Razpotja 24: Kritika

KRITIKA

Å¡tevilka 24 poletje 2016

»VSEPOVSOD V ŽIVLJENJU SO RAZPOTJA. SLEHERNI ČLOVEK STOJI ENKRAT NA ZAČETKU, NA RAZPOTJIH — TO JE NJEGOVA POPOLNOST, BREZ NJEGOVE ZASLUGE. KJE STOJI NA KONCU — KAJTI NA KONCU JE NEMOGOČE STATI NA RAZPOTJIH — JE NJEGOVA IZBIRA IN NJEGOVA ODGOVORNOST.« Søren Kierkegaard

www.razpotja.si

Komentarje na članke, odmeve na temo in predloge za prispevke pošljite na elektronski naslov uredništva: urednistvo@razpotja.si

ALJOŠA KRAVANJA Vzpon notranje kritike Kritika naj bi bil posel zunanjega opazovalca. Ta princip je Baltasar Gracián ponazoril s sijajno izjavo, da na gostiji jedi niso pripravljene po preferencah kuharjev, temveč za okus gostov. To najprej pomeni, da načela, po katerih se ravna delujoči ali stvaritelj, ne sovpadajo nujno s kriteriji, po katerih njegovo ravnanje presoja kritik. Drugič pa Graciánov aforizem pove, da ima kritik določeno premoč nad delujočim. Kuhar lahko sam pri sebi ve, da je jed ustvaril v skladu z najvišjimi zahtevami veščine, a mu ta gotovost nič ne pomaga, če bo nevedni gost večerjo presodil kot odvratno.

Zjutraj po gostiji ostane od hrane le še sodba jedca.

A delujoči in kritik nista ločena brez razloga. Distanca kritiku omogoča, da presoja rezultate delujočega brez nevoščljivosti, ki jo slabši kuhar občuti ob jedeh boljšega, in brez prizanesljivosti, ki jo goji starejši do vajenca v cehu. Morda ima kritik nepopolne kriterije presoje, a očitno menimo, da izvzetost iz sveta profesije, ki jo kritizira, odtehta pomanjkanje veščine. Dopuščamo možnost navzkrižja med načeli ustvarjalca in kriteriji kritika, saj vemo, da je to nesoglasje v principih majhna cena za kritikovo nepristranskost.

Kljub temu vsake toliko vznikne pojmovni spaček, imenovan »notranja kritika« ali celo »samokritika«. Pri nas poznamo tudi izraz »tovariška kritika«, ki je bil sprva najbrž mišljen v dobri veri, a se danes uporablja zajedljivo. Dvajseto stoletje je pokazalo, da najslabša stvar pri tem notranjem modelu kritike niti ni izguba kritikove objektivnosti. V igri je nekaj bolj bistvenega. Vse dokler sta delujoči in kritik daleč vsaksebi, vzajemno dopuščata razhajanje v principih. Gost na večerji se ne meni za

2

TEMA\\KRITIKA

kulinarična stališča, v katera verjame kuhar sam pri sebi, temveč se zanima zgolj za njegovo veščino, kolikor je utelešena v konkretnem izdelku, se pravi v večerji na mizi. Vzemimo pa, da jedec prične verjeti v notranjo kritiko.

V tem primeru ga ne zanima več, ali je jed pred njim po njegovem, se pravi kritikovem okusom. Začne se spraševati nekaj drugega, in sicer: »Kaj bi ti, kuhar, pripravil, če bi smel ustvarjati po lastnih preferencah? Kako bi kuhal, če bi moral kuhati iskreno?« Notranja kritika je implozivna. Implozivna je zato, ker nas prežene iz otipljivega sveta k problemom pravovernosti in dogmatizma. Ali živimo v času notranje kritike? Pogosteje se dogaja, da politični konflikti ne potekajo med levico in desnico, se pravi med dvema poloma, ki vzajemno priznavata razhajanje v načelih, temveč se nahajajo znotraj same levice oziroma desnice. Na dan prihajajo očitki prodanih duš. Neokonservativci naj bi izdali načela, ki jim ostajajo zvesti volilci Trumpa. Vodstvo Sirize je odpadlo od domnevno ortodoksne levice. Merklova je konservativni Evropi zasadila nož v hrbet. Redkeje se kritizira učinke delovanja političnih nasprotnikov in popularnejša postaja kritika, usmerjena v prepričanja zaveznikov. »Kako bi kuhal, če bi moral kuhati iskreno?« To vprašanje ima samo en smiseln odgovor.

Kuhal bi zase. Dokler obstaja skupni svet, ki ga naseljujejo ljudje z različnimi načeli in preferencami, so vprašanja dogmatizma brezpredmetna. A velja tudi obratno: doba ortodoksij, katere začetek morda slutimo sedaj, se lahko prične vzpenjati le na škodo skupnega sveta.

RAZPOTJA številka 24, letnik VII, poletna izdaja IZDAJATELJ:

Društvo humanistov Goriške, XXX. divizije 13a, 5000 Nova Gorica ODGOVORNI UREDNIK: Miha Kosovel UREDNIŠKI ODBOR: Martin Hergouth, Blaž Kosovel, Aljoša Kravanja, Luka Lisjak Gabrijelčič, Katja Pahor, Danijela Tamše PRELOM IN OBLIKOVANJE:

Katja Pahor LEKTURA: Danijela Tamše, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aljoša Kravanja, Andreja Vetrih Humar, Tanja Žuvela NAKLADA: 1.800 izvodov LETO IZIDA IN NATISA: julij 2016 TISK: Grafis Trade CENA: 0 EUR

04 ROK PLAVČAK

38 ALBERTO SACCONE

Rojstvo kritike – Sokrat, Piron in Diogen iz Sinope

Kaj bo ostalo po Euru 2016?

08 KENNETH M NEWTON

Nova kritika in vzpon interpretacije 12 ALJAŽ ŠKRLEP

Gorica ob stoletnici

20 MARTIN HERGOUTH

Levica in kritike 24 JERNEJ KALUŽA

KAVARNA EVROPA 52 ANDRZEJ STASIUK

Vzhod

Uredniška politika znotraj oblastne igre sil INTERVJU

GLOSA 57 ALJOŠA KRAVANJA

Dober jezik in slabe besede

28

Gari Kasparov: »Šah ni tip igre, ki se je gredo diktatorji.« KOMENTAR 36 ARNE ZUPANČIČ

Železnic ni gradila le stara Avstrija

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

GORIŠKA

To je pomembno

pod številko 1607.

kulturo, in Mestne občine Nova Gorica.

Čudna smrt liberalne Poljske

48 RENATO PODBERSIČ ml.

Ministrstva za kulturo RS

Revija izhaja s finančno podporo Ministrstva za

44 PAWEŁ MARCZEWSKI

16 ANJUŠA BELEHAR

Revija je vpisana v razvid medijev

kulture Eurozine.

SREDNJA EVROPA

O neki bodoči kritiki

ISSN 2232-2582

Razpotja so del evropske mreže revij s področja

ŠPORT

VATIKAN 58 ALEŠ MAVER

Amoris laetitia SPOMIN

37 MIHA KOSOVEL

62 JULIÁN CASANOVA

Princip Cerar

Španska državljanska vojna, 80 let kasneje 66 SIMONA ŠKRABEC

Literarna kartografija: ko prostor postane čas

POLETJE 2016

3

ROJSTVO KRITIKE – SOKRAT, PIRON IN DIOGEN IZ SINOPE\\KRITIKA

TEMA\\KRITIKA

Rojstvo kritike – Sokrat, Piron in Diogen iz Sinope ROK PLAVČAK

Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.

Heb 4:12

A namesto kritičnosti, ki jo gre v skeptični tradiciji razumeti kot globok pretres naših spoznavnih možnosti, bomo skušali prepoznati kritiko, ki usmeri pogled proti temeljnim predpostavkam in načinom človeškega življenja.

Sprehod po etimološki poti slovenskega pridevnika kritičen (in iz njega izpeljanega samostalnika kritika) nas vodi prek nemškega kritisch in latinskega criticus do starogrške izvorne besede kritikós, ki pomeni razsoden, sposoben razlikovati oziroma presojati. Kritika je pomensko istorodna z besedo kriza (stgr. krísis), ki izvorno pomeni presojo, razlikovanje in odločitev.

Slednja, ki danes označuje neugodno stanje, je v nekaterih primerih še obdržala latentno prisoten izvorni pomen odločitve, saj je za premaganje marsikatere krizne situacije (gospodarske, humanitarne, vojaške, duševne, medicinske itn.) potrebna prav odločna odločitev, na podlagi katere zastavljeno delovanje krizo odpravi. Izraz kritika se je sprva uporabljal na področju literarne kritike (predvsem v Angliji v 17. in 18. stoletju), v 18. stoletju pa ga je Kant povezal s presojo zmožnosti spoznanja v tako imenovani kritische Philosophie, kjer se kritična perspektiva zoperstavi dogmatični. V 19. in kasneje v 20. stoletju se je pomen kritike razširil, sama kritika pa je v smislu sistematične analize prešla v različne discipline.

Sokrat ironik Antična filozofija je obstajala na nek bistveno drugačen način, kakor obstaja danes. Pomemben del takratnih filozofov je filozofijo ne le predaval, učil, zapisoval, temveč predvsem živel. Zato je odločitev, kje iskati kritiko življenja, precej enostavna. Najznamenitejši filozof, Sokrat (zgodovinska oseba, zlita z literarno v Platonovih dialogih), je celotno svoje življenje posvetil filozofskemu raziskovanju (»neraziskanega življenja ni vredno živeti«) in z majevtično metodo (spraševanjem in odgovarjanjem) pomagal sogovorcem, da so sprevideli zmotnost nekaterih temeljnih prepričanj, ki so jih imeli za resnična. Na tem mestu ne moremo mimo »sokratskega problema«, zato privzemamo interpretativno izhodišče, ki skuša razločiti »izvornega« Sokrata od Platonovega literarnega Sokrata po razumevanju Sokratovega filozofiranja kot negativno dialektičnega – usmerjenega k ugotavljanju, kaj ne drži.

Pri iskanju izvornega Sokrata se bomo oprli tudi na odmevno maksimo »Vem, da nič ne vem« – to je treba razumeti v smislu tako imenovane sokratske ironije – ki jo kot Sokratov filozofski modus operandi postavljata in prepoznavata poleg Platona tudi Ksenofon in Aristofan, in poskusili (re)konstruirati podobo Sokrata ironika. Če iztrgamo znano maksimo vem, da nič ne vem izven konteksta, postane radikalna oblika samorazkrajajočega skepticizma, vendar se pozornemu očesu hitro pokaže, da se Sokrat zgolj pretvarja, da nič ne ve, in celo to, da v resnici ve nekaj več kakor njegovi sogovorniki. Kaj je tisto nekaj, kar slavni Atenec skriva pred svojimi someščani? Enako poglavitna Sokratova izvorna poteza, ki izhaja iz njegovega osebnega življenja, je majevtika, ki jo Sokrat razloži po analogiji z babištvom: podobno, kot je njegova stara mati, po poklicu babica, pomagala prihajati otrokom na svet, tako pomaga Sokrat sogovorcem, da sami porodijo vednost (teorijo anamneze, ki pravi, da je vednost v posamezniku prisotna že iz prejšnjih življenj, bomo tukaj pripisali Platonu). Sokrat je babičar mišljenja, ki pri porajanju vednosti uporablja ironijo (eirōneia) – medtem ko se pretvarja, da je neveden, vodi sogovorca k cilju: spoznati lastne zmote, lastno nevednost. Ironija, se pravi hlinjenje nevednosti, je pred Sokratovo uporabo veljala za retorično prevaro, katere namen

Premislek bo poskušal odkriti rojstno mesto kritike, pri čemer kritiko razumemo v njenem etimološkem pomenu kot presojo, nastajajočo in obstajajočo znotraj polja medčloveškega, ki se vzpostavlja šele skozi sprejemanje in zavračanje. Z drugimi besedami, kritika kot presoja mora biti odprta za pritrditev tistemu, kar je v kritiziranem »pravilno«, in za zanikanje tistega, kar je nepravilno (glede na kriterij presojanja), obenem pa mora kritiku in tistemu, ki mu je namenjena, dopuščati možnost odločanja. Premišljevanje se bo v velikem loku ognilo dolgi tradiciji poglavitne epistemološke problematike – kaj je mogoče spoznati oziroma vedeti – ki sta jo v evropski filozofiji prva zaslutila sofista Protagora (človek je merilo vseh stvari) in Gorgija (nič ne obstaja), izraziteje pa jo je razdelal skeptik Piron (ničesar ni mogoče spoznati) – ta nam bo služil za ponazorilo skeptične nezmožnosti kritike. Montaigne je ob branju del o antičnem skepticizmu Seksta Empirika oživil skeptično spraševanje, to pa je od njega nadaljevalo pot prek Descartesovega dvoma k Humu, filozofu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega dremeža.

4

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

je zavesti sogovorca v zmoto. Grški demos jo je imel za nespodobno vedenje in jo postavljal v bližino laganja. Majevtična metoda povzdigne ironijo v službo spoznanja – ko Sokrat sistematično razbija sogovorčevo iluzorično samozavestno občutje (vse)vednosti in gotovosti, ga uči intelektualne ponižnosti kot pogoja filozofske diskurzivnosti in dvoma, ki razumsko pretrese in premisli, kar trdijo drugi in kar verjamemo sami. Sokratska ironija oziroma hlinjena nevednost je del sokratske majevtike, ki nam razkrije neko pomenljivo izvornost Sokrata, a je Platon, čeprav jo je inkorporiral v svojo podobo Sokrata, kot bomo videli, ni razumel. To nerazumevanje oziroma izguba ironičnosti v Platonovih delih se razstira povsod, kjer Sokrat postavlja in sprejema trditve, namesto da bi jih ovračal. Neovržena trditev nečesa oziroma pritrditev nečemu – kar kulminira v postavljeni teoriji (teoriji idej, teoriji države) – je odpoved ironičnemu duhu, nedoslednost življenjsko-filozofske drže, potvarjanje originala: Sokrat ironik postane Sokrat platonik. Še posebej očitno je to v Platonovi Državi, kjer Sokrat, ki bi se moral živeč filozofijo ironicizma pretvarjati, da ničesar ne ve, postavlja teorijo monarhične države, temelječe na kastnem sistemu. Karl Popper govori v Odprti družbi kar o Platonovem izdajstvu Sokrata, o tem, kako Platon pretvori mrtvega učitelja v nedemokratičnega in mizantropskega zagovornika tiranije, kakršen je Platon sam.

Razpor med Platonovim totalitarističnim mišljenjem in antidogmatično ironijo Sokrata ne bi mogel biti večji.

Ironična vednost je negativna vednost, vednost o tem, kaj ni resnično, kaj ni pravično, ne more pa ničesar povedati o tem, kaj je resnično ali pravično. To jedrnato zaobjame Sokrat, kjer zase pravi, da ga daimon (oziroma znamenje, vest) »spremlja že od malih nog in se mi javlja v obliki glasu, in vselej, kadar se javi, me svari pred čim, kar imam ravno namen storiti, prigovarja mi pa nikoli ne.« (Platon, Apologija). Sokratov daimon je vselej negativen, nikdar ne (pri)trdi, samo zavrača, in v tem smislu ga je mogoče razumeti kot osnovno paradigmo Sokratovega filozofiranja – ironik je vseskozi negativen, ne trdi, da je nekaj res, samo zavrača tisto, kar ni. Sedaj lahko odgovorimo na začetno vprašanje, kaj je tisto nekaj, kar Sokrat ve, in sicer to, kaj ni resnično. Ko z ironično gorjačo negativne dialektike pobije drug za drugim argumente in definicije vojsk nasprotnikov – za katere se verjame, da vedo, kaj je to ali tisto, kar jih opredeljuje (strategija stratega, konjarstvo konjarja itn.) – zmagoslavno zaključi, da on ve, da nič ne ve, drugi pa niti tega ne.

Negativna dialektika in kritika Ostrejši pogled bo v tej novi hlinjeni nevednosti prepoznal retorično past, ki jo Sokrat nastavlja nasprotnikom. Ker so se ti nevešči takrat porajajoče se filozofske diskurzivnosti – vešči bi bržkone kmalu sprevideli, da jih Sokrat vodi na limanice – odrekli nehvaležni vlogi postavljavca trditev in opredeljevalca, ki jim jo je namenil, hkrati pa bi bolje argumentirali in prepoznavali Sokratove zmote, se z vsakim izmotavajočim poskusom, da bi definirali kakšen pojem ali argumentirali kakšno trditev, tesneje zapletajo v nastavljene pajčje mreže. Za tistega vase prepričanega samozavestneža,

POMLAD 2016

ki se spusti v dialoški dvoboj s filozofskim pajkom ironije, je ta že vnaprej izgubljen. Zmage, ki jih je Sokratu priborila Kirka negativne dialektike, so ga z besedami Pitije posedle na prestižni prestol modrosti, toda ta, v polisu še nikdar videna magična filozofija, je imela hud stranski učinek – njegove sogovorce someščane je prečarala v njegove sovražnike.

Sokrat je ironik, zbada kot obad, je nadležen in brezobziren, je utemeljitelj majevtike in negativni dialektik, ravno to pa mu onemogoča biti kritik – kolikor kritiko razumemo kot presojo, razločitev,

Sokrat je ironik, zbada kot obad, je nadležen in brezobziren, je utemeljitelj majevtike in negativni dialektik, ravno to pa mu onemogoča biti kritik, – kolikor kritiko razumemo kot presojo, razločitev, sopostavljanje aspektov tega, kar je kritizirano – kajti možnost presojanja tvorita šele možnost postavljanja trditev in možnost ovračanja trditev, možnost pritrjevanja in možnost zanikovanja, pozitivnost in negativnost.

sopostavljanje aspektov tega, kar je kritizirano – kajti možnost presojanja tvorita šele možnost postavljanja trditev in možnost ovračanja trditev, možnost pritrjevanja in možnost zanikovanja, pozitivnost in negativnost. Morda izgleda, da je kriterij, ki ločuje negativno kritiko (kritika, ki samo zanikuje) od sokratske negativne dialektike glede na to, da prva možnosti pozitivnosti ne izkoristi, drugi pa je ta možnost inherentno nedosegljiva, nekoliko arbitraren, toda pomislimo, da damo nek miselni izdelek v oceno Sokratu. Negativna kritika je samo oblika kritične zavesti, ki je, če je presodila »kompetentno«, predmet kritike ocenila negativno, ker sam predmet nima kvalitet, ki bi jim lahko pritrdila. Sokratova ocena pa ne more prikimati niti najboljšemu predmetu, saj manjka daimonski ironiji neka relevantna vednost, t. j. pozitivna vednost, kaj oziroma kako nekaj je. Ker tega ne ve, ne more prepoznati resnice niti tedaj, ko nanjo slučajno naleti, in se ne more ustaviti, nič bolj kakor se ne more ustaviti apofatična (zanikovalna) teologija preden v babilonski knjižnici dokončno ne zmanjka imen in opisov, s katerimi ne more označiti Boga. Ironik nima možnosti tŕdenja: Sokrat ne ve, le sprašuje, ne trdi, le povzema in izpeljuje tuje trditve ter jih zavrača, ne kritizira, le zanikuje. S tem največji antični modrec postavi oporišče, od koder pobija sogovorčevo argumentacijo namesto da bi jo argumentirano presojal, obenem pa se z neprebojnim zidovjem apofatičnega izrekanja zaščiti pred kriti-

5

TEMA\\KRITIKA

ko drugih. Sokrat tako vstopa na bojišče filozofskega diskurza kot demon filozofije, oborožen in oklepljen z antikritičnostjo ironije.

Sokratova demonsko-božanska filozofija ne skriva pozitivne vednosti, temveč negativno, kajti kakor hitro bi si dovolila sama zase reči to je tako ali tako, bi izgubila svojo božanskost in postala vulgarni, predsokratski ironizem. Postala bi zlobna, prevzetna, sebična, a kakorkoli bomo že obrekli Sokrata, tega mu ne moremo pripisati, saj je zase resnično verjel – tu najdemo Sokratovo pozitivnost – da dela dobro, da je intelektualna skromnost conditio sine

ROJSTVO KRITIKE – SOKRAT, PIRON IN DIOGEN IZ SINOPE\\KRITIKA

tivnost, inherentno skepticizmu. A kakor sokratski ironizem lahko pironizem v brezno samo zre in vanj pade, ne more pa se iz njega izvleči. Res, da ni v sami metodološki naravi tega antičnega skepticizma nič takega (kot je v sokratizmu ironizem), da ne bi mogel biti kritika, a z rezultatom, do katerega se prebije s tem, ko postavi poglavitno trditev, da so posamične reči nespoznatne (akatalepsía), se odpove kritičnosti. Kajti, če ni mogoče ničesar posamičnega spoznati, potem ni mogoče izreči sodbe oziroma kritike. Do potankosti enako zaključi Piron, ko uvede načelo zadržanja sodbe

Kinik Diogen namenoma prezre skeptično iskanje gotove vednosti in namesto tega svoj odnos gradi na ravnici etosa, pri čemer je etično treba razumeti v širšem smislu osredotočenosti na človeka kot živeče bitje in njegov praktični odnos do vsega bivajočega.

qua non vsakršne vednosti in da je pot do nje (metoda) negativna dialektika. To prepričanje najbolje ponazarjajo Sokratove besede, ko sodnikom predlaga, naj ga zaradi njegovih dolgoletnih zaslug za Atence kaznujejo z doživljenjskim prehranjevanjem na javne stroške v pritaneju.

Pred drugimi skrita vednost iskanja napak, nepravilnosti, nerodnosti ter razpok v utemeljitvah in opredelitvah pri drugih omogoča Sokratu varno plovbo po s čermi posutih dialoških plitvinah, medtem ko z njegovega sogovorca sleče vsa mnenja, vse koncepcije, vsa prepričanja, ga oropa vse gotovosti ter končno pahne v aporijo, v stanje mišljenjske zmedenosti, brezizhodnosti. Majevtična metoda, ki jo tvorijo sokratska ironija, negativna dialektika ter poporodna aporetična mrzlica, se nam tako razkriva bolj kakor umetnost morjênja dozdevne vednosti kot pa porajanja prave. V to smer odmeva Kierkegaardov očitek, da Sokrat ironik nima namena usmerjati sogovorcev k prihajajočemu, ampak jim želi iztrgati tisto, kar imajo in (da bo obtožba še hujša) ob tem užiti radost ironije.

Le kaj drugega bi moglo bolje pripraviti Likona, pesnika Meleta ter stratega Anita do tega, da so Sokratu postlali smrtno posteljo, kakor sovraštvo, zraslo iz njihovega resentimenta, ker jih je hudodelski mislec, prodoren kot je bil, javno osramotil, našel hude hibe v njihovih dejanjih in besedah, v tem, kar počnejo, kar verjamejo, kar zmotno vedo in nasploh v tem, kar so. Ker je Atence učil intelektualne skromnosti, ponižnosti, a so se ti prepoznali kot nevedneži in blebetači, so ga odgnali na sodišče in mu v zahvalo postregli s čašo trobelikovca.

Piron efektik – konec odločanja O odločitvi, ki lahko izide samo iz pozitivnosti, se pravi iz nekih postavljenih načel, ne pa iz gole negativne dialektike zavračanja, je pri Sokratu ironiku težko govoriti. Za razliko od njega je skeptiku Pironu na neki točki uspelo navidezno združiti odločitev in nega-

6

(epokhé), to epistemološko dognanje pa mu uspe prenesti celo v življenjsko prakso. O tem priča doksobiografsko izročilo Laertskega, ki pravi, da je Piron po lastni odločitvi živel pri svoji sestri, prodajal piščance in umival prašiča, pri tem pa bil do vsega in vseh okoli sebe popolnoma ravnodušen, brezskrben, a brez skrbnosti, živeč v miru, a brezstrastno. A Pironova odločitev je odločitev, ki ukine odločanje, saj je odločanje ravno izbiranje med alternativami – ko je enkrat izbral skeptično ravnodušje, ni izbral ničesar več. Od tedaj dalje živi Piron v skladu z nomosom (družbenimi konvencijami, navado) sterilno, jalovo, androidno, nihilistično življenje, ne toliko kot človek, prej životari kot kakšna dovršena verzija Heronovih automata.

Stari Grki so uporabljali štiri izraze, s katerimi so označevali različne aspekte antičnega skepticizma – zetetika, zaradi nenehnega iskanja (zeteîn) resnice, skeptika, zaradi nenehnega, a brezuspešnega preiskovanja (sképtesthai), efektika, ker se iskanje zaključi z zadržanjem sodbe (epokhé), in aporetika, kjer iskalec konča v stanju aporije, t. j. zbeganosti, zmedenosti – vse štiri označitve pa nakazujejo neko resno pomanjkanje pozitivuma, potrebnega za kritiko.

Modrost v sodu Po Sokratovih stopinjah stopa na zgodovinsko prizorišče kinik. V zgodbi, ki jo podaja Ksenofon, naj bi Sokrat nasledstvo prepustil Antistenu, ne Platonu. Antisten pa je, po besedah Laertskega, učil Diogena iz Sinope; ta je presegel svojega učitelja in z življenjskim zgledom utemeljil kinizem ter postal arhetip kiniškega misleca. Ta prehod je mogoče razumeti kot metamorfozo negativno-dialoške drže izvorno ironičnega misleca Sokrata v kritično-kiniško držo.

Laertski pripoveduje o tem, kako je imel Sokrat navado, da si je na tržnici ogledoval raznovrstno blago, pri tem pa zadovoljno pripominjal, koliko stvari ne potrebuje. Negativni dialektik si je to lahko privoščil, saj ne ve, kaj potrebuje, ve zgolj česa ne potrebu-

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

je. Ta negativni moment odrekanja nepotrebnim »rečem« je prešel v kinizem. A če Sokrat, sledeč daimonu, živi tako, da se izogiba početi to, za kar ve, da ni prav, pa kiniški življenjski nazor ne le zanikuje, negira oziroma aktivno zavrača nomos, družbeni status, religijo, družbena pravila, obče samoumevne vrednote, omiko in oliko – pri tem pa laja in grize – marveč postavi svoja, načela in vrednote (ki niso spoznavnoteoretsko metodolološka), po katerih kiniški opazovalec tudi aktivno živi. Diogen je na zunaj manifestirana negativnost, ki mu uhaja skozi vse špranje njegovega bitja: ko odrezavo zavrne dvorjenje Aleksandra Velikega, naj se mu umakne s sonca; ko se odpove kuhani in pečeni hrani, garderobi, hiši, postelji, družini, premoženju, udobju; ko razbije edino skledo, ker vidi, kako neki deček zajema vodo iz studenca z dlanmi; ko se odpoveduje vsemu, čemur se je mogoče odpovedati. Vendar – tu se pokaže bistvena razlika med Sokratom in Diogenom – prvemu ostane gola negativnost vem, da nič ne vem, pri Diogenu pa se moment negativnosti ustavi tam, kjer vanj trči kiniška postavitev svobode (Sokrat je kvečjemu apofatični teoretik tega, kar ni dobro oz. na spekulativni ravni resnično). Diogen utemeljuje svobodo preko narave in se, tako kot je za živali tisto, kar zaznavajo s čutili, popolnoma resnično, tudi sam ne obremenjuje s spoznavnoteoretskimi vprašanji. Nasprotno pa Sokrat pristopa k življenju primarno intelektualno, življenje predvsem razumsko raziskuje, še več, Sokrat sámo življenje definira kot zetetiko – dobro življenje je nenehno iskanje resnice. Ironični preiskovalec (skeptik) Sokrat svet in življenje abstrahira tako, da ju zanikuje v vsaki konkretnosti (v tem procesu je Platon našel navdih za svojo teorijo o idejah), to pa ga nevarno poisti s skepticizmom, ki z nenehnim iskanjem (zetetik) gotove vednosti spreminja življenjsko problematiko v epistemološko. Vendar »[n]aš odnos do sveta kot celote ali do drugih na splošno, ni odnos spoznavanja, kolikor se spoznavanje razume kot biti popolnoma gotov« (Stanley Cavell), zato lahko zaključimo, da skepticizmu in sokratizmu uhaja to, kar bi filozofija kot kritika morala zajeti – svet, človeka in življenje v njihovem konkretnem, prepletajočem obstoju.

Medtem ko se Sokrat trudi loviti ravnotežje med negativno dialektiko, ki se izteče v spoznavnoteoretskem teoremu vem, da nič ne vem, in možnostjo pozitivne življenjske filozofije »Kako naj živim?«, ki jo želi v sogovorcih prebuditi z aporetično katarzo, pa kinik Diogen namenoma prezre skeptično iskanje gotove vednosti in namesto tega svoj odnos gradi na ravnici etosa, pri čemer je etično treba razumeti v širšem smislu osredotočenosti na človeka kot živeče bitje in njegov praktični odnos do vsega bivajočega. V življenjski filozofiji je etično pred spoznavnim, konkretno pred abstraktnim, fizično pred metafizičnim in materialno pred idejnim.

Zato Diogen ovrže Platonovo definicijo, po kateri je človek »dvonožno bitje brez kril«, tako, da na predavanju vrže predenj oskubljenega petelina, rekoč: »Tu je Platonov človek!« (Laertski) Ko so

POLETJE 2016

Diogenu na pojedini neki ljudje metali kosti, kakor bi jih psu, jih je kakor pes tudi pomokril. Ko je bil Diogen gost v neki razkošni hiši in ga je gostitelj posvaril, naj se nikar ne izkašljuje, ga je kasneje pljunil v obraz in mu pojasnil, da ni mogel najti primernejšega mesta. Someščane je vzgajal s palico, njegovo animozno vedênje pa še danes vzbuja polemike, ali je »izvorni« kinizem moralna ali nemoralna teorija. Dasiravno je nekatere Diogenove osebnostne poteze mogoče najti v mizantropskem spektru odnosnosti, pa o njegovi intenzivni vpetosti v polje etičnega priča tudi dejstvo, da sam ostaja vseskozi vpet v skupnost (če za primerjavo pogledamo Heraklita, ki se je odpovedal iskanju poštenega človeka z lučjo pri belem dnevu in se umaknil v samoto gora).

Rekli smo, da mora kritika kot presoja biti zmožna tako zanikovati kot trditi (slednje ne uspeva Sokratu ironiku), obenem pa mora puščati možnost odločitve oziroma ne sme biti samoukinjajoča (kar doleti skepticizem, ki išče gotovo vednost). Kinizmu to do neke mere uspe, ker se ne zaplete v paradoks gotovosti (stopnjevanje želje po gotovosti gotovost odpravlja); ker si za predmet kritike vzame človeško življenje (Diogen konkretno atenski polis); ker kriterij kritike najde v svobodi in ker kritiko izvede radikalno (nomosu zoperstavi onaravljeni etos), pri tem pa deluje avtonomno, kar nas nehote vrne h Kantu. Sokrat je prijateljeval s Kritijo, ki je postal nasilni vodja trideseterice tiranov, krvoločnega, oligarhičnega režima, ki je ustrahoval Atence; Sokratov učenec kirenaik Aristip je preživljal noči na zabavah tiranskega dvora Dionizija I. in II Sirakuškega; Platon se je, sodeč po zapisih njegovih priložnostnih biografov, družil z mogočniki in tirani ter poučeval Diona, strica ter svetovalca tirana Dionizija II. (kar deloma pojasni njegove totalitaristične težnje v Državi); Aristotel pa je poučeval mladega Aleksandra – a naslednji dogodek pretrga ciklus paritve filozofije in oblasti: Ko prispe Aleksander do soda modrosti in ponudi Diogenu iz Sinope vso bogastvo sveta, ga Diogen kratkomalo odslovi, s tem pa postavi precedenco mišljenja, ki se ne uklanja moči. Ta moč avtonomnega mišljenja je mladega Aleksandra tako prevzela, da je vojakom dejal, da če ne bi bil Aleksander, bi bil Diogen – še tako mogočna oblast, ki jo je imel Aleksander Veliki nad osvojenimi prostranstvi nima moči nad oblastjo, ki jo ima Diogen nad samim seboj – tu se moč podredi mišljenju, filozofija (ljubezen do modrosti) premaga filokratijo (ljubezen do moči). Iz razbitega soda vznikne avtonomno mišljenje, ki se ne pusti zvabiti ambicijam mogočnežev in zlorabiti za pridobitev moči.

Fundamentalna svoboda, za katero si Diogen prizadeva, in samoobvladovanje (askeza in odpovedovanje iracionalnim željam in nepotrebnim potrebam) kot pogoj doseganja sreče (eudaimonia) – s srečo pa imajo kiniki v mislih stanje umirjenosti in vedrine duha – je osnova, na kateri je kritika kot etična, v medčloveški svet posegajoča dejavnost presojanja, iz katere potem vznika novo pozitivno, šele mogoča. Kritika je rojena.\\

7

NOVA KRITIKA IN VZPON INTERPRETACIJE\\KRITIKA

TEMA\\KRITIKA

Nova kritika in vzpon interpretacije KENNETH M. NEWTON

Interpretacija besedila seveda ne zadeva zgolj literature. Tudi zgodovinar se, na primer, ukvarja z interpretacijo besedil, da bi določil njihov zgodovinski pomen in smisel, še posebej odkar je zgodovinopisje sprejelo, da se je pri tem treba nanašati na čas njihovega nastanka ter jih ne presojati s stališča sedanjosti..

Uspeh velikih zgodovinarjev 18. stoletja je bil izjemen, vendar pa je bila njihova filozofija v svojem bistvu linearna, slabost tega pa je bilo pomanjkanje razumevanja preteklosti. Njihova osnovna zmota je bila v tem, da so preteklost ocenjevali z vidika sedanjosti, kot bi bile sedanje vrednote absolutne, minule pa le relativne, zaradi česar je imela sedanjost pravico presojati preteklost.

Prav nasprotno pa so se največji zgodovinarji 19. in 20. stoletja trudili vživeti v duh preteklosti: videti preteklost takšno, kakršna je bila v resnici in jo izpeljevati neposredno iz pričevalnih dokumentov (npr. literature, tradicij, mitologije, portretnega slikarstva in javnih listin), se zavedati njenih posebnosti, hkrati pa se ne vdajati nostalgiji in izgubiti svojega položaja v sedanjosti.

Z drugimi besedami, zgodovinar mora preteklost interpretirati.

Ko je med zgodovinarji zavladal splošen konsenz glede interpretacijske prakse, je bila v okviru literarne interpretacije dosežena mera soglasja o tem, kako naj bi izgledala prava interpretacijska praksa, še vedno nizka. Skozi 20. stoletje je predstavljala eno glavnih tem literarne kritike. »Hermenevtika«, znanost o interpretaciji ali teorija interpretacije korenini v interpretaciji verskih besedil. Na splošno se kulture rojevajo zahvaljujoč prevladi določene interpretacije sveta ter se znajdejo v krizi, kadar to interpretacijo (nazor ali ideologijo) prične izpodrivati druga interpretacija. Do 18. stoletja je osnovo za zahodno interpretacijo predstavljalo krščanstvo.

V moderni dobi je nastop znanosti in znanstvenega racionalizma kot dominantnega ideološkega sistema na Zahodu vprašanje interpretacije verskih besedil odrinil na stranski tir, saj so za sekularizirano družbo ta besedila izgubila posebno vrednost, njihova interpretacija pa ni imela več posebnega kulturnega pomena. S tem je mogoče razložiti dejstvo, da so se v 20. stoletju glavne razprave o interpretaciji z območja verstva prestavile na področje literature.

Ravno v tem kontekstu igra odločilno vlogo delo I. A. Richardsa (prispevek v zborniku Poetries and Science: A Reissue of »Science and Poetry«, 1926). Richardsa lahko povsem legitimno štejemo za najbolj znanega predhodnika Nove kritike, ki je v večji meri odgovo-

8

ren za to, da je interpretacija v moderni literarni kritiki zavzela dominanten položaj, njegova metoda pa je tlakovala pot do novokritiškega pristopa k interpretaciji, saj je svojim bralcem poezijo predstavljal le kot besedila brez zunajtekstovnih kazateljev, ki bi jim narekovali, kako jo razlagati.

Richards je bil prepričan, da ima v moderni dobi poezija za kulturo večji pomen kot kdaj prej, in da je zato interpretacija pesniških besedil enako pomembna kot je bila v preteklosti pomembna interpretacija verskih besedil. V svojem eseju Poetry and Beliefs (Poezija in prepričanje) iz leta 1926 Richards piše o pomenu literature v svetu, v katerem vlada znanost in kjer je vera, še posebej na Zahodu, izgubila moč usmerjanja moralnega in družbenega življenja ljudi. Vero enači s kontrolnim preveranjem, ki vodi v izoblikovanje resnic, v katere je skoraj nemogoče dvomiti. V preteklosti so verska načela kazala na obstoj določenih resnic, ki so (za razliko od znanstvenih) neločljivo povezane s poljem »čustvenega mišljenja«.

Richards pa je vero skupaj s področjema etike ali metafizike – ki ju je vera povezovala s pojmom resnice –, obsodil na raven psevdotrditev.

Literarno besedilo postane, kot se je izrazil eden izmed Novih kritikov, W. K. Wimsatt, »verbalni ikonični znak«, pri čemer ima prednost, da njegove trditve ne zahtevajo, da bi jim verjeli, niti ne težijo k »resničnosti« v absolutnem pomenu besede, kakor je to navada pri verskih trditvah.

Pri Richardsu je očiten vpliv Matthewa Arnolda. Ta je namreč v svojem eseju The study of Poetry (Študij poezije) pisal: »Naša vera se je materializirala v podobo dejstva, kvazidejstva; vdala se je dejstvu, to pa jo sedaj izdaja.« Nasproti temu je »poezija vdana ideji; ideja je dejstvo […] Brez poezije bi se naša znanost zdela nepopolna; in večina tega, kar danes smatramo za vero ali filozofijo, bo nadomestila poezija.« Ker znanost za razliko od verstva v preteklosti ni bila sposobna sprožiti razprave na širšem kulturnem polju, je to povzročilo, da je upad verskega vpliva v zahodni družbi s seboj prinesel tudi neke vrste kulturni vakuum. Če poezija ni zmožna zagotoviti spoznanja, ki bi imelo status resnice, temveč zgolj psevdotrditve, kako lahko potem zapolni to kulturno praznino? Richards je ob tem poudarjal njeno psihološko dimenzijo. Pesem predstavlja medsebojno povezano ureditev impulzov, in kadar pesem bere kompetenten bralec, se koherenca s pesmi prenaša na bralca ter ustvari občutje celovitosti bivanja.

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Novi kritiki, ki so se v ameriški kritiki uveljavili v tridesetih letih, ji še do nedavnega dominirali in bili pod očitnim vplivom Richardsa, pa niso priznavali njegovega poudarjanja psihologije. Pozornost so s psihologije, bodisi avtorjeve bodisi bralčeve, preusmerili na pesem kot na verbalno, neodvisno strukturo. Osnovno doktrino Novih kritikov je predstavljala neločljivost forme in vsebine.

Osrednji položaj »pomena« v novokritiški teoriji predstavlja osnovo za dejansko enačenje literarne kritike z interpretacijo, kar je bilo značilno za obdobje, ko je imela Nova kritika dominantno vlogo. Pomen ni bil zgolj stvar razlaganja in razumevanja vsebine

literarnega besedila, ki ga je mogoče parafrazirati. Dejstvo, da o vsebini ne gre govoriti neodvisno od oblike dela, je v praksi takšno parafrazo onemogočalo. Prav tako Novi kritiki forme niso razumeli v njenem tradicionalnem smislu – kot objektivnih potez kot sta ritem in meter, strukturne konfiguracije, žanrske umeščenosti –, temveč kot organski odnos med vsemi elementi dela.

Ker pomena literarnega dela ni bilo mogoče izraziti neposredno, so Novi kritiki poskusili prikazati, kako formalni in semantični elementi dela vplivajo drug na drugega, da bi pokazali na globinsko strukturo pomena besedila. Več od tega kritika ni mogla storiti.

POLETJE 2016

Eden glavnih razlogov, zakaj kritik ni mogel neposredno odkriti pomena besedila, je bil v tem, da pomena besedila v razumevanju novokritikov ne gre v celoti razložiti racionalno; pomen je lahko konkretno utelešen le znotraj določenega literarnega dela.

V osnovi lahko rečemo, da pomen dela ne zavzema povsem glavnega mesta: najbolj pomemben je soobstoj nasprotujočega si in različnega gradiva v okviru enotne forme, ki jo bralec sprejema kot polnopomensko. Na tem mestu lahko že bolje razumemo motive Nove kritike.

Večina ameriških Novih kritikov je bila po svojem političnem prepričanju izredno konzervativna in je zaskrbljeno spremljala političen in zgodovinski razvoj na začetku dvajsetega stoletja. Zdelo se jim je, da ustaljenim strukturam grozi kaos in propad, za marksistične rešitve pa Novi kritiki niso imeli razumevanja.

V svetu brez središča je bila vrednost literarnih del, ki so se bila zmožna soočiti s protislovnim in disparatnim, in to brez enostavnega in pretiranega poenostavljanja hkrati sposobna zajeti v strukturo s središčem, očitna. Poezija je pokazala, da človeški domišljiji pri soočenju s kaotično situacijo ni treba obupavati, saj jo lahko premaga, ne da bi se morala zateči k religiozni veri ali sprejeti kak filozofski sistem ali politično ideologijo.

Poezija ostaja »psevdotrditev« To pomeni, da mora kritik kot interpret literarnih besedil pri razkrivanju strukture besedil kot »urejene harmoničnosti« disparatnih elementov znotraj literarnega besedila ponoviti, pa čeprav z manjšo mero intenzivnosti, združevalen proces. Literarna kritika se, tako kot literatura, trudi ohranjati red in kohezijo znotraj anarhističnega sveta. Posledično so najboljše zgodnje interpretacije Novih kritikov dvopomenske: čeprav so provokativne in delujejo kakor interpretacije, katerih namen je prepričevalen, pa so hkrati svoje vrste kulturne trditve.

Glavni nasprotniki prvih Novih kritikov so bili kritiki čikaške aristotelovske šole, najbolj znan predstavnik katere je bil R. S. Crane. Novim kritikom so v prvi vrsti očitali to, da pozornosti niso posvečali tradicionalni poetiki. Po mnenju novoaristotelovskih kritikov je nujno ločiti med različnimi vrstami literarnega diskurza, medtem ko je bila Nova kritika po njihovem mnenju nagnjena k temu, da je vsa literarna besedila obravnavala, kot bi si bila v osnovi strukturno podobna. Po Craneu to Nove kritike napeljuje k »apriornemu« razmišljanju in ustvarja kritično metodo, ki se ne ujema z raziskovalnim duhom. Ko Novi kritiki berejo literarno besedilo, vedo, kaj iščejo, zato to ponavadi tudi najdejo: »Veste, da se bo v naslednji pesmi, s katero se boste ukvarjali, skoraj zagotovo pojavila ’večpomenskost’, ali pa da bo njena struktura najverjetneje ’neka vrsta paradoksalne napetosti’.« To po Craneu (The Idea of the Humanities and Other Essays Critical and Historical, 1967) privede od t. i. »dialektične zmote«: »[N]eizrečena predpostavka, da bo resnično znotraj vaše teorije v dialektičnem rezultatu resnično tudi v dejanskosti, kakor je temu ponavadi – zanesljivo bo kot navadno resnično tudi v dejanskosti –, da v kolikor zmorete literarno

9

TEMA\\KRITIKA

delo brati tako, da v njem odkrijete konkretno vrsto pomena ali strukture, ki izhaja iz vaše definicije literature, poezije, pesniškega jezika ipd. […], potem ste v zadovoljivi meri prikazali, da ima to delo tisto vrsto pomena in strukture. Težava je v tem, da so lahko takšni pogoji z nekaj interpretacijske iznajdljivosti skoraj vedno izpolnjeni.« Po mnenju Stanleyja Fisha »dialektični zmoti« ne podlegajo samo Novi kritiki, temveč brez izjeme vsaka kritiška šola. Fish trdi, da literarnega dela ni mogoče opisati objektivno: gre za rezultat interpretacijskih strategij in principov kritika. Način razlage brez razpoložljivih tovrstnih strategij in principov ne obstaja. Zato do besedila nima dostopa nihče, ki ne bi bil hkrati tudi odvisen od njega. Fish to formulira v povezavi z razlago Miltonovega Lycida: »[P] ri analizi teh verzov iz Lycida sem počel, kar kritiki počno vedno: ’videl’ sem to, k čemur so me napeljevali ali kar so mi dovolili videti moji interpretacijski principi, nato pa sem se obrnil stran in to, kar sem ’videl’, pripisal besedilu in nameri.« (Is There a Text in This Class?: The Authority of Interpretive Communities?, 1980) Različne interpretacijske strategije in principi kritikov vodijo k nečemu, kar Fish označuje za »interpretacijske skupnosti«. S tem misli na skupine kritikov, ki si delijo skupek strategij in principov.

V eno takšnih interpretacijskih skupnosti spadajo Brooks in Novi kritiki, Campell in Crane stapdata v drugo, zato je izključeno, da bi njihova interpretacija [Macbetha] lahko sovpadala. Nisem prepričan, ali bi Brooks takšno obrambo svoje razlage sprejel, ali pa bi jo skoraj zagotovo videl kot nekaj, kar implicira kritični relativizem, čeprav Fish misel o relativizmu zavrača. Novi kritiki so bili prepričani, da je njihov kritičen pristop objektiven in da vodi k pravemu spoznanju literarnih besedil. V središče so postavljali besedilo kot objekt, zavračali ali dvomili so v literarnokritiške kriterije, ki so bili osnovani na faktorjih kot so avtorski namen, zgodovinski kontekst ali odziv publike, saj so menili, da ti odvračajo pozornost od besedila kot objekta. Domnevali so, da je mogoče najti tehten in objektiven kriterij, po katerem bi se lahko odločali med raznimi kritiškimi interpretacijami: prednost bi morala imeti interpretacija, ki bi na konsistenten in koherenten način zmogla obsegati kar največ gradiva danega besedila. Na ta način bi se dalo objektivno dokazati, da so določene interpretacije boljše od drugih.

Bolj kot kompleksnost samo zgodnja Nova kritika poudarja zgladitev med seboj navidezno nepovezanimi ali različnimi potezami besedila. V tem je razlika med zgodnjo Novo kritiko in njenimi nadaljnjimi fazami. Po Cleantu Brooksu (The Formalist Critic, 1962) lahko kritika, enako kot poezija, ki so jo Novi kritiki najbolj cenili, vpelje koherenco v realnost, ki se kaže kot razdrobljena in razbita. Čeprav so Novi kritiki za razliko od kritikov, na katere je vplivala dekonstrukcija (npr. Geoffreya Hartmanna) jasno ločili literarno in kritiško besedilo, pri čemer je drugo podrejeno prvemu, je v resnici veliko del zgodnjih Novih kritikov po svoji strukturi, ne pa tudi teksturi, podobnih literaturi, ki so jo najbolj cenili. Kritiki, kot je Hartman, ki zagovarja stališče, da bi morala kritika samo sebe smatrati za enakovredno literaturi, bi gotovo razglasili, da se mora

10

NOVA KRITIKA IN VZPON INTERPRETACIJE\\KRITIKA

kritika potruditi imitirati literarna besedila tudi na ravni teksture, in sicer z uporabo retoričnih sredstev, ki so povezana z literaturo.

Zgodnja Nova kritika želi v določeni meri sedeti na dveh stolčkih.

Na ravni strukture je podobna literarnim besedilom, ki jih ceni, hkrati pa želi, da bi bile njene interpretacije razumljene kot znanstveno objektivne, zato izbira trezen in nevtralen stil, ki ju povezujemo z diskurzi, ki težijo k znastveni objektivnosti. Ker poskuša združiti pomiritev navidezno nasprotujočih si ali različnih elementov v literarnem delu s kriteriji, ki v osnovi temeljijo na kvantiteti – tj. s posameznostmi, ki bi jih interpretacija morala biti sposobna razložiti –, ji grozi nevarnost, da se ji zato ne bo posrečilo ne prvo, ne drugo.

Večji problemi Nove kritike so se pojavili šele pozneje. Poznejša Nova kritika je postala glavna literarnokritiška dominanta na ameriških univerzah ter se pričela postopoma spreminjati. Na prvi pogled je izgledalo, da so te spremembe pomagale odstraniti nekatera nasprotja – npr. med osredotočanjem na večpomenskost in paradoks ter težnjo po znanstveni objektivnosti. Cilj poznejših Novih kritikov je bil vključitev kar največ gradiva besedila znotraj interpretacije, ki je v najboljšem primeru koherentna, konsistentna in kompleksna. Interpretacije poznejših Novih kritikov so delovale manj nasilno ali prisiljeno, saj poznejši kritiki niso tako aktivno iskali večpomenskih ali paradoksalnih elementov in se jih trudili poenotiti z vključitvijo v strukturo, ki temelji na metafizični pesmi. Poznejši Novi kritiki navadno iščejo temo, ki bo delovala kot skupen imenovalec vseh ostalih elementov v besedilu. Sestavni del tematske enote besedila bi moralo biti kar največje število elementov, teoretično gledano vsi.

Takšno stališče zagovarjata teoretika John M. Ellis in Stein Haugom Olsem. Ellis (The Theory of Literary Criticism, 1974) piše: »Predmet literarne kritike je torej interpretacijska hipoteza, ki se tiče najsplošnejšega principa strukture, ki jo gre abstrahirati iz kombinacije jezikovnih elementov znotraj literarnega besedila.

Termin ’struktura’ se v literarni kritiki pogosto uporablja precej površno, kot oznaka za en konkreten vidik besedila, npr. njegove naravne prelome, pripovedne linije itd. Predlagam, da se uporaba termina prenese na najsplošnejši organizacijski princip, ki hkrati veže in pridaja pomen vsem detajlom besedila. Najsplošnejša trditev o strukturi je v tem smislu tudi trditev o tematski strukturi, s tem pa o pomenu besedila. Preizkus tovrstnih trditev je enostavno njihova kompleksnost – sintetizirati in tako poudarjati pomen kar največjega števila besedil.« Ellis v nadaljevanju dokazuje, da stil ne obstaja ločeno od tematske strukture ali pomena, saj katerikoli jezikovni element nujno vpliva na pomen. Na koncu morajo biti vsi formalni ali stilistični vidiki literarnih besedil vključeni v njihovo tematsko strukturo. Olsen pravi, da je za koherentnost besedila, kar je zahteva literarnega dela, potrebna izpolnitev petih interpretacijskih kriterijev: popolnost, pravilnost, kompleksnost, konsistentost in razlikovanje.

Sprememba orientacije Nove kritike proti tematski enotnosti in koherentnosti, kjer zahteva po ironiji, večpomenskosti in parado-

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

ksu kot integralnemu delu koherentnosti že skoraj povsem odpade, je omogočila, da lahko Novo kritiko pravzaprav uporabimo na primeru kakršnegakoli literarnega besedila. Literarne preference prvih Novih kritikov so bile precej omejene. Navadno so priznavali le tista dela, v katerih so ključno vlogo igrali ironija, večpomenskost in paradoks.

To je vodilo k propagiranju omejenega nabora lirske poezije ali del, ki jih je bilo mogoče interpretirati na podoben način. Druge literarne zvrsti, še posebej roman, so se na splošno le težko spoprijele

nastajanja interpretacij se pokaže, da so kritiki sposobni ustvariti razlage tako, da svoje konkretno zanimanje povežejo z besedilom na način, da si ustvarijo interpretacijsko hipotezo, ki jo nato aplicirajo na besedilo. Veljavnost te hipoteze se vrednoti glede na uspeh, s kakršnim lahko pojasni kar največje število besedilnih pojavov.

Nova kritika pa je pozabila na težavo, da če literarno besedilo razumemo kot verbalno strukturo, ki je zaznamovana z neodvisnostjo svojega obstoja – in ki tako ne podlega avtorskim ali zgodovinskim omejitvam –, potem njegovi pomeni nimajo nobenih teoretskih

Pri proučevanju nastajanja interpretacij se pokaže, da so kritiki sposobni ustvariti razlage tako, da svoje konkretno zanimanje povežejo z besedilom na način, da si ustvarijo interpretacijsko hipotezo, ki jo nato aplicirajo na besedilo. Veljavnost te hipoteze se vrednoti glede na uspeh, s kakršnim lahko pojasni kar največje število besedilnih pojavov.

z doseganjem kriterijev, ki so jih zagovarjali prvi Novi kritiki. Pri poznejši Novi kritiki je bil prenos na prozo že enostavnejši. Znaten del poznejše novokritiške interpretacije je prav tako zavzel kompromisnejšo držo glede avtorskega namena in zgodovinskega konteksta kot zgodnja Nova kritika, ki je zavračala to, kar sta Wimsatt in Beardsley označevala kot »intencionalno zmoto« (intentional fallacy), pojem, ki izraža prepričanje, da namera avtorja ni zanesljivo vodilo pri interpretaciji del (W. K. Wimsatt in Monroe C. Beardsley, Intentional Fallacy, 1964).

Navkljub temu, da je besedilo kot objektivna struktura ostalo za poznejše Nove kritike bistveno, je bilo dovoljeno uporabiti avtorski ali zgodovinski material, če je ta lahko pripomogel k razumevanju strukture dela. Ena glavnih posledic teh sprememb znotraj Nove kritike je bil nagel razvoj interpretacijske kritike. In ravno izbruh različnih interpretacij sproža dvome o poznejši Novi kritiki kot kritični metodi. Ob pogledu na bibliografije avtorjev, ki so bili šteti za ključne osebnosti literarnega kanona, je očitno, da so njihova dela sprožila takšno količino interpretacij, da jim niti strokovnjak ne more slediti. Čeprav bi moralo biti teoretično mogoče po kriteriju kompleksnosti presoditi, ali je ena interpretacija boljša od druge, se v praksi ni enostavno odločiti, katera je od interpretacij je kompleksnejša. Ker popolna kompleksnost ni mogoča, postaja kompleksnost relativen pojem.

Dovolj je pogledati katerokoli literarnokritiško bibliografijo nekega kanoniziranega besedila, npr. Shakespearove igre, da bi videli, da je bilo takšno delo interpretirano s skoraj vseh miselnih vidikov, pri čemer je vsak dovolj sposoben kritik zmožen ustvariti interpretacijo, ki kaže na določeno stopnjo kompleksnosti. In ni videti, da bi se interpretacije med seboj kombinirale s ciljem ustvariti ideal totalizirajoče interpretacije, ki bo razjasnila vse posameznosti besedila; to prej sproža vtis kritiške razdrobljenosti. Pri proučevanju

POLETJE 2016

meja in se besedilo odpira ogromnemu številu interpretacij. Če kompleksnost v praksi predstavlja relativen pojem, je resnični novokritiški kriterij za obrambo nove interpretacije to, ali je ta interpretacija dovolj izvirna in se sposobna zagovarjati tako, da pojasni besedilne elemente, ki jih predhodnje interpretacije bodisi niso zmogle pojasniti bodisi so jih pojasnjevale na drugačen način. Čeprav Nova kritika v Ameriki še vedno ostaja zelo vplivna, jo vedno bolj ogrožajo alternativni pristopi, ki znotraj literarne kritike teorijo smatrajo za vsaj toliko pomembno kot prakso.

Tradicija Nove kritike je zanemarjala teorijo v korist prakse, saj ji je šlo predvsem za interpretacijo posameznih besedil. Implicitno je veljalo, da bo na koncu prišlo do interpretacijske absolutnosti, ki bo vase harmonično zaobjela vse interpretacije. Ker pa je bila kakršnakoli interpretacijska absolutnost vedno odložena za nedoločen čas, so se začele množiti vase zaprte interpretacije, ki so težile k notranji koherenci in ki so se le v zelo omejeni meri spuščale v razprave ali dialog z drugimi interpretacijami. Ko je postalo jasno, da bi se lahko takšno množenje interpretacij nadaljevalo v neskončnost, so vsaj nekateri vplivni kritiki izgubili zaupanje v Novo kritiko. Morda je le vprašanje časa, kdaj bo njen ugled znotraj literarnokritiške skupnosti kot celote, ne le znotraj določenih elitnih institucij, resno ogrožen.\\

PREVOD: ANJUŠA BELEHAR

Kenneth M. Newton je profesor anglistike na Univerzi Dundee na Škotskem. Prištevamo ga med najvidnejše teoretike literarne interpretacije. Študija »Nova kritika in vzpon interpretacije« je drugo poglavje knjige Kennetha M. Newtona Interpreting the Text. A Critical Introduction to the Theory and Practice of Literary Interpretation (1989).

Prevod je skrajšana verzija te študije. Razpotja se profesorju Newtonu zahvaljujejo za prijazno dovoljenje za objavo prevoda.

11

O NEKI BODOČI KRITIKI\\KRITIKA

TEMA\\KRITIKA

O neki bodoči kritiki

kritično premislila, čeprav je to bistvo nje same. Prevzela je ocene in nasploh nek splošen princip ocenjevanja, prevzela je pluse in minuse, zvezdice in črne pike, thumbs upe in thumbs downe.

ALJAŽ ŠKRLEP

12

… in njena vseprisotnost!

Tako je smrt kritike izredno ambivalenten pojav. K smrti nista pripomogla le upad kvalitete in moči kritike, temveč tudi njena vseprisotnost. Slednja je nekoč veljala za ideal: končno vsi ljudje kritično premišljujejo in pišejo o umetnosti! Končno se ne zana-

Literarna kritika je skozi čas doživela korenite spremembe. Od vseh smrti (smrt vélikih zgodb, literarne teorije, literarne zgodovine, avtorja, človeka, same literature in nenazadnje seveda tudi smrt boga), ki so jih napovedali modernistični ideologi in postmodernistični profeti, je ravno literarna kritika utrpela najbolj usodne udarce.

la instituciji kapitala, češ da ji lahko le-ta prinese več socialne moči in več ugleda. »Zapiranje same vase, akademskost – to je tisto, kar te ubija!« kapital šepeče nagovarja kritiko. Seveda vemo, da resnica tiči drugje. S tem ko se je kritika zaupala in prepustila logiki potrošnje, je izgubila svojo dejansko moč, s katero je bila nekoč sposobna vplivati na kulturo in družbo, v kateri živimo.

Smrt literarne kritike ...

Po Adornu poezija po drugi svetovni vojni mogoče res ni bila več upravičena, a njena neupravičenost gotovo nima dovoljšne moči, da sama sebe izniči. Iz domnevnega groba se je tako vrnila močnejša, kot je bila kadarkoli. Ustrašila se je lastne smrti. In čeprav je še brcala, dihala in mislila, je v lastno smrt verjela. Zato je porabila še toliko več moči, da je skočila iz pravzaprav zelo plitvega groba. Konec velikih zgodb narekuje konec literarne zgodovine. Kantovski kopernikanski obrat od zgodovinopisca zahteva zavedanje o lastni vpletenosti v pisanje zgodovine in v lastno historično vpetost, s tem pa razkrinka domnevno objektivnost pisane zgodovine. Znanstvenost zgodovinopisja je s tem pogrnila na celi črti. Ali kdo zares verjame v konec velikih zgodb? Res je, Ecov seznam upravičeno zamenja ideološko prenabiti kanon, ki temelji na principu izključitve. A že sama domnevna nevtralizacija zgodovine literature je problematična. Pravzaprav je problematična ravno naturalizacija nevtralnosti vsega kulturnega, nečesa, kar ni in ne more biti nevtralno. Zapolnjevanje manka smiselnosti in vrednosti je morda res neupravičena, a zato nič manj pomembna in nič manj nujna dejavnost literarne vede! Pri nevtralizaciji vede gre za novo grandiozno zgodbo – največjo, najbolj ideološko in najnevarnejšo do sedaj. Klic po ponovni historizaciji humanističnih znanosti (npr. Jamesonov imperativ »Vedno historiziraj!«) tako ne preseneča, vrnitev pripovedi je naravna. A ne gre za preprosto vrnitev v preteklost, temveč prej za vrnitev v prihodnost: zgodovinopisje ni več naivno, zaveda se lastnih omejitev, a le na takšen način lahko poda pravo razumevanje zgodovinskih Dogodkov. Znanost pa je kot ideja tako ali tako že davno tega pogrnila na celi črti. Udarec po životu literarne zgodovine je bil močan, a ni bil usoden. Nasprotno – deloval je celo produktivno.

Kar pa se tiče literarne kritike, je situacija drugačna. Razmah potrošništva je zamajal že tako nestabilne temelje. V iskanju lastne podstati je kritika zaupala neznancu, namesto da bi se naslonila na neposredno sosedo in prijateljico – literarno teorijo. Raje je zaupa-

... njena razklanost …

Pomembna lastnost današnje kritike je njena razklanost, razkosanost, neenost. Razdeljenost kritike seveda vsak teoretik razlaga drugače. Najbolj dodelana se zdi razdelitev Jamesa Elkinsa (prispevek On the Abscence of Judgment in Art Criticism v zborniku The State of Art Criticism, 2008), ki umetnostno kritiko primerja s hidro s sedmimi glavami, torej da polje umetnostne kritike zapolnjuje predvsem sedem različnih tipov pisanja kritike, in sicer gre za: kataloški esej, akademski traktakt, kulturna kritika, konzervativni nagovor, filozofski esej, opisna umetnostna kritika in poetična umetnostna kritika. (Mimogrede: ali ta primerjava s hidro namiguje na to, da neki kritiški Heraklej opravi s to sedemglavo pošastjo?

Zdi se, da ja.) Za razumevanje tovrstnega razkosanja kritike sam predlagam neki drugi grški mit – mit o androginu. Kritika je bila nekje v svojem teku razpolovljena: ena polovica se je naravno pridružila svoji neposredni sosedi teoriji, druga polovica pa se je podredila potrebam trga, reklamiranju. Prava kritika je postala teorija, neprava pa žurnalistična »kritika«, oglaševanje. In čeprav je koncept smrti, s katerim sem se tukaj že ukvarjal, sam v sebi pravzaprav koncept smrti in ponovnega, močnejšega rojstva, vse kaže na to, da v primeru kritike to pač ne drži. Kritika se v svoji osnovi ne odcepi od svojih principov ocenjevanja in na splošno nepravilnega vrednotenja, kategoriziranja, prodajanja itn. Seveda gre za naloge, ki dejansko konstituirajo sam pojem kritike, a menim, da so stvari bolj kompleksne, kot se zdijo. Kritika, ki priznava nujnost preporoda, ni razrešila svojih osnovnih kompleksov. Prevzela je smešno logiko, ki jo zasledimo pri razmerju med televizijskim (ali kakršnimkoli drugim institucionaliziranim) oglaševanjem in prodajo ter »man-to-man« oglaševanjem in prodajo, ki smo ji priča npr. na bolhi. Osebni prodajalci so začeli kopirati prodajalske gigante: vse je senzacionalno, brezhibno, nujno potrebno itn. Dragi prijatelj, to res potrebuješ! In če pokličete v roku enega tedna, otroškemu vozičku dodam – zato ker res tako zelo nujno potrebujem keš – še kilo krompirja! Na enak način je nova kritika prevzela načine stare kritike, ni jih

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

spregleda, če ne ustreza njegovi luči videnja. Oba načina zaznamuje vrednotenje, drugega še veliko bolj kot prvega. Na to vrednostno moč in nujo kritika večinoma gledamo kot na nekaj, česar bi se morali v kritiki izogibati. A kaj potem kritiki sploh ostane? Ne smemo pozabiti, da beseda kritika izhaja iz grške besede krinein, ki pomeni ravno vrednotiti, soditi, nekaj pripeljati pred sodnika. Pri nekakšni psevdofenomenološki kritiki mladih nadebudnih kritikov prevladuje subjektivna nota, opis tega in onega dela skozi svoje lastno gledišče. Ali mogoče celo skozi ničto gledišče, torej

Smrt kritike je izredno ambivalenten pojav. K smrti nista pripomogla le upad kvalitete in moči kritike, temveč tudi njena vseprisotnost. Slednja je nekoč veljala za ideal: končno vsi ljudje kritično premišljujejo in pišejo o umetnosti! Končno se ne zanašajo na kritika, saj je kritik kot tak skorumpiran in vedno deluje v imenu neke ideologije! Končno ljudje mislijo sami!

šajo na kritika, saj je kritik kot tak skorumpiran in vedno deluje v imenu neke ideologije! Končno ljudje mislijo sami! Sapere aude – to je geslo razsvetljenstva, je rekel Kant. A vendar vsaka inflacija nujno prinese razvrednotenje. Nekoč se je govorilo o tem, da Slovenci nimamo pisateljske kondicije, danes pa o tem, da že kar vsak piše.

Nekoč smo bili Slovenci le preprost in neizobražen narod, potreben intelektualcev, umetnikov – danes, ko študira vsak drugi, pa se na filofaksu prerekamo o tem, da nas študira preveč. Na enak način ravno ta vseprisotnost kritike kritiko uničuje. Vprašanje je, če je naloga humanista res to, da izniči svoj poklic. Ravno takrat, ko bodo vsi ljudje postali vredni imena Človek, ko bodo vsi ljudje postali kritični filozofi, bomo potrebovali neko distancirano pozicijo, iz katere bo vse to premišljeno. Vseprisotnost česarkoli (tudi kritične misli) pomeni vsepoenotenje, pomeni izgubo distancirane pozicije. Kar hočem povedati, je to: čeprav se zdi vseprisotnost kritike tista svetla točka, ki kritiko drži nad gladino, je ravno ta podtalno najbolj usodna.

Vrednotenje brez vrednotenja ali kritiški vampirizem Vrednotenju v literarni kritiki moramo posvetiti nekoliko več prostora. Boris Groys je v okviru neke okrogle mize predstavil tezo, da je sodobna umetnostna kritika v nekem trenutku zamenjala paradigmo delovanja. Iz električnega načina kritike je prestopila k modernejšemu digitalnemu načinu. Kritiko, ki je delovala na električnem principu, je zaznamovala tipična vrednotenjska nota.

Kritik 19. stoletja – Groys ga poimenuje kantovski kritik – je ob nekem umetnostnem delu kolebal med pozitivnim (+) in negativnim (-) nabojem. Torej, ali je neko umetnostno delo kvalitetno ali ne. Ta princip naj bi zamenjal digitalni princip, fenomenološki princip, ki ga personificira Heidegger. Kritika neko delo lahko zanima ali pa sploh ne, delo lahko vključi v diskurz kritike ali pa ga popolnoma

POLETJE 2016

vrnitev k delu samemu. Vemo pa, da gre pri tem za napačno razlago. Kakšna občutja torej vzbudi v bralcu, gledalcu, poslušalcu neko umetniško delo? Ne zanimajo nas osebna občutja, prej nas zanima – rečeno s Spinozo – afektivnost umetniškega dela, njegova dialektičnost, vpliv, ki je vpliv razmerja med delom in občudovalcem, vpliv materialnosti umetnosti na moje telo. In ravno razmerje med delom (objektom) in bralcem, gledalcem, poslušalcem (subjektom) ter mnogim in enim je ključno. Kritik mora v singularnem umetnostnem delu najti tisto univerzalno. A univerzalno ni vedno objektivno. V umetnosti se išče univerzalno subjektivnega, univerzalnost subjekta. Umetnost namreč vedno deluje skozi bralca, poslušalca, gledalca ... A kritik išče tisto, kar je v tem univerzalnega, nearbitrarnega, nepoljubnega, hkrati pa subjektivnega oziroma, kar se kritika tiče, neposredno. Vsaka vrsta kategorizacije je vrednotenje prvotno vrednostno nevtralnega – zato vrednotenje brez vrednotenja. Ne gre za to, da umetnost pripeljemo pred sodnika, že sam prvi pogled vrednoti, označuje, zamejuje, kategorizira. Kritika mora odkrivati ozemlje, topos, ki ga umetniško delo vedé ali nèvedé poskuša zaseči – geo-kritika! Ravno prostorska komponenta je tako zelo zanimiva pri umetnosti o vampirjih, ta konstantna zamejitev prostora, ki pripada ali tebi ali vampirju. In res ta zamejitev potuje od določene države in pokrajine (romunska Transilvanija, kaj pa drugega) do določene hiše (grad), sobe in točno določenega objekta (krste). Podobno kot vampir tudi kritik vsakič znova začrtuje ozemlje umetnine, ki jo kritizira. To pa počne – kot bom pokazal v nadaljevanju – s formiranjem pojmov. In kot zapišeta Gilles Deleuze in Félix Guattari (Kaj je filozofija?, 1999): »Pojem ni predmet, temveč teritorij. Nima Objekta, temveč teritorij. Ravno zato ima preteklo, sedanjo in morda tudi prihodnjo formo.« Kritika tako išče to prihodnjo formo pojma umetnosti ali kakega drugega pojma.

13

TEMA\\KRITIKA

Bodoča kritika Sam predlagam bodočega kritika – nekoliko deleuzejansko – kot ustvarjalca. To od njega zahteva neko kreativno moč ne le na stilistični in deskriptivni ravni, temveč predvsem konceptualni. Kar takoj povleče za sabo neko drugo nujnost: kritik mora biti angažiran, v stvar mora biti osebno vpleten. Kar seveda nujno zahteva tudi vrednotenje. Postaviti se mora v središče časa – mogoče raje na konec zgodovine, vrh, iz katerega vse vidi – in reči: Literatura je bolna, kakor je tudi za Sokrata rekel Nietzsche, ali pa, da je li-

Kritika je bila nekje v svojem teku razpolovljena: ena polovica se je naravno pridružila svoji neposredni sosedi teoriji, druga polovica pa se je podredila potrebam trga, reklamiranju. Prava kritika je postala teorija, neprava pa žurnalistična »kritika«, oglaševanje.

teratura bolj živa, kakor je bila kadarkoli. Kot je opozoril Marx v pismu založniku Leskeju leta 1846, je zelo pomembno, da kritik nastopi najprej z negativno kritiko, na podlagi katere lahko šele nato pozitivno ustvarja in gradi. Seveda mi pri tem ne bomo tako radikalni, a vendar je ključno, da literarna kritika ljubi in sovraži.

Ne smemo verjeti Deleuzu, ko pravi, da je njegovo pisanje vedno skrajno pozitivna gesta. »Ne pišem proti nekomu ali proti nečemu.

Zame je pisanje absolutno pozitivna gesta: pomeni povedati, kaj občudujemo, ne pa spopadati se s tistim, kar zaničujemo. Denunciantsko pisanje je najnižja raven pisanja sploh. Res pa je, da pisanje pravzaprav pomeni, da nekaj ni vredu z vprašanjem, ki se ga lotevamo. Da nismo zadovoljni. Zato bi rekel: pišem proti izgotovljeni ideji. Vedno pišemo proti izgotovljenim idejam.« Zato torej razumem nujnost subjektivnosti kritika v dveh različnih lučeh: prvič, iskalec občega/univerzalnega išče le-to vedno skozi subjektivno pozicijo. Oziroma še bolje: literarni kritik mora vedno postopati od singularnega naključnega, arbitrarnega naproti nepoljubnemu. Tukaj se kritika razlikuje od teorije: kritika izhaja iz enega, medtem ko teorija prisega na mnogo in hkrati seveda na generalizacijo ter kategorizacijo. To kritike ne zanima. Drugič pa izhaja kritik iz subjektivnega, ker mora pri pisanju angažirati svoje osebne notranje moči. Literatura ni stvar, ki je od nas oddaljena in se nas ne tiče. Literatura se globoko dotika naše osebne pozicije.

Zato je treba kritiko najprej postaviti na drugo raven, katero za-

14

O NEKI BODOČI KRITIKI\\KRITIKA

seda danes. Kritika ni ločena od dela, ki ga kritizira, ni njegov deskriptivni dodatek. Ona je bistveno umetniška in kreativna. Ni naključje, da so nekateri veliki umetniki najprej začeli kot kritiki, npr.

Claude Chabrol, François Truffaut in Jean-Luc Godard. Slednji je v več intervjujih izrazil nujnost filmske kritike, ki je po filmu glavna spodbujevalka diskusij in polemik o filmu. Kritika mora torej ujeti določene nastavke umetnosti in eksplicirati misel, ki jo npr. določen film odpira in spodbuja. A vendar bi Godard vedno ponosno postavil snemanje filmov nad in pred filmsko kritiko. Do neke mere je to seveda logično, umetnost je vendarle pogoj umetnostne kritike. A izvleči iz kritike največ, kar se da, nikoli ne pristati na trdnih tleh, zamajati umetnost in jo postaviti na njej popolnoma neznan teren – to je delo kritike. Način pisanja, ki ustreza tej obliki kritike, je gotovo esejističen. Tudi Miran Štuhec je v svojem članku K problematiki eseja ugotavljal, da se esej giblje v prostoru med kritiko in teorijo. Še bolje: esej se ne pusti takšnemu dualizmu, zaznamuje ga neka osnovna neradikalnost. S svojim – če uporabimo izraz Maxa Benseja – poskusnim značajem se torej esejistična kritika potika v intuitivnosti, negotovosti, impresijah. A vendar je v tem veliko bližje umetnosti kot pa npr. literarna kritika! Nasploh je (idealno) najboljša literarnoteoretična tipologija – poleg tega, da je vezana na točno določen subjekt in točno določen zgodovinski trenutek – strahovit dolgčas, konec in smrt umetnosti; je na to že kdo pomislil? A vendar kot takšna ponuja esejistični kritiki iskanje nečesa novega, nečesa, kar teorija v svoji speči budnosti ne more zaobjeti, kar se ji po nujnosti izmuzne. Za dober primer takšnega kritiškega pisanja ni treba seči daleč. Seči moramo v Solkan, Novo Gorico, Rožno Dolino, posredno pa seveda tudi nekoliko dlje v Pariz – tak način pisanja pri nas prakticira filmski kritik, publicist, scenarist in profesor, še pomembneje pa učitelj, Jože Dolmark, ki je v enem izmed svojih intervjujev za revijo Ekran rekel takole: »Mene so na Ekranu že zgodaj zmerjali, da bi bilo bolje, če bi se od filma poslovil in raje pisal romane, saj naj bi bil rojen pripovednik.

Sam pa sem to vedno grobo branil, rekoč, da bom mogoče eden redkih, ki pišejo o filmu, kot bi o njem pisali dobri pisatelji.« Pa smo tam, kjer smo začeli, a ravno na nasprotnem koncu – pisanje kritike je pisanje odkrite zgodbe, minorne zgodbe. Kritika torej kot znanstvena fantastika ali kot detektivski roman. Kot vsako pisanje je namreč tudi kritiško pisanje odkrivanje – odkrivanje konceptov kot sledi, dokazov v detektivski zgodbi. Ali raje – če smo že pripisali toposu tolikšen pomen – kot odkrivanje zapuščenih otokov.

Tudi Dolmark piše o tem, da današnji postkino (kar bi sam posplošil kar na celotno umetnost, ki postopoma in dosledno nabira zmeraj več oznak post) potrebuje nove okvirje, nove koncepte vrednotenja. Naj torej zaključim sugestivno z Deleuzovim citatom: »Filmska kritika se sooča z dvema nevarnostima: Ne sme le opisovati filmov niti ne sme na njih aplicirati konceptov vzetih in

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

V umetnosti se išče univerzalno subjektivnega, univerzalnost subjekta. Umetnost namreč vedno deluje skozi bralca, poslušalca, gledalca ... A kritik išče tisto, kar je v tem univerzalnega, nearbitrarnega, nepoljubnega, hkrati pa subjektivnega oziroma, kar se kritika tiče, neposredno. Vsaka vrsta kategorizacije je vrednotenje prvotno vrednostno nevtralnega – zato vrednotenje brez vrednotenja.

ustvarjenih izven filma. Naloga kritike je formiranje konceptov, ki seveda niso kar 'dani' v filmih, temveč so vseeno specifično vezani na film in na kakšen točno določen filmski žanr ali specifičen film itn. Formirati mora koncept, ki je specifičen za film, a ga lahko formiramo le filozofsko.« (The Time Image, 1989) Ne iskati zavetja in primerov za to ali ono teorijo, ta ali oni koncept. Zmrazi me, ko je bistvo kakšne kritike golo zamejevanje in kategoriziranje! Kritiko mora zanimati, kako ohraniti dostojanstvo umetnostnega dela.

Pokloniti se izraženi kreativnosti in odprtosti ter jo nadaljevati.

Tukaj se moram nasloniti na Adornovo idejo o solipsizmu umetniškega dela. V tej svoji solipstistični avtonomnosti je umetnostno delo tisto nespoznavno drugo, ki v svoji nerazpoznavnosti in nedojemljivosti zahteva določeno odgovornost. V tipičnem etičnem diskurzu bi lahko rekel, da umetnostno delo nikoli ne sme biti sredstvo. Deleuze v zgornjem citatu izpostavi nepravičnost njegovih kritikov, ko mu očitajo, da obrača misli določenih filozofov in umetnikov sebi v prid ter jih tako le izkorišča. A vendar je ta kritika površinska, kritizira neko navideznost, slamnatega moža. Ko Deleuze preobrača znane filozofske formule, to počne kot poklon mislecem, do njih izraža najgloblje spoštovanje. Misel, ki jo delo prinaša, mora kritika znati ohranjati ter poglabljati v bralcu, gledalcu, poslušalcu itn. Kritika mora k delu pristopiti na prav poseben način, podoben tistemu, ki ga je kot filozofski način iskanja smisla opisoval Marjan Šimenc: »[N]e išče se preprosto odgovora, išče se odgovor, ki vprašanja ne bo odpravil, temveč ga bo ohranjal.« Delo mora v bralcu, poslušalcu, gledalcu odmevati in tudi naloga kritike je, da pri tem umetnosti pomaga. Ob vsem svojem poveličevanju nove, bodoče kritike priznam – kritika je kljub vsemu (le) dekla umetnosti.

Kritik deluje – tako kot vsi – hitro, po naročilu, nepremišljeno. Drugo plat tega načina nujno predstavlja ravno ustaljenost, vzorčnost, neinovativnost. Vrniti kritiko k sami sebi pomeni, vrniti misel k misli, ki si zase vzame čas, deluje počasi in nekoliko lenobno, po principih poljedelstva. Pripraviti, saditi, skrbeti in nazadnje – žeti.\\

POLETJE 2016

Po pomladnem knjižnem festivalu v Novi Gorici pripravljamo nove literarne dogodke. Spremljajte nas na www.mestoknjige.si ali pa nas obiščite v Carinarnici na Erjavčevi.

15

TEMA\\KRITIKA

TO JE POMEMBNO\\KRITIKA

To je pomembno

Za literaturo, njeno prepoznavnost in pot v morebitno večnost je prevajanje pomembno prav toliko kot kritika. Kako je lahko potem enostavno sprejemljivo, da se kritika v tako zanemarljivi

ANJUŠA BELEHAR

meri posveča dejstvu, da gre pri prevodni literaturi vendarle za – prevod, ki zaradi specifik svojega nastanka potrebuje tudi drugačno kritično obravnavo?

Ko so za mizo sedli predstavniki prevodnega komiteja ameriškega PEN in nekaj znanih kritiških imen, na primer Lorin Stein, glavni urednik Paris Review, in Ruth Franklin, ni bilo dvoma, da se bodo strinjali v vsaj eni točki dnevnega reda; prijazno so se smehljali in eden čez drugega vzklikali, kako radi imajo literaturo. Nato je Lorin Stein povedal, da imena prevajalcev nimajo kaj početi na naslovnicah prevedenih literarnih del, prevajalci pa so zmajevali s sklonjenimi glavami in nato prijazno nadaljevali z vprašanji: kaj je pri prevodni literaturi pravzaprav podvrženo kritiki? Delo kot takšno ali kvaliteta njegovega prevoda?

Kako se med seboj razlikujeta kritika prevoda in izvirnega dela?

Prevajalec Že samo uvod pogovora je pokazal na dvoje: da literarnim prevajalcem pritiče podrejen položaj ter da jim literarni kritiki niso vedno pripravljeni priti naproti pri vzpostavljanju položaja, ki bi si ga zaslužili, in preseganju njihove nevidnosti.

Literarni kritiki se ne lotevajo zgolj izvirnih del, pač pa tudi tistih, ki se v literarno tradicijo prostora umeščajo kot prevodi, kar pa zahteva drugačen pristop. Predvsem takšen, ki ne bi (kot je zelo pogosta praksa) povsem zanemaril dejstva, da gre za prevod, ki ga je nekdo prevedel. Prenesti delo iz enega v drug jezik, okolje in kontekst, je delikatno delo, ki bi ga bilo treba (o)ceniti ter nanj kdaj pa kdaj tudi posebej opozoriti.

Posebno moč pri tem imajo kritiki, ki pišejo recenzije za tisto časopisje in (literarne) revije, ki dosegajo širši krog javnosti, in ne prevodni teoretiki in prevajalci, ki svoje kritike v obliki poglobljenih analiz objavljajo v strokovnih publikacijah. Posebna moč, širina, ki jo zmore doseči njihov vpliv, jim omogoča, da prevajalce naredijo vidne in spremenijo na splošno brezbrižno družbeno klimo, znotraj katere je (in mora ostati) prevajalec neviden lik, ki je zgolj na uslugo tistim bralcem, ki tuje literature ne morejo brati v izvirniku.

A dejstvo, da gre za prevod, se v ocenah neredko spregleda ali zanemari. Ne le, da umanjka analiza prevodne uspešnosti (s tem naj se pač ukvarjajo prevodoslovci v svojih revijah in publikacijah – ki pa jih skorajda ni), kritika zanemari tudi dejstvo, da ima prevodno delo dva avtorja. Če je priznanje dvojnega avtorstva prevelika zahteva, zakaj kritika več pozornosti ne nameni vsaj v prevodu bolj ali manj uspešno premoščenim razlikam med dvema okoljema – med tistim, iz katerega delo izhaja, in tistim, ki ga sprejme in znotraj katerega

16

mora prevod delovati kot polnovredno delo? Takšna je naloga prevajalca in dobra tuja literatura je dobra tudi zato, ker so prevajalci vzeli nase naporno delo premagovanja neštetih ovir, ki izvirajo iz mnogovrstne različnosti med izvirnim in prevodnim jezikom in okoljem.

Kritika kritike Za literaturo, njeno prepoznavnost in pot v morebitno večnost je prevajanje pomembno prav toliko kot kritika. Kako je lahko potem enostavno sprejemljivo, da se kritika v tako zanemarljivi meri posveča dejstvu, da gre pri prevodni literaturi vendarle za – prevod, ki zaradi specifik svojega nastanka potrebuje tudi drugačno kritično obravnavo? Če predpostavimo, da je literarna kritika eden gonilnih motorjev v življenju literature, potem bi bilo smotrno enako resno obravnavati tudi kritiko prevodov. Namesto tega pa kritiki navadno operirajo z redkobesednimi ocenami, da je prevod berljiv, tekoč, nevsiljiv, spreten in tako dalje. To seveda ne zadostuje za analizo prevoda.

Vseeno pa v včasih skoraj standardizirani ignoranci vloge in pomena prevajalčevega dela in osebe za malo grenko srečo prevajalcev zadostuje tudi to, da je bil v kritiki prevedenega dela opažen in omenjen tudi njihov prispevek. Zgolj s tem se prevajalci ne bi smeli sprijazniti.

Očitno med dvema tako vitalnima elementoma literature, kot sta njen prevod in kritična ocena, vlada prepad. Kako zmedena situacija. Še posebej, ker sta kritika in prevajanje med seboj močno strukturno povezana. Prevajalec pri prevajanju na vsakem koraku svojega dela deluje po principih kritike, tudi kadar ne gre za eksplicitno zatekanje k obstoječi kritiki prevajanega dela. Ne le, da je vsak vnovičen prevod znotraj istega jezika hkrati kritika že obstoječega prevoda, tudi sleherni prvi prevod je rezultat (samo)kritičnega razmisleka in izbir. Kritika prevoda je potemtakem kritika besedila, ki je že samo po sebi delo kritike.

Takšna prevajalčeva medprevodna kritika pa se ne dotika zgolj preizpraševanja posameznih prevodnih rešitev, temveč se širi daleč za meje besedila. Če se ne bi, bi živeli v svetu dobesednih prevodov.

Prevajalci tako vedno težijo k temu, da bi besedilo iz njegovega izvirnega okolja in konteksta uspešno prenesli ne le v nov jezik, pač pa v okolje, ki je lahko povsem drugačno od izvirnega, in to na način, da bi ob tem še vedno ohranilo ne le bistvene vsebinske in oblikovne poteze, pač pa kar največ okusa, barve in polnovred-

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

nosti. Tudi za uspešno delovanje besedila znotraj tujega okolja pa mora prevajalec kritično upoštevati vse premike, do katerih pride pri prenosu, ter poskrbeti, da bo prevod na bralce učinkoval z enako močjo kakor izvirnik.

Ocena uspešnosti takšnega početja bi morala biti zato ob nekolikšni angažiranosti izvedljiva tudi za kritiko in kritika, ki ne obvlada jezika izvirnika. Pri tem ne gre za histerično zahtevo po pozornosti, za izpostavljanje, ki bi bilo samo sebi namen. Literarna kritika je vitalen element v življenju literarnih del. Tudi tistih v prevodu. Zato vsak prevod kritiko nujno potrebuje. In to na vseh ravneh svojega obstoja. Ta potreba ni omejena zgolj na strokovno sfero, ki mu z analitičnim pristopom nastavlja ogledalo. Prevod in prevajalec potrebujeta tudi splošno pozornost, ki bi jima zagotovila prepoznavnost in priznanje. Podplačan in izkoriščan položaj prevajalca se lahko izboljša, če se prostor nasiči z opominjanjem na njegovo prisotnost in pomen. Nanj usmerjena pozornost ga (poleg njegove osebne etike) primora k intenzifikaciji občutka odgovornosti, ki jo nosi za kvaliteto prevoda. Tako kritika prevodom (pa tudi izvirnim delom) ne omogoča le medsebojnega povezovanja, prepoznavnosti in večnosti, pač pa lahko pod svojimi žarometi osramoti vsak prevajalski blef, kar lahko na bolj ali manj dolgi rok izboljša splošno kvaliteto objavljenih izdelkov.

Prepad med kritiko in prevodno umetnostjo Tukaj se lahko vrnemo k enemu osnovnih zapletov. Kje je kritika, ki bi zmogla oceniti delo tudi brez poglobljene analize prevodnih odločitev in zakaj je med vsemi umetnostmi zapostavljena ravno prevodna?

Ker besedila ni mogoče prenesti brez jezikovnih in kulturnih prilagoditev, je vsak prevod do določene mere interpretacija izvirnika. In navadno kritika znotraj drugih vrst umetnosti z različnimi interpretacijami nima večjih težav. Res je – prevod se od drugih interpretativnih umetnosti loči v tem, da so te namenjene interpretaciji z drugimi izraznimi sredstvi. Glasbena kompozicija je namenjena prenosu v gib in zvok, medtem ko literarno delo samo po sebi ne predvideva prevoda v drug jezik. Prevajalčeva interpretacija zato ne more biti vznemirljiva na enak način kot performativne umetnosti, saj ne le, da uporablja enak kanal sporočanja – besede, pač pa naj se tudi ne bi pretirano (ali sploh) oddaljevala od vsebine.

Prevodno delo ni izvirnik, pač pa leži na njem kakor palimpsest.

Ravno ta stara, tradicionalna obtožba prevoda, da gre zgolj za pre-

POLETJE 2016

vod, ki je zato manjvreden od izvirnika, predstavlja izvor težavne situacije, v kateri se prevodi vedno znova znajdejo v podcenjenem položaju, kritika pa jim ob tem ne priskoči na pomoč (s tem, da bi prilagodila način njihove obravnave specifiki njihove narave). Četudi dnevno časopisje ni ravno nasičeno s kritiškimi ocenami omenjenih vrst umetnosti, pa se ne zgodi, da bi te omenjale koreografa, vendar ne plesalca, naslov glasbene kompozicije, vendar ne izvajalca. Prav tako se znajdejo brez poglobljenega poznavanja glasbene harmonije, kontrapunkta in analize, kar ni ovira, da bralcu ne bi mogle prepričljivo predstaviti umetniškega dela/interpretacije, ga zanjo navdušiti ali ga od nje odvrniti. Zakaj literarne kritike torej ne bi mogle podati mnenja o prevodu, ki bi presegalo oznake berljiv, tekoč, zatikajoč? Pa ob tem niti ne omenjam tega, da včasih v celoti izpustijo omembo dejstva, da gre za prevod. Na podlagi tega pač ni pretirana trditev, da kritika prevajalce obravnava kot manjvredne in drugotne pisce ali nujno zlo za tiste, ki ne morejo brati izvirnika.

Od kod takšen prepad ravno med kritiko in prevodno literaturo?

Ker tudi recenzenti sledijo logiki založnikov, naj se prevajalci ne mešajo v že tako problematično sfero promoviranja literature in borbe za bralce in kupce, ki jo zagovarja prej omenjeni Stein (zaradi česar se izogibajo objavljanju prevajalčevega imena na naslovnicah knjig), ali ker prevajanje po njihovem ni umetnost?

Kljub izgovorom, da znotraj revijalne kritike o prevodu ne gre na dolgo razpredati zaradi omejitve znakov, da se kritiki nočejo spuščati v ocenjevanje prevodov, če ne poznajo jezika izvirnika, da se založniki izogibajo objavljanju imen prevajalcev na naslovnici, saj naj bi ta zmotila bralca, ki od dela pričakuje zaključeno celoto, ne pa da se ga že vnaprej pripravi na to, da ima opravka s sekundarnim delom, ni prav nobenega razloga, da prevajalčevega dela ne bi upoštevali pri recenzijah, kritikah in ocenah prevedenih literarnih del. Položaja in pomena prevajanja ne gre izboljšati brez močnih in širše zastavljenih razprav o vlogi prevajanja in kvaliteti prevodov, ki jih kritika s svojim skopim in površnim načinom obravnave in ocenjevanja prevodnih del doslej ni uspela vzpostaviti. Brez tega pa se le stežka vzpostavlja kakršna koli diskurzivna praksa. To literarnemu prevajanju odreka njegov umetniški status in prevod obsoja na obrtniško raven, v oceni prevajalčevega položaja pa je implicirana njegova obrtniška narava. Takšen odnos slika prepad med literarno kritiko in prevodi. Namesto, da bi kritika obravnavo novih in starih prevodov, prevajalcev in prevodnih problemov

17

TEMA\\KRITIKA

smatrala kot nujno za omogočanje vzpostavitve pomembnejšega položaja prevajalcev, se povsem izogiba uporabi svojega vpliva za popularizacijo prevajanja in prevajalcev, čeprav bi bilo to veliko lažje uresničljivo znotraj časopisja in literarnih revij, ki ciljajo na širšo bralsko publiko, kot pa v sklopu objavljenih strokovnih prevodoslovnih analiz.

Ob povedanem se pojavlja misel, zakaj bi si ravno prevajalci in njihovo delo zaslužili več pozornosti in prepoznavnosti? Konec koncev niso edini, ki delujejo iz ozadja in, ki kljub pomembnemu delu, ki ga opravljajo, v veliki meri ostajajo neopaženi (pomislimo samo na urednike ali pa filmske montažerje). Pa vendar. Kljub temu, da

TO JE POMEMBNO\\KRITIKA

ter se lotiti dolgega in večkratnega potrpežljivega branja prevoda, ob tem pa izvirnik postaviti ob stran in se upreti želji po primerjavah. Le tako lahko bralec/kritik ugotovi, ali prevod kot takšen deluje, kar pomeni, da upošteva vsa pravila ciljnega jezika in se prilagaja normam pisateljske prakse v ciljni kulturi. Z vnovičnim branjem se prično razkrivati tudi problematična mesta v prevodu, napake ali pomanjkljivosti postanejo bolj opazne – bodisi prevodno besedilo slabi, izgublja ritem, ponavlja vzorce, besede, strukture in fraze, ki v jeziku bodisi ne delujejo (torej se pri njih zataknemo) ali pa so fraze preblizu ciljnemu jeziku, kar jih zopet osami in poudari. Hkrati takšno poglobljeno branje razkrije tudi izstopajoče

Prevajanje bi, splošno gledano, moralo biti del širšega družbenega gibanja, ki je najbližje povezano s tistim mehanizmom, ki teži k razumevanju multinacionalnosti, vzajemnemu poznavanju kultur, in priznavanju pravic ranljivim skupinam, kot so imigranti, pripadniki manjšin, ženske itd., s tem pa tudi k spreminjanju družbe.

Očitno med dvema tako vitalnima elementoma literature, kot sta njen prevod in kritična ocena, vlada prepad. Kako zmedena situacija. Še posebej, ker sta kritika in prevajanje med seboj močno

problematik (imigrantske, rasne, ženske …) pričela vsaj malo bolj zavedati pomembnosti tovrstnih vprašanj. Če priznamo prevajanju vso njegovo izobraževalno in razsvetljevalno funkcijo, ne gre zanikati, da ga njegova medkulturna in povezovalna vloga prav primerno umešča v kontekst takšnega mehanizma. Le da so znotraj tega mehanizma tako prevodi kot njihovi prevajalci vztrajno spregledani.

Kdo ima torej roko na vzvodu ali jezik na mestu, da resnično pozove k prekinitvi zarotniške tišine in k samorazkrivanju? Kdo bo pričel opozarjati na vseprisotnost prevodnega fenomena in postavil na mesta vprašanja, v kolikšni meri se prevajanje dotika naših življenj, na kakšne načine nas zadeva, česa je zmožno (in česa ne) ter kakšno pozornost si zaradi vsega tega zasluži.

strukturno povezana. Prevajalec pri prevajanju na vsakem koraku svojega dela deluje po principih kritike, tudi kadar ne gre za eksplicitno zatekanje k obstoječi kritiki prevajanega dela.

lahko uredniki živijo z enako mero nevidnosti kot prevajalci, in da knjižno urednikovanje res ni posel, ki bi kogar koli naredil slavnega in bogatega, imajo v primerjavi s prevajalci uredniki vseeno večji vpliv – vpliv na izbor literature, na avtorje, njihovo pisanje in drugo. Čudno pri tem je, da pri izbiri naslovov, ki bi jih bilo vredno prevajati, prevajalci navadno nimajo veliko besede (v kolikor ne govorimo o kakšnih posebno velikih eminencah literarnega prevajanja), čeprav so prav oni tisti, ki lahko na podlagi poznavanja izvirnega dela in konteksta, iz katerega to izhaja, najbolje presodijo smiselnost prenosa.

Kako kritizirati Kako torej oceniti prevod, če kritik zaradi nepoznavanja izvirnega jezika ne more opraviti ocene jezikovnega prenosa?

Kritika prevajalce kljub vsemu pomenu, ki jim ga ne gre odreči, najbolj slavi takrat, ko so nevidni. Smešno je, da na trenutke izgleda, da ta nevidnost zanje pomeni, da o prevajalcih zato ni treba govoriti. Toda nevidnost prevajalca vendar pomeni okretnost prevoda, ki ima veliko opraviti prav s kvalitetno opravljenim delom prevajalca, ne pa da je prevajalec skoraj ničelna figura v nastanku prevoda!

Omembe vredni so prevajalci večinoma tedaj, ko zagrešijo napako. In sicer, napako pri težavnem procesu prestavljanja literarnega dela v novo obliko, kar, kot rečeno, samo po sebi ni bilo nikoli prvoten namen izvirnega dela (kot je namen partiture ta, da se jo izvaja). Takšna odgovornost in težavnost bi morala biti (o)cenjena, takšni nalogi bi se bilo naravno čuditi in jo hoteti razumeti. Vendar ne. Kadar prevajalec stori napako, je to predstavljeno kot krivica izvirniku. Prevajalec izdaja in zlorablja. Počne, česar se ne počne.

Za uspešno kritiško delo je bistveno prekiniti z naglimi sodbami

18

dobre dele prevoda. Takšni deli so tisti, pri katerih se tujost gladko prelije v ciljni jezik. Na mestih v prevodu, kjer je prevajalec tujost izvirnika uspel ohraniti na način, da se le-ta naravno zlije s ciljnim jezikom in delom, prevod pridobi svojo bogastvo in privlačnost.

Vse to bi lahko uporabil literarni kritik pri ocenjevanju prevodov. Že tudi zgolj z upoštevanjem, da imamo opraviti z dvema kulturnima okoljema, izvirnim in prevodnim, je mogoče preveriti, v kakšni meri je prevajalcu uspelo prenesti tujost, v kakšni meri so značilnosti tujega ostale prisotne znotraj prevoda, na katerih mestih je tuje nadomeščal s (pre)očitno domačim.

Optimistično gledano pa bi se lahko kritika za pojasnila in usmeritev obrnila tudi na prevajalca. Ta misel navede k temu, da bi kljub opisano mačehovskemu odnosu do prevajalcev in njihovega dela, lahko tudi prevajalci (skriti med vrstice svojih prevodov in daleč stran od omembe svojega imena na naslovnicah) sami storili več za promocijo in razumevanje lastnega dela: ga pogosteje tudi sami komentirali ter vztrajali pri tem, da naj dodajanje prevajalčevega komentarja prevedenemu delu postane redna praksa.

Kajti manj pomembni, kot so v družbi literarni prevajalci, manj se upošteva dejstvo, da je delo prevod, zaradi česar se kritiki posvečajo delu kot takemu, ne da bi v ozir vzeli, da ne gre za izvirno delo. Posledica tega je, da umanjka ocena, ali gre za dober ali slab prevod. Brez preverjanja kvalitete prevoda se pri prevajalcu zmanjša občutek za odgovornost, ki jo nosi (če sam ne premore dovolj prevajalske etike). Nižanje statusa prevajalca pa pomeni, da si lahko upajo prevajati vsi, ki govorijo dva jezika. Takšni prevajalci pa velikokrat pristajajo na položaj, ki jim je dodeljen in se ne brigajo dovolj za svoje pravice in status, ki bi bil ustrezen njihovemu početju. Dokler pa se ne bodo pobrigali, bodo ostali tam, kjer so.

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Prevajanje kot napredek Tudi prevajanje bi, splošno gledano, moralo biti del širšega družbenega gibanja, ki je najbližje povezano s tistim mehanizmom, ki teži k razumevanju multinacionalnosti, vzajemnemu poznavanju kultur in priznavanju pravic ranljivim skupinam, kot so imigranti, pripadniki manjšin, ženske itd., s tem pa tudi k spreminjanju družbe.

Tovrstna moč sprožanja družbenih sprememb tudi prevajanju skozi zgodovino ni bila tuja. S pomočjo prevodov in prevajalcev so v 19. stoletju v Rusijo lahko prodrle zahodne demokratične ideje.

Tudi v obdobjih stroge cenzure so prevajalci iznajdljivo obšli prepreke in vnesli v pred svetom zaprto družbo ideje, ki drugače vanjo ne bi imele vstopa.

Moč prevajanja pa je za svoje manipulatorske namene od nekdaj znala usmerjati in izrabljati tudi oblast. Naj bo primer Hitlerjevega Führerlassa iz leta 1940, s katerim je preko prevajanja podpiral uvoz tujih jezikovnih oblik v nemščino, ki se je morala odpirati svetu, da bi postala svetovni jezik, dovolj zgovoren primer.

In čeprav prizadevanja raznih družbenih gibanj svetu še niso prinesla vseh željenih uspehov, se je v nekaj zadnjih desetletjih marsikaj vendarle izboljšalo, družba pa se je z izpostavljanjem različnih

POLETJE 2016

Kaj je pomembno Kar je pomembno, je izpostaviti izpostavitve potrebno. In kdo ne bi hotel podpreti nečesa, kar skrbi za ozaveščanje raznolikosti sveta, v katerem živimo?

Govorimo o ljudeh, ki nam odpirajo vrata v svet literature z literaturo, ki nam odpira vrata v svet. Prevajalčevo delo je akt nenehnega iskanja ravnotežja, pri katerem je treba pretehtati vsak aspekt prevajanega dela in to naenkrat: drug jezik, drugega pisatelja, drugo bralsko publiko, drugačne uredniške in založniške standarde in še marsikaj. Vse to je zajeto v sleherno odločitev, ki jo mora prevajalec med svojim delom sprejeti – z drugimi besedami, to so odločitve, ki narekujejo izbiro vsake posamezne besede v besedilu.

Izkažimo spoštovanje do njihovega dela tako, da vsaj razumemo, zakaj pavšalne ocene njihovega dela, ki ne temeljijo na aktivnem branju in preučevanju, ne zadostujejo, in zakaj je to na škodo vseh.

Zato znova: vsak bralec, prevajalec in kritik bi moral obsoditi ignoranco prevajalčevega imena, pomena in vloge pri bogatenju kulture s tujimi literarnimi deli, saj pretvarjanje, da te izbire niso bistvenega pomena, kaže na ignoranco, ki je v škodo tako avtorju kot kulturi, iz katere literarno delo izhaja. To je dejstvo, s katerim bi se moral sprijazniti vsak literarni kritik, ko bo pod kritiško oko vzel prevodno delo.\\

19

LEVICA IN KRITIKEI\\KRITIKA

TEMA\\KRITIKA

Levica in kritike

se sicer vedno da diskvalificirati kot nepripravljenost na dejansko, konkretno delovanje, po drugi strani pa jo lahko razumemo tudi kot simptom, izraz zapore možnosti drugačnega, bolj določenega, v svet vključenega delovanja. Kdo, subjekt ali svet, uspe tu zavzeti »It’s not me, it’s you« pozicijo, je pač vedno vprašanje boja, toda vsekakor se zdi, da kapitalizem zadnjih let postaja vedno bolj učinkovit v proizvajanju praznine in nevključenosti.

MARTIN HERGOUTH

Obstaja razširjen konservativni topos, da so revolucionarnost, uporništvo in nasploh levičarstvo prej kot iskreno in uresničljivo stremljenje k odpravi nepravičnosti zgolj izraz mladostniške energije, idealizma, impulzivnosti oz. kratkomalo naivnosti.

N’être pas republicain à vingt ans est preuve d’un manque de coeur; l’être après trente ans est preuve d’un manque de tête – tej elegantni formulaciji lahko menda sledimo do Françoisa Guizota, četudi se zdi, da je sentiment tako pomemben za moderno dobo, da se podobnih krilatic (»republikanec« se da zamenjati z »liberalec« ali »socialist«) kar ni nehalo ponavljati ali jih pripisovati aktualnejši avtorjem, pri čemer je Churchill zadnji popularen kandidat. Tu drži oboje: ta in podobne izjave so, upoštevajoč mesto izjavljanja, vedno cinično-pokroviteljske, toda lik mladostnega, posebej študentskega upornika ali protestnika v zadnjih petdesetih letih – in nemara posebej v zadnjih petih – preveč razširjen, da takim opazkam ne bi bilo treba priznati vsaj zrna resnice.

Drži namreč, da uporna, kritična drža empirično najpogosteje (in pojmovno nujno) ne izhaja iz umeščenosti v svet, iz pazljive diagnoze nepravičnosti v njem, temveč, nasprotno, iz subjekta samega, natančneje, splošna kritična drža je neki način razreševanja nujne napetosti med subjektom in svetom. Radikalna kritika sveta – četudi se mu v tem kontekstu najpogosteje reče »sistem« – razreši to napetost tako, da subjektu pusti kar največ. Hkrati se – ker ga pač kritizira – vpisuje v svet, vzpostavlja neki odnos do njega. Obenem pa se s vse bolj celostno kritiko sveta rešuje bremena, podrediti se mu, vstopiti na določeno mesto vanj. Težko je namreč preveč poudariti, kako logično nasilen proces je za posameznika – kot subjekt –, da se postavi na neko posebno, določeno mesto v svetu.

Moderni subjekt je bistveno postavljen naproti svetu in to ne velja samo (oz. sploh primarno ne) za kartezijansko »mislim, torej sem« mislečo substanco, temveč še bolj za pojmovanje subjekta, kakor se je izčistilo v razvoju nemške klasične filozofije, ki je res cogitans izvotlila v »noč sveta«, tj. edinstveno točko negativnosti, sicer neločljivo od sveta, vendar na način, da mu je protipostavljena v celoti, da torej na nobeno mesto v njem ne sodi bolj kot na drugo.

Oziroma – če prehitevajoče in s škandalozno zanemarjajočim poenotenjem govorimo o subjektu v nemški klasični filozofij na splošno – znamenita kritičnost Kantove filozofije je sicer nekaj dovolj različnega od vsakdanjega, empiričnega pojma kritike, vseeno pa

20

vzpostavlja sktrukturo iz ozadja, ki kritičnost v vsakdanjem smislu omogoča oziroma jo celo naredi za default naravnanost subjektivnosti; s spustom k pogojem možnosti izkustva naredi enostaven in neposreden obstoj vsega empirično obstoječega sumljiv, obstoj vsakega nekaj sedaj postane problematičen, in pojasnitev te problematičnosti je nerazločljiva od kritike in konec koncev izničenja tega nekaj – tu pa šele pridemo do problema, da mora biti naposled nek tak nekaj v svetu tudi subjekt sam.

Slednji problem pomeni premik od teoretične k praktični filozofiji, katere osnovne poteze prav tako lahko najdemo pri Kantu in njegovem problemu moralnega delovanja, s težko spravljivo zahtevo po čisti občosti delovanja iz dolžnosti in vselejšno partikularno umeščenostjo in pogojenostjo subjekta v svetu; nemška klasična filozofija vzpostavi pojmovni okvir, v katerem je v vsakem dejanju, že zato, ker je končno, določeno in posebno, sled zločinskosti.

Kot najbolj postromantično iz te serije se da Heglovo filozofijo še posebej opisati kot napor, kako prenesti, vzeti nase to nujno zlo delovanja. Od tod njegova znana obravnava figure lepe duše – instinkta subjektivnosti, po katerem je edini način ohranitve lastne čistosti in moralnosti ta, da se odpove delovanju – v poglavju »Moralnost« v Fenomenologiji duha, ki se zaključi s soočenjem dveh načinov razrešitve tega neskladja: delujoča zavest (lahko bi rekli tudi: ironična), ki si zna sprostiti kriterije delovanja in si lahko privošči marsikaj, ne da bi se v delovanju izgubila, ter presojajoča (lahko bi rekli tudi: cinična) zavest, ki te kriterije okrepi vse do točke, ko se obsodi na negativnost delovanja, zato pa predstavlja paradigmo figure kritika, ki delujoči zavesti vselej izpodbija njeno upravičevanje občosti lastnih dejanj, in kaže na egoistične, partikularne, pritlehne motive za njimi, skratka: izvaja kritiko ideologije.

Heglov cilj v nadaljevanju izpeljave je pokazati, da je takšno pasivno presojanje sámo zlo, in preko tega se vzpostavi situacija vzajemnega odpuščanja/pripoznanja. Nam pa bo predvsem pomemben poudarek, kako globoko je vgrajena kritična zavest v strukturo moderne subjektivnosti, tj. da je ena od dveh osnovnih modusov njenega obstoja. In če je do tod Hegel zvenel precej v soglasju z našim izhodiščnim konservatizmom (na drugih mestih v resnici tudi eksplicitno omenja in kritizira za mladost značilno neposredno pretenzijo po občosti, ki je vzvišena nad sprijaznjenostjo s posebnim, določenim življenjem), pa se da te razmisleke vendarle zasukati v manj reakcionarno smer. To danes značilno podobo mladostne, nedoločene kritičnosti, popularizirane z gibanjem Occupy,

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

»Great moments in Leftism« Pred tem pa določen odvod: abstraktno strukturo levičarstva se da namreč raziskati še bolj podrobno. Ne podcenjujemo epistemološke vrednosti humorja in tu pride prav razmeroma obskurna facebook stran Great moments in leftism, ki vsake toliko objavlja kratke ironične (samoironične?) stripe z motivi iz vsakdana marginalnih levičarskih gibanj (absurdno precenjevanje lastnega mesta izjavljanja, denunicacija vsega mogočega, izmenjujoče se ostro sektaštvo ter notranje disipliniranje disidenstkih glasov ipd.). Toda zadeva postane zares pojmovno zanimiva šele zaradi nadaljnjega razvitja: kot v odziv (prav lahko si je predstavljati nekoga, ki se je v zadevi preveč prepoznal, da bi zares cenil šalo) je nastala še stran Great moments in ultra-leftism and right opportunism. Sam sem šele ob tem prvič zavedel, da ultralevičarstvo in desni oportunizem nista preprosto relacijsko opredeljeni deviaciji od neke predpostavljene prave smeri, ki bi imeli smisel zgolj v notranjih razčiščevanjih na levici, temveč da gre za dve konceptualno izrazito različni (med seboj in do levičarstva) politični drži.

Kar opredeljuje vse tri pozicije, je, ponovno, problem razrešitve prepada med načeli, idejami, zamišljenimi projekti na eni strani ter interveniranjem v obstoječi svet na drugi, ko slednje vedno zahteva tudi soočenje in do neke mere sprijaznjenje z obstoječimi razmerji in omejenostjo lastne moči. Ultralevičarstvo in desni oportunizem v grobem ustrezata zgornji opoziciji med presojajočo in delujočo, cinično in ironično zavestjo. Ultralevičarstvo – poleg kakih anarhističnih grupacij tipično tudi za samotarske intelektualce in publiciste – pomeni vnaprejšnjo skepso do kakršnegakoli režima moči, vztrajanje pri (celo ne zares izrečenih) načelih, glede na katere so konkretni projekti neizogibno razočaranje. Oportunizem pa je drža, ki si lahko lastno delovanje vedno upraviči, češ da tista načela, ki kljub najboljšemu trudu niso nikamor peljala, pač niso bila dovolj prava načela. Če damo tej konstelaciji kar najbolj oprijemljivo ilustracijo ob zadnji veliki konfliktni izkušnji levega projekta: ultralevičar bi bil tisti, ki bi bil do grške Sirize skeptičen že pred poletjem 2015, oportunisti so tisti, ki so ji ostali privrženi tudi po poletju 2015 (seveda tu kot primer političnega dejanja štejemo že oddaljen izraz podpore – pač ne moremo biti izbirčni). Ostane še levičarstvo v ožjem pomenu besede – to ni preprosto kompromisna oz. vmesna opcija med prej omenjenima, temveč pozicija, ki si na nobeni točki ne dopusti niti lažnega niti neangažiranega stališča, ne dopusti si niti ne-soočenja z realnostjo niti popuščanja realnosti; njen odnos do realnosti je vedno zaceljen, za kar pa mora žrtvovati lastno konsis-

POLETJE 2016

Alieniranost politične sfere je zaenkrat neverjetno odporna na kakršnokoli kritično prisvojitev. Tudi politični projekti vstopa svežih kritičnih sil ponavljajoče stopajo na temno stran; zdi se, da politično sfero od njene zunanjosti vedno bolj razločuje komunikacijski blok, preko katerega se prebijejo le ekstremi patologij političnega diskurza: disciplinirana dolgočasnost ali načrtna šokantnost.

tentnost. Pravi levičar je torej Sirizo do lanskega poletja navijaško podpiral in jo potem enako navijaško obsojal, ne da bi ga pretirano skrbelo, da poletna diskontinuiteta nemara le ni bila tako ostra (če obsojamo kapitulacijo, se je dalo njene znake razbrati že prej, če pozdravljamo dobronamerni pragmatizem v nenaklonjenih okoliščinah, ta tudi kasneje ni izginil).

Dobra in slaba novica je, da se ta metaanaliza giblje na presplošni ravni, da bi lahko pretendirala na kakšne razsodbe, kdo ima tu prav in kdo ne; lahko zgolj razjasni, da določene regularnosti v konfliktih niso naključne, saj so osnovane na večno veljavnih abstraktnih antinomijah. (Če bi bilo to splošneje znano, bi se nemara lahko vsaj izognili temu, da bi tak levičarski antinomičen ping pong lahko služil kot nadomestek konkretne vsebinske razprave.

Najpomembnejši nauk, ki ga pridobimo od preučevanja abstrakcij, je v prvi vrsti zavedanje, da gre za abstrakcije.) Ultralevičarstvo je tako načeloma najbolj inteligentna/konsistentna pozicija, ampak se strukturno nujno v resnici težko odlepi od gole kritike. Argument nasprotnega pola, da je predvsem pomembno nekaj narediti, je truizem, ki pa lahko naposled upraviči karkoli, tudi popolno kolaboracijo, zaostri se lahko celo do fatalističnega stališča, da je pomemben predvsem dober namen. Levičarstvo, ki združuje načelnost in gotovosti akcije, je sicer seveda res edina možna pravilna drža, če hočemo velika in prelomna dejanja in se mu na abstraktni ravni ne da očitati ničesar – razen vseh dejanj in projektov, ki se ne posrečijo.

Demokracija kritike proti kritiki demokracije Vrnimo se na linijo razmisleka o vlogi in smotrnosti kritike v aktualnih družbeno-političnih konfliktih. Zgoraj je bilo nekaj povedano o tem, da je kritičnost bistveno povezana z neko situacijo odmaknjenosti, odpetosti iz reda delovanja. Toda če si predstavljamo neko konkretno, zamejeno kritiko, ta še vedno obenem predpostavlja določeno vpetost v sfero delovanja, ki se kritizira. Vendar današnjo politično stvarnost očitno zaznamujejo primeri, ko prav

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

21

LEVICA IN KRITIKE\\KRITIKA

ta možnost izginja: alieniranost politične sfere je zaenkrat neverjetno odporna na kakršnokoli kritično prisvojitev. Tudi politični projekti vstopa svežih kritičnih sil ponavljajoče stopajo na temno stran; zdi se, da politično sfero od njene zunanjosti vedno bolj razločuje komunikacijski blok, preko katerega se prebijejo le ekstremi patologij političnega diskurza: disciplinirana dolgočasnost ali – vedno pogosteje – načrtna šokantnost.

Od tod nekoliko nenadejana poteza politične sodobnosti: zaznati je rahljanje hegemonije politično-medijskega aparata (ne pa nujno tudi njegove moči), kar je v zadnjih letih kar naenkrat demokracijo spet naredilo za opazen – in to pomeni: mestoma tudi disruptiven – fenomen. Zdi se, da današnjost postopoma pošilja v irelevantnost dobršen del tem kritične teorije poznega dvajsetega stoletja – ideologija, hegemonija, proizvodnja pristanka, tj. analiza mehanizmov, ki blokirajo upor in konflikt kljub razmeram neenakosti in nepravičnosti. Danes, očitno, ni nekakšen mentalen nadzor ljudstva tisto, na čemer se primarno utemeljuje oblast. Kajti glede na naraščajoče število političnih premikov (ali vsaj poizkusov), ki se zgodijo mimo ali proti sredinskemu konsenzu množičnih medijev, je očitno vsaj to, da ljudje niso nehali razmišljati s svojo glavo; četudi to ne pomeni, da s svojo glavo tudi delujejo.

Zadnji primer takšnega dogodka je seveda Brexit referendum; obstaja standardna oznaka, ki načeloma služi soočanju z neljubimi demokratičnimi izidi, namreč »zmanipulirano ljudstvo«. Toda tokrat celo težko iskreno rečemo, da je šlo za to: manipulatorjem gre ob uspehu ponavadi bolje. Ko sta se po Cameronu – kljub temu, da sta iz referenduma izšla kot zmagovalca – umaknila še Boris Johnson in Nigel Farage, ter upoštevajoč še paničen notranji obračun, v katerega so se spustili laburisti, je morda prej treba reči, da je tokrat ljudstvo tisto, ki je vsaj za nekaj momentov zmanipuliralo politični razred v nekaj precej avtodestruktivnih dejanj. Skratka, redkokdaj smo priča tako odprto brezciljni politični situaciji: oblast se je znašla soočena z izrazom volje ljudstva, ki ga kar naenkrat nihče ni hotel vzeti nase, tj. volja, ki je ni nihče bil pripravljen izvršiti – ali jo pravzaprav sploh dobro znal. Ali drugače, britansko ljudstvo se je znašlo soočeno z lastno voljo, katere celotna vsebina je bila kratka in jedrnata kritika lastnega reprezentacijskega mehanizma oblasti.

Dodatno zanimivo pa je, da se konflikt z zelo sorodno strukturo v Britaniji ponavlja tudi znotraj strank. V nasprotju s Torijci, ki so se dovolj dobro ogradili od volilne baze (njihov problem je bil populistična pretendentska stranka UKIP, ki pa je bila, se zdaj zdi, s tem statusom golega pretendenta kar zadovoljna), so Laburisti pred slabim letom doživeli vdor volilne baze v stranko z izvolitvijo obrobnega kandidata s skrajne levice stranke – Jeremyja Corbyna – za predsednika z rekordno podporo »navadnega članstva«; nenadejan učinek strankarske demokracije, s katero se strankarski establišment, dovolj dobro vkopan v blairovsko tretjo pot, ni zares sprijaznil. Poraz na referendumu je vrh stranke izkoristil za sprožitev – po vseh znakih dolgo načrtovanega – puča. (Tu je bil na delu dvomljiv argument, da je bil Corbynov zagovor obstanka v EU ne-

POLETJE 2016

kam mlačen; kar gotovo drži, kolikor pod to mlačnostjo razumemo določeno pripoznanje upravičenosti evroskeptičnih pomislekov, seveda pa argument deluje zgolj ob predpostavki, da je ljudstvo tu le zato, da se mu govori, in ne zato, da se ga posluša.) Konflikt najprej opredeljuje ostrina delitve – averzija do Corbyna je očitno skupna skorajda celotnemu parlamentarnemu delu stranke, kljub temu, da ta del sicer ni posebej enoten (in je imel nekaj težav z odločanjem o alternativnem vodji) – hkrati pa precej revno artikuliran; argumenti proti Corbynu se najpogosteje osredotočajo okoli označevalca »incompetent« – in nič bistveno bolj določenega. Težak očitek, ki pa je v zadnji instanci prazen oz. samonanašajoč, pove le to, da Corbyinu in njegovemu uvozu common sense levičarstva v stranko manjka spretnost, izhajajoča iz vpeljanosti v utečene mehanizme delovanja – manjka mu neopredeljiv, neizrekljiv habitus, ki ga je privzela postblairovska laburisitična stranka (habitus poudarjeno temelječ na dobri orientaciji v svetu medijev in PR agencij).

A če je lahko simpatizirati s poživljajočim spopadom underdoga z elito stranke, ki slednje že dolgo ne zna potegniti iz krize, pa se je vendarle treba vprašati: kako to, da je odpor stranke proti določeni spodbudi s strani volilne baze tako stabilen, vztrajen in močan? Ali niso leve stranke že dolgo v iskanju svoje izginule baze, in ko se ta naenkrat množično in očitno pojavi, je naenkrat raje ne bi videle?

Leve analize tega fenomena pričnejo na tej točki tipično moralizirati in okrivijo veliko socialdemokratsko izdajo, kar pa ne zadošča, da bi se nehala ponavljati – nekaj zelo podobnega takšnemu stand offu strankarske elite in raje (zgolj zato, ker sta elita in raja) se je konec koncev izjemno hitro ponovilo na lokalni levi sceni, ki pa je glasno nesocialdemokratska.

Odgovor nemara nakazuje neko zares težavno potezo sodobnih političnih konfliktov. Procesi zadnjih desetletji, ki se jih poskuša zagrabiti pod imenom »neoliberalni obrat«, niso proizvedli samo radikalne redistribucije bogastva, temveč so, nemara še pomembneje, proizvedli privatizacijo in ožanje družbenih mest delovanja.

Vedno več političnih konfliktov se torej odvija okoli ločnice med znotraj in zunaj, med ljudmi, ki znajo delovati (ne po kakšni notranji genialnosti, temveč ker prostor institucij, vpetost v katere daje kontekst in s tem zmožnost delovanja, postaja ožji in netransparenten) in tistimi, ki jim ostane samo kritika in še to ne posebno pretanjena, v limiti zvedena na abstraktno zavračanje česarkoli režimskega. Drugače rečeno, ljudje, ki jim je sistematično onemogočena zmožnost delovanja, tudi v političnem smislu ne bodo lahki sogovorniki in sodelavci oz. verjetno bodo res precej nesposobni.

To je lahko vir določene skušnjave, in predstavljam si, da že kar razširjene: ali ne bi bil nemara v politiki lažje priti do česa z nekoliko bolj zrahljano zavezanostjo demokraciji. To je skušnjava, ali se ne bi dalo v politiki marsikaj lažje uvesti z nekoliko zrahljano privrženostjo demokraciji. Za drugo opcijo, da namreč vzamemo demokracijo resno, se zdi, da vključuje soočenje z nenadejano divjino cringea, teren, ki pa ga desnica zaenkrat bistveno spretneje zaseda.\\

23

TEMA\\KRITIKA

UREDNIŠKA POLITIKA ZNOTRAJ OBLASTNE IGRE SIL\\KRITIKA

Uredniška politika znotraj oblastne igre sil JERNEJ KALUŽA

Funkcijo odgovornega urednika Radia Študent opravljam šele dobra dva meseca. Radio Študent je izrazito heterogena institucija z več kot 200 rednimi sodelavci, ki pokriva zelo raznolika področja (glasbo, kulturo, znanost, univerzo, politiko). Prav tako delujem v koordinaciji s tehnično in špikersko službo, s projektno pisarno in marketingom. Vse te instance imajo določen vpliv na vsebino. Temeljni problem, s katerim se soočam, je tako mnoštvo vsebin, mnenj in predlogov, ki jih nikakor ne morem spraviti v enotno vrednostno lestvico kvalitete in pomembnosti. Tako moram, vsaj zdi se mi tako, za kvalitetno opravljanje dela izključiti svoja mnenja, preference in sodbe okusa, saj bi bilo vsako tovrstno selekcioniranje izrazito partikularno, na ravni celotne institucije pa bi delovalo kot preferiranje določene »klike«.

A če odmislim lastne vsebinske preference, kaj mi potem preostane kot temeljno načelo sojenja in selekcioniranja med vsebinami?

Intuitivno mi je vseeno jasno, da skušam delovati sledeč nekim selekcijskim principom, ki jih sam nisem zmožen misliti. Pričujoči tekst poskuša storiti prav to: odgovoriti na ta partikularen problem, ki izhaja iz specifičnosti moje funkcije. Pravzaprav je zame pisanje nasploh zanimivo bolj kot proces razreševanja problema in manj kot način sporočanja moje ready-made vednosti. Ker gre torej za poskus odgovora na »moj problem«, za poskus razjasnjenja tam, kjer mi stvari niso povsem jasne, je tekst nekoliko specifičen, zgoščen in poln zasukov.

Kvalitete ni Kvaliteta ne obstaja. Najbrž se to, vsaj s stališča urednika, sliši problematično. Pa vseeno. Ne verjamem v nobeno vsebinsko definicijo kvalitete, kar sicer ne pomeni, da si zanikam pomen učinkov, ki jih tovrstno vsebinsko definiranje povzroča. Kot urednik se trudim, da mi ni nič a priori lepo, pravilno in dobro. Na tekste in druge oblike prispevkov skušam gledati kot zdravnik ali sodni oglednik na trupla: brez sentimentalnosti, brez vrednot, brez interesa, nekako apatično in avtistično.

Ne gre za afirmacijo absolutnega vrednostnega relativizma, temveč za bolj minimalistično spremembo perspektive. Zamislite si, da je mogoče vso kvaliteto zvesti na kvantiteto, na enotno valuto določene diskurzivne moči, in da ne obstaja nikakršen preostanek nadideološke, onkraj zgodovinske, nedolžne, čiste in z razmerji ob-

24

lasti nezaznamovane avre kvalitete, odličnosti ali uveljavljenosti: bodisi strokovne, umetniške, miselne itd. Kot urednik se nanjo nočem nanašati in je upoštevati. Ali rečeno obratno: vsako sklicevanje na tovrstno avro je v prvi fazi znak oblastne geste, je uvedba pravila in zgleda.

O relativizmu tu nima smisla govoriti zato, ker je najmočnejša kvaliteta ravno tista, ki je najresničnejša, najbolj trajna in tista, o kateri nihče ne dvomi. To je gotovo. Toda kot urednik moram dvomiti ravno v to: v moč vzpostavljenih vrednot.

Ptičje petje, rogovi, čini in nazivi Kot trdi Manuel Delanda, je potrebno že ptičje petje pojmovati kot znak umetniške in obenem tudi oblastne geste: gre za refren, za označitev teritorija, za mrežno igro razmerij z drugimi ptiči. Ptičje petje omogoča pripoznanje družbenih funkcij. Enako velja za raznorazne druge umetniške artefakte, za rogove in barvne vzorce, za verižice, okrasitve, tatuje in čine: označujejo prestiž nosilca, njegovo pozicijo. Spremlja jih zahteva po spodobnosti, vljudnosti, »ravnanju v rokavicah«. Označujejo moč, ki je diskurzivna in družbena, moč, ki ni vpisana direktno v fizično telo, v mišice in kosti.

Naslavljanje nosilca zahteva upoštevanje specifičnih diskurzivnih pravil, prekršitev katerih je označena za »nespodobnost«, ki je v tem kontekstu druga beseda za neupoštevanje strukturnih pozicij oblasti. Zanimivo je, da se nasploh skuša nezaželene kritike na področju umetnosti in kulture (dober primer je afera Flisar) obravnavati kot oskrunitev in omadeževanje nečesa svetega, kot napad na samo avro umetnosti. Toda ravno to je zame ključno: nedovoljena in nespodobna kritika, ki povzroči spremembo v neki že ustaljeni strukturi, ki tvori nove spletke in prijateljstva, razhode in združitve.

Kritika ima tako realen učinek, deluje. Ne skrbi le za ohranjanje starih idealov, temveč tudi za njih razbijanje in vzpostavljanje novih. To je prvenstveno umetniški akt v ničejanskem smislu: akt pretendentstva, (ptičje) šopirjenje, simulacija moči, ki je realno ne posedujemo.

Tudi najpogostejši očitki, ki letijo na pisanje na Radiu Študent, se nanašajo na naše neupoštevanje ustaljenih vrednot in struktur spodobnosti na določenem področju ter na našo nekompetentnost, neuveljavljenost in nasploh neupravičenost do kritike. V tem smislu seveda igramo na Radiu Študent povsem po pravilih.

Veliko se šopirimo in provociramo.

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Vsi znaki kvalitete so neposredno povezani s specifično oblastno strukturo: tvorijo mreže pripoznavanja, te se povezujejo v verigehierarhije, kroge, klike in ostale geometrijske oblike. Simetrija in strogost pravil na vsebinski ravni se po navadi sklaplja z urejeno verigo mojstrstva in vajeništva. Manjša strogost na ravni vsebine po navadi implicira manj pravilne in manj hierarhične mreže, ki pa vseeno vsebujejo bolj pomembne sredinske in manj pomembne obrobne točke. Za vstop na »sceno« je v vseh primerih potrebna določena legitimacija: »S kakšno pravico kritiziraš?«, »Kdo pa misliš, da sploh si?«, kot so pri Razpotjih zapisali v vabilu k pisanju.

Seveda drži, da je provokacija nesmiselna, kolikor je sama sebi namen. Namen provokacije je specifičen vpliv na oblastna razmerja, ki ga je potrebno dobro premisliti. Kvaliteta in lepota se lahko na vsebinski ravni spreminja samo, če se spreminja tudi strukture neke scene ali nekega polja. Nova vsebinska vrednota nikoli ne pride v neko že obstoječo socialno strukturo, ne da bi slednjo temeljno spremenila.

S kritiko zato želimo vplivati tudi na socialno strukturo. V trdne verige relacij vnašamo trenutke pretočnega kaosa, ki se vedno znova spet strdi v neko novo ustaljenost. Končni cilj ni toliko točno določena vsebina novih vrednot, niti ne neka nova hierarhija, do katere sicer vedno znova pride, temveč sam ta prehodni in težko ulovljivi ter pretočni moment kaosa, ki ga je potrebno vedno znova spodbujati in podaljševati.

Avtonomija vrednosti in vrednot To, čemur se po navadi reče avtonomija neke scene, vede ali polja, ne označuje nič drugega kot specifično, a notranje enotno valuto kvalitete znotraj tega polja. Ta kvaliteta je, ravno zato, ker je sorazmerno neodvisna od gibanja vrednot zunanjosti, povsem zvedljiva na kvantiteto: vsako avtonomno polje je avtonomno zato, ker ima svojo specifično oblastno strukturo, svoja lokalna gospostva, povzpenjanja in padanja, sodelovanja in izkoriščanja, institucije in nagrade.

To polje se samoutemeljuje s specifičnim vrednotenjem. Nikamor ni mogoče vstopiti brez poznavanja osnovnega sistema referenc in orientacijskih točk: za kritiko vsake izmed njih pa si je potrebno priboriti določen kulturni kapital, ki šele legitimira akt kritike in je predpogoj za vpis na določeno diskurzivno polje. Poudarjanje vrednosti literature, filozofije ali glasbe tako pogostokrat pomeni, da je potrebno spoštovanje že vzpostavljenih vrednot tega specifičnega polja. Če vse skupaj skrajšam in povem s par referencami, ki jih sam po navadi uporabljam za legitimacijo: Deleuzova teza o razmerju kvalitete in kvantitete iz Nietzschejeve teorije sile, se direktno pokriva s poenostavljeno formulo celotnega Foucaulta – (vsa) oblast je vednost. Četudi je (vsa) oblast utemeljena na vednosti, pa ne velja tudi obratno. Vsa vednost ni že osnovana na oblasti. Gre za proces prehoda iz margine v sredino, iz zunanjosti v notranjost. Vednost šele postaja vednost, kar iz drugega zornega kota potrdi našo izhodiščno

POLETJE 2016

Vsi znaki kvalitete so neposredno povezani s specifično oblastno strukturo: tvorijo mreže pripoznavanja, te se povezujejo v verigehierarhije, kroge, klike in ostale geometrijske oblike. Simetrija in strogost pravil na vsebinski ravni se po navadi sklaplja z urejeno verigo mojstrstva in vajeništva.

tezo: ni vednosti, ki bi bila večna, brez začetka in sebi lastne genealogije. Kot pravi William James, je »resnica v resnici resnična le kolikor se za tako izkaže skozi lastno rabo, lastno akcijo: resnica postaja resnična preko dogodkov. Njena validnost je proces njene validacije«. V imenu vednosti torej ne smemo vselej zaupati zgolj vzpostavljeni vednosti, četudi je ta že prešla skozi proces uveljavitve. Ne velja pa tudi obratno, da je prava vednost vselej marginalna vednost.

Struktura je kompleksnejša: vednost sama teži k premenam, izpodriva že uveljavljeno vednost v imenu vednosti same. A vsa marginalna vednost ne bo postala vladajoča vednost, saj ne bo vsa preživela vseh selekcijskih (oblastnih) procesov. Uredniška pozicija je torej specifična pozicija moči znotraj tega procesa, zaradi česar mora obstajati uredniška politika, ki se zaveda, kakšne realne učinke povzroča.

Proces selekcije je proces ustvarjanja in sooblikovanja vednosti.

Pozicije, ki bi bila temu procesu zunanja in tako čista, ni. Kdor si to domišlja, vrši v nekem smislu še radikalnejšo oblast. Prezentacija nikoli ni zgolj spremljanje, temveč soustvarjanje realnosti. Prezentacija je moč. Objektivnost v medijski prezentaciji, kjer se ustaljena razmerja moči sorazmerno transformirana v minute medijske pozornosti, se torej po navadi prekriva z reprodukcijo ustaljenih oblastnih razmerij in ustaljenih diskurzivnih polarnosti.

Znanost o oblasti Toda sama vednost o naravi procesa produkcije vednosti nas premesti na nek drug nivo in k nekemu drugačnemu idealu objektivnosti, ki ni ideal enakomerne reprezentacije obstoječih razmerij oblasti. Vednost mora prevladati nad (uveljavljeno) oblastjo. Če namreč znanstveno izključimo vsakršno vrednotenje na podlagi kvalitete in gledamo na vsebinske spore s pozicije Marsovca, potem v vsem vidimo igro sil, kar nas sili v povsem znanstven pristop do te igre same. Zaradi znanosti same je potrebno odmisliti aktualna razmerja moči, izključiti vsakršno mnenje (dokso) in ustaljene sodbe okusa ter na vse skupaj gledati z določeno mero (marsovske) apatije. Že ta gesta sama povzroči določen egalitaren učinek izhodiščne enakosti.

25

TEMA\\KRITIKA

Vednost mora prevladati nad (uveljavljeno) oblastjo. Če namreč znanstveno izključimo vsakršno vrednotenje na podlagi kvalitete in gledamo na vsebinske spore s pozicije Marsovca, potem v vsem vidimo igro sil, kar nas sili v povsem znanstven pristop do te igre same. Zaradi znanosti same je potrebno odmisliti aktualna razmerja moči, izključiti vsakršno mnenje (dokso) in ustaljene sodbe okusa ter na vse skupaj gledati z določeno mero (marsovske) apatije. Že ta gesta sama povzroči določen egalitaren učinek izhodiščne enakosti.

O znanosti lahko tu govorimo na način, kot je mogoče kot znanost opredeliti tudi strukturalizem. Sledeč Jean-Claudu Milnerju je ta znanost iz dveh razlogov: teži k matematizaciji in formalni poenostavitvi na eni strani, obenem pa je v strogi korelaciji z empirijo, četudi se oddalji od vsebine, se pravi pomena. Imamo le mesta, razmerja med njimi in sile (smisle). Igra je deloma predvidljiva deloma kaotična.

Mnenjske tokove je mogoče znanstveno napovedati, podobno kot vreme: določene oblike vsebin sprožajo določene učinke. Pravilne kombinacije informacij tvorijo škandal, spet druge konflikt. Bolj kompleksni skupki po vsej verjetnosti ne bodo imeli učinka ali pa bodo, v izjemno redkih primerih in na daljši časovni rok, imeli močan učinek in morda tvorili celo spremembo paradigme. Napoved je lažja za veliko območje in na splošno, medtem ko je natančne učinke posamezne vsebine, kar je urednikovo delo, veliko težje predvideti. Poenostavitev je možna, če skušamo ujeti že ustaljene navade in ponavljanja ter odgovarjati predvidljivim mnenjem levice ali desnice, moških ali žensk, starih ali mladih. Toda ravno ta poenostavitev je tista, ki se mi zdi najbolj problematična. Urednik tako začne, v želji po odmevnosti, všečkih in ogledih, reproducirati obstoječa mnenjska in oblastna razmerja.

pravo ustaljenih oblastnih razmerij in ustaljenih binarnih iger, ki porajajo druga drugo.

Nič čudnega, da se je tudi zgodovinsko gledano strukturalizem v šestdesetih letih, četudi je deloval kot radikalna zavrnitev mnenjske debate med levico in desnico, združil ravno z marksizmom, ki se je razlikoval od klasične levičarske pozicije tistega časa. In tudi sam vedno znova opažam, da me lastna ideja uredniške objektivnosti in mnenjske apatičnosti ne pripelje do nekakšne sredinskosti, temveč prej v določen radikalizem.\\

Zaključek: proti lažnim konfliktom Polarizacija se namreč uveljavlja iz povsem strukturnih razlogov.

Konflikt je tisti, ki se prodaja. Vendar pa to ne pomeni, da je konflikt sam po sebi problem: problem je reprodukcija starih in nesmiselnih konfliktov, ki reproducirajo ponavljanje in zaustavljajo proces postajanja vednosti. Problem je v popolnem prilagajanju mnenjskim tokovom, ki obenem zaustavlja proces vednosti ter obnavlja obstoječe oblastne odnose. Oblast namreč ostaja ista zaradi reprodukcije starih in lažnih konfliktov. Ti konflikti s svojo lažnostjo povratno zakrivajo prava oblastna razmerja.

Zato je potrebno, namesto prilaganja ustaljenim mnenjskim razporeditvam in konfliktom, odpirati nove konflikte in ustvarjati nove mnenjske skupine. S tem, ko gledamo na nek obstoječ konflikt znanstveno, ga že odpravimo. Ta odprava pa odpre nov konflikt znotraj konflikta. Popolna uredniška nezainteresiranost se tako združi s specifičnim parcialnim interesom, ki zahteva od-

26

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

INTERVJU

»Šah ni tip igre, ki se je gredo diktatorji« Gari Kasparov, 13. svetovni prvak v šahu LUKA LISJAK GABRIJELČIČ

Malo je sogovornikov, pri katerih vljudnostni kliše, »da ga ni treba posebej predstavljati«, dejansko drži. Gari Kasparov je eden od njih. Če ne prej, je zaslovel kot predstavnik človeškega uma v boju proti umetni inteligenci: leta 1996 je proti računalniku Deep Blue odigral šest partij – trikrat je zmagal, dvakrat remiziral in enkrat izgubil. Naslednje leto je po treh remijih izgubil zadnjo partijo proti izboljšani različici računalnika. Vseeno je obveljal za najuspešnejšega šahista vseh časov: sloves si je priboril že v osemdesetih, ko so njegovi spopadi s sodržavljanom Karpovom verjetno predstavljali trenutek najbolj množične priljubljenosti šaha v zgodovini igre. Kljub temu je lani, v dobri stari stalinistični maniri, Kasparovo ime izginilo iz uradne zgodovine špornega društva Spartak, kjer je začel svojo kariero. Razlog je seveda političen: Kasparov je od leta 2005, ko se je angažiral v liberalnih političnih združenjih, trn v peti Putinovega režima. Avgusta 2012 so ga pretepli in aretirali pred moskovskim sodiščem, kjer je protestiral proti montiranemu procesu zoper članice feministične pank skupine Pussy Riot. Preselil se je v New York, od koder nadaljuje kritiko politik Kremlja, tudi s pomočjo sodobnih tehnologij množične komunikacije – je eden priljubljenejših uporabnikov tviterja, kjer slovi po pikrih, sardoničnih in preciznih posegih v javno razpravo. To mu posredno priznavajo tudi nasprotniki: med ukrajinsko krizo so ruske oblasti blokirale dostop do njegove spletne strani. A Kasparov se ne da: oktobra 2015 je izdal novo knjigo, Zima prihaja, v kateri zahodno bralstvo svari pred nevarnostjo Putinovih politik za svobodo in svetovno stabilnost. Zaradi svojega državljanskega angažmaja si je prislužil nalepko izdajalca in celo ameriškega agenta, pri čemer ne manjka antisemitskih očitkov na rovaš njegovega delno judovskega porekla. Toda vsakomur je lahko jasno, da je Kasparov, kljub svojemu zakavkaškemu izvoru, predvsem – ruski domoljub. Zakletost ruske družbe v spone nesvobode je tisto, kar ga danes najbolj muči, in vse več njegovih intelektualnih naporov je usmerjeno v iskanje poti iz te zagate. To je bila tudi osrednja tema pogovora, ki sem ga z njim opravil v Manhattanu, na sedežu fundacije, ki jo je ustanovil za promocijo šaha med šolajočo se mladino.

Gospod Kasparov, trenutno živite v New Yorku, kar ste nekoč opisali kot prostovoljno pregnanstvo. Bi se opredelili za političnega emigranta?

Nisem ravno prepričan, če je moje pregnanstvo prostovoljno, kajti življenje v Rusiji zame ne bi bilo zelo … varno, če uporabim evfemizem. To ni bila moja prva izbira: bila je odločitev, v katero sem bil prisiljen.

Vendar je moj položaj očitno drugačen od položaja klasičnih izgnancev. Lahko sledim dogajanju doma, se prek skypa pogovarjam z materjo in prijatelji, nimam pa možnosti fizične vrnitve. Če sem natančnejši: lahko se vrnem, toda najbolje kar z enosmerno vozovnico, saj najverjetneje ne bi mogel nazaj v New York. Še vedno lahko upam,

28

da se bom nekoč vrnil domov in storil kaj koristnega za svojo deželo, vendar nihče ne ve, kdaj bo nastopil ta trenutek.

Možnost demokratizacije se zdi majhna …

Iz zgodovine vemo, da režime, kakršen je Putinov, čaka poguba: slej ko prej propadejo. Vemo tudi, da se ne bo končal lepo.

Trenutni ruski režim ne kaže odpora do krvi, zato je upanje, da bo tranzicija mirna, naivno in, iskreno povedano, neumno.

Putin se bo oblasti oklepal vse do grenkega konca. Vprašanje je, ali mu bo uspelo okoli svoje oblasti zgraditi trdno zaščito ali pa se bodo dogajali prebegi na drugo stran.

Prav tako ne moremo vedeti, kako dolgo

bo trajalo: trenutna situacija se lahko vleče še leta, lahko pa pride do preobrata v veliko krajšem času. Dejavnikov je preprosto preveč za kakršnekoli napovedi. Diktature, še posebej tiste, ki na oblasti zdržijo dolgo, uničijo vse horizontalne vezi v družbi.

Javnega mnenja v resnici ne moreš meriti, še posebej ne v velikih mestih. Ljudje zaenkrat molčijo, vendar obstajajo drugi kazalci. Ankete pravijo, da 79 % Rusov ni zadovoljnih s trenutnim gospodarskim stanjem, hkrati pa jih 82 % podpira Putina. Ali ga res? Morda. Tega ne vemo. Vse, kar vemo, je, da se Putinov režim sooča z velikimi težavami in novimi izzivi; nanje odgovarja s spremembo algoritma. Prej je računal na politično apatijo populacije,

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Gari Kasparov (roj. 1963) je šahovski velemojster, politični aktivist in pisec. Leta 1985 je po dvoboju z Anatolijem Karpovom osvojil naslov svetovnega prvaka, ki ga je obdržal do leta 2000. Je nosilec več rekordov, med drugim je bil najdlje (18 let) najvišje rangirani igralec na svetu in zmagal največ (15) turnirjev zapored.

SloveI je po agresivnem slogu igre in brezhibnem poznavanju otvoritev. Leta 2005 se je umaknil kot profesionalni igralec, a je še vedno dejaven kot šahovski komentator in občasni trener. Je avtor uspešne knjižne serije Moji predhodniki, posvečene preteklim svetovnim prvakom. Po upokojitvi se je Kasparov posvetil političnemu aktivizmu. Ustanovil je Združeno državljansko fronto in leta 2008 nastopil kot kandidat na ruskih predsedniških volitvah. V Rusiji je bil tarča fizičnega napada, zaradi upiranja aretaciji na demonstracijah je leta 2007 preživel par dni v zaporu, kjer ga je obiskal tudi njegov stari nasprotnik Karpov.

V medijih je znan kot odločen nasprotnik avtoritarnih politik, ki se rojevajo na zahodu. Pred kratkim je izdal knjigo Zima prihaja, analizo nasledkov Putinove geopolitike. Nekaj tednov po intervjuju je v Saint Louisu nastopil na dobrodelnem turnirju, kjer je uspešno pariral najboljšim ameriškim šahistom.

POLETJE 2016

v zadnjih letih pa je zavzel bolj agresivno držo. Prej je socialni mir vzdrževal tako, da je zvestobo običajnih državljanov kupoval z dobički od prodaje plina, zdaj pa zvestobo zahteva, in sicer z grožnjami, negotovostjo, ustrahovanjem in z ustvarjanjem iluzije, da je Rusija oblegana trdnjava, Putin pa edini, ki jo lahko brani pred globalno zaroto proti njenim interesom.

V vaši knjigi sem našel pronicljiv citat akademika Roberta Paxtona, ki je fašizem definiral kot »prepričanje, da je skupina, ki ji pripadamo, žrtev; to čustvo opravičuje vsak ukrep proti notranjim in zunanjim sovražnikom, brez ozira na zakonske ali moralne omejitve«. Ta poudarek na samoviktimizaciji se mi zdi eden najzanimivejših vidikov vaše analize Putinove Rusije.

Ampak se vam ne zdi, da so analogije s fašizmom morda pretirane in kontraproduktivne?

Mit, da je bila Rusija žrtev tranzicije, je pomemben del Putinove propagande. V svoji knjigi ta mit spodbijam tako, da ga soočim

z dejstvi. Moja teza je, da si Putin ni izmislil ničesar novega: če pogledate katerokoli diktaturo, vidite, da se je začela z viktimizacijo. Za vsakega diktatorja je pomembno ustvariti mit, da je bila njegova država ali njegova skupina žrtev nepravičnosti in da trenutni režim zgolj rešuje situacijo in skrbi za to, da se krivica ne bi ponovila. Seveda ima ta gnev svojo logiko: lahko bi celo rekli, da so Nemčijo v 20. letih prejšnjega stoletja zmagovalci prve svetovne vojne obravnavali pretrdo. Ta občutek, da si žrtev, nato izkoristijo diktatorji, ki ga spremenijo v mit, kar jim omogoča iskanje in pregon notranjih sovražnikov ter koncentracijo moči v imenu »krepitve države«. A ko ti zmanjka notranjih sovražnikov, moraš začeti z iskanjem sovražnikov zunaj države.

Putin je preprosto sledil tem zgodovinskim modelom. Zgodovinskih obdobij seveda ne moremo primerjati neposredno, vendar pa med njimi obstajajo določene podobnosti in vzorci. Naslov moje knjige, Zima prihaja, poudarja ta krožni vidik zgodovine. Z vpogledom v analogije lahko razumemo trenutne trende in podamo nekatere napovedi.

29

INTERVJU

INTERVJU

Aneksija Krima je spodkopala same temelje mirnega sobivanja v Evropi po drugi svetovni vojni. Osrednja ideja povojne ureditve je bila ozemeljska nedotakljivost. Po letu 1945 smo imeli vojne in invazije, države z zvezno ureditvijo so razpadale, narodi so se ponovno združili, toda enostranskih aneksij praktično ni bilo.

30

Hkrati pa moramo vsako situacijo analizirati samo po sebi.

na katerih bi lahko z denarjem ali zastraševanjem pridobil zaveznike.

Kaj bi bila torej bila tista posebnost, ki Putina ločuje od prejšnjih samodržcev?

Putin je bil od samega začetka v precejšnji prednosti. Po koncu hladne vojne in propadu Sovjetske zveze je bil svet zadovoljen s seboj. Nihče si ni želel konfrontacij. Putina so sprva dojemali kot silo stabilnosti, ki je prišla po problematičnih Jelcinovih letih.

Gradil je prijateljstva, imel je tudi veliko denarja. Ta luksuz, ki številnim preteklim diktatorjem ni bil na voljo, je izkoristil za kupovanje zavezništev. Zato pravim, da lahko njegovo mentaliteto bolje kot z Machiavellijem razumemo z Mariom Puzom.

Kot pravi »boter« je zgradil obširno mrežo agentov in lobistov. V času ukrajinskega konflikta se je pokazalo, kako učinkoviti so pri spodkopavanju namer mednarodne skupnosti, ki je stremela k mirni rešitvi spora. To je postal modus operandi Putinovega režima in v nasprotju s tem, kar slišimo, tudi v vaši državi, tega algoritma ne bo spremenil. Preprosto nima druge izbire, kot da nadaljuje z izvažanjem nestabilnosti. Gospodarsko stanje je takšno, da ruskemu ljudstvu ne more reči: »Omogočam vam dostojno življenje, v zameno pa pozabite na svoje svoboščine.« To je delovalo pred desetimi leti; zdaj ne bo več. Zato ostaja njegovo glavno orožje eskalacija mednarodnih napetosti. Pričakujemo lahko, da bo stopnjeval napade proti institucijam, ki so desetletja zagotavljale mir in stabilnost v Evropi in svetu. Napadal bo EU in transatlantsko zavezništvo, iskal bo šibke točke,

Če prav razumem, je vaša analogija z mafijo usmerjena proti tistim, ki v Putinu vidijo racionalnega akterja, zavezanega tradicionalnim geostrateškim interesom ruske države. Vi po drugi strani vztrajate, da Putin zgolj izrablja ruski nacionalizem, da bi legitimiral koncentracijo moči okoli sebe.

Absolutno. Mislim, da je vzporednica z mafijo umestna. Putinova država temelji na zvestobi, ne na zaslugah. Edina zasluga, ki šteje, je zvestoba šefu. Zato lahko vidite, kako se Putinovi pajdaši pojavljajo kar od nikoder in zavzemajo vse donosne pozicije v državi … čisto po naključju, seveda. Žal demokracije skozi zgodovino ponavljajo isto napako: na svoje nasprotnike projicirajo lastno mentaliteto in diplomatsko miselnost. Iste napake so naredile pri Hitlerju; iste napake so ob koncu druge svetovne vojne naredile pri Stalinu. Pogosto se zgodi, da poskušajo liberalni režimi v diktaturah najti racionalnega nasprotnika. Obravnavajo jih kot racionalne sile, katerih poteze lahko analizirajo, kot da bi šlo za partijo šaha. Problem je v tem, da šah ni tip igre, ki se jo gredo diktatorji. Šah je igra, pri kateri so informacije stoodstotno transparentne.

Vi ne veste, kaj mislim jaz in jaz ne vem, kaj mislite vi, vendar pa vem, kakšna so vaša sredstva, in, kar je najpomembneje, poznam pravila, po katerih mi lahko povzročite škodo ali pridobite sorazmerno prednost zase. Diktatorji igrajo drug tip igre, bolj primerljiv s pokrom. To je igra, pri kateri imate morda v rokah slabe karte, vendar pa

lahko blefirate, poskušate prebrati nasprotnikove misli … To je precej drugačna igra in Putin je v njej kar dober. Odzove se zelo hitro, saj ni odgovoren nikomur: ni mu treba iskati podpore v parlamentu, ni mu mar za tisk ali javno mnenje – njegove odločitve so lahko hipne.

Zato vztrajam, da je treba ločevati med Putinom in Rusijo. Kot vsak diktator tudi on državo in njene vire izrablja za kopičenje moči. Vendar ljudje še naprej napačno verjamejo, da skrbi za strateške interese Rusije. Samo poglejte si njegova dejanja. Na Daljnem vzhodu in v vzhodni Sibiriji rusko prevlado pravzaprav prodaja Kitajski, da bi si tako kupil podporo za svoja tveganja; prekinja trgovinske odnose s Turčijo; med bodočimi generacijami Rusov in Ukrajincev dobesedno gradi zid in s tem vzgaja nikoli prej obstoječe občutke sovraštva med narodoma. Nič od tega ni v dolgoročnih interesih Rusije; gre za kratkoročne Putinove interese, da bi se ohranil na oblasti. Za dodaten dan na oblasti je pripravljen storiti karkoli.

Pomembno je, da to razumemo. Putin ne čuti nobenega odpora in nima nobenih predsodkov do prelivanja krvi. V vseh teh letih smo slišali dolg seznam stvari, ki naj bi jih Putin nikdar ne naredil. »Putin ne bo nikoli naredil tega …« Začnimo naštevati vse to, česar »Putin ne bo naredil«, pa je na koncu vseeno storil.

Slovenskemu bralcu se bo ob vašem opisu nemudoma vzbudila analogija: Milošević. V 90. letih prejšnjega stoletja ste bili med redkimi intelektualci, še zlasti v Rusiji, ki so podpirali slovenska in hrvaška prizadevanja ter svarili pred Miloševićem. Toda kako daleč lahko gremo pri tej analogiji? Nenazadnje se Putinova dejanja niso niti približala prelivanju krvi in kaosu, ki smo mu bili v 90. letih priča v nekdanji Jugoslaviji.

Vsem diktaturam so skupni določeni elementi in v tem kontekstu jih moramo tudi analizirati. Ampak časovni okvir je drugačen. Z Miloševićem lahko primerjamo današnjega Putina, medtem ko je imel zgodnji Putin na voljo veliko več sredstev;

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

odpornost njegovega režima je bila odvisna od njegove sposobnosti menjave preoblek.

Lahko je bil liberalec, lahko je bil levičarski populist, lahko je bil prijatelj Zahoda, lahko je bil nacionalist. Milošević je po drugi strani že od vsega začetka igral na eno karto: omejevala ga je vloga, ki jo je prevzel v času vzpona na oblast. Primerjava med »poznim Putinom« in Miloševićem je primerna, saj gre za zatekanje k agresivni politiki do sosedov, da bi obdržal moč in oblast doma.

Toda v nekem smislu je bil Milošević v primerjavi s Putinom manjša grožnja. Milošević je bil s svojimi politikami omejen na tista ozemlja nekdanje Jugoslavije, na katerih je lahko igral na karto manjšine – zato mu je v Sloveniji spodletelo. Vendar ta ozemeljska omejitev ni edini razlog, zakaj je bil Milošević kljub grozljivim posledicam svoje politike manjša grožnja: takrat so bile strukture moči svobodnega sveta trdnejše.

Vprašanje je, zakaj Zahod te moči ni uporabil in Miloševića zaustavil že takoj, leta 1991 ali 1992, vendar je to drugo vprašanje. Vsekakor pa je bilo dovolj moči za njegovo zajezitev, sčasoma tudi odstranitev.

Na drugi strani pa Putin meri na veliko večji cilj in to bi moralo vzbujati resne skrbi.

Tega, kar je na primer storil v Ukrajini, si ni drznil niti Milošević. Nimamo opravka zgolj z vojaškim intervencionizmom: aneksija Krima je spodkopala same temelje mirnega sobivanja v Evropi po drugi svetovni vojni. Osrednja ideja povojne ureditve je bila ozemeljska nedotakljivost. Po letu 1945 smo imeli vojne in invazije, države z zvezno ureditvijo so razpadale, narodi so se ponovno združili, toda enostranskih aneksij praktično ni bilo. Poglejte Jugoslavijo: meje med državami naslednicami so še vedno točno takšne, kot jih je leta 1945 zarisal Tito. Zdaj, tu nisem zato, da bi sodil o pravičnosti teh meja ... res pa je, da sem tehnično hrvaški državljan, torej so moji pogledi morda pristranski ... ampak načelo nedotakljivosti meja je zdržalo, čeprav so to bile administrativne meje, ki bi jih lahko premestili, kakor se je zgodilo po razpadu Avstro-Ogrske. Vendar bi to odprlo Pandorino skrinjico. Lahko bi se vrnili k prepirom o tem, ali Vojvodina pripada Srbiji ali Ma-

POLETJE 2016

džarski in tako naprej. V Sloveniji imate takšno grenko izkušnjo mejnega spora z Italijo. Temeljni konsenz povojne ureditve, ki je zagotovil neprecedenčno obdobje miru, je bil: meje so morda nepopolne, vendar jih pustimo pri miru.

In vi pravite, da je Putin izzval to temeljno predpostavko, da je spodkopal sistem sobivanja, ki ga je začrtala Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju v Evropi iz leta 1975?

Natančno tako! In posledice tega so vidne onkraj Evrope. Pod vprašajem so vsi mejni sporazumi povsod po svetu. Že zdaj vidimo, kaj se dogaja v Siriji. Vendar se lahko še hujše stvari zgodijo v Afriki, kjer so kolonialne oblasti zarisale meje, ki so izredno sporne.

Poskusi, da bi jih zarisali na novo, bi vodili v množično prelivanje krvi, verjetno tudi do genocidov. Zato celo afriški diktatorji težijo k spoštovanju zunanjih meja. Putinova dejanja so usmerjena proti tem temeljem globalnega miru in grozijo k vrnitvi v čase, ko je štela zgolj gola, brutalna sila.

njimi, itak nič ne pomenijo.« Tako je ravnal Hitler, sporazume je imel za ničvredne kose papirja, ki jih ni treba spoštovati, če nam ne koristijo.

Bili ste zelo kritični do odzivov Zahoda na rusko poseganje v ukrajinsko ozemeljsko celovitost.

Seveda. S sprejetjem enostranske priključitve Krima oziroma pretvarjanjem, da to ni nič takega, je svet, v prvi vrsti EU in ZDA, de facto sprejel Putinovo trditev, da je konec tradicionalnega svetovnega reda, ki je zagotavljal mir, ter da lahko vrnemo k drugačnemu svetu. Zdi se mi neverjetno, da tega ne razumejo države, ki jim je ta red prinesel največ, se pravi evropski narodi.

Sram me je bilo referendumskega izida na Nizozemskem. Naj vam bo trenutna ukrajinska vlada všeč ali ne – lahko rečete, da je skorumpirana – so Ukrajinci dokazali, da so vredni priključitve EU; borili so se za njene vrednote, zoperstavili so se močnejši vojski in bili pripravljeni dati svoja življenja, da bi bili del evropskih integracij. Na

Putin si ni izmislil ničesar novega: če pogledate katerokoli diktaturo, vidite, da se je začela z viktimizacijo. Za vsakega diktatorja je pomembno ustvariti mit, da je bila njegova država ali njegova skupina žrtev nepravičnosti in da trenutni režim zgolj rešuje situacijo in skrbi za to, da se krivica ne bi ponovila.

Ta mentaliteta se jasno kaže v njegovem popolnem neupoštevanju mednarodnih sporazumov. Najslavnejši med njimi je seveda Budimpeštanski memorandum (sporazum iz l. 1994, na podlagi katerega se je Ukrajina odpovedala jedrskemu orožju v zameno za priznanje svoje ozemeljske celovitosti, op. L. L. G.), vendar so bili med Rusijo in Ukrajino podpisani tudi številni drugi sporazumi. Podpisal jih je Jelcin, podpisal jih je Putin, podpisal jih je Medvedjev, ratificirala sta jih oba parlamenta.

Potem pa Putin nekega dne reče: »K vragu z

žalost številni evropski državljani nasedejo vrsti nacionalistične retorike, ki jo propagirajo skrajne desničarske stranke, ki so, seveda po naključju, na kremeljskih plačilnih listah. Naslednja bitka je bila Brexit. Sem vse prej kot navdušenec nad bruseljsko birokracijo, menim, da je nezaslišana. Toda tu ni šlo za podporo bruseljski birokraciji, šlo je za podporo evropski enotnosti in borbo proti silam, ki izzivajo njene temeljne vrednote. Putin bi rad uničil evropsko enotnost; nikoli ne zamudi priložnosti za povečanje evropske nesloge. Vlade številnih

31

INTERVJU

INTERVJU

Šele ko ugotoviš, je Putin grožnja globalnimirnega stabilnosti, se lahko domisliš kako ga Aneksija Krima je da spodkopala same temelje sobivanja v Evropi ponačrta, drugi svetovni zadržati.

To lahko storiš na več načinov; sankcije, nedotakljivost. a so nezadostne. vojni.

Osrednja ideja povojne ureditve je imamo bila ozemeljska Po Svobodnemu letu 1945 smosvetu imeli si zaenkrat ni uspelo izmisliti vseobsegajoče Poskušajo naredijo korak naprej vojne in invazije, države z zvezno ureditvijostrategije. so razpadale, narodibiti so vljudni: se ponovno združili, toda in dva nazaj, da bi pokazali, da ni nebilo. gre za konfrontacijo. Pa vendarle gre za konfrontacijo! enostranskih aneksij praktično Putin razume samo ta jezik. Zanj je vsak poskus kompromisa znak šibkosti.

evropskih držav pri tem sodelujejo, saj zasledujejo parcialne, kratkoročne interese; na žalost je takšna tudi vaša, slovenska vlada.

Poskušajo ujeti sadeže, ki padajo z drevesa, niso pa pripravljeni nastopiti proti tistemu, ki seka drevo, koristno za nas vse.

Pred nedavnim smo videli obuditev konflikta, ki se vas tiče osebno: vojne med Armenijo in Azerbajdžanom za Gorski Karabah. Odrastli ste v Bakuju, v judovsko-armenski družini. S političnim aktivizmom ste se začeli ukvarjati v 90. letih, ko ste pomagali armenskim beguncem, ki so bežali iz Azerbajdžana. Kakšno je vaše mnenje o trenutnem konfliktu? Bi se strinjali s tistimi, ki pravijo, da gre za »vojno prek posrednikov« med Rusijo in Turčijo?

Ni treba biti znanstveni genij, da bi predvideli, kar se je zgodilo. Putinov režim živi od ustvarjanja konfliktov onkraj svojih meja.

Na žalost imamo tu še enega akterja s podobnimi ambicijami, Erdoğana. Je še daleč od tega, da bi postal turški Putin, vendar se trudi (intervju je bil opravljen pred spodletelim udarom v Turčiji, op. L. L. G.). A Putin ima na Kavkazu širše strateške interese. V nasprotju s Turčijo ima Rusija vpliv tako v Armeniji kot v Azerbajdžanu. Medvedjev je pred kratkim rekel, da bo Rusija nadaljevanja s prodajo orožja obema stranema, saj je to način zadrževanja konflikta. Tega mi ni treba komentirati. Putinova želja, da bi bil mirovni posrednik na Kavkazu, se bo iztekla v še eno vojno. Vendar pa me bolj skrbijo obeti za Gruzijo. Bližajo se volitve in trenutni vladi, ki jo vodi proputinovski oligarh, ne kaže preveč dobro. Če volitve izgubi ali pa če se bo dozdevalo, da njego-

32

va moč šibi, me ne bi presenetil še en val ruske agresije. Poleg tega menim, da Putin še ni opravil z Ukrajino. Trenutno proučuje različne možnosti. Intervencija v sirski vojni ga je občutno okrepila. Kot orožje za svoje interese je poskušal izrabiti tudi begunsko krizo. Ta sicer ni uničila EU, je pa pomagala pri porastu priljubljenosti ultranacionalističnih skupin. Tako Putin zdaj išče priložnosti za oslabitev Evrope in ukinitev sankcij proti Rusiji. Če bo videl, da bodo sankcije ostale, lahko od njega pričakujemo kaj bolj dramatičnega in pri tem so najočitnejša tarča baltske države. Ni mu treba s tanki čez meje, vse, kar potrebuje, je hibridna vojna. Sploh ne gre za ozemeljsko ekspanzijo, ampak za oslabitev odločnosti svobodnega sveta in še posebej za dokaz, da so institucije, kot je NATO, le papirnati tigri, ki ne morejo zaščititi ruskih sosedov ali drugih vzhodnoevropskih držav.

Precej kritični ste do zahodnega pristopa – oziroma pomanjkanja strategije – do Putinove Rusije, vendar pa se zdite tudi zelo previdni oziroma negotovi pri predlogih alternativnega modela.

Preden začnete razvijati strategijo, morate oceniti položaj. To storimo pri šahu ali katerikoli drugi igri. Ljudi skušam prepričati, da je Putin največja grožnja: veliko večja, kot je ISIS, saj Putinova dejanja ustvarjajo pogoje za pojavljanje različnih ISIS-ov povsod naokoli. S Putinom je postalo očitno, da lahko mednarodno pravo surovo kršiš, če imaš dovolj moči, da se zoperstaviš močem, ki ga zagotavljajo. Različne mafijske združbe potrebujejo nekega capo di tutti i capi, nekoga, ki jih lahko ščiti v tem spo-

padu. Šele ko ugotoviš, da je Putin grožnja globalni stabilnosti, se lahko domisliš načrta, kako ga zadržati. To lahko storiš na več načinov; imamo sankcije, a so nezadostne.

Svobodnemu svetu si zaenkrat ni uspelo izmisliti vseobsegajoče strategije. Poskušajo biti vljudni: naredijo korak naprej in dva nazaj, da bi pokazali, da ne gre za konfrontacijo. Pa vendarle gre za konfrontacijo!

Putin razume samo ta jezik. Zanj je vsak poskus kompromisa znak šibkosti. Če ne razumeš te mentalitete, potem delaš usodne napake. Svobodni svet ga v iluziji, da je lahko del rešitve, kot partnerja še vedno vključuje v globalna vprašanja, od Bližnjega vzhoda do pogajanj z Iranom.

Prav te napake Putinu omogočajo igro konfrontacije, saj so njegova izhodišča zelo omejena. Rusija je gospodarsko precej šibka. Če pogledate današnjo Putinovo Rusijo, je le še bleda senca Sovjetske zveze. To ni Stalinova Sovjetska zveza, s katero se je v 40. letih soočal Harry Truman; to ni Sovjetska zveza Hruščova, s katero se je v času kubanske raketne krize soočal Kennedy; to ni »Imperij zla«, ki ga je imel pred sabo Reagan. To je naftna država – z atomskimi bombami. Toda zunaj režimskih okvirov je veliko ljudi, ki imajo drugačne interese. Ruska družba je mnogo širša od krogov, ki jih je režim pridobil na svojo stran. Stvari se bodo začele spreminjati, ko bodo ti ljudje ugotovili, da režim škoduje njihovim interesom.

Morda pa so prav te spremembe tisto, česar se mnogi bojijo, tako v Rusiji kot na tujem. Putin je poznano zlo in zdi se, da je vseh strah nestabilnosti, v katero utegne zapasti Rusija po padcu

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

njegovega režima.

To je, spet, klasična igra diktatorjev. Če tvoja oblast temelji na logiki »brez mene vas čaka kaos«, potem vedno potrebuješ otipljivo grožnjo, da obrzdaš ljudi. Asad potrebuje ISIS, da lahko reče Zahodu: »Vidite, to je spopad med mano in temi barbari.« Ne preseneča, da se praktično vse te diktature prej ali slej končajo v kaosu. Na žalost to drži tudi za Rusijo. Rusija bo končala v kaosu, v to ne dvomim. Dlje, ko na oblasti ostane Putin, slabši bo izkupiček in večja bo nestabilnost po njegovem padcu.

Putin je sedaj v fazi, ko lahko vlada le še z ustvarjanjem in vzdrževanjem nestabilnosti v tujini. Zadošča že pogled na uradno propagando: ideja, da je Rusija obkrožena s sovražniki, je osrednjega pomena za legitimnost režima, in se celo še krepi. Poglejte tudi, kako porablja denar v obdobju, ko mu, prvič po vzponu na oblast, resno primanjkuje virov. Njegova vlada denarja ne porablja za izobraževanje, zdravstvo, so-

POLETJE 2016

cialno varnost, za izboljšanje gospodarstva ali kulturne projekte. Rezi v proračun prizadanejo vse, kar je irelevantno za njegove načrte. Medtem pa se stroški za vojsko, varnostni aparat in propagando še naprej večajo. Proračun je najboljši kazalec resničnih namenov vsake vlade.

Baje so se zmanjšala tudi sredstva, namenjena poučevanju in promociji šaha, kar vpliva na mednarodno konkurenčnost ruskega šaha. Verjetno vas to žalosti.

Rusija je bila šahovska velesila še pred Sovjetsko zvezo. Ima močno šahovsko tradicijo in veliko število igralcev, zato bo še naprej ostala močna šahovska sila. Problem je v tem, da je današnja Ruska šahovska zveza del mafijske strukture Putinovega režima in da je močno povezana s FIDE (Svetovno šahovsko zvezo); sama FIDE pa je v bistvu postala velika pralnica denarja za rusko tajno službo. Vodja Ruske šahovske zveze je

desna roka zloglasnega oligarha Genadija Timčenka. Če želite razumeti naravo Zveze, je dovolj že pogled na sestavo nadzornega sveta: Putinov predstavnik za javnost, moskovski župan, obrambni minister … Sodeč po imenih, je to telo močnejše od Sveta za nacionalno varnost. Šah je postal politično orodje.

Politično orodje je bil že v času Sovjetske zveze …

Drži, vendar je v komunističnih časih šlo za dokazovanje intelektualne superiornosti sovjetskega človeka. Putinov režim pa ne vidi nobene vrednosti v sami igri. Morda mu celo škoduje. V današnji Rusiji je vsaka intelektualna dejavnost delegitimirana, saj so razmišljajoči ljudje preveč nezanesljivi.

Naftna država ne potrebuje intelektualcev.

Vendar so se mednarodne športne organizacije izkazale kot zelo učinkovita telesa za pranje denarja, pa tudi kupovanje vpliva.

Zato ni nobeno presenečenje, da si ruski

33

INTERVJU

go z drugim. Poleg tega je tok informacij mnogo večji: nihče ne potrebuje šaha, da bi podal politično sporočilo.

Če tvoja oblast temelji na logiki »brez mene vas čaka kaos«, potem vedno potrebuješ otipljivo grožnjo, da obrzdaš ljudi.

Asad potrebuje ISIS, da lahko reče Zahodu: »Vidite, to je spopad med mano in temi barbari.« Ne preseneča, da se praktično vse te diktature prej ali slej končajo v kaosu.

34

režim tako prizadeva za infiltracijo vanje – in v resnici lahko praktično v vsakem velikem škandalu, povezanem z mednarodnimi športnimi telesi, opazimo sledi ruskih oblasti. V šahu je njihov nadzor popoln.

Ni presenečenje, da je predsednik Zveze Iljumžinov na črnem seznamu finančnega ministrstva ZDA, zaradi posredovanja pri nelegalni trgovini z nafto med ISIS in Asadovim režimom. To nazorno kaže, kaj so resnični cilji Kremlja pri podpiranju Svetovne šahovske zveze in kakšni so intreresi Ruske šahovske zveze. Rusija ima še vedno močne igralce, Zveza veliko denarja vloži v organizacijo turnirjev, vendar pa je v osnovi političen podaljšek Kremlja in stroj za pranje denarja tajne službe. To je velika škoda, saj številke kažejo na vse večjo priljubljenost šaha v svetu, število otrok, ki se v različnih državah pridružujejo šolskim šahovskim krožkom, narašča. Vendar pa ne bomo s takšno Svetovno šahovsko zvezo nikoli dobili pravih sponzorjev iz poslovnega sveta. Na vse kriplje sem se trudil spremeniti naravo FIDE, vendar mi ni uspelo: izkazalo se je, da je boj z ruskimi ambasadami in tajno službo preveč zame, za moja znanstva in sredstva.

mena v državah tretjega sveta, saj otrokom iz revnih okolij omogoča, da se izkažejo v intelektualni dejavnosti, kar je ključno za njihovo samozavest. Želim si, da bi imeli podporo Svetovne šahovske zveze, a smo zaenkrat prepuščeni samim sebi. Veliko truda vlagam v zbiranje denarja, s katerim podpiramo našo misijo. Je težko, vendar nenehno rastemo.

To je eden od razlogov, da ste ustanovili svojo lastno šahovsko fundacijo. Kaj je njen namen?

Začeli smo leta 2002 tu v New Yorku, zdaj jih imamo še več: v Afriki, Evropi, Mehiki in Aziji, manjšo regionalno enoto imamo v Estoniji, še eno smo pravkar odprli na Jadranu. Naš cilj je nuditi šahovske storitve, zlasti izobraževanje, vodimo pa tudi dejavnosti za polprofesionalce. Promoviramo obetavne mlade talente. To je izrednega po-

Ali menite, da bi lahko z naraščajočimi mednarodnimi napetostmi šah ponovno pridobil politični pomen, ki ga je imel med hladno vojno?

Ne verjamem. Zdaj je svet drugačen. Hladna vojna je bila ena sama, velika globalna zgodba, zato je bilo naravno, da so imeli dvoboji med Fischerjem in Spaskim ali pa med mano in Karpovom političen naboj.

Dandanes se hkrati dogaja preveč stvari, veliko je trenj, ki imajo malo opraviti dru-

Se vam zdi, da je šah izgubil del privlačnosti, ki jo je imel za širšo javnost pred desetletji? Očitno je, da ni več v središču pozornosti, kot je bil v času hladne vojne.

Svet se je v zadnjih dveh desetletjih zelo spremenil. Pretok informacij, kakršnega pred tem nismo videli, ljudem omogoča, da imajo veliko širši spekter interesov. Na primer, ko sem igral proti Karpovu, se je pravkar začela doba CNN-a. Ljudje so imeli na voljo zelo malo informacij, število možnosti je bilo omejeno. Medtem ko se je število šahistov od tedaj povečalo za morda desetkrat ali pa stokrat, so se možnosti, ki jih imajo ljudje na razpolago, povečale za tisočkrat. Zato danes vidimo manj šaha: ker vidimo toliko več vsega ostalega.

Je to dobro za šah?

Slabo za šah je, da ga je ugrabila oligarhska mafija in ga spremenila v orodje za promocijo lastnih interesov. Dobra novica je, da igra nenehno pridobiva popularnost med izobraževalci. Prav zato me zanima delo, ki ga opravljam s svojo fundacijo. Sem neodvisen, ni se mi treba ukvarjati s FIDE. Sodelujem z nekaterimi prijateljskimi zvezami, a na žalost večino zvez upravljajo ljudje, ki jim ni mar za promocijo igre. Menim, da je prihodnost šaha v sodobnem izobraževanju svetla, čeprav bi lahko storili veliko več, če bi imeli funkcionalno vodstvo.

Pa zaključiva, kjer sva začela: verjamete, da se boste nekoč vrnili v demokratično Rusijo?

Po naravi sem neozdravljiv optimist. Moj odgovor je, da ne vem in da ne delam načrtov, saj se lahko stvari spremenijo. Spremenljivk je veliko. Danes imajo lahko dogodki na eni strani zemeljske oble odločilne vplive na države na drugem delu planeta.

Verjamem, da sem v tej zelo kompleksni sliki na pravi strani zgodovine. Vendar to pomeni komaj kaj: lahko si privoščiš, da si na napačni strani zgodovine, če si na pravi strani plinovoda. Vendar pa je plinovod dandanes vse manj učinkovito orožje. Verjamem, da se postopno bližamo točki, ko bi lahko prišlo do precej dramatičnih sprememb. Toda preprosto ne vemo, kdaj in kako se bo to zgodilo. Zato se nočem predajati sanjarjenju. Lahko načrtujemo, vendar pa dogodki, ki vodijo svet, močno presegajo našo sposobnost, da predvidimo izide zgodovinskih trendov.

Torej je po vašem mnenju trenutno najpomembneje, da poskušamo razumeti, kaj se dogaja?

Poskušam analizirati dogodke in razumeti glavne trende, da bi bil pripravljen za spremembo, ko bo prispela.× PREVOD: DANIJELA TAMŠE FOTO: DAVID MONNIAUX/WIKIMEDIA CC

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

1 kavico na mesec delite z revijo RAZPOTJA ... in tako omogočite njen nadaljnji obstoj. Če bi vsak naročnik revijo podprl z donacijo v višini ene kavice mesečno, bi pokrili vse stroške produkcije. Obiščite www.razpotja.si/podprite in izberite vam najprijaznejšo obliko podpore.

KOMENTAR

Princip Cerar

Železnic ni gradila le stara Avstrija

MIHA KOSOVEL

ARNE ZUPANČIČ

Večina nas, ki nekoliko spremljamo nogomet in nam gre za slovensko reprezentanco, smo dobrega pol leta nazaj, ko so »naši fantje« igrali kvalifikacijsko tekmo proti Ukrajincem, v svojem navijaškem srcu čutili globoko razpetost.

Seveda nam po eni strani naše srce ni dovolilo, da bi navijali proti naši reprezentanci, po drugi strani pa smo se zavedali, da bi ravno čudežna zmaga in popolnoma nezaslužen vstop na evropsko prvenstvo za nazaj prikrila obupno stanje, ki ga je pod taktirko NZS-ja in Jankovićevega odvetnika Čeferina vzpostavil Srečko Katanec. In vendar – kot je marsikdo že prej napovedal – se po porazu ni zgodilo nič. Čeferin se je še naprej smejal, sedaj je šel kar v kandidaturo za predsednika UEFA (poleg evropskega Tretjega sveta ga iz neznanih razlogov podpirajo tudi skandinavske države), Katanec ni odstopil. Zakaj le? Jah, smolo smo imeli, sodniki nas niso imeli radi, fantje se niso dovolj potrudili, med njimi ne vlada dovolj visoka morala. Potrebno se bo še malo potruditi, morda dobiti nekaj več čuta za zmago. Čut za zmago. Eyes on the prize. Mogoče ga premorejo Estonci, ki so nas tako lepo premagali, saj so – kot je še pred tekmo zatrdil naš ljubljeni selektor, ki ga je župan najlepšega mesta na svetu kratkomalo zapisal med svoje predvolilne obljube, ne da bi kdorkoli trenil z očesom – trd oreh, res težko jih je premagati.

36

KOMENTAR

Ah, na Estonce smo že pozabili. Pravi čut za zmago, prava volja do moči se je izkristalizirala v islandski ekipi, pravem presenečenju letošnjega prvenstva. Njihov neomajni vikinški duh jih je pripeljal do četrtfinala, za seboj pa so pustili sledove trupel velikanov, kot so Angleži.

Takšni so ti Nordijci. Povrh vsega so imeli še protestantizem. Delavnost, poštenost, občutek skupnosti jim teče po žilah. To je vendar njihov nacionalni karakter.

Mogoče je tudi v nemškem nacionalnem karakterju, da je – medtem ko se našemu premierju trga človeško srce, ko po Kolpi in Istri postavlja madžarske ograje – njihova kanclerka v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi in gospodarsko zbornico prišla do sklepa, da lahko Nemčija brez večjih problemov sprejme in integrira v delovno okolje nekaj sto tisoč prebežnikov. Seveda. Nemčija je pač protestantska država, ljudje so pošteni in polni delovne vneme, zato pa je gospodarstvo zelo razvito in tam, kjer je pač razvito gospodarstvo, se najde vedno kakšno novo delovno mesto. Drugače je pri nas, kjer pač ni dovolj razvitega gospodarstva. Mi smo namreč drugačni, nismo imeli dovolj protestantizma. Ljudje neradi dovolj delajo, niso dovolj pošteni in zato neradi sploh izplačujejo plače, na vsak način se izogibajo plačevanju davka. Takšni pač smo.

Ta problem je v dolgoletnem spremljanju in svetovanju slovenskim tranzicijskim strankam uspel zaznati neki profesor pravne fakultete, ki se je odločil ustanoviti stranko, ki bo nosila ime slavnega slovenskega olimpijca (Eyes on the prize, pa to) in bo z njo centralno moderniziral državo. Zato je v samo središče njenega programa postavil tisto, kar nas loči od njih, tistih uspešnih: etika! Z državo samo ni seveda nič narobe, samo etika, poštenost, zmagovalni duh ji manjkajo. Ko bodo prebivalci pošteni, bodo upokojenci imeli visoke pokojnine in mla-

di bodo zaposljivi. Mogoče se nam celo zaradi begunčkov ne bo več trgalo to naše človeško, prečloveško srce, saj tudi vojne v Siriji ne bo – kot namreč vemo, so protestantske države preveč pragmatične, da bi se bojevale v vojnah. Ko bodo ljudje pošteni in bodo plačevali davke, bo naše šolstvo in zdravstvo optimalno delovalo.

In ko bo pod njegovo taktirko poštena tudi politika, bodo na vrh državnih bank in državnih podjetji prišli pošteni ljudje in gospodarstvo bo zasijalo z vsem svojim potlačenim potencialom. Takrat bomo postali nova Švica ali pač nova Islandija. Tako kot »našim fantom« tudi prebivalcem Slovenije manjka le nekaj morale in ščepec zmagovalnega duha.

Vendar »princip Cerar« ne vidi oz. skuša prikriti, da poštenost in etika nista pogoj možnosti blaginje in gospodarskega razvoja, temveč sta posledica sistematičnega trdega dela politike, da s pomočjo (tudi bolečih) ukrepov in reform razrešuje sistemske anomalije, ki dopuščajo, da se na pomembne pozicije zrinejo in v nekaznovanosti sončijo posebni tipi ljudi, takšni, ki življenje preživljajo v spletkarjenju, vulgarnosti, komolčarstvu, prilizovanju in izsiljevanju.

Poštenost in etika ni nekaj, kar bodo ljudje, odkar jih je Miro Cerar razsvetlil, kar posvojili, temveč je proces, na katerem je potrebno delati prek vseh institucij, da pridemo do tega, da se etika in poštenost izplačata.

Tudi Islandija ni kar tako postala nogometni fenomen, saj je zadnjih dvajset let več ali manj kraljevala na dnu lestvic. Ravno tako Nemčija ni kar gospodarska sila po naravi njene etike, saj je zaradi dveh vojn, ki jih je sama zakuhala, imela gospodarstvo še nekaj desetletij nazaj v popolnem razsulu. Še več, Nemčiji je uspelo podreti mit, da bi komunizem uspel, le če ga ne bi vodili Slovani, ki pač niso pošteni protestanti. V sami deželi Martina Lutra je propadel.×

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Redko katera notranjepolitična tema je v zadnjem času toliko odmevala kot dogajanje okoli Luke Koper, a kot domačemu novinarstvu pritiče, je tudi ta zgodba ostala predvsem na ravni škandala.

Kar nekaj novinarjev se tokrat ni poslužilo le praznega povzemanja PR izjav, temveč so aktivno participirali v medijskem spinu, s katerim je aktualna politično-gospodarska garnitura postavila nov mejnik v zasmehovanju delovnega ljudstva. Če bi si kateri izmed komentatorjev, analitikov ali novinarjev, ki se s svojim moraliziranjem glede blokade kapije vede ali nevede postavljajo na stran oblastnikov, pregledal analize in podatke o sedanjem ter prihodnjem delovanju Luke Koper, potem danes ne bi šteli le odstopov državnih uradnikov, temveč bi se pripravljali na predčasne volitve.

Luka je že ob sami ustanovitvi delovala na svojo roko. Ne republiškim, še manj pa zveznim oblastem ni bilo v času povojne obnove v interesu med Reko in Trstom graditi še enega pristanišča. In tako so se leta 1957 pristaniški delavci Izole in Kopra, organizirani v samoupravno delavsko družbo, lotili izgradnje prvega pomola ter poglabljanja morja, sedem let kasneje, še vedno ob nasprotovanju oblasti, pa še gradnje 31-kilometrskega železniškega odseka Prešnica – Koper, ki ga je Luka v treh letih zgradila z lastnimi sredstvi! Sledila so leta razvoja s stalnim posodabljanjem pristanišča in večanjem njegovih kapacitet, prilagajanjem novim vrstam tovora ter izgradnjo kontejner-

POMLAD 2016

skega terminala, ki je v uporabo prišel leta 1979. Luka je prebrodila tudi izpad jugoslovanskega trga v začetku '90ih, saj je bila večina pretovora namenjenega v Srednjo Evropo.

V tem času se je podjetje prestrukturiralo v delniško družbo v skoraj 70-odstotni lasti države, kar lahko označimo zgolj za evfemizem za podržavljanje družbenega premoženja.

Po izračunih dolgoletnega direktorja Danila Petrinje je Luka Koper sama investirala okoli 84 % vsega denarja, potrebnega za razvoj podjetja skozi desetletja, ostalo so prispevale druga z Luko povezana podjetja, le nekaj malega je pridodala država. In če je ta kraja zaznamovala začetek človeku prijaznih devetdesetih, so delavci celoten mandat Bruna Koreliča, torej do leta 2004, zdržali tudi brez povišanja plač.

Kasneje je prišla afera s preprodajo zemljišč za zaledne terminale, ki bi bili popolnoma nepotrebni, če bi se zgradil drugi tir, a so zadevo pometli pod preprogo kot eksces poslanca Srečka Prijatelja. Sledilo je domnevno izginotje 250 milijonske rezerve Luke Koper in njeno prekomerno in nesmotrno zadolževanje, ki ga podjetje odplačuje še danes. Dovoljenja za poglabljanje vhoda v pristanišče je uspelo pridobiti šele v javnosti najbolj osovraženi upravi pod vodstvom Gašparja Gašparja Mišiča, medtem ko so se prejšnje, s strani lastnika nastavljene strukture, vedno izgovarjale na birokratske ovire. Danes, ko nam pri upravljanju Slovenskih železnic svetujejo nemški, pri pristanišču pa nizozemski konkurenti, se z evropskim denarjem gradi javna železniška obvoznica prek Italije in Avstrije, s katero bosta slovenski železniški križ in pozicija Luke Koper izgubila velik del svoje prednosti. Infrastrukturni minister Peter Gašperšič je na svojem zaslišanju pred prevzemom funkcije odločno nasprotoval izgradnji drugega tira, z izgovori, da se država ne more zadolžiti toliko, da bi tir izgradi-

la sama. A ta očitno vseeno premore dovolj sredstev za tretji pomol, ki naj bi Luko za potencialnega investitorja naredil »ekonomsko privlačnejšo«. Luka Koper torej ni več eno izmed najuspešnejših domačih podjetij, paradni konj narodovega gospodarstva, izjemen ekonomski multiplikator, pristanišče s praktično najboljšimi kazalci rasti v Evropi, temveč le produkt, ki je potreben poliranja pred prodajo.

In če nadzorniki ne želijo menjati uprave, ki izkazuje rekordne pretovore, potem predsednico nadzornega sveta doletijo grožnje s smrtjo.

Problem za domačo javnost pa očitno ni gospodarski kriminal, politična nesposobnost in skorumpiranost ter lažni podatki, s katerimi v javnosti nastopata državni sekretar in minister, temveč delavci, ki na zadnji mogoči način opozarjajo na katastrofalno ravnanje z »naložbo strateškega pomena«. V nuji po njihovi diskreditaciji so šli nekateri celo tako daleč, da so jim pripisovali krivdo za izkoriščanje podjemnih delavcev, jih označevali za lene zaslužkarje, huligane ter uzurpatorje države, brez da bi prisluhnili njihovim argumentom in predvsem brez razumevanja, da je njihovo preživetje vezano na Luko dlje kot le en mandat.×

PODPRITE REVIJO RAZPOTJA Podprite kvalitetno pisanje in edinstven prostor izmenjave mnenj. razpotja.si/podprite

37

ŠPORT

Kaj bo ostalo po Euru 2016?

ANTONIO SACCONE

Sodeč po UEFI, si je 51. tekem Evropskega nogometnega prvenstva 2016 ogledalo 2,4 milijona gledalcev (pri več kot 11,2 milijona prošnjah). Deset navijaških con (t. i. Fan Zones) po vsej Franciji je privabilo 3,6 milijona ljudi. Dogodek je predvajalo več kot 130 medijev: v živo naj bi si prenose tekem ogledalo 6 milijard ljudi, finalni obračun pa več kot 300 milijonov. Uradno spletno stran turnirja je letos obiskalo 300 milijonov ljudi, leta 2012 pa 88 milijonov. Vsakega, ki se ga je Euro 2016 dotaknil, vsako izmed interesnih skupin (javnega ali zasebnega značaja, tistih iz nevladnih organizacij ali medijskih ter športnih zastopnikov) in vsakega posameznika od 2,1 milijarde ljudi, ki – sodeč po spletni strani www. fifa.com – sestavljajo svetovno nogometno skupnost, lahko vprašamo, kaj bo ostalo po Euru 2016. Odgovori, ki jih bomo dobili, bodo zelo različni. FOTO: PEXELS/CC in ANTONIO SACCONE

Zagotovo se bomo Eura 2016 spominjali kot prvega kontinentalnega turnirja s 24 ekipami. Glede na to, da je v UEFI manj kot 60 nacionalnih zvez, jih je na turnirju lahko nastopila skoraj polovica: to je številnim državam omogočilo njihovo prvo udeležbo na evropskem prvenstvu. Po eni strani je to morda znižalo samo raven turnirja, a je pripomoglo k navdušenju mnogih navijačev in tako približalo nogomet novim gledalcem (sodeč po podatkih UEFE se je le 298 ljudi v Islandiji odločilo, da ne bo gledalo tekme med Islandijo in Anglijo; to je tekma, ki je dosegla 99.8% gledanost). Debitanti iz Severne Irske, Islandije in Walesa so se prebili čez izločilne boje, nato še v četrtino finala (Islandija in Wales) ter v polfinale (Wales). Njihovi privrženci so Evropi ostali močno v spominu: z ostalimi so delili svojo kulturo, barve in pesmi, na primer hit navijačev Severne Irske Will Grigg's on Fire (na melodijo plesne skladbe Freed from Desire skupine Gala) ali pa islandski Vikinški tlesk. Oba zgleda sta trenutno v Evropi zelo popularna, tudi izven kroga nogometnih navdušencev. Zanimivo je tudi, da sta se dan po Brexitu pomerili ekipi Walesa in Severne Irske, ki jima je sodil angleški sodnik. Morda bi se bilo, preden se vprašamo, kaj bo ostalo po Euru 2016, smiselno vprašati, kaj je Euro 2016 sploh bil. To vprašanje sem med turnirjem v Franciji postavil ljudem in organizacijam, ki prihajajo iz različnih sektorjev.

Kontinentalni pregled La Chapelle je predel na severnem obrobju Pariza. Medtem ko so ljudje 5. julija čakali na polfinale, je delegacija francoskega senata igrala prijateljsko tekmo z ekipo Šport in državljanstvo (Sport and Citizenship) – evropskim think tankom s sedežem v Franciji, ki se ukvarja s športom in socialno politiko. Cilj tekme je bilo spodbujanje k in ozaveščanje o pomembnosti ukvarjanja s športom: tako za člane senata kot za ljudi, ki živijo na odročnih območjih Pariza. Skupaj s številnimi nekdanjimi in sedanjimi športniki, ki nastopajo kot ambasadorji think tanka, je na tekmi nastopil tudi Maxime Leblanc, menedžer Športa in državljanstva za zadeve, vezane na EU: »Šport, še posebno nogomet, je pomemben dejavnik pri gradnji družbenega kapitala, saj razvija socialno vključenost in interakcijo z ostalimi. Francoski sociolog Pierre Bourdieu pravi, da bodo posamezniki, ki so bolje omreženi, fizično, socialno, osebno in ekonomsko bogatejši. Seznam prednosti, ki jih prinaša nogomet, je dolg in več kot odtehta tisti drobcen del negativnosti, ki ga izpostavljajo mediji, s čimer zasenčijo na milijone prostovoljcev, na tisoče športnih klubov in na milijone igralcev. Mislim, da je glavni cilj športa v sedanji družbi spoprijemanje s krizo fizične dejavnosti ter z življenjskim slogom, v katerem veliko presedimo; ta fenomena sta v Evropi postala norma, ki otežuje našo ekonomijo in ne dopušča, da bi povsem izkoristili 'družbeni potencial športa'. Nedejavnost je pripoznana kot glavna skrb javnega zdravstva, saj velja za četrti najpogostejši dejavnik tveganja pri nastanku bolezni.

Zdravstvenemu tveganju, povezanemu s sedenjem, so podvrženi vsi ljudje ne glede na njihovo lokacijo, kulturo ali starost. Upadanje športnih dejavnosti gre z roko v roki z upadanjem ostalih po-

POLETJE 2016

membnih družbenih vidikov našega življenja, kot so vzgoja, socializacija, poklicno usposabljanje in mnogi drugi.« Obravnavani think tank izvaja evropski projekt PASS – Physical Activity Serving Society, katerega cilj je ozaveščanje o pomembnosti fizične dejavnosti. Raziskave kažejo, da povečanje fizične dejavnosti in pripravljenosti zmanjšuje dejavnike tveganja, medtem ko njuno zmanjšanje te dejavnike povečuje. Leblanc pravi: »Razpoložljivi dokazi kažejo, da je raven dejavnosti nizka in še upada: okoli 210 milijonov državljanov EU – to je približno 40 % – je nedejavnih. To državam članicam letno prinaša več kot 80 milijard evrov stroškov, če upoštevamo le nenalezljive bolezni (koronarna bolezen srca, diabetes tipa II, kolorektalni rak ter rak na dojkah), in posredne stroške, vezane na razpoloženja, povezana z nedejavnostjo ter anksioznimi motnjami. Še več, 66 % snovalcev evropskih politik ne ve, kakšna je stopnja debelosti v njihovi državi, 85 % pa jih ne pozna deleža ljudi s prekomerno telesno težo.« Lahko Euro 2016 – in množični športni dogodki nasploh – spodbujajo ukvarjanje s športom? Leblanc odgovarja: »Veliki športni dogodki so priložnost, da prenesemo sporočilo o pomembnosti ukvarjanja s športom in zdravega načina življenja. Da bi uresničili te ambicije, je treba razumeti, da je upravljanje v športu kompleksno. Športni ekosistem vključuje športne organizacije ter zveze, a tudi vlade, sponzorje, civilno družbo, akademike in ostale. Zato je v oblikovanje politik nujno treba vključiti vse interesne skupine.« V tem procesu je prostor tudi za zasebna podjetja. Dejstvo je, da je med partnerji projekta PASS tudi Nike, ki je sprožil pobudo Designed to move (Oblikovano za gibanje): njihov cilj je spodbuditi fizično udejstvovanje med otroci in najstniki. Pobuda poziva k medsektorskemu in čezmejnemu sodelovanju pri promociji fizičnih dejavnosti skozi različne programe. Deset navijaških con – prostori, ki so bili med turnirjem opremljeni z velikimi zasloni, bari, ponudniki hrane in so dajali možnost za številne prostočasne, rekreativne in športne dejavnosti – je imelo svoj t. i. Coca-cola stadion, ki je bil odprt za igranje. In katere ovire je treba po mnenju Leblanca še premagati? »Opažam, da je ovira pomanjkanje političnega zagona, da bi 'šport jemali resno' in ga dojemali kot medsektorsko orodje, s katerim bi naslavljali različna področja javnih politik. Zdi se mi, da so bile v tem procesu na stran potisnjene lokalne oblasti, ki pa predstavljajo tisto raven administracije, ki je državljanom najbližje. Lokalna politična telesa lahko ustvarijo pogoje za fizično udejstvovanje državljanov, s tem pa aktivirajo možnosti, ki jih na lokalni ravni ponuja šport. WHO in EU sta pripravila številne dokumente o politikah, vendar so pristojnosti EU omejene na izmenjavo znanja.« Francija 2016 Ko govorimo o nogometu, je tako na francoski kot na evropski ravni eno najpomembnejših mest Lyon. Ne samo zato, ker je bilo eno od desetih mest, ki so gostila evropsko prvenstvo, temveč tudi zato, ker je lani maja lokalna ženska ekipa že tretjič osvojila Ligo prvakov, medtem ko je moška ekipa, ki je francosko ligo

39

ŠPORT

ŠPORT

Za Francijo je bila ekonomska vrednost dogodka več kot 1,2 milijardi evrov. Turnir je ustvaril okoli sto tisoč delovnih mest, dvajset tisoč ljudi je dobilo zaposlitev v času gradnje in prenove stadionov, zapuščina ekonomskega učinka turnirja pa je med drugim tudi petindvajset tisoč novih polnih zaposlitev. Na turnirju je delovalo okoli šest tisoč petsto prostovoljcev.

zmagovala med letoma 2001 in 2008, redno prisotna na evropskih tekmovanjih. Poleg tega je v Lyonu tudi sedež Evropskega observatorija za zaposlovanje v športu (European Observatoire of Sport and Employment) – mednarodne organizacije, ki si prizadeva za razvoj športa in sektorja za aktivni prosti čas; specializirana je za povezovanje vzgoje in zaposlovanja ter zagotavlja razvoj kompetentne delovne sile v športnemu sektorju. Carole Ponchon, njena predstavnica za odnose z javnostmi in projektna vodja, analizira izzive, ki jih v ospredje postavlja organiziranje športnih dogodkov: »Da bi zagotovili uspešnost množičnega športnega dogodka, morajo biti za izvedbo zagotovljeni trije vidiki: 1. ustreznost in transparentnost ocene stroškov in upravljanja z njimi; 2. zagotavljanje dobre izkušnje udeležencev, na primer gledalcev; pri tem je treba obravnavati elemente, kot so varovanje, zagotavljanje varnosti javnega prostora, transport in namestitvena ponudba; 3. razmišljanje o zapuščini dogodka, na primer skozi načrtovanje prilagodljive in fleksibilne infrastrukture ter priznavanje veščin in izkušenj, ki so jih pridobili osebje in prostovoljci.« »Euro 2016 v Franciji,« nadaljuje Ponchon, »je potekal v zelo napetem ozračju. Grožnja terorizma je vrgla senco na celotno družbo: ljudje, odgovorni za varnost in varovanje, so bili že dolgo pred dogodkom pod velikim pritiskom. Morali so varovati stadione in navijaška območja ter se z evropskimi kolegi soočiti z množičnim prihodom navijačev in nadzirati dejavnosti huliganov. Prav tako so, poleg varovanja gostiteljskih skupnosti, posebne varnostne ukrepe zahtevali tudi drugi dogodki: družbeno gibanje, ki je protestiralo proti novemu delavskemu zakonu, Tour de France in Parada ponosa.« Kako naj potem ovrednotimo Euro 2016? Ponchon pravi: »Za pravično oceno Eura 2016 bi morali pogledati iz širše perspektive. Če pustimo ob strani kvaliteto samega nogometa – kar je druga tema – lahko rečemo naslednje: Euro 2016 je bil, če izvzamemo nasilje in huliganizem na dveh tekmah v skupinskem delu, odigranih v Marseillu in Saint Etiénnu, uspešen v smislu atmosfere. Euro 2016 je kljub šoku, ki ga je povzročil Brexit, in zahvaljujoč razširitvi na 24 ekip, dokazal, da lahko skupaj živimo, se učimo in se zabavamo.

Občutek imam, da je morda opogumil ljudi k razširitvi obzorij ter povečal njihovo željo po obisku druge države.« Za Francijo je bila, sodeč po podatkih UEFE, ekonomska vrednost dogodka več kot 1,2 milijardi evrov. Turnir je ustvaril okoli sto tisoč delovnih mest, dvajset tisoč ljudi je dobilo zaposlitev v času

40

gradnje in prenove stadionov, zapuščina ekonomskega učinka turnirja pa je med drugim tudi petindvajset tisoč novih polnih zaposlitev. Na turnirju je delovalo okoli šest tisoč petsto prostovoljcev.

In kaj lahko povemo o ekonomskem učinku? Ponchon pravi: »Veliki dogodki lahko sicer na novo zaženejo nekatere sektorje, kot sta transport in turizem, vendar menim, da ne smemo pričakovati, da bi bili čudežno gonilo ekonomije. Učinek v državi gostiteljici lahko imajo, če ta nanje gleda kot na priložnost za investiranje v infrastrukturo ali – kar je najpomembnejše – v ljudi. V tem smislu lahko na zapuščino Eura 2016 gledamo pozitivno le, če so se prostovoljci in osebje dovolj usposobili za opravljanje svojih nalog in če bodo njihove veščine in izkušnje pripoznane in cenjene ter s tem konkurenčne na trgu delovne sile tudi v prihodnje.« Nazadnje opiše trenutne težnje in odnose med športom, zaposlovanjem in vzgojo: »Delodajalci pogosto iščejo dobro usposobljene delavce oziroma prostovoljce, ki bi ustrezali zahtevam strank oziroma udeležencev dogodka. Sektor je širok, fragmentiran in dinamičen: vzgoja in izobraževalni sistem se morata podrediti in skozi nove pristope in načrte zagotoviti razvoj kompetentne delovne sile. Po eni strani opažamo vrzeli in nezdružljivost izobraževalnih procesov s potrebami trga dela. Vendar pa po drugi strani opažamo tudi pozitivne trende razvijanja podjetniških sposobnosti znotraj kurikulumov.

Naš pristop temelji na analizi trga dela in poklicnih standardov, na določitvi in prepoznanju potrebnih veščin in kompetenc, na razvoju kurikuluma in izobraževalnih modelov.« Francija – Art des Rencontres Sportives Zdi se, da je francoska vlada skozi strategijo Art des Rencontres Sportives (t. i. trga športnih srečanj) pripravila teren za povezovanje Eura 2016 z ostalimi velikimi mednarodnimi športnimi dogodki, ki jih bo Francija – poleg vseh rednih športnih dogodkov, na primer Tour de France in teniškega turnirja Rollanda Garrosa – gostila v bližnji prihodnosti, med njimi so svetovno rokometno prvenstvo leta 2017, Ryderjev golfski pokal leta 2018 in ženski nogometni pokal leta 2019. Politično gledano je v središču potegovanje Pariza za gostitelja olimpijskih in paraolimpijskih iger leta 2024. Takšna perspektiva napeljuje na razmišljanje o tem, da so francoske oblasti na vseh ravneh pripravljene strateško spodbujati socialno kohezijo, vključevanje in dialog v športu in skozi njega. Trg športnih srečanj postaja Francija skozi organizacijo velikih športnih dogodkov, na katerih pridobiva izkušnje. V tem kontekstu je Ministrstvo

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

za šport skupaj z različnimi nevladnimi organizacijami zagnalo kampanjo Coup de Sifflet (Žvižg!), ki je usmerjena k ozaveščanju o diskriminatornem jeziku v športu; kampanjo podpirajo številne nevladne organizacije, pridobila je tudi številna priporočila.

V pesmi Davida Guette This one is for you, uradni himni turnirja, lahko slišimo več kot milijon glasov, posnetke katerih so avtorju poslali ljudje z vsega sveta. Euro 2016 je s svojim sloganom Le Rendez-Vous (srečanje) sporočal: »Bodimo združeni!« Tako je delil sporočilo Mestne občine Pariz, ki je nagrado Grand Vermeil Medal, tj. nagrado za vzorno, prijateljsko in radostno obnašanje navijačev med turnirjem, podelila navijačem Severne Irske, v njihovem imenu pa jo je prevzel Jamie Monaghan, mlad navijač s posebnimi potrebami.

To je bila gesta, ki jo je mesto potrebovalo, saj je bilo še vedno preplašeno in nagnjeno k paniki, kar so pokazale reakcije gledalcev v navijaški coni pod Eifflovim stolpom med četrtfinalno tekmo med Italijo in Nemčijo. Množica, ki je tekmo spremljala v prvi vrsti, je namreč nenadoma – verjetno zaradi prižgane bakle – začela panično teči proti zadnjemu izhodu in pri tem pohodila številne, ki so tekmo spremljali sede.

Kaj se dogaja na lokalni ravni?

Andrea Fuchs, svetnica 19. pariškega okrožja (ki je najbližje SaintDenisu), ki je zadolžena za vprašanja enakosti spolov, antidiskriminacije in človekove pravice, pravi: »Devetnajsto okrožje je najrevnejši predel Pariza in njegova največja težava je brezposelnost; ljudje nimajo dovolj denarja in še posebno mladi ne vedo, kaj naj počnejo v svojem prostem času. Problem so tudi rasizem, napetosti med različnimi verskimi skupinami, homofobija in seksizem: v 19. okrožju se geji raje ne držijo za roke, obstajajo pa tudi prostori, kamor ženske ne gredo, saj se mladi fantje obregajo ob njih, na primer, če nosijo mini krila, jih označijo za kurbe.« In nadaljuje: »Šport je zagotovo eden od odgovorov na to, predvsem za mlade ljudi. Ko se ukvarjajo s športom, se naučijo medsebojnega spoštovanja in upoštevanja pravil. Naučijo se tudi, da se trdo delo, tako v športu kot v življenju, izplača. Še več, šport je, posebno za dekleta, pomemben za zdravje: v teh soseskah se ženske velikokrat soočajo s prekomerno telesno težo zaradi pomanjkanja fizičnega udejstvovanja. Nogomet lahko igra pomembno vlogo pri premagovanju tega, saj je zelo ljudski: za igro potrebuješ le nekaj prostora in žogo. Šampijoni so lahko vzorniki, vendar so ti žal večinoma moški: ženskim športom, še posebej ženskemu nogometu, primanjkuje medijske podpore. To je velika škoda, saj potrebujejo dekleta vzornice, ki bi jim pokazale, da so lahko tudi ženske uspešne športnice, da se trening izplača in omogoča gradnjo kariere.

Z različnimi interesnimi skupinami sodelujemo ravno zato, da bi skozi šport vzgajali. Naš cilj je, da bi otroci igrali skupaj: fantje in dekleta, belci in črnci, muslimani, Arabci in Judje; otroke želimo priučiti discipline in jim pokazati, da se trdo delo izplača. Sklenili smo partnerstva s šolami, pa tudi s klubom Paris Saint-Germain (PSG). Ta podpira športne in kulturne dejavnosti za mladostnike v

POLETJE 2016

predmestjih in onkraj Pariza. Srečna sem, da je 19. okrožje edino, ki ima ženski program. Tako PSG del svojega denarja porabi res dobro: v klubu se zavedajo, da bo treba za promocijo integracije storiti še veliko. Hkrati pa tudi iščejo nove talente.« Euro 2016 kot orodje vzgoje?

Sedmega junija je bilo v Parizu zelo vroče in sončno. Pred mestno občino se je odvijal dogodek Agora – Place de l'Europe: številne države, ki so se uvrstile na Euro 2016, so predstavljale svojo kulturo in dediščino. Prav tako je Francoska zveza športnikov gejev in lezbijk (French Federation Sportive Gay and Lesbian – FSGL) organizirala razpravo na temo boja proti diskriminaciji v nogometu, ki je pritegnila različne strokovnjake. Razpravo je moderiral Sylvain Coopman, predsednik FSGL, ki je med drugim dejal: »V športu in družbi se soočamo s številnimi težavami, med drugim z rasizmom, seksizmom, homofobijo, diskriminacijo oseb s posebnimi potrebami in ostalih. Šport je eno od možnih orodij za premagovanje diskriminacije, saj ga lahko prakticiramo skupaj, ne glede na spol, starost ali religijo. Ljudje praviloma prepoznajo diskriminacijo, ko so diskriminirani sami, ne pa tudi takrat, ko so potencialno diskriminatorni. Ko delamo z mladimi, jih najprej vprašamo, kako je biti diskriminiran in to reflektiramo, nato pa jih soočimo z dejstvom, da so lahko včasih tudi sami – nezavedno – diskriminatorni. Zdi se, da tak model deluje.« Na vprašanje, kakšne dejavnosti je FSGL organizirala med Eurom 2016, Coopman odgovarja: »V Nici, Marseillu, Parizu in Lyonu smo odprli Hiše ponosa in poskušali preko njih izpeljati različne dejavnosti in akcije na več ravneh. Na primer, skupaj z Univerzo v Lyonu smo organizirali dvodnevno konferenco o diskriminaciji v športu in družbi, skupaj z ministrstvi, občinami in različnimi športnimi telesi pa smo izpeljali številne raziskave. Vodilna ideja je preprosta: ljudi povabimo v nek skupen prostor ukvarjanja s športom, v prostor, ki je odprt za deljenje čustev, radosti in občutij, prostor, ki omogoča vzajemno učenje o tem, kaj pomenita svoboda in spoštovanje razlik.« In kakšne so po Coopmanovem mnenju glavne ovire za takšno delovanje? »Delo v Franciji je relativno lahko, saj pri dejavnostih z veseljem sodeluje veliko pristojnih organov in partnerjev. Drugje utegne biti težje. Na svetovnem prvenstvu v Rusiji leta 2018 bo gotovo težje, saj imajo drugačne zakone, ki ne promovirajo pretirano tolerance. Tudi ljudje so praviloma bolj agresivni. Če gledamo na splošno, je glavni problem zakonodajni okvir: ne gre samo za odnos do homoseksualnosti, ampak za spoštovanje človekovih pravic. Tudi v Katarju lahko imamo probleme.« Na vprašanje o naslednjih korakih Coopman odgovarja: »Čez dve leti bo Pariz gostitelj desete izvedbe Svetovnih iger istospolnih: to bo pomemben dogodek za nas, za mesto Pariz, za regijo in za celotno Francijo. Avgusta v Parizu ni veliko ljudi – mi jih bomo privabili 50.000. Pri Svetovnih igrah istospolnih ne gre samo za šport, ampak tudi za kulturo: poskušali bomo prenesti sporočilo vključevanja in tolerance. Igre ne bodo temeljile na dosežkih, ampak na

41

ŠPORT

temu, da se kar najbolj potrudiš. To je drugačen športni model.« Vsakdo lahko pripada različnim skupinam in včasih je meja med večino in manjšino oziroma tistim, ki je v prednosti, in tistim, ki ni, zelo tanka. »Naš cilj,« zaključi Coopman, »ni spreminjanje človeškega duha, še posebno ne duha tistih, ki so polarizirani, netolerantni ali homofobni. Naš pristop je usmerjen k odprtemu dialogu.

Naš prejšnji slogan je bil 'Proti diskriminaciji, športajmo skupaj' in predlagal sem, da prvi del črtamo – tako je naše sporočilo bolj pozitivno in nagovarja več ljudi. Skupaj se želimo igrati, se zabavati in spoznavati nove ljudi.« In nogometni svet?

Cyril Pellevat, administrator Fundacije za otroke pri UEFI, pojasnjuje: »Nogomet dobiva svoje stalne prihodke iz glavnih tekmovanj kot so Liga prvakov, Evropska liga in Evropsko prvenstvo.

Skozi Fundacijo za otroke želimo del teh prihodkov vrniti družbi in otrokom. Zavedamo se, da je nogomet mogočen univerzalni jezik in lahko nagovori vsakogar.« Neodvisna fundacija je bila ustanovljena leta 2005, njen cilj pa je pomagati otrokom in varovati njihove pravice v skladu s konvencijo Združenih narodov o Pravicah otrok. Fundacija kot orodje za to uporablja nogomet in šport na splošno. Je eden od glavnih mehanizmov intervencije, ki jih UEFA uporablja redno: podatki za

Seznam prednosti, ki jih prinaša nogomet, je dolg in več kot odtehta tisti drobcen del negativnosti, ki ga izpostavljajo mediji, s čimer zasenčijo na milijone prostovoljcev, na tisoče športnih klubov in na milijone igralcev.

globalno raven kažejo, da je 50 % proračuna Fundacije namenjenih projektom iz območja UEFA (ki vključuje 55 evropskih držav), ostala sredstva pa so namenjena drugim območjem. UEFA je v času Eura 2016 vzpostavila tudi programe družbene odgovornosti in trajnosti, ki temeljijo na treh ciljih in osmih prioritetah. Cilji so zmanjševanje vplivov na okolje, upoštevanje socialnih razsežnosti in merjenje ekonomskega vpliva, prioritete pa spoštovanje načela dostopnosti za vse, spoštovanje zdravja in stremljenje k turnirju brez tobaka, spoštovanje različnosti in spremljanje tekem brez diskriminacije, spoštovanje navijaške kulture, spoštovanje okolja, učinkovita mobilnost, ustrezno ravnanje z odpadki, optimizacija rabe vode in energije ter ustrezno oskrbovanje z izdelki in storitvami. Vsak cilj in vsaka prioriteta je bila implementirana na vseh ravneh dogodka, pri čemer so sodelovali štirje glavni partnerji: 1. vseevropska mreža organizacij in aktivistov, usmerjena k boju proti diskriminaciji Nogomet proti rasizmu Evrope (Football Aga-

42

ŠPORT

inst Racism Europe), 2. medevropska mreža nogometnih ljubiteljev Nogometni privrženci Evrope (Football Supporters Europe), 3. organizacija, ki promovira zdrave politike na tribunah Mreža zdravih stadionov (Healthy Stadia Network) in 4. organizacija za promocijo in izboljšanje dostopnosti navijačev s posebnimi potrebami Center za dostop do nogometa v Evropi (Center for Access to Football in Europe).

Za eno od najbolj uspešnih intervencij UEFE na minulem turnirju lahko označimo zavzemanje za osebe s posebnimi potrebami. Če želimo narediti nogomet bolj dostopen, moramo sodelovati skozi celoten proces udeležbe na nogometni tekmi: od prodaje vstopnic pa do vrnitve domov. Delo mora potekati na različnih ravneh in z različnimi partnerji, upoštevati pa mora širok spekter hendikepa in oviranosti. Velik del infrastrukture, ki je bila zgrajena za predzadnje evropsko prvenstvo v Ukrajini in na Poljskem (na primer dostopen transport), je mnogim ljudem s posebnimi potrebami omogočil večjo neodvisnost in olajšal težave, s katerimi se soočajo pri udeležbi na športnih dogodkih, pa tudi pri siceršnjem družbenem udejstvovanju.

Med akreditiranimi novinarji na Euro 2016 je bil tudi Yanis Bacha, novinar hiše Canal+, ki pripravlja zvočne komentarje za slepe in slabovidne navijače. O skrbi za dostopnost pravi: »Sodeč po UEFA je dostopnost prioriteta, kar je za osebe s posebnimi potrebami zelo dobro. Verjetno je Euro 2016 najbolje organizirano tekmovanje za osebe s takšnimi potrebami do sedaj. Če pa govorimo na splošno, vidimo, da je raven dostopnosti do nogometa od države do države zelo različna.« Bacha pojasni tudi merila dostopnosti na Euru 2016: »Najpomembnejši ukrep je prav zvočni zapis. Izvedla ga je Francoska federacija za slepe (French Federation of Blind People) s partnerji iz Belgije. Komentatorji smo pod nadzorom UEFE trenirali tri mesece. Dobro bi bilo, če bi lahko to dejavnost razširili tudi na domače lige v Franciji in Belgiji.« Glede na podatke CAFE se več kot 50 % oseb s posebnimi potrebami ni še nikoli ukvarjalo s športom ali sorodnimi prostočasnimi aktivnostmi. Še več: tretjina oseb s posebnimi potrebami ni še nikoli potovala v tujino ali se udeležila dnevne ekskurzije, ker za to ni bilo primernega dostopa ali storitev. CAFE tudi ocenjuje, da je vsaj pol milijona oseb s posebnimi potrebami, ki prihaja z evropskega področja UEFA, aktivnih nogometnih navdušencev, številni pa si prizadevajo, da bi se tekem tudi udeležili: in ljudje s posebnimi potrebami imajo pravico do uživanja v nogometu, športu in zabavi v takšni meri kot vsi ostali.

Mnogi se morda sprašujejo, zakaj sta Portugalska in Wales v polfinalu igrala v neregularnih dresih: odgovor na vprašanje se skriva v tvitu Društva barvno slepih (Association of Color Blinded People), ki se je zahvalilo UEFI, da je upoštevala njihovo prošnjo, saj je za barvno slepe kombinacija portugalskih rdečih in valižanskih črnozelenih dresov slaba. Bacha zaključi: »V primerjavi s preteklostjo se je situacija, še posebej v Franciji, zaradi novih stadionov izboljšala: pri načrtovanju smo upoštevali osebe s posebnimi potrebami in sedaj imajo prioriteten dostop do številnih stadionov. Igralci Eura 2016 nosijo znak z napisom spoštovanje, kar je zelo pomembno,

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

saj se nanaša na vsakogar, torej tudi na osebe s posebnimi potrebami. Menim, da je bil najpozitivnejši vidik Eura 2016 njegova vključujočnost: dogodkov se je lahko udeležil vsakdo.« Omembe vredno je, da fizična omejenost in težave s premikanjem za Bacho nista bili oviri, ki bi mu med turnirjem onemogočali delo novinarja.

Začasni sklepi Euro 2016 je bil prvi veliki turnir, na katerem je Portugalska zmagala z ekipo, ki je bila, morda celo prvič v zgodovini, sposobna kombinirati posest žoge in dobro napadalno držo s taktično disciplino in previdno obrambo. Mnogi Portugalci, tudi velika in integrirana portugalska skupnost v Franciji, se je temu radostila. Portugalska je samo eno tekmo zmagala v 90 minutah: to je lahko znak kančka sreče, a tudi konsistentne fizične in mentalne moči. Finale je bil, če izvzamemo navijače Francije in Portugalske, neke vrste referendum »za« ali »proti« Christianu Ronaldu, ki je moral zaradi poškodbe v prvem delu igre predčasno zapustiti igrišče. Kakorkoli že, ta igralec je kot kapetan Portugalske z veseljem vzdignil pokal proti francoskemu nebu in to le nekaj dni po tem, ko je Lionel Messi sprejel odločitev, da zapušča argentinsko reprezentanco, saj mu ekipe ponovno ni uspelo povesti do zmage na velikem turnirju.

Mnogi bodo sicer trdili, da Ronaldo ni veliko doprinesel k zmagi, spet drugi bodo rekli, da je izvrsten nogometaš.

Od Eura 2016 bo ostalo mnogo besed, razprav in mnenj. Euro 2016 je bil pomemben eksperiment, v katerem so organizatorji poskušali skozi ustanovitev medsektorjev in čezmejnih partnerstev ter serijo dogodkov, na katerih se mlajši odrasli iz različnih držav podijo za žogo, ustvariti dogodek, ki bi imel pozitiven družbeni uči-

POLETJE 2016

nek na vseh ravneh. Potencial nogometa kot orodja za spremembo je dobro znan, še posebej v odnosu do (mladih) ljudi ter ranljivih, marginaliziranih in tistih s posebnimi potrebami.

Od Eura 2016 bo ostalo spoznanje, da sta ključna dejavnika za uspešno organizacijo množičnega športnega dogodka kontekst gostitelja in sodelovanje različnih interesnih skupin. Euro 2016 je pritegnil na milijone ljudi iz vsega sveta. Ljudi, ki so bili pripravljeni sanjati, se identificirati z igralci in za devetdeset minut uživanja v nogometu pozabiti na vse ostalo.

Euro 2016 je ponudil možnost preživljanja časa z drugimi, socializacije, zabave. Možnost, da odidemo v tujino, raziskujemo nove države, nove kulture in nove kraje, da spoznamo nove ljudi in počnemo kaj drugačnega. Odgovori ljudi, ki bi jih vprašali, kako je bilo gledati ali biti del Eura 2016, bi bili zelo različni, vendar bi večina vsebovala občutke veselja, presenečenja, razočaranja, trpljenja, napetosti, sreče, ponosa in dolgčasa.

Od Eura 2016 bodo ostali radost in ponos zmagovalca ter žalost in razočaranje poraženca. Ostalo bo sporočilo, da je nogomet človeška zadeva, ki je sposobna preseganja jezikovnih ovir in spodbujanja čustev. Med gledanjem nogometa vsi reagiramo podobno. Radi ga igramo in vemo, da ima žoga edinstveno moč spletanja vezi med ljudmi. Z njim povezujemo igrivost, otroškost, domišljijo in človeški instinkt. Čustva in sanje vseh nas so namreč podobna, četudi govorimo različne jezike, pripadamo različnim kulturam, imamo različna prepričanja in izhajamo iz različnih ozadij. Vendar pa smo vsi člani ene človeške družine, tudi če včasih na to pozabimo.

PREVOD: ALJAŽ BAŠIN

43

SREDNJA EVROPA

Čudna smrt liberalne Poljske

Obrat v desno in omejitve »liberalnega konsenza« PAWEŁ MARCZEWSKI

»Kot kaže, je specifičnost Poljske v tem, da ji je v zadnjih osmih letih uspelo ustvariti izrazit primer kognitivne disonance,« je zapisal Jacek Rostowski, poljski finančni minister med letoma 2007 in 2013, 26. oktobra 2015, dan po popolni volilni zmagi desničarske stranke Pravo in pravičnost (PiS) po osmih letih opozicije. V zadnjih osmih letih je Poljska pod vladavino Državljanske platforme (PO) namreč uživala stabilno rast BDP, povprečno 3,2 % na leto, pri čemer se je realni dohodek srednjih treh petin prebivalstva povečal za 28 % na osebo. Zato Rostowski dejstvo, da je večina Poljakov volila za stranko, ki je dosledno trdila, da je država uničena, pripisuje hudemu neuspehu strategije komunikacije prejšnje vlade.

Diagnozo nekdanjega finančnega ministra delijo ne le člani premagane Državljanske platforme, temveč tudi mnogi poljski komentatorji in analitiki. »Ljudje so zgolj čutili potrebo, da malce protestirajo,« mi je v zasebnem pogovoru povedal eden vodilnih strokovnjakov za volilne raziskave. Pripisati volilni poraz liberalne stranke, ki ji je med mednarodno gospodarsko krizo uspelo obdržati stabilno gospodarstvo, zgolj vladni nesposobnosti povezovanja s širšo javnostjo je izjemno kratkovidno, če upoštevamo, kar se kaže kot nov trend med vzhodno-srednjeevropskimi članicami EU, namreč oddaljevanje od evropskega mainstreama pri vprašanjih primata vladavine prava nad nacionalnimi interesi ali nujnosti skupne imigracijske politike. Če zanikamo možnost, da so se Poljaki sicer zavedali relativne gospodarske uspešnosti svoje države, a so dejansko želeli vlado, ki bi bila bolj evroskeptična in kritična do ideje liberalne demokracije, potem izgubimo širši kontekst, v katerega so umeščene nedavne poljske volitve.

Katero soglasje?

Politologa James Dawson in Seán Hanley sta se v eseju »Izginjajoča iluzija 'liberalnega konsenza'« (»The Fading Mirage of the ‘Liberal Consensus’«, Journal of Democracy 27, januar 2016) vsekakor ognila pasti ozkoglednosti in ponudila pregled pomanjkljivosti demokratične konsolidacije v celotnem vzhodno-srednjeevropskem prostoru. Dawson in Hanley trdita, da je govorjenje o demokratičnem nazadovanju zavajajoče, saj temelji na napačni predpostavki, da je bila demokracija v regiji na določeni točki vsaj do neke mere konsolidirana. Do tega naj ne bi nikoli prišlo, saj »liberalni konsenz«, na katerem mora temeljiti trajnostna demokracija, v vzhodno-srednjeevropskih družbah sploh nikoli ni bil dosežen. »Kljub prisotnosti mnogih samooklicanih liberalcev v mainstream politiki ni nikoli prišlo do poskusa uvedbe politično-kulturnega projekta v dovolj velikem obsegu, da bi lahko vključil liberalne norme in prakse v kontekste, kjer so dotlej manjkali. Namesto nazadovanja na nek omejen zgodnejši napredek lahko vzhodno-srednjeevropsko demokratično konsolidacijo vidimo kot nekaj, ker je vselej bilo bolj ali manj iluzorno,« pišeta Dawson in Hanley.

Njuna diagnoza lahko dobro služi kot prepotrebno dramilo vsem

POLETJE 2016

tistim, ki tako kot bivši poljski finančni minister verjamejo, da je odstranitev formalno liberalne stranke na Poljskem v prvi vrsti rezultat njene nesposobnosti v komuniciranju s širšim volilnim telesom in neuspeha pri prepričljivi predstavitvi svojih gospodarskih dosežkov. Dejansko je reakcija Rostowskega na volilne rezultate odlična potrditev Dawsonove in Hanleyeve ocene stanja liberalizma v državi. »Status prvakinje liberalizma – oziroma branike proti iliberalizmu – Poljska bržkone dolguje bolj svoji strankarsko-volilni konfiguraciji kot kakršnemukoli globljemu kulturnemu sprejetju liberalnih norm. Kot mnoge protržne liberalne stranke v regiji tudi PO zasleduje ozko definiran tehnokratski program, ki je ekonomsko liberalen in hkrati socialno konzervativen,« so opisali. S tem ko je Rostowski uporabil pojem »kognitivna disonanca«, da bi razložil, zakaj se gospodarski dosežki vlad Državljanske platforme niso prevedli v njeno ponovno izvolitev, je posredno potrdil vladno zvestobo »ozko definiranemu tehnokratskemu programu«.

Dawsonova in Hanleyeva teza o iluzornosti »liberalnega konsenza« nam omogoča, da kritiziramo površinski in tehnokratski liberalizem političnih elit v regiji, ne uspe pa prepričljivo zajeti globlje družbene dinamike. Ta pomanjkljivost izhaja iz spornega pomena samega pojma »liberalni konsenz«.

Znani bolgarski politolog Ivan Krastev je v svojem odgovoru avtorjema izpostavil pomenljivo protislovje: »Ali liberalna demokracija pomeni sprejemanje določenih liberalnih omejitev demokratične večine ali pomeni družbo, ki jo dominira to, kar avtorja imenujeta 'progresivni liberalizem'? Indijci vztrajajo, da je njihova različica sekularizma okvir za interakcijo med različnimi verskimi skupnostmi, ki ne predpostavlja obstoja večinoma nereligioznih ljudi (…). Ali lahko na podoben način razmišljamo o ustavnem liberalizmu [liberal constitutionalism] kot o okviru, ki ne nujno predpostavlja hegemonistično vlogo liberalnih akterjev?« (Ivan Krastev, »Liberalism’s Failure to Deliver«, Journal of Democracy 27, januar 2016). Z drugimi besedami, ali naj bo »liberalni konsenz« omejen na določena temeljna pravila igre, ki jih sprejemajo vsi politični akterji, ali mora vsebovati tudi določeno ideološko jedro? Izgleda, da Dawson in Hanley zagovarjata slednje, vendar ne uspeta razložiti, zakaj lahko zgolj liberalizem, ki ga razumemo kot zavzeto predanost političnih akterjev določenim progresivnim vrednotam, vodi do zares otipljive demokratične konsolidacije v postkomunističnih državah. Navsezadnje so bile mnoge demokracije v Zahodni Evropi in drugod zgrajene na minimalni verziji »liberalnega konsenza«, razumljenega predvsem kot sklop pravil in zakonov in le v manjši meri kot sklop vrednot. Četudi bi se strinjali z avtorjema, da je demokratična konsolidacija na dolgi rok nemogoča brez močnih političnih akterjev, predanih progresivnemu liberalizmu, še vedno ni jasno, katere točno so tiste vrednote, ki tvorijo »liberalni konsenz«, in ali ne pridejo te vrednote v medsebojno protislovje, ko postanejo orodja za politično mobilizacijo posameznih družbenih skupin. Dawson in Hanley površno navržeta splošno opazko o »obravnavanju romske populacije in pravic LGBT oseb« kot »socialnih vprašanj, ki služita kot

45

SREDNJA EVROPA

SREDNJA EVROPA

Pogosto je slišati mnenje, da so preference najmlajših volilcev nestabilne in se spremenijo takoj, ko vstopijo na trg dela, si ustvarijo družino in vzamejo kredit. Vendar PiS ne bi mogla zmagati brez nenavadnega medgeneracijskega zavezništva med starostnimi skupinami, ki so odraščale pred in po letu 1989. Če so ti mladi volivci zares nezaupljivi do avtoritet, hkrati pa jih privlačijo nacionalistične ideje, se moramo vprašati, ali bi resna zaveza političnih elit progresivnemu liberalizmu sploh lahko imela kakšen bistven odmev med njimi.

preizkušnja« liberalizma in jih politični sistemi postkomunistične Evrope zanemarjajo. Ko obravnavata primer Bolgarije, ki ga imata za model iluzornega »liberalnega konsenza« v širši regiji, kritizirata protestniško gibanje, ki je izbruhnilo junija 2013, po tem, ko je premier Plamen Oresharski imenoval mladega oligarha Deliana Peevskega za vodjo Državne agencije za nacionalno varnost, ker je to »zanemarilo in se pogosto prizadevalo delegitimirati interese zapostavljenih delov družbe«. Iz tega lahko sklepamo, da jima »liberalni konsenz« pomeni kombinacijo progresivnih gospodarskih politik, predanosti družbeni inkluzivnosti in pripoznanje različnih manjšin. Hkrati pa spregledata dejstvo, da zahteve po večji ekonomski enakosti v mnogih demokracijah, ne samo v vzhodno -srednji Evropi, ne gredo vedno z roko v roki z zagovarjanjem pravic etničnih in seksualnih skupin. Intersekcionalnost, tj. poudarek na prepletenosti različnih oblik diskriminacije in dominacije, je postulat, ki se je v demokratičnih družbenih gibanjih pojavil sorazmerno pozno in je daleč od tega, da bi bil uresničen v vzhodno-srednji Evropi in drugod. S tem da jo naredimo za predpogoj liberalnega konsenza, spremenimo demokratično konsolidacijo v izmuzljivo nalogo, ki je nikoli ni mogoče privesti do konca.

Zapolniti »prazno jedro« Dawsonova in Hanleyeva teza o potrebi po pristni promociji konsenza liberalnih vrednot sloni na premisi, izposojeni iz tez, ki sta jih predstavila politična ekonomista Dorothee Bohle and Béla Gerskovits v svoji knjigi Kapitalistična raznolikost na evropski periferiji.

Bogle in Greskovits trdita, da imajo vzhodno-srednjeevropske demokracije v svojem izvoru »prazno jedro«, saj je bila prednost dana splošni gospodarski učinkovitosti pred množičnim državljanskim in političnim angažmajem. Pred časom je David Ost ponudil podobno razlago poljskega primera v svojem delu Poraz in solidarnost: bes in politika v postkomunistični Evropi (2005). Vendar je Ost šel še korak dlje s tezo, da je politično praznino, ki so jo nenamerno ustvarile bivše disidentske elite, ko so se povezale s protržnimi tehnokrati (enaka poanta, ki jo poudarjata Dawson in Hanley, ko pišeta o »incestuoznih razmerjih med političnimi in gospodarskimi elitami«) in skušale utišati ali zasmehovati legitimne družbene proteste, zapolnila mešanica nacionalizma in meglenih obljub

46

o socialni pravičnosti, ki so prihajale z desnega dela političnega spektra, večinoma s strani stranke Pravo in pravičnost (PiS).

Paradoksno pa lahko oznaka »prazno jedro« najbolje služi za obdobje med letoma 1989 in 2004, torej za čas, ko je bila z vstopom v NATO in EU določena minimalna verzija »liberalnega konsenza« kot glavnega političnega cilja vseh pomembnih političnih sil. Populizem je tedaj postal zelo široka kategorija, ki je služila za delegitimacijo vseh političnih zahtev, ki bi lahko škodovale ali ovirale ta konsenz in ogrozile možnost priključitve organizacijam, ki so bile dojete kot ključne za nacionalno varnost in gospodarsko blaginjo. Verjetno nekateri izmed tedanjih akterjev niso bili liberalni v smislu, kakor ta pojem uporabljata Dawson in Hanley, drugi – na primer Adam Michnik ali Bronisław Geremek – pa so to zagotovo bili. Za podporo minimalni obliki »liberalnega konsenza« se niso odločili, ker ne bi verjeli v progresivne vrednote, temveč iz želje, da bi jih zahodne demokracije vzhodno-srednjeevropskih držav imele za stabilne partnerje. Njihova računica je bila tedaj najbrž povsem upravičena, čeprav je vodila h kopičenju vse večje gmote družbene jeze, ki ni imela možnosti, da se sprosti. Neposredno po letu 1989 so Poljsko, Madžarsko in Češkoslovaško hvalili zaradi mirne spremembe oblasti. Te hvale so postale še pogostejše po izbruhu jugoslovanskih vojn in se še vedno pojavljajo pri strokovnjakih, ki dosežke držav vzhodno-srednje Evrope vrednotijo v primerjavi z manj premožnimi in politično manj stabilnimi državami nekdanje Sovjetske zveze.

Zato menim, da umanjkanje močnega angažmaja v prid progresivnega liberalizma s strani poljskih političnih elit ni rezultat nezadostnega državljanskega duha, temveč zavestne strateške politične odločitve, ki so jo delno diktirala pričakovanja konsolidiranih zahodnih demokracij. A takoj ko so bili glavni cilji tega minimalnega »liberalnega konsenza« doseženi in je Poljska lahko užila polnopravno članstvo v NATU in EU, so potlačene politične zahteve našle svoj izraz na domači politični sceni in leta 2005 prinesle prvo volilno zmago stranke PiS. To je točno tisti trenutek, ki ga je Ivan Krastev pravilno poimenoval »nenavadna smrt liberalnega konsenza« (Journal of Democracy 18, oktober 2007) v članku, ki sta ga Dawson in Hanley znatno citirala. Liberalni konsenz je torej v vzhodno-srednji Evropi dejansko umrl, a v času svojega življenja ni

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

bil le zelo drugačen od vizij zagovornikov progresivnega liberalizma, temveč je bil tudi sprejet iz zelo drugačnih razlogov.

V nasprotju s tem, kar trdita Dawson in Hanley, so šele tedaj, ko je liberalni konsenz umanjkal, prazno jedro lahko zapolnile množična državljanska participacija in politične demonstracije. A težava je v tem, da zahteve in vrednote, ki so jih izražali državljani, udeleženi v njih, niso bile nujno v skladu s progresivnim liberalizmom. Največje družbeno gibanje, vsaj po številu udeležencev, ki ga je Poljska doživela vse od prve Solidarnosti v začetku osemdesetih let, je izbruhnilo leta 2012, in sicer proti podpisu sporazuma ACTA. Vlada Državljanske platforme, ki je le malo pred tem slavila ponovno volilno zmago in, kot kaže, ni pričakovala takšnega nasprotovanja, se je po nekaj nerodnih poskusih pogajanj s protestniki odločila, da od sporazuma odstopi. Za površnega opazovalca je bilo gibanje proti ACTI uresničenje sanj zagovornikov progresivnega liberalnega konsenza: množice državljansko razpoloženih aktivistov so se organizirale, da bi zrušile dogovor o prosti trgovini in avtorskih pravicah, ki je bil podpisan za zaprtimi vrati in za katerega je veljalo, da služi večinoma interesom transatlantskih gospodarskih in političnih elit. Toda pogled od bliže razkrije, da se za masko Guya Fawkesa ni skrivala le državljanska participacija, temveč tudi teo-

politično nereprezentirani in gospodarsko marginalizirani. Leta 2007, ko je Državljanska platforma slavila svojo prvo veliko zmago nad Pravom in pravičnostjo, se je viralna volilna kampanja vrtela okoli slogana »Vzemi osebno izkaznico svoji babici«. Izgleda, da so bili leta 2015 pri volilnih izbirah vnuki bliže svojim starim staršem kot generaciji starejših bratov in sester.

Volilne raziskave navadno spregledajo najmlajše volivce. Pogosto je slišati mnenje, da so njihove preference nestabilne in se spremenijo takoj, ko vstopijo na trg dela, si ustvarijo družino in vzamejo kredit. Vendar PiS ne bi mogla zmagati brez nenavadnega medgeneracijskega zavezništva med starostnimi skupinami, ki so odraščale pred in po letu 1989. Če so ti mladi volivci zares nezaupljivi do avtoritet, hkrati pa jih privlačijo nacionalistične ideje, se moramo vprašati, ali bi resna zaveza političnih elit progresivnemu liberalizmu sploh lahko imela kakšen bistven odmev med njimi. Še pomembnejše: morda pa je premik mladih Poljakov k radikalnejšim politikam širši, mednarodni trend. Kot je pred kratkim opazil Joseph Stiglitz: »Nekaj zanimivega se je pojavilo v volilnih vzorcih na obeh straneh Atlantika: mladi volijo na načine, ki so izrazito drugačni od starejših. Pojavila se je velika zareza, ki ne temelji toliko na prihodku, izobrazbi ali spolu, kolikor na generacijski

Zavrniti moramo izrabljene razlage, ki nedavno volilno zmago stranke PiS povezujejo z nedemokratično zapuščino komunističnega režima, in v resen pretres vzeti dejstvo, da je več kot 60 % volivcev v starostni skupini 19–29 let volilo desne in skrajno desne stranke.

Najstarejši izmed njih so bili rojeni leta 1986 in so torej odraščali po padcu železne zavese.

rije zarote in odkriti nacionalizem. Mladi protestniki, ki jih je intervjuvala skupina sociologov, niso bili nezaupljivi zgolj do uradnih političnih institucij (nizko zaupanje v politične stranke je skorajda univerzalen fenomen tudi v konsolidiranih demokracijah), ampak tudi do medijev in umetnikov, katere so obtoževali, da ščitijo svoje omejene interese. In kljub splošnemu odporu protestnikov pred tem, da bi podali kakršnokoli politično izjavo, so bile na protestih navzoče radikalne desničarske skupine, kot sta na primer Nacionalni radikalni tabor (ONR) in Nacionalno gibanje (RN).

Vdor generacijskega faktorja V luči povedanega moramo zavrniti izrabljene razlage, ki nedavno volilno zmago stranke PiS povezujejo z nedemokratično zapuščino komunističnega režima, in v resen pretres vzeti dejstvo, da je več kot 60 % volivcev v starostni skupini 19–29 let volilo desne in skrajno desne stranke. Najstarejši izmed njih so bili rojeni leta 1986 in so torej odraščali po padcu železne zavese. Njihovi starši ter starejši bratje in sestre imajo izkušnjo življenja v nedemokratičnem režimu, ki je sami nimajo. Imajo pa pereč občutek, da so

POLETJE 2016

pripadnosti volivcev. Za to obstaja veliko razlogov. Življenja tako mladih kot starih, kakor jih živijo danes, so različna. Njihova preteklost je drugačna in enako velja za njihova pričakovanja« (»The New Generation Gap«, Project Syndicate, marec 2016). Temu je še dodal, da na pričakovanja vpliva troje realnosti: družbena nepravičnost brez primere, velike neenakosti in izguba zaupanja v elite. Če pogledamo s tega zornega kota, politične odločitve mladih Poljakov niso proizvod specifičnega vzhodno-srednjeevropskih neuspeha, da bi vzpostavili trajen liberalni konsenz, temveč opozorilo za vse demokracije širom po svetu.× PREVOD: BLAŽ KOSOVEL Paweł Marczewski (roj. 1982) je študiral sociologijo in zgodovino idej na Univerzi v Varšavi. Je soustanovitelj spletnega tednika Kultura Liberalna, član uredništva revije Przegląd Polityczny in redni pisec za Tygodnik Powszechny ter vodja založniškega oddelka na Institut für die Wissenschaften vom Menschen – IWM. Leta 2012 je izšla njegova monografija To Make Liberty Inevitable: Republican Concepts in the Writings of Alexis de Tocqueville.

47

GORIŠKA

Gorica ob stoletnici Osvojitev ali osvoboditev?

RENATO PODBERSIČ ml.

Kot goriški zgodovinar ob besedi »Gorica« ne pomislim najprej na grobnico francoskega kralja Karla X. iz rodbine Burbonov, ki leži – kot edini francoski monarh, pokopan izven Francije – v kripti pod frančiškanskim samostanom na Kostanjevici, ki se vzpenja nad mestom. Niti se mi spomin ne ustavi ob podobi čudovitega habsburškega mesteca, ki se je po zaslugi blage sredozemske klime, bližine Jadranskega morja in ugodne prometne lege spremenilo v pravi sanatorij na prostem, kjer so si bogate avstrijske družine, skupaj z drugimi imenitnimi gosti iz cele Evrope, v času belle époque utrjevale šibko zdravje. Prav zemljepisna lega, ta blagoslov mesta, je pred stoletjem postala njegovo prekletstvo. Zato se danes ob misli na zgodovinsko usodo Gorice zdrznem ob spominu na kratke, a pretresljive filmske posnetke porušenega mesta iz pomladi 1916, ko se je znašlo sredi uničujočega divjanja na soški fronti.

Te dni se spominjamo na dogodek iz prve svetovne vojne, ki je bil, vsaj iz moralnega in simbolnega vidika, prelomnega pomena – padca Gorice v italijanske roke. V razdejano in skoraj izpraznjeno mesto je italijanska vojska vkorakala vročega avgustovskega dne 1916. Do osvajalne vojske je marsikdo, tudi med Slovenci, imel omalovaževalen odnos. Kot je tri dni pred italijanskim vkorakanjem zapisal tedanji črniški dekan Alojzij Novak: »Zdi se, da bodo počasi Lahi vendarle prišli v Gorico. Pa saj 2 kilometra bi še polž napravil v 14. mesecih.« Zgodilo se je torej tisto, zaradi česar je Italija pravzaprav vstopila v prvo svetovno vojno. Prvo res večje mesto, Gorica, je bilo končno zavzeto oziroma, kot je vzneseno

48

poročal italijanski tisk, »osvobojeno«. Italijani so svoje vojaške poveljnike zelo slavili, o njih veliko pisali ter po njih poimenovali ulice in trge. Tudi vzpetine, ki obdajajo Goriško polje, še danes dajejo imena glavnim ulicam po vseh večjih in mnogih manjših italijanskih mestih. Na drugi strani pa so vojaški napori avstro-ogrskih branilcev po koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije v državah naslednicah kmalu utonili v pozabo. »Za Gorico, v oddaljene kraje« Julija 1915 je pisatelj Ivan Cankar v polemičnem spisu, objavljenem v liberalnem Slovenskem narodu, ostro obsodil italijanskega pesnika Gabrieleja d'Annunzia, ideologa in propagandista italijanskega nacionalizma ter vnetega zagovornika osvobajanja »neodrešenih italijanskih bratov« – irredenti – onkraj tedanjih meja Kraljevine Italije. »Zvesti tovariš me je vodil po Brdih, pokazal mi solnčno Furlanijo; in nadvse, nadvse: pokazal mi je ljudi, ki so tam,« je zanosno pisal Cankar in se retorično spraševal: »Poldrugo tisočletje so branili svojo čast in svoje ime zoper barbare z juga – in zdaj? Zdaj da naj bi ta sijajni narod sklonil svoja moška pleča pod jarem sicilijanske kulture? Da naj bi bil zasužnjen, kakor so zasužnjeni beneški Slovenci?« Gorica je sicer že od začetka vojne poleti 1914 naglo izgubljala prebivalstvo; vojaki so odhajali na fronto, regnicoli (italijanski državljani) in dezerterji so se umaknili v sosednjo Italijo, interniranci so bili poslani v avstrijska taborišča. Spremenila se je tudi zunanja podoba mesta, zlasti po italijanskem vstopu v vojno maja 1915, kar se je nenazadnje odrazilo tudi v preimenovanju mestnih ulic. Tiste, poimenovane po po-

membnih možeh iz italijanske preteklosti, so dobile nova, bolj avstrijska imena; tako je Via Petrarca postala Via Tegetthoff, Via Dante pa Via Radetzky.

Gorica se je kmalu znašla na dosegu vsakodnevnih »pozdravov« s fronte; do jeseni 1915 se je število meščanov, ki so vztrajali doma, več kot prepolovilo. Tako rekoč nobena stavba ni ostala nepoškodovana.

Utrip obleganega mesta je zabeležil domači pisatelj in kulturnik Damir Feigel (1879–1959): »Polagoma smo bili meščani vpeljani v misterij fronte. Strogi predpisi, odhajajoče družine, daljno grmenje topov, šrapneli na severni, šrapneli na južni strani mesta – in že smo tičali, skoraj nezavedajoč se tega, v popolnem metežu. Naši topovi so odgovarjali …« Leto 1916 se je na frontni črti, ki je ločevala avstro-ogrsko in italijansko armado, začelo v ozračju velike negotovosti. Nobena od vojskujočih se sil nasprotniku ni uspela zadati odločilnega udarca. Peta ofenziva ob Soči sredi marca 1916 je potekala predvsem zaradi političnih pritiskov. Zaradi nemške ofenzive na zahodni fronti in bojev pri francoskem Verdunu je moral general Luigi grof Cadorna, načelnik generalštaba italijanske vojske, razbremeniti zaveznike. Na soškem bojišču je II. italijanska armada napadla na Mrzlem vrhu v zgornjem Posočju, III. armada pa med Sv. Mihaelom in Martinščino na Krasu, na severnih obronkih Doberdobske planote, od koder se opazovalcu zdi Gorica že na dosegu roke. Prav tu je v odmorih med spopadi pesnik Giuseppe Ungaretti (1888–1970) napisal pesniško zbirko Il Porto Sepolto (Zakopano pristanišče), ki velja za temeljno delo italijanskega modernizma. Le nekaj mesecev pred tem je njegov tovariš iz florentinske revije La

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Poškodovane hiše na Travniku v Gorici. FOTO: DRUŠTVO SOŠKA FRONTA 1915-1917 Voce, tržaški esejist Scipio Slataper (1888– 1915), padel kot italijanski prostovoljec na pobočjih Kalvarije, nekaj kilometrov proti severu, na desnem bregu Soče. Oba sta bila zagovornika iredentistične ideje, ki jo je bičal Cankar.

Izgube na obeh straneh so bile med 5. ofenzivo sorazmerno majhne, potek frontne linije pa se skorajda ni spremenil. Tako so omenjeni boji pravzaprav pomenili le pripravo na ambicioznejše italijanske načrte v šesti ofenzivi. Napadalci so načrtovali, da bi končno zavzeli Gorico. Ob močni podpori topništva naj bi štiri pehotne divizije napadle Sabotin na severnem, tri pa Sv. Mihael na južnem koncu goriškega mostišča.

Sredi maja 1916 je Avstro-Ogrska sprožila znamenito »kazensko ekspedicijo« (nem.

Strafexpedition) na planoti nad Asiagom pri Vicenzi. Komaj se je ta ofenziva po dobrem mesecu hudih bojev zaključila, se je general Cadorna, ki je uspel ohraniti svoj položaj, začel ozirati proti Posočju. Začelo se je načrtovanje napada pri Gorici. Pri pripravah je sodeloval tudi general Emanuele Filiber-

POLETJE 2016

to vojvoda Aosta, poveljnik III. italijanske armade. Načrt je predvideval močno bombardiranje na zelo ozkem prostoru med Kalvarijo, na desnem bregu Soče zahodno od Gorice, in Debelo grižo pri Doberdobu.

Sledil naj bi pehotni napad in zavzetje položajev na levem bregu Soče.

Prav Sabotin, ki se dviga severozahodno od Gorice na desnem bregu Soče, je zaradi svoje lege predstavljal ključno mesto avstro-ogrske obrambe. Na njem so si vojaki izdolbli razvejan sistem jarkov, kavern, zaklonišč in opazovalnic. S svojih položajev so do popoldneva 6. avgusta 1916 uspešno kljubovali italijanski vojski. Italijanska zasedba Sabotina je pomenila sesutje avstro -ogrske obrambe na goriškem mostišču.

Proti jugu so se na doberdobskem bojišču med bitko za Gorico odlikovali tudi slovenski vojaki v avstro-ogrski vojski, kar je nenazadnje nesmrtno ovekovečil pisatelj Prežihov Voranc v svojem protivojnem romanu Doberdob; na krvavi davek, ki so ga plačale slovensko govoreče enote, pa spominja tudi ponarodela pesem, po zaslugi

katere se je ta kraška vas v kolektivnem spominu ohranila z žalostnim vzdevkom »slovenskih fantov grob«.

Med branilci na Doberdobski planoti so se znašli tudi mnogi vojaki iz ogrskega dela monarhije. Njihovo življenje ni bilo omejeno le na fronto, temveč tudi na neposredno zaledje. V bližini Kostanjevice na Krasu je zrasel poseben vojaški tabor, ki je tamkajšnjim madžarskim vojakom vzbujal vtis pravljičnega mesta – Lager Segeti. Vojaški reporter József Pogány je slikovito opisal vzdušje, ki je vladalo v njem: »Srečamo vse vrste madžarskih besed. Vsa madžarska narečja iz cele države se slišijo tukaj. Iz Debrecena, Székesfehérvárja, Nagyvárada (današnja Oradea v Romuniji, op. a.), Pešte.

Kot da bi se vsa Ogrska srečala tukaj. Tabor govori in njegov govor je madžarska simfonija.« Njihov boj na Krasu je bil po drugi svetovni vojni za dolga desetletja odrinjen v pozabo, vendar so demokratične spremembe tudi na Madžarskem prinesle renesanso ukvarjanja s prvo svetovno vojno in bojišča pri Doberdobu, ki v madžarskem

49

GORIŠKA

Danes, po sto letih, italijansko osvojitev Gorice avgusta 1916 Slovenci gotovo dojemamo drugače kot nekdaj. Italijani že zdavnaj niso več »verolomni Lahi«, pač pa naši dobri sosedje. Tako eni kot drugi pa v svojih glavah še vedno nismo povsem razčistili z avtoritarnimi in totalitarnimi režimi, ki so nas zaznamovali v 20. stoletju.

Prihodnost je torej odvisna od nas, ki tukaj živimo. Slovencev, Italijanov, Furlanov in številnih priseljencev od blizu in daleč, ki danes, kot že stoletja pred tem, na Goriškem upravičeno iščejo boljši košček kruha in svoj prostor pod soncem. kolektivnem spominu še danes pomenijo simbol trpljenja in smrti, so spet stopila v središče zanimanja. Ne čudi, da so danes prav Madžari med najštevilčnejšimi rednimi obiskovalci nekdanjih bojišč, madžarska država in razna spominska društva pa redno organizirajo vlakovne kompozicije, imenovane Isonzó Expressz, ki potomcem pomagajo razumeti kraje trpljenja njihovih prednikov. Podobno kot pri Slovencih, so tudi pri Madžarih boji pri Doberdobu navdihnili najbolj znane verze iz vélike vojne.

Znamenita pesem z naslovom Kimegyek a doberdói harctérre (Na doberdobsko bojišče pojdem) takole povzema tesnobo vojakov, poslanih braniti »kralja in domovino« daleč na zahodne obronke dvojne monarhije: Moj Bog, kje bom umrl?

Kod se bo zlivala moja rdeča kri?

Tam, pri Laškem, bom našel svoj grob.

Razpoloženje med napadalci, ki so jih v »odreševanje« bratov poslali iz vseh koncev Apeninskega polotoka, pa ponazarja silovita protivojna pesem Gorizia, tu sei maledetta (Gorica, ti si prekleta), uperjena proti Véliki vojni, kakor jo je slikala uradna italijanska propaganda. Ohranila se je različica, ki jo je zapisal Cesare Bermani, prepevali pa

50

GORIŠKA

so jo italijanski vojaki, ki so avgusta 1916 vkorakali v Gorico: Zjutraj petega avgusta so krenile italijanske enote, za Gorico, v oddaljene kraje nesrečen je vsak odpotoval.

Pod dežjem, ki nas je oblival, so na nas deževale sovražnikove krogle; po tistih gorah, gričih in dolinah, se je umiralo, govoreč: O, Gorica, ti si prekleta za vsako vestno srce; boleč je bil odhod in za mnoge ni bilo vrnitve …

V noči med 8. in 9. avgustom 1916 so italijanske čete končno osvojile Gorico, mesto, ki je, skupaj s Trstom in Trentom, predstavljalo simbol iredentizma in stremljenja po narodni enotnosti. Pričakalo jih je le še dobrih 3.000 prebivalcev, ki so v mestu vztrajali iz najrazličnejših razlogov; od italijanskega patriotizma do nezmožnosti umika ali pa iz preprostega dejstva, da niso želeli zapustiti svojega doma.

Zagrizena obramba goriškega mostišča Zavzetje Gorice je terjalo strahoten krvni davek, a za Italijo je ta vojaški uspeh predstavljal prvo večjo zmago v prvi svetovni vojni in izboljšal njen politični položaj med antantnimi zavezniki. Uspeh je uspel združiti javno mnenje, povrniti krepko načeto samozavest in dvigniti moralo vojakov pod poveljstvom generala Cadorne.

Na strani braniteljev pa se je vse bolj utrjevala zavest, da gre v bojih ob Soči tudi za obrambo ostalih slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Tega so se dobro zavedali tudi tedanji slovenski politiki, o čemer pričajo udarni naslovi takratnega slovenskega časopisja na Kranjskem in Štajerskem, ki so v tednih in mesecih pred padcem mesta v italijanske roke poročali o uspehih in zmagah avstro-ogrskih enot na goriškem bojišču. Tako se je začel graditi mit, v katerem je sčasoma izginil sleherni dvom v junaškost avstro-ogrskih branilcev in jih v očeh javnega mnenja povzdignil v »nezlomljive, nep-

remagljive junake«. Poveljnik soške armade generalpolkovnik Svetozar Boroević je avstrijski vojni poročevalki Alice Schalek, ki je fronto obiskala spomladi 1916, med drugim zatrjeval: »To, kar se dogaja tu, ob Soči, je brez primere v zgodovini. Sočo drži mož – posameznik. Kaj bi pomenila moja volja, če ne bi bilo železnega moža, brezimnega, preprostega človeka. Opazujte ga, kako služi. Pred takim nasprotnikom se ne bomo umikali. Gabriele bo lahko triumfiral v Trstu samo preko naših trupel.« Boroević je prav v bojih ob Soči kot vojskovodja dojel, da je zaupanje v lastno moč najučinkovitejše orožje v boju proti sovražnikovi premoči.

Kaj danes v ljudskem spominu na Goriškem pomeni general Erwin Zeidler von Görz (1865–1945), poveljnik avstro-ogrske obrambe na Goriškem? ... In vendar je prav on po prihodu v mesto ob Soči, ki je pred izbruhom vojne štelo dobrih 30.000 prebivalcev (s predmestji pa nad 45.000 in je torej bila tretje največje mesto v slovensko govorečih deželah, za Trstom in Ljubljano), moral na hitro organizirati obrambo goriškega mostišča, da bi italijanskim napadalcem zaprl pot prek Vipavske doline proti samem srcu monarhije. Enote pod njegovim poveljstvom v okviru 58. pehotne divizije so nadzirale nekaj kilometrov širok pas od Sabotina in Svete gore na severu do izliva Vipave v Sočo na jugu. Tu se Padska nižina dramatično zoži v Vipavsko dolino, edini položnejši prehod iz Italije v Srednjo Evropo – tod so se v pozni antiki barbarske vojske iz Podonavja spuščale proti osrčju Rimskega imperija in tod si je zdaj italijanska vojska skušala utreti pot v obratno smer.

Gorica, ki se je znašla v samem središču obrambne linije, je predvsem po zaslugi Zeidlerjevih enot ostala v avstro-ogrskih rokah do sredine poletja 1916. Šele v 6. soški ofenzivi je Italijanom uspelo streti štiri stebre avstrijske obrambe – Sabotin, Oslavje, Kalvarijo in Debelo grižo – ter vkorakati v porušeno Gorico. Avstro-ogrska vojska se je umaknila vzhodno od mesta in organizirala novo obrambno črto s Škabrijelom kot osrednjo točko. V tem času je general Zeidler storil napako, ki jo je pozneje moral

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

obžalovati. Na začetku avgusta, le nekaj dni pred začetkom italijanske ofenzive, je odšel na sicer zasluženi vojaški dopust. Tako ga v času 6. soške ofenzive sploh ni bilo v Gorici! Kljub temu je general nalogo, ki mu je bila zaupana, dobro opravil. Tako so ocenili tudi njegovi predpostavljeni, predvsem general Wenzel von Wurm, poveljnik XVI. armadnega korpusa, in general Svetozar Boroević, poveljnik legendarne 5. (soške) armade. Pohvalili so zlasti njegov značaj in vojaške, tako tehnične kot taktične, vrline.

Za svoje zasluge na soškem bojišču je bil general Zeidler večkrat odlikovan. Med temi posebej izstopa Konjeniški križec Reda Marije Terezije, najvišje avstrijsko vojaško odlikovanje. Ob tem je dobil tudi plemiški naslov – Freiherr von Görz oziroma baron goriški.

Gorica v italijanskih rokah Ob italijanski osvojitvi Gorice je topničar Albin Mlakar v vojaški dnevnik zapisal: »Ponoči nas je obstreljevala sovražna artilerija. Vest, da je padla Gorica, katero je tudi naša baterija celih pet mesecev branila, nas je vse iznenadila. Kako je mogoče? Štirinajst in pol mesecev jo je napadal sovražnik, jo vso razbil, toda zavzeti je ni mogel.

In nikdo si ni po tako dolgem času junaške obrambe mogel misliti, da bo Gorica, naša lepa Gorica, na katero ne bom nikdar pozabil, padla. In zdaj je padla, padla. Človek bi jokal – in človek, ki je bil par mesecev tam v boju in se mu je sicer razbito, a še vedno mično mesto utisnilo tako globoko v dušo kakor meni.« Italijanski uspeh pri Gorici je bil precej nenadejan in napadalci so z optimizmom nadaljevali z ofenzivo proti vzhodu. A avstro -ogrski branilci so se utrdili tik izven mesta, na črti Škabrijel – Sv. Katarina – hrib Sv. Marka – Vrtojba. Napadi in protinapadi so se vrstili do 17. avgusta 1916, ko je general Cadorna ofenzivo ustavil. Za Slovence je italijanska zasedba Gorice pomenila žalostno novico, ki je bridko odjeknila zlasti na Kranjskem. Mit o nepremagljivih branilcih se je sesul. Tako je ljubljanski Slovenec na naslovnici lakonično zapisal: »Italijani na razvalinah Gorice« (10. avgust 1916).

POLETJE 2016

Ob tem pogosto pozabljamo, da je bila med obleganjem in ob zasedbi uničena oziroma izgubljena tudi pomembna kulturna dediščina, kot so bili predmeti za načrtovani slovenski deželni muzej v Gorici ali fotografski atelje Antona Jerkiča z nekaj sto tisoč posnetki slovenskih krajev in podob življenja na zahodnem narodnem robu.

Italijanske oblasti so se po zasedbi Gorice sicer potrudile mesto očistiti in odstraniti ruševine, vsaj na glavnih ulicah, ter maloštevilnemu preostalemu civilnemu prebivalstvu zagotoviti občutek varnosti. Kljub temu je general Giovanni Cattaneo, poveljnik obrambe zasedene Gorice, ob koncu oktobra 1916 resignirano ugotavljal, da je mesto v obupnem stanju, polno smeti, ruševin ter nepokopanih trupel ljudi in živali.

A zasedbene oblasti so se nedvomno vsaj trudile dajati videz normalnosti. Sredi septembra 1917 je italijanska vlada na ogled frontnih položajev povabila skupino španskih intelektualcev. Obisk je bil namenjen propagandi med nevtralnimi državami, v katerih je politično vodstvo in tudi prebivalstvo ostajalo pasivno oziroma razdvojeno glede podpore vojaškim prizadevanjem sprtih strani. V skupini uglednih obiskovalcev se je znašel tudi sloviti filozof in pisatelj Miguel de Unamuno y Jugo (1864–1936), ki je že tedaj veljal za enega najbolj znanih piscev v španskem jeziku. Skupina je 20. septembra 1917 obiskala tudi Gorico. Zanimivo je, da niti intelektualec in akademik Miguel de Unamuno, ki je veljal za poliglota, ni vedel, kateremu ljudstvu pripadajo »slovansko« govoreči prebivalci, ki jih je srečal v razrušenem mestu. Njegova, sicer proitalijansko zapisana zapažanja lahko preberemo v knjigi Unamuno in Friuli (Unamuno v Furlaniji. Videm, 1984): »Spustili smo se v dolino in vstopili v Gorico. Tam smo lahko opazovali notranjost hiš, saj so jim manjkale strehe in veliko zunanjih sten. Videli smo še pogrnjeno mizo, razmetano posteljo, na notranjih stenah pa slike družin, ki so nemo gledale na ulico. Nehote smo bili priča intimnostim domačih ognjišč. Med potepanjem po mestu smo srečali nekaj starejših ljudi, ki očitno niso uspeli zbežati iz mesta. Iz njihovih pogovorov

smo razumeli, da gre za Slovane. Povzpeli smo se na grad. Povsod same razvaline z zidovi, ki so bili na tem, da se zrušijo. Tam je še stala cerkvica, ki so se je topovi usmilili in je niso porušili. Z gradu smo lahko opazovali avstrijsko obrambno črto, ki je potekala po rdečem Markovem hribu. Na nebu smo videli tudi več črnih oblačkov, ki so jih povzročale eksplozije šrapnelov, čez nas pa je proti mestu žvižgajoče letela velika topovska granata. Nagonsko smo se sklonili, častnik pa nas je pozval, da se umaknemo, saj ni želel, da bi kak izstrelek ranil ali ubil nevtralne ljudi. Po sestopu z gradu smo se ustavili na poveljstvu mesta na glavnem trgu. Poveljnik nam je zaupal, da se trudi vzpostaviti kolikor toliko sprejemljivo mestno življenje. Intelektualci pred vojno so bili v glavnem Italijani, trgovci in kmetje z okolice pa Slovani. 'Gre za Srbe?', sem vprašal poveljnika. 'Ne vem, za katero pleme gre, ker se na te stvari ne razumem,"'je odvrnil visoki italijanski častnik«.

Ob stoletnici – pogled naprej Danes, po sto letih, italijansko osvojitev Gorice avgusta 1916 Slovenci gotovo dojemamo drugače kot nekdaj. Italijani že zdavnaj niso več »verolomni Lahi«, pač pa naši dobri sosedje. Tako eni kot drugi pa v svojih glavah še vedno nismo povsem razčistili z avtoritarnimi in totalitarnimi režimi, ki so nas zaznamovali v 20. stoletju. Prihodnost je torej odvisna od nas, ki tukaj živimo.

Slovencev, Italijanov, Furlanov in številnih priseljencev od blizu in daleč, ki danes, kot že stoletja pred tem, na Goriškem upravičeno iščejo boljši košček kruha in svoj prostor pod soncem. Stvar naše odločitve je, ali nas bodo preganjali demoni preteklosti ali pa jih bomo presegli.

Gorica in Nova Gorica sta obsojeni na sobivanje in tudi sodelovanje, saj sta tako rekoč eno mesto na križišču poti, ki je pred stoletjem postalo žarišče krvavih spopadov. Če se bomo še bolj približali in odprli eden drugemu, iskali skupne izzive ter ustvarili večje blagostanje in gojili pristno sobivanje v prid vseh, ki tu živimo, potem se nimamo česa bati in lahko mirno zremo v skupno evropsko prihodnost.×

51

KAVARNA EVROPA

Vzhod ANDRZEJ STASIUK

Skednja ni več, sadovnjak pa je posekan. Nekoč je s senco ščitil dom. Zdaj se vetrovi zaganjajo s treh strani sveta in udarjajo ob lesene stene. Zlasti z vzhoda, iznad reke. Pihajo od ravnic na drugem bregu, drsijo po rečnem toku in se vzpenjajo na višje ravnice na drugi strani. Vzhodna stena jih ne more več zadržati. Vdrejo v notranjost, do dveh izb, ki se jih je uporabljalo le, ko so prihajali gosti. Ni več sadovnjaka, ni več razprostrtih jablan, ki so zadrževale silo vetra, dom pa varovale pred hladom in vročino.

Tla so se vdrla. V notranjosti se zadržuje mrzel zrak. Vlaga vstopa v les in ga spreminja v rdečkast prah. Skednja ni in odpira se razgled na jug, na polja, na hoste topolov, v globino pokrajine. Nekoč je leseno, s slamo pokrito poslopje zapiralo dvorišče. Topoli so metali senco. Ostala poslopja so stala v četverokotniku. Bilo je kot na otoku. Kot ukrajinska kmetija v stepi. Ograda od ograde oddaljena za pol kilometra. Ob večerih se je sedelo ob eni svetilki. Bilo je kot na ladji, izgubljeni sredi noči, a varno in toplo. Dišalo je po petroleju in lesnem dimu izpod štedilnika. In po hrani. Sedeli smo tako blizu eden drugega, da smo lahko zaznali svoj vonj. V preostalem delu hiše, za ozkimi, dvokrilnimi vrati, je bilo hladno in temno. Le ta izba je bila razsvetljena z zlatim, petrolejskim plamenom. Z le enim oknom s pogledom na dvorišče in dalje, v neizmerljiv mrak.

A sadovnjak je posekan in ne varuje pred hladno temo. To jasno vidim. Zaokrožim z miško in povečam zemljevid, dokler ne izgubi ostrine. Gledam z višine kilometra in vidim tisti čas in njegovo minevanje hkrati. Vse je kot takrat, a veliko je izginilo. Ostala je mreža cest. Nekatere so bodisi zbledele ali se razrasle, druge pa so postale izrazitejše, ponovno asfaltirane. Malce se oddaljim in vidim, da so nekatere hiše izginile. Pri cesti, ki vodi na jug od avtoceste – tako se je reklo: avtocesta –, se je ohranila morda vsaka druga.

Na mestu ograde, ki je stala na začetku na desni, se, umeščeni v geometrijski red, drobijo temni in jasni madeži. To je čebelnjak, ki ga je nekdo pripeljal in postavil tja, kjer je bila hiša. Hodil sem po tej poti, ko sem imel štirinajst let. Od dedkove hiše do stričeve hiše.

Zdaj lahko vidim, da je bilo to malce več kot en kilometer. Teta je bila očetova sestra. Pod njenim domom se je za spremembo raztezal širok razgled na štiri strani neba. Najpogosteje sem gledal proti jugu. Zdelo se je, da se zemlja v smeri reke lahno poveša, potem pa se, že na drugem bregu, zelena in neobljudena, zopet dvigne.

Kot stepa. Zatorej sem gledal v tisto smer. Do reke je bilo morda pol ure hoje. Po pasovih nezorane zemlje do ceste, ki vodi do Drohiczyna, nato pa po peščeni poti, ki se je že vidno spuščala proti rečnemu bregu. Reka Bug je bila vedno zelena. Celo ob modrem nebu. Ob vročih dneh je dišala po razgretem mulju. Ta je zagrajeval dostop do vode in le tu, na mestu, kjer se konča cesta, je bilo nekaj podobnega majceni peščeni plaži. Med sušo smo se tja odpeljali z vozom in z vedri nabirali vodo za tristolitrski zbiralnik. Z njo smo pojili živino, ko se je vračala s pašnikov. Drugi breg je bil videti kot peščen klif. Občasno so se nad njim pojavile krave in konji, a videti je bilo, kot bi prišli od nikoder.

52

Alegorija reke Bug v kraljevskem parku Łazienki v Varšavi. FOTO: LVOVA ANASTASIYA/WIKIMEDIA RAZPOTJA: COMMONS/CC REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

POLETJE 2016

Zdaj na vse to gledam od zgoraj. Zgodnja pomlad je ali pa pozna jesen, saj drevesa nimajo listov. Ali pa zima brez snega. Vidim gol slivov sadovnjak pri stričevi hiši. In štiri visoke topole, ki dvorišče obdajajo na severovzhodni strani. Ko sem se potikal po okolici, po nezoranih pasovih zemlje vrh polj, prek lahno valovite pokrajine, sem zaradi njih vedno našel pot do doma. Vse kmetije v okolici so imele svoje topole, vsaka v drugi postavitvi ali številu. Ni bilo mogoče zaiti. Tudi zdaj. Klikam in takoj se znajdem v geometrični pokrajini. Pravokotniki, rombi in mnogokotniki so izrisani s prostimi linijami brazd po oranju. Zeleni in sivi pasovi parcel si podrejajo plosko pokrajino. Kot da bi se vrnil v tiste čase v nekakšni drugi obliki. Kot da bi gledal navzven iz vseh teh dni, ki so minili. Kot bi bil znova tam, nekje na začetku julija, obdan s suhim vonjem po zorečem žitu, z vonjem vroče in prašne »avtoceste«, ob kateri grem po kakšnih opravkih. Morda so me spet poslali po kruh, morda sem se preprosto izmuznil in grem z rokami v žepih kavbojk Odra v globino sveta vasic, v katerem so bili domovi iz lesa, potemnelega od vremena, strehe pogosto še iz slame, živali pa so živele ob ljudeh. Vonj po živini izza polodprtih vrat staje se je mešal s človeškim iz kuhinjskih izb, kjer se je kuhalo kosilo. Avtocesta je prišla do ceste, ki vodi v Drohiczyn. Po levi strani je, od kar pomnim, v mirovanju stal mlin na veter. Ob večerih je njegova temna in mogočna silhueta vzbujala grozo. Čez dan je spominjal na bedno ptičje strašilo. Luknjast in načet je dovoljeval vetru, da veje skozenj. Sredina vasi je bila tlakovana s kockami. Morda se motim, a v čem je sploh razlika.

Ali pa drugače: proti koncu decembra brez snega sem na vse to gledal z druge strani reke. Z ravnine nad vodo, sivorjave in razmočene. Od Drohiczyna sem se peljal po gramoznih poteh. Hitro, mehko, kot v sanjah, po tej navidezno ploski pokrajini, a izza razgledov so na površju vznikali naslednji in naslednji, kot da bi osvajal vrhove. Obstal sem in zagledal trajekt. Ležal je, raztegnjen po bregu. Potem sem tu in tam naletel na sovjetske bunkerje linije Molotova. Bili so v povsem dobrem stanju. Lahko bi vstopil in se branil. Kot da so čakali. Nekje po poti sem enega videl v vasi, na kmečkem dvorišču. Stal je, velik in temen, kot mokra zemlja. Vbit v strm teren. V njegovi senci je postopala perjad. Nekaj let nazaj sva z očetom iskala mesto, kjer so Nemci prevrnili pontonski most.

Oče se ni mogel spomniti. Tako kot se ni mogel spomniti, če je bilo to poleti enainštiridesetega, ko so šli na vzhod, ali poleti štiriinštiridesetega, ko so se že pospešeno vračali. Šele star moški na tej strani nama je pokazal približno mesto. A tudi on ni znal povedati, v katerem letu je bilo to.

Nekatere bunkerje so zarastla grmovja. Peljal sem se vzdolž meje svetov. Vzdolž meje Vzhoda in Zahoda. »Naravno se mi je zdelo, da so Nemci, v skrbi za dobro človeštva, obvezani vsiljevati naš model življenja nižjim rasam in narodom, ki zaradi svoje nižje inteligence zagotovo niso najbolje razumeli, k čemu stremimo,« je pisal osemnajstletni tankovski mehanik Henry Metelmann iz Hamburga.

Tega leta, ko smo iskali sledove mostu, je oče povedal, da je bila 22. junija zjutraj vas prazna. Kradoma so se izmuznili. Vse so pob-

53

KAVARNA EVROPA

KAVARNA EVROPA

Na sredini sedemdesetih je počil cevovod »Prijateljstvo«. Po reki je plavala črna sluz. Usedala se je na bregu, na pribrežnem trsju. Nekega dne je nekdo vse zažgal. V plamenih je bilo rastlinje, gorela je reka.

Videti je bilo kot vojna, le brez vojakov. Vedel sem, da je bila nafta iz Rusije, iz Sovjetske zveze. Da je to na vzhodu. Daleč, a obenem blizu. Moskvo sem si predstavljal kot nekaj oddaljenega, sivega, velikega in dolgočasnega. Bila je nerealna, a živeli smo v njeni senci. rali. Ostalo je nekaj smeti in sledov. Izginile so kamuflaže, šotori, poljske kuhinje. Slišati je bilo artilerijo. »Niso bili slabi,« je rekel.

Vas se je zbala, ker so odšli. Dajali so hrano. Plačali so, ko so kaj vzeli. Vladal je red. Umakniti in zamaskirati so morali vse te sektorje, vozila, pontonske mostove, plovila. Niso streljali, če ni bilo potrebno. Z druge strani reke so opazovali in prisluškovali Sovjeti. Tako je vas žalovala, ko so zaradi civilizacijske misije odšli na Vzhod. Najprej prek vode, nato prek ravnih travnikov ter v strelne linije iz prvih bunkerjev. V kolikor so obnemeli Sovjeti sploh streljali, saj je bil Stalin, prav tako obnemel in osupel, v Moskvi, brez njegovega poveljstva pa si tako ali tako nihče ne bi drznil streljati.

Prek reke sem gledal krajino otroštva. Videl sem bele zidove davnega pravoslavnega samostana Kristusa odrešenika v rusko-bizantinskem slogu. Malce dlje na sever stolpič davne uniatske, zdaj katoliške cerkve. Spominjal sem se njenega vonja po lesu, kadilu in vosku. Gledal sem v stran minulih dni. Predstavljal sem si vojake ob svitu, oborožene duhove v jutranjih meglah. Na zeleno vodo so spuščali pontonske mostove in ladje. Na nekaterih mestih je bilo možno s plavanjem doseči dve tretjini toka, nato pa so se začeli vrtinci in nizek klif drugega brega. Večkrat sem prišel čez, tako kot oni. 22. junija smo bili še v šoli, torej malo pozneje. Na začetku julija, ko je vročina napolnjevala celo mesta, v katere je legala senca.

Po dolgi, ravni cesti smo se vozili na breg, da bi z vodo napolnili tristolitrski sod, saj je je v vodnjakih primanjkovalo. Vozili smo se po isti cesti kot Wehrmacht, a reka nas je z legendo o svojih smrtonosnih vrtincih zadrževala. Ostajali smo na zahodni strani. A sanjarjenje, da bi se odpravil naprej, me ni nikoli zapustilo. Skoraj tako kot dvajsetletnega padalca Martina Pöppela: »Zame na svetu noben kraj ne predstavlja takšne magnetne sile privlačnosti kot boljševiška Rusija.« Na sredini sedemdesetih je počil cevovod »Prijateljstvo«. Po reki je plavala črna sluz. Usedala se je na bregu, na pribrežnem trsju.

Nekega dne je nekdo vse zažgal. V plamenih je bilo rastlinje, gorela je reka. Videti je bilo kot vojna, le brez vojakov. Vedel sem, da je bila nafta iz Rusije, iz Sovjetske zveze. Da je to na vzhodu. Daleč, a obenem blizu. Moskvo sem si predstavljal kot nekaj oddaljenega, sivega, velikega in dolgočasnega. Bila je nerealna, a živeli smo v njeni senci. Veliko let je moralo miniti, da bi si lahko predstavljal, kaj je občutil Martin Pöppel. Država, ki ga je vodila v skušnjavo, je morala pasti. Nastati je moral nekakšen vakuum, ki ga je bilo potrebno zapolniti z domišljijo in izkušnjami.

Zapustil sem gramozno pot in se vrnil na asfalt. Za vasjo sem dohitel dva fanta na kolesih. Eden od njiju je vozil betlehemsko zvezdo na palici. Bila je iz sive teksture, še nepozlačena. Bila je barve zem-

54

lje in travnikov. Pihal je veter in težko sta gonila v globino pokrajine, ki se je zdela zelo stara in skorajda nedotaknjena od človeškega življenja. Slika je bila preprosta in lepa. Sklonjena zaradi vetra sta vozila prek praznine, da bi nekje pozlatila to zvezdo, jo ekshumirala iz sive materialnosti, jo osvobodila iz močvirnate prvobitne pokrajine, da bi jo vsaj malce označila s transcendenco. Na starih in od olja črnih kolesih sta šla po zlato, kadilo in mirto. Dva tedna pred praznikom svetih treh kraljev. Stara sta bila toliko kot jaz, ko sem prihajal v te konce, da bi si jih za vedno zapomnil. Zdaj sem se vračal, da bi razumel karkoli od lastnega življenja. Prehitel sem jih in po trenutku spet zavil na razmočeno gramozno pot. Vodila je do vasi in tam se je končala. Koliko domov je bilo? Ne veliko, zares ne veliko. Lahko bi kliknil in približal in preštel, a raje ostajam v tistem času dan po božiču, ko se običajno življenje še ni začelo, ni odšlo iz toplih domov, le ta dva fanta z zvezdo, in potem, za vasjo, trije fantje, ki so sekali nabrežne vrbe. Ob pogledu name so prenehali in s pogledom spremljali avtomobil. Pripeljal sem se, kolikor daleč se je dalo. Peščena soteska je izginila v borov gozd. Izstopil sem in se namenil k reki. Bila je sinjesiva in ne zelena. Pod nizkim nebom je tekla počasi, vas je puščala za seboj. Moja slabost so bila vedno mesta, s katerih se lahko le vračaš do mest, ki ležijo na koncu. Vedno. Instinktivno sem jih vedno iskal. Na bregu je ležal čoln.

V njem se je zbirala deževnica. Gledal sem na drugo stran in zdelo se mi je, da vidim majcen zvonik cerkve, ki je imela vonj po stari smoli in vosku. Ob njej so se Nemci spustili, da bi premagali tok, poln vrtincev. Na levi je bil hrib, zasut z mračno preteklostjo. Na njem sem posedal z vaškimi fanti in gledal na drugo stran, na mesto, na katerem sem stal zdaj. Predstavljal sem si, da se bom nekoč namenil čez reko in nato še naprej in naprej. Morda si izmišljam, a drugače pravzaprav ni moglo biti. Skrivaj smo pili poceni vino in gledali ravnino, ki je z drobnimi figuricami krav, ovc in konjev spominjala na stepo. Zdaj sem videl, da je bila ta stepa razmočena in je v resnici spominjala na močvirje.

Kako je namreč s tem? Da se s časom oddaljimo od mesta lastnega rojstva in to naj bi bil pobeg, prevara, emigracija. In vse, kar počnemo, je poskus povratka? Da je življenje izgnanstvo? Kot pri nekih bošnjaških bogomilih? Kot pri pesmi skupine Breakout, reka otroštva? Kot ta moja reka Bug, h kateri se moram včasih vračati, da bi se vsaj za trenutek izmuznil izgnanstvu in prelisičil samoto?

Kako je s tem? Da je, tem bolj široko krožimo, središče tega kroženja izrazitejše in privlačnost močnejša?

Sem so me verjetno pripeljati v ena- ali dvainšestdesetem. Verjetno z avtobusom. Ovitega v štruco, v podolgovato culo, kot se je takrat vozilo otroke. Dedek je verjetno vpregel konja in se peljal

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

dva kilometra do postaje v vasi. Tako sem si predstavljal, da je bil oster vonj konjskega potu, ko smo se nameščali na vozu, prvi vonj tistih dni in strani, ki je dospel do mene. Predvsem vonj vprege, saj je bilo tam usnje vprege, opaž voza, v katerem se je vozilo seno, snopi, omlateno žito in spomladi gnoj (čeprav na posebni podlogi za gnoj), olje pesta, razgreta guma koles, prah, koc, navržen prek razgretega konjskega hrbta … Vse to sem moral vonjati med to prvo potjo do doma, ki stoji v sadovnjaku.

Potem ko sem že stal na nogah, je moralo biti vonjev več, saj je bila hiša mračna in rahlo vlažna. Sadovnjak je zaslanjal sonce, okna so bila majhna, mrak je padal hitreje kot po svetu, na elektriko pa se je imelo čakati še dolga leta. Jeseni, pozimi in spomladi se je živelo okrog peči v kuhinji. Le poleti se je babica s kuho prestavila do kamnite bajte na vzhodni strani posestva. Tako so se vonji morali mešati in krepiti, ti vonji ljudi, kuhinje, živali, saj je bilo govedo deset korakov stran, v hlevu, za steno v kašči je visela vprega, rezervni ali rabljeni komati, z okenske police je bilo, ko se je sonce razgrelo, vonjati električne galvanske člene, ki so napajali radio.

Oglati, kartonasti, a vrh, iz katerega so bili napeljani kabli, je bil prelit s črno, asfaltasto, lepljivo maso. In na soncu je to imelo vonj po razgreti katranasti cesti. Ta električna kemija je prišla v nadčudne povezave s pelargonijami in višnjami, ki so puščale sok v petlitrskih slojih pod sladkorjem, kristaliziranim od vročine. A to je moralo biti že poleti. In kerozin, vedno kerozin, nespremenljiva parafinska avra, ki je žarela izpod stropa, od luči, prikrite s kot krožnik ploskim ter belo emajliranim zaslonom.

Ne zdi se mi, da bi se vsi ti vonji spremenili, odkar so Nemci odšli.

No, morda je prišla ta elektrokemija, prišli so vonji hrane, več maščobe, nekaj mesa, kakorkoli rečemo, je prihod komunizma pomenil odhod ali pa umik lakote. Morda je bilo kakšno milo, morda celo malce dišeče. Tako si to zdaj predstavljam. Da so me v tej culi prinesli še v povsem vojno ozračje.

Vojska je odšla, razkrojil se je smrad prahu, razpihali so se črni oblaki dizelskih hlapov in vas je bila starega vonja. Prišla je tišina.

Pes je lajal, krava je zavijala, ob mraku je bilo slišati, kako se vedra v vodnjakih odbijajo od zidov. Bilo je tiho. Šli so in zdaj so bili hrupni na Vzhodu, dalje in dalje, dokler niso v celoti utihnili.

Treblinka se je nahajala nekih trideset kilometrov prek ravne linije.

Navzdol ob reki Bug. Leto po odhodu vojske iz vasi je do taborišča prišel prvi transport. Ko se trideset kilometrov stran žge več deset tisoč človeških teles, bi se to moralo vonjati. Iz vasi Bełżec do Ruske Rawe je petindvajset kilometrov, a ljudje so pripovedovali, da je veter do mesteca prinašal ostanke zažganih las. A ne spomnim se, da bi ob večerih ob petrolejki kdo omenjal Treblinko. Morda je teh trideset kilometrov povzročilo, da je bilo to nekje drugje. Drugih trideset kilometrov kot danes, ko preprosto sedem in se odpeljem zdaj sem, zdaj tja: Granne, Arbasy, Tonkiele, Wólka Zamkowa, kot da bi patruljiral ob bregu reke in si ogledoval ne le otroštvo, temveč tudi fašistične udare. A ne spomnim se, da bi to kdo omenjal med temi večernimi posedanji s tetkami, sestrami stricev, njihovimi babicami. Govorilo se je o vsem, o življenju, o smrti, o duhovih, a ne

POLETJE 2016

o duhovih Judov, ki jih je nad vasjo nosil veter. Ne spomnim se niti besede Jud. Možno je, da je nisem poznal. Trideset kilometrov od mesta, kjer so zažgali sedemdeset ali osemdeset tisoč judovskih teles. Ker se je spomin vpil v prah ali razpihal v zraku? Ali pa ga sploh ni bilo? Ker smo imeli svoje duhove, ki so se med nami pojavljali kot rezultat običajne smrti? In vedno posamično. Nikdar na stotine, na tisoče, od katerih je zavijalo nočno nebo nad vasjo.

In če bi bilo to tu, v gozdovih med Tończo, Teofilówko in Krzemieńem? Rekli boste: ni železnice. In če bi bila? Do linije, ki povezuje Małkinio s Sokołowem, je le petnajst kilometrov. Kaj je petnajst kilometrov stranskega tira za Nemca? In če bi se od tod dvigal ta črn dim in bi ga potem nosil veter in bi se usedal na slamnatih strehah in jih impregniral s človeško maščobo? In če bi iz teh jam ponoči vstajal rdeč žar? In bi se zaznaval vonj po smrti in bi se ta naselil v te strehe in te stene in prek sten v domove, naselil bi se v stvari in omare, v obleke in posteljnino, svežo, pripravljeno za goste? In če bi to vonjal tudi v svoji spalni vreči, prvega dne, ko je dedek prišel po nas z vozom, in bi bil tudi voz tega vonja in vse? Kot v Poniatowiu in Wólki Okrąglik. In če bi vsi oni: dedek, babica, tete, strici, cela vas morala gledati počasi suvajoče se vagone in poslušati glasove, ki jih niso nikdar prej slišali, in ko bi zavil veter, bi morali vonjati to, kar ni človeški, niti živalski vonj, ta smrad umazanije in smrti, in celo oni, navajeni hlevov, ograd, izdihovanja, mrhovine, ne bi vedeli, kaj s tem vonjem storiti? Saj naj bi zavel še od živih, a že neobstoječih. Reka teče, jaz pa iz Bużysk gledam na vas na drugi strani. Med golimi drevesi vidim cerkveni stolp. Slabo se spomnim njene notranjosti, a bilo je svetlo in prijetno, po vaško baročno. Po ikonostasu ni ostalo sledi. Tudi prisile se ne spomnim. Včasih sem v nedeljo šel mimo vrat nad reko, na grič, da bi gledal na drugo stran. Župnija je bila posvečena Jezusovi spremenitvi, torej bi bil lahko ta nadrečni grič lokalna gora Tabor.

Gehenna je ležala trideset kilometrov severozahodno. In če bi ležala tu? Z vaškimi fanti bi prišel na polja pepela, na zasute jarke, na zabrisane sledove. Pod spomenik iz kamenja. Naiven mulc iz mesta z znanjem šolske zgodovine. Fantje bi vedeli več. Od očetov, dedkov, iz pogovorov odraslih ob vodki. Govorili bi o zlatu. Zlato bi vnemalo našo domišljijo tako kot seks. Zakladi. Zlato je večno, torej bi ga čutili pod stopali. Prek pepela. To si lahko predstavljam.

Ta otok zakladov. In naš pogovor pri poceni vinu. Da je ta to, in tisti tisto, da se je po vojni to najdevalo, da si moral le razkopati, da nihče ni pazil, da je ležalo skoraj na vrhu, razgrebsti in že presejati pepel in zemljo in takoj se je bleščalo. In ne strah? Kakšen strah?

Tu ni bilo niti trupla, niti kosti, nič. Strah je na pokopališču, ne na takšnem pogorišču, da je treba sejati, da bi sploh kaj. Tako bi se pogovarjali. Da ima od tam eden to, drugi tisto. Aluminijasta streha, hlev iz opek, in še več skritega za slabe čase. Tako bi se pogovarjali, zlato bi ponoči svetilo iz zemlje. Morda bi ob mraku prišli tu in tam boječe pobrskat. Fantje vedno iščejo zaklade. Kaj šele v mestu, kjer gotovo so … No, to je bilo trideset kilometrov naprej, torej namesto da bi šli do Gehenne, smo posedali na gori Tabor, in namesto za zlatom, smo hrepeneli po Białystoku. Vsaj jaz. No, a zdaj gledam

55

KAVARNA EVROPA

GLOSA

Govorilo se je o vsem, o življenju, o smrti, o duhovih, a ne o duhovih Judov, ki jih je nad vasjo nosil veter.

Ne spomnim se niti besede Jud. Možno je, da je nisem poznal. Trideset kilometrov od mesta, kjer so zažgali sedemdeset ali osemdeset tisoč judovskih teles. Ker se je spomin vpil v prah ali razpihal v zraku?

Ali pa ga sploh ni bilo? Ker smo imeli svoje duhove, ki so se med nami pojavljali kot rezultat običajne smrti? In vedno posamično. Nikdar na stotine, na tisoče, od katerih je zavijalo nočno nebo nad vasjo. na drugi breg in si predstavljam, da gredo vseeno prek gozda, na videz previdno, a nosijo lopate, kot za kakšen pozen pogreb, sita za sejanje prahu, vodko za pogum, ker, čeprav sežgano in judovsko, se vseeno naleti na kost, prazna očesna votlina strmi, torej ni trupel, a trupla vseeno so. Predstavljam si, kako nekje ob strani tehtajo: iti ali ne iti, kako ženske rečejo: »Da ne bi niti pomislil,« in druge, da kar, saj tako ali tako vsi hodijo, in ob večerih, šepetaje, da otroci ne bi slišali, pri šibkem plamenu ali pa že v postelji, v temi, ki jo razsvetljuje le blesk zlata. Saj pravzaprav leži nikogaršnje v plasteh pepela, ki so kot starodavni minerali, kot geologija: apno, silicij, kalij, elementi, nikakršno življenje. Torej nikogaršnje, puščeno, da bi bilo zaplenjeno, saj bi zemlja vse vsrkala globlje in globlje, na veke vekov, in nihče ne bi imel nič od tega. Tako. Saj jih ni več veliko, kot da jih nikoli ne bi bilo. Dim in minerali. In kot v alkimiji, zlato, destilat iz bita samega. Torej je treba iti, gremo, bedni bratje, bratje iz kolib pod streho, prepojeno z maščobo, bratje, gremo, saj si zaslužimo, za revščino, za grbaste hrbte, gremo, tudi v noči, saj nam bo posvetil podzemni blesk. Tako si predstavljam, stoječ v hladni in srebrni svetlobi zgodnje zime. Kako na kolenih grebejo po plasteh z rokami, v katere se je zemlja za vedno zažrla. Vajeni prekopavanja, vlažne zemlje, upognjenega hrbta. Stojim na drugem bregu, nad kovinskim tokom in mislim na njih, kako gredo po nikogaršnje, saj ne more biti od nekoga, ne more pripadati, če tega nekoga ni. In niti ne, da bi umrl, a ga preprosto ni, saj se je telo spremenilo v dim in prah, torej v nič. In četudi je duša bila, je bila tuja in ne naša. Tako so si morali misliti, da bi odgnali strah.

Morda pa so le sledili instinktu. Torej priprem veke in vidim, kako razkopavajo in grebejo, čuječni, nedolžni in željni dobička. Tisti bolj iznajdljivi od Rusov za domače žganje kupujejo razstrelivo in z detonacijami rijejo po plasteh pepela, da bi jih potem potrpežljivo presejali, dokler se ne pojavi svetlikanje, blesk rude ali kamna.

Morda bi bil dom zidan in pokrit z aluminijasto streho? Torej takoj drugačno otroštvo. Drugi zvoki, drugi vonji, vse drugačno. Šepet po kotih. Momljanja. Črne sence spomina. Zavist. Strah, da bodo prišli ponoči, da bi vzeli. Saj ko se zlato enkrat zablešči, nikoli več ne ugasne. Sveti prek sten, prek tal, prek lesa in prek zidu, sveti na celo vas in na prihodnost, saj ga ni mogoče pozabiti in sveti do smrti. Predstavljam si, da bi bil takrat iz bogatejšega doma in bi bil sam drugačen, zahvaljujoč judovskemu zlatu, in bi živel, kot da bi pogoltnil strup, ne vedoč, kdaj bo začel delovati.

Vse to si predstavljam. V krajini otroštva, v krajini nedolžnosti.

Na vzhodu, na desno od Visle. V predpeklu. Na nasipu človeških ostankov. V temi kontinenta. Ni mogoče izstopiti iz teh pokrajin, ki so kot večslojni kolači iz mesa, krvi, kosti. Prepojeni z DNA.

56

Lahko si predstavljamo biotehnološko vstajenje. Kako vstajajo.

Poljaki, Ukrajinci, Judje, Belorusi vstajajo, Rusi, Kalmiki, Turkmenistanci vstajajo. Milijoni. Ustreljenih, zasutih, zažganih, razmesarjenih, zadušenih, utopljenih, zmrznjenih, izstradanih. Bodoči bog jih klonira. Desetine milijonov. Celotna država, celoten narod umrlih. Dvignejo se in še enkrat živijo. Zavzamejo teritorij. Začnejo znova. To si predstavljam, ko se vozim do Hrebennov, na samo mejo, pri cesti pa se od mraza tresejo prodajalci krompirja in jabolk. Prav tako ko se vozim do Koterke, do konca ceste številka 640, do pravoslavne cerkve Ikone božje matere vseh sotrpečih radosti, in čeprav me zaustavi mejna kontrola in me pošlje nazaj, mi na koncu pustijo, da si ogledam sinje leseno svetišče. Saj se ne morem zadržati, da ne bi prišel kar najdlje. Tako je bilo nad reko Świsłoczo, kjer sem cel dan postopal med peščenimi griči med vasmi Łapicze, Ozierany, Rudaki in Chomontowce. V vasi so bile rdeče granitne kocke, ki jih je počasi zaraščala trava. Nič se ni vozilo. Ni bilo avtov. Tudi posestva so bila zaraščena. Občasno je kdo sedel na klopi in gledal. Kot petdeset let nazaj, sto, kot vedno. A že davno se ni dogajalo nič. Nobenih tujcev, požigov, pobojev. Umrli naj bi v miru. Skupaj s propadajočimi domovi in skupaj z vasjo. Za domovi, nad reko, sem videl v močvirje vbite mejne kamne. Iz griča je bilo videti beloruski kolhoz. Vse tiho, a oprezno, da ne pridejo kakšni možje Bułak-Bałakhowicza ali Kowpaka ali Einsatzgruppe B ali carjeve čete ali možje januarske vstaje, da ne pride kdorkoli. Da bi vendarle umrli v miru. Na tej klopi, z očmi, usmerjenimi v prihodnost. No, in sem dosegel te bregove Vzhoda. Tu, za Krynkami ali v Ošu na svilni cesti. Ne morem se namreč otresti misli, da selitev narodov še vedno traja, da se v to smer še vedno stekajo vpadi, da se zemlja trese in zrak trepeta. In da nikoli ne bo prišel mir, saj v žilah te zemlje, v podzemnih rekah kroži narkotik, ki podžiga norijo, in v glavi se zvrti od obsežnosti prostora in od zablode, da si ga lahko podredijo in ga spremenijo. Džingiskan, Timurlenk, Peter, Stalin, Hitler, kapitalizem, globalizem se kot meteorologija grozeče približujejo.×

PREVOD: PETRA METERC

Andrzej Stasiuk (roj. 1960) je eden najbolj znanih in prevajanih sodobnih poljskih literatov. Iz rodne Varšave se je preselil v hribovito območje Nizkih Beskidov na jugu Poljske, kjer je z ženo ustanovil ugledno založbo Czarne. V slovenščini je doslej v prevodu Jane Unuk izšlo več njegovih del, nazadnje zbirki kratkih zgodb Dukla in roman Taksim. Pričujoči tekst je odlomek iz avtorjevega najnovejšega dela Vzhod (2014), v taki obliki je bil prvič objavljen v reviji Res Publica. Uredništvu in avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za prevod in objavo.

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Dober jezik in slabe besede ALJOŠA KRAVANJA Glosa pomeni govorico in naj bo ta glosa o govorici. Zaradi zakonskega predloga, ki bi omogočal širšo rabo tujih jezikov v visokem šolstvu, se je letos znova sprožila razprava o slovenščini in znanosti. Če povzamem: mnoge skrbi za usodo slovenskega jezika na univerzi. Materinščino ogrožajo angloimperializem, privatizacija in neoliberalizem, ki so za naš jezik tako škodljivi procesi, da jih lahko izrazimo le s tujkami. Za ta kvarni vpliv naj bi bila še posebej dovzetna humanistika.

Zgodovinopisje, na primer, ali literatura se gibljeta v miljeju smisla, čigar osnova je jezikovna senzibilnost, ki jo lahko priskrbi samo materni jezik. Če začnemo humanistiko predavati v tujih jezikih, naj bi ta čut slej ko prej zakrnel.

Ta razprava spregleda stvarnost študija. Vzemimo filozofijo. Od približno štiridesetih predmetov, ki jih obiskujejo slušatelji filozofije na Filozofski fakulteti, je samo eden namenjen slovenski filozofiji. France Veber ni deležen niti ulomka pozornosti, ki jo prejema Masaryk na Češkem ali Ingarden na Poljskem. Naš študij je prej zasnovan kot posredovanje tujih avtorjev, zlasti nemško pisočih, denimo Hegla, Wittgensteina in Heideggerja. Veliko je tudi Lacana (te vednosti žal ni mogoče potlačiti v podzavest, čeprav psihonaliza uči drugače). Ta usmerjenost v tuje mislece pa lahko pomeni samo to, da študij filozofije idealno stremi k obvladovanju besedila v tujejezičnem izvirniku. Pet let branja Kanta bi porabili zaman, če se ob koncu študija ne bi znali orientirati tudi v izvirnem besedilu Kritike čistega uma. In ker najboljši interpreti danes med seboj razpravljajo v angleščini, pri učenju katerekoli tu-

POLETJE 2016

jejezične filozofije – tudi starogrške – pomaga suverenost v tem jeziku. Bojazen pred vdorom tujih jezikov v predavalnice torej pozablja, da se v njih govori pretežno o avtorjih, ki sami niso pisali v slovenščini. Poleg tega se mi zdi, da je ta strah preprosto lingvistično zmoten.

Temelji na domnevi, da je jezikovna kompetenca neka končna količina, kot denimo liter in pol kokakole, ki jo moramo varčno porazdeliti med posamezne jezike, ter da se izurjenost v angleščini lahko doseže le na škodo znanja materinščine, tako kot lahko Betka pije kokakolo le na račun Cvetke. Logika ničelne vsote je tukaj neumestna.

Slovenski jezik je v humanistiki obroben. Tudi Veber je moral osvojiti zavito, z latinsko terminologijo obloženo nemščino, kot sta jo uporabljala Alexis Meinong in Franz Brentano, da bi lahko kasneje razvil pojmovni aparat lastne, v slovenščini zapisane filozofije. Toda kaj mu je potem sploh prineslo pisanje v maternem jeziku? Odgovor je enostaven. Za vsako mišljenje, in s tem ni zajeta le filozofija, je materinščina naravno delovno okolje. Tuji jeziki sicer ponujajo stabilen sistem uveljavljenih terminov.

Toda ko hočemo misliti sami od sebe ali tvoriti nove argumentacije, se ta sistem, ustvarjen za skupno rabo sveta učenjakov, pogosto izkaže za pomanjkljivega. Materinščino si je treba predstavljati kot gromozansko orodjarno, v kateri drug poleg drugega ležijo tisoči ključev, klešč in izvijačev, ki so vsi ustvarjeni prav za eno nalogo, eno matico, en žebelj in vijak; mi, mojstri v tej orodjarni, pa imamo kljub njeni velikosti pregled nad vsemi instrumenti v njej.

Težko je doseči podobno mojstrstvo v tujem jeziku. Vebrov filozofski genij se je lahko polno izrazil le v slovenščini, kar je najbolje razvidno prav pri njegovih terminoloških izbirah, npr. v

razvitju koncepta »naperjenost«, ki neprimerno bolje kot nemška »Intentionalität« izraža izven sebe moleči, v neko nanašalnico usmerjeni značaj človeške duševnosti.

Prednosti rabe maternega jezika torej zasijejo pri izvirnem mišljenjskem delu. Manj očitne so pri študiju ali recepciji kakšnega mišljenja.

Eden od paradoksov študija humanistike je ta, da so začetniki vedno, torej tudi tedaj, ko poslušajo predavanja v nominalno lastnem jeziku, soočeni z izzivom prevajanja v svojo primarno govorico. Za novo bralko Spinoze je termin »podstat«, uporabljen v Simonitijevem prevodu Etike, v isti meri, če ne še bolj potujujoč kot izvirni izraz »substantia«. Humanistika črpa svoje termine iz naravnega, v vsakdanjem svetu govorjenega jezika, a jih predela do te mere, da jih morajo tudi v ta jeziki rojeni študentje sprva prevajati nazaj v običajne kategorije. Sčasoma postane ta prevod odveč.

Tedaj študent ugotovi, da termini technici humanistike, denimo »historična zavest«, »fenomenologija« ali »bit«, preprosto nimajo ustreznic v njegovi vsakdanji govorici, torej v njegovi materinščini v ožjem smislu besede.

Tu pa je lahko storjen še korak dlje. Izvirno delo v humanistiki se prične tedaj, ko v lastni primarni govorici ne vidimo več področja vsakdanjih intuicij, v katerega prevajamo učene izraze znanosti, temveč produktivno polje, ki je lahko tudi samo vir pojmovnega odkritja (in lep primer je tu prav Vebrova »naperjenost«). Šele na tej točki pride materni jezik do besede.

Ne verjamem, da to dinamiko prestavljanja iz jezika v jezik ogrožata neoliberalizem in ameriški imperializem. Ampak jaz sem jezikovni čistun. Morda neoliberalizma in imperializma ne jemljem resno samo zato, ker sta slabi besedi.×

57

VATIKAN

VATIKAN

Amoris Laetitia ALEŠ MAVER

Kot pribito drži, kar je bilo ugotovljeno kmalu po objavi apostolske spodbude Amoris laetitia, da bodo nekaj več kot dvesto petdeset strani dokumenta brali zgolj profesionalci in teoretiki zarote.

Obenem bo to nujno recept za zoženje bogate vsebine zgolj na nekaj, v celoti ne nujno bistvenih, poudarkov.

Papež Frančišek se je z dokumentom znašel v podobnem položaju kot Edvard Kardelj, ki si je omislil za Jugoslavijo ustavo s kar šeststotimi členi, česar ni mogel pohvaliti niti Tito. Vendar se sprašujem, ali se v tej bohotnosti spodbude ne skriva papeževa zadrega, saj sta mu sicer »veselje ljubezni« in problematika sodobne družine nedvomno pri srcu in blizu, toda glavna bojišča, o katerih se je moral izreči in ki so mu jih podtaknili tako konservativci kot liberalci, – prvi, da jim dokaže, da je kljub vsemu še naš, drugi, da končno praktično potrdi, da je res naš – so nekaj, kar mu po mojem mnenju ne pomeni veliko in česar se, če ne bi bilo potrebno, ne bi nikoli pritikal. Upanje, da se bo ta njegov obol objektivnim okoliščinam v silni množini zapisanega nekako izgubil, se je sicer izkazalo za prazno. Še več, zavidanja vreden obseg besedila je še dodatno spodbudil poklicne in amaterske dežurne bralce, da izbrskajo iz njega prav tiste rozine, ki jih je hotel Frančišek skriti.

Ob dveh slovenskih odzivih1 Pogled na dva zgodnja slovenska odziva na Amoris laetitia je v tem oziru dovolj poučen.

Trenutno verjetno najbolj informirani in razgledani slovenski teolog, Frančišku pre-

cej naklonjeni pater Branko Cestnik, je tako konec maja svoj razmislek spodbudi začel s pripovedjo o sporu med Pelagijem in Avguštinom ter med jezuiti in Pascalom. Nazadnje je kajpak zmagalo prepričanje, da se papež ja ni pustil ujeti v te starodavne vzorce, kajti: »Skratka, četudi Robert Spaemann in podobni – morda zaradi čustvene navezanosti na prejšnja dva evropska papeža; morda zaradi stoletnega proti-jezuitskega refleksa – trdijo, da je Amoris laetitia na meji laksistične herezije daljnega pelagijanskega porekla, če ne že čez, pri pozornem in celostnem branju tega ni mogoče reči.« Ker s tem ni čisto prepričal niti samega sebe, je za boljšo mero dodal svarilo: »Pozor! Bil sem priča, ko je veliki Anton Trstenjak konec osemdesetih na vprašanje, kaj je prvi problem slovenskega katolištva, izstrelil: 'Janzenizem.'« Zelo po slovensko je očitno najpomembneje vedeti, kdo je sovražnik.

Eden od kandidatov za »janzenista«, moj prijatelj Ivo Kerže, ki se je pred meseci posrečeno obregnil ob razširjeno antijanzenistično mantro pri nas, ni izkoristil priložnosti, ponujene zaradi precej negotove Cestnikove argumentacije. Namesto tega je v njegovi analizi apostolske spodbude najti tole: »Res je, da je k »objektivni grešni situaciji« iz točke 305 dodana klavzula »ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti«, kar bi morda lahko pomenilo, da kasperjansko branje tega teksta ni pravilno, saj bi lahko bila npr. mišljena situacija ločenega in ponovno poročenega, ki se vzdržuje spolnih odnosov, kot je učil sv. Janez Pavel II. v točki 84 posinodalne spodbude Familiaris consortio (pri čemer je treba vedeti, da to velja

le za tiste ločene in ponovno poročene, ki iz objektivnih razlogov, kot je vzgoja otrok, ne morejo prekiniti nove zveze). Vendar je tudi to branje Amoris laetitia vprašljivo, saj v opombi 329 (k točki 289) pravi glede take vzdržnosti: »V takih situacijah mnogi, ki poznajo in sprejmejo od Cerkve ponujeno možnost sobivanja ‘kot brat in sestra’, ugotavljajo, da ob pomanjkanju določenih izrazov intimnosti ‘ni redek pojav, da se zvestoba znajde v nevarnosti in je tako prizadeto dobro otrok’ (Gaudium et spes, 51).« Najprej je seveda treba vedeti, da se navedena točka 51 koncilskega dokumenta Gaudium et spes nanaša na situacijo regularno poročenih. Drugič pa je treba reči, da navedena opomba vodi v stališče, da ločeni in ponovno poročeni lahko iz upravičenih vzrokov ima spolne odnose, ki posledično niso (subjektivno) grešni.« Če se prvi odziv ob koncu prelije v nekakšno blago ultramontanistično argumentiranje, češ, ker je pod dokumentom podpisan papež, ga ni moč metati v profane, iz zgodovine teologije znane vzorce, četudi je potem na mestu vprašanje, ali ni bila večina prej povedanega odveč (in Cestnik se v še hujši zagati znajde v enem poznejših zapisov, ko približno štiri petine besedila posveti hvaljenju prebujajoče se vzhodnoevropske »kristjanitete«, kot on temu pravi, nakar z vidika koherentnosti prispevka precej nepričakovano potegne ročno zavoro, kajpak z mislijo na stališča papeža Frančiška), je drugi s svojim kopičenjem členov, paragrafarstvom in nato še s svojim v nebeške sfere pomaknjenim zaključkom naravnost tragikomičen. Že na prvi pogled je jasno, da nimamo opraviti z jezikom, ki

1 Oba odziva, prispevek Branka Cestnika z naslovom Amoris laetitia – novo poglavje starih zdrah? in O posinodalni spodbudi Amoris laetitia avtorja Iva Keržeta, sta bila objavljena na spletnem portalu Časnik (www.casnik.si).

58

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

bi bil v čemer koli ustrezen za vrednotenje fenomena papeža Frančiška in njegovega pontifikata. Verjetno samo še dodatno spodbuja drsenje drugih v nekakšno novodobno, scela nenavadno različico ultramontanizma.

Na poti k čudnemu ultramontanizmu Branko Cestnik v tem drsenju na noben način ni osamljen. Veliko je pri nas in v širnem svetu mož in žena, za katere je vsaka papeževa beseda, vsako njegovo dejanje in posledično tudi Amoris laetitia blizu svetega oraklja, vodila, ki zna res popeljati naprej. Padajo izjave, za katere se na prvi pogled zdi, da so neoporečen odraz stanja, in šele na drugi pogled nam ob njih postane nelagodno. Slišimo recimo o tem, da je papež desetletja, morda celo stoletje pred vsemi v razumevanju duhovnih potreb sodobnega človeka. Nekaterim se zdi celo, da gre za prvega papeža sploh (!), ki živi evangelij.

Ko bi to držalo, bi bilo kajpak najbolj pošteno, da Katoliška cerkev nemudoma zapre štacuno, saj niti izjemne zmožnosti argen-

POLETJE 2016

tinskega rimskega škofa v tem primeru ne morejo premostiti popolne diskontinuitete med začetniki krščanstva in današnjo rimsko volkuljo. Kar velik del svetne javnosti tako ali tako misli že od nekdaj. Čeprav se ob tovrstnih in podobnih izlivih rad primem za glavo, moram priznati, da sem večino zadnjega triletja fenomen papeža Frančiška ocenjeval narobe. Pri njem ne gre preprosto za to, da suvereno obvlada sodobni, celo populistični diskurz, ki zmore doseči najširše množice. To bi bilo vsekakor premalo za vznik novodobnega ultramontanizma. Nanj veliko bolj vplivajo dejavniki, ki so katoličanom moje generacije ali še mlajšim teže razumljivi.

Moja izkušnja Cerkve je izkušnja, temeljito zaznamovana z likom in delom zdaj že svetega Janeza Pavla II., in to v dobrem in slabem. Možakar je sedel na Petrovem sedežu tri četrtine mojega življenja. Zato je bila zame Cerkev dolgo predvsem mešanica karizmatičnega avtoritarnega voditelja, sapo zapirajočih javnih shodov po poljskem vzoru in moralne policije s trdnimi pravili.

Kajpak so se proti koncu Poljakovega življenja začeli porajati posamezni dvomi o ustreznosti takšne ureditve, vendar v primerjavi s splošnim vtisom niso bili zares glasni. Najbolj hecno se mi danes zdi, da je bila za protiutež skoraj vsaka stran teološkega pisanja v tem času začinjena z obveznim poklonom dokumentom drugega vatikanskega cerkvenega zbora, pa najsi je šlo za razmislek o preureditvi stranišč v župnišču ali za razpravo o ženskem duhovništvu.

Tako se je ves čas ohranjala kulisa permanentnega nadaljevanja t. i. »koncilske prenove«, čeprav bi se kot študent teologije pravzaprav moral že takrat vprašati, kako naj taka prenova poteka na podlagi tedaj štirideset, danes pa že petdeset let starih dokumentov iz povsem drugačnega miselnega kronotopa. Kar takoj naj navržem, da je zdaj položaj obrnjen, čeprav zaradi tega ne manj paradoksen. Kot se je Janez Pavel, kljub dejanskim korakom proč od kot revolucije razumljenega koncila, naslanjal na koncilsko retoriko, o čemer bo še govor, se zdaj Frančišek, kljub dejanskim velikim

59

VATIKAN

korakom od nje, mora naslanjati na janezopavlovsko podobo Cerkve, saj je ta edina, ki jo večina vernic in vernikov, vsaj v Evropi in Severni Ameriki, pozna in ki jo je mogoče uporabiti za ustvarjanje vtisa kontinuitete. Če se vrnemo h koncilu, so njegovi dokumenti seveda taki, da omogočajo dve precej oddaljeni razlagi, ki sta se ju prijeli priročni oznaki »hermenevtika preloma« in »hermenevtika kontinuitete«. Ne oziraje se na to odprtost samih besedil je zelo velik del teologov in navadnih katoličanov, ki so danes v najboljšem primeru stari petdeset let, v najslabšem pa krepko čez osemdeset in so za razliko od mene še doživeli Cerkev pred Janezom Pavlom II., v koncilskem in pokoncilskem vretju prepoznali resnično priložnost za nov začetek. V tem smislu so si želeli in pričakovali revolucijo. Njihovi upi se nedvomno niso uresničili. Že Pavel VI. je kmalu obnovil primat moralnopolicijskega diskurza, čeprav je dopustil več kot desetletje trajajočo intenzivno razgradnjo bogoslužnega izročila, ki je po krivici obveljalo za glavnega grešnega kozla in simbol zgrešene preteklosti, odmik od njega pa za poglavitno znamenje novih časov, zaradi česar ga niti do njega nikakor ne sovražni Janez Pavel II., ne njegov izraziti občudovalec Benedikt XVI. nista mogla v polnosti rehabilitirati. Pod Janezom Pavlom II. je bil potem proces »protirevolucije« pospešen.

Ker pa ni potekal na sunkovit način in ker so nekatere prvine Poljakovega pontifikata vseeno delovale »revolucionarno«, recimo že njegovo vzhodnoevropsko poreklo, so se številni navdušenci nad koncilsko-pokoncilsko kreativnostjo razmeroma pozno zavedeli, da so se zbudili v Cerkvi, v kateri se je po njihovo pojmovana »pokoncilska prenova« skoraj povsem ustavila. Izrazita stagnacija zadnjih let uradovanja dvojca Wojtyła-Ratzinger, poosebljena v pešanju pontifeksovega telesnega zdravja, ki ga je le deloma prekrila do zadnjega skrbno negovana poza trpečega Kristusovega služabnika, je morda še zbujala upanje, da za njo pride prelom. Izvolitev Josepha Aloisa Ratzingerja za papeža je take upe v očeh zagretih koncilcev sesula z enim udarcem.

Res je, možakar je naredil vse, da bi se ot-

60

resel imidža vrhovnega in neizprosnega moralnega policaja, in očitno je bilo, kako tudi njemu samemu prija izstop iz dolge predhodnikove sence, toda preveč ljudi ga je povezovalo z razbitjem svojih koncilskih sanj, ki jih je nekoč delil tudi sam, a se je od njih odmaknil zelo zgodaj. Nedvomno pa je bilo zanje njegovo papeževanje dokaz, da je lahko Cerkev njihovih dni očitno samo še janezopavlovska, z veliko pompa, a z njihovega vidika nedovzetna za resnične potrebe sodobnega človeka. Po mojem mnenju bi analiza pisanja prenekaterega slovenskega in evropskega teologa iz predfrančiškovskega in frančiškovskega obdobja pokazala bistvene razlike v odtenkih in predvsem neko uradno, neosebno in neprepričljivo naklonjenost, ko je šlo za Benedikta XVI. Pod Frančiškom je kajpak vse drugače. Pri nekaterih nemških škofih imamo celo občutek, da šele zdaj povedo, kar so si vseskozi zares mislili, prej pa so govorili in ravnali oportunistično, pač iz pragmatičnega uvida, da »bolje ne bo nikoli«. Nekateri so resignirali v sebi, redki tudi javno. Ostareli Carlo Maria Martini, Benediktov vrstnik, je Katoliški cerkvi zagrenjeno vrgel v obraz, da za svetom stopiclja celih dvesto let, in umrl.

Samo pol leta pozneje se je zgodilo nekaj, česar on in njegovi somišljeniki ne bi mogli poimenovati drugače kot čudež. Jorge Mario Bergoglio, ki je mimogrede povedano pripadnik iste, s koncilom najbolj zaznamovane generacije, je, odkar je prvič stopil v ložo bazilike sv. Petra, kazal, da gre tudi drugače, recimo temu bolj evangeljsko.

Njegovi koraki, njegove izjave, njegov način življenja so skoraj do pičice ustrezali predstavam, ki jih je toliko ljudi na skrivaj gojilo o Cerkvi pa se jim v dušečem janezopavlovskem okviru niso zdele več uresničljive.

Le če upoštevamo občutenje tega razkoraka med že opuščenimi in nenadoma znova oživljenimi sanjami, se lahko morda približamo renesansi čudnega ultramontanizma pri nekaterih.

Popolno zaupanje v papeža, ki je vlil njihovi teološki in človeški viziji novega duha, ki »koraka daleč pred časom«, ki »živi evangelij«, ima seveda svojo senčno plat. Skoraj

močnejši od olajšanja in neizmerne radosti nad čudežem je strah, da bo, ko se bodo zjutraj zbudili, »reakcija« spet na površju, da bodo zlobneži ponoči zamenjali Frančiškovo Cerkev z janezopavlovsko in Ratzingerjevo. Od tod hlastno branjenje vsake poteze pontifeksa čudeža, tudi, če se njegovim zagovornikom zdi v bistvu čudna. Bi si lahko pred 2013 zamislili Ivana Štuheca, kako poje papežu hvalo, ker je za srečanje z ruskim patriarhom izbral komunistično Havano? Od tod nenazadnje skoraj pogromaško vzdušje ob manj vznesenih tonih, kjer je vsaka kritika na račun Frančiškovih odločitev že pripoznana kot »sovražna do papeža«.

Gorečnost njegovih oboževalcev je za papeža dvorezen meč, ker lahko privede do obnove janezopavlovskih razmer z drugačnim predznakom. To pa v Cerkvi, za katero realistični ocenjevalci, kajpak ne na Slovenskem, pravilno ugotavljajo, da njena edinost ni samoumevna in terja neprestano gradnjo mostov ter sklepanje kompromisov, saj je v njej preprosto preveč različnih pogledov in lokalnih izročil, ne bi bilo dobro. Toda ne glede na vse ni moč oporekati temeljni potezi Frančiškovega pontifikata, ki jo je neki ameriški komentator poimenoval »reverse engineering« in kar bi morda lahko poslovenili kot vzvratni inženiring.

Vzvraten je kajpak zgolj glede na cerkveno prakso zadnjih nekaj stoletij, ko so bile moralne norme tiste, ki so določale katoliško identiteto, njihova evangeljska utemeljitev pa je capljala zadaj. Frančišek, nenazadnje celo kardinali, ki so ga izvolili, so se zavedali, da postaja takšen pristop zaskrbljujoče neprepričljiv in da je skrajni čas za obrat.

Najprej Kristus, najprej evangelij, šele na njunem temelju moralnopolicijski predpisi, čeprav se zdi obratna pot kdaj celo preprostejša in laže zapopadljiva. V tem smislu je Amoris laetitia vsekakor simptomatičen dokument dosedanjega Argentinčevega papeževanja.

Skušnjava Uriela Acoste Toda ta tri leta so sočasno jasno izpostavila temeljno Bergoglievo skušnjavo. Če odmislimo tisto, da klone pred pretiranim

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

navdušenjem zaljubljencev v koncil kot revolucijo in pozabi na druge plasti v Cerkvi.

Njegov problem je videti v mnogočem soroden problemu znanega Uriela Acoste in še nekaterih sefardskih Judov njegovega časa, ki so bili v stari iberski domovini že kristjani in so poznali judovstvo samo iz Svetega pisma, dejansko rabinsko judovstvo, na katerega so naleteli na Nizozemskem ali v Nemčiji po preselitvi, pa po njihovem z njihovimi predstavami ni imelo veliko zveze.

Tudi pri Bergogliu imamo občutek, da je njegovo krščanstvo izrazito svetopisemsko in da ga ne zmore prav povezati s podobo Cerkve, ki ji navsezadnje načeluje z absolutnimi pristojnostmi. Še manj kot ostali katoličani je zmožen razumeti, kako se je zgodilo, da je to Cerkev ustanovil nazareški tesar in jo sprva vodil vodja lokalne ribiške družine iz Galileje, on pa se mora v nedeljo ob pol desetih našemiti v težak ornat in si nadeti smešno pokrivalo, pa kljub temu pravijo, da je naslednik predsednika ribiške družine.

Seveda se je na neki ravni nekoč že sprijaznil s tem nesmislom, saj je verjetno tudi on kot Martini mislil, da drugačna Cerkev ni mogoča, pogoltnil slino in se vestno vzpenjal po hierarhični lestvici, vse tja do nadškofa prestolnice in kardinala. A hkrati je imel občutek, da ima ta njegova funkcija, če že, kaj skupnega s poganskim rimskim senatom, nikakor pa ne s preplašeno četico izgubljencev, ki so po smrti svojega učenika zaman vrgli mrežo v morje.

Zdaj, ko nad njim ni več ne Janeza Pavla II. ne Benedikta XVI., se Frančišku pravzaprav ne bi bilo več treba delati, da se mu zdi večino tega, na kar se mora sklicevati in kar mora početi, balast. Zato lahko da prostodušno vedeti, da je zanj »nauk« pogosto samo ovira na poti do ljudi, kot je poročal še vedno nekje v slepem črevesu Cerkve tavajoči škof Fellay iz Pijeve bratovščine, ki je sedaj do papeža seveda prijazen, saj računa, da bo imela tudi njegova skupina korist od svojskih pontifeksovih pogledov. Če se temu pridruži še prišepetovanje tistega dela gerontološkega oddelka v Vatikanu, ki se z veseljem spominja, kako so imeli v daljnih šestdesetih letih »bolj urne noge,

POLETJE 2016

boljše oči in sploh vse čute boljše« in kako se je zdelo, da lahko postavijo dvatisočletno ustanovo čisto na glavo, da v bistvu vse izročilo ni kaj prida vredno in da nazadnje vedno pripelje zgolj v kopičenje členov in mehanično recitiranje paragrafov, se lahko papež dejansko znajde v Acostovem položaju, odrezan od živega mostu do bližnje in daljne preteklosti.

Kajti kljub zagotavljanju Frančiškovi revoluciji prijaznih cerkvenih zgodovinarjev, da je veliko tega, kar tradicionalisti prodajajo za suho zlato iz daljnih časov, v resnici izum zadnjih dveh stoletij, da je tridentinski koncil, kot ga opevajo nostalgiki, v bistvu sad domislic junakov iz 19. stoletja in da je sploh marsikaj samo »invention of tradition«, ne pa tradicija, ne izročilo samo, ne moremo mimo tega, da izročilo ob Svetem pismu pomeni za Katoliško cerkev bistveno in nepogrešljivo komponento. In predvsem, da mu ne sledimo samo v zadnja stoletja, temveč daleč nazaj, v čas, ko je bila Cerkev še daleč od anatemizirane družbene privilegiranosti, vsaj k Ireneju Lyonskemu, če ne že k Ignaciju Antiohijskemu. Tako predstavlja dragocenost, ki je ni moč vreči na odpad s sklicevanjem na korenine med galilejskimi ribiči.

Trdno sem prepričan, da je končni uspeh tega pontifikata odvisen ravno od tega, v kolikšni meri se bo Frančišek znal upreti skušnjavi Uriela Acoste in ne le na zunaj, marveč tudi v sebi dojel in sprejel vrednost izročila kot mostu, brez katerega niti zveza z zgodovinskim Jezusom za Cerkev ni mogoča. Če bo to zmogel, bo lahko zares pontifeks, »mostograditelj« v Cerkvi mnogih pogledov. Potem tudi ne bo pomembno, če bo lego mostu nekoliko premaknil, kot mu nekateri konservativni komentatorji očitajo ob Amoris laetitia. Zamenjava do sedaj veljavne strategije »Don't ask, don't tell«, ko je šlo za razkorak med uradnim ploskanjem modrosti cerkvenega učiteljstva in njenim pogostim ignoriranjem v praksi, s formalno možnostjo, da se dušni pastir v izrednem položaju odloči po svoji presoji, je navsezadnje korak v pravo smer že z vidika temeljne iskrenosti in realizma.× FOTO: PRASANNA WELANGODA/CC

6 let revije RAZPOTJA

1800 IZVODOV

1100 NAROČNIKOV

24 ŠTEVILK

225 SODELAVCEV

www.razpotja.si

SPOMIN

SPOMIN

Španska državljanska vojna, 80 let kasneje JULIÁN CASANOVA

V začetnih mesecih leta 1936 je bila španska družba močno fragmentirana. Med različnimi stranmi je vladalo nelagodje in kakor povsod v Evropi, morda z izjemo Velike Britanije, se je krepilo zavračanje liberalne demokracije v prid avtoritarizma. A nič od tega ni nujno vodilo do državljanske vojne. Ta se je začela, ker je vojaška vstaja proti republiki spodkopala sposobnost države in republikanske vlade, da bi vzdrževala red. Razdeljenost vojske in varnostnih sil je preprečila zmago vojaških upornikov in jim prekrižala načrte pri uresničitvi njihovega glavnega cilja: hitrega prevzema oblasti. Toda z oslabitvijo vladne moči pri vzdrževanju reda se je državni udar pretvoril v nenadzorovano nasilje brez primere, ki sta ga izvajali obe strani – tako uporniki kot nasprotniki državnega udara. Pisal se je julij 1936 in začela se je španska državljanska vojna.

nasilen, nedemokratičen in protisocialističen režim – takšen, kakršen je bil vzpostavljen že drugod po Evropi –, ki bi končal krizo in popravil vse razpoke, ki so se odprle ali se razširile v času republikanskega režima.

Na vprašanje, zakaj se je ozračje evforije in upanja iz leta 1931, ko je bila ustanovljena druga republika, prevesilo v kruto, vseuničujočo vojno med letoma 1936–1939, ni preprostega odgovora. Grožnje družbenemu redu in spodkopavanje razrednih odnosov so bile leta 1936 videti hujše kot v prvih letih republike. Hkrati je bila vse bolj ogrožena politična stabilnost režima. Jezik razreda s svojim govorom o družbenih razlikah in hujskanjem k očrnitvi nasprotnika je prežel ozračje v državi. Republika je skušala spremeniti preveč stvari naenkrat: zemljiško posest, Cerkev, vojsko, izobraževanje in delovna razmerja. Vzpostavila je visoka pričakovanja, ki jih ni bilo mogoče izpolniti, in si kmalu nakopala veliko vplivnih sovražnikov.

Do državljanske vojne je prišlo predvsem iz dveh razlogov: državni udar je že na začetku zgrešil svoj osnovni cilj, ki je bil prevzeti oblast in strmoglaviti republikansko vlado, poleg tega pa je, za razliko od dogodkov v drugih republikah v tistem času, naletel na znaten odpor proti poskusu vzpostavitve avtoritarnega sistema tako v sami vojski kot med civilnim prebivalstvom. Če ne bi bilo tega prepleta državnega udara, razdeljenosti oboroženih sil in odpora, do državljanske vojne ne bi nikoli prišlo.

Državni udar je naletel na odpor, ker španska družba leta 1936 ni bila ista družba kot leta 1923, ko je uspeh septembrske vstaje, ki jo je vodil general Miguel Primo de Rivera, olajšala splošna vzdržanost vojske, šibkost vlade, apatičnost javnosti in predvsem odobravanje kralja Alfonza XIII.

Državni udar julija 1936 Organizacijo zarote so vodili razni desničarski častniki, vključno s pripadniki Španske vojaške zveze (Unión Militar Española, UME), na pol podtalne protilevičarske organizacije, ki jo je sestavljalo nekaj sto častnikov. Skupina generalov, vključno s Franciscom Francom, se je sestala 8. marca v Madridu in se odločila, da bo organizirala »vstajo, ki bo ponovno vzpostavila notranji red in mednarodni ugled Španije«. General José Sanjurjo, ki je vodil prvi poskus upora proti republiki avgusta 1932 in je od pomilostitve aprila 1934 živel na Portugalskem, je bil izbran za vodjo vstaje, a glavno vlogo je igral general Emilio Mola, ki je koordiniral celotno zaroto.

Umor Joséja Calva Sotela, desničarskega monarhističnega voditelja, ki je zagovarjal avtoritarno in korporativno državo, so v jutranjih urah 13. julija 1936 kot maščevanje za nepojasnjen umor socialističnega aktivista izvedli pripadniki policijskih sil republike.

To dejanje je zarotnike prepričalo o nujnosti intervencije in na njihovo stran zbralo vse tiste neodločene, ki so čakali na razjasnitev situacije, preden bi se pridružili državnemu udaru, saj so se bali za svoje plače in življenja. Med njimi je bil tudi general Franco, nastanjen na Kanarskih otokih, ki je prevzel poveljstvo nad garnizijami v španskem Maroku, ki so se zvečer 17. julija 1936 uprle republiki.

V zgodnjih jutranjih urah 18. julija je Franco odrekel pokorščino republikanski vladi in razglasil vojno stanje. Naslednjega dne je prispel v maroški Tetuán. Medtem so se udaru pridružile garnizije na polotoku. Miru v republiki je bilo konec.

Omajana republika Leta 1936 je bila v Španiji republika, ki je imela s svojimi zakoni in ukrepi zgodovinsko priložnost, da razreši velikanske težave, ob čemer je pogosto trčila ob večje dejavnike politične nestabilnosti, številne pa je tudi sama povzročila. Nobena izmed vlad, ki so se zvrstile v tem obdobju, ni zagotovila potrebnih resursov za njihovo odpravo. Ob tako široki politični in družbeni mobilizaciji, kakršna se je sprostila z republikanskim režimom, se državni udar ni mogel izteči v preprosto vrnitev k staremu režimu, ki bi temeljil na tradicionalnih vrednotah, kot se je v zgodovini Španije zgodilo že tolikokrat prej. Za strmoglavljenje republike je bil potreben nov,

62

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

Državljanska vojna – talilni lonec mnogoterih bojev V španski državljanski vojni je sovpadlo več različnih konfliktov.

Najprej je šlo za vojaški spopad. Ta se je začel, ko je državni udar pokopal politične rešitve in jih zamenjal z orožjem. Šlo je tudi za razredno vojno, za spopad med različnimi pojmovanji družbenega reda, za versko vojno med katolicizmom in antiklerikalizmom, za vojno glede idej domovine – patria – in nacije ter za vojno idej: za boj med prepričanji, ki so se tedaj spopadala na mednarodnem prizorišču. Šlo je za vojno, ki je ni mogoče zvesti na spopad med komunizmom in fašizmom ali med fašizmom in demokracijo. Španska državljanska vojna je bila talilni lonec univerzalnih bojev med lastniki in delavci, med Cerkvijo in državo, med mračnjaštvom in modernizacijo, postavljen v mednarodni kontekst, ki so ga iz ravnovesja vrgle krize demokracij ter vzpon komunizma in fašizma. Španska državljanska vojna se je zapisala v zgodovino in v spomin, ki se je o njej ohranil, predvsem zaradi razčlovečenja nasprotnikov in grozljivega nasilja, ki ga je rodila. Vojna, ki jo simbolizirajo množični poboji, je obema stranema služila za uničenje sovražnika, naj je bil ta naravni ali naključni. Uporniki so pri izvrševanju tega uničevanja od samega začetka uživali neprecenljivi blagoslov katoliške cerkve. Istočasno je bil ljudski srd tistih, ki so sodelovali pri zmagi nad vojaškimi uporniki in so prevzeli glavne vloge v kampanji »ljudskega terorja« poleti 1936, usmerjen predvsem v

POLETJE 2016

svečenike ter sakralne objekte in predmete. Katolištvo in antiklerikalizem sta bila tako globoko vpletena v spopad glede osnovnih vprašanj družbene in državne ureditve, ki se je razplamtel na španskem ozemlju.

Izvenzakonska, arbitrarna streljanja in pokoli so na obeh straneh služili kot sredstvo za odstranitev resničnih ali namišljenih sovražnikov. Na podlagi natančnih raziskav zadnjih nekaj let je bilo vsaj 150.000 smrtnih žrtev medvojnega nasilja: skoraj 100.000 na ozemlju pod nadzorom vojaških upornikov in okoli 55.000 na ozemlju republike. V treh mesecih, ki so sledili vstaji julija 1936, je bila državljanska vojna predvsem boj med oboroženimi milicami, pri katerih so bili odsotni vsi elementi konvencionalne vojske, in vojaškimi silami, ki so vsa sredstva usmerile v avtoriteto, disciplino in razglasitev vojnega prava in so se lahko v ta namen že od vsega začetka oprle na dobro izurjene čete Afriške armade (gre za enote Ejército de África, imenovane tudi Cuerpo de Ejército Marroquí, ki so nadzorovale španski protektorat v severnem Maroku od poznega 19. stoletja, op. prev.).

Bitka za Madrid novembra istega leta je pomenila prehod v novo obliko vojskovanja in je pripadnike omenjenih milic preobrazila v vojake nove vojske. Po več neuspelih poskusih zasedbe Madrida med novembrom 1936 in marcem 1937 je Franco spremenil svojo strategijo in se odločil za vojno izčrpavanja, postopno zavzema-

63

SPOMIN

SPOMIN

Španija je trideseta leta začela z republiko in desetletje zaključila z avtoritarno desničarsko diktaturo. Karkoli rečemo o nasilju, ki je bilo prisotno pred državljansko vojno, je jasno, da v španski zgodovini obstaja zareza med obdobjem pred in po puču julija 1936. nje ozemlja in popolno uničenje republikanske vojske. Njegova gmotna in ofenzivna premoč sta ga privedli do končne zmage dve leti kasneje.

Neenotna republika, enotni uporniki Vojaška vstaja julija 1936 je republiko – demokratični in ustavni režim – pahnila v vojno, ki je ni začela sama. Vojaškem prevratu je sledil izbruh socialne revolucije, ki je republikanska država ni bila več zmožna preprečiti, saj je izgubila velik del svoje moči in suverenosti. Ta revolucionarni proces, ki se je začel nenadno in nasilno, je imel za cilj uničenje položaja privilegiranih slojev, Cerkve, vojske, bogatih, a tudi organov republike, ki so se trudili ohranjati legitimnost.

Do poraza 1. aprila 1939 je republika šla skozi tri faze, ki sovpadajo s tremi predsedniki vlad, ki so se zvrstili v vojnem času. Prvo vlado, ki jo je vodil republikanec José Giral (1879–1962), je zaznamoval odpor proti vojaški vstaji in revoluciji. Giral ni predstavljal novih revolucionarnih in sindikalnih sil, ki so izbruhnile na površje poleti 1936, in je bil zato prisiljen k odstopu. Premiersko mesto je moral prepustiti delavskemu voditelju in vodji socialistov Franciscu Largu Caballeru (1869–1946), ki je v sodelovanju z vsemi političnimi in sindikalnimi silami pričel z obnovo državne oblasti, vzpostavitvijo redne vojske in prevzel nadzor nad revolucijo.

Po hudih dogodkih maja 1937, ko so se spopadle različne skupine privržencev republike, je Largo Caballero položaj predal Juanu Negrínu (1892–1956), socialističnemu poslancu in univerzitetnemu profesorju, ki si je za enega glavnih ciljev zadal spremembo neintervencionistične politike demokratičnih držav. Vsi trije predsedniki vlade so umrli v izgnanstvu: Giral v Mehiki, Largo Caballero in Negrín pa v Parizu.

Tisti, ki so vstali proti republiki, niso imeli toliko težav pri iskanju vojaškega in političnega voditelja. Od prvega oktobra 1936 je bil Franco na čelu »vlade španske države«. Njegovi vojaški kolegi, ki so ga postavili na ta položaj, so pričakovali, da bo ta pozicija začasna, da bo z zasedbo Madrida vojne kmalu konec in da bodo takrat imeli čas za razmislek o politični strukturi nove države. Toda po mnogih spodletelih poskusih, da bi zasedel prestolnico, je Franco spremenil vojaško strategijo in kar bi lahko bil hiter prevzem oblasti, se je sprevrglo v dolgotrajno vojno. Poleg tega je bil Franco prepričan, zlasti po prihodu svojega svaka Ramóna Serrana Suñera v Salamanco, kamor mu je sredi februarja 1937 uspelo pribežati iz

»rdečega pripora« v Madridu, da se morajo vse politične sile združiti v eno samo stranko. »Vodja vlade španske države«, caudillo, generalísimo oboroženih sil, nesporni vodja »Gibanja«, kakor je bila znana enotna stranka – Franco je svojo absolutno prevlado potrdil z oblikovanjem svoje prve vlade 30. januarja 1938, v kateri je skrbno porazdelil različna ministrstva med oficirje, monarhiste, falangiste in karliste.1 Izgradnjo te nove države je spremljala fizična odstranitev opozicije, uničenje vseh simbolov in politik republike in stremljenje za emfatično, brezpogojno zmago brez možnosti za kakršnokoli posredništvo.

Pri uresničevanju teh ciljev je Franco imel podporo in blagoslov katoliške cerkve. Škofje, duhovniki in drugi cerkveni možje so začeli na Franca gledati kot na nekoga, ki ga je poslal Bog, da bi vzpostavil red v »zemeljskem mestu«, in Franco je začel verjeti, da ima resnično posebno vez z božjo Previdnostjo. Tako je vzniknila Francova Cerkev, ki se je poistovetila z njim, ga oboževala kot Caudilla (voditelja), kot nekoga, ki ga je poslal Bog, da bi ponovno vzpostavil istovetnost tradicionalne španske kulture s katoliško vero.

Razklana Španija Mednarodna situacija ob koncu tridesetih let je bila daleč od tega, da bi vodila k miru, in to dejstvo je odigralo ključno vlogo v trajanju, poteku in končnem rezultatu španske državljanske vojne, konflikta, ki je bil v svojem izvoru očitno notranje narave. Mednarodna podpora obema sprtima stranema je bila odločilna za boj in nadaljevanje vojne v prvih mesecih. Z napredovanjem vojne so neintervencionizem, neuravnoteženost obeh strani v materialnih virih, sodelovanje nacistične Nemčije in fašistične Italije in, v večini primerov, nevpletanje zahodnih demokracij, ob neenotnosti v republikanskem taboru in enotnosti med frankisti, premaknili jeziček na tehtnici v prid zmage vojaških upornikov. Španska republika se je bila tako prisiljena bojevati proti vojski, ki ji je bila mednarodna situacija naklonjena. Diktature pod vodstvom enega človeka in ene stranke so zamenjale demokracijo v mnogih evropskih državah in, z izjemo Rusije, je povsod šlo za desničarske stranke. V letu po koncu državljanske vojne v Španiji je nacistična Nemčija napadla šest demokracij na celini. Španija torej ni bila nikakršna izjema na kontinentu, ki mu je zavladala avtoritarna desnica. Vendar to ne more opravičiti širokega dela španske družbe, političnih in sindikalnih voditeljev, vojakov in cerkvenih

1 Falangisti – pripadniki fašističnega gibanja Falange Española, ki ga je l. 1933 ustanovil José Antonio Primo de Rivera (1903–1936), sin diktatorja Miguela Prima de Rivere. Karlisti – pripadniki tradicionalističnega gibanja, ki izvira iz dinastičnih bojev med različnimi vejami španske burbonske dinastije v prvi polovici 19. stoletja. Ime so dobili po pretendentu na španski prestol, don Carlosu (1788-1855), okoli katerega so se zbrali nasprotniki liberalnih reform. V času republike so bili pomemben politični faktor le še v nekaterih perifernih deželah na severu države, predvsem v Navari (op. ured.).

64

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

mož, ki niso storili ničesar za vzpostavitev občanske kulture spoštovanja zakonov, volilnih rezultatov, svobode izražanja in zborovanja ter državljanskih pravic. Številni Španci so od začetka na vojno gledali kot na grozoto; drugim se je zdelo, da so se znašli v napačni coni in so skušali prebežati. Nekatere osebnosti v republiki se niso postavile na nobeno stran in tako oblikovale »tretjo Španijo«. Toda milijoni ljudi so bili prisiljeni izbrati stran, pri čemer so si nekateri bolj umazali roke kot drugi. Španija je trideseta leta začela z republiko in desetletje zaključila z avtoritarno desničarsko diktaturo. Karkoli rečemo o nasilju, ki je bilo prisotno pred državljansko vojno, je jasno, da v španski zgodovini obstaja zareza med obdobjem pred in po puču julija 1936.

Dolgo špansko stoletje Nacionalisti in republikanci so imeli tako različne ideje o organizaciji države in družbe in so bili tako zavezani svojim ciljem, da sporazum praktično ni bil mogoč. Francova zmaga je pomenila tudi zmago Hitlerja in Mussolinija, poraz republike pa poraz demokracij. Temu ni sledil nikakršen poskus obnove Španije, kakršnemu smo bili priča v Evropi po letu 1945.

Vojna je trajala skoraj tisoč dni in na španski družbi pustila mnoge dolgotrajne posledice. Skupno število umrlih za posledicami vojne je, po ugotovitvi zgodovinarjev, doseglo skoraj 600.000 žrtev; pol milijona ljudi se je znašlo v zaporih in koncentracijskih taboriščih. Španski državljanski vojni je sledilo dolgo obdobje nedržavljanskega miru. Uradni konec vojne 1. aprila 1939 ni končal nasilja. Začelo se je novo obdobje množičnih pobojev, zapiranja in mučenja tisočev moških in žensk. Smrt je razsajala popolnoma nekaznovano, enako nekaznovano kot poboji, ki so jih izvajali vojaški uporniki od julija 1936. Vsaj 50.000 ljudi je bilo usmrčenih v desetletju, ki je sledilo koncu vojne, če ne štejemo na tisoče političnih zapornikov, ki so umrli od lakote in bolezni. Šlo je za čistko, ki je uničila kulturne in socialne temelje republike, delavskega gibanja in sekularizma.

Od aprila 1939 dalje je Španija izkusila Francov mir, s posledicami vojne in vladavino tistih, ki so jo povzročili. Španija je ostala razdeljena na zmagovalce in poražence. Cerkve so napolnile spominske plošče, posvečene »padlim v službi Boga in Domovine«. Na drugi strani pa tisoče Špancev, ubitih v nasilju, ki so ga sprožili vojaški uporniki julija 1936, niso bili nikoli popisani in priznani, nikoli jim niso postavili niti najbolj nepomembnega nagrobnika v njihov spomin; njihove družine še danes iščejo njihove ostanke.

Reformistični diskurz republike in vse, kar je ta oblika vladavine predstavljala, je bilo pometeno in raztreseno po grobovih tisočev državljanov. Delavsko gibanje, njegove organizacije in kultura so bili sistematično izločeni v procesu, ki je bil nasilnejši kot pri drugih antifašističnih gibanjih v Evropi. To je bila tista »kirurška operacija na družbenem telesu Španije«, ki so jo tako vehementno zahtevali vojaški uporniki, posestniški razredi in katoliška cerkev.

Ozračje reda, patrie in religije, je pregazilo demokracijo, republi-

POLETJE 2016

Šlo je za vojno, ki je ni mogoče zvesti na spopad med komunizmom in fašizmom ali med fašizmom in demokracijo. Španska državljanska vojna je bila talilni lonec univerzalnih bojev, postavljen v mednarodni kontekst, ki so ga iz ravnovesja vrgle krize demokracij ter vzpon komunizma in fašizma. ko in revolucijo. V Francovi dolgi in surovi diktaturi leži izredna narava španske zgodovine dvajsetega stoletja, če jo primerjamo z zgodovino drugih zahodnih kapitalističnih držav. Poleg diktature Antonia de Oliveire Salazarja na Portugalskem je bila edina diktatura, vzpostavljena v medvojnem obdobju, ki je preživela drugo svetovno vojno. Ko sta bila Hitler in Mussolini že mrtva, je Franco obstal še trideset let. Najtemnejša plat te evropske državljanske vojne, tega časa sovraštva, ki se je drugod na Zahodu končala leta 1945, je v Španiji trajala še dolgo.× PREVOD: KATJA PAHOR Julián Casanova Ruiz (roj. 1956) je španski zgodovinar, profesor na Univerzi v Zaragozi in predavatelj na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Je redni sodelavec dnevnika El País in avtor več kot 15. monografij o zgodovini Španije v 20. stoletju, predvsem v obdobju druge republike in državljanske vojne.

5 osnovnih del na temo španske državljanske vojne ◊Anthony Beevor The Battle for Spain: The Spanish Civil War 1936-1939 (Weidenfeld & Nicolson, 2006) ◊Julián Casanova A Short Histoy of the Spanish Civil War (I.B. Tauris, 2012) ◊Ronald Fraser Blood of Spain: Experience of the Civil War (Viking, 1979) ◊Helen Graham The Spanish Civil War: A Very Short Introduction (Oxford University Press, 2005) ◊Paul Preston The Spanish Civil War (Harper Perennial, 2006)

65

SPOMIN

SPOMIN

Literarna kartografija: ko se prostor spremeni v čas SIMONA ŠKRABEC

Za J. M. – Kapitan ... oropal si me mojih sanj ...

Mercè Rodoreda, 1978 Kakšen odnos ima do svoje lastne preteklosti katalonska literatura, napisana v času po romanu Smrt in pomlad (1986) Mercè Rodoreda – če naj postavim delo kakor mejnik v nedeljivo sosledje časa? Dogajanje v romanu Smrt in pomlad nima zemljepisno prepoznavnega prostora, tudi konkretnega zgodovinskega trenutka mu ni mogoče pripisati. To, o čemer govori Rodoreda, bi se lahko zgodilo kjerkoli, kjer je mogoče najti goro, reko, vasico in gozd. Kljub tej brezčasnosti Rodoredin postumni roman izpostavljam, ker se je z njim pisateljica izkazala za nepodkupljivo pričo porazov, ki so zaznamovali njeno generacijo: državljanske vojne, povojnega pomanjkanja, izseljenstva, vrnitve v domovino …

Ob vsakem novem koraku so se ji obeti vedno znova spreminjali v razočaranja in to vzdušje je znala zgostiti v svojo zadnjo knjigo.

Rodoredina distopija je dobra izhodiščna točka za vprašanje, na kakšen način nas lahko literarna dela prevzamejo in nam hkrati odprejo oči. Mora literarno delo, ki se zavzema za neko stališče, vedno ponuditi jasna, nedvoumna sporočila? Se morajo zgodovinski romani vedno dogajati na prepoznavnih prizoriščih? Mora biti dogajanje v njih vedno verodostojen odsev nekih določenih dogodkov? Je branje nekaj tako preprostega? Je odnos med pripovedovanjem in resničnostjo le vprašanje dejstev, podatkov, vzrokov in posledic? Zakaj naj bi potem sploh pisali kaj literarnega, če rekonstrukciji preteklosti veliko bolje služi zgodovinopisje?

Literaturi smo v glavnem pripravljeni priznati eno samo prednost pred analitično sposobnostjo dobro podkovanih zgodovinarjev: pesniki lahko preteklost dobesedno oživijo. Lažje si predstavljamo, kar nam pripovedujejo skozi žive prizore, lažje se z dogajanjem seveda tudi poistovetimo. Toda prav dejstvo, da lahko literatura ustvarja prepričljive prizore, ni ravno v prid želji po spoznavanju resnice. Literatura lahko torej svoje bralce brez težav prepriča v točnost nečesa, za kar ni ponudila nobenih dokazov. Literarna dela pogosto varajo bolje in spretneje kakor dolgočasni traktati, ki jih »natipkajo« profesionalni zgodovinarji. Dobri zgodbi hitro

66

slepo verjamemo. A ne samo to, pesnikom – če lahko to splošno oznako uporabim za vse ustvarjalce, ki uporabljajo pero z literarnimi nameni – še dodatno priznavamo njihovo nevtralnost in nezavezanost nekim določenim političnim in ideološkim orientacijam.

Lahko bi navedli veliko primerov, ko pesniki našo bralsko naivnost spretno obrnejo sebi v prid in nas zapeljejo v svoje nič kaj nedolžne labirinte. A pustimo zdaj to.

Rodoreda se je te lahkovernosti, ki jo literatura vzbuja v bralcih, presneto dobro zavedala, zato je v svojem zadnjem romanu, v svoji pravi literarni oporoki, zavzela povsem radikalno stališče, ki odnos med bralcem in avtorjem zaostri do skrajnosti. Tu ni več nobenega dogajanja, ki bi ga bilo mogoče povzeti v vzročno verigo. Obstajajo le izolirani prizori, ki so zaključeni in smiselni sami po sebi. S tem nastajajo tako močne podobe, da nam zatresejo tla pod nogami.

Ničesar ni več, kar bi lahko obveljalo kot zanesljivo in trdno načelo, nesmiselnost preveč jasno izrisanih dogodkov, ki se ne povežejo v nobeno celoto, postane na neki točki nevzdržna. Vemo, kaj se dogaja, a nemogoče je razbrati, zakaj. Predvsem pa se v tem literarnem svetu porušijo tiste človeške vezi, ki se nam zdijo najbolj neuničljive in samoumevne. Branje Rodoredinega romana povzroča globok nemir, nemir, ki ga ni mogoče kakor nadležno muho odgnati proč z razdraženo kretnjo roke, češ, saj vse to že vemo …

Njen pristop k preteklosti je danes še posebej pomemben, ker počasi ugašajo življenja vseh tistih, ki bi lahko o grozodejstvih zadnjih stotih let pričali neposredno. Da bi se zavedali časa med 1914 in 1945, moramo danes nujno odkriti način, kako bomo ta spomin, ki se izgublja, spremenili v člen v neprekinjeni spominski verigi in kako bomo spoznanja iz preteklosti prenesli v prihodnost.

Zavedati se je treba, da je pot do razumevanja počasna, razmišljanje mora dozoreti, a sklepi, do katerih pri tem pridemo, pogosto odkrivajo napetosti, ki jih nihče ni pripravljen priznati. Spoznanja o preteklosti vzbujajo nemir. Lahko bi celo trdili, da je zgodovina ravno tisto, kar boli, česar se neradi spominjamo. Podobo o svetu, v katerem živi, si mora torej vsak posameznik ustvariti sam. Širina našega obzorja je odvisna od potrpljenja, s katerim »opazujemo« neko besedilo, kajti preteklost lahko razumemo šele po napornem razčlenjevanju. A takšnih spoznanj ni mogoče kupiti, ni jih mogoče prodajati, ni se jih mogoče priučiti – treba je namreč biti pripravljen, da nas bo tisto, kar bomo slišali ali izvedeli, tudi notranje spremenilo. Da lahko razumemo zgodbo drugega, moramo pred pričevalca stopiti z željo po poslušanju. Pripravljeni se moramo biti

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

postaviti v njegovo kožo. Brez te vnaprejšnje odprtosti je nemogoče doumeti »trpljenje drugih«, kakor se je nekoč izrazila Susan Sontag. Da bi bil temelj razumevanja vsake človeške izkušnje primerjava z našim lastnim življenjem, je preveč preprosto. Poistovetenje nam omogoča samo en zaključek, in sicer, da so življenja vseh vedno in povsod enaka in glede na to medsebojno primerljiva in razumljiva brez večjih težav. Če se ne odpremo do sprejemanja drugačnega, potem nas nihče ne more omajati v naši zaverovanosti, da je omejenost lastne izkušnje merilo tudi za vse druge. Skladno s tem postane branje literature v glavnem kratkočasna predstava, v kateri smo bili za nekaj trenutkov žrtve ali junaki, potem pa se lahko spet veselo zapremo v svoj mali, srečni svet.

Tolmačenje utopij Današnji proces narodnega osveščanja v Kataloniji je seveda zbudil prav posebno zanimanje za lastno zgodovino. Prihodnost se zdi obetavna in zato se je treba zavihteti v dovolj visok opazovalni stolp, iz katerega se lahko razpre pogled tudi na preteklost, da bi jo tako ponovno pregledali in bolje prilagodili načrtovani poti.

Dokončna verzija preteklosti ni namreč nikoli napisana. Ta sklep je sicer na videz preprost, a tudi edini iskren. Preteklost namreč prepišemo in preuredimo vsakokrat, ko korak nekoliko zastane in se ozremo nazaj. Bistveno vprašanje je zato vedno enako: le kako smo vsi skupaj prišli do te točke? Vedno znova iščemo neko novo razlago, ki nas bo zadovoljila tukaj in zdaj. Zato ni prav nič presenetljivo, da zgodovina v spoju s polaganjem temeljev obnovljene narodne zavesti postane nekaj zelo enostavnega. Da bi narod našel svoje korenine, v preteklosti išče naivno gotovost, ki jo ponuja tisto pripovedništvo 19. stoletja, ki verjame, da je svet takšen, kakršen je, mogoče obnoviti na papirju. Podobno imamo danes v Kataloniji živahno produkcijo zgodovinskih knjig vseh zvrsti. V njih je preteklost vedno nekaj otipljivega. Množijo se podrobni opisi, pogosto so ta dela namenjena pozabljenim poglavjem zgodovine, ki naj spremenijo pogled na celoto in jo postavijo na neke nove temelje, ne da bi se pri tem vprašali, na kakšen način se ljudje svoje lastne preteklosti sploh zavedajo.

Vsi ti avtorji zgodovinskih del, ki se trudijo obnoviti, kar je bilo, ne smejo niti za trenutek pomisliti, kaj oni sami pravzaprav počnejo.

Pripovedovalec, ki razmišlja o tem, kaj dela, bi iluzijo resničnosti takoj uničil, zgodba ne bi bila več prepričljivo ogledalo preteklosti.

Avtor zgodovinske slike se mora tesno držati tistih postopkov, ki zgodbo spremenijo v objektivni prikaz nekega dogajanja, in prepričati bralce, da se je vse, o čemer govori, res zgodilo. Dober zgodovinski roman nastane načeloma zato, da bi bil bran kakor dejanska resničnost, da bi jo, povsem preprosto, nadomestil.

Kljub tako močnemu zanimanju za zgodovinska pričevanja so katalonski bralci izgubili prav vez z lastno literarno tradicijo iz polpretekle zgodovine. Knjige, ki so bile napisane v petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih in celo – kakor dokazuje Rodoredin roman – osemdesetih letih 20. stoletja, so danes zaprašeni stari spisi. Razkol med to preteklostjo in sodobnim vsakdanom se zdi

POLETJE 2016

nepremostljiv. Sedanjost je povsem drugačna od sveta, v katerem so nastala ta literarna dela. Romani iz povojnega časa, ki se je v Španiji raztegnil daleč čez konec diktature, so obveljali za »klasiko«, ki sodi le v roke strokovnjakov. Komentira se jih le še redko.

Bralci se ne vračajo k njim, da bi odkrivali nova in nova vprašanja ter – hlastno in s strastjo – odgovore. Že obstoječa literarna tkiva se zdijo nezanimiva, saj naj v že napisanih knjigah ne bi mogli odkriti ničesar novega.

Nasploh se nam, ki smo kot vnuki podedovali zgodbe dedov, ne zdi več nujno, da bi imeli izdelan odnos do najbližje preteklosti; ne čutimo se odgovorni za izgradnjo mostu, ki naj nas poveže v verigo spomina. Govorim seveda v imenu vseh tistih, ki smo se rodili potem, tam nekje v šestdesetih letih, in vem, kako neprijetno je prijatelje opominjati na takšno zoprno nalogo osveščanja. Položaj je v vsej Evropi enak: neposredni pričevalci umirajo, približuje se čas, v katerem bodo spomini na obe veliki vojni, ki sta izoblikovali svet, v katerem živimo, dostopni le še v knjigah in dokumentih.

Neposrednih prič ne bo več. In s tem se bo izgubil najbolj običajen postopek legitimacije nekega zgodovinskega dejstva, češ, da je to nekdo doživel, da je to mogoče dokazati. Pričevanja so bila v vseh teh desetletjih kljub temu, da vemo, kako enostavno jih je manipulirati in izrabljati, temelj gotovosti, zaradi katerega smo vedeli, o čem sploh govorimo.

Toda zdaj je dokončno nastopila ura zgodbe; ničesar več ne moremo rešiti s poglabljanjem razlike med »resničnim« in »izmišljenim«. Ni vedno preprosto razkrinkati tistega, ki se le »spreneveda«. Po eni strani so lahko primeri oseb, ki so se tako vživele v vlogo pričevalca, da so se vanjo zakoreninile kakor v resničnost, naravnost pretresljivi. Maria Barbal in Javier Cercas sta pred kratkim napisala vsak svoj roman o prevari, ki jo je bil sposoben dolga leta igrati Enric Marco, predsednik društva Amical Mauthausen, ki nikoli ni bil interniranec, a je vse prepričal v svoje trpljenje v koncentracijskih taboriščih (glej Maria Barbal, En la pell de l’altre, Barcelona, 2014; Javier Cercas, El impostor, Barcelona, 2014). Vprašanja, povezana z dobesednim razkrinkavanjem lažnih pričevanj, so še relativno enostavna, veliko bolj zapleten je nek drug vidik. Z mojim bratom, zavzetim privržencem iron man tekmovanj, sva nekoč govorila o knjigah neutrudnega Kiliana Jorneta. Zaupal mi je, kako ga vedno znova presenetijo njegovi natančni opisi občutkov, ki jih kot tekač doživlja na strmih pobočjih; sam namreč po tekmi ne ve več dobro, skozi kaj je pravzaprav šel … Priznal mi ni torej le tega, da sam ne bi znal najti besed za opis tistega, kar pri izjemnem naprezanju občuti njegovo telo, temveč tudi to, da pravzaprav ne ve, kaj njegovo telo pri tem sploh občuti. Celotna izkušnja je namreč preveč nedoločena in prepolna nasprotij, zato o teku ne more poročati v obliki povezane pripovedi z junaškim prizvokom. Torej niti glas dejanskega pričevalca ni zagotovilo, da bomo prišli do jedra neke izkušnje. Da bi spominu dali obliko, ga je treba iztrgati iz pozabe. Izoblikovana beseda se bojuje proti vsem tistim notranjim mentalnim procesom, ki naj nas obranijo hudega in nas zato samodejno nagibajo k pozabi. Lastne spomine pa seveda vedno tudi

67

SPOMIN

prirejamo tisti samopodobi, s katero bi se radi predstavili drugim.

Literatura se poskuša izviti ravno sledenju ustaljenim potem pozabe in sploh junaškim priredbam samopodobe: »Pisati zanjo pomeni izpostaviti se. Izpostaviti se dokončno, brez vsake obrambe,« je o Rodoredinem ustvarjanju zapisal znani profesor. In res je tako, knjige, ki nas najbolj pretresejo, so tiste, kjer je avtor sposoben prikazati boj samega sebe proti lastnim strahovom in zakritim sramotam.

Kmalu bodo vse knjige, ki govorijo o vojnih dogodkih, nastajale le še kakor čiste izmišljije. Nekatere zgodbe bodo dokumentirane s pravo obsedenostjo – med mojimi lanskimi prevodi je na primer Sonnenschein (2007) Daše Drndić –, spet v drugih bo preteklost obnovljena v nedoločenem ozračju, ki vse hudo samo nakazuje. Kako se bomo torej lotili naloge razlikovanja med literaturo, ki vodi v zgodovinski način razmišljanja, in tisto, ki preteklost potvarja?

Kako bomo našim sinovom in vnukom vcepili kritični odnos do preteklosti? Ne bo nam uspelo, v to sem resnično prepričana, če se ne bomo najprej naučiti brati tistega, kar je bilo napisano pod pritiskom najhujših porazov. Dostop do preteklosti nam omogoča zgolj naša sposobnost razumevanja, to je tisti ključ, ki odpira druge svetove. Razumevanja pa, kot že rečeno, ni mogoče ne kupiti ne prodajati. Strahotni nevarnosti, da se celotni nacizem, kot je opozarjal Paul Celan, spremeni v bajeslovne pripovedke v stilu kralja Arturja, se lahko izognemo le tako, da se naučimo brati. Treba se je potruditi, da bomo lahko razbrali sledi, ki vodijo v preteklost.

Literatura ustvarja podobo nekega sveta, a vendar je treba znati ta izmišljeni, literarni svet primerjati s tisto resničnostjo, v kateri je delo nastalo.

Najbolj spolzka tla v tem pogledu predstavlja ravno vojni roman: ljudje, ki so vojno doživljali, niso vedeli nič o njenem izidu. Kronist pa običajno piše s stališča neprizadetega opazovalca, ki pozna razplet in ki lahko vsem dogodkom določi logično mesto v verigi vzrokov in posledic. Aristotelov komentar o razliki med zgodovinopisjem in tragedijo lahko še danes beremo ravno v tem smislu.

Tragedija je oblika, skozi katero izrazimo občutek tesnobe, ko še ne vemo, kaj se bo z nami zgodilo in ne vidimo nobenega izhoda iz določenega položaja. Zgodovinar pa se kakor sova dvigne nad bojišče ob večeru, ko je bitka že končana. Zato se zgodovina ne more pretvarjati, da ne vidi celote, da ne pozna izida. Večina zgodovinskih romanov je zasnovanih s to osnovno strukturno napako: avtorji se trudijo, da bi nam ponudili čimbolj natančno sliko celote, a pri tem pozabljajo, da je bilo iz zornega kota, s katerega zgodbo pripovedujejo, nemogoče dojeti dokončni razplet.

Slovenski avtor, ki se je s tem problemom verjetno najbolj ukvarjal, je Drago Jančar. Znal se je izogniti nevarnosti prevelike določenosti dogajanja in zato se v njegovih romanih zgodovina in sedanjost pogosto mešata v norih vrtincih. Ne moremo ga brati, ne da bi zavzeli neko stališče. Prisili nas v razmišljanje. Mogoče nas

SPOMIN

prisili celo v to, da se z avtorjem ne strinjamo vedno. Nagibam se k prepričanju, da bodo literarni postopki, ki zatresejo temelje same zgodbe ali pa nas izzovejo v nasprotovanje, postali način, na katerega bomo o vojnah 20. stoletja govorili v naslednjih desetletjih.

Preteklosti namreč ne smemo preprosto arhivirati, spomina pa ne izbrisati ali pa spremeniti v bajeslovno legendo.

Prekrite, a nezaceljene brazgotine Trditev, da je špansko tranzicijo zaznamoval tihi dogovor, da se ne sme drezati v napol zaceljene rane, ni nič novega. Po koncu diktature je obveljalo mnenje, da je bolje vse skupaj pozabiti. Posledice te kolektivne odločitve sprva niso bile vidne, ker jih je zakrila evforija izgradnje nove, uspešnejše dežele. Danes pa nasprotno v Španiji manjka neka odločilna razlaga in težko je zares doumeti, zakaj je dežela takšna, kot je. Ravno tako ni nič kaj preprosto določiti, kdaj se je pravzaprav začel ta prelom s preteklostjo. Zakaj je tako težko odkriti, kdaj so ljudje začeli pozabljati?

Prelom z bolečim spominom, ki ga nihče ni hotel vzeti nase, sovpada z ogromnim zanimanjem za to isto preteklost, »obnovljeno« na način, kakor naj bi se je bilo dobro spominjati. Govorimo torej o dveh vzporednih procesih: pozabljanju in ponovnem obujanju spominov. Oboje se dogaja hkrati, a na vzporednih tirnicah, ki se nikoli ne stikata. Se pravi, pozaba ostane skrita za na novo pridobljenim spominom. Dovolite mi, da to razložim brez dlake na jeziku: tako je, kakor bi na rano nalepili obliž, na katerem bi bila narisana ta ista rana. Rana državljanske vojne, rana pregnanstev, rana zatiranja, rana dokončnega razočaranja, ki ga je prinesla demokracija, je prisotna kot maska v natančno enaki obliki kot je sama rana.

Položaj je torej precej zapleten.

Da bi bolje razumeli, o čem govorim, se moramo vrniti k literarnim delom iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ob svojem nastanku so bile te knjige komentirane s strastjo, prodrle so med široke plasti bralcev. To bi lahko ilustrirala s številnimi romani, tudi večina Rodoredinih knjig sodi v kategorijo popularnega čtiva. Da ne gre za izolirane primere izbrisanih avtorjev, ki so le po sili časa padli v pozabo, je zelo dobro vidno v recepciji romana Morje Blaia Boneta (1958).1 Knjiga je leta 2000 doživela uspešno in občutljivo filmsko priredbo, pod katero se je podpisal Agustí Villaronga. Film še danes velja za pomembno in sodobno mojstrovino, zagotavljam pa tudi, da nikogar ne pusti neprizadetega. Ob predstavitvi slovenskega prevoda romana, jeseni leta 2004, so film predvajali na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma v Ljubljani. Občinstvu, dovzetnemu za to pretresljivo razglabljanje o iskanju lastne identitete ob prehodu v odraslost, sem kot prevajalka obljubila, da bom film tudi komentirala. Nisem jih želela vnaprej obremenjevati s svojimi predstavami, a to potem niti ni bilo mogoče, saj v dvorani po koncu filma ni ostal nihče. Ko se je vrtela odjavna špica z imeni igralcev in tehnikov, so se vsi obi-

1 V slovenščini imamo lep izbor katalonske literature iz tega obdobja. Prevedena sta osrednja romana Mercè Rodoreda, Demantni trg in Razbito ogledalo. V mojem prevodu pa so izšli Proti toku Jesúsa Moncade, Pasijon po Renée Vivien Marie Mercè Marçal in tudi Morje Blaia Boneta.

68

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

skovalci tiho izmuznili iz dvorane. In priznati moram, da je to prineslo pravo olajšanje: čeprav sem film sama videla kar nekajkrat, čeprav sem prevedla podnapise in sem znala praktično na pamet cele odstavke, saj je bil prevod romana tako težak – sámo besedilo romana je precej različno od filmskega scenarija –, ne bi bila sposobna govoriti o njem. Podobe, zgodba, resnica, ki jo je Bonet sposoben prikazati skozi dvoboj dveh najstnikov, so me ponovno za nekaj dolgih minut pustili brez besed.

Toda kljub vtisu, ki ga izpiljena estetika Villarongove kamere uspe vzbuditi v vsakem opazovalcu, je ravno ta film dober prikaz pretrganja povezave z lastno preteklostjo. Ko je Blai Bonet objavil svoj roman, je bil kmečki svet na Majorki še živ, ni še izginil v meglicah preteklosti. V romanu dogajanje ne daje vtisa, da bi šlo za porumenelo fotografijo ali za črno-bel film iz neke druge, oddaljene dobe.

Bonet leta 1958 opisuje pokrajine, ki jih bralci še imajo za svoje, ki so del njihovega lastnega okolja. Leta 2000, ko je bil posnet film, te simbioze ni več. Pokrajina, način življenja, vse se je v nekaj kratkih letih popolnoma preobrazilo in tiste nekdanje Majorke ni več mogoče primerjati z današnjim turističnim biserom. Poleg tega se je režiser odločil za skrajno odtujevanje znanega. Predvsem prizori iz najnežnejšega otroštva so posneti v tako bukoličnem tonu, da bi jih zlahka zamenjali za biblične parabole. Dečki, vojna, vsi spopadi, celo bolezen, ki jih desetka kakor nepravična in perverzna kazen, v filmu nimajo nikakršnega zgodovinskega ozadja. Villaronga je na platnu predstavil otok, ki bi lahko obstajal kjerkoli, sooči nas z brezčasnim dogajanjem v nedoločenem prostoru. Vojna v tej viziji postane nekaj tako daljnega, da jo je mogoče imeti zgolj za nesrečno naključje na življenjski poti mladeničev, ki se v glavnem ukvarjajo le z iskanjem svoje lastne identitete. Upam si trditi, da je perspektiva režiserja popolnoma drugačna od pisateljeve. Blai Bonet svoje dokaze poveže v trdno logično mrežo, dečki so se ujeli v smrtonosno past, pljuvajo kri – jetika je bila v povojni Španiji živa realnost, ne pa daljni spomin na neko preseženo dobo – in ne vedo, kaj naj storijo s svojimi nesrečnimi, zavoženimi življenji. Za njihovo izgubljenost je odgovorna čisto določena vojna, čisto določeni, natančno prepoznavni dogodki. Samo državljanska vojna je kriva za to, da se ne morejo kopati v morju, srečni in nedolžni.

Kako mit vpeti v kontekst?

Ve pa se tudi, da je režiser Agustí Villaronga hotel na platno prenesti tudi Rodoredin roman Pomlad in smrt. Razlaga, da filma ni mogel posneti zaradi finančnih težav, je seveda razumljiva, a kljub temu se zdi, da je obstajala tudi čisto drugačna prepreka, ki je verjetno nepremostljiva. Rodoredin svet je tako bajesloven, tako zunaj časa, tako očitno izmišljen, da praktično onemogoča kakršnokoli vizualno predstavitev. Tehnike, ki je tako uspešno delovala v primeru Bonetovega Morja, mu Rodoredino besedilo ni dovolilo uporabiti.

Zdi se, kakor bi hotela pisateljica svoj literarni svet zaščititi pred vsiljivci. Nemogoče je biti bolj bajesloven od Rodoredinih opisov in vsaka vizualizacija teh prizorov je izpostavljena nevarnosti, da se spremeni v nekaj čisto banalnega, da postane to, kar je v kritiki

POLETJE 2016

Rodoreda opisuje in prikazuje fenomen, ki bi ga lahko imenovali kar Evropska državljanska vojna, kot eno samo, dolgo, razvejano in zapleteno bitko. Vprašanja, ki stojijo pred njo, so torej: kako pokazati, da so se sovražnosti, rojene iz vojaškega udara generala Franca, prenesle na vso celino?

Villarongovih načrtov s tem filmom že omenil literarni kritik: Rodoreda gore, Rodoreda kot izumiteljica še ene tistih krvoločnih in krutih zgodb o izobčencih, drugega nič.

Kako naj torej beremo roman, če ga ne moremo narediti bolj alegoričnega od tega, kakršen je sam po sebi? Odgovor je preprost. Da lahko Smrt in pomlad res preberemo in razumemo, moramo knjigo brati na ozadju zgodovinskega časa, o katerem te prispodobe govorijo. Rodoreda je narisala fresko in ta freska je neposredno povezana z resničnostjo, v kateri je sama živela. Distopične vasice si Rodoreda namreč ni izmislila, temveč je medčloveško nasilje v njej odraz tesnob, ki jih je priznala za svoje. Rodoreda ne fabulira, da bi odkrila nove, pikantne občutke ob vsem mogočem, kar si človek lahko hudega izmisli. Drži ravno nasprotno, Rodoreda zelo natančno ve, kaj hoče sporočiti, kakšne občutke, kakšna razočaranja nam hoče pokazati. Dobro pozna bolečino, ki ji ne pusti niti dihati. Da bi vse to prišlo do izraza, je našla obliko, v kateri lahko konkretni čas postane ohranjen za vedno, a ne kot nekaj daljnega.

Njena pripoved doseže tisto najtežje: da ob prizorih začutimo, kar je ona sama čutila v situacijah, iz katerih je nastala ta knjiga.

Rodoredina izkušnja vojne je širša od Bonetove. Rodoreda opisuje in prikazuje fenomen, ki bi ga lahko imenovali kar Evropska državljanska vojna, kot eno samo, dolgo, razvejano in zapleteno bitko.

Vprašanja, ki stojijo pred njo, so torej: kako pokazati, da so se sovražnosti, rojene iz vojaškega udara generala Franca, prenesle na vso celino? Kako zarisati mikroskopsko razdrobljenost povodov in pokazati neskončno zapletene vzroke, ki so v klopčič nasilja zapletli vse sprte strani? Kako razumeti motor ideološke slepote, ki je celotni stroj smrti sploh pognal v tek? Vse to je imela Rodoreda v glavi, ko se je lotila tega pisanja. Avtorica nam takšna vprašanja vcepi v možgane skozi prizore, ki jih sploh ne komentira, ki stojijo tam kot nepovezana dejstva. A prizori v romanu so tako živi, da jih je nemogoče spregledati. Prizor za prizorom se neodgovorjena vprašanja vgravirajo v zavest z ognjem, naučimo se tega, da nič več ne odvračamo pogleda od neprijetnih dejstev.

Skupnost v njeni vasici živi povsem izolirano življenje in njihov vsakdan je namenjen zgolj opravljanju ritualov, ki so po svoji krutosti skoraj nezamisljivi. Vlada vtis, da se je tu čas preprosto ustavil, da ni nobenega mogočega izhoda, da je bil celo sam razvoj dogodkov preprečen, tu se stvari vrtijo v krogotoku vračanja vedno enakega. Tu je pomlad večna in skozi to stalno obnavljanje narave

69

SPOMIN

Nacizem, ki si je zamislil in tudi izvedel »pokopališča v zraku«, uteleša sámo zanikanje človeškosti, kajti biti človek pomeni imeti sposobnost spomina. Civilizacija temelji ravno na sposobnosti ohranjanja kolektivnega spomina. lahko občutimo, kako brezbrižna je narava do ljudi.

Imamo lahko alegoričen roman za zgodovinski roman v polnem smislu tega pojma? Hočem reči, kako naj preprečimo vtis, da gre za grozote, ki so v vseh vojnah vedno in povsod enake? Je mogoče takšno knjigo brati kot dokument? Če je temu tako, če je Rodoreda napisala zgodovinski roman, kakšno sliko nam torej pisateljica nudi v razmislek?

V romanu Smrt in pomlad se združita različni vzročni verigi, ki sta zaznamovali njeno življenje. Tu gre za spopad z zgodovinskimi dogodki, ki jih je avtorica doživela, hkrati pa se v tem besedilu sooča tudi s svojo travmatično osebno zgodbo. »Mogoče sta ji obe vojni, ki ju je doživela, pomagali odkriti, kakšno vojno je od vedno nosila sama v sebi,« je zapisala ena njenih biografinj. Pisateljica je namreč po koncu vpada frankističnih čet zapustila Katalonijo in se v najtežjih letih naselila v Franciji, tako da je takoj nato doživela tudi nacistično okupacijo sosednje dežele.

Rodoreda je skozi literaturo uspela samo sebe ozdraviti strašnih ran, ki jih je dobila v najnežnejšem otroštvu. Težko si je predstavljati, kaj je dvajsetletno dekle občutilo, ko jo je mati dala za ženo svojemu lastnemu bratu. In kaj je to isto dekle občutilo leto pozneje, ko se je v njenih rokah znašel dojenček, ki si ga ni želela za nič na svetu? Rodoreda svojo osebno tragedijo in z njo povezane dvome pogosto prikliče v svoje zgodbe na nič kaj prikrit način. Njena bolečina je vedno prisotna kot krik.

Priznanje teh osebnih travm še dodatno osvetljuje zgodovinsko vrednost pričevanja, ki nam ga je zapustila v romanu Smrt in pomlad. Pri tem je treba odpreti zamolčano in tudi izjemno neprijetno vprašanje: Kakšna pravila vladajo v deželi, kjer je mogoče dobiti papeževo odvezo in se zaradi tega incest zdi ljudem nekaj povsem normalnega? Rodoreda v romanu, pa tudi s svojim življenjem samim, razkrije nelepo resnico, ki dokazuje, da je v Španiji že dolgo pred državljansko vojno obstajala neločljiva vez med Cerkvijo in oblastjo. Mogoče je bilo skleniti dogovor contra natura in dobiti dovoljenje za incestno poroko med mlado nečakinjo in bogatim, že malo prezrelim stricem, čeprav družina ni bila ne posebej premožna ne vplivna. Takšne vrste uslug je lahko človek preprosto pričakoval …

Oboroženi s tem dejstvom lahko torej odpremo še vedno vroče vprašanje o izogibanju španskih vodilnih krogov vsaki odgovornosti. Še danes je mogoče pretirano pogosto opaziti vladarsko držo mogočnikov, ki vedo, da za svoja dejanja ne bodo nikoli nikomur odgovarjali. Ravno zato Rodoreda moralni razvrat svoje dežele for-

70

SPOMIN

mulira kot absolutno krivdo: vse je pokvarjeno, vse. Družba, ki jo Rodoreda portretira, je doživela in preživela državljansko vojno, a skozi ta proces ohranila in v sebi še utrdila jedra moči, ki zanikajo najosnovnejša pravila sobivanja. Tu gre za vladarje, ki uničujejo same temelje človečnosti, ki civilizaciji spodkopavajo tla pod nogami.

Zato so nesrečni, žalostni in izgubljeni otroci Rodoredinega romana tako podobni nesrečnim, žalostnim in izgubljenim dečkom Blaia Boneta: poetično zrcalo je vase ujelo odsev deformirane družbe, ki dovoljuje spozabljanje nad otroci, ki je svoj lastni zarod podvrgla poniževanju in zlorabi, ki otrokom zanika celo njihovo lastno identiteto in jih je oropala pravice do spomina. Tako huda je rana, ki jo je Rodoreda hotela naslikati in jo tu poskušamo skupaj razumeti in analizirati. Karnevalska deformacija zrcala torej ni nek samoljuben umetniški postopek, temveč korak dlje v poglabljanju v nepravični svet in razmišljanje o tem, kako je mogoče zares učinkovito pokazati na nepravilnosti.

Nesamoumevna samoumevnost Najpomembnejša značilnost vojnega romana je, da mora biti sposoben prikazati globoko odtujenost znanega okolja. Nenadoma so vsa predvidevanja in pričakovanja nemogoča, ni si treba delati nobenih utvar, ker se bo vse zgodilo čisto drugače. Da bi dosegla ta učinek odtujenega doma, nas Rodoreda sooči z opisi, ki na zunaj sledijo mirnemu zapisovanju vsega opaženega, vsebinsko pa so povsem nedoumljivi v svoji presenetljivi krutosti. Poglejmo primer enega prvih prizorov v romanu, ko deček opisuje očetovo smrt: »Oči nisem odprl, dokler udarcev sekire ni bilo več slišati. Moški je že izsekal v deblo prečno zarezo v križu in je s silnim naporom začel razpirati drevesno skorjo. Težko je šlo. Ko je skorjo ločil v vseh štirih zarezah križa, je enega od kotov prijel z vso silo, ga privzdignil, skorjo zavil nazaj in jo pritrdil na deblo z velikim žebljem. Zabil ga je z ročajem sekire. Potem je to storil še s preostalimi vogali izrezane drevesne skorje: dva vogala križne zareze je zavihal navzgor, dva navzdol. Drevesno deblo je bilo podobno konju z razparanim trebuhom.« Navidezna brezbrižnost pripovedovalca je močno prežeta s tesnobo in primerjava s kruto živalsko smrtjo v trenutku napolni ozračje z grozo. A tu je pomembna predvsem pripovedovalčeva perspektiva, ki jo lahko povsem spregledamo, ker je opis tako natančen in so podobe že takoj na začetku zasičene s temnimi slutnjami. Pripovedovalec je deček, ki si o svetu še ni uspel ustvariti mnenja.

Njegova nesposobnost, da bi imel o stvareh celostne predstave, je nenadomestljivo orodje, s katerim uspe pisateljici dogajanju vtisniti pečat nečesa, kar je sicer znano, a je zaradi neke čudne logike postalo drugačno, tuje, s tem pa tudi nerazumljivo.

V Rodoredini vasici ljudje namreč ne smejo umreti sami. Preden človek izdihne, morajo vsakomur napolniti grlo s cementom, zato da duša ne bo mogla zapustiti telesa. To je torej skupnost, v kateri je vsak posameznik vnaprej obsojen na nasilno smrt, vsi pa umrejo

RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE

v obliki ritualnega umora. Po smrti vse prebivalce, brez izjeme – tako konča tudi graščak – zazidajo v živo drevo. Trupla torej izginejo v trebuhu narave, ki je sposobna večnega prenavljanja, ki vse zabriše, ki je do človeškega trpljenja brezbrižna. Na ta način Rodoreda 20. stoletju napiše svojo opombo pod črto. Njena predstava je neposredni komentar nacistične politike množičnega iztrebljanja prebivalstva. Rodoredin alegorični gozd mrtvih bi v nekaj skopih letih izbrisal dokaze vseh zločinov. Ti pokopi so pri brisanju sledi celo bolj učinkoviti od množičnih grobnic, narava je učinkovitejša od krematorijev. Rodoreda je izoblikovala neko drugo, še strašnejšo vizijo dokončne rešitve, kjer ni za poboje potreben noben razlog več. V njenem romanu so nasilni smrti podvrženi vsi prebivalci, vsi

prikličejo na dan najbolj skrite resnice, kakor je v znanem eseju od moderne literature zahteval Heinrich von Kleist.

Rodoreda v Smrti in pomladi govori o življenju, iz katerega je bila pregnana umetnost. Svet, v katerem človeštvo ni več človeško, ker so ljudje izgubili sposobnost simbolnega mišljenja. Nemir, ki ga vzbuja njen zadnji roman, ima vzrok ravno v tem: osebe iz njene pripovedi vsa sporočila jemljejo dobesedno in niso več sposobne ločevati resničnosti od zgodbe. V vasici, okrašeni z dišečimi, vijoličnimi glicinijami, so simbolni obredi spremenjeni v dobesedne ukaze. Tu se živi tako, da vsaka misel postane dejanje. Improvizacija v vasici ni več mogoča, ničesar ni mogoče razumeti v prenesenem pomenu, ukaze je treba tu izvajati na najbolj dobeseden

Položaj je v vsej Evropi enak: neposredni pričevalci umirajo, približuje se čas, v katerem bodo spomini na obe veliki vojni, ki sta izoblikovali svet, v katerem živimo, dostopni le še v knjigah in dokumentih. Neposrednih prič ne bo več. In s tem se bo izgubil najbolj običajen postopek legitimacije nekega zgodovinskega dejstva, češ, da je to nekdo doživel, da je to mogoče dokazati. bodo umrli na enak način in vsi bodo pokopani tako spretno, da za njimi kmalu ne bo ostala niti najmanjša sled.

Nacizem, ki si je zamislil in tudi izvedel »pokopališča v zraku«, uteleša sámo zanikanje človeškosti, kajti biti človek pomeni imeti sposobnost spomina. Civilizacija temelji ravno na sposobnosti ohranjanja kolektivnega spomina. Živo drevo za vsakega umrlega človeka pri Rodoredi govori o tem, da bi bilo celotno človeštvo res mogoče izbrisati, če najdemo način, kako naj narava vsakega posameznika vsesa vase, ga izniči. Za nami bi ostal samo ogromen, nemi gozd pozabe in brezbrižnosti.

Rodoredine alegorije je treba sprejeti, kakor bi bile odsev v ogledalu, ki tu ni več le »razbito«, kakor opis dekadence barcelonskega meščanstva v njenem romanu z istoimenskim naslovom, temveč gre za pravo zbirko ogledal iz zabaviščnega parka na Tibidabu nad Barcelono, ki s svojimi konkavnimi in konveksnimi deformacijami

POLETJE 2016

način. Samo tisto obstaja, kar je mogoče videti. Prebivalci tega zakotja se ne sprašujejo več, zakaj se nekaj dogaja, in ne iščejo nobenega skritega pomena v tem, kar jih obdaja. Zaselek, v katerem so vse hiše ometane s temno rdečo glino in kjer cvetijo bujne glicinije, je prostor, v katerem je bila ljudem vzeta sposobnost domišljije.

Rodoreda je svojim junakom odrekla sposobnost mišljenja in razumevanja. Samo živeti jim je še treba, uro za uro, kakor živalcam. V njenem romanu se beseda spremeni v meso. Zato je vasica ob reki tako grozljiva, res strahotna!× Osnutek članka je nastal kot prispevek za mednarodni simpozij primerjalne književnosti v Ljubljani novembra 2004. Besedilo je močno skrajšana in nekoliko poenostavljena različica eseja, objavljenega v katalonščini, v reviji L'Espill (zima 2014).

71

Ilustracija: Ben Northern/Flickr CC

HANNAH ARENDT jesenska številka revije Razpotja

Društvo humanistov Goriške, izdajatelj revije Razpotja, je društvo v javnem interesu na področju kulture. Z namenitvijo dela dohodnine društvu boste podprli izhajanje revije.

Več informacij na: www.razpotja.si/podprite.

Komentarje, odmeve na temo in predloge za prispevke poĹĄljite na uredniĹĄki e-mail: urednistvo@razpotja.si