Za bistroumnost odgovorno telo?

Hobotnica ponazarja pomembnost utelešene kognicije Za bistroumnost odgovorno telo?

Začetna zgodovina živali je pripeljala do razcepa, od katerega je ena pot vodila do strunarjev, kot smo mi, druga pa do glavonožcev, kamor sodi tudi hobotnica. In prav hobotnica je tako močno vznemirila Avstralca Petra Godfreyja Smitha, avtorja in filozofa znanosti, da se je posvetil proučevanju pameti te živali. Svoja spoznanja odkriva v knjigi Drugačen um, iz katere povzemamo gradivo za ta članek.

Najbolj presenetljiva podobnost med glavonožci in strunarji so oči. Naš skupni prednik je morda imel par očesnih pik, ni pa niti približno imel oči, podobnih našim. Vretenčarji in glavonožci so ločeno razvili kameri primerljive oči, z lečo, ki fokusira podobo na mrežnici. Na obeh straneh je vidna tudi sposobnost učenja različnih vrst. Učenje, s pozornostjo usmerjeno v nagrado in kazen, s sledenjem tistemu, kar deluje in kar ne deluje, je bilo po vsem sodeč izumljeno neodvisno kar nekajkrat v evoluciji. Tudi če je bilo navzoče pri skupnem predniku človeka in hobotnice, se je vzdolž obeh razvojnih linij temeljito izpopolnilo.

NISO PRAV DRUŽABNE

Med njima pa obstajajo tudi bolj pretanjene psihološke podobnosti. Hobotnice očitno podobno kot mi ločujejo med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom. Poigrajo se z novimi predmeti, ki niso hrana in nimajo očitne uporabnosti. Kaže tudi, da se pogrezajo v nekaj spancu podobnega. Sipe, morda pa tudi hobotnice, po vsem sodeč preidejo v obliko spanja REM (hitrega premikanja oči), v kakršni smo mi, kadar sanjamo.

Druge podobnosti, kot so posvečanje posameznikom skupaj s sposobnostjo prepoznave ljudi, so abstraktnejše. Naš skupni prednik gotovo ni bil zmožen česa takega. Ta zmožnost je smiselna, če je žival družabna ali monogamna, vendar hobotnice niso monogamne, njihovo spolno življenje je stvar naključja in tudi kaj prida družabne niso videti. Tukaj se lahko poučimo o tem, kako bistroumne živali ravnajo s snovjo svojega sveta. Porazdelijo jo v objekte, ki jih je mogoče ponovno prepoznati, čeprav se predstavnost teh objektov nenehno spreminja. To se mi zdi osupljiva lastnost hobotničjega uma – osupljiva v svoji domačnosti, svoji podobnosti z našim ravnanjem.

Hobotnice očitno podobno kot mi ločujejo med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom.

Knjiga (24,90 €) je na voljo na Misteriji.si. IMAJO TRI SRCA

Nekatere lastnosti kažejo zmes podobnosti in razlik, konvergence in divergence. Ljudje imamo srce, hobotnice prav tako. Toda hobotnica nima enega, ampak kar tri srca. Hobotničja srca črpajo kri, ki je modrozelena, kajti pri njih so nosilci kisika molekule bakra in ne železa, zaradi katerega je naša kri rdeča. Nato je seveda tu njihov živčni sistem – obsežen kakor naš, vendar narejen po drugačnem vzorcu, z drugačnim sklopom odnosov med telesom in možgani. Za hobotnico včasih pravijo, da dobro ponazarja pomembnost teoretičnega gibanja v psihologiji, znanega kot utelešena kognicija. Psihologi teh zamisli niso razvili zato, da bi jih uporabili pri hobotnicah, temveč so jih nameravali uporabiti pri živalih na splošno, z nami vred, na ta pogled pa je prav tako vplivala robotika. Osnovna ideja je, da je naše telo sámo po sebi, bolj kot naši možgani, odgovorno za delež »bistroumnosti«, s pomočjo katere se znajdemo v svetu. Lastne strukture našega telesa vnesejo nekatere podatke o okolju in tem, kako naj v njem ravnamo, zato ni potrebno, da bi bili vsi ti podatki shranjeni v možganih. Sklepi in upogibi naših udov, denimo, omogočajo, da se naravno vzpostavijo gibi,

Hobotnica biva zunaj običajne delitve na telo in možgane.

kakršne vključuje hoja. Zmožnost hoje je deloma stvar tega, da imamo primerno telo. Strukture živalskega telesa ustvarijo napetosti kot tudi priložnosti, ki uravnavajo njegovo delovanje, kakor sta to opisala Hillel Chiel in Randall Beer.

Tovrstno razmišljanje je vplivalo na nekatere raziskovalce, ki se ukvarjajo s hobotnicami, zlasti na Bennyja Hochnerja. Hochner meni, da nam te zamisli lahko pomagajo doumeti razlike med človekom in hobotnico. Hobotnice imajo drugačno telesnost, zaradi česar je drugačna tudi njihova duševnost.

NAJMANJ STALNA OBLIKA TELESA

S to trditvijo soglašam. Toda doktrine gibanja utelešene kognicije se v resnici ne prilegajo dobro nenavadnosti hobotničinega načina bivanja. Zagovorniki utelešene kognicije pogosto omenjajo, da oblika in organizacija telesa vnašata informacije. Ampak to vključuje zahtevo po obstoju telesne oblike, hobotnica pa ima v primerjavi z drugimi živalmi najmanj ustaljeno obliko telesa. Ena in ista žival se lahko visoko vzravna na svojih lovkah, se stisne skozi luknjo, ki ni dosti večja od njenega očesa, se prelevi v aerodinamičen izstrelek ali pa se tako pokrči, da lahko zleze v vrč.

Kadar zagovorniki utelešene kognicije, kot sta Chiel in Beer, navajajo primere, kako telesa preskrbijo sredstva za inteligentno delovanje, omenjajo razdalje med deli telesa (kar je v pomoč zaznavi) ter umestitev in kote med sklepi. Hobotničje telo nima ničesar od tega – nobenih stalnih razdalj med deli, nobenih sklepov, nobenih naravnih kotov. Poleg tega odločilno nasprotje pri hobotnici ni »bolj telo kot možgani« – kar je kontrast, ki se običajno poudarja v diskusijah o utelešeni kogniciji. Pri hobotnici je odločilnejši živčni sistem kot celota, in ne možgani; pravzaprav ni razvidno, kje se začnejo in končajo možgani kot taki, živčni sistem pa teče po vsem njenem telesu. Hobotnica je prežeta z živčevjem; telo ni ločena stvar, ki bi jo nadzorovali možgani ali pa živčni sistem.

Po vsem sodeč tudi hobotnice preidejo v obliko spanja REM (hitrega premikanja oči), v kakršni smo mi, kadar sanjamo.

NEUTELEŠENA

Hobotnica ima prav zares »drugačno utelešenje«, vendar je to utelešenje tako nenavadno, da se ne prilega nobenemu od pogledov, ki praviloma veljajo za omenjeno področje. Iskre v diskusiji se namreč krešejo med tistimi, ki vidijo možgane kot nekakšnega vsemogočnega direktorja, in tistimi, ki poudarjajo inteligenco, shranjeno v telesu samem. Toda oba pogleda se opirata na razliko med vednostjo, položeno v možgane, in vednostjo, položeno v telo. Hobotnica živi zunaj obeh sprejetih podob. Njena telesnost ji onemogoča, da bi počela reči, ki so ponavadi poudarjene v teorijah utelešene kognicije.

Hobotnica je v nekem smislu neutelešena. Beseda ima sicer prizvok nečesa nesnovnega, česar kajpada nimam v mislih. Hobotnica ima telo in to je snoven predmet. Toda njeno telo samo po sebi je protejsko, z nešteto možnostmi; nima ne stroškov ne dobičkov omejujočega in k delovanju usmerjenega telesa. Hobotnica biva zunaj običajne delitve na telo in možgane.

R. M. 

Deviški pas je posebna naprava, izdelana iz kovine in usnja, najpomembnejše pri njej pa je, da ima ključavnico. Temu srhljivemu predmetu je botrovala zamisel, da naj bi z njegovo pomočjo soproge vojakov, ki so v osemnajstem stoletju odšli v vojsko, ostale krepostne. Ostudno napravo so pritrdili ženskam okrog bokov in spolovil, da med odsotnostjo njihovih partnerjev vanje ne bi mogel prodreti kakšen drug imetnik penisa. Svoje izvoljenke pa zaklepajo tudi samci. O tem in drugih spolnih dogodivščinah v živalskem svetu piše v knjigi Seks v svetu narave biologinja Carin Bondar, doktorica populacijske ekologije z univerze Britanske Kolumbije v Kanadi. Članek povzemamo iz njene knjige.

Vklepanje partnerkinih spolnih organov je pri človeški živali seveda precej nenaravna praksa, uporaba pasov kreposti v živalskem svetu pa je razširjena in izredno pogosta iz številnih biološko smotrnih razlogov.

TELESNA IN ČUSTVENA ZAPORA

Najobičajnejši je, da samec, potem ko se je sparil s samico, svoji koristi na ljubo prepreči enako dejanje drugim samcem, saj ima njegova sperma tako največ možnosti, da oplodi njena jajčeca. In kako to najučinkoviteje doseže? Tako, da v samičino spolno odprtino ali vrh nje namesti paritveni zamašek – za katerega pa ne obstaja ključ kot pri deviškem pasu, temveč zgolj biološka prepreka.

Na paritvene zamaške naletimo pri skoraj vseh skupinah živali, od drobcenih parazitov do naših najbližjih sorodnikov, primatov. Zaradi pogosto nasprotujočih si potreb samcev v primerjavi s samicami so s paritvenimi zamaški povezane vedenjske in fiziološke taktike tako različne, kot so si različni orga-

SKRIVNOSTI ŽIVALI

Vklepanje partnerkinih spolnih organov je pogosto tudi pri živalih Paritveni zamaški

nizmi, ki jih uporabljajo. Poleg tega, da zamašijo spolovilo z lepljivo snovjo, številni paritveni zamaški za nameček vsebujejo pomirjujoče substance, katerih namen je zmanjšati seksualno dovzetnost samice. S tem je poskrbljeno, da postane samica telesno in čustveno nedostopna.

Paritveni zamaški imajo tudi vlogo svarilnega znamenja za druge samce. Velik in morfološko prepoznaven zamašek, pritrjen na samičina spolovila, jasno sporoča morebitnim snubcem, kakšen je njen paritveni status, zaradi česar se bodo samci nemara raje izognili »zaznamovanim« samicam, pač odvisno od ekološke naravnanosti posamične vrste. Spričo teh značilnosti se zdi celotna zamisel o paritvenih zamaških strašansko nepravična do samic. Obstaja sicer nekaj vidikov, povezanih z oblikovanjem paritvenih zamaškov, ki so samici v prid. Na žalost pa je biologija krepostnega pasu v glavnem pod nadzorom samcev.

VEVERICE

Večina paritvenih zamaškov je iz amorfnega materiala, ki ga samec skupaj z drugimi snovmi izbrizga z ejakulatom. Mehurčkasti, želatinasti zamaški so sprva tekoči in jih samec bodisi vnese v vagino neposredno ali pa na ustju naredi prevleko, ki se strdi v nekaj urah ali dneh.

Nekateri zamaški so učinkovitejši od drugih – pri pajkih baldahinarjih je dokazano, da starost in velikost paritvenega zamaška vplivata na njegovo čvrstost. Veliki zamaški, ki imajo dovolj časa, da se strdijo, so dosti učinkovitejši kot manjši ali novejši, ki še niso koagulirali. Takšen paritveni zamašek lahko vzdrži nekaj dni ali tudi vse samičino življenje, odvisno od vrste.

Rok trajanja zamaška je v neposredni povezavi z morfologijo spolovil. Večina pajkovk ima tri genitalne odprtine – v dve samec odloži spermo, ena ločena pa je namenjena ovipoziciji (odlaganju jajčec). To je pomembna značilnost številnih paritvenih sistemov pri nevretenčarjih, saj pomeni, da samec lahko zamaši samičini odprtini, ne da bi ji preprečil izleganje

Na paritvene zamaške naletimo pri skoraj vseh skupinah živali.

njegovega zaroda. Pri večini sesalcev in primatov je vstavitev sperme in odlaganje jajčec ali pa rojevanje živih mladičev vezano na isto odprtino – kar pomeni, da imajo paritveni zamaški veliko krajšo življenjsko dobo in se razpustijo, da bi se lahko uspešno izvršil naslednji korak v procesu razmnožitve.

V popolnem svetu (za vstavitelja zamaška) bi pas kreposti ostal na svojem mestu vse do zadnjega trenutka, vendar je le redkokdaj tako. Opazovanja so pokazala, da samcem in samicam uspe odstraniti paritveni zamašek, ki ga je namestil

Avtorica knjige »Seks v svetu narave« dr. Carin Bondar

nekdo drugi. Samica morda ni povsem zadovoljna s svojim spolnim partnerjem ali pa je bila prisiljena k spolnemu aktu. Zadnje, kar si želi, je, da ostane zapečatena in obsojena na potomstvo, ki ga je zaplodil kakšen priskutnež. Samice prave veverice (iz družine Sciuridae) paritvene zamaške »izbezajo« in jih zaužijejo. Pri teh in drugih glodavcih ter pri primatih, vrečarjih in netopirjih paritveni zamaški vsebujejo beljakovine – zakaj si torej samica ne bi po koitusu privoščila skromne malice?

Za odstranitev paritvenega čepa pa si ne prizadevajo samo samice; tudi samcem, ki še niso imeli priložnosti odložiti svoje sperme pri neki samici, bo veliko do tega, da odmaknejo pregrado. Pri nekaterih vrstah samci porabijo precej časa in truda za odstranitev paritvenih zamaškov drugih samcev – da bi pozneje vstavili svoje. PODGANE IN OPICE

Podgane (naddružina Muroidea) imajo dobro proučen sistem parjenja, pri katerem se pogosto zgodi, da postanejo samci seksualno prezasičeni. To pomeni, da dobesedno iztočijo vso spermo, nato pa traja približno petnajst dni, da se njihova plodnost povrne. Nekatere vrednosti ejakulata se obnavljajo počasi, med drugim sestavine semenskih zamaškov in tudi seme.

Pri podganjih samcih je zanimiv pojav, ko stik z novo samico pri njem spodbudi seksualno vedenje – kar velja celo za seksualno prezasičene. Čeprav samec ne premore niti trohe semena, preide k dejanju in vseeno občuje s samico, saj se še vedno zmore povzpeti nanjo in vstaviti penis v njeno vagino. Le semena ne izbrizga. Ampak čemu bi se samec vdajal takšnemu ravnanju, če zgolj zapravlja moči in nima nobenih možnosti, da bi zaplodil potomce? Uganili ste – da bi odstranil paritveni zamašek, ki ga je tja namestil samičin prejšnji spolni partner. Ugotovljeno je bilo, da te nesemenske kopulacije prav zares odmaknejo paritveni čep in odstranijo tekmečevo spermo.

Tovrstni mehanizem je nemara tudi v ozadju pojava »postkoitalnega naskoka« pri samcih kate, polopice s črno-belim pasastim repom (Lemur catta). Ko samec neha občevati s samico, se pogosto zgodi, da se vnovič povzpne nanjo in jo zgrabi okrog života, ne da bi prišel v stik z njenimi spolovili. Menimo, da samci s tem početjem podaljšajo življenjsko dobo paritvenega čepa, saj tako zagotovijo, da se izločena snov popolnoma strdi. Čeprav se to mogoče zdi slaba kupčija za samico, je v nekaterih ekoloških okoliščinah zanjo dobrodejno, da se s samcem stisne v postkoitalni objem. Če je ta njen posebni izbranec, bo možnost, da tako podpre njegovo razmnoževalno uspešnost, ugodna tudi zanjo. Res je bilo pogosto opaženo, da se je samica pri svojem najljubšem samcu potegovala za postkoitalni naskok.

Paritveni zamaški večkrat vsebujejo tudi pomirjevalne substance za zmanjšanje seksualne dovzetnosti samice.

SAMICE SE ZAČEPIJO SAME

Čeprav so za veliko večino paritvenih zamaškov odgovorni samci, obstaja več primerov, ko se samice po opravljeni kopulaciji začepijo kar same. Za takšno dejanje obstaja več biološko tehtnih razlogov. V paritvenih sistemih, v katerih samci občujejo nasilno oziroma posiljujejo samice, čep v samičinih spolovilih preprečuje neželene seksualne ponudbe. Pri vrstah, pri katerih seks sicer ni nujno nasilen, vendar je samica že dobila dovolj sperme, je zanjo prav tako smiselno, da je začepljena, ker ji to omogoča porabljati čas in energijo za druge pomembne dejavnosti.

Pajkovke zlatega mrežarja (Nephila clavipes) so izključno odgovorne za izdelavo strjene plošče nad svojo genitalno odprtino. Naredijo jo usklajeno z ovipozicijo in te brezlične plošče so izredno učinkovite pri preprečevanju poznejših kopulacij s samci, ki so veliko manjši. Samci nikakor ne morejo več vstaviti svojih pedipalpov, ko si je samica nadela pas kreposti. Edine samice, ki se same zapečatijo, so tiste, ki so se pred tem večkrat zapored sparile, kar pomeni, da je zanje, potem ko so zbrale zadostno količino sperme, v biološkem pogledu pametneje, da postanejo nedostopne za približevanja novih prosilcev.

So pa tudi samice, ki jih paritveni čep spodbudi k mračnejšim dejanjem. Samice pajka Leucauge argyra, ki spreda kolesasto mrežo, takoj po kopulaciji iz svojih genitalnih cevk izločijo lepljivo snov, da ujamejo samce za pedipalpe. Samec se mora boriti, da bi se osvobodil – zamislite si lepljivo past v velikosti pajka –, pri čemer ima samica na voljo obilo časa, da ga požre.

Knjiga (24,90 €) je na voljo na Misteriji.si.

R. M. 

NEZNANI LETEČI PREDMETI

Več kot sedemdeset Nobelovih nagrajencev za segrevanje Zemlje ne krivi ljudi Zemljo segreva vesoljska ladja?

Temperature na južnem tečaju naraščajo, ogromne gmote ledu se talijo. Nekateri konvencionalni znanstveniki za te podnebne spremembe krivijo človeka. A več kot sedemdeset dobitnikov Nobelove nagrade in več tisoč raziskovalcev se s tem ne strinja. Edinstveno razlago o segrevanju Zemljinega južnega tečaja, o katerem poročajo predvsem z vzhodne Antarktike, pa ima avstralsko-ameriški raziskovalec in politolog dr. Michael Emin Salla. Trdi, da je za to kriva starodavna vesoljska ladja – arka pod ledom Antarktike.

Ustanovitelj Inštituta za eksopolitiko pojasnjuje, da je pod Vostokom na Antarktiki ogromna vesoljska ladja, ki jo je aktiviral val iz osrednjega sonca naše galaksije in sedaj oddaja ogromne količine energije. Ta po njegovem segreva celotno območje in tali led. VESOLJSKA LADJA V UKRAJINI?

Dr. Salla je že prej govoril o obstoju takšnih vesoljskih ladij z visoko razvito tehnologijo na planetu. Pripadale naj bi starodavnim nezemljanom, ki so morali pobegniti po veliki bitki na našem planetu in v naši galaksiji. Ob začetku ruske invazije na Ukrajino se je oglasil z nenavadno hipotezo o obstoju take vesoljske ladje pod Oleškijskimi sipinami – 161 kvadratnih kilometrov veliko polpuščavo v ukrajinski oblasti Herson. Velik del tega območja je ograjen, uradno zaradi neeksplodiranih ubojnih sredstev iz sovjetskih časov, ko je bila puščava vojaško vadišče. Salla pa vidi glavni razlog v tem, da je tam skrita vesoljska ladja. To mu je razkril anonimni vojaški vir »JP«, ki je slu-

Cilj sedanje ruske vojaške akcije naj bi bil predvsem dostop do vesoljske ladje v Ukrajini.

žil v ameriški vojski ter bil udeležen pri tovrstnih skrivnih misijah. Povedal mu je, da so na Zemlji še druge vesoljske arke, kot tudi na Luni in Marsu. Rusija že ima eno takšno ladjo, zato ima znanje o manevriranju z njo. Cilj ruske sedanje vojaške akcije naj bi bil predvsem dostop do vesoljske ladje v Ukrajini.

SEVANJE IZ GLOBIN

Dr. Salla pravi, da se prav tam, kjer pod ledom Antarktike leži sladkovodno jezero Vostok, skriva en tak vesoljski objekt nezemljanov. Zanj naj bi znanstveniki iz tajnih programov vedeli že dolgo, a same ladje še niso videli. Bila naj bi le del veliko večje strukture pod jezerom. Tam naj bi bile dvorane in templji ter močan piramidni generator, ki pa ga še nihče ni mogel aktivirati. Te informacije naj bi Salli telepatsko posredoval nezemeljski vir po imenu Thor Han Eredyon iz Plejad, pilot domnevne Galaktične federacije.

Obstajajo celo ljudje, ki naj bi videli ladjo na lastne oči, med njimi francoska arheologinja Elena Danaan, ki ima že dvajset let stike z nezemljani. Tudi magnetna anomalija, ki so jo v jezeru Vostok odkrili leta 2001, vodi do tega objekta. Rekordne temperature na vzhodni Antarktiki, o katerih je poročal Washington Post, nam govore, da procesa, ki ga sprožila aktivirana vesoljska arka, ni več mogoče ustaviti.

Dr. Salla je prepričan, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo svet soočil z neizpodbitnim fizičnim dokazom o starodavni atlantski civilizaciji pod Antarktiko in na drugih krajih našega planeta. Ali so torej takšne vesoljske ladje vzrok za naraščanje temperature na Zemlji? Je možno, da je Zahod ob invaziji na Ukrajino deloval tako odločno in celo tvegal jedrsko vojno, ker je dejanska tarča Rusov vesoljska ladja nezemljanov v Hersonu?

D. N. 

Radarska slika jezera Vostok na Antarktiki. Je pod njim vesoljska ladja nezemljanov?