Mit o Hiperboreji

Ali so prišli Eskimi iz notranjščine Zemlje? Mit o Hiperboreji

Platonova zgodba o Atlantidi je eden najvztrajnejših mitov o izgubljenih deželah. Manj znana legenda pa je povezana s starodavnim otokom ali kontinentom po imenu Hiperboreja, tropskim rajem, ki naj bi obstajal blizu polarnega področja.

Starodavne legende pripovedujejo, da je bila Hiperboreja toplo področje, obkroženo z visokimi planinami. Grški in babilonski mornarji so trdili, da so obiskali Hiperborejo. Domov so se vrnili z zgodbami o rasi prosojnih ljudi, ki so živeli sredi bujne vegetacije, toplih rek in prijetnega vremena, ki je trajalo skozi vse leto. Hiperborejke so opisali kot izjemno lepe ženske in jasnovidke, ki so lahko točno napovedale prihodnost.

Po starih zgodbah je Hiperboreja naposled postala neprimerna za bivanje, morda zaradi znižanja temperature. Glede na nekatera stara poročila naj bi se Hiperborejci umaknili na jug ter poselili severno Evropo in Ameriko. Germanska legenda opisuje, da so ti nenavadni ljudje zapustili svojo domovino skozi predor, ki se je končal v pruskih gozdovih.

Ali pa je mogoče, da so Hiperborejci ostali blizu arktičGardner je zagovarjal teorijo, da imajo obale polarnega ustja z notranje strani Zemlje idealne pogoje za najzgodnejše prebivališče eskimske rase.

nega kroga in postali predniki današnjih Eskimov? Eskimi so velika skrivnost že odkar so prvi raziskovalci prišli v poledenelo severno deželo. Doslej ni še nihče odgovoril na vprašanje, zakaj so se Eskimi odločili ostati v okolici Arktičnega kroga. Pod običajnimi pogoji bi pričakovali, da se bodo ta plemena premaknila na jug, saj bi v toplejšem podnebju lažje prišla do hrane in drugih življenjskih potreb. OD KOD SO ESKIMI?

O Eskimih vemo zelo malo, o njihovem izvoru pa prav nič. Vendar so morali od nekod priti v njihovo sedanje bivalno okolje. Raziskovalec Fridtjof Nansen je v knjigi Northern Mists (Severne meglice) zapisal, da je svet Eskimov morje, led in mraz, česar narava ni namenila ljudem. S tem je hotel reči, da arktična področja niso izvorno domovanje te rase, vendar sam priznava, da je zbegan – kakor drugi raziskovalci, od katerih si niti dva nista složna – glede izvora eskimske rase: »Prava središčna točka njihove kulture je lov na tjulnje, zlasti s harpuno, včasih v kajakih na odprtem morju in včasih z ledu. Ni verjetno, da so lov na tjulnje, posebno s kajakom, razvili v osrednjem delu področij, ki jih naseljujejo sedaj; v teh preostrih pogojih se ne bi mogli obdržati, dokler njihova kultura lova na tjulnje ne bi že dosegla določene ravni.«

Dr. Nansen nato omenja razna obalna področja z milejšo klimo, kjer bi Eskimi lahko razvili veščini lova na tjulnje in plovbe, vendar v pomanjkanju zadovoljivega zaključka pravi, da to vprašanje ostaja odprto.

Foto splet

Arheološke najdbe pričajo, da živijo Eskimi v surovem okolju skrajnega severa že od prazgodovinskih časov. Zakaj se niso preselili na jug, je še vedno uganka.

Pisali smo pred dvajsetimi leti

Misteriji št. 109, avgust 2002

Velike količine eskimskega kamenega orožja in orodja za lov na kite in tjulnje, ki so jih našli v globokih usedlinah na severu Grenlandije, dokazujejo, da so Eskimi tam živeli že daleč nazaj v prazgodovini. In v teh prazgodovinskih časih so Eskimi živeli bolj severno kakor danes. Enako velja tudi za Eskime, ki živijo na arktičnih otokih na ameriški strani. Nansen je zapisal: »Očitno so se s severa postopoma pomikali proti jugu, saj prebivajo le na severni ameriški obali in na otokih severno od nje, od Beringovega preliva do vzhodne obale Grenlandije, kjer se njihovo ozemlje konča. Če so se res preseljevali iz bolj južnih krajev, kot ugibajo razni znanstveniki, zakaj se potem ob poti mnogi od njih niso ustavili na za življenje ugodnih področjih? Zakaj se niso pomešali z drugimi plemeni na poti in jih modificirali, s čimer bi pustili sledi, ki bi jih antropolog lahko videl in raziskal?«

Če vprašate Eskime, od kod izvorno prihajajo, vsi brez izjeme pokažejo proti severu, čeprav ne vedo točno, kaj to pomeni.

DEŽELA VEČNEGA SONCA NA SEVERU

Marshall B. Gardner, znanstvenik z začetka prejšnjega stoletja, je menil, da so Eskimi prišli iz notranjosti Zemlje in naselili svoje sedanje domovanje na obodu domnevne polarne odprtine. Zagovarjal je teorijo, da obale polarnega ustja z notranje strani Zemlje vsebujejo idealne pogoje za najzgodnejše prebivališče eskimske rase.

Da so izvorno prišli iz dežele večnega sonca, iz dežele daleč onkraj severne ledene pregrade, je izročilo samih Eskimov. To izročilo moramo resno upoštevati, saj ni moglo nastati brez dobrega vzroka. Če vprašate Eskime, od kod izvorno prihajajo, vsi brez izjeme pokažejo proti severu, čeprav ne vedo točno, kaj to pomeni.

Eskimi verjamejo v življenje po smrti. Duša sestopi pod Zemljo v različna področja, od katerih prvo spominja na vice. Vendar dobri duhovi, ki gredo skozi to področje, ugotovijo, da so naslednja bivališča vedno boljša, dokler zelo globoko ne dosežejo območja popolne blaženosti, kjer sonce nikoli ne zaide. Ob velikih jezerih, ki nikoli ne zamrznejo, se v velikih čredah pase divjad, v vodah pa je vedno dovolj tjulnjev in mrožev.

To rajsko področje bi lahko bil skoraj dobeseden opis pokrajine v notranjosti Zemlje. Začetno področje, ki spominja na vice, pa je morda spomin, ki se je pri Eskimih prenašal iz roda v rod, o velikih težavah na potovanju preko ledene pregrade, preden so dosegli ta čudoviti dom na severni strani velike naravne ovire.

Izročilo Eskimov s Point Barrowa na skrajni severni točki Aljaske pravi, da je južni veter odnesel na sever nekaj članov njihovega plemena, ki so se znašli na prelomljeni ledeni plošči. Po mnogih nočeh so prispeli v hribovito deželo, obljudeno z njim podobnimi prebivalci, ki so govorili eskimski jezik in so jih lepo sprejeli. Po dolgih letih so se neke pomladi, ko se led ni premikal, srečno vrnili v rodno deželo in poročali o svojih pustolovščinah.

Vendar Eskimi najbrž niso bili edini, ki so odšli v to rajsko področje. Moltke Moe Walter Mapes iz druge polovice dvanajstega stoletja v svoji »Zbirki zanimivih zgodb« (De Nugis Curialium) omenja predzgodovinskega britanskega kralja Herla, ki so ga Eskimi popeljali pod Zemljo. Seveda je zgodba, ki jo omenja ta Waleščan iz dvanajstega stoletja, napisana kot pravljica, a tudi pravljice praviloma izhajajo iz resničnih dogodkov.

Presenetljivo veliko zgodnjih legend govori o ljudeh, ki gredo pod Zemljo. Zgodnja irska legenda pripoveduje o deželi daleč onkraj morja, kjer sonce vedno sije in je vedno poletje. Nekaj njihovih junakov naj bi celo šlo tja in se vrnilo, a niso bili nikoli več zares srečni v svoji lastni deželi. Zdi se, da so bili tam tudi severnjaki oziroma Vikingi.

Po eskimski legendi naj bi tja odšla cela kolonija severnjakov, ki so v srednjem veku prebivali na Grenlandiji, in se nikoli niso vrnili. To sploh ni presenetljivo, če se je zgodilo, kar je prav mogoče: da so našli Hiperborejo, deželo, kjer tečeta med in mleko, v samem središču polarnega ledu.

A. K. 