SKRIVNOSTI ŽIVALI
Hobotnica ponazarja pomembnost utelešene kognicije
Za bistroumnost odgovorno telo?
Z
ačetna zgodovina živali je pripeljala do razcepa, od katerega je ena pot vodila do strunarjev, kot smo mi, druga pa do glavonožcev, kamor sodi tudi hobotnica. In prav hobotnica je tako močno vznemirila Avstralca Petra Godfreyja Smitha, avtorja in filozofa znanosti, da se je posvetil proučevanju pameti te živali. Svoja spoznanja odkriva v knjigi Drugačen um, iz katere povzemamo gradivo za ta članek. Najbolj presenetljiva podobnost med glavonožci in strunarji so oči. Naš skupni prednik je morda imel par očesnih pik, ni pa niti približno imel oči, podobnih našim. Vretenčarji in glavonožci so ločeno razvili kameri primerljive oči, z lečo, ki fokusira podobo na mrežnici. Na obeh straneh je vidna tudi sposobnost učenja različnih vrst. Učenje, s pozornostjo usmerjeno v nagrado in kazen, s sledenjem tistemu, kar deluje in kar ne deluje, je bilo po vsem sodeč izumljeno neodvisno kar nekajkrat v evoluciji. Tudi če je bilo navzoče pri skupnem predniku človeka in hobotnice, se je vzdolž obeh razvojnih linij temeljito izpopolnilo.
Hobotnice očitno podobno kot mi ločujejo med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom. Druge podobnosti, kot so posvečanje posameznikom skupaj s sposobnostjo prepoznave ljudi, so abstraktnejše. Naš skupni prednik gotovo ni bil zmožen česa takega. Ta zmožnost je smiselna, če je žival družabna ali monogamna, vendar hobotnice niso monogamne, njihovo spolno življenje je stvar naključja in tudi
NISO PRAV DRUŽABNE Med njima pa obstajajo tudi bolj pretanjene psihološke podobnosti. Hobotnice očitno podobno kot mi ločujejo med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom. Poigrajo se z novimi predmeti, ki niso hrana in nimajo očitne uporabnosti. Kaže tudi, da se pogrezajo v nekaj spancu podobnega. Sipe, morda pa tudi hobotnice, po vsem sodeč preidejo v obliko spanja REM (hitrega premikanja oči), v kakršni smo mi, kadar sanjamo.
Knjiga (24,90 €) je na voljo na Misteriji.si.
kaj prida družabne niso videti. Tukaj se lahko poučimo o tem, kako bistroumne živali ravnajo s snovjo svojega sveta. Porazdelijo jo v objekte, ki jih je mogoče ponovno prepoznati, čeprav se predstavnost teh objektov nenehno spreminja. To se mi zdi osupljiva lastnost hobotničjega uma – osupljiva v svoji domačnosti, svoji podobnosti z našim ravnanjem.
IMAJO TRI SRCA Nekatere lastnosti kažejo zmes podobnosti in razlik, konvergence in divergence. Ljudje imamo srce, hobotnice prav tako. Toda hobotnica nima enega, ampak kar tri srca. Hobotničja srca črpajo kri, ki je modrozelena, kajti pri njih so nosilci kisika molekule bakra in ne železa, zaradi katerega je naša kri rdeča. Nato je seveda tu njihov živčni sistem – obsežen kakor naš, vendar narejen po drugačnem vzorcu, z drugačnim sklopom odnosov med telesom in možgani. Za hobotnico včasih pravijo, da dobro ponazarja pomembnost teoretičnega gibanja v psihologiji, znanega kot utele šena kognicija. Psihologi teh zamisli niso razvili zato, da bi jih uporabili pri hobotnicah, temveč so jih nameravali uporabiti pri živalih na splošno, z nami vred, na ta pogled pa je prav tako vplivala robotika. Osnovna ideja je, da je naše telo sámo po sebi, bolj kot naši možgani, odgovorno za delež »bistroumnosti«, s pomočjo katere se znajdemo v svetu. Lastne strukture našega telesa vnesejo nekatere podatke o okolju in tem, kako naj v njem ravnamo, zato ni potrebno, da bi bili vsi ti podatki shranjeni v možganih. Sklepi in upogibi naših udov, denimo, omogočajo, da se naravno vzpostavijo gibi,
- AVGUST 2022 - Misteriji
35
