za celotno vojsko, ki pa so jo leta 1806 zaradi nepraktičnosti zamenjali s čako.7 Čelada je bila iz debelega usnja, imela je ozek, nizek greben, nad njim pa za okras gosenico oziroma grivo iz barvnih nitk ter ščitnik zadaj in senčnik spredaj. Na čelni medeninasti ploščici je bil monogram cesarja Franca II. oziroma po letu 1806 Franca I. Čeprav je bil ta model ukinjen, je verjetno staro usnjeno čelado za vojake (UO 655/14 DP) z monogramom cesarja Franca I. ali Ferdinanda I.8 uporabljal pripadnik ptujske narodne garde, ki je nadaljevala v revolucionarnem letu 1848/1849 tradicijo v letu 1837 ukinjene ptujske meščanske straže in je imela polvojaški značaj. Muzejski usnjeni konjeniški čeladi s črnim grebenom brez reliefne upodobitve leva

Janez. J. Švajncer, Čelade, Posavski muzej, Brežice, 2008, str. 49.

8 Monogram F. I. je bil enak za cesarja Franca I., ki je vladal kot Franc I. med letoma 1804 in 1835, in za cesarja Ferdinanda I., ki je vladal med letoma 1835 in 1848. Habsburžani, zgodovina evropske rodovine, Ljubljana 1994, str. 364 in 384.

levo Usnjena konjeniška čelada, 1827–1849 PMPO, UO 655/14 DP desno Usnjena častniška kirazirska čelada z reliefno upodobitvijo leva in kače na grebenu, 1827–1849 PMPO, UO 655/12 DP

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Detajl z monogramom F. I. s častniške kirazirske čelade, 1827-1849 PMPO, UO 655/13 DP

in kače ter gosenice manjka na vsaki strani okrogel kovinski nosilec za podbradnik, prav tako pa tudi podbradnik. Rob senčnika obroblja medenina. V glasbeni zbirki, kjer predstavljamo glasbila Godbe mestne garde, je razstavljena oblika usnjene konjeniške čelade, kirasirska (UO 655/12 DP), ki je bila v veljavi med letoma 1827 in 1849. Usnjena konjeniška čelada se od prvih dveh oblik razlikuje po tem, da ima nižji greben in krajši senčnik. Ostale oznake so v tem obdobju tudi na častniški konjeniški čeladi obdržali, in sicer medeninasto čelno ploščico z monogramom F. I. (Franc I. ali Ferdinand I.) in na vsaki strani grebena reliefnega leva, ki se bori s kačo, gosenico na vrhu grebena, na vsaki strani okrogel kovinski nosilec v obliki levje glave za podbradnik ter tudi kovinski podbradnik, sestavljen iz polkrožnih luskin; krajši senčnik pa obroblja medenina. Našemu razstavljenemu primerku od naštetih sestavnih delov manjka gosenica oziroma griva in kovinski podbradnik. Naslednja čelada (UO 655/13 DP) je prav tako konjeniška, častniška kirazirska. Od ostalih dveh se razlikuje po tem, da je osnovna oblika v celoti narejena iz pločevine; na levi in desni strani medeninastega grebena je reliefna upodobitev leva, senčnik pa obroblja medenina. Čelada je brez gosenice oziroma grive, brez okroglih kovinskih nosilcev v obliki levje glave za podbradnik in brez kovinskega luskinastega polkrožnega podbradnika. V prvi polovici 19. stoletja so opisane konjeniške čelade nosili dragonci, ševoležerji in kirasirji. Leta 1850 so konjeniške čelade nekoliko spremenili, čelno medeninasto ploščico z monogramom F. I. so zamenjali z državnim grbom. Kirasirji so to spremembo

363

364

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

uporabljali do leta 1860, ko so bili ukinjeni. Zgoraj opisani primerki konjeniških čelad oziroma šlemov so po tradiciji iz zapuščine ptujskega konjeniškega korpusa.9 Čelado so z malimi spremembami nosili tudi orožniki dvojne monarhije. Oblasti so jo predpisale leta 1850; po ruskem modelu je bila to čelada s konico, imenovana pikača. Orožniki na konjih so imeli namesto konice na čeladi nastavek za črno grivo oziroma čop.10 Ta oblika čelade je bila v veljavi do leta 1860, ko jo je nadomestil na novo predpisan črn klobuk s petelinjim perjem. Oblasti so čelado ponovno predpisale leta 1899. Razlikovali so čelado za častnike in za moštvo. Osnovni model čelade je bil izdelan iz črno lakiranega usnja. Med seboj sta se razlikovali le po barvi kovinskih delov in po nosilcih podbradnika na vsaki strani čelade; pri častniški je bila upodobljena 9 Sergej Vrišer, Uniforme meščanskega konjeniškega korpusa v Ptuju, Ptujski zbornik 3, Ptuj 1969, str. 162. 10 Švajncer 2008, str. 56.

↑ Moštvena orožniška čelada, 1899–1918 PMPO, UO 655/15 DP

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

glava leva, pri moštvu je bil samo okrogel nosilec. Na čeladi za častnike so bili kovinski deli pozlačeni, na moštveni čeladi pa rumene barve. Kovinski je bil tudi podbradnik, ki je bil izdelan v obliki polkrožnih luskin. Oba modela čelade sta imela na čelni strani državni grb. Primer moštvene orožniške čelade (UO 655/15 DP), ki jo hrani ptujski muzej, je iz obdobja med letoma 1899 in 1918 in ji na vrhu manjka konica. čake Naslednja oblika vojaškega pokrivala, ki ga želimo predstaviti, je čaka. Najprej pojasnjujemo njen izvor. Pojem čaka izhaja iz madžarske besede in pomeni husarsko čelado, saj so jo prvotno nosili madžarski huzarji. Čaka je vojaško pokrivalo valjaste ali stožčaste oblike s ščitnikom zadaj in senčnikom spredaj. Na začetku je bila narejena iz klobučevine, pozneje pa, da bi zaščitila vojaka pred udarci sablje, je bila delno ali v celoti narejena iz usnja. Za dodatno zaščito je imela še kovinski podbradnik. Klobučevina oziroma usnje je bilo običajno v črni barvi, le madžarski huzarji so nosili čake v različnih barvah. V času Napoleonovih vojn so čako uvedle v sestav uniforme skoraj vse evropske vojske. Ker je čaka nudila boljšo zaščito kot do tedaj običajni klobuki iz klobučevine, so jo kot glavno pokrivalo uveljavili pri pehoti, lahki konjenici in pri topništvu. Njena proizvodnja je bila tudi cenejša od dotedanjih v Avstriji uporabljenih usnjenih čelad. Na čelni strani je imela kovinski okov, kakor tudi vojaški nacionalni znak. Nekatere vojaške enote, ki so bile tako označene, so na paradah nosile na čakah še konjske čope. Avstrijska vojska je čako uvedla leta 1806. Iz prve polovice 19. stoletja so v ptujskem muzeju ohranjene tri čake in tri nadpokrivalne čake ptujske narodne garde. Uniformo ptujske narodne garde je opisal Ferdinad Raisp v knjigi Pettau, Steiermarks älteste Stadt. Piše, da so pripadniki ptujske narodne garde nosili po vzoru dunajske in mariborske narodne garde temnomodre vojaške suknjiče z rdečo paspulo in belimi gumbi, svetlo sive hlače in črno čako s konjskim čopom, posrebrenim orlom in črnim jermenom. Tri, ne v celoti ohranjene in 17 centimetrov visoke in cilindrične, čake ptujske narodne garde so izdelane iz klobučevine in usnja, prav takšen je tudi ščitnik za oči. Na spodnjem delu obdaja pokrivalo 3 centimetre širok usnjen jermen s kovinsko zaponko. Pa jih predstavimo po vrsti:

365

366

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Ohišje prve visoke črne čake ptujske narodne garde11 (UO 655/4 DP) je poškodovano. Na čelni strani je pripet posrebren orel, nad njim pa kokarda oziroma značka z nevtralnima belo zelenima deželnima barvama,12manjka konjski čop. V notranjosti manjka glavna notranja obloga, kjer je bil verjetno viden pečat izdelovalca kape. Na notranjem spodnjem robu je usnjena obloga, manjkata usnjena jermena za zapenjanje. Na čelni strani druge visoke črne moštvene čake ptujske narodne garde (UO 655/5 DP) je pripet posrebren dvoglavi orel, nad njim sta v srednji liniji v tulcu nameščena belo zelena kokarda in bel konjski čop, ki je bil značilen za godbenike.13 Notranjost pokrivala je brez glavne 11 Ferdinand Raisp, Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, Graz 1858, str. 205. 12 Sergej Vrišer, Uniforme v zgodovini, Slovenija in sosednje dežele, Ljubljana 1987, str. 22. 13 Sergej Vrišer, Uniforme narodne garde na Slovenskem v letih 1848/49, ČZN 1969, 5. letnik, str. 449.

levo Moštvena čaka ptujske narodne garde, prva polovica 19. stoletja PMPO, UO 655/4 DP desno Moštvena čaka ptujske narodne garde, prva polovica 19. stoletja PMPO, UO 655/5 DP

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

notranje obloge, na vrhu je viden pečat Ptujske narodne garde, ki se ponovi tudi na usnjenem podbradnem jermenu. Podobne oblike in materiala je tudi tretja visoka črna čaka (UO 655/22 DP). Njeno ohišje je poškodovano in brez oznak ter pečatov in konjskega čopa, zato lahko v primerjavi z zgoraj omenjenima čakama le domnevamo, da je tudi to pokrivalo pripadalo ptujski narodni gardi. Na notranjem spodnjem robu je usnjena obloga, na levem in desnem robu sta usnjena jermena za zapenjanje, levi jermen ima zaponko. Ob omenjenih čakah so se ohranile tudi tri zaščitne nadpokrivalne čake (UO 655/23 DP, UO 655/24 DP, UO 655/25 DP). Visoke so 17 centimetrov. Na spodnjem delu obdaja nadpokrivalo 7 centimetrov širok platnen trak, ki je na sredini čelne strani okrašen s tremi vzporedno navpičnimi črnimi pentljami. Roža je črna. Senčnik za oči je usnjen. Na notranjem spodnjem robu imajo 7 centimetrov široko usnjeno oblogo, ki je dopolnjena s 7 centimetrov široko platneno podlogo z vrvico za zapenjanje. Na usnjeni oblogi sta na levem in desnem robu usnjena jermena za zapenjanje, levi jermen ima zaponko. Pokrivala so uporabljali kot zaščito v primeru slabega vremena. Vse tri čake so poškodovane.

→ Visoka zaščitna nadpokrivalna čaka, prva polovica 19. stoletja PMPO, UO 655/23 DP

367

368

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V dvojni monarhiji so čako uporabljali predvsem vojaki in častniki pehotnih enot. Moštvene in častniške čake so se med seboj razlikovale le po častniških stopenjskih oznakah (činih), ki so bile nameščene na črno klobučevino oziroma na senčnik in na tako imenovani čakini roži. Do leta 1910, ko je vojaška oblast uvedla nova pravila o uniformiranju cesarske in kraljeve vojske, so pri obliki čake nastale manjše spremembe; za moštvo so v letu 1902 zaradi udobnejšega nošenja težo čake zmanjšali, torej je postala lažja. Številne drobne modne spremembe so vojaške oblasti uvedle pri častniški čaki med letoma 1878 in 1914, in sicer so postopoma zmanjševali višinsko razliko med sprednjo in zadnjo stranjo čake, tako da je dobila privlačno obliko.14 Nova pravila o uniformiranju cesarske in kraljeve vojske iz leta 1910 so določila standarde za moštveno čako, tudi v pogledu različnih velikosti glav.15 Osnovna pehotna moštvena čaka je bila narejena iz črne poškrobljene klobučevine in podložena s črnim bombažnim blagom. Pokrov, ščitnik, glavni jermen in roža so bili iz črno lakiranega usnja. Notranja stran čake je bila podložena iz črnega ovčjega potnega usnja, na levi in desni strani je bila zareza, na pokrovu pa sta bili dve okrogli zaponki, skozi kateri so vdeli usnjen jermen, ki je imel na enem koncu medeninasto zaponko z zanko, na drugem koncu pa je imel luknjice za zapenjanje. Na čelni strani je bil na čako pripet pozlačen dvoglavi orel, ki je bil narejen iz tombaka. Nad njim je bila na vrhu v tulcu pritrjena roža, ki je bila tudi narejena iz tombaka; spredaj in zadaj je imela črnolakirano usnjeno ploščico. Sprednji del rože je imel pet, hrbtni del pa dva okrogla pločevinasta rebra.16 Častniške čake so se med seboj razlikovale po oznakah s čini, in sicer so bile na čaki prišite: na senčniku vezen trak z zlato nitjo, na pokrivalu pa zlatorumeni razlikovalni stopenjskih trak s črno črto zgoraj in spodaj, različnih širin. Dvoglavi orel je bil narejen iz pozlačene kovine. Častniška roža je bila sestavljena iz lesenega jedra, na katerega je bil zvit 2 mm debel svetleč zlat verižni trak. Na njenem črno žametnem sprednjem polju so bile zlato vezene začetnice imena cesarja Franca Jožefa I. – FJI.17 Čake ostalih rodov vojske (gorske enote, topništvo, pratež, konjenica in drugo) so se od pehotnih nekoliko razlikovale. Na mesto 14 Rest, Ortner, Ilming, Des Kaisers Rock im 1. Weltkrieg, Verlag Militaria, Wien 2002, str. 54. 15 Adjustierungsvorschritft für das k.u.k. Heer 1910/1911, Wien 2010, str.43. 16 Adjustierungsvorschritft für das k.u.k. Heer 1910/1911, Wien 2010, str.41. 17 Rest, Ortner, Ilming 2002, str. 60.

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

rože je bil nameščen v kovinskem tulcu črn konjski čop; na sredini je bila 3,5 centimetrov velika okrogla roža iz tombaka, ki je bila obkrožena s tremi stopničastimi okroglimi rebri. Na njenem srednjem polju so bile vgravirane cesarjeve začetnice FJI. Nadalje je čako krasila tudi verižica iz tombaka, ki je bila pripeta na okroglo, z levjo glavo okrašenim okovom z zanko in je bila speljana do grba z dvoglavim orlom, ki je imel na sredini tudi zanko za pripenjanje verižice. Opisali smo osnovne značilnosti čake vojaških rodov dvojne monarhije. V nadaljevanju pa predstavljamo primere čak, ki jih hranimo v ptujskem muzeju: Pehotna čaka za štabnega častnika, majorja, polkovnika, podpolkovnika (UO 655/6 DP) cesarske in kraljeve vojske po pravilniku o uniformiranju avstro-ogrske vojske iz leta 1910 je narejena iz nepremočljive črne klobučevine; pokrov je iz črnega usnja, prav takšen je tudi ščitnik za oči, ki mu je dodan vezen trak z zlato nitjo. Od zgoraj navzdol obkrožuje pokrivalo 6,6 centimetrov širok zlat črno šivan častniški razlikovalni stopenjskih trak s črno črto zgoraj in spodaj; z dvema črnima črtama je po dolžini razdeljen na tri dele. Na sprednji strani je na traku pripet pozlačen dvoglavi orel. Nad njim je na vrhu pritrjena med pokrivalom in trakom roža, ki je sestavljena iz lesenega jedra, na katerega je zvit 2 milimetra debel, svetleč zlat verižni trak. Na njenem črnem žametnem sprednjem polju so zlato vezene začetnice imena cesarja Franca Jožefa I. – FJI. Podloga čake je rjava. Na notranji strani pokrivala sta kovinski zanki za pritrditev podbradnega jermena. V notranjosti ni več viden pečat izdelovalca. Velikost čake je 22 ¾.18

→ Pehotna čaka za štabnega častnika, majorja, polkovnika, podpolkovnika cesarske in kraljeve vojske, po 1910 PMPO, UO 655/6 DP

18 Nataša Majerič Kekec, Nataša Kolar (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik), Brane Oblak, Katja ZUPANIČ, Živeti z vojno: Ptujski okraj med prvo svetovno vojno = To live with the war: Ptuj district during World War I, Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2014. 1 optični disk (CD-ROM), 2014, str. 47, kat. št. 5.

369

370

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Čaka za pehotnega nižjega častnika, korporala cesarske in kraljeve vojske, po 1910 PMPO; UO 655/10 DP

Podobne oblike in velikosti sta tudi črni klobučevinasti čaki za pehotnega nižjega častnika, korporala cesarske in kraljeve vojske. Prva čaka (UO 655/9 DP) je brez rože. Na čelni strani je pripet pozlačen dvoglavi orel. Podloga je rdečerjava. Na notranji strani pokrivala sta kovinski zanki za pritrditev podbradnega jermena. Velikost čake ni vidna.19 Druga čaka (UO 655/10 DP) je brez rože in dvoglavega orla. Podloga je rdeča, na spodnjem robu je ojačana z rjavooranžno 4,5 centimetrov široko usnjeno obrobo. Na notranji strani pokrivala sta kovinski zanki za pritrditev podbradnega jermena. Na notranjem pokrovu podloge je vtisnjen z zlatimi črkami naslov izdelovalca: Uniformirungs-Anstalt, Karl Zornig, Graz, Annenstrasse 61. Velikost čake je 52. V ptujskem muzeju je ohranjen še primerek zaščitne nadpokrivalne čake za častnika (UO 655/16), ki so jo namestili nad standardno čako, da le-ta ne bi bila mokra v primeru slabega vremena. Zaščitno nadpokrivalo je črno in povoščeno. Podloga je rjava. Na notranji strani pokrivala sta kovinski zanki za pritrditev podbradnega jermena. Velikost nadpokrivala je 58 ½.20 19 Majerič Kekec, Kolar, Oblak, Zupanič 2014, str. 48, kat. št. 6. 20 Majerič Kekec, Kolar, Oblak, Zupanič 2014, str. 48, kat. št. 8.

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Zaščitna nadpokrivalna čaka za častnika cesarske in kraljeve vojske, po 1910 PMPO, UO 655/16

V okviru čak ostalih rodov vojske predstavljamo v nadaljevanju huzarsko čako za nižjega častnika, stražnika ali korporala cesarske in kraljeve vojske. Splošni opis čake je naslednji. Čako sestavlja pokrivalo, senčnik, glavni jermen, dvoglavi orel, roža, konjski čop in vrvični okras. Vrh pokrivala, ki je ovalne oblike, je narejen iz črno lakiranega usnja. Na čelni strani je na sredini tulec za rožo in za konjski čop. Na zgornjem robu je okoli čake speljan naglavni trak. Na čelni strani ima pritrjen dvoglavi orel z oznako enote na sredini. Vrvično vozlasti okras, imenovan »vitez kötes« je tipičen element madžarske narodne noše. Sestavljen je iz 7 milimetrske močne dvojno pletene rumeno črne vrvice iz ovčje volne. Dvojno zložena vrvica je dolga 34 centimetrov, na koncu jo je držal skupaj 1,5 centimetrov širok zaključni gumb, kamor sta bili pripeti tudi v dvojni legi dve 4 centimetrov dolgi šibki vrvici, vsaka vrvica nosi plosko okroglo pletivo iz črno rumene spletene ovčje volne premera 4 centimetre. Dvojno vrvico so dodatno držali skupaj s tremi zaključnimi gumbi. Na tej vrvici kot tudi na zaključnem gumbu in na zunanjem robu pletiva sta bili na obodu čake pritrjeni zanki, skozi kateri je bila speljana okrasna pletena vrvica. Pleteni okras leži na desni strani čake.21 21 Rest, Ortner, Ilming 2002, str. 293.

371

372

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Huzarska čaka za nižjega častnika, stražnika ali korporala cesarske in kraljeve vojske, po 1910 PMPO, UO 655/8 DP

V ptujskem muzeju je ohranjena temno modra moštvena huzarska čaka za nižjega častnika, stražnika ali korporala (UO 655/8 DP), ki so jo nosili pripadniki cesarske in kraljeve vojske 1. in 13. huzarskega polka. Od zgoraj navzdol obkrožuje pokrivalo 6,6 centimetrov širok zlat črno šivan častniški razlikovalni stopenjskih trak s črno črto zgoraj in spodaj z vrvično vozlastnim okrasom, imenovanim »vitez kötes«. Na čelni strani čaki manjka dvojni grb, roža in konjski čop. Podloga je vijoličnorjava. Na notranji strani pokrivala sta kovinski zanki za pritrditev podbradnega jermena. Velikost čake je 56.22 Od leta 1868 naprej so v avstro-ogrski vojski čako uporabljali samo kot paradno pokrivalo. Nosili so jo samo v miru, in sicer med delovnim časom v okviru parad, pogrebov, na straži, na poveljstvu, v nadzorni službi in pri drugih posebnih priložnostih; zunaj delovnega časa so jo uporabljali ob nedeljah in praznikih v tistih garnizijah, kjer je bila predpisana, in pri posebnih ukazanih priložnostih. Obvezno so jo morali nositi pri mirovnem sprevodu zamenjave garnizije. Po ohranjenih primerkih čak, ki smo jih zgoraj opisali, in po številnih posnetkih, na katerih opazimo častnike cesarske in kraljeve vojske fotografirane v njihovem prostem času vidimo, da so se pripadniki vojaških enot držali tega pravila nošenja čak.

22 Majerič Kekec, Kolar, Oblak, Zupanič 2014, str. 48, kat. št. 7.

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Častnik avstroogrske vojske v družbi na sprehodu. PMPO, fotodokumentacija

vir Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Popis muzealij Ferkovega muzeja 1902-1904, poglavje Die Sammlungen in Waffensaale

literatura Adjustierungsvorschritft für das k.u.k. Heer 1910/1911, Verlag Militaria, Wien 2010, 594 str. Nataša Majerič Kekec, Nataša Kolar, (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik), , Brane Oblak, Katja Zupanič, Živeti z vojno: Ptujski okraj med prvo svetovno vojno = To live with the war: Ptuj district during World War I. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2014. 1 optični disk (CD-ROM) Habsburžani, zgodovina evropske rodovine, Ljubljana 1994, 512 str. Richard Knötel, Herbert Sieg, Farbiges Handbuch der Uniformkunde, Die Entwicklung der militärischen Tracht bis 1937, Band 2: Die europäischen und außereuropäischen Staaten. Stuttgart 1994, 211 str.

Janez J. Švajncer, Uniforme, Muzej novejše zgodovine Celje, 1997, 188 str. Janez.J. Švajncer, Čelade, Posavski muzej, Brežice, 2008, 254 str. Sergej Vrišer, Uniforme narodne garde na Slovenskem v letih 1848/49, v: ČZN 1969, 5. letnik, str. 448–495. Sergej Vrišer, Uniforme meščanskega konjeniškega korpusa v Ptuju, v: Ptujski zbornik 3, Ptuj, 1969, str. 159–165. Sergej Vrišer, Uniforme v zgodovini, Slovenija in sosednje dežele, Ljubljana 1987, 57 str. Sergej Vrišer, O tabornih kapah, furažkah in šajkačah, v: Vojnozgodovinski zbornik 2/1999, str. 49–54.

Nataša Kolar, Vojska na Ptuju od 1850 do 1914, v: Kronika 1–2/1997, str. 52–56.

Sergej Vrišer, Uniforme iz časov »suknje bele«, v: Vojnozgodovinski zbornik 8/2002, str. 17–23.

Ferdinand Raisp, Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, Graz 1858, 328 str.

Sergej Vrišer, Uniformologija: Pogled v preteklost in bodočnost, v: Vojnozgodovinski zbornik 5/2000, str. 118–123.

Rest, Ortner, Ilming, Des Kaisers Rock im 1. Weltkrieg, Verlag Militaria, Wien 2002, str. 54.

373

374

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

mag. nataša kolar, collection of habsburg monarchy military headgear in ptuj museum summary Military headgear from the Habsburg monarchy period kept in the museum in Ptuj is part of older museum material. Due to the lack of information, the provenance of headgear is difficult to establish. The archived records reveal that some of the items were acquired through purchase by the museum society or rather by Ferk’s Town Museum. Between 1902 and 1904, Josef Felsner made the inventory of all museum items in Ferk’s Town Museum. One of the constituent parts of the museum inventory was the collection of arms containing 27 items of headgear of which have been preserved three parade shakos, three ordinary shakos, and three helmets. Besides these inventory items, the museum keeps additional five parade shakos and one protective over-cover shako which was introduced after the military uniforms had been modified in 1910, as well as a helmet used by Austria-Hungarian gendarmes. For these last items, there is absolutely no evidence relevant to their acquisition. Besides the development of military strategies, tactics and weapons, the military history allows for the study of military uniform development. The 19th century was the period of colourful military uniforms, and those of Habsburg monarchy were a bit less vivid in colours, but drastically changed during WW I. The basic military uniform consisted of trousers, shirt, jacket, coat, strapping, footwear and headgear. Various headgear items were also part of the uniform (helmets, hats, fur caps, shakos, and military caps), and were changed according to different periods of time and military tactics. The main changes in the development of shakos and helmets, which occurred in the 19th and the beginning of the 20th centuries, can be seen on the items kept in the museum. In the first half of the 19th century, cavalry helmets were worn by dragoons, cheveau-legers or light and medium cavalry, and cuirassiers. In 1850 the cavalry helmets were slightly changed, and the front brass plate with the cipher F.I. was replaced by the national coat of arms. The described cavalry helmets originate from the legacy of Ptuj cavalry unit. Only slightly different helmets were worn also by

Mag. Nataša Kolar Zbirka vojaških pokrival habsburške monarhije v ptujskem muzeju

Zbornik 2015 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

gendarmes of the monarchy, as directed by the authorities in 1850. An example of such helmet kept in the museum can be dated between 1899 and 1918, although the spike is missing. Another form of military headgear is shako. The Austrian army introduced it in 1806 when it became a part of the official military uniform. Three shakos and three over-cover shakos kept in the museum originate from Ptuj national guard and date back to the first half of the 19th century. During the double-monarchy period, shakos were used mostly by private soldiers and infantry officers only in time of peace. Numerous photographs showing officers of the imperial and royal army, and other preserved written sources related to the use of shakos reveal that the military fully respected the prescribed rules of when and how to wear shakos.

375