Idejna zasnova veslaško-športnega centra in hostla ob Ljubljanici // magistrska naloga // Rok Sraka by Rok Sraka

Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo

IDEJNA ZASNOVA VESLAŠKO-ŠPORTNEGA CENTRA IN HOSTLA OB LJUBLJANICI

avtor: Rok Sraka

mentor: izr. prof. dr. Matej Blenkuš leto vpisa: 2012

leto izdelave: 2019

Vergilij, odlomek iz epa Eneida 1 st. pr. n. št. prevod: F. Bradač

“

Vsi že sede na veslarskih klopeh

in roke jim napete krepko objemajo vesla; in vsak že težko pričakuje,

kdaj se bo znamenje dalo;

bojazen in želja po slavi njihova srca vznemirja,

potem ko glasna trobenta znamenje da za odhod, poženejo ladje v morje. (...)

Zdaj se tovariši s silami oprejo na vesla;

bronasti gredelj na ladjah kar poka od silnih veslajev, spodaj odmika se morsko valovje; težko že veslači dihajo,

udje drhte in suha so usta, v potokih znoj jih obliva;

slučaj le prinese želeno jim zmago.

povzetek

Namen naloge je bil rešiti prostorsko problematiko in neizkoriščen potencial rekreacijskih površin in objektov na levem bregu Ljubljanice, pri izlivu Malega Grabna.

Povod za intervencijo je bila težnja po izteku sprehajalne poti Trnovskga pristana - Plečnikove “plaže” - naprej proti Ljubljanskem barju. Objekti veslaškega kluba Ljubljanica in Bober Marine danes zapirajo kontinuirano pot ob vodi, ter tako omejujejo razvoj območja v celostno ureditev rekreativnih poti in površin ob reki. Trenutno ureditev zaznamuje slaba povezanost in dostopnost območja, neurejeno nabrežje, ter predvsem neizkoriščen potencial za razvoj športa in turizma.

Glavni cilj intervencije je bil vspostaviti omrežje celostno urejenih rekreacijskih poti in površin od Trnovskega pristana do območja Mesarice (oz. do Hladnikove ceste). Skupaj z težnjo veslaškega kluba Ljubljanica po obnovi in razširitvi njihove infrastrukture je to pomenilo, da je bila najbolj smiselna rešitev popolna rekonstrukcija objektov in površin veslaškega kluba z dodatnim programom, ter ključno, nov razmislek o navezavi delovanja kluba do javnega prostora in življenja.

Projekt odgovarja tudi na problematiko trenutnega stanja turizma v Ljubljani, ki je preveč sezonski in prepogosto omejen na strogo mestno središče. Cilj je bil povezati mestno življenje z aktivnostmi in naravo, ki jih ponuja Ljubljanica proti barju, izboljšati dostopnost območja in vrniti nabrežje Ljubljanice javnosti, ter s tem zbližati obiskovalce s (profesionalnim) športom. Ključne besede: veslaški klub, Ljubljanica, nabrežje, rekreacija, hostel, športni center

abstract

The goal of this project was to solve the spatial problem and tap into the unexploited potencial for recreational areas on the left bank of Ljubljanice, near the confluence of Mali Graben.

The main cause for the intervention was the aspiration of having the footpath of Trnovski pristan lead further along Ljubljanica. Today, the buildings of Ljubljanica Rowing Club and Bober Marina block the way, causing it to stop abrupty, and thus preventing the development of the area into a cohesive arrangement of recreational paths and spaces. Today the area is marked by its poor accessibility and bad connections to surrounding neighbourhoods, unkept riverbank, and mostly an unexploted potential for growth of tourism and sport.

The aim of the intervention was to create a network of recreational pathways and surfaces from Trnovski pristan to the area of Mesarica (to Hlandik road). Along with the aspiration of the rowing club to renovate and expand their facilities that meant, that the most logical solution was a complete redesign of all of the club’s facilities with new additional programme, and crucially, a re-think about the relation of the rowing club to public space and public life. The project also tries to answer the problematics of the current state of tourism in Ljubljana, which is too seasonal and too often limited to only the strict city centre. The goal was to connect the city life with the activities and nature, that Ljubljanica has to offer towards the south-west, improve the accessibility of the area, and give the river-bank back to the people, and thus connect and familiarise the public with (professional) sport.

Key words: rowing club, Ljubljanica, river-bank, recreation, hostel, sports centre

kazalo

01 uvod problematika prostora metodologija in cilji

7 9 9

03 območje obdelave lokacija v Ljubljani objekti in ureditve dostopne poti potenciali celostne rešitve pešpoti ob Ljubljanici namenska raba prostora predvideni prostorski posegi in razvoj natečajni predlog ureditve Mesarice in marine na Livadi poplavna nevarnost relief in navezava na Plečnikovo ureditev morfologija sklep analiz

21 22 24 28 30 32 34 35 36 38 40 42

02 teoretska izhodišča razvoj športa in čolnarstva v Ljubljani/Sloveniji pomen in razvoj Ljubljanice skozi zgodovino zgodovina veslaškega kluba Ljubljanica razvoj in problematika turizma v Ljubljani/Sloveniji

04 koncept faza 1 - zelena poteza faza 2 - definicija robov faza 3 - trganje robov in prekrivanje faza 4 - prostori dvojnega značaja faza 5 - prekrivanje v prerezu faza 6 - prostorska zasnova po prerezu faza 7 - prenos konceptnega prereza v volumne

05 zasnova programska zasnova ločitev hangarja in glavnega objekta vmestitev objektov v prostor zasnova glavnega objekta zasnova hangarja konstrukcijska zasnova in materialnost zasnova zunanjih površin in spreminjanje terena

11 12 14 16 18

45 47 48 49 50 51 52 53

06 dokumentacija analiza požarne varnosti situacija 1:500 fasadni pas / prerez A-A 1:25 situacija obstoječega stanja 1:2000 situacija po intervenciji 1:2000 tloris pritličja glavnega objekta 1:250 tloris nadstropja glavnega objekta 1:250 prerez B-B 1:250 prerez C-C 1:250 prerez D-D 1:250 tloris brvi 1:50 prerez brvi 1:50 tloris hangarja 1:250 prerez E-E 1:250 prerez F-F 1:250 fasadni pogledi 1:250 vizualizacije 07 zaključek viri zahvala izjava o avtorstvu

75 76 77 78 80 81 82 83 84 84 84 85 85 86 87 87 88 90 95 96 97 97

55 56 57 58 59 64 66 72

problematika prostora cilji in metodologija

01 uvod

S01 / pogled s Špice proti veslaškemu klubu

problematika prostora

V zadnjih petnajstih letih je ljubljansko mestno središče dobilo povsem novo podobo, se revitaliziralo in zaživelo. Prilagodilo se je pešcem in kolesarjem, s svojo novo ponudbo pa privablja množice tako domačih, kot tujih obiskovalcev. Kljub vsem pozitivnim spremembam, pa so se začela pojavljati vprašanja o potencialnih negativnih posledic nove ljubljanske identitete, ter prihodnosti in razvoju mestnega središča v odnosu z mestno periferijo.

Vedno bolj opazni so znaki gentrifikacije starega jedra, kjer se dejavnosti vedno bolj osredotočajo na turizem in potrošnjo, ki nudita večji dobiček, hkrati pa je vedno težje tam živeti. Kontrast med starim mestom in okolico je vedno večji, premalo truda in sredstev se pa nameni povezovanju teh dveh prostorov - tako prostorsko, kot družbeno. Eden od temeljev ljubljanskega duha je zagotovo Ljubljanica, ki predstavlja povezovalni člen med staro Ljubljano ter Barjem na eni strani, ter Zalogom na drugi, vendar na tem področju ni dovolj dobro izkoriščena.

metodologija in cilji

Cilj naloge je bilo rešiti problematiko čolnarne in okoliškega območja levega bregu Ljubljanice tako s prostorskega vidika, kot tudi vidika dejavnosti in programa. To se doseže z rekonstrukcijo in razširitvijo sedanjih športnih in gostinskih objektov s trajnostno zasnovo, vspostavitvijo dodatnega programa z vpeljavo turističnih vsebin (hostel), ter rešitvijo poti ob reki. Pri oblikovanju se uporabijo sistematični pristopi, ki kar se da objektivno vodijo do prave rešitve. Uporabi se iterativni postopek, sestavljen iz faz definiranja problema, empiričnih in fenomenoloških analiz, na katerih temelji končna zasnova. Celoten proces vključuje pristop k problemu z uporabo maket, shem, vizualizacij in doživljajskega dojemanja prostora.

Če razdelimo strugo Ljubljanice na segmente prostorov, ali pa točkovne elemente na njenih bregovih, ki ji dajejo program in življenje, ne moremo spregledati čolnarne na levem bregu, tik preden se pri Špici razdeli v dve strugi. Lokacija ima velik potencial za razvoj turističnega programa izven strogega centra, nadgradnjo športnih dejavnosti, ki so prepogosto potisnjene v predmestje, ter urbanistično povezavo z Barjem. Danes so tamkajšnji objekti slabo zasnovani in vdrževani, slabo integrirani v prostor in mreži poti, ter predvsem ne izkoriščajo svojih potencialov, ki jim ga nudi izvrstna lokacija.

razvoj športa čolnarstva v Ljubljani / Sloveniji pomen in razvoj Ljubljanice skozi zgodovino zgodovina veslaškega kluba Ljubljanica razvoj in problematika turizma v Ljubljani

02 teoretska izhodišča

razvoj športa in čolnarstva v Ljubljani / Sloveniji

Slovenci veljamo za športen in dinamičen narod, kar se odraža tudi v oblikovanju našega okolja. Zgodovina športnih in rekreativnih objektov v Ljubljani je dolga in bogata, zaznamujejo jo pa arhitekturno in družbeno pomembna dela, ki so relevantna tudi v širšem državnem in mednarodnem kontekstu. Poleg oblikovalnega in funkcionalnega sporočila, dajejo mestu in okolju identiteto in življenje.

Začetek razvoja športnih in rekreativnih objektov na našem ozemlju sega že v antiko, ko so v Emoni delovale rimske terme, na mestnem forumu so pa prirejali raznorazna atletska tekmovanja in igre. V obdobju srednjega veka športne aktivnosti izgubijo svoj javni pomen, ter se izolirajo na družbeno elito v obliki večinoma vojaških iger in viteških bojev. V tem obdobju se športno razvijejo dejavnosti kot sabljanje, lokostrelstvo, jahanje, lov, ribolob ipd. Šport znova postane domena širše javnosti v začetku novega veka, v 16. stoletju, ko se začnejo pojavljati “Ballhausi” (angl. “ballroom”), ki so predstavljali večnamenske prostore za ples in igre z žogo, pojavljajo pa se tudi prva nova kopališča. Večina prostočasnih objektov tistega časa je bilo lesenih, zato je ostankov zelo malo. V 17. stoletju Janez Vajkard Valvasor že omenja smučanje, jahanje, čolnarjenje, lov in hojo na dolge razdalje, kot zabavno obliko telesnih dejavnosti pri slovenski javnosti. Naslednja prelomnica se zgodi v sredini 19. stoletja, ko industrijski razvoj s seboj prinese tudi nove evropske ideje (povzeto po Leskovec, 1990). Leta 1862 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo športno društvo Južni Sokol, po vzoru sokolskih društev iz Prage. Do konca leta 1921 je bilo v Sloveniji že 135 sokolskih društev z 17300 člani, do leta 1929 pa je bil v Ljubljani tudi sedež Jugoslovanske sokolske zveze. Športna srečanja so na teden privabila tudi po več kot pol milijona športnikov in gledalcev iz cele Evrope, kar je zaradi pomanjkanja infrastrukture predstavljalo ogromen logistični izziv. Za namene svetovnega gimnastičnega prvenstva se je leta 1922 začel graditi velik stadion za Bežigradom, med današnjo Linhartovo cesto in Zupančičevo jamo. (povzeto po Fürst, 2018). Osrednje telovadišče je obsegalo kar 152x105 metrov, dovolj za več kot 4500 športnikov hkrati. Tribune so bile iz lesene montažne konstrukcije ter so lahko sprejele 42000 obiskovalcev.Dogajanje je vrhunec 12

doseglo vsak 15. avgusta vsako leto, ko se je zadnji dan prireditev začel z sprevodom po mestu. Poleg kar 15000 sokolskih športnikov, predvsem iz Jugoslavije, Rusije in Češke, si je povorko ogledalo 100000 gledalcev - več kot tedanja populacija Ljubljane! Stadion se je kmalu po tem prvenstvu na žalost razstavil (povzeto po Šafarič, 2015)

V 20. stoletju se začnejo pojavljati tudi drugi večji projekti športne infrastrukture, pri njih pa sodelujejo tudi najpomembnejši arhitekti. V Ljubljani moramo tako omeniti Bloudkovo kopališče Ilirija s prvim plavalnim bazenom (1929) ter atletski stadion “Žak” (1930), Plečnikov bežigrajski stadion (1935), Hala Tivoli (Bloudek, Božič, 1965), plavalni bazen v Tivoliju (Fedja Košir, 1975), v zadnjih letih pa športni kompleks Štožice (Sadar+Vuga, 2010).

Športno veslanje, kot ga poznamo danes, se pri nas prične leta 1908, ko se je ustanovil prav dotični Veslaški klub Ljubljana, takrat še pod imenom Ljubljanski športni klub., kmalu pa se pojavijo klubi še v Mariboru, Izoli in predvsem na Bledu, ki je do danes dominantna destinacija za veslanje v Sloveniji. Leta 1955 se zgradi tudi center za veslanje na divjih vodah v Tacnu (povzeto po Leskovec, 1990).

Danes na Ljubljanici delujejo trije veslaški oz. čolnarski klubi: obravnavani Veslaški klub Ljubljana (VKLJ) in Kajak kanu klub Ljubljana na drugi strani Ljubljanice, ki se oba ukvarjata s tekmovalnim veslanjem, ter Kajak-kanu klub Ljubljana - Levi breg, rekreativnega značaja. Poleg čolnarskih klubov imajo nekaj pomolov še Ribiška družina Barje, ter podjetja, ki upravljajo s turističnimi ladjicami.

S02 / sokolsko zborovanje na prvem ljubljanskem stadionu l. 1922

S03 / prvi plavalni bazen v Ljubljani na Iliriji

S04 / l. 1959 so člani veslaškega kluba obudili tradicijo čolnarskih iger

S05 / gradnja plečnikovega stadiona za Bežigradom l. 1935

pomen in razvoj Ljubljanice skozi zgodovino

Ljubljanica ima izjemen zgodovinski pomen, ljudje so se namreč naseljevali v njeni okolici že pred vsaj 7000 leti. Od takrat izvirajo najstarejši ostanki koliščarskih naselij na Ljubljanskem barju. Od takrat naprej je bilo to območje praktično neprekinjeno naseljeno, na kar nakazujejo arheološke najdbe iz bakrene, bronaste in železne dobe, ter kasneje ostanki rimske dobe, Galcev, Frankov ter prvih Slovanov. Tako so v reki do danes našli že več kot 6000 zgodovinskih artefaktov, med drugim drevake - prve čolne na Ljubljanici, narejene iz izvotlenega debla. Posredno se omenja že v nekaterih različicah grške legende o Jazonu in Argonavtih, ki so bojda bo Savi, ter nato Ljubljanici, pripluli do Vrhnike, kjer so nato svoja ladjo razstavili in prenesli do Jadranskega morja. Nauportus (hibrid besed nays ‘ladja’ ter portus ‘pristanišče’), danes Vrhnika, je bila prva stalna naselbina ob Ljubljanici. V Črni vasi na Ljubljanskem barju, ter v Lipah, so tako našli ostanke tovornih ladij s ploščatim dnom, ki segajo v 1. st.pr.n.št. Take ladje so bile uporabljene na redni tovorni liniji NauportusEmona (Vrhnika-Ljubljana) (povzeto po Vogel, 2012).

Za potrebe tovornega prometa na tej relaciji, nastane v Ljubljani tudi pristanišče v Trnovem, na kar še vedno spominja ime ulice Trnovski pristan (danes “Plaža”), ter Mala in Velika čolnarska ulica. Čolnarjenje se prvič omenja že leta 1092, ko je bilo organizirano čolnarsko tekmovanje. Leta 1293 se prvič omenja tudi izraz “Wasserrecht”, ki je predstavljal davek na rečni promet v Ljubljani. Med leti 1840 in 1850 je na relaciji do Vrhnike deloval celo parnik, ki pa se zaradi nevarnosti ni izkazal za uspešnega. Plovba po Ljubljanici je hitro zamrla po izgradnji železnice do Trsta leta 1857 (povzeto po Vrhovec, 1895). Reka je bila od nekdaj tudi problematična - pri gradu Fužine so plovbo ovirale brzice, pogosto pa je Ljubljanica tudi poplavljala. Poskusi, da bi regulirali strugo reke segajo že v rimske čase, na kar namiguje suh del struge med Podpečjo in Notranjimi Goricami. V 18. stoletju začnejo barje tudi načrtno izsuševati, vendar ta podvig ni bil nikoli v celoti uspešen.

Eden od ukrepov proti poplavljanju je bila tudi izgradnja Grubarjevega prekopa v ožini med Grajskim gričem in Golovcem, ki je razbremenil strugo v ožjem 14

centru mesta. Graditi so ga začeli leta 1772 po načrtih Gabrijela Grubarja, vodo so pa prvič po kanalu spustili 25. novembra 1780, leta 1829 pa ga še poglobili. Izkazal se je za odlično rešitev.

Verjetno največji inženirski poseg v Ljubljanico je bila regulacija in poglobitev struge skozi mesto. Z deli so začeli že leta 1825, vendar so dela prekinili. Nadaljevala so se leta 1908, ter zaključila šele 1936. Slaba dva kilometra dolg kos Ljubljanice, ter del Gradaščice so tako opremili z betonskim koritom. Uredili so tudi utrjeno betonsko nabrežje od izlive Gradaščice do Špice. Med regulacijo struge je bila voda speljana po Grubarjevem kanalu, v tem času pa so iz struge po poročanju časnika Slovenski narod izvozili 72000 kubičnih metrov materiala. Delo so opravljali ročno ter s konji, saj so se prebivalci pritoževali nad parnimi lokotivami, ki so jih prvotno uporabljali za izvoz materiala iz rečnega korita. Čeprav je bila voda preusmerjena, so je pa v strugo še vedno izlivala greznica ter odpadki iz bolnišnice, ki so bili razlog za bojda obupen smrad (povzeto po Šušteršič, 1994).

protipoplavnih zidov in nasipov, razširitev struge in predvideva razlitvena območja na najbolj kritičnih delih struge (povzeto po Žerdin et al., 2012).

Na današnjo podobo reke je verjetno največ vplival Jože Plečnik, ki je zaslužen za mnoge ureditve ob Ljubljanici. Med njih med drugim spadajo Tromostovje, Plečnikove zapornice, tržnica in ribarnica, ter nabrežje Trnovskega pristana. Sprva je sicer razmišljal, da bi reko v mestu prekril, ter na njej ustvaril bulvar (povzeto po Osmanagič, 2016).

Tekom svoje struge ima Ljubljanica 25 pritokov, od tega v obsegu ožjega mesta dva: Mali Graben in Gradaščica. Mali Graben je pravzapra je naravni razbremenilni kanal Gradaščice, od katere se odcepi pri jezu v bližini AC razcepa Kozarje. Kljub temu predstavlja največji pritok Ljubljanice. Vodostaj reke vzdržujejo zapornice na “mestni” strugi Ljubljanice (Plečnikove zapornice pri Ambrožovem trgu) ter v Gruberjevem kanalu. Leta 1995 je bil sprejet sklep, da se z zapornicami vzdržuje (ko je možno) kota gladine vode na 285,6 metrov. V kolikor pride do obnove zapornic na Gruberjevem kanalu, bi se zaradi lažje plovnosti ter bojda lepše podobe Ljubljanice, gladino dvignilo na 286,2 m.n.v. V teku je tudi projekt regulacije Gradaščice in Malega Grabna, s katerim želijo zmanjšati poplavno ogroženost JZ delov Ljubljane. Vsebuje izgradnjo

S06 / struga Ljubljanice l. 1908

S07 / Šuštarski most nad skoraj končanim betonskim koritom

S08 / star Šuštarski most (danes Hradeckega most) nad prazno strugo

zgodovina veslaškega kluba Ljubljanica

Zgodovina Veslaškega kluba Ljubljanica sega v leto 1908, ko je bil na sotočju Malega Grabna in Ljubljanice ustanovljen Ljubljanski športni klub. Na začetku se je ukvarjal še z odbojko, tenisom in namiznim tenisom, od samega začetka pa je imel tudi sekcijo za veslanje. Klub je tekom let večkrat spremenil ime: Ljubljanski športni klub, Veslaška skecija Fizkulturnega društva Krim, Veslaški klub Savica, Rekreacijski center vodnih in obvodnih športov Ljubljanica, današnje ime pa so dobili leta 1997. Kljub spremembam imena deluje neprekinjeno na isti lokaciji že več kot 111 let. Leta 1920 so organizirali prvo javno regato ja Ljubljanici. Dve leti kasneje, je bil klub eden od ustanoviteljev Jugoslovanske veslaške zveze. Leta 1948 so člani kluba sodelovali pri izkopu podaljška veslaške proge na Bledu, kjer so na državnem prvenstvu leta 1949 sodelovali kot edini v Sloveniji. Leta 1952 so bili soustanovitelji Veslaške zveze Slovenije, ter so z prispevanjem opreme omogočili ustanovitev veslaški klubov v Mariboru, Novem mestu ter na Bledu.

kar nizali. Leta 1992 so prvič organizirali sprint regato “Ljubljanica 1992”, ki zdaj poteka vsako leto, zdaj tudi z tujimi tekmovalci. Člani od tedaj redno nizajo vrhunske rezultate na domačih in tujih tekmovanjih.

Sedež kluba se v zadnjih 40-ih ali 50-ih letih ni dosti spremenil. Leta 2012 glavni hangar iz leta 1908 več ni bil statično varen, zato so ga zamenjali z novim (projekt arhitekta Roka Kuharja), ki zdaj vsebuje tudi moderno fitnes dvorano z ergometri. Zamenjali so tudi plavajoči pomol, preostanek infrastrukture pa je že močno zastarel in v vprašljivem stanju (povzeto po Veslaški klub Ljubljanica, 2008).

V petdesetih letih so bili zlasti uspešni v tekmovanjih s četverci in osmerci, kjer so dosegali uspehe na jugoslovanski in mednarodni ravni. Leta 1960 sta se dva člana kluba (Igor Radin in Adolf Potokar) udeležila Olimpijskih iger v Rimu v tekmovanju četvercev s krmarjem. Tekmovalno veslanje je po letu 1963 na žalost počasi zamrlo.

Naslednjih dvajset let je klub deloval bolj rekreativno. Organizirali so prireditve na Ljubljanici (Podkovani krap, Noč na Ljubljanici...), ter zgradili prvi motorni splav na reki. Klubu so dodali še asfaltirano igrišče za košarko in odbojko, tri tenis igrišča, ter obnovili pomole. Tenis je v klub privabil mnogo novih članov ter sponzorjev. Obdobje do leta 1985 velja za “hude čase”, ko se je klub boril za ohranitev in ponovni zagon športnega veslanja v Ljubljani. Klub je deloval popolnoma amatersko, primanjkovala so sredstva za opremo, grozila jim je pa tudi rušitev hangarja. V poznih osemdesetih je klub doživel preporod. Čeprav formalnih trenerjev še ni bilo, se je počasi uveljavila nova generacija mladih veslačev, ki so ponesli klub v novo desetletje. Leta 1990 se opremijo z novimi čolni, ter prvimi ergometri (veslaški trenažerji). Veslači se začnejo udeleževati vedno večih regat, uspehi so se pa

S09 / prispevek o klubu v časopisu Tovariš l. 1959

S10 / klubska četverica dobi srebro na regati na Bledu, postanejo republiški prvaki

S11 / veslačice na Ljubljanici v 1980-ih letih

S12 / na regati po Ljubljanici l. 1997 se kot krmar popelje Milan Kučan

S13 / slovenski četverec brez krmarja postanejo mladinski svetovni prvaki l. 1996

‘11

‘12

‘13

‘14

‘15

131

124

115

687

739

794

857

949

1022

1186

1335

1548 Proti koncu 19. stoletja se ustanovi tudi Slovensko planinsko društvo, kot odziv na vedno bolj popularno obiskovanje gora, ki je prej privlačilo večinoma le naravoslovce. Vzporedno se razvijajo tudi morska letovišča; modno postane obiskovanje Pirana in Portoroža. V začetku 20. stoletja se začne pojavljati tudi zimski turizem, ki je nudil drsanje, sankanje in

‘08 ‘09 ‘10

‘16

‘17

16,0% 38,6%

S14 / skupno letno št. nočitev v LJ in št. nočitev v hostlih (modro) v tisočih

10,7% 21,9%

12,7% 7,8% 15,9% 5,6%

hostli 17,4%

7,7% 6,4%

Druga popularna oblika turizma je bil zdraviliški turizem. Tako se že leta 1685 omenja Rogaška Slatina, leta 1624 kopališče v Dobrni, kasneje pa še v Dolenjskih toplicah in v Laškem.

V Ljubljani danes obratuje 34 hotelov, skoraj dvakrat več kot leta 2008 (18), skupaj pa nudijo 5647 ležišč (l. 2017). Največja sprememba v dinamiki hotelirskega delovanja je bil sunkovit porast Airbnb ponudb privatnih stanovanj, ki jih lastniki oddajajo preko spleta za krajša obdobja. Rast je še bolj očitna na področju mladinskih hotelov oz. hostlov - tam se je število ležišč od leta 2010 do danes povečalo skoraj štirikrat - z 232 na 845. Bistveno se je povečalo število tujih obiskovalcev (za 123% med leti 2002 in 2012), vendar pa se je za 12% zmanjšal delež domačih obiskovalcev. Tuji turisti v povprečju ostanejo 1,9 dni. Med njimi prevladujejo Italijani, Nemci, Kitajci, Britanci in Američani. Tujci ponavadi obiskujejo Ljubljano poleti , medtem ko so prihodi domačih obiskovalcev skozi leto bolj enakomerni. V glavni sezoni leta 2015 je Ljubljano obiskalo 128495 turistov. Največji delež, 56512 turistov, je bilo starih 25-44 let, sledi jim starostna skupina 45-64 z 43444 obiskovalci. Najmanj obiskovalcev je v starostni skupini do 24 let - teh je bilo le 12187. Dobri dve tretjini obiskovalcev je prišlo v Ljubljano z namenom sprostitve in rekreacije, večina ostalih pa zaradi poslovnih obveznosti (Statistični urad Republike Slovenije, 2018).

7,9% 23,1%

Prve oblike turizma pri nas se začnejo pojavljati v 17. stoletju na Krasu. Jamski turizem, ter vedi krasoslovja in speleologije, so se prvič razvili prav pri nas. Prvotno so bili obiskovalci le radovedni posamezniki ter intelektualci, od 19. stoletja naprej, po izgradnji železnice, pa že govorimo o sodobnem jamskem turizmu. Leta 1819 se začne množičen turizem v Postojnski jami, hkrati pa tudi v Škocjanskih jamah, le da so ga tam imenovali “podzemeljsko planinstvo”. Jamarski turizem je bil pri nas med najbolj razvitimi na svetovnem nivoju - tako je Postojnska jama dobila električno razsvetljavo že leta 1884, pred Ljubljano.

smučanje v Alpah. Prvo slovensko središče zimskega turizma je bila Bohinjska bistrica, popularno pa je bilo tudi drsanje na Bledu. Ko se je turizem izkazal za zelo ekonomsko pomembnega, so se začela mesta organizirano razvijati z namenom izboljšanja turistične ponudbe. Na ta način so se zmanjšale razlike med “geografsko pogojenimi” destinacijami (gore, morje, toplice), ter kulturno-poslovnimi destinacijami, ki so jih predstavljala večja mesta. Danes na tem področju kraljuje Ljubljana, ki doživlja turistično eksplozijo (povzeto po Ljubljana Tourism, 2014).

777

Potovanja, ki so že imela karakteristike turizma, so poznali že v antiki, ko so stari Grki potovali po državi in obiskovali templje in svetišča, ali pa si ogledovali olimpijske igre. Prakso so bolj razvili Rimljani, ki so radi obiskovali terme, npr. Vichy, Bath, St. Moritz, pri nas Rimske toplice. To jim je omogočalo napredno cestno omrežje, vendar pa si je to obliko turizma lahko privoščila le družbena elita. V srednjem veku turizem skoraj izgine, omejujega ga kaotična politična situacija ter upravni sistem, ki je omejeval gibanje ljudi brez dovoljenja zemljiških gospodov. Izjema je bilo romarstvo. Priljubljeni destinaciji sta bili Rim in Santiago de Compostella, pri nas pa Gospa Sveta na Koroškem. V renesansi in razsvetljenstvu postanejo med plemstvom popularna dolgotrajna izobraževalna potovanja po Evropi, še posebej v Italijo, Francijo in na Nizozemsko - t.i. “Grand Tour” (od tod bojda termin “turizem”). Potovanja je poenostavil prihod železnice, še vedno pa je bil turizem po večini nedostopen za navadnega človeka. V 19. stoletju se kot glavni evropski destinaciji uveljavijo Alpe in obale Sredozemskega morja.

7,4% 18,2%

razvoj in problematika turizma v Ljubljani / Sloveniji

‘11

‘12

‘13

‘14

‘15

skupno 11,2%

‘16

‘17

S15 / skupna letna rast števila prenočitev in rast prenočitev v hostlih

-44 25

Po ocenah dejavnikov turistične konkurenčnosti je Ljubljana zelo močna na področju dostopa do gozdov, gora in morja, pestrosti rastlinskega in živalskega sveta in zanimivosti naravnih atrakcij. Med srednje ocenjene dejavnike (ocena 3-3,5 / 5) spada ponudba aktivnosti v naravi, rekreativnih dejavnosti (sprehodi, jahanje...), športna ponudba (golf, tenis), ter specifično ponudba vodnih športov (veslanje, čolnarjenje) z oceno 3,0. Slabo ocenjena je ponudba športnih prireditev (2,9/5) ter nočnega življenja (1,9-2,4). Mestu tudi manjka jasna turistična identiteta in prepoznavnost. Če so Benetke arhitekturna destinacija, Pariz romantična, Monako zabaviščna, Islandija pustolovska...kakšna destinacija je Ljubljana? Problematična je tudi sezonskost, ki lahko mesto preobremeni poleti, medtem ko je obiskovalcev med hladnejšimi meseci bistveno manj. Ponudba je nesorazmerno zgoščena v mestnem središču, kar onemogoča razvoj nekaterim turističnim panogam (šport, narava).

65 45-6

ija

Srbija

Španija ale ost ve a drž zije .A vzh

m čij

Fra nc

a jsk ta

rija

ZDA

va š

st Av

S16 / starostna porazdelitev tujih turistov v Ljubljani

Glavni potenciali razvoja so ponujajo na področju športa, narave, kulinarike in pojma trajnostnega razvoja. Cilji občine za turistični razvoj do leta 2020 so, poleg seveda porasta števila turistov, jasnejše izoblikovanje turistične identitete, decentralizacija in desezonalizacija ponudbe, podaljšanje povprečne dobe bivanja tujih turistov, ter rast povprečne dnevne potrošnje turistov. (povzeto po Ljubljana Tourism, 2014)

15-24

ija

Ital

S17 / prevladujoče države tujih turistov v Ljubljani

tip turistične ponudbe konkurenčnost (x/5) dostop do gozdov, gora, obale, jezer 4,5 naravno okolje 4,4 rastlinski in živalski svet 4,1 zanimivost naravnih atrakcij 4,0 nakupovalna središča 3,8 arhitektura 3,7 parki 3,6 zanimivost kulturnih atrakcij 3,6 festivali 3,5 podnebje in klimatske razmere 3,5 ljudski običaji 3,5 kulturna dediščina 3,5 ponudba aktivnosti v naravi (kampiranje, gorništvo...) 3,4 ponudba rekreativnih dejavnosti (sprehodi, jahanje...) 3,4 zgodovinske atrakcije 3,3 cena ogledov naravnih in kult. atrakcij 3,3 kongresni turizem 3,3 ponudba gledališč, opere in baleta 3,3 ponduba welness centrov, kopališč, savn 3,3 ponudba zimskih športov (smučanje, drsanje, tek na smučeh...) 3,2 prireditve (kulturne) 3,2 ponudba športnih aktivnosti (golf, tenis...) 3,2 ponudbla adrenalinskih aktivnosti (rafting, bungee jumping...) 3,2 ponudba muzejev 3,2 ponudba galerij 3,1 ponudba vodnih športov (plavanje, veslanje, vožnja s čolni...) 3,0 cena obiska naštetih atrakcij 2,9 športne prireditve 2,9 ponudba igralnic 2,5 ponudba nočnega življenja 2,4 ponudba lokalov z živo glasbo 2,0 zabaviščni parki 1,9 ponudba lokalov za ples 1,9

S18 / konkurenčnost turistične ponudbe Ljubljane na različnih področjih

lokacija v Ljubljani objekti in ureditve dostopne poti potenciali celostne rešitve pešpoti ob Ljubljanici namenska raba prostora predvideni prostorski posegi in razvoj natečajni predlog ureditve Mesarice in marine na Livadi poplavna nevarnost morfologija relief in navezava na Plečnikovo ureditev sklep analiz

03 območje obdelave

lokacija v Ljubljani

Območje obdelave obsega objekte in porvšine Veslaškega kluba Ljubljanica z okolico ter del območja Mesarica, na “rtu” med Ljubljanico in Malim Grabnom. Klub se nahaja stičišču Velike Čolnarske ulice in Trnovskega pristana v Trnovem. Območje širše navezave obsega celotno nabrežje Ljubljanice med mostom na Livadi (Hladnikova cesta), Prulskim mostom (Janežičeva cesta) ter Hladnikovo brvjo na Špici (čez Gruberjev kanal) na obeh straneh reke. Lokacija se navezuje hkrati na strogo mestno središče, od katerega je oddaljena le 500 metrov, kot tudi na stanovanjsko predmestno strukturo Trnovega, Livade in Rakovnika.

cen

ter

Sava

Gradaščica Vič

Trnovo

Gru

Mali Graben

ica an

lj jub

S19 / območje obdelave znotraj Ljubljane

ev erj

n ka

Golovec

Rudnik Iž

ica

vk an al Gr ub er je Trn tan ris ip sk ov

Ve l

Čo l

ek ar

sk a

st a

ik a

Čo l

ko va

sta

blj an ica

Lju

S20 / območje širše in ožje obdelave / M 1:2500

n sta

ari

s Me

Ižanska c e

sta

b ra li G

objekti in ureditve

2 3

4 5

nov hangar in fitnes

star hangar (prizidek)

garderobe lokal

športne površine Bober Marine

S21 / obstoječi objekti na ožjem območju obdelave

3 1

S22 / nov hangar / JZ fasada

S23 / nov hangar / odpiranje garaže

S26 / star hangar / JZ fasada

S24 / nov hangar / shranjevanje čolnov

nov hangar in fitnes leto izgradnje: 2012 višina: 5,3m konstrukcija: lesena

star hangar (prizidek) leto izgradnje: 1967 višina: 4,8m konstrukcija: lesena

S27 / star hangar / JZ fasada

S25 / nov hangar / fitnes s pogledom proti Ljubljanici

Nov hangar je bil leta 2012 postavljen na mestu prvotnega hangarja iz leta 1908, z praktično enakimi dimenzijami. Enak je tudi v leseni konstrukciji. Z starejšim hangarjem tvori en kontinuiran notranji prostor za shranjevanje čolnov, vsebuje pa še ločen prostor za fitnes, ki se odpira proti Ljubljanici.

S28 / star hangar / shranjevanje čolnov

Starejši del hangarja je bil zgrajen kot prizidek prvotnemu hangarju. Konstrukcijo je zelo podoben, skupaj pa tvorita enoten notranji prostor.

S29 / administracija

S30 / garderobe

S32 / pogled proti lokalu z dovoza

S33 / shramba

garderobe višina: 5,3m konstrukcija: beton (neizolirano)

lokal leto izgradnje: 1966konstrukcija: beton, les

Objekt garderob je bil zgrajen v sedemdesetih, ter vključuje še administracijski prizidek k hangarju. Stavba je neizolirana, slabo vzdrževana ter premajhna za potrebe kluba.

S31 / garderobe z dovozom v klub

Lokal služi samo članom kluba in obiskovalcem (ni odprt za javnost). Vključuje betonsko shrambo, ter lesen nadstrešek z osemkotnim paviljonom.

S34 / teniška igrišča

S37 / zid proti veslaškemu klubu

S38 / pomol Bober Marine z mizami lokala

S35 / balinišče

športne površine

S39 / ograja proti “Plaži” na SV strani

Bober Marine leto izgradnje: 1980višina: 4m konstrukcija: lesena, betonski zidaki

S36 / košarkaško igrišče

Veslaški program dopolnjujejo teniška igrišča, asfaltno košarkaško igrišče ter balinišče. Teniška igrišča ne ustrezajo uradnim standardom, ter jih zaradi konkurence Športnega društva Trnovo uporabljajo večinoma le člani kluba. Košarkaško igrišče je zaprto za javnost, ter se, ko potekajo regate, uporablja kot parkirišče za prikolice s čolni. Balinišče je popolnoma zapuščeno in ni v uporabi.

S40 / notranja ureditev

Objekti Bober Marine, ki posluje z turističnimi ladjicami in oddajanjem kajakov vključujejo še manjši gostinski lokal. Z veslaškim klubom fizično niso povezani, z vseh strani so obdani z visoko ograjo, ki jih ločuje od veslaškega kluba, ter sprehajalno potjo ob Trnovskem pristanu.

LPP - linija 19 Trnovo

a st ce ek ar sk a Op

ik a

Dostop po Veliki Čolnarski ulici je glavni dostop za motorni promet, ter najkrajša pot z Opekarske ceste. Ulica je popolnoma ravna, dolga približno 260m. Pozidava vzdolž ulice je z izjemo veslaškega kluba v celoti stanovanjska, z enodružinskimi ali večstanovanjskimi hišami. Promet je umirjen, saj ulico uporabljajo večinoma le stanovalci. Pločnik je le delno urejen, ter ga ni na obeh straneh ceste, kjer je pa sicer večino časa kar precej parkiranih avtomobilov. Ulica se izteče prav v veslaški klub, pravokotno na Ljubljanico, kjer nam pa pot in pogled na žalost zaprejo vrata in ograja kluba.

Ve l

ista

Do veslaškega kluba vodita dve poti: po Veliki Čolnarski ulici (z Opekarske ceste), ter ulica Trnovski pristan, s vzporedno sprehajalno potjo ob bregu Ljubljanice, t.i. Plaža.

Čo l

Pot ob “Plaži” je od ulice Trnovski pristan fizično popolnoma ločena. Potekata sicer povsem vzporedno, vendar z višinsko razliko približno dveh metrov. Namenjena je pešcem in sprehajanju ob Ljubljanici, ter predstavlja nadaljevanje “Plaže”, ki se začne pri izlivu Gradaščice v Ljubljano. Pot se brez pravega izteka zaključi na parkirišču Bober Marine. Tam stoji tudi nekaj naprav fitnesa na prostem, ki nakazujejo na rekreativni potencial nabrežja. Tretja dostopna pot bi bila možna z JZ strani, preko Mesarice, vendar bi za to bil potreben most čez Mali Graben. Tako bi se lahko ustvarila povezana pešpot, ki bi povezovala Trnovski pristan ter Cesto na Mesarico.

2 3

Ulica Trnovski pristan je sledi levemu bregu Ljubljanice. Tudi ta je namenjena le dostopu do zasebnih stanovanjskih hiš. Te so vse na zahodni strani ulice, kjer je tudi urejen pločnik. Na vzhodni strani je živa meja in drevored brez, ki ulico loči od sprehajalne poti nižje ob Ljubljanici.

r ki p ovs Trn

dostopne poti

s Ce

ari

s Me

S41 / dostopne poti do Veslaškega kluba Ljubljanica / M 1:2500

obstoječa pot potencialen dostop

S42 / dostop po Veliki Čolnarski ulici

S43 / dostop po Veliki Čolnarski ulici

S44 / dostop po Veliki Čolnarski ulici

S45 / dostop po Veliki Čolnarski ulici

S46 / dostop po pešpoti ob Trnovskem pristanu

S47 / dostop po pešpoti ob Trnovskem pristanu

S48 / dostop po pešpoti ob Trnovskem pristanu

S49 / dostop po pešpoti ob Trnovskem pristanu

S50 / dostop preko Mesarice

S51 / dostop preko Mesarice

S52 / dostop preko Mesarice

S53 / dostop preko Mesarice

S54 / dostop z Livade

S55 / dostop z Livade

S56 / dostop z Livade

S57 / dostop z Livade

potenciali celostne rešitve pešpoti ob Ljubljanici

Danes so območja veslaškega kluba, Mesarice, ter desnega brega Ljubljanice pri Konzervatoriju za glasbo in balet med seboj zelo slabo povezana. Tu ni nobenega mostu, zato so poti, ki povezujejo ta sicer zelo bližnja območja zelo dolga.

V občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) sta na tem območju že predvidena dva mostova oz. brvi, ki bi vrh Mesarice povezovala z Trnovim in desnim bregom Ljubljanice. Tovrstna rešitev bi rešila vse prej omenjene težave z dostopnostjo in prehodnostjo območja, ter omogočila, da se ustvari neprekinjena pešpot, ki bi povezovala oba bregova v celostno urbanistično in krajinsko ureditev.

Pot od kluba do Mesarice, ki je oddaljena le nekaj metrov, je tako dolga 1,1km oz. 14 minut hoje. Prečkanje Ljubljanice, od veslaškega kluba do Šivičeve ulice, je prav tako dolga 1,2km, ter nas popelje čez Prulski most ter Hladnikovo brv.

1,2 km

1,1 km

S58 / problematika povezanosti bregov / M 1:2500

S59 / potencial povezav območij / M 1:2500

Po postavitvi mostov se območje veslaškega kluba vpne v promenado ob Plaži, ter naprej proti Mesarici, ter tako postane ključni vezni člen v javnem obrečnem prostoru. Mostova bi tudi to območje spremenila v vozlišče poti, ki bi povezovale Trnovo z Rakovnikom v smeri SZ-JV, v smeri S-J pa bi se ustvarilo zeleno območje kontinuiranih sprehajalnih poti na obeh straneh Ljubljanice. Nastale sprehajalne poti: 1460 m 620 m

1900 m

S60 / ustvarjene poti po postavitvi mostov / M 1:2500

namenska raba prostora

Po trenutnem OPPN celotno območje obdelave spada pod površine namenjene oddihu, rekreaciji in športu, oziroma so parcele klasificirane kot parki. To je skladno z idejo javnega obrečnega pasu, ter je primerno predlagani programski umestitvi.

Parcele veslaškega centra (1) so klasificirane kot površine za rekreacijo, vendar bi se v primeru razširitve športne dejavnosti morda lahko označile kot površine športnih centrov. Trenutno so objekti tudi omejeni na višino 7 metrov, lahko bi se pa ta omejitev olajšala, če bi se parcelo namenilo športnim dejavnostim. Sosednja parcela na JZ strani (2), kjer danes stoji enodružinska hiša in je namenjena stanovanjski rabi, bi se lahko preuredila v rekreativno površino, saj bi tako dobili bolj konsistenten zunanji rob obrečnih površin. Postavitev turističnih namestitev (hostla) bi pomenila, da bi se en del ožjega območja obdelave moral reklasificirati kot območje centralnih dejavnosti.

Območje veslaškega kluba (TR-323 ZS) (1): FZP (faktor zelenih površin): min. 20% višine objektov: max. 7m podrobnejša namenska raba prostora: Površine za oddih, rekreacijo in šport urbanistični pogoji: Brv mora premostiti strugo Malega grabna v enem loku brez vmesnih podpor, odprtina mora zagotavljati ustrezen pretok visoke vode z varnostno višino. Izvedba rekreacijske poti ob Malem grabnu je dopustna po izvedbi ureditev za zagotavljanje poplavne varnosti JZ dela Ljubljane v delu, kjer je predviden potek poti. Ohraniti je treba obstoječi drevored.

Območje Mesarice (TR-466 ZPp) (3): FZP (faktor zelenih površin): min. 70% višine objektov: max. 5m podrobnejša namenska raba prostora: Parki

S61 / namenska raba prostora po OPPN / M 1:2500

rekreativne površine

območje centralnih dejavnosti

posebna območja

stanovanjska raba

Celotno območje širše in ožje obdelave že spada pod javne površine. Izjema je že omenjena sosednja parcela (2) z stanovanjsko hišo, ki bi se v namene projekta odstranila, parcela pa klasificirala kot javna površina.

S62 / javne površine / M 1:2500

predvideni prostorski posegi in razvoj

Regionalna razvojna agencija ljubljanske urbane regije (RRALUR) ter občinski prostorski načrt MOL opredeljujeta strateške in izvedbene cilje pri razvoju Ljubljanice in njenih nabrežij. Ključno sporočilo je, da je potrebno z ureditvami brežin in pristajališč reko Ljubljanico in Gruberjev prekop približati prebivalcem in obiskovalcem. Morfološke strukture obrečnega prostora Ljubljanice je treba varovati, prenavljati in kakovostno programsko in oblikovalsko nadgrajevati. Eden od temeljnih ciljev za razvoj zelenih površin Ljubljane je razvoj, ohranitev in ureditev zelenih klinov mesta, ki povezujejo središče Ljubljane z zalednjem. Eden od teh klinov je Barjanski klin, v katerega spada širše območje obdelave. V razvoj Barjanskega klina spada ureditev javno dostopnega obrečnega pasu v celotnem poteku reke, širokega najmanj 15 metrov (naravno vodno javno dobro), ki bi vspostavil sistem krožnih mestnih pešpoti ob Ljubljanici in Groberjevem prekopu z navezavo na odprte prostore in javne parke. Obrečni prostor je potrebno varovati pred črno gradnjo, prekomerno pozidavo, ga ozeleniti in obogatiti program, ter z nabrežij odstraniti motorni promet. Po občinskem podrobnem prostorskem načrtu sta na širšem območju obdelave predvidena dva večja posega. OPPN 129 predvidi preureditev Mesarice v mestni park. Preureditev vključuje tudi izgradnjo brvi čez Mali Graben in Ljubljanico za pešce in kolesarje, postavitev novega pritličnega objekta Ribiške družine Barje, ter dovoljuje ureditev pomolov in kopališča. Višina objektov je omejena na 5 metrov.

OPPN 129: mestni park Mesarica

Območje Livade ureja OPPN 361, ki govori o bistveno bolj obsežnem posegu, ki vključuje postavitev odprtih rekreacijskih površin, igrišč in parkovnih ureditev, hotelskih in gostinskih objektov, bencinskega servisa za plovila itd. Objekti so po višini omejeni na 7 metrov, športni in nastanitveni objekti pa na 14 metrov.

OPPN 361: Marina Livada S63 / posegi predvideni po OPPN MOL / M 1:2500

natečajni predlog ureditve Mesarice in marine na Livadi (Medprostor d.o.o.)

V okvirju projekta raziskave plovnosti Ljubljanice so bili načrtovani projekti, katerih namen je bil oživiti obrečno dejavnost tekom celotne struge Ljubljanice, ter omogočiti ponoven ladijski in turistični promet po Ljubljanici.

Verjetno najbolj velikopotezni predlog je bil projekt marine na Livadi iz leta 2011, delo biroja Medprostor. Ta predvideva izkop “zaliva” na desnem bregu Ljubljanice, velik objekt z garažami, nastanitvami in servisnimi prostori marine, ter parkirne površine. Obsega tudi ureditev območja Mesarice z utrjenim bregom, ter brvmi čez Ljubljanico in Mali Graben. V mojem projektu se bom nanašal le na ureditev marine na desnem bregu pri ureditvi širšega območja obdelave. Ureditve Mesarice ter brvi ne bom upošteval, saj se mi ne zdita smotrni rešitvi v navezavi na območje veslaškega centra.

S64 / diagram akvatorija marine na Livadi

S65 / diagram objekta marine na Livadi

S66 / predlagana ureditev mestnega parka Mesarica in marine na Livadi (avtorji: Medprostor d.o.o.) / M 1:2500

poplavna nevarnost

Južni rob Ljubljane, še posebej Vič, ter severni del Ljubljanskega barja, so precej poplavno ogroženi. Poplave ponavadi povzročata Gradaščica in Mali Graben in ne Ljubljanica, ki je bila iz tega razloga v zgodovini že večkrat regulirana. Problem leži v premajhni pretočnosti spodnje struge Gradaščice in Malega Grabna, ki se posledično razlivata višje v strugi (Vič). Izvaja se že projekt za regulacijo omenjenih rek, ki pa se ukvarja večinoma z urejevanjem protipoplavnih nasipov in razlivnih območij na JZ Ljubljane, ter splošno stabilizacijo bregov vzdolž struge. Posledično večji posegi na območju Mesarice niso predvideni.

Na območju obdelave je v manjši nevarnosti le severni pas Mesarice, ter manjše območje pri Kajak kanu klubu Ljubljana na drugi strani Ljubljanice. Večino preostalega širšega območja obdelave spada v razred preostale poplavne nevarnosti, medtem ko vzhodni del Trnovega (z veslaškim klubom) poplavno skoraj neogrožen.

S68 / poplavna nevarnost / M 1:2500

razred preostale popl. nevarnosti

razred majhne popl. nevarnosti

razred srednje popl. nevarnosti

območje desetletnih poplav (Q10)

območje stoletnih poplav (Q100)

območje petstoletnih poplav (Q500)

S69 / opozorilna karta poplav / M 1:2500

relief in navezava na Plečnikovo ureditev

Relief nabrežja se vzdolž območja obdelave precej spreminja. Na severu se konča Plečnikova ureditev nabrežja, ki breg razdeli na dve “stopnici” z drevoredom na obeh nivojih. Višinska razlika loči ulico Trnovski pristan od sprehajalne poti ob Ljubljanici. Breg je utrjen v obliki kamnitih sedalnih stopnic. (1) Pred Bober Marino se ta ureditev konča, ter začne naravna struga reke. V dobri meri se izgubi dvonivojnost bregu, nadomesti jo izravnana površina za košarkarsko igrišče, teren pa nato strmo pade proti vodi. Ob samem vodnem robu poteka še ozka potka, namenjena dostopu do pomolov. (2)

Na območju današnjih objektov veslaškega kluba se teren še bolj izravna. Do vode vodi enokomeren in položen klanec z tlakovano potjo, namenjeni prenašanju čolnov do vode. Ob vodi je urejena manjša betonska ploščad. (3)

Bregovi Malega Grabna so popolnoma neurejeni in naravni. Struga ni utrjena, ob vodi ni sprehajalnih poti, nabrežje je gosto zaraščeno in neprehodno. (4)

S70 / zaključek Plečnikove ureditve

S71 / mesta prerezov levega brega / M 1:1000

+ 3,45m

+ 3,10m

+ 3,45m

+ 1,55m

+ 0,00m 1

+ 1,30m + 0,00m

S73 / prerez Plečnikove ureditve

+ 2,10m

+ 2,90m m

+ 0,60m

+ 0,00m 3

S75 / prerez bregu čez košarkarsko igrišče

S72 / prerez bregu čez hangar veslaškega kluba

+ 0,00m

22 4

S74 / prerez levega brega Malega Grabna pred izlivom

morfologija

Okoliško zazidavo do Opekarske ceste predstavljajo skoraj izključno eno ali dvostanovanjske hiše. Gre ponavadi za dvo ali troetažne objekte z dvokapnimi strehami. V okolici ni nobenih prostorskih ali višinskih dominant - večina objektov je visokih 6-10m, izjemoma do 13m. Višjih objektov je več ob Operarski cesti.

Objekti so večinoma postavljeni vzporedno z Opekarsko cesto ali njej pravokotnim ulicam (Velika Čolnarska ulica), vendar brez strogega reda ali poravnave. Robovi zazidave so ob cestah relativno dobro definirani, se pa stavbni vzorec proti Ljubljanici razdrobi. Posebne navezave na morfologijo gradnje na drugi strani Ljubljanice ni, je pa na območju Rakovnika, z izjemo Konzervatorija za glasbo in balet, precej podobna. Nekoliko bolj impozantna je ureditev na strani Prul in na Špici. Špica je pomembna prostorska dominanta, ki v svoji okolici (ter na trnovski strani) nima nobene antiteze. V njenem zaledju so tudi mnogi bloki, katerih višina pogosto presega 20 metrov. Na območju Mesarice, z izjemo stavbe Ribiške družine Barje, ni nobenih večjih ali stalnih objektov - le lope vrtičkov.

S76 / polno/prazno, višine, prostorski poudarki / M 1:2500

prostorski poudarki

<4m

4 - 5,9m

6 - 7,9m

8 - 9,9m

>10m

Univerza v Ljubljani Univerza | Fakulteta v Ljubljani za arhitekturo | Fakulteta | Magistrsko za arhitekturo delo || Magistrsko IDEJNA ZASNOVA delo | IDEJNA VESLAŠKO-ŠPORTNEGA ZASNOVA VESLAŠKO-ŠPORTNEGA CENTRA IN HOSTLA CENTRA OB LJUBLJANICI IN HOSTLA |OB mentor: LJUBLJANICI izr. prof.|dr. mentor: Matejizr. Blenkuš prof. dr. | avtor: MatejRok Blenkuš Sraka| avtor: Rok Sraka

sklep analiz

V namene ureditve kontinuiranega zelenega javnega pasu na obeh straneh Ljubljanice, je potrebno odstraniti nekaj motečih objektov. To vključuje vse objekte veslaškega kluba in Bober Marine, ter sosednjo enodružinsko hišo. Na Mesarici so v napoto le vrtne lope, na desnem bregu Ljubljanice pa objekti na koncu Šivičeve ulice in Livade. Rušitve objektov so v veliki meri odraz sprememb v namenski rabi parcel. Na levem bregu (1) klasificiramo območje teniških igrišč in sosednje hiše kot območje posebne rabe (BT - površine za turizem, BC - športni centri). Taka ureditev tudi definira rob med zidanim in zelenim. Na desnem bregu (2) nam rušitve omogočajo razširitev javnega zelenega pasu, ki bi izboljšal povezave med Livado in Špico.

Nov hangar veslaškega kluba bi bilo nesmiselno zavreči, zato predlagam prestavitev objekta na novo lokacijo. Lesena konstrukcija hangarja omogoča, da se ga lahko razstavi, ter premesti na novo lokacijo, kjer je potrebno na novo postaviti le temelje. S svojim odprtim tlorisom preprostega rastra stebrov, ga je možno enostavno prilogoditi raznoraznim programom.

odstranitev

premestitev

S77 / odstranitve in premestitve objektov / M 1:2500

S78 / namenska raba v OPPN pred posegom / M 1:2500

S79 / namenska raba v OPPN po posegu / M 1:2500

Na lokaciji je že čutiti močne težnje za podaljšanje sprehajalne poti ob “Plaži” naprej v isti osi, čez Mali Graben in na Mesarico. Če bi objekte pomaknili dlje od vode, nam to tudi omogoča, da se pot nadaljuje neposredno od reki, namesto v zaledju (tako se ohrani karakter poti).

Stanovanjska zazidava v okolici ima precej nedefiniran rob v odnosu do Ljubljanice, ki bi ga moj poseg moral rešiti. Tak poseg bi izboljšal percepcijo prostora in poudaril razliko med zelenimi rekreativnimi površinami in stavbnim tkivom.

S stališča smiselnih dostopov do območja, ter formacije krožne sprehajalne poti ob Ljubljanici, je najbolj smiselno premostiti Ljubljanico tako, da dobimo povezovalno os Cesta na Mesarico - Livada. Taka postavitev tudi premosti reko pod obvladljivim kotom, ter sprosti prostor na samem vrhu Mesarice.

S80 / osi sprehajalnih poti z nakazanimi mostovi / M 1:2500

S81 / definiranje fregmentiranega stavbnega robu / M 1:2500

zelena poteza definicija robov trganje robov in prekrivanje prostori dvojnega znaÄ?aja prekrivanje v prerezu prostorska zasnova po prerezu prenos konceptnega prereza v volumne

04 koncept

Kaj povezuje prostora grajenega tkiva in nabrežja? Oba prostora hkrati!

faza 1 / zelena poteza

Eden glavnih ciljev naloge je podaljšati sprehajalno pot ob Ljubljanici preko Malega Grabna na Mesarico in naprej. To ne pomeni le vspostavitev fizične pešpoti, ampak širšega zelenega “spremljevalnega” prostora. Lokacija omogoča ureditev podaljšanega zelenega pasu v enaki širini kot pri Plečnikovi Plaži.

To pomeni premik vseh potrebnih objektov na lokaciji v zaledje (kjer se danes nahajajo teniška igrišča). 1 2 3 4 5 6 7

stanovanjska hiša hangar veslaškega kluba administracija in garderobe shramba paviljon Bober marina pokrita terasa

3 2

5 2

S82 / premik objektov kot pogoj za nastanek zelenega pasu / M 1:1000

faza 2 / definicija robov

Zelen pas ob vodi jasno definira meje med tremi različnimi ambienti: grajeno mestno stanovanjsko tkivo (A), javne zelene površine (B) in vodo (C). Ti robovi predstavljajo tako fizično mejo (meja kopnovoda, kot tudi funkcionalno ali le percepcijsko mejo (park-naselje).

A B

grajeno, objekt, naselje, drobljeno

narava, pot, linija

voda, ploskev

S83 / definicija ambientalnih robov / M 1:1000

faza 3 / trganje robov in prekrivanje

Robove na mestih, kjer je potreba po programu “raztrgam”, prostor pa z obeh strani raztegnem na drugo stran. Tako dobimo nov ambient, ki pa ni tretji, izrazito drugačen prostor, temveč kombinacija prostorov, ki ga obdajata. Pri prestopu iz enega prostora v drugega potrebujemo vmesni gradient, ali pa bolj definiran prag. Prostor dvojnega značaja služi kot prag, ki smo ga iz ene dimenzije (linija) raztegnili v tri.

S84 / diagram trganja robov

S85 / ustvarjanje prostorov dvojnega značaja / M 1:1000

faza 4 / prostori dvojnega značaja

Dobimo torej prostore, ki združujejo lastnosti okoliških prostorov, ter ustvarijo smiselen prehod med njimi. Prostor AB, ki predstavlja prag med parkovno ureditvijo in stanovanjskim naseljem, definira območje, ki je namenjeno izgradnji dejanskih objektov. Združuje morfološke motive okoliške gradnje z prehodnostjo in (pol)javnim značajem rečnega brega. Prostori BC predstavljajo interakcijo obiskovalca z vodo. Lahko se pojavi kot dostop do vode v obliki pomola, ali v obliki mostu, ki jo premošča.

grajeno, objekt, naselje, drobljeno

B C

objekt kot del poti

dostop do vode

narava, pot, linija

voda

S86 / kombiniranje ambientov v kompozitne prostore

faza 5 / prekrivanje v prerezu

Pri konceptu trganja in prekrivanja mora vedno ena plast prekriti drugo - princip, ki se zelo enostavno prenese v prerez. Omogoča plastenje različnih programov na istem območju. Plastenje omogoča bistveno bolj zanimive odnose med različnimi programi po prerezu - odnosi, ki bi se sicer morali pojavljati izključno v dveh dimenzijah.

S87 / primer plastenja prostorov po prerezu

faza 6 / prostorska zasnova po prerezu

V območju AB imamo dve plasti različnih prostorov, kar se dobro prenese v dvoetažno zasnovo, kjer se pritličje navezuje na javni značaj obrečnega pasu, nadstropje pa na bolj zasebno stanovanjsko zazidavo, namenjeno bivanju. Ta dva prostorska značaja je potrebno prostorsko spojiti, oz. “zašiti”, kar storim z postavitvijo servisnega in komunikacijskega pasu na S/SZ fasadi objekta.

S88 / prenos koncepta v shematski prerez

faza 7 / prenos konceptnega prereza v volumne

Volumni glavnega objekta nastanejo z preprostim ekstrudiranjem prostorov iz prereza - pritličje se ekstrudira v eno smer (dobimo telovadnico), nadstropje pa v drugo (nastane volumen nastanitvenega dela hostla). Povezuje ju servisni pas, ki je ekstrudiran v obe smeri in ju tudi konstrukcijsko nosi. Dobljena oblika se nato prelomi, da se bolj prilega lokaciji ter ustvari zaključen stavbni otok z okoliško zazidavo.

S89 / prenos prereza v volumne

programska zasnova loÄ?itev hangarja in glavnega objekta vmestitev objektov v prostor zasnova glavnega objekta zasnova hangarja konstrukcijska zasnova in materialnost zasnova zunanjih povrĹĄin in spreminjanje terena

05 zasnova

programska zasnova

Trenutni program na lokaciji je primeren in skladen z dolgoročno vizijo delovanja tega območja, zato bi ga bilo smiselno ohraniti in še nadgraditi. Z odstranitvijo trenutnih objektov veslaškega kluba in sosednje Bober Marine se seveda pojavi potreba po postavitvi novih prostorov veslaškega kluba, vendar je potrebno tudi nadomestiti gostinsko ponudbo. Ta je za območje precej pomembna, saj je v okolici na samem levem bregu Ljubljanice gostinske ponudbe zelo malo (najbližji lokal je Krakovc na Krakovskem nasipu, oddaljen kar 900m). Gostinska ponudba se na lokaciji ponovno vspostavi kot del hostla - služi kot jedilnica hostlu, hkrati pa kot javni lokal/kavarna, ki stimulira zadrževanje ljudi na tem območju, ustvarja živahen javni prostor, ter približa javnost profesionalnim veslaškim aktivnostim.

Programsko se športna dejavnost v okviru kluba bistveno ne spremeni, le nadgradi, je pa potrebno upoštevati predvideno izgradnjo marine na drugi strani Ljubljanice, kjer danes deluje Kajak kanu klub Ljubljana. Ni znano, kaj bi to pomenilo za delovanje tega kluba, definitivno bi pa pomenilo, da bi se na ožjem območju obdelave pojavila priložnost, da se obstoječemu programu doda vsaj del aktivnosti, ki jih je do zdaj prevzel Kajak kanu klub Ljubljana. To pomeni, da bi lahko poleg striktno veslaških dejavnosti klub Ljubljanica nudil še kajakaške aktivnosti (tako za resne športnike kot rekreativce), izposojo kanujev, SUP-ov, in podobno. Največja programska sprememba na lokaciji se zgodi z vpeljavo turističnega programa z postavitvijo hostla. Njegov namen je povezati profesionalno športno dejavnost z turističnim dogajanjem v bolj strogem mestnem središču, ter hkrati privabiti tuje obiskovalce. Deloval bi v tesni povezavi z veslaškim klubom, kot nastanitev za obiskujoče športnike. Ker povpraševanje po taki vrsti nastanitve verjetno ne bi bilo konsistentno tekom leta, bi lahko preostanek časa deloval kot navaden hostel, ki bi lahko povprečnega turista spoznal z športi na Ljubljanici, kar bi pripomoglo k bolj enakomernem obisku mesta, ki ne bi bil omejen na višek sezone. 56

Območje ožje obdelave bi postalo tudi javna rekreacijska površina, z možnostmi prehajanja ali zadrževanja. Tako bi veslaški klub z vsem dodatnim programom postal postojanka ob poti ob Ljubljanici.

odstranitve

- veslaški klub - hangarji - telovadnica - servisni prostori - igrišče (balinišče, košarkarsko igrišče) - izposoja kanujev / kajakov - gostinska ponudba (Insanis lounge, Bober Marina) - fitnes na prostem

postavitve / nadomestitve

- veslaški klub - hangarji - telovadnica - servisni prostori - igrišče - izposoja kanujev / kajakov - gostinska ponudba - fitnes na prostem

S90 / spremembe v programu na lokaciji

nov program

- hostel - veslaški bazen - parkovne in rekreacijske površine - marina

poljavni program

program zasebnega značaja program javnega značaja

ločitev hangarja in glavnega objekta

Omenjene razširitve v programu bi seveda pomenile razširitve tudi v količini oz. velikosti objektov, ki jih več ni možno vmestiti v prostor na dosedanji način. Dodatek programa hostla in lokala predstavljata največjo potrebo po razširitvi obsega objektov napram trenutnemu obsegu objektov in površin na lokaciji. Če si zadamo cilj, da kljub novemu programu ne zmanjšamo veslaškega kluba, ampak ga celo še razširimo, kmalu postane jasno, da na trenutni lokaciji ni dovolj prostora za vse željene intervencije.

Problem sem rešil z razdelitivjo programa med dva objekta - na glavni objekt hostla, lokala in telovadnice ter uprave kluba, ter ločen objekt hangarja za čolne, ki sem ga lahko prestavil na drugo stran Malega Grabna, na območje Mesarice. Poleg očitne prostorske razbremenitve, nudi ta rešitev še druge prednosti postavitev dveh sodelujočih objektov/programov na dva bregova Malega Grabna pripomore k zbližanju bregov v dojemanju prostora, kar pripomore k ustvarjanju kontinuirane poti ob levem bregu Ljubljanice. Poleg tega ločitev hangarja ustvarja nek nivo distance med profesionalnim športom in vrvežem obvodnega življenja, vendar brez omejitve možnosti dostopa in vizualne povezave.

obseg obstoječega / nadomeščenega programa: gostinski program, prostori veslaškega kluba dodan program: hostel, (razširjena) telovadnica

≈3500 m2 dovoljena višina: 7m razširjen hangar (≈800 m2)

S91 / prestavitev hangarja na Mesarico / M 1:1000

umestitev objektov v prostor

Objekta sta v prostor postavljena tako, da sledita konceptu ustvarjanja prostorov dvojnega značaja - predstavljata presek med različnimi ambienti in programi.

Glavni objekt je postavljen na podobno lokacijo kot dosedanje stavbe veslaškega kluba, le da je pomaknjen dlje od vode. S tem nastane dovolj prostora, da se lahko pot ob nabrežju izteče nemoteno ob bregu, čez Mali Graben in naprej. Po obliki se prilagaja terenu ter sledi linijam rečnega brega, hkrati pa poudarja in zaključuje stavbno morfologijo med Malo in Veliko čolnarsko ulico. Po obliki gre za dolg, ozek volumen, ki je v sredini zlomljen. Prelom je odraz oblike bregu pri izlivu Malega Grabna v Ljubljanico, skupaj pa ustvarjata nekakšen sprehajalni koridor. Vloga objekta kot prehoda iz obrečnega prostora v območje stanovanjske zazidave se odraža tudi po višini - objekt je dvoetažen (P+1), ter na eni strani delno vkopan v teren. Na ta način se zlije s terenom in okolico, ter tako ne predstavlja motečega izstopajočega elementa v naravnem obrečnem okolju, v katerem dominirajo horizontale.

glavni objekt: telovadnica, uprava, hostel, gostinski program

Hangar za čolne je postavljen na drugo stran Malega Grabna, vzporedno z Ljubljanico. Z glavnim objektom ga povezuje most, skupaj pa celoten sestav sklene pot ob Ljubljanici. Tudi hangar je delno vkopan in nizek. Z nekaterih strani skoraj neopazen, hkrati pa vseeno diskreten poudarek na sami konici Mesarice. Dvojni karakter prostora se tudi tu odraža po prerezu - javna pot poteka po strehi hangarja, ter se tako delno loči od športnega programa spodaj ob vodi. Objekt služi kot križišče treh poti - ena pot vodi čez brv proti glavnemu objektu veslaškega kluba in naprej ob levem bregu Ljubljanice, ena skozi mestni park Mesarice, večji most pa ga povezuje še z desnim bregom Ljubljanice in bodočo marino (ni predmet ožje obdelave v tej nalogi).

hangar

S92 / vmestitev glavnih volumnov v prostor / M 1:1000

zasnova glavnega objekta

Zasnovo glavnega objekta se lahko razume kot sestav štirih različnih volumnov, ki so si v določenih aspektih podobni, v drugih pa nasprotni. Tako lahko objekt razdelimo na levo in desno polovico, zgornjo in spodnjo etažo, ipd. Prelom objekta lahko smatramo kot delitev objekta na levo in desno polovico. Pri taki delitvi je levi del (gledano z drugega brega Ljubljanice) namenjen turistični in gostinski ponudbi - torej hostel in lokal desni del pa športu in rekreaciji. Vsako polovico lahko potem delimo še naprej po višini, kjer se v obeh delih pojavita javna in bolj zasebna etaža. Pri hostlu to pomeni javno pritličje z gostinskim programom in bolj zasebno nadstropje z sobami, pri športnem delu pa obratno, saj je pritličje telovadnica, “nadstropje” pa zgolj javno dostopna in prehodna terasa. Pritličje se v obeh primerih odpira proti vodi, medtem ko je zgornja etaža bolj povezana z zaledjem, hkrati pa nudi razgled na Ljubljanico z rahle višine. Zasnovo lahko tudi razumemo kot direktno aplikacijo konceptne sheme na lokacijo, kjer prekrijemo en prostor z drugim, ter ju nato spojimo preko komunikacijskega pasu (gl. str. 52). Ta pristop se jasno odraža tako v konstrukciji, kot tudi razporeditvi notranjih prostorov.

šport hostel

S93 / delitev glavnega objekta glede na glavni program

servisni pas

odpiranje proti zaledju

odpiranje proti Ljubljanici

S94 / delitev glavnega objekta glede na odpiranje po prerezu

odprto zaprto

glavni program

zaprto

odprto

S95 / delitev glavnega objekta na servisni in programski pas

S96 / delitev glavnega objekta na odprte in zaprte volumne

Glavni vhod v objekt je z južne strani, s sprehajalne poti ob Ljubljanici. Čeprav se nahaja v levem delu stavbe, z svojim centralnim položajem napaja obe polovici objekta in vse njegove programe. Obiskovalec stopi skozi vetrolov, nato pa ima neoviran pogled in dostop do kavarne, takoj zraven se pa nahaja vstavljen volumen recepcije (namenjena tako hotelu kot veslaškemu klubu). Pritličje levega dela stavbe oblikuje, vsaj ob vhodu, prost tloris brez stebrov, ki se preko ogromne nemotene steklene stene odpira proti Ljubljanici. V toplih mesecih se lahko nekatera okna odprejo, notranji in zunanji prostor se pa tako zlijeta v eno. Na koncu levega volumna je še kuhinja lokala, ki ima svoj servisni vhod. Recepcija je postavljena v svoj manjši volumen, ki s svojim položajem med glavnim volumnom lokala in servisnim pasom v zaledju predstavlja nek prag med tema dvema ambientoma. Servisni pas ob SZ fasadi objekta predstavljajo komunikacije in vse servisni prostori. Po prehodu skozi recepcijo, na levi strani sobo za zaposlene, upravo hostla, shrambe in sanitarije povezuje dolg hodnik. Centralno se nahajajo stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje k sobam. Hodnik se nadaljuje na desni strani, kjer lahko obiskovalec dostopa do garderob in telovadnice, ter uprave veslaškega kluba.

Delovanje gostinskih dejavnosti predpisujeta Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in obsegu storitev za upravljanje gostinske dejavnosti (Uradni list RS št. 35/2017, 7.7.2017) ter Zakon o gostinstvu (Uradni list RS št. 93/07). Obseg gostinskih dejavnosti določa kategorizacija objekta oz. dejavnosti, ki zahteva določene izpolnjene pogoje. Lokal v pritličju objekta bi spadal med prehrambene gostinske obrate, bolj specifično med kavarne (3. člen pravilnika).

(1) Prehrambni obrat, ki se označuje kot kavarna, mora imeti: – prostor za pripravo jedi, če jih nudi, – prostor za strežbo, – sedeže – urejeno garderobo ali obešalnike, – stranišče za goste. (2) Kavarna nudi: – slaščice in tople in hladne prigrizke, – pijače in napitke in – dnevne časopise in revije.

To je točno vrsta gostinske ponudbe, ki jo po intervenciji moram vrniti na območje, ter je najbolj primerna prostočasni rekreacijski dejavnosti, ki jo obkroža. Prostor kavarne se deli na kuhinjo in jedilnico, ki je hkrati tudi zajtrkovalnica hostla.

Zasnova kuhinje je tudi odraz storitev, ki jih obrat nudi. V mojem primeru gre za ponudbo pijač, sladic in prigrizkov v kavarni, hkrati pa pripravo obrokov za obiskovalce hostla in športnike. Kuhinja obsega glavni osrednji prostor za pripravo hrane in pranje posode, sortirnico z ločenim vhodom, kamor dostavljajo zaloge, shrambo z hladilniki in zmrzovalniki, ter bar. Stranišče za obiskovalce se nahaja v servisnem pasu pritličja, ter je dimenzionirano po 12. členu pravilnika ki določa, da mora kavarna z manj kot 80 sedeži imeti najmanj eno stranišče za ženske, ter eno stranišče in pisoar za moške.

S97 / delitev glavnega objekta na tri programe

telovadnica

kavarna

hostel

soba (4 postelje) 19,2 m2

kopalnica 3,8 m2

zunanja terasa

hodnik 133 m2

soba / gard. za zaposlene 20 m2

shramba 9 m2

uprava hostla 13 m2

shramba / strojnica 26,5 m2

kuhinja 38 m2

sortirnica 9 m2

WC M 9 m2

WC Ž 9 m2

kavarna 137 m2

recepcija 28 m2

garderoba M 45,5 m2

garderoba Ž 45,5 m2

prostori za zaposlene

shramba 24,5 m2

11 m2

260 m2

vhod

24,5 m2

vhod

veslaški del telovadnice

vertikalne komunikacije

uprava kluba

fitnes / večnamenski vadbeni prostor 192 m2

S98 / programska zasnova glavnega objekta

Telovadnico z servisnim pasom (hodnikom) povezujejo predvsem garderobe, ki z vstavljenimi volumni predstavljajo prag med dvema prostoroma - uporabniki telovadnice tako vstopijo v garderobo, se preoblečejo, ter potem izstopijo na drugi strani v telovadnico. Direkten dostop s hodnika je seveda tudi možen. Trenutno stanje garderob v klubu je ena od največjih prostorskih problemov, s katerimi se soočajo, saj med drugim pravih ženskih garderob sploh ni. Na koncu hodnika se nahaja pisarna veslaškega kluba. Telovadnica je razdeljena na dva dela: na JZ delu dominira veslaški bazen, na SV pa bolj klasična telovadnica oz. fitnes s shrambo za športno opremo. Veslaški bazen bi bil največja pridobitev za klub, saj omogoča najboljšo simulacijo razmer na vodi, kot vreme onemogoča treninge zunaj. Gre za poseben bazen, ki je razdeljen na dve polovici, v sredini pa sedijo veslači. Vsaka polovica bazena je oblikovana tako, da lahko voda enostavno kroži, ter s tem simulira gibalno količino čolna v vodi. To omogočajo cirkulatorni kanali, ki vodo, ki jo veslači potisnejo na eno stran bazena, privedejo nazaj na drugo stran, brez da bi prišlo do torbulence in upora na veslih. Bazen je oblikovan kot eden bolj “razkošnih”, saj lahko na njem trenirajo štirje veslači kot dvojni četverec (vsak z dvema vesloma), ter v vseh ostalih konfiguracijah razen osmerca. Tovrstna zasnova pomeni bazen velikosti 7,6 x 10,9m. Poleg bazena bi delovali še številni ergometri.

S100 / primer veslaškega bazena S102 / diagram delovanja veslaškega bazena z kroženjem vode

Telovadnica in veslaški bazen ne sledita nobenim predpisanim dimenzijam standardiziranih športnih površin ali objektov (npr. tenis igrišče, olimpijski plavalni bazen ipd.), zato število uporabnikov določa le praktična kapaciteta prostora oz. površina na uporabnika, namenjena vadbi, ter varnostne omejitve objekta. Garderobe imajo kapaciteto do 32 obiskovalcev v moški, ter prav toliko v ženski garderobi, vendar je dejanska pričakovana maksimalna obiskanost telovadnice bistveno manjša.

servisni pas

programski pas

S101 / veslaški bazen iz leta 1909 na Univerzi v Syracusah

S99 / garderobe kot vstavljeni povezovalni volumni

Zgornja etaža hostla je sestavljena iz niza sob, ki jih povezuje hodnik, ki se s stekleno steno odpira na parkovno ureditev v smeri proti naselju. Hostel ima dvanajst sob - vsaka z svojo kopalnico in dvema pogradoma (torej štirimi ležišči). Prostori kopalnic so pomaknjeni delno izven volumna sob, ter, tako kot recepcija, simbolizirajo neko vmesno stanje med bivalnim delom sob in servisnim pasom hodnika. Postavljene so v dvojicah z skupno instalacijsko steno. Njihova izmaknjenost ustvarja dinamiko v hodniku, saj razbije predolge ravne linije. Južna stranica sob je v celoti zastekljena in nudi lep razgled na Ljubljanico. Nalomljenost linije hodnika se ponovi tudi na njegovi drugi, stekleni steni. Ta predstavlja kar se da neopazno mejo med notranjim prostorom in dolgo verando, ki se odpira proti zelenju na severu. S svojo obliko postaneta hodnik in veranda en skupni prostor, ki lahko služi tudi kot prostor zadrževanja in druženja za obiskovalce hostla.

Zgornja “etaža” desnega dela objekta je zgolj odprta terasa, čez katero je speljana sprehajalna pot, ki se nato preko brvi nadaljuje proti Mesarici. Brv je le to - most namenjen pešcem in kolesarjem, ki kar se da lahkotno povezuje oba bregova Malega Grabna. Na eni strani se priključi na pohodno streho telovadnice, na drugi strani pa na streho hangarja za čolne.

Oblika in zasnova sob (nastanitvenih prostorov) sta odvisna od klasifikacije gostinskega obrata. Po pravilniku bi se gostinska nastanitvena dejavnost v tem primeru klasificirala kot “prenočišče”. V to kategorijo spadajo tudi mladinski hoteli oziroma hostli. Takšna klasifikacija ima v primerjavi z drugimi oblikami nastanitvenih obratov nižje zahteve: (2) Mladinsko prenočišče (hostel, youth hostel) je vrsta prenočišča, ki je namenjeno pretežno mlajšim gostom. Mladinsko prenočišče mora imeti: – prostor za sprejem gostov, če ima več kot 15 sob oziroma nastanitvenih enot, – skupen dnevni prostor za goste, – sobe ali souporabo sob za nastanitev, pri čemer je nastanitev v postelji ali na skupnih ležiščih, – enojna ali dvojna ležišča, – možnost za odlaganje obleke, perila in osebnega pribora, in – etažne kopalnice in stranišča v skladu z drugim odstavkom 10. člena tega pravilnika, če kopalnica in stranišče nista v sobi.

S103 / kopalnice hostla kot vstavljeni povezovalni volumni

zasnova hangarja

Hangar je zelo preprost kubus z rastrom lesenih stebrov, ki služijo tudi kot držala za čolne. Na svoji krajši stranici je vkopan v teren, na dveh daljših stranicah pa se odpira z uporabo zložljivih panelnih sten lahko v celoti odpre.

pod kotom 38 stopinj glede na dolgo os hangarja. Na stebre so pripeti nosilci, na katere se postavljajo čolni. Ti so nastavljivi, tako da se lahko prilegajo naboru standardnih dimenzij čolnov (od kajaka do osmerca). Prostor je precej homogen, objekt neizoliran. Izjema je vstavljen volumen garderob, ki prostor razdeli na sprejemni prostor in glavni volumen hangarja. Tako kot pri telovadnici, garderobe služijo kot prag pri prehodu iz enega prostora v drugega.

Takšno omogoča dovoz čolnov z SZ strani, kamor se lahko pripelje prikolica, ter čolne naloži v hangar, te se pa nato pred uporabo odnese ven na JV strani. Tovrstna zasnova je prostorsko bolj učinkovita, saj pomeni, da ni potrebno toliko prostora med vodo in hangarjem, ki bi sicer bil namenjen manevriranju in dostavi.

Hangar tako služi kot neko prehodni prostor med ambientom parka na Mesarici in prostorom oz. programom na vodi. Zaradi oblike rečnega brega mora omenjeno nakladanje in razkladanje čolnov potekati pod kotom glede na os objekta, kar pomeni, da mora tej smeri slediti tudi glavni konstrukcijski raster stebrov. Tako so stebri in strešne lege postavljeni

+02,75 +02,40

+02,00 +01,85

+01,40

+01,30

+00,80

+00,75

S104 / shematski prerez hangarja z zlaganjem čolnov / M 1:50

S105 / konstrukcija hangarja kot odraz linije nabrežja Malega Grabna in “prehajanja” čolnov

recepcija / shramba za kajake 83,5 m2

garderoba M 33 m2

garderoba Ž

hangar 612 m2

33 m2

S106 / programska shema hangarja

konstrukcijska zasnova in materialnost

Pri zasnovi konstrukcije objektov sem izhajal iz izbora materialov. Posebej značilne tipologije ali materialnosti v okoliški gradnji ni, zato so bili glavna inspiracija sami čolni in tradicija čolnarstva. Tisočletja je bil les glavni material za izdelavo vseh vrst plovil, zato sem ga izbral za glavni material. V času industrijske revolucije se je razvila gradnja ladij iz železa in jekla, ki dobro sodeluje z lesom tudi v gradnji. Cilj je bil postavili lahko konstrukcijo, ki bi se zlila z svojim zelenim okoljem. Les in jeklo omogočata tovrstno lahko gradnjo, hkrati pa je lahko objekt sestavljen montažno in posledično zelo hitro, kar bi pomenilo najkrajšo motenje delovanja veslaškega kluba. Ker les in jeklo nista primerna za temeljenje, je tam seveda uporabljen armiran beton. Glavni objekt stoji na armirano-betonski plošči in zidu, ki se zažira v teren. Spodaj sledita še dve liniji pasovnih temeljev in piloti, ki so potrebni zaradi navlaženosti in mehkobe tal ob reki, na prehodu proti Ljubljanskemu barju. Preostala konstrukcija je zelo dober odraz razdelitve na servisni in “programski” pas objekta servisni pas je izveden v jeklu, ter nosi in podpira vso leseno konstrukcijo v hostlu, pri telovadnici pa se vlogi materialov menjata.

S107 / shema hierarhije materialov

Raster jeklene konstrukcije v hostlu je ortagonalna mreža z enoto 3,65m v eno, ter 5,78m v drugo smer. Velikost mreže določa velikost posamezne sobe ter smiselna širina hodnika. Vsi jekleni elementi so valjani UPE in HEA profili različnih dimenzij. V pritličju se jeklena konstrukcija kaže kot le ena vrsta stebrov iz podvojenih UPE400 profilov, v nadstropju pa se opira še na betonski zid, ter ustvari jekleno kletkasto mrežo, ki definira servisni hodnik. UPE profili so bili izbrani zaradi odpornosti na upogib v svoji glavni osi, saj bodo zaradi nesimetrične obešene lesene konstrukcije pod velikimi upogibnimi silami. Vsi spoji so togi, bodisi vijačeni ali varjeni. Cilj je bil pokazati konstrukcijo kot estetski element stavbe, zato so vsi nosilci izpostavljeni, nekateri tudi pohodni.

S108 / primarna konstrukcija betonske temeljne plošče in jeklenih okvirjev

Na ta jekleni okvir se obeša sekundarna lesena konstrukcija. To tvorijo stenski nosilci iz križno lepljenega lesa (CLT oz. KLH), ki nosijo sobe hostla v konzoli nad prostori lokala in kuhinja v pritličju. Ti nosilci so hkrati tudi stene, ki ločujejo posamezne sobe. Na jekleno konstrukcijo so pritrjene z zelo dolgim vijakom, ki se ga privije v leseno ploščo, ter sidra v luknjo med parom UPE nosilcev, ki tvorita posamezen steber. Ti nosilci, in posledično sobe, so dolgi 6,54m, kar je optično praktično enaka dolžina kot širina jeklene konstrukcije, ki jih podpira. Na najnižji točki imajo statično višino 3,19m.

Na stenskih ploščah sloni terciarna, prav tako lesena konstrukcija, ki tvori talno ploščo in streho. Streho tvorijo preprosti pravokotni leseni nosilci, ki se naslanjajo na zgornji rob sten in potekajo vzporedno z fasado objekta. Minimalno je naklonjena in se izteka v žleb, ki se nahaja na stičišču lesene in jeklene konstrukcije, v sredini strehe. Nad hodnikom je lesena streha obešena z jeklene konstrukcije.

S109 / sekundarna konstrukcije CLT plošč in stenskih nosilcev

Medetažno ploščo prav tako tvorijo predvsem križno lepljene plošče. Te so privijačene na stenske nosilce, v pasu hodnika pa vstavljene med jeklene nosilce. Tam je bil cilj poudariti kontrast med tema materialoma tako, da se tudi jeklo postane del pohodne površine. V obeh primerih predstavljajo lesene plošče zgolj nosilno konstrukcijo, na kateri je nato sestav akustične izolacije in estriha, na katerega je položen parket. Za efekt vidnih in pohodnih jeklenih nosilcev, se morajo ti dejansko podvojiti, med njimi pa je vložen sloj akustično izolativne pene, ki onemogoča prenos udarnega zvoka skozi konstrukcijo. Parket je položen tudi v pritličju, ampak zgolj v gostinskem delu in telovadnici, medtem ko ima servisni pas tla iz brušenega betona. Tako se vseeno nakaže materialno temeljne plošče, ter poudari razliko v karakterju prostora med servisnimi in “glavnimi” prostori.

S110 / terciarna lesena konstrukcija

V desnem, “športnem” delu objekta, se vlogi materialov obrneta. Telovadnico tvori serija lepljenih lesenih okvirjev, ki se nizajo linearno po istem rastru kot v hostlu. S tem se ustvari isti učinek sekvenčnosti lesenih plošč. Vzdolž telovadnice se oblika okvirjev nekoliko spremeni - zaradi specifik terena je bilo potrebno skrajno vzhodni vogal telovadnice spustiti, da se je lahko tam speljala pot čez streho. Tako je vsak naslednji okvir v enem oglišču nekoliko bolj spuščen, skupaj pa ustvarjajo zanimiv ambient rahlo zasukanega stropa.

S111 / primarna konstrukcija CLT okvirjev na temeljni plošči

Med temi okvirji in vkopanim betonskim zidom so postavljeni jekleni nosilci, ki tvorijo servisni pas v tem delu stavbe. Streha je zopet lesena, vendar tu tudi pohodna - tako se na strehi ustvari terasa. Kot že omenjeno, je čez speljana tudi pot na nekoliko dvignjeni jekleni podkonstrukciji, ki se nato nadaljuje v brv.

S112 / sekundarna jeklena konstrukcija

S113 / lesena terciarna konstrukcija

Brv je jeklena, ter se obliki in konstrukciji močno navezuje na jekleno konstrukcijo glavnega objekta - pravtako je sestavljena iz standardnih jeklenih profilov, na istem rastru 3,65m. Obtežbo nosita dva palična nosilca, ki služita tudi kot ograja. Nosilca sta sestavljena iz pravokotnih polj, ki so diagonalno zavetrovana z jeklenicami. Prečni nosilci so podaljšani navzven, vertikale pa odebeljene, da preprečijo uklon tlačnega pasu nosilca. Pohodna površina je iz masivnih lesenih plohov, ograja pa steklena. Brv je podprta v dveh točkah - na eni strani sloni na betonsko steno hangarja, na drugi strani pa se ne more opreti na konstrukcijo telovadnice, zato jo tam nosi prostostoječ steber, tri polja nosilca (ca. 11m) pa tako visijo v konzoli, ter se le dotikajo konstrukcije telovadnice.

S114 / detajl ograje

S115 / prikaz konstrikcije mostu

Konstrukcija hangarja prav tako stoji na betonski temeljni plošči ter dvema betonskima stenama - ena se vkoplje v teren (na JZ strani), nasprotna pa služi kot podpora brvi. Streho nosi mreža masivnih lesenih stebrov, ki nosijo lege. Smer rastra mreže je v eni smeri zamaknjena za 38º in tako olajša prenašanje čolnov iz in v hangar. Stebri služijo tudi kot stojala za shranjevanje čolnov. Razdalja med linijami stebrov (v smeri pravokotno na Ljubljanico) znaša šest metrov, kar je optimalno za shranjevanje čolnov na obeh straneh stebra, v sredini pa ostane dovolj prostora za enostavno in nemoteno prenašanje opreme. Daljši fasadi tvorijo zložljivi oz. drsni leseni paneli, ki omogočajo, da se fasadi skoraj popolnoma odpreta proti Ljubljanici in dostavni klančini. Objekt ni izoliran, je pa izoliran volumen garderob. Streha je sestavljena po podobnem principu kot pri telovadnici, in je pohodna.

S116 / primarna konstrukcija lesenih leg na stebrih in temeljni plošči

S117 / sekundarna konstrukcija vzdolžnih lesenih nosilcev

S118 / terciarna lesena strešna konstrukcija

zasnova zunanjih površin in spreminjanje terena

Vmestitev dvoetažnega objekta tako, da imata obe etaži direkten dostop ven, zahteva posege v obliko terena na lokaciji. Namen je bil posegati v teren tako, da bi z eno elegantno potezo izvedel tudi iztek sprehajalne poti naprej ob Ljubljanici - to brez spremembe profila nabrežja ne bi bilo mogoče, saj se profil v primerjavi z tistim na Plečnikovi plaži na lokaciji veslaškega kluba preveč bistveno spremeni. Glavni ukrep pri preureditvi terena je podaljšanje profila Plečnikove plaže do izliva Malega Grabna. To pomeni nadaljevanje dvovišinskega profila, kjer se sprehajalna pot nahaja na nižjem nivoju ob vodi, cesta je pa speljana višje. Tak ukrep bi tudi ustvaril dvovišinski teren, ki je potreben za delni vkop objekta, ki sedaj na enakomerno spuščajočem terenu ne bi bil možen. Utrdil bi se tudi sam breg s podaljšanjem Plečnikovih kamnitih stopnic.

Obliko terena diktira potek sprehajalne poti ob Ljubljanici, ki bi se, če prihajamo s strani centra mesta, pri veslaškem klubu razdelila. Tam bi “Plečnikov” profil nabrežja končal na ploščadi pred telovadnico, pot bi se pa nadaljevala ob Malem Grabnu, ki bi ostal skoraj nespremenjen. Če bi želeli prečkati Mali Graben, bi zavili na teraso na strehi telovadnice, ter pot nadaljevali čez brv proti hangarju in Mesarici. Na razcepu poti bi se uredila tlakovana površina, ki bi podaljšala os Velike Čolnarske ulice prav do vode.

S119 / faza 1 / trenutno stanje

S120 / faza 2 / izgradnja marine

S121 / faza 3 / iztek profila “Plaže” na Mesarico

S122 / faza 4 / poglobitve za vkopane objekte

Nivo terena med glavnim objektom in stanovanjskim naseljem bi se zvišal in izravnal, tako da bi se se pogled in pot z Velike Čolnarske ulice iztekla na terasi, ter na pogledu v fasado - tako bi intervencija bistveno izboljšala trenutno stanje, kjer pogled na Ljubljanico motita ograja ter prizidek garderob. V tem zaledju bi se uredila delno tlakovana površina z zelenjem, ki bi služila kot parkirišče za veslaški klub in hostel, intervencijska površina, ter dvorišče hostla, namenjeno tudi druženju in prosočasnim aktivnostim. Park in konec stanovanjske zazidave bi ločevala še pešpot, ki bi nudila neko distanco med programoma in nudila stanovalcem sosednjih hiš nekaj zasebnosti in miru, hkrati pa ustvarila zelo potrebno povezavo med Malo in Veliko Čolnarsko ulico. Posegi v teren bi bili podobno obširni tudi na območju Mesarice. Višino terena bi na samem “rtu” znižal, ter tja postavil hangar. Kombinacija nižje višine ter tlakovane ploščadi z utrjenim nabrežjem pred hangarjem bi nudila enostaven dostop do vode (ploščad bi služila kot pomol). Na SZ strani hangarja bi se morala izkopati še dostavna klančina, ki bi bila izvedena v kombinaciji tlakovcev in trave. Izkopana zemlja bi se uporabila za nasutje na JZ strani hangarja, kjer bi se morala tista stena v celoti vkopati zato, da bi lahko pešpot nemoteno stekla na streho objekta. Tudi ob Ljubljanici bi bil urejen dostop do “pomola” namenjen izključno pešcem, predvsem športnikom oz. članom veslaškega kluba, ter obiskovalcem, ki bi radi npr. najeli kanu. Na tem nasipu bi se združile poti proti Mesarici in Rakovi Jelši, poti čez brv proti glavnemu objektu in naprej ob levem bregu Ljubljanice, ter poti čez most čez Ljubljanico proti Livadi. Mesarica bi se preuredila v nekoliko bolj naraven mestni park, odstranilo bi se vrtičkarsko naselje, zasadilo nova drevesa, ter uredile nove peščene pešpoti z vso pripadajočo urbano opremo (osvetlitev, klopi, koši za smeti, pitniki ipd.). V pasu ob desnem bregu Malega Grabna bi se uredila igrišča za odbojko na mivki ter druge manjše športne intervencije (mize za namizni tenis, balinišče itd.). Danes na parkirišču pred Bober Marino že stoji postaja fitnesa na prostem - ureditev z tovrstno opremo za vadbo na prostem bi nadaljeval še na Mesarici, ter tako ustvaril trim stezo.

S123 / iztek terena z Velike Čolnarske ulice proti Ljubljanici in hostlu

analiza poĹžarne varnosti situacija 1:500 fasadni pas / prerez A-A 1:25 situacija trenutnega stanja 1:2000 situacija po intervenciji 1:2000 tloris pritliÄ?ja glavnega objekta 1:250 tloris nadstropja glavnega objekta 1:250 prerez B-B 1:250 prerez C-C 1:250 prerez D-D 1:250 tloris brvi 1:50 prereza brvi 1:50 tloris hangarja 1:250 prerez E-E 1:250 prerez F-F 1:250 fasadni pogledi 1:250 vizualizacije

06 dokumentacija

Kavarna ima 63 sedežev, za prostor pa je predvidenih največj 120 ljudi, kar vključuje zaposlene ter obiskovalce hostla. V prostorih hostla je 48 ležišč, kar se šteje tudi za največjo zasedenost prostora. Telovadnica z garderobami dopušča teoretično maksimalno 64 obiskovalcev, vendar je dejansko praktična kapaciteta dvorane bistveno manjša.

Glavni objekt lahko pri kategorizaciji po skupinah CCSI (Uradni list RS št.18/2013) razdelimo na dva dela, kjer bi se hostel klasificiral v skupino 12111 (hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev), 12112 (gostilne, restavracije in točilnice), oziroma 1212 (druge gostinske stavbe za kratko nastanitev) - za vse naštete skupine veljajo isti pogoji glede požarne varnosti. Telovadniški del objekta, ter hangar za čolne se klasificirata v skupino 1265 (stavbe za šport). (povzeto po Uradni list RS)

Pri objektih so uporabljeni trije glavni gradbeni materiali: beton, jeklo in les. Beton in jeklo spadata med negorljive gradbene materiale razreda A1. Taki materiali pod normalnimi pogoji ne morejo goreti, ter zato ne prispevajo k razvoju požara, lahko pa požar vpliva na njihove statične lastnosti. Les, ki predstavlja nejvečji delež materialov, ponavadi uvrščamo v razred D, razen če je impregniran z zaviralci gorenja (lahko spada v razred B). Ker lesene fasade spadajo med požarno zelo zahtevne, je potrebno za toplotno izolacijo porabiti negorljiv material razreda A1 ali A2, kot so na primer mineralna vlakna oziroma kamena volna. Pomembna je tudi izvedba lesene fasade - a gre za masivne plošče, horizontalne ali vertikalne deske, a je med njimi razmik, itd. Pri svojem projektu sem fasado izvedel iz tesno stikajočih horizontalnih lesenih plohov, ki minimizirajo širjenje požara po fasadi. Izjema so vertikalne leseni senčniki (žaluzije), ki predstavljajo večje tveganje, vendar so lahko impregnirani z zaviralci 76

gorenja. Sprinkler sistem v primeru tega projekta ni potreben, saj ima objekt le eno ali dve etaži. Stavbam iz skupin 12112 (gostilne, restavracije in točilnice) ter 1265 (športne dvorane) sta dovoljeni dve nadzemni etaži brez uporabe sprinkler sistema, oz. štiri etaže z sprinkler sistemom. Kvadrature prostorov oz. požarnih sektorjev (<1000m2) niti ne zahtevajo uporabe sistema za avtomatsko javljanje požara.

Oba objekta sta delno vkopana v teren, kar pozitivno vpliva na požarno varnost, saj zmanjšuje kvadraturo gorljive fasade. V obeh primerih ter pri vseh etažah je možen izhod naposredno ven, brez potrebe po uporabi stopnišč ali dvigal. Glavni objekt ima poleg glavnega vhoda še ločen vhod za dostavo hrane, stekleno steno v kavarni, ki se lahko odpre proti Ljubljanici, ter še pomožen vhod v telovadnico. V zgornji etaži se prostori hostla preko dveh vrat odpirajo proti verandi, ter še z enimi vrati na teraso na strehi telovadnice.

I.P .

Glavni objekt hostla in telovadnice je tlorisno podolgovate lomljene oblike z bruto tlorisno površino vseh etaž 1667 m2. Objekt ima dve etaži - pritličje z telovadnico, kavarno in upravo, kvadrature 1227 m2, ter nadstropje z sobami hostla, skupne bruto kvadrature 440 m2 in zunanjo teraso 882,8 m2. Pritličje leži na relativni višinski koti +0,00m, nadstropje pa na +3,37m. Hangar za čolne ima bruto kvadraturo 806,7 m2, ter je enoetažen.

I.P.

Najbližji sosednji objekt je oddaljen 13 metrov, posledično ni tveganja za prenos požara. (Požarni sektorji označeni v načrtih.)

I.P .

analiza požarne varnosti

S124 / dostopi in intervencijske površine / M 1:1000

Ve l

ik a

Čo l

ic a

Grab

Lju

blj

ica

Mali

Čo l

S125 / situacija po posegu / M 1:500

S1 pločevinasta streha sekundarna kritina OSB plošča kamena volna, leseni nosilci parna zapora vezana plošča

T1 parket estrih ločilni sloj zvočna izolacija OSB plošča kamena volna, leseni nosilci vezana plošča

T2 parket estrih ločilni sloj zvočna izolacija OSB plošča pesek ločilni sloj križno lepljena lesena plošča

T3 HEA 120 jeklen profil Sylomer poliuretanska pena HEA 260 jeklen profil

T4 poliran beton ločilni sloj mineralna volna OSB plošča pesek ločilni sloj križno lepljena lesena plošča

Z1 AB zid hidroizolacija XPS toplotna izolacija nasutje

T5 parket estrih ločilni sloj mineralna volna AB temeljna plošča hidroizolacija XPS toplotna izolacija nasutje

S126 / fasadni pas / prerez A-A / M 1:25

ta ce s sk a ek ar

Ve l

ik a

Čo l

ic a

Ižanska c

esta

Čo l

nik ov ac

S127 / trenutno stanje širšega območja obdelave / M 1:2000

ta ce s sk a ek ar

Ve l

ik a

Čo l

ic a

Ižanska c

esta

Čo l

nove pešpoti

nik ov ac

S128 / širše območje obdelave po intervenciji / M 1:2000

12 10

vhod / vetrolov

kuhinja

2 3

2 1

6 7

recepcija

kavarna / jedilnica soba za zaposlene uprava

137 m2 58 m2 18 m2 13 m2

26 m2

10 garderoba Ž

45 m2

garderoba M

12 fitnes

13 uprava kluba

28 m2

shramba

11 veslaški bazen

S129 / tloris pritličja glavnega objekta / M 1:250

11 m2

14 shramba

skupna bruto površina skupna neto površina

13 m2

45 m2

155 m2

300 m2 25 m2 25 m2

1297,3 m2 1172,7 m2

18 17

15 15 soba s kopalnico 19

S130 / tloris nadstropja glavnega objekta / M 1:250

16 hodnik / prostor za druženje 17 veranda 18 terasa

19 most čez Mali Graben

skupna bruto površina skupna neto površina

23 m2

133 m2 99 m2

600 m2 109 m2

456,2 m2 408,1 m2

S131 / vzdolžni prerez hostla / C-C / M 1:250

S132 / vzdolžni prerez telovadnice / D-D / M 1:250

S133 / prečni prerez telovadnice / B-B / M 1:250

3.65

1.25

1.49

S134 / tlorisni izsek brvi / M 1:50

2.76 3.80

S135 / prečni prerez brvi / M 1:50

S136 / izsek vzdolžnega prereza brvi / M 1:50

2,4%

+03,69

+02,76

36,5

S137 / pogled na brv čez Mali Graben z JV strani / M 1:50

20 20 recepcija / najem kajakov

82 m2

23 hangar za čolne

611 m2

21 garderoba Ž

22 garderoba M

skupna bruto površina

S138 / tloris hangarja in prereza E-E in F-F / M 1:250

skupna neto površina

33 m2 33 m2

806,7 m2 755,7 m2

S139 / vzdolžni prerez hangarja / E-E / M 1:250

S140 / prečni prerez hangarja / F-F / M 1:250

S141 / JV fasada glavnega objekta / M 1:250

S142 / V fasada glavnega objekta / M 1:250

S143 / SZ fasada glavnega objekta / M 1:250

S144 / SZ fasada hangarja / M 1:50

S145 / JV fasada hangarja / M 1:50

S146 / pogled proti terasi iz hodnika hostla

S147 / pogled z “Plaže” proti Mesarici

S148 / pogled z desnega brega Malega Grabna proti Ljubljanici

S149 / telovadnica z veslaškim bazenom

viri zahvale izjava o avtorstvu

07 zakljuÄ?ek

viri

Deplazes, A. (2005). Constructing Architecture. Basel, Švica: Birkhäuser

Leskovec, B. (1990). Arhitektura telesnokulturnih objektov na Slovenskem. Ljubljana: FAGG Neufert, E. (1998). Architects’ Data. Oxford, VB: Blackwell Science

Inštitut za politike prostora (2018). Kratka pot od revitalizacije do gentrifikacije: primer Ljubljane. Pridobljeno s spletne strani 14.11.2018: https://ipop.si/2018/04/20/kratka-pot-od-revitalizacije-do-gentrifikacije-primerljubljane/

Šušteršič, F. (1994). Reka sedmerih imen : s poti po notranjskem krasu. Postojna: Čukgraf

Osmanagič, D. (2016). Jože Plečnik in Ljubljanica. Pridobljeno s spletne strani 23.11.2018: https://zgodovinanadlani. si/joze-plecnik/

Veslaški klub Ljubljanica (2008). Veslaški klub Ljubljanica 1908-2008. Ljubljana: Veslaški klub Ljubljanica

Šafarič, A. (2015). Največji ljubljanski stadion. Pridobljeno s spletne strani 9.11.2018: https://zgodovinanadlani.si/ najvecji-ljubljanski-stadion/

Fürst, I. (2018). Sokoli leta 1922 in prvo svetovno prvenstvo v gimnastiki na Slovenskem. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Pridobljeno s spetne strani 9.11.2018: https://fototekamnzs.com/2018/10/03/sokoli-leta1922-in-prvo-svetovno-prvenstvo-v-gimnastiki-na-slovenskem/ Vogel, M. (2012). Ljubljansko barje in Ljubljanica sta svetovni arheološki fenomen. Ljubljana: Delo. Pridobljeno s spletne strani 16.11.2018: https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/ljubljansko-barje-in-ljubljanica-stasvetovni-arheoloski-fenomen.html Vrhovec, I. (1895). Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi. Ljubljana: Slovenska matica

Ljubljana Tourism (2014). Strategija razvoja in trženja turistične destinacije Ljubljana za obdobje 2014-2020. Pridobljeno s spletne strani 1.12.2018: https://www.visitljubljana.com/assets/Dokumenti-PDF/O-turizmu-LJ/ strategija-2014-2020.pdf Žerdin et al. (2012). Strokovne podlage za plovnost Ljubljanice. Ljubljana: Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije Statistični letopis (2018). Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije ZGos (2017). Zakon o gostinstvu. Uradni list RS, št. 93/07 ZV-1 (2007). Zakon o vodah. Uradni list RS, št. 60/2007

Javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana (2019). Ljubljana: Mestna občina Ljubljana. Pridobljeno s spletne strani 6.8.2019: https://urbinfo.ljubljana.si/web/profile.aspx?id=Urbinfo@ Ljubljana Mestna občina Ljubljana (2018). Občinski prostorski načrt. Ljubljana: Mestna oblina Ljubljana. Pridobljeno s spletne strani 13.4.2019: https://www.ljubljana.si/sl/moja-ljubljana/urbanizem/obcinski-prostorski-nacrt/ Agencija RS za okolje (2019). Atlas okolja. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor. Pridobljeno s spletne strani 6.8.2019: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso 96

zahvale

Največja zahvala družini za ogromno podporo, vzpodbudo, pomoč in potrpežljivost tekom mojega študija. Zahvaljujem se tudi sošolcem, prijateljem in sodelavcem za medsebojno pomoč, družbo in ideje ne le pri pisanju naloge, temveč tudi za zadnjih sedem let sodelovanja.

Hvala profesorju Mateju Blenkušu za mentorstvo pri izdelavi naloge in pri predmetih Projektiranja in Konstrukcij 2, za čas, nasvete, deljeno znanje in osebni pristop. Hvala profesorju Vojku Kilarju za konstrukcijske nasvete, ter vsem ostalim profesorjem in asistentom, ki so na fakulteti z nami delili svojo ljubezen do arhitekture.

izjava o avtorstvu

Spodaj podpisani Rok Sraka izjavljam, da sem v celoti avtor magistrske naloge z naslovom Idejna zasnova veslaško-športnega centra in hostla ob Ljubljanici, napisane pod mentorstvom izr. prof. dr. Mateja Blenkuša.

Zahvaljujem se še Joštu Dolničarju in Miri Fatur iz Veslaškega kluba Ljubljanica, za njun čas, delitev mnenj, predlogov in izkušenj, ter dostopnost in odprtost do novih predlogov.