Beremo z Manco Košir by Razvojno izobraževalni center Novo mesto

»Naj razsaja bralni virus, naj okuži vse ljudi, z njim in s knjigami bomo srečno živeli vse svoje dni!« E. V.

študijski bralni krožek

Beremo z Manco Košir

KJE? V čitalnici za odrasle Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto KDAJ? Vsak prvi torek v mesecu, ob 10. uri KDO? Ljubitelji besede ZAKAJ? Rade bi vam polepšale dan.

Jaka Košir: KNJIGE Knjige: svoboda – ječa, ljubice in blodnjaki, blažena sreča – nesreča, norci, kraljice, vojaki … Knjige so bela vrata, okna in tihe aleje, težka veriga zlata, mavrične sanjske preje … Knjige – gozdovi spominov, motni tolmuni svetlobe, pozabljene domovine in zapuščene sobe … Knjige – sopotnice tihe, edine venomer zveste ptice za skrite menihe in vedno dobre neveste … Knjige – bele poljane, kaplje noči na snegu, misli dobro zorane, zgodbe življenja na begu … Knjige – pribežališča, otoki in oceani, svetišča, pokopališča, večnost – za hip – v dlani …

Kaj mi pomenijo knjige in druženje v študijskem krožku Beremo z Manco Košir? Slavka Barbo: »S knjigo nisva prijateljici od nekdaj, sedaj pa se druživa skoraj vsak dan. Poleg vseh užitkov ob branju je prednost tega prijateljstva tudi v trajanju, strahu pred izgubami . Tudi širjenje bralne kulture je posebno doživetje, saj mimogrede za branje, meni že znane knjige, navdušim katero od kolegic.« Marija Oberstar: »Pri bralnem krožku se srečujemo ljubitelji literature. Vzamemo si čas za dobro, zanimivo knjigo in se nato pogovorimo o njeni vsebini in avtorju. Prijetno je, ko ugotavljamo, kaj se je katere posebej dotaknilo, jo prevzelo.« Joži Barbič: »Knjiga, moja sopotnica. Odkar pomnim, so bile knjige moje prijateljice. Največjo srečo v življenju sem imela, da sem tudi poklicno delala s knjigami. Z veseljem sem jih posojala, vlagala v skladišče in če je bil čas, tudi prebirala. V zadovoljstvo mi je bilo, če je bil bralec zadovoljen z mojo izbiro knjige zanj. Tudi sama sem s knjigami vstopala v drugi svet. Bila sem v gluhi noči z jadrnico pod Južnim križem, s Šterkom čez Tihi ocean, plezala z alpinisti na Himalajo, pekla črve z domorodci v deževnem pragozdu, trpela s političnimi zaporniki na Golem otoku, podoživljala grozote vojne, borbe partizanov, Nemcev, Rusov, … In še bi lahko naštevala. Sedaj uživam v pokoju, seveda spet s knjigami. Imam dovolj časa zanje in si jih v obilici tudi privoščim. Bralni krožek je pravi zame in hvala ge. Liziki, ki ga tako lepo vodi.«

Antonija Markovič: »Knjižnica – zavetje tišine. Oh, ta mestni hrup. Stopim skozi vrata in začutim, kakšen mir je v notranjosti. Prijazen pozdrav knjižničarke, sprehod med policami in že sem v čitalnici za odrasle v Knjižnici Mirana Jarca. Vsak prvi torek prihajamo, kakšnih dvajset nas je. Družimo se ob knjigah; ob vnovičnem srečanju se kar objamemo, razveselimo se drug drugega. Potem delimo svoja doživljanja o prebranih knjigah. Ura je vedno prekratka. Odhajam polna čudovitih občutij. Kot da bi potihnil mestni hrup, se mi zazdi, ko stopim na ulico. Hvala za lep dan.« Jožica Rogina: »V svet knjig me je vpeljala mama s svojimi neomajnimi besedami: »Knjige so naše prijateljice in učiteljice.« Doma smo imeli kljub skromnim razmeram celotno Slovenčevo knjižnico. Rada sem listala po knjigah in gledala slike, kasneje pa sem jih začela tudi brati. Niso mi dišale knjige, ki so bile v šoli kot obvezno čtivo, raje sem brala potopise in »potovala« po raznih deželah in spoznavala, da ljudje v drugih krajih drugače živijo, imajo druge običaje in navade. To je bilo zame – otroka – veliko odkritje, ki je rodilo mojo zvestobo knjigam. Branje biografij in zgodovinskih romanov mi je širilo obzorji znanja in duha. V času študija sem si delala koncentrirane zapiske študijske snovi; to sem kasneje prenesla tudi na prebrane knjige, ki so se me še posebej dotaknile. Z leti se je v mojem zvezku Knjige nabrala množica čudovitih misli, pesmi, citatov, življenjskih modrosti in resnic iz prebranih knjig. Ta moj zvezek je pravi učbenik življenja, rada ga prebiram in si polnim baterije. Nadgradnja prijateljevanja s knjigami pa je druženje v krožku Beremo z Manco Košir. Tu sem našla družbo pravih ljudi, s katero znamo kljub različnosti ustvariti prijetno, veselo, človeško toplo in čustveno vzdušje, ko si izmenjavamo misli in čutenja o prebranih knjigah. Lepo mi je, ko se spomnim Antejeve nežne deklamacije pesmi v hrvaščini ali pa Marijine, za mene do sedaj najlepše, deklamacije Nekoga moraš imeti rad. Tudi zaradi tega so prvi torki v mesecu rezervirani za BMK in za mene zakon.« 4

Elizabeta Vardjan o našem druženju: »Sedmo leto nas družijo knjige in lepota besede. Ožarjene s svetlobo lepih besed tudi same postajamo boljše. To nas drži skupaj, ko druga iz druge izvabljamo najboljše. Črke, besede, stavki so enaki, a vendar jih tako različno sprejemamo. In v tem je čar. Knjige so veselje mojega življenja. Brez njih bi mi zmanjkalo poti do ljudi in užitkov, ko se družim z njimi.« Ana Schweiger, članica krožka, nas pogosto obogati s svojimi pisnimi utrinki. V žalno knjigo je zapisala:

Tonetu Pavčku v slovo Šentjurska gora žaluje. Pri sv. Juriju navček zvoni, oznanja, da pesnika Pavčka med nami več ni. Vse se poslavlja, vse ga še zadnjič pozdravlja, Šentjurske gorice, polje in ptice, potok, stezice, nebo in ljudje. Poklon … In hvala za vse!

Marija Sonja Bevc: »Knjiga je zame kot prijateljica; popelje me v drugi svet, vključi me v vrtiljak neverjetnih dogodivščin in včasih, čisto za hipec, se mi zdi, da je ravno knjiga tista, ki dobro razume moje težave. Preveč je knjig, da bi izbrala najljubšo. Vsaka zase je nekaj posebnega in zanimivega. Najraje berem biografske, zgodovinske in potopisne. Najlepši trenutek pa je takrat, ko me knjiga tako potegne, da je ne odložim prej, dokler ni prebrana. Prav ta občutek je odličen, saj nikoli ne vem, v kakšen svet me bo z naslednjimi vrsticami popeljala, vem pa, da je napisana po moji meri. Zato sem kot ljubiteljica pisane besede že več let članica bralnega krožka Beremo z Manco Košir in veselim se naših srečanj ob prvih torkih v mesecu.«

Študijski bralni krožek Beremo z Manco Košir

Naša druženja s knjigami

Razveselila nas je ponudba za krožke na RIC-u, ko smo razmišljali, kako užiti ta čas umirjanja, da bi pri tem še uživali. Začeli smo marca leta 2ooo z mentoric Marjano Štern. Ob sredah zvečer smo besedovale o knjigah in vsemu, kar one prinašajo. Z nami so to veselje delile še zaposlene in prinašale drugačno energijo. Za akcijski cilj smo organizirale še Branje za nova spoznanja v Domu starejših občanov. Pet let smo štirinajst bralk in bralec vsak ponedeljek brali tistim, ki jim je bila knjiga draga, sedaj pa nimajo več oči ali moči za branje. To je bila za vse nas lepa izkušnja. Ob tem smo se vsi veliko naučili in razveselili drug drugega. Z branjem smo prenehali, ker so fantje prenehali s civilnim služenjem in nam poslušalcev niso več vozili v čitalnico. Sami tega nismo obvladali, saj so mnogi bili na vozičkih in jih je bilo treba pripeljati in vrniti v postelje. Druženja s knjigami smo nadaljevali z dvema mentoricama: Barico Smole iz Trebnjega in Polonco Tratar. Kasneje je to druženje dobilo še drugo obliko bralno-pohodniškega krožka pri upokojencih z mentorico krožka Marjano Štern. RIC-ov bralni krožek pa smo nadaljevali v čitalnici za odrasle v Študijski knjižnici Mirana Jarca. Vsak prvi delovni torek postane knjiga prva oseba in po narejenem načrtu spoznavamo novo knjigo, ko druga drugi odkrivamo svoje videnje in doživljanje vsebine. To je nova in bogata izkušnja za vse nas. Pogovori o knjigah nam dajejo nova spoznanja, saj različni značaji, izkušnje in znanja drugače vrednotijo vsebine in sporočila knjig. Posebno se veselimo februarskega srečanja, ko s poezijo obdarimo drug drugega, da smo še dolgo v ritmih in rimah pesmi. Tudi pravljična izkušnja je dokazala, da otrok v nas še vedno živi in se veseli, da so dobra dela nagrajena, slaba pa kaznovana. Tako ožarjene z lepo besedo osrečujemo tudi druge in jih navdušujemo za branje. Širimo bralni virus, ki osrečuje in nič ne boli, če se okužimo. V čitalnici nas prijazni knjižničarji vedno razveselijo še s knjigami izbranega avtorja ali z zanimivimi novostmi. Tako beremo, poslušamo, izbiramo, priporočamo in se veselimo teh srečanj s knjigami in ljudmi, ki jih imamo radi. Veselimo se vseh, ki se nam pridružijo začasno ali trajno. 7

Seveda pa smo prisotne na vseh dogodkih, povezanih s knjigo v knjigarni, knjižnici, na literarnih večerih in obvezno na Dolenjskem knjižnem sejmu v tovarni Krka. V tem času druženja smo svoje delo zaključile z ogledom našega Novega mesta, Hiše na Bregu, Hostla Situla, gradu Struga z graščakom in graščakinjo. Pridružile smo se tudi karavani bralnih krožkov v Ravnem dolu in lani Srečanja študijskih krožkov v Bovcu. Druženja s knjigami nas razveseljujejo in bogatijo. Postale smo dobra skupina, ki širi veselje do branja in vsega lepega, kar nam življenje polepša. Pridružite se nam ali berite kar tako. Knjiga je tiha prijateljica, ki te vedno čaka in razveseli. Vzemi jo in vesel boš tudi ti.

BRATI, OBSTATI in ob tem še uživati Branje, kakšno razkošje! Mirovati na toplem in ... potovati v neznane kraje, v preteklost, v prihodnost. Kopati se v soncu, biti na dežju, pa vendar na suhem uživati. To nam nudi branje! Če ste do tretjega razreda osnovne šole obvladali osnove in tehniko branja, kasneje to osvojili, vam branje ne sme biti muka. Pa vendar je potreben napor, da vse te besede prevedete v razkošje barv, glasbe, slike. Vsak v svojo podobo, čeprav beremo enake knjige. Samo knjiga te popelje po tvojih poteh in je del tvojega dojemanja in sprejemanja. Zato je branje prava dogodivščina, razkošje in užitek. Podeliti to vse z drugimi, pa je nova zgodba. V tem času virusov in okužb vam privoščim ščepec bralnega virusa. Ta vas bo umiril, položil brez bolečin. Tiho boste okuženi z njim lahko potovali, doživljali strašne in lepe stvari in se zadovoljni, navdušeni želeli spet okužiti z njim. Tako prevzeti od lepih stvari boste razsvetljevali druge, jim kazali pot k novim knjigam. Slovenci smo majhen narod, a imamo veliko ustvarjalcev. Prav je, da imamo tudi veliko bralcev. Zaradi njih, ki so nam dali abecedo in prve knjige, smo ostali narod. Obstali bomo, če ne bomo pozabili na branje. Morda pa nam branje postane celo u ž i t e k, to pa je najlepše, kar se nam lahko zgodi. Da nimamo časa zanje? Berite pesmi, te so krajše. Naj vas prevzameta ritem in rima. Ponavljajte že znane pesmi, naučite se novih. Tako urite možgane in svoje misli polepšate, kadar vam ni lepo. Berite zase, berite drugim, berite skupaj. Vsak dotik besede, zapisane ali povedane, nas osrečuje. Osrečite se torej. Elizabeta Vardijan, Animatorka bralnega krožka

BERITE Z NAMI:

Zadnje predavanje Ne gre samo za kolo Očarljivi skupinski samomor Marija Terezija Odprava grozote, teme in miru Peti otrok Konje krast Ponesite me domov Ženska kiparka Anne Delbe Življenje z genijem Globine, ki so nas rodile Hčere radosti Izbira (Per)verzije ljubezni in sovraštva

BERITE PESMI NASLEDNJIH PESNIKOV: 10

Tone in Saša Pavček Neža Maurer Jaka Košir Peter Semolič Tone Kuntner Mila Kačič France Balantič Erika Vovk Ana Rostohar Franci Šali Barbara Simoniti Ivan Minatti Vlado Kreslin

Knjižna polica iz RIC-a je živa Knjige so za Slovence sveta stvar. Z našimi prvimi dohodki so postale knjige sostanovalke skromnih domov. Varno spravljene nas v dnevni sobi gledajo s knjižnih polic. Z različnimi rdečimi, zelenimi hrbti nam krasijo prostor. Tako dolgo so že na policah, da smo pozabili, kaj se skriva med platnicami teh knjig. Knjižna polica iz RIC-a je živa. Knjige so že nekajkrat zamenjale bralce, na njih se ne nabira prah. Tako je ideja g. Tonija Gašperšiča o modrih policah zaživela in živi že marsikje. Ni pomembna barva polic niti prostor. Pomembno je, da so knjige na dosegu rok v vseh prostorih, kjer se zadržujejo ljudje: v čakalnicah, kavarnah, bifejih. In se ponujajo: »Vzemi me, tu sem, odpri, beri, vzemi me, prinesi, odnesi in uživaj v branju!» Na RIC-u je barva rumena, pa napis moder, kot so modri ljudje, ki veliko berejo. Če se tudi na vaših policah nabira prah in knjig ne boste več brali, jih prinesite na našo polico. Tako bo knjiga spet dobila bralca. Vi pa boste na naših policah našli kaj zanimivega zase. Veselimo so sodelovanja z vami. Elizabeta Vardijan, Animatorka bralnega krožka

Pesniki odhajajo, a pesmi živijo v nas Spoštovani! Naj bo ta zapis spodbuda za branje, za tiho ponavljan je že znanih verzov, pesmi, da nam bo lepo. Lepota besede, ritma nam pomaga živeti in uživati življenje. Nekoga ali nekaj pač moraš imeti rad, da te v teh časih razveseli in oživi. Še vedno odmeva v meni lep večer na Dolenjskem knjižnem sejmu v tovarni Krka v Novem mestu. Že 35. leto se srečujemo ljubitelji besede in knjig, ki jih pripravijo knjigarnarji Mestne knjigarne, knjižničarji knjižnice Mirana Jarca, nad vsemi pa bdi Kulturno društvo tovarne Krka. Vsako leto poskrbijo za prijeten program in zanimive goste. Letošnja gosta sta bila pesnik Ciril Zlobec ter igralka in pesnica Saša Pavček. Bilo je drugače, ni ga bilo več, a je bil ves čas z nami, Tone Pavček namreč. O njem in njegovih angelih je tekla beseda, o Pesmi štirih in njenih ustvarjalcih – prijateljih – je z ognjem v srcu pripovedoval najstarejši med njimi, Ciril Zlobec. Čeprav ga ni bilo med nami, smo čutili njegovo radost do življenja, ki jo je razsipal med nas. Obogateni z njegovo silno željo po življenju tudi sami razmišljamo drugače. Kar nekaj dni nas je držalo to hipnotično vzdušje večera. Hvala zanj! Besede očarajo, ritem te ponese, zato ljubimo poezijo. Olepšajo nam dni in tudi sami, zaljubljeni v besedo, postanemo prijaznejši, ljubeznivejši in z dobrimi mislimi lepšamo življenje sebi in drugim. Zato v tem času brez časa berite poezijo. Osvetljeni z lepoto besede tudi sami osvetljujemo svet okoli sebe. Svet je tako lepši. Veselimo se tudi Naše žene in uživamo v branju vsega, kar nam pripravite. Veliko zdravja in moči, osebne sreče, da boste lahko dobro in radi delali. Lep pozdrav in vse dobro vam želim! Elizabeta Vardijan (Naša žena, julij, 2012)

Poezija zame in zate NOVO MESTO – Februarska srečanja RIC-ovega krožka so vedno posvečena poeziji. Članice izbiramo svoje najlepše pesmi in pesnike. Tako besede, spletene v verze in rime, polepšajo ta dan, in to razpoloženje drži še dolgo. Letošnje srečanje smo posvetili pesnici Mili Kačič in se spomnili pesnice, igralke, pevke, predvsem pa odlične ženske, ki je znala težke preizkušnje in hude čase preživeti s pomočjo umetnosti. Na četrtkovem srečanju na RIC-u pa smo svoje delo in užitke delili z obiskovalkami in obiskovalci. Tako je umetnica zaživela med nami, ko jo je s podobo, besedo o njej in glasbo spremljalo kar 52 članov Univerze za tretje življenjsko obdobje. Navdušeni nad poezijo so se nam pridružili še oni in tako pripravljeni z vsem lepim dočakali kulturni praznik. Elizabeta Vardijan (Dolenjski list, 28. 2. 2013)

Februarska srečanja RIC-ovega krožka so vedno posvečena poeziji. Članice krožka izbiramo svoje najljubše pesmi. Tako besede spletene v verze in rime polepšajo ta dan in to drži še dolgo. Letošnje srečanje smo posvetili pesnici Mili Kačič. O njej je ga. Joži Rogina pripravila dobro predstavitev, nato pa smo članice recitirale še izbrane pesmi.Tako smo se spomnile pesnice, igralke, pevke, predvsem pa odlične ženske, ki je znala hude čase preživeti s pomočjo umetnosti. Na RIC-ovem četrtkovem srečanju smo svoje delo in užitke delile z obiskovalci. Tako je umetnica zaživela med nami, ko je to s podobo in besedo o njej in glasbo spremljalo kar 62 poslušalcev. Navdušeni s poezijo so se nam pridružili še oni in tako pripravljeni z vsem lepim dočakali kulturni praznik. Poezija v času, ko nimamo časa, pomaga polepšati dan, večer, trenutek. Berite, začutite moč velikih mož in žena,ki so nam ohranili jezik in obogatili našo literaturo. Elizabeta Vardijan, Animatorka bralnega krožka

Izdajatelj: Razvojno izobraževalni center Novo mesto zanj Meta Gašperšič Pripravila: Elizabeta Vardijan Uredila: Zvonka Potočar Jezikovno pregledala: Mateja Zupančič Oblikovala: Simona Pavlin

Junij, 2013