ZBIRKA SLIK NA STEKLU NA PTUJSKEM GRADU
Sv. Barbara z meÄ?em in kelihom v rokah, Sandl, Gornja Avstrija, tretja Ä?etrtina 19. stol.
ZBIRKA SLIK NA STEKLU NA PTUJSKEM GRADU
Slikanje na steklo je ena od najlepših stvaritev ljudske umetnosti. Na steklo naslikani motivi so krasili kmečka stanovanja v 18., 19. in v prvi polovici 20. stoletja, česar se starejši ljudje iz bolj odročnih krajev še danes spominjajo. Osvetljujejo takratno razmišljanje, vero in estetske vrednote podeželskega prebivalstva in so dokument takratnega načina življenja in kulture.
Pričujoča razstava poskuša obiskovalca popeljati skozi zgodovino slikanja na steklo, osvetliti čas in okolje, v katerem je bilo razvito, in sicer s poudarkom na obrtnih delavnicah, ki so nastale v bližini steklarn konec 18. in v 19. stoletju v Pohořiju (nem. Buchers) na današnjem Češkem in v Sandlu na Gornjem Avstrijskem. Rekonstrukcija slikarske delavnice prikazuje potek nastajanja slik, krošnjar z nosili transport slik, zemljevid pa poti, ob katerih so prodajali slike iz Pohořija in Sandla. Razstavo zaključujejo slike z najbolj priljubljenimi motivi in »bohkov kot« z razpelom, ob njem pa slike na steklu kot živopisen in magičen predmet ter vsebinsko in estetsko bogat okras v kmečkem stanovanju naših prednikov.
Tehnika slikanja »za steklom«, tj. na hrbtni strani steklene plošče, ki je sočasno podlaga za slikanje in krovna plast, je zelo stara. Sledimo ji lahko že v obdobje antike, v 2.stoletje pred Kristusom, ko so poslikavali votlo steklo, predvsem skodelice in kozarce, ki so jih prekrili z zlatimi lističi, vanje izpraskali risbe oziroma motive, ki so jih najprej črno, kasneje pa pisano podložili. To tehniko so rimski vojaki iz Zahodnega rimskega cesarstva prenesli na Vzhod v Bizanc. Z zatonom Rimskega cesarstva v 3. in 4. stoletju, je v njegovem zahodnem delu zamrlo tudi poslikavanje stekla. Ponovno se je pojavilo šele okrog leta 1100, v času križarskih vojn, ko se je razširilo iz Orienta v Italijo. V srednjem veku so bili nosilci kulture predvsem samostani. Italijanski menihi so slikanje na steklo razširili iz Italije po vsej Evropi: v Francijo, Švico, na Bavarsko in Češko. Na slikah so bili religiozni motivi in veliko zlata, zato so si jih lahko privoščili le vladarji in Cerkev. V 15. in 16. stoletju je pričelo zlato postopoma izginjati s slik in se omejevati na pomembne detajle. Slike so se pocenile, zato so našle pot tudi v meščanska stanovanja. V mestih, npr. v okolici Augsburga, so nastale slikarske šole. V renesansi (15. in 16. stoletje) so se
← Hišni blagoslov; Križani, Janez Krstnik z jagnjetom in Jezus z zemeljsko oblo v rokah, Sandl, Gornja Avstrija, tretja četrtina 19. stol. → Jezusovo slovo od Marije Pohoři (nem. Buchers), Češka, druga četrtina 19. stol.
izučeni slikarji, ki so slikali na steklo, zgledovali po slikah in grafikah znanih umetnikov (npr. A. Dürerja). V času baroka (17. in 18. stoletje) in rokokoja (18. stoletje) je bilo priljubljeno jedkanje na steklo, ki so ga prej obložili z zlatimi lističi, prav tako pa tudi slike na zrcalu, ki so krasile pohištvo in »zrcalne« kabinete. Proizvodnja stekla se je pocenila, zato so slike na steklu našle še širši krog odjemalcev. Tudi protireformacija (druga polovica 16. stoletja in prva polovica 17. stoletja) je okrepila željo, da bi bile podobe svetnikov, zaščitnikov in priprošnjikov ne le v cerkvah, temveč tudi v kmečkih izbah. Slikanje na steklo torej poteka v nasprotnem vrstnem redu kot »normalen potek slikanja« na platno ali katero drugo podlago, in sicer »od spredaj nazaj« oziroma od detajlov k podlagi, kar pomeni postopno doslikovanje, ki ne dopušča nobenih možnosti za popravljanje. Začetke ljudskega slikanja na steklo moramo iskati na severnem obrobju nekdanjega avstrijskega cesarstva, na bogatih gozdnih območjih v južni Šleziji in severni Češki, kjer je bilo razvito pridobivanje stekla, h kateremu so sodili tudi različni načini
Srce Jezusovo, Sandl, Gornja Avstrija, druga četrtina 19. stol.
oplemenitenja stekla, in sicer brušenje, zlatenje, zrcaljenje in poslikovanje. Steklarji so poslikovali votlo steklo, krasili robove steklenih ploskev za bakroreze in pergamentne slikarije. Sčasoma so se domislili, da bi lahko sami poslikali prazno sredino, ki je bila namenjena za sliko na papirju. Prve tovrstne slike so se pojavile okoli leta 1750 v steklarskih centrih, v Jeleniji Gori v Šleziji, ki je danes na Poljskem, in v Boru na severnem Češkem. Za steklarje je to poslikovanje pomenilo dodatno možnost zaslužka, zato je sčasoma dobilo značaj domače obrti.
Janez krstnik z jagnjetom, Pohoři (nem. Buchers), Češka, druga četrtina 19. stol.
Na območju severne Češke in Šlezije so slike na steklu izdelovali izučeni steklarji, ki so delali v bližnjih steklarnah. Te slike so vmesna stopnja med slikami, naslikanimi v mestnih slikarskih delavnicah, ki so jih slikali izučeni slikarji, in tistimi iz druge polovice 18. stoletja, ki so jih naslikali samouki kmečki ljudje v domačih obrtnih delavnicah in so imele že ljudski značaj, ker so se prilagodile okusu kmečkega prebivalstva. Slikanje na steklo je torej dobilo čisto ljudski značaj šele v 18. stoletju zaradi krize pri prodaji stekla. Steklopihači so iskali
Božji grob, Sandl, Gornja Avstrija, prva četrtina 20. stol.
nov vir zaslužka. Kmalu so ga našli v slikanju romarskih podob oziroma slik na steklu. Okrog leta 1770 so se zaradi neugodnih gospodarskih razmer prvi steklarji s severnih krajev preselili na južno obrobje Češke. Naselili so se na mejnem območju med Avstrijo in Češko v okolici Schanza in se zaposlili v bližnjih steklarnah, kjer so poslikavali votlo steklo. Kmalu so pričeli poslikavati tudi steklene plošče, kot so delali že v domači pokrajini na severnem Češkem. Ko so postale priljubljene v širšem krogu ljudi, so se nekateri slikarji, izučeni steklarji, osamosvojili in sčasoma pričeli slikati na steklo v lastnih delavnicah, katerih število se je iz leta v leto povečevalo. Središče te domače obrti je postala vas Pohoři. V začetku so bile slike iz Pohořija podobne tistim iz severne Češke, saj je prva generacija priseljenih steklarjev uporabljala še tehnike žlahtnjenja stekla. Sčasoma so te tehnike opuščali in tehniko slikanja poenostavili. Razvili so svoj stil, za katerega so značilne mnoge posebnosti. Tako govorimo o »južnočeški šoli slikanja na steklo«. Te slike so izraz čiste ljudske umetnosti. Leta 1800 se je iz Pohořija v nekaj kilometrov oddaljeni Sandl na območju Gornje Avstrije preselil prvi slikar. Čez nekaj let se je
Sv. Notburga, Pohoři (nem. Buchers), Češka, druga četrtina 19. stol.
Srce Marijino, Pohoři (nem. Buchers), Češka, druga četrtina 19. stol.
v vasi s slikanjem ukvarjalo že precej družin. »Slike iz Sandla« so ponesle sloves vasi po vsej habsburški monarhiji. Obrt se je v tej vasi ohranila do leta 1940, ko je umrl zadnji slikar na steklo Johann Thumayr. Slikarske delavnice domače obrti so bile organizirane kot mojstrski obrati. Na čelu je bil mojster in družinski oče. Priskrbel je črtne predloge, tj. poenostavljene kopije priljubljenih nabožnih ali posvetnih umetniških slik, steklene plošče, barve in čopiče ter organiziral prodajo. Pomagali so mu en ali dva pomočnika in vajenec, če je bilo naročil veliko, pa tudi drugi družinski člani ter sosedje. Da so zadostili povpraševanju v času največje priljubljenosti tovrstnih slik, so na dan v delavnici izdelali tudi 50 slik, če je bilo povpraševanje večje, pa tudi več. Takšna množična proizvodnja je zahtevala delitev dela: mojster je na stekleno ploščo z vodenimi barvami narisal obrise in nadaljeval s senčenjem in svetlenjem, pomočniki in vajenci pa so z oljnimi barvami sliko do konca pobarvali. Nazadnje so sliko uokvirili še v preprost raven ali rebrast okvir iz mehkega lesa, ki so ga v Sandlu pobarvali s črno oljno barvo, v Pohořiju pa »boljše« slike, npr. slike na zrcalu, tudi dvobarvno, zeleno in zlato.
Slike na steklu so prodajali krošnjarji. V zimskih mesecih so na lesena nosila, ki so jih nosili na hrbtu, naložili tudi do sedemdeset slik in jih peš prodajali od hiše do hiše, na sejmih in v romarskih krajih. Kasneje so jih iz slikarskih delavnic do krošnjarjev oziroma njihovih skladišč slik v oddaljenih krajih pošiljali tudi po železnici in na ladjah, ki so plule po Donavi. Tako so se razširile po vsem ozemlju takratne habsburške monarhije. Med številnimi slikarskimi kraji, kjer so že v 18. stoletju v obrtnih delavnicah nastajale slike na steklu, je potrebno omeniti tudi Raimundsreut v Bavarskem gozdu, Horsko Kvildo na Češkem in Oberammergau na Gornjem Bavarskem. V vsakem slikarskem kraju oziroma delavnici se je razvil poseben stil, za katerega so značilne mnoge posebnosti v tehniki in motiviki. Iz Bavarske, Tirolske in Gornje Avstrije se je slikanje na steklo razširilo tudi proti jugu, na območje današnje Slovenije. Prve slikarske delavnice so nastale že v drugi polovici 18. stoletja ter so delovale približno do srede 19. stoletja, in sicer na območju Gorenjske, okoli Bohinja, Škofje Loke, v Selcih v Selški dolini in v Poljanski dolini. Število v njih narejenih slik pa ni zadostovalo velikemu povpraševanju po slikah med slovenskimi kmečkimi ljudmi. Dopolnili so ga s kupovanjem slik, ki so jih od hiše do hiše ponujali krošnjarji in so bile večinoma naslikane v Pohořiju in Sandlu. To nam poleg ohranjenih slik na steklu iz omenjenih slikarskih krajev, ki jih hranijo mnogi slovenski muzeji in zbirke, potrjujejo tudi podatki v ohranjeni poslovni knjigi slikarske delavnice Vinzenza Köcka iz Sandla, in sicer za šestdeseta in sedemdeseta leta 19. stoletja. Med drugim najdemo zapisanih kar precej podatkov, ki se nanašajo na slovensko etnično območje in sosednje pokrajine. Zanimive so navedbe imen krošnjarjev in krajev, od koder so prihajali. Med njimi za leto 1855 najdemo tudi nekega Oswalda Lakitscha iz Ptuja, Georga Vogina iz Maribora in Christopha Gollitscha iz Celja, za leto 1863 pa nekega Pessiaka iz Ptuja in Benedikta Petinija iz Celja. Med imeni je tudi nekaj imen krošnjarjev iz Ljubljane in nekaterih bližnjih hrvaških krajev, kot npr. iz Koprivnice, Varaždina, Bjelovara, Ivaneca idr., ki so verjetno krošnjarili tudi po naših krajih in nato naprej proti jugu. Za nas sta zanimiva tudi podatka o skladišču slik na steklu, in sicer je za obdobje
Milostna podoba iz romarskega središča Mariazell (Marijino Celje) na Avstrijskem Štajerskem, Sandl, Gornja Avstrija, druga četrtina 19. stol.
med letoma 1852 in 1864 navedeno skladišče slik v Gradcu za najbolj znani slikarski delavnici iz Sandla Köck in Thumayr, za leti 1857 in 1859 pa skladišče pri Johannu Schwammu v Mariboru za slike iz slikarskih delavnic Köck, Pautsch in Thumayr iz Sandla. Za slikarsko delavnico Vinzenza Köcka, ki je najbrž prodajal tudi slike, naslikane v drugih slikarskih delavnicah v Sandlu, je za obdobje med letoma 1852 in 1857 naveden podatek, da so na leto povprečno prodali 37600 slik; na mesec so torej naslikali okrog 3133 slik, ki so povprečno stale 13 krajcarjev. Za omenjeno obdobje petih let je navedeno, da so naslikali 206775 slik na steklu. Največ so jih prodali na
Hišni blagoslov; Prestol milosti, Sv. Lenart in Sv. Florijan, Pohoři (nem. Buchers), Češka, druga četrtina 19. stol.
Madžarskem in Gornjem Štajerskem, in sicer 60%, v Italiji 17%, okrog 6% na Moravskem, Češkem in v nekaterih pokrajinah, ki so danes v Avstriji, ter kar 13% oziroma 27011 slik na steklu na območju Kranjske, od tega 17689 krošnjarjem oziroma skladišču v Celju, 947 v Mariboru in 8378 na Ptuju, kar je v primerjavi z velikostjo drugih območij zelo veliko. Kljub temu da zgoraj navedeni podatki zajemajo le zelo kratko obdobje, lahko z gotovostjo trdimo, da je v drugi polovici 19. stoletja in tudi še kasneje kar precej krošnjarjev, ki so prodajali slike na steklu iz Sandla pa tudi iz Pohořija, prihajalo z območja današnje Slovenije. V nekaterih bližnjih krajih in mestih so obstajala tudi skladišča slik, ki so jih krošnjarji nato na lesenih nosilih prodajali od hiše do hiše. Ti podatki tudi dokazujejo, da so številne kmečke domove na slovenskem etničnem območju v omenjenem obdobju krasile prav slike na steklu iz teh dveh slikarskih krajev. Sprva so krasile le »bohkov kot« v kmečkih hišah na Kranjskem in Koroškem, šele kasneje so se razširile tudi na nekatera druga območja, na skrajnem vzhodu in zahodu Slovenije pa niso bile nikoli povsem običajen del hišne kmečke opreme. Opustitev zadnjih steklarn konec 19. stoletja in nastanek cenenih oljnih tiskov sta postopoma izpodrinila slike na steklu, ki so dobro stoletje krasile »bohkov kot«. Zaton domače obrti - ljudskega slikanja na steklo - je bil neizbežen. Bil je posledica gospodarskih težav in tehničnega razvoja, obenem pa tudi konec celovitega zgodovinskega in družbenega preobrata, ki je najbolj prizadel kraje, kjer je slikanje na steklo še nekaj let prej v celoti oblikovalo način življenja domačinov. Mnoge slike na steklu so zaradi lomljivosti kmalu propadle, nekatere so se znašle na podstrešju, kasneje pa so jih zbiratelji odkrili in prinesli v muzejske in zasebne zbirke. Tudi v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož hranimo dvainsedemdeset slik na steklu. Nekaj slik izvira iz Haloz in Slovenskih goric, večinoma pa so zapuščina zbiratelja in polihistorja Franza Ferka iz Gomilice pri Ernovžu (danes Gamlitz bei Ehrenhausen) v Avstriji, ki jih je leta 1895 poklonil muzeju na Ptuju. Slike na steklu je Ferk verjetno v zadnji četrtini 19. stoletja zbiral po kmečkih domovih na območju širše okolice Gomilice in Lipnice. Skoraj vse slike izvirajo iz slikarskih
delavnic v Pohořiju in Sandlu, kjer je ta domača obrt cvetela v 19. stoletju. Nekaterih slik ni bilo mogoče umestiti v čas in kraj nastanka; o njih lahko za zdaj le domnevamo. Motivika slik je nabožna. Najpogosteje upodobljeni motivi so Srce Jezusovo, Srce Marijino, Marija Pomagaj, Jezus z zemeljsko kroglo v rokah, Janez Krstnik z jagnjetom, Sveta Trojica, svetniki Barbara, Florijan in Lenart, posamično pa se pojavljajo še motivi Poklon Svetih treh kraljev, Poslednja sodba, Božji grob, Prizor iz legende o sveti Genovefi ter še nekateri drugi. Na nekaterih slikah so dva ali trije motivi združeni. Glede na tehniko izdelave prevladujejo samo z barvami naslikane slike in slike, naslikane z barvo in pozlato. Nekaj slik iz Pohořija ima zrcalno ozadje, dve sliki iz Sandla pa lahko uvrstimo v tehniko »grisaille«. Po obliki je največ doprsnih podob, religioznih motivov z več osebami, na nekaterih slikah so motivi v okroglih ali polkrožno zaključenih kartušah, več pa jih ima na spodnjem delu trak z napisom. Velikost slik je večinoma okrog 25 x 35 cm, če sta na sliki združena dva motiva, je slika enkrat večja, še večji formati pa so redki. Precej slik je zaradi občutljivosti nosilca slike - stekla - in neobstojnosti naravnih barv v slabem stanju. Poškodovani so tudi nekateri ravni in žlebasti okvirji iz mehkega lesa. Kljub temu smo se odločili, da jih bomo vključili v stalno postavitev slik na steklu. Nekateri strokovnjaki namreč menijo, da stara slika sme pokazati svojo starost in gube kot obraz in ne potrebuje šminke in lepotnega popravka. Neustrezni konservatorski in restavratorski posegi lahko sliki včasih celo bolj škodujejo kot koristijo. Bolj ali manj poškodovane slike pa nam tudi omogočajo, da jih doživljamo kot slike z živo dušo, v njihovem nastajanju, najlepši podobi in minevanju. Kljub temu da velika večina razstavljenih slik na steklu ne izvira s ptujskega območja, se po času in kraju nastanka ujemajo s tistimi, ki so jih krošnjarji v 19. stoletju prodajali na območju Ptuja in okolice.
Monika Simonič Roškar
Sv. Ana uči Marijo brati, Pohoři (nem. Buchers), Češka, druga četrtina 19. stol.
Zbirka slik na steklu na Ptujskem gradu Besedilo: Monika Simonič Roškar Urednik: Martin Šteiner Slikovno gradivo: Boris Farič Oblikovanje: Dušan Pogačar, tribar.si Tisk: Alinea tisk, d.o.o. Število izvodov: 100 Leto izida: 2019 Izdal in založil: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Muzejski trg 1, SI – 2250 Ptuj Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 748.5(083.824) SIMONIČ Roškar, Monika Zbirka slik na steklu na Ptujskem gradu / [besedilo Monika Simonič Roškar ; slikovno gradivo Boris Farič]. - Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2019 ISBN 978-961-6438-73-5 1. Gl. stv. nasl. COBISS.SI-ID 96718849
detajl slike na ovitku Najdenje Svete Genovefe, Sandl, Gornja Avstrija, druga Ä?etrtina 19. stol. CENA 2â‚Ź 978-961-6438-73-5