PTUJ V 20. STOLETJU, Zbornik ob 125-letnici ptujskega muzeja by Pokrajinski muzej Ptuj Ormož/ Regional museum Ptuj Ormož

Ptuj v 20. stoletju Zbornik ob 125-letnici ptujskega muzeja

Urednik: Martin Šteiner Lektoriranje: Judita Babnik

Prevodi: Tanja Ostrman Renault

Slikovno gradivo: Boris Farič, Damjan Lindental, Slavko Vrtačnik,

Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zgodovinski arhiv Ptuj Oblikovanje: Dušan Pogačar, tribar.si Tisk: Florjančič tisk d.o.o.

Število izvodov: 300 Leto izida: 2018 Izdal in založil: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož,

Muzejski trg 1, SI – 2250 Ptuj

Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor

Izdajo zbornika sta finančno omogočila Mestna občina Ptuj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. ISBN 978-961-6438-70-4

Vsebina

Dr. Aleksander Lorenčič Predgovor

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa Ptuj v zadnjih letih cesarja Franca Jožefa

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Mag. Nataša Kolar Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

111

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

133

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

167

Dr. Željko Oset Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

183

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

235

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Vsebina

273

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

297

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

321

Aleš Jambrek Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

353

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

385

Dr. Branko Vnuk Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

409

Tatjana Štefanič Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

433

Andrej Brence Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

451

Dr. Aleksander Lorenčič Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

483

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Predgovor

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj v 20. stoletju, zbornik ob 125-letnici muzeja

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož (PMPO), splošni muzej z zbirkami in oddelki za arheologijo, zgodovino, kulturno zgodovino, etnologijo, pedagoško službo, konservatorsko-restavratorsko dejavnostjo, galerijsko-razstaviščnim oddelkom, knjižnico, upravo in s tehnično službo, v letu 2018, letu evropske kulturne dediščine, praznuje 125-letnico obstoja. Kot eden najstarejših, največjih in najbolje obiskanih muzejev v Sloveniji, se lahko pohvali s štirimi zbirkami nacionalnega pomena, sicer se pa sooča s številnimi izzivi. Njegov nastanek sega v leto 1893, ko so na osnovi potrjenega statuta od Cesarsko-kraljevega državnega namestništva v Gradcu člani Tujskoprometnega društva Ptuj ustanovili Muzejsko društvo, v okviru katerega je deloval lokalni muzej. Sprva so v prostorih nekdanje gimnazije razstavili le arheološke predmete, leta 1895 pa je Franc Ferk muzeju poklonil obsežno zasebno zbirko, ki so jo sestavljale različne muzealije. Leta 1896 so združili lokalni in Ferkov muzej in ga poimenovali po donatorju v Mestni Ferkov muzej. Muzejske zbirke so bile v gimnazijski stavbi preveč utesnjene, zato je ptujska občina leta 1928 odkupila ob jožefinskih reformah ukinjeni dominikanski samostan. Po letu 1945 je muzej dobil v upravljanje

Predgovor

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

še grajski kompleks in tako pridobil večino sedanjih stavb s skoraj v celoti ohranjeno opremo Herbersteinov. Leta 1963 je dobil naziv Pokrajinski muzej Ptuj in po vzpostavitvi enote Ormož leta 2009 Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Velika želja muzeja v prihodnje je celostna ureditev grajskega kompleksa, novo sodobno arheološko razstavišče z delovnimi in depojskimi prostori (problematika delovnih in depojskih prostorov je sicer prisotna tudi v drugih oddelkih) ter posodobitev in modernizacija obstoječih zbirk. Grajski kompleks, ki je od leta 1999 spomenik državnega pomena, zahteva redno vzdrževanje, sistematične, neprestane in temeljite posege, ki pa jih je zaradi kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev na vseh nivojih nemogoče izvajati. Arheološka dediščina in arheološke zbirke so bile od leta 1928 pa vse do leta 2011 nastanjene v dominikanskem samostanu. Od tedaj je glavnina deponirana v zabojnikih, zato je nujno, da muzej čim prej pridobi ustrezno novo razstavišče z depojskimi in delovnimi prostori. V PMPO se zavedamo, da se naše vrednote zrcalijo tudi v skrbi za kulturno dediščino in zato se trudimo po najboljših močeh skrbeti za dragoceno dediščino, ki je bila muzeju zaupana v upravljanje. Ob letošnji visoki obletnici muzeja si želim, da bi tej izjemno pomembni

Predgovor

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ustanovi uspelo doseči vse zastavljene cilje in da bi uspešno delovala še številna naslednja desetletja ter stoletja. Ob tej priložnosti se za trud in sodelovanje zahvaljujem ter čestitam sodelavcem muzeja (zdajšnjim in nekdanjim). Najlepše želje so namenjene tudi našim obiskovalcem, podpornikom, kolegom in prijateljem, ki dajejo muzejskemu delu smisel in so neprecenljiva dodana vrednost našemu delu. Ob drugih dogodkih je želel muzej visoko obletnico počastiti tudi s pričujočim zbornikom, ki je posvečen Ptuju v 20. stoletju, ko je mesto postalo pomembno kulturno, šolsko in gospodarsko središče Spodnjega Podravja. Ptuj je mesto z izjemno dolgo in bogato zgodovino in po tej plati sodi med najpomembnejša mesta v Sloveniji. Zgodovina Ptuja je v različnih oblikah prikazana v stalnih zbirkah in tudi na občasnih razstavah Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. Vendar pa je tam zastopana v drugotni vlogi, samo kot del širših zgodb, ki se tako ali drugače dotikajo mesta. Starejša zgodovinska obdobja mesta so relativno zadovoljivo proučena, nekoliko slabše novejša zgodovina, kjer sicer obstaja nekaj sporadičnih raziskav, prispevkov in tudi publikacij, vendar tako celostne publikacije, sistematično obravnavane in napisane na taki strokovni in znanstveni ravni, kot je pričujoča, doslej še nismo imeli. Zbornik je celostna zgodovinska analiza, ki obravnava ter osvetli politični, gospodarski, kulturni, demografski in socialni razvoj mesta v 20. stoletju. Zbornik je sad širšega sodelovanja, saj so prispevke poleg muzejskih sodelavcev napisali tudi drugi strokovnjaki. Povabilu k sodelovanju so se množično odzvali kolegi z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, sicer pa so avtorji še z Univerze v Novi Gorici, iz Zgodovinskega arhiva Ptuj in Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Nedvomno zelo dobrodošla publikacija, katere izid sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo in MO Ptuj, prinaša številna nova spoznanja in priča tudi o izjemni novejši in sodobni zgodovini Ptuja z okolico. Avtorjem, uredniku Martinu Šteinerju in financerjema iskrena hvala in čestitke. Direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož dr. Aleksander Lorenčič

Predgovor

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj in the 20th century, a collection of scientific papers on the 125th anniversary of the museum

The Ptuj Ormož Regional Museum (PMPO), a general museum with collections and sections relating to archaeology, history, cultural history, ethnology, pedagogical services, restoration workshops, gallery and exhibition departments, a library, and administration and technical services, will celebrate the 125th anniversary of its existence during the European Year of Cultural Heritage 2018. As one of the oldest, largest, and most visited museums in Slovenia, it can boast of four collections of national importance, otherwise, it faces numerous challenges. The establishment of the museum dates back to 1893 when members of the Foreign-Transportation Society Ptuj founded the Museum Society, under which the local museum operated, on the basis of a confirmed statute from the imperial-royal state deputy in Graz. Initially, only archaeological findings were exhibited on the premises of the former grammar school, and in 1895 professor Franc Ferk donated a private collection of numerous artefacts of various types to the museum. In 1896 they joined the local and Ferk Museum and named it after the donor as Ferk’s Municipal Museum. The museum collections were too cramped in the former grammar school building, and in 1928 the Municipality of Ptuj purchased the Dominican monastery abolished during Josephine reforms. After 1945, the castle complex was placed under the management of the museum, and so it acquired most of its present facilities with the almost entirely preserved Herberstein furnishings. In 1963 it was named Regional Museum Ptuj and after the establishment of the Ormož unit in 2009, the Ptuj Ormož Regional Museum. The great desire of the museum in the future is the complete arrangement of the castle complex, a new modern archaeological exhibition centre with working and depot premises (the problems of working and depot spaces are also present in other departments) and the update and modernization of existing collections. The castle complex, which since 1999 has been established as a monument of national importance, requires regular, systematic, continuous maintenance and thorough interventions, which, due to the chronic lack of financial resources at all levels, cannot be carried out. Archaeological heritage and

Predgovor

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

archaeological collections were kept in the Dominican monastery from 1928 until 2011. Since then, the bulk of it has been stored in containers, therefore it is essential that the museum acquires an appropriate new exhibition space with depots and workspaces as soon as possible. At PMPO, we are aware that our values are reflected in caring for cultural heritage, and therefore we are working hard to take care of the valuable heritage that was entrusted to the museum with its management. At this year’s momentous anniversary of the museum, I wish that this exceptionally important institution will be able to achieve all the goals it set for itself and to continue to work for many more decades and centuries. On this occasion, I thank and congratulate the colleagues of the museum (former and present) for their efforts and cooperation. My best wishes are also intended for our visitors, supporters, colleagues, and friends who give meaning to the museum’s work and are a priceless added value to our mission. Next to other events, the museum wanted to honour this momentous anniversary with the present collection of scientific papers, dedicated to Ptuj in the 20th century, when the city became an important cultural, educational, and economic centre for Lower Podravje. Ptuj is a city with an exceptionally long and rich history and is therefore considered one of the most important cities in Slovenia. The history of Ptuj is presented in various forms in the permanent collections as well as at occasional exhibitions of the Ptuj Ormož Regional Museum. However, it is represented there in a secondary role, only as part of broader stories that in one way or another touched the city. The older historical periods of the city are studied relatively satisfactorily, slightly less so for recent history, where there is some sporadic research, contributions, and publications, but such comprehensive publication, systematically discussed and written at such professional and scientific level as the present, so far, we have not had. The collection of scientific papers is a comprehensive historical analysis that deals with and illuminates the political, economic, cultural, demographic, and social development of the city in the 20th century. The collection is the result of a wider collaboration since contributions have been made by other experts in addition to museum colleagues. Colleagues from the Institute of Contemporary History responded extensively to the invitation. Authors from the University

Predgovor

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

of Nova Gorica, the Historical Archives Ptuj and the Museum of National Liberation of Maribor responded as well. Undoubtedly a very welcome publication, the release of which was financially supported by the Ministry of Culture and the City Municipality of Ptuj, it brings many new insights into, and witnesses of, the exceptional recent and modern history of Ptuj and its surroundings. To the authors, editor Martin Šteiner, and financiers my sincere thanks and congratulations. Director of the Ptuj Ormož Regional Museum Dr. Aleksander Lorenčič

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Mesto na pragu novega časa Ptuj v zadnjih letih cesarja Franca Jožefa

Mag. Tomaž Mesarič Inštitut za zgodovino Vzhodne Evrope Univerze na Dunaju [Institut für Osteuropäische Geschichte Universität Wien] tomazmesaric24@gmail.com

UVOD Grozna žalost pretresava vse avstro-ogrske pokrajine in s krvavim srcem čitajo razburjeni narodi poročila o strašni tragediji, ki se je odigrala preteklo nedeljo v Sarajevi. Po imenitnih vojaških manevrih odpeljal se je naš prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand v Sarajevo, da pokaže bosanskemu ljudstvu svojo naklonjenost. In to lepo zaupanje bodočega našega cesarja poplačali so Srbi z – bombami in revolverji. Kakor smo že poročali v posebni izdaji našega lista, vrgel je najprve neki srbski tiskar, 21 letni Nedeljko Gabrinovič, bombo proti avtomobilu, v katerem sta se vozila prestolonaslednik in njegova soproga. Ta atentat pa se je izjalovil. Prestolonaslednik peljal se je potem v mestno hišo, kjer je župana oštel. Po slavnostnem sprejemu peljal se je nazaj. Tedaj pa je komaj 20 letni Srb Gavrilo Princip streljal iz revolverja na dvojico. Zadel je le predobro: Prestolonaslednik in njegova soproga vojvodina Hohenberg sta bila oba smrtno ranjena. Izgovorila sta še par

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

besed; ali ko je avtomobil dospel v konak, bila sta že nezavestna in v najkrajšem času sta izdihnila svoji blagi duši /.../ Avstrijska potrpežljivost je res velikanska! In človeku se krči pest! Avstrija je napravila iz Srbije državo, Avstrija ji je omogočila razvitek. Avstrija jo je ohranila pred bolgarskim porazom – in kot zahvalo morijo Srbi kakor krvoločne zveri naše cesarje ... (Štajerc, 5. julij 1914, str. 1). Tako je časnik Štajerc opisal atentat na prestolonaslednika in njegovo soprogo v nedeljo, 28. junija 1914, v Bosni in Hercegovini, leta 1908 priključeni Avstro-Ogrski. Mesec dni po atentatu je AvstroOgrska napovedala Srbiji vojno, čeprav Beogradu neposredna povezava do atentata ni bila dokazana. Hrbet ji je ščitila Nemčija, Italija je ostala nevtralna, države t. i. trozveze pa so bile obkrožene s t. i. antantnimi silami, sestavljenimi iz Rusije (neposredne srbske zaveznice), Francije in Velike Britanije. Ko se je zadnja s svojim kolonialnim imperijem 4. avgusta 1914 vključila v vojno, je ta postala svetovna. V vojno, ki naj bi končala vse vojne, so se mnogi podali z upanjem, da se bodo do božiča vrnili domov, a umiranje je trajalo do 11. 11. 1918 do 11. ure. To pa je bila le Pandorina skrinjica, kajti čez 21 let je sledila druga (Clark, 2013). Bojišča na stran. Vprašajmo se, kdo so bili vojaki, ki so se borili in umirali v strelskih jarkih prve svetovne vojne ter pisali domov svojim puncam, ženam, materam, družinam, prijateljem ali komu drugemu. Kako so skupaj z družinami živeli pred vojno, kje oziroma v kakšni državi, deželi, okraju in občini? S čim so se ukvarjali in kako so preživljali svoj prosti čas, kam so hodili v šolo in bolnišnico? Kako so se zabavali? Kdo je bil njihov cesar, ki je začel vojno, in kdo njihov župan, ki je spremljal odhod vojakov iz domače garnizije? V prispevku nas zanimajo ljudje s svojimi zgodbami na pragu novega časa, polnega upanja in občudovanja novosti industrijske dobe, ter z drugo nogo še vedno krepko v preteklosti. Da se dokopljemo do tega, moramo čas zavrteti nazaj, v našem primeru vsaj do leta 1900, in si izbrati občino, denimo Ptuj (Pettau). Ptujski okraj je ležal v deželi Štajerski (Steiermark) z glavnim mestom Gradec (Graz), ta pa v avstrijski polovici avstro-ogrske monarhije z glavnim mestom Dunaj (Wien). Monarhija je bila barvita država, kajti v toku 19. stoletja se je vedno več njenih državljanov opredeljevalo po narodnosti: Nemci, Madžari, Čehi, Poljaki, Ukrajinci, Romuni, Slovenci, Slovaki, Italijani, Hrvati in Srbi.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Pri pripovedi se bomo držali časa med letoma 1900 in 1914, črpali pa bomo tudi iz dogodkov pred letom 1900, kajti vplivali so tudi na naš časovni okvir. Geografsko se bomo omejili na območje mesta Ptuj, v katerem sta imela svoj sedež cesarsko-kraljevo okrajno glavarstvo in mestna občina. Omejili se bomo na slednjo, obsegajočo 3,44 km2. Pisanje lokalne zgodovine je interdisciplinarno in v vsebinskem smislu prepleteno z relacijo splošno – posamezno oziroma raziskovanje specifičnega za dani kraj ter dalje postavljanje kraja v širši zgodovinski kontekst (prostor in čas) (Hobsbawm, 1997). Iskali bomo sledi avstro-ogrske monarhije in vladajoče dinastije Habsburžanov oziroma kako sta skupaj posredno in neposredno bili prisotni v vsakdanjiku meščanov ter na različne načine vplivali nanj: v javnih manifestacijah, v poimenovanju ulic, po katerih so hodili, in stavb, v katere so zahajali. Zanimala nas bo tudi vloga cesarskokraljeve vojske in cerkve pri utrjevanju državne zavesti in širjenju pripadnosti monarhiji. Na kratko, raziskali bomo, kako se vsaj v javnem prostoru izraža in kaže ideologija avstro-ogrske države z njeno dinastijo oziroma cesarjem Francem Jožefom I. Okoli tega vprašanja se vije pripoved, ki upošteva »duh časa«. Zraven modernizacije je prisotna mdr. v ideologiji nacionalizma in naroda; Benedict Anderson bi temu rekel »zamišljena skupnost«; to idejo živimo danes (1998, str. 15–16). Ideja se je na začetku 20. stoletja kot rezultat preteklega agitiranja in izobraževanja za ta ali oni tabor že zasidrala v zavesti ptujskih meščanov. Znotraj historiografije habsburške monarhije je v zadnjih letih nastalo veliko del, ki obravnavajo zgodovino avstro-ogrskih mest s podobnega zornega kota. Poudariti je treba na primer Markiana Prokopovycha Habsburg Lemberg, Jeremyja Kinga Budweisers into Czechs and Germans in Roberta Nemesa The Once and Future Budapest. V zvezi s Ptujem je treba omeniti dela Kristine Šamperl Purg, Bojana Terbuca, Nataše Kolar in Marije Hernje Masten. Večino empiričnega dela je bilo opravljenega v Zgodovinskem arhivu Ptuj (ZAP), v zvezi z vojaštvom pa v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju (Österreichisches Staatsarchiv), natančneje fondih upravnega in vojaškega gradiva. V veliko korist sta bila časnika Pettauer Zeitung in Štajerc. Žal je prvi prenehal izhajati že leta 1904, Štajerc pa se je mesta dotaknil redkeje in bolj površno. Glede na obseg virov je treba poudariti, da je najbolj podroben vpogled v vsakdanjik ponujal ravno Pettauer Zeitung. Iz povedanega izhajajoča pripoved

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je zapisana tematsko in ne kronološko, s ciljem na podlagi prebrane literature in analize diskurza iz virov predstaviti vsakdanjik in začetke modernizacije ter nekako ujeti utrip tedanjega časa (Haslinger, 2006). HABSBURŠKA MONARHIJA NA PRELOMU STOLETJA Govorimo o času, ki se je spogledoval z novimi tehnološkimi in znanstvenimi dosežki, ki jih danes razumevamo kot samoumevne. Zdravstvena oskrba in urbana higiena sta postajali boljši. Leta 1892 je Dimitri Ivanovsky odkril virus, leta 1895 pa Wilhelm Conrad Röntgen rentgenske žarke, brez katerih si danes ne moremo zamisliti zdravstvene diagnoze. »Pionirsko« obdobje je prineslo prve letalske polete in avtomobile na cestah, kar sta poleg železnice še dve dognanji iz tistega časa, brez katerih bi bilo današnje življenje nepredstavljivo. Časopisu se je kot množični medij na prelomu stoletja pridružil kinematograf, ki je naznanjal prihod informacijsko globalizirane družbe skupaj z veleblagovnicami, npr. na Dunaju ali manjših v Ljubljani (Laibach), ki so postajale spomenik nove potrošniške družbe. Tedanjo družbo bi lahko poimenovali družba v gibanju, kajti poleg zgoraj naštetih je bil izum kolesa prav tako revolucionaren kakor prvi polet cepelina leta 1900 (po Blom, 2009, str. 356–369). Revolucionarno leto 1848 je dodobra pretreslo habsburško monarhijo. »Pomlad narodov« je monarhiji prinesla ustavo in novega cesarja, Franca Jožefa I. (1830–1916), ki je bil takrat star komaj 18 let. Za svoje vladarsko geslo si je izbral Viribus Unitis (S skupnimi močmi) (glej Antoličič, 2016, str. 7). Ukinil je prej omenjeno Pillersdorfovo ustavo1 in uvedel »progresivno diktaturo«, bolje poznano kot neoabsolutizem (Čuček, 2016, str. 41–42). Istega leta je bil ukinjen fevdalizem, leta 1850 je bila odpravljena carina med ogrsko in avstrijsko polovico države. Obrtniški zakon iz leta 1859 je odpravil cehe, čeprav so se v novem normativnem sistemu ohranile njihove uzance, posebej v provincialnih mestih, kakršno je bilo na primer Ptuj. Habsburški monarhiji je uspelo ujeti konjunkturni cikel v petdesetih letih 19. stoletja, čeprav je še vedno zaostajala za 1 Pillersdorfova ustava, objavljena 25. aprila 1848, ki je ohranjala veliko prisotnost cesarja, je jasno uveljavljala delitev oblasti: zakonodajna oblast s parlamentom, izvršna oblast z vlado, sodna oblast naj bi bila ločena od uprave, posebno poglavje pa je vsebovalo liberalni katalog temeljnih pravic človeka in državljana.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

razvitejšimi evropskimi državami. Po porazu proti Franciji in Sardiniji leta 1859 se je začelo obdobje ustavnega eksperimentiranja (oktobrska diploma leta 1860, februarski patent leta 1861), ki se je končalo leta 1867 z avstrijsko-ogrskim sporazumom. 21. decembra 1867 je cesar sankcioniral skupek Temeljnih zakonov (t. i. decembrski zakoni) in na podlagi njih je postal nosilec državne oblasti, vendar jo je lahko uporabljal le v skladu z ustavo. Avstrija je postala ustavna monarhija (Cvirn, 2015, str. 115). Po letu 1867 je bila Avstro-Ogrska razdeljena na avstrijsko in ogrsko polovico. Cesar Franc Jožef je tako v eni osebi združeval avstrijsko cesarsko in ogrsko kraljevo krono. Glavno mesto avstrijske polovice je bil Dunaj, ogrske pa Budimpešta (Budapest). Osredotočili se bomo na avstrijsko polovico, ki se je uradno imenovala Kraljestva in dežele, zastopane v državnem zboru, neuradno pa Cislajtanija, po reki Leithi, ki je ločevala avstrijsko in ogrsko polovico. Državni zbor na Dunaju se je delil na gosposko in poslansko zbornico. Sporazum med avstrijsko in ogrsko polovico je bil vsakih deset let obnovljen in včasih mukoma sprejet; parlamenta sta delovala avtonomno, neodvisno drug od drugega. Skupne zadeve obeh delov monarhije so bile zunanja politika, vojska in finance. Usklajevanje med obema polovicama je spadalo pod vlado, ki je bila podrejena monarhu. Cesar je tako postavljal avstrijskega in madžarskega ministrskega predsednika ter njuna kabineta. Cislajtanijo so sestavljale naslednje dežele: Spodnja Avstrija, Zgornja Avstrija, Tirolska, Predarlska, Salzburška, Štajerska, Koroška, Kranjska, Primorje s tremi kneževinami (Goriška in Gradiška; Istra; Trst), Češka, Moravska, Šlezija, Galicija, Bukovina in Dalmacija. Dežele so se v upravnem smislu delile na okraje in občine. Leta 1873 je propad dunajske borze le štiri dni po odprtju svetovne razstave na Dunaju 5. maja omajal zaupanje v politični in gospodarski liberalizem, kar je dalo veter v jadra konservativnim silam pod ministrskim predsednikom Taaffejem (1879–1893). Zenit množičnih/ljudskih strank (socialdemokratska stranka, ustanovljena leta 1888/89, krščansko-socialna stranka, ustanovljena leta 1891) in splošna moška volilna pravica iz leta 1907 sta pripomogla k spremenjeni politični klimi v dednih deželah monarhije (po Roth, 2009, str. 289–290).2 2

Ženska volilna pravica v Sloveniji šele od leta 1945.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

18. januarja 1900 je stolček ministrskega predsednika zasedel Ernest von Körber, a mu je češka obstrukcija onemogočala vladanje in ga decembra 1904 prisilila k odstopu. Njegovi vladi je sledila druga Gautscheva vlada, ki je skušala doseči sporazum med Nemci in Čehi; sporazumeli so se le na Moravskem. Ker ministrski predsednik ni bil pripravljen sprejeti vseh zahtev, je moral 2. maja 1906 demisionirati. Volilno reformo je uspelo izpeljati novi vladi ministrskega predsednika barona Maxa Wladimira Becka (1906–1908). 21. januarja 1907 je cesar volilno reformo sankcioniral. Volitve, ki so prvič v zgodovini potekale na isti dan, 14. maja 1907, so prinesle velike premike na notranjepolitičnem zemljevidu Cislajtanije. Veliki zmagovalci volitev so bili socialdemokrati, ki so osvojili kar 87 mandatov. Konec maja 1908 je padec vlade preprečilo zgolj posredovanje prestolonaslednika Franca Ferdinanda (Cvirn, 2015, str. 163–170). Zaradi opaznega zaostrovanja nacionalnih odnosov na različnih območjih monarhije se je že ob koncu poletja vlada znašla v brezizhodnem položaju. K slabšanju položaja vlade je usodno pripomogla eskalacija češkega nacionalizma, ki je bil posledica Beckovega predloga razdelitve čeških dežel na nemški in češki del. Pred sklicem češkega deželnega zbora 15. septembra 1908, ki naj bi razpravljal o reformi deželnega reda in deželnozborskega volilnega reda, so se na Češkem vrstili nacionalni ekscesi. Ti so spodbudili gibanje tudi drugod – v »slovenskih deželah« so sprožili t. i. septembrske dogodke. Po tretji Gautschvi vladi (28. junij 1911–3. november 1911) je vladno krmilo prevzel grof Karl Stürgkh (3. november 1911–21. oktober 1916). V državni zbor je pošiljal le predloge, ki jih je bilo treba nujno sprejeti za normalno delovanje države. Ob prvem znaku odpora je odgodil zasedanje parlamenta in več mesecev »vladal« s pomočjo § 14.3 Do konca leta 1913 je vladi uspelo skleniti poljsko-rusinski sporazum v Galiciji, na drugih kriznih žariščih pa so se razmere le še zaostrovale (Cvirn, 2015, str. 177–181). Država je bila upravnopravno urejena s februarskim patentom iz leta 1861 in z manjšimi spremembami iz leta 1867 je avstrijska polovica monarhije obdržala iz tega izhajajočo upravno strukturo vse do razpada leta 1918. Priloga februarskemu patentu so bili deželni redi in deželnozborski volilni redi. V deželnih redih iz februarja 1861 so bile naštete deželne zadeve, Zakon o državnem zastopstvu iz decembra 3

§14 je omogočal, da je vlada izdajala odredbe brez državnega zbora.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1867 pa je določil, katera področja spadajo pod pristojnost državnega zbora (preostala spadajo pod pristojnost deželnih zborov). Upravna dvotirnost na deželni ravni je razvidna med dunajskimi ministrstvi in njihovimi deželnimi izpostavami na eni ter avtonomnimi deželnimi organi na drugi strani. Na Štajerskem je bil najvišji predstavnik deželske uprave (upravnega organa državnega upravnega tira) Statthalter, nosilec deželne avtonomije pa je bil deželni zbor (Landtag). Mandat deželnega zbora je trajal šest let; na Štajerskem je bilo do leta 1914 deset volitev vanj. Izvršilni organ deželnega zbora je bil deželni odbor (Landesausschuß). Za vodstvo deželnega odbora je cesar imenoval izmed deželnih poslancev deželnega glavarja (Landeshauptman) in njegovega namestnika. Z zakonom iz maja 1868 so ponovno oživela okrajna glavarstva (Bezirkshauptmanschaft), ki so začela delovati avgusta istega leta (Grafenauer, 2000, str. 101–111). Zakon iz marca 1862 je osnova za občinske rede (Gemeindeordnung) in občinske volilne rede (Gemeindewahlordnung). Sprejet je bil v obliki zakonov za posamezne dežele, ki so z manjšimi spremembami ostali veljavni do leta 1918. Za državne in občinske zakone je bilo značilno, da ločijo delovna področja občin na lastno/domače in na preneseno/izročeno delovno področje. Lastno delovno področje je bilo na primer skrb za občinsko premoženje, skrb za pota in ceste, skrb nad merami in utežmi, skrb za zdravstvo itd. Preneseno delovno področje je obsegalo izvajanje javnih zadev, ki jih je država delegirala/ prenesla na občino, kot na primer: razglašanje zakonov, vojaški nabor, nastanitev prebivalstva, domovnice itd. (Grafenauer, 2000, str. 112– 122. Glej tudi Mayrhofer, 1910, str. 591–592). Poleg političnega delovanja, ki se je v avstrijski polovici manifestiralo preko cesarja in dinastije, gosposke zbornice in državnega zbora ter nižje na deželni, okrajni in občinski ravni, si poglejmo še nekatere druge kazalce. Demografsko gledano je bila povprečna stopnja rasti prebivalstva v avstrijski polovici monarhije med letoma 1857 in 1910 0,83-odstotna, v primerjavi z Nemčijo, kjer je med letoma 1860 in 1910 število prebivalstva naraslo za 1,09 odstotka. Med letoma 1897 in 1901 je bila stopnja mortalitete ves čas pod stopnjo natalitete. Šele proti koncu 19. stoletja je delež kmečkega prebivalstva padel pod 60 odstotkov; tako je bilo leta 1910 v avstrijski polovici monarhije v agrarnem sektorju aktivnih 53 odstotkov prebivalstva, v madžarski polovici pa 68 odstotkov, kar

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je primerljivo s preostalo Evropo. Po zlomu dunajske borze leta 1873 je konzervativno razmišljanje prevzelo prostor prej liberalnemu z nastopom ministrskega predsednika Eduarda von Taaffeja, ki je v osemdesetih letih 19. stoletja sprejel obvezno zdravstveno in nezgodno zavarovanje (Gross, 1973, str. 15–18). Primeren kazalec razvoja države v dolgem 19. stoletju so mdr. železnice. Leta 1849 je železna cesta povezovala Dunaj in Ljubljano, ki se je preko Krasa nadaljevala do Trsta (Trieste, Triest). Leta 1856 se je družba centralnih italijanskih železnic spojila z Orientalno železnico cesarja Franca Jožefa (Kaiser Franz Josef Orientbahn), Koroško železnico (Kärntner Bahn), železnico Dunaj–Trst in tirolsko železnico. Omenjene so se združile v cesarsko-kraljevo zasebno družbo za Južne železnice (k. u. k. privat Südbahngesellschaft). Leta 1861 je bila odprta proga med Pragerskim (Pragerhof) in Veliko Kanižo (Nagykanizsa), ki je kasneje povezala še Budimpešto. Omenjena proga je za mesto Ptuj izrednega pomena, saj je bilo območje ptujskega okraja vključeno v evropsko železniško omrežje (Bachinger, 1973, str. 281–283). Z železniškim je bilo tesno povezano telegrafsko omrežje. Hrbtenica avstro-ogrske telegrafske mreže so bile linije, ki so Dunaj povezovale z Brnom (Brünn), Prago (Praha, Prag), Bratislavo (Poszony, Pressburg), Gradcem, Ljubljano in Trstom. Telegram z Dunaja v Trst je stal, odvisno od njegove dolžine, od 6 do 18 goldinarjev. Vseboval je lahko največ 100 besed in moral je biti zapisan čitljivo in brez okrajšav. Telegrafska infrastruktura je bila sprva vezana na železnico in skupaj s telefonom, katerega začetek lahko v Avstro-Ogrski postavimo v leto 1881, sta bila oba najkasneje do leta 1895 podržavljena (Berend, 2010, str. 34). Leta 1914 je v avstrijski polovici monarhije na 1000 prebivalcev odpadlo šest telefonskih priključkov. Za primerjavo jih je bilo v enakem razmerju in istem letu v ZDA 97, v Kanadi 65, na Danskem 45, na Švedskem 41, v Švici 25, v Nemčiji 21 in v Veliki Britaniji 17; na Madžarskem samo štirje (Bachinger, 1973, str. 318 –319). Na prelomu stoletja se je kot novo prevozno sredstvo začel uveljavljati avtomobil, ki je bil v zgodnjih časih luksuzna igračka. Uporaba se je hitro širila in leta 1913 je prišlo na en avtomobil v Franciji 437 prebivalcev, v Švici 890 in v Nemčiji 1567. Avtomobile in avtobuse so kmalu začeli uporabljati v javnem prevozu. V Berlinu so prvi taksiji vozili že leta 1900, leta 1912 jih je bilo že skoraj 2000. Prve avtomobile taksije v Londonu so uvedli leta 1904. V avstrijski polovici monarhije je bilo leta 1910

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v lastništvu 5238 avtomobilov in 8007 motornih koles (Bachinger, 1973, str. 281–283). Država je namenila več pozornosti tudi javnemu zdravstvu. 30. aprila 1870 je bil sprejet popularno imenovani »sanitetni zakon«. Določal je evidenco in delo zdravstvenega osebja, nadzor nad delom zdravstvenih ustanov, preprečevanje in zatiranje kužnih bolezni, promet z zdravili in strupi, ogledniško službo, zdravstvene in policijske obdukcije ter delo zdravstvene policije, ki jo je podrobneje urejala občinska zakonodaja. Zakon je urejal tudi zdravstvo na deželni ravni, tako da je bilo deželno glavarstvo dolžno ustanoviti deželni zdravstveni svet z deželnim zdravstvenim referentom in deželnim zdravnikom za živali. Naloge deželnega sveta so bile z zakonom natančno določene, vključno s sestavo sveta, dolžino mandata članov in načinom plačila (Pivec, 2011, str. 282–283). ENO IZMED MEST Na območju Cislajtanije je bilo mest več kot 100.000 prebivalcev samo sedem, v njih pa je živelo 10,9 odstotka celotnega prebivalstva avstrijske polovice. V srednje velikih mestih (20.000–100.000 prebivalcev) je živelo 7,3 odstotka, v majhnih mestih (2000–20.000 prebivalcev) pa 32,2 odstotka vsega prebivalstva (Judson, 2016, str. 345–346). V podeželskih občinah (pod 2000 prebivalcev) je živelo 49,5 odstotka vsega avstrijskega prebivalstva. Majhna mesta so pretežno združevala upravno, obrtno-produkcijsko in storitveno dejavnost s podeželskimi strukturami. Zemljišča v neposredni okolici majhnih mest so meščanom ponujala vir prihodka in osnovo za življenje ter hkrati spajala meščansko življenje s podeželskim. Prav tako je vsesplošna vojaška obveznost iz leta 1868 v veliko mest prinesla vojsko in z njo povezano vojaško infrastrukturo, funkcije mestne uprave pa so se širile z gradnjo šolske, zdravstvene in socialne infrastrukture. Volilni sistem treh kurij oziroma treh volilnih razredov je močno privilegiral premožnejše meščanstvo (Judson, 2016, str. 352). V drugi polovici 19. stoletja je bilo v majhnih mestih mogoče opaziti »modernizacijski« proces, spodbujen z liberalno zakonodajo, industrializacijo in boljšimi prometnimi povezavami, predvsem železnico, ki je mesto povezovala z nadregionalnimi trgi. Železniške postaje so tako postajale okna v svet. Veliko majhnih mest je obdržalo svojo staro urbano zasnovo

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

vse do 20. stoletja, ko je bila naposled presežena z zagnanimi župani, ki so želeli svoja mesta po vzoru Dunaja ali Budimpešte in v imenu ideala »napredek« postaviti na zemljevid modernih in urejenih mest. Kljub volilnim restrikcijam – leta 1907, ko so vsi polnoletni moški lahko volili v državni zbor, jih je v občinah lahko volilo le 20–25 odstotkov – so občine omogočile gmoten napredek svojim občanom v obravnavanem obdobju (Judson, 2016, str. 355). Mestno občino Ptuj bi lahko umestili med majhna mesta (2000–20.000 prebivalcev), znotraj katerih je živelo 32,2 odstotka avstrijskega prebivalstva. Staro urbano zasnovo so majhna mesta obdržala do preloma stoletja, ki je bila naposled presežena z zagnanimi župani; v našem primeru z Josefom Ornigom (1894–1918), ki je želel svoje mesto modernizirati. Ptuj je bil za kmetijsko zaledje pomembno tržišče, sicer pa migracijska gibanja prebivalstva kažejo, da mesto ni moglo dajati zaslužka številnemu prebivalstvu. Leta 1910 je štelo 360 hiš s 4631 prebivalci. Od teh je bilo po veroizpovedi 4401 katolikov, 181 protestantov in 37 judov. Glede občevalnega jezika se je 3672 občanov opredelilo za nemškega in 608 za slovenskega (Lazarević, 2006, str. 107–108). Leta 1910 je bilo na Ptuju največ občanov zaposlenih v obrti in industriji ter javnih službah in svobodnih poklicih. Med letoma 1890 in 1910 je bilo v mestu kar 70 različnih obrti, znotraj katerih je bilo aktivnih 40 odstotkov Ptujčanov. Izstopale so mesarska, mizarska, pleskarska in urarska obrt. V samoobrambi pred industrijsko konkurenco so se obrtni mojstri združevali v zadruge, ki so zaradi akumulacije kapitala in proizvodnje omogočale večjo dejavnost. Večina obrti je bilo povezanih v Zvezo obrtniških združenj s 600 člani. Na Ptuju so iz obrti v industrijsko dejavnost preraščale usnjarska, perutninarska in strojarska obrt (Čeh, 2013, str. 96–110). Na gospodarstvo je prav gotovo vplivala železnica, ki jo je do Ptuja zgradila družba Južne železnice leta 1860. Njena priljubljenost je tako narasla, da je moral magistrat leta 1900 izdati uredbo o ureditvi prometa fijakerjev pred železniško postajo. Na prelomu stoletja je cesarsko-kraljeva družba Južne železnice na Ptuj prestavila delavnico, ki je za sabo potegnila priselitev 40 delavcev s 30 družinami (Kolar, 1996, str. 563). Z železnico so na Ptuj prihajali tudi turisti, ki pa so tu ostali navadno dan ali dva (Zupanič, 2006, str. 17–21). Prav tako je železnica povezala ptujske živinske sejme s širšim trgom. Mestna občina je leta 1892 sprejela sejemski red in ptujski živinski sejmi so bili

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

vedno dobro obiskani, živina pa se je prodajala vse do Predarlskega, Tirolskega in Dunaja (Golob, 1985, str. 301). Glavni normativni okvir mesta v našem času je bil mestni statut, sprejet z deželnim zakonom in s cesarjevo privolitvijo 4. oktobra 1887. Drugi odstavek mestnega statuta je opredeljeval pripadnike občine na meščane, domačince z domovinsko pravico in na občinske deležnike brez domovinske pravice. Občinska volilna geometrija se je naslonila na davke in tako volilno telo razdelila na tri volilne razrede oziroma kurije. Statut je med drugim opredeljeval občinski svet in magistrat. Opredeljeval je tudi občinski svet kot sklepčen (zakonodajen) in nadzorni organ, iz katerega sta bila izvoljena župan in njegov namestnik. V občinski svet se je volilo po kurialnem sistemu. Na drugi strani pa je statut določal magistrat kot upravljalni in izvršilni organ pod nadzorom občinskega sveta. Občina se je pretežno financirala z dokladami, nakladami in dajatvami (LGB, 1887, str. 88–109). Med letoma 1900 in 1914 je mesto dobilo trgovsko šolo, plinsko razsvetljavo, hiralnico, žago in mizarsko delavnico, klavnico s hladilnico, mestno skladišče, pionirsko vojašnico, mestno kopališče s pralnico itd. Občina je obnovila gledališče, urejala ceste in mestni park ter dravsko nabrežje. Leta 1900 so slovesno odprli višjo gimnazijo, leta 1907 pa novo občinsko stavbo na mestu nekdanje Poskočilove hiše. Županova gradbena mrzlica je močno obremenila občinske finance in v občinskem svetu so se dvigali glasovi proti županovi samovoljni finančni politiki; ta je morala pogosto posegati po izrednih finančnih virih (po Šuligoj, 2005, str. 15). Finančno stanje mestne občine Ptuj je skrbelo občinskega svetnika Konrada Fürsta do te mere, da je v samozaložbi leta 1902 izdal brošuro z naslovom Finančno stanje mesta Ptuj dne 20. februarja 1902 (Die Finanzlage der Stadt Pettau am 20. Februar 1902). V uvodnih vrsticah je zapisal: »/…/ sem bil, tako kot veliko mojih volivcev, občudovalec županovega snovanja /.../ ampak mi ne ustreza, da bi bil deležen očitkov prihajajočega zloma občinske gospodarske politike, in kot odgovoren Ptujčan ne prenašam misli o tem, kako naše mesto pluje proti krizi, ki bo prizadela prav vse občane« (1902, str. 3). Čeprav je treba Fürstovo brošuro jemati s kančkom rezerve, ponuja vpogled v občinsko finančno politiko. Mestna industrijska podjetja po Fürstovih besedah »občini niso prinesla nikakršnega dohodka, ravno nasprotno, mestna plinarna posluje z izgubo, zakonski odpis sredstev se je

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

zgodil samo na papirju in tako je bila občina prisiljena, za kritje izgub mestne plinarne se ponovno zadolžiti« (1902, str. 8). Prav tako sta zanj bila problematična dijaški in dekliški dom skupaj z gimnazijo (Fürst, 1902, str. 8).4 VIRIBUS UNITIS Na Ptuju je javni prostor pripadal županu Ornigu in njegovi politiki utrjevanja nemštva v mestnem okolju. Občinski odlok iz leta 1907 je v mestu določal nemške napise, uporabo javnega prostora pa je mestna občina Ptuj uredila 21. februarja 1908 (Šuligoj, 1998, str. 15). Ugotavljali so, da »se v mestu odvijajo prireditve brez vsakršnega dovoljenja /.../ kar nasprotuje odredbi državnega namestništva št. 16/11 ex 1864«, in nadaljevali, da je eden od razlogov za ureditev ta, da bi sicer lahko »slovenska društva v popolni tišini prirejala javne prireditve /.../ kar bi lahko pripeljalo do neljubih ekscesov« (SI ZAP, škatla: 225, spis: 21–A–1908). Občina naj ne bi bila zgolj pasiven opazovalec, ampak naj bi urejala in izdajala tudi dovoljenja skupaj z državnim namestništvom za tista društva oz. prireditelje, ki želijo svoje prireditve prirejati javno. Tako so torej odredili, da mora imeti vsaka javna prireditev društva, gostilne ali drugače uradno privoljenje mestne občine, v nasprotnem primeru je prireditelj moral občini plačati kazen (SI ZAP, škatla: 225, spis: 21– A–1908). Pravcata vojna je potekala med nemškimi in slovenskimi meščani v zvezi z javnim prostorom septembra 1908, ko je na Ptuju zborovala Ciril-Metodova družba (Goropevšek, 1998). Dogodki so odmevali v preostalih delih Štajerske, na Slovenskem in dlje. Že 15. septembra je ljubljanski mestni svet izglasoval protest na notranje ministrstvo, dva dni kasneje pa je slovenska mladina pripravila nič kaj prijeten sprejem nemškim buršem, ki so prispeli na občni zbor društva Carniola v Ljubljani (Moll, 2007, str. 102–103). Tik po dogodkih je previdnost narekovala vsakdanjik na ptujskih ulicah, že izzivanje je lahko pomenilo denarno kazen ali nekaj ur v zaporu, saj so mestni stražniki ob upoštevanju naelektrenega vzdušja vestno pazili na red in mir (SI ZAP, škatla: 164, spis: 5694–10–1909). Anton Mernik, hišnik pri odvetniku dr. Brumnu 4 V zvezi z afero Fürst – Ornig glej dalje: SI ZAP 05/23/19, Spis: 2572–5, TE: 110; SI ZAP 05/23/29, Spis: 88–11, TE: 112.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v Gosposki ulici, je bil kaznovan v višini 5 K: »/…/ 4. oktobra ob osmi uri zvečer pridržan zaradi ponavljajočega vzklikanja »Živio!« /.../ vzklikal je na Florijanovem trgu, na kar sem mu sledil in je isti klic ponovil na Bismarckovi ulici, na kar sem ga ustavil. Postavljen k besedi je omenjeno vsekakor zanikal /.../ V uvidevnosti do mestnega prebivalstva, ki bi se lahko preko »Živio« klicev počutilo vznemirjeno, leži znotraj pristojnosti mestne straže, proti takšnim policijsko ukrepati« (SI ZAP, škatla: 158, spis: 7672–10–1908). Primer septembrskih dogodkov je bil le vrh ledene gore, kajti takšne metode političnega boja so se uveljavile na Štajerskem že v devetdesetih letih 19. stoletja. Tako so denimo ob koncu novembra 1897 izbruhnili veliki protivladni nemiri in krvavi poulični spopadi med študenti in delavci ter vojsko v Gradcu, kar je naelektrilo tudi ozračje na Spodnjem Štajerskem. Kot v pregretem kotlu pa je vrelo zlasti v Celju (Cilli), kjer so poskušali Nemci slovenski »prodor« zaustaviti tudi s silo: ob odprtju Narodnega doma leta 1897, ob blagoslovitvi zastave Celjskega pevskega društva leta 1898 in zlasti ob obisku čeških študentov leta 1899 je bilo Celje prizorišče nacionalnih spopadov širših razsežnosti, ki so glasno odmevali po vsej monarhiji (Goropevšek, 1995, str. 86–87. Glej tudi Mavrič, 1998, str. 43). Osrednjo vlogo v javnem prostoru so zavzemale mdr. proslave, ki so se navadno osredotočile na dva datuma: rojstni dan cesarja Franca Jožefa, 18. avgusta, in 2. decembra, ko je leta 1848 sedel na prestol. Občina je ob teh in drugih dneh organizirala slavnostne seje, proslave v obliki koncertov ali ljudskih slavij ter večerne iluminacije posebnega kova. Zraven vlade in dvora na Dunaju so bili temelj državne ideje še cerkev, šole, občinsko in državno uradništvo, sodniki in uradništvo višjih in nižjih sodišč ter vojska, vojaška veteranska društva, društva itd. (Unowsky, 2005, str. 138–139). V soboto zvečer so priredili c. kr. oficirji tukajšnje kasarne zelo uspešno rojstnodnevno proslavo. Ornig Kai še ni bila zvečer nikdar tako polna ljudi kot 17. avgusta. Železniški most je bil delno osvetljen, prav tako so bile videti svetleče krogle na vadbenem prizorišču pionirjev. Na znak so iz mestnega mostu zaplavale navzdol po Dravi svetleče tvorbe, ki so po glasbi tvorile uspeli krog; plavajočih je bilo 70 splavov in pontonov, okrašenih z lampijončki. V bližini otoka pod železniškim mostom so plovila uprizorila goreči

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

most čez Dravo. Med to originalno postavitvijo so bili ob obeh rečnih bregovih prižgani ognjemeti in tako je bil tok en čas okrašen z lepimi barvami, kar je bil lep pogled. Po privezu plovil so odkorakali vojaki z baklami v rokah na mestni most, kjer je bila zaigrana cesarjeva himna, svojemu najvišjemu poveljniku pa so vzkliknili trikrat Hura! Za tem so se umaknili v kasarno. Ta uspešna proslava kaže, kako imenitne prireditve se lahko odvijajo na reki Dravi /.../ 18. avgusta so bila javna in privatna poslopja okrašena z zastavami in ob 10. uri je bila slavnostna maša, na kateri niso bili prisotni le predstavniki občine, c. kr. uradništva, c. kr. oficirskega korpusa, mestnega učiteljišča, veteranskega društva itd., ampak tudi veliko mestnih prebivalcev (Pettauer Zeitung, 25. avgust 1901, str. 3). Državne proslave in prireditve so skušale v ustavni dobi distancirati cesarjev lik od političnega vrveža dunajskega parlamenta. Z dinastijo je bil razglašen kot varuh ustavnega reda, vrhovni poveljnik oboroženih sil in skrbnik miru (Unowsky, 2005, str. 182). V času ministrovanja ministrskega predsednika Taaffeja (1879–1893) je narodno idejo prevzemalo vedno več prebivalcev monarhije. Cislajtanska vlada in dvor sta uspešno razglašala, da sta državni patriotizem in narodno zavedanje vseh narodnosti komplementarna. Cesar je bil predstavljen kot garant za obstoj in razvoj različnih narodnosti v monarhiji (Unowsky, 2005, str. 183). Državna ideologija nacionalne pripadnosti ni izključevala, ravno obratno, vsak narod v monarhiji se je po svoje manifestiral in predstavljal svojo narodnost tudi v povezavi s patriotizmom do dinastije in države (Unowsky, 2005, str. 223). Državna ideologija in z njo dinastija sta se odražali npr. pri obisku šol, na hodniku katerih so šolarji videli postavljen doprsni spomenik ali izobešeno cesarjevo sliko, na lokalnih, deželnih in državnih volitvah, vojaških konskripcijah, praznovanju rojstnega dne, v javnih in tudi zasebnih poslopjih in pri žalnih proslavah ali slovesnostih, povezanih z dogajanjem znotraj dinastije, npr. ob umoru cesarice Elizabete (1837–1898) 10. septembra 1898 v Ženevi, ravno v letu, ko so bila po monarhiji organizirana slavja v čast 50-letnice cesarjevega vladanja (Judson, 2016, str. 333); za to priložnost je družba sv. Cirila in Metoda pripravila knjigo »Naš cesar«, »spomenico ob petdesetletnici njegove vlade«, ki jo je napisal Josip (Jožef) Apih (Melik, 2000, str. 18). Cesar, dinastija in država, ki jo je poosebljal, so

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bili pri nemških in slovenskih meščanih priljubljeni (Vodopivec, 2016, str. 67); slovenski so na svojih hišah ob 60-letnici prestolovanja leta 1908 izobešali rdečo-modro-bele zastave, kar je pri sosedih naletelo na mešane občutke (po Štajerc, 6. december 1908, str. 7). Močno je bil izpričan kult cesarjeve osebnosti (Unowsky, 2005, str. 223). Predmeti z njegovim imenom so se prodajali za med, prav tako so se v njegovem imenu podeljevala odlikovala, njegovi kipi in spomeniki pa so v javnih parkih, ustanovah in drugje fizično pomenili vseprisotnost cesarja, dinastije in države (Michalski, 1998, str. 8–9). Posebej se je mestna občina potrudila za proslavo 70. cesarjevega rojstnega dne, ko je mesto zvečer razsvetlila z »imenitno razsvetljavo«: Mesto je bilo pravo morje svetlob, še bolj odmaknjene stavbe so bile posrečeno razsvetljene. Poudariti velja odlično iluminacijo mestne hiše, na fasadi cesarska krona z inicialkami monarha, prav tako hiša župana, gledališče in ostale javne in privatne hiše. Sprevod z baklami organiziran od gasilskega in veteranskega društva se je pomikal pospremljen od velike množice na čelu z mestno kapelo najprej do doma gospoda župana, nato do okrajnega glavarstva, nato do velike kasarne, do proštijske cerkve in na koncu do mestne hiše, kjer je bila zaigrana cesarska himna. Od tam se je množica podala do doma podžupana gospoda Kaiser-ja in dalje do okrajnega sodišča /.../ V soboto ob 9. uri dopoldan je bila v proštijski cerkvi pod proštom Fleckom peta visoka maša (Pettauer Zeitung, 19. avgust 1900, str. 4). Vse večje proslave so se začele ali končale v proštijski cerkvi sv. Jurija, kjer so bili zastopani »okrajni glavar, župan, podžupan, člani občinskega sveta, predstojnik občinske uprave, general major Julius Nemet in njemu pripadajočo oficirsko spremstvo ...« (Pettauer Zeitung, 19. avgust 1900, str. 3). Tudi po odstopu od konkordata je cerkev ostala eden izmed stebrov habsburške države. Z vladanjem cesarja so bile maše in preostali cerkveni ceremonial povezane v državnih proslavah (Unowsky, 2005, str. 96–97): »Kot vsako leto se je tudi letos obeležil cesarjev god. Slavnostno mašo je vodil prošt Fleck v cerkvi sv. Jurija, kjer so se zbrali tudi vsi predstavniki državnih in občinskih uradov, pripadniki oficirskega korpusa v paradnih oblačilih kakor ostali predstavniki društev in združenj. Občinska hiša, proštija in ostale javne stavbe so bile svečano okrašene«

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

(Pettauer Zeitung, 9. oktober 1904, str. 4). Posebna je bila maša za sveto rešnje telo oz. telovo leta 1902, kajti poleg župana Orniga, okrajnega sodnika dr. Franza Glasa in poveljnika ptujske garnizije majorja Juliusa Nemeta se je maše udeležil tudi državni namestnik grof Edmund Attems, njim pa so v dolgi vrsti sledili »šefi drugih c. kr. uradov, predstavniki okrajnega odbora, južnih železnic na Ptuju, c. kr. Žandarmerije in Finančne straže /.../, na Florjanskem trgu je bil postrojen bataljon. Glasbeno društvo (Musikverein, op. p.) in vojaško organizirana društva je pozdravil komandant garnizije c. kr. major Julius Nemet /.../, vse skupaj je privabilo tudi veliko obiskovalcev iz okolice. Okna večine hiš, mimo katerih je šla procesija, so bila okrašena z bogatim cvetjem« (Pettauer Zeitung, 1. junij 1902, str. 4). Gimnazija je nosila ime po cesarju in je zraven ulice Kaiserfeldgasse (danes Slomškova ulica) in doprsnega spomenika v mestnem parku kazala na »prisotnost cesarja« in dinastije neposredno v javnem prostoru. Tudi novogradnje so nehote pripomogle k stilni uniformiranosti državne in lokalne infrastrukture po vsej državi. Občine so prevzemale predvsem neobaročni stil javnih zgradb in jih pogosto obarvale v državno rumeno (Judson, 2016, str. 345). Poleti 1908 je občina priredila pred občinsko stavbo in v mestnem parku veliko tombolo »ob priliki cesarjeve 60. obletnice« (Štajerc, 28. junij 1908, str. 9): Obiskovana je bila dobro. Igrali sta dve godbi; popoldne so zabavali dečki s svojo muziko občinstvo. Pravo veselje je bilo gledati te palčke v štajerskih oblekah, ki so tako pridno trobili in bobnali. Mestni park sam je bil lepo okinčan. Ljudstvo je prihajalo v celih trumah; vsi stanovi so bili zastopani. Službo redarjev so opravljali člani prostovoljne požarne brambe. Pri tomboli sami je vlekla številke hčerka župana Mici Ornig. Dobitki so bili res lepi. Glavno tombolo je zadela neka dekla. Po tomboli se je pričela zabava. Mestna godba in moško pevsko društvo. Povsod je bilo veselje in zabave. Šele po polnoči se je poleglo vrvranje. Glavna zasluga zabave gre dr. pl. Plachkemu. Čisti dobiček gre v dobrodelne namene (Štajerc, 28. junij 1908, str. 9). Pripadniki cesarsko-kraljeve vojske so predstavljali državo in cesarja med meščani in bili kot njeni pripadniki vpeti v mestno in

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

okoliško življenje (po Pettauer Zeitung, 24. avgust 1902, str. 3). Vojska je igrala pomembno vlogo pri večjih slavjih in prireditvah, prirejali pa so tudi lastne oficirske plese, za katere je leta 1902 poskrbel poročnik Theobald Angel (Pettauer Zeitung, 8. februar 1902, str. 4). »/…/ ples je odprl lahkotni valček, izveden od kapele pehotnega polka kralja Leopolda št. 27. Žena bataljonskega komandirja in c. kr. majorja gospa Risa Remet, v spremstvu c. kr. naddesetnika gospoda Goriška, gospod c. kr. major Julius Nemet pa z ženo naddesetnika gospo Gorišek« (Pettauer Zeitung, 8. februar 1902, str. 4). Navadni vojaki so prav tako kot njihovi nadrejeni preživljali prosti čas v tukajšnjih gostilnah in gostiščih ter bordelu, katerih obisk se je včasih neljubo končal, bodisi s pretepom, prekomernim pitjem ali pridržanjem zaradi igranja iger na srečo (po Štajerc, 2. februar 1908, str. 6. Glej tudi Štajerc, 11. julij 1909, str. 8). Ptujska garnizija je spadala pod poveljstvo 3. korpusa s sedežem v Gradcu, ki je obsegalo Štajersko, Kranjsko, Koroško, Trst, Istro, Goriško in Gradiško, te pa so bile razdeljene v vojaške okraje: 27 Gradec, 47 Maribor, 87 Celje – sem je spadala ptujska garnizija, 7 Celovec, 17 Ljubljana, 97 Trst itd. V mestu so bila naslednja vojaška poslopja (AT OeStA, škatla: 47/7, spis: 206): A: Namestitveni objekti: 1. Dominikanska kasarna skupaj z jedilnico, 2. Velika kasarna, 3. Pionirska kasarna cesarja Franca Jožefa (Pettauer Zeitung, 16. oktober 1904, str. 9), B: Vadbišča: 1. Odprta jahalna šola, 2. Vadbišče pri Hajdini, 3. Zgornje pionirsko vadbišče, 4. Vadbišče na spodnjem Bregu, 5. Pionirsko vadbišče, 6. Plavalna šola, 7. Vadbišče terenskih enot, 10. Vadbišče na Dravi, C: Sanitetna poslopja: 1. Hiša za bolne vojake, D: Poslopja oskrbe in magazina: 1. Pekarna in poslopje magazina, E: Osnovno strelišče blizu Lancove vasi. »Alarm! – v petek zvečer je bila alarmirana ptujska garnizija. Vojaška predstava je ujela veliko pozornost in veliko se jih je zbralo pri kasarni, da so z občudovanjem videli, kako se je začetni kaos v 10 minutah uredil v za boj pripravljeno postrojeno enoto« (Pettauer Zeitung, 4. avgust 1901, str. 3). Pozornosti so zagotovo bile deležne tudi pionirske vaje na Dravi, na dan katerih je bil promet s splavi navadno prepovedan (Pettauer Zeitung, 31. maj 1903, str. 3). Vajam

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

so prisostvovale enote drugih garnizij, denimo »pripadniki armadne oficirske šole 3. korpusa iz enega generala, enega štabnega oficirja, treh poveljnikov in 28 naddesetnikov, ki prispejo 6. junija in tisti iz 11. korpusa iz Zagreba 7. junija na Ptuj, da prisostvujejo pri gradnji pontonskega mostu in razstrelitvam 4. pionirskega bataljona« (Pettauer Zeitung, 3. junij 1900, str. 4). Vaje z razstrelivom so bile nevarne in med njimi so se lahko pojavile težave. Ker je reka Drava ponujala dobre možnosti za vaje z razstrelivom na vodi in z gradnjo pontonskega mostu, jo je s pridom uporabil cesarskokraljevi pionirski bataljon. Julija 1913 pa so pri vajah na vodi imeli hude težave. »3. Kompanija tukajšnjega pionirskega bataljona imela je pod poveljstvom svojega Obmanna Tschech na spodnjem „Übungsplatzu“ na Dravi razstrelilne vaje. V vodo se je zabilo tudi tri pilote, na katere bi se morala „mina“ trčiti in se razstreliti. Ali ta mina je plavala mimo in eksplodirala še nekaj metrov dalje. Lajtnant Marzienkiewitz in 9 pionirjev so bili odkomandirani, naj ponovijo, /.../ zvezali so dva čolna in so odveslali, nakar sta se nesrečno prekucnila in so padli v globoko deročo vodo. 5 pionirjev, vestnih plavalcev je izplavalo na suho« (Štajerc, 20. julij 1913, str. 7). Vojska je igrala pomembno vlogo v občinskem okolju, garnizijski oficirji so se udeleževali lokalnih prireditev, prav tako vojaki, vojaške godbe pa so v mestnih paviljonih prirejale koncerte (Judson, 2016, str. 368–370). Dobro so bile obiskane zaprisege novih rekrutov. 12. junija je bila zaprisega novih rekrutov c. kr. pionirskega bataljona. /.../ Bataljon je pod poveljstvom poveljnika v. Lüstnerja v paradni odpravi, /.../ sledila je slavnostna maša v proštijski cerkvi. Po maši je bataljon odkorakal nazaj v kasarno, kjer jih je nagovoril komandir v nemškem jeziku, za njim pa je drugi oficir prebral isto v slovanskem jeziku (in slawischer Sprache wiederholt wurde, op. p.). Zaprisega je potekala tako: nemškemu moštvu se je zaprisega prebrala v nemškem, slovanskemu pa v slovanskem jeziku in ti sta bili od moštva jasno in glasno ponovljeni (wurde den deutschen Mannschafften die Eidsformel in deutscher Sprache, den slawischen Mannschaften in slawischer Sprache vorgesprochen und von der Mannschaft laut und deutlich nachgesprochen, op. p.). Zaključilo se je z mimohodom vojakov pred bataljonskim komandirjem gospodom c. kr. majorjem Juliusom Nemetom (Pettauer Zeitung, 19. junij 1904, str. 3).

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ena izmed prednosti imeti vojsko v mestu na začetku 20. stoletja je bila ta, da je imela v gostilni gospoda Wratschka K belemu križu (Zum weissen Kreuz) »/.../ telegrafska patrulja pod poveljstvom ulanskega oficirja Proge iz Varaždina vaje. Patrulja je bila opremljena s prenosljivim telegrafskim aparatom, /.../ tako se je iz Ptuja lahko brez ovir doseglo Pragersko, Maribor, Wildon, Gradec, Dunaj – Novo mesto, Dunaj – Meidling, kjer so bile prav tako aktivne telegrafske patrulje /.../. Sporočila je bilo možno pošiljati brezplačno« (Pettauer Zeitung, 5. julij 1903, str. 4). V KORAKU S ČASOM Kinematograf v Ptuju prične zopet to soboto dne 27. Na prvem programu sledijo naslednje točke: Potovanje skozi Švico, Tvoja žena nas slepari, Maščevanje Neapolitanca, Potovanje skozi Stockholm, Japonski metulji, Išče se deklo, Zaradi zdravja otrok, Roman nesrečneža. Ta program se bode predvajal do 1. marca. Od 1. marca do 5. marca se igra novi program, na katerem so sledeče točke: Edinburgh in Glasgow, Nevesta križarja, Svetilka, Donski kozaki, Moderni kipar, Sto markov nagrade, Knežja ljubezen, Tele ki eksplodira, Začarani kučijaz. Od 5. marca se bodo predvajale slike od potresa v Italiji (Štajerc, 28. februar 1909, str. 7). Pionirja kinematografije sta bila mdr. francoska brata August in Louise Lumier, ki sta prva izdelovala fotografske plošče, v kar ju je pritegnil njun oče, strasten fotograf. V devetdesetih letih 19. stoletja jima je pot prekrižal film, ki je bil preprostejši za uporabo kot velike lomljive fotografske plošče. Že pred njima se je cilju prikazovanja slik približal Thomas Edison s t. i. kinetoskopom. Ta je bil škatla s kukalom, v kateri so bile osvetljene slike na valju. Skozenj je lahko gledala le ena oseba, prikazani pa so bili večinoma konji v galopu oz. kakšne druge premikajoče se živali. Brata Lumier sta se odločila konstruirati napravo, s katero bi bilo mogoče snemati in hkrati posneto projicirati na platno. Patent sta pridobila februarja 1895, decembra istega leta pa sta svoje »žive podobe« prvič pokazala širši javnosti v eni izmed pariških kavarn. Odziv je bil izjemen in kmalu so kinematografi preplavili vso Francijo, Evropo in svet. V slovenske dežele so prišli že leta 1896 v naslednjem vrstnem redu: Trst, Maribor

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

(Marburg), Celje in Ljubljana. Leta 1897 je prišel na Ptuj (po Polajnar, 2008, str. 145–148). Kinematograf, ki od srede tretjega marca prikazuje v ptujski kazini, se veseli vsesplošnega obiska. Cela zbirka podob, ki jih prikazuje kinematograf, ta prečudovita naprava, ki odsevajo življenje ljudi in naravo samo. Predvsem vznemirljive so naslednje podobe: pralnica, plavalna šola in prihod vlaka na železniško postajo. Kinematograf bo jutri, v nedeljo 7. marca nepreklicno zadnjič projiciral žive podobe. /.../ obiskovalke in obiskovalce pozivamo, da si ogledajo predstave. Iste so vredne ogleda. Naprava je na Dunaju, v Gradcu in drugje vzbujala izjemno zanimanje (Pettauer Zeitung, 24. maj 1897, str. 3). Kinematografi so se v svojih začetkih navezali na tradicijo potujočih kinematografov in obiskovali mesta ter predvajali kratke filme v tišini, kajti prvih projekcij še ni spremljala godba. Tišino je motil samo zvok aparata. Sprva so za predvajanje uporabljali predvsem plinsko razsvetljavo, zaradi katere so bile slike včasih zabrisane in težko prepoznavne (SI ZAP, škatla: 172, spis: 225–5– 1911). Leta 1898 je na Ptuju gostoval potujoči kinematograf Johanna Bläserja, ki je leta 1896 gostoval v Veroni, leta 1897 v Ljubljani ter bil večkrat tudi na Reki (Fiume) in v Zagrebu (Zagrab, Agram). Leto 1908 ni prineslo samo prenapetih ekscesov na Ptuju, ampak tudi stalni kinematograf, za katerega je pridobil licenco podjetnik Alojz Brecelj, rojen leta 1873 pri Ajdovščini in poročen z Anno, rojeno Pichler. Na Ptuju sta živela od leta 1899, leta 1908 pa sta zaprosila za domovinsko pravico. Aprila istega leta se je zgodila nesreča potujočega kinematografa podjetnika Hansa Eikla iz Radgone, ki mu je občina dovolila 3–4-tedensko projiciranje. »Kinematografsko gledališče je pogorelo na Ptuju. Škode je za 20.000 K, ki jo krije zavarovalnica. Ko je lastnikova mati zvedela za nesrečo, zadela jo je kap, da je bila takoj mrtva« (Slovenski narod, 23. april 1908, str. 6). Zraven Breclja se je za licenco stalnega kinematografa potegoval tudi Josef Čirič, ki pa je od občine prejel naslednji odgovor: »Po tem, ko je tukaj živeči Alojz Brecelj dobil licenco od c. kr. namestništva v Gradcu za uprizarjanje kinematografskih predstav dotično v mestu Ptuj in ki je že najel kazinsko dvorano za zimsko sezono 1908/1909, /.../

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

tako se odobritev, ki vam je bila naznanjena 12. julija 1908, s tem preklicuje« (SI ZAP, škatla: 183, spis: 2003–1912). Tako je Brecelj z električnim generatorjem in platnom v nemškem narodnem domu začel predvajati kinematografske predstave (Marburger Zeitung, 17. marec 1909, str. 5). Leta 1913 je bil Brecljev kinematograf prestavljen v dvorano novozgrajene stavbe restavracije Pri slonu (Beim Elefanten). Občina se je za to potezo odločila predvsem zaradi požarne varnosti, saj je bila nova dvorana obokana in z dvema izhodoma ter po mnenju podžupana in načelnika prostovoljnega gasilskega društva Steudte veliko varnejša (SI ZAP, škatla: 174, spis: 1690–10–1911). Sčasoma je kinematograf prevzel tudi obveščevalno funkcijo, zraven filmov in dokumentarcev so se začele na platno projicirati t. i. tedenske novice. Pri razpečevanju poročil je prednjačila francoska firma Pathe, ki je skušala svoje snemalce razpršiti po vsej Evropi in svetu. Podjetje se je trudilo v enem tednu obeležiti pomembnejše dogodke in jih prikazovati v obliki nemih poročil (glej Traven, 1992, str. 145–150). Prva kolesa, najprej visoka (z velikim prednjim in majhnim zadnjim kolesom), so se v slovenskih deželah pojavila sredi 19. stoletja. Ker so bila draga, so jih sprva uporabljali predvsem premožnejši meščani. Proti koncu stoletja se je tudi po zaslugi različnih izposojevalnic število koles povečalo. Ker kolo ni bilo dostopno vsakomur, je bila tatvina sorazmerno težak udarec za lastnika in hud prekršek za tatu. Potem ko so kolo najprej uporabljali bolj za modo ali družabno izletništvo, je postalo s širjenjem med družbene sloje pomembno prevozno sredstvo. Tudi odpor proti prvim kolesarjem, ki so plašili živali, nadlegovali pešce ipd., se je umiril in rastoče kolesarstvo je bilo treba vključiti v promet. S širjenjem kolesarstva so se pojavila tudi prva kolesarska društva. Sprva so prirejala le izlete, kmalu pa so začela organizirati društvene in meddruštvene tekme. Prav tako so začeli klubi ali društva po sprejetju cestnopolicijskih predpisov za kolesarje v javnem prometu poučevati spretnost vožnje s kolesi in cestne predpise. Organiziranje kolesarskih klubov je potekalo v slovenskih deželah ločeno na Nemce in Slovence oz. Italijane. Na Spodnjem Štajerskem so se najprej organizirali celjski Nemci. Leta 1886 so ustanovili Cillier Radfahrer Verein (Celjsko kolesarsko društvo). Kolesarstvo se je širilo tudi med delavstvom, npr. Delavski kolesarski klub v Mariboru, ustanovljen konec 19. stoletja, sestavljen iz mariborskih železničarjev (po Pavlin, 1995, str. 74–75). Na Ptuju je

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bil aktiven Nemški kolesarski klub (Deutscher Raddfahrer Verein), ki je imel poslanstvo »širiti kolesarski šport in ozaveščati o zdravem načinu življenja. Ta namen izpolnjuje preko prireditev, kolesarskih izletov, tekmovanj in povezovanja z vsebinsko istimi ali podobnimi društvi ...« (SI ZAP, škatla: 101, spis: 15). »Prejšnjo nedeljo je društvo priredilo pri prelepem vremenu Schnitzeljagd na kolesih (igra, kjer ena ekipa sledi namigom druge, op. p.). Skupina, ki jo je vodil A. Saria, je sledila namigom lisjaka, gospoda Quido Winklerja, izpod železniškega mostu vse do mestnih polj...« (Pettauer Zeitung, 17. november 1901, str. 4). Pred izleti so se kolesarji navadno zbrali pred kavarno Evropa (Caffe Europa) in od tam kolesarili po Halozah vse do Ormoža (Fridau) in čez mejo do dvorca Trakoščan (Pettauer Zeitung, 2. junij 1901, str. 3). Ptujski kolesarji so morali upoštevati pravila kolesarskega reda (Radfahrordnung), potrjenega na občini 21. maja 1900, v nasprotnem primeru so lahko bili po §10 omenjenega reda kaznovani z denarno kaznijo od 2 do 200 K ali s prestajanjem zaporne kazni od 6 ur do 14 dni. Preostalih devet členov je bilo: §1 Kolesarjenje je dovoljeno samo zanesljivim in varnim kolesarjem na vseh cestah na območju mesta Ptuj. §2 Vsako kolo mora biti opremljeno z zvoncem ali drugim opozorilnim sredstvom ter imeti vsaj eno svetilko §3 Kolesar med vožnjo ne sme ovirati pešcev, §4 Od sončnega zahoda pa do sončnega vzhoda se morajo kolesarji voziti s prižgano svetilko, §5 Vožnja po promenadi, ostalih parkih in pešpoteh je prepovedana, §7 Kolesar se umika v levo, prednost ima prihajajoč z desne, §8 Table za prepoved vožnje se morajo strogo upoštevati, §9 Kolesar mora upoštevati opozorila varnostnih organov (SI ZAP škatla: 171, spis: 3849–4–1911). V prvem desetletju 20. stoletja je kolesarstvo nekoliko upadlo, deloma zaradi poslabšanega finančnega stanja, deloma zaradi novih konkurenčnih športnih panog. Med proizvajalci koles sta iz slovenskih dežel izstopala Fran Batjel in Janez Puch. Prvi je imel tovarno koles v Gorici (Gorizia, Görz), drugi pa se je iz okolice Ptuja, vasi Juršinci, preselil v Gradec in tam odprl istoimensko tovarno; njegova blagovna znamka še danes prisotna v avstrijskem gospodarstvu, v njegovi tovarni pa je nekaj časa delal tudi Fran Batjel (glej Pavlin, 1995, str. 74– 75). Zraven koles so ceste začeli osvajati avtomobili in motorna kolesa, ki so naznanjali nov način potovanja in se počasi začeli postavljati ob bok železniškim omrežjem. Od leta 1898 do prve svetovne vojne

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je število avtomobilov in motornih koles na Slovenskem vztrajno, čeprav počasi, naraščalo. Ob različnih modelih osebnih avtomobilov je bilo precej poltovornih in tovornih vozil ter avtobusov, ki so vedno bolje povezovali posamezne slovenske kraje (po Cvirn, 1995, str. 117). Ptujski občinski svet je maja 1900 razpravljal o prošnji inženirja Schmidta za koncesijo, s katero bi mu bilo dovoljeno z avtobusom prevažati potnike izpred ptujske železniške postaje do mariborske južne železniške postaje, in jo kasneje tudi odobril (po Pettauer Zeitung, 13. maj 1900, str. 3). Skoraj v vsaki deželi so imeli avtomobilski klub. Na Štajerskem je deloval Štajerski avtomobilski klub (Steiermärkische Automobil – Club), ki je vodil statistiko motornih vozil in koles v deželi Štajerski ter izdajal poljudno revijo v zvezi z avtomobilizmom (SI ZAP, škatla: 190, spis: 003–6–1914). Ureditve prometa oz. cestnoprometnih predpisov se je lotila država, kajti promet na starih in obrabljenih okrajnih in občinskih cestah je postajal vedno nevarnejši. Vožnjo so ovirali še lokalni otroci, ki se nikakor niso mogli načuditi novotariji in so vanjo včasih metali tudi kamenje (SI ZAP, škatla: 171, spis: 3145–4–1911). Država je leta 1908 poskrbela za nezgodno zavarovanje (RGBL, št. 22), kar je zagotovo prišlo prav motoristu Sarii. Omenjeni se je 4. maja istega leta pripeljal v mesto čez Florjansko ulico na Florjanski trg in se tam zaletel v psa, ki mu je pred občinsko stavbo prekrižal pot (SI ZAP, škatla: 159, spis: 8666–12–1908). Istega leta je imela mestna varnostna straža opravka z »divjakom«. Avtomobil je bil na začetku dosegljiv premožnejšim. Želel si ga je tudi voznik avtomobila grofa Draškovića iz Trakoščana, Georg Mayer. Poleti se je Mayer odločil, da se bo peljal na izlet v mesto ob Dravi. »/.../ s hitrostjo brzovlaka ...« (SI ZAP, škatla: 158, spis: 6515–10–1908) se je pripeljal proti železniški postaji, kjer ga je ustavil nadstražnik Johann Jakopin, rekoč: »Gospod! Vi ste v ovinku proti postaji peljali prehitro!« Mayer mu je odgovoril: »Tega ne razumete,« se vzvratno odpeljal in Jakopinu pokazal sredinec. To je naddstražnika tako vznemirilo, da si je zapisal registrsko številko 454 A in na občinskem uradu začel poizvedovati. Preiskava je šla tako daleč, da so morali kolegi stražniki v madžarski polovici monarhije voznika zaslišati in poročilo poslati nazaj na Ptuj. Epizoda se je končala z opravičilom (SI ZAP, škatla: 158, spis: 6515–10–1908). Nevarna so bila tudi srečanja avtomobilov in vprežnih vozov na slabih in ozkih okrajnih cestah. »68 letna kmetica Tereza Krajnc se je peljala iz Ptuja

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v Varejo. Na cesti jo je srečal automobil. Konj se je splašil in kmetica je padla iz voza. Ranjena je smrtno nevarno. Proti neprevidnemu automobilistu se je napravilo naznanilo« (Štajerc, 4. avgust 1912, str. 7). SKLEP Ugotovili smo, da je Avstro-Ogrski uspelo ujeti konjunkturni cikel industrijske revolucije v drugi polovici 19. stoletja. Potem ko je leta 1848 oblast prevzel mladi cesar Franc Jožef, sta sledili ukinitev marčne ustave in vrnitev k absolutizmu. Šele porazi na bojiščih v šestdesetih letih 19. stoletja so cesarja prisilili, da je decembra 1867 sankcioniral skupek Temeljnih zakonov. Avstrija je tako postala monarhična ustavna in pravna država. Po letu 1867 je bila AvstroOgrska razdeljena na avstrijsko in ogrsko polovico. Državno politiko so v zadnjih letih monarhije zaznamovali predvsem obstrukcije in vedno ostrejši razpravljalni ton v državnem zboru. Vlade so zaradi tega pogosto posegale po §14, ki jim je omogočal izdajanje odredb brez privolitve državnega zbora. Avstrijska polovica je bila razdeljena v dežele, okraje in občine. S februarskim patentom iz leta 1861 in z manjšimi spremembami iz leta 1867 je avstrijska polovica obdržala iz tega izhajajočo upravno strukturo vse do njenega razpada. Priloga februarskemu patentu so bili deželni redi in deželnozborski volilni redi. Zakon iz marca 1862 je bil osnova za občinske rede in občinske volilne rede. Sprejet je bil v obliki zakonov za posamezne dežele, ki so z manjšimi spremembami ostali veljavni do leta 1918. Industrializacija je spreminjala poklicno strukturo avstrijskega prebivalstva. Leta 1910 je bilo v industrijskem sektorju zaposlenih 24 odstotkov za delo sposobnega prebivalstva. Država si je prizadevala za gradnjo železniškega križa in ta je naposled povezal vsa glavna in ob progi ležeča mesta monarhije. Leta 1861 je bila odprta proga med Pragerskim in Veliko Kanižo, ki je povezala ptujski okraj z evropskim železniškim omrežjem. Majhna mesta so pretežno združevala upravno, obrtnoprodukcijsko in storitveno dejavnost s podeželskimi strukturami. Čeprav je od leta 1907 za volitve v državni zbor na Dunaju veljala splošna volilna pravica za moške, je ta v občinah do propada monarhije leta 1918 ostala zasidrana v t. i. kurialnem sistemu, v katerem so bili volilni upravičenci razdeljeni v volilne razrede na podlagi njihove

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

davčne stopnje. Mesto je leta 1910 štelo 4631 prebivalcev in obsegalo 360 hiš, 56 več kot leta 1900. Normativno je bilo urejeno s statutom, potrjenim z deželnim zakonom dne 4. oktobra 1887. Statut je bil sestavljen iz dveh delov in je mesto upravno gledano povzdignil na raven okrajnega glavarstva in ga hkrati izločil iz deželne občinske zakonodaje, sprejete v šestdesetih letih 19. stoletja. Drugi odstavek mestnega statuta je opredeljeval pripadnike občine na meščane, domačince z domovinsko pravico in na občinske deležnike brez domovinske pravice. Mestu je med letoma 1894 in 1918 načeloval župan Josef Ornig, ki je s pospešeno gradbeno dejavnostjo občinske finance vedno bolj obremenjeval s posojili, tako da se je ogorčeni občinski svetnik Fürst odločil župana javno kritizirati s svojo brošuro, ki je govorila o »prihajajočem zlomu občinske finančne politike«. Vsakdanjik so meščani preživljali tako, da so zahajali v gostilne in kavarne ter se radi udeleževali cesarsko-kraljevih proslav, se kratkočasili v kinematografu ali odhajali na izlete s kolesom, vlakom, premožnejši med njimi pa z avtomobilom. Javni prostor in dogajanje na njem sta zajemala vse sloje prebivalstva v mestu in s podeželja. Mestne ulice in trgi so bili mdr. rezervirani za proslave v čast cesarja Franca Jožefa. Osredotočale so se na cesarjev rojstni dan in praznovanje obletnice dneva, ko je mladi cesar sedel na avstrijski prestol. Glavni organizator proslav je bila občina. Zraven vlade in dvora na Dunaju so bili temelj državne ideje še cerkev, šole, občinsko in državno uradništvo, sodniki in uradništvo višjih in nižjih sodišč ter vojska, vojaška veteranska društva itd. Državna ideologija nacionalne pripadnosti ni izključevala, ravno obratno. Državna ideologija in z njo dinastija sta se odražali npr. pri obisku šol, na hodniku katerih so šolarji videli postavljen doprsni spomenik ali izobešeno cesarjevo sliko, na lokalnih, deželnih in državnih volitvah, na vojaških konskripcijah, praznovanju rojstnega dne, v javnih in zasebnih poslopjih ter pri žalnih proslavah ali slovesnostih, povezanih z dogajanjem dinastiji. Cesar, dinastija in država, ki jo je poosebljal, so bili pri nemških in slovenskih meščanih priljubljeni. Pomembno vlogo v javnem prostoru in pri utrjevanju državne zavesti je vsekakor imela cesarsko-kraljeva vojska. Njeni pripadniki so predstavljali državo in cesarja med meščani in bili vpeti v mestno in okoliško življenje. Vojska je igrala pomembno vlogo v občinskem okolju, garnizijski oficirji so se udeleževali lokalnih prireditev, prav tako vojaki, vojaške godbe

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pa so v mestnih paviljonih prirejale koncerte. Ptujska garnizija je spadala pod poveljstvo 3. korpusa s sedežem v Gradcu, ki je obsegalo Štajersko, Kranjsko, Koroško, Trst, Istro, Goriško in Gradiško, te pa so bile razdeljene v vojaške okraje. K 87. okraju s sedežem v Celju je spadala tudi ptujska garnizija. Leta 1897 je na Ptuj prišel kinematograf. Leta 1898 je bil v mestu na ogled potujoči kinematograf Johanna Bläsera, ki je leta 1896 gostoval v Veroni, leta 1897 v Ljubljani in bil večkrat tudi na Reki in v Zagrebu. Leto 1908 ni prineslo samo prenapetih ekscesov na Ptuju, ampak tudi stalni kinematograf, za katerega je pridobil licenco podjetnik Alojz Brecelj, rojen leta 1873 pri Ajdovščini in poročen z Anno, rojeno Pichler. Leta 1913 je bil Brecljev kinematograf prestavljen v dvorano novo zgrajene stavbe restavracije Pri slonu (Beim Elefanten). Občina se je za to potezo odločila predvsem zaradi požarne varnosti, saj je bila nova dvorana obokana in z dvema izhodoma ter po mnenju podžupana in načelnika prostovoljnega gasilskega društva Steudte veliko varnejša. Prva kolesa, najprej visoka (z velikim prednjim in majhnim zadnjim kolesom), so se v slovenskih deželah pojavila sredi 19. stoletja. Na Ptuju je bil aktiven Nemški kolesarski klub (Deutscher Raddfahrer Verein), ki je imel za poslanstvo »širiti kolesarski šport in ozaveščati o zdravem načinu življenja«. Med proizvajalci koles je treba omeniti Janeza Pucha, rojenega v okolici Ptuja, ki se je preselil v Gradec in tam odprl istoimensko tovarno; blagovna znamka Puch je še danes prisotna v avstrijskem gospodarstvu. Zraven koles so ceste začeli osvajati avtomobili in motorna kolesa, ki so naznanjali nov način potovanja.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Arhivski viri Landesgesetz und Verordnung für das Herzoghtum Steiermark, 1887, str. 88–109. AT OeStA, Österreichisches Staatsarchiv, VA, Verwaltungsarchiv, Territorial Kommando, Graz Bauabteilung, škatla: 47/7, spis: 206. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Slovenska in nemška društva na Ptuju, 1900, škatla: 101, spis: 15. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Prezidialni spis, Javne prireditve, zabave, itd., škatla: 225, spis: 21–A–1908. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Odmev septembrskih dogodkov v Ptuju. Klici »Živijo Slovenci« na ptujskih ulicah – ponoči. Slovensko pisan priziv (dr. Brumen – njegov hišnik Mernik), škatla: 158, spis: 7672–10–1908. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Seznam lastnikov avtomobilov in motornih koles, škatla: 159, spis: 8666–12–1908. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Avtomobil – na ptujskih ulicah še redkost. Prijava šoferja Draškovića oz. Bombelles s Trakovščana zaradi prenagle vožnje, škatla: 158, spis: 6515–10–1908. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Slovenski pozdrav »Nazdar« na ptujskih ulicah – povod za aretacijo in kazen, škatla: 164, spis: 5694–10–1909.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Brecelj Alojz (potujoči kino – podjetnik) prosi za koncesijo za predvajanje kinematografskih predstav, škatla: 172, spis: 225–5–1911. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Brecelj Alojz, podjetnik, lastnik kinematografa; daje predstave v gostinski dvorani gostilne »Pri slonu«, škatla: 174, spis: 1690–10–1911. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Seznam društev, ki delujejo na Ptuju, škatla: 171, spis: 3849–4–1911. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Društva – 1911, škatla: 171, spis: 4. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Svečano praznovanje cesarjevega rojstnega dne (vojaška maša, koncert – plakat), škatla: 182, spis: 1621–1912. SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MO, Mestna občina, Licenca za kino predstave v dvorani »Nemški društveni dom« (Deutsches Vereinshaus) – dvorana ima 187 sedežev. Tiskana knjižica z uredbo o javnih kino-predstavah, škatla: 183, spis: 2003–1912.

Literatura Anderson, B. (1998). Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Antoličič, G. (2016). Uvod, V: Franc Jožef. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 1–23, tukaj 7. Bachinger, K. (1973). Das Verkehrswesen. V: Die Habsburgermonarchie 1848–1918: Die wirtschaftliche Entwicklung, zv. 1. Wien: Univeritäts Verlag, str. 341–344. Berend, I. (2013). Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju. Ljubljana: Modrijan. Blom, P. (2009). Der taumelnde Kontinen. Europa 1900–1914. München, Wien: Carl Hanser Verlag. Clark, C. (2014). The Sleepwalkers: How Europe Went to War in 1914. New York: Harper Perennial. Cvirn, J. (1995). Avtomobilizem, V: Slovenska kronika XX. stoletja, zv. 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 56–63. Cvirn, J. (2015). Dunajski državni zbor in Slovenci: 1848–1918. Ljubljana, Celje: Filozofska fakulteta, Zgodovinsko društvo Celje. Čeh, R. (2013). Obrt na Ptujskem v obdobju od 1889 do 1918, V: Obrt na Ptujskem. Zbornik ob 40-letnici OOZ. Ptuj: Obrtna zbornica Ptuj, str. 104–110. Čuček, F. (2016). Svoji k svojim. Na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Golob, F. (1985). Ptujski živinski sejmi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, V: Ptujski zbornik, zv. 5. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 301–325.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Goropevšek, B. (1995). Protislovenske demonstracije na Ptuju, V: Slovenska kronika XX. stoletja, zv. 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 86–87. Goropevšek, B. (1998). Kaj takega je mogoče pri nas v Avstriji sedaj v 20. stoletju? Odmev in pomen septembrskih dogodkov leta 1908, V: Septembrski dogodki. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 51–55. Grafenauer, B. (2000). Lokalna samouprava na Slovenskem: teritorialno-organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta. Gross, N. (1973). Die Stellung der Habsburgermonarchie in der Weltwirtschaft, V: Die Habsburgermonarchie 1848–1918: Die wirtschaftliche Entwicklung, zv. 1. Wien: Universitäts Verlag, str. 234–237. Haslinger, P. (2006). Diskurs, Sprache, Zeit, Identität. Plädoyer für eine erweiterte Diskursgeschichte, V: Historische Diskursanalysen. Genealogie, Theorie, Anwendungen. Wiesbaden: Springer, str. 27–50, tukaj 29. Hobsbawm, E. (1997). Wieviel Geschichte Braucht die Zukunft. Wien, München: Carl Hanser Verlag. Judson, P. (2016). The Habsburg Empire. A New History. Cambridge, London: Cambridge University Press. Kolar, N. (1996). Železnica na Ptuju od 1860 do 1918, V: Ptujski zbornik, 5 zv. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 558–571. Konrad F. (1902). Die Finanzlage der Stadt Pettau am 20. Februar 1902: eine actenmässige Darstellung. Pettau: samozaložba.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Landwehr, L. (2008). Historische Diskursanalyse. Frankfurt am Main: Campus. Lazarević, Ž. (2006). Spremembe demografskih struktur v panonskem prostoru kot posledica industrializacije, V: Utrjevanje in spremembe etničnih struktur v panonskem prostoru od 1790 do prve svetovne vojne. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, str. 103–115. Mavrič, I. (1998). Ptujski sokol, V: Septembrski dogodki. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 45–56. Mayrhofer, E. (1910). Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst in den im Reichsrathe vertretenen Königreichen und Ländern: mit besonderer Berücksichtigung der diesen Länder gemeinsamen Gesetze und Verordnungen. Wien: Staatsverlag. Melik, V. (2000). Habsburška monarhija na prelomu stoletja, V: Josip Ipavec in njegov čas. Ljubljana: ZRC SAZU, str. 18–26. Michalski, S. (1998). Public Monuments: Art in Political Bondage 1870–1997. London: Reaktion Books. Mlinar, J. (2005). Slepo črevo Kranjske. Prispevek h kolonizacijski zgodovini Zgornjesavske doline. Zgodovinski časopis, 59 (3-4), str. 320–343. Moll, M. (2007). Kein Burgfrieden, Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900–1918. Innsbruck, Wien, Bozen: Studien Verlag. Pavlin, T. (1995). Klub slovenskih biciklistov v Ljubljani, V: Slovenska kronika XIX. stoletja, zv. 3. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 124–131.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Pivec, G. (2011). Zgodovina medicine 20. stoletja: prispevki k prikazu razvoja medicinske stroke in zdravstvenega sistema. Maribor: Pivec. Polajnar, J. (2008). „Pfuj! To je grdo!“: k zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje: Zgodovinsko društvo Celje. Rahten, A. (2016). Franc Jožef in prestolonasledniki, V: Franc Jožef, Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 44–68. Roth, H. (2009). Studienhandbuch Östliches Europa. Zv. 1: Geschichte Ostmittel – und Südosteuropas. Wien, München, Köln: Böhlau. Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju. (2005). Ptuj: Zveza borcev. Štih, P. (2002). Predgovor, V: Regionalni vidiki slovenske zgodovine. Zbornik referatov XXXI. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev. Maribor: ZZDS, str. 1–14, tukaj 4. Šuligoj, L. (1998). Ptuj – nemška trdnjava na slovenskem Štajerskem, V: Septembrski dogodki 1908: zbornik. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 23–43. Traven, J. (1992). Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih: do 1918. Ljubljana: Modrijan. Unowsky, D. (2005). The Pomp and Politics of Patriotism: Imperial Celebrations in Habsburg Austria, 1848–1916. Purdue: Purdue University Press. Vodopivec, P. (2016). Cesar Franc Jožef in Slovenci, V: Franc Jožef. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 34–41.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Zupanič, K. (2006). Turistično društvo Ptuj: 120 let: 1886–2006: za Ptuj z ljubeznijo. Ptuj: Turistično društvo Ptuj.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Štajerc, 28. 2. 1909, str. 7. Štajerc, 11. 7. 1909, str. 8. Štajerc, 4. 8. 1912, str. 7.

Članki v dnevnem časopisu ali revijalnem tisku

Štajerc, 20. 7. 1913, str. 7.

Marburger Zeitung, 17. 3. 1909, str. 5.

Štajerc, 5. 7. 1914, str. 1.

Pettauer Zeitung, 24. 5. 1897, str. 3. Pettauer Zeitung, 13. 5. 1900, str. 3. Pettauer Zeitung, 3. 6. 1900, str. 4. Pettauer Zeitung, 19. 8. 1900, str. 4. Pettauer Zeitung, 2. 6. 1901, str. 3. Pettauer Zeitung, 4. 8. 1901, str. 3. Pettauer Zeitung, 25. 8. 1901, str. 3–4. Pettauer Zeitung, 17. 11. 1901, str. 5. Pettauer Zeitung, 8. 2. 1902, str. 4. Pettauer Zeitung, 1. 6. 1902, str. 4. Pettauer Zeitung, 24. 8. 1902, str. 3. Pettauer Zeitung, 31. 5. 1903, str. 3. Pettauer Zeitung, 5. 7. 1903, str. 4. Pettauer Zeitung, 19. 6. 1904, str. 3. Pettauer Zeitung, 9. 10. 1904, str. 4. Pettauer Zeitung, 16. 10. 1904, str. 9. Slovenski narod, 23. 4. 1908, str. 6. Štajerc, 2. 2. 1908, str. 6. Štajerc, 28. 6. 1908, str. 9. Štajerc, 6. 12. 1908, str. 7.

Mag. Tomaž Mesarič Mesto na pragu novega časa

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

The City at the Threshold of a New Era Ptuj in the Last Years of Emperor Franz Joseph The present article is in fact a summary of the master’s thesis elaborated under the tutorship of associate professor Rok Stergar, Ph.D., defended on 30th May 2017 in Ljubljana. The thesis is set within the local history context, and a narrower geographic area was the main object of research practice on which medieval studies and knowledge of the European middle ages had a major impact. Within the limited area of Ptuj (Pettau) municipality, the story is about everyday history between 1900 and 1914, as it was described by Slovene historians: Josip Mal (1884-1978), Janez Cvirn (1960-2013), Andrej Studen and Filip Čuček. The mentioned authors dedicated a lot of their research work to the history of Lower Styria during the 19th century. The discourse analysis was used as a method of reading primary sources kept by Ptuj Historical Archives (ZAP) and Austrian State Archives (Österreichisches Staatsarchiv), and of newspapers Pettauer Zeitung, Štajerc (Styrian) and Slovenian Nation. The article strives to expose the presence of state ideology and dynasty within the public sphere seen through city’s everyday life, and at the same time, it tends to include “novelties” of the 20th century, such as automobile, cinematograph, motorcycle, bicycle, telephone. The questions are: 1) How were the state and dynasty present on city squares and streets in everyday life?, and, 2) How did the citizens see and feel about the development of industrial era in their everyday life? We can say that within the public sphere the state was mainly present at different events celebrating the dynasty and their court in Vienna, although it was present also in the municipality, military, church, schools, associations of veterans and others, among municipal and state administrators, judges and civil servants of lower and higher courts of justice. The emperor, dynasty and state, personalised by the emperor, were very popular with German and Slovene citizens. The spirit of the new century within the public sphere also reflected in excessive difference in national feelings between German and Slovene citizens of Ptuj who, agitating for one or another camp and through education, internalised the idea of a nation. The industrial era also caused changes in the spending of free time: going to mobile and later to fixed cinematographs, trips with bicycles, automobiles and trains.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

»Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!« Drobci iz delovanja mestne varnostne straže na Ptuju na začetku 20. stoletja

Dr. Andrej Studen Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani andrej.studen@inz.si

Pred prvo svetovno vojno je bil Ptuj sedež okrajnega glavarstva in poleg Maribora ter Celja eno od treh statutarnih mest na Spodnjem Štajerskem. Medtem ko se je število prebivalcev Maribora med letoma 1880 in 1910 povečalo za več kot polovico, Celja pa za slabo tretjino, se je število Ptujčanov le skromno povečalo za manj kot 10 odstotkov (s 4257 na 4631 prebivalcev).1 Ptuj lahko označimo za majhno mesto, v katerem je bila večina prebivalstva katoliške veroizpovedi, od leta 1880, ko so v popis prebivalstva uvedli tudi rubriko občevalni jezik, pa je večina njegovih prebivalcev navajala nemščino. V mestno tkivo in okoliško življenje je bila vpeta tudi ptujska garnizija. Na to, da je bil Ptuj mesto vojaštva, so nas opozarjali tri vojašnice, vadbišča in sanitetna poslopja. Na Ptuju je bil sedež okrajnega glavarstva, zato srečamo v mestu tudi številne urade, okrajno sodišče, notarje, odvetnike, okrajni odbor, občinski svet, mestni odbor, okrajni šolski 1

Melik, 1956, str. 507–524.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

svet, mestni šolski svet, cerkvene ustanove, kot so dekanija, proštija, župnija, dva dušebrižna beneficija, podružnično cerkev, minoritski samostan, hčere krščanske ljubezni, gimnazijo, meščansko šolo, dve ljudski šoli, trgovsko in obrtno nadaljevalno šolo ter glasbeno šolo. Starodavno mesto je premoglo tudi krajevni muzej, splošno bolnišnico, hiralnico, otroški vrtec, gasilsko društvo, razne finančne ustanove, železniško postajo, telegraf in prve telefonske priključke.2 Seveda je imel Ptuj kot statutarno mesto, torej mesto z lastnimi pravili, tudi svojo mestno varnostno stražo, katere glavna naloga je bila skrb za javni red in mir ter javno varnost. Ta institucija je bila podrejena mestnemu uradu c.-kr. deželnoknežjega statutarnega mesta Ptuj kot politične oblasti prve instance. Mestna občina je za mestno varnostno stražo namenila okrog 10.000 kron letno.3 Na njenem čelu je bil stražmojster, njegova desna roka je bil vodja straže, naslednji v hierarhičnem redu je bil nadstražnik, pod njim pa še nekaj stražnikov. Z dobro organizirano policijsko službo naj bi podobno kot v Celju in Mariboru tudi na Ptuju obvladovali vse policijske posle v mestu in naj ne bi dovolili (razen v izjemnih primerih) vmešavanja orožništva. Pri sprejemanju v službo so veljala stroga pravila. Mestni stražniki so nosili posebne uniforme in seveda sabljo po dunajskem vzoru. Službene dolžnosti so morali vestno izpolnjevati, prejemali pa so tudi relativno visoke plače. Mestni policijski stražniki so se morali pri opravljanju službe vesti resno, dostojno in vljudno. Proti ljudstvu so morali postopati mirno. Noben stražnik med opravljanjem službe ni smel iti v gostilno, krčmo ali kavarno, da bi jedel in pil ali se zabaval. Pivnic, ki so bile na slabem glasu, se je moral izogibati tudi zunaj službe. Če se je vnel pretep, ko ni bil v službi, je moral mirno posredovati, če pa ni bil uspešen, je moral poklicati na pomoč službujočega stražnika. Stražnik seveda ni smel pijančevati, razgrajati, igrati iger na srečo ali biti v družbi lahkoživih, predrznih in nesramnih pijank ali prostitutk. Poleg skrbi za javno varnost je bila namreč ena njegovih poglavitnih zadolžitev skrb za javno moralo. Glavna naloga stražnikov je bilo patruljiranje, zlasti ponoči. Opravljati so ga morali mirno in tiho. Pijance so, denimo, morali spremljati domov, na stražnico ali v drugo varstvo. Paziti so morali tudi, da so gostilne, 2

Leksikon, 1904, str. 4–5.

Mesarič, 2017, str. 64–65.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

kavarne in žganjarije zapirali ob določeni policijski uri. Aretacije so morali izvesti mirno in odločno, prepovedano je bilo pogovarjati se, se surovo vesti, pričkati se in grdo ravnati z aretiranci. Mestni policijski stražniki so morali za vsak dan službe napisati poročilo o posebnih dogodkih. Čeprav so bila ta zelo šablonska, so vendarle mozaično slikala nekdanje razgibano družabno življenje, vsakdanje prestopke, prekrške, izgrede, spore, razgrajanja, pretepe, grožnje, nedostojno vedenje, postopanje, vlačuganje, beračenje, tatvine in s tem povezane ukrepe discipliniranja mestnega prebivalstva. 4 Skozi očala ohranjenih poročil v Zgodovinskem arhivu na Ptuju si bomo v nadaljevanju ogledali nekaj primerov iz vsakdanjega delovanja mestne varnostne straže na začetku 20. stoletja. Najstarejša obrt Diskusije o nevarnostih okužbe s sifilisom in drugimi veneričnimi boleznimi so bile od konca 18. stoletja vse bolj intenzivne. Javne razprave o prostituciji so potekale tudi v avstrijski monarhiji, skrb za zdravstvene posledice kupljive ljubezni pa je postopoma nadomestila strah pred njenimi moralnimi posledicami. Vedno več razpravljavcev je nenadzorovano prostitucijo razglašalo za nevarno zaradi prenašanja spolnih bolezni in vse več je bilo zahtev po njeni legalizaciji ter regulaciji. V Avstriji je bilo vprašanje prostitucije končno urejeno s sistemom reglementacije, torej s tem, da so prostitutke uradno registrirali in postavili pod nravstveno-policijski in zdravniški nadzor, svojo obrt pa so lahko opravljale popolnoma zakonito v javnih hišah in zasebno. V kazenskem zakoniku iz leta 1852 je bila prostitucija opredeljena kot kaznivo obrtniško nečistovanje. Lokalna varnostna oblastva, med njimi tudi ptujsko, pa so bila šele po sprejetju zakona o prisilnih delavnicah z dne 24. maja 1885 v členu 5 pooblaščena, da lahko nečisto obrt dovolijo pod pogoji, ki jih določijo sama. S tem je bila reglementirana prostitucija tudi zakonsko dovoljena, prostitutke pa postavljene pod nravstveno-policijski nadzor. Ptujske lokalne oblasti so se podobno kot mariborske s problemom ureditve prostitucije ukvarjale že zelo zgodaj, v osemdesetih letih 4 Prim.: Cvirn, 1989, str. 313–320; Kačičnik, 1987, str. 190–198; Studen, 2010, str. 651– 674.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptujsko predmestje Kaniža, v katerem se je ob Grajeni nahajala tolerančna hiša.

19. stoletja.5 Mestni očetje so v letih pred prvo svetovno vojno zlasti ob pritožbah poveljstva ptujske garnizije obravnavali nedovoljeno in nenadzorovano tajno prostitucijo številnih neregistriranih postopaških deklin, ki so svoje usluge nudile po raznih parkih, zakotnih krčmah, lopah, hlevih in kozolcih. Posledice njihove dejavnosti so se, kot pričajo redki ohranjeni dokumenti, odražale v širjenju spolnih bolezni. Poleg perečega problema skrivne prostitucije, s katerim se srečujemo v poročilih mestnih policijskih stražnikov, pa je imel Ptuj že zelo zgodaj tudi javno ali tolerančno hišo. Viljemina Hasl iz Maribora je Mestno občino Ptuj že leta 1880 zaprosila za dovoljenje, da odpre bordel z nekaj svobodnimi dekleti, a njena prošnja ni bila uslišana kljub razumnim utemeljitvam, da so spolne bolezni v mestih, kjer so take ustanove pod stalnim zdravstveno-policijskim 5

Celje se je z regulacijo prostitucije začelo ukvarjati šele 1895, Ljubljana pa šele 1905.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

nadzorom, manj pogoste. A vse pogostejše spolno obolevanje med vojaštvom je končno prispevalo, da je lahko (verjetno 1883) odprla hišo veselja. Uradno mestna občina Ptuj Haslovi sicer nikoli ni izdala dovoljenja za obratovanje bordela, a ta je po mnenju občinskih veljakov smel obratovati zaradi izrednih potreb in okoliščin, zlasti zaradi najštevilnejših strank – vojakov. Moralno sporna dejavnost kasarniranih prostitutk je seveda prinesla s seboj tudi nevšečnosti. V devetdesetih letih 19. stoletja je pohujšljivi tolerančni hiši npr. močno nasprotoval barvarski mojster Anton Muršec, ki je imel hišo v neposredni bližini. Čeprav je proti lastnici bordela v nekaj letih napisal morje pritožb, ovadb in prijav, ga na koncu nihče ni več jemal resno.6 Murščeve zahteve za zaprtje hiše veselja so bile večkrat na dnevnem redu na sejah občinskega sveta, denimo poleti 1896, a niso bile uslišane.7 Čeprav je bil bordel večkrat razlog tudi raznih ekscesov, pa so mestni varnostni straži več sivih las povzročale tajne prostitutke. O tem so sicer ohranjena le redka poročila. Mestna varnostna straža je npr. 12. junija 1909 mestnemu uradu na Ptuju poročala, da »dvainpetdesetletna brezposelna postrežnica Ivanka V., pristojna v občino Korena, baje že okrog dve leti neprijavljena stanuje na Glavnem trgu št. 3 pri triinosemdesetletni vdovi Jožefini V. Taista je v glavnem zaposlena s strežbo ostarele Jožefine, ki brez tega ne bi mogla eksistirati. Ivana občasno pomaga tudi v gostilni Wagrandl, kjer pomiva kozarce. Taista je navedla, da je njen ljubimec mizar P. z Brega, sicer pa ne ve nič o kakršnemkoli ljubimkanju, čeprav je po vsem mestu znano, da se rada vdaja moškim.«8 V poročilu mestnega policijskega stražnika z dne 15. avgusta 1909 beremo, da so ob pol dveh ponoči zaradi potepuštva in tajne prostitucije priprli Heleno K. iz Šratovcev. Ženska je bila brez bivališča na Ptuju že februarja in marca 1908 in je bila zaradi klateštva ter najstarejše obrti »ovadena in po uradni poti obsojena na zapustitev mesta«. K ovadbi mestnemu uradu so priložili njeno poselsko knjižico in eno krono v denarju.9 6

Glej: Hernja Masten, 2006, str. 120–124; 2002 št. 3, str. 12–13; št. 4, str. 8.

Pettauer Zeitung, 12. 7. 1896.

ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 3772-10-1909.

ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 5360-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Brezdomka Helena K. je bila očitno že dolgo trn v peti mestne policije. O tem nas prepriča tudi izčrpno poročilo mestnega stražnika Franca Centriha z dne 26. avgusta 1909, v katerem o komaj osemnajstletni samski in brezposelni Heleni beremo, da jo je »včeraj zvečer ob pol desetih na zahtevo gostilničarja Stanislava Klobučarja zaradi postopanja in tajne prostitucije, kot tudi zaradi nemoralnega obnašanja v gostilni Slon (v drugih poročilih Pri slonu (Zum Elephanten), op. a.), stražnik Martin Arnuš aretiral in pridržal v priporu. Glede na podatke njene poselske knjižice je taista od 1. marca tega leta, torej že polnih šest mesecev, brezposelna. Tudi v preteklem letu je bila po več tednov nezaposlena. V teh časih se je preživljala s tajno prostitucijo, kar je tudi priznala, in zaradi katere je bila večkrat ovadena. /…/ Helena K. se že tedne vlači po tukajšnjih gostilnah in se ob večerih – glede na svojo nemoralno obrt – zadržuje na različnih ulicah in skritih mestih ter s tem, kot tudi s svojim nemoralnim vedenjem v družbi raznih moških nasploh povzroča javno zgražanje. Medtem ko jo je stražnik Arnuš spremljal od gostilne Slon proti zaporu, ga je nasilna K. ravno takrat, ko so prenehali muzicirati v parku, z vso močjo udarila po roki, da bi se izmaknila aretaciji. Poleg tega je vso pot in še potem v arestu kričala na stražnika in s tem privabila množico radovednežev. Stražnika je obkladala z naslednjimi zmerljivkami: razcapanec, lopov, gonjač kurb, smrkavec, lahko me pišeš v rit, boš spet dobil šestaka, ti kurbir, fakin, krastača, ti me že ne boš zaprl, s tabo ne grem. Vi lopovi – policaji, vi smrkavci, lahko me pišete v rit, saj nimate drugega, kar lahko dobite samo od kurb itd. Gornji izrazi so bili dostikrat ponovljeni in so jih slišali tako mimoidoči na ulici kot tudi stranke v mestni hiši. Tudi v arestu je priredila strašen spektakel in s kaljenjem nočnega miru (ob 10. uri ponoči) spravila v slabo voljo stranke magistrata in okoliških hiš.«10 6. septembra 1909 je bila Helena K. zaradi postopaštva kaznovana z mesecem dni zapora.11 Dokaj klavrno je moralo biti tudi življenje petindvajsetletne brezposelne služkinje Marije Ž., pristojne v Samožane v ptujskem okraju. Iz poročila mestne policije z dne 11. oktobra 1909 izvemo, da 10 Prav tam. 11 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 6219-10-1909

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je bila po podatkih njene poselske knjižice brez službe že od 21. julija 1902, torej celih sedem let. »Omenjena se je že nekaj dni sprehajala po ptujskih ulicah in po skrivnih mestih mestnega parka, kjer je tudi posedala in se očitno pečala s tajno prostitucijo, da bi preživela.« Marijo so predali v obravnavo mestnemu uradu, ki jo je odgnal v njeno domovinsko občino, hkrati pa se pet let ni smela več prikazati v mestu.12 Številne lahkoživke so bile torej sestavni del mestne podobe. V kraju s številnim vojaštvom je imela predvsem vojska, torej c.-kr. poveljstvo bataljona na Ptuju, hude težave s prostitucijo, pravzaprav z njenimi posledicami – s spolnimi boleznimi. Za leto 1904 se je ohranilo nekaj zapisnikov zaslišanj vojakov, ki so staknili spolno bolezen. Višji inženirec (Oberpionier) Anton Szabo je denimo povedal, »da je bil 20. novembra v tukajšnji hiši veselja in spolno občeval z nekim neznanim dekletom. Pred nekaj dnevi sem začutil manjšo bolečino v udu. Ugotovili so, da imam triper, in me poslali v bolnico.«13 V ptujskem bordelu si je venerično bolezen nakopal tudi podinženirec Janez Nožak, ki je povedal, da se je spolno združeval z neko majhno, mršavo, rdečelaso babnico. Povedal je, da mu njeno ime in zdajšnje bivališče nista poznani, in dodal, da je pred približno 14 dnevi opazil, da ima spolno bolezen, a se ni javil na bolniško, »ker sem mislil, da bo sama pojenjala. Ker pa težave niso izginile, sem v nedeljo, 31. januarja 1904, javil, da sem zbolel.«14 Približno v istem času je v tolerančni hiši staknil čankar tudi desetar Janez Pipold, ki je občeval z neko blond, srednje veliko in močno deklino.15 Vodnik Johann Bodjo, ki je tudi zbolel za čankarjem, pa je povedal: »Pred okoli petimi dnevi sem opazil, da sem zbolel za čankarjem in sem to takoj javil. V tem času sem že okoli 14 dni občeval z Jožefino P., ki je zaposlena kot natakarica v Ptujski pivnici in od nje sem si nakopal bolezen, ker nisem razen z njo občeval z nobeno drugo. Omenjena natakarica je medtem zapustila službo. Dejala je, da se vrača domov v Maribor.«16

12 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 6297-10-1909. 13 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 128, spisi št. 845-12-1904. 14 Prav tam. 15 Prav tam. 16 Prav tam.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Korporal Tomaž Jagatić pa je ob opominu, naj pove vse po resnici, povedal, da se je spolne bolezni (čankarja) nalezel 8. februarja 1904 v parku ob Dravi, kjer je okrog sedme ure zvečer občeval z neko ženščino. »Bila je srednje velike postave, vitka, oblečena v rdeče krilo, rdečo jopo in nosila je črn klobuk brez perja. Obraz je imela okrogel, lasje so bili verjetno temni. Trdila je, da je natakarica, ki je 6. ali 7. februarja prišla iz Gradca na Ptuj. Kje stanuje, ne vem povedati, toda, ker je iskala službo natakarice, je lahko poznana tukajšnji pisarni za posredovanje služb. Od tega večera naprej babnice nisem več videl.«17 O nemoralnem početju v javnosti, ekscesih v gostilni in kaljenju nočnega miru Pleskarski pomočnik Alojz O., pristojen v občino Mestni Vrh (Stadtberg), si je 5. septembra 1909 ob pol dvanajstih ponoči prislužil 24 ur zaporne kazni zaradi opravljanja male potrebe na ulici Vseh svetih (Allerheiligen Gasse). Nadvse nesramno se je vedel tudi do mestnega policijskega stražnika, ki ga je opozoril na prekršek, zato ga je ta odvedel v pripor.18 Podoben primer srečamo tudi proti koncu leta 1909. Stražmojster Centrih je malo pred polnočjo pred Zupančičevo gostilno zalotil pri opravljanju male potrebe pisarja pri dr. Jurteli Franca Š., a je ta ob njegovem prihodu jadrno zbežal v gostilno.19 Opravljanje male potrebe v javnosti je bilo nemoralno in pohujšljivo, hkrati pa je povzročalo oduren smrad. Povzročalo je zgražanje javnosti, zato so imeli stražniki nalogo, da ukrepajo proti kršiteljem. Uriniranje sredi belega dne je seveda v primerjavi z nočnim onesnaženjem ulic in trgov veljalo za še hujši prekršek, saj je še bolj ogrožalo javno moralo. Vodja varnostne straže Marinc je denimo tik pred poldnevom 7. oktobra 1909 pri omenjenem opravilu v Poštni ulici zasačil ptujskega urarja Karla P., in ker ta mestnemu stražniku nato ni mogel plačati kazni na licu mesta, ga je ovadil mestnemu uradu.20 Stražniki so imeli tudi nalogo, da so opozarjali in, če je bilo 17 Prav tam. 18 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 5539-10-1909. 19 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 8103-10-1909. 20 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 6263-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

treba, tudi kaznovali preveč razigrane, prepogumne in preglasne pijance ter pretepače, zlasti, če so kalili nočni mir. Mestni policijski stražnik Centrih je tako 4. septembra 1909 tik pred polnočjo imel opravka z okajeno in glasno druščino, ki je razgrajala pred hišo trgovca Senčarja v Gosposki ulici. Stražnik jih je opozoril, da je že zelo pozno, da kalijo nočni mir, in zahteval, naj takoj prenehajo rogoviliti. Stražnik je poročal, da je poštni pomočnik Sikst Horvatin nanj zakričal v slovenščini: »Kaj pravite vi, kaj bi radi, zdaj še pa nalašč ostanem tukaj,« in razgrajal naprej. V glasni družbi je stražnik opazil še dr. Fermevca, dr. Lašiča, trgovca Alojza Senčarja z ženo, davčnega oficiala Franceta z ženo in še nekatere njemu nepoznane Ptujčane.21 Najglasnejšega Horvatina je stražnik zaradi kršitve nočnega miru ovadil mestnemu uradu. Iz kazenskega registra razberemo, da je enaintridesetletni poštni asistent na zaslišanju izjavil, da je popolnoma nedolžen, da ni kalil nočnega miru in da ni kričal na stražnika. To pa se ni ujemalo z izpovedjo prič. Zlasti Adolf Rom je vedel povedati, da je tisto noč zbolel in da je skušal počivati. Glasni družbi je menda zaklical skozi okno: »Tišina, prosim, ali niti bolan človek ne more več v miru spati.«22 Na Ptuju ni manjkalo tudi ekscesov v gostilnah. 5. septembra 1909 ob desetih dopoldne je vodja policijske straže Marinc v spremstvu stražnikov Kopiča in Schilderja v stari gostilni Bierquelle pozval Alojza Prosenjaka, dvajsetletnega sina kajžarja iz občine Brstje, in petindvajsetletnega Vincenca Irgla, pristojnega v občino Placar, da naj takoj prenehata razgrajati. Nista se zmenila za opozorila mestnih stražnikov in sta nadaljevala hrupni izgred, ki je motil pisarniško delo adjunkta bataljona, nadporočnika Becka, ki je ves spektakel tudi prijavil. Prosenjaka in Irgla so zaradi ekscesa in neupoštevanja opozoril mestne policije priprli. Po županovem naročilu so ju naslednje jutro izpustili iz pripora. Vsak je moral plačati tri krone kavcije, 8. septembra ob desetih dopoldne pa sta se morala pojaviti na mestnem uradu.23 Vsakdanjik na mestnih ulicah so v letih pred prvo svetovno vojno zaznamovali napetosti in spori med Nemci in Slovenci oziroma številni 21 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 5550-10-1909. 22 Prav tam. 23 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 5552-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

izpadi nemškega in slovenskega nacionalizma. Nacionalna nota je zaznamovala tudi občinsko politiko, na dva pola pa je razdelila tudi nemško ali slovensko čuteče meščane. Tako so Slovenci obiskovali le lastne gostilne in društva, Nemci so zahajali v svoje, eni in drugi so obiskovali ali nemške ali pa slovenske prireditve. Vsaka kršitev tega nenapisanega normativa je lahko privedla do nevšečnosti, včasih celo do govorice pesti in drugih pripravnih orodij. Mestna občina je z županom Ornigom na čelu v mestu vodila politiko utrjevanja nemštva, lastila si je javni prostor in pritiskala na Slovence, ki so morali za vsako javno prireditev – z izgovorom, da ne bi prišlo do nezaželenih ekscesov – pridobiti dovoljenje mestne občine, saj so morali v nasprotnem primeru občini plačati kazen. Mestni stražniki so imeli seveda nalogo, da so ob hujših incidentih posredovali. Tako je bilo tudi ob znanih septembrskih dogodkih leta 1908, na nasilnih protislovenskih demonstracijah, kjer so občinski stražniki, okrepljeni s kolegi iz Celja, Maribora in Celovca, kot redarji dajali potuho nemškim napadalcem.24 Pod očitnim vtisom omenjenih dogodkov so potekala tudi kasnejša posredovanja mestne varnostne straže, kot npr. ob naslednjem primeru kaljenja nočnega miru: Mestna policijska straža je 14. septembra 1909 ovadila mestnemu uradu trgovskega pomočnika Antona Rozina, rojenega leta 1888 v Trbovljah, da je 13. septembra okrog polnoči kalil nočni mir »s prekomernim provokatorskim vzklikanjem Nazdar« ter se pri tem ni zmenil za opozorila mestnega stražnika Centriha, zato ga je ta pridržal v priporu. Mestni urad ga je za prekršek kaznoval z globo deset kron v korist ubožnega sklada mesta Ptuj oziroma s 24 urami zapora. Rozin je proti kazenski razsodbi že naslednji dan vložil pritožbo.25 V rekurzu je razsodbo označil za »popolnoma neutemeljeno. Dotično noč sem odhajal trezen iz gostilne Pri Mohoriču v Ptuju, sem še v veži te gostilne v navadnem glasu zaklical proti natakarici: Nazdar! V slovo in sem stopivši na ulico ravno tako z navadnim glasom poklical svoja dva tovariša, ki sta šla nekoliko pred menoj iz gostilne: Halo, počakajta malo! Razgrajal nisem prav nič, tudi nisem kričal in ne vem, kako bi mogel s svojim povsem mirnim 24 Več o septembrskih dogodkih na Ptuju leta 1908: Goropevšek, 1998, str. 47–61. 25 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 5649-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

postopanjem kaliti takrat nočni mir. Stražnik, ki me je aretiral, mi tudi ni napovedal aretacije radi kakega razgrajanja, temveč je proti meni le izjavil, da mu moram povedati svoje ime, in čeravno sem odgovoril, da sem pripravljen to storiti, me je kratko malo zvezal za roki in odgnal v stražnico. Tukaj me je pridržal čez noč do 10 ure zjutraj drugega dne, dasiravno sem mu brez ugovora povedal svoj nacijonale. Da je bilo moje postopanje takšno, kakor zgorej popisujem, potrdijo priče: a) Marija Podjavoršek, natakarica Pri Mahoriču v Ptuju, b) Jakob Žumer in c) Ludovik Petek, oba trgovska pomočnika pri Alojziju Senčarju v Ptuju.«26 V nadaljevanju je Rozin še enkrat nagovoril mestni urad o svoji nedolžnosti: »Če bi si bil svest le najmanjše nezakonitosti, bi se proti obsodbi gotovo ne pritoževal. Toda če pustim v veljavi to obsodbo, potem se v prihodnje sploh ne bi upal prikazati na ulico, ker bi se moral bati, da se me zopet aretuje, četudi bi bil moj nastop ravnotako miren kakor v noči dne 13. t.m. Pa če bi bil tudi res kaj zakrivil, je kazen, katera se mi je prisodila, veliko preostra. Do sedaj še nisem nikdar bil niti sodnijsko, niti politično kaznovan in je znano, da se odmeri v jednakih slučajih pri prvem prestopku kazen kvečjemu v znesku 2 K. Posebna strogost pa ni v tem slučaju po nobeni okolnosti upravičena.«27 V zaključku je mestnemu uradu predlagal, »da blagovoli predložiti moj rekurz visokemu c. kr. namestništvu v Gradcu, katero prosim, da rekurzu ugodi, po eventualnem zaslišanju zgorej imenovanih prič izpodbijano razsodbo razveljavi in mene popolnoma oprosti. V nepričakovanem slučaju, da bi se razsodba glede krivde potrdila, pa predlagam, da se kazen po možnosti zniža.«28 Banalna zadeva Rozin se je nato zavlekla v november 1909. Mestni urad je o njej obvestil c.-kr. štajersko namestništvo v Gradcu, ki je v zvezi s tako trivialnim primerom od ptujskega mestnega urada zahteval, da se pozanima o zaslužku, premoženju in družinskih razmerah trgovskega pomočnika Antona Rozina in se glede na poizvedbe eventualno odloči o možnosti znižanja kazni, ki je omenjena v rekurzu. A mestna policijska straža je vztrajala in prisegala, da so 26 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, rekurz proti kazenski razsodbi, št. 5649-10-1909. 27 Prav tam. 28 Prav tam.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

navedbe v Rozinovi pritožbi neresnične, »ker je namerno in glasno vzklikal provokativne besede in s tem ni motil samo nočni mir, temveč bi lahko z njimi povzročil tudi izgred. Njegov zaslužek in njegovo premoženjsko ter družinsko stanje tukaj nista poznana, taisti pa je oktobra t. l. šel v vojsko, v 87. pehotni polk – I. bataljon v Celju.«29 O omenjenih življenjskih okoliščinah Rozina se je nato pozanimalo okrajno glavarstvo Celje, in sicer je o njih poizvedovalo v njegovi domovinski občini Trbovlje. Cesarsko-kraljevo namestništvo v Gradcu je na podlagi poizvedb Rozini 30. januarja 1910 naložilo kazen v višini pet kron. Celjski mestni urad je o tem 17. februarja 1910 obvestil omenjeni vojaški bataljon in ga seznanil z odločbo namestništva. Rozina je bil tako primoran plačati za polovico nižjo kazen. 1. marca 1910 je mestni urad Celje omenjeno vsoto končno poslal na ptujski mestni urad. Od vsote je odbil deset vinarjev poštne pristojbine, zato so ptujski mestni blagajni ostale štiri krone in 90 vinarjev,30 ki so jih namenili mestnim revežem. Mestna varnostna straža je morala posredovati tudi konec novembra 1909, in sicer zaradi petja »provokatorskih hujskaških pesmi« v poznih nočnih urah. Na ulici Anastasiusa Grüna v ptujski četrti vil je prijela trgovskega pomočnika Jožefa Muhiča s tovariši. »Ker taisti niso samo s petjem, temveč tudi z glasnim žvižganjem hudo motili nočni mir«, jih je mestna straža pozvala, naj prenehajo peti in razgrajati. Druščina je upoštevala njena opozorila in se mirno podala proti Ragoznici. Preglasni Muhič je moral kasneje za prekršek vseeno plačati denarno kazen.31 Moteče kaljenje nočnega miru pa se odraža tudi v ovadbah, ki so jih na slavni mestni urad naslavljali prebivalci mesta. Neki Viljem je 23. oktobra 1909 denimo zaradi neprespanih noči napisal: »Skoraj vsako noč, še posebej pa pred kratkim, je celi dve noči v gostilni Pri slonu (Zum Elephanten) vladal takšen hrup, tuljenje in rjovenje, da je bil na najhujši način moten nočni mir celotne soseske. Razen tega sta skorajda nepretrgoma igrala enkrat električni pianino (elektrische Piano), drugič klavir in orkester, kmalu zatem pa še vsi

29 Prav tam, poročilo mestne policije. 30 Prav tam, dopis iz Celja 1. marca 1910 in potrdilo ptujskega mestnega urada o prejemu vsote z dne 7. marca 1910. 31 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 7323-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

skupaj, tako da sploh ni bilo nobenega miru. Motenje nočnega miru se hudo stopnjuje še posebej v zadnjem času, zato spodaj podpisani stanovalci prosimo za čimprejšnje zatrtje tega zla.« 32 Mestna varnostna straža je v zvezi z ovadbo na začetku novembra poklicala na zagovor lastnika gostilne Stanislava Klobučarja, ki je vse navedbe v ovadbi zanikal. »Zlasti v zadnjem času se namreč igra povsem po tihem in do 12. ure ponoči samo na klavir pri dvojno zaprtih oknih. Tuli in rjove pa se pogosto na ulici, toda tega ne počnejo njegovi gosti, temveč ljudje, ki prihajajo mimo iz drugih gostiln.«33 Mestni stražnik Centrih je v poročilu o poizvedbah na terenu z dne 21. decembra 1909 zapisal, da »hrup in kričanje ne vlada v gostilni Pri slonu, temveč da razgrajajo in kričijo gostje, ki se vračajo domov iz gostiln Narodni dom in iz Weissensteinove gostilne. Ovadba proti Klobučarju je podana zaradi zavisti in je neresnična.«34 Ptujski policisti so imeli večkrat opravka tudi z nasilnimi pijanci, ki so povzročali ekscese. 26. oktobra okrog osme ure zvečer sta morala preglasnega knjigoveškega pomočnika Friderika Zidariča, rojenega v Krčevini pri Vurbergu, v njegovem stanovanju na Gosposki ulici 33 miriti stražnika Jakopin in Frischenschlager. V prijavi beremo: »Zidarič se je ves v rožicah vrnil z dela domov in se pričel prepirati s svojo ženo Ano in se pri tem tako razburil, da jo je s stolom udaril po glavi. S tem jo je, kot je videti, lažje poškodoval po levih sencah, pa vendar je močno krvavela. Ko sva se podpisana pojavila v njegovem stanovanju, da bi ga pomirila, je izjavil, da bo svojo ženo še bolj tepel. Zato sva ga, da bi preprečila nadaljnje nasilje nad njo, odvedla v pripor.«35 O tatvinah Mestni policijski stražniki so prežali tudi na brezposelne brezdomce, ki so postopali in prosjačili po mestu. Stražnik Kopič je tako 17. septembra 1909 na Glavnem trgu zasačil devetnajstletnega Franca Kavčiča, pristojnega v Ormož. Ovadil ga je mestnemu uradu, da se 32 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 6564-10-1909. 33 Prav tam. 34 Prav tam. 35 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spis št. 6625-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

že pet tednov brez dela, bivališča in sredstev za preživljanje vlači po tukajšnjem mestnem predelu. Stražnik je poročal, da Kavčič ne išče poštenega dela in »da je bil enkrat že 3 mesece v ječi zaradi tatvine, eno leto je preživel v prisilni delavnici, enkrat pa je bil zaradi kraje kaznovan z desetimi dnevi aresta. Taisti je torej nevaren za varnost tuje lastnine. Prevarantski Kavčič je končno bil dolžan 2 kroni in 8 vinarjev tudi tukajšnji kramarici Ivanki Sušna.«36 Kavčiča so za tri leta izgnali iz mesta in ga odgnali v domovinsko občino Ormož. 19. septembra 1909 je v firmi Lepuša na Ptuju nenadoma izginilo okoli 320 kron. Poslovodji Francu Bračiču naj bi jih iz suknjiča baje izmaknil štiriindvajsetletni trgovski pomočnik Franc Kovač, pristojen v Mursko Soboto, torej v ogrski del monarhije. Kovač se je Bračiču zdel nadvse sumljiv predvsem zato, »ker se je čez dan običajno zadrževal v špeceriji«. Kovača je o tem izprašal stražnik Schilder, a je ta krajo odločno zanikal. Pri Kovačevi telesni in hišni preiskavi sicer niso našli denarja, našli pa so naslednje ukradene stvari ptujske firme Lepuša: »37 pločevink sardin v vrednosti 16 kron 56 vinarjev, tri kose mila v vrednosti 1 krone 30 vinarjev, šest tablic čokolade v vrednosti 2 kroni 40 vinarjev, tri pločevinke čaja v vrednosti 5 kron in 3 pakete čaja v vrednosti 1 krone 80 vinarjev, 8 pločevink paste za čevlje v vrednosti 1 krone 60 vinarjev, škarjice v vrednosti 50 vinarjev, kavno žičko v vrednosti 50 vinarjev, dve srebrni jedilni žlici v vrednosti 4 krone, škarjice za nohte v vrednosti 80 vinarjev, klešče v vrednosti 50 vinarjev, kuhinjski nož v vrednosti 25 vinarjev, 8 žepnih nožev v vrednosti 4 krone« in še marsikaj bi lahko dodali na seznam Kovačevega domačega skladišča. Vrednost najdenih predmetov je skupaj znašala 54 kron in 43 vinarjev. Kovač je priznal, da jih je ukradel in s tem oškodoval firmo Lepuša. Mestna policija je zadevo prepustila c.-kr. okrajnemu sodišču na Ptuju. Kovač, ki baje še ni bil predkaznovan, je storjeno škodo takoj poravnal, zato so ga do obravnave izpustili na prostost, saj ni bil begosumen.37 Mestna varnostna straža pa je kmalu izsledila dejanskega dolgoprstneža, ki je v Lepuševi špeceriji izrabil ugodno priložnost in poslovodji Francu Bračiču izmaknil okoli 320 kron. Prijela je dvajsetletnega komija Hermanna Gassnerja, domačina, ki je bil 36 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 5694-10-1909. 37 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 5780-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pristojen na Ptuj. Gassnerja so poklicali na zagovor. Priznal je, da je ukradel denar iz Bračičeve suknje, ki jo je ta obesil v bližini svoje pisalne mize. Povedal je, da je izmaknil le 200 kron, preostalih 120 kron pa je »verjetno v razburjenju izgubil na poti domov. Gassner je imel pri sebi še 190 kron, ki so jih izročili oškodovancu Francu Bračiču. Pri temeljiti telesni preiskavi Gassnerja niso našli nobenega denarja več.« Gassnerja so izročili ptujskemu c.-kr. okrajnemu sodišču, ki ga je, »ker je bila škoda takoj poravnana in ker ovadeni izhaja iz poštene meščanske družine«, izpustilo na prostost, saj ni bil begosumen.38 Kakšna je bila nadaljnja usoda »poštenega« trgovskega pomočnika, pa žal ne izvemo. Mestna varnostna straža na Ptuju pa je včasih imela opravka tudi s tipi, ki so se ponašali z bogato kazensko kartoteko. Tako je denimo izkazoval Josef Schubert, ki ni imel na vesti samo več poskusov dezerterstva, temveč je zagrešil tudi številne tatvine in prevare ter prestopke proti javnim ustanovam in ukrepom za javno varnost. Zaradi prestopkov se je med letoma 1895 in 1908 kar desetkrat znašel za zapahi. Garnizonsko sodišče je leta 1909 končno obvestilo ptujsko okrajno glavarstvo, da je bil nepopravljivi delinkvent Schubert, po poklicu sicer tkalec, pristojen v domovinsko občino Ptuj, na c.-kr. višjem vojaškem sodišču na Dunaju 18. aprila 1909, potem ko je že četrtič dezertiral iz vojske, najprej pravnomočno obsojen na smrt z ustrelitvijo, nato pa so izrečeno kazen nadomestili s šestimi leti težke poostrene ječe.39 Poizvedbe o razvpitem kriminalnem primeru Richard Mader so segale tudi na vojaški Ptuj Konec novembra 1909 je na ptujski mestni urad prispel dopis c.-kr. policijske direkcije z Dunaja o še posebej zahrbtnemu umoru c. in kr. stotnika korpusa generalštaba Richarda Maderja, ki se je zastrupil s tabletami za erekcijo. Nesrečnik jih je tako kot še nekaj drugih kameradov (še 11 drugih oficirjev generalštaba) diskretno prejel po pošti. Kot se je izkazalo ob preiskavi, so tablete vsebovale ciankalij. Dve strupeni tableti sta bili shranjeni v rjavi kartonski škatlici, zaviti 38 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 5781-10-1909. 39 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 6556-10-1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v rdeč svilen papir.40 Škatlici je bil priložen naslednji spremni dopis z naslovom podpisanega Charlesa Francisa z Dunaja: »Charles Francis Wien VI/1 Diskretno! Vaše blagorodje! Prezgodnje pojemanje zrelosti je bolezen novega stoletja. Nujna naloga vodilnih zdravniških strokovnjakov je bila, da bi jo ugotovili in izdelali protisredstva. Na podlagi temeljitih poskusov so končno uspeli najti sredstvo, ki pomembno poveča moško potenco, ne da bi škodovalo zdravju. Zraven si dovoljujemo priložiti gratis vzorec tablet za pokušino. Presodite sami, to bo za nas najboljša reklama. Navodilo za uporabo: škatlico previdno odprite (pretrgajte papir), tableti, ne da bi poškodovali ploščico, vzemite ven, obe okrog ½ ure pred (dodano je bilo prazno polje, saj so namerno izbrisali vor dem Coitus, torej pred spolnim občevanjem)41 hitro eno za drugo pogoltnite z mrzlo vodo. Delovanje je osupljivo. Tablete vzemite čim prej, ker se njihova vsebina na zraku lahko pokvari. V pričakovanju Vaših prijaznih naročil – gornji naslov, pošiljanje diskretno in zelo hitro – z globokim spoštovanjem Vaš Charles Francis«42

40 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 7231-10-1909, dopis z dne 23. 11. 1909. 41 To je bil čas t. i. »zarote molka«, ko se o moralno spornih rečeh o spolnosti ni neposredno govorilo ali pisalo. Beseda koitus naj bi bila preveč pohujšljiva, zato so jo v prilogi dopisa enostavno izbrisali in pustili prazno polje. V spremnem dopisu, ki se je ohranil v arhivu na Ptuju, torej ne moremo prebrati vor dem Coitus in si lahko samo mislimo, kaj naj bi tam pisalo. Kaj je dejansko pisalo, pa izvemo iz dokaznega gradiva dunajske policije. Glej: http://www.oesta. gv.at/site/cob_26064/currentpage_0/6645/default.aspx (zadnji obisk 28. 5. 2018). 42 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 7231-10-1909, spremni dopis Charlesa Francisa k vzorčni škatlici tablet.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dopis c.-kr. policijske direkcije z Dunaja se je skupaj s spremnim dopisom Charlesa Francisa znašel na Ptuju zaradi poizvedovanja za pošiljateljem. Izkazalo se je namreč, da na Dunaju ni prijavljen nihče s tem priimkom in imenom in da tudi poštni predal z gornjim naslovom ne obstaja. Dunajska policija je ugotovila, »da naj bi zadevne pošiljke 14. tega meseca malo pred 8. uro zjutraj na tukajšnjem c. kr. poštnem uradu oddal okrog 28 let star moški. Ta moški je bil opisan takole: srednje velik, gosti blond lasje, počesani na prečo od leve proti desni, mali, blond, gosti in zavihani brki, modre oči, oblečen verjetno v svetlejšo suknjo in visoke svetle gamaše.« Omenjena policijska direkcija je torej ptujski mestni urad zaprosila za pomoč pri poizvedovanju za »do sedaj še neznanim storilcem, ki ga je po možnosti iskati izven Dunaja, in da se hitro sporočijo kakršnekoli koristne informacije, z dostavkom, da je c. in kr. državno vojno ministrstvo za informacije, ki bi vodile do izsleditve storilca, razpisalo nagrado 2000 kron.« Policijska direkcija je skupaj z dopisom poslala tudi več primerkov spremnih dopisov Charlesa Francisa in poudarila, da bi bilo zaradi pospešitve preiskave v posebnem interesu, da se, če je le mogoče, poskrbi tudi za publiciteto tega dopisa, s pripisom »nach Eliminierung der Anstoss erregenden Stellen«, torej po eliminaciji tistih spotikljivih delov, ki vzbujajo zgražanje.43 Kriminalni primer Mader je bil gotovo eden najbolj nezaslišanih primerov v zgodovini c. in kr. armade in eden največjih škandalov v vojski habsburške monarhije na začetku 20. stoletja. Poizvedovanje za storilcem se je razširilo na vse konce monarhije. Preiskovalci so kmalu prišli na sled nadporočniku Adolfu Hofrichterju, stacioniranem v c. in kr. pehotnem polku v Linzu, ki je bil po senzacionalnem procesu na vojaškem sodišču maja 1910 obsojen na smrt, kasneje pa pomiloščen na dosmrtno ječo. Čeprav se je v t. i. aferi Hofrichter sprva ugibalo, ali ima načrtovani umor oficirjev generalštaba z zastrupitvijo morda politično ozadje oziroma ali gre za načrtno delovanje tajnih obveščevalnih služb, se je kmalu izkazalo, da je šlo le za ljubosumno, pošastno in mračno nakano bolestnega častihlepneža in »navadnega« zastrupljevalca, ki se je zaradi lastne neuspešnosti v vojaški karieri po vsej verjetnosti želel maščevati 12 oficirjem generalštaba zaradi njihove uspešnosti 43 ZAP, Mestna občina Ptuj, TE 164, spisi št. 7231-10-1909, dopis z dne 23. 11. 1909.

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

in hitrega napredovanja. Kot nadporočnik Hofrichter so bili namreč vsi absolventi vojaške šole leta 1905 in so bili kot najboljši dodeljeni kot stotniki c. in kr. generalštabu. Hofrichter je torej s strupom želel odstraniti uspešnejše kolege, da bi se lahko po njihovi grozljivi smrti sam zavihtel na njihovo mesto. 44 Majhnega mesta ob Dravi so se torej dotaknili tudi senzacionalni primeri od drugje, sicer pa se je mestna varnostna straža v glavnem ukvarjala z domačimi prestopki, kršitvami in nevšečnostmi. O njih pa se je žal za obravnavani čas ohranilo preskromno število arhivskih virov, da bi jih lahko bolj sintetizirano vzeli pod drobnogled.

44 Podrobneje npr.: http://www.oesta.gv.at/site/cob__26064/currentpage__0/6645/ default.aspx; http://www.blofelds-krimiwelt.de/Wahre-Verbrechen/Affare-Hofrichter-1909/ affare-hofrichter-1909.html (zadnji obisk 28. 5. 2018).

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature Arhivski viri SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj,0005/030/00101 Mestna občina Ptuj, TE 164.

Melik, V. (1956). Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Ekonomska revija, 7, str. 507–524.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, 0005/025/00048 Mestna občina Ptuj, TE 128.

Mesarič, T. (2017). Mesto na pragu novega časa. Ptuj v zadnjih letih cesarja Franca Jožefa. Magistrsko delo, tipkopis, Ljubljana.

Literatura

Pettauer Zeitung, 12. 7. 1896.

Cvirn, J. (1989). Celjska mestna policija v letih 1887–1914. Celjski zbornik, str. 313–320.

Studen, A. (2010). »Kaj pa hočeš polip?«: bližnja srečanja ljubljanskih policajev z ekscentričnim Vladimirjem Svetkom v letih pred 1. svetovno vojno. Acta Histriae, 18, str. 651–674.

Goropevšek, B. (1998). Kaj takega je mogoče pri nas v Avstriji sedaj v 20. stoletju?: odmev in pomen septembrskih dogodkov leta 1908. Septembrski dogodki 1908, str. 47–61. Hernja Masten, M. (2006). Tolerančna hiša Ptuja. Ptujska knjiga: pesmi, zgodbe in pričevanja, Ljubljana: Slovenska matica, str. 120–124. Hernja Masten, M. (2002). Ptuj je imel tolerančno hišo ali bordel. Ptujčan, 8, št. 3, str. 12–13; št. 4, str. 8. Kačičnik, A. (1987). Poročila ljubljanskih policajev o prestopkih 1901–1914. Kronika, 35, str. 190–198. Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru (izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900). Leksikon občin za Štajersko (IV. Štajersko). (1904). Dunaj: izdala c. kr. Centralna statistična komisija; tisk c. kr. Dvorna in državna tiskarna.

Viri z medmrežja http://www.oesta.gv.at/site/ cob__26064/currentpage__0/6645/ default.aspx; http://www.blofeldskrimiwelt.de/Wahre-Verbrechen/ Affare-Hofrichter-1909/affarehofrichter-1909.html (zadnji obisk 28. 5. 2018).

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

“You can kiss my ass, you bastard!” Fragments from the operation of the city guard in Ptuj at the beginning of the 20th century Prior to the First World War, Ptuj was a small provincial town with its own statute, that is, its own rules that enabled it to have its own city guard, whose main task was to care for public order and peace and public security. This institution was a subordinate of the City Office. The master watchman was in charge, his right hand was the head of the guard, next in the hierarchical order was the senior guard, and under him were some other guards. As with any well-organized police service, like in Celje and Maribor, Ptuj handled all police operations in the city area and would not allow (except in exceptional cases) the interference of an armed police force. When entering the service, strict rules were in place. City guards wore special uniforms and, of course, a sabre after the Viennese model. They had to perform official duties diligently and also received relatively high salaries. City guards had to be serious, dignified, and courteous when carrying out their service. They had to act calmly in their interactions with the citizenry. In addition to public safety concerns, one of the other main tasks of the guards was a concern for public morale. The main duty of the guards was patrolling, especially at night. They had to do it calmly and quietly. They also had to be concerned that inns, cafes, and distilleries were closed by a certain time. They had to carry out raids peacefully and decisively; it was forbidden to talk, behave cruelly, to squabble, and behave badly towards arrestees. City guards had to write reports on specific events for each day of service. Although the reports were very routine, they nevertheless painted a mosaic of former social life, everyday violations, offences, disturbances, disputes, riots, fights, threats, misconduct, loitering about, prostitution, begging, thefts, and the related measures of disciplining the urban population. In the light of these preserved reports at the Historical Archives Ptuj, the discussion is dealing with some of the examples from the everyday functioning of the City Guard at the beginning of the 20th century. First, it shows the topical problem of prostitution (such as those in tolerated brothels as well as the uncontrollable aspects of the world’s oldest craft) with its associated spread of sexual diseases, which in

Dr. Andrej Studen »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

an area with numerous military servicemen was a primary concern to the command of the battalion in Ptuj. The following deals with immoral offences in public, excesses at inns and nuisances of night peace, and some examples of thefts. The city guard mainly dealt with domestic offences, violations, and inconveniences, but the small town near the Drava River also encountered sensational examples from elsewhere. In 1909, a police directorate in Vienna, who was trying to trace the deceitful killer of the captain of military corps of the general headquarters, Richard Mader, who had been poisoned with tablets for erectile dysfunction, also turned to the Ptuj City Office and asked for any useful information about the then-unknown perpetrator, who they soon after tracked down in the infantry regiment in Linz. It turned out that the cyanate tablets were sent to Mader by Lieutenant Adolf Hofrichter, who was sentenced to death after a sensational trial at a military court in May 1910 and later pardoned to life-long imprisonment. It was initially speculated that the socalled Hofrichter affair about the planned murder of the officers at the general headquarters by means of poison was politically motivated or some sort of planned secret intelligence service action, it soon turned out that it was only the jealous, monstrous, and dark intentions of a sick power-hungry man and “ordinary” poisoner, who, due to his own inefficiency in a military career, was likely to take revenge upon 12 general headquarters officers for their success and rapid advancement. Like Lieutenant Hofrichter, all of them have completed studies but had not yet graduated military school in 1905 and were assigned as captains to general headquarters. Hofrichter, therefore, wanted to eliminate his more successful colleagues with poison so that after their terrible death he could ascend into their place.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno Mag. Nataša Kolar Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož natasa.kolar@pmpo.si

Uvod Prvo svetovno vojno so vrsto let pred njenim začetkom napovedovala gospodarska in politična nasprotja takratnih velesil in njihovi imperialistični interesi. Vojna je spremenila podobo evropskih dežel, med katerimi je bila tudi Slovenija, ki so postale prizorišče bojev med antantnimi in centralnimi silami. Avstro-ogrska vojska se je na vzhodni fronti, na Poljskem, v Galiciji in Bukovini, bojevala z rusko vojsko; na jugovzhodnem bojišču, Balkanu, pa se je spopadla s srbsko vojsko. Po vstopu Italije v vojno 23. maja 1915 se je za avstroogrsko vojsko odprlo še tretje bojišče in to na slovenskem etničnem ozemlju, kjer je vzdolž reke Soče potekalo skupno dvanajst krvavih

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Merilna 6. četa ptujskih pionirjev na Južnem Tirolskem, 1917 PMPO, Dorfbuch

bitk (Guštin, D. 2005. Soška fronta. V J. Fischer, ur. Slovenska novejša zgodovina 1848-1992 I. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 131). Ob soškem bojišču je avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo v letu 1916 začelo boje proti italijanski vojski na zelo zahtevnem alpskem bojišču Južne Tirolske (Guštin, D. 2005. Slovenske enote na frontah v Evropi 1915-1918. V J. Fischer, ur. Slovenska novejša zgodovina 1848-1992 I. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, 2005, str. 138-139), vendar se je tu avstro-ogrski napad zaradi močne ruske ofenzive na vzhodnem bojišču junija 1916 ustavil; avstro-ogrska vojska se je zato umaknila na pripravljene obrambne položaje. V tej ofenzivi je sodeloval tudi graški III. korpus z 28. pehotno divizijo, v kateri so v skoraj vseh enotah služili slovenski fantje (Štepec idr., 2010, str. 55). Na južnotirolskem bojišču je bil tudi 3. pionirski bataljon s Ptuja, kakor razberemo z ohranjenih fotografij, ki jih hrani ptujski muzej (SI, PMPO, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zgodovinski oddelek, Dorfbuch). Na vzhodnem bojišču, v Galiciji, je prišlo med avstro-ogrskimi

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

in ruskimi vojaškimi enotami med avgustom 1914 in majem 1915 do hudih in krvavih spopadov (območje med rekama Vislo in Dnjester, Gorlice, trdnjava Przemysl na reki San), pri katerih sta obe strani imeli hude izgube tako padlih kot zajetih vojakov. Mnogo Slovencev, ki so služili v polkih avstro-ogrske vojske, je bilo s svojimi enotami zajetih in so bili vojni ujetniki v Rusiji. Na drugi strani pa je mnogo ruskih vojakov prišlo v avstrijsko ujetništvo. Od julija do oktobra 1915, ko se je bojna črta ustalila, je potekala v Galiciji velika avstroogrsko-nemška ofenziva, ki je potisnila ruske vojaške enote daleč proti vzhodu. Nastopilo je obdobje pozicijske vojne, ki se je spremenila šele z veliko nemško-avstro-ogrsko ofenzivo pri Tarnopolu julija 1917, ko so uspešno prebili bojno črto oziroma fronto in dosegli ruski umik iz Galicije in Bukovine (Štepec idr., 2010, str. 44). V Rusiji je oktobra oziroma novembra 1917 izbruhnila revolucija, ki je bila posledica dolgoletnih slabih splošnih razmer v zaledju in tudi nezadovoljstva množic z vojno. Po uspešno izpeljani revoluciji so se boljševiki začeli pogovarjati o ustavitvi ognja in premirju. Nemčija je februarja 1918 proti Sovjetski zvezi začela obsežno ofenzivo, s katero je bila zelo uspešna, saj je bila Sovjetska zveza prisiljena 3. marca 1918 skleniti separatni mir s centralnimi silami (Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Bolgarijo, Turčijo) v Brest-Litovsku. S tem podpisanim mirom je Sovjetska zveza izgubila obsežne dele države (Latvijo, Estonijo, Litvo, Kurlandijo, Poljsko), umaknila se je tudi iz Finske in Ukrajine (Svoljšak, P., 1995. Januarski memorandum. V J. Fischer, ur. Slovenska novejša zgodovina 1848-1992 I. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 190). Begunci Vojne razmere so povzročile neprestano gibanje prebivalstva, množično mobilizacijo in gibanje civilnega prebivalstva – begunstvo, internacije in tudi militarizacijo, v smislu mobilizacije delovne sile za vojaške potrebe (Svoljšak, 2001, str. 123). Zaradi vojnih razmer je na vseh evropskih bojiščih in v njihovem zaledju velik udarec utrpelo tudi civilno prebivalstvo, ki je bilo prizadeto od nasilja nasprotne, sovražne vojske. Med oblike vojnega nasilja – to velja še v sodobnosti – spada tudi pregon civilnega prebivalstva z matičnih ozemelj. Prve vojaške operacije v Galiciji so sprožile gibanje civilnega prebivalstva, ki se je bilo primorano umakniti z območja krvavih

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

vojaških spopadov. Z umikom na zaledna območja Avstro-Ogrske so postali brezdomci, torej begunci. Poiskati so si morali novo nastanitev, pri čemer so se morali privajati na neznane bivanjske, gospodarske in socialne razmere. Za vključitev v novo bivalno okolje je bil jezik mnogokrat ovira, prav tako tudi nacionalne in kulturne razlike do domačega prebivalstva. Za pomoč beguncem so v Avstro-Ogrski skrbeli posebni begunski deželni oskrbovalni odbori, ki so delovali prek občin, glavarstev, namestništev, deželnih vlad, nad vsemi pa je bdelo notranje ministrstvo (Svoljšak, 2001, str. 238). Po izbruhu vojne so začeli iz Galicije prihajati begunci tudi v ptujsko okrožje. Iz ohranjenih podatkov je razvidno, da so se nastanili na Ptuju, Bregu pri Ptuju, Vurberku, v Muretincih in Zavrču. V letih 1914, 1915 in 1916 so živeli na Ptuju otroci iz Galicije. Zaradi pomanjkljivo ohranjenih podatkov domnevamo, da so otroci bivali v mestu, ali skupaj s svojim poljskim učiteljem Andreasom Lupo, ali pa s starši oziroma sorodniki. Iz statistike ptujskega mestnega šolskega sveta je razvidno, da so v letu 1914 v mestno šolsko okrožje sprejeli devet dečkov in sedem deklic iz Galicije in da je dvanajst dečkov ter pet deklic v letu 1915 obiskovalo organizirani tečaj poljščine. V osnovno šolo Breg pa so v šolskem letu 1914/1915 hodili trije otroci iz Galicije. Za šolsko leto 1915/1916 so podatki nekoliko bolj natančni, in sicer je bilo v dekliški osnovni in meščanski šoli, imenovani Mladika, na izobraževanju pet deklet: tretji razred osnovne šole je obiskovala ena, v peti razred osnovne šole so hodile tri, v tretji razred meščanske šole pa ena deklica. Mestno deško šolo je od 15. septembra 1914 do 1. aprila 1915 obiskovalo pet dečkov iz Galicije. Od 1. aprila je bil v šoli samo še en deček, ker so preostali hodili v poljski razred, ki je bil organiziran v stavbi otroškega vrtca, vodil pa ga je poljski učitelj Andreas Lupa. Poljski razred je obstajal na Ptuju vse do 10. junija 1915, tega dne je prevzel poljski učitelj vodstvo šole v begunskem taborišču Wagna pri Lipnici (SI ZAP, Zgodovinski arhiva na Ptuju, SI ZAP/0005, Mestna Občina Ptuj, šk. 216-1915, spis SCH 73-3-1915). Ali so otroci iz Galicije po njegovem odhodu ostali na Ptuju ali so tudi oni odšli v Wagno, iz ohranjenih podatkov ni razvidno. V ptujsko okrožje so se iz Galicije in Bukovine zatekli tudi begunci nemške narodnosti. Po socialni strukturi so prevladovali kmetje, manj je bilo trgovcev in obrtnikov. Oblasti so iz osmih nemških naselij nastanile 218 beguncev v Župečji vasi (11 beguncev), Pleterjah (11),

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Sv. Lovrencu na Dravskem polju (25), Spuhlji (5), na Ptujski Gori (39), v Loki (54), Staršah (14), Zlatoličju (14), Skorbi (45), na Krčevini (9), Vurberku (4), Mestnem Vrhu (10), v Ristovcu (15) in Markovcih (12) (A, StLA, Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Stathalterei Präsidial A5b 1347/19189, K 995. Drei Jahre deutsche Flüchtlingsfürsorge. Tätigkeitsbericht des Fürsorgeausschusses für deutsche Flüchtlinge aus Galizien und der Bukovina für die Zeit vom November 1914 bis 31. Dezember 1917, str. 32.). Sprva so oblasti nameravale nastaniti begunce samo na Ptuju in Bregu, ker pa je primanjkovalo stanovanj, v mestu pa bi jih bilo tudi težje oskrbovati, so jih nato razporedili po okoliških krajih. Za družine s šoloobveznimi otroki, ki so bile nastanjene v južnem predelu Dravskega polja, so odprli en razred v prostorih slovenske šole pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju; pouk je obiskovalo 24 nemških otrok, vodil pa ga je učitelj August Matuschek. V razredu so imeli vsako drugo nedeljo v mesecu tudi evangeličansko mašo, ki jo je vodil evangeličanski duhovnik Bernhard Theunert, zadolžen za okraj Ptuj. Po njegovem vpoklicu v vojsko ga je nadomestil duhovnik Mahnert, ki so ga izpustili iz vojaške službe. Veliko otrok je hodilo v nemško šolo na Ptuju in Bregu. Na začetku so bile zaloge hrane v okraju zadovoljive, družine so se dobro vklopile v slovensko okolje. Ko pa je prišlo do občutnega pomanjkanja hrane, se je odnos slovenskih prebivalcev do njih spremenil – postali so odklonilni. Negativni pritiski so bili tako hudi, da je le misel na čimprejšnjo vrnitev v domovino nekoliko omilila njihovo stisko in domotožje (A, StLA, Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Stathalterei Präsidial A5b 1347/19189, K 995, str. 33). Straža poroča, da so bili med prvo svetovno vojno na Vurberku begunci raznih narodnosti in veroizpovedi (Vurberg, Straža (30.09.1918), letnik 10, številka 78, str. 4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc-XM8927YE from https://www.dlib.si. [19. 3. 2018]). Tako so od 27. septembra 1914 do 3. septembra 1915 v gradu bivali begunci iz Galicije; večinoma so bili železničarji z družinami. Za njimi so prišli poljski in ruski begunci. Tri mesece, od novembra 1914 do januarja 1915, so bili na gradu tudi judovski begunci. Vurberški grad je januarja 1915 postal državna bolnišnica za bolne in starejše begunce, ki jo je vodil judovski zdravnik dr. Rossberger iz Jaroslava. Razmere so bile zelo slabe. 47 jih je umrlo. Od oktobra 1915 so v gradu dobili zatočišče tudi tirolski in primorski begunci, ki so bili po rodu

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

večinoma Italijani in Furlani. S širitvijo bojev na soški fronti pa je po pisanju Straže na Vurberk prihajalo vedno več slovenskih in hrvaških beguncev, ki so sčasoma prevladali. Za njihovo oskrbo je bilo primerno poskrbljeno. Imeli so svojega oskrbnika, zdravnika, sanitetno osebje, duhovnika in štiri redovnice. Po podatkih, ki jih navaja Straža, je na Vurberku umrlo 159 beguncev, večinoma so bili italijanske, hrvaške in slovenske narodnosti. Večina beguncev je z Vurberka odšla julija 1918. Kakšen je bil odnos domačinov do beguncev iz Galicije, razberemo iz dopisovanja med ptujskim županom Josefom Ornigom in deželnim namestnikom Claryjem v letih 1916 in 1917. Iz pisma ptujskega župana izvemo, da so se mu neimenovani domačini pritožili glede nastanjenih beguncev v ptujskem okrožju in domnevne višine preživnin za nekatere begunske družine. Podatke o zneskih preživnin naj bi mu posredovali prizadeti domačini, saj so bili po njihovem mnenju višji od invalidnin, ki so jih prejeli nekateri vojni invalidi. V pismu navaja, da sta bili v Zavrču nastanjeni dve družini, in sicer naj bi sedemčlanska družina letno prejela 11.872 kron, šestčlanska pa 10.660 kron. Na Bregu pri Ptuju naj bi begunska družina, ni navedeno, koliko članska je bila, dobila 12.310 kron preživnine. Ob preživnini so begunske družine dobile še brezplačno obleko, obutev in perilo. Zneske preživnin je komentiral tako: Ob vsem sočutju za uboge, ki so bili primorani zaradi usode zapustiti svojo hišo, kmetijo, dvor in si z družino poiskati začasni dom na Štajerskem ali kjer koli drugje, ni mogel verjeti, da bi vlada z davkoplačevalskim denarjem in vojnim posojilom ravnala tako razsipno. Za primerjavo je navedel, da je dobil vojni invalid s Trškega vrha oziroma gorce v Halozah od države izplačano mesečno podporo v višini osem kron. Župan Josef Ornig nam v istem pismu posreduje tudi podatek, da je v begunskem taborišču v Muretincih bivalo 300 judovskih beguncev in da jim je oblast za njihovo oskrbo dodelila 47 srbskih vojnih ujetnikov, imeli pa so tudi lastnega zdravnika in dva nadzorna oficirja. Za njihovo prehrano je skrbel poseben mesar, saj so morali hrano pripravljati po posebnem judovskem obredu. V pismu je zelo poudaril podatek, da je 300 begunskih judov imelo svojega zdravnika in da so bili za zdravstveno oskrbo na območju okrožja Ptuj z okoli 80.000 prebivalci zadolženi le trije zdravniki. Pismo je končal z dvomom o navedenih informacijah, ki so se širile med prebivalstvom okrožja Ptuj in povzročale razumljivo

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

nejevoljo, ter se spraševal, ali so ustrezale resnici. Ker je želel izvedeti resnico in da se ne bi javni pogovori v tem smislu nadaljevali, je zato v tem pismu prosil državno namestništvo za pojasnilo navedenih podatkov. V opombi pa je še zapisal, da je bil prisiljen z različnih strani napisati to poročilo, pričakoval pa je tudi interpelacijo v občinskem svetu. Upal je, da bo z odgovorom na to pismo dobil pojasnila (SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI ZAP/0005, Mestna Občina Ptuj, šk. 238, ovoj MOB 1914-1918, spis 2640 MOB. SI ZAP/0005, Mestna Občina Ptuj šk. 226, spis 30/20-1917). O nastalih nepravilnostih pri nastanitvi beguncev v okrožju Ptuj je župan Josef Ornig dobil odgovor od državnega namestnika Claryja šele čez dobro leto, in sicer 12. novembra 1917. Iz odgovora izvemo o višini preživnin za begunce, ki jih je določal odlok ministrstva za notranje zadeve z dne 23. julija 1917. Podpora za begunce brez sredstev, ki niso dobili državne oskrbe v naravi, je v primeru, da so bili brez sorodnikov in so bili za stalno pridobitno nesposobni, na osebo znašala štiri krone na dan. Stalno pridobitno nesposobnim zakonskim parom je v primeru, da so bili samostojni oziroma niso bili v skupnem gospodinjstvu z živečimi sorodniki, na osebo prav tako pripadalo štiri krone na dan. Drugim beguncem brez sredstev pa so določili na osebo dve kroni na dan. Župan Josef Ornig je tudi dobil odgovor na vprašanje, kaj vse so delali srbski vojni ujetniki v Muretincih. Iz dopisa je razvidno, da so več beguncem v Muretincih za pomoč dodelili srbske vojne ujetnike in tudi, zakaj. 5. armadno poveljstvo oziroma poveljstvo soške armade je zaradi izbruha pegavice v Muretincih dalo na razpolago 59 vojnih ujetnikov, od teh je 26 srbskih vojnih ujetnikov delalo pri sečnji lesa v najetem gozdu, preostali pa so pomagali po okrožju raztresenim beguncem. Delovno skupino 26 mož je dopolnilo še deset mož s posebnimi nalogami (oddelčni poveljnik, kočijaž, kuhar in drugi), sedem mož so zaposlili v gradu (tolmač, kuhar, krojač, knjigovodja – nižji oficir) in deset mož pri obnovi gradu ter poljskih delih ob gradu. Poveljstvo soške armade je dalo srbske vojne ujetnike v pomoč beguncem v Muretincih za nedoločen čas, le pritožbe o njihovem delu in obnašanju bi imele za posledico, da bi jih poveljstvo odpoklicalo in ponovno prestavilo k armadi na soško bojišče. Iz pisma Josefa Orniga deželnemu namestniku Claryju je razvidno, da so bili vojni ujetniki na razpolago ves čas, da so pomagali kmetom v okolici na polju in da so s tem koristili tudi okrožju.

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Trditve, da sta bila za begunsko taborišče v Muretincih naročena dva nadzorna oficirja, je deželni namestnik Clary zanikal, ker je bil s strani 5. armadnega poveljstva za taborišče imenovan posebni taboriščni poveljnik, žal njegovo ime ni bilo zapisano v navedenem pismu. Drugi oficir je bil oficir inšpektor za vojne ujetnike in je obiskoval posamezne vojnoujetniške skupine v Spodnji Štajerski. Zaradi izbruha pegavice v begunskem taborišču v Muretincih je 5. armadno poveljstvo poslalo tja zdravnika, ki je nudil strokovno pomoč tudi prebivalcem Muretincev z okolico in ne samo beguncem. Za taborišče ni bil imenovan poseben upravnik. Z mesnimi izdelki je taborišče oskrbel mesar Geier, saj so ostri verski predpisi ortodoksnih judov zahtevali posebnega mesarja v imenovani osebi (A, StLA, Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Statthallterei. Korespondenz 1917. Flüchtlinge, Kriegsflichtlinge und Lager 1917. Begunci v Ptuju). Sprašujemo se, ali je bil župan Josef Ornig z odgovorom državnega namestnika Claryja zadovoljen in ali je lahko pomiril neimenovane prizadete domačine glede višine vzdrževalnine za begunce. Natančnega odgovora zaradi pomanjkanja podatkov nimamo. Pač pa ugotavljamo, da je bila po posredovanih uradnih podatkih državnega namestništva po izračunu letna vzdrževalnina za begunce nekoliko nižja, kot so krožile govorice med domačini. Sedemčlanska družina brez drugih prihodkov iz Zavrča naj bi prejela na osebo štiri krone na dan, torej bi dobili letno 10.220 kron, šestčlanska družina pa 8760 kron vzdrževalnine. V primerjavi z domnevnimi podatki domačinov o letni vzdrževalnini je razlika tako pri sedemčlanski družini 1652 kron, pri šestčlanski pa 1900 kron. Z odprtjem soškega bojišča, ki je bilo posledica izbruha vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko, so avstro-ogrske in tudi italijanske oblasti umaknile civilno prebivalstvo vzdolž bojne črte. Z desnega brega soškega bojišča je bilo prebivalstvo večinoma izseljeno v Italijo, z levega pa v notranjost habsburške monarhije, kjer so se naselili v različnih krajih in tudi v begunskih taboriščih (Steinklamm pri St. Pöltnu, Gmünd, Wagna pri Lipnici, Bruck na Litvi), ki jih je avstrijska oblast zgradila za njihovo bivanje. Begunci, ki so imeli sorodnike na Kranjskem ali Spodnjem Štajerskem, so se preselili k njim, tudi v ptujski okraj (Šuligoj, 1994, str. 311). Druge begunce pa so preselili v begunska taborišča, ki so organizacijsko imela obliko naselja. Zgrajena so bila iz lesenih barak, v njih pa so delovale šole, vrtci,

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bolnišnice, različne delavnice, trgovine, poskrbljeno je bilo tudi za duhovno oskrbo. Njihov vsakdanjik so določala pravila, po katerih so se morali ravnati; urnik je bil natančno določen: delo, počitek, gibanje (Svoljšak, 2010, str. 239). Po podpisu premirja 3. marca 1918 v Brest-Litovsku Litovskem (Prunk, J. 1981. Boljševiška samoodločba narodov. Mir v BrestLitovsku. V M. Sluga, ur. Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Canlkarjeva založba, 1981, str . 535) med Rusijo in centralnimi silami so se na avstrijskih tleh začeli pripravljati na vrnitev beguncev v domovino. Do julija 1918 se je s ptujskega okraja večina beguncev iz Galicije vrnila domov. domov (A, StLA, Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Statthallterei. Korespondenz 1917. Flüchtlinge, Kriegsflichtlinge und Lager 1917. Pismo ptujskega župana Orniga štajerskemu državnemu namestniku Claryu 14. junija 1918). Vojni ujetniki Z vpoklicem moških vojnih obveznikov v vojsko je na vseh delovnih področjih Avstro-Ogrske začelo primanjkovati delovne sile, saj so bili vpoklicani številni možje različnih poklicev in stanov, ki so do tedaj delali v različnih gospodarskih panogah. Da bi lahko gospodarstvo v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja delovne sile potekalo kar se da normalno, je bila avstrijska oblast primorana ukrepati. Odločila se je, da bo v ta namen uporabila begunce in vojne ujetnike, saj jih je vzdrževala in oskrbovala na državne stroške. Avstrijske oblasti so vojne ujetnike ločile na tiste, ki bi delali na vojaških objektih, in tiste, ki bi delali v okviru javnih oziroma civilnih del na državni ravni (Fischer, 2009, str. 355). Predstavniki avstrijske vlade so februarja 1915 na Dunaju sestavili obsežen načrt projektov, pri katerih bi v okviru javnih del sodelovali vojni ujetniki. Prevladovala so dela v rudarstvu, obrti, industriji, izgradnji strateških prometnih povezav, obdelovanju zemlje oziroma pri melioracijah in regulacijah (Leidinger, H., Moritz, V., 2006. Verwaltete Masen, Kriegsgefangene in der Donaumonarchie 1914-1918. V J. Oltmer, ur. Kriegsgefangene im Europa des Ersten Weltkriegs. Paderborn ; München: Ferdinand Schöning, 2006, str. 49). Vojni ujetniki so postali zelo pomembna pomožna delovna sila za zainteresirane delodajalce (lokalne oblasti, zasebne podjetnike,

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

obrtnike, veleposestnike, kmete), ki so morali gospodariti na osnovi vojnega gospodarstva in s tem povezane zakonodaje. Vprašanje, ki ga tu zaradi pomanjkanja podatkov ne bomo podrobneje obdelali, pa je, koliko so avstrijske oblasti pri pripravi in izvajanju predpisov upoštevale mednarodno zakonodajo o humanem ravnanju z vojnimi ujetniki, ki je imela osnovo v določilih pravilnikov dveh haaških mirovnih konferenc iz let 1899 in 1907. Četrta haaška konvencija o zakonih in običajih vojne s prilogami, pravilniki, sprejeta na drugi haaški konferenci 18. oktobra 1907, določa vojskovanje na kopnem; ravnanje z vojnimi ujetniki ureja drugi del Pravilnika o zakonih in običajih vojne na kopnem, in sicer členi od 4. do 20 (Jogan, 1997, str. 108). Zelo pogosto so avstrijske oblasti za delovno pomoč pri civilnem delu spreminjale predpise za naročilo vojnih ujetnikov. Prvi vladni predpisi so za dodelitev delovne pomoči določili kot najnižje število 200 vojnih ujetnikov. Vse to je omejilo krog potencialnih delodajalcev, kar ni ostalo brez njihovih ugovorov (Hansak, 1991, str. 109). Junija 1915 so to številko zmanjšali na 30 vojnih ujetnikov (Leidinger, H., Moritz, V., 2006. Verwaltete Masen, Kriegsgefangene in der Donaumonarchie 1914-1918. V J. Oltmer, ur. Kriegsgefangene im Europa des Ersten Weltkriegs. Paderborn ; München: Ferdinand Schöning, 2006, str. 51). Posredovanje vojnih ujetnikov za delovno pomoč zainteresiranim delodajalcem je bilo v pristojnosti avstro-ogrskega vojnoobveščevalnega nadzornega urada (Kriegsüberwachungsamt – KÜA). (Moritz idr, 2005, str. 54). Na osnovi politične, socialne in zdravstvene presoje so lahko nižji državni upravni uradi vplivali, kam bodo poslali vojne ujetnike na delo. Presoditi so morali o dveh primerih, ki sta bila povezana z vprašanjem: ali bi bila oddaja vojnega ujetnika konkurenca delovnemu trgu? V prvem primeru so morali preučiti razpoložljivost domače delovne sile (begunci, evakuiranci), v drugem pa, če je šlo za državna ali javna dela, ki zaradi visokih stroškov sploh ne bi bila izvedena (melioracije, rekultivacija, močvirna kultura) (Hansak, 1991, str. 108-109). Na pobudo avstro-ogrskih oblasti so deželna namestništva začela zbirati predloge za javna dela, pri katerih bi lahko kot delovno pomoč uporabili vojne ujetnike. Tako je spomladi 1915 državno namestništvo v Gradcu na posvetovanje o čim boljši uporabi vojnih ujetnikov za

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

delovno pomoč povabilo štajerski deželni odbor in poljedelsko društvo Štajerske. Na posvetu so predlagali javna dela v poljedelstvu, in sicer melioracije, regulacije neplovnih voda in hudournikov. Deželni gradbeni urad je februarja 1915 objavil listo projektov za regulacijo potokov. Od enainštiridesetih načrtovanih jih je Ministrstvo za kmetijsko odobrilo šestnajst. Dežela Štajerska je načrtovala, da bo lahko z vojnimi ujetniki kot delovno silo znižala stroške številnih projektov in s tem omogočila njihovo realno financiranje (Hansak, 1991, str. 109). Z javnimi deli so imele lokalne oblasti mnogo načrtov, s številom so nekateri zelo pretiravali. V marčevski številki Štajerca za leto 1915 je objavljen seznam javnih del s potrebami po številu vojnih ujetnikov za določena javna dela (regulacije rek in strug, popravila cest in poljedelska dela) tako pri posestnikih kot občinah. S seznama je razvidno, da se je število vojnih ujetnikov gibalo od 30 do 10000 mož, odvisno od narave dela. (Razumni vojaki, pobrigajte se!, Štajerc (1915), letnik 16, številka 13, str. 3-4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc0OPCBU2Z from https://www.dlib.si [27. 3. 2018]). Želje po javnih delih so bile eno, realnost pa drugo, predvsem njihovo financiranje v medvojnem času, saj je bila glavnina denarja namenjena vojnemu gospodarstvu in vojnim dogodkom na bojiščih. Velike želje po javnih delih je imel ptujski župan Josef Ornig. V ptujskem okraju je hotel zgraditi lesene barake za 200 mož in v njih nastaniti vojne ujetnike, ki bi delali v okviru javnih del. Kot primer javnih del je predlagal regulacijo reke Pesnice. Barake naj bi stale vzdolž načrtovanega dela regulacije, da bi prihranil stroške prevoza ujetnikov na delo iz taborišča (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, AVA, Algemaines Verwaltungsarchiv, Ackerbauministerium, K 150, Z 13534 ex 1915). Zamisli niso uresničili. Državno namestništvo v Gradcu je 28. februarja 1915 po političnih okrožjih pripravilo seznam načrtovanih javnih del (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, AVA, Algemaines Verwaltungsarchiv, Ackerbauministerium K 150, Z 1217 ex 1915). Za ptujsko okrožje je predvidelo sistematično reguliranje reke Drave od Maribora do Ormoža; na Ptuju naj bi ga v dolžini dveh kilometrov izvajalo 200 vojnih ujetnikov. Projekt bi trajal sedem mesecev, stal naj bi 180.000 kron. Drugi načrtovani projekt je bila regulacija Drave od Ptuja do Središča, in sicer na odseku od Starš

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

do Zlatoličja. Delalo naj bi 100 vojnih ujetnikov. Investicija naj bi bila izvedena v dveh mesecih in pol, stala naj bi 17.000 kron. Zaradi pomanjkanja sredstev je kmetijsko ministrstvo odločno zavrnilo vse gradbene želje državnega namestništva v Gradcu in nižjih političnih oblasti. Tako nista bila odobrena tudi oba navedena ptujska odseka regulacije reke Drave. Ob industriji, obrti in trgovini je bilo vojnemu gospodarstvu podrejeno tudi kmetijstvo. Pri preurejanju kmetijstva za potrebe vojnega gospodarstva je imela država večje težave kot pri drugih gospodarskih panogah. Primanjkovalo je mehanizacije in delovne sile, zato je preusmeritev le delno uspela. Temu primerna je bila ob koncu koledarskega leta tudi količina kmetijskih pridelkov, ki se je ponekod celo prepolovila, saj delovna sila žensk in pogosto tudi vojnih ujetnikov ni uspela nadomestiti v vojsko vpoklicanih moških. Zaradi pomanjkanja delovne sile je država dovolila z 10. marcem 1916 dodeliti dopuste vojakom za izvajanje kmetijskih in gozdarskih del in jih je kot moštvo po ukazu poslala posameznim posestnikom ali delavskim skupinam. Dopusti so trajali od tri do štiri tedne, v nekaterih primerih tudi dlje (Vojaška pomoč h kmetijskemu in gozdarskemu delu. Štajerc (1916), letnik 17, številka 11. str. 4. Dostopno na URN:NBN:SI:docAIVGXJ7D from http://www.dlib.si, [9.4.2018]). To postopek se je ponavljal vsako leto vojne. Tako je vojno ministrstvo na Dunaju februarja 1918 odredilo, da morajo za pripravo kmetijskega orodja in popravila kmetijskih strojev za spomladansko kmetijsko delo kolarji, kovači, ključavničarji, kleparji, sodarji in drugi dobiti vojaški dopust. Vojni ujetniki na Štajerskem so za kmetijske upravne organe na Štajerskem v okviru vojnega gospodarstva s svojim delom veliko prispevali. Zaradi splošnega pomanjkanja prehrane so kmetom preoblikovali številne pašnike v polja za pridelovanje hrane. Kljub zmanjšanju števila vojnih ujetnikov na 30 v skupini, pa je bila ta številka za kmetijska dela pri številnih kmetijah še vedno previsoka, saj so večinoma potrebovali le nadomestilo za vpoklicane hlapce in moške člane družine v vojsko. Kljub bojazni domačih, da ne bi dobili za pomembnejša kmetijska dela (setev, žetev) vojaki dopusta, so postali vojni ujetniki nenadomestljiva delovna pomoč pri kmetijskih delih (Moll, 2014, str. 77). Glede na potrebe in povpraševanje po vojnih ujetnikih kot pomožni delovni sili na kmetijah ali javnih delih v občinah v letu 1915 je vojno ministrstvo ob

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

koncu leta 1915 znižalo število delavcev na 10 mož za skupino. Da pa ne bi naročniki preveč izkoriščali naročila po potrebi mož pod 30 na skupino, so morali plačati oblastem kavcijo in sicer občine 20 kron, zasebniki 30 kron po možu pri oddaji prošnje. V primeru slabega ravnanja z vojnimi ujetniki, njihovega pobega ali kršenju določil vojnih oblasti jim je kavcija propadla (Hansak 1991, str. 124). Deseti oddelek vojnega ministrstva, ki je bil zadolžen za vojne ujetnike, je 1. marca 1916 objavil tako imenovano modro ujetniško knjigo »Blaue Kriegsgefangenen Büchlein«, poznano tudi kot odlok št. 3000 (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv, KA, Kriegsarchiv, Milkomdo Graz MA 1916, K 384, 59-8/11- I.). Pomenila je osnovo za uporabo vojnih ujetnikov pri javnih delih. Posodobljena določila izvajanja javnih del za vojne ujetnike so bila narejena v soglasju med vojnim ministrstvom in najvišjim armadnim poveljstvom na eni strani ter z vsemi resornimi ministrstvi na drugi strani. Javni gospodarski interesi so bili vzrok za spremembe dotedanjih pravil. V prvi vrsti so dali poudarek kmetijskemu delu, predvsem v poljedelstvu (setvi in žetvi). Javna dela v poljedelstvu (pridelava hrane) so imela prednost pred vsemi drugimi interesi, razen če niso bila dela neposredno povezana z vojsko. Knjigo z določili in pogoji najema vojnih ujetnikov delavcev je istega dne v tiskani obliki izdalo tudi Državno namestništvo v Gradcu. Določila tega odloka so brez izjem veljala za vse skupine vojnih ujetnikov, ne glede na to, ali so bili dodeljeni za javna dela, organizirana v okviru države oziroma občine, ali pri zasebnikih. Delovne skupine vojnih ujetnikov so po tem odloku delili na stalne in premične oddelke. Deželni delovni uradi so lahko premične oddelke poljubno prestavljali po kronovinah. Velikost kontingenta vojnih ujetnikov je določilo vojno ministrstvo. Stalne skupine vojnih ujetnikov so delale izključno v industriji in rudarstvu. Premično skupino je sestavljalo 100 mož, ki so bili razdeljeni na manjše skupine po deset mož. V posebnih primerih so lahko dodelili delovnemu mestu tudi manj kot deset mož. Za vse vojne ujetnike so določili delodajalcem plačilo kavcije 30 kron, ki so jo morali poravnati, tudi za nazaj, na vseh okrožnih glavarstvih. Pomanjkljivost tega pravila za delodajalce je bila, da je lahko deželni delovni urad premične oddelke, ne glede na dogovorjeni čas odpusta, preusmeril na drugo delovno mesto. S tem pravilom so bila prizadeta predvsem mesta z dolgotrajnimi

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

gradbenimi deli, saj so z njihovih območij delovni uradi v času setve in žetve preusmerjali delavce na poljedelska območja. Prednost pravila za gospodarstvo pa je bila v tem, da so lahko brez dolgega zavlačevanja postavili delavce vojne ujetnike tja, kjer so bili najbolj potrebni. Zaradi slabih delovnih razmer v kronovini Štajerski je deželni delovni urad v letu 1917 za dela v poljedelstvu in gozdarstvu znižal število vojnih ujetnikov z deset na tri može(Hansak 1991, str. 125) ali celo manj; na kmetiji je bil lahko zaposlen tudi samo eden. Deseti oddelek vojnega ministrstva je 19. marca 1918 z odlokom spremenil nekatera določila odloka 3000 iz leta 1916, in sicer so na osnovi tega odloka delodajalci iz lastnih sredstev morali poskrbeti za oskrbo vojnih ujetnikov in stražarjev. Delodajalci so morali na okrožnih glavarstvih dvigniti oskrbovalne karte za vojne ujetnike in stražarje, da so lahko zanje priskrbeli potrebno blago za preživljanje (Sprememba odredbe No. 3000 iz 1916. A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, KA, Kriegsarchiv, Milkdo Graz MA 1918, K 875, 39/38-11). Vojaški upravi je bilo prepovedano delodajalcem izdati hrano iz zalog za vojne ujetnike. Od začetka januarja 1918 so si sledila v kratkem zaporedju nova navodila – odredbe, povezane z vsakdanjikom vojnih ujetnikov, predvsem ruskih, srbskih, ukrajinskih in romunskih. Vojne ujetnike so kot delovno silo oblasti poskušale zaposliti na vseh področjih, ki si jih je bilo mogoče zamisliti. Pri pošiljanju vojnih ujetnikov na delo na različna delovna mesta so poskušale oblasti upoštevati tudi njihovo poklicno izobrazbo, kar jim je le delno uspelo, saj so večinoma zaposlili nekvalificirane delavce (Leidinger, H., Moritz, V., 2006. Verwaltete Masen, Kriegsgefangene in der Donaumonarchie 1914-1918. V J. Oltmer, ur. Kriegsgefangene im Europa des Ersten Weltkriegs. Paderborn ; München: Ferdinand Schöning, 2006, str. 51). O spremembah določil o uporabi vojnih ujetnikov za poljska dela na deželi so krajevne oblasti obveščale na oglasnih deskah in ob nedeljah pred cerkveno lipo; poročali pa so tudi časopisi, med njimi sta o nastalih spremembah redno obveščala Straža in Štajerc. (Nova določila glede oddaje vojnih ujetnikov. Straža (19.11.1915), letnik 7, številka 92, str. 4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc-CK7HHQXT from https://www.dlib.si. [ 9. 4. 2018]). Tako je Straža objavila zapis o nezadovoljstvu občin s pogoji najema vojnih ujetnikov delavcev, ki

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

jih je v letu 1916 določila vlada oziroma vojno ministrstvo (Strogi pogoji glede ujetnikov delavcev, Straža (25.02.1916), letnik 1, številka 11. str. 5. Dostopno na URN:NBN:SI:doc-ZTHWASX0 from http:// www.dlib.si [ 9.4.2018]). Nestrinjanje z vladnimi določili so občine izrazile vladi oziroma vladnemu namestniku v Gradec v nekaj točkah. Napisali so, da za kmete niso bile sprejemljive štiri točke: kavcija 30 kron za vsakega ujetnika; dejstvo, da ne bodo več plačevali ene krone odškodnine za hrano na dan; da mora posestnik sam poskrbeti za zdravnika in zdravljenje najetih vojnih ujetnikov; nepravilno urejena delovna doba. Okrožje Ptuj Mestna občina Ptuj je junija 1915 po večmesečnih pogajanjih z vojaško intendanturo vojaškega poveljstva Gradec sklenila pogodba o razpoložljivosti vojnih ujetnikov za poljedelska in javna dela v ptujskem okrožju. Dogovorili so se, da bo ptujsko okrožno zastopništvo poslane skupine vojaških vojnih ujetnikov neposredno poslalo naprej na občine za nadaljnjo razdelitev. Za nastanitev ruskih vojnih ujetnikov so ustvarili ločena taborišča, in sicer na Vurberku, v Hlaponcih, na Krčevini in na posestvih Ptujska Gora, Podlehnik in Hintze. Na teh posestvih so ob kmetijskih delih (ob setvi, žetvi, trgatvi) ruske vojne ujetnike po njihovem prihodu na Ptuj takoj predali lastnikom posesti. V času, ko vojni ujetniki niso imeli dela na omenjenih posestvih, so bili zaposleni pri gradnji cest, mostov, kanalov in tudi pri kriznih gradnjah. Oblasti so tako poskrbele, da so bili vojni ujetniki stalno zaposleni. V ptujskem okrožju so bila odobrena naslednja javna dela: delitev (komasacija, arondacija) hribovske ceste Hlaponci–Polenšak v dolžini kilometra in pol, delali so hribovsko cesto Vurberk–Sv. Barbara v dolžini enega kilometra, na novo so položili sedem kilometrov ceste Ptuj–posestvo Hinze– Sv. Martin (Vurberk) in šest kilometrov ceste skozi Tržec in Sela do Stogovcev. Gradili so most čez Grajeno na Radgonski cesti na Ptuju, posebno pozornost so namenili vzdrževanju nekaterih okrožnih cest in popravilu 150 metrov dolgega mostu čez Dravo, kar je bilo v interesu garnizije zaradi povečanega prometa. Sodelovali so tudi pri drugih gradnjah. Na razpis zbiranja predlogov projektov za izvajanje javnih del in s tem povezanim številom ruskih vojnih ujetnikov, ki

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

niso bili odobreni, so občine ptujsko-ormoškega območja v letu 1915 štajerskemu deželnemu odboru v Gradcu podale še naslednje predloge: projekti, pri katerih so predvideli delovno pomoč 100 ruskih vojnih ujetnikov, so bili: gradnja železniške dovozne ceste Strnišče– Župečja vas do priključka z okrožno cesto Ptuj–Rogatec, v Koračicah odvodnjavanje travnikov, v Hlaponcih gradnja lokalne hribovske ceste, na Ptujski Gori gradnja okoliške hribovske ceste. 200 ruskih vojnih ujetnikov so predvideli za gradnjo naslednjih cest: Ptuj–Sela, Goričak–Turški Vrh, Podvinci–Zgornji Velovlek in Jurovci–Pristova– Stogovci. 300 ruskih vojnih ujetnikov so načrtovali za delovno pomoč pri regulaciji potoka Polskave. Največje število – 500 ruskih vojnih ujetnikov – so predvideli za gradnjo ceste v vinorodnih Halozah in ceste vzdolž Drave na relaciji Ptuj–Sv. Martin (Vurberk). S tega seznama projektov je razvidno, da so občine na svojem območju želele s pomočjo vojnih ujetnikov in državnega financiranja izboljšati slabo in pomanjkljivo infrastrukturo, predvsem cestno (A, StLA, Steiermärckisches Landesarchiv Graz, LA Rezens IV/4 - 1914 – 1917, Ptuj, ZL. 6022/II 628. Razumni rojaki, pobrigajte se!, , Štajerc (1915), letnik 16, številka 13, str. 3-4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc0OPCBU2Z from https://www.dlib.si [9.4.2018]). Za javna dela sta bili na osnovi takratnih predpisov pripravljeni dve različici delovne pogodbe za delodajalce, in sicer pogodba za dela, ki so bila v javnem interesu, in pogodba za zasebna dela. Obe pogodbi sta vključevali osnovna določila o ravnanju z vojnimi ujetniki, njihovem plačilu, zdravstvenih pregledih, zavarovanju v primeru poškodbe, nastanitvi, prehrani in drugo (Hansak, 1991, str. 134). Kakšna javna oziroma civilna dela so se v letu 1916 izvajala v ptujskem okrožju in koliko oskrbnine so porabili iz državnega proračuna za vojne ujetnike, izvemo iz poročila ptujskega okrožnega odbora, poslanega na finančno ministrstvo na Dunaj. Iz poročila (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, KA, Kriegsarchiv, KM, abt 12, 1916, šk. 682, spis Z 46723 – IX C). povzamemo, da je znesek za trimesečno oskrbo ruskih vojnih ujetnikov za delovno pomoč znašal za ptujsko okrožje 11.847 kron, 40 helerjev (za marec 1409,970 krone, za april 5239,00, za maj 5198,70 krone), za celo Štajersko pa 84.877 kron, 40 helerjev. Za vsakega vojnega ujetnika je dnevna oskrba znašala 0,3 krone. V navedenem obdobju so izvajali javna dela na okrožni cesti Ptuj–posestvo Hintze–Sv. Martin (Vurberk). Delalo je

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Vojni ujetniki pri urejanju ceste v Halozah, 1915–1918 PMPO, fotodokumentacija

51 vojnih ujetnikov. Stroški njihove oskrbe so bili v marcu 1581 kron, v aprilu 1530 in v maju 1581 kron. Na Vurberku je 29 vojnih ujetnikov gradilo okrožno cesto, za njihovo oskrbo so marca porabili 899 kron, aprila 870 in maja 899 kron. 49 vojnih ujetnikov je izvajalo cestna dela v Dravski dolini, stroški njihove oskrbe so znašali marca 1519 kron, aprila 1470 in maja 1519 kron (Hansak, 1991, str. 109)

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V mestu Ptuj je 161 vojnih ujetnikov pomagalo pri gradnji in vzdrževanju cest (tlakovanje, posipanje z gramozom) in mostov, regulaciji Grajene, zaščitni obnovi nabrežja in odvozu fekalij, 75 pa jih je delalo v različnih obrtniških delavnicah. Ob navedenih civilnih delih so aprila 1916 na območju Dornave potekala dela v dolini Pesnice. Pri regulaciji reke je delovno pomoč nudilo 390 vojnih ujetnikov (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, KA, Kriegsarchiv, MilKomd MA/Graz 1916, šk. 384, spis Nr. 56109). Iz tega podatka je razvidno, da je ptujskemu županu uspelo v manjšem obsegu od prvotno zamišljenega že zgoraj omenjenega dobiti projekt regulacije reke Pesnica. Kakor razberemo iz korespondence med Mestno občino Ptuj in vojaškim poveljstvom v Gradcu ter vojnim ministrstvom na Dunaju, se je z daljšanjem vojne in s tem poslabšanjem življenjskih razmer ter pomanjkanjem hrane število vojnih ujetnikov pri regulaciji reke Pesnica znižalo na 191, preostale so premestili v različne kraje avstrijskega dela dvojne monarhije, kjer so jih uporabili pri kmetijskih delih (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, KA, Kriegsarchiv, MilKomd MA/Graz 1917, šk. 517, 59- 8/30- 10). V občini Ormož je v letu 1916 nudilo delovno pomoč 80 ruskih vojnih ujetnikov. Za vse vojne ujetnike je občina plačala pri okrajnem glavarstvu Ptuj kavcijo v višini 2400 kron. Enajst jih je pomagalo pri občinskih javnih delih, uporabili so jih pri vzdrževanju občinskih cest. Drugi so delali v kmetijstvu. Kakor je razvidno iz obvestila za leto 1917, so zasebniki, pri katerih so lahko največ trije ruski vojni ujetniki nudili delovno pomoč, plačali pri občini Ormož predpisano kavcijo 30 kron za vsakega posameznika (SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI ZAP/0008, Mestna občina Ormož, zbirka 1715-1932, šk. 4., ovoj 43: kavcije za vojne ujetnike 1916-1917). Dalj, kot je trajala vojna, slabši je bil gospodarski položaj v državi. Blokada antantnih sil je zelo otežila oskrbo z življenjskimi potrebščinami v monarhiji. Primanjkovalo je vsega. Preskrba prebivalstva s prehrano v medvojnem času je bila prioriteta, zato je država vsako leto vojne dovolila vojaške dopuste za kmetijska dela (setev, žetev), povečala pa je tudi število vojnih ujetnikov, ki so pomagali pri poljedelskih delih v spomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih. Iz že omenjene korespondence med županom Josefom Ornigom, vojaškim poveljstvom Gradec in vojnim ministrstvom je še razvidno, da je v ptujskem okraju v letu 1917 delovno pomoč nudilo

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1500 ruskih vojnih ujetnikov, ki so po besedah župana Josefa Orniga nadomestili 15.000 vpoklicanih mož v vojsko. Po njemu pridobljenih podatkih so oblasti še v istem letu to število vojnih ujetnikov zmanjšale na 300. Zmanjšanju je župan protestno nasprotoval, z obrazložitvijo, da to število ne bo zadostovalo pri nujnih kmetijskih delih (setev, žetev), kajti 20.000 kmetij je bilo brez nujne delovne sile. Bal se je, da bi to pomanjkanje delovne sile povzročilo nemire pri žetvi, zato je prosil oblasti, da bi preklicali že sprejete ukaze o premestitvi vojnih ujetnikov drugam. Dopisovanje na to temo je potekalo od maja do novembra 1917, ko je vojno ministrstvo na Dunaju odgovorilo, da ne bo spremenilo svoje odločitve o premestitvi določenega števila vojnih ujetnikov. V odgovoru okrajnemu odboru Ptuj je vojno ministrstvo zapisalo, da so pridobili natančne podatke in da so bili posredovani podatki o 300 vojnih ujetnikih netočni; po evidenci vojnih ujetnikov je okraj Ptuj 1. septembra 1917 razpolagal z več kot 2000 vojnimi ujetniki, s premestitvijo 200 bi jim še vedno ostalo 1800 vojnih ujetnikov. Tako ne morejo govoriti, da bi bila ogrožena setev in žetev poljskih pridelkov. Na osnovi nadzorniškega poročila so še pripomnili, da v mestu Ptuju vojni ujetniki niso bili dovolj intenzivno zaposleni in tudi ne nadzorovani, saj so jih pogosto videli postopati. Zato so nadzorniki domnevali, da je bila večina postopajočih vojnih ujetnikov zaposlena pri zasebnikih in poslovnežih in ne pri kmetijskih delih (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, KA, Kriegsarchiv, MilKomd MA/ Graz 1917, šk. 517, 59-8/20-5). Iz pomanjkljivo ohranjenih podatkov je razvidno, da so bili vojni ujetniki poslani na ptujsko-ormoško območje iz vojnoujetniških taborišč avstrijskega dela dvojne monarhije (A, Östa, Österreichisches Staatsarchiv Wien, KA, Kriegsarchiv, MilKomd MA/Graz 1917, šk. 517, 59-8/20-5) .Podobna zgodba o premalo razpoložljivem številu vojnih ujetnikov se je županu Josefu Ornigu ponovila v času žetve septembra 1918. S Ptuja je župan 22. septembra 1918 državnemu namestniku v Gradec poslal telegram, v katerem je zapisal, da je bila žetev v nevarnosti, ker so oblasti odvzele žetveno četo mož. Rezultat njegovega dopisovanja z državnim namestništvom v Gradcu in vojnim ministrstvom na Dunaju je bil, da so mu oblasti kot delovno pomoč pri žetvi namesto odvzete žetvene čete odobrile 200 mož. Vojaška oblast je v začetku oktobra 1918 na Ptuj poslala dve nadomestni žetveni skupini, 200 vojnih ujetnikov iz Prage in Tolmezza. Četi sta bili na razpolago okrajnemu glavarstvu Ptuj, ki naj

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ruski vojni ujetniki na trgatvi v Osterbergerjevem vinogradu v Doleni, 1915 PMPO, fotodokumentacija

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bi v dogovoru s ptujsko mestno občino nato razporedil delavce (A, StLA, Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Stathaltterei Präsidial, A5b, K 997, Z 2545/1918). Iz ohranjenih podatkov ni razvidno, za kakšno vrsto žetve poljščin je šlo v jesenskem času. Vsa zgodba se je razpletala tudi v času, ko je Avstro-Ogrska začela razpadati. Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, namenjen njegovim zvestim narodom, o reorganizaciji monarhije v zvezno državo je bil prepozen (Perovšek, J., 2005. Iz Avstro-Ogrske. V J. Fischer et al., ur. Slovenska novejša zgodovina 1848-1992 I. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 170-171). Narodi dvojne monarhije (Poljaki, Čehi, Jugoslovani) so se tudi ob podpori ameriškega predsednika Wilsona izrekli za samostojno, neodvisno pot. Odločitev Poljakov, Čehov in južnih Slovanov oziroma Jugoslovanov, nato razpad avstro-ogrske vojske po porazu z italijansko vojsko v zadnji ofenzivi na reki Piavi sta privedla do odločitve, da je 29. oktobra 1918 cesar Karl ponudil premirje italijanskemu vrhovnemu poveljstvu in ga podpisal v noči z 2. na 3. november 1918 v vili Giusti. Nemčija je antantne države zaprosila za premirje 7. novembra, kapitulacijo pa podpisala 11. novembra 1918 (Prunk, J. 1981. Vojskovanje 1918 in premirje. V M. Sluga, ur. Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981, str. 536. Velika vojna je bila s tem dejanjem na evropskih tleh končana. Spremenila je zemljevid sveta. Štirje veliki predvojni svetovni imperiji so razpadli (nemški, avstro-ogrski, ruski, osmanski), nastale so številne nove države, med katerimi je bila tudi s 1. decembrom 1918 ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Svoljšak, P. 2005. Avstro-Ogrska sprejme mir. V Drnovšek, M., Bajt, D., ur. Slovenska kronika XX. stoletja 1900 – 1941. Ljubljana: Nova revija, 1995, str. 200).

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Arhivski viri Steiermärckisches Landesarchiv Graz (StLA) Stathaltterei Präsidial, A5b, K 997, Z 2545/1918. Statthallterei Präsidial, A5b, K 995, 1347/19189. Drei Jahre deutsche Flüchtlingsfürsorge. Tätigkeitsbericht des Fürsorgeausschusses für deutsche Flüchtlinge aus Galizien und der Bukovina für die Zeit vom November 1914 bis 31. Dezember 1917. Statthallterei. Korespondenz 1917. Flüchtlinge, Kriegsflichtlinge und Lager 1917. Begunci v Ptuju. LA Rezens IV/4 – 1914–1917, Ptuj, ZL. 6022/II 628. Österreichisches Staatsarchiv Wien (ÖStA) Allgemeines Verwaltungsarchiv (AVA) Landwirtschaft Ackerbauministerium K 150 Kriegsarchiv (KA) Kriegsministerium (KM): KM, abt 12, 1916, šk. 682, spis Z 46723 – IX C. Militärkommando Graz (Mil Kdo Graz) MilKomd MA/Graz 1916, šk. 384, spis Nr. 56109. MilKomd MA/Graz 1917, šk. 517, 59-8/30-10. MilKomd MA/Graz 1917, šk. 517, 59-8/20-5. Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož (PMPO) Zgodovinski oddelek, Dorfbuch

Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP) SI_ZAP/0005, Mestna občina Ptuj, šk. 216-1915, spis SCH 73-3-1915. SI_ZAP/0005, Mestna občina Ptuj, šk. 238, ovoj MOB 1914–1918, spis 2640 MOB. SI_ZAP/0005, Mestna občina Ptuj šk. 226, spis 30/20-1917. SI_ZAP/0008, Mestna občina Ormož, zbirka 1715-1932, šk. 4, ovoj 43: kavcije za vojne ujetnike 1916–1917. SI_ZAP/0008, Mestna občina Ormož – zbirka dokumentov, šk. 4, ovoj 41, ovoj 43. Literatura Fischer, J. ur., 2005. Slovenska novejša zgodovina 1848- 1892, 1, Ljubljana: Mladinska knjiga. Fischer, J., 2009. Ruski vojni ujetniki na ozemlju Republike Slovenije 19141918, ZČ 63/2009, 3-4. Hansak, P.1991. Die Kriegsgefangenenwesen während des I. Weltkrieges im Gebiet der heutigen Steiermark, diss. Karl-FranzensUniversität Graz. Jogan, S. 1997, Mednarodno vojno/ humanitarno pravo. Kranj: Center vojaških šol MORS. Leidinger, H. Moritz, V., 2006. Verwaltete Masen, Kriegsgefangene in der Donaumonarchie 1914-1918. V J. Oltmer, ur. Kriegsgefangene im Europa des Ersten Weltkriegs. Paderborn ; München: Ferdinand Schöning, 2006.

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Moritz, V., Leidinger, H., 2005. Zwischen nutzen und Bedrohung, Die russischen Kriegsgefangenen in Österreich 1914-1921, Bonn: Bernard & Graefe Verlag. Oltmer, J. ur., 2006. Kriegsgefangene im Europa des Ersten Weltkriegs, Paderborn ; München. Ferdinand Schöning. Rojic, V. 1984. Iz zgodovine Strnišče in Kidričevega, ČZN, 1/1984. Štepec, M. ur., 2010. Slovenci + prva svetovna vojna, 1914-1918. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Svoljšak, P., 1995, Januarski memorandum. V ur. Drnovšek M., Bajt D. ur., Slovenska kronika XX. stoletja 1900 – 1941, I, Ljubljana: Nova revija. Svoljšak, P., 2001, Begunci med prvo svetovno vojno. V Kokalj Kočevar, M. ur. Izseljenec, Življenjske zgodbe Slovencev po svetu. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine. Svoljšak, P. 2010. Vojna – vzrok in spodbujevalka migracij. Primer 1. Svetovne vojne in slovenskega prostora. V Štih, P., Balkovec B. ur., Migracije in slovenski prostor od antike do danes, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Šuligoj, L., 1994. Ptujsko območje na prelomu stoletja do leta 1920, ČZN 2/1994. Sluga, M. ur., 1981. Svetovna zgodovina, od začetkov do danes, , Ljubljana: Cankarjeva založba

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Viri z medmrežja Nova določila glede oddaje vojnih ujetnikov. Straža (19.11.1915), letnik 7, številka 92, str. 4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc-CK7HHQXT from https://www.dlib.si. [9. 4. 2018]. Vurberg, Straža (30.09.1918), letnik 10, številka 78, str. 4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc-XM8927YE from https://www.dlib.si. [19.3.2018]. Razumni vojaki, pobrigajte se!, Štajerc (1915), letnik 16, številka 13, str. 3-4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc0OPCBU2Z from https://www.dlib.si [27. 3. 2018] Vojaška pomoč h kmetijskemu in gozdarskemu delu, Štajerc (1916), letnik 17, številka 11, str. 4. Dostopno na URN:NBN:SI:doc-AIVGXJ7D from http://www.dlib.si, [4.2018].

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

War refugees and war prisoners in the Ptuj district during World War I Due to the wartime situation, the civilian population, affected by the violence of the opposing hostile army, suffered great blows in all European battlefields and in their hinterlands. Among the forms of military violence belongs the deportation of the civilian population from their motherland. The first military operations in Galicia triggered the movement of the civilian population, which was forced to withdraw from the area of bloody military conflicts. With the withdrawal to the hinterland of Austria-Hungary, they became homeless, that is, refugees. They had to seek new accommodations. In Austria-Hungary, special refugee regional supply committees took care of refugees. After the outbreak of the war, Polish refugees also began to come from Galicia to the Ptuj area. They settled in Ptuj, Breg near Ptuj, Vurberk, Muretinci and Zavrč. Refugees of German nationality from Galicia and Bukovina also came to the Ptuj district. Authorities settled 218 refugees in Župečja vas, Pleterje, Sv. Lovrenc na Dravskem polju, Spuhlja, Ptujska Gora, Loka, Starše, Zlatoličje, Skorba, Krčevina, Vurberk, Mestni Vrh, Ristovec and Markovci. Many children attended the German school in Ptuj and Breg. In the beginning food supplies in the district were satisfactory and families were well integrated into the Slovenian environment. However, when there was a significant food shortage the attitude of the Slovene population towards them changed, they had become adverse. Beginning in October 1915 Vurberk Castle also became a shelter for Tyrolean and coastal refugees, mostly Italians and Friulians. With the expansion of the fighting on the Soča front, more and more Slovene and Croat refugees came to Vurberk, and eventually, they were the more dominant group. In the Muretinci refugee camp, there were 300 Jewish refugees during the First World War. After signing a truce on March 3rd, 1918 in Brest-Litovsk between Russia and the Central Powers, Austrian soil began to prepare for the return of refugees to their homeland. By July 1918, most of the refugees from Galicia had returned home from the Ptuj district.

Mag. Nataša Kolar: Vojni begunci in vojni ujetniki v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

The workforce began to run short with the recruitment of male military conscripts into the army in all economic areas of AustriaHungary. Austrian authorities had to act in order to be able to operate in a wartime situation. Since refugees and war prisoners were maintained and provided by state expenses, they decided to use them as a part of the workforce. The Austrian authorities separated prisoners of war into those who would work in military facilities and those who would work within public or civil works at the state level. For public works, two versions of a labour contract for employers were prepared on the basis of the then regulations: a contract for works that were in the public interest and a contract for private works. Both contracts included basic provisions on the treatment of prisoners of war, their payment, medical examinations, insurance in the event of injury, housing, food, etc. In the Ptuj district, in 1915, Russian prisoners of war were settled in Vurberk, Hlaponci and Krčevina, as well as on the estates in Ptujska Gora and Podlehnik and at the Hintzevo posestvo estate. On these estates, they helped with agricultural work (sowing, harvesting, picking grapes) and in logging of timber. At a time when the prisoners of war were not working on farms, they were employed in the construction of roads, bridges, canals, and they also helped craftsmen. There were 80 Russian prisoners of war in the territory of the Ormož municipality in 1916 and 1,500 Russian prisoners helped with various works in the Ptuj district in 1917. On November 3rd, 1918, a ceasefire was signed between the Triple Entente and Austria-Hungary and on November 11th, 1918, with Germany. With this action ended The Great War on European soil. It changed the map of the world. The four great pre-war world empires broke up (German, Austro-Hungarian, Russian, Ottoman), numerous new countries were created, including the new Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes as of December 1st, 1918.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918 Dr. Filip Čuček Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani FilipC@inz.si

Dandanašnji je več ali manj jasno, kdo je ptujski državnozborski poslanec: poslanec, ki je izvoljen v ptujskem državnozborskem volilnem okraju. Če je to tudi poslanec, ki prihaja s Ptuja, izvoljen pa nekje drugje, je vsekakor stvar dogovora oziroma presoje posameznika. S podobnimi zagatami oziroma izzivi sem se pri pisanju prispevka srečeval tudi sam, le da je bila tukaj stvar še nekoliko bolj zapletena. Leta 1848, na prvih parlamentarnih (splošnih, a neenakih) volitvah v Avstriji, je obstajal ptujski volilni okraj, zato poslanca ni težko definirati. Po obnovi ustavnega življenja do leta 1873 poslanci niso bili izvoljeni na neposrednih volitvah, pač pa so jih izvolili iz kvoruma deželnozborskih poslancev mariborskega okrožja (ti so bili voljeni po kurialnem sistemu). Po letu 1873, ko so uvedli direktne volitve v državni zbor, Ptuj ni imel svojega volilnega okraja v mestni kuriji, ampak je tvoril volilni okraj skupaj z Mariborom, Slovensko

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Bistrico, Slovenj Gradcem in Ormožem. Tako ostanejo »najbolj čisti« ptujski poslanci zgolj poslanci ptujsko-rogaško-ljutomerskega volilnega okraja v kmečki kuriji (veleposestvo je imelo en volilni okraj in volišče v Gradcu; trgovsko-obrtna kurija je imela dva volilna okraja – za Spodnjo Štajersko je bilo volišče v Gradcu;1 tudi v splošni kuriji Ptuj po letu 1896 ni imel svojega volilnega okraja), po letu 1907 pa poslanci ptujsko-ormoškega volilnega okraja (brez občin Ptuj, Breg pri Ptuju in Ormož), izvoljeni na splošnih in enakih volitvah (za polnoletne moške državljane, stare nad 24 let, ki so vsaj eno leto bivali v isti občini).2 Prva »etapa« avstrijskega parlamentarizma na Ptuju Potem ko je avstrijski tradicionalni fevdalni družbeni sistem leta 1848 zamenjal parlamentarizem po zahodnem zgledu, so junija (po deželnozborskih volitvah) izvedli prve državnozborske volitve v monarhiji. Na Dunaj so prišli prvi poslanci, zbrani iz vseh avstrijskih delov. Državni zbor se je razdelil v tri politične »skupine«, poimenovane po prostoru, ki so ga zasedale v parlamentu glede na njegovega predsednika. Steber desnice so predstavljali Čehi, podpirali pa so jih južnoslovanski (tudi večina slovenskih), rusinski in poljski poslanci kmečke provenience. V sredini so sedeli konservativni poslanci (»centrum«), levici pa so pripadali v glavnem nemški, italijanski in poljski liberalno usmerjeni poslanci. Dunajski parlament je v prestolnici zasedal zgolj do konca oktobra (oktobrska revolucija), ponovno pa se je sestal konec novembra v malem moravskem mestecu Kroměřížu in tam zasedal do marca 1849, ko je bil razpuščen. Tam so se nekoliko spremenile tudi politične »skupine«: na desnici najmočnejši Avstrijsko-slovanski klub, ki si je prizadeval za federalizacijo Avstrije, potem Centralni klub (ki se je januarja 1849 razcepil v Klub levega centra in Klub desnega centra) in (opazno šibkejša) levica, ki so jo kot na Dunaju tvorili radikalni nemški poslanci ter večina liberalno usmerjenih Italijanov in Poljakov.3 Če je Pillersdorfova ustava, izdana 25. aprila 1848, predvidevala 1

Prim. Melik, 1965, str. 44–51.

Prav tam, str. 138.

Cvirn, 2015, str. 38–39, 49–50.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

dvodomni parlament, izvoljen na podlagi začasnega volilnega reda4 (s posrednimi volitvami z volilnimi možmi), je pod »težo« revolucije že 16. maja izšel cesarski patent, ki je bodoči državni zbor razglasil za ustavodajnega, hkrati pa ukinjal zgornji dom (senat) in napovedal ukinitev volilnega cenzusa. Konec maja je ministrski svet znižal še starostni cenzus za pasivno volilno pravico s 30 na 24 let in razširil aktivno volilno pravico na »samostojne« mezdne delavce, ki so šest mesecev bivali na območju volilnega okraja, s čimer je v bistvu izničil razširitev volilne pravice. Tako je imelo leta 1848 državnozborsko volilno pravico 10 odstotkov prebivalstva, skoraj dvakrat več kot pri prvih direktnih državnozborskih volitvah (1873) po obnovi ustavnega življenja in nekaj manj kot pri volitvah v frankfurtski parlament.5 V notranjeavstrijskih deželah je bilo leta 1848 izvoljenih 50 državnozborskih poslancev. Volilnih okrajev, kjer so Slovenci tvorili večino prebivalstva, je bilo verjetno 20, izvoljenih slovenskih poslancev pa (glede na razumevanje pojma slovenski) med 9 in 17 (45 in 85 odstotkov). Na Spodnjem Štajerskem je bilo sedem volilnih okrajev, kjer je bilo (po istem merilu) izvoljenih med 3 in 6 (42 in 85 odstotkov) slovenskih poslancev. Slovenski poslanci na Dunaju niso delovali enotno, pač pa so do glavnih problemov zavzemali različna stališča.6 Kljub temu je bila glavna zahteva (slovenskih) političnih programov leta 1848 zedinjena Slovenija.7 Toda podpisovanje peticij za zedinjeno Slovenijo ni bilo najbolj uspešno, saj je zajelo le del izobraženstva in študentov, med kmečkim prebivalstvom pa zanj ni bilo pravega posluha.8 Med slovenske poslance je spadal ptujski poslanec Andrej Dominkuš (1797 Središče ob Dravi, 1851 Maribor), član Avstrijskoslovanskega kluba. Po študiju prava je sprva služboval kot uradnik ormoškega gospostva, nato kot upravnik gospostev Hainfeld (Leitersdorf) in Kalsdorf pri Gradcu, na predvečer revolucije in med 4 Začasni volilni red je izšel 9. maja in aktivno volilno pravico podeljeval vsem polnoletnim avstrijskim (moškim) državljanom, ki so vsaj šest mesecev bivali na območju posameznega volilnega okraja (brez dninarjev, ki so delali za plačilo na dan ali teden, poslov in tistih, ki so prejemali deželno podporo). – Prav tam, str. 16–18. 5

Prav tam, str. 19–20, 32.

Prav tam, str. 33–35, 68–71.

Prim. Granda, 1999, str. 72.

8 Prim. isti, Podpisovanje peticij za zedinjeno Slovenijo 1848 – manipulacija ali zavestno politično dejanje?. Historični seminar, 1994, str. 252.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

njo pa kot oskrbnik knezoškofijskega gospostva Seggau pri Lipnici. Leta 1849 je postal okrajni komisar, konec istega leta okrajni glavar, nazadnje pa okrajni svetnik v Mariboru.9 Obnova ustavnega življenja Po obnovi ustavnega življenja je volilno geometrijo »sestavil« notranji minister Anton Schmerling. Osnova je postala občina (volivci so ostali razdeljeni v – praviloma tri – volilne razrede po višini plačanega davka),10 najvišje predstavniško telo, izvoljeno na neposrednih volitvah, pa je predstavljal deželni zbor.11 Deželnozborska volilna pravica je temeljila na zastopstvu interesov (štiri kurije, med katerimi je bila kmečka kurija najslabše zastopana) in ni bila ne enaka ne splošna. V kmečki12 in mestni kuriji je bila (aktivna) volilna pravica pogojena z občinsko volilno pravico. Privilegirani sta bili veleposestniška in trgovsko-obrtna kurija, ki sta volili nad četrtino vseh poslancev. Avstrijski parlamentarizem je tako vse do leta 1907 temeljil na »posesti in izobrazbi«. Državnozborske poslance so (do leta 1873) posredno volili v deželnih zborih, tako da je bil državni zbor na eni strani zastopstvo dežel, na drugi pa kurialno zastopstvo interesov. Sestava državnega zbora je bila podobna sestavi deželnih zborov, ki seveda (zaradi volilnega sistema) niso bili odraz realnih socialnih in nacionalnih struktur.13

Adlgasser, 2014, Teilband 1: A–L, str. 219–20.

10 Pogoj za občinsko volilno pravico je bilo avstrijsko državljanstvo. Starost in polnoletnost nista bili določeni, prav tako ni bil pogoj moški spol. Občinska volilna pravica je bila vezana na davke in izobrazbo, ne pa na človeka. Kdorkoli je bil obdavčen, je imel volilno pravico (moški, ženska, otrok, ustanova itd.), v inteligenčni volilni skupini pa so mogli voliti duhovniki, državni in deželni uradniki, upokojeni oficirji, vojaški uradniki, profesorji in učitelji ter častni meščani (z domovinsko pravico v občini). Ženske, otroci ali osebe pod varuštvom niso mogli voliti osebno, pač pa preko pooblaščenca, saj je bila njihova volilna pravica zgolj neposredna povezava z davki oziroma s poklicem (učiteljice). – Več o tem glej Melik, 1965, str. 115–120. 11 Deželni zbori so bili vse prej kot demokratično usmerjene zbornice, temveč ostanki deželnih avtonomij, ki so radi ohranjali nekakšen stanovski tradicionalizem (in vse do propada monarhije obdržali kurialni sistem). 12 Deželnozborski volivci kmečke kurije so bili volilni možje, ki so jih na vsakih 500 prebivalcev občine izvolili občinski volilni upravičenci (ostanek prebivalcev pod 250 ni dal novega volilnega moža; po državnozborskem volilnem redu iz leta 1873 je vsak ostanek predvidel novega volilnega moža, to pravilo pa sta leta 1884 za deželnozborske volitve sprejeli le Štajerska in Koroška). – Glej Melik, 1965, str. 157–158. 13 Cvirn, 2015, str. 32–33, 55–67, 90–96.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Po obnovi ustavnega življenja se je na Spodnjem Štajerskem razmahnilo živahno politično življenje. Nasproti šibki slovenski stran(k)i, ki se je omejila na postavljanje zahtev po jezikovni in nacionalni enakopravnosti, se je oblikovala tudi nemška stran(ka), ki je prisegala na program »ustavoverne stranke« (»Verfassungstreue Partei«) – slednja si je prizadevala za čim hitrejšo obnovitev političnih standardov iz let 1848 in 1849 ter postavljala ustavnost in liberalizem na prvo mesto.14 Znotraj obeh nacionalno-političnih polov je bila sprva dejavna zgolj peščica ljudi, ki se je na podlagi politične orientacije oziroma naklonjenosti eni ali drugi politično-kulturni usmeritvi opredelila za eno ali drugo stran. Politika še ni poznala moderne politične »infrastrukture« (oziroma klasičnega strankarstva). Politiki so delovali po načelu pripadnosti določenim političnim vizijam, take usmeritve pa so se (po navadi) združevale v (»nacionalne«) politične skupine. Na Spodnjem Štajerskem (mariborsko okrožje) so bili do leta 1873 (iz srede deželnozborskih poslancev) izvoljeni trije poslanci iz mest in šest poslancev iz kmečkih občin. Med mestnimi (nemškoliberalnimi) poslanci je bil tudi na Ptuju rojeni pravnik, vitez Josef Waser (1811 Ptuj, 1899 Gradec). Waser je sprva študiral filozofijo v Olomucu, nato pa vpisal pravo v Gradcu (leta 1834 je promoviral na Dunaju). Leta 1836 je postal suplent kazenskopravne vede univerze na Dunaju, dve leti kasneje pa asistent za naravno in kriminalno pravo na dunajskem Teresianumu (istega leta je postal profesor za to področje na univerzi v Innsbrucku). Od leta 1845 je bil votant in referent, od leta 1848 pa svetnik mestnega in deželnega sodišča v Innsbrucku. Leta 1850 je postal državni, leta 1854 pa višji državni tožilec v Gradcu (leta 1865 je bil zaradi vladnokritičnega deželnozborskega govora odstavljen in kot sodnik premeščen na višje deželno sodišče v Gradcu). Pod novo vlado je leta 1867 postal predsednik celovškega deželnega sodišča, leta 1868 pa vodja oddelka na ministrstvu za pravosodje. Leta 1870 je postal podpredsednik in leta 1871 predsednik višjega deželnega sodišča v Gradcu. V letih 1876 in 1877 je bil član državnega sodišča (Staatsgerichtshof). Waser je bil državnozborski poslanec med letoma 1861 in 1871 (v prvi in drugi periodi, 1861–1870, izvoljen iz mest 14 Več o spodnještajerskih Nemcih glej Cvirn, 1997; prim. Nemci in Maribor: stoletje preobratov 1846–1946. 2012, str. 37.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mariborskega okrožja, v tretji periodi, 1870–1871, pa je bil poslanec graške trgovsko-obrtne zbornice; istočasno je bil tudi poslanec štajerskega deželnega zbora). Nemškoliberalno usmerjen je leta 1861 pripadal unionistom, potem od konca leta 1864 liberalni levici, leta 1867 je bil član Herbt-Kaiserfeldovega kluba, od leta 1871 pa je bil v vrstah kluba levice. Od leta 1877 do svoje smrti je bil ustavoverni član gosposke zbornice.15 Ptujski poslanci 1873–1907 Čeprav je volilni sistem dolgo zagotavljal politično participacijo po izobrazbi in plačanem davku, zaradi česar je ostala velika večina avstrijskega (moškega) prebivalstva »odrezana« od političnega življenja, je bila avstrijska demokracija precej sodobna »ustanova«.16 Z decembrsko ustavo, društvenim in zborovalnim pravom, liberalizacijo tiska, volilnimi reformami in s širjenjem volilne pravice je v politično življenje monarhije vstopal vedno večji del prebivalstva. »Transformacija« od podložnika do državljana se je v javnosti in političnem življenju precej hitro zasidrala. Vzporedno s tem je tekel tudi proces nacionalizacije (sprva le jezikovno ločenega) prebivalstva, ki je (še do nedavnega) živelo v harmoničnem sožitju. Leta 1873 je bil državni zbor prvič voljen neposredno, torej na volitvah. Na Spodnjem Štajerskem sta do uvedbe splošne kurije leta 1896 obstajala dva mestna volilna okraja (Maribor–Slovenska Bistrica– Slovenj Gradec–Ptuj–Ormož in Celje–Mozirje–Logatec–Brežice) in trije kmečki (Maribor–Konjice–Slovenj Gradec (vse okolica), Celje– Brežice (oboje okolica) in Ptuj–Rogatec–Ljutomer (vse okolica)). V mestni kuriji so med letoma 1873 in 1907 Ptuj zastopali Friedrich Brandstetter, Ferdinand Duchatsch, Josef Schmiderer, Karl Ausserer, Gustav Kokoschinegg, Eduard Wolffhardt in Heinrich Wastian,17 v kmečki kuriji pa je sodni okraj Ptuj skupaj s sodnimi okraji Rogatec in Ljutomer (brez krajev Ptuj, Ormož, Središče, Lenart, Rogatec, Šmarje in Ljutomer) volil enega poslanca v državni zbor. V prvih 15 Adlgasser, 2014, Teilband 2: M–Z, str. 1371–1372. 16 Za »avstrijsko-nemški« parlamentarni prostor 19. stoletja je dolgo veljalo, da je bil nedemokratičen in politično zastarel, novejše študije pa prinašajo popolnoma drugo sliko in ga postavljajo na primerljivo raven z zahodno Evropo. – Prim. Anderson, 2009. 17 Prim. Melik, 1965, str. 387.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

dveh periodah je ta volilni okraj zastopal pravnik, sicer nemški konservativec Mihael Hermann (1822 Grasdorf pri Lipnici, 1883 Gradec). Po študiju v Gradcu je med letoma 1850 in 1870 služboval kot adjunkt, sodnik in sodni svetnik v raznih krajih Štajerske, tudi na Ptuju. Tam se je naučil slovenščine, se družil s slovensko inteligenco in po obnovi ustavnega življenja postal pristaš slovenske politike. Bil je tajnik ptujske čitalnice, soustanovitelj Slovenskega naroda in Slovenskega gospodarja (med letoma 1861 in 1883 je bil tudi deželnozborski poslanec ptujske kmečke kurije ter med 1870 in 1883 član deželnega odbora). Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v spodnještajerske šole in urade ter menil, da ostaja za Slovence enakopravnost samo prazna beseda, dokler nimajo svoje dežele in uprave (češ da bo le federalistično urejena Avstrija zadovoljila narodne težnje in zahteve).18 Medtem je v prvi polovici sedemdesetih let idejnopolitični razkol tudi na Spodnjem Štajerskem dosegel vrelišče (konservativna struja je gradila značaj sloge na cerkvenopolitičnih stališčih, liberalci pa so zavzemali zgolj vprašanja narodne politike). Tudi Hermann se je na državnozborskih volitvah leta 1873 »spopadel« z liberalnim kandidatom Jakobom Plojem, ki pa ni bil dorasel tekmec. Toda sredi sedemdesetih let so se idejnopolitične strasti umirile, zaradi hudega nemško-liberalnega pritiska se je bila štajerska slovenska stran prisiljena vrniti na pota slogaške politike.19 Za konservativca se je opredelil zgolj Mihael Hermann, drugi spodnještajerski poslanci pa so zavzeli liberalno stališče.20 Kot zapriseženi federalist je v državnem zboru »razvijal« svoje misli; vir vsega zla sta mu predstavljala centralizem in liberalizem, oba da sta kriva obubožanja in demoralizacije ljudstva in propadanja kmetijstva, obrtništva ter meščanstva. Rešitev vsega zla je videl v decentralizaciji in deželni samoupravi.21 Očitno je ubiral prave strune, saj mu je bil z veliko večino zaupan tudi naslednji mandat leta 1879. Po Hermannovi smrti je bil na nadomestnih volitvah leta 1884 izvoljen Božidar Raič (1827 Žvab pri Ormožu, 1886 Ljubljana). To

18 Adlgasser, 2014, Teilband 1: A–L, str. 449; http://www.slovenska–biografija.si/oseba/sbi230085/. 19 Prim. Baš, 1989, str. 34–46. 20 Melik, 1982, str. 649–51. 21 Prim. Studen, 2006, str. 36–64.

100

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je bil čas, ko je avstrijsko politiko že nekaj let vodil Eduard Taaffe (1879–1893), čigar vlada je bila nenemškim narodom (za razliko od predhodne Auersperg-Lasserjeve) precej prijaznejša. Ptuj, ena izmed nemških »trdnjav« na Spodnjem Štajerskem, je (ob Mariboru, Celju in Brežicah) postajal vse bolj nemško nacionalen, nemško-slovenska kohabitacija pa je bila že stvar preteklosti.22 Raič, sprva kaplan v Ljutomeru (1850), nato v Slivnici pri Hočah, od leta 1853 pa profesor slovenščine in suplent za zgodovino in geografijo na mariborski višji gimnaziji, je bil zaradi zahtev po slovenskem učnem jeziku leta 1860 premeščen v Haloze (Sv. Barbara). Toda ta manever ni spodjedel njegove politične afinitete, saj je na ptujskem koncu sodeloval pri več ali manj vseh aktivnostih, dejaven pa je bil tudi širše (Slovenska matica, ptujska in ljutomerska čitalnica, Slovenski narod). Navezoval je stike s prekmurskimi Slovenci, zavzemal se je za zedinjeno Slovenijo s centrom v Ljubljani, za odcepitev Spodnje Štajerske in priključitev h Kranjski (med letoma 1884 in 1886 je bil tudi deželnozborski poslanec).23 Slovel je kot ljudski tribun, govorec ljudskih množic še iz časov taborskega gibanja. Kljub nespornemu govorniškemu talentu se je v državnem zboru že ob svojem prvem nastopu leta 1884 močno osmešil. Ko pa je bil marca 1886 v proračunski razpravi opomnjen, da po poslovniku svojega govora ne sme brati, ga je to popolnoma potrlo. Nekaj dni kasneje je zapustil Dunaj, se podal k nečaku v Ljubljano, kjer je junija umrl.24 Leta 1886 je Raiča na nadomestnih volitvah »zamenjal« Lavoslav Gregoréc (1839 Desternik, 1924 Nova Cerkev), ki je v državnem zboru sedel tri mandate (do leta 1900). Od leta 1864 je služboval kot kaplan v Zrečah pri Konjicah, v Marenbergu in pri Sv. Rupertu v Slov. Goricah, potem kot profesor teologije v Mariboru (od 1869), od leta 1885 pa kot župnik, nato stalni vikar in dekan (1895) v Novi Cerkvi pri Celju. Gregoréc je bil eden od stebrov slovenske politike v Mariboru v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let. Sredi sedemdesetih let je prevzel uredništvo Slovenskega gospodarja, nekaj let je urejal nemško pisani Südsteierische Post, bil je predsednik Katoliškega

22 Več glej Čuček, 2016, str. 66–82. 23 Adlgasser, 2014, Teilband 2: M–Z, str. 987; http://www.slovenska–biografija.si/oseba/ sbi480586/. 24 Cvirn, 2015, str. 204–05.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

političnega društva in od leta 1882 Slovenskega društva. Odločno je zastopal slovenske zahteve, kar mu je nakopalo poleg denarnih glob tudi 42-dnevni zapor in nenaklonjenost škofa Stepischnegga, ki mu je vzel profesuro in ga poslal v Novo Cerkev. Z njegovim odhodom iz Maribora (istočasno se je iz Maribora v Celje preselil mladi in prodorni pravnik Ivan Dečko) je v mestu ob Dravi zavladala politična apatija, center spodnještajerske politike pa se je začel oblikovati v mestu ob Savinji.25 Gregoréc je tudi na Celjskem neumorno delal. V državnem zboru je bil član odseka za užitninski davek, tiskovnega odseka, kmetijskega odseka, odseka za volilno reformo in obrtnega odseka. Bil je eden najradikalnejših slovenskih poslancev. Zavzemal se je za zedinjeno Slovenijo in prišel s svojim nastopom v konflikt z drugimi slovenskimi poslanci Hohenwartovega kluba (iz njega je leta 1893 izstopil). Udeleževal se je zlasti proračunskih debat in podal številne interpelacije za enakopravnost slovenščine v šolah in uradih, interpeliral za vpeljavo slovenskega učnega jezika v ljudskih šolah na Koroškem, za vzpostavitev slovenskih paralelk v Celju (1894), za delitev koroškega in štajerskega deželnega šolskega sveta in za imenovanje slovenskega deželnega šolskega nadzornika (1896). Že od vsega začetka je v državnem zboru zagovarjal idejo »narodne avtonomije«.26 To idejo je leta 1898 konkretiziral v obliki osnutka »jezikovnega zakona za zaščito nacionalnih manjšin«, ki ga je državnemu zboru predal konec leta 1899. Ob nastopu novega ministrskega predsednika Koerberja je ponovno opozoril na svoj jezikovni osnutek, ki so ga poslanci konec leta 1899 spregledali, svoje zahteve pa nekoliko zožil (zgolj na Koroško in Štajersko), češ da mora imeti slovenščina v slovenskem delu Koroške in na Spodnjem Štajerskem v šolah, uradih in v javnem življenju iste pravice kakor nemščina; da se ustanovi pri deželnem predsedstvu v Celovcu in pri namestništvu v Gradcu slovenski odsek ali pa v Mariboru oddelek graškega namestništva za Spodnje Štajersko; da se ustanovi višje deželno sodišče v Ljubljani, kateremu naj se dodelijo slovenski okraji na Štajerskem in Koroškem; da se uredi slovensko ljudsko in srednje šolstvo tako, da dobijo Slovenci narodno avtonomijo z razdelitvijo

25 Prim. Čuček, 2016, str. 78–79. 26 Adlgasser, 2014, Teilband 1: A–L, str. 369–70; http://www.slovenska–biografija.si/oseba/ sbi214747/; prim. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=40683.

101

102

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

deželnega šolskega sveta v dva oddelka; da se ustanovi slovenska univerza v Ljubljani in da se spremenita deželni red ter deželni volilni red z vpeljavo narodnostnih kurij s pravico veta. V primeru da državni zbor spet ne bi sprejel celovitega jezikovnega zakona, je menil, da bi bilo smiselno spremeniti ustavo, in sicer tako, da bi se gosposka zbornica okrepila s predstavniki deželnih zborov, medtem ko naj bi poslansko zbornico zamenjala »ljudska zbornica«, izvoljena na podlagi splošne in direktne (moške) volilne pravice.27 Po razpadu politike sloge na Štajerskem se je umaknil iz aktivne politike. Leta 1901 je Gregoréca v državnem zboru nasledil Miroslav Ploj (1862 Ptuj, 1944 Maribor). Tedaj so bile nacionalne razmere tudi na Ptuju, ki ga je vodil župan Josef Ornig,28 že popolnoma zaostrene. Po študiju prava v Gradcu in na Dunaju (promoviral je leta 1885) je Ploj vstopil v očetovo pisarno (Jakob Ploj), od novembra 1885 pa je služboval na Dunaju kot koncipient pri finančni prokuraturi in leta 1889 opravil odvetniški izpit. V letih 1889 in 1899 je delal na finančnem ministrstvu (od leta 1892 kot koncipist, nato kot podsekretar, sekretar in od leta 1899 kot sekcijski svetnik). Leta 1899 je postal dvorni svetnik pri vrhovnem upravnem sodišču. Leta 1901 je bil izvoljen v državni zbor v ptujsko-rogaško-ljutomerskem volilnem okraju (med letoma 1904 in 1909 je bil tudi poslanec splošne kurije (volilni okraj Ptuj, Ormož, Lenart, Rogatec, Šmarje, Brežice, Kozje, Sevnica, Ljutomer, Gornja Radgona) v štajerskem deželnem zboru).29 Na Dunaju se je vključil (skupaj s Franom Robičem) v Hrvaško-slovenski klub (ki pa se je že leta 1902 združil s Slovanskim centrumom). Sledil je taktiki mladočehov in stremel za enotnim nastopanjem južnoslovanskih poslancev. Od leta 1903 je bil podpredsednik Slovanske zveze in si prizadeval za enotno nastopanje južnih Slovanov. Podpiral je slovensko uradništvo in dijaštvo, se potegoval za enakopravnost slovenščine v šolah in uradih ter za slovensko univerzo.30

27 Cvirn, 2009, str. 61–78. 28 Prim. Čuček, 2016, str. 136–37. 29 Melik, 1982, str. 395. 30 Adlgasser, 2014, Teilband 2: M–Z; http://www.slovenska–biografija.si/oseba/sbi435921/.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Splošna volilna pravica in Ptuj Prvi »premik« k splošni volilni pravici je sicer naredila že reforma leta 1896, s katero so dobili volilno pravico vsi nad 24 let stari moški državljani s šestmesečnim bivanjem v isti občini (v državnozborski splošni kuriji Ptuj ni imel svojega volilnega okraja, ampak je skupaj s sodnimi okraji Celje, Vransko, Gornji Grad, Laško, Šoštanj, Konjice, Slovenj Gradec, Ormož, Lenart, Rogatec, Šmarje, Brežice, Kozje, Sevnica, Ljutomer in Gornja Radgona izvolil enega poslanca – dvakrat je bil izvoljen Josip Žičkar, enkrat pa Anton Korošec). S tem so se vrata parlamenta dejansko že odprla delavstvu, toda reforma še zmeraj ni zadovoljila širših množic. Ministrski predsednik Ernst Koerber je leta 1900 resno razmišljal o temeljiti razširitvi volilne pravice po poti oktroja. Njegov načrt je predvidel oblikovanje »vsedržavne stranke« (gesamtstaatliche Partei), stabilne parlamentarne koalicije, ki bi si prizadevala za vsesplošno modernizacijo države. To je želel uresničiti s pomočjo volilne reforme, ki je bila mešanica splošne moške volilne pravice in novega kurialnega sistema, kjer bi 60 odstotkov poslancev izvolili na podlagi splošne moške volilne pravice, 40 odstotkov pa v inteligenčni kuriji in v kuriji industrije.31 Čeprav njegov predlog ni bil sprejet, so se zahteve po uvedbi splošne in enake volilne pravice nadaljevale. Na koncu je volilna reforma izšla iz krize med cesarjem in madžarsko opozicijo na Ogrskem, ko je novi ogrski ministrski predsednik baron Geza Fejervári julija 1905 predlagal uvedbo splošne volilne pravice, s katero bi omejil moč ogrskih magnatov v parlamentu. Kljub vladnim nasprotovanjem je jeseni 1905 (predvsem zaradi odločnosti socialdemokracije) zahteva po uvedbi splošne volilne pravice tudi v Cislajtaniji postala vsesplošna.32 Ko je Gautscheva vlada po več kot leto dni trajajočih pogajanjih februarja 1906 predstavila predlog volilne reforme (predvideval je ukinitev kurij in davčnega cenzusa, odstranitev nekdanjih meja med mestom in podeželjem ter oblikovanje nacionalno homogenih volilnih okrajev v nacionalno mešanih deželah) v poslanski zbornici, z njim ni bil nihče zadovoljen. Nemci se niso strinjali s favoriziranjem Čehov in Slovencev, Čehi s favoriziranjem Nemcev, Poljaki s favoriziranjem 31 Cvirn, 2015, str. 241–42; več o tem glej Ableitinger, 1973. 32 Cvirn, 2015, str. 242.

103

104

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Rusinov. Tudi Slovencem se je zdel vladni predlog nepravičen, še zlasti pri razdelitvi mandatov na Štajerskem in Koroškem. Kljub temu je večina poslancev marca 1906 glasovala za vladni predlog, novi odbor za volilno reformo (pod predsedstvom Miroslava Ploja) pa je delo nadaljeval šele po imenovanju nove Beckove vlade junija 1906 (razpravljal je o številu in sestavi volilnih okrajev v posameznih deželah, se spopadal za vsak posamični mandat in sprožal številne polemike v javnosti). Konec oktobra je svoj predlog predstavil v poslanski zbornici, ki je v začetku decembra zakon tudi sprejela, cesar pa je konec januarja 1907 (po »privolitvi« gosposke zbornice) zakon sankcioniral. Po volitvah istega leta se je socialna struktura poslanske zbornice bistveno spremenila, nekoliko manj pa je posegla v ustrezno zastopanost posameznih dežel in narodov, ki jo je uvedla Schmerlingova volilna geometrija (v državnem zboru so bili še zmeraj favorizirani »zgodovinski« narodi).33 Slovenci so z reformo dobili 24 poslancev, kar je sicer ustrezalo deležu slovenskega prebivalstva v Avstriji, toda poslanski sedeži so bili (razen na Kranjskem) po deželah nesorazmerno zastopani. Kot absolutna zmagovalka je izšla Slovenska ljudska stranka,34 ki je v celoti podprla volilno reformo (kranjski liberalci so, zavedajoč se razvejanosti katoliške strani na deželi, reformi nasprotovali,35 medtem ko so jo štajerski liberalci podpirali),36 po združitvi v Vseslovensko ljudsko stranko leta 1909 pa se je še bolj utrdila. Po volitvah je Miroslav Ploj, ki je bil v ptujsko-ormoškem volilnem okraju (brez občin Ptuj, Breg pri Ptuju in Ormož; te so skupaj z občinami Stainz, Ivnik, Cmurek, Gornja Radgona, Arvež, Lučane, Lipnica, Strass, Ernovž, Deutschlandsberg, Gross St. Florian, Schwanberg, Wildon, St. Georgen an der Stiefing, Lenart, Pobrežje in Razvanje pri Mariboru tvorile svoj volilni okraj, kjer je bil v letih 1907 in 1911 izvoljen vsenemec Vinzenz Malik)37 izvoljen na listi Slovenske kmečke zveze, vstopil v Zvezo južnih Slovanov (to mu je katoliška stran močno zamerila, saj so bili v njej namreč slovenski 33 Prav tam, str. 244–46; o ustavni dobi v Avstriji prim. Rumpler, 2000, str. 895–1006; prim tudi Cvirn, 1996, str. 44–71. 34 O politiki SLS glej Rahten, 2001. 35 Več glej Perovšek, 1992, str. 8; isti, 2006, str. 54; prim. tudi Bergant, 2004, str. 287–335. 36 Prim. Goropevšek, 2005, str. 47–59. 37 Prim. Melik, 1982, str. 396.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

liberalci) in ji od leta 1909 tudi predsedoval. Toda Ploj je bil prej kot to pristaš slogaške »stranke«. Po razpadu sloge na Spodnjem Štajerskem se je (skupaj s Franom Rosino in Francem Jurtelo) skušal zoperstaviti ideološki »delitvi«. Marca 1909 so tako (poleg Narodne stranke in Slovenske kmečke zveze) ustanovili Stranko zjedinjenih Slovencev (oziroma Konservativno stranko), saj da se hočeta »stari dve stranki /…/ pogoditi med seboj za mandate in si jih razdeliti, vsi drugi (konservativci) pa bi bili pri tem izključeni«. Dejansko so se slogaši organizirali zaradi volilnega kompromisa o skupnem nastopu spodnještajerskih Slovencev na deželnozborskih volitvah; s stranko so namreč računali na osvojitev treh mandatov (namesto obljubljenih dveh). A dogovori o skupnem nastopu so padli v vodo, saj so ponovno prevladali strankarski interesi (novo stranko sta obe politični opciji vzeli kot nekakšen politični tujek). Kandidatna lista, ki so jo slogaši po spodletelem kompromisu oblikovali skupaj s štajerskimi liberalci, je na volitvah doživela popoln fiasko.38 Leta 1911 je Ploj, ki je medtem postal predsednik senata vrhovnega upravnega sodišča, v istem volilnem okraju kandidiral na listi Narodne stranke, a ni bil uspešen.39 Premagal ga je protikandidat Vseslovenske ljudske stranke Mihael Brenčič (1879 Žabjak pri Ptuju, 1954 Ptuj). Po poroki je postal veleposestnik v Spuhlji in pridobil koncesijo za opravljanje gostilničarske dejavnosti. Kot politik se je uveljavil zaradi poznavanja problematike kmečkega stanu. Skupaj z drugimi slovenskimi poslanci se je leta 1917 priključil Jugoslovanskemu klubu, ki je bil ustanovljen z združitvijo slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev Cislajtanije. Programski temelj politike kluba je bila Majniška deklaracija, v kateri so zahtevali združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno državno telo v okviru Habsburške monarhije.40 Brenčič je aktivno sodeloval v deklaracijskem gibanju in v začetku leta 1918 govoril na več deklaracijskih shodih.41 V politiki je ostal aktiven tudi v novi jugoslovanski državi.42

38 Prim. prav tam, str. 111–17. 39 Adlgasser, 2014, Teilband 2: M–Z, str. 936–37; http://www.slovenska–biografija.si/oseba/ sbi435921/. 40 Adlgasser, 2014, Teilband 1: A–L, str. 114. 41 Prim. Stavbar, 2017, str. 113, 126. 42 Več glej Gašparič, 2007, str. 259; glej tudi razpravo Jureta Gašpariča v tej knjigi.

105

106

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature Ableitinger, A. (1973). Ernest von Koerber und das Verfassungsproblem im Jahre 1900. Österreichische Nationalitäten- und Innenpolitik zwischen Konstitutionalismus, Parlamentarismus und oktroyiertem allgemeinem Wahlrecht. Wien: Böhlau. Adlgasser, F. (2014). Die Mitglieder der österreichischen Zentralparlamente 1848–1918. Teilband 1: A–L. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften. Adlgasser, F. (2014). Die Mitglieder der österreichischen Zentralparlamente 1848–1918. Teilband 2: M–Z. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften. Anderson, M. L. (2009). Lehrjahre der Demokratie. Wahlen und politische Kultur im Deutschen Keiserreich. Stuttgart: F. Steiner. Baš, F. (1989). Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije. Maribor: Obzorja. Bergant, Z. (2004). Kranjska med dvema Ivanoma: idejno-politično soočenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana: Inštitut za globalne politične študije. Cvirn, J. (1996). Nemci in državnozborska volilna reforma. Kronika, št. 2–3, str. 44–71. Cvirn, J. (1997). Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor: Obzorja. Cvirn, J. (2009). »Želimo biti enakopravni in enakovredni državljani«. Gregorčev predlog jezikovnega zakona za zaščito nacionalnih manjšin iz leta 1899. Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, str. 61–78.

Cvirn, J. (2015). Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918). Celje: Zgodovinsko društvo; Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Čuček, F. (2016). Svoji k svojim. Na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Nemci in Maribor: stoletje preobratov 1846–1946. (2012). Katalog k razstavi. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl. Gašparič, J. (2007). SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935. Ljubljana: Modrijan. Goropevšek, B. (2005). Štajerski Slovenci, kaj hočemo! Celje: Zgodovinsko društvo. Granda, S. (1994). Podpisovanje peticij za zedinjeno Slovenijo 1848 – manipulacija ali zavestno politično dejanje?. V O. Luthar, ur. Historični seminar. Ljubljana: ZRC SAZU, 1994, str. 239–55. Granda, S. (1999). Prva odločitev Slovencev za Slovenijo. Ljubljana: Nova revija. Historični seminar. (1994). Ljubljana: ZRC SAZU, str. 252. Höbelt, L. (2000). Parteien und Fraktionen im cisleithanischen Reichsrat. Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/1. Wien: Verlag der österreichichen Akademie der Wissenschaften, str. 895–1006. Melik, V. (1965). Volitve na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica. Melik, V. (1982). Josip Vošnjak in njegovi spomini. Josip Vošnjak. Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, str. 641–77.

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Perovšek, J. (2006). Na poti v moderno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Rahten, A. (2001). Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Celje: Cenesa, Založba Panevropa. Rumpler, H. (2000). Parlament und Regierung Cisleithaniens 1867 bis 1914. V Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/1. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, str. 667–894.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Stavbar, V. (2017). Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje. Maribor: Pivec. Studen, A. (2006). Liberalcem so kmetje španska vas. Težave podeželskih občin in problem javne varnosti na Spodnjem Štajerskem v sedemdesetih letih 19. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, str. 36–64.

Viri z medmrežja

Hermann, Mihael (1822–1883) – Slovenska biografija. Dostopno na: http://www.slovenska–biografija.si/ oseba/sbi230085/ [20. 5. 2018]. Raič, Božidar (1827–1886) – Slovenska biografija. Dostopno na: http:// www.slovenska–biografija.si/oseba/ sbi480586/ [20. 5. 2018]. Gregoréc, Lavoslav (1839–1924) – Slovenska biografija. Dostopno na:

http://www.slovenska–biografija.si/ oseba/sbi214747/ [20. 5. 2018]. Ploj, Miroslav (1862–1944) – Slovenska biografija. Dostopno na: http:// www.slovenska–biografija.si/oseba/ sbi435921/ [20. 5. 2018]. DKUM – POLITIČNO DELOVANJE LAVOSLAVA GREGORÉCA. Dostopno na: https://dk.um.si/IzpisGradiva. php?id=40683 [20. 5. 2018].

Members of Parliament from Ptuj during years 1848-1918 In 1848, there was probably 20 per cent of the electoral districts where Slovenes formed the majority of the population, while elected Slovene Members (according to the understanding of the concept of what makes up a Slovene) ranged from 9 to 17 (45 and 85 per cent). There were seven electoral districts in Lower Styria where between 3 and 6 (42 and 85 per cent) Slovene Members were elected (according to the same criterion). Among the Slovene MPs was a member from Ptuj, Andrej Dominkuš, a member of the Austrian-Slavic Club. Following the restoration of constitutional life, an electoral system by curia was established. Up until 1873, National Assembly members were

107

108

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

indirectly elected to the provincial assembly. At the time, three Members from the cities and six Members from rural municipalities were elected in Lower Styria (Maribor County). From Ptuj came lawyer Sir Josef Waser, Member between 1861 and 1871. A liberal German, he first belonged to Unionists, then from the end of 1864 to the Liberal Left. In 1867, he was a member of the Herbt-Kaiserfeld Club and from 1871 was in the club’s left wing. From 1877 until his death, he was a constituent member of the House of Lords. From 1873 until the introduction of the general curia in 1896, the Ptuj district court, together with the judicial districts of Rogatec and Ljutomer, formed its electoral district in the country’s curia and voted one of the Members to the National Assembly. In the first two periods (1873-1879), Ptuj was represented by a lawyer, namely German Conservative Michael Hermann. He advocated the introduction of the Slovene language into the Lower Styrian schools and offices; he was a federalist; was centralism and liberalism (both blamed for the impoverishment and demoralization of the people and the decline of agriculture, craftsmanship, and the bourgeoisie) the central source of all evil in his opinion. He saw the solution to the evil in decentralization and provincial self-government. After Hermann’s death, Božidar Raič was elected in a special election in 1884. In Ptuj, he participated in more or less all activities and was active even more widely. He spoke as tribune of the people, speaker to the masses from the time of the Tabor movement. After his death in 1886, Lavoslav Gregorec was elected in a special election and sat in the National Assembly for three mandates (until 1900). Gregorec was one of the pillars of Slovene politics in Maribor in the 1870s and the first half of the 1880s. He firmly represented Slovene demands, which caused him, besides monetary fines, a 42-day imprisonment and estrangement with Bishop Stepischnegg, who took his professorship from him and sent him to Novo Cerkev. Coinciding with his departure from Maribor a political apathy appeared in the city along the Drava River and the centre of Lower Styrian policy began to form in the city near the Savinja River. Until 1893, he was a member of the Hohenwart Club and one of the most radical of the Slovene MPs. He advocated for a united Slovenia and because of his radical performance, he found himself in conflict with other Slovene members of the Hohenwart Club (which he left in 1893). In particular, he attended budget debates

Dr. Filip Čuček Ptujski državnozborski poslanci 1848–1918

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

and gave numerous interpellations to achieve equality of Slovenes in schools and offices. From the very beginning, he advocated the idea of “national autonomy” in the National Assembly. In 1901, Gregorec was replaced by lawyer Miroslav Ploj in the National Assembly. During the years from 1889 to 1899, Ploy worked with the Ministry of Finance (since 1892 as a Concept officer, then as Undersecretary, Secretary, and since 1899 as a Sectional Councillor). In 1899, he became a court councillor at the Supreme Administrative Court. In Vienna, he joined the Croatian - Slovenian Club (which had already joined with the Slavic Centrum in 1902). He followed the tactics of The Young Czech Party and strove for the unanimous appearance of South Slav Members. In the 1907 elections, he was elected to the list of the Slovenian Farmers’ Union in the Ptuj – Ormož electoral district (without the municipalities of Ptuj, Breg pri Ptuju and Ormož), but entered The South Slavic Union (which he also presided in since 1909) and changed colours. But even before that, Ploy was in favour of the unity (slogaštvo) “party” – cooperation between Liberals and Conservatives. After the collapse of unity in Lower Styria, (along with Fran Rosina and Franc Jurtela), he tried to counter the ideological “division”. In March 1909, thus, in addition to the National Party and the Slovenian Farmers’ Union, the United Party of Slovenes (or the Conservative Party) was formed. The candidate list, which was formed by the United Party members after the failed compromise on the joint appearance of the Lower Styrian Slovenes in the provincial elections together with the Styrian Liberals, was a complete fiasco for the election. In 1911, Ploj was defeated by Mihael Brenčič in the National Assembly elections, who ran on the list of the Pan-Slovene People’s Party (Vseslovenska ljudska stranka, VLS). As a politician, he has established himself as knowledgeable about the problem of the farmstead. Together with other Slovenian deputies, he joined the Yugoslav Club in 1917, which was founded by the merger of the Slovenian, Croatian, and Serbian members of the Austrian part of the Habsburg Monarchy. The programme’s policy framework of the Club was the May Declaration, which required the unification of Slovenes, Croats, and Serbs into a single state body in the framework of the Habsburg Monarchy.

109

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

»Naši poslanci v Belgradu« Ptujski poslanci in poslanski kandidati v prvi Jugoslaviji (1918–1941)

Dr. Jure Gašparič Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani jure.gasparic@inz.si

Jeseni leta 1919, v komaj nastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, je komentator štajerskega časopisa Slovenski gospodar napisal poučen članek Ljudstvo in ljudski zastopniki.1 V njem je prebivalstvu med Halozami na jugu in Šentiljem na severu pojasnjeval politične razmere in nekatere osnovne pojme o delovanju parlamentarne demokracije. »Ljudje živijo v državah,« je začel in te »imajo dolžnost skrbeti za red in pravico«. To počnejo tako, da sprejemajo zakone in postave, »po katerih se morajo vsi državljani ravnati. Ako so postave dobre in pravične, je srečna vsa država, ako so krivične, je vsa država nesrečna«. In kdo je smel dajati postave? Nekoč cesarji, kralji in njihovi ministri, nato pa »so prišli drugi časi /…/ Sedaj ima vse pravice ljudstvo in njegovi zastopniki poslanci«. Tedaj je mlada Kraljevina SHS šele oblikovala svojo pravno in formalno ureditev. Ustava še ni bila sprejeta, volitve niso bile izvedene, 1

Ljudstvo in ljudski zastopniki. Slovenski gospodar, 18. 9. 1919.

111

112

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

vprašanj o prihodnji podobi države je bilo veliko več kot odgovorov. Toda zavedanje, da bo država očitno imela parlament (tedaj je že imela začasni nevoljeni predparlament, imenovan Začasno narodno predstavništvo), je obstajalo in se navkljub nekakšni samoumevnosti mešalo s prepričanji, da se lahko vsa stvar politično izjalovi. Pisec članka je zapisal: »O francoski zbornici in sedanjih francoskih poslancih je nekdo rekel: 'Poprej smo imeli le enega kralja, ki nas je drl in izkoriščal, sedaj imamo pa petsto kraljev. Smo še torej veliko na slabšem.'« Vztrajanje pri parlamentarni demokraciji in hkratno nezaupanje vanjo ter v poslance je po eni strani stalnica zadnjih 150 let, odkar se je parlamentarizem uveljavil na tem prostoru.2 Toda po drugi strani take razmere, ki so očitno bile prisotne tudi ob nastanku prve jugoslovanske države, odpirajo vrsto vprašanj. Eno od njih je gotovo, kdo so v takih razmerah sploh bili poslanci in kandidati za poslansko službo. Od kod so prihajali, kaj so bili, kako dolgo so ohranjali poslansko službo in živeli v Beogradu … Biti poslanec Vsakdo, ki se je odločil vstopiti v politično službo, se je moral zavedati vseh posebnosti tega poklica. Ne nazadnje je prej omenjeni komentator Slovenskega gospodarja zapisal: »Kakor so nekdaj bili lahko dobri ali slabi kralji in cesarji, ki so ljudstvu vladali z dobrimi ali slabimi postavami, tako bodo zanaprej ostali dobri ali slabi poslanci ...«3 In kakšen je bil ideal dobrega poslanca? James Ramsay MacDonald, britanski laburistični politik in kasnejši (sploh prvi laburistični) premier, je istega leta (1919) ugotavljal, da za upravljanje »parlamentarnega stroja« ni potrebno le znanje, marveč tudi »pravi duh«, »spirit«, ki ga izvoljeni nikakor ne pridobijo avtomatsko, z izvolitvijo. Kaj konkretno je imel MacDonald v mislih? Natančno to, kar je videl v poslanskih klopeh britanskih konservativcev, znamenitih torijcev. Bili so izobraženi za svoj posel, v javno življenje so vstopali izurjeni v skupinskem delu. »Treba je zgolj slišati cheer torijcev v poslanski zbornici in vidimo lahko njihovo moč dominantne stranke. Druži jih enaka enotnost duha kot trop psov v 2

Cvirn, 2015, str. 184–188; Gašparič, 2012, str. 295–301.

Ljudstvo in ljudski zastopniki. Slovenski gospodar, 18. 9. 1919.

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

lovu na lisico. Igro imajo radi.« V parlamentu so se počutili kot doma.4 Ravno v istem času, ko se je porajal nov versajski red, ko so razpadali imperiji in so se v velikokrat težkih ter napornih razmerah rojevale nove države, se je podobnemu vprašanju posvetil tudi Max Weber v nizu predavanj Umsko delo kot poklic. V svoji poglobljeni analizi je poudaril predvsem etične dimenzije in osebne kvalitete politika ter notranje zadovoljstvo politične kariere. Izpostavil je tri kvalitete, ki naj bi bile odločilne za politika: strast, čut za odgovornost in sposobnost pragmatičnega presojanja.5 Konceptualni okvir parlamentarca zahodnega tipa je bil z omenjenima in številnimi drugimi pisanji tedaj načelno in teoretsko postavljen. Poslanci naj bi bili za svoje delo posebej izurjeni, vzgojeni in podučeni; naslonjeni na neko tradicijo, naj bi se v parlamentu počutili kot doma, odlikovale naj bi jih nekatere konkretne vrline. Z drugimi besedami: zamišljeni tip poslanca oziroma politika ni nekdo, ki se rodi (oz. so taki le redki), marveč nekdo, ki se za ta poklic na različne načine izuri.6 V želji, da bi sestava parlamenta čim bolj odsevala idealno podobo političnega predstavništva, so v državah posegali po različnih popravkih volilnega sistema. V Kraljevini SHS so tako v prvi volilni zakon celo vključili določilo, po katerem je moralo v vsakem volilnem okrožju nujno kandidirati določeno število t. i. kvalificiranih kandidatov. To so bili kandidati, ki so končali »fakulteto doma ali v inozemstvu ali višjo strokovno šolo, ki je istovrstna s fakulteto«.7 Kasneje je ta omejitev odpadla, vsa teža iskanja, izobraževanja in urjenja poslanskih kandidatov je bila prepuščena političnim strankam, osrednjim akterjem politične arene.

MacDonald, 1920, predvsem str. 84–92.

Weber, 1992, str. 21–66.

Gašparič, 2015, str. 131–136.

7 Uradni list deželne vlade za Slovenijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 15. 9. 1920, Zakon o volitvah narodnih poslancev za ustavotvorno skupščino kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, čl. 14.

113

114

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

O političnih razmerah v času med obema vojnama V nadaljevanju prispevka bomo spoznali poslanske kandidate in izvoljene poslance iz ptujskega volilnega okraja v času prve jugoslovanske države, še prej pa je treba opozoriti na dve ključni interpretativni okoliščini: - ob analizi volilnih izidov in njihovi razlagi na osebni ravni / na ravni konkretnih kandidatov je treba ob splošnih političnih razmerah v državi upoštevati tudi lokalne posebnosti; - znotraj makro in makropolitičnih razmer so vedno prisotni tudi »mehki« dejavniki, ki jih analitiki navadno težko izmerijo, a pogosto vplivajo na volilni izid. Mednje uvrščamo zlasti volilno propagando in volilne pritiske (izsiljevanje). *** Pri splošnih političnih razmerah je treba opozoriti, da je Narodna skupščina Kraljevine SHS delovala v res turbulentnih razmerah, volitve so se vrstile z bliskovito hitrostjo (poleg prvih volitev v konstituanto leta 1920 so bile še v letih 1923, 1925 in 1927), še hitreje so se menjavale vlade. V desetih letih obstoja Kraljevine SHS, do leta 1929, jih je bilo kar 25, kar pomeni, da sta se povprečno izmenjali dve vladi in pol v enem letu. Regent in kasneje kralj Aleksander je ob skoraj vsaki zamenjavi pokazal, da se zaveda svoje ustavne moči. V enaindvajsetih ministrskih krizah je odigral ključno vlogo in s tem vseskozi dajal parlamentu, politikom in ne nazadnje ljudstvu vedeti, kdo je prvi mož parlamentarne monarhije. Leta 1929 je nato kralj v vse bolj kaotičnih političnih razmerah parlament razpustil, ustavo suspendiral, politične stranke prepovedal in uvedel osebno diktaturo. Kasneje jo je nekoliko omilil, saj je državi znova »dal« ustavo in vzpostavil parlament, toda volitve so bile vsa trideseta leta javne (leta 1931, 1935 in 1938), možnost političnega organiziranja pa nasploh omejena. V prvi polovici tridesetih let je na političnem prizorišču dominirala vsedržavna Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), v drugi polovici pa Jugoslovanska radikalna zajednica (JRZ).8 8

Gašparič, 2015, str. 35–48.

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Slovenski politični prostor tiste dobe je sicer ostajal razdeljen na tri tradicionalne idejno-politične tabore – marksističnega, liberalnega in katoliškega, pri čemer je bil zadnji najbolj enoten in politično najmočnejši. Utelešala ga je Slovenska ljudska stranka (SLS), ki je na volitvah v dvajsetih letih skoraj vedno zmagovala z absolutno večino glasov (izjema so bile volitve leta 1920), kasneje pa je tudi učinkovito obvladovala volilno telo.9 Slovenski liberalizem je bil idejno močan in izzivalen, vendar je v politični stvarnosti razpadel na vrsto zelo različnih strank in gibanj z »drugotno vlogo«.10 Marksistični tabor je po izjemnem uspehu na volitvah leta 1920 doživel strm upad podpore in se znašel na robu političnega prostora. Ena njegovih nosilk – komunistična stranka – je bila ne nazadnje prepovedana.11 Ob ohranjanju te temeljne delitve se je slovenska politika razdelila še na dva tabora, ki sta opredeljevala jugoslovansko politiko – na avtonomističnega, ki je zagovarjal temeljito preobrazbo države (v praksi pa je bil precej pragmatičen in oportunističen) in katerega nosilka na Slovenskem je bila SLS, in unitaristično-centralističnega, katerega nosilci so bili liberalci. V tridesetih letih so liberalci vstopili v JNS, SLS pa je formalizirala svoje delovanje znotraj JRZ. Visoka politika se je tedaj skozi oči ptujskega volivca pogosto zdela oddaljena, osredotočena na daljni Beograd, kamor je bilo treba na dolgo pot s spalnikom. Toda po drugi strani je bila pogosto prisotna, živa, stranke so volivca z njo soočale ves čas. Kaj so delali »naši poslanci v Belgradu«, je bilo ves čas aktualno. List SLS Slovenski gospodar se je tako denimo leta 1923 hudoval, ker naj bi njihovi politični nasprotniki skušali »zanesti nezaupanje do naših poslancev. Zato vznemirjajo naše pristaše, češ: 'Kaj so pa vaši poslanci storili za vas v Belgradu?'«.12 *** Pri lokalnih značilnostih v ptujskem volilnem okraju je treba opozoriti zlasti na socialno-gospodarske in nacionalne razmere. Prve 9

Gašparič, 2017, str. 25–48.

10 Perovšek, 2017, str. 49–83. 11 Deželak – Barič, 2017, str. 84–111. 12 Naši poslanci v Beogradu na delu za avtonomijo. Slovenski gospodar, 19. 7. 1923.

115

116

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

se niso dosti razlikovale od mnogih drugih področij na Spodnjem Štajerskem. Pretežno kmečko prebivalstvo je živelo v gospodarsko perifernih krajih, center trgovsko-obrtnih dejavnosti je bila mestna občina Ptuj, ki je bila pred letom 1918 izključno nemška trdnjava z znamenitim štajercijanskim županom Josefom Ornigom.13 Nemci so tudi v novi državi lastniško obvladovali več kot 46 odstotkov ptujskih industrijskih obratov, več kot 60 odstotkov trgovin in polovico obrtnih delavnic.14 Nacionalni moment je bil določena posebnost ptujskega okraja, saj so tam Nemci predstavljali relevanten političen faktor in bili v lokalni politiki pogosto »jeziček na tehtnici«.15 Njihovo število je sicer strmo upadalo, po ljudskem štetju leta 1931 je v ptujski mestni občini po merilu maternega jezika živelo le še 12,7 odstotka Nemcev, kar pa na slovenskem ozemlju vendarle ni pomenilo majhnega števila. Večji odstotek nemškega prebivalstva je imelo edino Kočevje.16 Orisane razmere so se odražale tudi v volilnih izidih.17 Ob spodobni volilni udeležbi (okrog 70 odstotkov), ki ni odstopala od drugih območij na Slovenskem, sta na prvih volitvah v državi – volitvah v ustavodajno skupščino leta 1920 – v ptujskem volilnem okraju največ glasov dobili SLS in (le malo manj) liberalna Samostojna kmetijska stranka. Zlasti zadnja je na Ptujskem dobila veliko podporo, saj je takrat učinkovito zajela glasove nezadovoljnih podeželskih volivcev. Drugi liberalci niso imeli večje podpore, precejšen uspeh pa je imela socialdemokracija.18 Na vseh naslednjih volitvah v dvajsetih letih (leta 1923, 1925 in 1927) je v volilnem okraju Ptuj prevladovala SLS z dvotretjinsko večino, opazne uspehe pa so dosegali tudi Nemci, ki so lahko kandidirali šele od leta 1923. Predvsem v mestni občini so uživali močno podporo. Zaznavna je bila tudi podpora hrvaški kmečki stranki (HRSS).19 Na prvih volitvah po uveljavitvi diktature leta 1931 je bilo mogoče glasovati le za eno listo – listo predsednika vlade Petra Živkovića. 13 Cvirn, 1997, str. 255–257; Čuček, 2016, str. 136–137. 14 Šuligoj, 2001, str. 114. 15 Šuligoj, 1997, str. 72–78. 16 Šuligoj, 1990, str. 235–236. 17 Za širšo politično sliko Ptuja v času med obema vojnama gl. razpravo Jurija Perovška v tem zborniku. 18 Šuligoj, 1996, str. 48–49. 19 Prav tam, str. 49–54.

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Opozicijska prepovedana SLS je razglasila abstinenco in ob nizki volilni udeležbi so bili izvoljeni edini mogoči kandidati. Volitve leta 1935 in 1938 so bile že bolj razgibane, vendar na Ptujskem ni bilo presenečenj – večina glasov je pripadla t. i. vladni listi. Toda kljub temu je opaziti nezanemarljivo podporo opozicijskim kandidatom, ki pa je vendarle zaostajala za banovinskim povprečjem v Dravski banovini.20 *** Med mehkimi volilnimi dejavniki, ki so vsekakor bili prisotni, velja v dvajsetih letih izpostaviti zlasti pritiske kapitalsko močnega nemštva na gospodarsko odvisne volivce. Tako volilni izidi kot poročanja časnikov kažejo, da so ljudje v Halozah volili nemške vinogradnike – delodajalce.21 V tridesetih letih, ko so bile volitve javne, pa so bili vsakokratni pritiski in grožnje oblasti stalnica volilnega dogajanja.22 Bolj ali manj neposredna izsiljevanja in ustrahovanja volivcev so šla z rokov roki s pozitivnim nagovarjanjem in prepričevanjem – z volilno agitacijo in propagando. O tej (verjetno še danes) velja tisto, kar je povedal nemški železni kancler Bismarck: »Nikdar se toliko ne laže, kakor med vojno, po lovu in pred volitvami.« Tega so se ptujski volivci še kako zavedali, saj je Slovenski gospodar leta 1927 med drugim zapisal: »Kako in koliko se je lagalo med svetovno vojno, je splošno znano. Uradna poročila generalnega štaba ali velikega vojnega stana so bila mojstrska dela za prikrivanje resnice in za oznanjevanje neresnice. Lovske laži so nekaj tako običajnega in skoro vsakdanjega, da se ne nazivajo s pravim imenom, marveč da se jih blagorečeno imenuje – lovsko latinščino. Vse te in slične laži pa nadkriljujejo volilne laži. Te laži tvorijo o volitvah posebni mrčes, ki volilce hujše nadleguje, nego uši, bolhe, stenice in slične živalice.«23 O učinku propagande so tekle razprave tedaj in tečejo še danes.

20 Prav tam, str. 54–55. 21 Prav tam, str. 50. 22 Gašparič, 2015, str. 45–46. 23 Sijajna zmaga SLS. Slovenski gospodar, 15. 9. 1927.

117

118

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

O volitvah in volilnem sistemu ali Kdo in kako je smel kandidirati in postati poslanec Pravico, da je nekdo lahko kandidiral in bil izvoljen za poslanca, je določal poseben volilni zakon. V celotnem dvajsetletnem obdobju med obema vojnama je bil večkrat noveliran in je vseskozi razvnemal politična čustva; ne nazadnje je bil od njega odvisen volilni uspeh ali politično preživetje vseh političnih akterjev. Leta 1920, pred volitvami v ustavodajno skupščino, je določal, da je lahko kandidiral tisti, ki je imel volilno pravico (ki je torej lahko volil), užival vse državljanske in politične pravice, stalno živel v državi, bil pismen in imel vsaj 25 let. Kasneje, leta 1922, so merilo starosti dvignili na 30 let in se ni več spreminjalo. Nekatere funkcije niso bile združljive s službo poslanca; v prvi vrsti državne uradniške funkcije (kar pa ni veljalo za ministre). Ženske ves čas niso smele voliti in biti izvoljene.24 Celotno državno ozemlje je bilo za potrebe volilnih opravil razdeljeno v posamezna volilna okrožja; slovensko ozemlje v dve, ločnica je potekala po sodni meji med okrožnima sodiščema Maribor in Celje na eni strani in deželnim sodiščem v Ljubljani in okrožnim sodiščem v Novem mestu na drugi. Ptuj je sodil v mariborsko-celjsko okrožje. Po prvih volitvah so okrožja razdelili na toliko volilnih okrajev, kolikor se je v okrožju volilo poslancev. V tridesetih letih so sistem nekoliko spremenili, mandate so najprej razdeljevali po novih upravnih enotah – banovinah in upravnih srezih, kasneje pa so spet uvedli volilna okrožja. Ptujski upravni srez je sodil v volilno okrožje št. 1 Dravske banovine.25 Volilni sistem je bil proporcionalni, kar pomeni, da so kandidati kandidirali na kandidatnih listah. Po letu 1922 so vsako listo sestavljali nosilec in kandidat za volilni okraj. Ti so imeli tudi svoje namestnike, kandidirali pa so lahko v več okrajih. V tridesetih letih je bil sistem podoben, le da je bilo mogoče vlagati zgolj vsedržavne liste (za celotno območje države). Za bodoče poslance najzanimivejši del volilnih opravil – razdelitev mandatov – se je nenehno spreminjal, a ves čas sledil proporcionalnemu načelu. Sprva so mandate delili po okrožjih po 24 Balkovec, 2011, str. 23–30. 25 Prav tam, str. 36–47.

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Harejevem sistemu (število glasov posamezne liste so delili z volilnim količnikom in upoštevali največje ostanke), kasneje po d’Hondtovem sistemu. Leta 1931 je ustava zapovedala nov način, in sicer je zmagovita lista takoj prejela dve tretjini mandatov (kasneje tri petine), preostale pa so razdelili po d’Hondtu.26 Kdo so bili poslanski kandidati in poslanci Odgovor na preprosto vprašanje, kdo je sploh ptujski poslanec, se upoštevaje predstavljeno volilno zakonodajo zdi preprost, vendar ni tako.27 Enopomenski in jasen odgovor je namreč mogoč le tam, kjer velja večinski sistem in kandidati predstavljajo svoj okraj, svoje volivce (in v primeru njihove izgube mandata izvedejo nadomestne volitve). V proporcionalnih sistemih (kakor danes v Republiki Sloveniji) je določanje teritorialne provenience poslancev zahtevnejše in izrazito odvisno od (subjektivnih) kriterijev, ki jih postavimo. Pri volitvah v srezu Ptuj se tako postavlja vprašanje, ali je bil na primer Ivan Vesenjak, mariborski profesor, ki je kandidiral tudi na Ptuju, ptujski poslanec ali ne. Živel je v Mariboru, tam aktivno sodeloval v političnem življenju kot pristaš SLS, hkrati pa je volivcem ptujskega okraja leta 1927 namenil poseben oklic, ki ga je objavil v časopisu Slovenski gospodar: »Volilcem ptujskega kraja. Kot kandidat in bivši poslanec Slov. ljudske stranke sem bil v pretežni večini naših krajev na shodih in sestankih. Kjer še nisem bil, pridem še gotovo tokom letošnjega leta in po možnosti pred volitvami ...«28 S svojim angažmajem je očitno pokrival tudi Ptuj. V pričujočem članku bomo za ptujske poslance šteli vse tiste, ki so kandidirali v volilnem okraju Ptuj, torej tudi Ivana Vesenjaka.29

26 Prav tam, str. 47–90. 27 O ptujskih poslancih pred letom 1918 glej razpravo Filipa Čučka v tem zborniku. 28 Volilcem ptujskega okraja. Slovenski gospodar, 8. 9. 1927. 29 Na volitvah v ustavodajno skupščino leta 1920 volilnih okrajev še ni bilo, zato se izbor »ptujskih« kandidatov omejuje na kraj bivanja in njihov regionalni politični domet. Poleg tega je treba zapisati še, da so mnogi »ptujski kandidati« obenem kandidirali tudi v drugih volilnih okrajih, pogosto v Ormožu. Leta 1923 so na primer na Ptuju in v Ormožu kandidirali Ivan Vesenjak, Lovro Petovar, Vekoslav Štampar, Štefan Dobnik, Andrej Kelemina, Franc Rozman in Franc Verlič. Sedem od skupno desetih kandidatov. – Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 7. 3. 1923, Kandidati za narodne poslance.

119

120

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

TABELARNI PREGLED Leto 1920, volilno okrožje Maribor–Celje, izbor kandidatov in namestnikov

Ime kandidata

Stranka/lista

Poklic

Kraj bivanja

Mihael Brenčič

Slovenska kmetska zveza/SLS

Posestnik

Spuhlja

Bernard Mikuletič

Narodno-socialistična stranka

Sodni kanclist

Ptuj

Josip Vončina

Narodno-socialistična stranka

Čevljar

Ptuj

Ivan Raušl

Jugoslovanska demokratska stranka

Posestnik

Obrež pri Središču

Karel Kveder

Jugoslovanska demokratska stranka

Ravnatelj meščanske šole

Ptuj

Ivan Šegula

Jugoslovanska socialdemokratska stranka

Železniški mizar

Ptuj

Peter Rois

Jugoslovanska socialdemokratska stranka

Viničar

Sv. Marjeta

Ivan Kirbiš

Samostojna kmetijska stranka

Kmetovalec

Prepolje

Štefan Dobnik

Samostojna kmetijska stranka

Posestnik

Zlatoličje

Anton Brus

Komunistična stranka Jugoslavije in socialistična levica Štajerske

Posestnik in kolar

Spuhlja

Ignacij Teršek

Komunistična stranka Jugoslavije in socialistična levica Štajerske

Strojnik

Sv. Lovrenc na Dravskem polju

Nikolaj Petrovič

Komunistična stranka Jugoslavije in socialistična levica Štajerske

Železniški mizar

Hudina pri Ptuju

Anton Tement

Komunistična stranka Jugoslavije in socialistična levica Štajerske

Viničar

Gorca pri Podlehniku

Ime namestnika

Stranka/lista

Poklic

Kraj bivanja

Ivan Vesenjak (za Antona Korošca)

Slovenska kmetska zveza/SLS

Profesor

Maribor

Ljudevit Jenko (za Franca Rostoharja)

Narodno-socialistična stranka

Zdravnik

Ptuj

Franjo Šalamun (za Ernesta Kalana)

Jugoslovanska demokratska stranka

Odvetnik

Ptuj

Jože Tavčar (za Ljudevita Pivka)

Jugoslovanska demokratska stranka

Zdravnik

Središče

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Leto 1923, volilno okrožje Maribor–Celje, volilni okraj Ptuj Ime kandidata Ime namestnika

Lista (nosilec)

Poklic kandidata/ namestnika

Kraj bivanja kandidata/namestnika

Lovro Petovar Janko Debeljak

Vekoslav Kukovec

Posestnik Posestnik

Ivanjkovci Medribniki

Ivan Vesenjak Andrej Bedjanič

Anton Korošec

Profesor Posestnik in župan

Maribor Obrež ob Dravi

Vekoslav Štampar Franc Mikša

Anton Novačan

Ekonom Lončar

Ptuj Ptuj

Štefan Dobnik Ivan Heržič

Josip Drofenik

Kmetovalec Kmetovalec

Zlatoličje Mihovci pri Veliki Nedelji

Valentin Komavli Janez Podgoršek

Rudolf Golouh

Uradnik Mizar

Strnišče Breg pri Ptuju

Valerian Spruschina Milan Petek

Franz Schauer

Mehanik Slikar

Ptuj Slovenska Bistrica

Andrej Kelemina Franc Strelec

Stjepan Radić

Posestnik Usnjar

Graba pri Središču Ptuj

Franc Rozman Anton Talan

Franjo Koren

Mizar na železnici Usnjar

Ptuj Ptuj

Konrad Žnuderl Jakob Šeruga

Anton Brandner

Strokovni tajnik Kočar

Krčevina Zlatoličje

Franc Verlič Konrad Breznik

Milan Stojadinović

Viničar in kočar Invalid

Sv. Peter pri Mariboru Maribor

121

122

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Leto 1925, volilno okrožje Maribor–Celje, volilni okraj Ptuj

Ime kandidata Ime namestnika

Stranka/lista

Poklic kandidata/ namestnika

Kraj bivanja kandidata/ namestnika

Ivan Vesenjak Zdravko Sagadin

Anton Korošec

Profesor in narodni poslanec Posestnik

Maribor Sestrže

Andrej Kelemina Emeran Stoklas

Stjepan Radić

Posestnik Ekonom

Grabe pri Središču Sv. Andraž pri Leskovcu

Štefan Zsibrik Štefan Fliszar

Geza Hartner

Posestnik Posestnik

Predanovci Gorica

Franjo Dolničar Ignacij Vindiš

Ljudevit Pivko

Gostilničar Posestnik

Pragersko Breg pri Ptuju

Srečko Drozg Martin Bezjak

Franjo Zagorski

Posestnik Posestnik

Velika Zimica Vurberk

Štefan Dobnik Mihael Čuš

Ivan Pucelj

Posestnik Posestnik

Zlatoličje Mezgovci

Jakob Žorga Franc Vrhovc

Ivan Makuc

Strojevodja Zidar

Ljubljana Ljubljana

Valerian Spruschina Josef Fürthner

Franz Schauer

Mehanik Pekovski mojster

Ptuj Ptuj

Tomaž Murkovič Fric Petek

Rudolf Ravnik

Kmetovalec Invalid in krojač

Zavrč Cvetkovci

Ivan Šegula Matevž Schmidt

Milan Korun

Železničar Usnjarski delavec

Ptuj Breg pri Ptuju

Matijaš Sobočan Ivan Maučec

Alfonz Hribar

Posestnik Posestnik

Srednja Bistrica Srednja Bistrica

Martin Pondelak Filip Grabner

Vinko Möderndorfer

Železničar Rudar

Videm ob Savi Črna

Tomo Veldin Ivan Živčič

Ivan Štrbenac

Trgovec in posestnik Kmetovalec in posestnik

Grabe pri Središču Hlapičin

Anton Blažek Vinko Šerona

Boža Markovič

Knjigovodja in podžupan Učitelj

Ptuj Ptuj

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Leto 1927, volilno okrožje Maribor–Celje, volilni okraj Ptuj

Ime kandidata Ime namestnika

Stranka/lista

Poklic kandidata/ namestnika

Kraj bivanja kandidata/ namestnika

Ivan Vesenjak Franc Zupanič

Anton Korošec

Profesor in narodni poslanec Kmet

Maribor Slovenja vas

Albin Prepeluh Simon Toplak

Stjepan Radić

Publicist in posestnik Posestnik

Ljubljana Moste pri Ptuju

Rudolf Tumpej Ivan Mikša

Ljudevit Pivko

Železniški uradnik Kmet

Maribor Prvenci

Valerian Spruschina Paul Pirich

Lothar Mühleisen

Mehanik Tovarnar

Ptuj Ptuj

Ivan Krajnc Josip Troha

Rudolf Ravnik

Posestnik Posestnik

Gradišče Zavrč

Ivan Favai France Gabrijel

Josip Petejan

Profesor Uradnik

Maribor Ptuj

Marcel Žorga Štefan Lah

Vinko Möderndorfer

Strojevodja Pekovski pomočnik

Ljubljana Celje

Gregor Kmetec Franjo Haas

Franjo Zagorski

Poljski delavec Krojač

Šikole Maribor

Leto 1931, Dravska banovina, srez ptujski Ime kandidata Ime namestnika

Stranka/lista

Poklic kandidata/ namestnika

Kraj bivanja kandidata/ namestnika

Štefan Vuk Josip Čeh

Petar Živković

Župan in posestnik Cirkovce Gostilničar in posestnik Ločič

Lovro Petovar Franjo Šolar

Petar Živković

Poštar v pokoju in posestnik Posestnik

Ivanjkovci Zlatoličje

Franjo Petek Ivan Rojs

Petar Živković

Posestnik Posestnik

Cvetkovci Ormož

123

124

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Leto 1935, Dravska banovina, volilno okrožje št. 1, srez ptujski

Ime kandidata Ime namestnika

Stranka/lista

Poklic kandidata/ namestnika

Kraj bivanja kandidata/ namestnika

Lovro Petovar Tomaž Toš

Bogoljub Jevtić

Posestnik Posestnik

Ivanjkovci Drbetinci

Mihael Brenčič Ivan Vrsič

Bogoljub Jevtić

Posestnik in gostilničar Predsednik občine Markovci in posestnik

Ptuj Nova vas

Vekoslav Kukovec Stanislav Lubienski

Vladimir Maček

Minister v pokoju in odvetnik Posestnik in oskrbnik

Maribor Jarenina

Vladislav Fabjančič Viktor Kegl

Dimitrije Ljotić

Uradnik Posestnik

Ljubljana Vurberk

Lazar Petrović Ljubomir Petrović

Božidar Maksimović

Trgovec Upokojenec

Beograd Beograd

Leto 1938, Dravska banovina, volilno okrožje št. 1, srez ptujski

Ime kandidata Ime namestnika

Stranka/lista

Poklic kandidata/ namestnika

Kraj bivanja kandidata/ namestnika

Marko Kranjc Franc Prelog

Milan Stojadinović I.

Tajnik JRZ Posestnik in svetnik Kmetijske zbornice

Maribor Sv. Marjeta

Anton Šimek Franc Kranjc

Milan Stojadinović II.

Posestnik in krojač Posestnik

Trniče Kicar

Drago Sega Jožef Petrovič

Dimitrije Ljotić I.

Trgovec Posestnik

Ljubljana Medribnik

Jožef Lacko Rudolf Debeljak

Vladimir Maček I.

Posestnik Gostilničar

Nova vas Dolane

Martin Vindiš Franc Šef

Vladimir Maček II.

Kmet Kmet

Leskovec Hardek pri Ormožu

Anton Kolarič Anton Kunčič ml.

Vladimir Maček III.

Predsednik občine Posestnik in ekonom

Središče ob Dravi Ptujska Gora

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V službi naroda30 Na volitvah v ustavodajno skupščino leta 1920, ko še ni bilo volilnih okrajev, lahko najdemo 13 kandidatov in štiri namestnike (skupaj z Vesenjakom, ki je nato kandidiral na Ptuju) s ptujskega območja. Z izjemo visokoizobraženih namestnikov so kandidati predstavljali širok spekter poklicnih profilov, prevladovali pa so kmetje (posestniki) in rokodelci. Za poslanca je bil tedaj izvoljen Ivan Kirbiš, kandidat liberalne Samostojne kmetijske stranke. Kirbiš, kmet iz Prepolja na Dravskem polju, na naslednjih volitvah ni več kandidiral. Vnovič se je za poslanski mandat potegoval v tridesetih letih (leta 1931 in 1935 na listi predsednikov vlade, leta 1938 na Mačkovi opozicijski listi), a ni bil več izvoljen.31 Leta 1923, po uvedbi volilnih okrajev, je bila združba kandidatov znova pisana, izvoljen pa je bil Mariborčan Ivan Vesenjak, profesor in kandidat Koroščeve SLS. Vesenjak je mandat ohranil vsa dvajseta leta, saj je volilni uspeh ponovil v letih 1925 in 1927.32 Leta 1925 je bilo število okrajnih kandidatov najvišje, za mandat se jih je potegovalo 14. Največ je bilo posestnikov (šest), kar ni presenetljivo, en gostilničar, en profesor, en knjigovodja, en mehanik, en kmet in trije železničarji. Poleg Vesenjaka je bil tedaj izvoljen tudi Andrej Kelemina, posestnik iz okolice Središča ob Dravi, ki je kandidiral na listi Radićeve Hrvaške republikanske seljačke stranke. To je bila njegova druga (prvič leta 1923) in zadnja kandidatura.33 Na zadnjih volitvah pred uvedbo šestojanuarske diktature je bilo v okraju osem kandidatur. Ob tem je zlasti opazno, da so se imena kandidatov zelo spreminjala. Izvzemši Vesenjaka in Valeriana Spruschino so bila na kandidatnih listah vsakič nova imena. Podobno lahko trdimo ob primerjavi list iz let 1925 in 1927 z listo iz leta 1923. Trdna so bila le imena močnih kandidatov. Na prvih volitvah v tridesetih letih, ko je bila ob javnem glasovanju 30 Pričujoči prikaz se omejuje le na izvoljene poslance beograjske skupščine in ne vključuje vseh članov vseh voljenih in nevoljenih predstavniških teles, med drugim oblastne skupščine v letih 1927–1929, banskega sveta v tridesetih letih in senata Kraljevine Jugoslavije. V slednjem je bil tri leta član ptujski politični senior Miroslav Ploj. 31 Balkovec, 2011, str. 185. 32 Prav tam, str. 202. 33 Prav tam, str. 185.

125

126

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

na voljo zgolj ena kandidatna lista s tremi imeni, je mandat dobil Lovro Petovar. Na liberalnih listah je kandidiral že leta 1923 in 1927, a ni bil izvoljen. Petovar se je v dvajsetih letih predstavljal kot posestnik in oblastni poslanec, leta 1931 pa je navedel, da je poštar v pokoju.34 V Narodni skupščini je postal podpredsednik poslanskega kluba. Leta 1935, po delni liberalizaciji političnega življenja, so volivci lahko izbirali med štirimi listami in petimi kandidati, mandat pa je šel Mihaelu Brenčiču, veteranu SLS iz Spuhlje pri Ptuju. Brenčič je v prvi Jugoslaviji kandidiral le leta 1920 (neuspešno) in nato leta 1935 na listi predsednika vlade Bogoljuba Jevtića.35 Na zadnjih volitvah v državi pred aprilskim zlomom sta bili v ospredju dve listi – predsednika vlade Milana Stojadinovića in vodje opozicije Vladka Mačka. Izraziti favoriti so bili kandidati s prve liste; v Dravski banovini so bili to skoraj izključno pristaši SLS. Izvoljen je bil visoki funkcionar bivše SLS Marko Kranjc iz Maribora, takrat tajnik stranke JRZ.36 V pisani paleti vseh kandidatov med letoma 1920 in 1938 lahko najdemo tudi mnoge tedaj znane javne delavce: Albina Prepeluha, bivšega poslanca in znanega politika iz marksističnega tabora Marcela Žorgo, starosto štajerskih liberalcev Vekoslava Kukovca, Vladislava Fabjančiča … Navkljub temu, da smo se pri iskanju ptujskih poslancev in poslanskih kandidatov v uvodu omejili le na tiste, ki so kandidirali v ptujskem volilnem okraju (z izjemo leta 1920), pa je vendarle treba omeniti, da so bili okraji relativno majhni in je posledično mogoče za ptujskega poslanca šteti tudi nekoga, ki je bil izvoljen v Ormožu. Poleg tega se je treba zavedati, da so kandidati s širšega ptujskega območja neredko (kakor je značilno v proporcionalnem sistemu) kandidirali v drugih volilnih okrajih in bili tam izvoljeni (obratno kot v primeru mariborskega profesorja Vesenjaka). Med »ptujskimi poslanci«, ki niso kandidirali v ptujskem volilnem okraju, moramo omeniti Andreja 34 Prav tam, str. 193. Leta 1927 so ga izbrisali iz volilnega imenika, saj je bila njegova služba poštarja – državnega uradnika nezdružljiva s poslansko funkcijo. – Da bomo nasprotnike poznali. Slovenski gospodar, 27. 10. 1927. 35 Takrat, leta 1935, se je prepovedana SLS znova odločila za volilno abstinenco, s čimer pa mnogi njeni pristaši (zlasti na Štajerskem) niso bili zadovoljni. Nekateri so ob tihem soglasju vodstva vendarle kandidirali. – Gašparič, 2007, str. 259. 36 Balkovec, 2011, str. 187.

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Bedjaniča, župana iz Obreža pri Središču. Izvoljen je bil leta 1923, 1925 in 1927.37 Mož je pogosto posegel v skupščinsko debato s poročilom o razmerah v domačih krajih, grajal »izmozgavanje Slovenije po visokih davkih«, se zavzemal za regulacijo Drave …38 Leta 1927 je Bedjanič zasedel mesto prvega tajnika Narodne skupščine.39 Visok položaj v Beogradu je pomenil več ugleda in vpliva, hkrati pa tudi več izpostavljenosti in sprejemanja kočljivih odločitev. V zamotani beograjski politični krajini je moral po Koroščevih navodilih stežka krmariti med čermi centralizma, unitarizma in federalizma. Politični nasprotniki iz SKS so mu očitali, da za položaj skupščinskega tajnika prejema dodatnih 1200 din (kar je bilo res) in niti srbsko ne zna, hkrati pa (v skladu z vladno politiko SLS) zavrača zahteve, da bi se skupščinski zapisniki vodili tudi v slovenskem jeziku.40 *** Če pod kratek pregled ptujskih poslancev potegnemo črto, lahko rečemo, da po političnem stažu in prepoznavnosti izstopajo trije ali štirje – Lovro Petovar, Ivan Vesenjak, Mihael Brenčič in Andrej Bedjanič. Lovro Petovar je bil sicer izvoljen le enkrat, vendar leta 1931, v času režima JNS in trše cenzure, zaradi česar se je njegovo ime pogosteje pojavljajo v časnikih. Bil je vnet pristaš režima. Le enkrat je bil izvoljen tudi Brenčič, ki pa je imel renome še iz časov deklaracijskega gibanja. Vesenjaka in Bedjaniča pa lahko brez dvomov uvrstimo v pravo veteransko politično kategorijo. Oba sta bila široko prepoznavna politika SLS, obema je bila skupna spodobna reelekcijska doba. Izvoljena sta bila trikrat,41 kar je za slovenska poslanca tiste dobe nadpovprečen dosežek. Največ jih je namreč bilo izvoljenih le enkrat.42 37 Balkovec, 2011, str. 177. 38 Poslanec Bedjanič obsoja gospodarstvo sedanje vlade. Slovenski gospodar, 10. 12. 1925. 39 Razmere v Narodni skupščini. Slovenski gospodar, 27. 10. 1927, 40 Za pravico slovenskega jezika. Kmetski list, 4. 4. 1928, (govor tov. posl. Ivana Puclja); 13. 6. 1928, Za slovensko pravico! 41 Bedjanič je leta 1925 prišel v parlament šele po tem, ko se je Anton Korošec odpovedal svojemu štajerskemu mandatu. Za neposredno izvolitev so mu zmanjkali trije glasovi. – Slovenski gospodar, 19. 2. 1925, Nad 105.000 glasov za SLS. 42 Izrazita prvaka sta Janez Brodar iz SLS in Ivan Pucelj iz SKS, ki sta bila na sedmih volitvah v prvi Jugoslaviji izvoljena petkrat. – Gašparič, 2015, str. 140.

127

128

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature Balkovec, B. (2011). »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša«. Volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi. Ljubljana . Cvirn, J. (2015). Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918). Celje. Cvirn, J. (1997). Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Ljubljana. Čuček, F. (2016). Svoji k svojim. Na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljubljana. Deželak - Barič V. (2017). Stranke marksističnega idejnopolitičnega tabora na Slovenskem 1896–1941. Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1 (Iz zgodovine političnih strank na Slovenskem), str. 84–111. Gašparič, J. (2012). Državni zbor Republike Slovenije 1992–2012. O slovenskem parlamentarizmu. Ljubljana. Gašparič, J. (2015). Izza parlamenta. Zakulisje jugoslovanske skupščine 1919–1941. Ljubljana. Gašparič, J. (2017). Slovenska ljudska stranka in njena organizacija (1890– 1941). Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1 (Iz zgodovine političnih strank na Slovenskem), str. 25–48. Gašparič, J. (2007). SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935. Ljubljana . Kmetski list.

MacDonald, J. R. (1920). Parliament and Revolution. New York. Perovšek, J. (2017). Organizacijskopolitična slika liberalnega tabora v letih 1891–1941. Prispevki za novejšo zgodovino , št. 1 (Iz zgodovine političnih strank na Slovenskem), str. 49–83. Slovenski gospodar. Šuligoj, L. (2001). Leto 1941 na Ptuju. Kronika, št. 1–2, str. 113–121. Šuligoj, L. (1990). Narodnostne razmere na ptujskem območju med obema vojnama. Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2, str. 231–239. Šuligoj, L. (1997). Politični odnosi v mestni občini Ptuj med svetovnima vojnama. Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, str. 72–78. Šuligoj, L. (1996). Ptujski okraj med svetovnima vojnama v luči skupščinskih volitev. Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, str. 48–57. Weber, M. (1992). Politika kot poklic. Politika kot poklic. Ljubljana, str. 21–66. Uradni dokumenti (zakoni, predpisi, pravilniki) Uradni list deželne vlade za Slovenijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo.

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

“Our members of parliament in Belgrade” Ptuj MPs and MP candidates in the former Yugoslavia (1918-1941) This paper presents parliamentary candidates and elected MPs from the Ptuj electoral district during the first Yugoslav state (19181941). The author took into account, in particular, two interpretative considerations: - When explaining the election results, in addition to the general political situation in the country, attention was also devoted to local specialities. - Within macro and macro-political situations, the author points to “soft” factors, which analysts usually find difficult to measure, but they often affect the election’s outcome. Among them, in particular, are electoral propaganda and electoral pressure (extortion) which were frequent in Ptuj. The presentation of members of Parliament and parliamentary candidates were properly contextualized, since the author first outlined the ideal image of the then-member of Parliament, and then explained the conditions that defined the candidacy and the electoral system with the distribution of mandates. All members and candidates were presented with a table review with all the relevant information. For the Ptuj Members, all those who were running in the electoral district of Ptuj were mainly considered. In the elections for the Constituent Assembly in 1920, Ivan Kirbiš, candidate for the liberal Independent Agrarian Party (SKS), was elected. He ran for another mandate in the thirties but was not elected again. In 1923, Ivan Vesenjak, a professor and candidate of the Korošec Slovenian People’s Party (SLS), was elected. Vesenjak retained his mandate for twenty years, as he repeated electoral success in 1925 and 1927. In addition to Vesenjak, Andrej Kelemina, a landowner from the surroundings of Središče ob Dravi, who was running on the list of Radič’s Croatian Republican Peasant Party (HRSS), was elected in 1925. In the first elections of the 1930s, when only one candidate list with three names on it was available for a public vote, the mandate was given to Lovro Petovar. In 1935, after partial liberalization of political life, voters could choose between four lists and five candidates. The

129

130

Dr. Jure Gašparič »Naši poslanci v Belgradu«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mandate went to Mihael Brenčič, a veteran of the Slovenian People’s Party (SLS) from Spuhlja near Ptuj. At the last elections in the country before the April 1941 collapse, two candidate lists - of the Prime Minister Milan Stojadinović and Opposition Leader Vladko Maček were at the forefront. Distinct favourites were candidates from the first list; in the Drava Banovina they were almost exclusively SLS supporters. A senior official of the former SLS Marko Kranjc from Maribor was elected. Among the “Ptuj Members of Parliament,” who did not run in the Ptuj electoral district, we should mention Andrej Bedjanič in particular, the Mayor from Obrež pri Središču. He was elected in 1923, 1925, and 1927. If we draw a line under a brief overview of the Ptuj MPs, we can say that three or four of them stand out in terms of political seniority and visibility - Lovro Petovar, Ivan Vesenjak, Mihael Brenčič and Andrej Bedjanič. Lovro Petovar was elected only once, but in 1931, at a time of the most stringent censorship, which makes his name more frequent in newspapers. He was an admirer of the regime of King Alexander. Brenčič was elected only once too, he had a reputation at the time of the declarative movement. Vesenjak and Bedjanič, however, can undoubtedly be included in the real veteran political category. Both were broadly recognizable in SLS politics and they both have a decent re-election period in common.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

131

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941 Dr. Jurij Perovšek Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani jurij.perovsek@inz.si

I. Poleg Ljubljane, Celja in Maribora je bil Ptuj četrta slovenska statutarna oziroma mestna občina v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS)/Jugoslaviji.1 Sprva je ohranil vsa statutarna pooblastila, ki jih je pridobil leta 1887 (svobodno gospodarjenje z občinskim premoženjem, sklepanje o občinskih dokladah, trošarine in takse, občinske ceste, preskrba, tržno nadzorstvo, ljudske šole, javni red idr.). Pravice iz t. i. prenesenega delokroga (državljanstvo, sklepanje zakonov, ljudsko štetje, volitve v zakonodajna zastopstva, vojaštvo, policija, trgovina in obrt, vodno pravo, bogočastje, mestni fizikat) pa je izgubil leta 1920, ko jih je s spremembo občinskega volilnega reda Deželna vlada za Slovenijo odvzela avtonomnim mestnim občinam. Nekatere od teh pravic so Ptuju vrnili leta 1928. Prejšnji Poslovni red 1

Vilfan, 1996, str. 474.

133

134

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mestne občine ptujske se je ohranil in bil leta 1938 znova obnovljen. V letih 1923 in 1925 se je Ptuj v okviru Zveze slovenskih avtonomnih mest skupaj z Ljubljano, Celjem in Mariborom uspešno uprl načrtu jugoslovanske vlade o enotnem občinskem zakonu, po katerem bi ta mesta izgubila svojo samoupravo. Svoj posebni položaj so obdržala do konca prve jugoslovanske države.2 Položaj mestne občine je opredeljeval politično-upravni značaj Ptuja, ki so ga oblikovale še politične razmere v novi jugoslovanski državi ter narodnostna podoba ptujske mestne skupnosti, v kateri je bila opazno prisotna dejavnost nemške narodnopolitične strani. Ta je v različnih stopnjah in oblikah vztrajala pri svojem nemškem stališču, ki se je odslikavalo v ptujski politični podobi med svetovnima vojnama na Slovenskem. Nemci na Štajerskem so se težko sprijaznili z razpadom habsburške monarhije. Po nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) 29. oktobra 1918 so na Ptuju še več tednov skušali ohraniti dotedanji prevladujoči položaj. Ob vodji okrajnega glavarstva dr. Otmarju Pirkmajerju, ki je do razpada monarhije na Ptuju služboval kot vladni komisar (vodenje okrajnega glavarstva je 29. oktobra prevzel v sporazumu z Narodnim svetom za Štajersko v Mariboru), in ptujskem okrajnem Narodnem svetu, oblikovanem 30. oktobra 1918, se je stari nemški občinski svet še vedno imel za legitimnega zastopnika mesta. Deloval je mimo slovenske oblasti in skušal ohraniti nemški Ptuj. 25. novembra 1918 so bili njegovi predstavniki pri predsedniku Nemške Avstrije Karlu Seitzu, državnem kanclerju dr. Karlu Rennerju in zunanjem ministru dr. Ottu Bauerju ter si prizadevali za priključitev Ptuja k Avstriji. Ptujski Nemci so v obrambo »nemškega Ptuja« oblikovali in oborožili tudi svojo Bürger garde, tako da jo je moral razorožiti bataljon 17. ljubljanskega pešpolka, ki so ga 7. novembra 1918 poklicali na Ptuj. Proti dvovladju na Ptuju je po sklepu Narodnega sveta 13. novembra 1918 nastopil Pirkmajer, ki je Narodni vladi SHS v Ljubljani predlagal razpust občinskega sveta. Razpustila ga je 26. novembra 1918 in začasno vodenje mestnega zastopa poverila dr. Franu Jurteli. Predajo poslov so opravili 29. novembra 1918 ob prisotnosti Otmarja Pirkmajerja, novoimenovanega gerenta Ptuja, člana liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) Jurtele, in dotedanjega podžupana Johanna 2

Šuligoj, 1992, str. 206; ista, 1993, str. 244; Žuraj, 2010. str. 141.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Steudteja (osovraženi nemški župan Josef Ornig se je konec oktobra 1918 umaknil v Gradec). Ptuj je prešel v slovenske roke.3 Po združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije v Kraljevino SHS 1. decembra 1918 so se, ob sočasnem ravnanju nemške skupnosti, v političnem življenju na Ptuju odslikavale splošne značilnosti političnega razvoja v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. V strankarskem življenju je to pokazalo snovanje krajevnih organizacij novih političnih strank, ki so jih na Slovenskem oblikovali v letih 1919–1920. Ob že obstoječih organizacijah katoliške Vseslovenske ljudske stranke (VLS, od 1920 Slovenska ljudska stranka – SLS), JDS in Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS) so v letu 1919 ustanovili krajevni odbor liberalne Samostojne kmetijske stranke (SKS), 1. februarja 1920 so ustanovili krajevno organizacijo liberalne Narodno socialistične stranke (NSS), poleti 1920 pa se je na ptujskem območju politično ločilo delavstvo, kar je privedlo do ustanovitve krajevne organizacije Komunistične stranke Jugoslavije (KSJ) na Ptuju.4 Vse krajevne politične organizacije so na podlagi svojih strankarskih programskih izhodišč5 na Ptuju dejavno nastopale. Ptuj so obiskali tudi najvidnejši slovenski politiki. 28. marca 1920 sta na shodu JDS nastopila voditelj slovenskih demokratov dr. Vekoslav Kukovec in eden od strankinih najvplivnejših politikov dr. Albert Kramer, 15. novembra 1920 pa je na shodu SLS govoril njen načelnik dr. Anton Korošec.6 Pomenljiv je bil Kramerjev nastop, v katerem je spregovoril o Nemcih in nemškutarjih. »Glede Nemcev«, je dejal, »stojimo na stališču, da je naša država naš narod in da je jugoslovanski narod jugoslovanska država, v kateri ne priznamo nobenega drugega gospoda in nobene druge narodnosti predpravic. /…/ Nemčurji pa, kot produkt stoletnega nemškega gospodstva in demoralizujoče nemške politike, so v jugoslovanski državi nemogoča stvar, katerih ne maramo in nočemo poznati. Zapeljanim ne zapiramo vrat v naši državi, da jim ne onemogočimo povratka v naše vrste, proti zagrizencem pa se bodemo borili z vsemi 3 Naredba poverjeništva za notranje zadeve. UL NV SHS, 28. 11. 1918, str. 27; Pirkmajer, 1988, str. 403, 406, 408; Šuligoj, 1994, str. 311–313; ista, 1985, str. 244. 4

Žuraj, 2010, str. 107, 110; Šuligoj, 2004, str. 432, 434; Kmetijski list, 22. 1. 1920, str. 5.

O tem glej, Perovšek, 1998, str. 23–28, 30–31, 33–36, 71–74, 93–110.

6 Sijajen shod JDS v Ptuju. Ptujski list, 4. 4. 1920, str. 1; Sijajni shodi dr. Korošca. Slovenec, 16. 11. 1920, str. 3.

135

136

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

razpoložljivimi sredstvi.«7 Do volitev v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS 28. novembra 1920, ki so pokazale prvo politično podobo Ptuja v jugoslovanski državi, so politično razpoloženje v mestu izražale tudi množične manifestacije. Imele so narodnopovezovalni značaj. 15. decembra 1918 so na Ptuju slovesno proslavili nastanek Kraljevine SHS, 9. junija 1919 so zbrani manifestanti od velesil na pariški mirovni konferenci zahtevali, naj ne razkosajo slovenskega ozemlja (enako so v resolucijah, poslanih na okrajno glavarstvo na Ptuju, zahtevale občine iz ptujskega okraja), 11. in 12. julija 1919 so praznovali rojstni dan kralja Petra I. Karađorđevića, 25. julija 1920 so protestirali proti italijanskemu nasilju v zasedeni Primorski in nameri, da bi opustili razmejitveno črto med conama A in B na Koroškem, 14. novembra 1920 pa so pripravili protest proti rapalski pogodbi.8 Politično podobo, ki jo je pokazal Ptuj ob volitvah v Ustavodajno skupščino, je najbolj zapolnila delavska stran. Na volitvah je v mestu zmagala JSDS, ki je dobila 43,4 odstotka glasov (KSJ jih je dobila 2,6 odstotka), najmočnejša slovenska politična stranka SLS pa je dobila le 8,7 odstotka glasov. Neuspešna je bila tudi v podeželskem delu ptujskega volilnega okraja, kjer je zmagala SKS. Za JSDS so na Ptuju občutno zaostale tudi stranke iz liberalnega tabora. K deležu glasov za delavski stranki so pripomogli revolucionarni vplivi po prvi svetovni vojni. Socialne demokrate, pri katerih je bil še opazen nemški vpliv, so podprli tudi nemškutarsko usmerjeni volivci. Sicer so volitve, ki iz ptujskega okraja niso dale poslanca, potekale brez udeležbe Nemcev. Nemška manjšina tedaj še ni imela volilne pravice. Na vseh kasnejših skupščinskih volitvah do uvedbe kraljeve diktature 6. januarja 1929 pa je nemška stran, ko so leta 1922 Nemci dobili volilno pravico, nasproti slovenskim političnim strankam in Hrvaški republikanski kmečki stranki (HRKS) imela največjo podporo. Pri tem je imela pomembno vlogo moč nemškega kapitala oziroma odvisnost precejšnjega dela volivcev od nemških delodajalcev. Več kot 70 odstotkov slovenske 7

Sijajen shod JDS v Ptuju. Ptujski list, 4. 4. 1920, str. 1.

8 Šuligoj, 1985, str. 245; Protestni shod v Ptuju. Ptujski list, 15. 6. 1919, str. 1–2; Manifestacije občin ptujskega glavarstva za pravičen mir. Ptujski list, 29. 6. 1919, str. 1; Mesto Ptuj svojemu vladarju ob priliki rojstnega dne. Ptujski list, 20. 7. 1919, str. 1–2; Protestni shod v Ptuju. Ptujski list, 1. 8. 1920, str. 1–2; Nedeljski shod JDS v Ptuju. Ptujski list, 21. 11. 1920, str. 1.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

delovne sile je bilo na Ptuju zaposlene v nemških obratih ali tam, kjer je bil nemški kapital znatno prisoten, od nemškega delodajalca pa je bil odvisen marsikateri slovenski viničar, dninar in poljedelski delavec. Na volitvah v Narodno skupščino Kraljevine SHS 18. marca 1923 so Nemci na Ptuju dobili 40,6 odstotka glasov, JDS 12,6 odstotka, SLS 12,3 odstotka, druge stranke (NSS in socialisti, od 1921 povezani v Socialistični stranki Jugoslavije (SSJ), Golouhova socialistična lista, HRKS, leta 1922 ustanovljena Slovenska republikanska stranka in SKS) pa so dobile pod 10 odstotkov glasov. Podobno je bilo na skupščinskih volitvah 8. februarja 1925 in 11. septembra 1927. Leta 1925 so Nemci na Ptuju dobili 29,1 odstotka glasov, Narodni blok (volilna povezava slovenskega dela vsedržavne Narodne radikalne stranke (NRS) in Samostojne demokratske stranke (SDS, v katero se je leta 1924 preoblikovala JDS) 24,8 odstotka, SLS je dobila 17,4 odstotka, SSJ 11,6 odstotka, druge stranke pa znatno manj. Leta 1927 so Nemci na Ptuju dobili 41,5 odstotka glasov, SDS 26 odstotkov, SLS 17,8 odstotka, druge stranke pa znova pod 10 odstotkov glasov. Zunaj Ptuja je bila politična slika drugačna. SLS je razen na volitvah v Ustavodajno skupščino na vseh drugih skupščinskih volitvah v dvajsetih letih v ptujskem okraju dobila največ glasov. V ptujskem okraju je zmagala tudi na volitvah v òblastno skupščino mariborske òblasti 23. januarja 1927, ne pa na Ptuju. Tu je zmagovalka – SDS dobila 42,4 odstotka glasov, SLS pa ob podpori Nemcev in NRS 28,9 odstotka glasov. V letih 1923, 1925 in 1927 so v ptujskem volilnem okraju v Narodno skupščino izvolili pripadnika SLS Ivana Vesenjaka in Andreja Bedjaniča, leta 1923 pa je bil v ptujskem okraju izvoljen tudi predstavnik HKRS Andrej Kelemina. Na volitvah v òblastno skupščino mariborske òblasti leta 1927 je SLS dobila šest òblastnih poslancev: Ivana Veršiča, Alojza Janžekoviča, Petra Rozmana, dr. Janka Kovačeca, Lovra Kröpfla in Ivana Čuša. Enega òblastnega poslanca, Lovra Petovarja, je dobila SDS.9 Po letu 1922 je bil politični dvig ptujskih Nemcev očiten. Odražale so ga tudi občinske volitve, na katerih pa je prevladovala slovenska stran. V dvajsetih letih so trikrat volili mestni svet: 26. aprila 1921,

9 Šuligoj, 1990, str. 235; ista, Ptujski okraj, 1996, str. 48–54; UL PUS, 7. 3. 1923, str. 158–160; UL LMO, 22. 1.1925, str. 25–29; UL LMO, 22. 8. 1927, str. 573–575; Balkovec, 2001, str. 288, 294, 305; Stiplovšek, 2000, str. 108.

137

138

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

19. oktobra 1924 in 8. januarja 1928. Do prvih občinskih volitev je mesto vodil gerent – od 26. novembra 1918 do 20. oktobra 1919 Fran Jurtela, nato pa prav tako pripadnik JDS dr. Matej Senčar. Ob gerentu je deloval gerentski sosvet, v katerem so bili poleg petih slovenskih sosvetnikov trije predstavniki predvojnega nemškega jedra na Ptuju. Oktobra 1919 so se v slovenskem delu sosveta že pokazala medsebojna nasprotja. Ob gerentu Senčarju je v novem sosvetu šest njegovih članov zastopalo JDS, štirje Nemce, po dva pa VLS in JSDS. Zaradi premajhnega zastopstva v sosvetu je VLS ugovarjala pri Deželni vladi za Slovenijo. Začela so se katoliško-liberalna nasprotja v občinskem vrhu, v katera so kasneje posegale še druge politične stranke.10 Na občinskih volitvah leta 1921 so nastopile krajevne organizacije JDS, NSS in JSDS. SLS in komunisti niso samostojno nastopili, ampak so se povezali z NSS oziroma JSDS. Nemci so bili še vedno brez glasovne pravice. Volivci so ostali naklonjeni socialnodemokratski strani. Na volitvah je zmagala JSDS, ki je dobila 46,6 odstotka glasov, JDS je dobila 27 odstotkov, NSS pa 26,4 odstotka glasov. V mestnem svetu je imela JSDS 11 mest, JDS sedem in NSS šest mest. Na županski volitvi 13. maja 1921 so za župana in podžupana izvolili socialna demokrata Tomaža Lozinška in Ivana Šegulo. Izvolitvi je nasprotovala JDS, ker Lozinšek in Šegula nista dobila nadpolovične podpore. Po njenem protestu na okrajno glavarstvo in Deželno vlado so 12. septembra 1921 volitev ponovili. Na ožji volitvi je bil Lozinšek ponovno izvoljen za župana, predstavnik NSS Anton Blažek pa za podžupana. JDS je nasprotovala tudi tej izvolitvi. Njeno glasilo Ptujski list je Lozinšku začel očitati nemškutarstvo, tako da je notranje ministrstvo njegovo izvolitev potrdilo šele 3. januarja 1922. Očitki o Lozinškovi naklonjenosti ptujskim Nemcem so se kasneje izkazali za upravičene, kar je vodilo v njegov odstop. 13. oktobra 1923 so za župana Ptuja izvolili narodnega socialista Antona Blažka, njegov namestnik pa je postal socialni demokrat Ivan Šegula. Kljub rešenemu vprašanju, kdo naj vodi mesto, so se politični spori med strankami nadaljevali. Kasneje so svoje dodali še Nemci, ki so nastopili na občinskih volitvah leta 1924 in postali jeziček na mestni politični tehtnici. Občinske volitve aprila 1921 so pomenile tudi eno od zadnjih aktivnosti komunistov po objavi Obznane 30. decembra 1920, ko je 10 Šuligoj, 1997, str. 73; ista, Štajerski tednik, 4. 3. 2004, str. 6.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

oblast začela komuniste policijsko preganjati, s sprejetjem Zakona o zaščiti države 2. avgusta 1921 pa so bili izključeni iz političnega sistema Kraljevine SHS. Že pred tem se je okrajno glavarstvo na Ptuju strogo držalo navodil Ministrstva za notranje zadeve in oviralo delovanje komunistov na svojem območju.11 Za občinske volitve leta 1924 so SDS, SLS, NSS in NRS toliko umirile medsebojna nasprotja, da so se proti Nemcem, ki so se začeli povezovati s socialnimi demokrati, kazati pa se je začela tudi njihova nestrpnost, povezale v skupni kandidatni listi Gospodarskosocialnega bloka (GSB). Poleg GSB sta na volitvah sodelovali še SSJ in nemška Domača gospodarska stranka (DGS). Štajerski glasili obeh najmočnejših slovenskih strank – SLS in SDS –, mariborska Straža in Tabor, sta sodelovanje DGS na volitvah označili kot nastop nemških nacionalistov in nemškutarjev, ki so prišli z barvo na dan. Volitve je dobil GSB z 52,8 odstotka glasov, SSJ je dobila 13,2 odstotka, DGS pa 34 odstotkov glasov. GSB je v mestnem svetu imel 20 mest, SSJ eno, DGS pa štiri. Ob udeležbi DGS je občutno nazadovala SSJ, Nemci pa so dobili skoraj tretjino volilnih glasov. Med nemškimi člani mestnega sveta je bil tudi nekdanji nemški ptujski podžupan Steudte. Na županski volitvi je bil 5. novembra 1924 za župana izvoljen nekdanji gerent Senčar, za podžupana pa dotedanji župan Blažek.12 Medstrankarska nasprotja na slovenski strani so se kmalu po volitvah obnovila. Vrh so dosegla leta 1927, ko sta dva magistratna uslužbenca poneverila občinske blagajniške knjige. To je sprožilo napad opozicijske SLS v mestnem svetu na njegovo vodstvo, ki ga je dolžila gospodarskega nereda. 30. avgusta 1927 je 11 članov sveta županu izreklo nezaupnico, kar je vzbudilo odmev in medsebojne obtožbe v vodilnih glasilih JDS in SLS, ljubljanskem Jutru in Slovencu. 18. oktobra se seje sveta ni udeležilo dve tretjini njegovih članov. Veliki župan mariborske òblasti, pripadnik SLS dr. Fran Schaubach, je na tej podlagi 24. oktobra 1927 razpustil mestni svet z utemeljitvijo, da ne more več opravljati svojega dela. Do izvolitve novega občinskega vodstva je imenoval občinski sosvet z gerentom Mihaelom Zavadlalom, 11 Šuligoj, 1997, str. 73–74; ista, 2004, str. 435, 440; Viri za zgodovino KSS, 1980, str.179– 180, 184–185, 235. 12 Iz Ptuja. Straža, 8. 10. 1924, str. 2; Občinske volitve v Ptuju. Straža, 10. 10. 1924, str. 2; Občinske volitve v Ptuju. Tabor, 8. 10. 1924, str. 1; Šuligoj, 1997, str. 74–75; ista, Od Orniga do Remca. Štajerski tednik, 18. 3. 2004, str. 7.

139

140

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pripadnikom SLS in dotedanjim vladnim tajnikom pri okrajnem načelstvu, na čelu. Dotedanji župan Senčar se je zoper ta ukrep pritožil na Ministrstvo za notranje zadeve. Ob tem je navedel, da so zaplete v občinskem vodstvu sprožila strankarska nasprotja, in obtožil SLS, da je skupaj z nemškimi člani mestnega sveta razbila slovensko večino. To bi ob siceršnjem oživljanju nemškutarstva morali upoštevati pred razpustom sveta. Medtem so za Ptuj razpisali občinske volitve na 4. december 1927, a so jih zaradi ugovorov izvedli šele 8. januarja 1928.13 Za občinske volitve leta 1928 se slovenskim strankam ni uspelo dogovoriti za skupni nastop. Na slovenski strani je, po zaokroženih številkah, največ glasov (24 odstotkov) dobila Narodno gospodarska lista (NGL, volilna povezava SDS in NSS), SLS je dobila 20 odstotkov glasov, SSJ 16 odstotkov, NRS pa 8 odstotkov glasov. Na volitvah je kot posamična politična skupina zmagala Nemška Domača gospodarska stranka, ki je dobila 32 odstotkov glasov. NGL je imela v mestnem svetu šest svojih predstavnikov, SLS pet, SSJ štiri, NRS dva, DGS pa osem. Vpliv nemške stranke se je v svetu občutno povečal. Z njo sta se povezali SLS in NRS, kar je SLS omogočilo, da so na županski volitvi 6. marca 1928 za župana izvolili njenega pripadnika Mihaela Brenčiča. Za podžupana so izvolili Nemca Paula Piricha.14 V Kraljevini SHS/Jugoslaviji se je na Ptuju zelo razvidno ohranila narodnopolitična delitev na slovensko in nemško stran. To so v prvem jugoslovanskem desetletju na sistemskem področju pokazali že dobri nemški volilni izidi na skupščinskih in občinskih volitvah. Nemci so bili močna politična skupina, čeprav se je po letu 1918 narodnostno razmerje v mestni občini popolnoma spremenilo. Leta 1910 se je v mestu 85,3 odstotka prebivalcev prištevalo k Nemcem in 14,1 odstotka k Slovencem, od drugih prebivalcev je bilo 84 vojakov. Ob ljudskem štetju leta 1921 pa so Nemci tvorili le še 21,9 odstotka mestnih prebivalcev. A to ni omililo njihovega nacionalnega duha, čeprav so po izidu koroškega plebiscita leta 1920 sprejeli novo politično stvarnost in se iz zagrizenih nasprotnikov jugoslovanske države prelevili v njene lojalne državljane. Vendar le na videz.15 Svoje nestrpno nacionalno

13 Klerikalni sunek proti ptujskemu občinskemu svetu. Jutro, 1. 9. 1927, str. 6; Ptuj. Slovenec, 4. 9. 1927, str. 6; Šuligoj, 1997, str. 75. 14 Šuligoj, 1997, str. 75–76. 15 Šuligoj, 1990, str. 232, 234.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

stališče so ob političnem poudarjali tudi na kulturnoprosvetnem in društvenem področju. Na Ptuju je bilo med svetovnima vojnama precej nemških društev in organizacij, za katerimi se je skrivala nemška napadalna narodnostna dejavnost: Nemški društveni dom – Deutsches Vereinshaus, Nemška evangeličanska cerkvena občina na Ptuju – Evangelische kirchengemeinde Pettau, Glasbeno društvo na Ptuju – Pettauer Musikverein, Pevsko društvo nemške manjšine – Gesangsverein deutschen Minderheit, Zveza nemških visokošolcev – Verband deutscher Hochschüler Pettau, Nemški športni klub – Sportklub Pettau, Prostovoljno gasilsko društvo – Požarna bramba (Freiwillig Feuerwehrverein – Feuerwehr), Krajevna organizacija švabsko-nemškega Kulturbunda na Ptuju – Ortsgruppe des Schwäbisch-Deutschen kulturbundes Pettau.16 V dvajsetih letih so odmevali t. i. binkoštni dogodki na Ptuju. Ob praznovanju šestdesetletnice Musikvereina 19. maja 1923 je pred binkoštno nedeljo prišlo do izgreda pred Nemškim društvenim domom, ki so ga izzvali Orjunaši, da bi, kot je zapisalo njihovo glasilo Orjuna, preprečili nemško »razkrojevalno in zastrupljevalno delo. Znano je«, je poudarila Orjuna, »kak duh veje v onih požarnih brambah, ki so še danes izključna domena Nemcev, glavna gnezda protijugoslovenskega rovarjenja pa so takozvani ,Männergesangsvereiniʼ. V teh društvih, ki bi morala gostiti samo petje, se zbira v resnici vse, kar je proti nam in proti naši državi. Pevske vaje teh društev so pravi politični sestanki, na katerih se kujejo načrti za nadaljno potujčevalno delovanje. /…/ Naše organizacije v Mariboru, Ptuju in v bližnji okolici, so skrbno zasledovale nemške priprave za to proslavo ter pravočasno opazile, da hočejo pod jubilejno firmo kulturnega društva prirediti Nemci v resnici politično prireditev. Zato so že več dni pred prireditvijo opozorile ptujsko okrajno glavarstvo na to dejstvo ter zahtevale, da se proslava enostavno prepove, ali pa vsaj kontrolira po organih oblasti in po delegatih Orjune. Okrajno glavarstvo je obljubljalo, storilo pa ni seveda ničesar. V petek 18. t. m. so naenkrat preplavili slovenski Ptuj popolnoma nemški lepaki in letaki (nato so bili izdani tudi nemško-slovenski – op. J. P.), ki so vabili na nemško izzivalno veselico. Poleg koncerta, na katerem 16 Šuligoj, 1985, str. 250–254.

141

142

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

so hoteli peti tudi neko ,heilovskoʼ pesem, so imeli na sporedu tudi politično konferenco in političen banket. Povabili so v ta namen v Ptuj tudi svoje poslance (v Narodni skupščini Kraljevine SHS – op. J. P.) ter glavne nemške in nemčurske voditelje iz Maribora, Celja in iz drugih nemških krajev ter celo svoje brate iz Avstrije. Tega pa Orjuna ni mogla mirno trpeti.« Med prireditvijo so njeni s palicami oboroženi pripadniki vstopili v dvorano, kjer je potekala nemška proslava, pregledali njen spored in črtali točke, ki po njihovi oceni niso ustrezale časti Jugoslovanov in Jugoslavije. Nato so zahtevali, da se udeleženci razidejo. Okrajni glavar dr. Fran Vodopivec je Nemcem dovolil, da se še dalje zabavajo, pred poslopje pa pozval že pripravljeno orožništvo. Po Orjuni so se orožniki do Orjunašev, zbranih pred Nemškim društvenim domom, obnašali zelo surovo in proti njim nastavili celo bajonete. Medtem so se Nemci razšli, »ne da bi odpeli zadnje izzivalne pesmi in ne da bi imeli banket«.17 Ob odhodu s proslave je bil poškodovan nemški poslanec dr. Franz Schauer. Nemški poslanci so zaradi binkoštnih dogodkov protestirali v Narodni skupščini. Notranji minister Milorad Vujičić je 14. julija 1923 v skupščini pojasnil, da so zaradi omenjenih dogodkov ukazali strogo preiskavo, voditelji Orjune pa so bili kaznovani s krajšimi zapornimi kaznimi.18 Ob posredovanju Orjune, ki je dokaj točno zaznala namen nemške prireditve, njeni pripadniki pa so se tudi v mestu nasilno obnašali, so se ustavili v vseh treh slovenskih političnih taborih – katoliškem, liberalnem in marksističnem. Pri tem so se pokazale razlike med strankami. JDS, ki je Orjuno uporabljala kot svojo bojno organizacijo, je njeno ravnanje podprla, SLS in SSJ pa sta jo obsodili.19 Ptujsko Orjuno so nato razpustili.20 Narodnostni odnosi na Ptuju pa so bili še naprej obremenjeni. To se je videlo tudi v šolstvu, saj so se Nemci uveljavitvi slovenskih šolskih ustanov močno upirali. Leta

17 Naš nastop v Ptuju. Orjuna, 27. 5. 1923, str. 2; Bedauernswerte Vorfälle in Ptuj, Marburger Zeitung, 23. 5. 1923, str. 3. 18 Šuligoj, 1985, str. 251; Die Vorfälle in Ptuj vor dem Parlament, Cillier Zeitung, 22. 7. 1923, str. 2. 19 Ptuj. »Männergesangsverein«. Jutro, 22. 5. 1923, str. 2; Šestdesetletnica Männergesangvereine v Ptuju. Tabor, 23. 5. 1923, str. 2; Iz Ptuja. Straža, 23. 5. 1923, str. 3; Ptuj. Naprej, 25. 5. 1923, str. 2. 20 Razpust »Orjune« v Mariboru in Ptuju. Nova pravda, 2. 6. 1923, str. 4.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1925 so nemški predstavniki v mestnem svetu ostro protestirali zaradi ukinitve nemške osnovnošolske vzporednice, ki so jo razumeli kot nastop proti nemški manjšini. Predvsem pa se je hudo zatikalo pri preoblikovanju ptujske gimnazije v slovensko srednjo šolo. Nekdanjemu »čuvaju nemštva na Spodnjem Štajerskem« se zlepa niso hoteli odpovedati. Leta 1925 je ptujski mestni svet v posebni spomenici opozoril jugoslovansko vlado na pomembnost popolne slovenske gimnazije za utrjevanje narodne zavesti na tamkajšnjem mejnem območju. Preteči je moralo dobro desetletje od nastanka jugoslovanske države, da je lahko zaživela popolna Državna realna gimnazija Kraljeviča Andreja na Ptuju.21 Razmere na Ptuju so razgibali tudi politični odnosi na slovenski strani. Najbolj so odzvanjala nasprotja med starima slovenskima političnima nasprotnikoma – katoliško in liberalno stranjo. Očitna so bila tako v delovanju mestnega sveta kot zunaj njega. V začetku leta 1921 je Straža začela napadati okrajnega glavarja Otmarja Pirkmajerja, ki je pripadal JDS. Očitala mu je nevestno poslovanje, kar je spodbodlo Ptujski list, da se je postavil v njegov bran in v Stražinih napadih videl zamero posameznikov, ki se jim Pirkmajer »noče brezpogojno udinjati za njihove lopovščine. In le radi tega ga hočete izgrizti«. Če napadi na okrajnega glavarja, ki so brez vsake podlage, ne bodo prenehali, bomo »pokazali svetu, da je lahko tudi klošter – agijev hlev«.22 Napadi na Pirkmajerja niso ponehali. 12. avgusta 1921 je narodnosocialistična Jugoslavija objavila pismo, ki ga je najvišjemu predstavniku oblasti na Slovenskem, vodji Pokrajinske uprave za Slovenijo (PUS) Ivanu Hribarju, poslalo 15 Ptujčanov. Jugoslavija njihovih imen ni objavila, od Hribarja pa so zahtevali, naj proti Pirkmajerju uvede disciplinsko preiskavo zaradi spornega gospodarskega in finančnega poslovanja glavarstva. Obenem so poudarili, da so Straža in drugo štajersko glasilo SLS Slovenski gospodar ter glasilo NSS Nova pravda na omenjeno Pirkmajerjevo ravnanje v preteklosti že večkrat opozorili.23 NSS in JDS sta bili tedaj politični nasprotnici. Krajevna organizacija JDS na Ptuju in Ptujski 21 Šuligoj, 1990, str. 232, 233. 22 Odgovor »Straži«. Ptujski list, 27. 2. 1921, str. 1. 23 Poslano. Jugoslavija, 12. 8. 1921, str. 3.

143

144

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

list sta napad na Pirkmajerja v Jugoslaviji obsodila. Ptujski list je na »ogromne očitke o poneverbah itd., ki jih očitajo resnicoljubni krščanski in narodno-socialni listi« okrajnemu glavarju, odgovoril, da je Deželna vlada za Slovenijo že maja 1921 odredila revizijo vsega poslovanja na okrajnem glavarstvu. »Uspeh te revizije je bil pa naravnost uničujoč, pa ne za vodjo okrajnega glavarstva, nego za brezvestne katoliške in narodno socialne obrekovalce.«24 Oglasil se je tudi Pirkmajer. Pojasnil je, da je z vsakim člankom, v katerem so mu očitali sporno ravnanje, seznanil svoje nadrejene, od odgovornih urednikov glasil, v katerih so izšli, pa zahteval objavo svojih odgovorov. Objavili jih niso, česar ni dosegel tudi po sodni poti, »ker vsa tozadevna pisma na g. odgovornega urednika tavajo med Mariborom in Beogradom, ne da bi mogla dospeti v roke naslovljenca. Predaleč bi dovedlo, ako bi se kot uradnik na eksponiranem mestu hotel v bodoče pečati z vsakim časopisnim napadom; zato izjavljam, da nanje sploh ne bom reagiral in je to stvar moje nadrejene oblasti, da me sodi ali ščiti.«25 Ko pa je poslanec NSS v Narodni skupščini Anton Brandner na strankinem shodu 8. septembra 1921 na Ptuju ponovil očitke, ki so jih naslavljali na Pirkmajerja, z njimi pa so ga seznanili vodstveni člani krajevne NSS, jih je Pirkmajer tožil. Na sodni razpravi 4. oktobra 1921 so toženi zanikali, da bi bili Brandnerja seznanili z obtožbami proti Pirkmajerju, in nasprotovali, da bi Brandner v postopku nastopil kot priča.26 Pirkmajer je kasneje tožbo umaknil, medtem pa so v preiskavi, ki jo je naročila Pokrajinska uprava za Slovenijo, ugotovili, da Pirkmajer ni zakrivil nobenega prekrška.27 Politična nasprotja so se pokazala tudi ob drugih priložnostih. Tako sta liberalna in katoliška stran 8. septembra 1923 ločeno zaznamovali petnajstletnico znanih ptujskih dogodkov leta 1908. Podobno je bilo tudi ob obeleženju njihove dvajsetletnice 10. septembra 1928. Udeležila se ga je le liberalna stran – člani Družbe sv. Cirila in Metoda (Ciril-Metodove družbe, CMD), akademskega društva 24 Pošteni slovenski javnosti! Ptujčani proti vodji okr. glavarstva v Ptuju. Ptujski list, 21. 8. 1921, str. 2. 25 O.[tmar] Pirkmaier, Objava. Ptujski list, 31. 8. 1921, str. 1. 26 Nič ne vedo. Ptujski list, 9. 10. 1921, str. 1. 27 Iz Ptuja. Nova pravda, 28. 1. 1922, str. 1; Zadoščenje obrekovanemu uradniku. Ptujski list, 4. 12. 1921, str. 1–2.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

145

Obeleženja 15. letnice ptujskih dogodkov, ki je bilo povezano s 34. letno glavno skupščino CMD, se je udeležila tudi Franja Tavčar. Na hrbtni strani razglednice, ki jo je s Ptuja poslala družini Benedek v Ljubljano, je zapisala: »Danes smo bili pa boljši volje ko pred 15. leti.«

Triglav in Sokoli. Prevladujoča katoliško-radikalsko-nemška koalicija v mestnem svetu se je od prireditve odmaknila z utemeljitvijo, da ta ne bi smela biti uperjena proti kaki stranki ali »naciji«, torej proti ptujskim Nemcem.28 Temu je kritične besede namenil predstavnik Sokolov, sicer pripadnik ptujske SDS, dr. Franjo Šalamun, ki je dejal, da »zahteva že čisto navaden takt, da bi slovenski župan (Mihael Brenčič – op. J. P.) pred mestnim magistratom pozdravil manifestacijsko zborovanje sam ali vsaj po namestniku. To se ni zgodilo, ker se je današnja slovenska SLS udinjala tistim, ki so nas svoj čas pretepali.«29 Ptuj je imel v slovenskem političnem prostoru opazno mesto. Nekaj dni zatem, ko je prevzel vodenje PUS, ga je 6. avgusta 1921 na svojem potovanju po Sloveniji obiskal tudi Ivan Hribar. Na sprejemu pred mestno hišo je poudaril, »naj se mesto zaveda, da je v svojem bistvu slovensko, ki je bilo doslej narodno tlačeno, odslej pa se more svobodno razvijati in mu bo vlada pomagala po svojih močeh«. Ptujski list je v poročilu o Hribarjevem obisku pripisal, da so to pot tudi »nekateri ptujski Nemci, če tudi bolj malo pri oknih, javno pokazali, da žive v Jugoslaviji. Bili so to večinoma res Nemci, medtem ko marsikak posilinemec še ni mogel premagati svojega 28 Šuligoj, 2002, str. 42–43. 29 Spominsko narodno slavje v Ptuju. Jutro, 11. 9. 1928, str. 3.

146

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

renegatskega sovraštva proti Slovenstvu in proti Jugoslaviji. Lahka jim je pač bila pot s slovenskih pašnikov v tevtoburške gozdove, a vrnitev je težka, ker izdajstvo peče.«30 8. junija 1924 je Ptuj na kratko obiskal tudi jugoslovanski kraljevski par. Kralj Aleksander I. Karađorđević in kraljica Marija sta v mesto prispela z avtomobilom iz Varaždina, nato pa pot nadaljevala z dvornim vlakom. Mesto sta obiskala proti večeru in pred mestnim magistratom doživela množičen sprejem. Na magistratu so kraljevski par pozdravili veliki župan mariborske òblasti Otmar Pirkmajer, ptujski župan Matej Senčar, predstavniki mestnega prebivalstva, civilnih in vojaških oblasti, mestnega sveta in raznih društev. Zastopana je bila tudi ptujska duhovščina z mestnim proštom na čelu. Z magistrata se je »kraljeva dvojica nato peljala okoli mesta in potem na kolodvor, kjer se je istotako nabralo nebroj občinstva, da spremlja najvišja gosta do vlaka. Sledile so še dolgo navdušene ovacije, dokler vlak kmalu po 8. uri ni jel odhajati. Kralj in kraljica sta stala pri oknu ter še dolgo mahala vsklikajočemu občinstvu.«31 V dvajsetih letih je bil s Ptujem povezan tudi nastop vodilnega slovenskega politika v prvi jugoslovanski državi, Antona Korošca, ki je široko odmeval v slovenski in tudi jugoslovanski politiki. 21. avgusta 1927 je bil na Ptuju shod SLS, na katerem je Korošec pred volitvami v Narodno skupščino govoril o vprašanju korupcije v državi in strankarski politiki, notranjepolitičnih razmerah in delovanju tujega kapitala, poleg tega pa še o zunanji politiki in mednarodnem položaju Kraljevine SHS. Zlasti zadnje je pri političnih nasprotnicah SLS povzročilo oster odziv. Korošec je opozoril na slabe odnose z Italijo, popustljivost jugoslovanske strani do nje in nevarnost, da bi lahko z Italijo v tistem letu izbruhnila vojna. Spomnil je, da je bil predstavnik SLS, to je on, na Madžarskem in v Bolgariji (v Budimpešto in Sofijo ga je poslal zunanji minister Vojislav Marinković), kjer je pomembno prispeval k prijateljski politiki med sosedami. Pozdravil je tudi politiko zbliževanja z Nemčijo in poglabljanje prijateljstva s Francijo. Taka zunanjepolitična usmeritev je omilila italijansko fašistično nevarnost. »Slovenska ljudska stranka je to našo sedanjo politično smer ves čas propagirala, zadnje čase je v njej celo soodločevala ter jo bo vedno 30 Pokrajinski namestnik v Ptuju. Ptujski list, 14. 8. 1921, str. 1. 31 Kralj in kraljica v Ptuju in Varaždinu. Tabor, 11. 6. 1924, str. 1.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

podpirala. SLS je sicer mala stranka, vendar ni vseeno, kako mnenje ima ona o zunanji politiki. Ona predstavlja narod, ki stoji na meji treh držav. Naše mnenje v zunanji politiki je treba upoštevati in dosedaj je bilo tudi vedno upoštevano.« Opozoril je še na prodiranje italijanskega kapitala v Jugoslavijo, ki izkorišča domače podjetnike, da pod njihovimi imeni ustanavlja svoja podjetja. »Narodnih izdajic ne bomo trpeli, najmanj v službi kapitala. /…/ Italijani nočejo biti naši prijatelji, in zato je nevarno in nedovoljeno, na kakršenkoli način pomagati kapitalu nenaklonjenega naroda, da si utira svobodno pot v našo domovino!«32 Koroščev ptujski govor je bil v boju med katoliško in liberalno stranjo dobrodošel povod za napad na SLS in njenega voditelja. Glasilo SDS Slovenski narod je zanikalo verodostojnost Koroščevih izjav o njegovem obisku Madžarske in Bolgarije ter se pri tem sklicevalo na uradno vladno sporočilo, njegovega besedila pa ni navedlo.33 Narodovo zanikanje Koroščevih izjav ni ustrezalo dejstvom. Vodilno demokratsko politično glasilo Jutro pa je objavilo demanti predsednika vlade Velimirja Vukićevića, da naj bi se bil kralj Aleksander v prvi polovici avgusta v Münchnu sestal z bolgarskim kraljem Borisom III. Koburškim, kar je Korošec v resnici izjavil. Kralj Aleksander je bil zaradi zdravstvenih zadev v tistem času dejansko v Münchnu, z Borisom III. pa se je sestal knez Pavle Karađorđević.34 Jutro je obenem povzelo pisanje beograjskih Novosti, ki so Korošcu odrekale pravico govoriti o ključnih zunanjepolitičnih vprašanjih jugoslovanske države, samo pa mu je odreklo pravico, da o teh vprašanjih govori v imenu Slovencev.35 Koroščevo obravnavanje zunanjepolitičnih vprašanj sta obsodili tudi Slovenska kmetska stranka in NSS, podprli pa slovenski

32 Veličastna ljudska manifestacija za SLS v Ptuju in Ormožu. Slovenec, 23. 8. 1927, str. 1; Vinaver, 1971, str. 350, 353. 33 Vlada proti dr. Korošcu. Slovenski narod, 26. 8. 1927, str. 1. 34 Veličastna ljudska manifestacija za SLS v Ptuju in Ormožu. Slovenec, 23. 8. 1927, str. 1; Domače vesti. Jutro,11. 8. 1927, str. 4; Dr. Korošec službeno postavljen na laž. Jutro, 26. 8. 1927, str. 1; Vinaver, 1971, str. 351. Glej tudi Kako sta se blamirala g. Korošec in »Slovenec«. Slovenski narod, 28. 8. 1927, str. 1. 35 Dr. Korošec službeno postavljen na laž. Jutro, 26. 8. 1927, str. 1; Ljubljana, 26. avgusta. Jutro, 27. 8. 1927, str. 1. Prim. tudi Kako sta se blamirala g. Korošec in »Slovenec«. Slovenski narod, 28. 8. 1927, str. 1.

147

148

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

radikali.36 O Koroščevem govoru so glasila SLS in SDS pisala še v začetku septembra, nato pa se je politična pozornost v iztekajočem predvolilnem času preusmerila k drugim vprašanjem. Kot je teden dni po svojem ptujskem govoru poudaril Korošec, je bilo njegovo glavno sporočilo, da si SLS ne pusti »vzeti pravice, da govorimo o zunanji politiki napram vsem našim sosedom, in to tudi napram Bolgariji in Madžarski«.37 To je bila pomembna narodnopolitična izjava, za katero si je Korošec izbral Ptuj.

II. Ob uvedbi svoje osebne diktature leta 1929 je kralj Aleksander poleg razveljavljenja Vidovdanske ustave in razpustitve Narodne skupščine, političnih strank ter òblastnih samouprav razpustil tudi občinske uprave. Pri vodenju ptujske občine se to ni poznalo, saj je veliki župan mariborske oblasti Schaubach že 8. januarja 1929 za predsednika mestne občine Ptuj postavil dotedanjega župana Mihaela Brenčiča.38 Nekdanja SLS je tedaj sodelovala v vladi režima diktature, zato so lahko njeni političnoupravni predstavniki na javne dolžnosti nameščali svoje privržence. Schaubach je obenem imenoval tudi novi občinski svet. Brenčič si je ob različnih spremembah v njegovi sestavi prizadeval, da so oblikovali katoliški strani nazorsko ustrezen svet. Avgusta 1930 je Kraljevski banski upravi Dravske banovine (jugoslovanske Slovenije) v Ljubljani poročal, da so politične razmere v občini »zelo ugodne«.39 Ko so 2. septembra 1931 s slovenske strani v vlado stopili liberalci, se je politična slika na Ptuju spremenila. S sodelovanjem v vladi sta oba najmočnejša slovenska politična tabora – katoliški in liberalni – imela priložnost, da sta, skladno s svojimi interesi, oblikovala glavne značilnosti politične krajine v banovini. To je med drugim obsegalo imenovanje predsednikov avtonomnih mestnih občin, ki jih v tridesetih letih niso volili. 23. oktobra 1931 je predsednik mestnega

36 Velik in borben govor dr. Korošca v Ptuju. Narodni dnevnik, 22. 8. 1927, str. 2; Najnovejši uspehi. Kmetski list, 31. 8. 1927, str. 2; Blamaža dr. Korošca. Nova pravda, 3. 9. 1927, str. 5. 37 Tabor SLS v Ljutomeru. Slovenec, 30. 8. 1927, str. 2. 38 Šuligoj, 1997, str. 76. 39 Prav tam.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

sveta postal liberalec Ladislav Jerše in mesto vodil do 12. decembra 1935. Takrat ga je zamenjal predstavnik katoliške strani dr. Alojzij Remec (od 24. junija 1935 je bila v vladi zopet nekdanja SLS, ki se je 19. avgusta 1935 z nekdanjima NRS in Jugoslovansko muslimansko organizacijo združila v novo vsedržavno stranko Jugoslovansko radikalno zajednico JRZ). Remec je s presledkom od 1. junija do 20. septembra 1940 mesto vodil do začetka druge svetovne vojne na Slovenskem. V času, ko ni bil na položaju predsednika mestne občine, sta to dolžnost opravljala dr. Vladimir Breznik (od 1. junija do 1. julija 1940) in Ivan Cvikl (od 1. julija do 20. septembra 1940). Do leta 1938 so bili v ptujskem mestnem svetu še vedno opazno zastopani predstavniki Nemcev.40 Sodelovanje v vladi je bilo odločilno tudi pri imenovanju članov banskega sveta Dravske banovine. V prvem banskem svetu v letih 1930–1931, ki je bil sicer še pluralno sestavljen, je v času sodelovanja nekdanje SLS v vladi ptujski okraj predstavljal njen pripadnik Ivan Veršič. Po vstopu liberalcev v vlado ga je kot predstavnik mesta Ptuj nadomestil Matej Senčar. Naslednje sestave banskega sveta so bile politično homogene. V letih 1931–1935, ko je v vladi sodelovala liberalna stran oziroma njena politična predstavnica in edina tedaj dovoljena politična stranka – vsedržavna Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija/Jugoslovanska nacionalna stranka (JRKD/ JNS), sta mesto in okraj predstavljala liberalca Senčar in Franc Šolar (predstavnik okraja). Po spremembi režima leta 1935, ko je v vladi sodelovala JRZ, pa so mesto in okraj do vojne predstavljali le njeni predstavniki. Mesto sta predstavljala dr. Alojzij Visenjak oziroma Ivan Vesenjak, okraj pa Alojzij Janžekovič, Franc Prelog in Peter Maležič.41 V glavnem je bilo tako tudi ob volitvah v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije. Na volitvah 8. novembra 1931, ki se jih nekdanja SLS ni udeležila, vložena pa je bila samo državna kandidatna lista predsednika vlade kraljeve diktature Petra Živkovića, v kateri so bili tedaj liberalci, je bil v ptujskem volilnem okraju izvoljen njihov predstavnik Lovro Petovar. Na naslednjih skupščinskih volitvah 5. maja 1935, na katerih so s katoliške strani kandidirali le njeni posamezni predstavniki, se je zgodila izjema. V Narodno skupščino 40 Prav tam, str. 76–77; ista, Od Orniga do Remca. Štajerski tednik, 8. 4. 2004, str. 4. 41 Stiplovšek, 2006, str. 48, 51, 114, 323–326.

149

150

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

so izvolili pripadnika nekdanje SLS, ki tedaj še ni bila v vladi, Mihaela Brenčiča. Izvoljen je bil na državni kandidatni listi predsednika vlade Bogoljuba Jevtića. Na skupščinskih volitvah 11. decembra 1938 je bil z državne kandidatne liste predsednika vlade Milana Stojadinovića in JRZ zopet izvoljen predstavnik katoliške strani – Marko Kranjc.42 Ptujski okraj ni bil zastopan edino v Senatu Kraljevine Jugoslavije, drugem domu jugoslovanskega parlamenta v tridesetih letih.43 Čeprav je bila strankarska dinamika v tridesetih letih zožena, so bile na Ptuju, tako kot drugje v Sloveniji in Jugoslaviji, politične razmere zelo razgibane. V njih je pomembno mesto dobilo narodnoobrambno gibanje, ki sta ga spodbujala nacistična grožnja po letu 1933 in z njo povezano izzivalno nastopanje ptujskega nemštva. Prva velika narodnoobrambna manifestacija v tridesetih letih je bila svečanost ob petindvajsetletnici ptujskih dogodkov 10. septembra 1933. Imela je značaj državne prireditve, potekala pa je pod okriljem tedaj vladajoče liberalne politike. Pokrovitelja svečanosti sta bila predsednik vlade Milan Srškić in slovenski minister JNS Albert Kramer. Poleg Kramerja so se svečanosti udeležili tudi drugi slovenski minister JNS Ivan Pucelj, slovenski poslanci JNS Lovro Petovar, Ivan Prekoršek, Rasto Pustoslemšek, Karel Gajšek, Anton Krejči in Fran Pahernik, slovenski senatorji iz vrst JNS dr. Miroslav Ploj, dr. Valentin Rožič in dr. Vladimir Ravnihar, zastopnik bana prosvetni inšpektor Vrhovnik, liberalni predsedniki mestnih občin Ptuj, Ljubljana in Maribor Ladislav Jerše, dr. Dinko Puc in dr. Franjo Lipold, nekdanji ptujski gerent Matej Senčar, dvorna dama in članica glavnega odbora CMD Franja Tavčarjeva, zastopnik Osrednjega odbora narodne odbrane prof. Pavlović iz Beograda, prvi podstarešina Sokola Kraljevine Jugoslavije Engelbert Gangl ter starešini zagrebške in varaždinske sokolske župe. Na svečanosti se je po poročilu Jutra zbralo okoli 10.000 udeležencev, med njimi 3000 42 Državna kandidatna lista za volitve narodnih poslancev za narodno skupščino na dan 8. novembra 1931. SL KBU DB, 3. 11. 1931, str. 1335; Kandidati za narodne poslance. SL KBU DB, 24. 4. 1935, str. 252; Kandidati za narodne poslance. SL KBU DB, 29. 4. 1935, str. 264, 266, 267; Kandidati za narodne poslance. SL KBU DB, 30. 11. 1938, str. 894, 895, 897; Balkovec, 2001, str. 289, 295, 300; Gašparič, 2007, str. 259. 43 Volitve senatorjev. Jutro: ponedeljska izdaja, 4. 1. 1932, str. 1; Imenovanje senatorjev. Jutro, 10. 1. 1932, str. 1; Poraz zadnjih ostankov klerikalne vojske. Jutro: ponedeljska izdaja, 4. 2. 1935, str. 1; Sijajen uspeh JRZ pri volitvah senatorjev. Ponedeljski Slovenec, 7. 2. 1938, str. 1.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Sokolov in množica članov CMD. Svečanosti, ki je bila združena s petindvajsetletnico ptujskega Sokola, je prisostvoval tudi zastopnik kralja Aleksandra in vojaški poveljnik mesta Ptuj, podpolkovnik Miran Šarac. Na slovesnosti na trgu pred mestno hišo je naraščaju ptujskega Sokola izročil kraljevo darilo – prapor s podobo sokola na belem polju z razprtimi krili in petimi sokoliči okoli njega na eni strani ter državnim grbom na rdečem polju, ki ga je obkrožal napis z zlatimi črkami »Aleksander I. sokolskemu naraščaju v Ptuju«, na drugi strani; na vsaki strani napisa sta bili letnici 1908–1933. Med številnimi govorniki na svečanosti je izstopal govor ljubljanskega župana Puca, ki je potomce nekdanjih ptujskih nemčurjev posvaril, »naj se ne varajo in naj ne pričakujejo, da bi se mogli še kdaj povrniti stari časi«. Ob tem svarilu so govorniki posebej poudarili tudi skrb za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj jugoslovanske države. Kot je poročalo Jutro, so pred svečanostjo »nekateri ptujski Nemci, še vedno prevzeti duha izza predvojnih časov, ostentativno odpotovali, da bi jim ne bilo treba gledati, kako se po ptujskih ulicah razvija sokolska reka. Toda nihče si ni upal izzivati s tem, da ne bi izobesil [državne] zastave. Celo nekdanja Ornigova žganjarna, čeprav je vsa z železom zaplankana, je pokazala svoje priznanje novemu stanju v Ptuju s tem, da je izobesila zastavo.« Na koncu svečanosti, ki je »podala enkrat za vselej dokaz, da je Ptuj slovenski in jugoslovenski«, so kralju Aleksandru in predsedniku vlade Srškiću poslali vdanostna telegrama, ministru za zdravstvo dr. Lavoslavu Hanžku pa pozdravni telegram.44 Svečanost je zaznamovala tudi popisna in listkovna akcija slovenskih mladincev, s katero so opozorili na dejavnost ptujskih Nemcev.45 »25-letnica septembrskih dogodkov je pokazala, da je Ptuj na pragu novega vala narodnoobrambnega boja.«46 Ta se je na Štajerskem odzival na dvigajočo se samozavest domačega nemštva, ki je v tridesetih letih izražalo svoja politična hotenja po zmagi hitlerizma. Nacistično usmeritev na ptujskem območju je

44 Ptuj je dobil in dal zadoščenje. Jutro: ponedeljska izdaja, 11. 9. 1933, str. 1–2; Naši kraji in ljudje. Jutro, 12. 9. 1933, str. 3. 45 Šuligoj, 2002, str. 43. 46 Šuligoj, Skozi kroniko dogajanj/7. Štajerski tednik, 12. 7. 2003, str. 13.

151

152

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

dejavno podpiral tamkajšnji nemški kapital,47 slovenska stran pa je nastopila proti njegovim posameznim predstavnikom; v noči od 9. na 10. september 1933 so na Ptuju z napisi premazali številne nemške trgovine in lokale.48 Sicer pa so narodnoobrambno voljo na Ptuju gradili na več načinov – na sokolskih akademijah, koncertih, gledaliških prireditvah, povorkah, narodnih slavjih in različnih društvenih prireditvah. Ob prebujajočem se hitlerizmu se je v mestu koval tudi mladi narodno zavedni rod. Dijaške prireditve na ptujski gimnaziji so dvigovale narodni zanos, razvejana društvena dejavnost na šoli pa je krepila slovensko zavest. Zato je bilo mogoče, da je narodno zavedno dijaštvo zunaj gimnazije dejavno posegalo v narodnoobrambni boj.49 Pomemben delež pri krepitvi narodne zavesti so imeli posamezni profesorji na ptujski gimnaziji – Marja Borštnikova, dr. Stanko Cajnkar, Anton Ingolič, France Onič in mnogi učitelji, med njimi primorski begunci, ki so sicer delovali v svojem matičnem Društvu primorskih in koroških rojakov in v Učiteljskem društvu za ptujski okraj. Narodna zavednost je živela tudi v drugih društvih – Narodni čitalnici, Delavskem izobraževalnem društvu Svoboda in v poznejši Vzajemnosti, v dejavnosti Delavskega odra, pevskega društva Zarja, v Društvu jugoslovanskih akademikov, podružnici mariborskega dramatičnega društva ter Ljudske univerze. Vidna je bila tudi v dejavnosti posameznih razvedrilnih in športnih društev – Kolesarskega kluba Zvonček, Slovenskega teniškega kluba, Slovenskega lovskega društva in Ptujskega športnega kluba Drava.50 Narodnoobrambna usmeritev je bila tudi ena od vidnih prvin delovanja Zveze društev kmetskih fantov in deklet (ZDKFiD), ki jo je v ptujskem okraju vodil Pododbor ZDKFiD. V ZDKFiD so bili prisotni tudi komunisti, ki so s svojo dejavnostjo vanjo vnašali politično razgibanost. V primerjavi z dvajsetimi leti je bilo delovanje komunistov v ptujskem okraju v tridesetih letih okrepljeno.51 Delovanje komunistov je bilo v ptujskem okraju bolj ali manj 47 Šuligoj, 1990, str. 237; ista, 1992, str. 213; Biber, 1966, str. 61. Prim. tudi Šuligoj, 1992, str. 56. 48 Biber, 1966, str. 51. 49 Šuligoj, 1990, str. 233, 234. 50 Prav tam. 51 Šuligoj, 1981, str. 320, 323, 325, 333–336, 340–344.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

prisotno tudi po sprejetju Zakona o zaščiti države. V prvi polovici leta 1924 so na Ptuju ustanovili podružnico legalne komunistične Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, v drugi polovici istega leta sta v ptujskem okraju začela širiti legalno glasilo KSJ Delavsko-kmetski list študent medicine Jože Potrč in Miha Arbajter, ki se je iz Rusije vrnil kot komunist, leta 1925 pa so na pobudo knjigovodje bolniške blagajne Ferdinanda Zechnerja na Ptuju in okolici ustanovili ilegalno organizacijo KSJ.52 Avgusta 1928 so na pobudo Ivana Spolenaka ustanovili celico KP v železniških delavnicah.53 V začetku tridesetih let se je delo komunistične stranke najprej pokazalo na ptujski gimnaziji. Ob profesorju Franju Žgeču in pod vplivom dr. Jožeta Potrča so se povezali dijaki Dušan Kveder, Ivan Bratko, Ivan Potrč in Mirko Centrih, s katerimi je sodeloval tudi dijak mariborskega učiteljišča Jože Kerenčič. Leta 1932 so obiskovali najrevnejše kraje Haloz in Slovenskih goric in širili revolucionarne ideje. Kveder je skrbel tudi za širjenje komunistične literature. Leta 1933 je na Ptuju začela delovati ilegalna ciklostilna tehnika KSJ, januarja 1934 pa je mestni odbor KSJ na Ptuju v Halozah izvedel obsežno listkovno akcijo. V letih 1932–1941 so na domu komunista Jakoba Hercega iz Rabelčje vasi vsak drugi mesec pripravljali politična predavanja Jožeta Potrča. Dejavnost komunistov se je poznala tudi ob volitvah. Njihov kandidat Jože Lacko je, sicer neuspešno, kandidiral na občinskih volitvah 25. oktobra 1936 za župana občine Rogoznica pri Ptuju. Leta 1938 je bil v ptujskem volilnem okraju kandidat na opozicijski državni kandidatni listi dr. Vladimirja Mačka na volitvah v Narodno skupščino, a ga za poslanca niso izvolili. Na podlagi predvolilne dejavnosti komunistov so po skupščinskih volitvah v Markovcih oblikovali celico Komunistične partije Slovenije (KPS), konec septembra 1939 pa so ustanovili ptujsko okrožno organizacijo KPS. Pomembno vlogo pri njeni ustanovitvi je imel mariborski mladinski in partijski aktivist Maks Gašparič. Okrožni komite KPS Ptuj je vodil Jože Potrč, njegova dejavnost pa je zajemala predvsem

52 Filipič, 1981-1, str. 213; Šuligoj, 1981, str. 325; ista, 2004, str. 441. 53 Šuligoj, Skozi kroniko dogajanj/6. Štajerski tednik, 5. 6. 2003, str. 12.

153

154

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

narodnoobrambno delo in socialni boj.54 Ptujski komunisti so sodelovali tudi v boju za politično, socialno in kulturno osamosvojitev slovenskega naroda, ki ga je v okviru Zveze delovnega ljudstva Slovenije spodbujala in organizirala KPS. Lacko in Potrč sta bila med podpisniki njenega programskega razglasa Kaj hočemo?, ki so ga novembra 1939 širili po Sloveniji.55 V ptujskem okraju je imelo leta 1936 močan odmev tudi slovensko mladinsko mirovno gibanje, ki ga je spodbujala levo usmerjena mladina, predvsem Zveza komunistične mladine Jugoslavije. Mladinsko mirovno gibanje na Ptuju je 3. avgusta 1936 izdalo Proglas mladini, ki ga je oblikoval Ivan Bratko. Proglas, ki je temeljni dokument tedanjega slovenskega mladinskega mirovnega gibanja, je stvarno ocenjeval družbeno dogajanje in poudarjal, da je za mladino edina pot boj za mir, vojna in z njo sovraštvo med narodi pa nista izhod iz družbene krize.56 Ptujski okraj je bil tudi opazno torišče ljudskofrontnega in kmečko-delavskega gibanja.57 Nasproti slovenske politike in narodnoobrambnega gibanja so bili Nemci. Ko so leta 1931 potrdili pravila Kulturbunda za vso državo, so se na Ptuju 26. avgusta 1931 organizirali v njegovem krajevnem odboru. Kulturbund naj bi pomenil kulturno društvo, v resnici pa je postal najpomembnejši dejavnik utiranja nacizma v Kraljevini Jugoslaviji. Nemci so iz »kulturne dejavnosti« postopoma prehajali v politični napad. Po zmagi nacizma v Nemčiji so se na Ptuju prvič pojavili v belih nogavicah, ženske pa v zgornještajerskih nošah. Dvigovanje nemštva je temeljilo na predanosti idejam nacizma, izražala pa ga je razpredena mreža njegove dejavnosti. Utrditi nemško skupnost je bil njen splošni cilj. Nacizmu je bila posebej privržena nemška mladina.58 Svojo zavezanost nacizmu, ki je imela velik odmev in je sprožila splošno ogorčenje v Sloveniji, je nazorno pokazala na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1938. Tedaj sta Ernst Wersel in Hilde Hutter, hčerka 54 Šuligoj, 1981, str. 323–326, 331; ista. Skozi kroniko dogajanj/7. Štajerski tednik, 12. 7. 2003, str. 13; Kandidati za narodne poslance. SL KBU DB, 30. 11. 1938, str. 897. O KSJ in kasneje KPS na ptujskem območju v tridesetih letih glej tudi Filipič, 1981-2, str. 2, 37, 108, 147, 162, 167, 168, 171, 184. 55 Nedog, 1978, str. 157, 159, 176; AS 1548, t. e. 2, Kaj hočemo?, str. [2]. 56 Šuligoj, 2006, str. 91–101; Filipič, 1981-2, str. 261–263, 279–280, 283, 290, 295. 57 Filipič, 1981-2, str. 188–189, 205, 207. 58 Šuligoj, 1985, str. 253, 254; ista. V Ptuju pred petimi desetletji. Tednik, 28. 4. 1988, str. 4; Biber, 1966, str. 33–34, 125. Glej tudi str. 45.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

znanega nemškega tekstilnega tovarnarja iz Maribora Josipa Hutterja, na zvoniku ptujske cerkve izobesila veliko nemško zastavo (4,70 m x 80 cm) s kljukastim križem; na zvoniku je bila kot znak privrženosti tedanjemu nemško-jugoslovanskemu zbližanju poleg nemške zastave pritrjena tudi jugoslovanska zastavica (35 x 28 cm). Po mestu so ob štirih zjutraj odmevale petarde, ki jih je nemška mladina metala iz svojih stanovanj. Oblasti so po izobešanju nemške zastave aretirale 13 nemških študentov in meščanov ter uvedle preiskavo. Hišne preiskave pri storilcih dejanja so odkrile več nemškega propagandnega gradiva. Nemški manjšinski tisk je skušal izgred opravičiti, češ da je upravičen sum, da so zastavo izobesili marksistični elementi, da bi tako sprožili preganjanje nemške narodnostne manjšine. Rajhovski tisk pa je lažno zatrjeval, da je preiskava ugotovila, da so bili aretirani mladinci popolnoma nedolžni. Ker so aretirali tudi sedemnajstletno nemško državljanko Erno Winkelmann, je nemško poslaništvo z verbalno noto protestiralo pri jugoslovanskem zunanjem ministru. Vsem v zadevo vpletenim nemškim mladincem je bilo prepovedano obiskovanje katere koli šole v državi. V začetku novembra 1938 je bil Ernst Wersel obsojen na tri mesece in deset dni zapora, a se je prestajanju kazni izognil z ilegalnim umikom v Avstrijo. Drugi obtoženci so bili pogojno obsojeni na denarne in zaporne kazni.59 Na izobešanje nemške zastave so odgovorili narodnoobrambno usmerjeni slovenski mladinci, ki so v mestu razširili večje število letakov. Letake Naši javnosti so natisnili v ciklostilni tehniki KPS. Opozarjali so na predrzno početje ptujskih Nemcev in njihov »atentat na suverenost našega naroda in države«. Skoraj istočasno, 23. aprila 1938, sta Sokolsko društvo in CMD s Ptuja poslala spomenico predsedniku vlade dr. Milanu Stojadinoviću in notranjemu ministru Korošcu, v kateri sta ju opozorila na stopnjevano nemško propagando in nestrpnost do Slovencev, izobešanje nemške zastave na Ptuju in podoben izgred 17. aprila na Majskem vrhu v Halozah. Spomenica je še opozarjala na hitlerjevsko gibanje v celotnem ptujskem okraju in na pojavljajoče se pričakovanje med ljudmi, da jim bo Hitler pomagal iz težkega gospodarskega položaja.60 Izobešanje nemške 59 Biber, 1966, str. 142–143; Šuligoj, str. 256–257; ista, V Ptuju pred petimi desetletji. Tednik, 21. 4. 1988, str. 4, 28. 4. 1988, str. 4. 60 Šuligoj, Skozi kroniko dogajanj/8. Štajerski tednik, 19. 6. 2003, str. 12; Filipič, 1981-2, str. 231.

155

156

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

zastave je vplivalo tudi na narodnostno sestavo mestnega sveta. Zaradi ogorčenja, ki ga je povzročilo, se je nanj 4. julija 1938 odzval mestni svet. Štirje nemški svetniki so se morali iz njega umakniti, v znak protesta zaradi njihovega umika pa sta odstopila še preostala dva nemška svetnika.61 V mestnem svetu nato ni bilo več nemških predstavnikov. Izobešanje nemške zastave na Hitlerjev rojstni dan je bilo sestavni del opogumljenega ravnanja ptujskih Nemcev po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji 11.–12. marca 1938 (anšlusu). Glasno so začeli razmišljati o priključitvi k nemški državi in širili prepričanje, da bi bil kakršen koli odpor proti nemški vojski brezpredmeten. V javnosti in na ulicah so se slišale grožnje o nemškem maščevanju zavednim Slovencem, ki bodo morali zapustiti Ptuj – zlasti tisti, ki so sodelovali v prevratu leta 1918 – o tistih, ki jih bo treba poslati v koncentracijska taborišča, pa naj bi se dogovorili na občnem zboru ptujskega Kulturbunda. Skupine nemških mladincev so na posebnih obhodih hodile po mestu in v večernih urah »stražile« nemške hiše in lokale. Na nemške izzivalne nastope se oblasti v glavnem niso odzivale. Ptujski Nemci in sezonski delavci, ki so prihajali iz Nemčije, so obenem širili glasove o boljšem življenju v rajhu. Ti so vplivali na viničarje in druge socialno ogrožene sloje. Po vaških gostilnah so večkrat stekli razgovori o Hitlerju, ki bo šele uredil razmere v Jugoslaviji, zato se mu ne kaže upirati. Zaradi težkega gospodarskega stanja so se večkrat slišale protidržavne izjave, največkrat vezane na davke in rubeže, in z njimi povezana glasno izražena pričakovanja Hitlerjevega »reda«.62 Nemško dejavnost sta vseskozi spremljala izražanje protinacistične volje in odklanjanje ptujskega nemštva pri Slovencih. Leta 1938 so ju izrazili ob sprejemu bolgarskih pevcev iz Plovdiva pred ptujskim magistratom, na češkoslovaški akademiji, ki so jo 27. maja 1938 pripravili Jugoslovansko-češkoslovaška liga, ptujsko sokolsko društvo in podružnica Počitniške zveze na gimnaziji, in poziv ptujskega akcijskega odbora za obrambo severne meje 28. junija 1938 k bojkotu nemških trgovin, podjetij in obrtnikov. V letu naraščajoče nacistične nevarnosti so se na Ptuju začele tudi

61 Šuligoj, V Ptuju pred petimi desetletji. Tednik, 26. 4. 1988, str. 4. 62 Šuligoj, 1985, str. 254, 256; ista, V Ptuju pred petimi desetletji. Tednik, 21. 4. 1988, str. 4; ista, Ptujsko območje na pragu druge svetovne vojne. Tednik, 7. 9. 1989, str. 4.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

157

K bojkotu nemških oziroma nemčurskih trgovin je klicala tudi KPS; leta 1938 je ilegalna ciklostilna tehnika KPS na Ptuju natisnila letak, ki je pozival k njihovemu bojkotu.

priprave na ustanovitev Narodnega sveta, ki naj bi organizacijsko simboliziral povezanost slovenstva v boju proti nemški hitlerjevski propagandi in potujčevanju slovenskih krajev ter ljudi. Pomembno vlogo pri snovanju Narodnega sveta je imel član mladinske komisije pri Centralnem komiteju KPS Ivan Bratko, ki je marca 1938 prispel na Ptuj. Tedaj so oblikovali ožji odbor Narodnega sveta, ki ga je ob zastopniku Sokola vodil predsednik mestne občine Alojzij Remec. Odbor je 7. maja 1938 pozval vsa društva in organizacije v mestu, da ne glede na politične in svetovnonazorske razlike vanj imenujejo svoje zastopnike. 12. maja naj bi dokončno oblikovali Narodni svet za celotni okraj, vendar so morali Remec in drugi predstavniki JRZ iz njega izstopiti na zahtevo Antona Korošca in bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena.63 »Notranji minister in voditelj slovenskega dela JRZ dr. Anton Korošec se je očitno zbal, da bi se pri tako zastavljenem narodnoobrambnem delu ne uveljavile ideje ljudske fronte in ne okrepil vpliv komunistične partije.«64

63 Šuligoj, 2002, str. 44; ista, Skozi kroniko dogajanj/9. Štajerski tednik, 26. 6. 2003, str. 12; Biber, 1966, str. 144, 145. 64 Biber, 1966. str. 144–145.

158

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V politično razgibanem letu 1938 so se proti nemštvu in nacizmu na Ptuju najbolj poudarjeno postavili ob tridesetletnici ptujskih dogodkov. 11. septembra 1938 je v mestu potekala redna letna skupščina CMD, pred njenim začetkom pa se je po ptujskih ulicah razvil slavnostni sprevod, ki mu je zbrana množica dala znamenje odločnega narodnega zanosa. Obenem s skupščino je bil na Ptuju sokolski okrožni zlet, mesto pa je bilo preplavljeno z letaki, ki so opozarjali na fašistično nevarnost, klicali na boj proti njemu in pozivali »borbeno slovensko mladino« k preziranju ptujskih nemčurjev. Skupščine CMD so se kot politični predstavniki udeležili le pripadniki liberalnega tabora – senator Albert Kramer in nekdanji senator Miroslav Ploj, poslanci Ivan Prekoršek, Rajko Turk in Vinko Gornjak ter ljubljanski podžupan Vladimir Ravnihar. Katoliška stran je istega dne na velikem narodnem taboru v Črenšovcih v Prekmurju proslavila dvajsetletnico obstoja Kraljevine Jugoslavije, kjer so se zbrali njeni vodilni predstavniki. Skupščini CMD na Ptuju sta iz katoliških vrst prisostvovala predsednik mestne občine Ptuj Remec in zastopnik bana, okrožni načelnik dr. Vidic. Prisostvovali so ji še zastopnik poveljnika dravske divizije in ptujski vojaški poveljnik major Marković, poveljnik orožniške čete kapetan Bervadir ter številni predstavniki sokolskih društev in narodnoobrambno usmerjenih društev. »Celo z Orniggove hiše je vihrala državna zastava«, je poročalo Jutro.65 Sporočilo skupščine, ki ga je izrekel prvomestnik CMD ing. Janko Mačkovšek, je bilo, naj tudi avtonomna mesta »v svojem področju store vse, da se zavarujejo ob mejah naš narod, naš jezik, naša vzgoja, naša zemlja, naše delo!«66 Po slavnosti ob tridesetletnici ptujskih dogodkov so narodnoobrambno in protinacistično voljo do druge svetovne vojne na Slovenskem na Ptuju še večkrat izrazili. 29. marca 1939 je ptujsko Sokolsko društvo opozorilo bansko upravo Dravske banovine na izzivalne nemške nastope, ob Hitlerjevi petdesetletnici 20. aprila 1939 so se v mestu pojavili letaki, ki so pozivali k bojkotu tamkajšnjih Nemcev, v mestnem kinu pa so gledalci žvižgali, ko se je na platnu pojavil Hitler. V drugi polovici avgusta 1939 so mladinci razdelili 65 Skupščina CMD v Ptuju. Jutro: ponedeljska izdaja, 12. 9. 1938, str. 1; Narodni tabor v Črenšovcih. Ponedeljski Slovenec, 12. 9. 1938, str. 1–2; Šuligoj, 2002, str. 43; ista, Skozi kroniko dogajanj/10. Štajerski tednik, 3. 7. 2003, str. 12. 66 Skupščina CMD v Ptuju. Jutro: ponedeljska izdaja, 12. 9. 1938, str. 1.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

letak Ptujskim Nemcem in nemčurjem, ki je opozarjal, da ob morebitnem nemškem napadu na Jugoslavijo in vdoru nemških čet na Štajersko tega ne bodo dočakali niti en ptujski Nemec, nemškutar in hitlerjanec.67 Množične demonstracije, ki so se 27. marca 1941 razširile po slovenskih središčih zaradi pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu 25. marca 1941, niso obšle tudi Ptuja. »Ptuj je doživljal demonstracije, kakršnih v mestu verjetno še ni bilo. Bil je to protest proti izdajalski vladi, proti nacizmu«.68 A ta je kot tedanji zavojevalec zgodovine tudi na Ptuju dočakal svoj čas. »Potem ko so ptujski Nemci in nemškutarji pričakali svoje ,osvoboditelje’ 8. aprila 1941, so njihovi pruski koraki že odmevali po mestu in oznanjali slovenskemu življu nov red.«69 Obdobja, ki ga je spočel razpad habsburške monarhije, in politične podobe mesta, ki so jo slikala dotedanja jugoslovanska leta, ni bilo več. *** Ptuj je bilo mesto, ki je v času med svetovnima vojnama odražalo vse ključne značilnosti tedanje slovenske politike, hkrati pa je zaradi močne nemške narodnostne skupnosti od njih odstopalo. Tako kot v Mariboru, Celju in na Kočevskem so Nemci tudi na Ptuju zamejevali samoslovenski politični razvoj. Na slovenski strani so ga od let 1919 in 1920 poleg že obstoječih VLS/SLS, JDS in JSDS oblikovale še novoustanovljene SKS, NSS in KSJ. Mesto je v prvem jugoslovanskem desetletju vodila pretežno liberalna politika. Liberalni gerenti in župani so bili na čelu Ptuja v letih 1918–1921 in 1923–1927. Marksistični tabor oziroma SSJ je imel svojega župana v letih 1922–1923, katoliški gerent in nato župan pa je mesto prevzel leta 1927. Viden dejavnik politike na Ptuju so bili v dvajsetih letih tudi Nemci. To se je med drugim pokazalo na volitvah v Narodno skupščino Kraljevine SHS v letih 1923, 1925 in 1927, ko so v mestu dobili največ glasov, v ptujskem volilnem okraju pa je na teh volitvah zmagala SLS. Zmagala je tudi na volitvah v òblastno skupščino mariborske òblasti leta 1927, na Ptuju pa so jo prehiteli liberalci. Tako na Ptuju kot v ptujskem volilnem

67 Šuligoj, Ptujsko območje na pragu druge svetovne vojne. Tednik, 14. 9. 1989, str. 4; Biber, 1966, str. 159, 160. 68 Šuligoj, 1985, str. 257. 69 Prav tam.

159

160

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

okraju je bila SLS na volitvah v beograjski parlament poražena le leta 1920, ko so volili poslance v Ustavodajno skupščino. Po uvedbi kraljeve diktature politične podobe mesta niso določale občinske volitve, pač pa sodelovanje slovenske politike v režimskih vladah. To je katoliški strani zagotovilo, da je Ptuj vodila v letih 1929–1931. Nato so mesto do leta 1935 prevzeli liberalci in potem znova katoliška stran. Do leta 1938 so bili v delo mestnega sveta vključeni tudi Nemci. Sodelovanje z režimom v prvi polovici tridesetih let je liberalni politiki omogočilo, da je do leta 1935 s ptujskega okraja poslansko mesto v Narodni skupščini Kraljevine Jugoslavije zasedal njen pripadnik. Nato je svojega predstavnika v skupščini imela katoliška stran. Sodelovanje z režimom se je poznalo tudi pri sestavi banskega sveta Dravske banovine. V letih 1930–1931 je ptujski okraj zastopal predstavnik katoliške politike, nato je kot predstavnik Ptuja njegovo mesto zasedel liberalec. Liberalci so Ptuj in ptujski okraj v banskem svetu predstavljali do leta 1935, ko so jih zamenjali katoliški pripadniki. Ptuj in ptujski okraj sta med svetovnima vojnama obvladovali katoliška in liberalna politika. Če pogledamo celotno obdobje, je bila glede na njune politične dosežke in razmere v državi v mestu deloma močnejša liberalna stran, v okraju pa je občutno prevladovala katoliška. V začetku dvajsetih let so bili na Ptuju najbolj naklonjeni socialni demokraciji, v okraju pa Samostojni kmetijski stranki. Ptuj so v letih 1918–1941 na slovenski strani prevladujoče označila katoliško-liberalna nasprotja. Kazala so se na različne načine, najbolj v delovanju mestnega sveta in v ločenem oziroma le po liberalni strani pripravljenem obeleževanju obletnic ptujskih dogodkov. Leta 1921 se je zgodil politični napad na okrajnega glavarja Otmarja Pirkmajerja, ki je pripadal JDS. SLS so pri tem podprli narodni socialisti. Od srede tridesetih let se je na Ptuju in ptujskem območju proti dvigajočemu se nemštvu in nacistični nevarnosti opazno razvilo narodnoobrambno gibanje, v katerem so imeli pomembno vlogo komunisti. Njihova dejavnost je bila v tridesetih letih kljub ilegalnemu položaju okrepljena. Nemci so v tem času s svojim izzivalnim delovanjem prešli v politični napad. Najbolj je odmevalo izobešanje nemške zastave na zvoniku ptujske cerkve na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1938. V dvajsetih letih so odmevali t. i. binkoštni dogodki, ko je liberalna Orjuna 19. maja 1923 z nasilnim ravnanjem Nemcem preprečila, da bi

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

praznovanje šestdesetletnice ptujskega Musikvereina izkoristili za svoj manifestativni narodnopolitični nastop. Politično podobo Ptuja med vojnama je odločilno določal katoliško-liberalno-nemški trinom. Iz tega časa je ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 s prepričanjem le o svoji idejni, narodni in politični prihodnosti gospodovalno izšel njegov nemški člen.

Seznam virov in literature Arhivski viri SI ARS, Arhiv Republike Slovenije, AS 1548, t. e. 2, razglas Zveze delovnega ljudstva Slovenije Kaj hočemo? Tiskani viri Viri za zgodovino komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919– 1921. (1980). Ljubljana: Partizanska knjiga. Perovšek, J. (1998). Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. Knjige Balkovec, B. (2001). »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša«: volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Biber, D. (1966). Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941. Ljubljana: Cankarjeva založba. Filipič, F. (1981-1). Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939: 1. knjiga. Ljubljana: Založba Borec.

Filipič, F. (1981-2). Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919– 1939: 2. knjiga. Ljubljana: Založba Borec. Gašparič, J. (2007). SLS pod kraljevo diktaturo: diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935. Ljubljana: Modrijan. Nedog, A. (1978). Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji: od leta 1935 do 1941. Ljubljana: Založba Borec. Stiplovšek, M. (2006). Banski svet Dravske banovine 1930–1935: prizadevanja banskega sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Stiplovšek, M. (2000). Slovenski parlamentarizem 1927–1929: avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

161

162

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Vilfan, S. (1996). Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica. Vinaver, V. (1971). Jugoslavija i Mađarska 1918–1933. Beograd: Institut za savremenu istoriju. Žuraj, M. (2010). Med regionalizmom in jugoslovanstvom: »Liberalizem« na Štajerskem med letoma 1918 in 1923. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča. Članki v reviji Šuligoj, L. (2004). Delavsko gibanje na ptujskem območju v letih 1918–1921. Časopis za zgodovino in narodopisje, 75=40 (2–3), str. 429–442. Šuligoj, L. (1981). Društva kmetskih fantov in deklet v ptujskem okraju. Časopis za zgodovino in narodopisje, 52=17 (2), str. 319–345. Šuligoj, L. (1992). Gospodarske in družbene razmere v ptujskem okraju med svetovnima. Časopis za zgodovino in narodopisje, 63=28 (1), str. 46–59. Šuligoj, L. (1992). Mestna občina Ptuj med svetovnima vojnama. Kronika, 40 (3), str. 206–214. Šuligoj, L. (2002). Narodnoobrambni boj na Ptuju in njegov Narodni dom: od konca 19. stoletja do leta 1941. Časopis za zgodovino in narodopisje, 73=38 (1), str. 37–46. Šuligoj, L. (1990). Narodnostne razmere na ptujskem območju med obema vojnama. Časopis za zgodovino in narodopisje, 61=26 (2), str. 213–239. Šuligoj, L. (2006). Odmevnost mladinskega mirovnega gibanja na Ptuju leta 1936. Časopis za zgodovino in narodopisje, 77=42 (4), str. 91–101.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Šuligoj, L. (1997). Politični odnosi v mestni občini Ptuj med svetovnima vojnama. Časopis za zgodovino in narodopisje, 68=33 (1), str. 72–78. Šuligoj, L. (1996). Ptujski okraj med svetovnima vojnama v luči skupščinskih volitev. Časopis za zgodovino in narodopisje, 67=32 (1), str. 48–57. Šuligoj, L. (1994). Ptujsko območje na prelomu stoletja do leta 1920. Časopis za zgodovino in narodopisje, 65=30 (2), str. 308–316. Šuligoj, L. (1993). Upravne in demografske razmere v ptujskem okraju med svetovnima vojnama. Časopis za zgodovino in narodopisje, 64=29 (2), str. 241–253. Poglavje v zborniku Pirkmaier (Pirkmajer), O. (1988). V Ptuju ob preobratu. V J. J. Švajncer, ur. Boj za Maribor 1918–1919: spominski zbornik ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na slovenskem Štajerskem. Maribor: Založba Obzorja, str. 403–411. Šuligoj, L. (1985). Nemštvo na ptujskem območju med obema vojnama. V M. Ciglenečki … [et al.], ur. 5. ptujski zbornik. Ptuj: Skupščina občine Ptuj, str. 241–259. Časopisi Cillier Zeitung. Celje: Vereinsbuchdruckerei »Celeja«, 1923. Jugoslavija. Ljubljana: Anton Pesek, 1921. Jutro. Ljubljana: Konzorcij Jutra, 1923, 1927, 1928, 1932, 1933, 1935, 1938.

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Kmetijski list. Ljubljana: Konzorcij, 1920. Kmetski list. Ljubljana: Konzorcij, 1927. Marburger Zeitung. Maribor: Marburger Verlags- und Druckerei Ges, 1923. Naprej. Celje: Zvonimir Bernot, 1923. Narodni dnevnik. Ljubljana: Konzorcij, 1927. Nova pravda. Ljubljana: Konzorcij, 1922, 1923, 1927. Orjuna. Ljubljana: Oblastni odbor Or. Ju. Na., 1923. Ptujski list. Ptuj: Tiskovna zadruga, 1919, 1920, 1921. Slovenec. Ljubljana: Konzorcij Slovenca, 1920, 1927, 1938. Slovenski narod. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1927. Straža. Maribor: Konzorcij, 1923, 1924. Štajerski tednik. Ptuj: Radio-Tednik, 2003, 2004. Tabor. Maribor: Tiskovna zadruga, 1923, 1924. Tednik. Ptuj: Radio-Tednik, 1988, 1989.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Uradni dokumenti Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. Ljubljana: Delniška tiskarna, 1918. Službeni list kraljevski banske uprave Dravske banovine. Ljubljana: Kraljevska banska uprava Dravske banovine, 1931, 1935, 1938.

163

164

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Political image of Ptuj in the years 1918–1941 Ptuj was a city that, during the period between the two world wars, reflected all the key features of the Slovene policy then, and at the same time, due to the strong German ethnic community, it deviated from them. As in Maribor, Celje, and the Kočevje region, Germans also obstructed autonomous political development in Ptuj. On the Slovene side, in addition to the already-existing Catholic Pan-Slovene People’s Party, now known as the Slovenian People’s Party (SLS), the liberal Yugoslav Democratic Party (JDS) and the Yugoslav SocialDemocratic Party or JSDS, there was created the newly established liberal Independent Agrarian Party and National Socialist Party (NSS) and the Communist Party of Yugoslavia (KSJ). In the first decade of Yugoslavia the city was dominated by largely liberal policy. Liberal gerents and mayors oversaw Ptuj in the years 1918–1921 and 1923–1927. The Marxist camp, or the Socialist Party of Yugoslavia, included in the JSDS in 1921 (the communists were outlawed since 1921), had their mayor in the years 1922–1923, the Catholic gerent and then the mayor took over the city in 1927. Germans, from 1922 on, when they got the right to vote, were an important political factor in Ptuj. This has been shown, among other things, in the elections to the National Assembly of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in 1923, 1925 and 1927, when the majority of votes were won in the city, while SLS won this election in the Ptuj electoral district. The party also won the elections for the Maribor provincial assembly in 1927, while in Ptuj it was defeated by the Liberals. Both in Ptuj and in the Ptuj electoral district, the SLS was defeated in parliamentary elections in Belgrade only in 1920, when they elected the Members to the Constitutional Assembly. After the introduction of the royal dictatorship in 1929, the political image of the city was not determined by municipal elections, but by the participation of Slovene politics in the regime governments. This gave the Catholic side assurances to lead Ptuj in the years 1929–1931. Then, until 1935, the city was taken over by liberals and then again by the Catholic side. Until 1938, when their representatives were excluded, or they resigned, Germans were also involved in City Council work. Cooperation with the regime in the first half of the thirties made it possible for liberal politicians to hold an elected seat from the Ptuj district of the National Assembly

Dr. Jurij Perovšek Politična podoba Ptuja v letih 1918–1941

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

of the Kingdom of Yugoslavia until 1935. Later the Catholic side had their representative in the Assembly. Cooperation with the regime was also noticed in the composition of the Ban’s Council of Drava Banovina (Yugoslav Slovenia). In 1930–1931, the Ptuj electoral district was represented by a representative of the Catholic policy, then his place was taken over by a liberal. Liberals represented Ptuj and the Ptuj electoral district at the Ban’s Council until 1935, when they were replaced by Catholic members. Ptuj and the Ptuj electoral district were dominated by Catholic and liberal politics during the period between the two world wars. Looking at the whole period, in view of their political achievements and the situation in the country, in the city the liberal side was partially stronger, and the Catholic side dominated the electoral district. The beginning of the twenties in Ptuj was most favourable to social democracy and in the electoral district the Independent Agrarian Party. In the years 1918–1941, Ptuj on the Slovene side was dominated by Catholic-Liberal contradictions. They featured in various ways, mostly in the work of the city council, and in a separated or only by the liberal side prepared celebrations of the anniversaries of the Ptuj events in 1908. In 1921, a political attack on the district governor Otmar Pirkmajer, who belonged to the JDS, took place. The SLS was supported by the National Socialists. Since the mid1930s, Ptuj and the Ptuj area noticeably developed the national defence movement in which the Communists played an important role against the rising German and the Nazi dangers. Despite their illegal position, their activity was strengthened in the thirties. During this time, the Germans switched to a political attack with their provocative actions. The biggest reverberations were caused by the raising of a German flag on the bell tower of the Ptuj Church on Hitler’s birthday on April 20th, 1938. In the twenties, during the so-called Pentecostal events, when the Liberal Orjuna acted on May 19th, 1923 with a violent act against the Germans that prevented them from using the celebration of the sixtieth anniversary of the Pettauer Musikverein (Ptuj Music Association) for its manifest national-political performance. The political image of Ptuj during the period between the two world wars was decisively determined by the Catholic-Liberal-German trinomial. From that time, in 1941, when the Axis powers attacked the Kingdom of Yugoslavia, with the German conviction of only its ideological, national, and political future, German link dominated.

165

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

167

Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem Dr. Željko Oset Fakulteta za humanistiko v Novi Gorici zeljko.oset@gmail.com

Politične in pravne okoliščine Prevratno obdobje po prvi svetovni vojni je ponudilo priložnost za uresničitev zamisli slovenskih politikov in mnenjskih voditeljev za gospodarsko samostojnost slovenskega naroda, hkrati pa tudi za povračilne ukrepe za povzročene krivice med prvo svetovno vojno. Oblastni aparat avstrijske vlade je konfiniral nekatere izpostavljene slovenske politike in kulturnike, posameznike, ki jih je prepoznal kot svoje (notranje) nasprotnike.1 Od oktobra 1915, ko je bila sprejeta cesarska naredba o nadzoru premoženja sovražnikov, je bilo premoženje nekaterih slovenskih institucij dano pod državni nadzor, denimo v takratnem času osrednje slovenske kulturne 1

Hribar, 1984, str. 120–163.

168

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

narodnoreprezentativne institucije Slovenske matice.2 Narodna vlada Države SHS v Ljubljani se je ob svojem nastanku javno zavezala spoštovanju zasebne lastnine, prav tako je k temu pozvala svoje državljane, na splošno je zagovarjala mirno in urejeno tranzicijo iz vojnega stanja v mirnodobno življenje v novi državi.3 Vlada se je zavzemala tudi za vzpostavitev svoje oblastne avtoritete, tudi pri nadzoru poravnave davčnih obveznosti. Obstajala je resna bojazen, da se bodo tujerodci (mišljeni posamezniki, predvsem uradniki, brez domovinske pravice v novonastali državi in nemško opredeljeni posamezniki) poskušali izogniti povračilnim ukrepom slovenskih oblasti in zaščititi svoje premoženje s prenosom, prodajo ali obremenitvami, to pa bi negativno vplivalo na stabilnost novega reda in ekonomske pogoje za razvoj. Še posebej je to veljalo za industrijske obrate, pri katerih so morali izvesti prehod od vojnodobne proizvodnje v mirnodobno.4 Slovenska vlada je že ob svojem nastanku načrtovala nadzor nad podjetji v lasti državljanov sovražnih držav s ciljem izpolnjevanja davčnih obveznosti in nadzora nad prenosom kapitala v tujino.5 Zaradi izmikanja poravnavi obveznosti je celokupna Narodna vlada SHS v Ljubljani 30. decembra 1918 izdala naredbo o nadziranju podjetij in zemljišč na območju Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki je bila povzeta po cesarski naredbi o nadzoru premoženja v lasti državljanov sovražnih držav, sprejeti oktobra 1915. Po mnenju Gregorja Žerjava, podpredsednika Deželne vlade v Ljubljani, je bil namen naredbe preprečiti, da bi se Nemci z »izselitvijo premoženja odtegnili davčni dolžnosti v naši državi«. Pripravljavci so predvidevali tudi, da je naredba pripravljalni ukrep za nacionalizacijo premoženja.6 Nadzorniki so morali poskrbeti, »da se ne gospodari pri podjetju na način, ki bi bil kvar koristim države SHS«.7 Velik vpliv na nadaljnje ukrepe nadzora premoženja ima integracija habsburškega dela države v Kraljevino SHS in postopna

Bernik, 1964, str. 26–29.

Perovšek, 1998, str. 41–54.

Oset, 2010, str. 79–82.

AS 97, f. 2, št. 1124/1919.

Ribnikar, 1999, str. 156.

UL NV, 4. 1. 1919, št. 232; Ribnikar, 1998, str. 229.

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

koncentracija odločanja v Beogradu, čemur so v Ljubljani iz pravnih in načelnih razlogov nasprotovali. Ministrski svet v Beogradu je zahteval, da se v Sloveniji upošteva srbski medvojni zakon, v katerem je poudarek na sekvestru, to je zaplembi premoženja v lasti tujcev.8 Slovenska vlada je opozarjala na pravne okoliščine (samostojnost sodne veje) in povsem praktične zaplete pri izvedbi zakona, kajti nekateri »targetiranci« so imeli domovinsko pravico, torej so bili državljani Kraljevine SHS. Poleg pravnih pomislekov je slovenska vlada nasprotovala nameri ministrskega sveta za centralno zbiranje sekvestriranih sredstev v Beogradu.9 Protesti so pomagali zgolj toliko, da je Deželna vlada v Ljubljani pripravila svojo naredbo, ki je sledila naredbi ministrskega sveta, objavljena pa je bila 20. maja 1919.10 24. maja 1919 je bila objavljena še izvršilna naredba, ki je bila sprejeta na seji vlade 21. maja 1919.11 Poleti 1919 je bila dopolnjena zakonodaja o ravnanju s premoženjem in pravicami v lasti državljanov sovražnih držav. Sprejeti so bili odlok o ukinitvi društev, ki delujejo v nasprotju z državnimi interesi, naredba o prepovedi odtujitve ali obremenitve lekarniških pravic in inventarja ter paket zakonodaje za izvedbo agrarne reforme.12 Operativno je državni nadzor do septembra 1919 v celoti izvajal oddelek za industrijo in trgovino in obrt, organ Deželne vlade v Ljubljani, od septembra 1919 pa je nadzor veleposestev prevzelo poverjeništvo za agrarno reformo v Ljubljani. Ministrski svet je poskušal centralizirati odločanje, vendar je zaradi učinkovitosti in spoštovanja samostojnosti sodne veje oblasti ter s tem povezanega poznavanja pravne prakse slovenskih sodišč v postopkih sodeloval kot drugostopenjski organ. Po treh letih se je ministrski svet odločil za zaključitev postopkov, za kar je bilo zadolženo ministrstvo za pravosodje. Junija 1922 je bila tako izvedena reorganizacija – ustanovljena je bila nova sekcija za sekvester v Ljubljani, ki je bila neposredno podrejena ministrstvu –, Narodna skupščina

Šorn, 1995, str. 184.

Ribnikar, 1999, str. 196–199.

10 UL DV, 20. 5. 1919, št. 45, str. 321–323. 11 Ribnikar, 1999, str. 219–222. 12 UL DV, 11. 6. 1919, št. 104, str. 360; UL DV, 25. 8. 1919, št. 137, str. 495–496.

169

170

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pa je razveljavila naredbo slovenske vlade o nadzoru premoženja iz decembra 1918. S tem so bili ustvarjeni pogoji za sklenitev mednarodnih sporazumov o gospodarskem sodelovanju s sosednjimi državami. Za slovenski del države so bila pomembna pogajanja z Avstrijo, nekoliko manj z Madžarsko, saj je bilo večino premoženja odvzetega veleposestnikom v Prekmurju, to pa ni bilo predmet mednarodnega sporazuma. Pogajanja o ukinitvi sekvestra z Avstrijo, začeta decembra 1921, so se končala 24. februarja 1924 s podpisom štirih sporazumov: »1. Sporazum o odpravi sekvestrov, prepovedi in vseh drugih izjemnih ukrepov, odrejenih zoper imovino, pravice in interese državljanov podpisnic; 2. Konvencija o plačilu dolgov in terjatev; 3. Sporazum o uporabi odredb saintgermainske pogodbe glede določenega premoženja in pravic bivše bosensko-hercegovske vlade; 4. Sporazum o prenosu domicila delniških družb.« Na podlagi predstavljenih sporazumov je minister za pravosodje 5. aprila 1924 razveljavil sekvester za avstrijske državljane. S tem so bile razveljavljene odločbe o sekvestru na podlagi sklepov ministrskega sveta 5. februarja in 30. aprila 1919 oziroma naredba št. 498, vendar so morali lastniki kljub temu podati uradni predlog za izbris plombe v zemljiški knjigi.13 Ob posegu osrednje oblasti v Beogradu junija 1922 je Rudolf Marn, vodja sekvestrskih opravil v Ljubljani, podal natančno poročilo. Do takrat je bilo v Sloveniji dokončanih 172 zadev – od tega je bilo v petnajstih primerih premoženje sekvestrirano, v 157 pa je bil postopek razveljavljen – 340 pa je bilo še aktivnih.14 Ob reorganizaciji je Marn opozoril na nezadovoljstvo med slovenskimi podjetniki, ki so na konferenci skupaj z Marnom oblikovali seznam podjetij za nacionalizacijo. Odgovor sicer ni ohranjen, če je sploh bil podan, vendar pa na splošno v Beogradu ni bilo interesa za podaljševanje procesa, ki je imel predvsem regionalni značaj in poseben pomen za slovenske nacionalne interese.15 Marn je bil zaradi tega nad celotnim procesom, ki se je začel z velikimi pričakovanji, razočaran.16

13 Oset, 2010, str. 86–115; Šorn, 1997, str. 183–186. 14 AS 97, š. 8, št. 535/507b pr. 15 AS 97, š. 8, št. 796/pr. 16 Marn, 1939, str. 368–369.

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Uvedba državnega nadzora v sodnem okraju Ptuj Gradivo o državnem nadzoru in sekvestru v prevratni dobi na Ptujskem je večinoma fragmentirano, še najbolj je ohranjeno gradivo javnih knjig – zemljiške knjige in trgovskega registra. Raziskovanje dodatno otežujejo omejitve pri vpogledih v javne knjige, še posebej v zemljiške knjige, ki so shranjene pri sodiščih; za čas prevratne dobe jih je večina dostopna v arhivih okrožnih sodišč. Raziskovalec mora v prošnji za vpogled izkazati pravni interes, poleg tega mora vnaprej opredeliti obseg zbiranja informacij. Postavljen je torej standard, ki onemogoča celovito analizo stanja na osnovi podatkov v zemljiških knjigah. Kljub temu pa ohranjeno gradivo oddelka za trgovino in industrijo v Ljubljani v Arhivu Republike Slovenije, ob upoštevanju še drugega gradiva, omogoča rekonstrukcijo uvedbe državnega nadzora nad premoženjem v lasti tujcev in sekvestra na območju sodnega okraja Ptuj. Prvi znani postopek državnega nadzora premoženja na Ptuju je bil vzpostavljen marca 1919, ko je Deželna vlada v Ljubljani v uradnem listu objavila sekvester premoženja Johanna Orniga, do prevrata ptujskega župana.17 Državni nadzor, kot že pojasnjeno v uvodnem delu, je potekal sprva kronološko, nato po segmentih. V prvi fazi so postavili pod nadzor gospodarske družbe in zemljišča, julija 1919 so sledila društva, v tretji fazi pa so veleposestva prevzeli organi za izvedbo agrarne reforme, manjša posestva in gospodarske družbe pa so še nadalje sodili v pristojnost oddelka za trgovino in obrt.18 Državni nadzor gospodarskih družb Največji pomen je Rudolf Marn, vodilni uradnik za uvajanje državnega nadzora in sekvestra, pripisoval nadzoru večjih gospodarskih družb, ki so imele velik vpliv v lokalnem okolju.19 To je bilo še posebej pomembno spomladi 1919, ko se je na pariški mirovni konferenci odločalo tudi o določitvi mej. Sodni okraj Ptuj je bil del Okrožnega sodišča Maribor, ki je zaobjemalo območje, na katerem je po oceni 17 UL DV, 15. 3. 1919, št. 63, str. 198. 18 Oset, 2010, str. 97–103. 19 AS 97, š. 14, Nacionalizacije.

171

172

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

slovenske vlade živelo od 50.000 do 80.000 prebivalcev, ki bi se v primeru plebiscita odločili za Avstrijo.20 Razpoloženje je bilo tudi zaradi tega neugodno za pobiranje dajatev, nekateri lastniki so svoje premičnine poskušali preseliti na sever, nepremičnine pa (so poskušali) prodati.21 Marn je predlagal poverjeniku za pravosodje Vladimirju Ravniharju objavo brzojavne uredbe, s katero bo sodiščem na Štajerskem ukazal, naj ustavijo pravne posle, če »je količkaj dvoma, da je prodajalec državljan sovražne države«.22 Ravnihar je opozoril, da take uredbe ne more izdati, saj bi bil tak postopek sodišča nezakonit, kajti sodnik je dolžan upoštevati zgolj tisto, kar mu je bilo predloženo v sodnem spisu.23 V sodnem okraju Ptuj je delovalo 64 protokoliranih gospodarskih družb, nadzor pa jih bil uveden pri treh. Delež je torej 4,7 odstotka, kar je primerljivo s sodnim okrajem Ormož, Ljutomer, Gornja Radgona, Maribor okolica, vendar bistveno nad slovenskim povprečjem (1,8 odstotka), hkrati pa neprimerljivo manj kot v sodnih okrajih Maribor (10,3 odstotka), Slovenska Bistrica (21,7 odstotka) in Marenberg/ Radlje ob Dravi (26,7 odstotka).24 Nadzor je bil uveden pri treh podjetjih: Karl Kasper Gemischtwarenhandlung, Jakob Matzun v Rogoznici pri Ptuju in Brüder Slawitsch na Ptuju. Podjetje Karl Kasper Gemischtwarenhandlung je v trgovski register vpisano 5. aprila 1878 kot trgovina z mešanim blagom, 23. septembra 1919 pa je vpisan ukrep državnega nadzorstva. Za nadzornika je bil imenovan Ladislav Jerše, davčni nadupravitelj na Ptuju. Zaradi prenehanja poslovanja je bilo podjetje 1. februarja 1934 izbrisano iz registra.25 Sorazmerno pozno je bil vpisan ukrep nadzora v trgovski register tudi pri podjetju Jakob Matzun v Rogoznici pri Ptuju. Podjetje, ustanovljeno novembra 1889 kot obrat opekarne, se je na nove politične razmere odzvalo z vpisom samo slovenskega naziva junija 1919, kot prokurist pa je v začetku avgusta 1919 vpisan Albert Scharner.

20 Ribnikar, 1998, str. 189. 21 Oset, 2010, str. 105–117. 22 AS 97, fascikel 2, št. 2997/1919. 23 AS 97, fascikel 2, št. ad 2997/1919. 24 AS 97, fascikel 8, št. 507-pr/1922; Zupančič Pušavec, 2003, str. 15. 25 PAMB, Okrožno sodišče Maribor, trgovski register, t. e. 1078.

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dva tedna zatem je v registru vpisan ukrep državnega nadzorstva. Za nadzornika je bil imenovan Vekoslav Visenjak, odvetniški koncipist na Ptuju. 18. julija 1925 je bila vpisana sprememba naziva v opekarno z okrožno pečjo ter trgovina z lesom in deželnimi pridelki na Ptuju. Ob tej spremembi je bil vpisan tudi nemški naziv podjetja. Podjetje je bilo iz registra izbrisano na podlagi dekreta Narodne vlade Slovenije z dne 5. septembra 1945, ko je bila izvedena nacionalizacija.26 Brüder Slawitsch na Ptuju je v register vpisana 23. januarja 1907 kot trgovina z mešanim blagom. Ukrep državnega nadzorstva je bil vpisan 23. avgusta 1919. Za nadzornika je bil imenovan Vekoslav Visenjak, odvetniški koncipist na Ptuju. 18. marca 1932 je bil vpisan poravnalni postopek, ki mu je 19. junija 1936 sledil izbris iz registra.27 Državni nadzor pa je bil vzpostavljen tudi pri zasebnikih, tako majhnih kot velikih posestnikih, predlogi za vzpostavitev nadzora pa so, vsaj tako je mogoče sklepati na osnovi ohranjenega gradiva, bili uradno podani od vladnega delegata na Ptuju, nekatere občine pa so svoje predloge neposredno pošiljale slovenski vladi v Ljubljani. Pri tem naj bi posameznike vodile osebne zamere, vsaj tako je anonimni avtor trdili v dopisu, naslovljenem na oddelek za industrijo in trgovino julija 1919.28 Oddelek je po uradni dolžnosti zaradi tega zaprosil mestni urad na Ptuju za preverjanje upravičenosti nadzora premoženja izbranih posameznikov: Adolfa Schrankeja, Jožefa Krawajna, Karla Wesselyja, Leopolda Slawitscha, Wilhelma Blancka, Jakoba Matzuna, Alojzija Krakerja, Karla Kasperja, Hansa Stromaierja, Jožefa Murschetza, Johana Steudteja, dr. Avgusta Placlikija.29 Odločitev o ohranitvi nadzora v gradivu ni ohranjena, vendar iz nekaterih primerov vemo, da je bil nadzor ohranjen, denimo za Slawitscha in Matzuna, prav tako za premoženje Alojzija in Ane Kraker. Ohranjen je namreč sklep Okrajnega sodišča Ptuj, ki je junija 1925 dovolilo izbris zaznambe nadzorstva premoženja v zemljiški knjigi za zakonca Kraker.30 Nekaj več informacij je še za Hansa (Janeza) Strohmaierja – odredba je bila izdana 7. julija 1919, zaznamek

26 PAMB, Okrožno sodišče Maribor, trgovski register, t. e. 1113. 27 PAMB, Okrožno sodišče Maribor, trgovski register, t. e. 1054. 28 AS 97, f. 14, št. 4442/1919. 29 AS 97, f. 14, št. 4449/1919. 30 AS 97, f. 14, št. 4449/1919.

173

174

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v zemljiški knjigi je bil narejen 22. avgusta 1919, za nadzornika pa določen Josip Gorup. O postopkih izvemo nekaj več iz morebitnih pritožb posameznikov ali uradnikov, kot na primer v primeru nadzora premoženja Franca in Gere Jurin ter Franca in Marije Dermač. V prvem primeru je vladni delegat protestiral proti imenovanju nadzornika, ki je bil po njegovem mnenju politično nezanesljiv, v drugem pa sta lastnika opozarjala, da želi nadzornik pridobiti materialno korist.31 Za nadzornika nepremičnin zakoncev Dermač je bil 12. septembra 1919 imenovan Ferdo Holzinger. Naredil je popis petih nadzorovanih posestev – vinogradov. Nadzornik je preprečil lastniku prodajo vina pred selitvijo v Avstrijo. Poleti 1920 sta se preselila nazaj na svoje posestvo in zahtevala odpoklic nadzornika. Okrajno glavarstvo na Ptuju je avgusta 1920 podprlo njun predlog za odpravo nadzora, vendar ohranilo plombo v zemljiški knjigi, ki omogoča omejitev prodaje v nenarodne roke. Oktobra 1920 je bila izdana dodatna odredba, ki je omejevala nadzor na zaznambo v zemljiški knjigi, ta pa je bila odpravljena septembra 1924.32 Iz primera Dermač lahko povzamemo, da so nemški lastniki pričakovali odvzem premoženja, zato so ga poskušali čim več odpeljati ali odprodati, zaradi ogroženosti pa so se začasno odselili v Avstrijo. Nato so postopoma preverjali, kakšen je odnos do njih. Potem ko je prvotni strah izpuhtel, so se vrnili na svoja posestva in prevzeli upravljanje svojega premoženja. Po podpisu mednarodne pogodbe med Kraljevino SHS in Avstrijo pa je bil na njihovo zahtevo odpravljen zaznamek v zemljiški knjigi, ki je omejeval prost promet z nepremičninami.33 Državni nadzor društev Slovenska vlada je pod državni nadzor postavila nekatera društva že v začetku leta 1919, med bolj znanimi društvo Kazina in Filharmonično društvo v Ljubljani. Vendar je slovenska vlada omejila nadaljnje ukrepanje zoper nemško usmerjena društva zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi avstrijskih oblasti zoper Mohorjevo družbo 31 AS 97, f. 14, št. 4442/1919. 32 AS 97, f. 14, št. 4449/1919. 33 Prim. Oset, 2010, str. 105–111.

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v Celovcu.34 Deželna vlada je 22. maja 1919 vprašala ministrski svet, ali lahko likvidira nemška društva v Sloveniji. Teden kasneje je ministrstvo, torej že v času ofenzive vojske Kraljevine SHS na Koroškem, podprlo nadaljnji obstoj društev, vendar pod stalnim in strogim nadzorom. Slovenska oblast je 3. julija 1919 izdala odlok o postavitvi nemških društev pod nadzorstvo in sekvester. Med drugim so bila ukinjena društva Schuleverein, Südmark in podružnice društva Naturfreunde.35 Na Ptuju delujoči društvi Deutsches Heim in Gewerbverein pa sta bili postavljeni pod državni nadzor. Iz ohranjenega poročila je razvidno, da sta lokalni društvi januarja 1920 formalno še obstajali, vendar so njun denar po naročilu vladnega komisarja na Ptuju nakazali Kranjski deželni banki pod nazivom Nadzorstveni sklad.36 Na področju društvene ponudbe je bil dosežen največji prelom, učinki pa so se najbolj ujemali s prevratnimi pričakovanji slovenske elite. Dosežena je bila slovenizacija društvenega življenja, zaradi dejavnosti nemških društev tudi v šolstvu.37 Državni nadzor in izvedba agrarne reforme Državni nadzor je bil pomemben administrativni ukrep za izvedbo agrarne reforme, sprva kot ukrep za preprečitev prometa z nepremičninami, od septembra 1919 pa tudi za ohranjanje statusa quo do sprejema ustrezne zakonodaje in načrtovanje pripravljalnih aktivnosti za agrarno reformo. Tretja faza se je začela konec leta 1920, ko so vlogo nadzora po uradni dolžnosti prevzeli okrožni agrarni uradi kot integralni del julija 1920 ustanovljene Agrarne direkcije v Ljubljani, končala pa se je v tridesetih letih z načrti o likvidaciji agrarne reforme, ki pa so ostali nedokončani.38 Agrarno reformo je že novembra 1918 napovedalo Narodno veće Države SHS v Zagrebu, 6. januarja 1919 pa je regent Aleksandar Karađorđević obljubil zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Čeprav so

34 Dolenc, 2010, str. 35–49. 35 Oset, 2010, 109–112. 36 AS 97, f. 14, št. 441/1920. 37 Dolenc, 2010, str. 15–19. 38 Blaznik, 1970, str. 179–181.

175

176

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

prehodne odredbe načelno razlaščale vsa veleposestva,39 so se v Sloveniji – po takratni nacionalistični predstavi – tujerodni veleposestniki prestrašili, da bodo v zemljiško reformo vključena zlasti njihova kmetijska zemljišča, zato so se tudi trudili pridobiti domovinsko pravico v Sloveniji.40 Dileme je razčistila naredba ministrskega sveta julija 1919, ki jo je v nekoliko spremenjeni obliki izdala tudi Deželna vlada za Slovenijo septembra 1919. S tem je bil vnovič potrjen koncept pravne države.41 Še bolj radikalni zasuk se je zgodil po letu 1922, ko je izvedba agrarne reforme zastala. Ministrski svet je podprl ohranitev dobro organiziranih veleposestev: določitev t. i. supermaksimuma – nad 75 hektarjev obdelovalne površine, poleg tega pa so veleposestva obdržala zemljo, ki so jo v zakup za opravljeno delo prejeli delavci na veleposestvih. Ukrepi predstavljajo antitezo idejne zasnove agrarne reforme, zaobjete v paroli: »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje.« Reforma je zastala do junija 1931, ko je bil sprejet Zakon o likvidaciji agrarne reforme na veleposestvih, namenjen razrešitvi nedokončane reforme, vendar v desetletju do začetka druge svetovne vojne reforma ni bila dokončana. Nasploh je mogoče ugotoviti, da je reforma uspela v Prekmurju in za skupino dobrovoljcev, ki so pridobili zemljo, drugje in pri drugih agrarnih interesentih pa je imela bistveno slabši uspeh.42 Postopek agrarne reforme lahko spremljamo na primeru veleposestva Rudolfa Warrena Lippitta, veleposestnika s sedežem na dvorcu Turniš. Lastnik je bil potomec ameriškega konzula na Dunaju, ki se je na Dunaju poročil in se z ženo v osemdesetih letih 19. stoletja preselil na dvorec Turniš, kjer je začel rediti ameriške mrzlokrvne konje pasme traber. Veleposestvo, ki je v Sloveniji obsegalo štiri zaokrožene komplekse v izmeri 972 hektarjev, od tega 400 hektarjev obdelovalne površine, je bilo postavljeno pod državni nadzor maja 1919, torej v prvi veliki skupini podjetnikov in veleposestnikov. Za nadzornika je bil postavljen odvetnik Tone Gosak, ki je svoje delo opravil angažirano in dobro. Priskrbel je izjemno natančen popis premoženja, opozoril na lastnikovo prenizko cenitev premoženja, 39 Blaznik, 1970, str. 180. 40 Ribnikar, 1998, str. 134. 41 AS 97, f. 14, Nacionalizacije. 42 Blaznik, 1970, str. 181.

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

sploh pa je svojo nalogo razumel kot poslanstvo za spremembo posestnega stanja in popravo »zgodovinskih krivic«, vključno z izboljšanjem plačila delavcev na posestvu.43 Ob zbiranju osnovnih podatkov o veleposestvu je nadzornik od Rudolfa Warrena Lippitta v vpogled pridobil listino o njegovem ameriškem državljanstvu, torej potrdilo, da je pripadnik prijateljske države. Oddelek za trgovino in obrt v Ljubljani je moral prvotno uredbo razveljaviti, torej odpraviti načrtovano sekvestracijo premoženja, vendar pa je z novo odločbo 20. junija 1919 ohranil nadzor. V standardizirani odločbi sta bila kot razloga navedena »odtegnitev obdavčenja v tuzemstvu« in onemogočitev prodaje zemljišč. Na odločitev oddelka za trgovino in obrt za izdajo druge odredbe je vplivala nadzornikova informacija, da je Warren Lippitt leta 1916 zaprosil za avstrijsko državljanstvo, »ker se je bal mednarodnega konflikta med prejšnjo Avstrijo in Ameriko«, in seveda priprava na izvedbo agrarne reforme.44 Septembra 1919 pa je z novo, tretjo odredbo veleposestvo uradno vključeno v postopke agrarne reforme. 45 Nadzornik Gosak je ugotovil, da se je junija 1919 po spremembi nadzora, torej z odpravo možnosti sekvestra, zmanjšala njegova avtoriteta do lastnika. Opozarjal je na nizke plače, zaradi česar so delavci na veleposestvu svoj položaj izboljševali s krajami, splošno stanje pa je bilo tako resno, da je napovedoval možnost neredov. Oblastnim organom je predlagal pritisk na lastnika za ureditev razmer. Sprva so nadzornikove proteste na oddelku za trgovino in obrt v Ljubljani ter od septembra dalje v Poverjeništvu za agrarno reformo v Ljubljani preslišali in ga opozorili, da namen »institucije nadzorstva leži v tem, da se prepreči odtekanje pod nadzor danega posestva v inozemstvo ali pa celo popolna odtujitev imetja«.46 Deželna vlada je opravila samostojno poizvedbo o stanju na veleposestvu in ugotovila, da so opozorila nadzornika in pritožbe delavcev upravičeni, vendar kljub temu ni ukrepala. Vendar pa je bil v sredini novembra 1919 zamenjan nadzornik; angažiranega pravnika Toneta Gosaka je nadomestil Josip Zupanc, kmetijski strokovnjak. 43 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, št. 3028/1919. 44 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, št. 3028/1919. 45 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, št. 4064/1919. 46 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, št. 3028/1919.

177

178

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Novi nadzornik je opravljal svoje delo bolj neopazno, z daljave, kot je zapisal v pismu Poverjeništvu za agrarno reformo v Ljubljani. Gre za odziv na nadzorovančevo ugotovitev, da Zupanca praktično ni na spregled. Zupanc je svojo vlogo razumel kot kmetijski strokovnjak in tudi socialno, vendar brez politično-nacionalnih implikacij kot njegov predhodnik. Zaradi pritožb nadzorovanca nad višino njegove nagrade – po mnenju Lippitta bi morali državljani opravljati nadzorstvo brez plačila, saj gre za »častno službo«, sploh pa ne kot »izvanreden vir dohodkov« – je bil pripravljen prepustiti svojo nagrado delavcem veleposestva. Obtožbe na račun nadzornika predstavljajo prizadevanje Warrena Lippitta za odpravo nadzora. Lastnik je v pritožbi marca 1920 zapisal, da je nadzor postal »nekaka stalna institucija«, ki jo mora nadzorovanec plačevati.47 Zaradi skromne avtoritete nadzornika je nadzor januarja 1921 prevzel Okrožni agrarni urad v Mariboru in aprila 1921 je njegov predstojnik Vilko Pfeifer opravil ogled posestva, tudi s ciljem preučitve možnosti za podržavljanje posestva. V poročilu je med drugim navedel, da lastnik ni želel upoštevati zakupoprodaje nekaterih parcel, zato je bil v to uradno prisiljen, opozoril pa je tudi na njegovo domnevno »bolestno skopuštvo in stiskaštvo« pri plačevanju delavcev, zato je bila nizka morala in precejšnja stopnja tatvin. S političnega vidika pa ga je zmotila politična manifestacija za Habsburžane, za bivšega cesarja – v sprejemnici sta bili dve veliki sliki Franca Jožefa – in lastnikovo poudarjanje dobrih zvez v Beogradu. Pfeifer je predlagal prevzem veleposestva v državno upravo in imenovanje državnega sekvestra.48 Pred dokončno odločitvijo o usodi je mariborski urad želel pridobiti strokovno mnenje konjerejskega kluba in s tem razčistiti dilemo, kaj je bolj pomembno: nadaljnje gojenje hladnokrvnih konjev, ki so ga agrarni upravičenci označevali za luksuzni šport, ali upoštevanje interesa malih posestnikov za dodatna zemljišča, ki bi jim omogočala lažje preživetje. Konjerejski klub za Kranjsko in Konjerejski kljub za Štajersko, ki sta ločeno delovala kot sekciji pri Slovenskem konjerejskem društvu, sta podprla nadaljnji obstoj kobilarne. Na mariborskem okrožnem uradu so le stežka sprejeli 47 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, št. 4078/1920. 48 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, št. 3028/1919.

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

strokovno mnenje, kajti s pasivnim odporom in z načrtnim slabim gospodarjenjem z zemljišči si je Warren Lippitt nabral številne nasprotnike med uradniki, svoje pa so pridale zahteve agrarnih interesentov.49 Kljub kritičnim ocenam pa je bil Warrenu Lippittu marca 1922 priznan supermaksimum, torej poleg 75 hektarjev zemljišča še dodatnih 179 hektarjev za vzdrževanje kobilarne, dodatnih 37 hektarjev pa je bilo namenjenih za deputatna zemljišča delavcev na veleposestvu. Veleposestnik je torej lahko obdržal skoraj tretjino zemljišč, preostala pa bi morala država odvzeti z odškodnino za namen zakupa ali dodelitve zemljišč za dobrovoljce. Julija 1922 je okrožni urad zmanjšal supermaksimum; odvzeta so bila deputatna zemljišča. Warren Lippitt je za vložitev pritožbe angažiral takrat najbolj prodornega zagovornika veleposestnikov v postopkih pred državnimi organi, Friderika Lückmanna. Odlok je bil razveljavljen, postopek pa se je začel znova. Tokrat so morali uradniki upoštevati naredbo ministrstva za agrarno reformo iz avgusta 1923, ki je določala, da se morajo izvesti »odrejene razprave« glede supermaksimuma, tudi če za tako obravnavo ni podlage v zakonu niti ne ustreza duhu zakona o izdajanju zemljišč veleposestev v zakup.50 Agrarna reforma je ostala nedokončana, formalni nadzor s plombami v zemljiških knjigah pa je ostal. Ob vnovičnem zagonu agrarne reforme oziroma želji po dokončanju dejanskega stanja leta 1933 je bilo ugotovljeno, da je veleposestvo v upravo prevzelo zemljišča, ki bi jih morali obdelovati zakupniki. Nekateri agrarni interesenti so odstopili od pogodbe, veleposestvo pa je izkoristilo praznino in skromen nadzor. Skratka, ugotovimo lahko, da se je oblika nadzora spreminjala, tudi njegovi cilji, dosežen je bil le kratkotrajen vpliv. Prvotni cilji niso bili izpolnjeni, saj se je država odpovedala uresničitvi »zemljo tistemu, ki je obdeluje«, prednost pa je dala splošnim gospodarskim koristim, delno tudi zaradi vplivnosti prizadetih lastnikov v Beogradu, Ljubljani in Mariboru.51

49 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, Maksimum. 50 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, Maksimum. 51 AS 71, š. 191, Warren Lippitt Rudolf, Maksimum.

179

180

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Arhivski viri SI AS, Arhiv Republike Slovenije , 71, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, kmetijski oddelek. SI AS 97, Arhiv Republike Slovenije, Oddelek za trgovino in industrijo. SI PAMB, Pokrajinski arhiv Maribor, Okrožno sodišče Maribor, trgovski register. Literatura Bernik, F. (1964). Sto let kulturnega poslanstva. V: France B. (ur.) Slovenska matica. 1864–1964. Zbornik razprav in člankov. Ljubljana: Slovenska matica, str. 26–29. Blaznik, P. (1970). V: Pavle Blaznik, (ur.) Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. I. zvezek – Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 179–182. Dolenc, E. (2010). Med kulturo in politiko. Kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Hribar, I. (1984). Moji spomini. Druga knjiga. Ljubljana: Slovenska matica. Marn, R. (1939). V: Josip Mal, (ur.) Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, str. 368–369.

Oset, Ž. (2010). V: Željko Oset, (ur.) Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. LjubljanaMaribor: Inštitut za novejšo zgodovino – Muzej narodne osvoboditve Maribor, str. 77–137. Perovšek, J. (1998). Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Študija o slovenski državnosti v Državi Slovenec, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan. Ribnikar, P. (1998, 1999, 2002). Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo. 1918–1921. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Šorn, J. (1995). Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924. Ljubljana: Cankarjeva založba. Uradni dokumenti (zakoni, predpisi, pravilniki) Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. Uradni list Deželne vlade za Slovenijo.

Dr. Željko Oset: Nadzor premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Control of “non-native” property after World War I in Ptuj After World War I, the Slovenian authorities, in agreement with the central authority in Belgrade, introduced control of property owned by foreigners, for which there was a likelihood that they would not settle their tax obligations, and at the same time, they would try to transfer their assets abroad. The control measure was also part of the Slovenian opinion leaders’ expectations that state control of the property owned by foreigners was the first step in changing the possession situation for the benefit of Slovenes. The control measure was applied to companies, societies, and to the control of agricultural land. In the judicial district of Ptuj, control was introduced to three companies, representing a 4.7% share of companies, which is above average for Slovenia and below average for the area of the District Court of Maribor. The control of small landowners was introduced on proposals from individuals or local authorities, and large landowners based on guidelines set down by the agrarian reform. For most smaller landowners, control was abolished after the signing of an international agreement between Austria and the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes in February 1924, while the control of large landowners was not resolved because the large estates were included in the agrarian reform, which remained unfinished. The state control measure was successful in settling tax liabilities to the state, and success was also achieved in the Slovenization of the civilian sphere (societies that were operating contrary to the national goals of the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes were abolished), but the national ownership structure of the companies changed considerably less than expected.

181

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

»Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Nekaj drobcev iz življenja samostana in Župnije sv. Petra in Pavla na Ptuju v letih pred začetkom druge svetovne vojne, med vojno in po njej

Monika Simonič Roškar Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož monika.simonic.roskar@pmpo.si

Uvodne misli V prihodnjih letih in desetletjih se bomo na Ptuju spominjali dveh pomembnih dogodkov, ki sta bila izrednega pomena za potek zgodovine ter razvoj in način življenja v mestu in njegovi okolici. Naslednje leto bo minilo 1950 let od posveta panonskih vojaških poveljnikov v taboru XIII. rimske legije Gemine v Poetovioni (leta 69), o čemer je kasneje pisal Tacit in velja za prvo ohranjeno pisno omembo mesta Ptuj, leta 2039 pa bomo praznovali 800. obletnico prihoda minoritov – manjših bratov sv. Frančiška v mesto ob Dravi.2

Povzeto po zapisniku seje samostanskega kapitlja z dne 26. 9. 1938. Op. avtorice.

2 Nekateri proučevalci ptujske zgodovine so mnenja, da letnica prihoda minoritov na Ptuj, tj. 1239, ni zanesljiva, in postavljajo nastanek samostana v čas okrog leta 1260. Op. avtorice.

183

184

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Prav na obletnico prihoda minoritov se navezuje tudi osrednja tema tega besedila, v katerem skušam osvetliti le nekaj kamenčkov v izredno bogatem mozaiku te skoraj osemsto let trajajoče prisotnosti patrov minoritov na Ptuju, in sicer v zanje verjetno najbolj prelomnem obdobju njihovega bivanja na Ptuju, ko so morali edinkrat v času svojega bivanja v tem mestu za štiri leta, štiri mesece in štiri dni3 prisilno zapustiti samostan, in sicer zaradi druge svetovne vojne, ki je vihrala po svetu, predvsem pa v Evropi, in je zajela tudi našo domovino. O bogati zgodovini ptujskega minoritskega samostana je bilo napisanih kar nekaj samostojnih publikacij, med katerimi bi omenila zbornika, ki sta izšla ob 700. obletnici (Pax et Bonum, izšel leta 1939) in ob 750. obletnici prihoda patrov minoritov na Ptuj (Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, izšel leta 1989). V člankih, ki so objavljeni v teh zbornikih, je temeljito zajet in strokovno obravnavan širok spekter več stoletij trajajočega delovanja patrov minoritov na Ptuju, od zgodovine minoritskega reda nasploh in opisov posameznih samostanov, ki so bili v kakršni koli povezavi s ptujskim, do izredno bogate zgodovine ptujskega samostana, ki vključuje gradbeno zgodovino samostana ter dušnopastirsko, družbeno in kulturno vpetost patrov minoritov v življenje na Ptuju in bližnji okolici. Avtorji člankov so se pri pisanju oziroma raziskovanju starejših obdobij opirali na pisne in arhivske vire ter na nekatere materialne ostaline, za 19. in 20. stoletje pa najdemo nekaj podatkov tudi v časopisnih virih. Eden izmed avtorjev je v spominskem zborniku ob 700-letnici minoritskega samostana na Ptuju zapisal, da »je dušnopastirsko delovanje manjših bratov premalo raziskano«, zato je osrednja tema tega besedila namenjena prav tej tematiki. Na splošno lahko ugotovimo, da je bilo precej napisanega o spremembah v socialni in materialni oziroma gospodarski kulturi, manj pa o tem, kako revolucije in družbeni preobrati vplivajo na duhovno kulturo. Mogoče je bilo o tem več napisanega z vidika umetnostne zgodovine in besedne umetnosti, saj so bile narejene analize del raznih ustvarjalcev umetnosti, ki so delovali pred in med omenjenimi družbenopolitičnimi spremembami ter po njih, kar se je odražalo v njihovih stvaritvah. Prav zaradi tega sem se odločila, 3

Tako je zapisal pisec oznanil dne 26. avgusta 1945. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

da bom skušala predvsem na podlagi v Arhivu samostana sv. Petra in Pavla na Ptuju ohranjenih oznanilnih knjig med letoma 1937 in 1950, zapisnikov sej samostanskega kapitlja med letoma 1934 in 1949 ter osebnih pripovedi domačinov, podkrepljenih z že prej omenjenimi pisnimi viri, osvetliti nekaj segmentov iz življenja v samostanu in Župniji sv. Petra in Pavla v letih pred začetkom druge svetovne vojne, med njo in po njenem koncu, s poudarkom na dušnopastirskem delovanju patrov minoritov in poteku cerkvenega prazničnega leta. Ptujski klošter4 med Kraljevino Jugoslavijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo Konec prve svetovne vojne leta 1918 je prinesel za ves svet, še posebej pa za Evropo, velike politične, družbene in gospodarske spremembe. Za naše prednike je bila največja sprememba razpad habsburške monarhije, pod katero so spadali več stoletij. »Nastale so nove države z novimi mejami. Kar je dolga stoletja tvorilo politično in upravno enoto, je bilo razdeljeno. To se je zgodilo tudi ptujskemu minoritskemu samostanu, ki je do razpada cesarsko-kraljeve monarhije skupaj s še nekaterimi samostani spadal pod avstrijskoštajersko provinco, po ustanovitvi Jugoslavije pa je slovenski del Štajerske pripadel novi državi, zato je bil tudi ptujski samostan odrezan od matične province.«5 Obstajala je velika nevarnost, da bo ukinjen, saj sam ni mogel obstajati, pa tudi število redovnikov je bilo majhno, saj »je ob dodelitvi slovenskih minoritov iz ptujskega samostana hrvaški provinci leta 1922 v ptujskem samostanu in na župnijah, ki sta bili priključeni samostanu, ostalo samo pet redovnikov. Propada ga je rešila priključitev hrvaški provinci sv. Hieronima, ki se je nato preimenovala v Jugoslovansko provinco sv. Hieronima. V samostanu je življenje na novo zacvetelo.«6 To je bila za ptujski samostan po mnogih stoletjih pripadnosti nemško govorečim provincam velika sprememba, saj so bili prvikrat del slovanskega kulturnega prostora. Spremembe na boljše pa so spremljale tudi nekatere težave.

4 Za ptujski minoritski samostan med domačini bolj priljubljeno poimenovanje je »klošter«. Op. avtorice. 5

Vogrin, 1989, str. 179.

Vogrin, 1989, str. 215.

185

186

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Čas med dvema svetovnima vojnama je na Slovenskem bil čas razcveta verskega življenja, novih oblik pastoralnega delovanja, močnejše angažiranosti Cerkve na družbenem področju in hkrati iskanja poti za normalno delovanje, potem ko so se zaradi proticerkvenih in liberalnih izpadov politike vedno znova pojavljale težave, ki so izvirale tudi iz dejstva, da je v Kraljevini SHS in nato v Kraljevini Jugoslaviji imela vodilno vlogo Srbska pravoslavna cerkev, ki ji je pripadala tudi kraljeva hiša. Delovanje katoliške skupnosti je oviralo tudi dejstvo, da pravni položaj Katoliške cerkve ni bil v času obstoja kraljevine nikoli urejen.7 Med pozitivnimi spremembami je treba omeniti, da so že nekaj let po vojni, leta 1922, v samostanu uredili semenišče z interno gimnazijo, v katero se je v kasnejših letih vpisalo veliko slovenskih fantov, in »prav tej skrbi za vzgojo redovniškega naraščaja gre zahvala, da je bilo leta 1941, pred začetkom 2. svetovne vojne, 17 slovenskih redovnikov minoritov«.8 Spremembe so bile tudi v gospodarskem smislu, saj »so že leta 1922 pričeli s prvimi obnovami samostana in cerkve, ki so bile na neki način priprava na 700-letnico obstoja samostana, ki so jo slovesno obhajali v letu 1939«.9 V kasnejših letih je bilo tako v samostanu in v cerkvi, pa tudi na samostanski hiši, ki stoji nasproti samostana, opravljenih veliko obnovitvenih del, ki so pripomogla k lepšemu videzu in tudi kakovosti delovanja in bivanja v samostanu in hiši, ki so jo večinoma dajali v najem.10 O gospodarskih zadevah v samostanu in župniji so se člani minoritske družine pogovarjali oziroma razpravljali na rednih mesečnih sejah samostanskega kapitlja oziroma samostanske družine, ki so se jih udeleževali vsi patri, živeči v samostanu na Ptuju, v podružnici pri sv. Doroteji v Dornavi, v župnijah sv. Vida pri Ptuju in sv. Trojice v Halozah, po letu 1938 pa tudi iz Župnije Matere Božje na Ptujski Gori. Ptujskemu samostanu je bila namreč leta 1827 priključena Župnija sv. Trojice v Halozah, leta 1934 pa še Župnija sv. Vida pri Ptuju, ki je bila do tega leta last minoritskega samostana v Gradcu, vendar jo je v imenu graškega samostana upravljal ptujski minoritski samostan. Štiri leta 7

Kolar, 2017, str. 13.

Vogrin, 1989, str. 180.

Vogrin, 1989, str. 180–181.

10 O tem je v prej citiranem članku podrobno pisal p. Marjan Vogrin. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

kasneje, 24. aprila 1938, so uradno prevzeli še Župnijo Matere Božje na Ptujski Gori. Župnija sv. Petra in Pavla je imela v obravnavanem obdobju tudi dve podružnici, in sicer cerkev sv. Doroteje v Dornavi in do leta 193811 sv. Ožbalta na Ptuju, na katerih so patri minoriti opravljali dušnopastirsko in pastoralno službo. Seja kapitlja je običajno potekala po ustaljenem vrstnem redu. Gvardijan je odprl sejo z uvodno molitvijo, ki ji je sledila potrditev zapisnika prejšnje seje kapitlja, navzočim je gvardijan prebral prispelo in odposlano pošto oziroma uradne dopise, prokurator12 in ekspensor,13 ki sta bila izvoljena med sobrati, pa sta jih obvestila o dohodkih in stroških od pretekle seje oziroma preteklih mesecev. Pod točko »slučajnosti« so obravnavali raznovrstne gospodarske težave, se odločali o raznih dogodkih, obnovah, prodaji zemljišč, pogojih za najemnike njihovih nepremičnin in podobnem.14 Sejo so končali s sklepno molitvijo. Med zanimivejšimi zapisniki iz obdobja med obema svetovnima vojnama je zapisnik seje, ki je bila 14. septembra 1934.15 Iz njega lahko med drugim razberemo, kakšne službe so bile dodeljene posameznim patrom, kakšnih pravil so se morali držati, pa tudi nekaj podatkov o gospodarskem stanju samostana. Na provincialnem kapitlju julija 1934, ki je bil v Zagrebu, je bil za gvardijana ptujskega samostana izvoljen p. Miroslav Godina, ki se je predstavil na samostanskem kapitlju na Ptuju in predlagal naslednje službe oziroma zadolžitve: p. Alfonza za vikarja in gvardijanovega namestnika, p. Marijana za samostanskega ekspensorja in p. Daniela pa za samostanskega prokuratorja. Ker ta samostan nima ostajajočih dohodkov, ampak se vse sproti porabi, ne bo depozitorja, ampak se bodo vsi tekoči dohodki in stroški pisali v posebno knjigo, kakor se je to do sedaj vodilo. 11 Tega leta so cerkev sv. Ožbalta po večletnem dogovarjanju z minoritskim samostanom prevzeli kapucini. Op. avtorice. 12 Verjetno neke vrste finančni pooblaščenec. Op. avtorice. 13 Verjetno neke vrste pravni zastopnik. Op. avtorice. 14 Kar je zapisano v točki »slučajnosti«, je glede na tematiko tega besedila in z vidika etnološke stroke tudi najbolj zanimivo, zato sem iz njih izluščila najpomembnejše in jih vključila v besedilo. Op. avtorice. 15 Ker so vsi zapisniki iz dveh zvezkov rokopisov, ki nimata oštevilčenih strani, jih med besedilom ne citiram posebej, temveč je naveden datum zapisa, oba zvezka pa sta navedena v uporabljeni literaturi in virih. Zapisniki so včasih pisani v neosebni glagolski obliki, včasih pa v prvi osebi, kar je bilo odvisno od zapisnikarja seje. Op. avtorice.

187

188

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Glede cerkvenih družb in bratovščin v naši fari se sklene sledeče: 1. Tretji red vodi še za naprej p. gvardijan, 2. Apostolstvo mož in fantov p. Rupnik Alfonz, 3. Marijino kongregacijo p. Marijan, 4. Križarje p. Božidar. Pouk na ljudskih šolah se razdeli takole: 1. p. Marijan 8 ur na okoliški dekliški šoli in 6 ur na teden v našem semenišču, 2. p. Daniel 8 ur v Dornavi in 4 ure na okoliški dekliški šoli, 3. p. Božidar prevzame celo okoliško deško šolo, 14 ur na teden. P. gvardijan priporoča vsem sobratom, naj pred izhodom iz samostana prosijo Benedicte16 ter se pri vrnitvi zopet prijavijo, naj nadalje vestno in natančno opravljajo svoja opravila, posebno sv. mašo in pridigo. P. Alfonz priporoča vsem slogo in medsebojno ljubezen. Dijaška obednica naj se na zimo prenese v manjšo sobo, ker jih je letos malo število. Franc Junger, dijak II. razreda, se sprejme na stanovanje in večerjo v samostanu pod pogojem, da se bo lepo vedel in ministriral po potrebi. Od zadnjega kapitlja so bila popravljena tudi stranišča, kupila sta se dva konja za 6100 din, ker se nujno rabita, cerkev pa je bila ometana od zunaj, po podjetniku za 6000 din in štale za 500 din. P. gvardijan je na koncu opomnil vse, posebno še mlade kaplane, naj pazijo nase, naj gojijo askezo, zatanjujejo same sebe, naj redno opravljajo sv. spoved, potem bo v samostanski družini cvetela ljubezen. Samostan se je na zunaj lepo uredil, zato naj vsak pazi, da bo tudi v moralnem oziru napredoval. Naj k temu pripomore drugo premišljevanje, ki se je pred kratkim uvedlo po predpisih redovnih Konstitucij.17 Zapisnik seje kapitlja, ki je bila 26. oktobra 1934, pa kaže, da so se minoriti poleg dušnopastirskega dela ubadali tudi z mnogimi posvetnimi zadevami, ki so jim omogočale gmotno preživetje, kar v tem medvojnem obdobju ni bilo lahko.

16 Vsak pater je moral pred odhodom iz samostana p. gvardijana obvestiti oziroma prositi za dovoljenje za izhod. Op. avtorice. 17 Povzeto po zapisniku samostanskega kapitlja z dne 14. septembra 1934. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

»Prodana je bila jalova krava za 4.50 din, odpovedano je bilo viničarju Drevenšku na Račkem, poslikano je stopnišče v naši hiši od Sturma za 900 din, odpovedano je bilo stanovanje Klari Pinčar, ker že od julija 1933 ne plačuje. Dolžna je 3000 din, toda ni upanja, da bi samostan kedaj dobil ta denar. Dobili smo v samostanski hiši novega najemnika Mirka Mariniča, ki je stanovanje nekaj popravil. P. gvardijan priporoča ljubezen in medsebojno vdanost. Uvede se pet minutna pridiga pri osmi maši ob nedeljah. Uredi se čitalnica za patre. Čuvar bo p. Božidar. Strogo je prepovedano nositi katerekoli časopis iz čitalnice.« Zadnja seja v letu 1934 je potekala 28. decembra. Zapisnik poroča, da so bile od zadnjega kapitlja naslednje spremembe, in sicer »se je popravila viničarija na Račkem odzunaj in odznotraj, kar je bilo nujno treba popraviti. Sprejet je novi viničar Vidovič Franc, ki ima 6 delovnih moči. Napravil je dober vtis. Danes je bil v našo hišo sprejet novi najemnik Dremelj za 150 din mesečno. Popraviti mora sam stanovanje.« Kasneje so na seji spet razpravljali o viničariji na Račkem, »kjer se vse podira, izdatkov bi bilo do 7000 din za novo prešo«. Na seji, ki je bila 5. aprila 1935, je p. gvardijan priporočil kapitlju, da »se proda na Mestnem Vrhu ena parcela okrog 2 orala zemlje za 9000 din na knjižico, v kar so vsi privolili. Kupili so tudi kravo in kobilo. Na cvetno nedeljo se naj opravi jubilejna procesija za svetoletni odpustek. Za veliko noč se postavi na vrhu Kicarja evharistični križ v spomin kongresa v Ljubljani. Tri dni pred belo nedeljo s slovesno tridnevnico zaključimo sv. leto. Za novo sv. mašo p. Metoda Ruparja, ki bo na belo nedeljo, 28. 4. 1935, se naroči našim društvom, naj sodelujejo pri slovesnosti. Slovesni obed pripravi samostan v društveni sobi.« V zapisniku seje 8. maja 1935 beremo, da »se tvrdki Komenič iz Maribora poveri postavljanje 6 strelovodov na cerkvi in samostanu za 3900 din. Blagoslov evharističnega križa 12. maja 1935 pa z govorom opravi p. župnik.« Poleti istega leta so po poročanju zapisnika seje, ki je bila 24. junija 1935, »prodali 10 joh zemlje na Mestnem Vrhu po 3000 din. Za ta denar se uredi južna in vzhodna stran samostana in terasa. Dela je prevzel stavbenik Treo za 13 000 din. Dali so prebarvati okna za 800 din in vrata po samostanu za 1100 din.« V naslednjih

189

190

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mesecih so prodali dva vola in 20 kubikov javorovega lesa, za kar je kupec ponudil 320 dinarjev za kubični meter lesa. Tega leta so se minoriti na sejah kapitlja poleg tem, ki so se dotikale obnovitvenih del in gospodarjenja, pogovarjali še o nekaterih zanimivostih, ki so se nanašale na samostanski red in osebno ravnanje vsakega patra. Med drugim gvardijan opozarja, da »se večkrat elektrika rabi po nepotrebnem, naj se nabavijo stoli za čitalnico, naj se povečajo žarnice v koru. Uvedeno je bilo drugo premišljevanje med tri četrt na šesto in petnajst minut čez sedmo uro zvečer, izpraševanje vesti pa bo pri adoraciji po večerji. Vsako prvo nedeljo je bila uvedena molitvena ura pred Najsvetejšim. Vsak petek ob 9. uri zvečer se bo dalo znamenje z zvoncem in tedaj naj vsak v svoji sobi opravi osebno pobožnost.« Zelo zanimivo je naročilo p. gvardijana svojim sobratom, ki jim priporoča »enostavnost pri laseh« in da »naj vlada povsod enakost in bratovska ljubezen«. Sobrate je tudi povabil, naj se mesečne maše za rajne sobrate in dobrotnike udeležijo vsi sobratje, ki niso zadržani, kakor to velevajo redovne konstitucije.18 Dne 10. februarja 1936 je p. gvardijan sklical izredno sejo glede prevzema dijaškega doma na Ptuju. »Mestna občina nam izroči dom za dvajset let z vsako leto odpovedljivo pogodbo. Najemnino plačamo do 3000 din letno. Vzamemo vso upravo in ves inventar: dohodke in stroške. Versko moralno vzgojo, klasični jeziki in glasba se bo poučevala. Večja popravila oskrbuje občina. Izbira poklica svobodna.« Dijaški dom so minoriti uradno prevzeli z novim šolskim letom 1936/37. Aprila leta 1938 so ptujski minoriti dobili v upravo nekdaj cvetočo Marijino božjo pot s svetiščem na Ptujski Gori. »Propadanje zgodovinske gotske cerkve in gospodarskih poslopij je bilo očividno, z druge strani pa so naraščala silna bremena za vzdrževanje in popravljanje, ki jih farani sami niso zmogli, zato so prosili minorite, da bi se naselili na Ptujski Gori in v upravo prevzeli njihovo župnijo, ki so jo doslej upravljali svetni duhovniki.«19 Prvi predstojnik in župnijski upravitelj je postal p. Konstantin Ocepek, pomagal pa mu je kaplan p. Božidar Glavač.

18 O teh mašah je več napisanega v poglavju o mašnih namenih oziroma intencijah in ustanovnih mašah. Op. avtorice. 19 Stele, 1939, str. 127–128.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Tri leta po zadnjem kapitlju leta 1934 je bil julija 1937 ponovno provincialni kapitelj, 21. oktobra 1937 pa prva seja samostanske družine, na kateri so odločali o pomembnih spremembah, ki jih je prinesel kapitelj. P. Miroslav Godina se je predstavil kot ponovno izvoljeni gvardijan. Dejal je, da si želi, da mu bodo vsi sobratje pokorni, mu radi pomagali in z njim sodelovali. V imenu vse družine je nato pozdravil nove sobrate, ki so dodeljeni tej samostanski družini, ter tudi novega ravnatelja semenišča p. Srečka Auerja, zatem p. Andreja Vatovca, ki je postavljen za prefekta v dijaškem domu, in p. Alojza Horvata, ki bo prevzel službo kaplana namesto p. Božidarja, ki je prestavljen na Ptujsko Goro, saj je škofijstvo odstopilo minoritom oskrbo Ptujske Gore z romarsko cerkvijo in župnijo. P. gvardijan je sobrate obvestil, kako so razdeljene razne službe v samostanu in župniji: p. Alfonz je še nadalje upravitelj župnije, p. B. Banovin, lektor v semenišču, prevzame še skrb za čitalnico in knjižnico, p. Inocenc Končnik ostane zapisnikar sej, prokurator in kaplan, prevzame tudi vodstvo Marijine družbe, pouk na višji osnovni dekliški šoli in lektorat matematike, fizike in risanja v semenišču. P. Alojz Horvat prevzame službo kaplana in ves pouk na deški šoli, podružnico v Dornavi in katehezo na tamkajšnji šoli pa bo opravljal p. Metod Rupar. P. gvardijan je vsem sobratom priporočil, naj se vestno in natančno drže samostanskega reda, kakor je premišljevanje, zbrana molitev brevirja v koru, da pred izhodom iz samostana prosijo dovoljenje in bodo v vseh pogledih zgledni redovniki.20 Ptujski minoriti so se z velikim veseljem in pričakovanjem več let intenzivno pripravljali na svoj veliki jubilej, 700. obletnico prihoda minoritov na Ptuj, ki so ga praznovali leta 1939. Takrat je samostanska družina štela 11 patrov in 5 bratov. Samostanu je bila inkorporirana Župnija sv. Petra in Pavla z 9000 dušami. Dušnopastirsko službo je opravljal g. župnik s tremi patri kaplani, ki so bili obenem veroučitelji na ljudskih šolah, tj. na deški in dekliški šoli Ptuj okolica in v Dornavi. V samostanu je bilo serafinsko semenišče, kjer so vzgajali redovni podmladek. Minoriti so vodili tudi razna verska in prosvetna katoliška društva. Verska društva, ki so delovala pod okriljem samostana, so bila: Tretji red, 20 Povzeto po zapisniku samostanskega kapitlja z dne 21. oktobra 1937. Op. avtorice.

191

192

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Marijina družba, Apostolstvo mož in fantov, Križarji in Klarice ter Marijin vrtec, prosvetna pa: Prosvetno društvo v Ptuju, Fantovski odsek, Dekliški krožek z naraščajem, pevsko društvo »Cecilija«, mladinski pevski zbor, mladinska godba, javna knjižnica s 3000 knjigami in zadruga Prosvetni dom.21 V samostanu je bila majhna, toda edina dvorana za katoliška društva, v kateri so se večkrat na leto prirejali prosvetni večeri, predavanja in razni tečaji. Od leta 1927 so gospodinjstvo v samostanu vodile Šolske sestre iz Maribora. Leta 1939 so bile v samostanu tri sestre, ki so opravljale gospodinjska dela: kuharica, perica in vrtnarica. Že od svojega začetka oziroma prihoda patrov minoritov na Ptuj je samostan vedno podpiral uboge in pomoči potrebne, zato so vsak dan pred samostanska vrata prihajali siromaki, ki so prosili pomoči.22 Priprave na praznovanje 700. obletnice prihoda manjših bratov minoritov na Ptuj so bile v polnem teku, pri tem pa so sodelovali patri minoriti in vsa župnija. Poleg obnovitvenih del so se pripravljali še v duhovnem smislu, veliko truda pa so vložili tudi v priprave na osrednje slovesnosti. Že jeseni leta 1938 so poslali v Beograd na ministrstvo dopis, v katerem so dr. Antona Korošca prosili »za pokroviteljstvo nad proslavo 700. obletnice«. Priprave na to prireditev so bile osrednja tema tudi na vseh naslednjih sejah v prvi polovici leta 1939, na katerih so izvolili častni in delovni odbor za izvedbo prireditve.23 Zanimivo je bilo glasovanje na seji 19. maja 1939 glede »nakupa luksuznega avta za samostan«. Ker so bila mnenja različna, je bil predlog nakupa avtomobila sprejet po tajnem glasovanju. O pripravah na to veličastno praznovanje so pisali tudi nekateri takratni časopisi, med njimi Slovenski gospodar, ki je že maja vabil na dogodek. »Sedem sto let dela in trpljenja v božji in narodni službi je jubilej, ki ga hočejo minoriti letos 5. in 6. avgusta slovesno proslaviti. V ta namen so sestavili častni odbor, ki mu predseduje voditelj slovenskega naroda dr. Anton Korošec. V odboru sta 21 Posamezna društva in ustanove zaradi omejenosti dolžine članka niso podrobneje raziskani oziroma predstavljeni. Op. avtorice. 22 Po Godina, 1939, str. 114. 23 Več o pripravah in o sami prireditvi je zapisano v omenjenem članku p. Marjana Vogrina. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

tudi oba slovenska škofa in ministra, ban dr. Natlačen in drugi odličniki. V okviru proslave bo tudi kongres vseh tretjerednikov iz Slovenije. K tem veličastnim slavnostim so vabljeni fantovski odseki in dekliški krožki. Poleg mogočne verske manifestacije, na kateri bosta govorila podpredsednik narodne skupščine g. Alojzij Mihelčič in urednik ‚Slovenca‘ g. Franc Terseglav, bodo tudi velike prosvetne prireditve. Otroci bodo imeli svoje slavje v cerkvi in pred samostanom. Nastopila bo prvič otroška godba na fanfare. Pri prireditvi bo sodelovalo veliko otrok iz mesta in okolice z deklamacijami, petjem, igrami itd. Ob zaključku bo srečelov za otroke. Ljutomersko in ptujsko pevsko okrožje se pripravljata za mogočen nastop z okoli 300 pevci. Dirigiral bo zvezni pevovodja g. inšpektor Marko Bajuk iz Ljubljane. Igralci pa bodo igrali v režiji gledališkega igralca g. Eda Groma iz Maribora novo igro g. Davorina Petančiča ‚Kuga‘. Pri igri bo nastopilo nad sto ljudi, pevci, godci itd. V okviru prireditev bo tudi ognjemet, kakršnega Ptuj še ni videl.«24 Časopisi so o veličastnem praznovanju minoritov na Ptuju poročali tudi po koncu praznovanja, ki je bilo velik praznik za samostan, domačo župnijo, Ptuj in tudi širšo ptujsko okolico. »V soboto je na Minoritski trg otroški praznik privabil 3000 otrok s Ptujskega polja, Haloz in Slovenskih goric. Popoldan je bila uprizoritev igre 'Kuga' še za mladino. Takoj po končani predstavi so se zbrale ljudske množice na Minoritskem trgu za nočno procesijo z Najsvetejšim v siju plamenic. Presveto Rešnje Telo je nosil ptujski prošt g. Greif, narod pa je prepeval nabožne pesmi. Krog ene ure v noči se je vrnila procesija na Minoritski trg, kateri je kar migljal od gorečih plamenic. Po procesiji je sledila še sv. maša, pred njo pa je govornik orisal tudi zgled sv. Frančiška in delo njegovih ustanov. Ob koncu službe božje, katero so povzdigovale goreče plamenice, je zaorila proti nebu iz vrst vernega ljudstva zahvalna pesem za vse dobrote, katere so prejeli štajerski Slovenci v teku 700 let od očetov minoritov.«25

24 Proslava 700 letnice minoritskega samostana v Ptuju. Slovenski gospodar, 31. 5. 1939, str. 1. 25 700 letni jubilej v Ptuju. Slovenski gospodar, 9. 8. 1939, str. 1.

193

194

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Slovesnost pred minoritsko cerkvijo. Prva tretjina 20. stoletja. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Domoznanski oddelek, album družine Behrbalk.

Del praznovanja je bilo tudi odprtje razstave o misijonskih predmetih, ki je prej omenjeni viri ne omenjajo in jo je odprl sam kitajski škof, o njej pa je poročal Slovenski gospodar. »Kitajski misijonski škof Čeng, kateri se je udeležil kongresa Kristusa Kralja v Ljubljani, je obiskal v minulem tednu na povabilo našega vladike dr. Ivana Jožefa Tomažiča Maribor. Lavantinski škof je povabil kitajskega prevzvišenega tovariša tudi s seboj na Ptuj. Tam je otvoril zadnjo nedeljo ob priliki 700 letnice minoritskega samostana razstavo misijonskih predmetov, kateri so že bili na vpogled v Ljubljani na kongresu. Ta razstava je bila prenesena iz Ptuja v Maribor in si jo lahko vsakdo ogleda v času Mariborskega tedna v Zadružni gospodarski banki.«26 Praznovanje 700-letnice prisotnosti minoritov na Ptuju je nadvse uspelo. Na seji kapitlja, ki je bila 29. septembra 1939, so bile patrom 26 Po krščanskem svetu. Slovenski gospodar, 9. 8. 1939, str. 3.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ob začetku novega šolskega leta razdeljene nove samostanske službe oziroma delo v cerkvenih društvih in organizacijah, zapisano pa je tudi, da »je proslava ob 700 letnici lepo uspela in so jo izpeljali brez deficita«. Patri minoriti so leto 1940 kot vsa prejšnja leta začeli z duhovnimi vajami, ki jih je med 1. in 6. januarjem vodil frančiškan Ingo Bran. Iz zapisnikov sej kapitljev v naslednjih mesecih razberemo nekaj zanimivosti, ki so se zgodile v samostanu v zadnjem letu pred začetkom druge svetovne vojne. Dne 26. 1. 1940 so na izredni seji odločali o nakupu nekega zemljišča za ureditev dvorišča pri samostanu in semenišču. Odkupna cena je bila 180.000 din, vendar kupčija ni bila sklenjena, ker omenjeni prodajalec ni držal častne besede in je zemljišče prodal drugemu, pod zanj ugodnejšimi pogoji. Na februarskem kapitlju, 29. 2. 1940, je p. gvardijan poročal o sklenjenih kupčijah o prodaji lesa. 18. 2. 1940 je v ptujski bolnišnici umrl fr. Hubert, član samostanske družine. Načrtovali so tridnevnico na čast sv. Jožefu, ki naj bi bila obenem obnova lanskega misijona. Spomladi so nameravali prodati zemljišče na Mestnem Vrhu, zapletalo pa se je tudi pri ureditvi samostanskega dvorišča oziroma gnojišča, za katero bi porabili 11.500 din. Na novo so nameravali prepleskati dva samostanska hodnika in urediti dijaško obednico. Bližajočo se vojno, ki je ponekod v Evropi že divjala, pa je slutiti iz poročila kapitlja z dne 6. junija 1940, ki poroča, da »je prišel tudi dopis, da si mora samostan urediti zaklonišča proti zračnim napadom do avgusta tega leta«. Iz zapisnikov vidimo, da ekonomsko stanje samostana v letih pred začetkom druge svetovne vojne ni bilo rožnato, saj so morali vire za preživetje in obnovo samostana najti na razne načine, med drugim »je bila z neko tovarno metala v Mariboru sklenjena pogodba o prodaji nekih 70.000 palic po 0,50 dinarjev za komad«. Težave pa so bile tudi z najemniki v samostanski hiši nasproti samostana, ki niso redno plačevali najemnine. G. dr. Remec je samostanu julija 1940 dolgoval najemnino za pisarniški lokal v minoritski hiši za zadnja tri leta v znesku 7.200 din, ki bi jo plačal v mesečnih obrokih, za ostali dolg pa prosi, da se mu spregleda. Minoriti so predlog sprejeli, vendar mora dolg odplačati v določenem terminu.27 27 Po zapisniku seje kapitlja z dne 5. julija 1940. Op. avtorice.

195

196

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Življenje v samostanu v zadnjem letu pred vojno najboljše spoznamo iz zapisnika izredne seje z dne 10. julija 1940, ki jo je po končani vizitaciji sklical kustos p. Ambrož Vlahov. Poročilo o vizitaciji pravi, da je bilo v tem samostanu devet patrov: p. Mirko Godina, gvardijan, voditelj III. reda in voditelj prosvetnih organizacij, p. Alfonz Svet, župnik, p. Srečko Auer, magister novitiorum,28 p. Karel Jelušič, magister alumnorum,29 p. Marjan Gojkošek, vodja Dijaškega doma, p. Andrej Vatovec, prefekt Dijaškega doma, p. Alojzij Horvat, kaplan, katehet, voditelj katoliških organizacij, p. Jozafat Jagodič, ekspensor, kaplan katehet, voditelj Marijine družbe in Marijinega vrtca, ter p. Štefan Savinšek, prokurator, kaplan katehet, voditelj III. reda v Dornavi in tamkajšnjih katoliških organizacij. P. Božidar Glavač je bil dodeljen kot kaplan in katehet v redovni Župniji sv. Trojice v Halozah. Kaplani in kateheti imajo skupno 62 ur tedenskega pouka verouka na petih šolah. V samostanu so tudi trije bratje: fra Gabrijel Pavlič, fra Tarsicije Preložnjak in fra Inocenc Gabrovec. Kandidati so štirje: Jakob Mrak, Avgust Pintar, Stanko Zemljič in Ferdinand Videnšek. V samostanu so tudi trije kleriki, v semenišču pa je 11 dijakov od prvega do petega razreda gimnazije. V tem samostanu sta od zadnjega kapitlja umrla dva sobrata, in sicer p. Bernardin Šalamun (16. 12. 1939) in fra Hubert Jarbosovsky(?) (8. 2. 1940). Temu samostanu je inkorporirana Župnija sv. Petra in Pavla. Dušno pastirsko službo vodi župni vikar s tremi kaplani, pomagajo pa vsi preostali patri. Vsako nedeljo je šest pridig. Župnija, ki šteje 9000 ljudi, ima podružnico Dornavo, ki je oddaljena 7 kilometrov in jo oskrbuje en pater, zdaj p. Štefan Savinšek. V župniji vodijo naši patri sledeča katoliška društva: Tretji red, Marijina družba in Marijin vrtec, Apostolstvo mož in fantov, mali Križarji in Klarice, razni odseki, prosvetno društvo, zadruga »Prosvetni dom«, javna knjižnica s 3000 knjigami, Fantovski odsek in Dekliški krožek z naraščajem, pevsko društvo »Cecilija«, mladinski pevski zbor in mladinska godba. Vsa gori imenovana društva in organizacije z uspehom vodijo tukajšnji patri. Mašni legati so odsluženi, mašne intencije pravilno pisane in opravljene. Novih mašnih fundacij ni. Vsak dan se opravlja meditacija zjutraj in zvečer. Po obedu in večerji 28 Učitelj novincev. Op. avtorice. 29 Učitelj gojencev. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

se opravljata visitacio in molitev v koru. Vsako leto se opravljajo osemdnevne duhovne vaje. Tudi drugim dolžnostim v koru se redno zadošča. Bratje kandidati se tedensko dvakrat poučujejo v duhovnih rečeh in drugih dolžnostih. Samostanska blagajna je v redu in po predpisih konstitucije vodena. Pater gvardijan ljubeznivo postopa s svojimi sobrati, posebno z bolniki. Samostansko gospodarstvo se nahaja v dobrem stanju in se gospodarski inventar še povečuje. Inventar samostana in cerkve je pregledan in najden v redu, enako tudi inventar gospodarstva. Redovniki so vzornega obnašanja in uživajo dober ugled pri škofijstvu in pri ljudstvu.30 Nekaj mesecev za izredno sejo po opravljeni vizitaciji je bila jeseni, 9. oktobra 1940, sklicana prva seja kapitlja v šolskem letu 1940/41. P. gvardijan Mirko Godina je najprej pozdravil p. Božidarja Glavača, kaplana pri sv. Trojici v Halozah, ki po izjavi p. provinciala spada k ptujski samostanski družini. Najvažnejša točka seje je bila razdelitev samostanskih služb in dela v verskih in prosvetnih organizacijah. P. gvardijan je predlagal naslednjo razdelitev služb: samostanski vikar je p. Alfonz Svet, prokurator p. Štefan Savinšek, ekonom p. Jozafat Jagodič, knjižničar p. Andrej Vatovec in zakristan major p. Marijan Gojkošek. Za duhovnega voditelja in spovednika dijakov semenišča je predlagal p. Marijana Gojkoška, ki bo tudi spovednik bratov postulantov, katerim je za magistra imenovan p. Andrej Vatovec. Delo v šoli in v organizacijah je bilo razdeljeno tako: III. red vodi p. gvardijan Mirko Godina, dekliško Marijino družbo p. Jozafat Jagodič, Fantovski odsek in Dekliški krožek p. Alojz Horvat, okrožje Fantovskega odseka in Dekliškega krožka pa p. Marijan Gojkošek. Dušno pastirsko in organizacijsko delo v podružnici Dornava je bilo ponovno poverjeno p. Štefanu Savinšku. Predlagano je bilo, da se v Dornavi ustanovi samostojna Marijina družba po vzgledu III. reda. Katehet na deški šoli na Ptuju in vodja knjižnice je ostal p. Alojz Horvat, katehet na dekliški šoli na Ptuju in voditelj Marijinega vrtca pa je ostal p. Jozafat Jagodic. Vsi predlogi glede služb in dolžnosti so bili sprejeti in potrjeni. P. gvardijan je navzoče sobrate opomnil tudi na vestno izpolnjevanje redovnih pravil, kakor »kor, meditacija in vprašanje izhoda iz samostana«. Samostanska seja je bila končana z mislijo, da »so časi težki, in s prošnjo Bogu, da ne bi bilo še hujše«. 30 Povzeto po zapisniku izredne seje kapitlja 10. julija 1940. Op. avtorice.

197

198

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V naslednjih mesecih se je že čutila bližajoča se vojna. Tik pred začetkom vojne, v torek, 25. 3. 1941, je bil slovesni praznik oznanjenja Device Marije. Sv. maše so bile kot ob nedeljah in praznikih, deseta je bila darovana po namenu dekliške Marijine družbe, ob osmih pa je bila molitvena ura pred najsvetejšim »za blagor naše države in za pravičen mir na svetu«; patri so verujoče vabili, da »naj se te pobožnosti udeležijo v čim večjem številu«. V nedeljo, 6. aprila leta 1941, ko so tudi v našo domovino prišli nemški vojaki, je bila Dom. Palmarum (lat.) – cvetna nedelja, ki so jo na Ptuju praznovali še v miru. Tudi oznanila za velikonočne praznike so patri oznanili v dobri veri, da jih bodo praznovali v miru in slovesno. »Na cvetno nedeljo popoldan bo ob dveh križev pot, v dober namen, nato pridiga in večernice. Cerkveni obredi ta teden vsaki dan začetek ob 7. uri, vstajenje v soboto ob 5. uri. Pri Božjem grobu molitve kakor lansko leto. Na veliki petek po cerkvenih opravilih pridiga, popoldan ob 5. uri križev pot v dober namen. Blagoslov velikonočnih jedi bo kakor lansko leto. V četrtek peta sv. maša za žive in pokojne farane in na veliko soboto na isti namen. Na veliko nočno nedeljo ob 5. uri peta sv. maša, nato sledijo še ob 6., 8. in 10. uri. Na veliko soboto je post samo dopoldan! Popoldan ob 5. uri vstajenjska procesija, na velikonočno nedeljo dopoldan vsako uro sv. maša, slovesna za župljane ob 10. uri, popoldne ob pol treh ofer za uboge farane, večernice. Na velikonočni ponedeljek dopoldan sv. maše kot ob nedeljah, popoldne ob dveh večernice. V nedeljo shod dekliške Marijine družbe. Šola v sredo!« Kar je bilo oznanjeno, ni bilo vse uresničeno. Ptujski minoriti in tudi župljani takrat namreč še zdaleč niso slutili, kaj jim bo prinesla vojna ter kako jih bo prizadel in kako dolgotrajne posledice bo imel prelet zavezniškega letala z bombami usodnega 4. januarja 1945. leta. Župni vikar p. Marijan Gojkošek je po vojni, jeseni 1945, v oznanila pripisal: »Velikonočne praznike smo v letu 1941 preživeli sredi vojnih operacij. Odpadli so skoraj vsi slovesni obredi radi divjaškega vedenja nemških hord in njihovega proticerkvenega nastopanja. Ljudstvo je bilo vse zbegano in prestrašeno. Dne 21. aprila 1941 ponoči so nas vse redovnike s silo izgnali iz samostana in vrgli čez hrvatsko mejo. Po štirih letih smo se vrnili iz pregnanstva in našli porušeno cerkev in zelo poškodovan samostan. Z božjo

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pomočjo se vse zopet urejuje in obnavlja! Deo gratias!« Okupator je torej že kmalu po zasedbi slovenskih dežel pokazal način, kako se je lotil zasedbe naših dežel. Pregnani patri so se na Hrvaškem zatekli v samostan sv. Duha v Zagrebu, kasneje pa so bili razporejeni po župnijah in samostanih zagrebške nadškofije. Po izgonu redovnikov je samostan postal sedež ponemčevalnih uradov, saj so Nemci zasegli samostan in posestvo, pobrali ves denar, ki je bil v samostanu, samovoljno pa so postopali tudi s samostanskim inventarjem.31 Domačini se spominjajo, da je bilo med vojno zelo težko. Način življenja se je moral prilagoditi vojnim razmeram. Ob vprašanju o tem, kaj jim je iz tega obdobja ostalo v spominu glede samostana, se nekateri spominjajo predvsem tega, da se štiri leta ni oglasil zvon v zvoniku minoritske cerkve. To je simbolično nakazovalo tudi tišino dušnopastirskega in pastoralnega dogajanja znotraj samostanskih zidov. Čeprav je upravo Župnije sv. Petra in Pavla ter proštije prevzel nemški duhovnik g. Rudolf Konrad, ki je bil ljudem naklonjen in jim je ostal v lepem spominu, so domačini iz župnije redko obiskovali sv. mašo v proštijski cerkvi, ki je potekala v nemškem jeziku. Njihova župnijska cerkev je bila namreč spremenjena v skladišče, v katerem naj bi hranili municijo.32 Ker so bili minoriti aprila 1941 izgnani, je bilo življenje samostana in župnije med vojno prekinjeno. Nemški duhovnik g. Rudolf Konrad je med svojim bivanjem na Ptuju »vestno vodil matične knjige, po njegovi zaslugi pa so se ohranili tudi cerkvena oblačila in svete posode samostana in Župnije sv. Petra in Pavla«.33 Versko življenje domačinov je zamrlo, praznično cerkveno leto in ljudske pobožnosti so v tem času potekali za domačimi vrati in v zelo okrnjeni obliki. Proti koncu leta 1944 se je na obzorju že kazal konec štiriletne vojne, ki so ga ljudje komaj čakali. Vendar je pred tem samostan in župnijo zadela, poleg štiriletnega izgona minoritov, še ena nesreča, ki je za vedno spremenila podobo samostana.

31 Po Vogrin, 1989, str. 187–188. 32 O tem je v svojem že omenjenem članku pisal p. Marjan Vogrin. Op. avtorice. 33 Vogrin, 1989, str. 1989.

199

200

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Le nekaj dni po novem letu, 4. januarja 1945, je v dopoldanskih urah zavezniško letalo na samostan odvrglo bombo in ta je do temeljev porušila minoritsko cerkev. Tako so slovenski minoriti, ki so se po vojni začeli vračati iz pregnanstva nazaj na Ptuj, na mestu nekdanje minoritske cerkve, ki je veljala za eno najlepših baročnih cerkva na Slovenskem, našli kup ruševin. Poškodovan je bil tudi samostan, ki je bil izropan in izpraznjen. Prvi je prišel p. Božidar Glavač, 31. 5. 1945, na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, na god sv. Antona Padovanskega, 13. junija, pa še p. Marijan Gojkošek in p. Jozafat Jagodič. Ker je bil samostan tako poškodovan in izropan, da se v njem ni dalo stanovati,34 so se vsi trije preselili h kapucinom, kjer »so v cerkvi sv. Ožbalta skupaj s kapucini opravljali službo božjo. Čeprav so izgubili svojo cerkev, niso uporabili pogodbe iz leta 1938, ki je omogočala, da v določenih pogojih prevzamejo cerkev sv. Ožbalta. Želja vseh je bila, da na istem mestu takoj postavijo novo ali pa restavrirajo staro cerkev.«35 Ko se danes oziramo v preteklost v povojno obdobje, vidimo, da se ptujskim minoritom in prebivalcem župnije, ki so jo upravljali, ti želji nista izpolnili, saj povojna komunistična oblast ni bila naklonjena njihovim željam. Po mnogih peripetijah, nagajanjih, oteževanju in preprečevanju gradnje oziroma obnove starega prezbiterija so šele po več kot petih desetletjih, leta 2001, začeli graditi novo cerkev; posvečena je bila 2011. leta. Vrnimo se v mesece po koncu druge svetovne vojne. Minoriti so se vrnili v izropan in poškodovan samostan, od nekoč čudovite baročne cerkve pa je ostal le kup ruševin. Kljub temu so se patri v nekaj tednih občudovanja vredno organizirali ter začeli urejati samostan in poskrbeli za nemoteno delovanje župnije. V nekaj tednih sta po skoraj štirih letih in pol popolnega zatišja zopet oživela dušnopastirsko delovanje patrov minoritov in cerkveno praznično

34 Podrobno je o tem napisano v že večkrat omenjenem članku Marjana Vogrina. Op. avtorice. 35 Vogrin, 1989, str. 191.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

leto, o čemer pričajo zapiski v oznanilnih knjigah,36 ki so jih patri začeli pisati kmalu po svojem prihodu v samostan. Prvi zapis po vojni najdemo za teden med 29. julijem in 5. avgustom 1945. V njem zapisovalec med drugim pravi: »Naznanjamo vam, dragi farani, da smo začeli s popravilom našega težko prizadetega samostana. Brez vaše pomoči ne bomo mogli nič napraviti. Brstje in Budina sta že vsaka po dva dni rade volje pomagali pri pokrivanju strehe. V tem tednu pa prosimo, da bi prišli vsi, ki jim je le mogoče, moški in ženske, pomagat, in sicer: v ponedeljek in torek iz Dornave, v sredo in četrtek iz Pacinja in Velovleka, v petek in soboto pa iz Kicarja. Prosimo pa tudi še tiste iz Budine in Brstja, ki za to niso vedeli, pa bi radi prišli, naj pridejo med tednom, kadar je komu mogoče, pomagat. Delo se začenja vsak dan zjutraj ob 7. uri. Vsako hišo pa prosimo za par starih žebljev za pribijanje lat in še kakšen dolgi žebelj za rušt. Skozi stoletja je bila znana vaša privrženost samostanu, sedaj pa je samostan najbolj potreben vaše pomoči, zato upamo, da boste rade volje in požrtvovalno priskočili na pomoč.« Minoriti so torej takoj po svoji vrnitvi na Ptuj začeli urejati samostan. Popravili so ostrešje, ki je bilo zelo poškodovano. Pri delu so pomagali farani pa tudi otroci. Po posredovanju p. Božidarja Glavača so pomagali tudi vojni ujetniki. Za bivanje samostanske družine so uredili sobe v prvem nadstropju vzhodnega trakta, najnujnejši inventar pa so dobili od narodne imovine. Samostansko obednico so spremenili v kapelo in v njej postavili tri oltarje. Že 25. avgusta 1945 je kapelo blagoslovil ptujski prošt Ivan Greif.37 O tem za samostan in župnijo pomembnem dogodku oziroma slovesnosti je zapisovalec oznanil obširno poročal 19. 8. 1945: »Predragi župljani! Danes imamo še zadnjo nedeljo svojo župnijsko sv. mašo v tej naši podružnici sv. Ožbalta. Z božjim blagoslovom in z vašo veledušno pomočjo ste dan za dnevom nam 36 V besedilu sem s pomočjo oznanilnih knjig, napisanih med 29. 7. 1945 in 15. 8. 1946, poskušala osvetliti življenje v samostanu oziroma v župniji v prvem letu po koncu druge svetovne vojne. Posameznih citatov iz oznanil nisem posebej citirala, saj sem vedno navedla datum zapisa, natančnejše citiranje pa ni mogoče tudi zaradi tega, ker so v besedilu uporabljena oznanila rokopis v dveh zvezkih, v katerih strani niso oštevilčene. Pri nekaterih pomembnejših dogodkih oziroma praznikih cerkvenega leta so navedene tudi zanimivosti iz drugih let, kar sem posebej poudarila z zapisom letnice. Op. avtorice. 37 Po Vogrin, 1989, str. 191.

201

202

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

prihajali pomagat pri popravljanju našega 700 letnega samostana in je popravilo hvala Bogu že toliko napredovalo, da smo sklenili, da se v soboto, 25. avgusta 1945, po izgnanstvu nemškega barbarstva vselimo v naše priljubljeno staro samostansko zidovje. Prosimo vse župljane, da nas v soboto popoldne počastite s svojo prisotnostjo. Ob 5. uri se bomo zbrali pri ruševinah naše porušene materinske župnijske cerkve sv. Petra in Pavla, od koder bomo v procesiji šli v začasno novo urejeno samostansko kapelo in župnijsko cerkev. Potem bo blagoslov prostora, ki je določen za službo božjo. Po blagoslovu bo kratek nagovor. Po govoru bo darovanje za nov urejen oltar, da v nedeljo ne bo treba maševati na zadolženem oltarju. Po darovanju bodo pete litanije Matere božje in zahvalna pesem. V nedeljo, 26. avgusta 1945, bo zjutraj ob 6. uri prva zahvalna sv. maša v novo urejeni župnijski cerkvi. Ta dan bomo po 4 letih, štirih mesecih in 4 dneh izgnanstva zopet postavili Jezusa v najsvetejšem zakramentu med samostansko zidovje, da nas bo On za naprej čuval, varoval, krepil in delil blagoslov. Po sv. maši darovanje ali ofer. Ob 8. uri bo šolska sv. maša. Naj ne bo otroka v naši dragi župniji, da ta dan ne bi prišel v novo blagoslovljeno župnijsko cerkev molit za vse nas tako potrebnega Božjega blagoslova. Ob 9. uri pa bomo na slovesen način vpeljali za župnijskega vikarja prečastitega Marijana Gojkošek, ptujskega gvardijana.« Minoriti so za pomoč pri urejanju samostana za to veliko slovesnost prosili župljane in ti so se prošnji z veseljem odzvali. Vaščani iz Spuhlje in Podvincev so bili naprošeni, da »naj tisti, ki jim je mogoče, pridejo z vozovi in lopatami za odvažanje podrtij, ženske pa s škafi in krtačkami«. Kasneje so se patri »zahvalili Spuhljanom za kruh, krompir, mast in luk za delavce jetnike«. V petek pred veliko slovesnostjo so bile predvsem dekleta in žene naprošene, da bi prinesle vence, zelenje in cvetlice, da bi z njimi okrasili samostan in ruševine pokrili z zelenjem. O slovesnem praznovanju ponovnega obhajanja sv. maše v minoritskem samostanu po koncu druge svetovne vojne pričajo tudi fotografije,38 ki kažejo množično udeležbo ljudi na tej slovesnosti in kljub ruševinam skrbno urejen bogoslužni prostor.

38 Kopije originalnih fotografij iz župnijske kronike so objavljene v članku p. Marjana Vogrina. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

203

Odstranjevanje ruševin minoritske cerkve na Ptuju ob pomoči domačih župljanov. Fotografirano najverjetneje leta 1945. Original hrani Slavko Vrtačnik v Markovcih.

Počitek in malica domačinov, ki so odstranjevali ruševine minoritske cerkve. Fotografirano med letoma 1945 in 1947. Original hrani Slavko Vrtačnik v Markovcih.

204

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

To poletje so minoriti poleg urejanja zelo poškodovanega samostana našli čas tudi za dušno pastirsko delo, saj so otroke pripravljali na prejem zakramenta prvega sv. obhajila (to se je zgodilo že 14. avgusta) in sv. birme (1. oktobra v proštijski cerkvi). Da bi bila vsa cerkvena praznovanja še bolj slovesna, so minoriti stare in nove pevce povabili k ponovnemu obiskovanju pevskih vaj, ki so bile v četrtek in petek oziroma v soboto. Pevske vaje so obiskovali tudi otroci višjih razredov, ki so se pripravljali na petje ob slovesnosti prvega sv. obhajila in birme. Počasi so začele oživljati tudi nekatere ljudske pobožnosti. Ob nedeljah so bile popoldan spet večernice, ob prvih petkih pa so bili k sv. maši vabljeni vsi častilci Srca Jezusovega. Tudi to leto so se kot vsa leta doslej v dneh okoli male maše, ki je 8. septembra, mnogi domačini odpravili na župnijsko romanje oziroma procesijo na Ptujsko Goro. Obnovitvena dela na samostanu so se nadaljevala tudi jeseni. K njim so patri skoraj vsak teden povabili domačine, a se ti včasih zaradi dela na svojih domačijah niso mogli odzvati vabilu, o čemer v oznanilih beremo: »Ker pretekli teden ni bilo nobenega odziva, Vas bomo za sedaj prenehali pozivati na delo pri popravilih samostana. Ko končate glavna dela, bomo pa začeli s pospravljanjem pri cerkvi. Upamo, da boste takrat vsi priskočili na pomoč. Mnogo so nam te dni pomagali otroci, ki so precej opeke znosili na podstrešje. Ako jih je mnogo, se le pozna, četudi vsak malo nese. Katerim je le mogoče, naj pridejo še jutri in pojutrišnjem, pa bo samostan skoraj ves pokrit. Se staršem prav lepo priporočimo.« Samostan pa ni bil le poškodovan in izropan, temveč je patrom primanjkovalo tudi osnovnih življenjskih potrebščin, zato so kot tudi že pred vojno, zdaj pa v še večji stiski, župljane obvestili oziroma se priporočili za zbirco – nabirko, v kateri so prosili za najosnovnejša živila, ki so jim jih lahko odstopili. Patri so se dva tedna zapovrstjo konec septembra odpravili po vaseh domače župnije, in sicer prvi teden v Novo vas, Žabjak, na Rogoznico, Vičavo, v Orešje, Krčevino, Podvince in Kicar, naslednji teden pa v Budino, Brstje in Spuhljo. Zbirca je bila tudi za organista. Za zbrane darove so se patri minoriti v nedeljo po zbirci domačinom pri sv. maši lepo zahvalili: »Bog plačaj vsem skupaj za zbirco! Vem, da ste letos malo pridelali, pa kljub temu je vsak od srca dal, kolikor je mogel. Radi pomanjkanja časa nismo mogli povsod priti, toda, če kdo želi kaj darovati, bomo s

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

hvaležnostjo sprejeli. Še enkrat vsem skupaj Bog stoterno povrni!« V začetku oktobra goduje sv. Frančišek Asiški, ustanovitelj manjših bratov, ki ga častijo tudi tretjeredniki, ki so delovali v župniji. Patri so jih povabili, da naj se na njegov god, 4. oktobra, udeležijo pete sv. maše ob 7. uri, ko bo tudi skupno sv. obhajilo za vse tretjerednike, ter po več letih skupnega sestanka in blagoslova kipa sv. Frančiška.39 Oktober je posvečen Kraljici sv. rožnega venca, zato so vsako jutro pri sv. maši ob šesti uri molili rožni venec, po maši so bile še litanije z blagoslovom, obenem pa so dušni pastirji svojim župljanom oziroma njihovim družinam priporočali, da, »če je le mogoče, naj se ves mesec ob večerih zbirajo k skupni družinski molitvi sv. rožnega venca«. V oktobru je tudi misijonska nedelja, na katero so vse cerkvene nabirke namenili delovanju misijonov po svetu. Patri so ob tem vernike spodbujali k medsebojni pomoči in solidarnosti v domačem okolju, v katerem se je prav tako večkrat pokazala priložnost za dobro delo. Dela na poškodovanem samostanu so se nadaljevala tudi oktobra, ko so patri prosili domačine, naj zdaj, »ko so glavna dela že opravljena, pridejo zopet pomagat pri popravilih kloštra in sicer iz Ptuja in okoliških vasi: Orešja, Vičave, Krčevine, Štukov, Mestnega Vrha, Rabelčje vasi, Žabjaka in Nove vasi«. Konec oktobra je bilo že čutiti bližajoča se praznika vseh svetih, 1. novembra, in vernih duš dan, 2. novembra, ko se misli pogosteje kot običajno vračajo k pokojnim sorodnikom, prijateljem in znancem. Zanje so v cerkvi in na pokopališču ta dva dneva molili in opravljali sv. maše. Dolga leta pred vojno in nekaj let po njej je bilo v navadi, da so se ljudje na praznik vseh svetih ob dveh popoldne zbrali v župnijski cerkvi in pri večernicah zmolili litanije vseh svetnikov in rožni venec za pokojne, nato je bila procesija na pokopališče, kjer je imel nekdo izmed patrov pridigo, sledil pa je blagoslov grobov. V oznanilih je vedno pripisano še to, da »lahko od danes (1. 11.) opoldne in jutri (2. 11.) ves dan vsak vernik zadobi popoln odpustek za mrtve tolikokrat, kolikokrat obišče cerkev in zmoli 6 očenašev, 6 zdravamarij in 6 častbodi in vredno prejeme sv. Zakramente«. Vernih duš dan je velik praznik, zato ima lahko vsak duhovnik tri sv. maše. Molitve za rajne oziroma za duše v vicah so bile v cerkvi že zjutraj ob šesti uri, 39 Kdo je izdelal kip, kje so ga postavili in kakšen je bil, v oznanilni knjigi ni navedeno. Op. avtorice.

205

206

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

potem pa so patri darovali več sv. maš, med njimi tudi tri v kapeli na pokopališču. Oznanjeno je bilo tudi, da »verniki, ki od danes (2. 11.) naslednjih osem dni katerikoli dan obiščejo pokopališče in tam molijo za verne duše, dobijo popolni odpustek za verne duše, katerikoli dan med letom pa odpustek za 7 let«. Zavetnica tretjerednikov, ki so bili v župniji zelo številčni in dejavni, je sv. Elizabeta Ogrska, hčerka Ogrskega kralja Andreja II., ki je v 13. stoletju kljub kraljevskemu poreklu zelo skromno živela kot tretjerednica. Do leta 1969 je godovala 19. novembra, ko so patri vsako leto tretjerednike povabili k sv. maši ob šesti uri zjutraj. Pri tej sv. maši so vsi člani te bratovščine prejeli sv. obhajilo, vesoljno odvezo in poslušali nagovor, ki je bil namenjen vsem njihovim članom. Kakšno leto so imeli na ta dan tudi redni mesečni nauk ali shod za tretjerednike. Konec novembra, natančneje 30. novembra, se je vsako leto začela slovesna devetdnevnica, s katero so se župljani pripravljali na praznovanje enega izmed največjih Marijinih praznikov, tj. Marijino brezmadežno spočetje, ki je 8. decembra. Kljub rani jutranji uri in zimskemu mrazu so domačini množično obiskovali to devetdnevnico oziroma sv. mašo, po kateri je bil vsako jutro nagovor, nato pa pete zornice. Še posebej so bila nanjo leta 1945 vabljena dekleta, »ker bo to za njih nekakšna duhovna obnova po strašnih letih vojnega razdejanja«. Naslednje leto, novembra 1946, so patri povabili vernike k slovesni devetdnevnici v čast Brezmadežni kot »pripravi na posvetitev Brezmadežnemu Srcu Marijinemu in kot mali misijon, da se vsi duhovno prenovimo in se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu«. Na sam praznik se je namreč tega leta župnija pri slovesni sv. maši posvetila Srcu Marijinemu, popoldan ob tretji uri pa so praznik sklenili s slovesnimi litanijami Matere Božje in zahvalno pesmijo. Na prvi petek v decembru je bil tudi blagoslov kipa presvetega Srca Jezusovega, dan kasneje pa še kipa Srca Marijinega, ki so ju patri plačali z denarjem, zbranim pri sv. mašah.40 V času pred božičem, ko so kristjani v pričakovanju spomina na Jezusovo rojstvo, je med 27. novembrom ali 3. decembrom vsako leto prva adventna nedelja, ki pomeni začetek novega liturgičnega leta. 40 V oznanilih o teh kipih ni zapisano nič drugega, zato ne vemo, kakšna sta bila videti, kako velika sta bila, kdo ju je naredil in kam so ju postavili. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Adventni čas se konča po četrti adventni nedelji oziroma na božični večer. V tem času so bile v cerkvi vsak dan ob šesti uri zornice, ki so jim rekli tudi pastirske maše. Te zgodnje adventne maše so domačini kljub zgodnji uri in mrazu radi obiskovali, še posebej dekleta, ki so bila članice Marijine družbe in so bile zornice pogosto darovane prav po njihovem namenu.41 Zornice so bile tudi priložnost, da so verniki pred božičem opravili sv. spoved, da tik pred božičem pred spovednicami ni bilo prevelike gneče. Na sam praznik Brezmadežnega Marijinega spočetja, 8. decembra, so bile sv. maše kot ob nedeljah, popoldan pa so se predvsem mladi udeležili slovesnih večernic in litanij Matere Božje, včasih pa je bil na praznik tudi shod ali nauk za članice Marijine družbe ali za tretjerednike, v letih pred vojno pa tudi sprejem deklic v Marijin vrtec in novih članov v Marijino družbo. Leta 1940 je bilo v oznanilih za ta dan oznanjeno tudi povabilo na slovesno akademijo v čast Brezmadežni, ki je bila v mestnem gledališču po slovesnih večernicah. Patri minoriti so po koncu vojne prišli v opustošen in izropan samostan, vendar so morali za svoje dušnopastirsko delovanje in tudi za lastno življenje imeti vsaj najnujnejše dobrine, zato so predvsem v prvih mesecih po svojem prihodu in tudi kasneje župljane večkrat prosili za pomoč pri delu, živežu in denarju. Jeseni leta 1945 v oznanilih najdemo zapisano: »Naša cerkev je na opremi zelo revna – vsi kelihi odneseni, vse platnene stvari so zmanjkale. Dobijo se zvončki za sv. mašo za 800 din, ako želi kdo kupiti in darovati oltarju, se zelo priporočamo. Pri sv. obhajilu se včasih zgodi, da pade sv. hostija na tla. Da se to ne bi zgodilo, smo nabavili srebrno taso – pateno, katero naj vsak drži pod brado, ko ga duhovnik obhaja, nato pa jo da naprej. Primanjkuje tudi sveč. Prosimo za vosek, da damo izdelat sveče.« Dobrotniku g. Francu Habjaniču, ki je zvončke kupil še isti teden, so se minoriti zahvalili že v oznanilih naslednjega tedna. Našli pa so se tudi nepridipravi, ki so po župniji nabirali živila »za minorite«, zato so ti oznanili župljanom, da »bodo hvaležno sprejeli vsak dar, ki ga naj dajo poznani osebi ali prinesejo v samostan«. Osnovni cerkveni inventar so minoriti dopolnjevali in obnavljali tudi v naslednjih letih. Zapisovalec oznanil je 9. februarja leta 1947 zapisal: »Danes teden bo blagoslov prenovljenega tabernaklja. Poskrbeli smo, da bo imel Božji 41 Več o tem je napisano v poglavju o mašnih namenih oziroma intencijah. Op. avtorice.

207

208

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Zveličar dostojno prebivališče. Predelava in prenovitev nas stane blizu 10 000 din. Prihodnjo nedeljo bo v ta namen pri vseh sv. mašah ofer okrog oltarja. Prosimo, da nam z obilnejšim darom priskočite na pomoč. Doslej smo že dali pozlatiti 4 kelihe. Ko se gre za Božjo čast, ni nič predragoceno! Oskrbeli smo tudi eno malo monštranco, veliko pa smo morali dati pozlatiti, ker je bila zelo obrabljena. Vse to je precej stalo in se lepo priporočamo.« Minoriti so pri svojih župljanih spodbujali tudi bralno kulturo, saj so kot vsa leta doslej zbirali naročila za Mohorjeve knjige. Za leto 1946 je po nekajletnem premoru Mohorjeva družba izdala koledar in dve knjigi, ki so jih bralci že nestrpno pričakovali. Pred vojno so bili nekateri župljani naročeni tudi na verski reviji Bogoljub42 in Glasnik oziroma Dom in svet,43 ki sta vsak mesec v njihov dom prinašala novice iz katoliškega sveta pa tudi z mnogih drugih področij, ki so širila njihovo znanje in razgledanost. Novice iz domače župnije je pred vojno v domove prinašal farni list »Naša župnija«. V oznanilih štirikrat na leto beremo o kvatrah oziroma o kvatrnem tednu; to so bili štirje tedni v katoliškem koledarju na začetku vsakega letnega časa, v katerih verniki že od davnine več časa posvečajo molitvi, delom pokore in ljubezni. Minoriti so zato župljane povabili, da bi v kvatrnem tednu molili za dobre duhovnike ter za nove duhovniške in redovniške poklice, v petek pa je bil strogi zapovedani post in tega so se verni ljudje strogo držali.44 V tednu pred božičem so patri minoriti po domovih obiskovali starejše in bolne ljudi, ki niso mogli več priti v cerkev, da so jim podelili zakrament sprave oziroma spovedi in sv. obhajilo. Vernike so tudi prosili, da če ima kdo primerne smreke, naj se oglasi v župnijski pisarni, da bi jih odkupili za cerkev, tako bi bilo za božič v bogoslužnem prostoru ob jaslicah bolj praznično in slovesno vzdušje. Opozorili so jih tudi »na strogo zapovedan post do večerje na sv. večer, nakar post preneha«. K slovesni polnočnici so se odpravili mnogi domačini, saj je bila vsako leto namenjena za žive in pokojne farane. Na božični dan je bilo v cerkvi, po vojni pa v samostanski kapeli, več sv. maš kot na običajne

42 Izhajal je med letoma 1903 in 1944. Op. avtorice. 43 Izhajal je med letoma 1888 in 1944. Op. avtorice. 44 Ponekod so se strogega posta v kvatrnem tednu držali v sredo, petek in v soboto. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

nedelje in praznike, saj je bilo oznanjeno, da »je že od najstarejših časov dovoljeno vsakemu duhovniku na božični dan opraviti tri sv. maše, da se povzdigne božični praznik«. Prva je bila že ob šesti uri zjutraj, nato so ji sledile vsako uro do desetih, na božično popoldne pa je bilo vsako leto pred vojno in po njej oznanjeno, da »je bila ob treh pridiga, ofer za uboge in nato slovesne večernice«. Naslednji dan, 26. decembra, je god oziroma praznik sv. Štefana, ko so pri sv. mašah blagoslovili vodo in sol, popoldan ob treh pa so bile kot ob nedeljah večernice. Temu prazniku je 27. decembra sledil še praznik sv. Janeza Evangelista, ko so verniki k blagoslovu v cerkev prinesli steklenico vina. Staro leto se je bližalo h koncu, zato so se od njega v cerkvi poslovili 31. decembra, na praznik sv. Silvestra, ko je bila vsako leto ob petih popoldan pridiga, nato pa slovesne večernice z zahvalno pesmijo. Običajno se »tega dne pobira činž oziroma stolnina za cerkvene sedeže in se bodo licitirali izpraznjeni sedeži«. Naslednji dan, 1. januarja, je bil zapovedani praznik – novo leto. V zadnjih oznanilih leta 1940 je bil na novoletni dan pri obeh mašah oznanjen ofer oziroma nabirka za g. župnika, ki so ga sobratje vsem priporočali v molitev, da »bi nam ljubi Bog zdravega vrnil v našo sredino«. Običaj ofra za g. župnika na novoletni dan se je ohranil tudi po koncu vojne, saj v oznanilih leta 1946 beremo: »Pri obeh sv. mašah je na novega leta dan običajni ofer za župnika. Glede tega ofra in kaplanskega na dan sv. Treh Kraljev vam želim tole pripomniti: ‚Midva45 za sebe ne bova vzela ničesar, ampak bova vse, kar se bo nabralo, dala za popravilo našega starodavnega samostana, ki že 700 let stoji, pa bi bilo škoda, da bi ravno v naših časih propadel. Sedaj smo že precej v dolgovih (okrog 100 000 din), zato prosimo, da nam vsak, kolikor le more, priskoči na pomoč.‘« Zelo podobno oznanilo je bilo tudi čez eno leto, ko beremo, da »bo na novega leta dan običajni ofer za župnika; kar se bo nabralo, gre v prvi vrsti za potrebe cerkve in samostana«.

45 Oznanila je verjetno pisal pater, ki je bil obenem župnik, pomagal pa mu je kaplan, zato sta z »midva« najverjetneje mišljena župnik in kaplan. Op. avtorice.

209

210

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Na novoletni dan je že od nekdaj običajno, da duhovniki namesto pridige ali pa poleg drugih oznanil prisotnim preberejo nekatere statistične podatke o župniji za pravkar končano leto. Po navadi je to število poročenih parov ter število umrlih in rojenih. Za leto 1940 beremo, da je bilo poročenih 48 parov, rojenih 125 otrok, umrlo pa je 105 ljudi.46 Prvo leto po vojni so patri na novoletni dan v oznanilih zapisali, da je bilo leta 1945 poročenih 36 parov,47 rojenih 135 otrok, umrlo pa je 118 ljudi. Naslednje leto je bila statistika nekoliko drugačna, saj se je življenje po vojni počasi umirjalo. Poročilo se je kar 77 parov, rojenih je bilo 146 otrok (77 dečkov in 69 deklic, od tega 29 nezakonskih), umrlo pa je 77 ljudi (39 moških, 38 žensk). Na prvi dan leta 1946 je dušni pastir svojim župljanom priporočil »pobožnost prvih petkov in od sedaj naprej tudi prve sobote. Možem in fantom toplo priporočam prve nedelje, da se sestanejo z Jezusom pri mizi Gospodovi.48 Marijina družba bo imela redne shode vsako drugo nedeljo, tretji red pa vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Katerim je Bog dal dar petja, naj pristopijo k ‚Ceciliji‘. Na koncu leta še enkrat vsem skupaj Bog poplačaj, kateri ste samostanu pomagali z denarjem, z delom, z vožnjami ali drugače. Bog naj stoterno povrne. Če ima kdo še kakšne cerkvene ali samostanske stvari, naj vrne svojemu namenu.« Ker je bil novoletni dan po cerkvenem koledarju praznik, so bile popoldan tudi slovesne večernice in pete litanije z blagoslovom. Božično-novoletni prazniki so se 6. januarja končali s praznikom sv. Treh Kraljev, ko so bile sv. maše in večernice ter shod ali nauk za člane kakšnega izmed društev, dan pred tem pa je bil pri maši blagoslov »vode sv. Treh Kraljev«. Leta 1946 v oznanilih prvega tedna v letu beremo o spominu na dogodek, ki je pred letom dni pretresel župnijo: »Minuli petek je bila žalostna obletnica bombardiranja naše cerkve. Kadarkoli gre človek mimo teh ruševin, ga srce zaboli. Popoldne od 3. – 4. ure bomo imeli molitveno uro v ta namen, da bi ljubi Bog dal svojo pomoč, da bi prišli zopet do svoje župnijske cerkve. Do druge 46 Župnija sv. Petra in Pavla je leta 1939 štela okrog 9000 ljudi. Op. avtorice. 47 V prvi polovici leta se verjetno zaradi vojnih razmer in nemškega duhovnika v proštiji ni poročil skoraj noben par. Op. avtorice. 48 V župniji je pred vojno delovalo tudi Apostolstvo mož in fantov, ki so se vsako nedeljo po prvem petku oziroma vsako prvo nedeljo v mesecu zbrali pri sv. maši pri skupnem sv. obhajilu. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

obletnice moramo vsaj ruševine odstraniti! Molili bomo 13. uro iz 'Večna molitev'.« To oznanilo govori o bolečini ob porušenju cerkve, obenem pa o volji do urejanja samostana in upanju, da bo kmalu na mestu ruševin stala nova cerkev. Ker je bilo v cerkvenem koledarju nekaj predaha, so imeli v tem času patri minoriti kot vsako leto, razen med vojno, enotedenske duhovne vaje, ki so jih opravili kar v domačem samostanu, vendar so ljudi naprosili, da so v samostan in župnijski urad tisti teden prihajali le, če je bilo kaj nujnega. Po nekaj januarskih poprazničnih dneh miru in zatišja je bila kmalu, 2. februarja, svečnica z blagoslovom sveč in dan kasneje, 3. februarja, god sv. Blaža z blagoslovom grla. Na svečnico so se minoriti zahvalili družini Anžel iz Žabjaka, ki je darovala vosek za sveče na oltarju, kar kaže na pomanjkanje najosnovnejših stvari, potrebnih za življenje v mesecih po koncu vojne. Prosili so tudi, če bi bil kdo pripravljen darovati nekaj gramov zlata, da bi pozlatili dva stara keliha, katerih pozlata je bila znotraj že zelo načeta in sta bila neprimerna za uporabo pri maši.49 Ker je vreme dopuščalo, so okoli pepelnice, ki je bila leta 1946 6. marca, zopet začeli odstranjevali ruševine porušene cerkve. Pepelnica je namreč že napovedovala začetek 40-dnevnega posta kot priprave na največji krščanski praznik, veliko noč, ki so jo minoriti in župljani želeli praznovati v, kolikor so dopuščale razmere, urejenem samostanu. Na pepelnico je bil pred jutranjo sv. mašo blagoslov pepela oljčnih vejic, ki so bile blagoslovljene preteklo leto na cvetno nedeljo, s katerim so kasneje pri vseh sv. mašah pepelili vernike kot opomin človeške minljivosti. Čez dober teden, 19. marca, je bil zelo priljubljen praznik, god sv. Jožefa, ki so ga častili kot zavetnika družin in slovenskih dežel. Posvečen mu je bil ves marec, zato so vsako jutro pri sv. maši molili rožni venec, po maši so bile litanije sv. Jožefa z blagoslovom. Tri dni pred praznikom so začeli tridnevnico oziroma sv. maše, pri katerih so bile zjutraj in zvečer pridige, ki so se vsebinsko navezovale na tega svetnika, nanje pa so bili še posebej vabljeni možje in fantje, ki so jim bili namenjeni posebni nagovori, povabilo k skupni sv. spovedi in blagoslov. To je bil tudi praznik katoliške mladine, ki ga je ta leta 49 Večina kelihov je bila bakrenih, zato je morala biti znotraj keliha pozlata brezhibna, saj bi drugače nastala reakcija med vinom in kovino. Op. avtorice.

211

212

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1939 počastila na prav poseben način, saj so člani Fantovskega odseka in Dekliškega krožka, ki sta delovala do izgona patrov, v mestnem gledališču pripravili veliko mladinsko akademijo. Postni čas med pepelnico in veliko nočjo za verujoče pomeni čas zunanje in notranje priprave na veliko noč. Postni čas pa ne pomeni samo posta pri hrani, temveč Cerkev vernikom priporoča molitev in dobra dela, kot je npr. pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Notranja priprava pomeni tudi željo po spreobrnjenju in poboljšanju. Ker je med vojno in v mesecih po koncu vojne mnogim primanjkovalo hrane, so se v Cerkvi v teh težkih časih odločili za spregled od posta. Minoriti so svojim vernikom oznanili: »Kakor v minulem letu, se tudi za leto 1947 podeli na podlagi pooblastil Sv. Stolice radi povojnih težav v prehrani vsem vernikom lavantinske škofije izpregled vsakega posta ob zapovedanih postnih dneh, razen na pepelnico in veliki petek. Vernikom se priporoča, da nadomestijo post, ako se hočejo posluževati olajšave, z molitvijo, miloščino in drugimi prostovoljnimi žrtvami, da nam Bog ne odtegne svoje milosti in usmiljenja.« V kloštrskih oznanilih v tem času beremo, da je bil vsako nedeljo v postu popoldne ob pol treh sv. križev pot, nato postna pridiga o Jezusovem trpljenju in večernice. Patri so faranom priporočali, naj »se ogibljejo šumnih veselic in plesov, vsak si naj raje prostovoljno naloži kakšno spokorno delo«. Priporočali so jim tudi, da »naj zase in za bolnike in stare ljudi poskrbijo za velikonočno spoved«. Ves teden so nato patri po vnaprejšnjem razporedu obiskovali bolnike in ostarele, do katerih so jih z živalsko vprego vozili vaščani posameznih vasi. Voznikom so že vnaprej oznanili: »Voz naj bo ob 7. tukaj!«; v teh predprazničnih dneh so namreč imeli veliko obveznosti v samostanu in župniji, zato so morali svoje delo skrbno načrtovati. S cvetno nedeljo in blagoslovom zelenja se je začel veliki teden. V začetku tedna je delo na zemlji počasi ponehalo, ljudje so se zadrževali bliže svojih domov, ki so jih odzunaj in odznotraj uredili in počistili. Na veliki četrtek je bila ob osmih zjutraj edina slovesna sv. maša, posvečena spominu na zadnjo večerjo. Z večerom tega dne se je začelo velikonočno tridnevje. Na veliki petek so se obredi, posvečeni spominu na Jezusovo križanje in smrt, začeli zjutraj ob 7. uri. Nato se je v Božjem grobu izpostavilo Najsvetejše. Popoldne ob peti uri je bil v cerkvi križev pot. Velika sobota je posvečena češčenju Jezusa v Božjem

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

grobu. Ob njem so vsako uro po vnaprejšnjem razporedu, ki so ga naredili patri, ljudje iz posamezne vasi molili rožni venec. Zjutraj ob 6. uri je bil blagoslov ognja, nato pa blagoslov velikonočne sveče. O njej v oznanilih beremo: »Naročili smo novo lepo pet kilsko velikonočno svečo, ki stane 800 din. Na veliki četrtek se bo med sv. mašo pobiralo po cerkvi za ta namen. Ako jo mogoče kdo želi sam kupiti, se lepo priporočamo!« Blagoslovu sveče je sledilo branje starih prerokb, ki so napovedovale Zveličarja, nato še blagoslov krstne vode in sv. maša. Čez dan so patri po vsej župniji pri kapelah, križih ali na nekaterih domačijah, po z župljani vnaprej dogovorjenem redu, blagoslavljali velikonočna jedila. Razpored je podrobno zapisan v oznanilih leta 1947 in se glasi: »Prvi duhovnik bo ob desetih blagoslavljal jedi pri Gabrovčevi kapeli v Novi vasi, ob enajstih pri Arnugovi kapeli, ob pol dvanajsti uri oziroma opoldan pri Lesjakovi kapeli v Novi vasi, ob dvanajsti uri pri Brenčičevi v Gerncih, ob pol enih popoldan pri Žmaučevi kapeli v Kicarju, ob pol dveh pri Krajnčičevi kapeli v Kicarju, ob dveh pri Čehovem križu v Kicarju, ob pol treh pri Rašlovi kapeli v Žabjaku in ob treh pri Brenčičevi kapeli v Žabjaku. Drugi duhovnik bo ob pol enajstih blagoslovil jedi pri Toplaku v Rabelčji vasi, ob enajstih pri Babosekovem križu, ob dvanajstih oziroma opoldan pri Anželu v Mestnem Vrhu, ob enih popoldan pri Vilčnikovih na Grajeni, ob dveh pri Gregorecu na Grajeni, ob pol treh pri kapeli v Krčevini, ob treh pri Belšakovem križu v Vičavi, kjer bo obenem tudi blagoslov obnovljenega križa. Tretji duhovnik bo ob enih popoldan blagoslovil velikonočna jedila pri križu v Budini, ob pol dveh v Spuhlji, kjer bo obenem blagoslovil še Toplakovo kapelo, ob treh v Brstjeh in ob pol štirih v Rogoznici. Četrti duhovnik bo ob pol enih popoldan jedi blagoslovil pri Rašlovi kapeli v Podvincih, opoldan pri Korenjaku v Podvincih, ob enih pri občinski kapeli v Velovlaku, ob dveh pri Petrovičevi kapeli v Pacinju in ob treh v Dornavi. Vozniki naj bodo pravočasno tukaj! Tukaj doma v cerkvi bo blagoslov velikonočnih jedil ob petih popoldan.« Ko so se vsi duhovniki vrnili v samostan, so se pripravili na slovesno vstajenjsko procesijo, ki je bila običajno ob šesti uri zvečer. Leta 1946 so minoriti zapisali, da »bo procesija šla iz proštijske cerkve skozi mesto in bo sklep tukaj pri nas spodaj v samostanskem prostoru (dvorišču). Prav lepa hvala vsem, ki ste v minulem tednu res požrtvovalno priskočili na pomoč, da se je mogel prostor

213

214

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

očistiti.« Na samo veliko noč je bila prva sv. maša že ob 5. uri, nato še ena ob 8. uri in slovesna za farane ob 10. uri. Popoldne ob 3. uri je bila pridiga in ofer za uboge, nato večernice, s katerimi se je končalo velikonočno tridnevje. S tem pa praznovanja velike noči še ni bilo konec, saj velikonočni čas traja še petdeset dni do binkoštnega praznika oziroma prihoda sv. Duha. Med njima je štirideset dni po veliki noči še praznik Gospodovega Vnebohoda. Že 11 dni po binkoštni nedelji oziroma na prvi četrtek po nedelji sv. Trojice sledi telovo oziroma praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, temu pa čez osem dni še praznik Srca Jezusovega. Vse te praznike so ljudje kljub mnogim pomladanskim in poletnim kmečkim opravilom praznovali in se udeleževali cerkvenih obredov. V tednu pred praznikom Gospodovega Vnebohoda so bili prošnji dnevi. Tri dni pred praznikom so bile vsak dan procesije, da bi si ljudje izprosili Božji blagoslov. V Župniji sv. Petra in Pavla je bilo običajno, da je šla v četrtek procesija po sv. maši ob šesti uri naproti procesiji, ki je prihajala od cerkve sv. Marka v Markovcih, v petek po jutranji maši k sv. Ožbaltu, kjer je bila še ena sv. maša, v soboto pa k sv. Juriju. V nedeljo je bil slovesni praznik Gospodovega Vnebohoda s prazničnimi mašami in slovesnimi večernicami. Že naslednji dan so začeli vsako jutro po sv. maši ob 6. uri opravljati devetdnevnico na čast sv. Duhu, ki je trajala do binkoštih, udeleženci pa so dobili popolni odpustek. V soboto pred binkošti je bil zapovedan strogi post, v cerkvi pa blagoslov krstne vode. Z binkoštno nedeljo, ki so jo praznovali s svečano mašo, se je končal velikonočni čas. Po nedelji sledi še binkoštni ponedeljek, ves teden je kvatrni teden, ko so ljudje molili za duhovnike in nove duhovne poklice, v petek pa so se držali strogega posta. Teden dni po binkoštih je bil v nedeljo praznik sv. Trojice, s slovesno sv. mašo in večernicami. Kmalu za obema praznikoma je velik praznik sv. Rešnjega telesa in krvi oziroma telovo, ki je 11 dni po binkoštni nedelji oziroma na prvi četrtek po nedelji sv. Trojice. Ta praznik je ljudem ostal v spominu predvsem po veličastni procesiji v četrtek, na sam praznik, ali v nedeljo, po dopoldanski slovesni sv. maši, ki je bila po vojni verjetno zaradi večje cerkve v proštiji. Procesija se je vila po ptujskih ulicah od samostana oziroma proštije proti železniški postaji, od tam pa nazaj proti mestu, mimo današnje stavbe upravne enote, preko

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Florjanovega trga nazaj proti samostanu oziroma samostanskemu dvorišču, ki je po vojni ob lepem vremenu služilo kot daritveni prostor in so ruševine lepo okrasili z venci in zelenjem. Ob poti so bile tri postaje ali oltarji; prvi je bil blizu železniške postaje, drugi na trgu pri upravni enoti in tretji na Florjanovem trgu, zadnja, četrta postaja pa je bila v cerkvi. Vsak oltar so pripravili vaščani posamezne vasi, na kar so se skrbno pripravili in bili ponosni, če je bil njihov najlepši. Okrasili so ga z nabožnimi podobami, s cvetjem, zelenjem oziroma venci iz bršljanovih listov. Ob vsakem oltarju je duhovnik, voditelj procesije, prebral božjo besedo in prošnje ter ljudstvo in stvarstvo blagoslovil z Najsvetejšim. Veličastnost procesije kaže točno določen red, po katerem so se v njej razvrstili najprej moški ali fant, ki je nosil križ, nato šolski otroci, za njimi možje in fantje, godba, Marijina družba, tretjeredniki, belo oblečena dekleta, nato nebo, ki so ga nosili štirje moški, pod njim so stopali voditelj procesije, ki je v rokah nosil Najsvetejše, ob njem pa drugi duhovniki in ministranti. Za nebom je šel še pevski zbor, na koncu procesije pa ženske oziroma preostali verniki. Minoriti so vernike spodbujali: »Pridite v čim večjem številu in s pobožno molitvijo počastite Najsvetejše. Držite se lepega reda, da bo vse v večjo slavo Božjo!« Praznovanje so končali popoldan s slovesnimi večernicami. Osem dni po telovem je bil še zadnji večji praznik v tem pomladno-poletnem obdobju, in sicer praznik Srca Jezusovega, ko so bile sv. maše kot ob nedeljah. Ves maj pa tudi junija in julija so bile mnoge med njimi po namenu »šmarničarjev« iz posameznih vasi, ki so se ob šmarnicah, tj. ljudski pobožnosti na čast Mariji, ob kapelah in križih zbirali v maju. V pomladno-poletnem času godujejo tudi štirje svetniki, ki jih v tej župniji še posebej častijo; to so sv. Marko, sv. Anton Padovanski in zavetnika župnije, sv. Peter in Pavel. Najprej 25. aprila goduje sv. Marko, ko je bilo vsako leto župnijsko romanje v sosednjo župnijo sv. Marka niže Ptuja, ki so se ga domačini radi udeleževali še vse do leta 1948. Leta 1946 so patri župljane v oznanilih povabili: »V četrtek, 25. 4., po rani sv. maši ob 6. uri bo procesija k sv. Marku. Udeležite se je v velikem številu, da si izprosimo Božjega blagoslova. Tam bo pridiga in slovesna sv. maša.«

215

216

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Tudi sv. Anton Padovanski, ki goduje 13. junija, je velik priprošnjik domačinov, bratov minoritov in tretjerednikov, zato je tri dni pred praznikom njemu na čast ob pol šestih zjutraj potekala slovesna tridnevnica, tj. govor, nato pa peta sv. maša. Na sam praznik so bili k slovesni maši in skupnemu sv. obhajilu posebej lepo vabljeni tretjeredniki. Svojega priprošnjika so okrog praznika počastili še z romanjem na Ptujsko Goro. Zavetnika župnije, ki je osrednja tema tega besedila, sta sv. Peter in Pavel, ki godujeta 29. junija. Ta dan je za župnijo velik praznik. Tudi če je bil praznik med tednom, so se župljani sv. maš, še posebej svečane pontifikalne sv. maše ob 10. uri in tudi popoldanskih večernic, udeleževali v velikem številu. Po tem prazniku je bilo dogajanje v župniji do avgusta malo bolj umirjeno, vendar so ga minoriti kljub počitnicam porabili za poučevanje katekizma oziroma verouka šoloobveznih otrok, pa tudi za nekatera opravila na samostanskem posestvu. Leta 1940 v oznanilih za teden med 28. junijem in 4. julijem beremo: »V tem tednu bomo začeli z verskim poukom za šolske otroke, da se vsaj malo nadoknadi, kar je bilo med letom zamujenega. Vsak razred pride enkrat na teden na vrsto in to ob 10. predpoldan, da še zjutraj lahko prej napasejo. Otroci naj se zberejo spodaj v samostanu. Starši poskrbite, da bodo otroci redno prihajali k pouku, ker bo to v njihovo dušno korist. Za ta teden smo zaprosili za pomoč nekatere delavce in orače. Prosimo, da se nam velikodušno odzovete.« Drugi dan avgusta, ko je praznik porcijunkula, so patri vsem, ki so od srede opoldne in ves četrtek ob vsakem obisku cerkve zmolili 6 očenašev, 6 zdravamarij in 6 častbodi po namenu sv. Očeta in prejeli sv. Zakrament, podelili porcijunkulski odpustek.50

50 Porcijunkula (2. 8.) ni svetnica, ampak je le ime cerkvice sv. Marije Angelske blizu Assisija, ki jo je propada rešil sv. Frančišek Asiški. Cerkvica je bila last benediktincev. Frančišek si jo je od njih izprosil kot »delček« svoje ustanove. Od latinsko-italijanske besede »portiuncula« – »delček« je dobila ime »porcijunkula« in bila izhodišče za nastanek velikega frančiškanskega reda frančiškanov, kapucinov in minoritov. V tej cerkvici v Assisiju je sv. Frančišek izprosil milost popolnega odpustka, ki ga na praznik lahko danes prejme vsak, ki obišče frančiškansko ali župnijsko cerkev, opravi spoved, prejme obhajilo in zmoli Vero, Očenaš, Zdravo Marijo in Slavo Očetu po namenu sv. očeta. Za vse čase je namreč pri tedanjem papežu Frančišek dosegel, da dobi popolni odpustek, kdor se v porcijunkulski cerkvi 2. avgusta skesano spove. V kasnejših stoletjih so papeži podelili pravico porcijunkulskega odpustka vsem cerkvam frančiškanskih redov, leta 1967 pa tudi vsem župnijskim cerkvam. http://www.zupnija-smlednik.si/zivimo-scerkvenim-letom/167-porcijunkulski-odpustek 2avgust.html

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Največji Marijin praznik, veliki šmaren oziroma Marijino Vnebovzetje, so v obravnavanem času lepo praznovali, saj sta bila 14. in 15. avgust za župnijo dneva Večne molitve Najsvetejšega zakramenta, ko so ljudje ves dan molili pred s cvetjem okrašenim oltarjem, na katerem je bilo Najsvetejše. Svečanost sklepa večnih molitev in sv. mašo ob 5. uri popoldan pa so povzdignili tudi belo oblečena dekleta in skupno sv. obhajilo članov Marijine družbe, ki so jo sklenile še slovesne večernice. Pri tej sv. maši so leta 1946 patri vernike prosili, naj darujejo za nov črn mašni plašč, ki so ga verniki že lahko videli obešenega pri vhodu v bogoslužni prostor. Čez nekaj dni, v sredo, 28. avgusta, je bila ob 6. uri darovana črna peta sv. maša po namenu vseh darovalcev za njihove pokojne, pri kateri je duhovnik že nosil nov plašč. Tako kot liturgični predmeti so samostanu v letu po vojni primanjkovale osnovne življenjske dobrine, zato so minoriti v svoji ponižnosti, ki jim jo velevajo tudi redovna pravila, oznanili: »V nastopnem tednu bomo prišli k vam po običajni zbirci. Ne kakor bi ne imeli kaj jesti, pač pa so potrebe in dolgovi poškodovanega samostana še vedno veliki, potem pa pride tudi vzdrževanje dijakov. Zato prosimo, naj pač da, kakor kdo zmore, kdor pa ne more dati, ne bomo radi tega prav nič užaljeni. Tak naj izmoli par očenašov na dober namen in bo to tudi Bogu prijetna zbirca. Jutri v ponedeljek bo zbirca v Budini, Spuhlji in Brstjeh, v torek Podvinci in Kicar, v sredo Nova vas, Žabjak, Mestni Vrh, Rogoznica, četrtek: Vičava, Orešje, Grajena, Krčevina, Rabelčja vas.« Kasneje so se župljanom lepo zahvalili za zbirco, resničnost težkih razmer, v katerih je bila po vojni samostanska družina, pa dokazuje tudi njihova ponižna in skromna prošnja: »Letos, ko je dosti sadja, smo mi ostali brez sadovnjaka, zato prosimo za kako košaro sadja.« S takšnimi in podobnimi težavami in pomanjkanjem so se kljub neomajni volji, pogumu in upanju v boljše čase v samostanu srečevali v prvem letu po koncu druge svetovne vojne in tudi v naslednjih desetletjih. Dušnopastirsko delovanje patrov minoritov in cerkveno praznično leto sta še nekaj let po koncu druge svetovne vojne potekali bolj ali manj enako oziroma z manjšim spremembami. Večje spremembe, predvsem pa omejevanje oziroma prepoved javnega delovanja, ki jo je izdala novonastala FLRJ, je prineslo leto 1949, kasnejša leta pa so bila tudi v znamenju dolgotrajnih prizadevanj za

217

218

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

obnovo ali rekonstrukcijo stare oziroma gradnjo nove cerkve, o čemer je bilo mnogo zapisanega v virih, ki so bili že omenjeni v tem besedilu, nekateri pa so navedeni tudi na koncu besedila, v uporabljeni literaturi in virih. Mašni nameni oziroma intencije in ustanovne maše Ob pregledovanju oznanilnih knjig Župnije sv. Petra in Pavla med letoma 1939 in 1950 me je ob tem, da si lahko ob njih ustvarimo podobo, kako je v župniji potekalo cerkveno in praznično leto, pritegnilo izredno bogastvo mašnih intencij oziroma namenov, o katerih doslej s tega vidika, kot ga skušam predstaviti v tem besedilu, ni bilo skoraj še ničesar zapisanega. Čeprav so to na videz pogosto ponavljajoči se nameni in nizanje osebnih imen, lahko iz njih razberemo izredno pestrost in mnogo zanimivosti, kot je npr. duhovno bogastvo, ljudske pobožnosti in čustvovanje domačinov v nekem obdobju, pa tudi znanje in razgledanost ljudi, saj je bilo znanje o zgodovini cerkve ter poznavanje katekizma in življenja njihovih priprošnjikov nekaterih ljudi zelo dobro. Iz oznanil si lahko ob analiziranju posameznih namenov ustvarimo del podobe o vsakokratnem načinu življenja in celo družbenopolitičnega stanja na nekem območju v določenem času, o čemer priča tudi pogled v zgodovino mašnih intencij in ustanovnih maš, o katerih so se ohranili arhivski viri. Iz njih zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji črpajo podatke o zgodovini posameznih samostanov in cerkva pa tudi o njihovi gradbeni in umetnostnozgodovinski podobi. »Mašni nameni oziroma intencije kot namen, po katerem duhovnik daruje mašo na prošnjo darovalca, ki mu zanjo nameni mašni dar«51 in ustanovne maše, ki so bile vsako leto enkrat ali večkrat darovane za nekega dobrotnika župnije ali samostana, so bile namreč že od srednjega veka eden izmed najpomembnejših virov preživljanja neke župnije oziroma samostana. Tudi minoritski samostan ni bil izjema, saj je bil povod, da so gospodje Ptujski kot ustanovitelji tega samostana v 13. stoletju semkaj poklicali manjše brate sv. Frančiška, ta, da »so opravljali pošteno dnevno službo božjo, za katero so nato gospodje Ptujski 51 Www.župnija-dolenjavas.si.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

skozi dolga leta odrajtovali samostanu miloščino. Redovniki so molili v pravi božji ljubezni za blagor in tolažbo duš pokojnih iz rodu Ptujskih gospodov in vseh drugih umrlih vernikov.«52 Minoriti so torej morali v zameno za volila, darovnice in miloščino gospodov Ptujskih pa tudi grofov Celjskih, Pesničarjev in drugih dobrotnikov njihovega samostana vsako leto, če je bilo tako dogovorjeno, na točno dogovorjene datume brati ustanove za maše zadušnice in zanje opravljati tudi dnevno službo božjo. Po tedanjem običaju, tj. v 13. stoletju, so velikaši poklanjali redovnikom razna volila v stvarnih in denarnih dajatvah in ustanavljali razne sklade, da »bi ti molili na večne čase za njih in njihovih svojcev dušni blagor. V tistih burnih časih, ko so plemiči imeli več posla z mečem in kopjem kakor z molekom in molitvenikom, je razumljivo, da so si želeli imeti čim več priprošnjikov pri polaganju računov pred Bogom po smrti.«53 Ob tem je treba poudariti tudi to, da so v duhu sv. Frančiška, da naj redovniki domačinom oznanjajo evangelij v njihovem domačem jeziku, minoriti to prakticirali že od svojega prihoda na Ptuj, saj »so najverjetneje imeli v svoji cerkvi slovenskega pridigarja, ker so gospodje Ptujski v ustanovni listini zahtevali, da naj se duhovnik po evangeliju pri zadušnicah za gospode Ptujske obrne na 'ubogo ljudstvo', pri čemer so mislili na kmete in podložnike, ki so bili v veliki večini slovenske krvi in nemškega jezika niso razumeli, da moli zanje«.54 Ustanovne maše so do današnjih dni skoraj usahnile, mašni nameni pa so se v nekaterih pogledih spreminjali. Poleg osebnih nagibov so nanje vplivale že prej omenjene vsakokratne zgodovinske oziroma družbenopolitične in gospodarske razmere, ki so narekovale osebne nagibe in vsebine mašnih namenov, nekateri, kot je npr. mašni namen za pokojne, za srečno zadnjo uro, za zdravje in še nekateri, s katerimi se verniki obračajo na Boga ali katerega izmed svetnikov, pa so se ohranili vse do današnjega časa. Pregledane oznanilne knjige za zadnja leta pred začetkom druge svetovne vojne in nekaj let po njenem koncu ponujajo izredno 52 Remec, 1939, str. 149. 53 Remec, 1939, str. 148. 54 Remec, 1939, str. 150.

219

220

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bogato paleto mašnih namenov, ki so jih narekovale tudi takratne zgodovinske razmere in lokalne značilnosti. Najpogosteje so ljudje še vedno darovali za sv. maše z namenom, da so se pri njih spomnili na svoje pokojne in prosili za zveličanje njihovih duš. Najpogostejši nameni so bili npr. za pokojno rodbino, za dvojne pokojne starše, za pokojne brate in sestre, pogosto tudi za enega ali celo več pokojnih otrok. Maše so bile darovane na obletnice njihove smrti, pogosto pa tudi ob njihovih godovnih dnevih. To je lepo vidno ob priljubljenih godovnih zavetnikih, kot so Marijini prazniki ali sv. Jožef, sv. Terezija, sv. Frančišek, sv. Ana, sv. Jakob, sv. Katarina, pa tudi mnogi manj znani godovni zavetniki, ki nam obenem kažejo tudi pestro izbiro imen, ki so bila priljubljena v takratnem času oziroma v desetletjih pred tem, ko so bili pokojniki rojeni. Iz oznanil je vidno, da je bilo npr. ob godu sv. Ane, 26. julija, kakšno leto darovanih pet, šest ali celo več sv. maš za pokojne Ane, okrog godu sv. Terezije, 15. oktobra, pa leta 1948 kar trinajst sv. maš. Eden izmed najpogostejših mašnih namenov je bila prošnja za zdravje. S to prošnjo so se verniki obračali na različne priprošnjike, najpogosteje pa na Marijo oziroma na čast Materi Božji za zdravje. Zelo priljubljena priprošnjica v mnogih namenih je bila seveda najbolj priljubljena priprošnjica iz bližnje in domačinom tako zelo priljubljene božjepotne cerkve, tj. Gorska Mati Božja na Ptujski Gori. K njej so se domačini obračali tudi z mnogimi drugimi prošnjami. Zelo pogosto so ji v priprošnjo izročali svoje pokojne, srečo v zakonu, verne duše v vicah, jo prosili za zdravje in podobno. Zelo priljubljen priprošnjik je bil tudi sv. Anton Padovanski, ki mu je bila posvečena stranska kapela minoritske cerkve, kar je razumljivo, saj je prav on, poleg sv. Frančiška Asiškega in Božje Matere Marije, med minoriti najbolj čaščen svetnik. K njemu so se zatekali predvsem kmetje za zdravje pri živini, po vojni mu je posvečenih tudi veliko mašnih namenov za pogrešane može in sinove, ki se niso vrnili iz druge svetovne vojne, mnogi pa so se mu zahvaljevali tudi za srečno vrnitev, saj je prav on priljubljen priprošnjik za izgubljene stvari oziroma ljudi. Ob tem naj poudarim, da me je presenetilo izredno veliko darovanih sv. maš, ki so jih obupani in užaloščeni domači v upanju na skorajšnjo vrnitev namenjali za svoje pogrešane domače

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

še vse do leta 1950, verjetno pa tudi še kasneje.55 Mnogo pogrešanih se je v kasnejših letih srečno vrnilo iz vojne vihre, koliko so k temu pripomogle neštete izmoljene ure njihovih domačih in darovane sv. maše na čast sv. Antonu, Gorski Materi Božji, Mariji Pomagaj, Kraljici sv. rožnega venca in drugim svetnikom, pa našemu razumu ni dano doumeti. Brez dvoma pa so z darovanjem sv. maš lažje prenašali in vzdržali leta trajajočega težkega čustvenega stanja negotovosti, hrepenenja, pričakovanja, upanja, strahu, bolečine in žalosti, ki so ga za nekatere prinesla povojna leta. Sv. maše so bile darovane tudi v mnoge druge namene. Zelo pogosto je bila sv. maša darovana za dober namen. Ne tako redka je tudi zahvala oziroma namen za spreobrnjenje moža ali sina, za srečo v družini, za bolno osebo, za dvojne pokojne starše, za pokojne otroke, sv. Jožefu za ozdravljenje, pa tudi za srečno zadnjo uro, za živo in pokojno rodbino, na čast sv. Družine, na čast Male Terezije za bolno osebo, zelo pogosto tudi na čast Materi Božji v dober namen in na čast Mariji Pomočnici za zdravje, za verne duše v vicah, v zahvalo sv. Ani, ki je priprošnjica za ženske zadeve oziroma noseče žene in tiste, ki si želijo otroke. Sv. maše so darovali tudi na čast sv. Duhu, za bolnega sorodnika, okoli praznika Lurške Matere Božje, 11. februarja, je bilo tudi več sv. maš v njen namen, redkeje pa so sv. maše darovali na čast sv. Frančišku, čeprav je poleg sv. Antona Padovanskega najbolj priljubljen svetnik manjših bratov minoritov. V maju je bil tudi priljubljeni namen na čast Majniški Kraljici v dober namen. Poleg mašnih namenov so Majniško Kraljico domačini častili tudi s priljubljeno ljudsko pobožnostjo, tj. s šmarnicami. Maja so se namreč po mnogih vaseh domačini zbirali ob vaških kapelah in križih, ob jutrih pa tudi v župnijski cerkvi, in njej na čast molili rožni venec in prepevali priljubljene Marijine pesmi. Kako zelo živa je bila ta ljudska pobožnost, razberemo tudi iz oznanil, v katerih so oznanjene sv. maše, ki so se v cerkvi, križih ali kapelah v posameznih vaseh v maju, juniju in še juliju darovale za »šmarničarje«, tj. ljudi, ki so se zbirali pri tej ljudski pobožnosti. V oznanilih so navedena imena kapel in križev, večinoma tudi vasi, v katerih stojijo, ki pričajo tudi o množici verskih znamenj. Križi in kapele, ob katerih so bile šmarnice, so bili: 55 Pregledala sem oznanilne knjige le do tega leta, zato o kasnejših letih nimam podatkov. Op. avtorice.

221

222

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Rašlova kapela v Žabjaku, Rašlova kapela v Podvincih, Žmaučeva kapela v Kicarju, Krajnčičeva kapela v Kicarju, Arnugova kapela v Novi vasi, znamenje56 v Brstjeh, Kreflova kapela, Hrgov križ v Kicarju, znamenje v Velovlaku, Lesjakova kapela v Novi vasi, Korenjakova kapela v Podvincih, Gabrovčeva kapela v Novi vasi, Bolcarjeva kapela v Spuhlji, Toplakova kapela v Spuhlji, Brenčičeva kapela v Žabjaku, znamenje na Grajeni, Kuharjeva kapela v Podvincih, Anželov križ v Mestnem Vrhu, Vedernjakov križ v Kicarju, Budinski križ, Ferkova kapela na Rogoznici, znamenje v Pacinju, Roškarjeva kapela v Spuhlji, Anželov križ v Kicarju, občinska kapela v Podvincih, Čehov križ in morda še kakšna kapela ali križ, ki nista omenjena. Različni mašni nameni na čast Mariji so bili pogostejši tudi v oktobru, predvsem na čast Rožnovenski Materi Božji, saj ji je posvečen ves oktober. Pogost mašni namen je bil tudi na čast Srcu Jezusovemu, redkeje Srcu Marijinemu, ki so se ga pri sv. mašah spominjali predvsem vsak prvi petek in soboto v mesecu in okoli praznika Srca Jezusovega, ki je osem dni po telovem oziroma prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi. V ta namen je bilo darovanih precej sv. maš za častilce Srca Jezusovega, ki je bilo živo predvsem med vaščani Žabjaka in Podvincev, ki so se zbirali pri Rašlovi kapeli v Žabjaku in v Podvincih, ter med vaščani na Grajeni. Oznanjenih je bilo tudi veliko sv. maš za srečen zakon, ki sta mu bila pripisana priimka neveste in ženina. Ob tem sta zanimivi dve stvari, in sicer to, da so bile te sv. maše skoraj vse v ponedeljek ali torek zjutraj, ko so se med tednom darovale tri sv. maše ob šestih, pol sedmih in ob sedmih. Kakšno jutro so bile oznanjene celo tri ali štiri sv. maše za srečen zakon, če je bilo mašnih namenov več oziroma je maševalo več duhovnikov; ni pa bilo redko, da je pri eni sv. maši en duhovnik maševal za pokojnike ali pogrešanega moža ali sina, drugi pa je opravil sv. mašo za srečen zakon. Iz oznanil je tudi razvidno, v katerem letnem obdobju so se ljudje največ poročali. Kot je bilo v tistem času običajno, je bil to čas med božičem in pustom, po veliki noči, v Marijinem mesecu maju, pa tudi poleti med veliko (15. avgust) in malo (8. september) mašo, ko je bilo na kmetiji nekoliko manj 56 Znamenje omenjam tam, kjer iz oznanil ni razvidno, ali je bila to kapela ali križ. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

dela in so se ljudje več poročali, poleg tega je bil to tudi čas romanj. Več porok je bilo tudi novembra, po priljubljenem vinogradniškem svetniku sv. Martinu, in do začetka adventa konec novembra, v adventnem in postnem času pa so bile poroke zelo redke. Iz oznanil razberemo, da sta bila v tem obdobju v župniji med cerkvenimi organizacijami oziroma družbami najbolj dejavna Frančiškov svetni red – III. red oziroma tretjeredniki in Marijina družba. »Tretjeredniki so bili laiki, ki so vstopili v to skupnost in so si prizadevali, da bi živeli evangelij po zgledu sv. Frančiška, sodelovali v življenju in poslanstvu Cerkve, opravljali dobra dela, živeli vzorno družinsko življenje in bili odgovorni do sebe, Boga in družbe«,57 v Marijino družbo pa so bile včlanjene predvsem žene in dekleta in so se po Marijinem zgledu trudile biti čim boljše kristjanke. V oznanilih so mnogokrat omenjeni zaradi mnogih darovanih sv. maš ter mesečnih shodov in naukov, ki so jih imeli oboji enkrat na mesec v nedeljo popoldan pred večernicami, na njih pa so izražali svojo bratsko in sestrsko povezanost, katere namen je služiti sestram in bratom ter samemu svetnemu redu. Po namenu tretjerednikov in članov Marijine družbe je bilo vse leto darovanih veliko sv. maš. Nekatere so se navezovale na posamezne praznike ali godovne dneve posameznih svetnikov, s katerimi so bili člani tesneje povezani. Tako so tretjeredniki darovali za sv. mašo, ki je bila na god njihovih najbolj priljubljenih svetnikov, sv. Frančiška Asiškega, ki goduje 4. oktobra, in sv. Antona Padovanskega, ki goduje 13. junija. Sv. maša je bila darovana na čast sv. Frančišku oziroma sv. Antonu za vse žive in pokojne tretjerednike, vsi člani pa so imeli pri tej sv. maši skupno sv. obhajilo. Tretjeredniki so zelo pogosto darovali tudi za sv. maše za člane iz posameznih vasi, kot npr. za žive in pokojne tretjerednike iz Kicarja, Podvincev, Spuhlje in iz preostalih vasi, darovali pa so tudi za sv. mašo ob smrti svojega člana. Tudi Marijine družbenice so za svojo družbo pogosto darovale sv. maše, ki so bile predvsem na večje Marijine praznike. Tako je bila na malo mašo, 8. septembra, ko obhajamo rojstvo Device Marije, na svečnico, 2. februarja, ali na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca, sv. maša za vse žive in pokojne družbenice Marijine družbe v dober namen s skupnim sv. obhajilom, prav tako na god sv. Neže, ki goduje 21. januarja in je 57 Https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran%C4%8Di%C5%A1kov_svetni_red.

223

224

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

zaščitnica Marijine družbe. Tudi med letom so družbenice darovale za veliko sv. maš za članice iz posameznih vasi ali ob smrti katere izmed njihovih članic. Iz oznanil je razbrati, da so družbenice iz posameznih vasi darovale za sv. maše tudi vsako leto v adventu, ko je bila že ob šesti uri zjutraj »zgodnja adventna maša, ki so ji rekli zornice in je za verujoče pomenila duhovno in zunanjo pripravo na božične praznike«.58 Poleg tretjerednikov in Marijine družbe je v oznanilih pogosto omenjen mašni namen za člane Bratovščine rožnega venca oziroma posamezne »rože« živega rožnega venca, ki so ga plačali člani ene rože, za mašo pa so darovali tudi ob smrti katerega izmed molivcev njihove rože. V oznanilih so omenjene 21., 31., 35., 52., 55. in 66. roža, v vsako pa je bilo vključenih dvajset molivcev, ki so vsak dan molili rožni venec za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice ter za svetost in stanovitnost poklicanih.59 V minoritski cerkvi so se na svoji romarski poti, največkrat do Marijine božje poti na Ptujski Gori, še pogosteje ob prazniku male maše, ustavljali romarji iz bližnjih župnij in tudi domači župljani, preden so se odpravili na pot, in imeli v njej romarsko sv. mašo. Še v letih po drugi svetovni vojni je omenjena sv. maša za romarje od sv. Lovrenca,60za romarje z Vurberka, za svetogorske romarje iz domače župnije, pogosto pa tudi samo sv. maša za svetogorske romarje, ki so verjetno prihajali iz mnogih slovenjegoriških župnij. Na vse večje praznike, kot so božič, novo leto, velika noč in prvi november, je bila po navadi slovesna sv. maša ob deseti uri darovana za vse žive in pokojne farane. Za pokojnike so mašni dar zbrali tudi

58 http://revija.ognjisce.si/kratki-odgovori/5002-zornice-zgodnje-adventne-mase 59 Živi rožni venec (ŽRV) pomeni skupino molivcev, katerih poslanstvo je vsakodnevna molitev rožnega venca za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice ter svetost in stanovitnost poklicanih. Zbrani so v enem ali več vencih po 20 oseb, ki ob premišljevanju Jezusovega in Marijinega življenja molijo eno od 20 skrivnosti rožnega venca. Tako en venec molivcev izmoli vsak dan vse 4 dele rožnega venca. Namen Živega rožnega venca je zahvala Kristusu in Mariji, Božji Materi, ter prošnja za velike potrebe vesoljne Cerkve, med katerimi je na prvem mestu potreba in nujnost edinosti, pa tudi molitev za obuditev novih duhovnih poklicev. Danes je v Živi rožni venec vključenih že preko 16.500 molivcev v domovini in po svetu. Dvajset članov skupaj se imenuje »roža«, dvajset rož je »rožni grm«, dvajset rožnih grmov je »Marijin vrt«. Vse pa zedinja v ljubezni do Boga in Marije molitev, žrtev in trpljenje, darovano za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice in za njihovo stanovitnost ter svetost. Http://www.marija.si/dozivitebrezje/zivi-rozni-venec/. 60 Župnija sv. Lovrenc v Slovenskih goricah. Op. avtorice.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pogrebci, ga darovali za sv. mašo njim v spomin in zveličanje njihove duše. Zelo pogosto je oznanjena sv. maša za pokojne sobrate in dobrotnike III. reda, ki so jo minoriti verjetno opravljali tudi v smislu ustanovnih maš za dobrotnike samostana, tudi tistih iz preteklih stoletij. V cerkvenem pravu je namreč točno določeno in predpisano opravljanje ustanovnih sv. maš –opravljati se morajo vestno, kot je bilo, po navadi pisno, dogovorjeno s posameznim dobrotnikom. Če župnija ali samostan iz kakršnega koli vzroka ni mogel izpolniti obljube, je o tem odločala Sv. Stolica v Rimu. Šmarnična pobožnost je potekala pri mnogih križih in kapelah po župniji, za katere so župljani lepo skrbeli. Kljub mnogokrat težkemu gmotnemu položaju so zbrali denar, da so jih od časa do časa obnovili. Ko so bila obnovitvena dela končana, jih je duhovnik blagoslovil in ob njih daroval sv. mašo, ki je bila darovana po namenu družine, ki je skrbela za križ ali kapelo, včasih pa tudi za vse prebivalce neke vasi ali v kakšen drug namen, če je bilo znamenje postavljeno po kakšni zaobljubi. Zanimivo je oznanilo za sv. mašo v nedeljo, 3. avgusta 1947, za gasilsko četo v Podvincih, ki je tega dne verjetno praznovala kakšen jubilej ali pridobitev nove gasilske opreme. Strah pred bližajočo se svetovno vojno, ki je že divjala po Evropi, sta naznanjali oznanili za dve peti sv. maši ob šesti uri zjutraj, v torek, 28. maja, in v petek, 7. junija, leta 1940, ki sta bili namenjeni za mir. Včasih je pri oznanilu mašnega namena tudi dopisano, ali je to tiha, ki je bila cenejša, ali peta sv. maša, ki je bila dražja. Nekajkrat je omenjena tudi gregorijanska sv. maša, ki se je darovala za nekega pokojnika. »Gregorijanske sv. maše se morajo opraviti v tridesetih dneh in ne, da bi dve ali več maš opravili v enem dnevu, vendar ni nujno, da jih opravlja le en duhovnik.«61

61 Www.kapitelj.com.

225

226

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Zaključne misli Skoraj osem stoletij prisotnosti patrov minoritov na Ptuju je v mestu in njegovi okolici pustilo dragocene sledi v njunem zgodovinskem razvoju, predvsem v verskem, kulturnem in tudi gospodarskem pogledu. Že gospodje Ptujski so pred davnimi stoletji »videli zanosno in blagoslovljeno delo minoritov, ki so ob svojem prihodu na Ptuj kljub siromaštvu z veliko vnemo širili versko in nravstveno omiko med ljudstvom, zato so jim sezidali samostan in cerkev iz boljšega materiala«.62 Naslednja stoletja so z mnogimi zgodovinskimi značilnostmi in posebnostmi tistega časa vplivala na življenje samostana, ki je rastel in se spreminjal kot zgradba, pa tudi kot versko in kulturno središče, saj je imel v preteklih stoletjih dve funkciji, in sicer »kot zemljiška gosposka in sodno oblastvo na obsežnem teritoriju haloških goric, ki so mu ga poklonili ustanovitelji Ptujski gospodje, in ki so ga minoriti upravljali od smrti zadnjega Ptujčana Friderika V.63 od leta 1438 do ukinitve podložništva in patrimonialnih sodišč sredi 19. stoletja – ter med dušnopastirskim delovanjem manjših bratov na Ptuju od časa njihovega prihoda v Ptuj do današnjih dni«.64 Prav o slednjem je za pretekla stoletja zelo malo znanega, zato si težko predstavljamo, kako je potekalo cerkveno praznično leto in kakšna je bila liturgična podoba cerkvenih dogodkov oziroma praznovanj, ki se je v času spreminjala, kot so narekovali cerkveni predpisi, deloma pa se je prilagajala tudi okusu vsakokratnega časa. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da je bila stalnica v dušnopastirskem delovanju patrov minoritov vedno, predvsem pa po letu 1789, ko so prevzeli skrb za novoustanovljeno Župnijo sv. Petra in Pavla, navdih v vrednotah in duhovnosti njihovega redovnega ustanovitelja sv. Frančiška, tj. »medsebojna pomoč, sodelovanje in ljubezen, ki so temelj za lepo življenje v skupnosti in izvir vseh materialnih in duhovnih dobrin«, kar jim je v najtežjem obdobju njihovega delovanja na Ptuju ob priliki kanonske vizitacije samostana med 9. in 15. julijem 1946 priporočil tudi minoritski provincial Ciril Sparošić. 62 Petančič, 1939, str. 66. 63 Kasnejše znanstvene raziskave so pokazale, da je bil to Friderik IX. Op. avtorice. 64 Mlaker, 1939, str. 148.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V prejšnjih stoletjih, še posebej »v narodnostno razburkanem 19. stoletju, je zgodovina ptujskih minoritov tesno povezana z zgodovino slovenskega ljudstva na Ptuju in okolici tudi v narodnem oziru, saj so svojo dušnopastirsko poslanstvo vršili v slovenskem jeziku«.65 Pod samostansko streho so namreč našli prostor tudi mnoga slovenska narodna in katoliška društva ter posvetne in gospodarske ustanove. Vse to je v minoritski samostan privabljalo mnogo ljudi, ki so skupaj s samostansko družino predvsem v 19. in v prvi polovici 20. stoletja ustvarjali izredno bogato versko, kulturno in narodnostno življenje na Ptuju in v njegovi bližnji pa tudi v bolj oddaljeni okolici. Delček tega bogatega dogajanja sem bralcem poskušala približati v tem besedilu, predvsem s poudarkom na poteku cerkvenega prazničnega leta, katerega pomemben del so bile tudi mašne intencije, ter sobivanju patrov minoritov in njihovih župljanov. Iz zapisnikov sej samostanskih kapitljev in oznanilnih knjig sem v besedilo vključila podrobne opise vsakodnevnih, včasih se zdi, da nepomembnih malenkosti, ki pa kažejo, s čim vse so se soočali in ukvarjali v samostanu oziroma v župniji. Pogosto je namreč poznavanje življenja v samostanih in župnijah mnogim ljudem, ki jim je krščanska vera tuja, neznano, nepopolno ali napačno predstavljeno, iz česar izvirajo mnogi predsodki, obsojanja in negativen odnos do njih. Strnila sem jih v zaokroženo celoto, ki sledi poteku cerkvenega prazničnega leta in bralcu približa vsakdanji način življenja v samostanu in župniji. Pripoved bi obogatila tudi pričevanja starejših domačinov o temah, predstavljenih v besedilu, ki pa jih zaradi prostorske omejenosti nisem mogla vključiti. Kljub temu pred bralcem oživi versko in kulturno življenja samostana oziroma kloštra in Župnije sv. Petra in Pavla v času med Kraljevino Jugoslavijo in povojnim nastankom FLRJ, ki je le delček v izredno bogatem, skoraj osemsto let trajajočem življenju ptujskega minoritskega samostana. Besedilo končujem s skoraj 120 let starim časopisnim člankom, ki je bil aktualen takrat in ves čas, vse do današnjih dni, in pravi: »V nedeljo, 7. 9., je obhajala v Ptuju slovenska pesem zopet svoje zmagoslavje! Iz krajev mile naše domovine so prihiteli vrli Slovenci in Slovenke poslušat njene mile glasove. Na stotine ljudstva je polnilo veliki vrt minoritskega samostana. Prijatelji, katere je 65 Mlaker, 1939, str. 147.

227

228

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

usoda ločila pred davnimi leti, so se sešli na tem svetem mestu slovenske vzajemnosti. Pri milodonečih akordih slovenske godbe so se radovali, se med seboj navduševali ter zajemali iz splošne navdušenosti novih močij za narodni boj. Slovenska pesem je v njih srcih vžigala novo ljubezen do slovenske domovine. Milodoneča slovenska pesem je združila pod svojimi krili vse svoje sinove, naj so si tudi sicer v javnosti različnega mnenja!«66 Podobno vzdušje je minorite prevevalo tudi ob 700. obletnici njihovega prihoda na Ptuj leta 1939, ko nekdo pravi, da »bo v duhu ohranjanja rodnega jezika, omike in vere ptujski samostan nadaljeval svoje delo in poslanstvo v prid slovenskega ljudstva na severovzhodu naše domovine tudi v bodočnosti širokogrudno, z ljubeznijo in modrostjo, ki je bila vedno svojska katoliškim redovom«.67 Prepričana sem, da je takšna želja patrov minoritov tudi danes in v prihodnosti, ko bodo praznovali 800. obletnico prihoda na Ptuj.

66 Slovenska pesem. Slovenski gospodar, List ljudstvu v pouk in zabavo, 11. 9. 1902, str. 1. 67 Terseglav, 1939, str. 10.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature Informatorji

Knjige

Bešter Stane, Kančevci, roj. 1954, kapucin.

Ciglenečki, M. (2008). Ptuj, Starodavno mesto ob Dravi. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl.

Kos Milan, Ptuj, roj. 1962, minorit. Murko Elizabeta, Pesnica pri Mariboru, roj. 1927 v Mestnem Vrhu, upok. prof. geografije.

Emeršič, J. (1989). Manjši in ponižani bratje, Pasijonske slike ob 750-letnici prihoda minoritov na Ptuj. Sostro: Minoritsko bogoslovno semenišče Dobrunje.

Osvald Jože, Ptuj, roj. 1939, minorit. Arhivski viri Liber Capitulorum Conventus Poetoviensis, Ab Anno 1934, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla Ptuj, šk. S003, št. knjige 5, Arhiv minoritskega samostana sv. Petra in Pavla Ptuj. Oznanilna knjiga Župnije sv. Petra in Pavla Ptuj, 1948–1950, Župnija sv. Petra in Pavla na Ptuju (ŽSPPP), šk. 65, št. knjige 249, Arhiv minoritskega samostana sv. Petra in Pavla Ptuj. Oznanilna knjiga Župnije sv. Petra in Pavla Ptuj, 1945–1947, Župnija sv. Petra in Pavla na Ptuju (ŽSPPP), šk. 65, št. knjige 248, Arhiv minoritskega samostana sv. Petra in Pavla Ptuj. Oznanilna knjiga Župnije sv. Petra in Pavla Ptuj, 1939–1941 in 1947–1948, Župnija sv. Petra in Pavla na Ptuju (ŽSPPP), šk. 65, št. knjige 247, Arhiv minoritskega samostana sv. Petra in Pavla Ptuj. Zapisniki samostanskih sej v Ptuju 8. 2. 1946–24. 2. 1978, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla Ptuj, šk. S003, št. knjige 6, Arhiv minoritskega samostana sv. Petra in Pavla Ptuj.

Godina, M. (1939). Samostan sv. Petra in Pavla v Ptuju, V: Pax et Bonum, Spominski listi posvečeni sedemstoletnici Minoritskega samostana v Ptuju. Ptuj, Minoritski samostan v Ptuju, str. 107–116. Kolar, B. (2017). Bratje minoriti, 80 let na Ptujski gori. Ptuj: Ptujska Gora, Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa. Mlaker, L. (1939). Očetje minoriti v narodnem življenju Ptuja, od leta 1860 do leta 1910, V: Pax et Bonum, Spominski listi posvečeni sedemstoletnici Minoritskega samostana v Ptuju. Ptuj: Minoritski samostan v Ptuju, str. 141–147. Petančič, D. (1939), Kuga, Ptuj: Minoritski samostan v Ptuju. Pihler, M. (1985), Minoritski samostan v Ptuju, ob 750-letnem jubileju, Kratki zgodovinski oris minoritske cerkve in samostana v Ptuju. Ptuj: Minoritski samostan Ptuj. Minoritska cerkev na Ptuju, včeraj, danes, jutri. (1992). Ptuj: Minoritski samostan sv. Petra in Pavla Ptuj in skupščina občine Ptuj.

229

230

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Remec, A. (1939). Poslanstvo ptujskih minoritov med Slovenci, V: Pax et Bonum, Spominski listi posvečeni sedemstoletnici Minoritskega samostana v Ptuju. Ptuj: Minoritski samostan v Ptuju, str. 147–155. Stele, F.. (1939). Župnija Ptujska Gora. V: Pax et Bonum, Spominski listi posvečeni sedemstoletnici Minoritskega samostana v Ptuju. Ptuj: Minoritski samostan v Ptuju, str. 127–132. Mir in dobro, Slovenski minoriti danes. (1989). Ljubljana: Sostro, Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

na Ptuju, str. 179–232. Zalar, D. (2001). Marijine družbe na Slovenskem, Ljubljana: Družina. Članki v dnevnem časopisu ali revijalnem tisku Po krščanskem svetu. Slovenski gospodar, 9. 8. 1939, str. 3. Proslava 700 letnice minoritskega samostana v Ptuju. Slovenski gospodar, 31. 5. 1939, str. 1. Sedemsto letni jubilej v Ptuju. Slovenski gospodar, 9. 8. 1939, str. 1.

Moja prehojena pot, p. Maks Klajnšek. (2006). Ptuj: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa.

Slovenska pesem. Slovenski gospodar, List ljudstvu v pouk in zabavo, 11. 9. 1902, str. 1.

Terseglav, F. (1939). Pomen katoliških redov. V: Pax et Bonum, Spominski listi posvečeni sedemstoletnici Minoritskega samostana v Ptuju. Ptuj: Minoritski samostan v Ptuju, str. 5–10.

Viri z medmrežja

Minoritska zbirka, Ostanki srednjeveškega slikarstva in kiparstva ter baročne oltarne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla. (2014). Prvi del, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

https://sl.wikipedia.org/wiki/ fran%c4%8di%c5%a1kov_svetni_red.

Minoritska zbirka, Ostanki srednjeveške in baročne arhitekturne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla. (2016). Drugi del, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Vogrin, M. (1989). Zgodovinska podoba samostana od leta 1918 do današnjih dni. V: J. Mlinarič, M. Vogrin, ur., Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla

http://www.zupnija-smlednik.si/ zivimo-s-cerkvenim-letom/167porcijunkulski-odpustek 2avgust. html.

http://revija.ognjisce.si/kratkiodgovori/5002-zornice-zgodnjeadventne-mase. http://www.marija.si/dozivitebrezje/zivi-rozni-venec/. http://www.kloster.si/si/samostan/ zgodovina. http://revija.ognjisce.si/kratkiodgovori/5002-zornice-zgodnjeadventne-mase. https://sl.wikipedia.org/wiki/ cerkveno_leto.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

https://hr.wikipedia.org/wiki/kvatre. https://www.bitno.net/vjera/pitajtesvecenika/sto -su-to-kvatre/. https://www.medjugorje-info.com/ hr/duhovni-kutak/sto-su-kvatre. www.župnija-dolenjavas.si. www.kapitelj.com.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

231

232

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

“A bountiful harvest from the lord’s vineyard” A few fragments from life at the monastery and parish of st. Peter and st. Paul in Ptuj during the years leading up to the Second World War, during the war, and after Nearly eight centuries of the presence of Minorite monks has left the city of Ptuj and its surroundings with valuable traces of their historical development, especially in religious, cultural, and economic terms. In centuries past, the Lords of Ptuj saw “the ecstatic and blessed work of the Minorites, who, upon their arrival to Ptuj and despite their poverty, spread with great zeal religious and ethical manners among the people, and so they built a monastery and a church for them from better material.” During the following centuries, many historical features and peculiarities of the time influenced the life of the monastery, which grew and changed as a building as well as a religious and cultural centre, due to its serving dual functions: “As landowner and judicial authority of the broad territory of Haloze hills, given to the monastery by its founders, the Lords of Ptuj, the Minorites managed the area since the death of the last male descendant of the Ptuj lords, Friedrich IX in 1438 until the abolition of serfdom and patrimonial courts in the middle of the 19th century – it also encompassed the pastoral activity of the monks in Ptuj from the time of their arrival in Ptuj to the present day.” Very little is known about the latter during past centuries, so it is difficult to imagine how the church’s liturgical year was held and what the liturgical image of church events or celebrations were, which changed over time as dictated by church regulations and partly to adapt to the taste of the time. We can say with certainty that the regularity in pastoral activity of the Minorite monks was always, especially after 1789 when they took over care of the newly founded Parish of St. Peter and St. Paul, an inspiration in the values and spirituality of their order’s founder, St. Francis. Those were “mutual assistance, cooperation and love as the basis for a beautiful life in the community and the source of all material and spiritual goods”, which, during the most difficult period of their activity in Ptuj, on the occasion of the canonical visitation of the monastery, between the 9th and 15th July 1946, was recommended to them by Minorite Provincial Ciril Sparošić.

Monika Simonič Roškar »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!«

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

In previous centuries, especially “in the ethnically turbulent 19 century, the history of the Ptuj Minorites is closely linked to the history of the Slovene people in Ptuj and its surroundings also in regard to the nation, since they performed their pastoral mission in the Slovene language.” Under the monastery’s roof many national Slovene and Catholic societies as well as secular and economic institutions found their place. All this attracted many people to the Minorite monastery who together with the monastic family, especially in the 19th and the first half of the 20th century, created an extremely rich religious, cultural, and ethnic life in Ptuj and in its vicinity as well as in more distant areas. The text tries to bring some of these rich happenings closer to the readers, especially the emphasis on the course of the church’s liturgical year, an important part of which was the intentions of Masses and the coexistence of the Minorite monks and their parishioners. From the minutes of the sessions of the monastic chapters and annotations, the text includes detailed descriptions of everyday life; sometimes it seems that they are trivial little things, but they show what those in the monastery, or in the parish, faced and dealt with. For many people who are unfamiliar with the Christian faith, knowledge of life in monasteries and parishes is often left unknown, incomplete, or misrepresented which then leads to the many prejudices, condemnations, and negative attitudes about them. The text gives a holistic view, following the course of the church’s liturgical year, bringing the reader closer to the everyday way of life in the monastery and parish. The story would also be enriched by the testimonies of older local residents about the topics presented in the text, which could not be included due to spatial constraint. Nevertheless, in front of readers is the religious and cultural life of the monastery and the parish of St. Peter and St. Paul during the time between the Kingdom of Yugoslavia and the post-war creation of the Federal People’s Republic of Yugoslavia, which is only a small part of the exceptionally rich, nearly eight hundred-year-old life of the Minorite Monastery of Ptuj. th

233

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno Dr. Irena Mavrič-Žižek Muzej narodne osvoboditve Maribor irena.mavric@mnom.si

Marčni dogodki leta 1941 na Ptuju in aprilska vojna Marčne in aprilske dogodke leta 1941 so Ptujčani dočakali v morečem vzdušju. Pristop Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu 25. marca 1941 je močno odmeval tudi v mestu ob Dravi. Ptuj je 27. marca doživel ogorčene demonstracije. Zbrano slovensko prebivalstvo je na pohodu po mestu in pred hišami ptujskih Nemcev vzklikalo proti sramotnemu paktu, političnemu režimu, izdaji jugoslovanske vlade in proti nemškemu nacizmu.1 Franček Majcen2 je v svojih 1

Mavrič-Žižek, 2005, str. 48; Mavrič-Žižek, 2007, str. 11.

2 Franček Majcen, pisatelj in bibliotekar, se je rodil leta 1921 v Borovcih pri Ptuju. Po končani osnovni šoli v Markovcih je nadaljeval šolanje na gimnaziji na Ptuju in jo leta 1941 končal v Ljubljani. Jeseni 1941 je odšel v partizane. Vojno je preživel najprej kot borec na Dolenjskem in Notranjskem, pozneje pa kot aktivist v zasedeni Ljubljani, na Štajerskem in v Prekmurju. Po vojni je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se nazadnje upokojil kot bibliotekar. Umrl je v Mariboru 7. marca 2001. V: Leksikon Spodnji Podravci /www.spodnjepodravci. si/osebe majcen-franček 678/ Dostopno [ 28. 11. 2016].

235

236

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

spominih zapisal, da »v Ptuju, še ni bilo bolj strastne in navdušene manifestacije kot je bila 27. marca 1941. /…/ Dijakom so se pridružili delavci in uslužbenci mnogih ustanov ter okoliški kmetje, ki so prišli po opravkih v mesto. Sprevod se je začel spontano, /…/ Obšli smo vse mesto, zavili prek mosta tudi na Breg, demonstrirali pred Straschillovo gostilno, ki je bila znana trdnjava hitlerjanstva …«3 Prvega aprila 1941 so sledili vpoklici rezervistov v jugoslovansko vojsko, ki se jim velika večina ptujskih Nemcev ni odzvala.4 Iz dneva v dan je naraščala dezorganizacija vojaških oblasti, peta kolona – med rezervnimi oficirji so se omenjali poročnik mg. Rudolf Molittor, podporočnik Albert Scharner, artilerijski kapetan II. razreda Richard Strackel, pešadijski poročnik in rezervni artilerijski kapetan II. klase dr. Hans Schneditz – pa je opravila svoje delo v ptujski vojašnici, kjer je vladala popolna zmeda.5 Čeprav so bila prepovedana vsa zborovanja, so se ptujski Nemci v mestu začeli izzivalno kazati v belih nogavicah.6 V zgodnjih jutranjih urah 6. aprila 1941 je nacistična Nemčija brez vojne napovedi napadla Kraljevino Jugoslavijo. Enote 51. pehotnega korpusa druge nemške armade so napadle obrambne položaje Dravske divizije v smereh Radgona–Ptuj in Šentilj–Maribor. Nad Ptujem so se pojavila prva nemška letala, ki so obstreljevala most in kolone starojugoslovanske vojske v Turnišču pri Ptuju.7 Takoj po napadu so se po pozivu Konrada Goschnigga8, ki je bil pooblaščen za

Majcen, 1968, str. 8.

Mavrič-Žižek, 2007, str. 12.

5 AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, fond: SODI, ovoj: Predokupacijska doba 1940/41, Slovenski letaki in brošure, Udar, leto I, št. 1, 15. maj 1940, str. 4; MavričŽižek, 2007, str. 12; Majcen, 1968, str. 11; Šuligoj, 1981, str. 120. 6 Majcen, 1968, str. 9. Da bi preprečili njihova izzivanja, so slovenski dijaki ptujske gimnazije v dneh pred nacističnim napadom na Kraljevino Jugoslavijo stražili pred hišami, kjer so se shajali. 7

Mavrič-Žižek, 2005, str. 49; Mavrič-Žižek, 2007, str. 16–17.

8 Konrad Goschnigg, ključavničar, se je rodil 26. novembra 1906 v Slovenskih Konjicah. Pred okupacijo je živel na Ptuju. Bil je jugoslovanski državljan nemške narodnosti, član KB, moškega pevskega društva, športnega društva in vodja jurišnega oddelka Ilegalnega Sturma. Junija 1942 je bil službeno prestavljen v trboveljsko okrožje, kjer je prevzel vodenje delovnopolitičnega urada. Umrl je v partizanskem spopadu 25. septembra 1942. V: MavričŽižek, 2016, str. 190.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pripravo prevzema oblasti, zbrali člani Ilegalnega SA Sturma9 mag. Leo Behrbalk, dr. Wilhelm Blanke, inž. Franz Celotti, Karel Jeglitsch, dr. Adolf Kalb, Max Kalb, Josef Prelog, Rudolf Reich, Albert Scharner, dr. Manfred Scheichenbauer, dr. Franz Schosteritsch, Josef Wratschko in Josef Wressnig na magistratu.10 Ob prisotnosti takratnega ptujskega župana dr. Alojza Remca11 in podžupana Ivana Cvikla12 so se polastili občinskega urada, hkrati pa so prejeli navodila za nadaljnje delo. Do prihoda nemške vojske so bili zadolženi za zavarovanje objektov in vojaških skladišč ter za vzdrževanje reda in miru v mestu. V okviru deželne straže (Landwache), vanjo je bil vključen tudi ključavničar Otmar Scheichenbauer13, ki je sodeloval pri prevzemu oblasti, so 9 Po nacističnem napadu na Poljsko so začeli v okviru Kulturbunda po zgledu SA ustanavljati posebne polvojaške oddelke, imenovane »Volksdeutsche Mannschaft« (Nemško moštvo). Po zbranih podatkih prof. Franja Baša so na Ptuju ustanovili takšen vojaški oddelek že leta 1937. Do aprila 1941 se je vanj vključilo okoli 60 domačih Nemcev. V letu 1940 so na Ptuju ustanovili jurišni oddelek Ilegalnega Sturma (Sturmabteilung SA). Organiziral in vodil ga je ptujski vodja nemške mladine, odvetnik dr. Gottfried Grill, tajnik pokrajinskega vodstva Kulturbunda za Dravsko banovino. Avgusta 1940 je vodenje šturma prevzel Konrad Goschnigg. V: Mavrič-Žižek, 2016, str. 188–191. 10 AMNOM, fond KUZOP, Scheichenbauer Otmar – zaslišanje pred vojaškim sodiščem v Mariboru 9. julija 1945. 11 Dr. Alojzij Remec, odvetnik, dramatik in pripovednik, se je rodil 10. aprila 1886 v Trstu. Po končani osnovni šoli in gimnaziji je v letih 1906–1909 najprej študiral teologijo v Gorici, nato pa pravo v Gradcu, kjer je leta 1916 tudi diplomiral. Med prvo svetovno vojno je bil vojak. Kot odvetniški pripravnik je najprej služboval v Ljubljani, leta 1927 pa se je z družino preselil na Ptuj. Leta 1935 je postal ptujski župan in s krajšo prekinitvijo opravljal to vlogo do leta 1940, vse do začetka okupacije. Nemci so ga aretirali 15. aprila in ga najprej zaprli v ptujske sodne zapore, nato v taborišču na Borlu. Od tam so ga v sredini maja poslali v taborišče v Rajhenburg, od koder so ga z družino 5. julija 1941 s transportom izselili v Srbijo, v Vrnjačko Banjo. Po koncu vojne se je 15. julija 1945 vrnil na Ptuj in tam nadaljeval z odvetniškim poklicem. Umrl je 21. novembra 1952 v ptujski bolnišnici in je pokopan na nekdanjem ptujskem mestnem pokopališču. V času med obema vojnama se je uveljavil kot dramatik, pisal je večinoma realistične ljudske igre z didaktično ali narodnoprebudno noto. V povesti Opustošena brajda (1946) je opisal nemško zasedbo Ptuja aprila 1941. V: L. Kr. 1996. Remec Alojz. Enciklopedija Slovenije, knjiga 10 Pt/Sam, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 166; Hernja Masten in Majerič Kekec, 2006, str. 40. 12 Ivan Cvikl, trgovec in posestnik, politik, se je rodil 20. aprila 1888 v Dobrni, bil je lastnik trgovske družbe in trgovine z manufakturnim blagom. Kot zaveden narodnjak in izobražen gospodarstvenik je deloval v ptujskem mestnem svetu, v letih 1935–1941 je bil podžupan mestne občine Ptuj. Po odstavitvi župana Remca je v času od 1. julija do 20. septembra 1940 opravljal posle župana. Ob ponovnem imenovanju dr. Alojza Remca za tujskega župana je spet prevzel posle podžupana. Umrl je 29. marca 1967 na Ptuju. V: Hernja Masten in Majerič Kekec, 2006, str. 39. 13 Otmar Scheichenbauer, jugoslovanski državljan nemške narodnosti, je bil rojen 23. oktobra 1891 na Ptuju. Po poklicu je bil ključavničar ter posestnik na Ptuju, član Kulturbunda in Ilegalnega Sturma, leta 1943 je postal član NSDAP, po vojni je bil obsojen na smrt. Smrtna kazen nad njim je bila izvršena v letu 1946.

237

238

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Člani Ilegalnega SA Sturma na Ptuju pred okupacijo.

zavarovali ceste, patruljirali po mestnih ulicah in stražili most čez Dravo.14 Breški člani Rdečega križa in požarne brambe, po poročanju ptujske kronike (Dorfbuch Pettau), »vsi nemškega duha« so bili vključeni v »nekakšno prostovoljno ljudsko pomoč«. Razdeljeni so bili v tri skupine, na 10 gasilcev, 10 sanitejcev in 10 mož za razna dela. Na postaji Rdečega križa pri Sorku na Bregu so uredili vse potrebno za sprejem morebitnih ranjenih nemških vojakov, pri Straschillu so usposobili gasilsko brizgalko za gašenje, 6. aprila, na dan vojne, pa so pri njem ter pri Vupotiču in Tomaniču pripravili za pripadnike nemške manjšine javna zaklonišča.15

14 AMNOM, fond: KUZOP, Scheichenbauer Otmar – zaslišanje pred vojaškim sodiščem v Mariboru 9. julija 1945. 15 AZG PMPO Arhiv Zgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, fasc: Okupacija, LR 1564 Listi iz Dorfbuch Pettau.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dobro oborožena nemška vojska je 6. aprila 1941 zlomila odpor graničarskih enot pri Šentilju, Cmureku in Radgoni. Po spopadih z enotami 7. in 8. zalednega polka 7. aprila na območju Slovenskih goric so prve nemške izvidniške čete prispele na Ptuj 8. aprila.16 Podobno kot v drugih krajih na slovenskem Štajerskem so tudi na Ptuju člani Kulturbunda17 nestrpno pričakovali svoje »nemške odrešitelje«. Ob prebiranju redkih ohranjenih listov iz ptujske nemške kronike (Dorfbuch Pettau) in zbranega spominskega gradiva lahko zapišemo, da so nemške vojake sprejeli z navdušenjem, kot »osvoboditelje izpod srbskega jarma«. Še posebej so se pri tem izkazale žene ptujskih Nemcev, med njimi Reichova, Scharnerjeva in Ornigova, ki so jih obsule s cvetjem.18 Prihod nemške vojske na Ptuj in navdušenje ptujskih Nemcev ob snidenju z nemškimi vojaki je dr. Alojzij Remec v povesti Opustošena brajda opisal tako: »Spodaj na trgu se je zbrala /…/ gruča ljudi. Pred njo sta mogočno korakala sem in tja v črnih škornjih in rjavih srajcah trgovec Wratschko in pek Halbert in /…/ čakala, da pozdravita nemško vojsko. /…/ Po ozki ulici je privozila na kolesih vrsta Nemcev z mrkimi obrazi pod širokimi čeladami. Ročne strojnice so šklepetale na kolesnih krmilih, nekje zadaj so ropotali motorji. /…/ Vse ima grdo temno sivo barvo, od tankov, ki se jim divi ptujska nemškutarija, do čelad na glavah nemških vojakov, ki stopajo vsemogočno v težkih škornjih po ulicah.«19 V prisotnosti poveljnika nemške udarne kolesarske čete, ki je prva prispela na Ptuj, poročnika Klopferja, ter domačinov – trgovcev Rudolfa Artenjaka, Hansa Slawitscha, Karla Kasperja in Franca Korscheta, tovarnarja Paula Piricha in Fritza Wegscheiderja – so volksdeutscherji 8. aprila 1941 postavili za »komisaričnega župana«

16 Mavrič-Žižek, 2005, str. 49; Mavrič-Žižek, 2007, str. 16–17. 17 Švabsko-nemška kulturna zveza Ptuj – Ortsgruppe des schwäbisch-deutschen Kulturbundes Pettau je bila ustanovljena 26. avgusta 1931. Glavni pobudnik za ustanovitev je bil advokatski pripravnik dr. Teodor Starkel. Krajevno skupino je najprej vodil trgovec Egon Schwab, po njegovi smrti 1934 jo je prevzel magister farmacije Leo Behrbalk, od februarja 1939 pa Josef Wressnig. Tik pred okupacijo je bilo v Kulturbund vključenih 538 ali 541 članov, od tega jih je bilo 512 s Ptuja. V: Mavrič-Žižek, 2016, str. 158–161. 18 AZG PMPO, fasc: Napredna dejavnost pred II. svetovno vojno, Napredno gibanje v Ptuju in okolici pred letom 1941, str. 2. 19 Remec, 1946, str. 32–49.

239

240

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mesta inž. gradbeništva Franza Cellotija, člana Ilegalnega SA Sturma.20 Takoj po imenovanju je Celotti z okrožnico obvestil prebivalstvo o prevzemu poslov mestnega župana in o obvezni oddaji orožja.21 Za referat policije je bil zadolžen ptujski slikar Leopold Wallner.22,23 »Večletni bojevnik za nemštvo« Albert Scharner, lastnik opekarne in trgovec s Ptuja, je 10. aprila prevzel okrajno glavarstvo. Uslužbencem je takoj ukazal poslovati v nemščini, glede občevanja s strankami pa so morali upoštevati veljavne predpise, izdane pred 1. novembrom 1918. V spremstvu dotedanjega sreskega načelnika dr. Antona Farčnika24 je Scharner v naslednjih dneh obiskoval občine, potrjeval nove župane ter odstranjeval slovenska krajevna imena in jih spreminjal v nemška. Njegov namestnik je postal Rudolf Reich, dentist s Ptuja. Zadolžen je bil za imenovanje ukinitvenih komisarjev za najpomembnejša slovenska društva.25

20 Mavrič-Žižek, 2007, str. 20. Po ohranjenem protokolu je skupina prvih nemških vojakov na kolesih prispela v mesto pred magistrat ob pol enih popoldan. Po kratkem spopadu pri Dravi se je poročnik Klopfer vrnil nazaj pred magistrat, odšel v kavarno Evropa in tam imenoval inž. Celottija za komisaričnega župana. 21 Hernja Masten in Majerič Kekec, 2006, str. 41. 22 Leopold Wallner se je rodil 30. maja 1910 v Trstu, kjer je bil njegov oče sodni uradnik. Leta 1916 se je z družino preselil na Ptuj. Po končani osnovni šoli je šolanje nadaljeval na ptujski gimnaziji, maturo pa je opravil v Kočevju. Vpisal se je na akademijo za umetnost v Zagrebu, slikarstvo je študiral pri prof. Mujadziću. Po štirih semestrih je prekinil študij ter odšel v Freiburg im Breisgau. Tam se je preživljal kot risar pri kirurgu prof. Eduardu Rehmu, hkrati pa je študiral medicino. Po štirih letih se je vrnil domov, odšel na služenje vojaškega roka in v Mariboru končal oficirsko šolo. Leta 1939 je za kratek čas odšel v München, po vrnitvi pa se je na Ptuju zaposlil kot zobozdravstveni tehnik pri dr. Schosteritschu. Na Ptuju se je vključil v Kulturbund. Konec leta 1941 je bil v Gradcu sprejet v NSDAP. Jeseni leta 1942 se je prostovoljno javil v nemško vojsko in padel kot poročnik v bojih pri Odesi na vzhodni fronti 11. aprila 1944. Njegov slikarski opus zajema risbe, grafike, olja in akvarele Ptuja, Haloz in Donačke gore. V: Pertassek, 1991, str. 176 in 177; V: Kurt Hildebrand Matzak Leopold Wallner /Ein innger Maler auf Schloss Oberpettau. Marburger Zeitung, 83. letnik, št. 148, 28. maj 1943, str. 6; Herbert Erker, Leo Wallner der Pettauer dem Gedenken des Künstlers, Kämpfers und Soldaten. Marburger Zeitung, 84. letnik, št. 158, 6. junij 1944, str. 3. 23 AZG PMPO, fasc: Izjave, življenjepisi, Ogorelc Mirko – življenjepis, Ptuj, 21. marec 1955. 24 Dr. Anton Farčnik, pravnik in sreski načelnik, se je rodil leta 1888 na Polzeli. Po končani šoli na Polzeli in gimnaziji v Celju je študiral pravo v Pragi. Promoviral je leta 1915. Po diplomi je bil najprej odvetniški kandidat v Celju, leta 1919 je bil imenovan za deželnovladnega koncipista pri Okrajnem glavarstvu v Celju, nato pa za okrajnega komisarja v Mozirju. Kasneje je postal sreski načelnik, najprej v Dolnji Lendavi in leta 1939 na Ptuju. V: Ribnikar, 1999, str. 228. 25 Mavrič-Žižek, 2007, str. 20; Ferenc, 1968, str. 137.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Vključitev ptujskih Nemcev v okupatorjevo civilno upravo Nemško vojaško upravo, ki je trajala le nekaj dni in je bila v rokah vodje SA-Gruppe Südmark, generala Arthurja Nibbeja, je 14. aprila 1941 zamenjala začasna civilna oblast.26 Civilno oblast v okupacijski enoti Spodnja Štajerska27 je prevzel pokrajinski vodja NSDAP in državni namestnik dr. Siegfried Uiberreither28 iz Gradca. Nemške okupacijske oblasti so v prvih mesecih vojne pustile starojugoslovansko upravno razdelitev. Na sedeže bivših okrajnih načelstev je šef civilne uprave postavil svoje politične komisarje iz rajha. Naloge političnega komisarja za mesto Ptuj je prevzel SA-Standartenführer Erich Seitz, v okraju Ptuj podeželje pa Fritz Bauer.29 Takoj po prevzemu svojega službenega mesta je politični komisar za mesto Ptuj Erich 26 Mavrič-Žižek, 2007, str. 21; Ferenc, 1968, str. 140; Ferenc, 1998, str. 100. 27 Okupatorjeva upravna enota Spodnja Štajerska je teritorialno zajela slovensko Štajersko, severovzhodni del Dolenjske in vzhodni del Gorenjske, kasneje pa so bile k njej priključene še štiri vasi v Prekmurju: Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Sredice. Slovenska Štajerska je zajela okraje Brežice, Celje, Gornji Grad, Konjice, Laško, Ljutomer, Maribor desni breg, Maribor levi breg, Ptuj, Slovenj Gradec, Šmarje pri Jelšah ter samostojna mesta Maribor, Ptuj in Celje. Iz okraja Dravograd so bile k njej priključene še občine Kapla, Marenberg (danes Radlje ob Dravi), Muta, Remšnik, Ribnica in Vuhred. Iz vzhodnega dela Gorenjske so bile k Spodnji Štajerski priključene občine Trojane iz okraja Kamnik ter Zagorje, Mlinše, Dole, Polšnik, Sv. Jurij pod Kumnom iz okraja Litija. Iz severovzhodnega dela Dolenjske pa občine Boštanj, Bučka, Raka, Studenec, Krško, Leskovec, Cerklje, Radeče, Št. Janž in deli občin Tržišče, Škocjan, Sv. Križ pri Kostanjevici iz okraja Krško. Okupacijska upravna enota Spodnja Štajerska je merila okoli 6863 km², po podatkih ljudskega štetja z dne 31. marca 1931 je na tem ozemlju živelo 568.215 prebivalcev. V: Ferenc in Ževart, 1979, str. 449. 28 Dr. Siegfried Uiberreither se je rodil leta 1908 v Salzburgu. V Gradcu je končal študij prava in leta 1930 postal sekretar območne bolniške blagajne za južno in vzhodno Štajersko, čez tri leta pa organizacijski sekretar delovne skupnosti bolniške blagajne za Štajersko. Bil je član Štajerske domovinske brambe – Steirischer Heimatschutz, leta 1931 je pristopil k oddelkom SA in leta 1937 prevzel njihovo izobraževanje. Nekaj časa je bil tudi policijski predsednik v Gradcu. Maja 1938 je postal pokrajinski vodja NSDAP in državni namestnik za Štajersko. Med vojno 1941–1945 je bil šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem. Ob koncu vojne je pobegnil in se v kraju Murau predal Angležem. Nekaj časa je bil v priporu v Nürnbergu in nastopil kot priča na nürnberškem procesu. Med pripravami na vrnitev v Jugoslavijo mu je uspelo pobegniti iz taborišča Dachau. Pod tujim imenom je živel v Nemčiji in tam umrl leta 1984. V: Mavrič- Žižek, 2006, str. 126. 29 Fritz Bauer se je rodil leta 1911 v Gradcu. V začetku okupacije je bil imenovan najprej za političnega komisarja okraja Ptuj podeželje, od 1. julija 1941 za političnega komisarja ptujskega okrožja, februarja 1942 pa je postal deželni svetnik. V septembru (18. 9.) 1941 je prevzel okrožno vodstvo Štajerske domovinske zveze in ga obdržal do konca vojne. Po odhodu okrožnega vodje Štajerske domovinske zveze za ljutomerski okraj inž. Romana Nemca v vojsko leta 1944 je Bauer prevzel še vodenje Štajerske domovinske zveze za ljutomerski okraj. V dopoldanskih urah 8. maja 1945 je z umikom zadnjih nemških vojakov in nemških uradnikov tudi on zapustil Ptuj. V: Mavrič-Žižek, 2007, str. 22.

241

242

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seitz prevzel upravo iz rok domačih Nemcev, ki so se je polastili v mestu že 6. aprila.30 Med okupacijo se je mestna občinska uprava ravnala po Nemškem občinskem redu (Deutsche Gemeindeordnung) in se je delila na več oddelkov: prvi oddelek je zajel splošno upravo, drugi blagajno in knjigovodstvo, tretji finance in davke, četrti vojnogospodarske zadeve s pododdelki: prehrana, gospodarstvo in urad za izdajo kart, peti oddelek pa je zajel matični urad z vodenjem matičnih knjig.31 Upravo mesta Ptuja je 15. aprila 1941 iz rok Alberta Scharnerja prevzel dr. Hans Bauer,32 pooblaščenec pri šefu civilne uprave na Spodnjem Štajerskem. Mestno upravo je vodil do konca maja 1941.33 Po odpustitvi večine bivših jugoslovanskih uradnikov so nacisti v občinsko upravo poleg avstrijskih uradnikov, vključili tudi domače Nemce, člane Kulturbunda. Gospodarske in gradbene zadeve ter preskrbo mesta z vodo je prevzel Rudolf Horvat. Gospodarski urad, ki je skrbel za industrijske obrate ter nadziral delo obrtnikov in obrtnih delavnic, je vodil trgovec Fritz Urschitz. Vodja mestnega urada je postal Erich Bellovitsch, registracija vozil in preskrba z bencinom sta bili poverjeni Johannu Schauperlu, vodja prehranjevalnega urada B (izdaja nakaznic) je bil Walter Winkler, stanovanjskega urada Julian Meliva in prijavnega urada Johan Poschun. Ekonom mestne uprave je postal Josef Gorischek, knjigovodstvo in mestno blagajno je vodila Sidonija Alter, za vložišče je odgovarjal Alois Kralj, telefonistka je bila Margareta Farič, kot pisarniške moči pa se v mestni upravi omenjajo še Silva in Inge Molittor, Anton Kuhar in Franc Ponninger.34 Politični komisarji so po občinah postavili tako imenovane »uradujoče župane« (Amtsbürgermeister), domačine iz vrst domačih Nemcev, članov Kulturbunda oziroma zaupnikov Pokrajinskega obmejnega urada, nekaj županov pa je prišlo tudi iz avstrijske Štajerske. Za župana Ptuja je bil 27. maja 1941 imenovan Albert Scharner, ki je posle prevzel 1. junija 1941. Njegova služba je bila podrejena političnemu komisarju ptujskega okrožja in vojnemu 30 Mavrič-Žižek, 2007, str. 22. 31 Ferenc, 2004, str. 21. 32 Dr. Hans Bauer je bil konec maja 1941 premeščen v Maribor, kasneje pa je postal vodja izpostave političnega komisarja deželnega okrožja Maribor v Slovenj Gradcu. Izpostavo je vodil do 25. februarja 1943, ko je bila ukinjena. V: Mavrič-Žižek, 2007, str. 20. 33 Prav tam, str. 20. 34 Prav tam, str. 22 in 23.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

243

Josef Wressnig, župan mesta Ptuja med okupacijo.

gospodarstvu. Skrbel je za preskrbo prebivalstva s prehrano, za šolstvo in za vzgojo najmlajših, za gradbene zadeve in za urejanje komunalnih mestnih zadev. Služba, ki jo je opravljal, je bila častna, vendar je kljub temu tudi on, kot vsak župan v ptujskem okupacijskem okrožju, dobival povračilo izdatkov, njihova višina pa je bila odvisna od števila prebivalcev v mestu. Junija 1941, ko je v mestu živel 6401 prebivalec, je župan Scharner dobil odškodnino v višini 1260 RM.35 Županske posle je opravljal vse do 18. septembra 1941, ko je bil za župana Ptuja imenovan Josef Wressnig, ki je mesto vodil do konca vojne.36 Na podlagi nemškega zakona o občinah in v soglasju s šefom civilne uprave na Spodnjem Štajerskem dr. Uiberreitherjem, je bil Wressnig 13. aprila 1944 imenovan za častnega župana »hauptamtlichen Burgermeister der Stadtgemeinde Pettau«. Častna listina mu je bila izdana 7. julija 1944, za mestno občino pa jo je podpisal podžupan inž. Franz Celotti. Županske zasluge Wressniga je v članku »Prvi nacionalsocialistični župan Ptuja« opisal tudi časopis Kleine Zeitung 4. julija 1944.37 35 Hernja Masten in Majerič Kekec, 2006, str. 41. 36 AMNOM, fond St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 10/8, Verzeichnis der komm. Amtsbürgemaister des Landkreises Pettau, Pettau 18. Juli 1941; Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, September 1941, Folge 3, Anordnung 8/41, Kreisführung Pettau, str. 136; Mesto Pettau je dobilo novega uradnega župana in Organizacija Steirischer Heimatbund, Kreisfuhrung Pettau, Štajerski gospodar, letnik I, št. 27. september 1941, str. 11. 37 Hernja Masten, Majerič Kekec, 2006, str. 41 in 42.

244

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Zaradi pomanjkanja nemškega uradništva in v želji, da bi bila uprava na slovenskem Štajerskem enaka kot v pokrajinah nekdanje Avstrije, je nemški okupator 1. julija 1941 na slovenskem Štajerskem ukinil okraje ter ustanovil pet podeželskih okrožij (Maribor podeželje, Celje, Ptuj, Trbovlje, Brežice) in mestno okrožje Maribor. Ptujsko okrožje – Kreis Pettau, ki ga je vsa štiri leta vodil Fritz Bauer, je nastalo z združitvijo okrajev Ptuj mesto in Ptuj podeželje.38 Prvi delovni štab političnega komisarja za ptujsko okrožje je štel 32 ljudi, med arhivskim gradivom pa žal nimamo ohranjenih dokumentov, na osnovi katerih bi lahko rekonstruirali okupatorjeve urade civilne uprave v ptujskem okrožju in s tem tudi vključitev domačih Nemcev vanje. Ohranjenih je le nekaj dokumentov za okrožni prehranjevalni urad (Ernährungsamt), ki ga je med okupacijo vodil domačin Hans Straschill. Urad je bil izredno pomemben za preskrbo prebivalstva v vojnih razmerah. Delil se je na dva oddelka: oddelek A, ki je bil zadolžen za živež, in oddelek B, ki je razdeljeval racionirana živila in ga je vodil Peter Bauer. Urad, ki je bil strokovno podrejen pokrajinskemu prehrambnemu uradu »Südmark«, je imel od februarja 1942 svoje prostore v kapucinskem samostanu na Ptuju.39 Za lovskega mojstra v okrožju je bil imenovan dr. Hans Schneditz, kot tak je bil zadolžen za lovske zadeve.40 Okrožni mojster rokodelstva je postal Josef Murko, okrožni obrtni pooblaščenec je bil Friedrich Petek, okrožno gospodarsko zbornico pa je prevzel Harald Schwab.41

38 Mavrič-Žižek, 2007, str. 22 in 24. Ptujsko okrožje, ki je obsegalo 1110 km², je poleg mestne občine Ptuj in okraja Ptuj podeželje zajelo še občine Lenart v Slovenskih goricah, Cerkvenjak, Jurovski Dol, Benedikt, Sv. Trojica in Voličina iz okraja Maribor levi breg, občini Rače in Makole iz okraja Maribor desni breg ter občini Žetale in Stoperce iz okraja Šmarje pri Jelšah. Občini Lenart so nacisti iz ukinjene občine Sv. Ana v Slovenskih goricah priključili katastrske občine Kremberk, Ledinek, Zgornja Ročica in Žice. Junija 1941 je okrožje imelo 41 občin, po popisu prebivalstva, ki ga je okupator izvedel 10. oktobra 1941, pa so v njem živeli 107.104 ljudje ali 20,48 odstotka vseh na Spodnjem Štajerskem. 39 AMNOM, fond: St.HB. Kreisführung Pettau, šk. K 10/1, Bericht Pettau 24. 2. 1942, Mavrič-Žižek, 2007, str. 40 Odredba o lovskem pravu na Spodnjem Štajerskem, Štajerski gospodar, letnik I, 31. maj 1941, str. 12. 41 SI_ZAP/0458, Zgodovinski arhiv Ptuj, fond: Mestna občina Ptuj 1941–1945, šk. 15, Dopis peku Puhlin Johannu, 23. september 1943.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Vloga ptujskih Nemcev pri uresničevanju okupatorjeve raznarodovalne politike nad slovenskim prebivalstvom Nemški okupator je hotel uničiti slovenski narod kot etnično enoto, deželo pa v pičlih petih letih popolnoma ponemčiti. V skladu s Hitlerjevim naročilom »Napravite mi to deželo zopet nemško« je najprej spremenil zunanji videz dežele, nato je začel fizično odstranjevati narodno zavedne Slovence – izobražence, ki so imeli vodilno vlogo pri utrjevanju in širjenju narodne zavesti in bili kot taki trn v peti spodnještajerskim Nemcem. Sledilo je sistematično naseljevanje Nemcev iz rajha na izpraznjena mesta, slovensko prebivalstvo, ki je ostalo doma, pa je hotel okupator čim prej ponemčiti.42 Na okupatorjevo ponemčevalno politiko so se ptujski Nemci temeljito pripravili. Po navodilih Inštituta za jugovzhodno nemštvo so člani ptujskega Kulturbunda že leta 1940 izdelali za ptujski okraj obsežen elaborat s splošnimi geografskimi in zgodovinskimi podatki, z opisom gospodarskih, upravnih, političnih, prosvetnih, poštnih in prometnih razmer. Pripravili so tudi sezname Nemcem sovražnih oseb in oseb, ki so se preselile na slovensko Štajersko po letu 1914 in so jih po zasedbi hoteli takoj izgnati.43 To nam potrjujejo dokumenti: »Sofortmassnahme« – takojšnji ukrepi, ki so načrtovali takojšno zasedbo vseh javnih poslopij in uradov v Ptuju, izdelan načrt najpomembnejših objektov in komunikacijskih povezav na Ptuju ter pripravljen seznam 36 slovenskih intelektualcev in odbornikov šestdesetih slovenskih društev, katerih narodnoobrambno delo je bilo še posebej dobro poznano ptujskemu nemštvu. Ob vsem tem so pripravili seznam še posebej zanesljivih volksdeutscherjev, ki bi bili v »primeru zasedbe na razpolago okupacijskim oblastem«. V seznamu se omenjajo: Josef Wressnig, dr. Othmar Scheichenbauer, dr. Hanke, inž. Franz Celotti, ki jih je treba po prihodu okupacijskega štaba, kakor so zapisali, »takoj pritegniti k delu«, primerni in zanesljivi pa so bili še: Albert Scharner, dr. Adolf Kalb, dr. Franz Schosteritsch, dr. Wilhelm Blanke, Harald Schwab, Karel Wessely, Leo Behrbalk, Poldi

42 Ferenc in Ževart, 1979, str. 450. 43 Ferenc, 1968, str. 127–128.

245

246

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Scharner, Josef Prelog, Max Kalb, Karl Jeglitsch in Rudolf Reich.44 V prvih dneh okupacije so se člani Kulturbunda najprej lotili odstranjevanja slovenskih napisov na trgovinah, gostilnah in uradih, po oglasnih deskah pa so obešali lepake v nemškem jeziku, ki so naznanjali nemško okupacijo, in prve odredbe, ki jih mora prebivalstvo brezpogojno izpolnjevati. Po prihodu okupatorja so sodelovali pri aretacijah narodno zavednih Slovencev, ki so bile eden izmed temeljnih ukrepov za ponemčevanje slovenske Štajerske. Prve aretacije Slovencev na Ptuju 8. in 9. aprila 1941 so izvedli oddelki vojske, orožništvo in člani Kulturbunda, ko so za kratek čas prevzeli oblast. Slovenski poročevalec je v prvi številki pod naslovom »Divjanje hitlerjevcev in nemških okupatorjev« zapisal: »Ptuj. Divjanje hitlerjevcev in nemških okupatorjev se je začelo že prvi dan. Aretirali so uglednejše Slovence, učitelje, duhovnike, profesorje, trgovce, obrtnike itd. Aretirane Slovence so na najnesramnejši način sramotili.«45 Aretacijo tega dne je v svojih spominih opisal tudi Mirko Ogorelec: »Ko je 8. aprila popoldne prispel okupator v Ptuj, sem imel čast biti prvi aretiran kot talec, aretacijo je izvršil slikar Wallner, ki je imel v času medvladja v Ptuju kot kulturbundovec referat policije. Aretiral me je na ulici v imenu Wehrmachta, kakor je izjavil. Odpeljal me je v spremstvu oboroženih dijakov, med njimi je bil sin takratnega trgovca z železnino Krainza, v žandermerijsko kasarno v Prešernovi ulici /…/ ter me na dvorišču, ko me je izročil tam službujočemu nemškutarju, trgovskemu pomočniku Stanitzu z Brega, zaklenil v sobico na dvorišču. Posamezno so še nato pripeljali kot talce trgovca Lenart Franca, Kralj Hinka in Laha, šefa cestne uprave. Ponoči nas je obiskal znani nemškutar, dentist Reich, ki nam je zagotavljal, da nas bodo zjutraj takoj izpustili, če se v noči ne bode kakemu Nemcu kaj zgodilo od strani Slovencev. Res je, da smo bili že ob petih zjutraj doma.«46 Obsežnejše aretacije na Ptuju pa so se začele 14. aprila po vnaprej pripravljenem seznamu, ki ga je s seboj prinesla tajna varnostna služba iz Gradca. Seznam so pred okupacijo pripravili člani

44 SI_ZAP/0458, Zgodovinski arhiv Ptuj, fond: Mestna občina Ptuj 1941–1945, šk. 1, ovoj: nagli ukrepi I–XI. 45 Mavrič-Žižek, 2007, str. 109. 46 AZG PMP, fasc: Izjave, življenjepisi, Ogorelc Mirko – življenjepis, Ptuj, 21. marec 1955.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ptujskega Kulturbunda. Pri pripravi seznama so se lotili celo analize prebivalstva glede narodne pripadnosti in ugotavljali »čisto nemško poreklo« ljudi. Po zbranih informacijah, ki so jih imele okupacijske oblasti, bi moralo izginiti pet odstotkov Slovencev, ki so živeli na Ptuju.47 Aretacije, ki so jih izvajali člani gestapa in člani ptujskega Kulturbunda, so potekale vsak dan, med aretiranimi pa so se znašli funkcionarji ukinjenih jugoslovanskih političnih strank, člani Sokola, Maistrovi borci, člani Ciril-Metodove družbe, člani bivše Narodne odbrane ter izobraženci. Dominik Glušič, med okupacijo paznik v ptujskih sodnih zaporih, v svojih spominih omenja, da so se nacisti skupaj s člani Kulturbunda strahovito znesli nad prvimi zaporniki, jih pretepali in suvali ter jih izpostavljali fizičnim in psihičnim mukam.48 O njihovem ravnanju z zaporniki je Mirko Ogorelc v svojih spominih zapisal: »Ponovno so me aretirali 15. aprila, ko je prišla edinica SS v Ptuj, ki je skupno s ptujskimi kulturbundovci pričela z aretacijami Slovencev. Okrog devete ure zvečer so vdrli v moje stanovanje v Pletarni nemškutar Albrecht, zet peka Lozinška. /…/. Odvedli so me v sodnijsko pisarno, kjer je vodil pretepanje soglasni Wallner, v roke pa so me dobili nemški gimnazijci. /…/ Skoraj nezavestnega so me odvlekli v celico 11 v pritličju, v temi sem se zavedal, da so v celici zaprti tudi drugi Ptujčani, med njimi se spominjam dr. Fermevca, čevljarja Andriča /…/. Drugi dan so prihajali si nas ogledovat pijani gestapovci, katerim je bil posebno interesanten dr. Remec, »als letzter jugoslawischer Bürgermeister der deutschen Stadt Pettau«, kakor se je moral pozneje vsakomur predstavljati.«49 Med kulturbundovci, ki so strahotno pretepali jetnike, se omenjajo Selinschegg, Herbert Dasch, Osterbergerjeva sinova, brata Albrecht in Kozoderc.50 Člani Ilegalnega SA Sturma Leo Behrbalk, Herbert Blanke, Franz Celotti, Georg Pichler, Albin Ribisl, Otmar Scheichenbauer, dr. Hans Schmeditz, dr. Franz Schosteritsch, Adolf Selinschegg in Hans Slawitsch so bili zadolženi za straženje zaprtih duhovnikov v ptujskih sodnih zaporih ter učiteljev in učiteljic (bilo jih je okoli 130)

47 Šuligoj, Leto 1941 na Ptuju, str. 115. 48 Mavrič Žižek, 2007, str. 109; Grašič, 1981, str. 139. 49 AZG PMPO, fasc: Izjave, življenjepisi, Ogorelc Mirko – življenjepis, Ptuj, 21. marec 1955. 50 AMNOM, fond: KUZOP, mapa: Material za obtožnico za proces v Nürnbergu, Poročilo Anketne komisije za ugotavljanje zločinov nasilnega preseljevanja Slovencev, str. 14.

247

248

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

s Ptuja in iz bližnje okolice, ki so jih nacisti 5. maja 1941 poklicali na okrajno glavarstvo na t. i. tečaj prešolanja – Umschulungkurs ter so bili najprej nekaj dni zaprti v kapucinskem samostanu.51 Okupacijo slovenske Štajerske so nacisti pripravljali tudi na gospodarskem področju. Nacistična vohunska mreža, v kateri so sodelovali tudi predstavniki nemške manjšine, je pred napadom na Jugoslavijo poleg podatkov o politični opredelitvi prebivalstva in o vojaških objektih zbirala tudi gospodarske podatke. Med prvimi ukrepi, ki jih je okupator izpeljal v gospodarstvu, sta bili zaplemba kapitala in premoženja vseh slovenskih podjetij, bank, organizacij, društev, združenj ter aretiranih, izgnanih in pobeglih oseb ter uporaba kapitala in zemlje za utrjevanje nemštva.52 Pri upravljanju zaplenjenih slovenskih industrijskih, trgovskih in obrtnih podjetij ter poljedelskih in vinogradniških posestev so sodelovali tudi ptujski Nemci. Po zbranih podatkih je bilo junija 1941 v ptujskem okrožju 3589 različnih obratov; od tega je bilo 233 gostiln, 255 energetskih obratov, 30 industrijskih obratov, 760 rokodelskih obratov (obrtne delavnice) in 1960 kmetijskih obratov.53 Iz ohranjenega spiska industrijskih, trgovskih in obrtnih obratov, ki jih je zaplenil upravni urad za zaplenjeno premoženje pri pooblaščencu državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Mariboru, je razvidno, da je okupator v nekdanjem ptujskem okraju zaplenil 78 obrtnih obratov, od teh jih je bilo na Ptuju 54. Med industrijskimi obrati je bilo 5 mlinov, 3 tekstilne tovarne, opekarna in žaga. Med zaplenjenimi obrati so prevladovale trgovine s špecerijo, manufakture, gostilne in razne obrtne delavnice – krojaške, čevljarske, mizarske in pleskarske.54 Delo v zaplenjenih slovenskih obrtnih in trgovskih obratih, katerih večina lastnikov je bila s svojimi družinami izgnana, se je med vojno nadaljevalo. Upravljali so jih plačani komisarji, večinoma iz vrst ptujskih Nemcev. Med njimi se omenjajo znani člani Kulturbunda: dr.

51 Šuligoj, 2001, str. 118; Grašič, 1981, str. 168, Ferenc, 1968, str. 163. 52 Ferenc in Ževart, 1979, str. 457. 53 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, fasc: K 10/1, Dopis Pettau, 20. Juli 1941. 54 AMNOM, Verzeichnis der aus der Untersteiermark ausgesiedelten Personen und Betriebe, welche die Dienstelle deutschen Volkstums beschlagnahmt wurden (dalje navajam: Verzeichnis); AZG PMPO, fasc: Izseljenci, Vlado Klemenčič: Izseljevanje Slovencev 1941. Spisek je priložen kot priloga k seznamu izseljenih oseb iz slovenske Štajerske. Dvanajst obrtnih obratov je bilo zaplenjenih v Ormožu, preostalih 12 pa v drugih krajih okraja.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Othmar Scheichenbauer, Wilhelm Dengg, Josef Petek, Hans Kodela, Max Weissenstein, dr. Hans Schneditz, dr. Sixt Fichtenau, Hans Slawitsch, Erwin Wagner, Wilhelm Meditz, Franz Stross, Hubert Grill, Hugo Heller, Franz Kosoderz, Herman Prelog, Karl Pogatschnigg, Harald Schwab, Anton Treo, Edvard Seewan in drugi.55 V začetku septembra 1942 je bilo v ptujskem okrožju zaplenjenih tudi 395 posestev v skupni površini 4959,6153 hektarja.56 Zaplenjena posestva so bila predana v upravljanje pooblaščencu državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Mariboru. Glavni oddelek V (poljedelstvo in gozdarstvo) je za njihovo upravljanje v ptujskem okrožju ustanovil šest višjih uprav. Višja uprava Ptuj je skrbela za 90 zaplenjenih posestev (737,21 ha), pri zaplembah pa se omenjajo Edvard Seewan, Wilhelm Meditz, Franz Stross, Otmar Samuda in Karl Pogatschnigg.57 Vloga ptujskih Nemcev v okrožnem vodstvu Štajerske domovinske zveze Vodilno vlogo pri ponemčevanju Slovencev na slovenskem Štajerskem so nacisti namenili Štajerski domovinski zvezi58 (ŠDZ) – Steirische Heimtbund. Po ohranjenih okupatorjevih dokumentih ugotovimo, da so vodstvo Štajerske domovinske zveze sestavljale tri skupine vodilnih

55 AMNOM, Verzeichnis. 56 Mavrič-Žižek, 2007, str. 117. Od celotne površine je bilo 1130,8612 ha njiv, 607,4789 ha travnikov, 164,0793 ha vrtov, 335,3397 ha vinogradov, 328,6715 ha pašnikov, 2252,7937 ha gozda in 140,3910 ha neproduktivne zemlje. Poleg višje uprave Ptuj so v ptujskem okrožju delovale še višja uprava Borl, višja uprava Ptujska gora-Videm, višja uprava Ormož, višja uprava Ivanjkovci in višja uprava Lenart. 57 AMNOM, Liegenschafts-Verzeichnis der H. A. IV, Stan dvom 15. März 1943, Oberverwaltung Pettau, Kreis Pettau; Erfassungsbogen. Gozdov je bilo 189,32 ha, vinogradov pa 38,53 ha. 58 Ustanovitev ŠDZ je napovedal šef civilne uprave dr. Siegfried Uiberreither ob svojem prihodu v Maribor 14. aprila 1941 v »Pozivu štajerskim možem in ženam«, rekoč: »Ura odločitve za vsakega posameznika je prišla. Vsi Štajerci, ki se priznavajo k Adolfu Hitlerju in njegovemu rajhu, bodo lahko v prihodnjih dneh oddali predlog za sprejem v Steirischer Heimatbund. Steirischer Heimatbund bo ona velika organizacija, ki bo obsegala vse dobro misleče Štajerce.« Kot edina dovoljena politična organizacija je bila ustanovljena 10. maja 1941 s posebno odredbo šefa civilne uprave na Spodnjem Štajerskem, dr. Siegfrieda Uiberreitherja. Imela je nalogo, da »združi vse dobro misleče Spodnještajerce in narodnjake, ki se odkritosrčno priznavajo Führerju in Reichu«, jih »duševno, duhovno in politično vodi« ter jih naredi »za zveste državljane rajha in polnovredne člane nemške narodne skupnosti«. V nekaj letih bi postopoma prerastla v NSDAP, ki pa je nacisti na Spodnjem Štajerskem nikoli niso ustanovili. V: Ferenc, 1968, str. 745 in 746.

249

250

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Nemcev. Prvi dve skupini so sestavljali sodelavci dveh nacističnih ustanov iz Gradca: Inštituta za jugovzhodno nemštvo, ki ga je vodil dr. Helmut Carstanjen, in Pokrajinskega obmejnega urada, ki ga je vodil Anton Dorfmeister, tretjo skupino pa so sestavljali skoraj vsi bivši funkcionarji Švabsko-nemške kulturne zveze.59 Po ukazu Himmlerja60 je nemška varnostna policija (gestapo) iz Maribora aprila 1941 preverjala Nemce oziroma volksdeutscherje po okrajih. Med njimi ni bilo skoraj nikogar, ki bi se bil v času Kraljevine Jugoslavije »pregrešil« zoper nemštvo. Nacisti so zato vse dotedanje člane Švabsko-nemške prosvetne zveze, ki je aprila 1941 v Spodnji Štajerski štela 10.818 odraslih Nemcev, 11. maja 1941 kolektivno sprejeli v Štajersko domovinsko zvezo za stalne člane. Po odredbi Državnega sveta za obrambo 14. oktobra 1941 so jim tudi podelili nemško državljanstvo.61 Tudi ptujski Nemci in volksdeutscherji, strnjeni v vrstah Kulturbunda, so bili brez izjeme sprejeti v Štajersko domovinsko zvezo, v okviru nje pa so zasedli nekatera vodilna mesta tako v okrožnem vodstvu kot v vodstvu krajevnih skupin ŠDZ Ptuj levi breg in Ptuj desni breg, ki sta pokrivali ptujsko mesto občino. Za vodjo ptujskega okrožja ŠDZ je bil najprej imenovan dotedanji okrožni vodja Švabsko-nemške prosvetne zveze Josef Wressnig.62 Okrožje je vodil do 18. septembra 1941, ko je bil imenovan za župana

59 Ferenc, 1998, str. 101 in 102. Dr. Helmut Carstanjen je bil aprila 1941 imenovan za nacionalno-političnega referenta pri šefu Civilne uprave in vodstvu ŠDZ. Anton Dorfmeister je med okupacijo postal vodja celjskega okrožja in okrožni vodja ŠDZ Celje. 60 Heinrich Himmler, Nemec, po poklicu agronom, se je rodil leta 1900. Leta 1925 je stopil v SS in 1929 postal njegov državni vodja oz. Reichsführer. Leta 1934 je enote SS osamosvojil in jih zgradil v močno silo, ki so poleg Hitlerja in strankinih funkcionarjev zavarovale in vodile koncentracijska taborišča ter se kot operativne enote bojevale tudi na frontah. Leta 1936 je Himmler postal šef nemške policije, leta 1939 pa državni komisar za utrjevanje nemštva in pristojen za množična izganjanja nenemških ljudi in za nemško kolonizacijo v zasedenih deželah. Ob začetku vojne je pod seboj imel 12 SS-uradov. V vojni je bil pristojen za zatiranje narodnoosvobodilnih gibanj v zasedenih deželah. S posebnim akcijskim oddelkom »Reinhard« je vodil fizično iztrebljanje Židov. Leta 1943 je postal nemški notranji minister, po neuspelem atentatu na Hitlerja poleti 1944 pa poveljnik nemške nadomestne vojske. Ob koncu vojne je bil ujet, 23. maja 1945 pa je storil samomor. V: Enciklopedija druge svetovne vojne, str. 190. 61 Ferenc, 1998, str. 102. Preverjanje »lojalnosti« Nemcev in volksdeutscherjev na slovenskem Štajerskem je ukazal Himmler ob svojem prvem obisku v Mariboru 18. aprila 1941. V posebnih navodilih je ukazal, da volksdeutscherjev, ki bi se izkazali za narodne izdajalce, ne bi izselili, ampak bi jih takoj odvedli v koncentracijsko taborišče. 62 AMNOM, Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, Juni 1941, Folge 2, Anordnung 3/41, str. 84, Kommissarischen Berufung.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mesta Ptuja.63 Za njim je vodstvo prevzel Fritz Bauer in na tem položaju ostal do konca vojne.64 Med uradi okrožnega vodstva sta bila najpomembnejša vodstveni urad I (Führungsamt I) in vodstveni urad II (Führungsamt II). V vodstvenem uradu I,65 ki je obravnaval organizacijska, personalna in šolska vprašanja, je bil za urejanje personalnih vprašanj med vojno zadolžen domačin, občinski uradnik Ludwig Bertsch,66 za organizacijska vprašanja pa je bil v uradu med vojno odgovoren trgovec Hans Slawitsch.67 Vodstveni urad II, ki je s svojimi glavnimi delovnimi področji – propagando, tiskom in uradom za kulturo – skrbel za »obdelavo propagandističnih vprašanj in usmerjenje kulturnega razvoja«, je ves čas okupacije vodil Albert Scharner. Do septembra 1942 je v uradu skrbel tudi za vodenje propagande. Za tisk v uradu je bil zadolžen Rudolf Kraker, za kulturo nekaj časa Paul Ornig, kot strokovni sodelavci pa se v uradu omenjajo še Rudolf Reich za fotoreporterstvo, Georg Pichler za radio in film ter Uta Kraker za propagando v okviru ženskega dela.68 Med naloge vodstvenega urada II je sodilo tudi izobraževanje govornikov za velika zborovanja, ki jih je ŠDZ pripravljala vsako leto zgodaj spomladi in v pozni jeseni, 63 AMNOM, Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, Marz 1942, Folge 3, Anordnung 4/42, str. 3, Kommissarischen Abberufung. V glasilu je zapisano, da je razrešen na lastno željo zaradi preobremenjenosti z delom. 64 AMNOM, Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, Marz 1942, Folge 3, Anordnung 3/42, str. 3, Kommissarischen Berufung; Mavrič-Žižek, 2005, str. 58; Mavrič-Žižek, 2007, str. 36. Fritz Bauer je bil poleg Antona Dorfmeistra, političnega komisarja celjskega okrožja, edini upravni funkcionar, ki je bil hkrati vodja politične organizacije ŠDZ. Okrožno vodstvo je imelo svoj sedež v minoritskem samostanu na Ptuju. 65 Vodstveni urad I je do svoje premestitve v Maribor konec leta 1941 vodil Avstrijec Josef Bürgermeister. Za nekaj mesecev ga je nasledil Christian Sternad iz Leobna, po njegovem vpoklicu v nemško vojsko ga je aprila 1942 zamenjal okrožni inšpektor Fritz Böhm, vodja NSDAP v krajevni skupini Fischmarkt. Urad je vodil do začetka oktobra 1944, ko je bil poslan na fronto. Do konca vojne je urad nato vodil Karl Rothbart. Za šolstvo v uradu, katerega naloga je bila svetovnonazorsko in strokovno usposabljanje stalno zaposlenih in honorarnih delavcev ŠDZ, so bili odgovorni do sredine novembra 1942 učitelj Erich Brandl, vodja celice NSDAP v St. Ulrichu, nato učitelj Helmut Kersch, od 1. julija 1943 pa učitelj Karl Rothbart. V: MavričŽižek, 2007, str. 36. 66 Ludwig Bertsch, rojen 4. januarja 1896 v Bjelini, jugoslovanski državljan, živel na Ptuju, član KB. V: AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, fasc: K 11/1, Kartoteka funkcionarjev okrožnega vodstva ŠDZ. 67 Mavrič-Žižek, 2007, str. 37. Za propagando znotraj urada je bil do konca februarja 1943 zadolžen Karl Alois Heintsch, po njegovem odhodu v Maribor pa Gerhard Fabritius. 68 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, fasc: K 11/1, Kartoteka funkcionarjev okrožnega vodstva ŠDZ; Mavrič-Žižek, 2007, str. 37.

251

252

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

in za različne »apele«, ki jih je organiziral delovnopolitični urad ŠDZ. Med izšolanimi govorniki se na zborovanjih iz vrst domačih Nemcev najpogosteje omenjajo Rudolf Kraker, Rudolf Reich, Albert Scharner in Willi Wessely.69 Delovnopolitični urad (Arbeitspolitisches Amt), ki je obsegal področje socialne oskrbe vseh proizvajalcev – delodajalcev in delojemalcev ter politično in strokovno šolanje delavstva, je sredi aprila 1942 prevzel Konrad Goschnigg. Urad je vodil do 20. julija 1942, ko je bil službeno prestavljen v trboveljsko okrožje.70 Med sodelavci delovnopolitičnega urada se omenjajo še: inž. Franz Celotti, ki je bil zadolžen za tehniko, Martin Mayer za poljedelstvo in gozdarstvo, Anton Sentschar za trgovino in tujski promet, Josef Petek za gostilne, Paul Pirich za gospodarsko politiko in dr. Othmar Scheichenbauer za obrt.71 Spomladi leta 1943 je vodja delovnopolitičnega urada postal Feliks Hansel,72 ki je bil v okrožju odgovoren tudi za vodenje upravnega urada (Verwaltungsamt), ki se je ukvarjal z obdelavo upravnih in premoženjsko-upravnih zadev. Omenjena urada je vodil do svoje smrti, 29. novembra 1944.73 Paul Ornig je v okrožnem vodstvu za kratek čas prevzel okrožni urad za kulturo (Amt Kultur).74 Urad za kmetijsko politiko (Agrarpolitisches Amt) je vsa štiri leta vojne vodil Hans Straschill, ki je bil tudi okrožni kmečki vodja (Kreisbauernführer).75 Dentist Rudolf Reich je maja 1942 pri ptujskem okrožnem vodstvu ŠDZ prevzel rasnopolitični urad (Rassenpolitisches Amt), ki se je ukvarjal s prebivalstveno politiko in rasnopolitičnim izobraževanjem, hkrati pa je vodil okrožni urad vodje

69 AMNOM, Befehlsblatt, Oktober 1942, Folge 10, str. 18, in Befehlsblatt, januar 1943, Folge 1, str. 12. 70 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/1, Kartoteka funkcionarjev okrožnega vodstva ŠDZ Ptuj. 71 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/, Kartoteka funkcionarjev okrožnega vodstva ŠDZ Ptuj; fond: SODI, ovoj 2, mapa: Primeri dopisovanja VDA Graz 1935–1943 II, Abschied von Felix Hansel. 72 Feliks Hansel, rojen 11. maja 1896 v kraju Wunderstetin, jugoslovanski državljan nemške narodnosti, pred okupacijo je živel na Ptuju, po poklicu trgovec, član KB. 73 AMNOM, Befehlsblat der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, JanuarFebruar 1945, Folge 1-2, Für Führer und Reich gefallen, str. 1. 74 Mavrič-Žižek, 2007, str. 37. Februarja 1942 je kulturni urad prevzel Herbert Bilek, od aprila 1943 do konca decembra 1944 učitelj Alfred Khil, od januarja 1945 do konca vojne pa Hans Moser. 75 AMNOM, Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, April 1942, Folge 4, str. 7.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ptujskega okrožja.76 Z zdravjem prebivalstva, s socialno politiko in s socialnim zavarovanjem se je ukvarjal urad za ljudsko zdravje (Amt Volksgesundheit), vsa leta okupacije ga je vodil dr. Willi Wessely.77 Za delo mladinskega urada (Amt Jugendführung) je bil od februarja 1945 zadolžen Hans Wimber,78 posestnik iz Zavrča, član ptujskega Kulturbunda.79 Ženski urad je sredi avgusta 1941 prevzela dr. Greta Celotti.80 Urad je vodila do 1. avgusta 1943, ko je bila na lastno željo zaradi preobremenjenosti z delom zdravnice razrešena.81 Do konca vojne je urad nato vodila Sylvia Pirich.82 Pravni urad (Rechtamt) je bil v okrožju do konca februarja 1942 v rokah dr. Sixtusa Fichtenauerja, med sodniki pa se omenja tudi Erwin Urschitz, ki je naloge sodnika opravljal do vpoklica v nemško vojsko 1. avgusta 1943.83 S prestopki članstva ŠDZ se je ukvarjalo razsodišče (Kreisschiedsgericht), katerega član je postal Ptujčan, odvetnik dr. Adolf Kalb.84 Na osnovi ohranjenih kartotek nacističnih funkcionarjev v ptujskem okrožju je razvidno, da so bili tako idejni kot resnični nosilci okupatorjeve politične in upravne oblasti v ptujskem okrožju nacisti iz Avstrije. V svojih rokah so imeli skoraj vsa vodilna mesta v okrožnih uradih civilne uprave

76 Mavrič-Žižek, 2007, str. 38. Najprej je omenjeni urad vodil Otto Mühr, član NSDAP, dentist iz Fürstenfelda. Urad je vodil do konca aprila 1942, ko je bil vpoklican v nemško vojsko; AMNOM, fond: SODI, ovoj 2, mapa: Primeri dopisovanja VDA Graz 1935–1943 II, Die Wanderschau: Das Entscheidungsjahr – nie wieder 1918 in Pettau, Pettau, 13. oktober 1944. 77 Mavrič-Žižek, 2007, str. 38. 78 Hans Wimber je bil rojen 27. maja 1914 na Ptuju, bil je posestnik, švicarski državljan, član KB. 79 Mavrič-Žižek, 2007, str. 38 in 39. Mladinski urad je najprej vodil učitelj Kurt Lechner, po njegovem odhodu v vojsko v začetku marca 1943 ga je zamenjal učitelj Helmut Kersch, a le do konca junija, ko je bil tudi on vpoklican v vojsko. Od julija 1943 do februarja 1945 je urad vodil učitelj Alfred Kihl. 80 Dr. Greta Celotti, rojena Lebinger 11. julija 1897 v Litiji, jugoslovanska državljanka nemške narodnosti, pred okupacijo je živela na Ptuju, po poklicu zdravnica, poročena z inženirjem gradbeništva Franzem Celottijem, članica KB, decembra 1941 je bila sprejeta v NSDAP. V: Mavrič-Žižek, 2016, str. 221. 81 Mavrič-Žižek, 2007, str. 39. 82 Prav tam. Sylvia Pirich, rojena 1. septembra 1911 na Ptuju; do leta 1943 je bila voditeljica oddelka za gospodinjstvo in narodno gospodarstvo v okviru ženskega urada. 83 AMNOM, Befelsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, Oktober 1943, Folge 10, Anordnung 71/43, str. 269; Mavrič-Žižek, 2007, str. 39; 84 Mavrič-Žižek, 2007, str. 39. Predsednik razsodišča je bil Gustav Mauschitz. Rojen je bil 12. julija 1899 v Gradcu, po poklicu je bil davčni uradnik, od leta 1932 je bil član NSDAP. Pred okupacijo je bil vodja krajevne skupine Schladming. Med okupacijo je bil okrožni inšpektor, od leta 1943 do konca vojne pa vodja krajevne skupine ŠDZ Ptuj levi breg.

253

254

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

in ŠDZ. Najbolj vidno je bilo to v okrožnem šolskem uradu, ki so ga vsa štiri leta vojne vodili izključno nacistični funkcionarji iz Avstrije. Med 32 nacističnimi funkcionarji (mnogi so vodili več uradov hkrati), ki se omenjajo kot vodje uradov v ptujskem okrožju ŠDZ med vojno, je bilo 19 Avstrijcev (59,38 %), 10 Ptujčanov – domačih Nemcev in volksdeutscherjev (31,25 %), 2 Nemca iz rajha (6,25 %) ter en Mariborčan, jugoslovanski državljan nemške narodnosti (3,12 %).85 Povsem drugačno pa je razmerje med Avstrijci ter domačimi Nemci in volksdeutscherji pri prevzemanju posameznih funkcij v krajevnih skupin ŠDZ Ptuj levi breg in Ptuj desni breg. Vloga ptujskih Nemcev v krajevnih skupinah ŠDZ Ptuj levi breg in Ptuj desni breg Mestna občina Ptuj86 je bila med okupacijo teritorialno razdeljena na krajevno skupino ŠDZ Ptuj levi breg (Ortsgruppe Pettau, linkes Drauufer) in krajevno skupino ŠDZ Ptuj desni breg (Ortsgruppe Pettau, rechtes Drauufer). Podrejeni sta bili okrožnemu vodstvu ŠDZ Ptuj, ta pa zveznemu vodstvu ŠDZ s sedežem v Mariboru. Krajevna skupina Ptuj levi breg je poleg mesta Ptuja na levem bregu Drave zajela še katastrske občine Krčevina II, Orešje, Vičava, Štuki, Nova vas II ter občino Rogoznica s katastrskimi občinami Kicar, Nova vas I, Podvinci, Rogoznica I, Budina, Brstje in Spuhlja. Leta 1941 je bila razdeljena na 7 celic in 52 blokov.87 Ožje mesto sta teritorialno obsegali prva in druga celica. Prva celica je štela sedem blokov, v njih je v 316 gospodinjstvih živelo 947 prebivalcev.88 Do konca marca 1942 jo je najprej vodil Karl Penteker, po njegovem odhodu v nemško vojsko jo je aprila 1942 za kratek čas prevzel Robert Bacho, od 1. oktobra 1942 pa je celico do

85 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 18/2 Kartoteka funkcionarjev ŠDZ. 86 Med okupacijo se je mestna občina Ptuj teritorialno povečala. Z odredbo o združevanju političnih in katastrskih občin oziroma vključevanju manjših občin v večja (Grossgemeinde), ki jo je 15. avgusta 1941 izdal šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem, je nemški okupator vključil v mestno občino Ptuj samostojni občini Hajdina in Rogoznica ter katastrsko občino Krčevina, ki jo je izločil iz občine Grajena. 87 Mavrič Žižek, 2007, str. 53. 88 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Pregled krajevnih skupin St. HB. Kreis Pettau, Organisationsplan Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

konca vojne vodil Paul Ornig.89 Druga celica je zajela 8 blokov, imela je 324 gospodinjstev in 988 prebivalcev.90 Med vojno se kot vodje celice omenjajo Viktor Kodella, Anton Kranjc in Erich Kamenšak.91 Tretja celica je zajela območje Mestnega vrha in Vičavo, razdeljena je bila na 8 blokov, ki so zajeli 373 gospodinjstev s 1124 prebivalci.92 Do februarja 1943 jo je vodil Hans Omuletz, za njim jo je prevzel Herbert Dasch iz Ptuja. Celico je vodil do januarja 1943, ko je zaradi bolezni vodstvo predal Antonu Persoglii.93 Naselja Krčevina, Orešje, Štuki in Rabelčja vas so spadala v četrto celico. Ta je štela 8 blokov, 227 gospodinjstev in 815 prebivalcev.94 Najprej jo je vodil Jožef Zavec iz Krčevine, od aprila 1944 pa Julius Gjurasek.95 Peta celica je obsegala Kicar, razdeljena je bila na 6 blokov, ki so zajeli 156 gospodinjstev s 695 prebivalci.96

89 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaulinkes Drauufer, Fragebogen für Amtsführer des Steirischen Heimatbundes (dalje navajam: Fragebogen); šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9 Uradniki St. HB.kartoteka po krajevnih skupinah ŠDZ. Karl Pentekar, roj. 18. decembra 1905 na Ptuju, optik in urar, član Kulturbunda (KB) in Ilegalnega Sturma, zaupnik Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu. Robert Bacho, roj. 12. avgusta 1894 v Sarajevu, trgovec, pred okupacijo je živel na Ptuju, član KB. Paul Ornig, roj. 9. januarja 1894 na Ptuju, trgovec, član KB. 90 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Pregled krajevnih skupin St. HB. Kreis Pettau, Organisationsplan Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. 91 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9 Uradniki St. HB.- kartoteka po krajevnih skupinah ŠDZ. Viktor Kodella, roj. 6. decembra 1900 na Ptuju, ključavničar, član KB. Anton Kranjc, roj. 3. marca 1904 v Ptuju, trgovec, član KB. in Ilegalnega Sturma. Erich Kamenschak, roj. 14. decembra 1912 v Gradcu, trgovski nameščenec, pred okupacijo je živel na Ptuju, član KB in Ilegalnega Sturma. 92 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Pregled krajevnih skupin St. HB. Kreis Pettau, Organisationsplan Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. 93 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9 Uradniki St. HB.- kartoteka po krajevnih skupinah ŠDZ. Hans Omuletz, roj. 4. maja 1902 na Ptuju, malar, član KB in Športnega kluba. Herbert Dasch, roj. 27. decembra 1895 na Ptuju, trgovec in gostilničar, član KB in zaupni mož Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu. Anton Persoglia, roj. 23. septembra 1890 v Mariboru, uslužbenec, pred okupacijo je živel na Ptuju, začasni član ŠDZ. 94 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Pregled krajevnih skupin St. HB. Kreis Pettau, Organisationsplan Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. 95 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9 Uradniki St. HB.- kartoteka po krajevnih skupinah ŠDZ. Jožef Zavec, roj. 25. junija 1910 na Ptuju, začasni član ŠDZ. Julius Gjurasek roj. 2. marca 1899, frizer, pred okupacijo živel na Ptuju, začasni član ŠDZ. 96 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Pregled krajevnih skupin St. HB. Kreis Pettau, Organisationsplan Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer

255

256

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Do marca 1943 jo je vodil Jožef Hajduk, za njim pa do konca vojne Jožef Flor.97 Naselja Nova vas, Rogoznica, Podvinci in Krotendorf so spadala v šesto celico. Tudi ta celica je imela osem blokov, v njih je bilo 274 gospodinjstev s 1271 prebivalci.98 Celico je najprej vodil Alojz Plohl, za njim pa Miha Kramberger.99 Naselja Budina, Brstje in Spuhlja so spadala v zadnjo, sedmo celico. Ta je bila razdeljena na 7 blokov, imela je 288 gospodinjstev, v njih pa je živelo 1281 prebivalcev.100 Do vpoklica v nemško vojsko, konec avgusta 1943, jo je vodil Josef Höller iz Budine, za njim je vodstvo celice prevzel Jožef Ropič s Ptuja.101 Leta 1942 se je število blokov v krajevni skupini povečalo na 55.102 Krajevno skupino ŠDZ Ptuj levi breg je najprej vodil Josef Wratschko103. Zaradi preobremenjenosti z delom je 15. avgusta 1942 vodstvo predal Rudolfu Artenjaku104, po njegovem vpoklicu v nemško vojsko 10. maja 1943 pa je vodenje krajevne skupine prevzel okrožni inšpektor Gustav Mauschitz iz Schladminga105. Krajevno skupino je

97 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9 Uradniki St. HB.- kartoteka po krajevnih skupinah ŠDZ. Jožef Hajduk, roj. 3. 3. 1897 v Rogoznici, kmet, začasni član ŠDZ. Jožef Flor se je rodil 26. maja 1882 v Podvincih pri Ptuju, kmet, začasni član ŠDZ. 98 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Pregled krajevnih skupin St. HB. Kreis Pettau, Organisationsplan Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. 99 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9 Uradniki St. HB.- kartoteka po krajevnih skupinah ŠDZ. Miha Kramberger, roj. 30. septembra 1875 v Rogoznici, tesar, začasni član ŠDZ. 100 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Pregled krajevnih skupin St. HB. Kreis Pettau, Organisationsplan Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. 101 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9 Uradniki St. HB.- kartoteka po krajevnih skupinah ŠDZ. Josef Höller, roj. 14 avgust 1895 na Ptuju, trgovski nameščenec, član NSDAP. 102 Mavrič Žižek, 2007, str. 54. 103 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov. Josef Wratscko, roj. 27. maja 1899 na Ptuju, trgovec, član KB, Pevskega društva in Športnega kluba. Bil je zaupni mož Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu. 104 Prav tam. Rudolf Artenjak, roj. 26. julija 1912 na Ptuju, trgovec, član KB, zaupni mož Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu. 105 Prav tam. Gustav Mauschitz, roj. 12. julija 1899 v Gradcu, davčni uradnik, član NSDAP, pred okupacijo vodja krajevne skupine Schladming. Med okupacijo je bil v ptujskem okrožju okrožni inšpektor.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

vodil do konca vojne.106 Naloge vodstvenega urada I (Führungsamt I) je najprej za kratek čas prevzel dr. Wilhelm Wessely, do konca aprila 1942 je nato urad vodil Georg Schroll, za njim Ernst Vollmöler, od oktobra 1942 do konca vojne pa Robert Bach.107 Vodenje vodstvenega urada II (Führungsamt II) je bilo najprej dodeljeno trgovcu Haraldu Schwabu, maja 1942 ga je prevzel Gregor Schroll, ki ga je vodil do 10. januarja 1943. Zaradi drugih zadolžitev je moral Schroll urad prepustiti Georgu Leidlu, ki pa ga je sredi decembra 1943 razrešil vodja krajevne skupine. Do konca vojne je nato urad vodil Alex Stalzer.108 Za propagando, tisk, kulturo, film in radio je bil znotraj urada najprej zadolžen trgovec Hans Slawitsch.109 Delo upravnega urada je bilo v rokah Maxa Koschirja110. Naloge urada za ljudsko blaginjo je med okupacijo opravljal Othmar Scheichenbauer. Za oskrbovanje znotraj urada je bil do vpoklica v nemško vojsko marca 1944 zadolžen Helmut Götz. Blagajniške posle pri uradu je med okupacijo vodil Edvard Seewann, za upravljanje urada pa je bil zadolžen Valentin Poberaj.111 Vodenje delovnopolitičnega urada med okupacijo je bilo zaupano

106 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. 107 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaulinkes Drauufer; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov. Dr. Wilhelm Wessely, rojen 5. septembra 1913 na Dunaju, zdravnik, član KB, športnega kluba in pevskega društva. Gregor Schroll, rojen 5. julija 1896 v Radencih, trgovec, pred okupacijo je živel na Ptuju, član KB. Ernst Vollmöler, rojen 22. decembra 1910 v kraju Giessen, končal učiteljišče, pred okupacijo je bil vodja krajevne skupine Marburg/Lahn, med okupacijo je bil v ptujskem okrožju zaposlen kot inšpektor, član NSDAP. 108 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov. Harald Schwab, rojen 11. oktobra 1908 na Ptuju, trgovec, član KB, pevskega društva in športnega kluba, zaupni mož Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu. Georg Leidel, rojen 21. maja 1896 v kraju Ansbach Bay, davčni inšpektor, član NSDAP. Alex Stalzer, rojen 13. julija 1902 v Sv. Petru pri Krapini, trgovec in frizer, pred okupacijo je živel na Ptuju. Med okupacijo je bil zaposlen kot trgovski nameščenec, začasni član ŠDZ. 109 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; 110 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaulinkes Drauufer. Fragebogen Max Koschir, rojen 30. marca 1899 v Laškem, avstrijski poštni uslužbenec, med okupacijo knjigovodja, živel je na Ptuju, član KB, moškega pevskega društva in Ilegalnega Sturma. 111 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Fragebogen; Helmut Götz, rojen 24. avgusta 1912 v kraju Irdning?, drogerist, član NSDAP. Valentin Poberaj, rojen 25. marca 1888 v kraju Irmbrück, drogerist, živel na Ptuju, član KB.

257

258

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

uradniku Erwinu Wagnerju.112 Za izvajanje nalog v ženskem uradu je bila do maja 1942 zadolžena Herma Schosteritsch, po njeni razrešitvi pa je do konca vojne naloge urada opravljala Erna Blanke. Od maja 1942 je bila za organizacijo dela v uradu zadolžena Greta SchoschnerReich.113 Mladinski urad je do aprila 1943 vodil Felix Irgl, za njim do 19. novembra 1943 Kurt Scharner. Po njegovem odhodu v nemško vojsko je urad prevzel Anton Vaupotič in ga vodil do 10. februarja 1944, ko je zapustil Ptuj. Do konca vojne je naloge urada opravljal Alfred Behr.114 Urad za vojaško vzgojo je bilo do konca julija 1942 v rokah Konrada Goschnigga. Po njegovi premestitvi v okrožje Trbovlje je vodenje urada prevzel Erwin Urschitz in ga vodil do konca februarja 1943, ko je odšel na šolanje v Dresden. Za njim je bil za vodjo urada imenovan Gustav Adolf Tuttas, v začetku januarja 1944 pa ga je zamenjal Blasius Nekola in ostal vodja do konca vojne.115 Krajevna skupina je imela svoje prostore urejene na Minoritskem trgu številka 7. 116 Krajevna skupina ŠDZ Ptuj desni breg je zajela območje Zgornjega in Spodnjega Brega ter Zgornje in Spodnje Hajdine. Leta 1941 je bila razdeljena na tri celice in 16 blokov.117 Prva celica je zajela območje Zgornjega Brega; razdeljena je bila na 4 bloke s 188 gospodinjstvi

112 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. Fragebogen für Amtsführer des Steirischen Heimatbundes. Erwin Wagner se je rodil 8. marca 1909 v St. Mareinu pri Erlachsteinu, po poklicu je bil knjigovodja, živel je na Ptuju ter bil od oktobra 1940 član KB in moškega pevskega društva. Med okupacijo je bil upravitelj. 113 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov. šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. Fragebogen; Herma Schosteritsch, rojena 3. novembra 1899 v Gradcu, knjigovodkinja, med okupacijo gospodinja, živela na Ptuju, članica KB in moškega pevskega društva, v okviru KB vodja ženske mladine. Erna Blanke, rojena 21. marca 1899, članica KB. Greta Schoschner-Reich, rojena 22. januarja 1901 v Slovenski Bistrici, gospodinja, živela na Ptuju, članica KB. 114 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. Fragebogen; Kurt Scharner, rojen 28. septembra 1925 na Ptuju, visokošolec, član KB. Anton Vaupotitsch, rojen 12. februarja 1926 v Ljutomeru, visokošolec. Alfred Behr, rojen 18. septembra 1922 v kraju Mülheim, visokošolec, član NSDAP. 115 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. Fragebogen; Adolf Gustav Tuttas se je rodil 23. februarja 1884 v kraju Schimonken, rudar. Pred okupacijo je živel v Radkersburgu, bil je član NSDAP. Blasius Nekola je bil rojen 3. februarja 1901 na Ptuju, frizer, član KB in Ilegalnega Sturma. 116 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941. 117 Mavrič Žižek, 2007, str. 54.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

in 712 prebivalci. Vodil jo je tesar Rudolf Wresnig.118 Območje Spodnjega Brega je pokrila druga celica. Ta je imela sedem blokov in 219 gospodinjstev, v katerih je živelo 1034 prebivalcev. Med okupacijo je celico vodil Feliks Kos s Spodnje Hajdine.119 Zgornja in Spodnja Hajdina sta bili vključeni v tretjo celico, ki jo je vodil Andrej Drevenšek z Zgornje Hajdine. Razdeljena je bila na pet blokov, imela je 243 gospodinjstev z 883 prebivalci.120 Leta 1942 se je število blokov v krajevni skupini povečalo na 19.121 Do avgusta 1941 je krajevno skupino ŠDZ vodil Hans Straschill, za njim pa je vodstvo prevzel Herman Prelog z Brega. Krajevno skupino je vodil do konca vojne. Svoje službene prostore si je krajevna skupina uredila na Spodnjem Bregu št. 3.122 Vodenje vodstvenega urada I je bilo najprej zaupano upravitelju šole na Hajdini Hansu Reinerju123, nato pa domačinu Karlu Pogatschniggu124. Vodstveni urad II je najprej vodil Herman Prelog, kasneje ga je prevzel Franc Podgoršek. Zaradi zaposlitve na Dunaju je Podgoršek urad sredi julija 1942 predal Hansu Stuhecu.125 Delo upravnega urada

118 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen. Rudolf Wressnig, rojen na Ptuju, po poklicu tesar, med okupacijo nameščenec pri delovnem uradu, član KB in Ilegalnega Sturma. Maja 1945 je bil ustreljen. 119 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen. Feliks Kos, rojen 18. maja 1896 na Bregu pri Ptuju, trgovec in gostilničar, član KB in zaupni mož Pokrajinskega obmejnega urada. Po vojni je bil maja 1945 aretiran in ustreljen v taborišču Strnišče. 120 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen. Andrej Drevenšek, rojen 30. novembra 1890 na Zgornji Hajdini, kmet, začasni član ŠDZ. 121 Mavrič-Žižek, 2007, str. 54. 122 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau 6. Mai 1941, Fragebogen, Dopis 9. avgust 1941. Herman Prelog, rojen 24. marca 1910 v Veliki Nedelji, soboslikarski mojster, član KB in Ilegalnega Sturma. 123 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau, Ortsgruppenführung, Pettau, 26. Avgust 1941. Hans Rainer, roj. 21. decembra 1905 v kraju Deutschlandsberg, član NSDAP. 124 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau, 21. Februar 1942. Pogatschnig Karl, član KB. 125 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau, 21. Februar 1942. Franz Podgorschek, trgovec, med okupacijo nameščenec v podeželskem uradu, začasni član ŠDZ. Hans Stuhetz, rojen 15. julija 1889 na Ptuju, gostilničar in trgovec, začasni član ŠDZ.

259

260

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je bilo dodeljeno Jožefu Knezu, kasneje Maxu Bruntschitschu.126 Delovnopolitični urad je med vojno vodil Martin Hvalec s Spodnje Hajdine.127 Naloge urada za ljudsko blaginjo je najprej opravljala Marija Artenjak, za njo pa jih je prevzel Franz Fischer.128 Urad za vojaško vzgojo je bil v rokah Leopolda Wallnerja.129 Za nemoteno delo urada za kmetijsko politiko sta bila odgovorna Konrad Sommer in Fritz Tomanitsch.130 Delo z mladino v mladinskem uradu je vodil Maks Trimmel, za njim ga je prevzel Leopold Schmidt.131 Franciska Artenjak je bila odgovorna za delo z ženami v ženskem uradu.132 Organizacijo

126 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941; šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau, 21. Februar 1942. Jožef Knez, rojen 16. marca 1878 v Gornji Radgoni, upokojenec, pred okupacijo je živel na Ptuju, začasni član ŠDZ. Maks Bruntschitsch, rojen 13. oktobra 1908 na Ptuju, trgovski nameščenec, med okupacijo ekonom, član KB. 127 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen; šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau, 21. Februar 1942. Martin Hvalec, rojen 5. oktobra 1893 v Velikem Okiču, orodjar, začasni član ŠDZ. 128 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen; šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau 21. Februar 1942. Marija Artenjak, roj. 12. oktobra 1880 v Celju, gospodinja, članica KB, Športnega kluba in moškega pevskega društva. Franz Fischer, roj. 12. maja 1902 na Dunaju, mehanik, član NSDAP. 129 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen; šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau 21. Februar 1942. 130 Prav tam. Konrad Sommer, roj. 30. 6. 1901 na Ptuju, posestnik, član KB, športnega kluba in Ilegalnega Sturma. Fritz Tomanitsch. 131 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen; šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau, 21. Februar 1942. Maks Trimmel, rojen 20. oktobra 1906 na Dunaju, član NSDAP. Leopold Schmidt, rojen 22. julija 1924 na Ptuju, trgovski vajenec, začasni član ŠDZ. 132 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Ortsgruppenführung, Pettau, 6. Mai 1941, Fragebogen; šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau, 21. Februar 1942. Franziska Artenjak, rojena Urban 30. novembra 1908 na Ptuju, prodajalka, članica KB. Po koncu vojne je bila odpeljana v Maribor, kjer se je za njo izgubila vsaka sled.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

»Muter und Kind« je med okupacijo vodila Liesl Hwaletz.133 Delo kmečkega vodje so v krajevni skupini opravljale Ella Sommer za območje Brega, Luisa Tomaschitz za Dražence in Angela Supanitsch za območje Hajdine.134 Po ohranjenih kartotekah funkcionarjev v krajevnih skupinah ŠDZ Ptuj levi breg in Ptuj desni breg je razvidno, da so bile funkcije z redkimi izjemami v rokah domačinov Ptujčanov, od katerih prevladujejo Nemci in volksdeutscherji. Med 56 funkcionarji, ki se omenjajo kot vodje uradov in celic znotraj omenjenih krajevnih skupin ŠDZ med okupacijo, je bilo kar 31 oziroma 55,36 odstotka ptujskih Nemcev in volksdeutscherjev, ki so bili člani Kulturbunda, iz Avstrije je bilo 7 nacističnih funkcionarjev ali 12,50 odstotka, iz starega rajha (Nemčije) 2 ali 3,57 odstotka, preostalih 13 funkcionarjev ali 23,21 odstotka je bilo domačinov, Slovencev, ki so bili sprejeti v ŠDZ kot začasni člani. Za tri osebe ali 5,35 odstotka pa nimamo ohranjenih kartotek.135 Poleg funkcij, ki so jih imeli v omenjenih krajevnih skupinah ŠDZ, je nemški okupator ptujske Nemce in volksdeutscherje spomladi in poleti leta 1941 pritegnil k množičnemu izganjanju Slovencev. Vključil jih je v razne komisije, kjer so označevali vedenje priseljencev po letu 1914, določali, kdo lahko ostane na Ptuju, kdo pa bo izgnan. V nekaterih krajih so morali predlog za izgon Slovenca podpisati kar trije domači Nemci. Na Ptuju so bili v komisijo za izselitev Slovencev vključeni dr. Greta in Franz Celotti, Ervin in Sylvia Pirich, Albert Scharner in Josip Stross.136 Omenjeni člani pa so bili kot dobri poznavalci političnih razmer v mestu vključeni tudi v delo sprejemne komisije ŠDZ, ki jo je vodil dr. Bruno Pfüger. Ta je v prostorih minoritskega samostana v juniju 1941 pregledala prebivalstvo v krajevnih skupinah ŠDZ Ptuj

133 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, Meldung der Mitarbeiter in der Ortsgruppe, Pettau, 21. Februar 1942. 134 Prav tam. Ela Sommer, članica KB. 135 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Drauufer. Fragebogen; mapa: Ortsgruppe Pettau-rechtes Drauufer, Fragebogen; šk. K 11/8 Kartoteka funkcionarjev, uradnikov; šk. K 11/9, mapa: St. HB. Kreisführung Pettau-Listen der Ortsgruppenfunkcionaren, 136 Tone Ferenc, 1998, str. 103; Ptujski nacisti pred vojaškim sodiščem, Vestnik mariborskega okrožja, letnik I, str. 4, 28. februar 1945, str. 3.

261

262

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

levi breg in Ptuj desni breg.137 Pri pregledovanju družin za preselitev v Nemčijo je sodeloval tudi ptujski zdravnik Willi Wessely, ki je opravljal zdravniške preglede.138 Ptujska zdravnika dr. Wilhelm Blanke139 in dr. Willi Wessely, oba člana Kulturbunda, sta bila udeležena tudi pri množičnem zločinu, ki so ga nacisti v prvih mesecih okupacije izvedli nad duševno prizadetimi in telesno onemoglimi ljudmi v hiralnici na Ptuju in v Muretincih. Omenjena zdravnika sta v začetku junija 1941 v okviru zdravniške komisije, ki sta jo sestavljala še dr. Begusch, upravnik umobolnice v Feldhofu pri Gradcu, in upravitelj hiralnic Karl Matl, pregledala okoli 140 oskrbovancev omenjenih ustanov. Po pregledu so 9. junija 1941 s petimi avtobusi bolnike iz hiralnice v Muretincih odpeljali v evtanazijski zavod Hartheim pri Linzu v Avstriji in jih tam med 20. junijem in 2. julijem 1941 pomorili.140 Za svoje temeljito delo, ki so ga opravili zlasti pri »osvobajanju» Spodnje Štajerske in v okviru organizacije ŠDZ, so bili vodilni člani Kulturbunda na Spodnjem Štajerskem leta 1941 sprejeti v NSDP.141 Šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem, dr. Siegfried Uiberreither, je 13. decembra 1941 v Gradcu svečano sprejel v NSDAP 123 slovenještajerskih mož in žena, ki so se izkazali v narodnostnem boju in v politični upravni organizaciji dežele po okupaciji – »im 137 Mavrič-Žižek, 2007, str. 69. 138 AZG PMPO, fasc: Izjave, življenjepisi, Spomini Jožica Zorčič. 139 Dr. Wilhelm Blanke, zdravnik, se je rodil 24. januarja 1889 na Ptuju. Po končani ljudski šoli in gimnaziji na Ptuju je leta 1907 začel študij medicine v Gradcu in ga končal leta 1913. Med prvo svetovno vojno je bil najprej vojaški zdravnik v Galiciji, nato pa zdravnik na vojni ladji. Po koncu vojne je nekaj časa služboval kot zdravnik na graški kliniki. Leta 1919 se je poročil z Erno Heinrich, hčerko primarija iz Fürstenfelda, leta 1920 pa se je z družino preselil na Ptuj. Tam je bil član Kulturbunda, Društva nemških visokošolcev na Ptuju, Športnega kluba Ptuj ter podporni član nemškega pevskega društva. V letih 1925–1937 je bil član ptujske Šlarafije ter član Društva zdravnikov Štajerske v Gradcu. Leta 1941 je bil sprejet v NSDAP. V: AMNOM, fond: SODI, ovoj 2, mapa: Primeri dopisovanja VDA Graz II 1934–1943, Lebenslauf dr. Wilhelm Blanke. 140 Mavrič-Žižek, 2005, str. 57. V skladu z rasnimi idejami in teorijami so začeli nacisti v Nemčiji leta 1939 izvajati »uničevanje nevrednega življenja« oziroma evtanazijo, kar je pomenilo množični pomor duševno in telesno neozdravljivo bolnih ter telesno onemoglih ljudi. Zdravniška komisija, ki so jo poleg že omenjenih zdravnikov sestavljali še dr. Alfred Fischer, zdravnik iz Žalca in upravitelj umobolnice Novo Celje, ter dr. Sorger in Helena Linhhardt, zdravnik in zaščitna sestra iz umobolnice v Feldhofnu pri Gradcu, je v začetku junija poleg omenjenih zavodov pregledala še oskrbovance v umobolnici Novo Celje ter v hiralnicah Medlog pri Celju, Vojnik in Slovenske Konjice. Nacisti so iz omenjenih zavodov odpeljali 583 bolnikov v evtanazijski zavod Hartheim pri Linzu v Avstriji. Konec julija 1941 so svojci oskrbovancev prejeli uradna obvestila o njihovi smrti. 141 Ferenc, 1998, str. 101.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Volkstumskampf und im politischen Aufbau bewährte Männer und Frauen der Untersteiermark«. Med njimi je bilo tudi 21 članov ptujskega Kulturbunda, od teh 18 Ptujčanov. Ti so bili: Josef Wressnig, Albert Scharner, Konrad Goschnigg, dr. Adolf Kalb, inž. Franz Celotti, Hans Straschill, Josef Wratschko, Rudolf Reich, Erna Blanke, Berta Scharner, Herman Schoschteritsch, dr. Greta Celotti, Leopold Wallner, Herman Prelog, Rudolf Artenjak, Franz Slavitsch, Franz Stross in Wilhelm Meditz.142 Vodstva krajevnih skupin ŠDZ so vsako leto predlagala svoje člane za članstvo v NSDAP. Konec leta 1943 je vodstvo krajevne skupine ŠDZ Ptuj levi breg predlagalo za sprejem v NSDAP 55 ljudi, in sicer 34 moških in 21 žensk, ki so se izkazali pri delu ŠDZ. Med predlaganimi se omenjajo dolgoletni člani Kulturbunda: Leo Behrbalk, Herbert Dasch, Hugo Heller, Erich in Karl Kaspar, Hans Kodella, Franz Korsche, Paul Ornig, dr. Balduin Saria, Kurt in Leopold Scharner, Walter Scheichenbauer, Hans Slawitsch, Fritz Urschitz, Erna Blanke in Josefine Köck.143 Krajevna skupina ŠDZ Ptuj desni breg pa je v začetku januarja 1945 predlagala le Karla Pogatschnigga in Josefa Kossa, ki pa sta bila v omenjenem času že nemška vojaka na fronti.144 Tisti, ki so se izkazali v boju za nemštvo in pri obveščevalnem delu proti Kraljevini Jugoslaviji, so dobili nacistična odlikovanja. S častnim znakom za nemštvo (deutsche Volksplege) so bili med vojno odlikovani Albert Scharner, inž. Franz Celotti, Josef Wratschko, Hans Straschill, Konrad Goschnigg, dr. Sixtus von Fichtenau, Max Kalb, Josef Wressnig, Erna Blanke, dr. Greta Celotti in

142 AMNOM, mapa 139, Franjo Baš, Švabsko-nemški Kulturbund na Spodnjem Štajerskem, str. 5; fond: KUZOP, Baš, Doneski k problematiki, str. 26 in 27. Poleg ptujskih Nemcev in nemčurjev so bili v NSDAP sprejeti tudi Leopold Filipič, župan občine Žetale in vodja krajevne skupine ŠDZ Žetale, Rudolf Jaut, nadučitelj in vodja ljudske šole v Voličini ter vodja krajevne skupine ŠDZ Voličina, in Josef Urban, župan občine Markovci med vojno. 143 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe St. HB. Pettau-linkes Drauufer, Berufung in die NSDAP, Pettau, 28. Dezember 1943. 144 AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettaurechtes Drauufer, Dopis Ptuj, 9. januar 1945.

263

264

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Herma Schosteritsch.145 Podobno kot večina pripadnikov nemške manjšine na slovenskem Štajerskem se je tudi velika večina ptujskih Nemcev in volksdeutscherjev, ki so se počutili ogrožene zaradi svoje predvojne nacistične dejavnosti ter sodelovanja z nemškim okupatorjem med vojno, pravočasno še pred koncem vojne umaknila na varno v Avstrijo. S seboj so odnesli denar, dragocenosti in del premičnega premoženja. Stanovanja v mestu so pustili večinoma prazna, le v redkih je ostalo nekaj pohištva, pa tudi nekaj oblačil. Njihov umik je opisal takratni župan Josef Wressnig v izjavi, ki jo je 28. junija 1953 zapisal v Gradcu prof. dr. Balduin Saria146. Po njegovem pripovedovanju so nemške 145 AMNOM, fond: KUZOP, Vorschlag für die Verleihung des Ehrenzeichnens für deutsche Volkspflege, an Volksdeutsche in der Untersteiermark. V predlogih za odlikovanja so zapisali: Albert Scharner je deset let deloval v krajevni skupini Kulturbunda ter bil dolgoletni predsednik moškega pevskega društva, dejaven pa je bil tudi v drugih društvih. Scharner se je posebno izkazal v boju za nemštvo, zaradi tega je utrpel pomembno gospodarsko škodo. Inž. Celotti je bil dolgoletni član krajevne skupine Kulturbunda ter predsednik ptujskega športnega kluba. Vse dodeljene naloge za nemštvo je zgledno izpeljal in bil pri tem neomajen. Josef Wratschko je bil od prevrata naprej ves čas aktiven v nemških društvih in v boju za nemštvo. Zaradi svojega dela za nemški narod je utrpel težko gospodarsko škodo. Hans Straschill je bil dolgoletni član v vseh nemških društvih, še posebej pa se je angažiral na področju telesne vzgoje v športnem klubu. Konrad Goschnigg je bil član krajevne organizacije Kulturbunda in je bil v zadnjem letu 1940/41 vodja Ilegalnega Sturma. Še posebej je zaslužen za vodenje Sturma in za njegovo organizacijo. Dr. Sixtus von Fichtenau je eden najstarejših bojevnikov za nemštvo na Spodnjem Štajerskem. Bil je dolgoletni član v krajevni skupini Kulturbunda in predsednik društva »Nemški dom«, kot tak si je še posebej prizadeval za gradnjo in ohranitev doma. Dolga leta je v občinskem mestnem svetu na Ptuju zastopal ptujske Nemce, poleg tega pa je bil tudi neplačan pravni zastopnik nemške narodne manjšine. Maks Kalb je bil vsa leta dejaven v moškem pevskem zboru in v krajevni skupini Kulturbunda. Pri tem se je še posebej izkazal v svoji pripravljenosti za nemštvo, zaradi tega je utrpel gospodarsko škodo. Josef Kazimir je od prevrata častno deloval v številnih nemških društvih in se ves čas popolnoma angažiral v delu za nemštvo. Ker je bil v Turškem vrhu kot edini Nemec za nemški rajh, je bil več mesecev v preiskovalnem zaporu. Josef Wresnigg je bil 10 let član krajevne skupine Kulturbunda in tri leta tudi njen vodja. V letu 1940/41 je postal vodja Kulturbunda za ptujsko okrožje. Erna Blanke je bila dolgoletna sodelavka in voditeljica žensk v krajevni skupini Kulturbunda. Dr. Greta Celotti je bila častna sodelavka in kot vodja zadolžena za izobraževanje v krajevni skupini Kulturbunda. Dolgoletna častna sodelavka v krajevni skupini Kulturbunda je bila tudi Herma Schosteritsch. Omenjene članice so vzorno delovale v okviru ženskega dela v Kulturbundu, vsem trem gre zahvala za vzorno oskrbovanje revnejših sonarodnjakov, odlično pa so se izkazale tudi pri delu z mladino. 146 Dr. Balduin Saria, klasični zgodovinar, arheolog in numizmatik, se je rodil v nemški meščanski družini na Ptuju 5. junija 1893. Po končani osnovni šoli in gimnaziji na Ptuju je študij arheologijo in antično zgodovino na Dunaju in leta 1921 doktoriral. Leta 1926 je postal izredni profesor na oddelku za zgodovino starega veka in arheologijo na Univerzi v Ljubljani. V času okupacije je sprejel povabilo graške univerze, kjer je bil od leta 1942 do konca vojne profesor za staro zgodovino jugovzhodne Evrope. Od leta 1953 je deloval kot samostojni raziskovalec pri Südost-Institut v Münchnu. Umrl je 3. junija 1974 v Gradcu. V: SLB, geslo dr. Balduin Saria, elektronska izdaja.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

družine začele zapuščati mesto v začetku aprila 1945, ko se je fronta približala štajerski meji pri Dravskem Središču. Okoli 10. aprila 1945 so se iz mesta najprej umaknili ženske in otroci. Za njihov prevoz je Wressnig v okoliških vaseh rekviriral 40 vprežnih vozil, vozniki pa so morali s seboj vzeti hrane za tri dni. Beguncem so hrano pošiljali z avtomobili, ki so vozili sol na Ptuj ter se navadno prazni vračali nazaj na Gornjo Štajersko. Živež pa jim je z vlakom poslala tudi nacistična dobrodelna organizacija. V mestu so po ukazu zveznega vodstva ŠDZ ostali samo moški, ki so morali kot člani Volkssturma braniti Ptuj »do poslednjega moža«. Dopoldan 8. maja je imel okrožni vodja ŠDZ Fritz Bauer, ki je nameraval požgati rotovž, še zadnji štabni razgovor. Na njem je prisotnim sporočil novico o kapitulaciji Nemčije, hkrati pa jih je razrešil vseh dolžnosti. Okoli 11. ure dopoldan je mesto zapustil tudi župan Josef Wressnig. Z osebnim avtomobilom se je odpeljal proti Avstriji, še preden je umikajoča se nemška vojska ob treh popoldan razstrelila dravska mostova.147 Ob osvoboditvi je v mestu ostalo še nekaj nemških družin. O njihovi usodi oziroma sploh o usodi spodnještajerskih Nemcev je prof. Franjo Baš148 zapisal: »V svesti si svoje krivde so njih voditelji zapustili pred osvoboditvijo deželo ter se podali v Avstrijo /…/ ostale pa je zajela nemesis zgodovine in večni bog pravice v zemlji, katero so pomagali zaigrati v roke tujcu in do katere niso znali najti odnosa.«149

147 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 120 in 121. 148 Franjo Baš, etnolog, geograf, zgodovinar in muzeolog, se je rodil 22. januarja 1899 v kraju Kamenče. Po končanem študiju geografije in zgodovine na ljubljanski univerzi leta 1925 se je zaposlil kot profesor na gimnaziji v Mariboru. Leta 1932 je postal banovinski arhivar, leta 1937 pa je dosegel, da so mariborski grad namenili muzeju in arhivu. Postal je ravnatelj muzeja ter zanj zbral večino gradiva in uredil stalno razstavo. V letih 1937–1941 je bil urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje, v letih med 1945–1949 je sodeloval pri restituciji med okupacijo odtujenega kulturnega premoženja. V letih 1950–1952 je bil vodja odseka za muzeje, galerije in spomeniško varstvo na Ministrstvu za znanost in kulturo ljudske republike Slovenije, do leta 1962 pa ravnatelj Tehniškega muzeja Sloveniji. Vodil je preureditev Tehniškega muzeja v Bistri, zavaroval je spomenike na Ravnah na Koroškem in v Kropi. V letih med 1950 in 1963 je bil prvi predavatelj muzeologije in spomeniškega varstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V raziskovalnem delu se je posvetil povezovanju kulturnopolitične, etnološke, arheološke, geografske in muzeološke dediščine. Umrl je 30. aprila 1967 v Ljubljani. V: Vi. S., Baš Franjo, Enciklopedija Slovenije, knjiga 1 A/Ca, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 204. 149 Ferenc, 1998, str. 120.

265

266

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Arhivski viri AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, fond: Südostdeutsches Institut (SODI), ovoj: Predokupacijska doba; ovoj 2, mapa: Primeri dopisovanja VDA Graz II 1934–1943. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, fond: Kreisführung Pettau, šk. K 11/1, Kartoteke funkcionarjev ptujskega okrožja. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, fond: Kreisführung Pettau, šk. K 11/2 mapa: St. HB. Ortsgruppe Pettau linkes Drauufer in mapa: Ortsgruppe Pettau rechts Drauufer. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, fond: Kreisführung Pettau, šk. K 11/8, mapa: Kartoteka funkcionarjev, uradnikov St. HB. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, fond: Kreisführung Pettau, šk. K 11/9, mapa: Uradniki St. HB. – kartoteka po krajevnih skupinah St. HB. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, fond: Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, Podružnica za severovzhodno Slovenijo (KUZOP) šk. 1 in šk. 2. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, mapa 139, Franjo Baš, Švabsko-nemški Kulturbund na Spodnjem Štajerskem.

AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes 1941–1945. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, LigenschaftsVerzeichnis der H. A. IV, Stand von 15. März 1943. AMNOM, Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, Verzeichnis der aus der Untersteiermark ausgesiedelten Personen und Betriebe, welche die Dienstelle deutschen Volkstums beschlagnahmt. AZG PMPO, Arhiv Zgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, fasc.: Napredna dejavnost pred II. svetovno vojno. AZG PMPO, Arhiv Zgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, Izjave, življenjepisi. AZG PMPO, Arhiv Zgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, fasc.: Okupacija. SI_ZAP/0458, Zgodovinski arhiv Ptuj, fond: Mestna občina Ptuj 1941-1945, šk. 1, ovoj: Nagli ukrepi I-XI. Tiskani viri Ribnikar, Peter, 1999. Sejni spisi Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, II. del. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Knjige Enciklopedija II. svetovne vojne 1939–1945. (1982). Ljubljana: Založba Borec. Ferenc, T. (1968). Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945. Maribor: Založba Obzorja Maribor. Ferenc, T. (1998). Nemci na Slovenskem med drugo svetovno vojno. V: D. Nećak, (ur.)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Mavrič-Žižek, I. (2005). Druga svetovna vojna na Ptujskem. V: L. Šuligoj, (ur.) Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju. Ptuj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, str. 48–76. Mavrič-Žižek, I. (2006). Nacistična okupacija Spodnje Štajerske. V: M. Matjašič, (ur.) Skozi čas. Zbornik Muzeja narodne osvoboditve Maribor za leto 2006. Maribor: Muzej narodne osvoboditve Maribor, str. 123–154.

»Nemci« na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 99–144.

Mavrič-Žižek, I. (2007). Ptujsko okrožje 1941–1945. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Ferenc, T. (2004). Nemška okupacija Celja in okolice. V: M. Počivalšek, (ur.) Iz zgodovine Celja 1941–1945, Odsevi preteklosti 4. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, str. 5–73.

Mavrič-Žižek, I. (2016). Ptujski Nemci od konca 19. stoletja do leta 1945. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Grašič, M. (1981). Okupatorjevo nasilje. V: L. Šuligoj, (ur.) Skozi viharje v lepšo bodočnost. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, str. 135–215.

Pertassek, R. (1992). Pettau die älteste Stadt. Graz.

Hernja, M. M. in Majerič, K. N. (2006). Prvi med enakimi!, Funkcija mestnega sodnika in župana skozi stoletja. Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj. Kralj, L. (1996). Remec Alojzij. V: Enciklopedija Slovenije, knjiga 10 Pt/ Sam. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 166. Majcen, F. (1968). Tudi beseda je bila orožje. Aktivistovi zapiski. Ljubljana: Zavod Borec.

Remec, A. (1946). Opustošena brajda. Zgodba iz temnih dni. Celje: Družba sv. Mohorja. Šuligoj, L. (1981). Revolucionarno gibanje v ptujskem okraju. V: L. Šuligoj, (ur.) Skozi viharje v lepšo prihodnost. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, str. 33–133. Vrišer, S. (1987). Baš Franjo. V: Enciklopedija Slovenije, knjiga 1 A/ Ca. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 204.

267

268

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Članki Ferenc, T.in Ževart, M. (1979). Nekatere značilnosti in posebnosti fašistične okupacije ter narodnoosvobodilnega boja in revolucije na slovenskem Štajerskem. Časopis za zgodovino in narodopisje, 77=15 (1-2), str. 448–461. Članki v dnevnem časopisu ali revijalnem tisku Der Pettauer dem Gedanken des Künstlers, Kämpfers und Soldaten. Marburger Zeitung, 6. 6. 1944, str. 3. Ein innger Maler auf Schloss Oberpettau. Marburger Zeitung, 28. 5. 1943, str. 6. Mesto Pettau je dobilo novega uradnega župana. Štajerski gospodar, 27. 9. 1941, str. 11. Odredba o lovskem pravu na Spodnjem Štajerskem. Štajerski gospodar, letnik I, št. 5, 31. maj 1941, str. 12. Organizacija Steirischer Heimatbund, Kreisführung Pettau. Štajerski gospodar, 27. 9. 1941, str. 11. Viri z medmrežja Baš, Franjo. Saria Balduin, Slovenski biografski leksikon /elektronska izdaja/. Pridobljeno 14. 9. 2018. http://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi537239/#slovenskibiografski-leksikon Majcen, Franček, Leksikon Spodnji Podravci. Pridobljeno 14. 9. 2018. http://www.spodnjepodravci.si/ osebe/majcen-fran%C4%8Dek/678/

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Germans in Ptuj during the World War II March events in 1941 in Ptuj and the April war Ptuj members of “Kulturbund” and “Volksdeutschers”, who completely took over the national socialist ideology in the last years before the war, accepted the occupation with enthusiasm. It was proclaimed as a “liberation from the yoke of Serbians and a return to the German Reich,” with which their long-standing desire to join Ptuj to the great Germany would be realized. The occupation began a new era for Ptuj Germans of very good social standing, which they felt was a time of triumph, one of political power and influence. Almost all of them joined the Nazi administrative and political apparatus and actively participated in the occupation’s genocide against the Slovenian nation. They were accepted into the Styrian Homeland Union (Steirischer Heimatbund) without exception. Within it, they took over some leading positions in both the district leadership and leadership of the local groups of the Styrian Homeland Union Ptuj left bank and Ptuj right bank, which covered the Ptuj municipality. Upon the arrival of the occupier, they took part in the first arrests of conscientious Slovenes, and in the summer of 1941, they were engaged in the work of various commissions for the mass extermination of Slovenes. Since the Ptuj Germans and “Volksdeutschers” originated from landowners and traders, they were also largely involved in the management of confiscated Slovenian industrial, commercial and craft establishments, and agricultural and vineyard estates. Throughout the occupation, the activity of Slovenes remaining in Ptuj was closely monitored, and they kept the occupation authority regularly informed of their detention. Within the organization of the Styrian Homeland Union, there were 21 members of “Kulturbund”, 18 of which were Ptuj citizens. For their thorough work, in particular, the carrying out of the “liberation” of Lower Styria, they were ceremoniously received into the National Socialist German Workers’ Party (Nacionalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei - NSDAP) on December 13th, 1941, in Graz. There were as many as 11 Ptuj citizens, members of the “Kulturbund,” who proved themselves in the struggle for Germanism, and produced intelligence work against the Kingdom of Yugoslavia, that received Nazi awards.

269

270

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Even before the end of the war, the vast majority of the Ptuj Germans and “Volksdeutschers” who felt threatened by their pre-war Nazi activity and cooperation with the German occupier during the war withdrew to Austria safely in time. German families began to leave the city at the beginning of April 1945, when the front approached the Styrian border near Drava Središče. Around April 10th, 1945, women and children were the first to move from the city. According to the command of the federal leadership of the Styrian Homeland Union, only men remained in the city who, as members of the “Volkssturm,” had to defend Ptuj “until the last man.” In the morning of May 8th, Mayor Josef Wressnig also left town, and in the afternoon, the last German soldiers left the city. At the time of liberation, only a few German families remained in the city.

Dr. Irena Mavrič-Žižek Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

271

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve David Hazemali, Ana Šela Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru david.hazemali1@um.si, ana.sela3@gmail.com

Uvod Zgodovina mesta Ptuj po koncu druge svetovne vojne velja za eno manj raziskanih tematik v slovenskem zgodovinopisju in je v tem smislu zelo različna od zgodovine Ptuja v starejših obdobjih človeške zgodovine, o kateri obstaja širok opus strokovnih in znanstvenih del. Skromnega nabora študij o povojni zgodovini enega »od najbogatejših in najkompleksnejših zgodovinskih terenov« na slovenskem etničnem ozemlju, kot je Ptuj z okolico poimenoval slovenski umetnostni zgodovinar Jože Curk (1975, str. 9), ne gre pripisati pomanjkanju specifičnega zanimanja slovenskih zgodovinarjev za tematiko, saj vemo, da je v slovenskem zgodovinopisju podobno pomanjkljivo – če sploh – razdelana tudi povojna zgodovina nekaterih drugih slovenskih mest. Pravzaprav se pri povojni zgodovini Ptuja

273

274

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

zrcali obče pomanjkanje zgodovinopisnih študij o slovenski zgodovini in zgodovini slovenskega etničnega ozemlja po letu 1945. Vzroke za to je treba iskati v drugi jugoslovanski državi, katere politične, nazorske in ideološke značilnosti so po mnenju slovenske umetnostne zgodovinarke, predstojnice Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Strleta ZRC SAZU in predsednice Znanstvenega sveta za humanistiko pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS, Barbare Murovec, humanistiko potisnile v nezavidljiv položaj: »Humanistika je svoj družbeni položaj izgubila že leta 1945. Takrat so v skladu z nalogami nove družbe morali zavladati naravoslovci, tehniki in ideologi.« (Murovec, 2018). Šele po slovenski osamosvojitvi, še zlasti pa v zadnjem desetletju, sta bili sodobna in polpretekla zgodovina deležni pozornosti, ki si jo nedvomno zaslužita. Namen prispevka je zgodovinopisni pregled najpomembnejših dogodkov1 iz zgodovine Ptuja od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve. V prispevku so združene upravna, urbanogradbena, demografska, gospodarska in še zlasti kulturna zgodovina mesta Ptuj z okolico, ki jo je v obravnavanem obdobju in desetletju pred drugo svetovno vojno bogatil slovenski pisatelj Ivan Potrč. V ta namen sva pregledala in – kjer je bilo treba – podala vrednostno sodbo za precejšen del doslej napisanih in objavljenih del o tej tematiki. Spoznanja drugih raziskovalcev sva nadgradila z arhivskimi viri iz Zgodovinskega arhiva Ptuj, Pokrajinskega arhiva Maribor in prispevki iz različnih lokalnih ter regijskih časnikov, še posebej ptujskega Naše delo, ki je izhajal med letoma 1948 in 1950. Nekaj drobcev o »osvoboditvi« Ptuja ob koncu druge svetovne vojne v Evropi Na slovenskem etničnem ozemlju se druga svetovna vojna ni končala 8. oziroma 9. maja kot drugod po Evropi, ampak je trajala teden dlje (Repe, 2016, str. 290). Vojna vihra, kakršne po svojem obsegu, predvsem pa žrtvah in posledicah zgodovina ne pomni, je prizadela tudi mesto Ptuj z okolico, ki so skupaj z Ormožem tvorili ptujski okraj. 1 Avtorja se zavedava, da bi bilo celovit in izčrpen prikaz vseh v prispevku omenjenih vidikov zgodovine nemogoče strniti v avtorsko polo. Zato naj najin prispevek služi primarno kot odskočna deska vsem nadaljnjim raziskovalcem zgodovine mesta Ptuj z okolico po letu 1945.

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Po znanih ocenah je življenje v boju z okupatorjem izgubilo okrog 700 oseb z območja današnjih občin Ptuj in Ormož (Kolar, 2001, str. 299 po Mavrič, 1995). K tem je treba prišteti še tiste Slovenke in Slovence iz ptujskega okraja, ki so bili mobilizirani v nemške oborožene sile in so padli v njihovi sestavi; po podatkih zveznega vodstva Štajerske domovinske zveze (nem. Steirischer Heimatbund, Bundesführung Marburg) je bilo do maja leta 1944 evidentiranih 209 žrtev (Teropšič, 2012, str. 37).2 Jugoslovanskemu osvobodilnemu gibanju, ki je bilo takoj za sovjetskim drugo najmočnejše v Evropi (Repe, 2016, str. 293), je v zadnjih tednih vojne v Evropi uspelo okupatorjeve sile na območju slovenskega etničnega ozemlja prisiliti v umik. Nanj so sicer izdatno vplivali bližina Rdeče armade na vzhodnem in uspehi oboroženih sil zaveznic na preostalih bojiščih po Evropi. O vsesplošnem umiku nemških oboroženih sil prek Ptujskega polja je ohranjenih kar nekaj avtobiografskih zapisov. Njihove vsebine so večinoma enotne, da naj bi umik potekal med 7. in 8. majem 1945. Nemškemu umiku iz ptujskega okraja, ki ga je sestavljalo okoli 30.000 vojakov in dotlej še neznano število ustašev, četnikov in drugih, tudi civilnega prebivalstva, bi se lahko tačas zoperstavila zgolj Lackov odred in aprila istega leta ustanovljena Haloška četa; drugih, močnejših enot Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (krajše NOV in POJ) na tem delu t. i. 4. operativne cone tačas ni bilo (Hribovšek, 1975, str. 117–118). Do večjih bojev z umikajočimi se okupatorskimi silami na tem območju ni prišlo. Mesto Ptuj se je osvobodilo nemških okov praktično brez bojev, zato bi težko govorili o osvoboditvi. Polemika o tem, kdo je prvi vkorakal v mesto Ptuj po nemškem umiku, poteka še danes in ti dnevi menjave lastništva nad mestom bi si zaslužili lastno študijo. Dejstvo je, se je v začetku aprila leta 1945 začela tekma med Rdečo armado in silami NOV in POJ za osvoboditev slovenskega ozemlja. Prvi je že 29. marca uspelo frontno črto z nemškimi oboroženimi silami premakniti v slovensko Prekmurje, drugim pa je 12. aprila uspel prelomni preboj na sremski fronti (Repe, 2016, str. 312).

Seznam padlih v zadnjem letu vojne se po podatkih Teropšiča ni ohranil.

275

276

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Slika 2: Zaključne operacije za osvoboditev slovenskega ozemlja (Repe, 2015, str. 204)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

smeri napada enot JA od 24. 4. do 5. 5. smeri napada enot JA od 1. 5. do 8. 5. smerinastopa zavezniških enot smeri napada enot JA od 15. 4. do 30. 4. smeri napada enot JA od 9. 5. do 12. 5. smeri napada enot JA od 13. 5. do 15. 5. 1. ARMADA (bolgarska) 1. ARMADA (sovjetska) nemški in kvizlinški položaji, smer umika

V mesto Ptuj so prve vkorakale enote Prekmurske partizanske brigade (kot četa je bila ustanovljena januarja 1945); to naj bi se zgodilo 9. maja ob 18. uri. Pomočnik političnega komisarja 3. čete 2. bataljona Zlatko Bogataj je o prestopu mestnega praga v svojem dnevniku zapisal: »Mesto je pusto, precej razrušeno, ulice zatrpane

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

z bolgarskimi vojaki, k nam prihajajo redki Ptujčani, hvaležnih obrazov, nas pozdravljajo ter prinašajo vino, ki ga radodarno nudijo žejnim in izčrpanim od marša …« (Hribovšek, 1975, str. 120; Klanjšček, 1992, str. 32). Še istega dne so na Ptuj vkorakale enote Prve bolgarske armade, ki je operirala v sestavi Rdeče armade (Hribovšek, 1975, str. 119). Poveljstvo Prekmurske brigade je nemudoma vzpostavilo stike z voditelji Osvobodilne fronte in predstavniki ljudske oblasti. Zaradi tega so se pojavili najrazličnejši konflikti z Bolgari, ki so izvirali iz njihove želje po vzpostavitvi lastne civilne oblasti. Poleg vsega so prišla na dan pričevanja o nasilnem vedenju nekaterih bolgarskih vojakov (Hribovšek, 1975, str. 120–121).3 Naslednji dan (10. maja 1945) je na Ptuj prispela Haloška četa, blizu pa so bile tudi enote 51. divizije Tretje jugoslovanske armade (Hribovšek, 1975, str. 120–122). Že 10. maja so se po javnih deskah in na križiščih mesta Ptuj pojavili lepaki za splošno mobilizacijo v vojaško službo jugoslovanskih oboroženih sil. Poziv je bil obvezen za vse, za njegovo neupoštevanje oziroma za vojaško begunstvo pa je bila zagrožena zaporna kazen in predaja vojaškemu sodišču (ZAP, Fototeka, 30/V, škatla 30, ovoj 1, Poziv za mobilizacijo). Začelo se je odstranjevanje nemških napisov, hišnih oznak, slik in plakatov. Meščanom je bilo zaukazano, da morajo na »najsvečanejši način« sprejeti »osvoboditelje«. 20. maja je bila na Tyrševem trgu osrednja slovesnost za počastitev osvoboditve (ZAP, Mestni ljudski odbor, leto 1945, škatla 1, Razglas Mestnega odbora OF Ptuj z dne 19. maja 1945). Okupator je resda bil pregnan, toda težavam Ptujčanov še zdaleč ni bilo videti konca. Upravni, demografski in urbano-gradbeni razvoj mesta ter ptujsko gospodarstvo v drugi jugoslovanski državi Tako kot številna druga mesta in kraji na slovenskem etničnem ozemlju je bilo mesto Ptuj med vojno poškodovano,4 še posebej mestna infrastruktura, zato so prva povojna leta minila v znamenju obnove. Vzporedno z urbano-gradbeno obnovo so potekali tudi reorganizacija 3 O prelomnih trenutkih v ptujski zgodovini obstaja skoraj izključno spominska literatura, ki do danes še ni bila preverjena. 4 Ptuj je med vojno utrpel številna letalska bombardiranja, ki niso zadala nepopravljive škode. Morda največjo gmotno in logistično škodo je povzročil umik nemških oboroženih sil, med katerim so bili porušeni ali poškodovani okoliški mostovi in druga infrastruktura.

277

278

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

uprave, rehabilitacija gospodarstva in kulturno prebujenje – vse v znamenju nove državne ureditve, ki jo je narekovala komunistična oblast. Kultura je v tej zgodbi še posej izstopala, zato sva ji posvetila svoje poglavje. Do »graditve socializma«, kot pravi Martin Šteiner (Kolar, 2014, str. 18), v novi jugoslovanski državi ni prišlo čez noč. Pod deklarativno ravnijo enotnosti politično in ideološko multipolarnega jugoslovanskega osvobodilnega gibanja se je že med vojno pokazala želja komunistov po revoluciji. Ta jim je uspela predvsem zato, ker meščanske politične sile niso bile kos nastalemu geopolitičnemu položaju in so večinoma zapustile državo. Tisti, ki niso zbežali, so hoteli (vsaj navidezno) ohranjati svojo oblast s kolaboracijo. Prav zaradi take drže meščanskih političnih sil, v kombinaciji z vsesplošno ekonomsko in politično krizo, so ljudje v odporniškem gibanju »videli /…/ jamstvo za drugačno politično ureditev po vojni in za odpravo nacionalnih in socialnih razlik« (Repe, 2016, str. 293), komunisti pa so njim naklonjene geopolitične razmere izkoristili za prevzem oblasti. Z nastankom Enotne protifašistične ljudske fronte Jugoslavije (popularno Ljudska fronta) leta 1944 se je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) tudi na političnem parketu prikazala kot koalicijska sila, ki bo skupaj z množičnimi političnimi organizacijami, sindikati in deli meščanskih političnih strank ustvarila pravično in demokratično volilno okolje. Toda že na prvih povojnih volitvah je Ljudska fronta nastopila in prepričljivo zmagala z enotno listo, na kateri so prevladovali komunisti, medtem ko meščanske stranke zunaj Ljudske fronte na volitvah sploh niso sodelovale (Repe, 2016, str. 304). Da bi lažje razumeli druge vidike zgodovine mesta Ptuj v drugi jugoslovanski državi, je najprej treba prikazati upravnopolitični razvoj. Prvo desetletje po vojni so drugo jugoslovansko državo poleg obnove zaznamovali uvajanje samoupravljanja, implementacija t. i. družbene lastnine, agrarna reforma s podržavljanjem zemlje in industrializacija. Civilno upravo je v ptujskem okraju prevzel mestni odbor OF ob pomoči več kot 100 krajevnih odborov. Ob skrbi za izvajanje zveznih in državnih reform ter razvoj zdravstva, sociale, novega planskega gospodarstva in kulturnih dejavnosti so ti odbori služili tudi kot sredstvo za širjenje agitacije in propagande (Doberšek, 2013, str. 75). Leta 1957 je bil ptujski okraj ukinjen; zamenjalo ga je najprej sedem občin, nato tri, oktobra 1958 pa ena – občina Ptuj

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

(Bezjak, 1992, str. 22). Politično življenje je v tem času izdatno zaznamoval v Vintarovcih na Destrniku rojeni zdravnik, politik in humanist dr. Jože Potrč (1903–1963), ki je vodil republiške organe za znanost, prosveto, kulturo, zdravstveno in socialno politiko. V drugi polovici petdesetih let je vodil jugoslovansko delegacijo v Mednarodni organizaciji dela (Habjanič, 2015, http://www.spodnjepodravci.si/ osebe/potr%C4%8D-jo%C5%BEe/33/). Njemu v čast je bila leta 1949 Prva ptujska mladinska brigada Jožeta Potrča razglašena za »udarno« (Prva ptujska mladinska brigada »Jožeta Potrča« je proglašena za udarno. Naše delo: glasilo Okrajnega odbora OF Ptuj, leto 2, št. 9, 5. maj 1949, str. 2). Velja za osrednjo osebnost ptujskega okraja v tem obdobju in v mestu Ptuj so mu leta 2004 postavili spomenik pred Splošno bolnišnico Ptuj, ki se prav tako imenuje po njem. Vzporedno s komunističnim prevzemom oblasti na vseh ravneh se je v ptujskem okraju življenje skušalo vrniti v predvojne tire. Nova jugoslovanska država je takoj po vojni zapadla v gospodarsko krizo, moških pa je zaradi posledic vojne primanjkovalo, zato so na pomoč pri obnovi priskočili otroci vseh starosti (ZAP, Fototeka, 30/V, škatla 30, ovoj 1, dopis Mestnega odbora OF na Ptuju za posredovanje sukanca obrtnikom, št. 280/1–45). Ptujski okraj je v petdesetih letih ob splošni gospodarski krizi prizadelo odseljevanje prebivalstva, čemur je botrovalo pomanjkanje delovnih mest. Največji upad prebivalstva so občutile Haloze, medtem ko se je v mestu Ptuj to minimalno povečalo (Napast, 1992, str. 15). Do slovenske osamosvojitve se je število prebivalcev v novi občini Ptuj povečalo za slabih 5000 – z 62.460 leta 1953 na 68.846 leta 1991 (Bezjak, 1992, str. 22). Učinki obnove so se pokazali že konec štiridesetih let, ko so začeli redno voziti mestni avtobusi (Vozni red avtobusnih prog, Naše delo, glasilo Okrajnega odbora OF Ptuj, leto 2, št. 10, 19. maj 1949, str. 4). Izboljšanje se je pokazalo tudi v športu, o čemer priča ustanovitev nogometnega kluba Drava januarja leta 1950 (Ustanovljen je nogometni klub »Drava«. Naše delo: glasilo Okrajnega odbora OF Ptuj, leto 3, št. 4, 27. jan. 1949, str. 4). Nova jugoslovanska ustava iz leta 1963 je ptujski občini močno škodovala, saj je pomenila nadaljevanje politike centralizacije, ki je močno prizadela periferna območja. Čeprav mesto Ptuj med drugo svetovno vojno ni utrpelo nepremostljive gmotne škode, kmetijski potencial okraja in kasneje občine pa je veliko obetal, so uvedba

279

280

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

agrarne reforme in oddaljenost od večjih industrijskih centrov na eni ter velike obveznosti pri preskrbi zaradi obveznega odkupa na drugi strani povzročile, da je Ptuj z okolico začel zaostajati za gospodarskim razvojem drugih, večjih slovenskih mest. Gospodarske razmere v občini so sicer izboljšala posodobljena oz. novonastala podjetja, kot so Perutnina Ptuj (1947), Kmetijski kombinat Ptuj (1961), Tovarna Aluminija na Dravskem polju (1945; prva elektroliza je bila zgrajena v petdesetih letih), Agis Ptuj (1948 oz. 1950) in številna druga, toda zgoraj omenjeni problemi so ostajali večinoma nerešeni vse do nove jugoslovanske ustave leta 1974 (Čeh, 1992, str. 25; Dolinar, 1992, str. 29; Kerbler, 1992, str. 44; Menoni, 1992, str. 47). Leta 1971, ko je Socialistična republika Slovenija (SRS) začela voditi aktivno politiko pospeševanja razvoja manj razvitih območij, se je občina Ptuj znašla na seznamu občin s statusom manj razvitega območja (Sedlaček, 2010, str. 578). Če primerjamo deleže družbenega proizvoda glede na dejavnost med letoma 1960 in 1989, vidimo, da je bilo vselej največ zaposlenih v industriji. Sledilo je kmetijstvo, na predzadnjem in zadnjem mestu pa lahko najdemo trgovino in gradbeništvo (Bezjak, 1992, str. 23).

Dejavnost

1960

1970

1980

1989

Industrija

55,0

42,1

41,7

56,8

Kmetijstvo

29,1

24,3

14,5

18,7

Obrt

5,7

14,6

18,5

11,1

Trgovina

1,8

9,0

7,7

2,8

Tudi osemdeseta leta so minila v znamenju izboljšanja gospodarske slike občine, čeprav je država ob koncu sedemdesetih let zapadla v novo gospodarsko krizo (Lorenčič, 2007b, str. 176). Novi stabilizacijski in racionalizacijski ukrepi, ki jih je sprejela republika, so povzročili rast števila zaposlenih v industriji, kar je, kot ugotavlja slovenski zgodovinar Aleksander Lorenčič, v nasprotju s siceršnjim agrarnim značajem občine (Lorenčič, 2007a, str. 76).

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Občina Ptuj je dočakala slovensko osamosvojitev v občutno boljši gospodarski kondiciji kot konec druge svetovne vojne, toda njen periferni geostrateški položaj in več kot očitni centralizacijski značaji slovenskih vlad še naprej predstavljajo največjo oviro za ekonomski razcvet. Ločeno od urbano-gradbenega, demografskega in gospodarskega razvoja občine Ptuj pa je potekal njen zavidljiv kulturni razvoj. Kulturni razvoj mesta Ptuj po drugi svetovni vojni Ptuj že od nekdaj velja za pomembno središče kulturnega življenja, in sicer ne le zato, ker se kot najstarejše slovensko mesto bohoti z različnimi zgodovinsko-kulturnimi znamenitostmi, kot so ptujski grad, mestni stolp na Slovenskem trgu z Orfejevim spomenikom, minoritskim samostanom in mitrej, temveč ker so se v mestu zbirali mnogi umetniki, intelektualci in drugi kulturniki, ki so mesto ohranjali in naredili kulturno zanimivo ter s tem tudi živo. Druga svetovna vojna in gospodarska kriza po njej nista uspeli zlomiti t. i. »mesta muzeja«, ki ima dvatisočletno zgodovino. Skozi zgodovino je preživelo mnogo vzponov in padcev, kar se odraža tudi v kulturi. Svoje obveznosti do kulturne dediščine in že v zgodovini bogato razvite kulturne dejavnosti so Ptujčani sprejeli kot del svojih dolžnosti: ne samo kot zaščitniki bogastva kulturne dediščine, ki se izraža v spomenikih, kulturnih ustanovah in drugi arhitekturi, temveč tudi v ljubiteljskem kulturnem ustvarjanju. Vidnejši kulturni ustvarjalci na Ptuju po drugi svetovni vojni do osamosvojitve Po drugi svetovni vojni se je na Ptuju zbirala prava elitna druščina humanistov (Ciglenečki, 1994, str. 53), ki so skrbeli za bogato kulturno dogajanje, ki je vključevalo posvetno, gledališko, glasbeno in folklorno dejavnost. Ptuj je hkrati predstavljal dom ali pa mesto navdiha za mnoge znane umetnike in kulturnike tudi po drugi svetovni vojni. Na primer Janez Mežan (1897‒1972), slovenski slikar in razgiban umetnik, ki je bil sicer rojen na Spodnjem Brniku pri Cerkljah, se je v svojih oljnih ter akvarelnih slikah, lesorezih, linorezih in risbah dolgoletno ukvarjal z motivom vedute Ptuja, njegovih ulic in

281

282

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

France Mihelič

trgov. Po drugi svetovni vojni je sodeloval na večini razstav ptujskih in mariborskih umetnikov. Ptujski muzej je leta 1977 pripravil tudi pregledno razstavo njegovih del (Šteiner, 2014, str. 27). Eden največjih slovenskih slikarjev, grafikov in pedagogov, ki je svoje sledi pustil tudi na Ptuju, je France Mihelič (1907‒1998), po katerem so poimenovali tudi Miheličevo galerijo, ki deluje v okviru Pokrajinskega muzeja Ptuj. Pred drugo svetovno vojno je Mihelič poučeval risanje na ptujski gimnaziji, kjer je ostal do vojne. Njegov sodelavec in prijatelj, znani slovenski literat Kajetan Kovič (1998), je v reviji Sodobnost o Miheliču zapisal, da je njegova umetnost razpeta »med um in srce, med oko, ki gleda navzven in navznoter, v otipljivi svet in v magične pokrajine svoje duše, ter med roko, ki poslušno sledi doživetemu in razodetemu, prenašajoč ju na platno, na papir ali na litografsko ploščo. Ob temeljitih, strokovno poglobljenih razpravah in razlagah, ki spremljajo številne monografije mojstrovih del, je preprosta ljubiteljska beseda lahko le tiha spremljevalka in občudovalka velikega življenjskega dela.« V istem delu omeni, da je France Mihelič v enem izmed njunih skupnih del zapisal: »Ptuj je bil zame razodetje. S tem podeželskim mestom, posejanim v

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

283

Drago Hasl

siromašno, neizrazito pokrajino, sem začutil sorodnost, kot v sanjah prepoznaval težko nebo, svetlobo in zemljo, blizu so mi bili kmetje in meščani, okus vina in kruha ter pretresljiva tragika, kar od tedaj sporočajo kurenti na mojih slikah.« Osrednja osebnost ptujskega kulturnega življenja, organizator in pobudnik skoraj vseh kulturnih prireditev in buditelj kulturnega življenja je bil tudi Drago Hasl (1900‒1976), pedagog, ravnatelj ptujske knjižnice in priznani kulturni delavec. Sodeloval je na raznoraznih področjih kulturnega življenja, saj je bil član Glasbene matice, Dramskega društva, Ljudske univerze, dal je pobudo za ptujski karneval in ga skupaj s sodelavci razvijal, v muzeju na ptujskem gradu je uredil glasbeno zbirko, saj je v glasbeni šoli, kjer je učil violino, zbiral stara glasbila (Šteiner, 2014, str. 28). Eno izmed pomembnejših Haslovih odkritij je na primer bila t. i. haloška žvegla oz. prečna, okroglo stružena flavta. Drago Hasl jo je preučeval kar štiri leta (do 1965) (Brence, 1988, str. 5). Pod njegovim vodstvom ptujske knjižnice so združili ljudsko in študijsko knjižnico, ki je tako postala osrednja knjižnica na ptujskem območju. Za zasluge pri razvoju knjižničarstva je prejel Čopovo nagrado (Šteiner, 2014, str. 28).

284

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Pomembna kulturna delavka, znanstvenica in popotnica po drugi svetovni vojni je bila Štefka Cobelj (1923‒1989), umetnostna zgodovinarka in etnologinja, rojena v Oblakih pri Juršincih. Po vojni je dobila službo na odseku za gospodarstvo Okrajnega ljudskega odbora Ptuj, vendar jo je vleklo v svet in kmalu so potovanja postala njena strast. Podobno kot pri Benki Pulko, Ptujčanki, ki je prepotovala svet in je še danes prepoznavna predvsem po svojih potovanjih z motorjem. Zgled je lahko imela v Cobeljevi, ki je v času študija umetnostne zgodovine obiskala vse pomembnejše kulturne spomenike in samostane v takratni Jugoslaviji, ob tem pa še dobršen del Evrope. Leta 1976 je prevzela ravnateljsko mesto v Pokrajinskem muzeju na Ptuju, kjer je svoje strokovno delo želela širše zasnovati in se tako lotevala raznoraznih projektov s področij etnologije, likovne umetnosti in arheologije (Petrovič, 2012, str. 17‒22). V letih službovanja je postavila kar tri nove muzejske zbirke, poleg arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke še zbirko NOB. Leta 1977 so na novo postavili še glasbeno zbirko, ki jo je leta 1959 uredil prej omenjeni Drago Hasl (Cobelj, 1979, str. 7). Od etnografskih zbirk, ki jih je Štefka Cobelj ustvarila na Ptuju in v okolici, danes ni veliko ohranjenega. V domačem okolju so ji prvo javno priznanje, veliko oljenko Kulturne skupnosti občine Ptuj, podelili šele tri mesece pred smrtjo, in sicer za delo v kulturi (Vodušek, 1989, str. 9). Zanemariti ne smemo niti pomembnega zborovodjo in skladatelja, rojenega v Pulju, Jožeta Gregorca (1914‒2003). Leta 1939 je postal ravnatelj glasbene šole, ki je delovala v okviru Glasbene matice na Ptuju. Bil je tudi direktor ptujskega gledališča in ga je bogatil predvsem z glasbenimi točkami ter kvalitetnimi predstavami, vendar so gledališče 1. avgusta 1958 ukinili (Odločba Okrajnega Ljudskega odbora, KIPP, Domoznanski oddelek; Gregorc, 1985, str. 169‒171). Mesto Ptuj se mu je za njegovo delo in trud oddolžilo z imenovanjem za častnega meščana. Ponosno vrednost literarne umetnosti Ptuja pa predstavlja tudi pisatelj, časnikar in akademik Ivan Potrč (1913‒1993), ki se je rodil na Štukih pri Ptuju. Čeprav je večino svojega življenja preživel v Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa bil celo interniran v taborišče Mauthausen, se je vedno rad vračal na domači Ptuj, ki ga je idealiziral, kar se kaže v njegovih romanih, npr. Na kmetih, ali v dramski trilogiji o Kreflih (Šteiner, 2014, str. 30). Gre za največkrat nagrajenega pisatelja

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

285

Jože Gregorc

svojega časa. Med najpomembnejše nagrade sodi takratno najvišje državno priznanje AVNOJ-a, ki ga je leta 1984 prejel za ustvarjalno delo v književnosti. Knjižna zapuščina pisatelja Ivana Potrča danes predstavlja posebno zbirko v Domoznanskem oddelku knjižnice, imenovane po njem – Knjižnica Ivana Potrča Ptuj. Gre za velik del Potrčeve zasebne knjižnice, ki jo je podarila njegova soproga Branka Jurca, predal pa sin Matjaž. Zasebna knjižnica Ivana Potrča je vsebinsko zelo bogata. Zastopane so vse znanstvene discipline, od splošnih znanosti, filozofije, družbenih ved, jezikoslovja, medicine do leposlovja, ki je najštevilčnejše, Potrčevih del pa je zgolj šest. Skupščina občine Ptuj mu je leta 1983 podelila zlato plaketo ob visokem življenjskem jubileju, za bogato literarno ustvarjanje pa ga je leta 1988 imenovala za častnega občana mesta Ptuj. Za častnega člana ga je leta 1983 imenovalo tudi Zgodovinsko društvo na Ptuju kot zaslužnega slovenskega literarnega ustvarjalca in domačina, ki je veliko prispeval k uveljavitvi Ptuja in okolice (Kmetec-Friedl, 2013, str. 204‒219). Ptuj po drugi svetovni vojni je kulturno zaznamoval še en »Potrč«, veliki slovenski zdravnik in humanist Jože Potrč, po katerem so leta 1965 poimenovali Splošno bolnišnico dr. Jožeta Potrča Ptuj.

286

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Bil je tudi politik, vodil je republiške organe za prosveto, znanost in kulturo ter seveda zdravstvo in socialno politiko. Napisal je precej člankov, ki so obravnavali družbenopolitično problematiko, kritiko etike socializma, teme o vzgoji idr. (Kreft, 1970). Delovanje kulturnih ustanov od druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož Zgodovina Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož sega v leto 1893, ko so na Ptuju ustanovili že prej omenjeno Muzejsko društvo in pripravili razstavo arheoloških najdb v tedanji nižji gimnaziji. Leta 1898 je Franc Ferk muzeju daroval narodopisne in prirodoslovne predmete, kar je za muzej pomenilo razširitev izven arheološkega okvira. Po koncu prve svetovne vojne, leta 1923, so muzej razdelili na oddelke in dr. Franc Kotnik je prevzel narodopisni oddelek in arhiv (Čeh, 1975, str. 11). Leta 1928 so ga preselili v nekdanji dominikanski samostan. V letu 1934 so zaradi nuje in utesnjenosti prostore razširili, predvsem za knjižnico in arhiv, ki sta spadala k muzeju (Hernja-Masten, 1995, str. 126). Po letu 1945 je muzej dobil v upravljanje še grajski kompleks in tako pridobil večino sedanjih stavb. Z menjavanjem latnikov, med njimi najpomembnejših ptujskih gospodov, Habsburžanov, grofov Lesliejev in Herbersteinov, gradbenih stilov in vojaško-obrambnega pomena se je grad razvil iz manjše v mogočno renesančno utrdbo z zanimivimi kulturno-zgodovinskimi zbirkami (Čeh, 1975, str. 11). Sočasno je širil območje svojega delovanja in leta 1963 dobil naziv Pokrajinski muzej Ptuj (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, www. museums.si/sl-si). Po drugi svetovni vojni je postal državna ustanova s stalno zaposlenimi muzejskimi delavci. S priključitvijo grajskega kompleksa k muzeju je bila omogočena širitev in nova razporeditev zbirk, ki so jih odprli za javnost leta 1949. Dve leti kasneje je ob arheološki, kulturnozgodovinski in etnografski zbirki nastala še zbirka Narodnoosvobodilnega boja, ki je bila umaknjena leta 1989, tako kot npr. narodopisna in vinarska. Ukinjene so bile predvsem zaradi prostorske stiske (Kolar, 2014, str. 5). Dandanes so najbolj znamenite zbirke muzeja na ptujskem gradu, zelo zanimiva dela pa so razstavljena tudi v Miheličevi galeriji in Stari zapori, obiskati pa se splača še grad Ormož, Grajsko pristavo Ormož in grad Velika Nedelja.

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Knjižnica Ivana Potrča Ptuj Ena najpomembnejših ustanov, ustanovljena na Ptuju po vojni, je zagotovo knjižnica. Dejstvo je, da je prva javna knjižnica na Ptuju delovala že leta 1792 – t. i. Bücherleserkabinett, ki jo je imel v lasti Franc Anton Schütz, prvi tiskar v takratni Spodnji Štajerski. Ko se je preselil v Maribor, je moral na ukaz oblasti čitalnico ukiniti, knjige pa celo razprodati. Stoletje kasneje, leta 1893, pa se je ob ustanovitvi Muzejskega društva ob pobudi polihistorja in zbiralca Franca Ferka oblikovala tudi znanstvena knjižnica za študijske namene in raziskovalno delo. Ferk je svoj muzej in knjižnico iz Gomilice podaril ptujskemu mestu s pogojem, da postaneta dostopna širšemu krogu uporabnikov. Knjižnica je vsebovala približno 4000 knjig in je veljala za osrednjo ptujsko knjižnico vse do ustanovitve Študijske knjižnice leta 1948 (Neudauer, 2012, str. 20 in spletni portal Knjižnice Ivana Potrča Ptuj). Do 1. 8. 1948 je bila knjižnica v skupni upravi z muzejem, ki ga je upravljal kustos Smodič, njegova žena Rajka pa je bila postavljena za knjižničarko samostojne Študijske knjižnice. Kot je zapisano na spletnem portalu Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, je bil prvi vodja knjižnice Henrik Šel, ki jo je vodil do leta 1951, vmes leta 1949 profesor Franc Stiplovšek. Leta 1969 so uredili nove prostore za študijsko knjižnico v minoritskem samostanu, kamor so dali kar 48.000 novih knjig. Pri »najpomembnejši pridobitvi jubilejnega leta« je pomagal tudi sklad SRS, ki je za pospeševanje kulture dal kar 100.000 dinarjev. Urejevalno delo je opravil nihče drug kot prej omenjeni pomembni kulturnik Drago Hasl (48.000 knjig v novih prostorih. Tednik: glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva. Leto XXII, št. 41, 16. oktober 1969, str. 1). 19. novembra 1949 je bila ustanovljena tudi Ljudska knjižnica in čitalnica, saj se je Okrajnemu odboru ljudske prosvete v Slomškovi ulici posrečilo urediti primerne prostore. Odprtje je bilo 19. novembra 1949, prisostvoval mu je tudi Ivan Potrč, po katerem je bila knjižnica desetletja kasneje tudi poimenovana. Knjižnica, kjer so lahko obiskovalci našli strokovne in poljudne knjige, pa tudi revije in časopise, je bila sprva odprta od 13. do 20. ure, v njej pa je bil tudi radio (V Ptuju je bila otvorjena ljudska knjižnica in čitalnica. Naše delo, 25. november 1949, letnik 2, št. 34, str. 1.). Konec decembra 1958 je bil sprejet sklep o ukinitvi Mestne knjižnice in Študijske knjižnice, nastala pa je Ljudska in študijska

287

288

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

knjižnica Ptuj, ki je imela tri oddelke (študijskega, ljudskega, mladinskega) z ločenim knjižnim fondom, skupno upravo in sedmimi zaposlenimi. Leta 1955 so pri Mestni knjižnici in čitalnici ustanovili še pionirski (od leta 1956 mladinski) oddelek, vendar pa se je leta 1982 preselil v prostore minoritskega samostana, 1994 pa v južni trakt Malega gradu. Posamezni oddelki, ki so dolga leta delovali raztreseni na različnih lokacijah po mestu, so se ob selitvi knjižnice v kompleks Malega gradu leta 2000 združili pod eno streho (Neudauer, 2012, str. 30‒32). Leta 1993 je bila knjižnica poimenovana po rojaku, pisatelju in dramatiku Ivanu Potrču. Novo obdobje v zgodovini knjižnice se je začelo na prelomu tisočletja, leta 2000, ko so se vsi oddelki knjižnice združili v prostorih Malega gradu (Neudauer, 2012, str. 31). Zgodovinski arhiv Ptuj Mestni arhiv Ptuj je bil vse do leta 1955 pod okriljem Mestnega muzeja Ptuj. Šele po drugi svetovni vojni je muzej postal poklicna ustanova, ki je počasi pridobivala kustose različnih strok. Leto prej so se na Ptuju namreč reorganizirali kulturni zavodi. Arhivski oddelek pri Mestnem muzeju Ptuj je 18. 3. 1955 predlagal Ljudskemu odboru mestne občine Ptuj, naj ustanovi Mestni arhiv na Ptuju kot samostojno upravno proračunsko ustanovo. Izvršni svet LR Slovenije je ta predlog odobril in Ljudski odbor mestne občine Ptuj ga je 24. marca tudi ustanovil (Spletni portal Zgodovinskega arhiva na Ptuju. www.arhiv-ptuj.si/ pages/o-arhivu/kdo-smo/zgodovina-ustanove.php). Leta 1962 je Ptujski arhiv spremenil svoj uradni naziv in se preimenoval v Zgodovinski arhiv na Ptuju ter postal regionalni samostojni zavod z družbenim organom upravljanja. Občinska odbora Ormoža in Ptuja sta imenovala nov upravni odbor zavoda, ki je pripravil nove samoupravne akte, statut in pravilnik o analitični oceni delovnih mest. Arhiv je imel velike prostorske težave, količina arhivskega gradiva je v letu 1960 obsegala 2650 uradnih knjig in 2000 fasciklov s 600.000 dokumenti. Celotna površina arhivskih skladišč je znašala le 100 m2, na katerih je bilo 248 metrov arhivskih lesenih polic in 140 metrov polic v starih omarah, tako da je bilo na arhivske police mogoče namestiti skupno 288 metrov gradiva. Prvega avgusta 1969 je Zgodovinski arhiv pridobil prostore Študijske knjižnice Ptuj, ki se je preselila v minoritski samostan. Po obnovi v letih 1973–1974

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je arhiv pridobil 168 m2 sodobnih arhivskih skladišč z 2054 metri kovinskih arhivskih polic, kar bi naj glede na rast arhivskega gradiva pri ustvarjalcih zadostovalo za dvajset let (Hernja-Masten, 1995, str. 125–126). Danes na Ptuju delujejo tudi mnoge galerije, na primer Miheličeva galerija, Galerija mesta Ptuj, Galerija Magistrat, Salon umetnosti in Galerija Florjan. Mestno gledališče Ptuj Mestno gledališče Ptuj je po drugi svetovni vojni znova zaživelo, po tem ko so ga med okupacijo Nemci zaprli in preuredili. Takoj po vojni se je preimenovalo v Narodno gledališče, leta 1946 v Ljudsko, nato pa v Sindikalno gledališče Ptuj, ki je postalo polpoklicno, popolnoma poklicno pa šele leta 1955, ko je direktor postal Jože Gregorc. Ta je gledališče vodil vse do ukinitve leta 1958 (Spletni portal mestnega gledališča Ptuj. www.mgp.si/si/omgp/zgodovina.html). Časopisna dejavnost Zanemariti ne smemo niti revijalne in časopisne dejavnosti na Ptuju po drugi svetovni vojni. Časnikarstvo ima sicer na Ptuju že več kot stoletno tradicijo, vendar o nepretrgani dejavnosti lahko govorimo šele po letu 1948 (Fideršek, 1992, str. 135). Od leta 1948 do 1950 je izhajal časnik Naše delo, ki je veljal za glasilo Okrajnega odbora OF Ptuj.5 Pri nastanku ptujskega lokalnega časopisa so se snovalci soočali s številnimi težavami, saj najprej ni bilo dovolj ljudi, pa tudi tiskarne v mestu ni bilo več. Prva številka Našega dela sovpada s Petim kongresom KPJ, ki je potekal med 21. in 28. julijem v Beogradu (K prvi številki … Naše delo: glasilo Okrajnega odbora OF Ptuj, leto 1, št. 1, 17. julij 1948, str. 1). V prispevkih se zrcali duh časa in so redek vir za preučevanje zgodovine ptujskega okraja v prvih letih po koncu vojne. Leta 1950 je častnik začel izhajati tedensko, vendar je izšlo le 25 številk, saj je zmanjkalo denarja (Fideršek, 1992, str. 135). Naše delo je zaradi finančnih težav prenehalo izhajati 23. junija. Po zaslugi aktivistov in mestnih politikov, ki so si prizadevali za ponovno obuditev lokalnega časopisa, pa je Ptuj prve dni novega 5 Po analizi vsebine ni nobenega dvoma o tem, da je bil časopis Naše delo transmisija Okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS).

289

290

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

leta 1951 po polletni prekinitvi ponovno dobil svoje tedensko glasilo, imenovano Ptujski tednik: glasilo Osvobodilne fronte za ptujski okraj (1951–1961). Izdajal ga je istoimenski zavod s samostojnim financiranjem, ki ga je leta 1958 ustanovila Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL). Pokrival je predvsem ptujsko-ormoško območje, del sredstev za delovanje pa sta zavodu namenjali tudi občini Ptuj in Ormož. Ob tem se je izkazalo, da ime Ptujski tednik ni bilo ravno najbolj posrečeno in korektno do drugih območij, ki so tudi finančno podpirala njegovo izhajanje. Zato so leta 1961 na predlog občinskih odborov SZDL Ptuj in Ormož opustili pridevnik »ptujski« in tedensko glasilo začeli izdajati pod skrajšanim imenom Tednik. Prva številka Tednika je izšla tik pred dnevom republike, 24. novembra 1961. To ime se je ohranilo vse do leta 2003, ko se časopis preimenuje v Štajerski tednik; pod tem imenom izhaja še danes (Doberšek, 2013, 72–103). Šolstvo po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni se je Ptuj hitro posvetil tudi prosveti. Ustanavljali so bralna, pevska in igralska društva, začeli so vpisovati v ljudsko šolo ter se pripravljali na odprtje otroškega vrtca na Ljutomerski cesti. Šolski upravitelji so skupaj z mladino začeli urejati šolske prostore in knjižnice, da bi se pouk lahko čim prej začel. Navodila, ki jih je 15. maja 1945 izdal prosvetni odsek Okrajnega odbora OF, so med drugim zahtevala, da se mladino »vzgaja in navaja k vedenju dobrega in zavednega Slovenca /…/ Pozdravi so naši običajni slovenski in Zdravo! Posebno naj se pazi, da se otroci ne motijo z nemškim pozdravom.« (ZAP, Fototeka, 30/V, šk. 30, ovoj 1, Navodila prosvetnega odseka z dne 15. 5. 1945). Pouk je potekal na več mestih, npr. v prostorih nekdanje deške šole, delno v zasilno obnovljeni okoliški šoli in del v prostorih gimnazije. Zaradi pomanjkanja šolskih prostorov so se občinski možje leta 1946 dogovorili za obnovo šole, in tako je bila leta 1948 ustanovljena Osnovna šola v Ptuju, ki je nastala z združitvijo okoliške in mestne šole (Kratka zgodovina ptujskih osnovnih šol. Dostopno na www.kamra.si). Leto 1958 je pomenilo mejnik v razvoju osnovnih šol, saj je prišlo do reforme šolstva, ki je prinesla bistvene organizacijske in vsebinske spremembe. Z reformo so bile ukinjene vse nižje gimnazije, organizirane pa so bile vse samostojne obvezne osnovne šole (Majnik,

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1975: 4). Na Ptuju so v tem okviru nastale štiri osemletne osnovne šole: OŠ Tone Žnidarič, OŠ Jože Lacko, OŠ Franc Osojnik in OŠ Ivan Spolenak na Bregu. V stavbi, danes poznani kot Mladika, sta dobili prostore Osnovna šola Toneta Žnidariča (prej Osnovna šola Ptuj I) in Osnovna šola Jožeta Lacka (najprej Osnovna šola Ptuj II); leta 1961 sta se združili, leta 1991 pa se je šola preimenovala v Osnovno šolo Mladika. V šolskem letu 1964/65 je bila zgrajena še Osnovna šola Franca Osojnika, 1977 se ji je priključila še podružnica Vitomarci, naslednje leto pa še OŠ Trnovska vas. Vendar je šola ponovno imela preveč učencev, zato so leta 1979 na Ptuju ustanovili še OŠ Olge Meglič na Prešernovi ulici (Markovič, 1992, str. 105–107).

291

292

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Arhivski viri ZAP, Mestni ljudski odbor, leto 1945, škatla 1, Razglas Mestnega odbora OF Ptuj z dne 19. maja 1945. ZAP, Fototeka, 30/V, škatla 30, ovoj 1, Poziv za mobilizacijo. ZAP, Fototeka, 30/V, škatla 30, ovoj 1, dopis Mestnega odbora OF v Ptuju za posredovanje sukanca obrtnikom, št. 280/1–45.

Čeh, M., 1975. Pokrajinski muzej. V: M. Gobec, ur. Fotomonografija Ptuj, Ptuj, str. 11. Dolinar, F., 1992. Kmetijski kombinat Ptuj. V F. Tetičkovič, ur. Ptuj: Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni. Ptuj: Perutnina Ptuj [et al], str. 29–32. Gobec, M. 1975. Fotomonografija Ptuj. Ptuj: Skupščina občine Ptuj, Turistično društvo Ptuj in Spektar Zagreb.

Literatura Bezjak, J., 1992. Pregled razvojnih dosežkov v ptujski občini. V F. Tetičkovič, ur. Ptuj: Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni. Ptuj: Perutnina Ptuj [et al], str. 22–24. Brence, A. Zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža. Tednik, 25. 2. 1988, str. 5. Cobelj, Š. Glasbena zbirka, Tednik, 19. 4. 1979, str. 7. Curk, J., 1975. Ob 80-letnici Pokrajinskega muzeja v Ptuju. V J. Curk, ur. Ptujski zbornik IV. Maribor: Založba Obzorja, str. 9–16. Ciglenečki, M., 1994. Ptujska leta Franceta Miheliča 1936–1941. V. Horvat, ur. Zbornik ob 125-letnici Ptujske gimnazije, Ptuj, str. 53–164. Čeh, T., 1992. Perutnina Ptuj. V F. Tetičkovič, ur. Ptuj: Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni. Ptuj: Perutnina Ptuj [et al], str. 25–28.

Hernja-Masten, M., 1995. 40 let Ptujskega arhiva. Arhivi. L. 18, št. ½. Ptuj: Arhivsko društvo Slovenije, str. 125‒128. Hribovšek, M. 1975. Prekmurska brigada. Ljubljana: Partizanska knjiga. Kerbler, S., 1992. Tovarna aluminija na Dravskem polju. V F. Tetičkovič, ur. Ptuj: Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni. Ptuj: Perutnina Ptuj [et al], str. 44–46. Klanjšček, Z., 1992. Vloga narodnoosvobodilnih enot v sovražnikovem zaledju jugoslovanskonemške fronte v sklepnih operacijah za osvoboditev 1945. Časopis za zgodovino in narodopisje, 53 (Nova vrsta 18) (2), str. 25–32. Kmetec-Friedl, B., 2013. Obdelava in dostopnost Potrčeve knjižne dediščine v ptujski knjižnici. V. Stavbar, ur. Časopis za zgodovino in narodopisje, l. 84 (Novo štetje 49) (2–3), str. 203–223.

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Kolar, N., 2001. Vojne, vojaštvo in vojske na Ptuju skozi stoletja. Kronika, 49 (3), str. 223–230. Kolar, N., 2014. Zgodovinska zbirka. V N. Kolar in M. Šteiner, ur., Vodnik po zgodovinski zbirki Ptuj z okolico v 20. stoletju. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, Ormož, str. 5–6. Kovič, K., 1998. France Mihelič. Sodobnost, l. 46, št. 8/9. Ljubljana: DZS, str. 627–630. Kreft, B., 1970. Življenje za človeka: portret dr. Jožeta Potrča. Maribor: Založba Obzorja. Lorenčič, A., 2007a. Gospodarstvo v ptujski občini v osemdesetih. Časopis za zgodovino in narodopisje, 78 (Novo štetje 43) (1), str. 68–77. Lorenčič, A., 2007b. Vpliv politike na gospodarstvo V ptujski občini od leta 1980 do leta 1995. Prispevki za novejšo zgodovino, 47 (2), str. 175–186. Majnik, P., 1975. Osnovno šolstvo. V M. Gobec, ur. Fotomonografija Ptuj, Ptuj, str. 4. Mavrič Žižek, I., 1995. Domovina naša je svobodna: Ptujski okraj med NOB 1941–1945. Ptuj: Pokrajinski muzej. Menoni, M., 1992. Nastanek in razvoj podjetja Agis Ptuj. V F. Tetičkovič, ur. Ptuj: Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni. Ptuj: Perutnina Ptuj [et al], str. 47–49. Markovič, Ž. 1991. Osnovno šolstvo v ptujski občini. V F. Tetičkovič, ur. Ptuj: Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni. Ptuj: Perutnina Ptuj [et al], str. 105–108.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Murovec, B., 2018. Kdo se boji humanistike in zakaj jo vendarle študirati? [online]. (Posodobljeno 7. mar. 2018) Dostopno na: http:// zrcalnik.zrc-sazu.si/kdo-se-bojihumanistike-in-zakaj-jo-vendarlestudirati/# [25. 3. 2018]. Napast, S., 1992. Demografski procesi v ptujski občini po drugi svetovni vojni. V F. Tetičkovič, ur. Ptuj: Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni. Ptuj: Perutnina Ptuj [et al], str. 15–16. Naše delo: glasilo Okrajnega odbora OF Ptuj (1948–1950). Ptuj: Drago Zupančič, Mija Štefe, Franjo Rebernjak, Jože Vrabl (ur.). V Ptuju je bila otvorjena ljudska knjižnica in čitalnica. Naše delo, 25. november 1949, letnik 2, št. 34, str. 1. Doberšek, M., 2013. Ptujsko osrednjeinformativno časopisje po drugi svetovni vojni. V M. Neudauer, M. Doberšek, M. Zmazek, ur. Ptujska časopisna dediščina. Ob 135-letnici natisa prvega ptujskega časopisa in umestitvi zbirke osrednjih ptujskih časopisov v Digitalno knjižnico Slovenije. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, str. 73–112. Petrovič, M., 2012. Dr. Štefka Cobelj (1923–1989). V M. Neudauer, ur. Zapuščina Štefke Cobelj. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, str. 12–37. Repe, B., 2016. Priprave na konec vojne in osvoboditev Slovenije. Studia Historica Slovenica, 16 (2), str. 289–324. Repe, B. 2015. S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 19141–1945. Ljubljana: Cankarjeva založba.

293

294

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Sedlaček, J., 2010. Razvitost in razvoj občine Maribor in Podravske regije v času druge Jugoslavije. V Ž. Oset, A. Berberih Slana in Ž. Lazarević, ur. Mesto in gospodarstvo: Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Maribor: Muzej narodne osvoboditve Maribor in Inštitut za novejšo zgodovino, str. 577–592. Šteiner, M., Ptuj v 20. stol. Ptujčan: glasilo mestne občine Ptuj, leto 9, št. 11, 29. nov. 2003, str. 12–13. Šteiner, M., 2014. Peta celica: Ptujske osebnosti. V N. Kolar in M. Šteiner, ur., Vodnik po zgodovinski zbirki Ptuj z okolico v 20. stoletju. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, Ormož, str. 20–31. Teropšič, T., 2012. Štajerska v plamenih. Taktika, orožje in oprema štirih vojsk na Štajerskem v drugi svetovni vojni. Brežice: Posavski muzej. Vodušek, N. Vsega se ne da uresničiti, četudi se rodiš v oblakih. Tednik, 9. 2. 1989, str. 9. Viri z medmrežja Habjanič, I., 2015. Jože Potrč. Dostopno na: http://www.spodnjepodravci.si/ osebe/potr%C4%8D-jo%C5%BEe/33/ [20. 4. 2018].

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

David Hazemali, Ana Šela Ptuj od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj from the end of WW II to the Slovenian independence After the second world war, during which the city of Ptuj was destroyed, the city managed to survive and thus continue to grow and develop. The city was rebuilt and lived through the changes of the social system, implementation of five-year plans, agrarian reforms and industrialisation. During the first decade after the war, the Yugoslav state was marked by the implementation of self-governance and social property, agrarian reform through the nationalisation of the land, and industrialisation. Due to some solid business entities, such as Perutnina Ptuj, Talum, textile industry, Ptuj managed to continue its growth. Despite the economic crisis occurred in the 80s of the 20th century, the economic sector and its most prominent branch – industry – grew, although the city had a rather agrarian character. The economic sector was closely followed by cultural and educational sectors which benefitted from important investments. After the war, many associations saw light, such as reading, singing, drama, in order to “move” the citizens away from macabre thoughts about the war atrocities. Numerous artists and people engaged in cultural activities largely contributed to the generalised preservation and dissemination processes of culture and cultural heritage. Among the most active were Janez Mežan, Drago Hasl, Štefka Cobelj, Jože Gregorc, France Mihelič and Ivan Potrč. More and more it became obvious that such a rich past and legacy had to be taken care of. Thus, some important institutions were created which are still in operation nowadays. Some of them are: the museum, archives, schools and the library. Through economic but mostly cultural growth the city of Ptuj still bears the nickname of “city – museum” of which its citizens are very proud, and the tourists admire its exceptional national and cultural heritage.

295

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Prva »petletka« ptujskega muzeja 1

Martin Šteiner Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož martin.steiner@pmpo.si

Uvod Konec druge svetovne vojne je Ptuj dočakal v razrušenem stanju, ki ga zanimivo opisuje Zlatko Bogataj, politični komisar 3. čete 2. bataljona Prekmurske brigade: »Mesto je pusto, precej razrušeno, ulice zatrpane z bolgarskimi vojaki, k nam prihajajo redki Ptujčani hvaležnih obrazov, nas pozdravljajo ter prinašajo vino …«.2 Pomembno dejstvo je, da so največ k tej »razrušenosti« prispevali zavezniki z bombardiranjem, ki ni bilo ne natančno ne preveč selektivno in je bilo tudi nepotrebno. Ptuj se je, tako kot vsa država, v trenutku znašel v novem obdobju. Konec vojne je pomenil začetek obdobja revolucionarnega 1 Pojem petletka je izraz za plansko gospodarstvo, ki ga je v Sovjetski zvezi uvedel Stalin z namenom hitrega razvoja sovjetskega gospodarstva. Socialistična Jugoslavija, ki je marsikaj povzemala po Sovjetih, je svojo prvo petletko začela 1947. leta, LR Slovenija je svoj petletni plan sprejela 8. julija 1947 (Prinčič, 1997, str. 32–34). Pojem iz naslova prispevka ima drugačen pomen in se ne veže na plansko gospodarstvo, ampak na razvoj ptujskega muzeja v prvih petih letih po drugi svetovni vojni, ko muzej iz društvenega postane samostojna profesionalna ustanova. 2

Mavrič, 1995, str. 19.

297

298

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

spreminjanja države in družbe, edina politična sila, ki je imela v rokah vse vzvode zakonodajne in izvršne oblasti, je bila komunistična partija. Vsa družba, vključno z gospodarstvom, je bila vodena centralizirano, vodilno vlogo je imel politbiro KP. Vodilno partijsko geslo takoj po vojni je bilo »Obnova je osnova našega programa« in ta segment je bil med najuspešnejšimi programi, ki si jih je partija zastavila. Temelj družbene ureditve je bil sistem ljudske demokracije (zamišljen kot prehodni sistem), oblast pa je imela značaj »ljudske oblasti«. Ptuj je takrat že bil mesto zgodovine in kulture, mesto, v katerem je čas zarisal svoj lok skozi dolga obdobja in jih ujel v skupno perspektivo. O teh dolgih obdobjih so na Ptuju govorile kulturne prvine v najrazličnejših oblikah in številni ljudje so znotraj Muzejskega društva skušali ohranjati bogastvo preteklosti v okviru še dokaj skromnega muzeja, ki pa je imel veliko perspektivo, da postane eden največjih v državi. Muzej je dokaj uspešno »prevegetiral« drugo svetovno vojno in čakal, kako se bo odzvala nova oblast. Pot k novemu muzeju Muzeji in galerije sodijo med tako imenovane temeljne kulturne ustanove, ki imajo ob osnovni nalogi varovanja kulturne dediščine še pomembno kulturno-vzgojno poslanstvo. To pride še posebej do izraza, ko se spremeni družbena ureditev in vsakokratna nova oblast skuša uporabiti vse vzvode, s katerimi bi čim bolj trdno zasidrala svoja kulturno-ideološka načela med ljudmi. V tem kontekstu pa kulturnozgodovinsko bogastvo, ki ga hranijo muzejske ustanove, naenkrat dobi novo poslanstvo. Deloma se je to zgodilo tudi s ptujskim muzejem, le da je bil muzej društvena ustanova – torej ljubiteljska – in je moral najprej stopiti na pot reorganizacije ter profesionalizacije.3 Nova oblast se je s kulturno dediščino ukvarjala, še preden je sploh prišla na oblast. Zelo dobro so se zavedali, da je bilo za varovanje kulturne dediščine v Kraljevini Jugoslaviji slabo poskrbljeno.4 Že

Muzejsko društvo v Ptuju, 1983, str. 7.

Komelj, 1975, str. 10–11.

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

27. januarja 1945 je izšel odlok predsedstva SNOS5 o zaščiti knjižnic, arhivov, umetniških, kulturnih in zgodovinskih spomenikov, znanstvenih in umetniških zbirk ter naravnih znamenitosti. Ponatis odloka s komentarjem je bil objavljen prve dni po osvoboditvi Ljubljane v 19. številki Slovenskega poročevalca.6 Število muzejev je po osvoboditvi naraslo z 18 na 31, prav tako se je izjemno povečalo število muzejskih zbirk. Ta rast je večinoma plod zbiranja in razstavljanja gradiva iz NOB, pri tem pa se je našlo še drugo dragoceno gradivo, ki je prav tako služilo za ustanavljanje novih muzejskih zbirk. Občutno se je povečalo tudi število obiskovalcev v muzejih, saj jih je bilo v predvojnih letih naštetih skromnih 47 000, v letih po vojni pa se je ta številka hitro približala milijonu. Glavna težava muzejev v Sloveniji po drugi svetovni vojni so bili prostori, in zato številni niso mogli razstaviti vsega materiala, ki bi ga lahko. Res pa je, da so muzeji postali prava žarišča kulturnega ustvarjanja v svojem kraju.7 Po osvoboditvi je postal začasni vodja Spomeniškega urada8 dr. France Stele9, za delegata v muzejih in Spomeniškem uradu pa je bil postavljen slikar Maksim Gaspari. Dr. Stele je 16. maja 1945 napisal poročilo, v katerem je predstavil gradivo, odneseno v Gradec, na Dunaj in v Budimpešto, ter splošne načelne zahteve po povrnitvi vsega umetnostnega, umetnoobrtnega in kulturnozgodovinskega gradiva, ki so ga okupatorji odnesli, pa tudi gradiva, »ki spada po svojih avtorjih ali provenienci k nam, pa je prišlo v prejšnjih desetletjih sicer po redni poti z nakupom, daritvami, posoditvami 5 Slovenski narodnoosvobodilni svet, začetki segajo v oktober 1943. Takrat so na Kočevskem zboru izvolili 120-članski Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Na prvem zasedanju SNOO v Črnomlju, 19. in 20. 2. 1944, se je SNOO preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Med februarjem 1944 in oktobrom 1946 je bil SNOS vrhovni predstavniški in zakonodajni organ slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in kasneje Ljudske republike Slovenije (Črnič, 2018). 6

Komelj, 1975, str. 6.

Dvajset let graditve, 1965, str. 249.

8 Spomeniški urad v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1913, leta 1918 je zajel celotno slovensko ozemlje v Kraljevini SHS in je v tem obsegu deloval do okupacije leta 1941. Z okupacijo ni prenehal delovati, se je pa delovanje zožilo samo na t. i. Ljubljansko pokrajino. Z Uredbo Komande mesta Ljubljane 10. maja 1945 so morali delo nadaljevati vsi uslužbenci urada (Komelj, 1975, str. 6). 9 Dr. Stele je že bil v Spomeniškem uradu kot banovinski konservator do leta 1938, ko je odšel na univerzo in ga je nasledil dr. France Mesesnel. Leta 1944 je bil dr. Mesesnel aretiran in začasni vodja je spet postal dr. Stele, ki je nadaljeval delo tudi po vojni (Komelj, 1975, str. 11).

299

300

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ali shranitvami v bivše avstrijske ali madžarske osrednje deželne, cerkvene, upravne ali državne zbirke zaradi takratne državne, deželne ali cerkvene upravne pripadnosti teh krajev«.10 Na podlagi Zakona o zbiranju, čuvanju in razdelitvi knjig ter drugih kulturnozgodovinskih predmetov je izšla uredba Ministrstva za prosveto o ustanovitvi zbiralnih centrov za kulturnozgodovinske predmete. Ustanovljen je bil Federalni zbiralni center v Ljubljani za celotno Slovenijo, v Mariboru, Celju in Novem mestu pa so nastali okrožni zbiralni centri. Zbiralni centri so v resnici opravljali dvojno nalogo. Po eni strani so imele od njih korist muzejske ustanove in knjižnice, ki so iz centrov pridobivale različno gradivo, po drugi strani pa je iz njih za lastno uporabo jemala predmete kulturne dediščine – ki bi v resnici morali končati v muzejskih ustanovah – partijska elita, del kulturnega bogastva pa je končal tudi po raznih uradih, ministrstvih itd. in to kljub temu, da so bile v uredbi predvidene tudi sankcije, kar pa se je uporabljalo selektivno: »Kdor koli bi samovoljno razpolagal s kulturno-zgodovinskimi predmeti, jih jemal, raznašal ali uničeval, bo kaznovan po predpisih, v katerih so določene kazni za uničevanje državne lastnine« 11 Predvojna Jugoslavija je skromno vlagala v muzejske in galerijske ustanove, zato je bila večina gradiva po muzejih »nezavarovana, nerestavrirana in neinventarizirana«, tako je ugotovil dr. Stane Mikuž, referent za likovno umetnost pri Ministrstvu za prosveto.12 Seveda je imel dr. Stane Mikuž v skladu s položajem, ki ga je zasedal, tudi dosti bolj ideološko primerne poglede na razvoj muzejev. Na IV. Zborovanju slovenskih zgodovinarjev septembra 1947 v Mariboru je nastopil z referatom Muzeji in zgodovinska društva. Poudaril je napore ljudske oblasti pri dviganju kulturne ravni in težnjo, da postavi nove trdne temelje za izgradnjo nove socialistične znanosti. Za osvetlitev svojega izvajanja je nakazal razliko o pojmovanju zgodovine pred Marxom in pot, ki jo je pokazal marksizem. Ta pot je odprla nove poglede na muzeje. Po njegovem mnenju je treba na muzeje gledati dialektično, to pa je pravi ključ za pravilno gledanje na muzejska

10 Komelj, 1975, str. 6–7. 11 Ur. l., 1945, št. 33. 12 Komelj, 1975, str. 13.

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

vprašanja in zlasti za pravilno ureditev slovenskih muzejev.13 Dr. Stele je 25. maja 1945 napisal poročilo Ministrstvu za prosveto, ki vsebuje tudi osnutek o razdelitvi »spomeniškega gradiva v umetnostnozgodovinsko, arheološko, narodopisno in prirodno«. Na podlagi te razdelitve gradiva pa je pripravil tudi že izhodišča za tipe muzejev. Posebno pozornost je namenil t. i. zgodovinskim muzejem, ki bi lahko bili narodno zgodovinski, politično zgodovinski, osvobodilni in podobno. Izraz »osvobodilni« se je prvič pojavil v dopisu uprave tedaj še Ferkovega muzeja na Ptuju Spomeniškemu uradu, ker so želeli muzej razširiti za narodnoosvobodilni oddelek in urediti Lackovo sobo.14 Dr. Stele je v svojih dopisih večkrat opozarjal na vprašanje gradov. Kot pristojni »konservator« je že 3. julija 1945 pisal, takrat še Znanstvenemu inštitutu, o problematiki gradov. »Zaradi likvidacije nemške in sploh velikozemljiške posesti, kakor tudi vsled vsakovrstnih po vojni povzročenih katastrof, nastopa za gradove v Sloveniji najbolj kritična doba v njihovi zgodovini.« Navajal je nekaj tipičnih in po njegovem mnenju posebne pozornosti vrednih primerov gradov, med katere je sodil tudi ptujski grad.15 Uporabil je ime Grad Ptuj, »ki je že v sedanjem stanju dragocen muzej, naj se prepusti popolnoma muzejskim namenom, ker se je v Ptuju nakopičilo toliko dragocenega muzejskega gradiva, da sedanji muzej v dominikanskem samostanu ne zadostuje več. Tam naj bi ostala biblioteka, lapidarij in ostalo naj bi se osredotočilo na gradu, ki bi predstavljal v vsej Jugoslaviji čisti edinstven muzej in umetnostno pomembno privlačnost«.16

13 Golia, 1948–49, str. 189. 14 Komelj, 1975, str. 16. 15 Takrat na Ptuju še nihče ni razmišljal o tem, da bi muzej prevzel grad. 16 Komelj, 1975, str. 25–26.

301

302

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Novi Mestni muzej Ptuj Vidimo, da je odličen umetnostni zgodovinar in izkušeni konservator, kakršen je bil prof. dr. France Stele, z lahkoto prepoznal pomen in potencial ptujskega muzeja in ptujskega gradu ter to, da je treba ta dva elementa združiti. Pa tudi nič nenavadnega se mu ni zdelo, če bi bila ptujska arheologija predstavljena na gradu. Muzej v resnici med drugo svetovno vojno ni prenehal delovati, nadaljevala so se tudi arheološka izkopavanja, ki so jih vodili Walter Schmid, Balduin Saria in Rudolf Bratanič; prav slednji je leta 1944 skril del muzejskih predmetov, ki so jih nameravali odpeljati iz muzeja.17 Muzej je dobil nemškega upravnika, vendar pa je deloval dokaj samostojno in lahko rečemo, da je celo ilegalno sodeloval v NOB. Okupacijske oblasti so že spremenile status muzeja iz društvene v mestno ustanovo.18 V času okupacije je bil en sam antični nagrobnik odpeljan v Gradec,19 nekaj slik je bilo tam v restavriranju. Muzejska knjižnica je ostala nedotaknjena, najdragocenejše knjige in tudi drugi vrednejši predmeti so bili med vojno skriti znotraj muzeja in okupator zanje tako rekoč ni niti vedel. Veliko večino vsega je skril poznejši upravnik muzeja Anton Smodič.20 21 Muzejska knjižnica je v vojnem času celo povečala svoj obseg, tudi muzej je pridobil nekatere predmete. Ugotovili so, da so pomembne 17 Žižek, 1992, str. 150. 18 Curk, 1974, str. 227. 19 Avstrija je po vojni z neverjetno počasnostjo vračala vse odtujeno gradivo. Tudi za ta ptujski spomenik je potrebovala skoraj dve desetletji, da so ga vrnili v matično ustanovo. Sicer pa tako Avstrija kot Madžarska še nista vrnili niti tistega kulturnozgodovinskega gradiva, za katero je bilo v mirovnih pogodbah po prvi svetovni vojni določeno, da ga morata. 20 ZAP, MD 1/4. 21 Antona Smodiča (Gradec 1905 – Visoko 1960) je življenjska pot zanesla na Ptuj, kjer je obiskoval gimnazijo in kasneje učiteljeval v okoliških šolah ter tudi na Ptuju. Dolga leta je bil tajnik Muzejskega društva, kustos v muzeju in tudi upravnik muzeja ter verjetno tista oseba, ki je pri profesionalizaciji muzeja naredila največ. Žal so se pojavili nekatera trenja in osebne zamere in posredno zaradi tega tudi ovaduštvo z namenom Smodičeve diskreditacije, ki je uspela (obstajajo indici, kdo bi lahko stal za tem, z gotovostjo pa tega ni mogoče dokazati); zaradi vsega tega je Smodič Ptuj zapustil. Oba njegova naslednika na mestu upravnika ptujskega muzeja, Franjo Baš in Franjo Gumilar, ga v svojih poročilih kot upravnika muzeja sploh ne omenjata. Delo je nadaljeval v Zagrebu, Sarajevu in Visokem. Tam je bil prvi direktor Zavičajnog muzeja Visoko in kot je bilo zanj značilno, je takoj začel tudi v tem muzeju temeljne muzejske postopke obdelave gradiva. Muzej v Visokem mu je veliko pomenil, zadovoljen je bil z njegovim razvojem in v muzeju so se ga tudi po dolgih desetletjih letos 15. maja ob obletnici smrti spomnili s krajšim zapisom v lokalnem časopisu (Anton Smodič, 2018).

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

303

Oltar Konrada Laiba, okrog 1460.

kulturnozgodovinske zbirke muzeja, »predvsem sloviti krilni oltar Konrada Laiba«22, in druga dela gotskega slikarstva povsem nepoškodovana. 22 Ta »sloviti« Laibov krilni oltar so neodgovorni ljudje že pred desetletji dali prepeljati v ptujsko proštijsko cerkev, čeprav je bil oltar – in je pravzaprav še vedno – inventarizirana muzealija, v stroki pa se dobro ve, kaj to pomeni. Umetnin, ki so že postale muzealije in so del javne zbirke, se ne vrača v posest. Leta 1930 so na zahtevo konservatorja Franceta Steleta premestili krilni oltar salzburškega mojstra Konrada Laiba iz ok. leta 1460 iz proštijske cerkve sv. Jurija na Ptuju v ptujski muzej, skupaj s prav tako gotskim lesenim polihromiranim kipom sv. Jurija. S tem dejanjem so uresničili konservatorsko odločitev, namenjeno boljšemu varovanju obeh spomenikov zaradi neprimernih pogojev v cerkvenem prostoru (Restavrirane umetnine, 2018). Pogoji v cerkvi tudi danes niso primerni za hranjenje tako pomembnih umetnin kot sta Laibov oltar in kip sv. Jurija.

304

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Med vojno je muzej nudil zatočišče ogromni količini knjig, ki so jih shranili in skrili v muzeju. Tam sta bili shranjeni dragocena profesorska knjižnica ptujske gimnazije s 3000 zvezki in kapucinska knjižnica, ki je štela okrog 5000 zvezkov. Ob teh dveh najpomembnejših so bile v muzeju shranjene še številne župnijske in zasebne knjižnice, ki so tudi štele okrog 1000 zvezkov. Vse to gradivo je muzej vrnil lastnikom že junija in julija 1945. V muzeju so bili med vojno shranjeni tudi številni cerkveni zvonovi, ki jih je muzej prav tako že v prvih mesecih osvoboditve vrnil v župnije.23 Že 17. maja 1945 so začeli po nalogu Okrajnega in Mestnega odbora OF na Ptuju zbirati umetnostnozgodovinske spomenike, razne arhive in predmete iz zasebnih zbirk, da bi se ohranilo čim več gradiva pred uničenjem. Prebivalce mesta so pozivali k zbiranju kulturnozgodovinskega gradiva »našega in nemškofašističnega tiska, knjig in letakov ter fotografičnih posnetkov«, torej vsega, kar je bilo povezano z osvobodilnim gibanjem ožje in širše okolice. Gradivo se je zbiralo dnevno v muzeju na Ptuju od 8. do 12. in od 14. do 18. ure. Od uprave narodne imovine je muzej prevzel v »čuvanje« predmete zgodovinske in umetniške vrednosti: pohištvo, slike, porcelan, steklo, kovinske izdelke, starinske ure, cehovska znamenja, kipe itd. »Izvršila so se pripravljalna dela za inventariziranje muzejskih zbirk in katalogiziranje muzejske knjižnice.«24 Začeli so urejati muzejski arhiv in že tudi nadaljevali inventariziranje zbirk, pripravljali so seznam prazgodovinskih in antičnih predmetov ter raznih arhivov, ki so bili že v času Avstro-Ogrske odpeljani v deželni muzej Joanneum v Gradec in »državni muzej na Dunaj«, da bi se to »znanstveno gradivo« čim prej vrnilo. V študijske namene je bila v muzejski knjižnici »pregledna razstava« starejšega slovenskega, hrvaškega in srbskega tiska, namenjena gimnazijcem in dijakom učiteljskega tečaja.25 Položaj muzeja je bil v resnici še neznanka, ker še ni bilo ustreznega zakona, Muzejsko društvo pa se je aktiviralo šele jeseni 1945. Za 19. oktober je bil sklican občni zbor, ki pa je bil zaradi nesklepčnosti prestavljen za pol ure, da so pripeljali še nekaj

23 ZAP, MD 1/4, fasc. 1945. 24 Za vsem je stal Anton Smodič, ki se je popolnoma zavedal, kakšne so dolžnosti resne profesionalne muzejske ustanove, in je delo tako tudi zastavil. 25 ZAP, MD 1/4, fasc. 1945; Mestni muzej v Ptuju. Vestnik, 1945, str. 5.

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

udeležencev. Država pa je pokazala velik interes za ptujski muzej že s tem, da je bila pripravljena financirati tri zaposlene. Za upravnika muzeja je bil nastavljen Anton Smodič, za knjižničarja in drugo delo pa so pričakovali, da bo v najkrajšem času nastavljen učitelj in nekdanji šolski upravnik Uroš Peček. Nastavljen naj bi bil še en kustos za lapidarij, predlagan je bil dr. Josip Korošec26, ki je bil tedaj še v sarajevskem muzeju.27 Kot se je v novih časih pričakovalo, so se z velikim elanom lotili obdelovanja arheološkega materiala in v samo nekaj mesecih jim je uspelo »5000 predmetov arheološke zbirke očistiti, konservirati in inventarizirati«.28 Večinoma je šlo za drobne bronaste in železne predmete ter keramiko, inventarizacija pa je bila zelo otežena, ker je bil stari inventar neuporaben, drugih zapiskov pa ni bilo na voljo.29 Muzej je imel velike težave z ustreznimi prostori. Poročali so, da je »muzej /…/ danes tako natrpan, da je popolnoma nemogoče urediti zbirke«, in počasi so začeli upravnik Smodič ter člani Muzejskega društva pogledovati proti gradu, ne da bi sploh vedeli za nekaj mesecev staro poročilo dr. Steleta, v katerem je zagovarjal, da grad v celoti postane muzej. Ugotovili so, da sta zunanjost in notranjost vinarskega muzeja30 potrebni obnove, Mestni NOO Ptuj je poskrbel, da so lahko prekrili vsaj streho na stolpu in stavbo obvarovali pred večjo škodo, poskrbel pa je tudi za kurjavo za muzejsko pisarno in zavaroval Orfejev spomenik pred vremenskimi vplivi. Pametno so znali izrabiti politično naklonjenost raziskovanju in povezovanju vsega slovanskega, »kajti 26 Dr. Josip Korošec (Ljubljana 1909 – Ljubljana 1966) je doktoriral leta 1939 na Karlovi univerzi v Pragi in še isto leto postal kustos v Zemaljskom muzeju v Sarajevu. Tam je bil do svojega prihoda na Ptuj 20. decembra 1945. 27 ZAP, MD 1/4, fasc. 1945. 28 Tedanje strokovne obdelave gradiva nikakor ne smemo enačiti z današnjo, pristop je bil popolnoma drugačen, zato so tudi lahko v tako kratkem času prišli do tako velike številke. 29 Mestni muzej v Ptuju. Vestnik, 1945, str. 5. 30 Ideja o vinarskem muzeju sega v leto 1930 (načrti so sicer bili že tudi prej), ko se je na Ptuju mudil dr. Friderik Dvoršak, ustanovitelj in direktor klosterneuburškega vinarskega muzeja, in videl zbrane predmete. Organiziral je skupinico mož, v kateri so bili Skrabar, Osterberger, Smodič, kmalu pa je bil izvoljen tudi pripravljalni odbor, v katerem so bili še dr. Komljanec, dr. Remec, ravnatelj kletarstva Šega in dr. Fermevc. Leta 1937 je bil kot poseben oddelek ptujskega muzeja ustanovljen vinarski muzej v stolpu ob Dravi – danes je v stolpu Miheličeva galerija – prvi in edini v Jugoslaviji ter na Balkanu. Stolp je bil deloma adaptiran, vendar je vojna prekinila dela in je bil prezidan. Najprej so v njem poučevali glasbo, potem je postal skladišče orožja in streliva ter zaradi tega tudi poškodovan v bombardiranju (ZAP, MD 1/4, fasc. 1945).

305

306

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v prvi vrsti se moramo zanimati za staroslovanske (arheologijo) najdbe, kajti Ptuj zavzema prvo mesto v staroslovanski arheologiji Slovenije in ministrstvo forsira to stališče, ter bo dalo izredne kredite za staroslovanska izkopavanja«. In resnično so bila v naslednjih letih na Ptuju izvedena velika arheološka izkopavanja, za katera sta država in lokalna skupnost namenili velika finančna sredstva, vendar pa se je precej zapletlo pri odkritjih in njihovi interpretaciji. Zavedali so se, da brez pomoči države novi muzej nima možnosti, profesionalizacija je zahtevala drugačen odnos in podporo v primerjavi z ljubiteljskim pristopom. Še dvakrat so z dopisi Ministrstvu za prosveto, 9. novembra 1945 in 3. decembra 1945, prosili za pomoč pri vrnitvi kulturnozgodovinskih, umetnostnih in prirodoslovnih spomenikov, ki so bili odpeljani v Avstrijo.31 Obrnili so se tudi na Prosvetni odsek Okrožnega NOO v Mariboru in ga prosili za subvencijo za proračunsko leto 1946 za Mestni muzej (niso več uporabljali imena Mestni Ferkov muzej), ker vojna ni minila brez posledic za muzej. Obnove je bila potrebna muzejska stavba, muzejske prostore pa so želeli razširiti v pritličju, prvem nadstropju in v cerkvenem traktu dominikanskega samostana. Zbirke so se v zadnjih letih (torej med vojno) tako povečale, da je bil muzej bolj podoben skladišču kakor znanstveni ustanovi. V skladu z uradnimi usmeritvami so poudarjali bogastvo staroslovanskega gradiva. Tedanja uprava muzeja je izredno ambiciozno zastavila pot mestnega muzeja v veliko kompleksno muzejsko ustanovo, ki bi pokrivala tako rekoč vse. Ob arheoloških zbirkah in vinarskem muzeju so želeli vzpostaviti še kulturnozgodovinski oddelek, oddelek za cerkveno umetnost, oddelek za narodopisje32, za cehovstvo, oddelek za ptujsko mestno zgodovino, orožarno, lovski oddelek, slikarsko galerijo in kot poseben oddelek zbirko predmetov in gradiva iz narodnoosvobodilnega boja. Niso pozabili na bogato znanstveno knjižnico, ki je bila zaradi skromnih prostorov skoraj neuporabna, in na arhiv. V začetku leta 1946 je končno stekla skupna akcija za pridobitev ptujskega gradu. 4. januarja je bil poslan dopis (o tem so odločali na 31 ZAP, MD 1/4, fasc. 1945. 32 Tudi z narodopisnim muzejem so želeli poseči v trenutku primerno, ideološko tematiko ter prikazati kmetsko delo in kako je slovenski kmet povezan s Slovani na severu in z Rusijo (ZAP, MD 1/4, fasc. 1945).

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

seji Muzejskega društva 22. decembra 1945 - na njej so bili prisotni tudi zastopniki mestnega NOO - in o tem sprejeli sklep) Ministrstvu za prosveto v Ljubljano, »naj se grad Gornji Ptuj z vsemi svojimi zbirkami in umetninami spremeni v kulturno-zgodovinski muzej«, v dopisu tudi prosijo ministrstvo, naj se sklep izvrši. V utemeljitvi so se najprej spet sklicevali na staroslovanske najdbe in njihov pomen ter na stavbarsko dediščino. Dodali so še, da se je pri pregledih ugotovilo, »da je stavba za druge namene nerabna«.33 Tudi Olepševalno in tujskoprometno društvo v Ptuju je izrazilo željo, da se grad Gornji Ptuj čim prej odpre kot muzej. Muzejsko društvo so prosili, naj ukrene vse, da se grad spet uredi kot muzej, saj je bil že pred letom 1941, čeprav v lasti grofa Herbersteina, urejen kot muzej in so si skupine izletnikov vedno lahko ogledale tam shranjene umetnine.34 Vodstvo muzeja je sklenilo, da se muzej »neofisijelno odpre«. Značilnost te prve petletke je, da se je muzej večkrat odpiral, tako kot je pridobival nove prostore v nekdanjem dominikanskem samostanu ter na gradu in vanje postavljal nove zbirke. V letu 1946 so tako nekajkrat »odprli« muzej s prenovljenimi starimi in novimi postavitvami. Delno odprtje muzeja se je zgodilo v sklopu kulturnih prireditev Slovenski kulturni teden v Ptuju, 3. februarja 1946 ob 10. uri, z razstavo slovenske knjige in partizanskega tiska v »refektoriju muzeja«. Na to prvo odprtje muzeja je prišlo 215 obiskovalcev, tam so bili tudi odborniki Muzejskega društva in predstavniki oblasti. Predsednik Stiplovšek je odprl del ptujskega muzeja, Menaše je orisal razvoj slovenske knjige od Trubarja do konca 19. stoletja. Razstava je bila na ogled vsak dan od 10. do 12. in od 14. do 17. ure, vstopnine ni bilo, prosili pa so za prostovoljne prispevke. Razstava je imela »popolen uspeh«, obiskali so jo sindikati, vse ptujske šole, društva in drugi.35 Tej razstavi so »pritaknili«, nekako neuradno, odprtje arheološkega oddelka, kasnejši upravnik Baš je zapisal, da so ga »predali javnosti«.36 Od Okrajnega ljudskega odbora je muzej dobil nalogo, da mora prenesti dragocene predmete in umetnine z okoliških gradov v 33 ZAP, MD 1/4, fasc. 1946. 34 ZAP, MD 1/4, fasc. 1946. 35 ZAP, MD 1/4, fasc. 1946; Vestnik, 1946, str. 3. 36 Baš, 1948–49, str. 184.

307

308

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dornavi, Ormožu, Majšperku, Štatenbergu in drugje, obenem pa so imeli še vedno velike težave s prostori: »Mestni Ferkov muzej danes nima niti skladišča, niti primernega prostora za razstavo, niti najpotrebnejših sob za knjižnico.« Na gradu so bila po vojni urejena socialna stanovanja, muzej pa je iz navedenih razlogov vse bolj pritiskal, da bi dobil grad v celoti. Upravnik Smodič s sodelavci je začel pripravljati prvomajsko razstavo, na kateri so želeli razstaviti staroslovanske predmete in gotsko slikarstvo ter kiparstvo. »Razstava bo okrnjena zaradi pomanjkanja prostorov. Nujnost izpraznitev stanovanj se kaže iz dneva v dan. Pogledati je treba samo po hodnikih in videl bo vsak, da nujno potrebujemo prostore.« V muzeju se je zaposlil Franjo Gumilar, kasnejši upravnik, ki se je ponudil, da bo inventariziral in katalogiziral muzejsko »znanstveno knjižnico«. V prvi fazi so obdelali samo priročno knjižnico, »dočim ostala knjižnica mora počakati na prostore, stalaže, omare itd.«. Želeli so tudi nove prostore, saj je knjižnica obsegala okrog 50.000 dragocenih del. Primerno se jim je zdelo stanovanje v pritličju samostana, ki je mejilo na knjižnico. »Danes so tam knjige in arhivalije natrpane do stropa in nagrmadene po sredini sob ter strohnijo, če jih v kratkem ne namestimo po stelažah. Tu so zbrana najdragocenejša dela starejše slovenske literature v izvirnikih in skoraj kompletna zbirka slovenskih časopisov, ki jih danes niti univerzitetna knjižnica v Ljubljani in mariborska študijska knjižnica nimajo, kjer so zgorele ali jih je uničil okupator. Ali naj pustimo, da se ta dela uničijo? Prosimo, da se to stanovanje ob muzejski knjižnici takoj dodeli muzeju, ker v kratkem pričakujemo dotok novih knjig in dragocenih arhivov«.37 Aprila 1946 je imel muzej naslednje oddelke: arheološki oddelek, narodopisni oddelek, muzejsko knjižnico in arhiv, lapidarij, vinarski muzej in druge zbirke. V tem mesecu (14. aprila 1946) je bila tudi prvič v ptujski muzejski zgodovini določena vstopnina za ogled ptujskega gradu, in sicer pet dinarjev.38 Prvič v novi, tako imenovani Titovi Jugoslaviji so leta 1946 37 ZAP, MD 1/4, fasc. 1946. 38 Za ilustracijo cene povejmo, da so izkušeni kopači pri arheoloških izkopavanjih, ki so tisto leto potekala na grajskem griču, zaslužili 12 do 15 dinarjev na uro, študenti pa po 8 dinarjev (ZAP, MD 1/4, fasc. 1946).

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

309

Muzejska knjižnica.

praznovali 1. maj. Organizirano je bilo prvomajsko tekmovanje in v sklopu vseh praznovanj so v muzeju odprli razstavo Staroslovenske arheologije in gotske umetnosti. Po arheološkem delu razstave je vodil dr. Korošec in razlagal o predmetih s staroslovanskih grobišč, po gotiki dr. Stele. Ob razstavi so prejeli čestitke Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v imenu Narodnega muzeja je vse skupaj pozdravil dr. Kastelic, v imenu celjskega muzeja pa dr. Kotnik.39 Stalno poudarjanje in ponavljanje staroslovanske arheologije je končno dobilo epilog julija 1946, ko so se začela velika arheološka izkopavanja. Mogoče je treba povedati še, da je bil kljub domači zagretosti glavni pobudnik izkopavanj Antropološki zavod Medicinske fakultete iz Zagreba oziroma predstojnik tega zavoda Franjo Ivaniček. Zadeva je bila zelo kompleksna, že na začetku je povzročila zaplet o tem, kdo bo vodil ta arheološka izkopavanja. Že zelo hitro so se pojavile tudi velike finančne težave, na začetku je bil glavni financer izkopavanj muzej, ki pa je za celotno delovanje ustanove dobil 20.000 39 ZAP, MD 1/4, fasc. 1946.

310

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

dinarjev. Tako so začeli prositi za finančna sredstva na vse strani (Ministrstvo za prosveto v Ljubljani jim je odobrilo še dodatnih 30.000 dinarjev, Komite za umetnost in kulturo v Beogradu so prosili za 100.000 dinarjev dodatnih sredstev, na pobudo Miroslava Krleže so poslali prošnjo tudi predsedniku SNOS-a Josipu Vidmarju in dobili 150.000 dinarjev).40 Kasneje se je zapletlo še huje, in sicer zaradi izkopanih najdb in njihove interpretacije.41 Seveda je tako obsežna »kampanja« vplivala na delovanje komaj nastalega muzeja. Muzejski kustosi so sodelovali pri izkopavanjih, dr. Korošec jih je celo vodil, organiziral ter opravil inventariziranje, restavriranje in konzerviranje najdb ter 24. avgusta 1948 predal muzeju inventar s 3550 predmeti, najdenimi v izkopavanjih leta 1946 in 1947. Ta predaja je pomnožila rimsko in prazgodovinsko gradivo »ter dejansko šele ustvarila zgodnjesrednjeveško, katere početki so bili sicer že pripravljeni s prevzemom grajskega muzeja 1945«.42 Z arheološkimi izkopavanji je povezano še eno dejstvo, in sicer pomoč nemških vojnih ujetnikov. Zaradi povečanega obsega dela so v pomoč 18. septembra 1946 dobili 20 vojnih ujetnikov iz Maribora, pripadnikov 301. bataljona; kasneje se je to število povečalo še za 20 do 30 ujetnikov.43 To je bilo verjetno kršenje Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929. Obstajalo je nenapisano mnenje jugoslovanskih oblasti, ki je bilo splošno razširjeno, da so vojni ujetniki dolžni sodelovati pri obnovi države, saj so jo med vojno tudi porušili, obenem pa so izvajali tudi t. i. prevzgojo vojnih ujetnikov (to so v resnici delale vse zavezniške države). Zato je Jugoslavija

40 ZAP, MD 1/7, fasc. Dopisi 1946. 41 Pričujoči prispevek govori o muzeju in ne o arheoloških izkopavanjih. Natančnejša obravnava izkopavanj bi presegla začrtani okvir tega prispevka in seveda več kot podvojila obseg. Čeprav je šlo za zanimivo dogajanje med številnimi akterji in občasno že za brezkompromisno obračunavanje med njimi ter za neverjetno različne poglede tako na samo izvajanje del kot na čisto tehnične stvari in na koncu še za interpretacije, ki si včasih ne bi mogle biti bolj različne. Z današnje perspektive lahko ugotovimo samo to, da je šlo za obsežne zadeve, muzej in druge ustanove, vključno s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je nekako znanstveno upravljala izkopavanja, ter seveda vse stroke, ki so pri teh izkopavanjih sodelovale, pa so bile takrat še zelo »mlade« in v čisto praktičnem smislu na tako velike kampanje nepripravljene. Zalogaj je bil dosti prevelik, zato se je vsem skupaj malo »zataknil«. Bistveno za muzej je, da je pridobil ogromno novega gradiva. 42 Baš, 1948–1949, str. 184. 43 ZAP, MD 1/7, fasc. Dopisi 1946.

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

311

Stolp ob Dravi, v katerem je bil nekdaj Vinarski muzej, danes pa je v njem Miheličeva galerija.

repatriacijo vojnih ujetnikov izvajala zelo počasi, intenzivno pa jih je začela vračati šele proti koncu leta 1948.44 Ob izkopavanjih je muzej pridobival gradivo še ob odstranjevanju ruševin, ko se je pojavilo marsikaj zanimivega (amfore, sarkofag, številne drobne najdbe). Iz zbirnega centra je pridobil še 586 inventarnih številk gradiva, predvsem slike, historično pohištvo ter steklene in keramične predmete. »Posebej je omeniti freski iz XIII. stoletja, kateri je snel P. Železnik 1946 s stene 3. januarja 1945 po bombi zrušene minoritske cerkve, ter ostanke gotske in baročne plastike ter arhitekture od istotam«.45 Muzej se je pripravljal na novo odprtje vinarskega muzeja. Ob pomoči mestne oblasti so že od pomladi obnavljali stolp ob Dravi, za pomoč so prosili Ministrstvo za kmetijstvo in vinarske zadruge po Sloveniji ter v glavnem naleteli na ugoden odziv. Pokazalo pa se

44 Lampe, 2014, str. 962–964. 45 Baš, 1948–49, str. 184. Franjo Baš je v svojem poročilu pogosto nezanesljiv pri datumih in tudi drugem muzejskem dogajanju.

312

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je, da je mestna oblast držala figo v žepu in da so stolp obnavljali za nekaj drugega, ne za vinarski muzej. V stolpu so želeli imeti vinoteko (takrat so temu rekli razstavo vin in točilnico).46 Na koncu ni prevladala zdrava pamet občinskih oblastnikov, ampak argumenti o vloženem denarju v stolp s strani muzeja in ministrstev za kmetijstvo in prosveto ter to, da je bil stolp spomeniško zaščiten. Uradno so vinarski muzej odprli 20. oktobra 1946 ob 12. uri, odprl ga je dr. Stane Mikuž, predstavnik Ministrstva za prosveto. Po muzeološki plati je bil vinarski muzej delo Antona Smodiča, tedaj še upravnika muzeja, ki je bil delno vključen tudi v arheološka izkopavanja. Prvotna zasnova je predvidevala devet oddelkov tega muzeja, kar je predstavljalo izjemno ambiciozen projekt. Na dan odprtja sta bila v kletnem prostoru na ogled kletarski in rimski oddelek (pri razumevanju takratnih muzejskih postavitev ne smemo izhajati iz današnjih strokovnih meril), v prvem nadstropju so bili prikazani ptujski sodarski ceh ter zemljevidi, keramika in predmeti, povezani z vinarstvom.47 V tem času jih je Poštna hranilnica obvestila, da je pri njih še vedno odprt račun št. 13.094, ki pa je prazen, ker so bila sredstva prenesena na dunajsko poštno hranilnico. Finančna sredstva, ki so jih okupatorji tako prenesli iz države, niso bila nikoli vrnjena, čeprav bi v danem trenutku novemu muzeju še kako koristila. Konec leta 1946 je Mestni ljudski odbor muzejski knjižnici dodelil tri nove prostore za razširitev knjižnice, ki je bila že nujno potrebna. Takoj so jih začeli obnavljati, kupili so tudi nove stole. Ministrstvo za prosveto v Ljubljani so 12. julija 1947 prosili za nastavitev novega knjižničarja »z ozirom na nujne potrebe, ki so jih zlasti pokazala lanska in letošnja staroslovenska izkopavanja v Ptuju, da se čimprej uredi muzejska študijska knjižnica z arhivom«. Uprava muzeja je dala povečati prostore muzejske knjižnice, ki je obsegala skupaj z arhivom 13 sob. A bogatega gradiva ni mogoče proučevati, če knjižnica ni urejena. »To se je že večkrat pokazalo, posebno v zadnjih letih, ko prihajajo znanstveniki in dijaki iz vseh federalnih edinic v Ptuj na študijske svrhe. Potreben je stalen nadzor in

46 Ptujska muzejska zgodovina je na žalost polna primerov, ko so ptujski oblastniki izigravali muzej, obljubljali eno, naredili pa nekaj drugega. 47 Brence, 1996, str. 84-89.

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pomoč v naši knjižnici, a knjižničarja nimamo in morajo to delo izvršiti nameščenci v muzeju, ki so itak preobremenjeni z delom v treh muzejih in pri izkopavanjih. O nujnosti nastavitve osebja za muzejsko študijsko knjižnico se je že razpravljalo na zasedanju bibliotekarjev v Ljubljani.« V skladu s sistematizacijo in proračunom za leto 1947 so imeli prosto še eno delovno mesto, predlagali so, da se zaposli Rajko Tonejc - Smodič, študentko ekonomske fakultete v Zagrebu, ki je v tamkajšnji knjižnici opravljala prakso in je bila pripravljena opraviti tudi bibliotekarski tečaj. Na Ptuju je sodelovala pri arheoloških izkopavanjih in pomagala urejati ročno knjižnico ptujskega muzeja.48 Muzej je moral skrbeti za svoje nove in stare prostore. Od gradbenih del sta bila največja obnova pročelja arheološkega oddelka 1946/1947 v nekdanjem dominikanskem samostanu in prekritje strehe na gradu jeseni 1947. V letih 1948 in 1949 so prepleskali notranjost arheološkega oddelka in tudi devet novih prostorov, ki so jih dobili na gradu. Zaradi novih prostorov so lahko poleti 1948 preselili rimski del grajskega muzeja v novi lapidarij v samostanu, pohištvo, orožje in deloma slike pa iz arheološkega oddelka v kulturnozgodovinski oddelek na gradu, izločili so tudi podvojeno gradivo in ga preselili v skladišče.49 V letu 1948 je bila v skladu s pobudo Ministrstva za prosveto na Ptuju ustanovljena Študijska knjižnica,50 temelj te nove ustanove pa je bila muzejska knjižnica. Muzejsko društvo je pozdravilo predlog ministrstva, o tem so razpravljali že 6. januarja 1948 in sprejeli sklep, da bodo »z vsemi sredstvi podprli novo ustanovo, da bo odgovarjala vsem znanstvenim in kulturnim potrebam«.51 Leto 1948 je muzeju prineslo tudi prvo veliko krizo znotraj ustanove.52 Z odlokom Ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije je bil 30. 6. 1948 Anton Smodič razrešen kot upravnik muzeja in bil imenovan samo za kustosa vinarskega muzeja z dodatkom, da

48 ZAP, MD 1/4, fasc. Dopisi 1947. 49 Baš, 1948–49, str. 185. 50 Formalno je Študijsko knjižnico ustanovil Okrajni odbor Ptuj 27. julija 1948 (Emeršič, 1992, str. 146. 51 ZAP, MD 1/4, fasc. 1948. 52 Tako kot vse muzejske krize je bila »sproducirana« na podlagi zunanjih dejavnikov.

313

314

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bo opravljal delo še na etnografskem oddelku.53 Brez dvoma so se Smodiča želeli znebiti (kot je že bilo povedano, je bil ovajan zaradi sodelovanja z okupatorjem), kot formalni razlog pa so navedli, da je prišlo do zastoja pri »tekočih in aktualnih muzejskih delih«, kar naj bi prineslo potrebo po muzejski reorganizaciji.54 Kot delegat Ministrstva za prosveto je postal začasni upravnik Franjo Baš.55 Baš iz različnih razlogov (eden je bil tudi ta, da so prav njega sumili ovajanja Smodiča) na Ptuju ni bil preveč priljubljen. Baš sam pravi, da se je reorganizacija muzeja začela septembra 1948, ob njem so pri tem sodelovali še zaposleni »J. Gojkovič (laborant in čuvaj mitrejev), Fr. Gumilar (arhivar in pomočnik upravnika), A. Jalen (upraviteljica arheološke zbirke), A. Lah (oskrbnik gradu), J. Potočnik (kurir), V. Rojic (upraviteljica numizmatične zbirke), M. Skrabar (preparatorka) in T. Urbas (asistentka). Začasno, a vsestransko je pomagal R. Bratanič iz mestnega muzeja v Celju, umetniška slikarska obnovitvena dela pa je izvršil M. Kavčič«. Reorganizacija je bila izvedena pozimi, v celoti so bila preurejena skladišča, arheološki, kulturnozgodovinski in vinarski oddelek. »Cilj reorganizacije muzeja je bil smotrno pripravljati inventarizacijo vsega muzejskega gradiva in napraviti razstave ljudstvu čimprej dostopne ter zgraditi istočasno temelj, na katerem je mogoče muzejske razstave in zbirke razvijati tudi v bodoče«.56 V tem času je muzej prevzel v upravo skoraj celotni grajski grič, razen jugozahodnega pobočja, in pomladil rastje z novimi nasadi. Dokončno so obnovili streho na gradu in okna ter kupili nove razstavne vitrine. Zasadili so Dominikanski trg (današnji Muzejski 53 Brence, 1996, str. 89. 54 Baš, 1948–49, str. 185–186. 55 Franjo Baš (Kamenče 1899 – Ljubljana 1967), zgodovinar, geograf, arhivar in muzealec. Pred drugo svetovno vojno je najprej poučeval v Mariboru, nato je vodil Banovinski arhiv v Mariboru in obenem deloval v mariborskem muzeju, ki ga je tik pred vojno preselil v mariborski grad. Baš je bil v novi državi preverjeni kader (za potrebe te razprave nisem raziskoval, kako in s čim vse si je Baš pridobil veliko zaupanje novih oblasti), ki so mu znotraj kulturnih dogajanj zaupali pomembne naloge. Takoj po vojni je bil vodja okrožnega zbiralnega centra v Mariboru do njegove likvidacije, bil je ravnatelj mariborskega muzeja in dobil je nalogo ter jo tudi sprejel, da uredi razmere v ptujskem muzeju. Po tej uspešno opravljeni nalogi je bil nagrajen in je prešel na Ministrstvo za znanost in kulturo v Ljubljani, kjer je bil vodja oddelka za muzeje, spomeniško varstvo in likovno umetnost. Na tem položaju je pripravil ustanovitev Tehniškega muzeja, katerega ravnatelj je bil do upokojitve. Predaval je muzeologijo in konservatorstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 56 Baš, 1948–49, str. 186.

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

trg) in začeli obnavljati gornje prostore nekdanje dominikanske cerkve. Očistili so I. mitrej in pripravili material za obnovo III. mitreja. Priznati moramo, da je bil Franjo Baš gonilna sila vsega dogajanja in se je resnično trudil čim bolje urediti muzej, seveda s tem tudi izpolniti zaupanje oblasti. Drugače pa je pravzaprav komaj čakal, da »pobegne« s Ptuja.57 Kot je že bilo v navadi, so tudi zdaj preurejeni muzej ponovno odprli, in sicer 1. maja 1949. Ptujski muzej je bil tretji v Sloveniji, po Narodnem muzeju v Ljubljani in Pokrajinskem muzeju v Mariboru, »ki je bil preurejen po novih sodobnih načelih in predan delovnemu ljudstvu«. Slavnostni dogodki so se začeli ob 9. uri v Mestnem parku pred vinarsko zbirko v stolpu ob Dravi, kjer je prisotne nagovoril predsednik Muzejskega društva Franjo Stiplovšek. Ob 10. uri je sledilo odprtje arheološke zbirke v nekdanjem dominikanskem samostanu. Pokazalo se je, da je bila reorganizacija razstavnih prostorov uspešno izvedena in da novi lapidarij »popolnoma ustreza sodobnim zahtevam«. Posebnost so bili tudi razstavljeni drobni predmeti, razvrščeni topografsko po najdiščih in kronološko po časovnih obdobjih. Dogajanje se je ob 11. uri nadaljevalo na Ptujskem gradu, kjer so odprli kulturnozgodovinske zbirke. Zbralo se je okoli tisoč obiskovalcev. Upravnik Franjo Baš se je zahvalil ljudski oblasti za razumevanje in pomoč, član OK KPS58 tovariš Mavser pa je zbranim povedal, »da si delovno ljudstvo v novi socialistični dobi ustvarja novo lastno kulturo«. Oblast je brez dvoma pričakovala, da bo muzej stal na pravilnih ideoloških temeljih.59 Tako je imel preurejeni muzej ob svečanem odprtju, ki pomeni prelomnico v njegovem delu v letih po osvoboditvi, naslednje zbirke: arheološko zbirko v nekdanji dominikanski cerkvi in v grajskem pritličju, ki je vključevala rimske najdbe z obema mitrejema ter

57 Leta 1953, torej nekaj let kasneje, je prišlo do polemike, ker je član Muzejskega društva Franjo Alič v spomenici ob 60-letnici Muzejskega društva zapisal, da je bila Baševa vloga zgolj administrativna. Baš je prav takrat postal častni član Muzejskega društva in je zahteval, da se ugotovi dejansko stanje njegovega delovanja v muzeju. To je podkrepil z dokumentacijo, posebno zanimiv vir je bilo zaslišanje zaposlenih v muzeju v letih 1948–49 (Franja Gumilarja, Vide Rojic, Tončke Urbas, Janeza Gojkoviča, Antona Laha, Ivana Potočnika) o izvršenem delu v času Baševega »delegatstva« v muzeju (ZAP, MD 1/4, fasc. 1953). 58 Okrajni komite Komunistične partije Slovenije. 59 Ob otvoritvi ptujskega muzeja. Vestnik, 7. 5. 1949, str. 3; V Ptuju so odprli tri nove muzeje. Vestnik, 6. 5. 1949, str. 1.

315

316

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

prazgodovinsko in zgodnjesrednjeveško gradivo; kulturnozgodovinske zbirke na gradu in v križnem hodniku dominikanskega samostana; vinarsko zbirko v stolpu ob Dravi. »Trditi moremo in smemo, da se uvršča povojni ptujski muzej s svojimi oddelki in zbirkami prav zaradi raznolikosti svojega gradiva in svojih dragocenosti ne le v vrsto naših največjih, temveč tudi najbogatejših muzejev pri nas«.60 Mestni muzej v Ptuju je bil po odprtju 1. maja odprt vse dni v tednu, razen ponedeljka, zaprt pa je bil tudi ob državnih praznikih. Arheološka zbirka je bila odprta od 9. do 12. ure, vinarska od 11. do 12. ure in kulturnozgodovinska zbirka na gradu od 15. do 17. ure. Večje skupine in šole so morale obisk muzeja najaviti na upravi muzeja vsaj en dan pred prihodom. Franjo Baš je, kakor hitro je bilo mogoče, zapustil Ptuj in ni kazal želje, da bi se vrnil. Po njegovem odhodu je bil imenovan muzejski svet, ki je začasno prevzel vlogo upravnika in naj bi s strokovnim znanjem nudil pomoč pri nadaljnjem urejanju muzejskih zbirk. Kot strokovnjaka sta bila člana sveta dr. Jože Kastelic in dr. Rudolf Bratanič, brez dvoma eminentna strokovnjaka in predvsem poznavalca ptujske arheologije. Že 5. oktobra 1949 pa je bila izredna seja muzejskega društva, saj je z Ministrstva za prosveto prišel inšpektor Žen, ki je na tej seji v imenu ministrstva imenoval novega upravnika muzeja, in sicer Franja Gumilarja,61 ki je bil prej Bašev pomočnik. »Tovariš Gumilar, imenovan Nestor ptujskega muzeja pa je človek, v katerega ima ministrstvo popolno zaupanje in se je doslej vedno izkazal kot točen in vesten izvrševalec dolžnosti«.62 Tako je ptujski muzej šel skozi turbulentni čas prvih povojnih let. Uspešno se je preoblikoval v profesionalno ustanovo, pridobil strokovni in drugi kader ter pridobil ogromno novih prostorov. Postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih muzejev in sčasoma tudi najbolj obiskan slovenski muzej. V ptujskem petletnem načrtu 60 Gumilar, 1953, str. 141. 61 Franjo Gumilar (Murska Sobota 1890 – Maribor 1973), učitelj, šolski upravnik in muzealec. Deloval je v Prekmurju, kjer je bil tudi eden od pobudnikov za ustanovitev Prekmurskega muzejskega društva, objavljal pa je tudi različne domoznanske prispevke v revijah. Po vojni je bil učitelj na Hajdini, leta 1946 se je v dogovoru z upravnikom Smodičem pojavil v muzeju, takrat je bil star že 56 let. V muzeju je urejal knjižnico in arhiv, bil pomočnik upravnika in upravnik. Takrat ko je bil imenovan za upravnika, je bil v muzeju dobra tri leta. Nestor s tem vsekakor ni bil, je pa imel polno politično podporo za vodenje ptujske muzejske ustanove. 62 ZAP, MD 1/4, fasc. 1949.

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

so veliko govorili o dvigu življenjske in »kulturnoprosvetne« ravni delovnega človeka, niso pa omenjali nobene kulturne ustanove, ki naj bi jo v tem »planu« tudi posebej razvili.63 Na srečo je Ljubljana bolj prepoznavala vrednost ptujskega muzeja kakor Ptuj sam, drugače muzej še danes ne bi bil profesionalna ustanova. Zaključimo pa lahko z besedami tedanjega upravnika Franja Gumilarja, ki je zapisal, da je treba »zainteresirati lokalne faktorje, ki se še vse premalo zavedajo, da je danes Ptuj znan predvsem zaradi svojih spomenikov in znamenitosti, med katerimi imajo svoje prvo mesto prav njegovi muzeji«. Seznam virov in literature Arhivski viri

Članki

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MD 1/4, fasc. 1945, 1946, 1947, 1948, 1949, 1953.

Baš, F. (1948–49). Mestni muzej v Ptuju. Zgodovinski časopis, str. 183–187.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, MD I/7, fasc. Dopisi in odposlani spisi ravnateljstva muzeja v Ptuju 1946, 16. VI.–22. XII.

Brence, A. (1996). Vinarski muzej v Ptuju od ustanovitve leta 1937 do otvoritve 1946. Etnolog, str. 79–91.

Dvajset let graditve naše socialistične domovine. (1965). Ljubljana: Življenje in tehnika.

Curk, J. (1974). Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta 10 (2), str. 227–266.

Mavrič, I. (1995). Ptujski okraj med narodnoosvobodilnim bojem 1941– 1945. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj.

Emeršič, J. (1992). Ptujske knjižnice, profesor Ferk in mi. Kronika, 40, str. 142-147.

Muzejsko društvo v Ptuju: 1893–1956. Zgodovinsko društvo v Ptuju: 1956–1983. (1983). Ptuj: Zgodovinsko društvo v Ptuju.

Golia, M. (1948–49). IV. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Zgodovinski časopis, str. 188–194.

Knjige

Prinčič, J. (1997). Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana: Modrijan založba.

Gumilar, F. (1953). Delo in razvoj Mestnega muzeja v Ptuju po osvoboditvi. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, str. 140–141.

63 Sprejetje okrajnih petletnih planov. Vestnik, 14. 4. 1948, str. 1.

317

318

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Komelj, I. (1975 = 1976). Leto 1945 in varstvo kulturnih spomenikov na Slovenskem. Varstvo spomenikov, 20, str. 5–52. Lampe, U. (2014). Prevzgoja nemških vojnih ujetnikov v času druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Acta Histriae, 22 (4), str. 955–970. Žižek, I. (1992). Muzejsko društvo in arheologija od leta 1893 do 1945. Kronika, 40 (3), str. 148–151. Članki v dnevnem časopisu ali revijalnem tisku Mestni muzej v Ptuju. Vestnik, 22. 9. 1945, str. 5. Ob otvoritvi ptujskega muzeja. Vestnik, 7. 5. 1949, str. 3. Slovenski kulturni teden v Ptuju. Vestnik, 4. 4. 1946, str. 3. V Ptuju so odprli tri nove muzeje. Vestnik, 6. 5. 1949, str. 1. Sprejetje okrajnih petletnih planov. Vestnik, 14. 4. 1948, str. 1.

Uradni dokumenti (zakoni, predpisi, pravilniki) Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi zbiralnih centrov za kulturnozgodovinske predmete, 1945. Uradni list SNOS in Narodne vlade Slovenije, št. 33.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Viri z medmrežja Anton Smodič, prvi direktor Zavičajnog muzeja Visoko. (2018). Pridobljeno 4. 7. 2018. http://www.magazinplus.eu/antonsmodic-prvi-direktor-zavicajnogmuzeja-visoko/ Črnič, A. in Žunič D., 2018. Spominska plošča posvečena prvemu zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Pridobljeno 18. 6. 2018. https:// www.kamra.si/mm-elementi/ item/spominska-plosca-posvecenaprvemu-zasedanju-slovenskeganarodnoosvobodilnega-sveta.html Restavrirane umetnine. Križani iz Pirana in Ptujski oltar Konrada Laiba. Pridobljeno 28. 8. 2018. https://www.ng-slo.si/si/razstavein-projekti/razstava/restavriraneumetnine?id=1319

Martin Šteiner Prva »petletka« ptujskega muzeja

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

The first “five-year” of the Ptuj Museum The article shows how the Ptuj Museum went through a turbulent time during the first post-war years after the end of World War II. It successfully transformed from an amateur to a professional institution, acquired professional and other staff, and gained a lot of new premises. Thus, it became one of the most recognizable Slovenian museums and eventually the most visited Slovenian museum. In the Ptuj five-year plan, they talked a lot about raising the lifestyle and the “cultural and educational” level of the working man, but they did not mention any cultural institution which should be specifically developed in this “plan.” Luckily, Ljubljana knew more about the value of the Ptuj Museum than Ptuj itself; otherwise, the museum would still not be a professional institution today. We can conclude with the words of the then-manager Franjo Gumilar, who wrote that it is necessary “to interest local factors, who are still not fully aware that today Ptuj is known primarily for its monuments and sights, among which museums have the first place.”

319

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

321

Nadzornorestriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963 Aleš Jambrek Zgodovinski arhiv Ptuj Ales.Jambrek@arhiv-ptuj.si

Javno tožilstvo Ptuj Po koncu vojne so se ponovno vzpostavili pravosodni organi po sovjetskem vzoru, ki so bili popolnoma odvisni od zakonodajne veje oblasti. Z vidika današnje družbe je eno izmed presenetljivih dejstev to, da so sodniki in javni tožilci izvajali zakonodajo brez pravne izobrazbe (glej Čoh Kladnik, 2016, str. 5–6), medtem ko je bila sodna politika naravnana k javnemu tožilstvu in od njega tudi vodena (glej Vodušek Starič, 1992, str. 257). Javni tožilci so imeli izjemno močno vlogo, sestavljali so jih preizkušeni kadri in povezava tožilstva s partijo je bila očitna (glej Griesser Pečar, 2016, str. 95). V letu 1946 je

322

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bil sprejet zakon o javnem tožilstvu, ki je zamenjal do tedaj veljavni odlok o ustanovitvi in pristojnostih Javnega tožilca Demokratične federativne Jugoslavije iz leta 1945. Po sprejetem zakonu je bilo javno tožilstvo samostojen organ ljudske skupščine, ki je bil strogo hierarhično postavljen od zvezne, republiške, okrožne do okrajne ravni. Svoje naloge so javna tožilstva opravljala skladno s politiko pristojne družbenopolitične skupnosti. Okrajno javno tožilstvo Ptuj je bilo po pristojnosti podrejeno Okrožnemu javnemu tožilstvu Maribor, medtem ko je pokrivalo območje Ptuja in Ormoža. Po ukinitvi ptujskega okraja leta 1957 je delovalo tedanje Okrajno javno tožilstvo Ptuj naprej kot Občinsko javno tožilstvo Ptuj. S sprejetim zakonom dne 28. 4. 1977 so javna tožilstva v Sloveniji dobila novo organizacijsko obliko, saj so bila ustanovljena Temeljna javna tožilstva. Temeljno javno tožilstvo v Mariboru, enota Ptuj, je začelo poslovati 1. 1. 1979. V taki obliki je delovalo do konca leta 1994, leta 1995 pa se je preimenovalo v Okrožno državno tožilstvo na Ptuju (Jambrek, 2018, str. 388–389). Nadzorno-restriktivna družbenopolitična funkcija institucije se je s sprejemanjem nove zakonodaje zmanjševala. Če je javno tožilstvo od leta 1946 skrbelo za splošni nadzor nad izvrševanjem zvezne zakonodaje in delovanjem upravnih organov do posameznih državljanov ter predstavljalo organ kazenskega pregona, se je stanje z ustanovitvijo javnega pravobranilstva leta 1953, s sprejetjem kazenskega postopka leta 1953 in novim zakonom o tožilstvu konec leta 1954 spremenilo, saj je po sprejetih zakonskih okvirih izgubilo precej prvotnih pristojnosti. Tako je organ opravljal zgolj kazenski pregon, sicer pa je ostal centraliziran in hierarhično urejen še naprej (Melik, 1995, str. 61–62). Pooblaščenstvo UDV za okraj Ptuj Jugoslovanska tajna obveščevalna služba Uprava državne bezbednosti (dalje UDBA) oziroma Uprava državne varnosti (dalje UDV) po slovensko je preiskovala predvsem politične prestopke oziroma kazniva dejanja zoper državo, zato je v skladu s pooblastili vodila

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

preiskovalne postopke.1 Ko je bilo ugotovljeno, da določena zadeva oziroma predmet ne spada v njen delokrog pristojnosti, ga je izročila tožilstvu in obratno – če je tožilstvo ugotovilo, da nima pristojnosti nad pregonom, je zadevo izročilo Odseku za zaščito naroda (dalje OZNA) in kasneje njeni naslednici UDV. Tožilstvo in tajne službe so si tako konstantno predajali informacije ali zahtevke za sprožitev postopka zoper posameznike,2 medtem ko je tudi tožilstvo samo bilo pod neprestanim nadzorom, saj je moralo UDV posredovati tedenske 1 V letu 1946 je tajna služba obdržala izključno pristojnost nad preiskavo političnih zločinov, političnih osumljencev in njihovo aretacijo, kamor so šteli protidržavno propagando, širjenje alarmantnih vesti, širjenje rasne, verske in narodne mržnje oziroma delovanje proti glavnim pridobitvam Narodnoosvobodilne borbe. Kazniva dejanja so tako preiskovali javni tožilci s svojimi preiskovalci, politična pa tajna služba. Uprava državne varnosti (dalje UDV) je namreč kazniva dejanja splošnega kriminala – kraje, tatvine, prevare, utaje, telesne poškodbe, zasebne tožbe ipd. – predajala javnemu tožilstvu (glej Šturm, L. idr., 2003, str. 32). 2 Na podlagi vpisov v vpisniku Zgodovinskega arhiva na Ptuju (dalje ZAP), fonda Javnega tožilstva Ptuj 1945–2000, vpisnika U/47, lahko razberemo, da so obstajala navodila o sodelovanju med javnim tožilstvom in tajno službo, medtem ko je tudi iz opravilnega vpisnika za leto 1946 razvidno, da je tako sodelovanje vsekakor obstajalo in bilo zelo pogosto. Kako je potekalo to sodelovanje, se lahko delno rekonstruira s pomočjo spisovnega gradiva vpisnika B za leto 1950, kjer Pooblaščenstvo UDV za okraj Ptuj v kazenskih zadevah podaja predloge za podaljšanje pripora, predloge za pripor, odstop kazenskih zadev, podaja odredbe in predloge o kazenskem pregonu ter posreduje zapisnike zaslišanj, medtem ko Okrajno javno tožilstvo Ptuj, Referat za javno varnost, naproša Pooblaščenstvo UDV za okraj Ptuj, naj ga obvesti, kako teče preiskava zoper določene osebe, ki jim poteče pripor, posreduje sklepe o uvedbi preiskav in preiskovalnega zapora zoper posameznike oziroma obvešča tajno službo o zaključku zadev.

323

324

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

preglede razprav in odpravke sodb v »kampanjskih« stvareh3 (Jambrek, 2018, str. 404). Vloga tajne službe v političnih procesih po vojni je bila precejšnja. V skladu s pristojnostmi je lahko prevzela vlogo v predkazenskem in preiskovalnem postopku ter posredno ali neposredno nadzirala sodni postopek. Že pred samo vložitvijo obtožnega predloga oziroma obtožnice pa je po lastni presoji aretirala osumljence, zoper njih zbirala dokaze, zasledovala osumljence in priče. Z neposrednimi in posrednimi vplivi ter pritiski je nadzirala vse akterje procesa (Kolarič, 2016, str. 68). UDV ni opravljala zgolj nalog obveščevalne službe, temveč je v celoti obvladovala kazensko preiskavo. Razvila in udejanjila je postopek, katerega cilj je bilo obtoženčevo priznanje. Za njegovo priznanje domnevne krivde je uporabila različna represivna sredstva. Ko je tajna služba končala preiskavo, je primer posredovala naprej na tožilstvo kot predlog za sprožitev postopka. Pred dejansko izročitvijo dokaznega gradiva pa je izvedla selekcijo tega predloga in izločila vse, kar bi lahko razbremenilo obtoženca (glej Grieser Pečar, 2016, str. 95). UDV je organizacijsko spadala pod okrilje Ministrstva za notranje zadeve od aprila 1946, ko se je drugi odsek OZNE vključil v ta resor. Bila je strogo hierarhično organizirana na ravni države in sestavljena iz državnega nivoja ter okrožnih in okrajnih pooblaščenstev, kjer je bilo zaposlenih do pet oseb. Notranje je bila razdeljena na Obči upravni oddelek, Pravnofinančni oddelek, Oddelek za kontrolo, Personalni odsek, Odsek za preprečevanje kriminalitete in Odsek za prestajanje kazni (Dornik Šubelj, 2013, str. 454). Gradivo Pooblaščenstva UDV za okraj Ptuj ni ohranjeno, a se lahko na podlagi skromnih dokumentov o kazenskih zadevah tožilstva in sodišča ter strokovne literature v manjšem obsegu rekonstruira del preiskovalnega dela institucije skozi posamezne kazenske primere.4 Delno so nam znane lokacije, kjer je služba opravljala svojo dejavnost. Glede na najdene neposredne in posredne dokumente je imel Materialno-finančni odsek Pooblaščenstva UDV za

3 Da je moralo Javno tožilstvo na Ptuju tedensko poročati tajni službi, (lahko) sklepamo na podlagi zapisa v vpisniku U/1947, škatla 217, ovoj 509. 4 Osnovne značilnosti preiskovalnih postopkov UDV so podrobno zavedene v prispevku dr. Darka Ščavničarja, v katerem se je posvetil procesom zoper duhovnike in redovnike v Mariborski škofiji 1945–1951.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

okraj Ptuj prostore na Raičevi 3,5 medtem ko so upravno-preiskovalni prostori domnevno bili na Miklošičevi cesti št. 5 vsaj do leta 1963,6 kjer so nekdaj bili prostori Kmečke posojilnice.7 V začetku junija 1945 je Slovenski narodnoosvobodilni svet sprejel Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast ter tako ustanovil Sodišče slovenske narodne časti (dalje SSNČ) – posebno obliko izrednega civilnega sodstva zoper tiste, ki so se med vojno pregrešili v sodelovanju z okupatorjem. Sem se je uvrščalo gospodarsko, pravno in upravno, politično, propagandno, kulturno in umetniško sodelovanje z okupatorjem, prijateljski stiki s pripadniki okupatorske vojske in oblasti ter prijateljski stiki z okupatorjem v letu 1941, ki so pripomogli h kapitulaciji Jugoslavije (glej Mikola, 2013, str. 283).8 Postopek pred sodiščem se je začel na podlagi prijave posameznika, OZNE ali narodnoosvobodilnih odborov. Navadno je največ prijav zbrala OZNA, ki je osumljence vključno z javnim tožilstvom tudi zaslišala. OZNA je tožilstvu v večini primerov podala predloge za kaznovanje in priložila dokazno gradivo.9 Po izrečeni sodbi je senat na Ptuju posredoval spis Sodišču slovenske narodne časti v Ljubljani, predsednik senata je moral komandantu zaporov takoj po razpravi naročiti, da mora spustiti obtoženca na prosto, če ni bil obsojen na kazen prisilnega dela in če zanj več ni obstajal utemeljeni razlog za pridržanje. Če je bil obdolženec obsojen, je predsednik senata po razpravi moral po izrečeni kazni izgube narodne časti takoj obvestiti mestni ljudski odbor, krajevni ljudski odbor oziroma mestni ljudski odbor Osvobodilne fronte obsojenčevega stalnega prebivališča in njegove zaposlitve, da se je sodba upoštevala pri pripravi volilnih imenikov. Pri kazni zaplembe

5 SI_ZAP/0044/001 Okrajno sodišče Ptuj – zemljiška knjiga – zbirka listin, št. listine 2969/48. 6 Takrat se lastništvo spremeni, čeprav ostane v javnih rokah, in sicer Mestni ljudski odbor kot upravni organ iz leta 1949 zamenja Občina Ptuj (glej SI_ZAP/0044/001 Okrajno sodišče Ptuj – zemljiška knjiga – zbirka listin, št. listine 1088/49). 7 SI_ZAP/0092/001/021/003 Pov/1949, Dopis advokata Josipa Sedaja poročniku UDV, šk. 158, ovoj 203. 8 ZAP hrani 412 zadev, ki so ohranjene v okviru fonda Sodišča slovenska narodne časti, senata na Ptuju, ki je bilo prevzeto novembra 2017 od Pokrajinskega arhiva Maribor; v fondu Javnega tožilstva Ptuj je ohranjena zgolj ena zadeva, ki obravnava skupinsko sodbo, medtem ko se v fondu Okrajnega ljudskega odbora Ptuj hranijo odločbe izrečenih sodb. 9

Čoh Kladnik, 2016a, str. 85.

325

326

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

imetja v korist države je predsednik senata obvestil okrajno narodno sodišče, pristojno za področje obsojenčevega stalnega prebivališča, da je izvršilo zaplembo, oziroma okrajni Narodnoosvobodilni odbor. SSNČ v Ljubljani je nato izreklo višino kazni prisilnega dela oziroma na priporočilo senata na Ptuju izreklo pomilostitev.10 Senat na Ptuju je moral SSNČ v Ljubljani vsak dan poročati o številu dnevno opravljenih razprav in o pomembnejših oziroma odmevnejših primerih, ki so bili predmet razprav. OZNA je bila vključena v sam proces, saj so si pravniki, ki so branili obtožence – kot je razvidno iz navodil – od nje morali zagotoviti potrdila, da »moralno ustrezajo«, če so želeli sodelovati v sodnem procesu.11 Senat na Ptuju je v poročilu 7. 7. 1945 SSNČ v Ljubljani poročal, da je delo težavno in zahtevno, saj je bilo do tega dne vloženih kar 800 prijav. V večini primerov je šlo za primere sovražne propagande, članstva v paravojaških oziroma političnih organizacijah in nazive na upravnopolitičnih ter administrativnih področjih. Senat je v poročilu ugotovil, da je upravičenost obsodb v teh primerih vprašljiva, saj so bili v paravojaške organizacije vključeni vsi sposobni moški. Enako je bilo glede rdečih legitimacij, ki so jih od leta 1943 dobili skoraj vsi.12 Prva razprava pred senatom na Ptuju je potekala v nedeljo, 8. 7. 1945, ob 15. uri v prostorih Titovega doma.13 Kot je razvidno iz poročila, senat na Ptuju ni bil pripravljen na delo zaradi prostorskih in procesnih težav v samih postopkih.14 Iz poročila predsednika posebnega senata na Ptuju Ljuba Drnovška ugotovimo, da so bili pripravljeni spisi, na podlagi katerih bi morali 19. 7. 1945 imeti razpravo, izjemno pomanjkljivi in površni. Prijave so bile splošne, s premalo konkretnimi obtožbami, zaslišanih je bilo premalo prič in še njihove izpovedi so bile premalo konkretne in določene. Zato se je predsednik moral posvetovati s funkcionarjem okrajnega Narodnoosvobodilnega odbora Osvobodilne fronte, zastopnikom OZNE in namestnikom javnega tožilca. Ugotovili so, da so prijave slabo pripravljene zaradi prekratkega roka, ki je bil namenjen sestavi prijav. Dognano je bilo, da so glavni krivci zbežali z okupatorjem in 10 SI_ZAP/0606, spis Su 27/45, škatla 5, ovoj 1. 11 SI_ZAP/0606, spis Su 21/45, škatla 5, ovoj 2. 12 SI_ZAP/0606, spis Su 2/45, škatla 5, ovoj 2. 13 Mestni kino Ptuj; prostore za pisarno je senat imel v stavbi mestnega odbora Osvobodilne fronte (občinska stavba). 14 SI_ZAP/0606, spis Su 2/45, škatla 5, ovoj 1.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

da na zatožno klop prihaja zgolj »raja«, ki pa zaradi slabih socialnih razmer v Kraljevini Jugoslaviji ni bila nacionalno zavedna. Največ obtožencev je izhajalo iz socialno šibkejših slojev, ki so bili zapeljani s propagando in raznimi funkcijami, ki jih je podeljeval okupator. Po mnenju predsednika so bili kmalu razočarani, funkcije so začeli zanemarjati ali celo sodelovati s partizani. Čeprav so do druge polovice julija zbrali že več kot 800 prijav, je predsednik menil, da jih bo sodišče precej zavrglo oziroma od pregona odstopilo, saj niso vsebovale inkriminiranih dejanj, kot jih je navajal zakon, medtem ko so bili nekateri dokazi obtoženim celo v prid. Ker javnost ni dobro sprejemala oprostilnih sodb, so se odločili, da bodo od zadev raje odstopili. Okrog 50 zadev je obravnavala že OZNA, ki je obtožence zaprla in zoper njih sprožila »posebne postopke«. Zastopnik OZNE je na tem sestanku pojasnil, da omenjene osebe niso več v bližini, saj so jih odvedli proč in se zato niso mogle udeležiti javnih razprav. V teh primerih je bilo z javnim tožilcem dogovorjeno, da bo spise odstopil okrožnemu javnemu tožilcu v Maribor, prepis ovadb pa poslal OZNI na Ptuju.15 Zanimiv je še pogled predsednika senata Sodišča slovenske narodne časti na Ptuju Huberta Repovša, ki ga je izrazil v poročilu predsedniku Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani 18. 7. 1945. V njem predstavlja, da so na zatožni klopi večinoma politično nerazgledani ljudje, ki so v vojnem obdobju sodelovali z okupatorjem, ker so si obetali boljše življenjske razmere, kot so jih imeli v Kraljevini Jugoslaviji. Posamezniki, ki so jih med vojno izselili in so se ob koncu vojne vrnili ter sodelovali oziroma predstavljali ljudsko oblast, pa so pritiskali na senat na Ptuju, da ostro kaznuje vse tiste, ki so se »pregrešili« in sodelovali z okupatorjem. Določeni »ženski krogi« so želeli, da se posebej kaznujejo dekleta, ki so se intimno zapletla s sovražnikom. S tem so želele »mestne gospodične« iz osebnih razlogov in zavisti obračunati z njimi, čemur pa se je sodišče uprlo. Po mnenju predsednika so bile pogoste prijave, ki so izvirale iz zasebnega maščevanja, pa tudi samoobtožbe, ki so jih vlagali takratni funkcionarji, niso bile redke. Pojavljali so se številni primeri ovaditeljev, ki so kazali lažno partizansko vnemo, saj so ovajali po načelu »reči, da ne reknem« in so s tem krepili svoj položaj v družbi. V nadaljevanju poudarja, da tožilstvo na Ptuju pripravlja obremenilni 15 SI_ZAP/0606, spis Su 22/45, škatla 5, ovoj 1.

327

328

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Telegram o izpustitvi zapornikov in posledično razpustitvi sodišča21

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

material skrbno, a počasi in da »filmska naglica« pri razpravah ni več umestna, ker tako ljudstvo izgublja zaupanje v oblast, saj je na širšem območju že »čutiti« preplah med prebivalstvom, da se ne bi samo znašlo na zatožni klopi.16 Iz poročila dne 21. 8. 1945 je razvidno, da je senat na Ptuju opravljal svoje poslanstvo na Ptuju, imel dve razpravi v Ljutomeru, dve v Ormožu in eno v Slovenski Bistrici. Skupno je bilo obravnavanih 382 primerov, od teh je na Ljutomer odpadlo 41, na Ormož 40 in Slovensko Bistrico 38 zadev.17 Senati so zaključili svoje delo, in sicer 15. 7. 1945 v Ljutomeru, 17. 7. 1945 in 31. 7. 1945 v Ormožu ter 3. 8. 1945 v Slovenski Bistrici.18 Konec avgusta je sledilo zadnje poročilo o opravljenem delu, iz katerega je razvidno, da je bilo obtoženih 391 oseb. Obsojenih je bilo 308 oseb, medtem ko je bilo na izgubo narodne časti obsojenih 308 oseb, zaplembo premoženja 46 ljudi in na kazen prisilnega dela 134 posameznikov.19 Sodišče slovenske narodne časti, senat na Ptuju, je na podlagi amnestijskega ukaza predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta 24. 8. 1945 in brzojavke Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani 26. 8. 1945 izpustilo iz zaporov na Ptuju 14 zapornikov in tri iz ljutomerskih zaporov.20 Sodelovanje pravosodja z upravnimi organi pri preganjanju deviantnosti Do sprejetja kazenskega zakonika v letu 1951 (KZ, 1951), ki je nadomestil kazenski zakonik, sprejet po sovjetskem vzorcu leta 1948, saj je vseboval številne »slabosti«, je oblast za preganjanje političnih nasprotnikov uporabljala posamične posebne zakone: Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND, 1945), Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD, 1946), Zakon o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS, 1945), Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene

16 SI_ZAP/0606, spis Su 14/45, škatla 5, ovoj 1. 17 SI_ZAP/0606, spis Su 60/45, škatla 5, ovoj 1. 18 SI_ZAP/0606, spis Su 66/45, škatla 5, ovoj 1. 19 SI_ZAP/0606, spis Su 66/45, škatla 5, ovoj 1. 20 SI_ZAP/0606, spis Su 64/45, škatla 5, ovoj 1. 21 SI_ZAP/0606/002_00001, vpisnik Su, škatla 5, ovoj 1.

329

330

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS, 1946), Zakon o zaščiti narodne imovine in njenem upravljanju (ZZNINU, 1945), Zakon o prepovedi izzivanja narodne, plemenske in verske mržnje ter razdora (ZPINPVMR, 1945) in Temeljni zakon o prekrških (TZP, 1947). Okrajno sodišče na Ptuju je tako sodilo na prvi stopnji v kazenskih22 in civilnih zadevah,23 medtem ko je bilo Okrožno sodišče Maribor pristojno na prvi stopnji v kazenskih24 in civilnih zadevah25 ter na drugi stopnji kot prizivno sodišče (ZULS, 1946). Že leta 1947 pa je Kazenski zakonik (KZ, 1947) uvedel kazen poboljševalnega dela, ki ni mogla biti daljša od dveh let. Če oseba ni bila sposobna delati, je lahko kazen odplačala, če pa tega ni zmogla, so ji odvzeli prostost. Po sprejetju novega Kazenskega zakonika (KZ, 1951) se je omenjena kazen odpravila. Konec februarja 1949 se je odvila konferenca okrožnih in okrajnih tožilcev FLRS in v začetku marca še konferenca, ki jo je pripravilo Javno tožilstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije (dalje FLRJ), ki so se je udeležili tožilci iz posamičnih republik. Na obeh konferencah so poudarili, da je treba večje napore nameniti odkrivanju in preganjanju ter ostrejšemu kaznovanju storilcev kaznivih dejanj zoper narod in državo, kaznivih dejanj sabotaže, kaznivih dejanj zoper splošno narodno in zadružno premoženje, kaznivih dejanj nedovoljene špekulacije in kaznivih dejanj zoper službeno dolžnost. Poudarili so, da je v ta namen treba povečati in strokovno izobraziti preiskovalni aparat, mu nuditi pomoč v konkretnih zadevah in krepiti sodelovanje preiskovalnih institucij z drugimi državnimi organi, še posebej z organi za notranje zadeve. Tožilci so dobili nalogo, da pridejo

22 Kazniva dejanja zoper življenje, telo, svobodo, čast, premoženje posameznikov, zdravje, javno moralo, zakonsko zvezo in rodbino, in tudi o gozdnih kaznivih dejanjih. 23 Premoženjski spori ne glede na vrednost, razen če je stranka država, državno podjetje ali ustanova; v sporih iz razmerij staršev in otrok, zakonskih ali nezakonskih; v sporih glede določitve mej; v sporih glede motenja posesti; v sporih glede zakupnih in najemnih pogodb; spori, ki izvirajo iz delovnih odnosov. 24 Kazniva dejanja zoper narod in državo; zoper narodno in zadružno premoženje; zoper splošno varnost ljudi, premoženja in javnega prometa; zoper uradno dolžnost; ponarejanja listin, mer in denarja (zato je v ZAP največ kazenskih zadev zoper državo ohranjenih v tožilskih spisih). 25 Premoženjski spori, kjer je ena stranka država, državno podjetja ali ustanova; v sporih, ki izvirajo iz medsebojnega razmerja zakoncev in se nanašajo na premoženjske zahtevke; v sporih zaradi škode, ki jo store državljanom javni uslužbenci z nepravilnim opravljanjem službe; v sporih o rudniških in pomorskih zadevah; vodijo trgovski register.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

na obravnave pripravljeni in strokovno usposobljeni ter da morajo javnosti »osvetljevati razredni karakter« omenjenih kaznivih dejanj in še posebej izpostaviti družbeno nevarnost njihovih storilcev. Boriti se morajo zoper blage kazni, še posebej v težjih primerih vztrajati pri izrekanju strogih in najstrožjih kazni. Ostreje morajo ukrepati na vasi zoper sovražne in špekulativne elemente ter pojave, ki bi preprečevali socialistično preobrazbo družbe (neobdelovanje zemlje, neizpolnjevanje obveznih odkupov, uničevanje kmetijskih kultur, delovanja zoper zadruge ipd.).26 Z omenjeno konferenco so postavili »temelje« za ostrejše ukrepanje zoper prebivalstvo in za tesnejše sodelovanje tožilstva z organi za notranje zadeve, kamor je organizacijsko spadala tudi UDV. Poleg kazenskih sodb in odvzemov prostosti je oblast po vojni začela udejanjati tudi upravno kazensko represijo in pošiljati ljudi v delovno prevzgojna taborišča v oddaljene kraje ali na podeželje. Omenjeno kazen je še posebej rada uporabljala za politične nasprotnike. To je bila prisiljena storiti zaradi mednarodnih pritiskov in vidnejše kršitve človekovih pravic. Te je začela »zakrivati« in začela se je praksa upravno administrativnih kazni, kar je predstavljalo eno izmed najpomembnejših pristojnosti organov za notranje zadeve (Šturm, 2016, str. 54). Kazen se je izrekala na podlagi Temeljnega zakona o prekrških za določene prekrške s strani upravnih organov za notranje zadeve. Kot je zavedeno pod 1. členom zakona, so se upravne kazni predpisovale za prekrške in kršitve pravnega reda, ki so predstavljali neznatno družbeno nevarnost. Izvajala so jo poverjeništva oziroma odseki za notranje zadeve pri okrajnih, mestnih in rajonskih izvršilnih odborih. Upravne kazni so bile: opomin, ukor, denarna kazen, odvzem predmetov, izgon, poboljševalno delo do treh mesecev in odvzem prostosti do treh mesecev (TZP, 1947). Po sprejetju Kazenskega zakonika leta 1951 in s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Temeljnega zakona o prekrških se je ukinila kazen opomina in poboljševalnega dela (ZSDTZP, 1951). Obstajal pa je še upravni ukrep družbenega koristnega dela, ki pa je bil odpravljen v začetku leta 1951. Storilci prekrška so bili lahko kaznovani s: poboljševalnim delom do treh mesecev ali odvzemom prostosti do treh mesecev, denarno kaznijo, odvzemom predmetov, 26 SI_ZAP/0092/001/001/001, vpisnik A, škatla 158, ovoj 203.

331

332

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

s katerimi je bil povzročen prekršek, ali z izgonom. Če se je lahko utemeljeno pričakovalo, da bo storilec še naprej počel prekrške, so ga lahko poslali na družbeno koristno delo od šest mesecev do dveh let (ZPZJRM, 1949). Kot navaja Mikola v knjigi Rdeče nasilje, je bil v ta upravni kazenski ukrep lahko vključen vsak, • »ki se je na javnem kraju vedel na posebno drzen ali surov način in s tem žalil državljane ali rušil njihov mir; • da si je izmišljal ali širil lažne vesti, ki so rušile mir in zadovoljstvo; • da se je izmikal delu in živel v brezdelju; • da je pijančeval, se vdajal prostituciji in igri na slepo srečo ter se ukvarjal s tihotapstvom ali s črno borzo« (Mikola, 2013, str. 144). Po spremembi Temeljnega zakona o prekrških leta 1959 so lahko storilce prekrškov zoper javni red in mir kaznovali z napotitvijo v posebne zavode oziroma v odrejeni kraj bivanja (TZP, 1959). Iz najdenih dokumentov je razvidno, da so v posebne zavode do leta 1962 pošiljali izključno politične nasprotnike, medtem ko so brezdelneže, klateže, pretepače, hujskače, hazarderje ipd. pošiljali v odrejeni kraj bivanja, brez omejitve pravice gibanja. Po letu 1962 so začeli vse navedene pošiljati v posebne zavode za najmanj leto dni. Kazen se je izvajala v posebnem zavodu Zveznega državnega sekretariata za notranje zadeve na otoku Grgur, okraj Reka.27 Navodila o postopkih o teh načinih kaznovanja se praviloma niso objavljala, temveč zgolj predajala osebno v roke okrajnih in okrožnih tožilstev. Namen upravnega kazenskega postopka je bil ugotoviti materialno resnico in pravilno uporabo upravne kazni ter določenega prisilnega upravnega ukrepa okrajnih, mestnih in krajevnih ljudskih odborov. Postopek je moral biti izveden hitro z odločbo o prekršku. Poverjeništva za notranje zadeve so morala zbrati obremenilno gradivo, še preden je bil osumljenec priveden v tridnevni pripor na zaslišanje. Če se postopek ne bi mogel končati v treh dneh, so morala poverjeništva pridobiti pristanek javnega tožilstva na preiskovalni pripor. Ko je bilo zbrano vse dokazno gradivo in se je postopek 27 SI_ZAP/0088, vpisnik S, spis 22, škatla 12.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

bližal koncu, so poklicali okrajnega pooblaščenca UDV in okrajnega javnega tožilca. Skupaj so pregledali dokazno gradivo in se odločili, ali bodo osumljenca poslali na družbeno koristno delo oziroma na upravno kazen odvzema prostosti. Pred samim posvetom pa je moral pooblaščenec UDV ali poverjenik za notranje zadeve osebno zaslišati obdolženca, a se v tem primeru zapisnik ni vodil. Prav ta razgovor je bil bistven pri posvetu vseh treh instanc, če bodo posameznika poslali na družbeno koristno delo ali ne (duševna omejenost, invalidnost, težka in neozdravljiva bolezen, nesposobnost za delo, starostna oslabelost, mlajši od 16 let, nosečnost itd.). Poverjenik je kljub posvetu s tožilcem in pooblaščencem UDV osebno odgovarjal za pravilno izpeljan in ob roku zaključen postopek. Odločbo o prekršku je moral dostaviti kaznovanemu, oblastnemu poverjeništvu za notranje zadeve, okrajnemu javnemu tožilstvu, okrajnemu pooblaščencu UDV, okrajnemu poverjeništvu za notranje zadeve okraja bivanja in poverjeništvu za notranje zadeve okraja rojstva. V primeru da je bila kaznovana oseba državni uslužbenec, se je kopija odločbe morala posredovati še k njegovemu delodajalcu. Svojci kaznovanega niso smeli biti pismeno obveščeni o vsebini odločbe, lahko pa so osebno prišli na poverjeništvo in dobili ustne informacije o kaznovanem svojcu. V nobenem primeru pa jim niso povedali, kje prestaja kazen. Kaznovani se je na odločbo lahko pritožil na oblastno poverjeništvo za notranje zadeve, a se mu je pripor podaljšal do razsodbe na drugi stopnji. Poverjenik za notranje zadeve je pritožbo moral rešiti v treh dneh od prejema. Preveril je pritožbene navedbe in zbral odgovarjajoča in potrebna dokazila. Ponovno se je sestal s pooblaščencem UDV in okrajnim javnim tožilcem in vsi skupaj so podali mnenje o pritožbi ter sestavili poročilo. To se je posredovalo oblastnemu poverjeništvu za notranje zadeve, da je zadevo zaključilo na drugi stopnji. Če so osebo obsodili na upravno kazen odvzema prostosti, so jo poslali v kazenski poboljševalni dom v Ljubljani. V zadnjem mesecu prestajanja trimesečne upravne kazni so morali izvesti postopek, če so želeli kaznovano osebo poslati na družbeno koristno delo. Uprava kazenskega poboljševalnega doma v Ljubljani je posredovala predlog poverjeništvu za notranje zadeve okrajnega ljudskega odbora in to je izdalo odločbo o prekršku. Iz predloga je moralo biti razvidno, kakšnemu družbenemu razredu kaznjenec pripada (buržoaznemu, delavskemu, »lumpen proletariatu«), kakšnega značaja je (odkrit,

333

334

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

zahrbten, potuhnjen, molčeč, miren, vesele narave), kakšen odnos ima do discipline in ali je bil disciplinsko kaznovan, kakšen je njegov odnos do družbene ureditve in ljudske oblasti (sovražen, popustljiv, »hujskač« zoper oblast), kakšen odnos ima do dela, kaj dela v prostem času, kakšen je njegov odnos do politične vzgoje, kakšno literaturo prebira, kako razumeva in tolmači tekoče politične dogodke drugim, kakšen odnos ima do zunanje politike, kako prenaša kazen, kakšen je vzgojni vpliv kazni na obsojenega ipd. Poverjenik okrajnega ljudskega odbora je predlog takoj vzel v postopek in se sestal s pooblaščencem UDV in okrajnim javnim tožilcem. Naredili so zabeležko sestanka, medtem ko je poverjenik osebno prevzel odgovornost za izpeljani postopek. Po konzultaciji je posredoval predlog za prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela oblastnemu poverjeništvu za notranje zadeve. Ta se je v postopku izrekel nemudoma, pred izrekom pa se posvetoval z načelnikom oblastnega oddelka UDV. Po izvedenem postopku se je poverjenik moral sestati s komisijo za prekrške pri okrajnem izvršnem odboru, katere član je bil poverjenik sam. V tej komisiji je bil poročevalec za prekrške zoper javni red in mir, katerih storilci so se morali na podlagi 6. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir poslati na družbeno koristno delo. Poverjenik je moral poročati komisiji o vsakem primeru posebej in podati svoj predlog. O zasedanju komisije se je vodil zapisnik in izdala odločba, ki pa je ni smel podpisati poverjenik za notranje zadeve okrajnega ljudskega odbora, temveč predsednik komisije. V navodilih je izrecno navedeno, da se pri žigosanju odločbe ne sme uporabiti žig Odseka za notranje zadeve, ki vodi vse administrativne zadeve, temveč žig okrajnega izvršnega odbora. Izdana odločba se je dostavila upravi kazenskega poboljševalnega doma v Ljubljani, storilcu prekrška, oblastnemu poverjeništvu za notranje zadeve, okrajnemu javnemu tožilcu, okrajnemu pooblaščencu UDV in okrajnemu poverjeništvu za notranje zadeve rojstva osumljenca. Proti odločbi je bila mogoča pritožba na ministrstvo za notranje zadeve. Pritožba se je morala posredovati poverjeništvu za notranje zadeve, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji še isti dan, ko se je stranka izrekla. Poverjenik je moral zadevo takoj vzeti v reševanje. Preveriti je moral pritožbene navedbe in zbrati dokazila zanje. Pritožbo je moral s svojim mnenjem in popolnim spisom čim prej posredovati oblastnemu poverjeništvu za notranje zadeve. Pred tem se je moral posvetovati s pooblaščencem UDV in

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

javnim tožilcem. O pritožbi je obvestil tudi predsednika komisije za prekrške pri okrajnem izvršnem odboru. Oblastno poverjeništvo za notranje zadeve je o zadevi podalo svoje mnenje in celotno zadevo posredovalo Ministrstvu za notranje zadeve FLRJ. Prisilni upravni ukrep družbenega koristnega dela se je izvrševal v posebej za to ustanovljenih delovnih skupinah. Nam najbližja je bila označena kot delovna skupina DP, kar je pomenilo delovna skupina v Strnišču pri Ptuju.28 Sem so se pošiljale osebe moškega spola, ki so imele stalno ali začasno bivališče na območju Ljubljane in ljubljanske oblasti, medtem ko so moško populacijo iz oblastvenega kroga Okrajnega ljudskega odbora Ptuj pošiljali v delovno skupino DL oziroma v delovno skupino v Ljubljani – Litostroj. V delovno skupino DŠ, kar je označevalo delovno skupino Škofja Loka – grad, so pošiljali osebe ženskega spola iz celotne LRS.29 1. Po ohranjenih primerih kazenskih zadev v Zgodovinskem arhivu na Ptuju Okrajno javno tožilstvo Ptuj je 29. 4. 1948 obravnavalo primer zoper Martina iz Zabovcev, Antona iz Maribora in Ivana iz Markovcev. Moški so se v jutranjih urah 18. 3. 1948 odpravljali proti Novi vasi, saj so spremljali Martina na služenje vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi.30 V vinjenem stanju so kričali razne parole: »Dol s komunisti«, »Smrt Titu« in »Kje je Tito, da ga zakoljem in razrežem«. Oblast je za omenjeni »incident« kmalu izvedela, saj jih je, kot je razvidno iz tožilskega spisa, že 21. 3. 1948 priprla in 23. 3. 1948 posredovala predlog za preiskovalni zapor javnemu tožilstvu na Ptuju. Tožilstvo je podalo obtožnico 17. 4. 1948, s katero jih je dolžilo kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast, saj so »javno manifestirali zoper ljudsko stališče.« Okrajno javno sodišče Ptuj je 29. 4. 1948 razsodilo v zadevi, in sicer je bil Martin obsojen na šest 28 Danes Kidričevo. 29 Navodilo o ravnanju pri pošiljanju upravno kaznovanih na družbeno koristno delo, vpisnik A, škatla 158, ovoj 202. 30 Taki dogodki so bili očitno pogosti, saj kot izpoveduje zaupni dokument Okrajnega ljudskega odbora Ptuj iz leta 1954, so se rekruti, ki so jih spremljali organi ljudskih odborov, do vojnih odsekov pogosto vdajali pijančevanju in splošnemu razgrajanju (glej SI_ZAP/0042/001/001/003/018_00010 Okrajni ljudski odbor Ptuj, Tajništvo – Odpošiljanje vojaških obveznikov, nemoralno vedenje (dopis)).

335

336

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mesecev prisilnega dela, Anton na dva meseca poboljševalnega dela, medtem ko je bil Ivan zaradi pomanjkanja dokazov oproščen obtožb. Za Martina je kot bremenilno dejstvo predstavljalo služenje v nemški vojski med vojno.31 V začetku oktobra 1950 je stekla glavna obravnava zoper Antona s Ptuja, ki je junija 1950 po Ptuju razglašal, da bodo Američani vsak čas zasedli Jugoslavijo, da v sosednji Ljudski republiki Hrvaški vlada vojna psihoza in da zaradi tega tam zapirajo ter pobijajo ljudi. Svojo izjavo je obtoženi podal v brivnici in prostorih Potrošniške zadruge, kjer je bilo prisotnih več ljudi. Prav tako je julija na ekskurziji v Makedoniji razširjal »sovražno« propagando zoper državo, saj je trdil: »Ni čudno, da je takšno stanje v Jugoslaviji. Po tovarnah in lokalih so namreč direktorji tisti, ki so bili prej hlapci, in da bi samo norec potoval po državi, ko ni kaj jesti. Bolje je, da ljudje ostanejo doma, kjer se boda vsaj koruznih žgancev najedli.« Spraševal se je, če je tako »slabo« stanje v državi, »zakaj država vlači ljudi po letoviščih, ko jim nimajo kaj dati jesti«. S tem je po mnenju sodišča vzbujal nemir med državljani in zakrivil kazensko dejanje zoper javni red in mir. Obsojen je bil na pet mesecev poboljševalnega dela, a so kazen spremenili v mesec in dvajset dni odvzema prostosti, pogojno za dobo enega leta. Anton se je v zadevi pritožil, da mu je UDV v času odvedbe v pripor in preiskave stanovanja 21. 7. 1950 iz stanovanja odtujila pisalni stroj, ki je bil ženina last. Stroj je tajna služba po posredovanju originalnega računa lastnice in kljub poizvedbam tožilstva, če je bil res izdelan v Mariboru oziroma če je stranka upravičena do njegove lastnine, morala vrniti.32 Vlado s Ptuja je bil spoznan za krivega, da je novembra 1952 v gostilni Kmetijske zadruge Leskovec, kot ga je bremenilo tožilstvo, dejal: »Z uradnim listom, ki ga podpiše Tito, si lahko obrišem rit.« Naknadno pa je aprila 1953 v Mariboru pri podjetju Žito kritiziral gospodarstvo in izjavil: »Še deset takih bi moralo iti, šele takrat bi bilo naše gospodarstvo urejeno,« s čimer naj bi mislil pokojnega Borisa Kidriča. Pooblaščenstvo za okraj Ptuj ga je moralo spremljati že od samega začetka, saj je v začetku maja 1953 posredovalo Odseku za notranje zadeve – sodniku za prekrške obremenilo dokumentacijo 31 SI_ZAP/0092/001/011/002 v K 269/48, škatla 2, ovoj 5. 32 SI_ZAP/0092/001/004/001 v B 14/50, škatla 158, ovoj 209.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

in predlog, da se ga kaznuje po zakonu o javnem miru in redu. Javno tožilstvo na Ptuju ga je v obtožnem predlogu v obeh primerih bremenilo sramotitve najvišjih predstavnikov organov oblasti. Sodišče mu je za oba prestopka avgusta 1953 izreklo skupno kazen petih mesecev zapora. S tem pa Vladova »kalvarija« še ni bila končana, saj je zoper njega v času prestajanja zaporne kazni padel nov obtožni predlog, in sicer naj bi 12. 8. 1953 v gostili Ilovšek v Vidmu pri Ptuju v vinjenem stanju govoril, da so organi UDV organizirali napad na zagrebškega škofa v Cvetlinu (Republika Hrvaška) ob birmanju. V ta namen naj bi delili ljudem denar in obleko, da bi preprečili obred. Ker je to govoril pred policistom, ki je bil v gostilni prisoten, ga je doletela sodba, ki ga je bremenila, da je zoper organe UDV raznašal neresnične navedbe, škodoval časti in dobremu imenu tajne službe ter raznašal alarmantne vesti. Dodelili so mu še tri dodatne mesece zaporne kazni.33 Omenjeni incident, ki se je navezoval na zagrebškega škofa, pa je bil zanimiv za širše prebivalstvo, saj ga zasledimo v fondu javnega tožilca še v dveh primerih. Pooblaščenstvo UDV za okraj Ptuj je 15. 9. 1953 posredovalo Javnemu tožilstvu na Ptuju kazensko zadevo zoper Rada s Ptuja in Joška z Vurberka s priloženimi zapisniki zaslišanj prič z začetka septembra in ga zaprosila, naj zadevo vzame v postopek. Rado je 8. 8. 1953 v župnišču Cvetlin pripovedoval navzočim duhovnikom, da je napad na škofa Salisa Sevisa organizirala UDV iz Ivanca (Republika Hrvaška), da bi se preprečilo birmanje. Med ljudmi, ki so v Trakoščanu (Republika Hrvaška) čez noč popivali, je namreč prepoznal člana UDV Ivanec, videl in prepoznal pa je tudi njihov džip. V župnišču navzoči Joško iz Vurberka je omenjeno novico potem razširjal na poti domov še drugim osebam. Sodišče je upoštevalo določene olajševalne okoliščine obema obsojencema, vendar je menilo, da je UDV ustanova, ki izvršuje svoje delo na podlagi zakonov in drugih predpisov in kot taka mora vzbujati med prebivalstvom zaupanje v pravilnost in zakonitost svojega dela. Zato bi lahko vsako podtikanje in protipravna dejanja »škodila« tej ustanovi, še posebej, če gre za tako absurdne trditve, kot sta jih izrekla obsojenca. Spoznana sta bila za kriva, »da sta raznašala neresnične vesti o državni ustanovi glede njenega 33 SI_ZAP/0092/001/011/006 v K 420/53 in K 683/53, škatla 14, ovoj 28.

337

338

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

uradnega delovanja, kar bi utegnilo škodovati zoper čast in dobro ime tajne službe«. Sodišče je izreklo Radu dva meseca in petnajst dni zapora zaradi dejanja obrekovanja, Jošku pa tri mesece zapora. Po pritožbi je zadeva »romala« na Okrožno sodišče v Mariboru, kjer je bila novembra 1953 kazen Jošku zmanjšana za mesec dni zapora in leto dni pogojne kazni, medtem ko je bila Radu potrjena kazen sodišča prve stopnje. Na odločbo se je Rado pritožil na vrhovno sodišče, a je to maja 1954 njegovo pritožbo zavrnilo.34 Tudi Stanko s Ptuja je 11. 8. 1953 komisiji za zemljiški sklad med skupno vožnjo v avtomobilu na cesti Leskovec–Ptuj izjavil, da je napad na škofa izvedla UDV iz Ivanca. V ta namen je razdelila ljudem obleko in denar, da so pri Cvetlinu napadli škofov avto. Sodišče mu je v začetku oktobra dodelilo dva meseca zapora. Pri izreku sodbe se mu je štelo v oteževalno okoliščino, da je inteligenten in šolan človek, ki bi se moral zavedati, kaj lahko povzročijo nepreverjene govorice o državnih organih in še posebej o ustanovi, kot je UDV, ki mora glede na značaj svojega dela vzbujati posebno zaupanje.35 Za območje Ptuja in Ormoža so v ZAP ohranjeni številni primeri, kjer se je prebivalstvo upiralo vzpostavljanju zadružništva oziroma vključevanju zemlje v zaokrožena državna posestva in obvezni oddaji kmetijskih pridelkov. Iz statističnega poročila Izvršnega odbora Okrajnega ljudskega odbora Ptuj za leto 1951 je razvidno, da so prednjačili prekrški iz zatajitve živine in zakola pri posestnikih ter neoddaje lesa oziroma koriščenje tega v državnih gozdovih. Omenjeni prekrški so bili v tem letu v porastu.36 Na podlagi preučevanj je razvidno, da ZAP iz ohranjenih kazenskih zadev »političnih kaznivih dejanj oziroma prestopkov« hrani največ tistih zoper kmečko prebivalstvo, ki so vrh dosegli na začetku petdesetih let. Še posebej so oblast skrbeli izstopi iz zadružnih skupnosti, zato je poskušala na podlagi kazenskih sankcij omenjene izstope tudi zajeziti. Tožilstvo je nadzorovalo delovanje zadrug in v primeru »deviacij« sprožalo kazenski pregon.37 UDV je take primere spremljala in tožilstvu pomagala pri pregonu, saj so bila omenjena 34 SI_ZAP/0092/001/011/006 v K 762/53, škatla 14, ovoj 28. 35 SI_ZAP/0092/001/011/006 v K 682/53, škatla 14, ovoj 27. 36 SI_ZAP/0078/007/016/00001 Analiza prekrškov 1951, škatla 24, ovoj 146. 37 SI_ZAP/0092/001/009/005 v I 893/51, škatla 9, ovoj 17.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

dejanja zavedena pod 4. točko 5. člena Uputstva za rad islednih organa UDB, torej da služba preiskuje kazenske zadeve uničevanja kmetijstva (Šturm idr., 2003, str. 32). Okrajno sodišče Ptuj je 12. 5. 1945 obsodilo šest ljudi, za katere je Javno tožilstvo na Ptuju sodilo, da so zavirali vključevanje vaške zemlje v zadružno gospodarstvo Pleterje. Prvoobtoženi Franc iz Župečje vasi je bil obdolžen, da je kot predsednik Krajevnega ljudskega odbora Pleterje opustil uradno oznanilo o dodelitvi zemlje nekdanje vaške skupnosti vaški zadrugi z namenom, da zavre razvoj zadružnega gospodarstva. Pod drugo točko je bil spoznan za krivega, da se je sporazumno z Antonom iz Župečje vasi dogovoril, da se že zorana zemlja poravna nazaj v ledino. Janez iz Župečje vasi je bil spoznan za krivega, da je Frančevo akcijo intelektualno podpiral in da je v letu 1948/1949 opustil obvezno oddajo krompirja in ga je nameraval protipravno prodati. Anton je bil spoznan za krivega, da je po Pleterjah organiziral prebivalstvo, ki naj bi pripomoglo, da se zorana zemlja poravna nazaj v ledino. Martin, Antonija in Štefan iz Spodnjih Pleterij so bili spoznani za krive, da so onemogočili traktoristu zadružnega gospodarstva, da bi nadaljeval oranje, z namenom ogrožanja narodne gospodarske politike. Martinu je bilo tudi sojeno, da je v letu 1948/1949 opustil obvezno oddajo krompirja z namenom, da bi ga protipravno prodal. Antoniji je bilo v nadaljevanju dokazano, da je s svojimi izjavami na sestanku vaške skupnosti pri Lovrencu na Dravskem polju širila lažne vesti med prebivalstvom, da je ministrstvo vrnilo pašnike vaški skupnosti, in s tem skušala onemogočiti nastanek zadružnega gospodarstva. Vsem obsojenim so zaplenili celotno premoženje in jih obsodili na odvzem prostosti s prisilnim delom, in sicer Franca na dve leti, Janeza na leto dni, Antona na 16 mesecev, Martina na 15 mesecev, Antonijo na 13 mesecev in Štefana na leto dni.38 Jera iz Marjete na Dravskem polju je bila 9. 11. 1949 spoznana za krivo, da iz malomarnosti ni izpolnila dolžnosti pri vodenju svojega kmetijskega gospodarstva. S tem je oškodovala narodno gospodarstvo, saj ni plačala predpisanega davka za leta 1945–1948 in namesto 1400 litrov obvezne oddaje mleka za leto 1949 predala zgolj 139 litrov, medtem ko se je kazni za neoddajo pitanega prašiča uspela izogniti. Obsojena je bila na 20.000 din denarne kazni oziroma na dobrih 13 mesecev 38 SI_ZAP/0044 v K 172/49, škatla 546.

339

340

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

poboljševalnega dela. Tožilstvo se je nad izrečeno kazen pritožilo, saj je bila obtoženka lastnica 22 hektarjev kmetijskih zemljišč, s katerimi je leta 1949 vstopila v Kmetijsko delovno zadrugo Trniče in po mesecu dni izstopila, zaradi nestrinjanja otrok. Zaradi »družbene nevarnosti« takih kaznivih dejanj pri gradnji socializma je o zadevi odločalo še Okrožno sodišče v Mariboru, ki je 13. 12. 1949 zadevo razveljavilo in poslalo v ponovno sojenje Okrajnemu sodišču na Ptuju. To je 28. 1. 1950 razsodilo, da se obtoženka kaznuje na 13 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in zaplembo celotnega premoženja.39 Zaradi podobnih razlogov so sodili Petru iz Moškanjcev, ki je zanemaril oddajo krompirja v letu 1949 in s tem oškodoval narodno gospodarstvo. Sodišče ga je 17. 1. 1950 obsodilo na 20.000 dinarjev oziroma 13 mesecev poboljševalnega dela.40 Franc iz Bukovcev je bil spoznan za krivega, da je marca 1948 na svojem domu komandirju policijske postaje izrazil sum o koruptivnem dejanju zaposlenega na Odseku za notranje zadeve Ptuj. Ta naj bi od vaščana, ki je zakrivil »črni zakol«, v zameno za molčanje prejel dva kilograma mesa. Sodišče ga je 21. 1. 1949 »za nagrado« obsodilo na dva meseca in deset dni poboljševalnega dela zaradi klevetanja uradne osebe.41 UDV pa je v svojo pristojnost štela tudi nelegalne prestope meje, saj jih je lahko prištevala pod 1. ali 2. točko 5. člena Uputstva za rad islednih organa UDB (Šturm, L. idr., 2003, str. 32). Če pa je menila, da ne gre za politično motivirano dejanje, je primer predala javnemu tožilstvu. Brigita iz Velike Nedelje je bila privedena v preiskovalni zapor 2. 6. 1950, ker je domnevno nameravala nelegalno prestopiti državno mejo z Avstrijo 6. 6. 1950, a jo je pred tem prestregla policija. Pooblaščenstvo UDV za okraj Ptuj je dobilo v pristojnost kazensko zadevo 7. 6. 1950, ki mu jo je posredovalo Javno tožilstvo Ptuj, to pa je omenjeni spis »pomotoma« prejelo od Pooblaščenstva za okraj Slovenj Gradec. Ugotovljeno je bilo, da se je obtoženka že dlje časa »potikala« po državi in se »izogibala« zaposlitvi ter »vdajala« različnim moškim. Z odločbo jo je Odsek za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora 39 SI_ZAP/0044 v K 484/49, škatla 547. 40 SI_ZAP/0044 v K 344/49, škatla 547. 41 SI_ZAP/0044 v K 872/48, škatla 540.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj 26. 7. 1950 kaznoval s tremi meseci odvzema prostosti, saj se je prekršila zoper javni red in mir, ter jo nato napotil na družbeno koristno delo.42 Zanimiv je še spodnji primer, saj bi bil obsojenec z današnjega vidika lahko pojmovan kot »junak« oziroma »posebnež« zaradi svoje »daljnovidnosti« oziroma »uspešnosti«, kajti uspelo mu je izigrati sistem in »preživeti« brez sankcij. Zoper Jakoba s Ptuja se je uvedla preiskava, ker je skušal osebno vplivati s posredovanjem pisem in osebnimi obiski na angleškem, francoskem in ameriškem konzulatu v Zagrebu, glede oblikovanja tujih stališč o statusu FLRS v pravnopolitičnem okviru FLRJ. FLRS bi se po njegovem mnenju morala odcepiti od drugih republik in se priključiti zahodnim državam. Vršil je propagando zoper državo s tem, da je menil, da bi se v FLRS moral ukiniti enostrankarski sistem in uvesti politični pluralizem. Kot je zavedel v zagovoru, sta ga v to silila spor z informbirojem in naslonitev državne politike na zahod. Prav tako je skušal vplivati na vprašanje dodelitve Trsta in Koroške Sloveniji, medtem ko je konzulom pripovedoval o slabem ekonomskem stanju v državi, vključevanju kmetij v zadruge ipd. Želel je ustanoviti lastno demokratično stranko, ki bi težila k zedinjenju vseh slovenskih dežel. Javno tožilstvo Ptuj je primer uradno predalo Pooblaščenstvu UDV za okraj Ptuj 10. 5. 1952. Primer je bil zanimiv tako za Pooblaščenstvo okraja Ptuj kot za Pooblaščenstvo okrožja Maribor, saj sta ga obravnavali obe službi in Jakoba večkrat zaslišali. Kot poštni nameščenec je predstavljal državnega uradnika in je bil zaradi teh stališč državi še bolj nevaren. V preiskovalni zapor so ga »pospremili« 8. 5. 1952 zaradi suma širjenja sovražne propagande, blatenja predstavnikov oblasti in ker je imel stike s tujimi zunanjimi predstavniki ter želel »spraviti« FLRJ v podrejenost tuji »sili«. 20. 5. 1952 so ga na predlog Javnega tožilstva Ptuj suspendirali na delovnem mestu. Kot je sam trdil na zaslišanjih, je začel pisati pisma na konzularna predstavništva in opravljati osebne obiske na konzulatih v Zagrebu že pozimi leta 1950, a ga očitno niso izsledili prej, saj je zaradi dela služboval tudi drugod po FLRS in s terena pošiljal pisma. V zadnjem pismu aprila 1952 ameriškemu predsedniku Trumanu je prosil, naj posreduje za dodelitev Trsta in Koroške 42 SI_ZAP/0092/001/004/001 v B 9/50, škatla 158, ovoj 209.

341

342

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Sloveniji in ga pozval, da ga zaradi lastnih naporov na političnem področju odlikujejo z Nobelovo nagrado. Pooblaščenstvo za okraj Ptuj je na podlagi zasliševanj začelo preučevati njegovo mentalno stanje in se »dokopalo« do zdravniških receptov in zdravstvenih mnenj različnih specialistov iz obdobja okupacije, ki so jih posredovali na UDV Maribor. Kljub temu da so ga v službi suspendirali v začetku leta 1952 in njegovo zadevo v analizo posredovali psihiatrom v Ljubljano ter ga ocenili še v mariborski bolnišnici v oktobru 1952, kjer so ga razglasili za »duševno trajno motenega«, je bil že 26. 7. 1952 izpuščen iz preiskovalnega zapora in ponovno nastopil službo oktobra 1952. UDV se s tem ni strinjala in je želela nadaljevati pregon, a je Javno tožilstvo LRS 14. 2. 1953 potrdilo odločbo o ustavitvi kazenskega pregona s sklepom, da se v primeru ponovitve kaznivega dejanja obtoženi napoti v primerno psihiatrično ustanovo, medtem pa lahko opravlja svojo zaposlitev še naprej.43 Vsa zasliševanja pa se v okviru pristojnih institucij niso »razpletla«, kot so si restriktivno-nadzorne institucije želele, kar ponazarja spodnji primer. Jože z Gorce je bil junija 1951 odveden na Odsek za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Ptuj v Čučkovo ulico št. 2 na zaslišanje zaradi suma povzročitve požara v stanovanjskem objektu in gospodarskem poslopju. Po izjavah zasliševalca je zasliševanega pustil pet minut samega v pisarniškem prostoru. Po vrnitvi je ugotovil, da osumljenca ni in da je okno v prostoru odprto. Našel ga je ležati pred stavbo na stopnišču, še živega, a močno poškodovanega. Umrl je na poti v bolnišnico.44 O ideološkem boju med Katoliško cerkvijo in povojno oblastjo je bilo veliko napisanega. Prav tako je bilo ogromno raziskav narejenih o preganjanju duhovščine in verujočega prebivalstva, zato je raziskava posegla zgolj na ohranjeno arhivsko gradivo in njegovo interpretacijo v ZAP. Del spisovnega gradiva, ki bi zajemalo obravnavano tematiko, ni ohranjen, medtem ko se je raziskava osredotočila zgolj na ohranjena poročila Sodnika za prekrške 1952–1957 in kazenski register (zbirnik) duhovščine, zoper katero se je vodil prekrškovni postopek za leta 1951– 1953. Iz njih je razvidno, zoper katere duhovnike Katoliške 43 SI_ZAP/0092/001/009/006 v I 238/52, škatla 11, ovoj 21. 44 SI_ZAP/0092/001/009/005 v I 481/51, škatla 8, ovoj 16. 45 Prav tam.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

343

Sedež Odseka za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Ptuj leta 1951 v Čučkovi ulici št. 245

cerkve na območju Ptuja in Ormoža ter na podlagi katerega zakona so se vodili postopki. V letu 1952 je tekel postopek na prvi ali drugi stopnji zoper 81 duhovnikov, v letu 1953 pa zoper sedem. Večinoma so jih obsodili, ker so se prekršili zoper javni red in mir: brali so škofovsko okrožnico, ki je po mnenju oblasti širila neresnične vesti med mladino pri verouku, klevetali, izvrševali krst pred vpisom otroka v matično knjigo, zanemarjali stanovanjska poslopja, poučevali verouk med šolskimi urami oziroma se nedostojno vedli. Govorili so, da dedek Mraz ni krščanski, prosili so vernike za denar oziroma pobirali prostovoljne prispevke, se predstavljali z drugim imenom, blagoslavljali velikonočna jedila in kurili velikonočne kresove. Prav tako so padale obsodbe zaradi neočiščenih pločnikov pred cerkvijo ali

344

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

župniščem in streh, polnih snega, zaradi prodaje rožnih vencev, zaradi neprijavljenih organiziranih dogodkov, kot so bili pevski družbeni dogodki in poučevanje verouka. Določeni postopki zoper njih so bili ustavljeni, večino duhovnikov so obsodili na denarne kazni, medtem ko so nekateri za kratek čas morali v zapor.46 Sodnik za prekrške v okviru Poverjeništva za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Ptuj je o duhovščini, zoper katero so se vodili postopki, obveščal Pooblaščenstvo UDV za okraj Ptuj. S seznama za leto 1951/1952 je razvidno, da je bilo v tem obdobju z območja Ptuja kaznovanih 46 duhovnikov.47 Podatki za leto 1954/1955 pričajo, da so se obsodbe nadaljevale na podlagi enakih zgoraj navedenih vzrokov, medtem ko so jim v tem obdobju očitali še zlorabo vere v politične namene in širjenje verske nestrpnosti. V letu 1954 so vodili prekrškovni postopek na območju Ptuja in Ormoža zoper šestnajst duhovnikov, v letu 1955 pa zoper petnajst.48 Za območje Ormoža je za leto 1956 razvidno, da so vodili postopek zoper tri duhovnike.49 V letu 1957 je Svet za notranje zadeve in splošno upravo Občinskega ljudskega odbora Ptuj obravnaval poročilo o negativnih političnih pojavih v Okrajnem ljudskem odboru Ptuj. Iz njega je bilo razbrati, da se je duhovščina kot politični nasprotnik razdelila na tri »struje«: »[…] na tiste, ki so mišljenja, da je z oblastjo potrebno sodelovati […], nadalje na tiste, ki smatrajo, da je sodelovanje z oblastjo oportunizem in pomiritev s komunističnim režimom, kar je za njih nesprejemljivo in na one, ki menijo, da je [novo] družbeno ureditev potrebno vzeti kot dejstvo […]«. Poročilo ugotavlja, da sta druga in tretja »struja« v defenzivi. Na sestanku se je izoblikoval sklep, da število duhovnikov kot storilcev kaznivih dejanj in prekrškov upada.50 46 SI_ZAP/0089/001/009/002_00002 Kazenski register (zbirnik) duhovščine Sodnika za prekrške Ptuj 1952, škatla 61, ovoj 153, SI_ZAP/0089/001/009/002_00003 Kazenski register (zbirnik) duhovščine Sodnika za prekrške Ptuj 1953, poročila v vpisniku S/56, škatla 1, ovoj 1, in poročila v vpisniku S/57, škatla 62, ovoj 55, ter SI_ZAP/0078/011/010/00003 Statistični podatki o kaznovanju prekrškov – letna poročila 1951–1955, škatla 25, ovoj 50. 47 SI_ZAP/0078/011/010/00001 Kaznovanje duhovnikov, škatla 25, ovoj 50. 48 SI_ZAP/0078/011/010 Sodnik za prekrške pri Okrajnem ljudskem odboru Ptuj 1949– 1955, škatla 25, ovoj 50. 49 SI_ZAP/0088 vpisnik S (1956), škatla 61. 50 SI_ZAP/0068/003 Sklep 21. redne seje Sveta za notranje zadeve in splošno upravo, škatla 32, ovoj 187, šifra 20.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Gornji sklep se delno potrjuje v ohranjenih dokumentih, saj je med letnimi poročili sodnika za prekrške konec petdesetih let zaznati »statistični upad« oziroma manjše število prekrškov, storjenih s strani duhovščine, kot v začetku petdesetih let. Seznam virov in literature

Arhivski viri

Analiza prekrškov, škatla 24, ovoj 146.

Fond SI_ZAP/0042 Ljudski odbor mestne občine Ptuj 1952–1955: SI_ZAP/0042/001/001/003/ 018_00010 Okrajni ljudski odbor Ptuj, Tajništvo – Odpošiljanje vojaških obveznikov, nemoralno vedenje (dopis), škatla 12, ovoj 3. Fond SI_ZAP/0044 Okrajno sodišče Ptuj 1850–1979: SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0044, vpisnik K (1948), spis K 872/48, škatla 540. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0044, vpisnik K (1949), spis K 172/49, škatla 546. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0044, vpisnik K (1949), spis K 344/49 in K 484/49, škatla 547. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0044/001 Okrajno sodišče Ptuj – zemljiška knjiga – zbirka listin, št. listine 2969/48 in št. 1088/49.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0078/011/010 Okrajni ljudski odbor Ptuj (1955) Sodnik za prekrške pri Okrajnem ljudskem odboru Ptuj 1949–1955, škatla 25, ovoj 50. Fond SI_ZAP/0088 Sodnik za prekrške Ormož 1956–1990: SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0088 Vpisnik S (1956), škatla 61. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0088 Vpisnik S (1962), škatla 62. Fond SI_ZAP/0089 Sodnik za prekrške Ptuj 1950–2004: SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0089/001/009/002_00002 Kazenski register (zbirnik) duhovščine Sodnika za prekrške Ptuj 1952, škatla 61, ovoj 153.

Fond SI_ZAP/0068 Občinski ljudski odbor Ptuj 1955–1965: SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0068/003 (1958) Sklep 21. redne seje Sveta za notranje zadeve in splošno upravo, škatla 32, ovoj 187, šifra 20.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju,

Fond SI_ZAP/0078 Okrajni ljudski odbor Ptuj 1945–1957: SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0078/007/016/00001 (1951)

S (1956), škatla 1, ovoj 1.

SI_ZAP/0089/001/009/002_00003 Kazenski register (zbirnik) duhovščine Sodnika za prekrške Ptuj 1953, škatla 61, ovoj 153. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0089/001/005/001Vpisnik SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0089/001/, Vpisnik S (1957), škatla 62, ovoj 55.

345

346

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Fond SI_ZAP/0092 Javno tožilstvo Ptuj 1945–2000: SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0092/001/001/001, Vpisnik A (1948), škatla 158, ovoj 202. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0092/001/004/001, Vpisnik B (1950), spis B 9/50 in B 14/50, škatla 158, ovoj 209. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0092/001/009/005, Javno tožilstvo Ptuj, Vpisnik I (1951), spis I 481/51, škatla 8, ovoj 16 in 893/51, škatla 9, ovoj 17. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0092/001/009/006, Javno tožilstvo Ptuj, Vpisnik I (1952), spis I 238/52, škatla 11, ovoj 20. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0092/001/011/002, Javno tožilstvo Ptuj, Vpisnik K (1948), spis K 269/48, škatla 2, ovoj 5. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0092/001/011/006, Javno tožilstvo Ptuj, Vpisnik K (1953), spis K 420/53, K 682/53, K 683/53, K 762/53, škatla 14, ovoj 28. SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0092/001/021/003, Javno tožilstvo Ptuj, Vpisnik Pov (1949), spisi Pov/1949, Dopis advokata Josipa Sedaja poročniku UDV, šk. 158, ovoj 203. Fond SI_ZAP/0606 Sodišče slovenske narodne časti, senat na Ptuju 1945: SI ZAP, Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP/0606, Sodišče slovenske narodne časti, senat na Ptuju, Vpisnik Su (1945), spis Su 2/45, Su 14/45, Su 21/45, Su 22/45, Su 27/45, Su 60/45, Su 64/45, škatla 5, ovoj 1–2.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Literatura Čoh Kladnik, M., 2016. Brezpravje v imenu ljudstva. V M. Čoh Kladnik, ur. Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2016, str. 5–6. Čoh Kladnik, M., 2016a. Kazensko sodstvo poleti 1945. V M. Čoh Kladnik, ur. Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2016, str. 85. Dornik Šubelj, L., 2013. OZNA in prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Založba Modrijan. Griesser Pečar, T., 2016. Božični proces. V M. Čoh Kladnik, ur. Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2016, str. 95. Jambrek, A., 2018. Javno tožilstvo Ptuj 1945–2000 – Urejanje in popisovanje fonda ter interpretacija pisarniških okvirov poslovanja. V G. Jenuš, ur. Arhivi, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, Letnik 40, št. 2. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 2017, str. 387–414. Kolarič, B., 2016: Politični sodni procesi na Slovenskem po koncu druge svetovne vojne. V M. Čoh Kladnik, ur. Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2016, str. 68. Melik, J., 1995: Javni tožilec, ustvarjalec arhivskega gradiva, 1944–1977. V M. Košir idr., ur. Arhivi, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, Letnik 18, št. 1-2. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 1995, str. 60–63.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Mikola, M. 2013. Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po 1945. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Šturm, L., Dornik Šubelj, L. in Čelik, P., 2003: Navodila za delo varnostnih organov v SR Sloveniji. V F. M. Dolinar, ur. Viri, št. 21. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 2003, str. 1–210. Šturm, L., 2016. Revolucionarno kazensko pravo na Slovenskem po drugi svetovni vojni. V M. Čoh Kladnik, ur. Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2016, str. 54. Vodušek Starič, J., 1992. Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba. Uradni dokumenti (zakoni, predpisi, pravilniki) Zakon o zaščiti narodne imovine in njenem upravljanju (ZZNINU), 1945. Uradni list DFJ, št. 36/45. Zakon o prepovedi izzivanja narodne, plemenske in verske mržnje in razdora (ZPINPVMR), 1945. Uradni list DFJ, št. 36/45. Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND), 1945. Uradni list DFJ, št. 66/45. Zakon o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS), 1945. Uradni list DFJ, št. 26/45. Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD), 1946. Uradni list FLRJ, št. 59/46. Zakon o ureditvi ljudskih sodišč (ZULS), 1946. Uradni list FLRJ, št. 51/1946.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS), 1946. Uradni list FLRJ, št. 59/1946. Zakon o javnem tožilstvu (ZJT), 1946. Uradni list FLRJ, št. 60/46. Kazenski zakonik (KZ), 1947. Uradni list FLRJ, št. 106/47. Temeljni zakon o prekrških (TZP), 1947. Uradni list FLRJ, št. 107/47. Zakon o prekrških zoper javni red in mir (ZPZJRM), 1949. Uradni list LRS, št. 16/1949. Zakon o spremembah in dopolnitvah Temeljnega zakona o prekrških (ZSDTZP), 1951. Uradni list FLRJ, št. 46/1951. Kazenski zakonik (KZ), 1951. Uradni list FLRJ, št. 13/51. Temeljni zakon o prekrških (TZP), 1959. Uradni list FLRJ, št. 2/1959. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, 1997. Uradni list RS, št. 1/97.

347

348

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

The supervisory and restrictive function of state institutions in Ptuj and Ormož area 1945-1963 The socio-political framework of post-war Yugoslavia marked the area and population of the present-day Republic of Slovenia. The change of the socio-political and economic system, the prevention of political pluralism, and the violation of human rights, as well as the repression of state institutions, were processes that left an indelible “stamp” on the lives of our ancestors. Yugoslavia, as a totalitarian state with a one-party political system and the cultivation of a cult of the supreme leader personality, controlled all aspects of human life through politics, community, economy, culture, and sport. State institutions took care to preserve the revolutionary socio-political formation and ensure that the population did not “get off” the preordained path. Judicial and administrative authorities, along with “secret police”, played an important role as they were the main “tool” for the persecution of those social “elements” that could jeopardize the achievements of the revolution. As the Constitutional Court of the Republic of Slovenia has already established: “The then courts were not an autonomous, independent, and impartial authority. They were a tool for the implementation of the revolution, ‘a whip in the hands of the people’, ‘an effective means of destroying human pests’, ‘a fighting organ for the persecuting of a class enemy,’ and as such subdued to the administrative apparatus and the monopoly communist party.” (OdlUS, 174, p. 20). The purpose of the article is to investigate and to inform interested public of the operation and mutual cooperation of the prosecutor’s office and secret services after World War II in the People’s Republic of Slovenia during the period 1945-1963 in the area of Ptuj and Ormož in the fulfilment of their restrictive-controlling social function through preserved and selected cases from the Historical Archives in Ptuj. It is commonly known that prosecutors and secret services cooperated in the detection and prosecution of political crimes. While the public is familiar with numerous political processes that took place after the war against collaborators, prominent politicians from the Kingdom of Yugoslavia, economists, intellectuals, representatives of the Catholic Church, and kulaks at the state level until later the repression intervened even among many of the representatives and supporters of the new

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

authority. However, when studying the materials, it was found that the research should be extended to the administration’s archival holdings. The research was focused on establishing connections between the Public Prosecutor’s Office in Ptuj, the Department of the Office of Protection, later to the representative of State Security Administration for Ptuj County, the Department of Internal Affairs of the Ptuj Regional People’s Committee, and Ptuj and Ormož Minor Offense Court within the municipalities from the preserved documentation of the Historical Archives in Ptuj. It was found that in accordance with the competencies and duties both the Public Prosecutor’s Office in Ptuj as the Secret Services and Department of Internal Affairs of the Ptuj Regional People’s Committee actively and regularly participated in the persecution of political offenders in accordance with the legal basis and assigned powers. Based on fragmentarily preserved internal rules and criminal records, operation or cooperation of investigative institutions can be approximately reconstructed. From the preserved cases of political crimes, it is evident that the historical period 1945-1963 that was subject of study in the Historical Archives in Ptuj is not preserved much, but it should be considered that the research relates to the material kept by the Historical Archives in Ptuj, while part of the material remains at their original place, for example, at the Ormož District Court 1958-1963. Also, in Ptuj there are no preserved records of serious political crimes at first instance, since they were dealt with by the District Court in Maribor, which also acted as a court of appeal in the second instance for the District Court of Ptuj and Ormož; these criminal cases are kept by the Regional Archives Maribor. The study found that the research cannot focus solely on the judicial system since the scope of criminal sanctions against the deviance of the population extended to the field of administration. New evidence was examined at Ptuj Public Prosecutor’s Office, Ptuj Minor Offense Court, Ormož Minor Offense Court, the Court of Slovene National Honour - senate in Ptuj, the District People’s Committee Ptuj, the Municipal People’s Committee Ptuj, the Municipal People’s Committee Ormož and the District Court in Ptuj. It was found that the material in Public Prosecutor’s Office of Ptuj was significantly more representative and interesting in relation to the preserved criminal offences against

349

350

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

the regime as evidence kept by the Ptuj District Court. The archive material of the Court of Slovene National Honour, the Senate in Ptuj, is also extremely representative and reveals the cooperation of supervisory and restrictive services in 1945. The administration evidence reveals the cooperation of the Department of Internal Affairs with the judicial system and the secret service which is re-confirmed in the granting of administrative penalties since many decisions on minor offences against the population after 1949 and the statistical reports of Ptuj and Ormož Minor Offense Court have been preserved. To summarize, sufficient material has been preserved, based on which we can get a “feeling” or “cognition” of how people lived in a given time and space in our area, or what influence the state authorities had on their life. Through the prism of today’s reader, who grew up in a democratic society based on respect for human rights and political freedom, the examples described may seem unusual or comical. For our ancestors, however, it was the reality that an individual could get into problems with the authority of the time for freely expressing political or social views.

Aleš Jambrek: Nadzorno-restriktivna funkcija državnih institucij na območju Ptuja in Ormoža 1945–1963

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

351

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča Dr. Aleš Gabrič Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani ales.gabric@inz.si

»Tisto z ukinjanjem gledališčem je bilo premalo premišljeno.« Ptuj je mesto z bogato gledališko tradicijo, prvo poklicno slovensko gledališče pa je kot Okrajno gledališče v Ptuju delovalo od leta 1953. Leta 1958 je bilo, v skladu z leto poprej sprejetim gledališkim zakonom, ukinjeno in je s tem delilo usodo prav tako mladih poklicnih gledališč v Kranju in Kopru. Tedanji direktor gledališča Ptuj Jože Gregorc je v orisu svojega kulturnega udejstvovanja na Ptuju omenil, da je dve leti po ukinitvi gledališča srečal osebo, ki je bila po njegovem mnenju odgovorna za ta kulturni škandal, kajti »za ukinitev gledališč je bil takrat odgovoren en sam človek«. Ni sicer navedel njegovega imena, a je z zapisom kratic »B.Z.« nazorno pokazal, da je bil po njegovem mnenju za ukinitev odgovoren eden poglavitnih slovenskih

353

354

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Maestro Jože Gregorc, zadnji direktor ptujskega gledališča pred ukinitvijo.

komunističnih kulturnih ideologov Boris Ziherl. Ta mu je ob njunem bežnem srečanju omenil: »Tisto z ukinjanjem gledališč je bilo premalo premišljeno.«1 Gregorčev zapis so večkrat navajali kot dokaz, da je oblast ravnala nepremišljeno, prenagljeno, brez analiz in premisleka, kako nadomestiti nastalo praznino. Medtem ko je za gledališči v Kranju in Kopru že pojasnjeno, kako in zakaj je do ukinitve gledališč prišlo,2 je v obsežni literaturi o ptujski gledališki preteklosti temu ekscesu odmerjenega le malo prostora. Gregorc ni podrobneje razložil svojega pogleda na ukinitev, temveč je le zapisal, da »je kot strela udarila vest« o ukinitvi gledališč v Kopru in Kranju, da pa je ptujsko »vzdržalo še leto dni in bilo kljub ustnim in pisnim obljubam

Gregorc, 1985, str. 171.

Gabrič, 2001; Mejak, 2002.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ukinjeno z 31. avgustom 1958«.3 Emil Frelih, režiser številnih predstav gledališča v Ptuju, pa je v spominskem zapisu o tem poglavju lastne ustvarjalnosti nekajkrat zapisal, da so kot argument za ukinjanje gledališč politiki navajali potrebo po preusmerjanju financ iz kulturne porabe v sanacijo gospodarstva.4 Ob koncu sezone 1956/57 na Ptuju ni še nič nakazovalo, da bi se lahko pot prvega poklicnega gledališča v kratkem zaključila. Jože Gregorc je novinarju časnika Večer odgovoril, da »ima naše gledališče več specifičnih težav kot druge sorodne ustanove pri nas«. Ob tem ni, kot je običaj pri kulturnikih, tarnal zaradi premalo denarja in je priznal, da subvencije rastejo iz leta v leto. Na vprašanje, kaj načrtujejo za sezono 1957/58, je preprosto odvrnil, da bodo nadaljevali na dosedanjih temeljih in da »gre za počasno, a vztrajno rast«.5 Bolj kot novega gledališkega zakona z vsemi njegovimi omejitvami, ki so botrovali preureditvi mreže poklicnih gledališč v Sloveniji, je vodstvo gledališča na Ptuju skrbela slaba oprema. Še največja težava je bila odločba Inšpektorata dela iz Ptuja, ki je v začetku junija 1957 odločno zahteval popravilo električne napeljave, saj je ta že ogrožala normalne delovne razmere.6 Tudi ko so člani gledališkega sveta prejeli vabilo na sejo 17. junija 1957, na dnevnem redu ni bilo ničesar, kar bi nakazovalo izredne razmere.7 Prav nasprotno – gledališče je dobivalo vse boljše ocene, izvajalo vse več predstav in prodalo vse več abonmajev. Iskanje vzrokov za ukinitev gledališča zatorej ne gre iskati v lokalnem okolju ali celo v gledališki hiši sami, prav tako pa tudi ne pri posamezniku, ožji skupini ljudi ali lokalnih oblasteh, ki so dotlej podpirale razvoj gledališča. Če želimo pojasniti, v čem se je ptujski primer razlikoval ali bil podoben kranjskemu, koprskemu in drugih slovenskih teatrov, se je treba vrniti nekaj let nazaj in pokukati v širši slovenski kulturni prostor.

Gregorc, 1985, str. 171.

Frelih, 1989, str. 67–69.

Počasna, 1957, str. 4.

SI ZAP 85, š. 5, t.e. 22.

SI ZAP 85, š. 5, t.e. 23, Vabilo na V. redno sejo gledališkega sveta.

355

356

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Od Mestnega do Okrajnega gledališča v Ptuju Po koncu 2. svetovne vojne je ptujsko gledališče obudilo dejavnost na novih temeljih. Predvojno Mestno gledališče, ki ga je vodilo Dramatično društvo, se je leta 1945 preimenovalo v Narodno gledališče v Ptuju, pripravilo nekaj prireditev, s pravimi gledališkimi predstavami pa začelo leta 1946, ko se je preimenovalo v Ljudsko gledališče. Za njegovega upravnika je bil imenovan Jože Rojic, ki je amaterski oder vodil do preoblikovanja gledališča v polpoklicnega v sezoni 1952/53. Sezona 1946/47 je že ponudila redne predstave z za amaterski oder veliko premierami in gostovanji večjih gledališč na Ptuju. Začeli so tudi izdajati gledališki list. Programska shema gledališča, v sezoni 1947/48 preimenovanega v Sindikalno gledališče, je bila podobna sorodnim močnejšim amaterskim odrom, torej mešanica slovenske klasike, npr. Cankarja, svetovne klasike, kot sta Shakespeare ali Molière, spogledovanje z južnoslovanskim svetom s poudarkom na Nušiću, od tujih novitet pa oziranje predvsem proti sovjetskim, precej propagandističnim delom, manj pa proti zahodu.8 Sprva amatersko, kasneje polpoklicno in nato poklicno gledališče na Ptuju je bilo del širšega procesa oblikovanja mreže kulturnih ustanov v Sloveniji, ki se je začel ob koncu štiridesetih let.9 Prvi, ki je zapisal zahtevo po široki mreži poklicnih gledališč, je bil Ferdo Kozak. V elaboratu iz leta 1949, ki ga je zaradi visokih finančnih zahtev za uresničitev predlaganega poimenoval kar »Platoničen« načrt glede potreb slovenske kulture, je med številnimi drugimi predlogi zapisal: »Ustanoviti se morajo republiška gledališča vsaj v Murski Soboti, Celju, Ptuju, Kranju, na Jesenicah, v Trbovljah, Postojni in Novi Gorici. Mogoče tudi v Novem mestu. (…) Centralizacija za vso Slovenijo se mi zdi nesmiselna.«10 Ideje niso bile povsem »platonične«, saj so v naslednjih letih ustanovili veliko novih kulturnih ustanov. Ob Slovenskih narodnih gledališčih (SNG) v Ljubljani in Mariboru so bila kot poklicna ustanovljena Mestno gledališče v Celju, Prešernovo gledališče v

8 Alič, 1952, str. 30–34; Jurkovič in Malec, 1985, str. 175; Mavrič, 1988, str. 47–48; Hren, 2010, str. 19–24. 9

Gabrič, 2000, str. 42–48.

10 SI AS 1589, III, t.e. 30, a.e. 773, str. 1–2.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Kranju, Gledališče Slovenskega Primorja v Postojni, Mestno gledališče v Ljubljani in Okrajno gledališče Ptuj, ki je najprej delovalo kot polpoklicno. Kot polpoklicna, torej z zaposlenim le vodilnim kadrom in tehničnim osebjem, so delovala gledališča v Novi Gorici, na Jesenicah in Šentjakobsko v Ljubljani. In prva leta še v Kopru, ki se je po priključitvi cone B Svobodnega tržaškega ozemlja Jugoslaviji združilo s poklicnim v Postojni, ki je sedež preneslo v Koper. Sredi petdesetih let je tako delovalo osem poklicnih in tri polpoklicna gledališča. Tako goste mreže poklicnih gledališč Slovenija pred tem še ni zabeležila.11 Nova polpoklicna in poklicna gledališča so se morala pri izboru programa ozirati k delom, ki so bila primerna kadru, s katerim so razpolagali, pomanjkljivim tehničnim pogojem in predvsem publiki svojega okolja. Junija 1951 se je v časopisju razvila polemika, v kateri so nekateri partijski ideologi svarili pred prehitrim ustavljanjem poklicnih gledališč in z bolj ortodoksnimi kulturnopolitičnimi pogledi prisegali na amaterizem v okviru delavskih kulturnih društev. A so naleteli na nestrinjanje vodij manjših gledališč, ki so menili, da se lahko naslonijo na amaterske sile, ki so se že izkazale z dolgoletnim delom v gledališču, da pa je prehod na poklicni način delovanja nujen za dvig umetniške ravni njihovega dela. Od Ptujčanov je glas v bran zahtevnejši poti s čim hitrejšo profesionalizacijo gledališča prispeval njihov umetniški vodja in režiser Vladislav Cegnar. Zavedal se je kadrovskih in finančnih omejitev, a poudaril, da glas nekaj ljudi, ki posegajo po ekonomskem argumentu, ne sme preglasiti glasu obiskovalcev gledališča. »Torej trije, morda pet ljudi bi se dobilo v ptujskem okraju, ki bi oporekali upravičenosti gledališča. Kaj pa bi reklo 44.000 obiskovalcev, ki polni dvorane,« se je vprašal Cegnar in nujno za dvigovanje kvalitete uprizoritev dodal še tehtno kritiko, ki bi morala biti hkrati dovolj ostra in korektna, da bi postavila ansamblu zrcalno podobo njegovih dosežkov in neuspehov.12 Dobrobiti idej »platoničnega« načrta so torej hoteli okusiti tudi Ptujčani. Decembra 1949 so potekale prve avdicije sodelavcev gledališča pred komisijo, ki so jo sestavljali strokovnjaki iz ljubljanskega in mariborskega SNG. Prvega januarja 1950 je po uspešno prestani preizkušnji gledališče na Ptuju dobilo prvih sedem stalno 11 Jurca, 1957, str. 16–18; Gabrič, 2010, str. 56–60. 12 Cegnar, 1951, str. 10.

357

358

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

zaposlenih igralcev, pred začetkom sezone 1950/51 pa še štiri. Ob praznovanju 40–letnice delovanja slovenskega gledališča na Ptuju je Okrajni ljudski odbor Ptuj 29. oktobra 1952 izdal odločbo, s katero je gledališče razglasil za ustanovo s samostojnim financiranjem. Ptujsko gledališče je tako v sezono 1952/53 vstopilo kot novo slovensko polpoklicno gledališče in se pridružilo novim manjšim, ustanovljenim v zadnjih letih. Če ne računamo tehničnega osebja v poslopju, ki ni bilo last gledališča, je bilo v ansamblu poleg upravnika in režiserja še osem stalno zaposlenih in trije honorarni igralci. Pri načrtovanju dela so si pomagali z več pogodbenimi sodelavci, zlasti gostujočimi režiserji, in pa domačimi amaterskimi igralci, večletnimi zvestimi sodelavci ptujskega Talijinega hrama. Da jim za zahtevnejši program manjka še marsikaj, se je vodstvo Okrajnega gledališča seveda zavedalo, a obljubljalo, da bodo storili vse, da bi čim prej postali zares pravo in zrelo poklicno gledališče.13 Jože Rojic je leta 1952 ob orisu kulturno-politične vlogo ptujskega gledališča upošteval idejna načela oblasti. Gledališče naj bi vzporedno s prizadevanji za dvig življenjskega standarda delovnega človeka skrbelo za njegov kulturni razvoj. Po delovnem dnevu naj bi gledališče delovnemu ljudstvu ponudilo kulturno razvedrilo, pri ljudeh budilo estetski čut, ga vzgajalo in krepilo ustrezno politično zavest. Vse seveda v okviru socialistične ideje, kot jo je proklamirala Zveza komunistov Jugoslavije, je nedvoumno zaključil Rojic.14 Drugi sodelavci gledališča ob spremembi statusa niso omenjali idejno–političnih zahtev oblasti, temveč zgolj kulturno–umetniške. Po koncu prve polpoklicne sezone 1952/53 in omembi njene bilance so v gledališkem listu zapisali, da je ptujski teater dokazal, »da je vredno in sposobno, da postane za Kranjem, Celjem in Postojno pravo poklicno gledališče«. Nepodpisani avtor besedila, verjetno kar urednik Gledališkega lista Vladislav Cegnar, je dodal: »Vse naše bodoče delo bo služilo izključno temu cilju.«15 Jože Gregorc, ki je aprila 1953 kot direktor prevzel vodenje Okrajnega gledališča v Ptuju, je v ospredje postavil vprašanje, kaj gledališče s skromnim kadrom in omejenimi pogoji delovanja realno zmore. 13 Alič, 1952, str. 34–36. 14 Rojic, 1952, str. 5–6. 15 Pogled, 1953/54, str. 10.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Čeprav so ga ocenjevali kot polpoklicnega, je dejansko delovalo kot podobna manjša poklicna gledališča, je ocenil Gregorc ob odločitvi ptujskih lokalnih oblasti o preoblikovanju polpoklicnega v poklicno pred sezono 1955/56. Pri polpoklicnih so bili običajno stalno zaposleni le upravnik, umetniški in tehniški vodja, medtem ko so bili drugi sodelavci amaterji ali pa pogodbeno vezani na ustanovo. Za razliko od takšnih teatrov so bili na plačilnem seznamu Okrajnega gledališča v Ptuju tudi igralci in administrativno osebje. Zato naj po Gregorčevem mnenju finančne zahteve poklicnega gledališča, ki ga je Okrajni ljudski odbor (OLO) Ptuj formalno ustanovil avgusta 1955, ne bi bile bistveno večje od dotedanjih stroškov delovanja polpoklicnega odra. Večjo spremembo ob pridobitvi statusa poklicnega gledališča je Gregorc videl v dejstvu, da bodo odtlej laže pritegnili kvalitetne igralce, saj so ti stremeli k redni zaposlitvi, ki pa jim jo bolj nestabilna polpoklicna gledališča niso mogla ponuditi. Večja stabilnost pri zaposlovanju naj bi omogočila tudi večje število razpisanih abonmajev in predstav v domači hiši in na gostovanjih.16 Preoblikovanje gledališča v polpoklicno je namreč sprva osiromašilo vrste njegovih sodelavcev. Nov način dela je zahteval celodnevno zaposlitev v gledališču, medtem ko so bili amaterji pred tem bolj angažirani v popoldanskih in večernih urah. Nekateri, ki bi se lahko zaposlili v gledališču, so raje ostali v bolje plačanih dotedanjih službah, svojo gledališko strast pa izživljali na amaterskem odru Svobode Ptuj.17 Ptujsko gledališče ob soočenju z realnostjo poklicnega odra Po koncu prve sezone poklicnega gledališča je Jože Gregorc z zadovoljstvom pritegnil gledališkim strokovnjakom, ki so menili, da so Ptujčani naredili velik korak naprej. Na gostovanjih izven ptujske regije, ki so jo pokrivali s predstavami, so svojo umetniško raven predstavili tudi v Ljubljani in na nekaterih drugih poklicnih odrih. Izmenjava je pripeljala na Ptuj druga slovenska in jugoslovanska gledališča, a so morali le-ti za ptujski Talijin hram izbirati med predstavami, ki potrebujejo manj prostora in tehnične opreme.18 16 Gregorc, 1955/56, str. 32–33. 17 Gregorc, 1985, str. 170. 18 Gregorc, 1956/57 (5), str. 6–8.

359

360

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Najbolj odgovorni za delovanje Okrajnega gledališča v Ptuju (Gledališki list, Okrajno gledališče Ptuj, 1954-55, št. 6-7, str. 153)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Vodstvo gledališča se je kljub napredku zavedalo svojega zaostanka v primerjavi z drugimi poklicnimi gledališči. Razpolagalo je s preskromnim kadrom, da bi lahko sestavilo zahtevnejši repertoar, in uvidelo, da se teh težav še dolgo ne bodo otresli. Gregorc ni imel preveč lepega spomina na gledališko komisijo, sestavljeno večinoma iz profesorjev Akademije za igralsko umetnost, ki je presojala sposobnosti igralcev za zaposlitev na poklicnem odru. Njeno delo je označil za »precej nejasno, zaprto«, igralci naj od nje ne bi dobili »kakšne podrobnejše analize svojega podanega lika, kakor je to na visokih šolah običaj«. Komisija naj bi skrbela predvsem za diplomante svoje akademije, je ocenjeval Gregorc,19 a ob tem spregledal, da ti niso rabili privilegijev, saj jih je bilo za rastoče število gledališč odločno premalo in niso imeli težav z zaposlitvijo. Komisija je dejansko postavila enotne kriterije tako za svoje diplomante, kot za študente, ki so zaradi povpraševanja gledališč študije predčasno opustili, in za bivše amaterje. Zaposlovanje visokošolskih diplomantov pod enakimi pogoji kot bi veljali za študente brez diplome ali dokvalificirane amaterje so enostavno ocenjevali za nedopustno in za podcenjevanje resnega študija.20 Tako je bilo tudi za Okrajno gledališče v Ptuju »širše pritegovanje amaterjev« nekaj vsakdanjega, kot je bilo za druga manjša poklicna gledališča. Predsednik upravnega odbora gledališča Mirko Bračič je opomnil, da bi morali poskrbeti za »njihovo sistematično vzgojo (krajši tečaji in podobno)«.21 Zaradi pomanjkanja igralskega kadra je moralo veliko sodelavcev prevzeti več obveznosti in občasno so se na odrskih scenah med predstavo pojavili tudi šepetalka, odrski mojster, mojster za razsvetljavo ali kdo drug od tehničnega osebja. Bivši amaterski igralec Danijel Šugman, izbran na prvem izboru za poklicnega igralca, je npr. ob igranju kot spreten organizator opravljal še računovodska in tajniška dela in bil pooblaščeni podpisnik vseh listin finančnega značaja, kot poznavalca notranjega delovanja gledališča pa ga je kolektiv izbral še za svojega predstavnika v upravnem odboru.

19 Gregorc, 1985, str. 170. 20 SI AS 249, š. 175, dok. 182/2-56, France Koblar: Poročilo gledališke inšpekcije, 25. 8. 1956. 21 Razgovor, 1954/55, str. 23.

361

362

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Po številu skromen kader je deloval v še bolj skromnih pogojih. Upravnik Okrajnega gledališča v Ptuju Jože Gregorc je menil, da nepoznavalec pred poslopjem niti ne bi vedel, da naj bi bilo to namenjeno kulturnim potrebam. Mestni ljudski odbor Ptuj, ki je bil lastnik stavbe, vanjo desetletje po vojni ni vložil ničesar, zato so se s težavami srečavali člani kolektiva in obiskovalci predstav. Odrska oprema in svetlobni park sta bila zelo pomanjkljiva, garderobe premajhne, kostumografska in scenografska oprema dokaj skromna. Gledalci med odmori predstav niso mogli pokramljati v bifeju ali foyerju, ker jih gledališče ni imelo, garderobe, kamor bi publika odložila odvečna oblačila, prav tako ne, toaletni prostori so bili iz nekih drugih časov. A po Gregorčevem mnenju to še ni bilo najhuje: »Naravnost neznosno pa je škripanje tal (poda) in stolov, ki so vsekakor doslužili. Če si le malo popraviš plašč, ki ga moraš žal držati v rokah ali na kolenu, že nastane splošno škripanje, kar moti gledalce in igralce – tebi pa je neznansko nerodno.« Premori so se zdeli obiskovalcem neskončno dolgi, ker se niso imeli kam zateči, a so bili po Gregorčevem zatrjevanju dejansko med najkrajšimi, saj so se zavedali zadreg, s katerimi so se srečevali njihovi obiskovalci, zamenjali sceno, kolikor hitro se je dalo, in takoj zatem že dvignili zaveso. Poleg zamenjave razbitih šip in nekaj slikarsko pleskarskih del je bil edini večji povojni poseg »zasilno popravilo centralne peči«, ki je prav tako že presegla zanjo predvideno življenjsko dobo. Slabo desetletje po vojni je stara gledališka stavba na Ptuju ponujala sila klavrno podobo.22 Mirko Bračič je ob preoblikovanju teatra v poklicnega omenil, da bo gledalcem kljub temu še vedno škripalo pod stoli in ne bodo imeli garderobe in bifeja, da pa imajo načrte za rešitev tega problema. Ptujska oblast je predvidela gradnjo velike dvorane Doma kulture Jožeta Lacka. A se je izkazalo, da bi to preveč obremenilo občinski in okrajni proračun in da bi bilo zaradi (pre)velikih investicijskih potrebah bolj smiselno izrabiti že obstoječi potencial. Zato se je kot zaprisežen borec za izboljšanje pogojev delovanja gledališča na Ptuju bolj ogreval za alternativno možnost. Da bi se odpovedali megalomanski investiciji v nov kulturni hram in raje sredstva 22 Gregorc, 1954/55, str. 62–63. Glej tudi: SI ZAP 85, š. 7, a.e. 33, Jože Gregorc: Problemi Okrajnega gledališča v Ptuju.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

prerazporedili z ozirom na trenutne potrebe, saj bi le majhen delež predvidene investicije v dom kulture zadostoval »za dela pri adaptaciji in razširitvi gledališča. Z razširitvijo, ki je možna v dosedanjem obsegu, bi dobili dvorano s 450–500 sedeži, kar bi za ptujske razmere za nekaj let popolnoma zadoščalo.«23 A se je začelo krhati tudi pri omiljenem načrtu in Bračič je v začetku leta 1957 že dvomil, da bo gledališka stavba le dočakala prepotrebno prenovo. A je opozoril, da okraj Ptuj daje toliko, kolikor v danih razmerah lahko, »da je Okrajni ljudski odbor doslej z vsem razumevanjem priskočil gledališču na pomoč, čeprav je bil sam v težavah«.24 S tem je med vrsticami nakazal na meje možnega, da gospodarsko zaostalo področje le stežka samo vzdržuje poklicno gledališče. V začetku sezone 1956/57 je ptujskim gledališčnikom zagodla še kurjava, saj je že davno odslužena peč dokončno odpovedala in med drugo in tretjo premiero sezone je zazijal za poklicno gledališče predolg premor. Osebje je mrazu navkljub vadilo v neogretih prostorih, a posledično nekaj prehladov med ansamblom le ni še podaljšalo čakanja publike na nadaljevanje sezone.25 Kljub številnim težavam je ptujsko gledališče uživalo široko podporo svoje okolice in tudi lokalnih oblasti. Najglasnejši zagovornik gledališča Ptuj v lokalnih oblastnih forumih je bil predsednik Sveta za prosveto in kulturo OLO Ptuj Mirko Bračič, ki je bil izvoljen tudi za predsednika upravnega odbora gledališča (kasnejšega gledališkega sveta). Ob prvih korakih polpoklicne gledališke dejavnosti je jeseni 1954 dejal, da je tudi ptujski teater, tako kot so vsa druga v Jugoslaviji, deficitno in odvisno od dotacij okraja. Ta se bile sicer vsako leto višje, a vendarle niso dohajale potreb Okrajnega gledališča. Izrazil je pričakovanje, da bo izboljšanje gospodarskega položaja vplivalo tudi na povišanje sredstev za delovanje ptujskega gledališča, da pa bo moralo k boljši finančni sliki svoje dodati tudi gledališče samo z uvedbo abonmajev in novih oblik iskanja stikov s publiko.26 Bračičeve misli so odražale duh realnosti, saj je poskušal po svojih močeh ugoditi 23 Bračič, 1955/56, str. 34–35. 24 Bračič, 1956/57, str. 44–45. 25 Gregorc, 1956/57 (5), str. 85. 26 Razgovor, 1954/55, str. 23

363

364

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

prošnjam za izboljšanje pogojev delovanja gledališča na Ptuju, a se je hkrati zavedal omejitev zmožnosti lokalnega okolja. Deset let po vojni je bilo v Sloveniji dvajset okrajev, le šest od teh pa jih je imelo poklicno gledališče; in med temi je bil ptujski okraj s pretežno zaostalim agrarnim zaledjem najmanj gospodarsko razvit. Programsko shemo so bili prisiljeni prilagajati pogojem delovanja in svojemu občinstvu. Glede prvega je Gregorc zapisal: »Repertoarno smo bili omejeni zaradi maloštevilnosti igralskega kadra. Izogibati pa smo se morali delom, ki so zahtevala razkošne in drage kostume, ter prezahtevnim scenam.«27 Režiser in nekaj časa umetniški vodja Emil Frelih pa je opozoril, da so morali paziti, da ob prevladi komedij niso zahajali v banalnost in grotesknost ter da so vsako sezono k večinsko lahkotnejšim delom dodali še po nekaj zahtevnejših dram. Z lahkotnejšimi komedijami se niso poskušali zgolj prikupiti ljudem, temveč občinstvo in tudi same sebe soočiti s svojo vsakdanjostjo in konvencionalnostjo.28 Standardni pokazatelj okusa občinstva je seveda število ponovitev predstav. Jože Gregorc je ocenil, da »velik del občinstva najraje obiskuje zgodovinske drame ali pa komedije« in to je pogojevalo tudi izbor programa, predvsem del za sproščanje in smeh.29 Lahkotnejši komedijski žanr je ostal v prevladi vse do ukinitve gledališča, saj je Gregorc menil, da je le treba upoštevati, da »imamo večino podeželskega občinstva«.30 S prehodom na poklicni način delovanja je gledališče vpeljalo abonmajski način prodaje vstopnic. Z izkupičkom prodaje abonmajev prve poklicne sezone so bili več kot zadovoljni. Trem večernim in dvema mladinskima abonmajema na Ptuju so dodali še tri abonmaje v okolici, v Majšperku, Ljutomeru in Ormožu, redno so gostovali še v več krajih v okolici, v Kidričevem, Gorišnici, Središču, Gornji Radgoni, Križevcih pri Ljutomeru, po potrebi tudi drugje. Načrt za drugo sezono je bil povečati število abonentov v domači gledališki hiši na Ptuju.31 Ob tem pa so uspeli razpisati abonma celo v majhni Gorišnici, ki je zamenjala Ormož, kjer so imeli v tej sezoni (samo) več

27 Gregorc, 1985, str. 171. 28 Frelih, 1989, str. 64–66. 29 Gregorc, 1956/57 (5), str. 84. 30 Počasna, 1957, str. 4. 31 Gregorc, 1955/56, str. 33; Gregorc, 1956/57 (1), str. 8.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

gostovanj.32 Misli predsednika gledališkega sveta Mirka Bračiča, da morajo ob razpisovanju abonmajev spodbujati tudi »dijaški abonma«, ga »razširiti na vso mladino in pripraviti zanjo dvoje ali troje popoldanskih mladinskih predstav«,33 je gledališče opravilo že samo, ne da bi ga bilo treba pri tem posebej spodbujati. Jožeta Gregorca je navdušil tisti mladinski abonma, v katerega so se po zaslugi upravitelja šole vpisali skorajda vsi dijaki vajenske šole in bili na obisk predstav primerno pripravljeni. »Izkušnje so namreč pokazale, da vsi ti učenci po končanem šolanju ostanejo redni obiskovalci našega gledališča«,34 je veselo poudaril direktor gledališča. Med ptujsko mladino je vodstvo gledališča opravilo anketo o tem, kakšno gledališče si želijo v svojem okolju. Mladi se očitno niso zadovoljili zgolj z zabavnim značajem, saj so si želeli ogledati več izvirnih slovenskih del, pa tudi svetovne klasike, npr. več Shakespearja. Na vprašanje, če bi se bili sami pripravljeni preizkusiti v pisanju odrskih del, jih je večina odgovorila s kratkim »ne«. Pri vprašanju, če naj bi o predstavah pisali kritike za šolsko nalogo, pa je pozornost pritegnil odgovor, »da je na Slovenskem kritikov že itak preveč in ni potrebno, da bi jih za marnje in nerganje še v šoli vzgajali«.35 Tako kot druga novejša manjša gledališča je bilo tudi ptujsko usmerjeno v iskanje stika z novim občinstvom, tistim, ki pred tem še ni bilo reden gost poklicnih gledališč. To jim je odlično uspevalo. Po Gregorčevih besedah je bil kritik Fran Albreht prav navdušen nad obiskom in odzivom kmetov in delavcev na predstavah ptujskega gledališča in mu je dejal: »Vidiš, to je teater, za take ljudi je treba špilat, ne pa za našo klajnpurgerijo.« Tudi vsi gostje režiserji in igralci »so se pohvalno izrazili o naši publiki«.36 Korak naprej v iskanju stika z občinstvom je ponujal že pogled na gledališki list. Iz preprostega, običajnega lista je v sezoni 1954/55 postalo prav zgledno, lepo urejeno, obsežno in vsebinsko bogato informacijsko glasilo za obiskovalce gledališča in za kulturno problematiko zvedavo bralstvo širšega območja. Po običajnih rubrikah 32 Gregorc, 1956/57 (5), str. 84; SI ZAP 85, š. 5, a.e. 20, Dopis uredništvu Ljudske pravice, 15. 12. 1956. 33 Razgovor, 1954/55, str. 24 34 Gregorc, 1956/57 (5), str. 84. 35 SI ZAP 85, š. 4, a.e. 18, Žbogar Stanislav: O ptujskem gledališču, str. 3–4. 36 SI ZAP 85, š. 7, a.e. 33, Jože Gregorc: Problemi Okrajnega gledališča v Ptuju, str. 3–4.

365

366

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Pogled v uredništvo Gledališkega lista (Gledališki list, Okrajno gledališče Ptuj, 1954-55, št. 6-7, str. 152)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

o novi predstavi, njenem avtorju in ustvarjalcih prireditve na Ptuju, so sledile še številne rubrike. Na domači oder so bile vezane predstavitve igralcev in igralk, anekdote iz gledališkega življenja, obvestila in poročila o gostovanjih po okoliškem podeželju in v drugih gledaliških hišah. Poročila o gledališki dejavnosti doma in po svetu so omogočala vpogled v širši svet teatra. Celotno podobo je popestrilo raznoliko slikovno gradivo od fotografij, slik do karikatur. Vse več reklam na zadnjih straneh gledališkega lista pa je pričalo, da so prizadevanja gledališke uprave za finančno uravnoteženje poslovanja naletela na ugoden odmev lokalnega gospodarstva. Gregorc je ocenil, da je bil to tisti čas »najlepši gledališki list v Sloveniji«,37 a ker se o okusih ne razpravlja, se ne bomo poglabljali v primerjave. Vsekakor je gledališki list pritegnil pozornost ciljne publike, saj so v že omenjeni anketi dijaki menili, da bi to lahko postala »revija, v katero bi predvsem prispevali ptujski literati. Tako bi morda dobili za ta del Slovenije glasilo, ki bi bilo odmev tamkajšnje problematike in teženj.« Razširjen obseg delovanja ptujskega gledališča je odmeval tudi v medijih, saj je bilo decembra 1955 obširneje predstavljeno v radijskem programu, kjer je poročevalec Stanislav Žbogar poudaril, da gledališče uspešno vodi Jože Gregorc, ki se je že izkazal na prejšnjih kulturno–vodstvenih mestih, in da ima v upravnem odboru na čelu z Mirkom Bračičem močno oporo.38 Kljub naporom vodstva gledališča za večanje števila obiskovalcev je bilo Okrajno gledališče Ptuj prva leta delovanja po številu uprizoritev najmanjše med slovenskimi poklicnimi gledališči, saj je njihovih nekaj več kot 30.000 obiskovalcev v sezoni 1955/56 pomenilo približno četrtino obiska dveh največjih slovenskih gledališč, ljubljanskega in mariborskega SNG, bolj primerljiva koprsko in kranjsko pa sta z več kot 46.000 oz. 42.000 gledalci prav tako odskakovala od Ptujčanov. Ti so visoko presegli obisk večine drugih gledališč le na gostovanjih, kar pa je po drugi strani nakazalo, da ima samo mesto Ptuj relativno majhno kritično maso publike; enako podobo je nudilo Gledališče Slovenskega Primorja v Kopru.39

37 Gregorc, 1985, str. 171. 38 ZAP 85, š. 4, a.e. 18, Žbogar Stanislav: O ptujskem gledališču, str. 4. 39 Jurca, 1957, str. 17.

367

368

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V nečem pa so Ptujčani vsekakor prednjačili. Med njimi je vzniknila ideja, da bi odprli svoj gledališki muzej. Takšno ustanovo je sicer predlagal že Ferdo Kozak v svojem »Platoničnem« načrtu, a je bila zamišljena kot osrednje slovenska s sedežem v Ljubljani. Skozi različna obdobja in reorganizacije se je Slovenski gledališki muzej razvil do današnjega Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI). Na Ptuju pa sta se dve kulturni ustanovi, gledališče in Mestni muzej, dogovorili za sodelovanje pri ustanovitvi svojega gledališkega muzeja; na podobno idejo pri drugih novih manjših gledališčih (po znanih podatkih) niso prišli. Omenjeni ptujski ustanovi sta na Ptujčane naslovili poziv, naj pobrskajo med starinami in za muzej, ki naj bi bil samostojna enota znotraj Mestnega muzeja, prispevajo karkoli »v zvezi z razvojem slovenskega in nemškega gledališča« v mestu, da bi ohranili »zanamcem bogato ptujsko gledališko tradicijo«.40 Predlog je podprl tudi predsednik Sveta za prosveto in kulturo Okrajnega ljudskega odbora Ptuj Mirko Bračič.41 Ideja za muzej sicer ni zamrla, a se je gledališče ukvarjalo s toliko težavami, da k realizaciji tega načrta ni uspelo resneje pristopiti. V začetku leta 1957 je Jože Gregorc omenil, da se je nabralo že veliko gradiva. Ker je v pristojnih forumih beseda nanesla tudi na prenos gledališke stavbe v upravo gledališča, bi to lahko pospešilo ustanavljanje muzeja, saj bi v stavbi že lahko našli »nekaj nujno potrebnih prostorov« za ptujski gledališki muzej.42 Ptujsko gledališče v mreži poklicnih gledališč v Sloveniji V razširjeni mreži poklicnih gledališč v Sloveniji sta imeli svojski položaj drami Slovenskih narodnih gledališč v Ljubljani in Mariboru, ki sta bili sposobni izvajati zahtevnejši repertoar. Ptujsko gledališče pa je sodilo med tiste, ki so morali program prilagajati skromnosti kadra in pogojev delovanja, se ozirati na potrebe delavske in kmečke publike svojega okolja in poskrbeti za gostovanja v manjših sosedskih krajih. Za spremljanje delovanja gledališč je Svet za prosveto in kulturo Slovenije aprila 1955 imenoval inšpekcijsko skupino, ki 40 Gledališki muzej, 1954/55, str. 47. 41 Razgovor, 1954/55, str. 23. 42 Gregorc, 1956/57 (5), str. 86.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je začela obiskovati predstave različnih gledališč in ugotavljala usposobljenost njihovih kolektivov. O tem so bili obveščeni tudi v ptujskem gledališču.43 Inšpekcijski skupini je predsedoval rektor Akademije igralskih umetnosti France Koblar, pa tudi večina članov je bila profesorjev iz te valilnice slovenskega gledališkega kadra. Skupina se je angažirala pri pripravi novega gledališkega zakona in sklicala dve konferenci slovenskih gledališč, na katerih so razpravljali, kaj bi morala vsebovati nova zakonodaja. Pozdravili so sprejem novega zveznega jugoslovanskega zakona in se lotili izdelave načel, ki bi čim več slovenskim teatrom omogočala še nadaljnje delovanje kot poklicne kulturne ustanove. Koblarjeva gledališka inšpekcija je izhajala iz strogih, a popolnoma strokovnih kriterijev. Na temelju zbranega gradiva so določali pogoje, ki bi jih moralo izpolniti gledališče, ki bi želelo tudi po novi zakonodaji ostati poklicna kulturna ustanova.44 Takšen pristop je bil bolj pisan na kožo večjim gledališčem z dobro kadrovsko zasedbo in ustreznimi materialnimi pogoji. Nova manjša poklicna gledališča je gledališka inšpekcija po koncu sezone 1955/56 razvrstila v dve skupini. »Sicer še ne popolno, vendar zadovoljivo sta glede igralcev urejeni celjsko in kranjsko gledališče. Mnogo teže je v Kopru in Ptuju«, so zapisali pristojni za ocenjevanje kakovosti gledališč in za slednjega dodali: »Ptujsko gledališče je postalo poklicno šele jeseni 1955 in ima še zelo skromen in nezadosten igralski zbor; opira se na veliko zanimanje občinstva v vsem okraju.«45 Pred Ptujčani je torej po mnenju inšpekcije stalo še mukotrpno delo, če bi želeli izpolniti kvalitativne pogoje za poklicna gledališča. So pa bili pohvaljeni kot eden od vzornih primerov, kako je treba kulturne dobrote širiti tudi izven večjih mest. Predlog gledališkega zakona, ki je prišel v skupščinsko razpravo, se ni v celoti opiral na kriterije, ki so jih pripravili gledališki ustvarjalci. V osnutek zakona, pripravljenega novembra 1956, je slovenska vlada vnesla še stroge kvantitativne kriterije, ki bi jih morala izpolniti poklicna gledališča, če bi hotela računati na zagotovitev redne postavke v proračunu. Da bodo kriteriji verjetno

43 SI ZAP 85, š. 4, a.e. 18, Dopis Sveta za prosveto in kulturo LRS, 20. 4. 1955. 44 Gabrič, 2001, str. 67–73. 45 SI AS 249, š. 175, dok. 182/2-56, France Koblar: Poročilo gledališke inšpekcije, 25. 8. 1956.

369

370

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

previsoki za gledališče na Ptuju, je že junija 1957 ob predstavitvi zakona v skupščinskem odboru za prosveto in kulturo omenil vladni predstavnik Milko Goršič. Tako kot gledališka inšpekcija je tudi on kot problematična omenil dva teatra, saj naj bi tedaj pogoje »izpolnjevala gledališča v Mariboru, Celju, Kranju, kakor tudi ljubljanska, medtem ko se ptujsko gledališče bori z velikimi težavami, prav tako pa tudi koprsko, ki ima cel kup ovir«.46 Predsednik odbora Anton Melik je želel bolj natančno napoved in je vladnega predstavnika neposredno vprašal, »katera gledališča od sedanjih profesionalnih se bodo morala v bodoče uvrstiti v amaterska gledališča«. Goršič je odgovoril, da bo zadnja beseda sicer pripadla ustanovitelju, kar so bila za manjša gledališča okraji, da pa projekcije kažejo sledečo sliko: »Ti pogoji so namreč taki, da najbrž ptujsko gledališče ne bo doseglo ranga profesionalnega gledališča. Koprsko gledališče prav tako ne. Celjsko mestno gledališče jedva, Prešernovo gledališče v Kranju jedva«.47 S tem seveda ni utišal kritik, saj so zagovorniki nadaljnje krepitve gledališč med člani sveta brez ovinkarjenj povedali, da sprejem zakona pomeni razgradnjo dotedanje mreže poklicnih in polpoklicnih gledališč. Od Ptujčanov je seji prisostvoval in bil v razpravi zelo aktiven Mirko Bračič, ki je ocenil, da zakon verjetno vodi v »ukinitev ptujskega gledališča«.48 Kljub pripombam gledališčnikov je slovenska skupščina zakon 28. junija 1957 sprejela. Določal je, da mora imeti dramsko gledališče ob upravniku dva stalna režiserja, ustrezno število igralcev in igralk ter pomožnega umetniškega in tehničnega osebja, letno pa mora biti sposobno uprizoriti vsaj 150 predstav. Dotedanja gledališča so morala »najpozneje do 1. januarja 1958 prilagoditi svojo organizacijo in delo določbam tega zakona«, če pa jim to ne bi uspelo, pa »prenehajo obstajati kot poklicna gledališča, lahko pa nadaljujejo s svojim delom kot amaterska gledališča«.49 Za Ptujčane bi bil to kar velik zalogaj. Upravnika oz. dotlej direktorja so imeli, ne pa tudi dveh stalnih režiserjev, saj so večino predstav režirali gostujoči režiserji. Po

46 SI AS 1115, t.e. 38, Stenografski zapisnik 18. seje odbora za prosveto in kulturo Republiškega zbora Ljudske skupščine LRS, 21. 6. 1957, str. 11. 47 Prav tam, str. 14–15. 48 Prav tam, str. 17. 49 Zakon, 1957, str. 352–357.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mnenju gledališke inšpekcije so imeli, tako kot Gledališče Slovenskega Primorja v Kopru, (pre)skromen igralski kader. Bili pa so tudi eno izmed dveh gledališč, ki v zadnji sezoni ni doseglo predpisanih 150 predstav, saj je koprsko gledališče uprizorilo 130, Okrajno gledališče v Ptuju pa 115 predstav.50 Sprejetju zakona so sledili protesti in peticije gledaliških delavcev in občinstva, ki so stopili v bran v lokalnem okolju uveljavljeni ustanovi. Odzivi, še posebej ob ukinjanju Prešernovega gledališča v Kranju, so bili za politiko tako neprijetni, da so se začeli s to problematiko ukvarjati tudi najvišji slovenski politični forumi. O zapletih, ki jih je sprožil novi slovenski gledališki zakon, so 20. septembra 1957 spregovorili v najožjem slovenskem partijskem vodstvu, na seji izvršnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Predsednik slovenske vlade Boris Kraigher je ob tem omenil, »da okraja Koper in Maribor zagovarjata stališče, da je iz določenih vzrokov potrebno, da ostaneta gledališči v Ptuju in Kopru profesionalni, čeprav ne odgovarjata predpisom zakona, da pa ju je treba zaradi tega okrepiti«. Toda vodilni slovenski politiki so bili neizprosni in vztrajali na kulturnopolitičnem načelu, da je treba manjša poklicna gledališča ukiniti in na njihov račun krepiti amaterske skupine v Delavsko prosvetnih društvih (DPD) Svoboda. Odločili so se, da naj na ta način preoblikujejo dotlej poklicna gledališča »razen gledališč v Ljubljani, Mariboru in Celju«.51 S tem so zapečatili tudi usodo Prešernovega gledališča v Kranju, ki je pred tem – za razliko od koprskega in ptujskega –prejel ugodne ocene gledališke inšpekcije in vladnih organov. Največja afera je tako izbruhnila ob ukinitvi kranjskega gledališča jeseni 1957. Po izglasovanju predloga o reorganizaciji Prešernovega gledališča (pleonazem za ukinitev) na seji OLO Kranj 23. septembra je sledil protestni odstop celotne gledališke inšpekcije, saj so bili s tem pohojeni vsi strokovni kriteriji, in protestna resolucija Sveta za prosveto in kulturo Slovenije (posvetovalnega organa osrednjega državnega organa oblasti). Pri ukinjanju kranjskega gledališča se je z javnimi nastopi vidno angažiral Boris Ziherl, njegove besede, ki so izhajale iz ozko dogmatičnih idejnih načel, pa so mu vtisnile pečat 50 Jurca, 1958, str. 18. 51 SI AS 1589, IK, t.e. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 20.9.1957, str. 10.

371

372

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

grobarja ukinjenih gledališč. Ziherl je bil izvajalec politike, sprejete v najožjem slovenskem partijskem vrhu, nikakor pa ne njen edini oblikovalec. Za razliko od drugih, ki so poskušali odločitve vsaj kolikor toliko racionalno obrazložiti, je Ziherl vztrajal pri svoji dogmatski ideološki razlagi in terminologiji. Slovenska oblast se je odzvala s hitro akcijo discipliniranja neposlušnih, saj ni želela, da bi se isto ponovilo še v Kopru in na Ptuju, kjer so se že začele širiti govorice o ukinitvi še teh dveh gledališč.52 Za izvedbo sklepov seje izvršnega komiteja ZKS z dne 20. septembra 1957 je bil kot predsednik ideološke komisije centralnega komiteja ZKS zadolžen Boris Ziherl. Ko je na seji te komisije 26. septembra 1957 omenil, »da bi bila v Sloveniji poklicna gledališča samo v Ljubljani, Mariboru in Celju«, je zgolj ponovil stališče ožjega partijskega vodstva. In dodal, da naj bi bila posledično kot poklicna ukinjena »gledališča v Kranju, Ptuju in Kopru«. Ziherl je v umetnosti videl (tudi ali pa predvsem) sredstvo za utrjevanje lastnih idejnih pogledov. V razpravi je navrgel kritiko na račun vodstev gledališč, ki bi morala spremeniti programsko shemo, saj je bilo zanj nesprejemljivo, da »sedaj, ko gre za predstave ob proslavi Oktobrske revolucije, vlečejo na dan komade, ki jih imajo pripravljene za posebne priložnosti, namesti da bi prav dela o Oktobru tvorila železni repertoar«. Ziherl je bil zadolžen za razpravljanje o problemih gledališč v javnosti in na posvetovanju s sekretarji okrajnih komitejev ZKS in predsedniki njihovih ideoloških komisij, ki naj bi direktive centralnega partijskega organa prenesli na teren.53 Ukinjanje poklicnega gledališča na Ptuju Ptujsko gledališče je bilo torej po sprejetju nove zakonodaje v nezavidljivem položaju, saj ni izpolnjevalo pogojev, ki jih je predpisal zakon. Na Ptuju ni ob tem še nihče razmišljal, da bi gledališče ukinili, čeprav je bilo predsedniku gledališkega sveta Mirku Bračiču jasno, kaj pomenijo zahteve nove zakonodaje. Kot je omenil predsednik slovenske vlade, je ptujsko gledališče sprva še uživalo podporo lokalnega okolja, a jo je po aferi v Kranju in discipliniranju partijskega članstva in pristojnih organov z direktivami od zgoraj kmalu izgubilo. 52 Gabrič, 2001, str. 99–114. 53 SI AS 1589, III, š. 76, Zapisnik seje Ideološke komisije CK ZKS, 26.9.1957, str. 10.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptujskemu gledališču in drugim ptujskim ustanovam ob tem nikakor ni šlo na roko preoblikovanje upravnih enot z združevanjem okrajev. Ko se je julija 1957 število okrajev v Sloveniji zmanjšalo iz prejšnjih 20 na po novem 11, je Ptuj prenehal biti sedež večje upravne enote in ostal le še sedež občine. Ustanoviteljstvo nad gledališči pa so imeli okraji. In okraj Maribor, ki mu je bil Ptuj priključen, bi tako moral prevzeti skrb za dve gledališči, s čimer bi bil (ob Ljubljani) edini takšen okraj v Sloveniji. Čeprav smo vajeni poslušati kritike iz Maribora na račun centralizma, lahko v protestih, ki so sledile, zasledimo tudi obratno smer osti kritike, usmerjene proti Mariboru in »centralizmu« na okrajnem nivoju. Da je Okrajno gledališče v Ptuju izgubilo podporo lokalnih političnih veljakov, ki so očitno upoštevali direktive iz Ljubljane in Ziherlova stališča o podpori amaterski kulturni dejavnosti, je vidno ob pogledu na seje vodstvenih organov okrajnega in nato občinskega komiteja ZKS Ptuj. V njih gledališče v obdobju, ko se je lomila njegova usoda, sploh ni omenjeno, kaj šele, da bi bilo obravnavano kot aktualni kulturnopolitični problem.54 Tudi ko so na slovenski kulturni praznik 8. februarja 1958 na občinski konferenci ZKS Ptuj končno obravnavali tudi kulturno–prosvetno problematiko v občini Ptuj, v debato niso vključili tudi poklicnega gledališča. Referent Jože Rojic, zelo agilen član DPD Svoboda Ptuj, je kot izhodišče razprave obravnaval le amatersko ptujsko kulturno sceno.55 Odsotnost kakršnegakoli omenjanja poklicnega gledališča na Ptuju na sejah vodilnih občinskih partijskih organov je več kot očitno nakazovala, da je gledališče izgubilo podporo lokalnih oblasti. Zadnje septembrske dni je sicer bolj kot Ptuj pozornost slovenskih odločevalcev o smereh gledališkega razvoja pritegnilo dogajanje v Kranju. Tam se je namreč del lokalnega oblastnega vodstva uprl predlogu za ukinitev gledališča, ne smemo pa pozabiti, da so imeli Kranjčani za razliko od Ptujčanov (in Koprčanov) podporo v ugodnih ocenah gledališke inšpekcije. Ziherl je na posvetu z organizacijskimi sekretarji in predsedniki ideoloških komisij okrajnih odborov ZKS ponovil, da Ptuj in Koper ne izpolnjujeta pogojev za status poklicnega

54 SI ZAP 147, š. 23. 55 SI ZAP 147, š. 27, a.e. 38, Zapisnik občinske konference ZKS Ptuj, 8. 2. 1958.

373

374

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

gledališča. Torej bi morale lokalne oblasti narediti isto, kar so že opravili v Kranju.56 Govorice so se hitro razširile med gledališčniki in obiskovalci njihovih predstav, ki so začeli pisati peticije z zahtevami po nadaljnjem obstoju ptujskega gledališča. Prvo je že 30. septembra 1957 poslal občinski odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Gorišnica. V daljšem pismu so opisali pomen nekdanjega amaterskega in nato poklicnega gledališča na Ptuju. Izjavili so, da ne bodo presojali o njegovi kvaliteti, ker za to niso pristojni, da pa so redni abonmaji v Gorišnici potekali na splošno zadovoljstvo občinstva, ki bi po novem lahko ostalo brez te kulturne dobrine. Opozorili so, »da amaterska ali podobna gledališča ne bodo mogla nuditi tega, kar je lahko nudilo sedanje gledališče«. Kritizirali so politiko koncentriranja najboljših ustanov zgolj v nekaj mestih, saj »če vlagamo v centralne ustanove ogromne vsote, pa jih koristi oz. ima od njih užitek samo center in nekaj okolice, bi upravičeno pričakovali, da bi tudi izven daljne okolice dobili nekaj. Vsi nismo Ljubljančani, Celjani ali Mariborčani, smo pa vsi državljani naše države«, so zapisali Gorišničani v dopisu, pod katerim sta bila podpisana predsednik in sekretar občinskega odbora SZDL.57 Od kod agilnost Gorišnice, da si je izborila in imela dovolj prijav za abonma poklicnega gledališča, in od kod informacije, da so sestavili peticijo z zelo dobro argumentacijo, ki kaže na odlično poznavanje problematike? Brez prevelikega tveganja bi lahko vzrok poiskali v tamkajšnjemu domačinu, igralcu in članu gledališkega sveta Danijelu Šugmanu, prvemu v družinski vrsti poklicnih igralcev, ki sta mu sledila še sin Zlatko in vnuk Jernej Šugman. V naslednjih dneh so sledile nove izjave v podporo ptujskemu gledališču, ki so jih prav tako pošiljali iz krajev, kjer je gledališče redno nastopalo. Stališče, da bo reorganizacija gledališke mreže okrepila amatersko dejavnost v DPD Svobodah, so posredno zavrnile Svobode same, ki so se postavile v bran Okrajnemu gledališču v Ptuju. Svoboda iz Slovenske Bistrice se je ptujskemu gledališču 7. oktobra 1957 zahvalila, ker bodo v sezoni 1957/58 abonma izvajali tudi v njihovem mestu, saj so doslej predstave »le redko izmoledovali

56 SI AS 1589, III, t.e. 61, Zapisnik posvetovanje z org. sekretarji okrajnih komitejev in predsedniki ideoloških komisij, 28. 9. 1957, str. 31. 57 SI ZAP 85, š. 5, a.e. 23, Dopis Občinskega odbora Gorišnica, 30. 9. 1957.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

od raznih gledaliških centrov«.58 Naslednjega dne je podoben dopis sestavila Svoboda iz Ljutomera in se zahvalila, ker jih že tretjo sezono zapored obiskujejo s predstavami in bodo po novem deležni rednega abonmaja. V nasprotju z ideološkimi izgovori oblastnikov, da poklicna gledališča zavirajo razvoj amaterskih odrov, so zapisali, da so bile predstave Ptujčanov »doslej prav masovno obiskane« in da je »ob vzoru ptujskih predstav porasla tudi kvaliteta dramskih predstav domače dramske skupine«.59 Dan kasneje, 9. oktobra, se je prošnji ljutomerskega amaterskega društva pridružil še Občinski ljudski odbor Ljutomer, ki je izrazil upanje, da »bo Okrajni ljudski odbor Maribor zagotovil ptujskemu gledališču potrebna materialna sredstva za njegov nadaljnji obstoj in napredek«.60 Prošnje omenjenih in še drugih, npr. Občinskega sindikalnega sveta Ptuj ali Prosvetnega društva Križevci, so pokazale močno vpetost Okrajnega gledališča v Ptuju v kulturno sceno širše regije. Govorice o nejasni usodi je z objavo članka Kaj je s ptujskim gledališčem? dodatno spodbudil še Ptujski tednik, ki je bralce 8. novembra 1958 pomanjkljivo informiral, da je bilo gledališče že s 1. novembrom ukinjeno. Z nejasnim zapisom, kako bo z že sklenjenimi abonmaji za celotno sezono, je razburil redne obiskovalce, ki niso vedeli kaj in kako.61 Jože Gregorc se je nemudoma odzval in na številne telefonske klice in poizvedovanja, ki jih je bila deležna gledališka uprava, odgovoril s pisnim odzivom na pisanje Ptujskega tednika,62 ki je bil v nekoliko skrajšani obliki objavljen v naslednji številki časopisa teden kasneje. V njem je Gregorc pojasnil, da je gledališče ukinjeno kot samostojna enota, da pa je do konca sezone priključeno SNG Maribor in bo opravilo že prevzete obveznosti. V kritiki tovrstnega reševanja kulturnih problemov je ocenil, da je iluzorno pričakovati, da bi lahko SNG Maribor in amaterska društva nadomestila izpad predstav, ki bodo nastale na Ptuju in okolici zaradi ukinitve ptujskega

58 SI ZAP 85, š. 5, a.e. 23, Dopis Delavsko prosvetnega društva Svoboda Slovenska Bistrica, 7. 10. 1957. 59 SI ZAP 85, š. 5, a.e. 23, Dopis Delavsko prosvetnega društva Svoboda I. Kavčiča Ljutomer, 8. 10. 1957. 60 SI ZAP 85, š. 5, a.e. 23, Dopis Občinskega ljudskega odbora Ljutomer, 9. 10. 1958. 61 Kaj je s ptujskim gledališčem, str. 3 62 SI ZAP 85, š. 7, a.e. 33, Jože Gregorc: Še o ptujskem gledališču.

375

376

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Na okraju Maribor se niso potrudili niti toliko, da bi spisali korektno odločbo o ukinitvi. Namesto Okrajno gledališče v Ptuju so zapisali Mestno gledališče v Ptuju, v zapisu pa najdemo tudi omembo okraja Ptuj, čeprav takšne upravne enote tedaj ni bilo (več). (SI ZAP 85, šk. 7, a.e. 33, Odločba, Okrajni odbor Maribor, 25. 3. 1958.)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

gledališča.63 Da vse ni tako, kot je bilo, je bilo v zadnjih dveh letih delovanja gledališča razvidno tudi v pogledu na gledališki list. V sezoni 1956/57 to že ni bil več tisti vsebinsko bogati informativni časopis kot pred nekaj leti, v sezoni 1957/58, ko je ptujski oder deloval kot ekspozitura mariborskega gledališča, pa je prenehal izhajati. Gregorc je napovedal, da bo sezona 1957/58 rekordna po številu predstav, saj so uspeli razpisati kar sedem abonmajev na Ptuju in še šest v okolici. Vsako delo je na začetku sezone doživelo po dosti več kot 20 ponovitev, kar se je ugodno odrazilo na finančnem položaju gledališča. Da so lahko študirali po dve deli hkrati, so najeli še nekaj igralcev, deloma tudi iz ukinjenega gledališča v Kranju. Tehničnemu osebju, preobremenjenemu zaradi izrazito povišanega števila nadur, so se oddolžili z izplačilom solidne enkratne novoletne nagrade.64 Kljub temu v leto 1958 niso vstopili v pričakovanju nadaljnjega razcveta, temveč v pričakovanju zadnje besede, ki naj bi jo v kratkem izrekel OLO Maribor. To je storil na seji 12. marca 1958, ko je potrdil odlok o ukinitvi gledališča na Ptuju. Pristojni so sicer obljubljali, da bodo poskrbeli, da bi si lahko obiskovalci tudi v bodoče ogledali enako število predstav,65 a je vprašanje, kdo je takšnim obljubam sploh še verjel. Direktorju gledališča Jožetu Gregorcu je OLO Maribor že pred formalnim izglasovanjem ukinitve naročil, naj s 1. marcem 1958 izda odpoved službenega razmerja vsemu umetnostnemu osebju, ker je ob upoštevanju šest mesečnega odpovednega roka pomenilo, da jim je delovno razmerje dejansko prenehalo veljati 31. avgusta.66 Dokončanje sezone 1957/58 je bilo odraz pragmatizma okrajnih oblasti v Mariboru, ki niso želele tako hiteti, da bi prekršili določbe zakonodaje; to so npr. storili v Kranju, kjer ob ukinjanju niso natančno upoštevali zakonskih določb. Po potrditvi ukinitve marca 1958 je Svet za prosveto in kulturo OLO Maribor sklenil, da bo inventar gledališča v Ptuju prevzela Svoboda Ptuj, da naj si tehnično osebje »samo najde primerno zaposlitev«, del igralcev naj bi prevzelo v svoj

63 Gregorc, 1957, str. 3. 64 SI ZAP 85, š. 5, a.e. 23, Zapisnik o VII. redni seji gledališkega sveta, 26. 12. 1957. 65 SI ZAP 85, š. 7, a.e. 33, Odločba, Okrajni odbor Maribor, 25. 3. 1958. 66 SI ZAP 85, š. 6, a.e. 25, Dopis Okrajnega odbora Maribor – Direktorju Okrajnega gledališča v Ptuju, 22. 2. 1958.

377

378

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ansambel SNG Maribor, tisti pa, ki jih le-to ne bi prevzelo, pa »naj bi se zaposlilo v podjetjih, s tem da bi vodilo v »Svobodah« dramsko dejavnost«.67 Zamišljeno je sicer bilo, naj bi SNG Maribor izvajal več predstav na gostovanjih po okraju. Toda kako naj bi ansambel enega bolje opremljenih slovenskih gledaliških hiš pripravljal predstave za majhne in slabo opremljene odre na podeželju, se ni vprašal nihče. Post festum Predpostavke o nadaljevanju dela na amaterski način so izhajale iz ozkih dogmatskih pogledov ideologov, da se lahko prava delavska kultura razvija le v okviru delavskih kulturnih društev, da je poklicna dejavnost preveč odmaknjena od delavsko–kmečke populacije in da večinoma služi le nasprotnikom oblasti. Če pa izhodišče sprememb izhaja zgolj iz ideoloških predpostavk vladajoče politične stranke, se rado zgodi, da je slika povsem zamegljena. Ideologi se razen na idejne obrazce niso sklicevali na analize, statistične podatke, ankete med obiskovalci gledališča ali druge pokazatelje želja in trendov kulturnega razvoja. Zatorej ni nič čudnega, če niso zaznali znakov zamiranja amaterske kulturne ustvarjalnosti, niti spreminjanja življenjskih navad ljudi glede preživljanja prostega časa, namenjenega kulturnemu razvedrilu. Še celo kritike gledališke inšpekcije, ki bi bile lahko ideologom vsaj v primeru ukinjanja gledališča na Ptuju kar dobrodošle, v razpravah niso prišle v ospredje. V nasprotju z nerealnimi izhodišči ideologov je pogled na gledališko ustvarjalnosti v Sloveniji že sredi petdesetih let nakazoval usihanje interesa za delovanje amaterskih gledališč, ki se je le še stopnjevalo z razvojem televizije. Medtem ko je število obiskovalcev poklicnih gledališč po reorganizaciji mreže in aferah z ukinitvami manjših teatrov le malenkostno upadlo, je v nasprotju s pričakovanji ideologov začel strmo padati interes za delovanje na amaterskih odrih in za obiskovanje njihovih prireditev.68 Nič drugače ni bilo na Ptuju. Občinski komite ZKS Ptuj je julija 1958 podprl razvoju amaterskega gledališča v okviru Svobode, ki

67 SI ZAP 85, š. 6, a.e. 25, Dopis Okrajnega odbora Maribor – SNG Maribor, 21. 5. 1958 68 Gabrič, 2010, str. 74–81.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

naj bi poslovalo s čim nižjimi stroški.69 Lokalna občinska oblast, Občinski ljudski odbor Ptuj, je nato odobril DPD Svoboda Ptuj sredstva za delovanje amaterskega gledališča,70 julija 1959 pa je Svoboda dobila v upravljanje inventar bivšega Okrajnega gledališča v Ptuju.71 A vse to ni bilo dovolj, da tudi Ptuj ne bi sledil splošnemu trendu upadanja amaterske kulturne ustvarjalnosti. Gledališka ponudba v poslopju gledališča Ptuj je bila v naslednjih petih, desetih letih72 le še bleda senca tistega, kar so si lahko Ptujčani in okoličani ogledali v minulih petih, desetih letih. To ni zakrivil »en sam človek«, Ziherl, kot je ocenil Gregorc. Prav tako nam je analiza ukinjanja ptujskega gledališča pokazala, da se oblast pri tem skorajda ni sklicevala na pretirano finančno porabo za kulturo, kot je menil Frelih. Z Ziherlom pa se vsekakor lahko strinjamo vsaj v tem, da je bila stvar premalo premišljena. Ampak s takšno ugotovitvijo nismo o politikih vseh vrst, režimov in barv povedali ničesar novega.

69 SI ZAP 147, š. 27, a.e. 38, Zapisnik seje sekretariata Občinskega komiteja ZKS Ptuj, 17. 7. 1958. 70 SI ZAP 85, š. 7, a.e. 33, Odločba, Občinski ljudski odbor Ptuj, 31. 12. 1958. 71 SI ZAP 85, k. 7, a.e. 33, Zapisnik o primopredaji bivšega Okrajnega gledališča v Ptuju dne 2. 7. 1959. 72 Hren, 2010, str. 27–29.

379

380

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Arhivski viri SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 249 – Svet za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije AS 1115 – Skupščina Slovenije AS 1589 – Centralni komite Zveze komunistov Slovenije SI ZAP – Zgodovinski arhiv Ptuj ZAP 85 – Gledališče Ptuj ZAP 147 – Okrajni komite ZKS Ptuj Literatura Alič, F. (1952). Gledališka kronika : 1912-1952. Ptuj: Okrajno gledališče.

Frelih, E. (1989). Zadnjih pet let profesionalnega gledališča v Ptuju. Dialogi, 25, št. 5/6, str. 61–69. Gabrič, A. (2000). Policentrični razvoj slovenskih kulturnih ustanov sredi 20. stoletja. V: Oblikovanje kulturnih ustanov in razvoj Novega mesta v kulturno središče Dolenjske. Novo mesto: Društvo Novo mesto, str. 39–49. Gabrič, A. (2001). Prešernovo gledališče v Kranju : 1945–1957. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. Gabrič, A. (2010). Družbena in družabna vloga gledališke dejavnosti na Slovenskem v 20. stoletju. V: Dinamika sprememb v slovenskem gledališču 20. stoletja. Ljubljana: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo : Maska, str. 15–88.

Alič, F. (1953/54). Ptujsko gledališče po osvoboditvi. Gledališki list Okrajnega gledališča Ptuj, 4 (4), str. 21–22; (5), str. 26–27.

Gledališki muzej. (1954/55). Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 5 (3), str. 47

Bračič, M. (1955/56). V novo sezono. Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 6 (2–3), str. 34–35.

Gregorc, J. (1954/55). Naš Talijin hram. Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 5 (4), str. 62–63.

Bračič, M. (1956/57). V leto 1957. Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 7 (3–4), str. 44–45.

Gregorc, J. (1955/56). Ob začetku sezone 1955/56. Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 6 (2–3), str. 32–33.

Cegnar, V. (1951). Okrajno gledališče v Ptuju. Ljudska pravica, 12 (154), 14. 7. 1951, str. 10. Desetak, S. (1954/55). Gledališka dejavnost v Ptuju. Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 5, (3), str. 37–46; (4), str. 71–76; (5), str. 112–125; (6–7), str. 177–183; (8), str. 217–221; (9–10), str. 264–268.

Gregorc, J. (1956/57). Na pragu nove sezone. Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 7 (1), str. 6–8. Gregorc, J. (1956/57). Novoletna vprašanja direktorju OG. Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 7 (5), str. 83–86.

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Gregorc, J. (1957). Še o ptujskem gledališču. Ptujski tednik, 10 (44), 15. 11. 1957, str. 3. Gregorc, J. (1985). Kulturno življenje tik pred II. svetovno vojno in prva leta po njej v Ptuju. V: 5. ptujski zbornik. Ptuj: Skupščina občine, str. 159–173. Hren, S. (2010). Gledališka dejavnost na Ptuju : diplomsko delo. Maribor: [Sabina Hren]. Jurca, M. (1957). Slovenska gledališča v preteklih letih. Prikazi in študije, 3 (5), str. 12–26. Jurca, M. (1958). Slovenska gledališča v gledališki sezoni 1956/57. Prikazi in študije, 4 (1), str. 16–26. Jurkovič, N. in Malec, P. (1985). Ptujsko gledališče. V: 5. ptujski zbornik. Ptuj: Skupščina občine, str. 175–179. Kaj je s ptujskim gledališčem? Ptujski tednik, 10 (43), 8. 11. 1957, str. 3. Mavrič, I. (1988). Ptujsko gledališče : 1786-1958. Ptuj: Pokrajinski muzej. Mejak, M. (2002). Gledališče v Kopru v letih 1951 – 1957 z ozirom na tradicijo gledališke dejavnosti : [diplomsko delo]. Izola : [Martina Mejak], Počasna in vztrajna rast : razgovor z upravnikom ptujskega Okrajnega gledališča tov. J. Gregorcem. Večer, 13 (59), 12. 3. 1957, str. 4. Pogled nazaj. (1953/54). Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 4 (1–2), str. 10. Razgovor s prof. Mirkom Bračičem. (1954/55). Gledališki list Okrajnega gledališča v Ptuju, 5 (3), str. 21–24.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Rojic, J. (1952). Kulturno in politično poslanstvo gledališča. V: Gledališka kronika : 1912-1952. Ptuj : [Okrajno gledališče], str. 5–6. Uradni dokumenti (zakoni, predpisi, pravilniki) Zakon o poklicnih gledališčih, 1957. Uradni list Ljudske republike Slovenije, 14 (23), 5. 7. 1957, str. 352–358.

381

382

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Termination of the first professional theatre in Ptuj Ptuj has a long theatre tradition, something that has already been described in several articles. The circumstances behind the termination of the first professional theatre in 1958 have garnered less attention. It was a part of the transformation of the Slovenian theatre network after the adoption of a new law regarding professional theatres, after which theatres in Kranj, Koper, and Ptuj were terminated. This article is based on archival material from the theatre as well as authorities and political organizations that influenced its development and reports and interviews of the leading people from the theatre as well as their later recorded memories. After the Second World War, theatre in Ptuj rapidly evolved from the continuation of its pre-war amateur base to a professionalization of the theatre in the mid-1950s. The professionalization of the work was only part of a wider process of solidifying the Slovenian theatre network, which was supposed to bring this genre of art closer to a wider circle of people. In the first post-war decade, the theatre strengthened itself with professional actors and management personnel, but little was done to improve the material conditions of work in an outdated and war-damaged theatre house. The less demanding audience and the lack of technical equipment dictated the choice of repertoire. The theatre’s management decided on lightweight works, comedies, but nevertheless took care that it would not slip below the level expected from a professional stage. The theatre offered season tickets and regularly performed in Ptuj’s domestic hall as well as in the smaller towns and places of the wider area of north-eastern Slovenia. The Ptuj theatre enjoyed the support of the local authorities, which was limited since the Ptuj region was the most backward among the regions that maintained a professional theatre. But further development of professional theatres was to end in 1957 due to the adoption of a law enacted upon professional theatres, which set harsh conditions; however, all those who would not be able to fulfil these conditions would cease to act professionally and continue on the amateur stage. Professional assessments were already compiled during the preparation stage of the new theatre act by an inspection team especially established for this purpose, composed mainly of

Dr. Aleš Gabrič Ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

professors from the Academy for Theatre. The team estimated that Koper and Ptuj, of all the professional theatres due to their modest acting cadre, would have the greatest difficulties in achieving the conditions set down by the act. The government representative announced at the presentation of the law that Ptuj will most likely lose their professional theatre. The existence of a professional theatre in Ptuj was supported by numerous local forums, particularly by the amateur cultural societies in the smaller towns where the Ptuj theatre regularly appeared. At the same time, many stressed that cultural goods must also be accessible to people in smaller towns and not only in the central Slovenian cultural centres. But the requests did not work out. The central Slovene authorities followed the narrow principles of the dogmatic Marxists that professional cultural institutions only inhibit the development of amateur cultural creativity, and therefore the development of amateur theatres should be especially supported. After the termination of Ptuj County, where what was previously known as Ptuj County became connected to Maribor County in 1957, the Ptuj theatre slowly lost the support of the local authorities, as the district paid more attention to the theatre in Maribor. On how unsuitable the basis for the changes of cultural policy was designed showed years after the abolition of the professional theatre. The inhabitants of Ptuj and those of the wider surroundings lost an important part of their cultural offerings as well as a cultural institution that was previously strongly anchored in the area.

383

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

385

Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža Dr. Branko Vnuk Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož branko.vnuk@pmpo.si

Začetki zelo pestre in raznolike službene ter znanstvene poti lani v Ljubljani umrlega umetnostnega zgodovinarja, muzealca, konservatorja, arhivista, likovnega kritika in pedagoga Jožeta Curka (Vipava, *15. junij 1924 – Ljubljana, †16. november 2017) segajo v leto 1950, ko je kot edini diplomiranec z umetnostnozgodovinskega seminarja želel biti zaposlen zunaj Ljubljane, po možnosti na Štajerskem. Profesor Franjo Baš (Kamenče, *1899 – Ljubljana, †1967), ki je bil takrat zaposlen na Ministrstvu za znanost in kulturo, ga je poslal v ptujski muzej, kjer naj bi inventariziral in na gradu postavil obsežno umetnostnozgodovinsko zbirko. Muzejskemu kolektivu, ki je takrat zaposloval devet ljudi, se je pridružil novembra leta 1950 in se skupaj s študentko etnologije Tončico Urbas (Rogatec, *1927) v

386

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

obdobju zime in pomladi v sila neugodnih razmerah, saj na gradu še ni bilo ne elektrike in ne gretja, takoj lotil prvega dela zahtevne naloge, ki sta jo dokončala spomladi leta 1951. Zaposlitev v ptujskem muzeju sicer formalno ni trajala dolgo, saj je že februarja 1951 prevzel mesto kustosa pripravnika v mariborskem muzeju, vendar pod pogojem, da tretjino časa še zmeraj posveti delu v ptujskem muzeju, kjer so se nadaljevale priprave na postavitev umetnostnozgodovinske zbirke v ptujskem gradu. Delo pri tem projektu je septembra 1951 prekinilo služenje vojnega roka. Po vrnitvi iz vojske se je delo v ptujskem muzeju nadaljevalo. 2. novembra 1952 je bilo odprtje galerijske zbirke v drugem nadstropju ptujskega gradu in pri njeni postavitvi je kot restavrator sodeloval tudi slikar Jan Oeltjen (Jaderberg, *1888 – Ptuj, †1968), ki je imel na gradu svoj atelje. Z ureditvijo ptujske galerije slik, ki je zaobjela obdobje od 13. stoletja pa vse do sodobnih takrat s Ptujem povezanih ali na Ptuju delujočih umetnikov (F. Mihelič, J. Mežan, J. Oeltjen, K. Jirak, L. Pandur, T. Hoernes in L. Kasimir), je presegel dotedanji muzejski koncept ptujskih grajskih zbirk, ki se je omejeval le na predstavitev ostalin plemiške bivalne kulture. Razporeditev in vrednotenje razstavljenih likovnih del je leta 1953 predstavil tudi v prvi številki Ptujskega zbornika v članku z naslovom Ptujska galerija slik. S Curkovo prvo zaposlitvijo v ptujskem muzeju sta povezani tudi njegovi prvi objavi v Slovenskem poročevalcu, ki sta izšli 21. in 31. maja leta 1951: Ptuj – staro kulturno mesto in Ptujske umetnostne znamenitosti od renesanse dalje. V obeh prispevkih že slutimo okostje njegovega bodočega znanstvenoraziskovalnega dela na območju Ptuja, pa tudi drugod po Štajerskem: sistematično, poglobljeno in večplastno proučevanje arhitekturne in urbanistične dediščine, ki bo nato s skozi desetletja trajajočim trdnim in požrtvovalnim delom ustvarilo temelje, na katerih sloni preučevanje in varovanje nepremične kulturne dediščine na slovenskem Štajerskem, pa tudi drugod na Slovenskem. V prvem članku, ki obravnava srednjeveški Ptuj, je občudujoče zapisal, da ima vsako človeško naselje, vas ali mesto tako rekoč lastni obraz. V njem je mnogo tipičnega, skupnega z drugimi vasmi in mesti, vendar pa živi v njegovi legi in tipu njegovih stavb tudi nekaj, kar je lastno samo njemu. Ptuj ima vrednot v izobilju. Že njegova zunanjščina pove, da imamo opraviti s pomembnim toriščem

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

387

Jože Curk z restavratorjem Viktorjem Gojkovičem med ogledom ptujskega dominikanskega samostana.

človekovega zgodovinskega dogajanja. Ko pa bolje spoznamo njegov notranji ustroj, nas še bolj zamika čar njegovega romantičnozgodovinskega miljeja, saj je današnji Ptuj sestavljen iz več prvin, ki dajejo pečat njegovi vabljivi zunanjosti: lega, rimska naselbina Poetovio, srednjeveški in novoveški Ptuj. Lepota ptujske mestne lege je očitna vsakomur, ki jo je kdaj občudoval. Naravna lega je omogočila zelo učinkovit razpored arhitektonskih objektov, brez katerih to malo mesto ne bi moglo imeti svoje velike monumentalne učinkovitosti. Oporniki tega razporeda pa so dominikanski samostan, proštijska cerkev z mestnim stolpom, minoritski samostan in grad kot nepričakovani zaključek te trdne kompozicije. V sklepnem delu drugega prispevka, v katerem obravnava novoveški Ptuj, pa ugotavlja, da ni nič čudnega, da je Ptuj s svojimi spomeniki in pomembno preteklostjo že od nekdaj budil v domačinu kult starine in vplival nanj s svojim starinskim obeležjem. Muzejsko izročilo je v tem mestu staro, saj sega od Simona Povodna, zbiratelja rimskih starin v prvi polovici 19. stoletja, preko Ferka, Skrabarja in agilnega Muzejskega društva vse do današnjih dni. In obenem opozori: »Tudi danes, v času prve resnične duhovne in materialne reformacije slovenstva, mora ostati v Ptuju živa skrb za ohranitev podedovanih umetnostnih zakladov kot vidnih dokumentov dob, v katerih so nastali. Naj bo ena osnovnih častnih, pa tudi javnih

388

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

nalog vseh merodajnih činiteljev in tudi vsakega meščana posebej! Vsakomur naj bo jasno, da je Ptuj prebogato umetnostno središče Slovenije, s katerim se v mnogih pogledih ne more primerjati nobeno drugo naše mesto.« Tudi po odhodu iz ptujskega muzeja v Maribor – kjer se je v letu 1953 v režiji mariborskega muzeja posvetil postavitvi umetnostnozgodovinske zbirke in razstavnega salona današnje Umetnostne galerije Maribor, ki je bila odprta 8. februarja 1954 kot samostojna ustanova pod vodstvom Branka Rudolfa in v kateri je Curk ostal kot kustos do konca leta, ko je zapustil muzealske vrste in prestopil v konservatorske vode – je objavil še tri članke o Ptuju. V tedniku Tovariš je 27. februarja 1953 objavil članek Mesto, ki je en sam spomenik, v katerem tovariše na koncu lucidno opozarja, da je treba biti pri obnovi med vojno težko poškodovanega mesta zelo previden, kajti tako mesto, kot je Ptuj, ima posebne zahteve. Rešiti namreč želimo zgodovinsko osredje tega v Sloveniji edinega v celoti zaščitenega mesta ter s tem ohraniti nam in našim zanamcem edinstveno lep urbanistični spomenik naše preteklosti – stari in častitljivi Ptuj. V Ptujskem tedniku je 10. septembra 1954 v članku Ob gospodarski razstavi ne pozabite si ogledati spomenikov gotike v Ptuju tedanje odločujoče še enkrat opozoril, da Ptuj kot najstarejše slovensko mesto hrani v sebi mnogo umetnostnih spomenikov, ki ga postavljajo v vrsto najpomembnejših kulturnozgodovinskih mest Slovenije. Že mesto samo je kot urbanistični organizem edinstveni ohranjeni primer srednjeveške mestne koncepcije v Sloveniji. Konec leta 1954 je prestopil iz muzealskih v konservatorske vode, saj je v Celju prevzel vodenje okrajnega referata za spomeniško varstvo, kjer je ostal do njegove ukinitve maja 1959, vendar skrb za ptujske spomenike ni usahnila. Leta 1958 je v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, objavil prvo umetnostnozgodovinsko relevantno stavbnozgodovinsko obravnavo ptujskega grajskega kompleksa pod naslovom Ptujski grad (stavbno-zgodovinska skica). Razprava je – čeprav danes zaradi novih spoznanj že presežena – še posebej dragocena zaradi objavljenega pregleda starejše literature, na katero se je oprl, prve tehnično skrbno pripravljene skice z vrisanimi fazami stavbnega razvoja gradu in sočasnem upoštevanju najstarejših upodobitev mesta Ptuja kot dobrodošlega vizualnega pripomočka pri razlagi njegovih posameznih gradbenih faz.

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Po ukinitvi celjskega referata leta 1959 se je Curk vrnil v Maribor in se zaposlil kot konservator v takrat ustanovljenem Zavodu za spomeniško varstvo, ki je pokrival okraje Maribor, Celje in Murska Sobota. V letih od 1964 do 1965 je bil tudi njegov ravnatelj, nato pa je za pet let odšel v Ljubljano na Republiški sekretariat za prosveto in kulturo, kjer je bil do leta 1970 svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo. Od začetka delovanja v spomeniškovarstveni službi se je zavedal, da je ključnega pomena za uspešno varovanje dediščine njena inventarizacija. Po zgledu celjskega območja, za katerega je v času službovanja v Celju sistematično zbral obsežno topografsko gradivo, ki je bilo izdano v devetih zvezkih leta 1962, se je med letoma 1961 in 1964 lotil topografskega popisa ptujskega in ormoškega območja. Topografski popis mesta Ptuja iz leta 1961 je žal ostal v rokopisu, topografsko gradivo Ormoža iz leta 1964 pa je bilo vendarle objavljeno leta 1967. V Varstvu spomenikov je leta 1962 in 1965 kot odgovorni konservator objavil dvajset krajših konservatorskih poročil o obnovitvenih delih na spomenikih na Destrniku, v Dolanah (Borl), Dornavi, Juršincih, Litmerku, Majšperku, Miklavžu pri Ormožu, Muretincih, Nadolah pri Žetalah, Ormožu, na Ptuju, Ptujski Gori, v Stopercah, Sv. Tomažu pri Ormožu, Veliki Nedelji, Vitomarcih in Zavrču. Veliko pomembnejša pa sta njegova članka, objavljena v drugi številki Ptujskega zbornika leta 1962: Likovna umetnost v Ptuju in Razvoj ptujske mestne vedute. V prvem poda krajši pregled vseh poimensko znanih slikarjev, kiparjev, arhitektov in predstavnikov umetne obrti, ki so delovali na Ptuju v srednjem in novem veku. Posebno pozornost nameni sodobnim slikarjem, ki so delovali na Ptuju po osvoboditvi, predvsem Janu Oeltjenu, Janezu Mežanu in Albinu Lugariču, opozori pa tudi na študenta Franca Anžela. Vedutnemu slikarstvu je posvečen drugi članek, v katerem podrobno analizira vsako sliko posebej, od najstarejšega utrdbenega načrta Ptuja, ki ga je izrisal vojaški gradbeni inženir Martin Stier leta 1656, pa vse do prvih fotografskih posnetkov Ptuja, ko v zadnji četrtini 19. stoletja fotografija postopoma začne izpodrivati klasično vedutno slikarstvo. Skupaj s soprogo Ivo je Jože Curk leta 1965 v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije objavil prvega izmed štirinajstih umetnostnih vodnikov, ki jih je napisal za omenjeno zbirko in je bil

389

390

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

posvečen prav Ptuju. Vodnik je leta 1967 izšel v nemškem prevodu, leta 1974 pa doživel ponatis. Za študij renesančne arhitekture je pomemben članek Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju, ki je izšel v Zborniku za umetnostno zgodovino leta 1965, kar bo pozneje osnova za Curkovo podrobnejše proučevanje gradbeništva v času baroka in historicizma. Problem urbanega razvoja mest in trgov, ki se mu je kasneje tudi sistematično posvetil, je obravnaval članek z naslovom Urbanistično-gradbene zasnove trgov in mest v Podravju in Prekmurju, ki je izšel v zborniku razprav Svet med Muro in Dravo leta 1968. Na to temo se je navezoval tudi članek Vedute štajerskih trgov in mest, ki je leta 1969 izšel v Časopisu za zgodovino in narodopisje. Istega leta sta izšla tudi dva članka, posvečena Ptuju: v tretji številki Ptujskega zbornika obširni članek Ptuj in njegovi kulturnozgodovinski spomeniki, skrajšana verzija z naslovom Ptuj in njegovi kulturni spomeniki pa v brošuri ob 1900-letnici prve omembe Ptuja (Ptuj 1969 – Pœtovio LXIX). Maja 1970 ga je poklicna pot ponovno vodila v muzealske vrste, ko je na željo Vladimirja Bračiča, ministra v Kavčičevi vladi, prevzel vodenje Pokrajinskega muzeja Ptuj in tam ostal do leta 1974, ko se je preselil v arhivske vrste. Poleg ravnateljskih poslov je opravljal tudi delo kustosa, med drugim je v tem času vodil program razstav sodobne likovne umetnosti v današnji Miheličevi galeriji, a še pomembnejše je bilo njegovo proučevanje stavbne dediščine v starodavnem mestu ob Dravi. V letu, ko je prevzel vodenje ptujskega muzeja, je v Časopisu za zgodovino in narodopisje izšel članek Zgodovina urbanizacije v severovzhodni Sloveniji. Posebej pa moramo poudariti monografijo Ptuj, ki sta jo isto leto izdala skupaj s soprogo, arheologinjo Ivo Mikl Curk, ki je med letoma 1958 in 1965 tudi službovala v ptujskem muzeju. Kot je popolnoma upravičeno ob Curkovi devetdesetletnici povedala Marjeta Ciglenečki, je monografija obeh Curkov še dandanašnji obvezno čtivo za vse, ki želijo o mestu vedeti nekaj več; je vzor strokovno neoporečne publikacije, ki je sicer napisana za širok krog bralcev, a kljub temu ohranja visoka merila in z opisovanjem ptujske preteklosti ne zahaja v slavljenje takrat aktualne politične in družbene stvarnosti. Med njegovim službovanjem v muzeju je izšlo v dnevnem časopisju več njegovih likovnokritičnih in spominskih zapisov: Ob

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

razstavi II. slikarske kolonije (Tednik, 9. september 1971), Ob razstavi slikarskih kolonij (Tednik, 16. november 1972), V spomin Janezu Mežanu (Delo, 7. december 1972), Ob slovesu od Janeza Mežana (Tednik, 7. december 1972), Ob razstavi Janeza Šibile (Tednik, 10. maj 1973), Ob razstavi Janeza Šibile v Ptuju (Tednik, 31. maj 1973), Udeleženci lanske borlske kolonije razstavljajo (Tednik, 11. oktober 1973), Ob razstavi ptujskih likovnih umetnikov (Tednik, 25. oktober 1973), O razstavni dejavnosti Pokrajinskega muzeja Ptuj v prvem polletju 1974 (Tednik, 6. junij 1974), Ob razstavi ptujskih likovnih umetnikov (Tednik, 13. junij 1974), Ob razstavi V. borlske kolonije (Tednik, 5. september 1974), Pokrajina v umetniškem trenutku (Večer, 6. september 1974). Napisal je tudi spremno besedilo k razstavnemu katalogu Akvareli Julija Ošlovnika za razstavo, ki je bila med 20. in 23 novembrom 1974 v prostorih upravne stavbe TGA v Kidričevem. Še enkrat je o kakšnem ptujskem umetniku pisal šele leta 1999, in sicer v razstavnem katalogu Andrej Božič – akvareli. Leta 1973 se je posvetil tudi Ormožu, saj je bil urednik prve številke zbornika Ormož skozi stoletja, za katerega je prispeval dva temeljna članka: O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju in Oris naselitvene zgodovine Podravja, v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije pa je izšel še vodnik Ormož in njegova okolica. V enem izmed redkih intervjujev je leta 1972 spregovoril tudi o raziskavah v ptujskem muzeju. Takrat so namreč potekala obnovitvena dela v križnem hodniku dominikanskega samostana, ki so prinesla popolnoma nova spoznanja o njegovi stavbni zgodovini, in tudi arheološka sondiranja v ptujski proštijski cerkvi ter cerkvi sv. Ožbalta, delalo pa se je tudi na ptujskem gradu (Antika, skeleti in stiskalnice, Večer, 30. avgust 1972). Obširneje je o tem spregovoril v dveh člankih, posvečenih osemdesetletnici delovanja muzeja, objavljenih leta 1973 (Ob osemdesetletnici ptujskega muzeja, Tednik, 18. oktober 1973) in 1975 (Ob 80-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj, Ptujski zbornik). Najpomembnejši njegov članek iz tega obdobja pa je bil objavljen v Časopisu za zgodovino in narodopisje s suhoparnim naslovom Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974, v katerem čisto na novo napiše stavbno zgodovino ptujskega dominikanskega samostana in ptujskega gradu v luči novih dognanj, ki so jih omogočile predhodne raziskave. V zadnjem letu službovanja v Pokrajinskem muzeju Ptuj je Curk

391

392

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v več člankih domačine opozoril na problematiko varovanja naravne in kulturne dediščine. Člankih, ki bi jih bilo treba vnovič brati, saj so tedanji problemi aktualni še danes, če ne celo bolj pereči: Spomeniški Ptuj (Tednik, 23. in 30. maj 1974), Ptuj – arheološki spomenik (Tednik, 11. julij 1974), O Ptuju, kot urbanem kulturnem spomeniku (Tednik, 18. julij 1974) in O Ptuju, kot naravnem kulturnem spomeniku (Tednik, 1. avgust 1974). Naslednje leto se je zelo kritično obregnil še ob razstavo Ptuj – spomeniškovarstveno ovrednotenje mesta in njegovih ambientov, ki je bila v današnji Miheličevi galeriji (Ob razstavi o spomeniškovarstvenem ovrednotenju Ptuja, Večer, 10. september 1975). V prvi vrsti ji je očital pomanjkanje strokovnosti, saj je za natančno spomeniškovarstveno vrednotenje mesta potrebno predvsem njegovo dobro zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko in urbanistično-gradbeno poznavanje, ki ga je pogrešal pri avtorjih razstave. Novembra 1974 je Curk prevzel vodenje Pokrajinskega arhiva v Mariboru in na tem položaju ostal do leta 1983; v njem je kot arhivski svetovalec pričakal upokojitev leta 1986. Leta 1975 je izšla četrta številka Ptujskega zbornika, ki ga je sam uredil, v njem pa je poleg že omenjenega prispevka ob osemdesetletnici ptujskega muzeja izšel še danes aktualni članek z naslovom Fevdalna arhitektura na ozemlju ptujske občine. V okviru zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije je izšel naslednji Curkov vodnik Ptujski grad 1, v katerem obravnava gradbeno zgodovino gradu, njegove lastnike, predvsem pa muzejske zbirke v gradu. Pomemben je tudi članek O srednjeveških zasnovah Ptuja in Maribora, ki je izšel istega leta v Časopisu za zgodovino in narodopisje. V isti reviji je leta 1976 izšel še en temeljni članek o ključnih ptujskih kulturnih spomenikih z naslovom Proštijska cerkev in minoritski samostan v Ptuju, naslednje leto pa v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije vodnik Mestna proštijska cerkev v Ptuju. Curk se je v tem času posvetil tudi za umetnostno zgodovino tako obrobni temi, kot je razvoj cestnega omrežja, in sicer leta 1977 v članku Razvoj prometnih zvez v severovzhodni Sloveniji, objavljenem v zborniku Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1977. Naslednje leto je v Časopisu za zgodovino in narodopisje objavil članek Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja in ga leta 1986 dopolnil s člankoma, objavljenima v Kroniki, in sicer

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju in O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju. Leta 1978 je napisal še eno likovno kritiko o ptujskem slikarju Albinu Lugariču (Ob razstavi akademskega slikarja Albina Lugariča v razstavnem salonu Rotovž, Večer, 21. september 1978) in v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil članek z naslovom Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju. Naslednje leto je v Časopisu za zgodovino in narodopisje objavil še članek O utrjevanju Ptuja v 16. stoletju. O utrjevanju slovenještajerskih mest v 16. stoletju je pisal leta 1982 tudi v Kroniki. Fevdalna arhitektura, ki mu je bila zelo blizu, ga je okupirala leta 1983 v Varstvu spomenikov s člankom Vloga fevdalne arhitekture pri oblikovanju urbanih naselbin na slovenskem Štajerskem, v Ptujskem zborniku leta 1985 pa je obravnaval gradove Borl, Ravno polje in Turnišče v članku s pomenljivim naslovom Trije gradovi – tri usode. Tudi po upokojitvi leta 1986 je ostal aktiven in ploden pisec, kar je razvidno iz njegove nadaljnje bibliografije, ki se nanaša tudi na Ptuj in Ormož. K obravnavi gradbene zgodovine ptujskega minoritskega samostana se je vrnil leta 1989 v prispevku Gradbeno-zgodovinski oris samostana in cerkve v zborniku razprav Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Leta 1993 je v Časopisu za zgodovino in narodopisje izšel prispevek z naslovom O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Štajerskem (gradbeno-zgodovinski oris), v katerem obravnava tri ptujske samostane (dominikanskega, minoritskega in kapucinskega), ki jih je skupaj še enkrat obravnaval v leta 2008 izdani monografiji Samostani na Slovenskem do leta 1780 (skupaj s Sašem Radovanovičem in Polono Vidmar), dominikanski samostan pa v svojem zadnjem prispevku iz leta 2009, v monografiji Dominikanski samostan na Ptuju (skupaj z Jožetom Mlinaričem). Z vprašanjem urbanističnega razvoja Ptuja in Ormoža se je ubadal v samostojni publikaciji Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, ki jo je izdal leta 1991 in ponovno v publikaciji Srednjeveška mesta iz leta 1998. Ptuju v 14. in v 16. stoletju se je posvetil v dveh prispevkih: v članku Urbana podoba Ptuja v 14. stoletju, ki je bil objavljen v zborniku razprav Mestni statut 1376 leta 1997, in v članku z naslovom Gradbena podoba Ptuja na pragu novega veka, izdanem leta 2003 v zborniku razprav Statut mesta Ptuja iz leta 1513. Vrsto teh prispevkov je zaključeval članek O nekaterih nerešenih problemih

393

394

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ptujske topografije, objavljen leta 1999 v Kroniki. Pozabil ni niti na ptujsko in ormoško gradbeništvo: leta 1994 je v Časopisu za zgodovino in narodopisje izšel članek Ptujski gradbeniki med renesanso in historicizmom, leta 2001 pa članek Ormoško gradbeništvo med renesanso in historicizmom, ki ga je leta 2005 dopolnil še s člankom Ormoško gradbeništvo med barokom in secesijo, objavljenim v peti številki zbornika Ormož skozi stoletja. Članka Umetnostna podoba severnega dela Podravja v očeh vizitatorjev 17. in 18. stoletja iz leta 1995 in Umetnostna podoba južnega dela Podravja v očeh vizitatorjev 17. in 18. stoletja iz leta 1997, ki sta izšla v Časopisu za zgodovino in narodopisje, dopolnjujeta naše vedenje o takratni opremi cerkva s ptujskega in ormoškega območja, na začetke cerkvene organizacije pa je opozoril že leta 1992 v prispevku O pražupnijah in pražupnijskih cerkvah na slovenskem Štajerskem, objavljenem v isti strokovni reviji. Posebej je še dvakrat obravnaval tudi ptujsko proštijsko cerkev: v Časopisu za zgodovino in narodopisje leta 1997 v prispevku Proštijska cerkev na Ptuju, leta 1998 pa v zborniku razprav Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija v prispevku, ki ga je naslovil Oris gradbene zgodovine proštijske cerkve na Ptuju. Zadnji prispevek, ki ga je objavil v Ptujskem zborniku, je iz leta 1996 in nosi naslov Mali grad na Ptuju, grajsko arhitekturo z našega, ptujskega območja pa je nazadnje obravnaval leta 2004 v Časopisu za zgodovino in narodopisje, in sicer v prispevku Gradbena podoba gradu Ravno polje. Sodeloval je tudi pri dveh vodnikih po Ptuju in Ormožu: Ptuj. Vodnik po mestu je izšel leta 1996 in v ponatisu leta 2003, Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož pa leta 1998; že leta 1992 pa je Curk za serijo vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije napisal Vodnik po ptujski okolici. Kakor vidimo, je Jože Curk v svoji karieri napisal več kot 110 prispevkov, ki se posredno ali neposredno nanašajo samo na ptujsko in ormoško območje. Pri tem ne smemo pozabiti, da številni njegovi prispevki, ki so izšli v dnevnem, tedenskem in mesečnem časopisju, kakor tudi številni kataloški in drugi zapisi izpod njegovega peresa, ki so nastali ob priložnostnih razstavah, še zmeraj ostajajo neevidentirani, tako da je dejansko število dosti višje od navedenega. Vsekakor pa lahko rečemo, da so njegove objave nepogrešljive na delovni mizi vsakega resnega umetnostnega zgodovinarja, ki

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

se posveča raziskovanju umetnostnega patrimonija slovenske Štajerske, pa tudi Prekmurja, ki mu je Curk posvetil večino svojega raziskovalnega dela in časa. Kakor je navedel Igor Sapač, so mnoga njegova spoznanja skorajda ponarodela in danes se malokdo zaveda, da je številne podatke o arhitekturni zapuščini prvi zbral in objavil Jože Curk. Čeprav brezštevilni konservatorji, muzealci, arhivisti, umetnostni zgodovinarji, zgodovinarji, turistični vodniki in drugi dandanes pogosto uporabljajo dosežke njegovega mukotrpnega raziskovalnega dela, pa prave zahvale za svoje izjemno delo ni bil deležen, stanovskih priznanj ali nagrad ni nikoli dobil, čeprav si jih je gotovo zaslužil bolj od marsikoga drugega. Le Ptujčani so se mu na pobudo Pokrajinskega muzeja Ptuj in Knjižnice Ivana Potrča Ptuj skromno, a vendarle oddolžili: leta 1999 mu je Mestna občina Ptuj ob kulturnem prazniku podelila najvišje priznanje za dosežke s področja kulturnih dejavnosti – veliko oljenko.

Kronološki pregled Curkove bibliografije Ptuja in Ormoža 1951 Jože Curk, Ptuj – staro kulturno mesto, Slovenski poročevalec, 21. 5. 1951, str. 4. Jože Curk, Ptujske umetnostne znamenitosti od renesanse dalje, Slovenski poročevalec, 31. 5. 1951, str. 4. 1953 Jože Curk, Mesto, ki je en sam spomenik, Tovariš, 27. 2. 1953, str. 233. Jože Curk, Ptujska galerija slik, Ptujski zbornik, 1, 1953, str. 59–62, 109–111. 1954 Jože Curk, Ob gospodarski razstavi ne pozabite si ogledati spomenikov gotike v Ptuju, Ptujski tednik, 15. 9. 1954, str. 7. 1958 Jože Curk, Ptujski grad (Stavbno-zgodovinska skica), Kronika, VI/2, 1958, str. 57–66.

395

396

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1961 Jože Curk: Topografski popis mesta, 1961 /rokopis/. 1962 Jože Curk (J. C.), Dornava, VS, VIII, 1962, str. 105 /kons. por./. Jože Curk, Likovna umetnost v Ptuju, Ptujski zbornik, 2, 1962, str. 372–381. Jože Curk (J. C.), Muretinci, VS, VIII, 1962, str. 135 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Ormož, VS, VIII, 1962, str. 137 /kons. por./. Jože Curk: Ptuj, 1962 /rokopis/. Jože Curk (J. C.), Ptuj, VS, VIII, 1962, str. 154–155 /kons. por./. Jože Curk, Razvoj ptujske mestne vedute, Ptujski zbornik, 2, 1962, str. 231–252. Jože Curk (J. C.), Sv. Tomaž pri Ormožu, VS, VIII, 1962, str. 163 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Velika Nedelja, VS, VIII, 1962, str. 169 /kons. por./. 1965 Iva in Jože Curk, Ptuj, Zbirka vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 4, Ljubljana 1965. Jože Curk (J. C.), Borl, VS, IX, 1965, str. 211 /kons. por./. Jože Curk, Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju, ZUZ, NV 7, 1965, str. 37–72. Jože Curk (J. C.), Desternik, VS, IX, 1965, str. 215 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Dornava, VS, IX, 1965, str. 216 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Juršinci, VS, IX, 1965, str. 222 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Litmerk pri Ormožu, VS, IX, 1965, str. 228 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Majšperk, VS, IX, 1965, str. 229 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Miklavž pri Ormožu, VS, IX, 1965, str. 230 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Nadole pri Žetalah, VS, IX, 1965, str. 231 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Ormož, VS, IX, 1965, str. 232 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Ptuj, VS, IX, 1965, str. 237 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Ptujska Gora, VS, IX, 1965, str. 237 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Stoperce, VS, IX, 1965, str. 242 /kons. por./. Jože Curk, Vedute naselij in pokrajinske dominante, Sinteza, 3, 1965, str. 1. Jože Curk (J. C.), Vitomarci v Slov. goricah, VS, IX, 1965, str. 251 /kons. por./. Jože Curk (J. C.), Zavrč, VS, IX, 1965, str. 252 /kons. por./.

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1967 Iva in Jože Curk, Ptuj, Sammlung Kultur- und Naturdenkmäler in Slovenien, 4, Ljubljana 1967. Jože Curk: Topografsko gradivo z območja občine Ormož (izdelano leta 1964), Ljubljana 1967. 1968 Jože Curk, Urbanistično-gradbene zasnove trgov in mest v Podravju in Pomurju, Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968, Maribor 1968, str. 287–310. 1969 Jože Curk, Ptuj in njegovi kulturni spomeniki, Ptuj 1969 – Pœtovio LXIX, Ljubljana 1969, str. 6–8. Jože Curk, Ptuj in njegovi kulturnozgodovinski spomeniki, Ptujski zbornik, 3, 1969, str. 166–183. Jože Curk, Vedute štajerskih trgov in mest, ČZN, n.v. 5, 1969, str. 313–330. 1970 Iva in Jože Curk: Ptuj, Ljubljana 1970. Jože Curk, Zgodovina urbanizacije v severovzhodni Sloveniji, ČZN, n.v. 6, 1970, str. 244–284. 1971 Jože Curk, Ob razstavi II. slikarske kolonije, Tednik, 9. 9. 1971, str. 6. 1972 Jože Curk, Ob razstavi slikarskih kolonij, Tednik, 16. 11. 1972, str. 10. Jože Curk, Ob slovesu od Janeza Mežana, Tednik, 7. 12. 1972, str. 3. Jože Curk, V spomin Janezu Mežanu, Delo, 7. 12. 1972, str. 7. 1973 Jože Curk, Ob osemdesetletnici ptujskega muzeja, Tednik, 18. 10. 1973, str. 4. Jože Curk, Ob razstavi Janeza Šibile, Tednik, 10. 5. 1973, str. 5. Jože Curk, Ob razstavi Janeza Šibile v Ptuju, Tednik, 31. 5. 1973, str. 9. Jože Curk, Ob razstavi ptujskih likovnih umetnikov, Tednik, 25. 10. 1973, str. 9.

397

398

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Jože Curk, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju, Ormož skozi stoletja, I, Maribor 1973, str. 142–151. Jože Curk, Oris naselitvene zgodovine Podravja, Ormož skozi stoletja, I, Maribor 1973, str. 7–19. Jože Curk, Ormož in njegova okolica, Zbirka vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 33, Maribor 1973. Jože Curk, Udeleženci lanske borlske kolonije razstavljajo, Tednik, 11. 10. 1973, str. 9. 1974 Iva in Jože Curk, Ptuj, Nova izdaja 4. zvezka Zbirke vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 4, Ljubljana 1974. Jože Curk: Akvareli Julija Ošlovnika, Razstava je v okviru praznovanja 20. obletnice proizvodnje Tovarne glinice in aluminija »Boris Kidrič« Kidričevo, Upravna zgradba TGA, od 20. do 23. novembra 1974, Murska Sobota 1974 /raz. kat./. Jože Curk, Ob razstavi ptujskih likovnih umetnikov, Tednik, 13. 6. 1974, str. 8. Jože Curk, Ob razstavi V. borlske kolonije, Tednik, 5. 9. 1974, str. 6. Jože Curk, O Ptuju, kot naravnem kulturnem spomeniku, Tednik, 1. 8. 1974, str. 6. Jože Curk, O Ptuju, kot urbanem kulturnem spomeniku, Tednik, 18. 7. 1974, str. 7. Jože Curk, O razstavni dejavnosti Pokrajinskega muzeja Ptuj v prvem polletju 1974, Tednik, 6. 6. 1974, str. 6. Jože Curk, Pokrajina v umetniškem trenutku. Ob razstavi V. borlske slikarske kolonije, Večer, 6. 9. 1974, str. 7. Jože Curk, Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974, ČZN, n.v. 10, 1974, str. 227–266. Jože Curk, Ptuj – arheološki spomenik, Tednik, 11. 7. 1974, str. 8. Jože Curk, Spomeniški Ptuj, Tednik, 23. 5. 1974, str. 16. Jože Curk, Spomeniški Ptuj, Tednik, 30. 5. 1974, str. 11. 1975 Jože Curk, Fevdalna arhitektura na območju ptujske občine, Ptujski zbornik, 4, 1975, str. 179–194. Jože Curk, O srednjeveških zasnovah Ptuja in Maribora, ČZN, n.v. 11, 1975, str. 183–212. Jože Curk, Ob razstavi o spomeniškovarstvenem ovrednotenju Ptuja, Večer,

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

10. 9. 1975, str. 6. Jože Curk, Ob 80-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj, Ptujski zbornik, 4, 1975, str. 9–16. Jože Curk, Ptujski grad 1. Ptujski grad in njegove kulturnozgodovinske zbirke, Zbirka vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 57, Ljubljana 1975. 1976 Jože Curk, Proštijska cerkev in minoritski samostan v Ptuju, ČZN, n.v. 12, 1976, str. 31–67. 1977 Jože Curk, Mestna proštijska cerkev v Ptuju, Zbirka vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 78, Ljubljana 1977. Jože Curk, Razvoj prometnih zvez v severovzhodni Sloveniji, Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1977, 9, Maribor 1977, str. 199–224. 1978 Jože Curk, Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja, ČZN, n.v. 14, 1978, str. 238–268. Jože Curk, Ob razstavi akademskega slikarja Albina Lugariča v razstavnem salonu Rotovž, Večer, 21. 9. 1978, str. 4. 1978–1979 Jože Curk, Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju, ZUZ, NV 14–15, 1978–1979, str. 223–230. 1979 Jože Curk, Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju, ČZN, n.v. 15, 1979, str. 208–263. 1980 Jože Curk, O utrjevanju Ptuja v sredini 16. stoletja, ČZN, n.v. 16, 1980, str. 109–130. 1982 Jože Curk, O utrjevanju slovenještajerskih mest v 16. stoletju, Kronika, 30, 1982, str. 5–11.

399

400

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1983 Jože Curk, Vloga fevdalne arhitekture pri oblikovanju urbanih naselbin na slovenskem Štajerskem, VS, XXV, str. 55–65. 1985 Jože Curk, Trije gradovi – tri usode, Ptujski zbornik, 5, 1985, str. 359–369. 1986 Jože Curk, Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju, Kronika, 34, 1986, str. 7–15. Jože Curk, O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju, Kronika, 34, 1986, str. 138–147. 1989 Jože Curk, Gradbeno-zgodovinski oris samostana in cerkve, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Ptuj-Celje 1989, str. 233–265. 1991 Jože Curk: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja, Maribor 1991. 1992 Jože Curk, O pražupnijah in pražupnijskih cerkvah na Slovenskem Štajerskem, ČZN, n.v. 28, 1992, str. 153–181. Jože Curk, Vodnik po ptujski okolici, Zbirka vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 180, Ljubljana 1992. 1993 Jože Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Štajerskem (gradbeno-zgodovinski oris), ČZN, n.v. 29, 1993, str. 131–163. 1994 Jože Curk, Ptujski gradbeniki med renesanso in historicizmom, ČZN, n.v. 30, 1994, str. 232–265. 1995 Jože Curk, Umetnostna podoba severnega dela Podravja v očeh vizitatorjev 17. in 18. stoletja, ČZN, n.v. 31, 1995 str. 12–32.

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

1996 Andrej Brence, Marjeta Ciglenečki, Jože Curk, Brane Lamut, Anton Skaza: Ptuj. Vodnik po mestu, Maribor 1996. Jože Curk, Mali grad na Ptuju, Ptujski zbornik, 6/2, 1996, str. 441–461. Jože Curk, Proštijska cerkev na Ptuju, ČZN, n.v. 32, 1996, str. 6–17. 1997 Jože Curk, Umetnostna podoba južnega dela Podravja v očeh vizitatorjev 17. in 18. stoletja, ČZN, n.v. 33, 1997, str. 10–37. Jože Curk, Urbana podoba Ptuja v 14. stoletju, Mestni statut 1376, Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj. 17. in 18. oktober 1996, Ptuj 2017, str. 27–37. 1998 Jože Curk, Mitja Kaligarič, Borut Štumberger, Marjana Tomanič-Jevremov: Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož, Ormož 1998. Jože Curk, O nastanku in razvoju srednjeveških mest na slovenskem Štajerskem, Srednjeveška mesta, Ljubljana 1998, str. 135–141. Jože Curk, Oris gradbene zgodovine proštijske cerkve na Ptuju, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija, Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve«, Ptuj 1998, str. 180–189. Jože Curk, Ormož, Srednjeveška mesta, Ljubljana 1998, str. 152–153. Jože Curk, Ptuj, Srednjeveška mesta, Ljubljana 1998, str. 154–158. 1999 Jože Curk: Andrej Božič – akvareli. Razstava Miheličeva galerija, Pokrajinski muzej Ptuj, 7. oktober – 2. november 1999, Maribor 1999 / raz. kat./. Jože Curk, O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije, Kronika, 47, 1999, str. 1–10. 2001 Jože Curk, Ormoško gradbeništvo med renesanso in historicizmom, ČZN, n.v. 37, 2001, str. 287–296. 2003 Andrej Brence, Marjeta Ciglenečki, Jože Curk, Brane Lamut, Anton Skaza: Ptuj. Vodnik po mestu, 2. aktualizirana izdaja, Maribor 2003.

401

402

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Jože Curk, Gradbena podoba Ptuja na pragu novega veka, Statut mesta Ptuj iz leta 1513, Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj 5.–7. november 1997, Ptuj 2003, str. 113–118. 2004 Jože Curk, O gradbeni podobi gradu Ravno polje, ČZN, n.v. 40, 2004, str. 151–156. 2005 Jože Curk, Ormoško gradbeništvo med barokom in secesijo, Ormož skozi stoletja, V, Ormož 2005, str. 538–552. 2008 Jože Curk-Sašo Radovanovič-Polona Vidmar: Samostani na Slovenskem do leta 1780, Maribor 2008. 2009 Jože Curk, Dominikanski samostan na Ptuju. Gradbeno zgodovinska skica, Dominikanski samostan na Ptuju. Publikacija Zgodovinskega arhiva na Ptuju. Gradiva in razprave 5, Ptuj 2009, str. 307–359.

Biografija, intervjuji

Hojka Berlič, Veliki oljenki za Janeza Lotriča in Jožeta Curka, Večer, 5. 2. 1999, str. 13. Marijan Brecelj, Curk, Jože Vid, Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www. slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1005710/#primorski-slovenskibiografski-leksikon. Marjeta Ciglenečki, Jože Curk. Ob devetdesetletnici, ČZN, n.v. 50, 2014, str. 5–11.

Melita Forstnerič Hajnšek, Orač ledine in nemirni iskalec. Po smrti umetnostnega zgodovinarja Jožeta Curka (1924–2017), Večer, 5. 2. 2018, str. 10. Majda Goznik (MG), Komu velika oljenka. Pred drugo sejo mestnega sveta, Tednik, 28. 1. 1999, str. 14. Majda Goznik (MG), Veliki oljenki J. Curku in J. Lotriču, Tednik, 4. 2. 1999, str. 15. Majda Goznik (MG), Oljenke, plakete in priznanja, Tednik, 12. 2. 1999, str. 5.

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Tamara Jurič, Curk, Jože, Štajerci.si, 11. 5. 2018, http://www.štajerci.si/ osebe/curk-jo%C5%BEe-/202/.

Branko Vnuk, Ob devetdesetletnici Jožeta Curka, ZUZ, n.v. XLX, 2014, str. 9–12.

Mirjana Koren, Nekaj drobcev iz spominske malhe Jožeta Curka, 170 let Slovenskega muzejskega društva. Jubilejni zbornik, Muzejska knjižnica 4, Ljubljana 2010, str. 80–82.

Sergej Vrišer, Bogata umetnostnozgodovinska bera. Šestdeset let Jožeta Curka, Večer, 19. 6. 1984, str. 6.

Darja Lukman Žunec, Za kršitelje najmanj 60 tisočakov kazni. Kmalu odlok o izveskih v starem Ptuju, Večer, 29. 1. 1999, str. 13. Slavko Podbrežnik, Ljubiteljska kultura ohranja slovenski narod. Proslava ob kulturnem prazniku v Narodnem domu, Večer, 10. 2. 1999, str. 13. Igor Sapač, Prof. Jože Curk. Petinosemdesetletnik, Bilten SUZD, 4/2009, 2009, http://www.suzd. si/bilten/bilten-suzd-2009-4/ drutvena-kronika/138-obpetinosemdesetletnici-prof-joetacurk. Igor Sapač, Jože Curk (Vipava, 15. junij 1924–Ljubljana, 16. november 2107), Umetnostna kronika, 57, 2017, str. 25–28. Marijan Slabe, Prof. Jože Curk. Ob 70-letnici, VS, 36, 1997, str. 134–135. Ivan Stopar, Jože Curk, osemdesetletnik, ZUZ, n.v. 40, 2004, str. 15–17. Marija Švajncer (MŠ), Antika, skeleti in stiskalnice. Pogovor z Jožetom Curkom, umetn. zgodovinarjem, ravnateljem Mestnega muzeja v Ptuju, Večer, 30. 8. 1972, str. 11. Slavica Tovšak, Jože Curk – osemdesetletnik, Večer, 6. 7. 2004, str. 11.

Sergej Vrišer, Izjemno strokovno oko in spomin. Sedemdeset let Jože Curka, Večer, 30. 6. 1994, str. 14. Sergej Vrišer, Jože Curk – sedemdesetletnik, ČZN, n.v. 30, 1994, str. 180–181.

403

404

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Jože Curk’s contributions to the knowledge of the artistic image of Ptuj and Ormož The beginning of a very varied, diverse career that followed a scientific path, and which ended last in Ljubljana, for deceased art historian, museum worker, conservator, archivist, art critic, and pedagogue Jože Curk (Vipava, June 15th, 1924 - Ljubljana, † November 16th, 2017) date back to 1950, when he, as the only graduate of the Art History Seminar, wanted to be employed outside Ljubljana, possibly in Styria. Professor Franjo Baš, who was employed at that time with the Ministry of Science and Culture, sent him to the Ptuj Museum, where he was to inventory and set up an extensive artistic and historical collection at the castle. He joined the Museum Collective in November 1950, and, together with the Ethnology Student Tončica Urbas, immediately started the first part of the challenging task that was completed in the spring of 1951. His employment at the Ptuj Museum did not last long, since he took over as curator apprentice at the Maribor Museum as early as February 1951 on the condition that he still dedicate one third of his time to working at the Ptuj Museum, where preparations for the installation of an art history collection at the Ptuj castle continued. In September 1951, the work on this project was interrupted by a period of military service. After returning from military service, work at the Ptuj Museum continued, and on November 2nd, 1952, and thus followed a gallery collection opening on the second floor of the Ptuj castle. With an arrangement by the Ptuj Gallery of paintings that covered the period from the 13th century to modern contemporary Ptuj-connected or active Ptuj artists, it surpassed the previous museum concept of Ptuj castle collections, which was limited only to the presentation of the remains of a noble living culture. Curk’s first job at the Ptuj Museum was also related to his first two publications in the Slovenian Rapporteur (Slovenski poročevalec), published on May 21st and 31st, 1951: Ptuj - the old cultural city (Ptuj – staro kulturno mesto) and Ptuj artistic sights from the Renaissance onwards (Ptujske umetnostne znamenitosti od renesanse dalje). In both articles, the framework of his future scientific research work in the area of Ptuj, as well as elsewhere in Styria, is already seen: a systematic, detailed, and multifaceted study of architectural and urban heritage, which will then, with decades of solid and sacrificial

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

work, create the foundations on which the study and protection of immovable cultural heritage in Slovenian Styria, as well as elsewhere in Slovenia, is based. At the end of 1954, he moved from the museum to conservation’s waters, having taken over the management of the district department for monument protection in Celje and remained there until its abolishment in May 1959, but his concern for Ptuj monuments did not diminish. In 1958, in Kronika, the newspaper for Slovenian local history, he published the first artistic and historically relevant architectural and historical discussion of the Ptuj castle complex under the title Ptuj castle (building-historical sketch) (Ptujski grad (stavbno-zgodovinska skica)). The discussion is – although it has as already been outdated due to new insights - particularly valuable due to the published review of older literature on which it was based, the first technically carefully prepared sketch with the phases of building development of the castle drawn, and simultaneously considering the oldest representations of Ptuj as a welcome visual aid in the interpretation its individual construction phases. After the abolishment of the Celje department in 1959, Curk returned to Maribor and became employed as a conservator in the then-established Institute for Protection of Cultural Monuments, covering the districts of Maribor, Celje, and Murska Sobota. From 1964 to 1965, he was also the director, and then for five years, he went to Ljubljana to the Republican Secretariat for Education and Culture, where until 1970 he was a consultant for museums, galleries, archives, and monumental protection. From the beginning of his work at the Protection of Cultural Monuments, he was aware that its inventory was of key importance for successful heritage protection. Following the example of the Celje district, where, during his service in Celje, he systematically collected extensive topographical material that was subsequently published in nine volumes in 1962, the Topographic List of the Ptuj and Ormož areas was undertaken between 1961 and 1964. Unfortunately, the topographical list of the town of Ptuj from 1961 remained in manuscript form, however, the topographic material of Ormož from 1964 was published in 1967. In May 1970, his career path took him once more into museum waters when, at the request of Vladimir Bračič, Minister of the Kavčič

405

406

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

government, he took over the management of the Regional Museum Ptuj and remained there until 1974, when he moved to an archival line of work. In addition to managerial work, he also performed the work of curator among other things. During this time, he led a programme of exhibitions of contemporary fine art in today’s Mihelič Gallery, but his study of building heritage in the ancient city near the River Drava was even more important. In the year that he took over the management of Museum Ptuj, we must especially emphasize the Ptuj monograph, which he published together with his wife, archaeologist Iva Mikl Curk, who also served at Museum Ptuj between 1958 and 1965. As Marjeta Ciglenečki justifiably said at Curk’s ninety-year anniversary, the monograph of both Curks is still a must-read for everyone who wants to know something more about the city; it is an example of a professionally irreproachable publication, which was written for a wide circle of readers, but nevertheless maintains high standards, and in describing Ptuj’s past does not go into celebrating the thenpolitical and social realities. In the last year of his service at Regional Museum Ptuj, Curk warned the locals of the issues regarding protecting natural and cultural heritage in several articles. Articles that should be reread, since the problems back then are still current today, if not even more pressing: Ptuj Monuments (Spomeniški Ptuj) (Tednik, 23rd and 30th May, 1974), Ptuj - an archaeological monument (Ptuj – arheološki spomenik ) (Tednik, July 11th, 1974 ), About Ptuj, as an urban cultural monument (O Ptuju, kot urbanem kulturnem spomeniku) (Tednik, July 18th, 1974) and About Ptuj, as a natural cultural monument (O Ptuju, kot naravnem kulturnem spomeniku) (Tednik, August 1st, 1974). The following year, he was very critical of the exhibition Ptuj - a monumental evaluation of the city and its ambiences (Ptuj – spomeniškovarstveno ovrednotenje mesta in njegovih ambientov), which was held in what is today the Mihelič Gallery (At the exhibition on the monumental evaluation of Ptuj (Ob razstavi o spomeniškovarstvenem ovrednotenju Ptuja), Večer, September 10th, 1975). In the first place, he criticized it for its lack of professionalism, since the precise monumental valuation of the city requires, above all, good historical, art historical, and urban-building knowledge that had been missed by the authors of the exhibition.

Dr. Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

In November 1974, Curk took over the management of Regional Archives Maribor and remained in that position until 1983; as an archive advisor, he worked there until his retirement in 1986. Even after his retirement in 1986, he remained an active and prolific writer, as can be seen from his bibliography, which also refers to Ptuj and Ormož. During his career, Jože Curk wrote over 110 articles, which, directly or indirectly, refer only to the Ptuj and Ormož area. It should not be forgotten that many of his contributions were published in daily, weekly, and monthly newspapers, as well as numerous catalogues and other records from under his pen written at occasional exhibitions that arose, remain unregistered so that the actual number is much higher than what was mentioned above. In any case, we can say that his publications are indispensable when placed on the working table of every serious art historian who devotes himself to researching the artistic Patrimonium of Slovenian Styria, as well as Prekmurje, to which Curk devoted most of his research work and time. As Igor Sapač has stated, many of his lessons have almost completely become a folk tale and today only few realize that much of the data on architectural heritage was first collected and published by Jože Curk. Although countless conservators, professional employees in the museum, archivists, art historians, historians, tourist guides, and others today often use the achievements of his painstaking research work, he did not receive real thanks for his exceptional work, he never received recognition or awards, although he certainly earned them more than many others. Only Ptuj citizens, following the initiative of the Ptuj Regional Museum and the Ivan Potrč Library Ptuj, repaid him, even if modestly: in 1999, the Municipality of Ptuj awarded him its highest recognition for achievements in the field of cultural activities - a large Roman oil lamp at a cultural holiday.

407

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997) Človek mnogoterih talentov in vrlin

Tatjana Štefanič Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož tatjana.stefanic@pmpo.si

Skalarjeva zapuščina v ptujskem muzeju Letos praznujemo stodeseto obletnico rojstva violinista, pedagoga in goslarja Maksimilijana Skalarja, ki je deloval v mnogih slovenskih krajih. V šestdesetih letih 20. stoletja tudi na Ptuju, kjer je med sedemletnim službovanjem zapustil vidno sled v glasbeni zgodovini tega mesta. Po Maksimilijanovi smrti je leta 1998 družina Skalar

409

410

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ptujskemu muzeju darovala znatno število predmetov iz njegove zapuščine.1 V zbirki glasbil v pritličju ptujskega gradu je obiskovalcem predstavljena njegova goslarska delavnica, nekakšna potujoča izba, prilagojena številnim selitvam,2 delna rekonstrukcija delovne sobe v Kamniku, kjer je delal zadnja tri desetletja svojega življenja. Med predmeti v Skalarjevi goslarski delavnici najdemo njegov delovni pult in okrogli vrtljivi stol tipa Thonet, kovček s številnimi stekleničkami, v katerih je mojster hranil različne smole, barvila, oljne premaze in druga tekoča sredstva, visečo stensko omarico z dvokrilnimi vratci in držali ter predelki za raznovrstne žage, dleta, pile, skobljiče, nože in čopiče, kladiva, lesene in kovinske primeže, ravnila, različne šablone, brusne kamne, koščke jelenovega usnja idr.3 Predmeti iz Skalarjeve delavnice nadvse nazorno predstavljajo goslarsko obrt,4 ki ji sicer na Slovenskem v pisnih virih prek redkih omemb posameznikov sledimo od konca 17. stoletja,5 vendar – z izjemo Obrtne banovinske šole za glasbila v Ljubljani, ki je delovala med letoma 1932 in 1946,6 in prizadevanj posameznih goslarjev – pri nas ni doživela večjega razcveta. Goslarska delavnica mojstra Skalarja je tudi edinstveni primer, razstavljen v katerem izmed slovenskih muzejev. 1 Neizmerna energija Maksimilijanove žene Filomene Skalar in zagnanost nekdanje kustodinje za zbirko glasbil dr. Darje Koter sta doprinesli k temu, da je njegova goslarska zapuščina danes v ptujskem muzeju. Koterjeva je istega leta pripravila zloženko Maksimilijan Skalar: goslar in članek z naslovom Pedagog in goslar Maksimilijan Skalar, v katerem je zapisala, da se je gospa Skalar takoj po Maksimilijanovi smrti zavedala, »da mora njegova goslarska zapuščina ostati nedotaknjena in skupaj. Ker v rodu ni goslarskih naslednikov, so velik del goslarjevih pripomočkov in eno violino podarili Pokrajinskemu muzeju Ptuj, da bi muzejski obiskovalci spoznali violinista, pedagoga in enega redkih slovenskih goslarjev ter postopke goslarske obrti in njene izdelke.« Gl. Koter, 1998, str. 25–26; prim. Koter, 1998a, b. p.; Koter, 1998b, str. 5; Škerbot, 1998, str. 6. 2 Maksimilijan Skalar se je zaradi takih in drugačnih razlogov velikokrat selil. Prostori, v katerih je bival z družino in goslaril, so bili navadno majhni, včasih tudi popolnoma neprimerni in vlažni. Vse to je botrovalo temu, da si je Skalar uredil majhen, a skrbno premišljen in dobro organiziran delovni kotiček, v katerem je hranil vse potrebno orodje in material za izdelavo godal. 3 Popis predmetov iz Skalarjeve zapuščine, 1999. Hrani Kulturnozgodovinski oddelek PMPO. 4 Dr. Koterjeva je v svojem govoru ob odprtju razstave 5. 8. 1998 povedala, da »razstava sodi k tistim najbolj povednim, ki o sebi največ povedo same. Ustvaril jo je pravzaprav Maksimilijan Skalar sam…«. Govor Darje Koter na odprtju razstave o goslarju Maksimilijanu Skalarju, ptujski grad, 5. 8. 1998. Gl. dokumentacijo Kulturnozgodovinskega oddelka PMPO. 5

Slokar, 1972, str. 59; Koter, 2001, str. 91–93, 140–145; Klopčič, 2014, str. 97.

Koter, 2001, str. 143; ROP 2010, na več mestih.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V muzejskih vitrinah so na ogled še lok in dve violini mojstra Skalarja iz ptujskega obdobja, nastali leta 1968 in 1969, in prvi violončelo v njegovem opusu, ki ga je leta 1971 izdelal v Štanjelu na Krasu.7 Prizadevamo si, da bi pridobili še violo mojstra Skalarja, s čimer bi imeli v naši zbirki zastopane prav vse primerke godal, ki jih je Skalar izdelal kot goslar. V ptujskem muzeju javnosti na različne načine predstavljamo muzealije iz zbirke glasbil. Tako smo se že desetletje po donaciji družine Skalar v sklopu prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku leta 2008 spomnili 100. obletnice rojstva Maksimilijana Skalarja in ob takratni priložnosti postavili razstavo, ki je prikazala njegovo ptujsko obdobje.8 Delo mojstra Skalarja je pomemben del zgodovine slovenskega goslarstva, ki svoja nadaljevanja piše z novim rodom, zato smo ob odprtju razstave, ki so jo z glasbenim programom popestrili člani družine Skalar,9 predstavili delo danes že popolnoma uveljavljenega goslarja Daniela Muska iz Škofje Loke.10 Na Maksimilijana Skalarja in njegov opus smo se spomnili tudi z muzejsko božično-novoletno voščilnico za leto 201611 in sočasnim koledarjem, ki smo ga tematsko posvetili izbranim muzealijam iz največje zbirke historičnih glasbil v Sloveniji, za katere skrbimo v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož. V igrivo zasnovanem koledarju smo predstavili primerke tujih mojstrov in različna glasbila, ki so jih oblikovale spretne roke na slovenskih tleh delujočih izdelovalcev.Poudarili smo najnovejše

7 Poleg rekonstrukcije Skalarjeve goslarske delavnice s številnimi orodji, predmeti in pripomočki za izdelovanje godal, dveh lokovodov in notnega gradiva (med drugim hranimo tudi dva zvezka Skalarjevega rokopisa za violinsko šolo) v sklopu zbirke glasbil v pritličju ptujskega gradu razstavljamo še njegova glasbila iz poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja: violino, Ptuj, 1968, op. 71, inv. št.: GL 103 S, in lok, inv. št.: GL 103/a S; provenienca: oboje darilo družine Skalar leta 1998; violino polovinko »Monika«, Ptuj, 1969, op. 74; provenienca: last družine Skalar; in violončelo, Štanjel, 1971, op. 80 / violoncello št. 1, inv. št.: GL 132 S; provenienca: odkup leta 2015. 8 S sliko skozi stoletje. Ob stoletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997). Ptujski grad, 8. 2. 2008. Gl. tudi Štefanič, 2008, str. 16; Štefanič, 2008a, str. 15. 9

Monika Skalar, Simon Skalar in Tim Demšar Skalar.

10 Daniel Musek se je pred odhodom v Cremono učil pri Skalarjevem sodobniku in lani preminulem goslarju Vilimu Demšarju (1937–2017). 11 Voščilnicam, na katerih najdemo tudi Skalarjev violončelo iz leta 1971, smo dodali »glasbeno« naravnana besedila, kot na primer »Prisluhnite sreči in uspehom v letu 2016« ali »Prisluhnite novim zgodbam tudi v letu 2016«.

411

412

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

pridobitve, med katere sodi tudi Skalarjev violončelo iz leta 1971.12 Letos smo ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja v ptujskem muzeju pripravili slikovno bogato razstavo z naslovom Maksimilijan Skalar – človek mnogoterih talentov in vrlin, s katero smo na željo družine Skalar najprej gostovali na gradu Zaprice v Kamniku, nato pa smo jo postavili na ogled v Salonu umetnosti na Ptuju.13 Skalarju smo posvetili tudi simpozij o goslarstvu na Slovenskem, ki je bil 5. 10. 2018 v ptujskem gradu.14 Življenjska pot Maksimilijana Skalarja Maksimilijan Skalar se je rodil 9. februarja 1908 v Šentvidu pri Ljubljani. Oče Ivan je bil po poklicu mizar, kar je Maksimilijana, ki je svoj prosti čas pogosto preživljal v njegovi delavnici,15 zagotovo nekoliko spodbudilo h goslarstvu in mu pomagalo pri premagovanju začetnih konstrukcijskih ter drugih tehničnih težav pri izdelovanju

12 Z različnimi publikacijami, razstavami, koncerti in drugimi dogodki opozarjamo širšo javnost tako na historična glasbila v zbirki kakor na smiselnost in nujnost nadaljnjega načrtnega zbiranja in odkupovanja glasbil slovenskega porekla, saj bomo le s tako usmeritvijo dopolnjevali vrzeli v poznavanju delovanja mojstrov, ki so živeli na naših tleh. Gl. Štefanič, 2016, str. 14. 13 V letu 2019 bo razstava o Maksimilijanu Skalarju na ogled v Narodnem muzeju Slovenije, v nadaljevanju pa še v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere v Piranu, kjer hranijo znamenito Tartinijevo violino, ki jo je med drugimi restavriral mojster Skalar. 14 Na simpoziju, posvečenem 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja, je sodelovalo veliko strokovnjakov z različnih družboslovnih in naravoslovnih področij. Simon in Darka Skalar sta imela uvodni referat, v katerem sta primerjala gradnjo violin mojstra Skalarja v ptujskem in v kamniškem obdobju, dr. Katarina Čufar s sodelavcema dr. Maksom Merelo in Blažem Demšarjem ml. je predstavila dendrokronologijo lesenih glasbil, dr. Katja Kavkler (s soavtoricama Leo Legan in dr. Polonco Ropret) analizo površinskih premazov strunskih glasbil, mag. Darko Knez godala v zbirki Narodnega muzeja Slovenije, dr. Darja Koter zgodovino in delovanje obrtne Banovinske šole za glasbila v Ljubljani, Igor Longyka celletto, novo glasbilo dvornega goslarja Mihe Mušiča, v predstavitvi Saše Šantla, Blaž Demšar ml. novo družino godal iz projekta Vilima Demšarja, Mojca Lorber 90 let goslarstva Demšar, Tatjana Štefanič eno od pozabljenih iznajdb Ivana Bajdeta, in sicer klavir na lok, in Duška Žitko zgodovino restavriranja Tartinijeve violine. V okviru simpozija smo organizirali tudi okroglo mizo, na kateri so sodelovali nekateri predstavniki mlajšega rodu slovenskih goslarjev: Blaž Demšar ml., Ante Horvat, Daniel Musek in Marijan Radaljac. Simpozij smo zaključili s koncertom članov družine Skalar, Oskarja Longyke in Jureta Bergant. 15 Znano je, da je zelo rad rezbaril. Za številne podatke o življenju in delu Maksimilijana Skalarja se zahvaljujem Filomeni in Darki Skalar, ki sem ju v Kamniku prvič obiskala konec leta 2007. Podroben intervju z omenjenima je opravila že Darja Koter v začetku leta 1998. Gl. Koter, 1998, str. 23–26; za podatke, posredovane v pisni korespondenci v letošnjem letu, hvala Darki in Simonu Skalarju.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

godal. 16 Poreklo matere Ane, rojene Verdorfer, ki je bila iz južnotirolskega mesta Merano v Italiji, pa je zaznamovalo njegovo zgodnje obdobje. Maksimilijan Skalar je svojo bogato življenjsko pot sklenil skoraj devet desetletij kasneje, 17. julija 1997 v Kamniku. Maksimilijan se je že od otroških let z družino precej selil.17 Otroštvo in mladost je preživel v materinem rojstnem mestu, ki je kot mondeno zdravilišče od druge polovice 19. stoletja privabljalo številne umetnike in intelektualce. Naslednje postajališče na njegovi poti je bil Beograd, kamor se je družina Skalar preselila leta 1924. Z izjemo dvoletnega predaha, ko je med letoma 1928 in 1930 študiral v Pragi, je tam ostal poldrugo desetletje. V Beogradu se je poročil s Hermino Becker, s katero sta leta 1934 dobila prvo hčerko Sabino. Začetek druge svetovne vojne je prinesel selitev Skalarja in družine v Maribor. Tam se je zakoncema v začetku leta 1942 rodila druga hči Olga. Kmalu zatem je sledila selitev v Salzburg. Po koncu vojne se je Maksimilijan Skalar preselil v Ljubljano, kjer se je s hčerko Sabino nastanil v hiši leta 1944 preminulega goslarja Avgusta Ivančiča,18 s katerim sta se spoznala v Beogradu. V Ljubljani, kjer je ostal do leta 1955, se je poročil s Filomeno Kramberger, po rodu iz Lenarta v Slovenskih goricah, s katero je imel dve hčeri: Darko, ki se je rodila leta 1954, in štiri leta mlajšo Moniko, ki se je rodila v Kopru. V iskanju boljših življenjskih in bivalnih razmer od koprskih se je družina Skalar leta 1962 preselila na Ptuj, kjer je Maksimilijan s svojim izvirnim in neutrudnim pedagoškim udejstvovanjem, tako kot povsod drugje,

16 Izobrazba v mizarski stroki oziroma poznavanje osnovnih veščin tega poklica vsekakor ni bila neobičajna pri izdelovalcih različnih lesenih glasbil. Tudi v italijanski Gorici delujoči goslar Anton Pelicon se je v mladosti izučil mizarske obrti (najbrž kar pri svojem stricu Sebastijanu, od katerega je po njegovi smrti prevzel delavnico). Pelicon se je kot izdelovalec godal na tržišču sicer pojavil šele okoli leta 1800, ko je bil star že 37 let. Gl. Štefanič, 2017, str. 199–200, 202. V primerjavi z njim se je Skalar začel z goslarsko panogo resneje ukvarjati že v starosti 22 ali 23 let. Če odmislimo zgodnje Skalarjeve poskuse v izdelovanju godal in brenkal v očetovi mizarski delavnici v Beogradu v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja, se je goslarske obrti resneje lotil v začetku naslednjega desetletja. 17 Trije sinovi zakoncev Skalar so se rodili v različnih krajih: najstarejši v Münchnu, kjer je Ivan Skalar spoznal svojo ženo Ano Verdorfer, Maksimilijan, po starosti srednji izmed otrok, v Šentvidu pri Ljubljani, njegov mlajši brat pa v Mariboru. Kmalu zatem se je leta 1912 družina preselila v Merano. V tem južnotirolskem mestu so živeli Maksimilijanovi stari starši po materini strani. 18 V Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož hranimo tudi violo Avgusta Antonova Ivančiča (1886–1944), ki jo je izdelal štiri leta pred svojo smrtjo, muzeju pa jo je poklonil Marko Ivančič: viola, Ljubljana, 1944, PMPO, inv. št.: GL 102 S.

413

414

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Maksimilijan Skalar s tremi hčerami (Olgo, Darko in Moniko) na dvorišču Ptujskega gradu v času svojega službovanja na Ptuju.

kjer je deloval, vtisnil neizbrisen pečat. Leta 1998, ob donaciji družine Skalar ptujskemu muzeju, je Marjeta Ciglenečki v svojem govoru opozorila, da sodi Maksimilijan Skalar »med pomembne ptujske osebnosti 20. stoletja, pa se tega še do pred kratkim nismo prav zavedali. Tih in skromen, kot je bil, je zapustil med Ptujčani najlepše spomine …«.19 Po sedmih letih službovanja na Ptuju se je še zadnjič 19 Govor Marjete Ciglenečki na odprtju razstave o goslarju Maksimilijanu Skalarju, ptujski grad, 5. 8. 1998. Gl. dokumentacijo Kulturnozgodovinskega oddelka PMPO.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

selil. Tokrat v Kamnik, kjer je ostal do konca življenja, zaradi česar si ga Kamničani, kot tudi prebivalci drugih mest, v katerih je bival, še danes vsak po svoje »lastijo«, spomin nanj pa obujajo z različnimi dogodki, razstavami in koncerti.20 Violinist in diplomant Mojstrske šole državnega konservatorija v Pragi Maksimilijan Skalar je bil po osnovni izobrazbi violinist. Svojo glasbeno pot21 je začel že v otroštvu, ki ga je preživljal na južnem Tirolskem, in kot obetaven mlad violinist nastopal v Meranu, Padovi in Benetkah. Šolanje je kot šestnajstletni mladenič nadaljeval na beograjski Akademiji za glasbo, kjer ga je violino poučeval profesor čeških korenin Karel Holub. Leta 1928 je bil sprejet v Mojstrsko šolo državnega konservatorija v Pragi. Tam se je izpopolnjeval v razredu še enega izvrstnega češkega pedagoga in dolgoletnega prvega violinista Praškega kvarteta Karla Hofmanna.22 Po uspešno končanem dvoletnem študiju se je vrnil v Beograd, kjer je, poleg opravljanja pedagoškega poslanstva vse do odhoda v Salzburg leta 1942 (s krajšim vmesnim postankom v Mariboru), redno koncertiral samostojno in kot član Beograjske filharmonije in opernega orkestra.23 Maksimilijan Skalar je vseskozi stremel k nadgrajevanju svojega znanja. Tako je tudi v času službovanja v Salzburgu svoje znanje izpopolnjeval pri profesorjih

20 Na Skalarja so se večkrat spomnili tudi v Kamniku. Leta 2011 sta Duška Težak in Milena Glušič ob njegovi 103. obletnici rojstva pripravili razstavo v Matični knjižnici Kamnik, tri leta kasneje pa je Glušičeva za Kamniški zbornik napisala še prispevek z naslovom Življenjska in poklicna pot violinista in glasbenega pedagoga Maksimilijana Skalarja. Gl. Težak in Glušič, 2011, str. 1–12; Glušič, 2014, str. 347–352. Letos smo v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož ob 110. obletnici Skalarjevega rojstva pripravili razstavo, s katero smo gostovali na gradu Zaprice v Kamniku in za katero je družina Skalar prispevala še dve violini: violina op. 104 »Clari sonus«, Štanjel, 1976, razstavljena v Cremoni 1976, in violina op. 197, Kamnik, 1987, ter violo op. 233, Kamnik, 1993, v njihovi lasti. Zahvala pa jim gre tudi za pester glasbeni program, ki so ga pripravili ob odprtju v Kamniku. 21 Maksimilijan Skalar je v Meranu sicer najprej igral na lutnjo in šele nato na violino. Za podatek se zahvaljujem Darki Skalar. 22 Maksimiljan Skalar je bil učenec kar dveh čeških violinistov praškega konservatorija: Karla Holuba (1893–1974) in Karla Hoffmanna (1872–1936). Gl. Zupančič, 2010, str. 108. 23 Glušič, 2014, str. 348.

415

416

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Theodorju Müllerju in Walterju Doellu.24 V desetletju po preselitvi v Ljubljano leta 1945 je bil violinist v orkestru Radia Ljubljana in član orkestra Slovenske filharmonije. Violinski pedagog izrednih kvalitet Maksimilijan Skalar je svojo dolgo pedagoško pot, ki se je do sredine petdesetih let 20. stoletja prepletala z njegovo kariero violinista, začel takoj po koncu študija na Mojstrski šoli državnega konservatorija v Pragi. Od leta 1931 je bil namreč profesor violine na Glasbeni šoli Stanković v Beogradu, desetletje kasneje pa je zaradi selitve za kratek čas poučeval na Glasbeni matici v Mariboru. Med letoma 1942 in 1945 je služboval kot učitelj violine na salzburškem učiteljišču, po vrnitvi v Ljubljano, po koncu druge svetovne vojne, pa je učil na Glasbeni matici, Srednji glasbeni šoli in Glasbeni šoli Ljubljana Vič. Glasbenik in skladatelj Karol Pahor, ki je v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja deloval tudi na Ptuju,25 je o zavidljivo visoki ravni znanja Skalarjevih ljubljanskih učencev leta 1952 zapisal: »Presenetil nas je violinski oddelek Glasbene šole Ljubljana – Vič, kar moram še posebej poudariti. Zasluga gre predvsem vodji tega oddelka, skromnemu, naši javnosti manj znanemu, toda violinskemu pedagogu izrednih kvalitet – prof. Maksimilijanu Skalarju.«26

24 Darja Koter v svojem članku navaja Maksimilijanove zapiske iz Salzburga, v katerih omenja oba profesorja (znano je, da je Skalar pri Walterju Doellu obiskoval tečaj violinske pedagogike). Gl. Koter, 1998, str. 24. Ob prihodu v Salzburg je bil Maksimilijan star 34 let in že uveljavljeni violinist ter izkušeni pedagog. Kljub temu je še vedno stremel k dopolnjevanju svojega znanja na tem področju, predvsem pri violinski pedagogiki. V tem pogledu lahko potegnemo vzporednice s poznanim slovenskim umetnikom Francetom Miheličem, ki je med letoma 1949 in 1950 študijsko bival v Parizu in tam, kljub temu da je bil takrat že dve desetletji akademsko izobraženi slikar, vsakodnevno obiskoval znamenite akademije in neumorno risal akte, najosnovnejšo prvino, ki jo mora obvladati vsak slikar. Gl. Gostiša, 1999, str. 41–42. Vsem pravim umetnikom je skupno, da ne glede na to, kako dolgo karierno pot že imajo za seboj, svoje znanje venomer utrjujejo in nadgrajujejo z vztrajnim in trdim delom. 25 Med letoma 1925 in 1930 je bil ravnatelj glasbene šole Glasbene matice na Ptuju, po njem je poimenovana tudi današnja ptujska glasbena šola. 26 Pahor, 1952.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

417

Maksimilijan Skalar in njegova žena Filomena (kot druga in tretja stojita v sprednji vrsti desno) z učenci ptujske glasbene šole, med 1962-1968.

Leta 1955 se je Skalar zaposlil kot profesor violine na Glasbeni šoli Koper, sočasno pa je poučeval tudi v Izoli in Piranu. V sedmih letih službovanja ob morju je opravljal še nalogo inšpektorja za violino na primorskih glasbenih šolah. Leta 1962 je Skalar sprejel ponujeno mesto profesorja na Glasbeni šoli Ptuj – ki letos praznuje 140-letnico organiziranega glasbenega šolstva v tem mestu27 – kjer je nadaljeval delo Draga Hasla.28 Na Ptuju je ostal sedem let in tukajšnji

27 Maksimilijan Skalar je prinesel v Glasbeno šolo Ptuj, ki je slonela na bogati tradiciji organiziranega glasbenega šolstva v tem mestu (začetek je pomenila ustanovitev Glasbene šole Musikvereina »Musikschule des Musikvereins Pettau«, ki je izobraževala učence od šolskega leta 1878/79; gl. Budkovič, 1992, str. 305; Žgeč, 2004, str. 37–38), veliko zagona in svežih idej pri poučevanju. Skalar je na Glasbeni šoli Ptuj poučeval med letoma 1962 in 1969. Godalni oddelek glasbene šole je pod njegovim vodstvom zelo napredoval, veliko truda je vložil tudi v delo z godalnim orkestrom in različnimi komornimi sestavi. 28 Na glasbeni šoli je kot strokovna učiteljica poučevala violino na nižji stopnji tudi Maksimilijanova žena Filomena, ki je med drugim vodila še šolsko knjižnico. Gl. Žgeč, 2008, str. 67–68.

418

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

godalni oddelek s svojim svežim pristopom dvignil na višjo raven,29 sočasno pa je med letoma 1962 in 1968 honorarno poučeval tudi v Mariboru in dvakrat tedensko še na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Ptujska leta so bila za Maksimilijana Skalarja kot pedagoga zelo plodna, saj si je do začetka šestdesetih let 20. stoletja nabral že veliko izkušenj in samozavesti na tem področju. Njegovemu didaktično naravnanemu, a kljub temu neprisiljenemu pristopu pri poučevanju violine je zagotovo pripomoglo tudi dragoceno znanje, ki si ga je pridobil s posredovanjem violinskih tehnik in prijemov svojim štirim hčeram.30 Darja Koter je v svojem članku iz leta 1998 opozorila, da je prav prek svojih mlajših dveh hčera v času službovanja na Ptuju uvedel nekaj uspešnih didaktičnih pripomočkov za violiniste začetnike, s katerimi so si pri poučevanju pomagali tudi drugi učitelji; najkoristnejši je bil lokovod.31 Zagotovo ni vsak dober violinist tudi dober pedagog, a Maksimilijan Skalar je vsekakor imel ta dar in ga je neutrudno ter nesebično predajal mlademu rodu violinistov. Rezultati so bili več kot očitni. Njegove uspehe so opazili mnogi stanovski kolegi in o njih izrekli marsikaj pohvalnega. Ob že prej navedeni Pahorjevi pohvali z začetka petdesetih let 20. stoletja naj omenim še dve iz naslednjega desetletja: ravnatelj koprske glasbene šole Vladimir Lovec je Skalarja ob slovesu in odhodu na Ptuj leta 1962 pohvalil, da je kot priznani pedagog z dolgoletnimi izkušnjami, svežimi pedagoškimi prijemi in samoiniciativnostjo opravil ogromno delo, ki se je več kot očitno odražalo v uspehih njegovih učencev.32 Šest let mlajši zapis Pavleta 29 Med letoma 1963/64 in 1968/69 je Maksimilijan Skalar vodil tudi mladinski godalni orkester ptujske glasbene šole, ki je pod njegovo taktirko izvajal dela Beethovna, Haydna, Mozarta, Fiocca, Grečaninova, Pezela, Čajkovskega, Birnova, Tansmana in Blancheta. Skalar je v šolskem letu 1967/68 ponovno ustanovil otroški godalni orkester. V letih 1967/68 in 1968/69 je Skalar godalni orkester razširil v sestav štirih prvih in štirih drugih violin ter dveh tretjih violin, enega violončela in dveh kontrabasov, dveh klarinetov, dveh trobent, enega roga in ene pozavne ter pavk. Godalni orkester pod Skalarjevim vodstvom je igral tudi ob pomembnih dogodkih, kot na primer praznovanju 1900-letnice Ptuja in na proslavi 50-letnice slovenske glasbene šole leta 1969 ter na jubilejni proslavi ob 100-letnici gimnazije v dvorani TGA Kidričevo istega leta. Gl. Hasl, 1969, str. 40–41; Žgeč, 2008, str. 79. 30 V času Skalarjevega službovanja na Ptuju je začela na violino igrati tudi njegova najmlajša hči Monika. Že kot petletno dekletce je s svojimi solističnimi nastopi na violini ali nastopi v duetu s sestro Darko na violončelu pritegnila pozornost. Maksimilijan Skalar je imel na Ptuju še enega zelo obetavnega učenca, in sicer Emila Carlija. Gl. Žgeč, 2008, str. 67. 31 Koter, 1998, str. 25. 32 Lovec, 1962.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Šivica pa Maksimilijana Skalarja označuje za neutrudnega pedagoga violinske igre, ki je s pravim čutom mobiliziral mlade talente po vsej Sloveniji in s tem bistveno pripomogel k ugledu in številčnosti mladega obetavnega violinskega razreda.33 Leta 1969 se je Skalar zaposlil na Glasbeni šoli Kamnik, kjer se je dve leti kasneje uradno upokojil. Tudi po tem je nadaljeval svoje pedagoško delo, saj je med letoma 1971 in 1978 še vedno honorarno poučeval violino na Glasbeni matici v Trstu in Zavodu za glasbeno izobraževanje v Ljubljani;34 kljub temu je večino svojega časa v pokoju namenil izdelovanju godal. Izumitelj didaktičnih pripomočkov in avtor več zvezkov violinske šole Maksimilijan Skalar je bil kot profesor in kot človek izredno cenjen. Njegovo pedagoško delo je bilo zelo plodovito, saj je med službovanjem v številnih slovenskih in drugih krajih po svojih metodah vzgojil vrsto odličnih violinistov, v svoji zagnanosti in predanosti delu pa je mlade glasbenike uvajal tudi v skrivnosti komorne in orkestralne igre. Po njegovih zvezkih violinske šole so se uspešno izobraževali številni talenti po Sloveniji,35 kot izvrsten pedagog z občutkom za mladino pa je v šestdesetih letih 20. stoletja izdelal tudi nekaj izvirnih didaktičnih pripomočkov, kot na primer lokovod (pripomoček v obliki ozke »violine« brez strun, na katerem so začetniki vadili pravilno vlečenje loka), različne mostičke, tapecirane podbradnike idr. Skalarjev učenec in že preminuli znani slovenski violinist Rok Klopčič je Skalarja označil kot prvega med pedagogi, ki se je zavedal pomembnosti malih pritiklin violine,36 s čimer je olajšal igranje 33 Šivic, 1968. 34 V letih pedagoškega udejstvovanja je vzgojil vrsto nadobudnih in v kasnejših letih uspešnih violinistk in violinistov: v času poučevanja v Beogradu Djurico Lazić Jovanović, Milana Vlajina, Aleksandra Pavlovića in Franca Fota, v povojnem desetletju v Ljubljani Roka Klopčiča in Cirila Škerjanca (profesorja na Akademiji za glasbo), Marjeto Gajeta Bole, Majdo Zupančič Korban, Boruta Rodeta, Dušana Lipovška in Marijo Percl (glasbenike v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, Orkestru slovenske filharmonije in Opernem orkestru Ljubljana), nadalje še Marjetko Korošec, Bredo Koch in Emila Carlija, v času delovanja v Kamniku in na Glasbeni matici v Trstu Janeza Klobučarja, Emila in Dunjo Spruk, Sandro Pertot, Jagodo Kjuder, Vito Gregorc in številne druge glasbenike. Gl. Glušič, 2014, str. 349. 35 Koter, 1998a, b. p. 36 S tem je mislil na Skalarjev pripomoček za vodenje loka začetnikov, različne domiselne mostičke in podbradnike.

419

420

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

marsikateremu mlademu in starejšemu violinistu, njegove pedagoške pristope in didaktične pripomočke pa je označil, da »kažejo tisto pošteno profesionalnost, ki je značilna stalnica njegovega življenja in ga uvršča tako visoko med naše violiniste.«37 Maksimilijan Skalar je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja na podlagi dolgoletnih lastnih izkušenj, ki si jih je nabral ob poučevanju violine, izdal več učbenikov za mlade glasbenike. Leta 1952 sta izšla dva zvezka: Lahke skladbe za violino in klavir in Izbor lahkih etud za violino. Leon Pfeifer, pomemben slovenski violinist,38 se je o Skalarjevem izboru etud, ki zajemajo vse tehnične probleme desne in leve roke na nižji stopnji in so ritmično ter melodično razgibane v raznih tonovskih načinih, pohvalno izrazil in učbenik priporočil kot prekoristno snov za študij na nižji stopnji.39 Poldrugo desetletje kasneje, leta 1967, je Skalar na Ptuju v samozaložbi izdal kar tri zvezke notnega gradiva: Violinsko šolo I, Violinsko šolo II in Štirideset lahkih etud. Skalarjeva violinska šola je deloma sicer povzeta po Ševčíkovi Violinschule für Anfänger, op. 6,40 in zasnovana po njegovem poltonskem sistemu, ki je razložen s pomočjo ilustracij na ubiralki violine, vendar je Skalar uvedel nekatere spremembe in uporabil po slovenski narodni motiviki povzete melodije.41 Leto kasneje so oba njegova zvezka violinske šole vključili v obvezno literaturo za izobraževanje mladih violinistov. V začetku sedemdesetih let 20. stoletja je Državna založba Slovenije ponatisnila

37 Klopčič, 1989. 38 Leon Pfeifer poleg Karla Rupla predstavlja steber slovenskega violinizma. Oba sta bila tudi prva slovenska violinska pedagoga, ki sta poučevala violino na visoki stopnji, in sicer na Glasbeni akademiji v Ljubljani. Pri Pfeiferju sta se izobraževali tudi obe Skalarjevi starejši hčeri Sabina in Olga. Gl. Zupančič, 2013, str. 30, 94; Klopčič, 2014, str. 103. 39 Pfeifer, 1952. 40 To Ševčíkovo delo je nastalo v letih 1904–1908. Gl. Zupančič, 2013, str. 63. 41 Maruša Zupančič je v svojem članku, v katerem je obravnavala vplive na razvoj violinske pedagogike na Slovenskem, o dveh zvezkih Skalarjevih violinskih šol zapisala, da se učenci v njegovem prvem zvezku naučijo dveh prijemov, in sicer postavitve poltona med drugim in tretjim prstom ter med prvim in drugim prstom, v drugem zvezku pa postavitve poltona med tretjim in četrtim prstom, med prazno struno in prvim prstom ter med tretjim in četrtim prstom. Poleg tega šola zajema tudi najrazličnejše ritmične vzorce, lestvice, intervalne vaje, osnovne lokovne vaje in vse drugo, kar bi začetnik moral najprej usvojiti. Avtorica opozarja tudi na dejstvo, da Skalar s svojo violinsko šolo Otakarju Ševčíku ni popolnoma sledil, saj je namesto postavitve poltona med prvim in drugim prstom začel s postavitvijo poltona med drugim in tretjim prstom, in da so melodije, zajete v Skalarjevi violinski šoli, povzete po slovenski narodni motiviki. Gl. Zupančič, 2010, str. 108–109.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

njegova zvezka Lahke skladbe za violino in klavir (1970) in 40 lahkih etud za violino (1972),42 vnukinja Anja Skalar Blažič pa je leta 2016 izdala posodobljeno izdajo dedkovih etud: Maksimilijan Skalar: 60 lahkih etud za violino. Zbirka etud od 1. do 3. razreda violine. Skalarjevi potomci in njihova predanost glasbi Maksimilijan Skalar se je v času službovanja vneto posvečal poučevanju violine v različnih glasbenih šolah. V mnogih letih pedagoškega udejstvovanja je vzgojil vrsto nadobudnih in v kasnejših letih uspešnih violinistov. Z veliko zagnanostjo in ljubeznijo je v čudoviti svet glasbe uvedel tudi svoje štiri hčere, saj jim je bil prvi učitelj in jih je spodbujal na nadaljnji poklicni poti. Vse so uspešne glasbenice in zelo dejavne tudi na pedagoškem področju.43 Najstarejša hči Sabina Skalar (Beograd, 1934) je po študiju violine v Parizu in San Franciscu nastopala kot koncertna solistka. Dolga leta je bila soloviolinistka v New York City Balletu. Vzporedno s kariero vrhunske glasbenice je do upokojitve opravljala tudi pedagoško delo in predajala znanje mlademu rodu violinistov.44 Njena osem let mlajša sestra Olga Littmann - Skalar (Maribor, 1942) je bila po koncu študija violine v Belgiji dolga leta koncertna mojstrica v Dunajskem baročnem ansamblu in Orkestru Beethovenhalle Bonn. Po upokojitvi je začela ustvarjati tudi na likovnem področju – navdušuje jo umetnost mozaika. Tretja hči Darka Skalar (Ljubljana, 1954) je bila po koncu študija violončela predana pedagoškemu poklicu. Na Glasbeni šoli Kamnik je poučevala violončelo in predšolsko glasbeno vzgojo ter vodila otroški pevski zbor. Pred upokojitvijo je bila poldrugo desetletje

42 Maksimilijan Skalar je v spremni besedi k drugi izdaji zapisal: »Pričujoči zvezek 40 lahkih etud sem namenil začetnikom violinske igre. Etude razvijajo spretnosti desne in leve roke. So kratke, preproste in melodične; v nekaterih se pojavljajo tudi slovenski narodni motivi, zato jih učenci radi igrajo. Etude so pisane v osnovnih prijemih in jih učenec lahko uporablja takoj, ko obvlada 1. prijem, to je polton med 2. in 3. prstom, česar se je lahko naučil s pomočjo moje violinske šole. Marljiv učenec lahko predela v prvem razredu 8 etud, v drugem razredu nadaljuje vzporedno z II. zvezkom prej omenjene violinske šole do vaje št. 28, ostale etude ali izbor teh etud pa igra v tretjem razredu. Ker so etude ritmično in melodično razgibane ter pisane v raznih tonovskih načinih, so koristna priprava za nadaljnji študij etud Sitta, Donta (op. 38) in Kayserja.« Gl. Skalar, 1972, s. p. 43 Korez-Korenčan, 2003, str. 47. 44 Aljec, 2013, geslo: Skalar, Sabina.

421

422

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ravnateljica kamniške glasbene šole.45 Zdaj piše poezijo. Leta 2017 je izdala svojo prvo knjigo Mesto Lepisan in druge pesmi za otroke. Najmlajša izmed Skalarjevih hčera Monika Skalar (Koper, 1958) se je po uspešnem študiju violine v Kölnu vrnila v Slovenijo, kjer s svojimi odlično izvedenimi solističnimi koncerti in kot vodja Ljubljanskega godalnega kvarteta razveseljuje glasbene sladokusce. Dolga leta je bila koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, zdaj pa svojo poklicno pot nadaljuje kot profesorica violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani.46 Po Maksimilijanovi glasbeni poti stopajo tudi njegovi (pra)vnuki in (pra)vnukinje. Barbara Littmann (hči Olge Skalar) je uspešna profesorica violine v Nemčiji. Njeni učenci dosegajo najvišje uspehe na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Anja Skalar Blažič (hči Darke Skalar) je prav tako zelo prodorna profesorica violine in glasbena fiziologinja, ki je pred kratkim izdala posodobljeno izdajo dedkovih etud: 60 lahkih etud za violino. Skladatelj, aranžer, korepetitor in glasbeni pedagog Simon Skalar (sin Darke Skalar), ki vodi zasebno Glasbeno šolo Skalar, je napisal Simfonijo kamniških planin in uglasbil izbor pesmi Rudolfa Maistra in Franceta Prešerna ter tematiko slik hrvaške akademske slikarke Irene Gayatri Horvat. Tim Skalar Demšar (sin Monike Skalar) je leta 2017 diplomiral iz violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zdaj nadaljuje magistrski študij na isti ustanovi. Je odličen komorni glasbenik, njegovi solistični nastopi pa veliko obetajo. Z glasbo sta povezani tudi Skalarjevi pravnukinji Iris Ana in Sara Karolina (hčerki Anje Skalar Blažič). Prva igra na klavir in pozavno, druga pa, tako kot njen pradedek pred več kot sto leti, spoznava note, skladbe in igranje z lokom na najljubše glasbilo družine Skalar – violino.47

45 Glasbeno šolo je vodila med letoma 2000 in 2014. Gl. http://www.gskamnik.si/ravnatelji. 46 Gl. https://www.ag.uni-lj.si/zaposleni/92. 47 Za mnoge izčrpne podatke o članih družine Skalar se zahvaljujem Simonu Skalarju. Gl. tudi Težak in Glušič, 2011, str. 10–11.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Talent odličnega izdelovalca violin Maksimilijan Skalar je bil človek mnogih talentov. Že med študijem violine na beograjskem konservatoriju je v očetovi mizarski delavnici poskušal izdelati lutnjo in violino, na kar opozarja napisni listič z nedokončane violine s Skalarjevim imenom in letnico 1926.48 Prve prave goslarske veščine si je začel pridobivati šele v češki prestolnici, kjer je bival med letoma 1928 in 1930. Tam je tako kot mnogi violinisti zaradi vzdrževanja svojega glasbila zahajal k enemu izmed praških goslarjev. Po vrnitvi v Beograd je pridobljeno znanje še poglabljal, med drugim tudi pri odličnem goslarju češkega porekla z Dunaja, Karlu Pařiku. Tako je v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja začel izdelovati lastne violine.49 Z goslarjenjem se je, tudi zaradi dodatnega vira dohodka, intenzivneje ukvarjal med drugo svetovno vojno, ki jo je deloma preživel v Salzburgu. Violine iz tistega obdobja so kmalu postale cenjene med poznavalci. Zaradi sočnega, izenačenega in plemenitega tona sta jih za zelo kvalitetne in take, »ki ustrezajo najvišjim zahtevam«, označila tudi tamkajšnja priznana profesorja Walter Doell in Theodor Müller.50 Po vojni se je preselil v Ljubljano, kjer ga je za nekaj časa pod streho vzela družina med vojno preminulega slovenskega goslarja Avgusta Ivančiča, s katerim sta se spoznala v Beogradu.51 Z izdelovanjem violin se je v svojem prostem času ukvarjal tudi v obdobju službovanj v Kopru, na Ptuju in v Kamniku. Goslarstvu se je ponovno resneje posvetil v zadnjih treh desetletjih življenja. V njegovi delavnici v Kamniku in drugi v Štanjelu na Krasu, kjer so bile vremenske razmere za goslarstvo posebej ugodne, so nastali številni kvalitetni izdelki.

48 Fototeka Kulturnozgodovinskega oddelka PMPO, GL 945. Fotografije iz albumov družine Skalar je leta 1998 prefotografiral Boris Farič. 49 Po ustnem izročilu družine Skalar naj bi v tistem obdobju izdeloval tudi druga godala. 50 Koter, 1998, str. 24. 51 Ivančič, Avgust. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1012430/#primorskislovenski-biografski-leksikon

423

424

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Predan goslarstvu do konca življenja Čeprav se je pri izdelovanju godal vsaj deloma naslanjal na različne tuje in domače vzore,52 je vendarle ubiral precej samosvoja pota. V iskanju novih in boljših postopkov, s katerimi bi oplemenitil zvok svojih violin, se je nenehno izobraževal, posebno veliko truda je vložil v recepturo laka.53 Večina njegovih violin je svetlo rumenkastih, najdemo pa tudi nekaj temnejših, rdečkastih. Taka je na primer tudi violina op. 104 (»Clari sonus«), ki jo je izdelal leta 1976 v Štanjelu in s katero je istega leta uspešno sodeloval na razstavi in ocenjevanju v Cremoni.54 Skalar je bil eden redkih slovenskih goslarjev, ki je izdelal vse dele sam, tudi tako imenovane črne dele ter celo kobilice in loke.55 To glede na razmere v domovini, kjer vse dobrine niso bile enako dostopne kot v tujini, pa tudi glede na njegovo neusahljivo ustvarjalno žilico nikakor ni presenetljivo. V goslarski delavnici lahko vidimo tudi različno orodje in pripomočke za izdelavo glasbil, ki si ga je za svoje goslarske potrebe po meri izdelal kar sam. Poslanstvo Maksimilijana Skalarja kot goslarja ni zajemalo samo izdelave novih glasbil, ampak tudi različna popravila starejših. V času službovanja v Kopru so Skalarju zaupali restavriranje dragocene Tartinijeve violine iz piranskega muzeja. Imel je zelo zahtevno nalogo, saj je violina, ki je bila med drugo svetovno vojno vzidana v vlažnem stopnišču občinske palače, razpadla na precej kosov.56 Tudi po njegovi zaslugi lahko glasbeniki iz te violine še danes izvabljajo prelep zven. Prva, ki je po Skalarjevih obsežnih restavratorskih delih leta 1956 na koncertu zaigrala nanjo, je bila njegova hčerka Sabina.57 Glasbeni pedagog in zagnani kulturni delavec Drago Hasl je natanko pred pol stoletja o Skalarjevem vsestranskem udejstvovanju zapisal: »Prof. Skalar […] v sebi združuje dve sposobnosti: dva talenta,

52 Med našimi mojstri naj omenimo nekatere, ki so poleg Maksimilijana Skalarja delovali v 20. stoletju, kot so na primer Miha Mušič, Avgust Ivančič, Ivan Karlo Sancin, Jože Turšič, Jože Kantušar, Jože Gonže, Anton Štendler, Alojz Blejc, Eugen Kosovel, Blaž in Vilim Demšar idr. Gl. Koter, 2001, str. 91. 53 Koter, 1998a, b. p. 54 Violina je še vedno v lasti družine Skalar. 55 Koter, 1998, str. 25. 56 Žitko, 2017, str. 83. 57 Tartinijeve gosli pod stopnicami, 1956.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

425

Maksimilijan Skalar se je z izdelovanjem violin ukvarjal tudi v svojem ptujskem obdobju.

namreč talent odličnega violinskega pedagoga ter talent odličnega izdelovalca violin, kar je menda v svetu redek primer.«58 Plodovi njegovega dela na obeh omenjenih področjih več kot zgovorno pričajo, da lahko tej misli samo prikimamo. Znamka izdelovalca godal Maksimilijana Skalarja Celoten opus mojstra Maksimilijana Skalarja obsega okoli 240 glasbil. Do leta 1971 je izdelal približno 80 godal, po tem času pa še dvakrat toliko. Med njimi je poleg prevladujočih violin59 z izjemno tankočutnim in prefinjenim zvokom izdelal tudi nekaj drugih godal – viol60 in violončel.61 Njegovo goslarsko delo je bilo deležno priznanja v 58 Hasl, 1968. 59 V zadnjo dokončano violino je mojster nalepil napisni listič svojim imenom in številko opusa 232. 60 Zadnjo izmed viol je Skalar izdelal leta 1993 in nosi številko opusa 233. To je tudi zadnje njegovo dokončano delo. Nedokončana violina z oznako Op. 234 je od leta 1998 v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož kot sestavni del prikaza Maksimilijanove delavnice. 61 Glede na vpise v Skalarjevem zvezku je izdelal zgolj dva violončela. Oba je izdelal v Štanjelu na Krasu. Mlajši violončelo iz leta 1974 je 7/8. Najzgodnejši dokumentirani Skalarjev violončelo 1/1 iz leta 1971, ki ga je izdelal za svojo tretjo hčer Darko, ima v notranjosti napisni listič z oznako: opus 80, violoncello št. 1. Omenjeni violončelo je zdaj v lasti Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. Prim. op. 7, str. xy. Po ustnih virih družine naj bi sicer že v Beogradu izdeloval tudi violončela, vendar nam zaenkrat ni poznan noben primerek.

426

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je sodeloval na različnih natečajih za godala in bil trikrat nagrajen s prestižno nagrado – v Cremoni leta 1976 in 1979 ter v Poznanju leta 1977.62 Maksimilijan Skalar je v notranjost svojih godal lepil lističe z imenom, številko opusa in letom ter krajem izdelave. Na natisnjenih lističih je večinoma njegovo celotno ime, včasih samo priimek in prva črka imena. Nekatere lističe je Skalar napisal lastnoročno oziroma se je na natisnjene lističe z imenom še dodatno podpisal. Na nekaterih zasledimo tudi napis v latinskem jeziku, v nekatera godala, predvsem na loke, ki jih je tudi sam izdeloval, pa je Skalar podatke vtisnil z žigom neposredno na les. Kot vesten goslar je vsa izdelana godala vpisoval v zvezek, ki ga še vedno hranijo člani družine Skalar.63 Človek mnogoterih talentov in vrlin Maksimilijana Skalarja lahko označimo kot človeka mnogih talentov, saj je uspešno združeval poklice violinista, glasbenega pedagoga in goslarja z vlogo ljubečega družinskega člana. Na različnih fotografijah iz družinskega albuma ga lahko vidimo kot človeka, ki je, ne le najbližjim, ampak tudi sokrajanom, sodelavcem in svojim učencem, namenil mnogo prijaznih nasmehov. Lahko ga opredelimo kot Evropejca oziroma svetovljana, saj se je kot prebivalec več držav in njihovih mest ves čas svojega življenja srečeval z multikulturnostjo. Zaradi neumornega in zagnanega pedagoškega dela in posebnih didaktičnih pristopov pri poučevanju mladih v številnih slovenskih in drugih glasbenih šolah, pa tudi zaradi samega odnosa do soljudi ga lahko označimo kot človeka mnogih vrlin, med katere zagotovo spadajo poštenost, načelnost, skromnost, marljivost in še bi lahko naštevali. Maksimilijan Skalar je bil v svojem delovanju inovativen, vztrajen in potrpežljiv, zato trditev, da je bil oziroma je vzornik mnogih slovenskih violinistov, pedagogov in mlajšega rodu goslarjev, vsekakor ni pretirana. Marsikaj pohvalnega lahko izrečemo tudi o njegovem goslarskem opusu, ki obsega več kot 240 godal, na katera še danes igra veliko glasbenikov. Maksimilijan Skalar je bil oče štirih glasbeno zelo nadarjenih hčera in dedek ter pradedek 62 Koter, 1998a. 63 Zvezek iz beograjskega in salzburškega obdobja je izgubljen. Drugi Maksimilijanov zvezek vsebuje vpise izdelanih godal od leta 1950, začenši z opusom 60. Za poslani prepis podatkov iz omenjenega zvezka se zahvaljujem Darki Skalar.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

mnogih (pra)vnukov in (pra)vnukinj, ki stoletje kasneje zagnano stopajo po njegovih stopinjah v svetu glasbe. Maksimilijan Skalar je živel z glasbo in za glasbo ter tudi drugim nesebično predajal bistvo tistega, kar je že davno tega zapisal Platon: »Glasba je moralni zakon. Daje dušo vesolju, krila umu, polet domišljiji in vrača radost do življenja in vsega lepega.«

Marija Hernja Masten: Moji spomini na Skalarjeve (1998) Že po prvi uri igranja si je profesor Skalar o nas učencih ustvaril sliko, kaj vemo in kaj zmoremo. Zase vem, da sem morala popraviti držo. S svojim tipičnim glasom je dejal: »Marija violino držiš kot star cigan.« Ne vem kdaj, toda nekega dne se je pojavila v bližini klavirja preproga, na kateri je sedela majhna, okrogla deklica, Monika. Po večini je bila zaposlena sama s seboj, najraje pa je imela prav majhno violino, na kateri je oponašala igranje. Na otroka pod klavirjem nisem bila več pozorna, le enkrat se je strašno ujezila in je s strogim glasom, ki naj bi ponazarjal tatov glas, rekla: »Marija, fovš igraš!« Nekega dne me je profesor vprašal, ali bi lahko pri nas, ki imamo toliko drv in lesa, pogledal in izbral kake primerne lesove, jablanovega, orehovega, macesnovega in druge, ki bi jih potreboval za izdelavo novih podbradkov ter polomljenih in slabih vijakov. Šele čez nekaj časa sem opazila, da je profesor Moniki izdelal neke vrste violino. Danes vem, da je to bil tako imenovani lokovod. To je majhen instrument brez strun, ki je imel posebno vodilo, da lok ni poplesaval naokrog. Napravica je imela na vratu označene tudi strune in na rahlo izdolbene luknjice, v katere je polagala prste. Ta poskus je izredno uspel in v kasnejših letih sem videla, da so vsi začetniki vadili najprej na podoben pripomoček. Profesor je, kolikor vem, obnovil mnoge violine, tudi mojo in tiste iz šolskega fundusa. Ker so se fantje na poti domov včasih ravsali kar z violinskimi škatlami, nam je profesor Skalar znal dopovedati, da je potrebno instrument paziti, kako ravnati z njim in kako ga negovati. Nekaterim mojim sošolcem je kasneje izdelal prekrasne nove violine. Ob spominu na godalni orkester, ki je bil pod Skalarjem posebno imeniten, so najbolj sveži spomini na Haydnovo Otroško simfonijo. Moj oče, lončar, je navrtel več picekov piščalk, okarin in kukavic.

427

428

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ko jih je uglaševal za naš orkester, sem morala v delavnico prinesti violino in mu vsake toliko dati intonacijo. Trajalo je kar nekaj časa, da je peresce urezal pod takim kotom, da je dobil pravilno uglašene piščalke za orkester. Najbolj zabavno je bilo igrati na piščalko, saj si lahko žvrgolel z malo ali veliko vode, kar je pomenilo, da so bili oni pred teboj vedno malo poškropljeni. Gospod Skalar, ki je ob najinem prvem srečanju dajal vtis strogega profesorja z visokim čelom in obrvmi, pod katerimi so bile živahne oči, ki so takoj vse opazile, ob tem pa še velik nos, ki je še najbolj poudarjal strogost, pa le ni bil tako nedostopen. Po uspešnem snemanju radijske oddaje Spoznajmo svet in domovino smo nekaj malega zaslužili in na profesorjev predlog denar potrošili v slaščičarni, za preostanek pa smo si vsi kupili loterijsko srečko. Naslednji teden smo polni pričakovanj razočarano ugotovili, da med nami ni bodočega milijonarja.

Seznam virov in literature

Budkovič, C. (1992). Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ftičar, T. (1997). Maksimilijan Skalar. Delo, 182 , str. 8. Glušič, M. (2014). Življenjska in poklicna pot violinista in glasbenega pedagoga Maksimilijana Skalarja. Kamniški zbornik, letnik 22, str. 347–352. Gostiša, L. (1999). France Mihelič v svetu demonov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Hasl, D. (1968). Večer, 9. 2. 1968. Hasl, D. (1969). Petdesetletnica slovenske glasbene šole v Ptuju. Ptuj. Klopčič, R. (2014). Violina. Ljubljana: Glasbeni atelje Tartini.

Korez Korenčan, D. (2003). Slovenski glasbilarski mojstri: čarodeji vesoljne govorice. Ljubljana: Forma 7. Koter, D. (1998). Pedagog in goslar Maksimilijan Skalar. Glasba v šoli: revija za glasbeni pouk v osnovnih in srednjih šolah, za glasbene šole in zborovstvo, 3–4, str. 23–26. Koter, D. (1998). Maksimilijan Skalar – goslar (razstavna zloženka). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj. Koter, D. (1998). Maksimilijan Skalar – goslar. Tednik, 30. 7. 1998, str. 5. Koter, D. (2001). Glasbilarstvo na Slovenskem. Maribor: Obzorja. Pahor, K. (1952). Zaključni nastop učencev glasbene šole Ljubljana – Vič. Delo, 26. 6. 1952.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Rop, D. (2010). Banovinska šola za glasbila v Ljubljani (diplomsko delo). Ljubljana: Akademija za glasbo. Skalar, M. (1968). Violinska šola I, II (notno gradivo). Ptuj: samozaložba. Skalar, M. (1970). Lahke skladbe za violino in klavir (notno gradivo). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Skalar, M. (1972). 40 lahkih etud za violino (notno gradivo). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Slokar, I. (1972). Rokodelstvo in industrija v Ljubljani od konca srednjega veka do leta 1732. Ljubljanska obrt od začetka srednjega veka do začetka 18. stoletja, Razprave MAL, zv. 3, Ljubljana. Šivic, P. (1968). Grlica. Škerbot, M. (1998). Zapuščina goslarja Skalarja: Pokrajinski muzej Ptuj. Delo 186, str. 6. Štefanič, T. (2008a). Ob 100-letnici rojstva Maksimiljana Skalarja (I. del). Ptujčan, 29. 2. 2008, str. 16. Štefanič, T. (2008b). Ob 100-letnici rojstva Maksimiljana Skalarja (II. del). Ptujčan, 28. 3. 2008, str. 15. Štefanič, T. (2017). Glasbila v ptujskem gradu (koledar). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2017. Štefanič, T. (2017). Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona (Pelizona) iz leta 1843 – dragocena pridobitev Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 5, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, str. 195–228.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Težak, D. in Glušič, M. (2011). Maksimilijan Skalar (1908–1997). Kamnik: Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Zupančič, M. (2013). Razvoj violinske pedagogike in šolstva na Slovenskem od začetka 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Elektronska izd. – El. knjiga. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. (Zbirka Glasbena preteklost na Slovenskem). Žgeč, L. (2004). Glasbeno društvo »Pettauer Musikverein« (1878– 1920) in njegova notna dediščina (diplomska naloga). Ljubljana: Akademija za glasbo. Žgeč, L. (2008). Viva la musica: 130 let glasbenega šolstva na Ptuju: 1878–2008. Ptuj: Glasbena šola Karol Pahor. Žitko, D. (2017). Giuseppe Tartini: 1692–1770: violinski virtuoz, skladatelj, teoretik in pedagog svetovnega slovesa. Piran: Pomorski muzej. Viri z medmrežja Skalar, Sabina (1934–). Slovenska biografija. Dostopno na: http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi573060/#slovenski-biografskileksikon (11. junij 2018). Ivančič, Avgust (1898-1944). Slovenska biografija. Dostopno na: http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1012430/#primorski-slovenskibiografski-leksikon (17. junij 2018).

429

430

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

On the 110th anniversary of the birth of Maksimilijan Skalar (1908-1997) A man of many talents and virtues This year we celebrate the 110th anniversary of the birth of Maksimilijan Skalar (1908-1997), who worked in many Slovene towns. In the sixties of the 20th century, he also worked in Ptuj, where he left a visible trace in the musical history of this city during his seven-year service. After his death in 1998, the Skalar family donated a considerable number of objects from his legacy to the Ptuj Museum. In the collection of musical instruments in the ground floor of the Ptuj castle visitors are presented his goslar’s workshop, a kind of traveling room that was adapted to numerous relocations, a partial reconstruction of the working room in Kamnik, where he worked for the last three decades of his life. In museum cabinets, there is also a bow and two violins created by master Skalar from his Ptuj period, created in 1968 and 1969, and the first cello in his opus, which he made in 1971 in Štanjel in Karst. Maksimilijan Skalar, a violinist and a graduate of the socalled “Prague Conservatory master school”, a violin pedagogue of extraordinary qualities, an inventor of various didactic accessories for beginner violinists, author of several volumes for violin school, and an excellent producer of string instruments label him as a man of many talents. We can also define him as a European or a cosmopolitan, as he has encountered multiculturalism as a resident of several countries and their cities throughout his life. Due to the tireless and enthusiastic pedagogical work as well as specific didactical approaches in teaching young people in many Slovenian and other music schools, and because of his attitude towards others, he can be described as a person of many virtues, besides which surely belong honesty, ethical, modesty, diligence, and the list goes on and on. In his work, Maksimilijan Skalar was innovative, persistent, and patient, and the claim that he was or is the role model of many Slovenian violinists, pedagogues and younger generations of producers of violins is certainly not excessive. We can also say a lot about his opus, which has more than 240 songs, which are still played by many musicians today.

Tatjana Štefanič: Ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997)

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Maksimilian Skalar was the father of four musically gifted daughters, and the grandfather and great-grandfather of many (great) grandsons and (great)granddaughters, who later began to follow his footsteps into the world of music. Maksimilian Skalar lived with music and for the music, and unselfishly handed over to the others the essence of what Plato wrote long ago: “Music is a moral law. It gives a soul to the universe, wings to the mind, flight to the imagination, and returns joy for life and everything that is beautiful.”

431

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993 Andrej Brence Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož andrej.brence@pmpo.si

Zamisel o Kurentovanju na Ptuju s sprevodom našemljencev na pustno nedeljo sega v petdeseta leta 20. stoletja, ko so na pustni torek hodile po mestu večinoma meščanske maske. Tu in tam se jim je pridružil kakšen korant iz okoliških vasi.1 Leta 1955 si je sprevod, ki so se ga udeležili tudi kopjaši in koranti, prvič ogledalo večje število Ptujčanov, tako da je pustno veselje zares postalo vseljudsko.2 Leta 1957 so 1 Ptujsko in Dravsko polje, Haloze in Slovenske gorice so območja, poznana po številnih in raznovrstnih tradicionalnih podeželskih pustnih maskah. Mednje sodijo korant ali kurent, hudič, pustni orači, rusa, medved, picek, kura ali kokotič, baba nosi deda, ploharji, kopanja in pustni plesači. Njihovim sprevodom so se pred nekaj desetletji priključili spomladanski maski Jürek (Zeleni Jurij) in Rabolj ter kopjaši. Kopjaš ni pustna maska, njegovo pravo mesto je na kmečki svatbi, kjer streže ženinu in nevesti. Do druge polovice 20. stoletja so se šemili samo vaški fantje. S sodelovanjem na Kurentovanjih in drugih organiziranih pustnih prireditvah ter z razkrojem tradicionalne vaške kulture nasploh pa so nastale velike spremembe. Pustne šege so izgubile magičen pomen, ohranila se je le »predstava« našemljencev, v katere se poleg fantov lahko odenejo tudi možje, žene, dekleta in otroci. 2

V. J., 1955, str. 2.

433

434

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

organizatorji z oglaševanjem v časopisu pozivali korante, konjenike in vse druge maske, naj se udeležijo povorke.3 Skupna nastopanja tradicionalnih vaških in mestnih mask so leta 1959 spodbudila Draga Hasla4 in somišljenike, da so predlagali ptujskemu zgodovinskemu društvu, naj prevzame organizacijo in izvedbo prireditve, ki bi jo po najbolj znanem tradicionalnem pustnem liku korantu ali kurentu imenovali Kurentovanje. Še pred tem pa so pobudniki Kurentovanja priredili na pustno soboto leta 1959 v sodelovanju s folkloristi iz Markovcev manjšo »poskusno« povorko tradicionalnih pustnih likov po nekaterih ptujskih ulicah.5 Drago Hasl, neutrudni organizator Kurentovanja do začetka sedemdesetih let, je bil prepričan, da bi z organizirano prireditvijo lahko preprečili naglo izumiranje pustnih šeg v okoliških vaseh. Na njihovo izumiranje je že pred začetkom druge svetovne vojne opozoril Anton Smodič, kustos v ptujskem muzeju. Zapisal je, da je v ptujski okolici prešlo v pozabo mnogo pustnih običajev. Mnogokje so o njih pripovedovali le še stari ljudje, mladina jih ni več poznala. Ohranjeni so bili še v Markovcih, Lancovi vasi, Hajdini, Skorbi, Gerečji vasi in drugod, vendar se je tudi tam čutil njihov upad.6 Drago Hasl je menil, da bi s Kurentovanjem poleg ohranjanja pustnih šeg ustregli tudi pustnega razpoloženja željnim gledalcem. Tako je podal vsebino in nakazal smernice razvoja Kurentovanja, ki bi naj postalo prireditev etnografskega značaja z edinstvenimi pustnimi liki in šegami s ptujskega območja. V prihodnje naj bi se jim pridružile tudi druge slovenske tradicionalne maske, s čimer bi prireditev prerasla v festival mask. Predvideval je še, da bi se prireditev razširila z obhodom sodobnih – karnevalskih mask. Prvo Kurentovanje, ki ga je organiziralo Zgodovinsko društvo Ptuj, je bilo izjemoma v soboto, 27. februarja 1960, s sprevodom tradicionalnih pustnih mask iz Markovcev. Ob spremstvu domače godbe so na čelu sprevoda plesali kopjaši, sledili so jim orači, rusa, medved, vile, piceki in koranti. Njihov nastop in šege so gledalcem

N. N., 1957, str. 4.

4 Drago Hasl (Fram, 1900 – Ptuj, 1976), pedagog, dolgoletni ravnatelj ptujske knjižnice in zaslužen ptujski kulturni delavec. 5

Kolarič, 1990, str. 6.

Smodič, 1940, str. 100.

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

razlagali po zvočnikih. Uspela prireditev in vsesplošno zanimanje sta takoj narekovala nove in temeljitejše priprave ter organizacijo leta 1961. V okviru zgodovinskega društva je bil zato ustanovljen Odbor za Kurentovanje in karneval7, ki ga je leta 1962 nadomestil Obor za ptujske etnografske prireditve8. Na drugem Kurentovanju leta 1961 so popoldne, ločeno od dopoldanskega folklornega nastopa tradicionalnih pustnih mask, prvič nastopile tudi karnevalske skupine.9 Te so se na ptujskem območju pojavljale že pred tem. Tako je npr. leta 1951 skupina, sestavljena iz mlajših in starejših Stojnčanov, v domači, okoliških vaseh in na Ptuju prikazala napad partizanov na fašiste. S šemljenjem niso imeli posebnih težav, kajti povsod je bilo lahko dobiti zavržene uniforme, čelade in drugo opremo. Naredili so lesene mitraljeze, na zadnji del kmečkega voza so pritrdili neuporaben top in nabavili nekaj smodnika za nazornejšo in hrupno uprizoritev spopada. Povsod so jih ljudje navdušeno sprejeli in občudovali, kako so partizani preganjali fašiste.10 Ločena nastopa tradicionalnih mask in karnevalskih skupin na Kurentovanju sta naletela na nezadovoljstvo pri obiskovalcih, ki se niso mogli udeležiti dopoldanskega programa. Zato so izrazili željo, da bi v popoldanskem sprevodu nastopili vsi skupaj.11 Leta 1962 je prireditev presegla lokalne okvire, ko so se etnografskega dela udeležili cerkljanski laufarji in borovo gostüvanja iz Predanovcev v Prekmurju. V primerjavi s prejšnjim letom pa se je slabše odrezala popoldanska karnevalska povorka, na kateri je bilo le nekaj posameznikov in šol. Nastali položaj so rešili dornavski Indijanci in nekaj ptujskih delovnih kolektivov – Merkur, Panonija in tekstilna tovarna Metka. Ponovila se je tudi slabost iz preteklega leta, ko zaradi pomanjkanja ozvočenja poslušalci niso slišali ali razumeli opisov nastopajočih skupin.12 7 Predsednik je bil Drago Hasl. Člani so bili Jože Maučec, Marija Urbas, Adalbert Slekovec, Franc Primc, Karel Šepec, Franjo Zorčic. Imenovan je bil tudi pododbor v sestavi Ljudmila Meze, Franc Gumilar, Iva Mikl, Franjo Vičar, Mirko Majcen, Miro Cobelj, Janez Gojkovič. (Gačnik, 2000, str. 116) 8 Predsednik je bil Drago Hasl. Člani so bili Jože Maučec, Verena Kolarič, Adalbert Slekovec, Jože Vrabl, Rudi Bratec, Karel Šepec, Milka Braz, Marjan Berlič, Jože Milkovič, Karel Pertekel, Rudi Novak, Franc Krivec, Karel Vobner, Dana Feguš. 9

V. J., 1961, str. 3.

10 I. Č., 1951, str. 6. 11 V. J., 1961, str. 3. 12 Hasl, 1962, str. 3.

435

436

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Po odredbi ptujske občine se je 4. 2. 1963 Odbor za ptujske folklorne prireditve preimenoval v Zavod za folklorne prireditve Ptuj z namenom, da se ohranijo starodavni ljudski običaji in šege, ki jih je bilo vedno manj.13 Zavod, ki je organiziral Kurentovanje do leta 1968, je imel direktorja in osemnajstčlanski prostovoljni upravni odbor14 s predsednikom Dragom Haslom.15 Prvo prireditev, leta 1963, so izpeljali uspešno, kljub ponavljajočim se pomanjkljivostim iz preteklih let, kot na primer nepravočasen začetek sprevoda in zastajanje skupin. Prireditev so ponekod z zahajanjem na prizorišča motili tudi nedisciplinirani gledalci, česar redarska služba ni mogla preprečiti. Tega leta so prvič ozvočili vseh pet večjih trgov in začeli razmišljati o združenem sprevodu etnografskih in karnevalskih skupin.16 Konec leta so se začeli pripravljati na prireditev leta 1964. Da bi jo poživili in naredili zanimivejšo, so nameravali povabiti tudi etnografske skupine iz tujine. Sočasno pa so bili seznanjeni z željo ptujske občine, da bi leta 1964 Kurentovanje nadomestili z večjo jesensko prireditvijo z naslovom Trgatev. Kot razlog so navedli bojazen, da bi z leti postalo Kurentovanje nekaj vsakdanjega in bi se ga ljudje naveličali. Zato bi v prihodnje prirejali Kurentovanje in Trgatev izmenično vsako drugo leto. Zamisel o Trgatvi, ki pa je niso uresničili, je bila zastavljena širokopotezno. Na prireditvi, ki naj bi potekala na športnem igrišču in grajskem griču, bi se predstavili domači in drugi jugoslovanski vinogradniki. Poleg prodaje grozdja in vina bi potekal sejem vinogradniških pripomočkov in strojev. Vse pa bi popestrili z nastopi folklornih skupin, pevskih zborov itd. Po občinskih željah naj bi organizacijo Trgatve začeli takoj, posebna komisija pa bi pripravila podroben program in načrt dela.17 Zaradi 13 Etnološki oddelek (EO), Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož (PMPO), fond Folklorno društvo Ptuj (FD Ptuj), Zapisnik o internem pregledu zaključnega računa za leto 1963 Zavoda za folklorne prireditve Ptuj, 9. 10. 1964, mapa 1. 14 V letih 1963–1965 je bil direktor Franc Krivec. V letih 1966 – 1968 je bil direktor Drago Hasl. Člani prvega upravnega odbora so bili Drago Hasl, Franc Krivec, Rudi Bratec, Karel Šepec, Ljudmila Bras, Adalbert Slekovec, Jože Maučec, Marjan Berlič, Jože Vrabl, Karel Vobner, Valentin Bruno, Mirko Cobelj, Karel Pertekelj, Franc Kolarič, Valentin Horvat, Jože Bezjak, Maks Vaupotič, Albin Pišek. 15 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Vabilo na 11. sejo Upravnega odbora Zavoda za folklorne prireditve Ptuj, 27. 11. 1963, mapa 1. 16 Hasl, 1963, str. 3. 17 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik o 11. seje upravnega odbora Zavoda za folklorne prireditve Ptuj, 27. 11. 1963, mapa 1.

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

načrtovane jesenske prireditve in ker ni bilo dovolj denarja za izpeljavo Kurentovanja, je bilo to leta 1964 odpovedano. Po mestnih ulicah je kot nekakšno nadomestilo potekal manjši sprevod našemljencev, ki ga je organiziralo Delavsko prosvetno društvo Svoboda Ptuj. Odpoved Kurentovanja je naletela na številne kritike in negodovanje ljudi, po drugi strani pa je spodbudila vsesplošno zanimanje za prireditev. Pomoč pri organizaciji so ponudili Turistična zveza Slovenije, Zveza novinarjev Slovenije, RTV Zagreb, RTV Ljubljana, ptujska občina, Gospodarska zbornica Slovenije, Kmetijski sklad Slovenije idr.18 Od vsega so ostale le obljube, kajti organizacija je ostala na ramenih zavoda. Ta je leta 1965 prenesel dopoldanski nastop etnografskih skupin na mestni stadion, kjer so se občinstvu predstavile na posebej postavljenem odru. Pogodbe za najem stadiona so se sklepale s ptujsko občinsko zvezo za telesno kulturo. Poravnati je bilo treba najemnino, račun za elektriko in drugo. Oder je moral biti postavljen tako, da se je čim manj poškodovala travnata površina, vse nastale poškodbe na objektih in igrišču se ocenili posebej itd.19 Popoldan je po mestnih ulicah prvič potekal skupni sprevod etnografskih in karnevalskih skupin. Dopoldanski nastopi na mestnem stadionu so potekali do leta 1969, ko so jih ponovno prestavili v mesto. Da bi sledili smelim smernicam za razvoj Kurentovanja in v želji, da se izboljša kakovost ter poglobi pomen prireditve, so leta 1966 kot posvetovalni organ imenovali osemnajstčlanski umetniški svet. Sestavljen je bil iz osmih domačih članov in desetih priznanih slovenskih raziskovalcev ljudske kulture, umetnikov in drugih strokovnjakov iz Ljubljane. Njegova naloga je bila, da pomaga pri usmerjanju Kurentovanja in ga bogati s spremljajočimi kulturnimi prireditvami. Predsednik sveta je bil slikar Božidar Jakac, član slikar France Mihelič pa je zavodu poklonil grafiko Kurent za reklamni plakat vseh nadaljnjih Kurentovanj.20 Leta 1967 je Kurentovanje zaradi slabega vremena odpadlo. Močno deževje je tako razmočilo igrišče na stadionu, da je bilo neuporabno za 18 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Seja UO Zavoda za folklorne prireditve Ptuj, 23. 2. 1964, mapa 1. 19 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Pogodba, 24. 1. 1968, mapa 7. 20 Člani iz Ljubljane so bili slikar Božidar Jakac, novinar RTV Ljubljana Milenko Šober, slikar France Mihelič, pisateljica Mira Mihelič, skladatelj Uroš Krek, dirigent Samo Huba, muzikolog dr. Valens Vodušek, etnolog dr. Niko Kuret, etnolog dr. Boris Kuhar in Gerta Primožič, predsednica Kompasa iz Ljubljane.

437

438

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

nastopajoče. Prodajalci vstopnic, policisti, gasilci in vzdrževalci reda se niso zglasili na dogovorjenih mestih, zato so prireditev odpovedali že v dopoldanskih urah. Izjema so bili le blagajniki na stadionu, ker so se lahko zbrali pod streho. Obetale so se velike izgube, zato so odpovedali tudi popoldansko povorko in članom prijavljenih skupin izplačali pol dnevnice.21 Kljub vsemu pa se je v mestu oblikoval manjši spontani nastop našemljencev, kar je še dodatno spodbudilo kritike odpovedi. V zavodu so na to takoj odgovorili in sprejeli odločitev, da prireditev ne sme nikoli odpasti in se ob slabem vremenu izpelje v okrnjeni obliki.22 Tako so konec leta, ko so stekle priprave na prihodnje Kurentovanje, v dopisu folklornim skupinam, s katerim so jih pozivali k sodelovanju, še posebej poudarili, da je Kurentovanje folklorna posebnost ptujske občine, ki ne sme nikoli odpasti.23 Domačim folklornim skupinam, ki so se redno udeleževale Kurentovanj, je zavod priskočil na pomoč pri nakupu in popravilu opreme.24 Poleg tega je imel v lasti opremo korantov in oračev, občila idr., ki so jo najprej hranili v skladiščih po mestu, leta 1965 pa začeli predajati v hrambo posameznim članom na Ptuju in vodjem folklornih skupin v Markovcih, Lancovi vasi, Cirkovcah in Pobrežju.25 Za nastopajoče si je zavod izposojal opremo tudi v mariborskem gledališču. Leta 1968 so si npr. izposodili 43 kmečkih franžastih rut in sedem črnih klobukov za folklorno skupino iz Lancove vasi.26 S takim načinom dela si je zavod zagotovil stalno udeležbo omenjenih skupin na folklornem delu prireditve. Nastopajočim so poleg prehrane izplačevali tudi dnevnice, kajti menili so, da se od vaških skupin, ki doma nastopajo brezplačno, ne more zahtevati, da bi prišle na Ptuj na svoje stroške.27 Več težav je bilo z zagotavljanjem udeležbe karnevalskih skupin, ki naj bi v glavnem prihajale iz ptujskih delovnih organizacij. Njihovi direktorji so sicer radi pristali na sodelovanje, 21 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 17. seje Zavoda za folklorne prireditve Ptuj. 10. 2. 1967, mapa 2. 22 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 18. seje pripravljalnega odbora Zavoda za folklorne prireditve Ptuj, 27. 2. 1967, mapa 2. 23 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Dopis vsem folklornim skupinam, 14. 11. 1967, mapa 2. 24 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Dopis vsem folklornim skupinam, 14. 11. 1967, mapa 2. 25 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Potrdilo o prejemu opreme, 8. 3. 1965, mapa 2. 26 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Dopis gledališču, 12. 2. 1968, mapa 7. 27 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 18. seje pripravljalnega odbora 27. 2. 1967, mapa 2.

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

vendar je bilo kasneje premalo volje in spodbude za njihovo pripravo. Za pomoč so zaprosili komisijo za oddih in rekreacijo pri občinskem sindikalnem svetu in člane sindikalnih skupin ter podružnic, ki naj bi vplivali na zaposlene v podjetjih, da bi pripravili karnevalske skupine. Poleg tega so se v zavodu zavedali, da jih bo treba spodbuditi tudi s primernimi denarnimi nagradami.28 Organizatorji so v teh letih pritegnili k sodelovanju številne etnografske pustne skupine iz Slovenije in tujine. Prirejali so tiskovne konference za domače in tuje novinarje. Kurentovanje so snemale domače, jugoslovanske, avstrijske in francoske televizijske ekipe in postalo je velika atrakcija ter turistična pridobitev za Ptuj. Ogledalo si ga je po nekaj deset tisoč obiskovalcev. Po drugi strani pa so bili razočarani nad ravnodušnostjo Ptujčanov do prireditve in njihove nepripravljenosti za sodelovanje kljub opozarjanju, da tako pomembne prireditve za Ptuj ni mogoče pripraviti samo na prostovoljni podlagi. Vsa leta se je zavod srečeval tudi s finančnimi težavami. Nekaj skromnih sredstev je prispevala ptujska občina, glavnino dohodka, s katerim so pokrili stroške prireditve, so predstavljali plačani oglasi podjetij in drugih ustanov. Težava pa je bila, da je bilo treba od številnih naročnikov plačilo izterjati.29 Kot je bilo omenjeno, je imel zavod samo direktorja in občasni prireditveni odbor, katerega člani so delo opravljali honorarno. Ni imel redno zaposlenih, zato ga po veljavni zakonodaji ni bilo mogoče registrirati pri Gospodarskem sodišču v Mariboru. Marca 1968 so se odločili, da se zavod preoblikuje v društvo, kar bi omogočilo širše sodelovanje javnosti, predvsem Ptujčanov, ki spremljajo Kurentovanje pasivno tako kot obiskovalci od drugod. Težav pri preoblikovanju ni bilo, kajti upravni odbor zavoda se je preimenoval v iniciativni odbor za ustanovitev društva.30 Na seji zavoda 30. 3. 1968 so sprejeli sklep o njegovi ukinitvi in na podlagi zakona, da lahko najmanj deset državljanov ustanovi društvo, ustanovili Folklorno društvo v Ptuju. Tako so na uradnem ustanovnem občnem zboru 24. 4. 1968 28 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik o 18. seje Zavoda za folklorne prireditve Ptuj, 27. 10. 1967, mapa 2. 29 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 18. seje Zavoda za folklorne prireditve Ptuj, 27. 10. 1967, mapa 2. 30 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Drago Hasl, Ukinitev zavoda in ustanovitev društva za folklorne prireditve v Ptuju, mapa 6.

439

440

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

samo potrdili njegovo ustanovitev. Na občni zbor je bilo povabljenih šestdeset ljudi, ki bi lahko po mnenju sklicateljev s svojim delom in znanjem prispevali k uspešnemu delovanju društva. Žal pa se je ponovno potrdilo nezanimanje Ptujčanov za Kurentovanje in ohranjanje folklorne dediščine. Prisotnih je bilo osem podpisnikov ustanovne listine in le osem novoprijavljenih članov. Izvolili so predsednika Draga Hasla, devetčlanski upravni31 in tričlanski nadzorni32 odbor.33 Društvo je obdržalo stari umetniški svet, nekaj sprememb je bilo le pri imenovanju občinskih predstavnikov, ljubljanski člani sveta so se sestajali v Ljubljani, kjer so preučili program prireditve, ki jim ga je posredovalo društvo, in podali svoje mnenje.34 Konec leta se je društvo, ki je štelo enaindvajset članov35, začelo temeljito pripravljati na Kurentovanje leta 1969, ki je potekalo v okviru praznovanj 1900-letnice Ptuja. Oblikovali so komisije za organizacijo folklornih in karnevalskih skupin, prehrane, okrasitev mesta, rediteljsko službo, prodajo vstopnic, ocenitev karnevalskih skupin in likov ter organizacijo parkirišč. 36 Opustili so dopoldansko predstavitev folklornih skupin na mestnem stadionu in jo ponovno prenesli na mestne trge in ulice, popoldan pa je sledil skupni sprevod s karnevalskimi maskami po mestnih ulicah. Zaradi dobrega sodelovanja s folklornimi skupinami z njihovo udeležbo ni bilo težav. Na karnevalski del so povabili šole, krajevne skupnosti in podjetja, za njihovo udeležbo pa se je bilo treba zaradi slabih izkušenj v preteklosti posebej potruditi. Poslali so dopise dvajsetim delovnim organizacijam, in sicer direktorjem, predsednikom delavskih svetov ter predsednikom sindikalnih podružnic. Sporočali so jim, da ne pričakujejo dragih in bogatih karnevalskih skupin, kot so npr. v Nici, Kölnu idr. Priporočali so, da lahko z improvizacijo in skromnimi 31 Vitomir Belaj, Franc Kolarič, Jože Maučec, Anton Purg, Adalbert Slekovec, Stane Stanič, Karel Šepec, Jože Štrafela, Marija Verden. 32 Marjan Berlič, Albin Pišek, Karl Vobner. 33 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik ustanovnega občnega zbora FD Ptuj, 24. 4. 1968, mapa 6. 34 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 1. seje upravnega in nadzornega odbora FD v Ptuju, 4. 11. 1969, mapa 6. 35 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik občnega zbora FD in poročilo o delu društva v letih 1968-1970, 14. 11. 1970, mapa 9. 36 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 7. seje UO FD Ptuj, 9. 1. 1969, mapa 8.

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

sredstvi šaljivo prikažejo dogajanje v podjetjih, napake iz javnega življenja, absurdnosti iz svetovnega političnega dogajanja itd., skratka vse tisto, kar bi se lahko imenovalo narobe svet. Pridobiti so jih skušali tudi z visokimi denarnimi nagradami za najboljše skupine.37 Sredstva za prireditev je moralo društvo zagotoviti sámo s prodajo vstopnic in reklamnimi oglasi, kajti ptujska občina je prispevala običajni skromni znesek. Zaradi težav pri pobiranju vstopnine v preteklih letih so se odločili za strožji način prodaje in vstopnice nadomestili s kovinskimi značkami z datumom prireditve.38 Z zaslužkom je bilo treba poravnati izdatke za nakup rekvizitov folklornih skupinam, prevozne stroške, reklamo, okrasitev mesta, prehrano nastopajočih, dnevnice nastopajočim, provizije od oglasov, nagrade karnevalskim skupinam, anuitete in obresti od kreditov. Poleg tega so poravnali še stroške za prehrano policistov in gasilcev, ki so skrbeli za red na prireditvi in parkiriščih, čiščenje snega, neplačane anuitete, naknadno obdavčenje provizij za leto 1968 in nagrade ter sejnine sodelavcem.39 Člani upravnega odbora, ki so imeli izkušnje s prirejanjem Kurentovanj iz preteklih let, so ponovno opozarjali občino, da niso deležni podpore širše skupnosti. Poudarili so tudi, da je zmotno prepričanje, da je Kurentovanje stvar nekaj zanesenjakov, kajti od njega imajo koristi ptujski gostinci, trgovci in občina.40 Vsa leta se srečujejo z improvizacijo in se po končanem Kurentovanju venomer sprašujejo, ali ga bodo naslednje leto lahko priredili.41 Leta 1972 je zaradi pomanjkanja denarja odpadel popoldanski sprevod po mestnih ulicah. Zaradi tega so bili deležni številnih kritik javnosti, ki pa ji v resnici vsa leta ni bilo mar za težave organizatorjev. Že tako okrnjeno prireditev pa je motila peščica gledalcev z metanjem petard med nastopajoče in napovedovalce skupin.42 Novembra 1972 je postal predsednik folklornega društva Jože Štrafela. Sledile so spremembe v sestavi upravnega odbora, ki je imel do tedaj v svoji sestavi samo enega aktivnega folklorista. V odbor so se vključili 37 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Dopis delovnim organizacijam, 18. 12. 1968, mapa 6. 38 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 2. seje UO FD Ptuj, 7. 11. 1968, mapa 6. 39 EO, PMPO, fond FD Ptuj, mapa 8, Zapisnik 11. seja UO FD Ptuj, 20. 2. 1969 in Pregled dohodkov in izdatkov v letu 1969, 10. 12. 1969, mapa 8. 40 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Pismo g. Tetičkoviču, 3. 1. 1970, mapa 9. 41 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik sestanka, 25. 1. 1971, mapa 10. 42 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 22. seje UO FD , 22. 5. 1972, mapa 11.

441

442

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

predstavniki vaških folklornih skupin43. Želja pa je bila, da bi se v društvo včlanilo čim več folkloristov s terena.44 Folklorno društvo je zaradi lažjega reševanja vsakoletnih finančnih in drugih organizacijskih težav konec leta 1972 sklenilo sodelovanje s Turističnim društvom Ptuj. Naslednje leto so skupaj priredili Kurentovanje, pri čemer je folklorno društvo prevzelo organizacijo folklornega, turistično društvo pa karnevalskega dela.45 Društvi, obe prostovoljni organizaciji, sta sami prirejali Kurentovanje do leta 1991. Vsa ta leta je bila podoba prireditve nespremenjena. Etnografskemu delu v obliki nastopa folklornih skupin na mestnih trgih in tržnici je v zgodnjih popoldanskih urah sledil skupni sprevod s karnevalskimi maskami. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so bile prireditve skromnejše. Zlasti karnevalski del je bil odvisen od zmožnosti in volje sodelujočih. Večkrat je bil skromen in nezanimiv, ker Ptujčani niso bili pripravljeni sodelovati. Folklorno in turistično društvo sta izmed svojih članov imenovali pripravljalni odbor za Kurentovanje in komisije za organizacijo folklornih in karnevalskih skupin, financ, tiska in propagande, krasitev mesta in redarstva ter prodajo vstopnine. Ves čas sta si društvi prizadevali, da bi se v delo pripravljalnega odbora aktivno vključili in pomagali pri pridobivanju finančnih sredstev občina, politične organizacije in drugi, a ti za sodelovanje niso pokazali pripravljenosti.46 Tudi leta 1986 so o stalnih težavah pri zagotavljanju finančnih sredstev obvestili občinsko vodstvo in jih prosili, naj razmislijo o nadaljnji usodi prireditve. Pri tem so ponovno poudarili že večkrat povedano, da je prihodnost Kurentovanj brez širše občinske podpore vprašljiva.47 Leta 1974 je bilo v folklornem društvu 320 članov. Od tega je bila le peščica Ptujčanov, drugi so bili iz folklornih skupin iz Markovcev, Cirkovc, Lancove vasi, Podlehnika, Pobrežja. Tako je imelo društvo stalno zagotovljene skupine za nastop v folklornem delu Kurentovanja. 43 Predsednik upravnega odbora je bil Jože Štrafela. Člani odbora so bili vodje folklornih skupin Anton Brglez iz Cirkovc, Franc Kolarič iz Markovec, Mirko Vaupotič iz Lancove vasi, Janez Sodec iz Pobrežja, Janko Gajšek iz Podlehnika, Drugi člani so bili Stane Stanič iz Gorišnice in Albin Pišek, Mihael Gobec, Silva Cestnik, predstavnik muzeja, zveze mladine in zveze kulturno prosvetnih organizacij iz Ptuja. 44 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik občnega zbora FD, 20. 11. 1972, mapa 11. 45 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 1. seje UO FD, 28. 12. 1972, mapa 12. 46 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Dopis FD, 28. 12. 1972, mapa 12. 47 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Seja IO in NO FD Ptuj, 18. 4. 1986, mapa 30.

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Skupini iz Cirkovc in Markovcev sta nastopali tudi samostojno, prva pri Prosvetnem društvu Vinko Korže in druga pri TVD Partizan. Druge skupine so nastopale le na Kurentovanjih.48 Sočasno so v društvu ugotavljali, da so omenjene organizirane skupine po vaseh skorajda v celoti izpodrinile nekdanje spontane pustne like in skupine.49 Folklorno društvo je vse do konca osemdesetih let po svojih zmožnostih pomagalo pri nakupu in vzdrževanju opreme folklornih skupin. Rute in klobuke pa so si kot v preteklih letih izposojali tudi v mariborskem gledališču.50 Leta 1976 je bila oprema folklornih skupin že močno izrabljena. Največje potrebe so imeli v Markovcih, od koder sta prihajali dve tretjini nastopajočih. Markovčani so potrebovali dvajset parov jahalnih škornjev za kopjaše in orače, deset jahalnih hlač za kopjaše, dve kopji, trideset pisanih rut za orače in kopajno ter pet korantij. Orači v Podlehniku so potrebovali šest kap in v Lancovi vasi deset kap za orače ter dvajset rut.51 Od skupin, ki so nastopale samo na kurentovanjih, je bilo težko pričakovati, da bi opremo kupovale same. Polovico denarja naj bi zagotovili obe društvi, za drugo pa so zaprosili občino in ptujsko kulturno skupnost.52 Po popisu iz leta 1982 so društveno opremo uporabljali in hranili na Ptuju in v okoliških folklornih skupinah. Na društvu je bilo shranjenih sedem korantij, sedem pa so jih člani hranili na domu. V Markovcih so imeli štiri korantije, medveda, dvajset rut, petnajst moških črnih hlač, deset rut, deset srajc, deset parov škornjev, harmoniko in štiri trstenke. Orači v Podlehniku so uporabljali šest kap in dvajset rut. V Pobrežju so dolžili eno korantijo, v Borovcih tri korantije in v Zabovcih štiri korantije in 15 ženskih visokih čevljev.53 Folklorna skupina v Lancovi vasi je uporabljala tri korantove kape, tri kožuhe, deset zvoncev, šest kap za konjiče, štirideset rut, devet hlač, dve veliki in mali krili ter tri klobuke.54 Ko so leta 1983 člani lancovske folklorne skupine ustanovili samostojno Folklorno društvo Lancova vas, jim 48 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Program dela in finančna kvantifikacija za leto 1975, 9. 1. 1975, mapa 13. 49 Smodič, 1940, str. 100. 50 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik 21. seje UO FD Ptuj, 10. 2. 1972, mapa 11. 51 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Finančni predračun za rekvizite, 13. 12. 1976, mapa 20. 52 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Prošnja za dotacijo za opremo, 16. 12. 1976, mapa 20. 53 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Popis opreme 1982, 30. 5. 1979, mapa 26. 54 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Popis blaga 30. 5. 1982, mapa 26.

443

444

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je ptujsko folklorno društvo brezplačno prepustilo v uporabo vso omenjeno opremo.55 Folklorno društvo je ves čas vztrajalo, da je treba nastopajočim izplačati dnevnice in potne stroške, kar sta bila najvišja stroška prireditve. Poleg tega je bilo poskrbljeno za prehrano vseh sodelujočih. Navadno so jim za zajtrk ponudili pol klobase, veliko žemljo in ruski čaj. Za kosilo je bila cela klobasa z gorčico, velika žemlja in dva decilitra vina.56 Kot je že bilo povedano, se je organizacijski odbor spopadal s pridobivanjem finančnih sredstev. Zagotavljal jih je s prodajo vstopnic in oglasov, svoj delež so prispevale ptujska občina in ptujska ter republiška kulturna skupnost. Stroški prireditve so bili veliki, kajti poravnati so morali račune za plakate in vstopnice, tiskovno konferenco, zavarovanje prireditve, zaporo cest, krasitev mesta, redarsko službo, pijačo in prehrano, plačilo kuharicam, najem prostorov za garderobo, čiščenje prostorov, pisarniški material, poštnino, prevoze skupin, nabavo in popravilo opreme folklornih skupin, ozvočenje, napovedovanje, plakatiranja ob glavnih cestah, razne provizije in dnevnice nastopajočim.57 V letih 1991–1994 se je izoblikovala sedanja podoba Kurentovanja. V tistem času je zašla prireditev v veliko krizo zaradi nesoglasij in neusklajenega dela dotedanjih organizatorjev in drugih folklornih društev, ki so v letih 1991–1993 postopoma izgubili svojo vlogo pri organizaciji.58 Povod za krizo je bila udeležba izbranih ptujskih korantov, brez tistih s podeželja, na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu. Sočasno so začeli v okoliških vaseh prirejati lastne pustne sprevode – fašenke, in sicer v Markovcih leta 1992, Cirkovcah leta 1993, Cirkulanah leta 1994, Dornavi in Vidmu leta 1996 idr. Fašenki, ki se zvrstijo od sobote do pustnega torka, so kopija ptujskega nedeljskega sprevoda s t. i. etnografskim in karnevalskim delom. Večina tradicionalnih mask in karnevalske skupine pa se, odvisno od časa in pripravljenosti ljudi, udeleži skoraj vseh pustnih sprevodov na ptujskem območju.

55 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Seja IO FD Ptuj, 29. 4. 1983, mapa 34. 56 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Zapisnik seje UO FD Ptuj, 18. 2. 1971, mapa 19. 57 EO, PMPO, fond FD Ptuj, Obračun kurentovanja do 30. 3. 1975, 1. 4. 1975, mapa 18. EO, PMPO, fond FD Ptuj, Predračun za Kurentovanje leta 1986, 9. 2. 1986, mapa 30. 58 M. G., 1993, str. 4.

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Leta 1991, ob tridesetletnici Kurentovanja, je poleg folklornega in turističnega društva postala soorganizator ptujska občina, ki je od takrat sama ali posredno preko svojih organizacij oz. podjetij vključena v organizacijo vseh Kurentovanj. Na jubilejno prireditev leta 1991 so se temeljito pripravljali, vodenje organizacijskega odbora je bilo zaupano občinskemu ministru za turizem, gostinstvo in trgovino. Nanjo so povabili okoli devetdeset članov ambasadorskega zbora v Ljubljani, med njimi pet ambasadorjev. Nasprotno s pričakovanji pa si je prireditev ogledalo malo obiskovalcev, nezainteresiranost Ptujčanov za prireditev se ni spremenila. Tako so na naslovnici lokalnega časopisa zapisali, da s Kurentovanjem živijo le bog, nekaj ambasadorjev in člani organizacijskega odbora.59 Ptujčanov prireditev ni zanimala. Vstopnic niso hoteli kupovati in vnovič so pokazali, da jim ni dosti do mesta in prireditve.60 Program za Kurentovanje leta 1992 je bil sprejet na ptujski občini, organizatorji so bili isti kot leto pred tem.61 Na razočaranje obiskovalcev ni bilo nedeljskega sprevoda. Namesto njega so potekali nastopi na štirih metnih trgih. Igrali so domači ansambli, vzdušje je bilo dobro, le prevelika gneča je številnim obiskovalcem onemogočala pogled na prizorišča.62 Leta 1993 sta bila organizatorja Turističnoinformacijski center Ptuj in poslednjič folklorno društvo. Prireditev je potekala ponovno po ustaljenem scenariju z dopoldanskim nastopom etnografskih skupin in popoldanskim sprevodom. Leta 1994 je Kurentovanje, ki je prvič trajalo enajst dni, pripravil organizacijski odbor pri Turistično-informacijskem centru. V soboto, teden dni pred pustno nedeljo, je bilo slavnostno odprtje pred mestno hišo. Sledili so vsakodnevni nastopi tradicionalnih pustnih mask iz okoliških vasi na mestnih ulicah in trgih; v nedeljo je bil pustni sprevod, Kurentovanje pa se je končalo na pustni torek z mladinsko maškarado. Novost je bil prostoren dvoranski karnevalski šotor, ki je ostal do danes namenjen zabavi in nastopom tradicionalnih mask in folklornih skupin. Ker pa velja v zadnjih letih pravilo, da se pustni čas na ptujskem območju in obhodi korantov začnejo po svečnici, 59 M. G., 1991a, str. 1. 60 M. G., 1991b, str. 8. 61 M. G., 1992, str. 2. 62 Ozmec, 1992, str. 1.

445

446

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

2. februarja, se lahko zgodi, da traja Kurentovanje krajši čas, to pa spremeni ustaljeni program in prireditve. V letih 1995–2001 je Kurentovanje prirejalo Gospodarsko interesno združenje Poetovio Vivat. Leta 1998 so slovesno odprtje obogatili s tradicionalnim sprevodom tipičnih slovenskih pustnih likov in mask. Leta 2000 je na odprtju Kurentovanja oblast v mestu prevzel prvi karnevalski princ Gašper I. in jo na pustni torek vrnil županu. Princa, ki ga izberejo med prizadevnimi negovalci šemskega izročila na ptujskem območju, svečano ustoličijo že na martinovo, 11. novembra. Od leta 2001 se koranti prvič zberejo na svečnico ob večernem kresu v Budini. Opremljeni le z zvonci in ježevkami čakajo do polnoči, ko lahko oblečejo korantije in začnejo svoje obhode.63 V letih 2002–2006 je Kurentovanje prirejala Lokalna turistična organizacija Ptuj. V letih 2006–2014 jo je nadomestil Konzorcij Kurent, v katerega so bile združene ptujska občina, Perutnina Ptuj in Terme Ptuj. Nato je organizacijo prevzela ptujska občina s pomočjo Javnih služb Ptuj, leta 2017 in 2018 pa je bil glavni organizator občinski Zavod za turizem Ptuj. Kljub različnim organizacijskim in tržnim prijemom pa jim do danes ni uspelo prepričati in motivirati velike večine ravnodušnih Ptujčanov, da bi spremenili svoj pasivni odnos do Kurentovanja.

63 Brence, 2015, str. 29-55.

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Viri Etnološki oddelek (EO), Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož (PMPO), fond Folklorno društvo Ptuj (FD Ptuj), mape 1, 2, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 19, 20, 26, 30, 34.

I. Č. Najzanimivejši so bili Stojnčani. Ptujski tednik, 9. 2. 1951, str. 6. Kolarič, F. Ob tridesetletnici ptujskega kurentovanja. Tednik, 22. 2. 1990, str. 6. M. G. Tednik, 14. 2. 1991, str. 1.

Literatura Brence, A., 2015. Spreminjanje tradicionalnega pustnega šemljenja na ptujskem območju od 80-ih let 19. stoletja do danes s poudarkom na pustnem času, korantu in kurentovanju. V M. Šteiner, ur. Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 4. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2015, str. 29–55.

M. G. Tednik, Kurentovanje je mimo, a črvi glodajo …, 14. 2. 1991, str. 8. M. G. Izvršni svet o …, Tednik, 20. 2. 1992, str. 2. M. G. Pred 33. ptujskim kurentovanjem, Tednik, 18. 2. 1993, str. 4. N. N. Ptujski tednik, 1. 3. 1957, str. 4.

Brence, A., 2013. Tradicionalne maske na ptujskem območju. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2013. Gačnik, A., 2000. Moč tradicije Kurentovanja in karneval na Ptuju. Ptuj: Znanstveno raziskovalno središče, Bistra Ptuj, 2000. Gačnik, A., Brence, A., 1998. Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, Znanstveno raziskovalno središče, Bistra, Ptuj, 1998. Hasl, D. Malo odmeva s ptujskega kurentovanja in karnevala. Tednik, 9. 3. 1962, str. 3. Hasl, D. Letošnje kurentovanje in karneval, Tednik, 1. 3. 1963, str. 3. I. C., Markovski pust, Tednik, 5. 3. 1992, str. 1.

Ozmec, M. Kljub gneči veselo. Tednik, 5. 3. 1992, str. 1. Smodič, A., 1940. Orači na Dravskem polju. V N. Zupanič, ur. Etnolog. Ljubljana: Glasnik etnografskega društva, etnografskega muzej in etnološkega seminarja na univerzi v Ljubljani, 1940, str. 100. V. J. Letošnje pustovanje je preseglo vsa dosedanja. Ptujski tednik, 25. 2. 1955, str. 2. V. J. Ptuj lahko postane karnevalsko mesto. Ptujski tednik, 17. 2. 1961, str. 3.

447

448

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

The organization of Kurentovanje in Ptuj emphasizing years 1960-1991 Kurentovanje, named after the most famous Carnival character the kurent or korant, was first organized in 1960. At that time, traditional rural Carnival masks from nearby Markovci formed a Shrovetide Carnival procession along town streets. The following year, some other traditional masks and the first Carnival groups joined them. In 1962, the event surpassed its local frames with the participation of masks from other Slovenian localities. Kurentovanje achieved an international dimension in the following years when groups from abroad joined the domestic Carnival masquerades. From the very beginning, the main event of Kurentovanje is the procession of traditional Carnival masks and Carnival groups on Shrove Sunday afternoon, which is attended by tens of thousands of visitors each year. The efforts of the enthusiastic organizers were not in vain, as Kurentovanje developed into a Carnival of European dimensions. This was officially confirmed in 1991 when Ptuj was accepted into the Federation of European Carnival Cities (FECC). Until then, organising Kurentovanje rested solely on the shoulders of some non-professional organizers. Most of the time the organizer was the Ptuj Folklore Society since 1969 and the Tourist Association Ptuj, as a co-organizer since 1973. With the partial support from the Municipality of Ptuj, and later from Ptuj and Slovenian cultural communities, the members of the societies, with their own work and ingenuity, managed to provide enough financial resources for Kurentovanje through all those years. They created working groups that took care of organising the folklore groups and Carnival groups, food, decorating the city, directing services, selling tickets and advertising ads, car parks, etc. The cost of the events was large, for various bills had to be paid: poster and ticket production, the press conference, the event’s insurance, a roadblock, decorating the city, security services, drinks and food, cooks, rent of wardrobe space, cleaning services, postage, transport of groups, purchasing and repair of folklore groups’ equipment, the sound system, an announcement of events, event advertising on the main roads, and various commissions and subsistence allowances for performers, which were the highest costs each time. Therefore, they constantly emphasized the need for the event to have wider

Andrej Brence: Organizacija Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

social support and endeavoured to have the Municipality, political organizations, and others actively participate in the work of the Preparatory Committee and help with the acquisition of financial resources; they, however, did not show excessive enthusiasm in cooperation. The organizers were especially disappointed with the Ptuj peoples’ indifference to the event. In addition, the Ptuj Folklore Society took care of its folklore groups. In addition to some residents of Ptuj, folklorists from Markovci, Lancova vas, Pobrežje, Cirkovci, and Podlehnik were also members of the group. Thus, every year the society had enough ethnographic groups - traditional Carnival masks for performing in the morning folklore part and afternoon procession. In return, the Society helped them to purchase and rebuild equipment. They took particular care to make sure that all performers had expenses reimbursed because they believed that the village groups, who performed free of charge, should not be asked to come to Ptuj at their own expense. 1991-1993 marked a time of crisis for Kurentovanje as previous organizers lost their role. In 1991, the Municipality of Ptuj became a co-organizer, who, from then on, alone or indirectly through its organizations and/or companies became involved in the organization of Kurentovanje. Many different associations and organisations have been involved in Kurentovanje since, namely the interest association GIZ Poetovio vivat, the Local Tourist Organization of Ptuj, the Consortium Kurent, and the Municipality of Ptuj with its institutions: the Public Services Ptuj and the Ptuj Tourism Public Institute.

449

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

451

Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi Dr. Aleksander Lorenčič Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož aleksander.lorencic@pmpo.si

Od transformacijske depresije do vstopa v Evropsko unijo (EU) in v novo krizo Po padcu berlinskega zidu, ki je na simbolni ravni označil začetek tranzicije, so začeli kot domine padati socialistični sistemi in pred več kot 30 državami, ki so bile vključene v proces tranzicije, je bil velik izziv, kako najhitreje in brez večjih pretresov zakorakati v kapitalistični sistem. Razpad bipolarne delitve sveta, izpetost socializma in politična, mednacionalna ter gospodarska nesoglasja znotraj Jugoslavije so leta 1991 pripeljali do želenega cilja – osamosvojitve Slovenije in prehoda v kapitalistični sistem. Zlasti izguba 58-odstotnega jugoslovanskega trga je slovensko gospodarstvo pahnila v veliko krizo, a je obdobje transformacijske depresije, ki je bila značilna za tranzicijska

452

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

gospodarstva na začetku devetdesetih let, Slovenija prešla med prvimi, saj se je okrevanje gospodarske rasti z oživitvijo domačega povpraševanja začelo že sredi leta 1993. Relativno hitro je presegla tudi predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti – že leta 1996 raven razvitosti iz leta 1990. Razlogov za hitro okrevanje je več: Slovenija kot del nekdanje Jugoslavije je bila najbogatejša in do Zahoda najbolj odprta socialistična republika, imela je razvite že določene tržne institute, do leta 1996 je postala članica domala vseh najpomembnejših ekonomskih integracij, makroekonomska stabilizacija kot ena od prioritet slovenske politike v prvi fazi tranzicije pa je bila uspešno izpeljana. Od leta 1993 vse do uradnega konca tranzicije, torej do vstopa v EU, je Slovenija beležila pozitivno gospodarsko rast. Z vstopom se je izboljšala blagovna izmenjava, povečala se je gospodarska rast, znižala se je brezposelnost, nato pa je konec leta 2008, posebej pa leta 2009 sledil nov šok za slovensko gospodarstvo, ki je bil posledica globalne finančne in gospodarske krize. Krize so sestavni del gospodarskega življenja, omenjeni krizi, tranzicijska in tako imenovana velika kriza, nimata istih vzrokov za nastanek, so pa bile njune posledice za prebivalstvo podobne – stečaji številnih podjetij, brezposelnost, težave bank itd. Kriza, ki je privrela na plano leta 2008, je bila tretja velika kriza v zadnjem stoletju in pol. Če primerjamo krizo, ki je v dežele s slovenskim prebivalstvom udarila po zlomu dunajske borze leta 1873, krizo, ki je bila posledica borznega zloma na Wall Streetu leta 1929, in zadnjo globalno, je dejstvo, da imajo vse izvor v finančnem sektorju, saj so posledica finančnih, kreditnih ter investicijskih špekulacij in vse so izbruhnile po času izrazito pozitivnih finančnih in gospodarskih trendov. Glavna razlika med tranzicijsko in zadnjo krizo je bila v tem, da je imela tranzicijska regionalne, zadnja pa globalne razsežnosti. Sta pa bili obe usodni za mnoga slovenska podjetja. Tudi za motorje slovenske industrije – spomnimo se propada številnih mariborskih gigantov. Akumulacija kot pomembna finančna kategorija v podjetjih je usahnila. Podjetništvo je za preživetje in normalno delovanje moralo iskati dodatne trge in to predvsem v tujini. K sreči so bila slovenska podjetja usmerjena tudi na Zahod. Zanimiv je podatek, da je delež izvoza v države izven Jugoslavije leta 1990 znašal dobrih 38 odstotkov, leta 1993 pa že dobrih 83 odstotkov.1 1

Lorenčič, 2014, str. 311–325.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Privatizacija se je, kot v drugih tranzicijskih državah, izkazala za osrednji proces gospodarske tranzicije. Privatizacija družbene lastnine se je državljanov najbolj dotaknila, zakonsko pa je potekala v nekaj korakih. Jeseni 1991 sta bila sprejeta stanovanjski in denacionalizacijski zakon, novembra 1992 pa še Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Privatizacija stanovanj in denacionalizacija sta imeli za cilj določitev lastništva in popravo krivic, pogosto pa se je zgodilo nasprotno. Zakonodaja v obliki, kot je bila sprejeta, je mnogim povzročila nove krivice. Že pred ustrezno sprejeto zakonodajo, torej v času pred sprejemom ZLPP, so se mnoga podjetja statusno preoblikovala na podlagi takratne jugoslovanske zakonodaje, zato je obstajala velika verjetnost zlorab oziroma tako imenovane »divje privatizacije«. V obdobju od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1992 je prišlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov slovenskih tolarjev (SIT) oziroma, če revaloriziramo vrednost, 1.238.454.581,87 evra. Skupno, glede na opravljeno revizijo, pa je bilo v obdobju od 1. januarja 1990 do 31. julija 2004 oškodovanega družbenega premoženja v vrednosti več kot 104 milijarde tolarjev. Kljub dolgotrajnemu sprejemanju ZLPP je imel ta kar precej lukenj. Zakonodajalec je med drugim revizije namreč omejil le na triletno obdobje od 1990 do 1992. Izkazalo se je, da so bili roki, ki jih je postavil zakonodajalec, v praksi nemogoče izvedljivi. Zgrešeni predpisi iz zakonodaje so med drugim sprožili ponovno nepotrebno »legalizacijo« »divjega lastninjenja« tudi po 1. januarju 1993. Vse do začetka delovanja Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij avgusta 1996 ni bilo mogoče uvesti ustrezne revizije predhodnega lastninjenja niti ukrepati po ZLPP. Enega od načinov, kako so posamezniki v Sloveniji obogateli, so predstavljali tudi certifikati. Večina slovenskih državljanov je, misleč da so to ničvredni papirji in tudi zaradi finančne stiske, certifikate prodala. Od leta 1993 so nastajale borznoposredniške družbe, peščica bolje poučenih je certifikate kupovala po nizkih vrednostih (prednjačili so pidi), jih kasneje zamenjala za delnice, vrednosti teh (vsaj večine) so naraščale, njihovi lastniki pa postajali vse bogatejši.2 Na začetku maja 1998 je začel veljati Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne 2

Lorenčič, 2008, str. 149–164.

453

454

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

družbe in v šest let trajajočem procesu so lastninsko preoblikovanje izvedla skoraj vsa podjetja z družbenim kapitalom. Po koncu lastninjenja je sledilo dokončanje privatizacije državnega premoženja. Privatizacijska metoda je imela dober namen in je omogočala visoko vključenost delavcev ter zaposlenih v lastniško spreminjanje, a se je med privatizacijskim procesom udeležba notranjih lastnikov (delavcev brez menedžmenta) in državnih skladov zmanjševala, udeležba investicijskih družb in menedžerjev pa povečevala. Vstop Slovenije v EU je označeval uradni konec tranzicije, a se je po tem obdobju privatizacijski izplen začel šele dobro kazati. V javnosti je močno odmevala prodaja Mercatorja, ki je zaslužna tudi za to, da je konec leta 2007 v slovenskem besedišču našla svoj prostor beseda tajkun. Priča smo bili vse pogostejšim zgodbam o menedžerskih prevzemih ipd. Njihovo število je po letu 2004 naraslo in vrhunec doseglo leta 2007, ko je bilo izdanih 35 dovoljenj za prevzem. Menedžerski prevzemi so bili predvsem posledica ugodnih gospodarskih razmer, ugodne zakonodaje (veljavni zakon o prevzemih namreč ni izrecno prepovedoval prevzema podjetja z zastavo premoženja ciljnega podjetja) in odobrenih visokih bančnih kreditov. Če se je gospodarska tranzicija vse do njenega uradnega konca označevala predvsem kot zgodba o uspehu, so po letu 2004 v ospredje vse bolj in bolj stopala vse prej kot pozitivna mnenja in ocene. Z zgodovinskega gledišča si tranzicija, obdobje med letoma 1990 in 2004, zasluži pozitivno oceno z dodano črno piko, ki podobno kot v drugih tranzicijskih državah opozarja na nekatere zgrešene poteze in zamujene priložnosti. Vsekakor leto 1991 – kot na drugih tudi na gospodarskem področju – označuje pomembno prelomnico v naši zgodovini. Osamosvojitev Slovenije, mednarodno priznanje in vstopi v različne mednarodne integracije z vrhuncem ob vstopu v Evropsko unijo leta 2004 so veliki dosežki. Dejstvo je tudi, kot se je pokazalo v vseh tranzicijskih državah, da tako kompleksnega procesa, kot je tranzicija, ni mogoče izpeljati v popolnosti načrtno in ciljno, saj stvari v praksi pogosto ne tečejo tako, kot piše v učbenikih in zakonih. Po letu 2004 pa smo tako v svetu kot v Sloveniji bili priča nekakšnemu hazarderstvu, posledice tega so znane. Tudi dogajanja na borzah in vrednosti indeksov so kazali na to, da bo prej ali slej »počilo«. In je, na kar pa so že nekaj let pred izbruhom opozarjale nekatere relevantne institucije. Tudi Banka Slovenije na primer, ki

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

je že v letnem poročilu za leto 2006 opozarjala, da tako generirana rast vključuje tudi tveganja. Rast v tem obdobju je poganjal predvsem močan izvoz, ki je bil vezan na ugodno evropsko konjunkturo, k visoki rasti je prispevala še domača poraba, predvsem investicije v stanovanjsko gradnjo in infrastrukturo, kar je vplivalo na veliko rast gradbeništva. Slovenija je 1. januarja 2007 uvedla evro kot nacionalno valuto. Z vstopom v Evropsko unijo je prišlo do velikega povečanja uvoza, ki je ob povečanju domače porabe začel prehitevati izvoz, kar je povzročilo veliko povečanje zunanjega primanjkljaja. Uvoz iz držav nekdanje Jugoslavije od vstopa Slovenije v Evropsko unijo je rastel hitreje kot izvoz. Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2007 v ZDA, se je prek nacionalnih in mednarodnih bančnih odnosov razširila po vsem svetu. Skrčilo se je medbančno kreditiranje in banke so močno omejile potrošniške posojilne dejavnosti. Tako je prišlo do pojava, ki ga poznamo pod izrazom kreditni krč. Finančna kriza v letu 2008 je prizadela tudi naše banke. Skupni bruto zunanji dolg, ki je konec leta 2004 znašal 15 milijard evrov, to je 56 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), se je v štirih letih do jeseni leta 2008 povečal na 40 milijard ali 108 odstotkov BDP. Od jeseni leta 2008 je kot posledica globalne finančne in gospodarske krize ponovno propadlo veliko podjetij. Zanimiv je seznam podjetij, katerih stečaj je povzročil največje število novih prijav brezposelnih. Po stečaju družbe Mura European Fashion Design se je na zavod za zaposlovanje prijavilo 944 delavcev. Podobno je bilo v drugih družbah – Preventu, SCT-ju itd. V letu 2009 je bilo začetih 332 stečajev, izbrisov iz registra zaradi stečaja pa 269. Leto kasneje je bilo začetih že 510 stečajev, izbrisov iz registra zaradi stečaja pa je bilo 291. V letu 2011 so bile te številke še višje. Začetih stečajev je bilo 675, izbrisov iz registra pa 398. Šele v letu 2012 se je ta trend začel umirjati.3 Neuspešna prizadevanja po skladnejšem regionalnem razvoju Na začetku sedemdesetih let je bil sprejet Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij.4 Določil je občine, ki so veljale za manj razvite in za katere so bili predvideni posebni ukrepi. 3

Podrobneje o slovenski gospodarski tranziciji glej v Lorenčič, 2012.

Uradni list SRS, št. 16, 1971.

455

456

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Takrat so manj razvita območja obsegala 18,9 odstotka površine in 18,2 odstotka prebivalstva Slovenije. Nato so se vsakih pet let (skladno s takratnim sistemom načrtovanja) spreminjali kriteriji, območja in ukrepi za pospeševanje regionalnega razvoja. Konec leta 1990 je bil sprejet Zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji.5 Usmerjen je bil predvsem v reševanje demografskih problemov. Na osnovi dveh demografskih kriterijev – indeksa staranja in indeksa rasti prebivalstva – je opredelil strnjena demografsko ogrožena območja. Ob sprejetju zakona so demografsko ogrožena območja obsegala 61 odstotkov površine in 24,6 odstotka prebivalstva Slovenije, kar pomeni, da se je obseg območij, upravičenih do posebnih sredstev, močno povečal. Leta 1999 je bil sprejet nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja,6 ki je med drugim uvedel tudi kazalnike za določitev območij s posebnimi razvojnimi problemi. Na temelju zakona je bil leta 2000 sprejet podzakonski akt, ki je natančno določal vrednosti meril in občine, ki izpolnjujejo ta merila. V okviru območij s posebnimi razvojnimi problemi je zakon uvajal tri tipe teh območij: ekonomsko šibka območja, območja s strukturnimi problemi in visoko brezposelnostjo ter razvojno omejevana obmejna in območja z omejenimi dejavniki. Sprejem zakona leta 1999 in podzakonskih aktov je na področju regionalne politike leta 2000 postavil slovensko regionalno strukturno politiko na nove temelje. Leta 2001 je bila sprejeta Strategija regionalnega razvoja Slovenije, ki je postala osnovni strateški dokument države in je v skladu s Strategijo gospodarskega razvoja ter Prostorskim planom Slovenije opredeljevala cilje regionalnega razvoja in določala instrumente ter politiko za doseganje teh ciljev.7 S prehodom v tržno gospodarstvo so tudi industrijski kraji in regije, ki so se razvijali na temelju industrijskega razvoja, doživeli gospodarsko krizo. Ekonomska politika socialističnega sistema ni dopuščala pravočasnega prestrukturiranja klasične industrije v skladu z zahtevami tržnega gospodarstva, ki se je oblikovalo v evropskem prostoru. Regije so se novim razmeram v tržnem gospodarstvu 5

Uradni list RS, št. 48, 31. 12. 1990.

Uradni list RS, št. 60, 29. 7. 1999.

Pečar in Farič, 2000, str. 11–15.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

različno prilagajale, kar je bilo odvisno predvsem od stopnje razvitosti in gospodarske strukture ob vstopu regij v proces tranzicije. Različno prilagajanje novim razmeram se je pretežno odražalo v finančnih izidih poslovanja gospodarstva, izgubah, izvozu in v deležu brezposelnih v delovno sposobnem prebivalstvu. Finančni izidi so se v vseh regijah poslabšali v letih 1991 in 1992, medtem ko se je leta 1993 stanje izboljšalo. Regije, ki so težave prehodnega obdobja lažje reševale, so bile predvsem osrednjeslovenska, obalno-kraška in gorenjska. Zanje je bilo značilno, da so v proces tranzicije vstopile z boljšimi izhodiščnimi pogoji. Vse tri omenjene regije so imele dokaj pestro gospodarsko strukturo, predvsem obalno-kraška in osrednjeslovenska tudi nadpovprečen delež zaposlenih v terciarnih dejavnostih. K lažjemu premagovanju težav prehodnega obdobja jim je pomagala tudi boljša izobrazbena struktura prebivalcev in zaposlenih. osrednjeslovenska in obalno-kraška regija sta imeli že v prvih letih tranzicije nadpovprečno bruto dodano vrednost na prebivalca. V nekoliko težjem položaju je bila gorenjska regija, ki je bila obremenjena s staro industrijsko strukturo, potrebno sanacije. V drugo skupino so spadale regije, ki so bile srednje razvite, imele pa so dokaj perspektivno gospodarsko strukturo in pretežno pozitivno ocenjene razvojne potenciale. To so bile savinjska, dolenjska in goriška regija. Med temi se je najtežje novim gospodarskim razmeram prilagajala savinjska regija, predvsem zaradi manj perspektivne in stare industrije, v kateri so prevladovala velika podjetja, ki so se težje usmerjala v iskanje novih trgov. Dolenjska regija je od vseh slovenskih regij bila vseskozi najbolj izvozno usmerjena, saj je na primer delež izvoza v celotnem prihodku leta 1993 znašal kar 41,1 odstotka.8 Slovensko povprečje je bilo dobrih 21 odstotkov. Goriška regija je izstopala po najnižjem deležu brezposelnih v delovno sposobnem prebivalstvu (leta 1993 6,9 odstotka brezposelnih, Slovenija 10,1 odstotka). Med slabše razvite regije, vendar s perspektivno gospodarsko strukturo, sta spadali pomurska in notranjsko-kraška regija. Kljub slabi razvitosti regij je njuna gospodarska struktura, neobremenjena s starimi industrijskimi panogami, pripomogla k lažjemu prilagajanju v procesu tranzicije. Bruto dodana vrednost na prebivalca je bila sicer med najnižjimi v Sloveniji, vendar pa se je v obdobju 1990–1993 v pomurski regiji 8

Gospodarska gibanja, 1994, str. 22–24.

457

458

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

najhitreje povečevala. Obe regiji sta imeli tudi podpovprečno rast števila brezposelnih v obdobju 1990–1994. Podravska, koroška in spodnjeposavska regija so spadale v srednje razvite regije s problematično gospodarsko strukturo in pozitivno ocenjenimi razvojnimi potenciali. To so bile regije, ki so se prve začele soočati z naraščajočo brezposelnostjo, imele pa so tudi nadpovprečen delež izgub v celotnem prihodku. Gospodarstva omenjenih regij so bila obremenjena s številnimi neperspektivnimi industrijskimi podjetji, posebej podravsko regijo sta močno prizadeli še vojna v Iraku in izguba jugoslovanskega trga. So pa te regije imele perspektivo predvsem v razvijanju neindustrijskih dejavnostih. Pri tem jim je bila v pomoč tudi dokaj dobra izobrazbena struktura prebivalstva, ki pa je bila zaradi visokega deleža brezposelnih slabo izkoriščena. Na zadnje mesto tako po razvitosti kot tudi perspektivnosti lahko uvrstimo zasavsko regijo. To je bilo izrazito industrijsko območje s poudarjenim energetskim kompleksom, slabo razvitim terciarnim sektorjem, obenem pa s slabimi naravnimi možnostmi za razvoj kmetijstva. Regija je bila tudi ekološko zelo prizadeta. Zaradi vseh naštetih dejstev se je zelo težko prilagajala prehodu v tržno gospodarstvo, kar se je kazalo v slabih finančnih izidih gospodarstva, predvsem v visokem deležu izgub v celotnem prihodku in brezposelnih od leta 1990 dalje.9 Z grafa je razvidno, da so bile v Sloveniji precejšnje regionalne razlike tudi v novem tisočletju in da sama tranzicija nesorazmerij ni odpravila. Glede na BDP na prebivalca je daleč pred vsemi regijami vodila osrednjeslovenska regija, na zadnjem pa je bila pomurska regija. BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji je leta 2003 znašal 17.954 evrov, v pomurski pa le 8535. Razlika je bila torej ogromna in tudi po formalnem koncu tranzicije se ta slika ni spremenila. Leta 2003 je osrednjeslovenska regija ustvarila dobro tretjino (35,7 odstotka) celotnega slovenskega BDP-ja, kar je več kot v osmih regijah z najmanjšim BDP-jem skupaj (31 odstotkov) – skupaj s podravsko regijo pa je ustvarila skoraj polovico slovenskega BDP-ja (49 odstotkov).10 Tudi po vstopu v EU so razlike med regijami ostale precejšnje. Vzhodna in zahodna Slovenija sta še danes po bruto domačem 9

Prav tam, str. 22–24.

10 Prva statistična objava.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Regionalni bruto domači proizvod na prebivalca, 2003 160

Regionalni BDP v %

144,1 140 120

103,4

100

95,4

90,2

88,8

86,9

83,3

79,9

76,4

71,7

68,5

60 40 20

sk a ur

ka vs

Po m

sa Za

aš Kr

ka oš

tra

sk o-

av os

Ko r

sk a

ka vs ra

nj od Sp

sk a

Po d

nj vi

sk a

ija

Sl a

dn ho

ka riš Go

ov en

šk a ra

-K no

al Ob

go vz

Vir: SURS.

slo ve n

sk a

proizvodu na prebivalca pod povprečjem Evropske unije. V letu 2014 je zahodna Slovenija dosegla 98 odstotkov povprečja Evropske unije oziroma 113. mesto med 276 regijami, vzhodna Slovenija pa 68 odstotkov in je bila na 218. mestu.11 V letu 2016 je BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji znašal 27.644 evrov, kar je bilo za več kot 40 odstotkov več od nacionalnega povprečja; to je bilo 19.576 evrov. Edina regija, katere BDP na prebivalca je bil tudi višji od slovenskega povprečja, je bila obalno-kraška. Med preostalimi regijami so dosegle nad 90 odstotkov slovenskega povprečja jugovzhodna Slovenija, savinjska in goriška regija, od 80 do 90 odstotkov slovenskega povprečja so dosegle gorenjska, posavska, podravska in koroška, manj kot 75 odstotkov slovenskega povprečja pa so primorsko-notranjska in pomurska regija ter zasavska. Regionalne razlike v BDP na prebivalca so se tako povečale, pomenljivo je, da je osrednjeslovenska regija v 2016 ustvarila 2,6-krat višji BDP na prebivalca od najmanj uspešne, zasavske regije.12

11 Statistični urad Republike Slovenije (SURS); http://www.stat.si/StatWeb/News/ Index/6400 (15. 12. 2017). 12 SURS; http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7131 (3. 4. 2018).

459

460

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Bruto domači proizvod po statističnih in kohezijskih regijah, 2016 Mio. EUR

Struktura (%)

EUR

Indeks

na prebivalca SLOVENIJA

40.418

100,0

19.576

100,0

Vzhodna Slovenija

17.653

43,7

16.169

82,6

Pomurska

1533

3,8

13.232

67,6

Podravska

5170

12,8

16.078

82,1

Koroška

1121

2,8

15.781

80,6

Savinjska

4589

11,4

18.006

92,0

Zasavska

600

1,5

10.443

53,3

Posavska

1227

3,0

16.202

82,8

Jugovzhodna Slovenija

2655

6,6

18.604

95,0

Primorsko-Notranjska

758

1,9

14.412

73,6

Zahodna Slovenija

22.765

56,3

23.401

119,5

Osrednjeslovenska

14.872

36,8

27.644

141,2

Gorenjska

3518

8,7

17.269

88,2

Goriška

2119

5,2

17.968

91,8

Obalno-Kraška

2256

5,6

19.928

101,8 Vir: SURS.

Ptujsko gospodarstvo na poti v tranzicijo in njene posledice V obdobju po letu 1980 se je občina Ptuj razprostirala na 645 kvadratnih kilometrih in je s skoraj 69.000 prebivalci sodila med največje slovenske občine. Severni (Slovenske gorice) in južni del (Haloze) občine sta bila gričevnata in sta predstavljala okrog dve tretjini površine, katere značilnost je bila slabša ekonomska in socialna razvitost ter demografsko nazadovanje v vsem povojnem obdobju. Ravninski – razvitejši del občine sta predstavljali Dravsko in Ptujsko polje, kjer je živelo na tretjini površine občine kar dve

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

tretjini vsega prebivalstva. Na sredini tega območja je mesto Ptuj, upravno in gospodarsko središče občine, ki je štelo s primestnimi naselji okrog 18.000 prebivalcev. Drugo največje naselje ptujske občine, nastalo po vojni ob izgradnji Tovarne glinice in aluminija, je bilo Kidričevo z okrog 1500 prebivalci. Ptujska občina je imela 217 naselij in zaselkov, povezanih z najgostejšo cestno mrežo v Sloveniji. Upoštevaje naravne danosti (40.000 hektarjev kmetijskih površin, od tega 17.500 njiv) je imela občina vsa povojna leta izrazito kmetijski status, saj je bil tudi velik del industrije vezan na kmetijstvo. Ptujska občina je imela (preden je postala Mestna občina Ptuj) skupaj 35 krajevnih skupnosti, od tega Ptuj s primestnimi naselji 11.13 Stabilizacijski ukrepi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so vplivali na razvoj gospodarstva in družbenih dejavnosti v ptujski občini.14 Kljub temu lahko naštejemo nekaj pomembnih dosežkov pri vlaganju v gospodarske in negospodarske dejavnosti. V kmetijstvu je bilo v teh letih vloženih precej sredstev za usposabljanje in pridobivanje zemljišč v družbenem in zasebnem sektorju. V tem času je bilo zgrajenih več objektov. Med najpomembnejše so sodili: rekonstrukcija in s tem razširitev proizvodnih zmogljivosti v tovarni močnih krmil v Kmetijskem kombinatu, zgrajen je bil kompleksni reprodukcijski center za stare starše v Mesokombinatu Perutnina, dograjene proizvodne zmogljivosti za dodatnih 30.000 prašičev v Kmetijskem kombinatu; v istem kombinatu je bil dograjen center za predelovanje grozdja; zgrajena pitališča za govejo živino; zgrajeni proizvodno-poslovni prostori temeljne organizacije Elektronika Gorenje; dograjeni proizvodni prostori tovarne zavor Tovarne avtomobilov Maribor. Zgrajenih je bilo tudi več pomembnih objektov v družbenih dejavnostih.15

13 Ptuj, 1992, str. 18–24. 14 Določen vpogled v dogajanje na gospodarskem področju ptujske občine v osemdesetih letih minulega stoletja in v prvih letih devetdesetih let je mogoče dobiti v naslednjih prispevkih: Lorenčič, 2007a; Lorenčič, 2007b; Lorenčič, 2007c. 15 Ptujski zbornik 5, 1985, str.18.

461

462

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Večja in pomembnejša podjetja po posameznih gospodarskih panogah v osemdesetih letih prejšnjega stoletja: Industrija: - Tovarna glinice in aluminija Kidričevo - Tovarna avtoopreme Ptuj - Tovarna volnenih izdelkov Majšperk - Delta Ptuj - Sigma Ptuj Kmetijstvo: - Kmetijski kombinat Ptuj - Perutnina Ptuj - Veterinarska postaja Ptuj - Živinorejsko veterinarski zavod Ptuj Gozdarstvo: - Temeljna organizacija združenega dela (TOZD) Gozdarstvo Ptuj Gradbeništvo: - Gradbeno podjetje »Drava« Ptuj - Gradnje Ptuj Promet: - Agrotransport Ptuj Trgovina: - Merkur Ptuj - Izbira Ptuj - Les, lesno industrijsko in trgovsko podjetje Ptuj - Mercator – TOZD Panonija Ptuj Obrt: - Proizvodno podjetje Olga Meglič Ptuj Komunalna in stanovanjska dejavnost: - Komunalno podjetje Ptuj16 16 ZAP, SO Ptuj, šk. 8/023 – 6/75 – 2.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

463

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

464

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Število zaposlenih v posameznih gospodarskih dejavnostih je eden od pokazateljev njihove razvitosti oziroma nerazvitosti. Veliko število zaposlenih v industriji je predstavljalo stopnjo razvitosti industrije same in lokalne skupnosti. Vsaka lokalna skupnost si je prizadevala razviti industrijo zaradi možne zaposlitve večjega števila aktivnega prebivalstva. Industrijo je tako razvijala tudi ptujska občina, ker je bilo mogoče zaposliti večje število prebivalstva kot v drugih dejavnostih, čeprav je imela občina tudi druge primerjalne prednosti za razvoj posameznih gospodarskih dejavnosti. Leta 1980 je največje število ljudi v gospodarstvu zaposlovala industrija, in sicer 6864. 1959 ljudi je bilo zaposlenih v trgovinskem sektorju, 1665 v gradbeništvu, 1104 v kmetijstvu, 1049 v prometnih organizacijah, 912 ljudi je zaposlovala obrt, 442 gostinstvo, 307 finančne organizacije in 124 komunalna dejavnost. Leta 1990 je največje število ljudi v gospodarstvu zaposlovala industrija, in sicer 8335. 2054 ljudi je bilo zaposlenih v trgovinskem sektorju, 1332 v gradbeništvu, 1625 v kmetijstvu, 851 v prometnih organizacijah, 859 ljudi je zaposlovala obrt, 270 gostinstvo, 306 finančne organizacije in 190 komunalna dejavnost. V gospodarstvu je bilo leta 1990 zaposlenih 15.680 ljudi, v negospodarstvu pa 3152.17 Število zaposlenih po določenih gospodarskih dejavnostih leta 1980 in 1990 9000

Leto 1980

8000

Leto 1990

7000 6000 5000 4000 3000 2000 1000

Vir: Lorenčič, Gospodarstvo v ptujski občini v osemdesetih, str. 68–77.

17 Lorenčič, 2007a, str. 68–77.

rg . .o Fin

ej . Ko m

rt Ob

vo st Go st in

rg ,

a om Pr

Tr go vi n

n. be ad Gr

et Km

In du st

rij

ijs tv o

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Industrija v občini je imela vsa leta po 1955 glavni delež v družbenem proizvodu. Svoj vrh (57 odstotkov) je dosegla proti koncu osemdesetih let ob aktiviranju nove elektrolize C v Tovarni glinice in aluminija Kidričevo, kjer je znašala skupna proizvodnja 85.000 ton, delež te tovarne pa je presegal polovico obsega vse industrije v občini. Velik delež v industriji sta predstavljali še proizvodnja krmil (Perutnina Ptuj in Kmetijski kombinat) in predelava mesa v Perutnini Ptuj. Nosilec v kovinski industriji je bil Agis Ptuj. Kmetijstvo je kljub zmanjševanju števila kmečkega prebivalstva (leta 1991 le še 16 odstotkov) ustvarjalo več kot 18 odstotkov družbenega proizvoda, predvsem po zaslugi živinoreje (farme v Perutnini Ptuj in Kmetijskem kombinatu) in kooperantske vzreje (pitancev in piščancev). Okrog 6000 hektarjev melioriziranih površin v občini (Pesnica, Polskava) je dajalo pogoje za visoke hektarske pridelke poljščin in travnatih površin. Trgovina je ustvarjala dobrih 11 odstotkov družbenega proizvoda. Nosilci so bili Mercator Izbira Panonija, Emona-Merkur in še več kot 150 zasebnih prodajaln in podjetij, nastalih po letu 1989. Druge dejavnosti (gradbeništvo in promet) so imele do leta 1980 vidnejše mesto v deležu družbenega proizvoda, nato se je ta delež močno zmanjšal, krepiti pa sta se začela deleža obrti in gostinstva. Vzporedno z razvojem gospodarstva, ali celo hitreje, so se v občini razvijale družbene dejavnosti, predvsem zdravstvo, šolstvo in otroško varstvo. Reševanje prostorskih problemov je bilo posebej učinkovito z uvedbo občinskega samoprispevka (1976) in krajevnih samoprispevkov.18 Ob bežnem pogledu na razgibanost in krajinske značilnosti ptujske občine bi morda prenekateri ocenjevalec sklepal, da je bila to občina z močnim agrarnim značajem, kjer je kmetijstvo vodilna panoga. A v osemdesetih letih minulega stoletja, pa tudi že prej, je bila najmočnejša gospodarska panoga industrija, ki je bila najmočnejša gospodarska panoga tudi pri zaposlovanju. Tako je npr. leta 1984 zaposlovala kar 47,8 odstotka zaposlenih v gospodarstvu.19 Tranzicijsko obdobje tudi ptujski občini ni prizaneslo. Spremembe so čutila tudi številna ptujska podjetja. Nekatera so izpolnila pogoje za uvedbo stečajnega postopka, nekatera so bila likvidirana, nekaterim pa se je uspelo lastninsko preoblikovati in preživeti krizno tranzicijsko 18 Ptuj, 1992, str. 18–24. 19 Prav tam, str. 21.

465

466

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

obdobje. Izmed večjih ptujskih podjetij so pogoje za uvedbo stečajnega postopka izpolnila podjetja Agis Ptuj, Proizvodno podjetje Olga Meglič Ptuj, Delta – Tovarna tekstila in konfekcije Ptuj, Delta Biromatika Ptuj, Elektrokovinar Ptuj, Kmetijski kombinat – skupne službe. Dvema uspešnima ptujskima podjetjema, Talumu Kidričevo in Perutnini Ptuj, je uspelo prebroditi krizo, se lastninsko preoblikovati in sta še danes uspešni podjetji, čeprav je bilo tranzicijsko obdobje velika preizkušnja tudi zanju.20 Talum Kidričevo se je na prehodu iz enega v drug družbenopolitični sistem kot vsa druga podjetja soočal s številnimi težavami. Danilo Toplek, tedanji prvi mož podjetja, je nekaj časa po nastopu mandata nove slovenske vlade 1990 o odnosu države in podjetja dejal: »Direktnih odnosov še nismo imeli, saj se naša vlada praktično šele seznanja s situacijo in z vodilnimi v posameznih podjetjih. Zagotovo pa bo vpliv glede na take vrste industrijo, kot je v Kidričevem in podobnih infrastrukturnih objektih, zelo pomemben in prisoten. Čeprav slovenska vlada zatrjuje, da ne bo posegala direktno v gospodarstvo, sem prepričan, da bo slej ko prej spoznala, da bo na nekaterih področjih to vendarle potrebno.«21 O vzrokih za krizo je direktor podjetja povedal naslednje: »Aluminijska industrija v Sloveniji je v krizi, ki je posledica izredno poslabšanih domačih gospodarskih razmer in že dalj časa trajajoče nizke cene na svetovnem tržišču!«22 Podjetje so redno obiskovali državni funkcionarji in politiki in vse več je bilo resnih politikov, ki so kljub različni strankarski pripadnosti razmišljali v korist temu okoli 2000-članskemu delavskemu kolektivu. Kot že rečeno, pa je podjetje prebrodilo krizo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in se lastninsko preoblikovalo.23 Decembra 2007 so v Talumu zaprli elektrolizno halo B in leta 2008 pridobili okoljevarstveno dovoljenje, ki ga je izdala Agencija Republike Slovenije za okolje. Leta 2009 sta finančna in gospodarska kriza dosegli svoj vrhunec ter povzročili drastično poslabšanje razmer na svetovnem trgu aluminija. Na nastali položaj so se odzvali s 60-odstotnim zmanjšanjem proizvodnje 20 Zgodovinski arhiv Ptuj. www.poetovio.net (avtor: Brane Oblak, avgust 2005). 21 Tednik, 14. junij 1990, leto XLIII, št. 23, str. 2. 22 Tednik, 23. maj 1991, leto XLIV, št. 20, str. 2. 23 Talum Kidričevo. http://www.talum.si (avgust 2005).

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

primarnega aluminija in prehodom na 36-urni delovni čas. To je bila doslej najhujša kriza v zgodovini Taluma. V začetku leta 2010 so ponovno začeli zaganjati izklopljene elektrolizne peči v hali C, pri Uradu RS za intelektualno lastnino pa so zaščitili blagovno znamko Talum. Tega leta so tudi končali reorganizacijo s preoblikovanjem enovite delniške družbe Talum v pogodbeni koncern povezanih družb. Leta 2015 so na novo zastavili strategijo družbe za obdobje od leta 2015 do 2018, s poudarkom na donosnosti z inovativnostjo. Leti 2016 in 2017 so zaključili z dobrimi poslovnimi izidi.24 Tranzicijsko obdobje je bila velika preizkušnja tudi za Perutnino Ptuj. Tako je na primer Alojz Gojčič, nekdanji predsednik poslovodnega odbora Perutnine, v kriznem prehodnem obdobju dejal: »Če se ekonomski odnosi v Jugoslaviji prekinejo, pomeni to za Perutnino izredno težek položaj. Jugoslovanski trg nam je potreben, brez njega ne preživimo. Perutnina je bila v osnovi vselej slovenska, jugoslovanska in svetovna firma. V Jugoslavijo izvozimo 20–30 odstotkov proizvodnje.«25 Prav tako je to krizno obdobje komentiral prvi mož Perutnine dr. Roman Glaser, ki je dejal: »Tako kot za vse slovensko gospodarstvo je bilo leto 1991 težko tudi za Perutnino Ptuj. Na naš položaj so vplivali problemi z likvidnostjo, izguba jugoslovanskega trga, padec standarda naših kupcev, pa še vzrokov je. Je pa kljub temu leto 1991 Perutnina prebrodila dokaj normalno tako v proizvodnem kot finančnem poslovanju. Niti enkrat nismo imeli blokiranega računa.«26 V začetku leta 2016 je Slovenski industriji jekla (SIJ) uspelo pridobiti želeni tričetrtinski vpliv v Perutnini. Prevzemno ponudbo za delnice Perutnine je sprejelo 26 odstotkov delničarjev, kar pomeni, da je SIJ skupaj pridobil 77,4-odstotni delež ptujske družbe. Perutnina Ptuj se ponaša s številnimi znanimi blagovnimi znamkami tako v Sloveniji kot zunaj nje. Leta 1974 so v njej izdelali prvo piščančjo klobaso št. 1 – Poli. Med izdelke iz piščančjega mesa spadajo klobase, narezki, paté in snack. Leta 2007 so v Skupini Perutnina Ptuj oblikovali koncept sožitja hrane in vina – blagovno znamko Pullus, vino z okusom. Perutnina Ptuj je najpomembnejša, najbolj prepoznavna in najbolj ugledna blagovna 24 Talum Kidričevo. http://www.talum.si/zgodovina.html (10. 3. 2018). 25 Tednik, 13. november 1990, leto XLII, št. 48, str. 3. 26 Tednik, 16. januar 1992, leto XLV, št. 2, str. 2.

467

468

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

znamka živilskopredelovalne industrije v Sloveniji in tudi širše. V hčerinski družbi Topiko v Bački Topoli se piščančje meso in nekatera živila na njegovi osnovi imenujejo Perutnina Ptuj. Tranzicijsko obdobje je prineslo tudi upravne spremembe. Leta 1994 je bila tako na ozemlju Republike Slovenije z Zakonom o lokalni samoupravi vpeljana lokalna samouprava. Ob koncu leta je bilo namesto dotedanjih razmeroma velikih občin – komun ustanovljenih 147 manjših občin. Konec leta 1998 je bilo z nadaljnjim drobljenjem občinske mreže ustanovljenih 46 novih občin, število občin pa se je povečalo na 192. S kasnejšimi zakoni v letih 2003, 2007, 2012 in 2015 je število občin še naraščalo. Danes jih imamo 212.27 Po zakonodaji v letih 1994 in 1998 je na območju nekdanje ptujske občine nastalo več manjših občin, ptujska pa je pridobila status mestne občine. Po sprejetju novega obrtnega zakona se je leta 1994 spremenila tudi struktura obrtnikov – članov Območne obrtne zbornice Ptuj. Del članov se je namreč »preselil« v druge zbornice. Skladno z novo zakonodajo je bilo v letu 1996 na območju upravne enote Ptuj 1487 obrtnikov, število zaposlenih delavcev v obrti pa je v tem letu znašalo 1750.28 Trg delovne sile, brezposelnost, število in struktura podjetij Poleg vse večjih ekonomskih razlik je regionalni razvoj v Sloveniji v devetdesetih letih minulega stoletja prizadela naraščajoča brezposelnost, ki je bila posledica tranzicijskega procesa ter izgube trgov v bivši Jugoslaviji. Vendar vse regije niso bile enako prizadete. Brezposelnost je bila največja v podravski regiji, prekmurju in celjski regiji. V teh regijah so bila najbolj prizadeta mestna okolja z velikim deležem industrijskih dejavnosti, ki so jih tranzicijski procesi najbolj prizadeli. Posledično je bila na teh območjih tudi najvišja brezposelnost.29 Iz statističnih podatkov za MO Ptuj je razvidno, da se je število delovno aktivnega prebivalstva od leta 2002 do 2003 povečalo za 3 odstotke. V letu 2002 je bilo največ delovno aktivnega prebivalstva zaposlenega v storitveni dejavnosti (47 odstotkov), 32 27 Statistični urad RS. Pojasnila o teritorialnih spremembah občin, 1. 1. 2017. http://www. stat.si/dokument/5618/PojasnilaOteritorialnihSpremembahObcin.doc (20. 3. 2018). 28 Repič, 2013, str. 197–200. O osnovnih značilnostih in klasifikaciji ptujske obrti pred sprejetim obrtnim zakonom leta 1994 glej v Revit, 1993, str. 24–26. 29 Integralni razvojni program mestne občine Ptuj, Priloge, str. 10.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

odstotkov v nekmetijski dejavnosti, zanemarljiv je odstotek zaposlenih oseb v kmetijski dejavnosti, 2,2 odstotka je bilo kmetov, 6,1 odstotka pa samostojnih podjetnikov. Rast števila delovno aktivnih prebivalcev je bila posledica vključevanja brezposelnih oseb v zaposlitve s pomočjo aktivne politike zaposlovanja.30 Največ delovno aktivnega prebivalstva je bilo v MO Ptuj zaposlenega v storitveni dejavnosti (46,4 odstotka), sledile so zaposlene osebe v nekmetijski dejavnosti (33,5 odstotka), 11,3 odstotka je bilo samozaposlenih oseb, sledili so samostojni podjetniki posamezniki, kmetje in zaposlene osebe v kmetijski dejavnosti. Delež delovno aktivnega prebivalstva je sicer od leta 1999 do 2003 narasel za 3 odstotke, kar pa je bila posledica vključevanja brezposelnih oseb v zaposlitve s pomočjo aktivne politike zaposlovanja.31 Število delovno aktivnih Ptujčanov se je od leta 2005 do 2013 zmanjšalo za 6,8 odstotka. Podrobnejši pregled po letih kaže na trend naraščanja do leta 2008, po tem letu pa je zaznati izrazit padec, kar je bila posledica gospodarske krize in staranja prebivalstva. Podobno kažejo podatki za celotno Slovenijo. Po letu 2012 se je na Ptuju stanje obrnilo, saj se je število delovno aktivnih začelo povečevati, medtem ko se je v Sloveniji še vedno rahlo zmanjševalo. Njihova izobrazbena struktura se je v teh letih nekoliko izboljšala, saj se je zmanjšal delež tistih z osnovnošolsko izobrazbo in povečal delež delovno aktivnih z višje- in visokošolsko izobrazbo. Izobrazbena struktura delovno aktivnih v tem obdobju je bila nekoliko boljša, če jo primerjamo s slovenskim povprečjem.32 Na območju MO Ptuj je bilo v decembru 2014 registriranih 1150 brezposelnih oseb, stopnja brezposelnosti je tako znašala 11,3 odstotka.33 Največ brezposelnih z območja MO Ptuj je leta 2015 imelo srednješolsko izobrazbo pete stopnje (33,58 odstotka). V primerjavi s slovenskim povprečjem izstopa nižji delež brezposelnih z osnovnošolsko oziroma nižjo izobrazbo prve in druge stopnje (Ptuj 19,65 odstotka, Slovenija 29,03 odstotka) ter višji delež brezposelnih z visokošolsko izobrazbo šeste, sedme in osme stopnje (Ptuj 19,32 odstotka, Slovenija 15,72 odstotka). Primerjava let 2005 in 2015 kaže 30 Prav tam, str. 11. 31 Prav tam, str. 15. 32 Vizija in strategija Mestne občine Ptuj 2015–2025, Trajnostna urbana strategija, str. 22. 33 Prav tam, str. 22.

469

470

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

na zmanjšanje števila brezposelnih z najnižjo stopnjo izobrazbe in povečanje deleža brezposelnih z najvišjo stopnjo izobrazbe, kar je predvsem posledica višje izobrazbene ravni prebivalstva. Podatki kažejo, da so med brezposelnimi prevladovali mladi. Decembra leta 2014 je bilo na območju Mestne občine Ptuj prijavljenih 323 brezposelnih mladih do 29 let, kar je predstavljalo 28,1 odstotka vseh brezposelnih. Velik je bil tudi delež brezposelnih, ki so bili starejši od 55 let (15,3 odstotka). V primerjavi s slovenskim povprečjem je bil na Ptuju delež mladih brezposelnih večji (Slovenija 25,2 odstotka), delež starejših pa manjši (Slovenija 17,7 odstotka).34 Brezposelnost v Sloveniji do konca osemdesetih let 20. stoletja ni povzročala večjih težav, ob koncu tega obdobja pa so se s poglabljanjem gospodarske krize in prehodom v nov gospodarski sistem začele spreminjati tudi razmere na trgu dela. Strukturne spremembe v gospodarstvu so povzročile stečaje in velika odpuščanja presežnih delavcev. Število registriranih brezposelnih oseb se je s 15.184 oseb v letu 1987 hitro povzpelo na 129.087 v letu 1993, ko je bila brezposelnost največja (oktobra 1993 je bilo brezposelnih več kot 137.000 oseb). Zaradi spremenjene strukture priliva v brezposelnost (prevladovati namreč začnejo starejše osebe, ki so izgubile zaposlitev, in osebe z nižjo stopnjo izobrazbe) se brezposelnost v naslednjih letih, kljub doseženi gospodarski rasti, ni bistveno zniževala, dobila pa je sezonski značaj. Število brezposelnih oseb se je v MO Ptuj od decembra 1999 (2099) do konca decembra 2003, ko jih je bilo 1640, zmanjšalo za 21,9 odstotka oziroma za 459 oseb. Stopnja registrirane brezposelnosti je v MO Ptuj v decembru 2002 znašala 12,8 odstotka, v letu 2003 pa 12 odstotkov. V Sloveniji je bilo leta 2002 11,6 odstotka brezposelnih oseb, v letu 2003 pa 11 odstotkov, kar pomeni, da je bila MO Ptuj malo nad slovenskim povprečjem po stopnji brezposelnosti.35 V MO Ptuj so glede starostne strukture brezposelnih v letu 2003 prevladovali predvsem starejši od 40 let (41 odstotkov) in mladi, stari do 26 let (25,6 odstotka). Medtem ko je šlo pri brezposelnih nad 40 let za strukturno brezposelnost kot posledico prestrukturiranja podjetij, pa je bilo posebej skrb vzbujajoče dejstvo, da je bil med brezposelnimi v MO Ptuj, v primerjavi s povprečjem v Sloveniji (22 odstotkov), 34 Prav tam, str. 23. 35 Integralni razvojni program mestne občine Ptuj, Priloge, str. 11.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

nadpovprečen delež mladih do 26 let. To je še zlasti skrb vzbujajoč podatek, če vemo, da visoka brezposelnost mladih lahko vodi do velikih dolgoročnih ekonomskih (siva ekonomija, neusposobljena delovna sila) in socialnih (alkohol, kriminal, prezgodnja umrljivost) posledic. Strukturne značilnosti brezposelnih v MO Ptuj ob koncu leta 2003 so bile na primer naslednje: - med brezposelnimi je bilo 47,7 odstotka dolgotrajno brezposelnih; - prevladovale so osebe brez strokovne usposobljenosti s 36 odstotki; - iskalcev prve zaposlitve je bilo 28,3 odstotka; - 25,6 odstotka je bilo iskalcev zaposlitve, starih do 26 let; - 18,5 odstotka je bilo presežnih delavcev in stečajnikov; - žensk je bilo 54,3 odstotka; - starih med 40 in 50 let je bilo 21,2 odstotka; - starejših od 50 let je bilo 19,6 odstotka.36 Pomembno je izpostaviti, da so tako širše kot v Spodnjem Podravju ves čas potekale intenzivne dnevne migracije. V Spodnjem Podravju je velik del delovnih mest skoncentriran v treh zaposlitvenih središčih, in sicer na Ptuju, v Ormožu in Kidričevem. V teh treh občinah je bilo leta 2011 približno 77 odstotkov delovnih mest (13.000 na Ptuju, 4500 v Ormožu in 4000 v Kidričevem).37 Na področju Upravne enote Ptuj (15 občin) je bilo v letu 2002 poslovno aktivnih 626 družb. Glede na število družb izstopa Mestna občina Ptuj, saj je na njenem območju delovalo 64,86 odstotka družb celotne Upravne enote Ptuj, ki so v letu 2002 s 7683 ali 63,28 odstotka zaposlenimi ustvarile 134.908 milijonov tolarjev čistega prihodka oziroma 60,85 odstotka vsega prihodka gospodarskih družb na območju Upravne enote Ptuj. Ustvarjeni prihodki gospodarskih družb na območju Mestne občine Ptuj so se v primerjavi z letom 2000 povečali za 22,06 odstotka, v primerjavi z letom 1999 pa za 48,62 odstotka.38 Poslovni prihodki na zaposlenega so leta 2002 znašali 36 Prav tam, str. 12. 37 Potočnik Slavič, Irma in Rebernik, Dejan, 2011, str. 47. 38 Integralni razvojni program mestne občine Ptuj, Priloge, str. 59.

471

472

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

17.903.000,00 tolarjev, kar je bilo v primerjavi z letom poprej za 5,6 odstotka več, v primerjavi s Podravsko regijo pa za 3,5 odstotka več, medtem ko so ti na državni ravni znašali 22.565.000,00 tolarjev. Dodana vrednost na zaposlenega je v letu 2002 v Mestni občini Ptuj znašala 4.261.000 tolarjev in je v primerjavi z letom prej višja za 4,7 odstotka. Na ravni Podravske regije je ta v letu 2002 znašala 4.603.000,00, na ravni države pa 5.588.000,00 tolarjev. Povprečna sredstva na zaposlenega so v Mestni občini Ptuj leta 2002 znašala 560.000 tolarjev, kar je bilo za 115,9 odstotka manj kot v Podravski regiji in za 159,1 odstotka manj od državnega povprečja.39 V letu 2002 so poslovno aktivne gospodarske družbe Mestne občine Ptuj ustvarile 3052 milijonov tolarjev čistega dobička, medtem ko je 138 gospodarskih družb poslovalo z izgubo, ki je v skupnem znesku znašala 3436 milijonov tolarjev. Iz navedenih podatkov je razvidno, da so gospodarske družbe v letu 2002 skupno poslovale z izgubo, in sicer v višini 384 milijonov tolarjev, kar je bil v primerjavi z letoma 2000 in 1999 bistveno slabši poslovni izid, saj v navedenih letih ni bila zabeležena izguba.40 Povprečna mesečna bruto plača je v letu 2002 v mestni občini znašala 212.441,00 tolarjev, kar je bilo v primerjavi z letom 2000 za 23 odstotkov več, v primerjavi z državnim povprečjem v letu 2002 pa za 12,91 odstotka manj.41 V letu 2002 je glede na leto 1998 Mestna občina Ptuj beležila 36,83-odstotno rast skupnega števila turistov. Skupno število turistov v letu 2002 je znašalo 21.893. Primerjalno je v Sloveniji v enakem obdobju število turistov naraslo za 19,86 odstotka. Pri tem je znašal delež tujih turistov v Mestni občini Ptuj 64,51 odstotka in je presegal delež tujih turistov v Sloveniji, ki je bil 60,22 odstotka. V primerjavi z letom 1998 se je delež tujih turistov v občini povečal za 66,25 odstotka. Delež turistov je predstavljal nekaj več kot 1 odstotek od skupnih turistov v Sloveniji in nekaj več kakor 22 odstotkov od skupnih turistov v Podravju. Od leta 1998 do 2002 je Mestna občina Ptuj zabeležila 15,44-odstotno naraščanje števila nočitev. Delež nočitev tujih turistov je znašal 49,97 odstotka in je v mejah slovenskega povprečja. Mestna občina Ptuj je predstavljala s 56.445 ustvarjenimi nočitvami 0,77 odstotka skupnega števila nočitev 39 Prav tam, str. 59. 40 Prav tam, str. 59. 41 Prav tam, str. 60.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v Sloveniji in 23,7 odstotka skupnega števila nočitev v Podravju v letu 2002. Letna stopnja zasedenosti prenočitvenih kapacitet komercialnih ponudnikov (Garni hotel Mitra, Hotel Poetovio, Krepša, Svenšek, Stijakovič, Šilak, Šoštarič itd.) je znašala 40,16 odstotka, medtem ko je bila v Podravju 18,8 odstotka, v Sloveniji pa 23,3 odstotka.42 V letu 2013 je MO Ptuj beležila 134.738 nočitev, od teh je bilo 65.246 domačih in 69.492 tujih. Med tujimi turisti so prevladovali Avstrijci, ki so predstavljali 16,9-odstotni delež, sledili so turisti iz Nemčije – 13,8 odstotka, Italije – 13,7 odstotka, Nizozemske – 11,8 odstotka, Belgije – 6,2 odstotka, Češke republike – 4,7 odstotka itd. V letih 2013–2014 je bilo opaziti padanje števila prenočitev tujih turistov, medtem ko je število prenočitev domačih gostov po treh letih padanja v letu 2014 naraslo.43 Pomembno vlogo v gospodarstvu mesta je vseskozi imelo kmetijstvo in z njim povezana predelovalna ter prehrambna industrija. V MO Ptuj je bilo na primer leta 2004 skupaj 583 kmetijskih gospodarstev, ki so imela v uporabi 3131 hektarjev zemljišč. Delo na kmetijah je opravljalo 623 delavcev s polno delovno močjo. Na kmetijah je živelo 2128 prebivalcev, skupno pa je delalo 1625 ljudi. Občasno delo na kmetijah je opravljalo 76 odstotkov vseh prebivalcev, ki so živeli na kmetijah.44 V letu 2003 je bila opravljena primerjalna analiza (benchmarking45) med enajstimi slovenskimi mestnimi občinami (Ljubljano, Koprom, Kranjem, Novo Gorico, Celjem, Velenjem, Novim mestom, Mursko Soboto, Ptujem, Mariborom in Slovenj Gradcem). Analiza je temeljila na primerjavi 25 kazalnikov, ki so obsegali: velikost gospodarskih družb, opremljenost dela s sredstvi, kazalnike poslovnega izida, gospodarnost poslovanja, donosnost, produktivnost, delovno stroškovnost, financiranje in plačilno sposobnost, izvozno usmerjenost, strukturo sredstev, investicijsko aktivnost, kazalnik dodane vrednosti, bruto osnovo za dohodnino in povprečne mesečne plače na zaposlenega. Iz opravljene primerjave je 42 Prav tam, str. 71. 43 Vizija in strategija Mestne občine Ptuj 2015–2025, Trajnostna urbana strategija, str. 35. 44 Integralni razvojni program mestne občine Ptuj, Priloge, str. 61. 45 Benchmarking (primerjalna analiza) je menedžersko orodje za izboljševanje poslovnih izidov/procesov subjektov/organizacij. Poudarek je na načrtovanju in izvedbi procesa relativnega primerjanja z najboljšimi subjekti/organizacijami v panogi ali v poslovni funkciji, z namenom dohitevanja in prehitevanja konkurenčnih subjektov/organizacij.

473

474

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

razvidno, da je bila Mestna občina Ptuj v vrednostih vseh kazalnikov pod slovenskim povprečjem, razen pri kazalniku, ki izkazuje število zaposlenih v podjetju.46 Gibanje števila poslovnih subjektov na območju MO Ptuj Vrsta poslovnega subjekta

31. 12. 2011

31. 12. 2012

31. 12. 2013

31. 12. 2014

31. 12. 2015

Gospodarske družbe

654

702

725

786

800

Samostojni podjetniki

1049

1014

1046

1037

1044

Vir: Poslovni register Slovenije (AJPES).

Po krizi v prejšnjih letih se je na pogoriščih nekdanjih podjetij v letu 2005 razvilo veliko število majhnih in srednje velikih podjetij, ki so postajala čedalje pomembnejši nosilec razvoja občine in ustvarjala nova delovna mesta. V MO Ptuj je bilo eden od pomembnih nosilcev gospodarskega razvoja tudi obrtništvo. Med samostojnimi podjetniki posamezniki je bilo 577 obrtnikov, ki so pomembno prispevali k razvoju podjetništva. Občina je v letu 2005 veliko stavila na ureditev javne gospodarske infrastrukture v poslovnih conah, s čimer je pričakovala hitrejši in enakomernejši gospodarski razvoj, zmanjšanje brezposelnosti, hitrejše odpiranje kakovostnih delovnih mest ter povečanje prihodka podjetij in prebivalstva na celotnem območju regije. Pred občino so bila vlaganja v cestno in komunalno infrastrukturo ter v ravnanje z odpadki. Urejal se je eden izmed najsodobnejših centrov za ravnanje z odpadki, novo povezavo je predstavljal tudi Puhov most, ki je bil končan leta 2007.47 Kljub gospodarski krizi, ki se kaže v primerjavi med predkriznim letom 2008 in zadnjimi objavljenimi podatki SURS-a za leto 2013, se je kumulativen prihodek podjetij zmanjšal, povečalo pa se je število podjetij in tudi število oseb, ki delajo. Podatki kažejo na vedno večji pomen manjših podjetij, tako na ravni Slovenije kot v Mestni občini 46 Integralni razvojni program mestne občine Ptuj, MO Ptuj, str. 25–26. 47 Informacija o poslovanju GD v MOP v letu 2005.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj, in pomen podjetniške iniciative, ki ustvarja delovna mesta.48 Zaradi gospodarske krize se je prihodek podjetij na prebivalca v letu 2013 ob skoraj nespremenjenem številu prebivalcev zmanjšal glede na leto 2008. Mestna občina Ptuj ne odstopa bistveno od slovenskega povprečja. Povprečne mesečne bruto plače v Mestni občini Ptuj so vedno zaostajale za slovenskim povprečjem za približno 15 odstotkov v obdobju 2005–2013, kar velja tako za povprečno mesečno bruto plačo kot za povprečno mesečno bruto plačo za plačano uro. Tudi v Mestni občini Ptuj so se povprečne plače in urne postavke zviševale skozi vse opazovano obdobje. Kot je veljalo za državno raven, je bilo to zvišanje predvsem posledica zakonskega zvišanja minimalnih plač in povečane brezposelnosti.49 V Mestni občini Ptuj je leta 2013 delovalo 590 mikro, 34 malih, 14 srednje velikih in 7 velikih podjetij. V istem letu je bilo 1046 registriranih samostojnih podjetnikov. 96 odstotkov vseh podjetij je bilo mikropodjetij, s številom zaposlenih do deset in letnimi prihodki od prodaje do 2 milijona evrov. Število poslovnih subjektov je kljub gospodarski krizi naraščalo v vseh kategorijah med letoma 2008 in 2013. Število podjetij (gospodarske družbe in samostojni podjetniki) se je povečevalo vsako leto med 1 in 3 odstotki. Najbolj je raslo število mikro gospodarskih družb (4–6 odstotkov) in mikro samostojnih podjetnikov (2–4 odstotke), kar je verjetno bila posledica zaostrenih gospodarskih razmer, ko se ljudje zaradi pomanjkanja zaposlitvenih možnosti hitreje odločijo za samostojno podjetniško pot. Največ gospodarskih družb v MO Ptuj se je ukvarjalo z dejavnostmi trgovine, vzdrževanjem in popravili motornih vozil (26 odstotkov vseh v 2013), sledili so strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti (16 odstotkov), predelovalne dejavnosti (14 odstotkov) in gradbeništvo (13 odstotkov). V letu 2013 je največ zaposlenih delalo v družbah, ki so bile aktivne v predelovalnih dejavnostih (43 odstotkov), gradbeništvu (31 odstotkov) in trgovini, vzdrževanju ter popravilih motornih vozil (8 odstotkov).50

48 Vizija in strategija Mestne občine Ptuj 2015–2025, Trajnostna urbana strategija, str. 24. 49 Prav tam, str. 25. 50 Vizija in strategija Mestne občine Ptuj 2015–2025, Trajnostna urbana strategija, str. 25.

475

476

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Število stečajnih postopkov med gospodarskimi subjekti

Vrsta poslovnega subjekta

Število začetih stečajnih postopkov

Število izbrisov iz registra zaradi stečaja

Leto 2012

Leto 2013

Leto 2014

Leto 2015

Leto 2012

Leto 2013

Leto 2014

Leto 2015

Gospodarske družbe

Samostojni podjetniki

Vir: Poslovni register Slovenije (AJPES).

Najvišje prihodke so v letu 2013 dosegle družbe v naslednjih dejavnostih: predelovalne dejavnosti (39 odstotkov), trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil (18 odstotkov) in gradbeništvo (26 odstotkov). Število zaposlenih v gospodarskih družbah se je stalno zmanjševalo od leta 2008 do 2010, nato pa se je začelo višati. Tak trend je bilo zaznati pri skoraj vseh dejavnostih, kar potrjuje vpliv zaostrenih gospodarskih razmer po letu 2008. Tem trendom gibanja števila zaposlenih praviloma sledijo tudi prihodki. Najboljše poslovne izide so družbe dosegle v predkriznem letu 2008, sledilo je poslabšanje v letih 2009 in 2010 ter ponovno okrevanje v 2011, ki pa še ni doseglo poslovnih izidov iz leta 2008. V letu 2013 so se poslovni izidi znatno izboljšali glede na leto 2011. Največji prispevek k neto čistemu dobičku v letu 2013 so prispevali gradbeništvo (70 odstotkov), trgovina (27 odstotkov) in predelovalne dejavnosti (19 odstotkov).51 Najnovejši makroekonomski kazalniki v zadnjem obdobju, kljub relativno visoki gospodarski rasti na nacionalni ravni, na Ptujskem niso obetajoči. Januarja 2017 je namreč povprečna neto plača v ptujski upravni enoti znašala 927 evrov, najmanj med vsemi upravnimi enotami mestnih občin. Tudi število prejemnikov denarne socialne pomoči na Ptujskem se še kar zvišuje. V letu 2017 jo je prejemalo 7690 ljudi, kar je za 393 več kot v letu 2016 in za kar 1582 več kot leta 2014. Prav tako se je v zadnjih letih nadaljeval trend odhajanja kvalificirane delovne sile.52 51 Prav tam, str. 26–27. 52 Berlič: Na Ptujskem nizke plače zaposlenih in beg možganov.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Arhivski viri

Literatura

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, SO Ptuj, šk. 8/ 023 – 6/75 – 2.

Lorenčič, A. (2014). Slovensko gospodarstvo med tranzicijo in globalno krizo (1990–2010), V: Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine. Ljubljana: Založba ZRC, str. 311–325.

Tiskani viri Pečar, J., Farič, M., 2000. Regionalni vidiki razvoja Slovenije s poudarkom na finančnih rezultatih poslovanja gospodarskih družb v letu 1999. V: UMAR, Delovni zvezek, št. 8, letnik I, , str. 11–15. Gospodarska gibanja v Sloveniji v letu 1994 s projekcijami razvoja do leta 1998 (pomladansko poročilo), 1994, UMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik III, , str. 22–24. Prva statistična objava, 30. 3. 2006, št. 76, SURS. Integralni razvojni program Mestne občine Ptuj, december 2004. Priloge, MO Ptuj, Izvajalec ZRS Bistra Ptuj,. Vizija in strategija Mestne občine Ptuj 2015–2025, 2015. Trajnostna urbana strategija, ZRS Bistra Ptuj. Integralni razvojni program mestne občine Ptuj, december 2004. MO Ptuj, Izvajalec ZRS Bistra Ptuj Informacija o poslovanju GD v MOP v letu 2005. Oddelek za gospodarske dejavnosti MO Ptuj, Klavdija Petek. Vizija in strategija Mestne občine Ptuj 2015–2025, 2015. Trajnostna urbana strategija, ZRS Bistra Ptuj, str. 24.

Lorenčič, A. (2007). Gospodarstvo v ptujski občini v osemdesetih. Časopis za zgodovino in narodopisje, 78 = 43, (1), str. 68–77. Lorenčič, A. (2012). Prelom s starim in začetek novega: tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990– 2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Lorenčič, A. (2008). Prva leta gospodarske tranzicije v Sloveniji. Prispevki za novejšo zgodovino, 48, (2), str. 149–164. Lorenčič, A. (2007). Stečaji in usoda večjih podjetij na Ptujskem v tranzicijskem obdobju. Časopis za zgodovino in narodopisje, 78 = 43, (2/3), str. 180–190. Lorenčič, A. (2014). Vloga države, podjetja in trga v novih pogojih gospodarjenja (1990–2004): državni intervencionizem ali svobodni trg. V: Med državo in trgom: cikli in prelomi v zgodovini. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, str. 289–324. Lorenčič, A. (2007). Vpliv politike na gospodarstvo v ptujski občini od leta 1980 do leta 1995. Prispevki za novejšo zgodovino, 47, (2), str. 175–186.

477

478

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptujski zbornik 5. (1985). Ptuj: Skupščina občine Ptuj. Ptuj. (1992). Ptuj: Občina Ptuj. Revit katalog, (1993). Ptuj: Izvršni svet Skupščine občine Ptuj. Obrt na Ptujskem. (2013). Ptuj: Območna obrtno-podjetniška zbornica (Ptuj). Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja. (2011). Ljubljana: Oddelek za geografijo FF.

Članki v dnevnem časopisu ali revijalnem tisku Tednik, 14. junij 1990, leto XLIII, št. 23, str. 2.

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Viri z medmrežja Berlič, H. Na Ptujskem nizke plače zaposlenih in beg možganov. Večer. Dostopno na: https:// www.vecer.com/na-ptujskemnizke-place-zaposlenih-in-begmozganov-6437156 (30. 3. 2018). SURS. Dostopno na: http://www.stat. si/StatWeb/News/Index/6400 (15. 12. 2017). SURS. Dostopno na: http://www.stat. si/StatWeb/News/Index/7131 (3. 4. 2018). Zgodovinski arhiv Ptuj. Dostopno na: www.poetovio.net (avtor: Brane Oblak, avgust 2005).

Tednik, 13. november 1990, leto XLII, št. 48, str. 3.

Statistični urad RS. Pojasnila o teritorialnih spremembah občin. Dostopno na: http://www.stat.si/ dokument/5618/PojasnilaOteritorialnihSpremembahObcin.doc, (20. 3. 2018).

Tednik, 16. januar 1992, leto XLV, št. 2, str. 2.

Talum Kidričevo. Dostopno na: https://www.talum.si (avgust 2005).

Uradni dokumenti (zakoni, predpisi, pravilniki)

Talum Kidričevo. Dostopno na: http:// www.talum.si/zgodovina.html (10. 3. 2018).

Tednik, 23. maj 1991, leto XLIV, št. 20, str. 2.

Uradni list SRS, 1971, št. 16. Uradni list RS, 1990, št. 48. Uradni list RS, 1999, št. 60.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj’s economy from 1980s to today in a wider perspective The collapse of the bipolar division of the world, the abandonment of socialism as well as political, transnational, and economic disagreements within Yugoslavia led to the desired goal in 1991 - the independence of Slovenia and the transition to a capitalist system, which took a heavy toll economically. In particular, the loss of 58% of the Yugoslav market shoved the Slovenian economy into a major crisis. And Ptuj’s economy fared no better. The Municipality of Ptuj is located in the centre of Lower Podravje region, which belongs to Slovenia’s economically weaker areas. The regions were adjusting differently to the new market economy conditions, which mainly depended on the level of development and the economic structure of the regions at the time of entry into the transition process. In addition to Carinthia and the Lower Sava region, the Lower Podravje region was part of the medium-developed regions with a problematic economic structure and positively assessed development potentials. It was among the first regions that began to face rising unemployment and had an above-average share of losses in total income. The economies of the mentioned regions were burdened with a number of dead-end industrial companies; the Podravje region especially was heavily affected by the war in Iraq and the loss of the Yugoslav market. Nonetheless, these regions had a prospect in development of non-industrial activities. Despite efforts, significant regional differences are still present in the new millennium so that the transition itself did not eliminate disparities. For example, in 2003 the region of Central Slovenia generated a good third (35.7 per cent) of the total Slovenian GDP, which is more than in the eight regions with the lowest GDP combined (31 per cent) - together with the Podravje region it generated almost half of the Slovenian GDP (49 per cent). Stabilization measures of the 1980s influenced the development of the economy and social activities within the Ptuj municipality. In 1980, the largest segment of people in the economy was employed by industry, namely 6,864. 1,959 people were employed in the commercial sector, 1,665 in construction, 1,104 in agriculture, 1,049 in transport organizations, 912 people were employed in trade, 442 in catering businesses, 307 with financial organizations, and 124 in communal services. In 1990, the largest

479

480

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

segment of people in the economy was employed by industry, namely 8,335. 2,054 people were employed in the commercial sector, 1,332 in construction, 1,625 in agriculture, 851 in transport organizations, 859 people were employed in trade, 270 in catering businesses, 306 with financial organizations, and 190 in communal services. In 1990, 15,680 people were employed in the economy, while there were 3,142 in the non-economic sector. The transitional period did not spare the Municipality of Ptuj. Some Ptuj companies fulfilled the conditions for initiating bankruptcy procedures, some were liquidated, and some managed to go through a change in ownership and survived the crisis transition period. Unemployment was high throughout the transition period. Even the period after accession to the EU did not bring a positive turn. From 2005 to 2013, the number of employed Ptuj citizens decreased by 6.8 per cent. During the transition to capitalism, the companies that started bankruptcy procedures were Agis Ptuj, the production company Proizvodno podjetje Olga Meglič Ptuj, Delta - Tovarna tekstila in konfekcije (Textile and Confectionery Factory), Delta Biromatika Ptuj, Elektrokovinar Ptuj, Kmetijski kombinat - skupne službe (the Agricultural Combine - joint services). Two successful Ptuj companies, Talum Kidričevo and Perutnina Ptuj, managed to overcome the crisis, go through a change in ownership and they still operate successfully today. After the crisis in the 1990s, a large number of small and medium-sized enterprises, especially after 2004, developed from what was left of previous companies, which became an increasingly important pylon for the development of the municipality and created new jobs. The latest macroeconomic indicators in the recent period are not promising for Ptuj despite high economic growth on the national level. In January 2017 the average net salary for a Ptuj administrative unit was the lowest among all urban municipality administrative units, and the number of recipients of financial social assistance in Ptuj region is also increasing, as well.

Dr. Aleksander Lorenčič: Ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

481

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Spomin vedno obnavlja čas Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije Stanka Gačnik Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož stanka.gacnik@pmpo.si

Uvod Zgodba o Miheličevi galeriji v sklopu Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož sega v leto 1992. Takrat je akademski slikar, grafik in ilustrator France Mihelič1 podaril ob svojem visokem življenjskem jubileju, 85-letnici, ptujskemu muzeju (in posledično mestu Ptuju) obsežno in

1 Akademik, profesor France Mihelič, akademski slikar, grafik in ilustrator je bil rojen 27. aprila 1907 v Virmašah pri Škofji Loki kot drugi izmed osmih otrok. Otroštvo je preživel v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem. Tam je obiskoval tudi osnovno in meščansko šolo. Učiteljišče in dve leti risarsko-slikarske šole je končal v Ljubljani, kjer sta ga poučevala Matej Sternen in Mirko Šubic. Leta 1927 se je vpisal na Akademijo za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1931. Najprej je poučeval v Kruševcu, potem ga je pot zanesla na Ptuj, kjer je bil na ptujski gimnaziji profesor risanja med letoma 1936 in 1941. Med drugo svetovno vojno je bil najprej v ilegali, potem v partizanih, kjer je, ne glede na težke razmere, neumorno ustvarjal. Po končani vojni se je naselil v Ljubljani, kjer je postal redni profesor na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost vse do upokojitve leta 1970. Od leta 1965 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni član Akademije lepih umetnosti v Firencah in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Ustvarjal je risbe, ilustracije, slike, grafike, predloge za tapiserije, lutke in scenografije za gledališke in lutkovne predstave ter tudi njihove osnutke. Umetnik je v svojem dolgem in bogatem likovnem življenju doživel številne razstave, retrospektive, ocene, nagrade in priznanja ter mnoge razprave, študije in knjige o svoji umetnosti doma in v tujini. Umrl je 1. avgusta 1998 v Ljubljani, v 92. letu starosti.

483

484

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

v slovenskem likovnem prostoru dragoceno zbirko grafičnih listov, ki je obsegala 75 grafik različnih likovnih tehnik in dve grafični mapi sitotiskov z naslovoma Kurent (10 listov) in Metamorfoze (25 listov). Zbirka črno-belih in barvnih grafik, izdelanih v tehniki lesoreza, visoke jedkanice in sitotiska, obsega čas umetnikovega ustvarjanja od leta 1953, motivno pa zajema svet tradicionalnih pustnih likov s Ptujskega polja, med katerimi izstopa kurent, potem domišljijski svet metamorfoz na temo pustnih mask, človeških usod, mladosti in ljubezni, svet narave in smrti ter ciklus Dafne. Stilno uvrščamo Miheličev likovni opus v fantazijsko-nadrealistično smer slovenskega in evropskega slikarstva 20. stoletja. Ob tem zgodovinskem dogodku, ki je za zmeraj zaznamoval mesto Ptuj, se mu je le-to simbolično oddolžilo s preimenovanjem okroglega razstavišča ob Dravi, delom ohranjenega srednjeveškega obzidja, ki se je do takrat imenoval Paviljon Dušana Kvedra, v Miheličevo galerijo in s stalno postavitvijo njegovih grafik v prvem nadstropju razstavišča ter z nazivom častni meščan mesta Ptuj.2 To je bil zelo odmeven dogodek tudi v slovenskem kulturnem in političnem prostoru, saj so se odprtja Miheličeve razstave in odkritja plošče na pročelju razstavišča aprila 1992 udeležili takratni visoki predstavniki državne oblasti.3 Ptujska mestna oblast je v tistem času načrtovala tudi velike gradbene posege okroglega stolpa, saj so želeli po načrtih arhitekta Milana Miheliča urediti nove razstavne in pisarniške prostore ter tako pridobiti dodatne prostore za t. i. grafični kabinet, ki bi bil namenjen študijskemu raziskovanju in predstavitvi Miheličeve umetnosti. Žal je ostalo le pri načrtih, gradbenih. Vsebinsko pa so se stvari začele odvijati v želeno smer, nad katero je bdel sam France Mihelič.

2 To se je zgodilo 23. 4. 1992, štiri dni pred Miheličevim 85. rojstnim dnevom. Velike zasluge za to, da se je France Mihelič odločil muzeju in Ptuju podariti del svojega umetniškega opusa, so imeli: mag. Kristina Šamperl Purg, takratna sekretarka za kulturo na ptujski občini, Vojteh Rajher, takratni predsednik Skupščine občine Ptuj, Branko Brumen, takratni predsednik Izvršnega sveta SO Ptuj in Boris Miočinović, takratni ravnatelj Pokrajinskega muzeja Ptuj.Več v: Gačnik, Stanka, Miheličeva galerija na Ptuju 1992–2002, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (ur. Andrej Brence, Pokrajinski muzej Ptuj), Ptuj, 2003, str. 199–205. 3 Slavnostnega dogodka sta se udeležila Milan Kučan, takratni predsednik Republike Slovenije, in dr. Dušan Plut, takratni član predsedstva RS.

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija na Ptuju, obrambni stolp iz leta 1551, del srednjeveškega obrambnega obzidja. Foto: Boris Farič.

France Mihelič in Ptuj Od kod navezanost na mesto Ptuj, njegovo okolico, ljudi, na tradicionalno in skrivnostno pustno kulturno dediščino, so pogosta vprašanja, ko se srečamo z življenjem in umetnostjo Franceta Miheliča. Senzibilen, a izjemno kritičen in pronicljiv umetnik, ki je s svojo fantastično, nadrealistično in z metamorfozami prepleteno likovno izpovednostjo večno zaznamoval slovensko in tujo likovno umetnost 20. stoletja, se je s ptujskim okoljem prvič srečal kot mlad profesor risanja, ko je bil leta 1936 poslan na ptujsko gimnazijo iz Kruševca, kjer je po končani zagrebški likovni akademiji najprej služboval.

485

486

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Z druženjem z gimnazijskimi profesorji, med katerimi izstopa prijateljevanje s profesorjem in pisateljem Antonom Ingoličem4, in na potepanjih po mestu ter bližnji in daljni podeželski okolici je Mihelič spoznaval težko, a hkrati veselo in radoživo življenje ljudi, prepleteno z izjemno bogato etnološko dediščino in tradicijo. Seveda ob tem mlad in vedoželjen umetnik ne more zaobiti skrivnostne, groteskno-arhaične in izredno žive pustne tradicije, kjer se med številnimi liki izlušči podoba mogočnega kurenta z vsem svojim zagonetnim obredjem in opravo vred, ki potem postane in ostane osrednji ikonografski simbol njegove fantastične umetnosti v številnih sugestivnih izpeljankah in mnogoterih likovnih stvaritvah vse do konca … V tistem obdobju, med letoma 1936 in 1941, nastaneta Miheličevi dve osrednji sliki slovenske umetnosti prve polovice 20. stoletja – Mrtvi kurent (1938) in Proščenje na Ptujski Gori (1939), kot slikarjevi vizionarski metafori za čas, ki se je napovedoval. Pri Miheličevem kasnejšem umetniškem upodabljanju lika kurenta in številnih drugih mask s Ptujskega polja ne moremo govoriti o naključnem ali zgolj enkrat izbranem in upodobljenem ciklusu, ki se je pač pojavil v določenem obdobju umetnikovega ustvarjanja, ampak lahko spremljamo kontinuirano, dolgoletno ukvarjanje z izbrano tematiko pustnih mask, ki se pojavi v danem trenutku, sicer usahne za nekaj časa, a potem spet privre na dan v novih, spremenjenih in specifičnih različicah surrealistično-fantastičnih izraznih struktur in odnosov v domala vseh likovnih tehnikah, ki jih je umetnik obvladoval do fascinantne potankosti in mojstrske izpiljenosti. Motivu kurenta je Mihelič v svoji umetniški ustvarjalnosti ostal zvest dobesedno do konca življenja.5 Kratkotrajno, a intenzivno t. i. ptujsko obdobje, ki ga je nasilno prekinila druga svetovna vojna, je zelo pomembno 4 Anton Ingolič (1907–1992) je bil profesor slovenščine na ptujski gimnaziji med letoma 1932 in 1941. Z Miheličem sta postala dobra prijatelja, zato ne preseneča, da je veliko literarnih del, ki jih je Ingolič napisal v tem času, ilustriral prav Mihelič. To so bili predvsem črtice, povesti in reportažni zapisi, ki jih je Ingolič pisal za mladino in objavljal med letoma 1936 in 1941 v listu Naš rod. Več v: Gačnik, Stanka, Slikar pisane besede, ilustracije Franceta Miheliča, razstavni katalog, Pokrajinski muzej Ptuj, 2007. 5 To ilustrira tudi zgodba, ki mi jo je zaupal France Mihelič na enem izmed številnih delovnih srečanj na njegovem domu v Ljubljani, ko sem po letu 1992 skrbela za umetnikov grafični fundus v ptujskem muzeju. Miheličev mlajši brat, arhitekt Milan Mihelič, ga je ob priložnosti, ko je sredi osemdesetih let 20. stoletja načrtoval cerkev v Ljubljani, prosil, da bi mu France oblikoval podobe angelov, ki jih je načrtoval za slikana okna. In France Mihelič mu je hudomušno dejal, da z veseljem, vendar s pripombo, da bodo ti angeli imeli podobo kurenta.

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

France Mihelič, Mrtvi kurent, 1955, barvni lesorez, inv. št.: PMPO MG 36/g

za slikarja, risarja, grafika in ilustratorja Franceta Miheliča, saj ga je osebno zaznamovalo in dokončno oblikovalo kot umetnika (in človeka), ki je pogumno stopil na skrivnostno in podzavestno polje umetnosti, ter mu pomeni neposreden, večpomenski in neusahljiv likovni in filozofski navdih za dolgoletno umetniško ustvarjanje ter smisel in bistvo življenja sploh. In potem je France Mihelič zaznamoval mesto Ptuj še drugič, veliko kasneje in daleč v svoji starosti, v letu 1992, ko se je odločil, da zaradi usodne navezanosti na kraj in subtilne povezanosti z ljudmi mestu Ptuju in muzeju podari del svoje obsežne grafične zbirke. Zaradi tega so se po umetnikovi smrti tudi njegovi dediči6 odločili, da ptujskemu muzeju v hrambo in nadaljnje raziskovanje

Alenka Puhar, Maja Dolanc in France Mihelič ml.

487

488

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

zapustijo obsežno likovno zapuščino na papirju.7 V letu 2000 se je zbirka oblikovala v Grafični kabinet Franceta Miheliča,8 kjer je v študijske, raziskovalne in razstavne namene na voljo umetnikov obsežni, dragoceni in dokumentarno bogati likovni opus. V muzejski knjižnici hranimo tudi obsežno zapuščino o umetniku, ki jo je muzeju leta 2013 podaril dolgoletni Miheličev prijatelj, kronist in poznavalec njegove umetnosti, dr. Lojze Gostiša.9 Miheličevo umetniško likovno izražanje stilno označujemo kot osebnoizpovedno, nadrealistično in poetično-fantastično umetnost, za katero je umetnik črpal doživetja in spoznanja iz svojega življenja in okolja, v katerem je bival, človeške osamljenosti, podzavestne in zavestne groze, rastlinske, živalske in človeške fantastike, večnih vprašanj o življenju, smrti in ljubezni …, pa tudi iz s kruto usodo in smrtjo zaznamovanih časov druge svetovne vojne in grozot, ki jih je prinesla in pustila za seboj. V izjemno bogatem in raznolikem slikarskem opusu Franceta Miheliča je njegovi grafični produkciji vedno pripadalo osrednje mesto tako po kvaliteti kot številčnosti, saj se ji je umetnik redno posvečal v vseh svojih ustvarjalnih obdobjih. Fundus grafik, risb, ilustracij, pisem, fotografij in drugih predmetov10 Franceta Miheliča, ki ga hranimo v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, zajema umetnikovo ustvarjanje od leta 1953 in je zelo pomemben, dragocen ter obsežen del bogate slovenske in evropske moderne grafične umetnosti iz 20. stoletja, kakor tudi izjemen dokument o času, življenju in umetnosti velikega slovenskega umetnika.

7 Pri popisu in urejanju zapuščine na domu in v ateljeju Franceta Miheliča v Ljubljani so sodelovali sodelavci ptujskega muzeja: fotograf Boris Farič, dokumentalistka Božena Kmetec Friedl in takratna direktorica dr. Marjeta Ciglenečki ter dr. Lojze Gostiša. 8 Zbirka obsega več kot 6000 enot, med katerimi so grafike, originalne grafične plošče, risbe, skicirke, ilustracije in nekaj osebnih umetnikovih predmetov. Več v: Štefanič Tatjana, Grafični kabinet Franceta Miheliča, razstavni katalog, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2009. 9 Več v: Zapuščina Franceta Miheliča (ur. Martin Šteiner), Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2014. 10 V muzeju hranimo tudi pet tapiserij z Miheličevimi motivi: Rojstna hiša z Lucijo, Noč nad Gorjanci II, Velika vrata, Ure, Kurenti, ki jih je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja stkala Etelka Tobolka v Novem Sadu.

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Miheličeva galerija na Ptuju in njeno poslanstvo V letu 1992 muzej postane bogatejši za grafično zbirko Franceta Miheliča, ki je takrat obsegala 75 grafik in stalno postavitev v drugem nadstropju novopoimenovane Miheličeve galerije v okroglem stolpu ob reki Dravi. Pogodbo o ureditvi Miheličeve galerije na Ptuju, ki je bila sklenjena na podlagi sklepa Izvršnega sveta SO Ptuj, sprejetega na 64. seji dne 20. 2. 1992, so podpisali Branko Brumen, takratni predsednik IS SO Ptuj, Boris Miočinović, takratni ravnatelj Pokrajinskega muzeja Ptuj, in slikar France Mihelič.11 Skrb za grafično zbirko in razstavnogalerijsko dejavnost je prevzela kustodinja galeristka Stanka Gačnik. Umetnik je potem galeriji redno poklanjal, ob delovnih obiskih galeristke pri njem v Ljubljani, svoje grafike in zaključene grafične opuse, kot so Kurenti, Dafne, Riba Faronika, Maske … Zbirka se je tako ves čas številčno večala in je v letu 1998, ob umetnikovi smrti, obsegala 184 enot. Z nastalim položajem smo v muzeju dali poudarek raziskovanju in razstavljanju umetnosti Franceta Miheliča, slovenski grafični produkciji in sodobni likovni umetnosti, ki se od takrat odvija v prostorih Miheličeve galerije, samostojnem razstaviščnogalerijskem oddelku v organizacijski shemi Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. K delu in pripravi razstavno-galerijskega programa smo pristopili profesionalno, odgovorno in z željo, da domači ter širši strokovni in laični javnosti predstavimo aktualno, kvalitetno in raznoliko produkcijo sodobne domače in tuje likovne umetnosti.12 Po letu 2000, ko smo v muzeju pridobili Miheličevo likovno zapuščino na papirju, se oblikuje študijski Grafični kabinet Franceta Miheliča, ki so ga najprej uredili v drugem nadstropju ptujskega gradu. Z novim položajem in po odločitvi takratnega vodstva muzeja13 se umakne stalna postavitev grafik v prvem nadstropju galerije, celotna zbirka grafik pa je bila s podpisom darilne pogodbe med Mih7eličevimi

11 Financiranje delovanja galerije in delovno mesto kustodinje galeristke pokriva Mestna občina Ptuj, kot ena izmed soustanoviteljic Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. 12 S strokovnim delom in zastavljenimi cilji delovanja Miheličeve galerije je bil France Mihelič zelo zadovoljen in je z veseljem podarjal svoja grafična dela. 13 Med letoma 1997 in 2000 je bila direktorica ptujskega muzeja dr. Marjeta Ciglenečki, sicer kustodinja kulturno-zgodovinskega oddelka, ki je tudi nadomeščala galeristko S. Gačnik v njeni odsotnosti.

489

490

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Grafični kabinet Franceta Miheliči je od leta 2009 v novo urejenih prostorih v Miheličevi galeriji ter na voljo v študijske in raziskovalne namene. Foto: Boris Farič.

dediči in muzejem14 vključena v fond kulturno-zgodovinskega oddelka muzeja. S tem so bili razstavni prostori v obeh nadstropjih Miheličeve galerije spet v celoti na razpolago za razstavljanje in promocijo sodobne slovenske in tuje likovne umetnosti. Po letu 2009

14 Pogodba je bila podpisana 30. 7. 1999. Z njo so Miheličevi dediči podarili muzeju 2440 risb, 97 skicirk, 123 grafičnih plošč in 173 osebnih slikarjevih predmetov. Skupno število grafičnih del je 223.

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

se ves Miheličev opus, urejen v Grafični kabinet, preseli v novourejene razstavne prostore na podstrehi Miheličeve galerije, kjer je na ogled tudi stalna postavitev o delu in življenju Franceta Miheliča.15 Odkar v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož deluje Miheličeva galerija in je za strokovno ter organizacijsko vodenje zadolžena kustodinja galeristka, na leto pripravimo, sami ali v sodelovanju z drugimi muzejskimi in galerijskimi ustanovami ter doma in v tujini,16 med osem in enajst razstav sodobne likovne slovenske in tuje umetnosti. Z razstavami, ki smo jih pripravili v Miheličevi galeriji, smo sodelovali tudi v drugih muzejih in galerijah doma in v tujini. Občasno, predvsem ob jubilejih umetnika Franceta Miheliča, pa pripravimo sistematske razstave in druge predstavitve iz dragocene in raznolike likovne zapuščine, ki jo hranimo v muzeju. Delovanje in poslanstvo Miheličeve galerije usmerjamo v razstavno, raziskovalno in promocijsko prepoznavnost ter eno izmed osrednjih galerijskih, kulturnih in umetniških središč mesta Ptuja in Slovenije. Ko strnemo in seštejemo vse razstave ter dogodke, ki smo jih izpeljali v četrt stoletja delovanja ptujske Miheličeve galerije, številke niso zanemarljive. Kljub nezavidljivim finančnim razmeram in krčenju sredstev za delovanje ter eni strokovni muzejski delavki smo v petindvajsetletnem delovanju pod »blagovno znamko Miheličeva galerija« pripravili veliko različnih razstav s katalogi in projektov s področja sodobne likovne umetnosti. »Statistika« kaže, da smo v obdobju od leta 1992 do danes postavili na ogled 182 razstav priznanih ptujskih, slovenskih in tujih umetnikov. To pomeni 182 komunikacijskih aktivnosti z več kot 250 umetniki in umetnicami ter več 20 strokovnimi ustanovami; 182 organizacij razstav, dogodkov, protokolov, logističnih rešitev; 182 likovnih selekcij, strokovnih besedil; 182 izborov del in postavitev avtorskih ali skupinskih razstav.17 Z atraktivnim in aktualnim galerijskorazstavnim programom Miheličeve galerije smo si ves čas prizadevali

15 Razstavo je pripravila kustodinja kulturno-zgodovinskega oddelka, Tatjana Štefanič. 16 Od začetka, od leta 2002, smo partner in sodelujemo pri razstavah mednarodnega festivala sodobne umetnosti Art Stays. 17 Kronološki seznam vseh razstav v Miheličevi galeriji sem podala v dveh člankih, ki sta bila objavljena v Zborniku Pokrajinskega muzeja Ptuj 1 (ur. Andrej Brence, Ptuj, 2003) in v Jubilejnem zborniku ob 120-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož (ur. Martin Šteiner, Ptuj, 2013).

491

492

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

ustvariti odmevne in prepoznavne razstavne prakse, zanimive in aktualne tako za razstavljavce kot obiskovalce, in tako smo postali zaželen strokovni partner umetnikov ter umetniških ustanov. Kljub trenutnim nezavidljivim razmeram v smislu finančne nedohranjenosti ter nujni prenovi galerijskih prostorov in posodobitvi infrastrukture si bomo zaposleni v ptujskem muzeju prizadevali za kvalitetno kontinuiteto razstavno-galerijskega programa in strokovno nadaljevanje muzejskega poslanstva, ki nam je zaupano. Spomin vedno obnavlja čas Minulo delo priča o določeni zgodovini mesta Ptuj, o njegovih ljudeh, dogodkih in dejanjih, ki ostajajo za vedno zapisani v spomin starodavnega, obdravskega malega mesta. Predvsem pa govori o umetniku Francetu Miheliču ter vseh drugih umetnikih in umetnicah, ki so delali in ustvarjali ob določenem času na določenem kraju. Njihovo delo in življenje pred nas postavlja sublimne odzive in pripovedi o skrivnosti bivanja, polno simbolike in pomenov, o sprejemanju zunanjega in dojemanju notranjega sveta. Njihove likovne zgodbe v prostorih Miheličeve galerije pripovedujejo naprej nove fantastične poetike in nezavedne, sublimne umetniške izpovedi o sodobni vizualni umetnosti na prelomu tretjega tisočletja. Umetnost pač zmeraj in povsod, ne glede na minuli čas, omejen prostor, politične in druge interese, nagovarja, osmišlja in potrjuje večno resnico, da le umetnost preživi človeka. In velikokrat nikoli ne spoznamo prave vrednosti trenutka, dokler ta ne postane spomin! Ki vedno obnavlja čas …

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Seznam virov in literature

Gačnik, S., 1995. Iz take smo snovi kot sanje, Grafična umetnost Franceta Miheliča. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj. Gačnik, S., Gačnik, A. 1997. Riba Faronika / Najsodobnejši opus v umetnosti Franceta Miheliča, France Mihelič, Riba Faronika. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj. Gačnik, S., 1998. France Mihelič, Grafike 1995-1997 / nove pridobitve. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj. Gačnik, S., 2003. Miheličeva galerija na Ptuju 1992-2002, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1, str. 199205. Gačnik, S., 2007. Slikar pisane besede / Ilustracije Franceta Miheliča. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj. Gačnik, S., 2013. Razstavno-galerijska dejavnost v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož. Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 3 : Jubilejni zborniki ob 120-letnici Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, str. 46-59. Gačnik, S., 2017. Prgišče besed na polju umetnosti Franceta Miheliča in njegova povezanost s Ptujem. France Mihelič, Risbe, grafike in tapiserije z motivi kurenta iz fundusa Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, ob 110-letnici umetnikovega rojstva. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož . Gostiša, L., 1993. France Mihelič v ptujskem času 1936-1941. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj.

Gostiša, L., 1994. Franceta Miheliča balada o drevesu: 1941-1945. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Gostiša, L. 1997. France Mihelič na poti k mrtvemu kurentu: 1929-1941. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Gostiša, L., 1999. France Mihelič v svetu demonov: 1945-1998. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Komelj, M., 2002. Miheličev kurent: zgodba o živem mitu. Ljubljana. Kržišnik, Z., 1991. France Mihelič, risbe, pasteli, grafike 1930-1990. Ljubljana: Cankarjev dom. Štefanič, T., 2009. Grafični kabinet Franceta Miheliča. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Štefanič, T., 2017. France Mihelič: kurent, »…z mano gre, kar so videle oči…«. France Mihelič, Risbe, grafike in tapiserije z motivi kurenta iz fundusa Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, ob 110-letnici umetnikovega rojstva. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Šteiner, M., 2014. Zapuščina akademskega slikarja Franceta Miheliča v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož. Zapuščina Franceta Miheliča. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, str. 4-45.

493

494

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Memories always renew time / A quarter of a century of The Mihelič Gallery in Ptuj

The story of the Mihelič Gallery of the Ptuj Ormož Regional Museum dates back to 1992. At that time, France Mihelič, an academic painter, graphic artist, and illustrator donated to the Ptuj Museum (and consequently the city of Ptuj) on his high life jubilee, his 85th birthday, an extensive and, within the Slovenian art world, a valuable collection of graphic sheets which included 75 graphics of various fine art techniques and two graphic maps of screen prints entitled Kurent (10 sheets) and Metamorphosis (25 sheets). The collection of black and white and colour graphics made by woodcut technique, etching, and screen printing encompasses the span of the artist’s creations since 1953 and motifs cover the world of traditional carnival characters from the Ptujsko polje area, among which the Kurent stands out, then the fantasy world of metamorphoses on the topic of carnival masks, human destiny, youth, and love, the world of nature and death and the cycle of Dafne. Stylistically, Mihelič’s artistic opus is classified by the fantasy-surrealism direction of Slovene and European painting of the 20th century. This historic event had marked the city of Ptuj forever. The city repaid the artist by renaming the gallery located in the round tower along the Drava River to The Mihelič Gallery, a permanent display of his graphics on the first floor of the exhibition ground and giving him the title of honorary citizen of Ptuj. Each year since the beginning of the Mihelič Gallery, we have mounted either by ourselves or in cooperation with other museums and galleries from home and abroad between eight and eleven exhibitions of contemporary fine Slovene and foreign art. Most of the exhibitions were accompanied by a catalogue with professional text. Some exhibitions mounted at The Mihelič Gallery were put on also in other museums and galleries at home and abroad. Regularly, especially on the anniversaries celebrating France Mihelič, we prepare systematic exhibitions and other presentations

Stanka Gačnik Spomin vedno obnavlja čas / Četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije

Ptuj v 20. stoletju Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

from the valuable and diverse artistic heritage that we keep in the Ptuj Museum. To date, 182 exhibitions have been organised at The Mihelič Gallery presenting over 250 renowned artists from Ptuj, Slovenia, and abroad. Work and mission of the Mihelič Gallery is focused onto exhibitions, research and promotional visibility, and onto being one of the central galleries, cultural and artistic centres of the city of Ptuj and Slovenia.

495

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 908(497.4Ptuj)"19" PTUJ v 20. stoletju : zbornik ob 125letnici ptujskega muzeja / [urednik Martin Šteiner ; prevodi Tanja Ostrman Renault]. Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, 2018

ISBN 978-961-6438-70-4 1. Šteiner, Martin COBISS.SI-ID 95331585