Pranje in likanje perila nekoč by Pokrajinski muzej Ptuj Ormož/ Regional museum Ptuj Ormož

likanje

Pranje in perila nekoÄ?

Manica Hartman

Mar res radost in veselje Ĺžensk?

likanje

Pranje in perila nekoč

Manica Hartman

Mar res radost in veselje žensk?

Razstava in razstavna publikacija Izdal in založil: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Organizacijska enota Ormož, Grajska pristava Zanj: Andrej Brence, v. d. direktorja Avtorica razstave: Manica Hartman Postavitev razstave: Nina Mertik, Manica Hartman, Klavdija Munda Uredila: Manica Hartman Lektoriranje: Nadica Granduč Prevodi: Mihael Koltak Fotografije: Nina Mertik, Boris Farič (Pokrajinski muzej Ptuj Ormož), Tomislav Vrečič (Pomurski muzej Murska Sobota), Ciril Ambrož Oblikovanje: Nina Mertik Slikovno gradivo: fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, Organizacijske enote Ormož, spletne zbirke Slovenskega etnografskega muzeja ter iz drugih navedenih virov. Predmete hranijo: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Pomurski muzej Murska Sobota, družina Hlebec, Kog; družina Mertik, Hardek; Oto Žnidarič, Dobrava in Bojan Oberčkal, Obrež. Konservatorsko-restavratorski posegi: kons.-rest. oddelek za kovino in kons.-rest. oddelek za tekstil Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, kons.-rest. delavnica PMPO, OE Ormož. Tisk: Aleksander Kelnerič, s.p. Naklada: 250 Ormož, december 2015 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 648.22+648.42-055.2(091)(083.824) HARTMAN, Manica Pranje in likanje perila nekoč : mar res radost in veselje žensk? / [avtorica Manica Hartman ; fotografije Nina Mertik ... [et al.]. - Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, 2015 COBISS.SI-ID 84593153

Vsebina 7

Zahvala

Uvod

Pranje perila

9 9 12

Zanimivosti o pranju Pranje, pogost motiv v umetnosti Olikanost preproste gospodinje odseva z njeno skrbno očedeno in snažno obleko

17 17

Pranje tako ali drugače, vse na roko, bog se usmili! Priprave na pranje

Pranje in spiranje perila

Sušenje

Kuhanje mila

Skrbi in težave peric

Gospodinjski nasveti

Pravilno pranje perila s pralnimi praški

Deset zapovedi o nogavicah

Pralni stroj postane nepogrešljiv pripomoček

Zgodovina pralnega stroja

Vsebina Še nekaj spominov

Vlasta Rojnik, Maribor

Marija Leskovec, Cerknica

Ivanka Gantar, Cerknica

Štefka Hartman, Dobrava

Nadica Granduč, Ormož

Likanje

Zgodovina likalnikov in način njihovega delovanja

Krojaški likalniki

Svetovanje in poučevanje za gospodinje…, ker na ženi dom stoji

Nadica Granduč o spominih na mamino likanje

Likalniki iz Etnološke zbirke Velika Nedelja

Likalniki in likarice v likovni umetnosti

Sklepne misli

Viri in literatura

Literatura

Spletni viri

Spletna literatura

Spletno slikovno gradivo

Zahvala V meni je dolgo zorela želja, da bi pripravila publikacijo in razstavo na omenjeno temo, zato sem iskreno vesela, da mi je s pomočjo posameznikov in posameznic to tudi uspelo. Iskrena zahvala staršem, ki sta mi velikokrat pripovedovala o svoji mladosti; njune zgodbe so bile v prepletu z drugimi, bodisi prebranimi ali slišanimi, še bolj doživete. Zahvala velja tudi ostalim domačim, ki so mi na kakršen koli način pomagali k uresničitvi mojih zamisli. Zahvala Nadici Granduč za prijetne in lepe spomine, ki jih je delila z mano, ter za jezikovni pregled publikacije. Iskrena zahvala informatorjem in informatorkam: Tonetu Luskoviču in Gizeli Pukšič iz Jastrebcev, Jožetu Zadravcu iz Lačavesi, Antonu Luciju iz Vodrancev, Elizabeti Vaupotič in Radku Vaupotiču iz Obreža, Milanu Hlebcu s Koga, Stanislavu Mundu iz Ormoža, Ivanu Rakušu iz Svetega Tomaža in Marti Gregorc iz Cerovca. Za prevod nemškega in angleškega teksta se zahvaljujem Mihaelu Koltaku. Iskrena zahvala višji kustosinji Jelki Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, ki mi je omogočila izposojo predmetov iz bogate etnološke dediščine pomurskega muzeja, ter dokumentalistu omenjenega muzeja Tomislavu Vrečiču za pričujoče fotografije. Zahvala sodelavcem Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož; kustosinji Tatjani Štefanič in muzejskemu fotografu Borisu Fariču za podatke in fotografije gladilnika iz zapuščine Herbersteinov, kustosinji Moniki Simonič Roškar za izposojo likalnikov iz etnološkega oddelka na Ptuju, Dragu Šmigocu in Vinku Pondelaku za tehnično pomoč pri pripravi razstave, sodelavcema Marjanu Veršiču in Danilu Goričanu iz restavratorskega oddelka za kovino, ki sta starim likalnikom povrnila nekdanji sijaj, ter konservatorsko-restavratorski tehnici Hermini Golc za popravke raztrganin na tekstilu. Med likalniki, ki so na ogled, pritegnejo posebno pozornost krojaški likalniki, ki sta jih za razstavo posodili družina Hlebec s Koga in družina Mertik iz Hardeka, za kar se jima najlepše zahvaljujem. Zahvaljujem se Bojanu Oberčkalu in Otu Žnidariču, ki sta razstavo obogatila s svojimi likovnimi deli. Zahvala velja sodelavcem ormoške enote muzeja, Branetu Lamutu in Klavdiji Munda za nasvete ter tehnično pomoč in vodji ormoške enote muzeja Nevenki Korpič, ki je prisluhnila mojim željam in mi s tem omogočila izpeljati zastavljeno razstavo in publikacijo. Draga sodelavka Nina, posebna zahvala velja tebi, ki si poskrbela za celostni videz publikacije in razstave ter poskrbela za estetsko in oblikovno dovršenost in s svojimi zamislimi uresničila tisto, kar sem želela – razstavni predmeti so ohranili vez z bogato preteklostjo, predstavili kraje in čas, v katerem so nastali, in ljudi, katerim so olajšali življenje, in s tem izpolnili tisto, čemur so bili namenjeni.

Starši in ostali domači

Nadica Granduč Informatorji

Mihael Koltak PMMS

Sodelavci PMPO, Ptuj

Družina Hlebec, Kog Družina Mertik, Hardek Bojan Oberčkal Oto Žnidarič Sodelavci PMPO, Ormož

Nina

Uvod G

re za pripoved o pranju perila od druge polovice 19. stoletja do približno 70. let 20. stoletja. Skozi omenjeno obdobje je riflanke (riplanke),1 škafe, vedra… nadomestil pralni stroj, prav tako so se doma izdelana mila umaknila pred dišečimi pralnimi praški. Informacije oziroma podatke o pranju perila sem povzela iz različnih krajev (Krško, Ljubljana, Cerknica, Rakek, Murska Sobota, Maribor) ter iz bližnje okolice (Ormož, Ivanjkovci, Dobrava…), kot zanimivost pa navajam nekaj podatkov o pranju perila v drugih deželah. V nadaljevanju publikacije je prikazano likanje oziroma glajenje oblačil v preteklosti; kakšni so bili prvi likalniki, s čim so jih ogrevali…, predstavljeni so krojaški likalniki in likalniki, ki so jih uporabljale slovenske gospodinje, žene in dekleta na ormoškem območju. Danes so lep spominek pretekle dobe, okras turističnih kmetij in marsikatere domačije, za naše zanamce pa jih ohranjamo tudi v etnološki zbirki v Veliki Nedelji.

1 Riflanka, riplanka – deska za pranje perila. Valovita površina je lahko bila lesena ali iz pločevine. Vir: SSKJ.

Pranje perila Zanimivosti o pranju

prejšnjih časih so ljudje prali svoje perilo tako, da so z njim tolkli po trdih kamnih ali ga drgnili s peskom in iz njega izpirali umazanijo v rekah ali jezerih. V starem Egiptu je bil hieroglifski simbol za pranje obleke dve nogi in voda, kar je pomenilo, da so perilo prali s prestopanjem po obleki v vodi. V starem Rimu so bile javne pralnice, kjer so pralci spirali perilo v velikih kadeh, napolnjenih z belilom, lugom, urinom in vodo. Pralci so stopali po obleki in jo s tem ožemali ter nato splakovali v čisti vodi. Šele kasneje so prišla v rabo veslom podobna orodja in tolkala.2 Zaradi neprijetnih vonjav pri pranju so bile pralnice v stranskih ulicah ali na podeželju zunaj mesta.3 Pred pranjem so perilo namočili v vodi v mešanici živalske maščobe in lesnega pepela. Ogromen korak naprej je predstavljala iznajdba mila, čeprav to ni bilo milo, kakršnega poznamo danes; dolgo časa pred tem je bilo milo uporabljano zgolj v kozmetične namene. Največji napredek v zgodovini pranja pa je bil izum pralnih desk.4

Pranje, pogost motiv v umetnosti

Slika 1

Pranje v starem Egiptu. Ročno pranje perila je bilo zelo težko opravilo, zraven tega takrat še niso poznali mila in so za pranje uporabljali lug iz ricinusovega olja, solitra in drugih dodatkov.

2 http://www.muzeum.svitavy.cz/stale-exp/history-of-washing/history/189-2/. 3 http://progressivemagazin.rs/online/deterdzenti/. 4 http://www.muzeum.svitavy.cz/stale-exp/history-of-washing/history/189-2/.

Slika 2

Ženske perejo perilo, iz okoli leta 70–460 pred našim štetjem. Starogrški slikar Pan je pranje upodobil na eni od številnih figuralnih rdeče poslikanih vaz v atiškem stilu.

Slika 3

Das grosse Waschfest vor der Stadt, iz Splendor solis, alkimistični rokopis, 1531, Nürnberg, detajl.

Slika 4

Isaac Cruikshank, škotski slikar in karikaturist je avtor dela Scotch washing, iz okoli leta 1809.

Slika 5

Jahn Ekenaes, Women doing laundry through a hole in the ice, 1891, olje na platno, Norveška.

Slika 6

Jožef Petkovšek, Perice ob Ljubljanici (detajl),1886, olje na platno, 146 x 100 cm. Zasebna last, posojena v stalno zbirko Narodne galerije.

V zvezi z zgodovino pranja pri Slovencih je zgovorna freska Svete Nedelje v Crngrobu pri Škofji Loki iz 15. stoletja, ki med drugimi vsakdanjimi opravili prikazuje tudi pranje.5

Slika 7

Detajl freske, Sveta Nedelja (okoli 1455–1460) prikazuje opravila, ki se jih ob nedeljah in praznikih ne sme opravljati (žena pri kolovratu, navijanje preje, tkanje, moški pri ognjišču, krojenje, barvanje in sušenje platna, čevljarstvo, žena, ki obeša rjuho, ob njej pa mož s kadjo in z desko).

Tašča in snaha sta se pogovarjali o tem, kako se jima mudi s pranjem, naslednjega dne pa je nedelja in torej za delo prepovedan dan. Tašča pravi, da bosta šli najprej k maši in da bosta nato prali v božjem strahu. Oglasi se dekletce, ki je prisluškovalo pogovoru: »Moja mama pere v škafu in nikoli v božjem strahu!«6

Olikanost preproste gospodinje odseva z njeno skrbno očedeno in snažno obleko7 Nekoč sta bili pranje in likanja perila gospodinjski opravili, ki sta zahtevali veliko časa, truda potrpežljivosti in moči. To sta bili tudi opravili, ki sta morali biti opravljeni, ne glede na letni čas. Ne glede na to, ali je bil sneg ali mraz, so ženske odhajale s čebri8 na glavi k potokom izpirat perilo,9 ne glede, ali so imele enega ali pet otrok, … perilo je moralo biti oprano in zlikano. Premožnejše gospodinje so si omislile perice in likarice, druge so se morale znajti same. 5 http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_20_21_1951_cevc_etnografski.pdf. 6 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/zabava.html. 7 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 50. 8 Čeber – večja lesena posoda z dvema ušesoma. Vir: SSKJ. 9 Perilo ali véš (prati, vesiti, peglati veš). Ciril Vnuk: Slovar severovzhodnega ormoškega govora s kratkim opisom, Ormož 2012, str. 161.

Otroka sta začela hoditi v osnovno šolo. Poskrbela sem, da sta imela vse, kar sta potrebovala. Oblečena sta bila skromno, zato sem bila vesela vsakega kosa oblačila, ki sem ga dobila od znancev in sorodnikov. Skrbno sem jo sešila in oprala, tako da je bila zares lepa. Zahtevala sem, da sta se po vrnitvi iz šole preoblekla, tako sta obleko lahko nosila ves teden v šolo. V soboto je bil dan pranja in čiščenja in takrat sem obleko skrbno oprala.10

Od zgodnje pomladi do pozne jeseni smo bili bosi, v oblekah, ki je rasla z nami.11

Slika 8

Pražnje oblečeni Terezija in Micka Štuhec s srednje kmetije. Ključarovci, okrog leta 1917.

Slika 9

Žensko spodnje krilo, (untrčka, unterčka) iz ok. 1920. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. T/32, foto: Nina Mertik.

Slika 10

Ženske spodnje hlače, iz ok. leta 1920. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. T/60, foto: Nina Mertik.

10 Irena Cerovič, Mirko Ramovš, Marija Makarovič: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turističnokulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007, str. 177. Op. avtorice: Iz navedenega je razbrati, da so na oblačila posebej pazili, saj si jih na podeželju niso mogli kar kupiti. Že tako skromna oblačila za šolo so morali takoj, ko so prišli domov, sleči in si obleči druga. Otroci so nosili obleko drug za drugim in še to so dobili dostikrat že staro, prav tako ponošeno. 11 Irena Cerovič, Mirko Ramovš, Marija Makarovič: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turističnokulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007, str. 173.

Slika 11

Sestrici Ana in Ljudmila Šoštarič, leta 1916. Iz etnološke fototeke PMPO, Organizacijska enota Ormož, 3/5B1.

Slika 12

Ambroževi otroci. Od leve proti desni: Terezija Ambrož (poročena Oven), Anica Ambrož (poročena Grašič), Ciril Ambrož in Alenka AmbrožJurgec.

Slika 13

Vsak otrok je zase svet… Iz etnološke fototeke PMPO, Organizacijska enota Ormož, album Anton Kosi, št. foto: 29.

Nekoč je bilo tako, da je bila pri hiši vsaj ena ženska zadolžena za pranje perila (navadno gospodinja, na kmetijah pa tudi dekla), čeprav so v delo vključevali tudi otroke, zelo redko tudi može. Komaj je otrok začel hoditi, mu je že mama namenila lažjo nalogo v zvezi s pranjem. Babici smo mi otroci pomagali prati tiste debele lanene rjuhe. To niso mogli sami ožeti, to smo jim mi, vsak je na eni strani držal, potem so pa obesili.12

12 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 50.

Kadar je gospodinja prala samo za svojo družino, je to delo večinoma opravljala enkrat na teden, največkrat pa samo enkrat na mesec, ob petkih in sobotah. Oblačila so najprej namočile v lesene čebre, drugi dan so jih namilile in drgnile ob »riflanko« (riplanko), dokler niso spravile vse umazanije s perila. Nato so cunje zložile v čeber ali kotel in jih polivale z vrelo vodo, v katerem so prevrele bukov pepel. Sledilo je spiranje s pomočjo korita, škafa ali pa so hodile k potoku ali mlaki, kjer je bila čista voda. Perilo so k potoku nosile na glavi v velikih lesenih čebrih.13 Na podeželju so še v 19. stoletju prali na splošno redkeje kot v mestih. Opravilo so si olajšali, ko so v drugi polovici 19. stoletja začeli uporabljati kotle, v katerih so prekuhavali perilo.14 Pranje s pralnim strojem se je splošneje uveljavilo šele v 80. letih 20. stoletja, čeprav so imeli nekateri posamezniki pralne stroje v gospodinjstvu že prej.

Slika 14

Pranje perila (vodo prinašajo iz bližnjega studenca), Majda Vidovič, Mali Brebrovnik 4. Teren 29 – Jeruzalemske gorice, 1972, F0000029/218. Hranita: Slovenski etnografski muzej in Pomurski muzej Murska Sobota.

13 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm. 14 http://www.deloindom.si/oblikovanje/od-rocnega-pralnika-do-pametne-tehnologije.

V ponedeljek se je pralo. Po drugi svetovni vojni ni bilo ne mila ne praškov. Prali smo samo v bukovem pepelu. Tako pri Petovarju. Doma nam mama ni pustila prati na riflenku, češ da se perilo preveč raztrga.15 Jaz sem imela vedno en določen dan in tisti dan sem prala, pozneje ko sem že dva otroka imela in tretjega, sem imela eno, ki mi je prihajala prat. Za mene je bilo to najtežje gospodinjsko delo. Celo jaz sem morala v klet leteti, vsa sem bila mokra, ko sem gor priletela, in nisem zmogla. Spomnim se, da je stalo pranje dvajset dinarjev. Za dvajset dinarjev je prišla perica prat. Mi smo imeli perilo že namočeno, ona je zjutraj najprej zrumpala ven, še ostalo oprala in obesila. Delo je imela do poldneva, mi smo samo suho perilo pobrali. Težje je bilo to v zimi. Kuhinja je bila majhna, tam so imeli štrike, zvečer smo fejst zakurili, odprli vrata v sobo in smo sušili v kuhinji. Tudi spodnje perilo smo prali, samo mi smo pisano perilo posebej prali, pa belo posebej. Imeli smo tri posode za namakanje in pranje. Pisano se ni kuhalo, belo se je moralo kuhati.16 Pranje perila je bilo sicer težko delo, a so ga ženske rade opravljale, saj jim je pomenilo skupno druženje, poklicnim pericam pa tudi zaslužek. Nekatere kmečke ženske so si služile denar s pranjem zdravnikom, odvetnikom, bolnišnicam, šolam, gostilnam…17 Ker je šlo za večje količine perila, je tudi njihovo delo potekalo več dni. Priprave na pranje perila so se začele v ponedeljek, ko so v mestu zbrale perilo pri meščanih, ga označile, nato je sledilo razvrščanje perila in še isti dan namakanje. V torek je sledilo kuhanje perila, v sredo spiranje pri potoku in sušenje perila (včasih tudi naslednji dan). V četrtek ali petek so vrnile oprano perilo lastnikom, sobota pa je bil običajno dan, posvečen družini ali čiščenju domov. Ob pranju so prepevale, se pogovarjale o vsakdanjih rečeh, si izmenjale vaške čenče in opravljale sosede.

15 Irena Cerovič, Mirko Ramovš, Marija Makarovič: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turističnokulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007, str. 53. Op. avtorice: V Ivanjkovcih so dobili elektriko 1952. leta. 16 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 51. 17 Poklicno pranje perila je eno najstarejših domačih uslužnostnih obrti in je v Sloveniji doseglo največji razmah v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane; nastanek te obrti je bil v Bizoviku. Vir: http://www.etnomuzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_pranje.pdf.

Pranje tako ali drugače, vse na roko, bog se usmili!18 V

nadaljevanju je opisan postopek pranja poklicnih peric iz približno druge polovice 19. stoletja do prve polovice 20. stoletja19 ter pranje v obdobju od leta 1930 do 1975, kot se ga še spominjajo starejši iz Ormoža in okolice ter iz drugih krajev.20

Priprave na pranje Perice so pred odhodom nakupile vse potrebne potrebščine za pranje. Sem je sodilo milo, soda v kosih ali v prahu in modrilo (perlin).21 Običajno so imele perice svoj prostor z vsemi potrebnimi pripomočki (veliki škafi za prvo spiranje, mali škafi za prelivanje vode, kuhalnice različnih velikosti, dolge deske – korita, podstavke…). Za vse perice je veljalo, da so jemale v pranje v glavnem belo perilo, ki je bilo laneno ali bombažno. Glede na možnosti, so nekatere družine dajale v pranje vse, manj premožne pa samo večje kose perila. Najprej so vse perilo, ki ni bilo označeno, zaznamovale z monogrami, saj so prale skupaj perilo različnih lastnikov. Nato je bilo treba perilo razvrstiti: na en kup rjuhe, na drugega brisače in tako naprej vse do manjših kosov. Perilo so namočile skupaj, glede na stopnjo umazanije, in pustile, da se je nekaj ur namakalo. Proti večeru

Slika 15

Kuhalnica za perilo. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/48, foto: Nina Mertik.

18 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 52. 19 Op. avtorice: Podatke o delu poklicnih peric sem povzela po raziskovalni nalogi Peric ni več, ostane lahko običaj, ki so jo pripravili učenci OŠ Jurija Dalmatina Krško, leta 2002 (http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/ di/budna/perice/index.htm) ter po študiji etnologinje Pavle Štrukelj, Pranje perila v okolici Ljubljane, ki je bil objavljena leta 1958 v Slovenskem etnografu (http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_pranje.pdf ). 20 Op. avtorice: Spomini in pripovedi starejših krajanov so zbrani v knjigi Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost avtorjev Irene Cerovič, Mirka Ramovša in Marije Makarovič ter v razstavni publikaciji Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, avtoric Jelke Pšajd in Mateje Huber. Nekaj svojih spominov sta mi zaupali tudi pripovedovalki iz Ormoža in Dobrave, ki sta poimensko navedeni. 21 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm.

so začele z miljenjem (»žajfanjem«). Začele so z manj umazanimi kosi (ženske in moške srajce) ter končale z rjuhami. Vsak kos so povlekle iz vode, ga na plohu ali mizi »nažajfale« in vrgle v drug škaf. Perilo so drgnile ob riplanko, in to kar v škafu. Ko so to končale, so si pripravile čisto vodo za naslednji dan, ko je sledilo pranje.22

Slika 16

Pranje perila v Bučečovcih. Teren 30 – Prlekija (Ljutomer, Gornja Radgona), 1973 –1979. Hranita: Slovenski etnografski muzej in Pomurski muzej Murska Sobota.

Pranje in spiranje perila Žehta23 je izraz zlasti za ročno pranje navadno večje količine perila.24 Vodo je bilo treba zavreti v kotlu, ki je bil včasih isti kot za kuhanje zelenjave za prašiče. Kadar so ga uporabljali za pranje, so ga dobro očistili in umili. Ko ljudje še niso poznali kotlov, so uporabljali glinaste lonce. Takšen lonec je držal približno 15 litrov, včasih tudi več. Vodo v njem so greli v peči.25

22 23 24 25

http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm. Žehtanje so polagoma opuščale, ker so začele perilo prekuhavati. Vir: SSKJ. http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_pranje.pdf.

Pepel je bil včasih tako močen, da ti je prste razgrizel.26

Najboljši pepel za pranje je bil bukov, ki so ga dobile doma s kurjenjem pod kotlom z bukovimi drvmi, ali pa so uporabljale pepel iz trgovine. Perice so imele najraje pepel svetlega lesa, ker je dobro gorel in dajal čist pepel.27 Najprej so perilo zložile v visok lesen čeber, ki je držal sto litrov ali več in je imel spodaj ob strani luknjo zamašeno s čepom. Čeber z umazanim perilom so napolnile po posebnem pravilu: na dno so dale najprej rjuhe, zatem perilo, moške in ženske srajce, blazine, prte, prtičke in robce. Vse to so pokrile z dvojno rjuho, ki je perilo varovala pred pepelom (lahko so dale na vrh tudi kuhinjske cunje). V kotlu ali loncu so posebej zavrele vodo, ki so ji dodale milo, še vrelo so zlivale z leseno posodo, žehtarjem, na perilo tako dolgo, da je bil čeber poln, nato so odmašile čep, da je lug odtekel v škaf.28 Ta lug so potem ponovno zavrele v kotlu in mu dodale sodo ali pepel.29 Pustile so, da je to vrelo približno petnajst minut, nato so vročo vodo, v kateri se je kuhal pepel, ponovno prelile po perilu. Postopek so ponovile tudi štirikrat, dokler ni pritekla iz škafa čista voda. Prva voda je bila običajno zelo gosta in umazana. Da bi perilo bolj dišalo, so v kotel dajale

Slika 17

Škaf za pranje perila, iz ok. leta 1940. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/64, foto: Nina Mertik.

Slika 18

Glinasti lonec za pranje perila ima spodaj dulec, skozi katerega so spustili vodo, ko je bil lonec poln in pretežek za prenašanje. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. LO/5, foto: Nina Mertik.

tudi lovorove liste ali limonino lupino, medtem ko so jajčne lupine pomagale k odstranjevanju trdovratnih madežev.30 Prali smo v lesenem koritu in na klopi v kuhinji, vse na roko. Kasneje je moj tast naredil lesen ribaš z lesenimi zobci. Kasneje smo imeli ribaš z mehkega pleha. Katera je imela takšen 26 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 53. 27 Pepel iz kostanjevega lesa je večkrat umazal perilo, zato ga niso toliko uporabljale. Vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm. 28 Navadno so zlile 12–14 žehtarjev vrelega kropa v čeber. 29 Na ta način je voda ves čas krožila v čebru in topila pepel, milo ali sodo. 30 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm.

ribaš, so se norčevali, ker so že slišali za pralni stroj: »To že imaš pralni stroj«? Drugače pa vse na roko, bog se usmili!31 Pred vodovodom sem morala nositi vodo v püti, kar pol ure hoda daleč. Spomnim se, da smo imeli za vodo tudi drog. Nosili smo ga na zatilju ali na rami in na vsaki strani je bilo obešeno vedro. Za pranje perila smo nosili vodo iz mlake, ki je bila nekoliko bližje, toda poleti je vode zmanjkalo in tudi za pranje smo morali nositi vodo pol ure daleč. Perilo smo oprali na mlaki ali v potoku, ki smo ga malo zajezili in poglobili. Pozimi je bilo pranje perila zelo težko, kajti nekajkrat na dan te je pošteno zazeblo v roke in tudi perila nisi mogel ožeti pravilno. Perilo je bilo tako veliko težje za nošnjo na glavi in še v lesenem škafu. Pod škafom smo imeli na glavi svitek, da je bila nošnja lažja. Na obleko smo skrbno pazili, tako da je bilo pranja manj. Tudi otroke sem navadila, da so na obleko pazili.32 V Prlekiji pravijo, da so bolj pobožne ženske prale moške gate na rasohah, da se jih ja ne bi dotaknile.33

Slika 19

Moške hlače pižame so sešite iz bombažnega blaga z modrimi črtami, v pasu nabrane z všito elastiko, iz okrog leta 1970. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, inv. št. E 3312, foto: Tomislav Vrečič.

31 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 52. 32 Irena Cerovič, Mirko Ramovš, Marija Makarovič: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turističnokulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007, str. 101. 33 Christian Promitzer, Marija Makarovič, Mirko Ramovš: »S kajera vün potegnjeno, Oblačilna in plesna dediščina križevske fare z okolico, KD Kajer, Bučečovci 2010, str. 139.

Prali so se tudi higienski vložki. Ženske so zunaj v vedru v mrzli vodi namakale krvave spodnje hlače; vložke so prale in sušile naskrivaj, na podstrešju – »kaj je pa treba to vsakemu gledati«; prale so jih ločeno od ostalega perila, v posebnem piskru na štedilniku.34 Mama mi je dajala čiste, ven skuhane krpe, na krpe pa platneno vrečko, da sem kuhano krpo noter vložila. Zašila mi je pas na koncu z gumbi, da sem nanj pritrdila vložek. Imela sem več kosov krp, mama mi jih je redno prekuhavala in sem jih menjavala.35 V eno vedro smo namočili, potem oprali in tako sušili, da niso videli drugi. To smo vse sproti oprale. Nismo upale prati pred materjo, sušile smo zunaj na zloženih vejah, naj to moški pa sosedi ne vidijo.36 Jaz sem materi pozneje že tudi pomagala prati. Zvečer smo v leseno korito z ravnim dnom namočile perilo v mlačni vodi, zjutraj se je to na ribaš ven zriflalo. Velike piskre smo dali na štedilnik in ven skuhali, vzeli ven, nanosili še zraven mrzlo vodo, da smo jih dobro oželi.

Slika 20

Ženske spodnje hlače pumparce, izdelovalca Huber iz 50. in 60. let 20. stoletja, so industrijsko sešite iz rjavega bombažnega blaga, v pasu imajo elastiko. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 21

Ženski modrček iz 60. ali 70. let 20. stoletja je sešit iz bež bombažnega blaga, industrijsko izdelan, z dvema naramnicama in s prsnima košaricama. Spredaj se zapenja na 10 kovinskih zapenjačev. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 22

Vložek za menstruacijo je rekonstrukcija oziroma zašit po spominu na originalne, ki so jih nosile ženske v Murski Soboti v 50. letih 20. stoletja, kasneje pa je bilo vložke že mogoče kupiti. Zašit je iz bombažnega blaga, sestavljen iz dveh delov; vložka, v katerega so vstavljale tudi stare čiste krpe, in pasu, na katerega so vložek pripele. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, inv. št. E 2537, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 23

Ženske spodnje hlače, iz 60. ali 70. let 20. stoletja, so industrijsko sešite iz rožnatega bombažnega blaga, v pasu imajo elastiko. Spodaj so zatiči za pripenjanje nogavic. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

34 Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Jelka Pšajd in Mateja Huber, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 47. 35 Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Jelka Pšajd in Mateja Huber, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 46. 36 Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Jelka Pšajd in Mateja Huber, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 48.

Vso vodo sva z vedri nosili notri, potem pa vse skupaj k studencu nesli in perilo dvakrat splavili. V tretjo vodo smo dali plavilo, ga oželi in ven obesili. To sva delali na dvorišču. Mi smo navadno prali pred poldnevom, zjutraj sva že zgodaj vstale, navadno smo vsak teden enkrat prale. Celo ko je bila posteljnina, smo le štirje bili; je mama enkrat dve postelji prala, drugič pa drugi dve. Ko je bilo mrzlo, sva to vse notri delale.37 Naslednji dan je bilo na vrsti spiranje perila. Perilo so ženske spirale navadno pri potokih; če je bil potok daleč, pa so splakovale perilo kar pri vodnjaku ali pa so si vodo prinašale domov z vedri ali s pütami, kar je bilo spet težko in zelo zamudno opravilo.38 S seboj so vzele bat (lesen pripomoček v obliki velike kuhalnice, s katero so tolkle po perilu), majhen škaf, modrilo (plavilo), kos debele vrečevine, na katero so pokleknile in korito. Perilo so nesle v čebru, s svitkom39 na glavi, če je bilo pretežko, pa na hrbtu v brenti. S seboj so včasih nesle tudi kuhano vino ali žganje, predvsem pozimi.

Slika 24

Riplanka za perilo, iz okrog leta 1935. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/62, foto: Nina Mertik.

Slaba perica nikoli ne najde dobrega kamna.40

Vsaka perica se je namestila na običajno mesto in začela delo. Pokleknile so na primeren kamen, na katerega so položile vrečevino, predse pa so položile korito, ki je moralo segati do dna vode, in ko je perica klečala, njej pod trebuh. Posamezne kose so ženske metale po vodi, jih vlekle k sebi, ovijale in jih tolkle z batom ali kar po lesenem koritu, velikem približno 120 x 60 x 5 cm. Začetnice niso bile tako spretne kot starejše izkušene perice, ki so znale tako tolči, da se je perilo samo sproti oželo. To so ponavljale tako dolgo, dokler ni odtekla s perila čista voda. Belo perilo so včasih pomočile v škaf z modrilom perlin41 in spet ovile. Pomembno je bilo, da so perilo dobro sprale, zato so ga spirale v potoku. Pozimi ko je voda zmrzovala, so morale led

37 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 52. 38 Op. avtorice: Vodnjaka tudi ni imela vsaka hiša, po navadi je bil en vodnjak v vasi, včasih dva. Globoki so bili tudi dvajset metrov in več. 39 Svitek je obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi. Vir: SSKJ. 40 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/zabava.html. 41 Perlin so kupovale v prahu ali kroglicah. Nekaj žličk so ga dale na majhno cunjo, jo stisnile in pomočile v škaf z vodo. Perlin je perilu dajal krasno belino, vendar so ga uporabljale le, če ni strank preveč motil. Med vojno se je modrilo težko dobilo. Vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm.

prebijati s sekiro, zato so si zraven prinesle lonec z vročo vodo in vanj pomočile roke vsake toliko časa, da jih ni zeblo.42 Tudi v velikem mrazu so si rokave stalno zavihale. Nekatere ženske so bile zelo sramežljive, tako da so bile raje mokre, kot da bi pokazale komolce.43

Slika 25

Po vodo na studenec, Marija Vidovič, Mali Brebrovnik 4. Teren 29 – Jeruzalemske gorice, 1972, F0000029/222. Hrani: Slovenski etnografski muzej.

V soboto je navadno bil dan čiščenja in pranja. Tega sem se veselila, po drugi strani pa tudi ne, kajti oprano perilo smo morali nesti zelo daleč na mlako splakovat. Če sem ostala sama, sem si naložila škafe s perilom na tolige in odpeljala sama. To delo je bilo zelo težko, predvsem, kadar je bilo mrzlo, in te je kar pošteno zeblo v roke. Včasih se mi je pridružil kak fant iz vasi ter mi pomagal peljati.44 Veselje je prišlo v hišo in praktično v vso vas leta 1978, ko smo se priključili na javni vodovod. Prej smo imeli vodo iz domačih cistern, vodo za kuhanje smo nosili zelo daleč od

42 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm. 43 Ponekod so verjeli: Če se je neporočena perica zmočila, so jo ostale zafrkavale, češ da bo dobila za moža pijanca. Vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm. 44 Irena Cerovič, Mirko Ramovš, Marija Makarovič: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turističnokulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007, str. 84.

gozda v pütah in vrčih. Žene so nosile prat na mlako in potok, ki so ga poglobile in priredile za pranje.45

Slika 26

Emajlirani vedri z enim ročajem za prenašanje vode. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

V letih po drugi svetovni vojni v mestu ob Dravi še ni bilo vodovoda. Vodo so namreč pridobivali iz studencev, ki jih niti ni bilo pri vsaki hiši. To je predstavljalo veliko težavo zlasti za gospodinjska opravila, še posebej za pranje perila. Marsikatera Ormožanka predvojnega in tudi povojnega obdobja je zato čakala na deževnico, v kateri je nato splakovala perilo, ali pa je le-tega splakovala v reki Dravi.46

Slika 27

Svitek za na glavo, iz okrog leta 1940. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. T/37, foto: Nina Mertik.

Slika 28

Püta za nošenje vode, iz okrog 1925. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/1, foto: Nina Mertik.

Slika 29

Svitek za na glavo iz okrog leta 1940. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. T/45, foto: Nina Mertik.

45 Irena Cerovič, Mirko Ramovš, Marija Makarovič: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turističnokulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007, str. 157. Op. avtorice: V Ormožu je začelo vodovodno omrežje delovati 20. julija 1963. 46 Katja Luknjar, Jožica Hebar: Voda skozi oči predšolskega otroka, Maribor 2012, str. 48.

Pranje je potekalo v hiši ali na dvorišču, kjer so bile ponekod urejene t.i. »pralnice z velikimi kotli«, pod katerimi se je kurilo. Belo perilo so ženske najprej zvečer namočile v vodi

Slika 30

ter ga čez noč pustile v njej. Zjutraj so perilo podrgnile po »riplanki«, ga dale v kotle, mu dodale »radion«47 ali lesni pepel, da se je umazanija lažje in bolje odstranila, ter nato perilo s stalnim mešanjem z veliko leseno kuhalnico kuhale najmanj 20 minut. Nato je sledilo še splakovanje v velikih kadeh deževnice ali pa v reki Dravi.48 Če je gospodinja sušila perilo ob lepem vremenu, je imela zvestega moža?!49

Pocinkana manjša kad ovalne oblike z dvema ročajema. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 31

Riplanka za pranje perila z valovito sprednjo površino iz pločevine, iz druge polovice 20. stoletja. PMPO, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/110 – depo, foto: Nina Mertik.

Slika 32

Pranje perila na riplanki, okolica Ormoža okrog leta 1940. Iz etnološke fototeke PMPO, Organizacijska enota Ormož, 143/5B1.

Slika 33

Reklama v reviji Žena in dom, iz leta 1932.

47 Katja Luknjar, Jožica Hebar: Voda skozi oči predšolskega otroka, Maribor 2012, str. 48. 48 Katja Luknjar, Jožica Hebar: Voda skozi oči predšolskega otroka, Maribor 2012, str. 48. 49 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm.

Slika 34

Perišče v Oplotnici.

Sušenje Slika 35

Lopar za pranje perila se je uporabljal pri pranju v potoku med obema vojnama; z njim se je tolklo po mokrem perilu, gospodinja pa si je z njim pomagala tudi pri likanju platna. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, inv. št. GR E 186, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 36

Leseno korito za pranje. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/63, foto: Nina Mertik.

Takoj po spiranju je potekalo sušenje. Po navadi so perice sušile kar na grmičevju ob potoku ali pa so napele vrv med drevesi in ga obesile. Občasno je bilo treba večje kose obrniti. Medtem ko so čakale, da se perilo posuši, so se sprehajale, se pogovarjale, si ogledovale okolico, poprijele za kako drugo delo... Ob slabem vremenu in pozimi so imele precej težav s sušenjem. Takrat so sušile v kozolcu ali na podstrehi, v kuhinji… Kljukic za pritrjevanje perila (druga polovica 19. stol.) še niso uporabljali, perilo so obešali drugo preko drugega. Sprva so jih delali sami doma iz bukovega lesa in brez vzmeti, kasneje so jih začeli kupovati. Ko je bilo perilo suho, so ga zložile, naložile v čebre in odnesle oziroma odpeljale domov, kjer je sledilo razvrščanje in plačilo za delo. Večina peric strankam ni nikoli likala, tiste, ki so, so to opravile običajno ob petkih na njihovem domu.50

50 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm.

Slika 37

Sušenje perila na štriku; ter Anton in Mira Kovačec, Rado in Tanja Spevan pri igri, v Mihovcih okoli leta 1975. PMPO, OE Ormož, etnološka fototeka, 89/5B1.

Slika 38

Lesene kljukice iz bukovega lesa, ročno izdelane, iz 50. ali 60. let 20. stoletja. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Kuhanje mila Vse, kar je bilo v zvezi s pranjem perila, je bilo žensko opravilo, tudi kuhanje mila, ki ga ni bilo mogoče kupiti. Za žajfo, milo, so zbrale različne kosti (svinjske, goveje), goveji loj, presejale so pepel, v lekarni kupile še »langeštajn, lagenštajn« (lužni kamen) in vse skupaj kuhale. »Langeštajn« je bila snov, ki je pripomogla h gladkejšemu milu. Milo so kuhale kar v svinjskem kotlu. Bilo je črno in neprijetnega vonja, zato so zraven včasih dodale še kakšna zelišča. Uporabljale so ga samo za perilo, umivali pa so se z Zlatorogovim, ki so ga kasneje uporabljali za belo perilo. Ko se je milo skuhalo, so ga zlile v lesene modele, visoke približno štiri prste. Pustile so ga strditi in ga potem razrezale. Če je bilo milo pretrdo, so lahko perilo poškodovale, zato so morale biti še posebej pozorne na trdoto mila.51 Takoj po drugi svetovni vojni ni bilo mogoče kupiti mila, zato so ga delale gospodinje same doma, kasneje so ga kupovale v trgovini.

51 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm.

Po vojni je bila nevola; ni bilo žajfe. Zato smo jo kuhali doma. Spodaj v hiši smo imeli pralnico, je bil velik kotel, in ko smo klali pujceke, smo vzeli stran maščobo. Maščobo, pa staro olje, pa šampon sem imela; kar je bilo mastnega, smo skupaj dali in smo lužni kamen notri dali. To se je vse skupaj kuhalo. Lužni kamen je povzročil, da se je maščoba strdila in smo maščobo dol pobrali. V posode, ki smo jih obložili z žaklovino, smo vlili in pustili, da se je strdilo. Še preden je bilo trdo, smo že razrezali, in ko se je strdilo, smo dobili kose žajfe. Imela sem takšno dobro sosedo, ki je bila doma z Goričkega, in so mi pomagali da smo skuhali žajfo. Vem, da je bilo Zlatorog milo*, potem je prišel Zlatorog prašek. Plavilo je bila tekočina v mali flaški, da je bilo perilo lepše barve. Če je bilo brez plavila, je bilo perilo na soncu bolj rumenkasto. To smo v trgovini kupili.52 »Sosede strmijo, kričijo na glas, aj Zlatorog zlati, le ti si za nas. Ovenčana z žarki kozličkova glava, zaščita je mila in znamka je prava.«53

Slika 39

Pralno milo Zlatorog.

Slika 40

Kovinska reklamna tabla, ki reklamira terpentinovo milo za pranje perila Zlatorog. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 41

Reklamni plakat za milo Zlatorog, nastal po letu 1920.

52 Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 55. * Zlatorog (1920). URN:NBN:SI:img-XKX6G5B2 from http://www.dlib.si. V Mariboru se je prva tovarna kemijskih in milarskih izdelkov pojavila sredi 19. stoletja. Po letu 1907 je Carel Bros tam zgradil tovarno mila, imenovano C. Bros, ki se je kasneje s spremembo lastništva preimenovala v Tvornice Zlatorog oz. Tovarno Zlatorog. Jugoslovansko tržišče je bilo relativno dobro preskrbljeno z mili različnih proizvajalcev. Za prepoznavnost med kupci so kot posebnost mariborskemu milu vtiskovali glavo zlatoroga. Starejši delavci so se spomnili, da je Carl Bros kot zaščitni znak v kose mila vtisnil glavo divje koze, zato so mu ljudje pravili Gamsseife. Tovarna Zlatorog Maribor je leta 1924, kot prva v državi, začela prodajati pralno milo v ovitku. Embalažo, patentno zaščiten modro-rumeni kartonski ovitek, so vpeljali v začetku prodaje, novega, 500-gramskega kvalitetnega pralnega mila, ki so ga poimenovali Zlatorog terpentinovo milo. Med potrošniki je bilo milo zelo priljubljeno. S prodajo pralnih mil v ovitkih so Zlatorogu sledila konkurenčna podjetja. Kdaj točno se milo pojavi v Prlekiji, ni znano. Op. avtorice: Glede na oddaljenost Maribora in Prlekije, bi se lahko pojavilo kmalu, najbrž pa bolj v 30. letih 20. stoletja, čeprav ni bilo vsem dostopno. 53 Vir: http://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-gammseife-ali-zlatorogovo-terpentinovo-milo.html.

Milo smo doma kuhali v velikem plehnatem loncu, noter smo dali staro mast, pa lagenštajn, lužni kamen, in smo mešali. Ko je bilo kuhano, smo nalili v takšne sklede, kjer se je strdilo, in trdo razrezali s špagovino. Uporabljali smo ga za pranje in umivanje.* Zaposlena sem bila v Mariboru pri gospe, njen mož je bil lesni trgovec. To je bilo pred drugo svetovno vojno. Spodnje perilo sem prala in vse drugo. Ob petih zjutraj sem šla v pralnico, zakurila kotel, v toplo vodo namočila, prašek noter dala. Bil je Naša žena prašek. Voda se je zagrela, pustila sem nekaj časa, sprala ven in sem šla žajfat. Fino sem nažajfala in vročo vodo gor polila, pa v sveži vodi sprala, šele potem sem dala ven kuhat.*

Skrbi in težave peric …Vse zasopljene žene in dekleta perejo dneve in tedne in leta, trudne, brez pesmi gredo skozi mrak… Igo Gruden, Perice na Savi

Čeprav ni bilo lahko delo in so ga morale opravljati pet dni v tednu, se je poklic perice večkrat prenašal iz roda v rod. K potoku so odhajale oblečene čisto običajno, po navadi so imele krilo in srajco.54 Včasih so si le čez trebuh zavezale debelejše platno – predpasnik.55 Eden večjih problemov je bilo dvigovanje težkega perila, saj jih je zaradi tega bolelo vse telo, še huje je bilo med menstruacijo. Najhuje je bilo pozimi, ko so dobile ozebline, nekatere so dobile tudi vročino, vendar so zaradi tega redkokdaj šle k zdravniku. Če je bilo zelo hudo, so si v lekarnah kupile glicerin in si s tem mazale roke. Najprej tudi niso uporabljale nobenih prevoznih sredstev. Vse perilo so znosile v škafih k vodi in šele sčasoma (v začetku 20. stoletja) so si delo olajšale z manjšimi vozički, pozimi z otroškimi sanmi. Mokro perilo je bilo tako težko, da je ženska le ob pomoči dveh drugih dvignila škaf na glavo. Perice so nekoč poznale le malo prazničnih dni. Edini praznik je bil božič, ki je bil pri pericah zelo spoštovan, in na ta dan perilo ni smelo viseti. Na florjanovo je bilo prepovedano vsako delo v zvezi z ognjem, tako niso smele ne prati ne prekuhavati perila in ne likati.

Jelka Pšajd in Mateja Huber: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011, str. 51, 55. 54 Po njihovih besedah naj bi se zmočile samo nerodnice in začetnice. 55 Proti mokroti so se zavarovale z velikimi in dolgimi predpasniki iz jute, vendar so še tudi ti premočili, zato so jih morale imeti več, da so jih zamenjevale in sproti sušile ob kotlu ali pri peči. Obule so čevlje iz močnega usnja in jih v mrazu ovile z vrečevino. Op. avtorice: Kako so bile oblečene in obute, je bilo odvisno od družinskih razmer, iz katerih so prihajale – ene so si lahko privoščile dodatna oblačila, druge so morale potrpeti kljub otrplim, prezeblim telesom in revmatičnim udom – slednjih je najbrž bilo več.

Gospodinjski nasveti K

ot zanimivost morda še omenimo, kako se lotiti pranja perila in nogavic. Nasveta sta iz časopisa Gospodar in gospodinja ter iz revije Žena in dom.

Pravilno pranje perila s pralnimi praški56 Slika 42

Milo za pranje Merix proizvajalca Merima Kruševac, ki ga je Henkel v 70. letih 20. stoletja razvil za srbski trg. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 43

Milo za pranje pakirano v rumeni škatli, iz druge polovice 20. stol. V škatli sta dva kosa, dunajskega proizvajalca Hirsch, Terpentinseife, za gospodinjstvo in družino. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Sedaj ko nam nedostaja mila za pranje, bi morala posvečati vsaka gospodinja pranju perila posebno pozornost. Perilo je drago in v vojnem času tako rekoč nenadomestljivo. Zato je zelo važno, da ga z nepravilnim pranjem prehitro ne uničimo. Mnogo bolj kakor v mirnem času, ko je vsega dovolj na razpolago, je predvsem sedaj važno: namakanje perila pred tako zvano »žehto«. V ta namen namočimo na predvečer pred pranjem perilo v mlačni, poudarjamo mlačni, ne topli vodi, v kateri smo raztopile 1 zavitek praška za namakanje, n.pr. »Vesela perica« (modri zavitek). Na 30 l vode se računa 1 zavitek tega praška. Naslednji dan premencamo perilo v tej raztopini, ga ovijemo in damo v čeber ali pralno korito in polijemo perilo z vrelo raztopino praška »Ilirija« (rdeči zavitek). Za to raztopino računamo 1 zavitek praška na 15 l vode, ker naj bo ta raztopina močnejša od one, v kateri se perilo kuha. V tej vroči raztopini »Ilirija« praška temeljito zmencamo perilo, po možnosti potom valovitega perilnika, ovijemo perilo in ga nato tako rekoč do čistega splaknemo v čisti vodi. Šele potem pripravimo v kotlu za kuhanje perila mrzlo raztopino »Ilirija« praška (rdeč zavitek). Za to raztopino računamo 1 zavitek na 30 l vode. V tej torej nato kuhamo perilo približno 15 minut. Perilo moraš dati v kotel za kuhanje v mrzlo raztopino, ker le na ta način pospešuje beljenje potom kisika. Poudarjamo, da je poglavitno delo pranja perila opravljeno s pravilnim namakanjem,

56 Gospodinja in mati (16. 08. 1944), številka 33. URN:NBN:SI:DOC-I96LJ88J from http://www.dlib.si.

o čemer se je lahko vsaka skrbna gospodinja že sama prepričala, ker se samo s pravilnim namakanjem razkroji največji del nesnage. Silno kvarno za perilo je, ako ga kuhamo v kotlu, preden je bilo temeljito opravljeno delo namakanja in mencanja perila. V perilo, ki za izkuhavanje ni bilo primerno pripravljeno, se namreč zažre nesnaga, kar povzroči da postane perilo sivo namesto belo. Ko je perilo izkuhano, ga moramo prvič izplakniti s toplo vodo, nato šele lahko z mrzlo vodo, ker se na ta način temeljiteje izpere. Gornji način pranja nam torej jasno priča, da lahko perilo v sedanjem času operemo tako rekoč brez mila, ako se pravilno poslužujemo praškov. Pripomniti je še, da perilo, namiljeno z enotnim milom, ne sme ostati namiljeno dalje časa kakor 1 uro, ker je prejedko in bi lahko povzročilo razkrajanje vlaken perila in s tem njegovo trganje.

Deset zapovedi o nogavicah57 - Nikoli jih ne vleci v vsej dolžini na noge – kako bi moglo to prenesti tenko tkivo? Zvij nogavico prav do stopala, obuj jo najprej na konec noge, potem pa jo počasi natezaj čez stopalo. - Ne obuvaj nogavic dvakrat zaporedoma. Po vsaki uporabi jih operi! - Operi – toda kako? Nikoli v vroči vodi. Voda mora biti samo mlačna. Samo milo, nikdar sode! Ne zvijaj jih in ne drgni, temveč jih samo stiskaj; milnica gre skozi tkivo in razkraja umazanijo. - Izplakni jih dvakrat. Prvič v toplejši, drugič v hladnejši vodi, ki ji pridaš malo kisa. Tako se barva osveži. - Ožemati? Nikoli! Zadostuje samo stiskanje, ožemanje bi pretrgalo nitke. - Obesiti? Ne! Mokre nogavice zavij v brisačo in jih v njej dobro potolci, da gre vsa voda iz njih. Potem jih nekoliko nategni in pusti na suhi brisači, da se nekoliko posuše. - Nato jih šele obesi, toda ne natezaj jih! - Sušiti nad štedilnikom? Na soncu? Ne tega, ne onega! Izgubile bi barvo. Najbolje je, če se počasi sušijo na prepihu. - Kdaj jih popravljaj? Vselej pred pranjem. - Podveze? To so smrtne sovražnice nogavic, postanejo pa lahko tudi dobre prijateljice. Prijeti smejo vselej samo dvojni zgornji rob nogavic. Kot je razbrati iz vsega zapisanega, je bilo pranje težko opravilo, ne glede na to, ali so ga opravljale poklicne perice za premožnejše meščane ali matere za svojo družino. Postopek pranja se je od kraja do kraja nekoliko razlikoval (razlike so bile v tem, za koga se je pralo in ali na podeželju ali v mestu), v osnovi pa se je pralo na podoben način, s podobnimi pralnimi sredstvi in pripomočki, predvsem pa z nepogrešljivo »riplanko, riflanko« in bukovim pepelom. 57 Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1936), letnik 7, številka 5.URN:NBN:SI:DOCWM3H4H1H from http://www.dlib.si.

Pralni stroj postane nepogrešljiv pripomoček K

o je prišel na trg prvi pralni stroj, je postal nepogrešljiv pripomoček, sprva v meščanskih domovih, kasneje tudi na podeželju. Pralni stroj je zelo spremenil življenje gospodinj; odpravil je poklic peric in pralni dan. Na začetku je mama dala prat, potem je pa stala zraven stroja in ga gledala, kako pere. Ata je rekel, da zato, ker zdaj ne ve, kam bi s časom, ki ji zaradi strojnega pranja ostaja. Pred strojem je namreč žehta trajala ves dan, z mnogimi škafi in banjami iz pocinkane pločevine in s perilnikom. Stroj je opral v dveh urah. Ja, prav hiter ni bil. Meni pa se je zdelo, da mama gleda pralni stroj zato, ker je imel deset programov pa še v barvah je bil. Televizija je imela samo dva programa in bila je črno-bela.58

Zgodovina pralnega stroja Predhodnik pralnega stroja je bil leta 1797 izumljeni perilnik.59 Leta 1851 je Američan James King iznašel pralni stroj, ki je uporabljal boben, vendar je bil še na ročni pogon.60 Za prvi električni pralni stroj po nekaterih podatkih velja tisti, ki so ga izdelali leta 1908 pri podjetju Hurley Machine Company iz Chicaga. Izumil ga je Alva J. Fisher, imenoval se je Thor.61

Slika 44

Pralni stroj z ožemalnikom londonskega proizvajalca T. Bradforda, iz leta 1897.

Slika 45 Thor.

58 59 60 61

http://stareslike.cerknica.org/2015/07/28/1973-rakek-pralni-stroj/. http://www.deloindom.si/oblikovanje/od-rocnega-pralnika-do-pametne-tehnologije. http://humantouchofchemistry.com/know-the-invention-of-washing-machines.htm. Deloval je na električni pogon, imel je tudi pocinkano kad.

Zgodnejše pralne stroje so poganjali težki mehanizmi iz litega železa, nameščeni na notranji strani pokrova kadi, zaradi česar so bili pralni stroji težki in masivni. Uvedba kovinske kadi in reduktorja je v naslednji letih nadomestila masivne pralne stroje in leta 1920 so nehali proizvajati bakreno-lesene kadi. Le-te so bile sedaj narejene iz bakrenih reber, ki si bila ponikljana ali kromirana. Prav tako so bili pokrovi kadi belo emajlirani, kar je omogočalo lažje čiščenje. V zgodnjih 50-ih letih prejšnjega stoletja so ameriške družbe izdelovali pralne stroje, ki so s pomočjo vrtečega se bobna ožemali perilo in tako nadomestili stare ožemalnike, ki so med ožemanjem trgali gumbe z oblačil ter povzročali poškodbe las in rok. Leta 1957 je bil izdelan prvi pralni stroj s petimi potisnimi gumbi, ki so uravnavali temperaturo pranja, temperaturo izpiranja, hitrost vrtenja bobna pri pranju in hitrost bobna pri ožemanju. Sčasoma so dodajali vedno nove funkcije in tako imamo danes širok izbor pralnih strojev, ki nam pomagajo ustvarjati enostavnejše in lažje življenjske razmere pri vsakdanjih opravilih.62 Tukaj omenimo tudi podjetje Gorenje iz Velenja, ki je prve avtomatske pralne stroje začelo izdelovati leta 1964 in je s tem postalo prvi ponudnik pralnih strojev v takratni Jugoslaviji; ob svoji dvajsetletnici (1970) so letno proizvedli že več kot 200 tisoč pralnih strojev. 63

Slika 46

Reklama za pralni stroj proizvajalca Miele. »Miele, Miele je kvaliteta«, je rekla o pranju vse vedoča teta. Mielewerke, največji proizvajalec pralnih strojev v Nemčiji (Gütersloh/Vestfalija) z več kot 2000 zaposlenimi uslužbenci in delavci. Začeli so s proizvodnjo centrifug za mleko (priprava za odvzemanje maščob iz mleka), leta 1900 s proizvodnjo strojev za izdelovanje masla. Tehnične lastnosti teh strojev so bile osnova za razvoj prvega pralnega stroja, ki ga je razvil Miele še v istem letu.*

Slika 47

Pralni stroj iz 20. ali 30. let 20. stol. Pralni stroj je okrogle oblike, osrednji del je lesen. Na zunanji strani je mehanski sistem, ki se vrti. Deloval je na elektromotor preko jermena. Proizvajalec je Miele. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

62 http://humantouchofchemistry.com/know-the-invention-of-washing-machines.htm. 63 http://www.gorenje.com/highlights/si/zgodovina/sest-desetletij-gorenja, http://stareslike.cerknica.org/2015/07/28/1973-rakek-pralni-stroj/. * Prevod Mihael Koltak. Vir: https://www.google.si/search?q=miele+werbung&biw=1920&bih=979&source=lnms &tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIk-SolcqAyAIVy4osCh37LwVt#imgrc=x9C-kuq0xjVUwM%3A.

Prodajalci in okrajni zavodi za napredek gospodinjstva so takrat po podeželju organizirali tečaje pranja z mehanskimi stroji. Za območja brez vodovoda so razvili pralni stroj z vodnim rezervoarjem.64 Lepa Vida je pri morju stala, vendar tokrat NI plenice prala. Ker upoštevala je pametno mišljenje, si kupila je pralni stroj Gorenje.65

Slike 48-51

Reklamni oglasi za pralni stroj Gorenje.

64 https://sl.wikipedia.org/wiki/Pralni_stroj. 65 Parodija na pesem Lepa Vida. Vir: http://www.vici-sale.com/index.php/mesani-vici/407-remake-pesmi-lepa-vida.html.

Pralni stroj Gorenje, leto proizvodnje 1971.

Še nekaj spominov Vlasta Rojnik, Maribor Od rifle do pralnega stroja66

eta 1945 smo se iz Tyrševe ulice 7 preselili v Smetanovo ulico 38 A. Stanovanj je bilo 15 (sedaj je marsikaj predelano in drugače). V hiši sta bili dve pralnici: ena v kletnih prostorih za stranke v pritličju in v 1. nadstropju, druga pralnica pa v 3. nadstropju za stranke iz 2. in 3. nadstropja. Pralnica je imela dva velika zidana bazena s pipo, velik bakren kotel tudi s pipo, kjer se je kurilo na drva za toplo vodo in prekuhavanje belega perila. Potem je bila velika lesena miza, kjer se je perilo namililo pred namakanjem, in lesena klop za vedra in škafe. Vsaka stranka je imela določen datum v mesecu, lahko je tri dni uporabljala pralnico. Ta razpored smo vsi upoštevali ali po dogovoru zamenjali in ni prišlo do prepirov. S čim in kako se je pralo: Pralo se je z milom, ne vem, če je že bil pralni prašek, bukovim pepelom – ki se je prelil z vročo vodo in drugi dan precedil na krpo, da je bila lužina čista, s surovim naribanim krompirjem, postopek za lužino pa je bil enak kot pri bukovem pepelu. Pralo se je tudi z bencinom, kako se je uporabljal, ne vem, vendar ne dolgo, ker je bila nevarnost eksplozije. Mica je bil bel prašek z modrimi zrnci, ki so belili perilo pri prekuhavanju. Za škrobljenje

Slika 52

Košara za perilo. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. SŠ/20, foto: Nina Mertik.

66 Vlasta Rojnik, http://www.muzejno-mb.si/spomini/vsakdanje-ivljenje/126-od-rifle-do-pralnega-stroja.html.

perila pa je mama skuhala belo moko v gosto kašo, katera se je dodala v zadnjo vodo pri izpiranju. Škrobljenje je bilo za preobleke odej, vzglavnikov, prtov, predpasnikov, ovratnikov moških srajc. Tudi mila ni bilo vedno. Moja mama in teta Anica, njena sestra, sta milo kdaj skuhali sami. Spominjam se tako: v veliki plitvi posodi se je razpustil loj in lužni kamen ter se je mešalo do tekoče mase, katera se je čez noč strdila, in to se je nato narezalo na kocke. To se je delalo na skrivaj, kajti perilo je bilo umazano in vsak se je znašel, kot je vedel in znal. Postopek pranja je bil nekako takšen: najprej se je belo perilo namililo, prelilo z lugom in v tem ostalo namočeno čez noč. Drugi dan se je iz te milnice dalo v kotel za prekuhavanje – vretje, kjer se je nalila sveža voda, dodalo milo, pralni prašek ali bukov lug. Najprej se je prekuhalo belo perilo, zato da se je ta lug uporabil še za druge kose temnega perila. Nato se je vse riflalo in žulilo pred izpiranjem. Poleti se je perilo sušilo na dvorišču, pozimi pa v sušilnici na podstrešju, kjer je bil velik pobeljen prostor z oknom in gašperjem, kjer se je lahko kurilo, da se je perilo hitreje posušilo. Kadar pa je bilo dosti perila, se je obešalo tudi med podstrešnimi tramovi. Ti prostori so se zaklepali, da ni prišlo do kraje perila. Če je bila zima zelo mrzla, nismo prali, ampak smo perilo odlagali v veliko pleteno košaro in okoli pusta se je pričela velika žehta. Manjše kose perila smo sproti oprali v kuhinji. Mama ni sama prala perila, mi otroci pa smo bili še premajhni, zato ji je prišla pomagat perica Liza, za en ali dva dni; to je bila majhna suha gospa, ki je imela vse revmatične sklepe na rokah, vendar si je s tem delom kaj prislužila in dobila hrano in pijačo. Po pranju se je pralnica počistila, največ težav je bilo z bakrenim kotlom, ki se je čistil s sidolom, kisom in morda še s kakšnim čistilom, da se je svetil kot nov. Takšen je bil red ob predaji ključa naslednji stranki ali hišnici. Pri pranju je bila mama obuta v gumijaste Borove škornje in predpasnik. Od raznih lugov in dolgega pranja je imela roke čisto izžete. Po nekem težkem pranju je mama zbolela za trombozo krčnih žil na nogah, zato je imela predpisano mirovanje. Takrat smo se odločili, da moramo kupiti pralni stroj. Toda v tistih časih ni bilo tako enostavno, prednost je bil nakup preko deviznega računa.

Slika 53

Reklama za pralni stroj Himo podjetja Hidromontaže Maribor.

Moja sestra Sonja je prosila znanca za to uslugo in 3. 11. 1966 smo kupili RELAX EXECUTIVE 332, tovarne Castor za 85.000 Lit (lir) + davek in carina. Ta prodajalna je bila COSMOS Maribor, Grajska ul. 7. Po takratnem deviznem tečaju je to bilo 3.550 Sch (šilingov) + carina. V družini smo bili presrečni te pridobitve, saj je bilo konec težaškega pranja in smo se učili prati na nov način. Tudi sosede in znanci so prišli gledat in spraševat mamo, če je zadovoljna s pralnim strojem, ker se je govorilo, da stroj med pranjem trga gumbe, kar seveda ni bilo res. Ta RELAX je bil pri hiši do leta 2009, kjer je bil aktiven 43 let z večjimi in manjšimi popravili. Kasneje so si tudi druge sosede v hiši nabavile pralne stroje in pralnica je bila samo za kakšno pranje preprog – tekačev in razno ropotijo. Po pripovedih drugih se je kupovalo in delalo tudi tako: da si na cesti ogovoril tujca – Avstrijca, mu pojasnil problem nakupa ter ga prosil, če bi na svoj potni list kupil pralni stroj. Ti si mu dal šilinge, ga pred trgovino čakal, kjer je opravil vse formalnosti, in stroj je bil tvoj za majhno protiuslugo.

Marija Leskovec, Cerknica67 Ponedeljek je bil dan za pranje perila. Da se je pranje pomaknilo na torek, je bilo bolj izjema kot pravilo. Pralo se je ves dan, največkrat dva dni. Kar težko delo je bilo to.”Oh, žehta!” je bil vzdih, ki je bil izrečen sicer tihoma, a v sebi je nosil težo in ni šel mimo ušes kar tako. Pranje na potoku poleti je bilo kar v redu, ampak kaj pa pozimi? Brrr! Ledeno mrzlo je bilo. Ni čudno, da so imele ženske vse prste na rokah zvite od revme.

Slika 54 Plavi Radion.

Bila sem premajhna, da bi aktivno sodelovala pri tem gospodinjskem delu, a dovolj velika, da dobro vem za njegov potek. Že v nedeljo zvečer je mama imela predpriprave za naslednji dan. Žepne robčke je namočila v toplo slano vodo, da se je sluz do drugega dne razpustila. Kako bi danes to prale? Ni bilo gumijastih rokavic. In še eno stvar je namočila v zelo mrzlo vodo. Bela emajlirana majolika z modro obrobo je bila tista reč, ki ji je mama rekla ”pust pr’ mir”. Tam so bile ženske stvari, krvave. Čez noč so se robčki v slani vodi odmočili, higienski vložki prav tako in oboje je bilo pripravljeno za pranje z ostalim belim perilom – žehto. Najprej je mama kos perila namočila v topli vodi, ga dala na perivnik – perilnik ali na posebno mizo, ga z milom – žajfo – namilila in potem z rokami zmencala. Namiliti je bilo potrebno predvsem vse madeže in sploh vso umazanijo. To se je naredilo dvakrat in potem v žehtni lonec. Poleg vode so perilu dodali še malo praška Radion. Bil je v modri škatli s soncem. Lonec je bil zelo velik, tja do 40 litrov je imel ali mogoče še več. In se je kuhalo na štedilniku na drva. Sopara, ki je uhajala izpod pokrovke, je bila zoprna reč.

67 http://stareslike.cerknica.org/2010/06/07/1933-cerknica-perici-pri-zajfnci/.

Vonj po lugu je napolnjeval vso kuhinjo. Zažiral se je v nosnice in grlo. Kar nekaj časa je to vrelo. Lonec je pomaknila na kraj štedilnika in počakala, da se je to vsaj malo ohladilo. Potem je perilo pobrala ven in se ga je izpiralo. V ta lug, ne prevroč, je mama kasneje namočila še plavino, pisano perilo, in jo oprala. Belo perilo je naložila v čebriček, plavino v škaf, gor je dala še perilnik in sva šli. Tu pa pride moj najljubši del. Da sem s kareto68 zapeljala čez vsak kamen, sploh ni treba omenjati. ”Kod pa voziš? Boš vse kamne pobrala?” in še vse polno drobnega godrnjanja je bilo z mamine strani. A mene ni prav nič brigalo. Včasih me je oje karete tako potegnilo in vrglo vstran, da je mama komaj ujela kareto, da se ni vse skupaj kam zapeljalo. Včasih sem dobila delo, da sem sprala robčke, in potem sem imela prosto, se pravi čas za igro. Kopanje je bilo pravi užitek, če je bila voda dovolj topla. Spomladi sem imela vse polno dela, ko sem opazovala čudne živalce, ki so plavale in se vozile v svojih hiškah. Samo glavica je kukala ven. Male žabice sem prav tako lovila, pravzaprav z vsemi živalcami sem si bila dobra, še belouške se nisem nikoli bala. Najboljše učne ure so bile prav tu. Mama mi je bila tu povsem na razpolago za vsa moja vprašanja, ki jih ni bilo malo. In kamenčke sem nabirala, one temnorjave, skoraj rdeče, tako lepe in značilne za naš konec. Drugo pomembno opravilo, da smo sploh lahko prali, je bilo kuhanje mila – žajfe. Vsako zimo, ko je bil čas kolin, je bil tudi čas kuhanja domačega mila. Ko smo zaključili s krvavicami, klobasami, salamami, špehom, ko je bilo vse nasoljeno in pripravljeno za v dimnik – raufnk, je sledilo še kuhanje mila. V veliko črno litoželezno posodo, ki je imela nekako 30 litrov, se je dalo vse sestavine. Od vsega se najbolj spominjam, da se je noter dalo lužni kamen, prašičji rep, ušesa, prašičje parklje, salo… in kaj vse še, je navedeno v priloženem navodilu iz kuharskega tečaja med leti 1931–1937.

Navodilo za kuhanje domačega mila V 12 do 20 litrov vode raztopi 5 kg loja, 3 kg smole, 1 kg lužnega kamna (Seifenstein ali Langenstein) in pusti 3 do 4 ure vreti. Nato prideni 3/4 kg soli in pusti vreti še 1/2 ure. Zlij v kako posodo, da se polagoma odteče. Predno zliješ milo v posodo, jo pregrni s cunjo in pusti ohladit in odteč. Drugi dan poberi goščo zopet v lonec (ostalo črno vodo uporabi za ribanje), prideni še 6 litrov vode in kuhaj še 1/2 ure. Zlij v podolgasto posodo in ohlajeno zreži na kose. Smo to pustili kar čez noč ohladit. Stvar se je čez noč strdila in postala milo. Pod tem strjenim milom pa je bila črna voda. Z nožem se je naredila majhna luknja in voda se je odcedila. Milo se je narezalo na kvadre, ki so bili veliki nekako 12 cm x 7 cm x 4 cm. Odlito črno vodo, ki se je nalilo v steklenice, smo uporabili za ribanje lesenega poda v kuhinji ali v hiši (prostor s krušno pečjo). Zadnje kuhanje domačega mila pri nas je bilo 23. januarja 1970.

68 Kareta – ročni voziček na dveh kolesih. Vir: SSKJ.

Drugi, enostavnejši ali hitrejši postopek za pripravo mila je: 20 dkg stolčenega lužnega kamna, 20 dkg surovega masla, 20 dkg olja, 2 l surovega mleka, 2 šampona (takrat je bil le šampon v prahu). Mešaj in vlij. To je bilo najbrž bolj fino milo. Prvi pralni stroj, ki smo ga imeli, je bil Candy, uvožen iz Italije in pri nas smo ga kupili 29. decembra 1967. Njegova cena je bila 287.000 dinarjev.

Ivanka Gantar, Rakek69 Prvi pralni stroj smo kupili leta 1973. Ko je bila stara mama že precej bolna, je dala mami denar in rekla: »Na, ker Janez ni dobil dote, ti dam ta denar, pa si kupi pralni stroj, da ne boš več na roke prala.« Mama je še nekaj dodala in kupila pralni stroj Gorenje. Stal je 372.000 dinarjev in še nekaj drobiža. To sem si zapomnila zato, ker je bil na sprednji strani, poleg programatorja, nalepljen listek zlate barve s ceno. In kadar smo dajali prat, smo gledali ta listek. Tam je ostal ves čas, dokler ni stroj »mrknil«. Prvi pralni stroji so porabili toliko elektrike, da se je kolešček na števcu vrtel s tako hitrostjo, da si ga imel lahko za ventilator, če si stal zraven.70

Štefka Hartman, Dobrava71 Terezija Hartman je bila teta mojega moža Franca Hartmana in je delala kot perica v ormoškem gradu pri zadnji lastnici ormoškega gradu Irmi Wurmbrand. Skupaj z njo je prala tudi perica iz okolice Pušencev Lujzika (Lojzka) Zorjan. V grad je hodila Terezija prat še kot »diklina«, ok. 1930. leta; ko je spoznala Matija Antonoviča, se je omožila in ni več hodila tja delat. Pralo se je vse na riplanko, najbrž z vodo iz grajskega vodnjaka. Milo so delali sami iz lagenštajna. Jaz sem še tudi prala na riplanko, najprej na leseno, ki je fejst trgala cote, kasneje pa na ono s plehom, ki je bila dosti boljša. Belo perilo smo ven kuhali v kotlu v svinjski kuhinji še ok. 1970. leta. Prvi pralni stroj smo dobili nekje 1975. leta, vendar takrat še nismo imeli pri hiši vodovoda, zato smo imeli takšni pralni stroj z rezervoarjem. Vodo smo v

Slika 55

Reklama za pralni stroj na koledarčku Elektra, Ljubljana iz leta 1973.

69 http://stareslike.cerknica.org/2015/07/28/1973-rakek-pralni-stroj/. 70 http://stareslike.cerknica.org/2015/07/28/1973-rakek-pralni-stroj/. 71 Op. avtorice: Moja mama, Štefka Hartman, Dobrava 27, roj. 1937. leta in oče Franc Hartman, roj. 1931. leta. Oče ime ohranjene podatke o gradnji vodovoda na Dobravi; narisal je tudi načrt vasi, kje so bile položene cevi in kakšnega premera.

njega nosili z vedri iz domače pumpe (cisterne). Koliko veder je šlo v rezervoar, se ne spomnim, samo ko smo ga napolnili, je to zadoščalo za eno pranje. Pralo se je s pralnim prahom. Vodovod je prišel k nam na Dobravo 1983. leta (v oktobru 1982. leta so naredili glavni vod). Rezervoar je bil nekaj višji od pralnega stroja, za katerega nisem čisto sigurna, vendar se mi zdi, da je bil Candy, in takšnega, Candijevega, smo imeli pri hiši več let.

Nadica Granduč, Ormož72 V 50. letih preteklega stoletja je voda pritekla iz pip le v nekaj hišah v Ormožu, kjer so imeli lasten vodovod (iz svojega studenca), tam torej, kjer so tudi sicer nekoliko lažje živeli. Pri nas je, tako kot pri večini družin, voda pritekla le, če si si jo »napumpal« iz studenca. No, velika prednost je bila že, če si imel studenec doma na dvorišču. Pa tudi tega niso bile deležne vse ormoške družine. Kar nekaj hiš je imelo skupne studence, do katerih je bilo treba hoditi z vedri, včasih kar precej daleč. Zato je bilo pranje še veliko bolj zapleteno, utrudljivo in ne prav priljubljeno opravilo. Še posebej v zimskih mesecih – po vodo si moral iz tople kuhinje ven, v mraz, ročaj na studencu je bil tako mrzel, da so včasih roke kar primrzovale. V naši družini smo prav vsi (oba odrasla in oba otroka, moj brat in jaz) že vnaprej zaznali, da bo kmalu veliko pranje (vejki veš, kot smo seveda rekli). Mama je namreč že nekaj dni (ne preveč vesela) zbirala umazano perilo, preoblačila postelje in sortirala perilo po barvah in sestavi. Čutili smo njeno napetost, ki se je prenašala tudi na nas. Imela je težko, časovno nepredvidljivo službo babice na obsežnem terenu in (danes to še bolj vem) je pranje predstavljalo zanjo še posebno velik problem. Morda me je tudi zato, da bi ji bila kdaj res v pomoč, začela zgodaj vključevati v nekatere »stopnje« pralnega procesa. Na to sem bila po otroško ponosna in seveda videla v pranju neke vrste igro. Pralni prostor smo imeli v pritličju hiše (v kateri živimo z mojo družino še danes). Opremljen je bil z zidano pečjo s kotlom. Namakalo pa se je perilo v veliki leseni kadi ves dan ali še bolje – vso noč. Pralnih praškov se v teh letih še ne spominjam. Perilo smo močno namilili z domačim ali že kupljenim milom. Tudi milo je naša mama skuhala doma, sama, kar se mi je zdelo sila imenitno. Namočeno perilo se je nato »žulilo« in drgnilo na »riplanki«, nakar je šlo v kuhanje. Vodi se je dodalo veliko milnice, mislim, da tudi kakšno močnejše pralno sredstvo, ki pa rokam moje mame ni prizanašalo in jih je včasih grdo ranilo. Najtežji del je bil pranje velikih kosov posteljnega perila, saj se je mama poleg napora in bolečih rok ob tem še pošteno zmočila. Meni je dostikrat dovolila »žuliti« manjše kose perila, kar mi je bilo v veliko veselje, obenem pa sem ugotovila, da to delo ni le igra odraslih. Druga, skoraj nič lažja stopnja pred sušenjem perila, je bilo splakovanje – s čim manjšim ostankom vode. Spominjam se, da ji je bilo splakovanje velikih kosov posteljnega perila posebej utrudljivo in za boleče roke neprijetno. Še prej pa je bilo treba »napumpati« neznanske količine vode in jo v vedrih spraviti do »pralnice«. 72 Nadica Granduč, Ptujska cesta 29, Ormož.

Prav zato smo se nekajkrat poslužili malo drugačnega splakovanja, da nam ne bo treba vode mukotrpno vleči iz studenca. Pravzaprav so ta način nekatere gospodinje v Ormožu že »prakticirale«. Saj pa smo ja imeli drugačno Dravo, kot jo poznamo danes. Bistro, hitro tekočo, z bleščečimi kamenčki na dnu. Posebej, še v zgodnjejesenskih mesecih – od avgusta do oktobra. Tako je tudi pri nas »padla« odločitev, da bomo mamo malo razbremenili in perilo z majhnim (vendar ne čisto majhnim) »vozekom« odpeljali tja, na Dravo torej. Najprimernejši in za nas najbližji prostor je bil ob železniških tirih pod današnjo Dravsko ulico (takrat še ni imela imena, Ormož pa ne ulic). Sama sem se »določila« za izpeljavo tega projekta in povabila prijateljico Borico, doma čisto blizu nas, da mi pri tem pomaga; podvig pa bova ponovili še za njihovo perilo, če bo uspešen, seveda. Stari sva bili takrat nekaj čez trinajst let, še vedno sva bili zelo otroški (pravzaprav otročji), obenem pa sva bili zelo radi tudi že odrasli. Pripravili sva torej »vozek«, ga tehnično ocenili kot voznega in s pomočjo domačih naložili nanj dva dokaj velika škafa predvsem velikih kosov perila. Akcija je stekla, vozek tudi, čeprav do Filipčičevih (danes Braučičevih) ne ravno preveč rad in z lahkoto. Druga pesem pa je bil spust po najstrmejši ulici. Bila je slabo prevozna, niti ne makadamska, bolj napol kamnita in luknjasta. Zato je »vozek« hotel bezljati po svoje, zavore pa sva bili z rokami in nogami kar midve. Hvala bogu, vožnja se je pri »Denku« (menda je ta prostor dobil to ime še v času splavarjenja po Dravi) srečno končala. Škafa sta se proti pričakovanju nekako obdržala na njem, čeprav sta nekajkrat nevarno zdrknila naprej – na »rud vozeka«. In zdaj – veliki podvig, prva rjuha. Štiriročno sva jo spravili v vodo, tudi ta dan bistro in (vsaj na oko) zelo čisto. Več ali manj sva jo namakali, malo mencali, jo ponovno namakali… do končnega ožemanja. Vsaka jo je prijela na svojem koncu in sukala v svojo desno stran. Ob tem sva kdaj pa kdaj malo podrsali z njo po travi in pesku, in ni treba posebej omenjati, da sva nekaj tega pripeljali z rjuho vred domov. Mama mi sicer tega ni omenila, in šele pozneje sem spoznala, da mi ni hotela jemati veselja... In tako je šlo še naprej, vse do manjših kosov, ki so bili (za naju) zgledno čisti in kar dobro ožeti. S svojim delom sva bili neznansko zadovoljni, pa tudi precej utrujeni. Nekako sva spravili na »vozek« oba škafa in potem pogumno navzgor. Ena je vlekla, druga potiskala »vozek«, ki je bil neverjetno ubogljiv, pa tudi težek, čeprav je bilo v perilu manj vode. Večkrat sva počivali, se hvalili, bilo je smeha in veselja, ki ga doživiš po opravljenem delu… Danes mislim, da je vsaj ena od mam kukala skrita za kakšnim grmovjem ob Dravi in od daleč pazila na naju. Kakorkoli, danes se mi zdi, da so bili tisti časi vendarle zelo lepi. Ko smo vsi že sladko spali in se s sanjami igrali, naša mama je šivala, likala, perilo prala, šele pozno v noč k počitku se podala.73

73 Irena Cerovič, Mirko Ramovš, Marija Makarovič: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turističnokulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007, str. 198.

Likanje V

nadaljevanju je predstavljeno likanje oziroma glajenje oblačil v preteklosti. Uvodoma sta podana kratka zgodovina likalnikov ter način njihovega delovanja, predstavljeni so tudi krojaški likalniki, ter likalniki, ki so jih uporabljale slovenske gospodinje, žene in dekleta na ormoškem območju; kot zanimivost so podane fotografije in podatki o likalnikih, ki so bili izdelani oziroma v uporabi v drugih državah. Nekoč je bilo v navadi, da so ženske likale samo nedeljska in boljša oblačila, razlog je bil predvsem v tem, ker so bili stari likalniki na žerjavico težki, nerodni in pri delu z njimi je nastajal strupen plin, škodljiv za zdravje. Danes je postal likalnik zaradi moderne tehnologije nekoliko bolj priljubljen pri gospodinjah, vseeno pa velja likanje izmed vseh gospodinjskih opravil še vedno za precej nehvaležno opravilo.

Zgodovina likalnikov in način njihovega delovanja Znano je, da so ljudje že pred davnimi časi ravnali oblačila z različnimi predmeti iz kamna, lesa in stekla. Že v času dinastije Han (202 p.n.š. do 220 n.š.) so na Kitajskem ugotovili kako najpreprosteje zlikati oblačila. Za likanje so jim služili likalniki iz brona v obliki ponve. Ponev so stare Kitajke napolnile z vročo žerjavico, pomešano s peskom (za boljšo ohranjanje toplote), ali z vročo vodo in z njo potem gladile svoja svilena oblačila. Najpogosteje so tri ženske držale tkanino vsaka na svojem koncu, četrta pa jo je gladila s ponvijo. Takšne ponve so poznali predvsem na Kitajskem, znane pa so bile tudi v drugih delih vzhodne Azije. Večinoma so bile zelo lepo oblikovane in dekorativno okrašene z različnimi motivi ter s simboli. Uporabljali so jih tudi v Grčiji, izdelane pa so bile največkrat iz brona, medenine, bakra ali železa.74 Prve likalnike so začeli uporabljati v 15. stoletju in že takrat so imeli obliko ladjice. Izdelani so bili iz jekla ali železa, segrevali pa so jih na vroči plošči štedilnika ali pa v peči. Likalnik je bil dovolj ogret takrat, ko je kapljica vode, ki so jo kanili na likalnik, izhlapela. Tudi ročaj je bil železen, zato so ga ovijali z blagom, da so ga lahko prijeli. Ker so bili v celoti iz železa, so bili precej težki, tehtali so od 3 do 12 kg. Podobni tem so bili likalniki prav tako v obliki ladjice, le da so imeli snemljiv lesen ročaj. Enega takšnih (krojaškega) hranimo v etnološki zbirki in je predstavljen v nadaljevanju prispevka. 74 http://suite101.de/article/wer-erfand-das-buegeleisen-die-geschichte-eines-haushaltsgeraetes-a113639#.VjC3Q dIveUk, http://www.energiegeschichten.de/cps/rde/xbcr/avacon-museum/Sammelblatt_3_Bugeln.pdf.

Slika 56

Korejki pri likanju s ponvijo.

V 17. in 18. stoletju so prihajali v uporabo votli likalniki. Po obliki sta se v 17. stoletju uveljavila ploščat in škatlast likalnik. Ploščati so bili različno težki, težji za močne tkanine, lažji za finejše.75 V notranjost likalnika so najprej dajali vroč kos železa, proti koncu 19. stoletja pa je železo zamenjala žerjavica.76 Tukaj naj omenim zapis Frana Kovačiča, ki se nanaša na likanje v okolici Središča ob Dravi: Ženska noša je bila po priliki taka, kakor je še sedaj videti pri Zagorkah na Hrvaškem. Posebno ob nedeljah jih je bilo lepo videti, ko so šle v cerkev bele kakor labodi z lepo polikanimi jankami. Likale so si obleko – ne z železom, ampak z »globanjami«, namreč z gladkim lesom, ki ga je obdelal strugar in je imel podobo globanje.77 Likalniki, v katere so dajali vroč kos železa, so bili že nekoliko lažji. Kos železa so vložili v odprtino likalnika, ki je bila na zadnji strani in se je zapirala s poklopcem. Običajno so

75 Slovenski etnološki leksikon, ur. Angelos Baš, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004, str. 285. 76 http://www.stik-lasko.si/en/prireditve/icalrepeat.detail/2014/03/07/301/-/-. 77 Trg Središče, Krajepis in zgodovina, prof. Fran Kovačič, Maribor 1910, str. 12. Op. avtorice: Gladki les je bil v obliki globanje – gobe. Na tak način so likale ženske v Središču ob Dravi, skoraj zagotovo pa tudi v sosednjih krajih v začetku 19. stoletja. Izraz globanja, glibanja (goba) najdemo tudi v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju iz 1894. leta, uporabljali so ga predvsem na vzhodnoštajerskem območju.

v ognjišče hkrati dajali več kosov železa, tako so lahko ohlajeno železo sproti zamenjevali z vročim in likali brez čakanja, da se železo spet ogreje – od tod tudi pregovor, ko kdo reče, da ima več želez (žezel) v ognju. Tem likalnikom so sledili likalniki na žerjavico. Na zgornji strani so imeli pokrov, ki se je odpiral navzgor. Bili so izdelani iz železa, ročaj pa je bil lesen in pritrjen na pokrov. Na sprednji strani pokrova je bil odpirač, pogosto v podobi kake živali, največkrat je predstavljal levjo ali tigrovo glavo. Ob straneh likalnika so bile odprtine, ki so omogočale dovajanje zraka in tlenje. Takšni likalniki so bili veliki in zelo težki, tehtali so od 4 do 12 kilogramov, zato je bilo likanje težko opravilo. Likalniku so rekli »peglajzel« kar je nemška popačenka. Na Štajerskem in v Prlekiji (predvsem na podeželju) je ta beseda še vedno v rabi. Z njim so likali tako, da so v njegovo notranjost dali najprej žerjavico, nato pa nanjo nasuli oglje, ki so ga po potrebi dodajali. Najboljše oglje oziroma žerjavica je bilo iz bukovega lesa. Gospodinje so likalnik stresale ali pa pihale vanj skozi odprtino na zadnji strani, da se je žerjavica razžarela in segrela likalnik. Žerjavico je bilo treba med likanjem večkrat zamenjati, da je bila dovolj vroča in da je likalnik ostal dovolj topel. Slabost oziroma pomanjkljivost teh likalnikov so bile prevelike stranske odprtine za zračenje, skozi katere so večkrat padli koščki žerjavice, ki so oblačilo zažgali. Včasih so se oblačila med likanjem tudi umazala s pepelom in gospodinje niso bile tega prav nič vesele, saj je bilo že samo pranje težko delo, pralnih strojev, ki bi jim olajšali delo, pa takrat seveda še ni bilo, zato so morale vse perilo prati na roke. To je botrovalo tudi temu, da so ženske takrat likale samo nedeljska in boljša oblačila. Slaba stran likalnikov na žerjavico je bila tudi ta, da je pri likanju z njim nastajal strupen dim, škodljiv za zdravje; povzročal je glavobol in slabost, zato so morali prostore, kjer so likali, večkrat zračiti.

Slika 57

Likalnik na oglje, z lesenim držajem. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, etnološki oddelek Ptuj, inv. št. E 3128, foto: Nina Mertik.

Slika 58

Likalnik »na štagl« z lesenim ročajem. Železni vložek v obliki volovskega (govejega) jezika manjka. Na sprednji strani je okrašen – motiv živalske glave. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, etnološki oddelek Ptuj, inv. št. E 3123, foto: Nina Mertik.

Slika 59

Kovinski podstavek z lesenim držalom za odlaganje vročega likalnika, iz prve polovice 20. stol. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 60

Likalnik (manjka snemljiv lesen ročaj) z oznako G4. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, etnološki oddelek Ptuj, foto: Nina Mertik. Naslednja fotografija prikazuje isto vrsto likalnika, vendar je tam ohranjen v celoti.

Terezija Hartman in jaz sva peglali s peglajzlom na vogleje, pri hiši pa je bil tudi takšni likalnik, v katerega se je dala vroča plošča, in temu likalniku smo rekli tibla.78 S tiblo sem peglala približno do 1962. leta, ko sem se poročila s tvojim očetom. Peneze za električni likalnik mi je dala moja krstna botra Jožefa Novak z Libanje (poročena je bila z Jurijem Novakom, prej se je pisala Štamberger in je živela v Središču ob Dravi), kupila pa sem ga v Ormožu. Terezija si je robce tudi štirkala, to so tak nosile starejše ženske nekda.79 Tiblo omenja tudi sestavek »O perilu« iz Nauka o gospodinjstvih iz leta 1880. Ako se s kuhanim skrobom skrobi, to se najprej perilo osuši, zatem skrobi, v mrzlej vodi namoči, izžme in malo posuši. Z mrzlim skrobom se še vlažno perilo poskrobi, in v polu uri zatem gladi (tibla). Manj dela je po poslednjem načinu. Likavnik (tibla) ne sme biti prevroč, da perila ne osmodimo. Likati (tiblati) ne smemo pri luči, nego podnevi.80

Slika 61

Likalnik s snemljivim lesenim ročajem z oznako G 2½, iz okrog 1900.

78 Tibla je izraz za likalnik, ki se je uporabljal na vzhodnem Štajerskem v času izdaje Pleteršnikovega Slovenskonemškega slovarja (1894), tako tudi izraz tiblati oz. likati. Vir: http://bos.zrc-sazu.si/c/PL/neva.exe?name=pl&expression=tibla&hs=1. Op. avtorice: Kasneje, v prvi in drugi polovici 20. stoletja, se je v Prlekiji izraz tibla nanašal na likalnik z železno ploščo (Dobrava), ponekod na likalnik na oglje (Kog), drugje na likalnik iz večjega kosa jekla, ki so ga segreli v peči ali na štedilniku (Jastrebci, Obrež, Sveti Tomaž), nekateri informatorji izraza ne poznajo (Cerovec, Ormož), zaradi česar smemo domnevati, da so to poimenovanje za likalnik uporabljali ne glede na vrsto likalnika. Temu pritrjujejo informatorji z Dobrave, s Koga, iz Ormoža, Središča ob Dravi, Miklavža pri Ormožu, Sv. Tomaža in Cerovca ter Vnukov Slovar severovzhodnega ormoškega govora s kratkim opisom, str. 161. Druga poimenovanja za likalnik, ki se uporabljajo v Prlekiji in tudi drugod po Sloveniji, v današnjem času so peglajzl, peglajzel, pegla. 79 Op. avtorice: Moja mama Štefka Hartman, Dobrava 27. 80 Nauk o gospodinjstvu, Bodočim gospodinjam, ženskim učiteljiščem, učiteljem in učiteljicam na višjih dekliških razredih ljudskih in meščanskih šol. Poleg nemškega izvirnika Ivana viteza Hermann-a poslovenila I.N. in I. L. Vir: Hermann, Johann Ritter von, I. L., I. N.. Nauk o gospodinjstvu. I. Lapajne, 1880. Vir: http://www.dlib.si/?URN=urn:nbn:si:doc-sn23pbzb.

Nadgradnjo običajnih likalnikov na oglje so predstavljali likalniki na oglje z dimnikom. Z namestitvijo dimnika na likalnik so poskušali odvajati zdravju škodljivo paro, ki je uhajala iz tlečega lesnega oglja. Tovrstne likalnike so začeli izdelovati v 19. stoletju. Dimniki so bili narejeni iz litega železa ali (redkeje) iz medenine. V desno usmerjeni dimniki so bili na sprednji ali zadnji strani likalnika, kasneje so imeli ti likalniki že vrtljive dimnike (torej ga je bilo možno obračati ali v desno ali v levo). Pri tem so gotovo imeli v mislih, da so likarice in likarji pri likanju uporabljali bodisi desno bodisi levo roko. Ti likalniki so danes zelo redko ohranjeni.81 Ogledalo gospodinje je v lepem perilu.82

Neke vrste predhodnica likalnikov je bila tudi monga. V Bizoviku in v okolici so mongali do 50 let nazaj vse, kar ni imelo gumbov (rjuhe, brisače, prte, serviete, robce itd.). Najlepše so polikali na mongi (monga je gorenjska beseda, munga dolenjska, die Mange – priprava za likanje perila, valjak) platneno perilo. Dobilo je prav poseben lesk. V bistvu je bilo monganje osnovano samo na principu teže. Na približno meter široki in dolgi mizi sta bila postavljena dva lesena valja, nad njima pa zaboj s 50 kg težkim kamnom, ki je močno pritiskal na valja. Tako se je monga s prenosom sile gibala sem in tja, perilo pa se je, navito na valj, lepo ravnalo. Posamezne kose perila so 81 Holzkohle-Eisen mit Kamin (charcoal irons with chimney) sind eine Weiterentwicklung des normalen HolzkohleEisens. Durch die Anbringung eines Kamins versuchte man die gesundheitsschädlichen Dämpfe, die von der Holzkohle ausgingen, von der Büglerin ab zu leiten. Diese Variante wurde ab dem 19. Jahrhundert aus Guss-Eisen oder Messing (seltener) hergestellt. Man findet Kamineisen mit nach vorn und nach hinten gerade ausgerichtetem, nach rechts abgewinkeltem und (aus späterer Produktion) mit drehbarem Kamin. Bei letzterer Version hat man sicherlich auch daran gedacht, dass es Linkshänder unter Büglerinnen und Büglern gibt. Prevod: Mihael Koltak. Vir: http://www.buegeleisen.net/c.htm. 82 http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/zabava.html

Slika 62

Likalnik na oglje. Na pokrovu likalnika je odpirač v obliki živalske glave, ki je imel krasilno vlogo, hkrati pa je služil za odpiranje pokrova likalnika. V uporabi je bil do prve polovice 20. stol., ponekod dlje. Last družine Hlebec s Koga. Enak, vendar večji likalnik hranimo v etnološki zbirki v Veliki Nedelji in je predstavljen v nadaljevanju.

Slika 63

Primer likalnika na oglje z vrtljivim dimnikom.

navijali samo na en valj, drugi je bil vedno prazen. Pri monganju je bilo delo razdeljeno. Oče in mati sta mongala, otroci pa so zgibali posamezne kose skupaj. Stranke so tako rade imele pomongano perilo, da so najraje dajale prat tistim pericam, ki so imele monge. Zato so jih imeli v Bizoviku skoraj pri vsaki hiši. Zadnjo mongo v tej vasi so razdrli in sežgali leta 1945.83 Iz zapisa je razvidno, da opisuje Štrukljeva monganje z večjo in učinkovitejšo mongo, ki so jo pri svojem delu uporabljale predvsem perice. Znana pa je bila tudi enostavna mónga, ki je bila sestavljena iz dveh valjev (skozi katera so vlekli perilo) in močnega okvirja. Posebno primerna je bila za likanje ravnih kosov blaga, kot so npr. rjuhe, prti, spretnejši pa so z mongo zlikali tudi oblačila. Mongo so kot pripomoček pri pranju in likanju iznašli v 18. stoletju. Darilo ljubezni…rad te imam

»Predhodnik« likalnika je bil tudi »valjčni likalnik« (prav tako imenovan monga ali gladilnik), običajno izdelan iz hrastovega lesa. »Valjčni likalnik« za mrzlo likanje (lanenega) perila je sestavljen iz lesenega valja in iz kosa lesa – deščice. Vlažen kos platna so

Slika 64

Enostavna monga – priprava za likanje ali ožemanje perila. V uporabi je bila v začetku 20. stoletja pri družini trgovca Franca Medika iz Velike Nedelje. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/38, foto: Nina Mertik. 83 http://www.etnomuzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_pranje.pdf. Monga – priprava za mrzlo likanje pod velikim pritiskom (SSKJ).

navili na valj, nato pa z leseno deščico po vsej njegovi dolžini pritiskali nanj in gladili tkanino. Bogato okrašena deščica je večkrat predstavljala dar fanta svojemu dekletu, saj jo je v dolgih zimskih večerih ročno izdelal prav zanjo. Na njej so pogosto naslikani ali izrezljani holandski motivi rož, živali, ptice, podoba zaljubljenega para, srce, vrezani sta bili imeni ali zgolj začetnici imena in priimka...

Slika 65

Gladilnik iz leta 1826, Joanneum, Graz.

Slika 66 in 67

Gladilnik iz zapuščine grofov Herbersteinov. Vpisan je v cenilnih zapisih Hansa Herbsta in ima herbersteinsko oznako z modro kredo. Je umetelno izdelan, po čemer se vidi, da je bil naročnik iz plemiških krogov. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, kulturnozgodovinski oddelek Ptuj, foto: Boris Farič.

Kasneje so uporabljali likalnike na plin in špirit, ko pa je v začetku 20. stoletja v stanovanja in hiše prišla elektrika, so začeli uporabljati električne likalnike. Zamisel za ogrevanje likalnika s špiritom prihaja iz Amerike, kjer so prve preizkuse izvedli okoli leta 1850. Priljubljeni so bili zlasti majhni potovalni likalniki na špirit, kajti potrebno gorivo je bilo sorazmerno lahko priskrbeti. Gorilnik z rezervoarjem so potegnili iz likalnika, da bi ga lahko segreli in da so se najprej tvorili plini, potrebni za prižiganje gorilnika. Gorilnik je segreval likalnik približno eno uro.84 Prvi električni likalnik je bil predstavljen 1882. leta v New Yorku, patent zanj je naredil Henry W. Seely. V celoti je bil narejen iz kovine, tudi ročaj je bil kovinski, brez vsake izolacije, tehtal je skoraj sedem kilogramov in se zelo počasi segreval. Marsikdaj je bil vzrok večjih ali manjših požarov.85 Električne likalnike za domačo uporabo je prvo uvedlo nemško podjetje AEG, ki je leta 1886 v katalogu predstavilo osem, sicer še vedno precej dragih modelov z obrnjenim ročajem. Patente za električne likalnike so naredili tudi v Angliji, Franciji in Avstriji. 84 Die Idee, Eisen mit Spiritus zu beheizen kommt aus Amerika, wo erste Versuche um 1850 gemacht wurden. Beliebt waren die kleinen Reise-Spirituseisen, denn der benötigte Brennstoff war leicht zu beschaffen. Der Brenner mit Tank wurde aus dem Eisen genommen, um ihn außerhalb anzuwärmen, so daß die nötigen Gase entstanden und der Brenner sich entzündete. Die Brenndauer war je nach Reglereinstellung zirka eine Stunde. Prevod: Mihael Koltak. Vir: http://www.seifen.at/museum/Fuehrung-6.htm. 85 https://en.wikipedia.org/wiki/Clothes_iron.

Slika 68

Kovinski likalnik na petrolej. Hrani: Pomurski muzej Murska Sobota, inv. št. E 1934, foto: Tomislav Vrečič.

Slika 69

Navodila za uporabo likalnika na špirit, blagovne znamke Wama.*

Slika 70

Električni likalnik proizvajalca Simplex Electric Heating Company, ok. 1900–1920, Cambridge, ZDA.

Slika 71

Likanje z električnim likalnikom z obrnjenim ročajem.

Slika 72

Razvoj likalnikov.

Najprej so sneli pokrov (a) rezervoarja in ga napolnili s špiritom. Nato so odprli loputo (b), vzeli ven grelnik (sl. 2) in s pomočjo vrčka (sl. 4) s špiritom napolnili ponvico na dnu likalnika (sl. 3). Potem so prižgali špirit in potisnili grelnik v likalnik, zaprli loputo (b) in takoj zavrteli regulacijski vijak (c) v desno, tako da je kazalec kazal na oznako A. Likalnik so pustili mirovati 5 do 8 minut, nato je bil pripravljen za uporabo. Špirit v ponvici ni smel izgoreti do konca, ker bi se tako lahko poškodoval stenj. Pri dolivanju špirita je bilo treba zavrteti regulacijski vijak na oznako Z. Če so hoteli grelnik ponovno uporabiti, so morali regulacijski vijak zavrteti na oznako A in držati prižgano vžigalico pod eno od lukenj likalnika. Prevod: Mihael Koltak. Vir: http://www.eichwaelder.de/Altes/ altesgeraetnr199.htm.

V naše kraje so električni likalniki prišli kmalu, okoli leta 1940, na podeželje pa nekoliko kasneje, tam ok. 1950.–1960. leta.86 Prvi električni likalniki s termostatom za uravnavanje temperature so se pojavili okrog 1920. leta, električni likalniki na paro pa so prišli sicer v rabo že 1926. leta, vendar niso bili prodajna uspešnica; bolj so se razširili v 40. in 50. letih 20. stoletja, ko jih je začel prodajati in oglaševati Morphy Richards. Teža likalnikov, v 50-ih letih 20. stoletja, je bila močno zmanjšana s plastičnim ročajem in aluminijastimi likalnimi površinami. Takšen je bil npr. likalnik General Electric, ki je prišel na tržišče leta 1957; imel je ergonomično oblikovan plastični ročaj, ki je povečal funkcionalnost likalnika. Skozi leta so ti električni likalniki postajali vedno boljši, z dodanimi kontrolami termostata ter z mehanizmi za brizg pare in s škropljenjem z vodo. Tudi videz likalnikov je vedno bolj napredoval, v modo so prišli likalniki moderne oblike in z barvnimi prozornimi elementi, preko katerih se zlahka vidi raven vode. Zaradi razvoja materialov in tehnologije v zadnjih sto letih se je iz železne težke naprave likalnik spremenil v lahko električno napravo za vsakdanjo uporabo.

Krojaški likalniki Krojač takrat zastonj ubode, kadar vozla ne naredi.87

Med likalniki na razstavi pritegnejo posebno pozornost težki krojaški likalniki za oblikovanje krojnih delov, razlikavanje šivov in končno likanje. Le malo je ljudi, ki bi se lahko danes pohvalili, da so imeli prav vse življenje v svojih rokah škarje in platno; nekoč je bilo namreč drugače, krojaška in šiviljska obrt je bila nekdaj zelo cenjena, danes pa ljudje posegamo večinoma po industrijsko izdelanih serijskih oblačilih. V nekdanjih krojaških

Slika 73

Peč iz krojaške delavnice.

86 Na Slovenskem je žarnica prvič zagorela leta 1883 v Mariboru, kje je posestnik parnega mlina Karl Scherbaum v svojem mlinu napeljal električno razsvetljavo s 36 žarnicami. V Ormožu je prva žarnica, v primerjavi z ostalimi slovenskimi kraji, zagorela komaj 1922. leta. Takrat je bila ustanovljena Zadružna elektrarna v Ormožu, ki je sklenila z ormoškim veletrgovcem Ludvikom Kuharičem pogodbo za dobavo elektrike za dobo enega leta. Elektrifikacija podjetij in privatnih hiš je potekala počasi, saj so bili stroški precej visoki. Novo obdobje elektrifikacije za mesto Ormož se je začelo leta 1926, ko se je Zadružna elektrarna Ormož priključila na falski daljnovod; elektrika je tako prišla tudi v ormoško železniško postajo, ormoško čitalnico… Uvajanje električne energije je med ormoške meščane prineslo tudi radijske sprejemnike – leta 1928 jih je bilo osem. Leta 1953 je imelo elektriko tri četrtine slovenskih gospodinjstev. Elektrifikacija in vodovodno omrežje sta privedla do uvedbe električnih aparatov v gospodinjstvih – likalnikov, električnih kuhalnikov in štedilnikov. Vir: Zdenka Kresnik, Ormož v času Karađorđevićeve in Titove Jugoslavije, Muzej Ormož, Ormož, oktober 2007, str. 19–20, str. 46. 87 http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Etnolog_17_1944_saselj_slovenski.pdf.

delavnicah ni smela manjkati posebna peč, v/na katero so polagali likalnike, da so se segreli in bili primerni za likanje. Težki so bili tudi do dvanajst kilogramov; blago je takrat likala teža, ne para tako kot danes.88

Slika 74 in 75

Krojaški likalnik z dimnikom, na oglje. V svoji krojaški delavnici v Mariboru ga je uporabljal krojač Franc Štampar (rojen 1905. leta), stric Milana Hlebca s Koga. Delavnico je imel približno do 1975. leta. Last: družina Hlebec s Koga, foto: Nina Mertik.

Krojaški likalniki so imeli večinoma oznako s številko, ki je predstavljala težo likalnika. Številka je bila oznaka za funt (angleško pound; kratica lb),89 nekdanjo utežno enoto, ki se še danes uporablja v Veliki Britaniji, ZDA, Avstraliji, Kanadi, Novi Zelandiji in drugje.90 1 kg =2,2046 pounds (funtov) oziroma 1 pound (funt) = 0,45359237 kg, približno 454 g.91

Slika 76 in 77

Krojaški likalnik s snemljivim lesenim ročajem, z oznako 6 – težek 2 kg 722 g (6 x 0,45359 kg). V svoji krojaški delavnici v Mariboru ga je uporabljal krojač Franc Štampar, stric Milana Hlebca s Koga. Last: družina Hlebec s Koga, foto: Nina Mertik.

88 http://www.novitednik.si/zapisi.php?id=723&id_zapis=2259&m=7&l=2011. 89 Latinska beseda libra je v starem Rimu opisovala maso podobno funtu. Od tu tudi kratica »lb«. Črka s na koncu predstavlja množino (lbs). Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Funt_(mera). 90 Skozi zgodovino je bil funt uporabljen za merjenje teže v različnih delih sveta, vključno z UK, Francijo, Nemčijo, Skandinavijo in Rusijo. Vir: http://www.metric-conversions.org/sl/teza/funt-pretvornik.htm. 91 Vir: SSKJ.

Na razstavi so na ogled različni krojaški likalniki; od likalnika z dimnikom, ki je prava posebnost in redkost, do takega na elektriko, največ pa je likalnikov s snemljivim lesenim ročajem. Preden so lahko likali s takšnim likalnikom, so železni del položili na štedilnik ali v žerjavico, ga segreli, nato dodali ročaj in likali. Običajno so imeli pri hiši dva taka likalnika. Z enim so likali, drugemu pa so sneli ročaj in segreli ploščo; takoj ko se je prvi ohladil, so uporabili drugega, hladno ploščo pa ponovno dajali v peč oz. v/na štedilnik, da je bilo likanje prej končano. Nastali so v prvi polovici 19. stoletja.

Slika 78 in 79

Likalnik s snemljivim lesenim ročajem, z oznako 7 – težek 3 kg 175 g (7 x 0,45359 kg), v uporabi do prve polovice 20. stoletja. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. K/24, foto: Nina Mertik.

Slika 80 in 81

Krojaški likalnik s snemljivim lesenim ročajem z oznako 10 – težek 4 kg 536 g (10 x 0,45359). Uporabljal ga je krojač Alojz Mertik iz Ormoža, od približno 1940. do 1980. leta. Last: družina Mertik, Hardek 29, foto: Nina Mertik.

Slika 82

Krojaški likalniki – navedena je vrsta likalnika (na oglje, vročo ploščo), teža likalnika v funtih in cena glede na težo likalnika. Težji likalniki so tehtali tudi 24 funtov (skoraj 11 kg).

Slika 83 in 84

Likalnik na elektriko iz krojaške delavnice Franca Štamparja iz Maribora. Last: družina Hlebec, Kog, foto: Nina Mertik.

Svetovanje in poučevanje za gospodinje…, ker na ženi dom stoji92 Med pregledovanjem gradiva je mojo pozornost pritegnil prispevek Kako likajmo vrhno perilo iz 1934. leta, ki je poučeval slovenske gospodinje pravilnega likanja in na kaj moramo biti pri tem posebej pozorni: Likanje vrhnje obleke zahteva precej več pozornosti, previdnosti in vaje kakor pa likanje perila. Če le mogoče, se lotimo tega likanja podnevi, kajti dnevna svetloba je za tako delo mnogo prikladnejša nego umetna luč. Vsako vrhnjo obleko je treba sem ter tja polikati, ker jo posedimo, nam jo zmoči dež in podobno. Najprvo jo moramo osnažiti, to je, da obleko stepemo, skrtačimo in tudi osnažimo madežev, ako jih ima. Deska za likanje, ki je prevlečena s flanelo, mora imeti povrhu še gladko blago brez šiva, in sicer za svetle obleke bele barve, za temne obleke pa črne barve. Za to vzamemo lahko kak star kos črnega gladkega blaga, ki nam služi potem zelo dolgo časa.

Slika 85

Likalna deska za likanje srajc iz prve polovice 20. stoletja. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. L/26 – depo, foto: Nina Mertik.

Likalnik ne bodi nikoli prevroč, ker nam sežge tvarino, ne da bi mi to opazili. Razen bombaža so vse tkanine občutljive za hudo vročino in se s prevročim likalnikom oškodujejo. Obenem z blagom nam vročina pokvari lahko tudi barvo blaga. Vse temno blago likamo na narobni strani ali pa položimo na vrhnjo stran mokro krpo ter likamo po njej, to je ne neposredno po blagu. Boljše je likanje po narobni strani, ako hočemo, da se nam blago ne bo svetilo. Kadar pa to ni mogoče, na primer pri položenih gubah, tedaj razprostremo čeznje vlažno krpo in potezamo po njej, a ne premočno. Tudi krpa za likanje (ki jo uporabljamo vlažno) mora biti za temne obleke temna, sicer pušča bela vlakna na črnem ali temnomodrem blagu. Te krpe ne namakamo v mrzli vodi, ako imamo na razpolago vročo; taka nam namreč manj shladi likalnik. Po volneni obleki z likalnikom tudi nikoli ne drgnemo, temveč ga samo položimo nanjo in ga premikamo sem in tja narahlo in počasi. Če bi drgnili po volni in pritiskali nanjo z likalnikom, bi se blago začelo svetiti, kar bi skvarilo lepo volneno obleko. Zelo lahke, nežne tkanine (svila) likamo z mlačnim likalnikom tako, da položimo čez obleko prej polo svilenega papirja in potezamo po njem. Za likanje moške obleke naj bi bil likalnik čim bolj težak, sicer guba pri hlačah ne drži. 92 http://www.bolha.com/knjige-revije-stripi/strokovna-literatura-prirocniki/zdravje-in-duhovnost/osebna-rast/nazeni-dom-stoji--hedvika-puntar-skrb-zene-za-druzino--1295754186.html.

Polikano moško obleko obesimo tako, da je jopič zapet in rokava položena naspred.93 Pri uporabi električnega likalnika pazimo na to, da je napeljava v redu, vrvica v nepokvarjenem stanju ter da ga ne segrejemo preveč. Dobe se že likalniki, ki sami prekinejo nadaljnje segrevanje, če se je prekoračila določena višina toplote. Ker pa ti likalniki niso še splošno v rabi, je paziti pri starejših tipih, da ne puščamo vročega likalnika na tkanini (na likalni mizi), če moramo med likanjem s prostora. Likalnik odložimo na podstavek ter prekinemo tok, če mislimo izostati delj časa. Neka gospodinja, ki je pustila vključen likalnik na likalni mizi in se potem prepozno vrnila, je povzročila s svojo nepazljivostjo požar v hiši. Od vročega likalnika se je vnel najprvo prt na mizi, nato miza itd. Zgodilo se je tudi, da je gospodinja likala z nekoliko pokvarjenim likalnikom, bosa na pravkar poribanih tleh, in se pri tem smrtno ponesrečila z električnim tokom.94 Možje gradijo hiše, žene ustvarjajo dom.95

V zvezi z izobraževanjem gospodinj, kako se lotevati gospodinjskih opravil, je treba omeniti, da so imele ženske nekoč omejene možnosti v izobraževanju, saj so veljale za manjvredne od moških. Njihovo življenjsko poslanstvo je bilo podrejeno družini in gospodinjstvu, zato so imele pri izobraževanju žensk pomembno vlogo gospodinjske in kmetijsko-gospodinjske šole, katerih glavna naloga je bila vzgojiti spretne gospodinje, dobre matere in žene.96

Slika 86

Naslovnica Naša gospodinja, Glasilo slovenskih gospodinj in deklet, Ljubljana, 25. maj 1911, hrani NUK Ljubljana.

93 Gospodar in gospodinja (12.12.1934), letnik 47, številka 50. URN:NBN:SI:DOC-OVATZTGR from http://www.dlib.si. 94 http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Z0C07KR0/?query=%27keywords%3dBibliotekarstvo%27& fyear=1934&pageSize=25&frelation=Gospodar+in+gospodinja&page=2. 95 Angleški pregovor. Vir: http://mevki55.mojforum.si/mevki55-about588.html. 96 Naloga teh šol je bila vzbuditi zanimanje deklet za domače delo, krepile so njihovo voljo in dolžnost za dom in vzgojo, v dekletih so vzbudile potrebo za bolj zdravim, lepšim in udobnejšim življenjem; dekletom so dajale za življenje potrebno izobrazbo, ki jih je usposabljala za poučene, spretne in dobre gospodinje, žene in matere, koristne člane družbe in vrle državljanke. Vir: http://www.pedagogikaandragogika.com/files/diplome/2011/2011-Vrbancic-Jerneja.pdf.

Ena takih šol je bila na našem območju Gospodinjska šola na Ptuju (1928–1931). Ptujski list (1921) navaja, da je Okrajni ptujski zastop v okviru kmetijsko-gospodinjskega tečaja priredil dva kmetijsko-gospodinjska tečaja, ki so se ju udeležila kmečka dekleta iz ptujskega okraja. Prvi tečaj je trajal osem tednov, udeležilo se ga je 24 deklet. Drugi tečaj je trajal šest tednov, imel je 14 udeleženk. Slabši obisk drugega tečaja je bil pripisan neprimernemu času izvajanja – druga polovica maja in junija, ko je bilo na deželi toliko dela, da se dekleta niso mogla udeležiti tečaja. Pouk v tečajih se je pričel ob 8. uri zjutraj in je trajal do 4. ure popoldan; izvajal se je vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih. Prva ura dopoldan in dve popoldan so bile namenjene teoretičnemu pouku, ves ostali čas je potekal praktičen pouk.

Slika 87

Gospodinjski tečaj v Miklavžu pri Ormožu, etnološka fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, album Anton Kosi, št. foto: 257.

Na tečajih so se dekleta učila: gospodinjskega spisja in računanja, živinoreje in mlekarstva, vrtnarstva, vzgojeslovja in zdravstva. Praktični pouk je obsegal kuhanje, pranje, likanje, šivanje z risanjem krojev. V okviru kmetijsko-gospodinjskega tečaja so bili organizirani tudi poučni izleti na vzorna posestva, kjer so dekleta videla, kako je treba urediti dom in gospodinjstvo. Na enak način se je pozimi leta 1921 izvajal tečaj v Ormožu (v Ormožu sta bila organizirana gospodinjski tečaj in kmetijsko-gospodinjski tečaj).97

97 http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2011/2011-Vrbancic-Jerneja.pdf.

Nadica Granduč o spominih na mamino likanje98 Tudi likanje včasih ni bilo enostavno in še manj lahko. V 50. letih smo pri nas sicer že imeli električni likalnik, veliko težji, okornejši, brez vseh današnjih olajšav in dodatkov. Zato se je, še posebno meni, ki sem sicer rada likala, rado zgodilo, da sem na najljubši (svoji ali mamini) bluzi pustila rumenorjav madež, ker likalnik ni znal zmanjšati temperature. Imeli pa smo doma še vedno (za vsak slučaj in za spomin) tudi likalnik na oglje (in paro). Bil je neznansko težek, okoren in neroden. Mama mi je večkrat pripovedovala, kako težko je bilo likati z njim. Poleg njegove teže in okornosti sta jo zelo motila vroča para in vonj žarečega oglja, kar ji je po nekajurnem likanju vedno povzročilo hud glavobol. Še posebno takrat, ko je bil na vrsti bel suknjič očetove praznične uniforme (bil je namreč žandarmerijski narednik v prvi stari Jugoslaviji). To uniformo je oblekel le ob svečanostih in suknjič iz debelega lanenega? blaga je moral biti po takratnih merilih vzorno opran in zlikan. Oboje je seveda naredila mama in najbolj se je bala prav likanja. Mogoče je bila tudi skrb, če bo delo dovolj skrbno in vzorno opravila, kriva za glavobol. Plačilo za vse prestano pa je bil prelep občutek, ko je svojega moža videla zadovoljnega.

Likalniki iz Etnološke zbirke Velika Nedelja 1. Likalnik iz medenine s kovinsko ploščo in z lesenim ročajem Likalnik je koničaste oblike (prvi del), zadnji del je raven. Za odpiranje oz. zapiranje likalnika je služil poklopec (zapah) na zadnji strani likalnika, ki se je dvignil z vijakom oz. zatičem. Na ta način so iz likalnika vzeli kovinsko ploščo (kos kovine), jo ogreli na

Slika 88 in 89

Medeninast likalnik z žičnim podstavkom, inv. št. K/37, iz okrog leta 1880, plošča , inv. št. K/114, in podstavek za likalnik, pleten iz žice, brez inv. št., Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, foto: Nina Mertik.

98 Nadica Granduč iz Ormoža je zapisala, kako je likala njena mama Jožica Radoš.

Slika 90 in 91

Likalnik na oglje, inv. št. K/47, podstavek, inv. št. K/117, in plošča za likalnik, inv. št. K/116, ki so jo ogreli na vročem štedilniku ali v žerjavici. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, foto: Nina Mertik.

vročem štedilniku, nato so jo ponovno vstavili v likalnik in likali. Običajno so uporabljali dve ali več kovinskih plošč, medtem ko so z eno likali, so druge greli na vroči plošči štedilnika. 2. Železni likalnik (lito železo – gus) na oglje z lesenim ročajem Zgornjo ploščo likalnika so odprli, vanj stresli vročo žerjavico in likali. Zraven je ohranjen tudi podstavek trikotne oblike, na katerega so odložili vroč likalnik. Na pokrovu likalnika je odpirač v obliki živalske glave, ki je imel krasilno vlogo, hkrati pa je služil za odpiranje pokrova likalnika. Likalnik je iz druge polovice 19. stoletja, v uporabi je bil do prve polovice 20. stoletja, ponekod dlje.

3. Železni likalnik (lito železo – gus) z lesenim ročajem, blagovne znamke DALLI Nadaljnji razvoj likalnika na žerjavico je predstavljal likalnik na žarilne snovi. Takšen je bil likalnik blagovne znamke Dalli, ki so ga segrevali s pomočjo posebej izdelane žerjavice za likanje. Žerjavica je zagotavljala boljši ogenj, enakomernejšo toploto in ni povzročala neprijetnih vonjav. Likalnik je imel zgoraj pokrov, ki se je odpiral z odpiračem. Pokrov so zapahnili na zadnjem delu likalnika s posebno napravo za fiksiranje odprtega pokrova. Likalna površina je bila opremljena z ulitimi, prečno potekajočimi distančnimi rebri. Likalnik so izdelovali od 1898. do okrog 1940. leta. Težek je bil 2700 gramov, na pokrovu sta napisa Dalli in DGGD, kar označuje ime izdelovalca likalnikov: Fr. Gross AG Grossag, Schwäbisch Hall, kratica DGGD – Deutsche Glühstoff Gessel-schaft mbH Dresden. Likalnik je bil velika prodajna uspešnica, o njem pa je ohranjenih tudi več reklamnih sloganov, npr. »Das Entzücken der Frauen« – Radost in veselje žensk. Eden izmed oglasov se je glasil takole: Otrok zahteva veliko dela v hiši. Vsak dan je treba oprati in zlikati veliko srajčk, slinčkov in plenic. Svetovno znani likalnik DALLI (cena 5 mark) je pri tem zvesta »opora gospodinji«. Z njim doseže dvojni učinek v po60

lovico krajšem času, uporablja ga lahko neprekinjeno in kjer koli. Brez žerjavice iz peči, brez menjave želez in »zatičev«, brez vnetljivih goriv. DALLI žarilna snov je brez dima in vonja ter zagotavlja minimalne stroške gretja. Likalnik in žarilno snov lahko kupite v vseh večjih železninah le pod zaščitno znamko DALLI. Pri poštni dostavi plačate za likalnik in za 1 zavoj žarilne snovi 5,90 mark. Dobavitelj je Nemška družba za izdelavo žarilne snovi, Dresden.99

Slika 92 in 93

Likalnik Dalli, inv. št. K/25 in podstavek za likalnik, inv. št. K/113. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, foto: Nina Mertik.

Slika 94

Reklama za likalnik: Radost in veselje žensk! Nemška družba za izdelavo žarilnih snovi Dresden (Deutsche Glühstoff-Gesellschaft Dresden). Barvna litografija. 79,8 x 53,1 cm. Dresden, Martin Bäcker, o. J. (okoli 1897). Medtem ko mati vneto lika s svojim DALLI likalnikom na posebno žarilno snov, stojijo njeni trije otroci, držeč se za roke, v poškrobljenih oblekah. Na njihovih predpasnikih je napis Z- žarilno – snovjo. Tkanina, ki jo mati lika, je porjavela in lisasta, zmečkana, rahlo skodrana ter nagubana. Prevod: Mihael Koltak.

Slika 95

99 Ein Stammhalter bringt viel Arbeit ins Haus. Da gibts vor allem täglich Hemdchen, Lätzchen und Windeln zu waschen und zu plätten. Die weltberühmte Patent –Dalli – Plättmaschine (Preis kompl. 5 Mk.) ist hierbei eine getreue »Stütze der Hausfrau«. Sie schafft doppelte Leistung in halber Zeit, an jedem Ort ununterbrochen zubenutzen. Keine Ofenglut, kein Wechseln von Stählen und Bolzen, kein feuergefährlicher Brennstoff. Geringste Heizkosten mit rauch und geruchlosem Dalli Glühstoff. Käuflich in allen grösseren Eisenwarenhdlg., jedoch beides nur echt mit Schutzwort Dalli, sonst direkt per Post franko 1 Dalli mit 1 Karton Dalli Glühstoff für 5,90 Mk, durch Deutsche Glühstoff Gesellschaft, Dresden. Prevod: Mihael Koltak. Vir: http://www.ebay.it/itm/Deutsche-Gluhstoff-Gesellschaft-Dresden-DALLI-PLATTMASCHINE-Historische-Reklame-/151307408983?pt=Reklame_ Werbung&hash=item233a9fd657.

Primer reklamnega oglasa za likalnik Dalli: Ne samo v Franciji, temveč po vsem svetu pametne ženske uporabljajo za domače likanje samo znani DALLI likalnik z DALLI žarilno snovjo. Kupite ga lahko vsepovsod le za 5 mark. Prevod: Mihael Koltak.

Slika 96 in 97

4. Električni likalnik z lesenim ročajem, znamke AEG Likalnik znamke AEG100 s serijsko številko 242330 je imel moč 450 W (vatov), priključen je bil lahko na električno napetost največ 220 V. Imel je lesen rdeč ročaj, bil je brez termostata, industrijsko izdelan v prvi polovici 50. let 20. stoletja.

Slika 98 in 99

5. Električni likalnik z lesenim ročajem, znamke Siemens Ročaj likalnika je lesen, barva na ročaju je precej odluščena. Likalnik nima termostata, bil je industrijsko izdelan v prvi polovici 50. let 20. stoletja.

Likalnik AEG, iz prve polovice 50. let. 20. stoletja. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. K/141 – depo, foto: Nina Mertik.

Električni likalnik Siemens. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Etnološka zbirka Velika Nedelja, inv. št. K/80 – depo, foto: Nina Mertik.

100 http://en.wikipedia.org/wiki/AEG. 101 https://sl.wikisource.org/wiki/Sto_ugank.

Sem in tja, sem in tja, cez razgrnjen kos blaga, piha, puha, pece, pece, kar ni gladko, poravna.

Likalniki in likarice v likovni umetnosti

Slika 101

Ivana Kobilca, Likarice, 1891 olje na platno, 100 x 80 cm, privatna zbirka.

Slika 102

Likarica, La repasseuse, 1904, olje na platno, 116,2 x 73 cm. Delo najslavnejšega likovnega umetnika 20. stoletja Pabla Picassa. Guggenheim Museum, New York.

Slika 103

Bojan Oberčkal, V ateljeju, 1992, olje na platno, 70 x 50 cm, foto: Nina Mertik.

Slika 104

Oto Žnidarič, Tihožitje, 2015, olje na platno, 70 x 50 cm, foto: Nina Mertik.

Sklepne misli N

ekoč sta bili pranje in likanje perila gospodinjski opravili, ki sta zahtevali veliko časa, truda potrpežljivosti in moči. Kako je potekalo pranje od druge polovice 19. stoletja do približno 70. let 20. stoletja, nam povedo zgovorne pripovedi starejših, ki se še spominjajo riplank, težkih škafov, polnih mokrega perila, bolečin zaradi njihovega prenašanja, doma izdelanega mila, prvih pralnih strojev... Tako pralni stroji kot likalniki so tekom stoletij postali nepogrešljiv gospodinjski pripomoček vsakega gospodinjstva. Prvi pripomočki so bili težki, preprosti, železni, vendar sta razvoj tehnologije in uporaba električne energije prinesla mnoge prednosti pri njihovi uporabi. Starejše likalnike, npr. na oglje, špirit, so večinoma uporabljale ženske na ormoškem območju do konca druge svetovne vojne, ponekod še po vojni, predvsem pa so jih v drugi polovici 20. stoletja popolnoma nadomestili električni likalniki. V prispevku nisem opisala sodobnejših likalnikov, ampak sem poskušala zajeti zgolj najpomembnejše, ki so vplivali na njihov razvoj in so bili izdelani nekako do 1960. leta, ter takšne, ki so bili v uporabi na našem območju. V moderni dobi, ko je tehnologija prisotna domala na vseh področjih, uporabljamo pogosto električne likalnike na paro in likalne postaje. Čeprav je ostala funkcija likalnika popolnoma enaka vse od njegovega nastanka, se je njegova podoba temeljito spreminjala in izboljševala. Tako lahko morda res pritrdimo, da so današnji likalniki in pralni stroji, v primerjavi s svojimi predhodniki, ki so jemali gospodinjam, ženam in dekletom ogromno časa in truda, postali radost in veselje žensk.

Viri in literatura Literatura Cerovič Irena, Ramovš Mirko, Makarovič Marija: Ivanjkovci z okolico iz preteklosti za prihodnost, Turistično-kulturno društvo Ivanjkovci, Ivanjkovci 2007. Kovačič Fran, Trg Središče, Krajepis in zgodovina, Maribor 1910. Promitzer Christian, Makarovič Marija, Ramovš Mirko: »S kajera vün potegnjeno«, Oblačilna in plesna dediščina križevske fare z okolico, KD Kajer, Bučečovci 2010. Pšajd Jelka in Huber Mateja: Čist moraš s tega sveta: Spodnje perilo, higiena in lepotni ideal v Pomurju, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2011. Kresnik Zdenka: Ormož v času Karađorđevićeve in Titove Jugoslavije, Muzej Ormož, Ormož, oktober 2007. Luknjar Katja, Jožica Hebar: Voda skozi oči predšolskega otroka, Maribor 2012. Slovenski etnološki leksikon, ur. Angelos Baš, Mladinska knjiga, Ljubljana 2014. Vnuk Ciril: Slovar severovzhodnega ormoškega govora s kratkim opisom, Ormož 2012.

Spletni viri http://www.quoka.de/antiquitaeten/sonstige-antiquitaeten/c3770a119101805/chinesischerwolkenscheffel-pfanneneisen-buegeleisen.html, 11. 5. 2013. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Z0C07KR0/?query=%27keywords%3dBibliot ekarstvo%27&fyear=1934&pageSize=25&frelation=Gospodar+in+gospodinja&page=2, 11. 5. 2013. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OVATZTGR/?query=%27keywords%3dBibli otekarstvo%27&fyear=1934&pageSize=25&frelation=Gospodar+in+gospodinja&page=2, 11. 5. 2013. http://www.vace.si/ETNODIP.htm, 11. 5. 2013. http://www.buegeleisensammler.de/11. 5. 2013.

http://museums.si/Object/details/33831?material=kovina;+les, 11. 5. 2013. http://www.waeschepflegemuseum.at/buegeln4.htm, 12. 5. 2013. http://de.wikipedia.org/wiki/B%C3%BCgeleisen,12. 5. 2013. http://www.suttka.privat.t-online.de/4579.html, 12. 5. 2013. http://www.buegeleisen.net/, 12. 6. 2013. http://www.etnomuzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_pranje.pdf, 18. 6. 2014. http://www.ebay.com/itm/1949-Vintage-Print-Ad-General-Electric-Visualizer-Iron-Laundry-13Faster/131210013606?pt=LH_DefaultDomain_0&hash=item1e8cb9eba6, 19. 6. 2014. http://www.energiegeschichten.de/cps/rde/xbcr/avacon-museum/Sammelblatt_3_Bugeln.pdf , 21. 7. 2014. http://www.waeschepflegemuseum.at/buegeln.htm, 21. 7. 2014. http://vsesortnik.wordpress.com/2011/12/22/likalnik-na-zerjavico/, 21. 7. 2014 http://museums.si/en/collection/object/29983/likalnik, 21. 7. 2014. http://www.ebay.com/itm/1902-Postcard-Womans-Delight-Dalli-Iron-Box-Vintage-EphemeraMemorabilia /141341867840?pt=UK_Collectables_Postcards_MJ&hash=item20e8a1bf40, 21. 7. 2014. http://www.ebay.it/sch/sis.html?_nkw=Reklame%20Patent%20Plattmaschine%20Dalli%20 Gluhstoff%20Gesellschaft%20Dresden%201893&_itemId=390690269123, 21. 7. 2014. http://www.seifen.at/museum/Fuehrung-6.htm, 21. 7. 2014. http://www.ebay.it/itm/Deutsche-Gluhstoff-Gesellschaft-Dresden-DALLI-PLATTMASCHINE-Historische Reklame/151307408983?pt=Reklame_Werbung&hash=item233a9fd657, 21. 7. 2014. http://www.buegeleisen.net/Buegeleisen-Bilder/C%20-%20Buegeleisen%20mit%20Hohlkoerper/C4%20-%20Gluehstoff-Eisen/C4-099.htm, 21. 7. 2014. http://sirismm.si.edu/naa/211195/08575700.jpg, 22. 7. 2014. http://www.ebay.de/itm/DRESDEN-Werbung-Anzeige-1925-Deutsche-Gluehstoff-Ges-mbHDALLI-Buegeleisen-/161266266073, 22. 7. 2014. http://www.oldandinteresting.com/antique-irons-smoothers-mangles.aspx#asia, 22. 7. 2014. http://www.memorialhall.mass.edu/collection/itempage.jsp?itemid=6243, 23. 7. 2014. http://art-sci.blogspot.com/2012/03/antique-versions-of-modern-appliances.html, 23. 7. 2014.

http://www.oldandinteresting.com/photocredit.aspx#laundry, 1. 8. 2014. http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2011/2011-Vrbancic-Jerneja.pdf, 1. 8. 2014. https://htmlcdn.scribd.com/ia31zujls256efi/images/3-4e68434b95.jpg, 1. 8. 2014. http://www.eichwaelder.de/Altes/altesgeraetnr199.htm, 4. 8. 2014. http://www.eichwaelder.de/Altes/altesgeraetnr221.htm, 4. 8. 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/AEG, 4. 8. 2014. http://www.ebay.es/itm/Dali-Platt-Maschine-m-Dalli-Gluhstoff-Bugeleisen-Dresden-orig-Anzeige-1914-/150987831321, 5. 8. 2014. https://www.academia.edu/2582266/_Dajte_nam_dobrih_gospodinj_in_dober_bode_svet_ Gospodinjsko_delo_na_Slovenskem_v_zacetku_20._stoletja_in_njegova_zapuscina?login=, 5. 8. 2014. http://www.eichwaelder.de/Altes/altesgeraetnr199.htm, 5. 8. 2014. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-S192O80C/?query=%27org%3d1%27&pageS ize=25&frelation=Na%C5%A1a+gospodinja&fyear=1911, 27. 8. 2014. http://www.buegeleisen.net/c1.htm, 27. 8. 2014. http://www.buegeleisen.net/Buegeleisen-Bilder/C%20-%20Buegeleisen%20mit%20Hohlkoerper/C1%20-%20Pfanneneisen/C1-005.htm, 27. 8. 2014. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-IPY080XH/?query=%27keywords%3dGospodi njska+opravila+-+pranje+perila%27&pageSize=25, 1. 6. 2015. http://www.dmslo.si/events/razstava-blagovnih-znamk/index.php?em_path=8883, 1. 6. 2015. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-F3O20RXR/?query=%27keywords%3d+pranje %27&pageSize=25, 23. 6. 2015. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WOK0FXIY/8f123f0f, 23. 6. 2015. https://stareslike.files.wordpress.com/2010/05/zajfnca-perice.jpg, 23. 6. 2015. http://stareslike.cerknica.org/2010/06/07/1933-cerknica-perici-pri-zajfnci/, 23. 6. 2015. http://humantouchofchemistry.com/know-the-invention-of-washing-machines.htm, 23. 6. 2015. http://esporta.ca/evolution-of-washing-technology-1/, 23. 6. 2015. http://stareslike.cerknica.org/2015/07/28/1973-rakek-pralni-stroj/, 23. 6. 2015. http://www2.arnes.si/~osljro2s/A_46_dogodki_10/perice.pdf, 23. 6. 2015.

http://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-gammseife-ali-zlatorogovo-terpentinovo-milo.html, 23.6. 2015. http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/skrb-za-cistoco-oblacil/f0000029218, 23. 6. 2015. http://www.etno-muzej.si/fr/spletne-zbirke/skrb-za-cistoco-oblacil/f0000030372, 23. 6. 2015. http://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-gammseife-ali-zlatorogovo-terpentinovo-milo.html, 24. 6. 2015. http://otroski.rtvslo.si/bansi/prispevek/1289, 26. 6. 2015. http://www.delo.si/druzba/trip/ce-bi-vedela-da-se-moram-sleci-bi-si-pa-oblekla-spodnje-hlace. html, 27. 6. 2015. http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2000/di/budna/perice/index.htm, 27. 6. 2015. https://www.google.si/search?q=alte+waschmaschine+reklame&biw=1682&bih=885&tbm=isc h&imgil=rJRL0cDffm1Y9M%253A%253B7ezY7JVhWk77LM%253Bhttp%25253A%2525 2F%25252Fdirk-schindelbeck.de%25252Farchives%25252F3883&source=iu&pf=m&fir=rJ RL0cDffm1Y9M%253A%252C7ezY7JVhWk77LM%252C_&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenP PlQGUD2koPk%3D&ved=0CC0Qyjc&ei=pbCNVYXlNor1UvfCgaAL#imgrc=50RxS4BVVbuDM%3A&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQGUD2koPk%3D, 28. 6. 2015. http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/vodnjak/f0000029187, 2. 7. 2015. http://www2.arnes.si/~osljro2s/A_1_projekti/raziskovalne/pdf/raziskovalna_Perice.pdf, 2. 7. 2015. http://www.finance.si/8809383/Kako-smo-prali-brez-pralnih-strojev?metered=yes&s id=393119191, 2. 7. 2015. https://www.google.si/?gws_rd=ssl#q=freska%20sveta%20nedelja, 2. 7. 2015. http://www.slonep.net/dom-in-oprema/gospodinjski-aparati/pralni-stroj, 2. 7. 2015. https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Izbrane_slike/Predlogi/Slika:Plakat_za_Zlatorog_1920_(2).jpg, 2. 7. 2015. http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_20_21_1951_cevc_etnografski. pdf, 2. 7. 2015. http://www.gorenje.com/highlights/si/zgodovina/sest-desetletij-gorenja, 3. 7. 2015. http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-87M1QZV0/e795b967-9506-43d8-b147a3dab7590884, 4. 7. 2015. http://www.dlib.sidetailsURNNBNSIimg-F3O20RXR, 4. 7. 2015. http://www.oldiewash.de/miele35.htm, 8. 7. 2015. http://www.youtube.com/watch?v=ac0ROD3vIsc, 8. 7. 2015.

https://www.google.si/search?q=miele+werbung&biw=1920&bih=979&source=lnms&tbm =isch&sa=X&ved=0CA, YQ_AUoAWoVChMIk-SolcqAyAIVy4osCh37LwVt#imgrc=x9Ckuq0xjVUwM%3A, 8. 7. 2015. https://www.google.si/search?q=alte+waschmaschine+reklame&biw=1682&bih=885&tbm=isc h&imgil=rJRL0cDffm1Y9M%253A%253B7ezY7JVhWk77LM%253Bhttp%25253A%25252 F%25252Fdirk-schindelbeck.de%25252Farchives%25252F3883&source=iu&pf=m&fir=rJRL 0cDffm1Y9M%253A%252C7ezY7JVhWk77LM%252C_&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQ GUD2koPk%3D&ved=0CC0Qyjc&ei=pbCNVYXlNor1UvfCgaAL#imgrc=E1kAfHJuSI8ox M%3A&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQGUD2koPk%3D, 8. 7. 2015. https://www.google.si/search?q=alte+waschmaschine+reklame&biw=1682&bih=885&tbm=isc h&imgil=rJRL0cDffm1Y9M%253A%253B7ezY7JVhWk77LM%253Bhttp%25253A%25252 F%25252Fdirk-schindelbeck.de%25252Farchives%25252F3883&source=iu&pf=m&fir=rJRL 0cDffm1Y9M%253A%252C7ezY7JVhWk77LM%252C_&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQ GUD2koPk%3D&ved=0CC0Qyjc&ei=pbCNVYXlNor1UvfCgaAL#imgrc=5WuI4ylKWbIcc M%3A&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQGUD2koPk%3D, 8. 7. 2015. https://www.google.si/search?q=alte+waschmaschine+reklame&biw=1682&bih=885&tbm=isc h&imgil=rJRL0cDffm1Y9M%253A%253B7ezY7JVhWk77LM%253Bhttp%25253A%25252 F%25252Fdirk-schindelbeck.de%25252Farchives%25252F3883&source=iu&pf=m&fir=rJRL 0cDffm1Y9M%253A%252C7ezY7JVhWk77LM%252C_&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQ GUD2koPk%3D&ved=0CC0Qyjc&ei=pbCNVYXlNor1UvfCgaAL#imgrc=zSYv4Qo9V7mQM%3A&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQGUD2koPk%3D, 8. 7. 2015. https://www.google.si/search?q=alte+waschmaschine+reklame&biw=1682&bih=885&tbm=isc h&imgil=rJRL0cDffm1Y9M%253A%253B7ezY7JVhWk77LM%253Bhttp%25253A%25252 F%25252Fdirk-schindelbeck.de%25252Farchives%25252F3883&source=iu&pf=m&fir=rJRL 0cDffm1Y9M%253A%252C7ezY7JVhWk77LM%252C_&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQ GUD2koPk%3D&ved=0CC0Qyjc&ei=pbCNVYXlNor1UvfCgaAL#imgdii=zSYv4Qo9V7mQM%3A%3BzSYv4Qo9V7m-QM%3A%3B5Rs6boFlII1_nM%3A&imgrc=zSYv4Qo9V7mQM%3A&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQGUD2koPk%3D, 12. 7. 2015. http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_28_strukelj_pranje.pdf, 20. 7. 2015. https://www.google.si/search?q=alte+waschmaschine+reklame&biw=1682&bih=885&tbm=isc h&imgil=rJRL0cDffm1Y9M%253A%253B7ezY7JVhWk77LM%253Bhttp%25253A%2525 2F%25252Fdirk-schindelbeck.de%25252Farchives%25252F3883&source=iu&pf=m&fir=rJR L0cDffm1Y9M%253A%252C7ezY7JVhWk77LM%252C_&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPP lQGUD2koPk%3D&ved=0CC0Qyjc&ei=pbCNVYXlNor1UvfCgaAL#imgdii=hhcwkp3kg_ upmM%3A%3Bhhcwkp3kg_upmM%3A%3BNi5YePir_rhpRM%3A&imgrc=hhcwkp3kg_ upmM%3A&usg=__lkaFQ8Imw-UTOenPPlQGUD2koPk%3D, 25. 7. 2015. https://www.google.si/search?q=waschmaschine&biw=1682&bih=885&source=lnms&tbm=isch &sa=X&ei=ErONVaWHIMmj7AaxzoKwBw&ved=0CAYQ_AUoAQ#tbm=isch&q=alte+wasch maschine+Werbung+&imgrc=qC67o9HYYZ6iyM%3A, 28.7 .2015. https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napredno&stl0=Avtor&niz0=Luknjar+Katja&lang=slv, 29.7. 2015. http://www.automaticwasher.org/cgi-bin/TD/TD-VIEWTHREAD.cgi?41356, 30. 7. 2015.

https://www.google.si/search?q=waschmaschine&biw=1682&bih=885&source=lnms&tbm=isc h&sa=X&ei=ErONVaWHIMmj7AaxzoKwBw&ved=0CAYQ_AUoAQ#tbm=isch&q=alte+was chmaschine+Werbung+&imgrc=_WcKCHswJkKrHM%3A, 30. 7. 2015. http://www.automaticwasher.org/cgi-bin/TD/TD-VIEWTHREAD.cgi?26247, 30. 7. 2015. http://www.tvidea.si/novice/ogled/2288/, 30. 7. 2015. http://www.krokoteks.hr/2012/10/stroj-za-pranje-rublja-s-pocetka-stoljeca/, 30. 7. 2015. http://radiosarajevo.ba/novost/112425/tehnika-narodu, 30. 7. 2015. https://www.google.si/search?q=waschmaschine&biw=1682&bih=885&source =lnms&tbm=isch&sa=X&ei=ErONVaWHIMmj7AaxzoKwBw&ved=0CAYQ_ AUoAQ#tbm=isch&tbs=rimg%3ACd-9gwdD5SGFIjhepMAIP5rFk96LHcBUGkktOdXgPHRO4khh042NxpWrlWeWJte9vk8Y3JITBUrZe3LwxCXzMCRGQCoSCV6kwAg_1msWTEXhPyjr_11QnzKhIJ3osdwFQaSS0RdxZn44APadkqEgk51eA8dE7iSBEgzHk8vlhOGSoSCWHTjY3GlauVEY0UGX-c8N8yKhIJZ5Ym172-TxgRXaMNX_1WIsDgqEgnckhMFStl7chF5w6qPj6DDEioSCfDEJfMwJEZAEZplB0s44ukZ&q=stroj%20za%20 rublje%20reklame%20&imgrc=0aRZCdVHaAw05M%3A, 30. 7. 2015. http://www.deloindom.si/oblikovanje/od-rocnega-pralnika-do-pametne-tehnologije, 30. 7. 2015. http://trgovina.mercator.si/wcsstore/Zivila/images/products/a045/3850105101167_large.jpg, 25. 8. 2015. http://www.ukom.gov.si/si/promocija_slovenije/publikacije/sinfo_informativno_promocijska_ revija/arhiv_2013/sinfo_julij_2013_zgodba_o_soli_je_zgodba_o_pridnih_ljudeh/, 2. 9. 2015. http://issuu.com/glasnik_sed/docs/sed_51_3_4_11_net/1, 2. 9. 2015. https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/4b/Iron_collection.jpg, 3. 9. 2015. http://easypika.typepad.com/easy_pika/page/28/, 3. 9. 2015. http://www.museumsblog.at/2014/02/12/endless-love-liebesliedersingen/, 8. 9. 2015. http://www.stepfordwives.org/images/Music%20for%20Washing%20And%20Ironing%20Stepfordwives.org%20Stepfordwife.mp3, 8. 9. 2015. http://www.pedagogikaandragogika.com/files/diplome/2011/2011-Vrbancic-Jerneja.pdf, 8. 9. 2015. http://www.buegeleisen.net/Zusatz-B1.htm, 23. 9. 2015. http://the-history-girls.blogspot.si/2012_09_01_archive.html, 30. 9. 2015. http://esporta.ca/evolution-of-washing-technology-1/, 30. 9. 2015. https://www.google.si/search?q=doing+laundry+old+rome&biw=1680&bih=907&source=lnms &tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMI5vOY2JmcyAIVwZYsCh2QRgj3&dpr=1#t bm=isch&q=doing+laundry+ancient+romans&imgrc=mHoCblWyaeOnRM%3A, 30. 9. 2015.

http://www.muzeum.svitavy.cz/stale-exp/history-of-washing/history/189-2/, 30. 9. 2015. https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Paintings_of_women_doing_laundry_outdoors, 30. 9. 2015. http://progressivemagazin.rs/online/deterdzenti/, 30. 9. 2015. http://www.muzeum.svitavy.cz/stale-exp/history-of-washing/history/189-2/, 30. 9. 2015. http://www.bolha.com/knjige-revije-stripi/strokovna-literatura-prirocniki/zdravje-in-duhovnost/osebna-rast/na-zeni-dom-stoji--hedvika-puntar-skrb-zene-za-druzino--1295754186.html, 2. 10. 2015. http://etc.usf.edu/clipart/63700/63712/63712_laundry.htm, 6. 10. 2015. http://mevki55.mojforum.si/mevki55-about588.html, 12. 10. 2015. https://sl.wikisource.org/wiki/Sto_ugank, 14. 10. 2015. http://www.metric-conversions.org/weight/pounds-to-kilograms-table.htm, 16. 10. 2015. http://www.metric-conversions.org/sl/teza/funt-pretvornik.htm, 16. 10. 2015. https://mail.google.com/mail/u/0/#inbox/1506cf5f02b2bb1e?projector=1, 16. 10. 2015 http://www.novitednik.si/zapisi.php?id=723&id_zapis=2259&m=7&l=2011, 16. 10. 2015. http://www.antiqbuyer.com/All_Archives/IRONS_ARCHIVE/charcoal_irons_arch.htm, 16. 10. 2015. http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Etnolog_17_1944_saselj_slovenski.pdf, 19. 10. 2015. https://de.wikipedia.org/wiki/Ofen#/media/File:Flat-iron-stove.jpg, 19. 10. 2015. http://www.koropedija.si/index.php/%C5%A1tohl., 20. 10. 2015. http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:doc-1EMJIT8N/cd41153d-9079-42f5-8e58-cb18c35de9d1, 20. 10. 2015. https://en.wikipedia.org/wiki/Clothes_iron, 21. 10. 2015. Hermann, Johann Ritter von, I. L., I. N.. Nauk o gospodinjstvu. I. Lapajne, 1880. http://www.dlib.si/?URN=urn:nbn:si:doc-sn23pbzb, 21. 10. 2015. http://itat2.uni-graz.at/pub/tradok/pub/151/, 21. 10. 2015. https://www.saponia.hr/korporativno/povijest-tvrtke-i-proizvoda, 21. 10. 2015. https://sl.wikipedia.org/wiki/Funt_(mera), 21. 10. 2015. https://mail.google.com/mail/u/0/#inbox/150edb30b19a83b7?projector=1, 21. 10. 2015.

http://blog.landesmuseum-kassel.de/2015/09/04/ein-kolonialwarenladen-aus-kaufungen-vonder-auslage-in-die-museumsvitrine/, 29. 10. 2015.

Spletna literatura Gospodinja in mati (16.08.1944), številka 33. URN:NBN:SI:DOC-I96LJ88J from http:// www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (01.09.1932), letnik 3, številka 9.URN:NBN:SI:DOC-4JCAXC0C from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1933), letnik 4, številka 11/12. URN:NBN:SI:DOC-0XV4T1T4 from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1930), letnik 1, številka 2.URN:NBN:SI:DOC-0NU6N6KP from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1930), letnik 1, številka 4.URN:NBN:SI:DOC-4Q5G0VI8 from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1936), letnik 7, številka 6.URN:NBN:SI:DOC-26L1R5VB from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (01.04.1932), letnik 3, številka 4.URN:NBN:SI:DOC-99KI6W00 from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1933), letnik 4, številka 4.URN:NBN:SI:DOC-D3MIDADT from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (01.07.1932), letnik 3, številka 7.URN:NBN:SI:DOC-FQ5RF26P from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (01.08.1931), letnik 2, številka 8.URN:NBN:SI:DOC-PARDOGS4 from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1933), letnik 4, številka 10.URN:NBN:SI:DOC-TES81H8L from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1936), letnik 7, številka 5.URN:NBN:SI:DOC-WM3H4H1H from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1935), letnik 6, številka 11.URN:NBN:SI:DOC-YFSI51KR from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (01.10.1931), letnik 2, številka 10.URN:NBN:SI:DOC-ZGUNVNP0 from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015.

Spletno slikovno gradivo Slika 1: http://www.muzeum.svitavy.cz/stale-exp/history-of-washing/history/189-2/, 4. 5. 2014. Slika 2: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Clothes_washing_Louvre_G547.jpg, 7. 10. 2015. Slika 3: https://de.wikipedia.org/wiki/Splendor_Solis, 7. 10. 2015. Slika 4: http://bjws.blogspot.si/2015/08/doing-laundry-in-18c-scotland.html, 7. 10. 2015. Slika 6: http://www.ng-slo.si/si/razstave/razstava/jozef-petkovsek-perice-ob-ljubljanici?id=3273, 7. 10. 2015. Slika 7: http://www.dedi.si/dediscina/134-cerkev-marijinega-oznanjenja-v-crngrobu, 7. 8. 2015. Slika 14: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/skrb-za-cistoco-oblacil/f0000029218, 23. 6. 2015. Slika 16: http://www.etno-muzej.si/fr/spletne-zbirke/skrb-za-cistoco-oblacil/f0000030372, 23. 6. 2015. Slika 25: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/delovna-obleka-in-delovne-uniforme/ f0000029222, 21. 5. 2015. Slika 33: Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (01.04.1932), letnik 3, številka 4.URN:NBN:SI:DOC-99KI6W00 from http://www.dlib.si, 10. 9. 2015. Slika 34: http://www.publishwall.si/oplotnica/photos/photo/4315, 12. 12. 2014. Slika 39: http://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-gammseife-ali-zlatorogovo-terpentinovo-milo.html, 5. 8. 2015. Slika 41: Zlatorog (1920). URN:NBN:SI:img-XKX6G5B2 from http://www.dlib.si, 5. 8. 2015. Slika 44: http://www.sciencemuseum.org.uk/images/I001/10186639.aspx, 18.11. 2015. Slika 45: http://esporta.ca/evolution-of-washing-technology-1/, 9. 10. 2015. Slika 46: http://www.chroniknet.de/dspl_de.0.html?photo=45719, 10. 2015. Slike 48–51: http://www.automaticwasher.org/cgi-bin/TD/TD-VIEWTHREAD.cgi?41356, 9. 10. 2015. Slika 53: http://www.automaticwasher.org/cgi-bin/TD/TD-VIEWTHREAD.cgi?41356, 9. 10. 2015. Slika 55: http://stareslike.cerknica.org/2015/07/28/1973-rakek-pralni-stroj/, 9. 10. 2015. Slika 56: http://www.oldandinteresting.com/antique-irons-smoothers-mangles.aspx#asia, 9. 10. 2015.

Slika 61: http://www.ebay-kleinanzeigen.de/s-anzeige/antikes-fg-buegeleisen-g-2-1-2um-1900/233267204-240-9506, 9. 10. 2015. Slika 63: http://www.antiqbuyer.com/images/ARCHIVE_PICS/iron_archive/2010-OK/AAKeep/IMG_0038.JPG, 9. 10. 2015. Slika 65: http://www.museumsblog.at/2014/02/12/endless-love-liebesliedersingen/mangelbrett/, 18. 11. 2015. Slika 69: http://www.eichwaelder.de/Altes/altesgeraetnr199.htm, 9. 10. 2015. Slika 70: http://www.memorialhall.mass.edu/collection/itempage.jsp?itemid=6243, 9. 10. 2015. Slika 71:http://www.energiegeschichte.de/ContentFiles/Museum/Downloads/Sammelblatt_Buegeleisen.pdf, 9. 10. 2015. Slika 73: https://de.wikipedia.org/wiki/Ofen#/media/File:Flat-iron-stove.jpg, 9. 10. 2015. Slika 82: http://www.ebay.co.uk/itm/1906-10-AD-Tailors-Sad-Irons-Charcoal-Heat-Salamander-Iron-Geese-Mangles-Stand-/310868960721, 8. 9. 2014. Slika 86: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-S192O80C/?query=%27org%3d1% 27&pageSize=25&frelation=Na%C5%A1a+gospodinja&fyear=1911, 8. 9. 2014. Slika 94: http://www.liveauctioneers.com/item/5048910, 8. 9. 2014. Slika 95: http://www.ebay.es/itm/Dali-Platt-Maschine-m-Dalli-Gluhstoff-Bugeleisen-Dresdenorig-Anzeige-1914-/150987831321, 22. 5. 2014. Slika 101: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/09/Ivana_Kobilca_-_Likarice. jpg, 12. 10. 2015. Slika 102: http://www.pablo-ruiz-picasso.net/work-262.php, 12. 10. 2015.

Kratice Inf. – informatorka Pr. n. št. – pred našim štetjem EZ – Etnološka zbirka NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica OE – Organizacijska enota Ormož PMPO – Pokrajinski muzej Ptuj Ormož PMMS – Pomurski muzej Murska Sobota SEM – Slovenski etnografski muzej