Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož

OBČINA ORMOŽ

zbornik pokrajinskega muzeja ptuj - ormož 6

Urednik: Martin Šteiner Lektoriranje: Judita Babnik, Aleksandra Gojčič Prevodi: Tanja Ostrman Renault Slikovno gradivo: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, RömischGermanische Kommission des Deutschen Archäologischen Instituts Frankfurt am Main, Zgodovinski arhiv Ptuj, Bojan Djurić, Boris Farič, France Habe, Andreja Izlakar, Mirko Kozar, Ciril Kump, Marija Lubšina Tušek, Nina Mertik, Živa Moravec, Aleksandra Nestorović, Ožek, Dušan Pogačar, Andrej Preložnik, Sergej Pukšič, Monika Simonič Roškar, Peter Štih

Oblikovanje: Dušan Pogačar, tribar.si

Tisk: Florjančič tisk, d. o. o. Število izvodov: 500 Izdal in založil: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož,

Muzejski trg 1, SI – 2250 Ptuj

Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor Leto izida: 2019

Izdajo zbornika sta finančno omogočila Mestna občina Ptuj in Občina Ormož.

Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.

ISSN 1581-7695

4

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vsebina

6 dr. aleksander lorenčič Predgovor 11 doc. dr. julijana visočnik Arhivarji v Petovioni 29 prof. dr. irena lazar Črno steklo – da ali ne?

Rimski vrč iz groba 4/1988 na ptujski obvoznici in nove najdbe posod iz na pogled črnega stekla 45 dr. bojan djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju 61 dr. maja janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj 81 dr. vesna merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione 101 dr. peter štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju 125 aleksandra nestorović in andrej preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v domoznanskih opisih 145 andrej brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Vsebina

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

169 valerija lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja 201 doroteja kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije 223 monika simonič roškar »Friški bote, zdravi bote …« Tepežnica oziroma dan nedolžnih otrok od konca 19. stoletja do današnjega časa s poudarkom na območju Osrednjih Slovenskih goric in njegovi širši okolici 285 nevenka korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja na ormoškem območju 307 manica hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava Rado Braučič, mojster rezbarskega dleta iz Ormoža 321 tatjana štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni) Ženitovanjska skrinja iz zapuščine grofov Herbersteinov 357 mag. nataša kolar Medalje, prezrte male umetnine Zbirka medalj iz ptujskega muzeja 377 mag. brane lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

5

6

Predgovor

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

PREDGOVOR

ZBORNIK PMPO – 6, POSVEČEN 1950. OBLETNICI PRVE PISNE OMEMBE PTUJA/ PETOVIONE V ANTIČNIH VIRIH

Ptuj letos praznuje 1950. obletnico prve pisne omembe v antičnih pisnih virih. Rimski zgodovinar Tacit v svojem delu Historiae omenja Petoviono kot prizorišče pomembnega dogodka v letu 69, ko so se po Neronovi smrti za cesarski naslov potegovali kar trije kandidati.

Opisani sestanek ilirskih legij v Petovioni je bil posebej pomemben, ker je na njem poveljnik 7. legije Mark Antonij Prim prepričal poveljnike drugih legij, da krenejo v boj na strani Vespazijana.

Območje današnjega Ptuja – predvsem Grajski grič, Panorama in Rabelčja vas – je bilo poseljeno od konca neolitika dalje. Skozi Ptuj sta potekali dve prazgodovinski poti; prva je območje severnega Jadrana povezovala z osrednjim Podonavjem in Baltskim morjem, druga pa z vzhodnim Podonavjem in Črnim morjem oziroma Egejskim morjem.

Najverjetneje okoli leta 15 pr. n. št. je bila Petoviona kot del Noriškega kraljestva vključena v rimsko državo, kmalu za tem pa je bilo mesto prestavljeno v provinco Ilirik. Neposredno po rimski zasedbi, okoli leta 15 pr. n. št., so Rimljani na desnem bregu Drave postavili legijski tabor, kjer je bila najprej 8. Avgustova legija. Leta 45 ali 46 jo je nasledila 13. legija (legio XIII Gemina). Po premestitvi 13. legije leta 102/106 v Vindobono je cesar Trajan podelil Petovioni pravice avtonomnega mesta, kolonije. Od takrat se je uradno imenovala Colonia Ulpia Traiana Poetovio. Med Hadrijanovo vladavino je na desnem bregu Drave delovala glavna uprava ilirske carine. Na začetku 4. stoletja je bila del province Norik. Petoviona je bila največje in najpomembnejše rimsko mesto na območju današnje Slovenije.

Predgovor

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Največji obseg je mesto doseglo v 2. in 3. stoletju, v 4. stoletju se je postopoma krčilo, tako da so bili na koncu stoletja poseljeni samo še vzpetini Grajski grič in Panorama ter najverjetneje še ožje območje okoli mostu. Če izhajamo iz današnjih imen, je bilo na območju Vičave mestno središče z upravnimi zgradbami, forumom in mostom čez Dravo. Na zahodu, na Spodnji Hajdini, je bila uprava ilirske carine.

Razkošna bivališča so bila odkrita predvsem na zgornjem Bregu in Panorami, v Rabelčji vasi pa so bile obrtniške delavnice. Razširjena je bila predvsem lončarska obrt. Okoli poselitvenega prostora so se razprostirala grobišča, največ jih je bilo odkritih ob zahodni vpadnici na Zgornji Hajdini in ob vzhodni vpadnici v Rabelčji vasi. Stanovanjske stavbe so bile že razmeroma udobno opremljene, imeli so centralno ogrevanje, slikane omete in vodovod.1 Sicer je pred raziskovalci in stroko, kar zadeva Petoviono, še precej dela, saj je veliko vprašanj še nepojasnjenih, določene nove raziskave pa spreminjajo že uveljavljena spoznanja. Tako na primer še vedno ni bilo odkrito obzidje Petovione, ki je lahko imela rimski amfiteater, najnovejše najdbe z območja Vičave pa kažejo, da je bil najverjetneje tudi na tem območju sedež vojske itd. Seveda pa ima Ptuj bogato zgodovino tudi pred rimskim obdobjem in po njem. Je mesto z izjemno dolgo ter bogato zgodovino in po tej plati sodi med najpomembnejša mesta v Sloveniji. Že v 13. stoletju je imelo vse pomembnejše zgradbe, mogočen grad, poleg njega pa še dominikanski samostan, Zgornji in Spodnji dvor, minoritski samostan in župnijsko cerkev svetega Jurija. Od salzburških nadškofov je Ptuj leta 1376 pridobil mestne pravice in statut, ki je bil ponovno potrjen leta 1513.

Tod so pustošili Huni, pečat so pustili Avari, Franki, kuga, požari, kneza Pribina in Kocelj, Ogri, salzburška nadškofija, gospodje Ptujski, nevarnost turških vpadov, Leslieji, Francozi, okupacija Nemcev …

V PMPO letos, poleg številnih drugih projektov in dogodkov, dajemo – seveda v okviru danih možnosti – velik poudarek arheološkim projektom. Tako bomo poleg drugih arheoloških razstav prvo omembo Ptuja/Petovione v antičnem viru obeležili z 1 Podrobneje v: Horvat, Jana, Milan Lovenjak, Andreja Dolenc Vičič, Marija Lubšina Tušek, Marjana Tomanič Jevremov in Zorka Šubic. 2003. »Poetovio. Development and Topography«. The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Situla 41, ur. Marjeta Šašel Kos in Peter Sherrer, 153–189. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije; Horvat, Jana in Andreja Dolenc Vičič. 2010. Arheološka najdišča Ptuja: Rabelčja vas. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 20. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

7

8

Predgovor

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

arheološko razstavo Osrčje Petovione, ki bo temeljila tudi na novih arheoloških raziskavah. Geofizikalne raziskave v kombinaciji s klasičnimi arheološkimi raziskavami so namreč dale nove vpoglede in dognanja o antični poselitvi in arhitekturi, poteku ulic, lokaciji stavb, svetišč in trgov. Na razstavi bodo predstavljene prestižne novejše arheološke najdbe, ki še niso bile predstavljene javnosti, dodana vrednost razstave bo tudi 3D rekonstrukcija dela rimske Petovione.2 Gre za medinstitucionalno razstavo – poleg sodelavcev PMPO sodelujejo še strokovnjaki Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in Centra za preventivno arheologijo ZVKDS – ki bo na ogled v prostorih konjušnice in vzhodnega stolpa na Ptujskem gradu. Želeli bi si ambicioznejše razstavišče, še posebej ob tako pomembni in visoki obletnici, tako pa sta prostor in razstavišče bolj kot ne izhod v sili in žal posledica vseh znanih težav, povezanih z arheološko dediščino.

Te so se začele že leta 2011, ko se je zaradi načrtovane izgradnje kulturno-kongresnega središča zgodila deložacija arheoloških zbirk, depojev in delovnih prostorov iz dominikanskega samostana. Z obljubo, da gre za začasno rešitev, se je arheološki oddelek muzeja preselil na Muzejski trg 2, ena najpomembnejših evropskih zbirk rimskodobnega kamnitega gradiva (lapidarij in 2. mitrej) pa je bila deponirana v vlažni temi nekdanje vinske kleti, kjer je še danes.

V skladu z občinskim sklepom o ustanovitvi delovne komisije za arheološki muzej3 v začetku leta 2017 je bilo med drugim določenih sedem nalog komisije, ki so bile vse uresničene. Komisija je pridobila tudi usmeritve s področja varstva nepremične kulturne dediščine ZVKDS, OE Maribor, za zemljišče načrtovane gradnje in negativno mnenje MO Ptuj glede potrebne statične presoje temeljev stavb in drugih meritev za Muzejski trg 2 in 2b, ki je bila po mnenju komisije nujna za nadaljevanje razmisleka o prostorski umestitvi posameznih funkcij novih prostorov. Hkrati je MO Ptuj izrazila stališče, da stavba Muzejski trg 2a ne bo namenjena potrebam arheologije, pogovori so tekli tudi v smeri, da se potencialno tudi prostori v dominikanskem samostanu namenijo za potrebe arheologije. V skladu z navedenim se je pripravil predlog projektne naloge. Inšpektorat RS za kulturo in medije je novembra 2018 PMPO izdal odločbo, v skladu s katero 2 Projekt izvajata PMPO in Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. V prihodnjih letih je cilj projekt in delo nadgraditi na celotno antično mesto.

3 Primernejše je govoriti o novem arheološkem razstavišču, delovnih in depojskih prostorih kot integralnem delu PMPO.

Predgovor

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

je menjava lesenih zabojnikov z rimskim kamnitim gradivom nujna.

Za menjavo je sredstva zagotovilo Ministrstvo za kulturo, MO Ptuj pa je v letošnjem proračunu za potrebe opisane problematike namenila 70 tisoč evrov. Izvedene so bile potrebne meritve in statična presoja kletnih prostorov na lokacijah Muzejski trg 2 in 2b, geotehnična raziskava, predviden je tudi natečaj za projektno nalogo. Naslednje leto naj bi se zagotovila sredstva za pridobitev druge dokumentacije, vključno z gradbenim dovoljenjem. Pridobljena dokumentacija je osnova za potencialne razpise, velika priložnost – če bo sprejet – bo tudi t. i. zakon o kulturnem evru, na podlagi katerega naj bi se sredstva črpala v obdobju 2020–2026. Tudi Ministrstvo za kulturo rešitev »ptujske arheološke problematike« vidi kot prioritetno in je obljubilo pomoč.

Poleg številnih dogodkov in omenjene arheološke razstave je želel muzej visoko obletnico mesta počastiti tudi s pričujočim zbornikom. Ta predstavlja dodano vrednost in nadgradnjo zbornika Ptuj v 20. stoletju, ki smo ga izdali ob 125-letnici ptujskega muzeja leta 2018. Zbornik je celostna zgodovinska analiza, ki v prvem delu osvetli obdobje rimske zgodovine in Petovione, v drugem pa skozi vsebinsko raznolike prispevke obravnava tematiko v različnih zgodovinskih obdobjih mesta. Zbornik je sad širšega sodelovanja, saj so prispevke poleg muzejskih sodelavcev napisali tudi strokovnjaki iz drugih ustanov (muzejev, fakultet, inštitutov …). Osrednjo težo smo glede na obletnico dali strokovnjakom za rimsko obdobje in zelo smo veseli tako množičnega pozitivnega odziva ter resnično kakovostnih prispevkov, ki prinašajo številna nova spoznanja o našem zgodovinsko izjemno pomembnem mestu. Zelo dobrodošlo publikacijo, katere izid sta poleg MO Ptuj sofinancirala še Občina Ormož in PMPO, je uredil Martin Šteiner. Uredniku, avtorjem prispevkov in financerjem iskrena hvala. Naj ob letošnji obletnici velja slogan Vivat Poetovio, predvsem pa upanje, da bo mesto Ptuj ob 2000-letnici veljalo za mesto z izjemnim spoštovanjem do svoje preteklosti in dediščine ter da bodo rimski kamniti eksponati v lesenih zabojnikih nekdanje vinske kleti le še stvar virov in spomina posameznikov.

Direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož dr. Aleksander Lorenčič

9

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

DOC. DR. JULIJANA VISOČNIK Nadškofijski arhiv v Ljubljani julijana.visocnik@rkc.si

Arhivarji v Petovioni

uvod Praznovanje 1950. obletnice prve omembe Petovione in s tem današnjega Ptuja se je avtorici zdela idealna priložnost, da se v prispevku natančneje predstavijo tisti napisi iz rimske Petovione, ki omenjajo poklic, njej zadnjih deset let še posebej blizu. Govora je namreč o arhivarjih. Petoviona je bila tisto rimsko avtonomno mesto na Slovenskem, v katerem je ta poklic zastopan relativno pogosto (do danes je namreč znanih kar 14 primerov omemb na napisih),1 kar ne preseneča, saj je bilo mesto od ustanovitve pod Trajanom sedež številnih (predvsem finančnih) uradov, med drugim je bilo tudi

1 V Celeji in Neviodunu zaenkrat ne poznamo nobenega arhivarja; v Emoni je izpričan Lucij Publicij Aper, ki je bil osvobojenec in arhivar (tabularius), prim. RINMS 48 (AIJ 180) = lupa 3695.

11

12

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

vedno sedež (finančnega) prokuratorja. Epigrafsko je tako izpričan tabularium province Zgornje Panonije kakor tudi urad za pobiranje davka od dediščine: XX hereditatum ultrarumque Pannoniarum.

V času Hadrijana je Petoviona postala še sedež davčne uprave in osrednjih uradov ilirske carine (publicum portorii Illyrici) ter s tem tudi sedež arhiva (tabularium vectigalis Illyrici).2 Še preden pa se je avtorica nameravanega početja dejansko lotila, je ugotovila, da jo je prehitela Evelyn Fertl, ki je nedavno pripravila in objavila članek z naslovom Archivbeamte in der römischen Provinz Oberpannonien unter besonderer Berücksichtigung der tabularii provinciae Pannoniae superioris, ki je pokril prav načrtovano tematiko. Prepisovanje in podvajanje seveda ni smiselno, zato je bilo treba vsebino nekoliko prilagoditi. Vendar pa ni razloga, da bi se popolnoma odpovedali »arhivski temi«, saj je le-ta v slovenski strokovni javnosti, ki se ukvarja z zgodovino antike, postavljena nekoliko na stranski tir. Predvsem se zdi relativno velik doprinos slovenski epigrafiki in preučevanju antike na Slovenskem tudi to, da so vsi napisi s petovionskega prostora, ki omenjajo arhivske zadeve oz. arhivski personal, zbrani in prevedeni v slovenščino, kar pri objavah rimskih napisov iz slovenskega prostora pogosto pogrešamo.3 Zgoraj navedeni članek lepo pokaže obstoj arhivov v rimski državi, pa tudi njihovo pogosto ključno vlogo, saj so omogočali normalno delovanje mnogim službam (davčnim, finančnim, upravi in provincam). Osnovne podatke o arhivih v Rimu najdemo že v RE, če preberemo geslo tabularium4 oz. tabularius5 (uslužbenec v arhivu).6 Naj samo na kratko povzamemo ustroj rimske arhivske 2 Prim. Horvat, Lovenjak, Dolenc Vičič, Lubšina-Tušek, Tomanič-Jevremov, Šubic, 2003, str. 157, ki poleg vzpostavitve v času Hadrijana navede še spremembo v času cesarja Komoda, ko je uprava ilirskega davčnega območja prišla neposredno pod cesarsko upravo, od takrat naprej na napisih srečamo termin: vectigal Ilyrici. Več o zgodovini Petovione, predvsem pa o njenih začetkih (nekako do markomanskih vojn), in raznih uradih najdeš v Šašel Kos, 2014, str. 139–165, s pripadajočo literaturo. Za osnovo še vedno velja članek Sarie v RE (Saria, 1951, str. 1168–1184), Abramič, 1925, in Horvat, Lovenjak, Dolenc Vičič, Lubšina-Tušek, Tomanič-Jevremov, Šubic, 2003, str. 153–189.

3 Zbrala jih je že Fertlova, s tem da je dodala še enega iz Siska, prim. Fertl, 2015, str.

108–115.

4 Sachers, 1932, str. 1962–1969.

5 Franke, 1932, str. 1969–1984.

6 O arhivarjih in arhivih v antiki je v 20. stoletju, pa tudi v zadnjih skoraj že dvajsetih letih nastalo precej literature, prim. Fertl, 2015, 87–94, s pripadajočimi opombami in literaturo, ki je dopolnila in razširila temeljno ogrodje, podano z gesli v RE.

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

službe; v rimski državi je namreč mogoče zaslediti več vrst arhivov (tabularium): -- aerarium populi Romani – aerarium Saturni, -- splošni arhiv listin v Rimu, -- arhiv za urejanje premoženjskih zadev v Rimu in Italiji, -- tabularium Caesaris (principis, publicum) v provincah, -- tabularium civitatis.

Izraz tabularium (mn. tabularia) ni vezan samo na stavbe, v katerih so shranjevali gradivo, listine in drugo, temveč se za njim skriva tudi vsak register, ki je omogočal smiselno shranjevanje gradiva.

Aerarium populi Romani je v osnovi sicer bila državna blagajna, a je obenem nudila prostor za vso dokumentacijo, povezano z vodenjem državnega proračuna; zraven pa še za vse edikte, ki so bili vezani na državno upravo: zakone, sklepe senata, razne volitve, akte, dekrete …

Poleg tega glavnega državnega arhiva so bili v Rimu še številni drugi z različnimi nalogami: Cererin tempelj, Atrium Libertatis, Aedes Nypharum, tabularium Caesaris, tabularium castrense v Rimu (za razliko od tistega po vojaških enotah z enakim imenom).

Na tem mestu nas še posebej zanima tabularium Caesaris (oz. principis, publicum) v provincah, ki se je nahajal v glavnem mestu province in je bil namenjen davčnim zadevam (dokumenti o cenzusu).

Beseda tabularium oz. tabularia pa se ni uporabljala samo za cesarske provincialne arhive v glavnih mestih provinc, temveč tudi za podrejene (nižje) finančne oz. davčne urade (kot jih srečamo prav v Petovioni).

Poleg tega arhiva je bil v provinci še arhiv njenega upravnika, kamor so shranjevali »dokumente« provincialne uprave, o delovanju viteškega razreda, akte in razglase ter razne s tem povezane protokole. Preostal je še t. i. tabularium civitatis, ki je pravzaprav arhiv mest (municipijev) in hrani gradivo, vezano na upravo mest oz. skupnosti (razni odloki, tudi mestne »računovodske knjige«).

V arhivih naj bi bili nastavljeni številni uradniki: scribae (razni pisarji), tabularii (arhivarji), adiutores tabularii (pomočniki, pomožno osebje), kar se bo lepo pokazalo tudi v nadaljevanju na primeru Petovione. Scriba sicer ni izpričan, srečamo pa funkcijo custos tabularii, torej varuha (čuvaja) arhiva.

V osnovi so bili tabulariji servi publici, torej javni sužnji, sčasoma so lahko postali tudi osvobojenci (Augusti liberti) oz. svobodni. Šlo je za javne osebe (personae publicae), ki so delovale kot cesarski uradniki v upravi. Praviloma so ti uradniki izrecno navedeni kot člani

13

14

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

»cesarske družine« (familia Caesaris), tabularii provinciae kot cesarski osvobojenci, njihovi pomočniki (adiutores tabulariorum) pa ali kot sužnji ali kot osvobojenci cesarja.7 Tabularije moramo torej razumeti kot arhivarje in kot tiste uradnike, ki so pripravljali registre.8 Pogosto jih srečamo kot pomožni organ državne finančne uprave, tudi na municipalni ravni. Tabularije srečamo v različnih službah, na različnih mestih, njihove naloge pa so v glavnem enake, torej povezane s fiskalnimi zadevami, različnimi davki in financami (davek na dediščino: vicesima hereditatum, quadragesima Galliarum, upravljanje denarnih sredstev: aerarium, pri urejanju javnih gradbenih del, pri odvajanju davkov rudnikov, pri upravljanju uravnavanja in razdeljevanja žita, v vojski je vsaka legija imela tudi tabularija).9 Delovali so torej povsod tam, kjer je bila potrebna natančna evidenca, kjer je bilo treba shraniti dokumente oz. njihove prepise, da bi bili še dostopni in podatki preverljivi. arhivarji v petovioni Na tem mestu navajamo seznam napisov iz Petovione, na katerih najdemo uslužbence različnih arhivov. Srečamo jih na napisih votivnega značaja (ti prevladujejo) in tudi na nagrobnikih. Napisi so razvrščeni po t. i. epigrafskem principu, torej naprej votivni napisi po abecednem redu božanstev, katerim so posvečeni, sledijo nagrobni, prav tako po abecednem redu imen pokojnikov. Vsak napis je preveden, opremljen z okvirno datacijo in glavnimi korpusnimi objavami ter objavami v epigrafskih bazah.

7 Fertl, 2015, str. 95.

8 Kar je še danes ena od nalog arhivarjev – priprava popisov, inventarjev.

9 Sachers, 1932, str. 1962–1969; Franke, 1932, str. 1969–1984; Fertl, 2015, s pripadajočo literaturo. Za arhive upravnika province glej prispevek R. Haenscha, 1992, za situacijo v pozni antiki prav tako R. Haensch, 2013.

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

seznam napisov z arhivarji iz petovione s slovenskim prevodom 1. Votivni napis za Nepremagljivega Avgusta, 3. st. (?)

Invicto / Aug(usto) sacr(um) / E(---) Aug(usti) ser(vus) / h(ereditatium?) tab(ularius) / v(otum) s(olvit).

Posvečeno Nepremagljivemu Avgustu. E(---), cesarski suženj in tabularij urada davka na dediščino, je izpolnil zaobljubo.

AIJ 311; CIMRM 2, 1583; lupa 9341.

2. Votivni napis za Jupitra Najboljšega in Največjega, 2. st.

I(ovi) O(ptimo) M(aximo) / Fortunatus / Aug(usti) lib(ertus) adiu[t](or) / tabul(arii) p(rovinciae) P(annoniae) s(uperioris).

Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, Fortunat, cesarski osvobojenec in pomočnik tabularija province Zgornje Panonije.

CIL III 4023; HD68862.

3. Votivni napis za Jupitra, Najboljšega in Največjega, 193–211 I(ovi) O(ptimo) M(aximo) / pro salute / et victoria / Imp(eratoris) Caes(aris) Luci / Septimi Severi / Pertinacis Aug(usti) / domini indul/gentissimi / Iunianus lib(ertus) / adiut(or) tabul(ariorum) / p(rovinciae) P(annoniae) s(uperioris) / ex voto.

Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, za blagor in zmago kar najbolj milostljivega gospoda vladarja Cezarja, Lucija, Septimija, Severa Pertinaksa Avgusta. Junijan, osvobojenec in pomočnik tabularija province Zgornje Panonije (postavil) po zaobljubi.

CIL III 4020; AIJ 272; HD68690; lupa 8807.

15

16

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

4. Votivni napis za Jupitra, Najboljšega in Največjega, 2./3. st.

[I(ovi) O(ptimo) M(aximo)] / [------] / [--- Au]/g[[[g]]](ustorum) nostrorum / tabul(arii) vectigal(is) Ill/yric(i) et vil(ici) stat(ionis) Po/etovionensis / Tertius ser(vus) ex voto.

Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, je na osnovi zaobljube (oltar postavil) Tertij, suženj …, (osvobojenca) dveh cesarjev, tabularija ilirskega carinskega območja in upravitelj petovionske postaje.

AIJ 278; AE 1938, 154; HD22293; lupa 8847.

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

5. Votivni napis za Jupitra, Najboljšega in Največjega, Odvračalca zla, 2. st.

I(ovi) O(ptimo) M(aximo) / Depulsori / Apollinaris / Q(uinti) Sabini / Verani t(ertiae) p(artis) / cond(uctoris) portori(i) / Illyrici / ser(vus) / tabularius / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).

Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, Odvračalcu zla. Apolinar, suženj Kvinta Sabinija Verana, zakupnika tretjine ilirskega carinskega območja, in tabularij, je izpolnil obljubo rad in po pravici.

AE 1986, 571; HD7971.

6. Votivni napis za Jupitra, Najboljšega in Največjega, Gospodarja vrhov, za kraljico Junono in Genija kraja, 2./3. st.

I(ovi) O(ptimo) M(aximo) Cul(minali) / Iun(oni) Reg(inae) et / Gen(io) loci / Philadespotu[s] / Augg(ustorum) nn(ostrorum) ver[n(a)] / cust(os) tabul(arii) / pro s(alute) sua su[o]/rumq(ue) om[nium] / ex vot[o --].

Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, Gospodarju vrhov, kraljici Junoni in Geniju kraja. Filadespot, v hiši rojeni suženj dveh cesarjev, varuh arhiva, za blagor sebe in vseh svojih je (postavil oltar) po zaobljubi.

CIL III 4032; ILS 1653; HD68800; lupa 13392.

7. Votivni napis, posvečen Nimfam, 2./3. st.

Nymphis / Aug(ustis) / sacr(um) / Eucarpus / Aug(usti) lib(ertus) / tab(ularius) p(rovinciae) P(annoniae) s(uperioris).

Posvečeno vzvišenim Nimfam. Eukarp, cesarjev osvobojenec, tabularij province Zgornje Panonije.

CIL III 4043; HD68799; lupa 20483.

17

18

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

8. Votivni napis za vzvišenega Serapisa, 2./3. st.

Serapi / Aug(usto) / sacrum / Epap(h)roditus / Alexandri / Aug(usti) disp(ensatoris) / tabul(arius) / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).

Posvečeno vzvišenemu Serapisu. Epafrodit, tabularij cesarskega blagajnika Aleksandra, je izpolnil obljubo rad in po pravici.

CIL III 4044; RICIS 2, 613/0304; HD68847; lupa 4919.

9. Fragmentarno ohranjeni votivni napis, 2./3. st.

[---] tabul(arius) p(rovinciae) P(annoniae) s(uperioris) [---] / [---]ra a pluri[---] / [---]aq(ue?) lapide[---] / [cum li]bert(is) suis d(ecreto) d(ecurionum) [---?]. … tabularij province Zgornje Panonije … s svojimi osvobojenci po odloku mestnega sveta …

CIL III 4066; lupa 20481.

10. Fragmentarno ohranjeni votivni napis, 209–211 Flavianus / Auggg(ustorum) ver/na adiutor / tabularior(um) / provinc[---] / [------] / [------] / [[------]] / [[------]] / co(n) s(ulibus).

Flavijan, v hiši rojeni suženj treh cesarjev, pomočnik tabularijev, province … za časa konzulov …

Lupa 9444.

11. Fragmentarno ohranjeni votivni napis, 2./3. st.

---] / tabul(arius) et vil(icus) stat(ionis) / Confl(u)ent(es) ex vot(o) / posuit et signum / [---]AEIIEX / [--- . … tabularij in upravitelj postaje Confluentes je postavil na osnovi zaobljube in kip …

CIL III 15184,8; CIMRM 2, 1536; lupa 9406.

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

12. Nagrobni napis za Avrelija Hermo, 2./3. st.

(Sexto?) Aur(elio) Herm[ae? Aug(usti)? lib(ertus)?] / [adi]utori ta[bul(ariorum) p(rovinciae) P(annoniae) s(uperioris)] / [vix(it) an]n(os) XLV[---] / [------ .

Za … Avrelija Hermo, cesarskega osvobojenca, pomočnika tabularijev province Zgornje Panonije, ki je umrl star 45 (?) (let).

AE 1934, 227; AIJ 386; HD27115; lupa 3756.

13. Nagrobni napis za Felicijana, 2./3. st.

---] / Restitut[a] / Feliciano / [A]ug(usti) n(ostri) lib(erto) ex / tabulario / vect(igalis) Illy[r(ici)] / cum Feli/cissim[o] / fil(io) Aug(usti) n(ostri) lib(erto) / [--- .

Restituta (je postavila spomenik) Felicijanu, osvobojencu našega cesarja, nekdanjemu tabulariju ilirskega carinskega območja, skupaj s sinom Felicisimom, osvobojencem našega cesarja.

CIL III 4063; lupa 4850.

14. Nagrobni napis, 2. st.

[---] / mensibus III / Fortunat(us) Aug(usti) lib(ertus) / adiut(or) tabular(ii) / t(estamento) f(ieri) i(ussit). … (umrl star) … tri mesece. Fortunat, cesarski osvobojenec in pomočnik tabularija, je z oporoko poskrbel za postavitev.

CIL III 4062.

19

20

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

analiza V sami Petovioni in njenem zaledju je, kot je mogoče ugotoviti s pomočjo epigrafskih baz in drugih predvsem korpusnih objav, do danes znanih 14 napisov, ki omenjajo v takratnih arhivih (tabularium) delujoče osebe. Med njimi je večina votivnega značaja (kar 11), le trije so napisi na nagrobnikih. Tudi v tem oziru Petoviona v slovenskem prostoru izstopa, do česar je prišlo zaradi pomembnega položaja tega rimskega avtonomnega mesta, v katerega so Rimljani postavili sedeže različnih služb,10 ki so za svoje nemoteno delovanje brez napak potrebovale natančne sezname, dokumentacijo, razne popise in registre. V Petovioni je bil nameščen arhiv Zgornje Panonije (tabularium provinciae Pannoniae superioris) in v njem zaposleno osebje. Na napisih srečamo tudi tiste, ki so službovali v arhivu davčne uprave Ilirika, prav tako s sedežem v Petovioni (t. vectigalis Illyrici, t. conductoris portorii Illyrici). V mestu je deloval še urad davka na dediščino, kjer so službovali razni uradniki, med drugim tudi arhivarji (t. hereditatium), na napisu pa najdemo tudi omembo cesarskega blagajnika (dispensator) in njegovega arhivarja ter s tem posredno omembo cesarske blagajne (št. 8). Vsaka pomembna služba oz. urad v mestu je očitno imel tudi arhivarja.

Na petovionskih primerih vidimo, kdo je v takratnih arhivih deloval, tako njihovo pripadnost družbenemu sloju kakor tudi njihove funkcije.

Najbolj običajna in tudi največkrat izpričana je služba tabularija (tabularius, glej št. 1, 4, 5, 7, 8, 9, 11, 13), evidentno pa je, da je ta imel tudi pomožno osebje oz. pomočnika, saj se na petih napisih pojavi tudi adiutor tabularii (glej št. 2, 3, 10, 12, 14). Že v antiki so se zavedali, da so arhivi neprecenljive zakladnice podatkov, in prav v to zvezo je najverjetneje mogoče postaviti še tretjo zabeleženo »arhivsko« službo: custos tabularii, torej varuha oz. čuvaja arhiva (št. 6). Pri večini arhivskih delavcev je izrecno zapisan njihov družbeni status, gre namreč ali za sužnje (verna, servus) ali za osvobojence (libertus).

Prvi so navedeni v petih primerih, drugi v osmih. Če njihov status ni zapisan, lahko nanj vendarle sklepamo, saj imajo arhivarji za sužnje (oz. osvobojence) tipična imena. V prvi vrsti so tukaj imena grškega izvora (Eucarpus, Herma, Apollinaris, Epaphroditus, Philadespotus), pa tudi tista latinska imena, ki so se uporabljala predvsem za sužnje 10 Glej zgoraj.

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

(Fortunatus, Felicianus). Pri drugih imenih (Iunianus, Flavianus), ki sama po sebi ne nakazujejo suženjskega oz. osvobojenskega statusa, je status zapisan in ne dopušča nobenega dvoma, da je arhivski personal izhajal iz najnižjega družbenega sloja, a vendar iz tistega dela, ki je predstavljal (zelo) izobraženi del družbe. Torej tiste sužnje, ki so znali pisati in šteti ter so bili kot taki primerni za delo v arhivu. Morda to dejstvo na prvi pogled preseneča, a če pomislimo na uslužbence carinskih postaj (stationes), torej upravitelje, oskrbnike, popisovalce, inšpektorje itd. (vilici, vicarii, contrascriptiores, scrutatores …), tudi zanje velja to isto pravilo glede njihovega družbenega porekla.11 Tabularijev morda res ne najdemo med uslužbenci na carinskih postajah, a če jih že ne najdemo na stationes (na mejnih postajah),12 pa so gotovo delovali na sedežu carinskih služb, kot je bila to Petoviona.

Sicer pa tudi med zbranimi napisi najdemo omembo stationes: statio Poetoviensis (št. 4) in statio Confluentes (št. 11). Slednja je načeloma locirana na sotočju rek Save in Donave, nasproti današnjega Beograda oz. nekdanjega Singuduna.13 Vendar pa je bilo območje, kjer naj bi stala postaja Confluentes, večkrat uničeno, zato bo natančno lokacijo težko ugotoviti. Raziskovalci so se usmerili na raziskavo zemljevidov iz obdobja med 17. in 19. stoletjem, ki potencialno lokacijo zožijo na samo sotočje omenjenih rek. Kljub temu pa to še ni dokončna razrešitev problema.14 Orsted primerja Statio Poetoviensis s statio Atrantina, saj sta obe locirani znotraj imperija in ne na meji, nobena naj ne bi bila povezana s trgovino z barbari, obe tudi ležita v bližini kolonije.15 Votivni spomeniki nam razkrijejo, koga so tabulariji in drugi uradniki carinske službe, davka na dediščino in tisti, ki so delali za upravnika province, častili. Glede na to, da gre za državne uradnike, bi pričakovali največ votivnih spomenikov za Jupitra. Naša pričakovanja se izkažejo za utemeljena, saj imamo tri napise, ki so zapisani za Jupitra, Najboljšega in Največjega (št. 2, 3, 4), en primer za Jupitra, Najboljšega in Največjega, Gospodarja vrhov, v povezavi

11 Takács, 1995, str. 166, sicer zapiše, da so na carinskih postajah delovali izredno izobraženi sužnji, ki pa so jih dojemali bolj kot peregrine.

12 Iz sosednje statio Atrantina do danes žal ne poznamo nobenega tabularija, prim.

Visočnik, 2017, str. 418–431.

13 Abramić, Poetovio, str. 30, 72.

14 Crnobrnja, 2009, str. 154–164.

15 Ørsted, 1985, 261.

21

22

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

s kraljico Junono in Genijem kraja (št. 6), in še en primer za Jupitra, Najboljšega in Največjega, Odvračalca zla (št. 5). Po en primer je za Nimfe (št. 7), Nepremagljivega Avgusta (št. 1) in Serapisa (št. 8). Ob pregledu heidelberške baze in lupe ugotovimo, da Nimf na prostoru Petovione niso častili pogosto, saj je poleg tega primera poznan samo še eden, ko so Nimfe v kombinaciji z izvirom: Fonti et Nymphis …

(HD009302; AE 1988, 0934). V Zgornji Panoniji je bilo čaščenje Nimf razmeroma intenzivno v bližnjih Varaždinskih Toplicah (Aquae Iasae),16 v sosednji provinci Norik pa ne smemo pozabiti na štiri oltarje iz Rimskih Toplic.17 Podobno lahko rečemo tudi za čaščenja egipčansko-grškega boga Serapisa, saj tudi tega najdemo samo še v enem primeru (lupa 9428), in sicer v povezavi z Izido (Isidi Victrici et Serapi); kljub temu se zdi, da je Petoviona odigrala pomembno vlogo pri širjenju tako kulta Izide kakor Serapisa.18 Kult Serapisa (tudi Izide) sicer pogosto povezujemo s kultom cesarja, tako da ni presenetljivo, če se mu priporočajo njegovi sužnji ali vojaki, ko prosijo za blagor (rešitev, zdravje) cesarja: pro salute imperatoris …19 Čaščenje Izide in njenega božanskega moža Serapisa so potrdila izkopavanja v Varaždinskih Toplicah, kjer so našli več spomenikov z napisi, ki to potrjujejo. Obenem nas poučijo, da so se obema božanstvoma ljudje priporočali tudi za zdravje, ozdravljanje, pomoč.20 Ker so kar trije votivni spomeniki ohranjeni le fragmentarno, ne vemo, katerim božanstvom so bili posvečeni. Zdi pa se precej verjetno, da bi lahko še katerega med njimi pripisali Jupitru.

Samo v treh primerih so tabulariji omenjeni na nagrobnikih, vendar nobeden ni ohranjen v celoti. Nagrobni napisi so namenjeni za cesarske sužnje oz. osvobojence, od katerih dva predstavljata arhivskega pomočnika oz. pomožno osebje v arhivu province Zgodnje Panonije, tretji cesarski osvobojenec pa je nekoč opravljal funkcijo tabularija na davčnem uradu (št. 12, 13, 14).

16 Lupa 5322, lupa 5323, lupa 5325 (Nymphae Salutares), lupa 5327, lupa 5330, lupa 5338, lupa 5340 (Diana et Nymphae), lupa 5346; prim. še Kušanj Špalj, 2017, passim.

17 Visočnik, 2017, str. 274, št. 268; Visočnik, 2017, str. 276, št. 269; Visočnik, 2017, str.

277, št. 270; Visočnik, 2017, str. 278, št. 271; Visočnik, 2016, str. 277–282.

18 Takács, 1995, str. 166; več o napisih za ti dve božanstvi v Petovioni najdeš na straneh 166–169.

19 Takács, 1995, str. 167.

20 Kušan Špalj, 2017, passim, za Serapisa še posebej str. 289–299.

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

kvint sabinij veran in njegovi uslužbenci Med napisi Petovione, na katerih so zapisani arhivarji, najdemo tudi zakupnika ilirskega carinskega območja:21 Kvinta Sabinija Verana, ki ga poznamo še z oltarja v Rimskih Toplicah.22 Tam je Frukt, ki je pod njegovim zakupništvom služboval najverjetneje na trojanski postaji, dal postaviti oltar za Nimfe. Zanimivo pa je (morda ne naključno), da je oseba z istim imenom (torej Frukt) tudi v Petovioni postavila oltar, ki je v tem primeru posvečen Izidi Myrionimi23 ([pro] Fructo // [Sabi]ni Verani / [co]n/duct(oris)) – glej spodaj! Tudi ta Frukt je očitno služboval pod Kvintom Sabinijem Veranom.24 Ime Fructus je bilo sicer med sužnji splošno razširjeno, tako da seveda ni nujno, da gre v obeh primerih za isto osebo. Če pa gre, se lahko vprašamo, ali je ta Frukt deloval na Trojanah, v Petovioni ali morda na obeh lokacijah. Za Kvinta Sabinija Verana Alföldy zapiše, da je poznan samo v Noriku, kar očitno ne drži, saj je izpričan tudi na petih napisih v Petovioni. Doda še, da gre za domačina, torej nekoga, ki izvira iz province Norik;25 Sabiniji sicer res veljajo za eno bolj pomembnih in vplivnih družin v Noriku.26 Tudi Ørsted predstavi Kvinta Sabinija Verana kot enega izmed zakupnikov portorija, ki sicer lahko izvira iz Viruna, a kot možnosti ponudi tudi Celejo in Petoviono. Deloval naj bi med letoma 166 in 171.27 Zakupnik Kvint Sabinij Veran s štirimi spodnjimi omembami in tisto zgoraj, kjer je izpričan kot tabularij na eni strani, ter tisto v Rimskim Toplicah predstavlja še eno vez med Petoviono v Zgornji Panoniji in Norikom, ki sta bila tako ali tako skozi vso zgodovino povezana. Tu se skriva tudi razlog, da smo se ob njem ustavili in navedli vse napise Petovione, kjer je omenjen. Napisano lahko posredno potrdimo prav s tistim votivnim napisom, ki omenja tabularija pod

21 Za portorium glej De Laet, 1949, in Dobó, 1940.

22 Visočnik, 2017, str. 276, št. 269.

23 Za Isis Myrionime glej Bricault, 1994, str. 67–86, kjer avtor predstavi tudi razširjenost te Izide po rimskem imperiju (primer iz Petovione je seveda naveden pod št. doc. 23).

Myrionime prevajamo kot »tista z neštetimi imeni«.

24 Na osnovi dveh napisov, ki omenjata Kvinta Sabinija Verana in sta oba posvečena Izidi, bi morda celo lahko sklepali, da je bila Izida pokroviteljica njegove dejavnosti, prim. Takács, 1995, str. 168.

25 Alföldy, 1974, str. 116–117.

26 Alföldy, 1969, str. 21–23, 25.

27 Ørsted, 1985, str. 327–328.

23

24

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Kvintom Sabinijem Veranom, saj je posvetilo namenjeno prav Jupitru Depulsorju, tistemu najvišjemu lokalnemu božanstvu, ki je bilo še prav posebej značilno za ta mejni prostor med Norikom in Zgornjo Panonijo, torej prav za območje Celeje in Petovione.28 Na preostalih štirih oltarjih, ki so jih dali postaviti zaposleni na davčnem uradu pod Kvintom Sabinijem Veranom, najdemo dve Izidi, Nepremagljivega Mitro in Fons (Fonti perenni) – trajni, večni izvir. Napis, posvečen vzvišeni Izidi, ki ga je dal postaviti Martialis, je še posebej pomenljiv, saj se je posvetilo zgodilo za časa svečenikov Tita Flavija Martiala in njegovega sina Flavija Marulina. Po omembi svečenikov na votivnem napisu lahko sklepamo, da je mesto imelo tudi svetišče za Izido, t. i. Iseum.29 Ker Kvint Sabinij Veran prestavlja posebno vez tako med arhivarji in sedežem carinske postaje kakor med Panonijo in Norikom, saj ga poznamo tudi iz votivnega napisa, posvečenega Nimfam v Rimskih Toplicah, so tudi ti štirje napisi (skupaj s prevodom) dobili prostor v prispevku.

1. Fonti / perenni / Epictetus / et Viator / Servandi / Q(uinti) Sab(ini) Verani / t(ertiae) p(artis)30 c(onductoris) p(ublici) p(ortorii) vilici / vicari(i).

Trajnemu izviru. Epiktet in Viator, upravnika oskrbnika Servanda pod Kvintom Sabinijem Veranom, zakupnikom tretjine (ilirskega) carinskega območja.

CIL III 15184, 24; lupa 9402.

2. Isidi / Aug(ustae) / sacrum / Marti//alis / Firmini / Q(uinti) Sabini / Verani / t(ertiae) p(artis) // conduc(toris) / portori(i) / Illyrici / ar[k]ari vic(arius) / voto // suscepto / d(onum) d(at) / sac(erdotibus) T(ito) Fl(avio) / Martiale / et Fl(avio) Marull//lino fil(io).

Posvečeno vzvišeni Izidi. Marcial, oskrbnik blagajnika Firmina pod Kvintom Sabinijem Veranom, zakupnikom tretjine ilirskega carinskega območja, po sprejeti zaobljubi dal v dar. Za časa svečenikov Tita Flavija Marciala in sina Flavija Marulina.

CIL III 04015; lupa 10889.

28 Šašel Kos, 1995, str. 371–382.

29 Takács, 1995, str. 167.

30 Ørsted, 1985, str. 266, razlaga okrajšave t. p.

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

3. [Is]idi / [My]rio/[ny]mae / [pro] Fructo // [Sabi]ni Verani / [co] n/duct(oris) / [--Izidi Myrionimi za Frukta, zakupnika Sabinija Verana …

CIL III 04017; EDCS-24400833; HD068868; lupa 8487.

4. D(eo) I(nvicto) M(ithrae) / Optimus / Vitalis / Sabini Verani / p(ublici) p(ortorii) vil(ici) vic(arius) / v(otum) s(olvit).

Nepremagljivemu bogu Mitri. Optim, oskrbnik upravnika Vitalisa, pod (zakupnikom) (ilirskega) carinskega območja Sabinijem Veranom, je izpolnil obljubo.

CIL III 14354, 26; lupa 10440. literatura Abramič, M., 1925. Poetovio. Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta Ptuj (= Poetovio. Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt). Wien.

Alföldy, G., 1969. Epigraphica Norica. ES, 8, str. 1–34.

Alföldy, G., 1974. Noricum. London, Boston: Routledge & K. Paul.

Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte, Romanistische Abteilung 100, str. 209–317.

Haensch, R., 2013. Die Statthalterarchive der Spätantike. V: M. Faraguna, ur. Archives and Archival Documents in Ancient Societies. Trieste 30 September-1 October 2011. Legal Documents in Ancient Societies IV. Trieste: EUT, str. 333–349.

Horvat, J., Lovenjak M., Dolenc Vičič A., Bricault, L., 1994. Isis Myrionyme. V: Hommage à Jean Leclant. Vol. 3, Etudes isiaques. Lubšina-Tušek M., Tomanič-Jevremov M., Šubic Z., 2003. Poetovio. Development and 106/3, str. 67–86. topography. V: M. Šašel Kos, P. Scherrer, ur. The Crnobrnja, Adam N., 2008. A contribution to Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. locating statio Confluentes. Archaica 2, 2008, Pannonia I. Situla 41. Ljubljana: Narodni muzej str. 155–164.

Slovenije, str. 153–189.

De Laet, S. J., 1949. Portorium. Étude sur Kušanj Špalj, D., 2017. Aquae Iasae – nova l‘organisation douanière chez les Romains, otkrića u rimskom svetištu – s posebnim osvrtom surtout à l‘époque du Haut-Empire. Bruge: »De Tempel«.

Dobó, Á., 1940. Publicum portorium illyrici: az illyricumi vámrendszerre vonatkozó feliratokat összeállította. Dissertationes Pannonicae ex Instituto Numismatico et Archaeologico Universitatis de Petro Pázmány nominatae Budapestinensis provenientes. Ser. 2; fasc. 16.

Budapest: A Pázmány Péter Tudományegyetem Érem- és Régiségtani Intézete.

Fertl, E., 2015. Archivbeamte in der römischen Provinz Oberpannonien unter besonderer Berücksichtigung der tabularii provinciae Pannoniae superiorisl. V: R. Widder, K. Sperl, J. M. Perschy, ur., Fokus Burgenland. Spektrum Landeskunde. Festschrift für Roland Widder, (Forschungen SB 128). Eisenstadt: Amt der Burgenländischen Landesregierung, Abteilung 7 - Kultur, Wissenschaft und Archiv, Hauptreferat Landesarchiv und Landesbibliothek, str. 87–115.

Franke, 1932. Tabularius. V: RE IV, A2, str. 1969–1984.

Haensch, R., 1992. Das Statthalterarchiv.

na kultove Apolona, Eskulapa i Serapisa / Aquae Iasae – new discoveries in the Roman sanctuary – with special regard to the cults of Apollo, Aesculapius and Serapis. Vjesnik arheološkog muzeja u Zagrebu 50, str. 255–308. Ørsted, P., 1985. Roman imperial economy and Romanization: a study in Roman imperial administration and the public lease system in the Danubian provinces from the first to the third century A.D. Copenhagen: Museum Tusculanum Press.

Sachers, 1932. Tabularium. V: RE IV, A2, str. 1962–1969.

Saria, B., 1951. Poetovio. V: RE 211, 1951, str. 1168–1184. Šašel Kos, M., 1995. Iuppiter Depulsor – a Norican Deity? Živa antika 45, str. 371–382. Šašel Kos, M., 2014. Poetovio before the Marcomannic wars: from legionary camp to colonia Ulpia. V: I. Piso, R. Varga, ur. Trajan und seine Städte: colloquium, Cluj-Napoca, 29. September - 2. Oktober 2013. Cluj-Napoca: Mega, str. 139–165.

25

26

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Takács, S. A., 1995. Isis and Sarapis in the Roman World. EPRO 124. Leiden, New York, Köln: E. J. Brill.

Visočnik, J., 2016. Epigraphic Monuments and the Care for the Body on theTerritory of the

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Eastern Alps. Classica et christiana 11, str. 275–293.

Visočnik, J., 2017. The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.

okrajšave AE: L’ Année épigraphique. – Paris.

AIJ: Hoffiller, Viktor, Saria, Balduin: Antike Inschriften aus Jugoslavien. Heft I: Noricum und Pannonia Superior. Zagreb: Narodne novine, 1938.

CIL: Corpus inscriptionum Latinarum.

CIMRM: M. J. Vermaseren, Corpus Inscriptionum et Monumentorum Religionis Mithriacae, 2 Bd., Den Haag, 1956–1960.

ES: Epigraphische Studien.

ILJug: A. and J. Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos ... repertae et

editae sunt: Situla 5, Ljubljana 1963; Situla 19, Ljubljana 1978; Situla 25, Ljubljana 1986.

ILS: H. Dessau, Inscriptiones Latinae selectae I–IV, Berlin 1892–1916 ed anastat. Berolini, 1962.

RE: Pauly– Wissowa– Kroll– Mittelhaus– Ziegler, Real– Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft. – Stuttgart 1893–1995.

RICIS–02: L. Bricault, RICIS supplément II, Bibliotheca Isiaca 2, 273–307. – Paris 2011.

RINMS: M. Šašel Kos, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije / The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia. – Situla 36, Ljubljana 1997.

viri z medmrežja lupa: ubi erat lupa: http://lupa.at/ [datum zadnjega dostopa: 31. 7. 2019].

HD: Epigraphische Datenbank Heidelberg http://edh-www.adw.uni-heidelberg.de/ home?&lang=de [datum zadnjega dostopa: 31.

7. 2019].

EDCS: Epigraphik–Datenbank Clauss / Slaby http: http://db.edcs.eu/epigr/epi.php?s_ sprache=en [datum zadnjega dostopa: 31. 7.

2019].

Doc. dr. Julijana Visočnik Arhivarji v Petovioni

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

archivists of poetovio Colonia Ulpia Traiana Poetovio stands out among the many autonomous Roman cities in today’s Slovenia for many reasons. First is the longterm presence of the military, the legionaries are immediately followed by the numerous and varied officials who have acted in the many office headquarters housed within Poetovio. The headquarters of the customs office for Illyricum (publicum portorii Illyrici), the tax office for inheritance tax (XX hereditatum ultrarumque Pannoniarum), and the archives of Upper Pannonia (tabularium) are well documented in historical records. In the archive itself, we naturally find archivists (tabularii), who are also an integral part of teams in the other (two) offices, since their accurate handling, storage, and processing of documents enabled the smooth functioning of these offices.

To date, there are 14 known inscriptions of archival staff mentioned in Poetovio: tabularius, adiutor tabularii, or custos tabularii. All of them are explicitly stated to be slaves or freedmen of the emperor or imperial families. Despite their social status, these officials represented the more educated (if not the most) part of the urban population. Their names and functions have been preserved mainly on votive monuments since there are as many as 11 monuments (out of 14) in the votive style.

Most often, they devoted themselves to the main state god Jupiter, Best and Greatest, who, in some cases, was contributed local character as Jupiter Depulsor (averter of evil). In addition to two fragmentary votive monuments, there are also isolated cases of other deities found: nymphs, Serapis, invincible Augustus.

Among Poetovian archivists was also the slave Apollinaris, who served under the leaseholder of the Illyrian customs territory Quintus Sabinus Veranus. The latter is documented in Poetovio on four other monuments, all of which have a votive character, and two of them are dedicated to the goddess Isis. As it seems, she held a special place among the worshipped deities, as two priests from her shrine (Isaeum?) are also mentioned. Among these inscriptions, we find staff who worked at the Illyrian customs office in Poetovio: vilici, vicarii, arcarii. Since Quintus Sabinus Veranus represents a special link between the archivists and the customs office headquarters and between Pannonia and Noricum, as he is also known from the votive inscription dedicated to the nymphs of Rimske Toplice, these four inscriptions were also included in the article.

27

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

P R O F. D R . I R E N A L A Z A R Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Koper irena.lazar@fhs.upr.si

Črno steklo – da ali ne?

R I M S K I V R Č I Z G R O B A 4/1988 N A P T U J S K I O BVO Z N I C I I N N OV E N A J D B E P O S O D I Z NA POGLED ČRNEGA STEKLA

uvod V Ptujskem arheološkem zborniku leta 1993 je kolega Ivan Tušek objavil izsledke raziskav na ptujski obvoznici. V eni od sond je bil v rimskem grobu 4 priložen visok ovalen vrč, narejen iz na pogled črnega stekla (sl. 1; Tušek 1993, str. 390, tab. 8–9; Lazar 2003, str. 130–131, oblika 5.1.7). Kakšno steklo je to in ali je izraz »črno steklo« pravilen oz. upravičen? V zadnjem času se je zaradi številnih in obsežnih raziskav tudi pri nas povečalo število posod, izdelanih iz na pogled črnega stekla – poleg žetonov in okrasnih izdelkov, ki smo jih v večji meri beležili že prej – zato je prav, da tej problematiki posvetimo nekaj besed in osvetlimo zadnje stanje raziskav na tem področju v širšem kontekstu rimskega imperija.

29

30

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

stanje raziskav Že dolgo nazaj je T. E. Haevernick zapisala, da črnega stekla v rimski dobi ni oz. ga Rimljani niso poznali oz. izdelovali (1963, str. 123).

Pri tem se je opirala na Plinija Starejšega, ki je v svojem pisanju pravzaprav pomešal izdelke iz obsidiana in neprosojnega, na pogled črnega stekla (NH 36, 196–197). To seveda tudi kaže, da Rimljani očitno niso ločevali (ali znali ločiti?) med naravnim obsidianom in izdelanim črnim steklom, še posebej, ker je bilo teh izdelkov v primerjavi z drugim steklenim gradivom malo (Cosyns 2015, str. 191).

V raziskavah antičnega stekla se je zato v zadnjih letih pojavil problem, kako pravzaprav opredeliti izdelke iz neprosojnega, na pogled črnega stekla.1 Kako torej opisati in določiti te posode in druge izdelke, da bo strokovno ustrezno in splošno sprejeto? Kaj pomeni izraz »črno steklo« v rimski materialni kulturi, ali je prav, da ga uporabljamo, in kako ga natančno opredelimo?

S problematiko se je v zadnjih letih, od svoje doktorske disertacije dalje, največ ukvarjal Peter Cosyns (2011) in prav njegovim raziskavam gre zahvala, da se tem izdelkom posveča več pozornosti v sklopu študij antičnega stekla in je terminologija na tem področju v zadnjem desetletju vse bolj enotna, če ne v celoti poenotena.

Oko raziskovalca in arheologa bo v praksi ugotovilo, da imata tako črno kot belo neprosojno steklo, oz. izdelki iz tako obarvanega stekla, še dodaten odtenek – belo je lahko rahlo rumenkasto, modrikasto in tudi črno odseva različne nianse. Črno steklo je torej steklo, ki je tako intenzivno obarvano, da je neprosojno in je na pogled črno (Bayley 1990, str. 90 in 92). Šele z močno lučjo, ki presvetli izdelek, lahko raziskovalec ugotovi, katera barva je v tem t. i. črnem steklu prevladujoča. Največkrat je to rjava, vijoličasta, zelena, pa tudi modra in celo rdeča. Za bolj natančno opredelitev kronološke in predvsem geografske razprostranjenosti teh izdelkov pa je zelo pomembno ugotoviti, katera barvila so bila dodana steklu, da je na pogled črno (Cosyns 2015, str. 191; Cagno et al. 2014), kar seveda zahteva arheometrične analize.

Arheometrične analize več sto vzorcev črnega stekla so pokazale, da se je sestava stekla zgodnjerimskega obdobja razlikovala od stekla 1 Angleži uporabljajo izraz black-appearing glass, black looking glass, v zadnjem času pa tudi kar preprosto black glass kot tehnični izraz za posebno vrsto stekla oz. izdelkov.

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

v poznorimskem obdobju, prav tako barvila oz. minerali za obarvanje surovega stekla (Cagno et al. 2014). Do sredine 2. stoletja so uporabljali dva recepta za pripravo na pogled črnega stekla. Prevladovalo je t. i. steklo siro-levantinskega tipa iz relativno čistega peska in natrona, obarvano z manganom, druga vrsta stekla pa je bila izdelana iz manj čistega peska z visoko vsebnostjo železa in brez dodanih barvil (Cagno et al. 2014, str. 128). Črno steklo v poznorimskem obdobju je bilo izdelano iz sode in barvano z visoko količino železa, verjetno celo s tako čistim virom, kot je magnetit (Cagno et al. 2014, str. 137).

Odgovor, ali je bilo steklo barvano lokalno ali pa v primarnih delavnicah, še ni jasen.

Pregled in raziskave črnega stekla2 na osnovi objavljenega gradiva so večkrat oteženi in problematični, saj avtorji v objavah ne opišejo natančno barve stekla oz. ne ločijo med na pogled črnim steklom in njegovo pravo osnovno barvo, ko gradivo opisujejo. Pogosto je izdelek tudi le preprosto opisan kot npr. iz neprosojnega stekla, temno steklo, pri nakitu pa se večkrat pojavi tudi zamenjava z gagatom.3 V članku želimo zato opozoriti na omenjeno problematiko ter stanje raziskav in ob tem na nekatere nove najdbe posod iz črnega stekla z našega prostora (izdelanih v kalupu ali prosto pihanih), še posebej, ker je bilo območje JV Alp in tudi Jadrana do zdaj zelo skromno zastopano s tovrstnimi izdelki, z izjemo nakita (Cosyns 2015, str. 192, fig. 18.1). predstavitev gradiva in razprava Raziskave črnega stekla na območju zahodnih provinc rimskega imperija so pokazale, da so bili ti izdelki priljubljeni in modni v dveh obdobjih, izdelovali pa so jih z različnimi steklarskimi tehnikami.

Prvi vrh priljubljenosti sodi v 1. stoletje n. š., natančneje v obdobje med vlado cesarja Tiberija in Flavijske dinastije (30–80 n. š.; Cosyns, Fontaine 2009). V tem času so bile te posode izdelane tako z uporabo kalupov kot s prostim pihanjem. Čeprav v majhnih količinah je 2 V nadaljevanju bomo v prispevku za »na pogled črno steklo« uporabljali izraz »črno steklo« kot terminus technicus.

3 Gagat je vrsta črnega lignita, nastalega z razgradnjo dreves, starih več milijonov let, ki so pod visokim tlakom fosilizirala. Že v antiki so ga cenili kot okrasni kamen, saj se zelo lahko obdeluje (trdota po Mohsovi lestvici med 2,5 in 4). Rimljani so ga porabljali največ za nakit. Zaradi svoje temne barve je dobil tudi oznako žalni nakit, ki je bil cenjen in dragocen.

31

32

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

razprostranjenost posod iz črnega stekla v tem obdobju značilna za celotno območje rimskega imperija (Cosyns 2015, str. 191).

Tu velja posebej izpostaviti Veliko Britanijo, kjer so tovrstni izdelki znani s številnih najdišč, kot so npr. Colchester, Fishbourne, Carlysle, in so bili najdeni v kontekstih pretežno civilnega značaja, toda razpon najdenih oblik ni prav širok (Cosyns, Fontaine 2009). Na evropskih najdiščih na celini je kontekst najdišč z izdelki iz črnega stekla bolj bogat in raznolik, pa tudi razpon oblik je bolj pester (Cosyns, Hanut 2005, str. 117, tab. 1). Posode se pojavljajo v bogatih žganih pokopih, včasih tudi tumulih, in sodijo v skupino t. i. luksuznega posodja. Večinoma so bile pridane v grob po sežigu pokojnika, zato so dobro ohranjene in definiranih je bilo več oblik oz. skupin pretežno namiznega posodja: krožniki, skodelice, cilindrične posode (pikside), čaše na nogi (skifosi), pladnji, ki se dalje delijo na posamične različice oblik (Cosyns, Fontaine 2009, str. 83, tab. 1, 2). Na zahodnoevropskih najdiščih je bilo na posodju mogoče dokumentirati tudi različne vrste okrasa, ki sega od apliciranega in vtisnjenega drugobarvnega stekla (npr. belega ali modrega), plitvih kanelur do gub na ostenju, na britanskih najdiščih pa je črno steklo praviloma neokrašeno. To je še posebej zanimivo, saj je npr. prav angleški Colchester najdišče z največ prepoznanimi posodami oz. odlomki posod črnega stekla, raznolikih oblik in širokega časovnega razpona (Cool, Price 1995, str. 32, 35, 100, 103).

Med gradivom s slovenskih rimskodobnih najdišč so zgodnje oblike posod iz črnega stekla dokumentirane v Romuli (Ribnica pri Brežicah, slika str. 40), in sicer v naselbinskem kontekstu. V vseh primerih gre za v kalupu izdelane posode, mnoge oblike s svojimi izrazitimi profili spominjajo na kovinsko oz. sigilatno posodje zgodnjeimperialnega časa. Proizvodnja posod iz črnega stekla v 1. stoletju je namreč v celoti odražala priljubljenost in razširjenost enobarvnih steklenih posod intenzivnih barv, ki so jih izdelovali v času julijsko-klavdijske dinastije, od začetka do sredine 1. stoletja (Grose 1991, str. 3; Cosyns, Fontaine 2009, str. 83).

Med oblikami v Ribnici se pojavljajo krožniki različnih oblik, z ravnim ali poševnim ostenjem, rahlo profiliranim ustjem, njihovo dno je na notranji strani večkrat okrašeno s plitvimi kanelurami v obliki koncentričnih krogov (slika str. 40: 1-5), skodelice z navzven nagnjenim ostenjem in rahlo profiliranim ali izvihanim ustjem (slika str. 40: 6, 7) in posode s cilindričnim ostenjem oz. pikside. Slednje

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

so zastopane z več posamičnimi izdelki, ki v svoji velikosti variirajo, njihov premer znaša med 5 in 10 cm (slika str. 40: 8–10). Enako kot krožniki so na zunanji strani dna pogosto okrašene s plitvimi kanelurami v obliki koncentričnih krogov.

Oblike posod 1. stoletja, izdelanih v kalupu, sta najprej Cosyns in Fontaine (2009, str. 80, tab. 1, 2) razdelila v več skupin in oblik; v nadaljevanju pa je Cosyns predlagal 14 osnovnih oblik s podskupinami za steklo, izdelano v kalupu (2011, str. 48, fig. 33), ter za prosto pihano posodje tega časa 19 oblik (2011, str. 52, fig. 34). Verjetno se bo ta razpon počasi razširil, glede na nove najdbe in objave, saj že med predstavljenim gradivom iz Slovenije prepoznamo nove različice posamičnih oblik. Čeprav večji del najdb iz Ribnice izvira z območja Petričev grič, kjer so bile plasti večinoma uničene, nam novčne najdbe s tega območja vendarle kažejo, da je na tem delu naselja pretežni del dejavnosti potekal v 1. stoletju in prvi polovici 2. stoletja. Dve tretjini novčnih najdb namreč izvira iz obdobja med vlado cesarjev Avgusta (27 pr. n. š. do 14 n. š.) in Marka Avrelija (161–180). Preostalo spremljajoče in časovno ožje opredeljivo gradivo v veliki meri predstavlja v kalupu izdelano posodje iz intenzivno obarvanega stekla (druga četrtina 1. stoletja do cca leta 60; Grose 1989; 1991) ter posodje iz dekoloriranega stekla s facetiranim okrasom (Lazar 2020), ki časovno pokriva obdobje druge polovice 1. stoletja.4 Drugo obdobje priljubljenosti in proizvodnje steklenih posod iz črnega stekla sodi v čas od sredine 2. do zadnje četrtine 3. stoletja (Cosyns, Hanut 2005, Cosyns et al. 2006). V tem času je posodje iz črnega stekla ponovno v modi predvsem v severozahodnih provincah rimskega imperija, ko nastajajo pretežno prosto pihani izdelki. Med oblikami prepoznamo večinoma namizno posodje, kot so skodelice, čaše, vrči, in posamične oblike kozmetičnega posodja (Cosyns 2011, str. 56, fig. 35). Posode iz črnega stekla izginejo iz uporabe nekje med letoma 250 in 280, le izjemoma se najde kasnejši izdelek. Cosyns prekinitev proizvodnje povezuje z burnimi političnimi dogodki v galskih in germanskih provincah, saj je tam delovala večina delavnic (2015, str. 191). Razprostranjenost druge skupine izdelkov je namreč skoraj povsem omejena na provinci Gallia Belgica in Germania 4 Gradivo najdišča Romula je v obdelavi Inštituta za arheologijo in dediščino UP FHŠ in bo pripravljeno za objavo v letu 2020 in dalje.

33

34

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Grobna celota groba 4/1988 z vrčem (po: Tušek 1993)

Inferior, le posamične najdbe so bile dokumentirane na območju provinc Britannia, Germania Superior in Gallia Lugdunenis (Cosyns 2015, str. 193, fig. 18.1). Izjemo med najdbami pomeni vrč iz groba na Ptuju, ki kot najdba v provinci Panoniji dokazuje, da je izjema, ki potrjuje pravilo.

Elegantni enoročajni vrč iz ptujskega groba 4/1988 iz neprosojnega, na pogled črnega stekla (Tušek 1993, tab. 6: 3; risba na strani 41) izstopa tudi med objavljenim steklenim gradivom iz Slovenije. Sodi med redke prosto pihane izdelke iz črnega stekla z našega območja in iz drugih panonskih ter podonavskih provinc. Grob 4 sodi v sklop izkopavanj ptujske obvoznice v letih 1987 in 1988, ki jih je v okviru takratnega ZVKD Maribor vodil Ivan Tušek. Ležal je v sondi I, v kateri so odkopali enajst žganih in štiri skeletne grobove, ki

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Grobna celota groba 4/1988 (po: Tušek 1993)

so bili del večinoma že uničenega vzhodnega grobišča, potekajočega ob južni strani rimske ceste Poetovio–Savaria (Tušek 1993, str. 387).

Grobišče je bilo uničeno ob gradnji železniške proge Ptuj–Ormož ter s širitvijo Potrčeve ceste in novogradenj ob njej.

Grob 4 s konstrukcijo iz tegul je bil ob odkritju že deloma uničen, poškodoval ga je izkop za vodovodno napeljavo, ohranjena velikost grobne jame je bila tako 106 x 65 cm, globina do 25 cm. V grobu so bili poleg vrča pridani še steklena dvoročajna posodica za olje (Lazar 2003, str. 171, oblika 8.3.2; sliki na str. 34 in 35), odlomki kadilnice, nosek pečatne oljenke, koščena okrasna igla, glinen lonček z barbotinskim okrasom, pet žebljev, v ognju deformirana steklenička in močno izrabljen bronast novec. V premešani plasti severnega roba groba so našli še oljenko s podobo satira in žigom CDESS. Na osnovi

35

36

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

grobnih pridatkov sodi grob v 2. stoletje. Med drugim gradivom iz črnega stekla oblika za zdaj nima primerjav (Cosyns 2011, str. 56, fig. 35).

Za razliko od posod so nakit iz črnega stekla izdelovali v precej večjih količinah in skozi celotno imperialno obdobje, še posebej je bilo priljubljeno in razširjeno od druge polovice 2. stoletja (Cosyns 2011).

Med izdelki najdemo zapestnice, prstane, obeske, jagode različnih oblik, razdelilce za ogrlice, lasne igle in seveda številne igralne žetone.

Najstarejše jagode iz črnega stekla so znane iz sredine 1. stoletja, njihova priljubljenost in številčnost pa poraste od druge polovice 2. stoletja, ko je na zahodu imperija posebej razširjen in v modi tudi nakit iz gagata. Vse to drobno gradivo v zahodnem delu rimskega imperija v 5. stoletju počasi izgine iz uporabe, medtem ko je na vzhodu še naprej opaziti uporabo širokega spektra nakita iz črnega stekla tudi v mlajših stoletjih, še do vključno zgodnjebizantinskega časa (Cosyns 2011).

Kot omenjeno, je tega drobnega gradiva med arheološkimi najdbami tudi na naših najdiščih precej več kot posod, posebno obravnavo in študijo bi si prav gotovo zaslužile zapestnice. Na tem mestu pa omenjamo le zanimivejše najdbe iz Ribnice ter izpostavljamo dva tipa jagod – valjaste jagode z nataljenim okrasom iz drugobarvnega stekla in t. i. Trilobitenperlen5 oz. ploščate narebrene jagode, lahko bi jih poimenovali tudi razdelilci za ogrlice.

Med steklenimi jagodami večkrat izstopajo daljše valjaste jagode iz neprosojnega črnega stekla, ki se pojavljajo tudi med gradivom v Ribnici. Temne, neprosojne jagode so okrašene z nitmi iz kontrastnega belega neprosojnega stekla. Belo steklo je bilo ovito okrog jagode in še toplo razpotegnjeno v peresast okras, pri nekaterih jagodah pa so nataljeno nit samo vtisnili v ostenje z valjanjem po ravni podlagi.

Podobne jagode z vtisnjenim okrasom v obliki črt, cikcaka ali peres najdemo že v prazgodovinskih in helenističnih kontekstih arheoloških najdišč v Sredozemlju (Spaer 2001, str. 99). Njihova proizvodnja se nadaljuje v rimski in tudi bizantinski čas, ko poznamo številne lokalne različice okrasa (Spaer 2001, str. 102, fig. 47). Muzej Louvre hrani podobne jagode, nanizane v ogrlici iz črnomorskega Kerča (Arveiller-Dulong, Nenna 2011, str. 106, 164–165, št. 166, 182, 207 in 208). Datirane so v 1. do 2. stoletje in opredeljene kot 5 Izraz Trilobitenperlen (nem.) je prva uporabila T. E. Haevernick (1975), ko je objavila članek o teh značilno oblikovanih in okrašenih jagodah. Narebrena površina jo je spomnila na izumrle členonožce, in zato je za te jagode izbrala tako posebno poimenovanje.

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Ploščate jagode z dvema luknjicama oz. razdelilci za ogrlice iz na pogled črnega stekla, Romula.

Risbe Andreja Izlakar, računalniška priprava Aleš Ogorelec, foto arhiv ZVKDS, OE Novo mesto; PN 3128, 3166, S 492

proizvod vzhodnosredozemskih delavnic (Arveiller-Dulong, Nenna 2011, str. 143), čeprav je mogoče, da so nastajale še kje, če sklepamo po raznolikosti njihovega okrasa in nihajoči kakovosti izdelave (Spaer 2001, str. 103).

Pri nas poznamo podobne jagode npr. iz Ribnice, Petovione (Lazar 2019) in Emone, kjer je bila taka jagoda najdena v tiberijskih plasteh (Gaspari 2010, str. 112, sl. 65). Hipoteza A. Gasparija o lokalni emonski proizvodnji pa je, glede na njihovo razprostranjenost in trenutne arheološke dokaze, nekoliko preveč velikopotezna ali vsaj preuranjena (Gaspari 2010, str. 113).

Ploščate ovalne jagode, ki so na spodnji strani ravne, na gornji pa izbočene in okrašene, imajo navadno v sredini dve luknjici (slika str. 37). Prva jih je zbrala in obravnavala Haevernickova (1975, str. 105), ki jih je tudi poimenovala Trilobitenperlen, kajti okras na gornji strani tvorijo podolžni vrezi, pogosto pa je osrednji del še horizontalno narebren, da nastane vtis šahovnice. Ploščate jagode naj bi enako kot navadne jagode izdelovali z navijanjem na palico in jih nato dooblikovali ter okrasili v še toplem stanju, lahko ročno ali z odtisom v kalupu (Spaer 2001, str. 66). Po natančnem pregledu najdb, kjer je bilo opazno prepogibanje stekla, pa je Cosyns predlagal drugačno rešitev (2011): črno steklo je bilo naneseno na ravno površino, nanj so položili dve palici, steklo prepognili, okrasili in nato odstranili palici za luknjice (Cosyns 2011, str. 29, sl. 16; gl. slika na str. 38). Okras vedno teče vzporedno z luknjicami v jagodi.

37

38

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Rekonstrukcija verjetne izdelave ploščatih jagod (po: Cosyns 2011, fig. 16)

Med novimi najdbami so tudi številne jagode s figuralnim okrasom, ki pa jih med našim gradivom za zdaj ne poznamo (ArveillerDullong, Nenna 2011, str. 49). V Akvileji so npr. zastopane jagode z okrasom Meduzine glave, moške ali ženske glave v profilu, maske in par v portretu, obrnjen drug proti drugemu (Mandruzzato 2008, str. 29). Slednji naj bi prikazoval zakonski par ali po mnenju nekaterih morda celo cesarski par (Spaer 2001, str. 66; Arveiller-Dullong, Nenna 2011, str. 49).

V arheoloških kontekstih so bile narebrene jagode najdene kot del ogrlice, ki je služil kot zaključek (npr. ogrlica v Akvileji; Mandruzzato 2008, str. 63, sl. 80), ali kot razdelilec, skozi katerega so napeljali trakove z nanizanimi jagodami; ti so prosto viseli kot podaljšek ogrlice. Primer ogrlice z dvema jagodama te oblike, na vsakem koncu ogrlice ena, je ohranjen npr. iz Nevioduna (Petru, Petru 1978, str. 65, tab. 17: 2). V skeletnem grobu v Budvi so bile priložene samo tri jagode, poleg steklenih balzamarijev (Marković 2012, gr. 201, tab. 80).

Jagode so poznane s številnih rimskodobnih najdišč po Evropi in izven nje, pojavile pa naj bi se nekje v 3. stoletju, najbolj pa so razširjene v kontekstih 4. stoletja, v grobu iz Emilije Romanje so datirane v drugo polovico 3. stoletja, v grobu iz Sopianae pa v 4. stoletje (ArveillerDulong, Nenna 2011, str. 49–50, št. 57). Na konec 3. stoletja bi po priloženih balzamarijih sodil tudi grob iz Budve. Najdbe opisanih jagod so pretežno razprostranjene v osrednji in vzhodni Evropi, le malo je znanih iz Sredozemlja. Zaradi tega je že Haevernickova domnevala, da so bile izdelane v Evropi, nove hipoteze pa postavljajo delavnico tudi v Brago na Portugalskem, kjer so izdelovali nakit iz črnega stekla (Cosyns 2011, str. 228; Arveiller-Dulong, Nenna 2011, str. 49).

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sklep Ob koncu velja omeniti še poznane in domnevane delavnice črnega stekla. Na osnovi gradiva jih je opredeljenih kar nekaj, čeprav je to število v primerjavi z drugimi steklarskimi delavnicami majhno.

Večinoma te delavnice niso proizvajale samo izdelkov iz črnega stekla, ampak so bili ti del širše proizvodnje obrata. Delavnica zgodnjeimperialnih izdelkov črnega stekla je gotovo delovala v francoskem Lyonu, domnevana pa je tudi delavnica v Švici, v mestu Avenches (Cosyns 2015, str. 228, tab. 110 in fig. 118). Tri delavnice so potrjene za obdobje srednjega cesarstva in pozno rimsko dobo (Augusta Raurica – Kaiseraugst v Švici in dve delavnici v Franciji), na osnovi številnih odpadkov slabo izdelanih zapestnic pa je domnevana tudi delavnica nakita v Orešcu na sosednjem Hrvaškem (Bolentio; Jelinčić 2009, str. 108). V pozni rimski dobi pa naj bi delovale delavnice v Akvileji, Trierju in Bragi na Portugalskem (Cosyns 2011, str. 229, tab. 111). Če pogledamo karto razprostranjenosti teh najdišč, vidimo, da so delavnice pretežno locirane v zahodnih provincah, le Portugalska in Hrvaška izstopata iz tega kroga.

V članku smo želeli opozoriti na skupino t. i. črnega stekla v rimski dobi in na nove najdbe posod ter nakita z območja Slovenije, ki so v zadnjem desetletju obogatile nabor tega gradiva in še posebej oblik namiznega posodja tako pri nas kot v celotnem kontekstu rimskega imperija. To dokazuje, da se stanje raziskav na področju specialističnih študij stalno spreminja in seveda dopolnjuje. Upamo, da bo članek spodbudil kolege, da pobrskajo po svojih depojih ali med novimi najdbami, in tako obogatijo trenutno znani nabor gradiva. Še bolj razveseljivo pa bi bilo, da to preraste v celovito študijo izdelkov iz na pogled črnega stekla na območju JV Alp. katalog obravnavanih posod Prva skupina: 1. stoletje, v kalupu izdelano posodje 1. Del dna in ostenja krožnika z ravnim, rahlo vboklim dnom in navzven nagnjenim ostenjem iz neprosojnega, na pogled črnega stekla (temno rjavo do vijoličasto), na dnu plitva kanelura pred prehodom v ostenje, izdelano v kalupu. Pr. ustja 12 cm (S 298 – PN 2377).

2. Del ustja in ostenja krožnika oz. plitve skodelice iz neprosojnega, na

39

40

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Oblike posod iz na pogled črnega stekla, vse izdelano v kalupu, Romula.

M = 1 : 2. Risbe in priprava table Andreja Izlakar.

pogled črnega stekla (temno rjavo), izdelano v kalupu, ustje izvihano in profilirano. Pr. ustja 19 cm (S 913).

3. Odlomek dna posode iz neprosojnega, na pogled črnega stekla (temno rjavo do vijoličasto), izdelano v kalupu. Vel. 3,8 x 3 cm (S 924).

4. Del dna krožnika na nizki nogi, neprosojno, na pogled črno steklo (temno rjavo). Na zunanji in notranji strani ob nogi plitve kanelure.

Pr. dna 13 cm (S 380 – PN 3508).

5. Odlomek dna posode, verjetno krožnik, iz neprosojnega, na pogled črnega stekla (temno rjavo), vidna kanelura na notranji strani, izdelano v kalupu. Vel. 3,4 x 1,9 cm (S 925).

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

6. Del ustja in navzven nagnjenega ostenja skodelice, ustje izvihano in profilirano, neprosojno, na pogled črno steklo (temno rjavo do vijoličasto), izdelano v kalupu. Pr. ustja 11,2 cm (S 1001).

7. Dva odlomka čaše z izvihanim ustjem, neprosojno, na pogled črno steklo (temno rjavo), izdelano v kalupu. Zunanja stran groba, notranja gladka. Pr. ustja 10 cm (S 295 – PN 2477).

8. Del dna posode, najverjetneje skodelice z ravnim ostenjem – piksida, neprosojno, na pogled črno steklo (temno rjavo), izdelano v kalupu, vidni koncentrični krogi. Vel. 4,5 x 3,2 cm (S 1061).

9. Del dna skodelice z ravnim ostenjem – piksida, neprosojno, na pogled črno steklo (temno rjavo), izdelano v kalupu. Pr. dna 5,8 cm (S 1004).

10. Del dna skodelice z ravnim ostenjem – piksida, neprosojno, na pogled črno steklo (temno rjavo), izdelano v kalupu. Pr. dna 10 cm (S 1272).

Druga skupina: 2.–3. stoletje, prosto pihano posodje 1. Vrč iz neprosojnega črnega stekla s presegajočim ročajem, pritrjenim na ustje, z izrastkom kot oporo za palec, ročaj je po vsej dolžini okrašen s horizontalno narebrenim apliciranim steklenim trakom. Ustje izvihano, dno z izvlečeno prstanasto nogo. Viš. 23,4 cm, pr. ustja 6,4 cm, pr. dna 6,2 cm.

→ Vrč iz na pogled črnega stekla, grob 4/1988, ptujska obvoznica ob Potrčevi cesti (po: Tušek 1993)

41

42

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

literatura Arveiller Dulong, V., Nenna, M.-D., 2011. Les verres antique du Musée du Louvre III – parures, instruments et éléments d’incrustation. Paris: Musée du Louvre.

Bailey, J., 1999. Notes on the composition of coloured glasses. V: M. Guido, ur. The Glass beads of Anglo-Saxon England c. AD 400-700. London: Woodbridge, Boydell Press, 1999, str. 89–93.

Cagno, S. et al. 2014. Deeply colored and black-appearing Roman glass: a continued research. Journal of archaeological science 42, str. 128–139.

Cool, H. E. M., Price, J., 1995. Roman vessel glass from excavations in Colchester, 1971-1985.

Colchester: Colchester Archaeological report 8.

Cosyns, P., 2011. The Production, Distribution and Consumption of Black Glass in the Roman Empire during 1st to 5th Century AD. An Archaeological, Archaeometric and Historical Approach. Neobjavljena doktorska disertacija.

Brussels: Free University Brussels.

Cosyns, P., 2015. Beyond the Channel! That’s quite a different matter. A comparison of Roman black glass from Britannia, Gallia Belgica and Germania Inferior. V: J. Bayley, I. Freestone, C. Jackson, ur. Glass of the Roman World. Oxford & Philadelphia: Oxbow Books, 2015, str. 190–204.

Cosyns, P., Hanut, F., 2005. Black glass of second to third-century date in northern Gaul: a preliminary survey. V: Annales du 16e Congrès de l‘AIHV. London, 2005, str. 113–118.

Cosyns, P., Fontaine S., 2009. La vaisselle en verre d‘apparence noire dans les provinces occidentales au 1er siècle ap. J. C. V: K. Jansens, P. Degryse, P. Cosyns, J. Caen, L. Van‘t dack, ur.

Annales du 17e Congrès de l‘AIHV. Antwerp, 2006, str. 80–87.

Cosyns, P. et al. 2006. Black glass vessels and jewellery in the Roman Empire: a work in progress. V: G. Creemers, B. Demarsin, P. Cosyns, ur. Roman Glass in Germania Inferior.

Interregional Comparisons and Recent Results.

Hasselt, 2006, str. 30–41.

Grose, D. F. 1991. Early Imperial Roman Cast Glass: The Translucent Coloured and Colourless Fine Wares. V: K. Painter, M. Newby, ur. Roman Glass. Two Centuries of Art and Invention.

London: The Society of Antiquaries of London, str. 1–18.

Grose, D. F. 2017. The Hellenistic, Roman and Medieval glass from Cosa. Rome: Univesity of Michigan Press, American Academy in Rome.

Haevernick, T. E. 1963. Beiträge zur Geschichte des Antiken Glases. XI. Obsidianarbeiten.

Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 10, str. 122–130.

Haevernick, T. E. 1975. Trilobitenperlen. Folia Archaeologica 25, str. 105–129.

Haevernick, T. E. 1981. Beiträge zur Glasforschung. Mainz am Rhein: Philipp von Zabern.

Jelinčić, K., 2009. Rimske staklene narukvice kao prilog poznavanju antičkog Orešca / Roman glass bracelets as a means to understanding Orešac in antiquity. Opuscula Archaeologica 33, str. 105–124.

Lazar, I., 2003. Rimsko steklo Slovenije / The Roman Glass of Slovenia. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 7. Ljubljana: ZRC SAZU. Lazar, I., 2019. Romula – Ribnica pri Brežicah.

V: J. Horvat, I. Lazar, A. Gaspari, ur. Mala naselja rimske dobe v Sloveniji. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 40, Ljubljana: ZRC SAZU, 2019 (v tisku).

Lazar, I., 2020. New finds of Roman high quality glass from Romula (Pannonia). V: Annales du 21e Congrès de l‘AIHV. Istanbul, 2018, v tisku.

Mandruzatto, L. 2008. Vetri antichi del Museo Archeologico Nazionale di Aquileia. CCV Friuli Venezia Giulia 4. Udine.

Marković, Č. 2012. Antička Budva – Nekropole.

Istraživanja 1980–1981. Podgorica: Matica Crnogorska.

Petru, P., Petru, S., 1978. Neviodunum, Drnovo pri Krškem. Katalogi in monografije 15, Ljubljana: Gaspari, A., 2010. »APUD HORRIDAS GENTIS…« Narodni muzej.

Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona.

Spaer, M., 2001. Ancient Glass in the Israel Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljana.

Museum – Beads and Other Small Objects.

Jerusalem: The Israel Museum.

Grose, D. F., 1989. Early Ancient Glass.

Core-formed, Rod-formed, and Cast Vessels and Objects from the Late Bronze Age to the Early Roman Empire, 1600 B.C. to A.D. 50. New York, Toledo.

Tušek, I. 1993. Ptujsko grobišče na novi obvoznici ob Potrčevi cesti v Ptuju. Ptujski arheološki zbornik, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, str. 385–448.

Prof. dr. Irena Lazar Črno steklo – da ali ne?

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

black glass – yes or no? a roman jug from grave 4/1988 on the ptuj bypass and new finds of vessels made of black-appearing glass In 1993, a colleague, Ivan Tušek, published his research findings from the Ptuj Bypass site in the publication, Ptujski arheološki zbornik.

At one of the sites, an oval jug of opaque, black-appearing glass was placed into Roman grave 4. What does the term “black glass” mean within the Roman material culture? Is it right to use it, and how to accurately define it? How to describe these vessels and other products so that it will be professionally appropriate and widely accepted?

Black glass is glass that is so intensely coloured that it is opaque and seemingly black. Only by using strong light that goes through the product it can be determined which colour is dominant. In this article, we would like to draw attention to the aforementioned issue, the state of the research and to the new findings of black glass vessels from our region, especially since the South-eastern Alpine area, as well as the Adriatic, has been only modestly represented by such products.

Research of black glass from the western provinces of the Roman Empire showed that these products were popular over two periods.

The first belongs to the 1st century AD more specifically, during the period between the reign of Emperor Tiberius and the Flavian dynasty, and the vessels were made using both moulds and free blowing. The second period of production of black glass bowls dates from the middle of the 2nd to the last quarter of the 3rd century, when mainly free-blown products were made. Unlike bowls, black glass jewellery was made in large quantities and throughout the imperial period, particularly since the second half of the 2nd century, when it expanded.

In addition to the jug from Ptuj, the article presents new finds of black glass vessels from our area (mould-made) and selected forms of jewellery items. It is hoped that the presentation of this issue will encourage further studies of this kind of material.

43

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

DR. BOJAN DJURIĆ Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani bojan.djuric@ff.uni-lj.si

Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju V letih 2009 in 2010 je Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož na zemljišču, predvidenem za izgradnjo prizidkov k Osnovni šoli Ljudski vrt,1 izvedel zavarovalna izkopavanja pod vodstvom muzejskega kustosa Ivana Žižka.2 Gre za že dolgo znano območje vzhodne nekropole Petovione ob cesti proti Savariji (Savaria), ki je bila v preteklosti že večkrat arheološko raziskovana in je ob številnih grobovih in segmentu rimske ceste ponudila tudi precej delov rimskih nagrobnih spomenikov.3 1 Žižek 2011.

2 Za vsestransko pomoč glede podatkov in dokumentiranja spomenikov se Ivanu Žižku iskreno zahvaljujem.

3 Za pregled izkopavanj in najdb z ustrezno literaturo glej Horvat in Dolenc Vičič 2010, posebej za Ljudski vrt prav tam str. 122–123.

45

46

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Med navedenimi izkopavanji so bili odkriti trije kamniti spomeniki oz. njihovi deli, ki so danes razstavljeni v majhnem muzejskem lapidariju v Starih zaporih na Ptuju.4 Vsi spomeniki so izdelani iz vzhodnoalpskega grobozrnatega marmorja. Zaradi kislega ilovnatega okolja so močno poškodovani in kažejo predvsem na spodnji strani, na kateri so ležali v zemlji, presenetljivo globoke razjede, medtem ko so na stranskih in vrhnjih straneh njihove površine bolj enakomerno razjedene. Oblike spomenikov je mogoče kljub poškodbam prepoznati in rekonstruirati, prav tako do neke mere tudi reliefni okras, medtem ko so domnevni napisi povsem izginili.

Najgloblje, pod debelim nanosom čiste ilovice koluvialnega nastanka, sta bila ohranjena fragment stele s podstavkom v prvotni poziciji in prevrnjeno telo kompozitne nagrobne are, nad nanosom ilovice pa na streho obrnjeni pokrov sarkofaga. stela Ohranjen je spodnji del stele s trnom. Stela je široka 92 cm, ohranjena višina brez trna meri 83 cm, višina trna 19 cm, njegova širina 53 cm.

Debelina stele je 21 cm. Izdelana je iz grobozrnatega marmorja, v katerem so, potekajoče vzporedno s širino stele, opazne plasti mineralnih primesi, značilne za pohorske marmorje.

Hrbtna stran stele je grobo obdelana s koničastim dletom, prav tako njen trn, na sprednji strani pa je v višini 68 cm od spodnjega roba vidna vodoravna linearna poglobitev, ki označuje začetek napisnega

← Slika 1: Fragment stele s podstavkom, Ljudski vrt, Ptuj (foto avtor)

4

Brez inventarnih številk.

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

68

83

→ Slika 2: Fragment stele, Ljudski vrt, Ptuj (foto avtor)

19 19

53

19

92

polja nad bazo stele. Ostanki verjetnih stranskih polstebrov niso vidni.

Sprednja ploskev baze ima bolj ali manj po sredini in po skoraj celotni višini malce poglobljeno in ravno obdelano ploskev širine približno 27 cm in višine 54 cm, levo in desno od nje pa je sicer ravna, rahlo dvignjena površina grobo obdelana s koničastim dletom. V sredini centralne ploskve je v plitvem reliefu prikazan pokončen paličast predmet širine 2,5 cm z odebeljenim koničastim zgornjim zaključkom listaste oblike širine 4,5 cm.

Komentar Znane petovionske stele imajo razen ene5 vse spodnji stojni trn (če je ta del ohranjen), s katerim so vstavljene v podstavek. Čeprav načeloma ne moremo govoriti o bolj ali manj stalnem razmerju med debelino in širino petovionskih stel, pa vendar lahko ugotovimo, da jih je kar nekaj med njimi, ki imajo podobno širino med 90 in 95 cm, debelino pa okoli 20 cm ali malo več (slika 3). V tem pogledu novoodkrita stela ne izstopa iz povprečja kamnoseške proizvodnje, namenjene Petovioni. O njeni strukturi je mogoče reči samo to, da bi lahko sodila med eno- ali dvoetažne arhitekturne stele edikularne oblike.

5 Stela veterana VIII. Avgustove legije Gaja Kasija Celerja (Caius Cassius Celer) s Spodnje Hajdine (CIL III 10878; Hoffiller in Saria, 1938, št. 371; lupa 1699), verjetno najzgodnejša znana petovionska stela, ima spodnji stojni del odebeljen in grobo obdelan.

47

48

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

V E L I KO S T I P E TOV I O N S K I H S T E L širina

debelina

Paličasti okras sredi baze stele bi lahko prepoznali kot navzgor obrnjeno sulico, kakršno najdemo na upodobitvah vojakov6 in jo je mogoče razumeti kot atribut pokojnika. podstavek Podstavek stele je izdelan iz homogenega grobozrnatega marmorja in ima približno obliko kvadra, dolgega 93 cm, širokega 92 cm (desna stranica) oz. 82 cm (leva stranica) in debelega 43 do 44 cm. Kvader je diagonalno počen z leve proti desni. V sredini je skozi blok izklesana pravokotna luknja za trn stele, dolga približno 55 cm in široka približno 22 cm. Površina kvadra je grobo obdelana in razžrta.

Komentar Podstavki za stele so s Ptuja sicer znani, vendar le redko objavljeni, tako da jih ni mogoče natančneje analizirati in medsebojno primerjati.

6 Npr. na steli iz Dobrne (CIL III, 11700; Hoffiller in Saria, 1938, št. 10; Visočnik, 2017, 292, št. 285) ali na reliefu grobne edikule iz Gamlitza (Walde 2005, str. 161, sl. 296). Dve taki sulici najdemo tudi na Epovi steli iz Strahomera pri Ljubljani (CIL III, 10740; Hoffiller in Saria, 1938, št. 131; lupa 3671). Ob tej steli je bila v seminarju Arheološkega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani pred časom izražena domneva, da gre morda za tirs (thyrsos), vendar natančna analiza zgornjega zaključka kaže (glej fotografijo detajla na lupi 3671), da imata obe zgornji lečasti odebelitvi po sredini navpičen greben, kar ju nedvomno določuje kot konici sulic oz. zavrača možnost pinijevega storža, ki sicer določa tirs.

↑ Slika 3: Diagram mer petovionskih stel in mesto stele iz Ljudskega vrta med njimi (rdeče)

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 4: Podstavek stele, Ljudski vrt, Ptuj (foto avtor)

Običajno merijo v dolžino več kot v širino, izdelani pa so lahko tudi iz lokalnega neogenskega apnenca. Nekaj jih hranijo v PMPO, kjer trenutno niso dostopni. pokrov sarkofaga Pokrov je izdelan iz grobozrnatega marmorja z močnimi plastmi mineralnih primesi, značilnih za pohorske marmorje. V kislem glinenem okolju je bil izredno močno razžrt, tako da je danes mogoče rekonstruirati le njegovo približno obliko (slika 6).

Gre za zelo velik štirikapni pokrov s štirimi vogalnimi akroteriji in ravnim slemenom širine 14 cm in dolžine 210 cm. Rekonstruirana dolžina pokrova je 260 cm, njegova širina 150 cm. Višina pokrova znaša 50 cm, medtem ko so akroteriji skoraj povsem uničeni in njihove velikosti ni mogoče rekonstruirati. Celotna površina strehe je uničena, tako da njena oblikovanost ni več prepoznavna. Streha se začne nad navpičnim robom pokrova, visokim 16 cm. Na eni od krajših stranic predvidevamo utor širine 7 cm za povezovanje s skrinjo sarkofaga.

Komentar Med številnimi ohranjenimi marmornimi pokrovi sarkofagov, tudi na Ptuju in v njegovi okolici (Djurić 2001), so štirikapni pokrovi

49

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

150

↖ Slika 5: Pokrov sarkofaga, Ljudski vrt, Ptuj (foto avtor)

14

50

← Slika 6: Rekonstrukcija pokrova sarkofaga 22

22 260

16 50

sarkofagov na območju Panonije izredno redki in dragoceni. Edini doslej znani primerek izdelan iz vzhodnoalpskega marmorja je bil, skupaj s skrinjo, odkrit leta 1845 v Szekszárdu (Alisca).7 Značilnost vseh teh pokrovov je predvsem ploščato sleme, nekoliko pa tudi dokaj visok navpičen rob pokrova, ki je na stranskih stranicah precej višji.

Sprednja ploskev strehe je običajno oblikovana s tegulami in imbreksi, medtem ko so akroteriji veliki, vendar nižji od slemena.

Zaradi slabe ohranjenosti našega primerka ni mogoče trditi, da gre za szekszárdskemu podoben bogato okrašen sarkofag oz. njegov pokrov, lahko pa upravičeno domnevamo, da je ptujski primerek sodil med največje in najbolj dragocene izdelke te vrste.

7

CSIR Sopianae, št. 97; lupa 824.

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ara Ohranjeno je samo močno poškodovano kubično telo are iz homogenega grobozrnatega marmorja brez opaznih plasti mineralnih primesi, rekonstruirane velikosti: višina 127 cm, širina 88 cm in debelina 70 cm. Sprednja ploskev z napisnim poljem je povsem uničena, obe stranski ploskvi imata pravokoten profiliran okvir z reliefno upodobitvijo človeške osebe na podstavku. Zgornja ploskev je sicer poškodovana, vendar se da na njej še vedno prepoznati v sredini izklesano dvigovalno luknjo, veliko približno 16 x 6 cm in globoko 10 cm. V zgornjem desnem in levem spodnjem vogalu sta bili vklesani dve kvadratni povezovalni luknji približne velikosti 8 x 8 cm. Sledovi kanalčka za ulivanje niso ohranjeni.

Levo stransko polje ima globoke navpične in tudi prečne razjede, ki so reliefno upodobitev na njem zelo uničile. Prepoznamo lahko le telo osebe, obrnjene rahlo proti desni, sprednji strani, oblečene v

ca 127

→ Slika 7: Telo kompozitne are, Ljudski vrt, Ptuj (foto avtor)

ca 88

ca 70

51

52

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ohlapno, ravno padajoče oblačilo, ki sega precej pod kolena. Slutiti je tudi njeno levo roko, morda iztegnjeno navzdol in rahlo navzven.

Oseba stoji na podstavku, ki je izrazito slabo ohranjen.

Desno stransko polje je najbolje ohranjeno, uničeno le površinsko, tako da se reliefna upodobitev na njem v celoti prepozna. Uničeni so samo detajli upodobitve. Upodobljena je mlajša moška oseba, stoječa na podstavku in obrnjena rahlo proti levi, sprednji strani. Moški je oblečen v prepasano dokolensko tuniko s širokimi rokavi. V rokah nosi pred seboj razvit svitek, obrnjen proti gledalcu, z glavo, obrnjeno v levi profil. Ob nogah na levi strani, pod razvitim svitkom, se sluti nek večji predmet, verjetno capsa, košara za shranjevanje svitkov.

Komentar Nagrobne kompozitne are so tip spomenika, ki je značilen za nekropole južnega Norika (slika 8), predvsem tiste v mestih Virunum in Flavia Solva.8 V provincah Pannonia superior in inferior so are, izdelane iz vzhodnoalpskega marmorja, izjema,9 nekaj več jih poznamo le iz rimske kolonije Poetovio.10 Velikosti teh ar so dokaj različne in, sodeč po objavljenih podatkih za noriške primerke,11 ne kažejo homogene podobe. Lahko pa na podlagi analize mer ugotovimo, da sodi novi ptujski spomenik med največje znane primerke (slika 9).

Glede spremljevalnih podob na nagrobnih arah in drugih nagrobnih spomenikih je danes splošno sprejeto, da jih je treba razumeti predvsem kot statusne atribute pokojnika oz. pokojnikov12 v polju samoreprezentacije rimskih meščanov,13 ki se v različnih delih

8 Glej Kremer 2001, sl. 175, 176.

9 Znana je le ara Tita Kominija Severa (Titus Cominius Severus) iz kolonije Sirmium; CIL III, 10224; Mirković 1971, str. 70; lupa 4334.

10 Ara Statinije Febe (Statinia Phoebe) v PM Maribor (Hoffiller in Saria, 1938, št. 405; lupa 3769) in fragment are v PM Ptuj – Ormož (Hoffiller in Saria, 1938, št. 409; lupa 4253).

Posamezni deli kompozitnih ar (baze, zgornji zaključki) so sicer znani in pričajo o prisotnosti večjega števila tovrstnih spomenikov, vendar le redko objavljani.

11 Kremer, 2001, str. 250–267.

12 Glej npr. Walde, 2005, str. 54–55.

13 O samopodobi na sepulkranih upodobitvah glej Zanker, 1992. E. Walde (2005, 54) meni, da je ideološko polje teh samoupodobitev določeno s konceptom rimskih kardinalnih vrlin – virtus, clementia, iustitia, pietas, concordia.

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

V E L I KO S T I T E L E S KO M P O Z I T N I H A R

1

2

3

↑ Slika 8: Distribucija kompozitnih ar - telo

→ Slika 9: Diagram mer noriških kompozitnih ar (telo) in mesto are iz Ljudskega vrta med njimi (rdeče)

4

5

11

19

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

53

54

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

rimske države poudarjeno pojavlja v različnih obdobjih in je vezana na ekonomsko moč ter socialno mobilnost prebivalstva.14 Na ari iz Ljudskega vrta je najbolje ohranjena reliefna moška podoba na njeni desni stranici. Tista na levi stranici je skoraj neprepoznavna, glede na dolgo oblačilo pa jo lahko s precejšnjo gotovostjo prepoznamo kot žensko figuro. S tako rekonstruirano celoto lahko v noriškem korpusu15 podob moško-ženskih parov na kompozitnih arah prepoznamo identične ali vsaj zelo podobne upodobitve. Te nam omogočajo, da našo aro prepričljivo umestimo v ustrezno proizvodnjo marmornih nagrobnih spomenikov tudi v kronološkem pogledu.

Moška oseba v tuniki z razvitim svitkom v rokah je v noriški produkciji nagrobnih spomenikov pogosta predvsem na nagrobnih edikulah16 (15 = 58 %) in arah17 (11 = 42 %), v Panoniji pa je znanih nekaj primerov tudi na nagrobnih stelah.18 To je librarius, ki v gospodinjstvih in javnih službah provincialne elite in subelite skrbi za dokumente, osebna pisma in različne zapise ter je tipično suženj ali osvobojenec.19 Poleg onega, ki kaže razvit svitek (32 %) ali odprt diptih (10 %) še pogosteje nastopa tisti, ki zapisuje po nareku predvsem na tablico (53 %) ali svitek (5 %).20 Kretnja kazanja razvitega svitka ali odprtega diptiha z večinoma dokaj veliko površino omogoča domnevo, da je bila na njih morda dejansko zapisana (naslikana) konkretna informacija, kakor to vidimo na steli Kvinta Titija Fausta

14 P. Zanker (1992, 339) ugotavlja: »Bürgerliche Selbstdarstellung scheint eng mit der nach Zeit und Ort sehr unterschiedlichen wirtschaftlichen Vitalität und Mobilität dieser bürgerlichen Schichten in den einzelnen städtischen Gesellschaften zusammenzuhängen.« 15 Ta je tako po obliki kot po materialu edino možno izhodišče are iz Ljudskega vrta.

16 Iz spletne baze www.lupa.at: št. 5049-Mooskirchen, št. 8343-Kalsdorf, št. 15640-Sankt Georgen bei Neumarkt, št. 19961-Leibnitz/Lipnica, št. 1210-Voitsberg, št. 1390-Piber, št.

1708-Gamlitz, št. 1996-Ettendorf, št. 4377-Feldkirchen bei Graz, št. 4396-Vranje pri Sevnici, št. 326-Wundschuh, št. 959-Sankt Georgen am Längsee/Šentjurij ob Dolgem jezeru, št.

961-Reisberg, št. 962-Projern, št. 963-Maria Feicht.

17 Iz spletne baze www.lupa.at: št. 1280, 1300, 1302, 1303, 1351, 11580-Seggauberg, št. 15967-Pontebba/Tablja, št. 22095-Camporosso/Žabnice, št. 932-Villach/Beljak, št.

940-Köttmannsdorf/Kotmara vas, št. 960-Greith/Sankt Marein bei Neumarkt.

18 Iz spletne baze www.lupa.at: št. 3791, 3792-Črnomelj.

19 O sicer precej različnih funkcijah oseb, imenovanih librarii, glej npr. Haines-Eitzen, 2000; Walde, 2005.

20 Upoštevanih je 79 znanih primerov na edikulah in arah v spletni bazi www.lupa.at. Glej tudi Handy in Pochmarski 2014.

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

(Quintus Titius Faustus) iz Akvileje.21 Gre za enega najbolj razširjenih motivov na nagrobnih spomenikih noriške provincialne elite, s katerim so naročniki spomenikov poudarjali predvsem svojo vlogo javnih uradnikov – upravljavcev22 in s tem svoj poseben družbeni status. Eksplicitni primer te vrste je nagrobna ara za Gaja Valerija Tertulina (Caius Valerius Tertullinus), edila municipija Teurnia iz Beljaka,23 datirana v leta 100 do 160, ki nosi na desni stranici naši ari identičen motiv librarija z razvitim svitkom. Prav taka je tudi šempetrska ara Gaja Vindonija Sukcesa24 (Caius Vindonius Succesus), edila Celeje, ki ima na desni stranici upodobljenega librarija pri zapisovanju na diptih.

Na drugi, levi stranici je na obeh arah upodobljena ženska služabnica v dolgem oblačilu s skrinjico v rokah. Enak motiv je uporabljen tudi na fragmentirani ari s Seggauberga.25 Sicer so ženske služabnice na kompozitnih arah v paru z librarijem pogosto upodobljene tudi z ogledalom v eni roki in mappo preko ramena ali vrčem oz. skrinjico v drugi roki.26 Te »toaletne« služabnice (Walde) so tu razumljene kot atribut pokojnice, ki služijo in pomagajo njeni lepoti ter s tem krepijo osnovo zakonske vrline concordia.27 V funkciji prav takih atributov vrlin, ki označujejo pokojnike oz. njihovo projicirano samopodobo, najdemo par »librarius – toaletna služabnica« na nekaterih slavnih sarkofagih 3. stoletja v Rimu.28 Večina noriških kompozitnih ar, ki jih je mogoče kronološko določiti,29 je datirana v prvo polovico 2. stoletja, dva primerka sta datirana nekaj prej v poznoflavijsko-trajansko obdobje,30 dve ari pa

21 CIL V, 08299; Scrinari, 1972, str. 335; Pflug, 1989, str. 191–192, Nr. 89, Tf. 19.4; lupa 14145.

22 Glej npr. Walde-Psenner, 1991.

23 CSIR Virunum, št. 207, 277; Handy in Pochmarski, 2014, str. 67, Nr. 46; lupa 932.

24 Klemenc, Kolšek in Petru, 1972, str. 38, št. 186; lupa 11200.

25 CSIR Flavia Solva, Nr. 78; lupa 1351.

26 Glej Walde, 2005, str. 86–95, ki tiste s skrinjico in ogledalom označuje kot Toilettendienerinnen.

27 O tej funkciji služabnic glej Walde 2001. Deloma drugačen pogled nanje zagovarja Boppert 2001.

28 Nanje je opozorila E. Walde, 2005, str. 72–73: npr. Sarkofag dveh bratov v Museo Nazionale, Napoli (Koch in Sichtermann 1982, str. 102, sl. 101); sarkofag v Museo Torlonia, Rim (Koch in Sichtermann 1982, str. 103); Poročni sarkofag v Musei Vaticani (Koch in Sichtermann 1982, str. 105, sl. 105).

29 Za datacije glej Handy in Pochmarski, 2014; www.lupa.at.

30 Lupa št. 940-Köttmannsdorf/Kotmara vas, št. 960-Greith/Sankt Marein bei Neumarkt.

55

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

56

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

LETO

D AT I R A N E M A R M O R N E KO M P O Z I T N E A R E V J U Ž N E M N O R I K U

ŠTEVILKE SPOMENIKOV V SPLETNI BAZI www.lupa.at

v poznoantoninsko-seversko obdobje (slika 10).31 Ena od njiju, ara Kasija Profutura (Cassius Profuturus) s Seggauberga,32 je polizdelek z napisom, ki vsebuje formulo D(is) M(anibus), ki je lahko v provincah uporabljena že zgodaj v 2. stoletju33 in ne le ob njegovem koncu, tako da jo načeloma lahko datiramo tudi v zgodnejši čas. Vindonijeva grobnica je glede svoje časovne določitve povzročila v preteklosti precej različnih opredelitev,34 prepričljiva in dokončna kronološka določitev pa še vedno ni ponujena. Danes prevladujoče mnenje o njeni izdelavi v poznoantoninskem-zgodnjeseverskem času35 stoji nasproti mnenju o njegovem nastanku že v 1. stoletju.36 Na podlagi časovne pojavnosti motiva »librarius – toaletna služabnica« na noriških kompozitnih arah (slika 10) je mogoče vsaj za zgornji

31 Lupa št. 1280-Seggauberg, št. 11200-Šempeter v Savinjski dolini.

32 Hainzmann in Pochmarski, 1994, str. 32–35.

33 Glej npr. Weber-Hiden, 2014, 73.

34 Za povzetek z vso literaturo glej Kremer, 2001, str. 47–48; za detajlno analizo spomenika glej Pochmarski, 2001.

35 Kranz, 1986; Pochmarski 2001.

36 Med zadnjim Verzar-Bass, 1996.

↑ Slika 10: Diagram časovne pojavnosti noriških kompozitnih ar (telo). Z rdečo so označeni spomeniki z upodobitvijo para »librarius – toaletna služabnica«.

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

del Vindonijevega spomenika v obliki are37 brez zadržka podpreti datiranje v pozno 1. stoletje ali v prvo polovico 2. stoletja.

Telo kompozitne are iz Ljudskega vrta na Ptuju pripada torej eni največjih nagrobnih ar, kakršne poznamo predvsem z nekropol municipijev Virunum in Flavia Solva, in je skoraj nedvomno izdelana iz gummernskega marmorja38 in v Petoviono uvožena. Njeno datiranje v hadrijansko do zgodnjeantoninsko obdobje, v prvo polovico ali sredino 2. stoletja torej, se zdi dokaj prepričljivo tudi po elegantni figuri librarija, značilni za reliefe tega časa.39 Prav tako se zdi na podlagi motiva librarija dokaj verjetno, da jo je dal postaviti eden od petovionskih uradnikov.

37 E. Pochmarski (2001, str. 225) meni, da zgornji del nagrobnega spomenika ne sodi k njegovemu spodnjemu delu, čemur G. Kremer (2001, str. 43–47) oporeka.

38 Analize marmorja so v teku.

39 Glej npr. upodobitev služabnika na kompozitni ari za edila Julija Sabina (Iulius Sabinus) s Seggauberga (Hainzmann in Pochmarski, 1994, str. 203, št. 70 B; lupa 1314).

57

58

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

literatura Boppert, W., 2001. Die Dame mit dem Schmuckkästchen: Zu einem Bildthema auf einem Grabsteinfragment aus Bad Kreuznach. V: T.A.S.M Panhuysen, ur. Die Maastrichter Akten des 5. Internationalen Kolloquiums über das provinzialrömische Kunstschaffen. Maastricht 29. Mai bis 1. Juni 1997. Maastricht, str. 43–61.

CIL = Corpus Inscriptionum Latinarum (https://arachne.uni-koeln.de/drupal/?q=en/ node/291).

Kremer, G., 2001. Antike Grabbauten in Noricum. Wien.

Mirković, M., 1971. Sirmium – its history from the 1st century AD to 582 AD. Sirmium 1, Beograd, str. 5–90.

Pflug, H., 1989. Römische Porträtstelen in Oberitalien. Mainz am Rhein.

Pochmarski, E., 2001. Das Grabmonument des C. Vindonius Succesus in Šempeter. V: T.A.S.M Panhuysen, ur. Die Maastrichter Akten CSIR Flavia Solva = Pochmarski, E., WeberHiden, I., 2016. Die Grabstelen und Grabaltäre des des 5. Internationalen Kolloquiums über das Stadtgebietes von Flavia Solva. Corpus signorum provinzialrömische Kunstschaffen. Maastricht 29. Mai bis 1. Juni 1997. Maastricht, str. 217–234. imperii romani, Österreich IV.3, Wien.

CSIR Sopianae = Burger, A. Sz., 1991. Die Skulpturen des Stadtgebietes von Sopianae und des Gebietes zwischen der Drau und der Limesstrecke Lussonium – Altinum. Corpus signorum imperii romani, Ungarn VII, Budapest.

Scrinari, V. M., 1972. Museo Archeologico di Aquileia. Catalogo delle Sculture Romane. Roma.

Djurić, B., 2001. Production of marble sarcophagi in Poetovio. V: P. Zsidi in E. Hanny, ur. Akten des 6. Internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens, Historisches Museum der Stadt Budapest, 11.–16. Mai 1999, Aquincum. Budapest, str. 47–62 (Budapest régiségei 34).

Visočnik, J., 2017. The Roman inscriptions of Celeia and its ager. Celje.

Verzar-Bass, M., 1996. Arte funeraria lungo la via dell‘ambra. V: M. Buora, ur. Lungo la via dell‘ambra. Apporti altoadriatici alla romanizzazione dei territori del Medio Danubio (I CSIR Virunum = Piccottini, G., 1977. Die Dienerinnen- und Dienerreliefs des Stadtgebietes sec. a.C.-I sec. d.C.). Atti del convegno di studio, Udine-Aquileia 16-17 settembre 1994. Udine, str. von Virunum. Corpus signorum imperii romani, 245–271. Österreich II.3, Wien.

Haines-Eitzen, K., 2000. Guardians of Letters: Literacy, Power, and the Transmitters of Early Christian Literature. Oxford.

Hainzmann, M., Pochmarski, E., 1994. Die römerzeitlichen Inschriften und Reliefs von Schloss Seggau bei Leibnitz. Graz.

Handy, M., Pochmarski, E., 2014. Grabaltäre im südlichen Noricum. Katalog, Auswertung der Inschriften und der Ikonografie. Jahreshefte des österreichischen archäologischen Institutes in Wien, 83, str. 57–99.

Hoffiller, V., Saria, B., 1938. Antike Inschriften aus Jugoslavien I. Noricum und Pannonia Superior. Zagreb.

Horvat, J., Dolenc Vičič, A., 2010. Arheološka najdišča Ptuja. Ljubljana.

Klemenc, J., Kolšek, V., Petru, P., 1972. Antične grobnice v Šempetru. Ljubljana.

Koch, G., Sichtermann, H., 1982. Römische Sarkophage. München.

Kranz, P., 1986. Die Grabmonumente von Šempeter. Beobachtungen zur Entwicklung der Bildhauerkunst in Noricum während der mittleren und späten römischen Kaiserzeit.

Bonner Jahrbücher, 86, str. 228–239.

Walde, E., 2001. Die Dinerinnen auf den römischen Grabreliefs in der Provinz Noricum. V: T.A.S.M Panhuysen, ur. Die Maastrichter Akten des 5. Internationalen Kolloquiums über das provinzialrömische Kunstschaffen. Maastricht 29. Mai bis 1. Juni 1997. Maastricht, str. 235–243.

Walde, E., 2005. Im herrlichen Glanze Roms.

Innsbruck.

Walde-Psanner, E., 1991. Private und magistratische Repräsentation auf den römischen Grabbauten in Österreich.

Akten des 1. internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens. Graz, 27.–30. April 1989.

Mitteilungen der archäologischen Gesellschaft Steiermark 5, Graz, str. 110–119.

Weber-Hiden, I., 2014. Die Grabstelen von Carnuntum. Versuche zur Datierung des Inschriftenmaterials. V: I. Koncani Uhač, ur.

Akti XII. međunarodnog kolokvija o rimskoj provincijalnoj umjetnosti, Pula, 23. – 28. V. 2011.

Pula, str. 70–73.

Zanker, P., 1992. Bürgerliche Selbstdarstellung am Grab im römischen Kaiserreich. V: H.-J. Schalles, H. von Hesberg in P. Zanker, ur. Die Römische Stadt im 2. Jahrhundert n. Chr. Der Funktionswandel des öffentlichen Raumes.

Kolloquium in Xanten vom 2. bis 4. Mai 1990.

Köln, str. 339–358 (Xantener Berichte, Band 2). Žižek, I., 2011. Ptuj, Osnovna šola Ljudski vrt II. faza. Arheologija v letu 2010, Ljubljana, str. 63.

Dr. Bojan Djurić Kamniti nagrobni spomeniki z izkopavanj v Ljudskem vrtu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sepulchral stone monuments from excavations at ljudski vrt in ptuj Parts of three Roman sepulchral monuments made of eastern Alpine marble were discovered during excavations in 2009 and 2010 at Ljudski vrt in Ptuj, in the area of the eastern part of the Roman cemetery along the road towards Savaria. The lower part of a stele with a base, the lid of a sarcophagus and a body of a composite altar are today exhibited at the Lapidarium in the Old Prison in Ptuj. Both the stele with a base and sarcophagus lid are probably made of Pohorje marble. The altar, the best-preserved and most interesting among the three, is probably made of Gummern marble. All the monuments have been more or less damaged by the acidic clay environment in which they were preserved. The suspected inscriptions were destroyed on all of them.

The body of the altar has a fairly well-preserved relief of a librarius with an open scroll on the right-side panel, while the relief on its right side, presumably a depiction of a “toilet” servant, is extremely damaged. The analysis of the reliefs showed that the altar was probably ordered by a provincial official from Poetovio and made during the Hadrianic or early Antonine period. At the same time, it became clear that south-Norican altars with the same motif confirms the dating of the controversial Vindonius aedicula from Šempeter near Celje at the end of the 1st or the first half of the 2nd century, and not in the late-Antonine to Severan period as some scholars proposed.

59

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

DR. MAJA JANEŽIČ Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Center za preventivno arheologijo maja.janezic@zvkds.si

Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj uvod Območje Doma upokojencev Ptuj (v nadaljevanju Doma) je bilo na severovzhodnem delu Petovione, ki se danes imenuje Rabelčja vas (slika 1). Od ceste, ki je potekala v smeri Celeja–Savarija, so bili ostanki oddaljeni približno 150 metrov proti severozahodu.1 Predvidevamo, da so bili del rimske lončarske četrti v Rabelčji vasi, ki se je po do zdaj znanih podatkih razprostirala od Arbajterjeve ulice na severu do Ciril-Metodovega drevoreda na jugu, na zahodu do Srednješolskega centra in na vzhodu do Bolnišnice Ptuj ter Ulice 5. prekomorske.2 Dom upokojencev je približno v sredini tega območja, le dobrih 100 metrov južno od Rimske ploščadi (slika 2).

1 2

Horvat in Dolenc Vičič, 2010, priloga 4.

Horvat in Dolenc Vičič, 2010, priloga 4.

61

62

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Večina raziskanega območja v Rabelčji vasi je bila namenjena obrtniški dejavnosti v rimskem obdobju. V stavbah ob glavni cesti in tudi na obrobju so prevladovali ostanki lončarskih in opekarskih delavnic s številnimi pečmi, delovnimi prostori, sušilnicami, vodnjaki, zbiralniki za vodo, pripravljeno glino, deponijami odpadnega gradiva in polizdelki. Peči so bile odkrite na celem območju Rabelčje vasi, okoli 500 metrov v dolžino in 700 metrov v širino. Med raziskavami so jih dokumentirali najmanj sto.4 Poleg lončarske obrti so odkrili ostanke delavnice za klesanje marmorja, livarstva in žganja apna.5 terenski izvid Do leta 1974 so brez arheološkega nadzora zgradili glavne stavbe doma upokojencev. Pri nadaljnjih gradbenih delih doma in v bližnji okolici so arheološke raziskave potekale s prekinitvami v letih 1984, 1985, 1992 in 2001 (slika 2), vodila sta jih arheologa Ivan Tušek in Marija Lubšina Tušek (takrat oba ZVKDS, OE Maribor). 6

3 4 5 6

Horvat in Dolenc Vičič, 2010, sl. 2.

Horvat idr., 2003, str. 167.

Horvat in Dolenc Vičič, 2010, str. 163.

Horvat in Dolenc Vičič, 2010, str. 106.

↑ Slika 1: Največji obseg Petovione z današnjimi poimenovanji predelov mesta Ptuj 3

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 2: Ptuj, območje doma upokojencev.7 Na karti niso vrisane jame za kole iz leta 2001 in jama 1 iz leta 1985.

V sklopu raziskave smo preučili vso terensko dokumentacijo (terenske dnevnike, terenske risbe in fotografije) ter podrobno analizirali približno 3500 odlomkov rimske keramike.

Pri preučevanju terenske dokumentacije smo poskušali čim 7

Horvat in Dolenc Vičič, 2010, sl. 29.

63

64

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

bolj podrobno opisati izdelavo oziroma gradnjo posamezne peči. Za izhodišče smo uporabili uveljavljene študije Swanove8 in Cuomo di Caprijeve9. Nekaterih elementov, ki so pomembni za razumevanje dejavnosti lončarske delavnice, kot na primer popravljanje peči ali spreminjanje njene konstrukcije med uporabo, iz obstoječe terenske dokumentacije ni bilo mogoče razbrati.

Izmed osmih odkritih lončarskih peči smo eno izločili takoj (peč 4/1985), ker ni bila dokumentirana. Pri preostalih sedmih (1/1985, 2/1895, 3/1985, 1/2001, 2/2001, 3/2001 in 4/2001) smo ugotovili: in situ se je ohranil le del pod rešetko (zgorevalni prostor), kurilni kanal in pri nekaterih tudi prostor pred kanalom.10 Ti so bili vkopani (iz rimske hodne površine) v tla oziroma geološko osnovo. Najbolje ohranjeni sta bili peči 1/2001 in 4/2001. Štiri (1/1985, 2/1985, 3/1985, 1/2001) peči so imele tloris zgorevalnega prostora okrogle oblike, dve ovalnega (2/2001, 4/2001) in ena pravokotnega (3/2001). Okrogle in ovalne peči so bile srednje velikosti, s kvadraturo izgorevalnega prostora med 0,65 in 2,10 m²; malo večjo površino, 2,85 m², je imela pravokotna peč (slika 6). Peči so bile glede na kurilni kanal različno orientirane: pri treh pečeh je bil na severovzhodni (3/1985, 2/2001, 3/2001), pri dveh na jugozahodni (1/1985, 4/2001) in pri eni na jugovzhodni (1/2001) oziroma na severni strani (2/1985).

Domnevamo, da so bili spodnji deli vseh peči grajeni podobno (slika 3): v ilovnata tla so vkopali zgorevalni prostor, kurilni kanal in prostor pred njim. Kanal so verjetno vkopali vodoravno iz prostora pred njim skozi ilovico in tako izkoristili njeno trdnost. Tak način izdelave kanala je bila namreč ustaljena praksa, če je bila geološka osnova za to primerna.11 Ostanke gline, s katero so premazali stene v zgorevalnem prostoru, so odkrili samo pri pečeh 1/2001 in 2/2001 (slika 5). V Angliji so pri nekaterih pečeh opazili, da so med gradnjo posamezne dele peči žgali oziroma zakurili, preden so nadaljevali gradnjo, in s tem dobili trdnost, kot če bi žgali keramiko.12 Domnevamo, da so tako gradili tudi peči na lokaciji Doma; zakurili oziroma prežgali so posamezne dele peči (zgorevalni prostor, 8 1984.

9 1979.

10 Poimenovanja delov peči smo iz angleščine prevedli v skladu s Tehniškim metalurškim slovarjem (1995).

11 Swan, 1984, str. 32.

12 Swan, 1984, str. 33.

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 3: Shematični prikaz prereza rekonstrukcije peči z vkopanim zgorevalnim prostorom, fiksnim oziroma stalnim delom kupole, ki se zaključuje s premičnim delom.14

→ Slika 4: Kosi žgane gline, ki so bili del konstrukcije. Na njih so vidni sledi prstov in odtisi površine, na katero so bili pritrjeni (fotografija: Davorin Ciglar Milosavljević 2016). Odkriti so bili v peči 2/2001.

kurilni kanal in prostor pred njim), preden so jo dokončali in začeli uporabljati.13 Kakšna je bila pri pečeh z Doma konstrukcija kupole, ni jasno, predvidevamo, da je bila takšna kot na sliki 3. Poleg drobnih najdb so v polnilu peči 1/1985, 1/2001, 2/2001 in jame 2/1992 odkrili še odlomke konstrukcije peči (slika 4). Iz eksperimentalne arheologije je znano, da so se peči, ki so imele zgornji del kupole narejen iz odlomkov opek in keramike, med seboj vezanimi z glino, med žganjem dobro obnesle.15 Odlomke posodja in gradbenega materiala, ki so ga uporabili pri konstrukciji peči, so našli pri več raziskavah rimskih lončarskih in opekarskih peči v Sredozemlju in Veliki Britaniji.16 13 Za diskusijo o predhodnem kurjenju delov peči se zahvaljujem dr. Goranki Lipovac Vrkljan, ki ima z eksperimentalnim žganjem peči veliko izkušenj (z našo interpretacijo gradnje peči se je strinjala; Lipovac Vrkljan in sodelavci, 2014, str. 41–58).

14 Swan 1984, fig. 2.

15 Swan, 1984, str. 36.

16 Swan, 1984, str. 41.

65

66

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 5: Fotografija delno izkopanega zgorevalnega prostora peči 2/2001, s keramičnim posodjem. Desno na fotografiji sta dobro vidna glinena obloga, ki rahlo odstopa od stene vkopa, in ozek pas prežgane geološke osnove, v katero je prostor vkopan. Dve čaši v desnem delu prostora sta bili tja položeni naknadno.

V sredini je vidna še podpora za rešetko iz opek in gline (fotografija: Marija Lubšina Tušek 2001). ← Slika 6: Pogled od zgoraj na dno zgorevalnega prostora peči 3/2001 (fotografija: Marija Lubšina Tušek, 2001). Poškodoval jo je novoveški jarek, ki je potekal v smeri severozahodjugovzhod in je na fotografiji delno izkopan.

Rešetka ni bila ohranjena pri nobeni peči. Vse okrogle peči so imele ob steni podporne stebre za rešetko. Narejeni so bili ob izkopu zgorevalnega prostora, tako da so izkopali le prostor med stebrički.

Dve peči (1/1985, 3/1985) sta imeli ohranjen še okrogel podporni steber v sredini zgorevalnega prostora, peč 2/2001 pa je imela v zgorevalnem prostoru podporo v obliki jezika, ki je bila narejena iz opek in gline ter je zgorevalni prostor razdelila na dva dela (slika 5).

Na dnu zgorevalnega prostora pravokotne peči (3/2001) so se ohranili sledovi, ki kažejo, da je imela deset pravokotnih podpornih stebrov, ki so bili pravokotno usmerjeni na daljšo stranico (slika 6).

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Odsotnost rešetk peči nas napeljuje k domnevi, da so ob opustitvi peči uporabne dele, kot so rešetke, odstranili, da bi jih lahko ponovno uporabili.

Jama 2/1992 je bila vodni zbiralnik. Mogoče enako velja za jamo 1/1992 (slika 2). Od ugotovljenih peči sta bili oddaljeni okoli 20 oziroma 30 metrov severno in severovzhodno.

Funkcija temelja zidu in jam, v bližini peči iz leta 2001, ni jasna (slika 2). Jame bi lahko bile del lesene konstrukcije, mogoče lop ali nadstreška, ki je stal nad pečmi. Splošno znano je, da so se nekatere dejavnosti pri lončarski obrti odvijale tudi pod streho oziroma v zaprtih prostorih. Ostanek temelja zidu bi glede na stratigrafijo lahko bil sočasen kot preostale strukture, a vsebinsko ga težko povežemo z lončarsko proizvodnjo.

Med arheološkimi raziskavami na območju Doma so poleg ostalin keramične proizvodnje odkrili še sedem skeletnih in dva žgana grobova, ki jih je objavil Ivan Tušek leta 2007. Grobovi so bili odkriti na jugovzhodnem delu stavbe, v sklopu arheoloških raziskav iz leta 1985 (slika 2). Bili so precej poškodovani zaradi gradnje prve stavbe doma upokojencev.

Pridatki iz grobov nakazujejo datacijo v 2. in 3. stoletje (grobova 2, 7) ter v 4. (5.) stoletje (grobova 3 in 4).

Na podlagi terenske dokumentacije sklepamo, da so grobovi mlajši od peči in da so peči ter jame, jamice in ostanek temelja istočasni. Raziskave so odkrile le rimske ostaline. najdbe V študiji arheoloških raziskav z Doma smo sledili merilom in metodam z najdišč rimske lončarske proizvodnje, ki so uveljavljeni že dlje časa, npr. Köln17, Bonn18 in Haltern19.

Pomembno pri študiju najdb, ki so bile odkrite znotraj območja lončarske delavnice (v polnilih peči in jam), je, da najdbe, ki so bile odkrite znotraj posamezne enote, niso merodajne za njeno datacijo uporabe oziroma delovanja. Dajo nam datacijo raziskanega območja in določen zbir lokalne proizvodnje, ne pa točne datacije posamezne enote, ko je bila v uporabi. To nam lahko povedo samo predmeti, ki so 17 Höpkens, 2005.

18 Wirtz, 1998.

19 Rudnick, 2001.

67

68

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 7: Eden izmed dveh zgornjih delov kalupa za izdelavo pečatnih oljenk tipa Loeschcke X iz polnila peči 1/2001 (fotografija: Sergej Pukšič 2017)

bili najdeni v peči in prepoznani kot zadnje žganje in situ; ti so izredno redki.20 To se zgodi, če je bilo mesto opuščeno v trenutku, zaradi izrednega dogodka, in se prebivalci niso več vrnili. Da bi pa lončar namerno pustil zadnje žganje v peči in je ne bi očistil za ponovno uporabo, čeprav je vložil veliko časa in truda v to, je malo verjetno.

Prav tako nam običajni odlomki predmetov lokalne proizvodnje, ki so bili odkriti v polnilih peči in jam, ne dajo informacije, kje točno so bili narejeni in ali so dejansko odpad lončarske proizvodnje ali samo običajni naselbinski odpad. Najbolj zanesljiv pokazatelj lončarske proizvodnje na mestu samem so ponesrečeni izdelki in orodje oziroma predmeti, ki so jih uporabljali pri lončarski proizvodnji.

Predmetov, ki so prepoznani kot orodje pri keramični proizvodnji, je v obravnavanem zbiru najdb malo. Najverjetneje so večinoma bili iz lesa in se niso ohranili, še uporabne iz trpežnejšega materiala, npr. železa, kosti in kamna, pa so lončarji vzeli s sabo.21 Keramična sta dva zgornja dela kalupa za izdelovanje pečatnih oljenk tipa Loeschcke X (slika 7) in dva manjša odlomka kalupov za izdelavo spodnjega dela oljenk, najverjetneje tudi pečatnih. Vsi kalupi so bili odkriti v polnilu peči 1/2001, narejeni so iz fabrikata F7. Oba zgornja dela imata ob daljših straneh znaka, ki ju je lončar naredil zato, da je vedel, kateri spodnji in zgornji del sestavljata par.

20 V Angliji, kjer so rimske keramične peči dobro raziskane, so zabeležili samo en primer delno ohranjenega zbira zadnjega žganja in situ (Swan, 1984, str. 115, sl. 40).

21 Swan, 1984, str. 50.

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 8: Kost, s katero so najverjetneje izdelovali okras na kadilnicah. Odkrita je bila v polnilu peči 3/1985 (fotografija: Sergej Pukšič 2017).

Podobnih kalupov je bilo na območju Rabelčje vasi odkritih precej in so datirani v 2. in 3. stoletje.22 Z odkrito majhno živalsko kostjo (slika 8) stopalnice mladega goveda23 so verjetno odtiskovali ornament na kadilnicah. Uporabo koščenih predmetov za vtiskovanje okrasa omenja tudi Swanova.24 V obravnavanih polnilih peči in jam je bilo odkritih približno 3500 odlomkov keramičnih predmetov, velika večina od tega je posod.

Izločili smo odlomke, ki so deli ponesrečenih izdelkov (jasni znaki zaradi neprimerne temperature žganja, kot na primer deformiran, napokan in lisast odlomek), odlomke enakih oblik in fabrikatov, ki so v posameznih polnilih zastopani v večjem številu, in izjemoma predmete, ki kako drugače kažejo povezavo s keramično proizvodnjo z območja Doma. Teh je približno 2200 odlomkov, od tega smo pri približno 1500 odlomkih lahko določili obliko posode (lonec, skleda, krožnik …), ki so ji pripadali.

Izločene izdelke obravnavane delavnice smo združili v paleto izdelkov po obliki (npr. lonci, sklede, pokrovi …), tipu in fabrikatu.

22 Tomanič Jevremov, 2004, str. 23–25.

23 Kost je stopalnica (os metacarpale) goveda, in sicer mladega primerka. Da je distalni konec »nazobčan«, je naravno; ker žival še ni bila odrasla, je bila na tem mestu ob smrti še vedno prisotna plast rastnega hrustanca med diafizo in distalno epifizo. V sedimentu se ta hrustanec ni ohranil. Za ta podatek se najlepše zahvaljujem dr. Borutu Toškanu (ZRC SAZU).

24 1984, str. 51.

69

70

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Fabrikate in osnovno tipologijo keramičnih predmetov povzemamo po Isteničevi.25 Makroskopsko analizo smo opravili na vseh obravnavanih odlomkih. Posodje petovionske proizvodnje smo razdelili na dve skupini fabrikatov, in sicer na fine in grobe. V celotnem zbiru nismo definirali nobenega novega fabrikata, vsi iz zbira se ujemajo z že vzpostavljenimi pri Isteničevi.26 Ugotovili smo osem fabrikatov, od tega pet v skupini grobih: F1, F14, F2, F3/F4 in F6. V skupini finih so trije: F7, F8 in F9. Med že vzpostavljenimi fabrikati iz grobov zahodnih grobišč in med fabrikati iz obravnavanega keramičnega zbira z Doma ni razlik oziroma novosti, zato domnevamo, da so najverjetneje ves čas trajanja lončarske proizvodnje v Petovioni glino kopali na bolj ali manj istem območju in da so glineno maso za izdelavo izdelkov mešali oziroma izdelovali po bolj ali manj enakih postopkih in receptih.

Med keramičnimi predmeti, ki so domnevni izdelki obravnavanih delavnic z Doma, prevladujejo predvsem lonci (približno 540 odlomkov, slika 9). Večina je narejena iz grobega fabrikata F14, redki so iz F7. Razdeljeni so na fine (LF 6) in grobe (LG 5, LG 7, LG 8).

Tip LF 6 (F7) je bil odkrit samo v polnilu peči 1/2001. Analogije, ki jih najdemo povsod v Petovioni, kažejo datacijo v 2. in začetek 3. stoletja.27 V večini je tip LG 5 zastopan v polnilu peči 2/1985. Vsi odlomki so narejeni iz fabrikata F14. Analogije iz Petovione zajemajo čas od 2. do 4. stoletja.28 Odlomki tipa LG 7 so narejeni iz F14 in večina je bila odkrita v polnilu peči 3/1985. Analogije iz Petovione kažejo na datacijo od prve četrtine 1. do 4. stoletja.29 Tip lonca LG 8 je bil odkrit samo v polnilu peči 2/1985 in je iz fabrikata F14. Ta tip se med do zdaj objavljenim gradivom Petovione pojavlja redko in ni ožje časovno zamejen.

Za lonci sledijo čaše s približno 380 odlomki v zbiru domnevnih izdelkov z Doma. Razdeljene so v štiri tipe (ČF 1 do ČF 4, slika 9), vse so iz fabrikata F7, večina jih ima premaz na celotni zunanji površini.

Nekatere čaše gubanke imajo še peskano zunanjo površino.

Tip ČF 1 predstavljajo čaše gubanke, ki prevladujejo v polnilih 25 26 27 28 29

Podrobno o petovionskih fabrikatih in opise teh glej Istenič, 1999, str. 85–90.

1999, str. 85–90.

Istenič, 1999, str. 134; Saje, 2016, t. 47: 4, 211; t. 70: 2, 229; t. 73: 3, 231.

Istenič, 1999, str. 139; Janežič, 2008, K 248.

Istenič, 1999, str. 137; Janežič, 2008, K 214.

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

peči 3/1985, 2/2001 in 4/2001. Zasledimo jih v celotni Petovioni od druge polovice 1. do 3. stoletja.30 Čaše tipa ČF 2 posnemajo tako imenovane recijske čaše. Vse so bile odkrite v polnilu peči 1/2001. Na območju Petovione se pojavljajo v 2. in 3. stoletju.31 Čaše ČF 3 so bile vse odkrite v polnilu peči 2/2001. Na območju Petovione smo zasledili samo eno analogijo, ki pa ni ožje časovno datirana.32 Čaše ČF 4 so podobne galski sigilatni obliki Bet 103. Odkrite so bile v polnilu peči 3/1985. Podobna je bila odkrita v grobu zahodnih grobišč in je datirana od druge polovice 1. in do prve tretjine 2. stoletja.33 Proizvodnja sigilatne oblike Bet 103 pa je datirana od leta 110 do 170, kar delno sovpada z datacijo grobov.34 Približno 260 odlomkov vrčev smo izločili kot izdelek obravnavane delavnice (slika 9). Razdeljeni so na fine enoročajne brez izlivka (VEF 14) in grobe brez izlivka (VEG 1), fine z izlivkom (VIF 1), grobe z izlivkom (VIG 1) in fine vrče z enim ali dvema ročajema (VF 1). Tip VEG 1 je narejen iz F14, VEF 14 pa iz F7, tipološko sta enaka, razlikujeta se samo po fabrikatu. Vsi so bili odkriti v polnilu peči 2/2001. Analogije za ta tip vrča so na območju Petovione redke in so datirane v 2. in 3. stoletje.35 Bolj podobne primerke temu vrču zasledimo v Karnuntu, kjer so datirani v drugo polovico 2. in 3. stoletje.36 Vrči tipa VIF 1 so iz fabrikata F7 in so bili odkriti v polnilu peči 3/1985. V grobovih zahodnih grobišč Petovione so datirani od konca 1. do začetka 3. stoletja.37 Tip vrčev VIG 1 je iz fabrikata F14, odlomki so bili odkriti samo v polnilu peči 2/2001. Do zdaj podobnih vrčev v Petovioni in njeni okolici nismo odkrili.

Vrči tipa VF 1 so narejeni iz F9 in imajo na ramenih premaz, ki je bil nanesen z gobico. Večina je bila odkrita v polnilu peči 3/1985, samo eden je iz peči 2/1985 in dva iz jame 2/1992. Podobnih vrčev 30 31 32 33 34 35 36 37

Istenič, 1999, str. 118; Istenič in Tomanič Jevremov, 2004, str. 333.

Vomer Gojkovič, 1990, t. 11: 8; Istenič, 1999, str. 134. Žižek, 2004, str. 133, sl. 54.

Istenič, 2000, str. 101, t. 60: 2.

Delage, 2012, str. 107.

Curk, Gulič in Tušek, 1984, str. 65.

Petznek, 1998, 275, FT. 5: 38.

Istenič, 1999, str. 127.

71

72

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

med objavljenim gradivom na območju Petovione nismo zasledili.

Približno 210 odlomkov pokrovov smo prepoznali kot izdelek obravnavanih delavnic z Doma (slika 9). Razdeljeni so na fine (POF 1, POF 2) in grobe (POG 3, POG 4, POG 5).

Tipa POF 1 in POG 3 sta oblikovno in tipološko enaka, razlikujeta se po fabrikatu. POF 1 je iz fabrikata F9 in odkrit v polnilih peči 3/1985 in 2/2001. POG 3 pa je iz F14 in iz polnil peči 2/1985, 3/1985 in 1/2001.

Podobne smo zasledili tudi med objavljenim gradivom iz Petovione, in sicer v polnilu peči iz Zgornje Hajdine in v naselbinskih kontekstih druge polovice 3. in 4. stoletja.38 Prav tako sta oblikovno in tipološko enaka POF 2 in POG 5. Tip POG 5 je iz fabrikata F14 in odkrit v polnilih peči 2/1985, 3/1985 in 1/2001. Tip POF 2 pa iz F9 in odkrit samo v polnilu peči 3/1985.

Pokrove tega tipa zasledimo med gradivom naselbinskih kontekstov Petovione, ki so datirani od začetka 2. in do 4. stoletja, ter v polnilu peči iz Zgornje Hajdine.39 Večina krožnikov (K 1, K 1 in K 4), približno 200 odlomkov, je bila odkrita v polnilu peči 1/2001 in te smo uvrstili med domnevne izdelke obravnavane delavnice (slika 9). Vsi so narejeni iz fabrikata F7 ter imajo premaz na celotni notranji in na dveh tretjinah zunanje površine. Med sabo so si zelo podobni, detajlno se razlikujejo predvsem po oblikovanosti ustja.

Analogije za tip krožnika K 1 in K 2 pogosto zasledimo po celotni Petovioni in zajemajo časovni okvir od 1. in do 4. stoletja.40 Podobne krožnike, kot je tip K 4, smo do zdaj zasledili samo v naselbinskih kontekstih Petovione, ki so datirani od druge polovice 3. in v 4. stoletje.41 Sklede so v zbiru domnevnih izdelkov z Doma zastopane s približno 95 odlomki (slika 9). Razdeljene so na fine (SKLF 2, SKLF 3) in grobe (SKLG 1).

Sklede tipa SKLF 2 so iz fabrikata F7 in F8. Na celotni notranji površini ter na dveh tretjinah zunanje površine imajo premaz. Večina jih je bila odkrita v polnilu peči 1/2001 in te uvrščamo med izdelke delavnic z Doma. Analogije za te sklede smo našli po celotni Petovioni 38 Strmčnik Gulič, 1993, t. 10: 9; Janežič, 2008, K 96, K 97.

39 Strmčnik Gulič, 1993, t. 10: 3–6; Janežič, 2008, K 101, K 103; Janežič in Schindler Kaudelka, v tisku.

40 Istenič, 1999, str. 119; Janežič, 2008, K 159, K 350, K 520.

41 Janežič, 2008, K 157, K 516.

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

in sodijo v 3. stoletje.42 Na splošno je ta tip sklede na območju Panonije zelo razširjen in sodi med tako imenovano panonsko glazirano posodje (PGW – Pannonische Glanztonware). Podoben je tipu 6b (po tipologiji Adler-Wölfl), ki je razširjen po celotni Panoniji,43 na primer Liskovac, Mursa, Sirmij, Vinkovci, kjer so datirane od druge polovice 1. do konca 3. stoletja.44 Ta tip je podoben sigilatni obliki sklede Lud Sm. To obliko sigilatne sklede so v Rheinzabernu izdelovali od leta 150 do 270.45 Sklede tipa SKLF 3 so vse narejene iz fabrikata F7 in imajo na notranji ter na dveh tretjinah zunanje površine premaz. Odkrite so bile v polnilu peči 3/1985 in 1/2001. Posnemajo sigilatno obliko Drag.

37 in posnetki te se pogosto pojavljajo v celotni Panoniji, in sicer od konca 1. oziroma začetka 2. stoletja do prve polovice 3. stoletja.46 Pogoste so tudi na območju Petovione in se pojavljajo v različnih kontekstih, ki so datirani od konca 1. do 4. stoletja.47 Sklede tipa SKLG 1 so narejene iz fabrikata F14 in so bile odkrite v polnilih peči 2/1985 in 3/1985. Redke in po velikosti manjše so bile odkrite še v polnilu peči 2/2001. Analogije za ta tip najdemo po celotni Petovioni in so datirane v 2. stoletje.48 Zasledimo jih tudi v Karnuntu, kjer so datirane v drugo polovico 2. in v začetek 3. stoletja.49 Pri melnicah smo odlomke tipa M 1 (približno 30 odlomkov) prepoznali kot domnevni izdelek obravnavane delavnice (slika 9).

Vsi so bili odkriti v polnilu peči 2/2001, narejeni so iz fabrikata F7 in so brez premaza ali lošča. Analogije za ta tip so med objavljenim petovionskim gradivom redke in zajemajo čas druge polovice 3. in 4. stoletje.50 Trinožniki so redki, s približno 10 primerki, in razdeljeni na TR 3, TR 4 in TR varia. Vsi so bili odkriti v polnilu peči 2/2001, narejeni so iz fabrikata F14 in imajo karakteristike ponesrečenih izdelkov (slika 9). Za oba tipa, TR 3 in 4, analogij na območju Petovione do zdaj nismo našli. Podobne smo zasledili med tistimi, ki so uvrščeni 42 Mikl Curk, 1987, str. 132; Strmčnik Gulič, 1993, t. 3: 1, 2; t. 7: 9, 10, 12–15.

43 Adler Wölfl, 2004, str. 46.

44 Ožanić Roguljić, 2016, str. 41.

45 Delage, 2012, str. 178, 182, 188.

46 Adler Wölfl, 2004, str. 44.

47 Vomer Gojkovič, 1993, t. 7: 2; Tomanič Jevremov, 2004, str. 13, 14, 39, 40, sl. 6, 7, 8–12, 80, 82; Janežič, 2008, K 154, K 376.

48 Janežič in Schindler Kaudelka, v tisku.

49 Petznek, 1998, 250; FT. 3: 18.1.

50 Janežič, 2008, K 329, K 573.

73

74

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

v TR varia, in sicer med gradivom iz lončarske četrti v Rabelčji vasi, ki je datirano v 2. in 3. stoletje.51 Med oljenkami so ustrezali merilom za izdelek obravnavane delavnice samo tisti odlomki, ki so bili odkriti v polnilu peči 1/2001.

Teh je približno 12 in so iz fabrikata F7 (slika 9). Nekateri imajo ohranjen premaz v sledovih na zunanji in notranji površini. Izmed teh so vsaj štirje prepoznani kot deli pečatne oljenke in imajo na dnu ohranjen pečat. Na podlagi analogij z zahodnih grobišč so datirane od 2. in do začetka 4. stoletja.52 Kadilnice oziroma posode na noge so uvrščene v KA 4 in KA varia ter narejene iz F9 (slika 9). Odkrite so bile v polnilu peči 3/1985.

Kažejo značilnosti ponesrečenih izdelkov. Kadilnice tega tipa so v grobovih Petovione datirane od druge polovice 1. in do tretje tretjine 3. stoletja.53 Domnevni izdelki delavnice z Doma so datirani od začetka 2. in do sredine 3. stoletja, kar zajema precej širok časovni okvir.

Pregled oblik, tipov in fabrikatov keramičnih odlomkov z obravnavanih delavnic z Doma po pečeh in jamah je pokazal, da v posamezni enoti praviloma prevladujeta ena oblika posode in en fabrikat: v peči 2/1985 prevladujejo pokrovi (POG 3, POG 4 in POG 5) in fabrikat F14. V peči 3/1985 je največ loncev (LG 5 in LG 7) in odlomkov iz fabrikata F9. V peči 1/2001 prevladujejo krožniki (K 1 in K 2) in fabrikat F7. V peči 2/2001 je največ vrčev (VEG 1, VIG 1) in odlomkov fabrikata F14. V peči 4/2001 pa je največ čaš (ČF 1) in odlomkov iz fabrikata F7. V jami 2/1992 prevladujejo lonci (LG 5) in fabrikat F14. Iz tega sklepamo, da so ponesrečene izdelke enega žganja zavrgli v eno opuščeno peč ali jamo.

Pri iskanju analogij smo se osredotočili predvsem na območje Petovione in njene bližnje okolice. Malo analogij je med najdbami iz arheoloških raziskav na območju nekdanje vojašnice na Vičavi, ki zajemajo časovni okvir od sredine 1. do konca 2. stoletja, in še to iz zadnjih dveh faz, ki sta datirani v 2. stoletje.55 Prav tako je zelo malo analogij med najdbami z območja današnje Gimnazije Ptuj, ki

51 52 53 54 55

Curk, Gulič in Tušek, 1984, str. 67, sl. 3.

Istenič, 2000, gr. 57, 125, 380, 460, 483, 498, 666, 700; Istenič, 2000, str. 173, gr. 537.

Istenič, 1999, str. 135.

Janežič, 2018, sl. 142.

Janežič in Schindler Kaudelka, v tisku.

→ Slika 9: Tipološki pregled domnevnih keramičnih izdelkov delavnic z Doma.

Merilo 1 : 8.54

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

75

76

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

so datirane od druge polovice 3. in v 4. stoletje,56 in med najdbami z zahodnih grobišč Petovione.57 Največ analogij je med objavljenimi najdbami z območja lončarske četrti v Rabelčji vasi, ki pa jim manjkata podrobna analiza in terenski izvid. Redke analogije so še zunaj Petovione v Karnuntu58 in Vinkovcih,59 posamične analogije (na primer s krožniki in pokrovi) smo zasledili v Flaviji Solvi,60 Celeji61 in Ilovici pri Vranskem62 ter jih nismo posebej naštevali.

Med posodjem z zahodnega grobišča je veliko posnetkov sigilatnega posodja in posodja s premazom, tako imenovanega panonskega posodja s premazom, ki ga med izdelki z Doma zasledimo samo med skledami, čeprav se ta tip posodja pogosto pojavlja v istem časovnem obdobju predvsem v Panoniji in Noriku, kot je datirana obravnavana delavnica. Zelo malo je tudi oljenk, ki jih je v grobovih veliko. Prav tako ni podobnosti med lonci iz grobih fabrikatov, ampak samo med tistimi, ki so izdelani iz fabrikata F7, in ti so med zbirom z Doma redki. Razlik v keramičnem zbiru iz grobov zahodnih grobišč in obravnavanega zbira je veliko. Najverjetneje je vzrok majhen del petovionske proizvodnje z Doma v določenem časovnem okviru in velik nabor izdelkov lončarske proizvodnje Petovione v grobovih skozi daljše časovno obdobje. sklep Iz izčrpne obravnave terenske dokumentacije in preučevanja podobnih terenskih raziskav peči drugod po Evropi sklepamo, da so bile peči z Doma kompleksno grajene in so jih med gradnjo zakurili oziroma žgali, da so pridobili trdnost konstrukcije. Glede na to, da je geološka osnova na območju Doma kompaktna ilovica in za tak postopek izdelave primerna, so s tem, ko so zakurili prostor, dobili enako trdnost kot pri žganju keramike. Kurilni kanal so najverjetneje izkopali skozi ilovnata tla in ga pred prvo uporabo peči zakurili. Za izdelavo take peči je bilo potrebnega precej časa, truda in posledično

56 57 58 59 60 61 62

Janežič, 2008.

Istenič, 1999.

Petznek, 1998.

Ožanić Roguljić, 2016.

Groh, 1996.

Bausovac, 2014; Krajšek, 2015.

Vidrih Perko, 2006.

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

finančnega vložka, zato so jih tudi popravljali.

Predvidevamo, da so bile delavnice petovionske keramične proizvodnje specializirane za proizvodnjo določene oblike predmetov in posodja. To nakazuje zbir z Doma, ki bi lahko prikazoval del ozko usmerjene proizvodnje določenih izdelkov. Na podlagi tega petovionsko proizvodnjo uvrščamo po kategorizaciji lončarske obrti Martina Auerja v industrijo regionalnega pomena (workshop or village industry).63 Kar pomeni, da so bili deli večjega lončarskega obrata specializirani za izdelavo določenih izdelkov, da je proizvodnja potekala celo leto, a bila vseeno odvisna od vremenskih razmer, in da je zaposlovala večje število lončarjev, bila pri tem stalno stacionirana oziroma točno umeščena kot del mesta in da je trgovala z izdelki regionalno.64 Med izdelki obravnavane delavnice z Doma je največ loncev (LF 6, LG 5, LG 7 in LG 8), sledijo čaše (ČF 1, ČF 2, ČF 3 in ČF 4), vrči (VF 1, VEF 14/VEG 1, VIF 1 in VIG 1), pokrovi (POF 1/POG 3, POF 2/POG 5 in POG 4), krožniki (K 1, K 2 in K 4), sklede (SKLF 2, SKLF 3 in SKLG 1), melnice (M 1), trinožniki (TR 3, TR 4 in TR varia), oljenke (pečatne) in kadilnice (KA 4 in KA varia). Gre za oblike posod, ki so v rimskem keramičnem zbiru običajne in pogoste. Večina je bila v uporabi daljše časovno obdobje po celotnem cesarstvu.

Pri tem je pomembno upoštevati, da gre za določen izsek izdelkov, ki predstavljajo majhen vzorec petovionske proizvodnje. Že s primerjavo petovionskih izdelkov iz grobov, ki jih je določila Isteničeva,65 vidimo, da jih precej v obravnavanem zbiru ni zastopanih.

Na podlagi primerjave zbira izdelkov obravnavane delavnice z Doma in zbira najdb iz grobov zahodnih grobišč je jasno, da petovionske keramične proizvodnje ni mogoče predstaviti iz ene sistematične obdelave manjšega dela območja Rabelčje vasi in sistematično dobro obdelanih grobov, ampak za to potrebujemo še veliko več podobnih študij, predvsem z najdišč rimske lončarske proizvodnje.

63 2016, Tab. 2.

64 Auer, 2016, Tab. 2.

65 1999.

77

78

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

literatura Adler Wölfl, K., 2004. Pannonische Glanztonware aus dem Auxiliarkastell von Carnuntum: Ausgrabungen der Jahre 1977–1988.

Wien: Österreichisches Archäologisches Institut.

Auer, M., 2017. Zur Organisation des Töpferhandwerks in Noricu – Familienunternehmen oder Grossbetrieb?

Ethnographisch Archäologische Zeitschrift 55, str. 119–156.

Bausovac, M., 2014. Vivas felix: Celeia: arheološko najdišče Osrednja knjižnica Celje.

Celje: Pokrajinski muzej.

Cuomo di Caprio, N., 1978–79. Updraught pottery kilns and tile kilns in Italy in pre–Roman and Roman times. Acta Praehistorica et Archaeologica 9/10, str. 23–32.

Curk, I., M. Gulič in I. Tušek. 1984. Zur Sigillataproduktion von Poetovio. V: J. Garbsch, ur. Studien zur römischen Keramik. Vorträge des 13. internationalen Kongresses der Rei Cretariae Romanae Favtores in München. Rei Cretariae Romanae Favtorum Acta 23/24, Katalog der Prähistorischen Staatsammlung 1. München: Verlag Michael Lässleben Kallmünz Opf, str. 61–68.

Delage, R., 2012. La sigillée de Lezoux. V: R. Brulet in sodelavci, ur. La céramique Romaine en Gaule du nord. Brepols: Publishers n. v., str. 95–125.

Delage, R., 2012. La sigillée de Rheinzabern.

V: R. Brulet in sodelavci, ur. La céramique Romaine en Gaule du nord. Brepols: Publishers n. v., str. 173–191.

Groh, S., 1996. Die Insula XLI von Flavia Solva: Ergebnisse der Grabungen 1959 und 1989 bis 1992. Wien: Österreichisches Archäologisches Institut.

Horvat, J. in A. Dolenc Vičič. 2010. Arheološka najdišča Ptuja: Rabelčja vas. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 20. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Höpken, C., 2005. Die römische Keramikproduktion in Köln. Kölner Forschungen 8. Mainz am Rhein: Verlag Philipp von Zabern.

Istenič, J., 1999. Poetovio, zahodna grobišča I: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu. Katalogi in monografije 32. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije.

Janežič, M., 2008. Rimskodobne najdbe iz arheoloških raziskav na območju Gimnazije Ptuj (sektor 2): poudarek na keramičnem zbiru.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Janežič, M. in E. Schindler Kaudelka, v tisku.

The pottery finds from excavations in Vičava in Roman Poetovio (Slovenia). V. M. Auer in sodelavci, ur. Römische Siedlungen an der Drau.

Innsbrück: Institut für Archäologien, Universität Innsbruck.

Krajšek, J., 2015. Keramika rimske Celeje.

Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Lipovac Vrkljan, G., I. Jurić, T. Rosić, I. Novosel in Z. Kuzmić. 2014. Replika rimske keramičarske peći u Crikvenici. V: G. Lipovac Vrkljan in sodelavci, ur. Zbornik II. međunarodnega arheološkega kolokvija. Zbornik Instituta za arheologiju 2. Crikvenica: Institut za arheologiju, str. 41–58.

Mikl Curk, I., 1987. Sinteza rimske materialne kulture v Sloveniji. Rimska lončena posoda na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Ožanić Roguljić, I., 2016. Tipologija rimske keramike iz Vinkovaca. Monografije Instituta za arheologiju 10. Zagreb: Institut za arheologiju.

Paulin, A., 1995. Tehniški metalurški slovar: slovensko-angleško-nemški. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Petznek, B., 1998. Römerzeitliche Gebrauchskeramik aus Carnuntum.

Ausgrabungen des Bundesdenkmalamtes 1971 bis 1972. Carnuntum Jahrbuch 1997. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wiessenschaften.

Rudnick, B., 2001. Die römischen Töpferöfen von Haltern. Bodenaltertümer Westfalens 36.

Mainz: Verlag Philipp von Zabern.

Saje, Š., 2016. Rimsko grobišče pri Osnovni šoli Ljudski vrt, Ptuj: prvih 100 grobov z oljenko.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Swan, V., 1984. The Pottery Kilns from Roman Britain. Royal Commission on Historical Istenič, J., 2000. Poetovio, zahodna grobišča Monuments 5. London: Her majesty´s stationery II: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma office. v Gradcu: katalog. Katalogi in monografije 33.

Tomanič Jevremov, M., 2004. Obrtniške Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. delavnice rimske Petovione. Ptuj: Pokrajinski Istenič, J. in M. Tomanič Jevremov. 2004.

Poetovian wasters from Spodnja Hajdina near Ptuj. Arheološki vestnik 55, str. 313–341.

Janežič, M., 2018. Lončarska obrt v Petovioni: Sledovi lončarske proizvodnje in analiza keramičnega gradiva na območju Doma upokojencev Ptuj. Doktorska disertacija.

muzej Ptuj - Ormož.

Tušek, I., 2007. Poznorimsko grobišče na območju Doma upokojencev Ptuj. V: K. Dokl in sodelavci, ur. Dom. 80 let delovanja Doma upokojencev Ptuj. Ptuj: Dom upokojencev, str. 48–61.

Dr. Maja Janežič Sledovi lončarske proizvodnje na območju Doma upokojencev Ptuj

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vidrih Perko, V., 2006. Keramično gradivo.

Vomer Gojkovič, M., 2004. Življenje v rimski V: I. Lazar, ur. Ilovica pri Vranskem, Arheologija lončarsko-opekarski delavnici. Arheološke na avtocestah Slovenije 1. Ljubljana: Zavod za izkopanine malo drugače. V: L. Šuligoj, ur. varstvo kulturne dediščine Slovenije, str. 86–247. Zbornik Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj: 1874–2004. Ptuj: Splošna bolnišnica dr. Jožeta Vomer Gojkovič, M., 1993. LončarskoPotrča in Mestna občina Ptuj, str. 81–91. opekarska delavnica v rimski obrtniški četrti na Ptuju. V: B. Lamut, ur. Ptujski arheološki zbornik: ob 100–letnici muzeja in Muzejskega društva. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, str. 449–480.

Wirtz, R., 1998. Die römischen Töpferei Bastion Stertor/St. Maria in Bonn. Dissertation der Doktorwürde. Köln: Philosophische Fakultät der Universität zu Köln.

Vomer Gojkovič, M., 1996. Grobišče pri dijaškem domu v Rabelčji vasi na Ptuju. V: B. Lamut in sodelavci, ur. Ptujski zbornik 6/1. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 229–312.

Žižek, I., 1996. Zahodna ptujska nekropola – Veronekova njiva (predstavitev). V: B. Lamut in sodelavci, ur. Ptujski zbornik 6/1. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 313–348.

traces of pottery production in the area of the ptuj retirement home The article briefly presents the findings of archaeological research from the area of the Ptuj retirement home. In the first part, we addressed the field documentation, and the findings were presented in the subsequent part. We presented fragments of ceramic objects, recognized as products of pottery workshops from the area of the Ptuj retirement home, according to the established methodology from sites with similar contents. The timeframe of the pottery workshops under consideration was determined based on analogies of objects from other sites in Poetovio and the surrounding area, and by the dating of graves discovered at the same site.

79

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

DR. VESNA MERC Arheološke raziskave, dr. Vesna Merc, s. p. vesna.merc@arheolog.si

Prezrto svetišče?

Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione uvod Arheoloških raziskav Petovione ne ustavi ne vročina ne mraz, potekala so celo med drugo svetovno vojno. Takrat so se namreč člani Muzejskega društva na Ptuju odločili, da v vojnem času prekinejo izkopavanja, najdbe so skrili in zavarovali pod vodstvom tajnika ptujskega Muzejskega društva in skrbnika muzejskih zbirk Antona Smodiča, muzej pa je prišel pod upravo nemškega osebja. Kljub temu so se arheološke raziskave nadaljevale pod vodstvom Walterja Schmida, Balduina Sarije in Rudolfa Brataniča.1 Walter Schmid in Balduin Saria sta nadaljevala izkopavanja, začeta med obema vojnama.

Franc (Valter) Šmid oz. Walter Schmid je po tem, ko je leta 1909 moral oditi iz deželnega muzeja v Ljubljani in po selitvi v 1

Žižek, 1992, str. 150.

81

82

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Gradec, prevzel večino terenskega dela po Sloveniji. V zgodnjih letih po prvi svetovni vojni je namreč Schmid kot rojen v Sloveniji, dvojezičen in dovolj strokovno terensko podkovan ter nacionalistično neomadeževan ustrezal vsem zahtevam.2 Leta 1935 je kot deželni arheolog v Joanneumu v Gradcu, ki je v medvojnem obdobju postal akademski center za arheologijo Slovenije, začel veliko arheološko raziskovanje na Spodnji Hajdini, na lokaciji četrti Vicus Fortunae, ki se je nadaljevalo tudi med drugo svetovno vojno do leta 1943.3 Ta izkopavanja so med drugim razkrila obsežne rimskodobne stavbne in svetiščne komplekse. Decembra 1942 je Schmid odkril tempelj, ki je na tem mestu prvič podrobneje predstavljen. Objekt je eksplicitno označil kot »keltsko svetišče«. Kljub tovrstni interpretaciji pa tempelj z obhodnim hodnikom doslej ni bil vključen v preglede keltskorimskih obhodnih templjev4 in posebej omenjen v študijah območja.

Uveljavljeno mnenje je, da so tovrstni templji obhodnega tipa pogosti predvsem na severozahodu rimskega imperija in redki vzhodno od Alp. V povezavi s to predpostavko bom na podlagi opravljene arhivske raziskave prezrtega petovionskega objekta in primerjave s podobnimi stavbami na Slovenskem argumentirala, da so templji z obhodnim hodnikom vendarle pogostejši tako v Noriku kot Panoniji. stanje raziskav keltsko-rimskih templjev Prvi primeri keltsko-rimskih templjev so bili prepoznani na koncu 16. stoletja.5 Večje število prepoznanih templjev proti koncu 19. stoletja je privedlo do prvih študij. Med prvimi je bil keltskorimski tempelj iz Champigny-les-Langres (Haute-Marne, Francija), s katerim je bil dokazan obstoj stebrišča na vseh štirih straneh (Babelon, 1892). Podobno je bilo dokazano na templju iz Möhna, blizu Triera, v letih 1886–1887 in na templju iz Butte des Buis v letih 1894–1895.

2 Slapšak in Novaković, 1996, str. 285.

3 Kastelic, 1951. Porod, 2013, str. 12.

4 Ob terminu keltsko-rimski tempelj (an. Celtic-Roman) se uporablja v frankofonski literaturi tudi galo-rimski (fr. gallo-romain), za katerega pa menimo, da je primernejši na območjih, kjer so bila izpričana galska plemena. V frankofonski literaturi se za označitev tovrstnih galo-rimskih templjev, ki se ločujejo od grškega ali rimskega modela, uporablja tudi izraz fanum. Na nemškem govornem območju se uporablja termin tempelj z obhodnim hodnikom (nem. Gallo-römische Umgangstempel). V tem prispevku bo uporabljan bolj etnično nevtralen izraz.

5 Fauduet, 1993.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Ta raziskovanja so usidrala prepričanje, da so imeli hodniki keltskorimskih templjev navadno odprt portik. Prvo rekonstrukcijo takega templja s piramidalno streho preko stebrišča je naredil De Vesly leta 1909 na primeru Fanum des Buis. Danes uveljavljena Schultzejeva rekonstrukcija keltsko-rimskih templjev je rekonstrukcija centralnega stolpa, dvignjenega nad streho hodnika, iz leta 1919. Sam termin »keltsko-rimski« je prišel v uporabo z Wheelerjem leta 1928.6 Vedno večje število prepoznanih templjev je kmalu pripeljalo do prvih primerjalnih študij:7 Hettner leta 1901, Hettner in Jacobs leta 1910, De Vesly leta 1909, Deglatigny v letih 1922, 1925, 1927; Schultze in Lehner leta 1919, Wheeler leta 1928, Koethe leta 1933.

Najbolj obsežna študija keltsko-rimskih templjev je Grenierjeva iz leta 1960, za britansko območje je najbolj izčrpno Lewisovo delo iz leta 1967, iz novejšega časa pa daje odličen pregled delo Rodwella iz leta 1980. Isabelle Fauduet je v letu 1993 zbrala templje v Franciji, dober arheološko-antropološki pregled za severno Galijo pa dajeta Ton Derks leta 1998 in van Adringa leta 2000. razprostranjenost templjev Keltsko-rimskih templjev je največ predvsem v srednjem in severnem delu Galije, v Britaniji in rimskem delu Germanije.8 V provinci Gallia Belgica predstavljajo tovrstni templji veliko večino vseh rimskih templjev, naštetih jih je bilo nič manj kot 200.9 Ren tvori vzhodno mejo širjenja, le redki so primeri v Reciji in Noriku.10 Okoli 650 templjev11 je bilo odkritih na območju od južne Anglije, Belgije, Luksemburga in nemškega Porenja do severne Švice in jugovzhodne Francije, kjer je meja na Alpah s keltsko-rimskimi templji na samem vrhu Velikega in Malega St. Bernharda. Nekaj primerov je tudi v Avstriji12 in Sloveniji, eden na Madžarskem (Budimpešta) ter eden v 6 Po Rodwell, 1980.

7 Prav tam.

8 Rodwell, 1980. Follmann-Schulz, 1986.

9 Derks, 1998, str. 146. Zamejitev študijskega primera: meje na S, V in J sta reki Ren in Sena, na Z pa Kanal/Rokavski preliv in severnomorska obala; 58 pr. n. št. – 260 n. št. (Derks, 1998, str. 24–26).

10 Harl, 1985. Scherrer, 1992. Jablonka, 2001, str. 18, 207–212, Abb. 3.3.

11 Derks, 1998, str. 174.

12 Frauenberg, Burgstall, Gurina (Harl, 1985. Scherrer, 1992. Jablonka, 2001, str. 18, 207–212, Abb. 3.3. Groh in Sedlmayer 2005).

83

84

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Romuniji (Sarmizegetusa). Najvzhodnejši primer je keltsko-rimski tempelj iz Aquincuma v Panoniji s petnajstimi stranicami.13 Števila kažejo, da je v kontinentalni Evropi šestkrat toliko keltsko-rimskih templjev kot v Britaniji. Rodwell pripisuje to stanju raziskanosti,14 Harl pa na podlagi tovrstne razprostranjenosti predvideva izvor keltskorimskih templjev v galskih provincah.15 Slovenija pozna nekaj primerov tovrstnih svetišč. Ob petovionskem templju 16 z Vicusa Fortunae je bilo podobno fragmentarno izkopano obodno svetišče z osrednjo celico na poštni postaji in naselbini Kolaciona v Starem trgu pri Slovenj Gradcu.17 Južna stranica obhodnega zidu je bila dolga 16,6 m, območje osrednjega svetega prostora (cele) templja pa je ostalo ob izkopavanjih Hansa Winklerja leta 1910 neraziskano.18 V Podkraju pri Hrastniku je bil med letoma 1993 in 1995 izkopan objekt 1, ki je po tlorisu z dimenzijo zunanjega zidu okoli 12,5 m in celo okoli 7,5 m, po lončenini in po najdeni votivni ari, posvečeni Adsaluti in rečnemu bogu Savusu, interpretiran kot svetišče obhodnega tipa in datiran po novčnih najdbah od 1. do 4. stoletja oz. po lončenini v čas od druge polovice 1. in do konca 3. stoletja.19 Leta 2003 je bil ob izkopavanjih Mariborske ceste v Celju, nedaleč od levega brega Savinje, odkrit multiperiodni svetiščni kompleks. Ob najstarejšem keltskem svetem tolmunu (LtD) so odkrili lesene ostanke ploščadi. Po zasutju tolmuna je v avgustejskem in tiberijsko-klavdijskem obdobju sledila izgradnja lesenega galo-rimskega svetišča – tempelj 2 obhodnega tipa s stebriščem velikosti 15,3 x 18,8 m, s celo velikosti 9,64 x 10,04 m, s centralnim ognjiščem. Tega pa je nekoliko odmaknjeno na nabrežju, južneje, še v drugi polovici 1. stoletja zamenjal zidani galo-rimski 13 Rodwell, 1980, str. 7.

14 Rodwell, 1980, str. 27.

15 Harl 1985, str. 217.

16 V literaturi se pojavljajo različne interpretacije stavbe (poznoantična trdnjavica, poznoantični tempelj in galo-rimsko svetišče) na turnirskem prostoru ptujskega gradu, kjer so potekala izkopavanja po drugi svetovni vojni v letih 1946–1947 (Janžekovič, 2017, str. 336–340; Groh in Sedlmayer, 2005, str. 90–91; Klemenc, 1950, 23). Zaradi problematičnosti interpretacije stavbe objekta ne zajemam v pričujočem pregledu templjev z obhodnim hodnikom.

17 Egger, 1914. Trunk, 1991, str. 216–217 (s starejšo literaturo). Djura Jelenko, 1999, str. 17–23. Djura Jelenko 2004, str. 11–23.

18 Djura Jelenko 2012, str. 32.

19 Šašel Kos, 1994. Lovenjak, 1997. Jovanović, 1998. Horvat, 1999, str. 230. Krajšek in Stergar, 2008.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

tempelj – tempelj 3, velikosti 8,92 x 9,24 m, s celo velikosti 3,65 x 3,83 m.20 Nedavno izvedene geofizikalne raziskave pa prinašajo domnevo, da je tovrstno svetišče, t. i. stavba 25, bilo tudi v Navportu, na Vrhniki, na Dolgih njivah.21 značilnosti arhitekture keltsko-rimskih templjev Keltsko-rimski templji so za razliko od longitudinalnega klasičnega templja prepoznavni po izraziti koncentričnosti. Po definiciji so navadno kvadratnega, včasih tudi pravokotnega, krožnega ali poligonalnega tlorisa. Templji imajo v tlorisu dva med sabo nepovezana zaključena zidova, notranji zid leži znotraj zunanjega zidu in je navadno enake oblike. Višji notranji zidovi zaključujejo celo, v kateri so bili postavljeni kipi ali drugi kultni predmeti ipd.

Zunanji zidovi so zaključevali pokrit širok obdajajoč hodnik, ki ni nujno portik, saj lahko temelj nosi zid ali stebre. Širina obhodnega hodnika je navadno polovica širine cele. Vrata templja so bila po navadi obrnjena proti vzhodu ali jugovzhodu, razen če je postavitev cestne mreže zahtevala drugače. Do vhoda so lahko vodile stopnice, navadno je bil tempelj nekoliko dvignjen na podiju.

Najbolj običajen je pravokoten tloris templja. Od vhoda proti zadnjemu delu templja potekata navadno daljši stranici. Pogosto imajo templji vse stranice enako dolge, znani pa so tudi primeri, kjer potekata daljši stranici na vzhodni strani in na koncu templja.22 Med poligonalnimi templji je najbolj pogost tempelj z osmimi stranicami.

Povezava poligonalnih templjev z okroglimi templji je dokumentirana s primeri, kjer okroglo celico obdaja mnogokotni obhodni hodnik. Na poligonalnih templjih, kjer obstajajo dokazi stebrov, so le-ti samo na stičiščih stranic. S povečanjem stranic z 8 na 15 (v Akvinkumu, kjer pa prisotnost stebrov ni dokumentirana) ali več (tempelj Silchester IV ima 16 stranic) so dosegli gostejšo postavitev stebrov in s tem stavbi povečali stabilnost.

Nekatere stavbe pravokotnega tlorisa kažejo odstopanje od običajne sheme. V podaljševanju in s tem poudarjanjem vhoda23 20 Gaspari idr., 2007. Krempuš idr., 2007.

21 Mušič in Horvat 2007, str. 278, 281.

22 Rodwell, 1980, str. 7.

23 Primeri templjev (Trunk, 1991, str. 80, op. 649): »Grange-des-Dimes« – tempelj v Avenchesu, tempelj v Elstu, Kornelimünster, Tongeren, Trier, Virunum.

85

86

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

kažejo karakteristike italo-rimskih kultnih stavb, to so po Horneju imenovani »klasicirani keltsko-rimski templji«.24 Vhod postane neke vrste predprostor, dvignjen na podiju in z dostopom v obliki stopnic,25 cela pa se postopoma daljša. V Britaniji je z zanesljivostjo dokumentiranih 55 templjev z obhodnim hodnikom, od tega jih je 11 s hodnikom z zaprtim zidom in eden z odprtim portikom. Po Rodwellu je edini prepričljivi primer keltsko-rimskega templja s portikom v Britaniji v Godmanchesteru.26 V celinski Evropi je od skupno 345 templjev 27 takih, ki imajo verjetno portik, in 21 z zaprtim obhodnim hodnikom.27 predvideni razvoj arhitekture Najpogosteje uporabljen argument o razvoju templjev z obhodnim hodnikom predvideva, da je keltska sakralna arhitektura preživela rimsko ekspanzijo in vključila v svojo arhitekturno tradicijo rimske elemente. Rimski arhitekturni elementi keltsko-rimskih templjev so prepoznavni v tlorisu in tudi v materialih, ki so uporabljeni za gradnjo, v detajlih ornamentov in zasnovi temenosa. Keltska tradicija lesenih templjev bolj ali manj kvadratnega tlorisa s širokim hodnikom, postavljenih izven središča naselja v nepravilnem ograjenem prostoru okoli svetišč, se je povezala z rimsko tradicijo kamnitega templja s štirikotnim tlorisom, ki je daljši kot širši, z ozkim portikom ter postavitvijo pravilno po urbanističnem načrtu. Obe tradiciji sta obstajali vzporedno in sta med seboj reagirali. Rimski prispevek h keltsko-rimskemu templju je grajenje v kamnu. Trajnejši gradbeni material je pripomogel, da so se templji v antični dobi ohranili in bili kot taki deležni pozornosti, ki je leseni templji, redko ohranjeni in še redkeje prepoznani, niso bili.

Teza o razvoju arhitekture iz latenskih kultnih prostorov v keltsko-rimske templje temelji na kontinuiteti določenih naselbin s svetiščnim kontekstom. Predvidoma nepretrgani, več kot petstoletni poselitvi in razvoju svetišča lahko sledimo na najdišču Gournaysur-Aronde,28 katerega objava je služila kot model za razlago razvoja 24 25 26 27 28

Horne, 1986, str. 15.

Stopnice pogosto nastopajo v celotni širini cele (Trunk, 1991, str. 80).

Rodwell, 1980, str. 25.

Rodwell, 1980, str. 25.

Brunaux idr., 1985.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

tovrstne arhitekture.29 Najprej keltsko svetišče je »živelo« od druge polovice 3. stoletja pr. n. št. do 4. stoletja n. št., od prvotnega žrtvenega prostora do končnega keltsko-rimskega templja.30 Derks z revizijo ugotavlja, da je mogoče prvi kultni objekt, kvadratno leseno strukturo, locirati v četrti fazi poselitve, ki je datirana v drugo polovico 2. ali prvo polovico 1. stoletja pr. n. št., keltsko-rimski tempelj pa v sredino 1. stoletja n. št.31 Za razumevanje kontinuitete religioznih objektov in njihov razvoj je izrednega pomena sodobno izkopavanje svetiščnega kompleksa iz Celja, poznokeltskega svetega tolmuna in dveh galo-rimskih templjev, v prvi polovici 1. stoletja z odprto celo, in poznotiberijsko-klavdijskega zidanega,32 ki pa žal še ni v celoti objavljeno.

Na podlagi štirih argumentov Derks razume galo-rimski tempelj kot rimsko kreacijo, ki se je pojavila v klavdijskem obdobju in v kateri so se združili rimski ter leseni elementi religiozne arhitekture. Prvič, ta vrsta templja se ne pojavlja v Mediteranu, temveč po Derksovo od južne Anglije, Belgije, Luksemburga in nemškega Porenja do severne Švice in jugovzhodne Francije. Drugič, z izkopavanji je bilo dokazano, da so mnogi galo-rimski kompleksi kontinuacija starejših predrimskih kultnih prostorov.33 Tretjič, na teh prostorih so čaščeni bogovi, ki so – čeprav imajo rimska imena ali se jih razume kot popolnoma rimska – po navadi transformacije lokalnih božanstev. Četrtič, glede na napise je gradnjo financirala lokalna elita.34 Po van Andringaju je arhitektura templjev tipično provincialno rimska. Razvoj templjev vidi morda v kombiniranju cele in portika,35 s tem da je bil po rimskem modelu portik dodan že poznani starejši obliki lesenega religioznega objekta.36 Tudi Nicolai z analizo latenskih objektov z obhodnim hodnikom znotraj kvadratnih ograd (nem.

29 Trunk, 1991, str. 80. Haffner, 1995, str. 56–66.

30 Brunaux idr., 1985. Haffner, 1995, str. 61. Derks, 1998, str. 170–176.

31 Derks, 1998, str. 171, 175.

32 Gaspari idr., 2007. Krempuš idr., 2007.

33 Ribemont-sur-Ancre, Vendeuil-Caply, Saint-Maur-en-Chaussée, Bailleuil-sur-Thérain, Meaux-'La Bauve', Moeuvres – vsi LT C; vsi našteti in Estrées-Saint-Denis, Digeon, Bracquemont, Vermand-Marteville – LT D1; vsi našteti in Pierrefonds-'Mont-Berny', Chilly, Eu, Fontaine-sur-Somme, Estrées-sur-Noye – LT D2; vsi našteti in Epiais-Rhus, Dompierresur-Authie, Liercourt-Erondelle, Orrouy-'Champlieu', Bennecourt, Nizy-le-Compte, Orival, Genainville – avgustejsko obdobje (Derks, 1998, str. 169, Table 4.2).

34 Derks, 1998, str. 146.

35 Andringa, 2002, str. 100–101.

36 Derks, 1998, str. 243.

87

88

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Umgangsbauten der Viereckschanzen) in rimskodobnih templjev z obhodnim hodnikom ugotavlja, da zaradi odsotnosti potrebnih materialnih dokazov ne moremo sklepati na jasno povezavo, kar posledično vpliva tudi na zgoraj predstavljeno tezo o kultni kontinuiteti.37 Če sprejmemo novejše razlage razvoja in distribucije keltskorimskih templjev z obhodnim hodnikom in trenutno ne vidim razloga za dvom, je pomenljivo predvsem dejstvo, da gre za novo arhitekturno obliko religioznih prostorov, ki so v severni Galiji povezani predvsem s svetišči regionalnega pomena.38 Če lahko na podlagi študije za to območje sklepamo na širše zakonitosti, veljavne tudi za naše območje, lahko razumemo pojav tovrstnih templjev vzhodneje od navadno z Renom ali Alpami zamejenega prostora pojavljanja te arhitekturne oblike kot družbeni izraz romanizacije. Družbeni pomen gradnje nove vrste arhitekture z rimskimi elementi je namreč po Derksu povezan z dokazovanjem lokalnih veljakov v novi družbeni ureditvi.39 petovionska stavba na severu vicusa fortunae Objekt na parc. št. 1078/1, k. o. Hajdina,40 ki ga je Schmid v svojem terenskem dnevniku interpretiral kot »keltsko svetišče«,41 je le deloma raziskan. Odkrit je bil na vrhu dravske terase na Spodnji Hajdini, v bližini pod teraso potekajočega potoka Studenčnica, in je danes – predvidoma pa tudi med izkopavanji – delno prekrit z regionalno cesto in posledično deloma nedostopen.

Walter Schmid je stavbo izkopaval v decembru leta 1942, predvidoma od 8. do 19. 12. 1942. Arhivsko raziskavo so sestavljali pregled literature, lociranje originalne dokumentacije in njena analiza. Dokumentacija izkopavanj obravnavanega objekta obsega pet strani rokopisa terenskega dnevnika (datirano 12. 12. 1942, zadnji vpis 19. 12. 1942),42 načrt Schmidovih izkopavanj z vrisanim objektom43 37 Nicolai, 2006, str. 10.

38 Derks, 1998.

39 Derks, 1998, str. 215–234.

40 V tipkani dokumentaciji (ZAP, FMD 6, list 008020) so izkopavanja locirana na parc. št.

1077. Lociranje te parcele na Franciscejskem katastru za Štajersko je pokazalo, da sedanja parc. št. 1078/1, k. o. Hajdina, ustreza nekdanji parceli 1077, o kateri je poročal Schmid.

41 Schmid, 1935–1943.

42 Schmid, 1935–1943.

43 Vomer-Gojkovič in Kolar, 1993, str. 44.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 1: Lokacija templja (stavba G) v kontekstu drugih izkopanih stavb (po: Vomer-Gojkovič in Kolar 1993, 44)

in tri liste tipkopisa z nekaj skicami najdb ter njihovim popisom (datirano od 8. do 15. 12.).44 Najdbe so večinoma izgubljene, poznane iz terenskih zapisov, z redkimi izjemami; te so hranjene v Gradcu v muzeju Joaneju in so bile nedavno objavljene.45 V dnevniku so opisane in skicirane arhitekturne značilnosti objekta, plasti v prerezih na različnih točkah izkopavanj, niso pa opisane najdbe. Te so popisane v tipkani dokumentaciji, vendar je ta brez natančnejšega pozicioniranja izkopavanj v prostoru in letnic.

Tempelj (sl. 1) je bil na severovzhodni strani vicusa Fortunae, močne poslovne četrti Petovione. Po Schmidovo46 je na sredini južne stranice foruma stala kurija, na vzhodni strani foruma Jupitrovo svetišče, na zahodni strani pa trgovski del z lopami in 44 ZAP, FMD6.

45 Porod, 2013.

46 Schmid, 1936, str. 130–142.

89

90

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

prodajalnami. Pripadajoča horrea, obsežno trgovsko skladišče s tržnimi lopami, je bila najjužneje odkrita stavba v raziskovanju leta 1935. Na zahodni strani foruma so stala uradna poslopja, na vzhodni pa morda zakladnica. Jugovzhodni zid keltsko-rimskega templja na severovzhodni strani foruma, verjetneje trga, je bil postavljen zelo blizu morebitne uradne stavbe sedeža carinske uprave. Na jugovzhodnem robu je bil svetiščni kompleks z dvema mitrejema, svetiščem Volcana in Venere in drugimi svetišči.47 V poimenovanju objektov, ki jih je Schmid odkril, se večinoma nanašam na njegovo interpretacijo,48 podrobnejša revizija zapiskov in najdb pa presega okvire te razprave.

Tako stavba carinske uprave kot drugi objekti na severu so po Schmidu49 stali v neposredni bližini glavne prometnice, ceste III, ki je povezovala Petoviono na eni strani z Emono in Akvilejo, na drugi pa s Sirmijem.50 Natančen potek ceste na tem območju zaradi silovite moči Drave, ki je odnesla precejšen del rimske naselbine prav na Spodnji Hajdini, ni znan. Domneva se, da je cesta potekala vzporedno s severno stranico templja na severnem obronku terase, vendar novejše raziskave kažejo, da je bila ta cesta vzpostavljena po premiku toka reke Drave.51 Dravska terasa je nastala ob rušilnem preboju Drave v poplavnem dogodku, predvidoma v drugi polovici 3. stoletja n. št., ki je ob številnih uničujočih sledovih (glej npr. katastrofalne poplave Savinje z delno prestavitvijo struge v Šempetru v Savinjski dolini in Celeji,52 poplave Suhodolnice, ki so pripeljale do delne opustitve zgodnjerimske naselbine v Kolacioni,53 poplave Save v Neviodunumu54) uničil tudi precejšen del Petovione.55

47 Glej npr. Jerala, 2011.

48 Glej kritiko Balduina Sarije o Schmidovi interpretaciji foruma (1974) in interpretacijo stavb Mikl Curkove (1968).

49 Schmid, 1936, str. 133, sl. 1.

50 Šašel, 1975, str. 74–99.

51 Za podrobnejšo informacijo o poteku ceste z novejših izkopavanj se zahvaljujem Mariji Lubšina-Tušek, ZVKDS, CPA. 52 Knez, 1976, str. 196.

53 Merc, 2015, str. 82.

54 Mlekuž, 2009, str. 14, op. 2.

55 Gaspari, 2001; Baš, 1933, str. 87.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

arhitektura Točne dimenzije templja (sl. 2) niso popolnoma znane, saj je bil tempelj v severnem delu nedostopen in posledično neizkopan. Zunanji južni zid meri v dolžino 21,90 m in je širok 0,60 m, vzhodna in zahodna zunanja zidova sta široka 0,65 m. Edini v celoti izkopani zid cele na južni strani je dolg 13,80 m in širok 0,80 m ter ohranjen na določenih delih do višine 1,80 m, cela pa obsega prostor širine 12 m, ki se razteza proti severu pod površino današnje ceste, zato njena natančna dolžina ni znana. Zunanji zid a je bil trdno grajen iz klesancev iz kamnoloma sv. Barbare in vezan z malto, širok 0,60 m, medtem ko je bil notranji zid b širši, širok 0,80 m, slabo grajen iz nem. Lesesteinen (prebrani kamni) in ponekod ohranjen do višine 1,80 m (T. 1).

→ Slika 2: Schmidova skica »keltskega svetišča« z 12. 12.

1942 iz terenskega dnevnika (vir: Schmid 1935–1943)

Med zidovi je bila izmerjena širina obhodnega hodnika v severovzhodnem in severozahodnem delu, do koder so verjetno segala izkopavanja, kjer je bil hodnik širok 3,40 m. V južnem, vzhodnem in zahodnem delu je bila izmerjena širina obhodnega hodnika skupaj s širino zunanjega zidu, ki znaša na vseh mestih 4,20 m.

Jugovzhodni vogal templja je bil ojačan. Ob južnem zidu, širokem

91

92

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

0,60 m, in vzhodnem, širokem 0,65 m, je bila dodana 28-centimetrska odebelitev, sezidana v istem kamnu kot preostali zid. Odebelitev je na vzhodnem zidu dolga 1,06 m.56 Notranji zid/m²

Zunanji zid/m²

Širina Širina notranjega zunanjega zidu zidu

13,80 m x ? Cca 190

21,9 m x ? Cca 480 0,80 m

Širina Cela : hodnika celoten objekt

0,60–0,65 m 3,40 m

Cca 1 : 2,5

najdbe Podatki o najdbah so večinoma povzeti po pisnih virih.57 Do pred kratkim se je domnevalo, da so vse najdbe izgubljene58 ali odpeljane.59 V okviru nedavnega slovensko-avstrijskega projekta pa se je izkazalo, da je nekaj steklenih, keramičnih in kovinskih najdb vendarle hranjenih v Avstriji, v deželnem muzeju Universalmuseum Joanneum.60 Glede na razpoložljivo pisno dokumentacijo lahko prostorsko identificiramo razprostranjenost in zastopanost arheoloških ostalin (vir: ZAP MD6): • Ob zidu a, južnem zunanjem zidu, so bile odkrite najdbe: terra sigillata, veliko odlomkov črne keramike, opeke z žigi SEQ, IVL, IVN (nejasno), steklo – ročaj velikega vrča. Na južni strani zidu a so bili odkriti tudi ostanki rdečega stenskega ometa in okoli 20 kg marmornih fragmentov, na katerih se je lahko prepoznal okras.

• Ob zidu b, južnem, delno izkopanem zidu cele, je bilo, največ na globini od 1,00 do 1,45 m, do 10. decembra odkritih šest novcev; bronasta fibula iz 2. stoletja, fragment igle od fibule, bronasta pločevina; terra sigillata z žigom CER (IALIS FECIT), skledica z okrasom barbotina, odlomki; 30 odlomkov črne keramike večinoma večjih posod, 14 odlomkov rdeče žgane keramike, med njimi tudi melnica.

56 Vir: Schmid 1935–1943; ZAP MD6.

57 Vir: Schmid, 1935–1943; ZAP MD6.

58 Za informacijo in posredovanje kopij strani Schmidovega dnevnika se zahvaljujem Mojci Vomer-Gojkovič, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

59 Žižek, 1992, str. 150.

60 Porod, 2013, str. 111, 117, 155, 158.

← Tabela 1: Dimenzije svetišča

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

→ Slika 3: Schmidove skice danes izgubljenih najdb, fragmenta keramičnega ustja in marmornih fragmentov roke ali noge in dela oblačila, iz notranjosti cele ob južnem zidu cele (vir: ZAP MD6)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

• Ob izkopu št. 14 – južna notranjost cele ob sredini južnega zidu – je bil najden na globini 1,10 m srebrn novec, morda Trajanov. Na globini 0,90 m je bil najden odlomek dna steklene kvadratne steklenice s križnim okrasom. Odlomek dna krožnika s strmimi stenami, padanske izdelave, s spiralnim okrasom na 0,90 m. Odlomek ustja posode terre sigillate, Drf. 37. Dno skodelice na 0,90 m. Odlomek ustja z ostenjem keliha na 1,00 m, s skico (sl. 3). Železen žebelj. Podrobnejši opis s skico je podan za fragmenta marmornatega kipa ali kipov. Prvi predstavlja del roke ali noge kipa (sl. 3), z dimenzijami 8,5 × 10,0 cm. Drugi je del kipa, na katerem so vidne gube oblačila (sl. 3); dimenzije tega kosa niso znane. Čeprav je večina odkritih najdb za podrobnejše preučevanje izgubljena, pa je najnovejša objava gradiva61 iz Joaneja presenetila z odkritjem več kot sedemdeset let nedostopnega gradiva, označenega z oznako galskorimsko svetišče (nem. gallo-röm. Heiligtum): • novec, denarij, Septimius Severus, dat. 193/197, Antiochia, RIC 350D62 • novec, centenionalis, Valentinianus ali Valens, dat. 364/378, C12/1163 • en krajcar, Maksimilijan II. Emanuel, dat. 169964 • bronasta pločevina65 • odlomek steklene posode66 • odlomek keramičnega lonca67

61 62 63 64 65 66 67

Porod, 2013, str. 111, 117, 141, 155, 158.

Porod, 2013, str. 141, kat. št. 90043.

Porod, 2013, str. 155, kat. št. 90139.

Porod, 2013, str. 158, kat. št. 90166.

Porod, 2013, str. 117, kat. št. 100154.

Porod, 2013, str. 111, kat. št. 100112.

Porod, 2013, str. 117, kat. št. 100155.

93

94

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Schmid ni podal podatkov o dataciji objekta, ga je pa v terenskih zapisih naslovil kot keltski tempelj. Datacija objekta tako ostaja problematična, saj opisanih najdb ne moremo interpretirati v okviru jasnega stratigrafskega konteksta, ki ga za zanesljivo interpretacijo zagotovo potrebujemo. Preko primerjave lokacij odkritih najdb iz arhivskih virov in ohranjenega drobnega gradiva lahko morda domnevamo le za bronasto pločevino (kat. št. 100154), da izhaja iz izkopa ob zidu b. Na podlagi navedenih najdb pa lahko sklepamo, da lahko govorimo o večinoma rimskodobni uporabi prostora, najverjetneje od 1. do 3. stoletja n. št., morda celo v 4. stoletju.

Posamezna novčna najdba s konca 17. stoletja verjetno izvira iz zgornjih plasti, glede na analogije iz sodobnih izkopavanj v bližini in analize historičnih virov uporabe prostora predvidoma iz ornice ali obcestnih plasti. O samem času izgradnje objekta pa žal na podlagi obstoječih podatkov ni mogoče podrobneje sklepati. zaključek Z objavo keltsko-rimskega templja z obhodnim hodnikom s Petovione smo dopolnili poznavanje topografije religioznih objektov v Petovioni.

Predvidevamo, da je bilo svetišče tako dolgo spregledano zaradi odsotnosti revizij dokumentacij starih izkopavanj in pa dejstva, da je vsako izkopavanje pod okupacijo v vojnem času problematično, njegovo ignoriranje po njem pa vsaj deloma tudi politično dejanje.

Ob dopolnitvi religiozne podobe Petovione smo posledično dopolnili tudi sliko razprostranjenosti tovrstnih templjev v širšem prostoru. Dosedanje študije so zamejevale pojav templjev z obhodnim hodnikom na vzhodu z jugovzhodno Francijo in dopuščale posamezne primere tudi vzhodneje, z najvzhodnejšim primerom v Budimpešti.

Lociranje vsaj petih primerov v Sloveniji, v italski regiji X, provincah Noriku in Panoniji, potrjuje, da je bila ta vrsta templjev v uporabi tudi izven tega do sedaj predvidenega območja. Če lahko na podlagi te vrste templjev sklepam na podobnost procesa romanizacije na tem območju s takim, kot ga Derks predlaga za belgijsko Galijo, je za zdaj odprto vprašanje, na katerega bi morda lahko odgovorila sistematična objava katerega od v zadnjem času bolj podrobno raziskanih templjev. Vsekakor pa na podlagi odsotnosti prazgodovinskih najdb oz. datiranja delovanja templjev domnevam, da je pojav nove oblike templja kakor kaže okoli sredine 1. stoletja n. št.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

v provinci Galiji Belgique in verjetno nekako istočasno – ali glede na celjski primer celo nekoliko prej – na območju današnje Slovenije odgovor domače elite na vzpostavitev nove družbene ureditve. Na to lahko sklepam tudi na podlagi delovanja templja, posvečenega starejšemu božanstvu v Hrastniku, datiranega v 1. stoletje n. št.

Tovrstni templji so bili večinoma posvečeni božanstvu vode (Hrastnik) ali zgrajeni v neposredni bližini rek (Hrastnik, kelejski,68 prav tako vrhniški, predvidoma petovionski69), zato lahko skoraj zagotovo trdim, da so bili simbolno povezani tako s samim elementom vode kot z (re)konstituiranjem pomena starejšemu božanstvu v uveljavljajočem se novem religioznem, ekonomskem, socialnem in političnem sistemu. Glede na dejstvo, da so tudi sicer mnogi keltsko-rimski templji povezani z vodo70 – že Grenier je leta 1960 pisal o njih kot o sanctuaires de l'eau – tovrstna prostorska umestitev templjev seveda ni presenečenje.

68 Krempuš idr. 2007, str. 40, Abb. 3. Gaspari idr. 2007.

69 Za rimskodobni tok reke Drave in njene premike glej: Baš, 1933, str. 87; Saria, 1936; Mikl Curk, str. 74.

70 Naveau in Pivette, 1994.

95

96

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

viri Schmid, Walter 1935–1943, Dnevnik 1935– 1943, hrani Deželni muzej Joanneum, Gradec.

Zgodovinski arhiv Ptuj, fond: Muzejsko društvo, škatla 6.

literatura Van Andringa, W. (ur.) 2000. Archéologie des sanctuaires en gaule romaine. Mémoires XXII, Publications de l'Université de Saint-Étienne, Centre Jean-Palerne.

Baš, F. 1933. Historično geografski razvoj Ptuja. Časopis za zgodovino in narodopisje XXVIII, str. 86–97.

Goudineau, C., I. Fauduet, G. Coulon (ur.) 1994.

Les sanctuaires de tradition indigène en Gaule romaine. Actes du Colloque d'Argentomagus.

Archeologie Aujourd'hui, Editions errans – Musee d'Argentomagus, Pariz.

Groh, S., H. Sedlmayer 2005. Der norischrömische Kultplatz am Frauenberg (Österreich).

Protohistoire Européene 9, Éditions Monique Mergoil, Montagnac.

Derks, T. 1998. Gods, Temples and Ritual Practices. The Tranformation of Religious Ideas and Values in Roman Gaul. Amsterdam University Haffner, A. 1995. Heiligtümer und Opferkulte Press, Amsterdam. der Kelten. Archäologie in Deutchland/ Sonderheft, Stuttgart.

Djura Jelenko, S. 1999. Stalna razstava arheologija Koroške krajine. Colatio – 90 let.

Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec.

Djura Jelenko, S. 2004. Dr. Hans Winkler in njegov prispevek k arheologiji Mislinjske doline.

Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec.

Egger, R. 1914. Colatio. Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Instituten in Wien 17.

Fauduet, I. 1993a. Atlas des sanctuaires romano-celtiques de Gaule. Les fanums.

Archeologie Aujourd'hui, Editions errance, Pariz.

Fauduet, I. 1993b. Les temples de tradition celtique en Gaule romaine. Editions errance, Pariz.

Follmann-Schulz, A.-B. 1986. Die römischen Tempelanlagen in der Provinz Germania inferior.

Aufstieg und Niedergang der römischen Welt. Geschichte und Kultur Roms im Spiegel der neueren Forschung, Principat, Religion (Heidentum: die religiösen Verhältnisse in den Provinzen), Band II. 18.1. Berlin, New York, str. 672–793.

Gaspari, A. 2001. Raziskave rimskega mostu na Ptuju. V: M. Vomer-Gojkovič in N. Kolar (ur.), Ptuj v rimskem cesarstvu (Mednarodno znanstveno srečanje). Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj, str. 51–60.

Gaspari, A., Krempuš, R., Novšak, M. 2007.

Preliminary report on the discovery of a late Celtic sanctuary and two Gallo-Roman temples in Celje (Slovenia). V: Barral, Philippe (ur.).

L''âge du fer dans l'arc jurassien et ses marges : dépôts, lieux sacrés et territorialité à l'âge du fer : actes du XXIXe colloque international de l'AFEAF, Bienne, canton de Berne, Suisse, 5-8 mai 2005, (Annales littéraires de l'université de Franche-Comté, vol. 826), (Série Environnement, sociétés et archéologie, 11). Besançon: Presses universitaires de Franche-Comté, 2007, str. 835–840.

Harl, O. 1985. Zum Gallo-Römischen Umgangstempel in Österreich. Archäologisches Korrespondenzblatt 15, str. 217–234.

Horne, P. D. 1986. Roman or celtic temples?

A case study. V: M. Henig in A. King (ur.), Pagan Gods and Schrines of the Roman Empire, Oxford, str. 15–24.

Horne, P. D. in King, A. C. 1980. Romano-Celtic Temples in Continental Europe: a gazetteer of those with known plans. V: Rodwell W. 1980, Temples, Churches and Religion: Recent Research in Roman Britain with a gazetteer of RomanoCeltic Temples in Continental Europe I – II. BAR British Series 77 (i), str. 369–555.

Horvat, J. 1999. Roman Provincial Archaeology in Slovenia Following the Year 1965: Settlement and Small Finds. Arheološki vestnik 50, str. 215–257.

Horvat, J., M. Lovenjak, A. Dolenc Vičič, M. Lubšina-Tušek, M. Tomanič-Jevremov, Z. Šubic 2003. Poetovio. Development and Topography.

V: Šašel Kos, M. in P. Scherrer (ur.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia.

Pannonia I, Situla 41, Razprave Narodnega muzeja Slovenije, Dissertationes Musei Nationalis Sloveniae, str. 153–189.

Jablonka, P. 2001. Die Gurina bei Dellach im Gailtal. Siedlung, Handelsplatz und Heiligtum.

Aus Forschung und Kunst 33, Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, Celovec.

Janžekovič, I. 2017. Mnogo hrupa za nič (2. del): staroslovansko svetišče ali srednjeveški stolp na ptujskem gradu. Zgodovinski časopis.

71(3/4), str. 310–348.

Jerala, M. 2011. The topography of ritual monuments in Poetovio. V: Lazar, I. (ur.), Religion in public and private sphere, Acta of the 4th International colloquium. The autonomnus towns of Noricum and Pannonia. Koper, str. 75–86.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Jovanović, A. 1998. Hrastnik – Podkraj. Varstvo Porod, B. (ur.) 2013. V novi luči / Ans Licht spomenikov. Poročila. 37, str. 85–87. gebracht. Katalog. Universalmuseum Joanneum, Gradec.

Kastelic, J. 1951. Walter Schmid. Zgodovinski časopis, št. 1-4, str. 292–299.

Klemenc, J. in SARIA, B. 1936. Archaeologische Karte von Jugoslavien: Blatt Ptuj. Der Akademien der Wissen Schaften.

Klemenc, J. 1950. Ptujski grad v kasni antiki.

Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Rey-Vodoz, V. 1994. La Suisse dans l'Europe des sanctuaires gallo-romains. V: Goudineau, C., I. Fauduet, G. Coulon (ur.), Les sanctuaires de tradition indigène en Gaule romaine. Actes du Colloque d'Argentomagus. Archeologie Aujourd'hui, Editions errans – Musee d'Argentomagus, Pariz, str. 7–16.

Knez, T. 1976. Arheološke najdbe iz Laškega. Časopis za zgodovino in narodopisje. 47/2, str. 193–209.

Rodwell, W. (ur.) 1980. Temples, Churches and Religion: Recent Research in Roman Britain with a gazetteer of Romano-Celtic Temples in Continental Europe I – II. BAR British Series 77 (i).

Krajšek, J. in P. STERGAR 2008. Keramika z rimskega svetiščnega območja v Podkraju pri Hrastniku. Arheološki vestnik. 59, str. 245–277.

Saria, B. 1974. Pregled topografije Poetovia. Časopis za zgodovino in narodopisje. L. 45, n. v. 10, zv. 2, str. 219–226.

Krempuš, R., A. Gaspari in M. Novšak 2007. Die neuen spätkeltischen und frühkaiserzeitlichen Heiligtümer von Celeia. v: Leitner F. W. (ur.), Götterwelten. Tempel, Riten, Religionen in Noricum, Landesmuseum Kärnten, Celovec, str. 39–44.

Scherrer, P. 1992. Grabbau – Wohnbau – Turmburg – Praetorium. Angeblich römerzeitliche Sakralbauten und behauptete heidnisch-christliche Kultkontinuitäten in Noricum. Österreichisches Archäologisches Institut, Berichte und Materialien, Heft 4, Dunaj.

Lovenjak, M. 1997. Novi in revidirani rimski napisi v Sloveniji. Arheološki vestnik 48, str. 63–88.

Schmid, W. 1936. Poetovio. Raziskovanja Muzejskega društva v Ptuju jeseni 1935. Časopis za zgodovino in narodopisje. 30, str. 129–157.

Merc, V. 2015. Poročilo o arheoloških raziskavah ob gradnji in arheološkem izkopavanju na območju spomenika Stari trg pri Slovenj Gradcu – Arheološko najdišče Colatio (EŠD 693) na parc. št. 214/9, 214/10, 215/27, 219/1, 221/1, 221/5, vse 849 – k.o. Stari trg, zaradi gradnje kablovoda 20 KV TP Stari trg – TP naselje Stari trg. Poročilo št.: 2015 – 4, dodatek k poročilu št. 2014 – 7, neobjavljeno strokovno poročilo. Vesna Merc, s. p., Ptuj.

Šašel, J. 1975. Rimske ceste v Sloveniji. V: Gabrovec, S. (ur.), Arheološka najdišča Slovenije.

Ljubljana, str. 74–99.

Mlekuž, D. 2009. Poplavne ravnice v novi luči: LiDAR in tafonomija aluvialnih krajin. ARHEO. Arheološka obvestila / Glasilo Slovenskega arheološkega društva. 26, str. 7–22.

Mušič, B. in J. Horvat 2007. Nauportus - an Early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika: the results of geophysical prospecting using a variety of independent methods, Arheološki vestnik. 58/1, str. 219–283.

Naveau, J. in B. Pivette 1994. Le temple de Jublains (Mayenne) et la circulation de l'eau dans les sactuaires gallo-romains. V: Goudineau, C., I. Fauduet, G. Coulon (ur.) 1994, Les sanctuaires de tradition indigène en Gaule romaine. Actes du Colloque d'Argentomagus.

Archeologie Aujourd'hui, Editions errans – Musee d'Argentomagus, Pariz, str. 99–103.

Von Nicolai, C. 2006. Sakral oder profan? Späteisenzeitliche Einfriedungen in Nordfrankreicht und Süddeutschland, Leipziger online-beiträge zur Ur- und Frühgeschichtiche Archäologie 22.

Slapšak, B. in P. Novaković, 1996. Is there national archaeology without nationalism?

Archaeological tradition in Slovenia, V: M. DíazAndreu in T. Champion (ur.), Nationalism and archaeology in Europe. London, UCL, str. 256–293.

Šašel Kos, M. 1994. Savus and Adsalluta.

Arheološki vestnik 45, str. 99–122.

Trunk, M. 1991. Römische Tempel in den Rhein- und westlichen Donauprovinzen.

Ein Beitrag zur architekturgeschichtlichen Einordnung römischer Sakralbauten in Augst.

Forschungen in Augst, Band 14, Augst.

Vomer-Gojkovič, M. & Kolar, N. 1993.

Archaeologia Poetoviensis. Stara in nova arheološka spoznanja. Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj.

Wightman, E. M. 1986. Pagan Cults in the Province of Belgica. Aufstieg und Niedergang der römischen Welt. Geschichte und Kultur Roms im Spiegel der neueren Forschung, Principat, Religion (Heidentum: die religiösen Verhältnisse in den Provinzen), Band II. 18.1. Berlin, New York, str. 542–589.

Wilson, D. R. 1980. Romano-Celtic Temple Architecture: how much do we actually know?

V: Rodwell W. (ur.), Temples, Churches and Religion: Recent Research in Roman Britain with a gazetteer of Romano-Celtic Temples in Continental Europe I – II. BAR British Series 77 (i), str. 5–30. Žižek, I. 1992. Muzejsko društvo in arheologija od 1893 do 1945. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. 40, str. 148–151.

97

98

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

an overlooked temple? contribution to the topography of poetovio’s religious buildings A temple with an ambulatory was excavated on lot registration no. 1078/1, k. o. Hajdina, in December 1942, during World War II. The excavation was conducted by Walter Schmid, a Graz provincial archaeologist who identified the temple as Celtic. The Celtic-Roman temple is located in Poetovio, in the Vicus Fortunae district, and is dated from the 1st to the 4th century. Based on an analysis on the state of research and the sheer size of Celtic-Roman temples or sanctuaries with an ambulatory we can claim that temples of this type are more frequent to the east of the Alps than previously assumed. The locations of at least five examples in Slovenia - in the Italic region X (Nauportus), provinces of Noricum (Celeia, Colatio, Podkraj pri Hrastniku) and Pannonia (Poetovio) - confirms that this type of temple was also in use outside the previously known area. A review of shrines with an ambulatory from Noricum and Pannonia highlights the importance of the temple that has been overlooked so far, and an analysis of archival documentation shows the main features of the temple under consideration. The dimensions of the partially excavated temple have been reconstructed - the outer south wall built of ashlar (length 21.9 m, width of the wall 0.60 m), the outer east and west walls were not completely excavated (width of the wall 0.65 m), the south cella wall was built of pebbles (length 13.8 m, width of the wall 0.80 m, height up to 1.8 m), the remaining cella walls were not completely excavated. The inner length of the cella was 12 m. The width of the corridor was 3.4 to 3.6 m. Archaeological small finds were mostly, with some exceptions from the Joanneum Universal Museum in Graz, Austria, lost and known only from Schmidt’s written documentation. Inside the corridor residues of red plaster were discovered beside the ceramics, and within the cella a silver coin, fragments of marble statues, ceramics and glass vessels.

With the publication of the Celtic-Roman temple with an ambulatory from Poetovio, we expanded the knowledge of the topography of religious buildings in Poetovio. We conclude that the temple has been overlooked for over 70 years due to the absence of revisions to the documentation of older excavations in this area and the fact that any excavation under occupation during wartime is problematic and ignoring it afterwards is at least partly a political act.

Dr. Vesna Merc Prezrto svetišče? Prispevek k topografiji religioznih objektov Petovione

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

99

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

D R . P E T E R Š T I H , A K A D . , R E D . P R O F. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani peter.stih@ff.uni-lj.si

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju V slovenskih zgodovinskih predstavah, ki jih je slovensko zgodovinopisje formuliralo že med obema svetovnima vojnama in se v njem deloma ohranjajo do danes, je bila gospostvena tvorba, ki sta ji v frankovski Spodnji Panoniji med letoma 840 in 874 vladala Pribina in njegov sin Kocelj, stilizirana v drugo zgodnjesrednjeveško slovensko državo.1 Slovenska državnost naj bi se po koncu kneževine Karantanije namreč nadaljevala na panonski ravnici ob Blatnem jezeru. Nosilec slovenskega praporja je v tem narativu zlasti Kocelj, ki je dobil v Mariboru leta 1994 celo nenavaden konjeniški spomenik brez konjenika.

Manj je morda znano, da krasi njegova monumentalna figura, ki jo je v poznih tridesetih letih 20. stoletja izklesal kipar Valentin (Tine) Kos, že od samega začetka preddverje zgradbe jugoslovanske skupščine v Beogradu. Kip je skupaj s spomenikoma carju Dušanu Silnemu in kralju 1

Gl. npr. Kos, 1955, str. 116 sl., 120; Grafenauer, 1965, str. 107; Sluga, 1979, str. 150.

101

102

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Spomenik knezu Koclju v Mariboru, avtor Andrej Grabrovec Gaberi Foto: Dušan Pogačar

Tomislavu simboliziral državnost vseh treh konstitutivnih narodov Kraljevine Jugoslavije, kot četrti pa se jim pridružuje kip Karađorđa, začetnika srbske in jugoslovanske vladarske dinastije.

Okvirno v istem času je leta 1938 izšla, lahko bi rekli, precej panegirično in hagiografsko intonirana knjiga s pomenljivim naslovom Slovenski knez Kocelj. Napisal jo je mednarodno pomemben raziskovalec cirilmetodijanske zgodovine in tradicije ter profesor na ljubljanski Teološki fakulteti Franc Grivec, ki je svojega junaka kot nekaj samoumevnega postavil v slovenski zgodovinski kontekst. In kot se za »slovenskega kneza« v takšni pripovedi spodobi, njegov konec ni bil srečen, ampak tragičen. Zaradi podpore Metodu, ki ga je skupaj s Konstantinom spoznal leta 867 ob njunem kratkem obisku v Blatenskem kostelu, je Kocelj prekinil z Ludviku Nemškemu zvesto politiko svojega očeta Pribine. Dve leti kasneje se je pridružil moravskima knezoma Rastislavu in Svetopolku v uporu proti Frankom, se osamosvojil izpod njihove nadoblasti in ustanovil

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Kip kneza Koclja Tineta Kosa v avli nekdanje skupščine Jugoslavije Vir: https:// upload.wikimedia. org/wikipedia/ commons/d/dd/ Kocel.jpg

tako rekoč samostojno državo, ki je na zahodu segala vse do Drave pri Ptuju. Prav informacije, ki jih imamo v zvezi s Ptujem, pa naj bi pričale, da so Franki Koclja, ki je tako kot že njegov oče Pribina zasedal položaj grofa v Spodnji Panoniji, leta 874 obsodili kot izdajalca, mu odvzeli posest in ga odstranili iz Panonije.

Iz poročila Conversio Bagoariorum et Carantanorum, da je salzburški nadškof Liupram (836–859) ob enem svojih obiskov v panonskem delu svoje velike dieceze posvetil enkrat po letu 850 na Ptuju cerkev, izhaja, da je spadal ta zaradi prehoda čez Dravo prometno zelo pomemben kraj v gospostveno območje Pribine.2 Ko je Kocelj leta 860/61 nasledil ubitega očeta, je nanj prešla tudi oblast nad Ptujem. To potrjujejo pred slabim stoletjem v Admontu na Štajerskem odkriti Največji salzburški anali, poimenovani tako s strani modernega zgodovinopisja, ki za leto 874 poročajo, da je 2

Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 11; gl. tudi Štih, 2014a, str. 178 sl.

103

104

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Največji salzburški anali v prepisu iz Admonta. Vpis na vrhu k letu 874 poroča, da je salzburški nadškof Teotmar posvetil Kocljevo cerkev na Ptuju.

Vir: Admont, sig. 718, fol. 31r

salzburški nadškof Teotmar (873–907) na Ptuju posvetil cerkev grofa Koclja. Njegovo ime je v viru, ki se nam je ohranil v izvlečku iz 12. stoletja in izvira izpod peresa meniha, ki se je pisanja šele učil, kot tudi v drugih prepisih, napisano koruptno kot Gozininus oziroma Goziuinus, Gozwinus, Gozwizus.3 Starejše zgodovinopisje je zato menilo, da je Koclja leta 874 v Spodnji Panoniji nasledil frankovski grof Gozwin, in to povezovalo z vestjo v Žitju Metoda, da so bavarski škofje, ki so morali leta 873 na pritisk papeža Janeza VIII. izpustiti Metoda, zagrozili Koclju, da se mu ne bo dobro godilo, če mu bo nudil zatočišče.4 Zaradi podpore Metodu in slovanskemu bogoslužju ter upora proti frankovski oblasti naj bi padel v nemilost Ludvika Nemškega in pri frankovsko-bavarski eliti, izgubil oblast v Spodnji Panoniji ter izginil iz zgodovine.

Sliko tako rekonstruiranega Kocljevega konca dopolnjuje na ime kralja Arnulfa v Salzburgu med letoma 970 in 977 (ali 982) ponarejena listina (Pseudoarnulfinum), s katero naj bi 20. novembra 885 (890) v Mattighofnu potrdil salzburški nadškofiji vso njeno posest, v kateri 3 Annales Iuvavenses maximi a. 874 (Diotmaurs archiepiscopus ęcclesiam ad Petouua Choziuini comitis consecravit); Auctarium Garstense a. 874; Annales sancti Rudperti Salisburgensis a. 874.

4 Žitje Metoda c. 10; gl. npr. Grafenauer, 1952–1953, str. 186.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

pa zelo verjetno prav odlomek o Ptuju izvira iz neke izgubljene verodostojne listinske predloge in ga je zato smatrati za historično relevantnega.5 V njem je rečeno, da so že Arnulfovi predhodniki – zaradi množinske oblike je tu razumeti najmanj Ludvika Nemškega in njegovega sina Karlmana – podelili Salzburgu v last na Ptuju cerkev z desetino ter dva dela mesta s sodstvom, mitnino in mostom, on pa sedaj dodaja še tretji del mesta, ki je bil v lasti Karantanca, vendar ga je izgubil, ker je bil obsojen zaradi veleizdaje. Iz te podelitve je Arnulf izvzel le dvor v zgornjem, vzhodnem delu mesta, kjer se je začela graditi nova cerkev, in dvore v spodnjem, zahodnem delu mesta. To posest je podelil Karantančevi ženi zaradi njene zveste službe.6 Hans Pirchegger je bil prvi, ki je leta 1949 menil, da je zaradi veleizdaje obsojeni Karantanec Kocelj, in je z njegovo razlastitvijo povezal tudi začetek salzburškega gospostva na Ptuju.7 Pircheggerjevi tezi je že naslednje leto prikimal Ljudmil Hauptmann8 in z njim je bila prevzeta v slovensko zgodovinopisje, kjer je bila vsaj v zgodovinskih pregledih razumljena kot zagotovljeno dejstvo: Franki so Koclja zaradi podpore Metodu in upora proti frankovski oblasti obsodili kot veleizdajalca in ga razlastili, na položaju spodnjepanonskega grofa pa ga je že leta 874 nasledil Gozwin.9 Poseben odvod tega narativa je teza Paole Korošec, ki je ženski grob št. 355, odkrit ob izkopavanjih grobišča na zahodnem platoju ptujskega gradu leta 1947, pripisala kar Kocljevi ženi. Zlat prstan, ki je bil ob drugem nakitu najden v grobu, je prepoznala kot »pontifikalni prstan« nadškofa Metoda, ki naj bi ga »v težkih trenutkih« zapustil Koclju, ta pa pred svojim koncem svoji ženi, ki naj bi ga iz Blatenskega kostela prinesla na Ptuj, kamor je bila izgnana in kjer je umrla.10 5 D Arnolf, št. 184; Gradivo 2, št. 296, MC 3, št. 62, SUB 2, št. 34. O tej listini in »ptujskem odlomku« v njej gl. nazadnje Štih, 2014a, str. 181 sl. (z vso relevantno literaturo).

6 /…/ad Pettouiam [firmamus] aecclesiam cum decima et duas partes civitatis cum bannis theloneis et ponte, quae ab antecessoribus nostris illo tradita fuerunt, et ex parte nostra addimus terciam partem civitatis, quę proprietas Carantani fuit illique diiudicatum est, eo quia reus magestatis nostrae criminatus est constare, exceptis subnotatis rebus, quas uxori illius propter fidele servitium concessimus, id est in superiori civitate in origentali parte civitatis ipsius curtilem locum, ubi nova aecclesia incepta est, atque in inferiori civitate in occidentali parte civitatis ipsius loca curtilia, que in potestate tunc habuit /…/.

7 Pirchegger, 1949, str. 250; Pirchegger in Dungern, 1949, str. 50 in št. 9.

8 Hauptmann, 1950, str. 246.

9 Grafenauer, 1952–1953, str. 186 sl.; isti, 1965, str. 106 sl.; isti, 1970, str. 166; Kos, 1955, str. 119.

10 Korošec, 1996; ista, 1997, str. 24 sl.

105

106

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Zgodnjesrednjeveški nakit, pripisan domnevni Kocljevi ženi.

Teza Koroščeve nima opore v virih in je zgolj konstrukcija, ki gradi na več kot majavih temeljih. Poleg spornega enačenja neznanega Karantanca s Kocljem, za katerega obstajajo – kot bomo videli – tudi druge razlage, ne moremo potrditi niti tega, da je Kocelj sploh imel ženo (in otroke). Tudi ni jasno, zakaj naj bi bila ta domnevna Kocljeva žena izgnana iz Blatenskega kostela, če pa naj bi na Ptuju dobila posest prav zaradi svoje zvestobe kralju Arnulfu. In končno je bilo nedavno ugotovljeno, da je analogije z nakitom, ki ga je Koroščeva pripisala zlatarskim obrtnikom v Starem Mêstu na Moravskem, najti tudi na Hrvaškem.11 To spet opozarja, da samo po sebi anonimno arheološko gradivo tako decidiranih zaključkov, kot jih je naredila Koroščeva, ne dopušča.

A pri tem se je nič manj za vprašati, ali je v Pseudoarnulfinumu omenjenega enigmatičnega Karantanca res mogoče izenačiti s Kocljem. Vprašanje, ki se postavlja je, zakaj bi pisec »ptujskega odlomka«, prevzetega v Pseudoarnulfinum, imel nekoga, ki po znanih virih ni bil povezan s Karantanijo in ni imel tam niti posesti niti oblasti, ki se je rodil v Nitri na današnjem Slovaškem in je svoje odraslo življenje preživel v Spodnji Panoniji, ki ji je kot frankovski 11 Macháček in Pavlovič, 2018, str. 142.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

grof – in gentilni knez obenem – vladal iz Blatenskega kostela, imel za Karantanca. Na vzhodnofrankovskem dvoru, v nadškofijskem Salzburgu ali med frankovsko-bavarsko elito, to je v krogu, kjer se je Kocelj dokumentirano gibal in znotraj katerega je edino lahko prišlo do obtožbe in obsodbe veleizdaje, so ga poznali kot človeka, ki rezidira oziroma prihaja iz Panonije in ne iz Karantanije. S tem pa se na novo odpira tudi vprašanje, kaj dejansko vemo o Kocljevem koncu. In ne nazadnje se ob vseh teh vprašanjih lahko vprašamo še, kaj sploh vemo o Kocljevi identiteti. Jo je res mogoče imeti za slovensko oziroma karantansko in njegovo gospostveno območje v Spodnji Panoniji že kar za slovensko državo? Kdo je torej bil Kocelj in kaj je bila njegova spodnjepanonska »država«?

Kocelj je bil rojen v Nitri na današnjem zahodnem Slovaškem, kjer je bil njegov oče Pribina v dvajsetih letih 9. stoletja knez oziroma je tam gospodoval.12 Tu je enkrat med letoma 821 in 833, morda 827/28, salzburški nadškof Adalram posvetil Pribini cerkev, ki je stala na njegovi lastnini in je bila očitno lastniška.13 Posvetitev cerkve, ki je prva v pisnih virih izpričana cerkev v slovanskem svetu severno od Donave, s strani salzburškega nadškofa kaže, da je imel Pribina že takrat stike z ljudmi iz vodilnega sloja bavarsko-frankovske soseščine.

Predvsem pa se postavlja vprašanje, zakaj je dal kot poganski knez zgraditi cerkev v središču svojega nitranskega gospostva. Odgovor na to vprašanje ponuja prav Kocelj, ki je bil po vsej verjetnosti v tej cerkvi krščen, kajti kasneje je bil na frankovskem ozemlju po ukazu Ludvika Nemškega v salzburškem Traismauerju v spodnjeavstrijskem Podonavju krščen samo Pribina, ne pa tudi njegov sin.14 Rajko Nahtigal je že leta 1939 pokazal, da je Kocelj ljubkovalna oblika (hipokoristikon) imena Kadaloh in da Kocelj torej ni nosil slovanskega, ampak izpeljanko iz staronemškega imena Kadaloh.15 Nič manj pomembno ni opozorilo Herwiga Wolframa, da je imel Kocelj v bavarskem Traungauu dedno posest, hereditas,16 in sicer ravno tam, kjer je imel svojo posest tudi Wilhelm I. († po 18. 1. 853),

12 Wolfram, 2013, str. 186, meni, da je bil Kocelj rojen v drugem desetletju 9. stoletja; Grivec, 1938, str. 28, postavlja njegovo rojstvo v čas okrog 825.

13 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 11; za datum posvetitve gl. Kos, 1936, str. 74 sl.

14 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 10.

15 Nahtigal, 1939, str. 1 sl., zlasti 13; isti, 1949, str. 303 sl.; Grafenauer, 1952–1953, str. 182 sl.

16 TR, št. 37; Wolfram, 1979, str. 128 in op. 57.

107

108

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ki je že v dvajsetih letih 9. stoletja izpričan kot tamkajšnji grof.17 Podatke o Kocljevem imenu, njegovi bavarski posesti in krščanski cerkvi sredi poganske Nitre lahko najlažje razložimo in povežemo s predpostavko, da je imel Pribina za ženo po imenu nepoznano pripadnico visokoplemiške rodbine bavarskih Wilhelmincev (iz katere je kasneje prišel tudi mož Heme Krške), ki je spadala med vodilne v bavarski Vzhodni krajini in bila v bojih za oblast v zadnjih dveh desetletjih 9. stoletja skoraj v celo uničena – zato je bila v modernem zgodovinopisju celo označena za bavarske Kennedyje.18 Pribina je dal torej po vsej verjetnosti zgraditi cerkev v Nitri za svojo bavarsko ženo, iz tega zakona rojeni Kocelj, ki je bil po materini strani Wilhelminec in Bavarec, pa ni prejel samo staronemškega imena, ampak po materi tudi dediščino v Traungauu.19 Na povezave Pribine in Koclja z Wilhelminci opozarja tudi bratovščinska knjiga samostana v Reichenauu na Bodenskem jezeru, kjer sta skupaj vpisana Uuillihelm in Chezil,20 nek Wellehelm pa je leta 850 v Blatenskem kostelu prisostvoval posvetitvi Marijine cerkve in sporazumu med salzburškim nadškofom Liupramom in Pribino glede duhovnika Dominika.21 Pribina, ki se je še kot poganski gentilni knez sorodstveno povezal z bavarsko visokoplemiško rodbino grofovskega ranga, je tako eden najbolj markantnih v vrsti ne tako redkih primerov, ki opozarjajo, da so se frankovsko-bavarske in slovanske elite, ki so se srečevale v kontaktni coni, medsebojno priznavale kot socialno enakovredne, se povezovale in tudi skupaj politično nastopale.22 Najverjetneje leta 833 je moravski knez Mojmir (I.) pregnal Pribino iz Nitre.23 S sinom Kocljem in z vojaškim spremstvom (to naj bi po moderni oceni štelo do nekaj sto konjenikov, k čemur je treba prišteti še njihove družine)24 je zbežal čez Donavo, kjer ga je 17 Za posest grofa Wilhelma I. v Traungauu gl. D LD, št. 64, TR, št. 26, 27; Störmer, 1973, str. 219. Leta 829 je kot tamkajšnji grof vodil sodni zbor v Puchenauu pri Linzu, na katerem so določil mejo med freisinško posestjo in ozemljem Slovanov, ki jih je vodil Tehelin; gl. TF 1, št. 548; Wolfram, 1980, str. 19 sl.

18 Za Wilhelmince gl. Mitterauer, 1963, str. 104 sl., 178 sl.; Störmer, 1973, str. 227 sl.; Bowlus, 1995, str. 269 sl.; Wolfram, 1995a, str. 255; Štih, 2000, str. 241 sl.

19 Gl. Wolfram, 1979, str. 128 in op. 57; isti, 2013, str. 185 sl.; Štih, 1995, str. 36 in op. 105.

20 Verbrüderungsbuch Reichenau, str. 134/A1; Schmid, 1986, str. 196 sl.

21 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 11.

22 Gl. Štih, 2014b, str. 13 sl.

23 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 10; za kronologijo gl. Kos, 1936, str. 73.

24 Wolfram, 2013, str. 175. V viru je Pribinovo vojaško spremstvo skrito za dikcijo cum suis, gl. Hellmann, 1988, str. 6.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

↑ Cerkev sv. Hadrijana, kjer je deloval Metod, in desno od nje sveže izkopana cerkev Janeza Krstnika v Blatenskem kostelu.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

na ozemlju bavarske Vzhodne krajine sprejel najvišji reprezentant tamkajšnje frankovske oblasti, prefekt Ratbod. Pribinov beg k Bavarcem na ozemlje, ki mu je vladal vnuk Karla Velikega, je toliko bolj razumljiv prav zaradi njegovih rodbinskih povezav, zaradi česar se v drugačni luči kaže tudi njegova kasnejša nadvse uspešna integracija v krog frankovsko-bavarske elite. Vsekakor Pribina in Kocelj leta 833 nista prišla v neznano deželo in med neznane ljudi, njun beg pa je bil povezan z gentilno konsolidacijo šele leta 822 prvič omenjenih Moravanov. V njej je moral Mojmir I., začetnik oziroma prvi poznani pripadnik rodbine, ki je nato vladala »Velikomoravski«25 do njenega uničenja v začetku 10. stoletja, uveljaviti in utrditi svojo oblast v boju s konkurenti, med katere je sodil tudi Pribina.

Po nekajletnih težavah, ki so Pribino in njegovo skupino vodile celo do Bolgarov, je Ludvik Nemški okrog leta 840 podelil Pribini v fevd »del Spodnje Panonije okrog reke Zale« zahodno od Blatnega jezera, kjer je zgradil svojo novo prestolnico – Blatenski kostel.26 25 To v zgodovinopisju uveljavljeno ime omenja edino Constantinus Porphyrogenitus, De administrando imperio c. 13 (ή μεγάλη Μοραβία), vendar je bilo napačno interpretirano, saj ga je treba razumeti v pomenu stara, oddaljena in ne velika Moravska. Gl. Belke in Soustal, 1995, str. 89 in op. 87.

26 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 11; za kronologijo gl. Kos, 1936, str. 78; Wolfram, 2013, str. 184.

109

110

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Nekdanji knez iz Nitre je na panonski ravnici končno našel svojo novo domovino.

Kot vazal frankovskega kralja je gospostveno organiziral Spodnjo Panonijo, v katero so začeli prihajati bavarski in slovanski kolonisti, salzburška nadškofija, ki ji je Panonija severno od Drave cerkveno pripadala že od leta 796, pa je šele tedaj lahko začela uveljavljati svoje pravice in izvrševati dušnopastirske naloge: salzburški nadškof je tam samo v času Pribine posvetil 17 cerkva in v času Koclja še 14 ter pri njih nastavil duhovnike.27 Zaradi zveste službe in uspešnega dela je Ludvik Nemški leta 848 spremenil Pribini prvotni fevd v alod oziroma neomejeno lastnino in ga, še bolj pomembno, postavil za grofa v Spodnji Panoniji.28 Pribina, ki je med svojimi ljudmi imel položaj kneza, je sedaj postal še podaljšana roka frankovskega kralja na območju, ki se je raztezalo od Ptuja in Drave na zahodu do Pécsa na vzhodu. Pribina je od vseh v frankovsko-bavarsko elito uspešno integriranih Slovanov dosegel najvišji položaj v hierarhiji frankovske oblasti. Z izjemo njegovega sina in naslednika Koclja noben Slovan 9. stoletja ni postal frankovski grof.

Pribino so leta 860 ubili njegovi stari sovražniki Moravani in v Spodnji Panoniji ga je v njegovi dvojni vlogi kneza in frankovskega grofa nasledil sin Kocelj. Sprva je nadaljeval s Salzburgu naklonjeno politiko, dokler nista na poti z Moravske leta 867 prišla v Blatenski kostel Konstantin in Metod ter obrnila vse na glavo. Navdušen nad njunim slovanskim bogoslužjem je Kocelj podprl Metoda, ki je po bratovi smrti stopil v službo rimskega papeža in kot papeški legat ter misijonski nadškof za panonske in moravske Slovane leta 869 kratek čas rezidiral v Blatenskem kostelu in deloval v Spodnji Panoniji, ki so jo morali salzburški duhovniki zapustiti. A že leta 870 so frankovskobavarski nasprotniki na Moravskem ujeli Metoda in izginil je za samostanskimi zidovi nekega bavarskega ali švabskega samostana.

Papež je leta 873 sicer dosegel njegovo izpustitev, a obenem omejil njegovo delovanje le na Moravsko, medtem ko se je Spodnja Panonija vrnila pod salzburško cerkveno jurisdikcijo.29 Vrnitev na staro stanje dokumentira že omenjena posvetitev cerkvice »grofa Gozwina« na Ptuju, ki so jo v Salzburgu v svoje anale vpisali zato, ker je simbolizirala njihov triumf nad Metodom 27 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 11, 13.

28 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 12; gl. Štih, 1994, str. 218 sl.

29 Gl. Grivec, 1960, 68 sl., 86 sl.; Dvornik, 1970, str. 128 sl., 146 sl.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

in je nosila pomembno sporočilo: Spodnja Panonija je zopet naša; ni več del Metodove panonsko-moravske nadškofije, ampak se je vrnila pod cerkveno jurisdikcijo salzburških nadškofov, ki so tam že od časa Karla Velikega in (nad)škofa Arna edini imeli pravico posvečevati cerkve!30 Toda Ernst Klebel, odkritelj t. i. Največjih salzburških analov v admontski redakciji iz 12. stoletja, ki je najbližja izgubljeni predlogi, je že leta 1921 dopuščal možnost, da je z Gozwinom pravzaprav mišljen Kocelj, čigar ime je bilo koruptno zapisano, kar je leta 1949 ponovil tudi Hans Pirchegger.31 Mnenje je dokončno utrdil Michael Mitterauer leta 1963 z opozorilom, da je ime Gozwin popolnoma nepoznano tako v staronemški onomastiki kot med vzhodnofrankovskim visokim plemstvom 9. stoletja in da njegove druge omembe niso poznane.32 Grof Gozwin se tako kaže kot fantomska figura kasnejših prepisovalcev in danes velja prepričanje, da je nadškof Teotmar leta 874 na Ptuju posvetil cerkev, ki jo je dal zgraditi grof Kocelj.33 Dejstvo, da je salzburški nadškof posvetil Kocljevo lastniško cerkev, bi lahko pomenilo, da sta se sprti strani pomirili34 – morda celo kot del doseženega kompromisa bavarskega episkopata s papežem v sporu glede Metoda in njegove velike moravsko-panonske dieceze.35 V prid temu mnenju govori tudi, da so v Salzburgu Koclja ob času posvetitve njegove cerkve še vedno imeli za grofa. To obenem pomeni, da je moral še vedno uživati tudi zaupanje ostarelega Ludvika Nemškega oziroma njegovega sina Karlmana, ki je od leta 865 30 Gl. Conversio Bagoarirum et Carantanorum c. 14.

31 Klebel, 1921, str. 5 in op. 108; Pirchegger, 1949, str. 250.

32 Mitterauer, 1963, st. 162 in op. 13.

33 Gl. npr. Grafenauer, 1970, str. 159; Dopsch, 1983, str. 189 in op. 242; Wolfram, 1995b, str. 315 in op. 663; Štih, 2001, str. 78.

34 Tako že Mitterauer, 1963, str. 163 in op. 13.

35 Papež Janez VIII. je poleti 873 preko svojega legata škofa Pavla iz Ancone in z grožnjami bavarskim škofom, da jih bo izobčil, sicer dosegel Metodovo izpustitev in jim, kot tudi Ludviku Nemškemu, obenem sporočal, da spada panonska Cerkev že od davnine pod apostolski sedež, katerega pravice ne zastarajo, in da je zato sklicevanje na število let, odkar v Panoniji deluje Salzburg oziroma bavarski episkopat, brezpredmetno, saj privilegijev rimske Cerkve ne omejuje noben čas (Fragmenta registri Iohannis VIII. papae, št. 15, 21). V resnici pa je pristal na kompromis. Spodnjo Panonijo je spet prepustil Salzburgu, Metodovo nadškofijo pa je omejil na Moravsko (Registrum Iohannis VIII. papae, št. 255). Pri tem vemo, da je bil Kocelj najkasneje od leta 869 v rednih stikih s papežem, kar potrjujejo tako papeška pisma (Fragmenta registri Iohannis VIII. papae, št. 17, 19) kot Žitje Metoda c. 8, ter da je odigral pomembno vlogo v postavitvi Metoda za papeškega legata in nadškofa. Zato je lahko bil deležen papeške zaščite.

111

112

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

samostojno gospodoval v bavarski Vzhodni krajini.36 Trditev, da se je leta 869 pridružil uporu Rastislava in Svetopolka proti Frankom,37 ni nikjer dokumentirana in je tudi napačno formulirana, saj ni šlo za upor Moravanov, ampak za široko zastavljeno ofenzivo Ludvika Nemškega proti slovanskim sosedom severno od Donave. V njej so turingijski in saški kontingenti pod vodstvom Ludvikovega istoimenega srednjega sina napadli Sorabe in Čehe, najstarejši Karlman je iz Vzhodne krajine vodil bavarsko vojsko proti Svetopolku, katerega središče je bilo v Nitri, najmlajši sin Karl pa je namesto obolelega kralja poveljeval frankovskim in alemanskim četam, ki so v dolini Morave napadle Rastislava.38 Anali iz Fulde, ki podrobno poročajo o tej vojni, ne vedo nič o sodelovanju Koclja in njegovih spodnjepanonskih Slovanov na strani Moravanov. Zato pa podrobno opisujejo izdajstvo nekega drugega grofa iz bavarske Vzhodne krajine, karantanskega Gundakarja – o katerem bo nekaj več povedano v nadaljevanju – ki se je bojeval in padel na strani Rastislava. Upravičeno lahko predpostavimo, da bi analist omenil tudi Koclja, če bi se ta pridružil Rastislavu in Svetopolku ter postal s tem v frankovski perspektivi izdajalec. Če je že bil udeležen v tej vojni, je prej pričakovati, da je s svojim spodnjepanonskim kontingentom sodeloval v vojski Karlmana, kateremu je bil neposredno podrejen.

Povedano napeljuje na sklep, da bavarski škofje grožnje Koclju, ki so jo po Žitju Metoda izrekli poleti 873, niso uresničili,39 niti se Kocelj ni pridružil »uporu« Moravanov in tudi ni bil obsojen kot veleizdajalec. Slednje se zdi malo verjetno tudi zato, ker je, kot je opozoril Heinz Dopsch, komaj predstavljivo, da bi takšnemu človeku salzburški nadškof posvetil cerkev.40 In še manj zato, ker je zaradi veleizdaje obsojenega anonimnega Karantanca Pseudoarnulfinuma pač v prvi vrsti treba iskati med ljudmi, ki so tudi dejansko bili povezani s Karantanijo in so bili obenem kraljevi fideles – torej predvsem v krogu tamkajšnjih nosilcev oblasti in prejemnikov kraljevih darovnic in privilegijev.

Med njimi izstopajo kot možni kandidati za ta nečastni naslov zlasti trije. Prvi je že omenjeni karantanski grof Gundakar. Prvič se 36 37 38 39 40

Wolfram, 1995, str. 163.

Grafenauer, 1965, 96.

Annales Fuldenses a. 869; Dümmler, 1887, str. 276 sl.; Goldberg, 2004, str. 78 sl. Žitje Metoda c. 10 poroča samo o izrečeni grožnji, ne pa tudi, da je bila uresničena.

Dopsch, 1986, str. 330 in op. 112.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

verjetno omenja v neki tradicijski notici samostana Mondsee iz leta 823 kot sin za Attergau pristojnega grofa Deotrika.41 Njegova družina je morda bila frankovskega izvora, vendar je imela že v agilulfinškem obdobju posestva na Bavarskem in je bila zelo zgodaj prisotna tudi v bavarski Vzhodni krajini, kjer je imela v »pokrajini Avarov« ob reki Litvi že pred letom 833 posest.42 Gundakar je bil pristaš in vazal Karlmana, sina Ludvika Nemškega, kateremu je oče leta 856 prepustil upravo bavarske Vzhodne krajine, kjer je začel voditi samostojno politiko in je do leta 861 v njej zamenjal Ludviku Nemškemu zveste grofe s svojimi ljudmi. Med žrtvami Karlmanove politike so bili karantanski grof Pabo, prav tako v Karantaniji delujoči grof Witagowo, kot tudi grofa Rihari »iz Sombotela« in Pribina iz Blatenskega kostela, ki je padel v boju z Moravani, s katerimi se je Karlman povezal in zasedel Bavarsko do reke Inn.43 Leta 863 je skušal Ludvik Nemški s silo pokoriti upornega sina, ki je za naslednika odstavljenega Paba v Karantaniji postavil Gundakarja. Ta je popeljal karantanske čete do spodnjeavstrijske reke Schwarza, kjer naj bi kralju preprečil prehod proti Semmeringu in v dolino Mure. Toda Gundakar je izdal Karlmana in z vsem svojim moštvom prestopil na stran Ludvika Nemškega. Ta ga je za nagrado in v skladu s predhodnim dogovorom postavil za prefekta celotne Vzhodne krajine, nepokorni Karlman pa je končal v Regensburgu v neke vrste hišnem priporu.44 Po pomiritvi Ludvika Nemškega s Karlmanom leta 865, ko je slednji ponovno postal prefekt na bavarskem vzhodu, je Gundakar zopet dobil grofovski položaj v Karantaniji. Toda že naslednje leto je bil verjetno vpleten še v zaroto Ludvika Mlajšega, drugega sina Ludvika Nemškega, proti očetu, zaradi česar je izgubil svoj položaj v Karantaniji.45 Gundakar, ki je po besedah fuldskega analista »z večkrat prelomljeno prisego in zvijačnimi napadi na Ludvika Nemškega in njegove sinove prelomil zvestobo«, je prestopil na stran moravskega Rastislava. Tam je po besedah istega pisca vodil v vojni leta 869 kot rimski Katilina, more Catilino, moravski vojaški oddelek proti rojakom, a kot da bi bil ohromljen, ni mogel držati orožja, ker so ga sv. Emeram in drugi svetniki, na 41 TM, št. 102.

42 D LD, št. 9; Mitterauer, 1963, str. 177 sl.

43 Mitterauer, 1963, str. 161 sl.; Štih, 1994, str. 217 sl.; Wolfram, 1995a, str. 251 sl.

44 Annales Fuldenses a. 863; Dümmler, 1887, str. 50 sl., 277; Mitterauer, 1963, str. 176; Wolfram, 1995a, str. 254.

45 Dümmler, 1887, str. 153.

113

114

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

katere je prisegel zvestobo Ludviku Nemškemu in njegovim sinovom, kaznovali za njegovo odpadništvo. Ubit je bil takoj na začetku spopada in tako »prejel zasluženo nagrado od Boga za svojo nezvestobo«.

Analist še dodaja, da je Ludvik Nemški po prejemu novice o koncu osovraženega izdajalca ukazal v Regensburgu zvoniti z vsemi zvonovi in opraviti zahvalne molitve.46 Drugi, ki bi lahko bil anonimni Karantanec Pseudoarnulfinuma, je Ruodpert iz rodbine bavarskih Wilhelmincev, ki ji je pripadala tudi Pribinova žena in Kocljeva mati. Ruodpert je pripadal generaciji vnukov Wilhelma I., ki smo ga spoznali kot grofa v Traungauu.47 Arnulf ga je po zasedbi vzhodnofrankovskega prestola leta 887 postavil za grofa v Karantaniji, njegovega bratranca Engilšalka II. pa za enega od mejnih grofov na vzhodu.48 Leta 893 so Engilšalka II. njegovi nasprotniki v Regensburgu ujeli in oslepili. Njegov bratranec in Ruodpertov brat Wilhelm III. se je v želji po maščevanju povezal z moravskim Svetopolkom, Arnulfovim najhujšim sovražnikom. Zarota je bila odkrita, Wilhelm je bil obsojen veleizdaje (reus maiestatis habebatur) in obglavljen. Ruodpert, ki je moral tudi veljati za izdajalca, se je rešil z begom na Moravsko, kjer se je po poročilu Analov iz Fulde skrival kot exul, izgnanec. Toda Svetopolk, stari nasprotnik njegove družine, ga je dal skupaj z njegovim celotnim spremstvom ubiti.49 Tretji, za katerim bi se lahko skrival anonimni Karantanec, pa je Henrik iz bavarske vojvodske rodbine Luitpoldingov. Bil je sin vojvode Bertolda († 947), katerega je na Bavarskem nasledil brat kralja Otona I. in Bertoldov svak Henrik I. († 955). Leta 974 se je njegov sin in naslednik v bavarskem vojvodstvu Henrik II., ki je šel v zgodovino kot Prepirljivec, prvič in nato leta 976 še drugič uprl svojemu cesarskemu bratrancu Otonu II., ki je upornega vojvodo na državnem zboru v Regensburgu istega leta odstavil. Na njegovo mesto je postavil svojega drugega sorodnika, švabskega vojvodo Otona, ki je sedaj vladal dvema vojvodinama, predvsem pa je od

46 Annales Fuldenses a. 869; Dümmler, 1887, str. 277; Mitterauer, 1963, str. 177; Wolfram, 1995a, str. 320.

47 Gl. op. 17.

48 D Arnolf, št. 63, 109; gl. Mitterauer, 1963, str. 180 sl.; Wolfram, 1995a, str. 269 sl.; Bowlus, 1995, str. 270 sl.

49 Annales Fuldenses a. 893; Mitterauer, 1963, str. 180 sl.; Bowlus, 1995, str. 269 sl.; Wolfram, 1995a, str. 270; Svetina, 1998, str. 179 sl.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Bavarske ločil Karantanijo, jo povzdignil v vojvodino in za njenega prvega vojvodo postavil na začetku omenjenega Bertoldovega sina Henrika (I.). Toda lojalnost novega vojvode, na katero je računal cesar, je bila kratkega daha. Prvi koroški vojvoda se je že naslednje leto, 977, pridružil upornemu Henriku II. Prepirljivcu, ki je hotel s češko pomočjo ponovno osvojiti oblast na Bavarskem. Poskus je propadel in na državnem zboru v Quedlinburgu oziroma Magdeburgu sta bila spomladi 978 oba Henrika pred knežjim sodiščem spoznana za kriva izdaje in poslana v izgnanstvo.50 August Jaksch je bil prepričan, da je z anonimnim Karantancem Pseudoarnulfinuma mišljen prav prvi koroški vojvoda Henrik. Kazen za izdajstvo naj bi ga doletela že ob cesarskem obleganju Passaua, v katerega sta se oba Henrika zabarikadirala v zgodnji jeseni 977 in kjer je Oton II. 31. oktobra potrdil salzburški Cerkvi celotno posest. To je storil z listino, katere besedilo je skorajda identično s Pseudoarnulfinumom, se pa nanj ne sklicuje, in vsebuje tudi »ptujski odlomek« z anonimnim Karantancem vred,51 pri čemer je Jaksch menil, da je bil Pseudarnulfinum napisan na osnovi te listine in ne obratno.52 Kritika je to mnenje zavračala predvsem z argumentom, da v Salzburgu vendarle niso mogli biti tako naivni, da bi v listino, ki naj bi jo izstavil Arnulf, vpletli, pa čeprav zamegljeno v obliki anonimnega Karantanca, splošno poznanega sodobnika.53 Pri tem so spregledali, da po Jakschevem mnenju Pseudoarnulfinum takrat sploh še ni bil sfabriciran in da ni mogel služiti kot predloga za D O II 165.

Bolj pomembno se zdi, da je tako v D O II 165 kot v Pseudoarnulfinumu rečeno, da je anonimni Karantanec svojo posest na Ptuju izgubil potem, ko je bil sodno spoznan za izdajalca, kar za prvega koroškega vojvodo Henrika konec oktobra 977 še ni moglo veljati, saj je bila takšna razsodba

50 MC 3, št. 140, 148; Fräss-Ehrfeld, 1984, str. 105 sl., 111 sl; Deutinger in Dendorfer, 2017, str. 274 sl., zlasti 277 sl.

51 D O II, št. 165.

52 Gl. MC 3, št. 147 (komentar). Dejansko na podlagi D O II, št. 165 ni mogoče zaključiti, da je bil Pseudoarnulfinum takrat že sfabriciran, saj je v njeni naraciji rečeno le, da Oton II. potrjuje salzburški Cerkvi posest, ki so jo nostri antecessores…concesserunt. Slabih pet let kasneje je Oton II. 18. maja 982 v Tarantu v Apuiliji še enkrat (?) potrdil salzburški Cerkvi vso njeno posest (D O II, št. 275; gl. Štih, 2014a, str. 182), in sicer tako, da je nadškof Friderik predložil v potrditev pręceptum Arnolfi regis, to je Pseudoarnulfinum, ki je takrat torej zagotovo že obstajal.

53 Gradivo 2, str. 223 in op. 6; Pirchegger, 1949, str. 250; Hauptmann, 1950, str. 246.

115

116

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sprejeta šele na državnem zboru v Quedlinburgu oziroma Magdeburgu konec marca ali v začetku aprila naslednjega leta.54 Ker je v ptujskem odlomku Pseudoarnulfinuma za anonimnega Karantanca izrecno rečeno, da je bil obsojen zaradi izdaje Arnulfa (quia reus magestatis nostrae criminatus est), se zdi najbolj verjetno, da je z njim mišljen karantanski grof Ruodpert. Bil je namreč edini od predstavljene trojice, ki je deloval v času Arnulfovega vladanja.

Na očitek, da ni nobenega dokaza, da je na Ptuju imel posest,55 pa je mogoče reči, da je s Pribinovo in Kocljevo posestjo vendarle izpričana najmanj kognatska posest Wilhelmincev na Ptuju in da bi Ruodpert do svoje ptujske posesti lahko prišel prav preko Koclja, s katerim je bil sorodstveno povezan in je umrl najmanj trinajst let, verjetno pa še več, pred Ruodpertom. Zadnja vest, ki jo imamo o Koclju, izvira iz regensburške tradicijske notice, s katero je diakon Gundbat podaril z dovoljenjem svojega gospoda Arnulfa samostanu sv. Emerama v Regensburgu svojo posest ob Blatnem jezeru in jo skupaj s posestjo ob Rabi, ki jo je samostanu podaril Chezil dux iam quondam, prejel v doživljenjski užitek.56 Notico, v kateri se Arnulf omenja kot kraljevi sin, filius regalis, je torej treba datirati v čas vlade njegovega očeta Karlmana (876–880) in v njej je Kocelj že označen kot pokojni. Umrl je najkasneje za časa Karlmana, lahko pa tudi že v zadnjih dveh letih vladanja Ludvika Nemškega, po tistem, ko mu je bila na Ptuju 874 posvečena cerkev. Svetoemeramska notica obenem dokončno potrjuje, da z anonimnim Karantancem ni mogel biti mišljen niti Kocelj, ki je umrl pred nastopom Arnulfove vlade in ga zato tudi izdati ni mogel.

Od na začetku predstavljenega narativa, da so Franki Koclja zaradi podpore Metodu in upora proti frankovski oblasti obsodili kot veleizdajalca in ga razlastili, na položaju spodnjepanonskega grofa pa ga je že leta 874 nasledil Gozwin, ni ostalo tako rekoč nič. Niti ga ni nasledil Gozwin niti ni bil obsojen in razlaščen zaradi veleizdaje.

Posvetitev njegove cerkve na Ptuju s strani salzburškega nadškofa in oznaka grof ob njegovi zadnji živi omembi sugerirata, da je do smrti, ki je sledila kmalu zatem, Kocelj ostal na položaju spodnjepanonskega grofa in da so bila nasprotja zaradi podpore Metodovega delovanja v Panoniji zglajena.

54 MC 3, št. 148; RI 2/2, št. 763c.

55 Pirchegger, 1912, str. 313.

56 TR, št. 86; gl. tudi Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 13; Wolfram, 2013, str. 212.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Ostane še vprašanje, kaj lahko na podlagi povedanega rečemo o Kocljevi identiteti in njegovi »državi«. Razglašati ga za slovenskega kneza in mu pripisovati slovensko identiteto je seveda zgodovinsko anahrono, ker te v 9. stoletju še ni bilo.57 Isto velja seveda tudi za slovaško retrogradno nacionalizacijo Pribine in Koclja, ki je hotela v obeh videti Slovaka.58 Tudi ni videti razloga, da bi ga imeli za Karantanca. Kar lahko rečemo za Koclja, je naslednje: nedvomno je govoril slovanski jezik, zaradi česar je sploh lahko vzljubil slovansko bogoslužje in se celo naučil glagolice59 ter se posledično imel za Slovana.60 Zaradi bavarske matere je pričakovati, da je govoril tudi starovisokonemščino Bavarcev. Poleg tega je njegovo identiteto nedvomno močno zaznamovala krščanska vera, ki jo je na svojem gospostvenem območju v Spodnji Panoniji močno podpiral tako v času, ko je tam imel cerkveno jurisdikcijo Salzburg, kot tudi, ko je prešla na Metoda.61 Za Kocljevo samorazumevanje – še bolj pa to velja za njegovega očeta Pribino, ki je tam gospodoval – je določeno vlogo skoraj zagotovo morala imeti tudi njegova prvotna domovina s središčem v Nitri. Tam je preživel vsaj del otroštva, z njo so ga vezali predniki in z nitransko domovino sta s Pribino tudi po svojem begu na frankovsko ozemlje komaj verjetno pretrgala vse stike.62 Z njo ju je povezovalo tudi vojaško spremstvo, ki jima je zvesto sledilo na njuni odisejadi v novo panonsko domovino. Prav tako ni mogoče prezreti, da se je Pribina uspešno integriral v bavarsko plemiško elito, od koder je prihajala njegova žena in Kocljeva mati, kar ni moglo ostati brez posledic za Kocljevo samorazumevanje in identiteto.

Koliko se je imel za Bavarca, je komaj mogoče presoditi, je pa nosil staronemško-bavarsko ime in verjetno mu je bil prav zaradi njegovih bavarskih sorodnikov blizu regensburški svetnik Emeram, kateremu je bila posvečena tudi (kasneje škofijska) cerkev v Nitri, v kateri je bil

57 Gl. npr. Štih, 2005; isti, 2006; isti, 2007.

58 Gl. npr. Vykupil, 1999, str. 85 sl.

59 Žitje Konstantina c. 15.

60 TF 1, št. 887 (comes de Sclauis nomine Chezul).

61 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 13; Žitje Metoda c. 15; Žitje Metoda c. 8, 10.

62 Kocelj je moral že pred prihodom Konstantina in Metoda v Blatenski kostel leta 867 imeti stike s slovanskima apostoloma, saj sta brata, ki sta bila z Moravske preko Benetk namenjena domov, morala zaradi tega obiska narediti kar precejšen ovinek od Jantarne poti, ki je že od prazgodovine povezovala Baltik in s tem tudi moravski prostor s severnim Jadranom.

117

118

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

prejkone krščen.63 Čaščenje sv. Emerama je v Nitro zelo verjetno prišlo s Kocljevo materjo, v katere rodbini so daritve temu svetniku dobro dokumentirane ravno v času, v katerem je bila okvirno posvečena prva cerkev v Nitri.64 Prav temu svetniku oziroma istoimenemu samostanu v Regensburgu je kasneje iz svoje dediščine po materi v bavarskem Traungauu kot tudi iz svoje posesti ob reki Rabi daroval tudi Kocelj.65 Glede Kocljeve »države«, iz katere je treba pridevnik »slovenski« črtati že iz na začetku predhodnega odstavka navedenega razloga, pa je mogoče reči naslednje: (Spodnja) Panonija je postala z zmago Karla Velikega nad Avari konec 8. stoletja del frankovskega ozemlja oziroma ozemlja, nad katerim so v 9. stoletju imeli vrhovno oblast frankovski kralji in cesarji iz karolinške dinastije. Ti so v njej tudi razpolagali z zemljo, ki so jo podeljevali, in podlaga Kocljeve »države« je ena od takšnih darovnic, s katero je Ludvik Nemški okrog leta 840 podelil Pribini v fevd del ozemlja ob reki Zali in Blatnem jezeru in ga nekaj let kasneje spremenil v alod. Pribinova in nato Kocljeva »država«, ki jo je pravilneje imenovati gospostvo, je tako zrasla iz fevdne podelitve vzhodnofrankovskega kralja, na ozemlju pod njegovo oblastjo, Pribina in Kocelj pa sta bila obenem kot grofa v Spodnji Panoniji tudi njegova tamkajšnja najvišja predstavnika.66 Nobenega razloga torej ni, da bi to gospostveno tvorbo imeli za slovensko državo – niti v času, ko se je Kocelj odločil za Metoda, prelomil z usmeritvijo svojega očeta in začel vsaj v cerkvenih zadevah voditi samostojn(ejš)o politiko. A hkrati to še ne pomeni, da Pribinova in Kocljeva zgodovina ni tudi del slovenske zgodovine, le da jo moramo razumeti teritorialno in ne nacionalno, saj je pod njuno gospostvo spadalo tudi današnje slovensko ozemlje vzhodno od Ptuja in Drave.

63 Nitra je postala sedež škofije leta 880, njen prvi škof pa je bil Aleman Wihing, Metodov sufragan in njegov največji nasprotnik znotraj moravskega klera obenem; gl. Grivec, 1960, str. 124 sl; Dvornik, 1970, str. 167 sl. Patrocinij sv. Emerama (ecclesia beati Emerami martyris in … castro nostro Nitra situata) se prvič omenja leta 1006 v listini madžarskega kralja Štefana I., s katero je ob svojem obisku Nitre podaril tamkajšnjemu kapitlju posest in pravice (CDES 1, št. 51).

64 TR, št. 26, 27; gl. Steinhübel, 1999, str. 67.

65 TR, št. 37, 86.

66 Conversio Bagoariorum et Carantanorm c. 11, 12.

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

viri Annales Fuldenses sive Annales regni Francorum orientalis, obj. G. H. Pertz in F. Kurze, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumenta Germaniae Historica separatim editi [7]. Hannover: Hahn 1891.

Annales Iuvavenses maximi, obj. H. Bresslau, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores 30/2. Leipzig: Hiersemann 1934, str. 732–743.

Gradivo 2 – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 2, obj. F. Kos. Ljubljana: Leonova družba 1906.

MC 3 – Monumenta historica ducatus Carinthiae 3, obj. A. Jaksch. Klagenfurt: Kleinmayr 1904.

Registrum Iohannis VIII. papae, obj. E. Caspar, Monumenta Germaniae Historica, Epistolae 7, Annales Sancti Rudberti Salisburgenses, obj.

Epistolae Karolini aevi 5. Berlin: Weidmann 1928, W. Wattenbach, Monumenta Germaniae Historica, str. 1–272.

Scriptores 9. Hannover: Hahn 1851, str. 758–810.

RI 2/2 – Regesta Imperii 2, Sächsisches Haus Auctarium Garstense, obj. W. Wattenbach, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores 9.

Hannover: Hahn 1851, str. 561–569.

919–1024. 2: Die Regesten des Kaiserreichs unter Otto II. 955 (973)–983, izd. J. F. Böhmer, obj. H. L. Mikoletzky. Graz: H. Böhlaus Nachf. 1950.

CDES 1 – Codex diplomaticus et epistolarius Slovaciae 1 (inde ab a. 805 usque ad a. 1235), obj. R. Marsina. Bratislava: Academia scientarum Slovaca 1971.

SUB 2 – Salzburger Urkundenbuch 2, obj. W. Hauthaler in F. Martin. Salzburg: Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 1916.

Constantinus Porphyrogenitus, De administrando imperio, obj. G. Moravcsik, Corpus fontium historiae Byzantinae 1. Washington DC: Harvard University 2008.

TF 1 – Die Traditionen des Hochstifts Freising 1: 744–926, obj. T. Bitterauf, Quellen und Erörterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte NF 4. München: Rieger‘sche Universitäts-Buchhandlung 1905.

Conversio Bagoariorum et Carantanorum, obj. F. Lošek, Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg, Monumenta Germaniae Historica, Studien und Texte 15. Hannover: Hahn 1997, str. 90–135.

TM – Das älteste Traditionsbuch des Klosters Mondsee, obj. G. Rath in E. Reiter, Forschungen zur Geschichte Oberösterreichs 16. Linz: Oberösterreichisches Landesarchiv 1989.

D LD – Die Urkunden Ludwigs des Deutschen, Karlmanns und Ludwigs des Jüngeren, obj.

P. Kehr, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum Germaniae ex stirpe Karolinorum 1. Berlin: Weidmann 1934.

Verbrüderungsbuch der Abtei Reichenau, obj. J. Autenrieth, D. Guenich in K. Schmid, Monumenta Germaniae Historica, Libri memoriales et necrologia N. S. 1. Hannover: Hahn 1979.

TR – Die Traditionen des Hochstifts Regensburg und des Klosters St. Emmeram, D Arnolf – Die Urkunden Arnolfs, obj. P. Kehr, obj. J. Wiedmann, Quellen und Erörterungen zur Monumenta Germaniae Historica, Diplomata bayerischen und deutschen Geschichte NF 8. regum Germaniae ex stirpe Karolinorum 3. Berlin: München: C. H. Beck 1943.

Weidmann 1940.

Verbrüderungsbuch Reichenau – Das

D O II – Die Urkunden Otto des II., obj. T. Sickel, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 2/1. Hannover: Hahn 1893.

Fragmenta registri Iohannis VIII. papae, obj.

E. Caspar, Monumenta Germaniae Historica, Epistolae 7, Epistolae Karolini aevi 5. Berlin: Weidmann 1928, str. 273–312.

Žitje Konstantina (Vita Constantini), obj. F. Grivec in F. Tomšič, Constantinus et Methodius Thessalonicenses. Fontes, Radovi Staroslovenskog instituta 4. Zagreb: Staroslavenski institut 1960, str. 83–143, 169–213. Žitje Metoda (Vita Methodii), obj. F. Grivec in F. Tomšič, Constantinus et Methodius Thessalonicenses. Fontes, Radovi Staroslovenskog instituta 4. Zagreb: Staroslavenski institut 1960, str. 145–167, 214–238.

119

120

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

literatura Belke K., Soustal, P. (prevedla in komentirala), 1995. Die Byzantiner und ihre Nachbarn. Die De administrando imperio genannte Lehrschrift des Kaisers Konstantinos Porphyrogennetos für seinen Sohn Romanos. Wien: Fassbaender.

Bowlus, C. R., 1995. Franks, Moravians, and Magyars. The Struggle for the Middle Danube 788–907. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.

Deutinger R., Dendorfer J., 2017. Von den Luitpoldingern zu den Welfen. V: A. Schmid, ur.

Das alte Bayern. Von der Vorgeschichte bis zum Hochmittelalter. München: C. H. Beck, str. 262–416.

Dopsch, H., 1983. Die Zeit der Karolinger und Ottonen. V: H. Dopsch, ur. Geschichte Salzburgs.

Stadt und Land I/1. Salzburg: Anton Pustet, str. 157–228.

Dopsch, H., 1986. Slawenmission und päpstliche Politik. Zu den Hintergründen des Methodius-Konfliktes. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 126, str. 303–340.

Dümmler, E., 1887. Geschichte es Ostfränkischen Reiches 2. Leipzig: Duncker & Humblot.

Dvornik, F., 1970. Byzantine Missons among the Slavs. SS. Constantine-Cyril and Methodius.

New Jersey: Rutgers University Press.

Fräss-Ehrfeld, C., 1984. Geschichte Kärntens 1: Das Mittelalter. Klagenfurt: Johannes Heyn.

Goldberg, E. J., 2004. Ludwig der Deutsche und Mähren. Eine Studie zu karolingischen Grenzkriegen im Osten. V: W. Hartmann, ur.

Ludwig der Deutsche und seine Zeit. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, str. 67–94.

Grafenauer, B., 1952–1953. Vprašanje konca Kocljeve vlade v Spodnji Panoniji. Zgodovinski časopis 6–7, str. 171–190.

Grafenauer, B., 1965. Zgodovina slovenskega naroda 2 : Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov. Ljubljana: DZS. Grafenauer, B., 1970. Ptuj v srednjem veku.

Zgodovinski časopis 24, str. 157–175.

Grivec, F., 1938. Slovenski knez Kocelj.

Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna.

Grivec, F., 1960. Konstantin und Method.

Lehrer der Slawen. Wiesbaden: Otto Harassowitz.

Hauptmann, L., 1950. [recenzija] Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark.

Dodatek k zvezkom I. do III. Zgodovinski časopis 4, str. 245–248.

Hellmann, M., 1988. Grundfragen slavischer Verfassungsgeschichte des frühen Mittelalters.

V: isti, Beiträge zur Geschichte des östlichen Europa im Mittelalter. Gesammelte Aufsätze.

Amsterdam: Adolf M. Hakkert, str. 1–18.

Klebel, E., 1921. Eine neuafgefundene Salzburger Geschichtsquelle. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landerskunde 61, str. 1–22.

Korošec, P., 1996. Grob št. 355 z grajske nekropole na Ptuju. Ptujski zbornik 6, str. 405–415.

Korošec, P., 1997. Prispevek k izpovednosti velikega moškega zlatega prstana z grajske nekropole v Ptuju. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Kos, M., 1936. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Ljubljana: Znanstveno društvo.

Kos, M., 1955. Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.

Macháček, J., Pavlovič, D., 2018. Spurs of the Bašelj type – evidence of the connection between Carniolan and Moravian elites in the Early Middle Ages. V: J. Lux, B. Štular, K. Zanier, ur. Slovani, naša dediščina / Our heritage: the Slavs Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, str. 140–159.

Mitterauer, M., 1963. Karolingische Markgrafen im Südosten. Fränkische Reichsaristokratie und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum, Graz-Wien-Köln: Hermann Böhlau Nachf.

Nahtigal, R., 1939. O imenu panonskoslovenskega kneza Koclja. Slovenski jezik 2, str. 1–14.

Nahtigal, R., 1949. O imenu Kocьl‘ь. Slavistična revija 2, str. 303–305.

Pirchegger, H., 1912. Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit.

Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 33, str. 272–319.

Pirchegger, H., 1949. Über steirische Diplome.

V: L. Santiffaler, ur. Festschrift zur Feier des zweihundertjährigen Bestandes des Haus-, Hof- und Staatsarchivs 1. Wien: Druck und Kommissions-Verlag der Österreichischen Staatsdruckerei, str. 247–262.

Pirchegger, H., Dungern, O., 1949.

Urkundenbuch des Herzogtumes Steiermark.

Ergänzungen zu den Bänden I bis III. Graz: Historische Landeskomission Steiermark.

Schmid, K., 1986. Das Zeugnis der Verbrüderungsbücher zur Slawenmission.

Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 126, str. 185–205.

Sluga M., ur., 1979. Zgodovina Slovencev.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

Steinhübel, J., 1999. Die Kirchenorganisation in Neutra um die Jahrtausendwende. Bohemia 40, str. 65–78.

Störmer, W., 1973. Früher Adel. Studien zur politischen Führungsschicht im fränkisch-

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

deutschen Reich vom 8. bis 11. Jahrhundert 1.

Stuttgart: Anton Hiersmann.

Svetina, R., 1998. Zur Bedeutung Karantaniens für die Politik der ostfränkischen Karolinger Arnulf »von Kärnten« und Karlmann. Carinthia I 188, str. 157–183. Štih, P., 1994. Priwina: slawischer Fürst oder fränkischer Graf? V: K. Brunner, B. Merta, ur.

Ethnogense und Überlieferung. Angewandte Methoden der Frühmittelalterforschung.

Wien-München: Oldenbourg, str. 209–222. Štih, P., 1995. Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah. V: B. Grafenauer, F. Gestrin, J. Pleterski, S. Vilfan, ur. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, str. 21–45. Štih, P., 2000. Viljemovci. V: Enciklopedija Slovenije 14. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 241–242. Štih, P., 2001. Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku : Osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja.

Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Štih, P., 2014a. Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. V: P. Štih, ur. Varia, Razprave I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 28. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, str. 175–205. Štih, P., 2014b. Integracija Karantancev in drugih alpskih Slovanov v frankovsko-otonsko cesarstvo. Nekaj zapažanj. Zgodovinski časopis 68, str. 8–27.

Vykupil, S., 1999; Slowakei. München: C. H. Beck.

Wolfram, H., 1979. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Wien-Köln-Graz: Böhlau.

Wolfram, H., 1980. Überlegungen zur politischen Situation der Slawen im heutigen Oberösterreich (8.–10. Jahrhundert). V: K. Holter, ur., Baiern und Slawen in Oberösterreich. Linz: OÖ Musealverein, str. 17–24.

Wolfram, H., 1995a. Grenzen und Räume.

Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Österreichische Geschichte 378–907. Wien: Ueberreuter.

Wolfram, H., 1995b. Salzburg, Bayern, Štih, P., 2005. Poglavje iz nacionalizirane Österreich. Die Conversio Bagoariorum et zgodovine ali O zgodnjesrednjeveških začetkih Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Wienzgodovine Slovencev. Studia Historica Slovenica 5 München: Oldenbourg. (= Mlinaričev zbornik 1), str. 105–132.

Wolfram, H., 2013. Conversio Bagoariorum et Štih, P., 2006. Miti in stereotipi v podobi Carantanorum, Das Weißbuch der Salzburger starejše slovenske nacionalne zgodovine. V: M. Kirche über die erfolgreiche Mission in Ferenc, B. Petkovšek, ur. Mitsko in stereotipno v Karantanien und Pannonien. Herausgegeben, slovenskem pogledu na zgodovino. Zbornik 33. übersetzt, kommentiert und um die Epistola zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Theotmarii wie um Gesammelte Schriften zum Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Thema ergänzt von Herwig Wolfram. Ljubljana: str. 25–47.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Štih, P., 2007. Pledoaje za drugačen pogled na Zveza zgodovinskih društev Slovenije. starejšo slovensko zgodovino. Nova revija 26 (št. 307–308), str. 193–206.

121

122

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

about kocelj’s end, his identity, and the anonymous carantanian in ptuj The article deals with questions about the end of Kocelj’s government in Lower Pannonia and his identity. There is still a narrative in Slovene historiography that Kocelj was a Slovene prince who, because of his support of St. Methodius’ work, was condemned as a traitor in 873. He supposedly lost power in Lower Pannonia, where he was succeeded

by Count Gozwin, and disappeared from history. Such insight is based on three sources. First, The Life of Methodius c. 10 reports that the Bavarian bishops had threatened Kocelj saying that there would be negative consequences for supporting Methodius, who was released from confinement in 873. Secondly, in the Salzburg forged charter on the name of King (Pseudoarnulfinum), dated 890 (885), is mentioned, that a certain Carantanian, who was since Hans Pircheggerer (1949) equated with Kocelj, lost his property in Ptuj because of high treason.

And thirdly, in the so-called Greatest annals of Salzburg, the church of a certain Count Gozwin was consecrated in Ptuj by the Archbishop of Salzburg in 874.

Today, the consensus view within historiography is that Gozwin is only the corrupted form of Kocelj’s name, who was therefore still Count (of Lower Pannonia) in 874. Nor is there any adequate reason that the anonymous Carantanian should mean Kocelj, who had nothing to do with Carantania, but only with Lower Pannonia. It is far more likely that the person behind the anonymous Carantanian in Pseudoarnulfinum is Ruodpert of Wilhelminer family, that Kocelj also belonged to on his mother’s side. Ruodpert was Count of Carantania during King Arnulf’s time. In 893, his brother Wilhelm III was convicted of treason and beheaded for collaborating with the Prince Svatopluk of Moravia and Ruodpert, who also had to be considered a traitor, tried to save himself by fleeing to Moravia, where he was killed on Svatopluk’s orders, an old enemy of his family. The consecration of the Kocelj’s Church in Ptuj by the Archbishop of Salzburg in 874, and the title Count at this last mention of his life, suggest that Kocelj until his death, shortly afterwards – already marked as deceased in some charter from 876-880 – remained in the position as the Count of Lower Pannonia, and that he was not convicted as a traitor.

Given his identity, it can be said that he was certainly not a Slovenian prince, since there was no Slovenian identity in the

Dr. Peter Štih, akad., red. prof.

O Kocljevem koncu, njegovi identiteti in anonimnem Karantancu na Ptuju

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

9th century. He was, however, a Slav who even learned the Glagolitic alphabet, and he probably spoke the Old High German of the Bavarians as well. His mother and Pribina’s wife namely originated from the Bavarian noble family of Wilhelminer, which certainly influenced his self-understanding. In addition to this, he was a Christian, which was a prerequisite for his integration into the Frankish-Bavarian elite, and was close to Saint Emmeram, to whom a church in Nitra was dedicated, where he was baptized, and whose monastery in Regensburg he donated to several times.

123

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ALEKSANDRA NESTOROVIĆ Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož aleksandra.nestorovic@pmpo.si A N D R E J P R E LO Ž N I K Fakulteta za humanistične študije, Inštitut za arheologijo in dediščino, Univerza na Primorskem andrej.preloznik@upr.si

Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v domoznanskih opisih »Orfejev spomenik«, marmorni nagrobnik petovionskega veljaka iz drugega ali tretjega stoletja, velja za enega od najbolj prepoznavnih simbolov Ptuja – ne le med arheologi, temveč tudi med obiskovalci in seveda domačini. Ob impozantni velikosti (z višino 4,94 m, širino 1,82 m in debelino 0,39 m velja za eno največjih ohranjenih nagrobnih stel), monolitni izvedbi (izklesan iz enega kosa marmorja in težak več kot devet ton!), bogatem okrasju in dejstvu, da kljubuje času že skoraj dve tisočletji, je občudovanje seveda na mestu. Le malo arheoloških spomenikov pri nas je deležnih take in tako kontinuirane pozornosti: v strokovni literaturi, poljudnih študijah in potopisih se z besedo ali sliko pojavlja že pol tisočletja (Slika 1).

125

126

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 1: Orfejev spomenik (foto: Boris Farič, fototeka PMPO)

To lahko lepo ilustriramo z risbami, ki so nastale do konca 19. stoletja. Prva znana upodobitev je delo Francoza Jeana Jaquesa Boissarda, ki je pripravil več zbirk ilustracij antičnih spomenikov, odkritih na širokem območju od Italije do Nemčije.1 Čeprav verjetno nikoli ni prišel na Spodnje Štajersko, je upodobil tudi vrsto kamnitih spomenikov z območja Celja in Ptuja. Morda je predloge zanje videl pri katerem od drugih antikvarjev – zbiralcev.2 Štirje Boissardovi 1 Šmid, 2019a, str. 52.

2 Denimo pri Philippu Apianusu, sinu Petra Apianusa, v Ingoldstatu, kjer je bival med letoma 1551 in 1554 ter imel dostop do njegove zbirke: Keune, 1896, str. 14; Grabenweger, 2008, str. 17.

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

→ Slika 2: Izbor najstarejših upodobitev spomenika: a) J.-J. Boissard, risba v kodeksu iz leta 1602 b) A. Maschek, litografija v Mucharjevi zgodovini iz leta 1844 c) Ch. Schlögl, litografija v Raispovem vodniku iz leta 1858 d) D. Trstenjak, risba v članku iz leta 1870 Slika 2a

Slika 2b

Slika 2c

Slika 2d

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

127

128

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

kodeksi so se ohranili in v vseh je prikazan tudi Orfejev spomenik (Slika 2a).3 Eden od njih je služil kot predloga za ilustracijo Orfeja v knjigi Bernarda de Montfaucona o grških in rimskih božanstvih, ki je izšla leta 1724 in bila brana širom Evrope.4 Leta 1844 je izšel prvi zvezek Zgodovine vojvodine Štajerske izpod peresa Alberta von Mucharja. Delo je posvečeno najstarejši zgodovini Štajerske, avtor pa je v njej zbral tudi reprezentativne primere antičnih spomenikov iz regije. Orfejev spomenik je v knjigi upodobljen kar dvakrat: na častnem mestu ob naslovnici je prikazan utrinek iz življenja, kot se je v 19. stoletju odvijalo okoli spomenika (Slika 2b), med ilustracijami, ki so bile pridane zvezku, pa je še bolj stroga »znanstvena« risba.5 Le ta je bila že čez nekaj let uporabljena tudi kot naslovna ilustracija prve monografije – vodnika o Ptuju (Slika 2c),6 služila pa je tudi kot osnova za precej popravljeno verzijo, ki jo je leta 1870 objavil Davorin Trstenjak v razpravi, posvečeni tolmačenju simbolike te stele (Slika 2d).7 To je bil prvi članek, ki si je za izhodišče izbral Orfejev spomenik in to celo v slovenščini! Niz zaključuje prva res strokovna objava s kakovostnimi, realističnimi ilustracijami: Conzejeva študija o rimskih spomenikih s Ptuja in iz Šmartnega na Pohorju,8 ki ostaja temeljno izhodišče za vse poznejše študije.

Orfejev spomenik je bil torej do leta 1875, ki velja zaradi prvih izkopavanj na Ljubljanskem barju za rojstno leto slovenske arheologije, upodabljan že dve stoletji ter objavljen v evropskih pregledih antične umetnosti in religije, regionalni zgodovini, mestnem vodniku, ikonografsko-mitološki študiji in umetnostnozgodovinski razpravi.

Pozneje je bil še velikokrat predmet zgodovinskih, epigrafskih, stilnih in simbolnih analiz, po drugi strani pa tudi navdih za raznolika umetniška dela in številne turistične fotografije.

In zanimanja zanj še zdaleč ni konec: v zadnjem letu smo tako dobili imenitno knjižico, ki ga vsestransko osvetljuje, ter dve študiji, ki predstavljata zgodovino, upodobitve in ikonografijo tega

3 Tukaj prikazani je iz Boissard, 1602, fol. 54.

4 Montfaucon, 1724, str. 232–233, Pl. 84: 1.

5 Muchar, 1844, T. 9.

6 Raisp, 1858.

7 Trstenjak, 1870. Figura 4. Trstenjak je nekaj časa kot kaplan služboval tudi na Ptuju in je, po lastnih besedah, dal leta 1848 spomenik očistiti. Njegovi popravki in dopolnitve risbe so vsebinsko na mestu (Trstenjak, 1870, str. 7, opomba).

8 Conze, 1875, T. 5–7.

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

spomenika.9 Novi viri, najdbe in primerjave vztrajno dopolnjujejo mozaik naših znanj. Na tem mestu jih želiva dopolniti še z enim zanimivim dokumentom, ki nam skupaj z že znanimi pričevanji osvetljuje njegovo mesto v pravosodnem sistemu srednjeveškega Ptuja – vlogo sramotilnega stebra. kodeks önb 12589 Avstrijska narodna knjižnica (Österreichische Nationalbibliothek) hrani v svoji Zbirki rokopisov in starih tiskov tudi zajeten kodeks s signaturo Cod. 12589, formata 305 x 205 mm.10 V enotno knjigo je vezana zbirka različnih dokumentov, večinoma posvečenih zgodovini Spodnjega Štajerskega: prepisi pravnih dokumentov, zgodovinske kronike, risbe arheoloških spomenikov, genealogije in celo pesmi.11 Osrednji Ptuju posvečeni spis je v nemščini pisan Chronicon seu commentarius historiae Pettoviensis – pregled zgodovinskih dogodkov od antike do srednjega veka, ki jo je sestavil Georg Haubtmann - Jurij Hauptmanič (fol. 311–31712). Hauptmanič je med letoma 1677 in 1691 kot župnik služboval na Hajdini in je zgodovinske podatke mestoma primerjal s tem, kar je opažal v prostoru (Breg in Hajdino omenja kot lokaciji z najbolj pogostimi arheološkimi ostalinami), zato je kronika kljub nekritičnemu povzemanju virov in bujni domišljiji (ime Petoviona izvaja iz slovenskega števnika »pet«) zanimiva tudi za arheologa. V kodeksu najdemo tudi njegovo Upesnjeno pripoved o strašni ptujski kugi (fol. 318). Več listov je v katalogu opisanih kot popis rimskih napisov s Ptuja (fol. 322– 324), a gre za epigrafske spomenike iz Celja. Še dva lista, trenutno nedostopna, baje prikazujeta »glavo in veliko nogo, izdelano iz svinca, brez dvoma ostanka del antičnih kiparjev, najdeni na Ptuju« (fol. 325–326).

9 Šmid, 2019a; Šmid, 2019b; Ceci idr., v tisku.

10 http://data.onb.ac.at/rec/AC13959615.

11 Tabulae, 1965, str. 118.

12 Uradne, v popisu kodeksa navedene številke listov so iz nama neznanega razloga za 30 številk nižje kot te, s svinčnikom napisane na listih.

129

130

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

risba orfejevega spomenika Nas seveda najbolj zanima risba ptujskega prangerja oziroma stele z upodobitvijo Orfeja. Nahaja se na listu 310 (v popisu: fol. 280r), ki razen naslova: Der Pranger zu Pettau a. 1711 tik ob robu zgoraj levo ne vsebuje drugega besedila. Celoten list je bil torej namenjen le risbi.

Risba je izdelana s tušem, poteze so tanke, čiste in odločne.

Vidnih je nekaj svetlejših črt (predvsem na bazi), ki so morda narejene s svinčnikom in mišljene kot vodila oziroma pomožne linije pri skiciranju volumna spomenika. Avtor je z razredčenim tušem premišljeno osenčil nekatera mesta in s tem dodatno podkrepil vtis tretje dimenzije. Tudi proporci so pravilni, zato celota deluje bolj realistično kot nekatere druge starejše upodobitve spomenika – denimo Boissardova ali Mucharjeva.

Slog odraža izurjenega baročnega risarja, ki je s hitrimi potezami posrečeno prikazal bistvene prepoznavne dele spomenika v tistem času kot celote: arhitektonsko obliko, reliefno figuralno okrasje v zgornjem delu stele in okovje v spodnjem.

Spomenik je narisan perspektivno, z vidnima sprednjo in desno ožjo stranico. Ob vznožju je nakazal dve stopnici, ki pa sta preširoki in prenizki v primerjavi z originalnim stanjem. Spodnje okrasno polje je prikazano prazno, enako kot tudi napisno. Zanimivo je, da je spodnji rob napisnega polja v vogalih nerazumljivo zalomljen, za kar v realnosti ni potrebe. Tak zamik bi prej pričakovali ob zgornjem robu, kjer zaradi noriško-panonske volute dejansko dobimo vtis, da polje sega »preko roba«.

Izpuščena sta oba živalska friza, tako tisti pod kot tisti nad osrednjim poljem z Orfejem. Slednjega od napisnega polja loči le sorazmerno ozek pas, medtem ko je med njim in timpanonom široka razmejitev, ki ustreza višini friza. Pač pa je podobno širok prazen prostor med zatrepom in ovršjem, ki ga v naravi ni. Ali se je risar zmotil in pasova, ki sta na spomeniku namenjena živalskima frizoma, namesto okoli osrednjega polja umestil okoli zatrepnega reliefnega polja? Popolnoma je ignoriral tudi metope z bakhičnimi reliefi na ožji stranici spomenika.

Najbolj se je avtor posvetil izstopajočim elementom figuralnega okrasa: levoma na ovršju, ženskemu liku v zatrepu, genijema v zaklinkih in seveda Orfeju med živalmi v osrednjem polju (Slika 4a, b). Čeprav so le skicirani, je izvedba samozavestna in skladna.

→ Slika 3: List z risbo Orfejevega spomenika iz leta 1711, kodeks ÖNB 12589 (sken in ©: ÖNB)

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

131

132

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 4: Detajli risbe: a) polje z Orfejem med živalmi b) Diana in Endimion ter genija c) okovi

Slika 4a

Slika 4b

Slika 4c

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vendar pa noben od teh elementov ni prikazan realistično in v skladu z dejanskim stanjem: pod tacami levov ni ovnovih glav, ne moške glave med njima, ob Seleni ni Endimiona, genija nimata bakel, Orfej je upodobljen v polkrožnem polju, obkrožajo ga živali, ki jih na reliefu v resnici ni, veje in ptice ob strani so spremenjene v abstraktne arabeske. Avtor se torej ni trudil, da bi čim natančneje posnel ali vsaj rekonstruiral vsebino, temveč je prikazal tisto, kar je na spomeniku »prebral« in »prevedel« v baročni likovni jezik.

To njega in njegovo delo bistveno loči od drugih zgodnjih upodobitev. Tisto so bile risbe antikvarjev, ki so želeli prikazati čim več detajlov, ki bi pomagali razumeti antično sporočilo. Posledično avtor naše risbe ni niti poskušal prikazati napisa. Le-ta je bil seveda že precej uničen in zanj brez estetske ali vsebinske vrednosti. Namesto tega je raje prikazal verige in okove, ki so bili pritrjeni na stelo in pričali o njeni funkcionalnosti (Slika 4c). Če povzamemo: risba iz dunajskega kodeksa se zaradi vsega navedenega zdi bolj kot poskus dokumentiranja spomenika antične kulture, odraz fascinacije nad zanimivim spomenikom kot celoto. stela kot pranger Seveda pa to ne zmanjšuje pomena tega skoraj dvesto let starega dokumenta za naše razumevanje Orfejevega spomenika. Za zdaj predstavlja edino upodobitev kovinskih delov ptujskega prangerja. In čeprav ne moremo vedeti, kako realistična in natančna je upodobitev, smemo domnevati, da vsaj v osnovi odraža stanje v začetku 18. stoletja. Če primerjamo risbo z današnjim stanjem, opazimo, da je risar na napisnem polju prikazal le dve verigi z obročastima okovoma različnih velikosti, medtem ko so danes tam vidne tri enakomerno razporejene manjše luknje štirikotne oblike v zgornjem delu, pod njo pa še ena večja nepravilna (Slika 5a). Tri vzporedne luknje, ki so na višini 169 cm (sredinska) oziroma 171 cm od trenutne višine najvišje stopnice – obrobe stele, so očitno služile vpenjanju verig z okovi za vrat (v sredini) in zapestja (stranski). V času nastanka risbe v letu 1711 je veriga na desni strani verjetno manjkala, ni pa jasno, ali samo začasno (na primer zaradi popravila) ali za stalno.

Pri nekoliko nižje pozicionirani luknji na levi strani gre morda za poznejše popravilo ali dodatek. Vsekakor je bila namenjena vpenjanju nekega kovinskega vstavka, saj je na fotografijah iz prve polovice

133

134

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Slika 5a

Slika 5b

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Slika 5c

20. stoletja tudi tu jasno vidna temna lisa, verjetno rja. Na desni strani napisnega polja je danes vidna še ena poglobitev, a plitkejša od drugih, tako da gre morda le za poškodbo.

Na desni ožji stranici stele sta narisana še dva okova na kratkih verigah. Po premeru sodeč sta tudi ta v velikosti vratnega obroča. Za razliko od okovov na čelni strani sta postavljena eden nad drugim.

Stanje na spomeniku se v tem sklada z upodobitvijo, razhajajo pa se proporci, saj sta okova na risbi narisana previsoko. V resnici sta ostanka dveh lukenj v osi stranice 66 cm oziroma 160 cm od trenutne višine najvišje stopnice – obrobe stele. Vzporedno z njima so na robu med ožjo in čelno stranico ostanki še dveh lukenj (Slika 5b). Ali gre za prestavitev lukenj ali dodatno sidranje okovov?

Tudi na levi ožji stranici stele (ki na risbi ni vidna) je ena luknja, praktično vzporedna z zgornjo na desni strani (višina 153 cm, Slika 5c). Poškodovani rob proti sprednji stranici dopušča domnevo, da je bila tudi tu dodatna luknja, ki pa je s propadanjem kamna izginila.

Ni pa sledov o luknji na spodnjem delu. Domnevamo lahko torej, da je tudi na tej stranici bil usidran okov. Namembnost teh stranskih okovov ni jasna. Če so bili tudi ti namenjeni kaznovanju, je bilo mogoče na pranger vkleniti več ljudi hkrati, kar bi bil svojevrsten

↑ Slika 5: Poškodbe, nastale zaradi pritrditve okovov: a) prednja stran b) desna stranica c) leva stranica (foto: A. Nestorović)

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 6: Položaj poškodb na Conzejevi risbi (priprava: A. Preložnik)

unikum. Izredno kratek stik – usidrano zanko z obročem povezuje le člen ali dva – bi praktično onemogočal gibanje. Morda pa so bili stranski okovi, kombinirani z vrvjo, namenjeni vklepanju kaznjenca v razpetem položaju, denimo pri bičanju.

Več avtorjev je v uporabi antične stele za sramotilni steber videlo vandalizacijo, s katero je surovi srednji vek, nezmožen doumeti lepoto stvaritev antične umetnosti, onečastil rimsko dediščino.13 Taki primeri niso bili redki in ne le v srednjem veku (na Ptuju so izobraženi pričevalci 13 Npr. Felsner, 1895, str. 77–78: Das unterste Feld, welches einst die Legende enthielt, ist ausgemeiselt und zeigt neben einzelnen noch sichtbaren Buchstaben, mehrere durch den ganzen Stein gehende Löcher, in denen früher die eisernen Klammern eingelassen waren, an welche die »zum prangerstehen« verurtheilten Delinquenten gefesselt wurden; denn der Unverstand jener Zeiten, von denen die Welt behauptet, dass sie die »guten alten« gewesen seien, hat dieses Prachtwerk alter Bildhauerkunst, das Ehrendenkmal eines der grössten römischen Imperatoren, als Mittel zum Vollzuge der entehrenden Strafe des Prangerstehens, schon seiner Form wegen sehr geeignet befunden und die Inschrift herausgemeiselt, um an deren Stelle ein paar Eisenringe einzufügen, an welche allerlei Gaunervolk festgebunden wurde zum Gaudium der Gassenbuben, bevor es Büttel mit Stockschlägen aus der Stadt trieb.

Der »wohlweise und wohlvürsichtige Rat« mag das prächtige Denkmal für solche Zwecke recht praktisch befunden haben; Sinn für Kunst hat er aber wenig gehabt und noch weniger Verständnis für die historische Bedeutung dieses Monumentes…

135

136

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

obupavali nad uničevanjem rimskih spomenikov še v prvi polovici 19. stoletja, če se obzirno ustavimo pred sodobnostjo), a Orfejeva stela ni tipičen primer. Ni jasno, koliko je sidranje verig namerno poškodovalo napisno polje (ki bi lahko bilo obrabljeno že prej), zanesljivo pa so okove na stranice vpeli tako, da bi kar najmanj poškodovali reliefe; tako na desni kot na levi stranici je luknja med stopaloma menade (Slika 6). od kdaj je bila stela pranger?

Sramotilni steber je značilna srednjeveška urbana struktura, ob katerih se je izvajalo kaznovanje v pristojnosti nižje sodne oblasti in zato viden znak avtonomnega krajevnega sodstva. Šamperl-Purg nejasno zapiše, da je Orfejeva stela kot pranger uporabljana od srede 16. oziroma od 17. stoletja.14 Ker pa ima mesto statut že v letu 1376, sodne pravice pa že prej, je takšen ali drugačen pranger bil v uporabi gotovo že veliko pred tem časom.

Odgovor ali vsaj opora za sklepanje, od kdaj se začne stela uporabljati kot pranger, se morda skriva v še enem ključnem vprašanju – ali je stela na originalnem mestu, in situ, ali pa je bila tja postavljena pozneje?

Bolj ali manj prepričano dopuščajo možnost, da stoji stela na originalni lokaciji ali vsaj v njeni neposredni bližini, različni avtorji.15 Razloge lahko strnemo takole: Po Prešernovi ulici, zahodno od Orfejevega spomenika, je v zgodnjerimskem obdobju potekala cesta, ob kateri se je razprostiralo grobišče, izpričano tako z grobovi kot s tam najdenimi kamnitimi grobnimi spomeniki. Vzhodno od stele se je širilo poznoantično grobišče s cerkvijo.16 Stela je seveda nagrobni spomenik in po dataciji, ki jo različni avtorji postavljajo v razpon od drugega do tretjega stoletja, bi lepo sodila v prostor med enim in drugim. Proti temu govori stratigrafija – rimske plasti so precej pod nivojem baze stele, pa tudi usmeritev spomenika, ki bi domnevni cesti kazal bočno stranico in ne prednje strani. Tudi razmeroma dobro ohranjenost reliefov in neenakomerno obrabo bi lahko pripisali dolgotrajnemu počitku v zemlji – če bi se denimo prevrnila nazaj in ležala delno zakopana tako, da bi bil le spodnji del (polje z Orfejem v hadu in napisno polje) izpostavljen vremenu.

14 Šamperl-Purg, 1997, str. 113.

15 Conze, 1875, str. 4; Klemenc, Saria, 1936, str. 46; Hoffiller, Saria, 1938, str. 175; Curk 1991; Kastelic 1998, str. 482.

16 Klemenc, Saria, 1936, str. 46; Horvat et al., 2003, str. 165, fig. 5-6.

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Zaradi velikosti bi stela ob kakovostni postavitvi lahko celo prevedrila stoletja, ne da bi jo prevrnil čas – ali ljudje. To bi zahtevalo razumevanje oziroma identifikacijo vsakokratnih prebivalcev z njo.

Zgodnjekrščansko skupnost bi prizor z Orfejem lahko spominjal na lik Kristusa kot dobrega pastirja. Kaj pa poznejši rodovi? Andrej Pleterski je postavil zanimivo hipotezo, ki v Orfejevem spomeniku vidi lapis Triglaw, omenjen v urbarju ptujskega gospostva iz 1322.17 Tri glave bi v tem primeru predstavljalo ovršje nagrobnika z moško in dvema levjima glavama. Razlaga se mu je zdela mamljiva tudi zaradi bližnjega slovanskega grobišča na območju cerkve sv. Jurija. Milko Kos, ki je ta vir objavil, je izraz prav tako povezoval z rimskimi nagrobniki, vendar je domneval, da je šlo morda za stelo z družinskimi doprsji.18 Žal se je po dikciji dokumenta »kamen Triglav«, v bližini katerega je imel dvor Friderik iz Slovenj Gradca, nahajal zunaj urbanega območja, verjetno v okolici Markovcev, zato za Orfejev spomenik ne pride v poštev. Zanimivo pa je, da je podobno kot Pleterski ovršje Orfejeve stele identificiral z bogom Triglavom že Davorin Trstenjak.19 Trstenjak očitno ni poznal vpisa iz urbarja, saj bi tak podatek, ki bi izdatno podprl njegove domneve o slovanskosti rimskih spomenikov, gotovo navedel.

S Triglavom je povezal obliko in – po njegovem – pastirsko simboliko ovršja. Možnost, da bi Slovani v še stoječi rimski steli prepoznali Triglava ali jo vsaj označili kot »troglavi kamen«, torej vsekakor obstaja, a dokazov, da bi tako imenovali tudi Orfejev spomenik, za zdaj nimamo.

Stela je postavljena v resnično mogočno podnožje (dolžina 2,60 m, širina 2,25 m, višina nedoločljiva).20 Ali je to originalna, rimska baza? Nekateri opisovalci so jo imeli za tako, drugi za moderno.21 Ob raziskavah v devetdesetih letih so bili nedaleč od spomenika na globini med 1,10 in 1,60 m pod sedanjo površino odkriti 3,60 x 0,60 m veliki temelji iz dravskih oblic, za katere so izkopavalci dopuščali možnost, da morda pripadajo Orfejevi steli.22 V tem primeru bi lahko sklepali, da so stelo našli in ponovno postavili ob kakšnih gradbenih delih. To ni nemogoče, a prav tako ni dokazljivo. Ker gre za grobišče, baza lahko

17 Pleterski, 2001, str. 39.

18 Kos, 1939, str. 104.

19 Trstenjak, 1870, str. 13.

20 Gurlit, dopis št. 1892–289 v arhivu graškega Joanneuma.

21 Kot originalno jo opredeli npr. Gurlit, o. c. Nasprotno mnenje zagovarja Mühlibach, 1818, str. 50.

22 Lubšina Tušek, 1996, str. 188.

137

138

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

pripada tudi kakšni drugi, že dolgo uničeni steli.

A prav tako bi lahko bila stela prenesena z bolj oddaljene lokacije, celo z desnega brega Drave. Ob tem nam pride na misel Peutingerjev opis nekega petovionskega spomenika: »Ante Opidum est lapis magnus cum figuris hominis et animalium, verum et inscriptio eius propter Vetustatem collapsa est.«23 Verjetno gre res za najstarejši znani opis Orfejeve stele (velik kamen, ljudje in živali, obrabljeni napis), ki pa bega zaradi besedne zveze Ante Opidum – pred mestom.

Gre za napako? Je s tem mišljen grad? Ali mestna hiša? Ali je bil kamen takrat (rokopis je nastal v prvi tretjini 16. stoletja)24 resnično zunaj mestnega območja?

Več kot srečno naključje se zdi tudi umeščenost spomenika v prostoru. Stoji na vrhu trga, ki je v samem središču srednjeveškega mesta in na razcepu glavne mestne ulice. V neposredni bližini je stala mestna hiša – sedež sodnika, za njim mestni stolp in glavna mestna cerkev. Le malo verjetno je, da bi vsi ti ključni elementi zrasli okoli rimske stele, naj bo še tako impozantna.

Vsekakor pa bi ugledno in ambiciozno mesto, kot je srednjeveški Ptuj nedvomno bil, lahko prepoznalo potencial, ki bi ga imela srečna najdba takega spomenika. Kakovosten monolit, ki je hkrati spomenik slavne preteklosti, bi bil vreden zahtevanega truda. Tako v primeru ponovne postavitve kot v primeru prenosa kamna bi lahko bilo to izvedeno, če ne prej pod vodstvom italijanskih gradbenih mojstrov, ki so v 16. stoletju v mestu posodabljali obrambne strukture in med drugim prenovili tudi rotovž ter mestni stolp.25 Če je bila stela postavljena takrat, je to bilo skoraj gotovo z mislijo na praktično uporabo, torej kot pranger. Redki kamniti spomeniki so imeli v tistem času le okrasno funkcijo. Večinoma so bili uporabljeni kot gradbeni material, a tako, da je navadno bila okrašena stran vidna.

Drugače pa so lahko bili posamezni lepo okrašeni ali oblikovani kamni izkoriščeni kot kakovosten material, ki so ga predelali v element cerkvene ali profane arhitekture (npr. oltarno mizo, stopnico, napisno ploščo, preklado).

Dejansko Orfejeva stela ni edini rimski kamen, ki je bil v 16. stoletju v središču Ptuja uporabljen kot del mestne urbane opreme.

Za Jupitru posvečeni oltar CIL III 4020 (RL 34; Slika 7) je Wolfgang 23 SuStBA, 2° Cod. H 24, fol. 58rb, 2 (po Marth, 2016, str. 257, op. 1132).

24 Marth, 2016, str. 240.

25 Curk, 1994, str. 232–233.

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 7: Jupitru posvečeni oltar, sekundarno uporabljen kot baza za žitno mero. (foto: RL 34 fototeka PMPO)

Lazius že leta 1551 zapisal oznako »in foro«.26 Katančić je bil leta 1795 natančnejši: »in platea principe«, pred hišo št. 53 na Herren-gasse27 torej na današnji Prešernovi. Še bolj izpovedna in pomenljivejša pa sta opisa Mühlibacha in Mucharja. Prvi pravi: »Vor dem Hauptplatze gegen das ehemahlige Dominikanerkloster ist ein Altar dem Jupiter geweiht, auf einem Fußgestellt in prismatischer Form von 2 Fuß Höhe, und verhältnißmäßigem Durchmesser. Auf diesem befindet sich ein dreyeckigter ausgehöhlter und mit einer unten befindlichen Oeffnung, mit dem Monumente in keiner Beziehung stehender Stein. Man glaubt hier, das Ganze habe den Römern als ein Getreidmaß gedient.«28 Drugi pa: »Auf diese Denkmahl stand ehemals aus Stein verfertigte und auf Befehl des Kaisers Friedrich IV. im Jahre 1445 in allen Städten und Märkten des Landes eingeführte Normalmaß, das »steierische Gorz,« für alles Ein- und Ausmaß des Getreides, in der Korn-, – nun Herren- – Gasse zu Pettau öffentlich aufgestellt.«29 Iz povedanega je jasno, da je kamen služil kot podstavek za merilno posodo za žito na začetku gosposke ulice na zahodnem robu glavnega trga. Posoda je bila med obema objavama odstranjena. Če gre verjeti 26 27 28 29

Lazius, 1551, str. 1169.

Katančić, 1795, str. 208.

Mühlibach, 1818, str. 50.

Muchar, 1844, str. 406.

139

140

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Mucharju, je šlo za mero, uvedeno sredi 15. stoletja. Zanimivo je, da je tudi 133. člen ptujskega mestnega statuta iz leta 1513 predpisal uporabo novih mer, namesto starih lokalnih.30 Oba spomenika sta torej stala v neposredni bližini mestne hiše in imela javno funkcijo, kar vzbuja vtis, da so Ptujčani pri teh javnih izrazih mestne suverenosti želeli poudariti tudi starodavnost kraja. Ne gre pozabiti, da je to čas, ko se razmahne zanimanje za antično zgodovino in ostaline rimske dobe.

Po pretresu naštetih dejstev se nama zdi bolj verjetno, da stela ne stoji in situ ter da je bila na glavni trg namerno postavljena v času temeljite modernizacije mesta. Kljub različnim indicem pa nedvoumnih dokazov za to vendarle ni, zato vprašanje izvirne lokacije in časa morebitne postavitve oziroma prestavitve ostaja odprto – neznank, povezanih z njim, je preprosto preveč. do kdaj je bila stela pranger?

Več lahko sklepamo o prenehanju rabe sramotilnega stebra.

Odsotnost enega okova na risbi iz leta 1711 verjetno kaže, da je njegova namembnost takrat že v zatonu. Do opustitve je zelo verjetno prišlo še pred koncem 18. stoletja. To nam dokazuje zapis iz leta 1818, v katerem Muhlibach pove: »Dieses merkwürdige Denkmahl, welches auch bey den gemeinten Leuten des Ortes als ein Heidenaltar bekannt ist, soll ehedem, wie mich ein sehr alter armer Greis, der immer in Pettau gelebt hat, als Augenzeuge versicherte; der Justiz des löblichen Magistrates daselbst zu einem Pranger gedient haben. Die Sache wird um so wahrscheinlicher, wenn die Verachtung berücksichtiget wird, mit welcher man, an ähnlichen Orten, auch sehr oft jetzt noch, alles dasjenige anzusehen pflegt, was den sogenannten Heidenthume angehört. Auch befinden sich in dem oben angeführten Hauptfelde des Monumentes Löcher, welche ursprünglich nicht vorhanden seyn konnten. Sie mögen demnach zur Aufnahme und Befestigung der Eisenringe und Ketten gedient haben.«31 Iz zapisanega je jasno, da okovi niso bili več ohranjeni in da so se najstarejši meščani morda še spomnili tovrstne rabe, kar bi pomenilo, da so Orfejev spomenik kot pranger prenehali uporabljati nekje v 30 Šamperl-Purg, 1997, str. 112.

31 Mühlibach, 1818, str. 50.

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

drugi polovici 18. stoletja – verjetno niti ne na njegovem koncu.

To se sklada tudi z zgodovinskimi dejstvi: s terezijanskimi in jožefinskimi reformami pravnega reda in spremembami občinskih oblastnih struktur, uvedbo novega statuta iz leta 1739, cesarskim imenovanjem kantonske komisije, ki naj bi uredila nerednosti v občinski upravi in katere predsednik grof Inzaghi je leta 1751 za deset let od mestnega sodnika prevzel oblast, ter končno 1787 z izvolitvijo prvega župana.32 Ne glede na to je, tako med občani kot med strokovnjaki, ostalo za spomenik poimenovanje »pranger« še dolgo v 20. stoletju: »Izmed spomenikov okoli mestne cerkve in na samem stoječega stolpa vzbuja največ pozornosti kakih 5 m visok kamen z dvema vsak sebi sedečima levoma na vrhu. Ljudstvo mu pravi »pranger«, ker so priklepali v prejšnjih časih zločince obenj ter jih javno postavljali na sramoto. Druga označba zanj je Orphejev spomenik …«33 Šele ob koncu tisočletja je poimenovanje izzvenelo: »V srednjem veku so nagrobnik uporabljali za sramotilni kamen. Za ta namen je bila priročna že njegova lega pred mestno hišo. V polje z napisom so zabili železne obroče za vklepanje in še danes bomo srečali kakšnega starejšega Ptujčana, ki spomeniku pravi „Pranger“.«34 Spomin na sramotilni steber se sicer še ohranja ob priložnostih oživljanja srednjeveške podobe mesta, kot poimenovanje za ta unikatni pomnik antične dediščine pa je pranger dokončno prepustil mesto Orfejevemu spomeniku. literatura: Abramić, M., 1925. Poetovio. Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt. Wien.

Alföldy, G., 1964–1965. Die Valerii in Poetovio, Arheološki vestnik 15-16, 137–144.

Boissard, J.-J., 1602. Antiquarum inscriptionum Quae partim in Italia, partim in Germania et Gallia videntur cum suis signis & imaginibus exacta descriptio. Bibliothèque nationale de France, département Réserve des livres rares, RES-J-468 (BIS). https://gallica.bnf. fr/ark:/12148/btv1b8609566t.

32 Šamperl-Purg, 1997, str. 114.

33 Sovre, 1932, str. 22.

34 Ciglenečki, 1995, str. 57.

Ceci, F., Krauze-Kołodziej, A., Nestorović, A., v tisku. La stele di Orfeo.

Il monumento funerario di Marco Valerio Vero a Poetovio (Ptuj, Slovenia).

Ciglenečki, M., 1995. Ptuj: »«Najlepši pa je zame Ptuj…« Maribor.

Conze, A., 1875. Römische Bildwerke einheimischen Fundorts in Österreich.

Sculpturen in Pettau und St. Martin am Pacher.

Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften II. Wien.

141

142

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Curk, I., 1991, Ptuj starih dob. Maribor.

Curk, J., 1994. Ptujski gradbeniki med renesanso in historicizmom. Časopis za zgodovino in narodopisje 65 (2), 232–265.

Felsner, J., 1895. Pettau und seine Umgebung: topografisch-historisch-statistische Skizzen.

Pettau.

Grabenweger, W., 2008. Falsche und fremde römische Inschriften in Norikum. Diplomarbeit.

Universität Wien, Wien.

Hoffiller, V., Saria, B., 1938. Antike Inschriften aus Jugoslawien 1. Noricum und Pannonia Superior. Zagreb.

Horvat, J., Lovenjak, M., Dolenc Vičič, A., Lubšina Tušek, M., Tomanič-Jevremov, M., Šubic, Z., 2003. Poetovio: development and topography.

V: M. Šašel Kos, P. Scherrer, ur. The autonomous towns of Noricum and Pannonia = Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien – Pannonia I. Situla 41. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 2003, str. 153–189.

Kastelic, J., 1998. Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih. Šempeter v Savinjski dolini. Ljubljana.

Katančić, M. P., 1795. Specimen philologiae et geographiae Pannoniorum. Zagrabia.

Keune, J. B., 1896. Fälschungen römischer Inschriften zu Metz und die neuesten Funde in der Trinitarierstrasse. Jahrbuch der Gesellschaft für lothringische Geschichte und Altertumskunde 8 (1), str. 1–118.

Klemenc, J., Saria, B., 1939. Archaölogische Karte von Jugoslavien: Blatt Rogatec, Zagreb. http://www.lupa.at.

Kos, M., 1939. Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zv. 1, Urbarji salzburške nadškofije, Viri za zgodovino Slovencev 1. Ljubljana.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Mikuž, J., Calcagno, G.,1999. Restavriranje Orfejevega spomenika na Ptuju, Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor, letno poročilo 1997, str. 13–30. de Montfaucon, B. 1724. L‘antiquité expliquée et représentée en figures. Paris.

Muchar, A., 1844. Geschichte des Herzogthums Steiermark 1. Graz.

URN:NBN:SI:DOC-8HYLWYK4 from http://www. dlib.si.

Dr. Mühlibach, 1818. Römische Alterthümer in und um Pettau. (Hormayrs) Archiv fur Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst 9 (13), 13. 1. 1818, str. 50–53.

Pleterski, A., 2001. Gab es bei den Südslawen Widerstand gegen die Christianisierung? Studia mythologica Slavica 4, str. 35–46.

Raisp, F., 1858. Pettau: Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung. Graz.

Schober, A., 1923. Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien. Wien.

Sovre, A., 1932. Rimske starine v Ptuju.

Jubilejni zbornik 1922–1932. Ob desetletnici Društva jugoslovan. akademikov v Ptuju. Ptuj, str. 17–24. Šamperl-Purg, K., 1997: Mestni statut 1376.

Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj, 17. in 18. oktober 1996. Ptuj, str. 111–121. Šmid, K., 2019a. Orfejev spomenik na Ptuju.

Umetnine v žepu 16. Ljubljana. Šmid, K., 2019b. The Orpheus Monument in Ptuj: Some new Observations. V: B. Porod, P. Scherrer, ur. Akten des 15. Internationalen Kolloquiums zum Provinzialrömischen Kunstschaffen. Graz: Universalmuseum Joanneum: Uni Graz. 2019, str. 392–402.

Tabulae, 1965. Tabulae codicum manuscriptorum praeter graecos et orientales in Bibliotheca Palatina Vindobonensi asservatorum (Cod. 1 - Cod. *19500), 10 Bände, Wien 1864– Lubšina Tušek, M., 1996. Ptuj. Zavod za varstvo 1899 (Nachdruck Graz 1965), Band 7. http:// naravne in kulturne dediščine Maribor, letno bilder.manuscripta-mediaevalia.de/bilder/hsporočilo 1995, str. 187–190. bilder/k/HSK0751g_b0118.jpg).

Marth, D., 2016. Der sogenannte Antiquus Trstenjak, D., 1870. Jeli obličaji na petujskem Austriacus und weitere auctores antiquissimi. Zur in svetomartinskem spomeniku res spadajo ältesten Überlieferung römerzeitlicher Inschriften v Apollonov ali Orfejev kultus? Letopis matice im österreichischen Raum. Tyche Sonderband slovenske za leto 1870, 3–25.

8. Wien.

Lazius, W., 1551. Commentariorum Reipub.

Romanae illius, in exteris provincijs, bello acquisitis, constitutae, libri duodecim. Basileae.

the orpheus monument as pillory: simultaneous depiction and perception in domestic historical descriptions The “Orpheus Monument”, a marble tombstone erected to honour the memory of a grandee of Poetovio in the second or third century AD, is considered one of the most recognizable symbols of Ptuj. Few

Aleksandra Nestorović in Andrej Preložnik Orfejev spomenik kot pranger: sočasna upodobitev in percepcija v ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

archaeological monuments in our country have been given so much, and such continuous, attention: it has appeared in the written word and images in professional literature, popular studies and travelogues for half a millennium. At this point, we would like to supplement them with another interesting document, which, together with testimonies already known, illuminates its role in the justice system of medieval Ptuj - the role as shaming post.

T h e Au s t r i a n Na t i o n a l L i b r a r y ( Ö s t e r r e i c h i s c h e Nationalbibliothek), among others, keeps a comprehensive code under library call number Cod. 12589 in the Collection of Manuscripts and Old Prints, wherein is a collection of various documents, mostly devoted to the history of Lower Styria: transcripts of legal documents, historical chronicles, drawings of archaeological monuments, genealogies and even poems. Among them is a drawing of a Ptuj pillory or stele with the depiction of Orpheus. The drawing of the stele is on a page titled: Der Pranger zu Pettau a. 1711 (The Pillory of Ptuj). The style reflects a skilled Baroque draftsman who, with his swift strokes, succeeded in representing recognizable essential parts of the monument in the spirit of that time. The author did not bother to capture the scene accurately or even reconstruct the content, instead, he showed what he “read” from the monument, and “translated” it into the Baroque art language. He showed chains and fetters that were attached to the stele, thus telling of its functionality.

The drawing matches the still preserved traces left behind from using the stele as a pillory. The beginnings of this practice are probably related to the present placement of the stele, as there is no evidence that it is currently in its original location. The first mention, by Peutinger, may even suggest that it was found outside the urban area. It has been standing on the main square from the 16th or at the latest from the 17th century when the city underwent urban and architectural renovations. At that time, another monument not far away was used as an attribute of the city law: an altar, dedicated to Jupiter, who was carrying a grain measure.

The use of the Orpheus monument as a shaming post probably ceased in the second half of the 18th century. In the twentieth century, the term “pranger” (pillory) was the nomenclature used to indicate this stele, and only at the turn of the new millennium was it finally superseded by the name, “Orpheus Monument.”

143

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ANDREJ BRENCE Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož andrej.brence@pmpo.si

Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941 V avstro-ogrski monarhiji1 so bile zadnje uredbe o ptujskih sejmih2 izdane oktobra 1892, ko je ptujska mestna občina sprejela sejemske rede za kramarske, živinske in tedenske sejme, januarja 1893 pa jih je potrdilo cesarsko deželno namestništvo v Gradcu.3 Z uredbo so se določili tudi tržni dnevi, ki so se ohranili vse do propada monarhije leta 1918. Letni sejmi, ki so obsegali kramarski, živinski in lesni 1 Avstro-Ogrska je bila dualistična država, ki je nastala po ustavni reformi Avstrijskega cesarstva leta 1867 in je obstajala do leta 1918.

2 Od 9. do 13. stoletja je bil Ptuj vsaj deloma večja neutrjena naselbina s pravico do letnih sejmov, ki jo je pridobil zaradi pomembne lege ob dravskem mostišču in stičišču trgovskih poti. Letni sejmi in predvsem pravica do tedenskih sejmov ter možnost do trajnega opravljanja trgovskih poslov so bili odločilnega pomena, da se je Ptuj v 13. stoletju razvil v mesto. Po mestnem statutu iz leta 1376 je bil poleg dnevne prodaje in torkovih tedenskih sejmov na Ptuju še letni sejem na dan sv. Ožbalta z enomesečnim mirom. Zatem sta se mu pridružila letna sejma na dan sv. Erika leta 1458 in na dan sv. Katarine leta 1551. Kasneje se je sejem z dneva sv. Erika prestavil na dan sv. Jurija. Jurijev, Ožbaltov in Katarinin sejem so se ohranili vse do danes. Curk, 1970; Vilfan, 1996.

3 Golob, 1985, str. 301.

145

146

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sejem, so bili na dan sv. Jurija, 23. aprila, sv. Ožbalta, 5. avgusta, in sv. Katarine, 25. novembra.4 Če je kateri od datumov padel na nedeljo ali praznik, se je sejem vršil naslednji dan. Živinski sejmi za konje in govedo so bili sprva vsako prvo sredo v mesecu, od leta 1900 pa so jih zaradi velikega zanimanja prirejali vsako prvo in tretjo sredo v mesecu. V primeru, da je bil na sejemski dan praznik, se je dogajanje prestavilo na naslednji dan.5 Izvzeti sta bili le prva sreda v avgustu in tretja sreda v novembru, ker je bil tisti teden letni sejem. Svinjski sejmi so potekali vsako sredo v mesecu, v primeru praznika so bili dan pred tem. Tedenski sejmi so bili vsako sredo in petek, petek je bil namenjen tudi za prodajo mesa, slanine in perutnine, oba dneva pa se je v pristanu ob Dravi trgovalo z lesom.6 Po propadu avstro-ogrske monarhije in z nastankom stare Jugoslavije,7 v letih 1918–1941, ni bilo bistvenih sprememb. Ohranili so se stari sejemski redi, ki so jih z mestne občine septembra 1920 posredovali v vednost na pristojno ministrstvo za industrijo in trgovino v Ljubljani,8 in tržni dnevi za letne, svinjske ter tedenske sejme, le sejmi za konje in govedo so se takoj po nastanku nove države prestavili na prvi in tretji torek v mesecu.9 Če je bil na sejemske dni praznik, so bili sejmi dan prej.10 letni kramarski sejmi Jurijev, Ožbaltov in Katarinin letni kramarski sejmi so s pestro ponudbo raznovrstnega blaga za široko potrošnjo privabljali v mesto veliko ljudi od blizu in daleč. Število obiskovalcev in sejemski vrvež sta bila toliko večja, ker sta v mestu sočasno potekala tudi živinski in velik lesni sejem. Kramarski sejemski red iz leta 1892 je dovoljeval 4 Nadalje se v besedilu uporablja Jurjev, Ožbaltov in Katarinin sejem.

5 SI ZAP, MOP, sejemski red, 1892, šk. 248, ov. VII. 6 SI ZAP, MOP, sejemski red, 1892, šk. 248, spis IV; Razglas za letne, mesečne in tedenske sejme v Ptuju. Štajerc, 27. 1. 1901, str. 13.

7 V besedilu se bo navajala stara Jugoslavija, čeprav se je država v letih 1918–1941 različno imenovala. 29. oktobra 1918 je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala ozemlje južnoslovanskih narodov nekdanje Avstro-Ogrske, 1. decembra 1918 se združi s Kraljevino Srbijo in nastane Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, 3. oktobra 1929 se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo.

8 SI ZAP, fond: MOP, sejemski red, 1892, šk. 248, ov. VII. V arhivskem gradivu in dnevnem časopisju nisem zasledil, da bi se sejemski red v času stare Jugoslavije spreminjal.

9 Ožbaldski sejem v Ptuju 5. avgusta. Ptujski list, 3. 8. 1919, str. 2; Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, 1935, str. 517.

10 Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, 1935, str. 517.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

prodajo domačih in tujih obrtnih ali industrijskih izdelkov. Prodajne stojnice so bile razporejene po vsem mestnem središču, največ jih je bilo na današnjem Slovenskem, Mestnem in Minoritskem trgu, okoli cerkve sv. Jurija, v Krekovi, Prešernovi in Slomškovi ulici. Pozimi so jih trgovci in njihovi prodajalci začeli postavljati in opremljati s prodajnim blagom ob šesti, poleti pa ob peti uri zjutraj. Zanje so morali plačati pristojbino in sami skrbeti za varnost blaga. Na sejmu je bilo strogo prepovedano krošnjarjenje, točenje žganih pijač in ponudba hrane. Za vse dogajanje na sejmišču je bil odgovoren mestni sejemski komisar, neposreden nadzor so opravljali mestni varnostnostražni organi, o sporih med obiskovalci se je odločalo na mestnem magistratu.11 Vsi trije letni kramarski sejmi so si bili podobni po ponudbi in obiskovalcih, ki so bili v veliki večini s podeželja. Od nekdaj pa je bil največji in najbolj obiskan Katarinin sejem. Takrat so imeli okoliški kmetje po zaključenih poljskih delih in prodaji pridelkov največ denarja.12 Za časa avstro-ogrske monarhije so bili sejmi dobro obiskani. Največja gneča je bila na zgoraj omenjenih ulicah, posebej pa okoli cerkve sv. Jurija in na mestnih stopnicah, ki vodijo s ploščadi pri cerkvi sv. Jurija do današnjega Mestnega trga in Miklošičeve ulice. Prodajali so se različni leseni, železni, lončeni, keramični in stekleni izdelki, kmečko orodje, tkanine vseh vrst, oblačila, čevlji, klobuki, nabožni kipci in podobe, rožni venci itd.13 Na sejmih se je prodajalo tudi glasbila, predvsem drumljice14 in frajtonarice – gumbne harmonike. Po poročanju lokalnega časopisa so imela glasbila dobro ceno in prodaja je bila dokaj uspešna. Nekaj novega je bila prodaja elektrotehničnih izdelkov, obiskovalcem pa je bil na uslugo tudi ulični – hitri fotograf.15 Največji promet je bil na stojnicah s cenenim blagom s ceno od pet do petnajst krajcarjev,16 kjer so prodajali, kot je bilo

11 SI ZAP, MOP, sejemski red, 1892, šk. 248, ov. VII. 12 Ptuj. Slovenec, 27. 11. 1937, str. 5; Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 28.

11. 1940, str. 5.

13 Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, str. 2–3.

14 Drumljica je glasbilo iz podkvastega železnega obroča s podaljšanimi konci. Čez sredo ima pripeto pero. Prisloni se na nekoliko razprte zobe, s prstom premika pero in daje preproste tone. Do približno srede 19. stoletja je bila priljubljeno glasbilo vasovalcev.

15 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 28. 4. 1895, str. 3.

16 Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, str. 2–3; Der Jahrmarkt.

Pettauer Zeitung, 28. 4. 1895, str. 3; Der verflossene Georgi-Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 26. 4. 1896, str. 3.

147

148

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

šaljivo zapisano v časopisnem članku, fine rokavice, diamantno črne nogavice, skakajoče opice, originalne otroške trobente, parfume iz španskega bezga idr.17 Najzvestejši kupci na takih bazarjih18 so bile ženske in dekleta, marsikaj pa se je našlo tudi za mladino in otroke.

Zlasti za mladino je bil obisk sejma velik dogodek, ker so takrat dobili kakšno novo oblačilo, igračo, usnjen pas ipd., tudi če so bili starši še tako revni.19 Nasploh se je kupovalo mnogo nekvalitetnega blaga in sejmi so postali nekakšen ljudski praznik, kjer so ljudje kupovali pretežno z namenom, da prinesejo domov svojcem in zase nekaj s sejma. Mnogi so kasneje take nakupe obžalovali, pri čemer so se tolažili, da pa so le bili poceni.20 Prostor okoli cerkve sv. Jurija in na današnjem Mestnem trgu so običajno zasedali judovski trgovci,21 ki so ga s svojimi stojnicami in blagom popolnoma zapolnili in onemogočali dostop do cerkve ter 17 Der verflossene Georgi-Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 26. 4. 1896, str. 3.

18 Bazar – trgovina z raznovrstnimi drobnimi in cenenimi predmeti.

19 Der Krämermarkt. Pettauer Zeitung, 7. 8. 1904, str. 3.

20 Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, str. 2–3.

21 Prihajali so verjetno iz ogrskega dela monarhije, ker jih v članku imenujejo judovskomadžarski trgovci na veliko. (Der Krämermarkt. Pettauer Zeitung, 7. 8. 1904, str. 3).

↑ Katarinin sejem leta 1936. Foto: France Habe, SI_ZAP/0428/ 018/00013.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

↑ Katarinin sejem leta 1936. Foto: France Habe, SI_ZAP/0428/ 018/00013.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

drugih stavb. Mestnim oblastem to ni bilo sporno, saj jim je bilo po poročanju lokalnega časopisa le do njihove dobro plačane sejmske pristojbine.22 Nasploh se je v zapisih o sejmih v omenjenem časopisu kazala dokajšnja nestrpnost do Judov. Med drugim so pisali, kako nenavadno je, da tik ob mestni cerkvi prodajajo poleg profanega kiča tudi kipce Matere božje, križe, rožne vence in druge predmete, povezane s krščanstvom, kar se jim že iz etičnih razlogov ne bi smelo dovoliti. Še bolj nerazumljivo pa je bilo, da so pri njih brez vesti in sramu kupovali domačini, kristjani.23 Kot je že bilo omenjeno, je bila na sejmih običajno velika gneča.

Najbolj založene so bile mestne stopnice, tako da so se po njih ljudje komaj premikali in izogibali stojnicam.24 Skoraj nič boljše ni bilo na drugih mestnih ulicah, kjer so stojnice ovirale dostop do trgovin, kar ni bilo v korist domačim trgovcem.25 Številni stanovalci so

22 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 28. 4. 1895, str. 3.

23 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 28. 4. 1895, str. 3; Der verflossene Georgi-Jahrmarkt.

Pettauer Zeitung, 26. 4. 1896, str. 3; Der Krämermarkt. Pettauer Zeitung, 7. 8. 1904, str. 3.

24 Marktbericht. Pettauer Zeitung, 11. 8. 1895, str. 3.

25 Katharein Markt. Pettauer Zeitung, 1. 12. 1895, str. 3.

149

150

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

morali zaradi založenih hišnih vhodov poiskati pot do svojih domov z dvoriščnih strani.26 Na ulicah sta vladala nepopisen trušč in kričanje prodajalcev v slovenščini ter nemščini,27 ki so vztrajno vabili mimoidoče k stojnicam.28 O hrupu, ki naj bi bil moteč za bližnje stanovalce, so v časopisu zapisali, da sejem ni koncertna dvorana in da s plačilom stojnine ni bila kupljena tudi pravica do kričanja. Sočasno so se zmrdovali nad mestnimi stražniki, ki so vse to nemo opazovali, nasprotno pa so ob drugih dneh takoj prijeli kašnega pijanca, ki je razgrajal po mestnih ulicah.29 Zaradi omenjenega nereda in brezbrižnosti tržnih nadzornikov so se nenehno pritoževali v lokalnem časopisu. Rešitev so videli v smotrno razporejenih stojnicah, ki ne bi ovirale prostega gibanja obiskovalcev, dostopa do trgovin in drugih lokalov. Da bi se kupci lažje orientirali in jim ne bi bilo treba iskati določenega blaga po vsem sejmu, bi lahko posamezne trge in ulice namenili trgovcem z enakim blagom. Taka razporeditev bi olajšala prevoz blaga, pobiranje tržnih pristojbin, kupci bi lahko hitro primerjali cene, kar bi vplivalo na njihovo uravnavanje, trgovci pa bi imeli boljši pregled nad količino prodanega blaga in povpraševanjem.30 Šele leta 1904 so nekoliko omilili sejemski nered s prej omenjeno postavitvijo stojnic in ureditvijo prometa z vozovi po mestnih ulicah tako, da so razbremenili glavno mestno vpadnico, današnjo Ulico heroja Lacka. S povišanjem pristojbin prodajalcem se je omejila goljufiva konkurenca, kar je vplivalo na boljšo prodajo domačih obrtnih izdelkov.31 V 19. stoletju so z industrializacijo in prehajanjem samozadostne kmetijske oskrbe v specializirano proizvodnjo za trg letni sejmi začeli izgubljati svoj prvotni pomen. Ker si je skoraj vsak večji kraj pridobil pravico do letnih sejmov, se je skrčila njihova poslovna usmerjenost in so v glavnem preskrbovali okoliško prebivalstvo z večjo izbiro vsakdanjega blaga.32 Podobna usoda je doletela tudi ptujske kramarske sejme, za katere so že v osemdesetih letih 19.

26 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1904, str. 4.

27 Katharina – Markt. Pettauer Zeitung, 2. 12. 1894, str. 4.

28 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1904, str. 4; Der Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 13. 8. 1899, str. 4.

29 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1904, str. 4.

30 Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, str. 2–3.

31 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1904, str. 4; Der Krämermarkt. Pettauer Zeitung, 7. 8. 1904, str. 3.

32 Sore, 1976, str. 158.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

stoletja v lokalnem časopisu ugotavljali, da so preživeli in da vse, kar ljudje potrebujejo, lahko boljše in ceneje kupijo v trgovinah.

Kljub temu pa so še ohranili določen pomen, ker se je na njih poleg množice nekvalitetnega blaga prodajalo tudi različne uporabne obrtne in manjše industrijske izdelke za domačo uporabo, ki so jih izdelovali v manjšem številu in sproti, od sejma do sejma. Kot je že bilo omenjeno, so na sejme prihajali pretežno ljudje s podeželja in dokler jih bodo obiskovali, se bodo tudi ohranili.33 Sejmi so potekali in bili dobro obiskovani tudi med prvo svetovno vojno,34 kar se je nadaljevalo do propada stare Jugoslavije leta 1941.

Po poročanju v časopisih je bilo zmeraj veliko kramarjev in kupcev.

Kot v preteklosti je bil najbolj obiskan Katarinin sejem.35 Oglejmo si nekaj primerov. Leta 1931 je bil Katarinin sejem dobro obiskan.

Pozornost je vzbujal razstavljeni velik tritonski tovorni avto Tatra za prevoz vode, ki se je lahko uporabljal za gašenje požarov in škropljenje ter zimsko pluženje cest in ulic.36 Leta 1936 je sejem privabil več kot 10.000 obiskovalcev. V mestu in na živinskem sejmišču je bila tolikšna gneča, da je na Ptuju niso pomnili. Zlasti kramarji so prišli na svoj račun, kajti izredno živahno trgovanje je potekalo od jutra do večera.37 Kramarji, med njimi je bilo precej Hrvatov, so s stojnicami tako napolnili Prešernovo in današnjo Ulico heroja Lacka, da sta bili komajda prehodni. Dobro so služili tudi gostilničarji, kajti gostilne so bile od jutra in vse do večera polne obiskovalcev. Po končanem sejmu pa so bile ulice polne smeti kot po kaki maškaradi v Nici, so zapisali v časopisu.38 Tudi na sejme leta 1940 so prispeli kramarji z vseh strani, ki so v dolgih vrstah razpostavili stojnice z vsakovrstnim blagom, manj je bilo le metrskega blaga in volnenih izdelkov. Kljub visokim cenam so ljudje na veliko kupovali.39 Kot je bilo omenjeno, so v času letnih kramarskih sejmov potekli tudi lesni sejmi v dravskem pristanu. Lesni trgovci s Pohorja in Koroškega so takrat pripeljali s splavi večje količine lesa, ga v pristanu

33 Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, str. 2–3.

34 V Ptuju. Štajerc, 22. 4. 1917, str. 5.

35 Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 30. 11. 1934, str. 3; Veliki sejem. Delavska politika, 5. 12. 1936, str. 4; Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 27. 11. 1939, str. 2.

36 Velik Katarinin sejem. Jutro, 27. 11. 1931, str. 6.

37 Ptujski sejmi. Mariborski Večernik »Jutra«, 30. 11. 1936, str. 4.

38 Katarinin sejem. Neodvisnost, 1. 12. 1936, str. 5.

39 Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 28. 11. 1940, str. 5.

151

152

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

raztovorili in običajno razprodali v treh ali štirih dneh.40 V času avstroogrske monarhije je bila lesna trgovina zelo živahna in lesni trg je bil zmeraj dobro obiskan.41 Tako je leta 1894 prispelo na Ožbaltov sejem 44 splavov,42 leta 1903 pa je bilo na Katarinin sejem pripeljanih 50 vagonov in 30 splavov lesa.43 Prodajali so se hlodi, drogovi, krajniki, deske, vinogradniški koli itd.44 Na okrnjeno ponudbo lesa je lahko vplivalo slabo vreme, predvsem pa visoka Drava, po kateri se je lahko plulo samo z lažjimi in manjšimi splavi z manj lesa.45 Vse leto pa so v pristanu na tedenskih sejmih prodajali les domači trgovci. Tako je imel npr. leta 1919 trgovec z vinom in lesom Franc Čuček v pristanu v najemu 400 m2 veliko zemljišče za hranjenje in prodajo lesa.46 Lesni sejmi so potekali tudi v stari Jugoslaviji. Čeprav so bili letni sejmi običajno dobro obiskani, pa trgovanje ni bilo zmeraj uspešno. Odvisno je bilo od številnih dejavnikov. Slabše vreme sicer ni imelo posebnega vpliva na trgovino, razen nenadna in huda poslabšanja, ko so morali trgovci na prostem prekiniti prodajo in pospraviti stojnice.47 Na Katarininih sejmih so si ti trgovci želeli zelo mrzlega vremena, ker so se takrat dobro prodajala zimska oblačila in obutev. V nasprotnem primeru se ljudje niso množično odločali za nakupe in so zimo preživeli v starih oblačilih.48 Trgovanje je bilo prizadeto ob slabih letinah in drugih naravnih ujmah, ko so bili kmetje ob pridelek in zaslužek, ki bi ga lahko porabili za nakupe.49 Zlasti v devetdesetih letih 19. stoletja, ko so trtna uš in druge bolezni močno prizadele vinograde, je kupna moč kmečkega prebivalstva zelo padla.

Trgovci so le s težavo prodajali svoje blago, po drugi strani pa so jim predstavljali veliko konkurenco krošnjarji, ki niso smeli prodajati na sejmih, so pa s svojim manjvrednim in cenenim blagom in s prodajo

40 SI ZAP, MOP, dopis lesnega trgovca Franja Čučka na mestno občino, 1919, šk. 243, spis 855.

41 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 28. 4. 1895, str. 3; Marktbericht. Pettauer Zeitung, 11. 8. 1895, str. 3.

42 Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, leto 5, št. 7, str. 2–3.

43 Naše trgovinske razmere. Slovenski gospodar, 17. 12. 1903, str. 2.

44 Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, str. 2–3.

45 Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1904, str. 4.

46 SI ZAP, MOP, dopis lesnega trgovca Franja Čučka na mestno občino, 1919, šk. 243, spis 855.

47 Vom Oswaldimarkte. Pettauer Zeitung, 11. 8. 1891, str. 3.

48 Katarinin sejem. Ptujski list, 27. 11. 1921, str. 1–2.

49 Vom Oswaldimarkte. Pettauer Zeitung, 11. 8. 1891, str. 3.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

od hiše do hiše preplavili podeželje.50 Ožbaltovi sejmi so bili lahko slabše obiskani zaradi žetvenih del.51 V času dobrih letin se je na sejmih na veliko kupovalo. Tako je bilo npr. leta 1890, ko je bila v Halozah zelo odlična vinska letina in dober iztržek od prodanega vina.52 V tridesetih letih 20. stoletja je na trgovanje vplivala tudi gospodarska kriza.53 Leta 1936 je bilo o Katarininem sejmu zapisano, da kupčija ni bila posebno dobra, ker široke plasti naroda nimajo denarja, da bi si kupile, kar potrebujejo.54 Številni od zgoraj omenjenih vzrokov so vplivali tudi na trgovanje na drugih sejmih.

Stalni obiskovalci sejmov so bili številni goljufi in tatovi, ki so kradli denar in razstavljeno blago. Številne so varnostni organi zasačili, mnogi pa so se jim zaradi gneče izognili.55 Na primer leta 1901 je bilo na Katarininem sejmu zasačenih enajst tatov, ki so bili po popolnem treznjenju v občinskem zaporu spuščeni na zlato svobodo.56 Tudi leta 1932 je bilo na Katarininem sejmu med množico obiskovalcev dosti kriminalnih tipov.57 Leta 1940 so zapisali, da so prišli na svoj račun žeparji, od katerih so nekateri padli v roke varnostnih organov, ki so jih vtaknili pod ključ.58 živinski sejmi Leta 1884 so preselili živinske sejme s prostora ob cerkvi sv. Ožbalta v predmestje Kanižo,59 na zemljišče sedanjega trgovskega centra Qlandije ob Ormoški cesti.60 Kot je bilo omenjeno na začetku, so se sejemski red za živinske sejme iz leta 1892 in tržni dnevi z nekaj spremembami ohranili do propada stare Jugoslavije leta 1941. Ob sprejetju sejemskega reda leta 1892 je bila narejena tudi skica sejmišča, ki je na zahodu mejilo 50 Die Oswaldi-Markt. Pettauer Zeitung, 9. 8. 1896, str. 2.

51 Der Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 13. 8. 1899, str. 4.

52 Viehmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 12. 1890, str. 4.

53 Velik Katarinin sejem. Jutro, 27. 11. 1931, str. 6.

54 Veliki sejem. Delavska politika, 5. 12. 1936, str. 4.

55 Katharinen-Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 28. 11. 1897, str. 2–3; Der Oswaldimarkt.

Pettauer Zeitung, 13. 8. 1899, str. 4; Diebsthal am hiesigen Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 26. 4. 1903, str. 4; Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 30. 11. 1934, str. 3; Ptuj.

Slovenec, 27. 11. 1937, str. 5.

56 Der Katharinamarkt. Pettauer Zeitung, 1. 12. 1901, str. 3.

57 Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 27. 11. 1939, str. 2.

58 Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 28. 11. 1940, leto 14, št. 271, str. 5.

59 Marija Hernja Masten, 2003, str. 14.

60 Tukaj so sejmi potekali vse do prvih let 21. stoletja.

153

154

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

na potok Grajeno, po sredini pa ga je na dva približno enaka dela ločila dovozna pot, ki je potekala pravokotno od vhoda na današnji Ormoški cesti. Na zahodnem delu so si od vhoda sledili stavba s stanovanjem živinozdravnika, prostor za osamitev obolelih živali, svinjski hlevi in prostor za govedo, v vzhodnem delu sta bila prostora za živino, prignano iz Hrvaške in Ogrske, ter konje.61 Omenjena razporeditev je bila le začasna, kajti decembra 1899 so s ptujske občine poslali na deželno namestništvo v Gradcu dopis s spremenjenim načrtom za ureditev sejmišča. Močna ograja z nekaj prehodi, postavljena pravokotno na vhod, je ločevala zahodni in vzhodni del sejmišča.

Na zahodnem delu so bili vhod za svinje, hrvaško govedo in konje, vhod za pešce, stanovanjska hiša živinozdravnika, tehtnica, prostori za izolacijo živine, stojišča za svinje in hrvaško govedo ter izhod s sejmišča. V vzhodnem delu so si sledila stojišča za teleta, krave in vole.

Na koncu je bil prostor za konje, ki je segal čez obe polovici sejmišča.62 S predlaganim načrtom se je deželno namestništvo, ob upoštevanju nekaterih pripomb, v celoti strinjalo.63 Živina se je razstavljala ločeno, govedo tudi po spolu in starosti. Plašljiva živina se je prignala posebej in po potrebi namestila v oddaljenejšem kotu sejmišča. Vsaka žival je morala imeti potni list, s katerim se je dokazovalo lastništvo, da je zdrava in da ne prihaja z ogroženih – kužnih območij. Če je bil list pomanjkljivo izpolnjen ali se podatki niso ujemali z resničnim stanjem prignane živine, jim pooblaščene osebe in žandarji niso dovolili vstopa na sejmišče. Dovoljen jim je bil šele takrat, ko je živino na stroške lastnika pregledal sejemski živinozdravnik in izdal potni list. Ob vstopu na sejmišče je živinozdravnik pregledal vsako žival in ob sumu okužbe zanjo odredil osamitev. Ob sumu na govejo kugo so morali osamiti vse živali, ki so prišle v stik z bolno živaljo. Če je bila na sejem prignana živina neznanega izvora, za katero ni bilo mogoče potrditi, da je z neokuženega območja, so jo morali zaklati v ptujski klavnici.

Trgovanje z živino se je začelo ob 9. uri. Prepovedano pa jo je bilo prodajati pred uradnim začetkom in po koncu sejma, pred sejmiščem, na dovoznih poteh in v gostilniških hlevih. Prav tako je bilo na sejmišču prepovedano prodajati pijačo in jedačo. Sejmarji, gonjači in drugi pomočniki so se morali med seboj, do sejemskega osebja in do drugih obiskovalcev vesti dostojno. Zagotavljanje reda in lovljenje tatov je 61 SI ZAP, MOP, sejemski red, 1892, šk. 248, ov. VII. 62 Opis je narejen po objavljeni risbi sejmišča. Golob, Franc, 1985, str. 306.

63 Golob, Franc, 1985, str. 302.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

↑ Vhod na živinsko sejmišče, trideseta leta 20. stoletja.

Foto: https://www. facebook.com/ groups/380180 885702134/

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

bilo v pristojnosti sejemske policije, ki je bila podrejena občinskemu predstojništvu. Prestopki, razen tistih, ki so sodili pod splošno kazensko zakonodajo in določila o živinskih kužnih boleznih, so se kaznovali z denarno globo in do desetimi dnevi zapora.64 Sejmi so bili vse do razpada avstro-ogrske monarhije dobro obiskani in so bili velikega gospodarskega pomena za okolico ter mesto, ki je leta 1898 zgradilo tudi sodobno klavnico in hladilnico.

Prodajalci na sejmih so bili večinoma iz ptujske in mariborske okolice, v manjšem številu iz Hrvaške in od drugod, kupci pa so prihajali iz bližnjih in oddaljenejših krajev monarhije, saj jih je privabila stalna in bogata ponudba kvalitetne štajerske živine. Zlasti živinski sejmi, ki so potekali na dan letnih sejmov, so bili zmeraj dobro obiskani.

Oglejmo si nekaj primerov. Na Ožbaltovo je bilo leta 1891 prignanih 9 bikov, 629 volov, 700 krav, 580 telic, 204 konji, 15 ovac in 4 koze.65 64 SI ZAP, fond: MOP, sejemski red, 1892, šk. 248, ov. VII. 65 Vom Oswaldimarkte. Pettauer Zeitung, 11. 8. 1891, str. 3.

155

156

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Na Jurjevo leta 1901 je bilo naprodaj 219 konj, 430 volov, 417 krav, 357 telet in 314 svinj.66 Na Ožbaltovo leta 1902 je bilo pripeljanih 325 konj, 1205 volov, 528 krav in 262 glav drobnice. Posebej je izstopalo govedo s posestva Josipa Orniga, čigar biki so tehtali tudi do 1200 kg.67 Na Katarinin sejem leta 1913 so prignali 502 konja, 1224 glav govedi in 912 svinj.68 Sejmi, čeprav nekoliko okrnjeni, so potekali tudi vsa leta prve svetovne vojne.69 Aprila 1915 je bilo npr. naprodaj 120 konj, 802 glavi govedi in 604 svinje,70 tudi svinjski sejem, ki je potekal septembra 1918, tik pred koncem vojne, je bil kljub slabim časom dobro obiskan.71 Na sejmih kupljena živina je bila odpeljana v Maribor, Kranj, Krško, Radovljico, Dravograd, Ljubljano, Varaždin, Lipnico, Cmurek, Eichberg pri Lipnici, Veliki Florijan na Štajerskem, Deutschlandsberg na Štajerskem, Gradec, Köflach, Leoben, Linz, na Dunaj, v Salzburg, Puntigam, Strass, Mürzzuschlag, Aflenz, Volšperk na Koroškem, Šmihel pri Plibeku, Bregenz, Pergine v Južni Tirolski, Svitavo in Velké Meziříčí na Češkem, Trst, Pulj idr.72 Trgovino z živino so najhuje prizadele bolezni, ki so lahko preprečile trgovanje za dalj časa. Takrat so bili sejmi prepovedani, prepovedano je bilo prevažati ali goniti živali, ki se niso smele prosto gibati, in izvajale so se dezinfekcije. Prepovedi so lahko trajale več mesecev.73 Tako je bilo tudi leta 1911, ko je po večmesečni prepovedi župan Ornig dosegel, da so aprila ponovno dovolili sejme in s tem omilil škodo, ki so jo utrpeli kmetje in meščani.74 Na sejemski promet je lahko vplivalo tudi vreme. Zlasti pomanjkanje krme, ki je bilo posledica dolgotrajne suše ali preobilnega deževja, je prisililo kmete k prodaji živine in s tem znižanju cen, kar so spretno izkoristili trgovci.75

66 Pettauer Marktbericht. Pettaure Zeitung, 28. 4. 1901, str. 2.

67 Poročilo s sejma. Štajerc, 11. 8. 1901, str. 6.

68 Sejem v Ptuju. Štajerc, 30. 11. 1913, str. 4.

69 Letni in živinski sejmi na Štajerskem. Štajerc, 29. 4. 1917, str. 5; Letni in živinski sejmi na Štajerskem od 1. do 4. februarja. Štajerc, 3. 2. 1918, str. 6.

70 O ptujskih sejmih. Štajerc, 2. 5. 1915, str. 5.

71 Svinjski sejmi. Štajerc, 15. 9. 1918, str. 5.

72 Pettauer Marktbericht. Pettaure Zeitung, 28. 4. 1901, str. 2; Poročilo sejma. Štajerc, 7. 10. 1900, str. 4; Poročilo ptujskega sejma. Štajerc, 26. 1. 1902, str. 5; Poročilo s sejma. Štajerc, 11. 8. 1901, str. 6; Poročilo s ptujskega sejma. Štajerc, 20. 10. 1901, str. 7.

73 Der Katharinamarkt. Pettauer Zeitung, 3. 12. 1899, str. 2; Kuga na gobcih in parkljih goveda. Štajerc, 11. 12. 1910, str. 3.

74 Živinski sejmi. Štajerc, 14. 4. 1911, str. 4.

75 Erster Jahresviehmarkt (Georgimarkt) in Pettau. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1893, str. 2; Ptuj (kmet v nesreči). Štajerc, 10. 8. 1913, str. 2.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Nastanek nove države sejmov ni prizadel, kajti že leta 1919 so v lokalnem časopisu poročali, da je Ožbaltov živinski sejem dosegel predvojni obseg in živahnost. Na vhodu na živinsko sejmišče je bila velika gneča in le pozornosti občinskih redarjev ter prisebnosti nekaterih kmetov so se lahko zahvalili, da ni bilo nesreč pri ljudeh in živalih. Prignalo se je 846 glav goveje živine in 138 konj ter žrebet.76 Ves čas stare Jugoslavije je bilo občinsko sejmišče dobro vzdrževano in ograjeno, z manjšo upravno stavbo ob vhodu. Na tehtnici, ki je bila v lasti občine, se je lahko hkrati tehtalo par volov. Prignana živina je bila večinoma iz ptujske okolice, nekaj tudi iz Prekmurja. Na govejih in konjskih sejmih sta opravljala nadzor in izdajala dokumente državni in mestni veterinar, na svinjskih pa samo slednji.77 Na sejmišče so živino gonili ali pripeljali na vozovih. Za prehod preko dravskega mostu se je plačala mostnina za avto, eno- ali dvovprežni voz in za vsako malo ali veliko gnano živino.78 Za varnost in red v cestnem prometu so bili zadolženi policijski stražniki.

Mestno načelstvo je tudi odredilo, po katerih ulicah se je lahko gonila živina. Po banovinski odredbi iz leta 1931 se je živina morala voditi brez postajanja. Konje se je lahko gonilo skupaj največ dva ali tri, ki so morali biti med seboj povezani. Goveja živina se je gonila po parih, vsak drugi par je moral spremljati krepak gonič, teleta pa je bilo dovoljeno prevažati le v ustreznih vozilih. Bikom so morali zavezati oči, gonila pa naj bi jih dva močna moža z vrvjo, privezano na spodnjem delu prednjih bikovih nog. Na Ptuju je bilo dovoljeno voditi svinje, koze, ovce in purane, kar je bilo npr. v Ljubljani, Mariboru in Celju prepovedano. Živina se je lahko napajala le v vodnjakih na sejmišču, uporaba javnih vodnjakov je bila prepovedana.79 Ponudba in prodaja na sejmih se ni bistveno razlikovala od tiste v avstro-ogrski monarhiji. Prav tako je bila odvisna od slabih letin, raznih živalskih bolezni, padanja in naraščanja cen itd. Leta 1923 je bilo 71 sejmov, od tega 27 za govedo in konje ter 44 svinjskih. Pripeljanih je bilo 4295 konj, 10.414 glav govedi in 8329 svinj, prodano pa je bilo 1052 volov, 135 bikov, 3341 krav, 466 telic, 220 konj, 391 kobil, 118 žrebet in 4824 svinj.80 Leta 1928 so na 79 sejmov prignali 3365 konj, 76 Ožbaldov sejem v Ptuju. Ptujski list, 10. 8. 1919, str. 3.

77 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1940, šk. 303, spis 481.

78 Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, 1924, str. 84.

79 Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1933.

80 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1923, šk. 261, spis 1.

157

158

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

15.524 glav govedi in 13.752 svinj, prodano je bilo 1922 volov in bikov, 3615 krav in telic, 1015 konj in 4425 svinj.81 Na sejmih je bilo zmeraj živahno vzdušje. Med prodajalce in kupce so se pomešali številni mešetarji in tudi tatovi, ki so jih pristojni redarji le s težavo nadzirali.82 Prav prekupčevanje z živino je sodilo med najbolj pogoste prekrške, čeprav sta bila v letih 1921 in 1922 sprejeta odlok in zakon proti neupravičenemu dvigovanju cen in brezvestnim špekulacijam. Zasačene prekrškarje je okrajno sodišče oglobilo in obsodilo na nekajdnevni zapor. Zaporna kazen se ni mogla spremeniti v denarno, globa pa se je v primeru nezmožnosti plačila odslužila z zaporom.83 Razsodbe so bile kasneje objavljene v Uradnem listu Pokrajinske uprave za Slovenijo. Zadnja znana objava je bila julija 1928, ko so kaznovali ptujskega mesarja zaradi previsokih cen.84 Oglejmo si nekaj prekrškov. Leta 1923 so pri preprodaji goveda zasačili dva trgovca iz Ščavnice. Prvi je na sejmu kupil kravo za 10.000 K in jo takoj prodal naprej za 16.000 K. Istega dne sta oba skupaj kupila kravo za 11.800 K in jo prodala za 13.000 K. Prvi trgovec je bil zaradi preprodaje obsojen na teden dni zapora in 200 din globe, drugi pa na tri dni zapora in 150 din globe. V primeru neizterljivosti dolga bi se jima zapor podaljšal za štiri oziroma tri dni.85 Varnostni organi so nadzorovali tudi dogajanje pred sejmiščem in tako zasačili ptujsko podjetnico, ki je prodajala hrenovke po 12 K, kar je bilo več, kot je dovoljeval zajamčeni običajni in dovoljeni trgovski čisti dobiček.

Sodišče jo je obsodilo na tridnevno zaporno kazen in oglobilo za 200 din oziroma štiri dni dodatnega zapora, če globe ne poravna.86 Prav tako so zasačili in kaznovali peka, ki je prodajal predrage in 81 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1928, šk. 269, spis 692.

82 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1940, šk. 303, spis 481.

83 Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1921, str. 479–480; Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1922, str. 62–63.

Uredba in zakon sta določala, da morajo biti vsi prebivalci v zadostnih količinah in po zmernih cenah preskrbljeni z življenjskimi potrebščinami. Zanje je bilo prepovedano zahtevati višjo ceno od običajnega in dovoljenega dobička, ki ni smel biti višji od 25 odstotkov. Prepovedano je bilo kopičiti blago v skladiščih, da bi kasneje dosegli višje cene. Prepovedano je bilo kupovati potrebščine na trgih in sejmih zaradi preprodaje v istem kraju in času, dokler traja semanji dan. Prepovedano je bilo kupovati blago na poti na trg in ga potem na trgu dražje prodajati. Prepovedano je bilo goljufali pri tehtanju in pri prodaji zmanjševati porcije življenjskih potrebščin.

84 Domnevam, da je v tistem času zakon prenehal veljati. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1928, str. 503.

85 Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1923, str. 514.

86 Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1923, str. 316.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

prelahke žemlje, s štirimi dnevi zapora in 1000 dinarji globe.87 Tudi v stari Jugoslaviji so bili živinski sejmi velikega gospodarskega pomena za mesto in okolico. Stara mestna klavnica, ki je bila sicer brez laboratorija in potrebna nekaterih popravil, je v začetku dvajsetih let še zmeraj uspešno delovala. V glavnem se je klalo za domače potrebe, pozimi pa tudi za izvoz v Avstrijo in v manjši meri na Čehoslovaško. V Avstrijo se je še leta 1923 izvozilo 40.354 kg govejega, 12.419 kg telečjega, 34.895 kg konjskega in 69.169 kg svinjskega mesa.88 Naslednje leto je klanje za izvoz znatno upadlo, leta 1925 pa je popolnoma prenehalo.89 Nasprotno pa se je krepil izvoz zaklane perutnine in divjačine, predvsem v Avstrijo in v manjših količinah v Italijo. Leta 1925 se je izvozilo 89.213 kg,90 leta 1928 pa že 136.947 kg perutnine.91 S tujino se je krepilo tudi trgovanje z živalskimi surovinami, kamor so pošiljali sveže in suhe kože, dlake ter perje. Leta 1928 so v Avstrijo prodali 545 kg svežih konjskih kož, 33.330 kg soljenih svinjskih kož in 1779 zajčjih, ovčjih, srninih in jazbečjih kož, 1411 kg govejih dlak in 19 kg gosjega perja, na Čehoslovaško pa so prodali 302 kg suhih zajčjih kož.92 Na Ptuju pa niso samo trgovali z živino, temveč so jo številni Ptujčani tudi redili. Leta 1923 so v mestu našteli 110 konj, 62 glav govedi, 205 prašičev, 10 koz, okoli 500 kokoši in 119 psov.93 Leta 1936, ko se je obseg ptujske občine znatno povečal,94 se je zvišalo tudi število živali. Leta 1940 je bilo 167 konj, 624 glav govedi, 1150 svinj, 29 koz, 4480 kokoši in skupaj 156 rac, gosi ter puranov.95

87 Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1923, str. 581.

88 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1923, šk. 261, spis 1.

89 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1925, šk. 261, spis 1-16; SI ZAP, fond: MOP, veterinarsko poročilo, 1928, šk. 269, spis 692.

90 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1925, šk. 261, spis 1-16.

91 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1925, šk. 261, spis 1-16.

92 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1928, šk. 269, spis 692.

93 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1923, šk. 261, spis 1.

94 Občini, ki je prvotno obsegala le mesto Ptuj, je bila oktobra 1936 priključena bližnja okolica: na levem bregu Drave del občine Grajena (J in JV del kat. občine Krčevina), del občine Rogoznica (J del kat. občine Nova vas, Z del kat. občine Rogoznica in kat. občina Brstje), na desnem bregu Drave kat. občina Zgornji Breg in SV del kat. občine Spodnji Breg. Površina ptujske občine, ki je prej znašala 345 ha, se je povečala na okrog 2000 ha, prebivalstvo pa od 4261 na približno 7000. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 522.

95 SI ZAP, MOP, veterinarsko poročilo, 1940, šk. 303, spis 481.

159

160

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

tedenski sejmi – tržnica Pred sprejetjem sejemskega leta 1892 so bili do osemdesetih let 19. stoletja petkovi tedenski sejmi zelo živahni. Do osme ure zjutraj je bilo v mestu polno kmetov, ki so ponujali zelenjavo, različno perutnino, mesne in mlečne izdelke, jajca itd. Med stojnicami in vozovi so se smukale ptujske gospodinje, si ogledovale blago in barantale za ceno. Zaradi velike ponudbe so bile cene nizke, kar je privabilo tudi številne kupce iz oddaljenejših krajev. S pobiranjem tržnih pristojbin se je polnila občinska blagajna, koristi so imeli mestni trgovci in gostilničarji, pri katerih so kmetje trošili prisluženi denar.

V osemdesetih letih so špekulacije trgovcev osiromašile in podražile ponudbo na trgu, saj so začeli na veliko kupovati od kmetov pripeljano blago in ga preprodajati. Tako početje je skušala mestna oblast preprečiti z odredbo leta 1881, s katero so prepovedali nakupovanje trgovcev pred deseto uro dopoldne. Toda ti so se znašli, pri tem so prednjačili judovski trgovci, in so začeli kupovati blago preko posrednikov. Tudi proti takemu načinu se je ostro in dokaj uspešno nastopilo, zato so začeli trgovci kupovati zunaj mestnega območja, v sosednjih občinah, kjer so bile ptujske odredbe brez veljave.96 Težave s prekupčevalci so se nadaljevale tudi po sprejetju sejemskega reda leta 1892, ker okoliške občine niso prepovedale takih cestnih nakupov.97 Od leta 1892 do propada stare Jugoslavije so se Ptujčani preskrbovali z vsemi potrebnimi živili na tedenskih sejmih oziroma tržnici vsako sredo in petek. Prodaja je potekala na Slovenskem trgu in tudi drugih ulicah. Perutnina se je prodajala v sredo, predvsem pa v petek, ko so običajno prodali največ kokoši, puranov in gosi.98 V petek so špeharji prodajali svinjsko meso in špeh – slanino, oba sejemska dneva pa se je v dravskem pristanu prodajal tesan stavbni les, deske, letve, trsno kolje idr.

Leta 1905 so podrli stavbo Male kasarne na prostoru današnje tržnice. Po rušitvi so prostor namenili za mestno tržnico, vendar so se prodajalci nanjo preselili šele v dvajsetih letih 20. stoletja.99 Dokončno so tržnico uredili v tridesetih letih, ko je bil septembra 1932 izdelan 96 Der Pettauer Wochenmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 4. 1890, str. 1–2.

97 SI ZAP, MOP, dopis ptujske občine o cestnih prekupčevalcih rogozniški občini, 1894, šk. 71, spis 756-6.

98 Poročilo s sejma. Štajerc, 7. 10. 1900, str. 4.

99 Ciglenečki, Marjeta, 2003, str. 86.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

↑ Tržnica, trideseta leta 20. stoletja. Foto: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

načrt za njeno ureditev s platojem za stojnice in šestimi lokali pod ploščadjo pri cerkvi sv. Jurija. Ponudbi za njihovo gradnjo sta podali mestni gradbeni podjetji Anton Treo (vdova) in M. Macun. Lokali so bili velikost 4 x 4 m, z dvojnimi vhodnimi vrati in polkrožnimi okni nad njimi. Dva lokala sta bila namenjena za mesnico, drugi pa za prodajo špeha, prekajenih mesnin, vrtnin in za branjarijo.100 Tudi na tržnico so zahajali tatovi, žeparji in prekupčevalci. Enega izmed njih, posestnika iz Apač, so novembra 1922 zalotili, ko je med časom za prodajo na drobno kupil tri vozove zelja. Še istega dne je na Bregu storil še drugi prekršek, ker ga je prodajal po višji ceni, ki zagotavlja dovoljeni 25-odstotni dobiček. Obsojen je bil na teden dni zapora in 500 dinarjev kazni, ki bi se ob neizterljivosti spremenila v deset dni zapora.101 Značilni za petkovo tedensko tržnico v zimskem času so bili špeharji, ki so prodajali večje kose po domače razkosanega svinjskega

100 SI ZAP, MOP ptujska tržnica, 1932, šk. 276, spis 1932.

Podoba tržnice se je v osnovi ohranila vse do začetka del za preureditev tega dela mesta leta 2018.

101 Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, 1923, str. 514.

161

162

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

mesa: krače, pleče, pečenko, hrbet, meso za klobase, salo in špeh.102 To so bili kmetje iz vasi na Dravskem polju in okolice Ptuja, s središčem v Prepolju, kjer menda ni bilo hiše, kjer se ne bi bavili s tem poslom.103 Na sosednjih območjih take dejavnosti niso poznali. O tem so se leta 1903 razpisali tudi v lokalnem časopisu, ko so poročali, da špeharji kupujejo svinje v Slovenskih goricah, jih odpeljejo domov, zakoljejo in prodaja na Ptuju. Spraševali so se, zakaj slovenskogoriški kmetje tega ne delajo sami. Pozivali so jih, naj pridejo vsaj enkrat prodajat na ptujsko tržnico in se prepričajo, da bi lahko zaslužili več, kot jim za svinje plačujejo špeharji.104 Po ustnem izročilu naj bi špeharjem privilegij do klanja na domu, sekanja in prodaje svinjskega mesa v 18. stoletju podelila cesarica Marija Terezija z namenom, da bi lažje preživeli na skromnih kmetijah.105 Od takrat so se s to dejavnostjo ukvarjali na številnih kmetijah in leta 1907 je bilo npr. v mariborskem in ptujskem okraju 136 špeharjev.106 Velika večina jih je prodajala na sobotnem trgu v Mariboru, nekaj pa jih je redno zahajalo tudi na ptujsko tržnico. Vsi skupaj so po izračunih, objavljenih leta 1910, v povprečju na leto oziroma na sezono prodali od 2000 do 3000 svinj.107 Za časa avstroogrske monarhije so Ptujčani pri njih radi kupovali, kajti meso je bilo sveže, kvalitetno in cenejše kot pri mestnih mesarjih.108 Mariborskim in ptujskim mesarjem je zavoljo tega upadal promet in so se čutili oškodovane, predvsem zato, ker so začeli špeharji prodajati meso na drobno, v manjših količinah. Obe mesarski zadrugi sta leta 1907 na c.-kr. namestništvo v Gradcu vložili skupno pritožbo oziroma zahtevo za prepoved špeharjenja.109 Namestništvo je pritožbo temeljito proučilo, pri čemer je pridobilo mnenji c.-kr. trgovske in obrtne zbornice ter kmetijske družbe v Gradcu. Na podlagi zbranega gradiva je leta 1910 izdalo odredbo o obratovanju špeharjev v Mariboru in na Ptuju. Čeprav je bilo ugotovljeno, da privilegij iz 18. stoletja ne obstaja oziroma v arhivih ni bil izsledljiv, je bila vsebina odredbe 102 Poročilo s ptujskega svinjskega sejma. Štajerc, 1. 12. 1901, str. 7.

103 Ingolič, Anton, 1939/1940.

104 Svinjsko meso in slanina. Štajerc, 26. 1. 1903, str. 5.

105 Ingolič, Anton, 1939/1940.

106 SI ZAP, MOP, špeharji, 1907, šk. 150, spis 2560-8.

107 Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 1910, 112–113.

108 Pettauer Marktbericht. Pettauer Zeitung, 2. 12. 1900, str. 2; Poročilo s ptujskega svinjskega sejma. Štajerc, 1. 12. 1901, str. 7.

109 SI ZAP, MOP, špeharji, 1907, šk. 150, spis 2560-8.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

za špeharje ugodna. V njej je bilo poudarjeno, da bi se s prepovedjo njihove dejavnosti poslabšala preskrba Maribora in Ptuja s svežim mesom, po drugi strani pa bi bili oškodovani kmetje – špeharji z Dravskega polja.110 Prav tako je bilo ugotovljeno, da je špeharjenje, ki poteka v lastni režiji, postranska kmečka obrt, za katero ni potrebno mesarsko obrtno dovoljenje, na kar so mesarji v pritožbi posebej opozarjali.111 Namestništvo je še določilo, da morajo biti špeharji podvrženi stalnim veterinarskim pregledom doma in na tržnici ter kontroli tržne policiji.112 Za lažje delo veterinarjev in policije se je moral narediti seznam špeharjev, ki so bili upravičeni do prodaje na trgu.113 Na vse morebitne nepravilnosti na trgu so morali mesarji opozoriti pristojno oblast, da so se lahko stvari takoj razjasnile.114 Po objavi odredbe so začeli špeharji, ki so na zadovoljstvo kupcev prodajali prvovrstno meso, ponovno v večjem številu zahajati na tržnico.115 Špeharska tržnica je z nekaj prekinitvami delovala tudi med prvo svetovno vojno.116 Tudi z nastankom stare Jugoslavije se je nadaljevalo špeharjenje, ki je bilo kot v preteklosti pod strogim veterinarskim nadzorom. Za prevoz mesa na trg je bilo potrebno potrdilo pristojnega veterinarja o njegovi neoporečnosti, pred prodajo samo pa ga je pregledal še mestni veterinar.117 V letih 1927– 1930 je bilo na ptujskem trgu prodanih 2410 svinj, od katerih je bila

110 Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 26. 5. 1910, št. 21, str. 106–107.

111 Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 7. 7. 1910, št. 27, str. 135–136.

112 Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 28. 7. 1910, št. 30, str. 153.

113 Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 4. 8. 1910, št. 31, str. 158–159. Špeharji so bili razdeljeni na štiri podskupine: a/ Manjši kmetje, ki so redili lastne svinje.

Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 16. 6. 1910, št. 24, str. 120–121. b/ Kmetje, ki so kot posredniki peljali na sejem svinje manjših želarjev, ki si niso mogli privoščiti lastnega prevoza in obiska sejma. c/ Špeharji, ki so kot gostači imeli malo zemlje in so dobili za obisk sejma na razpolago vozilo posestnika, ki jim je dajal zemljo v zakup. d/ Špeharji, ki niso bili kmetovalci in so svinje kupovali ali so bili kmetje, ki so se v glavnem pečali z nakupovanjem in prodajo mesa na trgu. Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 23. 6. 1910, št. 25, str. 124–125. Če so omenjeni špeharji prodajali samo na drobno, so v večini primerov kršili obrtni zakon. Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 28. 7. 1910, št. 30, str. 152.

114 Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju, 4. 8. 1910, št. 31, str. 158–159.

115 Sejem v Ptuju. Štajerc, 3. 12. 1911, str. 3.

116 Pozor špeharji. Štajerc, 28. 11. 1915, str. 3.

117 SI ZAP, MOP, 1931, dopis ptujskega mestnega načelstva o veterinarskih potrdilih, šk. 275, spis 939.

163

164

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

večina zaklana doma, le malo v ptujski klavnici.118 Leta 1927 je na Ptuju prodajalo dvanajst špeharjev, devet iz Hajdine, po eden pa iz Skorbe, Gerečje vasi in Brega, vsi skupaj so prodali 782 svinj.119 Kot pred leti so tudi zdaj mesarji skušali preprečiti špeharjenje, kar jim je za kratek čas uspelo leta 1930. V odgovor so špeharji v Prepoljah ustanovili svojo zadrugo in s pritožbo na pristojne organe v Ljubljani in Beogradu dosegli preklic prepovedi z nekaterimi spremembami.

Odslej so morali klati svinje v mariborski in ptujski klavnici ter meso prodajati na pravih mesarskih stojnicah. Pred tem so ga običajno ponujali na improviziranih stojnicah ali kar z voza, s katerim so meso pripeljali. Po novem so imeli na razpolago sedem stojnic v Prešernovi ulici na Ptuju120 in štirideset stojnic v Mariboru.121 Vsa trideseta leta 20. stoletja so bili špeharji zelo podjetni. Na mariborskem trgu je špeharska zadruga prodala velike količine slanine in svinjskega mesa, svinj pa niso kupovali samo od kmetov v Dravski banovini, temveč tudi v Sremu in Bosni.122

118 SI ZAP, MOP, 1930, število pripeljanih svinj, šk. 271, spis 1745.

119 SI ZAP, MOP, seznam špeharjev, 1927, šk. 264, spis 754.

120 Ali bo prišlo do ustanovitve »špeharske« zadruge. Ptujski tednik, 7. 12. 1951, str. 4. V prispevku je omenjeno, da so si številni člani nekdanje špeharske zadruge prizadevali za njeno obnovitev in prodajo na trgu, kar v danih razmerah ni bilo mogoče.

121 Ingolič, Anton, 1939/40.

122 Zahteve mesarjev. Jutro, 21. 1. 1933, str. 8.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

viri Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP) SI ZAP, fond: Mestna občina Ptuj (MOP), sejemski red, 1892, šk. 248, ov. VII. SI ZAP, fond: MOP, sejemski red, 1892, šk. 248, spis IV. SI ZAP, fond: MOP, dopis ptujske občine o cestnih prekupčevalcih v rogozniški občini, 1894, šk. 71, spis 756-6.

11. 8. 1891, leto 2, št. 25, str. 3.

Erster Jahresviehmarkt (Georgimarkt) in Pettau. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1893, leto 4, št. 13, str. 2.

Der heurige Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 12. 8. 1894, leto 5, št. 7, str. 2–3.

Katharina – Markt. Pettauer Zeitung, 2. 12. 1894, leto 5, št. 23, str. 4.

SI ZAP, fond: MOP, špeharji, 1907, šk. 150, spis 2560-8.

Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 28. 4. 1895, leto 6. št. 17, str. 3.

SI ZAP, fond: MOP, dopis lesnega trgovca Franja Čučka na mestno občino, 1919, šk. 243, spis 855.

Marktbericht. Pettauer Zeitung, 11. 8. 1895, leto 6, št. 32, str. 3.

SI ZAP, fond: MOP, veterinarsko poročilo, 1923, šk. 261, spis 1.

Katharein Markt. Pettauer Zeitung, 1. 12. 1895, leto 6, št. 48, str. 3.

SI ZAP, fond: MOP, veterinarsko poročilo, 1925, šk. 261, spis 1-16.

Der verflossene Georgi-Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 26. 4. 1896, leto 7, št. 17, str. 3.

SI ZAP, fond: MOP, seznam špeharjev, 1927, šk. 264, spis 754.

Die Oswaldi-Markt. Pettauer Zeitung, 9. 8. 1896, leto 7, št. 32, str. 2.

SI ZAP, fond: MOP, veterinarsko poročilo, 1928, šk. 269, spis 692.

Katharinen-Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 28. 11. 1897, leto 8, št. 48, str. 2–3.

SI ZAP, fond: MOP, 1930, število pripeljanih svinj, šk. 271, spis 1745.

Der Oswaldimarkt. Pettauer Zeitung, 13. 8. 1899, leto 10, št. 33, str. 4.

SI ZAP, fond: MOP, dopis ptujskega mestnega načelstva sreskemu načelstvu o veterinarskih potrdilih, 1931, šk. 275, spis 939.

Der Katharinamarkt. Pettauer Zeitung, 3. 12. 1899, leto 10, št. 49, str. 2.

SI ZAP, fond: MOP, ptujska tržnica, 1932, šk. 276, spis 1932.

SI ZAP, fond: MOP, veterinarsko poročilo, 1940, šk. 303, spis 481.

Delavska politika Veliki sejem. Delavska politika, 5. 12. 1936, leto 11, št. 98, str. 4.

Jutro Velik Katarinin sejem. Jutro, 27. 11. 1931, leto 12, št. 275, str. 6.

Zahteve mesarjev. Jutro, 21. 1. 1933, leto 14, št. 18, str. 8.

Mariborski Večernik »Jutra«

Pettauer Marktbericht. Pettauer Zeitung, 2. 12. 1900, leto 11, št. 47, str. 2.

Pettauer Marktbericht. Pettauer Zeitung, 28. 4. 1901, leto 12, št. 17, str. 2.

Der Katharinamarkt. Pettauer Zeitung, 1. 12. 1901, leto 12, št. 48, str. 3.

Diebsthal am hiesigen Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 26. 4. 1903, leto 14, št. 17, str. 4.

Der Jahrmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 5. 1904, leto 15, št. 18, str. 4.

Der Krämermarkt. Pettauer Zeitung, 7. 8. 1904, leto 15, št. 32, str. 3.

Ptujski list Ožbaldski sejem v Ptuju 5. avgusta. Ptujski list, 3. 8. 1919, leto 1, št. 18, str. 2.

Ožbaldov sejem v Ptuju. Ptujski list, Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 10. 8. 1919, leto 1, št. 19, str. 3.

30. 11. 1934, leto 8 (15), št. 273, str. 3.

Katarinin sejem. Ptujski list, 27. 11. 1921, leto 3, Ptujski sejmi. Mariborski Večernik »Jutra«, št. 44, str. 1–2.

30. 11. 1936, leto 10 (17), št. 275, str. 4.

Ptujski tednik Katarinin sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 27. 11. 1939, leto 10 (17), št. 279, str. 2. Katarinin Ali bo prišlo do ustanovitve »špeharske« sejem. Mariborski Večernik »Jutra«, 28. 11. zadruge. Ptujski tednik, 7. 12. 1951, leto 4, št. 48, 1940, leto 14, št. 271, str. 5. str. 4.

Neodvisnost Katarinin sejem. Neodvisnost, 1. 12. 1936, leto 1, št. 1, str. 5.

Pettauer Zeitung Viehmarkt. Pettauer Zeitung, 1. 12. 1890, leto 1, št. 35, str. 4.

Vom Oswaldimarkte. Pettauer Zeitung,

Slovenec Ptuj. Slovenec, 27. 11. 1937, leto 65, št. 273, str. 5.

Slovenski gospodar Naše trgovinske razmere. Slovenski gospodar, 17. 12. 1903, str. 2.

165

166

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Štajerc Poročilo sejma. Štajerc, 7. 10. 1900, leto 1, št. 8, str. 4.

Poročilo s sejma. Štajerc, 11. 8. 1901, leto 2, št. 16, str. 6.

Poročilo s ptujskega sejma. Štajerc, 20. 10. 1901, leto 2, št. 21, str. 7.

Poročilo s ptujskega svinjskega sejma. Štajerc, 1. 12. 1901, leto 2, št. 24. str. 7.

Poročilo ptujskega sejma. Štajerc, 26. 1. 1902, leto 3, št. 2, str. 5.

Svinjsko meso in slanina. Štajerc, 26. 1. 1903, leto 3, št. 2, str. 5.

Kuga na gobcih in parkljih goveda. Štajerc, 11. 12. 1910, leto 11, št. 50, str. 3. Živinski sejmi. Štajerc, 14. 4. 1911, leto 12, št. 20, str. 4.

Sejem v Ptuju. Štajerc, 3. 12. 1911, leto 12, št. 49, str. 3.

Ptuj (kmet v nesreči). Štajerc, 10. 8. 1913, leto 14, št. 32, str. 2.

Sejem v Ptuju. Štajerc, 30. 11. 1913, leto 14, št. 48, str. 4.

O ptujskih sejmih. Štajerc, 2. 5. 1915, leto 16, št. 18, str. 5.

Pozor špeharji. Štajerc, 28. 11. 1915, leto 16, št. 48, str. 3.

V Ptuju. Štajerc, 22. 4. 1917, leto 18, št. 16, str. 5.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

glavarstva v Ptuju, 26. 5. 1910, št. 21, str. 106–107; 2. 6. 1910, št. 22, str. 112–113; 16. 6.

1910, št. 24, str. 120–121; 23. 6. 1910, št. 25, str. 124–125; 28. 7. 1910, št. 30, str. 152; 7. 7.

1910, št. 27, str. 135–136; 28. 7. 1910, št. 30, str. 152–153; 4. 8. 1910, št. 31, str. 158–159.

Uredba o pobijanju draginje in brezvestnih špekulacij. Kraljevina SHS, Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 16. 8. 1921, str. 479–480.

Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo Zakon o pobijanju draginje in brezvestnih špekulacij. Kraljevina SHS, Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 18. 1. 1922, str. 62–63.

Razglasi drugih uradov in oblastev. Kraljevina SHS, Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 4. 9. 1923, str. 514.

Razglasi drugih uradov in oblastev. Kraljevina SHS, Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 16. 5. 1923, str. 316.

Razglasi drugih uradov in oblastev. Kraljevina SHS, Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 5. 10. 1923, str. 581.

Razglasi drugih uradov in oblastev. Kraljevina SHS, Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, 1924, str. 84.

Razglasi drugih uradov in oblastev. Kraljevina SHS, Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 24. 7. 1928, str. 503.

Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine

Naredba bana Dravske banovine o zaščiti javnih cest in varnosti prometa na njih, o miru in snagi za področje uprave policije v Ljubljani, Letni in živinski sejmi na Štajerskem od 1. do 4. predstojništev mestne policije v Mariboru in Celju februarja. Štajerc, 3. 2. 1918, leto 19, št. 5, str. 6. in mestne občine v Ptuju. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 14. 6. 1933, Svinjski sejmi. Štajerc, 15. 9. 1918, leto 19, leto 6, str. 675–684. št. 37, str. 5.

Letni in živinski sejmi na Štajerskem. Štajerc, 29. 4. 1917, leto 18, št. 17, str. 5.

Uradni list c. kr. okrajnega glavarstva v Ptuju Odredba glede obratovanja špeharjev v Mariboru in v Ptuju. Uradni list c. kr. okrajnega

Odločba. Kraljevina Jugoslavija, Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1935, str. 517.

literatura Ciglenečki, Marjeta, 2003. Tržnica. V: P. Premzl, ur. Ptuj: vodnik po mestu. Maribor: Umetniški kabinet P. Premzla, str. 86.

Curk, Iva in Jože, 1970. Ptuj. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ingolič, Anton, 1939/1940. Štajerski »špeharji«. V: J. Ribičič, ur. Naš rod, letnik 11.

Ljubljana: Jugoslovansko učiteljsko združenje – sekcija za Davsko banovino v Ljubljani, str. 247–248.

Hernja Masten, Marija, 2003. Ali bo tradicija živinskih sejmov na Ptuju zaživela tudi dalje?

V: M. Turk, ur. Ptujčan, Glasilo mestne občine Ptuj 9. Ptuj: Mestni svet Mestne občine Ptuj, str. 14.

Golob, Franc, 1985. Ptujski živinski sejmi na prehodu iz 19. v 20. stoletje. V: K. Šamperl.

Purg, ur. Ptujski zbornik 5. Ptuj: Zgodovinsko društvo Ptuj, str. 301–307.

Sore, Anton, 1976. Razvoj in upadanje sejmov na širšem celjskem območju. V: J. Koropec, ur. ČZN, št. 1/1976, Maribor, str. 158.

Vilfan, Sergij, 1996. Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani.

Andrej Brence Ptujski sejmi od konca 19. stoletja do leta 1941

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ptuj fairs from the end of the 19 th century until 1941 Ptuj boasts a centuries-old tradition of weekly and annual fairs. Even today, the town hosts three annual fairs - on the day of St. George, April 23rd, St. Oswald’s Fair on August 5th, and St. Catherine’s Fair on November 25th. The oldest fair is the one held on St. Oswald’s day, mentioned in the city statute as early as 1376. Later on, fairs held on St. Eric’s day in 1458 and on St. Catherine’s in 1551, started to take place, but after some time, the St. Eric’s day fair moved to St. George’s day.

In the Austro-Hungarian Monarchy, the last regulations on Ptuj trade fairs were issued in October 1892, when the Ptuj municipality adopted trade rules for livestock, flea market and weekly fairs, which remained in force during the period of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, later the Kingdom of Yugoslavia, from 1918-1941. St. George’s, St. Oswald’s and St. Catherine’s annual fairs with their traditional jumble and second-hand articles and a wide variety of consumer goods, attracted many people to the city from near and far. The number of visitors and the hustle and bustle of the fair were even greater because the city also hosted a livestock and large timber trade fair at the Drava harbour, where numerous rafts with timber from Pohorje, Kozjak and Koroška (Carinthia) navigated into. The largest and most widely visited fair has always been St. Catherine’s Fair. At that time of the year, the surrounding farmers had quite some money after completing work in the fields and selling crops. Livestock fairs were held until 1884 at the Church of St. Oswald’s, and later took place in the suburb Kaniža, on the land near Ormoška cesta.

Twice a month, horses and cattle were traded, and pig fairs were held weekly every month. Livestock fairs were well attended and were of great economic importance to Ptuj and its surroundings. The citizens of Ptuj traditionally obtained all the necessary foodstuffs and other goods at weekly fairs and markets every Wednesday and Friday. Until the 1930s, when the modern trade market opened, trade took place on Slovenski Trg Square and on other streets. Poultry was traded on Wednesdays and, especially, Fridays, when most hens, turkeys and geese were usually sold. On Friday, animal fat traders sold pork and “špeh” - bacon. The fat traders called “špeharji” were small farmers from the Drava Field who sold slaughtered and chopped pigs at the Maribor and Ptuj trade markets during winter. Both market days in the Drava harbour were used by local traders to sell chiselled wood for construction, boards, battens, cane stakes, etc.

167

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

VA L E R I J A L E Š N I K Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož valerija.lesnik@pmpo.si

Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja »Ne morem priklicati resničnih dejstev, lahko predstavim le njih sence.« Stendhal (Prevedel Jaroslav Skru­šný)

Začetki zbirateljstva in zbirk segajo daleč v prazgodovino. Povezani so z običaji medsebojnega obdarovanja in kopičenja dragocenosti v obliki zakladov na svetih mestih ali v grobovih pomembnih članov skupnosti.1 Zbirke pomagajo rekonstruirati spomine in povežejo umrljivega človeka z idejami, ki bi sicer postale del pozabe. Omogočajo obujanje preteklosti in so odraz znanja, družbenega položaja ter razgledanosti njihovih lastnikov.

Zavest zgodovinsko bogatega mesta je na Ptuju spodbujala zbirateljstvo že v času pred ustanovitvijo Muzejskega društva. Med 1

Perko, 2008, str. 57.

169

170

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Viktor Skrabar (1877–1938) Foto: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

izobraženci tistega časa je bilo svojevrstna moda in je obsegalo skoraj vsa področja. Z zbiranjem knjig so si ustvarjali knjižnice,2 slikarske in etnološke zbirke, nekateri pa so zbirali antične ostanke predmetov, ki so jih našli z brskanjem po bližnjih njivah. Z odnašanjem dragocenih predmetov v uglednejša tuja okolja je imelo tako zbiranje ob pozitivni tudi negativno plat. Kljub dejstvu, da je ptujski magistrat takrat že vzdrževal manjšo numizmatično zbirko, gre večjo zaslugo, da so v mestu iskali primeren prostor za predstavitev na Ptuju zbranih predmetov, pripisati prodornim posameznikom, ki so k temu prispevali vsak na svoj način. Kurat Simon Povoden je zbral antične kamnite spomenike in jih dal leta 1830 vzidati v Mestni stolp.

Dopisnik dunajske Centralne komisije za spomenike in umetnost, 2

Emeršič, 1992, str. 143.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Rudolf Gaupmann, je na mestno oblast naslavljal priporočilna pisma in dopise ter tako prispeval k odločitvi mesta, da najame prostor3 za predstavitev na Ptuju zbrane dediščine. 3. avgusta 1893 je sledila ustanovitev Muzejskega društva.4 Prav tako ni mogoče spregledati vloge Franca Ferka, ki je kot profesor na ptujski gimnaziji po zameri v Gomilicah leta 1895 prenesel svojo zbirko predmetov, knjig in arhivalij5 na Ptuj. Njegovi poznejši spori z mestom so pripeljali do njegovega izstopa iz Muzejskega društva in odhoda v tujino.6 viktor skrabar (14. 2. 1877 – 12. 7. 1938) Če povzamem misli Hannah Arendt,7 ki je ločila delo na ustvarjanje in delovanje; na nekaj za preživetje in nekaj za svoje poslanstvo svetu, ki ustvarja pogoje za kontinuiteto generacij in s tem za zgodovino, lahko sklenem, da je bilo za notarja in arheologa Viktorja Skrabarja delovanje v Muzejskem društvu in kasneje v muzeju predvsem to zadnje. Čeprav poklicno zvest notarski stroki – 1908 je nastopil službo notarskega pomočnika v pisarni ptujskega notarja Filafere – se je z veliko večjo vnemo posvečal Muzejskemu društvu in arheologiji, saj je sam zapisal,

3 ZAP, ibidem, str. 115, seja mestnega sveta, 8. novembra 1880. Iz sprejetega sklepa izvemo za plačilo najemnine, ki je bila morda za Ordonančno hišo na Prešernovi ulici, kjer je danes OŠ Olge Meglič. Leta 1891 je nadporočnik Karel Groß objavil brošuro z naslovom Ein Zukunftsplan für Pettau, v kateri je omenil, da imajo mala mesta kakor Celje, Krems in druga muzeje za rimske starine. Ptuj pa ima več rimskih starin kakor vsa druga mesta.

Pettauer Zeitung je 1. aprila 1893 še enkrat poudaril potrebo po ustanovitvi muzeja, takratni urednik časopisa Josef Felsner pa se je ponudil, da izdela pravila in vodi predpriprave.

4 V prvi odbor Muzejskega društva so bili izvoljeni: kot predsednik Jozef Ornig, podpredsednik prof. Cilenšek, tajnik Maks Ott in kot blagajnik Jozef Gspaltl.

5 Franc Ferk se je za prenos zbirk odločil, ker je bil prepričan, da njegov muzej v Gomilicah zanemarjajo. Po izteku mandata prvemu vodji muzeja mesto ni zagotovilo naslednika, zbirke so se pomešale, muzej pa je izgubil finančno podporo.

6 Do spora med Ferkom in Ptujčani je prišlo zaradi razžalitve predsednika društva J. Orniga. V sporu s sodnim epilogom je bil obsojen urednik mariborskega lista Südsteirische Presse, župnik Fran Šegula. Ta je na Ferkov predlog v časopisu oktobra 1901 objavil šaljive dodatke k Ornigovemu popravku z naslovom Schatzgräber-Leichenschänder?. S tem je trojico – Orniga, Gspaltla in Schröffla – označil za iskalce zakladov in skrunilce trupel, ker so se lotili izkopavanj v cerkvi sv. Roka in iskali »Atilov grob«. Urednik svojega vira pred sodiščem ni izdal. Kljub pričanju Ferka in zgodovinarja Slekovca je bil urednik obsojen na dva meseca zapora s poostrenim postom vsakih 14 dni.

7 Filozofinja in zgodovinarka Hannah Arendt (1906–1975), nemško-židovskega rodu, je med drugo svetovno vojno pobegnila v ZDA in postala ameriška politična teoretičarka.

171

172

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

da je društvu in muzeju pripadal kot varuh, voditelj in mentor več kot trideset let.8 Bil je sin okrajnega zdravnika Viktorja Skrabarja, doma z Dolenjske, in njegove precej premožne žene nemškega rodu Otilije Leskovšek z Zgornjega Brega.9 S Ferkom se je srečal že v osnovni šoli in nižji gimnaziji na Ptuju. Na njegov predlog je višje razrede in maturo opravil v Gradcu, se tam leta 1895 vpisal na študij prava, istočasno pa poslušal še epigrafska ter arheološka predavanja pri prof. Wilhelmu Gurlittu. Interes za zgodovino je najbrž podedoval po starem očetu Alojzu Skrabarju, učitelju v Stični, ter ga poglabljal ob spremljanju izkopavanj, ki so jih takrat na Ptuju vodili Ferk, Raisp in Jenny. Po končanem študiju je prepotoval skoraj vso srednjo Evropo.

Na tleh klasične antične umetnosti, Rima, Neaplja, Pompejev in vse do Sicilije, je na obalah Tirenskega morja izpopolnjeval svoje arheološko znanje. Leta 1903 je vstopil v odbor Muzejskega društva in že naslednje leto začel izkopavati. Z A. Riedlom je leta 1904 izpeljal izkopavanja na Zg. Bregu in med zidovi antičnih vil odkril talne mozaike, na Spodnjih Podložah prazgodovinske gomile ter v Skorbi najdbe iz mlajše železne dobe. Leta 1913 je iz dravske struge dvignil ostanke rimskega mostu in ploščo s cesarskim napisom. Z dovoljenjem grofa J. Herbersteina je raziskoval grajski grič in leta 1909 odkopal del staroslovanske nekropole s 66 grobovi. Leta 1912 je na Vičavi odkril del uprave rimskega mesta s kanalizacijo, razkošne terme in del obrambnega zidu. Z dr. Abramićem je izkopaval na Panorami, kjer sta odkrila reliefno ploščo čaščenja traških konjenikov, ostanke rimskih vil in svetišč. Brez dvoma je njegov največji uspeh odkritje ostankov III. mitreja na Zg. Bregu, ki jih je našel sredi poznoantičnega grobišča.

Njegovi razsodnosti gre pripisati izgradnjo zaščitnih stavb nad I. in III. mitrejem. Tudi med prvo svetovno vojno je poskrbel, da so se izkopavanja na Zg. Bregu ob navzočnosti dr. Eggerja, dr. Schmida in dr. Sarie nadaljevala. Po razpadu Avstro-Ogrske je čuval znanstveno dediščino in ohranjal stike tako s tujimi kot domačimi strokovnjaki.

Njegovo osebno vodilo Dulce et utile – prijetno s koristnim, je pripomoglo, da je društvo uživalo svetovni sloves in ostalo povezano

8 Skrabar, 1933, str. 213.

9 Skrabar je bil po vzgoji in prepričanju Nemec; pri treh letih mu je umrl oče, zato ga je vzgajala le mati in njena ožja družina.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

z vodilnimi arheologi tistega časa.10 Ko je vojska zapustila nekdanji dominikanski samostan, si je s prijatelji neprestano prizadeval, da reši stavbo, ki jo je lastnik hotel adaptirati za tekstilno tovarno.

Njegovemu prepričevanju gre zahvala, da so načrte opustili, odkupili stavbo in jo prepustili v upravljanje Mestnemu Ferkovemu muzeju. Po sodelovanju z dr. Abramićem pri izdaji vodnika po Ptuju (1925) je leta 1928 poskrbel še za preselitev in notranjo ureditev muzejskih zbirk.

Pomemben mejnik v delovanju društva je bil še sestanek geografov in arheologov za pripravo Arheološke karte Jugoslavije, ki ga je na Ptuju organiziral prav Skrabar. Ob navedenem je našel čas še za znanstveno objavo svojih odkritij npr. v beograjskem Starinarju, Časopisu za zgodovino in narodopisje v Mariboru, Letopisih dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov, Letopisih Avstrijskega arheološkega inštituta, v Poročilih antropološkega društva na Dunaju, v Buličevem zborniku, v Serta Hoffileriani in nekaterih časopisih tistega časa. Njegovo znanstveno delo je dobilo priznanje leta 1905, ko je postal dopisni član dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov in nekaj let zatem konservator. Imenovan je bil tudi za dopisnega člana Avstrijskega arheološkega inštituta ter častnega člana Muzejskih društev Ptuj in Maribor. Kralj Aleksander I. mu je za zasluge pri raziskovanju Petovione podelil častni znak sv.

Save IV. stopnje.

Ob tem ni zanemarjal poklicne poti. Po notarskem pripravništvu je do leta 1931 delal še pri notarjih Štrafeli in Bratkoviču. Leta 1932 je bil imenovan za notarja v Rogatcu in leta 1934 še v Ormožu. Tam je delal do svoje smrti.

Od leta 1903, ko se je društvu priključil kot odbornik, je opravljal še naloge podpredsednika (1926–1928) in predsednika (1929–1931) društva. Skrbel je za kontinuiteto publikacij v muzejski knjižnici in tudi svoji osebni knjižnici; slednje je označeval z ekslibrisom.11 Za Ferkom je bila po njegovi smrti večja darovalka knjig za muzejsko

10 A. Smodič je v časopisnem članku 14. 2. 1937 ob Skrabarjevi 60-letnici zapisal: »Skrabarja so vezala prijateljstva z znanstveniki in arheologi svetovnega slovesa: Abramićem, Bulićem, Eggerjem, Luschinom, Steletom, Sario. V gostoljubni hiši Skrabarjeve pokojne tete Mici Leskovškove se je leta in leta zbiral krog odličnih arheologov, kjer se je ob kupici iskrega Haložana rešilo marsikatero zamotano arheološko vprašanje.« 11 Umetniško zasnovano grafiko v podobi krta z lopato je za Skrabarja izdelal slikar Leopold Primc.

173

174

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← V rdečem vosku odtisnjeni pečat notarja Viktorja Skrabarja v Ormožu iz leta 1934 Foto: SI_ZAP 0071, 002_00080, zbirka pečatov

knjižnico12 še Marija Skrabar. Muzeju jih je darovala pod pogojem, da ostanejo skupaj in se vodijo kot poseben inventar.13 Po ureditvi njegove knjižnice je bilo leta 1938 odprtje, ki sta se ga udeležili tudi Skrabarjeva mati in vdova. Dr. Josip Komljanec, ki je predsedoval društvu, se je zahvalil za podarjeno knjižnico in poudaril, da se bo odslej imenovala Bibliotheca Skrabariana.14 12 Do leta 1923 je za muzejsko knjižnico skrbel Hans Pirchegger. Nato je bil zanjo do leta 1925 zadolžen profesor Mlakar. Nasledil ga je Anton Smodič, ki je popisal tudi Skrabarjev knjižni fond. Ta naj bi štel več kot 1000 knjig z inventarno knjigo in listkovnim katalogom.

Vendar je knjižnico zaradi prostorske stiske razdelil, nekaj v prostor z arhivalijami in nekaj v skladišče.

13 Kmetec-Friedl, 1999, str. 43.

14 Iz dopisa upravnika Mestnega Ferkovega muzeja, naslovljenega na Okrožni ljudski odbor v Mariboru, izvemo, da je Marijo Skrabar, laborantko, v začetku leta 1946 odpeljala OZNA v internacijo v Maribor. Muzej je 16. 2. 1946 vložil prošnjo za njeno vrnitev in dovoljenje za bivanje na Ptuju, v stavbi na Prešernovi 25, ki jo je Skrabar kupil že leta 1911. Ob internaciji so njuno stanovanje popolnoma izpraznili in zaplenili tudi predmete iz njegove delovne sobe, ki jih je Marija Skrabar skupaj s knjižnico že poklonila muzeju (zapisnik s popisom predmetov, pohištva in knjig je obsegal 34 na drobno popisanih strani). Muzej jih zaradi prostorske stiske ni mogel prevzeti, zato je bila njihova izročitev začasno odložena. To Skrabarjevo gesto, ki jo je žena izvršila po njegovi smrti, so zamerili tudi Nemci, saj vdovi niso izplačali niti dinarja pokojnine po možu. Slabo je bil zapisan tudi pri nekdanjih ptujskih »kulturbundovcih«, ker je sodeloval izključno z znanstveniki in ga niso mogli pridobiti za propagandistično-politične namene. Kot dober strokovnjak je bil dosleden in objektiven, tudi kar se tiče staroslovanskih izkopavanj, česar Nemci prav tako niso hoteli sprejeti. Marija Skrabar je po letu 1947 Muzejskemu društvu še naprej pomagala predvsem pri restavriranju in reševanju predmetov iz porušene minoritske cerkve. Šele prizadevanja Antona Smodiča, ki je po drugi svetovni vojni opravljal naloge kustosa in upravnika muzeja, so pripomogla, da se je Marija Skrabar 1. 9. 1949 lahko zaposlila v muzeju kot laborantka.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

↑ Prva in druga stran zapisnika seje Muzejskega društva, 15. 10.

1938, ki pod točko 3 govori o prevzemu Skrabarjeve knjižnice z inventarjem.

Foto: SI_ZAP 006, ZMD, škatla 8

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Z ustanovitvijo Študijske knjižnice na Ptuju leta 1948 je bil večji del tedanje muzejske knjižnice15 prenesen v njeno hrambo, v muzeju so ostale le knjige iz priročne knjižnice. Kljub odločitvi Ministrstva za prosveto v letu 1949, da se mora celotna Skrabarjeva knjižnica vrniti muzeju, je bilo vrnjenih le 119 knjig. Naslednje leto je moral del knjig iz priročne muzejske knjižnice znova v Študijsko knjižnico Ptuj in preostalo muzejsko knjižnico je bilo treba na novo inventarizirati.

Začeli so s publikacijami s področja arheologije, inventarne številke pa so dobili tudi časopisni izrezki, združeni v skupine.16

15 V letu 2016 so v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj stekle priprave za ureditev in predstavitev knjižnice Muzejskega društva, ki ga je ta prevzela leta 1948. Projekt bo končan z dostopnostjo zbirke zainteresirani javnosti.

16 Šteiner, 2008, str. 95.

175

176

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

hemeroteka viktorja skrabarja »Vsak nov začetek pride s konca nekega drugega začetka.« Seneka

Ob zavedanju, da imajo muzeji ključno vlogo pri razumevanju in predstavljanju kulturne dediščine, odkrivanju »sporne, skrite ali boleče« zgodovine in omogočajo refleksije spominov ter različne interpretacije preteklosti, sem se odločila predstaviti Skrabarjevo avtorsko zbirko časopisnih izrezkov. Ti so bili muzeju predani skupaj z njegovo osebno knjižnico leta 1938, do danes pa skrbno hranjeni, vendar ne pregledani in ne predstavljeni. Tukaj bi se rada zahvalila arheologinji Andreji Dolenc Vičič z Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU, ki je zvezke hemeroteke prepoznala kot vir in istočasno poskrbela še za njihovo preslikavo na papir. Tako mi je bilo v postopku digitalizacije prihranjeno rokovanje z občutljivim arhivskim gradivom.

Napredek tehnike mi je omogočil digitalizacijo omenjene zbirke, ki je povezana z zbiralcem, člani ali sodelavci ptujskega muzejskega društva in njihovim delovanjem v letih od 1905 do 1938. Obdelava hemeroteke je bila zame svojevrstno potovanje v času, ki potrjuje ali dopolnjuje naš pogled na preteklost in ga ponekod tudi spreminja.

Najbrž me je za to navdušila prebrana misel, ki govori o zmoti pogleda nazaj in pravi: »Berite tudi zgodovino, toda ne retrospektivnih, enovitih teorij, temveč dnevnike, časopisne članke – protokol tistega časa. To vam bo pomagalo do spoznanja, kako zelo ne napovedljiv je svet.«17 O hemeroteki govorimo, kadar naletimo na zbirko kronološko urejenih časopisnih in drugih izrezkov, ki izhajajo v določenem časovnem zaporedju, in je po navadi hranjena v zvezkih ali mapah.18 Etimološki pomen besede prihaja iz grške besede hemera, ki pomeni dan, in theke, ki pomeni kovček. S tem pojmom opredeljujemo tudi zbirke novinarskih člankov, ki se navezujejo na isto tematiko.

Tudi hemeroteka Viktorja Skrabarja je urejana kronološko in hranjena v 11 črtastih zvezkih s trdimi platnicami formata 19,5 x 12 cm.

17 Dobelli, 2014, str. 53.

18 Kanič, Leder, Ujčič, Vilar, Vodeb, 2011, str. 108.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Skrabarjevi hemerotečni zvezki za obdobje od leta 1905 do 1938, ki so bili muzeju predani skupaj z njegovo osebno knjižnico.

Foto: B. Farič

Na naslovnicah zvezkov je nalepka z inventarno številko 564/1 v levem in R 54 v desnem zgornjem kotu, številki razmejuje vrstna rimska številka I. – XI., pod njo je napis »Zeitungsausschnite des V. Skrabar« in pod njim leto, na katero se časopisni izrezki nanašajo.

Na levi notranji strani veznega lista sta štampiljka Mestnega muzeja Ptuj in datum popisa oz. inventarizacije, označen z D-22. 2. 1951.

Danes so vsi članki iz hemeroteke digitalizirani, popisani na nivoju dokumenta, imajo signaturo, historiat popisne enote, popis ustvarjalca in vsebine, digitalni posnetek izvirnika je slikovna priloga računalniškega zapisa. Vključeni so v podatkovno zbirko e-arhiva arheološkega oddelka. leto 1905 – zvezek i V prvem zvezku je zbranih 29 člankov, ki so bili del graških časopisov Tagblatt, Tagespost in mariborskega Marburger Zeitung. Vsebine prvih člankov v zvezku so poročale o imenovanju Skrabarja za dopisnika dunajske Centralne komisije za umetnost in spomenike.

Nato o smrti graškega profesorja dr. Wilhelma Gurlitta, ki je skupaj z V. Kohautom društvo pripeljal do velike prepoznavnosti in mu nudil strokovno podporo, še posebej pri izkopavanjih v letih od 1898 do 1901. Med vsebinami so sklepi občnih zborov društva, ki

177

178

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

navajajo podrobnosti, kot so trajanje izkopavanj, posebne najdbe, prošnje za prevzem predmetov in njihov prenos v muzej, nujnost delitve pristojnosti za izkopavanja na Zg. Bregu in Sp. Hajdini med mariborskim in ptujskim muzejskim društvom, odločitev o prenosu spomenikov II. mitreja v prostore muzeja in o izdelavi zaščite za Orfejev spomenik. Skrabar je kot dopisnik Centralne komisije o lastnih izkopavanjih v letu 1904 obveščal tako dunajsko komisijo kot uredništva že omenjenih časopisov. Prav tako je zbiral objave drugih dopisnikov za Štajersko (Riedla, Tragaua, Schmida), jih označeval z navedbo vira, datiral in podpisal. Le občasno se pod članki pojavi podpis Stering,19 kar dopušča domnevo, da jih je zanj zbiral Anton Stering, najprej član, v letih 1907–1909 pa predsednik Muzejskega društva. leto 1906 do 1907 – zvezek ii Drugi zvezek vsebuje 37 člankov, 22 za leto 1906 in 15 za leto 1907. Gre za izrezke že omenjenih izdaj graških časopisov z dvema izjemama, ki nista bila dnevnika: Deutsche Töpfer und Zigler Zeitung Berlin in Slovenski gospodar.20 Tudi te vsebine poročajo o občnih zborih društva in njegovi dejavnosti pri izkopavanjih na Zg. Bregu in Sp. Hajdini. V objavah so predstavljeni častni gostje21 in njihove zasluge za doseganje društvenih ciljev. Začetek leta 1907 zaznamujejo članki, ki so jih na časopise naslavljali društveni člani in se po vsebini nanašajo na javno razčiščevanje spora med Ferkom in domačinom Pollakom22 zaradi naziva »prvega oz. pravega najditelja grobišča«. Njuno javno

19 Anton Stering je bil v letih 1904–1905 ravnatelj dekliške Ljudske in meščanske šole Ptuj.

20 Deutsche Töpfer und Zigler Zeitung Berlin (1885–1934) je bil časopis nemškega združenja lončarjev in opekarnarjev za izdelovanje, distribucijo in uporabo opeke, plošč in drugih izdelkov iz gline. Slovenski gospodar (1867–1941) je bil katoliško in konservativno usmerjeni tednik za štajersko podeželje, ki je izhajal v Mariboru. Najprej je imel podnaslov Podučiven list za slovensko ljudstvo, kasneje List ljudstvu v poduk.

21 Npr. K. Tragau, ki je avgusta leta 1907 prevzel naloge kustosa društva in kasneje še direktorja Mestnega Ferkovega muzeja, in prof. dr. Bormann, nemški epigrafik ter profesor klasične arheologije na dunajski univerzi. Kako pomemben je bil Skrabar za Bormanna, pove dogodek iz zimskega semestra leta 1913/1914, ko je Bormann v predavalnico pripeljal orjaškega moža, ki bo nekaj vedel povedati o ptujski Petovioni. Skrabar je študentom govoril debelo uro. Profesor pa je ob koncu predavanja izjavil, da zna Skrabar desetkrat več kakor vsi poslušalci, čeprav se z arheologijo ukvarja samo ljubiteljsko.

22 Uredništva časopisov so po 19. členu Zakona o tiskih morala objavljati odgovor na predhodno objavljeni članek.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

dopisovanje je v avgustu leta 1907 prekinilo uredništvo časopisa Tagespost. Edini slovenski članek, ki ga najdemo v drugem zvezku, je objavil Slovenski gospodar 19. aprila 1907 in napotuje slovenskega kmeta k pravilnemu ravnanju v primeru najdbe arheološkega gradiva.

Nastal je kot odziv na dogodek, ki se je pripetil na prazgodovinskem grobišču v Savinjskem pri Ptujski Gori, ko je kmet zaradi nevednosti večino žar uničil, zoglenele človeške ostanke pa uporabil kot gnojilo.

Z zadnjim izrezkom v drugem zvezku je graški Tagespost poročal o jesenskem občnem zboru društva, ki se je odvijal v dvorani vinogradnikov 6. oktobra 1907. Direktor muzeja Karel Tragau je ob svojih izkopavanjih na Vičavi predstavil dvome o pravilnosti lociranja rimskega legijskega tabora glede na Ferkove cestne študije. Med članki tega zvezka najdemo tudi take, ki so poročali o arheoloških najdbah v soseščini: Trstu, Lipnici, Pulju in tudi v bolj oddaljenih krajih: Rimu, na grškem otoku Delos ali severnih obalah francoske Bretanje. leto 1907 do 1908 – zvezek iii Tretji zvezek vsebuje 45 člankov, in sicer 7, ki sodijo v zadnje trimesečje leta 1907, in 38 takih, ki so razporejeni kronološko skozi vse leto 1908. V večini so to članki že omenjenih graških časopisov in mariborskega Marburger Zeitung,23 le eden je iz Slovenskega naroda.24 Med vsebinami so ob poročilih z zasedanj odborov in občnih zborov tudi poročila o zanimivih arheoloških najdbah, ki jih je za časopise napisal Skrabar.25 Tako je Slovenski narod povzel njegovo poročanje o najdbi rimskega vojaškega nagrobnika iz prve polovice 1. stoletja in kot liberalno glasilo tistega časa ob objavi dodal še naslednji poziv: »Nadejamo se, da g. Grahar kot vrl narodni župan tega spomenika ne bo oddal v neprave roke in sveta dolžnost Zgodovinskega društva 23 Marburger Zeitung je bil prvi tiskani časnik v Mariboru. Izhajati je začel leta 1862 in je pod različnimi imeni (Correspodent für Untersteiermark, Mariborer Zeitung) izhajal vse do leta 1945. Bil je glasilo nemške manjšine v Mari­boru.

24 Časnik Slovenski narod je izhajal najprej v Mariboru, po letu 1873 pa dnevno v Ljubljani.

Vseboval je prilogi Slovenski tednik in Rodoljub. Kot politični časopis in prvi slovenski dnevnik je bil vodilno slovensko liberalno glasilo pred prvo svetovno vojno.

25 Primer je depojska najdba novcev iz Leskovca pri Pragerskem, ki je obsegala okrog 1200 novcev, od katerih je le en del uspel pridobiti ptujski muzej. Večino novcev je zadržal ptujski zlatar J. Gspaltl. Pri njem so bili marca 1908 tudi na ogled. Skrabar je novce pregledal in določil, jih popisal po merah in ločil od ponaredka, ki je ležal pod loncem, v katerem so bili najdeni. Nato so junija 1908 Skrabarja imenovali za častnega člana dunajske numizmatične skupnosti.

179

180

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

za Slovensko Štajersko, ki je za ohranitev redke najdenine v prvi vrsti poklicano, je, se za to zanimati. Umestno bi pa tudi bilo, da bi na Hajdinskem polju začelo tudi omenjeno društvo nekoliko brskati, kajti izključeno ni, da je tam zakopanih še mnogo starin iz časa rimskega gospodarstva.« Odkritje spomenika je sovpadalo s časom izrazite nacionalne nestrpnosti, Ptuj so nemškutarski krogi razglašali za nemško mesto in Muzejsko društvo je bilo nemško usmerjeno.

Slovenci so se na nemška izzivanja odzvali s provokativnimi akcijami in incidenti, ki so privedli do znanih »septembrskih pretepov 1908«.26 Med članki tega zvezka so še obvestila dopisnikov dunajske Centralne komisije iz Celja, Slovenj Gradca, Pulja, Trsta in tudi Konstantinopla.

Leto 1908 zaključujejo obvestila o pripravah na obisk graških filologov in šolnikov, ki so jeseni 1909 načrtovali svoje 50. srečanje v Gradcu, člani Muzejskega društva pa so jih povabili na Ptuj. leto 1909 do 1913 – zvezek iv Četrti zvezek vsebuje 53 člankov že omenjenih časopisov in članek v italijanščini, ki ga je leta 1913 objavil Corriere della Sera ob Skrabarjevem odkritju ostankov kamnitega rimskega mostu čez reko Dravo. 18 jih sodi v leto 1909, 5 v leto 1910, 16 v leto 1911, 4 v leto 1912 in 10 v leto 1913. V začetku leta 1909 je časopise polnila novica o smrti Karla Tragaua, ki si je kot direktor in kustos muzeja zelo prizadeval za njegovo prepoznavnost. Skrabar je po njegovi smrti prevzel izkopavanja na Zg. Bregu in našel rimsko grobišče.

Na predlog dunajske Centralne komisije ga je minister za kulturo in izobraževanje 1. 8. 1909 imenoval za konservatorja I. reda za območje Ptuja in okolice. Oktobra je društvo utrpelo še eno izgubo s smrtjo podpornega člana Rudolfa Gaupmanna. Jeseni istega leta je Marburger Zeitung z nedoslednostjo dopisnika zanetil spor med Skrabarjem in ptujskim zlatarjem Gspaltlom.27 Ob koncu leta 1910, ko so časopisi znova poročali o letnem zboru društva, izvemo za obisk in povabilo dr.

26 Zupanič, 2008, str. 16.

27 J. Gspaltl, ki je bil član obrtnega združenja in Muzejskega društva, je Skrabarja na zboru obrtnega združenja javno obtožil samovolje pri upravljanju denarja Muzejskega društva, predvsem pri izbiri mizarskih mojstrov in izdelavi ter popravilu muzejskega pohištva. Skrabar je pod grožnjo tožbe dosegel, da se je zlatar za klevete javno opravičil, kot odškodnino pa daroval denar za pokritje Orfejevega spomenika. Kasneje je zlatar iz Muzejskega društva izstopil.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

↑ Letak društva, ki vabi na ogled ostalin III. mitreja. Skrabar ga je pripravil novembra 1913.

Foto: SI_ZAP 0095, varia, škatla 7, ovoj 86

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Abramića k predstavitvi antičnega Ptuja na razstavi v Rimu naslednje leto. Povabilo je italijanska vlada naslovila na evropske arheološke inštitute in večje nemške muzeje. Vendar se je na Abramićev predlog odbor društva odločil, da se predstavi tudi Mestni Ferkov muzej.

V tem času so, po Skrabarjevih podatkih, v društvu že dokončali topografsko arheološko karto najdišč. Na razstavi v Rimu aprila 1911 so sodelovali s pomanjšanim odlitkom Orfejevega spomenika in fotografskimi povečavami mojstra Leopolda Armata. V jeseni 1911 so Ptuj obiskali udeleženci kongresa nemških arhivistov, antičarjev in zgodovinarjev ter si ogledali I. mitrej, izkopavanja na Panorami, muzej in zbirko grofa J. Herbersteina. Ob koncu leta 1911 je bil Skrabar imenovan za dopisnega člana Avstrijskega arheološkega inštituta, s čimer je dobil priznanje arheološke stroke za opravljena izkopavanja.

Leto 1913, čas okoli velike noči, je zaznamovalo odkritje ostankov kamnitega rimskega mostu. Skrabar je o dvigovanju njegovih delov ob pomoči inženirskih vojaških enot in najdbah napisal članek za Grazer Tagespost, ki ga je ta 20. 4. 1913 v celoti objavil. Maja so se izkopavanja na posestvu Leskovšek na Zg. Bregu nadaljevala. Sredi predela rimskih vil in poznoantičnega grobišča sta Skrabar in dr. Abramić odkrila temelje III. mitreja. Poleti leta 1913 so časopisi na veliko poročali o izjemnem odkritju, ki bo na Ptuj privabilo najimenitnejše tuje in domače goste. Društvo, mestna in deželna oblast pa so združili moči pri odkupu zemljišča in prizadevanjih za izgradnjo zaščitne stavbe nad svetiščem.

181

182

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

leto 1914 do 1923 – zvezek v Peti zvezek vsebuje 62 člankov, med katerimi najdemo že omenjena graška dnevnika, Marburger Zeitung, Ptujski list, Novo dobo, Tabor, Stražo, Jutro, Slovenec, hrvaška Tehnični in Narodni list ter srbsko Politiko. Opazna je nedoslednost pri navajanju datacije, kar verjetno lahko pripišemo slabši dostopnosti časopisov v času vojne. V začetku leta 1914 je društvo pod pokroviteljstvom grofa J. Herbersteina oblikovalo odbor za zbiranje sredstev za izgradnjo zaščitne stavbe nad novo odkritim mitrejem in preko časopisov na ljubitelje starin naslovilo prošnjo za donacijo sredstev. Obiskovalci muzeja in mitreja so ponesli vest o odkritju naprej po Evropi. V februarju je graški Tagespost že objavil imena in priimke z zneski 85 donatorjev, ki so prispevali sredstva za izgradnjo zaščitne stavbe. Mestna oblast sredstev za stavbo ni namenila, saj je sodelovala pri odkupu zemljišča, se pa je javno zavezala, da bo pristopila h gradnji, če društvu ne bo uspelo zbrati zadostnih sredstev. Marca so v društvu že imeli od dunajske Centralne komisije potrjen načrt zaščitne stavbe, ki je bil izdelan po vzoru antičnih templjev. Na Skrabarjev predlog so načrti zajemali tudi dovozno cesto in zasaditev okolice. Izmed ponudb ptujskih zidarskih delavnic je bila izbrana ponudba nemškega zidarskega mojstra Wilhelma Dengga. 15. maja je stavba že bila prekrita s streho, odprtje z notranjo ureditvijo, ki je bila zaupana dr. Abramiću ter Avstrijskemu arheološkemu inštitutu, pa načrtovano za konec junija. Z začetkom vojne število člankov v zvezku upade, saj so nastale razmere vplivale na dostopnost časopisov in njihove vsebine. Po koncu vojne je drastično upadlo tudi članstvo v društvu, zato se je njegov predsednik dr. Vajda s povabilom k vključitvi čim večjega števila intelektualcev obrnil na Ptujčane in narodno zavedne izobražence, ki so po vojni prišli na Ptuj. Deželni urad za spomenike je tedaj razširil pristojnosti konservatorjev in Skrabarja imenoval za konservatorja političnega okrožja Slovenske Konjice, Ljutomer, Ptuj in mesto Ptuj. Marca leta 1921 je društvo za častnega člana imenovalo ravnatelja Arheološkega muzeja v Splitu, msgr. Bulića. V želji, da bi pritegnilo pozornost, je začelo pripravljati brezplačna predavanja, najprej uglednih domačih članov,28 nato gostujočih jugoslovanskih arheologov. Decembra sta 28 V ptujskem gledališču in gimnaziji je o zgodovini mesta predaval okrajni sodnik dr.

Vladimir Travner, o pomembnosti ohranitve kulturnih spomenikov pa prof. Ladislav Mlakar.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Udeleženci sestanka arheologov in zgodovinarjev v Dobrni pri Celju avgusta leta 1922, ki so za zaključek srečanja obiskali Vitanje. Viktor Skrabar je prvi z leve med sedečimi v prvi vrsti.

Foto: zbirka MMP 37/4, arh. šk. 31

se Skrabar in dr. Vajda udeležila promocije msgr. Bulića za častnega doktorja na zagrebškem vseučilišču, kjer sta spoznala jugoslovanske arheologe, člane zagrebške in srbske akademije znanosti.29 Ti so ju seznanili s povabilom iz Bruslja k sodelovanju v mednarodnem odboru arheologov.30 Povabilo se je vsebinsko navezovalo na pripravo in izdajo zgodovinskih zemljevidov rimskega cesarstva (Tabula Imperii Romani, TIR), na nadaljevanje dela pri izdaji Corpus inscriptionum Latinarum et Graecorum in izdajo srednjeveškega latinskega slovarja za čas od leta 500 do 1000 po Kristusu. Dogovorili so se, da bodo konec avgusta leta 1922 sklicali sestanek arheologov in zgodovinarjev v Dobrni pri Celju,31 in sprejeli sklep, da bodo leta 1924 v Splitu pripravili 1. kongres jugoslovanskih arheologov, ki bo posvečen arheološkemu raziskovanju na jugoslovanskem ozemlju. V pozni jeseni 1922 je bil prvi pripravljalni sestanek, tokrat v Beogradu, kjer so za uresničitev sprejetih sklepov oblikovali ožji in širši odbor. V širšem odboru so Slovenijo zastopali dr. Mantuani32, dr. Zupanič33 (Ljubljana), dr. Kovačič34 (Maribor) in Skrabar (Ptuj).

29 Dr. Vulić, dr. Abramić, dr. Brunschmid, dr. Hoffiller, dr. Klarić, dr. Manojlović, dr. Mantuani.

30 V mednarodnem odboru so bile zastopane Belgija, Anglija, Francija, Italija, Grčija in Romunija.

31 Vabilu na sestanek so se odzvali tudi tuji arheologi, tisti, ki so znanstveno že raziskovali na območju nekdanje Jugoslavije, dunajska profesorja E. Reisch in R. Egger, slavist in etnograf Matija Murko iz Prage ter grofica Uvarov iz Rusije, ki je po smrti soproga arheologa postala predsednica arheološkega društva v Moskvi.

32 Dr. Josip Mantuani, ravnatelj Narodnega muzeja.

33 Dr. Niko Zupanič, vodja etnografskega oddelka Narodnega muzeja.

34 Dr. Fran Kovačič, duhovnik, profesor za filozofijo in teologijo na mariborskem Bogoslovnem učilišču ter dolgoletni predsednik Zgodovinskega in mariborskega muzejskega društva.

183

184

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

leto 1923 do 1925 – zvezek vi V šestem zvezku je 65 člankov. 31 za leto 1923, 8 za leto 1924 in 26 za leto 1925. Ob graških dnevnikih sta zastopana še časopisa nemških manjšin Marburger in Ciller Zeitung, od slovenskih pa Jutro, Slovenec, Tabor, Straža, Jutranje novosti, Narodni list. Od preostalih jugoslovanskih časopisov v zvezku najdemo še hrvaške Koprive in srbski Novi list z grafično podobo III. mitreja. Društvo je spomladi leta 1923 vabilo na brezplačna predavanja v ptujsko gledališče, na katerih so predstavljali novosti iz tujine in domačo umetnost. Varaždinsko muzejsko društvo je v prvi polovici leta 1923 pripravilo razstavo, ki so se je udeležila vsa slovenska muzejska društva in Zgodovinsko društvo iz Maribora. Udeleženci srečanja v Varaždinu so se dogovorili, da bodo izdelali pregledni zgodovinski zemljevid za Spodnjo Štajersko, ki bo obsegal čas od najstarejših najdb (neolitske dobe) do konca rimskega obdobja. Razpravljali so, kako prenesti različne arhive in zgodovinsko pomembne listine iz tujine v našo državo, in določili delokrog posameznih muzejskih društev, s čimer se bo ohranila krajevna pristojnost muzejev. Društva so se zavezala posebno pozornost posvečati dopolnjevanju centralne znanstvene muzejske knjižnice in ohranjanju Časopisa za zgodovino in narodopisje, ki naj bo skupno glasilo spodnještajerskih muzejskih in zgodovinskih društev. V času od 1. do 4. 9. 1923 je ptujsko društvo praznovalo 30-letnico. Slovesnosti, med njimi je bilo tudi odprtje III. mitreja,35 se je udeležilo veliko domačih in tujih gostov, razen ptujskih Nemcev, ki so na tak način izrazili protest, ker je bilo društvo v novi državi že dobro sprejeto. O obletnici so pohvalno pisali domači in tuji časopisi. Tabor 5. 9. 1923 zapiše: »Viktor Skrabar, ki je sicer Nemec, a najboljši arheolog, sedaj piše še v jugoslovanske revije o arheoloških vprašanjih.« Kralj Aleksander I. Karadžordžević je ob 30-letnem jubileju najzaslužnejše člane društva odlikoval z redom 35 Obedu v Narodnem domu 2. 9. 1923 je popoldan sledilo odprtje mitreja na Zg. Bregu.

Zbrane je pozdravil breški župan Podgoršek, hčerka dr. Travnerja je pozdravila v slovenski, županova hčerka pa v nemški povezani besedi. Predsednik dr. Kotnik je izročil mitrej in njegovo okolico, last društva, občini. Nato so se navzoči podali v mitrej, kjer jim je dr.

Abramić razložil legendo o Mitri, njegovo čaščenje, napise in pomen spomenikov, ki so za poznavanje ptujske rimske zgodovine in vojaškega ustroja zelo pomembni. Za nemške goste je vodstvo ponovil še v nemščini. Po odprtju so Brežani goste pogostili z manjšim prigrizkom in izvrstnim haložanom, postreženim v glinenih vrčih po rimski predlogi, in vsak gost ga je smel vzeti s seboj kot spominek.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sv. Save, in sicer dr. Abramića, dr. Kotnika in Skrabarja z redom sv.

Save četrte stopnje, učitelja Gailhoferja z redom sv. Save pete stopnje in arheološkega kopača s Hajdine Vnuka z zlato medaljo za zvestobo.

Leta 1925 so časopisi pisali še o ponovnem srečanju jugoslovanskih znanstvenikov, združenih v Mednarodni uniji akademij v Zagrebu, glede izpeljave nalog, ki tečejo pod okriljem Mednarodne akademije iz Bruslja. leto 1926 do 1928 – zvezek vii V sedmem zvezku je zbranih 92 člankov: 36 za leto 1926, 27 za leto 1927 in 29 za leto 1928. Od časopisov, ki so izhajali v nemškem jeziku, sta največkrat zastopana Marburger in Ciller Zeitung, v manjšem obsegu graški Tagespost. Članki v slovenščini so iz časopisov Jutro, Slovenski narod in konservativnejšega Slovenca. Le en članek je iz hrvaškega časopisa Obzor, kjer je objavljal zagrebški arheolog dr. Hoffiller. Vsebine navajajo, da je društvo v začetku leta 1926 nadaljevalo predavanja za domače občinstvo, pogosto so predavali člani ptujskega in mariborskega društva ter vabljeni graški in dunajski profesorji. Ob najdbi rimskega spomenika, vzidanega v zid prvotne stavbe župnijske cerkve v Hočah pri Mariboru,36 je Skrabar s časopisno objavo poskrbel, da je novica odmevala v javnosti. Zanimanje za Ptuj je vzbudil tudi pri Društvu novinarjev Slovenije, ki je maja leta 1926 na ogled mesta pripeljalo večje število svojih članov. Po obisku so novinarji pisali o obeh mitrejih, muzeju in zbirki grofa J. Herbersteina na ptujskem gradu ter kasneje še o obisku madžarskega numizmatika dr. A. Alföldija in direktorja danskega državnega muzeja dr. F. Paulsena. V božičnem tednu leta 1926 je Skrabar pri višjem sodišču v Ljubljani opravil notarski izpit, s čimer mu je bila omogočena samostojna poklicna pot v notariat. V aprilu leta 1927 je zasledil objavo prostovoljne javne sodne dražbe za dominikansko vojašnico na Ptuju, ki se bo izvedla na mestu samem. Stavbo je od vojske odkupil beograjski odvetnik Rinaldo Čulić in v njej hotel urediti tekstilno tovarno, pri čemer je naletel na težave. Spomeniški urad v Ljubljani se z ureditvijo tovarne v samostanu ni strinjal, zato je ob posredovanju prosvetnega oddelka županstva mariborske oblasti apeliral na ptujski 36 Skrabar v članku opisuje najdbo oltarja, zaradi katerega domneva, da je na mestu župnijske cerkve sv. Jurija v Hočah pri Mariboru nekoč stal Mitrov tempelj. Domnevo je podkrepil s prevodom napisa na oltarju in primerjavo s ptujskimi mitreji.

185

186

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

mestni magistrat, naj objekt odkupi in vanj umesti svoj utesnjeni muzej. Septembra istega leta so v sosednjem Gradcu potekali dnevi nemško govorečih zgodovinarjev iz Avstrije, Nemčije, Švice in Čehoslovaške. Člani društva so jih povabili na Ptuj z namenom, da ob obisku mesta navežejo in okrepijo stike s sosedi, še posebej z Univerzo v Gradcu. Društvo je namreč septembra, prvič po razpadu AvstroOgrske, nadaljevalo izkopavanja na manjšem posestvu J. Dobnika na Spodnji Hajdini. Za izkopavanja je prejelo bistveno manj denarja, kot ga je makedonska vlada namenila za izkopavanja antičnega mesta Stobi, ki so tekla že četrto leto. Z objavami novic o najdbah so želeli vplivati na oblast, da bi za izkopavanja namenila več denarja. V začetku leta 1928 sta zaradi politične premestitve iz odbora društva morala izstopiti dr. Kotnik in profesor Mlakar.37 Na njuni mesti sta bila imenovana prof. Kanduč in Anton Smodič, za predsednika pa je bil izvoljen dr. Komljanec. Pod vodstvom župana Mihaela Brenčiča je 30. aprila 1928 potekal komisijski ogled nekdanjega dominikanskega samostana z namenom, da bi mesto del stavbe – križni hodnik z dvoriščem, refektorijem ter dvorano za knjižnico in manjšo pisarno – predalo v uporabo muzeju. Dr. Abramić je po ogledu županu obljubil, da bosta s Skrabarjem po končanih izkopavanjih poskrbela za preselitev in novo postavitev zbirk. Konec maja so časopisi že objavili novico, da je mestna oblast samostan odkupila, da poteka čiščenje z osnovnimi gradbenimi deli in da bodo vsi na novo odkriti spomeniki restavrirani ter predstavljeni. Ob urejanju zbirk je pred samostanom in na njegovem dvorišču topografsko izkopaval dr. Saria, saj so na omenjenih mestih pričakovali ostanke požgane samostanske cerkve in rimske zidove. Obnova se je zaradi odkritja fresk in gotskega okna v križnem hodniku zavlekla za nekaj tednov. Kljub temu pa so bile zbirke, z izjemo lapidarija, pravočasno preseljene (od 12. do 19. julija 1928). Ob Skrabarju so pri selitvi in novi postavitvi zbirk sodelovali gimnazijski profesor latinščine in grščine dr. Bratanič, ravnatelj šole Peček ter Mervičeva, Smodičeva in Brataničeva soproga. Dr. Abramić je prevzel ureditev rimske zbirke, upokojeni učitelj Gailhofer ureditev numizmatične zbirke, prirodoslovno in kulturnozgodovinsko zbirko pa so uredili Peček, Skrabar in dr. Abramić. Na županovo željo, da se še v istem letu izpelje tudi preselitev lapidarija z ostanki II. mitreja, 37 Profesorja Mlakarja so oblasti septembra 1927 premestile v Srbijo, v Prokuplje. Kotnik in Mlakar sta bila nato v društvu imenovana za dopisna člana.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

so se ob obnovitvenih delih v samostanski obednici posvetili tudi obnovi tlaka cerkvene ladje, ureditvi kripte – utrditvi stopnic in izdelavi težkih kovanih vrat, ki so iz kripte vodila v križni hodnik.

Betonirana tla cerkvene ladje so namenili za postavitev lapidarija, kripto pa za rekonstrukcijo II. mitreja. Načrti so kot končni datum ureditev zbirk predvideli sredino septembra, vendar so si udeleženci praznovanja 25-letnice Zgodovinskega in Muzejskega društva Maribor že v začetku septembra 1928 ogledali zbirke pravkar preseljenega Mestnega Ferkovega muzeja. leto 1928 do 1932 – zvezek viii V osmem zvezku je 99 člankov, ki so jih objavili Slovenec, Jutro, Marburger in Cilli Zeitung, Tagespost, hrvaške Novosti, mariborski Večernik, Novine Murska Sobota, Deutsche Volkszeitung, Neues Wiener Jurnal ter Ost-Deutsches Volksblatt. Kronološko jih 14 sodi v leto 1928, 18 v leto 1929, 30 v leto 1930, 21 v leto 1931 in 16 v leto 1932.

Ker je društvo sklenilo svečano odprtje preseljenega muzeja združiti s 35-letnico obstoja, se članki iz leta 1928 navezujejo na dogodke ob svečanosti, ki so se odvijali med 3. in 5. novembrom. Na odprtju so se zbrali številni tuji in domači gostje iz posvetne in cerkvene sfere, organizacijo dogodka je prevzel Viktor Skrabar. Odzivi v časopisih so bili zelo pozitivni. Dr. Milko Kus Nikolajev, hrvaški etnolog, ki je v zagrebškem Etnografskem muzeju vodil neevropske zbirke, je o dogodku napisal: »Poetovio, ena redkih kulturnih proslav.« Novica o novourejenem in preseljenem lokalnem muzeju je potovala po mejah tedanje in bivše države.

Julija leta 1929 so na povabilo Slovenskega muzejskega društva Ptuj obiskali angleški arheologi, člani londonskega arheološkega društva Society of antiquaries. Prispeli so v Ljubljano, kot prvo točko izleta po Jugoslaviji, nato so v času bivanja v Zagrebu obiskali še Ptuj.38 Jeseni leta 1929 so časopisi objavili novico, da je stropno poslikavo 38 Hrvaške Novosti, št. 192, 12. 7. 1929, objavijo naslednjo vsebino: »Angleški arheologi so iz Zagreba z avtomobili odpotovali na ogled Ptuja, natančneje na Zg. Breg, kjer so si ogledali veliki mitrej. Sprejel jih je predsednik Muzejskega društva Viktor Skrabar, ki že 30 let marljivo dela na področju varovanja in urejanja muzeja. Gostitelji so slavne goste pogostili kar v mitreju, in sicer so jim ponudili pijačo v rimskih čašah, narejenih po originalni predlogi. Te čaše so gostje lahko odnesli kot spominke. Nato so si ogledali še pred kratkim preseljeni muzej, kjer so lahko videli, kako je mogoče v takšnem malem mestu, kot je Ptuj, oblikovati zbirko, če se le-ta ceni in spoštuje.«

187

188

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Ilustrirani Slovenec, leto IV, tedenska priloga Slovenca, št. 236, dne 14. 10.

1928 objavi članek z naslovom K otvoritvi novega muzeja v Ptuju.

← Udeleženci odprtja zbirk novourejenega in preseljenega Mestnega Ferkovega muzeja novembra 1928. Viktor Skrabar stoji na sredini v zadnji vrsti ob oknu.

Foto: MMP 37/13, arh. šk. 31

v refektoriju samostana prvi restavriral Adolf Gailhofer, strokovni učitelj na obrtni šoli na Dunaju, tisti, ki je modeliral tudi plastiko župana Mihaela Brenčiča, ker je imel ta obilo zaslug za namestitev muzeja v novih prostorih.39 Ob koncu leta je v spremstvu avstrijskega deželnega restavratorja Friderika Richterja Birmenthala iz Gradca Ptuj že drugič obiskal umetnostni zgodovinar in bavarski princ Jozef 39 Med slovenskimi delegati, ki so januarja 1930 obiskali kralja A. Karadžordževića, je bil tudi ptujski župan Brenčič, ki se je kralju zahvalil za to, da je gimnazija ostala neokrnjena ter za pomoč pri nakupu nekdanje »vojašnice«.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Klemens Wittelsbach. Gosta sta si ogledala oba mitreja ter župnijsko in minoritsko cerkev. Wittelsbach, ki se je ukvarjal z znanstvenim delom o gotskem slikarju Konradu Leibu, je s primerjavami slik ugotovil, da je delo njegove roke tudi gotski oltar s krili v desni stranski ladji mestne župnijske cerkve. Ponudil je mecenstvo pri restavratorskih delih na oltarju in pričakoval, da bo oblast dovolila oltar odpeljati v Gradec k izbranemu restavratorju. Kljub mamljivi ponudbi spomeniška služba izvoza umetnine ni dovolila, zato je bilo treba restavratorja poiskati v Sloveniji. Naslednje leto aprila je na občnem zboru društva tajnik Smodič že poročal, da so bile očiščene in restavrirane stropne poslikave in štukature v refektoriju samostana, na novo urejeni orožarna in hišica ob vodnjaku ter povečana in preurejena strokovna knjižnica. V tem času Jutro in Slovenec objavita članke o 60-letnici slikarja in restavratorja Mateja Sternena, saj je prav on prvi restavriral gotske freske v križnem hodniku samostana, zaradi česar mu je društvo ob njegovem jubileju priredilo manjše slavje.40 Mesec kasneje je bila objavljena tudi novica, da je restavrator Sternen dokončal dela na trokrilnem gotskem oltarju Konrada Leiba iz župnijske cerkve na Ptuju in da je oltar trenutno na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Septembra leta 1931 je ob razumevanju župnika Žagarja Leibov trokrilni oltar svoje drugo mesto našel v refektoriju samostana. Stroške njegovega restavriranja je prevzela spomeniška služba v Ljubljani, vendar pod pogojem, da tudi Ptuj prevzame vsaj tretjino stroškov. Marburger Zeitung je 2. 9. 1931 objavil javni poziv odbornikov kulturnih društev na Ptuju s prošnjo po donaciji potrebnih sredstev za restavriranje oltarja. V začetku leta 1932 so časopisi poročali o odmevnem govoru Valentina Rožiča, člana slovenskega banskega sveta. Govor se je navezoval na nujno zaščito muzealij in starin pred trgovci z umetninami, ki so prihajali v te kraje predvsem zaradi pomanjkljive pravne ureditve. Rožič je pripravil zakonski osnutek o muzejih in varstvu starin, ki naj bi preprečil izvoz umetnin iz muzejev kraljevine. Prosvetni minister je namreč ukinil podporo lokalnim muzejem v Celju, Mariboru in na Ptuju, zato je Rožič potrebno finančno podporo utemeljeval s tem, da ima ptujski muzej zavidljiv prostor, ki si ga je uredil sam v 40 Članek, ki je brez navedbe vira, z naslovom Slikar Sternen in mi, 28. 9. 1930 navaja: »Ptuj si šteje v ponos, da se je ta jubilej obhajal tukaj in ne v Ljubljani. Gospoda umetnika prosimo, naj ne bo hud, če omenimo to proslavo, istočasno pa mu želimo, da bi strnil v venec svojih let še več desetletnic.«

189

190

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

bivšem dominikanskem samostanu. Ob tem nadzoruje še dva muzeja na prostem ter istočasno ohranja in izkopava rimske spomenike nekdanjega Poetovia. Omenil je, da je bila pred kratkim preprečena prodaja tapiserij s ptujskega gradu v tujino, pred očmi javnosti pa razprodana in razkosana oprema iz gradov v Murski Soboti, Gornji Radgoni, Hrastovcu, Negovi, Štatenbergu in Vurberku. Aprila leta 1932 časopisi povzamejo poročilo dr. Komljanca, ki je na občnem zboru društva poročal o novih pridobitvah iz arheoloških izkopavanj na Hajdini ter o potrebi po razširitvi muzejskih prostorov za knjižnico, fotografsko temnico in galerijo. V avgustu zasledimo novice o najdbi ostankov starokrščanske cerkve, na katero so delavci naleteli pri betoniranju zidu za ograjo župnijske cerkve. Odkrili so tlakovana tla rimskega izvora in masiven kamnit blok, ki je služil kot podstavek oltarju. Društvo se je takoj odzvalo na omenjeno najdbo in dalo na razpolago za raziskovanja potrebna denarna sredstva, istočasno pa je za podporo zaprosilo tudi bansko upravo. leto 1932 do 1935 – zvezek ix Deveti zvezek vsebuje 105 člankov: 16 za leto 1932, 43 za leto 1933, 31 za leto 1934 in 15 za leto 1935. Članki so bili sestavni deli graških dnevnikov Tagespost in Tagblatt, mariborskega Marburger Zeitunga in Jutra. Na začetku zvezka manjša notice navaja, da je bil Skrabar pred oktobrom 1932 imenovan za javnega notarja v Rogatcu. Iz njegove korespondence razberemo, da se tam ni počutil prijetno, kajti upal je, da ne bo ostal prav dolgo.41 Ob 30-letnici Zgodovinskega društva Maribor, marca 1933, so časopisi pisali o zaslugah dr. Kovačiča za njegovo ustanovitev, upravljanje in povezovanje z mariborskim muzejskim društvom ter izdajanjem Časopisa za zgodovino in narodopisje. Po dr. Kovačiču je mariborsko društvo vodil zgodovinar in banski arhivar Franjo Baš, ki je navezal močnejše stike s ptujskim društvom. Kot urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje je na občnem zboru ptujskega društva 2. 6. 1933 predlagal, naj bo naslednja številka posvečena 40-letnici ptujskega društva, v njej pa predstavljeno celotno društveno delo. Ob praznovanju, ki je potekalo novembra, so banovinskemu konservatorju 41 Na zahvalni razglednici kolegu Hansu Winklerju, notarju v Ebendorfu na Koroškem, je zapisal, da upa na premestitev. Pogrešal je muzej, ki ga zaradi oddaljenosti ni mogel obiskati vsak dan. Na Ptuju je dobro poznal ljudi in »teren« ter z lahkoto zbiral gradivo ali o njem obvestil kakšnega drugega strokovnjaka.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Skrabarjeva pisarna v muzeju in v njej del zbirke orožja. V teh prostorih nekdanjega dominikanskega samostana je bila nekoč tudi uprava muzeja.

Foto: MMP 37/8, arh. šk. 31

dr. Steletu podelili častno članstvo ter proslavili izid jubilejnega zvezka Časopisa za zgodovino in narodopisje, ki so ga avtorji posvetili dolgoletnemu raziskovalcu Poetovia Viktorju Skrabarju. Naslednje leto aprila so društvu v uporabo prepustili nekaj opuščenih stanovanj v dominikanskem samostanu, v katere so kasneje namestili muzejsko knjižnico in slikarsko galerijo. Na majskem občnem zboru je Smodič že poročal o opravljenem delu: o odkritju dveh grbov gospodov Ptujskih, zvočnih ceveh v gotskih šilastih obokih, o dopolnitvi muzejskih zbirk in preureditvi orožarne, v kateri je Skrabar razstavil dobro ohranjeni bronasti meč. Pri tem je poudaril še pomembnost zbirke glasbil, poročal o prevzemu cesarskih listin trške skupnosti Rogatec in opozoril na muzej, ki je dobro obiskan in slovi tudi daleč v tujini.

Poletje leta 1934 je zaznamoval sprejem Zakona o muzejih, s katerim je prosvetni minister kraljevine SHS določil novo obliko organizacije muzejev po vzorih iz tujine. Zakon je muzejem sicer dopuščal osebne fonde, v katere se stekajo darila, članarine, dohodki od vstopnin idr., vendar so bili tudi ti fondi pod državno upravo.

Dotedanji nameščenci v muzejih so ohranili položaje. Na novo je zakon uvedel le pomočnika muzejskega kustosa in muzejskega tajnika. Iz vrst pomočnikov naj bi se kasneje izbirali upravniki muzejev, kvalificirani

191

192

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

muzejski tajniki pa so bili potrebni za vodenje administrativnih poslov. Zakon je ob državnih predvideval tudi lokalne muzeje in državne ter lokalne konservatorje, ki morajo skrbeli za zaščito in raziskovanje spomenikov po lokalnih potrebah. Urejal je vprašanje nakupa muzejskih objektov, zamenjave muzealij z drugimi muzeji, muzejske publikacije ter preprečevanje tihotapstva in drugih zlorab.

Najpomembnejši organ na muzejskem področju je bil muzejski svet, ki je dajal svoje strokovno mnenje o vseh muzejskih vprašanjih, bodisi na zahtevo ministra bodisi po lastni iniciativi. Deveti zvezek se zaključi s članki iz marca 1935, ki poročajo o problemih Ptuja pri povezovanju z drugimi mesti, in sicer v smislu neprijaznega mesta v odnosu do turistov.42 leto 1935 do 1936 – zvezek x Deseti zvezek vsebuje 108 člankov, ki obsegajo čas od začetka aprila 1935 do konca septembra 1936. 58 jih sodi v leto 1935 in 50 v leto 1936. Po številčnosti izrezkov prevladuje časopis Jutro, sledi mu Slovenec. Nemški članki iz Mariborer Zeitunga in graškega Tagesposta so zastopani v manjšem obsegu. Iz objav konec maja leta 1935 izvemo, da je društvo razširilo prostore za arheološke izkopanine in knjižnico z namenom, da zbirko obogati s predmeti iz rimske dobe, saj je nameravalo še isto leto nadaljevati izkopavanja na Hajdini.

Poslovanje društva je bilo dobro. Dohodki so presegali stroške, obisk tujcev v muzeju je bil obilen, članarina in število članstva sta se povečala, finančno pa je društvo podprla tudi banska uprava. Julija so časopisi prebivalce mesta obvestili o načrtovanem tradicionalnem obisku mednarodnih arheologov, ki bodo od 8. do 13. septembra 1935 obiskali Slovenijo in njena arheološka najdišča. Odborniki so pohiteli z izkopavanji na Hajdini, tako so bila ta ob obisku v polnem

42 Mesto je zanemarjalo pomen reklame, povezav z železnico in cesto ter skrb za udobnost gostov. Ni bilo potrebne urejenosti hotelov in restavracij, mestnega kopališča idr. Gostje, ki so prišli na ogled znamenitosti, bi morali v mestu tudi ostati in tukaj preživeti nekaj časa.

Avtor članka priznava, da je Nemcem gostinska in turistična ponudba šla bolje od rok in ni bila vedno povezana z nacionalističnimi težnjami. Apelira, da je treba vzbuditi zanimanje za Ptuj pri južnih krajih, za kar si je prizadevalo Tujsko-olepševalno društvo, ki je pripravilo izdajo brošure Vodič skozi Ptuj in okolico v slovenščini, srbohrvaščini in nemščini. Mesto mora omenjeno društvo, ki se bori s pomanjkanjem denarja, podpreti, saj bo imelo od večjega obiska tudi največ koristi.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

teku.43 Oktobra je na Hajdini ponovno izkopaval dr. Schmid, in sicer v bližini mesta, kjer je leta 1918/1919 našel zidove skladišča iz 1. stoletja, trgovino in svetišče, posvečeno prevzvišenim dojiljam. Za časopis je napisal poljuden članek in javnost obvestil, da je že prvi teden odkril zidove mestne hiše – kurije, velike dvorane in preddverje ter dva stranska hodnika. Pred rimsko mestno hišo se je razprostiral trg, ki je imel na zahodni strani velik tržni prostor, na jugozahodni strani opremljen s širokim hodnikom, na drugi pa tlakovani prostor s prodajalno. V bližini naj bi bilo tudi Jupitrovo svetišče. Tako se je v laičnih krogih razširila vest, da se je dr. Schmidu posrečilo odkriti prvotno središče Poetovia. Mestna oblast pod vodstvom župana Jeršeta se je z notico v Mariborer Zeitungu 31. 10. 1935 graškemu arheologu zahvalila za opravljeno delo pri odkrivanju starih kultur, lociranje mestnega jedra Poetovia in izvedena izkopavanja na Hajdini. V začetku spomladi leta 1936 je ob urejanju sadovnjaka grofa J. Herbersteina na jugozahodnem delu griča Panorame muzej spet dobil nekaj zanimivih rimskih najdb. Članke o novih pridobitvah je za graški Tagespost 25.

3. 1936 pod naslovom Nove rimske najdbe in v skoraj enaki različici za Jutro 22. 3. 1936 napisal Smodič. V besedilu navaja, da veliko obetajo mozaična tla stavbe, ki so jo odkrili v zadnjih dneh, in da v društvu upajo na nadaljevanje izkopavanj. Ker so bile najdbe last grofa J. Herbersteina, so bile prenesene v manjšo muzejsko zbirko gradu Gornji Ptuj. Slovenec je 9. 5. 1936 objavil nov članek izpod peresa Antona Smodiča z naslovom Škofijski sedež sv. Viktorina v Ptuju odkrit in v njem je javnost obveščal o starokrščanski korni pregradi, ki so jo delavci našli pri prezidavi hiše ptujskega trgovca Rudolfa Havelka v Miklošičevi ulici 12. Ob kopanju v globino so naleteli še na močne zidove iz rezanega kamna z gladkimi robovi.

Ogelni kamni so bili razporejeni v obliki polkroga in obrnjeni proti vzhodu. Ko so strokovnjaki najdbo povezali s preteklim odkritjem ogromne starokrščanske menze na Tyrševem trgu, je bilo jasno, da je odkrit škofijski sedež škofa Viktorina. Smodič pod opombo v članku navaja, da gre nagli odločnosti konservatorja Skrabarja zahvala, da se je tik pred zazidavo naredil še natančen načrt nekdanje ptujske starokrščanske bazilike. Septembra leta 1936 sta Jutro in Mariborer 43 Več kot 30 arheologov je v okviru študijskega potovanja obiskalo Ptuj 12. 9. 1935.

Tedanji predsednik mestne občine Ptuj Ladislav Jerše je v Slovencu 8. 9. 1935 objavil članek z naslovom Ptuj v pričakovanju arheologov in na koncu je na meščane naslovil prošnjo, naj goste sprejmejo gostoljubno, saj bodo ocenili tukajšnji muzej in delo Muzejskega društva.

193

194

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Zeitung objavila novico, da je dr. Saria ob arheološkem seminarju ljubljanske univerze odkril drugi del rimskega vodovoda, ki je potekal v smeri od Frama proti Ptuju. Smodič se je v članku, ki ga je napisal za Jutro 22. 9. 1936, nekoliko obregnil ob Ptujčane z navedbo: »V Ptuju so imeli od nekdaj veliko skrbi z vodo in stari Rimljani so bili glede na odkritja Franca Ferka in prof. Balduina Sarie veliko srečnejši kot sedanji Ptujčani, saj so preskrbovali svojo Ulpio Trajano Poetovio po dobro zgrajenem vodovodu s Pohorja. Kasneje, kot napis pove, so bili skromnejši, saj niso imeli dovolj denarja niti za pošten vodnjak.

Na dvorišču Strohmajerjeve gostilne, nekoč okrogel stolp v mestnem obzidju, je dolga leta bil kot stopnica v hlev položen preprost kamen z naslednjim napisom: ANNO.M.D.LXXXX.HAT EIN.ERSAME.LANDTSCH AFT. IN STEIER.DIESEN BRVN.MACHEN.LASSEN Torej častiti štajerski deželni zbor je Ptujčanom dal leta 1590 narediti vodnjak, kje pa in kako, tega napis ne pove. Kamnita napisna plošča iz pohorskega marmorja meri po dolžini 90 in višini 32 cm, debela pa je 10 cm.« leto 1936 do 1938 – zvezek xi Zadnji zvezek vsebuje 89 člankov. 20 jih sodi v leto 1936, 56 v leto 1937 in 13 v leto 1938. Po številčnosti prevladujeta slovenska časopisa Jutro in Slovenec, sledi jima nemški Mariborer Zeitung, le z dvema izrezkoma je zastopan graški Tagespost. Iz vsebin razberemo, da je oktobra leta 1936 mestna oblast pod vodstvom župana dr.

Remca muzeju v uporabo prepustila še en trakt v dominikanskem samostanu. Obsegal je pet prostorov, ki jih je društvo po obnovi namenilo etnološki zbirki. V istem obdobju se je v Beogradu vnovič sestal odbor mednarodnih znanstvenih akademij, da pregleda stanje del, ki so jih prevzeli posamezni odbori in njihovi člani. Kot posebej dejaven se je izkazal odbor za pripravo arheološke karte, saj je imel gotova že dva lista: list sekcije za Ptuj, ki sta ga izdelala dr. Saria iz Ljubljane in dr. Klemenc iz Zagreba, in sekcije Bitola - Prilep.

Za prvo sekcijo je bilo v Nemčiji natisnjeno že obširno besedilo.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

→ Udeleženci mednarodne konference geografov in arheologov za pripravo lista Tabule Imperii Romani, ki je potekala na Ptuju od 2. do 5. 9.

1937. V zadnji vrsti z leve: Skrabar, Radnoti, Abramić, Hoffiller, Egger, Saria, Klemenc. V prvi vrsti z leve sedijo člani glavnega odbora: Sanceau, Seyrig, Crawford, Bersu in Lugli.

Foto: RömischGermanische Kommission des Deutschen Archäologischen Instituts Frankfurt am Main

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Zgodaj spomladi leta 1937 je grof J. Herberstein nadaljeval urejanje sadovnjaka po severnem in severovzhodnem pobočju Panorame.

Ob tem so, v skladu s pričakovanji, delavci pri kopanju jam za sadno drevje našli številne arheološke najdbe. Ostanke rimskih stavb po vsem hribu, kanalizacijo, predvsem pa poznorimsko grobišče. Tudi te najdbe so prešle v grajski muzej Gornji Ptuj. Aprila je Muzejsko društvo Skrabarja ob njegovi 60-letnici počastilo s slavnostno sejo in umetniško diplomo, ki jo je izdelal slikar Matej Sternen. Medtem so v Evropi na pobudo angleškega Geografskega društva že potekale intenzivne priprave za izdelavo zemljevidov sveta in na njih sloneče geografske karte rimskega imperija. Sodelavci za severovzhodno Jugoslavijo – list sekcije za Ptuj – so bili pripravljeni na obisk glavnega odbora, ki so ga v društvu načrtovali za september leta 1937. Ob obisku mednarodnih strokovnjakov so tako v baročnem refektoriju ptujske muzejske knjižnice urejali list, ki je obsegal omenjeni del države. Časopis Jutro je 8. 9. 1937 zapisal: »Te dni so iz Anglije prišli gospodje Crawford, Sanceau, iz Nemčije g. Bersu, iz Francije g.

Seyrig, generalni direktor za spomenike iz Sirije, ter univerzitetni profesor Giuseppe Lugli iz Italije, ki sestavljajo stalni glavni odbor.

Kot sodelavci in strokovnjaki so se jim pridružili še: dr. Rudolf Egger iz Dunaja, dr. Radnoti iz Budimpešte, iz naše države pa prof. dr. Hoffiller s kustosom dr. Klemencem iz Zagreba, ravnatelj arheološkega muzeja iz Splita dr. Abramić ter prof. dr. Balduin Saria iz Ljubljane. Glavna zasedanja so trajala 3 dni, od 2. do 5.

195

196

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

septembra 1937, ter se uspešno končala. Končna redakcija tega lista zemljevida je za krajši čas zagotovljena. Z velikim zanimanjem pričakujemo izid tega veličastnega dela.« V imenu Muzejskega društva je organizacijo konference prevzel Viktor Skrabar. Med bivanjem na Ptuju so si znanstveniki pod vodstvom dr. Abramića in dr. Sarie ogledali ptujske znamenitosti ter izkopavanja na Panorami, grad Gornji Ptuj in minoritski samostan. V svojem vinogradu je goste z vinom pogostil veletrgovec Pavel Ornig.

Po uspehih ptujskega muzeja se je oktobra leta 1937 v časopisih pojavil t. i. kulturni separatizem. Slovenec je 3. 10. 1937 objavil članek F. Baša z naslovom Beseda o muzejskem vprašanju, v katerem je avtor odločno zavrnil namero Narodnega muzeja po centralizaciji lokalnih muzejev v okviru osnutka jugoslovanskega Zakona o muzejih. Dr. Mal je kot govornik na odprtju Mestnega muzeja namreč poudaril, da bi se morali lokalni muzeji odreči vsem predmetom, ki so kakor koli pomembni za osrednjo slovensko zgodovino, v korist osrednjega narodnega muzeja. Spodbujena z omenjenimi tezami je v tem času na Ptuju ponovno oživela ideja o ustanovitvi vinskega muzeja, kot prvega te vrste v Sloveniji. Z izvolitvijo pripravljalnega odbora, ki je prevzel ureditev prostorov in zbirk, je v okviru društva po zamislih Skrabarja in vinogradnika Osterbergerja sledila dejanska ustanovitev vinskega muzeja. Mesto je za njegovo ureditev namenilo okrogli mestni stolp ob Aleksandrovem nabrežju in ga tako obvarovalo pred predvidenim rušenjem. Ob koncu leta 1937 je Smodič za Mariborer Zeitung napisal še članek o redki in dragoceni pridobitvi muzejske knjižnice. Šlo je za dobro ohranjeni izvod Dalmatinove Biblije, ki ga je Muzejsko društvo na Skrabarjev predlog odkupilo od vinogradnika in upokojenega učitelja Roberta Košarja na Kogu. Poslednji članki v zadnjem zvezku, ki so jih objavili tako slovenski kot nemški časopisi, sporočajo novico o smrti in življenjskih dosežkih Viktorja Skrabarja. V hemeroteko pa jih je najbrž dodal njegov prijatelj in tajnik društva Anton Smodič.

Naj poudarim, da zbrane vsebine hemerotečnih zvezkov zelo presegajo obseg tega članka. Izbor je bil zahteven. Na desetine srečanj, obiskov in sklepov, tudi prelomnih, iz časov po prvi svetovni vojni ter odločilnih za prihodnost muzeja. Po svoje je hemeroteka svojevrsten dokaz, da so ptujski muzej gradili mnogi; nekateri v mestu rojeni in drugi, ki so ga samo obiskovali. Seveda navedeno ni nobena novost, je pogled v preteklost za dostojanstvo spomina na notarja, ki je dobro vedel, kaj hoče in čemu pripada. Odlikovala ga

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

je dolgoročnost pogledov. Bil je eden tistih, ki se dobro zavedajo, da velikih stvari človek ne zmore sam in da smo v življenju lahko uspešni le, če nam ob strani stojijo izjemni in močnejši mentorji. Njegova želja oblikovati kakovostno in harmonično muzejsko skupnost po načelu »per eminentiam« – odlikovati se s svojim delom in spoštovati delo bližnjega, je bila zanj edini pravi recept, ki je lahko ustvaril in ohranil pogoje za kontinuiteto generacij in s tem nekaj za zgodovino. Ob njegovi smrti je dr. Stele zapisal: »Številnim svojim prijateljem je ostal do smrti iskren in zvest sodelavec. V zvestobi do vsega, kar dviga in plemeniti človeka, kar služi napredku resnične kulture, ki je v svojih pravih vrednotah vselej mednarodna, je bil Skrabar velik človek, ki je daleč presegal ozki okvir, v katerem se največkrat odvija življenje malih mest. S pravico lahko imenujemo V. Skrabarja drugega ustanovitelja danes mednarodno znanega in priznanega ptujskega mestnega muzeja.«44 Člane muzejskih društev, ki so upravljala muzeje v času pred obema vojnama in med njima, je povezovala skupna skrb za dediščino, ki so ji znali podrediti osebne interese. Želeli so jo ohraniti in s ponosom predstavljati, pri čemer so dnevni in tedenski časopisi ter Časopis za zgodovino in narodopisje prevzeli vlogo njihovega medsebojnega obveščanja in delno tudi vlogo dunajskega strokovnega tiska.45 Danes smo oropani idej in vizij prihodnosti. Nezavedno jo prepuščamo tokom elektronskih algoritmov, časopisi pa pomena, kot so ga imeli za intelektualne kroge v obdobju muzejskih društev, že dolgo nimajo več. Čeprav so preživeli zgodovinsko tekmo z radiem in televizijo, ne vemo, ali jo bodo tudi z elektronskimi algoritmi. Če nekoliko špekuliram o kulturni prihodnosti na osnovi analize današnjih medijskih vsebin, sta kultura in dediščina že postali obrobna reč, ki ju bo kot neko preživelo arhaično prakso prebirala le še nepomembna peščica ljudi. Kakšna bo kultura novega veka, ki komunicira zgolj s Twitterjem, Instagramom, Facebookom, Snapchatom …? Bomo še zbirali medijske vsebine na temo kulturne dediščine, arheološke in muzejske prakse in o njih vodili hemeroteke?

Ali pa so že danes vse naše odločitve vnaprej določene in se bomo hočeš nočeš morali prepustiti poneumljanju distopične družbe, ki je podprta zgolj z informacijsko tehnologijo? Kdo ve?

44 Stele, 1938, str. 188.

45 Mikl Curk, 1969, str. 9.

197

198

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

viri SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, 0071, 002_00080, zbirka pečatov.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, 428, zbirka Franc Golob, škatla 7, ovoj 104.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, 006, zbirka muzejsko društvo, škatla 8, Zapisniki sej Muzejskega društva v Ptuju.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, 0095, zbirka varia, škatla 7, ovoj 86.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, zbirka muzejsko društvo, škatla 33, Viktor Skrabar album s fotografijami.

SI ZAP, Zgodovinski arhiv Ptuj, zbirka Mestni ljudski odbor Ptuj, škatla 20, ovoj 130.

literatura Knjige

Članki

Dobelli, R. 2014. Umetnost jasnih misli, 52 miselnih napak, ki jih prepustite raje drugim.

Ljubljana: eBesede, str. 52–53.

Alič, F. 1953. Štirje ptujski lokalni zgodovinarji, ki so pripravljali, ustanovili in vodili naš muzej, Ptuj: Ptujski zbornik 1983–1953, Muzejsko društvo v Ptuju, str. 8–15.

Emeršič, J., Kajzovar, V., Majnik, L., Kerbler, S., 1988, Dragocenosti ptujske knjižnice. Ptuj: Ljudska in študijska knjižnica, Katalog razstave, posvečene 40-letnici Študijske knjižnice, 30-letnici združitve z Ljudsko knjižnico, 95-letnici Ferkove knjižnice: Razstavni paviljon Dušana Kvedra Ptuj, 13. 6. – 1. 7. 1988, str. 14.

Estel, K. 2017. Franz Ferk (1844–1925) Ein Sammler in der Tradition des 19. Jahrhunderts, Disertation, Graz: Universität Graz, Institut für Kulturanthropologie und Europäische Ethnologie, str. 104–110.

Kanič, I., Leder, Z., Ujčič, M., Vilar, P., Vodeb, G., 2009. Bibliotekarski terminološki slovar, Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica, str. 108.

Kmetec-Friedl, B. 1999. Knjižnica muzejskega društva in Ferkova knjižnica na Ptuju, Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, str. 14–44.

Masten, M. 2003. Zbirateljstvo in nastanek zbirk muzejskega društva – osnova zbirkam muzeja, knjižnice in arhiva. Ptuj: Zbiranje in ohranjanje pisnih ter tiskanih dragocenosti, katalog k razstavi ob 110-letnici Muzejskega društva Ptuj, KIP in ZAP, str. 7–22.

Harari, N. Y. 2017. Homo deus, kratka zgodovina prihodnosti, Ljubljana, str. 380.

Skrabar, V. 1904. Römische Funde aus Pettau, Jahrbuch der Zentral Kommission 2, Neue Folge, Wien, str. 189–213.

Skrabar, V. 1914. Der römische Draubrücke bei Pettau, Jahresheft des Österreichischen Archäologischen Institutes in Wien 17, str. 155–160.

Curk Mikl, I. 1969. Zgodovina arheološkega raziskovanja v Ptuju, Poetovio – Ptuj, 69–1969, Ptuj: Zbornik razprav ob tisoč devetstoletnici, str. 7–15.

Emeršič, J. 1992. Ptujske knjižnice, profesor Ferk in mi (200-letnica prve javne knjižnice na Ptuju), Kronika, letnik 40, št. 3, str. 142–147.

Kovačič, F. 1928. Postanek in razvoj mariborskega muzeja, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 23, zvezek 1–2, str. 255–268.

Lamut, B. 1993. Ob stoletnici, Ptujski arheološki zbornik, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, str. 11–30.

Perko, V. 2008. Znanje je moč, modrost je življenje ali o družbeni vlogi zbirk in muzejev, 1. del, Argo 51(2), str. 56–79.

Skrabar, V. 1931. Najdba rimskega nagrobnika, Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 26, str. 216.

Skrabar, V. 1933. Simon Povoden 1753–1841, Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 28, zvezek 2–4, str. 213–229.

Smodič, A. 1931. Društveni glasnik, Muzejsko društvo v Ptuju, Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 26, str. 287–289. Šteiner, M. 2008. Inventar Bibliothece Scrabariane in nove muzejske knjižnice, Argo 51(2), str. 94–95. Članki v dnevnem časopisu ali revijalnem tisku

Zmazek, M. 2018. 70 let ptujske študijske knjižnice (1948–2018), Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, 1948–2018, str. 25–109.

Alič, F. Muzej in muzejsko društvo v Ptuju v naši novi državi, Ptujski tednik, 18. 9. 1953, letnik 6, št. 38, str. 1.

Zupanič, K. 2008. Nacionalna zavest se je prebudila na Ptuju leta 1908, katalog razstave v Galeriji Magistrat ob stoti obletnici septembrskih dogodkov na Ptuju, Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj, str. 16–19.

Kmetec Friedl, B. Bibliotheka Skrabariana: Ptuj: Pokrajinski muzej v spomin na Viktorja Skrabarja, Tednik 15. 10. 1998, letnik 51, št. 41, str. 5.

Valerija Lešnik Hemeroteka iz zapuščine notarja Viktorja Skrabarja

­Prva kulturna konferenca slovenskih mest (1936). Kronika slovenskih mest, letnik 3, št. 1, str. 74–75.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Viri z medmrežja https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/ oejh1914 [10. 6. 2019].

­K otvoritvi novega muzeja v Ptuju, Ilustrirani https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/ Slovenec: tedenska priloga Slovenca, 14. 10. 1928, jbzk1904 [10. 6. 2019]. letnik 4, št. 42, str. 332–333. http://www.dlib.si, zbirka zgodovinski časopisi Stele, F. Notar Viktor Skrabar, Kronika in članki [10. 6. 2019]. slovenskih mest, letnik 5, št. 3, 1938, str. 188. https://www.slovenska-biografija.si Šteiner, M. Obletnice in Viktor Skrabar: [10. 6. 2019].

Archaeologia Poetovionensis, Tednik, 28. 10. http://hbl.lzmk.hr/clanak.aspx?id=3127, 1993, letnik 46, št. 43, str. 6. hrvatski biografski leksikon [10. 6. 2019].

Zadravec, D. Ptujska hiša notarja in arheologa http://dnc.nsk.hr/Newspapers/Default.aspx Viktorja Skrabarja: kratka zgodovina hiše na [10. 6. 2019].

Prešernovi ulici 25, Ptujčan, 27. 11. 2015, str. 16. http://anno.onb.ac.at/beitraege.htm, Österreichische Nationalbibliothek, Historische Fotografsko gradivo österreichische Zeitungen und Zeitschriften Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. online [10. 6. 2019]. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG9MQWI4BR>.

Arhiv arheološkega oddelka PMPO, zbirka negativov na steklu in zbirka fotografskega gradiva Mestnega muzeja Ptuj.

https://www.propylaeum.de/ themen/propylaeum-vitae/ Deutsche Forschungsgemeinschaft (DFG) [10. 6. 2019].

https://www.propylaeum.de/fileadmin/_ processed_/b/4/csm_TIR-Tagung-Ptuj_1.

hemeroteca from the heritage of the notary victor skrabar The hemeroteca of Viktor Skrabar is a reflection of his career path within the Museum Society. It is also a proof that the Ptuj Museum was brought to life by many, some born in the city and others who only visited it. Although museum associations brought together intellectuals of different professions, nationalities and backgrounds, they were all able to supress their differences in favour of heritage.

Skrabar, as the leader and mentor of the Museum Society in Ptuj, was well aware that a man alone cannot do great things and that for the noble goals which are, and will be, the basis for the continuity of museums and generations of museum people, it is essential to be connected and cooperate both at home and abroad. Today, in the era of new communication technologies, people are less and less connected. There are more and more differences between us that we do not want to or cannot overcome. We have lost the vision of the future and left it to computer algorithms and the world of virtual reality. Today, however, there is hardly any room for cultural heritage, let alone archaeological or museum practice.

199

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

D O R OT E J A KOT N I K Umetnostna zgodovinarka, prostovoljka v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož dora_kotnik@yahoo.com

Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije uvod Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož se je razvil iz Muzejskega društva, ki so ga Ptujčani ustanovili leta 1893.1 Sprva majhno muzejsko zbirko, ki je bila sestavljena iz donacij Ptujčanov, je dopolnil lokalni zbiralec Franc Ferk,2 ki je mestu Ptuj podaril svojo kulturnozgodovinsko zbirko; zaradi tega se je muzej imenoval Mestni Ferkov muzej. Prva svetovna vojna je zaustavila društveno delovanje. Kmalu po njej so 1 V svoji magistrski nalogi sem obravnavala zgodovino ptujskega muzeja, ki se je razvil iz prostovoljne dejavnosti članov Muzejskega društva v Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

Kotnik, 2018.

2 Franc Ferk (1844–1925) je bil zgodovinar, germanist, arheolog in narodopisni zbiratelj.

Na graški univerzi je študiral zgodovino in germanistiko. Po končanem študiju je poučeval na različnih avstrijskih šolah. Leta 1875 je postal glavni učitelj na učiteljišču v Gradcu, kasneje je poučeval na II. državni gimnaziji v Gradcu. Med počitnicami je bival na Spodnjem Štajerskem, kjer je vodil arheološka izkopavanja. Leta 1878 je v rojstnem kraju Gomilce ustanovil krajevni muzej in ljudsko knjižnico, ki jo je leta 1895 podaril mestu Ptuj.

201

Doroteja Kotnik

202 Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

← Slika 1: Naslovnica Sarijevega vodiča po Ptuju, ki je bil izdan med nemško okupacijo.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

obudili Muzejsko društvo in z njim povezani lokalni muzej, ki je leta 1928 pridobil nove prostore v nekdanjem dominikanskem samostanu.

Druga svetovna vojna je ponovno onemogočila delovanje Muzejskega društva, a ne muzeja. Prispevek bo osvetlil del dogajanja v Mestnem Ferkovem muzeju med nemško okupacijo Spodnje Štajerske v letih 1941 do 1945. Obravnavana tema odpira mnogo vprašanj: Kakšen odnos je imel nemški okupator do kulturne dediščine na Ptuju? Ali so vse umetnine po koncu nemške okupacije še bile v Mestnem Ferkovem muzeju? Zakaj in kako je prišlo do premestitve umetniških del? Kam so šli ti predmeti? Kaj se je z odpeljanimi umetninami zgodilo po koncu okupacije? Ali so se kdaj vrnile? Ali lahko govorimo o sistematični nacistični kraji umetnin, ki so jo izvajali nacisti po vseh okupiranih območjih? Vsa ta vprašanja so povezana s tematiko raziskovanja provenience3 umetniških del in njihovimi prenosi v posameznih obdobjih, kar me je pritegnilo že v študijskih letih. nacistična kulturna politika Z vzponom Adolfa Hitlerja (1889–1945) v tridesetih letih 20. stoletja se je v Nemčiji začelo obdobje nacistične ideologije in konservativnega razmišljanja. Nacistična kulturna politika je poviševala stare umetniške težnje, poudarjala rasistične ideje v nordijsko-germanski umetnosti, iskala helenistično lepoto in antične vplive, zavračala modernizem ter nasprotovala judovskim in boljševističnim vplivom.4 Nacistični odpor proti moderni umetnosti se je ujemal z antimodernistično tradicijo, ki se je že od začetka 20. stoletja kazala v takratni nemški družbi. Nacisti so začeli sistematično odpravljati moderno umetnost iz nemškega javnega prostora, saj so si zadali nalogo očistiti nemško umetnost tujih degenerativnih vplivov. Umetnost in umetniško delovanje je nadziralo Ministrstvo za informiranje naroda in propagando, pod vodstvom Josepha Goebbelsa (1897–1945).5 Leta 1937 so v Münchnu odprli propagandni razstavi Velika nemška umetnost (Grosse Deutsche Kunst, 18. julij 1937) in Izrojena umetnost (Entartete Kunst, 19. julij 1937).6 Razstavi sta nemškemu prebivalstvu 3 Provenienca je kronologija lastništva, skrbništva ali lokacije zgodovinskih predmetov, najpogosteje umetniških del.

4 Nicholas, 1994, str. 7–8.

5 Nicholas, 1994, str. 9–10; Thamer, 2009, str. 147–150.

6 Nicholas, 1994, str. 20–21.

203

Doroteja Kotnik

204 Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

pokazali, kaj je »prava« in kaj »neprava« umetnost, slednjo so nacisti promovirali kot sovražnico nemškega naroda. Pravo umetnost so definirali kot nemško nacionalno umetnost, ki raste iz kolektivne zavesti ljudi in odseva njihovo identiteto, predvsem pa izraža prave duhovne vrednote arijske rase, očiščene judovstva in boljševizma.7 Hitler je nameraval »pravo« umetnost razstaviti v novozgrajenem Führermuseumu v mestu Linz, ki bi postal muzej z najbogatejšo zbirko umetnin na svetu.8 Maja 1938 je obiskal Benita Mussolinija (1883–1945) v Rimu, kjer je uvidel, da je trenutna nemška zbirka nezanimiva, zato se je odločil poiskati »primerna« umetniška dela za nastajajočo zbirko.9 Z začetkom druge svetovne vojne leta 1939 so nacisti v okupiranih delih Evrope začeli sistematično pregledovati umetniške zbirke (javne in zasebne) v iskanju umetniških del, ki bi prikazovala nemško arijsko kulturo. »Zbiranje« zaseženih umetnin se je spreminjalo glede na okupacijsko območje. Nacistični načrt za okupirano območje Vzhodne in Zahodne Evrope se je razlikoval, saj so slovanske narode in njihovo kulturo želeli popolnoma uničiti, zahodne pa so nameravali podrediti in asimilirati v nemško družbo.

Zahodno Evropo so oropali vseh judovskih zasebnih zbirk in posebnih umetniških del, ki jih je Hitler želel imeti za svoj muzej.10 Zanima nas, v kateri načrt je bila vključena okupacija Spodnje Štajerske in kako je to vplivalo na ptujsko kulturno dediščino. okupacija mesta ptuj V dosedanji literaturi so se pisci ukvarjali z nemško okupacijo Ptuja med letoma 1941 in 1945, med njimi Vida Rojic,11 Tone Ferenc12 in Irena Mavrič Žižek.13 Irena Mavrič Žižek je v članku Kulturno življenje na Ptuju med okupacijo edina obravnavala kulturno življenje na Ptuju med nemško okupacijo, dotaknila se je tudi delovanja muzeja.14 Tudi Martin Šteiner je v svojem prispevku Prva »petletka« ptujskega muzeja omenil delovanje ptujskega muzeja med drugo svetovno 7 8 9 10 11 12 13 14

Nicholas, 1994, str. 20–22.

Nicholas, 1994, str. 44.

Nicholas, 1994, str. 41–42.

Nicholas, 1994, str. 87–90.

Rojic, 1960.

Ferenc, 1963.

Mavrič Žižek, 2005; Mavrič Žižek, 2018.

Mavrič Žižek, 2016.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

vojno.15 Marjeta Ciglenečki je v monografijah o Ptuju in njegovi kulturni dediščini omenila, da je bil med nemško okupacijo okrnjen videz ptujskega gledališča, prestavljen Marijin steber in od zaveznikov bombardirana Minoritska cerkev.16 Zaradi pomanjkanja literature sem v Zgodovinskem arhivu Ptuj pregledala tri fonde, in sicer Mestna občina Ptuj – okupacijska uprava, Muzejsko društvo Ptuj in Pokrajinski muzej Ptuj. Arhivsko gradivo ponuja veliko informacij o dogajanju med nemško okupacijo.

V »stari« avstro-ogrski monarhiji je mesto Ptuj imelo nemško in slovensko prebivalstvo, a mestno oblast so imeli v rokah Nemci.

Ptujski Nemci so propagirali Ptuj kot nemško mesto, kar je vodilo v nacionalne nestrpnosti. Leta 1918, po koncu prve svetovne vojne in hkratnem razpadu avstro-ogrske monarhije, je Spodnja Štajerska postala del novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. V novi državi so se stvari obrnile na glavo, Slovenci so dobili prevlado v mestu, ptujski Nemci pa so postali manjšina. V obdobju med obema vojnama je ptujska nemška skupnost poskušala pridobiti premoč v mestu, zato jim je Hitlerjeva širitev nacistične Nemčije prinašala ugodno rešitev, saj bi mesto Ptuj postalo del tretjega rajha. Na prevzem oblasti so se temeljito pripravili s široko razpredeno mrežo zaupnikov, ki so jo vzpostavili že v tridesetih letih.17 Ob začetku nemškega napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 so ptujski Nemci prevzeli »ukradeno« oblast.18 Mesto Ptuj je bilo za nemškega okupatorja izredno pomembno zaradi njegove rimske in srednjeveške zgodovine, kar se je izražalo v njihovi kulturni politiki. Ponovno so ga propagirali kot nemško mesto, zgodovino Ptuja pa »izkoristili« za prikaz kontinuitete nemške kulture. Pomembnost Ptuja se odraža v zavesti Nemcev, ki so videli Ptuj kot nemško mesto v nemški deželi. To se kaže tudi v natančnih navodilih nemški vojski, da ne sme porušiti starega dela mesta, še posebej ne gradu, stare mestne hiše, mestne župnijske cerkve sv. Jurija, Mestnega stolpa, Orfejevega spomenika, mitrejev na Bregu in Hajdini, gradu Vurberk in cerkve Marije Zavetnice na Ptujski Gori.19 15 16 17 18 19

Šteiner, 2018.

Ciglenečki, 1995; Ciglenečki, 2008.

Mavrič Žižek, 2005, str. 48.

Mavrič Žižek, 2005, str. 48–49.

Mavrič Žižek, 2005, str. 50. Mavrič Žižek, 2016, str. 42–43.

205

Doroteja Kotnik

206 Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Prvega julija 1941 so Nemci ustanovili ptujsko okrožje (Kreis Pettau), na vodilni položaj pa namestili Fritza Bauerja.20 Septembra istega leta je ptujski župan postal Josef Wressnig, ki je vodil občino skozi vso okupacijo.21 Nemci so začeli širiti nacistično propagando, ponemčili so vsa slovenska krajevna imena, preimenovali ulice ter odstranili vse slovenske napise, razpustili vsa slovenska društva, združbe in organizacije, njihovo premoženje pa zaplenili.22 Sočasno so aretirali narodno zavedne Slovence in jim zasegli premoženje.23 Odprto ostaja vprašanje, ali so vse zaplembe prenesli v muzej ali so jih prepeljali kam drugam. Ključno vlogo pri prenosu umetnin in kulturne dediščine na Štajerskem je imel pokrajinski konservator (Gaukonservator) za Štajersko, Walter von Semetkowski,24 ki je s pomočjo Ptujčanov že vnaprej naredil seznam dragocenosti v zasebnih in muzejskih zbirkah. V pomoč mu je bil vodja oddelka za kulturo in izobraževanje za Štajersko Joseph Papesch, 25 ki je po celotni Štajerski razposlal ustrezne dopise, da morajo vse zbrano gradivo pred prodajo ali uničenjem pregledati strokovnjaki, ki bodo znali ovrednotiti pomembnost predmetov.26 Imel je svoja korespondenta

20 Mavrič Žižek, 2005, str. 52. Fritz Bauer (1911–?) se je rodil v Gradcu. O njem je znano le, kakšne funkcije je opravljal med okupacijo Ptuja. Bil je imenovan za političnega komisarja okraja Ptuj podeželje, nato je zasedel mesto političnega komisarja ptujskega okrožja. Prevzel je tudi okrožno vodstvo Štajerske domovinske zveze. Maja 1945 je z nemško vojsko zapustil Ptuj.

21 Mavrič Žižek, 2005, str. 52.

22 Mavrič Žižek, 2005, str. 54. Mavrič Žižek, 2018, str. 245, 248.

23 Mavrič Žižek, 2005, str. 54. Mavrič Žižek, 2018, str. 248.

24 Walter von Semetkowski (1886–1965) je bil rojen na Ptuju. Študiral je klasično arheologijo in umetnostno zgodovino. Leta 1914 je začel delati za Centralno komisijo za varovanje kulturne dediščine, v tridesetih letih je zasedel mesto deželnega konservatorja za Štajersko. Leta 1941 se je včlanil v nacistično stranko. Po vojni je delal na Centralni komisiji do leta 1948, ko se je upokojil. Kot kustos je večkrat sodeloval z deželnim muzejem Joanneumom.

25 Joseph Papesch (1893–1968) je bil avstrijski pisatelj in kulturni politik. Študiral je nemško in kulturno filologijo na graški univerzi. Že leta 1934 se je včlanil v ilegalno stranko NSDAP. Leta 1940 je prevzel vodenje oddelka za kulturo in izobraževanje za celotno Štajersko. Leta 1944 je izstopil iz nacistične stranke, zaradi osebnih razlogov. Po vojni so mu odvzeli vse nazive in funkcije.

26 SI ZAP/0006, MD 10, fol. 010975–010977.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Kurta Federlina27 in Johanna Dettenberga,28 ki sta na terenu po Spodnji Štajerski pregledovala kulturno dediščino in poročala o njeni ohranjenosti.29 Semetkowski je takoj po okupaciji naročil prenos kulturne dediščine z »ogroženih« območij Spodnje Štajerske na varno v lokalne muzeje na Ptuju, v Mariboru in Celju.30 reorganizacija mestnega ferkovega muzeja v času nacistične okupacije Mestni Ferkov muzej so ob začetku okupacije zaprli, da so popravili škodo na muzejski stavbi in ga reorganizirali pred ponovnim odprtjem.31 Preimenovali so ga v Muzej mesta Ptuj (Museum der Stadt Ptuj) in ga odprli 14. avgusta 1941.32 Vodil ga je graški profesor dr.

Felix Göhlert,33 njegov svetovalec je bil zgodovinar in ptujski meščan dr. Balduin Saria.34 Muzej je bil pod okriljem štajerskega deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu, ki je financiral njegovo reorganizacijo.35

27 Kurt Federlin (1912–1986) je bil nemški slikar in grafik. V nacistični upravi je deloval kot splošni skrbnik za kulturne dobrine v okupiranih deželah, med drugim tudi na Spodnjem Štajerskem. Po vojni se je udejstvoval kot umetnik in je imel več razstav po Nemčiji.

28 Johann(es) Wilhelm Dettenberg (1908–1942) je bil slikar in kipar. Študiral je na likovni akademiji v Düsseldorfu. Z vstopom v nacistično stranko je postal splošni skrbnik za kulturne dobrine ter je deloval na Spodnjem Štajerskem in Kranjskem. 30. julija 1942 so ga na Golniku ubili partizani.

29 Wedekind, 2019, str. 47–48.

30 Mesta so oblikovala tako imenovani »nemški« trikotnik, saj je bilo na tem območju največ nemškega prebivalstva na slovenskem Štajerskem.

31 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1. Šteiner, 2018, str. 302.

32 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1. Mavrič Žižek, 2016, str. 44.

33 Dr. Felix Göhlert (1904–?) je bil profesor biologije, geografije in matematike. Poučeval je na Dunaju, med vojno pa na realni gimnaziji Ptuj. Bil je strokovni sodelavec v uradu za kulturo v okrožnem vodstvu ptujskega okrožja Štajerske domovinske zveze.

34 Balduin Saria (1893–1974) je bil arheolog, numizmatik in zgodovinar. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval na Ptuju. Študiral je na dunajski univerzi, kjer je leta 1921 doktoriral iz prazgodovinske in klasične arheologije. Posvetil se je profesuri, sprva je bil asistent in docent na beograjski univerzi. Med letoma 1937 in 1942 je bil redni profesor za staro zgodovino, klasično arheologijo in numizmatiko na Univerzi v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je poučeval na graški univerzi. Po vojni je deloval kot samostojni raziskovalec.

35 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1. Mavrič Žižek, 2016, str. 44. Landesmuseum Joanneum v Gradcu je leta 1811 ustanovil nadvojvoda Janez Avstrijski (1782–1859). Njegovi bogati zbirki kovancev in mineralov sta postali del prvega avstrijskega muzeja.

207

Doroteja Kotnik

208 Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Zaposlili so Antona Smodiča36 in arheologa Rudolfa Brataniča,37 da sta skrbela za muzejske predmete.38 Uredili so ga v domovinski muzej (Heimatmuseum), ki je prikazoval zgodovinski razvoj in kontinuiteto nemške kulture v mestu Ptuj.39 Saria je 25. septembra 1941 poročal ptujski občini o delovanju muzeja, pregledu muzejskih zbirk in muzejske knjižnice.40 Pojasnil je, da so muzejski prostori neprimerno urejeni in opremljeni za razstavljanje muzealij, saj jim primanjkuje razstavnih vitrin.41 Seznanil jih je, da so za potrebe nemškega muzeja morali preurediti muzejske zbirke, in sicer cerkveno, narodopisno, numizmatično in zbirko drobnega arheološkega materiala. Večkrat je poudaril, da je muzejska zbirka slabo evidentirana, saj ni ohranjenih popisov inventarja.42 Nemška uprava muzeja je zaposlila graško študentko arheologije Erno Diez,43 da je uredila, dokumentirala in popisala muzejsko gradivo po oddelkih.44 Naredila je popis inventarja, 36 Anton Smodič (1905–1960) je bil arheolog, muzealec in učitelj. Študiral je na ljubljanski univerzi. Na Ptuj je prišel zaradi poučevanja. Leta 1927 je postal tajnik Muzejskega društva na Ptuju. V letih pred drugo svetovno vojno je skrbel za knjižnico, narodopisno zbirko in vodil priprave za vinarski muzej. Med letoma 1941 in 1945 je bil kustos ptujskega muzeja, leta 1945 je prevzel mesto upravnika ptujskega Mestnega muzeja. Ptuj je zapustil, ker so ga ovadili in diskreditirali njegovo delo. Svojo kariero je nadaljeval na Antropološkem inštitutu.

Nato je delal kot kustos v sarajevskem muzeju in nazadnje v muzeju v Visokem (Bosna), kjer je tudi umrl.

37 Rudolf Bratanič (1887–1962) je bil arheolog, ki se je rodil na Ptuju. Med nemško okupacijo je služboval v muzeju, kjer je ostal tudi po drugi svetovni vojni. Kasneje se je zaposlil v celjskem muzeju.

38 Mavrič Žižek, 2016, str. 44–45. Kljub sodelovanju z okupatorjem sta oba zasedla ugledna mesta v povojnem komunističnem režimu. Anton Smodič je po vojni postal upravitelj ptujskega muzeja, Bratanič pa kustos.

39 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1. Mavrič Žižek, 2016, str. 44.

40 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

41 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

42 Zanimivo se mi zdi, da v dokumentih omenjajo, da ni ohranjenih popisov muzejskega gradiva, saj je ohranjen popis muzejskega inventarja iz leta 1902, ki ga je naredil Josef Felsner, urednik nemškega časopisa Pettauer Zeitung. Sicer zastarel Felsnerjev popis ne bi podal celostnega vpogleda v takratno zbirko, a bi jim bil v veliko pomoč. Preseneča me, da Nemci niso vedeli zanj. Morda sta ga Smodič in Bratanič uspešno skrila kot druge dragocenosti, na kar namigujeta Mavrič-Žižek in Šteiner. Mavrič Žižek, 2016, str. 45–46. Šteiner, 2018, str. 302.

43 Erna Diez (1913–2001) je bila klasična arheologinja. Na dunajski univerzi je študirala klasično filologijo, arheologijo, umetnostno zgodovino in zgodovino, vendar je diplomirala na graški univerzi. Leta 1937 je doktorirala iz filologije. Dve leti kasneje se je odpravila na študijsko potovanje po Italiji. Od leta 1943 je delala na Arheološkem inštitutu Univerze v Gradcu in nadzirala zbiranje rimskih kamnitih spomenikov na Štajerskem. Leta 1945 je prevzela vodstvo Inštituta za klasično arheologijo na graški univerzi, kjer je tudi predavala.

44 Mavrič Žižek, 2016, str. 45.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 209

→ Slika 2: Muzejske zbirke v letnem refektoriju nekdanjega dominikanskega samostana; pred 1945, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zbirka negativov na steklo, inv. št.: NS-769.

kakor je bilo shranjeno po muzejskih omarah.45 Omenjeni popis muzejskih zbirk v ptujskem arhivu ni ohranjen.46 Del nemške propagande je bila tudi izdaja vodnika po Ptuju z naslovom Pettau: Ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte, ki ga je napisal Balduin Saria. O muzeju in njegovih zbirkah je zapisal naslednje: »Muzejska zbirka se razprostira po križnem hodniku dominikanskega samostana in v sosednjih prostorih. Vhod v muzej je na koncu dominikanskega trga, kjer obiskovalec vstopi v južni del samostana. Desno od vhoda je muzejski sluga, na levi pa maketa samostana. Nato vstopimo v vzhodni trakt križnega hodnika, ki predstavlja najstarejši del omenjene stavbe, kjer so ohranjene prvotne freske. Skozi prva vrata desno vstopimo v baročno jedilnico, v kateri so predstavljeni predmeti srednjeveške in novoveške zgodovine mesta. Na desni strani prostora je železna mestna blagajna47 in veličasten gotski kip sv. Jurija48 iz mestne cerkve. Na stenah so obešene stare vedute Ptuja. Levo so razstavljene mestne insignije.49 Na sprednji strani kabinetne

45 Predvidevam, da je naredila podobnega, kot ga je sestavil Josef Felsner leta 1902.

46 Obstaja možnost, da je popis v štajerskem deželnem arhivu ali v arhivu graškega muzeja Joanneuma.

47 Železna mestna blagajna je še vedno del muzejske zbirke.

48 V muzeju hranijo kopijo kipa v galeriji srednjega veka. Original je bil leta 1988 vrnjen v ptujsko mestno župnijsko cerkev sv. Jurija.

49 Mestne insignije so pomemben del zbirke ptujskega muzeja.

210

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

omarice sta meč in žezlo mestnega sodnika iz leta 1555 z imeni mestnih sodnikov. V stranskih delih omare je najstarejši gledališki list in različne rokopisne kronike. V kapiteljsko dvorano vstopimo skozi poznoromanski portal, kjer so predstavljeni spomeniki cerkvene umetnosti. Vrhunec zbirke je tridelni gotski krilni oltar50 iz mestne župnijske cerkve. /…/ V isti sobani so razstavljene vredne gotske rezbarije, zastave meščanov Ptuja in narodne garde. Ob oknu so vidni ostanki najstarejše cerkvene kapele v samostanu. Vrnemo se nazaj v križni hodnik. Na desni strani sta dve dragoceni tabelni sliki nemških mojstrov. Desno od nekdanjega vhoda v samostan in v sosednjem prostoru je predstavljena zbirka starega orožje in zastav. V severnem traktu je razstavljena numizmatična in rimska zbirka, v kateri je poudaril Herkulov kipec, meč, reliefe s tipičnimi ptujskimi Nutricami in upodobitvijo boga Mitra. Zraven je arheološki zemljevid Ptuja.51 V zahodnem delu križnega hodnika so prikazane najdbe poznoantičnega in deloma germanskega grobnega najdišča. Prav tako so predstavljene skromne prazgodovinske najdbe, in sicer neolitsko kamnito kladivo in najdbe iz halštatskih grobišč. V južnem traktu je razstavljena kulturnozgodovinska zbirka, med drugim izdelki iz stekla in porcelana, kovinsko posodje in zbirka starih glasbenih instrumentov. Preko severnega trakta se odpravimo v nekdanjo kripto cerkve, kjer je po stopnicah razstavljen antični lapidarij. Nadaljuje se v vzhodnem srednjem krilu nekdanje cerkve, kjer je postavljen drugi Mitrej, najden leta 1901. /…/ Med srednjeveškimi spomeniki so prikazane različne oblike ptujskega mestnega grba, med njimi je spomenik Jožefa II. iz mestnega parka (Jugoslovani odstranili). Pojdite nazaj skozi samostan do etnološke zbirke v južnem delu samostana. Vsebuje dragocene stare noše, pripomočke za gospodinjstvo in celotno opremo „Kurandl“, 52 udeleženca starih pustnih običajev. Muzejska bogata specializirana knjižnica in arhiv s pomembno zbirko starih zemljevidov nista dostopna vsakemu.«53

50 Oltar Konrada Laiba iz ptujske mestne župnijske cerkve sv. Jurija je v ptujski muzej prenesel France Stele, da bi zaščitil dragoceno kulturno dediščino. To je bila smiselna odločitev, saj cerkev ni bila primerna za hranjenje omenjenega oltarja. Leta 1988 je bil vrnjen v cerkev sv. Jurija, vendar je ta neprimerna za njegovo hrambo in razstavitev.

51 Leta 1937 ga je izdelal Anton Smodič s pomočjo ptujskih arheologov Brataniča in Sarie.

52 Pod imenom »Kurandl« je mišljen pustni lik kurent.

53 Saria, ?, str. 26–28.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

prenosi umetnin s ptujskega območja med nemško okupacijo Na podlagi varovanja kulturnih dobrin (Sicherstellung der Kulturgüter) na Spodnjem Štajerskem je ptujski muzej pridobil mnogo novih predmetov. Štajerski konservator Semetkowski je sestavil popis kulturne dediščine, ki jo je treba zaščititi. O tem nam poroča korespondenca Semetkowskega z vodstvom muzeja, v kateri so poleti 1941 opozarjali oblast, da mora organizirati transport za prenos raznih okoliških dragocenosti.54 Kmalu so v muzej prepeljali nove predmete, med njimi večinoma srednjeveško plastiko iz okolice Ptuja. Iz romarske cerkve sv. Marije Zavetnice na Ptujski Gori so prepeljali fragment sedeče figure, kip Marije z Detetom pa prenesli v Maribor.55 Sočasno so iz Celjskega oltarja prenesli skupino Marijinega oznanjenja.56 Iz kapelice na Bregu pri Ptuju so odpeljali gotski leseni kip Pietà.57 Pripeljali so tudi kip Marije z Detetom na prestolu iz ormoške kapelice.58 Iz korespondence muzeja s Federlinom in Dettenbergom izvemo, da je bila leta 1942 v muzej pripeljana gotska skulptura Pietà iz grajske kapele v Veliki Nedelji.59 Muzej je načrtoval prenos baročnih skulptur s podstrešja cerkve v Žetalah in pohištva iz samostana Velike Nedelje (šest poslikanih in trije usnjeni stoli).60 Göhlert je v poročilo o delovanju muzeja navedel, da je katalogiziral uvožene predmete, poskrbel za številne antikvitete in začel zbirati umetniška dela, ki prikazujejo krajine Ptuja in okolice.61 Muzejsko zbirko so dopolnili tudi s predmeti zaplenjenega premoženja narodnozavednih Slovencev ter slovenskih organizacij in društev. Ena najbogatejših zaseženih zbirk je bila oprema in

54 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

55 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1. SI ZAP/0140, PMP 1, fol. 329/52.

56 Skupina Marijinega oznanjenja je postavljena v galeriji srednjega veka v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

57 Pieta je včasih stala v kapelici ob Rogaški cesti na Bregu pri Ptuju. V muzej je bila prenesena leta 1941, odkupljena pa šele leta 1983. Danes je postavljena v galeriji srednjega veka v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

58 Marija z Detetom na prestolu je stala v kapelici s križišča Ptujske ceste in ceste proti Tomažu v Ormožu. V muzej so jo pripeljali leta 1941. Danes je kip postavljen v galeriji srednjega veka v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

59 SI ZAP/0006, MD 10, fol. 010933.

60 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

61 SI ZAP/0006, MD 10, fol. 010912.

211

212

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

knjižnica minoritskega samostana.62 S tem je muzej pridobil bogato knjižnico, gotsko leseno skulpturo Marije z otrokom v naročju in majhen Marijin kipec.63 Med arhivskim gradivom so tudi dokumenti, v katerih župan Wressnig političnega komisarja prosi za dovoljenje, če bi si lahko izposodil ali kupil pohištvo iz samostana.64 Seveda je omenjeno pohištvo prej pregledalo muzejsko osebje, ki je dalo dovoljenje za prenos ali prodajo. Poudariti moram, da vsa oprema minoritskega samostana ni bila pripeljana v ptujski muzej. Med ohranjeno dokumentacijo ni omemb o baročnih oljnih slikah iz letnega refektorija samostana.65 Glede na to, da slike niso prispele v muzej, so jih nacisti morali prepeljati na drugo lokacijo, verjetno v Gradec ali na Dunaj.66 Ni za vse predmete s ptujskega območja znano, kam so jih nacisti prepeljali. Znano pa je, kam so odpeljali arheološke najdbe in rimske spomenike. Arheologija je bila za Nemce izredno pomembna dejavnost, saj je bil Ptuj (Poetovio) v rimskem času pomembno mesto v regiji in so že pred prvo svetovno vojno večino arheoloških najdb odpeljali v graški ali dunajski muzej.67 Göhlert se je pogajal z Gradcem in Dunajem, da bi ptujske najdbe prepeljali nazaj domov.

Iz virov izvemo, da je od graškega Joanneuma dobil obljubo o vrnitvi arheoloških najdb, da jih bodo lahko uvrstili v stalno zbirko muzeja.68 Med okupacijo so organizirali tudi arheološka izkopavanja,

62 Takoj ob okupaciji so nacisti zasegli minoritski samostan, menihe pregnali, premoženje pa zaplenili. V izpraznjenem samostanu so uredili sedež Štajerske domovinske zveze, v cerkvi so imeli skladišče. Menim, da bi lahko v njej sprva skladiščili zaseženo premoženje aretirancev.

63 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

64 SI ZAP/0458, MOPOU 12, fol. z dne 20. 10. 1941.

65 Baročne oljne slike naj bi predstavljale upodobitve dvanajstih apostolov v nadnaravni velikosti, na največji sliki med njimi je prizor Kristusa v hiši farizeja Simona.

66 Te slike še danes veljajo za izgubljene.

67 V medvojnem obdobju so se jugoslovanske oblasti trudile, da bi dosegle vrnitev odpeljanih arheoloških najdb s ptujskega območja, a brez uspeha. Ta dela so terjali tudi ptujski Nemci.

68 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ki so jih vodili Saria, Bratanič in Schmid.69 Ta izkopavanja so muzeju prinesla nove arheološke najdbe. Leta 1941 so prinesli doprsje cesarja Hadrijana in portretno glavo princa julijsko-klavdijske dinastije.70 Leta 1943 so v Gradec odpeljali rimske nagrobnike, novce in druge arheološke najdbe iz Formina, Spodnje Hajdine in s Ptuja. Med njimi je bil rimski nagrobnik stotnika Marka Petronija Klassika iz muzejske zbirke, za katerega je nemško muzejsko vodstvo menilo, da bi moral biti razstavljen v graškem muzeju.71 Ta prenos je bil del projekta Arheološkega inštituta v Gradcu, ki je nadziral zbiranje rimskih kamnitih spomenikov na Štajerskem.

Kaj pa preostalo zaplenjeno premoženje Slovencev? Ali so zaplenjene umetniške zbirke in dela šli v muzej? Na vprašanje težko odgovorimo, saj ni ohranjenih popisov predmetov, ki so med okupacijo prišli v muzej. Med povojnim arhivskim gradivom je le nekaj zahtev lastnikov po vrnitvi umetniških del, ki so bila med okupacijo zaplenjena. V enem izmed pisem je veterinar Vilko Jadlička opisal nemški pregled njegovega stanovanja med okupacijo in konfiskacijo umetniških del.72 Med odnesenimi umetninami je navedel dve grafiki

69 Mavrič Žižek, 2016, str. 45. Šteiner, 2018, str. 302. Walter Schmid (1875–1951) je bil arheolog, etnograf in čebelar. Po končani ljubljanski gimnaziji je začel študirati pravo na dunajski univerzi, a si je hitro premislil. Vstopil je v benediktinski samostan v Admontu, kjer je študiral teologijo. Leta 1902 je samostan zapustil in začel študirati zgodovino in arheologijo na graški univerzi. Po končanem študiju je postal kustos deželnega muzeja v Ljubljani in se ukvarjal s prazgodovinskimi izkopavanji na Ljubljanskem barju ter arheološkimi izkopavanji rimske Emone. Leta 1909 se je zaposlil v graškem muzeju Joanneum, kjer je prevzel prazgodovinski in zgodnjesrednjeveški oddelek ter numizmatični kabinet. Naslednje leto je začel poučevati provincialno arheologijo na graški univerzi. Upokojil se je kot redni profesor leta 1943, a je nadaljeval službo kustosa zgodovinskega oddelka v graškem muzeju.

V tridesetih letih 20. stoletja je začel voditi arheološka izkopavanja na Ptuju, ki jih je zaključil šele leta 1945.

70 Jevremov, 1988, str. 117–118.

71 Mavrič Žižek, 2016, str. 46. Šteiner, 2018, str. 302.

72 SI ZAP/0140, PMP 2, fol. 112/50.

213

214

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Luigija Kasimirja,73 in sicer Slovenski trg in Velika noč v Halozah, ter sliko na steklo s prizorom Svete družine. Muzej ima v svoji zbirki veliko Kasimirjevih grafik, tudi grafike z omenjenima motivoma, a je zaradi velikega števila odtisov pri grafikah lastništvo težko določljivo.74 Med arhivskim gradivom je tudi pismo Marije Bergant, vdove ptujskega sodnika Roberta Krambergerja.75 V njem je omenila obisk ptujskega muzeja leta 1965, kjer je v galeriji opazila sliko Franceta Miheliča76 z naslovom Haloze v pozni jeseni. V omenjeni sliki je prepoznala delo, ki sta ga z možem leta 1939 kupila pri Francetu Miheliču. Zatrdila je, da so nacisti med vojno zasegli njuno premoženje, med katerim je bila tudi ta slika. V prilogi je dodala potrdilo umetnika o nakupu slike, na podlagi česa je muzej lastnici takoj vrnil omenjeno sliko. Tretji primer je nekaj posebnega, saj ga lahko obravnavamo kot varovanje kulturne dediščine. Župnik Ivan Greif iz proštijske cerkve sv. Jurija opiše dogodek med okupacijo, ko je v cerkev prišel Anton Smodič in je z namenom zavarovati umetniško delo v muzej odnesel sliko Led na Dravi,77 delo Franza Josefa Fellnerja (1766).78 Sočasno je zahteval vrnitev kipa sv. Jurija in oltar Konrada Laiba, ki sta bila v tridesetih letih 20. stoletja prenesena v muzej.

73 Luigi Kasimir (1881–1962) je bil mojster barvne jedkanice in vedutist. Rodil se je na Ptuju očetu Alojzu Kasimirju in materi Ptujčanki Tereziji Stray. Pri šestih letih se je z družino preselil v Gradec, kljub temu so redno obiskovali Ptuj in Haloze. Selitev v štajersko prestolnico je Alojzu omogočila več slikarskih naročil, s čimer je lahko zagotovil svojim trem otrokom kvalitetno izobrazbo. Leta 1900 se je Luigi vpisal na dunajsko akademijo, kjer se je najbolj navduševal nad krajinarstvom. Po končanem študiju se je preselil v Gradec, kjer je nameraval prevzeti vodenje ateljeja za litografijo. Zaradi možnosti zaposlitve se je dodatno izobrazil na grafičnem zavodu (Graphische Lehr- und Versuchsanstalt) na Dunaju. Začel je ustvarjati z grafiko in dobil toliko naročil, da mu ni bilo treba sprejeti obljubljene službe. Spoznal je grafičarko Tanno Hoernes, s katero se je leta 1911 poročil. Postal je svetovno znani grafik in njegove vedute znanih krajev ter mest so se prodajale po vsej Evropi in Ameriki.

74 Po vojni je muzej pridobil iz Federalnega zbirnega centra kar štiri Kasimirjeve grafike z istim motivom Slovenskega trga z Orfejevim spomenikom. Danes sta v grafični zbirki le dve grafiki s tem prizorom, ena izmed njiju je bila odtisnjena po smrti Luigija Kasimirja.

75 SI ZAP/0140, PMP 9, fol. 240/65.

76 France Mihelič (1907–1998) je slovenski slikar, grafik in ilustrator. Študiral je na zagrebški likovni akademiji. Po končanem študiju se je zaposlil kot profesor likovnega pouka v Kruševcu in nato na ptujski gimnaziji. Na Ptuju je bil do začetka okupacije. Po vojni je postal redni profesor na ljubljanski akademiji. Leta 1992 je ptujski muzej preimenoval razstavni paviljon Dušana Kvedra v Miheličevo galerijo, kjer je bila do leta 1998 tudi stalna zbirka Miheličevih grafik.

77 Na sliki Ex voto je upodobljena veduta Ptuja z zaledenelo Dravo. V muzejski inventarni knjigi je zapisano, da je bila slika uradno predana muzeju leta 1988, kar pomeni, da je bila slika že prej v muzeju.

78 SI ZAP/0140, PMP 10, fol. 151/67.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 3: Sliko Ex voto je Anton Smodič odnesel v ptujski muzej; pred 1945, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zbirka negativov na steklo, inv. št.: NS-227.

dejavnost muzeja med nacistično okupacijo Muzej mesta Ptuj je v času okupacije pripravil več razstav. Decembra 1941 so javnosti predstavili razstavo Nemške knjige 16., 17. in 18. stoletja.79 V muzeju so shranili knjige iz župnijskih in zasebnih knjižnic. V zaseženi bogati knjižnici minoritskega samostana so bili pomembni rokopisi, med njimi tudi prepis Nürnberške kronike iz leta 1552. Večino pomembnejših rokopisov so razstavili v muzeju, prepis Nürnberške kronike pa so 22. junija 1942 poslali v Reicharchiv v Nürnbergu.80 Muzejsko vodstvo je uredilo zamenjavo knjig z Berlinom, in sicer so pomembnejše slovenske knjige poslali v Berlin, v zameno pa dobili nemške knjige.81 Avgusta 1943 so odprli posebno razstavo Stare ptujske mestne slike, ki je prikazovala nemško umetniško produkcijo

79 Mavrič Žižek, 2015, str. 46.

80 SI ZAP/0140, PMP 1, fol. 31.

81 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

215

216

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 4: Marija z Detetom je bila leta 1943 poslana v Gradec na restavriranje, v muzej se je vrnila šele 1950; po 1950, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zbirka negativov na steklo, inv. št.: NS-264.

v srednjem in novem veku.82 Za razstavo predvidena dela je restavriral graški profesor Richter-Binnenthal.83 V restavriranje so poslali tudi tabelno sliko Marije z Detetom.84 Že leto prej je muzej na restavriranje v Gradec poslal več umetnin, večinoma grafike in akvarele z veduto Ptuja.85 Med vojno je muzej imel dober odnos z umetniškim parom Janom 82 83 84 85

Mavrič Žižek, 2016, str. 46.

Mavrič Žižek, 2016, str. 46.

Slika danes visi v galeriji srednjega veka v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

SI ZAP/0006, MD 10, fol. 010703.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Oeltjenom in Elso Kasimir-Oeltjen,86 ki sta bila pripravljena muzeju podariti ali prodati svoja dela.87 Z Oeltjenom so se mestne oblasti dogovarjale, da bi pri njem naročili poslikavo, ki bo prikazovala bitko pri Veliki Nedelji ali zmago Nemcev nad slovenskim prebivalstvom.

V skladu z nemško propagando je bila ureditev spomenika Jožefa II.,88 ki so ga nameravali ponovno postaviti na svoje mesto v mestni park.89 Poseben primer je predstavljal prenos Marijinega stebra ali kužnega znamenja90 z Minoritskega trga v muzej. Prenos ni bil del zaplembe, saj je v arhivskem gradivu navedeno, da je oviral nemški promet na Minoritskem trgu.91 11. novembra 1941 je nemška oblast dovolila odstranitev Marijinega stebra.92 23. decembra istega leta so Semetkowskemu poslali poročilo o odstranitvi kužnega znamenja, ki so ga razstavili na več delov (plastika Marije, steber, podstavek) in ga shranili, saj so znamenje nameravali postaviti na drugo lokacijo.93 Leta 1943 med arhivskim gradivom zasledimo opozorilo nemških oblasti vsem organizacijam in kulturnim ustanovam, naj zaščitijo dragoceno kulturno dediščino pred zavezniškim bombardiranjem.

86 Jan Oeltjen (1880–1968) je bil slikar nemškega ekspresionizma, ki je prihajal iz Jaderberga v Nemčiji. V stik z mestom Ptuj je prišel preko svoje žene Else Kasimir (1887– 1943), ki se je rodila na Ptuju v nemški družini Kasimir. Po končani umetnoobrtni šoli, kiparski oddelek, je potovala po Italiji, kjer je srečala Jana. Leta 1911 sta se poročila. Živela sta na Dunaju, po letu 1920 v Jaderbergu. Na Dunaju sta se družila z Oskarjem Kokoschko in prišla v stik z ekspresionizmom. Kasneje sta se povezala z nemškim ekspresionizmom in mu ostala zvesta do smrti. V tridesetih letih sta se preselila na svoje posestvo v Vareji v Halozah. Zime sta preživljala v hiši na Ptuju. Leta 1937 so njuna dela nacisti označili kot degenerativna in jih odstranili iz nemških javnih zbirk. Jan je z grozo spremljal, kaj se dogaja s svobodo umetnosti v Nemčiji, kljub temu je odobraval oživljanje Velike Nemčije. Bila sta v stiku z nacističnimi voditelji tako na Ptuju kot v Oldenburgu. V domačem mestu je poslikal steno deželnega parlamenta, kjer poslikava predstavlja nacistično ideologijo. Elsa je bila nad Hitlerjem popolnoma navdušena. Leta 1938 se je pridružila dunajskim slovesnostim ob priključitvi Avstrije k Nemčiji z namenom, da bi Hitlerja osebno spoznala. Elsa je zaradi bolezni umrla leta 1943. Po vojni se je Jan odločil ostati na Ptuju. Kljub njegovemu sodelovanju z okupatorjem in nemškemu poreklu mu je novi režim dovolil tukajšnje bivanje, a so mu odvzeli vso lastnino in posesti. Do smrti leta 1968 je umetniško ustvarjal in opravljal restavratorsko delo v muzeju.

87 SI ZAP/0006, MD 10, fol. 010912–010917. SI ZAP/0006, MD 10, fol. 011101.

88 Spomenik so postavili 14. maja 1883 in ga odstranili leta 1918.

89 SI ZAP/0458, MOPOU 1, fol. 322/1.

90 Marijin steber je dal postaviti okoli leta 1665 borlski graščak Georg Friedrich grof Sauer v zahvalo za zmago nad Turki pri Monoštru 1. avgusta 1664.

91 SI ZAP/0458, MOPOU 2, fol. 37/1. SI ZAP/0458, MOPOU 2, fol. 37/1. Mavrič Žižek, 2016, str. 43.

92 SI ZAP/0458, MOPOU 2, fol. 37/1.

93 SI ZAP/0458, MOPOU 2, fol. 37/1.

217

218

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 5: Marijin steber so Nemci prenesli v ptujski muzej; pred 1945, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Zbirka negativov na steklo, inv. št.: NS-137.

Po posvetu s Semetkowskim je Saria naročil Brataniču, da mora zapakirati dragocene rokopise in muzealije, povezane z mestom Ptuj, kot tudi Herbersteinov arhiv Zgornjega Ptuja (Ober Pettau), da bodo pripravljeni za morebitno evakuacijo muzeja. Hkrati je sporočil, da bo za zaščito Laibovega oltarja poskrbel Semetkowski osebno.

Pospravljeno dragoceno muzejsko gradivo so Nemci nameravali evakuirati v Murau na Zgornjo Štajersko, vendar se to ni zgodilo.94 V zaboje pospravljene muzealije so skrili v kripto nekdanje cerkve dominikanskega samostana. V literaturi se omenjata dva junaka 94 Ni znano, ali se je omenjena evakuacija zgodila ali je niso izvedli.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Smodič in Bratanič, ki naj bi skrila muzejske predmete, da jih nacisti ne bi odpeljali v Avstrijo.95 Od 4. januarja 1945 so zavezniki z bombnimi napadi porušili minoritsko cerkev.96 Semetkowski je naročil muzejskim delavcem, da morajo raziskati ruševine cerkve in nepoškodovane skulpture odpeljati v muzej. Nepoškodovane kipe iz glavnega oltarja, poškodovani kip Marije z Jezusom in kipe s pročelja cerkve so prenesli v muzej.97 sklep Z vrnitvijo nemško govorečega prebivalstva na oblast med drugo svetovno vojno se je oblikovala nemška kulturna politika, ki je temeljila na reorganizaciji ptujskega muzeja kot ključnega člena pri utemeljevanju nemške kulture in nacistične propagande. Razstavna politika mestnega muzeja je temeljila na kontinuiteti nemštva in nemške kulture na ptujskem območju. Muzejska zbiralna politika pa je temeljila na prenosih antičnih predmetov in srednjeveškega kiparstva, ki je imelo pomembno vlogo pri prikazovanju nemškega Ptuja. Večina muzejskih pridobitev je služila predvsem za ustvarjanje novega kulturnega konteksta, pomembno je bilo tudi restavriranje umetnin za muzealizacijo. V času okupacije in povojne komunistične Jugoslavije so v muzeju ostali isti ljudje. Anton Smodič, muzejski kustos med vojno in povojni upravitelj muzeja, je leta 1946 izdelal seznam odpeljanih muzealij, da je lahko restitucijska delegacija poskrbela za njihovo vrnitev. Na seznamu je navedel tudi lokacije muzejskih predmetov, da bi se olajšalo njihovo iskanje.98 Zanimivo je, da je na prvo mesto seznama navedel manjkajoči pisalni stroj Underwood, ki ga je Balduin Saria odnesel s seboj, ko je zapuščal Ptuj.

Na drugem je rimski nagrobnik Marka Petronija Klassika,99 naslednja pa slika Marije z Detetom,100 pod zadnjo točko je navedel akvarele

95 Mavrič Žižek, 2016, str. 45. Šteiner, 2018, str. 302.

96 Mavrič Žižek, 2005, str. 64.

97 Ciglenečki, 2008, str. 91.

98 SI ZAP/0140, PMP 1, fol. 141/45.

99 Graški Joanneum je 15. junija 1962 vrnil rimski nagrobnik oz. so naredili zamenjavo za nagrobnik družine Eisel iz Gornje Radgone. SI ZAP/0140, PMP 7, fol. 321/62.

100 V poročilu restavracijskega centra je navedeno, da je bil otrok kasneje zakrit z draperijo, ki so jo zdaj odstranili in vrnili upodobitev v prvotno podobo. SI ZAP/0140, PMP 2, fol.

9.9.1949.

219

Doroteja Kotnik

220 Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

in grafike, ki so bili septembra 1942 poslani na restavriranje.101 Vsi odpeljani muzejski predmeti so se vrnili v muzej, razen pisalnega stroja. Avstrija jih je izredno počasi vračala.102 Po vojni so se v ptujskem muzeju zavzemali predvsem za vrnitev arheoloških najdb, ki so bile odnesene še v času avstro-ogrske monarhije. Za nadaljnje raziskovanje bi bilo treba pregledati avstrijske in nemške arhive, saj bi nam tamkajšnje arhivsko gradivo lahko ponudilo odgovore na vsa zastavljena vprašanja. Tema nacistične kraje umetnin na Ptuju je neraziskana in odpira še veliko vprašanj, na primer vprašanja o judovskih zasebnih zbirkah in umetniških zbirkah Slovencev. viri Zgodovinski arhiv na Ptuju SI ZAP/0458, fond: Mestna občina Ptuj – okupacijska uprava, škatla 1, fol. 322/1.

SI ZAP/0458, fond: Mestna občina Ptuj – okupacijska uprava, škatla 1, fol. 37/1.

SI ZAP/0458, fond: Mestna občina Ptuj – okupacijska uprava, škatla 1, fol. 20. 10. 1941.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, škatla 1, fol. 141/45.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, škatla 1, fol. 41/46.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, škatla 1, fol. 329/52.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, SI ZAP/0006, fond: Zbirka Muzejskega društva, škatla 2, fol. 9. 9. 1949. škatla 10, fol. 010703.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, SI ZAP/0006, fond: Zbirka Muzejskega društva, škatla 2, fol. 112/50. škatla 10, fol. 010912.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, SI ZAP/0006, fond: Zbirka Muzejskega društva, škatla 7, fol. 321/62. škatla 10, fol. 010912–010917.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, SI ZAP/0006, fond: Zbirka Muzejskega društva, škatla 9, fol. 240/65. škatla 10, fol. 010933.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, SI ZAP/0006, fond: Zbirka Muzejskega društva, škatla 10, fol. 151/67. škatla 10, fol. 010975–010977.

SI ZAP/0006, fond: Zbirka Muzejskega društva, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož škatla 10, fol. 011101.

PMPO, dokumentacija in fototeka KZG oddelka.

SI ZAP/0140, fond: Pokrajinski muzej Ptuj, škatla 1, fol. 31.

literatura Ciglenečki, M., 1995, Ptuj – najlepši je zame Ptuj, Maribor.

Kotnik, D., 2018, Zgodovina ptujskega muzeja: njegov razvoj od mestnega do Pokrajinskega Ciglenečki, M., 2008, Ptuj – Starodavno mesto muzeja Ptuj. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. ob Dravi, Maribor.

Jevremov, B., 1988, Vodnik po lapidariju, Varaždin.

Mavrič Žižek, I., 2005, Druga svetovna vojna na Ptujskem, v: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj.

101 SI ZAP/0140, PMP 1, fol. 41/46. Julija 1950 so restavrirane slike prispele nazaj v ptujski muzej.

102 Šteiner, 2018, str. 302.

Doroteja Kotnik Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije

Mavrič Žižek, 2016. Kulturno življenje na Ptuju med okupacijo. Časopis za zgodovino in narodopisje, 87 (4), str. 38–62.

Mavrič Žižek, 2018. Ptujski Nemci med drugo svetovno vojno V: M. Šteiner, ur. Ptuj v 20. stoletju. Zbornik ob 125-letnici ptujskega muzeja. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

2018, str. 235–269.

Nicolas, L., 1994, The Rape of Europa, New York.

Rojic, V., 1960, Ptuj v boju za lepše dni, Maribor.

Saria, B., ?, Pettau: Ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte, Ptuj.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Thamer, H. U., 2009, Nacionalsocializem, Ljubljana.

Ferenc, T., 1963, Okupacijski sistemi v Sloveniji 1941–1945, Ljubljana. Šteiner, M. 2018. Prva »petletka« ptujskega muzeja. V: M. Šteiner, ur. Ptuj v 20. stoletju.

Zbornik ob 125-letnici ptujskega muzeja. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 2018, str.

297–319.

Wedekind, M. 2019, Die Besetzung der Vergangenheit: Archäologie, Frühgeschichte und NS-Herrschaftslegitimation im Alpen-AdriaRaum (1939-1945), Innsbruck, Wien, Bozen: Studienverlag.

museum of town ptuj (museum der stadt ptuj) and its collections during the german occupation During World War II, the Germans occupied the town of Ptuj. The article deals with the question of what attitude the occupiers had towards Ptuj’s cultural heritage, thereby raising new questions about the transfer of works of art from the Ptuj area. The literature so far reveals that various writers were engaged in the German occupation between 1941 and 1945, but mainly in the historical context. In the context of art history, no such research has been conducted.

Preserved archives from the Historical Archives Ptuj were helpful.

During the occupation, the Germans allowed the operation of Ferk’s Municipal Museum and at the same time made an inventory of the cultural heritage which should be preserved. Ferk’s Municipal Museum was later renamed the Museum of town Ptuj (Museum der Stadt Ptuj) and reorganized into a homeland museum showcasing the historical development of Ptuj and the continuity of German culture in Ptuj. In addition to the rearrangement of collections, they repaired museum buildings and recorded the museum library and museum items. The museum collection was updated mainly with new museum pieces, while older artworks were sent for restoration.

They actively participated in archaeological excavations led by Doctor Balduin Saria, Doctor Rudolf Bratanič and Professor Walter Schmid.

Major archaeological finds were thus taken to Graz.

221

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

MONIKA SIMONIČ ROŠKAR Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož monika.simonic.roskar@pmpo.si

»Friški bote, zdravi bote …«

1

TEPEŽNICA OZIROMA DAN NEDOLŽNIH O T R O K O D KO N C A 1 9 . S T O L E TJ A D O DA N A Š N J E G A Č A S A S P O U DA R KO M N A O B M O Č J U O S R E D N J I H S LOV E N S K I H G O R I C I N N J E G OV I Š I R Š I O KO L I C I

uvodne misli Ko se jesen preveša v zimo, sonce počasi ugaša, narava se pripravlja na zimsko mirovanje, večeri so čedalje daljši. Ljudje na podeželju imajo še zadnja opravila na polju in se vedno več časa zadržujejo okoli svojih domov. Ob dolgih večerih, ki so jih nekoč preživljali ob slabi razsvetljavi, imajo več časa za razmišljanje, pogovore, petje in branje. Zaradi tega so ta poznojesenski in zimski čas, ko se konec novembra z adventom začenja tudi novo cerkveno leto, ob božiču pa solarno, ter njegov od dela bolj umirjeni vsakdanjik zapolnili mnogi prazniki. Prvi med njimi je že novembra god sv. Martina, ki na vinorodnih območjih velja za »jesenski pust«, nato mu v začetku decembra sledijo god sv. Barbare, god sv. Miklavža, brezmadežno 1

To je začetek voščila tepežnikov na območju Osrednjih Slovenskih goric.

223

Monika Simonič Roškar

224 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

spočetje Device Marije in god sv. Lucije. To je tudi adventni čas, ki v domove prinaša praznično vzdušje ob pričakovanju božiča, temu pa v naslednjih dneh sledi še nekaj praznikov, ki jih ljudje praznujejo, kot jim veleva izročilo v domačem okolju. Med njimi je tri dni po božiču, 28. decembra, praznik nedolžnih otrok oziroma tepežnica, ki je osrednja tema tega besedila.

Najbolj obširno in poglobljeno sta o tej šegi na slovenskem etničnem območju pisala Ivan Navratil v Slovenskih vražah in praznih verah, ki so izhajale v Letopisu Matice Slovenske za leto 1887, in Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev, ki je izšla leta 1989. Večina piscev, ki so o tej šegi pisali kasneje,2 citira Kureta, zato za zadnja desetletja skoraj ni pisnih virov, v katerih bi bili osvetljeni razvoj in spremembe te šege. Prav to me je spodbudilo, da sem se lotila pisanja strokovnega članka o praznovanju tepežnice od konca 19. stoletja do današnjih dni. V članku uporabljam nekatere v strokovni etnološki literaturi še neobjavljene, predvsem časopisne vire, za zadnja desetletja pa največ ustne vire oziroma pričevanja informatorjev različnih starosti, s pomočjo katerih si lahko postopoma ustvarimo podobo oziroma genezo tepežnice od konca 19. stoletja do sedanjega časa, s poudarkom na manjšem območju Osrednjih Slovenskih goric, tj. Župnij Sv. Andraž v Slovenskih goricah, Sv. Anton v Slovenskih goricah in Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer je ta šega v primerjavi s preostalimi območji slovenskega etničnega območja še danes dokaj živa. Raziskava ponekod presega mejo omenjenega območja, saj duhovna kultura ne pozna ostrih meja, pa tudi viri, ki so mi bili dostopni za ta območja, osvetljujejo šego na širšem obravnavanem območju in bi bilo škoda, da ne bi bili vključeni v besedilo. Podobno velja tudi za nekaj opisov šege v mestnem okolju, za katere se na prvi pogled zdi, da ne sodijo v zastavljeni okvir članka, ki odstira podobo tepežnice v kmečkem okolju, a kmalu ugotovimo, da pomembno dopolnjujejo podobo na podeželju, saj sta bistvo in izvor šege v obeh primerih enaka.

V besedilu so torej uporabljeni različni pisni viri od konca 19. stoletja do današnjega časa, po katerih spoznavamo razvoj šege oziroma kako se je spreminjala. To je še posebej vidno v zadnjih desetletjih in je posledica nove družbene ureditve po koncu druge svetovne vojne, ki je prinesla velike spremembe v način življenja 2 To so predvsem krajši časopisni članki in druge manj poglobljene raziskave oziroma objave v medijih, strokovnega besedila pa za obdobje po izidu Kuretovega Prazničnega leta nisem našla.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Slovencev, med drugim v duhovno in socialno kulturo, med kateri spadajo praznovanja prazničnega leta. Povojno obdobje praznovanja tepežnice poleg že naštetih pisnih virov osvetljujejo tudi ustni viri oziroma pričevanja mojih sogovornikov, ki so večinoma zapisani kot dobesedni navedki, saj ti najlepše približajo pristnost, avtentičnost in resničnost tega prazničnega dneva. Sogovornike, ki so s podrobnejšimi podatki navedeni tudi na koncu besedila, sem prvič navedla po imenih,3 saj menim, da je njihova pripoved tako še bolj krajevno in časovno umeščena v besedilo, bralec pa lahko ob prebranem imenu pristneje začuti čustveno vpetost pripovedovalca do povedanega.

V besedilu sem ob vsem drugem poskušala poudariti tudi nekatere etnopsihološke vidike omenjene šege v zadnjih desetletjih, ki jim drugi pisci niso posvečali tolikšne pozornosti. To sta mi omogočila predvsem osebni stik in pogovor s sogovorniki, ki sem jih s svojimi vprašanji usmerjala v njihov osebni, čustveni odnos do tega praznika, kolikor jim je še živo ostal v spominu. tako se menjajo s časom narodne šege in navade, toliko da jih spoznaš, dokler ne jenjajo povse …

4

V etnologiji je pogosta besedna zveza »šege in navade«, vendar mnogi ne vedo, kakšna je razlika med šego in navado oziroma kaj pomeni prva in kaj druga, večkrat pa je skupaj z njima omenjen tudi izraz običaj. Za boljše razumevanje tega besedila je vsekakor potrebno »razlikovanje pojmov, s katerimi so označene pomembne praznične in vsakdanje oblike človekovega delovanja, verovanja in vedenja«,5 med katere sodi tudi tepežnica, zato sta šega in navada podrobneje razloženi. Šego etnološka stroka definira kot »podedovano ali prevzeto, družbeno priznano, obvezujoče ravnanje posameznika ali skupnosti ob določeni priložnosti, z namenom, da se vzdigne nad vsakdanjost. Ko se simbolna vsebina šege izgubi, pozabi ali jo drugače razumejo, se ohrani kot navada,6 ki je v določenem času 3 V mojih dosedanjih strokovnih člankih sogovornikov med besedilom nisem nikoli poimensko navajala; navedeni so bili le kot informatorji na koncu besedila.

4 Navratil, 1887, str. 150.

5 Bogataj, 1998, str. 8.

6 Navade se ločijo na navade posameznika ali na navade skupnosti, lahko so kmečke, mestne, dobre, slabe so razvada. Šege se spreminjajo, dobivajo nove oblike in pomene, pogosto so le zabava, nastajajo pa tudi nove, marsikdaj prevzete z drugih kulturnih območij.

Povzeto po: Slovenski etnološki leksikon, 2004, str. 600.

225

Monika Simonič Roškar

226 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Vesela družba v Dragotincih na kolinah na tepežni dan, ko je za udarjanje po zadnjici prišel prav tudi svinjski rep. Začetek 60. let 20. stoletja.

Foto: Ciril Kump.

Original hrani Marija Simonič iz Biserjan.

in okoliščinah ponavljajoče se ravnanje ustaljenih oblik. Sodobna etnološka veda zavrača iz srbohrvaškega in hrvaškega jezika prevzeto besedo ‚običaj‘ za sopomenko šege.«7 Z genezo in razvojem šeg so se ukvarjali nekateri starejši avtorji, tudi Kotnik, ki pravi, da »običaj živi dolga stoletja, zato je njega pravilna razlaga težka. Dolgo so skušali običaje zasledovati v sivo preteklost in so jih izvajali iz poganstva, kar se še danes dogaja. Nekatere stvari se res dado tako izvajati, a splošno to ni mogoče. Sedanja oblika in vsebina ne moreta biti čisto zanesljiv kriterij za tako razlaganje. Pomagamo si pač tudi s to metodo, a zanesljiva ni, ker nam manjkajo stari lastni viri.«8 Jasnejšo sliko o razvoju oziroma genezi neke šege pa nam dajo tudi »primerjave starejših virov s poznejšimi zapiski in viri iz sedanje dobe, pogledati moramo tudi k sosedom in poiskati, kaj se je pri njih ohranilo, običaj pa nam lahko pojasni tudi narod, ki prebiva daleč od nas, pri katerem pa so se ohranili elementi običaja, ki so pri nas že izginili. Pomagamo pa si lahko tudi s primerjanjem običajev s kulti ali običaji v antiki.«9 Običaj, za katerega mlajše generacije etnologov raje uporabljajo besedno zvezo »šege in navade«, je po Kotniku sestavljen iz treh elementov: dejanja, izročila in občestva. »Običaj izvršuje občestvo po starem izročilu. Izvrševanje je dejanje. Vezan je na podedovano izročilo in se dolgo, dolgo vrsto let vrši na isti način. Dogaja se, 7 Baš, 2004, str. 600.

8 Kotnik, 1943, str. 6.

9 Kotnik, 1943, str. 7.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Mirko Kozar iz Peščenega Vrha med pletenjem krdebača.

Z zanimanjem ga spremljajo otroci iz okolice Vitomarcev na delavnici pletenja krdebačev v Vitomarcih, ki je v okviru projekta INTERREG SlovenijaHrvaška leta 2017 potekala v občini Sv. Andraž v Slovenskih goricah.

Original hrani Mirko Kozar iz Peščenega Vrha.

da sčasoma njegov pomen obledi in ga ne razumejo več, a oblika ostane ista. Izročilo pomeni, da tega ne vršijo samo sedanji ljudje, ampak, da so že prejšnji rodovi ravno tako delali.«10 Obliko običajev oziroma šeg določajo prvine, ki simbolno izražajo prvotno čarno, obredno vsebino in namen; tako npr. udarjanje s šibo življenja prinaša rodovitnost, srečo, zdravje in podobno. Po funkciji so običaji oziroma šege obrambne ter rodovitnost in srečo čarajoče, saj z njimi častimo višje bitje s prošnjo za rodovitnost ter zdravje in srečo zemlje, živine in človeka. Po priložnostih se delijo na šege življenjskega kroga, delovne šege in letne šege, ki tvorijo praznično leto. Če povedano prenesemo na tepežnico, vidimo, da že najstarejši viri navajajo nekatere značilnosti, ki so v času značilne zanjo na različnih območjih, vendar jih bogatijo krajevne značilnosti.

Za tepežnico je povsod značilno, da se izvaja kot obhod, prvotno fantov, kasneje tudi otrok, od hiše do hiše. To ni kakršen koli obhod, temveč ima prazničen značaj. Z obhodom so povezani tudi dejanje, tj. udarjanje s šibo ali ponekod tudi spletenim bičem,11 govor oziroma voščilo, prošnja in zahvala. Kotnik meni, da »so ti elementi prešli v običaj iz prvotnih obredov, izgubili pa so prvotno verstveno vsebino in prevzeli nov smisel. Dokler je običaj zvezan z verstvenim in magičnim čustvovanjem, je njegova oblika trdna, ker je predpisana 10 Kotnik, 1943, str. 5–6.

11 O pomenu tepežkanja z zeleno oziroma »živo« vejo ter o razširjenosti pletenih bičev govori poseben odstavek.

227

Monika Simonič Roškar

228 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

in sveta. Čim pa izgubi vsebino, se sprevrže v igro. Tudi pri običajih, ki so nastali iz krščanskih cerkvenih obredov, se vrši isti proces.«12 Geneza oziroma izvor in razvoj tepežnice sta zaradi pomanjkanja virov za starejša obdobja precej nejasna. Zaradi kompleksnosti in raznolikosti v šego postopoma naloženih plasti ostaja veliko ugibanj in domnev glede njenega oblikovanja in nastajanja v stoletjih. Zaradi zgoraj naštetega ostaja precej nejasnosti in odprtih vprašanj, kljub temu pa besedilo poskuša čim bolj jasno in preprosto natančneje pojasniti genezo šege, ki se je ohranila ponekod na Slovenskem, od konca 19. stoletja do danes.

Eden najboljših poznavalcev šeg in navad na Slovenskem, Niko Kuret, pravi, da »je bila to prvotno predvsem fantovska šega, saj niso ‚tepli‘ otroci, ampak doraščajoči fantje in tudi možje, predvsem dekleta in mlade žene, da bi bile rodovitne. V tej najverjetneje poganski oziroma predkrščanski šegi je namreč magično dejanje udarca s šibo življenja oziroma zeleno vejo, ki ima v sebi življenjske sokove, ki so znamenje življenja, preneslo življenjsko moč in rodnost na človeka. Udarec s šibo namreč prinaša rodnost oziroma posreduje življenjsko moč in izhaja iz magičnega dejanja oziroma iz čara poganskih ljudstev, ki so častili drevesne duše kot demone rasti. Tako lahko govorimo o ,udarcu s šibo življenja‘, ki so sprva veljali ženskam, samicam domačih živali in sadnemu drevju.«13 Čarodejni udarec s svežo zeleno vejo pa je prinašal pomladitev in življenjsko moč tudi vsakomur, kdor je bil z njo udarjen. Z njo so ljudje udarjali po zemlji, da bi bogato obrodila, pa tudi živali, da bi bile zdrave in bi dobro rasle.14 Kuret meni, da »propadanje te fantovske šege ni edini vzrok, da so tepežkanje prevzeli otroci, saj ima tudi otroško tepežkanje prav staro izročilo, čeprav iz drugačnih korenin«.15 Omeniti je treba še eno pogansko šego, ki je vplivala na oblikovanje tepežnice. To je izročilo o skrivnostni bajeslovni osebi Pehtri, »katere čas je bil zlasti ,dvanajsteronočje‘ po zimskem kresu.

Tedaj je po poganski veri Pehtra v viharnih nočeh vodila pod nebom nepregledno množico otroških duš.«16 12 13 14 15 16

Kotnik, 1943, str. 7.

O tem je pisal W. Mannhardt, ki ga na str. 404 citira Kuret.

Kuret, 1989, str. 404.

Kuret, 1989, str. 404.

Kuret, 1989, str. 405.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vse poganske oziroma predkrščanske šege, tudi omenjeni dve, so v preteklosti živele in se v času spreminjale, vendar se je zgodil preobrat, ki je vplival na njihovo dotakratno izvajanje oziroma vsebino in obliko. K počasnemu zatonu ali prekrivanju z drugimi plastmi pisane palete poganskih oziroma predkrščanskih šeg je močno pripomoglo pokristjanjevanje, ki se je na današnjem slovenskem etničnem območju začelo nekako v 8. stoletju. Cerkev torej že okrog 1200 let vpliva na naše običaje in se je »mnogokje prilagodila narodovim običajem in jih pokristjanila, dala jim je krščansko vsebino, zunanja oblika pa je ostala. Zato bomo večkrat težko določili, ali je običaj ohranil prvotno, pogansko oziroma antično pogansko obliko in vsebino in ga je Cerkev trpela, ali pa ga je sama ustvarila.«17 Cerkev si je prizadevala, da bi med ljudmi globoko zakoreninjene poganske običaje zatrla ali jim dala krščansko vsebino.

Izjemi nista bili tudi zgoraj omenjeni šegi.

Preden pojasnimo, kako je Cerkev »prekrila« poganski šegi s krščansko plastjo, je treba osvetliti svetopisemsko ozadje te plasti.

Mnogim, ki jim je krščanska vera tuja, je evangeljsko poročilo o kralju Herodu in po njegovem ukazu umorjenih otrok v Betlehemu nepoznano. V nadaljevanju je podrobneje pojasnjeno, da bo krščansko ozadje oziroma vpliv na oblikovanje šege, kot je v nekoliko drugačnih oblikah poznana tudi drugod v Srednji Evropi, bolj razumljivo.

Svetopisemsko poročilo v drugem poglavju Matejevega evangelija pravi, da se je za časa vladavine kralja Heroda v Betlehemu v Judeji rodil Jezus. Ko je judovski kralj Herod slišal o tem novorojenem judovskem kralju, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Sklical je velike duhovnike in pismouke ter jih spraševal, kje bi se lahko rodil ta judovski kralj, o katerem govorijo modri. Pismouki so mu povedali, da je prerok Mihej napovedal, da se bo Kristus rodil v Betlehemu v Judeji. Jezusovo rojstvo je v te kraje privabilo tri modre z Vzhoda, ki so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju.

Njegova zvezda jih je pripeljala najprej v Jeruzalem. Herod se je z modrimi oziroma s sv. tremi kralji dogovoril, da mu ob povratku iz Betlehema, kamor so se šli poklonit Jezusu, povedo, kje so ga našli, saj bi se mu tudi on rad šel poklonit; v resnici je v svojem srcu sklenil, da ga bo umoril. Sv. trem kraljem pa je Bog v snu sporočil, naj se na poti proti domu ne ustavljajo pri Herodu. Ubogali so angelovo naročilo in 17 Kotnik, 1943, str. 7.

229

Monika Simonič Roškar

230 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Golobova Marica iz Andrencev članom Društva mladih Vitomarci posreduje veščino pletenja krdebačev.

Fotografirano leta 2016 v Vitomarcih.

Original hrani Mirko Kozar iz Peščenega Vrha.

← Člani Društva Krdebač na stojnici pred župnijsko cerkvijo sv. Antona v Cerkvenjaku v zameno za prostovoljne prispevke ponujajo krdebače.

Fotografirano leta 2017. Original hrani Mirko Kozar iz Peščenega Vrha.

se vrnili domov po drugi poti. Herod jih je čakal, ko pa je doumel, da jih ne bo, se je silno razjezil in izpeljal krut načrt. Svojim vojakom je naročil, naj ubijejo vse moške otroke v Betlehemu in njegovi okolici, ki so stari dve leti ali manj. Vojaki so ubogali Herodov ukaz, vendar Jezusa niso ubili, saj je angel sv. Jožefu v snu sporočil, naj z Devico Marijo in Jezusom pobegnejo v Egipt in tam ostanejo, dokler Herod ne umre.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Koliko otrok je bilo ob času Jezusovega rojstva umorjenih v Betlehemu, ni točno znano. Grška liturgija poroča o 14.000 dečkih, srednjeveški avtorji celo o 144.000 žrtvah, kasnejši teologi pa glede na velikost Betlehema v biblijskem času govorijo o šest do dvajset umorjenih dečkih.

O pomoru otrok v Betlehemu govorijo tudi kasnejša poročila in govori, med njimi pridiga škofa Optatusa iz Milve (okrog leta 360), sv.

Avguština (5. stoletje) in Cezarija iz Arla (6. stoletje), ki jih imenujejo »otroški mučenci, ki so umrli za Jezusa«.18 Človeško gledano so betlehemski otroci umrli kot nedolžne žrtve, v luči nedoumljivih Božjih načrtov pa kot pričevalci za Kristusa. Herod je bil zelo krut človek. Poleg teh otrok in mnogih političnih sovražnikov je dal pobiti tudi nekaj svojih sorodnikov. O njegovi krutosti poroča tudi rimski filozof Macrobius, ki pravi, da naj bi bil med pobitimi dečki celo Herodov sin.

V zvezi z božičnim praznikom Cerkev že od 5. stoletja obhaja spomin nedolžnih betlehemskih otrok, vendar je bil pri nas še vsaj v 10. stoletju neznan.19 Če se vrnemo k predkrščanski fantovski šegi tepežkanja deklet in mladih žena ter k izročilu o Pehtri, ki je bilo med pogani globoko zakoreninjeno, ugotovimo, da ju Cerkev ni mogla takoj zatreti. Zelo spretno pa je podtaknila predstavi o Pehtri in njenem otroškem sprevodu vsaj navidezno krščanski smisel. V sprevodu 18 Spomin na ta dogodek je bil kot praznik omenjen v Sacramentarium Leonianum (to so liturgični obrazci domnevno iz 6. stoletja, ki ustrezajo oblikam rimske liturgije iz 5. stoletja.

Op. avtorice.) in leta 505 v liturgičnem koledarju iz severne Afrike. Ta dan danes različne veroizpovedi praznujejo na različne dneve, in sicer: v rimokatoliški in evangeličanski Cerkvi 28. decembra, v sirski in kaldejski 27. decembra, v ortodoksni 29. decembra in v anglikanski 1. oziroma 28. decembra. Praznovanje spomina na nedolžne otroke se je v naslednjem stoletju nekoliko oddaljilo od prvotne vsebine oziroma pravega namena praznika, zato ga je 6. ekumenski koncil leta 680/81 prepovedal, kljub temu pa je ostal med ljudmi zelo priljubljen. Na katoliških območjih v Nemčiji, razen ponekod na Bavarskem, je zamrl v 18. stoletju, v sosednji Avstriji, predvsem na Koroškem in Štajerskem, in pri nas, na slovenskem etničnem območju, se je ponekod ohranil do danes. Ker območja spadajo v skupni kulturni prostor, ima tudi tepežkanje na teh območjih podobno obliko (tepežkanje odraslih s šibo, ob tem pa jim voščijo zdravje in srečo v prihajajočem novem letu) in se od kraja do kraja ločuje samo v lokalnih posebnostih. Povzeto po: https://www.severint.net/2016/12/28/10fakten-zum-28-dezember/, https://de.wikipedia.org/wiki/Kindermord_in_Bethlehem.

19 Povzeto po več virih: https://www.severint.net/2016/12/28/10-fakten-zum-28-dezember/, https:// hr.wikipedia.org/wiki/Pokolj_nevine_dje%C4%8Dice, https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1532-nedolzni-otroci, https:// de.wikipedia.org/wiki/Kindermord_in_Bethlehem.

231

232

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

so duše nekrščenih otrok, tistih torej, ki so umrli brez krsta. Njim nasproti je Cerkev postavila tiste otroke, ki so sicer umrli nekrščeni, a so prejeli »krst krvi« in so zato zveličani – »nedolžne otroke«, ki jih je dal pomoriti Herod. Nadaljnja odločitev Cerkve je bila, da je pogansko fantovsko šego tepežkanja naravnala na dan nedolžnih otrok. Tu pa se ji »pokristjanjenje« šege ni preveč posrečilo. Magični smisel tepežkanja je Cerkev skušala zamenjati s »pedagoškim« in »krščansko-etičnim« smislom. V ta namen je iz srednjeveških samostanskih šol morda že v 12. stoletju prenesla šego »otroškega škofa« (episcopus puerorum)20 na dan nedolžnih otrok. Smisel šege je bil v tem, da se je enkrat v letu red obrnil na glavo in so učenci vladali, učitelji pa ubogali. Če niso, je pela šiba – stara poganska obredna šiba, ki so jo potisnili učencem v roke in pri tem upali, da se bo njen prvotni poganski pomen izgubil. To se ni zgodilo. Iz samostanskih šol se je »tepežkanje« preselilo v mesta in vasi. Izgubil se je prvotni šolski okvir in tako otroci še danes tepežkajo doma in po tujih hišah.

S tem so se pridružili starejšim fantom, ki so po svoje ohranjali šego, kakor je velevalo mnogo starejše prvotno izročilo. Od njih so otroci prevzeli tudi smisel šege, ko voščijo zdravje in dolgo življenje.21 Iz zapisanega razberemo zapleteno genezo tepežnice. Kot vidimo, so prvotno kulturno plast običaja sčasoma pokrile razne usedline. »Moramo jih razgrebsti, preiskati tudi poznejše kulturne plasti in odkriti še prvotno.«22 Da mnoge šege izvirajo iz »poganskih časov«, je bil prepričan tudi Koloman Mulec, ki je sredi 19. stoletja zapisal: »Kdo ne vidi na pervi hip, da vraže te izvirajo iz paganskih časov in da so enake vražam tudi druzih ljudstev. Ni čuda tedaj, da še dandanašnji se pripovedujejo pravlce, pone tacih abot. One so nam 20 »,V času srednjeveških samostanskih šol so dijaki volili škofa iz svojih vrst in ta je enkrat v letu poskrbel, da se je red obrnil na glavo in da so lahko dijaki svojim učiteljem pokazali, kako je, če jih s palico ali šibo dobiš po prstih ali katerem drugem delu telesa.

Splošneje gre za dejanje zaščite, znano že iz Babilona in pozneje Rima, ko se je v nevarnem času prehoda iz starega v novo leto, v času vračanja duš umrlih in pojavljanja zlih sil, siceršnji družbeni red podrl. Pravega kralja oziroma vodjo je zamenjal njegov namestnik, saj je bila škoda manjša, če so delujoče zle sile ugonobile njega,‘ razlaga Mateja Habinc.

Konkretno pa se je na tepežnico ta obrat reda, za katerega izvor ljudje seveda že dolgo niso več vedeli, materializiral predvsem v pravici otrok do tepeža odraslih. V roke so po navadi vzeli miklavževke, šibe, ki jim jih je v paketu z dobrotami prinesel sveti Miklavž – kot nekakšen opomin, da morajo biti vse leto pridni – a hkrati so ravno to lahko uporabili za tepežkanje.« (Bandur, 2010) 21 Povzeto po Kuretu, 1989, str. 405–406.

22 Kotnik, 1943, str. 7.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Mala tepežnika s krdebačem v rokah v Peščenem Vrhu leta 2006. Original hrani Mirko Kozar iz Peščenega Vrha.

živa priča basnoslovja tadanjega in so nam zatega del zanimive, ker nam razodevajo dogodivšino razvitja in omike Slovencov.«23 Slovenski publicist in ljubiteljski zgodovinar Joško Šavli šego interpretira nekoliko drugače kot preostali avtorji, a verjetno tudi njegova razlaga deloma odstira tančico o njenem nastanku in genezi.

Pri razlagi šege postavlja v ospredje predvsem duše rajnih, ki se v zimskem času vračajo nazaj, in »reševanje« otrok, ki jih odrasli obdarujejo.24 O tem med drugim pravi: »V prav davnih časih je bila zima po animističnem verovanju čas duhov. Pozimi so se duše rajnih vračale na svet. Cerkev takšnega verovanja in z njim povezanih poganskih navad tudi po pokristjanjenju ni uspela zatreti. Še do nedavna so v tem času na različne dni hodili otroci in reveži od hiše do hiše in molili v spomin na rajne in za srečno zadnjo uro domačih.

Obhodi so se začeli na vse svete (1. novembra) in na vernih duš dan (2. novembra), obhodniki pa so za molitev prejeli majhen dar oziroma ‚dušni kruh‘ v spomin na pokojne, ki so mu rekli prešce.

Spomin na rajne, ki se vračajo, je bil ponekod prisoten tudi o sv.

Martinu, saj so od pojedine rajnikom pustili čez noč še nekaj na 23 Mulec, 1856, str. 225–226.

24 V nekaterih slovenskih krajih ali na območjih (Vojnik, Dravska dolina, Muta, Škocjan pri Turjaku, Dolenjska, Metlika …) tepežniki voščijo oziroma vzklikajo: »Rešte se, rešte se!«, kar Šavli, kot bomo videli kasneje, razlaga po svoje.

233

Monika Simonič Roškar

234 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

mizi. Na sveti kruh naletimo tudi pozneje, tako na lucijščak, za god sv. Lucije, na poprtnjak o božiču in še kdaj.25 Od sv. Martina dalje, in deloma še od prej, so namreč ob določenih dnevih hodili okoli razni obhodniki – koledniki, kot predstavniki duš rajnih, ki jih je bilo treba, zato da so zanje molili, obdarovati. Drugačen pomen so imeli obhodi otrok – tepežnikov, saj v prvi vrsti ni šlo za sprevod duš umrlih otrok. Tepežkarji opominjajo odrasle, da jih ‚rešijo‘, to je, odkupijo in rešijo pred zimo in smrtjo. Puščajo pa ‚dolgo zdravje in dolgo življenje‘ in to s pomočjo ‚šibe življenja‘, s katero tepežkajo.

Pozimi so namreč otroci, zlasti novorojenčki, zaradi mraza radi umirali. Mladi rod, od katerega je odvisna prihodnost družine in naroda, je bil ogrožen. Zato naj jih odrasli rešijo, odkupijo od Babe, boginje smrti, ki ‚vodi duše umrlih otrok na oni svet‘. Sporočilo tepežkanja se je nanašalo tudi na odrasle. Z njim naj bi življenjska moč, ki jo kot mlada rastlina vsebuje šiba življenja, prešla na človeka, na mlade ženske, da bodo rodile.«26 Tako kot Šavli so tudi drugi avtorji odkrivali poglede na duhovno kulturo, praznike in posredno tudi na tepežnico iz različnih zornih kotov. Med njimi je treba opozoriti na psihološki oziroma duhovni vidik praznovanja šeg, ki se kaže v odnosu in čutenju, ki se rodita med ljudmi, sodelujočimi pri praznovanju neke šege, v tem primeru ob tepežnici med tepežniki in tepežkanimi.

Etnolog Janez Bogataj pravi, da »pri šegah govorimo o medčloveških odnosih in o dejanjih, ki se prav s temi odnosi dvignejo iz vsakdanjega povprečja na pomembnejšo, poudarjeno ali praznično mesto v skupnosti«.27 O tem je pisala v prispevkih Psiha slovenskega naroda tudi pedagoginja Ema Deisinger.28 V enem izmed njih o tepežnici med drugim pravi: »Mičen je ta običaj tepežkanja, saj se nam kaže v njem še vsa tista nepokvarjena in prostodušna ljubeznivost slovenske duše, ki želi vsej soseski le zdravja, moči, obilnosti in družinske sreče. Prvobitno je bil namen tepežkanja priklicati s tepežko speče sile rodovitnosti na dan, torej tudi zdravje, kar naj tepežkanje simbolično pomeni. S tepežkanjem so simbolično preganjali tudi zle bese, da bi človeku ne škodovali. S šibo tepežko 25 Nekatere podatke je Šavli povzel po Kuretu, 1989, str. 114.

26 Povzeto po: Šavli, 2008, str. 245–247.

27 Bogataj, 1998, str. 8.

28 Prispevki z naslovom Psiha slovenskega naroda so izhajali med letoma 1939 in 1941 v časopisu Slovenski učitelj.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

se sme otepati samo dopoldne, popoldne tepežkanje ne velja več.

Otroci dobe običajno kako malo darilo, kajti tudi tepežkarji govore slovenskemu ljudstvu s tisto besedo in prispodobo, kakor si jo želi slovenska duša. Tudi v tepežnici trepeta tako vabeči prizvok sreče, veselja, zdravja, rodovitnosti, da sila tega podzavestnega žitja teče kakor tenek curek tudi iz tepežnih pesmi.« Omenjena avtorica razlaga besedo »pametva«, kot ponekod na Slovenskem pravijo tepežnici, tako, da »človeka opominja, naj pametno živi, kakor pravijo mali tepežkarji na Gorenjskem: ,Pametva, pametva!

De b ' dolg' let na svet doživel' in si nebesa zaslužil'!‘«29 Kaj pa pomeni »pametno živeti«? Na to vprašanje bi gotovo vsak odgovoril malo drugače. Včasih starejše ljudi vprašajo, kakšen je »recept za dolgo, zdravo in srečno življenje«. Po navadi so si njihovi odgovori zelo podobni. Vsi priporočajo zmernost v vsem, kar počnemo v življenju; pri delu, hrani in počitku. K počitku pa spada tudi praznovanje različnih praznikov, ki so ljudem že od davnih časov razbila monotoni vsakdan in ga napolnila z nečim, kar je nad vsakdanjostjo. O tej temi odpira nova obzorja knjiga Pristno praznično,30 ki govori o pristnosti praznovanja. Med drugim odstira nove poglede tudi na tepežnico oziroma odpira niz z njo povezanih vprašanj, med katerimi pa bodo verjetno mnoga ostala neodgovorjena, saj ljudi, ki bi nanje lahko odgovorili, že davno ni več.

Mnogi starejši viri in pričevanja o tepežnici kot o otroškem prazniku, ki so ga otroci vse leto nestrpno pričakovali, omenjajo pristno veselje, ki so ga otroci sposobni čutiti bolj kot mnogi odrasli. Njihovo pričakovanje tepežnice je v zadnjih tednih pred praznikom naraščalo in doseglo vrhunec v noči pred praznikom, ko od vznemirjenja nekateri niso mogli zaspati, posebej tisti, ki so šli tepežkat prvikrat. Vsebine praznika mogoče sploh niso razumeli, vendar so se ga najiskreneje veselili in tako vsaj enkrat v letu zadovoljili »utemeljeno željo po globoko prazničnih trenutkih v življenju, ki nam pripadajo in smo jih potrebni«.31 Koliko je otrokom pomenil ta praznik, dokazujejo tudi zapisi v več virih, ki pravijo, da »so se otroci kljub zgodnji uri, pogosto tudi hudemu mrazu in visokemu snegu, podali na pot od hiše do hiše«.

29 Deisinger, 1941, str. 34.

30 Rebula, Prebeg, 2018.

31 Rebula, 2018, str. 8.

235

Monika Simonič Roškar

236 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Tepežniki s krdebačem iz Rjavcev; pogledati je treba tudi, koliko so zaslužili.

Fotografirano leta 2013. Original hrani družina Roškar iz Rjavcev.

V preteklosti staršem ni bilo treba spodbujati otrok, da bi se odpravili na to pot, ki je pomenila, da »počnejo nekaj moralno koristnega«,32 saj je bilo večini predvsem podeželskega prebivalstva praznovanje cerkvenih praznikov nekaj samo po sebi umevnega in naravnega, »s čimer so živeli«, pa tudi drugih vsebin, ki bi zapolnile otroško dušo, pozitivnih in negativnih, je bilo manj kot danes. »V ljubečem in spoštljivem okolju je otrok naravno dojemljiv za skrivnostno in sveto. Prav ustvarjanje svobodnega notranjega prostora za občutke presežnega odpira prostor za plemenitost in duhovna odkritja in globoke izkušnje.«33 Vse to so ob tepežkanju doživljali otroci, saj so imeli ta dan samo oni pravico, dolžnost in privilegij, da so bili »nosilci sreče«. Kaj so razmišljali otroci ob bogatem izročilu ritmiziranih izrekov oziroma voščil, ki so jih zrecitirali med tepežkanjem, ne vemo. Zagotovo pa ni bil v ospredju vedno le »pridobitni« značaj ali »drdranje« naučenega besedila, temveč tudi občutek neke pomembnosti, vzvišenosti in nadvsakdanjosti tistega trenutka. Teh občutkov verjetno niso imeli samo otroci, temveč so tudi mnogi odrasli, ki so kljub razumskemu dojemanju, da »je to samo šega«, nekje v sebi vendarle vsaj malo pomislili, upali in verjeli v »čudodelnost udarca s šibo življenja«.

Mnogi odrasli so namreč tepežnike nestrpno pričakovali, saj so verjeli, 32 Rebula, 2018, str. 58.

33 Rebula, 2018, str. 58.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

da »če ne boš tepen, boš celo leto bolehen«. Neki vir iz Koroške celo omenja, da »je ženska v strahu, da je tepežniki ne bi prišli tepežkat, odhitela na cesto in čakala, kdaj bodo mimo prišli tepežniki in jo tepežkali«. Čeprav je dejanje tepežkanja trajalo le zelo kratek čas, se je med tepežnikom in tepežkanim ustvaril odnos, ki je lahko bil tudi zelo globok, saj so se nekateri ljudje v mislih vse leto vračali k temu dejanju in vsebini voščila, ki je vključevalo voščilo za srečo, zdravje, rodnost, ponekod pa še prošnjo in zahvalo za darove. Nekaterim je to voščilo pomenilo več kot samo »prazne« besede, saj so ga dojemali globlje.

Verjeli so v »magično moč« izgovorjenih besed in so iz njega črpali moč v stiskah.34 Mnogim ljudem tudi zavest, da smo lahko »darilo za druge«,35 ni blizu. Morda pa je vseeno kdo od tepežkanih ta dan doživel male tepežnike kot darilo zase in je, ko jih je zagledal, občutil prazničnost, saj so se ob njihovem prihodu v njem prebudila občutja presežnega. Seveda so se ta »v nekem obdobju splošno veljavna« občutja v času spreminjala, na kar so vplivali različni zunanji dejavniki. Poenostavljati pa ne smemo tudi doživljanja praznovanja vsakega posameznika – vsak ga doživlja na svoj, samo njemu lasten način, ki je drugim zastrt s tančico skrivnosti.

Kakšno obliko je imela šega v preteklih obdobjih, lahko bolj ali manj samo ugibamo oziroma domnevamo, saj primanjkuje zanesljivih virov; nekoliko več jih je od druge polovice 19. stoletja. V tem besedilu zato ni poudarek na postopnem oblikovanju in spremembah šege v tisti preteklosti, za katero nimamo dovolj oziroma zanesljivih virov, temveč je v ospredju obdobje zadnjih sto in nekaj let, za katero imamo več virov, za obdobje zadnjih sedem ali osem desetletij pa so najdragocenejši vir informacij sogovorniki z območja, ki ga zaobjema raziskava, ki jim je šega še živo ohranjena v spominu.

Pričevanja iz časopisja iz raznih krajev slovenskega etničnega območja, iz kmečkega in tudi urbanega okolja, ter osebna pričevanja mojih sogovornikov sestavljajo pisan mozaik obrazov in podob tepežnice od konca 19. stoletja do današnjih dni. Kljub precejšnjemu številu zgodb in pripovedi mozaik še zdaleč ni dokončan, saj ljudi, ki bi dodali svoje kamenčke, ni več. Ob tem besedilu si lahko ustvarimo vsaj osnovno podobo tega praznika oziroma šege, ki je ena izmed mnogih, ki kažejo na izredno bogato dediščino praznovanj na našem 34 Največ voščil je zbranih v Kuretovem Prazničnem letu Slovencev in v knjižici Zmage Kumer Koledniki prihajajo.

35 Rebula, 2018, str. 76.

237

Monika Simonič Roškar

238 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

območju, pa tudi na njegovo veliko priljubljenost, saj »praznik sv.

Janeza Evangelista in praznik nedolžnih otrok nista zapovedana praznika, klub temu pa ju imajo katoliški kristjani v veliki časti ter gredo tudi k sv. maši«, kot piše neznani časopis iz leta 1848.

Etnologinja Tanja Tomažič pravi, da »so bili prazniki tako rekoč brezštevilni in zelo vprašljivo je, če so jih nekdaj res lahko vse praznovali. Vsekakor je obstajala nekakšna vrednostna lestvica, ki je praznike tudi po pokrajinah razvrščala na svoja mesta, in smemo sklepati, da so bili ponekod nekateri bolj, drugi manj popularni in spoštovani. Že po svojem značaju so različni, saj so večinoma cerkveni in jih je Cerkev tudi propagirala, vendar pa so nekateri tako očitno poganskih korenin, da jih je tudi Cerkev le stežka posvojila in jim določila mesto v svojem koledarju.«36 Tega za tepežnico ne moremo trditi, saj je bila poznana skoraj povsod po Slovenskem, razen na Goriškem in v Beneški Sloveniji, najdlje pa je ostala živa na Koroškem in v Slovenskih goricah.

Eno najstarejših poročil o tepežnici na Štajerskem iz leta 185737 opisuje, kakšno podobo je imela šega sredi 19. stoletja: »Na den nedolžnih otročičev je za otroke narveče veselje. Otroci so zgodaj vstali in s šibo v rokah tepežkali najprej domače, nato pa so šli še od hiše do hiše. Ob udarjanju s šibo so pravili: ‚Pametva, pametva!‘, v dar so dobili pogače in sadje. Tedaj gredo dalje, še prej se zahvalijo: ‚Srečni ostanite, zdravi in veseli do druge jeseni.‘ Če jim kdo ni odprl, so trkali na okna in vrata. Pametva je za male otroke in posebno za fante; če bolj velik dečko pride, mu večkrat namesto pogače macel dajo. Pri drugih hramih pa je navada, da si kakega bolj velikega dečka naprosijo, kteri prav rano pride in vse iz postelje spodi, pravijo, da so tedaj celo leto bolj marljivi in srečni. Pri vsakem hramu pa so vendar prav radi, ako je prvi pametjak dečko in ne deklica, ker imajo vero, da dečko prinese srečo, deklica pa nesrečo.

Neki imajo tudi šego, da prvemu pametnjaku šibo vzamejo in jo hranijo. Ko pa prihodno leto len sejejo, jo v len vtaknejo, ker pravijo, da bode len tako dolg, kot je šiba. Otroci do poldne po pametivi hodijo iz vesi v vese, so pa tudi prav veseli in ne dež, ne sneg, ne mraz jih ne pripravi, da bi doma stali!«

36 Tomažič, 1991, str. 398–399.

37 K. M., 1857, str. 11–13.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Včasih so ljudske pobožnosti, šege in navade tako spremenile svojo prvotno podobo in vsebino, da jih je Cerkev videla kot škodljive za vzgojo mladine oziroma ljudi nasploh, saj so se preveč oddaljile od prvotnega bistva in namena. Cerkev je do njih dobila odklonilen odnos oziroma mnenje, nekatere je zato odklanjala ali celo prepovedala. Da bi bili ljudje s tem seznanjeni, so bile v katoliških oziroma verskih časopisih za otroke in mladino konec 19. stoletja in tudi še kasneje objavljene krajše zgodbe oziroma pripovedi o tepežnici, ki so poleg kritike nakazovale tudi pravo smer izvajanja šege, včasih pa celo prepoved. »Mnoge so šege in navade med ljudstvom. Že od starih časov so se ohranile, da si tudi se jih je že mnogo opustilo. Pa kar ljudem hasne, kar jim je mnogokrat na korist, ne pustijo hitro iz spomina. Vzlasti pri mladini zapazimo, kako rada hrepeni vedno le po prijetnih časih, igrah in veselicah. /…/ Bliža se dan nedolžnih otročičev. Že prejšnji dan si otroci pletejo šibice, ktere so si zato pripravili, da na omenjeni dan zarano ubožni otročiči korakajo iz hiše v hišo premožnih. Lepo in smešno je videti pri omikanih, ko pride nedolžno otročiče spodobno prosit rešenja. S šibico v roki preteplje okoli in gre tudi do gospodov viših stanov, od katerih se gotovo nobeden ne vrne brez daru. Ali zdaj poglejmo neomikano ljudstvo po deželi. Glede na to največ te vrstice pišem obžalovaje, da se pri tepežkanji v naših krajih tolikošna surovost godi. Po več otrok lazi iz hiš v hišo tako nadležno, bodisi da so otroci premožnih ali ubožnih starišev, da bi se mogel človek pred to nadlogo skrivati ali celo trdo zapirati. Naj bi vendar stariši, ki so pametni, ne pustili odraslim otrokom klatiti se okoli ta dan, in premožnejši naj bi se ne sramovali beračiti na tej poti. In ne bo se tolikošna drhal otrok vlačila sem ter tje. Ker jih stariši brez vsakega poduka puščajo okoli, zato ni čuda, da nekateri tudi po dvakrat pridejo in prisedši do človeka že od daleč kriče: ‚Reši se! Reši se!‘, potem pa pretepajo silovito. Ker se ne spominjam, da bi bil že kdo o tem v ‚Novicah‘ kake črtice kedaj spisal, in ker mnogo naših slovenskih starišev ‚Novice‘ čita, potrebno se mi zdi, da omenim, kako se je iz nedolžne navade izcimila škodljiva razvada! Učitelji, ki so sejavci potrebnih naukov po kmetih, naj bi mladino pri dobrih prilikah v tem podučili.

Odrasla mladost pa, ki se omenjeni dan tako po živinsko tepe, naj bi pomislila, da nesreča je človeku vedno za petami! Jaz poznam človeka, ki je bil tako vdarjen, da je na tistem udarcu raka dobi –

239

Monika Simonič Roškar

240 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

torej le pamet na ‚Pametivo‘!«38 Narodnostno naravnan časopis Slovenski narod je konec 19. stoletja tudi pri tepežnici opozarjal na »grozečo nevarnost ponemčevanja« in vdora nemškega jezika med Slovence: »Na Gorenjskem in Štajerskem tepežnici pravijo pametvo. Z njo je povezana tudi skromna obrt pletenih vrbovih bičev, s katerimi šeškajo. Obžalujejo, da je stari klic pametva, pametva izpodrinil nemški ‚Frisch und gsund‘. Škoda, da tudi pri tem ni več starodavnega klica: ‚Pametva! Pametva!‘ marveč, da se je tudi tu že urinil švabski ‚Frisch und g'sund!‘. Treba bo še šeškati.«39 Naslednja črtica iz časopisa za mladino iz leta 1904, ko je bilo pisanje črtic kot ene izmed književnih zvrsti na vrhuncu, tankočutno opisuje praznik nedolžnih otrok. Orisano je čustveno razpoloženje tega dneva, predvsem otrok, in čeprav je to literarno besedilo, približa praznik, kakršen je bil v resnici vsaj v osnovnih potezah mnogokje na slovenskem etničnem območju. »Eh, kako težko smo pričakovali tega dneva! Od Miklavža pa do Božiča se nam je zdelo tako dolgo, četudi je samo pičle tri tedne. Izračunali smo gotovo stokrat, koliko dni bomo še čakali, preden pride Božič in z njim naš tepežni dan. Vsak dan smo povpraševali o tem očeta in mater. A dnevi so lezli tako počasi, prav po polževo. Tako nestrpno nisem še nikdar čakal božiča kakor tisto leto, ko sem hotel iti prvikrat tepeškat. S Kodrovim Jakcem sem se bil dogovoril, da me vzame s seboj. Že štirinajst dni prej mi je bil spletel Kodrov Jakec lep bič iz samih svetlorumenih vrbovih šibic, zakaj bič mora imeti vsak tepežnik. Postavil sem ga v kot za mizo. Srce mi je zaigralo, kadar sem ga pogledal. Bil je pa spleten res tako lepo, kakor ga je znal splesti samo Kodrov Jakec. Zadnje dneve nisem mislil na nič drugega kakor na tepežni dan. Knjige sem bil že zdavnaj vzel iz šolske torbice. Privezal sem ji močnejši trak; prejšnji se mi je zdel preslab, da bi mogel vzdržati tako težo.

Bič sem poizkusil gotovo po desetkrat na dan, če je še tako vitek in gibčen. Udaril sem se po nogah, in bič se je lepo opletel okrog moje noge!«40 Črtica v nadaljevanju pripoveduje, da so otroci kljub mrazu hodili od hiše do hiše: »Preden mi je zavrela mati skodelico mleka, sem se bil že oblekel in nestrpno čakal, kdaj zazvoni sedem. Komaj 38 Punčah, 1871, str. 419.

39 Tepežnica, Slovenski narod, 28. 12. 1889. l. 22, št. 299.

40 Kompoljski, 1904, str. 273–275.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

pa smo odmolili, sem stal popolnoma napravljen pred vrati, ovit z materinim robcem okrog vratu in čez prsi, s torbico na rami in z bičem v rokah. Napotil sem se h Kodrovemu Jakcu, kakor sva se bila dogovorila. Eh, pa mrzlo je bilo tisti dan, jako mrzlo. Ivje se je držalo streh in tistih dolgih curkov, ki so viseli od njih. Stisnil sem bič pod pazduho in vtaknil roke v žep. Pod mojimi nogami je škripal sneg, mraz se mi je zajedel v obraz; a korakal sem tako ponosno in tako veselo proti Kodrovim, kakor bi bil ves svet moj. Najrajši bi bil glasno zavriskal od same sreče.«41 Kasneje nadaljuje: »Ljudje so nas sprejemali z odprtimi rokami. Tako prijazni niso bili z nami nikdar ne možje ne gospodinje kakor tisti dan. Povsod so nas vabili k peči ter se prijazno pogovarjali z nami. Gospodinje so imele na mizi narezane lepe kose raznovrstnega kruha in za mizo še kako posodo z jabolki, hruškami, rožiči, smokvami. In vse to je bilo pripravljeno samo za nas. Največ je navadno dobil tisti, ki je tepeškal prvikrat. Juriničev stric je imel otroke posebno rad. Vsako leto je dajal tepežnikom denarja, ki smo ga otroci jemali najrajši. Tepežniki smo ga obstopili in parkrat lahno udarili z bičem. Ker nismo hoteli preveč udariti, zato smo pa bolj klicali: ‚Rešte se, rešte se, rešte se!‘ ‚Čakajte, no, se pa bom rešil.‘ Posegel je v žep, odprl svoj mošnjiček in dal vsakemu deset vinarjev. Kako smo se razveselili takega daru, ni treba praviti. Stric je bil pa tudi zadovoljen, ko je gledal naše vesele obraze. Tako sem prvikrat tepeškal. Tri polne torbice sem bil nanosil takrat domov. In koliko časa sem potem jedel hruške, jabolka, smokve, rožiče in druge take dobre stvari! Res, prijetno je bilo, ko smo tepeškali!«42 Črtica bralcu oriše jasno sliko tepežnega dne. Pred očmi se nam pokaže podoba mrzlega zimskega dne, mnoge podrobnosti iz takratnega načina življenja, kot je npr. skromnost pri prehrani in obleki, spoštljiv odnos do hrane, otroško prijateljstvo, ki je temeljilo na medsebojni pomoči in drobnih pozornostih, medsebojni odnosi med otroki in odraslimi. Približa čutenje otrok, njihovo vznemirjenost in nespečnost pred zanje tako pomembnim praznikom. Črtica in tudi nekatere osebne pripovedi razkrivajo, da so mlajše otroke, ki so prvikrat tepežkali, v ta praznik vpeljevali in jim bili vzgled, kako naj se ta dan obnašajo, starejši bratje, sestre in vrstniki. Ta dan je bil namreč 41 Kompoljski, 1904, str. 274.

42 Kompoljski, 1904, str. 275.

241

Monika Simonič Roškar

242 »Friški bote, zdravi bote …«

Mirko Kozar iz Peščenega Vrha dela krdebač.

Fotografirano 22. februarja 2019 v Peščenem Vrhu.

Foto: Monika Simonič Roškar

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

243

Monika Simonič Roškar

244 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

položaj avtoritete oziroma odnos med odraslimi in otroki obrnjen na glavo, kar so nekateri otroci komaj ali s težavo dojemali. Od starejših sovrstnikov so se naučili voščilo, pletenje tepežk in kako stopiti do ljudi, ki so jih tepežkali, poučili so jih o tem, kje so zaželeni in kje ne, pa tudi o tem, pri katerih hišah so manj in kje bolj obdarovani.

Po navadi so se otroci odpravili v vasi, kjer je kdo izmed njih koga poznal, imel sorodnike ali botre. Skoraj povsod so bili prijazno sprejeti, ponekod so jih povabili tudi v hišo, da so se ob topli peči pogreli in nekaj malega pojedli, preden so se odpravili nazaj proti domu. Otroci so bili v tistih časih hvaležni za vse prejete darove, pa čeprav je bilo to »samo sadje«: »Popoldne smo se vračali proti domu. Malo težko smo sicer nesli, a naše breme je bilo sladko. Mislili smo, kako bomo sedeli pozimi na peči in deli med brate in sestre raznovrstno sadje, ki smo ga pritepeškali. In ob vsakem orehu in jabolku, ob vsaki hruški in češplji bomo lahko povedali, kje smo jih dobili in kakšni dobri ljudje so nam delili te dobrote.«43 Omenjena črtica v nadaljevanju pripoveduje: »Hud mraz je bil tistega leta na tepežni dan. Ivje je viselo na drevju in na vsaki stvarci, ki je bila črez noč pod milim nebom. Ta naš praznik je bil jako mrzel. Mi, otroci, tega nismo čutili. V naših srcih je bilo tako veselo, tako toplo in praznično, kakor še nikdar ne v vsem letu. Saj je pa bil to tudi naš dan, ko smo imeli otroci neomejene pravice. Pet odraslih tepežnikov nas je korakalo tisto jutro skozi vas. Črez ramo nam je visela velika torbica. Sicer je bila prazna, a upali smo, da bo do večera še premajhna. Veliki bekovi korobači so kimali nad našimi glavami. Debelejše konce smo držali v žepih, in tako se je videlo, kakor da bi nam zrasli že spleteni iz žepov. Tople polhovke so nam grele glavo in ušesa. Marsikdo nas je pogledal, ko smo tako ponosno korakali, četudi je sneg škripal pod našimi nogami; vsak se je čudil, da si upamo tako daleč v takem mrazu. Pri nas ne odklenka otrokom tepežnica že v dveh ali treh letih kakor drugod. Dokler so majhni, tepežkajo doma po vasi, ko pa odrastejo, potem pa gredo še nekolikokrat drugam v sosednje vasi, ki so raztresene okoli nas po hribih. Dom pa puste mlajšim.«44 Tudi naslednja črtica, ki odstira podobo tepežnega dneva, je ena izmed tistih, ki so bile objavljene v časopisih za mladino od konca 43 Kompoljski, 1906, str. 19–21.

44 Kompoljski, 1906, str. 21.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Vsem je skupen opis mrzlega zimskega dne in velikega otroškega pričakovanja »njihovega edinega praznika v letu«. Iz vseh vejejo otroška nagajivost, prisrčnost, skromnost in hvaležnost za male stvari, ki odsevajo duh tistega časa, precej drugačnega, kot je danes. Dogaja se v začetku 20. stoletja nekje tam, kjer »je bila cesta zametena s suhim snegom, kakor ga je bila v noči nanesla burja po vasi«.45 »Takrat so se prikazali prvi tepežniki.

Cela dolga vrsta jih je bila, veliki in majhni, deklice in dečki. Mrzla zimska megla jih je obdala, zeblo jih je, da so si začeli huhati v prste.

Kučme so imeli na glavah, pasice okoli ušes, pisane rute okrog vratu, v eni roki tepežnice, v drugi culo: tako so začeli svojo pot.

In so šli od hiše do hiše. Izginili so skozi vrata in so se čez čas zopet pokazali na vasi. Ako je prišel mimo po vasi človek, so zagnali krik: ‚Rešte se!‘ In so dvigali tepežnice proti njemu. Obstali so tu in tam pred hišo in se pomenili. Dobro so vedeli, kaka navada je v hiši in kaj bodo dobili v dar. Vedeli so, koga bodo tepežkali, gospodarja ali gospodinjo, starega deda ali dobrega strica, prijazno babico ali bogato teto. Zato so starejši učili mlajše. Z veseljem so priskakali iz hiše, kjer so jih dobro obdarovali. Svetile so se mlade nedolžne oči od radosti, smejali so se rdeči noski od veselja, zalita zardela lica so trepetala od mraza.«46 Pripoved s Primorske edina omenja tudi to, da so tepežnike ponekod povabili v hišo in so morali odgovarjati na vprašanja domačih, kamor so šli tepežkat: »Pogreli so se gredoč pri peči, kamor so prišli, in so odgovarjali na vprašanja. Povsod je skoraj isto po stari navadi. Ded zleze z zidka, vzame pipo iz ust in jih postavi po vrsti, potem sprašuje. Kdor ne odgovori, ne dobi nič. Zato se lenuhi postavijo zadaj, da se izognejo. Gospodinja prinese pehar s poticami, kruhom, jabolki, orehi, in tepežniki pojo svojo pesem, nato vzamejo darove in odidejo.«47 Otroci, ki so odraščali v obdobju med obema svetovnima vojnama in v prvih desetletjih po koncu druge svetovne vojne, se spominjajo, da so se celo leto veselili tega dne, »ko so nabrali suhih sliv, hrušek, kolačkov in lepo dišečega svežega sadja«: »Denarja sem nabral kvečjemu 16–17 krajcarjev; moja žlahta je še danes revna, drugi pa denarja ni dajal otrokom. Najbolj sem se veselil rumeno rdečih 45 Pihanje burje nakazuje, da se je dogajalo nekje na Primorskem.

46 Lah, 1906, str. 27–30, 79–82.

47 Lah, 1906, str. 27.

245

Monika Simonič Roškar

246 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

jabolk, ki sem jih pozneje nameraval še dolgo časa v zavist svojih tovarišev, uživati v šoli.«48 Avtor članka nadaljuje, da ni vedel, kam bi si skril jabolka. Kasneje se je domislil in jih skril v kravje jasli, kjer jih po njegovem prepričanju zagotovo nihče ne bo našel. Vendar jih naslednje jutro, ko jih je šel »ob prvem svitu« iskat, ni več našel, saj jih je čez noč pojedlo malo tele, ki je bilo privezano k jaslim. Mali tepežnik je bil zelo žalosten, saj je ostal brez darov, ki se jih je vse leto zelo veselil.

Precej drugačen, odklonilen in nerazumevajoč odnos do stare ljudske šege začutimo iz prispevka v časopisu Orlič iz leta 1924,49 ki otroke in mladino spodbuja k »primernejšemu obnašanju« na ta praznični dan: »To je praznik nedolžnih otrok, 28. grudna. Navada je, da se ta dan hodijo mali in šolski otroci pretepat, za mnoge zanemarjene otroke pa je to lepa prilika za beračenje. Pametiva (tako pravijo na Štajerskem) se imenuje zato, ker razodeva malo pameti. God nedolžnih otročičev naj se obhaja lepše, primernejše. Ta dan je glavni praznik ‚dejanje sv. Detinstva‘. Naj gredo otroci k sv. maši in k sv. obhajilu. Pustite tisti dan tepežkanje (zgolj za nedolžno šalo že smete komu ponagajati) in druge nespametne navade. Naj se vrši nov vpis v ‚Dejanje‘, naj se sprejemajo naročbe in naročnine za mladinske liste ‚Vrtec‘, ‚Angelček‘, ‚Zamorček‘, ‚Orlič‘.« Čeprav je v tem besedilu poudarek na praznovanju tepežnice na manjšem območju Osrednjih Slovenskih goric, ki še danes velja za kmečko pokrajino, so zelo zanimivi tudi trije opisi praznovanja tega praznika v mestnem okolju, ki je bilo nekoliko drugačno, v bistvenih stvareh pa se ni razlikovalo od tistega na podeželju.

Mariborski večernik Jutra je decembra 1927 pisal o tepežnici ali pametvi, ko »otroci hodijo od hiše do hiše in vsakega našeškajo s korobačem, spletenim iz vrbja. Pravico tepežkanja imajo samo dopoldan. Nemški 'frisch und g'sund‘ je že nadomestil slovenski ‚šip, šap‘. Po velikih vaseh traja tepežkanje ves dopoldan in otroci se vračajo domov s slaščicami, poticami in dinarčki. Drugače je v mestu, kjer oblast in orožniki ne dovolijo tepežkanja in se vse dogaja v družinah ter otroci zaman sprašujejo starše, kdaj pridejo k nam tepežkat. Samo v predmestjih Melju, Studencih in Pobrežju se pode 48 Citirano iz časopisnega prispevka Dnevna kronika, Iz ropotarnice, avtorja J. Arna iz nenavedenega časopisa, verjetno iz časa med obema svetovnima vojnama.

49 Orlič, 1924, str. 38; ta časopis povzema omenjeni prispevek iz Glasnika presvetega Srca Jezusovega, kar je navedeno na začetku prispevka.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

predmestni otroci, ljudje pa se zaklepajo. Navkljub prepovedi, se je okoli sto malih tepežnikov zbralo 28. 12. 1927 na Glavnem trgu, ki eden po eden so z vsem elanom navalili na trgovino. Iz trgovine so jim metali odpisane igrače, tako da se je med tepežniki vnel prepir in pretep. Nakar so jih poskušali odgnati, kar je uspelo šele policaju.«50 Drugi časopisni članek poroča podobno o dogajanju na tepežni dan v Mariboru leta 1927 in pravi: »Deca na vasi hodijo od hiše do hiše in vsakega našeškajo s korobačem, spletenim iz vrbinja.

Pravico tepežkanja imajo otroci samo dopoldan, popolne pa ne več.

Kjer so vasi velike, traja tepežkarski obhod celi dopoldan in deca se vrača bogato obdarovana s poticami, slaščicami in dinarčki domov.

Niti zavrženih par se ne branijo in teh ljudje nasipljejo največ. Vse drugače je v mestu. Tepežnico ne pripušča strogo oko postave in deca, ki ji je običaj tepežkanja znan le iz šolske čitanke, žalostno sprašuje: ‚Kedaj pridejo k nam tepeškat?‘ A tepeškarjev ni, z majhno šibo se v ožjem družinskem krogu malo našeškajo in to je vse, kar meščanski otročiček zve o tepežnici, ki je god nedolžnih otročičev.

Samo v Melju, Pobrežju in Studencih se že zgodaj pode predmestni paglavčki, ljudje se pa spretno izmikajo in zaklepajo v stanovanjih na veliko žalost mladine. Tudi tukaj kriza, tepežkarska kriza.«51 Ob takšnem pričevanju »skromnega« praznovanja tepežnice v Mariboru pa preseneti vsebina članka na isti strani časopisa z naslovom Tepežniki na mariborskih ulicah, ki med drugim poroča: »Četa malih tepežnikov, rekrutiranih iz centra in predmestij, se je skoncentrirala davi med pol osmo in osmo uro na Glavnem trgu ter se vsula, oborožena s šibami po Gosposki ulici. Prvi objekt obleganja je bila neka tvrdka v Gosposki ulici. Bilo je gotovo sto tepežnikov, ki so navalili na trgovino. Iznenadeni in preplašeni pomočniki so jih brezuspešno izganjali, pred trgovino pa so zaprepaščeni zagledali še en velik roj od mraza rdečih ličec in gozdič brezovih šib in drugih palic. Začeli so se pregovori, nakar so začeli dobri pomočniki metati iz trgovine razne igračke, katere vsaka večja trgovina ob sklepu inventure kartira. Okoli igračk so poskakovali tepežniki in se kotalili tudi po tleh, da so jih dobili! Zdajci pa je postalo uslužbencem obleganje že presilno. Šele možu postave se je posrečilo razpršiti četo tepežkarjev, ki se je razdelila na manjše patrulje in odšla drugam.

50 Mariborski večernik Jutra, 1927, str. 2.

51 Mariborski večernik Jutra, 1927, str. 2.

247

Monika Simonič Roškar

248 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Na bojišču je ostalo nekaj cenejših slikanic in par polomljenih igrač.

Pripomniti še moramo, da je imel vsak tepežnik pri sebi še majhno torbico za darove. Maribor bo ostal zdrav, vesel in bo dolgo živel, saj mu to želijo vsi mali tepežniki, ki so imeli danes svoj veliki dan.«52 Naslednji vir o tepežnici v mestnem okolju v prvih desetletjih po koncu druge svetovne vojne nam prikaže utrip mestne ulice in nekatere njene prebivalce: »,Šip šap, šip šap, danes je tepežni dan, zato je treba otrokom dinar dati. Šip šap, zdravi bote pa debeli.‘ S temi besedami smo se njega dni mladci podali po Šolski ulici, ki so jo bili že prej prekrstili v Partizansko, pravzaprav pa bi morala biti Obrtniška, saj je v vsaki drugi hiši domoval kak rokodelec.53 Matere so nam povedale, da se tepežnica imenuje dan nedolžnih otročičkov. V naši družini je bil tepežkar navadno najmlajši. V tistem času sem bil to jaz. Očetov vajenec mi je že na predvečer pripravil dolgo leskovo šibo, zbudil pa me je skoraj sredi noči, da ne bi z zamudo odhitel na ulico. A prva jo je s šibo dobila po zadnji plati kar mama in v žepu mi je zazvenelo nekaj dinarjev. Potem je bil na vrsti oče, sestro in brata pa sem izpustil. Pri sosedih v hiši sem natepežkal samo gospoda Jožeta, ker so mi še prej povedali, da ve, za kaj gre. Po ulici pa je šlo po vrsti. Prvi klepar je bil bolj zlovoljen mož in smo se mu otroci raje izognili, so nas pa z veseljem pričakali pri žagarju, kjer je žena pekla imenitne sladke dobrote in je pobožno tepežnico tudi podpirala. Šiba je potem zapela še pri sodarju, kjer nam je njegov sin izdeloval imenitne prave lesene puške. Pri dobrodušnem sedlarju smo, ob izdatnem drobižu, dobili v dar še kak usnjen pas, dijaškemu domu pa smo se v loku izognili zaradi kar stroge ravnateljice. Čevljar nas je pomenljivo pogledal izpod očal, ko pa je ugotovil, da smo ‚ta pravi‘, je odprl predal in nastavili smo dlani. Čez cesto smo tepežkali v mehanični delavnici, ki je bila sicer državna, a smo šefa vedno naslavljali z gospodom.

Navadno smo končali pri državnem mesarju, ki je vsakemu odrezal kak kos safalade. Na hranilni knjižici se mi je zadnje leto, ko sem še tepežkal, nabralo več kot 500 dinarjev. Tepežnega dne še do danes

52 Mariborski večernik Jutra, 1927, str. 2.

53 Iz zapisa ni razvidno, v katerem mestu je odraščal pripovedovalec, po naključju pa sem iz omenjenih imen ulic v časopisnem članku v Večeru, ki je izšel 24. februarja 2019 (Https:// www.vecerscom/iz-sirotisnice-so-odhajali-s-solzami-v-oceh-6666180?mView=1&tmp l=component), ugotovila, da pričevanje govori o praznovanju tepežnice v Slovenski Bistrici.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

nisem izpustil.«54 V to besedilo je, čeprav se ne navezuje na obravnavano območje, vključen tudi Kotnikov opis tepežnice na Koroškem, saj bralcem pričara vzdušje tega prazničnega dneva, ki bi lahko v nekaterih pogledih potekalo tudi kjer koli drugje, tudi v Slovenskih goricah. Če namreč primerjamo praznovanji na obeh območjih, ugotovimo, da sta si v osnovnih značilnostih podobni, razlikujeta se le po manjših krajevnih značilnostih pri voščilu, drugačnih narečnih izrazih in uporabi različnih vrst tepežk.

Kotnik piše: »Na otročje je bila že zarana velik pek in pajdar v kuhinji, veži in okoli hiše. Dekle so teple druga drugo, zgodnji tepežniki pa so poskušali odpreti zaklenjena hišna vrata in butali ob nje. Ropot in hrup nas je predramil iz sladkega spanja. Vstali smo in otepali starše še na postelji, ker je to veliko več vredno, kakor če bi čakali, da vstanejo. Starejši smo že pogumno užigali po odejah, mlajši pa so bojazljivo polagali šibice, ker si še niso bili svesti velike pravice, ki jim jo je dajal ta praznik. Pravili so nam, da so se ponekod otroci že zvečer poskrili pod postelje v kamrah in izbičih in takoj po polnoči otepli starše in odrasle. Baje dobi tisti otrok, ki prvi otepe, najlepše darilo. Tako smo voščili (v vsaki v vasi je bilo malo drugače) in tepli in čakali, da so oče počasi odprli denarnico in dali vsakemu svetlo desetico, mati pa orehov, fig in slaščic. Nato pa šibo pod pazduho in hajd k sosedu, k dedeju in babici, po njihovi smrti pa k stricu in strini, kjer smo tudi pošteno opravili, da so bili veseli dedej in babica, stric in strina, najbolj pa seveda mi. Še k enim sosedom smo smeli, drugam pa nič več.

Medtem pa se je že nabrala v hiši velika kopa otrok iz drugih vasi in skoraj vsi tisti, ki sta jim bila oče in mati krstna ali birmska botra.

Prezebli so po opravljenem vezilu posedli okrog gorke krušne peči.

Mati so se za otroški praznik že pripravili. Pogača je bila spečena.

Dajali so tudi rženega kruha, ker ga ubožci niso imeli doma. Nam pa so pravili, kako je tem otrokom hudo, ker nimajo doma kruha ali pa morajo jesti ovsenovega. Vsak je dobil tudi sočnih jabolk, ali špiceljnov, ali tistih okusnih vinik ali trdičev (mašancgarjev) in drugih. In še ‚kloc‘ (posušenih hrušk) in posušenih jabolčnih krhljev (mi jim pravimo tudi ‚šibrlni‘) so jim nadevali. Tudi nekaj drobiža je odletelo, več so dobili seveda botrinjski otroci. Vsem otrokom so 54 Www.proviprlek.si, 2012.

249

Monika Simonič Roškar

250 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

bila na otročje vrata na stežaj odprta. Če bi se pred njimi zaklepali in otroci ne bi mogli otepati in voščiti k novemu letu, ne bi bilo sreče pri hiši.«55 Opisi tepežnice iz raznih pisnih virov dajejo splošno podobo tega praznika na Slovenskem. Sledijo jim nekatera že objavljena osebna pričevanja in pripovedi mojih sogovornikov z območja Slovenskih goric in Haloz, ki odstirajo podobo tepežnice na teh območjih v zadnjih desetletjih. Iz njih spoznavamo genezo šege, ki je bila ravno v tem obdobju še posebej intenzivna zaradi več zunanjih dejavnikov. Še prej pa navajam enega redkih opisov tepežnice iz leposlovja, tj. iz zbirke črtic Ignaca Koprivca,56 ki opisuje tepežnico prav na obravnavanem območju Slovenskih goric, na območju Župnij Sv. Anton v Slovenskih goricah in Sv. Andraž v Slovenskih goricah, v letih med obema svetovnima vojnama. Iz opisa razberemo, da so se prvotne prvine fantovske šege verjetno najdlje ohranile ravno na tem območju.

Fantje so namreč dekleta tepežkali, da bi bila rodna, še v omenjenem obdobju. Ob tej fantovski šegi je vzporedno živela oziroma potekala tudi otroška šega ali tepežkanje otrok, obe pa ta bili med ljudmi zelo priljubljeni, saj so se ta dan domačini tepli vse povprek, ne glede na to, ali je bil kdo kmet, želar, kočar ali viničar, ki so bili druge dni v letu pripadniki vsak svojega »socialnega statusa« in se je med njimi na mnogih področjih čutila razlika. Zaradi tega lahko pritrdimo trditvi, da »so bile vsekakor tiste šege, ki so bile zvezane z letnimi šegami, veliko bolj neodvisne od družbenega statusa prebivalcev kot tiste, ki so zadevale ključne dogodke v življenju posameznika«,57 kot npr. krst, poroka ali smrt.

Domačin Ignac Koprivec med drugim torej piše: »Na pametvo so vse Slovenske gorice iz sebe. Ljudje se pretepajo, kolikor se morejo.

Niti zaljubljenci si ne prizanašajo. To je Franca dobro čutila, zakaj Tomaž jo je premlatil, da se mu je obračala v postelji, kakor snop na gumnu. Ko so odšli eni fantje, so prišli drugi ali eni hujši od drugih. Tako je šlo vse do jutra, potem pa so si začeli podajati kljuke otroci. Z dolgimi šibami in korobači so bezgali med bajtami, rili s strganimi čevlji po snegu ter spravljali v svoje malhe kruh, sadje in denar, zakaj ljudje dajejo pametjakom različna darila. Vsak od teh otrok pa je tudi dobro udaril. Doložil je, kar se je še dalo, da 55 Kotnik, 1943, str. 58.

56 Koprivec, 1939.

57 Tomažič, 1991, str. 389.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

so bili boki deklet višnjevi od udarcev. /…/ ‚Bog vam daj veselo pametvo in srečno novo leto!‘ so kričali otroci. Če jim pa kje niso hoteli odpreti, so pravili: ‚Želimo vam žalostno novo leto! Naj vam bog pošlje nesrečo k živini!‘ /…/ Franca se je že komaj gibala. Želela si je počitka, noči. Ali kakor bi vrag še ne imel dovolj norenja, so se prav na pametvo privlekli v Smolince pravi muzikanti, ki so igrali za novo leto. Po boljših hišah so šli, mladina pa je drvela za njimi.

Kjer je bil gospodar dober, so se nagnetli v hišo. Tam so potem plesali in divjali, dokler se ni zdelo gospodarju dovolj.«58 O tej šegi, ki ji v Prlekiji pravijo pametiva, je v svoji knjigi, ki je izšla v samozaložbi, pisal tudi Franc Kapun.59 Med drugim pravi: »Otroci so gazili z dolgimi šibami in iz pintovca spletenimi korboči, v raztrganih čevljih, v visokem snegu, od hiše do hiše, in spravljali v svoje rukzake oziroma nahrbtnike kruh, postržjače, koruznjače, sadje, klujece in včasih tudi denar, ki je bil velika redkost. Pametjaki so lahko bili samo šolarji, če se je znašel med njimi kakšen večji in močnejši fant, so mu gospodinje v roko namesto daru ponudile ‚macelj‘, rekoč, da naj raje drva ‚kala‘ ali cepi. Večjim postavnim dekletom pa so ponudile v roke kolovrat, da ‚naj raje prede, ne pa hodi po pametivi, da Bogu čas krade, od ljudi pa izsiljuje darove‘.

V Prlekiji je tudi veljalo, da si se moral pustiti tepsti od otrok, da si bil bolj zdrav in žilav, saj so otroci ob tepežkanju izgovarjali besede: ‚Friški bote, zdravi bote, drugo leto živi bote!‘ Fantje so tepeškali s korbači, narejenimi iz pintovca, deklice pa s šibami iz pintovca.

Korbači so bili spleteni iz treh, štirih, šestih ali osmih šib pintovca.

Včasih se je odrezala debelejša šiba, ki je imela več stranskih vej, ki so jih spletli v en sam korbač. Še pred nekaj desetletji je bila pri nas navada, da je pametjake gospodinja ali gospodar napodil tepežkat konje in govejo živino, rekoč, da bo tudi živina zdrava in čila. To obredno opravilo je bilo zaupano predvsem prvemu pametjaku moškega spola, za kar je dobil od gospodarja ali gospodinje nekaj več denarja kot ostali tepeškarji, ki so prišli za njim. Pametjaki smo se ob odhodu gospodinji za dar lepo zahvalili ter družini zaželeli srečno, mirno in zdravo ter veselo novo leto. Če pa so pametnjaki 58 Koprivec, 1939, str. 17–18.

59 Kapun, 2001. Knjiga je zelo obsežna in vsebuje veliko zanimivosti iz načina življenja na tem območju, vendar je njena pomanjkljivost ta, da avtor ni v sprotnih opombah citiral uporabljenih virov, zato je ponekod zelo težko razbrati, kaj je od nekod prepisal in kaj je sam doživel ali zbral na terenu.

251

252

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

malo dobili ali celo nič, pa so dejali: ‚Vse miši naj bodo v vaši hiši, vsi krti v vašem vrtu, vse kuri naj vam pocrkajo, da nobena krava ne bi bila breja in ne imela mleka.‘ Pri premožnejših hišah v Prlekiji je bila navada, da so otroci vstali že opolnoči in se s šibami in korbači podali v spalnico očeta in matere, da so jih kar v postelji našeškali ali natepeškali. Seveda njihov trud ni bil zaman, saj je oče takoj vzel in odprl denarnico in iz nje izvlekel desetaka ali stotaka, mati pa jih je obdarila z orehi, slivami, figami in bonboni. Na pametivo pa so bili obdarjeni tudi mladeniči, posebno tisti, ki so na dan proščenja farnega zavetnika dekletom kupili lectovo srce. Od njih so dobili dolge cigare viržinke ali kuba cigare, ki so bile zavite v rdeč papir.

Starejši ljudje se spominjajo, da so prvi pametjaki, ki so prestopili prag hiše, morali iti v sadovnjak, da so tepežkali tudi drevje, da bi obrodilo obilen pridelek. Če so otroci tepežkali še popoldan, so jih gospodinje napodile in jim celo zagrozile, da jih bodo potisnile v peč.«60 Naslednje pričevanje je iz pokrajine okoli Koga pri Ormožu, ki leži na robu Slovenskih goric in je nekoliko odmaknjena od obravnavanega območja, vendar se imajo domačini za Slovenjegoričane oziroma Prleke, ki spadajo v isti »kulturni krog« kot prebivalci Osrednjih Slovenskih goric. Pričevanje domačina Cirila61 iz Pesovščaka62 o tem, kako je v otroštvu v prvih desetletjih po koncu druge svetovne vojne praznoval frišeksun oziroma herodežovo, kot tepežnici pravijo na tem območju, razkriva nekatere podrobnosti in posebnosti, ki jih na preostalih območjih, obravnavanih v tem besedilu, ne najdemo; nanašajo se predvsem na voščila, izdelavo pletene šibe in na nekatere narečne izraze, v katerih je že zaznati bližino hrvaške meje. »Že kak dan prej smo si narezali ,prave‘, to se pravi enoletne šibe žamulezofca – rdečega drena, ki ga je veliko po gozdnih robovih in mejah. Le taka šiba prinaša pravo zdravje, ne pa morda rumena pintofčova – vrbova; če te bije kdo s tako, potem boš slok, kar je v tistih časih veljalo za telesno pomanjkljivost. Nekateri večji fantje so si kljub temu iz pintofca spletli štirirobe korobače, s katerimi so 60 Kapun, 2001, str. 352–354.

61 Tonček Luskovič je pričevanje domačina Cirila Vnuka povzel po njegovi knjigi Stare šege iz Pesovščaka za petek in svetek vse leto, Zbornik ob 400-letnici cerkve sv. Bolfenk, Kog 2007.

62 To je zaselek v vasi Jastrebci in na eni strani meji na Kog pri Ormožu, na drugi strani pa na hrvaško mejo.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

se med sabo pošteno udarili, za tepežkarje po hišah pa seveda niso bili primerni. Noč pred tistim jutrom sem navadno slabo spal, ves v pričakovanju ‚dela‘, ki me je čakalo. Včasih sem mamiki ali ateku naročil, naj me pravi čas zbudita, to je okrog petih, največkrat pa to ni bilo potrebno, ker sem se sam zbudil že prej. Pogledal sem, kakšno je vreme zunaj, in se primerno oblekel. Najprej sem opravil ‚za vajo‘ kar pri naših, ki so bili še v postelji, potem pa hajd po vasi! Podobno kot za barbarje si je bilo treba najprej biti dober s psom pri hiši, nato pa trkati in kljukati, dokler ti ne pridejo odpret.

Sledil je: ‚Dobro ütro!‘, nato pa tepežkanje s šibo ali korobačem po riti: ‚Frižeksun! Friški bote, zdravi bote! Friški bote, zdravi bote!

Frižeksun!‘ Gospodar je nekaj stokal, češ: ‚Pa ne tak fést!‘, misleč na moje mahanje s šibo, posebno, če je bil samo v dolgih gatah, jaz pa sem se že zmuznil mimo njega in poiskal kje v kuhinji za vrati še gospodinjo; otroci pa, če so živeli pri hiši, so tako navadno bili tudi na terenu, zaradi česar je ponekod bil zaslužek le menjava drobiža med družinami. Tepežkal res nisem kaj posebno močno, saj je včasih kdo rekel: ‚Le malo bol me daj, ke bon bol zdraf!‘ Tiste, ki so bili še v postelji, pokriti čez glavo, sem kar po odeji, da je res grozeče tenko pokalo, do njihove kože pa udarci seveda niso segli. Sledilo je brskanje po denarnici za kovanci, kjer papirnatim petakom, desetakom ali pri sorodnikih celo za dvajsetakom. ‚Bog plati!‘, potem pa v teku dalje, kajti zdanilo se je in časa ni več dosti.

Tisto jutro sem obhodil skoraj cele Jastrebce s Ciganijo vred in del Vodrancev. Če smo se tepežkarji kje srečali, je včasih tudi malo zapokalo, posebno, če so bil starejši in večji. Vendar ni bilo kake posebne nevarnosti, da bi hodili taki, kajti ko si se potegnil v višino, je bilo tudi tvojega ‚frižeksuna‘ konec. Takemu bi pri hiši namesto drobiža dali v roke kar sekiro, češ, ‚pojdi si z njo služit‘, kar bi bila sramota. Ker sem bil drobižek, se meni to ni zgodilo, kar je bila ena redkih pozitivnih posledic tega mojega stanja.«63 V okolici Koga pri Ormožu so otroci voščili tudi tako, da so zapeli dve pesmi, ki sta po vsebini podobni voščilom iz nekaterih drugih slovenskih krajev:64 »Šib, šab, danes je tepežni dan, reši se, reši pa ne oteši, daj mi dnarcev kaj, Bog ti daj sveti raj.« in »Šibe nosimo spletene, bičamo može in žene, daj mi dnarcev kaj, Bog ti daj sveti 63 Luskovič, 2009, str. 134–135.

64 Več voščil tepežnikov je objavljenih v Kuretovem Prazničnem letu Slovencev in v knjižicah Zmage Kumer Koledniki prihajajo.

253

Monika Simonič Roškar

254 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

raj.« Tepežkarji so se tudi na tem območju domačim, ki jim niso odprli vrat, maščevali tako, da so s šibami udarjali po vratih in kričali: »Betežni bote!«65 V Mali Nedelji, nedaleč od Huma, domačinu Ludviku segajo spomini na tepežnico v petdeseta leta preteklega stoletja. Tudi tam je bila v tem obdobju tepežnica še zelo živa, šego pa so izvajali z nekaj zanimivimi lokalnimi posebnostmi, predvsem glede obdarovanja otrok, ki so od domačih lončarjev dobili posebna, samo zanje pripravljena darila. »Dan tepežkanja ali pametiva je bil za otroke najbolj pričakovan koledni dan. Na ta dan so se zgodaj prebudili in hodili tepežkat od hiše do hiše. Obdarovani so bili z denarjem, s suhim sadjem, z majhnimi kruhki (kolači),66 lončenimi zvončki ali piščalkami v obliki ptiča, ki so jim jih pripravili lončarji. Tepežkat so hodili fantje in tudi dekleta. Dekleta so nosila svežo vrbovo šibo – pintovščovo šibo, fantje pa so nosili debelejšo vrbovo šibo – previt,67 ki je bila na polovici zasukana in so jo lahko skrili v suknjo, za pas ali v zgornji del škornja. Previt so fantje uporabljali tudi za pretep. Najboljši za tepežkanje pa je bil korbač, spleten iz štirih ali osmih vrbovih šib, ki so ga nosila tudi dekleta. Ko so tepežkarji prišli k hiši, so najprej pozdravili: ‚Hvaljen Jezus!‘, nato pa narahlo ali močneje udarili tistega, ki je odprl vrata, in voščili: ‚Zdravi bote, friški bote do sobote, v nedelo pa k meši prite!‘ Včasih je sledilo tudi tepežkanje v obratni smeri – tisti, ki je dobil voščilo, je tepežkanje vrnil, to je bilo tepežkanje pametjakov. Potem so jih obdarili.«68 Da bo navajanje čim bolj kronološko, sledi nekaj pričevanj iz Haloz in z Dravskega polja. Zgodbe o tepežnici s tega območja so v mnogočem podobne tistim iz Slovenskih goric, Haložani in Polanci, kot Haložani pravijo prebivalcem z Dravskega polja, pa so temu prazniku dodali tudi nekaj svojih posebnosti.

65 Luskovič, 2009, str. 134.

66 »V Slovenskih goricah je za božič značilen sadni kruh ali ‚klojcov‘ kruh, tudi ‚klecenbrot‘.

Z manjšimi hlebčki takega kruha so obdarovali otroke na tepežni dan ali pametivo. Testu iz črne ali bele moke so poleg suhega sadja, namočenega v kuhanem vinu, dodali še cimet, rozine, orehe, lešnike, mandlje, fige, posušene marelice, pomaranče, limono in koščke čokolade. Sadni kruh je bil osrednja sladica božičnega časa.« Bogataj, 2003, str. 71.

67 S previtom so po pripovedovanju Jožefa Kolbla iz Noršincev pri Ljutomeru na pametivo fantje tepežkali tudi v okolici Ljutomera, z njim pa so se tepli tudi ob drugih priložnostih oziroma fantovskih pretepih.

68 Rudolf, 2012, str. 513.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Tepežnica je bila v Halozah v obravnavanem obdobju med otroki in odraslimi težko pričakovan praznik. Kaplan Anton Vogrinec, ki je bil doma v Župniji Sv. Vid pri Ptuju, je v začetku 20. stoletja zapisal: »Haložani se starih božičnih običajev tako drže, da se jim zdi, da brez njih ni veselih božičnih praznikov.«69 O praznovanju v Halozah najdemo še nekaj starejših virov.70 Eden izmed njih pravi: »V Halozah vstanejo otroci že ob treh zjutraj, vzamejo veliko leskovo ali brezovo šibo in hodijo od hiše do hiše tepežkat. Za dar dobivajo denarja, jabolk in hrušk. Ker se jih nabere cela tropa, jim ponekod nočejo odpreti, zato pa dolgo razbijajo po vratih, zakaj pametiva je njihova stara pravica. Po Halozah hodijo odrasli pozneje na pametivo. Dobijo nekaj vina in kruha, nato odidejo drugam. Če so otroci že odrasli, pa kljub temu hodijo tepežkat, pravijo deklini: ‚Ti bomo kolovrat dali, da boš predla, pa ne boš po pametivi hodila!‘; deklina si mora namreč do možitve 12 rjuh napresti. Odraslemu fantu, ki še hodi po pametivi, pa pravijo: ‚Ti bomo dali sekiro pa macelj!‘«71 V Gruškovju se je še pred nekaj leti domačinka spomnila, da »so na tepešnco nekoč spekli male hlebčke in jih delili otrokom. Gospodinja, h kateri so prišli tepežniki ‚po šip šapu‘, je visoko v zraku držala hlebček, da je moral otrok stopiti na prste, da ga je dosegel. Ob tem mu je rekla: ‚Da bi hitro do krüha sego!‘, kar je pomenilo, da ‚bi hitro prišel do kruha‘ oziroma se osamosvojil in si našel delo, s katerim bi se sam preživljal in ‚krüh služo‘.«72 Na to šego, ki ji v Župniji Sv. Andraž v Halozah oziroma v okolici Leskovca v Halozah pravijo »frišek«, sta obujala spomine dva sogovornika.

Jože Bedrač, po domače Devekof Pepi, se še živo spominja, kako so v času njegovega otroštva v 30. letih 20. stoletja praznovali frišeka.

Jože izhaja z večje kmetije, ki jo je kasneje sam prevzel. Ker jim doma ni ničesar primanjkovalo, mnogi ljudje v okolici pa so zelo skromno živeli, so mu doma rekli: »Zakaj boš to okoli hodo, ka veš da ljudje nimajo dnarof. Mi ti bomo rajši doma dali!« In nadaljuje: »Meni so tako doma dali, zato sen jas zelo malo hodo po tepešnci. K nan pa so prišli druga deca. Jezos! Sosed je meo dvanajst otrok, pa je taki 69 Kotnik, 1943, str. 132.

70 Tukaj navajam Kotnika, ki ga je skoraj v celoti povzel tudi Möderndorfer, ki je o tem pisal nekaj let kasneje.

71 Kotnik, 1943, str. 56.

72 Terenski zapiski avtorice članka iz leta 2007.

255

Monika Simonič Roškar

256 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

prišo, ka je bil komaj dve leti star! ‚Ja pa veš, ka mo moramo neka dati!‘ je rekla moja mama. Mama moja je bla taka, ka bi bla dala kiklo z riti dol, tak dobrega srca! Najraje je dala drobiš. Celi mesec prej je že spravlala drobiš! Ker vsaki je le rad dnare meja. Eni so jin dali suhe klojce, eni so jin dali orehe, eni kaj takega, pa so ne bli otroki preveč zadovoljni. Ona pa je to šparala. Ven, ka je bil en plehnati piskrc, pol litrski, in ka so bili dinari, ona je to vse notri davala. Kaj pa so bli nižja vsota dinarov, pare, tisto pa je posebej v manjš piskrc davala, ka neje enemi samih malih dala, drugemi pa malo bojše, večje. Vsakemi je dala približno enako. Drugo pa nič ni ona davala. Deca so prišli čim prej vütro. Ob šestih so že ružili.

Si že ču pesa, ka je lajo, da negdo hodi. To je ona mela zelo skrb, da jin je dala. Pa radi so prišli. Pa nobenkrat se ni zgodilo, da jin nebi odprla. Kateri so bili malo vzgojeni, so rekli: ‚Dobro jutro! Frišek sun, frišek sun, frišek sun!‘ Tak je začel govoriti, te pa začel mamo tučti. Keri pa so nič ne bli vzgojeni, pa so samo s šibo prišli, pa so samo tučti začeli. Pa ni reko ne to, pa ne ovo. Pa je bil keri že vejki, pa ni vedo, ka bi reko, vsaj: ‚Dobro jutro!‘ ali kaj, samo začeu tučti.

Pa je mama vseeno vsakemi dala. Vsakega so tukli, ker je ki biu.

Keri pa so bili že malo večji, pa so bili že malo bolj brezobrazni, so si dve tanke šibe vkup spleli, bikafca so rekli, pa je začel s tistim tučti. Otroci še niso meli tega. Oni še niso tega vedli.« Pepi je običaj kasneje prenesel tudi na svoje otroke: »Že eno večer pret frišekon sn svoji deci šibe narezo. Štiri smo meli. Ko so zaran stanli, sen jin reko: ‚To je zej frišek sun.‘ Te pa sen jas po jih tak malo vdaro, te pa so šli k sosidi Videkovemi Hanzeki, k drugin niso hodili!« Benovi spomini na »frišeka«, ki segajo v njegovo otroštvo v 70. letih 20. stoletja, so že nekoliko drugačni, saj je med Pepijem in njim nekaj desetletij razlike: »En den pred frišekon smo si deca že pripravili šibo; leskovo ali pa slivovo, ka je ne hitro počila, da je zdržala par ludi. Fejst nesi niti vupo vdarte. Vutro, kak se je zdanilo, te si najpre natepa doma fotra pa meter. Te pa si ša k sosidon.

Predvsem starejše smo po riti vdarjali. Neke smo dobli še v posteli.

Spomnin se, da smo starejšin, keri so bli v posteli, samo hitro odejo gor potegnili, pa si ga malo vdara, teko da ga si, poleg pa si se drl: ‚Frišek sun, frišek sun!‘ Več ali manj smo hodili k žlahti, jaz sn šo še k sosidon, gi sn paso krave, pa k stari mami pa k botri. Mene je blo malo sran. K tepežanji me je nagovarjala mama. Z bratom sva šla fküper. Do devetih smo tepežkali. Po deveti vüri naj ne bi več

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

velalo. Samo dopodne je frišek, za deco pa za odrasle fante! Zmislin pa se, da so bli v šoli eni faloti, ki so meli iz beke, rumene vrbe, v kito spleten bič bikavec. Pa sta se dva fanta na hodniki resno zbila.

Tekla je tüdi kri. Na šoli ni bilo dovoljeno, deca pa so to izrabli: ‚Saj ga danes lahko, se je frišek!‘ Tepežniki smo večinoma dobili dnare.

Hodili smo samo za dnare. Tüdi svečnca se je pela za dnare. Dekline so hodile svečnce pet. To se je hodilo vse za dnare. Se ni blo ne ven kolko. Če pa nisi dnara niti vido praf, je bilo to dosti, pa keko si dobo!« Beno se je ob tem spomnil še tega, da »se je njegov ata okrog leta 1970 peljal s kolesom v službo na Ptuj, kjer je delal v mlekarni.

V Pobrežju pri Vidmu so ga zjutraj za frišeka ustavili otroci in ga udarjali z vrbovo šibo in ob tem govorili: ‚Frišek sun, frišek sun, celo leto zdravi bote!‘« Oba sogovornika iz Haloz se spominjata, da so se tudi večji fantje in moški na ta dan tepli, včasih pa tudi zares stepli. Beno pripoveduje: »Vejki fantje na placi v Leskovci so bli pravi nasilneži! Če je priša frišek na nedelo, te so se na placi tukli po rani meši. Eno leto je blo, ka so lidje prišli od rane meše v Leskovci vun na plac, pa je eden enega vdaro, pa je nastala zmeda, prerivanje. Deca so se razbežali, sred placa je grata pretep. Neki so se radi vün metali, so bili malo raufari, mogoče so naleteli na kakega bolj nežnega, tihega, na katerega so se spravli, potli pa je nastala gužva na placi, deca smo leteli vstran. Spomnin se tudi, da so pravli, ka je bilo okoli leta 1955.

Neki šofer Kuhar je z avtobuson voza delavce iz Leskovca v tovarno avtomobilov v Maribor. In so se vütro tü pri Hasi nalagali. Gor pa so meli vsi take prave šibe. In to so se tak tukli gor na avtobusi, ka je mogo šofer avtobus staviti, pa jin je reko: ‚Dejte mir, če ne vas doj naženen, pa gren san gor ta v Maribor, pa bon povedo zakej!‘ Ja, na avtobusi so se tukli na tepešnco vütro! To je bilo tüdi malo rivalstva med Varnčari pa Revejnci, ka se nikol niso preveč trpeli med soboj.« Sogovornica Jožica iz Župnije Sv. Lovrenc na Dravskem polju se je z veseljem spominjala dogodkov iz otroštva ob koncu 60. in v začetku 70. let 20. stoletja, med njimi tudi na tepešnco, kot tepežnici pravijo v njeni domači vasi: »Pri naši hiši smo bili štirje otroci.

Hodili smo bolj k žlahtnikom. V tistem času73 nismo smeli kaj več 73 To je bilo v času SFRJ, ko je bilo javno praznovanje verskih praznikov nezaželeno in preganjano.

257

Monika Simonič Roškar

258 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

hoditi okoli. Starši so nam rekli, kam lahko gremo; k stricu, pa k nekaterim sosedom. Ljudem smo voščili: ‚Šip šap zgodaj vstat, jurja, jurja dat!‘ Udarjali smo z obično šibo, katero koli. Morala je biti bolj mehka, ne preveč trda, ki se je malo zvila in je lepše pala na rit. Tepeškali smo pred šolo. Dobili smo jabolka, pomaranče, nikoli denarja. Stric je imel pripravljene pomaranče, to je bilo takrat ogromno. Pri sosedi smo dobil še kakšen sadni kruh, ker je bil božični čas, pa suho sadje, vendar ga na Polju74 ni veliko, ker ni sadnega drevja, ker je spomladi velikokrat zmrzal. Suha jabolka, slive pa hruške so imeli v sosednjih Halozah, na Polju sadnega drevja ni toliko, niti za sebe nismo imeli dovolj.« Na tepešnco ima lepe spomine tudi slabo desetletje starejša sogovornica Mara, ki je odraščala v bližini, na Selih pri Vidmu pri Ptuju: »Ko sem bila še na Selah, te sen mogla vutro na tepešnco preja iti; če si priša prvi, si dobil še dinar, ker je priša že drugi, je doba samo eno jaboko, drobničko pa košček krüha, nič več penes.

Samo prvi je doba penes. Po dva, trije šolari smo šli skuper, zaran, pret kak smo šli v šolo. Meli smo šibo s pintofca. Voščili smo: ‚Friški bode, zdravi bote, vino pite, ne vodo!‘, pa vsakega vdarli po riti.

Eni so se tudi zaklenili. Od ponoči napre pa so šli dečki pa veki na tepešnco, ka so se napili, potli zaran pa smo šli deca. Popodne se ne spomnin, da bi veki hodili, mogoče keri se je napija.« Marini pripovedi sledijo še spomini njene sosede Tončike, ki je svoje otroštvo preživljala nekoliko stran, v vasi Partinje v Župniji Sv. Jurij v Slovenskih goricah, in pravi, da so tepežnici pri njih rekli pametva: »Po vojni sen hodla po pametvi k sosidon. Mela sen šibo, krdebačov nismo poznali. Voščila sen: ‚Friški bote, zdravi bote, celo leto!‘ Dobili smo kakšni drobiž. Nesmo dosti hodili, samo k sosidon.

Dopodne grejo deca, popodne pa pridejo veki.« V nadaljevanju besedila se zgodba o tepežnici nadaljuje v Slovenskih goricah v zadnjih desetletjih do današnjega časa in razkriva spremembe v odnosu do te šege in v sami obliki in namenu njenega izvajanja. Spremembe so v določenih primerih zelo specifične in presenetijo s tem, v kakšno smer se lahko v nekem primeru obrne geneza šege.

Običaj izvaja občestvo, to je »skupnost ljudi, ki ima podobne

74 Domačini pravijo Dravskemu polju kar Polje.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

duhovne vrednote, miselnost in izročilo«.75 »Nekoč je bilo na primer občestvo soseska, ki je izvajala običaj, npr. fantovska združenja, dekleta, ki spletajo vence za krašenje cerkva ob praznikih, in podobno. Gospodarski prevrati so uničili veliko starih oblik občestva. Tu pa tam se seveda še danes76 pojavlja občestvo v lepi stari obliki, posebno ob nesrečah (požar …).«77 O neke vrste občestvih pa lahko govorimo tudi v današnjem času v povezavi z obravnavano šego. Več sogovornikov je namreč povedalo, da se v zadnjem desetletju ali dveh neformalno srečujejo ravno v času pred tepežnico ob pletenju tepežk oziroma krbačev, krdebačev, korbočev,78 kot jim pravijo na obravnavanem območju. Predvsem moške, mlajše in starejše, ki se zberejo pri kom na domu, tisti večer druži pletenje krbačev iz osmih vrbovih šib. V vasi Slaptinci v Župniji Sv. Jurij ob Ščavnici se pri Gregorečevih že nekaj let pri mladem gospodarju na veliki kmetiji zbirajo fantje in možje iz domače vasi, pa tudi nekateri prijatelji od drugod, in večer preživijo v prijetnem druženju ob pletenju krbačev.

Tudi nekaj fantov oziroma moških iz vasi Blaguš, Kraljevci, Sovjak in še iz kakšne iz iste župnije, ki jih druži petje, se je že večkrat zbralo pri kom, ki zna plesti krboče, in so zase spletli vsak po enega, potem pa z njimi na tepežni dan tepežkali pri sosedih, na kakšnem obisku, v gostilni, na kakšni zabavi, ki so pogoste v tem prednovoletnem času, ali pa zjutraj ali zvečer v vaški zbiralnici mleka.

Oživljanje šege na tepežni dan v občestvu oziroma soseski s čisto posebnim namenom pa se je pred približno poldrugim desetletjem začelo v Župniji Sv. Anton v Slovenskih goricah oziroma Občini Cerkvenjak.

Peščeni Vrh je daleč naokrog vidno slemenasto naselje v omenjeni župniji oziroma občini, skozi katero poteka asfaltna cesta, ob njej pa tik ob njej na obeh straneh stojijo, ena poleg druge, starejše in novejše hiše. V 19. in na začetku 20. stoletja je bil Peščeni Vrh daleč naokrog znan po domači obrti tkalstvu. Tja so ljudje iz bližnje in daljne okolice vozili v tkanje laneno in konopljino prejo. Danes o tej obrti tudi domačini ne vedo kaj dosti povedati, kraj pa je po pripovedovanju domačinov, ki so danes večinoma zaposleni doma in v tujini, znan po slogi njenih prebivalcev. In prav to je tudi vzrok, da je v vasi že 75 76 77 78

SSKJ. Kotnikove Starosvetnosti so izšle leta 1943.

Kotnik, 1943, str. 6.

Ponekod se končni »v« sliši kot »f«.

259

Monika Simonič Roškar

260 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

nekaj desetletij zelo živo društveno življenje. Med najbolj dejavnimi v domači občini je pred nekaj desetletji ustanovljeno Društvo za mali nogomet in rekreacijo Peščeni Vrh, ki se je pred dobrimi petimi leti preimenovalo v Društvo Krdebač. Tudi zdajšnje društvo se ukvarja z več dejavnostmi oziroma ima več sekcij, v besedilu pa bo opisano le pletenje krdebačev, tj. bičev iz osmih vrbovih vej. Steber društvenega in tudi družabnega življenja v vasi je Mirko Kozar, in to kljub temu, da se je moral v zadnjih letih življenja prilagoditi težavam, ki jih prinaša Parkinsonova bolezen. K raziskavi te šege me je spodbudil ravno njegov obisk etnološkega oddelka, ko je prišel sodelavca Andreja prosit za pomoč pri sestavljanju vloge oziroma prošnje za uvrstitev njihovega društva na Seznam nesnovne kulturne dediščine.

Prizadevajo si namreč, da bi pletenje krdebačev, s katerimi so nekoč tepežkali na tepežnico in jih vsako leto decembra pletejo člani in prijatelji društva, uvrstili na omenjeni seznam.

Mirko se je pletenja krdebačev naučil od sosede in pravi: »Prvi krdebač sem spletel leta 1987. Sin je namreč hotel imeti za pametvo krdebač. Ker ga nisem vedel splesti, sva odšla do sosede Stiperove Trezike, ki jih je vedela plesti. Obljubila mi je le, da ga bo spletla, če bom poleg nje in se bom tudi jaz naučil plesti. Tako sem se vrnil čez nekaj dni in skupaj sva spletla moj prvi krdebač. Od takrat ga pletem vsako leto.« Začetki pletenja krdebačev s skupino prijateljev iz Društva za mali nogomet in rekreacijo Peščeni Vrh pa segajo v leto 2005. Pletenje je spodbudil dogodek z drugega konca sveta, in sicer cunami v Indijskem oceanu, 26. decembra 2004. Pomoči potrebni ljudje na prizadetem območju so se dotaknili Mirkovega srca in že v naslednjih tednih je v njihovem društvu organiziral velik nogometni turnir, katerega izkupiček je šel v dobrodelni namen, saj so preko Unicefa na prizadeto območje poslali precejšen denarni znesek. Mirku se je kasneje porodila ideja, da bi lahko decembra pletli krdebače, jih podarjali v zameno za prostovoljne prispevke in dobljeni denar dali v dobrodelne namene. Idejo je uresničil še istega leta, saj so se neki decembrski večer pri njem v domači garaži zbrali člani omenjenega društva in spletli krdebače ter jih nekaj dni pred tepežnico podarjali pred domačo cerkvijo. Od takrat pletejo krdebače vsako leto. Mirko in nekaj najbolj aktivnih članov že nekaj dni pred pletenjem narežejo vrbove veje, ki jim pravijo pintofca ali pintovec, ter jih pustijo zunaj, da se ne izsušijo. Zvečer, ko pletejo krdebače, po navadi okoli praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, se pri

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Mirku v garaži zbere petdeset, včasih tudi več ljudi, članov društva, sosedov in prijateljev, ter spletejo 100 do 150 krdebačev. Nekateri še ne poznajo postopka pletenja, vendar se ga hitro naučijo od tistih, ki ga že obvladajo. Ob pletenju je prijetno vzdušje, saj si ga popestrijo s klepetom in pijačo; lakoto potešijo z domačimi dobrotami, ki jih s seboj prinesejo ženske, nekaj pa jih dobijo tudi od sponzorjev, saj Mirko pravi, da »ga vsi poznajo in mu zaupajo, ker vedo, da delajo v dobro ljudi in denar gre vedno v prave roke«. Pred nekaj leti so se jim pri pletenju pridružili člani Društva mladih Vitomarci, da bi se še sami naučili veščine pletenja krdebačev in jo prenesli v sosednjo župnijo oziroma občino. Za učenje pletenja so se zanimali tudi v sosednjem Benediktu in na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici.

Krdebače člani društva že vrsto let na najbližjo nedeljo pred tepežnico po sv. mašah ponujajo pred domačo cerkvijo in pred občino na božično-novoletni prireditvi. Nekaj let so jih ponujali tudi pred farno cerkvijo sv. Andraža v sosednjih Vitomarcih, eno leto tudi v Lenartu v Slovenskih goricah, v Razvojni agenciji Slovenske gorice.

Prostovoljne prispevke, ki jih dobijo za krdebače, dajo v dobrodelne namene. Pred leti so denar namenili ljudem, ki so jih v Železnikih in v Sp. Dupleku pri Mariboru prizadele poplave, eno leto za obnovo strehe na domačem župnišču, denar pa so prispevali tudi za nagrobni spomenik pokojnega domačega župnika. Pred leti so s 600 evri,79 ki so jih zbrali s podarjenimi krdebači, kupili deset parov gasilskih čevljev za gasilsko desetino iz Dolenje vasi pri Cerknici, ki so jim poplave odnesle vso gasilsko opremo. Sogovornik pravi, da vsako leto pomagajo nekomu, ki je v stiski, le lani so denar porabili za lastno društvo, v prihodnje pa bodo spet pomagali pomoči potrebnim ljudem. Njihova dobrodelnost ni ostala neopažena, saj so leta 2008 na pobudo Zveze prijateljev mladine Slovenije iz rok takratnega predsednika države Danila Türka dobili priznanje kot najboljše prostovoljno društvo v Sloveniji.

Veščina oziroma znanje pletenja bičev iz osmih vrbovih šib, s katerimi tepežniki na god nedolžnih otrok tepežkajo od hiše do hiše, je v zadnjih desetletjih skoraj utonilo v pozabo. Na območju Osrednjih Slovenskih goric to veščino oziroma znanje, ki jo lahko označimo kot

79 Deset parov čevljev bi stalo veliko več, vendar jim je izdelovalec čevljev dal popust, da so lahko z zbranim denarjem obuli celo gasilsko desetino.

261

Monika Simonič Roškar

262 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

nesnovno kulturno dediščino,80 ohranja še nekaj pletarjev oziroma posameznikov; njihovo število se je prav po Mirkovi zaslugi in delovanju društva v Peščenem Vrhu v zadnjih dveh, treh desetletjih povečalo. Pletenje ni zapleteno, vendar je postopek ljudem težko opisati oziroma razložiti, če ga sami ne vidijo, zato sem se oglasila pri Mirku. Vesel, ker se zanimam za pletenje in delovanje njihovega društva, mi je z velikim navdušenjem pokazal, kako nastane krdebač.

Nekoč je po Slovenskih goricah skoraj pri vsaki domačiji, predvsem na bolj mokrotnem terenu ali okoli mlak, rasla rumena vrba (lat. Salix Alba Vitellina oziroma Salix Alba Britzensis) oziroma pintovec, ki so ga uporabljali za pletenje košar in podobnih pletarskih izdelkov, njene enoletne šibe pa so uporabljali tudi za pletenje tepešk – krdebačev, krbačev oziroma korbočev, kot jim pravijo v tem delu Slovenskih goric. Tudi danes še marsikje po gričevju rastejo rumene vrbe. Mirko je z lastniki vrb v okolici Peščenega Vrha dogovorjen, da lahko za pletenje nareže enoletne šibe. Te morajo biti lepe, dolge, ravne in s čim manj stranskimi vejami. Lahko se narežejo že nekaj dni pred pletenjem, vendar morajo biti do takrat zunaj, da ne izgubijo vlage, saj se sicer med pletenjem zlomijo.

Preden Mirko začne plesti, med narezanimi šibami izbere osem šib približno enake debeline in dolžine. Na zgornjem tanjšem koncu jih prime skupaj in 5 do 7 cm od roba začasno zveže z vrvico ali čim podobnim, da lahko začne plesti: »Potem si šibe razdelim štiri na levo, štiri na desno. Tiste, katere so leve, morajo biti vedno leve, katere so desne, morajo biti vedno desne. Da jih ločim, si leve ali desne spodaj poševno prirežem. Nato vzamem zgornjo šibo na desni, jo dam na sredini skozi štiri šibe na levi, primem te štiri skupaj, z roko primem tisto, ki sem jo potegnil skozi, in jo dam nazaj na zadnje, spodnje mesto na desni strani. Potem vzamem zgornjo šibo na levi strani, jo predam na sredini skozi štiri šibe na desni strani, jih primem skupaj, tisto, ki sem jo predal skozi, pa dam nazaj na zadnje, spodnje mesto na levi strani. Primem s kazalcem 80 Unescova Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003 k nesnovni kulturni dediščini uvršča ustno izročilo, izraze in jezik, uprizoritvene umetnosti, družbene prakse, rituale in praznovanja, znanja in prakse o naravi in svetu ter tradicionalne obrtne veščine. Slovenija je omenjeno Konvencijo leta 2008 vnesla v novi Zakon o varstvu kulturne dediščine; prejšnji zakon je vključeval le premično in nepremično materialno dediščino.

Slovenski etnografski muzej od leta 2011 opravlja naloge koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine in skrbi za pripravo predlogov za vpis v Register nesnovne kulturne dediščine, ki nastaja od leta 2008 in ga vodi Ministrstvo RS za kulturo.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

in zategnem z desno roko. Potem se ta postopek z leve na desno in obratno vedno ponavlja. Vedno jemljem zgornjo šibo, jo dam skozi štiri šibe na drugi strani in jo nato zopet dam nazaj na zadnje mesto. Vzameš gornjo, daš med štiri in daš nazaj, primeš, zategneš, daš na zadnje mesto … Med pletenjem z občutkom zateguješ šibe, da se ne zlomijo. Če se katera zlomi, jo lahko nadomestiš z drugo, vendar se to opazi. Po nekaj ovojih se že lepo vidi ‚smrekica‘, to je štirioglata oblika krdebača, katerega na takšen način prepletene šibe spominjajo na smrekove veje, ki rastejo iz debla. Ko je spleteno okrog 15 cm krdebača, naredim vüho,81 ki ne sme biti premala in ne prevelika. Ko delam vüho, odvežem vrvico, navzdol prepognem začetek krdebača in zgornji konec najtanjših nespletenih šib vpletem v krdebač tako, da preko vseh začnem plesti kot prej, levo, desno, levo, desno. Ko mi na spodnjem koncu ostane še deset, petnajst centimetrov nespletenih šib, končam s pletenjem. Nespletene šibe, ki bodo služile za ročaj krdebača, lepo poravnam, da niso navzkriž, ampak ena poleg druge, in jih začasno zvežem z vrvico, da se ne razpletejo. Nato si pripravim vitro, s katero bom obpletel ročaj. Za vitro vzamem dolgo, lepo, ne preveč debelo šibo in jo s pomočjo noža razpolovim oziroma razkoljem po dolžini. Na obeh koncih odrežem tanjši oziroma debelejši del. S posebnim rezilom, ki sem ga od nekoga dobil, jo z mnogimi potegi stanjšam, da je enakomerno debela oziroma ploščata in olupljena. Odvežem z vrvico začasno zvezan ročaj in ga previdno opletem z vitro, ki jo tesno ovijam okoli nespletenih vej tako, da se ovoji ne prekrivajo. Na spodnjem robu z ostrim predmetom razprem veje, vanje zataknem konec vitre in vtaknem še eno krajšo šibo, ki zategne ovito vitro. Konce vseh devetih šib v ročaju s škarjami lepo obrežem, da ima ročaj lep zaključek. Tako je krdebač gotov.« Mirko se ob pletenju spominja preteklosti, ko je kot otrok v 70. letih 20. stoletja hodil po pametvi – na tepežnico: »Jas sen kot otrok hoda po pametvi. Velalo je: ‚Pret si priša, več si doba!‘ Tüdi pri župniku. Šli smo ob štirih, petih vütro. V tisten šnegi si šou, ka si moga sorodnike skos dati. Pa botere, ki si dobo dnar. In to si šo!

On ti je reko: ‚Če boš prišo vütro, boš doba!‘ Taka navada je bla.

Po vesi pa smo šli, ko smo šli iz šole domo. Do podne smo lehko šli 81 »Narediti uho« pomeni, da zavijemo začetni, najtanjši del šib in začetek pletenega krdebača v dolžini okrog deset do petnajst cm navzdol in naredimo zanko – uho, to vpletemo v krdebač in nato dalje pletemo do želene dolžine.

263

Monika Simonič Roškar

264 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

deca pa dekline, potli popodne pa so šle ženske na kakšen obisk pa kafe. Moški več ne, redkokateri je še opoldan ali popoldan katerega vdaro s krbačom. Ker je blo nekako tak ločeno – od polnoči do jutra fantje in moški, zaran se jim pridružijo še deca, malo kasneje tudi dekline, ka je nekak velalo, da mora k hiši prej priti moški.« Po Mirkovih besedah so se obhodi otrok v takšni obliki nehali okrog 1980. leta, ko je on začel hoditi v srednjo šolo: »Deca so še hodili v sedendesetih letih h kmetom. Še jas sen šeška živino, potem pa je to malo začelo zamirati. Večji fantje so se tepli le še malo za zafrkancijo. Ljudje so bili mnenja: ‚Ka boš to nekaj okoli hoda pa dnare fehta?‘ Prišel je taki način življenja, ka je enin bilo to izpod časti. Prav zaradi tega so otroci več ne šli okoli, ali pa jih starši niso püstili pa vzpodbujali, ker se je med ljudmi razširilo takšno mnenje. Težko rečen, kaj je bil vzrok! V osemdesetih letih so redko še deca hodili. Zlo malo. Bil pa je starejši domačin Oto, ki je zaran v mlekarno pripela mleko in je mel s seboj krdebač, s kerim je našeškal tiste, ki so prišli v mlekarno. Tüdi Andrašovčari in Pešnčari so se enkrat na pametvo rezali negi tü gori v neken vrhi v goricah. To so se že stari trotli rezali, na konci že skoro zaresen.« V 90. letih 20. stoletja so na tepežnico hodili le še redki otroci, spomin nanjo pa je ostal pri malo večjih, na pol odraslih fantih, ki so otroško šego nadaljevali v obliki, ki je bolj spominjala na nekdanjo »fantovsko« šego, le da niso tepli deklet z željo, da bi bile rodne, ampak so se med seboj tepli bolj »za zafrkancijo«, kot pravi sogovornik: »Ko sem bil že v Pešanem Vrhu pri tašči, so me vaški fantje prišli narezat na pametvo opolnoči, ne da me ne bi sprejeli ‚za novega zeta v vasi‘, ampak bolj za zafrkancijo. Po navadi so se moški ali fantje spontano v kakšni družbi zmenili pa je keri predlaga: ‚Tak, zej pa gremo Mirka iskat!‘ pa so prišli k meni po pametvi. Te sen jih čüja, ka so prišli, te pa so še tü sosidje malo vkup prileteli, te pa je takoj bila puna hiša!

To se je zgodlo spontano. To je bilo ene vrste druženje. Povezano s tradicijo, ki pa je bila že malo drgači. To več ni bilo direktno povezano s pametvo, ko si ša k kmeti, ljudem pa za živino voščit, to je že nekako nehalo, ko sem jaz šel v srednjo šolo, okoli 1980. leta.« Skoraj pozabljeni običaj je pred desetletjem in pol na tem območju obudilo prej omenjeno društvo v Peščenem Vrhu. Oživili so otroške obhode, pa tudi starejši ob raznih priložnostih tepežkajo eden drugega. Otroci še vedno voščijo tako, kot so nekoč: »Friški bote, zdravi bote, celo leto k meši hote, vino pite, ne vodo, zelje jete, ne

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

meso!«, vendar v hlev k živini več ne gredo, saj tudi na tem območju kmetijstvo oziroma živinoreja v zadnjih desetletjih ni več glavni vir preživetja, kot je bil nekoč. Ob tem Mirko nadaljuje, da »je bilo enega hipa že več obhodov, sedaj je zopet malo upad. Kaj je temu vzrok, ne vem. Mogoče sta začetno navdušenje in zagnanost usahnila. Sedaj ni več takega navdušenja. Tudi moški se več ne dobijo tako, kot so se nekoč. K meni je letos prišlo sedem pametjakov, bolj sosedovih, za druge vasi ne vem, kako je. Prvotna vsebina tepežkanja se počasi zgublja, pri nas je sedaj bolj v ospredju dobrodelnost.« Spreminjanje šege na omenjenem območju v zadnjih desetletjih, ki mu sledimo ob pripovedi sogovornika Mirka Kozarja iz Peščenega Vrha, je sicer zelo specifično, vendar dokazuje neprestano spreminjanje šeg in navad oziroma njihovega praznovanja, na kar vplivajo zunanji dejavniki, ki se od kraja do kraja, od območja do območja ter od časa do časa razlikujejo. O tem je razmišljal tudi France Kotnik, ki med drugim pravi: »Običaj mora biti tudi dejanje. Narod prikazuje običaje s predmetnim dejanjem, duševna dogajanja z vidnimi dejanji in duševne pojme s simboli. Zato je obnavljanje običajev težavno. Formalno jih lahko oživiš, ne moreš pa običaju dati stare vsebine, ker so se sedanji ljudje, ki kot občestvo izvajajo običaj, pod raznimi vplivi predrugačili. A to drži, da je gojitev običajev velikega etičnega, socialnega in narodnega pomena.«82 V Peščenem Vrhu je pletenje krdebačev, čeprav poteka le enkrat v letu, nekako zaznamovalo življenje vaščanov; po tej veščini so tudi zaradi pred nekaj leti ustanovljenega Društva Krdebač 83 postali prepoznavni v širši okolici. Pritrdimo lahko misli, ki pravi, da »besedo prazniki lahko čutimo kot praznino, ki čaka na naše odločitve. Prazniki se lahko napolnijo s tem, kar je vedno bilo v navadi ali kar hoče kdo drug, lahko pa so prostor za ustvarjanje česa po naši meri. Prazniki so prazni, dokler jih ne napolnimo z živo vsebino. Ne morejo zaživeti sami od sebe samo zato, ker tako piše na koledarju.«84 To praznino je vsekakor uspelo zapolniti Mirku Kozarju in članom omenjenega društva, ko so praznik, ki ima nekoliko drugačno obliko kot pred desetletji, saj so mu poleg tradicionalne dodali tudi novo, dobrodelno vsebino, oživili tudi v širši okolici.

Za konec sta navedeni še pripovedi iz bližnje okolice Peščenega 82 Kotnik, 1943, str. 6.

83 Pred tem se je društvo imenovalo Društvo za mali nogomet in rekreacijo Peščeni Vrh. 84 Rebula, 2018, str. 84.

265

Monika Simonič Roškar

266 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vrha iz zadnjega oziroma današnjega obdobja. Ti pripovedi nam pomagata spoznati osnovno vsebinsko in oblikovno podobo tepežnice, kot se izvaja na tem območju, kjer se od hiše do hiše še odpravijo posamezni tepežkarji ali skupine otrok, kakor so se nekoč.

Srednja generacija ljudi, ki je »hodila po pametivi« v 90. letih 20. stoletja, ima lepe spomine na ta praznik. Na nekaterih območjih v Slovenskih goricah se je ohranil v obliki, ki se ni veliko razlikovala od tiste izpred nekaj desetletij. Mlajša sogovornica Monika iz Ženika v Župniji Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je v času njenega otroštva veljal »za bolj odmaknjeno in tradicionalno vas«,85 se spominja: »Deca smo pret kak smo šli v šolo domoče nabili, po šoli pa smo šli po vesi. Tan nesmo šli, ge so meli hüdega psa. Meli smo pintovec, pintovo šibo, ko smo prišli do hiše, smo nabili lidi, pa ob tem gučali: ‚Zdraf bodi, frišek bodi, pa v nedelo k meši hodi!‘ Popodne sva šla z atekon k babici v Sovjak. Od je sen dobila rdečega stotaka. Mama, pa tüdi mi deca, smo si tisti den oblekli podložene trde hlače, ka je ne tak bolelo, gda so nas drügi bili. K ateki so že zaron prišli na šnops sosidovi moški. Običaj jin je ne bija teko pomemben, bole drüžba pa šnops!« Kot je bilo že večkrat omenjeno, hodijo otroci na tepežnico na območju Osrednjih Slovenskih goric od hiše do hiše tu in tam še danes. Šestošolka Sara, ki obiskuje podružnično osnovno šolo v Vitomarcih, je pripovedovala, da so se sošolci lani med seboj dogovorili, da bodo šli na pametvo. K temu jih je spodbudil tudi njihov katehet pri uri verouka, ki jim je razložil bistvo tega praznika in pomen ohranjanja tega otroškega obhoda. Nekateri so se o tem pogovarjali tudi doma s svojimi starši ali starimi starši, in ti niso imeli nič proti njihovemu obhodu. Na tepežnico, ki je v zadnjih nekaj desetletjih v božičnonovoletnih šolskih počitnicah, so se vsak sam ali dva, trije sošolci, ki so doma blizu drug drugega, že zjutraj odpravili od hiše do hiše. S seboj so imeli skoraj vsi, razen dveh, ki sta imela samo šibi, iz osmih vrbovih šib spletene krdebače. Do njih so prišli po zaslugi Društva Krdebač iz Peščenega Vrha in nekaterih posameznikov, ki ohranjajo veščino pletenja krdebačev in so pripomogli k temu, da je pletenje na tem območju v zadnjem času spet oživelo. Nekateri so imeli krdebače iz preteklih let, nekateri pa spletene na novo. Šestošolci so se voščilo naučili od starejših vrstnikov, nekateri tudi v domači 85 Sogovornica mi je povedala, da so otroci na Ženiku še okrog leta 2010 na pustni dan – fašenk pri hišah po vasi plesali za debelo repo, kar je bilo v tistem času že prava redkost.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

družini. Najpogosteje so voščili: »Friški bote, zdravi bote, pa v nedelo k meši hote!«, nekateri tudi v nekoliko podobni različici, saj se voščila že od nekdaj od vasi do vasi nekoliko razlikujejo. Obdarovani so bili večinoma z denarjem. Pri nekaterih hišah še danes upoštevajo staro »pravilo«, da prvi tepežnik dobi največ. Večje vsote so dobili tudi pri bližnjih sosedih, sorodnikih ali botrih. Po praznikih so se v šoli med seboj pogovarjali, koliko so »zaslužili«. Neki fant se je pohvalil, da je »dobil celo petsto evrov«, večina pa seveda veliko manj. K temu, da so na tem območju v zadnjem času otroški tepežniki spet bolj številni, je najverjetneje prispevalo omenjeno društvo, ki plete krdebače, obenem pa so se o tem prazniku ljudje začeli med seboj pogosteje pogovarjati. Poleg tega jih k temu spodbujajo tukajšnji kateheti in učitelji verouka ter želja po nabiranju darov, ki so skoraj izključno v obliki denarja.

Odnos in čutenje do tega praznika sta se do danes precej spremenila, kar lahko razberemo iz pričevanj v tem članku. Pri današnjih otrocih tepežnikih ni več zaznati tistega pristnega pričakovanja, preprostosti, skromnosti, veselja in celo korajže in poguma, ki so ga imeli otroci nekoč, ko so se v zgodnjem in mrzlem zimskem jutru podali na tepežnico. Vzrokov za to je več, saj »čas gre naprej«, to pa prinaša tudi nenehne spremembe v načinu življenja in s tem tudi »spremenjeno kulturo praznovanja v naši družbi«,86 ki se odraža v družinskih praznikih ter šegah in navadah.

Današnji časopisni članki po navadi poročajo, kako so tepežnico praznovali »nekoč«, dodajo opis nove oblike praznovanja te šege, zraven pa navedejo še svoje mnenje, zakaj se je praznovanje spremenilo. Naslednja časopisna novica iz leta 2012 poroča o tepežnici na območju nekdanje občine Gornja Radgona: »Popoldan so k sosedom in prijateljem na pametivo odhajali tudi odrasli, predvsem moški, s iz šibja pletenim ‚krdebačem‘, s katerim so večinoma narahlo ‚naklestili‘ odrasle, ki so jih obiskali. Včasih je ob tem prišlo tudi do kakšne zamere ali pa celo do resnega pretepa. Starejši tepežniki so bili pogoščeni z jabolčnikom, vinom ali žganjem – šnopsom. Otroci so šli do svojih sorodnikov ali botrov, če so stanovali blizu. Kdor pride prvi, več dobi. Ljudje so si že v naprej pripravljali drobiž za pametjake. Redke so bile hiše, ki so se pred njimi zaprle. Otroci so odrasle udarjali z leskovo šibo, pri tem pa glasno izgovarjali: 86 Rebula, 2018, str. 22.

267

Monika Simonič Roškar

268 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

‚Pametva, pametva, friški bote, vünšan vam veselo novo leto!‘ Starejši so si spletli ‚krdebač iz pintofca‘, če ga pa niso znali, so jih dobili od tistih, ki so to znali. Eden izmed izdelovalcev ‚krdebačev‘ je tudi Alojz Matjašič iz Sovjaka v Župniji Sv. Jurij ob Ščavnici, ki še sedaj vsako leto splete 50 in več ‚krdebačev‘ oziroma ‚korbočof‘, kot jim pravijo na tem območju.«87 V članku je zapisano tudi, da je mogoče eden izmed vzrokov, da ta običaj zamira, ta, da so danes redki otroci, ki pešačijo, pametjaki pa hodijo od hiše do hiše peš.

Nekateri so mnenja, da se je tepežnica ponekod sprevrgla v »pravšnjo nabirko. Morda je tudi to vzrok, da se je ponekod ta tradicija povrnila, vsekakor pa ima danes popolnoma drugačno funkcijo, kot jo je imela nekdaj, ko so otroci našeškali odrasle ali fantje dekleta z namenom spodbujanja rodnosti. Prazniki namreč lahko obstanejo le, če imajo za ljudi nekakšen pomen. Ta pa danes seveda ni več v priprošnji za rodovitnost ali v zaščiti pred zlimi silami, saj so v sodobnosti organizacijo tepežkanja prevzeli predvsem različne šole, društva in podobne ustanove.«88 Pred nekaj leti je časopis Novi tednik s celjskega območja89 poročal, da se je še nekaj otrok na ta dan na savinjskem podeželju radostno podilo od hiše do hiše in tepežkalo odrasle ter jim s tem prinašalo srečo. Avtorica vzrok za to, da gre šega v pozabo, vidi tudi v poplavi skomercializiranih praznikov, ki izpodrivajo naše tradicionalne običaje, zato današnjim mlajšim generacijam nekoč priljubljene šege postajajo popolnoma tuje. Za otroke vsekakor danes »ni bistvo običaja v ‚šipšapanju‘ ali prinašanju sreče, temveč v polnjenju njihovega mošnjička, saj jim odrasli pri tem v zahvalo v pest stisnejo kakšen kovanec ali sladkarijo.« Danes je tepežni dan v veliki večini le še prijeten spomin starejših ljudi na njihovo otroštvo. Večina otrok ga ne pozna niti še zanj ni slišala. Morda so vzrok pretirano poudarjeni uvoženi prazniki /…/. Morda se sosedje med sabo premalo poznamo, nekateri starši pa otrokom ne dovolijo tepežkanja, da sosedje ne bi »mislili, da njihovi otroci prosjačijo, čeprav s šego prinašajo srečo«. Časopisni članek avtorica konča z mislijo, da imamo Slovenci »lepe in zanimive običaje, za katere nimamo razloga, da jih potisnemo v pozabo, ampak jih moramo 87 Http://www.tvsrk-11.si/ri_news_det.ASP?zs=9529.

88 Https://www.delo.si/druzba/panorama/je-danes-na-tepezni-dan-se-kje-zapelasiba.html.

89 Ožir, 2011, str. 7.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 269

varovati, saj bomo s tem obvarovali tudi naš narod. Le tako se bomo lahko obranili praznikov in modnih muh, ki kot gobe po dežju prihajajo onstran luže.« Iz navedenega vidimo, da mediji v zadnjih desetletjih v poročilih o tem prazniku navajajo različne vzroke oziroma razloge za njegovo spreminjanje oziroma opuščanje. Proučevanje virov in pričevanja sogovornikov pa poleg prej navedenega nakazujejo še nekatere druge vzroke.

Prva desetletja po koncu druge svetovne vojne so prinesla precejšnje spremembe v družbeno-političnih razmerah – te niso bile naklonjene ohranjanju dediščine duhovne kulture in prazničnega leta, ki je bilo del načina življenja do začetka druge svetovne vojne in v razmeram prilagojeni obliki še med vojno in nekaj let po njej. Med vojno se je šega ohranila v vojni prilagojeni obliki, kar je pomenilo, da se je izvajala bolj »po tiho«, v ožjem družinskem, sosedskem pa tudi vaškem okolju, tako kot vse druge oblike duhovne in socialne kulture oziroma praznovanja letnih ter delovnih šeg in navad. »Zunanje« razmere in dejavniki, ki so vplivali na obhode tepežnikov, pa so se spreminjali tudi v povojnem obdobju. Čeprav so bile družbeno-politične razmere do leta 1991 bolj stabilne, so bila opazna manjša nihanja oziroma spremembe, ki so vplivale na duhovno in socialno kulturo. Seveda je razvoj potekal tudi v gospodarstvu, kar je povzročilo spremembe v kakovosti življenja.

Na izvajanje šeg in navad je v prvih desetletjih po koncu druge svetovne vojne in nekako do konca 60. let po spominu sogovornikov močno vplivala prepoved oziroma nenaklonjenost in preganjanje z državnimi odredbami. Javno izvajanje verskih obredov in z njimi povezanih šeg in navad je bilo zaradi tega zelo omejeno in okrnjeno ter potisnjeno za cerkvene in družinske zidove. Takšni duhovni kulturi in nekaterim oblikam socialne kulture nenaklonjeno vzdušje je vplivalo tudi na praznovanje tepežnice. Mnogi starši so v strahu pred kaznijo državnih organov otrokom prepovedovali tepežkanje, vse je bilo bolj skrivnostno, dogajalo se je po tiho, v družinskem krogu, otroci so šli le do sosedov in sorodnikov, ki so jih poznali in so jim zaupali. Razlike v izvajanju šege pa so bile opazne tudi med posameznimi pokrajinami oziroma življenjskimi okolji. Tam, kjer so bili ljudje oziroma tepežniki bolj »na očeh«, predvsem v mestih, primestnih naseljih in kmečkih vaseh na ravninskih območjih, je bilo izvajanje šege bolj okrnjeno, na obrobnih in odročnih območjih

270

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

podeželja pa je potekalo v prejšnjih oblikah.

V 70. letih se je »skrivanje« izvajanja verskih šeg in navad nekoliko omililo. Za naše podeželje je v tem obdobju značilen razkroj tradicionalne kmečke kulture oziroma načina življenja, kar je prineslo večje spremembe na vseh področjih življenja. Zasebno kmetijstvo je po nekaj povojnih desetletjih spet pridobilo pomen, zato se je izboljšala kakovost življenja kmečkega prebivalstva. Razlike med mestom in vasjo so se zmanjšale, saj so zaradi boljših prometnih povezav novosti hitreje prihajale na podeželje. Ljudje so v tem obdobju še negovali duhovno in socialno kulturo, čeprav so se tudi tukaj opazile spremembe. Otroci so že bolj »sproščeno« in »javno« hodili po pametivi. Zasebno kmetijstvo je postajalo vse pomembnejše in se moderniziralo, kmečko prebivalstvo pa je še vedno ohranjalo nekdanjo tradicijo priporočanja v varstvo sebe in svojega imetja Bogu, zato so bili tepežniki dobrodošli v hiši in v hlevu, kjer so ljudem in živalim voščili srečo, zdravje, rodnost in dobro rast. Čez nekaj let, v 80. letih, se je po pripovedovanju domačinov v Slovenskih goricah to spremenilo, saj so imeli starši pomisleke glede obhodov svojih otrok – tepežnikov. K temu je prispevalo mnenje okolice, da »prosjačijo reveži«. Mnogi otroci se zaradi razširjenega mnenja, da »ne bodo rekli ali mislili, da smo reveži in hodimo prosjačit«, niso več podali na tepežnico, ali pa so tepežkali le doma, pri najbližjih sosedih in botrih, pa še ti so jih večkrat sami povabili, češ, da »naj pridejo naokrog«.

V takšni obliki, le da je bilo tepežnikov vsako leto manj, se je šega ohranila do današnjega časa. Po letu 1991 so tepežnico, po poročanju nekaterih virov, spodbujali in izvajali tudi nekatera društva in druge organizirane skupine.

Spreminjala se je torej ne samo zunanja oblika izvajanja te šege, temveč tudi odnos otrok in okolice do tega praznika. Na to so vplivali mnogi dejavniki, povezani s splošnim razvojem, kot npr. duhovna in socialna razvitost otrok, način njihovega razmišljanja, spremembe v vrednostnem sistemu, moralne vrednote in podobno.

God nedolžnih otrok je v liturgijo vključila tudi Cerkev. Ponekod je danes na dan nedolžnih otrok v cerkvah v navadi blagoslov otrok, ob katerem duhovnik, ki opravlja blagoslov, moli posebno molitev oziroma molitev po posebnem obrazcu. Tega dne v mnogih cerkvah molijo tudi za nerojene otroke. Duhovniki starše »nagovorijo in povabijo k božičnemu blagoslovu vsakega otroka posebej. Blagoslov

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

je podeljen predvsem za pravo vzgojo otrok, njihovo razumevanje in rast tako v družini kot tudi v družbi.«90 zaključne misli Tepežnico, ki je v svojem od srede 19. stoletja do danes dolgem obdobju življenja in spreminjanja predmet tega besedila, je v davni preteklosti oblikovalo več poganskih oziroma predkrščanskih in antičnih šeg ter verovanj. Sčasoma so mnoge njihove značilnosti in sestavine izginile in odpadale, tiste, ki so ostale, pa so oblikovale šego tepežkanja, ki je v segmentih ohranjena še danes.

Ko se je Cerkev ob praznovanju nekaterih predkrščanskih oziroma poganskih in antičnih praznikov oziroma šeg počutila »ogroženo«, je te praznike prekrila s krščansko plastjo. Stare šege so sčasoma dobile krščansko podobo in vsebino. Tako naj bi se bilo v davni preteklosti kot pri mnogih drugih šegah, ki so bile razvite med Slovenci in drugimi evropskimi narodi, zgodilo tudi s praznovanjem godu oziroma spomina na nedolžne otroke, ki ga je Cerkev uvedla v 5. stoletju, pri nas pa je bil vsaj še do 10. stoletja neznan. »Tepežkanje se nam razodene kot zamotan splet različnih prvin, poganskih in krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških«,91 ki so se kot skupek v času na Slovenskem oblikovale v šego z obliko, kot jo opisujejo viri od druge polovice 19. stoletja, in se je v tej obliki tam, kjer je bila poznana, ohranila do nekaj let po koncu druge svetovne vojne.92 Obdobje, ki je sledilo, predvsem po letu 1948, ko je bila politična oblast izrazito nenaklonjena javnemu izvajanju verskih praznikov oziroma z vero povezanih šeg in navad, sta se oblika in vsebina tepežnice bistveno spremenili. V naslednjih desetletjih so nanjo vplivali še nekateri zunanji dejavniki, ki so pripeljali do današnje podobe te šege.

Iz pričevanj vidimo, da današnji tepežniki več ne poznajo vseh »pravil«, ki so jih morali otroci na ta dan upoštevati v preteklosti.

Mirko Kozar je povedal, da »mora imeti pametjak vsako leto na novo, iz svežih šib, spleten krdebač, drugače tisti, katerega udarjaš, dobi bolhe«. Bolhe omenja tudi Navratil, ki pravi, da »so ob moravski 90 Http://www.marija.si/novice/2018-12-28/1346/.

91 Kuret, 1989, str. 406.

92 Pri drugih srednjeevropskih narodih, kjer je poznana, je verjetno dobila nekoliko drugačno obliko zaradi družbenih in tudi naravnogeografskih dejavnikov oziroma krajevnih značilnosti, vsebina oziroma izvor pa je verjetno podoben kot pri nas.

271

272

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

meji čehonemški dečki in dekline tepežkali, čeprav na velikonočni ponedeljek oziroma torek,93 iz istega uroka, da jih ne bi po letu pikali komarji in bolhe«.94 Ta avtor sicer v svojem članku nikjer, razen pri tepežkanju z brinovo vejo, ne omenja, da mora biti tepežka vsako leto spletena iz svežih šib, saj samo sveže šibe, ki imajo v sebi sveže »življenjske« sokove, ob udarcu učinek prenesejo na tepežkanega.

Ponekod so morale biti tepežke tudi blagoslovljene pri sv. maši, sicer udarci z njimi niso prinašali zdravja, sreče in rodnosti.

Na slovenskem etničnem območju so tepežniki voščili na različne načine. Nastalo je mnogo voščil, ki se med seboj nekoliko razlikujejo, mnogim pa je skupno, da najprej v voščilu povedo, kateri dan oziroma praznik se praznuje, sledijo dobre želje tepežkanim, prošnja za darove in zahvala zanje.95 V tem besedilu so zapisana predvsem tista, ki so se jih spomnili sogovorniki ali izhajajo z obravnavanega območja in so povzeta iz raznih pisnih virov. Iz njih lahko razberemo, da so se sčasoma poenostavila in skrajšala, ponekod na samo nekaj besed.

Sogovornik iz Peščenega Vrha je omenil, da neka deklica, ki pride na tepežnico, voščilo napiše sama s pomočjo internetnih virov. Mogoče to ni edini primer, ko otroci danes sami sestavijo voščilo, ki je izrečeno po merilu vrednot današnjega časa in odseva duhovno podobo in način življenja sodobnega človeka.

Iz osebnih pripovedi in pisnih virov razberemo, da sta posebej omenjana prvi in zadnji oziroma (pre)pozni tepežnik. Povsod je bil prvi tepežnik, še posebej če je bil fant, najbolj dobrodošel in obdarovan.

Tiste tepežnike, ki so prišli pozno – ponekod je veljalo to že po deveti uri, kaj šele, če so prišli proti poldnevu –, pa so gledali postrani ali so bili deležni raznih zbadljivk. Doslej najstarejše poročilo o pametivi na Štajerskem iz leta 1857 pravi: »Pri drugih hramih pa je navada, da si kakega bolj velikega dečka naprosijo, kteri prav rano pride in vse iz postelje spodi, pravijo, da so tedaj celo leto bolj marljivi in srečni. Pri vsakem hramu pa so vendar prav radi, ako je prvi pametjak dečko in ne deklica, ker imajo vero, dečko prinese srečo, deklica pa nesrečo. Neki imajo tudi šego, da prvemu pametnjaku šibo vzamejo in jo hranijo. Ko pa prihodno leto len sejejo, jo v len

93 O tepežkanju ob veliki noči je več napisano v nadaljevanju.

94 Navratil, 1887, str. 146.

95 Mnoga med njimi so zbrana v knjigah Nika Kureta in Zmage Kumer ter v mnogih pisnih virih, ki so navedeni v uporabljeni literaturi in virih.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

vtaknejo, ker pravijo, da bode len tako dolg, kot je šiba!«96 To podobnost opazimo tudi pri nekaterih drugih običajih, v katerih sodelujejo obhodniki ali koledniki. Tako se prvi obiskovalec na božič, lucijino ali na novo leto ponekod imenuje polažnik ali polažar.

Med ljudmi je veljalo, da obisk in voščilo prvega obiskovalca največ pomenita in sta najbolj zaželena. Temu primerno je tudi njegovo obdarovanje, in sicer je bogatejše kot pri kasnejših obhodnikih. Kotnik ga imenuje »prvo srečonosno srečanje«, ki prinaša čar rodovitnosti pri ljudeh, živalih in rastlinah. »Prvi obiskovalec na božič je nosilec magijske moči, ki jih narod skuša izkoristiti za pomnožitev živali in obroditev setve. Običaji s polaženikom so nastali iz novoletne misli, iz verovanja na srečo prvega srečanja in na noč blagoslova, ki ima večinoma že krščanski značaj.«97 Tepežniki so se od drugih kolednikov in polažarjev razlikovali po tem, da so »srečo prinašali« ne samo z govorjenim voščilom ali zapeto kolednico, temveč je voščilo spremljalo tudi udarjanje s šibo ali tepežko kot magičnim dejanjem in ostankom poganskega verovanja,98 ki je »prekrilo« stare obrede in jim dalo krščansko podobo in vsebino.

Kuret o tem piše: »Življenjska moč, ki jo hrani rastlina, naj bi prišla na človeka, ko se ga z njo dotaknemo. Iz iste želje si je človek svoj čas začel krasiti bivališče z zimzelenim rastlinjem, ista želja tiči v božičnem drevescu. Na zahodnem Koroškem ,šapajo‘ – tepežkajo z zimzelenimi smrekovim in brinovimi vejami, ponekod pa tudi z vejami, odlomljenimi ali odrezanimi z določenih grmov ali dreves, v katerih skrita življenjska moč že napenja popke. Prav šibe se pojavljajo v mnogih zimskih šegah, mednje spada tudi Miklavževa šiba pa tudi veje, ki jih na Barbarino in na Lucijino v topli sobi ,silimo‘, da odženo in cvetno butaro, ki v njej tiči isti prvotni smisel.«99 Navratil v zvezi s tepežkanjem omenja tudi brinovo vejo, ki so ji poganski predniki pripisovali čudotvorno moč, verjetno zato, ker je ostala zelena tudi pozimi. Z njo so se na Koroškem tepežkali še konec 19. stoletja: »Bila je nekdaj malone po vsi Evropi taka navada, da so roditelji ali drugi starejši rodbeniki deco ta dan zjutraj rano izganjali iz postelje in švrkali z brinovo vejo ali šibo, potem jih pa darovali. Odrasli ljudje otepali so se med sabo na tepežni dan, kakor 96 97 98 99

K. M., 1857, str. 12.

Kotnik, 1943, str. 60.

Prisotno je sicer še v nekaterih drugih šegah.

Kuret, 1989, str. 404–405.

273

274

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

na spomlad, in to s časom tako strašno, da se je začela ta šega zbog ‚prestopkov‘ prepovedovati. Izprevrgla se je ta šega z ‚brinovko‘ vred s časom do malega pri nas in po mnogih drugih krajih (morda so pripomogle omenjene prepovedi) tako, da po mnogih krajih, kakor pri nas, ne tepežkajo ta dan več odrasli dece, nego deca odrasle, nekod tudi roditelji, in to na stari tepežni dan (28 dec.).«100 Bralca verjetno zmoti, da Navratil večkrat omenja tudi tepežkanje spomladi, ki pri nas ni poznano. Navratil je namreč raziskovanje tepežkanja razširil tudi na nekatere druge evropske narode in ob medsebojnih primerjavah prišel do zanimivih ugotovitev.

Ljudje se ponekod v drugih evropskih državah nekoč niso tepežkali samo na dan nedolžnih otrok, temveč tudi na velikonočni ponedeljek oziroma torek: »Povsod ne tepežkajo na ta dan. V Severni Nemčiji ‚tepežkajo‘ o pustu, v Vzhodni Nemčiji, Lužici in na Zahodnem Češkem o veliki noči. Tepežkanje v ‚božičnem času‘ je posebnost Srednje Evrope. Korenine pomladnega tepežkanja pa moremo iskati v davni preteklosti, ko so Germani in tudi Slovani v predkrščanski dobi praznovali mladoletni ali spomladni praznik ne samo s pojedinami, temveč tudi raznimi veselicami«.101 Ko so bili pokristjanjeni, pa so začeli »prvi velikonočni praznik posvečevali tako, da so začenjali svoje poprejšnje poganske ali narodne slavnosti praznovati na drugi velikonočni praznik tj. velikonočni ponedeljek.

Tudi pri več drugih slovenskih in neslovenskih krajih so se odvijale na velikonočni ponedeljek popoldne različne narodne veselice ali igre, ki nas pa ne spominjajo na ,predkrščanske‘ dobe.«102 Na slovenskem etničnem območju so še danes na velikonočni ponedeljek ponekod žive nekatere igre, povezane s pirhi, ljudje pa se na ta dan obiskujejo in družijo tudi na drugačne načine. Ponekod v drugih evropskih deželah, npr. v Nemčiji, Šleziji, na Češkem, Moravskem in Slovaškem, so se na ta dan nekoč, tako kot se pri nas in tudi na nekaterih drugih območjih Srednje Evrope tepežka na god nedolžnih otrok, mladi tepežkali in se obdarovali s pirhi. Tepli so se s tepežkami, spletenimi iz treh, štirih ali osmih šib, ponekod so bile okrašene s pisanimi trakovi in pomladnim cvetjem.

Kot vidimo, so se na tepežnico in na velikonočni ponedeljek ali torek tepežkali z raznimi šibami, ki so jih ponekod spletli v tepežko.

100 Navratil, 1887, str. 150.

101 Navratil, 1887, str. 143.

102 Navratil, 1887, str. 144.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Zanimiva je Navratilova domneva oziroma trditev o prepletenosti oziroma prepletanju šib za tepežkanje: »Kakor so po naših mislih pogani ,pomladno moč‘ prisvajali brini (uže o božični dobi), tako poznajo o veliki noči, tj. svojem spomladnem prazniku, ko se oživlja in pomlajuje vsa priroda, tudi drugim ,spomladnim‘ mladikam. Če so jih pa zvezali ali spleli po več v jedno ‚tepežko‘, mislili so menda, da so še bolj pomnožili čudotvorno moč, ki človeka pomlajuje, tj. krepča mu zdravje, daljša mu življenje, brani ga smrti ter po tem takem in po česki narodni veri tudi osrečuje.«103 V tej njegovi ugotovitvi najdemo smisel prepletanja treh, štirih, šestih ali celo osmih šib oziroma pletenja pletenih bičev, ki so bili poznani v raznih slovenskih pokrajinah (Štajerska, Dolenjska …).

Vse do današnjega časa se je pletenje krbačev, krdebačev, korbačev oziroma korbočev ohranilo na območju Slovenskih goric – okoli Sv. Antona v Slovenskih goricah, Sv. Andraža v Slovenskih goricah, Sv. Jurija ob Ščavnici, okoli Ormoža in Male Nedelje, verjetno pa tudi na drugih območjih Prlekije in Slovenskih goric, kar potrjujejo nekateri pisni in ustni viri.

Kot vidimo, geneza posameznih šeg in navad, tudi tepežnice, sega daleč v preteklost, »skupno vsem pa je dejstvo, da se je vedno vse spreminjalo in se še vedno spreminja, vendar v različnih obdobjih zgodovinskega razvoja različno hitro. Ljudje so ohranjali njihovo jedro, rdečo nit, spreminjali in dodajali so določene oblike in vsebine.

Tradicionalne šege in navade, ali bolje rečeno njihova dediščina ima večkrat sodobno podobo in vsebino in prihaja do zanimivih novih oblik«,104 kakršna se je v primeru tepežnice razvila v Peščenem Vrhu.

Za oblike, ki jih ima v današnjem času tepežnica in so omenjene v tem besedilu, lahko rečemo, da so nekako »vez z zgodovinskim spominom ali razvijajoča se dediščina«,105 saj imajo prvine preteklosti, na katere pa so se v obdobju po koncu druge svetovne vojne oprijele tudi nove. Za tepežnico ne moremo reči, da je njeno praznovanje v današnjem času »težnja po oživljanju že mrtvih, pozabljenih ali le v zapisanem spominu ohranjenega pojava«,106 saj »njegova pristna, vzročna povezanost z življenjem«107 na obravnavanem območju nikoli 103 Navratil, 1887, str. 150.

104 Bogataj, 2011, str. 11.

105 Bogataj, 2011, str. 11.

106 Bogataj, 2011, str. 12.

107 Bogataj, 2011, str. 12.

275

276

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ni bila povsem pretrgana. Doživljala je le nihanje in spreminjanje, vendar se je vsako leto znova, 28. decembra, oživila in zaživela v neki, za tisti čas »primerni« obliki.

Pri oživljanju tepežnice na nekaterih območjih Osrednjih Slovenskih goric ne moremo govoriti o »umetni adaptaciji, rekonstrukciji in režiranih nastopih«,108 temveč o dokaj »spontanem« kontinuiranem nadaljevanju življenja šege, v katerem tudi ni čutiti »populističnega romantizma«,109 temveč je »nadaljevanje neke dediščine, ki z jedrom sega daleč v preteklost«.110 O tem se sprašuje tudi Navratil, ki si ob primerjanju tepežkanja pri različnih evropskih narodih zastavlja vprašanja, na katera ne upa dati končnega odgovora: »Tako je nastalo sedanje ,tepežkanje‘ po različnih krajih in pri različnih narodih kolikor toliko različno, po bistvu pa vendar isto.

Ne vemo pa še, katero je prvotno: božično ali pa velikonočno?

In čemu je nastalo? Po navadi se razlaga ta šega z ,betlehemsko moritvo‘; znanih nam je pa še nekoliko drugih razlag, a nijedna nam ne ugaja povse. Dozdeva se nam, da je božična šega iz poganske dobe prvotna. Nekod se tepežkajo res še dan danes uprav na božič, pri nas Slovencih pa uže zdavna tretji dan po božiču, najbrže po cerkvenem vplivu v spomin ‚nedolžnim otročičem‘ (28. decembra).«111 Današnja oblika, vsebina in pomen tepežnice na slovenskem etničnem območju je torej le »ena od številnih razvojnih oblik oziroma različica v dolgem življenju. O kontinuiteti govorimo zato, ker njen obstoj, pojavnost in delovanje ni bil pretrgan oziroma ga ni bilo treba umetno ali na novo oživljati iz zgodovinskega spomina. Današnja oblika je torej le nadaljevanje, tudi razvoj v sodobni čas,«112 čemur pritrjujem tudi jaz, saj sem po pametivi hodila tudi sama.

Moji spomini na to šego segajo v 70. leta 20. stoletja, ko sem kot šest-, sedemletna deklica na tepežni dan pred odhodom v vrtec ali šolo113 zjutraj z vrbovo vejo najprej natepla mamo in ata, nato pa odšla še do najbližjih sosedov in sorodnikov, drugam pa več ne, saj sem kot učiteljičina hčerka v »tistih časih« morala paziti, da ne bi komu prišlo na uho, da »sem hodla po pametivi«. Ko sem prišla 108 Bogataj, 2011, str. 12.

109 Bogataj, 2011, str. 12.

110 Bogataj, 2001, str. 13 111 Navratil, 1887, str. 149.

112 Bogataj, 2011, str. 13.

113 Če je bil praznik med tednom.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

k hiši, sem pozdravila: »Dobro jütro, prišla sen po pametivi!«, nato pa sosede, ki so bili v hiši, ne preveč močno udarila po zadnjici in ob tem govorila: »Friški bote, zdravi bote, pa v nedelo k meši hote!« Pri tem sem se počutila malo nenavadno, saj sem enkrat v celem letu pred starejšimi imela jaz glavno besedo in sem »vodila« to dejanje oziroma izvajanje šege. Po končanem tepežkanju sem od sosedovih oziroma tistih, ki sem jih tepežkala, dobila nekaj malega denarja in ga kasneje doma preštela, kako sem ga porabila, pa se več ne spominjam.114 Otroci takrat v našem okolju nismo odraščali v nekem pomanjkanju, kljub temu pa nam je ta edini »prisluženi« denar veliko pomenil in smo si med seboj kasneje pripovedovali, koliko je kateri dobil oziroma zaslužil za pametivo. Spominjam se, da si je tudi moj pokojni ata na pametivo popoldan ali zvečer, ko je šel v gostilno, za moder moški predpasnik, ki mu v Prlekiji pravimo frtošjača, zataknil krboč, ki ga je dobil od kakšnega znanca, ki ga je še znal splesti, in z njim tepežkal znance v gostilni. S seboj ga je vzel tudi, če smo šli na pametivo popoldan ali zvečer na obisk k sorodnikom, ki so bili v tistih prazničnih dneh bolj pogosti, in z njim tepežkal vse pri hiši, h kateri smo prišli.

Na tepežnico imajo lepe spomine tudi moji sodelavci v muzeju.

Nekdanja sodelavka Meta se spominja časov pred dvema, tremi desetletji, ko je sodelavka Marta vsako leto zjutraj na dan nedolžnih otrok s šibo tepežkala sodelavce. Tega dne edinkrat v letu ni bilo pomembno, kdo je na višjem ali nižjem položaju, saj se nobeden ni mogel izogniti njenim udarcem in voščilu. Drago je odraščal v Ormožu. Pravi, da so otroci v njegovem otroštvu v 60. letih še tepežkali. Bistvo praznika jim je bilo še poznano, vendar so običaj izvajali že v bolj »poenostavljeni« obliki kot ponekod otroci na vasi: »Deca smo hodili po mestu, da smo dnare dobli. Trije, štirje prijatelji smo hodili. Šibe smo si neke vtrgali pri cerkvi, vseeno kere. Kaj smo mi vedli, kera more biti?! Glavno ka si mel nekaj v roki. Voščili smo: ‚Šiš maš tepežni dan!‘ pa lidi tukli po riti. Ljudje so nas z veseljem sprejeli! Dobli smo dnar. Aluminijastih pet dinarov. To si že dobo kepico zimskega sladoleda! Še tisti dan smo šli na sladoled. Smo meli dnar v žepi!« Tudi Vinko je še v 70. na Grajenščaku hodil po pametvi. Tepežkal 114 Z obhodom od hiše do hiše smo v času moje mladosti denar dobili tudi še na pustni torek, ko smo sosede obiskovali kot maškare.

277

278

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

je z leskovo šibo in ljudem voščil, da »bi bili zdravi, veseli pa debeli«, kot ga je podučila mama.

Muzejski tiskar in oblikovalec Sandi je odraščal v Godenincih pri Središču ob Dravi, tik ob hrvaški meji. Tam tepežnici pravijo herodežovo. Spominja se, da so imeli doma pri mlaki posajen žuti pintovec (rumeno vrbo). Grm je dedek vsako leto porezal, enoletne šibe – gožvice pa je porabil za pletenje pletarskih izdelkov. Da se deblo grma ne bi preveč odebelilo, je vsako leto odrezal tudi nekaj vej in jih vtaknil v zemljo, da so se ukoreninile in so zrasli novi, mladi grmi. S teh grmov so si otroci na herodeževo odrezali tri veje in si iz njih sami spletli bič, z njim pa potem udarjali ljudi: »Bič smo si spleli samo s treh gožvic, ka smo deca ne znali splesti iz večih. Okoli smo hodili še v prven razredi, potli pa venda ne več. Pa še to samo okoli k sosidon, več pa ne. Potli pa je to že konec sedendesetih let počasi zamiralo. Tüdi druga deca hodijo malo sem pa to.« Sodelavec Martin je odraščal v Beltincih v Prekmurju, vendar ima še danes kot spomin na otroštvo shranjen korbač, spleten iz osmih vrbovih šib, ki dokazuje, da so z njimi tudi tam, tako kot v Slovenskih goricah, še pred nekaj desetletji tepežkali in ob tem voščili: »Friški bojte, zdravi bojte, vino pijte, ne vodo, zelje jejte, ne meso!«, kot mi je povedal znanec Štefan, ki je prav tako odraščal v Prekmurju. Šege in navade, ki so žive na Slovenskem, pomembno sooblikujejo podobo današnjega načina življenja. Ponekod se zavedajo te pomembnosti in jim namenjajo »ustrezno družbeno skrb in podporo v kulturnih, turističnih, promocijskih in še kakšnih okvirih. Zdi se, da se mi te pomembne sestavine premalo zavedamo.«115 Še manj se v današnjem hitrem tempu življenja zavedamo pomena praznikov in praznovanj, ki so »sprememba, ob kateri so naši predniki za nekaj časa pozabili na trdo življenje, razprtije in trpljenje ter se poveselili v predahu med enim in drugim trdim dnem«.116 Praznovati pomeni radostiti se, »radost pa je tisto več, kar napolni srce. To so lahko majhne vsakdanje stvari, kot občutek, beseda, srečanje, predmet«,117 ali pa že dolgo let žive šege in običaji, kot je tepežnica, vendar le takrat, če smo mi odprti in pripravljeni na praznovanje. Če želimo v drugem vsaj malo »prebuditi občutke presežnega in prazničnosti oziroma prebujanje duhovnega 115 Bogataj, 2011, str. 12.

116 Rebula, 2018, str. 20.

117 Rebula, 2018, str. 86.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

občutenja, pa je pomembno, da izvajanje obreda oziroma šege ne sme biti opravljanje dolžnosti«,118 temveč pristno in iskreno ravnanje človeka, ki praznuje s čistim namenom. Koliko je praznovanje tepežnice opravljeno s čistim namenom, ne vemo; ne za tepežnike ne za tepežkane, ne kakšni so bili nameni nekoč, ne kakšni so danes.

Odvisni so od vsakega posameznika, nekaj pa tudi od takratnih okoliščin in zunanjih dejavnikov, ki so vplivali na praznovanje te šege. Nekateri avtorji govorijo tudi o »umiranju običajev«, vendar spreminjanje nekega običaja ne pomeni njegovega umiranja, temveč povsem naraven proces preobrazbe v času na določenem prostoru. To lahko trdimo tudi za tepežnico, ki je v zadnjih desetletjih vsaj malo oživela tudi na nekaterih območjih, kjer je že skoraj tonila v pozabo, ponekod pa jo praznujejo ves čas, le da v različnih obdobjih z različno intenziteto in obliko. »Praznovati pomeni čutiti žuborenje veselja do življenja.«119 Ali si v današnjem hitrem tempu življenja še znamo, zmoremo ali lahko privoščimo to čutenje? Ali danes ob praznovanju tepežnice »čutimo neko prisilno prazničnost«?120 Ali se je nekoč pristno veselje, ki so ga ljudje čutili ob tem prazniku, danes spremenilo v nekakšno »obveznost«? Ali po izteku praznikov čutimo, da so nas praznični dnevi »nahranili in zbližali s seboj in z drugimi in kaj je odzvanjalo v nas po včasih napornih praznikih?«121 Smo v mislih še slišali voščilo tepežkarjev in v težjih trenutkih življenja črpali moč in voljo iz njega?

Smo tepežnikom, ali pa bi jim, če bi prišli, na stežaj odprli vrata, z odprtim srcem sprejeli njihovo voščilo in jih obdarovali, da bi se nam zahvaljevali: »Bog vam daj tolik lan, kakor naše šibe!«?122 Bi neobdarovani pred našimi zaprtimi vrati želeli: »Bog ti daj tolik lan, da ga bodeš s kleščami pipal!?«123 ali »Vsi so miši v vaši hiši, vsi so krti v vašem vrti, da bi vam vse čibe pocrkale, da vam ne bi bila nobena krava breja in da ne bi nič mleka imele!«124 Ali se bomo držali starega slovenskega pregovora, ki pravi: »Kdor zatira stare običaje, ga zatira Bog.«125 Tega pa si menda ne želimo?!

118 Rebula, 2018, str. 58.

119 Rebula, 2018, str. 8.

120 Rebula, 2018, str. 16.

121 Rebula, 2018, str. 24.

122 Navratil, 1887, str. 148. (Voščilo iz okolice Ptuja, konec 19. stoletja.)

123 Navratil, 1887, str. 148. (Voščilo iz okolice Ptuja, konec 19. stoletja.)

124 Http://old.radiostudent.si/print.php?sid=5303&lang=english.

125 Kotnik, 1943, str. 7.

279

Monika Simonič Roškar

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

280 »Friški bote, zdravi bote …«

informatorji Jože Bedrač, Repišče, roj. 1931, kmet

Jože Kolbl, Noršinci pri Ljutomeru, roj. 1928, upokojeni računovodja

Marija Bedrač, Hvaletinci, roj. 1953, gospodinja

Mirko Kozar, Peščeni Vrh, roj. 1964, inženir varstva okolja in komunale

Marjeta Ciglenečki, Ptuj, roj. 1954, umetnostna zgodovinarka

Sara Krepša, Rjavci, roj. 2007, učenka

Monika Čuš, Ženik, roj. 1984, zgodovinarka

Jožica Pepelnik, Njiverce, roj. 1961, frizerka

Mirko Danko, Novinci, roj. 1953, kmet

Vinko Pondelak, Grajenščak, roj. 1969, uslužbenec

Štefan Grabar, Beltinci, roj. 1958, duhovnik

Drago Šmigoc, Ptuj, roj. 1957, uslužbenec

Klara Gregorec, Slaptinci, roj. 1943, gospodinja

Martin Šteiner, Ptuj, roj. 1964, zgodovinar in etnolog

Antonija Gungl, Hvaletinci, roj. 1937, gospodinja

Beno Vidovič, Repišče, roj. 1961, mizarski tehnik

Sandi Kelnerič, Ptuj, roj. 1967, grafični oblikovalec

literatura Knjige Bogataj, Janez, 2011. Slovenija praznuje, Sodobne šege in navade na Slovenskem.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kuret, Niko, 1989. Praznično leto Slovencev, Druga knjiga. Ljubljana: Založba Družina.

Bogataj, Janez, 2003. Krušni zakladi Slovenije.

Ljubljana: Založba Kmečki glas.

Luskovič, Tonček, 2009. Kog, krajepis in zgodovinopis, Pozojeva zbirka Kulturna dediščina, Velenje: Založnik Pozoj, Tiskarna Radovljica.

Bogataj, Janez, 1998. Smo kaj šegavi? Leto šeg in navad na Slovenskem. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Möderndorfer, Vinko, 1948. Verovanja, uvere, običaji Slovencev, druga knjiga Prazniki. Celje: Družba sv. Mohorja v Celju.

Kapun, Franc, 2001. Šege in navade Prlekije skozi vse leto. Berkovci: samozaložba.

Rebula, Alenka, Prebeg, Josipa, 2018. Pristno praznično. Kozina: Inštitut Vera vase.

Koprivec, Ignac, 1939. Kmetje včeraj in danes, Narodopisne črtice iz Slovenskih goric. Lenart v Slovenskih goricah: Glavna hranilnica pri sv.

Lenartu v Slovenskih goricah.

Rudolf, Ludvik, 2012. Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh. Mala Nedelja: TD Mala Nedelja – Radoslavci.

Kotnik, Franc, 1943. Slovenske starosvetnosti, Nekaj zapiskov, orisov in razprav, Svet, Slovenska poljudnoznanstvena knjižnica, let. 1, št. 4.

Ljubljana: Konzorcij Slovenca.

Slovenski etnološki leksikon, 2004. Ur. Angelos Baš s sodelovanjem uredniških odborov.

Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Kumer, Zmaga, 2003. Koledniki prihajajo.

Celje: Mohorjeva družba.

SSKJ.

Šavli, Joško, 2008. Zlati cvet, Bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije. Bilje: Založba Humar.

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Članki v dnevnem časopisu ali revijalnem tisku Deisinger, Ema. Psiha slovenskega naroda, Slovenski učitelj, Glasilo krščansko mislečih učiteljev in vzgojiteljev, ur. Ivan Štrukelj, Založnik Fran Jaklič, Ljudska tiskarna v Ljubljani, 5. 2. 1941, l. 42, št. 2, Ljubljana 1941.

Kompoljski. Ob tepežnici, Zvonček, List s podobami za slovensko mladino, Ljubljana, 1. januar 1904, št. 12, l. 5.

Kompoljski. Tepežniki, Zvonček, Ljubljana, 1. 1.

1906, l. 7, št. 1.

Lah, Ivan. Tepežnika, Zvonček, ur. Engelbert Gangl, letnik 7, Last in založba »Zaveze avstrijsko jugoslovanskih učiteljskih društev«, Narodna tiskarna, Ljubljana 1906.

K. M., Božič pri Štajerskih Slovencih, Slovenski prijatel, Časopis za šolo in dom, leto 1857, založil in vredil Andrej Einšpieler, Celovec, 1857.

Mariborski večernik Jutra, 28. 12. 1927, l. 8. št. 196.

Mulec, Koloman, Čertice iz starodavnih časov, Novice gospodarske, obertnijske in narodske, Ljubljana, 12. julij 1856, tečaj 14, list 56.

Navratil, Ivan, Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim, v: Letopis Matice Slovenske za leto 1887, ur. Fran Levec, Matica Slovenska, Ljubljana 1887, str. 141–167.

Orlič, 24. 1. 1924, l. 4, št. 4, Ljubljana 1924.

Ožir, Špela, »Tepeški« dan nekoč in danes, Novi tednik, št. 102, leto 66, Celje, 30. 12. 2011.

Sim. Punčah, Podučne stvari, Tepežnica, Od Cerkniškega jezera, Kmetijske in rokodelske novice, 27. 12. 1871, l. 29. št. 52.

Tepežnica, Slovenski narod, 28. 12. 1889. l.

22, št. 299.

Tepežnica, Misli, Informativna revija za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji, december 1985, l. 34, št. 6.

Tomažič, Tanja, Nekatera bistvena dogajanja in pojavi na področju družbene kulture v 19. stoletju na Slovenskem, v: Slovenski etnograf 1988–1990, 33/34, Slovenski etnografski muzej 1991, str. 389–431.

Viri z medmrežja Https://www.delo.si/druzba/panorama/ je-danes-na-tepezni-dan-se-kje-zapela-siba. html [25.4. 2019].

Http://nase-zasavje.si/kresovanje-naslovenskem-veste-zakaj-gorijo-kresovi [25. 4.

2019].

Http://www.tvsrk-11.si/ri_news_det.

ASP?zs=9529 [25. 4. 2019].

Https://www.magicus.info/kolumna/irida/ nevina-djecica [25. 4. 2019].

Https://www.severint.net/2016/12/28/10fakten-zum-28-dezember/ [25. 4. 2019].

Https://de.wikipedia.org/wiki/Kindermord_ in_Bethlehem [25. 4. 2019].

Https://hr.wikipedia.org/wiki/Pokolj_nevine_ dje%C4%8Dice [25. 4. 2019].

Https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/ pricevalec-evangelija/1532-nedolzni-otroci [25.

4. 2019].

Http://www.proviprlek.si/aktualno/614pametiva-tepezni-dan-2812 [25. 4. 2019].

Http://www.marija.si/ novice/2018-12-28/1346/ [25. 4. 2019].

Http://old.radiostudent.si/print. php?sid=5303&lang=english) [25. 4. 2019].

Https://www.vecer.com/iz-sirotisnice-soodhajali-s-solzami-v-oceh-6666180 [25. 4.

2019].

281

Monika Simonič Roškar

282 »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

»friški bote, zdravi bote …« (“stay fresh, stay healthy …”) “tepežnica” or the day of the holy innocents from the end of the 19 th century to the present with emphasis on the central slovenske gorice area and its surroundings As autumn turns into winter, the sun slowly fades away, nature prepares for winter hibernation, and evenings get longer. People in rural areas still have the final tasks to perform in the fields and increasingly stay by their homes more and more. In the long evenings once spent in the failing light, they now have more time to think, talk, sing and read. This is why, with the first season of the liturgical year starting with Advent at the end of November, the new solar year beginning with Christmas, and a more subdued everyday life workwise, the late-autumn and winter season is filled by so many holidays. The first of them is Saint Martin’s Day in November, considered in winegrowing areas as the “Autumn Carnival”, followed in early December by St Barbara’s Day, St Nicholas Day (whom Slovenians call Miklavž), the Immaculate Conception of the Virgin Mary and the Saint Lucy’s Day. Then comes the time of Advent, which brings a festive atmosphere into our homes in anticipation of Christmas, followed by a few more holidays that people celebrate, according to their local traditions. Among which, three days after Christmas, on December 28th, is the Feast of the Holy Innocents, also known as “tepežnica”, which is the central topic of this text.

The most extensive and in-depth description about this custom from the Slovenian ethnic territory was written by Ivan Navratil in Slovenske vraže in prazne vere (Slovene Superstitions and Misbeliefs), published in Letopis Matice Slovenske in 1887, and by Niko Kuret in his book Praznično leto Slovencev (The Festive Year of Slovenians), published in 1989. Most of the writers who have subsequently written about this custom, quoted Kuret, so for the last decade, there have been almost no written sources that highlight the development and changes of this custom. This is precisely what prompted me to start writing an expert article about celebrating “tepežnica,” or the Feast of the Holy Innocents, from the end of the 19th century to the present day. In the article, I use some sources that were, until now, not yet published in professional ethnological literature, especially newspaper articles, and mostly oral sources

Monika Simonič Roškar »Friški bote, zdravi bote …«

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

or testimonies of informants of different ages for the last decades, through which we can gradually create the image or genesis of this custom from the end of the 19th century to the present, with emphasis on the smaller area of Central Slovenske gorice, i.e. the parishes of Sv. Andraž v Slovenskih goricah, Sv. Anton v Slovenskih goricah and Sv. Jurij ob Ščavnici, where this custom is still quite alive compared to other parts of the Slovenian ethnic area. In some parts the research exceeds the aforementioned area, since spiritual culture does not know any sharp borders, the sources available to me in these areas highlight the customs in the wider area as well, and it would be a pity not to include them in the text. Similarly, there are some descriptions of this custom in urban areas, which at first glance do not appear to fall within the scope of the article that presents the image of “tepežnica” in a rural environment, but we soon discover that they significantly complement the image of the countryside custom, since the origin of the custom in both cases is the same.

In the text, therefore, various written sources are used from the end of the 19th century to the present day, in which we learn about the development of the custom and how it changed. This has been especially evident in recent decades and is the result of a new social system after the end of World War II, which has brought about major changes to the Slovenian way of life, including spiritual and social culture, which include celebrations during the festive time of year.

The post-war period of celebrating “tepežnica”, in addition to the above mentioned written sources, is presented by the oral sources or the testimonies of my co-speakers, which are mostly written as literal quotes, as they are the best approach for authenticity, genuineness and the reality of this festive day. Co-speakers, whose particulars are provided at the end of the text, first indicated by their names, because I believe that their narrative, that way, is even more inducted into the text considering the place and time and the reader can, reading the narrators´ names, more authentically feel the emotional involvement of the narrators as told by their story. In the text, I have also tried to highlight some of the ethno-psychological aspects of the aforementioned custom in recent decades that have not been given so much attention by other writers. This was mainly due to my personal contact and conversation with the co-speakers, whom I directed with questions that asked about their personal, emotional attitude towards this holiday as much as was still alive in their memory.

283

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

N E V E N K A KO R P I Č Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož nevenka.korpic@gmail.com

Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja na ormoškem območju nosečnost Rojstvo otroka je eden izmed najpomembnejših in najlepših dogodkov v življenju staršev in družine. Nekoč bogat zaklad ljudskih šeg in običajev, povezanih z rojstvom otroka, odhaja v pozabo. Do šestdesetih let 20. stoletja so bili običaji, povezi s prihodom otroka na svet, odvisni od statusa družine in območja – podeželje ali mesto.

Kmečke ženske ormoškega podeželja so imele po navadi več otrok kot mestne, ormoške. V splošnem so pomenili otroci za družino blagoslov in srečo. Če je v ljudskem vraževerju ženska pomenila nesrečo, pa so verjeli, da je bila med kmeti noseča ženska pravi blagoslov za družino.1 1

Radešček, 1984, str. 145.

285

Nevenka Korpič

286 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Na naraščaj so mislili že pred in med poroko. O bodočem naraščaju so v Svetem Tomažu verjeli naslednje: »Ko gresta ženin in nevesta k poroki, mora nevesta vzeti s sabo pšenična zrna in jih skrivoma vreči v vodo. Kolikor zrn pade v vodo in potone, toliko let žena ne bo rodila otrok.«2 Menili so tudi, »da srečo pri otrocih lahko dosežejo s tem, da mora nevesta med potjo v cerkev med otroke, če jih zagleda, vreči denar«.3 Ženske so izvajale še druga magična dejanja, da bi rodile zdrave otroke, nekatere pa celo magična dejanja proti nosečnosti.

Na podeželju je bilo med ženskami znanih veliko zagovorov, »coprnij« in »zdravilnih metod« za zanositev. V okolici Ormoža, v Pavlovcih, »je zlezla nevesta, ko je prišel ženin ponjo na dom, za toliko klinov po lestvi navzgor, kolikor je hotela imeti otrok v zakonu«.4 Rojstvo otroka naj bi napovedovala razna znamenja, v katera ljudje še danes verujejo, npr. krst bo, če se na mizi prelije vino ali razbije kozarec.5 Veliko otrok napovedujejo tudi polni orehi, lešniki.6 Še danes velja, da bodo pri hiši, kjer si štorklje delajo gnezdo ali nad katero letijo, dobili dojenčka.7 Neplodna ženska je veljala za »jalovo« in je navadno neporočena ostala pri hiši kot dobra teta. Veljavo je imela le plodna ženska.

Najpogosteje so kmečke žene za plodnost romale na razne božje poti, da bi si izprosile in dobile otroka. Hodile so tudi k starejšim ženskam po nasvete. Proti slabemu počutju so kuhale in pile domače kamilične čaje. Dober nasvet je bil, da »se je morala žena pregreti na peči in piti vino«.8 Zakon brez otrok je veljal za slabega. Predvsem za prvega otroka so si želeli, da bi bil deček, ki naj bi nasledil gospodarja. Noseča ženska in mlada mati je imela na podeželju poseben ugled, pa tudi otroci so bili v družini ali na vasi v »posebni milosti«.9 Med nosečnostjo ženska ni smela opravljati določenih del in uživati nekaterih jedi, veliko je morala jesti in piti ter se ni smela dotikati posameznih predmetov. Če si je nosečnica kaj zaželela, so ji morali ustreči. Hkrati so verjeli, da se bo otroku, če si bo nosečnica 2 3 4 5 6 7 8 9

Prav tam, str. 157.

Prav tam, str. 158.

Prav tam, str. 147.

Inf. Ana Ratek.

Inf. Anica Jaušovec.

Inf. Pavla Lah. Vaupotič, 1993, str. 120.

Inf. Ana Ratek.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

kaj zaželela in se ob tej misli dotaknila določenega mesta na telesu, na tem mestu naredilo znamenje. Jesti ni smela npr. sliv in češenj, saj bi se otroku na telesu poznalo znamenje, t. i. »znamenka«.10 Ob tem pa je morala skrbeti tudi za svoje obnašanje, ki ni smelo škoditi otroku, »ni smela krasti, lagati, posebej jesti je morala za dva«.11 Verjeli so še v nekaj vraž, povezanih z nosečnico in otrokom: »Če je nosečnico pekla zgaga, je bil to znak, da bo imel dojenček veliko las.

Spol so prerokovali in ugotavljali po določenih znakih nosečnice. Ženska, ki nosi otroka visoko, bo imela deklico, tista, ki nosi nizko, bo imela dečka. Tudi pegast obraz matere je pomenil, da bo povila deklico.«12 Nosečnica je morala ponoči veliko počivati, sicer otrok ponoči ne bo spal. Ko je šla ženska rodit, so rekli, da gre v Rim. rojstvo Rojevanje otrok ima izjemen socialni pomen in okrog tega dogodka so se v družbah razvili različni obredi ter običaji. Sprva je porodna pomoč temeljila na solidarni pomoči med vaškimi ženskami, ki so najprej v družinskem krogu, kasneje pa povsod, kjer so bile potrebne, pomagale pri porodu. Tisto, ki si je z izkušnjami nabrala največ znanja in si je v okolju pridobila največji ugled, so ob rojevanju poklicali na pomoč.

Ko se je izoblikoval babiški poklic, so to nalogo začele opravljati izobražene babice. Ormoške babice so še do srede šestdesetih let prejšnjega stoletja skoraj vedno samostojno pomagale porodnicam spravljati na svet otroke, tako na podeželju kot tudi v Ormožu.

Kljub babiški pomoči pa so nosečnice z magičnimi dejanji hotele »pričarati« lahek porod.13 Porodi so bili težki, trajali so več ur ali tudi več dni. Po babico je šel navadno mož. V kmečkih družinah so bile razmere za porodnice včasih zelo slabe. Do okrog leta 1965 ženskam še na misel ni prišlo, da bi šle rodit v bolnišnico. Bil je drugačen čas, saj so ženske opravljale kmečka opravila do zadnjega dne, pogosto jih je porod presenetil in so tudi zato rojevale kar doma. Hude »krvavitve ob porodu so preprečevali z mrzlimi obkladki in zniževanjem vzglavja«.14 Uspešnost poroda je bila zelo odvisna od babice, saj je 10 11 12 13 14

Inf. Pavla Lah. Inf. Anica Jaušovec.

Inf. Pavla Lah. Inf. Ana Ratek.

Korpič, 2018, str. 9.

287

Nevenka Korpič

288 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

bila prisotna samo ona, brez zdravnika. Očetje niso prisostvovali pri porodu, ampak so čakali v sosednji sobi. Domači so pomagali babici pri porodu na različne načine, npr. »ji segreli vodo, prinesli brisače, kakšne pripomočke ipd.«.15 To je bil čas, ko so ženske povprečno rodile tri do štiri otroke, nekatere tudi sedem, osem ali celo več otrok.

Mlajšim otrokom so rekli, da je dojenčka prinesla štorklja. Babice so novorojenčka takoj pokazale materi in ji povedale spol. Mož se je od veselja in ponosa napil, posebej, če je dobil sina. Če je otrok ob prihodu na svet močno zajokal, so rekli, da bo pevec.

Nekoč so imele ženske na podeželju veliko otrok. Predvsem v revnih družinah niso bili posebej veseli novega družinskega člana, če je bilo pri hiši že veliko otrok. V takih primerih se je ženska odločila za skrivni splav, čeprav je ta veljal za smrtni greh. Če je otrok kmalu po porodu umrl, so bili prepričani, da mu je bilo tako pač usojeno.

Novorojenčkovo smrt so si razlagali tudi kot posledico neupoštevanja določenih prepovedi oziroma zapovedi pri nosečnici med nosečnostjo.

S tem so si razlagali tudi otrokovo bolezen, njegov slab značaj, telesno hibo ipd.

Navada je bila, da so porodnice nekaj dni po porodu še počivale v hiši, a so morale že čez čas ponovno poprijeti za delo. Od njih se je pričakovalo, da so se čim prej spet vključile v vsa hišna opravila. Po verskem prepričanju porodnica kot nečista ženska kak teden ni smela spati z možem. Po porodu je morala skrbeti, da je imela dovolj mleka ali da je izgubljeno mleko dobila nazaj. Jesti je morala močno hrano, npr. »kurjo juho, ki naj bi ji povrnila moč in s tem poskrbela, da je imela dovolj mleka za novorojenčka«.16 Občasno je popila malo rdečega vina, saj so rekli, da naj bi to bilo »dobro za kri«.17 Tako je bilo vse do sredine šestdesetih let 20. stoletja, ko so tudi nosečnice s širšega ormoškega območja začele rojevati v porodnišnici. skrb za novorojenčka Tudi z novorojenčkom so bila povezana razna dejanja, ki naj bi mu prinesla srečo in zdravje ter ga obvarovala pred hudobnimi, zlimi duhovi. Znane so številne šege, povezane s porodno posteljico in popkovino. Porodno posteljico so zakopali ali zažgali, popkovino pa 15 Prav tam, str. 9.

16 Inf. Ana Ratek.

17 Inf. Pavla Lah.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 289

→ Radovedni otroški pogled. Okolica Ormoža, sredina 20. stoletja. Iz zapuščine fotografa Antona Kosija, Lahonci.

Fotodokumentacija Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, enota Ormož.

»so zavozlali in shranili v škatlo. Ob svojem petem letu je moral otrok popkovino sam razvozlati, da je pokazal, kako močan je.«18 Ob skrbi za otrokovo zdravje so bili pomembni tudi obred prvega kopanja novorojenčka, dajanje imena otroku in obred krsta.

Po rojstvu so otroka najprej obrisali s pleničko, skopali pa so ga šele tretji dan v lesenem koritu, npr. nečkah. Ker so verjeli v uroke, so ga morali zavarovati pred njimi. Verjeli so, da ima mrak negativen vpliv na otrokovo zdravje. Tako ga »niso smeli previjati v mraku ali v mraku hoditi z njim okrog, prav tako tudi plenic niso smeli sušiti v mraku. Mrak naj bi po njihovem prepričanju vplival na otrokov spanec, otrok lahko zaradi izpostavljanja mraku kriči, ponoči joka ali celo zboli.«19 Otroka pred dopolnjenim enim letom tudi ni smela obsijati luna, ker bi ga v nasprotnem primeru »luna nosila«20. Prav tako so verjeli, da »če imajo pri hiši majhnega otroka, pa se obiskovalec ne usede, otrok ne bo spal več dni, saj naj bi mu obiskovalec odnesel spanec«.21 Dojenčke so varovali pred hudobnimi pogledi starejših žensk, ki bi jih lahko »obrale«.22 »Na Humu je živela ženska z malo hčerko. Pa je enkrat prišla k njej soseda, ki je nikdar 18 19 20 21 22

Vaupotič, 1993, str. 122.

Inf. Štefka Jurkovič.

Inf. Pavla Lah. Inf. Štefka Jurkovič.

Inf. Zalika Kukec.

Nevenka Korpič

290 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

do takrat ni prišla nič prosit. Zdaj pa jo je prosila, da ji naj da kvas.

Seveda ji ga je ženska dala. Od takrat dalje pa je njej otrok vedno jokal, hiral in po telesu so deklici začele rasti dlake. Ženska je šla k zdravniku, pa ji je rekel, da je deklica zdrava. Ker pa je otrok še naprej jokal, je mama šla k starejši ženski v vasi, ki so ji tudi pravili coprnica. Ta ženska je prišla otroka pogledat in je rekla: Otrok je obran, ker samo hira in ima po telesu veliko dlak. Če je za smrt, vam jaz ne morem nič pomagati. Če pa samo za trpljenje, pa bom. Materi deklice je naročila: Idite na pokopališče in na treh grobovih utrgajte tri rože, te pa idite v potok po vodo in tri kamne.

Rože in kamne prekuhajte v tej vodi in v njej okopajte otroka. Vse to je mama naredila. Nato je ženska rekla, da bosta šli skupaj na križpotje. Tam bosta narisali krog in v njega zakurili ogenj in ta hudobna ženska, soseda, se bo prišla očistit. Mama ni hotela iti, ker je bila ta ženska njena soseda. Zato je zdravilka, coprnica, šla sama.

Potem ji je povedala, da se je prišla ta ženska res očistiti. Deklica pa je ozdravela.«23 Bali so se tudi, da bi stare ženske, za katere so menili, da so »coprnice, otroku ves hasek odnesle«.24 Zanimiva je zgodba o tem, kako je bila deklica »obrana«: »Ko sem bila mala, sem bila obrana. Nedaleč od nas je živela ena ženska, ki je imela sina, isto tak starega, kak sem bila jaz. Pa je ženska hodila k nam. Te je začela ob mraki k nam hoditi. Stalno je jamrala, kak je boga, pa da nima kaj dati deci za jesti. Te pa je z nohti strgala po stolih, pa si izpod nohtov pucala in v žep davala. Te pa so njeni pubeci bli bolj zdravi in debeli. Moja mama pa se je je začela izogibati. Mama je rekla, da to ni bilo dobro, ker sem jaz bila sloka.

Mama je rekla, da mi je ona hasek jemala, pa svoji deci davala. Ko je mama vmrla, je zopet prišla k nam. K nam je hodla večer, ko je bil puni mesec. Stalno je k nam hodla in si stvari sposojala: cuker, kvas, sol. Pravla je, da doma nima nič in da je dobla obisk. Pa sem ji od kraja posojala. Te pa so mi drugi povedali, da ji ne smem nič dati, ko pride k nam, kda gre mesec gor. Začela sem se zaklepati.

Ona še je stalno prišla k nam, me zvala, samo jaz ji nisem odprla.

Enkrat, ko je že bla stara, pa mi je rekla, da jo je njena mati navčila čarovnije. Te pa je mogla iti ob polnoči na britof rože nabirati in čaj iz njih kuhat. Kda pa je vmrla, pa sem šla na pogreb pa ji rože v 23 Korpič, 2017, 54.

24 Inf. Zalika Kukec.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Zadovoljni otroški pogled. Okolica Ormoža, sredina 20. stoletja. Iz zapuščine fotografa Antona Kosija, Lahonci.

Fotodokumentacija Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, enota Ormož.

trugo dala. Nikdar je več nisem sanjala.«25 Na otrokovo prihodnost so poskušali vplivati tudi s polaganjem raznih predmetov pod njegovo glavico ali med pleničke, npr. »knjige, da bi bil učen, denar, da bi bil bogat, ali rožni venec, da bi bil zdrav, pa tudi pobožen«.26 Dojenčku niso smeli postriči nohtov do krsta, ker bi to prineslo nesrečo. Tudi po krstu so hoteli otroka obvarovati na različne načine. Posebno pozornost so npr. posvečali rasti in striženju las. Prvič so lahko otroka postrigli šele ob njegovem prvem letu starosti. Takrat so mu tudi prvič postrigli nohte, do takrat so mu jih grizli. zakrament krsta Zaradi rojevanja doma, pomanjkljivih higienskih in slabih zdravstvenih razmer je bila umrljivost otrok še po drugi svetovni vojni precejšnja. Ljudje na ormoškem podeželju so se bali, da bi otrok umrl nekrščen. Zato je bil krst pomemben obred takoj ob rojstvu.

Novorojenčka so nesli v cerkev h krstu že tretji dan po rojstvu, da »ne bi odšel na drugo stran nekrščen«.27 Mama je ostala doma, otroka pa sta nesla v cerkev h krstnemu obredu boter oziroma botra in babica.

25 Korpič, 2017, 57.

26 Vaupotič, 1993, str. 122.

27 Inf. Pavla Lah.

291

Nevenka Korpič

292 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Središka babica Otilija Novak drži v rokah dojenčka.

Središče ob Dravi, v štiridesetih letih 20. stoletja. Hrani: družina Ožek, Ormož.

Če je bil otrok slaboten, so poklicali župnika in ga krstili doma.

Z otrokovim krstom je bilo povezanih veliko šeg. Za krstnega botra oziroma botro so navadno prosili kakšnega bogatega sorodnika, včasih tudi uglednega vaščana, npr. peka, velikega kmeta ipd., ali celo soseda.28 Njegova naloga je bila, da naj bi v primeru, če bi se staršem kaj zgodilo, skrbel zanj. Tudi pozneje je boter moral skrbeti za otroka in z nasveti pomagati staršem pri otrokovi vzgoji. Krstnega botra 28 Ormoški zdravnik dr. Otmar Majerič je bil boter okrog stotim ormoškim otrokom. Op. avtorica.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Otroka peljejo h krstu. V naročju ga drži Otilija Novak, babica iz Središča ob Dravi. Središče ob Dravi, v štiridesetih letih 20. stoletja.

Hrani: družina Ožek, Ormož.

je navadno šel prosit oče. Še danes velja, da ni dovoljeno odkloniti botrstva. Botri so določili otrokovo ime, prvorojencu navadno po očetu ali botru, hčeri po materi, naslednjim otrokom pa po svetnikih, ki so godovali na dan njihovega rojstva oziroma v bližnjih dneh v koledarju naprej. Nezakonskim otrokom so prav tako podelili ime po svetnikih ali pa jim ga je izbral župnik.

Botri so bili dolžni poskrbeti, da je imel otrok vse potrebno za krst. Za krst so ga oblekli v najlepše, kar je družina premogla. Pogosto je imela družina krstno oblačilo skrbno shranjeno za krst vseh otrok.

Krstno darilo botrov je bilo krstno platno, to je križmank. Prvotno je bilo v obliki kosa platna, pozneje pa bele srajčke. Z njim so pokrili otroka, ko so ga nesli h krstu. Verjeli so, da »odganja zle duhove«.29 Belo platno je duhovnik pri krstu blagoslovil, ga položil na otrokovo glavo in z njim zaščitil maziljeno mesto. Na poti v cerkev so botri nesli tudi krstno svečo. Če so šli peš, »so hodili hitro, da bi bil tudi otrok, ko odraste, hiter«.30 Premožnejši so se peljali s kočijo. Krst je bil navadno zjutraj po maši. Če je otrok pri krstu močno jokal, so rekli, da »bo pevec«.31 Po krstu so šli v zakristijo, kjer so se zahvalili župniku in mu plačali za obred. Pred hišo so botro ali botra in babico pričakali mati 29 Inf. Štefka Jurkovič.

30 Inf. Pavla Lah. 31 Inf. Štefka Jurkovič.

293

Nevenka Korpič

294 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ter drugi domači. Botra je vprašala mater: »Mati, kaj želiš, krščenika ali židova? Mati ji je odgovorila, da krščenika, ga poklicala po imenu ter ga vzela v roke.«32 Po krstu so pripravili krstno slavje, krstitke. V prazničnem krstnem oblačilu je otrok ostal oblečen ves dan. Botra so med letom pogosto povabili na dom, posebej ob praznikih, se skupaj pogovarjali o otrokovi prihodnosti in boter je otroka priložnostno obdaroval.

Velika noč in božič sta bila tista praznika, ko bili otroci obiska botrov še posebej veseli.

Ko so od sredine šestdesetih let 20. stoletju ženske na ormoškem podeželju začele rojevati v porodnišnici, so se običaji, povezani s prvimi dnevi po rojstvu, spremenili. Prišlo je v navado, da so nesli otroka h krstu šele po nekaj mesecih.

32 Vaupotič, 1993, str. 123.

↑ Spomin na sveti krst.

Okolica Ormoža, leta 1939. Iz zapuščine fotografa Antona Kosija, Lahonci.

Fotodokumentacija Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, enota Ormož.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

trosenje slame Na ormoškem območju je še danes navada, da ob rojstvu otroka potrosijo slamo po dvorišču in okrog hiše. Nekoč je veljalo za sramoto, če se je otrok rodil neporočeni materi. Sosedje so to sramoto drugim vaščanom razglasili tako, da so potresli perje od materine hiše do hiše domnevnega očeta. V zadnjem desetletju so začeli ta običaj obujati v nekoliko spremenjeni obliki. Ljudje verjamejo, da natresena slama družini novorojenca in dojenčku prinaša srečo. S slamo posteljejo okrog hiše ponoči, po rojstvu otroka. Ko jih člani družine slišijo, jim ponudijo pijačo in hrano, da nazdravijo ob prihodu dojenčka.

Tisti, ki slamo nasteljejo okrog hiše in po dvorišču, se seveda ob tem neizmerno zabavajo, domači pa se zabavajo naslednji dan, ko morajo vse to počistiti.

Navada je tudi, da se novorojenčka »zapije« že kmalu po porodu oziroma se od novopečenega očka pričakuje, da bo takoj po porodu s prijatelji »zalil« rojstvo otroka. babištvo na ormoškem območju Podatke o ormoških babicah imamo že iz druge polovice 18. stoletja.33 Okrožni urad Maribor je leta 1777 z dopisom obvestil ormoško mestno občino, da morajo vsa mesta, ki še nimajo nastavljene izkušene babice, takšno nastaviti v roku dveh mesecev. Če mestu to ne ustreza, smejo poslati na šolanje v Gradec neko kandidatko. Odgovor mestne občine se je glasil, da je Ormož revno mesto, bolj podobno večji vasi, in si ne bo moglo privoščiti šolane babice. Razlog za to je, da že izšolane babice v okraju nimajo, drugič pa bo zaradi narave dela nujno, da bo babica znala govoriti slovenski jezik, ki ga uporabljajo tukajšnji ljudje. Mesto si sploh ne more predstavljati, kje naj dobi pošteno plačo za nastavitev izšolane babice. Izmikanje mestne oblasti ni dosti pomagalo, saj je mesto kmalu zatem babico moralo nastaviti.

V medicinsko-topografskem statističnem popisu ormoškega območja iz leta 1842 so med drugim navedeni podatki o babicah v okrajih Velika Nedelja in Ormož.34

33 Hernja-Masten, 2005, str. 262.

34 Hernja-Masten, 2005, str. 264–266.

295

Nevenka Korpič

296 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Okraj Ormož:35 »V okraju delajo tri babice, kljub velikosti okraja je ena preveč, glede na to, da so v bližnjem okolišu trije izprašani porodničarji.

Terezija Hofer je leta 1809 diplomirala v Gradcu, stanuje v mestu Ormož in je dejansko okrajna babica. Iz okrajne blagajne dobiva za delo 40 goldinarjev. Ženske so z njenim delom zadovoljne.

Jožefa Hartman je diplomirala v Gradcu leta 1822, stanuje pri Sv. Miklavžu. Preživlja se z lastnim zaslužkom in se do sedaj ljudje nad njenim delom niso nikoli pritožili.

Prav tako v Središču ni od države nastavljena Marija Kolerič.

Zato ne prejema nobene denarne podpore, niti od okraja niti od trške občine Središče, ampak je njen zaslužek odvisen od njenega dobrega dela.« Okraj Velika Nedelja:36 »V tem okraju delajo tri babice. Glede na velikost tega okraja je prav gotovo ena babica preveč, saj je iz hribovskih predelov niti 35 Prav tam, str. 264–265.

36 Prav tam, str. 266.

↑ Babiška diploma Jozephe Wallner z medicinskokirurškega liceja v Gradcu, 10. april 1815.

Original hrani: ZAP, Zbirka listin, št. 195.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ne pokličejo k porodu. Povsem dovolj bi bili že dve, da bi pokrili potrebe v vseh vaseh. Predvsem zaradi oddaljenosti krajevnega kirurga od vasi in gradu Velika Nedelja, nezaupanja do njegovega dela in prezaposlenosti kirurga iz sosednjega Ormoža pa imajo tako vse tri dovolj dela.

Naziv okrajne babice ima Rozalija Rekuschag iz Cvetkovcev in je diplomirala v Gradcu. Za delo prejema iz okrajne blagajne le 12 goldinarjev. Marija Brenholz iz Savcev je diplomirala v Mariboru, Uršula Haiser je diplomirala v Gradcu, toda po njo pridejo le v skrajni sili, saj je bilo že več pritožb na njen slab odnos do ljudi.« O srediških babicah piše Fran Kovačič v kroniki o trgu Središče, kjer navaja:37 »Poleg zdravnika je za zdravstveno stanje ljudstva velike važnosti babica za porode. Tudi v tem oziru je vlada Jožefa II. marsikaj zboljšala. Zaukazala je, da se morajo babice zadostno poučiti, kako treba pomagati pri porodih, in je silila na to, da se le izkušene babice smejo klicati na pomoč. 10. junija l. 1781 je vlada izdala pouk za babice pri krščevanju. Seveda so vladine naredbe zadele na mnogoteri odpor med ljudstvom; iz različnih vzrokov niso imele matere pravega zaupanja do „izkušanih“ babic in še do današnjega dne se niso mogle povsod uveljavljati.

L. 1978 je okrožna oblast brezpogojno zahtevala, da se v Središču mora nastaviti izkušena babica, vsled tega je ormoška gosposka 20. januarja i.l. naročila, naj magistrat izbere primerno žensko, da gre k poučnemu tečaju v Maribor, najboljše takšno, ki že ima v tem kaj prakse.

Magistrat je poslal neko Heleno Dečko, a ker je ta bila že prestara, jo je ormoški oskrbnik poslal domu in naročil magistratu, da takoj še isti dan pošlje drugo sposobno osebo, ako bi pa to zamudil, ji bo pozneje moral sam plačati vožnjo v Maribor.

Središki magistrat se ni zmenil za to. 9. febr. 1798 je morala ormoška gosposka znovič ostro podregati in je poslala na občinske stroške tjekaj posebnega sela, ki je ostal tako dolgo v Središču, da so določili sposobno žensko za tečaj. Konečno je 11. februarja ormoška gosposka „vzela na znanje“, da je za to določena Kata Kralj (Kreelius). Ker so zamudili priliko, s katero bi se bila lahko peljala iz Ormoža, so jo morali na svoje stroške peljati v Maribor in ji dati 37 Kovačič, 1910, str. 192.

297

Nevenka Korpič

298 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

potrebne novce za potrošek.

Imenovana Dečko je vkljub temu še naprej pomagala pri porodih, vsled česar je ormoška oblast naročila magistratu 18. julija 1798, da ji to prepove in pazi, da bodo matere klicale le izkušano babico Kralj. Dne 23. septembra i.l. naroča magistratu, da izkušani babici poskrbi stanovanje, in zopet opozarja, da nobena neizkušena babica ne sme izvrševati tega posla.

Naslednja leta je tedaj imel trg izkušano babico, ki je imela prosto stanovanje v trški hiši št. 142 (sedaj št. 1). Opravila pa ni imela ta babica skoraj nikakršnega. Da pri središkem magistratu niso bili ravno posebno natančni v tem oziru, spričuje opetovano karanje od strani graščinske gospode. Tako je 18. julija 1798 bilo prepovedano jemati druge babice, kakor le izkusane, a magistrat se ni zmenil zato in je pustil še nadalje neizkušano babico Heleno Dečko opravljati njeni posel, vsled česar pravi grašč. dopis z dne 22. septembra 1798, da je doslej sicer že bila znana neposlušnost sred. magistrata, a so mu zaupali vsaj v tem, kar se tiče javnega blagra, a sedaj se je pokazalo, da i tu ima le ime magistrata, v resnici pa nič ne dela.

Tudi drugače je imela ta babica vsakovrstne sitnosti. 7. maja 1802 naznanja ormoška sodnija, da se je babica Katarina „Kreljusin“ pritožila, in šumar središki je to potrdil, da ji je Ana Borko na svoji (Borkovičini) hiši, ki ji je odkazana za stanovanje, snela vsa okna in vrata, tako da s svojimi otroki ne more od mraza obstati v hiši, zato se naroča magistratu pod najostrejšo odgovornostjo, da takoj na stroške zatoženke popravi vse, kakor je bilo prej, Ano Borko pa takoj zapre in obsodi, obsodbo pa odpošlje v Ormož, obenem z zagovorom, zakaj ni takoj preiskoval pritožbe tožiteljice in ji pomagal.

Kako je magistrat izpolnil to povelje, ni znano. Vsekako je bila ta izkušena babica zelo nepriljubljena. Proti njej so se l. 1802 pritožili tržani Nik. Kočevar, Jož. Jakl, Jakob Plepelec, Filip Antolič, Mih. Poljanec. Obravnava je bila napovedana 6. julija i.l. v ormoški graščini. Predmet tožbe ni razveden iz dotičnih listin, bržkone je ženska imela precej hud jezik. Marko Kralj (Krelius), njen mož, je pa junija 1802 tožil Marijo Borko in njenega sina Jakoba, da sta grdo ravnala (Mißhandlung) z njegovo ženo. Obravnava je bila napovedana 22. junija. Izid ni znan.

Opravila torej ta „izkušena babica“ ni imela veliko, matere so rajši klicale svoje navadne babice, katerim so bile vajene. Sicer pa

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 299

mrtvaške knjige tistega časa ne zaznamujejo ravno veliko nesrečnih porodov, ki bi se končali s smrtjo. Po eden tak slučaj je zaznamovan l. 1729, 1737, 1741, 1755, 1758, 1761, 1764, 1765, 1768, 1769, dva slučaja 1788, dva slučaja 1790, 1805 trije slučaji.

Do l. 1825 babice niso zaznamovane v krstnih knjigah, a l. 1825 je zaznamovanih kar 9 babic, torej je na 7 mater po priliki prišla to leto po ena babica, ker je l. 1825 bilo 65 porodov. Šele od l. 1839 se v krstnih knjigah redno zaznamuje, je li babica izkušena ali ne.

Od l. 1839 do 1900 nahajamo v krstnih knjigah naslednje izkušene babice: Liza Zorec (1839), Marija Kolarič (1839), Agata Žabnek (1841), Marija Rakuša, Liza Zobovič (1856), Ana Masten (1867), Ivana Hoffer, pozneje omožena Hanželič (na Grabah, 1868), Ana Horvat (1886, pozneje omožena Zollenstein), Liza Glavnik (1894), Katarina Lesnikar (1894, v Trnovcih v macinski župniji).

Po l. 1830 se število babic zmanjšuje, izkušene babice polagoma prevladujejo, okoli l. 1856 že v večini slučajev pomagajo izkušene babice, novejši čas so neizkušane tako redke, kakor so bile pred 100 leti izkušane.« V mestu in okolici Ormoža so bile izkušene in celo diplomirane babice že v stari Jugoslaviji, na hiši so imele tablo z napisom. Znane starejše ormoške diplomirane babice pred drugo svetovno vojno so bile: Kuharičeva, Polakova, Majcenova pri Tomažu, Jožica Radoš za zahodni del ormoške občine in Marija Zadravec za vzhodni del Ormoža, za Ivanjkovce, Loperšice in Pavlovce. Zelo znana babica na ormoškem območju v drugi polovici 20. stoletja pa je bila tudi Marija Caf iz Ivanjkovcev. Leta 1910 so v srediških krstnih knjigah navedene naslednje babice:38 Helena Škorjanec, Elizabeta Glavnik39, Katarina Glavnik40, Marija Bezjak, Marija Vesenjak, Helena Mlinarič, Marija Lašič in Ana Ivanuša. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je babištvo prevzela domačinka Otilija Lah, poročena Ožek (1887−1969). Babiški poklic je opravljala do upokojitve (decembra 1960), ko jo je zamenjala Kristina Čavničar (r. 1932), poročena Janežič, iz Grab. To je bila zadnja klasična babica v središki župniji, ki je delala še po letu 1970. Zadnja 38 Krnjak, 2010, str. 539.

39 Elizabeta Glavnik, rojena Kunst, v Obrežu leta 1866, umrla leta 1935, po domače Vračovka.

Bila je preizkušena babica. Z babištvom se je ukvarjala še v visoki starosti. V: op. 33.

40 Katarina Glavnik, rojena Ploh, v Središču leta 1866, umrla leta 1952, po domače Kupčekova. Bila je preizkušena babica. Še po prvi svetovni vojni sta pri porodih pomagali obe, Vračovka in Kupčekova. V: op. 33.

Nevenka Korpič

300 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

leta pred upokojitvijo je po domovih opravljala patronažno službo.

Tako kot danes so tudi takrat babice skrbele za ženske v nosečnosti, med porodom in v poporodnem obdobju. Postopoma pa so dobivale tudi pomembno vlogo v zdravstveni vzgoji žensk, njihovih družin in širše skupnosti. Hudo je bilo v družinah, kjer sta se poročila hlapec in dekla, saj je bila njuna družina povsem odvisna od gospodarjev. Babice so potrebovale veliko časa, da so se prebile do oddaljenih kmetij. Ceste so bile slabe, veliko je bilo blatnih klancev, po okoliških hribih pa veliko revščine. Tudi alkoholizma ni manjkalo.

Drugače je bilo na ravninskem delu, kjer so bile večje kmetije in so kmetje dokaj dostojno živeli.

Zelo dolgo babice niso za svoje delo dobivale plačila in so pomagale zastonj. Plačila so bila odvisna od usmiljenja družin, ki so jim podarile npr. jajca, kruh, kakšno kokoš ipd. Babice so bile prisotne pri obredu prvega kopanja novorojenčka. Primarno pa so spremljale otrokovo zdravje in skrbele zanj v prvih dneh in tednih njegovega življenja.

Najbolj znana ormoška babica je bila Jožica Radoš, ki jo Ormožani pomnimo kot Radoševo babico. Poklic babice je opravljala 40 let, od leta 1932 do 1972.41 Po končanem šolanju je bila najprej zaposlena v mariborski bolnišnici. Po opravljeni praksi je dobila prvo zaposlitev kot babica za območja Gorišnice, Cvetkovcev in Velike Nedelje. Med drugo svetovno vojno je bila njena družina izseljena na Hrvaško. V tem času je opravljala babiško službo v Zlataru v Hrvaškem Zagorju in Krapini. Po drugi svetovni vojni se je z družino vrnila in stalno naselila v Ormožu ter se tukaj tudi zaposlila kot terenska babica.

Nosečnice so po potrebi prihajale na preglede peš domov k babici v Ormož ali pa jih je obiskovala sama na domovih. Pri svojem delu je uporabljala različne instrumente, npr. škarje, kateter (s katerim je dojenčku iz pljuč potegnila sluz, če jo je imel), rokavice, pincete, lizol (tekočino za razkuževanje), metrski trakec (za merjenje dojenčkove velikosti), tehtnico za tehtanje novorojenčka ipd. Vse skupaj je imela pospravljeno in pripravljeno v veliki črni torbi. Od doma je nosila vse, od rjuh, plenic in najnujnejše opreme za novorojenčke, saj ni nikoli vedela, kakšne bodo razmere v hiši, kamor so jo poklicali. Ko so jo poklicali na teren k porodnici, je vzela torbo in druge stvari ter ji odšla pomagat. Ob poklicu babice je morala nehote opravljati še delo socialne delavke. Bili so primeri, ko je morala iz svoje shrambe 41 Inf. Nadica Granduč.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

kaj vzeti, da so lahko po porodu porodnici ponudili vsaj toplo juho.

Po terenu je hodila peš ali se vozila s kolesom, tudi z vozom so se kdaj pripeljali ponjo, ne glede na vremenske razmere, tudi pozimi in po snegu. Na avto niti pomisliti ni smela, saj teh sprva še ni bilo, pa tudi po letu 1960 jih je bilo zelo malo; asfaltiranih cest tudi ni bilo.

V času dela Radoševe babice so bili splavi prepovedani. Na skrivaj so jih opravljale »vaške mazačke« z raznimi zvarki ali tehničnimi pripomočki. Zaradi nestrokovno opravljenega splava je pogosto nastopila zastrupitev, posledično tudi smrt. Zaradi velikega števila abortusov v takratnem času se je Radoševa babica usmerila v družinsko svetovanje o zaščiti pred nezaželeno nosečnostjo. To je bila ena težjih nalog tako zanjo kot za družino. Velikokrat je poudarila, da si je prizadevala za individualno obravnavo oskrbovanca in skrb za njegovo telesno, duševno, socialno ter duhovno počutje. Radoševa babica je v svoji delovni praksi na svet pomagala več kot 4000 novorojenčkom in porodnicam lajšala porodne ter poporodne težave.42 Na začetku šestdesetih let so začele ženske z ormoškega območja vse pogosteje rojevati v bolnišnici, Radoševa babica je začela opravljati patronažno službo in skrbeti za novorojenčke po prihodu iz bolnišnice.

Ustanavljati so začeli tudi posvetovalnice za žene in otroke, kjer so dodatno delale tudi medicinske sestre in babice s terena. Del te službe je bila tudi Radoševa babica. Z vsakodnevnim neposrednim terenskim delom s porodnicami, otroki in svojci je prispevala k večji kakovosti, prepoznavnosti in krepitvi vloge zdravstvene nege. Na vse je prenašala svojo pozitivno energijo in jih s tem opogumljala ter spodbujala v težkih trenutkih. Osebnostna širina ji je omogočala, da je vzpostavljala pristen stik z ljudmi. Krasili so jo potrpežljivost, razumevanje in prijaznost do bolnikov. Med ženskami je bila zelo priljubljena, saj jim je znala prisluhniti, se z njimi pogovoriti in jim nesebično pomagati.

Ljudje se je spomnijo kot zavzete, skrbne, zanesljive, tople, prijazne, a tudi odločne babice.

42 Inf. Jožek Granduč.

301

Nevenka Korpič

302 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sklepne misli V prispevku so predstavljene šege in navade življenjskega kroga ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja, ki so se na širšem ormoškem območju pojavljale od prve polovice do sredine 20. stoletja.

Le redke so še danes prisotne v vsakdanjem življenju tukajšnjega prebivalstva. Na srečo še imamo možnost, da na podlagi ohranjenega ustnega izročila zapišemo in s tem ohranimo vedenje o šegah in običajih, ki so se pojavili v določenem zgodovinskem obdobju na širšem ormoškem območju in so se prenašali iz roda v rod. Tudi nekateri starejši posamezniki se jih še spominjajo in njihovo vsebino prenašajo na mlade. Primer so poroke, kjer kot zanimivost organizirajo velike gostije »po starem«. Posameznim pripovedovalcem, informatorjem, se lahko zahvalimo, da kot varuhi izročila ohranjajo šege in običaje kot pomemben del kulturne dediščine. To je pomembno zaradi ohranjanja izročila tega območja in tukajšnjih ljudi.

Obredi so ponavljajoča se, v ustaljeni obliki slovesna dejanja in obredi v življenju posameznika ali družine ter imajo poseben pomen.43 Ljudje imamo v življenju svoje lastne obrede, navade, običaje, po katerih se ravnamo.

Osrednje mesto med šegami zavzemajo šege življenjskega kroga, izoblikovane ob rojstvu, poroki in smrti ter drugih pomembnih osebnih dnevih. Glavne značilnosti omenjenih šeg so bile sprva v slovenskih pokrajinah splošno razširjene in so si podobne, postopoma so jim začeli dodajati krajevne značilnosti. Življenjski prehodi si naravno sledijo v zaporedju: rojstvo, odraščanje, poroka, upokojitev, smrt. Vendar pa v resničnem življenju omenjeni ciklusi niso zmeraj tako urejeni. Z njimi sta bila že v preteklosti povezana obilna hrana in pijača, kar ima še danes velik pomen ob posameznih družinskih dogodkih, npr. krstitkah.

Rojstvo otroka je veljalo za lep in srečen dogodek, ki naj bi se ga družina in ženska veselila. Z veliko življenjsko prelomnico, kot je rojstvo otroka, so bili povezani številni obredi. Tradicionalne šege in navade ob rojstvu otroka so se začele sredi prejšnjega stoletja zaradi sodobnejšega in kakovostnejšega življenja umikati novim, sodobnejšim oblikam.

43 Fulghum, 1995, str. 6.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

literatura Bojc, E., 1980. Reki in pregovori na Slovenskem. Ljubljana: DZS. Fulghum, R., 1995. Od rojstva do smrti. Obredi v našem življenju. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Hernja Masten, M., 2005. Nekaj drobcev o zdravstvu ormoškega območja do prve polovice 19. stoletja. V: Ormož skozi stoletja V. Ormož: Občina Ormož, 2005, str. 264–266.

Kovačič, dr. Fr., 1910. Trg Središče.

Zdravstvene razmere. Maribor: Zgodovinsko društvo za SL. Krnjak, F., 2010. Zdravstvo in središki zdravniki po letu 1910. V: Središka kronika 1910–2010, Središče ob Dravi, 2010, str. 539.

Pšajd, J. in dr., 2017. Mavrica na tri plamene, Bog naj živi vse Slovene. Ljubljana, Glasovi 48.

Korpič, N., 2019. Neznano o znanih. Radoševa babica. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

Radešček, R., 1984. Slovenske ljudske vraže.

Celje: ČZP Kmečki glas.

Korpič, N., 2004. Od zibelke do groba. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

Vaupotič, N., 1993. Trije mejniki življenja.

V: Ormož skozi stoletja IV. Ormož: Občina Ormož, 1993, str. 119–150.

viri z medmrežja Babištvo, 2009. V: Zbornik. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2007, str. 31–38.

Dostopno na: www.zf.uni-lj.si/data/datoteke/ zbornik2009.pdf, pridobljeno maj 2018.

Bošnjak, Dragica, 2013. Babica med tradicijo in sodobnostjo. Novice [elek. izd.]. Dostopno na: https://www.slovenskenovice.si/novice/ slovenija/babistvo-med-tradicijo-sodobnostjo, pridobljeno maj 2018.

informatorji na terenu Nadica Granduč, Ormož.

Jožek Granduč, Ormož. Štefka Jurkovič, Ormož.

Ana Jaušovec, Ormož.

Zalika Kukec, Hum pri Ormožu.

Pavla Lah, Ormož.

Ana Ratek, Hum pri Ormožu.

Marica Trstenjak, Ivanjkovci.

Nežika Vaupotič, Ormož.

Kralj, Božo, 2004. OB 250-LETNICI BABIŠKE ŠOLE V LJUBLJANI – ZGODOVINSKI ORIS. Obzornik zdravstvene nege [elek. izd.], 38 (1). Dostopno na: www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc7CZKIHRD/af9e246e-7499-4fea-8b5a.../PDF, pridobljeno maj 2018.

303

Nevenka Korpič

304 Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

customs and traditions at birth and in the first days of a child‘s life in the ormož area The article presents the customs and habits of the lifecycle habits of birth, and in the first days of a child’s life, which appeared in the wider Ormož area from the first half to the middle of the 20th century.

Only a few of these customs are still present today in the everyday life of the local population. Fortunately, based on the preserved oral tradition, we had an opportunity to record them in writing and thus preserve the knowledge of the customs and habits that have been passed down from generation to generation in the wider Ormož area which occurred during a certain historical period. Some older individuals also remember these customs and pass their knowledge on to young people. One example is weddings, where large hosts of “the old ways” are organised as an attraction. We can thank the individual storytellers, the informants, as the guardians of tradition, for keeping the customs and habits as an important part of the cultural heritage. This is important in order to preserve the traditions of this area and the people that live here.

Rituals are repetitive, they are established to form solemn acts and ceremonies in the life of an individual or family and take on a special meaning. People each have their rituals, habits and customs that we follow in our lives.

A central place among customs are those concerning the lifecycle, formed at birth, marriage and death as well as other important personal days. At first, the main features of the mentioned customs were widespread in the Slovenian provinces and were similar; later people gradually began to add local features to them.

Life transitions naturally follow in sequence: birth, growing up, marriage, retirement, death. However, in real life, these cycles do not always go in this order. Abundant food and drink were associated with them in the past, which is still of great importance today at individual family events, e.g. christenings.

The birth of a baby was considered a beautiful and happy event that the family and the woman looked forward to. Many ceremonies were associated with a major turning point in life, such as the birth of a child. Traditional customs and habits connected to childbirth began to shift to newer, more modern forms in the middle of the previous century due to a more modern and better quality of life.

Nevenka Korpič Šege in navade ob rojstvu in v prvih dnevih otrokovega življenja ...

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

305

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

MANICA HARTMAN Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož manica.hartman@pmpo.si

Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava rado braučič, mojster rezbarskega dleta iz ormoža 1

uvod Rado Braučič je kot rezbar samouk zavzemal med ormoškimi ustvarjalci preteklega stoletja prav gotovo najvidnejše mesto in štiri desetletja dolgo ljubiteljsko ustvarjanje zasluži, da ga podrobneje predstavimo širši javnosti, ne le Ormožanom.

Rado ima izrazit občutek za likovnost in obliko, zato se je že zgodaj začel ukvarjati z rezbarstvom, izdelovanjem lesorezov in s preoblikovanjem starih korenin, ki jih je našel na sprehodih ob reki Dravi. Zelo zanimivi in privlačni so tudi njegovi izdelki iz korenin vinske trte, še posebej pa je ponosen na izjemen mozaik, ki prikazuje Turistični zemljevid Občine Ormož. Ta mozaik je bil sprva razlog mojega obiska, saj gre za zares občudovanja vredno delo, izdelano v tehniki lepljenja vrbovih palčk.

1

Konrada Braučiča poznamo Ormožani kot Rada, zato ga v nadaljevanju tako tudi imenujem.

307

Manica Hartman

308 Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 1: Rado pri rezbarjenju leta 2009 Foto: Živa Moravec

Mozaik je nastal po naročilu takratnega Kmetijskega kombinata Jeruzalem Ormož, idejo zanj je dal arhitekt Dušan Moškon, Albin Rogelj pa je naredil osnutek. Radu so pri delu pomagali (z rezanjem in lepljenjem palčk) še Franc in Jože Mikša, hčerka Bojana in Miran Stajnko. Mozaik je bil dokončan leta 1970. Dolgih sedeminštirideset let je bil na ogled v starejšem delu ormoškega hotela, po njegovem zaprtju in zaprtju recepcije pa je bil kar nekaj let družini Braučič nedostopen, zato me je hčerka Bojana leta 2016 prosila za pomoč. Svetovala sem ji, naj se obrne na Občino Ormož, ki je postala lastnica teh prostorov, in se z njimi dogovori o primerni novi lokaciji, saj v muzejski enoti zanj žal zaradi velikosti nismo našli ustreznega prostora. Župan Alojz

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 309

Sok je naši prošnji z veseljem ugodil in lahko smo ga preselili v sejno sobo Občine Ormož, kjer je še danes.

Ob pregledu mozaika smo ugotovili, da je v odličnem stanju, nekaj manjših poškodb je nastalo 23. maja 2017 ob snemanju s stene, vendar je Rado poskrbel, da je mozaik ponovno zasijal v vsej svoji vsebinski pričevalnosti. Opazovalca pritegnejo številni detajli in točno določene podobe, ki dodajo piko na i že tako zahtevnemu in zamudnemu delu, sploh če povemo, da meri mozaik v višino 182 in v širino izjemnih 430 centimetrov. Mozaik je zahteval približno tri mesece potrpežljivega dela, ki ga je bilo treba ves čas skrbno načrtovati, pripraviti je bilo treba tudi ustrezno velike paličice (mozaik je izdelan iz naravnih materialov, iz koščkov različno dolgih vrbovih paličic kvadrataste, pravokotne ali drugih oblik), izbrati pravilne metode izdelave, vezivo, koščke paličic je bilo treba tudi obarvati glede na posamezne detajle (pred lepljenjem so se obarvale v vnaprej pripravljeni vodni kopeli, tej je bila dodana barva za les) ipd. Sama sem bila nad mozaikom očarana in mislim, da ni človeka, ki bi ga Radov mozaik pustil ravnodušnega, saj gre res za izjemno delo, vredno ogleda, sploh če se zavedamo, koliko truda, priprav, potrpljenja in natančnosti je bilo treba za njegovo uresničitev.

Motivi približajo umetnostnozgodovinske, etnografske in naravne znamenitosti krajev ormoške, središke in tomaževske občine, Ptuja, Markovcev, Dornave, Gomile, Polenšaka, Jeruzalema, Ljutomera in celo sosednjih Vinice ter Čakovca. Dornavo zaznamuje baročni dvorec, kurenta preganjata zimo iz Markovcev, značilnosti Gomile predstavljajo razgledni stolp in popotnika (če natančno pogledamo, ima eden od njiju v rokah daljnogled), najpogostejše so cerkvice vrh hribov, medtem ko dajeta Veliki Nedelji in Ormožu svoj pečat mogočna gradova. Omenjenim znamenitostim dajejo posebno privlačnost še ljudje pri delu na polju (oranje), lovci s puško, otroci pri igri, videti je tudi konjsko vprego; vinogradniške motive je Rado lepo ujel z upodobitvijo klopotca, pütarja in grozdom. Številna drevesa nakazujejo na možnost sprehodov v neokrnjeni naravi, lepi razgledi na gorice, polja, travnike in gozdove pa kar vabijo v Prlekijo, v deželo dobrih jedi, odličnih vin, bučnega olja ter bogate kulturne in etnološke dediščine.

310

Manica Hartman Ko zaĹživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - OrmoĹž

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

←→ Slike 1a, 1b, 1c: Mozaik v vsej svoji vsebinski pričevalnosti Foto: Nina Mertik

sporočilnost lesa v rezbarijah Rado je po poklicu resda strojni ključavničar, vendar je zelo malo časa delal v svojem poklicu,2 saj ga je življenje vodilo v drugo smer.

Namesto ročnega oblikovanja kovin se je loteval ročne obdelave lesa in s tem kalil svojo rokodelsko spretnost. Ko sem ga, kot že omenjeno, ob priložnosti obiskala na njegovem domu in opazovala še njegove reliefne upodobitve, skoraj nisem mogla verjeti, da so lahko tudi tako čudovito in do potankosti izdelane rezbarije plod njegove amaterske ustvarjalnosti, zato si zagotovo zaslužijo podrobnejšo predstavitev.

Rado se je v Ormož preselil iz Slovenske Bistrice in morda je tudi iz tega podpohorskega kraja, kjer je v bližini veliko lesa, prinesel ljubezen do njegovega oblikovanja. Pravijo, da mnogi talenti pogosto spijo v človeku, dokler jih nekaj ne predrami, da se pokažejo v vsej svoji veličini. Tudi pri Radu je bilo tako. Ob večkratnih sprehodih ob reki Dravi je namreč začel nabirati naplavljene korenine posebnih oblik, ki so prebudile njegovo domišljijo in željo po oblikovanju lesa, in tako se je začelo.

Prve rezbarske izdelke (slike, vaze, ornamentirane deščice, šatulje) je izdelal že okrog 1964. leta in jih pokazal le prijateljem ter domačim, ki so ga navdušeno spremljali, mu svetovali, predvsem pa spodbujali, naj svoj hobi, za katerega je že takrat pokazal izjemen 2

Upokojil se je leta 1994.

311

312

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

talent, nadaljuje. Rado se je aktivno ustvarjal z rezbarstvom približno do svojega petinsedemdesetega leta in tako se lahko pohvali z mnogimi rezbarskimi umetninami, ki krasijo prenekatero vinsko klet Slovenskih goric. Kar nekaj rezbarskih del je bilo prodanih ali podarjenih tudi izven naših meja, v Avstrijo, Nemčijo … Poleg rezbarjenju se je predajal še drugi strasti – plezanju. Predvsem v mladostniških letih je veliko plezal v Savinjskih Alpah. Življenjsko družico je našel v Ireni, rojeni Vlajsavljevič, s katero živita v družinski hiši v Ormožu. Kmalu po sklenitvi zakonske zveze, 1960. leta, se je mlada družina razveselila rojstva hčerke Bojane in zatem leta 1966 še hčerke Romane. Dvajset let je bil Rado zaposlen v bolnišnici v Ormožu, v enoti delovne terapije, kjer so s pacienti pod vodstvom delovnih terapevtov ustvarjali različne izdelke (tapiserije, okrasne izdelke iz gline ipd.).

Rezbarstvo Radu ni predstavljalo zgolj hobija, temveč mu je pomenilo tudi dodaten zaslužek. Najbolj si je želel lastnega ateljeja, v katerem bi lahko nemoteno ustvarjal. Žal se mu ta želja ni popolnoma izpolnila, a upamo si trditi, da je svojo nadarjenost kljub temu lahko izživel z ustvarjanjem v delavnici na domačem dvorišču, ki jo je opremil z vsemi potrebnimi pripomočki za delo. Mnoge izdelke, npr. rezbarije na vinskih sodih, pa je izdelal večinoma v kleti vsakokratnega naročnika. Svoji ustvarjalnosti se je predajal z vso vnemo in strastjo, z njo se je ukvarjal dolga leta, ji namenil ure in dneve, večja dela pa so zahtevala tudi enega ali več mesecev vztrajnega, potrpežljivega in natančnega dela.

Mnoge njegove rezbarije so še danes ohranjene na vinskih sodih v Ptujski kleti,3 v najstarejši vinski kleti v Kutjevem (tam je njegova največja rezbarija) in v kleti v Slovenski Bistrici (za ptujsko in slovenjebistriško klet je izdelal največ rezbarij na sodih).

Po naročilu je izdelal tudi okrasne stenske reliefe z vinskimi motivi v nekoč zelo priznanem gostišču Gorca, vrt gostilne Havlas v Ormožu je dolga leta krasila obdelana rogovila, ki jo je prinesel z enega svojih sprehodov ob Dravi. Za podjetje Vina Koper je izdelal vinske motive, za Grad Borl pa grbe nekdanjih plemiških lastnikov; žal so bili, po Radovem pripovedovanju, kasneje ukradeni. Za mariborski Hotel Orel je izdelal embleme za vse takratne slovenske vinogradniške 3 Rado mi je pripovedoval, da se je za njegovo delo zelo zanimala tudi takratna ravnateljica ptujskega muzeja dr. Štefka Cobelj, saj je večkrat prišla pogledat, kako napreduje delo.

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

↑ Slika 2: Rezbarija na sodu v slovenjebistriški kleti ↗ Slika 3: Motiv na enem od dvanajstih sodov Ptujske kleti, ki jih je Rado izrezljal okrog leta 1995.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

delovne organizacije. V letu 1968 je svoje izdelke razstavljal na razstavi slikarjev amaterjev v Ormožu, kjer je bil deležen zelo pohvalnih in spodbudnih kritik. V lesu je upodobil motiv iz znane slovenske vinske pesmi En starček je živel in prizor Trgatev s prešanjem. Takoj po razstavi sta obe deli našli novega lastnika: nazdravljajočega starčka s kozarcem je kupil takratni Kmetijski kombinat Jeruzalem-Ormož, motiv trgatve pa neki avstrijski državljan. Mnogo rezbarskih del je Rado prodal ali podaril in jih še danes ohranjajo družinski prijatelji, znanci in sorodniki kot drag spomin. Ponosen je na vse svoje rezbarske umetnine, še posebej na Starčka, Trgatev s prešanjem, na rezbarijo v Kutjevem, nasmeh in zadovoljstvo na obraz pa mu prikličejo tudi Mati z otrokom, znameniti Robbov vodnjak, Kofetarica, Muzikanti, Škof Slomšek in še bi lahko naštevali. Gre za tisoče enakomernih, drobnih in premišljenih potez, s katerimi je Rado počasi, iz dneva v dan dolbel končno podobo. Sad njegove silne delovne vneme in spretnih rok so obrazi, ki nimajo le oči in ust, ampak je v njih čutiti življenje. Rado se zaveda, kako pomembno je, da umetnik zadene človekov obraz in

313

314

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 4: Radov relief na največjem sodu v kutjevški kleti

roke, takrat bi lahko rekli celo, da je na konju; pri oblačilih je lahko malo nedosleden, obraz in roke pa tega ne odpustijo.

V povezavi z Radovo rezbarijo v Kutjevem omenimo, da velja kutjevška klet za eno najstarejših v Jugovzhodni Evropi (zgrajena 1232. leta) in se lahko pohvali tudi z najbogatejšim izborom arhivskih vin (najstarejša je graševina iz leta 1947).4 Po naročilu takratnega vodstva kleti je Rado leta 1982 kar dva meseca izdeloval relief na njihovem največjem sodu, ki sprejme kar 53.520 litrov tega vrhunskega vina.

Obiskovalci kleti ga lahko še danes občudujejo ne le zaradi premera soda, ki meri približno 4,5 metra, temveč zaradi pričevalnosti podob, s katerimi je prav Rado polepšal jubilejno 750-letnico kleti.

Najljubši za oblikovanje mu je bil vseskozi hrastov les. Rado mi je pojasnil, da gre pri ljubiteljskem rezbarjenju za ročno obdelavo, pri kateri se z različno oblikovanimi dleti odrezuje od osnovnega kosa lesa. Ker ni bilo dovoljeno nobeno naknadno lepljenje, je zahtevalo to delo veliko zbranosti in občutka za delo z dletom. Dleta so morala biti vedno dobro naostrena, saj so topa rezila nevarnejša za poškodbo.

Poudaril je še, da je najbolje rezbariti les, ki nima preveč izrazitih letnic. Če je bil les mehkejši (lipa), je bilo delo zahtevnejše pri detajlih, pri tršem lesu (oreh, hruška) pa je moral uporabiti več moči za odrezovanje. Pomembno je bilo tudi, da je bil les posušen, da se 4

https://www.wish.hr/grasevine-kutjevackog-podruma/, dostop 14. 2. 2019.

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 5: Relief z motivom starčka je nastal leta 1999. →→ Slika 6: Ptujski tednik

niso kasneje pojavile razpoke. Radova žena Irena je pripomnila, da se rezbarjenje začne že z izbiro kosa lesa, ki mora biti približne velikosti in oblike prihodnje figure oz. reliefa. Vrsta lesa je zelo pomembna.

Trdi les (listavce) je namreč težje oblikovati, vendar ima lepši lesk in daljšo življenjsko dobo, mehkejše vrste lesa pa je lažje rezbariti, a so bolj nagnjene k poškodbam.

Pri delu je uporabljal različna dleta, rezbarske nožke, žage, vtiskala, potezna rezila, leseni in medeninasti bat oz. kladivo, različno opremo za ostrenje (kamne) ipd. Prvo garnituro nožev si je kupil 1962. leta v Nemčiji in spominja se, da je bila strahovito draga; posebna dleta je kupoval v Avstriji.

Največ Radovih izdelkov je v reliefni tehniki; prevladujejo globoki reliefi nad 10 milimetri globine. Najprej je na skobljano površino narisal motiv, ki je kasneje izstopal iz podlage. Pri tem si je pomagal s kopiranjem prek kopirnega papirja. Naslednji korak je bilo zarezovanje po osnovni obliki in nato odstranitev lesa s podlage do zahtevane globine reliefa (pri tem je uporabljal različna dleta).

Pri odrezu je moral paziti na zadiranje, zato nikakor ni smel hiteti, čim bolj je moral tudi upoštevati smer lesnih vlaken. Na koncu se je lotil osnovnega motiva in natančno izdolbel obliko in detajle, pri čemer je ponovno uporabljal različna dleta. Ta del je bil običajno tudi najzahtevnejši, saj je bila vsaka poteza rezila ali dleta dokončna. S površinsko obdelavo je nato motiv še bolj poudaril s temnim oljnim

315

316

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

←↙ Sliki 7 in 8: Zadnja večerja, pred končanim delom in po njem

lužilom (pajcanjem). Izstopne ploskve je takoj obrisal s krpo, da je odstranil lužilo (s tem je dosegel, da je bilo ozadje vedno temnejše kot izstopna ploskev), zatem je vse skupaj dobro osušil.

Na Radovih rezbarijah so najpogostejši motivi grozdja, vinske trte, prizori vinogradniških opravil, pogoste so tudi svetopisemske podobe in liki, cerkveni zavetniki ali izrezbarjeni napisi, npr. In vino veritas (V vinu je resnica), vinski verzi, zdravice (Kol’kor kapljic, tol’ko let), vsem nam znani ponarodeli verzi (npr. En hribček bom

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

↑ Sliki 9 in 10: Miheličevi Muzikanti na grafiki (levo) in na Radovi rezbariji (desno)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

kupil) ipd. Nasploh se je vedno loteval upodabljanja stvari, ki so ga obdajale v njegovi vsakdanjosti ali pa jih je srečeval kot dediščino preteklosti. Do vsakega motiva je pristopal z ljubeznijo in premišljeno, pogosto je motive iskal tudi v delih priznanih tujih ali slovenskih likovnih umetnikov. Ob obisku sem z veseljem občudovala njegov relief Kofetarice Ivane Kobilce in Miheličeve Muzikante, ki sta dovršeno in estetsko izdelana do najmanjših podrobnosti.

Rado se je preizkusil tudi v klesanju kamna. Iz viniškega kamna izklesani grb na mostovžu v Ormožu, za katerega ve le malo Ormožanov (arhitekturno ga je zasnoval Dušan Moškon, zgrajen pa je bil leta 1989 – mostovž stoji na mestu nekdanjih vzhodnih mestnih vrat), je prav tako Radovo delo.

317

318

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

viri z medmrežja Glas Slovenije (1995), letnik 3, številka 54. Dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-T5E2EV4H [15. 3.

2019].

Tednik (9. 8. 1968), letnik 21, številka 31. Dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-WTF59U12 [15. 3.

2019].

Tednik (21. 6. 1973), letnik 26, številka 23. Dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Y58OA4PY [15. 3.

2018].

Tednik (16. 11. 1989), letnik 42, številka 44. Dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OZTO7RUB [3. 2. 2018].

Ojsteršek, Pavel, 2000. Tehnologija za prosti čas – rezbarjenje lesa. Les (Ljubljana), letnik 52, številka 3, str. 75–76. Dostopno na: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-NQCKQHE [5. 2.

2018].

Graševine kutjevačkog podruma. Dostopno na: https://www.wish.hr/grasevine-kutjevackogpodruma/ [15. 2. 2019].

Manica Hartman Ko zaživijo podobe, zgodbe, narava

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

when images, stories and nature come to life rado braučič, master woodcarver from ormož Laid in front of you are my thoughts, those which I want to use to bring you closer to the rich amateur creative works that, for forty years, Rado has undertaken with a special love, hard, precise and dedicated work. As a self-taught man, he meticulously learned and studied the art of making and designing ornamental objects and figures made out of timber, and today he can look proudly back on all of his depictions, which, under his skilful hand, took hours, days and months to be created. Unfortunately, his hands no longer allow him to do so today, but he still remembers, with a sincere and mischievous smile, how much love he started each new piece with. After talking with him and his family, I can confirm that he is enriched by a vibrant life story, which is also reflected in his depictions of some places.

I would like to offer my warm and heartfelt thanks to the Braučič family for their willingness to cooperate, and for all the hours spent with me as well as for all the information kindly given.

319

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

TATJ A N A Š T E FA N I Č Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož tatjana.stefanic@pmpo.si

Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni) Ž E N I T O VA N J S K A S K R I N J A I Z Z A P U Š Č I N E GROFOV HERBERSTEINOV

V sklopu zbirke Fevdalne stanovanjske kulture v prvem nadstropju ptujskega gradu razstavljamo osem plemiških (oziroma meščanskih)1 skrinj, ki jih glede na njihove stilne značilnosti lahko umestimo v čas od poznega 16. do druge polovice 19. stoletja. Najstarejši med njimi sta skrinji, ki sta zagotovo bili izdelani v Italiji in kažeta še manieristične oblikovne težnje oziroma nakazujeta prehod iz omenjenega stila v baročnega.2 Prva ima z rezbarijo in intarzijami obloženo zunanjščino, druga pa je okrašena v kombinaciji tehnik plitve rezbarije in punciranja ter risbe s tušem in pirografije. Slogovno podobna jima je precej mlajša in z bogato rezbarijo okrašena skrinja v psevdomanierističnem stilu iz druge polovice 19. stoletja.3 1 Prim. Bučić 1980, str. 117–131, Bučić 1984.

2 PMPO, inv. št.: UO 1209 p in UO 1208 p. Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 167–170.

3 PMPO, inv. št.: UO 1207 p. Zgolj hrbtni del te skrinje bi lahko bil še iz 17. stoletja. Prav tam, str. 177.

321

322

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

V muzejski zbirki pohištva poleg kosov, ki so bili izdelani v večjih centrih, kot sta Dunaj ali Gradec,4 sicer prevladujejo izdelki provincialnih mizarjev. A predvsem iz sklopa muzejskih skrinj je razvidno, da so nekateri pohištveni kosi nastali tudi v Italiji.

Italijanskega porekla je najverjetneje tudi skrinja iz sredine 17. stoletja,5 ki sicer – tako kot ena izmed prej omenjenih najstarejših skrinj – izhaja iz zapuščine grofov Herbersteinov, zadnjih plemiških lastnikov ptujskega gradu, od katerih je bila po vojni odkupljena oprema ptujske rezidence.6 Iz 17. stoletja je najbrž tudi skrinja, ki posnema renesančne stile. Čelnica skrinje je preprosto in zelo gosto ornamentirana z diamantnimi in luskastimi motivi ter rozetami v kombinaciji z arhitekturnimi motivi podolgovatih oken in arkad. Skrinja je lep primer severnjaškega drobnjakarstva, ki je precej drugačno od estetike italijanskega oblikovanja z jasnimi, izčiščenimi in uravnoteženimi oblikami brez nepotrebnega drobljenja.7 V zbirki razstavljamo tudi baročno skrinjo 4 5 6 7

Predvsem v empirskem slogu, slogu bidermajer in t. i. tretjem dunajskem rokokoju.

PMPO, inv. št.: UO 1261 p. Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 171.

Gl. Vidmar 2006, str. 47; Štefanič 2014, str. 70.

PMPO, inv. št.: UO 1206 p. Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 172.

↑ V muzejski zbirki pohištva hranimo nekaj skrinj, ki so bile v poznem 16. in 17. stoletju izdelane v Italiji.

Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

iz 18. stoletja s počrnjenimi letvastimi profili, struženimi balustri in rezbarjenimi aplikami8 in dve klasicistični skrinji, ki najverjetneje izvirata iz ormoškega gradu.9 skrinja iz cedrovine z upodobitvami venere in kupida (amorja) Večina skrinj v naši zbirki je izdelanih iz orehovine oziroma hrastovine, v tem članku pa se posebej posvečamo skrinji iz cedrovine z upodobitvami Venere in Kupida.10 Uporabljeni les libanonske cedre (lat. Cedrus libani) je bil v preteklosti priljubljen in cenjen zaradi svojih lastnosti, med katerimi velja posebej omeniti svetlo rumenkasto rjavo barvo, ki je bila odlična osnova za motive, izrisane s temnejšim tušem, in izjemno trpežnost lesa, kar je zagotavljalo dolgo življenjsko dobo pohištvenega kosa. A morda najbolj pomembna lastnost, ki je imela veliko vlogo pri izbiri cedrovine za izdelavo skrinj, je bilo dejstvo, da tovrstni les odganja insekte, kot na primer lesne črve in predvsem molje, kar je bilo pri pohištvu, ki je bilo večinoma namenjeno hrambi dragocenejših tkanin, še posebej dobrodošlo. Poleg tega pa sladki vonj cedrovine še nekoliko odišavi tkanine, shranjene v taki skrinji.11 Skrinje iz cedrovine oziroma tudi iz lesa ciprese (lat. Cupressus spp., Cupressussempervirens) ali redkeje tise (lat. Taxus baccata),12 ki imata podobne lastnosti, so izdelovali na severu Italije. Eden izmed centrov je bil v Benetkah oziroma na širšem območju Beneške republike, saj so les libanonske cedre na Apeninski polotok dovažali z ladjami.13 Iz omenjenih vrst lesa izdelane severnoitalijanske skrinje iz 15. in 16. stoletja so bile okrašene s t. i. tehniko fondi ribassati14 in različnimi izrisanimi motivi,15 način upodabljanja prizorov ↑ Les libanonske cedre (lat. Cedrus libani) Vir: https://www. wood-database.com

8 PMPO, inv. št.: UO 1210 p. Prav tam, str. 173.

9 PMPO, inv. št.: UO 1224 p in UO 1252 p. Prav tam, str. 175–176.

10 PMPO, inv. št.: UO 1208 p. Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 168–170. Prim. Ciglenečki, Grothaus 1992, str. 132, kat. št. 4.34.

11 Gl. Pollen 1875, str. 70; Edwards 2000, geslo: Cedar, str. 48–49. Prim. Boutcher 1775, geslo: Cedar, str. 149–157.

12 Edwards 2000, geslo: Yew, str. 244–245. Prim. Boutcher 1775, geslo: Yew, str. 188–191.

13 Drugo pomembno pristanišče, v katerega so dovažali omenjeni les, je bila Genova.

14 Tovrstna tehnika je bila v severni Italiji znana že v začetku 14. stoletja, bolj razširjena in priljubljena pa je bila v naslednjih stoletjih.

15 Pollen 1875, str. 70.

323

Tatjana Štefanič

324 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

na poglobljeni in puncirani osnovi pa je bil v uporabi še vsaj do tridesetih let 17. stoletja.16 Skrinja iz cedrovine z upodobitvami Venere in Kupida, ki je nastala po letu 1621 oziroma 1623,17 izvira iz herbersteinske zapuščine.18 Na to nas opozarja inventarna oznaka z modro kredo na spodnji strani pokrova in na notranji strani čelnice,19 sicer pa lahko skrinji sledimo tudi v herbersteinskih inventarjih oziroma popisih opreme ptujskega gradu. V tistem iz leta 1909, ki je bil revidiran in dopolnjen še leta 1913 in 1921,20 je vpisana na strani 150 v razdelku Speisezimmer pod številko 42 kot: 1 Truhe, dunkel / mit Füllungen, auf 4 gedrechselten Füssen / aus Wien,21 pod številko 150/42 pa je vpisana tudi v cenilni zapisnik premičnega premoženja grofov Herbersteinov v ptujskem gradu iz leta 1965, ki ga je sestavil od nekdanjih lastnikov najeti cenilec Hans Herbst, in sicer v razdelku SPEISEZIMMER / Ostwand pod oznako: 1 Truhe, Renaissance / dunkel mit Füllungen auf vier gedrechselten Füssen / 17. Jhdt. / 2.500 (RM).22 V starejšem izmed omenjenih popisov je z vidika provenience muzejskih predmetov zapisan dragocen podatek, da so Herbersteini skrinjo prepeljali z Dunaja23 morda že konec 19. stoletja ali pa konec maja 1904, ko je znano, da so selili nekatere predmete iz dunajske palače na Ptuj.24 Iz obeh vpisov je prav tako razvidno, da je bila skrinja enako kot danes že v času herbersteinskega lastništva ptujskega gradu postavljena v jedilnici v prvem nadstropju, na kar nas sicer opozarja tudi črno-bela fotografija, ki je bila posneta pred letom 1945.25

16 Gl. Bučić 1984, kat. št. 18; YORKE 1989, str. 389–392.

17 Datacija je podana glede na uporabljeno grafiko iz Callotove grafične mape z naslovom Varie figure di Iacopo Callot, ki jo je izdal v Nancyju, in je datirana med letoma 1621 in 1623.

Več o tem v članku na str. 341–342.

18 Prim. Ciglenečki, Grothaus 1992, str. 132, kat. št. 4.34.

19 Na spodnji strani pokrova je oznaka: Pg 150 P 42, na notranji strani čelnice pa: Herrsc.

Speisez.

20 Štefanič 2014, str. 104, 123–127.

21 Gl. SI ZAP/009/001/ Herbersteinov arhiv, Gospostvo Gornji Ptuj, šk. 158, ovoj 889.

Inventar herbersteinske ptujske posesti iz leta 1909 so do premestitve v Zgodovinski arhiv na Ptuju leta 2018 hranili v Arhivu Republike Slovenije pod oznako ARS, SI AS 771 Gospostvo Ptuj, Inventar ptujskega gradu 1909.

22 Herbst 1965. Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka PMPO. 23 Gl. Štefanič 2014, str. 98–103.

24 SI_ZAP/0009, šk. 2, ov. 15, Popis predmetov iz dunajskega stanovanja grofa Jožefa Herbersteina na Herrengasse 1–3, I–XXX. Prim. Štefanič 2014, str. 98.

25 Gl. Fototeka Kulturnozgodovinskega oddelka PMPO, F 184.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

↑ Skrinja z motivi Venere in Kupida (na fotografiji skrajno desno) je bila enako kot danes že v času herbersteinskega lastništva ptujskega gradu postavljena v jedilnici v prvem nadstropju, pred 1945.

Vir: Fototeka Kulturnozgodovinskega oddelka PMPO

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Skrinja iz cedrovine, ki jo danes hranimo v našem muzeju,26 je glede na grafične upodobitve, ki so služile kot zgled za osrednje motive na čelnici, nastala v dvajsetih letih 17. stoletja, slogovno pa nakazuje prehod iz manierizma v barok. Skrinja je bila v 19. ali morda šele na začetku 20. stoletja zelo predelana, po vsej verjetnosti pa se je to zgodilo, preden so jo grofje Herbersteini dali prenesti z Dunaja na Ptuj.27 Ob takratnem posegu so skrinjo postavili na štiri večje in razmeroma visoke črne kroglaste noge, zato njena višina danes znaša 70 centimetrov. Prvotno je, glede na primerjave, zagotovo imela preproste in nižje letvaste noge ali morda celo noge v obliki levjih šap, značilne za severnoitalijanske skrinje.

Telo skrinje spodaj in zgoraj obtekata prav tako novejša profila iz hrastovine, zato sta tudi dolžina skrinje, ki zdaj meri 142 centimetrov, in globina, ki meri 56 centimetrov, nekoliko daljši od prvotnih mer. Mlajšega datuma so tudi črne profilne letve iz ebenovine,28 ki obrobljajo čelnico in stranici, iz njih pa so izdelani tudi okvirji, ki na vseh treh vidnih stranicah in na pokrovu skrinje ustvarjajo 26 Skrinja ima inventarno oznako PMPO, UO 1208 p.

27 Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 168.

28 Letve so kompozitne: na konično prirezano podlago je prilepljena plast ebenovine, ki je nato profilirana.

325

Tatjana Štefanič

326 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

navidezna polnila za osrednje prizore. Ob zadnjih konservatorskih posegih29 so se pod ebenovinastimi profilnimi letvicami pokazale sledi prvotnih letvic,30 ki so bile najbrž enako kot osnova skrinje izdelane iz cedrovine. Močna obraba površine pokrova skrinje zaradi sedenja na njej kaže, da so bile stare profilne letvice, ki so bile na podlago pribite s klinci, plitvejše in bolj preproste od današnjih.31 Ob zadnji predelavi so na straneh skrinje prav tako vdelali novejše medeninaste ročaje, ki delno prekrivajo motiva v uokvirjenih poljih.

Omenjeni ročaji zaradi uporabljenega materiala in konstrukcije v bistvu niso uporabni in imajo zgolj dekorativno funkcijo. Mnoge severnoitalijanske skrinje so seveda imele na stranicah ročaje za prenašanje, ki pa so bili izdelani tako, da niso pretirano ovirali pogleda na motive na stranicah. Ali je imela tudi muzejska skrinja ob nastanku ročaje iz kovanega železa, je nemogoče reči. Zagotovo pa je vsaj kasneje dobila podobne ročaje, saj so pod današnjimi vidne sledi starejših predrtin v lesu.32 Omeniti velja še, da tudi okovje iz kovanega železa ni več tisto iz časa nastanka skrinje, je pa vsekakor precej starejšega datuma od prej omenjenih dodatkov iz 19. oziroma 20. stoletja. Prvotno italijansko okovje (s t. i. obročnimi tečaji oziroma tečaji, sestavljenimi iz dveh med seboj povezanih obročkov z nasadili),33 ki ni bilo preveč praktično in trpežno, so morda zaradi obrabe zamenjali že konec 17. oziroma v 18. stoletju. Iz kovanega železa je bil izdelan tudi preprost, danes izgubljen ovalni ščitek za ključavnico.34 Sledi tega so vidne na sredini čelnice skrinje, kjer je nad figuro plemiča poglobljeno polje s predrtino za ključ, ki deloma zakriva njegov klobuk.

29 Skrinjo je leta 2014 konserviral muzejski restavrator mag. Boštjan Roškar.

30 Številne tovrstne skrinje, ki sem jih pregledala v literaturi, digitalnih bazah svetovnih muzejev in na spletnih straneh različnih avkcijskih hiš, še imajo ohranjene originalne profilne letve.

31 Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 168.

32 Prav tam.

33 Prvotni italijanski tečaji se zelo redko ohranjeni. Gl. na primer skrinjo z avkcije iz poznega 16. oziroma zgodnjega 17. stoletja z originalnimi tečaji, dostopno na: http:// www.onlinegalleries.com/art-and-antiques/detail/large-museum-quality-late16th-century-cedar-venetian-cassone-on-its-original-stand-%3B-the-seacreature-ornament-probably-drawn-from-de-la-cosmographie-universelle-livre-iiiengraving-1550-1568/347030.

34 Originalni ščitek ima na primer skrinja, ki je na spletni strani E-Museum of Pyrographic Art sicer (napačno) datirana v 18. stoletje in je dostopna na: http://pyromuse.org/venetian_ chest_18thc.html; prav tako skrinja iz 17. stoletja na spletni strani avkcijske hiše The Saleroom, dostopno na: https://www.the-saleroom.com/en-gb/auction-catalogues/ tooveys/catalogue-id-srtoo10089/lot-080fe3d3-fbed-469f-bee7-a66e01175b53.

↑ Muzejska skrinja je okrašena s t. i. fondi ribassati – s punciranjem obdelanimi plitvo rezbarjenimi polji, ki nudijo kontrastno ozadje s črnilom izrisanim motivom.

Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ S profilnimi letvicami iz ebenovine so nadomestili prvotne plitvejše in bolj preproste letvice iz cedrovine, ki so bile na podlago pribite s klinci. Pod letvicami se je še ohranila prvotna barva lesa, ki je na preostali površini skrinje potemnela, zato risbe ne pridejo toliko do izraza kot nekoč.

Foto: Boris Farič

Skrinja ponuja zanimivo kombinacijo arhaičnega in sodobnega okrasja. Med prepletom sodobne akantove ornamentike v manjšem delu opazimo tudi ostanke take, ki po izvedbi nekoliko spominja še na gotsko, medtem ko so za figuralne prizore uporabljene za tisti čas povsem sodobne grafične predloge. V 17. stoletju je prav tako bila arhaična tudi že sama uporaba več kot dve stoletji priljubljene tehnike t. i. fondi ribassati – plitvo rezbarjenih polj, okrašenih s punciranjem, ki nudijo kontrastno ozadje s črnilom izrisanim motivom.35 V osrednjem polju čelnice je v arhitekturnem okviru upodobljena razgibana figura italijanskega plemiča – kavalirja v natančno izrisanih oblačilih, ki so bila v modi v prvi četrtini 17. stoletja.36 Figuralne upodobitve se ponovijo še na skrajnih robovih čelnice, kjer sta v antične uniforme oblečena vojščaka, in na pokrovu skrinje, kjer sta v obrisih še razpoznavni ženska in moška figura v za tisti čas sodobnih oblačilih.

Osrednje, pa tudi stranske prizore na čelnici in pokrovu skrinje obtekajo pasovi rastlinske motivike z akantom in maskeroni v vitičastem prepletu. V uokvirjenih ploskvah na čelnici skrinje sta še ohranjena prizora iz zgodbe o Veneri in Kupidu, ki sta nastala po grafičnih listih Odoarda Fialettija. Tudi na pokrovu skrinje sta bila nekdaj najbrž prizora iz iste serije, medtem ko so za osrednjo figuro kavalirja uporabili motiv z grafike Jacquesa Callota.37 35 Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 168.

36 Prim. Bučić 1984.

37 Več o tem gl. v poglavju na straneh 341–350.

327

Tatjana Štefanič

328 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

italijanske (ženitovanjske) skrinje – t. i. cassoni 38 in njihova razširjenost Skrinjo s prizori Venere in Kupida iz ptujskega muzeja uvrščamo med t. i. cassoni – iz cedrovine, tisovine ali cipresovine, pa tudi iz orehovine ali lesa kostanja izdelane in izrezbarjene skrinje – značilne za sever Italije. Skrinje tega tipa, ki so jih pogosto naročali tudi kot poročna darila, so po navadi okrašene tako na čelnici kakor na pokrovu in obeh stranicah, v mnogih primerih pa tudi na spodnji strani pokrova in v notranjosti skrinje, v kateri lahko najdemo dodatne zaprte razdelke in celo skrivne predalčke.39 Poleg cenovno precej dražjih in kvalitetno poslikanih skrinj, izdelanih za najvišji sloj italijanskega plemstva,40 so za krašenje tovrstnega shrambnega pohištva, značilnega predvsem za Beneško republiko, Južno Tirolsko, pa tudi Umbrijo, poltretje stoletje uporabljali t. i. tehniko fondi ribassati,41 prizore na nepoglobljenih

38 Cassoni oziroma tudi casse, cassette, cofani, forzieri itd. Gl. Barberini, Sconci 2009, str. 122; Nutt 2017, str. 29–32; Schubring 1915, str. 13.

39 Pollen 1875, str. 70; Yorke 1989, str. 389–392, 445.

40 Skrinje, ki so jih v času renesanse naročali pomembnejši in premožnejši italijanski plemiči in vladarji, so bile v nasprotju z bolj razširjenimi in med srednje premožnim plemstvom priljubljenimi skrinjami, okrašenimi z risbo in plitvo rezbarijo, velikokrat poslikane. Poslikave na lesenih ploščah, ki so jih vstavili v po navadi še umetelno rezbarjeno in deloma ali pa v celoti pozlačeno ogrodje skrinj, so na zelo visokem nivoju. Mnogokrat so bili avtorji upodobitev znani italijanski mojstri tistega časa, ki niso imeli nikakršnih pomislekov glede slikanja takih del. Žal pa je bilo veliko poslikanih skrinj kasneje uničenih, saj so kasnejši lastniki želeli ohraniti samo poslikane dele, ne pa skrinj v celoti. Gl. Pollen 1875, str. 68; SCHUBRING 1915, str. 16–18. O temi italijanskih poslikanih skrinj obstaja veliko literature, ki obravnava bodisi posamezne skrinje ali večje sklope tega pohištva. Celovit pregled veronskih poslikanih skrinj na primer ponuja doktorska disertacija iz leta 2012 z naslovom Catalogo della »pittura di cassone« a Verona dal Tardogotico al Rinascimento avtorja Mattie Vinca in njegova knjiga z naslovom Cassoni. Pittura profana del Rinascimento a Verona iz leta 2018, ki je nadaljevanje zgoraj citiranega temeljnega dela Paula Schubringa iz leta 1915 z naslovom Cassoni. Truhen und Truhenbilder der italienischen Frührenaissance. Ein Beitrag zur Profanmalerei im Quattrocento. Gl. tudi Mariacher 1948, str. 219–221; Pope-Hennessy, Christiansen 1980, str. 12–14; idr.

41 S tem izrazom so označena poglobljena polja, ki so jih še dekorativno okrasili s punciranjem. Značilni drobni geometrijski vzorci, od navadnih jamic, zvezdic, krožcev ipd., oziroma rastri so narejeni z orodjem za punciranje. Gl. Roškar 2014, str. 144–145.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

površinah pa so izrisali s tušem42 oziroma deloma izžgali v tehniki pirografije.43 Pri podrobnem pregledu ohranjenih severnoitalijanskih skrinj iz časa od 15. oziroma 16. stoletja do približno sredine 17. stoletja,44 na katerih so uporabljali navedene krasilne tehnike, ugotovimo, da so si med seboj konstrukcijsko45 in oblikovno zelo podobne – tako po osnovni razporeditvi osrednjih in stranskih motivov ter umeščanju ornamentalnih pasov po površini skrinj, postavljanju figur v niše oziroma pod arkade46 idr. kakor po izbiri in likovni izvedbi samih motivov, ki so v glavnem povzeti po priljubljenih grafičnih listih tistega časa.

Osrednji motivi na čelnicah, stranicah in pokrovih skrinj so večinoma v poljih pravokotnih oblik, včasih pa so umeščeni tudi znotraj romboidnih47 ali redkeje oktagonalnih oblik.48 Ta polja so zamejena s plitvimi in nežno profiliranimi letvami iz istega lesa, kot je izdelana osnova skrinje. Tam, kjer za razmejitve posameznih motivov niso uporabili profilnih letev, na primer na stranicah skrinj, so okvirje polj včasih izdelali v tehniki pirografije, kar pomeni, da so vzporedne črte izžgali v les s tanko žarečo konico.

42 Tuš se zelo dobro oprime površine in ga zlahka prepolitiramo. Pri risbi s tušem imamo tudi možnost laviranja. Prav tam, str. 146.

43 Pri pirografiji risbo vžigamo v les z razžarjeno in ustrezno oblikovano železno konico.

Taka risba je precej trajna, vendar ni primerna za gladke politirane površine, saj so črte zaradi osmoditve nekoliko ugreznjene. Prav tam.

44 V ta namen sem pregledala tako skrinje v mnogih muzejih kakor tudi številne spletne strani različnih avkcijskih hiš, antikvariatov ipd. Še danes ohranjene številne z omenjenimi krasilnimi tehnikami okrašene skrinje pričajo o tem, kako obsežna in v nekem smislu tudi serijska je bila produkcija takih skrinj v preteklosti.

45 Pri takih severnoitalijanskih skrinjah so deske med seboj spajali z rogljičenjem – najobstojnejšo in najmočnejšo kotno vezjo, ki drži tudi brez lepljenja in je primerna za vezanje širših lesnih ploskev. V 17. in 18. stoletju so bili roglji zelo redki in ozki, kar je omogočalo razmeroma hitro izdelavo. Gl. Barberini, Sconci 2009, str. 124; Roškar 2014, str. 134.

46 Lep primer kar dvaindvajsetih figur, ki so tako na čelnici kakor na pokrovu skrinje postavljene ena poleg druge pod dvajset arkad, vidimo na skrinji iz 17. stoletja na spletni strani avkcijske hiše Christies; dostopno na: https://www.christies.com/lotfinder/Lot/ an-italian-cedar-and-poker-work-cassone-late-5769088-details.aspx. Zanimiva je tudi skrinja iz 15. stoletja, ki jo hranijo v Kunstgewerbe Museum v Kölnu pod inv. št.: A 1120, z osmimi figurami, ki med prepletom rastlinske ornamentike stojijo pod arkadami, dostopno na: http://previous.bildindex.de/bilder/MI01681g02a.jpg.

47 Gl. na primer skrinjo iz 17. stoletja z avkcije, ki ima motiv na sredini čelnice umeščen v polje romboidne oblike, dostopno na: https://www.liveauctioneers.com/item/11778005_61a-17th-century-italian-cedar-wood-adige-chest-af.

48 Skrinje s poslikavami imajo motive tudi v okroglih poljih.

329

Tatjana Štefanič

330 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Skrinje, ki jih lahko tako kot eksponat iz ptujskega muzeja glede na motiviko v številnih primerih opredelimo kot ženitovanjske, so bile med drugim povezane tudi z doto, ki jo je nevesta prinesla v novo domovanje.49 V nekaterih primerih imajo poleg osrednjih prizorov upodobljena grba mladoporočencev ali v kartuši zapisane začetnice poročenega para.50 Tovrstne italijanske skrinje, velikokrat izdelane v parih51 ter v različnih velikostih in kvalitetah, so izvažali po vsej Evropi, celo do Anglije, kjer so kljub visoki ceni pogosto omenjene v popisih plemiških zapuščin v 16. in zgodnjem 17. stoletju. Take skrinje, v katerih so hranili vse predmete, od občutljivih tkanin, dragocenih tapiserij in turških blazin52 do umetelno izdelanih pozlačenih medeninastih in kositrnih izdelkov, ki so pripadali gospodarju oziroma gospodarici hiše, omenja na primer tudi Shakespeare v Ukročeni trmoglavki.53 49 Prim. Pšajd 2014, str. 48–49.

50 Gl. na primer skrinjo z inicialkami in letnico 1636. Dostopno na: http://www.lucyjohnson.com/available-pieces/d/a-rare-alto-adige-venetian-cedar-cassone-dated1636-and-initialled-ib-with-ex/41241.

51 Tudi kot del predporočne pogodbe. Prim. Pollen 1875, str. 70.

52 Prav tam.

53 Zaradi priljubljenosti tovrstnih skrinj so jih začeli izdelovati tudi na Portugalskem in v Angliji. Prim. na primer skrinjo iz 17. stoletja iz Victoria and Albert Museum v Londonu z inv. št.: 299-1878, dostopno na http://collections.vam.ac.uk/item/O60641/chest-andstand-unknown. Prim. Tracy 2001, str. 142–157.

↑ Skrinjo iz cedrovine z motivi Venere in Kupida, ki izhaja iz herbersteinske zapuščine, lahko opredelimo kot ženitovanjsko.

Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

↑ Gladilnik oziroma t. i. monga iz 17. stoletja z bogato rezljano in polihromirano ornamentiko in figurami oziroma personifikacijami, ki ponazarjajo Vero, Upanje in Ljubezen, spada med tiste predmete, s katerimi so bodoči ženini obdarovali svoje zaročenke.

Foto: Boris Farič

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Skrinja iz cedrovine z motivi Venere in njenega sinčka Kupida pa ni edini predmet iz plemiške zapuščine v našem muzeju, ki je povezan z zaroko, poroko oziroma zakonskim stanom. Kot zanimivost naj omenim, da hranimo tudi gladilnik oziroma t. i. mongo (nem.

Mangelbrett) iz 17. stoletja. Z bogato rezljano in polihromirano ornamentiko in celopostavnimi figurami oziroma personifikacijami, ki ponazarjajo Vero, Upanje in Ljubezen, lepo okrašen gladilnik, ki izvira iz herbersteinske zapuščine in so ga na Ptuj prenesli iz vurberškega gradu,54 spada med tiste predmete, s katerimi so v 17. stoletju, pa tudi kasneje, bodoči ženini obdarovali svoje zaročenke.55 Glede na motiviko bi morda lahko še enemu muzejskemu pohištvenemu kosu pripisali poročno oziroma ljubezensko tematiko, in sicer po vsej površini marketirani mizi iz prve polovice 18. stoletja z balustrastimi nogami in razgibano ovalno mizno ploščo, ki prav tako izvira iz zapuščine grofov Herbersteinov, natančneje iz hrastovškega gradu.56 Bogastvo marketerije v sredini mizne plošče je prava mojstrovina provincialnega mizarstva, ki se kaže v prepletu trakaste ornamentike z listovjem in školjkovino, v katero so simetrično vključeni motivi src, ptic, poprsij in rogov obilja, povsem v sredini pa je še dopasna upodobitev dame v krinolini. Nenavadno oblikovana krinolina spominja na školjko, in če upoštevamo še druge prej naštete motive, bi lahko šlo tudi za simbolično upodobitev boginje Venere oziroma njenega rojstva iz morske pene.57 pestrost motivov na ženitovanjskih skrinjah severnoitalijanskega porekla Motivi ženitovanjskih skrinj seveda vsebujejo tematiko, ki je povezana z ljubeznijo in sklenitvijo zakonske zveze. Zaradi tega so na takih skrinjah pogosti prizori poročnega obreda ali poročne procesije in

54 PMPO, inv. št.: UO 692 dp. V inventarju ptujskega gradu iz leta 1909 gladilnik najdemo v razdelku Salon Ihrer Hochgeboren na strani 141 pod številko 56 opisano kot: 1 / Reichgeschnitztes Holzgeräth / mit Griff, alt, Ornamentik mit Weintrauben u. Tannenzapfen, Figuren Glaube, Hoffnung, 6 Herzen (Liebe), unten ein Engelskopf / W(urm)b(erg). Gl. SI ZAP/009/001/ Herbersteinov arhiv, Gospostvo Gornji Ptuj, šk. 158, ovoj 889; Štefanič, str. 109.

55 Prav tam.

56 PMPO, inv. št.: UO 1292 p. Gl. Roškar, Štefanič, str. 246–247.

57 Enak motiv je upodobljen tudi na razkošnem pisalniku z nastavkom iz 18. stoletja, ki je bil nekdaj v gradu Pišece. Prav tam, str. 247.

331

332

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

slavja,58 motivi iz vrta ljubezni idr., izjemno popularni pa sta recimo bili tudi temi, ki prikazujeta zmagoslavje čistosti in ljubezni, povzeti po delu Francesca Petrarke iz leta 1351 z naslovom I trionfi.59 Na ženitovanjskih skrinjah so namreč zelo radi upodabljali vsebino mnogih literarnih del italijanskih avtorjev,60 med drugimi še posebej rimskega pesnika Ovida (Ovidija) in njegova številna, z ljubezensko tematiko povezana dela,61 enako tudi dela Giovannija Boccaccia62 idr.

Razširjeni so tudi svetopisemski prizori iz življenja različnih svetnikov, ki so pogosto upodobljeni v pokrajinah ali pod arkadami,63 priljubljeni so motivi iz življenja kralja Salomona in kraljice iz Sabe ter motivi iz knjige o Genezi,64 najdemo pa celo upodobitve mučeništev svetnikov in križanja.65 Z zmagoslavjem krščanske vere so prav tako povezane upodobitve vojščakov pred vrati Jeruzalema, ki se naslanjajo na pesnitev še enega italijanskega pesnika, in sicer Torquata Tassa in 58 Gl. poslikano skrinjo iz sredine 15. stoletja, ki jo hranijo v Victoria and Albert Museum v Londonu pod inv. št.: 8974-1863, dostopno na: http://m.vam.ac.uk/collections/item/ O81200/cassone-unknown.

59 Gl. skrinjo iz severne Italije, datirano med letoma 1475 in 1500, ki jo hranijo v The Harvard Art Museums pod inv. št.: 1927.48. Dostopno na https://www.harvardartmuseums.org/ art/227634; ali skrinjo iz 15. stoletja, ki jo hranijo v Museo Nazionale del Palazzo di Venezia pod inv. št.: 3043; dostopno na: http://www.restituzioni.com/opere/cassone-nuzialecon-motivi-araldici-e-fontana-damore. Prim. Schubring 1915, str. 199–201.

60 Gl. Prav tam, str. 19–35, 181–183.

61 Gl. Pollen 1875, str. 70. Poleg Metamorfoz, ki jih je napisal pred letom 8 n. št., še Amores (Ljubezni ali Ljubezenske pesmi), ki je izšla leta 15 pr. n. š., približno sočasno delo Heroides (Heroide), De medimamine faciei (Umetnost ličenja), Ars Amatoria (Umetnosti ljubezni), ki je izšla leta 1 pr. n. št., in Remedia amoris (Zdravila za ljubezen), ki je nastajala med letoma 1 pr. n. št. in 2 n. št. Gl. Ovidij Naso 2002, 2006.

62 Genealogia deorum (Rodovnik bogov) in De claris mulieribus (Znane ženske). Gl. Schubring, str. 181; Franklin 2006. Priljubljeni so tudi motivi iz zgodbe o Griseldi (Boccaccio, Decameron, 10:10, med 1348 in 1353). Gl. na primer skrinjo, ki je datirana okoli leta 1410 in jo pod inv. št.: 5791-1860 hranijo v Victoria and Albert Museum v Londonu, dosegljivo na: http://m.vam.ac.uk/collections/item/O17318/scenes-of-a-marriage-ceremonycassone-panel-unknown; Prim. Kauffmann 1973, str. 104–106.

63 Na skrinji iz poznega 16. stoletja z avkcije so svetniške figure postavljene v pokrajino; dostopno na: https://www.katethurlow.co.uk/products/cedarwood-casket-with-pokerwork-decoration-italy-late-16th-century. Na drugi skrinji iz 17. stoletja pa na primer vidimo dve svetnici na čelnici skrinje, postavljeni pod arkadama. Svetnici prepoznamo po njunih atributih – sv. Barbaro, ki je bila med drugim tudi zavetnica deklet, po stolpu, ki ga drži v rokah, sv. Dorotejo, ki je bila tudi zavetnica nevest in porodnic, pa po meču; dostopno na: https://www.tooveys.com/lots/242652/a-17th-century-north-italian-cedar-penworkand-pokerwork-chest. Gl. tudi Schauber, Schindler 1995, str. 57, 626.

64 Gl. skrinjo iz 17. stoletja s takimi motivi; dostopno na: http://pyromuse.org/2italian_ chests_c.1650.html.

65 Schubring 1915, str. 183; Bayer 2008, na več mestih.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

↑ Skrinja iz poznega 15. stoletja z osrednjima prizoroma, ki poveličujeta zmagoslavje čistosti in ljubezni.

Vir: © Harvard Museum

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

njegov ep iz zadnje četrtine 16. stoletja z naslovom La Gerusalemme liberata (Osvobojeni Jeruzalem), v katerem je opisan boj za Jeruzalem v prvi križarski vojni, ki je potekala med letoma 1095 in 1099.

Na skrinjah velikokrat najdemo posamezne upodobitve personifikacij človeških vrlin, recimo Modrosti in Zmernosti, ali personifikacij Sedmih svobodnih umetnosti, kot na primer Geometrije in Astronomije.66 Pogosti so tudi motivi iz življenja antičnih bogov in boginj ter drugih likov, ki jih lahko povežemo predvsem z ljubezensko tematiko,67 recimo Marsa in Venero, Venero in Kupida (oziroma Amorja),68 Kupida in Psiho, zatem Orfeja in Evridiko,69 Perzeja in Andromedo, Jasona in Medejo70 in druge. V nekaterih primerih 66 Gl. čudovito okrašeno skrinjo z avkcije, datirano med letoma 1580 in 1650, ki ima v levem in desnem izmed treh glavnih prizorov na čelnici upodobljeni personifikaciji Geometrije in Astronomije; dostopno na: http://www.lucy-johnson.com/art-and-antiques/d/a-rarelate-16th-century-italian-cedar-alto-adige-penwork-cassone/36330. Prim. tudi manjšo, v celoti okrašeno skrinjo z izbočenim pokrovom s konca 16. stoletja z avkcije, ki ima na hrbtni strani upodobitev treh izmed sedmih personifikacij Sedmih svobodnih umetnosti (lat. Septem artes liberales, ki jih je leta 415 v svojem delu z naslovom De nuptiis Philologiae et Mercurii (Poroka Filologije z Merkurjem) opisal Martianus Capella), in sicer Geometrijo, Astronomijo in najbrž Aritmetiko; dostopno na: https://www.anticstore.art/75133P. 67 Pri teh prizorih so prikazovali ljubezen med moškim in žensko, v primeru Venere in Kupida pa tudi ljubezen matere do otroka.

68 Gl. na primer skrinjo z avkcije manjših dimenzij, ki je datirana okoli leta 1580 in ima na spodnji strani pokrova upodobitev Venere, ki se opazuje v zrcalu, ob njej pa sedi Kupid in ji igra na lutnjo, dostopno na: https://www.anticstore.art/67455P. 69 Gl. na primer skrinjo, ki je bila izdelana okoli leta 1600 in jo hranijo v Victoria and Albert Museum v Londonu pod inv. št.: 254:2-1906; dostopno na: http://collections.vam.ac.uk/ item/O227872/cassone.

70 Skrinjo iz druge četrtine 15. stoletja z upodobitvijo njune zgodbe, ki jo spremljamo pod arkadami na čelnici, na primer hranijo v Philadelphia Museum of Art pod inv. št.: 1944-15-5; dostopno na: https://www.philamuseum.org/collections/permanent/48688.html.

333

Tatjana Štefanič

334 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

posamezne figure prepoznamo po atributih, v drugih pa so nam v pomoč napisi, ki jih najdemo pod upodobljenci.71 Priljubljena je bila tudi tematika herojskih dejanj, med katerimi so bila še posebej poudarjana junaštva Herakleja oziroma Herkula,72 oziroma tematika lova73 in različnih bitk z vojaki v antičnih opravah. Na skrinjah se v kombinaciji ornamentike različnih morskih živali pojavljajo tudi upodobitve ladij z razprtimi jadri na razburkanih valovih.74 Tovrstni motivi so bili priljubljeni predvsem na skrinjah, ki so jih naročali poveljniki ladij, a se pojavljajo tudi na ženitovanjskih skrinjah, in sicer pogosto poleg upodobitev različnih bitk ali križarskih pohodov.75 Posamezne figure plemičev in plemkinj v modnih oblačilih iz časa nastanka skrinj, vojščakov v antičnih nošah oziroma bogov in junakov iz grške in rimske mitologije,76 različnih personifikacij, pa tudi 71 V Victoria and Albert Museum v Londonu pod inv. št.: 254:2-1906 hranijo skrinjo z začetka 17. stoletja z upodobitvijo Orfeja, ki je z igranjem na liro očaral živali, pod njim pa je še razpoznaven napis z velikimi tiskanimi črkami: Orfeo; dostopno na: http://collections. vam.ac.uk/item/O227872/cassone.

72 Prim. Schubring 1915, str. 183–199. Za prizore iz Heraklejevih junaštev gl. na primer skrinjo iz 16. stoletja; dostopno na: https://www.proantic.com/display. php?mode=obj&id=189000; pa tudi poslikano skrinjo iz druge četrtine 15. stoletja, ki jo hranijo v Metropolitan Museum v New Yorku pod inv. št.: 1971.115.4, dostopno na: https:// www.metmuseum.org/art/collection/search/436730; Prim. Pope–Hennessy, Christiansen 1980, str. 12–14.

73 Gl. na primer skrinjo z avkcije, datirano med letoma 1560 in 1620, dostopno na http:// www.lucy-johnson.com/available-pieces/d/a-late-16th-century-alto-adige-cedarcassone-with-fine-penwork-decoration/62933, ali skrinjo manjših dimenzij z izbočenim pokrovom iz 16. stoletja, dostopno na: https://www.anticstore.art/75133P. 74 Gl. na primer čudovito okrašeno skrinjo z avkcije, ki je datirana med letoma 1560 in 1580, dostopno na: https://www.anticstore.com/grand-coffre-marin-cedre-pyrograverepublique-venise-xvi-eme-siecle-58601P; ali pa skrinjo iz poznega 16. oziroma 17. stoletja; dostopno na: http://www.onlinegalleries.com/art-and-antiques/detail/a-late-16thearly-17th-century-alto-adige-cedarwood-casket/87862. Primerljive skrinje imajo tudi v italijanskih muzejih, kot so Museo Bagatti Valsecchi, Museo Correr idr. Gl. še skrinjo iz poznega 16. oziroma zgodnjega 17. stoletja z motivi Neptuna in siren ter morskih bitij, ki so najverjetneje povzete po grafikah, ki so nastale med letoma 1550 in 1568 in so bile objavljene v Thevetovem delu z naslovom De la Cosmographie Universelle, livre III, dostopno na: http://www.onlinegalleries.com/art-and-antiques/detail/large-museum-qualitylate-16th-century-cedar-venetian-cassone-on-its-original-stand-%3B-the-seacreature-ornament-probably-drawn-from-de-la-cosmographie-universelle-livre-iiiengraving-1550-1568/347030.

75 V takih primerih ladje ne izstopajo po velikosti v primerjavi z drugimi motivi na skrinjah.

Gl. na primer skrinjo z avkcije, datirano med letoma 1580 in 1650, ki ima v srednjem izmed treh glavnih prizorov na čelnici upodobljeno veliko ladjo z razpetimi jadri; dostopno na: http://www.lucy-johnson.com/art-and-antiques/d/a-rare-late-16th-century-italiancedar-alto-adige-penwork-cassone/36330.

76 Schubring 1915, str. 183.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

↑ V perspektivični mreži s kockami tlakovana tla niš, v katerih stojijo različne figure, kažejo za tisti čas zelo priljubljen pripomoček za ustvarjanje vtisa globine prostora.

Severnoitalijanska skrinja iz prve polovice 17. stoletja, detajl.

Vir: © Bonhams.com

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

glasbenikov ali angelov, ki igrajo na brenkala, godala, pihala in tolkala,77 so večinoma postavljene v niše oziroma pod arkade v poljih okoli uokvirjenih motivov.78 Niše oziroma arkade so ob straneh zamejene s kaneliranimi, toridiranimi ali kako drugače okrašenimi stebri z različnimi kapiteli, ki nosijo polkrožno ali tudi šilasto oblikovane loke oziroma zaključke. V perspektivični mreži s kockami tlakovana tla niš, v katerih stojijo omenjene figure, kažejo za tisti čas v Italiji zelo priljubljen pripomoček za ustvarjanje vtisa globine prostora. Tudi na skrinji iz ptujskega muzeja upodobljeni italijanski plemič na sredini čelnice, oba antična vojščaka ob straneh skrinje in najbrž tudi danes poškodovani figuri moškega in ženske v nišah na pokrovu stojijo na taki podlagi, med nogami vojščakov pa je v daljavi upodobljena še gričevnata pokrajina, ki še dodatno pripomore k vtisu globine.79 Kot smo že omenili, so na poročnih skrinjah pogosto upodobljeni grbi s poroko združenih družin. Grbe v različno oblikovanih kartušah, ki jih velikokrat pridržujejo puti oziroma jih obdajajo heraldične živali, moške in ženske figure ali zgolj rastlinska ornamentika,80 so najpogosteje umestili na zunanjščini skrinj, čeprav tudi v notranjosti niso tako redki. Skrinja iz ptujskega muzeja bi glede na ohranjene obrise lahko imela grb ali morda inicialki na sredini pokrova skrinje, med obema osrednjima uokvirjenima prizoroma. A na vprašanje,

77 Gl. na primer skrinjo iz druge polovice 16. stoletja, ki jo hranijo v Museo della Casa Fiorentina Antica, na kateri so glasbeniki upodobljeni pod arkadami znotraj dekorativnega pasu nad tremi osrednjimi motivi na čelnici. Skrinja je zanimiva tudi zaradi s Kitajsko povezanih motivov na osrednjih prizorih, pa tudi zaradi tega, ker ima stranici čelnice še dodatno okrašeni s struženima in rezbarjenima balustroma; dostopno na: https://commons. wikimedia.org/wiki/Category:Collections_of_the_Palazzo_Davanzati_(Museo_della_ Casa_fiorentina_Antica)#/media/File:Italia_settentrionale,_cassone_con_decorazioni_a_ china,_1550-1600. Na skrinji iz druge polovice 16. stoletja z avkcije pa so glasbeniki operutničeni angelci, ki sedijo znotraj vegetabilnih medaljonov v zgornjem dekorativnem pasu na čelnici in igrajo na pihala ter brenkala; dostopno na: https://www.bonhams.com/ auctions/24150/lot/451.

78 Tudi na skrinji iz 17. stoletja so figure ob straneh upodobljene v povsem enakih nišah oziroma arkadah kot na skrinji iz ptujskega muzeja; dostopno na: https://www. the-saleroom.com/en-gb/auction-catalogues/tooveys/catalogue-id-srtoo10089/lot080fe3d3-fbed-469f-bee7-a66e01175b53.

79 S takimi pristopi pri upodabljanju perspektive so si morali pomagati tudi zaradi dejstva, da se z risbo s tušem ne da doseči učinka globine risbe, kot je to na primer mogoče s svinčnikom.

80 Gl. na primer skrinjo v Victoria and Albert Museum v Londonu iz prve četrtine 17. stoletja, z inv. št.: W.3-1951, dostopno na: http://collections.vam.ac.uk/item/O135902/chest-onstand-unknown.

335

Tatjana Štefanič

336 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

kakšen grb naj bi krasil pokrov skrinje, najbrž ne bo mogoče več dobiti odgovora.81 Tako grbe kakor druge osrednje in stranske motive obdajajo raznoliki dekorativni pasovi. Ti vsekakor niso nepomembni, saj kljub temu, da potekajo v ožjih pasovih, zavzemajo znatno površino zunanjščin in notranjščin skrinj. Ponujajo nam pestrost motivov, ki se v duhu groteske mešajo med seboj, od preprostih geometrijskih vzorcev na robovih do zvitkov rastlinske, velikokrat akantove ornamentike, v katero so ponekod vkomponirani maskeroni, različne fantastične živali in mitološka bitja, kot na primer samorogi,82 morske sibile83 in kentavri.84 Zanimivi so tudi frizi s pticami z razprostrtimi krili, golimi puti ali operutničenimi angelci85 idr.

81 Lahko se sicer poigravamo z mislijo, da bi na skrinji lahko bil upodobljen grb grofov Herbersteinov ali morda knezov Dietrichsteinov oziroma s tema dvema rodbinama prek porok povezanih plemiških družin, a gre pri tem zgolj za ugibanja brez oprijemljivih dejstev.

Prav tako je mogoče, da so Herbersteini skrinjo kupili na kateri izmed prodajnih dražb konec 19. stoletja. V tem primeru bi na skrinji lahko bil grb katere koli italijanske ali evropske plemiške družine.

82 Gl. na primer skrinjo iz 17. stoletja z avkcije, ki ima v zgornjem dekorativnem pasu na čelnici upodobljena leva in samoroga, ki obdajata vazo na sredini; dostopno na: https:// www.bonhams.com/auctions/24150/lot/451.

83 Gl. na primer skrinjo iz 17. stoletja, dostopno na: https://www.sellingantiques. co.uk/344182/16th-century-venetian-cedarwood-cassone-or-marriage-chest.

84 Gl. na primer skrinjo iz 17. stoletja, dostopno na: https://www.bonhams.com/ auctions/22413/lot/2056.

85 Na skrinji, ki jo hranijo v Frans Hals Museum pod inv. št.: om 78-358 in je datirana med letoma 1675 in 1700, operutničena angela v dekorativnem pasu nad osrednjimi prizori na čelnici pridržujeta kartušo, v katero je vkomponiran umetelno izdelan ščit za ključavnico; dostopno na: https://dev1.cithosting.nl/fhmv2/#/query/3fd41c1b-d105-4361-8087457bccc08081.

↑ Skrinja iz ptujskega muzeja bi glede na ohranjene obrise lahko imela grb ali morda inicialki na sredini pokrova skrinje med obema osrednjima uokvirjenima prizoroma.

Foto: Boris Farič

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vegetabilna ornamentika se pogosto bohoti tudi na stranicah skrinj, kjer zavzema bodisi celotno površino ali pa obdaja upodobitve živali, kot so lev, levinja,86 panter, zmaj z razprtimi krili87 oziroma včasih tudi grifon,88 ki so v primerjavi z drugimi figurami na čelnici in pokrovu skrinje prikazani v precej večjih merah. Na stranicah skrinj so prav tako pogosto nameščeni umetelno izdelani ročaji iz kovanega železa,89 saj so tovrstne pohištvene kose in v njih shranjeno vsebino velikokrat prenašali. Če je bila okrašena tudi notranjščina skrinje, je v njej podobna dekoracija kot na zunanjščini, prizori pa so v nasprotju s tistimi na zunanjščini bolj intimne, včasih celo nekoliko erotične narave,90 saj so imeli tja vpogled zgolj lastniki skrinje, ne pa tudi drugi obiskovalci hiše, v kateri je bila skrinja postavljena na vidnem mestu.91 Tudi skrinja iz ptujskega muzeja je nekdaj imela delno okrašeno notranjščino. Domnevamo lahko, da je spodnja stran ↑ pokrova vsebovala podobno ornamentalno motiviko, kot je vidna Muzejska skrinja iz na zunanjščini skrinje, osrednji prizor ali morda celo dva pa bi cedrovine ima okovje lahko bila prav tako zamejena s plitvimi profilnimi letvami ali bolj iz kovanega železa, ki preprostimi okvirji, izžganimi s pomočjo pirografije. Kakšni so bili so ga morda zaradi obrabe prvotnega prizori v notranjosti skrinje, je nemogoče ugotoviti, saj so se zaradi italijanskega okovja (s t. i. obročnimi tečaji oziroma tečaji, sestavljenimi iz dveh med seboj povezanih obročkov z nasadili) namestili že konec 17. oziroma v 18. stoletju.

Foto: Boris Farič

86 Manj pogosto najdemo leva in levinjo upodobljena kot osrednja prizora na čelnici skrinje, kot na primer na skrinji z avkcije, ki je datirana okoli leta 1580; dostopno na: https:// www.1stdibs.com/furniture/storage-case-pieces/blanket-chests/late-16th-centurycypress-chest-from-addige-district-italy/id-f_1245552; v nekaterih primerih najdemo motiv levjega para tudi na notranji strani pokrova. Ena takih skrinj, datirana okoli leta 1640, ki ima s prepletom vitic rastlinske ornamentike obdani nasproti stoječi si figuri leva in levinje v dveh uokvirjenih motivih na notranji strani pokrova, je objavljena na spletni strani Robert Young Antiques; dostopno na: https://www.masterpiecefair.com/PopUpObjectDetails. aspx?dealerid=12426&objectid=866019.

87 Na skrinji iz 17. stoletja z avkcije na primer vidimo na stranicah upodobljena zmaja z razprtimi krili; dostopno na: https://www.tooveys.com/lots/242652/a-17th-centurynorth-italian-cedar-penwork-and-pokerwork-chest.

88 Na skrinji iz druge polovice 16. stoletja z avkcije sta grifona upodobljena na spodnji strani pokrova; dostopno na: https://www.bonhams.com/auctions/23617/lot/5.

89 Gl. na primer skrinjo iz 16. stoletja z umetelno kovanimi ročaji na straneh, dostopno na: https://www.proantic.com/display.php?mode=obj&id=189000.

90 Na spodnji strani pokrova skrinje iz Victoria and Albert Museum v Londonu z inv. št.: W.3-1951, datirane med letoma 1600 in 1620, so okoli osrednjega motiva in dveh večjih golih moških figur v vlogi glasbenikov upodobljeni tudi satirji, ki lovijo gole ženske; dostopno na: http://collections.vam.ac.uk/item/O135902/chest-on-stand-unknown. Nekatere skrinje so imele v notranjosti tudi zapleten sistem skritih predelkov. Gl. na primer skrinjo iz 16. stoletja z avkcije; dostopno na https://www.anticstore.art/75133P. 91 Schubring 1915, str. 7–15, 165.

337

Tatjana Štefanič

338 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← V notranjščini skrinj najdemo podobno dekoracijo kot na zunanjščini, prizori pa so pogosto bolj intimne, včasih celo nekoliko erotične narave. Na spodnji strani pokrova skrinje, datirane med letoma 1600 in 1620, so na primer okoli osrednjega motiva upodobljeni satirji, ki lovijo gole ženske.

Vir: © Victoria and Albert Museum

kasnejšega prebrušenja površin ohranili le skoraj neznatni sledovi punciranih osnov. V nasprotju s tem so se s punciranjem izvedeni preprosti geometrijski vzorci, s katerimi so okrašeni zgornji robovi desk v notranjščini skrinje, ki so sicer nevidni, ko je pokrov zaprt, ohranili v celoti.92 tehnika krašenja pohištvenih kosov z risbo s tušem Način okraševanja skrinj v plitvem reliefu s puncirano osnovo in z risbo s tušem se je v severni Italiji obdržal do tridesetih let oziroma celo do sredine 17. stoletja.93 V 17. stoletje lahko umestimo tudi ženitovanjsko skrinjo iz ptujskega muzeja, izdelano iz lesa cedre, katerega lastnosti, kot sta gladka tekstura in toplo bledo rjava ali svetlo oranžna barva, so kot nalašč za doseganje kontrastov z risbo s tušem.94

92 Tako okrašeni robovi so povsem običajni tudi na drugih tovrstnih skrinjah. Prim. na primer skrinjo iz 17. stoletja na spletni strani avkcijske hiše The Saleroom, dostopno na: https://www.the-saleroom.com/en-gb/auction-catalogues/tooveys/catalogue-idsrtoo10089/lot-080fe3d3-fbed-469f-bee7-a66e01175b53; podoben vzorec najdemo tudi na skrinji iz 17. stoletja iz Victoria Albert Museum v Londonu z inv. št.: 299-1878, dostopno na: http://collections.vam.ac.uk/item/O60641/chest-and-stand-unknown.

93 Gl. Bučić 1984, kat. št. 18; Yorke 1989, str. 389–392, 445.

94 Danes je cedrovina na muzejski skrinji precej temnejša in risba s tušem ne pride toliko do izraza, kot je prvotno. Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 169.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

↑ Z risbo s tušem okrašena empirska garnitura oziroma z odtisi grafik oplemenitena bidermajerska šivalna mizica sta del zbirke Fevdalne stanovanjske kulture v ptujskem gradu.

Foto: Boris Farič

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Krašenje pohištva s tušem ni bilo priljubljeno zgolj v renesansi in baroku, ampak tudi v drugih obdobjih, prav tako so bile za to krasilno tehniko poleg cedrovine primerne nekatere druge vrste domačega lesa, recimo javor. V ptujskem muzeju hranimo v empirskem stilu izdelani spalnično in salonsko garnituro. Pohištveni kosi iz obeh garnitur imajo črno lužene površine, ki so še dodatno okrašene z imitacijo marketerije v tehniki risbe s tušem na svetli podlagi javorovega furnirja. A velja opozoriti na dejstvo, da je risba s tušem na omenjenih dveh garniturah za razliko od tiste na skrinji iz cedrovine, ki je izrisana zgolj s peresom, narejena v kombinaciji peresa in čopiča.95 Tudi kanape iz zbirke Fevdalne stanovanjske kulture v ptujskem gradu, ki stilno nakazuje prehod iz klasicizma v empir, ima na hrbtnem naslonu dva simetrično postavljena ovalna vstavka iz svetlega javorovega furnirja, okrašena z upodobitvama personifikacij rečnih bogov Nila in Donave v tehniki risbe s tušem.96 95 PMPO, inv. št.: UO 1295–1301 p. Posamezni kosi iz garniture so bogato okrašeni v tehniki risbe s tušem na svetli javorovi podlagi z rastlinsko oziroma cvetlično motiviko, antičnimi moškimi poprsji v medaljonih, motivom lire, girland in plešočih putov. Prav tam, str. 163, 187, 203, 205, 250, 274, 278, 314, 332, 339, 353.

96 PMPO, inv. št.: UO 1230 p. Prav tam, str. 338.

339

Tatjana Štefanič

340 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Pri omenjeni tehniki gre za krašenje lesne površine s črtno risbo, ki bolj ali manj spominja na grafiko, zaradi česar ju ob površnem pregledu zlahka zamenjamo. To velja tudi za bidermajersko šivalno mizico iz naše zbirke, ki ni okrašena z risbo s tušem, kot se morda zdi na prvi pogled, temveč z grafikami, ki ponazarjajo lov na jerebice in kljunače ali sloke, ter z motivom razvalin gradu Hohenstaufen.97 Naj ob tem še poudarim, da so tako na skrinji iz cedrovine s konca prve četrtine oziroma iz poznih dvajsetih let 17. stoletja kot na dve stoletji mlajši bidermajerski mizici uporabili za čas nastanka obeh pohištvenih kosov povsem sodobne grafike oziroma v primeru šivalne mizice grafične plošče, ki so jih odtisnili na ovlažene liste furnirjev, s katerimi so naknadno furnirali površino mizice.98 Prizore na muzejski skrinji iz cedrovine bi sicer težko zamenjali z grafikami, a so s tušem izrisani motivi vseeno tesno povezani z njimi. Posamezne grafične upodobitve so namreč služile kot predloge za motive, ki so jih v mizarski delavnici dokaj zvesto prenesli na skrinjo. Za osrednje motive na ptujski skrinji so uporabili takrat povsem nove ter zelo priljubljene grafike dveh avtorjev: italijanskega umetnika Odoarda Fialettija, ki je pred prihodom v Benetke delal v Bologni,99 in francoskega umetnika Jacquesa (Iacopa) Callota, ki je približno sočasno s Fialettijevim delovanjem v Benetkah v prvih dveh desetletjih 17. stoletja prebival v Firencah, kjer je med drugim delal za družino Medici.100

97 PMPO, inv. št.: UO 1267 p.

98 Na vseh treh upodobitvah na podstavku in mizni plošči gre za odtis jedkanice neposredno na furnir, preden so tega prilepili na podlago. Avtor grafik na mizici še ni znan. Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 293–294.

99 De Boni 1840, str. 356, Malvasia 1678, str. 301; Walters 2009, na več mestih.

100 Gl. Mayor 1971, str. 289–294.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

uporaba grafičnih listov odoarda fialettija in jacquesa callota za prizore na muzejski skrinji iz cedrovine Po grafiki omenjenega francoskega umetnika, ki je v Italiji upodobil od domačih umetnikov nekatere prezrte, a kasneje zelo popularne ter kopirane vsebine in motive,101 je v osrednjem polju čelnice v vseh nadrobnostih povzeta razgibana figura italijanskega plemiča, ki stoji v arhitekturnem okviru s kaneliranima oziroma žlebljenima stebroma s korintskima kapiteloma, ki nosita polkrožno oblikovani lok arkade.102 Na splošno je zelo podobna figuram kavalirjev z grafičnih upodobitev Jacquesa Callota, predvsem tistim iz serije z naslovom Capricci di varie figure di Iacopo Callot, ki jo je izdal leta 1617 v Firencah,103 toda nikakor ne v vseh detajlih. Figura kavalirja v natančno izrisanih oblačilih, za katere je že Vesna Bučić pravilno zapisala, da so v modo prišla šele po letu 1600 in na osnovi tega skrinjo tudi datirala,104 je skorajda povsem natančna kopija Callotovega grafičnega lista iz vsebinsko zelo podobne serije šestnajstih grafik z naslovom Varie figure di Iacopo Callot, ki jo je med letoma 1621 in 1623 izdal že po vrnitvi iz Italije v Nancy.105 Za razliko od upodobitve plemiča na Callotovi grafiki je figura na skrinji, ki je glede na predlogo nekoliko

101 Prav tam, str. 291.

102 Prim. skrinjo s konca 16. oziroma iz 17. stoletja z avkcije, ki ima na spodnji strani pokrova prav tako figuro plemiča, stoječega v podobno zasnovani arhitekturni niši. Bogato ornamentirani polkrožni lok arkade je za razliko od tistega na muzejski skrinji oprt na dva para stebrov, poleg tega so levo in desno v ozadju še drugi motivi in ne zgolj tlakovana tla kot pri skrinji iz ptujskega muzeja. Povsem enaka pa je razporeditev in motivika listne dekoracije v dveh trikotnih poljih nad arkado, kakor tudi v dveh vertikalnih in dveh horizontalnih ozkih pasovih, ki obtekajo osrednji motiv. Dostopno na: http://www.lucy-johnson.com/ art-and-antiques/d/a-rare-late-16th-century-italian-cedar-alto-adige-penworkcassone/36330.

103 Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 169.

104 Bučić 1980, str. 126–128; Bučić 1984, kat. št. 18.

105 Poleg omenjenih serij se podobne figure italijanskih plemičev in plemkinj pojavljajo še na mnogih Callotovih grafikah, a ne vedno v ospredju. V ozadju prizorov jih tako na primer vidimo na grafikah iz serije Balli di Sfessania, ki je nastala okoli 1622, enako recimo na grafiki z dvema plešočima Pantalonoma iz leta 1616, kjer je vidno značilno Callotovo združevanje zelo različnih motivov. Umetnik je dvema grotesknima in karikiranima figurama iz Commedie dell‘Arte, ki ju je upodobil v prvem planu, dodal stilno in karakterno povsem drugačne figure plemičev v različnih pozah in elegantnih oblačilih v ozadju. Eden izmed plemičev z dvignjeno desnico v pozi prav tako spominja na figuro italijanskega kavalirja na sredini čelnice muzejske skrinje. Za Callotovo grafiko Pantalona gl. npr. The Art Institute of Chicago, dostopno na: https://www.artic.edu/artworks/44810/the-two-pantaloons?q=callot.

341

Tatjana Štefanič

342 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

manj elegantna,106 umeščena še v arhitekturni okvir. V knjigi z naslovom Razkošje na podeželju. Pohištvo v Ptujskem gradu107 smo glede na znane in datirane grafične predloge Odoarda Fialettija, ki so jih uporabili na skrinji, le-to datirali po letu nastanka njegove serije, torej po 1617. Z nedavnim odkritjem prej omenjene Callotove grafike pa lahko datacijo skrinje zamaknemo še za nekaj let.

Posamične figuralne upodobitve se ponovijo še na skrajnih robovih čelnice skrinje, kjer sta figuri prostoru primerno nekoliko ožji, vojščaka pa sta oblečena v antične uniforme, in na pokrovu skrinje, kjer sta zgolj v obrisih še razpoznavni ženska in moška figura

106 Ob primerjavi upodobitve plemiča s Callotove grafike s tisto na skrinji opazimo nekatere manjše razlike. Figuri sta sicer proporcionalno enako visoki, a je tista na skrinji nekoliko širša, predvsem zaradi razvihrane draperije ogrinjala, ki se prek leve rame in rokava še bolj voluminozno bohoti ter nagubano spušča ob liniji telesa pod desno roko, zaradi česar zavzema več prostora kot na originalu. Na prvi pogled so opazne tudi razlike v postavitvi meča, ki je na Callotovi grafiki postavljen nekoliko višje, v izostanku draperije ogrinjala med razkoračenima nogama plemiča na skrinji in v nekoliko nerodno upodobljeni desni roki, pa tudi v dolžini desne noge, ki je na grafiki perspektivično skrajšana, saj figura stoji v razkoraku z levo nogo naprej, na skrinji pa je razlika v dolžini obeh nog moškega precej manjša. Nekatere razlike opazimo tudi na oblačilu plemiča, kot na primer vidno krajši dekorativni rob žepa ob levem boku ipd. Zaradi vsega naštetega figura na skrinji deluje nekoliko manj elegantno kot tista na grafiki. Za Callotovo grafiko plemiča iz serije Varie figure di Iacopo Callot gl. Biblioteca Nacional de España; dostopno na: http://bdh-rd.bne. es/viewer.vm?id=0000144234&page=1.

107 Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 168–170.

↑ Figura kavalirja v natančno izrisanih oblačilih je dokaj natančna kopija Callotovega grafičnega lista iz serije šestnajstih grafik z naslovom Varie figure di Iacopo Callot, ki jo je med letoma 1621 in 1623 izdal po vrnitvi iz Italije v Nancy. Ob primerjavi upodobitve plemiča s Callotove grafike s tisto na skrinji sicer opazimo nekatere manjše razlike.

Foto: Boris Farič Vir: © Biblioteca Nacional de España

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

↑ Antonio Tempesta je konec 16. oziroma v prvi četrtini 17. stoletja izdelal serijo grafik, ki so ilustracije Tassove pesnitve Osvobojeni Jeruzalem. Na grafičnem listu številka osemnajst je v sredini prizora figura bojevnika, ki ga lahko tudi s pomočjo besedila na vrhu lista identificiramo kot Rinalda. Njegova poza in oprava sta, razen v nekaj nadrobnostih, neverjetno podobni antičnemu vojaku, ki ga na skrinji najdemo na levem robu čelnice.

Foto: Boris Farič Vir: © The Metropolitan Museum of Art

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

v za tisti čas sodobnih oblačilih, ki zelo spominjajo na taka, kot jih je nosilo toskansko plemstvo. Modo prve četrtine italijanskega seicenta med drugim najdemo tudi v grafični seriji z naslovom Variarum Gentium Ornatus (Moda različnih narodov), ki jo je med letoma 1600 in 1634 po Sebastiaanu Vranckxu naredil Pieter de Jode, pa tudi na Callotovih že omenjenih kostumskih upodobitvah italijanskega plemstva oziroma njegovih drugih grafikah,108 a je o natančni predlogi zaradi izbrisanosti risbe s tušem težko govoriti.109 Tudi za antična vojaka bi lahko v delavnici, kjer so izdelali in okrasili skrinjo, uporabili kar nekaj možnih grafičnih listov. Vojaka sta podobna tistim iz serije Vojščakov v antičnih kostumih Josta Ammana, ki je nastala leta 1590, vendar so za izdelavo obeh figur na skrinji, glede na druge uporabljene grafike iz prve četrtine 17. stoletja, skoraj zagotovo izbrali mlajšo predlogo od omenjene. Med drugim sta vojaka vsaj po oblačilih podobna tistim z dveh Callotovih grafik iz serije Scelta d‘alcuni miracoli e grazie della santissima nunziata di 108 Prav tam, str. 169.

109 Figura nekoliko naprej sklonjenega plemiča, ki se nagiba k sedečemu Ferdinandu I. de Medici na eni izmed šestnajstih grafik iz Callotove serije iz let 1614–1620 z motivi iz življenja navedenega Medičejca, je po pozi zelo podobna figuri moškega na pokrovu muzejske skrinje.

Za Callotovo grafiko gl. The British Museum; dostopno na: https://www.britishmuseum.org/ research/collection_online/collection. Tudi ženska figura na pokrovu skrinje spominja na upodobitve plemkinj na različnih Callotovih grafikah. Gl. na primer plemkinjo s klobukom iz serije Capricci di varie figure di Iacopo Callot iz leta 1617.

343

Tatjana Štefanič

344 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Firenze, ki je izšla leta 1619,110 a če želimo poiskati upodobitve, ki bi jih zares lahko uporabili za figuri vojščakov na naši skrinji, moramo vsekakor omeniti tudi dela Antonia Tempeste. Ta italijanski umetnik je na začetku 17. stoletja naredil serijo grafik, ki prikazujejo motive iz Ovidovih Metamorfoz, v kateri najdemo zelo podobne figure,111 pa tudi serijo grafik, ki so ilustracije Tassove pesnitve Osvobojeni Jeruzalem.112 Na grafičnem listu številka osemnajst, ki je ilustracija Canto XVIII (Pesmi XVIII) iz omenjenega Tassovega dela, je v sredini prizora figura bojevnika, ki ga lahko tudi s pomočjo besedila na vrhu lista identificiramo kot Rinalda. Njegova poza in oprava sta, razen v nekaj nadrobnostih, neverjetno podobni antičnemu vojaku, ki ga na skrinji najdemo na levem robu čelnice.113 Desna figura antičnega vojščaka na skrinji, ki bi ga morda pod vprašajem lahko opredelili kot Perzeja, saj nosi operutničenim 110 Callot jo je izdelal po motivih Mattea Rosselija.

111 Obsežno serijo grafik z motivi iz Ovidovih Metamorfoz, ki jo med drugim hranijo v The Metropolitan Museum of Art v New Yorku, je Antonio Tempesta izdelal leta 1606. Figura vojaka v antičnem kostumu na listu št. 24 v pozi in deloma v opravi spominja na vojščaka, ki je upodobljen na desnem robu skrinje; dostopno na: https://www.metmuseum.org/ art/collection/search/401142.

112 Grafično serijo Antonia Tempeste, ki je datirana med letoma 1590 in 1630, prav tako hranijo v istem muzeju v New Yorku.

113 Gl. The Metropolitan Museum of Art; dostopno na: https://www.metmuseum.org/art/ collection/search/401757. Bartsch 1803, kat. št. 1245, str. 177.

↑ Desna figura antičnega vojščaka na skrinji je izredno podobna upodobitvi Perzeja na naslovnicah dveh izdaj Metamorfoz. Za izdajo v Frankfurtu iz leta 1619 je ilustracije prispeval Matthäus Merian, za izdajo istoimenskega dela v Rouenu leta 1626 pa Jean Blanchin.

Foto: Boris Farič Vir: © University of Virginia, © The Warburg Institute

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sandalom podobno obuvalo in drži ščit z upodobitvijo Meduzine glave, pa je izredno podobna upodobitvi istoimenskega junaka na naslovnici dela Les Metamorphoses d‘Ovide traduites en prose Françoise, ki je izšlo leta 1626 v Rouenu. Ilustracije za to delo je prispeval Jean Blanchin, ki je bil dejaven v Parizu v prvi polovici 17. stoletja. Pri tem se je zgledoval po nekaterih grafikah, ki jih je leta 1619 za frankfurtsko izdajo Metamorfoz izdelal Matthäus Merian, naslovnico (in s tem tudi figuro Perzeja) pa je v celoti povzel po Merianu.114 Tudi on se je v določeni meri oprl na starejše delo, in sicer na Gaultierjeve grafike, objavljene v pariški izdaji leta 1606. Zgled grafikam v vseh omenjenih izdajah pa moramo med drugim iskati tudi v ilustracijah Ovidovih Metamorfoz beneškega umetnika Giacoma Franca iz leta 1584.115 Glede na dejstvo, da so bile v 17. stoletju upodobitve vojščakov v antičnih opravah zelo pogoste, pa bi seveda lahko kot zgled služile tudi grafike katerega drugega umetnika.

V primeru, da so z desno figuro na čelnici skrinje izrecno želeli prikazati Perzeja, lahko tudi za vojaka na levi strani predpostavljamo, da gre za upodobitev točno določene osebe. Poleg že omenjenega Rinalda116 glede na motiviko prizorov na skrinji z Venero in Kupidom takoj pomislimo na Marsa, ki so ga kot boga vojne oziroma zaščitnika rimskih vojakov v bitkah prikazovali v antičnem vojaškem kostumu, hkrati pa je bil neposredno povezan z obema likoma v osrednji zgodbi, skupne upodobitve vseh treh pa so v umetnosti tistega časa zelo pogoste.117 Ohranjena osrednja prizora v uokvirjenih ploskvah na čelnici skrinje z zgodbo o Veneri in Kupidu sta prav tako povzeta po likovnih predlogah, in sicer po grafični seriji Odoarda Fialettija. Tudi na pokrovu skrinje sta bila nekdaj najbrž prizora iz iste Fialettijeve serije, morda pa celo na spodnji strani pokrova, ki je bil glede na sledi punciranja prvotno zagotovo okrašen. Odoardo Fialetti je leta 1617 v Benetkah izdal serijo trinajstih grafik, združenih pod 114 Ludwig Gottfried, P. Ovidii Nasonis Metamorphoseon ... Historica Moralis Naturalis Ekphrasis (Frankfurt, 1619). Dostopno na: http://ovid.lib.virginia.edu/1619/1619frt.html.

115 Posamezne grafike iz navedenih serij so dostopne na: http://iconographic.warburg. sas.ac.uk/vpc/VPC_search/results_advanced_search.php?p=1&bk=881.

116 Perzej in Rinaldo sta znana lika iz antičnih pripovedk oziroma iz Tassovega epa, ki ju lahko povežemo z gorečo ljubeznijo do njunih izbrank. V ptujskem muzeju med drugim hranimo tudi oljno sliko iz 17. stoletja z motivom Rinalda in Armide. Gl. Vidmar 2009, str. 111.

117 Mars je bil namreč Venerin ljubimec, Kupida oziroma Amorja pa so velikokrat upodabljali kot njunega otroka ali kot boga ljubezni. Prim. OSSI 2012.

345

Tatjana Štefanič

346 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

←↑ Fialettijeva serija Scherzi d‘Amore iz leta 1617 prikazuje različne trenutke med ljubečo, zaskrbljeno in karajočo materjo Venero in njenim ljubkim, razposajenim in včasih neubogljivim otrokom Kupidom.

Vir: © Fitzwilliam Museum, © The Trustees of the British Museum

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

naslovnico SCHERZI / D‘AMORE / ESPRESSI / DA / ODOARDO FIALETTI / Pittore / In Venezia, grafike, ki se sicer zgolj v nekaterih detajlih posameznih grafičnih listov malenkostno razlikujejo od prej omenjene izdaje, pa je izdal tudi pod naslovom SCHERZI / D‘AMORE / Espressi da / ODOARDO FIALETTI / AL MAGNANIMO / et Ill. mo Sig.r Sig.r il Sig.r / BARON ROOS / IN VENETIA CON LIC DE SVP MDCXVII.118 Prav angleški baron Roos naj bi bil v času svoje poroke leta 1616 oziroma tik zatem pobudnik oziroma naročnik omenjene Fialettijeve serije,119 ki prikazuje različne trenutke med ljubečo, zaskrbljeno in karajočo materjo Venero in njenim ljubkim, razposajenim in včasih neubogljivim otrokom Kupidom,120 njegovo naročilo pa opozarja na prepoznavnost in veliko priljubljenost del Odoarda Fialettija celo v Angliji.121 Odoardo Fialetti se je v tej grafični seriji oziroma v posameznih grafikah, kot na primer Venera šeška Kupida, deloma zgledoval po oblikovno sicer nekoliko drugačnem motivu Agostina Carracija,122 sicer pa so priljubljeno tematiko upodabljali na slikah in grafikah mnogi drugi znani italijanski oziroma evropski umetniki tistega časa.123 Vsi listi iz grafične serije Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni), razen zadnjih treh, so spodaj opremljeni z epigramatskimi verzi izpod peresa pesnika D. Maurizia Mora, čeprav njegovo ime v grafični seriji ni zabeleženo.124 Fialettijevi prizori se z izjemo dveh bolj ali manj

118 Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 168–170.

119 Walters 2009, str. 98–101.

120 Gl. Roškar, Štefanič 2014, str. 168–170.

121 Fialettijeva priljubljenost ne preseneča, saj naj bi bil, kot je že leta 1666 zapisal Antonio di Paolo Masini, najboljši učenec v Tintorettovi delavnici v Benetkah. V njegovo delavnico je prišel okoli leta 1590, tam pa je najbrž delal do mojstrove smrti leta 1594. Poleg tega je Fialetti znan tudi kot kopist drugih znanih italijanskih mojstrov tistega časa. Gl. Masini 1666, str. 635; prim. Walters 2009, str. 3–4.

122 Glede na navedbe Malvasie naj bi Fialetti šel tudi skozi delavnico Ludovica Carracija v Bologni in Guidovo delavnico v Rimu ter Guercinovo akademijo v Centu. Gl. Malvasia 1678, str. 301. Nekateri avtorji pa navajajo, da je Fialetti zapustil Bologno, da bi se izognil tekmovanju s Carracijem. Gl. De Boni 1840, str. 356, po katerem so to povzemali tudi mlajši avtorji. Prim. Walters 2009, str. 4–6.

123 Na primer Polidoro da Caravaggio, Pordenone idr., katerih dela je Fialetti prav tako kopiral.

Tudi Fialetti leta 1617 Venere in Kupida ni upodobil prvič, saj je znana njegova grafika iz leta 1598 z naslovom Venera objema Kupida, ki je nastala še v njegovem zgodnjem obdobju.

124 Walters 2009, str. 99.

347

Tatjana Štefanič

348 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

zvesto nanašajo na verze, ki so izpisani na dnu listov.125 Na čelnici muzejske skrinje sta upodobljena prizora, ki sta nastala po petem in osmem listu iz Fialettijeve grafične serije in sicer Venera češe Kupida 125 Fialettijeve grafike iz serije Scherzi d’Amore vsebujejo naslednje upodobitve: Kupid in sedeča Venera, ki drži puščico; Venera z odejo pokriva spečega Kupida; Na skali sedeča Venera objema in poljublja Kupida; Venera češe Kupida; Speča Venera in Kupid; Kupid prinaša sveženj puščic, da bi napolnil svoj tul za puščice; Kupid od Venere zahteva svoj lok; Venera graja Kupida; Venera šeška Kupida, ležečega na njenih kolenih; Venera zavezuje trak prek Kupidovih oči; Venera lomi Kupidov lok; Venera opazuje Kupida, ki si izdeluje nov lok in Venera se prek ramen ozira h Kupidu, ki strelja z lokom.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

← Na čelnici muzejske skrinje sta upodobljena prizora, ki sta nastala po petem in osmem listu iz Fialettijeve grafične serije Scherzi d‘Amore, in sicer Venera češe Kupida in Kupid od Venere zahteva svoj lok.

Foto: Boris Farič Vir: © Biblioteca Nacional de España, © Fitzwilliam Museum

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

in Kupid od Venere zahteva svoj lok. Glede na priljubljenost nekaterih posameznih Fialettijevih motivov, ki so jih na primer upodabljali na porcelanu, sta na pokrovu skrinje morda bili danes zaradi izrabljenosti površine nerazpoznavni upodobitvi: Venera zavezuje trak prek Kupidovih oči in Venera opazuje Kupida, ki izdeluje nov lok, a velja opozoriti, da so to zgolj ugibanja.126 Figuri Venere in Kupida sta torej na obeh prizorih na čelnici skrinje povzeti po dveh Fialettijevih grafikah, in sicer po seriji, ki ni bila posvečena baronu Roosu. Na vseh listih v obeh serijah Scherzi d‘Amore sta figuri matere in sina vedno postavljeni v pokrajino z drevesi. V nasprotju s tem imata ohranjena prizora s skrinje, ki so ju iz umetnikovih grafik pokončnega formata spretno predelali v podolžnega,127 prostor okoli figur zapolnjen s posameznimi izseki z arhitekturo posejane italijanske pokrajine, ki vsekakor spominja na tisto iz nekaterih drugih Fialettijevih del.128 Tako sama tematika Venere in Kupida na osrednjih prizorih kot uporaba motivov iz Fialettijeve grafične serije,129 ki jo je med drugim pri umetniku ob priliki vstopa v zakonsko življenje naročil že omenjeni angleški plemič, še dodatno namigujeta, da lahko skrinjo iz cedrovine iz ptujskega muzeja opredelimo kot ženitovanjsko. S to mislijo se je sicer ukvarjala že Vesna Bučić, le da je prizore napačno opredelila kot tiste iz ljubezenske zgodbe med Kupidom in Psiho.130 Motiva na stranicah skrinje, kjer sta vsak na svoji strani med vegetabilno ornamentiko upodobljena lev in levinja z dvignjeno sprednjo taco, najbrž lahko prav tako razumemo kot del zaokrožene zgodbe o ljubezni, najmočnejšem čustvu, ki povzroči, da so nemočne 126 Ali se je zgodba Venere in Kupida nadaljevala tudi na spodnji strani pokrova, je nemogoče ugotoviti, saj samo ostanki puncirane osnove nakazujejo, da je bila tudi ta površina okrašena.

127 Oba prizora na čelnici merita v višino 22,5 centimetra, v širino pa 29 centimetrov, uporabljeni grafiki pa merita v višino 17,8 centimetra, v širino pa 9,3 centimetra. Prizora na pokrovu skrinje, za katera domnevamo, da sta nekdaj prav tako imela upodobitvi iz Fialettijeve serije, pa sta nekoliko manjša, saj merita v višino 16,5 centimetra, v širino pa 25,5 centimetra.

128 Podobne motive italijanske pokrajine vidimo na različnih Fialettijevih delih, kot na primer v seriji upodobitev krajin iz leta 1610 ali v knjigi F. Tensinija z naslovom La Fortificatione Guardia Difesa s Fialettijevimi grafikami, ki je izšla v Benetkah leta 1624.

129 Ob pregledu številnih skrinj, ki so po oblikovni plati podobne primerku iz ptujskega muzeja, sem na primerkih v različnih svetovnih muzejih in ponudbi avkcijskih hiš ter antikvariatov našla precej posameznih figur italijanskih plemičev in plemkinj, ki se zgledujejo po Callotovih in Fialettijevih grafikah, medtem ko mi je do zdaj poznana zgolj skrinja iz našega muzeja, ki se z osrednjimi motivi navezuje na Fialettijevo serijo Scherzi d‘Amore.

130 Bučić 1980, str. 126–128; Bučić 1984, kat. št. 18.

349

Tatjana Štefanič

350 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

celo take divje zveri, kot je lev,131 ter da celo vojščaki v določenem trenutku zaradi nje odložijo svojo bojno opremo, če se na splošno navežemo še na figure (antičnih) vojščakov na tovrstnih skrinjah.

Upodobitev levinje je sicer vsekakor podobna tudi prikazom panterja oziroma leoparda v sočasnih grafikah, a se glede na drugo vsebino na skrinji bolj nagibam k upodobitvi levjega para.132 Figura leva je glede povezav s preostalimi upodobljenci na skrinji manj problematična.

Povežemo ga namreč lahko tako z Venero kot Marsom, saj leva kot atribut moči in poguma najdemo na mnogih upodobitvah omenjenih božanstev, kakor tudi s Kupidom oziroma Amorjem. Ta je v številnih emblemskih knjigah namreč prikazan kot tisti, ki jaha od ljubezni nemočnega in zato povsem krotkega leva ali pa sedi na vozu, v katerega sta vprežena lev in levinja.133 »omnia vincit amor« ali zakaj ljubezen na koncu premaga vse 134 Skrinja, ki je nastala v dvajsetih letih 17. stoletja in jo hranimo v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, je izredno zanimiva tako zaradi uporabe lesa cedre, s tušem izrisanih prizorov in izrezljane ter puncirane osnove kakor tudi zaradi motivov Venere in Kupida ter drugih likov, ki jih lahko povežemo s tematiko ljubezni. To pravzaprav ne preseneča, saj lahko muzejsko skrinjo opredelimo kot ženitovanjsko. Zaradi naknadnega prebrušenja površin in izbrisanosti motivov na zgornji in spodnji strani pokrova sicer ne moremo več opredeliti vseh prizorov in dognati, kdo je bil srečni par, ki je ob svoji poroki naročil skrinjo, a nam ta shrambni pohištveni kos kljub temu ponuja obilo podatkov, ki jih lahko razberemo iz še 131 Gl. na primer Verdizotti 1570, str. 258.

132 K temu še dodatno pripomore dejstvo, da je tudi kožuh leva s skodrano grivo okrašen podobno kot kožuh levinje s pikicami oziroma z drobnimi črticami.

133 Upodobitev leva s Kupidom na hrbtu in pripisom »Omnia vincit amor« (Ljubezen premaga vse) vidimo na primer v knjigi Daniëla Heinsiusa z naslovom Quaeris quid sit Amor iz okoli leta 1601 ali v delu istega avtorja iz leta 1608 z naslovom Emblemata amatoria. Obe emblemski knjigi sta digitalizirani v okviru Emblem Project Utrecht; dostopno na: http:// emblems.let.uu.nl. Kupida, ki sedi na vozu z vpreženima levom in levinjo, pa na primer vidimo na upodobitvi s pripisom »Potentissimus affectus amor« (Ljubezen, najmočnejše čustvo) v knjigi z naslovom Emblemata, ki je leta 1621 izšla v Padovi. Slednja emblemska knjiga je digitalizirana v okviru Alciato Emblems at Galsgow; dostopno na: http://www. emblems.arts.gla.ac.uk/alciato/facsimile.php.

134 Gl. Virgil (Vergil), Ecologue X, 37 p. n. št., vrstica 69.

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Motiva na stranicah skrinje, kjer sta vsak na svoji strani med vegetabilno ornamentiko upodobljena lev in levinja, najbrž lahko prav tako razumemo kot del zaokrožene zgodbe o ljubezni, najmočnejšem čustvu, ki povzroči, da so nemočne celo take divje zveri, kot je lev.

Foto: Boris Farič

ohranjenih motivov. Skrinja, ki izvira iz herbersteinske zapuščine in ima upodobitve povzete po grafikah Odoarda Fialletija, Jacquesa Callota in morda tudi po delih Antonia Tempeste ali celo Matthäusa Meriana ali Jeana Blanchina, je že več kot stoletje inventar jedilnice ptujskega gradu. Poleg drugih kosov iz številčno bogate in stilno pestre zbirke historičnega pohištva v ptujskem gradu nam ponuja vpogled v bivanjske navade plemstva v prvi polovici 17. stoletja in z vstopom v zakonski stan povezane običaje ter vrednote tistega časa, hkrati pa nam prek upodobljenih motivov nadvse subtilno predaja brezčasno sporočilo o tem, da prava ljubezen – bodisi tista med zaljubljencema, zakoncema oziroma partnerjema ali tista med staršem in otrokom – lahko premaga prav vse. viri Arhiv Republike Slovenije ARS, SI AS 771 Gospostvo Ptuj, Inventar ptujskega gradu 1909.

Zgodovinski arhiv na Ptuju

SI_ZAP/0009, Herbersteinov arhiv, Gospostvo Gornji Ptuj, knjige, P 393, Inventar pohištva in opreme v stanovanjskih prostorih v gradu Ptuj 1901.

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož SI_ZAP/0009, šk. 2, ov. 15, Popis predmetov iz Herbst, Hans (1965). Schätzungsgutachten dunajskega stanovanja grofa Jožefa Herbersteina in der Entschädigungssache Herberstein …, na Herrengasse 1–3, I–XXX. Wien, 30. 5. 1965. PMPO, Dokumentacija SI ZAP/009/001/ Herbersteinov arhiv, Kulturnozgodovinskega oddelka.

Gospostvo Gornji Ptuj, šk. 158, ovoj 889. Inventar PMPO, Fototeka Kulturnozgodovinskega ptujskega gradu 1909. oddelka.

351

352

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

literatura Barberini Maria Giulia, Sconci, Maria Selene et al. (2009). Guida al Museo Nazionale del Palazzo di Venezia. Rim: Gebart.

Bartsch, Adam von (1803). Le Peintre graveur.

Vienna.

Bayer, Andrea (ur.) (2008). Art and Love in Renaissance Italy. New York: The Metropolitan Museum of Art. Benvenuti, F. (2008). »Fialetti, Odoardo«, Grove Dictionary of Art. Dostopno na: http:// www.groveart.com.

Boutcher, William (1775). A Treatise on Forest Trees. Edinburg: Printed by R. Fleming.

Bučić, Vesna (1980). Meščanske skrinje v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XVI, str. 117–131.

Bučić, Vesna (1984). Meščanska skrinja v Sloveniji (razstavni katalog). Ljubljana: Narodni muzej.

Malvasia, C. C. (1678). Felsina Pittrice. Vita de pittori Bolognesi, 2 vol. Bologna.

Masini, A. (1666). Bologna Perlustrata.

Bologna.

Maugeri, Vincenza (1997). Geslo: Fialetti, Odoardo, Dizionario biografico degli Italiani, Volume 47, str. 322–324. Dostopno na: http:// www.treccani.it/enciclopedia/odoardo-fialetti_ (Dizionario-Biografico).

Mayor, A. Hyatt (1971). Prints and People: A Social History of Printed Pictures. New York: The Metropolitan Museum of Art. Dostopno na: https://www.metmuseum.org/art/ metpublications.

Nutt, Rachel G. (2017). What You Look At, You Make: Menstruation and Fertility in Italian Renaissance Art. Dostopno na: http:// scholarworks.uvm.edu/castheses.

Ossi Massimo (2012). Venus in the House of Mars: Martial Imagery in Monteverdi’s Madrigali Bury, M. (1985). A Taste for Prints in Italy. Print guerrieri et amorosi (1638). Journal of Quarterly 2, str. 12–26.

Seventeenth-Century Music, 18, št. 1. Dostopno Ciglenečki, Marjeta (ur.), Grothaus, Maximilian na: https://sscm-jscm.org/jscm-issues/ volume-18-no-1. (ur.) (1992). Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (razstavni katalog). Ptuj: Pokrajinski muzej Ovidij Naso, P. (2002): Umetnost ljubezni.

Ptuj, str. 132, kat. št. 4.34.

Prevedla in spremno besedo napisala Barbara Ciglenečki, Marjeta, (1992). Družini Leslie in Herberstein ter oprema njihovih gradov Hrastovec, Vurberg in Ptuj. V: Ciglenečki, Marjeta (ur.), Grothaus, Maximilian (ur.). Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (razstavni katalog).

Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 43–52.

Curk, Jože (1975). Ptujski grad 1. Ptujski grad in njegove kulturnozgodovinske zbirke, (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: zbirka vodnikov, zv. 57). Ljubljana.

De Boni, F. (1840). Biografia degli Artisti.

Venezia.

Edwards, Clive (2000). Encyclopedia of Furniture, Materials, Trades and Techniques.

Cambridge: University Press.

Franklin, Margaret (2006). Boccaccio’s Heroines: Power and Virtue in Renaissance Society. Aldershot: Ashgate.

Galetti, C. Geslo: Fialetti, Odoardo.

Enciclopedia della Pittura, vol. Ae-G, str. 930.

Hughes, Graham (1997). Renaissance Cassoni, Masterpieces of Early Italian Art: Painted Marriage Chests 1400–1550. Alfriston.

Kauffmann, M. (1880, 1973). Victoria and Albert Museum - Catalogue of Foreign Paintings, Vol. I. London.

Šega Čeh. Ljubljana: Modrijan.

Ovidij Naso, P. (2006): Ljubezni. Prevedel Marko Marinčič. Maribor: MK. Pollen, John Hungerford (1875). Ancient and modern furniture and woodwork. London: Dalziel Brothers, printers, Camden Press.

Pope-Hennessy, John, Christiansen, Keith (1980). Secular Painting in 15th-Century Tuscany: Birth Trays, Cassone Panels, and Portraits.

Metropolitan Museum of Art Bulletin 38, str. 12–14.

Pšajd, Jelka (2014). Škrinje so se ohranile, ljudje pa so že davno odšli. Skrinje v zbirki Pomurskega muzeja Murska Sobota. Murska Sobota: Pomurski muzej.

Roškar, Boštjan (2014). Mizarska tehnologija med začetkom 17. in koncem 19. stoletja.

V: Štefanič, Tatjana (ur.). Razkošje na podeželju.

Pohištvo v ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, str. 131–159.

Roškar, Boštjan, Štefanič, Tatjana (2013).

Pohištvo: veščine in skrivnosti mizarskih mojstrov (razstavni katalog). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

Roškar, Boštjan, Štefanič, Tatjana (2014).

Katalog pohištva. V: Štefanič, Tatjana (ur.).

Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, str. 161–407.

Krohn, Deborah L. (2008). Birth and Family in the Italian Renaissance. Heilbrunn Timeline of Art History. New York: The Metropolitan Schauber, Vera, Schindler, Hanns Michael Museum of Art, 2000. Dostopno na: http://www.

(1995). Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan metmuseum.org/toah/hd/bifa/hd_bifa.htm v letu. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

(November 2008).

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Schubring, Paul (1915, 1923). Cassoni.

Truhen und Truhenbilder der italienischen Frührenaissance. Ein Beitrag zur Profanmalerei im Quattrocento. Leipzig. Štefanič, Tatjana (2014). Raziskovanje provenience pohištva v ptujskem gradu.

V: Štefanič, Tatjana (ur.). Razkošje na podeželju.

Pohištvo v ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, str. 69–129.

Thompson, W. (2004). Poets, Lovers and Heroes in Italian Mythological Prints. The Metropolitan Museum of Art Bulletin, 61, str. 3–56. Dostopno na: https://www. metmuseum.org/art/metpublications.

Thornton, P. (1971). Two problems. Furniture History.

Tracy, Charles (2001). Continental Church Furniture in England. Woodbridge.

Verdizotti, Giovanni Maria (1570). Cento Favole Morali. Benetke. Dostopno na: https://www. metmuseum.org/toah/works-of-art/48.165.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vidmar, Polona (2009). Zbirka turkerij in vurberška galerija slik 17. stoletja. V: Štefanič, Tatjana (ur.). Rodbina Leslie: iz kraljestva Stuartov v habsburško cesarstvo (razstavni katalog). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, str. 98–113.

Vinco, Mattia (2012). Catalogo della »pittura di cassone« a Verona dal Tardogotico al Rinascimento, Università degli studi di padova Dipartimento di Storia delle arti visive e della musica, Dottorato di ricerca in Storia e critica dei beni artistici, musicali e dello spettacolo, Ciclo: XXIV. Dostopno na: http://paduaresearch.cab. unipd.it/4741/1/vinco-tesi.pdf.

Vinco, Mattia (2018). Cassoni. Pittura profana del Rinascimento a Verona. Milano: Officina libraria.

Virgil (Vergil), Publij. Ecologue X, 37 p. n. št. Dostopno na: http://www.gutenberg.org/ files/229/229-h/229-h.htm#ecloga10.

Walters, Laura M. (2009). Odoardo Fialetti (1573 – c. 1638): The Interrelation of Venetian Art Vidmar, Polona (2006). Lastniki gradu. and Anatomy, and his Importance in England, V: BRENCE, Andrej (ur.). Muzejske zbirke v Volume I–II. University of St. Andrews. Dostopno ptujskem gradu: sprehod skozi zgodovino, pogled na: http://hdl.handle.net/10023/736. čez obzorje. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Yorke, James (1989). Engraved Decoration on str. 37–47.

Early Fifteenth-century Italian Furniture. Apollo, Vidmar, Polona (2006). Zbirka fevdalne June 1989, London: Victoria and Albert Museum. stanovanjske kulture. V: BRENCE, Andrej (ur.).

Muzejske zbirke v ptujskem gradu: sprehod skozi zgodovino, pogled čez obzorje. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, str. 77–103.

viri z medmrežja http://bdh-rd.bne.es/viewer. vm?id=0000144234&page=1 [9. 5. 2019].

http://previous.bildindex.de/bilder/ MI01681g02a.jpg [10. 5. 2019].

http://collections.vam.ac.uk/item/O135902/ chest-on-stand-unknown [9. 5. 2019].

http://pyromuse.org/2italian_chests_c.1650. html [10. 5. 2019].

https://www.britishmuseum.org/ research/ collection_online/collection_ object_details.spx?objectId=3106403&partId= 1&searchText=callot+ferdinand+medici&page=1 [9. 5. 2019].

http://pyromuse.org/venetian_chest_18thc. html [10. 5. 2019].

http://collections.vam.ac.uk/item/O135902/ chest-on-stand-unknown [9. 5. 2019]. http://collections.vam.ac.uk/item/O227872/ cassone [9. 5. 2019]. http://collections.vam.ac.uk/item/O60641/ chest-and-stand-unknown [9. 5. 2019]. http://collections.vam.ac.uk/item/O60641/ chest-and-stand-unknown [9. 5. 2019]. http://emblems.let.uu.nl [9. 5. 2019]. http://iconographic.warburg.sas.ac.uk/ vpc/VPC_search/results_advanced_search. php?p=1&bk=881 [9. 5. 2019].

http://www.emblems.arts.gla.ac.uk/alciato/ facsimile.php [10. 5. 2019]. http://www.lucy-johnson.com/art-andantiques/d/a-rare-late-16th-century-italiancedar-alto-adige-penwork-cassone/36330 [11.

5. 2019]. http://www.lucy-johnson.com/availablepieces/d/a-late-16th-century-alto-adigecedar-cassone-with-fine-penworkdecoration/62933 [11. 5. 2019]. http://www.lucy-johnson.com/availablepieces/d/a-rare-alto-adige-venetian-cedarcassone-dated-1636-and-initialled-ib-withex/41241 [11. 5. 2019].

http://www.onlinegalleries.com/art-andantiques/detail/a-late-16th-early-17thhttp://m.vam.ac.uk/collections/item/O17318/ century-alto-adige-cedarwood-casket/87862 scenes-of-a-marriage-ceremony-cassone[11. 5. 2019]. panel-unknown [10. 5. 2019]. http://www.onlinegalleries.com/ http://m.vam.ac.uk/collections/item/ art-and-antiques/detail/large-museumO81200/cassone-unknown [10. 5. 2019]. quality-late-16th-century-cedar-venetian-

353

Tatjana Štefanič

354 Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

cassone-on-its-original-stand-%3B-the-seacreature-ornament-probably-drawn-fromde-la-cosmographie-universelle-livre-iiiengraving-1550-1568/347030 [11. 5. 2019].

https://www.harvardartmuseums.org/ art/227634 [12. 5. 2019].

https://commons.wikimedia.org/wiki/ Category:Collections_of_the_Palazzo_ Davanzati_(Museo_della_Casa_fiorentina_ Antica)#/media/File:Italia_settentrionale,_ cassone_con_decorazioni_a_china,_1550-1600 [11. 5. 2019].

cedar-wood-adige-chest-af [12. 5. 2019].

https://www.katethurlow.co.uk/products/ cedarwood-casket-with-poker-workhttp://www.restituzioni.com/opere/cassone- decoration-italy-late-16th-century [12. 5. 2019]. nuziale-con-motivi-araldici-e-fontana-damore https://www.liveauctioneers.com/ [11. 5. 2019]. item/11778005_61-a-17th-century-italian-

https://dev1.cithosting.nl/fhmv2/#/ query/3fd41c1b-d105-4361-8087457bccc08081 [11. 5. 2019].

https://www.masterpiecefair. com/PopUpObjectDetails. aspx?dealerid=12426&objectid=866019 [12. 5. 2019]. https://www.metmuseum.org/art/collection/ search/201874 [12. 5. 2019].

https://www.metmuseum.org/art/collection/ search/401142 [12. 5. 2019]. https://www.1stdibs.com/furniture/storagehttps://www.metmuseum.org/art/collection/ case-pieces/blanket-chests/late-16th-centurysearch/401757 [12. 5. 2019]. cypress-chest-from-addige-district-italy/ id-f_1245552 [11. 5. 2019]. https://www.metmuseum.org/art/collection/ search/436730 [12. 5. 2019]. https://www.anticstore.art/67455P [11. 5. 2019]. https://www.anticstore.art/75133P [11. 5. 2019].

http://www.ovid.lib.virginia.edu/1619/1619frt. html [12. 5. 2019].

https://www.philamuseum.org/collections/ permanent/48688.html [12. 5. 2019]. https://www.anticstore.com/grand-coffremarin-cedre-pyrograve-republique-venise-xvihttps://www.proantic.com/display. eme-siecle-58601P [11. 5. 2019]. php?mode=obj&id=189000 [12. 5. 2019]. https://www.artic.edu/artworks/44810/thetwo-pantaloons?q=callot [11. 5. 2019]. https://www.bonhams.com/auctions/22413/ lot/2056 [11. 5. 2019]. https://www.bonhams.com/auctions/23617/ lot/5 [11. 5. 2019]. https://www.bonhams.com/auctions/24150/ lot/451 [12. 5. 2019]. https://www.christies.com/lotfinder/Lot/anitalian-cedar-and-poker-work-cassone-late5769088-details.aspx [12. 5. 2019].

https://www.sellingantiques. co.uk/344182/16th-century-venetiancedarwood-cassone-or-marriage-chest [12. 5. 2019]. https://www.the-saleroom.com/en-gb/ auction-catalogues/tooveys/catalogue-idsrtoo10089/lot-080fe3d3-fbed-469f-bee7a66e01175b53 [12. 5. 2019]. https://www.tooveys.com/lots/242652/a17th-century-north-italian-cedar-penworkand-pokerwork-chest [12. 5. 2019].

scherzi d’amore (sport of love) the dowry chest from the legacy of counts herberstein Eight noble (or bourgeois) chests displayed on the first floor of Ptuj Castle are part of a collection of feudal dwelling culture, which, depending on their stylistic characteristics, can be placed in the period from the 16th to the second half of the 19th century. One of the most interesting is a North Italian chest made of cedarwood and decorated with depictions of Venus and Cupid (Amor).

The chest presents an interesting combination of archaic and contemporary ornamentation, while the figural scenes were done using contemporary graphic models. Two scenes, taken from the story of Venus and Cupid, are still preserved in framed surfaces situated

Tatjana Štefanič Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni)

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

on the front of the chest. Both scenes were created based on graphic prints by Odoardo Fialetti, namely from the 1617 series entitled Scherzi d’Amore (Sport of Love). The series depicts different moments between the loving, anxious and disapproving mother Venus and her lovely, mischievous and sometimes disobedient child Cupid. The depictions are accompanied by epigrammatic verses written by the Italian poet D. Maurizio Moro, which are placed below the images. The lid of the chest probably contained scenes from the same series, while the central figure in the middle of the front of the chest, a gentleman, was a motif from a graphic by Jacques Callot from the series Varie Figure di Iacopo Callot (Various figures by Jacques Callot), issued between 1621 and 1623 after he returned to Nancy from Italy.

The chest, which, according to the graphics used, was created at the end of the first quarter, or perhaps at the end of the second decade of the 17th century, and is kept in the Ptuj – Ormož Regional Museum, is of great interest, both because of the use of cedarwood, its scenes drawn with ink and the carved and indented base as well as because of the use of Venus and Cupid motifs and other characters that can be linked to the theme of love. This is not surprising since the museum chest can be described as a dowry chest. Due to the subsequent sanding of the surfaces and the obscureness of the motifs on the top and bottom side of the lid, we can no longer identify all of the scenes and find out who the lucky couple was who ordered the chest at the time of their wedding, but this piece of storage furniture still gives us a lot of information that can be derived from the still preserved motifs. The chest, originating from Herberstein legacy and has the aforementioned depictions created on the base of graphics

by Odoardo Fialetti, Jacques Callot, and also possibly the works of Antonio Tempesta or even Matthäus Merian and Jean Blanchin, has been in the inventory of the Ptuj Castle dining room for over a century. Together with other pieces from the rich and stylishly diverse collection of historical furniture in Ptuj castle, it offers an insight into the dwelling habits of the nobility in the first half of the 17th century and the customs and values of the time associated with entry into marital status. At the same time, through the depicted motifs, a timeless message that true love - be it between lovers, spouses or partners or between parent and child - can overcome just about anything (»Omnia vincit Amor« - »Love Conquers All«) is subtly communicated to us.

355

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

M A G . N ATA Š A KO L A R Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož natasa.kolar@pmpo.si

Medalje, prezrte male umetnine zbirka medalj iz ptujskega muzeja

Zbirka medalj iz obdobja od 18. do 20. stoletja, ki jo hrani ptujski muzej, je sad muzejske zbiralne politike od ustanovitve muzeja naprej. Teritorialno obsega območje nekdanje habsburške monarhije, nemškega cesarstva, dežel zahodne in jugovzhodne Evrope ter drugih ozemelj. Pridobljene so bile z odkupom, nakupom ali kot darilo. Ker zbirka ni nastajala sistematično, v smislu, da bi pokrivali samo določeno oziroma izbrano teritorialno območje in teme po področjih, vsebuje medalje različne kakovosti in materialov, ponaša pa se tudi z redkimi primerki. Ugotavljanje izvora starejšega gradiva, pridobljenega pred 1945, je zaradi pomanjkanja podatkov zapleteno.

Enako velja za gradivo po letu 1945, ko je iz dokumentacije znan izvor, a je zaradi pomanjkljivega opisa predmeta – pri nekaterih je napisano samo »medalja« – težko ugotoviti, katera medalja je mišljena, saj gradivo ni bilo sproti dokumentarno urejeno. S preučevanjem malih umetnin – medalj poskušamo to postopoma nadoknaditi.

Z izborom medalj predstavljamo motive na njih, ki ponazarjajo področja in teme, značilne za čas od 18. do 20. stoletja. Teme so

357

Mag. Nataša Kolar

358 Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

posvetne ali svetne narave; obema področjema pa je skupno, da je medalja imetniku oziroma lastniku, ne glede, iz kako kakovostnega materiala je bila narejena, pomenila spomin na pomemben osebni ali družbeni dogodek, prireditev, kraj, osebnost in drugo. medalja in medaljerstvo Med zvrsti umetnosti spada tudi medaljerstvo. Izvor medalje sega v italijansko zgodnjo renesanso in italijanski humanizem. Njen hitri pojav ostaja do danes nepojasnjen. Takratni izobraženci so poskušali skladno s humanistično duhovno usmeritvijo in s ponovno oživitvijo umetniških ciljev antike uporabiti kovance za razlago za že dolgo izgubljeni svet srednjega veka.1 Toda tega prehoda niso znali premostiti, čeprav so že rimski cesarji uporabljali medalje ter medaljone2 in so bili po vrednosti večkratniki novcev v obtoku.

Cesarji so jih kovali po lastni izbiri, brez dovoljenja senata, ki je bil edini pristojen za odobritev kovanja novega denarja. Tak zasebni denar z vgravirano podobo izdajatelja so cesarji darovali prijateljem in veljakom.3 Morda je takemu namenu služil tudi bronasti medaljon cesarja Marka Avrela (161–180), ki je bil najden na Mestnem Vrhu pri Ptuju in ga hrani ptujski muzej.4 Beseda medalja izvira iz latinske besede metallum, metal, kovinski. Še bližje je italijanskemu izrazu medaglia, po kateri so v srednjem veku imenovali mali kovanec, mišljen je bil florentinski novec, nato pa iz obtoka vzeti kovanec. V tem smislu je prešla beseda v francoski izraz za medaljo, medaille.5 Danes ta beseda na splošno označuje kovinski, kovancu podoben počastitveni, spominski ali za priložnostni namen izdelan kos, ki nima značaja denarja.

Na splošno je medalja okrogla, ulita ali kovana, obdelana na obeh straneh in po navadi narejena iz naslednjih kovin: svinca, cinka, železa, bakra, brona, aluminija, srebra, zlata; uporabljajo pa še druge materiale, na primer medenino, emajl, plastiko. Ob standardni obliki medalje obstajajo še njene izpeljanke, kovne stopnje, ki imajo prav 1 Probszt-Ohrstorff, 1967, str. 4.

2 Medaljoni, podobni velikim novcem, so z motivi na obeh straneh skovane okrogle ploščice in nimajo funkcije plačilnega sredstva. Kos, 1990, str. 21.

3 Petaros, 2007, str. 169.

4 Kos, 1980, str. 27; Kos, 1990, str. 21.

5 Probszt-Ohrstorff, 1967, str. 5; Petaros, 2007, str. 169.

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

tako značaj medalje. V isto kategorijo kot medalja spada tudi okrasna ali spominska plaketa, ki je enostranska in štiri- ali večkotne oblike.

V renesansi so v Italiji prvotno nameščali male štirikotne (kvadratne ali pravokotne) bronaste ploščice z reliefno upodobitvijo kot nakit na sakralne in posvetne predmete; v umetnosti so tako oblikovale posebno področje male plastike.6 Umetniška veščina medaljerstva se je od 16. stoletja iz Italije počasi razširila po Evropi. Priznani italijanski slikar Antonio di Puccio (okoli 1395 - okoli 1455) iz Pise, imenovan Pisanello, je bil prvi renesančni umetnik medaljer, ki je leta 1438 naredil spominsko medaljo v čast obiska bizantinskega cesarja v Ferarri, ko je ta prišel na Apeninski polotok, da bi se udeležil cerkvenega koncila.7 Pisanello je na mali površini medalje ustvaril umetnino. S tem spominskim predmetom je sprožil novo modo umetniškega izražanja in izdelovanja, ki so mu sledili tudi drugi umetniki po Evropi. Droben majhen predmet z reliefnimi upodobitvami oseb ali posebnih dogodkov je dopolnil naslikane stenske portrete in dogodke pri suverenih, cerkvenih in posvetnih veljakih ter bogatih meščanih. Medalja je imela pred večjimi umetninami eno prednost – zaradi priročnosti in tehnike izdelovanja so jo lahko naročniki dali ustvariti umetnikom v večjih količinah, da so jo lahko nato podarjali in zamenjevali.

Moda izdelovanja medalj je sprožila med umetniki novo umetniško specializacijo oziroma nov poklic medaljerja. Zanj so se izučili tako kiparji kot graverji, ki so od 16. stoletja kovali medalje. Za izdelovanje medalj so mojstri medaljerji uporabili različne materiale: vosek, ilovico, mavec, les, kamen. Še pred izdelavo modela je umetnik naredil študijske risbe motiva, pogosto so brez zadržkov prevzeli tudi tuje predloge.8 Ko je bila vsaka stran medalje, averz in reverz, zmodelirana iz izbranega materiala, so pripravili kalup in ga dali livarju, da je ulil medaljo. Industrijska revolucija je tudi tej veji umetnosti omogočila, da je medalja postala tržni predmet, saj so jo lahko s stroji izdelali v večjih količinah in cenovno ugodno. To so izkoristili mnogi naročniki in organizatorji prireditev tudi kot reklamno sredstvo, odvisno seveda, za kakšen namen in dogodek, osebni ali javni, je bila medalja narejena. Z možnostjo masovnega izdelovanja predmetov iz neplemenitih kovin (cinka, medenine, 6 Probszt-Ohrstorff, 1967, str. 6.

7 Petaros 2007, str. 170.

8 Probszt-Ohrstorff, 1967, str. 5.

359

Mag. Nataša Kolar

360 Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

britanskega srebra, barvitega emajla in drugega) so tako razvrednotili prvotni pomen medalje, ki jo je izdelal umetnik, in jo s tem oddaljili od umetnosti. Odločilni dejavnik za povpraševanje in ponudbo je tako postala njena nizka cena in ne kakovost. Razvoj tehnike in tehnologije je v 20. stoletju prinesel dopolnitev k medalji v obliki sorodnega premeta – značke, ki jo lahko zataknemo na oblačilo. Po drugi svetovni vojni je priljubljenost značke rastla, v nasprotju z medaljo, po kateri je povpraševanje začelo upadati, zašla je v pozabo. V sodobnosti je postalo njeno izdelovanje zelo redko, predvsem ob pomembnih dogodkih, ko z motivom prireditve želimo spominsko zaznamovati ta dogodek za naše potomce. V Sloveniji so se bolj uveljavili spominski oziroma zbirateljski kovanci, ki jih Banka Slovenije izdaja vsako leto na izbrane teme in pretekle pomembne dogodke. ptujska zbirka medalj Po tematiki delimo medalje na osebnostne, zgodovinske, spominske, zaslužne, politične, vojaške, gospodarske, športne, kulturne, raziskovalne, krajevne, cerkvene, potovalne in druge. Izbor omenjenih področij bomo predstavili na izbranih primerkih, ki jih hranimo v ptujskem muzeju. osebnostne V tem letu obeležujemo 1950. obletnico prve omembe Ptuja v pisnih virih, zato smo za to področje izbrali osebnostne medalje arheologov, numizmatikov in filologov, ki so bili povezani s preučevanjem arheološkega gradiva na ptujskem in ormoškem območju in so izsledke svojega dela objavili v različnih delih ter tako spodnjepodravsko arheološko dediščino predstavili širši javnosti v Sloveniji in tujini.

Arheolog in klasični filolog dr. Mihovil Abramić (1884–1962) je raziskoval Petoviono v prvi polovici 20. stoletja. Skupaj z Viktorjem Skrabarjem je leta 1913 odkril III. mitrej na Zg. Bregu, enega največjih odkritij ptujskega muzeja. Sodeloval je pri postavitvi ptujske arheološke zbirke in o njej pripravil izvrsten strokovni vodnik z naslovom Poetovio, ki je izšel v dveh jezikih – v nemškem originalu (1925) in slovenskem prevodu Antona Sovreta (1933).9 Med letoma 9

Vomer Gojkovič, Kolar, 1993, str. 15.

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Medalja Mihovil Abramić, 1950; averz in reverz

1920 in 1949 je bil zaposlen v arheološkem muzeju v Splitu, do leta 1926 kot kustos, nato pa do upokojitve kot ravnatelj.10 Leta 1950 je po njegovem naročilu hrvaški medaljer in kipar Ivo Kerdić (1881–1953) skoval portretno bronasto medaljo11 premera 6,1 cm, ki zaznamuje 30. obletnico prihoda Mihovila Abramića v Arheološki muzej v Splitu. Podatka, koliko medalj je bilo skovanih, nimamo. Mihovil Abramić je veliko število svojih medalj poklonil prijateljem, kolegom in strokovnim društvom, s katerimi je sodeloval. Ker natančnih podatkov nimamo, lahko le ugibamo, da je en izvod svoje medalje (PMPO ZGO 819/2019) poklonil tudi ptujskemu muzejskemu društvu, katerega častni član je bil od leta 1925.12 Na averzu je portret Abramića, ki gleda v levo. Med robom in portretom je polkrožni napis MIHOVIL AETAT SVAE A LXVI ABRAMIĆ. Ob levi strani, pod lasmi, je vidna signatura IK. Na reverzu je osemvrstični napis: MVSEO ARCHAEOL ASPALATHINO SALONIT DEDIT STVDIVM SVVM OMNE ET AMOREM PERXXXANNOS. Napis v sredini prekinja reliefna upodobitev grškega božanstva Kairosa. Zadnjo stran in graviranje je naredil Teodor Krivak.

Na željo Mihovila Abramića je bil na reverzu medalje zmodeliran relief grškega božanstva Kairosa. Leta 1928 je bil v Trogiru v samostanu benediktink odkrit marmorni relief grškega božanstva Kairosa.13

10 S Ptujem je bil povezan tudi zasebno. Poročen je bil s Ptujčanko Dragico Bratkovič.

Poletne mesece je redno preživljal na Ptuju, kjer je deloval v več arheoloških komisijah.

Curk, 2013. Abramić Mihovil [elek. vir].

11 Mirnik, 2008, str. 85.

12 Vomer Gojkovič, Kolar, 1993, str. 15.

13 M. A., 1958. Relief Kairosa u Trogiru [elek. vir].

361

Mag. Nataša Kolar

362 Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Medalja Viktor Hoffiller, 1937; averz in reverz

Mihovil Abramić je prvi z znanstvenega vidika pisal o reliefu v članku Novi reljef božanstva Kairos iz Trogira in ga objavil v Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, 1928–1929. Relief ga je tako navdušil, da je želel njegovo upodobitev imeti tudi na svoji medalji.

Naslednja medalja (PMPO ZGO 818/2019) predstavlja hrvaškega arheologa, klasičnega filologa in ravnatelja Arheološkega muzeja v Zagrebu, dr. Viktorja Hoffillerja (1877–1854). Narejena je bila v počastitev 60. obletnice njegovega rojstva. Na prošnjo Viktorja Hoffillerja jo je leta 1937 izdelal Ivo Kerdić; bila sta osebna prijatelja.

Kovana je bila v srebru in bronu ter v velikosti premera 6 cm.14 Na averzu je doprsni portret Viktorja Hoffillerja, brez napisa. Na reverzu je na robu napis VIKTORI HOFFILLERS EXAGENARIO; napis zaokroža na traku vdelani datum: XVIIII FEBR MDCCCCXXXVII. V sredini je napis SOCIETAS ARCHAEOLOGICA CROATICA SOCIETAS NUMISMATICA ZAGRABIENSIS. Zaradi pomanjkanja podatkov lahko tudi za to medaljo le ugibamo, da je prišla v muzej kot osebno darilo Viktorja Hoffillerja, saj je bil strokovno povezan s ptujskim muzejskim društvom. Muzejska kronika beleži septembra 1937 na Ptuju sestanek mednarodnih znanstvenikov, arheologov in geografov za izdelavo zemljevida starega rimskega imperija (Tabula Imperii Romani); član te ekipe je bil tudi Viktor Hoffiller.15 Bil je član še drugih arheoloških

14 Mirnik, 2004, str. 14 in 32, kat. št. 68.

15 Vomer Gojkovič, Kolar, 1993, str. 17.

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Medalja Wilhelm Kubitschek, 1928; averz in reverz

strokovnih komisij, med drugim komisije za pripravo Arheološke karte Jugoslavije (Archaeologische Karte von Jugoslawien).16 Sestanke za pripravo te karte je na Ptuju v tridesetih letih 20. stoletja organiziral Viktor Skrabar.17 Od zadnje četrtine 19. do prve četrtine 20. stoletja je bil na področju preučevanja in predstavitve rimskih zgodovinskih ter geografskih virov, spomenikov, kamnitih napisov in novcev pomemben raziskovalec v dvojni monarhiji in prvi avstrijski republiki klasični filolog dr. Wilhelm Kubitschek (1858–1936). Zanimala ga je zgodovina avstrijskih dežel v rimskih časih, zlasti v območju limesa. Znanje, ki si ga je pridobil pri raziskovanju Carnuntuma (Petronell, Bad Deutsch-Altenburg) in Vindobone (Dunaj), je znal kot kustos in konservator prenesti tudi na muzejsko, konservatorsko in visokošolsko področje. Na vseh naštetih področjih znanosti je dosegel ugled vodilnega strokovnjaka, ki ga je odlikovala občudovanja vredna učenost. Bil je ustanovitelj in dolgoletni urednik dveh strokovnih publikacij, in sicer Jahresbericht für Altertumskunde (1907–1913) in Numismatische Zeitung (1908–1927); slednjo je naredil za vodilno numizmatično publikacijo. Mnogo rimskih novcev, odkritih v omenjenem času na območju rimske Petovione, je predstavljenih v tem strokovnem časopisu. Takratni kolegi so ga zaradi njegovega podrobnega znanja, ki je pokrivalo vsa antična področja, zlasti

16 Mirnik, 2002. Hoffiller, Viktor [elek. vir].

17 Lamut, 1993, str. 14.

363

Mag. Nataša Kolar

364 Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

rimsko antiko, imenovali za polihistorja.18 Osebnostno medaljo (PMPO ZGO 820/2019) avstrijskega antičnega zgodovinarja, numizmatika, epigrafika, kustosa, konservatorja, arheologa in univerzitetnega profesorja Wilhelma Kubitschka je ob njegovi 70-letnici leta 1928 izdelal medaljer Ludwig Hujer (1872–1937). Kovana je bila v bronu in v velikosti premera 6,1 cm. Na averzu je doprsni portret Wilhelma Kubitscka, obrnjen na desno. Ob robu je napis WILHELM KUBITSCHEK. Na spodnjem robu je v nadaljevanju priimka ob črki K mala signatura medaljerja J. Hujerja. Na reverzu sta napis in lovorjev venec. V notranjosti lovorjevega venca je štirivrstični napis VOTIS LXX MULTIS LXXX, med robom in vencem pa UNIV PROF P O ACAD SCIENT SOC NUM SOC PRAES VINDOB. Četrta medalja, ki jo predstavljamo v tem prispevku v povezavi s sodelovanjem članov ptujskega muzejskega društva in avstrijskimi preučevalci zgodovine, je posvečena avstrijskemu raziskovalcu zgodovine, pravnemu zgodovinarju in numizmatiku slovenskega rodu dr. Arnoldu Luschinu, vitezu Ebengreuthu (1841–1932);19 študiral je pravo, germanistiko in numizmatiko. Bil je dolgoletni profesor na Univerzi Karl-Franzens v Gradcu in njen rektor, predsednik upravnega odbora štajerskega deželnega muzeja Joanneum, do razpada monarhije pa tudi doživljenjski član zgornjega doma avstrijskega parlamenta.20 Zaslužen je za razvoj numizmatične in pravnozgodovinske vede ter tudi za slovenske pokrajine, kjer je ustvaril temelje za srednjeveško pravno zgodovino naših dežel. V počastitev njegovega strokovnega dela so mu prijatelji, učenci in občudovalci ob 70-letnici posvetili spominsko medaljo; izdana je bila leta 1911. Medalja je bila narejena iz dveh materialov, srebra in brona, ter v velikosti premera 6,5 cm.

Primer muzejske medalje je izdelan v bronu (PMPO ZGO 821/2019), graviral jo je češki kipar in medaljer Arnold Hartig (1878–1972). Na averzu je reliefna doprsna upodobitev Arnolda Luschina, obrnjena na desno, na levem spodnjem robu pod ramo je vgravirano ime dunajskega graverja FEC A. Hartig, na desni strani pod brado pa AET.

18 Kubitschek, Wilhelm, str. 314f [elek. vir].

19 Rojen je bil 26. 8. 1841 v Lvovu, kjer je njegov oče Andrej Luschin takrat služboval kot pravnik. Andrej Luschin je bil leta 1875 upokojen; kot uradnik je bil za dolgoletne zasluge odlikovan z viteškim križcem Leopoldovega reda in bil tako povzdignjen v viteški stan s pridevkom »Ebengreuth« (Ravni dol, po rojstnem kraju). Polec, 2013. Luschin vitez Ebengreuth, Andrej (1807–1879) [elek. vir].

20 Polec, 2013. Luschin vitez Ebengreuth, Arnold (1841–1932) [elek. vir].

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Medalja Arnold Luschin, vitez Ebengreuth, 1911; averz in reverz

S. 70. 1911. Portret obroblja napis Dr. ARNOLD RITTER LUSCHIN VON EBENGREUTH 26. AUGUST 1841. Na reverzu sta upodobljeni dve ženski osebi s knjigo in lovorjevim vencem, na levi strani je svetilka pred Schönbrunnom, na desni pa monetarna tehtnica pred Hofburgom. Osebi poosebljata zgodovino in numizmatiko. Pod njima je dvovrstični napis SEINE SCHÜLER FREUNDE U. VEREHRER. Pod napisom je na dnu ponovno signatura A. HARTIG. Na robu je posvetilo: DEM ALT MEISTER DER ÖSETERREICHISCHEN RECHTSGESCHICHTE UND NUMISMATIK. zgodovinski dogodki Po tridesetletni vojni (1618–1648) so v nemških deželah mnogi premožni meščani zaradi dolgoletne vojne v boju za preživetje obubožali in so kot naročniki novih medalj v obdobju baroka stopili v ozadje. Tako so kot naročniki medalj v nemških deželah ostali le številni nemški knezi in posamezna mesta. Izdelovanje medalj je bilo razdeljeno na uradne kovnice v različnih nemških krajih, kjer so se medaljerji poslovno vezali na uradna prebivališča knezov, ali pa so živeli v svobodnih mestih z dobro vpeljanimi kovnicami za izdelovanje medalj.21 Nemški deželni knezi so našli za izdelovanje medalj in njihove izdaje številne razloge: prenos vladanja, poroke,

21 Steguweit, 1995, str. 109.

365

Mag. Nataša Kolar

366 Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

rojstva, smrt, uspešne vojne pohode in podpise miru, postavitve gradov in drugih stavb ter spomenikov in drugo. Med razlogi za zaznamovanje na medalji je bila tudi odpoved vladanja deželnega kneza Christiana Friedricha Karla Alexandra iz hiše Hohenzollern; bil je zadnji mejni grof obeh frankovskih mejnih grofij BrandenburgAnsbach in Brandenburg-Bayreuth. Leta 1791 je obe mejni grofiji prodal sorodniku, pruskemu kralju Friedrichu Wilhelmu II. Za letno rento v višini 304.000 goldinarjev se je v tajni pogodbi odpovedal vladanju obeh grofij. Do smrti 5. 1. 1806 je živel v gradu Benham v angleški grofiji Berkshire, kjer je vzrejal konje.22 Reprezentativna srebrna medalja (PMPO ZGO 756/2016) nemškega deželnega kneza Christiana Friedricha Karla Alexandra (1757–1791) je delo medaljerja Johanna Samuela Götzingerja (1734–1791) iz leta 1758. Narejena je bila v kovnici Schwabach v velikosti premera 8,1 cm. Na averzu velike počastitvene medalje je vidna desno usmerjena bočna doprsna podoba Christiana Friedricha Karla Alexandra v oklepu z ogrnjenim plaščem in trakom odlikovanja z zvezdo orlovskega reda. Na robu je vtisnjen napis CHR FRID CAR ALEXANDER MARCH BRAND DUX BOR SIL. Na reverzu je v dveh zunanjih vzporednih krogih upodobljenih 31 grbov frankovskih mest in trgov. Na sredini je z rimskimi številkami navedena letnica MDCCLVIII in obdana z napisom OPTIMO PRINCIPI HOMAGIUM (počastitev najboljšega princa). Medalja je redka.

Ob premožnih zasebnikih (aristokracija, meščani, industrialci) so po industrijski revoluciji ob pomembnih dosežkih in z odobritvijo vladarja spominske medalje kovale tudi uradne državne kovnice.

Z odprtjem železniškega odseka Ljubljana–Trst 27. 7. 1857 je bila dokončana gradnja železniške proge Dunaj–Trst oziroma Južna železnica, ki so jo začeli graditi z odsekom Dunaj–Gloggnitz leta 1841. Spominski dvojni tolar (PMPO ZGO 830/2019) je bil izdan ob dokončanju Južne železnice Dunaj–Trst leta 1857 v nominalni vrednosti dveh tolarjev oziroma treh goldinarjev.23 Srebrni kovanec je bil narejen v kovnici na Dunaju v velikosti premera 4,1 cm. Izdelal ga je medaljer Carl Radnitzky (1818–1901). Na averzu je portret cesarja

22 Künker, 2015, str. 339 in str. 387, kat. št. 4857 [elek. vir].

23 Nominalna vrednost je bila določena po dunajski denarni reformi leta 1857 (Wiener Münzvertrag 1857). Zich 2009, str. 219 [elek. vir].

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Medalja Christiana Friedricha Karla Alexandra, 1758; averz in reverz

→ Dvojni tolar 1857, Südbahn; averz in reverz

Franca Jožefa I., ki gleda na desno. Cesarjevo glavo krasi lovorov venec, pod vratom portreta sta signatura CR (Carl Radnitzky) in črka A (kovnica Wien). Na robu je napis FRANZ JOSEPH I V G G·KAISER V OESTERREICH. Reverz obroblja napis VOLLENDUNG DER OESTERREICHISCHEN SÜDBAHN1857. Osrednji motiv je svetilnik med lokomotivo in parnikom, nad temi motivi je napis 2 VEREINS – THALER, spodaj sta še grba Trsta in Dunaja.24 Kovanec je redek.

24 Primerjava Kunsthistorischesmuseum Wien, inventarna številka Münzkabinett 129145 [elek. vir]. Dostopno na: www.khm.at/de/object/c0b8b3c2ba/ (29. 5. 2019).

367

Mag. Nataša Kolar

368 Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

prireditve, dogodki, razstave 19. stoletje je stoletje pospešenega razvoja meščanstva na vseh življenjskih področjih in družbenih smereh (politika, gospodarstvo, znanost, tehnika, kultura, šport in drugo). Pri izdelovanju medalje so njeno ikonografijo obogatili, tako oblikovno kot vsebinsko, vendar pa je mnogokrat umetniški del medalje trpel zaradi pogoste šablonske izvedbe. S tem so njeno umetniško vrednost zmanjšali in jo tudi oddaljili od njenega osnovnega namena služiti umetnosti. Z industrializacijo je postala predmet ponudbe in povpraševanja, kjer je odločala cenenost pred kakovostjo. Pri izvedbi medalje je tako odločujočo besedo imel naročnik in ne več umetnik. Masovno izdelovanje medalj je vodilo v kič. Ob plemenitih kovinah so začeli uporabljati tudi neplemenite kovine in zlitine, na primer cin, medenino, britanium (kositrna zlitina v razmerju baker 2 %, kositer 92 %, antimon 6 %) in drugo.

Masovno izdelavo medalj različnih področij so izkoristili organizatorji številnih kulturnih in športnih prireditev ter razstav, od svetovnih do regionalnih, za zaznamovanje nagrad in priznanj za doseženi uspeh, razvoj, napredek, izum na kulturnem, športnem, gospodarskem, tehničnem, naravoslovnem in drugih področjih. Ob navedenem so medaljo izkoristili še za promocijo dogodka in tudi kot spominek, saj so lahko obiskovalci takih prireditev kupili medaljo, narejeno iz manj kakovostnega materiala, vendar z istim motivom in vsebino, kot je bila v bolj kakovostnem materialu narejena in namenjena nagrajencem razstave ali drugega dogodka. V nadaljevanju predstavljamo primerke muzejskih medalj združenj, s svetovnih in lokalnih razstav ter športne prireditve.

Odbor ptujskih obrtnikov je v prostorih mestnega strelišča 7. 8. 1887 organiziral I. Spodnještajerski obrtni dan. Posveta o takratni problematiki obrtnikov – njihovi dejavnosti v povezavi z zakonodajo – se je udeležilo okoli 300 obrtnikov iz Štajerske in Koroške. Sklenili so ga s svečanim večernim banketom, koncertom in plesom.25 Za to priložnost so dali narediti spominski kovanec (PMPO ZGO 744/2016) in nanj zapisali tudi moto posveta: »Mala obrt bo uspela, če bomo

25 Zapisa o tem dogodku zasledimo v dveh ptujskih mestnih kronikah, in sicer v F. Raisp, Kronika mesta Ptuj I., str. 180, in v Kroniki deželnega komornega mesta Ptuj 1873–1913, str. 73. Zelo podrobno sta o posvetu poročala mariborski časopis Marburger Zeitung 10. avgusta 1887 na straneh od 1 do 4 [elek. vir] in celjski časopis Deutsche Wacht 11. avgusta 1887 na straneh od 1 do 5 [elek. vir].

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 369

→ Spominski kovanec na I. Spodnještajerski obrtni dan na Ptuju 7. 8. 1887; averz in reverz

enotni narod složnih bratov. / Der kleine Handwerk es gelingt wenn wir ein einig Volk von Brüdern sind.« Zaradi pomanjkanja podatkov ne moremo ugotoviti, kdo je spominski kovanec izdelal in kje je bil kovan. Narejen je iz medenine v velikosti premera 3,2 cm.26 Na averzu obdaja zunanji rob kovanca napis ZUR ERINNERUNG AND. 1.

UNTERSTEIRISCHEN GEWERBETAG AM 7. AVGUST 1887 IN PETTAU. Na sredini je ptujski grb s križem in zvezdo, pod njim se rokujeta roki.

Na reverzu obrobljata zunanji rob hrastova in lipova vejica, ki sta spodaj zvezani s pentljo. Na sredini je napis DER KLEINEHANDWERK ES GELINGT WENN WIR EIN EINIG VOLK VON BRÜDERN SIND. Novosti in dosežke na tehničnih in gospodarskih področjih so posamezniki in združenja razstavljali tudi na številnih razstavah, ki so bile organizirane tako v habsburški monarhiji kot zunaj nje.

Posamezniki so bili za svoje iznajdbe pogosto nagrajeni, saj so domov odnesli nagrade v obliki medalj, s katerimi so na oglasih reklamirali svojo dejavnost in izdelke. Leta 1888 je bila v Celju Spodnještajerska regionalna razstava. Komu je pripadala zaslužna bronasta medalja v velikosti premera 5,8 cm (PMPO ZGO 828/2019) s te razstave, ki jo hranimo v muzeju, zaradi pomanjkanja podatkov ne vemo. Na averzu medalje so upodobljene tri osebe: na sredini med sedečima ženskima

26 Marburger Zeitung in Deutsche Wacht samo omenjata, da so izdali spominski kovanec, brez kakršnih koli drugih informacij. Marburger Zeitung (10. 8. 1887), letnik 26, številka 95, str. 4 [elek. vir]; Deutsche Wacht (11. 8. 1887), letnik 12, številka 64, str. 1 [elek. vir.].

370

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Zaslužna medalja Spodnještajerske regionalne razstave Celje 1888; averz in reverz

figurama stoji krilati genij z lovorjevim vencem v dvignjeni levi roki.

Za desno roko, v kateri ima venec, ga drži sedeča ženska figura na levi strani, ki ji ob nogah leži snop žita, zanjo je upodobitev rala. Na desni strani ob mladeniču sedi druga ženska figura s preslico v rokah (alegorija industrije), za njo sta vidna nakovalo in zobnik. Skupino obroblja napis UNTERSTEIRISCHE REGIONAL AUSSTELLUNG CILLI 1888. Na reverzu je napis ZUM VERDIENSTE in ga obrobljata lovorjeva ter hrastova vejica, ki sta speti s pentljo.

Kako je bila pridobljena naslednja medalja s svetovne razstave v Chicagu 1893, nam ni poznano. Tudi zanjo lahko le ugibamo, da spada na področje spominskih medalj, saj nima razpoznavnih podatkov za nagrado, dobljeno na svetovni razstavi za posebni dosežek oziroma udeležbo. Svetovna razstava The World‘s Columbian Exposition ‚The White City‘ Chicago je potekala od 1. 5. do 30. 10. 1893. Osrednja tema razstave je bilo štiristo let odkritja Amerike. Obsegala je 666 hektarjev v parku Jackson na obali jezera Michigan.27 S temo razstave je bila povezana tudi spominska medalja iz bakra v velikosti premera 5,9 cm (PMPO ZGO 760/2017), na kateri je na averzu na sredini v krogu leva doprsna upodobitev Krištofa Kolumba, okoli podobe je napis z njegovim imenom. Na zunanjem robu pa je napis MEMENTO OF THE WORLD‘S FAIR CHICAGO 1893. Na reverzu je reliefna upodobitev krilate Viktorije s štirimi geniji, ki nosijo bakle in rog izobilja. Viktorija lebdi nad Indijanci z orožjem, ki ležijo na tleh in gledajo gor. V polju

27 Stephen Neil Greengard, 1986, str. 14.

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Spominska medalja na svetovno razstavo v Chicagu 1893; averz in reverz

→ Medalja ptujskega kolesarskega društva za 3. mesto na cestni dirki Ptuj–St. Johann 22. 10. 1893; averz in reverz

na levi sonce vzhaja nad stavbo razstavišča. Zgoraj in spodaj je letnica MCCCCXCIII. Lebdeča figura Viktorije prestavlja civilizacijo. Medalja je redka.

Z mestom Ptuj je povezana športna medalja (PMPO ZGO 829/2019), ki je bila podeljena kolesarju za doseženo 3. mesto na cestni dirki Ptuj–St. Johann28 22. 10. 1893 v organizaciji ptujskega kolesarskega društva. Na ogled prve take cestne kolesarske dirke na Ptuju je vabil zapis v Pettauer Zeitungu 21. 10. 1893.29 Bronasta medalja je delo medaljerja Josefa Christiana Christlbauerja (1827–1897); 28 Iz zapisa ne moremo natančno razbrati, kateri kraj je mišljen pod imenom St. Johann.

Lahko le ugibamo, da gre za kraj Sveti Johann am Draufelde / Sveti Janez na Dravskem polju, danes Starše. Specialni krajevni repertorij za Štajersko za leto 1910, 1918, str. 128 [elek. vir].

29 Strassenwettfahren des Pettauer Radfahrvereins. Pettauer Zeitung 21. 10. 1893, str. 3 [elek. vir].

371

372

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

narejena je v velikosti premera 3,3 cm. Na averzu je reliefna podoba kolesarja, ki ga obroblja napis Pettauer Radfahrer Verein. Pod kolesom je signatura J. Christelbauer. Na reverzu obkroža lovorjev venec petvrstični napis: III. Preis, Strassenrennen Pettau St. Johann & retour 22. 10. 93.

Ob koncu predstavitve izbora medalj omenjamo, da je preučevanje malih prezrtih umetnin zelo zanimivo, saj nam s pomočjo kratkih napisov in reliefnih upodobitev predstavijo različne dogodke in osebnosti v preteklosti, ki so jih mojstri medaljerji in graverji znali po naročilu naročnika prenesti na majhno površino in tudi v tej obliki ter načinu pokazali svoje veščine ustvarjanja. Ob mnogih drugih umetninah so ostale dokument svojega časa in skupaj z njimi sestavljajo našo bogato kulturno dediščino. viri Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož (PMPO)

Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP)

Muzejske akcesijske in inventarne knjige, 20. in 21. stoletje

SI_ZAP/0070_00027, Ferdinand Raisp: Kronika mesta Ptuj I, 1857–1887.

SI_ZAP/0070_00031, Kronika deželnoknežjega komornega mesta Ptuj 1873–1913.

viri z medmrežja A., M., 1958. Relief Kairosa u Trogiru. Slobodna katalogdermunzen34kkha.pdf (31. 5. 2019).

Dalmacija, 1., 2., 3. 5. 1958 [online]. Dostopno na: Kubitschek, Wilhelm (1858–1936), http://trogirtimetravel.blogspot.com/2018/10/ Österreichisches Biographisches Leksikon trogirski-kairos-1928-2018.html (11. 4. 2019).

1815–1950, Bd. 4 (Lfg. 19, 1968), Österreichische Curk, Jože, 2013. Abramić, Mihovil (1884– Akademie der Wiessenschaften, Wien. S. 314f 1962). Slovenska biografija. Slovenska akademija [online]. Dostopno na: http://www.biographien. znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni ac.at/oebl?frames=yes (12. 4. 2019). center SAZU [online]. Dostopno na: http://www.

Künker. Brandenburg in Franken und der slovenska-biografija.si/oseba/sbi1013770/#novi- Fränkische Reichskreis. Die Sammlung Roland slovenski-biografski-leksikon (11. 4. 2019).

Grüber. Auktión 267 - 29/30. September Der erste Untersteirische Gewerbetag.

Deutsche Wacht (11. 08. 1887), letnik 12, številka 64 [online]. Dostopno na: www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:doc-MEVVAZDM/32349c7b-1c3842cb-80db-4b0290c06b71/PDF (31. 5. 2019).

2015 in Osnabrück, 2015. Numismatischer Verlag Künker [online]. Dostopno na: https:// books.google.si/ books?id=XBRQCgAAQBAJ &pg=PP1&lpg=PP1&dq=K%C3%BCnker,++Br andenburg+in+Franken +und+ der+Fr%C3 %A4nkische+Reichskreis.+Die+S ammlung Der Pettauer Gewerbetag. Marburger +Roland+Gr%C3%BCber.+ Aukti%C3%B3n+26 Zeitung (10. 08. 1887), letnik 26, številka 95 7+-+29/30. September+2015+in+O snabr%C [online]. Dostopno na: www.dlib.si/stream/ 3%BCck&source=bl&ots=ru0kpXbdwr&sig=A URN:NBN:SI:doc-8HM7614X/f37db68f-0f44CfU3U24hW-j31pH0fk48lBJC4GCjv-2eQ&hl=s 4b5d-a8cb-e4d9126aaaeb/PDF (31. 5. 2019). l&sa=X&ved=2ahUKEwjUrfyKqdTiAhXPZVAKH Katalog der Münzen- und Medaillen-Stempel- YrCBFoQ6AEwAHoECAAQAQ#v=onepage&q= Sammlung des K. K. Hauptmünzamtes in Wien.

K%C3%BCnker%2C%20%20 Brandenburg%20 Dritter Band. Wien. Aus der Kaiserlich-Königlichen in%20Franken%20und%20der%20Fr% Hof- und Staatsdruckerei. 1904 [online].

C3%A4nkische%20Reichskreis.%20Die%20 Dostopno na: https://ia601206.us.archive.

Sammlung%20Roland%20Gr%C3%BCber.%20 org/6/items/katalogdermunzen34kkha/

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Aukti %C3%B3n%20267%20-%20 29%2F30.September%202015%20in%20 Osnabr%C3%BCck&f =false (15. 4. 2019).

Kunsthistorischesmuseum Wien. Muzej [online]. Münzkabinett, 129145. Dostopno na: www.khm.at/de/object/c0b8b3c2ba/ (29. 5. 2019).

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Ljubljana. Dostopno na: http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi336348/#slovenskibiografski-leksikon (23. 5. 2019).

Specialni krajevni repertorij za Štajersko. 1918.

Izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Izdala C. kr. statistična komisija. Dunaj [online]. Dostopno na: http://hdl.

Mirnik, Ivan, 2002. Hoffiller, Viktor. Hrvatski biografski leksikon. Leksikografski Zavod Miroslav handle.net/11686/1114 (7. 6. 2019).

Krleža 2009–2018. Zagreb [online]. Dostopno na: Strassenwettfahren des Pettauer http:/hbl.lzmk.hr/clanak.aspx?id=65 Radfahrvereins. Pettauer Zeitung 21. 10. 1893, (12. 4. 2019). str. 3. [online]. Dostopno na: https://www. dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-HWOVHXYS/ Natan, N. Eglit; Columbiana, The medaills d0608239-144e-4342-8120-7536f9f158c2/PDF History of Christopher Columbus and the (4. 6. 2019).

Columbian Exposition of 1893. New Jersey [online]. Dostopno na: https://archive. org/stream/nathaneglitcolle1992pres/ nathaneglitcolle1992pres_djvu.txt (31. 5. 2019).

Polec, Janko. 2013. Luschin vitez Ebengreuth, Andrej (1807–1879). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Ljubljana [online]. Dostopno na: http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi336188/#slovenski-biografski-leksikon (23. 5. 2019).

Zich, Wilhelm, 2009. Der Wiener Münzvertrag vom 24. Januar 1857 und Carl Ludwig von Bruck. Dissertation. Universität Wien [online]. Dostopno na: http://othes.univie. ac.at/7155/1/2009-08-11_6000016.pdf (29. 5. 2019).

Polec, Janko. 2013. Luschin vitez Ebengreuth, Arnold (1841–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in

literatura Greengard, St. N., 1986. The great world‘s fairs and expositions. Miami: Mitchell Wolfson Jr. Collection of Decorative and Propaganda Arts, Miami-Dade Community College, cop.

Kos, P., 1980. Numizmatika antičnega Ptuja, Ptuj: Pokrajinski muzej.

Kos, P., 1990. Denarništvo v antiki na Slovenskem. Ljubljana: Narodni muzej, cop.

Lamut, B., 1993. Ob stoletnici. Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva. Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 11–30.

Mirnik, I., 2004. Ivo Kerdić, Medalje i plakete iz fundusa Arheološkog muzeja u Zagrebu, katalog razstave. Zagreb: Arheološki muzej.

Mirnik, I., 2008. Ivo Kerdić: umjetnik i njegov model. Peristil 51, str. 71–88.

Probszt-Ohrstorff, Günther, 1967. Kunst und Kultur der Medaille, Ausstwellungskatalog, Graz: Steiermärkisches Landesmuseum Joanneum.

Petaros, M., 2007. Medalje v numizmatiki, Numizmatični vestnik, 33 (l), str. 169–172.

Steguweit, Wolfgang, 1995. Europäische Medaillenkunst von der Renaissance bis zur Gegenwart. Berlin: Münzkabinett, Staatliche Museen zu Berlin-Preußischer Kulturbesitz.

Vomer Gojkovič, M., Kolar, Nataša, 1993.

Archaeologia Poetovionensis: stara in nova arheološka spoznanja [monografija ob stoti obletnici muzeja Pokrajinski muzej Ptuj]. Ptuj: Pokrajinski muzej.

373

374

Mag. Nataša Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

medals, overlooked little artworks collection of medals from the ptuj museum This collection of medals from the period of the 18th to the 20th century, kept by the Ptuj Museum, is the result of the museum’s collection policy established at the very founding of the museum.

From a territorial perspective, the collection covers the expanse of the former Habsburg Monarchy, the German Empire, the countries of Western and South-eastern Europe and other territories. The collection contains medals of different qualities and materials as well as it boasts rare specimens. In the selection of medals, we present the motifs that illustrate areas and themes specific to the period of the 18th to the 20th century. The themes are of a secular or profane nature.

The Ptuj collection of medals was divided thematically into personal, historical, commemorative, meritorious, political, military, economic, sports, cultural, research, local, ecclesiastic and others.

These themes are presented with selected samples kept in the Ptuj Museum. This year we are celebrating the 1950th anniversary since Ptuj was first mentioned in written sources, so for the theme of personal medals we have selected medals of archaeologists, numismatists and philologists (Dr. Mihovil Abramić, Dr. Andreas Hoffiller, Dr. Wilhelm Kubitschek, Dr. Arnold Luschin, Knight of Ebengreuth), which were related to the study of archaeological material in the Ptuj and Ormož area and have published the findings of their research in various works, thus presenting the archaeological heritage of the Lower Podravje region to the general public in Slovenia and abroad.

Two rare medals represent historic events: a representative silver medal presenting the end of the reign of Prince Christian Friedrich Karl Alexander of Hohenzollern in 1791, in the two border counties of Brandenburg-Ansbach and Brandenburg-Bayreuth, and a commemorative double silver coin issued at the completion of the Southern Railway from Vienna to Trieste in 1857, in the nominal value of two tolars. In connection with various other events are presented the following examples: a commemorative coin from the 1st Lower Styria Craft Day in Ptuj on August 7th, 1887; a rare medal from the 1893 World Exhibition in Chicago, and a medal for the Lower Styria Regional Exhibition in Celje in 1888. Sports events are represented by a medal that the Ptuj cycling club achieved for 3rd place in the Ptuj-St. Johann road race that took place on October 22nd, 1893.

Mag. NataĹĄa Kolar Medalje, prezrte male umetnine

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - OrmoĹž

At the end of the presentation of the selection of medals, we would like to mention that the study of small overlooked works of art is very interesting. This is due to the short inscriptions and relief depictions of different events and personalities from the past that the master medallists and engravers managed to transfer to such a small surface at the request of the client, and by that show skill and creativity in a particular manner and form. In addition to many other works of art, medals have remained a document of their time and together with the rest of the artwork, they compose our rich cultural heritage.

375

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

377

MAG. BRANE LAMUT Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož branko.lamut@pmpo.si

Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož Med unikatnimi predmeti, ki so bili odkriti med raziskavami Bernarde Perc v poznobronastodobni in železnodobni naselbini Ormož v letih 1955–1962, je zanimiv keramični pripomoček za krašenje lončenine (Sl. 1 spodaj, T. 2: 1).1 Instrument je dolg 6,9 cm, na eni od ožjih stranic sta dve privzdignjeni vzporedni liniji oblikovani v žig, od teh pa je ena precej krajša. Ko vzorec odtisnemo, dobimo okras žigosanih pravokotnikov (Sl. 1 zgoraj).

Instrument je bil odkrit v hiši 1, v sklopu sond I–III, raziskanih v letih 1955–1958 in lociranih v jugovzhodnem delu prazgodovinske naselbine (Sl. 4).2 V predelu sond I–III je relativno enostavna vertikalna stratigrafija: osnova je nepropustna oker-zelena ilovica, v katero so bile vkopane 1 Fotografiji v besedilu: Nina Mertik, risbe predmetov na T. 1–T. 7 in na Sl. 3: Tanja Krasovsky, Jaka Marinič, Nejka Uršič.

2 Tloris raziskanih površin po Perc, 1962–1963.

378

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

jame, na oker-zelenkasti ilovici je nastala različno debela plast oker ilovice, ki vsebuje najstarejše gradivo. Ta plast v prečnih profilih (neobjavljeno) ni niti izrisana, pač pa najdemo v inventarni knjigi vpise »v ilovici«; nad njo sledi črna plast z večino ostalin, ki se na vrhu zaključuje s tlakom iz rečnih oblic, ki ga je Perčeva opredelila kot srednjeveškega. Vpisi predmetov v inventarni knjigi, kot so »na ilovici« ali »pod tlakom«, lahko nakazujejo le približni položaj najdbe v črni plasti. Tlak iz oblic je na vrhu prekrivala humozna plast s pretežno mlajšimi najdbami v sekundarni legi. Tako lahko zanesljivo ločimo le dve plasti v ilovici in črno plast; humozna plast nad srednjeveškim tlakom pa vsebuje najdbe v sekundarni legi iz različnih obdobij.

Obravnavani žig v S II/III, hiša 1 (tj. območje hiše 1), ni bil najden v najgloblji, temveč v črni plasti. Oglejmo si torej najprej gradivo iz ilovice in iz jame v ilovici, ki bi utegnilo biti nekaj starejše. V jamo v sterilni ilovici na meji kvadrantov 477 in 478 so bili odvrženi: fragmentiran pekač (ali pekva) s trakastim ročajem na vrhu, okrašen s plastičnim rebrom z odtisi prsta (T. 1: 4), dalje stožčasto keramično jedro dvodelnega kalupa za vlivanje brona, recimo za votli del sulice ali tulaste sekire; držaj kalupa je ohranjen v celoti, spodnji del pa je odlomljen (T. 1: 2). Oba omenjena predmeta imata daljši razpon trajanja, tako da nam za opredelitev predmetov iz jame ostaneta shrambna posoda in kolenčast ročaj skodele. V tipologiji gradiva iz naselbin Ormož, Ptuj in Gornja Radgona so ovalne shrambne posode z izvihanim ustjem in razčlenjenim plastičnim rebrom na ramenu, kakršna je naša (T. 1: 1), opredeljene kot P(itos) 3; primerjave kažejo, da se pojavljajo v širšem časovnem razponu, tj. od obdobja Ha A do Ha C0,3 torej nam tudi ta posoda ne more biti podlaga za datacijo.

Poleg shrambne posode je bil najden še fragment klekastega ustje presegajočega ročaja skodelice (T. 1: 3). Sorodne skodelice s klekastim ročajem na grobišču Pobrežje Pahič uvršča v mlajšo stopnjo grobišča Ha B2,4 kar danes spada v mlajši del obdobja Ha B oziroma v Ormož IIa – na to kaže v grobu 52 na Pobrežju na primer kombinacija polkroglaste skodelice s klekastim ustje presegajočim ročajem z latvico z ozko prečno nažlebljenim ustjem,5 ki je blizu tipu La 4

3 4 5

Dular, 2013, str. 29, Sl. 6 spodaj ̶ P 3.

Pahič, 1972.

Pahič, 1972, Tab. 11: 16 ̶ 17 – grob 52.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

z datacijo po Dularju v Ha C0.6 Na isti čas kaže še klekasti ročaj iz ormoške naselbine z izkopišča v Skolibrovi ulici, sektor 3, kvadrant 37, ki je bil prav tako najden z latvico s prečno ozko nažlebljenim ustjem tipa La 4.7 Gradivo iz jame v kv. 477 in 478 lahko torej uvrstimo v Ha B3, v Ormož IIa, v začetni del »železnega horizonta« oziroma v zaključni del mlajše kulture žarnih grobišč.8 Za gradivo, najdeno na ilovici (T. 1: 5–10), imamo prav tako le malo opor za jasno datacijo. Za polkroglaste skledice (T. 1: 5) tipa S 7 je ugotovljen dolg razpon trajanja od Ha A do Ha C2–D19 in za plitvo latvico z vodoravnimi fasetami (T. 1: 6) tipa La 5 nekaj krajši v razponu Ha A–Ha C0,10 podobno za skledo z izvihanim ustjem (T. 1: 7) tipa S 1 z enakim časovnim razponom.11 Tu je še skleda (T. 1: 10), ki je blizu tipa S 3 po Dularju, z datacijami, ki segajo od Ha B do Ha C1.12 Krašenje z nizi jamic, zapolnjenimi z belo inkrustacijo kot na našem fragmentu (T. 1: 9), najdemo na primer v naselbini Brinjeva gora v 4. plasti, kar je mlajši del Ha B.13 Preostane nam lonec z ročajem in okrasom razčlenjenih plastičnih girland na ramenu (T. 1: 8) tipa 16 z razponom trajanja med Ha B3 in Ha C0,14 kar ga uvršča v stopnjo Ormož II. Za najdbe iz zgoraj omenjenega obdobja Ha C0 (zanj so v severovzhodni Sloveniji značilni na primer latvice s prečno nažlebljenim ustjem, vodoravno nažlebljene latvice, lonci z vodoravnimi nizi plastičnih bradavic in večglave igle brez trombastega zaključka itd.) je postavljena datacija med cca 800 in 720 pred našim štetjem in pripadnost zgodnjehalštatskemu času.15 Vendar so radiokarbonske analize pokazale, da se začenja vsaj del tovrstnih najdb (prečno nažlebljene latvice in okras vodoravnih nizov plastičnih bradavic) po kalibriranih letnicah že v 9. stoletju oziroma kažejo njihove modelirane letnice na drugo polovico 9. stoletja, tj. konec mlajšega obdobja Ha B oziroma začetni del »železnega horizonta«.

Tu uporabljam za najdbe z začetka železne dobe, iz 9. stoletja oz.

6 7 8 9 10 11 12 13 14 15

Dular, 2013, Sl. 13 – La 1, str. 45, tip La 4.

Dular, Tomanič Jevremov, 2010, T. 46: 6 in 4.

Teržan, Črešnar, 2014 c, str. 725, Sl. 46, 2. vrstica.

Dular, 2013, str. 40, Sl. 11 – S 7 na str. 38. o. c., str. 45, Sl. 13 – La 5 na str. 44. o. c., str. 39 in Sl. 10 – S 1 na str. 36. o. c., str. 39 in Sl. 10 – S 3 na str. 36, 2. od zgoraj.

Oman, 1981, str. 151, T. 34: 3. o. c., str. 37 in Sl. 34 – L 16 na str. 34.

Dular, 2013, str. 24.

379

Mag. Brane Lamut

380 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

druge polovice 9. stoletja oznako Ha B3 oziroma stopnja Ormož IIa; za cca prvi del do sredine 8. stoletja16 oziroma po drugi različici za čas do 720 pred našim štetjem17 pa oznako Ha C0 oziroma Ormož IIb. Gradivo obeh faz si je dokaj podobno, z le nekaj novostmi v mlajši fazi, oznaka za obe fazi Ormož IIa, b skupaj oziroma za čas »železnega horizonta« je Ha B3–Ha C0.

Novosti Ha C0 se najbolje kažejo v Ormožu na primer pri planih žarnih pokopih. Toliko je po vsej verjetnosti star moški (ali dvojni?

– dva kompleta keramičnih pridatkov, dva kantarosa, dve skledici, dve latvici) grob 14 s paroma velikih kantarosov z navpičnim vratom.18 Kantarosi so znani že prej, recimo tisti iz moškega groba 1 iz Viktorinove ulice na Ptuju, ki ima stožčasto oblikovan vrat19 in je datiran v drugo polovico 9. stoletja pr. n. št.,20 a ormoškima kantarosoma z navpičnim vratom najdemo najboljšo primerjavo v grobu 101 z dvorišča SAZU v Ljubljani, ki je radiokarbonsko datiran s 95,4-odstotno verjetnostjo v čas med 800 in 746.21 Prvi od ormoških kantarosov iz groba 14 je okrašen poleg vodoravnega niza vodoravnih plastičnih bradavic še s cinastimi krožci okrog bradavic in z vodoravnimi pasovi pod ustjem in na ramenu ter z navpičnimi pasovi, izvedenimi v isti tehniki krašenja. Poleg kantarosa so v grobu 14 z isto tehniko okrašeni še tri posode in vrč v grobu 1.22 V ljubljanskem grobu 101 z dvorišča SAZU je bila med gradivom tudi železna ovratnica rombičnega preseka,23 katere noša se začenja torej v drugi polovici 9. stoletja (Miklavž na Dravskem polju, grob 5)24 in sega tudi v prvo polovico 8. stoletja, značilna je za cel »železni horizont«.

Enaka železna ovratnica je prisotna v Ormožu v grobu 225 in v grobu 7, v slednjem je skupaj s parom železnih spiralnih zapestnic.26 Železni spiralni zapestnici sta znani na primer še iz groba 132 z Mestnih njiv v Novem mestu; za grob obstaja absolutna radiokarbonska

16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26

Teržan, 1990, Sl. 11.

Dular, 2013, str. 24.

Tomanič Jevremov, 1988–1989, T. 22 ̶ T. 24: 4; kantarosa na T. 23: 4 in T. 24: 1.

Lubšina Tušek, 2014, str. 179 ss, str. 200 – Sl. 9.4: 1 ̶ 17, kantaros pod 17.

Teržan, Črešnar, 2014c, str. 709. Črešnar, 2014, str. 327 ss, Sl. 22.1.11: 1 ̶ 7, kantaros št. 2, in 22.1.12.

Tomanič Jevremov, 1988–1989, T. 6: 3. Črešnar, 2014, Sl. 22.1.11: 6. Črešnar, Murko, 2014, str. 212, Sl. 10.8: 1.

Tomanič Jevremov, 1988–1989, T. 8: 4. o. c., 1988–1989, grob 7 na T. 13 ̶ T. 17, ovratnica na T. 13: 1, zapestnici T. 13: 2.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 1: Keramično orodje za krašenje lončenine z žigosanimi linijami pravokotnikov iz prazgodovinske naselbine v Ormožu (sondi II in III, hiša 1, črna plast) in njegov odtis (zgoraj). Foto: Nina Mertik.

datacija, spet v prvo polovico 8. stoletja pred našim štetjem27 in toliko je staro po vsej verjetnosti tudi gradivo iz ormoškega groba 7. V grobu 528 in v grobu 1029 iz Ormoža sta prisotna bikonična vrča z navpičnim žlebljenjem, kar je nov ornament z začetkom v obdobju Ha C0.30 Ormoški moški grob 9 ima med pridatki tudi bronasto sulico in plavutasto sekiro.31 Po kombinaciji bronastih pridatkov mu je soroden moški grob 384b z Mestnih njiv v Novem mestu, ki je absolutno datiran v konec 9. stoletja in prva desetletja 8. stoletja, le da je sekira v njem tulasta.32 Ker je pri omenjenih planih žganih grobovih iz Ormoža in Novega mesta iz prve polovice 8. stoletja pridano orožje, lahko ugotovimo, da je to bil nov običaj, ki je prisoten tudi pri nastopajočih žganih gomilnih pokopih. Na Štajerskem je bronasta plavutasta sekira najdena na primer v gomili Forstwald 17,33 ki je datirana na začetek faze I. Vrnimo se k izbranemu naselbinskemu gradivu iz Ormoža. Izbor najdb iz S II, III, hiša 1, tako tistih iz jame v kv. 477 in 478 (T. 1: 1–4) kot drugih z ilovice (T. 1: 5–10), smo uvrstili pretežno v stopnjo Ormož 27 Križ, Jereb, 2014, 27.1 Mestne njive, str. 469 ss, Sl. 27.1.2: 1–7, spiralni železni zapestnici št. 2, in Sl. 27.1.3.

28 Tomanič Jevremov, 1988–1989, T. 11: 1–6, navpično nažlebljeni vrč na 1.

29 o. c., 1988–1989, T. 19: 5, T. 20, T. 21: 1–2, vrč pod 1.

30 Dular 2013, str. 52, Sl. 15: O 29, in str. 54, Tip O 29 z datacijami med Ha C0 in Ha C2 ̶ D1.

31 Tomanič Jevremov, 1988–1989, T. 18, T. 19: 1–4. Enako lahko datiramo v prvi del 8. stoletja (Faza I, horizont 1) še gomilo Forstwald 17 v Kleinkleinu, Dobiat, 1980, Taf. 32–37 z bronasto plavutasto sekiro in prečno nažlebljenimi latvicami.

32 Križ, Jereb, 2014, 27.1 Mestne njive, str. 471 s, Sl. 27.1.4: 1–5, sekira in sulica 4 in 5, Sl. 27.1.5.

33 Dobiat, 1980, Taf. 32–Taf. 24: 1–15, plavutasta sekira na T. 34: 13.

381

Mag. Brane Lamut

382 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

IIa, za gradivo iz črne plasti (T. 2: 1–16 in Sl. 3: 1–4) pa velja, kot bomo videli, le okvirna opredelitev v »železni horizont« (Ormož IIa + b) in še v Ormož III oziroma Ha C. V črni plasti sta bila najdena žig iz naslova članka (T. 2: 1, Sl. 1) in fragment keramike, okrašen z njim (T. 2: 2).

Okras linij žigosanih pravokotnikov se včasih povezuje z žigosanim okrasom linij nepovezanih »S« (npr. T. 3: 1), z dekoracijo, ki je dobro poznana v Podonavju. Latvico s prečno nažlebljenim ustjem (T. 2: 7) lahko datiramo v »železni horizont«. Podobno okrašene posode so bile najdene na grobišču Miklavž na Dravskem polju, v grobovih 2 in 5,34 ter v grobu 1 iz Viktorinove ulice na Ptuju.35 V grobu 2 iz Miklavža sta s prečnim žlebljenjem ornamentirani tako latvica kot polkroglasta skodela s trakastim, ustje presegajočim ročajem36 in podobno v grobu 5, kjer so okrašene posode istih tipov.37 Modelirane letnice kalibriranih radiokarbonskih datacij uvrščajo grobova 2 in 5 iz Miklavža na Dravskem polju v drugo polovico 9. stoletja.38 Vendar prečno žlebljenje ustij latvic sega tudi v prvi del 8. stoletja, v grobu 10 iz Ormoža je tako okrašena latvica v kombinaciji z že omenjenim navpično nažlebljenim vrčkom,39 kar je Ha C0.

Enako lahko datiramo tudi našo okrašeno latvico, ki spada torej v stopnjo Ormož II (a, b). Nekatere od posod iz črne plasti S II/III, hiša 1, imajo širši časovni razpon kot na primer poševno nažlebljena latvica (T. 2: 5) in vodoravno fasetirana latvica (T. 2: 7). Železnemu nožičku s trnastim podaljškom za nasaditev na držaj (T. 2: 8, Sl. 2) najdemo na Štajerskem podobnega v planem žganem grobu 17 na grobišču MasserKreuzbauer,40 ki je radiokarbonsko datiran v halštatski plato med 790 in 410 pred našim štetjem,41 ter tudi v gomilah v Kleinkleinu, na primer v gomili Hochschusterwald 24,42 ki spada v tamkajšnjo fazo I;

34 Črešnar, Murko, 2014, str. 205–214.

35 Lubšina Tušek, 2014, str. 197 ss, in Teržan, Črešnar, 2014, str. 209, op. 37.

36 o. c., Sl. 10. 4.: 1–10, okras na 8 in 7.

37 o. c., Sl. 10. 7.: 1–13, okrasi na 4, 3, 10.

38 Črešnar, Teržan, 2014c, str. 709 in op. 36.

39 Tomanič Jevremov, 1988–1989, grob 10 – T. 19: 5, T. 20, T. 21: 1–2; latvica na T. 20: 1, vrček T. 21: 1.

40 Na primer Bernhard, Weihs, 2003, Masser-Kreuzbauer, grob 17 – Taf. 20–Taf. 22, železni nožiček na Taf. 22. 4.

41 o. c., str. 83 s.

42 Dobiat, 1980, Taf. 7: 1–3, nož - 1.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

→ Slika 2: Železni nožiček s trnastim nastavkom za nasaditev na držaj iz prazgodovinske naselbine v Ormožu (sondi II in III, hiša 1, črna plast). Foto: Nina Mertik.

poleg tega je bil sličen nožiček najden v gomili Hochschusterwald 32,43 ki je datirana že v nekaj mlajšo fazo I/horizont 2.44 Med časovno opredeljive predmete iz črne plasti spada skodelica z izvihanim ustjem in presegajočim trakastim ročajem (T. 2: 11). Podobna oblika je znana iz groba 171 na Pobrežju.45 Grob je radiokarbonsko datiran, kalibrirane letnice pa kažejo na drugo polovico 9. stoletja in prehod v 8. stoletje pred našim štetjem,46 ormoško skodelico lahko uvrstimo v isti čas, v fazi Ormož IIa in IIb. V črni plasti pa je bilo najdeno še mlajše gradivo, ki je predstavljeno na Sliki 3. Navpično žlebljenje keramike (Sl. 3: 2) smo že uvrstili med gradivo Ha C047, v isti čas pa spada še vodoravno žlebljenje posod na stožčastem vratu (Sl. 3: 1).48 Najmlajša kosa iz črne plasti SII, III, hiša 1, pa sta stožčast cedilast pripomoček za prenašanje tekočine (Sl. 3: 4) in kroglasta skleda z izvihanim ustjem blizu tipa S 5 po Dularju, ki je datirana v razponu od Ha C1 do Ha C2/Ha D1;49 ornamentirana je s trikotnimi polji, zapolnjenimi z žigosanimi jamicami in vmesnimi

43 44 45 46 47 48 49

o. c., T. 6–8, nož - 7.

Za delitev Dobiatove faze I v Kleinkleinu na dva horizonta glej Teržan, 1990, str. 137 s. Črešnar et al., 2014, str. 215–218, skodelica: 4. o. c., Sl. 11.8, pri 95-odstotni verjetnosti: 835 (95,4 %) 790 cal. BC. Dular, 2013, str. 54, tip O 29. o. c., str. 53, Sl. 15: O 27, in str. 53 s, Tip O 27 z datacijami med Ha C in Ha C2–Ha D1. o. c., str. 38, Sl. 11: S 5.

383

Mag. Brane Lamut

384 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

← Slika 3: Dodaten izbor najdb iz naselbine Ormož, sonda II, III, hiša 1, črna plast (glej še T. 2: 1-12).

M: 1-2, 4 = 1: 2, 3 = 1: 4, vse keramika.

tankimi žlebiči. Takšen motiv krašenja s trikotnimi jamičastimi polji se začenja pojavljati v istem obdobju.50 Na srednjeveškem tlaku iz rečnih oblic (ki je prekrival precejšen del površine sond II/III) pa najdemo nad obravnavano SII, III, hiša 1, v sekundarni legi keramiko mlajših stopenj, ki bi lahko spadala v Ormož IIb in Ormož III. Tu je recimo posoda (skleda) z ušesastim ročajem (T. 2: 13), ki je kot tip sicer prisotna vse obdobje Ha B, a sega vsaj še do Ha C. Naš primerek z izrazito izvihanim ustjem ima najboljšo primerjavo v samem Ormožu, v halštatski (Ha C) jami: S IV, jama 7.51 Dalje je bil na tlaku odkrit ovalen lonec z izvihanim ustjem in okrasom vodoravnega niza jamic na ramenu (T. 2: 12), z ornamentom, ki pa ima širok časovni razpon od Ha A do Ha C2–D1,52 a ga na ovalnem loncu najdemo na primer v 5. plasti naselbine na Brinjevi gori,53 kar je Ha C0.

50 51 52 53

o. c., str. 48, Sl. 14: O 18, in str. 51, Tip O 18 z datacijami med Ha C1 in Ha C2–Ha D1. o. c., T. 26: 7–12, primerjava - 10. o. c., str. 51 – O 17.

Oman, 1981, T. 47: 7.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

↑ Slika 4: Tloris prazgodovinske naselbine Ormož ob koncu raziskav kustodinje Bernarde Perc leta 1962. S črtkano linijo je prikazana linija obrambnega sistema, s šrafurami in rimskimi številkami so označene raziskane površine sond (S I–VIII), s pikami in arabskimi številkami pa poizkusne sonde.

Po Bernardi Perc.

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Podoben okras ležečih povezanih S-motivov kot na naši posodi (T. 2: 14) je v Podonavju običajen vso starejšo železno dobo, recimo v naselju Gradina na Bosutu v stopnjah Bosut IVa (Kalakača)54 in Bosut IVb (basarabi stil).55 Naslednja stavba z ornamentom, ki je bil izdelan z žigom iz naslova članka, je ležala povsem na vzhodu sklopa sond I–III. To je v sondi I, označena na tlorisu kot S I (slika 4), najdbe iz nje pa so v inventarni knjigi inventarizirane tudi kot sonda IIa (S IIa). Na jugovzhodnem delu (Sl. 4) je stala enota S I oz. IIa, stavba (brez št.) z ognjiščem 15 (T. 3: 1–12 in T. 4: 1–11).

Najstarejše iz te enote so najdbe, ki nimajo navedene plasti najdbe (T. 4: 8–11). Za skledo z visokim vratom in poševno nažlebljenim ramenom (T. 4: 9) najdemo paralelo med radiokarbonsko datiranimi najdbami iz Podravja, in sicer iz naselbine Rogoza pri Mariboru, od koder imamo datirano ognjišče SE 1511, kalibrirane letnice kažejo zanj čas od konca 11. stoletja do prve polovice 10. stoletja pred našim štetjem.56 Ob ognjišču SE 1511 je bila vkopana jama SE 1503 z 54 Medović, 2011, str. 58, Sl. 50: 1.

55 o. c., str. 129: 3.

56 Črešnar, 2014, Sl. 13.22.

385

Mag. Brane Lamut

386 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

gradivom,57 ki je domnevno delno enako stara. Večina keramičnih tipov spada sicer med starejše žarnogrobiščne oblike, nekaj pa je tudi mlajšežarnogrobiščnih.58 Med temi navaja Črešnar visoko skledo z okrašenimi rameni,59 ki je podobna ormoški (T. 4: 9), torej lahko po analogiji tudi našo datiramo v starejši del obdobja Ha B oziroma v stopnjo Ormož I. Sličnost je še med ormoškima ovalnima loncema z razčlenjenim rebrom na ramenu (T. 4: 11, 8) in tistim iz jame SE 1503 ob ognjišču SE 1511 iz Rogoze.60 Za latvico (T. 4: 10) prav tako nimamo navedene plasti; spada v tip La 2 po Dularju, trajanje tega tipa pa je datirano v širok časovni razpon od Ha A do Ha C0.61 Navedena keramika po izvoru torej spada med tipe Ha A/Ha B1 oziroma v stopnjo Ormož I. Med gradivom z ilovice je na primer latvica z ornamentom žigosanih pravokotnikov v obliki horizontalnega lestvičastega motiva pod največjim obodom (T. 3: 1), ki je narejen z instrumentom iz naslova članka. Začetek takšnega krašenja pri nas smo že datirali v drugo polovico 9. stoletja pred našim štetjem oziroma v stopnjo Ormož IIa. Na latvici je okras v kombinaciji z vodoravnim nizom žigosanih nepovezanih S-motivov pod robom ustja, ki ga moramo ločiti od podobnega motiva povezanih »S« (T. 2: 14). Lonec (T. 3: 2) in fragment posodice S-profilacije (T. 3: 3),62 ki je verjetno pripadal tipu skodelice Sk 4 po Dularju, pa imata širši razpon trajanja.63 Najdbe z ilovice opredeljuje skleda z navpičnim vratom (T. 3: 4), ki je blizu tipu S 3 po Dularju z datacijo med Ha B2/3 in Ha C1.64 Torej je za skledo možna okvirna datacija v Ormož IIa, b in z njo za druge najdbe z ilovice.

Na obrtne dejavnosti v obravnavani stavbi z ognjiščem kažejo iz črne plasti vretenca za preslice (T. 3: 7, 9–10, 12) in fragmentirano jedro dvodelnega kalupa za ulivanje brona (T. 4: 5); vrezi na vrhu jedra so se domnevno skladali z enakimi znaki na samem kalupu.

Okras treh gladkih navpičnih reber (T. 4: 6) se po Dularju pojavlja v obdobju Ha C0 (tip okrasa O 3), pri čemer navaja paraleli iz 4. in 57 58 59 60 61 62 63 64

o. c., Sl. 13.12: 2–7. o. c., str. 234, opisi na str. 238. l. c., Sl. 13.12: 3, 4 – slednja je podobna ormoški. Črešnar, 2014, Sl. 13.12: 6.

Dular, 2013, str. 43, Sl. 12 – La 2.

Dular, 2013, 29ss. o. c., str. 43 in Sl. 12 – Sk 4. o. c., str. 36, Sl. 10: S 3 – posoda spodaj, in str. 39, tip S 3.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

5. plasti na Brinjevi gori,65 torej bi to utegnilo biti tudi mlajši Ha B in Ha C0. Temu je sličen okras kombinacije gladke plastične girlande, para gladkih reber in para plastičnih bradavic (T. 3: 5), bradavice pa so poznane v celotnem obdobju Ormož IIa, b.

Za amforico z vodoravno nažlebljenim prehodom med ramenom in vratom (T. 3: 6), ki spada glede na strmost vratu v tip A 1 po Dularju,66 imamo najbližjo absolutno datirano paralelo v nažlebljeni amforici iz groba 5 v Miklavžu na Dravskem polju67 z modelirano datacijo v drugo polovico 9. stoletja, kar je Ormož IIa oziroma Ha B3. Globoka latvica z navpičnimi žlebiči od ustja do največjega oboda (T. 3: 8) se po motivu skupin prečnih žlebičev nekoliko razlikuje od prej omenjenih, a gre po vsej verjetnosti glede na tehniko ozkega žlebljenja za isto obdobje Ormož IIa, b. Fragment ramena posode s plastično bradavico in topimi vrezi (žlebiči) v girlandnem motivu pod njo (T. 4: 7) lahko datiramo s primerjavo s stopnjo Rifnik II,68 ki sega v prehod iz 9. stoletja v prvi del 8. stoletja.69 Okras bradavic z girlandnim žlebljenjem pod njimi pa je običajen tudi na posodah zgodnjih gomil v Kleinkleinu.70 Preostane nam še mala posoda s stožčastim, rahlo usločenim vratom (T. 3: 11); po Dularju je to lonec tipa L 15, ki je datiran v razpon Ha B2/3 in vse do Ha C2–Ha D1.71 Takšna oblika male posode s stožčastim vratom je torej poleg pozne kulture žarnih grobišč prisotna tudi med žarami zgodnjih gomil v severovzhodni Sloveniji, na primer na Legnu pri Slovenj Gradcu.72 Tipi keramike, najdeni na tlaku v sekundarni legi, imajo različne razpone trajanja. Mala polkroglasta skodelica s trakastim, ustje presegajočim ročajem (T. 5: 3) pripada tipu Sk 2 po Dularju in se pojavlja od obdobja Ha A pa vse do Ha C0, z najmlajšimi primerjavami v gomilah v Kleinkleinu.73 Še malo širši razpon ima velika latvica s širokim, poševnim žlebljenjem (T. 5: 4) tipa La 2, ki je poznana od

65 66 67 68 69 70 71 72 73

o. c., 2013, str. 47 in Sl. 14 – O 3.

Dular, 2013, str. 37, Sl. 10 – A 1. Črešnar, Murko, 2014, Sl. 10.7: 5, in Teržan, Črešnar, 2014, Sl. 37 – KIA 39. 671.

Teržan, 1990, Sl. 10: 15. o. c., str. 55, Sl. 11.

Dobiat, 1980, Taf. 13: 1 itd.

Dular, 2013, Sl. 9 – L 15, str. 37, tip L 15.

Strmčnik Gulič, 1979, T. 3: 1.

Dular, 2013, str. 41–43 in Sl. 12 – Sk 2.

387

Mag. Brane Lamut

388 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Ha A do Ha C1, ponovno z najmlajšimi primerjavami z gradivom iz gomil v Kleinkleinu.74 Najboljšo primerjavo za gradivo s tlaka obravnavane enote pa imamo za vodoravno nažlebljeno latvico z zabrisanimi prehodi med žlebiči, tako da je navpični zunanji profil posode valovit (T. 5: 1).

Latvici (a na votli nogi) s povsem podobnim okrasom na ostenju sta bili odkriti v gomili v Rogozi pri Mariboru.75 Grob je radiokarbonsko datiran, kalibrirane letvice kažejo na prvo polovico 8. stoletja,76 v isto obdobje oziroma v stopnjo Ormož IIb spada po vsej verjetnosti tudi naša latvica.

Naslednja enota s keramiko, okrašeno z žigom iz naslova članka, je bila odkrita v enoti sonda II, hiša 5, v jami 63, ob ognjišču 11 (T. 5: 6–13). Žigosan fragment z ramena posode ima na vrhu vodoraven lestvičast motiv in pod njim dvojne viseče trikotnike ali morda cikcake (T. 5: 6), za tovrstno ornamentiranje pa smo že navedli datacijo v stopnjo Ormož IIa, b. Podoben fragment ramena posode s plastično bradavico, ki je v spodnjem delu stopničasto nažlebljena (T. 5: 7), je med karakterističnimi predmeti naselbine na Rifniku uvrščen v stopnjo Rifnik II,77 kar ustreza cca 9. stoletju in še delu 8. stoletja.78 Vendar v grobovih mlajše kulture žarnih grobišč do cca 800 pred našim štetjem takšnega krašenja ne najdemo; prvič se v naši regiji pojavi tako v planih žganih kot v gomilnih grobovih šele na začetku obdobja Ha C. Kot primer takšnega okrasa iz planega žarnega pokopa lahko navedem posodo iz groba 2779 z grobišča Masser-Kreuzbauer pri Burgstallkoglu, ki je datiran v 8. stoletje oziroma v »železni horizont«.80 Preostala keramika iz jame 63 ima širše razpone trajanja, a če gradivo datiramo po najmlajšem kosu (T. 5: 7), spada v Ha C0, ki se začenja v 8. stoletju.

Med izbranimi najdbami z območja S III, hiša 3b, vzhod (T. 6), so bili trije najdeni na ilovici, od teh ima igla z uvito glavico (ali morda zaključek ovratnice?) širši razpon trajanja (T. 6: 1); fragment ramena posoda s snopom navpičnih ozkih žlebičev oz. topih vrezov (T. 6: 2)

74 75 76 77 78 79 80

o. c., str. 43–45, Sl. 12 – La 2. Črešnar, 2014, str. 243–248. o. c., str. 246, Sl. 13.25.

Teržan, 1990, str. 52, Sl. 10: 15. o. c., str. 55, Sl. 11.

Bernhard, Weihs, 2013, Taf. 35–Taf. 43, posoda z nažlebljenimi bradavicami na Taf. 35: 2. o. c., str. 84 in Abb. 8 na str. 86.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 389

je po motivu soroden okrasu O 11 po Dularju, ki je datiran v čas od Ha B2/3 do Ha D1,81 najbolje pa lahko opredelimo kroglast lonec, okrašen s po tremi gladkimi plastičnimi girlandami in navpičnimi rebri (T. 6: 3). Tako za gladka navpična rebra82 kot za plastične bradavice smo že navajali primerjave v razponu Ha B3–Ha C0 in v ta čas smemo datirati tudi najdbe z ilovice te enote.

Malenkost mlajše so najdbe iz črne plasti (T. 6: 4–6) in tiste, ki so bile najdene pod srednjeveškim tlakom (T. 6: 7–11), kar je le vrhnji del črne plasti. Da smo res že v obdobju Ha C0 oz. v 8. stoletju, nam dokazujeta latvici, okrašeni z vodoravnim žlebljenjem (T. 6: 4, 8), ki pripadata tipu La 6 po Dularju.83 Tovrstnega krašenja ne najdemo v planih žganih grobovih ruške skupine obdobja Ha B. Krašenje z nizi plastičnih bradavic se v Ha C0 nadaljuje, v črni plasti ga najdemo v kombinaciji z razčlenjenimi plastičnimi rebri na ramenu lonca z izvihanim ustjem (T. 6: 5) in na stožčastem lončku (T. 6: 6). Stožčast lonček pa pripada začetni obliki kasnejših sodčastih loncev, kot je razvoj opredelil Claus Dobiat.84 V najzgodnejši Ha C spada tudi kroglast lonček (ali globoka skleda) s kratkim, ostro izvihanim ustjem (T. 6: 7), kakršen je bil tudi (T. 5: 12) v prej omenjeni jami. Pač pa je v razponu celotnega »železnega horizonta« oz. Ha B3/Ha C0 običajen velik kantaros, kakršnemu je pripadal velik ustje presegajoč ročaj z dvema navpičnima žlebovoma in okrasom vtisnjenih krožcev na vrhu (T. 6: 10). Še iz druge polovice 9. stoletja je poznan velik kantaros iz moškega groba 1 iz Viktorinove ulice na Ptuju,85 ormoški grob 14 s kantarosoma pa smo že opredelili v Ha C0.86 Keramični fragment izvihanega ustja in vratu je vrh vratu okrašen z vodoravnim nizom vtisnjenih jamic in borduro psevdovrvičaste linije zgoraj (T. 6: 11).

Krašenje z nizi jamic se pojavlja v dolgem časovnem razponu – od Ha A pa vse do Ha C2–Ha D1,87 a na posodah s stožčastim vratom praviloma v starejšem halštatu, kot recimo na primerkih iz ormoške jame 4 v sondi IV88 ali tudi v 5. plasti na Brinjevi gori, kjer je rame posode prav tako ornamentirano s kombinacijo jamičastih odtisov 81 82 83 84 85 86 87 88

Dular, 2013, Sl. 14: O 11 na str. 48 in str. 50, tip 11.

Oman, 1981, T. 49: 10 – plast 4 = Ha B mlajši, T. 52: 17 – plast 5 = Ha C0. o. c., Sl. 13: La 6 na str. 44 in str. 46, tip La 6.

Dobiat, 1980, Abb. 13: zgornja posoda, str. 86.

Glej op. 16.

Glej op. 17, 20, str. 3.

Dular, 2013, str. 51, tip O 17.

Lamut, 1988–1989, T. 25: 18, 14.

Mag. Brane Lamut

390 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

in psevdovrvičastega krašenja.89 Iz S III, hiša 3b, nam preostane še fragment ramena posode, najden pod tlakom (v vrhnjem delu črne plasti), okrašen z vodoravnim nizom žigosanih povezanih S-motivov in z unikatno borduro izmeničnih snopov poševnih linij v različnih smereh (T. 6: 9). Glede na plast datiramo kot preostalo gradivo tudi ta fragment v Ha C0 oziroma v prvi odsek 8. stoletja.

V enoti S II, ognjišče 14 (tj. območje ognjišča 14), je podoben stratigrafski položaj kot v predhodni, saj se ne kaže bistvena časovna razlika med keramiko, najdeno med ilovico (T. 7: 1–4), v črni plasti (T. 7: 5–8) in tisto brez navedbe plasti (T. 7: 9–14). Ena od latvic, najdenih v ilovici, je namreč ornamentirana s prečnim žlebljenjem na ustju (T. 7: 2), za kar smo že ugotovili datacijo v drugo polovico 9. stoletja in prvi del 8. stoletja; prav tako za fragment keramike, okrašen z lestvičastim motivom in dvojnim cikcakastim motivom žigosanih pravokotnikov, ki sta izvedena z instrumentom iz naslova članka (T. 7: 5 in Sl. 1, podobni okrasi na T. 2: 2, T. 3: 2, T. 5: 6). Dokaz, da je začetek krašenja z motivom linij z nepovezanimi navpičnimi S-žigi (T. 3: 1) in tistih s povezanimi ležečimi žigosanimi S-motivi (T. 7: 6) sočasen, pa je ravno kombinacija z žigosanim ornamentom iz naslova članka, ki je prisoten kot obroba ob obeh vrstah S-žigosanja.

Kroglast lonec z izvihanim ustjem in vodoravnim plastičnim rebrom na ramenu (T. 7: 8) iz črne plasti pripada tipu 8 po Dularju, ki je znan na Štajerskem v razponu mlajšega dela Ha B in v Ha C0,90 kar je torej stopnja Ormož II. Preostali predmeti z območja S II, ognjišči 14a in 14b, za katere v inventarni knjigi ni navedena plast najdbe, ne nasprotujejo dataciji v isti čas, saj imajo ali dolge razpone trajanja, na primer latvica, posoda z ušesastim ročajem (T. 7: 10, 12), dalje lonec z bradavico na ramenu (T. 7: 14), ki je blizu tipu L 7 po Dularju z datacijami od Ha A do Ha C0;91 ali pa so opredeljivi v pozno kulturo žarnih grobišč, kamor spada gradivo, kot so polkroglasta skodelica z ustje presegajočim trakastim ročajem (T. 7: 11), fragment, okrašen z žigosanimi krožci (T. 7: 13), kakršni so znani od 4. plasti naselbine na Brinjevi gori dalje,92 in latvica z razširjenim ustjem (T. 7: 9), kakršne so običajno prečno

89 90 91 92

Oman, 1981, T. 52: 7.

Dular, 2013, str. 33 – tip L 8 in Sl. 8: L 8. o. c., str. 33 – tip L 7 in Sl. 8: L 7.

Oman, 1981, T. 34: 6.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

nažlebljene.93 Doslej smo pustili ob strani v glini modelirane figuralne izdelke.

Primerke zoomorfne plastike (T. 2: 4), ki spominjajo na divjo svinjo (T. 4: 2), drobnico (?) (T. 2: 3), konjička (?) (T. 4: 4), opredeljujejo različno; ali kot igračke ali kot votivne figurice, ob katerih se je človek s konca bronaste in začetka železne dobe zaobljubljal pri takratnih številnih bogovih in božanstvih, da jim bo žrtvoval prav take žive živali, če se mu pričakovane želje izpolnijo.

Antropomorfne ženske figurice so prikazane na dva različna načina. Oblečena keramična statua je povsem shematična, s poenostavljeno prikazano glavo in štrcljema, ki nakazujeta roki; detajli so osredotočeni na obleko, pri kateri je z vbodi prikazan pikčast vzorec tkanine oblačila, z vrezi pa polkrožen izrez obleke okrog vratu, z naslednjima dvema polkrožnima vrezoma sta verjetno mišljeni ovratnici (T. 4: 1). Drugače je z vsemi detajli prikazana gola ženska figurica (T. 2: 3), ki je verjetno prazgodovinsko božanstvo, lahko jo imenujemo ormoška Afrodita (ali Venera). Vse navedene figurice smemo datirati kot preostalo gradivo na prehod iz bronaste v železno dobo.

Glinena antropomorfna plastika predstavlja domačo tradicijo kulture žarnih grobišč, saj je poznana na primer iz večplastne naselbine na Brinjevi gori že iz 2. naselbinske plasti,94 kar ustreza še obdobju Ha A, in iz 4. plasti, kar je že mlajši del Ha B.95 Podobno večji del obravnavanih keramičnih form spada v oblikovni zaklad kulture žarnih grobišč, in sicer njeno končno stopnjo, obenem pa smo z nožem s trnastim ročajem (T. 2: 8) že na začetku »železnega horizonta« oziroma železne dobe.

Drugače je z izvorom dela predstavljene ornamentike, ki kaže predvsem podonavske vplive. Med njimi je najbolj izrazit okras z nizi S-žigov, ki ga spremlja žigosanje s pravokotniki, z odtisi, kakršne daje tudi žig iz našega naslova (Sl. 1 in T. 2: 1–2, T. 3: 1, T. 7: 5–6), ali tudi drugačne bordure (T. 6: 9), recimo s psevdovrvičastim krašenjem in vodoravnim žlebljenjem (T. 2: 14). Od številnih najdišč s takšnim ornamentiranjem naj omenim le dve naselbini v Srednjem Podonavju.

Prva je Kalakača pri Beški v Vojvodini, kjer so naselbinske ostaline 93 Lamut, 1988–1989, T. 22: 17, T. 23: 1.

94 Oman, 1981, T. 4: 11.

95 o. c., T. 30: 4 (spodnji del ženske postave v trapezasto prikazanem krilu in s predpasnikom ali dvema preko njega) in str. 144 ss.

391

Mag. Brane Lamut

392 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

poznane iz vkopanih jam, ki so jih poimenovali »objekti«, verjetno zaradi ne povsem jasne funkcije. V objektu 73 na Kalakači je bil med več kosi odkrit tudi fragment posode z obravnavanim žigosanim okrasom,96 ki ga je Medović datiral v Ha B3 oziroma v prehod iz Ha B3 v Ha C, na prehod v bosutsko skupino s keramiko tipa basarabi.97 Tip naselja Kalakača z jamami je prisoten tudi na začetku večslojnega večperiodnega gradišča Gradina na Bosutu v Sremu (Bosut I–V), kjer po najdbah iz časa mlajše kamene dobe (Bosut I), bakrene dobe (Bosut II) in bronaste dobe (III) sledi 11 plasti oziroma stavbnih horizontov starejše železne dobe (Bosut IV), ki so še podrobneje razdeljeni na Bosut IVa (stavbna horizonta 1–2 z najdbami tipa pozna Kalakača, datiranimi med 850 in 750 pred našim štetjem), Bosut IVb (naselbinski horizonti 3–5 s keramiko basarabi stila, datiranimi med 750 in 500 pr. n. št.) ter Bosut IVc (horizonti 6–11 s kanelirano keramiko, datirano med 500 in 250 pr. n. št); gradišče se na vrhu zaključuje z gradivom mlajše železne dobe in je opredeljeno kot Bosut V (z datacijo od 250 do prihoda Rimljanov).98 Predstavljenemu ormoškemu gradivu najdemo podobno med keramiko prvih dveh horizontov stopnje Bosut IVa in delno še na začetku Bosut IVb. V tem času so poleg vkopanih jam oziroma polzemunic, ki so običajne v naselbinah tipa Kalakača, v Gradini na Bosutu poznane tudi pravokotne stavbe z osnovno konstrukcijo iz vertikalno zabitih okroglih lesenih stebrov,99 kar Medović pripisuje vplivu sosednjih kulturnih skupin Dalj–Val; torej gre za podobno arhitekturo kot v ormoški prazgodovinski naselbini.

V Bosut IVa, gradbeni horizont 1 (tj. osnova 1 pri Medoviću), je najdenih nekaj primerkov z žigosanim S-okrasjem. Med amforicami je prikazan v navedeni publikaciji v risbi tako okrašen fragment ustja in vratu, pri čemer je vodoraven niz okrasa ob ustju obojestransko obdan z borduro žigosanih pravokotnikov,100 povsem podobnih žigu iz Ormoža iz naslova članka. Med globokimi skledicami oziroma latvicami je eden od primerkov v Gradini na Bosutu prav tako okrašen z ležečimi povezanimi S-žigi, ki jih obdaja obojestranska

96 Medović, 1988, str. 188–190, Sl. 170: 1–4, ornament na 3.

97 o. c., str. 427.

98 Medović, 2011, str. 17–18 in Sl. 11c, ter str. 270–272, Sl. 256.

99 o. c., str. 20–21, Sl. 12.

100 o. c., str. 41, Sl. 30: 12.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

psevdovrvičasta bordura,101 kar je sorodno ormoškemu krašenju (T. 2: 14). Končno je tu še posoda iz zaključene celote iz hiše 1, ki je okrašena z nepovezanimi žigosanimi S-motivi v kombinaciji s psevdovrvičastimi bordurami, z obrobami šrafiranih pasov (?) in z vrezanimi mrežastimi trikotnimi motivi.102 Že pri ormoškem gradivu smo ugotovili, da je pojav nepovezanih in povezanih S-žigosanj sočasen, za kar imamo zdaj potrditev tudi v naselbini na Bosutu, kjer se pojavljajo različice že v Bosut IVa, horizont 1. Oba stavbna horizonta 1 in 2 stopnje Bosut IVa in še Bosut IVb so datirani v razpon Ha B3 in v začetek Ha C; Medović uvršča gradivo 1. horizonta v navedeni časovni razpon recimo na podlagi igle s sploščeno kroglasto glavico in tordiranim vratom iz polzemunice 1, pri čemer se sklicuje na Vasičevo datacijo podobnih igel iz Bosne v konec 9. stoletja in v 8. stoletje in jih navezuje na gradivo skupinske grobnice Gomolava II; podobno je v Ha B3/Ha C grobnico datiral Tasić.103 Tudi spiralna bronasta zapestnica iz 1. horizonta (osnova 1) je enako datirana,104 primerjavo ji lahko najdemo recimo v spiralni bronasti zapestnici iz groba 27 na Pobrežju, ki je absolutno datirana v drugo polovico 9. stoletja.105 Na nivoju hiš 1. horizonta (tj. osnove 1) je bila na Bosutu najdena še železna križna sekirica dolžine 7,2 cm, ki je datirana v 8. stoletje pred našim štetjem.106 Material Bosut IVa, horizont 2 (tj. osnova 2) datira Medović prav tako na podlagi nekaj kovinskih najdb v isto razdobje.107 Med njimi je fragment ovratnice s T-zaključkom, kakršnega najdemo še v depoju Šarengrad in ga K. Vinski uvršča v svojo V. stopnjo depojev, kar je spet datacija v Ha B3/Ha C1.108 Gradivo začetnih stopenj železne dobe iz Gradine na Bosutu torej ustreza »železnemu horizontu« pri nas.

101 o. c., str. 44, Sl. 33: 9.

102 o. c., str. 48, Sl. 38: 1–4, okras na 3.

103 o. c., str. 23, Sl. 14: 2, in str. 66 in nekaj drugače na str. 271 in tam navedena literatura.

104 o. c., str. 65, 66, Sl. 57: 5.

105 Črešnar, Bonsall, Thomas, 2014, str. 217 in Sl. 11.4: 2 in Sl. 11.5 pri 68,2-odstotni verjetnosti med 843 in 805 cal. BC. 106 Medović, 2011, str. 65 s, Sl. 57: 1, 1a, T. XIV: 2.

107 Medović, 2011, str. 217.

108 o. c., str. 66, str. 65 – Sl. 57: 3, T. XIV: 1, str. 271.

393

Mag. Brane Lamut

394 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

sklep Z začetka nastanka ormoške naselbine iz sond I–III (Sl. 4) je z izbranim gradivom iz stopnje Ormož I (Ha B1–2, cca konec 11. stoletja in 10. stoletje pred našim štetjem) predstavljena le skupina najdb brez navedbe plasti odkritja (domnevno iz ilovice), latvica (T. 4: 10), dvoje ovalnih loncev z izvihanim ustjem in z razčlenjenim plastičnim rebrom (T. 4: 8, 11) ter visoka skleda s poševno ozko nažlebljenim ramenom (T. 4: 9). Datacija slednje kaže na starejši del obdobja Ha B.109 Pretežni del gradiva spada v stopnjo Ormož II, v končni del kulture žarnih grobišč s prvimi železnimi najdbami in v sočasni začetek halštatske kulture, kar smo označili kot Ha B3/Ha C0. Za ta čas so značilne latvice s prečno nažlebljenim ustjem (T. 2: 7, T. 7: 2), lončenina z vodoravnimi nizi plastičnih bradavic (T. 6: 5, 6) ali pari plastičnih bradavic v kombinaciji s plastičnimi girlandami in navpičnimi rebri (T. 3: 5, T. 6: 3) in amforica z vodoravnim žlebljenjem na prehodu iz vratu v rame (T. 3: 6). Kot primerljivo radiokarbonsko datirano gradivo smo navedli za obdobje Ha B3 najdbe iz grobov 2 in 5 s planega žarnega grobišča Miklavž na Dravskem polju110 in iz moškega groba 1 iz Viktorinove ulice na Ptuju.111 Kalibrirane letnice teh grobov kažejo na 9. stoletje, modelirane pa na drugo polovico 9. stoletja pred našim štetjem oziroma Ha B3 (Ormož IIa). Vendar sega podobno gradivo še v prvo polovico 8. stoletja (Teržan, 1990, Sl. 11) ali po drugi različici od 800 do 720 oz. v Ha C0 (Dular, 2013, str. 24, Hennig, 2001, Hennig, 1995) z le nekaj novostmi (Ormož IIb), kot so na primer vodoravno žlebljeni vratovi posod s stožčastim vratom (Sl. 3: 1), navpično žlebljenje (Sl. 3: 2), vodoravno žlebljene latvice (T. 5: 1, T. 6: 4, 8). Za slednje imamo paralelo z latvicama iz gomile 2 v Rogozi pri Mariboru z radiokarbonsko datacijo oglja iz gomile, kalibrirane absolutne vrednosti pri 95,4-odstotni verjetnosti so med letnicama 809 in 748 pred našim štetjem.112 V Ormož IIa, b oziroma v razpon Ha B3/Ha C0 smo datirali tudi žig iz naslova članka (T. 2: 1 in Sl. 1) in z njim okrašeno keramiko (T. 2: 2, T. 3: 1, T. 5: 6, T. 7: 5, 6). S tem vzorcem krašenja je povezano še žigosanje z različnimi S-motivi (T. 7: 6, T. 3: 1), ki pa se lahko pojavlja 109 Črešnar, 2014, str. 225 ss in Sl. 13.12: 4.

110 Črešnar, Murko, 2014, str. 205 ss.

111 Lubšina Tušek, 2014, str. 97 ss, Sl. 9.4 in Sl. 9.10.

112 Črešnar, 2014, str. 246, Sl. 13.25.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

tudi z drugačnimi kombinacijami vzorcev ob robovih (T. 2: 14, T. 6: 9). Pojav keramike z »S« in drugimi žigosanimi motivi je v Spodnjem Podonavju datiran že precej prej,113 a naselbinsko gradivo Ormoža omogoča postavitev začetka tega krašenja le v »železni horizont«, v Ha B3/Ha C0 oziroma Ormož IIa, b. Toda če upoštevamo le grobne najdbe z ornamentacijo ležečih S-motivov, jih lahko še podrobneje opredelimo le v Ha C0. Tako tiste iz zgodnjih pokopov v gomilah, recimo v Kleinkleinu,114 kot tako ornamentirano vretence iz žganega planega halštatskega groba 27 z grobišča Masser-Kreuzbauer z datacijo v 8. stoletje.115 Prazgodovinske najdbe v Ormožu iz sond I–III iz črne kulturne plasti pa segajo vsaj v nekaterih predelih še vse do konca Ha C (1+2) in prehoda v Ha D1, to zadnje obdobje smo opredelili kot Ormož III.116 Med izbranimi predmeti spadata v ta čas le kroglasta skleda z izvihanim ustjem in cedilo (Sl. 3: 4). Skleda (Sl. 3: 3) je blizu tipu S 3 po Dularju, ta tip pa je datiran v zgoraj omenjeni časovni razpon od Ha C1 do prehoda v Ha D1117 in prav tako njen ornament z jamičastimi odtisi v trikotnih poljih.118 Večji del območja sond I–III je prekrival srednjeveški tlak iz rečnih oblic, na katerem so ležale tudi posamezne prazgodovinske najdbe iz različnih časovnih stopenj, predvsem iz Ha C0 in Ha C (T. 2: 14, T. 5: 1–5).

Krašenje z žigom iz naslova članka smo torej v Ormožu datirali v prehod iz Ha B3 v Ha C0 oziroma v železni horizont, tako okrašena keramika iz Gradine na Bosutu se začenja pojavljati enako v drugi polovici 9. stoletja in prvi polovici 8. stoletja, vendar kažejo takšne najdbe še nadaljevanje do stopnje Bosut IVb oziroma 3. stavbnega horizonta,119 kar je že čas basarabi stila (750–550 pred našim štetjem), takšno krašenje z žigosanimi pravokotniki pa na območju slovenskega Podravja v tej mlajši stopnji (Ha C, Ha D1) ni več prisotno.

113 Hänsel, 1976.

114 Dobiat, 1980, Taf. 24: 2.

115 Bernhard, Weihs, 2003, Taf. 35–Taf. 45, ornament na vijčku Taf. 41: 4, str. 86, Abb. 8.

116 Lamut, 1988–1989.

117 Dular, 2013, str. 48, Sl. 11: S 5, in str. 40, Tip S 5.

118 o. c., str. 48, Sl. 14: O 18, in str. 51, Tip O 18.

119 Medović, 2011, Sl. 73: 4 – hiša 21, najdbe s poda.

395

Mag. Brane Lamut

396 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

opisi gradiva na tablah 1–7 in na sliki 2: tabla 1 Sondi II in III, hiša 1 jama v ilovici v kvadrantih 477 in 478: 1/ Shrambna posoda, ovalna, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoravno plastično rebro z odtisi. Površina rjava. Glina rjavo-opečno žgana, primes peska in nekaj kamenčkov.

Ohr. vel.: v = 13,6 cm, š = 14,6 cm, deb. ost. = 1,0 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 40,0 cm.

Inv. št.: 29517, kv. 478.

2/ Jedro kalupa, stožčasto. Glina rjava.

Ohr. vel.: v = 7,7 cm, 2 r 1 = 3,0 cm, 2 r 2 = 1,2 cm.

Inv. št.: P 6.046, kv. 477.

3/ Ročaj, trikoten, zgoraj usločen. Površina rjavo-siva. Glina sivo žgana in proti površini rjavo, primes peska.

Ohr. vel.: v = 7,0 cm, š = 6,2 cm, deb. = 0,7–1,75 cm.

Inv. št.: P 6.045, kv. 477.

4/ Pekač. Na ramenu vodoravno plastično rebro z odtisi. Površina rjava. Glina sivo žgana, primes peska in kamenčkov.

Vel. frag.: 15,5 x 10,1 cm, deb. ost. = 0,5–1,1 cm.

Rekonstr. mere: 2 r gornje ploskve = 9,2 cm.

Inv. št.: P 6.081, kv. 478. na ilovici: 5/ Skleda, polkroglasta. Površina črno-rjava. Glina črno žgana, proti površini temno rjavo, primes peska.

Ohr. vel.: v = 4,5 cm, š = 5,8 cm, deb. ost. = 0,6–0,8 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 10,2 cm.

Inv. št.: P 26.850, kv. 470.

6/ Latvica. Med ustjem in največjim obodom dve faseti. Površina rjava. Glina sivo-črno žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 5,0 cm, š = 12,1 cm, deb. ost. = 0,6–0,9 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 35,8 cm, 2 r najv. oboda = 38,0 cm.

Inv. št.: P 26.848, kv. 470.

7/ Skleda, stožčasta, z izvihanim ustjem. Površina rjava. Glina rjavo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 5,5 cm, š = 8,4 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 8,6 cm.

Inv. št.: P 26.871, kv. 470.

8/ Lonec z ročajem na ramenu. Vodoravno plastično rebro z navpičnimi vrezi, pod njim niz girland z vrezi. Površina rjava. Glina rjavo žgana, primes peska in kamenčkov.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Vel. frag.: 7,7 x 7,2 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Inv. št.: P 6.143, kv. 470.

9/ Rame posode. Okras dveh vodoravnih vrezanih linij in pod njima niz žigosanih krožcev, zapolnjenih z belo inkrustacijo. Površina črna, gladka, notranja rjava. Glina sivo-črno žgana, proti notranji površini rjavo, primes peska.

Vel. frag.: 4,5 x 6,2 cm, deb. ost. = 0,9 cm.

Inv. št.: P 6.141, kv. 470.

10/ Skleda, kroglasta, s kratkim stožčastim usločenim vratom. Površina črna, gladka. Glina črno žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 9,0 cm, š = 9,9 cm, deb. ost.= 0,7–0,9 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 24,2 cm, 2 r najv. oboda = 29,8 cm.

Inv. št.: P 27.311, kv. 469.

tabla 2: Sondi II in III, hiša 1, izbor najdb (nadaljevanje) črna plast: 1/ Podolgovato orodje z dvema vzdolžnima linijama, ki sta prečno narezani; odtis orodja pušča sled nizov pravokotnikov. Površina rjava. Glina sivo-rjavo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: dolž. = 6,9 cm, š = 2,1 cm, deb. = 1,2 cm.

Inv. št.: 6003, kv. 190 (še Sl. 1) 2/ Rame posode. Okras: vodoraven niz kratkih poševnih linij, izvedenih z žigosanjem pravokotnikov. Motiv je zgoraj in spodaj omejen z ravnima linijama v isti tehniki, nad tem pasom dvojna poševna linija v isti tehniki, verjetno del motiva dvojnih cikcakov ali visečih trikotnikov. Površina rjava, notranja črna, gladka. Glina rjavo žgana, primes zdrobljene keramike in peska.

Vel. frag.: 4,8 x 4,15 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Inv. št.: P 5.590, kv. 471.

3/ Antropomorfna plastika, gola ženska figurica, ploščata z iztegnjenima rokama, glavo, nakazanimi deli obraza in telesa. Površina svetlo rjava, na hrbtni strani ponekod siva. Glina svetlo rjavo žgana.

Ohr. vel.: v = 6,1 cm, š = (z rokami) 4,5 cm, deb. = do 2,0 cm.

Inv. št.: P 5.465, kv. 484.

4/ Živalska plastika, ohranjen sprednji del trupa z nakazanima nogama in vratom. Telo je trikotnega prečnega preseka. Površina rjava, glina rjavo žgana, dobro prečiščena.

Ohr. vel.: v = 4,5 cm, dolž. = 6,9 cm, deb. = 3,3 cm.

Inv. št.: P 5.814, kv. 469.

5/ Latvica, na ramenu vodoraven, navpično preluknjan držaj. Od ustja do največjega oboda poševni široki, plitvi žlebovi. Površina rjava. Glina rjavo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 5,6 cm, š = 9,3 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 22,8 cm, 2 r najv. oboda = 24,2 cm.

Inv. št.: P 5.448, kv. 488.

397

Mag. Brane Lamut

398 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

6/ Latvica. Od ustja do največjega oboda fasetirana. Površina rjava. Glina črno-sivo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 3,2 cm, š = 7,5 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 16,6 cm, 2 r najv. oboda = 18,4 cm.

Inv. št.: P 28.266, kv. 492.

7/ Latvica. Od ustja do največjega oboda ozko poševno nažlebljena. Površina črna, ponekod rjava. Glina črno-rjavo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 3,9 cm, š = 9,2 cm, deb. ost. = 0,6–1,0 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 20,8 cm, 2 r najv. oboda = 22,2 cm.

Inv. št.: P 5.557 + P 27.805, kv. 470, 440.

8/ Železni nož s trnastim držajem.

Dolž. = 9,7 cm, š = 8,9 cm, deb. = 0,8 cm.

Inv. št.: P 6.039, kv. 190. (še Sl. 2) 9/ Skleda z izvihanim ustjem (ali kratkim vratom). Površina črno-rjava. Glina črno-sivo žgana, primes peska.

Vel. frag.: v = 4,5 cm, š = 6,0 cm, deb. ost. = 0,4–0,55 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 11,8 cm, 2 r najv. oboda = 13,0 cm.

Inv. št.: P 27.072, kv. 476.

10/ Skleda (ali lonec?), kroglasta, z izvlečenim stanjšanim ustjem. Rame okrašeno z vodoravnimi in navpičnimi psevdovrvičastimi linijami. Površina črna, gladka. Glina svetlosivo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 3,4 cm, š = 3,9 cm, deb. ost. = 0,4–0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 15,0 cm, 2 r najv. oboda = 16,0 cm.

Inv. št.: P 6.098, kv. 477.

11/ Skodela s trakastim presegajočim ročajem, zaobljenim ramenom in kratkim valjastim usločenim vratom. Površina črna, gladka. Glina črno žgana, dobro prečiščena.

Vel.: v = 5,0 cm, 2 r ustja = 12,4 cm, 2 r najv. oboda = 13,8 cm, deb. ost. = 0,35–0,7 cm.

Inv. št.: P 28.241, kv. 485.

12/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoraven niz odtisov in plastična kačasta aplika z navpičnimi vrezi. Površina rjavo-črna. Glina črno žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 9,9 cm, š = 10,35 cm, deb. ost. = 0,5 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 19,6 cm, 2 r najv. oboda = 24,8 cm.

Inv. št.: P 6.053, kv. 208. * Za opise naslednjih štirih predmetov iz S II, III, hiša 1 – izbor, iz črne plasti glej na koncu seznama opise pod Slika 3. na tlaku: 13/ Posoda z ušesastim ročajem, ovalna, z izvihanim ustjem in trakastim ročajem na ramenu. Površina rjava. Glina rjavo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 8,9 cm, š = 7,8 cm, deb. ost. = 0,5–0,8 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 18,0 cm.

Inv. št.: P 29.237, kv. 477.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 399

14/ Rame posode s stožčastim vratom. Na ramenu vodoraven snop žlebljenih linij, obdan zgoraj in spodaj z nizom žigosanih S-motivov, spodnji rob zaključujejo drobni poševni vrezi oz. psevdovrvičast okras. Površina črna, gladka. Glina rjavo žgana, primes sljude.

Vel. frag.: 5,5 x 4,9 cm, deb. ost. = 0,5 cm.

Rekonstr. mere: 2 r najv. oboda = cca 20,0 cm.

Inv. št.: P 5.507, kv. 483.

tabla 3 Sonda II a (= I), stavba z ognjiščem 15, izbor najdb na ilovici: 1/ Latvica. Ob ustju niz žigosanih nepovezanih S-motivov, pod največjim obodom vodoraven lestvičast motiv, izveden z žigosanjem pravokotnikov, bela inkrustacija.

Površina črna, gladka. Glina sivo-črno žgana.

Vel. frag.: 4,2 x 6,2 cm, deb. ost. = do 0,8 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 25,2 cm, 2 r najv. oboda = 28,0 cm.

Inv. št.: P 19.354, kv. 8a.

2/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoravno plastično rebro. Zunanja površina rjavo-rdeča, notranja siva. Glina sivo žgana.

Vel. frag.: 8,8 x 7,2 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 14,0 cm, 2 r najv. oboda = 15,6 cm.

Inv. št.: P 17.783, kv. 4a.

3/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Površina črna. Glina črno-sivo žgana.

Vel. frag.: 5,0 x 5,0 cm, deb. ost. = 0,4 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 8,0 cm, 2 r najv. oboda = 9,8 cm.

Inv. št.: P 17.801, kv. 4a.

4/ Posoda, kroglasta, z valjastim vratom. Par vodoravnih in na ramenu snopi navpičnih žlebljenih linij. Površina črna, gladka. Glina sivo-črno žgana.

Vel. frag.: 5,6 x 4,0 cm, deb. ost. = 0,4 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 9,2 cm, 2 r najv. oboda = 11,4 cm.

Inv. št.: P 17.796, kv. 4a. črna plast: 5/ Lonec, ovalen. Na ramenu vodoravno plastično rebro in girlanda, med njima par navpičnih reber, obdanih na vsaki strani s plastično bradavico. Površina svetlo rjava. Glina rjavo-sivo žgana.

Vel. frag.: 6,0 x 6,7 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Rekonstr. mere: 2 r najv. oboda = 14,2 cm.

Inv. št.: P 19.375, kv. 1a.

6/ Ročaj, ušesast, z delom ostenja, veže rame in stožčast vrat posode, verjetno amfore.

Ročaj vzdolžno fasetiran, na ramenu posode vodoravni žlebiči. Površina črna, gladka. Glina sivo-črno žgana.

Vel. frag.: 6,4 x 6,4 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Inv. št.: P 16.928, kv. 8a.

Mag. Brane Lamut

400 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

7/ Vretence, ovalno, površina v zgornjem delu črna, v spodnjem rjava.

Vel.: v = 2,2 cm, 2 r = 2,6 cm.

Inv. št.: P 4.397, kv. 7a.

8/ Latvica. Od ustja do največjega oboda snopi poševnih žlebičev. Površina svetlo rjavordeča. Glina svetlo rjavo-rdeče žgana.

Vel. frag.: 7,6 x 6,4 cm, deb. ost. = do 1,0 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 20,0 cm, 2 r najv. oboda = 23,6 cm.

Inv. št.: P 19.957, kv. 4a.

9/ Vretence, trikrat pravokotno prevrtano skozi sredino. Površina svetlo rjavo-siva.

Vel.: v = 3,3 cm, 2 r = do 3,9 cm.

Inv. št.: P 4.541, kv. 7a.

10/ Vretence, bikonično. Površina svetlo rjava.

Vel.: v = 3,3 cm, 2 r = 4,2 cm.

Inv. št.: P 4.567, kv. 11a.

11/ Posoda s stožčastim vratom. Površina rjavo-črna. Glina rjavo-črno žgana.

Ohr. vel.: v = 37,0 cm, 2 r najv. oboda = 47,8 cm, 2 r dna = 14,6 cm, deb. ost. = do 1,2 cm.

Inv. št.: P 28.374, kv. 11a.

12/ Vretence, bikonično. Površina svetlo rjavo-siva. Glina svetlo rjavo-sivo žgana.

Vel.: v = 3,3 cm, 2 r = 4,4 cm.

Inv. št.: P 19.330, kv. 10a.

tabla 4 Sonda IIa (= S I), stavba z ognjiščem 15, izbor najdb (nadaljevanje) črna plast: 1/ Antropomorfna plastika s stožčasto glavo, odlomljen del roke. Na sprednji strani z dvema, na hrbtni strani s tremi vrezi nakazan rob oblačila in nakit, vzorec oblačila nakazan z obodi. Površina črna. Glina črno-žgana.

Ohr. vel.: v = 4,1 cm, š = 2,9 cm, deb. = 1,8 cm.

Inv. št.: P 4.556, kv. 4a.

2/ Živalska plastika, glava in dve nogi delno odbite. Površina črno-rjava.

Ohr. vel.: v = 3,7 cm, dolž. = 6,7 cm, š = 3,0 cm.

Inv. št.: P 4.699, kv. 4a.

3/ Živalska plastika, glava, rep in noge odbiti. Površina rjavo-siva. Glina sivo-črno žgana.

Ohr. vel.: v = 1,7 cm, dolž. = 3,2 cm.

Inv. št.: P 4.633, kv. 7a.

4/ Živalska plastika, ohranjen spodnji del, glava in nogi odbite. Površina rdeče rjava, gladka.

Glina rjavo-sivo žgana, primes peska.

Ohr. vel.: v = 3,8 cm, dolž. = 5,5 cm, š = 2,8 cm.

Inv. št.: P 4.599, kv. 2a.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

5/ Jedro kalupa, stožčasto, sploščeno. Na gornjem delu na eni strani štiri vzdolžne in par vodoravnih vrezanih linij. Površina rjavo-siva, ponekod črna. Glina rjavo-sivo žgana.

Vel. frag.: 9,4 x 3,3 x 3,0 cm.

Inv. št.: P 4.742, kv. 5a.

6/ Ostenje, rame in del usločenega vratu. Na ramenu tri navpična plastična rebra. Površina temno rjava. Glina svetlo rjavo žgana.

Vel. frag.: 4,2 x 4,5 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Inv. št.: P 20.008, kv. 3a.

7/ Ostenje, rame posode. Stožčasta bradavica, na spodnji strani obdana s tremi girlandami v žlebljeni tehniki. Površina siva. Glina sivo žgana.

Vel. frag.: 5,0 x 4,7 cm, deb. ost. = 0,9 cm.

Inv. št.: P 19.367, kv. 1a. brez navedbe plasti: 8/ Lonec, stožčast, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoravno plastično rebro z odtisi.

Površina rjava.

Vel.: v = 14,2 cm, 2 r ustja = 15,0 cm, 2 r dna = 10,0 cm, deb. ost. = do 1,0 cm.

Inv. št.: P 21.069, kv. 3a.

9/ Posoda s stožčastim vratom, ustje izvihano. Na ramenu poševni vrezi. Zunanja površina rjavo-siva, notranja črna. Glina črno-sivo žgana.

Vel. frag.: 6,7 x 7,1 cm, deb. ost. = 0,8 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 13,6 cm, 2 r ramena = 15,2 cm.

Inv. št.: P 4.710, kv. 1a.

10/ Latvica. Od ustja do največjega oboda poševno žlebljena. Površina črna. Glina črno žgana.

Vel.: v = 9,4 cm, 2 r ustja = 22,4 cm, 2 r najv. oboda = 26,0 cm, 2 r dna = 11,4 cm, deb. ost. = do 0,8 cm.

Inv. št.: P 21.051, kv. 8a.

11/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoravno plastično rebro z odtisi.

Površina rjava.

Vel.: v = 22,7 cm, 2 r ustja = 19,2 cm, 2 r najv. oboda = 22,4 cm, 2 r dna = 13,6 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Inv. št.: P 21.050, kv. 3a.

tabla 5 Sonda II a (= I), stavba z ognjiščem 15 (nadaljevanje) na tlaku: 1/ Latvica. Vodoravni žlebiči z zabrisanimi medsebojnimi prehodi. Zunanja površina rjavo-siva, notranja rjavo-rdeča. Glina rjavo-sivo in proti notranji površini v tankem pasu rjavo-rdeče žgana.

Vel. frag.: 4,4 x 7,0 cm, deb. ost. = do 0,7 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 16,0 cm, 2 r najv. oboda = 18,0 cm.

Inv. št.: P 18.989, kv. 1a.

401

Mag. Brane Lamut

402 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

2/ Latvica. Ustje poševno nažlebljeno. Zunanja površina črno-siva, notranja črna, gladka.

Glina sivo-črno žgana.

Vel. frag.: 7,6 x 8,5 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 15,8 cm, 2 r najv. oboda = 18,0 cm.

Inv. št.: P 18.984, kv. 1a.

3/ Skodela s presegajočim trakastim ročajem, polkroglasta. Površina črna. Glina rjavo-sivo žgana.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 7,0 cm, 2 r najv. oboda = 7,8 cm, deb. ost. = 0,5 cm.

Inv. št.: P 19.902 + P 19.906, kv. 10a.

4/ Latvica. Od ustja preko največjega oboda poševni široki žlebovi. Površina črno-rjava.

Glina temno rjavo žgana.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 37,0 cm, 2 r najv. oboda = 39,6 cm, deb. ost. = do 1,2 cm.

Inv. št.: P 18.988 + P 20.504, kv. 1a.

5/ Vretence, stožčasto. Površina svetlo rjava.

Vel.: v = 2,2 cm, 2 r = 4,2 cm.

Inv. št.: P 21.089, kv. 7a.

Sonda II, hiša 5 jama 63 ob ognjišču 11: 6/ Ostenje. Vodoraven lestvičast motiv, pod njim večkratni viseči trikotniki, okras izveden z žigosanjem pravokotnikov. Zunanja površina rjava, ponekod črno-siva, notranja črna. Glina sivo-rjavo žgana.

Vel. frag.: 4,9 x 4,1 cm, deb. ost. = 0,8 cm.

Inv. št.: P 19.897, kv. 63.

7/ Ostenje. Stožčasta bradavica, pod njo žlebljene girlande. Površina črna, gladka. Glina rjavo-rdeče žgana.

Vel. frag.: 3,6 x 5,1 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Inv. št.: P 6.732, kv. 63.

8/ Latvica. Površina rjavo-rdeča. Glina rjavo-rdeče žgana.

Vel. frag.: 4,9 x 6,0 cm, deb. ost.= 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 15,6 cm, 2 r najv. oboda = 18,0 cm.

Inv.št.: P 6.724, kv. 63.

9/ Latvica. Ustje poševno nažlebljeno. Površina črna. Glina rjavo žgana.

Vel. frag.: 3,2 x 6,7 cm, deb. ost. = do 1,0 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 28,4 cm, 2 r najv. oboda = 30,0 cm.

Inv. št.: P 6.754, kv. 63.

10/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Površina sivo-rjava. Glina sivo žgana.

Vel. frag.: 5,1 x 7,4 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 16,0 cm.

Inv. št.: P 4.758, kv. 63.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 403

11/ Latvica. Površina temno sivo-rjava. Glina sivo-črno žgana.

Vel. frag.: 6,2 x 8,1 cm, deb. ost. = 0,9 cm.

Inv. št.: P 6.751, kv. 63.

12/ Lonec (ali skleda) z ostro izvihanim in s poševno navznoter odrezanim ustjem. Zunanja površina rjavo-siva, notranja črna, gladka. Glina črno žgana.

Vel. frag.: 4,1 x 3,4 cm, deb. ost. = 0,8 cm.

Inv. št.: P 6.767, kv. 63.

13/ Posoda s stožčastim vratom, ustje izvihano. Površina rjava, zunanja ponekod črna.

Glina sivo žgana, proti notranji površini v ozkem pasu rjavo.

Vel. frag.: 8,7 x 18,3 cm, deb. ost. = do 1,4 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 38,8 cm.

Inv. št.: P 6.757, kv. 63.

tabla 6 Sonda III, hiša 3b vzhod, izbor najdb na ilovici: 1/ Igla z uvito glavico, bron.

Ohr. vel.: v = 4,7 cm, deb. = 0,2 cm.

Inv. št.: P 5.040, kv. 365.

2/ Ostenje. Snop navpičnih ozkih žlebičev. Zunanja površina črna, notranja temno rjava.

Glina črno in na notranji strani v ozkem pasu rjavo žgana.

Vel. frag.: 5,7 x 4,0 cm, deb. ost. = 0,5 cm.

Inv. št.: P 5.540, kv. 384.

3/ Lonec, kroglast, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoravno plastično rebro, pod njim se izmenično ponavljajo tri navpična gladka plastična rebra in tri girlande, motiva ločena med seboj z bradavicami. Površina rjava. Glina rjavo žgana.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 16,0 cm, 2 r najv. oboda = 20,0 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Inv. št.: P 5.673, kv. 379. črna plast: 4/ Latvica. Vodoravno žlebljena. Črna glina.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 30,4 cm, 2 r najv. oboda = 32,2 cm, deb. ost. = do 1,0 cm.

Inv. št.: P 22.592 (?), kv. 365.

5/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoraven niz plastičnih bradavic, pod njim par vodoravnih reber z navpičnimi vrezi in pod tem navpično rebro z vodoravnimi vrezi. Površina svetlo rjava. Glina rjavo žgana.

Vel. frag.: 6,9 x 7,5 cm, deb. = do 1,3 cm.

Rekonstr. mere: 2 r najv. oboda = 24,0 cm.

Inv. št.: P 4.973, kv. 372.

Mag. Brane Lamut

404 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

6/ Lonček (ali skleda), stožčast. V gornjem delu vodoraven niz plastičnih bradavic.

Površina temno rjava.

Vel.: v = 6,1 cm, 2 r ustja = 9,2 cm, 2 r dna = 5,6 cm, deb. ost. = 0,5 cm.

Inv. št.: P 5.454, kv. 377. izpod tlaka, pod tlakom (= vrhnji del črne plasti ): 7/ Lonec (ali skleda), polkroglast, z ostro izvihanim ustjem. Površina rjava. Glina rjavo žgana.

Vel. frag.: 9,0 x 6,0 cm, deb. ost. = do 1,0 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 19,0 cm, 2 r najv. oboda = 20,0 cm.

Inv. št.: P. 21.880, kv. 372.

8/ Latvica. Od ustja do največjega oboda vodoravni žlebiči. Površina črna. Glina črno žgana.

Vel. frag.: 3,5 x 5,0 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 16,0 cm, 2 r najv. oboda = 17,4 cm.

Inv. št.: P 23.347, kv. 370.

9/ Ostenje. Par vodoravnih žigosanih linij. Pod njima niz ležečih povezanih žigosanih S-motivov, pod temi poševen snop žigosanih linij. Zunanja površina črna, gladka, notranja temno rjava. Glina črno, na notranji strani v ozkem sloju rjavo žgana.

Vel. frag.: 4,9 x 5,2 cm, deb. ost. = 0,6–1,0 cm.

Inv. št.: P 4.988, kv. 384.

10/ Ročaj, trakast, ustje presegajoč. Tri vzdolžna plastična rebra (oziroma dva široka žlebova), v gornji polovici potekajo po srednjem rebru in v dveh prečnih linijah žigosani krožci. Površina črna, gladka. Glina sivo-črno žgana. Verjetno eden od dveh, ki sta pripadala kantarosu.

Vel.: v = 13,0 cm, š = 4,3 cm, deb. = 1,6 cm.

Inv. št.: P 23.022 + P 23.024 + P 5.537, kv. 384.

11/ Posoda z izvihanim ustjem. Na prehodu iz ustja v vrat vodoravna psevdovrvičasta linija in pod njo niz jamičastih odtisov. Površina črna. Glina črno žgana.

Vel. frag.: 7,5 x 8,0 cm, deb. ost. = do 1,2 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 15,8 cm.

Inv. št.: P 21.844, kv. 372.

tabla 7 S II, ognjišče 14a, b – izbor gradiva med ilovico: 1/ Skleda, polkroglasta. Zunanja površina rjava, ponekod sivo-črna, notranja črna. Glina sivo žgana.

Vel. frag.: 3,4 x 5,0 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 8,0 cm.

Inv. št.: P 9.647, kv. 81.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 405

2/ Latvica. Ustje ozko, poševno oziroma prečno nažlebljeno. Površina rjava. Glina rjavordeče žgana.

Rekonstr. mere: ohr.: v = 5,8 cm, 2 r ustja = 27,5 cm.

2 r najv. oboda = 30,0 cm, deb. ost. = do 1,0 cm.

Inv. št.: P 9.601 + P 9.617, kv. 81.

3/ Latvica. Površina črno-rjava. Glina črno-rjavo žgana.

Vel.: v = 6,4 cm, 2 r ustja = 16,8 cm, 2 r najv. oboda = 17,4 cm, 2 r dna = 8,0 cm.

Inv. št.: P 9.680, kv. 81.

4/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoravno plastično rebro z navpičnimi vrezi. Površina svetlo rjava, ponekod črno-siva. Glina svetlo rjavo žgana.

Vel. frag.: 11,1 x 7,1 cm, deb. ost. = 0,8 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 22,8 cm.

Inv. št.: P 9.611, kv. 81. črna plast: 5/ Ostenje. Vodoraven lestvičast motiv in dvojna cikcakasta linija v tehniki žigosanih pravokotnikov. Zunanja površina črno-siva, notranja črna, gladka. Glina črno-sivo žgana.

Vel. frag.: 5,0 x 7,4 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Inv. št.: P 4.257, kv. 81.

6/ Ostenje. Vodoraven niz žigosanih povezanih ležečih S-motivov, pod njim niz žigosanih pravokotnikov, okras zapolnjen z belo inkrustacijo. Površina črna, gladka. Glina črno-sivo žgana.

Vel. frag.: 3,0 x 3,6 cm, deb. ost. = 0,5 cm.

Inv. št.: 4274, kv. 81.

7/ Piramidalna utež. Površina na eni strani rjavo-rdeča, na drugi rjavo-siva.

Vel.: v = 6,8 cm, š = 3,2 cm, deb. = 2,3 cm.

Inv. št.: P 4.234, kv. 90.

8/Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Na ramenu vodoravno plastično rebro. Površina rjava. Glina rjavo žgana.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 21,9 cm, 2 r ramena = 25,4 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Inv. št.: P 18.222, kv. 90. brez navedbe plasti: 9/ Latvica z odebeljenim ustjem. Površina črna, gladka. Glina črno žgana.

Vel. frag.: 3,5 x 7,5 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 16,8 cm, 2 r najv. oboda = 20,1 cm.

Inv. št.: P 9.748, kv. 89.

10/ Latvica. Od ustja do največjega oboda poševni žlebovi. Površina temno sivo-rjava.

Glina rjavo žgana.

Vel. frag.: 4,6 x 12,5 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 26,0 cm, 2 r najv. oboda = 29,0 cm.

Inv. št.: P 9.760, kv. 89.

Mag. Brane Lamut

406 Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

11/ Skodela s presegajočim trakastim ročajem, polkroglasta. Površina črno-siva. Glina črno žgana.

Vel.: v = 6,4 cm, 2 r ustja = 15,2 cm, 2 r dna = 9,8 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Inv. št.: P 4.239 a, kv. 90.

12/ Posoda z ušesastim držajem na ramenu, kroglasta, z izvihanim ustjem. Površina črnosiva. Površina črno-sivo žgana.

Vel. frag.: 9,2 x 12,0 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 21,8 cm, 2 r najv. oboda = 24,0 cm.

Inv. št.: P 4.234 a, kv. 90.

13/ Ostenje. Par vodoravnih psevdovrvičastih linij, pod njim niz žigosanih krožcev in vodoravna vrezana cikcakasta linija. Površina črna, gladka. Glina sivo-črno žgana.

Vel. frag.: 2,9 x 3,0 cm, deb. ost. = 0,6 cm.

Inv. št.: P 11.070, kv. 90.

14/ Lonec, ovalen, z izvihanim ustjem. Na ramenu ovalna bradavica. Površina rjavo-rdeča.

Glina rjavo-rdeče žgana.

Vel. frag.: 7,5 x 9,5 cm, deb. ost. = do 1,2 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 23,8 cm, 2 r najv. oboda = 25,0 cm.

Inv. št.: 4231 a, kv. 89.

Slika 3: 1/ Vrat posode, stožčast, vodoravno nažlebljen. Površina črna, gladka. Glina rjavo žgana, primes keramike in peska.

Vel. frag.: 6,9 x 5,9 cm, deb. ost. = 0,7 cm.

Inv. št.: P 5.950, kv. 476.

2/ Rame in del stožčastega vratu posode. Rame rahlo poševno nažlebljeno. Zunanja površina črna, gladka, notranja rjava. Glina sivo-črno žgana in proti notranji površini rjavo, primes peska.

Vel. frag.: 4,4 x 3,5 cm, deb. ost. = 0,8 cm.

Inv. št.: P 5.598, kv. 471.

3/ Skleda, kroglasta, z izvihanim ustjem. Na ramenu se ponavlja motiv visečih trikotnikov, zapolnjenih z žigosanimi jamicami, v medprostorih poševne ozke žlebljene linije. Površina črna, gladka. Glina črno žgana, dobro prečiščena.

Ohr. vel.: v = 4,7 cm, š = 6,1 cm, deb. ost. = 0,3–0,5 cm.

Rekonstr. mere: 2 r ustja = 27,8 cm, 2 r najv. oboda = 29,2 cm.

Inv. št.: P 5.159, kv. 466.

4/ Cedilo, natega, stožčaste oblike. Površina črna.

Ohr. vel.: v = 4,6 cm, 2 r = 6,1 cm.

Inv. št.: P 5.997, kv. 478.

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

literatura Knjige Bernhardt, A., Weihs, A., 2003, Neuerforschte Gräber der frühen Eisenzeit in Kleinklein (Weststeiermark). Universitätforschungen zur prähistorischen Archäologie, Band 93, Bonn.

Aus dem Institut für Ur- und Frühgeschichte der Universität Wien.

Hennig, H., 2001, Gräber der Hallstattzeit in Bayerisch-Schwaben – Monographien der Archäologischen Staatssammlung München 2.

Dular, J., Tomanič Jevremov, M., 2010, Ormož.

Utrjeno naselje iz pozne bronaste in starejše železne dobe. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 18, Ljubljana.

Medović, P., Medović, I., 2011, Gradina na Bosutu – naselje starijeg gvozdenog doba. Novi Sad.

Dular, J., 2013, Severovzhodna Slovenija v pozni bronasti dobi. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 27, Ljubljana.

Dobiat, C., 1980, Das hallstattzeitliche Gräberfeld von Kleinklein und seine Keramik, Schield von Steier, Beiheft 1 (Graz).

Hänsel, B., 1976, Beiträge zur regionalen und chronologischen Gliederung der älteren Hallstattzeit an der unteren Donau. Baiträge zur ur- und frühgeschichtliche Archäologie d.

Mittelmeer Kulturraumes 16–17 (1976).

Medović, P., 1988, Kalakača. Naselje ranog gvozdenog doba. Vojvođanski muzej – Posebna izdanja, Monografije 10 (Novi Sad).

Teržan, B., 1990, Starejša železna doba na slovenskem Štajerskem. Katalogi in monografije Narodnega muzeja v Ljubljani 25, Ljubljana.

Teržan, B., Črešnar, M., (s sodelavci), 2014a, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem, Katalogi in monografije Narodnega muzeja 40 (ur. serije Peter Turk), Ljubljana, str. 1–775, v nadaljnjem: Absolutno datiranje.

članki Članki v reviji Lamut, B., 1988–1989. Kronološka skica prazgodovinske naselbine v Ormožu, Arheološki vestnik 39-40, Ljubljana, 235 ss.

Perc, B., 1962–1963, K stratigrafiji žarnogrobiščne naselbine v Ormožu, Arheološki vestnik 13-14, 375 ss.

Oman, D., 1981, Brinjeva gora 1953. Obdelava prazgodovinske keramike. Arheološki vestnik 32, Ljubljana, 144–216.

Strmčnik Gulič, M., 1979, Prazgodovinske gomile na Legnu pri Slovenj Gradcu, Arheološki vestnik 30, 101 ss.

Pahič, S., 1972, Pobrežje. Katalogi in monografije 6, Ljubljana.

Tomanič Jevremov, M., 1988–1989, Žarno grobišče v Ormožu, Arheološki vestnik 39-40, Ljubljana, 277 ss.

Prispevek oziroma poglavje v knjigi, zborniku, geslo v enciklopediji Črešnar, M., 2014, 13. Rogoza pri Mariboru.

V: Absolutno datiranje, 225–248.

Križ, B., Jereb, M., 2014, 27. 1. Mestne njive.

V: Absolutno datiranje, 469 ss.

Črešnar, M., Bonsall, C., Thomas, J. L., 2014, 11. Pobrežje pri Mariboru. V: Absolutno datiranje, 215–219.

Lubšina Tušek, M., 9. Ptuj. V: Absolutno datiranje, 197–203.

Črešnar, M., Murko, M., 2014, 10. Miklavž na Dravskem polju. V: Absolutno datiranje, 205–214.

Hennig, H., 1995, Zur Frage der Datierung des Grabhügels 8 »Hexenbergle« von Wehrigen, Lkr. Augsburg, Bayerisch-Schwaben. V: B. SchmidSikimič in P. Della Casa (ur.), Trans Europam.

Festschrift für Margerita Primas, 129 ss, Zürich.

Teržan, B., Črešnar, M., 2014b, Absolutno datiranje bronaste dobe na Slovenskem. Horizont mlajše kulture žarnih grobišč. V: Absolutno datiranje, 695–702.

Teržan, B., Črešnar, M., 2014c, Poskus absolutnega datiranja starejše železne dobe na Slovenskem. V: Absolutno datiranje, 703–725.

407

408

409

410

411

412

413

414

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

ceramic pottery stamp for decorating clay dishes found in the prehistoric settlement ormož Only a few pieces (T. 4: 9 ̶ 11) presented in the article from the material originating from the Late Bronze and Early Iron Age prehistoric settlement of Ormož (from archaeological probes I ̶ III, Fig 4), belong to its initial Ormož I period (Ha B1, circa the end of the 11th and the 10th century BC); a ceramic bowl with inverted rim (T. 4: 10), two oval pots with everted mouth edge and applied segmented rib (T. 4: 8, 11), and a tall bowl with oblique narrow channels across the shoulder of the bowl (T. 4: 9). The dating of the latter indicates an earlier part of the Ha B period (Črešnar, 2014, 225 ss and Fig. 13.12: 4).

The bulk of the material belongs to the Ormož II (a, b) period, the final part of the Urnfield culture with the first iron findings and the transition to the Hallstatt culture, which we have identified as Ha B3 ̶ Ha C0. This period is characterized by ceramic bowls with inverted transverse channelled rims (T. 2: 8, T. 7: 2), pottery with horizontal strings of relief knobs (T. 6: 5, 6) or pairs of knobs in combination with relief applied garlands and vertical applied ribs (T. 3: 5; T. 6: 3) and small horizontally channelled amphora on a neck ̶ to ̶ shoulder transition (T. 3: 6). As comparable radiocarbon-dated material for the Ha B3 period, we have listed findings from graves 2 and 5 from the Miklavž na Dravskem polju urnfield cemetery (Črešnar, Murko, 2014, p. 205 ss) and male grave 1 from Viktorinova ulica street in Ptuj (Lubšina Tušek, 2014, p. 197 ss, Fig. 9.4 and 9.10).

The calibrated age of these graves estimates that they are from the 9th century BC, with the modelled age assigning the age to the second half of the 9th century BC or Ha B3 (Ormož IIa).

However, similar material goes further to the first half of the 8th century BC (Teržan, 1990, Fig. 11) or by a second version to 720 BC (Dular, 2013, p. 24; Hennig, 2001; Hennig, 1995), with some of the novelties (Ormož IIb period) such as, for example, a fragment of the horizontally channelled conical neck of the pithos (Fig. 3: 1), the vertically channelled pottery (Fig. 3: 2), the horizontally channelled ceramic bowls with inverted rim (T. 6: 4, 8). For the latter, we have a parallel in the ceramic bowls with an inverted rim from burial in tumulus 2 in Rogoza near Maribor with radiocarbon dating of charcoal. Calibrated absolute values with a 95.4% probability of being between the years 809 and 748 BC (Črešnar, 2014, p. 246,

415

416

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Fig. 13.25). In Ormož II (a ̶ b) or in the range Ha B3 ̶ Ha C0 we also dated the instrument used for the stamping of pottery from the title of this article (T. 2: 1 and Fig. 1), and the pottery decorated with it (T. 2: 2, T. 3: 1, T. 5: 1, T. 7: 5, 6). This embossing pattern is also associated with the stamping of different S motifs (T. 7: 6, T. 3: 1), which may also occur in different combinations of patterns near edges (T. 2: 14, T. 6: 9). Stamping of ceramics with S motifs was dated in the Lower Danube region in an earlier period of time (Hänsel, 1976), but the settlement material from Ormož allows the beginning of this decoration to be placed only in the “Iron horizon”, in Ha B3 ̶ Ha C0 (or Ormož II a, b). Considering only the grave findings with the laying linked S motifs ornamentation we can define them in more detail in Ha C0. Both those from the early burials in the tumuli, for example at Kleinklein cemetery (Dobiat 1980, Taf. 24: 2), as well as the flat cremation graves from the Hallstatt period, as exampled by grave 27 at Masser-Kreuzbauer cemetery dating only to the 8th century BC (Bernhardt, Weihs, 2003, Taf. 35 – Taf. 43, ornament on ceramic spindle whorl Taf. 41: 4), p. 86, Abb. 8).

However, prehistoric findings in Ormož from probes I-III from the black layer of cultural soil extend to, at least in some areas, the end of Ha C (1 + 2) and the passage into Ha D1, this last period was defined as Ormož III (Lamut, 1988–1989). Among the selected objects from this time we include only a spherical bowl with a mouth and strainer (Fig. 3: 3, 4). The bowl (Fig. 3: 3) is close to type S 3, which is dated to the above mentioned time range from Ha C1 to the transition to Ha D1 (Dular, 2013, p. 38, Fig. 11: S 5, and p. 40, Type S 5), as well as its ornament with impressed pit-like patterns within incised triangular fields (Dular, 2013, p. 48, Fig. 14: O 18, and p. 51, Type O 18).

A large part of the area of probes I ̶ III was covered with medieval pavement made of river cobbles, above which soil also contained individual prehistoric findings from different periods, most frequently from Ha C0 and Ha C ̶ D1 periods of time (T. 2: 14, T. 5: 1–5).

The stamping decorations from the title of the article in Ormož were dated to the transition from Ha B3 to Ha C0 or to the “Iron horizon”. That way of decorating pottery, from Gradina na Bosutu (Serbia), begins at the same time in the second half of the 9th century and first half of the 8th century, but findings decorated that way show a continuation all the way to the level Bosut IV b or to the archaeological-horizon 3 (Medović, 2011, Ph. 73: 4 - House 21, floor

Mag. Brane Lamut Keramični žig za krašenje glinenih posod iz prazgodovinske naselbine Ormož

Zbornik 2019 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

findings). Decoration with stamped rectangles, however, is no longer present in the area of the Slovenian Podravje region at this younger stage (Ha C, Ha D1).

417