Dominikanski samostan ptuj za splet by s.kolibri

dominikanski samostan na ptuju

Sv. Dominik, relief na sklepniku. Ikonografsko predstavljena legenda o Dominiku, ki je obudil k življenju mrtvega otroka in Kristus – sodnik v mandroli, ki govori o izročilu, da je sv. Dominik kot priča pri poslednji sodbi.

Jože Mlinarič Jože Curk

DOMINIKANSKI SAMOSTAN NA PTUJU

uredila Marija Hernja Masten

2009

DOMINIKANSKI SAMOSTAN NA PTUJU

Uredila Marija Hernja Masten Publikacija Zgodovinskega arhiva na Ptuju Zbirka Gradiva in razprave 5 Marija Hernja Masten O avtorjih in knjigi Dr. Jože Mlinarič Dominikanski samostan na Ptuju 1230–1786

Jože Curk Dominikanski samostan na Ptuju. Gradbeno zgodovinska skica

zanj Ivan Fras, direktor Lektorirala Marjana Granda

Prevod povzetkov v nemščino Marija Vukašinović Mikuž Prevod povzetka v angleščino Tanja Ostrman Renault

Oblikovanje s.kolibri

Risba Branko Vnuk Fotografije Bine Kovačič, Boris Farič, Boris Prelog

Naslovna fotografija: Pogled na nekdanji dominikanski samostan na Ptuju, Boris Farič

Tisk Repro studio Lesjak Naklada 500 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-789.33(497.4Ptuj)(091) 726:27-523.6(497.4Ptuj)(091) MLINARIČ, Jože, 1935Dominikanski samostan na Ptuju / Jože Mlinarič, Jože Curk ; uredila, [o avtorjih in knjigi] Marija Hernja Masten ; [prevod povzetka v nemščino Marija Vukašinović Mikuž, prevod povzetka v angleščino Tanja Ostrman Renault ; risba Branko Vnuk ; fotografije Bine Kovačič, Boris Farič, Boris Prelog]. - Na Ptuju : Zgodovinski arhiv, 2009. (Publikacija Zgodovinskega arhiva na Ptuju. Gradiva in razprave ; 5) ISBN 978-961-6305-15-0 1. Curk, Jože 248813568

Desno: Albert Veliki, relief na sklepniku. V desnici drži šestrogeljno zvezdo, v levici pa odprto knjigo. Na naslednji strani: Tomaž Akvinski z modelom cerkve v levici, relief na sklepniku.

KAZALO VSEBINE

7 PREDGOVOR Ivan Fras 10 O AVTORJIH IN KNJIGI Marija Hernja Masten

Jože Mlinarič

14 DOMINIKANSKI SAMOSTAN NA PTUJU 1230-1786

117 SAMOSTAN V OBDOBJU DUHOVNE IN GOSPODARSKE KRIZE XVI. STOLETJA

16 UVOD

16 19 22 29 32

ptujski gospodje in njihov odnos do samostanov ptujska župnija v srednjem veku dominikanski red in njegovi samostani na štajerskem, samostan v brežah na koroškem ter koprski samostan v srednjem veku dušnopastirsko delo dominikancev v srednjem veku cerkvene in verske razmere na slovenskem v stoletju ustanavljanja samostana na ptuju

35 USTANAVLJANJE PTUJSKEGA SAMOSTANA IN NJEGOV RAZVOJ V SREDNJEM VEKU 35 43 45 47

ustanavljanje samostana in njegov razvoj v stoletju njegove ustanovitve duhovna oskrba studeniških dominikank po ptujskih dominikancih dušnopastirsko delo ptujskih dominikancev predstojniki in drugi redovniki ptujskega samostana v 13. stoletju

51 XIV. – XV. STOLETJE

51 54 55 60 63 65 68 69 72 75 78 92

požar na začetku 14. stoletja ter nadaljnja izgradnja samostana in pomoč cerkvene gosposke delovanje ptujskih dominikancev v dušnem pastirstvu darovnice, pobožne ustanove in pokopi v samostanih in pri ptujskih dominikancih pobožne ustanove in darovnice pri ptujskih dominikancih darovnica bernarda ptujskega iz leta 1399 za ptujske dominikance in manjše brate študij pri dominikancih in v ptujskem samostanu predstojniki in drugi redovniki v ptujskem samostanu v 14. stoletju gospodarske razmere na ptuju ter turška nevarnost in opustošenje samostanov na slovenskem poslabšanje redovne discipline pri dominikancih in reforma njihovih samostanov (14. stoletje) redovna disciplina v samostanih nemške redovne province (14.-15. stoletje) in reforma njenih samostanov (15. stoletje) darovnice in pobožne ustanove ter prebendarji pri ptujskih dominikancih prevzem posesti iz darovnice bernarda ptujskega iz leta 1399 po smrti friderika ix., ptujskega (1438)

104 posestne zadeve in gospodarstvo ptujskega samostana 109 priorji in drugi redovniki ptujskega samostana v 15. stoletju

117 redovno življenje pri dominikancih in v ptujskem samostanu 129 posestne zadeve in gospodarstvo ptujskega samostana

140 SAMOSTAN V ZADNJIH DVEH STOLETJIH OBSTOJA(XVII.-XVIII.. STOLETJE)

141 XVII. stoletje

141 142 144 147 163 163 165 167 168 169 169 172 172 174 175 182 182 183 184 184 186

upravna preureditev dominikanskih samostanov vključitev dominikanskih samostanov na štajerskem in samostana v brežah na koroškem v nemško provinco (1653) in nato v ogrsko provinco (1702) uvedba strožje redovne discipline v ptujskem samostanu (1641) skozi življenje ptujskega samostana v luči njegovih predstojnikov dominikanci in mesto ptuj mestno gospodarstvo in spori z dominikanci ujme (kuga, požari) pobožne ustanove bratovščine študij v samostanu spori z meščani, zlasti še tisti ob meščanskih ogledih meja mestnega pomirja (objezdah) dominikanci in ptujska župnija župnija po letu 1600 spori z župniki odnosi dominikancev s ptujskimi minoriti samostansko gospodarstvo spori s sosednjimi zemljiškimi gospoščinami posestne zadeve in gospodarstvo samostana pravica do solnega deputata obveznosti do deželnega kneza nemiri na posestih dominikancev in minoritov

195 XVIII. stoletje

195 195 206

upravna preureditev samostanov na štajerskem in samostana v brežah na koroškem skozi življenje ptujskega samostana v luči njegovih predstojnikov dominikanci in mesto ptuj

KAZALO VSEBINE

206 207 207 208 208 209 209 210 211

212 UKINITEV SAMOSTANA V LETU 1786

219 CERKEV SV. TROJICE V HALOZAH

230 SAMOSTANSKA KNJIŽNICA

234 SEZNAMI DOMINIKANCEV

234 237 244 245 246 246

mestno gospodarstvo in spori z dominikanci ujme (kuga, požari) pobožne ustanove bratovščine študij v ptujskem samostanu spori z meščani ob ogledu mestnega pomirja (objezdi) dominikanci in mestna župnija posestne zadeve in gospodarstvo samostana obveznosti do deželnega kneza

priorji ostali redovniki gostje iz drugih dominikanskih samostanov na ptuju predavatelji (lektorji in pedagogi) v ptujskem samostanu dominikanci iz drugih dominikanskih samostanov na študiju na ptuju dominikanci, ki so po opravljenem noviciatu v ptujskem samostanu naredili zaobljube za druge dominikanske samostane

Jože Curk 307 DOMINIKANSKI SAMOSTAN NA PTUJU gradbeno zgodovinska skica

310 OKOLICA

313 LEGA

315 SAMOSTAN IN NJEGOVA ARHITEKTURA MED LETOMA 1230 IN 1500

315 prva razvojna faza 319 druga razvojna faza 321 tretja razvojna faza

325 SAMOSTAN IN NJEGOVA ARHITEKTURA MED LETOMA 1500 IN 1786 334 SAMOSTAN IN NJEGOVA ARHITEKTURA MED LETOMA 1786 IN 2000

338 OPRAVA IN OPREMA

339 KRATEK OPIS SAMOSTANSKE ZUNANJŠČINE

341 KRATEK OPIS SAMOSTANSKE NOTRANJŠČINE

347 REZULTAT RAZISKAVE

350 VIRI, LITERATURA IN KRATICE

251 VIRI, LITERATURA IN KRATICE

351 IMENSKO KAZALO

253 IMENSKO KAZALO

253 osebna imena 266 krajevna imena

351 krajevna imena 351 osebna imena

248 DAROVNICA Z DNE 12. MARCA 1399 BERNARDA PTUJSKEGA ZA PTUJSKE DOMINIKANCE

284 ZUSAMMENFASSUNG

294 SUMMARY

352 ZUSAMMENFASSUNG

356 SUMMARY

PREDGOVOR

Ivan Fras, prof., direktor Zgodovinskega arhiva na Ptuju

Samostani so imeli v mestih poseben status. Na Ptuju so imeli tudi posebne pravice, minoritski je med drugim veljal za pribežališče, azil in imeli so predpravico do pokopa v samostanski cerkvi. Ta se je izkazal kot zelo donosna pravica, ki so jo koristile najpomembnejše plemiške družine, med njimi tudi celjski grofje ter gospodje Ptujski, in samostane za to bogato obdarjevali. Srednjeveški samostani so veljali za prostor povečane javnosti. Ptujski dominikanci so sprva živeli v revščini, skrbeli za dušno pastirstvo, pridigali in se posvečali študiju. V 13. stoletju je red opravil veliko dušnopastirsko in znanstveno delo. Kot mestne župnije tudi samostani uboštvenih redov niso imeli pomislekov pri sprejemanju dobrodušnih donacij plemstva in bogatih meščanov, kar je bilo v nasprotju z načeli revščine. V 15. stoletju so se pričeli samostani uboštvenih redov aktivno priključevati premoženjskim poslom, proti plačilu so sprejemali nadarbinarje ter se pojavili kot dajalci kreditov. S tem so imeli dobiček pri denarnih poslih, prav tako pa tudi plemstvo in meščanstvo. Ptujski dominikanski red je imel veliko zaslug za svoj red in za sooblikovanje kulturne podobe tedanjega mesta. Njihova knjižnica nam kaže, kako pomembni in dejavni so bili tudi na tem področju, o čemer priča 60 strani dolg seznam knjig Catalogus Librorum Bibliothecae Conventus Pettoviensis Ordinis F. F. Praedicatoru, ki ga hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Imeli so tudi lastno knjigoveznico in uporabljali lasten material za pečate. Čeprav dominikanski samostan na Ptuju ni več aktiven, saj je bil z jožefinskimi reformami leta 1786 ukinjen, je mestu, v katerem je deloval, in seveda tudi širše pustil neizbrisen pečat. Ko je bil v dominikanskem samostanu na Ptuju muzej, je služil kot razstavišče listin ter kot depo za dragocenosti. S to knjigo je predstavljeno delovanje samostana in s tem njegov velik pomen za slovensko in evropsko zgodovino. Umetnostnozgodovinski oris celotnega kompleksa stavbe samostana daje knjigi samo še dodatno vrednost. Zgodovinski arhiv na Ptuju s to knjigo nadaljuje z objavo bogatih arhivskih virov, ki jih hranimo, in tudi tistih, ki se nahajajo v tujih arhivih. Ob izidu knjige se zahvaljujem Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije za finančno vzpodbudo in vsem avtorjem, urednici ter vsem soustvarjalcem za izvrstno opravljeno strokovno delo.

Sv.Dominik (1170-1221) na podobi iz 13. stoletja (Bologna, samostan San Domenico)

Salzburški nadškof Eberhard II. (1200-1246) (podoba v Nadškofijskem ordinariatu v Mariboru)

Portret ptujskega nadžupnika in dekana Franca Ignacija grofa Inzaghija (1731-1768), (Nadžupnijski urad sv.Jurija, Ptuj)

Portret ptujskega nadžupnika in dekana Franca Ignacija grofa Inzaghija (1731-1768), detajl (Nadžupnijski urad sv.Jurija, Ptuj)

Portret ptujskega nadžupnika in okrožnega dekana dr. Gregorja Jožefa Plohla (1769-1800) (Nadžupnijski urad Sv.Jurija, Ptuj)

dominikanski samostan na ptuju

O AVTORJIH IN KNJIGI Že od nekdaj je bila v arhivu prisotna želja, skorajda obveza, da bi pripravil in izdal obsežnejše delo o ptujskem dominikanskem samostanu, kjer domuje. Gre za prvi dominikanski samostan na Slovenskem, ustanovljen leta 1230 in ukinjen ob jožefinskih reformah leta 1786. Ne samo, ker velja ptujski dominikanski samostan za enega izmed najpomembnejših kulturnih spomenikov Slovenije in si že zaradi tega zasluži posebno pozornost in obravnavo, temveč tudi zato, ker arhiv hrani vire, ki pričajo o njegovi pozabljeni dejavnosti, in tudi zato, ker je v njem več kakor 50 let sedež arhiva. Prostor, ki ga je dominikancem podarila gospa Matilda Ptujska, leži na zahodnem delu mesta Ptuj, nekoliko odmaknjen od mestnega jedra, kakor je to bilo običajno za kontemplativne redove, in prav tukaj imata še danes svoje prostore dve izmed pomembnih kulturnih ustanov Ptuja, muzej in arhiv. Zgodovinski arhiv na Ptuju je tukaj od začetka svojega delovanja v letu 1954 oziroma od ustanovitve leta 1955. Že na načrtu iz leta 1657 je viden jugozahodni prizidek, ki je bil sprva pritličen, v njem pa sta bili samostanska žitnica in klet. Med letoma 1714 in 1717 so prizidek dvignili za eno nadstropje. Kovačič je zapisal, da so bile v tem delu delavnice za sodarje in mizarje, in zato ni čudno, da so arhivska skladišča visoka štiri metre. Po ukinitvi samostana so se lastniki in dejavnost v samostanskem kompleksu pogosto menjali. V njem so bili vojašnica, vojaško skladišče, vojaška bolnica, ko pa je bil leta 1923 tukaj nastanjeni 4. pionirski bataljon prestavljen v Karlovec, je mesto želelo od vojaškega erarja pridobiti samostan nazaj, vendar niso uspeli in vojašnica je prišla na dražbo. Leta 1924 je Spomeniški urad

Marija Hernja Masten, urednica

iz Ljubljane ugotovil, da je bil samostan prodan dr. Rinaldu Čuliću, odvetniku iz Beograda, ki je tukaj želel urediti tekstilno tkalnico in barvarno svile. Novi lastnik je predvidel mnogo prezidav, vendar mu je Prosvetni oddelek za Slovenijo v Ljubljani postavil nekaj spomeniško zaščitnih pogojev, ki jih novi lastnik ni izpolnil, in projekt je propadel. Kasneje je v delu samostana od leta 1936 delovala Tekstilna tovarna, ki se je šele leta 1955 v celoti preselila v Rajšpovo ulico. V letu 1928 je pritlične prostore s križnim hodnikom dobil Mestni muzej, ki je v njih uredil muzejske zbirke, svoje prostore pa je imela do leta 1969 tudi Ljudska in študijska knjižnica. Dolga desetletja je bil tukaj sedež delovanja Muzejskega društva, kasneje uprava Mestnega, danes Pokrajinskega muzeja Ptuj, dokler se ni preselil na bližnjo lokacijo v stare zapore. Za Ptujčane je dominikanski samostan bolj prepoznaven z imenom Sončni park, kjer je v preetažirani cerkveni ladji in križnem hodniku samostana arheološki muzej. Ko je ptujski arhiv pred leti dobil iz avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju vrnjen najstarejši ohranjen dominikanski rokopis Collectaneo iz ok. 1440, smo prosili dr. Jožeta Mlinariča, ki je od leta 1971 do 1990 delal kot stanovski kolega, arhivist v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, da bi napisal zgodovino ptujskih dominikancev. V naš prid smo navedli, da mu v »šopku« že obdelanih meniških redov manjkajo le še ptujski dominikanci.

Akademik, profesor dr. Jože Mlinarič je klasični filolog in zgodovinar, bil je redni profesor za zgodovino fevdalizma in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že v Pokrajinskem arhivu Maribor in kasneje kot redni profesor na fakulteti je posvetil delo raziskovanju in objavljanju predvsem meniških redov v slovenski nacionalni zgodovini. Njegova bibliografija je obsežna in obsega od leta 1968 do 2009 preko 290 enot. Težko bi našteli ves njegov obsežni znanstveni opus, vsa prevajalska dela iz grškega, latinskega in nemškega jezika, zgodovinske študije, objavljene v domači in tuji literaturi. Na področju arhivistike je zbral in objavil 34 zvezkov Gradiva za zgodovino Maribora (1975–2009). Od preučevanja Kostanjeviškega gospostva naprej je bilo njegovo raziskovanje posvečeno srednjeveški

dominikanski samostan na ptuju

zgodovini, samostanom in starejših redov na Slovenskem. Izdal je obsežne monografije: Kartuzija Pleterje 1403–1595, ki izšla leta 1982 (364 str.), Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991 (709 str.), Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto 1995 (1156 str.), Marenberški dominikanski samostan 1251–1782, Celje 1997 (366 str.), Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001 (631 str.), Studeniški dominikanski samostan ok. 1245–1782, Celje 2005 (264 str.) in druge. Na pobudo dr. Jožeta Mlinariča smo k delu pritegnili še umetnostnega zgodovinarja Jožeta Curka. Kot poznavalec stavbe dominikanskega samostana je kot dodatek k prvemu zgodovinskemu delu pripravil temeljito študijo o gradbeni zgodovini samostana. K temu je lahko dodal nova spoznanja, saj so v letih od 2007 do 2009 obnavljali samostansko fasado, ki je še dodatno razjasnila gradbene faze samostana. Jože Curk velja za enega najvidnejših sodobnih slovenskih konservatorjev in umetnostnih zgodovinarjev. Njegovo delo je tesno povezano s Ptujem, ki je bil le eden izmed njegovih strokovnih izzivov. Med njegovimi službenimi mesti je bil tudi ptujski Mestni muzej, kasneje Pokrajinski muzej, kjer je bil ravnatelj med letoma 1970–1974. Kot konservator in kustos se je ukvarjal s problematiko slovenske kulturne, umetnostne, gradbene dediščine, predvsem pa z njeno ohranitvijo. Tudi sam je za konservatorsko stroko opravil temeljno arhivsko delo, saj je zbral in objavil Topografsko gradivo z opisi sakralnih spomenikov domala za vso severovzhodno Slovenijo. Na mariborskem Zavodu za spomeniško varstvo, v letih 1965–1970, je bil svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo in prav nazadnje direktor Pokrajinskega arhiva v Mariboru. Curkova bibliografija je obsežna in zajema preko 235 naslovov. Kustos v Pokrajinskem muzeju na Ptuju, umetnostni zgodovinar Branko Vnuk, je za svoje diplomsko temo izbral prav dominikanski samostan. Za to publikacijo je računalniško izdelal stavbnozgodovinske načrte, ki bralcu nazorno približajo stanje posameznih dob do danes. Fotografije v tej publikaciji so delo Albina Kovačiča, Borisa Fariča in Borisa Preloga. Za dominikanski samostan na Ptuju smemo reči, da mu je znanstvena stroka zgodovinarjev posvečala malo pozornosti. Nekoliko bolj pismeni so bili umetnostni zgodovinarji, naj izmed njih navedemo le nekatera dela, France Stéle, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju (1933), Samo Štefanec (1995), Branko Vnuk (1997), Polona Vidmar (1998). V letnih poročilih Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine sta se z njim ukvarjala leta 1996 (Janez Mikuž) in Nataša Kolar (2001), ki opisuje njegovo usodo od dominikanske vojašnice do muzeja.

Od velikega fonda, ki je moral nastati pri delu samostana na duhovnem, izobraževalnem in gospodarskem področju z zemljiškim gospostvom, se je po ukinitvi ohranilo le bore malo virov. Te lahko preštejemo na prste ene roke, saj hrani Zgodovinski arhiv le Kopialno knjigo dominikanskega samostana Ptuj iz ok. 1440 (SI_ZAP 70/ 68), Kroniko dominikanskega konventa v Ptuju – 1673 (SI_ZAP 70/ 28) in Kroniko dominikanskega konventa v Ptuju II. del 1696 (SI_ZAP 70/ 34). Prvi del tega rokopisa Memorabilia I je v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, Ptuj pa hrani kopije. Pisec obeh zadnjih je bil dominikanec Ambrozij Capello. V Univerzitetni knjižnici v Gradcu pa so ohranjena teološka dela iz samostanske knjižnice. Prav zaradi tega smo z zbiranjem gradiva začeli že pred letom 2006. Dr. Jože Mlinarič je bil kar malce razočaran, da so viri za ptujske dominikance tako skopo ohranjeni, razen listin, saj je imel ob pisanju Stične, Kostanjevice in Žič ter Jurkloštra na razpolago več raznovrstnega materiala. Pogrešal je samostanski arhiv, razne popise in sezname, ki so nastali ob ukinitvi samostana in bi lahko delo in življenje dominikanskega samostana na Ptuju kar se da najbolje obelodanili. Tako lahko kot do sedaj znan zgodovinski zapis štejemo le delo dr. Frana Kovačiča z naslovom Dominikanski samostan na Ptuju, zvezek I (Voditelj, 1914) in zvezek II. (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1914). V prvem delu je Kovačič podal zgodovino o ustanovitvi samostana, o cerkvi, samostanski stavbi, redovnem življenju, ustanovah in samostanskih predstojnikih, drugi del je obravnaval gospodarsko zgodovino samostana. Kovačič, ki je opravil veliko delo, je na koncu razprave zapisal misli: »Zgodovino starodavnega ptujskega konventa s tem zaključimo, a izčrpana še nikakor ni. Trebalo bi obsežnih študij in raziskav, da se njegova znotranja zgodovina dovolj pojasni. Od ptujskega konventa vodijo niti na Ogrsko, na Dunaj, v Italijo in k Renu … Ako bi se v takem obsegu obdelala zgodovina tudi drugih starih samostanov na domačih tleh, bi s tem veliko pridobila naša cerkvena in kulturna zgodovina. Morda se loti kdo drugi, če ne domačin, pa Nemec, tega obsežnega dela. Pisatelj mu želi najboljši uspeh.« Temu napotku in Kovačičevi misli je sledil Zgodovinski arhiv na Ptuju. Zahvaljujem se vsem, ki so nam posodili arhivsko gradivo, dovolili preslikave in uporabo gradiva. Enako gre zahvala že imenovanim, neimenovanim, ki so sodelovali v tem večletnem projektu, ki je dočakal tudi svojo realizacijo.

Na Ptuju, septembra 2009

Jože Mlinarič

DOMINIKANSKI SAMOSTAN NA PTUJU 1230–1786

Zahvaljujem se upravi Zgodovinskega arhiva na Ptuju za uvrstitev mojega besedila v svoj knjižni program in podporo pri raziskovanju, arhivistki gospe, Mariji Hernja Masten pa za pomoč pri iskanju gradiva na Ptuju in v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Prisrčno zahvalo sem dolžan tudi svoji ženi Maji za njeno vsestransko razumevanje in pomoč, za vnos besedila v računalnik ter za pomoč pri korekturah in sestavi imenskega kazala. Jože Mlinarič

dominikanski samostan na ptuju

UVOD Ptujski gospodje in njihov odnos do samostanov

P irchegger, Hans, Die Herren von Pettau, v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark XLII (1951), str. 3 2 Ibidem, str. 3–4. 3 1235, II. 8. (Ptuj): »considerata etiam correctione plebis illius Sclauice«: 1236, I. 26., Ptuj: StUB II, št. 337, str. 440–441. Prim. Mlinarič, Jože, Križniške župnije Velika Nedelja, Ormož, Središče in Miklavž do konca 18. stoletja, v: Ormož skozi stoletja II. Ormož 1983, str. 82. 1235, VII. 8; (Ptuj), StUB II, št. 324, str. 427–428. P. Vidmar, Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene. Karl–Franzens Universität Graz, Graz 2006, str. 51–66. 4 1222: Gradivo V, št. 370, str. 192. Genealoška tabela: ZHVSt XLII (1951). Za Ptujske upoštevamo: Hajdinjak, B., genealoška tabela gospodov Ptujskih (osnutek) v: P. Vidmar: Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene. Karl–Franzens Universität Graz, Graz 2006. 5 Z HVSt XLII (1951), str. 9. Morda je pripadala družini iz Trušenj (Trixen). Prim. še P. Vidmar (o. c., str. 48–49). 6 B . Hajdinjak: genealoška tabela. K duhovni gospodi te družine štejemo še brata Fridrika III., Henrika II., prošta pri Gospe Sveti in župnika v Brežah (1202) ter krškega škofa (1214–1217), ter Arnolda, nadškofovega kaplana in župnika na Remšniku (1203–1208). Prim. še P. Vidmar (o. c., str. 85–86). 1

stanovitelji dominikanskega in minoritskega samostana na Ptuju ter dobrotniki večine naših srednjeveških samostanov sodijo k rodbini, ki je več kakor dvesto let krojila usodo dežele Štajerske. Od druge polovice 12. stoletja in vse 13. stoletje so gospodje Ptujski ob Stubenberških, Konjiških, Rogaških, Cmureških, Wildonskih in Liechtensteinskih ter družine iz Orta veljali za najpomembnejše štajerske ministeriale. Tik pred izumrtjem je Ptujska rodbina bila za Celjani najmogočnejša. Ptujski niso bili ozko povezani le s Štajersko ob Dravi, ampak so imeli posesti tudi v Savinjski dolini, v osrednji Štajerski in na Kranjskem ter nekaj gospoščin na Koroškem. Pomemben delokrog so imeli tudi kot deželni maršali. Tako je bil npr. Herdegen I. (1309–1353) maršal na Štajerskem in glavar na Kranjskem. Izvor rodu Ptujskih ni znan. Večina starejših članov te družine je imela ime Friderik, ki je bilo v vzhodnih alpskih deželah do 1122 zelo redko. Bili so na primer tudi gradiščani na salzburški trdnjavi Kamen (Stein) v Labotski dolini na Koroškem, kjer so imeli tudi svoje posesti.1 Salzburški nadškof Konrad I. je med letoma 1122 in 1137 za varstvo svojih štajerskih gospoščin pred Ogri pozidal več trdnjav in med njimi tudi ptujsko, ki jo je dal v varstvo Frideriku I. in Ptujski so vsaj od leta 1132 prevzeli uspešno obrambo dežele. Nadškof je morda družino Ptujskih pripeljal iz svoje domovine, iz Abensberga (južno od Regensburga) na Bavarskem, in njeni člani so kot salzburški ministeriali dobili ime po ptujski trdnjavi.2 Ptujski so pri Veliki Nedelji naselili križnike z namenom, da jim pomagajo varovati tedaj še v veliki meri odprto mejo proti Ogrski, salzburškim nadškofom pa utrditi cerkveno organizacijo na osvojenem ozemlju. Križniki so nato leta 1235 prejeli pravico patronata nad cerkvijo pri Veliki Nedelji, ki jim jo je v naslednjem letu nadškof potrdil z namenom, »da se izboljša (versko) življenje tamkajšnjega slovenskega življa«.3 Leta 1222 se Friderik IV. spominja svojega pokojnega očeta z enakim imenom in katerega vdova z imenom Matilda, deželnoknežja ministerialka, ustanoviteljica dominikanskega samostana, je umrla 29. septembra 1253.4 Kateri družini je Matilda pripadala, ni znano, ker pa je svojemu sinu dala ime Hartnid (I.) in ki je umrl leta 1251, ime Hartnid pa je bilo najpogosteje pri Wildoncih, Rabensteinih in članih družine Ort, je H. Pirchegger mnenja, da Matilda morda izvira iz katere od omenjenih družin.5 Listinsko sta poleg Hartnida izpričana še Matildina sinova: Friderik IV. (1211–pred 1265), poročen prvič s Herado Planinsko in drugič z neimenovano Žovneško, ter Henrik III., župnik na Ptuju (?1241–1249).6 Ptujski so si prizadevali za pridobitev posesti zlasti na Dravskem polju, nekoč last pomembnih družin Dravinjskih in Konjiških gospodov. Tako so si v letih 1337 in 1354 pridobili vsakikrat po polovico trdnjave

uvod

s posestjo v Podlehniku ter so posest kasneje zaokrožili z novimi pridobitvami. Na zgornjem Dravskem polju so si leta 1331 pridobili desetine v Zlatoličju in Prepoljah. Ptujski so vsekakor iz svojih velikih posesti gospoščin Ptuja, Ormoža, Vurberka in Borla dajali zemljo v fevd. Zato smemo domnevati, da so vsi deželnoknežji fevdi, ki so bili podeljeni po smrti zadnjega Ptujskega (1438), v zvezi s to posestjo.7 Znano je, da so Ptujski v času medvladja odigrali precejšnjo vlogo in so pri tem večkrat zamenjali svoje zaveznike. Seznam fevdov iz okoli leta 1300 kaže na moč in pomen ptujske gospoščine in s tem tudi na pomen in ugled Ptujskih. Pač pa je pogosto med njimi in njihovimi fevdnimi gospodi, salzburškimi nadškofi, prihajalo kot tudi že v predhodnih desetletjih do sporov, ker so Ptujski s fevdi ravnali, kakor da bi bili njihova lastna posest. Ker so Ptujski imeli posest tudi v Savinjski dolini, je bilo veliko razlogov za spore tudi s Celjani.8 Za nadaljnjo usodo družine je bilo pomembno, da sta si Amelrik, deželni maršal (+ pred 1335) in Friderik VII. (+ pred 1363) vzela za ženi iz rodovine Walseejev in da sta se dve hčeri Herdegena I. poročili v to družino.9 Po smrti Friderika VII. (+ pred 1363), poročenega z Matildo Walseejevsko, sta se preživela člana Ptujskih pogodila za delitev posesti: namreč Amelrikov sin Hartnid IV. (1336–1382) in sin Herdegena I. Hartnid V. S Hartnidom IV. je ugasnila veja Vurberških in Hartnid V., lastnik Ormoža, je dedoval večino posesti Hartnida IV., medtem ko so nekaj posesti dobili Stubenbergi in Pottendorfi. Sorodnik Ptujskih Ulrik IV. Walsee je tik pred smrtjo (1400) prejel od papeža Bonifacija IX. dovoljenje za pozidavo kapele, ki je postala pomembna za širše Ptujsko področje, namreč cerkev Matere božje na Ptujski Gori, na zemlji, ki je sodila h gradu Maidburgu, Bernard Ptujski pa je pri njej naredil pobožno ustanovo. Pri ustanovitvi so bili soudeleženi tudi Celjan grof Herman II. in gospodje Stubenberški.10

Pogled na Ptujski grad z južne strani v 2. polovici 17. stoletja (G.M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681)

P irchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 60–65. 8 ZHVSt XLII (1951), str. 18. Prim. Ravnikar, Tone, Žovneško-ptujski odnosi v Saleški dolini, v: Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. Celje 1998, str. 71–83. 9 Ibidem in B. Hajdinjak: genealoška tabela. Amelrik (1309– pred 1335) (Genealogija, B. Hajdinjak). ZHVSt XLII (1951), str. 21. 10 Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark, o. c., str. 100. ZHVSt XLII., str. 22–23. P. Vidmar (o. c., str. 214 in 227–241). 7

dominikanski samostan na ptuju

. Hajdinjak, Genealoška tabela. P. Vidmar B (o. c., str. 183–189). 12 H. Pirchegger (o. c., str. 101) se sprašuje, ali ni morda Bernard Ptujski z ustanovo iz 1399 izpolnil kake podobne zaobljube, kot so jo Celjani v bitki pri Nikopolju (1396). Genealoška tabela v ZHVSt XLII (1951). Prim. P. Vidmar (o. c., str. 227–228). 13 B. Hajdinjak, Genealoška tabela. P. Vidmar (o. c., str. 212). 14 B. Hajdinjak Genealoška tabela. P. Vidmar (o. c., str. 317–319). 15 ZHVSt XLII (1951), str. 28–29. 16 Mlinarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov, v: Celjski grofje, Stara tema – nova spoznanja. Celje 1998, str. 126–141. 17 Mlinarič, Jože Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800, v: Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 51–56. P. Vidmar (o. c., str. 114–115). Na osnovi gradbene analize Jože Curk datira nastanek cerkve in ostalih samostanskih zgradb v čas med letoma 1255 in 1280 (glej Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989: Gradbeno–zgodovinski oris samostana in cerkve, str. 233–265). 18 1332, V. 24.: Memorabilia rokopis I, str. 109. 19 1334, I. 6.: orig. perg. (št. 2055), StLA. Prim. Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782. Celje 1997, str. 77. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 167–168 in 135). 20 1340, IV. 25.: Marenberški samostan 1/4. št. 40, str. 54–55, StLA. Prim. Marenberški dominikanski samostan ..., str. 72. 21 1311, X. 20., Nova Cerkev: orig. perg. (št. 1754 b), StLA. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor 1991, str. 83–84. 11

Hartnid V. (1354–1385), poročen z Vilbirgo pl. Rauhensteinsko, je imel dva potomca: Friderika VIII. (1385–1414) (?), ter Bernarda (umrl 1420), poročenega z Vilbirgo z Maidburga (1406) (?).11 Slednji je bil leta 1399 edini pomembni moški zastopnik nekoč tako cvetoče družine Ptujskih in tedaj še samski. Morda ni upal na potomstvo, pa je zato v korist obeh ptujskih samostanov naredil ustanovo, s katero ju je bogato obdaril v primeru izumrtja družine Ptujskih, kar se je s smrtjo njegovega sina Friderika IX. leta 1438 tudi zgodilo.12 Bernardu so se rodile tri hčere: Ana, poročena z grofom Janezom Schaunberškim (+ 1465), Magdalena, poročena z Janezom pl. Abensbergom (1430), in Neža (+ pred 1446), poročena najprej z grofom Janezom Majnhardom Goriškim (1422) in nato Leutoldom pl. Stubenberškim (1432).13 Moški potomec Friderik IX., prvič poročen s Katarino grofico Frankopansko Modruško (1428) in drugič z Beatriko Helfensteinsko (pokojna 1459), je umrl na praznik Svetih Treh kraljev (6. januarja) 1438 brez potomcev in z njim je legel v grob nekdaj mogočni rod gospodov Ptujskih.14 Po Friderikovi smrti pa ni bila uresničena dedna pogodba med Bernardom in Ulrikom IV. Walseejem, kajti Walseeji so že v letu 1400 izumrli. Za dediščino se je potegovalo več družin, pri čemer sta postali glavni dedinji Bernardovi hčeri Neža Stubenberška in Ana Schaunberška. Oba ptujska samostana pa sta prevzela v skladu z določilom Bernarda iz leta 1399 posest v Halozah.15 Tudi Ptujski gospodje so sledili zgledu bogatejših in mogočnih fevdalnih družin, ki so si z ustanavljanjem samostanov želeli povečati svoj ugled, z ustanavljanjem pobožnih ustanov pa si pri njih zagotoviti »duhovno dobro« v življenju in po smrti. S podarjanjem gmotnih dobrin pa so se hkrati zapisali med samostanske dobrotnike. Ptujske moramo glede tega uvrstiti takoj za rodbino Celjskih16, saj veljajo za ustanovitelje obeh srednjeveških ptujskih samostanov, ter za njune dobrotnike, od ostalih duhovnih ustanov na Štajerskem pa v prvi vrsti za dobrotnike Žičke kartuzije. Po samostanski tradiciji je za ustanoviteljico samostana manjših bratov veljala Matilda, vdova Friderika III. (umrla 1253), ustanoviteljica tudi dominikanskega samostana, ki da ga je ustanovila na pobudo in s podporo salzburškega nadškofa Eberharda II. (umrl 1246). Sicer pa naj bi Matilda igrala pomembno vlogo pri razširjanju dominikanskega reda na Štajerskem (Ptuj, Marenberg, Studenice).17 Razumljivo je, da je ustanoviteljica ptujskega dominikanskega samostana, ki je v njem nedvomno našla tudi svoj poslednji mir, bdela nad življenjem svoje ustanove in skrbela za njeno gmotno dobro. Največja dobrotnica je bila in je ostala Matilda in njenemu zgledu so sledili tudi njeni potomci, med njimi njen sin Hartnid I. (pred 1251) ter Amelrik (1332), ki je dominikancem zapisal letno po šest mark starih graških denarjev dohodkov, po poldrugi tovor vina ter po šest četrti pšenice in rži. Prior Jurij pa se je zavezal, da bodo redovniki zanj in za njegovo ženo opravili letno en aniverzarij in maše.18 Bernard (1399) in poslednji iz rodbine, Friderik IX. (umrl 1438). Svojo naklonjenost pa so Ptujski izkazali tudi obema ženskima dominikanskima samostanoma na Štajerskem: marenberškemu samostanu, v katerem je leta 1340 živela kot redovnica Amelrikova sestra Ana, in studeniškemu samostanu. V letu 1334 je Herdegen I., maršal na Štajerskem in glavar na Kranjskem, poročen s Klaro, grofico Goriško, zapisal v svoje in svoje žene »dušno dobro« marenberškim redovnicam po sto hlebov sira letno z gospoščine v Schwanbergu (pri Deutschlandsbergu), ki naj bi jih redovnice prejemale za praznik Vseh svetih, ko naj bi v njihovi cerkvi opravili za Ptujske vigilije in mašo zadušnico, za darovalca in njegovo ženo pa obhajali spomin obletnice smrti (aniverzarij).19 Vemo, da je nuna Ana z nuno Elizabeto Wildonsko, kasnejšo priorico, kupila za pol funta denarja letnih dohodkov na posesti pod Planino na Pohorju.20 Leta 1311 je bil Hartnid III. s sinom Herdegenom I. ter z Ulrikom Žovneškim, Ortolfom Konjiškim in Ulrikom Viltuškim prisoten pri poravnavi med žičkim priorjem Gotfridom in studeniškimi redovnicami v zadevi nekaterih spornih desetin.21 Matildin sin Friderik IV. je

uvod

v letu 1241 za »odpuščanje« svojih in svoje pokojne žene Herade Planinske podaril stiškemu samostanu dvanajst kmetij v Koprivnici pri Podsredi, katerih činž bi stiški cistercijani smeli uživati, dokler Friderik ne bo dal Stični enakih dohodkov s posesti iz dediščine svoje pokojne žene v Štatenberku na Dolenjskem. Ker je bila zemlja na Štajerskem salzburški fevd, je samostan mogel imeti posest le začasno. Salzburški nadškof Eberhard II. je izrecno poudarjal, da njegovi fevdi ne morejo priti v roke »tujih ljudi«, ampak le salzburških ministerialov in samostanov na ozemlju njegove nadškofije, kar pa stiški samostan ni bil. Hartnid I. se je izkazal za dobrotnika tudi benediktincem v Gornjem Gradu z dvema darovnicama (1243 in 1246).22 Trdno povezavo Ptujskih z žičkimi kartuzijani izpričujejo dokumenti iz časa Friderika V. (1246–1288), sina Hartnida I. in vnuka ustanoviteljice dominikanskega samostana. Friderik V. je leta 1272 na prošnjo priorja Jakoba kartuzijanom potrdil vse pravice do hasnovanja vinogradov pri Slovenski Bistrici in Slovenskih Konjicah ter pravico nadaljnjega izkrčevanja zemlje za napravo vinogradov23, leta 1277 pa je Friderik, ki si je mitnino na Ptuju delil s svojim bratom Hartnidom II., menihe oprostil plačevanja mitnine od njihovih lastnih pridelkov in od takih za lastne potrebe, pač pa so bili dolžni plačevati mitnino od tistega, kar so na Ptuju dajali naprodaj.24 Leta 1270 je bil Friderik V. prisoten pri potrjevanju dveh privilegijev po Otokarju II. Češkem za kartuzijo25, 1277 pa je kralj Rudolf I. Habsburški Frideriku in grofu Pfanberškemu, svojima sodnikoma, naročil, naj varujeta samostan v njegovih pravicah in naj ne dovolita, da bi kraljevi glavarji in uradniki od redovnikov karkoli terjali, ampak naj bi uživali od njegovih prednikov podeljene privilegije. Herdegen I. pa je z ženo Klaro Goriško Žičam v letu 1333 zapisal 500 sirov letno in kašče v Lembergu.26 Na kraju naj omenimo zamenjavo zemlje z žičkimi menihi. Leta 1273 je Friderik V. zamenjal polšesto kmetijo pri Petelinjeku blizu njihovega samostana za njihovo posest v Toblu pri Gradcu.27 Kot smo že omenili, so bili Ptujski v 13. stoletju priče skupaj z drugimi tedanjimi imenitniki v zadevah žičkih kartuzijanov. Omenimo naj še listino iz leta 1302, s katero je komornik Oton Liechtenstein v prisotnosti Hartnida III. Ptujskega, grofa Majnharda Ortenburškega, Friderika Stubenberškega ter Eberharda, Henrika in Ulrika, bratov Walseejev, kakor tudi bratov Mariborskih, Ulrika in Konrada, napravil pri kartuzijanih pobožno ustanovo, za kar jim je podaril vas Markečico ob Oplotniškem potoku.28 V listini iz 1332 je Zofija Pernawer kartuzijanom poklonila tri kmetije v Hotinji vasi za opravljanje aniverzarija, nakar se je njen sorodnik Jurij v prisotnosti Herdegena I., sina Hartnida III., in deželnega glavarja Ulrika Walseeja odpovedal vsem pravicam do podarjene posesti.29 Ptujski gospodje pa so bili udeleženi pri gradnji vrste cerkva na Štajerskem in Koroškem, zlasti se je v tem izkazal Bernard.30

Ptujska župnija v srednjem veku Salzburška cerkev je prejela od nemških vladarjev posest že v 9. stoletju, osredotočeno okoli Lipnice (Leibnitz), v Posavju pa okoli Brežic in Sevnice ter v Podravju v ptujski okolici. Upravno središče za Podravsko posest je bilo v Lipnici, načeloval pa ji je vicedom. Leta 890 je nemški kralj Arnulf Salzburgu potrdil od svojih predhodnikov podeljene pravice: na Ptuju dve tretjini mesta s sodstvom, z mitnico in mostom ter cerkev z desetino.31 Omemba cerkvene desetine je dokaz za obstoj ptujske župnijske cerkve in župnijskega središča

241 (ok. II.9.), Brežice: Grebenc, Jože M., 1 Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135. UBSt II, št. 427, str. 540 in UBSt III, št. 8, str. 61–62. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 84). Samostan Stična 1973: št. 28 in 24, str. 21 in 20. Prim. Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija 1234–1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 146–147. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 83). 23 1272, X. 23.: orig. perg. (št. 986), StLA. Prim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 69–70. 24 1277, okoli 10. I., Ptuj: Cod. 288, fol. 2, ZAC. Prim. J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 68. 25 1270, XI., Slovenj Gradec: orig. perg. (št. 953), StL A. Prim. Žiče in Jurklošter …, str. 67. 26 1277, I. 10., Dunaj: Cod. 288, fol. 2, ZAC. Prim. Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 68. P. Vidmar (o. c., str. 168). 27 1273, XI. 30., Ptuj: orig. perg. (št. 111c), StLA. Prim. Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 72. 28 1302, VI. 19., Gradec: orig. perg. (št. 1639 a), StLA. Prim. Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 79. 29 1332, VIII. 5.: orig. perg. (št. 2036 c), StLA. Prim. Ibidem, str. 95. 30 P. Vidmar (o. c., str. 215). 31 890, XI. 20., Mattighofen: F. Kos, Gradivo 2, št. 296, str. 224: »ad Pettouiam aeclesiam cum decima ...«.P. Vidmar (o. c., str. 36–40). Prim. Mlinarič, Jože, Cerkvena organizacija in verske razmere na območju Ptujske pražupnije in na Dravskem polju v poznem srednjem veku, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 84–85. 22

dominikanski samostan na ptuju

» Ecclesiam ad Bettowe«: F. Kos, Gradivo 2, št. 232, str. 174. Curk, Jože, Proštijska cerkev na Ptuju, v: ČZN NV 32 (1996), str. 6–17. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 36–40 in 91–99). 33 1188, III. 28., Ptuj: F. Kos, Gradivo 4, št. 745, str. 375. Ditrik (1300–1312) (RHSt št. 47, str. 14) 34 »… ante civitatem circa sanctum Oswaldum ...«: Kos, Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo I. Urbarji salzburške nadškofije. Ljubljana 1939, str. 89, 161, 105, 166, 167. 35 Kovačič, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228–1928. Maribor 1928, str. 67. Prim. P. Vidmar, Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene …, str. 37–39. 36 Mlinarič, Jože, Ptujska župnija ter samostana dominikancev in manjših bratov v stoletju mestnega statuta, v: Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru. Mestni statut 1376. Publikacija Zgodovinskega arhiva v Ptuju. Gradivo in razprave zv. 1. Ptuj 1996, str. 40. 37 Prim. Klasinc, Peter, Meščanski špital v Ptuju, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 172. P. Vidmar (o. c., str. 156–158). 38 Mlinarič, Jože, Cerkvena organizacija ..., str. 40–41. 39 Ibidem …, str. 84. 40 M linarič, Jože, P tujska župnija ..., str. 41–43. 41 Idem, Ptujska župnija v času reformacije ter protireformacije in katoliške prenove, v: Statut mesta Ptuj leta 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Gradivo in razprave zvezek 3. Ptuj 2003, str. 48–50. 42 Glej str. 46 in 174. 43 M linarič, Jože, P tujska župnija ter samostana dominikancev in manjših bratov v stoletju nastanka mestnega statuta, v: Publikacije Zgodovinskega arhiva v Ptuju. Gradivo in razprave 1. Ptuj 1996, str. 48. 32

za tedaj izredno obsežno pražupnijo. Ogri so ob vpadih okoli leta 900 tudi pri nas v veliki meri uničili prvo kolonizacijo in tudi pražupnijsko mrežo, oboje pa se je pričelo obnavljati po zmagi kralja Otona I. nad tem nomadskim ljudstvom leta 855. Ptuj je po omenjenem letu postal ponovno last Salzburga in nadškof Friderik I. (958–991) je na današnjem proštijskem platoju pozidal novo cerkev na mestu nekdanje Kocljeve v letu 874. posvečene cerkve.32 Sedež za prostrano pražupnijo je postala cerkev sv. Jurija, zaščitnika mesta. Prvi po imenu znani župnik je Albert, omenjen v neki salzburški listini iz leta 1188, drugi pa Henrik III., sin Friderika III. in Matilde (? 1241–1249).33 Ptujska pražupnija je obsegala ne le področje mesta, ampak tudi obsežno ozemlje zunaj mesta ter je mejila na tri pražupnije s sedeži pri cerkvah v Mariboru, Radgoni ter pri Veliki Nedelji. Za najimenitnejšo ptujsko podružnico velja cerkev sv. Ožbalta, prvikrat omenjena v letu 1320, ki je tedaj stala zunaj mesta na kasnejšem sejmišču, koder so ob proščenjih (5. avgusta) bili veliki sejmi.34 Prvotna cerkev ptujske pražupnije naj bi po mnenju nekaterih bila cerkev sv. Ožbalta.35 S povečanjem števila predmestnega prebivalstva so mestni kaplani pri sv. Juriju pri tej podružnični cerkvi pričeli opravljati občasno bogoslužje, ki je sčasoma preraslo v redno bogoslužje ob nedeljah in praznikih.36 V mestu sta bili v srednjem veku pozidani še dve cerkvi: cerkev Vseh svetnikov in cerkev v meščanskem špitalu.37 Na ozemlju prostrane pražupnije je bilo v srednjem veku pozidanih še več podružničnih cerkva s pokopališči in v njih se je prav tako s povečanjem števila prebivalstva uveljavljalo redno nedeljsko in praznično bogoslužje, ki so ga sprva opravljali duhovniki s Ptuja, sčasoma pa so se pri cerkvah nastanili stalni duhovniki (vikarji) in nastale so nove dušnopastirske postojanke (vikariati), ki so bile v pravnem pogledu odvisne od ptujskega župnika. V časovnem sosledju se samostojne dušnopastirske postojanke omenjajo pri naslednjih cerkvah: pri sv. Marjeti v Gorišnici (1421), pri sv. Lovrencu v Juršincih (1430) in cerkvi sv. Ruperta v Voličini (med 1429 in 1441).38 Ptujska pražupnija je s svojimi podružničnimi cerkvami oziroma kasnejšimi vikariati sodila k salzburški nadškofiji in sprva k Arhidiakonatu za Spodnjo marko, kasneje preimenovano v Arhidiakonat med Dravo in Muro.39 Zaradi pomanjkanja virov je o cerkvenem in verskem življenju v ptujski pražupniji za srednji vek malo znanega, o župnikih, od katerih so bili nekateri salzburški vicedomi ali pa arhidiakoni ter so s tem imeli ugleden položaj v mestu, pa tudi ni kaj veliko znanega. Nekateri od njih zaradi svoje službe, ki so jo opravljali za salzburške nadškofe, niso prebivali v ptujski župniji, ampak so jo v njihovem imenu upravljali vikarji za izgovorjene letne dohodke. Župnikom oziroma vikarjem so bili v pomoč kaplani, ki so sprva skrbeli tudi za bogoslužje pri podružničnih cerkvah zunaj mesta, in številni beneficiati, ki so jih vzdrževale t. i. pobožne ustanove.40 Pri Jurijevi cerkvi je bilo na začetku 16. stoletja kar osem beneficijev, katerih postanek sega vsekakor že v srednji vek. Kaplani – beneficiati so po namenu beneficija opravljali v ustanovnem pismu za beneficij predpisane obrede: predvsem mašne daritve in obhajanje spomina obletnice smrti za ustanovitelja beneficija in njegovo družino predvsem v župnijski cerkvi, a tudi v cerkvenem stolpu in v kostnici (karnerju) ter v meščanskem špitalu.41 Verniki pa so zahajali k obredom tudi v cerkvi obeh samostanov, katerih redovniki so večkrat posegali v župnijske pravice, kar je povzročalo napetosti in spore med njimi in mestnimi župniki.42 Srednji vek je bil čas živahnega verskega življenja, ki so ga pospeševale pobožne ustanove, cerkvene bratovščine in romanja doma in na tuje. Verskega življenja pa ni pospeševala le duhovščina, ampak si je ljudstvo prizadevalo zanjo tudi samo in pri tem so imele veliko vlogo bratovščine, laiško gibanje, združbe vernikov, ki so s pogosto udeležbo in s karitativnim delom stremeli za krščansko popolnostjo. Na Ptuju je bilo v novem veku več bratovščin, za srednji vek pa sta bili znani, sicer nasplošno najbolj priljubljeni bratovščini Rešnjega telesa in Matere božje.43 Slednja je bila ustanova ptujskega pekovskega ceha ter je imela svoj sedež pri dominikancih, ki so dali za polepšanje cerkve nad oltarjem sv. Križa pri prižnici zgraditi obok. Leta 1458 je bratovščina z dominikanci sklenila pogodbo. Slednji naj bi na željo bratovščine ceha pogodbo opravili

uvod

Pogled na mesto Ptuj in grad z južne strani v 2. polovici 17. stoletja (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681)

pri omenjenem oltarju slovesno mašo ob zvokih orgel v čast Matere božje. Ceh se je obvezal, da bo dajal redovnikom za vsako slavje po štiriindvajset denarjev, za orglanje in drugo pa kot miloščino štirikrat letno po štiri hlebe, vredne 20 denarjev, ali pa namesto kruha omenjeno vsoto denarja. Za vsako opravljeno peto zadušnico naj bi samostan prejel štirinajst denarjev, dvainpetdeset denarjev pa za to, da bodo redovniki s prižnice povabili vernike k molitvi za vse žive in mrtve brate in sestre bratovščine. Ob velikem letnem sejmu za praznik sv. Ožbalta (5. avgusta) pa bi peki smeli trgovati, vendar brez hrupa, znotraj samostanske ograde (na dvorišču).44 Bratovščina je pri dominikancih zaradi varnosti hranila tudi svoje dragocene predmete. Tako prior Andrej Trachter v dokumentu iz leta 1463 poroča, da so v samostanu hranili srebrn pozlačen kelih v teži enainštirideset in pol lota s krono in signiranim nodusom. Prior se je v imenu konventa obvezal, da bodo redovniki bratovščini kelih izročili, če bi slednja ne želela imeti pri njih več svojega sedeža.45 Versko življenje so poživila tudi romanja, po letu 1400 romanja na bližnjo Ptujsko Goro k Marijini cerkvi, k ustanovi tedaj najbolj imenitnih plemiških družin: Ptujskih, Celjanov, Walseejev in Stubenberških. Z jarkom in nasipom obdana cerkev Marije zaščitnice s plaščem je zlasti v času turškega pustošenja v drugi polovici 15. stoletja postala simbol pomoči ljudem v stiski in njihovo upanje.46

458, III. 13.: orig. perg. (št. 6658 a), 1 StLA. »… ze ainer zyr haben gepewtt ein gewelb ober den altar des heiligen krewtz pey dem predigstull.«: R–68, fol. 39, ZAP. Orig. perg. (št. 6658 a), StLA. Po: R–68, fol. 39rv, ZAP. Priče tega pravnega dejanja so bili: prošt bratovščine, pekovski mojster Erhart, pekovski mojster Ivan Schottel ter pekovska pomočnika Nikolaj Turkobel in Jakob Wichtel. V letu 1696 obligacije ni bilo več: R–34, str. 52–53, ZAP. 45 1463, VI. 12.: orig. perg. (št. 6971 a), StLA. 46 Z adnikar, M., Ptujska Gora. Ljubljana 1987. Prim. Mlinarič, Jože, Cerkvena organizacija in verske razmere ..., str. 94–95. 44

dominikanski samostan na ptuju

Dominikanski red in njegovi samostani na Štajerskem, samostan v Brežah na Koroškem ter koprski samostan v srednjem veku

innebusch, William A., Dominikanci. H Kratka povijest Reda. (Prevod). Zagreb 1997 (= W. A. Hinnebusch, Dominikanci), str. 1 sl; M. Heimbucher, Die Orden und Kongregationen der Katholischen Kirche II. Paderborn 1907; Eggensperger, Thomas in Engel Ulrik, Dominikanci u svijetu i na hrvatskim prostorima. Povijest – duhovnost – aktualni projekti. Zagreb 2003; Prim. Janžekovič, Rajko, Zgodovinski oris dominikancev in dominikank na Slovenskem (od naselitve do jožefinskih reform) (dip., tipkopis), Maribor 2000; Weiss, Rober t, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark: Forschungen zur Geschichte der Landeskunde der Steiermark: Historische Landeskommission für Steiermark XLVI. Band. Graz 2002, str. 190, 196 in 197; Prim. Mlinarič, Jože, Minoritski samostan v Mariboru 13. stoletje – 1814, v: ČZN NV 19 (1983), str. 56–57; Lenzenweger, Josef (izd.), Geschichte der Katholischen Kirche. Graz–Wien–Köln 1968, str. 307–313; Zotter, Hans, Die Geschichte der Dominikaner in Innerösterreich während des Mittelalters (diss. Graz 1969 = H. Zotter).

V 13. stoletju se je število prebivalstva zlasti po mestih močno povečalo, in ko se je pojavil odpor proti razmeram v Cerkvi, so v zvezi z njim nastajale številne herezije, kar je imelo za posledico nastanek t.i. uboštvenih redov, ki so se hoteli preživljati z delom lastnih rok in z miloščino ter so zato zavračali bogastvo redovne skupnosti kot tudi osebno premoženje redovnika. Naseljevali so se po meščanskih naseljih ter so našli dušnopastirsko delo med meščani, od katerih so tudi prejemali večji del miloščine. Kljub kritiki Cerkve in življenja njenih služabnikov so ostali zvesti učenju Cerkve in se s tem izognili nevarnosti, da bi jih Cerkev ožigosala za heretike. Ker jim je najvišja cerkvena oblast potrdila njihova pravila, jim je bilo omogočeno neovirano delovanje. Uboštvene redove imenujemo prve nosilce prepotrebne cerkvene reforme. Spričo nastajanja številnih novih redovnih skupnosti je Cerkev na dveh cerkvenih koncilih v 13. stoletju: na koncilu v Lateranu (1215) in v Lyonu (1274) prepovedala ustanavljanje novih redov. Kljub prepovedi pa je že kmalu po koncilu (1215) papež Honorij III. potrdil dva uboštvena redova: red dominikancev (1216) in manjših bratov (1223). Člani obeh redov so si pridobili velike zasluge za dušnopastirsko delo med meščanstvom, kateremu se je priljubil njun način življenja, zlasti pa še priseganje na uboštvo. Uspehi manjših bratov in dominikancev v dušnopastirskem delu, zlasti še delo slednjih med heretiki, so podžigali papeže, da so jim dajali za dušnopastirsko delo (spovedovanje in pridiganje) velike privilegije, s katerimi so jih npr. izvzeli izpod oblasti krajevnih škofov in župnijske duhovščine. Slednje je povzročilo spore med redovniki in svetno duhovščino, saj ji je npr. pravica redovnikov do donosnih pokopov v samostanskih cerkvah jemala gmotne dobrine. Redovniki so postali krajevnim župnikom močan konkurent in zaradi sporov med obema stranema so papeži, a tudi krajevni škofje, pogosto potrjevali redovnikom stare privilegije in jim podeljevale še nove.47

Grb dominikanskega reda

Začetnik dominikancev sv. Dominik, rojen v mestu Caleruega v Kastiliji leta 1170, je s štirinajstimi leti vstopil v katedralno šolo, kjer je študiral filozofijo in teologijo. S štiriindvajsetimi leti je postal regularni kanonik pri stolni cerkvi v Osmi, kjer je živel deset let. V njegovem času so svoj nauk širili albižani, zlasti v južni Franciji, in za odpravo »herezije« je papež Inocenc III. (1198–1216) poslal med nje pridigarje, ki pa niso imeli kaj prida uspehov. Leta 1205 je šel Dominik s prijateljem v Rim, da bi jima papež dovolil pridiganje med albižani, in ta ju je še v istem letu poslal v južno Francijo, kjer je Dominik po letu 1206 v kraju Prouille ustanovil ženski samostan z namenom, da bi redovnice z molitvijo podpirale njegovo delovanje. Njegov glavni dušnopastirski cilj je bil širjenje božje besede, čemur so albižani dali največji poudarek. Sčasoma je okoli sebe zbral somišljenike, od katerih je terjal temeljito izobrazbo, ki je bila za delo, ki so se mu posvečali, nujno potrebna. Ko je toulouški škof Fulko podaril njegovi skupnosti cerkev sv. Romana v Toulousu in hišo za samostan, je Dominik pričel ustanavljati red. Leta 1215 se je s škofom udeležil Lateranskega koncila in v naslednjem letu se je odločil, da bo z brati prevzel Pravila sv. Avguština in jih nekoliko izpopolnil tudi s Pravili sv. Norberta iz Xantena, ustanovitelja premostratencev, ki so se tudi

uvod

posvečali dušnopastirskemu delovanju. Papež Honorij III. je leta 1218 priznal dominikance kot skupnost regularnih kanonikov, kasneje pa za pridigarski red (ordo praedicatorum). Že v letu 1217 je Dominik razposlal svoje sobrate na delo v Francijo, Italijo in Nemčijo ter v razne kraje v Španiji ter je v letih od 1217 do 1221 s sobrati ustanavljal nove postojanke. Dominik svojim bratom ni predpisoval ročnega dela, kar je bilo pri večini redov do tedaj v navadi, ampak jim je namenil dušnopastirsko delo pri samostanskih in drugih cerkvah. Uboštvo je zahteval ne le od posameznika, ampak tudi od redovnih postojank, v čemer so bili dominikanci podobni Frančiškovim sinovom. Bratje tudi niso bili zavezani obljubi bivanja v samostanu, v katerem so naredili redovne zaobljube (stabilitas loci), kar so poznali t.i. starejši redovi (benediktinci, cistercijani in kartuzijani). Vsaka postojanka je imela le samostansko zgradbo s cerkvijo in z vrtom in šele papež Martin V. (1417–1431) je redu priznal pravico do posedovanja posesti. Zato so se mnoge postojanke kasneje oddaljile od prvotnega ideala uboštva in postale velik zemljiški posestnik, kot npr. ptujski dominikanci. Dominikanci so se poleg dušnopastirskega dela posvečali ne le študiju teologije, temveč tudi drugih ved. Delovali so kot odlični profesorji po evropskih univerzah (npr. v Parizu, Kölnu) ter sami ustanavljali visokošolske študijske zavode. Iz vrst dominikancev so izšli znameniti možje, med njimi najpomembnejši Tomaž Akvinski (1225–1274), največji mislec srednjega veka, utemeljitelj sholastične filozofije.48 Na čelu vsake redovne postojanke je bil prior, na čelu reda pa generalni magister, ki je predsedoval vsakoletnemu zboru priorjev na generalnem kapitlju, vrhovnemu zakonodajnemu, izvršnemu in sodstvenemu telesu reda. Generalnemu kapitlju leta 1220 je predsedoval kot prvi med enakimi redovni ustanovitelj sv. Dominik, ki je umrl že 6. avgusta naslednjega leta v Bologni. Ker se je red izredno naglo širil, so uredili province in provincialne kapitlje, na katerih so posamezne province zastopali priorji ali od redovne skupnosti imenovani namestniki. Na generalnem kapitlju leta 1221 so sodelovali tudi t. i. generalni pridigarji (praedicatores generales), ki so se še posebej odlikovali v pridigarski službi. Na zasedanju istega kapitlja je bilo ustanovljenih osem provinc, med njimi je bila tudi Provincia Teutoniae (Nemška provinca), ki se je raztezala po vseh deželah severno od Alp, med Francijo, Ogrsko in Poljsko. Čez deset let (1231) je red štel že devetintrideset postojank, ki so sodile k osmim provincam, od katerih je postala izredno pomembna in vplivna Nemška provinca (Provincia Teutoniae) s samostanom v Kölnu in k tej provinci sta sodila tudi samostana v Brežah (Friesach) na Koroškem in na Ptuju. Za življenja ustanovitelja je red postavil organizacijske temelje v Franciji, Španiji, Nemčiji in Skandinaviji in na drugem generalnem kapitlju so poslali brate na Hrvatsko, Ogrsko, Poljsko in v Anglijo. Ob ustanoviteljevi smrti je bilo okoli dvajset prioratov z okoli tristo redovniki. V naslednjih petintridesetih letih se je število članov izredno povečalo, saj jih je red leta 1256 štel okoli trinajst tisoč. Po sklepu generalnega kapitlja v Bologni leta 1275 je red organiziral večje province po narodnostih. Slednjim je stal na čelu t. i. vicarius nationis, podrejen provincialu in z velikimi pooblastili z izjemo imenovanja in odpoklica predstojnikov in lektorjev. Zaradi povečanja števila samostanov so npr. Nemško redovno provinco razdelili na Saško in Nemško provinco (Tevtonijo), h kateri je vse do 16. stoletja sodil tudi ptujski samostan. V letu 1303 so Tevtonijo razdelili na štiri narodnosti, namreč Alzacije, Švabske, Brabanta in Bavarske. Bavarska je obsegala Bavarsko in avstrijske dežele. V srednjem veku je na Štajerskem in Koroškem nastalo pet moških samostanov: najpomembnejši v Brežah, iz katerega je nastal ptujski samostan, v Leobnu, v Novem Kloštru in Gradcu. Člani reda so dosegali v 13. stoletju, najpomembnejšem v razvoju reda, pomembno mesto in zasluge za razvoj univerzitetnega študija v Evropi in visoka mesta v cerkveni hierarhiji, saj sta dva dominikanca postala celo papeža: Inocenc V. (1276–) in Benedikt XI. (1303–1304). S 14. stoletjem je kljub povečanemu številu samostanov, ki jih je bilo leta 1358 že šeststo trideset, pričelo redovno življenje upadati, kar je bila v veliki meri posledica velikih kužnih bolezni sredi stoletja, in v tem nista bili izjema tudi Nemški provinci.49 Na začetku 15. stoletja (1410), v času prizadevanj reda za reformi-

L eto svetnikov III. Ljubljana 1972, str. 307–313. 49 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 1–14. Prim. B. Vnuk (o. c., str. 190). 48

dominikanski samostan na ptuju

50 51

Ibidem. 277, V. 13., Dunaj: R–68, št. 113, fol. 1 159, ZAP. Leta 1260 je npr. bamberški škof oprostil dominikance mitnine za »victualia et bibalia«, ki so jih vozili skozi Marenberg (mitnico na Muti) na Koroško. (R–68, št. 34, fol. 162, ZAP). 1355, X. 10., Praga: insert v 1457, X. 7, Praga (R–68, fol. 19–21’, ZAP).

ranje njegovih samostanov, je prišlo do sprememb v organizaciji reda in število provinc se je s priključitvijo provinc na Portugalskem in Škotskem povečalo na dvaindvajset. Samostani, ki so si prizadevali za strogo življenje po prvotnih pravilih, t. i. observanti, so se združili v kongregacije in prva samostojna kongregacija je bila Lombardska, prva skupina observantov zunaj Italije pa je bila organizirana v Nemčiji. Naj omenimo, da je bil ptujski samostan reformiran v letih 1436–1438. Red je bil nad takim razvojem zaskrbljen, da bi ne prišlo do razcepa v redu, kot se je to zgodilo pri Frančiškovih manjših bratih (razdelitev na observante frančiškane in minorite), kar pa se pri dominikancih ni zgodilo. Do leta 1410 so npr. provincialni kapitlji zasedali vsako leto, od tedaj pa vsako drugo leto.50 Dominikancem so bili naklonjeni svetni oblastniki in tako je npr. kralj Rudolf I. Habsburški oprostil dominikance na vsem svojem ozemlju plačevanja mitnine. Cesar Karel IV. Luksemburški (1355–1378) je zagotovil dominikancem in dominikankam v vseh svojih deželah svoje varstvo in ukazal svojim podložnim, naj jim ne kratijo njihovih pravic.51

Dominikanski samostani do leta 1500 (detajl) Legenda: ustanovljeni do 1250 Vir: Atlas zur Kirchengeschichte, 1251–1300 Herder, Freiburg-Basel-Rom-Wien, 1301–1400 1988, str. 59 1401–1500

uvod

Oglejski patriarh Bertold Andeški (1218–1251), eden najbolj dejavnih cerkvenih gospodov tudi na naših tleh, je na sinodi v Ogleju leta 1219 za poživitev verskega življenja med ljudstvom priporočal dominikance. Tudi salzburški nadškof Eberhard II. (1200–1246), ki je želel utrditi versko življenje na svojem ozemlju severno od Drave, je polagal vse upe v sinove sv. Dominika. Tako so se v njegovem času na njegovem cerkvenem teritoriju naselili kar na dveh krajih: v Brežah (Friesach) na Koroškem (1217) in na Ptuju (1230). Že leto po potrditvi reda (1216) je bil ustanovljen prvi dominikanski samostan na vsem nemško govorečem območju, namreč v Brežah (Friesach) na Koroškem, in za njegovega ustanovitelja velja salzburški nadškof Eberhard II. Poročila o začetkih te postojanke pa si nasprotujejo. Po redovni tradiciji pa naj bi samostan ustanovil dominikanec sv. Hijacint, tesni sodelavec sv. Dominika, na poti s Poljske v Rim. Sprva so se redovniki naselili v mestu, ker pa jim je prostor postal pretesen, so se verjetno leta 1258 preselili na tla zunaj mestnega obzidja. Postojanka se je številčno krepila, tako je konvent mogel poslati prve redovnike za poselitev novega samostana na Ptuju, s katerim je bil tudi v kasnejših stoletjih močno povezan. Pomen breškega konventa je razviden že iz tega, ker se je v letu 1315 v njem sestal generalni kapitelj. Za ustanovitelja samostana v Kopru pa sta veljala ali redovni ustanovitelj, ki naj bi ga utemeljil ali v letu 1217 ali pa 1220, oziroma sv. Hijacint ob vračanju iz Italije v rodni Krakov, a še za časa sv. Dominika (umrl 1221).52 V drugi polovici 13. stoletja je nastal samostan sv. Florijana v Leobnu v zgornji dolini Mure. Kdaj so se dominikanci v tem delu Štajerske naselili, ni znano, dejstvo je, da se leta 1263 prvič omenjata dva redovnika in da je ustanovna listina iz leta 1280. Po določilu iz tega leta so smeli leobenski dominikanci pridigati vse do Semmeringa in iz darovnic je razvidno, da so imeli posesti tudi pri Mariboru in Radgoni. Krajevna bližina in dejstvo, da sta leobenski in ptujski samostan sodila k isti provinci, je razlaga za njune tesne povezave.53 V 15. stoletju sta na Štajerskem nastala dva moška dominikanska samostana: v deželnem glavnem mestu Gradcu in v Novem Kloštru v Savinjski dolini. Graški konvent je odigral v Nemški redovni provinci in kasneje v Avstrijski provinci izredno pomembno vlogo, saj je postal tudi sedež provincialov ter je bil tudi izredno močno povezan s ptujskim konventom, saj sta si konventa izmenjavala člane, med katerimi so nekateri postali predstojniki. Graški samostan je bil ustanovljen šele leta 1466, vendar je prisotnost ženske veje reda znana že za prvo polovico 14. stoletja, saj so v letu 1307 Walseeji v mestu ustanovili postojanko dominikank, katerih dušno oskrbo je leta 1388 redovno vodstvo poverilo nekemu dominikancu. Za ustanovitelja graškega samostana velja cesar Friderik III., ki je dominikancem podaril kapelo na kraju današnje župnijske cerkve Presvete krvi, ustanovo pa je leta 1466 potrdil papež Pavel II., čeprav je po njegovih besedah v listini papež Bonifacij VIII. (1294–1303) prepovedal ustanavljati nove postojanke uboštvenih redov, ter je bila redu inkorporirana leta 1468.54 Proti koncu življenja se je grof Friderik II. Celjski odločil ustanoviti samostan in je sprva mislil na katerega izmed redov puščavnikov, a se je odločil za dominikance. Žovneški so obdarovali že ptujske dominikance (1335), Friderik II. je npr. slednjim v letu 1450 zapisal dvesto hlebov sira letno iz kašče svoje lemberške gospoščine. Od kod naj bi se dominikanci naselili v Novem Kloštru, ni znano. Domnevati smemo, da so bili člani ptujskega konventa.55 Celjan je samostan v Novem Kloštru pričel ustanavljati okoli leta 1449 domnevno na kraju enega izmed svojih lovskih dvorcev potem, ko je prosil za dovoljenje oglejskega patriarha Ludovika III. in papeža Nikolaja V. Slednji je leta 1451 imenoval zagrebškega škofa Benedikta de Zolija, da ga ustanovi, in ta je v naslednjem letu dominikance uvedel in jim izročil v last posest, dohodke in pravice.56 Papež Nikolaj v svojem pismu zagrebškemu škofu navaja, da je Friderik sklenil s privoljenjem krajevnega ordinarija, oglejskega patriarha, in iz posebnega nagnjenja do dominikancev postaviti samostan s patrocinijem sv. Duha skupaj s cerkvijo, kapelo, refektorijem in drugimi potrebnimi prostori na ozemlju med

. Zotter, str. 17. Naldini, Pavel, Cerkveni H krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper. Benetke 1700 (Knjižnica annales majora); prev. Darko Darovec. Koper 2001, str. 124. O samostanih v Kopru in na širšem področju prim. Štih, Peter, Ženski samostan v Kopru leta 908 – prezrta najstarejša monastična ustanova na ozemlju republike Slovenije, v: Ad fontes. Otorepčev zbornik 2005, str. 43–60. 53 H. Zotter, str. 125–132. 54 Ibidem, str. 160–172. Ženski dominikanski samostan pa se tod omenja že v letu 1308. (RHSt I, št. 47, str. 14). 55 Glej str. 115. Potrditev 1450, VIII. 24: insert v dokumentu 1521, X. 14., Gradec: FLD šk. 857, št. 109, fol. 9, StLA. 56 Orožen, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant III. Cilli 1880, str. 504–511. Kovačič, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije ..., str. 140. Prim. Mlinarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov …, str. 140. 52

dominikanski samostan na ptuju

1451, VI.. 26, Rim: orig. perg. (št. 6299), StLA: »… quandam domum cum ecclesia, capella, refectorio et aliis officinis necessariis ...«. 58 Insert v: 1452, I. 13.: orig. perg. (št. 6337), StLA. 59 1453, I. 17.: (št. 6390 a), StLA. 1453, I. 10., Dunaj: prepis (št. 6398 e), StLA. 60 Celjska kronika, poglavje XXX (prevod: Golia, Modest), Kronika grofov Celjskih. Maribor 1972, str. 43. Zupanec–Slavec, Zvonka, Družinska povezanost grofov Celjskih. Identifikacijska in epigenetska raziskava njihovih lobanj. Ljubljana 2002, str. 223–225 in 239. 61 1459, I.: prepis (št. 6722), StLA. 1492, V. 30., Linz: prepis (št. 8940), StL A. Potrditev ustanovne listine: 1453, I. 17. (št. 6390 a), StLA. 62 Glej str. 69. 57

svojima gradovoma v Celju in Žovneku ter v bližini kraja Polzele.57 1. januarja 1452 je zagrebški škof izročil dominikancem samostan58 in v naslednjem letu je Friderik II. dal spisati ustanovno listino s popisom vseh podarjenih posesti in privilegijev, zagotovil redovnikom svoje varstvo in jim podelil sodne pravice nad lastnimi podložniki, izvzemši krvnega sodstva. Oprostil jih je mitnine za vse pridelke in izdelke, ki so jih samostanski ljudje prevažali v Celjski grofiji in v deželi. Nobena stran naj ne bi naseljevala ubeglih podložnikov na svoji zemlji, ampak jih vrnila njihovemu zemljiškemu gospodu.59 Štiri leta pred smrtjo (1450) se je Friderik podal na romanje v Rim in zadnja leta naj bi bil imel za osebne spovednike dominikance. Po njegovi smrti (1454) naj bi bilo mrtvaški sprevod z Žovneka v Celje spremljalo šest prvih v Novem Kloštru naseljenih redovnikov in grofa so pokopali v družinski grobnici v celjski minoritski cerkvi. Čeprav se je Friderik II. s sprtim očetom Hermanom II. pobotal, si za kraj svojega zadnjega bivanja ni izbral očetove ustanove, pleterske kartuzije, ampak grobnico Celjanov. Morda je Friderik ustanovil dominikanski samostan z namenom, da bi dominikanci postali varuhi njegovih zemeljskih ostankov in molivci za pokoj njegove, s tolikimi pregrehami obtežene duše, pa ga je prehitela smrt, saj je bil samostan šele v ustanavljanju.60 Cesar Friderik III. je kot dedič zapuščine Celjanov vzel dominikance pod svoje varstvo in jim v letu 1492 potrdil privilegije.61 Novi Klošter je bil ustanovljen v času, ko je darežljivost fevdalcev že pošla in ko tudi redovniki samostanov, ki so stali znotraj mestnega obzidja ali v neposredni okolici mest, niso bili deležni več gmotnih dobrin od meščanov. Razen tega je bil to še čas nenehne turške nevarnosti in turškega pustošenja. Zato samostan ni dosegel razvoja kakor npr. ptujski konvent in je tudi v okrilju reda imel le neznatno vlogo.62 Kot je bilo že omenjeno, je bil v kraju Prouille leta 1206 ustanovljen ženski samostan z namenom, da bi redovnice z molitvijo podprle pridigarsko delo Dominika in njegovih sobratov, hkrati pa naj bi postal dom za vzgojo žena. Ustanovo je v letu 1218 potrdil papež Honorij III. Druga pomembna postojanka, ki jo je ustanovil Dominik v letu 1220, je bil ženski samostan pri San Sistu v Rimu, ki so se mu nato pridružile nove skupnosti. Sv. Dominik je ženske samostane podredil vodstvu moških postojank in je zanje predpisal regulo sv. Avguština z nekaterimi dodatki iz statutov, veljavnih v zgoraj omenjenih dveh ženskih skupnostih. Po Dominikovi smrti (1221) se je število ženskih samostanov izredno povečalo, tako da so se dominikanci, ki jim je bila poverjena dušna oskrba redovnic, zbali, da jih bo ta skrb ovirala pri njihovi glavni nalogi – pridigarski službi. Redovno vodstvo si je zato prizadevalo, da bi skrb za gmotno in duhovno dobro ženskih samostanov prevzeli svetni duhovniki. Na zasedanjih generalnih kapitljev v letih 1233–1235 so redovnikom prepovedali dušnopastirsko delo v ženskih samostanih in ga prepustili svetni duhovščini. Tudi papeža Gregor IX. (1227–1241) in Inocenc IV. (1243–1254) sta na željo dominikanskega vodstva dominikancem odvzela skrb za ženske samostane, z

Pečat samostana v Novem Kloštru iz leta 1487 (izris iz: France M. Dolinar, Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem. Ljubljana 1993, str. 46)

uvod

izjemo prvih dveh zgoraj omenjenih samostanov. Dominikanke so smele živeti po pravilih reda in nositi dominikanski habit, a niso mogle pričakovati podpore redovnikov. Ženski samostani so se upirali, da bi prišli pod jurisdikcijo krajevnih škofov in svetne duhovščine, zato je Rim kljub določilom generalnih kapitljev z izjemnimi privilegiji večino ženskih samostanov izročil v oskrbo moškim konventom, ki so okoli leta 1262 skoraj povsod oskrbovali ženske konvente. Leta 1267 je papež Klemen IV. ženske konvente podredil vrhovni upravi reda in skrb za posamezne postojanke poveril moškim konventom. Slednji so od tedaj pa vse do 16. stoletja (do Tridentinskega koncila) skrbeli za duhovno življenje redovnic (spovedovanje, pridiganje), niso pa prevzeli nikake odgovornosti za njihovo gmotno dobro. Tridentinski koncil pa je nato vse ženske konvente podredil krajevnim škofom. V Nemški redovni provinci je papeški legat in tuskulanski škof Janez leta 1287 moškim konventom naložil ne le dolžnost duhovne oskrbe, ampak tudi pravico do vizitacije in reformacije posameznih ženskih konventov, pa tudi korekcije in nalaganje kazni posameznim redovnicam. Po izpovedi dominikancev naj bi ponekod bile redovnice tako neizkušene, da sta generalna kapitlja v letih 1288 in 1290 odredila posebej za to izbrane razsodnike s pravico imenovanja predstojnic. Zgornji sklep generalnih kapitljev je npr. studeniškim redovnicam razglasil magister Munio.63 Na začetku 14. stoletja je ženska veja dominikanskega reda štela že dvesto samostanov, od katerih jih je bilo okoli osemdeset v nemških deželah, ki jih je oskrbovalo blizu petdeset moških samostanov. Samostani so bili tedaj organizirani v devetnajstih redovnih provincah: Provinca Tevtonija, ustanovljena že na generalnem kapitlju v Bologni leta 1221, je imela sedemdeset, na generalnem kapitlju v Kölnu leta 1301 izločena Saška provinca pa devet samostanov. V dobi največjega razcveta je ženska veja štela okoli 350 postojank, od katerih jih je bila večina v Italiji (150), okoli osemdeset jih je bilo v Nemčiji, 50 v Španiji, 45 v Franciji, 15 na Portugalskem in nekaj na Danskem.64 Leta 1303 je papež Benedikt XI. potrdil ženskim samostanom, ki so živeli po reguli sv. Avguština in so jih oskrbovali dominikanci, da bodo njihove redovnice deležne vseh »milosti« in »duhovnih dobrin« ter privilegijev, kot so jih bili deležni moški konventi.65 Omenimo naj, da je v letu 1373 na prošnjo ptujskega priorja Rudolfa in sobrata Pavla savinjski arhidiakon Ulrik potrdil pristnost dokumenta papeškega kanonika Petra, po katerem so ženski samostani, ki živijo po pravilih sv. Avguština in so pod oskrbo moških konventov, oproščeni cerkvenega davka, ki ga je predpisal papež Gregor XI. (1370–1378) ali so jih v njegovem imenu predpisali drugi.66 Ženski dominikanski samostani so bili postojanke molitve, meditacije, umskega in fizičnega dela in iz njih je izšla vrsta mistikinj, od katerih naj omenimo najodličnejšo med njimi slovito Katarino Siensko (1347–1380). Redovnice so gojile glasbo in druge lepe umetnosti, prepisovale besedila in jih bogato iluminirale, vezle liturgično obleko ter izdelovale cerkveno perilo in drugo za potrebe bogoslužja. Mnoge so se ukvarjale z vzgojo in izobraževanjem deklet, ki so v srednjem veku mogle le pri njih pridobiti primerno izobrazbo in vzgojo. Posvečale pa so se tudi dobrodelnemu in zdravstvenemu delu.67 Postojanke z veliko posestjo pa so bile pomemben gospodarski dejavnik v svojem okolju. Na slovenskih tleh so v 13. stoletju nastali štirje ženski dominikanski samostani: v Kopru (ok. 1220), v Velesovem pri Kamniku (1238), v Studenicah pri Poljčanah (okoli leta 1245) ter v Marenbergu (Radlje) v Dravski dolini (1251). Samostan v Velesovem, prva ženska redovna postojanka na Kranjskem, velja za ustanovo bratov Gerloha, Valterja in Werianda, gospodov iz Kamnika, za njegovega soustanovitelja pa štejemo gornjegrajskega opata Alberta, vicedoma patriarha Bertolda Andeškega. Z ustanovno listino iz leta 1238 je ta ustanova prejela okoli sto kmetij na Gorenjskem ter Marjetino cerkev, ki je sodila pod cerkev sv. Marije v Cerkljah in ki jo je leta 1353 patriarh Nikolaj kot farno cerkev pridružil samostanu. Ustanovo je

. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 12–13 W in 33–34; 1290, V. 28: Ferrara: orig. perg. (št. 539), PaM. 64 F. Kovačič (1914), str. 13–14. M. Heimbucher, Die Orden und Kongregationen der Katholischen Kirche II. Paderborn 1907, str. 163–169. 65 1303, II. 27., Lateran: Memorabilia I, str. 14, ZAP. 66 1373: F. Kovačič, Dominikanski samostan v Ptuju, v: Voditelj v bogoslovnih vedah, Maribor 1914 (F. Kovačič (1914). Prim. Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju, v: ČZN NV 33 (1997), str. 193. 67 Prim. Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782. Celje 1997. str. 221–253. 63

dominikanski samostan na ptuju

aldini, Pavel: Cerkveni krajepis … N (glej opombo št. 52), str. 125–129. Ibidem, str. 48. Milkowicz, Wladimir, Die Klöster in Krain. Studien zur österreichischen Monasteriologie. Wien 1889, str. 158–164. 69 Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782. Celje 1997. V štajerskem glavnem mestu Gradcu se omenja 1308 ženski samostan, ustanova Ulrika Walseeja (RHSt I, št. 47, str. 14). 70 Idem, Studeniški dominikanski samostan ok. 1245–1782. Celje 2005. 68

leta 1255 potrdil papež Aleksander IV. in po odločitvi oglejskega stolnega kapitlja so redovnice prevzele regulo sv. Avguština, poostreno z regulo sv. Benedikta. Za večino samostanov ne vemo, odkod so jih prve redovnice poselile, za Velesovo pa je znano, da so le-te prišle iz samostana Ziegelhofen na Dunaju. Tudi v Velesovem so prevladovale plemkinje, ki so darovale samostanu svojo dediščino. Za samostan je znana zlasti dejavnost redovnic v izobraževanju ženske mladine. Tako naj bi oglejski patriarh Domenico Grimani (1497–1517) nunam dovolil, »da ustanovijo poseben zavod za pouk in vzgojo plemiških hčera«. Ob ukinitvi leta 1782 je samostan premogel eno najlepših knjižnic v deželi.68 Marenberški samostan sta ustanovila Sigfrid Marenberški in njegova mati Gizela (1251). Ustanova je velikemu delu Dravske doline v gospodarskem in duhovnem pogledu vtisnila močan pečat. Osnovno gmotno podlago za življenje so redovnice prejele že z ustanovno listino: na levem bregu Drave v območju samostana, na desnem pa območje zahodno od Vuzenice in Bukovske vasi pri Slovenjem Gradcu ter okoli gradu Hardek pri Št. Vidu ob Glini na Koroškem (St. Veit an der Glan). Sigfrida, ki je umrl v Pragi nasilne smrti (1271/72), so redovnice pokopale v samostanski cerkvi in ga častile kot svojega zavetnika in svetnika. Duhovno vodstvo samostana je imel vsakokratni lavantinski škof, krajevni ordinarij, za neposredno duhovno oskrbo pa so v srednjem veku skrbeli dominikanci. Tudi marenberške dominikanke so vzgajale in izobraževale žensko mladino. Marsikatera redovnica je bila deležna temeljite glasbene izobrazbe in v novem veku najdemo med njimi odlične glasbenice in komponistinje. Nekatere so se ukvarjale tudi z zdravstveno dejavnostjo, sicer pa so se v samostanu posvečali tudi raznim dobrodelnim dejavnostim vse do njegove ukinitve v letu 1782.69 Na mestu, kjer je pred letom 1237 plemkinja Zofija Rogaška ustanovila hospital s cerkvijo, ki ga je obilno gmotno podprla njena sestra Rikarda, je kasneje s soglasjem patriarha Bertolda in oglejskega kapitlja nastal nunski samostan. Redovnice so ustanoviteljico in njeno sestro Rikardo pokopale pri glavnem oltarju samostanske cerkve ter so ustanoviteljici izkazovale čast svetnice. Samostan so poimenovali Milostni studenec (Fons gratiarum). Listina iz 1249 pravi, da je Zofija ustanovila samostan (cenobium) in zbrala okrog sebe nune (sanctimoniales). Adolf Hytrek meni, da so v Studenicah sprva živele magdalenke, ki so prav tedaj bile močno razširjene po Italiji, Franciji in Nemčiji. Studeniške nune so se pridružile dominikanskemu redu na lastno prošnjo šele v letu 1251, njihovo dušno oskrbo pa je patriarh poveril ptujskim dominikancem. Zaradi pravic nad samostanom je ob koncu srednjega veka prihajalo do trenj med ptujskimi dominikanci in oglejskimi patriarhi oziroma njihovimi savinjskimi arhidiakoni. Samostan je prejel osnovno dotacijo od ustanoviteljice in od njenih bližnjih sorodnikov, naklonjene pa so mu bile tudi še druge plemiške družine, katerih hčere so vstopale v samostan. Medtem ko je samostan v srednjem veku prejemal od sorodnikov novink predvsem posest, pa so v novem veku le-te ob vstopu v samostan dajale ustanovi precejšnje dote. V drugi polovici 16. stoletja je tudi studeniški samostan zajela duhovna kriza, tako da mu je grozila celo ukinitev. V 17. stoletju pa je med redovnicami, med plemkinjami s Štajerske in Koroške z onimi s Hrvatske, prihajalo do večdesetletnih sporov, ki jih je reševala tudi visoka cerkvena oblast. V drugi polovici 17. stoletja je bila večina predstojnic iz ogrsko–hrvatskega plemstva, ki so dajale prednost sonarodnjakinjam, kar je imelo za redovno življenje neugodne posledice. H gospodarskemu nazadovanju pa so tedaj prispevali tudi kmečki nemiri, zlasti še upor v letu 1635. Z 18. stoletjem so se razmere nekolikanj izboljšale, a predstojnice so kljub neugodnim gospodarskim razmeram v tem in že v predhodnem stoletju popravljale samostanske zgradbe in cerkev ter jih bogato opremljale. Tudi studeniški samostan je kakor druge ženske dominikanske samostane doletela v letu 1782 ukinitev.70

uvod

Dušnopastirsko delo dominikancev v srednjem veku Razmere v Cerkvi od druge polovice 12. stoletja naprej so povzročile nastanek novih redov, ki so se zavezali predvsem uboštvu, hkrati pa tudi nastanek številnih herezij; oboji pa so se v prvi vrsti posvečali oznanjevanju evangelija. Svetna duhovščina je čutila potrebo po izboljšanju dušnopastirskega dela in je zato polagala ves up v delovanje uboštvenih redov, v prvi vrsti dominikancev in Frančiškovih manjših bratov. Škofje in župniki so redovnike sprva sprejemali z naklonjenostjo, kmalu pa je prišlo med svetnim klerom in redovniki do poslabšanja odnosov in končno celo do sovraštva. Uboštveni redovi so že od papeža Gregorja IX. (1227–1241) prejemali privilegije, ki so njihovim članom omogočali svobodno in uspešno delovanje, kar je pri svetni duhovščini vzbujalo zavist. Škofje so neradi upoštevali papeški privilegij, s katerim so bili uboštveni redovi izvzeti izpod oblasti krajevnih škofov, župniki pa so v njihovem delovanju pričeli gledati poseganje v njihove pravice in dohodke. Okrog sredine 13. stoletja je prišlo v medsebojnih odnosih do prave krize, saj so papeški privilegiji zlasti dominikancem močno olajšali delo v dušnem pastirstvu.71 Poleg svobodnega delovanja glede oznanjevanja božje besede so dominikanci od papeža Gregorja prejeli npr. dovoljenje, da smejo v času interdikta nad neko deželo brez ovire v svojih cerkvah brati tihe maše, vendar ob zaprtih vratih, in h katerim ni bilo dovoljeno vabiti z zvonjenjem. Mašne daritve so se smeli z izjemo izobčencev udeležiti tudi laiki.72 Pismo istega papeža na prelate in prošte, v katerem jim naroča, naj dominikance sprejmejo za dušnopastirsko delo (za pridiganje, spovedovanje in za druga opravila) in naj jih v vsem podpirajo, vsekakor priča o nasprotovanju svetnega klera delovanju redovnikov.73 Papež Inocenc IV. (1243–1254) se je dominikancem skoraj do smrti izkazoval naklonjenega: dovolil jim je opravljati vsa duhovniška opravila, hraniti v svojih cerkvah rešnje telo, pokopavati ob upoštevanju pravic župnikov na svojih pokopališčih in v cerkvah svetne ljudi ter pod določenimi pogoji odvezovati ljudi izobčenja in drugo (1246).74 Papežev dokument iz 1245, naslovljen na prelate na Nemškem, razodeva omejevanje delovanja dominikancev po svetni duhovščini. Na koncu dokumenta je papež naročil škofoma v Kölnu in Regensburgu, naj poskrbita, da bo svetna duhovščina upoštevala dominikancem dane papeške privilegije ter jih ne bo z ničimer obremenjevala in jim kratila pravic, pri čemer naj bi škofa po potrebi prisilila duhovščino tudi s cerkvenimi kaznimi. Dolg je spisek vsega, v čem je svetni kler omejeval redovnike pri dušnopastirskem delu, hkrati pa je terjal »iz pohlepa« od njih denar. Nasprotniki redovnikov pa so posegali npr. tudi v popolnoma redovne zadeve: omejevali so število redovnih patrov in bratov, zahtevali, da jih priorji spremljajo v sprevodu po mestu in zunaj njega, imeli so zasedanja in preiskave zoper redovnike v samostanskih prostorih, prepovedovali naselitev redovnikov v imenitnejših mestih. Primicije naj bi redovni novomašniki imeli v škofijskih cerkvah in ne v samostanskih. Redovnikom so grozili z odstranitvijo, če določil in prepovedi ne bi upoštevali. Najštevilčnejše pa so bile pritožbe glede omejevanja delovanja v dušnem pastirstvu in o zahtevah po plačilu. Želeli so povsem omejiti delo redovnikov s tem, da so jim prepovedali hraniti v samostanskih cerkvah rešnje telo, imeti zvonove in blagoslovljena pokopališča, da so dovoljevali opravljati bogoslužje in druga dušnopastirska opravila le ob določenih dneh in z njihovim privoljenjem. Od redovnikov so terjali denar, ki so ga ti prejemali od vernikov za nekatera opravila, in delež na denarnih prispevkih in drugem. Tako so npr. zahtevali, da umrlega redovnika, ki bi želel biti pokopan na kakem drugem kraju, prenesejo v župnijsko cerkev, za kar so terjali prispevek, ki so ga terjali tudi od maš, darovanih samostanski cerkvi, delež na miloščini, npr. od daru vernikov npr. za oltarno opremo in liturgične knjige. Odločali so o številu

. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 34 W sl. F. Kovačič (1914), str. 7 in 241. Prim. Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija 1234–1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 29–40. 72 Memorabilia I. št. 36, str. 141; št. 71, str. 153 in št. 55, str. 143, ZAP. 73 Memorabilia I. št. 55, str. 143, ZAP. 74 FLD 758, št. 1611, fol. 111, ; št. 1607, fol. 111 in št. 1941, fol. 132 , , StL A. Prim. Memorabilia I, str. 8–9 in, št. 3, str. 138, ZAP. 71

dominikanski samostan na ptuju

245, X. 1., Lyon: F. Kovačič (1914), 1 str. 8–9. 76 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 34. 77 M emorabilia I, št. 47, str. 143, Z AP. Glej še: 1256, XII. 1., Viterbo: Ibidem, št. 33, str. 138 in (1246), VII. 17., Lyon: orig. perg., StLA. 78 F. Kovačič (1914), str. 8. 79 »… damnat libellum infamum contra mendicantes editum, cui initium: »Ecce videntes« et titulus »Tractatus brevis de periculis novissimorum temporum«: 1255, X. 3., Anagni: Memorabilia I, str. 12. (1255), XII.22., Neapelj: StUB III, št. 184, str. 267–268. 80 1257: Memorabilia I, str. 10–11, ZAP. Pritožba dominikancev, da svetna duhovščina premalo upošteva papeške privilegije: (Memorabilia I, št. 35, str. 138–139 ZAP). 81 1265, VI. 20., Perugia: Memorabilia I, ZAP str. 13. 82 1265: Memorabilia I, str. 13, ZAP. Prim. še 1265, VI. 27., Perugia: Memorabilia I, str. 13, FLD 758, št. 1560, fol. 108, StLA 83 Memorabilia I, str. 139, ZAP. 84 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 35. 1288, VII. 28.: Memorabilia I, str. 13, ZAP. Dokument potrdil tudi Bonifacij VIII. z bulo 1296, V. 10., Rim. (Memorabilia I, str. 13). 85 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str 37. 75

svetilk, o cerkveni opremi, o številu sveč, od katerih so zahtevali zase ostanke voska. Terjali so tudi desetino od pridelkov s samostanskih vrtov. Končno naj bi si po besedah redovnikov svetna duhovščina hotela le-te povsem podrediti svoji oblasti, saj da so celo hoteli imenovati predstojnike.Papež Inocenc zatrjuje, da ne bi rad dopustil, da bi kdo izničil od njega samega in od njegovih predhodnikov dominikancem podeljene privilegije.75 V zadnjem letu svoje papeške službe (1254) je Inocenc IV. na pritisk pariške univerze in vplivnih posameznikov, ki so zahtevali celo odstranitev profesorjev iz dominikanskega reda, preklical dane privilegije ter je delovanje redovnikov podredil svetnemu kleru.76 Toda že mesec po izdaji gornjega dokumenta je naslednji papež Aleksander IV. (1254–1261) preklical odredbe svojega predhodnika, ki so imele predvsem namen omejiti delo redovnikov v dušnem pastirstvu. Aleksander je bil dominikancem izredno naklonjen ter je v njihovo korist izdal kar nekaj privilegijev: potrdil je privilegije papeža Gregorja IX., med drugim tudi glede opravljanja bogoslužja v samostanski cerkvi v času interdikta. Bogoslužje bi smeli redovni patri skupaj s svetnimi duhovniki opravljati za praznik sv. Dominika (5. avgust) in sv. Petra Mučenca (6. april) ter naslednjih osem dni.77 Dominikancem je dovolil, da smejo dati posvetiti brate kateremukoli škofu78, s čimer niso bili poslej več odvisni od krajevnega škofa, ki jim morda ni bil naklonjen. Pri nasprotovanju dušnopastirskemu delu dominikancev in sploh uboštvenih redov se je svetna duhovščina posluževala tudi pisne besede, s katero so posamezniki skušali utemeljiti omejevanje dušnopastirskega dela redovnikov in doseči, da bi ga vrhovna cerkvena oblast prepovedala. Toda Aleksander IV. se je zavzel za redovnike in je v buli iz 1255 obsodil pisanje, s katerim je njegov pisec želel dokazati, da mendikati nimajo pravice delovanja v dušnem pastirstvu.79 V drugi buli iz 1257 pa je nastopil proti vsem, ki so zavračali pravico redovnikov do pridigarstva in spovedovanja ter drugih opravil.80 Slednje sta obsodila tudi papeža Klemen IV. (1265–1268) z bulo iz 1265 in Gregor X. (1271–1276). Klemen IV. je proglasil za zmotno učenje, po katerem bi smeli dominikanci pridigati in spovedovati le z dovoljenjem župnikov, čeprav imajo za to izrecno dovoljenje papežev in njihovih legatov.81 V drugem dokumentu pa je isti papež odločil, da velja za redovnike pravica pridiganja, odveze in spreminjanja obljub tudi še po smrti škofa, ki jim je tako pravico dal, vendar bi bili redovniki dolžni dati tako pravico potrditi novemu škofu. Generalnim in provincialnim magistrom je dal tudi pravico odvezati osebe izobčenja ter preklicati interdikt in suspenzijo.82 Dalekosežne posledice pa je seveda imela odločitev papeža Klemena, po kateri je bilo dominikancem dovoljeno dedovati posest, jo sprejemati in zamenjevati.83 Pomembna je bila tudi odločitev papeža Martina IV. (1281–1285) in Nikolaja IV. (1288–1292), s katero sta dominikance izvzela izpod oblasti prelatov in jih podredila naravnost Sveti stolici, s čimer sta dala redovnikom popolno neodvisnost od svetnega klera. Papež Martin IV. je tudi potrdil dovoljenje svojih predhodnikov, po katerem so patri z dovoljenjem svojih predstojnikov smeli brez omejitve spovedovati. Papež je tudi dovolil, da se verniki izpovejo pri kateremkoli duhovniku, tudi pri redovnem seveda, s tem da se enkrat na leto spovejo pri duhovščini svoje župnije.84 Vprašanje opravljanja dušnega pastirstva se je nadaljevalo tudi v 14. stoletju. Papež Bonifacij VIII. (1294–1303) je znova potrdil pravico redovnikov do pridiganja z omejitvijo, da ne pridigajo v navzočnosti škofa ali pa v času njegove pridige, ter pravico do spovedovanja, s tem da je bil vsak predstojnik dolžan krajevnemu škofu poslati seznam z imeni spovednikov in pridigarjev. Tudi ob zavrnitvi seznama redovnikov bi le-ti smeli opravljati obe dejavnosti, ker so pač imeli zanju privolitev papežev.85 Bonifacijev naslednik Benedikt XI. (1403–1404) je preklical omejitve svojega predhodnika, vendar brez večjega uspeha, pa je zato Klemen V. (1305–1314) v soglasju s koncilom v Vienni izdal novo naredbo. Papež Janez XXII. (1316–1334) je zavrnil in obsodil učenje magistra Janeza de Poliaca (umrl po 1321), ki je med drugim trdil, da so se verniki, ki so se spovedali pri redovnikih, dolžni istih grehov spovedati tudi še pri župnijskih duhovnikih. Izjava je bila

uvod

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 14, ZAP. F. Kovačič M (1914), str. 9. 87 F. Kovačič (1914), str. 10. 88 1349: Memorabilia I, str. 15, ZAP, FLD 758, št. 1550, fol. 107,, StLA. Prim. F. Kovačič (1914), str. 10 in 224–225. 89 F. Kovačič (1914), str. 10. 90 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str 37. 91 Prim. Mlinarič, Jože, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje, 1991, str. 61. 92 Pismo papeža Hanorija III. salzburškemu nadškofu Eberhardu II: »… propter quod illi qui licet sint renundati unda baptismatis, nunquam tamen adhuc perfecte informari potuerunt ecclesiasticis institutis, adhuc ex parte antiquorum rituum tenebris involuti ...« (1217, XII. 2., Lateran: StUB II, št. 150, str. 223). Do tedaj se je število prebivalstva izredno povečalo. (Karl Amon (izd.), Die Bischöfe von Graz–Seekau 1218–1968. Graz–Wien–Köln 1969, str. 17). 93 1218, VI. 22., Rim: StUB II, št. 154, str. 226–229. 86

dana v korist samostanov v Nemški provinci, h kateri je sodil tudi ptujski samostan.86 Tudi že papež Gregor X. (1271–1276) je zavrnil vse, ki so trdili, da dominikanci nimajo pravice pridigati in spovedovati. Med svetno duhovščino in redovniki so bila trenja glede dušnega pastirstva vse do srede 16. stoletja, o čemer pričajo odredbe papeža in njegovih legatov ter oglejskega patriarha. Tako je papež Janez XXII. naročil salzburškemu nadškofu Frideriku III. (1315–1338), naj vzame v zaščito dominikance na tleh svoje škofije (1319).87 Leta 1349 so se manjši bratje in dominikanci pri papeškem legatu in kardinalu Gvidu pritožili, češ da nekateri vikarji in župniki v salzburški nadškofiji redovnikom kljub temu, da so jih izbrali njihovi predstojniki in so jim potrdili pravico do spovedovanja, to pravico odrekajo ter od spovedancev zahtevajo ponovno spoved pri svetni duhovščini, sicer jim grozijo z izobčenjem in z odvzemom obhajila na smrtni postelji. Nakar je papež ukazal, da po vsej salzburški nadškofiji razglasijo, da imajo dominikanci in manjši bratje pravico do spovedovanja.88 Tudi svetna duhovščina v oglejski patriarhiji je ovirala dušnopastirsko delo redovnikov, kot je razvidno iz pisma patriarha Otobona (1302–1315), ki jim je izrecno dovolil pridiganje kljub nasprotovanju krajevnih župnikov, vendar z omejitvijo, da ne pridigajo ob času pridige v župnijski cerkvi.89 Neodvisnost dominikancev glede pridiganja in maševanja ter njihova neposredna podrejenost apostolski stolici sta jim omogočali neodvisnost od krajevnih škofov, kar je trajalo vse do Tridentinskega koncila, ki je odredil, da so tudi redovniki dolžni prositi za dovoljenje za opravljanje dušnopastirskega dela krajevnega škofa. S tem je bil spor iz srednjega veka med svetno duhovščino in redovniki končan.90

Cerkvene in verske razmere na Slovenskem v stoletju ustanavljanja samostana na Ptuju V prvi polovici 13. stoletja sta v cerkveno in versko življenje svojih metropolij odločilno posegla: na ozemlju severno od Drave salzburški nadškof Eberhard II. (1200–1246), južno od Drave pa oglejski patriarh Bertold Andeški (1218–1251).91 Po zmagi kralja Otona I. nad Ogri (955), ki so uničili osnovno cerkveno organizacijo na ozemlju obeh metropolij, je bila ta ponovno vzpostavljena in nastala je izredno obsežna mreža osnovnih celic – pražupnij. Ker je bilo ozemlje obeh metropolij izredno obsežno, je bil nadzor metropolitov nad verskim življenjem izredno otežen, zato sta si oba cerkvena gospoda prizadevala za ustanovitev škofij na svojem cerkvenem teritoriju. Tako je npr. v letu 1217 Karel, prošt v Brežah (Friesach), kot arhidiakon na ozemlju salzburške nadškofije papežu Honoriju III. potožil o težavah delovanja, češ da Eberhard zaupanega teritorija zaradi njegove obsežnosti ne more vizitirati, zlasti ne nekaterih krajev ob štajersko-ogrski meji, kamor ne more sam nadškof ali pa ta ne more poslati tja katerega od škofov za podeljevanje zakramentov. Zato po papeževih besedah tamkajšnje prebivalstvo, ki je sicer prejelo krst, ni moglo biti dovolj poučeno o verskih predpisih in še vedno »zapleteno v temo starih obredov skrene v nekaterih rečeh s prave poti«. Zato je po proštovih besedah nevarnost, da ljudje naravnost »zaglavijo v zmote«, iz katerih jih ne bo lahko iztrgati.92 Nakar se je nadškof sam pritoževal pri papežu nad velikostjo svoje metropolije in da je zato težko vernike utrjevati v verskem življenju. Nadškof je še v naslednjem letu dosegel, da je papež potrdil ustanovitev nove škofije s sedežem pri benediktinskem samostanu Seckau na Zgornjem Štajerskem.93 Zaradi

uvod

izredne obsežnosti nadškofije je deset let kasneje nadškof Eberhard ustanovil še novo škofijo v Št. Andražu v Labotski dolini na Koroškem.94 Tudi patriarh Bertold si je prizadeval za ustanovitev nove škofije na svojem teritoriju, saj so zlasti kraji na današnjem slovenskem Štajerskem in na Koroškem bili zelo oddaljeni od središča patriarhije. Patriarh je papežu Gregorju IX. v prošnji za ustanovitev nove škofije navedel, da so nekateri kraji v smeri proti Ogrski oddaljeni tudi deset dni hoda in da jih zato ne more obiskati, kar je na škodo verskega življenja tamkajšnjega ljudstva, saj da v nekaterih krajih mnogi umrejo nekrščeni. Patriarh tudi navaja, da nastaja škoda za versko življenje zaradi oddaljenosti od patriarhalnega sedeža, kakor je to za svojo metropolijo navedel že nadškof Eberhard. Patriarh je želel ustanoviti sedež škofije pri benediktinskem samostanu v Gornjem Gradu in je za uresničitev načrta pooblastil dva škofa, do česar pa zaradi neznanih razlogov ni prišlo.95 Z ustanovitvijo te škofije bi nastalo cerkveno središče v osrednjem delu slovenske zemlje, saj so ostali škofijski sedeži bili zunaj ali na robu slovenskega etničnega ozemlja, kar je bilo na škodo cerkvenega, verskega in kulturnega življenja naših prednikov. Oba cerkvena gospoda sta hotela utrditi cerkveno in versko življenje tudi z izpopolnitvijo župnijske mreže in sta pri tem poudarjala potrebo po utrditvi vere pri prebivalstvu, ki da je še živelo v »zmotah« (errores) oziroma je bilo v veri slabo poučeno. Iz istega razloga je patriarh Bertold v letu 1228 vzpostavil župnijsko organizacijo na Metliškem. V listini, s katero je ustanovil pražupnijo pri cerkvi sv. Petra v Črnomlju, pravi, da je na prošnjo svoje sestre Zofije ljudstvo na Metliškem, »zapleteno v zmoto slepote in ki je nekako posnemalo poganske obrede ter je blodilo zunaj pravega ovčnjaka, pripeljal na pot resnice«. 96 Ozemlje salzburške nadškofije ob nemško-ogrski meji, ki je bilo do nadškofa Konrada I. (1. polovica 12. stoletja) izpostavljeno stalnim ogrskim vpadom in se je njegova meja še do 13. stoletja spreminjala, je z naselitvijo križnikov pri Veliki Nedelji prišlo trdno v okvir nemške države in salzburške metropolije, velikonedeljska, ormoška in središka okolica pa je prišla v duhovno oskrbo križnikov. Cerkev pri Veliki Nedelji je, kakor je razvidno iz listine nadškofa Eberharda iz 1236, križnikom po letu 1200 daroval Friderik III. Ptujski in patronatske pravice nad župnijo sta jim pred 1236 potrdila tudi njegova sinova Friderik IV. in Hartnid I.97 V omenjenem letu je nadškof Eberhard križnikom potrdil daritev Ptujskih, pri čemer je po njegovih besedah imel pred očmi »izboljšanje« (verskega) življenja tamkajšnjega slovenskega življa, za katerega bi poskrbeli križniki velikonedeljske komende.98 Iz zgornjih dveh primerov je jasno razvidno, da versko in cerkveno življenje tedaj še ni bilo utrjeno povsod na Slovenskem. Da tudi še v naslednjem stoletju srečamo v obeh metropolijah pri posameznikih še ostanke poganskega mišljenja in navad, pričata primera iz okolice Maribora in s Tolminskega. Tako je v Bresternici pri Mariboru okoli leta 1300 živel roparski vitez Veitel, ki so mu poleg drugih zločinov in pregreh očitali tudi malikovalstvo: molil naj bi pri svojem domu stoječe drevo in pogosto klical hudiča. Zato je salzburški nadškof Konrad IV. poveril poleg drugih tudi ptujskemu župniku in hkrati arhidiakonu za Spodnjo marko Ditriku preiskavo, ki so jo vpričo številne duhovne gosposke in tudi mariborskega župnika Wocha, kasnejšega sekovskega škofa, vodili na salzburškem gradu Seggau pri Lipnici (Leibnitz), katere izid pa zaradi pomanjkanja virov ni znan.99 O češčenju drevesa je znano tudi za Tolminsko. K utrjevanju verskega življenja naj bi prispevali tudi samostani, ki sta jih na svojem cerkvenem ozemlju ustanavljala oba metropolita. Tako na slovenskih tleh na ozemlju patriarhije ni nikdar nastalo toliko samostanov kakor v času patriarha Bertolda (1218–1251).100 Že v drugi polovici 12. stoletja so se po Evropi pojavljala in širila številna »heretična« gibanja, ki so majala oblast Cerkve in spodkopavala cerkvene dogme (bogomili, valdenci, albižani). Novih idej so se oklepali in jih širili predvsem taki, ki so prisegali na evangelijsko uboštvo ter sta jim bila bogastvo in moč Cerkve

228, V. 10., Salzburg: F. Kovačič, 1 Zgodovina Lavantinske škof ije ..., str. 450–451. 95 1237, IV. 2., Viterbo: StUB II, št. 353, str. 460–461. Odnos Bertolda do cistercijanov: J. Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234–1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 123–124. 96 »… populum ...existentem in errore cecitatis involutum et ritum gentilium quodammodo imitantem ... a vero ovili errantem ad viam reduximus veritatis ...«: (1228, X. 18.: F. Kos, Gradivo 5, št. 486, str. 242). 97 K os, Milko, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana 1955, str. 30. Prim. Mlinarič, Jože, Križniške župnije Velika Nedelja, Ormož, Središče in Miklavž do konca 18. stoletja, v: Ormož skozi stoletja II. Ormož 1983, str. 82. Prim. F. Kovačič (1914), str. 2. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 51–66). 98 »… considerata etiam correctione plebis Sclauice que ex provida ordinatione fratrum predicte domus Theotonicorum posset provenire ...«: (1236, I. 26., Ptuj: StUB II, št. 337, str. 338). 99 1300, V. 2., Maribor: GZM II/91. 100 Kos, Milko, Oglejski patriarhi in slov. pokrajine do srede 13. stoletja s posebnim ozirom na vlado patriarha Bertolda iz rodovine Andechs, v: ČZN XIII (1917), str. 1–44.

dominikanski samostan na ptuju

P rim. W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 11. Bogomili: pripadniki srednjeveške krščanske ločine na balkanskem območju. Valdenci: pripadniki poznosrednjeveške heretične krščanske ločine, imenovane po Petru Valdesu iz Lyona (1140–1217). Albižani: pripadniki krščanske ločine 12. in 13. stoletja, poimenovane po južnofrancoskem mestu Albi. Prim. F. Kovačič (1914), str. 1. Prim. Weiss, Robert, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter: Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark: Historische Landeskommission für Steiermark XLVI. Band. Graz 2002, str. 190. 102 Prim. W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 16 in 53–54.Prim. F. Kovačič (1914), str. 1–2. 103 Glej str. 22. 104 R–42, str. 450–451, ZAP. Prim. W. A. Hinnebusch, Dominikanc, str. 112 sl. 105 H. Zotter, str. 27. 106 Idem, str. 27–28. 107 Idem, str. 27. 108 Ibidem. 109 O Ditriku govori le S. Povoden (R–42, str. 451, ZAP), tudi ga ne omenja A. Stegenšek, ki trdi, da je bil Gotfridu v pomoč savinjski arhidiakon, v čigar arhidiakonatu naj bi Gotfrid opravljal inkvizicijo, in omenja širjenje manihejstva pod imenom adamiti. (Stegenšek, Avguštin, Konjiška dekanija. Maribor 1909, str. 221). Tudi H. Zotter ne omenja Ditrika (str. 27). 110 P rim. J. Gruden ..., str. 472, Prim. F. Kovačič (1914), str. 1–2, Zgodovina slovenskega naroda I. del, Celje 1992 (reprint). 111 R–42, str. 451, ZAP. 112 H. Zotter, str. 10. 113 J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 472. (1231), VI. 20., Rieti: StUB II, št. 282, str. 378–379. Patareni in katari: pripadniki več heretičnih krščanskih ločin 11.–14. stoletja 114 H . Zotter, str. 77. F. Kovačič (1914), str. 2. 115 »… urbem Petoviensem inferioris Styriae ingredi, illic laudare, benedicere, praedicare atque in animarum lucrum solidas ac firmas figere radices.« (Memorabilia I, str. 6, ZAP). Prim. F. Kovačič (1914), str. 4. 101

in njenih visokih predstavnikov v spotiko. Največjo nevarnost so za Cerkev predstavljali albižani v času papeža Inocenca III. (1198–1216), ko je bila Cerkev na višku svoje moči. Albižani so širili svoj nauk najprej zlasti v Južni Franciji in v severni Italiji in v zatiranje tega novega gibanja sta se povezali svetna in cerkvena oblast in zoper njih so vodili v letih 1209–1229 več križarskih vojn, v katerih je pod vodstvom avstrijskega in štajerskega vojvode Leopolda VI. Babenberškega sodelovalo plemstvo tudi iz naših krajev.101 Cerkev pa je poskušala širjenje nauka albižanov zatreti tudi s pošiljanjem misijonarjev, ki naj bi s pridigo prepričevali »heretike« o pravilnosti cerkvenega nauka in jih odvrnili od njihovih »zmot«.102 O delovanju Dominika in od njega ustanovljenega in v letu 1216 od papeža potrjenega reda, imenovanega tudi pridigarski (ordo praedicatorum), smo že spregovorili.103 Čeprav je npr. valdencem že tretji lateranski koncil leta 1179 grozil s cerkvenimi kaznimi in je Cerkev nauk albižanov nekajkrat ožigosala za krivoverskega, vendar novih duhovnih gibanj ni bilo lahko iztrebiti, kar je svetni in cerkveni oblasti to uspelo šele po več desetletjih.104 O razširjenosti novih duhovnih gibanj v slovenskih deželah ni natančnejših poročil, kaže pa, da so se deloma razširila v vseh treh deželah: na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem.105 Koroški kronist in opat Janez Vetrinjski (1312–1345) poroča npr. za leto 1327 o razširjenosti herezij v Avstriji in na Češkem, ne pa na Koroškem.106 Vendar je H. Zotter mnenja, da je morda dominikanskemu samostanu v Brežah (Friesach) na Koroškem bila poverjena naloga delovanja zoper heretike.107 Dejstvo, da se je leta 1315 dominikanski provincialni kapitelj sestal v Brežah na Koroškem, naj bi dalo slutiti, da so se morda v tistem času po Koroškem znova razširile različne sekte.108 O prisotnosti heretičnih gibanj v delu patriarhata na slovenskem Štajerskem, po Koroškem in Kranjskem v začetku 14. stoletja priča listina patriarha Otobona iz leta 1312, s katero je naročil ptujskemu župniku Ditriku, hkrati arhidiakonu za Spodnjo marko, ter žičkemu priorju Gotfridu iz Mauerbacha, naj raziščeta nauk adamitov in valdencev, ki da so pričeli širiti svoj nauk na slovenskem Štajerskem, ter ugotovita, ali gre zares za krivoverce in kako zelo so se v deželi že »ugnezdili«. Patriarh je obema tudi naročil, naj mu poročata o ugotovitvah ter sporočita tudi imena pristašev teh sekt in vse, pri katerih bi ugotovila le sum krivoverja, pa naj bi temeljito izprašala, da bo to »zlo« že v kali zadušeno.109 V letu 1219 pa je patriarh sklical sinodo v Oglej, na kateri so razpravljali o bogomilstvu in o hudem praznoverju na podeželju ter naj bi za zatrtje tega zla v prvi vrsti priporočal dominikance in manjše brate.110 Štajerski vojvoda Friderik III. (1306–1330) pa je vsem podložnim naročil, naj vse, ki se jim dokaže, da so pristaši sekte valdencev, z vso ostrino kaznujejo.111 Po H. Zotterju je premalo podkrepljeno z dokazi mnenje, da bi dominikancem na Štajerskem in Koroškem bila poverjena kot prvenstvena naloga zatrtje krivoverstva, čeprav so po njegovem imeli možnost delovanja v inkviziciji, za kar so imeli papeško dovoljenje, vendar tudi o tem niso ohranjeni podatki.112 J. Gruden brez navedbe vira trdi, da je papež Gregor IX. (1227–1241) imenoval priorja in njegovega namestnika v Brežah za inkvizitorja proti krivovercem na Koroškem in Štajerskem in jima naročil, naj strogo ravnata z »odpadlimi« duhovniki. Nadalje navaja, da je nadškof Eberhard II. izdal stroge odloke proti patarenom in katarom, ki da so bili na Koroškem že močno razširjeni. Gotovo pa je, da je Gregor IX. v letu 1231 salzburškemu nadškofu in njegovim sufraganom naročil, naj enkrat mesečno objavijo po mestih in po svojih škofijah odredbe zoper heretike.113 H. Zotter navaja, da F. Kovačič omenja možnost, da je bil ptujski samostan ustanovljen za obrambo pred širitvijo bogomilov z Ogrske. Ker je znano, da je bilo okoli leta 1230 največje preganjanje krivovercev, naj bi nadškof Eberhard II. prav z namenom obrambe pred njimi pripeljal na Ptuj dominikance. H. Zotter pa ugotavlja, da ni dokumentov, ki bi pričali o pojavu krivovercev v 13. stoletju na ptujskem območju.114 Omenimo naj, da redovni kronist navaja, da so se dominikanci v mestu Ptuju na spodnjem Štajerskem naselili, »da bi hvalili (Boga), delili blagoslov in pridigovali ter da so v dobro duš pognali tod čvrste in trdne korenine«. 115

USTANAVLJANJE PTUJSKEGA SAMOSTANA IN NJEGOV RAZVOJ V SREDNJEM VEKU Ustanavljanje samostana in njegov razvoj v stoletju njegove ustanovitve

asluge za ustanovitev ptujskega dominikanskega samostana imata tako salzburški nadškof Eberhard II. (1200–1246) kakor Matilda Ptujska (umrla 1253). Medtem ko je prvi v zavesti, da bodo dominikanci najbolj primerni za delo med meščani, dal k ustanovitvi samostana svoje soglasje in ga obdaroval s privilegiji in z gmotnimi dobrinami, je gospa Ptujska darovala zemljo za njegovo gradnjo in sredstva za izgradnjo in preživljanje. Da je duhovna ustanova mogla zaživeti, so ji gmotno pomagali in jo vzdrževali duhovni in svetni gospodje. Nekateri viri sicer pripisujejo večjo zaslugo pri ustanovitvi samostana nadškofu, drugi pa Matildi Ptujski, vendar imenujejo oba za njegovega ustanovitelja. Do ustanovitve samostana je prišlo potem, ko je Eberhard II. zaprosil za dovoljenje dominikanski red, in sicer na zemlji, ki jo je v ta namen darovala Matilda Ptujska, vdova Friderika III.116 Matilda je dominikancem darovala zemljo, na kateri so leta 1230 pričeli graditi samostan ter ga povečini na njene stroške tudi dokončali. Dominikancem je darovala tudi »lepo in dobro« cerkveno opremo ter vse svoje življenje dajala »miloščino« za prehrano in še veliko drugega. Dominikanci so v prvi dobi svoje postojanke najraje gradili na robu mesta, zelo pogosto pa tudi zunaj mestnega obzidja, vsekakor pa na mirnih krajih, proč od vsakdanjega hrupa.117 Na Ptuju so dominikanci našli tak kraj na zahodni strani mesta na nekolikanj vzvišenem mestu pod gradom in v neposredni bližini Drave, tedaj še zunaj mestnega obzidja in blizu mestnih vrat.118 Samostan je z zidavo mestnega obzidja postal sestavni del mesta. Slednje je dominikancem dajalo večjo varnost, hkrati pa številne povode za marsikateri spor z meščani, zlasti še v novem veku.119 Prvotni samostan, ki so ga dominikanci pričeli zidati v letu 1230, je bil na hitro zgrajen, kajti na jesen leta 1231 je bil očitno že dovršen in poseljen, kar sledi iz listine nadškofa Eberharda, v kateri potrjuje, da je v mestu nastanil dominikance v skladu z redovnimi svoboščinami in jim v svoji škofiji potrdil vse pravice, ki so jih redu podelili papeži, oziroma,

–68, fol. 5, ZAP. Zahn, Joseph von, R Ueber die Anfänge und den älteren Besitz des Dominicanerklosters zu Pettau (Beiträge zur Kunde Steiermärkischer Geschichtsquellen XVI (1879), str. 7. »Anno domini 1230 ad petitionem pie memorie venerabilis domini Eberhardi ... concessa est et fundari inchoata in area, quam contulit eisdem fratribus  ... domina Machthildis ...« (R–68, fol. 5 fol., ZAP). Matilda je umrla 29. (ali 28.) septembra 1253. (fol. 5’.) B. Hajdinjak: Genealoška tabela. H. Pirchegger: ZHVSt XLII (1951): genealoška tabela. F. Kovačič (1914), str. 5. Prim. P. Vidmar. V refektoriju ukinjenega samostana naj bi bil ohranjen napis »Fridericus Dominus de Petovio marschallus Styrie piissimus fundator 1230«. (R–42, str. 133, ZAP). 117 (fol. 5’) P. Vidmar, o. c., str. 67–69. Prim. Pirchegger, Hans, Beiträge zur älteren Besitz–und Rechtsgeschichte steirischer Klöster, v: ZHVSt XXXVIII (1947), str. 5; Weiss, Norbert, Das Städtwesen der chematigen Untersteiermark im Mitttelalter I. Graz 1998 str, 191–193. F. Kovačič (1914), str. 111–112. 118 F. Kovačič (1914), str. 112. Prim. Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju v srednjem veku 1230–1500, v: ČZN NV 33 (1997), str. 190. 119 Glej str. 206.

116

dominikanski samostan na ptuju

Besedilo o zaÄ?etkih dominikanskega samostana na Ptuju (Râ&#x20AC;&#x201C;68, fol. 5, Zgodovinski arhiv Ptuj)

ustanavljanje ptujskega samostana in njegov razvoj v srednjem veku

ki jih bodo od njih še prejeli.120 Samostan je poselilo sedem bratov pod vodstvom priorja Otona Gramatika iz samostana v Brežah. Poleg priorja je prvi znani ptujski dominikanec brat Konrad. Oba nastopata kot priči v listini, s katero je Friderik IV. Ptujski daroval križnikom patronatske pravice nad cerkvijo sv. Trojice pri Veliki Nedelji.121 Ptujski samostan je bil vključen v Nemško ali Tevtonsko provinco. Eberhard je tudi v gmotnem pogledu poskrbel za duhovno ustanovo. Zagotovil ji je tudi precejšnjo miloščino v vinu, siru in v denarju za obleko. Odredil je, da naj bi do njegove smrti prejemali iz dohodkov njegove gospoščine letno po petindvajset modijev pšenice in rži, štiri tovore vina in tisoč sirov ter po šest mark za nabavo obleke. Daroval pa naj bi jim tudi zelo lepo Sveto pismo (bibliam satis bonam). Razen tega je konventu podelil še nekatere druge privilegije in odpustke, s katerimi jim je pomagal.122 Redovni kronisti so smatrali Eberharda za največjega samostanskega dobrotnika, vendar pa redovniki po njihovi izpovedi pogosto zaradi malomarnosti salzburških oficialov zgoraj odrejenega niso prejemali. Tudi ni Eberhard zahteval od dominikancev za protiuslugo nobenega trajnega beneficija, ampak le molitev za njegovo dušo. Leta 1235 je nadškof Eberhard II. podelil vsem poslušalcem pridig priorja in redovnikov, ki jih bo slednji za to imenoval, dvajset dni odpustkov.123 Samostanski kronist kot najbolj zaslužno za samostan takoj za nadškofom Eberhardom imenuje Matildo Ptujsko, saj je dominikancem poklonila vse zemljišče, na katerem so v njegovem času stala samostanska poslopja in ki so bila povečini zgrajena z njenimi gmotnimi sredstvi. Žena je tudi dominikancem podarila lepo in dobro cerkveno opravo ter jih podpirala vsak dan z miloščino tako v živežu kot v drugem vse dni svojega življenja, o čemer je bilo pravkar govora.124 Za izgradnjo samostana je prispeval tudi gornjegrajski opat Albert (1228–1238), ki mu je za izgradnjo dormitorija poklonil deset mark denarjev, za vzdrževanje večne luči v samostanski cerkvi pa pol tovora olja letno ter nekaj liturgične opreme: velik srebrn kelih in lepo mašno opremo z dalmatiko.125 Kronika imenuje za čas do sredine stoletja poleg samega oglejskega patriarha Bertolda, ki je vsem poslušalcem pridig dominikancev zagotovil po štirideset dni odpustkov, tudi še dva cerkvena gospoda iz patriarhata kot samostanska dobrotnika: slovenjegraškega župnika in patriarhovega vicedoma Bertolda ter braslovškega župnika in savinjskega arhidiakona Konrada, ki je dominikancem daroval »precejšnjo miloščino« iz blagajne po vsej verjetnosti duhovniške bratovščine v arhidiakonatu. Z denarjem so mogli zgraditi nov kor, s katerim so nadomestili prejšnjega, precej nizkega in neuglednega (chorum satis humilem et despectum).126 V prvi polovici stoletja se od laikov kot dobrotniki samostana omenjajo Hartnid I., sin ustanoviteljice, vitez Herman z Malega gradu na Ptuju in prvi ptujski meščan, dominikanski dobrotnik, Hilprand (+1230). Pred letom 1251 so meščani obzidali mesto in so ob tem nekateri hoteli izločiti samostan iz obzidja, kar pa se po zaslugi Hartnida ni zgodilo, saj bi sicer bili dominikanci v samostanu manj varni. Slednji naj bi s svojo ženo Matildo storil še veliko drugega dobrega.127 Kronika imenuje v letu 1249 umrlega viteza Hermana »iskreni in zvesti prijatelj« (samostana), ki naj bi dominikancem storil veliko dobrega. Med drugim jim je zagotovil po tovor dobrega vina letno ter prispeval večji del denarja za ureditev samostanskega vodnjaka.128 Meščan Hilprand pa je prispeval tudi velik del denarja za postavitev vodnjaka ter kupil zanje nekaj zemlje, na kateri je ležal vrt, kar je bilo kasneje s postavitvijo mestnega obzidja ločeno od ostalega samostanskega zemljišča, ter jim dal še drugo miloščino (multa bona).129 Oba ustanovitelja in omenjene tri so dominikanci prištevali k svojim največjim dobrotnikom, vrednim, da se jih spominjajo v svojih molitvah.130 Predvsem so jim pomagali gmotno, da so mogli s postavitvijo najpotrebnejših poslopij (cerkve, samostana in gospodarskih poslopij) in z opremo le-teh zaživeti redovno življenje.

lej »… predicatores fratres in Petouia locavimus G secundum omnem libertatem sui ordinis.«: (1231. X. 11.: StUB II; št. 286, str. 283–284); (fol. 5, ZAP). O prvotnem samostanu: B. Vnuk (o. c., str. 185–188). Prim. J. Curk, Gradbenozgodovinski oris samostana in cerkve, v: Minoritski samostan na Ptuju 1239–1939. Ptuj–Celje 1989, str. 233 sl. P. Vidmar (o. c., str. 69–79). 121 M arian, Austria sacra VI., str. 241–242. Annales Styriae I. Graecii 1773, str. 146–147. Prim. B. Vnuk (o. c., str. 190). »frater Otto prior et frater Chonradus de ordine predicatorum de domo Betouiensi»: 1235, VII. 8., (Ptuj): StUB II, št. 324, str. 428. 1237 se omenja član ptujskega konventa Grifo. (studeniška listina: regest v: Gradivo 5, št. 638, str. 325). 122 »Dedit insuper alia quedam privilegia et indulgencias ipsi conventui in subsidium ...« (R–68, fol.5–5r , ZAP). R–68, fol. 5’, ZAP. 123 1235, Ptuj: StUB II, št. 328, str. 433–434. 124 R–68, fol. 5’, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 5. O podarjenem zemljišču: P. Vidmar (o. c., str. 68–69 in 199–202). 125 R–68, fol. 6, ZAP. 126 R–68, fol. 6, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 5–6. Konrad: savinjski arhidiakon 1235–1238 (Zahn, Joseph von, v: Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen XVI (1879), str. 9. Prim. F. Kovačič (1914), str. 6. Po Orožnu je bil arhidiakon 1243–1252 in je verjetno identičen s savinjskim dekanom in braslovškim župnikom Konradom (1237) (Orožen, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant III. Cilli 1880, str. 11). Prim. P. Vidmar (o. c., str. 73–74 in 99–104). 127 Hartnid je umrl 2. ali 3. septembra 1251 (B. Hajdinjak) ali (Pirchegger, Hans, Die Herren von Pettau: XLII (1951): genealoška tabela. Po R–68 (fol. 5’) naj bi umrl 2. septembra, njegova žena Matilda pa je umrla 31. oktobra 1265 (fol.5’), po J. Zahnu in B. Hajdinjaku pa 30. oktobra. 128 R–68, fol. 5’, ZAP: »Hermanus miles de minori castro«. Umrl je 30. julija 1249. Herman naj bi bil sorodnik in vazal Friderika II. (?) Ptujskega s ptujskimi fevdi v naselju Hermanci pri Miklavžu pri Ormožu. Umrl je 30. julija 1249 (fol. 5’, ZAP) in naj bi bil pokopan v cistercijanskem samostanu Rein pri Gradcu. (H. Zotter, str. 25–27). 129 Hilprand: »… et quasdam areas eis emit ... que fuerunt quandoque pars orti, sed postea per murum civitatis a nostra area sunt seclusa.« Hilprand je umrl 29. septembra 1230. (R–68, fol. 5’–6, ZAP). P. Vidmar (o. c., str. 69). 130 »… quorum fratres in suis oracionibus digne memores esse debent.« (R–68, fol. 6, ZAP). 120

dominikanski samostan na ptuju

Salzburški nadškof Eberhard II. zagotavlja 1235 poslušalcem pridig ptujskih dominikancev odpustke (1235, Ptuj) (po prepisu št. 516, Štajerski deželni arhiv Gradec)

ustanavljanje ptujskega samostana in njegov razvoj v srednjem veku

Največje delo, povezano tudi z največjimi stroški, je bila za vsak samostan pozidava njegove cerkve. Večina samostanskih skupnosti si je najprej postavila preprost bogoslužni prostor (molilnico) in ga, ko so to dovoljevale gmotne razmere, zamenjale z večjo in lepšo sakralno stavbo.131 Ptujski dominikanci so si verjetno do leta 1252 postavili svojo cerkev, kajti v omenjenem letu je kardinal in papeški legat brat Hugo v pismu vernikom »na Nemškem« (per Alamanniam), pri čemer so mišljeni tudi naši kraji, ker so sodili k nemškemu cesarstvu, naznanil, da bi naj bila ptujska samostanska cerkev kmalu posvečena (in proximo debeat consecrari) in da zato zagotavlja vsem njenim obiskovalcem na dan njene posvetitve in v njeni osmini sto dni, za obletnico posvetitve in v njeni osmini po šestdeset dni odpustkov.132 Razumljivo je, da je kardinal hotel vernike spodbuditi k večjemu obisku cerkve in dajanju miloščine, čeprav slednje ni izrecno navedeno, kot je to bila navada. Istega dne je kardinal Hugo izdal za ptujske dominikance še eno listino in je v njej zagotovil vsem, ki bi obiskali njihovo cerkev za božič, veliko noč, za binkošti, ob štirih največjih Marijinih praznikih in za praznika sv. Dominika in sv. Petra Mučenca ter v osmini teh praznikov po šestdeset dni odpustkov.133 Znano je, da se je obletnica posvetitve cerkve od nekdaj praznovala na tretjo nedeljo po veliki noči (na nedeljo Jubilate).134 Po F. Kovačiču se je posvetitev cerkve zavlekla najbrž zaradi tedanjih političnih razmer in so dominikanci pač še nekaj časa opravljali bogoslužje v začasni molilnici (oratoriju),135 kajti še v letu 1255 je izvoljeni salzburški nadškof Filip Spanheim ugodil prošnjam dominikancev, da smejo dati cerkev, kadar bo za to čas, posvetiti kateremukoli od salzburških škofov – sufraganov, ki bo za posvetitev najbolj dosegljiv, ter je obiskovalcem cerkve ob njeni posvetitvi in naslednjih sedem dni zagotovil prejem štirideset dni odpustkov in leto dni od naložene pokore ter nato ob obletnicah posvetitve.136 V dokumentu z dne 19. januarja 1260 je papež Aleksander IV. (1254–1261) dovolil postaviti oltarje (altaria construendi) in ob odprtih cerkvenih vratih brati maše, ki pa se jih niso smeli udeležiti izobčenci, kajti ozemlje salzburške nadškofije je bilo tedaj pod interdiktom.137 Kronist zatrjuje, da so cerkev gradili prvi člani konventa, da je bila dokončana v petindvajsetih letih in bila posvečena okoli leta 1255.138 Število dobrotnikov se je od sredine stoletja močno povečalo, vendar so ohranjena zvečina le imena družin darovalcev in brez navedbe darovanega. Kronist za omembo patriarha Bertolda ter treh duhovnih gospodov iz oglejske patriarhije, gornjegrajskega opata Alberta, slovenjegraškega župnika Bertolda in braslovškega župnika in arhidiakona Konrada, našteva kot dobrotnike in prijatelje ptujskih dominikancev po enega iz družine Žovneških, Kunšperških in Planinskih: Konrada II. Žovneškega, dobrotnika tudi žičkih kartuzijanov (umrlega leta 1262)139, nato iz družine ministerialov krških škofov: Otona Kunšperškega, brata Friderika III. Ptujskega140, sorodnika pozneje navedenih sester Zofije Rogaške in Rikarde Kunšperške, katerih prva je bila ustanoviteljica najprej hospitala, nato pa samostana v Studenicah in ki ju šteje kronist še k živečim osebam, ki so od ustanovitve samostana naprej bile v prijateljskih zvezah z dominikanci in njihove dobrotnice. Sledi ime dobrotnika: Ulrika Planinskega.141 Kronist šteje nadalje k dobrotnikom člane omenjenih treh družin: viteze in druge, živeče v oglejski patriarhiji kot tudi v salzburški nadškofiji,142 ter vse druge dobrotnike, ki so se glede na svoje možnosti izkazali vse življenje za dobrotnike in so tudi še tedaj bili njihovi dobrotniki ter so imena nekaterih od njih bila zapisana v »starem nekrologiju«,143 ki pa žal ni ohranjen. K dobrotnikom te vrste sta sodila tudi koroški vojvoda Ulrik III. Spanheim (1256–1269) in njegov brat Filip, izvoljeni salzburški nadškof (1246–1265), ki je pripomogel ptujskemu dominikancu Henriku, da je leta 1252 postal škof v Chiemseeju, torej salzburški sufragan.144

P rim. Mlinarič, Jože, Kartuzija Pleterje 1403–1595. Ljubljana 1982, str. 109–110. F. Stelé meni, da je iz sloga moč razbrati, da je bilo glavno poslopje prvotnega konventa postavljeno takoj po ustanovitvi samostana leta 1230 in nato dozidano okrog leta 1255. (K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, v: ČZN XXVIII (1933), str. 163–164). 132 1252, X. 8., Lüttich: StUB III, št. 119, str. 186–187. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 70–79). 133 1252, X. 8., Lüttich: StUB III, št. 120, str. 187–188. 134 F. Kovačič (1914), str. 116. 135 Ibidem, str. 113–114. Prim. Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija ..., str. 113–122. 136 1255, I. 25., Breže: StUB III, št. 166, str. 244. 137 Memorabilia I, št. 92, str. 157. Prim. F. Kovačič (1914), str. 114. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 99). 138 Memorabilia I, str. 12, ZAP. 139 Prim. P. Vidmar (o. c., str. 68). 1262, IX. 1.: orig. perg. (št. 801), StLA. Prim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 69. Glej str. 60. 140 R–68, fol. 6–7, ZAP. Oton je bil skupaj s Friderikom Ptujskim prisoten pri posvetitvi jurkloštrske cerkve leta 1227. (Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 123–124). Leta 1318 so bile sestre Ana, Neža in Zofija, hčere Friderika in Neže Kunšperške, sorodnice Zofije Rogaške in Rikarde Kunšperške, nune v studeniškem samostanu; (1318. VI. 22.: orig. perg. št. 1843 a, StLA. GZM III/49.) 141 Ulrik je imel za ženo Adelhajdo, hčer Har tnida I. Ptujskega (genealoška tabela: ZHVSt XLIII (1951). R–68, fol. 6 in 7, ZAP. Ulrik je bil leta 1250 pokojni (Ana Wambrechtsamer, Planina in njeni prvi gospodarji, v: ČZN XXVII (1932), str. 76–80. Planinski so bili dobrotniki tudi jurkloštrskih kartuzijanov. (Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 107–108 142 R–68, fol. 6, ZAP. 143 Ibidem. 144 Ibidem, fol. 7, ZAP. Filip Spanheim, izvoljeni salzburški nadškof (1246–1265) in Henrik škof v Chiemseeju; (1252–1266). 131

dominikanski samostan na ptuju

» Deficiet mihi carta, si singulos et universos exprimere voluero nominatim ...«(R–68, fol. 7, ZAP). Prim. F. Kovačič (1914), str. 6–7. 146 R–68, fol. 7, ZAP. Pirchegger, Hans, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. Forschungen zur Verfassungs und Verwaltungsgeschichte der Steiermark. 2. Teil XX/III. Band, Graz 1955. 147 Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782. Celje 1997, str. 255 in 262. 148 Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 30. Ok. 1245–1782, Celje 2005.R–68, fol. 7, ZAP. 149 Glej opombo št. 140. 150 Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 235. Mlinarič, Jože, Dominikanski samostan v Studenicah, str. 28. 151 Ibidem, str. 14. 152 Glej opombo št. 146. Lavantinski škof Vulfink pl. Stubenberški (1298–1303) je bil dominikanec iz Brež (Friesach). (Kovačič, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije ..., str. 167). 153 R–68, fol. 7, ZAP. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 37. 154 Pirchegger, Hans, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. Forschungen zur Verfassungs–und Verwaltungsgeschichte der Steiermark 2. Teil XXIII. Band. Graz 1955, str. 331 (register). Baravalle, Robert, Steirische Burgen und Schlösser. Graz, str. 308–309 in 248. 155 H uter, Franz (izd.), Handbuch der historischen Stätten Österreich Band 2. Stuttgart 1978, str. 185 in 146. 156 R –68, fol. 7, Z AP. Trebenstein pri Rottenmannu. 157 Ibidem. Bertold (1225–ok. 1235), Tomaž. 1291: GZM II/72. 158 1331, III. 10.: razvidno iz potrdilne listine 1337, III. 30.: orig. perg. (št. 2110 d), StLA. 159 K ronist zaključuje: »Horum omnium et aliorum beneficiorum (!) et familiarum nostrorum nomina vivorum et mortuorum  ... liber ascriptus retineat in eternum.« (R–68, fol. 7, ZAP). 145

Da so ptujskim dominikancem bile naklonjene in so jih gmotno podpirale še številne druge plemiške in meščanske družine, očitno zapisane med samostanske dobrotnike, ki so se jih redovniki morali spominjati v svojih molitvah, zlasti še ob obletnici njihove smrti, kaže naslednji seznam družin in krajev, iz katerih so bili dobrotniki doma: kronist pravi, da bi mu zmanjkalo papirja, ko bi hotel zapisati imena vseh tistih, ki so od začetka samostanu izkazali dobrote in ki mu jih še izkazujejo.145 Med dobrotniki najdemo salzburške in krške ter druge ministeriale s Štajerske in Kranjske. Kronist jih navaja po »starem nekrologiju«. Bili pa so: Vulfink Stubenberški z ženo grofico. Vulfink V., sin Vulfinka IV, ki se omenja do leta 1280 in je bil poročen z grofico Ortenburško.146 Hera(n)d Wildonski: družina je bila povezana z marenberškimi dominikankami: Marjeta (1314, 1325) je bila hči Rajherja in sestra priorice Elizabete (1337, 1338, 1340).147 Svibenski (gospodje in gospe); Friderik IV. Ptujski (1211–pred 1265) je bil poročen s Herado Planinsko (1213), njuna hči Gerbirga (1244–1264) pa je imela za moža Henrika III. Svibenskega. Leopold Svibenski je bil povezan z dominikankami v Studenicah, kjer sta živeli njegovi hčeri Elizabeta in Zofija (1260, 1281, 1285), pa tudi Henrikova hči Neža je bila nuna v tem samostanu; povezan je bil tudi z marenberškimi dominikankami.148 Kunšperški: Oton, ki ga kronist že omenja kot dobrotnika dominikancev, je bil mož Rikarde Rogaške (pred 1237 in 1263).149 Podčetrtski: bili so krški ministeriali: Angela je bila leta 1336 nuna v Studenicah.150 Rogaški: Zofija, poročena z Riherjem Podjunskim (mrtev 1237), ustanoviteljica studeniškega samostana, in njena sestra Rikarda (pred 1237–1263) in njen mož Oton Kunšperški. Vsi so bili veliki dobrotniki studeniških dominikank, ki jih kronist že omenja kot dobrotnike.151 Stubenberški: kronist že prej posebej omenja Vulfinka V.152 Konjiški: bili so veliki dobrotniki npr. žičkih kartuzijanov in hči Leopolda Konjiškega Benedikta se omenja 1306 kot studeniška nuna. Kot dobrotniki dominikancev pridejo v poštev Leopold III. (umrl 1234), ki ga je žički prior Peter sprejel na smrtni postelji med konverze (brate laike), ali pa njegov sin Ortolf II. (1234–1245) ali vnuk Leopold IV. (1245–1319).153 Teufenbachi: Teufenbach grad v dolini Mure.154 Weisseneggerji: plemiška družina z gradu enakega imena severovzhodno od Wildona. Riegersburg: trdnjava pri Fürstenfeldu.155 Trebensteinski: plemiška družina imenovana po gradu Trebenstein, severovzhodno od Rottenmanna.156 Naj omenimo, da je večina zgoraj omenjenih družin bila v povezanosti zlasti s samostani na Štajerskem, da so bile njihovi dobrotniki in da so nekatere imele svoje hčere kot nune v studeniškem ali marenberškem dominikanskem samostanu. Kronist našteva tudi še, a tudi brez imen, samostanske dobrotnike iz Gradca, Maribora, iz Slovenjega Gradca, Radgone, iz Brežic in Ljutomera, Fürstenfelda, Hartberga in Feldbacha, torej iz krajev ali z gradov današnje slovenske in avstrijske Štajerske, s Kranjske pa omenja Kostanjevico, vendar ne vemo, ali misli na kraj ali pa, kar bo bolj verjetno, na Kostanjeviške gospode. Iz naštetih krajev sta znana kot dobrotnika le slovenjegraški župnik Bertold (1225–ok. 1235) ter mariborski meščan Tomaž (1291).157 Res je, da so dominikanci dobili kasneje v dar posest v Fürstenfeldu (1331), toda ne od katerega od meščanov tega mesta, ampak od družine Kapfensteiner.158 Veliko dobrotnikov so dominikanci sprejeli za častne člane (familiare).159

ustanavljanje ptujskega samostana in njegov razvoj v srednjem veku

Papeški legat kardinal Hugo zagotavlja 1252 vsem obiskovalcem dominikanske cerkve na Ptuju odpustke. (1252, oktober 8. Lüttich: orig. perg. listina (št. 678), Štajerski deželni arhiv Gradec)

dominikanski samostan na ptuju

–34, str. 12, Z AP. Prim. F. Kovačič R (1913), str. 61. 161 Glej opombo št. 129. F. Kovačič (1914), str. 60. 162 Prim. pri cistercijanih (Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija ..., str. 76 sl. in pri kartuzijanih (idem, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 459 sl.). 163 1291: GZM II/72. Prim. Mlinarič, Jože, Posest cistercijanske opatije Rein na slovenskem Štajerskem od 1276 do okoli 1600, v: ČZN NV 24 (1988), str. 97 164 R–68, fol.60 rv, ZAP.: »… aream infra muros civitatis Betouiensis in vico qui dicitur cerdonum« ..., »… nec ipsi fratres cum paupertatis sint possessores nec possessiones eis habere liceat ...« Priče tega pravnega dejanja so bili ptujski meščani: Ulrik Buiak, Leo Buiak, Simon Jakob Lantius iz Dravske ulice, Jakob Vensterzarius, Nikolaj, sin Becherlina, in Rudger Stainnar. cerdo=corarius=strojar (Du Cagne, Glossarium mediae et infimae latinitatis II. Graz 1954, kol. 270 (ponatis). 165 1324, VI. 23.: orig. perg. (št. 1920 b), StLA. Prim. Kovačič, Franc, Dominikanski samostan v Ptuju, v: ČZN 10(1913)= F. Kovačič (1913), str. 61–62. 1331, III. glej 1337, III. 30.: orig. perg. (2110 d), StLA. 166 1338, X. 10., Ptuj: orig. perg. (št. 2128), StLA. 167 Glej str. 92. 168 Glej str. 37. 169 (okoli 1280): GZM II/50. 160

J. Zahn trdi, da je samostanska posest že v prvem obdobju segala na Dolenjsko in do Hartberga, čemur upravičeno oporeka F. Kovačič in pravilno ugotavlja, da kronist na podlagi starega vira našteva veliko število dobrotnikov tako iz vrst cerkvene kakor tudi svetne gospode, da pa nikjer ne govori o podarjeni posesti in so ti bili pač dobrotniki in prijatelji samostana.160 V prvih desetletjih obstoja samostana je bilo dominikancem prepovedano sprejemati posest, kot je to določal že prvi generalni kapitelj v Bologni (1221). Razumljivo pa je, da so smeli imeti samostan s cerkvijo, gospodarska poslopja ter ohišnico z dvoriščem in vrtom. Vemo, da je slednjega redovnikom podaril ptujski meščan Hilprand (umrl 1230).161 S povečanjem števila redovnikov vsakdanja miloščina, ki so jo prejemali predvsem od meščanov, ni več zadostovala za njihovo preživljanje in za nadaljnje urejevanje in opremljanje postojanke, pa je zato, kot je to znano tudi za druge redove, redovno vodstvo moralo odstopiti od prvotne strogosti.162 Uredbo iz 1221 so ptujski dominikanci očitno upoštevali do konca 13. stoletja, kot je to razvidno iz dveh primerov. Leta 1291 je mariborski meščan Tomaž dominikancem daroval vinograd na Krivcu pri Mariboru, ki pa so ga že 1493 morda po posredovanju redovnega vodstva prodali cistercijanskemu samostanu v Reinu pri Gradcu, sicer lastnikom posesti v Mariboru in njegovi okolici.163 V letu 1291 je ptujski meščan Tomaž dominikancem za poldrugo srebrno marko prodal nek domec pod mestnim obzidjem v četrti strojarjev, na katerem je tedaj prebival neki Janez, ter je namenil za vzdrževanje večne luči v čast Matere božje v samostanski cerkvi 20 denarjev, a pod pogojem, da ne bodo dominikanci dohodkov, namenjenih za vzdrževanje večne luči, nikomur prodali ali pa jih namenili za druge potrebe, ampak bi smeli le menjati hasnovalca te posesti, pri čemer morajo ostati dohodki v korist večne luči. Zanimiva je dodatna klavzula, ki pravi, da morajo bratje izbrati primernega upravitelja dohodkov, ker jim njihovo uboštvo ne dovoli imeti posesti.164 Prva posest, ki so jo ptujski dominikanci prejeli v last, je znana šele za leto 1324, ko so dobili skupaj z manjšimi brati v Gradcu domec v Weizu, nakar so leta 1331 prejeli v last domec v bližnjem Fürstenfeldu.165 Vemo tudi, da je imel samostan leta 1338 domec na grajskem hribu na Ptuju in ga je tedaj dajal hasnovalcem v letni zakup.166 Po letu 1300 je samostan prejemal posesti za protiuslugo večnega beneficija, kar je redovno vodstvo prej dolgo odklanjalo, nekaj posesti in stalnih letnih dohodkov pa so priorji skladno z gospodarskimi možnostmi pridobili za svojo ustanovo z nakupom. Glavni vir dohodkov pa je kasneje vsekakor bilo volilo Bernarda Ptujskega (1399), namreč pridobitev posesti v Halozah (1438).167 V prvih desetletjih 13. stoletja so dobrotniki dominikancem dajali predvsem denar: npr. za izgradnjo kora ali dormitorija, za nabavo liturgične in cerkvene opreme ali pa opremo samo ter stalne letne dohodke (olje za večno luč ali določeno količino žita in vina).168 Omenimo še velikega dobrotnika samostanov, župnij in meščanskih špitalov na Štajerskem, Valterja s pridevkom Dens, ki je v oporoki iz okoli leta 1280 ustanovam zapisal večjo količino železa in denarne vsote. Redovnikom je zapustil železo, in to manjšim bratom na Ptuju, v Mariboru, Gradcu, Brucku na Muri in v Judenburgu, klarisam v Judenburgu ter dominikancem v Brežah (dva tisočnjaka) in na Ptuju polovico omenjene količine.169

ustanavljanje ptujskega samostana in njegov razvoj v srednjem veku

Duhovna oskrba studeniških dominikank po ptujskih diminikancih Od srede 13. stoletja pa do konca srednjega veka sta bila ženski dominikanski samostan v Studenicah in dominikanski na Ptuju močno povezana, kajti vrhovno redovno vodstvo je dušno oskrbo nun zaupalo slednjemu. Na dominikanskih generalnih kapitljih so sprva odklanjali vsakršno dušnopastirsko delo dominikancev v ženskih samostanih. Tako sta tudi papeža Gregor IX. (1227–1241) in Inocenc IV. (1243–1254) na prošnjo redovnega vodstva dominikancem odvzela skrb za ženske samostane, ki pa so se upirali, da bi prišli pod jurisdikcijo škofov in v oskrbo svetne duhovščine. Okoli leta 1262 pa so skoraj povsod moški samostani z dovoljenjem papeža z izjemnimi privilegiji oskrbovali ženske samostane. Papež Klemen IV. je slednjič leta 1267 ženske konvente podredil vrhovni upravi reda in je skrb za posamezne postojanke ponavadi poveril najbližjemu moškemu konventu. Tako so moški samostani vse do Tridentinskega koncila skrbeli za duhovno življenje redovnic (spovedovanje, pridiganje), niso pa prevzemali nikakršne odgovornosti za njihovo gmotno dobro.170 Duhovno oskrbo studeniškega konventa so leta 1251 prevzeli ptujski dominikanci. Do tedaj so studeniške redovnice po vsej verjetnosti pripadale redu magdalenk in so se želele povsem pridružiti dominikanskemu redu ter so zato prosile za potrditev krajevnega ordinarija, oglejskega patriarha Bertolda, ki naj bi poskrbel tudi za njihovo duhovno oskrbo. 24. aprila omenjenega leta je patrijarh o tem obvestil ptujske dominikance in jim poveril oskrbo studeniškega konventa. Patriarh izrecno poudarja, da so za to delo odgovorni edinole oni in da ga ne more opravljati noben redovnik iz kakega drugega reda.171 Samostanski kaplani so živeli v katerem od samostanskih poslopij zunaj ožjega samostanskega kompleksa in so opravljali bogoslužje v samostanski cerkvi ter so smeli spovedovati nune v s pregrado ločenem prostoru. Kaplani so imeli na postojanki velik ugled, saj jih srečujemo kot priče pri raznih pravnih dejanjih v korist ustanove.172 Tako je npr. ustanovitelj marenberškega samostana Sigfrid Marenberški z ženo Rikardo pritegnil za pričo kaplana Janeza v izredno pomembni zadevi za ustanovo.173 V letih 1259–1269 se kot priča v studeniških listinah omenja samostanski kaplan Janez. Sicer se Janez izrecno navaja kot studeniški kaplan v dokumentu iz leta 1269, bo pa nedvomno identičen s kaplanom v listinah iz 1259 in 1264.174 V studeniških zadevah se ptujski priorji ali pa njihovi sobratje pojavljajo v letih od 1237 do 1277. Že ob prvi omembi studeniškega hospitala (1237) srečamo v listini, s katero je Rikarda Kunšperška, sestra Zofije Rogaške, ustanoviteljice samostana, ustanovi darovala svojo podedovano posest, poleg Friderika IV. Ptujskega kot pričo brata z imenom Grifo.175 Nekajkrat srečamo dominikance kot priče v zadevi slivniške pražupnije, ki jo je leta 1245 patriarh Bertold podaril studeniškemu samostanu:176 priorja Henrika in njegovega sobrata Jakoba (1249),177 priorja Hermana ter sobrate Henrika s Kranjske, Vitigona in Wernerja (1252),178 priorja Jakoba in brata Henrika (1264)179 ter priorja Janeza in dominikanca Henrika (1277).180 Dominikanci so bili npr. prisotni kot priče ob podelitvi posesti plemičev ob vstopu njihovih hčera v studeniški samostan: leta 1259 so bili Herman de Wihe, Henrik s Kranjske, Gotfrid, Ulrik iz Kamnika, kaplan Konrad ter konverza sholar Janez in Libhard priče pri podelitvi posesti Rudolfa in Henrika Limbuških za njuni sestri Zofijo in Elizabeto,181 1260 pa so bili dominikanci Aleksander, Henrik, Jakob, Lambert, Werner in Ditmar za priče, ko je Leopold Svibenski ob vstopu hčera Elizabete in Zofije daroval samostanu posest.182 Studeniški priorici so bili za pričo Gotfrid in Libhard ter kaplan Janez, ko je leta 1269 dala v hasnovanje Rudolfu Rogaškemu

. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 12–13 W in 33–34. 171 1251, IV. 24., Slovenj Gradec: orig. perg., StLA. (StUB III, št. 87, str. 153). H. Zotter meni, da je imel dušno oskrbo studeniškega in marenberškega samostana konvent v Brežah. (str. 26). Prim. Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 20–21. 172 Glej str. 48–49. 173 Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan ..., str. 66. 174 1269, II. 14.: StUB IV, št. 320, str. 189. 1259: StUB III, št. 283, str. 373–374. 1264, I. 3., Žalec: StUB IV, št. 126, str. 78. 175 1237: F. Kos, Gradivo 5, š t. 683, str. 325. 176 1245, X. 23., Sofumbergo: StUB II, št. 461, str. 574. 177 1249, X. 27., Sofumbergo: orig. perg. (št. 2000 b), StL A; StUB III, št. 59, str. 117–120. 178 1252, V III. 26.: StUB III, š t. 115, str. 182–183. 179 1264, I. 13., Žalec: StUB IV, št. 126, str. 78. 180 1277, VII. 15.: Muchar, Albert, Geschichte des Herzogthums Steiermark V, Grätz 1850, str. 403. H. Zotter, str. 35. 181 1259: StUB III, št. 283, str. 373–374. 182 1260, X. 10.: StUB IV, št. 4, str. 3. 170

dominikanski samostan na ptuju

Ptujski prior Janez zagotavlja 1443 studeniški priorici Ani »duhovne milosti«, (1443, januar 1., Ptuj: orig. perg. listina (št. 5819), Štajerski deželni arhiv Gradec)

ustanavljanje ptujskega samostana in njegov razvoj v srednjem veku

vinograd na Rogaški gori.183 Iz srede 14. stoletja je ohranjena listina, ki priča o povezanosti ptujskih dominikancev s studeniškim konventom in obojih z družino Walseejev. Graška linija te družine je z Eberhardom leta 1363 izumrla. Nekaj let predtem pa si je družina želela, naj bi bila dva člana družine deležna pri ptujskih dominikancih »duhovnih milosti«, ter si je za poroka, da bodo le-ti redno opravili predpisane obveznosti, izbrala studeniške dominikanke. Leta 1359 se je prior s konventom obvezal, da bodo redovniki vsako leto na god sv. Marjete (12. julij) za Ulrika, deželnega glavarja na Štajerskem, in za njegovega sina Eberharda opravili aniverzarij: na predvečer z vigilijami, naslednjega dne pa naj bi vsi patri opravili zanju vsak po eno mašo zadušnico. Za poroštvo je prior nunam namenil letno štirideset denarjev, te pa naj bi dominikancem izplačale vsako leto za martinovo (11. november) po dvanajst šilingov graškega denarja.184 Tudi redovniki so si želeli, da bi člani konventov molili drug za druge ter so tako molitveno zvezo potrjevali tudi pisno. Z njo so si v duhovnem pogledu nekako podajali roke prek samostanskih zidov in se obvezali, da si bodo nudili duhovno tolažbo v življenju in po smrti. Obveza je mogla biti enostranska ali obojestranska: pri laikih in svetni duhovščini je bila enostranska, pri redovnikih pa obojestranska. Redovne skupnosti so si druga drugi zagotavljale delež na vseh »duhovnih dobrinah«, ki so jih mogli biti deležni vsi redovni člani, posamezne redovne province ali pa posamezni umrli člani konventov. Bratsko molitveno zvezo je mogla neka redovna skupnost skleniti z drugo ali pa s posameznikom.185 Najstarejša znana bratska molitvena zveza studeniških dominikank s katerim od konventov je znana šele iz prve polovice 15. stoletja. Leta 1443 se je ptujski prior Janez de Muchperg (ali Murperk) v imenu svojega konventa pri studeniški priorici Ani Säfner obvezal, da bodo nune deležne vseh »duhovnih milosti in dobrot«, ki so jih redovniki sami deležni od molitev, mašnih daritev, pridig, posta in od vseh drugih duhovnih opravil. Tudi naj bi redovniki takoj po prejemu obvestila o smrti katere od članic studeniškega konventa zanjo molili.186 Priorica Doroteja Rajhenburška pa je želela duhovno vezo z dominikanci še poglobiti. Zato se je maja 1475 osebno podala na Ptuj, kjer je Jakob de Stubach, doktor svobodnih umetnosti in provincialni magister vseh dominikanskih samostanov v Nemški redovni provinci, z listino zagotovil redovnicam enake »duhovne milosti«, ki so jih bili deležni vsi konventi v omenjeni provinci.187 V tej zvezi naj omenimo, da je npr. dominikanski generalni magister Martialis Aribelli z listino leta 1466 zagotovil opatu cistercijanskega samostana Rein za njegov konvent prejem vseh »duhovnih milosti«, ki so jih bili deležni vsi moški in ženski dominikanski samostani v Nemški provinci.188

Dušnopastirsko delo ptujskih dominikancev Tudi ptujski dominikanci so vsekakor že od prvih časov obstoja samostana delovali v dušnem pastirstvu v ptujskem mestu in v njegovi okolici, pri čemer so se nedvomno najbolj posvetili oznanjevanju božje besede. Nemoteno delovanje so jim omogočili privilegiji, zlasti krajevnega ordinarija, salzburškega nadškofa, za delovanje v krajih južno od Drave pa privilegiji oglejskega patriarha. Da pa delovanje ni bilo omejeno le na bližnje kraje, pričajo privilegiji, ki sta jim jih dala salzburška sufragana: sekovski škof Ulrik I. (1248) in lavantinski škof Herbord (1268) ter jih je podelil tridentinski škof. Škofovski privilegiji so bili utemeljeni

269, II. 14.: StUB IV, št. 320, str. 189. 1 1359, IX. 1.: orig. perg. (št. 2714), StLA. 185 Prim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 125. 186 1443, I. 1., Ptuj: orig. perg. (št. 5819), StLA. Muchperg (H. Zotter, str. 92). 187 1475, V. 23., Ptuj: orig. perg. (št. 7554), StLA. Na povezavo rodbine Rajhenburških, ki je imela družinsko grobnico pri dominikancih, kaže tudi ustanova nekega Viljema iz leta 1395. (1395, IX. 3.: prepis (št. 3855), StLA). 188 1466, IX. 9., Koblenz: prepis (št. 7145 b), StLA. 183

184

dominikanski samostan na ptuju

na privilegijih, ki so jih papeži podelili uboštvenim redovom ali posebej dominikanskemu redu ali pa dominikancem v Nemški provinci, h kateri je sodil ptujski konvent. S podelitvijo odpustkov poslušalcem pridig redovnikov so hoteli še bolj vzpodbuditi število poslušalcev.189 lej str. ?? Ulrik (1248): Herbord (1268); G Memorabilia I, str. 9, ZAP. 1268, VII., Breže (StUB IV, št. 295, str. 176). Prim. F. Kovačič (1914), str. 5 in 163. 190 1235, Ptuj: StUB II, št. 328, str. 433–434: «… ut populus ille rudis huiusmodi beneficiis ad audiendum verbum dei et querendum salutis sue consilium provocetur ...« »ut in nostra diocesi predicationis officium liberius possint et efficacius exercere ...« (StUB III, št. 908, str. 457). Memorabilia I, str. 7, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 2. 191 Memorabilia I, str. 9, ZAP. 192 » … per totam nostram dyocesim predicare, confessiones audire, confessos absolvere (et penitentiam ipsis) iniungere ...« »… fratres Petovienses ordinis predicatorum, cum ad ipsos declinaverint, caritative excipiant et pertractarent.« (1254, I. 25., Breže: StUB III, št. 134, str. 204–205). 193 »…fratres Petovienses ordinis predicatorum ..., qui se in perversis nationibus et populis ignotis pro Christi nomine velud oves in medio luporum exponunt ...« StUB III, št. 134, str. 204–205). Prim. F. Kovačič (1914), str. 9. 194 1248, IV. 10., Ptuj: Memorabilia I, str. 9, ZAP. 195 Glej opombo št. 189. F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije ..., str. 162. 196 Memorabilia I, št. 54, str. 144, ZAP. 197 1244, II. 14.: Memorabilia, str. 7, ZAP. (okoli 1235): StUB II, št. 332, str. 437. F. Kovačič (1914), str. 5. 198 1250, III. 13., Dunaj: StUB III, št. 68, str. 128–130. Konrad naj bi vsem, ki bi obiskali cerkev na predpisane praznike in dali miloščino (eleemosinam largientibus), podelil štirideset dni odpustkov. (1250, IX. 11.: Memorabilia I, str. 9, ZAP). 199 W . A . Hinnebusch, Dominikanci, str. 34–37. Glej str. 54. 189

Najpomembnejši so bili za delovanje ptujskih dominikancev privilegiji, podeljeni od salzburških nadškofov. Tako je v letu 1235 nadškof Eberhard II. v listini, izdani na Ptuju, poslušalcem pridig priorja in njegovih sobratov, ki bi jih ta izbral za pridigarje, podelil po dvajset dni odpustkov, »da bi bili bratje pri pridigarskem delu uspešnejši in da bi s tem spodbudil to nevedno ljudstvo k poslušanju božje besede in k iskanju sredstev za svoje zveličanje«. 190 V letu 1249 je izvoljeni salzburški nadškof Filip Spanheim dovolil dominikancem pridigati po vsem cerkvenem ozemlju in je poslušalcem njihovih pridig zagotovil po dvajset dni odpustkov,191 kar je v posebni listini (1254) dovolil tudi ptujskim dominikancem. Filip jim je dal pravico pridiganja in spovedovanja ter spovedancem podeliti odvezo in naložiti pokoro. Da pa bi vernike spodbudil k še zavzetejšemu poslušanju božje besede, jim je za večje praznike zagotovil po trideset dni, za manjše praznike in nedelje pa po deset dni odpustkov, odločitvi glede slednjega pa je prepustil dominikancem samim. Ker je svetna duhovščina očitno ovirala delovanje redovnikov, je nadškof vsem prelatom in župnikom svoje škofije naročil, naj ptujske dominikance povsod ljubeznivo sprejmejo in z njimi ravnajo.192 Za dominikance pravi »da z nepojemajočo svetlobo razsvetljujejo Cerkev v tem, kar zadeva rešitev duš, ter gredo zaradi Kristusovega imena med divja in neznana ljudstva kakor ovce med volkove«. 193 Leta 1248 se je na Ptuju mudil sekovski škof Ulrik I. (1244–1268), sicer tudi generalni vikar v salzburški nadškofiji, in je ptujskim dominikancem dovolil pridiganje po svoji celi škofiji ter je župnikom in oskrbnikom cerkva prepovedal, da bi jih pri tem delu ovirali. Poslušalcem pridig pa je obljubil po dvajset oziroma deset dni odpustkov.194 Čez dvajset let je lavantinski škof Herbord (1267–1275) in generalni vikar v nadškofiji, sicer prej breški dominikanec, konventu na Ptuju dovolil pridigati in spovedovati v njegovi diecezi in je vernikom ob poslušanju pridig zagotovil štirideset dni odpustkov ter jim dovolil, da jim toliko odpustkov dajo tudi sami.195 Enake pravice je dominikancem v svoji škofiji podelil tudi škof v Tridentu.196 Tudi patriarh Bertold (1218–1251) je s privilegijem iz leta 1244 spodbudil dominikance za dušnopastirsko delo v svoji metropoliji, ki se je raztezala na znatnem delu slovenske zemlje južno od Drave, in je poslušalcem pridig redovnikov zagotovil po štirideset dni odpustkov.197 Sredi 13. stoletja je ptujskim dominikancem podelil velike pravice za delo v dušnem pastirstvu Konrad, papeški legat za Avstrijo in Štajersko, prošt pri sv. Gvidonu v Speyerju in kanonik v Mainzu. Poleg že nekajkrat omenjenih pravic do pridiganja in spovedovanja je dominikancem dodal še nekaj drugih pravic: npr. svobodno izbiro pokopa laikov v redovni cerkvi in udeležbo pri bogoslužju, prijateljem in familiarom deliti obhajilo in izobčence odvezati grehov, katere odveza bi bila pridržana le škofom, ter še druge pravice. Dani privilegiji naj bi veljali tudi, ko bi Konrad več ne opravljal službe papeškega legata, ter je že vnaprej razglasil od nižjih in višjih cerkvenih dostojanstvenikov nasprotne odloke za nične. S slednjim je Konrad hotel zavarovati dominikance, da bi jim kdo ne osporaval od njega podeljenih pravic.198 V drugi polovici stoletja so se zaostrile napetosti med svetno duhovščino, zlasti župnijsko, in med uboštvenimi redovi zaradi dušnega pastirstva, saj je svetni kler gledal v delovanju redovnikov poseganje v njegov delokrog, hkrati pa se je bal za svoje dohodke.199 Ker se je delokrog ptujskih dominikancev raztezal največ po salzburški metropoliji, so si prizadevali za zagotovitev pravic delovanja v dušnem pastirstvu predvsem na njenem teritoriju. To pravico so si še nadalje zagotovili z bulo papeža Gregorja X., ki je dominikancem leta 1275 dovolil pridigati po celotni Nemški provinci, in s privilegijsko listino salzburškega nadškofa Friderika II. iz leta 1275, s katero jim je zagotovil pravico do pridiganja in spovedovanja po celi metropoliji.200

ustanavljanje ptujskega samostana in njegov razvoj v srednjem veku

Konec stoletja je regensburški škof Henrik želel, naj bi ob spodaj navedenih dneh čim več vernikov obiskalo ptujsko samostansko cerkev in bi redovnike v njihovem pomanjkanju gmotno podprlo, pa jim je zato podelil štirideset dni odpustkov, kar je veljalo za naslednje dni: za dan posvetitve cerkve in za obletnico njene posvetitve, na praznik posvetitve cerkvi prizidane kapele sv. Katarine in za god sv. Katarine in za njegovo osmino ter za godove cerkvenih patronov: Matere božje, sv. Petra, sv. Avguština in sv. Dominika. Škof je veljavnost vsebine dokumenta prepustil potrditvi Salzburga.201

Predstojniki in drugi redovniki ptujskega samostana v 13. stoletju Iz samostanske kronike in iz studeniških listin je za 13. stoletje poznanih osemnajst samostanskih predstojnikov. Ker je kronist le pri zadnjem priorju, Henriku s Krke, navedel letnico predstojništva, imamo podatke o drugih priorjih le iz listin.202 Med predstojniki naj bi po trditvi H. Zotterja bilo izredno veliko število priorjev doma s Koroške, kar pa ni nič nenavadnega, saj je bil ptujski samostan poseljen iz samostana v Brežah. Po mnenju istega avtorja bi smeli iz tega sklepati, da je ta koroški samostan imel v prvih desetletjih velik vpliv na življenje v ptujskem samostanu in da je precejšnje število njegovih redovnikov v tem času bilo nekdanjih breških redovnikov.203 Sicer pa je za redovne skupnosti nasploh znano, da so zlasti v prvi dobi in ob siceršnjem pomanjkanju redovnih oseb neki skupnosti prišle na pomoč druge skupnosti, zlasti iz onih, iz katerih je bila neka ustanova poseljena. Ptujske priorje srečujejo kot priče predvsem v zadevah studeniškega samostana, kar je glede na ustanovo istega reda in ker je ptujski samostan imel od leta 1251 ta ženski samostan v dušni oskrbi, popolnoma razumljivo.204 Priorji pa so bili prisotni tudi v zadevah še drugih redovnih skupnosti na Štajerskem, kar nedvomno kaže na njihov vpliv in avtoriteto v 13. stoletju. Tako npr. v listini, s katero je Friderik IV. Ptujski križnikom podelil patronatske pravice nad cerkvijo sv. Trojice pri Veliki Nedelji, nastopa kot priča prior Oto s sobratom Konradom (1235).205 Prior Henrik nastopa npr. v listinah dveh oglejskih patriarhov (1250, 1260)206 ter pred tem še kot priorjev namestnik kot razsodnik gornjegrajskega opata Henrika v sporu med dominikankami v Velesovem in benediktinci v Gornjem Gradu (1242).207

Vrsta priorjev: Oto Gramatika 1235: Kronika in nasploh samostanska tradicija ga navaja kot prvega predstojnika, ki je prišel s prvimi dominikanci na Ptuj. Listinsko je dokazan v zgoraj omenjenem dokumentu iz 1235 kot priča v zadevi križnikov, vendar tedaj brez priimka.208 Henrik 1245: Nastopa kot priča v listini patriarha Bertolda.

275, XII. 30., Lipnica: Memorabilia I, 1 str. 13, ZAP. 201 »… ad relevandam dictorum fratrum inopiam manum porrexerint adiutricem.« (1292, I. 31., Salzburg: orig. perg. (št. 1413), StLA. Memorabilia I, str.13, ZAP). 202 R–68, fol. 7’, ZAP. 203 H. Zotter, str. 83. 204 1251, IV. 24., Slovenj Gradec: StUB III, št. 87, str. 152–153. 205 »frater Otto prior et frater Chonradus de ordine predicatorum in domo Betouiensi« (1235, VII. 8., (Ptuj): StUB II, št. 234, str. 427–428). 206 1250, IX. 12., Majšperk: StUB III. št. 115, str. 182–183. 1260, IX. 1., Udine: StUB IV, št. 1, str. 1. 207 1242: StUB II, št. 411, str. 524–526. 208 »Nomina priorum in domo Bethouiensi” (R–68, fol. 7, ZAP). Glej opombo št. 205. 1245, X. 23; Sofumbergo: StUB II, št. 461, str. 574. 200

dominikanski samostan na ptuju

Herman 1252: 252, VIII. 26.: StUB III, št. 115, str. 183. 1 210 Glede na to, da se dominikanec Grifo v listini iz 1237 omenja na odličnem mestu takoj za Friderikom Ptujskim, F. Kovačič meni, da je bil Grifo morda predstojnik samostana. (F. Kovačič (1914), str. 355). 211 »Conradus de Solio«: F. Kovačič (1914), str. 355. H. Zotter, str. 82. Glej opombo št. 205. Prim. B. Vnuk (o. c., str. 191). 212 Ditmarus: 1264, I. 13., Žalec: StUB IV, št. 125, str. 78. Dominicus: Memorabilia I., str. 5, ZAP. Glej opombo št. 182. F. Kovačič (1914), str. 356, »Wina Stimbitz« Memorabilia I, str. 5, ZAP in (H. Zotter, str. 82). »Fridericus de Wina Schinbitz« (R–68, fol. 7, ZAP). 213 »Leopoldus Voren« (R–68, fol. 7, ZAP).«Voxius« (Memorabilia I, Ibidem). 214 »Henricus de Carniola« (fol. 7, ZAP). F. Kovačič (1914), str. 356). 215 1249, X. 27., Sofumbergo; orig. perg. (št. 2000 b), StLA. 1264, I. 13.: StUB IV, št. 125, str. 78–79. 216 1250, IX. 12., Majšperk: StUB III, št. 76, str. 140–142. 217 1260, IX. 1., Udine: StUB IV, št. 1, str. 1. 218 1252, V III. 26.: StUB III, š t. 115, str. 182–183. 1259: Ibidem, št. 283, str. 373–374. 219 1260, IX.1., Udine: StUB IV, št. 1, str. 1. 1261, VI. 17., Ljubljana: orig. perg. (listine Bistre, št. 9), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. 1264, I. 13., Žalec: StUB IV, št. 126, str. 79. Prior Janez: 1277, VII. 15.: Muchar, Albert 5 ..., str. 403. H Zotter, str. 35.Geschichte des Hertzogthums Steinmark V. Grätz 1850, str. 403. 220 »Hermanus Saxo«: R–68, fol. 7: »fratris Hermanni prioris fratrum predicatorum in Pethovia ac fratrum suorum Heinrici de Carniola, Witigonis et Wernheri. (1252, VIII. 26.: StUB III, št. 115, str. 182–183). Glej F. Kovačič (1914), str. 356. 221 R–68, fol. 7, ZAP. (Memorabilia I, str. 5, Z AP); «de Vns«, F. Kovačič (1914), str. 356; 1262, VI. 4., Gradec: StUB IV, št. 67, str. 43. 209

Prior je bil s sobrati Henrikom s Kranjske, Vitigonom in Wernerjem priča v zadevi studeniških dominikank.209 Oton »de Wesella«: F. Kovačič brez dokaza meni, da je najbrž istoveten s prvim znanim priorjem.210 Konrad (Conradus de Solio) z Gosposvetskega polja 1236: Zotter in Kovačič menita, da je morda istoveten z redovnikom Konradom, ki se omenja leta 1235 kot priča.211 Ditmar 1264 (Dimarus): Očitno bo identičen z redovnikom Ditmarjem, ki ga skupaj s priorjem Jakobom in z bratom Henrikom ter s samostanskim kaplanom Janezom najdemo v listini, s katero je gornjegrajski opat Henrik po naročilu patriarha Gregorja razsodil spor med studeniškim samostanom in slivniškim župnikom Henrikom (1264). V letih 1260 in 1262 se omenja le kot član konventa. (F. Kovačič (1914), str. 356). Friderik »de Wina schinbitz«: Dokumenti iz tega časa ne poznajo ptujskega redovnika z imenom Friderik.212 Leopold Voren: Dokumenti ne poznajo ptujskega redovnika s tem imenom.213 Henrik s Kranjske 1249, 1260: Meseca oktobra 1249 se prior Henrik omenja skupaj s sobratom Jakobom, kasnejšim priorjem (1264)214, kot priča v listini, s katero je patriarh Bertold studeniškemu samostanu potrdil dotedanje posesti in slivniško župnijo.215 Meseca septembra naslednjega leta pa je bil prisoten, ko je patriarh samostanu v Gornjem Gradu potrdil privilegije.216 Kot prior je Henrik priča tudi pri izdaji listine patrtiarha Gregorja v korist oglejskega vazala Herbarta Turjaškega (1260). 217 Henrik je bil prisoten še pri drugih pravnih dejanjih, pri katerih se omenja kot »de Carniola« (1252 in 1259).218 Morda gre pri Henriku (1260, 1261, 1264, 1277) tudi za priorja Henrika iz leta 1272.219 Herman iz Saške 1252: V listini savinjskega arhidiakona, v kateri je studeniškemu samostanu potrdil predajo slivniške župnije, se omenja kot priča prior Herman, ob njem pa so bili priče še Henrik s Kranjske, Witigon in Werner (1252).220 Oto de Vrz (ali Vcz): Leta 1262 je štajerski deželni glavar Wocho Rosenberg izdal v korist cistercijanskega samostana Vysši Brod (Hohenfurt) listino, ki so jo pečatili neimenovani ptujski prior in graški gvardijan ter dva dominikanca Gotfrid in Oton. Ali sta slednja bila člana ptujskega konventa, ni moč dokazati.221

ustanavljanje ptujskega samostana in njegov razvoj v srednjem veku

Jakob s Kranjske (de Carniola) 1264: V ohranjenih listinah se nikjer ne omenja s krajevnim po reklom. V studeniški listini se omenja redovnik Jakob kot priča s sobrati Aleksandrom, Henrikom, Lambertom, Wernerjem in Ditmarjem (1260), kot prior pa kot priča s sobratom Henrikom in samostanskim kaplanom Janezom pri razsodbi spora med studeniškimi dominikankami in slivniškim župnikom Henrikom (1264).222 Herald (Heroldus): Redovnika s tem imenom v dokumentih ne zasledimo. Aleksij (Alex(i)us): V studeniški listini (1260) se omenja kot priča neki Aleksander (!).223 Konrad iz Straubinga pri Regensburgu: F. Kovačič in H. Zotter brez dokaza menita, da je morda Konrad, ki se omenja kot priča v listini za križnike pri Veliki Nedelji (1235), identičen s priorjem Konradom (de Solio) ali Konradom iz Straubinga.224 Bazilij (Basilius): Nenavadno ime (?) za redovnika v Zahodni cerkvi. Henrik iz Krke na Koroškem (de Gurkh) 1272: Kronika ga imenuje kot priorja za leto 1272. V nekem dokumentu iz 1263 se omenjata kot priči dominikanca Henrik in Valhun in za prvega H. Zotter meni, da je bil po vsej verjetnosti član ptujskega konventa.225 Morda je kateri izmed Henrikov (1260, 1261, 1264, 1277) identičen z osebo priorja Henrika iz Krke ali pa Henrika s Kranjske.226 Prior Engelbert 1287: Leta 1287 se omenja prior Engelbert.227 V tem času je salzburški nadškof Rudolf Hoheneški (1284–1290) ob priložnosti kanonične vizitacije po Koroškem in Štajerskem vizitiral tudi cerkev sv. Jurija na Ptuju in je morda obiskal tudi oba samostana (1285).228

260, X. 10.: StUB IV, št. 4, str. 3. »Jacobus 1 de Carniola« (R–68, fol. 7, ZAP). 1264, I. 13., Žalec: StUB IV, št. 126, str. 79. Prim. F. Kovačič (1914), str. 356. 223 »Alexius« (R–68, fol. 7, ZAP). 1260, X. 10.: StUB IV, št. 4, str. 3. »Heroldus« (R–68, fol. 7, ZAP). 224 »Conradus de Straubingen« (R–68, fol. 7, ZAP). Glej opombo št. 211. F. Kovačič (1914), str. 355. 225 »Basilius« (R–68, fol. 7, ZAP). »Heinricus de Gurkch« (R–68, fol. 7, ZAP): »frater Heinricus et frater Walchunus de ordine fratrum predicatorem«. (1263, I.5., Voitsberg: StUB IV, št. 90, str. 58). H. Zotter, str. 83. 226 Glej opombo št. 219. Prim. F. Kovačič (1914), str. 356. 227 1287, VII. 9.: orig. perg. (št. 1341), StLA. 228 O rig. perg. (št. 1341), StL A; R–42, str. 441, ZAP. 222

dominikanski samostan na ptuju

Pogled v kri탑ni hodnik ptujskega dominikanskega samostana danes

XIV.–XV. STOLETJE

Požar na začetku 14. stoletja ter nadaljnja izgradnja samostana in pomoč cerkvene gosposke

artuzija Bistra je npr. pogorela v 14. stoletju kar K dvakrat (1364 in 1382), pa ji je zato patriarh Ludovik della Torre pridružil župnijo v Cerknici. Mlinarič, Jože, Kartuzija Bistra. Ljubljana 1991, str. 79. 230 1332, IV. 24. (Arhiv mesta Ptuj 36/84, StLA). Breže/ Friesach: H. Zotter, str. 30. 231 »… domus ... una cum ecclesia per ignis voraginem est consumpta.« (1303, IV. 24., Dunaj: orig. perg. (št. 1649 a), StLA). Prim. F. Kovačič (1914), str. 414–416. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 153–156 in 173 sl.). 232 »Circa annum 1302 contigit (nescitur quorunam incuria) incendium, aedem, ante annos quadraginta septem consecratam, cum fratrum conventu redigens in cineres, haud dubie nonnulla scripta memoratu digna simul absumens, pro quorum reparatione elargitus est episcopus tunc Gurcensis indulgentiarum bullam sequentem ...« (Memorabilia I, str. 14, ZAP). Arhiv Ptujskih, Schaunbergov in Stubenbergov je hranil dominikanski samostan. (Vnuk, Branko, str. 197); P. Vidmar (o. c., str. 153). 233 Stelé, France, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, v: ČZN XXVIII (1933), str. 164–176. P. Vidmar, Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene…, str. 153–156. Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju, v: ČZN NV 33 (1997), str. 199–216. Leta 1335 je Friderik I. Žovneški podaril dominikancem denar in dva soda vina. (FKS šk. 29/79, št. 275, str. 33, ZAP). 234 Herman Staremberg je podaril domec v Weizu (1324), Adelhajda Kapfensteinska pa je podarila domec v Fürstenfeldu (1331). Glej str. 40, 62. 235 Glej opombo št. 231. Obersteiner, Jakob, Die Bischöfe von Gurk (1072–1822). Klagenfurt 1969, str. 135. 236 F. Kovačič trdi, da je bila cerkev onečaščena v 1. polovici 15. stoletja po Turkih ali po Madžarih. (1914, str. 114), kar pa glede prvih ne bo držalo, saj so turški vpadi v letih 1408–1426 imeli le sporadični značaj. (Pirchegger, Hans, Die ersten Türkeneinfälle (1396, 1415, 1418), v: ZHVSt XVIII(1922), str. 70–71. Prim. Stelé, France, K stavbni zgodovini ..., str. 176–177. 237 1455, IX. 21.: orig. perg. (št. 6545 a), StLA. Stelé, France, K stavbni zgodovini ..., str. 176–184. Idem, Najdbe v bivšem dominikanskem samostanu v Ptuju, v: ČZN XXIII (1928), str. 185–191. Prim. P. Vidmar, (o. c., str. 173–182). 229

irno redovno življenje in uspešni gospodarski razvoj samostanov so pogosto ustavile naravne nesreče, zlasti še uničujoči požari. Slednji so včasih samostane prizadejali do te mere, da so si redovniki opomogli šele po več desetletjih.229 Za breški dominikanski samostan je znano, da je njegova obnova po požaru leta 1384 trajala več desetletij.230 Pred aprilom 1302 so nesrečo doživeli tudi ptujski dominikanci, saj so ognjeni zublji použili samostan skupaj s cerkvijo, tako da so ga redovniki obnavljali vse do srede stoletja.231 Žrtev ognja pa so brez dvoma tedaj postali tudi mnogi pomembni (najstarejši) viri za zgodovino samostana.232 Obnova je terjala veliko gmotnih sredstev, pri čemer so redovnikom priskočili na pomoč številni dobrotniki, med njimi razumljivo najprej Ptujski (Amelrik 1332), ali npr. Žovneški (1335)233 ali pa plemiči celo iz okolice štajerskega glavnega mesta Gradca (1324, 1331)234 pa tudi cerkveni gospodi so ob takih priložnostih želeli s podeljevanjem odpustkov privabiti k obisku samostanske cerkve čim večje število vernikov, ki naj bi redovnike gmotno podprli. Meseca aprila 1303 je krški škof Henrik III. pl. Helfenberg (1298–1327) obiskovalcem – dobrotnikom cerkve za obletnice njene posvetitve in na štiri glavne Marijine praznike zagotovil štirideset dni odpustkov.235

Morda je v prvi polovici naslednjega stoletja prišlo do številnih obnov in prezidav samostana, ker je ta ponovno doživel nesrečo.236 Po redovni tradiciji naj bi bil okoli leta 1455 sezidan križni hodnik, o čemer naj bi pričala darovnica samostanskega familiara (častnega člana samostana) Friderika, ki je v testamentu konventu zapisal stopetdeset goldinarjev »czw dem pau des ckhrewczgangz«. Po mnenju F. Steleta je verjetneje, da je bilo volilo namenjeno »za pokritje stroškov takrat že dozidanega hodnika«. 237 Za zidave in okras samostana naj bi prispevali tudi obiskovalci samostana, ki so

dominikanski samostan na ptuju

Sekovski škof Jurij v letu 1453 na novo posveti dominikansko cerkev in zagotavlja njenim dobrotnikom odpustke. (1453, maj 8., Ptuj: orig. perg. listina (št. 6414), Štajerski deželni arhiv Gradec)

1448, X. 12., Celje: orig. perg. (št. 6145 a), StLA: Zanimiva je formulacija »hodie per nos reconciliata (sc.ecclesia)«, kar pa ne ustreza resnici, saj zoper to govori že kraj izdaje dokumenta (Celje!). Tudi Jakob Obersteiner (Die Bischöfe von Gurk ... , str. 228) ne govori o posvetitvi, ampak o tem, da je škof Janez za cerkev podelil dvakrat odpustke (1447 in 1448). 239 1453, V. 8., Ptuj: orig. perg. (št. 6414), StLA. Darovi vernikov »pro fabrica, luminaribus, ornamentis aut aliis necessitatibus eidem ecclesie sive fratribus inibi in penuria degentibus«. Prim. F. Kovačič (1914), str. 114–115. »Moderno tempore (1697) celebratur festum dedicationis ab antiqua consuetudine dominica post paschae.« (Memorabilia I, str. 15, ZAP). 238

jim škofje zagotavljali odpustke. V letu 1448 je krški škof Janez (1433–1453) z željo, da bi čim več vernikov obiskalo samostansko cerkev Matere božje in bi darovalo za cerkveno stavbo, za svetilke in opremo ter za druge potrebščine ter za življenje redovnikov, podelil štirideset dni odpustkov.238 8. maja 1453 je sekovski škof Jurij pl. Überacker (1452–1477) na novo posvetil samostansko cerkev ter je vsem, ki bi jo obiskali ob navedenih praznikih ter ob obletnici njene posvetitve in na njeno osmino ter za godove oltarnih zavetnikov in ki bi darovali za potrebe samostanske cerkve in za njeno opremo (npr. za svetilke, okrasje in druge reči) ter za potrebe redovnikov, ki da so živeli v pomanjkanju, dodelil štirideset dni odpustkov.239 Čez mesec dni pa je Enej Silvij Piccolomini, škof v Sieni in papeški legat, kasnejši papež Pij II. (1458–1464), vernikom za omenjene priložnosti ter ob praznikih apostolov in treh največjih dominikanskih svetnikov, sv. Dominika (8. avgust), sv. Tomaža Akvinskega (7. marec) in Petra Mučenca (29. april), ter za obletnico posvetitve cerkve in oltarnih patronov, ki bi darovali za vzdrževanje in popravilo cerkve ter za nabavo kelihov, liturgičnih knjig

xiv.–xv. stoletje

in cerkvene opreme, podelil sto dni odpuskov.240 Da so redovniki tudi še v drugi polovici stoletja gradili in popravljali samostanske zgradbe, pričajo listine cerkvene gospode in drugih dobrotnikov. Tako je npr. salzburški nadškof Bernard Rohr (1466–1482) leta 1467 vernikom zagotovil štirideset dni odpustkov, če bi prispevali sredstva za cerkveno poslopje in za nabavo njene opreme. Zanimiva sta tudi dva izmed pogojev za prejem odpustka: za udeležbo pri prvih mašah novoizvoljenega priorja bi verniki prejeli po štirideset dni odpustkov, če pa bi ob zvonjenju avemarije kleče počastili Mater božjo, pa po dvajset dni odpustkov.241 Isti nadškof je tudi leta 1472 podelil odpustke vernikom, ki bi gmotno pomagali konventu.242 Leta 1468 so se spomnili dominikancev tudi trije kardinali: ostijski škof Viljem, Jernej pri cerkvi sv. Klementa in Janez pri cerkvi sv. Martina v Rimu, ki so obiskovalcem cerkve in tistim, ki bi prispevali »za popravilo cerkve in samostana«, podelili sto dni odpustkov.243 Salzburški sufragan škof Bernard iz Chiemseeja je s podelitvijo odpustkov želel, naj bi se z gmotno podporo redovnikom povečalo bogoslužje v samostanski cerkvi (1474).244 Leta 1458 pa je ptujska Marijina pekovska bratovščina (ceh) napravila ustanovo pri oltarju sv. Križa in je dala nad njim pozidati obok.245 Papež Sikst IV. je leta 1472 za ta privilegirani oltar dal za vernike sto dni odpustkov.246

Enej Silvij Piccolomini, škof v Sieni in papeški legat, zagotavlja 1453 odpustke dobrotnikom dominikanske cerkve. (1453, junij 11. Gradec: orig. perg. listina (št. 6420 a), Štajerski deželni arhiv Gradec)

453, VI. 11., Gradec: orig. perg. (št. 6420 1 a), StLA.»… pro eiusdem ecclesie structura et reparatione calicum, librorum, ornamentorum et aliorum pro divino cultu necessariorum.« 241 1467, IX. 30., Salzburg: orig. perg. (št. 7211 c), StLA: »… aut qui devote interfuerint primis missis per novos priores inibi celebrandis ...ad pulsum angelice salutationis cum genuflexione beatam Virginem devote interfuerint.« 242 1472, VII. 25.: Memorabilia I, str. 15, ZAP. 243 1468: Memorabilia I, str. 15, ZAP. 244 1474, V. 16., Salzburg: orig. perg. (št. 7514), StL A: »pro divino cultu inibi augmento porrexerint manus adiutrices.« 245 1458, III. 13.: orig. perg. (št. 6658 a), StLA. 246 1472, V. 7.: Memorabilia I, str. 16, ZAP. 240

dominikanski samostan na ptuju

Delovanje ptujskih dominikancev v dušnem pastirstvu

1319, IV. 25.: Memorabilia I, št. 13, str. 240, ZAP. 248 1324: Marian, Austria sacra ..., str. 88. F. Kovačič (1914), str. 10. 249 1334, III. 22., Avignon: Memorabilia I, str. 15, ZAP. 250 1349: F. Kovačič (1914), str. 224–225. 251 1303: Memorabilia I, št. 18, str. 137, ZAP. 1384, XII. 7.: Memorabilia I, št. 21, str. 137, ZAP. 252 1418 in 1451: F. Kovačič (1914), str. 133– 134, ZAP.1456: Ibidem, str. 242–243. 253 1438, III. 17, Gradec: prepis (št. 5582 b), StLA. Prim. Emeršič, Jakob, Proštija in osebnosti, povezane s cerkvijo sv. Jurija, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 352. 254 F. Kovačič (1914), str. 243. 255 Ibidem, str. 248–249. Knjiga roženvenske bratovščine 1678–1794: Samostan in gospoščina Studenice, šk. 28, Pokrajinski arhiv Maribor. 247

Ker je tudi v 14. in naslednjem stoletju med uboštvenimi redovi in krajevnimi župniki prihajalo do sporov glede dušnopastirskega dela, so bili tudi za oba ptujska samostana izredne važnosti privilegiji, ki so jih dominikanci in manjši bratje prejemali za to dejavnost od krajevnih ordinarijev, salzburških nadškofov, in od oglejskih patriarhov, ali pa pisma, v katerih so papeži slednjim naročali, naj redovnikom ne onemogočajo take dejavnosti. Tako je npr. papež Janez XXII. (1316–1334) ukazal nadškofu Frideriku III. (1315–1338), naj ne dovoli, da bi kdo v njegovi nadškofiji oviral redovnike pri njihovem dušnopastirskem delu.247 Isti papež je naročil tudi krškemu škofu Henriku III. (1298–1327), naj posreduje, da ne bo ptujski župnik in arhidiakon Rudolf ptujskih dominikancev oviral pri dušnopastirski dejavnosti (1324)248, kar je čez deset let ponovno naročil Benedikt XII. (1334–1342) enemu od Henrikovih naslednikov, škofu Lavrenciju (1334–1337).249 V letu 1349 so se ptujski dominikanci in manjši bratje pritožili pri papeškem legatu Gvidonu, da nekateri župniki v salzburški diecezi trdijo, da redovniki nimajo pravice do spovedovanja, čeprav so bili imenovani od svojih predstojnikov in potrjeni od krajevnega škofa, in spovedancem grozijo z izobčenjem. Papež Klemen VI. (1342–1352) je dal razglasiti po vsej salzburški škofiji, da je zgornja trditev brez podlage.250 Delovanje na ozemlju patriarhata sta dominikancem dovolila patriarha Otobonus (1302–1315) in upravitelj patriarhije Filip Alençon (1384), prvi sicer z omejitvijo, da ne smejo pridigati v času pridige v župnijski cerkvi.251 V 15. stoletju je svetna duhovščina, zlasti še krajevni župniki, hotela čimbolj omejiti delovanje uboštvenih redov, najpogosteje v skrbi za svoje dohodke. Salzburške sinode, ki so terjale duhovno prenovo duhovščine in redovnikov, so hotele podrediti nadzor nad delovanjem slednjih čim bolj krajevnim ordinarijem (1418, 1451, 1456).252 Znana je pritožba ptujskega dominikanskega priorja Tomaža Staindla in minoritskega gvardijana Janeza zoper ptujskega župnika Vincenca na deželnega kneza Friderika V. iz leta 1438. Župnik je namreč terjal od vseh legatov, ki so jih samostanoma volili pokojniki (od denarja, vina in drugega), četrtino. Nadvojvoda je zato župniku ukazal, naj ne uvaja glede tega nobenih novosti.253 Ker je med samostanoma in župniki prihajalo do sporov tudi zaradi časa opravljanja bogoslužja v njihovih cerkvah, kajti pogosto so bila bogoslužja hkrati v župnijski cerkvi in v eni od samostanskih cerkva, je prišlo med dominikanci in mestnimi župniki do pogodbe. Ob nedeljah in praznikih je bilo pri dominikancih bogoslužje s pridigo v jutranjih urah, da so se župljani mogli udeležiti bogoslužja okoli devete ure v župnijski cerkvi. V dominikanski cerkvi je bilo slovesno bogoslužje s pridigo za praznik obletnice posvetitve cerkve na nedeljo Jubilate (tretja nedelja po veliki noči), na praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgust), patrocinija cerkve, na praznik rožnega venca in na nedeljo v osmini vernih duš (po 2. novembru) in tedaj v župnijski cerkvi ni bilo opravila in pridige. Za jurjevo, ko je župnija slavila svojega farnega patrona sv. Jurija (23. april), so dominikanci morali obhajanje zunanje slovesnosti obletnice posvetitve cerkve prestaviti na naslednjo nedeljo, da bi se moglo čim več župljanov udeležiti župnijske slovesnosti.254 Redovniki so bili znani pospeševalci t. i. ljudskih pobožnosti, dominikanci pa so bili še posebej častilci in razširjevalci pobožnosti rožnega venca. Za ptujske dominikance je znano, da so v novem veku na župnijah uvajali pobožnost rožnega venca, tako npr. pri svoji cerkvi sv. Trojice v Halozah (1686) ter v studeniškem samostanu (1688), kjer jo je slovesno uvedel prior Jurij Sailer.255 F. Kovačič je mnenja, da so to pobožnost razširili tudi pri nas že kmalu po letu 1470, ker je ta zaslovela kmalu po omenjenem letu v Kölnu (kjer so jo

xiv.–xv. stoletje

vsekakor uvedli tamkajšnji dominikanci), slednji pa so sodili kakor ptujski samostan v Nemško redovno provinco.256 Pri ptujskih dominikancih je imela sedež npr. Marijina bratovščina – ceh ptujskih pekov, ki je opravljala svoje slovesnosti pri oltarju sv. Križa (1458).257 Skratka – v samostanski cerkvi je bilo veliko bogoslužja, saj je imelo v cerkvi nekaj bogatih plemiških in meščanskih družin svoje grobnice in je bilo v njej ustanovljenih veliko nabožnih ustanov (aniverzarijev in maš).

Darovnice, pobožne ustanove ter pokopi v samostanih in pri ptujskih dominikancih Srednjeveški samostani so osnovna gmotna sredstva za svojo ustanovitev ter za delovanje in preživljanje prejeli od svojega ustanovitelja, a večina samostanov je bila zaradi velikih izdatkov v zvezi z gradnjo, zlasti še cerkve, odvisna tudi od drugih dobrotnikov, predvsem od bogatega plemstva in premožnih meščanov. Spočetka pri obdaritvi redovnikov pri darovalcih ni bila prisotna želja, da bi jim obdarovani zagotavljali trajni beneficij, s katerim bi bili dobrotniki deležni »duhovnih milosti«, ampak so darovali le »zaradi Boga« (propter deum) in za svoje »dušno dobro«. Sčasoma pa so se uveljavile različne obveznosti samostana do darovalca (trajni beneficiji). K obveznostim so sodili različni obredi ali tudi pokop darovalca v samostanski cerkvi ali na drugih krajih samostana. Redovniki so obenem z gmotnimi koristmi sprejemali tudi številne obveznosti, kar je bilo na škodo vsake redovne skupnosti. Zato je že redovno vodstvo npr. cistercijanov in kartuzijanov na generalnih kapitljih poskušalo čim bolj omejiti sprejem trajnih beneficijev na svojih postojankah, v čemer pa je imelo vedno manj uspeha, saj se menihi niso zlahka odpovedali gmotnim koristim, ki so jim jih darovanja prinašala. Med beneficiji so bile najpomembnejše mašne daritve, kajti od njih si je donator nadejal velikih »duhovnih milosti« ter pomoči v življenju in po smrti in večno zveličanje. Redovniki so se pri donatorju obvezali, da bodo zanj brali maše na določen dan v tednu, redkeje tudi na več dni ali pa celo vsak dan. Slednje je mogel opravljati en sam redovnik, kar je zahtevalo vzdrževanje večjega števila konventualov in je bilo konventu v breme. Najbolj pogoste pa so bile obljube opravljanja spomina obletnice smrti (aniverzariji) za darovalca in največkrat tudi za njegovo ožjo družino in sorodstvo. Redovniki so opravljali aniverzarij na predvečer obletnice z vigilijami, na obletnico pa s slovesnimi mašami zadušnicami ter ponavadi s tihimi mašami, ki so jih morali opravljati vsi člani nekega konventa, in pri slovesnih zadušnicah je moralo pogosto goreti predpisano število sveč. Nad izvrševanjem sprejetih obveznosti s strani konventa so morali bdeti ali bližnji donatorjevi sorodniki ali pa je bila v ustanovni listini skrb naložena kaki drugi duhovni ustanovi ali skupnosti. Nad obveznostmi pri ptujskih dominikancih so morali bdeti: mestni magistrat, mestna duhovščina, bratovščina ali npr. studeniški dominikanski samostan, ki so morali redovnike opozoriti na morebitno zamudo. Po trikratnem opominu je sledila globa, ali v svečah ali denarju, ki so bili ptujski dominikanci dolžni plačati v korist meščanskega špitala. Donatorji so si v ustanovni listini pogosto izgovorili, da bodo smeli sami ali njihovi potomci uživati dohodke od podarjene posesti, dokler redovniki ne bi opravili predpisane obveznosti, ali pa bi smeli obveznost skupaj z gmotnimi koristmi preložiti na drugo duhovno ustanovo. Pogostna obveznost samostanov je bila tudi v tem, da so na dan opravljanja

256 257

F. Kovačič (1914), str. 248. 458, III. 13.: orig. perg. (6658 a), StLA. 1 Prim. 1463, VI. 2.: orig. perg. (št. 6971 a), StLA.

dominikanski samostan na ptuju

P rim. Mlinarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov, v: Zbornik Celjski grofje, stara tema–nova spoznanja. Celje 1998, str. 125–141. Idem, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor 1991, str. 459–464. Idem, Kartuzija Pleterje 1403–1595. Ljubljana 1982, str. 136. Prim. Kos, Dušan, Plemiška darovanja cerkvenim ustanovam, v: ZČ 47 (1993), str. 25–49. 259 1393, IX. 21.: marenberški samostan: rok. 1/3, št. 69 b, str. 124–126, StLA. Prim. Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan. Celje 1997, str. 83. 260 F. Kovačič (1914), str. 250. 261 Glej str. 104–106. Weiss, Robert, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark: Forschungen zur Geschichte der Landeskunde der Steiermark. Historische Landeskommission für Steiermark XLVI. Band. Graz 2002, str. 200–203. 258

aniverzarijev morali redovniki med prisotne reveže razdeliti hrano in pijačo ali pa tudi določeno vsoto denarja. Slednje je zagotavljalo, da bodo redovniki redno izpolnjevali svoje obveznosti, saj so reveži čakali na vbogajme, ki se mu niso hoteli odpovedati. Ob dneh slavja so ponavadi tudi redovniki prejemali priboljšek v hrani in pijači ali pa celo v denarju in se razumljivo prav tako niso želeli odpovedati svoji pravici. Prav zadnje je imelo za posledico, da se je v konventih s številnimi trajnimi beneficiji razpasla navada mnogih priboljškov pri hrani in pijači, s čimer so redovniki kršili redovna pravila. Take razvade seveda niso ostale neprikrite redovnemu vodstvu, ki je prav zaradi omenjenega nasprotovalo kopičenju trajnih beneficijev pri neki duhovni ustanovi. Slednje pa je ponavadi naletelo pri redovnikih na odpor, saj se takim priboljškom niso želeli odpovedati. Omenimo naj še obveznost, zapisano v večini ustanovnih listin nabožnih ustanov, v katerih so se redovniki obvezali, da se bodo pri nedeljski maši spominjali donatorja in njegovega sorodstva in vseh prednikov. Duhovnik se je bil namreč po evangeliju dolžan s prižnice obrniti k ljudstvu in ga povabiti k molitvi za dobrotnika in za vse njegove prednike in potomce. S slednjim si donatorji in njihove družine niso zagotavljali le »duhovne milosti«, ampak ohranjanje »večnega spomina« nanje. 258 Pobožne ustanove so laiki praviloma naredili zase in za svojo družino, posebnost pa je npr. neka ustanova iz leta 1393, narejena pri dominikancih v Brežah na Koroškem v korist marenberških dominikank. Tedaj je breški prior Ivan potrdil, da sta mu nuna Kunigunda in njen stric Ulrik Pergauer podarila večjo vsoto denarja, namreč dvajset funtov, da bi redovniki vsako leto okoli praznika sv. Urbana (okoli 25. maja) opravili aniverzarij zanju ter za marenberške nune Marijo, Mehtildo in Alhajdo iz družine Klamm.259

Pečat dominikanskega konventa iz 1357 (na listini 1357, november 30., Ptuj: (orig. perg. št. 4159), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana)

Številne pobožne ustanove pri ptujskih dominikancih, zlasti v 15. stoletju, pričajo o tesnih zvezah štajerskega plemstva, tudi iz vrst najvplivnejših in najpremožnejših rodbin kot npr. Celjanov in Ptujskih, z dominikanci ter zaupanje tudi meščanov in nižjih družbenih plasti v to duhovno ustanovo.260 Od konca srednjega veka pa darežljivost npr. ptujskega meščanstva poneha, kar je deloma posledica gospodarske krize, ki so jo v določeni meri povzročili tudi turški vpadi in pustošenja. S 16. stoletjem in z novimi verskimi tokovi pa donatorstvo pri plemstvu kot tudi meščanstvu, ki sta se v precejšnji meri pridružila luteranstvu, skoraj povsem zamre. Uboštveni redovi, h katerim sta sodila oba ptujska samostana, so si prizadevali za delovanje med mestnim prebivalstvom, od katerega so bili tudi v gmotnem pogledu močno odvisni. Vemo, da so redovniki že zaradi svojega načina življenja (uboštvo!) bili priljubljeni pri meščanih. Ko pa so redovniki v skladu z duhom časa postali za meščane »nekoristni«, pa seveda pri njih niso več našli gmotne podpore. Zato ni nič nenavadnega, da so si tudi ptujski dominikanci in minoriti od 2. polovice 15. stoletja naprej svojo posest in letne dohodke, s tem pa gmotno podlago za preživljanje, povečali največ z nakupi.261

xiv.–xv. stoletje

Alhajda Kapfensteinska podari v letu 1337 dominikancem domec v Fürstenfeldu (1337, marec 30.: orig. perg. listina (št 2110), Štajerski deželni arhiv Gradec)

Ustanovitelj nekega samostana si je v njem ponavadi izbral kraj za poslednji počitek, v kolikor ni sodil k višjemu plemstvu, ki je imelo družinsko grobnico že v kateri od svojih ustanov, kar velja pri nas npr. za Celjane.262 Ustanovitelje in za samostan nasploh zaslužne laike so redovniki polagali k večnemu počitku v samostanski cerkvi ali pa na drugih krajih v samostanu. Najimenitnejše mesto pa je razumljivo bilo pred glavnim oltarjem, ki je bilo namenjeno ustanoviteljem in velikim samostanskim dobrotnikom. Tako so npr. pleterski kartuzijani svojega ustanovitelja in dobrotnika Hermana II. Celjskega pokopali pred stopnicami glavnega oltarja.263 S pokopom v samostanski cerkvi in sploh na katerem drugem kraju v samostanu so ljudje upali, da bodo utekli pozabi, saj naj bi redovniki postali varuhi njihovih zemeljskih ostankov in trajni molilci za pokoj njihove duše. Nižje plemstvo in bogati meščani so lahko našli svoj zadnji počitek tudi v uglednejših samostanih, vendar redkeje kakor bogato višje plemstvo, bolj pogosto pa v vaških in mestnih cerkvah in na uglednejših mestih na pokopališču. Redovniki so bili dolžni pokojnike pokopati po svojih redovnih pravilih: opraviti pogrebne obrede in molitve zanje, kar so zaključili s tridesetdnevnico (tricenarium). Običajno so poskrbeli za večno luč pri družinski grobnici ter za opravljanje spomina obletnice smrti (aniverzarij). Z darovnicami so si družinski člani za pokojnika pri redovnikih izprosili lahko tudi po več aniverzarijev ali mašnih daritev tedensko, redkeje tudi mašo vsak dan. Slednje je zelo obremenilo konvent, saj je bil z branjem večne maše zadolžen en njegov član.264

linarič, Jože, Celjani in njihov odnos M do samostanov ..., str. 126–140. Idem, Kartuzija Pleterje ..., str. 83. Idem, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 462–465. 263 M linarič, Jože, Celjani ..., str. 135, opomba št. 62. 264 Prim. Kos, Dušan, Plemiška darovanja ..., str. 38. 262

dominikanski samostan na ptuju

linarič, Jože: Zgodovina samostana M od ustanovitve do 1800, v: Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 48. 266 1246, VIII. 15.: FLD 758, št. 1611, fol. 111’; št. 1607, fol. 111, StLA. Memorabilia I, št. 31, str. 138, ZAP. 267 1254: Ibidem, str. 10–11, ZAP. Cesar Friderik II. (1220–1250), velik prijatelj cistercijanov, se je dal pokopati v meniškem habitu. (Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija 1234–1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 14). Leopolda Konjiškega II. (1182–1234) je žički prior Peter sprejel na smrtni postelji (1234) med kartuzijane in so ga pokopali v kartuziji v redovni obleki. (Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 61–62.) 268 R–42, fol. 27, ZAP. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 116–117). 269 M inoritski samostan na P tuju ..., str. 63–64. Prim. Kovačič, Franc, Vitezi Pesničarji, v: ČZN IX (1912), str. 1–6. Holeneški: Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 73. 270 J. Hönisch pravi, da tega nagrobnika in drugih nagrobnikov ni več, ker so jih ob prezidavah v 17. stoletju uničili. (rok. olim 2506, StLA). Prim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 126, opomba št. 9. 271 Glej: P. Vidmar (o. c., str. 62, op, 295, 296). 265

Opombe s strani 59 272 Glej str. 63. 273 1395, IX. 3.: prepis (št. 3855), StLA. 274 1454, III. 15.: Memorabilia I, str. 59, ZAP. 275 1466, XII. 28., Ormož: prepis (št. 7099), StLA. 276 1493, II. 14., Ptuj: R–68, fol. 45–46’, ZAP. 1495: Jurij je bil pokopan pri dominikancih (»des leichnam in vnserm convent bestat vnd begraben ist.« (1495, VI.1.: R–68, fol. 48’, ZAP. 1520, III. 18: Memorabilia I, str. 80–81, ZAP. 277 1467, II. 20.: orig. perg. (št. 7222 b), StLA. 278 1486, V. 13.: orig. perg. (št. 8101), StLA. 1489, X. 5.: orig. perg. (št. 8490), StLA. O grobnici dominikanskih bratov: P. Vidmar (o. c., str. 177–182). 279 1438, III. 17., Gradec: prepis (št. 5582 b), StLA. Župnik Vincenc: Mlinarič, Jože, Cerkvena organizacija in verske razmere na območju Ptujske pražupnije in na Dravskem polju v poznem srednjem veku, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1997, str. 92.

Vrhovna cerkvena in redovna oblast sprva nista bili naklonjeni pokopu laikov v samostanih. Privoljenja papežev od prve polovice 13. stoletja naprej, da smejo redovniki v svojih samostanskih prostorih pokopavati tudi laike in zanje opravljati obrede, je imelo za posledico, da so redovna vodstva odstopila od prvotne rigoroznosti, in pričela dovoljevati za kasnejši čas samoumevno prakso, saj je pokopavanje bogatih laikov v redovnih cerkvah bilo zelo donosno. Manjšim bratom je pravico do pokopa laikov z izjemo izobčenih ter takih, ki so živeli v krajih pod interdiktom ali pa posojali denar na obresti, podelil papež Klemen IV. (1265–1268). To pravico sta redu potrdila tudi še papeža Bonifacij VIII. leta 1300 in leta 1474 Sikst IV.265 Dominikancem pa je v letu 1246 papež Inocenc IV. (1243–1254) dovolil, da ob upoštevanju pravic krajevnih župnikov smejo pokopavati v svojih cerkvah laike in zanje opraviti pogrebne slovesnosti. Vendar je isti papež pod pritiskom svetnega klera omejil pravice redovnikov tudi glede pokopa, tako da naj bi le-ti v osmih dneh po opravljenem pogrebu škofu ali krajevnemu župniku, tudi če bi ta to izrecno ne terjala, oddali delež od podarjenega daru (canonicam portionem), kar je njegov naslednik Aleksander IV. leta 1254 preklical. Ker je že v prvih stoletjih obstoja dominikancev in manjših bratov prihajalo neprestano do spora redovnikov s svetno duhovščino, zlasti še s krajevnimi župniki, so morali prepire razsojati papeži, ki so zavzeli različna stališča. Nekateri so bili bolj naklonjeni svetni duhovščini, drugi zopet redovnikom.266 Glede pravice dominikancev do pokopa laikov in pri tem pravic krajevnih župnikov se je izoblikovalo naslednje stališče. Dominikancem je bilo dovoljeno na svojih pokopališčih položiti k večnemu počitku in opraviti pogrebne obrede in maše zadušnice za vsakogar, ki bi si to želel, izvzemši izobčencev in splošno znanih posojilodajalcev na obresti. Prav tako ne bi smeli ne redovniki in ne laiki prisiliti dominikancev, da bi koga proti njegovi volji pokopali v svojih cerkvah in zanje opravili pogrebne slovesnosti. Krajevnim župnikom je bilo tudi prepovedano, da bi silili sorodnike pokojnika, ki je našel svoje zadnje prebivališče pri dominikancih, da bi dali brati maše za pokojnika v župnijski cerkvi. Mnoge osebe obeh spolov so si iz posebne naklonjenosti do dominikanskega reda želele pokopa v redovni obleki. Take osebe so smele biti pokopane le pri redovnikih in ne drugod, tudi ne na kraju, ki bi si ga sicer izbrali, kar se je lahko zgodilo le s privoljenjem dominikancev. V nobenem primeru pa ni bilo dovoljeno od redovnikov zahtevati četrtine od podarjenih sveč. Od drugih darov so bili le-ti dolžni dajati župnikom ali oskrbnikom (rectoribus) cerkva četrtino, sicer pa v skladu z določilom apostolske stolice: npr. deseti ali kak drugačen del.267 V minoritski cerkvi je bil pokopan Friderik V. (1246–1288), vnuk Friderika III. in Matilde, ustanoviteljice dominikanskega samostana.268 V njej so imeli grobnice gospodje Pesniški, Holeneški in Stubenberški. Konrad Pesniški je dal npr. leta 1438 postaviti pri Marijinem oltarju pri družinski grobnici nagrobnik iz rdečega marmorja za pokojnega očeta Ulrika in brata Janeza.269 V cerkvi naj bi našel svoj poslednji mir tudi osebni zdravnik Ferdinanda I. (1521–1564) znameniti Lazius.270 Družinska grobnica Ptujskih je bila vsekakor v dominikanski cerkvi, saj so bili ustanovitelji samostanov skoraj redno pokopani v svoji ustanovi, sicer pa o tem izrecno poroča Bernardova darovnica iz leta 1399. P. Vidmar zavrača mnenje H. Pircheggerja, češ da ustanoviteljica dominikanskega samostana počiva v cistercijanskem samostanu v Reinu pri Gradcu. H. Pirchegger je namreč prišel do tega sklepa na podlagi dejstva, ker v reinskem nekrologiju najdemo zapisano njeno ime. Iz česar pa je moč razbrati le, da je Matilda bila dobrotnica samostana, ne pa tudi da je v njem našla tudi svoj poslednji mir. Ker je (kot je bilo pravkar omenjeno) šele papež Inocenc IV. dovolil dominikancem v njihovih cerkvah pokopavati laike, je avtorica mnenja, da je zgornja morda v zvezi z ureditvijo grobnice. 271

xiv.–xv. stoletje

Pri dominikancih je bil pokopan zadnji od gospodov Ptujskih Friderik IX. (umrl 1438), domnevati pa moremo, da so v njihovi cerkvi našli svoj poslednji mir tudi še drugi člani rodbine, med katerimi je bil nedvomno Friderikov oče Bernard, največji dobrotnik samostana (1399).272 Od plemiških družin so imeli družinske grobnice še Rajhenburški pri oltarju Vseh svetnikov (1395),273 Reispergerji pri oltarju Svetih Treh kraljev (1454),274 Schaunbergi (1466),275 Klöcherji (1493), pl. Kastelburgi (1495) in Stubenberški (1520).276 Od ljudi neplemiškega stanu pa se omenjajo zdravnik Markvard Stelling iz Hamburga (1467),277 Viljem s Ptuja (1486) in Valentin z Vičave pri Ptuju (1489).278 Najpogostejši so bili med redovniki in krajevnimi župniki spori zaradi četrtine od legatov (darov) pokojnika, ki so jih zahtevali od redovnikov svetni duhovniki, kar nam kaže tudi primer s Ptuja. Pred letom 1438 sta se prior Tomaž Staindl in gvardijan Janez glede tega pritožila pri deželnem knezu in nadvojvodi Frideriku V. zoper krajevnega župnika Vincenca, ki je od obeh samostanov terjal četrtino od vrednosti legatov (darov) (bodisi od vina, denarja ali drugih reči), kar po besedah Friderikove listine naj ne bi bilo »že od nekdaj v navadi«.279

Nagrobnik Friderika Ptujskega IX. na steni v pritličnih arkadah na Ptujskem gradu

dominikanski samostan na ptuju

Pobožne ustanove in darovnice pri ptujskih dominikancih

linarič, Jože, v: Minoritski samostan M na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 61. 1329: Annales ducatus Styriae II, str. 455. 281 Mlinarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov, v: Celjski grofje, stara tema–nova spoznanja. Celje 1998, str. 128. Prim. Kos, Dušan, Srednjeveški ptujski testamenti in njihov odsev v statutu iz leta 1376, v: Mestni statut 1376. Publikacije Zgodovinskega arhiva v Ptuju zvezek 1. Ptuj 1996, str. 157–170. 282 1332, V. 24.: Memorabilia I, str. 109, ZAP. F. Kovačič (1914), str. 250. 283 Glej str. 25–26. 284 1306, IV. 16., Marenberg: orig. perg. (št. 1689), StLA. 1335, X. 16., Ptuj: FKS, šk. 29/79/240, št. 275, št. 33, ZAP. 285 1357, XI. 30., Ptuj: prepis (št. 2627), StLA. 286 1360, II. 8.: Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 62. MHVSt V (1854), št. 112, str. 238. 280

V 14. stoletju prištevamo k dobrotnikom ptujskih dominikancev člane nekaterih pomembnih, a tudi manj znanih plemiških družin na Štajerskem, vendar tudi meščane, ki so jim redovniki kot protiuslugo za gmotne dobrine zagotavljali »duhovne milosti«. K dobrotnikom številnih samostanov so se v 14. stoletju izkazali tudi Habsburžani in med njimi naj omenimo kralja Friderika III. (1306–1330) in njegovo ženo Elizabeto Aragonsko. Friderik je v testamentu iz leta 1327 namenil po štirideset funtov denarja postojankam manjših bratov v Avstrijski in Štajerski redovni provinci, žena Elizabeta pa je v letu svoje smrti (1329) namenila vrsti samostanov ter vsakemu od obeh ptujskih samostanov po 3 funte denarja.280 Razumljivo je, da so samostan tudi še nadalje gmotno podpirali gospodje Ptujski, ustanovitelji samostana, in njihovi sorodniki, med katerimi v omenjenem stoletju srečamo Žovneške in Walseeje. Hči Konrada I. Žovneškega Zofija je bila poročena s Friderikom V. Ptujskim, Friderik I. Žovneški pa je imel za ženo Diemoto, ki je bila iz rodu Walseejev. Amelrik Ptujski, deželni maršal na Štajerskem (1309–1335), pa je vzel za ženo Nežo iz iste rodbine.281 V letu 1332 se je ptujski prior Jurij pri Amelriku in njegovi ženi Neži zavezal z listino, da bodo v samostanu zanj opravljali po dve maši dnevno, po njuni smrti pa na petek po proščenju aniverzarij. Omenjena sta dominikancem zagotovila letno po šest graških mark dohodkov, po poldrugi tovor vina ter po šest četrti pšenice in rži.282 Najizdatnejša listina pa je iz leta 1399, s katero je Bernard Ptujski obema ptujskima samostanoma zagotovil v primeru izumrtja moških članov družine prejem dveh uradov s podložniki in drugimi pravicami v Halozah, kar se je v letu 1438 zgodilo in o čemer bo govora kasneje. Za Žovneške in kasnejše grofe Celjske vemo, da so bili povezani z večino naših samostanov, ki so jih šteli k svojim največjim dobrotnikom. Žovneški so bili npr. odvetniki gornjegrajskih benediktincev že od leta 1140, vendar se niso izkazali le kot njihovi dobrotniki, ampak so jim prizadejali marsikatero krivico in škodo.283 Z marenberškim samostanom pa so bili povezani od začetka 14. stoletja. Leta 1306 sta namreč Friderik I. Žovneški in njegov oče Ulrik II, čigar sestra Ana je bila poročena z Ofonom Marenberškim, obdaroval samostan. Samostanska kronika tudi navaja, da sta bili v srednjem veku dve od tamkajšnjih dominikank iz rodbine Celjskih. Friderik I. je leta 1335 namenil ptujskim dominikancem 501 funt denarja in dva soda vina letno, da bi mogli vzdrževati posebnega duhovnika, ki naj bi po namenu družine bral vsak dan mašo pri oltarju sv. Miklavža ter opravil zanjo po tri aniverzarije letno.284 V slutnji bližnje smrti je Friderik I, tedaj že grof Celjski, napravil po eno nabožno ustanovo v obeh ptujskih samostanih. Leta 1357 je dominikancem daroval petdeset mark graškega denarja in prior Nikolaj se je obvezal, da bodo po Friderikovi smrti opravili zanj aniverzarij z vigilijami in štiriindvajsetimi mašami na predvečer sv. Lovrenca in da se bodo v molitvah spominjali njega in njegove žene Diemote.285 V letu 1360 pa se je gvardijan ptujskih manjših bratov Jakob iz Mirne v listini obvezal, da bodo redovniki izpolnjevali obljubo opravljanja večnega aniverzarija.286 Kot smo že omenili, sta bili družini Žovneških in Ptujskih v sorodstvenih zvezah z gospodi Walseeji, ki so bili močno naklonjeni tudi ptujskim dominikancem in studeniškim dominikankam. Tako se je npr. prior Nikolaj z listino iz leta 1359 obvezal, da bodo redovniki opravili za Ulrika Walseeja, deželnega glavarja, in za njegovega sina Eberharda letno na praznik sv. Marjete (12. julij) aniverzarij z vigilijami, na njun smrtni dan pa bodo vsi patri zanju opravili vsak po eno mašo zadušnico. Porok za izvršitev obveznosti naj bi bile studeniške dominikanke, za kar jim je prior namenil štirideset goldinarjev, nune pa naj bi za to dominikancem plačale

xiv.–xv. stoletje

letno za martinovo po dvajset šilingov graškega denarja.287 Z omenjenim Eberhardom je leta 1363 izumrla graška linija Walseejev in njegova vdova grofica Neža Ortenburška je v studeniškem samostanu leta 1386 naredila ustanovo aniverzarija ter je v ta namen namenila nunam dvajset mark denarjev, ki naj bi jih po njeni smrti izplačala grof Friderik Ortenburški in Nežin brat Albreht, škof v Tridentu.288

287 288

359, IX. 1.: orig. perg. (št. 2714), StLA. 1 1386, X. 29.: orig. perg. (št. 3576), StLA.

Darovnica Bernarda Ptujskega iz 1399 za ptujske manjše brate (1399, marec 12.: orig. perg. listina (št. 332), Pokrajinski arhiv Maribor)

Nadalje naj omenimo dva dobrotnika samostana, ki sta dominikancem darovala vsoto denarja oziroma kmetije. Rajhenburški so bili povezani npr. s studeniškim samostanom, saj je v njem v prvi polovici 14. stoletja živela nuna Zofija, sestra Friderika, Gotfrida in Otona Rajhenburških.289 Rajhenburški so imeli v dominikanski cerkvi na Ptuju svojo družinsko grobnico. V letu 1395 je vitez Viljem dominikancem izplačal 81 dunajskih denarjev, ki so jih tedaj redovniki že naložili v »korist« samostana, se pravi, da so verjetno

289

Z ofija se omenja v letih 1331, 1340, 1343 (J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 189.

dominikanski samostan na ptuju

1395, IX. 3.: prepis (št. 3855), StLA: » ... ein ewiges liecht, das vor vnd nach brinen soll ob ihr begrebnus vor aller heiligen altar ...« Prim. F. Kovačič (1914), str. 250–251. 291 Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 205 in 97. Prim. Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark ..., str. 41. F. Kovačič (1913), str. 92. 292 1390, IV. 23.: R–68, fol. 31–32, ZAP. Memorabilia I, str. 110, ZAP. Hube je Ulrik kupil leta 1369 od Otona iz Grebinja (Griffen). (R–68, fol. 52, ZAP). 293 1329, X. 31.: GZM III/90. Prim. F. Kovačič (1913), str. 70. 294 1395, VIII. 5.: Memorabilia I, str. 110, ZAP. Prim. F. Kovačič (1913), str. 63. Lušperk, grad severno od Zreč (Jakič, Ivan, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana 1997, str. 198). Prim. 1355, II. 6.: R–68, fol. 66–67, ZAP. 295 F. Kovačič (1913), str. 62. 296 1324, VI. 23.: orig. perg. (1920 b), StLA. F. Kovačič (1913, str. 61–62) zmotno meni, da gre za Vičavo pri Ptuju. Prim. R–42, str. 589–591 in 171–172, ZAP. Sturmbergi (Sturmberch) z gradu Sturmberg pri Weizu pri Gradcu (Handbuch der historischen Stätten Österreichs II. Band. Stuttgart 1978, str. 170). 297 1331, III. 10.: Memorabilia I, št. 36, str. 84, ZAP. 1337, III. 30.: orig. perg. (št. 2110 d), StLA. Prim. F. Kovačič (1913), str. 61–62. Pirchegger, Hans, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters I. Teil. Forschungen zur Verfassungs und Verwaltungsgeschichte der Steiermark XIII. Band. Graz 1955, str. 331. 298 1338, X. 10., Ptuj: orig. perg. (št. 2128), StLA: »daz an dem purchperg cze Pettaw gelegen ist vnder dem weg der auf das haus get ...«. Prim. F. Kovačič (1913), str. 62–63. 1342, IV. 14., Ptuj: R–68, fol. 64 in R–34, str. 87, ZAP. 299 O k. 1378: Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte X X X VII–XL (1914), št. 90, str. 100. 300 1362, III. 27.: orig. perg. (št. 2128), StLA. F. Kovačič (1913), str. 62, opomba št. 3. 290

kupili zanj zemljo ali letne dohodke. Prior Ditrik pa se je s konventom moral obvezati, da bodo redovniki pri oltarju Vseh svetnikov vsak dan brali mašo in pri bližnji družinski grobnici vzdrževali večno luč in da bodo v tednu po svečnici opravili po dva aniverzarija, zvečer s slovesno peto vigilijo in naslednje jutro z mašo zadušnico in devetimi tihimi mašami. Na predhodno nedeljo so bili dolžni oznaniti slavje vernikom s prižnice ter vsako nedeljo povabiti vernike k molitvi za Viljema in njegovo ženo Katarino. Vsakemu patru naj bi ob aniverzariju pripadala vsota dvanajstih denarjev, ki naj bi ob zanemarjenju dolžnosti pripadla meščanskemu špitalu.290 Tudi rodbina Säfnerjev je bila naklonjena dominikanskemu redu. Ana, sestra bistriškega župnika Tomaža, je bila v letih 1441–1443 predstojnica v Studenicah.291 V letu 1390 je Ulrik Säfner podaril ptujskim dominikancem kar devet kmetij v Njivercah (Chniebolczdorf) pri Hajdini za opravljanje štirih aniverzarijev na leto (zvečer z vigilijami in naslednjega dne z mašo zadušnico in devetimi tihimi mašami).292 Leta 1329 je Benedikta »von Hefen« podarila svojemu sinu Konradu enajst kmetij pri Podlehniku (an dem perg bey Lichtenegk), ki jih je kupil njen pokojni mož in mariborski meščan, ter vinograd na Hercegovščaku pri Gornji Radgoni (auf der Tollaw). Konrad je bil dolžan za materino »dušno dobro« dajati vsakemu od dveh ptujskih samostanov po četrt pšenice in deset veder vina letno.293

Pečat dominikanskega priorja Nikolaja Konjiškega iz 1357 (na listini 1357, november 3.: orig. perg. (št. 4159), Arhiv republike Slovenije, Ljubljana)

V 14. stoletju se je po dobroti darovalcev povečala samostanska posest na Ptuju. Posest pa so dominikanci dobili tudi na današnjem avstrijskem Štajerskem. Že pred letom 1395 je bil samostan lastnik hiše z ohišnico na Ptuju v ulici z imenom »Mingassen«, iz katere se je prišlo na Ptujski grad. Posest je pred 1395 kupil od dominikancev Ahacij Steinwirt in jo kasneje prodal Henriku Lušperškemu, ta pa jo je leta 1395 podaril dominikancem.294 Zanimiva je pridobitev posesti v Weizu in Fürstenfeldu, ki je bila za samostan zelo odročna, pa zato redovniki od nje niso mogli pričakovati večjih koristi, sicer pa jo je ta v 16. stoletju izgubil.295 V letu 1324 je Herman Sturmberg potrdil, da je njegova mati Jera podarila ptujskim dominikancem in graškim minoritom domec v kraju Weiz (czu Weits),296 leta 1331 pa sta Adelhajda Kapfensteiner in njen sin Konrad dominikancem podarila domec v Fürstenfeldu. Že čez nekaj let (1337) pa je prior Jurij izročil Adelhajdi v dosmrtno hasnovanje del domca, nakar naj bi posest prišla v prosto lastnino samostana.297 Iz nekega dokumenta iz leta 1338 je razvidno, da so dominikanci imeli pred tem letom neko hišo z ohišnico na Grajskem griču na Ptuju. Posest je vzel v doživljenjski zakup Friderik iz Jablan in jo v omenjenem letu z dovoljenjem konventa prodal Katarini iz Podčetrtka, kasneje pa jo je Friderikov sin enakega imena prodal dominikancem za šest mark starih graških denarjev, s čimer je posest prišla ponovno v prosto lastnino samostana.298 Okoli leta 1378 so ptujski meščani naredili pri dominikancih ustanovo vsakodnevne maše in večne luči, kar jim je z listino potrdil samostanski brat Janez.299 Zanimivo je, da je sredi stoletja konvent tudi že posojal denar. Neki Jurij Plumler je dolgoval samostanu neimenovano vsoto, ki jo je poravnal tako, da je leta 1362 priorju Lenartu predal vinograd na Grajskem griču (Hausberg) pri Ljutomeru.300

xiv.–xv. stoletje

Darovnica Bernarda Ptujskega iz leta 1399 za ptujske dominikance in manjše brate Gospodje Ptujski, ustanovitelji ptujskega dominikanskega in minoritskega samostana, so poskrbeli za njuno osnovno gmotno podlago ter ju gmotno vzdrževali. Redovniki so bili do konca 14. stoletja deležni podpore tudi še drugih dobrotnikov, vendar so po prepričanju Bernarda Ptujskega bili letni dohodki preskromni za vzdrževanje večjega števila redovnikov, dolžnih opravljati za žive in pokojne člane Ptujskih in za druge dobrotnike predpisane obrede, ter za vzdrževanja samostana in njegove cerkve. Zato se je Bernard odločil, da jim zagotovi večje stalne letne dohodke. Bernard je bil sin Hartnida V. (1354–1385), zadnjega pomembnega člana rodbine Ptujskih, in Vilbirge Rauhensteinske. Hartnid V. je imel poleg Bernarda, ki je veljal za najpomembnejšega dediča, še sina Friderika VIII. (1385–1414 ?). Bernardu (umrl 1420), poročenemu z Vilbirgo iz Maidburga (1406), so se rodili štirje potomci: sin Friderik IX., poročen s Katarino grofico Frankopansko Modruško (1428) in kasneje z Beatriko Helfensteinsko (pokojna 1459), ter Neža, Ana in Magdalena. Po smrti Hartnida V. (1385) so skrbništvo nad njegovimi otroki prevzeli sorodniki: grof Friderik Ortenburški, grof Herman II Celjski, Hugo Devinski in Henrik Rauhensteinski.301 Bernard je bil bolehen in je imel samo enega moškega potomca, kar ni bilo trdno jamstvo, da bo kot dedič prevzel njegovo zapuščino, hkrati pa tudi poskrbel za dobrobit obeh duhovnih ustanov na Ptuju. Zato se je v temni slutnji za nadaljnjo usodo Ptujskih odločil, da bo v primeru izumrtja moških potomcev rodbine in s tem imena gospodov Ptujskih zagotovil ustanovama zadostna gmotna sredstva za njun nadaljnji obstoj in razvoj in imel jamstvo, da bodo redovniki opravljali za »dušno dobro« članov rodbine dogovorjene obrede. Na dan sv. Gregorja leta 1399 je dal za oba ptujska samostana zapisati listini, s katerima se je zavezal, da bo dajal sam in da bodo tudi njegovi njegovi moški potomci še nadalje dajali redovnikom običajno letno »miloščino«; če pa bi umrl brez moških potomcev, tedaj naj bi oba samostana prejela vsak polovico dohodkov od činža, desetine in gornine v ptujskih uradih Jesenica in Podlehnik. Zapisal jima je tudi delež od vseh drugih koristi (gozdov, voda, travnikov, ribolovnih pravic). Bernard je določil, naj bodo podložniki oproščeni vsakršnih davkov, deželnega kneza pa prosil, naj prevzame odvetništvo in zaščito nad vsem podarjenim. Urada Jesenica in Podlehnik sta bila nedvomno nekdanja posest gospodov Dravinjskih, ker je k njima sodilo tudi deželsko sodišče, ki je kasneje od omenjenih gospodov prešlo na Celjane in še na druge, med njimi tudi Ptujske.302 Predstojnika obeh samostanov pa sta se obvezala, da bosta vzdrževala predpisano število redovnikov ter opravljala za »dušno dobro« rodbine Ptujskih dogovorjene obrede. Dominikanski prior se je obvezal zase in za vse svoje naslednike v priorski službi, da bo imel samostan vedno predstojnika (priorja) in pridigarja ter naj bi vselej štel skupaj dvanajst redovnikov z duhovniškim posvečenjem in pet mlajših bratov, ki se bodo vzdrževali z dohodki iz ptujske gospoščine, kot je to bilo vedno v navadi. Gvardijan pa se je obvezal, da bo konvent imel vedno predstojnika in pridigarja, skupaj deset redovnikov – duhovnikov in štiri mlajše brate. Dominikanci so se obvezali, da bodo za »dušno dobro« Ptujskih gospodov in njih rod opravljali naslednje: po štiri aniverzarije (obhajanje spomina obletnice smrti) zapored pred svečnico, in sicer na predvečer z vigilijami in obhodom grobnice Ptujskih, naslednjega dne pa bodo opravili dvanajst maš in slovesno mašo zadušnico, za vse kvatrne srede pa bodo opravili vigilije, naslednjega dne pa še dvanajst maš in mašo zadušnico. Pri opravilu aniverzarija naj bi se redovniki po evangeliju obrnili k ljudstvu in ga povabili k molitvi za vse pokojne iz rodbine Ptujskih ter zanje tudi sami pobožno molili. Aniverzarije naj bi redovniki najavili ljudstvu na predhodno nedeljo ter poskrbeli za vse, kar je pri opravljanju obredov

P . Vidmar (o. c., str. 211– 213); Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj – Celje 1989, str. 59. Genealoška tabela H. Pircheggerja navaja še enega otroka Hartnida V.: Ano (ZHVSt (1951), str. 22 sl.). Slednja pa naj bi bila hči Hartnida IV. (P. Vidmar (o. c., str. 211–212). Glej B. Hajdinjak, Genealoška tabela. 302 I dem, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 69. 301

dominikanski samostan na ptuju

Darovnica Bernarda Ptujskega iz 1399 za ptujske dominikance (1399, marec 12.: orig. perg. listina (št. 333), Pokrajinski arhiv Maribor)

potrebno (npr. svečavo). Pri vsakem opravilu pa naj bi redovniki povabili s prižnice ljudstvo k molitvi za vse žive člane iz rodu Ptujskih in za Bernardovega bratranca Ulrika Walseeja ter za vse potomce iz rodbine Ptujskih in Walseejev kot tudi za pokojne Ptujske, ko se po običaju Cerkve spominjajo vseh vernih duš. Manjši bratje pa so se obvezali opraviti štiri aniverzarije z desetimi duhovniki ob dneh kot dominikanci, ne pa tudi opravljanja aniverzarija na kvatrno sredo. Medtem ko naj bi vsak dominikanski duhovnik prejel za opravljanje maš ob vsakih kvatrah po dvajset denarjev, pa o temu plačilu pri minoritih ni govora. Za neizpolnitev obveznosti so bile predvidene sankcije. Če bi namreč redovniki dolžnega ne izpolnili in bi le-ti kljub opominom Bernardovih sorodnikov v osmih dneh zamujenega ne nadoknadili, naj bi sorodniki o tem obvestili deželnega kneza in redovnikom bi bile do izpolnitve obveznosti odvzete pravice do zapisanih

xiv.–xv. stoletje

dohodkov. Pri tem pravnem dejanju so bili prisotni Bernardovi sorodniki, ki so s tem pravnim dejanjem soglašali: Ulrik Walsee, Hartnid Pottendorfa in Oton mlajši Stubenberški, ki so s svojim pečatom dejanje potrdili.303 Julija istega leta se je minoritski gvardijan Filip iz Tullna pri Bernardu obvezal, da bodo v njegovem samostanu obhajali aniverzarij.304 Omenimo naj, da je Bernard leta 1404 napravil pri dominikancih tudi ustanovo v korist Ivana Reispergerja. Prior Ditrik je potrdil prejem desetih funtov denarja za opravljanje aniverzarija za Reispergerja, ki je sodil k rodbini, katere člani so bili v službi salzburškega nadškofa na Ptuju.305 Samostana sta posest prevzela po Friderikovi smrti (1438).306

Študij pri dominikancih in v ptujskem samostanu Cerkev je od druge polovice 12. stoletja spričo slabe izobraženosti duhovnikov od škofov zahtevala, naj poskrbijo za ustanovitev šol. Tretji Lateranski (1179) in četrti Lateranski koncil (1205) sta za klerike priporočala višje študije. Dominikanski red je med prvimi sledil klicu Cerkve, saj je že leta 1227 ustanovil v Parizu generalni študij, na katerem so skozi zgodovino predavali najimenitnejši redovni učenjaki svoje dobe. Prav izobraženost dominikancev je imela za posledico, da so v njihov red vstopali izobraženci in izobrazbe željni mladi ljudje. Zato so nekateri redovi (npr. cistercijani) občutili pomanjkanje novincev in so ostro prepovedovali prestopanje svojih članov k dominikancem in manjšim bratom.307 Oznanjevanje evangelija in zlasti pridigarsko delo med albižani sta terjala od članov dominikanskega reda temeljito teološko izobrazbo. Zato sta šolstvo in študij filozofije in teologije sodili k poglavitnim nalogam reda. Redovni ustanovitelj in njegovi nasledniki so se tega dobro zavedali in eden izmed prvih generalnih ministrov je to izrazil z besedami, da sta čast in uspešnost reda odvisna od tega, v kolikor se njegovi člani ukvarjajo z višjimi študiji.308 Pravila dominikanskega reda so predpisovala, da so samostani dolžni nuditi svojemu novincu ustrezno osnovno izobrazbo, zato je red že od začetka tudi ustanavljal šole kot predstopnjo za vstop na generalni študij. Leta 1227 je bilo že nad štirideset dominikanskih teoloških šol. S povečanjem števila samostanov in provinc je red ustanovil provincialne teološke šole, na katere naj bi vsaka postojanka poslala po dva redovnika. Vsaka od provinc pa naj bi imela na generalnem študiju v Parizu po tri svoje člane. V 13. stoletju se je povečalo število ustanov z generalnim študijem, tako da jih je v prvi polovici naslednjega stoletja bilo že petnajst. Red je imel strogi nadzor nad izobraževanjem svojih članov, zato so se morali vizitatorji ob vsakoletnem obisku samostanov pozanimati o izobraženosti njihovih članov in o izobraževanju v njih. 309 V Nemški provinci, h kateri je sodil tudi ptujski konvent, je bila znana višja šola v Brežah, na kateri so študentje poslušali predavanja iz prava, biblije, filozofije in teologije. V letu 1405 je imela Nemška provinca svoj generalni študij v Baslu in generalni kapitelj je tedaj znova odredil, naj vsaka provinca ali narodnost vzdržuje vsaj eno višjo šolo in veščega profesorja gramatike.310

399, III. 12.: orig. perg. (št. 332), Po1 krajinski arhiv Maribor. Original je bil leta 1697 v arhivu ptujskega minoritskega samostana (Memorabilia I, str. 63, ZAP). Prepisi: R–68, fol. 81–83, ZAP; R–28 (iz 1673), fol. 55–57’, ZAP. Memorabilia I (1697), str. 60–63; R –34, str. 116–119, ZAP. Za minorite: 1399, III. 12.: orig. perg. (št. 333), PAM. Regesta: Jože Mlinarič, Zbirka listin 1246–1865. Pokrajinski arhiv Maribor. Viri 3. Maribor 1987, št. 41 in 42, str. 19–20. Prim. P. Vidmar (o. c., str. 215). 304 1399, VII. 4.: rok. 3793, str. 7–10, ZAP. 305 1404: J. Loserth, Das Archiv des Hauses Stubenberg, v: Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte XXXVII–XL (1914), št. 89, str. 100. Pankracij Reisperger je bil prisoten pri vidimiranju listine Bernarda Ptujskega iz 1399: (1438, I. 22., Ptuj: orig. perg. (št. 5572), StLA). Janez Reisperger je bil salzburški nadškof (1429–1441), Viljem pa je leta 1465 dominikancem prodal strelski dvorec v Podvincih. (Glej str. ??) 1465, VI. 25.: orig. perg. (7077 b), StLA. 306 Glej str. 92. 307 Lekai, Ludwig J., Geschichte und Wirken der Weissen Mönche. Der Orden der Cistercienser. Köln 1958, str. 178–179. 308 »Gloria et profectus totius Ordinis est studium artium et sacrarum litterarum.« (F. Kovačič (1914), str. 125). 309 W . A . Hinnebusch, Dominikanci, str. 37–41. 310 F. Kovačič (1914), str. 133. 303

dominikanski samostan na ptuju

. Zotter, str. 88. H H. Zotter, št. 188–189, str. 122–123. 313 I dem, str. 189–191, str. 123–124 in št. 194, str. 124. 314 Idem, št. 192–194, str. 124. 315 1476, IV. 30., Firenze: idem, št. 14, str. 99. 1483, XII. 28., Köln: idem, št. 23, str. 101. 1495, IX. 17.: idem, št. 52 in 53, str. 105. 316 1387, V. 17.: idem, št. 4, str. 97. 1493, VIII, 7(?): idem, št. 39, str. 103. 1496, XI. 6.: idem, št. 55, str. 105. 1497, VIII. 28., Rim: idem, št. 59, str. 105. 317 Idem, str. 87. 318 Določen »ad legendum bibliam cursorie in con(ventu) Campo Regii de Senis, quod nullus inferior impediat«. (1474 (VII. 8): idem, št. 5, str. 97). 319 Peter Fulner, »Lesmaister der heiligen geschrift« (1493, II. 14., Ptuj: R–68, fol. 45–46’, ZAP). 320 Erhard Streitperger, »Lesmaister der heilligen geschrift« (1486, V. 13.: orig. perg. (št. 8101), StLA). 311

312

Nedvomno je bila že od prvih časov redovna šola tudi v ptujskem samostanu. O izobraževanju v ptujskem konventu je za srednji vek malo znanega, pač pa imamo v zapisih s provincialnih kapitljev nekaj podatkov o lektorjih in študentih. H. Zotter je mnenja, da pač ptujski hišni študij zaradi obrobne lege samostana v Nemški provinci ni imel posebnega pomena, kar da dokazuje že dejstvo, da v konventu nikoli ni bilo zasedanja provincialnega kapitlja. Omenjeni avtor tudi dvomi, da bi seznam študentov v provincialnih zapisih kapitljev bil popoln.311 V zapisih se poleg študentov omenjajo lektorji, ki jih je imenoval redovni kapitelj. Študentje so prihajali na Ptuj iz raznih krajev Nemške redovne province, nekaj ptujskih konventualov pa je red poslal na študij drugam. Iz 14. stoletja je znanih nekaj podatkov o hišnem študiju pri ptujskih dominikancih iz zapisov provincialnih kapitljev. Za leti 1346 in 1349 sta bili naslednji uredbi: študij »artium et naturarum« naj bi predavala Ianez in Jurij iz Tullna (1346) ter Janez iz Beljaka (1349), teologijo pa brat Gregor (1346). Študentje pa so bili: Ulrik iz Hainburga, Gerhard iz Zwettla, Jurij iz Kremsa, Kristijan iz Leobna, Andrej »de Nusdorf« in Bertold Rumphelin (1349). Med študenti na Dunaju pa je bil tudi Kristijan iz ptujskega konventa.312 V letih 1365/1371 sta bila lektorja teologije Jurij iz Hainburga in Vulfink, druge vede pa je predaval Ulrik de Lictore. Vulfink je verjetno identičen z Vulfinkom, ki so ga leta 1398 odredili za lektorja. Študentje so bili: Vulfink, Nikolaj Ellent in Janez Luce. Nikolaj Ellent pa je postal lektor v samostanu v Tullnu, bil nato poslan na študij v Bologno in se leta 1400 omenja kot lektor v leobenskem samostanu. V letu 1398 sta bila na ptujskem hišnem študiju le dva študenta: Pankracij in Tomaž Staindl, kasnejši ptujski prior (1437–1441). Leta 1387 so za tri leta poslali na študij teologije v dunajski konvent Janeza Lapicido, ki je kasneje predaval na Ptuju (1402).313 Teologijo so na Ptuju v začetku 15. stoletja predavali: Andrej Luckner (1400), Andrej Wehter (1401) in nekdanji dunajski študent Janez Lapicida (1402). »Studium naturarum et artium« je leta 1401 predaval Friderik Pfeffenhuser (1401), magister študentov pa je bil Janez Magdalene (1402). V tem času so na Ptuju študirali: Janez Ramse, Ulrik iz Tullna in Janez Pannifex (1401) ter Ditrik Felzburger, Ditrik iz Tullna, Eberhard iz Regensburga, Andrej Rugeri in Lenart Herlin (1402).314 Naslednji podatki o ptujskem študiju so šele iz konca stoletja. Leta 1476 je bil za lektorja imenovan Tomaž de Turre, 1483 pa brat Wolfgang. Leta 1495 je bil za magistra študentov na Ptuju izbran Matija iz Landshuta.315 Nekaterim ptujskim profesom je bil omogočen študij v katerem od samostanov v Nemški redovni provinci, nekaterim tudi v uglednih samostanih zunaj province. Tako je npr. ptujski profes Lavrencij študiral tri leta teologijo na Dunaju (1387). Filip Turiani s Ptuja je bil poslan na študij v Padovo: na študij »artium« (1493) in teologije (1496, 1497).316 Nikolaj Ellent, lektor v Tullnu, je (pred letom 1400) odšel na študij v Bologno.317 Velika čast je doletela Tomaža iz ptujskega konventa, ki mu je red zaupal predavanja kurza iz biblije v slovitem dominikanskem samostanu v Sienni (1474), česar mu ne bi smel nihče višji preprečiti.318 Na koncu naj omenimo, da so nekateri ptujski profesi bili dobro izobraženi, saj sta konec 15. stoletja imela naslov magistra svetega pisma Peter Ful(d)ner (1493)319 in Erhard Streitperger (1486).320

xiv.–xv. stoletje

Dominikanski prior Tomaž si leta 1438 izposluje vidimus darovnice Bernarda Ptujskega iz 1399. (1438, januar 22., Ptuj: orig. perg. listina (št. 5572), Štajerski deželni arhiv Gradec) 67

dominikanski samostan na ptuju

Predstojniki in drugi redovniki v ptujskem samostanu v 14. stoletju Glede na to, da se v letih 1235–1287 omenja šestnajst predstojnikov, medtem ko jih je za 14. stoletje znanih le osem, je več kot jasno, da se je ohranilo malo dokumentov z imeni priorjev. Iz prve polovice 14. stoletja so znani priorji Oto, Jurij, Bernard in Rudolf, iz druge polovice pa Nikolaj Konjiški, Lenart, Rudolf in Ditrik. Iz zapisov provincialnih kapitljev izvemo za nekaj dominikancev, ki so bili prestavljeni iz ptujskega konventa v druge samostane Nemške province ali pa od drugod na Ptuj, ter za imena predavateljev in študentov ptujskega hišnega študija. Sicer pa o redovnem življenju v konventu ni ničesar znanega. 317, V. 1., Studenice: orig. perg. (št. 1823 1 b), StLA: »brueder Ot der prior von Pettav.« 322 H. Zotter, str. 87. 323 1332, V. 24.: Spezialarchiv Pettau 36/84, StLA. 324 1337, III. 30.: orig. perg. (št. 2110 d), StLA. 325 1341, I. 20., Čedad (Cividale): orig. perg. (št. 2177 b), StLA. 326 H. Zotter, št. 188, str. 123. 327 Idem, št. 188 in 189, str. 122–123. 328 F. Kovačič (1914), str. 132. 329 1357, XI. 30., Ptuj: prepis (št. 2627), StLA. 1359, IX. 1.: orig. perg. (2714), StLA. 330 1 361, V. 28.: prepis (št. 2783 a), StLA. 1362, III. 27.: H. Zotter, št. 177, str. 121. 331 Vulfink je morda identičen s ptujskim lektorjem (1398), Nikolaj Ellent pa z lektorjem v Tullnu (1398), ki je moral kasneje oditi na študij v Bologno in je bil pozneje lektor v Leobnu. (H. Zotter, str. 87). 332 H. Zotter, št. 190, str. 123. 333 1373: F. Kovačič (1913), str. 357. 321

Prvi znani prior 14. stoletja je Oto v listini iz 1317, v kateri je Kunigunda Polskavska prodala studeniškim dominikankam posest pri Slovenski Bistrici.321 Vsekakor je bilo pred Otonom in za njim nekaj predstojnikov, saj se pred njim omenja v 13. stoletju kot zadnji Henrik (1277), prvi za Otonom znani pa je bil Jurij, ki se omenja prvikrat v nekem dokumentu iz 1330.322 Leta 1332 pa s konventom obljublja Amelriku Ptujskemu ustanovitev večne pobožne ustanove,323 leta 1337 pa v listini, s katero je Adelhajda Kapfensteinska prejela od samostana domec v Fürstenfeldu v trajno hasnovanje.324 Naslednji znani predstojnik iz prve polovice 14. stoletja je bil prior Bernard, omenjen v neki listini za studeniški samostan,325 poslednji znani prior pa je Rudolf, ki so ga na provincialnem kapitlju leta 1346 imenovali za generalnega pridigarja, ko so odredili za vizitatorja ptujskega konventa nekega redovnika iz dunajskega konventa.326 V zapisniku iz provincialnega kapitlja leta 1346 se omenjata kot lektorja hišnega študija brata Jurij in Janez iz Tullna, leta 1349 pa se omenja kot lektor Janez iz Beljaka, ko je znana vrsta študentov tudi iz Hainburga, Zwettla, Kremsa in Leobna.327 Omenimo naj še ukrep na kapitlju v Kölnu leta 1301, ki je za kazen izključil štiri dominikance iz njihovih konventov ter je prestavil v ptujski samostan nekega Janeza Cufarija. Štirinajstdnevno kazen je moral prestajati že tretji dan po prihodu na Ptuj ter biti leto dni enkrat tedensko ob kruhu in vodi, izgubil pa je tudi pravico do glasovanja v konventu.328 Iz druge polovice 14. stoletja so znani štirje predstojniki. Nikolaj Konjiški se omenja v naslednjih listinah: leta 1357 se je s konventom obvezal pri grofu Frideriku I. Celjskem, ki je samostanu poklonil petdeset mark graškega denarja, da bodo redovniki opravljali večni aniverzarij, čez dve leti pa je deželnemu glavarju Ulriku Walseeju obljubil podobno pobožno ustanovo.329 Nikolajeva priorska služba se je končala konec leta 1361 ali na začetku naslednjega leta, kajti ta se omenja poslednjič v nekem dokumentu v zvezi z grofom Hermanom I. Celjskim 28. maja 1361, medtem ko se že pomladi leta 1362 omenja v neki zadolžnici prior Lenart.330 Omenimo naj še, da se v zapisu provincialnega kapitlja iz 1365/1371 omenjata lektorja hišnega študija Jurij iz Hainburga, Vulfink in Ulrik »de Lictore« ter študentje Vulfink, Nikolaj Ellent in Janez »de Luce«.331 Na istem kapitlju so imenovali za vizitatorja samostanov narodnosti v Avstriji, na Štajerskem in Koroškem brata Hermana iz dunajskega konventa.332 Do konca stoletja sta znana le dva predstojnika: Rudolf in Ditrik. Leta 1373 je savinjski arhidiakon Ulrik na prošnjo priorja Rudolfa in njegovega sobrata Pavla potrdil resničnost navedbe papeškega kanonika Petra, da so ženski samostani, ki se ravnajo po pravilih sv. Avguština in so pod vodstvom samostanov dominikancev, oproščeni davka, ki ga je zanje predpisal papež Gregor XI. (1370–1378) ali pa so jim ga naložili drugi.333 V letu 1395 pa je prior Ditrik s konventom obljubil Viljemu Rajhenburškemu, da bodo redovniki za podarjenih enainosemdeset dunajskih denarjev brali vsak dan mašo in po dva aniverzarija ter vzdrževali večno luč pri oltarju Vseh svetnikov, pri katerem je bila

xiv.–xv. stoletje

družinska grobnica.334 Koncem stoletja je prišlo do nekaj prestavitev redovnikov s Ptuja in na Ptuj. Leta 1387 so na provincialnem kapitlju prestavili »za večno« Petra Staindl(in)a s Ptuja na Dunaj, leta 1389 pa brata Marina v Dunajsko Novo mesto, hkrati pa so določili Jakoba s Ptuja za ptujski konvent.335 V zadnjem letu stoletja je v ptujskem konventu umrl brat Janez iz Gradca.336 Zapis provincialnega kapitlja omenja leta 1398 na ptujskem hišnem študiju študenta brata Pankracija in že omenjenega Tomaža Staindla. Za vizitatorja samostanov narodnosti Štajerske in Koroške je bil imenovan Virgil iz breškega samostana.337

Gospodarske razmere na Ptuju ter turška nevarnost in opustošenje samostanov na Slovenskem V poznem srednjem veku je bilo ptujsko mesto, katerega gospodarski razvoj so s privilegiji pospeševali njegovi mestni gospodje, salzburški nadškofje, pomembno središče za lokalno trgovino, zlasti pa je mesto veljalo za postojanko za prehodno trgovino, katere pot je vodila iz ogrskih in hrvatskih dežel proti Slovenskemu primorju. Vsekakor je Ptuj tedaj veljal za enega najpomembnejših trgov za prodajo živine in živalskih kož na slovenskem ozemlju. Pomembna pa je bila tudi vinska trgovina, ki je dajala kruh ne le meščanu, temveč tudi plemiču in podložniku. Zgornje ugotovitve veljajo vse do druge polovice 15. stoletja, s katerim se pričenja velika gospodarska kriza, ki sta jo povzročili splošna gospodarska kriza tedanjega časa, zlasti pa počasno, a nezadržljivo nazadovanje prehodne trgovine, ki je doseglo svoj vrhunec po osvojitvi Ogrske po Turkih (po letu 1526).338 Turško pustošenje naših dežel nasploh ter zemlje na Dravskem polju, v Halozah ter na levem bregu Drave v drugi polovici 15. stoletja je slabilo gospodarsko moč ptujskih meščanov in okoliških zemljiških gospodov.339 Posledice turškega pustošenja sta občutila tudi oba ptujska samostana skupaj z njunimi podložniki. Zmanjšanje letnih dohodkov je imelo za posledico upad samostanske trgovine in s tem zmanjšanje gospodarske moči obeh duhovnih ustanov. Gospodarska kriza, ki so jo vedno bolj občutili tudi meščani in plemiči, je vsekakor razvidna iz upada števila samostanskih darovnic, ki so v 16. stoletju postale prava redkost. Z letom 1468 se pričenja obdobje najsilovitejših turških vpadov in pustošenj, saj so Turki v letih od 1469 do 1483 po naših deželah ropali kar tridesetkrat, včasih tudi po večkrat na leto. Na Štajerskem so sicer v tem času zlasti hudo pustošili na območju Pohorja do spodnje Dravinje, vendar so bili vdori na Štajersko in Koroško razmeroma manj pogosti kakor na Kranjsko.340 Ob teh vpadih so utrpeli veliko gospodarske škode in občutili veliko strahu tudi redovniki, kar je vsekakor neugodno vplivalo na redovno življenje. Tako so npr. leta 1471 Turki oropali in požgali na Kranjskem stiški samostan in pletersko kartuzijo, dva samostana v ljubljanskem predmestju ter dva ženska samostana: samostan klaris v Mekinjah in dominikank v Velesovem. Na Štajerskem pa so tedaj povsem uničili kartuzijo v Jurkloštru.341 V obdobju od 1472 do 1494 pa so Turki nekajkrat pustošili po zemlji štajerskih samostanov in se tudi približali ptujskemu mestu. Tako so v letu 1472 oropali in požgali ozemlje med Mariborom in Ptujem; leta 1475 so prvikrat ropali po

1395, IX. 3.: prepis (št. 3855), StLA. 387, V. 28.: H. Zotter, št. 1–3, str. 97. 1 336 Idem, str. 174. 337 Idem, št. 191, str. 123–124. 338 Gestrin, Ferdo, Prispevek h gospodarski zgodovini Ptuja v prvi polovici 15. stoletja, v: ČZN NV 5 (1969), str. 232. 339 Voje, Ignacij, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana 1996, str. 23–31. 340 Prim. idem, str. 20–21. 341 Jug, Stanko, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve polovice 16. stoletja, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XXIV (1943), str. 13. Prim. Mlinarič, Jože, Kartuzijanski red, slovenske kartuzije in turška pustošenja v 15. in 16. stoletju, v: Zbornik Marjanu Zadnikarju ob osemdesetletnici. ZRC SAZU. Ljubljana 2001, str. 259–281. 334 335

dominikanski samostan na ptuju

Bernard, škof v Chiemseeju in salzburški sufragan, zagotavlja v letu 1474 dobrotnikom ptujske dominikanske cerkve prejem odpustkov. (1474, maj 16., Salzburg: orig. perg. listina (št. 7504), Štajerski deželni arhiv Gradec)

lej opombo št. 340. 1478, VI. 15., G Gradec: orig. perg. (št. 7717), StLA. J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, ... šk. 56. 343 1478, VI. 15., Gradec: orig. perg. (št. 7717), StLA. J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, ... šk. 56. 344 1479, VI. 30., Gradec: orig. perg. (št. 7783), StLA. Prim. 1488, X. 20., Aachen: orig. pap. (št. 8380), StLA. 342

Dravskem polju: od Limbuša pri Mariboru do Ptuja. Po Dravskem polju so pustošili in uničevali tudi leta 1493, v letih 1474, 1479 in 1483 pa naj bi ropali tudi okoli Ptuja.342 Nekajkrat je nesreča zadela tudi ženski dominikanski samostan v Studenicah. Samostan je bil v nevarnosti leta 1477, ko so Turki osvojili bližnji štatenberški grad, v naslednjem letu pa so ga oropali. Ob tej priložnosti so s seboj odnesli tudi pečatnika konventa in priorice.343 Zato so se dominikanke okoli leta 1480 lotile utrjevanja samostana, leta 1479 pa jim je cesar Friderik III. podaril hišo v Slovenski Bistrici, kamor bi se mogle zateči ob nevarnosti. 344 O turškem pustošenju govori Paolo Santonino, ki je kot tajnik spremljal leta 1487 škofa Petra iz Caorle na poti po Štajerski pri posvečevanju od Turkov »onečaščenih« bogoslužnih prostorov in oltarjev ter cerkvene opreme. Pri omembi studeniškega samostana navaja naslednje:

xiv.–xv. stoletje

«Svoj čas, v prejšnjih letih, so bili Turki, ki so strahovito opustošili ves Savinjski arhidiakonat, tudi v tem samostanu, vendar mu niso prizadejali škode s požiganjem, v cerkvi so samo pokradli kelihe in križe. Gospa prednica in redovnice so ušle njihovim rokam; že ko so vdrli v samostan, so zbežale skozi stranska vrata in se zatekle v bližnjo gozdnato goro.«345 Tudi marenberškim dominikankam je v tem času grozila nevarnost, saj je znano, da so Turki na svojem plenilnem pohodu po Dravski dolini leta 1476 prišli celo do Št. Pavla (St. Paul) v Labotski dolini na Koroškem in so na povratku opustošili Dravsko dolino. Zato so nune leta 1479 prosile kardinala Janeza Aragonskega ob njegovem obisku, da bi se smele ob turški nevarnosti zateči v katerega izmed samostanov svojega reda, češ da njihov samostan ni dovolj zavarovan z obzidjem in okopi, ki bi mogli kljubovati napadom sovražnikov, ki da so tedaj pogosto prihajali v deželo. Kardinal je njihovi prošnji ugodil.346 Medtem ko je ptujski dominikanski samostan v tem času utrpel sicer veliko gospodarsko škodo, pa je druga dominikanska redovna postojanka na Štajerskem, Novi Klošter, že nekaj let po svoji ustanovitvi doživela popolno opustošenje svojih posesti in samostana ter pokol redovnikov (1479). Ignacij Orožen na osnovi samostanske kronike o tej nesreči navaja naslednje: «Turki naj bi ob napadu leta 1479 v samostanu pustošili tri dni, spravili svoje konje v cerkev in so v njej z zasramovanjem uničili kip Matere božje in svetnikov. Ob odhodu so oropali konvent in vzeli s seboj cerkvene dragocenosti (mašno opremo, knjige in ustanovna pisma), kar pa je bilo najbolj žalostno, da so odvlekli s seboj v »večno sužnost« priorja Pavla iz Dunajskega Novega mesta ter patre: Jurija Marschalka z Dunaja in Gašperja Kolobina. Patra Wolfganga Weidtorfferja z Dunaja pa naj bi na grozovit način umorili 24. avgusta 1479 na nekem bližnjem griču, kjer naj bi ležal tri dni, a ko so ga našli, baje ni dajal od sebe nikakega mrliškega duha, nakar so ga pokopali v križnem hodniku blizu cerkve.«347 Francesco Barbaro, koadjutor oglejskega patriarha, pa je ob svojem obisku Novega Kloštra v letu 1593 zapisal, da je bil v samostanu, »… katerega so bratje utrdili kakor trdnjavo, ker so ga bili že mnogokrat oplenili Turki, ki so iz lepe cerkve napravili hlev za svoje konje, svete hostije pa oskrunili in z nogami poteptali …«348 Ker samostan v Novem Kloštru leži sredi ravnice v Savinjski dolini, skozi katero so turške čete prihajale ne le s Štajerske in Koroške, temveč tudi s kranjske strani, je razumljivo nekajkrat utrpel veliko škodo in se je število redovnikov močno zmanjšalo, tako da je redovno vodstvo konvent nedvomno poselilo iz drugih dominikanskih samostanov, dokazano pa z redovniki iz njemu najbližjega ptujskega samostana.349 I. Orožen je bil glede na to, da do vnovične posvetitve nekega oltarja v samostanski cerkvi in do obnove privilegijev po cesarju Frideriku III. v letu 1492 ni o samostanu nobenih poročil, mnenja, da je bil samostan šele tedaj nanovo poseljen.350 Nasprotno pa je H. Zotter prepričan, da različne okoliščine pričajo, da je konvent zaživel že najmanj v letu 1487, če ne že pred tem. Redovni zapis namreč omenja za leto 1487 novokloštrskega dominikanca Boštjana Hogenalberja, ki je pobegnil iz reda, a je bil ponovno sprejet, vendar brez glasovalne pravice v konventu za leto dni, novokloštrski redovni brat Fabijan pa bi si mogel izbrati drug konvent. Isti avtor pravi, da okoliščine kažejo, da gre za redovnika, ki ni sodil h konventu izpred leta 1479.351 Nadalje je leta 1488 redovno vodstvo izdalo odredbo za dva redovnika: brat Filip iz ptujskega konventa je bil na začetku omenjenega leta imenovan za člana konventa v Novem Kloštru ali pa v Zagrebu. Priorju Mihaelu pa so tedaj dovolili odpovedati se priorski službi in dali pravico potrditve kanonično izvoljenega predstojnika.352 Leta 1492 je oglejski generalni vikar Sebastini Nascimbehano znova posvetil v samostanski cerkvi ne več posvečeni oltar in je vernikom priporočil, naj gmotno pomagajo dominikancem, da ga bodo mogli utrditi in zavarovati za primer ponovnih turških pustošenj. Tudi redovno vodstvo je želelo dominikancem pomagati, saj jim je leta 1495 dovolilo, da smejo »zaradi uničenja njihovih posesti in samostana po Turkih« v vseh deželah in na vseh krajih prositi za miloščino.353 S tem sta cerkvena in redovna oblast priporočila

» Fuerunt alias superioribus annis in dicto monasterio (sc. v Studenicah) Turci, qui etiam omnem provinciam Saunie miserabili clade afflixerunt.« (Vale, Giuseppe, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487. Citta del Vaticano MDCCCCXLIII, str. 30. Paolo Santonino, Popotni spomini 1485–1487 (prevod Primož Simoniti). Celovec, Dunaj, Ljubljana 1991, str. 68–69. 346 1479, XI. 4., marenberški samostan: orig. perg. (št. 7806 b), StLA. Prim. Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782. Celje 1997, str. 97. 347 Prevod po: Orožen, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant III. Cilli 1880, str. 511–512. V času sekovskega škofa Matije Scheita (1482–1503, oz. 1512) so Turki ob enem samem napadu zelo opustošili Štajersko in naj bi bili odpeljali okoli deset tisoč ljudi. Papež Inocenc VIII. (1484–1492) je želel sekovskemu škofu pomagati, tako da je dobrotnikom škofije podelil odpustke, kakršne so verniki prejemali v jubilejnem letu ob obisku rimskih cerkva. (1489, VII. 21., Rim: prepis (št. 8475), StLA). 348 Gruden, Josip, o. c., str. 810. 349 Prim. opombo št. 345. 350 O rožen, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant III ..., str. 512. 351 H. Zotter ugotavlja, da se ime postojanke, zapisane že v zapisu z generalnega kapitlja iz 1453 pod imenom »Vallistellinensis«, nanaša na Novi Klošter v Savinjski dolini. (1487, X. 8., Padua: št. 1, str. 156). 1498, X. 17., Milano: idem, št. 3, str. 156. 352 1488, II. 4., Rim: idem, št. 2, str. 156. 1488, XI. 10., Milano: št. 4, str. 156. 353 I. Orožen, o. c., str. 512. 1495, III. 19.: »… propter devastationem suorum bonorum et conventus a turcis conceditur in quacumque provincia possint mendicare et questuare et in omnibus locis.« (H. Zotter, št. 9, str. 157). 345

dominikanski samostan na ptuju

492, V. 30., Linz: prepis (št. 8940), 1 StLA. 355 Zotter, št. 50, str. 104 in št. 10, str. 157; št. 54, str. 105 in št. 11, str. 57. 356 1494, IV.: idem, št. 44, str. 104. 357 1223: J. M. Canivez, Statuta capitulorum generalium Ordinis Cisterciensis II, št. 12, str. 24. 1251: Ibidem, št. 5, str. 361. Prim. Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija ..., str. 93–94. 358 Dogovor iz 1280 med manjšimi brati in cistercijani: J. M. Canivez III, št. 1, str. 195. Dogovor iz 1195 med kartuzijani in cistercijani: idem I, št. 41, str. 187–188. Prim. F. Kovačič (1914), str. 131. 359 W . A . Hinnebusch, Dominikanci, str. 76. 360 F. Kovačič (1914), str. 130. 361 Prim. idem, str. 130 sl. 362 W . A . Hinnebusch, Dominikanci, str. 189–193. 354

vernikom, naj pomagajo redovnikom, deželni knez pa je po katastrofi leta 1479 dominikancem potrdil vse privilegije.354 Dokumenti iz leta 1495 pričajo, da je bil vsaj do tega leta novokloštrski samostan v odvisnosti od ptujskega samostana. Redovno vodstvo je tedaj naročilo novokloštrskemu predstojniku in sobratom, da ptujskemu samostanu vrnejo kelihe, knjige in cerkveno opremo, če ne želijo biti več v odvisnosti od ptujskega konventa, kot so to bili do tedaj. Še v istem letu pa je vodstvo naročilo ptujskemu priorju Herandu, naj odide v Novi Klošter in sprejme njegovo vodstvo kot člana njegovega samostana, v nasprotnem primeru pa naj bi novokloštrski redovniki vrnili ptujskim dominikancem vse od njih prejete reči.355 Očitno se je Novi Klošter kmalu v upravnem pogledu osamosvojil in konvent se je napolnil z lastnimi profesi, saj je vodstvo v letu 1494 ptujskemu dominikancu Sigmundu naročilo, naj se iz Novega Kloštra vrne domov na Ptuj.356

Poslabšanje redovne discipline pri dominikancih in reforma njihovih samostanov (14. stoletje) Dominikanski red se je v prvem stoletju svojega obstoja izredno naglo širil, saj je predvsem zaradi idealov uboštva privabljal tako preproste kot izobražene, slednje pa je mikala še zlasti zahteva, naj bodo njihovi člani izobraženi. Mnogi so prestopali k uboštvenim redovom (dominikancem in manjšim bratom) tudi iz drugih redovnih skupnosti. Po ustanovitvi dominikanskega reda in reda manjših bratov so npr. tudi cistercijani, ki so sprva zanemarjali izobrazbo in študij, utrpeli zmanjšanje števila svojih članov. Zato je redovno vodstvo cistercijanskega reda hotelo z uredbami že od prvih let obstoja obeh uboštvenih redov ta proces ustaviti. Tako so na generalnem kapitlju leta 1223 vsakega, ki bi prestopil k omenjenima redovoma, razglasili za ubežnika (fugitivus), na kapitlju leta 1251 pa so ga celo izobčili iz Cerkve.357 Redovi so se med seboj pričeli tudi dogovarjati, da ne bodo sprejemali članov iz drugega reda.358 Dominikanski red je v 13. stoletju, torej v času svoje najintenzivnejše zunanje in notranje rasti, bil zato deležen pohvale svetne in cerkvene oblasti.359 Medtem ko so se leta 1267 na salzburški sinodi pritoževali nad slabim nravstvenim stanjem pri duhovščini in pri vernikih nasploh ter izražali nezadovoljstvo nad življenjem redovnikov, npr. benediktincev, pa dominikanci in manjši bratje niso bili deležni nobene graje.360 Število dominikancev se je izredno povečalo do konca stoletja in redovno obleko so oblekli tudi mnogi brez duhovnega poklica, ki so nato slabo vplivali na redovno življenje po konventih, sicer pa so k temu pripomogli tudi številni, ki so prestopali iz drugih redov in ki jih je marsikateri dominikanski konvent sprejel medse, ne da bi se pozanimal za vzrok te njihove odločitve in o njihovem življenju v prejšnji redovni skupnosti. Sicer pa je dominikanski red nasplošno vztrajal do konca 13. stoletja na prvotno začrtani poti.361 S 14. stoletjem pa so se razmere v redu iz različnih vzrokov počasi spremenile: povzročile pa so jih razmere po konventih samih pa tudi tedanje splošne razmere v Cerkvi. K poslabšanju redovne discipline so pripomogle velike kužne bolezni; npr. velika kuga v letih 1348/49, ki je dobesedno izpraznila mnoge redovne postojanke, saj so mnogi postali žrtev kužne bolezni,362 mnogi pa so iz strahu pred okužbo zapustili konvent in begali

xiv.–xv. stoletje

Krški škof Janez posveti v letu 1448 samostansko cerkev in zagotavlja njenim dobrotnikom odpustke. (1448, oktober 12., Celje: orig. perg. listina (št. 6145 a), Štajerski deželni arhiv Gradec)

po deželi kot vaganti. Pri ponovni poselitvi konventov pa so bili mnogi predstojniki pri sprejemanju novih članov premalo pazljivi in so jih pogosto sprejemali vsevprek, ne da bi se pozanimali o njihovem prejšnjem življenju.363 Provinca v Provansi je tedaj izgubila 378 redovnikov, v Firencah jih je umrlo osemdeset in v Pisi štirideset, v ženskem dominikanskem samostanu v Firencah pa je kuga pobrala sto sester.364 Ptujski samostanski kronist (1697) je bil mnenja, da so se v ptujskem konventu znali upreti vsemu slabemu, o čemer naj bi pričalo dejstvo, da v samostanskem arhivu ni našel o tem ničesar zapisanega.365 Tudi nezdrave razmere v Cerkvi, bivanje papežev v francoskem Avignonu (1309–1378) in zahodni razkol (po 1378–1417)

I bidem, str. 92. Prim. Lekai, Ludwig J., Geschichte und Wirken der Weissen Mönche ..., str. 90. H. Zotter, str. 11. Memorabilia I, str. 18, ZAP. 364 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 75 sl. 365 Memorabilia I, str. 19, ZAP. 363

dominikanski samostan na ptuju

. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 76. W Prim. Lekai Ludwig J., Geschichte und Wirken der Weissen Mönche der Orden der Cistercienser. Köln 1958, str. 90–91. 367 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 75. 368 F. Kovačič (1914), str. 132. 369 1281: Ibidem, str. 132. 370 I bidem, str. 131–132. Npr. Odredbe generalnih kapitljev kartuzijanov iz 1499, 1500 in 1504 za Bistro. (Mlinarič, Jože, Kartuzija Bistra. Ljubljana 2001, str. 166). 371 M emorabilia I, št. 49, str. 143, ZAP. Gregor IX. (1227–1241) je npr. prepovedal sprejemati novinke za denar. Sprejeto redovnico je moral konvent s premoženjem vred odpustiti in prestaviti na drugo postojanko. Obdržati jo je bilo dovoljeno le, če bi drugi samostani bili prenapolnjeni in bi bila nevarnost, da bi se nuna potikala naokoli. V novem konventu pa naj bi imela le najnižji položaj. (Memorabilia I, št. 84, str. 155, ZAP). 372 M emorabilia I, št. 85, str. 155–156, ZAP. 373 F. Kovačič (1914), str. 131. 374 FLD 857, št. 1646, fol. 114, StLA. 366

sta vplivala negativno tudi na življenje v dominikanskem redu. Pa tudi številne vojne, med katerimi naj omenimo dolgotrajno stoletno vojno med Francijo in Anglijo (1338–1453), so bile v škodo reda, saj tedaj niso bile uničene le številne postojanke, ampak je bila pretrgana povezava med postojankami in redovnim vodstvom, s čimer se je zmanjšal njegov vpogled v njihovo redovno življenje in so bili onemogočeni ukrepi za njegovo izboljšavo.366 Omeniti pa velja, da je npr. papež Janez XXII (1316–1334) nekajkrat močno pohvalil dominikanski red in njegovo delo za Cerkev.367 Zapisi z generalnih in provincialnih kapitljev dajejo vpogled v stranpoti redovnih postojank in njihovih članov. Veliko moralno škodo je na prvem mestu prinašalo redu bogastvo, kajti red je spočetka povsem zavračal ne le premoženje posameznika, ampak je terjal uboštvo tudi od vsake postojanke. Samostani so si namreč s pokopavanjem laikov v svojih samostanskih prostorih in s pobožnimi ustanovami pridobili premoženje, z njim pa je prihajalo v samostan razkošje; veliko so zidali in bogato so opremljali svoje prostore, zlasti še samostansko cerkev, in pri tem so postojanke kar tekmovale med seboj. Večina samostanov je stala v mestih ali tik njih in predstojniki so pridobivali za svojo ustanovo nepremičnine v mestu, od katerih niso magistratom dajali davščin, kar je povzročalo konflikte z meščani. Tudi zemlja, na kateri so bili naseljeni samostanski podložniki, ni vedno prinašala le blagoslova, temveč pogosto tudi spore s hasnovalci zemlje ter sovražne odnose med njimi in samostani kot njihovimi zemljiškimi gospodi. Razširila se je škodljiva razvada, da posamezni člani konventa niso imeli le osebnega premoženja (denar, opremo ipd.), ampak celo stalne letne dohodke od podedovane ali z nakupom pridobljene posesti, katere dohodki so jim omogočali bolj razkošno življenje in lastno prehranjevanje, kar ni bilo v skladu z redovnimi pravili. Generalni kapitelj v Parizu leta 1306 je grajal razkošno oblačenje redovnikov, zelo razširjeno v Nemški in Saški redovni provinci.368 Nekateri konventi niso npr. upoštevali postne postave in prepovedi uživanja mesa ob določenih dneh, kar je pri redovnem vodstvu sicer doživljalo grajo, vendar brezuspešno. Zato so npr. že na salzburški sinodi leta 1281 od redovnikov zahtevali post od martinovega do božiča in štiridesetdnevni post ter tudi redovni post.369 Tudi med dominikanci se je npr. razpaslo ukvarjanje z alkimijo, s katero so mnogi želeli izdelati zlato in srebro. Ta škodljiva dejavnost je nedvomno izraz pohlepa po bogastvu in se ni ustavila npr. niti pred samostanskimi zidovi strogega reda kartuzijanov. Naslednje zlo, ki smo ga že omenili in je bilo v navadi že od druge polovice 13. stoletja, je bilo pogostno prestopanje redovnikov v drugi red, pogosto tudi brez privoljenja predstojnika. Marsikateri redovnik se ni takoj pridružil drugi redovni skupnosti, ampak se je potikal naokoli. Za zatrtje tega zla sta si že v 13. stoletju prizadevali redovna in cerkvena oblast.370 Že papež Gregor IX. (1227–1241) je dominikanskim priorjem prepovedal v konvent sprejeti redovnika brez odpustnega pisma svojega predstojnika in kar je potrdil tudi papež Aleksander IV. (1254–1261).371 Papež Gregor IX. je cistercijanskim opatom prepovedal sprejemati dominikance v svoj konvent; dolžni so jih bili vrniti v njihov samostan, sprejeti pa so jih smeli le z dovoljenjem Svete stolice.372 Papež Inocenc IV. (1243–1254) pa je prepovedal prestopanje od dominikancev k manjšim bratom.373 Pač pa je zanimivo, da je isti papež priorjem dovolil sprejeti v svoj konvent tudi izobčene laike, le da so se pokesali in bili oproščeni omenjene kazni.374 Papež Klemen IV. (1265–1268) je prejšnje prepovedi in določila glede prestopanja redovnikov v drug red in vagantstva dopolnil z novimi določili v buli leta 1265. Nihče ni smel brez dovoljenja generalnega magistra ali svojega predstojnika oditi iz samostana in nihče ga ni smel brez priporočilnega pisma sprejeti; kdor bi to prekršil, naj bi ga izobčili iz Cerkve. Vsakogar, ki bi od apostolske stolice ali od svojega predstojnika sicer prejel dovoljenje za prestop v drug red, pa tega ne bi storil v dveh ali treh mesecih, naj obravnavajo kot odpadnika (apostata) od svojega reda, in papež je mogel izreči nad njim izobčenje ter so ga smeli prijeti in zapreti v ječo in ga kaznovati, pri čemer je mogla redu pomagati tudi svetna oblast. Kdor bi svojevoljno

xiv.–xv. stoletje

zapustil svoj red ali je bil iz njega odpuščen, ni smel pridigati, spovedovati in poučevati, kar naj bi se mu dovolilo le v primeru, če stopi v red, ki ima pravico do pridiganja in spovedovanja.375 Že na začetku 14. stoletja so si v nekaterih samostanih v Italiji prizadevali za odpravo razvad in nerednosti in prvi, ki so poskušali uvesti poprejšnje strogo redovno življenje, so bili okoli leta 1300 bratje v Toskani. Bratje, imenovani spiritualisti, so prvikrat nastopili s svojimi idejami na generalnem kapitlju leta 1312 in na provincialnih kapitljih Rimske province. Za redovno reformo si je izredno prizadeval provincial omenjene province Štefan Lacombe.376 Z reformiranjem reda in samostanov si je v 14. stoletju pridobil največ zaslug Rajmund de Vineis iz Capue (ok. 1330–1399), na katerega je močno vplivala dominikanka Katarina Sienska (1347–1380), ki je imela vpliv tudi na Štefana Maconeja iz Siene, znamenitega generalnega priorja rimske obedience in priorja v Žički kartuziji (1391–1410).377 Na začetku 15. stoletja sta imela največjo zaslugo za reformiranje samostanov postojanki v Kolmarju in Nürnbergu in njihovim bratom gre velika zasluga za uvajanje redovnega življenja po prvotnih pravilih. Nereformirani samostani so si prizadevali za preprečitev nadaljnje reforme. Zato so se samostani z uveljavljeno reformo združili v kongregacije in prva samostojna kongregacija je bila Lombardska, ki so se ji v Italiji pridružile nove, kar je bilo dokaz, da je reforma na dobri poti. Prva skupina observantov (reformiranih dominikancev) zunaj Italije je bila organizirana v Nemčiji. Vrhovno redovno vodstvo nad takim razvojem ni bilo navdušeno in je živelo v strahu, da bi tudi pri dominikancih ne prišlo do razcepa v redu, kot se je to zgodilo pri manjših bratih (Frančiškovih sinovih),378 ki so se razdelili na dve veji in nastala sta dva redova: minoriti, ki so zagovarjali trditev, da imajo samostani pravico do posesti in do bogastva, in observanti (frančiškani), ki so prisegali ne le na osebno uboštvo, temveč tudi na uboštvo neke redovne skupnosti.379 Počasi pa se je zmanjšal odpor nereformiranih dominikancev do observantov in prišlo je do zmanjšanja razlik v obeh skupinah, dokler končno oboji niso pristali na osebno uboštvo, vendar pa ne na uboštvo reda in posamezne redovne postojanke. Reformirani samostani in njihovi vikarji so sicer ostali pod nadzorom provincialov, vendar jih je Rajmund de Vineis v marsikaterem oziru izvzel izpod oblasti provincialov in jih podredil svoji oblasti. Pol stoletja po Rajmundovi smrti je v provincah Rima, Lombardije, Španije, Aragonije ter Tevtonije in Saške bilo že dvesto reformiranih samostanov.380

Redovna disciplina v samostanih Nemške redovne province (14.–15. stoletje) in reforma njenih samostanov (15. stoletje) O propadanju redovne discipline v dominikanskih samostanih nasploh predvsem po letu 1300 in o ukrepih, s katerimi sta poskušala papeštvo in vrhovna redovna oblast odpraviti vse slabe razvade in uvesti nekdanjo strogo disciplino, smo pravkar govorili.381 Tako se je papež Aleksander IV. pritoževal nad veliko pokvarjenostjo ljudstva in vernikov v salzburški nadškofiji (1254).382 Na sinodah salzburške nadškofije, na katere ozemlju je ležal tudi ptujski samostan, so že v drugi polovici 13. stoletja nekajkrat grajali življenje duhovščine pa tudi redovnikov in vernikov nasploh (1254) in se npr. pritoževali nad življenjem benediktincev,

F . Kovačič (1914), str. 131. W . A . Hinnebusch, Dominikanci, str. 93–94. 377 Memorabilia I, str. 18–19, ZAP. H. Zotter, str. 12–13. Prim. F. Kovačič (1914), str. 133. Prim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 159–170 in 153–154. 378 Minoritski samostan na Ptuju 1239– 1989 ..., str. 47–48. W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 93 sl. 379 Ibidem, str. 122–125. 380 Ibidem, str. 122–123. 381 Redovni kronist (1697) močno hvali redovno življenje dominikancev v njihovem prvem obdobju in izraža prepričanje, da je bilo stanje v ptujskem konventu enako tistemu v drugih konventih po Evropi. (Memorabilia I, str. 7, ZAP). 382 F. Kovačič (1914), str. 130. 375 376

dominikanski samostan na ptuju

I bidem str. 130–132. 1287, VII. 9.: orig. perg. (št. 1341), StLA. Prim. še 1287, XII. 8.: Memorabilia I, str. 13, ZAP. 385 F. Kovačič (1914), str. 132. 386 Ibidem, str. 133. 387 Ibidem, str. 133–134. 388 Ibidem, str. 242–243. 389 Ibidem, str. 134. 390 H. Zotter, str. 12. 391 F. Kovačič (1914), str. 135. H. Zotter, str. 12. 392 Ibidem, str. 12–13. Jurij je bil samostanski predstojnik observantov v letih 1490 in 1491. (1490, XII. 23.: prepis (št. 8696), StLA. GZM X/23; 1491, I. 13.: orig. perg. (št. 8761), StLA. GZM X/25. 383

384

ne pa manjših bratov in dominikancev (1267).383 Na sinodi leta 1274 so od opatov, zlasti benediktinskega reda, zahtevali, naj se pobrigajo, da se bodo po svetu potikajoči se redovniki vrnili v svoj samostan, leta 1281 pa so redovnikom ostro naročevali, naj upoštevajo postno postavo: od martinovega do božiča in štiridesetdnevni post, pa tudi vse redovne poste. Apostolski legat, škof Janez iz Tuskuluma, pa se v pismu, poslanem vsem provincialom in priorjem v Nemški provinci, pritožuje nad življenjem nekaterih redovnikov in nad številnimi ubežniki, ki najdejo pogosto zatočišče pri svojih znancih, sorodnikih in podpornikih ter meščanih. Škof ukazuje, naj take »odpadnike« (apostate) dajo prijeti in jih kaznujejo, taiste pa, ki bi dali ubežnikom zavetje, pa naj so sorodniki ali samostani, zadene izobčenje, in če se ubežniki v petnajstih dneh ne bi vrnili domov, naj kraje in župnije, v katerih se zadržujejo, zadene interdikt (1287).384 Z nedopustnimi razvadami glede nošnje obleke redovnikov v Nemški in Saški redovni provinci so se ukvarjali na generalnem kapitlju v Parizu leta 1306.385 Delovanje redovnikov v dušnem pastirstvu je povzročalo, kot je že predobro znano, konflikte s svetno duhovščino, zlasti s krajevnimi župniki, in poseganje višje cerkvene oblasti v številne spore. Največkrat je bila svetna duhovščina zaradi dušnega pastirstva redovnikov v strahu za svoje dohodke in je gledala v delovanju poseganje v njihove pravice, velikokrat pa je način delovanja mnogih redovnikov bil na škodo verskega življenja. Zato je svetna duhovščina tudi zaradi slednjega omejila delovanje redovnikov v dušnem pastirstvu. Na salzburški sinodi leta 1386 so sprejeli sklep, po katerem je bilo redovnikom nasploh prepovedano pridiganje in spovedovanje, če niso imeli pooblastila za tako delovanje, župnikom pa ni bilo dovoljeno povabiti na pomoč v dušnem pastirstvu redovnikov, ki niso imeli dovoljenja od svojih predstojnikov. Oboje so utemeljevali s tem, češ da redovniki s svojimi neprimernimi pridigami vernikom le škodujejo.386 Salzburški sinodi v letih 1418 in 1451 sta zahtevali temeljito prenovo duhovščine in redovništva, kar naj bi dosegli tudi z vizitacijami.387 Sinoda leta 1456 pa je obravnavala pritožbo svetne duhovščine s Štajerske zoper mendikante (dominikance, minorite in avguštince eremite), ki da ji jemljejo dohodke, češ da redovniki zahtevajo od pogrebov ter za opravljanje zadušnic, vigilij in drugega manjše vsote, kakor so pri svetni duhovščini običajne, ter da npr. z blagoslavljanjem in podobnim, kar opravljajo v svojih samostanskih cerkvah, posegajo v pravice rednih dušnih pastirjev.388 Reforme dominikancev tudi v Nemški provinci ni terjala le višja svetna duhovščina, temveč so jo zahtevali tudi svetni knezi in mesta, saj je večina njihovih postojank stala v mestih ali v neposredni okolici.389 Na začetku 14. stoletja v italijanskih samostanih opravljena reforma redovnega življenja je vplivala tudi na samostane v Nemški provinci, kjer so delovali prizadevni reformatorji, med katere v prvi vrsti štejemo že omenjenega Rajmunda de Vineis iz Capue (ok. 1330–1399). Slednji je kot generalni magister najprej reformiral konvent v Kolmarju v baselski škofiji in odredil, da naj vsaka provinca izbere po en konvent, ki naj bi se reformiral po zgledu omenjenega švicarskega samostana in ki bi prevzel skrb za vzgojo novincev v novem duhu ter jih privajal na strogo izpolnjevanje redovnih pravil.390 Velike zasluge za preureditev redovnega življenja v Nemški provinci je za Rajmundom imel Konrad iz Prusije, ki je kot generalni magister (od 1389) obnovil redovno disciplino v vseh konventih. Za ohranitev observance je bil zlasti zaslužen generalni magister Lenart de Mansuetis, ki je za konvente na Zgornjem Bavarskem ali v Avstriji imenoval za t. im. »inspectorem religionis« patra Krizostoma iz dunajskega konventa.391 Slednjega je reformiral prior Frančišek iz Retza, vendar je reforma uspela šele leta 1434 s pomočjo konventov v Baslu in Nürnbergu. S prizadevanjem dominikancev dunajskega in nürnberškega konventa je bil v letih 1436–1438 reformiran ptujski konvent. V letu 1466 je bil z Dunaja reformiran še samostan v Leobnu, katerega prvi znani predstojnik observantne smeri je bil prior Jurij Kappeldorfer (1476–1479, 1490, 1491).392 Najdlje je sodil k nereformiranim samostanom na Koroškem samostan v Brežah. Sprva so poskušali konvent reformirati redovniki iz dunajskega konventa, vendar brez uspeha in reformiranje je uspelo šele v letu 1502 nekdanjemu graškemu priorju Aleksiju Putzlu,

xiv.–xv. stoletje

ki je člane konventa, ki se niso hoteli pridružiti observanci, odposlal v domače konvente. V letu 1475 je bila že reformirana večina samostanov v Nemški provinci, vendar ni povsod dolgo trajala, saj so različne okoliščine, zlasti kasneje čas luteranstva, prispevale k ponovnemu poplitvenju redovnega življenja.393 Tudi v ptujskem samostanu se reforma ni prav zakoreninila, o čemer pričajo določila generalnega magistra iz let 1474 in 1482 za ta samostan.394 Koliko je reforma v ptujskem konventu vplivala na redovno življenje v Novem Kloštru, ki so ga v letu 1479 razdejali Turki in je bil nekaj časa združen s ptujskim konventom, ni znano.395 Domnevati smemo, da si je v devetdesetih letih za vnovično prenovo prizadeval prior Erhard Streitperger, ki mu je redovno vodstvo zaupalo v redu odgovorne naloge, saj je bil imenovan za vikarja nad štirimi ženskimi dominikanskimi samostani, ki so se, kot je znano, bolj upirali prenovi kakor moški konventi.396 Nove težnje po uveljavitvi strožje redovne discipline v ptujskem konventu pa so zopet vidne sredi 17. stoletja.397

. Zotter, str. 35–42 in 13. H 1474, X. 15., Mantua: Ibidem, št. 10, str. 98–99. 1482, V. 4., Rim: Ibidem, št. 22, str. 101. 395 Glej str. 26. 396 H. Zotter, str. 13. 397 Glej str. 144. 393

394

Franc Czeidler, prior v Dunajskem Novem mestu, proda 1466 ptujskim dominikancem posest ob reki Ščavnici. (1466, julij 21., Dunajsko Novo mesto: orig. perg. listina (št. 7135), Štajerski deželni arhiv Gradec)

dominikanski samostan na ptuju

Darovnice in pobožne ustanove ter prebendarji pri ptujskih dominikancih linarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostaM nov ..., str. 125–142. 399 1335, X. 30., Ptuj: FKS šk. 29, 79/240, št. 33, str. 275, ZAP. 1360, II. 8.: MHVSt V (1854), št. 112, str. 238. 1357, XI. 30., Ptuj: prepis (št. 2627), StLA. 400 M linarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov ..., str. 136. 401 V srednjem veku sta bili dve dominikanki iz rodovine Celjanov v marenberškem samostanu. (Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan. 1251–1782. Celje 1997, str. 59). 402 Mlinarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov ..., str. 131–139. 403 Idem, Kartuzija Pleterje 1403–1595. Ljubljana 1982, str. 124–125. 404 Potrdilna listina Friderika II.: 1448, X. 14. (R–68, fol. 24, ZAP). 405 M linarič, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov ..., str. 138. 406 »… mitpruder prediger ordens«: 1453, IX. 15. (orig. perg. (št. 6443 a), StLA). Prim. Celjani in njihov odnos do samostanov ..., str. 136–139. 407 Potrditev 1450, VIII. 24.: R–68, fol. 22, ZAP. Prim. Fiderik IX. Ptujski podeli 1438 žičkim kartuzijanom letno po 200 hlebov sira iz gospoščine Fram in 500 sirov iz gospoščine Lemberg. (Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 70–71). 408 Cesar Friderik III.: 1464, IX. 23.: R–68, fol. 22–23, ZAP. Potrditvi: po Maksimilijanu : 14. III. 1494, Innsbruck (Ibidem, fol. 23–23) in 1521, X. 14., Gradec: FLD 758, št. 109, fol. 9, StLA. 398

V 15. stoletju so znane pa tudi manj znane plemiške družine z območja Ptuja ustanovile pri dominikancih pobožne ustanove, ki so redovnikom prinašale precejšnje dohodke. K velikim dobrotnikom naših samostanov pa moramo prišteti predvsem zadnje Celjane.398 Omenili smo že, da so se v darežljivosti do nekaterih samostanov izkazali tudi njihovi predhodniki, gospodje Žovneški, zlasti se je v tem izkazal Friderik I. Žovneški (umrl 1360), ki je leta 1335 obdaroval ptujske dominikance in leta 1360 ptujske manjše brate, v letu 1357 pa oboje.399 Zelo tesne vezi pa so se med duhovnimi ustanovami ter Celjani spletle pod Hermanom II. in njegovim sinom Friderikom II. Prvi je bil ustanovitelj tudi dveh samostanov: pavlincev v Lepoglavi (okoli leta 1400) in kartuzije v Pleterjah (po 1403), drugi pa dominikancev v Novem Kloštru (okoli 1450) in frančiškanov v Enzersdorfu v Nižji Avstriji.400 Herman II. je bil dobrotnik tudi obeh ženskih dominikanskih samostanov na Štajerskem: marenberškega in studeniškega samostana (1431).401 Zlasti pa je poslednje tri generacije Celjanov vezalo prijateljstvo s kartuzijani. Herman II. je bil naklonjen kartuzijanom že pred ustanovitvijo Pleterske kartuzije, saj je gmotno podpiral redovno vodstvo, ki se je v času cerkvene shizme v letih 1391–1410 zbiralo v Žički kartuziji. Že leta 1391 sta generalni prior in generalni kapitelj, ki sta priznavala rimskega papeža, Hermanu zagotovila »velike duhovne milosti«. Kartuzijani so se na generalnih kapitljih v omenjeni kartuziji v času generalnega priorja Štefana Maconeja (1398–1410) nekajkrat spomnili svojega velikega dobrotnika in mu zagotovili tudi pokop v njegovi ustanovi, Pleterski kartuziji.402 Po njegovi smrti v Bratislavi leta 1435 so njegovo telo prepeljali v samostan pod Gorjanci, kjer so ga pokopali pred stopnicami glavnega oltarja samostanske cerkve in s tem na najbolj imenitnem kraju, pridržanem le samostanskim ustanoviteljem in največjim dobrotnikom.403 Herman II. pa ni pozabil tudi na ptujske dominikance, saj jim je ne dolgo pred smrtjo zapisal dve marki letnih dohodkov, ki naj bi jih prejemali iz dohodkov njegove Rogaške gospoščine. Dominikanski prior Eberhard pa se je obvezal, da bodo v konventu molili zanj, za njegove prednike in potomce.404 Velika radodarnost Hermanovega sina Friderika II. zlasti do kartuzijanov je vsekakor v zvezi s tragično smrtjo njegove druge žene Veronike Deseniške, ki jo je dal grof sprva pokopati v cerkvi v Braslovčah, kasneje pa prenesti v kartuzijo v Jurkloštru, kjer so jo po vsej verjetnosti leta 1428 pokopali v pokopališki kapeli.405 Friderik je gmotno podpiral vse naše štiri kartuzije in po zgledu svojega očeta tudi generalni kapitelj v času njegovega zasedanja. Zato so ga kartuzijani sprejeli za častnega člana in ga listina iz 1453 ter zapis generalnega kapitlja v letu njegove smrti imenujeta »velikega dobrotnika«.406 Leta 1450 je Friderik II. ptujskim dominikancem potrdil prejem dvesto hlebcev sira na leto iz dohodkov svoje gospoščine Lemberg, redovniki pa so se obvezali, da bodo zanj ter za vse njegove prednike in potomce (za žive in mrtve) opravili peto antifono »Salve regina« v čast Matere božje ter se ob nedeljah spominjali v molitvah vseh Hermanovih prednikov, njega samega in potomcev.407 Po izumrtju Celjanov in prevzemu omenjene gospoščine je duhovno ustanovo prevzel cesar Friderik III., ki je leta 1464 naročil svojemu oskrbniku Pavlu Ivniškemu in vsem njegovim naslednikom v tej službi, naj upoštevajo ustanovo Celjanov.408 Leto pred smrtjo pa je Friderik II.

xiv.–xv. stoletje

Jera Bistriška nameni v letu 1416 dominikancem za obhajanje aniverzarija dohodke v Slovenski Bistrici. (1416, december 4.: orig. perg. listina (št. 4640 b), Štajerski deželni arhiv Gradec)

dominikanski samostan na ptuju

453, X. 15.: orig. perg. (št. 6443 a), 1 StLA. Listino pečatijo: Friderik II. Celjski, ptujski mestni sodnik Jurij Mattseer in Ivan List. Prim. F. Kovačič (1914), št. 10, str. 252. 410 1335, X. 16., Ptuj: FKS šk. 29, 79/240, št. 33, str. 275, ZAP. 411 Celjani in njihov odnos do samostanov ..., str. 140. Cilli. Graz 1883. Zupanič Slavec, Zvonka, Družinska povezanost grofov Celjskih. Identifikacijska in epigenetska raziskava njihovih lobanj. Ljubljana 2002. 412 Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 144. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 27–29. Jakič, Ivan, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana 1997, str. 363. 413 1412, III. 17.: rok. 3793, str. 27–29, ZAP. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 66. 414 1416, XII. 4.: orig. perg. (št. 4640 b), StLA: Ena hiša z ohišnico je stala »ann dem ekk gegen dem phisterhaws vber«, v kateri je živel »Nicl der sporer«, druga hiša pa je bila »pey der Tra czwischen des hakkensmid vnd Lucaz des schuster hewser«, v kateri je bival usnjar Ulrik. 415 1454, III. 15.: R–68, fol. 43rv, ZAP. R–34, str. 59:« Durat fundatio moderno tempore.« Sorodniki Nikolaja Reispergerja: Viljem Hebenstreit, poročen z Uršulo, hčerjo pokojnega Pankracija Reispergerja, ter Jurij Lembacher, poročen s Katarino, sestro pokojnika. Viljem Reisperger je leta 1465 prodal dominikancem dvor s posestjo v Podvincih. (1465, VI. 25.: orig. perg. (št. 7077 b), StLA. Leta 1404 je Bernard Ptujski naredil duhovno ustanovo za Ivana Reispergerja (I. Loserth, Das Archiv des Hauses Stubenberg, v: Beiträge zu Erforschung steirischer Geschichte XXXVII–XL (1914), št. 89, str. 100). 416 1459, V. 28.: orig. perg. (št. 6744), StLA. Reverz priorja Maksimilijana: 1459, VII. 30.: orig. perg. (št. 6753), StLA. Breunerjev dvor: Curk, Jože, Fevdalna arhitektura na ozemlju Ptujske občine, v Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 180–181. 409

ptujskim dominikancem zapisal sto dvajset funtov gotovine ter dvesto funtov in po dva soda vina letno od dohodkov nemškega viteškega reda pri Veliki Nedelji in še dohodke od dveh hiš v mestu Ptuju, vse pa skupno v višini 232 funtov denarja. Dominikanci pa so se obvezali, da bodo opravljali po njegovem namenu vsak dan po dve maši pri oltarju sv. Miklavža ter po tri aniverzarije letno.409 Friderik II. je pravzaprav povečal ustanovo Friderika I. Žovneškega iz leta 1335 za eno mašo na dan.410 Friderikov sin Ulrik II. se omenja kot dobrotnik Jurkloštrske in Pleterske kartuzije skupaj z očetom (1428, 1444, 1447 in 1455), ni pa izpričan kot dobrotnik dominikancev.411 Na začetku 15. stoletja sodijo Bistriški (Fewstriczer) k tistim imenitnejšim družinam, ki so naredili ustanovo v obeh ptujskih samostanih in jima v ta namen podarili dohodke od posesti na Ptuju. Bistriški so bili v sorodu s Konjiškimi. Viteza Ivan in Albreht sta bila gradiščana na bistriškem gradu412 in slednji je s svojo ženo Jero, hčerjo Ivana Dornerja in Alhajde, naredil leta 1412 pri minoritih ustanovo aniverzarija v tednu po vnebohodu za pokojna Jerina starša. Po smrti ustanovitelja pa naj bi redovniki obhajali aniverzarij tudi zanju. Alhajda je na smrtni postelji zagotovila konventu dohodke od hiše ter od krušne stojnice v mestu.413 Čez štiri leta pa je Jera s privoljenjem svojega moža Albrehta zapisala dominikancem dohodke od dveh hiš na Ptuju. Dominikanci so obljubili, da bodo opravili za pokojna Jerina starša v tednu pred vnebohodom ali v tednu pred njim ali za njim aniverzarij, in sicer zvečer z vigilijami, naslednjega dne pa z mašo zadušnico in s tolikim številom maš, kolikor bo vedno duhovnikov v konventu. Slavje so bili redovniki dolžni najaviti predhodno vernikom in so jih bili dolžni vsako nedeljo s prižnice povabiti k molitvi za Jerine starše, po smrti zakoncev pa tudi zanju. Vsak duhovnik naj bi za nagrado za opravljeno tiho mašo prejel po šest denarjev. Če dominikanci obljubljenega ne bi izpolnili, bi morali meščanskemu špitalu plačati po pol funta denarjev.414 Obe ustanovni listini sta si bili po vsebini zelo podobni in slavja naj bi se opravljala hkrati v obeh samostanih. Sredi stoletja so sorodniki Nikolaja Reispergerja, sicer ministeriali Salzburga oziroma gospodov Ptujskih, potrdili, da je pokojni Nikolaj, ki je počival v družinski grobnici pri oltarju sv. Treh kraljev v dominikanski cerkvi, naredil ustanovo. Redovniki naj bi za vsake kvatre opravili zanj in za sorodstvo po en aniverzarij, zvečer s slovesnimi vigilijami, naslednje jutro pa s peto mašo zadušnico in s tremi tihimi mašnimi daritvami, dominikanci naj bi se na prižnici v molitvi spominjali Nikolaja in njegovih sorodnikov. Nikolaj pa je v ta namen in za vzdrževanje večne luči pri družinski grobnici, konventu podaril travnik, ki je ležal med Hajdošami (Sibendurstig) in Dravo, ter sto funtov denarja za nakup posesti za samostan.415 V drugi polovici stoletja je vrsta družin naredila ustanove pri dominikancih in jih še bolj gmotno podprla. Tako je leta 1459 Ivan Breuner (Preuner) priorju Maksimilijanu in konventu podaril z dovoljenjem Pavla Schartenbergerja, gorskega mojstra zgornjeptujske gospoščine, vinograd s kletjo in prešo ter travnik v Črešnjevcu pri Ptuju (bey Pettaw in Cherspach). Dominikanci pa so se obvezali, da bodo za vsake kvatre opravili aniverzarij: na kvatrne petke zvečer s slovesnimi vigilijami, naslednjega dne pa s slovesno mašo zadušnico ter z mašo v čast Matere božje in z desetimi tihimi mašami. Duhovnik naj bi pri maši po evangeliju povabil ljudstvo, naj z njim moli za Breunerja, za njegovo ženo in otroke ter za vse njune prednike. Po Breunerjevi smrti pa naj bi duhovnik molil za družino in za verne duše po en očenaš in zdravamarijo ter ljudem prebral tudi vsebino ustanovnega pisma. Če dominikanci zaradi pomanjkanja duhovnikov sobotne dolžnosti ne bi mogli izvršiti, bi smeli slavje nadoknaditi naslednjo nedeljo ali pa celotno slavje v osmini kvatrnega tedna. Če bi bili v zamudi z več aniverzariji, bi smel Breuner sam ali pa bi smeli njegovi najbližji sorodniki imeti koristi s podarjene posesti vse dotlej, dokler redovniki ne bi izpolnili svoje obveznosti.416

xiv.–xv. stoletje

Ivan Breuner naredi leta 1459 pri dominikancih pobožno ustanovo in jim podari posest v Črešnjevcu pri Ptuju. (1459, julij 30.: orig. perg. listina (št. 6753), Štajerski deželni arhiv Gradec)

dominikanski samostan na ptuju

artman in Amalija sta leta 1487 poH sedovala grad Majšperk. (opis: Paolo Santonino, Popotni spomini 1485–1487 (prevedel Primož Simoniti). Celovec, Dunaj, Ljubljana 1991, str. 70–77. 1491, VI. 15.: orig. perg. (št. 95), Pokrajinski arhiv Maribor.Prim. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 72–73. 418 1460, V. 19.: R–68, fol. 33–34, ZAP. 419 1461, IV. 21.: R–68, fol. 34–35r, ZAP. F. Kovačič (1914), št. 15, str. 253. 420 1466, XII. 28., Ormož: R–68, fol. 39–40, ZAP. F. Kovačič (1914), št. 16, str. 253. 421 1476, XII. 28., Ormož: R–34, str. 120, ZAP. » Barbara comitissa de Shawberg est sepulta in ecclesia dominicana Petovii.« 422 Pirchegger, Hans, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. Forschungen zur Verfassungs und Verwaltungsgeschichte der Steiermark XII. 3 Teil. Band XV, Graz 1958, str. 326 423 1493, II. 14., Ptuj: R–68, fol. 45–46v, ZAP. 424 F. Kovačič (1914, št. 22, str. 254) pravi, da je bil Moisse spreobrnjeni Jud in ptujski trgovec. 425 (1495): R–68, fol. 25–26, ZAP. 417

V letih 1460 in 1461 je pri dominikancih naredil ustanovo Andrej Holeneški, gospodar posesti okoli gradu Hrastovca in čigar potomec Hartman je z ženo Amalijo leta 1491 naredil vpričo dominikanskega priorja Erharda Streitpergerja in minoritskega gvardijana Konrada pri minoritih ustanovo aniverzarija, kjer je imela družina svojo grobnico.417 Leta 1460 je Andrej dominikancem podaril gornino pri Juršincih (in Jorgendorffer grunt) in dve tretjini vinske desetine, posebej pa še vsoto sto funtov denarja za samostanske potrebe. Dominikanci so se obvezali, da bodo ob sobotah opravili pri oltarju sv. Dominika mašo v čast Marijinega vnebovzetja ter molili za Andreja, za njegovo ženo Heleno ter za vso rodbino. Če maše na soboto ne bi opravili, naj bi jo naslednji ponedeljek, sicer pa bi bili dolžni za vsako zamujeno mašo plačati meščanskemu špitalu po pol funta denarja. Ob nedeljah naj bi na prižnici molili za ustanovitelja ustanove, za njegovo ženo, hčer pokojnega Štefana Sachsa, in za Friderika Holeneškega in Dorotejo, pokojna Andrejeva starša, ter za Elizabeto, sestro pokojnega Bernarda Sachsa in ženo Nikolaja Reispergerja.418 V naslednjem letu (1461) je Andrej podaril dominkancem štiri kmetije in domec na Zgornji Hajdini (zw Ober Kannding), za kar so se obvezali, da bodo opravili tri aniverzarije, in sicer po enega v tednu Marijinega brezmadežnega spočetja in Marijinega vnebovzetja ter na praznik sv. Egidija (1. september). Na predvečer naj bi bile slovesne vigilije, naslednjega dne pa peta maša zadušnica in devet tihih maš, pri obredih pa bi moralo goreti deset sveč. Obletnice so bile namenjene za Andreja in ženo Heleno, za Štefana Sachsa in njegovo ženo ter za Ulrika iz Popovec in Eberharda Altstatterja. Tudi v tem primeru bi se morali dominikanci spomniti ob nedeljah na prižnici v molitvah vseh naštetih.419 Z dominikanci so bili v tesnih odnosih tudi Schaunbergi, glavni dediči Ptujskih ter sorodniki Stubenbergov; sestri Friderika IX. sta bili poročeni: Neža (+ pred 1446) z Leutoldom Stubenbergom, Ana (+1465) pa z grofom Janezom Schaunbergom. Leta 1466 je grof Ulrik Schaunberg, vrhovni maršal na Štajerskem, z listino naznanil, da je po smrti svoje žene grofice Barbare, ki jo je dal pokopati v grobnici v cerkvi dominikanskega samostana, v kateri si je tudi sam izbral svoje zadnje počivališče, naredil ustanovo večne luči pri grobnici ter za vsak ponedeljek slovesno mašo zadušnico, za adventne kvatre pa večni aniverzarij: zvečer naj bi redovniki opravili slovesne vigilije, naslednje jutro pa slovesno mašo zadušnico in vsak duhovnik naj bi opravil po eno tiho mašno daritev. Duhovnik naj bi na prižnici tudi molil za Ulrika in vse njegove, kot se je prior s posebnim pismom obvezal. Ulrik je dominikancem zapisal po osem funtov denarja letnih dohodkov, ki naj bi jih izplačal vsakokratni župan na Bregu (am Rain) pri Ptuju.420 28. decembra leta 1476 je Ulrik obnovil določila iz zgornje listine.421 V devetdesetih letih je pet članov iz imenitnih družin naredilo ustanovo pri dominikancih. Leta 1493 jo je napravil Ivan pl. Klöch, brat Jakoba, Martina in Nikolaja, imenovanih po gradu Klöch pri Radgoni, gospodov fevdne zemlje na območju južnega Pohorja.422 Ivan je tedaj dominikancem in njihovemu priorju Petru Fullnerju z Dunaja, sicer lektorju svetega pisma, podaril pet funtov imenja, in to: dvor na Spodnji Polskavi (in der Nidern Pultzka) ter dvor na Zgornji Polskavi (in der Oberen Pultzka). Prior pa se je obvezal, da bodo redovniki opravili dva aniverzarija: enega na predpostno nedeljo in drugega za mihelovo z vigilijami in s slovesno mašo zadušnico, vsak duhovnik pa naj bi bral po eno mašo. Duhovnik se je bil dolžan po evangeliju obrniti k ljudstvu in ga povabiti k molitvi za Ivanovega očeta Friderika in mater Siguno ter za brata Martina in sestro Barbaro Eckensteinsko, po Ivanovi smrti pa tudi zanj. Ivan si je pri dominikancih izbral grobnico in le-ti naj bi ga skupaj z njegovimi starši zapisali v samostanski nekrologij. Člani družine morejo podarjeno posest v štirih letih za sto zlatnikov odkupiti. Če dominikanci kljub opominom v osmih dneh ne bi zamujenega nadoknadili, morejo Klöcherji posest uživati sami. Listino je pečatil ptujski gvardijan Konrad Schwaiger.423 Leta 1495 je Jurij Mojze(s) (Moisse), glavar na zgornjeptujskem gradu, po F. Kovačiču najbrž krščeni Jud,424 z ženo Veroniko podaril priorju Erhardu Streitpergerju in dominikancem pristavo s petimi domci, ki sta jih kupila in na njih na novo postavila pristavo, na Vičavi pri Ptuju (in der Weitschaw

xiv.–xv. stoletje

Viljem s Ptuja podari v letu 1486 dominikancem sto ogrskih zlatnikov za opravljanje aniverzarija in za vzdrževanje družinske grobnice. (1486, maj 13.: orig. perg. listina (št. 8101), Štajerski deželni arhiv Gradec)

bej Pettau). Primaknila sta še toliko gotovine, da je vse skupaj znašalo 124 ogrskih zlatnikov. Dominikanci so bili dolžni dajati od posesti letni činž. Prior je obljubil, da bodo konventuali ob petkih opravili pri oltarju sv. Janeza slovesno mašo v čast Rešnjega telesa in da bo duhovnik po evangeliju s prižnice povabil ljudstvo k molitvi za Jurija in njegovo pokojno prvo ženo Marjeto ter za vso rodbino, kar naj bi storil tudi vsako nedeljo.425 V drugem dokumentu pa je prior Erhard obljubil Juriju in njegovi ženi Veroniki zaradi njune naklonjenosti do konventa štiri aniverzarije z vigilijami, s slovesno mašo zadušnico in toliko tihimi mašami, kolikor bo vedno duhovnikov v konventu. Slavja so dominikanci bili dolžni ljudem najaviti predhodno nedeljo. Nalogo bdenja nad izvrševanjem obveznosti sta imela zakristan pri mestni cerkvi sv. Jurija in prošt bratovščine Rešnjega telesa. Če dominikanci obveznosti na predpisane dni ne bi opravili, naj bi jih v naslednjih dneh, če bi jih tudi tedaj ne izvršili, naj bi kot jamstvo mestnemu sodniku zastavili sto ogrskih zlatnikov ali pa kake dragocenosti, ki bi jim jih sodnik vrnil le po opravljeni obveznosti.426 V letu 1495 je prior Erhard Streitperger pisno obljubil Mateju baronu »zw Kastelburgk herrn zw Werdennberg«, da bodo redovniki zanj, za njegovega brata Jurija, ki počiva v grobnici dominikanske cerkve, opravili aniverzarij na nedeljo pred praznikom sv. Mihaela: zvečer s slovesnimi vigilijami, na naslednji ponedeljek pa peto

426

495, IV. 20.: R–34, str. 29–31 in R–68, 1 fol. 48–49, ZAP.

dominikanski samostan na ptuju

Markvard Stelling, magister svobodnih umetnosti in doktor zdravilstva, voli nekaterim duhovnim ustanovam na Štajerskem denarne vsote, med drugim ptujskim dominikancem za obljubljen pokop v njihovi samostanski cerkvi veliko knjig raznih strok. (1467, februar 2.: listina (št. 7222 b), Štajerski deželni arhiv Gradec)

xiv.–xv. stoletje

mašo zadušnico in dvajset tihih maš. Pri slovesni maši zadušnici je bil duhovnik dolžan povabiti ljudstvo k molitvi za Matejevega brata Jurija in za vse njegove prednike. Pri vseh obredih naj bi gorelo toliko sveč, kakor je to navada v samostanu. Prior je za to prejel neko vsoto, ki mu jo je izročil Matejev služabnik Pavel.427 V naslednjem letu (1496) je vitez Ivan Rindsmaul dominikancem daroval sto funtov denarja graške veljave za opravljanje po enega aniverzarija za vsake kvatrne petke. Dominikanci naj bi opravili pete vigilije, naslednjega dne pa slovesno mašo zadušnico in vsi duhovniki, kolikor jih bo konvent vedno štel, po eno tiho mašo. Pri maši zadušnici naj bi se duhovnik po evangeliju obrnil k ljudstvu in ga povabil k molitvi za Ivanovega očeta Ivana in njegovo mater, po darovalčevi smrti pa naj bi duhovnik na prižnici molil zanj in za njegovo sorodstvo. Dominikanci naj bi opravilo napovedali po priorju ali zakristanu cerkve sv. Jurija ali pa po proštih bratovščine Rešnjega telesa ali Matere božje. Listina tudi navaja enake sankcije za neizpolnjevanje obveznosti, kot so zapisane v predhodnem primeru.428 V istem letu je Marjeta, vdova po Nikolaju Luegerju starejšem, dominikancem darovala lep mašni plašč z imenitnim križem iz biserov429 v vrednosti sto ogrskih zlatnikov. Prior Erhard Streitperger je »zaradi Marjetine naklonjenosti do konventa in dominikanskega reda« dobrotnici obljubil štiri aniverzarije: zvečer s petimi vigilijami, zjutraj pa s peto mašo zadušnico in toliko mašami, kolikor bo vselej duhovnikov v konventu. Duhovnik naj bi s prižnice povabil vernike k molitvi za Nikolaja starejšega, za njegovega očeta in mater, ob nedeljah pa za Nikolajeva sinova Nikolaja in Andreja ter za Marjetinega očeta in njeno mater. Aniverzarije naj bi prior ali samostanski zakristan napovedal zakristanu pri Jurijevi cerkvi ali pa proštu bratovščine Rešnjega telesa. Listina navaja za neopravljene obveznosti enake sankcije, kot so zapisane v prejšnjih dveh listinah.430 Kronist leta 1697 pravi, da je omenjeni plašč še pred štiridesetimi leti videl, ki pa ga od tedaj ni več.431 V letih 1418–1495 je tudi nekaj ptujskih meščanov in drugih malo znanih oseb pri ptujskih dominikancih napravilo ustanove in jim za protiuslugo podarilo posest ali kako denarno vsoto. Trije so si v tem času tudi izbrali v samostanski cerkvi kraj za svoj zadnji počitek in med njimi je bil sloviti doktor zdravilstva Markvard Stelling. Nenavadno pa je, da sta dva iz nižjega sloja želela biti pokopana v samostanski cerkvi. Markvard Stelling, doma iz Hamburga, magister svobodnih umetnosti in doktor zdravilstva, si je v svojem poklicu kot zdravnik in lekarnar pridobil precej nepremičnin, premičnin in denarja. Še dve leti pred svojo smrtjo (1465) je od Pavla Plohla in njegove žene Elizabete kupil posest: tri kmetije v Sodincih (zw Scheppfendorf) pri Veliki Nedelji, poldrugo poseljeno kmetijo in pusto kmetijo v Lasigovcih (zw Lassigowetz) pri Dornavi ter gornino v Črešnjevcu (in Kerspach) pri Ptuju.432 Ker je bila posest salzburška, je prodajo v naslednjem letu potrdil nadškof Bernard.433 20. februarja 1467 je Stelling, ko je razsajala kužna bolezen, dal spisati oporoko, v kateri je obdaroval vrsto samostanov, ustanov ter oseb, predvsem na Ptuju. Del premoženja je med drugim zapustil studeniškim dominikankam, žičkim kartuzijanom, ptujski duhovščini in meščanskemu špitalu. Žički kartuzijani so se npr. obvezali, da bodo zanj in za njegovo rodbino opravili dvakrat na leto slovesni aniverzarij z vigilijami in mašami zadušnicami.434 Celjskim minoritom je zapustil omaro z inventarjem, ptujskim pa osem goldinarjev; župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju je dal za gradnjo štiri goldinarje, cerkvi sv. Ožbalta pa tri goldinarje. Ker si je pri dominikancih izbral grob, jih je razumljivo najbolj obdaroval, saj jim je zapisal polno skrinjo teoloških in medicinskih ter drugih knjig,435 zaklenjeno z dvema ključavnicama, dvajset zlatnikov in pol funta v denarju, vse zlate in srebrne prstane, različne srebrne skodele in sklede ter v svoji kleti vino. Testament nadalje navaja še od (žičkih) kartuzijanov kupljeno hišo na Ptuju, vinograd, imenovan Hausendarm, v Črešnjevcu pri Ptuju ter posest, ki jo je v letu 1465 kupil od Pavla Plohla in njegove žene Elizabete.436 15. decembra 1467 je bil Stelling pokojni in dominikanci so ga pokopali sredi samostanske cerkve v grobnici iz rdečega marmorja.437 Ker so se hoteli zavarovati, da bodo

495, VI. 1.: R–68, str. 68–69, Z AP. 1 Morda gre za grad Wernberg pri Beljaku (F. Huter, Handbuch der historischen Stätten Österreich, str. 335–337). Prim. R–42, str. 143, ZAP. 428 1496, III. 7.: R–68, fol. 27–28, ZAP. 429 Dar: »ein schons perleins kreutz auff ein messgwant«. (R–34, str. 31–32, ZAP). F. Kovačič (1914), št. 24, str. 174. H. Zotter, št. 174, str. 120–121. 430 1496, III. 7., Ptuj: R–68–R–34,fol. 26–27; str. 31–32, ZAP. 431 » De hac casula quam ego vidi ante annos 40 ... nil amplius adest,« (Ibidem, str. 32). 432 1465, VII. 3.: R–68, fol. 40–41 in R–34, str. 57, ZAP. Kupec: »maister Marchard Stelling maister in freyn künsten vnd doctor in der ertzney.« 433 1466, VII. 5., Salzburg: orig. perg. (št. 7133), StL A. Nadškof Bernard Rohr (1466–1482). 434 Stelling je zapustil žičkim kartuzijanom »domum in Cilia«: (Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 173–174 in 214). 435 1467, II. 20.: »vnam cistam plenam libris theologycalibus, medicinalibus et aliis.« (orig. perg. št. 7222 b, StLA). R–34, str. 119, ZAP):«…eine mit 2 schlössern gesperte druchen voll mit theologischen, arzney vnd mehrern buchernn«. 436 P rim. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 73–74. F. Kovačič (1914), št. 18, str. 253–254. Razlike glede obdarovanja v besedilih 1467, II. 20 in 1467, XII. 15! Prim. Kos, Dušan, Srednjeveški Ptujski testamenti in njihov odsev v statutu iz leta 1376, v: Ptujsko pravo v srednjeevropskem prostoru. Mestni statut 1376. Zgodovinski arhiv Ptuj. Gradivo in razprave zvezek 1. Ptuj 1996, str. 159–161. 437 Dominikanci so bili dolžni vzdrževati večno luč: »… in mitten vnserer kirch erichteten begrebnus vndter ... gestehenden grabstein.« (R–34, str. 119, ZAP). Pripis: »Hic Marquardus fuit doctor medicinae et est sepultus in medio ecclesiae sub rubro marmore.« (R–68, fol. 40, ZAP). 427

dominikanski samostan na ptuju

Salzburški nadškof Bernard potrdi leta 1466 dominikancem pravico do posesti pri Ptuju, kupljenih od Pavla Plohla. (1466, julij 5., Salzburg: orig. perg. listina (št. 7133), Štajerski deželni arhiv Gradec)

467, XII. 5., Ptuj: orig. perg. (št. 7222 1 b), StLA. 1468, II. 7., Salzburg: R–68, fol. 42, ZAP. Vinograd »Hawsndarm« je prior Maksimilijan leta 1467 prodal Sigmundu pl. Weispriachu. (1467, XI. 17.: orig. perg., št. 7217, StLA). 439 1486, V. 13.: orig. perg. (št. 8101), StLA. 438

dobili v testamentu zapisano premoženje, sta prior Maksimilijan in njegov namestnik Konrad prosila mestnega sodnika in svet za izdajo overovljenega prepisa testamenta. Salzburški nadškof Bernard pa je dominikancem potrdil pravico do posesti, ki jo je Stelling kupil od Plohlov in jo zapustil redovnikom, ter v dokumentu navedel višino činža za njeno hasnovanje.438 Leta 1486 je Viljem iz Ptuja podaril dominikancem sto ogrskih zlatnikov, ker je uvidel, da redovniki skrbijo za družinsko grobnico, v kateri je počivala tudi njegova žena Marjeta. Prior Erhard Streitperger, lektor svetega pisma, pa se je obvezal, da bodo po namenu dobrotnika opravljali vsake kvatre aniverzarij in toliko maš, kolikor bo vselej štel konvent duhovnikov, in da bodo pri grobu vzdrževali večno luč. Obljubil je tudi, da bodo Marjeto vpisali v samostanski nekrologij in molili zanjo in za vse njene prednike.439 Čez tri leta je

xiv.–xv. stoletje

mlinar Valentin z Vičave pri Ptuju zapisal dominikancem in pekovski bratovščini s sedežem pri samostanu svojo hišo in ohišnico pod ptujskim gradom, mlina na Dravi pri Vičavi in polovico vinograda z imenom Greisser, ki je sodil pod gorsko palico Stubenbergov. Posest je smela doživljenjsko uživati Valentinova žena Jera, po njeni smrti pa bi si dominikanci in omenjena bratovščina posest delila na pol. Jera naj bi dobila tudi dvajset ogrskih zlatnikov. Valentin si je pri dominikancih zagotovil pravico do groba.440

440

1489, X. 5.: orig. perg. (8490), StLA.

Andrej Groskneht podari v letu 1418 dominikancem denar za opravljanje aniverzarija.(1418, marec 6.: orig. perg. listina (št. 4683 a), Štajerski deželni arhiv Gradec)

dominikanski samostan na ptuju

linarič, Jože, Mariborski mestni sodniki v srednjem M veku, v: ČZN NV 19(1983), str. 53. Idem, Judje na Slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496, v: ČZN NV 36(2000), str. 68–70. 442 1447, IV. 10.: orig. perg. (št. 320), Pokrajinski arhiv Maribor. Prim. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje, 1989, str. 72. Kos, Dušan, o. c., str. 158–159. 443 1456, VI. 5.: orig. perg. (št. 6584), StLA. Listino sta pečatila ptujski mestni sodnik Ivan Schober in meščan Ivan Lyst. 444 1418, III. 6.: orig. perg. (št. 4683 a), StLA. Orig. perg. (št. 6658 a), StLA. Po: R–68, fol. 39rv, ZAP. Priče tega pravnega dejanja so bili: prošt bratovščine pekovski mojster Erhart, pekovski mojster Ivan Schottel ter pekovska pomočnika Nikolaj Turkobel in Jakob Wichtel. 445 1491, III. 3.: R–68, fol. 32–33, ZAP. Prim. R–34, str. 41, ZAP. 1506, IX. 26., Gradec: Kralj Maksimilijan I. oprosti samostan dajanja gornine in vinske desetine. (F. Kovačič (1913), str. 100). 446 1455, IX. 21.: orig. perg. (št. 6545 a), StLA. Prim. R–34, str. 115, ZAP. Prim. Stelé, France, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, v: ČZN XXVIII (1935), str. 177. Familiar: častni član neke redovne skupnosti. 441

Nekaj oseb si je v obravnavanem stoletju zagotovilo ustanove pri dominikancih, ne pa pokopa. Kot prvo naj omenimo Uršulo Druckher, ki je leta 1447 v testamentu volila več denarnih vsot duhovnim ustanovam, cerkvam in meščanskemu špitalu ter dominikancem na Ptuju. Uršula je bila žena ptujskega meščana Lenarta, ki je sodil k bogati in ugledni družini, katere člani so se kasneje preselili v Maribor, kjer so obogateli kot trgovci in se visoko povzpeli na družbeni lestvici. Bernardin Druckher, ki je bil konec stoletja mestni sodnik, je močno obogatel z nakupom nepremičnin od Judov, v letih 1496 in 1497 pregnanih iz mesta. S svojo ženo Barbaro je kupil tudi sinagogo in jo preuredil v cerkev.441 Uršula je v testamentu leta 1447 zapustila denar naslednjim ptujskim ustanovam in cerkvam: dominikancem deset funtov v denarju, minoritom za nakup mašne obleke osem funtov, bratovščinama Rešnjega telesa in Matere božje po šest funtov, farni cerkvi sv. Jurija deset funtov za zidavo in meščanskemu špitalu osem funtov, končno pa še Marijini cerkvi na Vurberku šest funtov denarjev.442 V letu 1456 je bila Uršula že pokojna in tedaj je Lenart z drugo ženo Ano dominikancem prodal zemljo in kramarsko stojnico pri sv. Ožbaltu.443 Morda se je Lenart tedaj nameraval preseliti v Maribor, ker bi sicer kot trgovec stojnice pač ne prodajal! Leta 1418 sta Andrej Groskneht in žena Marjeta, doma pod ptujskim gradom, darovala priorju Mihaelu iz Dunajskega Novega mesta in konventu dvajset mark dunajskega denarja, da bi redovniki po njunem namenu opravljali aniverzarij: zvečer vigilije, zjutraj pa peto mašo zadušnico in toliko maš, kolikor bo vedno štel konvent duhovnikov.444 Ob koncu stoletja je ptujski meščan Blaž iz Loke z ženo Uršulo podelil priorju Erhardu Streitpergerju za konvent vinograd z imenom Rauscher na Mestnem vrhu skupaj s prešo, gozdom, travnikom in njivami za letni činž, konvent pa je bil dolžan opravljati aniverzarij in mašo zadušnico, vsi duhovniki pa tihe maše.445 V 15. stoletju si je dominikanski konvent povečal svojo posest na več načinov: največ z nakupom, kar kaže na dober gmotni položaj samostana, in z ustanovnimi listinami, s katerimi so se redovniki morali obvezati, da bodo opravljali obrede po namenu darovalcev in kar je zelo obremenjevalo tudi ptujske dominikance. Najmanj pa je bilo v tem času dobrotnikov, ki bi darovali posest in denar brez obveznosti s strani konventa. Ohranjene listine omenjajo le tri take primere. Tako je leta 1455 Friderik »von der Nyder Aych«, ki so ga dominikanci sprejeli za častnega člana (familiara), volil v svoje »dušno dobro« za gradnjo križnega hodnika (czw dem paw des ckhrewczgangz) v denarju 150 goldinarjev in 59 funtov, ki so mu jih bili dolžni štirje ptujski meščani. Konvent naj bi se potrudil, da bi od dolžnikov izterjal denar v letu dni, in Friderik je mestnega sodnika in svet prosil, naj redovnikom pri tem pomaga, če pa slednjega ne bi hotela storiti, naj bi se redovniki obrnili za pomoč na deželnega kneza. Friderik je konventu zapisal tudi vse premičnine, ki bi jih imel ob smrti.446 Dve leti zatem je ptujski trgovec Krištof Narr, po vsej verjetnosti doma iz Varaždina, naredil testament, v katerem je zapisal duhovnim ustanovam, samostanom in cerkvam v Varaždinu, Čakovcu in na Ptuju več denarnih vsot in obleko. V Varaždinu je namenil cerkvi sv. Miklavža 15 goldinarjev, frančiškanskemu samostanu dve marki srebra za izdelavo monštrance, meščanskemu špitalu dvajset goldinarjev, bratovščini Rešnjega telesa deset goldinarjev in rdeči plašč ter za gradnjo cerkve Matere božje pri Varaždinu deset goldinarjev. Frančiškanom v Čakovcu je zapisal zeleni plašč za izdelavo mašnega plašča. Cerkvi sv. Jurija na Ptuju je zapisal dve marki srebra, meščanskemu špitalu pet goldinarjev za nabavo živil ter dominikancem za gradnje štirideset goldinarjev in za izdelavo keliha pa dve marki srebra. Krištof je omenjenim namenil skupaj sto goldinarjev in

xiv.–xv. stoletje

šest mark srebra ter rdeči in zeleni plašč. Krištof tudi ni pozabil svojega sorodstva, zlasti še svoje žene Marjete, ki naj bi dobila preostalo premično premoženje in nepremičnine.447 Konec stoletja pa je Uršula, vdova Andreja Knehtla, tedaj žena mlinarja Petra, darovala s privoljenjem Jurija Moisseja, glavarja na zgornjeptujskem gradu, priorju Erhardu Streitpergerju za njegov samostan kmetijo z imenom Knehtlova huba (dy Knechtlhueben) v Črešnjevcu (im Kerspach) pri Ptuju, ležečo pod samostanskim vinogradom.448 Samostani, zlasti starejših redov, z večjimi posestmi in s tem letnimi dohodki, so nudili življenjsko oskrbo starejšim in onemoglim in so s tem v skladu z zahtevami evangelija opravljali telesno delo usmiljenja. Taki samostani so imeli zunaj klavzure posebno zgradbo tudi z infirmarijem (bolniško sobo), v kateri so bili bolni deležni tudi osnovne bolniške nege. Medtem ko so revne oskrbovali brezplačno, pa so premožni, ki so želeli preživeti starost v miru in biti deležni celotne oskrbe, t.i. prebendarji, ob sprejemu samostanu zapisali v oporoki del svojega premoženja, katerega lastniki so postali redovniki šele po njihovi smrti.449 Zanimiv je primer prebendarke Katarine Weiss, vdove mariborskega meščana Ulrika in matere leobenskega dominikanca Ulrika, ki so jo le-ti sprejeli leta 1491 kot »sosestro in prebendarko« zaradi sina in njene »posebne naklonjenosti do samostana«, saj mu je podelila nekaj posesti. Po njeni preselitvi iz Maribora v Leoben so ji tod zagotovili stanovanje in oskrbo, ki so je bili deležni redovniki, ter ji obljubili pokopati jo po običaju reda in na dogovorjeni dan v letu opravljati po njenem namenu predpisane obrede (aniverzarij).450 V letu poprej pa je Katarina leobenskim dominikancem podarila dva vinograda pod mariborskim gradom ter vinograd z njivo in travnikom prav tam za pobožno ustanovo.451 Za dominikance na Ptuju vemo, da so v drugi polovici 15. stoletja živeli v njem trije prebendarji. Pred letom 1452 so redovniki sprejeli v samostan za prebendarja celjskega meščana Friderika, ki si je kot trgovec z blagom pridobil precejšnje premoženje, ki ga je vnovčil v nepremičnine na Ptuju. Potem ko je opustil trgovske posle, je sklenil, da bo starost preživel pri dominikancih kot prebendar. Redovnikom je s privoljenjem ptujskega mestnega sodnika in zlatarja Jurija podaril hišo z ohišnico v Pekovski ulici na Ptuju, stoječo med hišama mesarja Ivana in Henrika Guendla, ter jim zapisal dvesto funtov denarja. Prior Mihael iz Ennsa se je zato obvezal, da bo poseben redovnik opravljal po namenu Friderika vsak dan mašo pri oltarju sv. Miklavža ter da bodo opravljali po en aniverzarij na nedeljo po prazniku Vseh svetnikov ali v osmih dneh, in sicer zvečer s petimi vigilijami in naslednjega dne z obvezno mašo zadušnico in tihimi mašami. Nad izvrševanjem obveznosti naj bi bdel vsakokratni mestni sodnik in ob neopravljeni obveznosti naj bi na njegov drugi opomin samostan plačal za vsak zamujeni dan po dvaintrideset denarjev meščanskemu špitalu. Če pa bi se dominikanci kdaj odrekli obveznosti, pa naj bi se ustanova prenesla na bratovščino Rešnjega telesa v župnijski cerkvi sv. Jurija in s tem nanjo tudi opisano premoženje. Friderik pa je bil skrbnik Ivana in Lovrenca, mladoletnih sinov pokojnega mariborskega meščana Ivana Aichmayerja. V letu 1452 ugotavlja, da zaradi starosti in bolehnosti ne bo dočakal polnoletnosti obeh sorodnikov, pa je zato z listino določil razdelitev dediščine med sorodnike. 452 Očitno se je Friderik odločil za ta korak, da bi po njegovi smrti med sorodniki in tudi z dominikanci glede zapuščine ne prišlo do kake nejasnosti in sporov. V naslednjem letu je Friderik dal spisati nov dokument, v katerem je v korist dominikancev povečal dohodke od nepremičnin na Ptuju ter jim zapisal premičnine, vštevši z dvema sodoma vina, zato pa so se povečale tudi obveznosti samostana do njega: poleg aniverzarija okoli praznika Vseh svetnikov in vsakodnevne maše za dva aniverzarija, za praznik Marijinega oznanjenja in Presvete Trojice.453

457, IV. 8., Ptuj: orig. perg. (št. 6622 a), StLA. Prim. 1 Kos, Dušan, o. c., str. 159. 448 1493, VIII. 23.: orig. perg. (št. 9135), StLA. Prim. R–34, str. 71 in 121. 449 Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija 1234–1786 ..., str. 23–28. Kos, Dušan, V primežu pobožnosti, karierizma in (samo)preskrbe (od konca 13. do začetka 15. stoletja), v: ZČ 50 (1996), str. 35–44. 450 1491, I. 13.: orig. perg. (št. 8761), StLA. Objava: GZM X/25. 451 1490, XII. 23.: prepis (8696), StLA. Objava: GZM X/23. 452 1452, III. 8.: orig. perg. (št. 6348 a), StLA. Prim. R–34, str. 113, ZAP. Zlatar Jurij izstavi vidimus z dne 16. 3. 1452. (R–68, fol. 38, ZAP). 1452, VI. 11.: orig. perg. (št. 6359 a), StLA. Objava: GZM VIII/42. 453 1453, X. 15.: orig. perg. (št. 6443 a), StLA. Pečatila ptujski mestni sodnik Jurij Mattseer in meščan Ivan List. Prim. F. Kovačič (1914), str. 252. 447

dominikanski samostan na ptuju

454

464, IV. 7.: orig. perg. (št. 7016), StLA. 1 Prim. Weiss, Robert, o. c., str. 206.

Pred letom 1464 je pri dominikancih živel prebendar Mihael Röslär, ki je zapustil mladoletnega sina, za katerega naj bi poskrbel bratranec Andrej Haymer. Slednji je leta 1464 sklenil glede mladoletnika s priorjem Andrejem pogodbo, po kateri je samostanu predal vso Mihaelovo zapuščino, redovniki pa naj bi poskrbeli za Mihaelovega sina s tem, da bi ga vzgajali in poskrbeli, da bo pri njih naredil redovne zaobljube in postal duhovnik. Če pa mladenič ob polnoletnosti ne bi hotel postati dominikanec, so mu redovniki dolžni izplačati tretjino denarja, ki so ga izterjali od pokojnikovih dolžnikov, ter petnajst ogrskih zlatnikov, ki jih je Haymer izročil samostanu. Dominikanci so si smeli obračunati stroške za njegovo obleko, preživnino in trud ter si pridržati preostanek od zapuščine, pač pa so bili dolžni pri bogoslužju spominjati se pokojnika.454

Uršula, žena ptujskega meščana Lenarta Druckherja, voli v letu 1447 ptujskim duhovnim ustanovam in meščanskemu špitalu več vsot denarja. (1447, april 10.: orig. perg. listina (št. 320), Pokrajinski arhiv Maribor)

xiv.–xv. stoletje

V letu 1469 je dominikance prosil njihov dobrotnik Andrej Holeneški, naj bi za prebendarja sprejeli njegovega bolnega sogornika Ivana Wolfa, doma od Sv. Lenarta, ki ga je v soglasju s patrom magistrom Inocencem sprejel prior Maksimilijan. V pogodbi je bila podrobno določena prebendarjeva oskrba. Ivanu so bili dominikanci dolžni dajati doživljenjsko oskrbo, hrano in vino, kot so ju dobivali sami. Jedel in pil naj bi v refektoriju, če se bo to zdelo prav redovnikom in njemu samemu, ali pa v svoji sobi. Ivanu naj bi vsak dan med obroki dajali merico navadnega vina in po potrebi tudi zvečer pred spanjem, čemur pa bi se moral odpovedati, če bi bil samostan v gospodarski stiski. Na Ivanovo izrecno željo naj bi dobival tudi na redovni post za večerjo po dve jedi (sirovo juho in zelenjavo). V njegovi veliki bolezni so dominikanci dolžni skrbeti za postrežbo, pač pa naj bi si Ivan plačeval zdravnika iz lastnega žepa. Za ogrevanje in prinašanje hrane so bili dolžni odrediti enega izmed samostanskih hlapcev, ki pa bi ga bil Ivan dolžan plačevati in ga oskrbovati z obleko, drva pa naj bi mu dajal konvent brezplačno. Zato je Ivan dal dominikancem neko vsoto denarja in jim zapisal vse svoje premoženje, ki ga je imel in ki bi ga morda še prištedil.455 Samostani so si gmotno opomogli tudi na račun dediščin novincev. Zlasti ženski samostani, ki so sprejemali predvsem hčere plemenitih in bogatih staršev, so v srednjem veku od njih pričakovali prejem posesti ali letnih dohodkov, v novem veku pa denarne vsote. Ta navada se je že v srednjem veku razširila tudi pri dominikancih in jo je redovno vodstvo zavračalo.456 Tako je v letu 1494 dominikanec Andrej, sin pokojnega župana Hermana, v prisotnosti tudi Lenarta Töblerja, kaplana bratovščine Rešnjega telesa na Ptuju, podaril priorju Erhardu Streitpergerju za samostan vso dediščino po svojem očetu: vinograd pri Gerincih (Gerintzenperg) pri Ptuju.457 Medtem ko so v srednjem veku kupovale redovnice posest ali letne dohodke same zase ali pa so jih zanje kupovali starši in bližnji sorodniki in so dohodke uživale doživljenjsko, pa je bil pri moških redovih ta običaj manj razširjen,458 Razumljivo je, da so po smrti redovnikov posest in njihovi dohodki prišli v trajno last redovne postojanke. Pri ptujskih dominikancih imamo iz 15. stoletja dva primera takega nakupa, vendar brez navedbe, s kakšnim namenom je bila posest kupljena. Morda sta v tem primeru člana konventa kupila posest z denarjem iz svoje dediščine in je samostan takoj postal hasnovalec dohodkov. V prvi polovici stoletja je pater (herr) Pavel kupil od ptujskega meščana Rudolfa Frawndiensta kramarsko stojnico na sejmišču pri Sv. Ožbaltu, ki je stala med stojnico Ivana Nolla in samostansko stojnico459, v drugi polovici stoletja pa je brat Krištof, sin pokojnega mariborskega meščana Ivana Khettenhaymerja, kupil od mariborskega meščana Sebalda Miterhueberja in žene Marjete na Lebarjah v Koroškem predmestju v Mariboru njivo s pripadajočim, od katere je pobiral činž mariborski meščanski špital.460

469, II. 27.: orig. perg. (št. 7276 a), StLA. 1 Prim. Kos, Dušan, V primežu ..., str. 35–44. Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan. Celje 1997. 457 1494, X. 14., Ptuj: R–68, fol. 49–50, Z AP. Dokument izdan v prisotnosti Lenarta Töblerja, kaplana bratovščine Rešnjega telesa, Primoža Harba, Tomaža Frantzoga in mesarja Mihaela s Ptujske Gore ter s privoljenjem Jurija Moisseja, glavarja na ptujskem gradu. 458 Prim. Kos, Dušan, V primežu ..., str. 40 sl. 459 1434, XII. 6.: orig. perg. (št. 5448), StLA. Prim. Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju, v: ČZN NV 33 (1997), str. 195, op. št. 108, 109, str. 299. R–34, str. 84, ZAP. 460 1473, V. 12.: orig. perg. (št. 7471 b), StLA. GZM VIII/48. 455

456

dominikanski samostan na ptuju

Prevzem posesti iz darovnice Bernarda Ptujskega iz leta 1399 po smrti Friderika IX. Ptujskega (+1438) 461

. Pirchegger, geneološka tabela. B. H Hajdinjak, Genealoška tabela. Prim. P. Vidmar, o. c., str. 212.

Bernard Ptujski je umrl leta 1420 in je očitno preživel svojega brata Friderika VIII, ki naj bi umrl že pred 1412 oziroma naj bi živel še leta 1414.461 S smrtjo Friderika IX., umrlega na dan sv. Treh kraljev leta 1438, pa je izumrla družina, ki je s spretno rodbinsko politiko, kakršno so vodili tudi Celjani, pridobila bogastvo

Dominikanski prior Maksimilijan proda v letu 1467 regularnim kanonikom v Stainzu na avstrijskem Štajerskem posest ob reki Ščavnici. (1467, avgust 3.: orig. perg. listina (št. 7206), Štajerski deželni arhiv Gradec)

xiv.–xv. stoletje

in ugled. Pokopali so ga v dominikanskem samostanu pod nagrobnikom iz rdečega marmorja.462 Zadnjega moškega potomca Ptujskih sta preživeli dve njegovi sestri: Neža (+ pred 1446), poročena z Leutoldom Stubenberškim in Ana (+ 1465), poročena z grofom Janezom pl. Schaunberškim. Po Friderikovi smrti pa posest ni prišla v roke Walseejev, kot je določala pogodba med Ulrikom IV. Walseejem in Bernardom, saj je rodbina Walseejev že v letu 1400 izumrla. Za dediščino se je potegovalo več družin, glavni dedinji pa sta bili Neža Stubenberška in Ana Schaunberška, Bernardovi hčeri. Potem ko sta dedinji poravnali vse obveznosti, sta obema ptujskima samostanoma v skladu z določbo očeta Bernarda prišla v last oba urada v Halozah. Ptujsko gradiščanstvo in deželsko sodišče pa je salzburški nadškof po letu 1445 predal svojim uradnikom, ki so se pogosto menjavali. Leta 1479 so se mesta Ptuja in gradu polastili Ogri in leta 1490 si ju je deželni knez in cesar Friderik III. iz vojaških razlogov prilastil.463 6. januarja leta 1438 je umrl Friderik IX. Ptujski in že v istem mesecu si je prior Tomaž Staindl izposloval vidimus listine Bernarda iz leta 1399. 22. januarja se je na Ptuju v zgornji sobi hiše člana mestnega sveta Janeza Possenhaymerja zbrala vrsta imenitnih oseb: laikov in duhovnikov oglejske in salzburške Cerkve, ki so prisostvovali zapisu Andreja, Nikolajevega sina iz Ljubljane, klerika oglejske Cerkve in cesarskega javnega notarja. Prisotni pa so bili: ptujski duhovniki Jodok iz Laškega, Janez iz Dunajskega Novega mesta in Jernej s Ptuja, ter Pankracij Reisperger, oficial salzburškega nadškofa na Ptuju. Nadalje se omenjajo še lastnik omenjene hiše ter ptujski meščani: mestni sodnik Štefan Greawl, Jakob iz Laškega, podkovni kovač Janez, suknar Jurko, Rudolf Frawndinst in Janez Krayner. Že veliko število imenitnih prič dokazuje pomembnost zgornjega dokumenta za samostan.464 Dokument iz leta 1447 priča, da sta oba ptujska samostana pričela v Halozah pridobljene podložnike obremenjevati z večjimi dajatvami in s tlako. Kmalu po prevzemu posesti so se le-ti pričeli pritoževati pri deželnem knezu in kralju Frideriku IV. kot svojem vrhovnem zaščitniku. Ta pa je novima gospodarjema prepovedal uvajanje novotarij, podložnikom pa zabičal, naj dajejo obema samostanoma vse tiste dajatve in opravljati služnosti, kot so jih bili zavezani pod Ptujskimi. Friderik navaja, da so se podložniki pritožili npr. nad previsoko vozno tlako. Zato je redovnikom naročil, naj se glede prevozov činža (npr. žita), vina in drv na Ptuj ravnajo po dotedanji navadi. Glede sodstva nad podložniki naj bi se ravnali po »običajnem pravu« in »ubogim ljudem« nalagali take globe, ki so v deželi v navadi, da bi jih (gospodarsko) ne uničili. Sicer pa so imeli redovniki pravico le do nižjega sodstva nad svojimi podložniki. Bratje in njihovi oskrbniki naj bi od podložnikov terjali le činž, ne pa davkov in naklad, ki bi jih terjal deželni knez za lastne potrebe ali potrebe dežel. Slednje bi smeli pri podložnikih pobirati le deželnoknežji uradniki, ne pa samostanski ljudje. V pogledu naselitve podložnikov na kmetije ali odstavitev z njih sta se bila samostanska oskrbnika dolžna ravnati po običaju iz časa pred letom 1438. Ker je bil Friderik in so bili tudi njegovi nasledniki v habsburških deželah in s tem tudi nad obema ptujskima samostanoma najvišji odvetniki, je Friderik poudaril, da ne bodo pravice odvetništva nikdar prepustili komu drugemu. Zato naj bi bil tudi deželni glavar dolžan v deželnoknežjem imenu varovati pravice samostanskih podložnikov. V sporu med samostanoma in njunimi ljudmi v katerikoli točki pogodbe so se bile vse strani dolžne ravnati se po razsodbi deželnega glavarja. Kršilcu pa je deželni knez zagrozil s težkimi kaznimi.465 Kmalu po prevzemu posesti (po letu 1438) so dominikanci in minoriti dali po starem urbarju iz časa Ptujskih gospodov in po podrobnem popisu zemljiške posesti ob njenem prevzemu v letih 1440–1450 sestaviti nov urbar, po katerem sta bila narejena urbarialna zapisa, ki sta vključena v kopialni knjigi obeh samostanov.466

438, I. 22., Ptuj: orig. perg. (št. 5572), 1 StLA. Napis na nagrobniku: Memorabilia I, str. 63, ZAP. E. Cevc ocenjuje viteški nagrobnik Friderika Ptujskega v rdečem marmorju kot »prvega in najlepšega te vrste na Slovenskem«. (Cevc, Emilijan, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana 1981, str. 84). Tudi isti: Srednjeveška plastika na Slovenskem od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja. Ljubljana 1963, str. 300 sl. V listini Bernarda Ptujskega iz 1399 (1399, III. 12.: orig. perg., št. 333, Pokrajinski arhiv Maribor) je rečeno, da imajo Ptujski v samostanu »ir begrebnuecz darinne habent«. A. Capello (1697) pravi, da je stal nagrobnik »vor vmbkherter kirch in der mitten des gotshaus«. (Memorabilia, I, str. 63, ZAP). Glej: P. Vidmar (o. c., str. 321–325). 463 Prim. P. Vidmar (o. c., str. 317–319. Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark ..., str. 62–63. 464 1438, I. 22., Ptuj: orig. perg. (št. 5572), StLA. 465 1447, V. 3., Ptuj: R–68, fol. 86–88r , ZAP; Memorabilia I, str. 64–65, ZAP. Vrsta potrditev po deželnih knezih. Prim. Klasinc, Anton, Haloze v boju za staro pravdo, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 28–29. Prim. Mlinarič, Jože, v: Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 68–69. 466 R –68, fol. 104–107 in 116–130. O urbarialnih zapisih (rokopisih) obeh ptujskih samostanov glej: F. Kovačič (1913), str. 59 in Pirchegger, Hans und Sittig Wolfgang, Die Mittelalterlichen Urbare der Minoriten und Dominikaner in Pettau. Österreichische Urbare, herausgegeben von der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 4. Band: Die Mittelalterlichen Stiftsurbare der Steiermark, 1. Teil: Seckau, Pettau, Wien 1955, str. 239–242 (odslej: H. Pirchegger – W. Sittig, Urbare). Urbarji: R–68, fol. 93–130; R–34, str. 133–174, Z AP. F. Kovačič (1913), str. 71–89; A. Klasinc: Ptujski zbornik IV, str. 31–36; P. Blaznik: ČZN NV 5 (1969), str. 211–215; H. Pirchegger – W. Sittig, Die mittelalterlichen Urbare ..., str. 247–274, 279–290. Glej tudi Minoritski samostan na Ptuju 1239–1289 ..., str. 69–70). 462

dominikanski samostan na ptuju

Samostanska posest v Halozah je bila vključena v dva urada (officium, ambt). Gornji urad ali urad Jesenica je zaobjemal urbarialna naselja v območju potokov Skrabska in Jesenica, ki izvira pod Rogaško goro in teče skozi vas Naraplje ter se pri Vabči vasi izliva v Dravinjo. Spodnji urad ali urad Podlehnik pa je zaobjemal urbarialna naselja v dolini potoka Rogatnica od reke Dravinje do Kozmincev in Žetal ter vinorodno gričevje na levi strani doline Rogatnice.

Popis urbarialne zemlje dominikancev v Spodnjem uradu (Podlehniku) 1440 (R–68, fol. 104, Zgodovinski arhiv Ptuj)

xiv.–xv. stoletje

Popis urbarialne posesti dominikanskega samostana iz let 1440 in 1448 Gornji urad – Jesenica

Vabča vas (Schepphenndorff) (Valpoteschavess) 9 hub Naraplje (Schmitzdorff)

10 hub, 3 domci

Laze (Lazzenitz)

4 hube

Menik (Meynno)

4 hube

Sv. Bolfenk (am Perg)467

9 hub

Jelovice (Jelowetz)

7 hub, 10 pustih hub

Žitečka vas (Seykenndorff)

7 hub, mlin

Pšetna Graba (Lubsettental)

5 hub, 1 pusta huba

Marina vas (Marinschendorff) (Marindorf)

9 hub, mlin

Vulčna vas (Wultschitschendorf)

9 hub

Radni Dol (Radendoll)

3 hube, 2 pusti hubi

Spodnji Resenik (Nider Razzenigk)

5 hub

Gornji Resenik (Obern Razzenigk)468

8 hub

Žetale (Schiltarn) (Michelsdorff)

5 hub

Podgaj (Nider Gay vnter den Stain)

6 hub

Rogatnica (Rogatnitz)469

6 hub

Vodole in Merže (Nabadol und Meros)

2 1/2 hube

Grdina (Geydersdorf)

9 hub, mlin

Dol (zw Dobrechtendoll)

1 huba

Črešnjeva Graba (Cherspach)

6 hub

Gabernik (Petergabernikh)

6 hub

Sveča (Swetzdorff)

7 hub, 2 domca, mlin

Skrblje (Skerblach)

10 hub, 1 domec

Jurovska vas (Juryssgschiess)

7 hub

Podlože (Podloss) (dvor ima Schwerczel)

3 1/2 hube, mlin, travnik

P . Blaznik, ČZN NV 5 (1969), str. 212; F. Kovačič (1913), str. 78. 468 A . Klasinc: Ptujski zbornik IV, str. 31 in 34. 469 A . Klasinc, Ptujski zbornik IV, str. 32; F. Kovačič (1913), str. 80. 467

Skupno: 157 hub, 2 polovični hubi, 13 pustih hub, 6 domcev, 5 mlinov, 1 travnik.

dominikanski samostan na ptuju

Spodnji urad – Podlehnik

Velika vas (Grassendorff)(Micheldorff) 8 1/2 hube

P . Blaznik I, str. 154. F. Kovačič (1913), str. 88; A. Klasinc, Ptujski zbornik IV, str. 34. H. Pirchegger – W. Sittig, Die mitteralterlichen Urbare ..., karta. 471 F. Kovačič (1913), str. 87; A. Klasinc, Ptujski zbornik IV, str. 36. Prim. P. Blaznik I, str. 361–362. 472 F. Kovačič (1913), str. 87; A. Klasinc, Ptujski zbornik IV, str. 36. Prim. P. Blaznik I, str. 160. 473 F. Kovačič (1913), str. 86; A. Klasinc, Ptujski zbornik IV, str. 36. 474 F. Kovačič (1913), str. 85; A. Klasinc, Ptujski zbornik IV, str. 36. Seštevek obeh ptujskih samostanov (Ibidem, str. 36). 470

Podlehnik (Liechtennegk)

12 domcev

Spodnja Pristava (Mayrhöfel)

9 1/2 hube

Dolence(Czebelsdorff) 470

6 hub, 1 mlin

Strajna (Strandorff)

7 polovičnih hub

Rodni Vrh (Radwentz) (Radwen)

7 hub, 2 pusti hubi, 2 domca

Korpa gora(Chorb in der Chaltz)

3 hube

Dragošič (Dragoschitz)472

4 hube, 1 domec

Črneji Vrh (Am Schwartzperg)473

5 hub

Ravno (Supisslawetz)474

8 hub

Dežno (in der Deschene)

7 hub

Gorca (Gortzenn auf dem Puchl)

3 hube

471

Skupno: 60 hub, 9 polovičnih hub, 2 pusti hubi, 15 domcev, 1 mlin. Oba urada skupno:

Naselja

hube

157

217

/2 hube puste hube domci dvor mlini travniki

1 1

xiv.–xv. stoletje

Popis gorskopravne zemlje obeh ptujskih samostanov iz 1440 Samostana sta na gorcah pri nekaterih naseljih na vinorodnih krajih oddajala zemljo za napravo vinogradov v zakup po gorskem pravu. Hasnovalci so bili predvsem podložniki iz bližnjih krajev. Praviloma je vsak sogornik hasnoval po en vinograd, nekateri (zlasti župani) pa so imeli v zakupu tudi po več vinogradov.

Popis gorskopravne zemlje obeh ptujskih samostanov v Halozah leta 1451 (R–68, fol. 116, Zgodovinski arhiv Ptuj)

dominikanski samostan na ptuju

Gorskopravna zemlja v uradu Jesenica:

Gorce pri naseljih:

sogorniki

Vabča vas (Schephendorf)

Naraplje (Smydsdorf)

Sv. Bolfenk (am Perg)

Žitečka vas (Seykendorf)

Pšetna Graba (Lubschettendal)

Marina vas (Marinsdorf)

Tomanje (Thomayn)

Breg (am Perg)

Vinarje (Weinczurlen)

Vulčna vas (Wultscizendorf)

Žetale (Micheldorf)

Čermožiše (Stramoschicz)

Stoperce (Stamphern), Strmec (Stermecz) in Gnani vrh (Gnanperg) 19 Skupaj: 205 sogornikov na 15 vinskih vrhovih (gorcah). Gorskopravna zemlja v uradu Podlehnik:

Gorce pri naseljih: Ljubstava (Lubstawa)

Dolence (Czebelstorff)

Pavlovce (Palowecz)

Jablovec (Jablanowecz) »Ybanitschdorff« (pri Podlehniku) 475

. Klasinc, Ptujski zbornik IV, str. 36; P. A Blaznik, Topografija I, str. 213.

hasnovalcev

53 6

Stranje (Stranowez)

Slapnica (Zloplicz)475

Dežno (in der Deschen)

Črneji Vrh (Swarczenperg) Korpa gora (Chorb)

6 10

Skupaj: 169 sogornikov na 10 vinskih vrhovih (gorcah).

xiv.–xv. stoletje

Skupno v obeh uradih:

vrhovi (gorce)

sogorniki

Jesenica

205

Podlehnik

169

Skupaj

374 476

476

Bernard Ptujski je z listino iz 1399 obema ptujskima samostanoma zapisal posest v Halozah brez določila, katero urbarialno naselje naj bi kateri od njiju prejel v last. Po prevzemu posesti je zato med redovniki prihajalo do sporov, ki jih je odpravila razdelitev urbarialnih naselij med oba samostana. Za potrditev razdelitve sta predstojnika samostana prosila deželnega kneza kot svojega zaščitnika in odvetnika, ker sta želela, naj bi med redovniki obeh ustanov prišlo do sloge in bi bil v bodoče odpravljen sleherni povod za nesporazume. Cesar Friderik III. jim je s potrdilno listino leta 1461 ugodil, a si je kot odvetnik, kot sam poudarja, pridržal pravico, da odrejeno razdelitev spremeni, če bi bila drugačna razdelitev kdaj za samostana bolj ugodna. Deželni knez je tudi naročil vsem svojim podložnim, naj zgornje upoštevajo. Samostana sta se leta 1461 zedinila za naslednjo razdelitev urbarialnih naselij s priznanjem nekaterih pravic in dohodkov.

Dominikancem so pripadla naselja: Gornji urad ali Jesenica:

Grdina (Gedersdorf) pri Stopercah Dol (Dobrichten tal) pri Stopercah Gabernik (Petigabernikh) pri Stopercah Črešnjeva Graba (Kerspach) pri Stopercah Sveča (Swetzdorf) pri Majšperku Skrblje (Zkerblach) pri Majšperku Vabča vas (Schepphendorff) pri Ptujski Gori Jurovska vas (Jürleinsgschies) pri Ptujski Gori Podlože (Podlas) pri Ptujski Gori Dvorščina (Swertzleins hof) pri Ptujski Gori Jelovica (Jelowetz) pri Narapljah v Halozah Sv. Bolfenk (am Perg) pri Narapljah Naraplje (Smitz dorf) pri Majšperku Menik (Mayno) zaselek pri Nadolah pri Čermožišah Laze (Laznitz) zaselek v Dobrini pri Žetalah

S tanje po R–68, fol. 116–130’, Z AP. Upošteval sem: H. Pirchegger–W. Sittig, Die mittelalterlichen Urbare ..., str. 245–279, 292–294. Minoritska posest glej: Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, str. 69–71. A. Klasinc navaja (Ptujski zbornik IV, str. 33–34), da je na teh vrhovih (gorcah) bilo 424 vinogradov, ki da niso bili posebno veliki, saj je znašala gornina od vinograda letno le po eno vedro (ok. 50 litrov (!)). V uradu Podlehnik je bilo 169 sogornikov in ne 169 vinogradov (prim. A. Klasinc, str. 36).

dominikanski samostan na ptuju

Žitečka vas (Seytendorf) pri Marini vasi Pšetna Graba (Lubstental) pri Žetalah Marina vas (Marinschendorff) pri Nadolah Žetale (Schiltarn) Podgaj (Gay vndern Stain) pri Žetalah Rogatnica (Rogatnitz) pri Žetalah Vodole (Nabadol) pri Čermožišah Merže (Meros) pri Čermožišah Vulčna vas (Wulitschitschendorff) pri Nadolah »Skodron« Radni Dol (Radendol) pri Nadolah Gornji Resenik (Ober Razzenikh) pri Čermožišah Spodnji Resenik (Nider Razzenik) pri Čermožišah Medgorje (Zwischen perg) pri Čermožišah

Cesar Friderik III. potrdi leta 1461 razdelitev do tedaj skupne urbarialne posesti v Halozah med oba ptujska samostana. (1461, september 1003., Gradec: orig. perg.listina (št. 6880), Štajerski deželni arhiv Gradec)

xiv.–xv. stoletje

Spodnji urad ali Podlehnik:

Velika vas (Grosdorff) pri Sv.Trojici v Halozah Podlehnik (Liechtenegk) Dolence pri Podlehniku Dežno (Deschenkorb) pri Podlehniku Gorca (Gorizen) pri Podlehniku Sveča (Swetzberg) v območju Rodnega Vrha pri Podlehniku Dragošič (Dragoschitz) pri Podlehniku Rodni Vrh (Radwentz, Radewo) pri Dežnem pri Podlehniku Strajna (Strandorff) pri Rodnem Vrhu Prekorje (am Prekus) pri Dobrini pri Žetalah Ravno (Suppislawetz) zaselek v Dobrini v Halozah Spodnja Pristava (Mayrhöfel) pri Vidmu pri Ptuju

Minoritom so pripadla naselja: Gornji urad ali Jesenica

Čermožiše (Stramaschitz) pri Žetalah Čermožiše (Veliko) (Gross Stramaschitz) pri Stopercah Čermožiše (Malo) (Klein Stramaschitz) pri Stopercah Završe (Sabertsch) pri Čermožišah Travni Potok (Grospach) pri Stopercah Stoperce (Stainpharm) Razdelnik (Rasdelnik) pri Stopercah Gnani Vrh (Gnanperg) pri Stopercah Fiderški Vrh (Fridreichsperg) pri Stopercah Sučje (Schützen) pri Stopercah Strmec (Stermitz) pri Stopercah »Nasadislass« pri Stopercah Razbank (Rasboinikh) pri Stopercah Preša (Press) pri Narapljah Breg (Rayn) ob Dravinji

101

dominikanski samostan na ptuju

Stanečka vas (Tandorff) pri Ptujski Gori Stogovci (Stogasdorff) pri Ptujski Gori Vinarje (Weinzürl) pri Vulčni vasi Križa vas (Kretz) pri Narapljah Vulčna vas (Wulitschendorf) pri Nadolah Tomanje (Tomain) pri Nadolah pri Čermožišah Kupčinji Vrh (Chubsenperg) pri Nadolah Nadole (im Dol) pri Čermožišah 477

ojkova – zaselek v Stanošini ob Rogatnici G (P. Blaznik I, str. 214).

Gojkova (Ambtmansdorf) pri Stanošini pri Podlehniku477 Spodnji urad ali Podlehnik:

Jablovec (Veliki) (Ober Jablowetz) pri Podlehniku Jablovec (Mali) (Nider Jablowetz) pri Podlehniku Zakl (Sakel) pri Podlehniku Pavlovce (Pawlowetz) zaselek v Stanošini pri Podlehniku »Ybansdorff« pri Podlehniku Stanošina (Stainasyn) pri Podlehniku Kozminci (Gufminitz) pri Žetalah Varvasela (Warabassel) pri Žetalah Jurovci (Jurintsch) pri Vidmu pri Ptuju Ljubstava (Lubstaw) pri Podlehniku

Posest obeh samostanov po razdelitvi: Dominikanci:

Gornji urad: 29 urbarialnih naselij Spodnji urad 12 urbarialnih naselij Skupno: 41 urbarialnih naselij s 60 hubami in domci. Minoriti:

Gornji urad: 24 urbarialnih naselij Spodnji urad: 12 urbarialnih naselij Skupno: 36 urbarialnih naselij z 236 hubami in domci.

102

xiv.–xv. stoletje

Ptuj a av Dr

Legenda Gornji urad ali Jesenica Spodnji urad ali Podlehnik Ptujski grad

Polskava Jurovska vas

Podlože

Dvorščina

Spodnja Pristava

Ptujska Gora Majšperk

Dravinja

Gorca Podlehnik

Vabča vas

Dežno

Skrblje Naraplje Rodni Vrh Sveča Sv. Bolfenk Jelovice

Strajna

Vulčna vas

Rogatnica

Dol Žitečka vas Pšetna graba

Črešnjeva graba

Stoperce

Laze

Marina vas

Grdina Gabernik

Menik

Radni Dol

Veliki Vrh

Urbarialna naselja ptujskih dominikancev v obeh uradih v Halozah leta 1461

Prekarje Ravno

Podgaj Čermožiše Medgorje

Vodole

Žetale

Spodnji Resenik Zgornji resenik Merže

Rogatnica

103

dominikanski samostan na ptuju

Oba samostana sta imela skupaj v Gornjem uradu 53 urbarialnih naselij in v Spodnjem 24 naselij. Skupno je bilo v obeh uradih 77 urbarialnih naselij.

461, IX. 3., Gradec: orig. (št. 6880), 1 StLA. 479 Potrdilne listine: 1451, XII. 13., Gradec: orig. perg. (št. 6329), StLA.1461, IX. 3., Gradec: orig. perg. (št. 6880), StLA. 1466, II. 28., Dunajsko Novo mesto: R–68, fol. 86, ZAP. 1466, IX. 4., Gradec: R–68, fol. 88, ZAP. 1493, XII. 12., Gradec: R–68, fol. 90–91, ZAP. 1494, III. 14., Innsbruck: R–68, fol. 89–90, ZAP. 1496, VI. 23., Augsburg: R–68, fol. 91, ZAP. 1506, IX. 10., Gradec: orig. perg. (št. 6329), StLA. 1521, X. 8., Gradec: R–68, fol. 80–81, ZAP. 1521, X. 13., Gradec: Memorabilia I, str. 85, ZAP. 1573, X. 1., Gradec: Memorabilia I, str. 82, ZAP. 1573, XII.1., Gradec: R–68, fol. 86–88, ZAP. 480 1447, V.3., Ptuj: R–68, fol. 86–88, ZAP. 1496, VI. 23., Innsbruck: R–68, fol. 91, ZAP. 1496, VII.1., Augsburg: R–68, fol. 92, ZAP. 481 » Filii, si volueritis, poteritis utique aliquando bona possidere temporalia, sed intrantibus hisce per portam unam, experiemini, bona spiritualia exitura per alteram.« (Memorabilia I, str. 37, ZAP). 482 Glej str. 63. 478

Obema samostanoma je skupaj pripadalo nižje sodstvo. Vinsko in žitno desetino naj bi oba samostana vsako leto popisala skupaj in si razdelila po eno tretjino, medtem ko naj bi tretjino prejemal župnik v Majšperku. Gornina je bila vnaprej določena in bi jo morali ponovno popisati. Koristi od obeh uradov, namreč podložnike, koristi, dohodke in vse pripadajoče, naj bi si oba samostana delila na polovico.478 Omenjeni deželnoknežji listini iz let 1447 in 1461 sta določali gospodarske pravice obeh samostanov in sta bili zato zanju izredno pomembni. Zato sta si ju dala oba samostana potrjevati skupaj ali pa si ju je dal vsak samostan potrditi zase. Iz srednjega veka so ohranjene potrdilne listine kralja oziroma cesarja Friderika iz let 1451, 1461 in 1466 ter njegovega sina in kralja Maksimilijana I. za leta 1493, 1494 in 1496. Predstojniki obeh duhovnih ustanov so tudi v novem veku prosili deželne kneze za potrditev omenjenih dveh dokumentov (1506, 1521, 1573).479 Naj na tem mestu ponovno omenimo določilo listine kralja Friderika IV. iz leta 1447 glede davkov in naklad, ki jih je smel terjati le deželni knez za svoje potrebe in so jih smeli pobirati le njegovi uradniki, medtem ko so bili samostanski ljudje oproščeni vsakršnih drugih davkov. Očitno pa deželnoknežji uradniki niso povsem upoštevali omenjenega določila, kajti Maksimilijan I. je v letu 1496 znova potrdil odredbo svojega očeta in je svojim uradnikom naročil, naj morebitna protipravna dejanja opustijo.480 Dominikancem so bili z listino iz leta 1399 sicer zagotovljeni stalni in izdatni dohodki, vendar jim je posest prinašala veliko nevšečnosti in sporov, saj so se zlasti v zadnjih dveh stoletjih obstoja zapletli v dolgotrajne spore z minoriti, lastniki posesti v istem deželskem sodišču in gospodarji istega sodišča, pa tudi s sosednjimi zemljiškimi gosposkami. Ta bogata posest jim je prinašala veliko gmotnih koristi, ob tem pa tudi veliko duhovne škode. Na to je opozarjal samostanski kronist 2. polovice 17. stoletja, dominikanec Ambrosio Capello, z besedami sv. Filipa Nerija: »Sinovi, če hočete, sicer morete imeti svetne dobrine, a boste izkusili, da ob vstopanju le-teh skozi ena vrata, izstopajo duhovne dobrine hkrati skozi druga.«481

Posestne zadeve in gospodarstvo ptujskega samostana V 15. stoletju so bili dominikanci v gmotnem oziru že tako močni, da so mogli nakupovati zemljo in letne dohodke. Nakupe so jim omogočale denarne vsote nekaterih dobrotnikov oziroma so jim to omogočali dohodki od podeljene posesti, od katerih so bili največji tisti s posesti v Halozah, ki so jih prevzeli leta 1438 na podlagi darovnice Bernarda Ptujskega iz leta 1399.482 Medtem ko so dobrotniki darovali posesti pač tam, kjer so jo imeli, pa so si odslej redovniki mogli sami izbirati kraje za nakup nepremičnin. Izbor nakupov jasno kaže na gospodarsko politiko samostanskih predstojnikov: pridobivanje zemlje in letnih dohodkov na levem bregu Drave, zlasti v ptujskem mestu in v njegovi najbližji okolici. Večji pridobitvi na desnem bregu

104

xiv.–xv. stoletje

Drave sta le gospodarski nakup t. im. Švarclovega dvora (Schwartzlhof) in desetin okoli gradu Maidburga in pri Sv. Vidu pri Ptuju v šestdesetih letih, večino posesti pa so si dominikanci nakupili na levem bregu in od nje naj omenimo dvor s pripadajočo zemljo v Podvincih (Weingartpühel). V letih 1417–1456 so samostanski predstojniki kupovali predvsem kramarske stojnice na ptujskem sejmišču pri cerkvi sv. Ožbalta, na katerih razumljivo redovniki niso sami trgovali, ampak so jih dajali v najem domačim trgovcem za daljšo dobo ali pa so jih tujci najemali sproti za krajši čas.483 Leta 1417 je ptujski suknar Rupert z ženo Magdaleno s privoljenjem mestnega sodnika Ivana Gunserja prodal dominikancem

Ptujski meščan Peter Pöltel proda leta 1417 dominikancem letne dohodke od nepremičnin na ptujskem mestnem pomirju. (1417, maj 31.: orig. perg. listina (št. 4654), Štajerski deželni arhiv Gradec)

105

483

Prim. F. Kovačič (1913), str. 64.

dominikanski samostan na ptuju

417, IV. 2.: R–68, fol. 60–61, ZAP. Prim. 1 R–34, str. 85 in 111, ZAP. »… gwanthütten gelegen vor der stat ze Pettaw in purgfrid am kirchtag ...« 485 »ein chramstat gelegen vor der stat in dem chirchtag vnder sandt Oswalt«.: 1417, V. 31.: orig. perg. (št. 4654), StLA. Prim. R–34, str. 111, ZAP. Stojnica je stala med kramarskima stojnicama Martina in Hermana Nolla. 486 1419, III. 26.: orig. perg. (št. 4724 a), StLA. Prim. R–34, str. 12, ZAP. Leta 1407 se Pöltel omenja tudi med ptujskimi meščani, dobrotniki minoritov. (Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 65). 487 1428, V.9.: R–34, str. 112. H. Zotter, str. 121. 488 1456, VIII. 5.: orig. perg. (št. 6584), StLA. Memorabilia I, str. 112; 1447, IV. 19.: orig. perg. (št. 320), Pokrajinski arhiv Maribor. 489 1459, XII. 28.: orig. perg. (št. 6774), StLA: »im Kerspach«. Listino je pečatil ptujski mestni sodnik in zlatar Jurij. 490 1459, V. 28.: orig. perg. (št. 6744), StLA. R–68, fol. 35–36’, ZAP. 491 1464, V. 21.: orig. perg. (št. 7026 b), StLA. Prim. R–34, str. 117, ZAP. 492 1455, II. 20.: orig. perg. (št. 6518), StLA. Prim. F. Kovačič (1913), str. 99. 1458, VIII. 26.: orig. perg. (št. 6684 a), StLA. Mlin je Ivan Meichsner s privoljenjem mestnega sodnika zlatarja Jurija na novo postavil. Vprašljivo je, ali gre za isti mlin. 493 1468, I. 24.: R–34, str. 118, ZAP. F. Kovačič (1913), str. 99. 494 1489, X. 5.: orig. perg. (št. 8490), StLA. 495 C urk, Jože, Fevdalna arhitektura na ozemlju Ptujske občine, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 182. 496 1445, V. 10.: Arhiv mesta Ptuja, 36/84, ZAP. Prim. R–34, str. 113: leta 1696 ni bil več v lasti samostana. 497 Glej str. 80. 498 1465, VI. 25.: orig. perg. (št. 7077 b, R 68 fol. 35–36, ZAP, StLA. 499 1465, IX. 30.: orig. perg. (št. 7091 a), StLA: Listino je pečatil Pavel Schartenberger, glavar na ptujskem gradu. 500 1471, XI. 26.: razvidno iz dokumenta 1492, XI. 7., Ptuj (orig. perg. št. 8942, StLA). Sigmund se imenuje glavar na Ptuju in v Šopronju. 501 1492, VI. 7., Ptuj: orig. perg. (št. 8942), StLA. 502 1495, IV. 10., Gradec: R–68, fol. 57, ZAP. 1495, V. 6.: R–68, fol. 58–59, ZAP. 1495, VI. 1.: orig. perg. (št. 9382), StLA. 484

stojnico za prodajo sukna, stoječo med stojnico bratovščine Rešnjega telesa na ptujskem pomirju in stojnico meščana Friderika Plohla.484 Ptujski meščan Peter Pöltel je dominikancem prodal posest kar dvakrat: leta 1417 kramarsko stojnico prav tako na sejmišču in še letne dohodke od hiše Pavla Mosingerja na Ribjem trgu v mestu,485 dve leti za tem pa je s privoljenjem mestnega sodnika Nikolaja Töstela prodal priorju Mihaelu kramarsko stojnico za prodajo sukna prav tako na sejmišču.486 Leta 1428 je ptujski meščan Jurij iz Ormoža dominikancem prodal hišo na Ptuju poleg hiše Andreja Wagnerja, od katere je moral najemnik lastniku dajati letno po četrt funta denarja in dva kopuna.487 Leta 1456 pa je prior sklenil kupčijo z Lenartom in Ano Druckher, sicer samostanskima dobrotnikoma (1447), ki sta samostanu prodala kramarsko stojnico prav tako na na omenjenem sejmišču.488 Samostanski predstojniki so si prizadevali za pridobitev zemlje na vinorodnem področju v Krčevini in Črešnjevcu, nedaleč od mesta Ptuj: v letu 1459 so od Janeza, Majcenovega sina,489 kupili zemljo za pristop k samostanskemu vinogradu, ki jim ga je predtem poklonil Ivan Breuner (Preawner),490 leta 1464 pa od krojača Ivana iz Žetal, svobodnjaka Antonija Holeneškega, dva vinograda, podedovana po sorodniku Frideriku, županu iz Levanjcev pri Kicarju pri Ptuju.491 Z zemljo v Halozah so si dominikanci in minoriti pridobili veliko žitne desetine in činža in nastala je potreba po lastnih mlinih. Zato je prior Maksimilijan že leta 1455 kupil od Ivana Meichsnerja na novo postavljeni mlin na čolnih (scheffmull auf der Traa) pri Ptuju in čez tri leta je Meichsner ponovno izstavil listino o prodaji mlina na Dravi.492 Leta 1468 so dominikanci kupili še en mlin na čolnih na Dravi od peka Ivana Schottla,493 leta 1489 pa so redovniki postali lastniki mlina pri Vičavi, ki jim ga je daroval tamkajšnji mlinar Valentin.494 Zanimiva je usoda dvora v Podvincih (Weingartenpühel) vzhodno od potoka Rogoznica, ki je v 15. stoletju nekajkrat menjal gospodarje, med njimi so bili tudi dominikanci. Dvor s precej zemlje je bil sprva salzburški desetinski dvorec (1286), ki so ga v letu 1432 posedovali Ulrik Pesniški ter ptujska meščana Andrej in Pavel Plohl.495 Leta 1445 je bila posest v rokah znamenite družine Weyspriachov. Ulrik je v omenjenem letu prodal dvor dominikancem,496 ki so ga nato še pred letom 1465 prodali rodbini Reisperger in v tem letu je Viljem, sicer tudi samostanski dobrotnik,497 posest prodal priorju Andreju Trachterju. Dokument našteva k dvoru (hoff zu Weingartpüechel) pripadajoči kmetiji, travnik in bližnji strelski dvorec (schüczenhoff) in k njemu pripadajočo posest, prej last Ulrika Pesniškega in salzburške Cerkve, ter travnik pri Dornavi in zemljo ob Pesnici, nekoč last Pankracija in Nikolaja Reispergerja.498 Dvor pa so redovniki še v istem letu prodali Sigmundu Weyspriachu.499 Že pred letom 1471 sta Sigmund in njegova žena Barbara potrdila priorju Maksimilijanu in konventu, da samostanu dolgujeta sedemsto goldinarjev, ter sta se obvezala denar vrniti do jurjevega naslednjega leta, kar pa se ni zgodilo.500 V letu 1492 sta prior Peter Ful(d)ner in njegov sobrat Erhard Streitperger prosila papeškega penitenciarija, prošta proštije v Podkrnosu (Gurnitz) na Koroškem, ter ptujskega župnika Tomaža Merula za izstavitev potrjenega prepisa zadolžnice.501 V letu 1495 pa je Ulrik Weyspriach zase in za svojega brata Andreja priznal dolg, ki ga je njun oče naredil pri dominikancih ter ga je poravnal priorju Erhardu Streipergerju tako, da je samostanu predal dvor Podvinci in še vinograd v Črešnjevcu (Kerspach). Vrednost posesti naj bi ocenila ptujski glavar Jurij Moisse in ljutomerski župnik Pavel Schartenberger. Prior pa se je obvezal, da se bodo redovniki pri molitvah na prižnici, ki jih opravljajo za druge rodbine, spominjali tudi rodbine Weyspriachov.502 Prvi znani nakup letnih dohodkov na desnem bregu Drave je iz sredine 15. stoletja, ko so Jurij iz Popovec (Poppendorfer), njegova sestra Marjeta, žena Ivana Mindorferja, ter Doroteja, hči pokojnega Jakoba iz Popovec, tedaj žena Ivana Paldaufa, prodali dominikancem vinsko, žitno in proseno desetino na gorskopravnih zemljiščih in v naseljih onstran Dravinje okoli gradu Maidburga in pri Sv. Vidu (pey Sand Veitt) pri Ptuju, in sicer: vinsko, žitno in proseno desetino pri Dolencih (ob Zebelsdorff), vinsko in žitno desetino

106

xiv.–xv. stoletje

v Dežnem (in der Deschen), desetino pri Maidburgu in pri Popovcih (ob Poppendorff), nadalje žitno desetino pri Gorci pri Podlehniku (an der Goritzen) ter žitno desetino in pusto kmetijo pri Dragošiču (zu Tragotschitschen) pri Podlehniku.503

503

450, V. 27.: orig. perg. (št. 6239). »Bona haec 1 saltem maiori ex parte conventus possidet moderno tempore.« (R–34, str. 35). Maidburg: grad blizu Sv. Lovrenca na Dravskem polju (Jakić, Ivan, Vsi slovenski gradovi. Ljubljana 1997, str. 199). Sorodniki so dali k prodaji posesti svoje soglasje: 1450, VI. 1.: orig. perg. (št. 6240), StLA.

Dominikanci prodajo v letu 1465 Sigmundu Weyspriachu dvor s pripadajočo zemljo v ptujski okolici. (1465, september 30.: orig. perg. listina (št. 7091 a), Štajerski deželni arhiv Gradec)

107

dominikanski samostan na ptuju

urk, Jože, Fevdalna arhitektura na C ozemlju Ptujske občine, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 181. 505 1460, IV. 28.: orig. perg. (št. 6792 a), StLA; R–68, fol. 13–14, ZAP. Leta 1454 potrjujejo sorodniki Nikolaja Reispergerja, da je slednji v oporoki dominikancem namenil travnik med Hajdošami in Dravo. (1454, III. 15. : R–68, fol. 43, ZAP). 506 1467, VI. 14.: orig. perg. (št. 7199), StLA. Listino sta pečatila ptujska meščana Ivan List in Ivan Noll. Prim. 1465, VII. 3.: R–68, fol. 40–41, ZAP. 507 1465, X. 16.: R–68, fol. 53, ZAP. Prim. Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark ..., str. 100. F. Kovačič (1913), str. 83–84. 508 1466, V. 20.: orig. perg. (št. 7123), StLA. »De his conventus amplius non possidet.« (R–34, str. 77, ZAP). 1467, V. 13.: orig. perg. (št. 7194), StLA: Lastniki Šverclovega dvora so bili zadolženi pri Judu Haidgimu, Werochovem sinu iz Maribora. 509 Glej str. 106. 510 1495, IV. 20.: prepis (št. 9359), StLA. R–34, str. 22, ZAP. 511 1495, III. 7.: prepis (št. 9209), StLA. 512 1467, II. 20.: orig. perg. (št. 7222 b), StLA. 513 1467, XI. 17.: orig. perg. (št. 7217), StLA. 1465, IX. 30.: orig. perg. (št. 7091 a), StLA. 514 1467, VIII. 3.: orig. perg. (št. 7206), StLA. 1466, VII. 21., Dunajsko Novo mesto: orig. perg. (št. 7135), StLA. 515 1433, III. 10.: orig. perg. (št. 5376 a), StLA. Objava: GZM VI/48. 516 1452, III. 20.: orig. perg. (št. 6348 a), StLA. Pečatili: ptujski mestni sodnik in zlatar Jurij ter meščana Laczko Swetkowicz in Jakob Schindel. 517 1482, II. 9.: orig. perg. (št. 7906 a), StLA. R–34, str. 120, ZAP. 518 1454, VI. 27.: orig. perg. (št. 6490 a), StLA. R–34, str. 114, ZAP. 504

V šestdesetih letih 15. stoletja so dominikanci kupili od družine Plohl, lastnikov t. im. Plohlovega dvora ob spodnjem toku Rogoznice,504 posest na obeh bregovih Drave. Leta 1460 je Pavel prodal del travnika, ki sta si ga v Hajdošah (Subendurstigen) delila s Pankracijem Reispergerjem, ter še drug, majhen travnik.505 Čez sedem let pa je Pavlova vdova Elizabeta s hčerami Ano, Marjeto, Barbaro, Kunigundo in Elizabeto dominikancem prodala travnik pri kraju Mezgovci (bey Mesgowecz) ob Pesnici pri Dornavi.506 V drugi polovici stoletja so si dominikanci pridobili še dvor z imenom Šverclov dvor (Schwärtzelhof) s pripadajočo posestjo pri kraju Selci pod Ptujsko Goro (oberthalb der Selcz gelegen vnder Newstifft). Posest je leta 1465 Sune Swertzel, nekdaj sodnik na Ptujski Gori, kot dedič svojega brata prepustil svojemu bratrancu Ivanu Rensu.507 Polovica premoženja pa je pripadala Juriju, Šverclovemu sinu, podložniku Viljema Reispergerja, živečemu na Bukovcu na Pohorju, ter bratom Mateju, Simonu, Petru, Ivanu in Gregorju. Slednji so svojo polovico dediščine leta 1466 prodali dominikancem, v naslednjem letu pa je Ivan Rens, služabnik Andreja Holenškega, gospoda na Majšperku, svoj del prodal priorju Maksimilijanu.508 Dominikanci so pričeli prodajati samostansko posest šele v drugi polovici 15. stoletja. Slednje in tudi dejstvo, da so redovniki v drugi polovici stoletja posojali denar (npr. Weyspriachom), 509 kaže na dobro gmotno stanje samostana. Zanimivo in proti pričakovanju pa je, da so dominikanci izjemoma oddajali posest na Ptuju in v njegovi neposredni okolici. V letu 1495 je samostan prodal ptujskemu glavarju Juriju Moisseju, sicer tudi samostanskemu dobrotniku (1495),510 dva domca na Vičavi (in der Weitschaw) pred ptujskim mestom, med domcema samostana in peka Baltazarja. Dominikanci so domca kupili od Uršule, Miklavževe žene z Vičave.511 V letu 1467 je veliki samostanski dobrotnik zdravnik Markvard Stelling podaril samostanu vinograd z imenom Hausendarm v Črešnjevcu pri Ptuju,512 ki ga je prior še istega leta prodal Sigmundu Weyspriachu, ki je dve leti pred tem od dominikancev kupil dvorec v Podvincih. Vinograd »Hawsndarm« s prešo in pripadajočim zemljiščem je ležal poleg vinograda Pavla Plohla in Martina Karingerja in ga je Stelling leta 1465 kupil od omenjenega Plohla in njegove žene Elizabete.513 V mesecu avgustu leta 1467 je prior Maksimilijan prodal Tomažu, proštu regularnih kanonikov v Stainzu na današnjem avstrijskem Štajerskem, dve posesti »pod Ščavnico« (vnder Stäntz) pri kraju »Mettersdorff«, ki ju je že v juliju leta 1466 samostan s privoljenjem cesarja Friderika III. dominikancem prodal Franc Czeidler, prior v Dunajskem Novem mestu.514 Iz 15. stoletja sta ohranjeni tudi pogodbi, s katerima so dominikanci dali posest v hasnovanje za plačilo letnega činža. Brat Tomaž Staindl, priorjev namestnik, je leta 1433 Petru, podložniku Walseejev v Dobrovcah na Dravskem polju (zum Herdlein in Traufeld), dal kmetijo v Dobrovcah proti oddaji letnega činža.515 Prior Mihael je leta 1452 oddal Nikolaju Wolfu, doma iz Varaždina, in njegovi ženi Neži v večni zakup samostansko hišo z ohišnico in z vsem pripadajočim na ptujskem mestnem trgu (am placz), med hišama Jurija iz Loke in Nikolaja Grewla. Posest je bila nekoč last Konrada Reychlmayra. Najemnika sta bila dolžna vzdrževati nepremičnine, hišo znotraj in zunaj obnavljati ter samostanu plačevati ob vsakih kvatrah po štirinajst funtov, mestu pa davek ter izpolnjevati predpisane obveznosti. Za vsoto 320 funtov denarja bi Wolf mogel od samostana posest odkupiti. Čez nekaj let je Nikolaj Wolf odpovedal zajem, ker je uvidel, da bo hiša, ki je ni mogel več vzdrževati, propadla, pa tudi činža že precej časa ni več plačeval.516 Leta 1482 pa je prior Konrad Prunner ptujskemu meščanu in lončarju Juriju oddal kramarsko stojnico z zemljiščem na sejmišču pri cerkvi sv. Ožbalta.517 Zanimiv je primer Marinovega sina Mateja iz Stogovcev (Stogasdorf) pri Majšperku, podložnika obeh ptujskih samostanov. Ker se je preselil pod novega zemljiškega gospoda, Jurija Viltuškega, se je 1454 obvezal, da bo vsako leto okoli mihelovega prejšnjima zemljiškima gospodoma za odkup (freikauf) plačeval po štiriindvajset dunajskih denarjev.518

108

xiv.–xv. stoletje

Večina samostanov z večjimi zemljiškimi posestmi si je ob prometnicah pridobila hiše z ohišnicami, ki so postale gospodarska središča za njihove trgovske posle. Samostanske hiše (curiae) so redovnikom nudile možnost za prenočevanje in začasno bivanje, hkrati pa so bile skladišča za blago. Tako so dvori postali hkrati tudi trgovske postojanke.519 Ker ptujski dominikanci niso imeli prevelikih viškov v pridelkih, ki bi jih mogli dajati naprodaj na ptujskem trgu ali v bližini Ptuja, niso čutili večje potrebe za pridobitev gospodarskih in trgovskih postojank drugod. Pač pa so na Ptuju premogli nekaj hiš in kramarskih stojnic, kjer niso trgovali sami, ampak so stojnice dajali v najem. V letu 1443 so imeli v domačem mestu štiri hiše, dve kramarski stojnici in njivo. V Lipnici (Leibnitz) so bili lastniki hiše med župnijsko cerkvijo sv. Jakoba in hišo mariborskih minoritov, niso pa je imeli v bližnjem Mariboru, pač pa v neposredni okolici mesta le vinograd in njivo.520 Omenili smo že, da so dominikanci dobili že v prvi polovici 14. stoletja v dar domec z ohišnico v Weizu (1324) in v Fürstenfeldu (1331) pri Gradcu.521 Skoraj vso navedeno posest pa so zlasti v luteranski dobi (v 16. stoletju) izgubili.522

Priorji in drugi redovniki ptujskega samostana v 15. stoletju V 15. stoletju se omenja petnajst priorjev, od tega se v prvi polovici stoletja omenjajo naslednji: Ditrik, Mihael iz Dunajskega Novega mesta, Pavel, Tomaž Staindl, Janez de Muchperg in Eberhard Sews, iz druge polovice stoletja pa so znani Mihael iz Ennsa, Maksimilijan, Andrej Trachter, Ivan Tnemer, Konrad Pruner, Mihael, Erhard Streitperger, Peter Fulner in Herard (ali Herand). Od teh je za samostan in Nemško redovno provinco najbolj zaslužen Erhard Streitperger. O predstojnikih na začetku 15. stoletja ni veliko znanega. Leta 1404 je prior Ditrik prejel od Bernarda Ptujskega denar za opravljanje aniverzarija.523 Nekako v tem času so razbojniki na Vipavskem oropali ptujskega profesa Marina in mu odvzeli konja, vrednega okoli osem dukatov. Konja je imel duhovnik vipavske župnije Ulrik Küzz, zato je generalni vikar Jakob od vipavskega župnika Konrada terjal, naj poskrbi, da bo žival vrnjena ptujskemu konventu.524 Naj omenimo, da je redovno vodstvo v letu 1401 odredilo za vizitacijo samostanov v Avstriji in Koroški Janeza »de Leuba« iz dunajskega konventa. Nekemu članu ptujskega konventa, doma sicer iz Fohnsdorfa, je bilo leta 1400 naročeno, naj opravi vizitacijo v samostanih v Brežah in Leobnu, ptujski samostan pa naj bi vizitiral Mihael iz Feldkirchna, profes breškega konventa.525 Iz leta 1418 je znan prior Mihael iz Dunajskega Novega mesta, ki je prejel denar za opravljanje aniverzarija526, v naslednjem letu pa je Mihael kupil od ptujskega meščana kramarsko stojnico na sejmišču pri cerkvi sv. Ožbalta pred ptujskim mestom.527 V letu 1434 je kupil dominikanec Pavel kramarsko stojnico prav tam očitno za svoj samostan. Iz zgornjega bi smeli sklepati, da gre pri kupcu morda za samostanskega predstojnika.528 Naslednji znani predstojnik je bil Tomaž Staindl, ki bo identičen s Tomažem Staindlom, ki je v letu 1398 absolviral hišni študij v ptujskem samostanu in ki je v letu 1433 opravljal službo priorjevega

109

P rim. Mlinarič, Jože, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja, v: ČZN NV 34 (1998), str. 11–32. Prim. F. Kovačič (1913), str. 103, opomba 1. 520 R–68, fol. 109rv, ZAP. Prim. F. Kovačič (1913), str. 61–62. 521 1324, VI. 23.: orig. perg. (št. 1920 b), StLA. 1331, VII.: R–34, št. 36, str. 84, ZAP. Prim. R–34, str. 109, ZAP. 522 1337, III. 30.: orig. perg. (št. 2110 d), StLA. Prim. F. Kovačič (1913), str. 62. 523 1404: J. Loserth, Das Archiv des Hauses Stubenberg, v: Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte XXXVII–XL (1914), št. 89, str. 100. 524 1401, V. 25., Udine: Otorepec, Božo, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in biliotekah Vidma (Udine) 1270–1405. Viri za zgodovino Slovencev 14. ZRC SAZU. Ljubljana 1995, št. 1415, str. 281. 525 1401: H. Zotter, št. 193, str. 124. 1400: idem, št. 192, str. 124. 526 1418, III. 6.: orig. perg. (št. 4683 a), StLA. 527 1419, III. 26.: orig. perg. (št. 4724 a), StLA. Kronist šteje konec 17. stoletja med izgubljene posesti. (Memorabilia I., str. 12, ZAP). Mihael se omenja leta 1459 kot pokojni. (1459, II. 14.: orig. perg., št. 6726, StLA). 528 1434, XII. 6.: orig. perg. (št. 5448), StLA. Prim. B. Vnuk: opombi št. 108 in 109 na str. 299. 519

dominikanski samostan na ptuju

Prior Erhard Streitperger proda v letu 1494 ptujskemu glavarju Juriju Moisseju posest pri Ptuju. (1494, marec 7.: orig. perg. listina (št. 9209), Štajerski deželni arhiv Gradec)

110

xiv.–xv. stoletje

namestnika.529 Prior Tomaž se kot prior omenja v začetku leta 1438, ki se je v tem ali predhodnem letu s ptujskim gvardijanom Janezom pritožil pri nadvojvodi Frideriku V. zoper ptujskega župnika Vincenca zaradi deleža, ki ga je hotel župnik imeti od legatov, podeljenih obema samostanoma od pokojnikov.530 Tedaj sta oba ptujska konventa po smrti zadnjega gospoda Ptujskega prevzela zapuščino po Bernardu Ptujskem iz leta 1399.531Pod priorjema Pavlom in Tomažem je prišlo tudi do reformiranja redovnega življenja pri ptujskih dominikancih532 in nekoliko pozneje (1443) pod priorjem Janezom de Muchpergom do sklenitve bratske duhovne zveze s studeniškimi dominikankami.533 Zadnji znani predstojnik v prvi polovici stoletja je bil Eberhard Sews, kasneje znan kot kaplan deželnega kneza in nadvojvode Friderika V. Eberhardu je celjski grof Friderik II. leta 1448 zapisal letne dohodke iz Rogaške gospoščine.534 V zapisnikih s provincialnih kapitljev iz let 1400–1402 je znanih nekaj predavateljev in študentov ptujskega hišnega študija.535 Prvi znani samostanski predstojnik iz druge polovice stoletja je Mihael iz Ennsa, ki je dal nekemu ptujskemu meščanu v hasnovanje samostansko hišo v mestu (1452).536 Za njegovega priorata je bila očitno obnovljena samostanska cerkev, ki jo je leta 1453 blagoslovil sekovski škof Jurij.537 Za Mihaelom se omenja kot prior Maksimilijan, omenjen v letih 1453, 1455, 1458 in 1459, kasneje pa še enkrat v dokumentih, nastalih v času 1465–1471. Maksimilijan je na začetku leta 1455 za svojo ustanovo kupil mlin na čolnu na Dravi pri Ptuju538 in jeseni istega leta mu je samostanski familiar Friderik zapustil v oporoki denar za gradnje, med drugim tudi za križni hodnik.539 V letu 1459 pa je Ivan Breuner Maksimilijanu daroval vinograd v Črešnjevcu pri Ptuju.540 Med prvim in drugim Maksimilijanovim prioratom je to službo opravljal Andrej Trachter, ko je Marijina bratovščina ptujskega pekovskega ceha dala leta 1463 samostanu v hrambo svoj kelih.541 V istem letu se Andrej omenja v neki posestni zadevi,542 v naslednjem letu pa v zvezi z zapuščino pokojnega samostanskega oskrbovanca Mihaela Röslerja.543 Junija leta 1465 je Andrej kupil od Viljema Reispergerja dvor s precejšnjo pripadajočo posestjo v Podvincih pri Ptuju.544 Septembra pa se ponovno omenja kot predstojnik Maksimilijan, ki je zgornjo posest prodal Sigmundu Weyspriachu,545 v naslednjem letu pa je kupil posest ob Ščavnici.546 V letu 1467 je Maksimilijan od Ivana Rensa kupil del dvorca v Selcih pod Ptujsko Goro547 ter je regularnim kanonikom v Stainzu prodal posest ob Ščavnici548 ter Sigmundu Weyspriachu vinograd v Črešnjevcu pri Ptuju.549Leta 1469 je sprejel s soglasjem samostanskega vikarja magistra Inocenca v oskrbo Ivana Wolfa.550 Poslednjič pa se Maksimilijan omenja v novembru leta 1471.551 Naslednji znani prior je Ivan Tnemer (1474)552 in za njim se šele leta 1482 omenja Konrad Prunner. V mesecu februarju je Konrad prodal samostansko posest na sejmišču pri cerkvi sv. Ožbalta,553 meseca aprila pa mu je redovno vodstvo odvzelo čast priorja, vendar razlog za ta ukrep ni naveden.554 Ker si je mogel sam izbrati pogoje, je po mnenju Zotterja njegov umik bil »časten«. Redovno vodstvo mu je dalo namreč veliko ugodnosti: priznane so mu bile vse pravice jubilarja, med drugim je smel nositi biret, česar mu ni smel nihče osporavati, in smel je uživati miloščino do višine štirih dukatov. Bil je tudi oproščen sodelovanja pri oficiju matutina in službe tedničarja. Po lastni izbiri pa bi smel celo živeti zunaj redovne skupnosti.555 V letih 1474 in 1482 je redovno vodstvo izdalo odredbe za ptujski konvent, s katerimi je želelo izboljšati redovno življenje v njem ter urediti zadeve glede sprejemanja članov in ubežnikov. Leta 1489 pa je redovno vodstvo preklicalo nekdanjemu priorju Konradu vse ugodnosti in podeljene pravice ter je zahtevalo, da se v mesecu dni vrne na Ptuj.556 Glede sprejema redovnikov iz drugih konventov je bilo leta 1474 odrejeno naslednje: prior ni smel sprejeti za ptujskega profesa nikogar brez izrecnega dovoljenja

111

387, V. 28.: H. Zotter št. 1, str. 97. 1398: idem, št. 191, 1 str. 124. 1433, III. 10.: orig. perg. (št. 5376 a), StLA. 530 1438, I. 22., Ptuj: orig. perg. (št. 5572), StLA. 1438, III. 17.: prepis (št. 5582 b), StLA. 531 Glej str. 92. 532 Glej str. 109. 533 1443, I. 1., Ptuj: orig. perg. (št. 5819), StLA. Prim. Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 54. 534 1448, X. 14.: prepis (št. 6146), StLA; R–68, fol. 24, ZAP. Listino je leta 1521 potrdil nadvojvoda Ferdinand I. (1521, X. 14., Gradec: Memorabilia I, str. 85, ZAP). 535 1401 in 1402: H. Zotter, št. 193 in 194, str. 124. 536 1452, III. 20.: orig. perg. (št. 6348 a), StLA. Memorabilia I, str. 113, ZAP. 537 1453, V. 8., Ptuj: orig. perg. (št. 6414), StLA. 538 1455, II. 20.: orig. perg. (6518), StLA. Ta nakup se omenja še enkrat v letu 1458 (1458, VIII. 26.: orig. perg. (6684 a), StLA. 539 1455, IX. 21.: orig. perg. (št. 6545 a), StLA. 540 1459, V. 28.: orig. perg. (št. 6744), StL A. Glej str. 32. 541 1463, VI. 12.: orig. perg. (št. 6971 a), StLA. 542 1463, VI. 28.: orig. perg. (št. 6975 a), StLA. 543 1464, IV. 7.: orig. perg. (št. 7016), StLA. 544 1465, VI. 25.: orig. perg. (št. 7077 b), StLA. 545 1465, IX. 30.: orig. perg. (št. 7091 a), StLA. 546 1466, VII. 21., Dunajsko Novo mesto: orig. perg. (št. 7135), StLA. 547 1467, V. 13.: R–68, fol. 53, ZAP. 548 1467, VIII. 3.: orig. perg. (št. 7206), StLA. 549 1467, XI.17.: orig. perg. (št. 7217), StLA. 550 1469, II. 27.: orig. perg. (št. 7276 a), StLA. 551 1471, XI. 26.: kot insert v listini 1492, VI. 7., Ptuj: orig. perg. (št. 8942), StLA. 552 1474, V. 5.: orig. perg. (št. 7502 a), StLA. 553 1482, II. 9.: orig. perg. (št. 7906 a), StLA. 554 H. Zotter, str. 94. 1482, IV.24., Rim: idem, št. 19, str. 100. 555 1482, V. 4., Rim: idem, št. 21, str. 100. 556 1489, II. 14., Benetke: idem, št. 29, str. 102. 529

dominikanski samostan na ptuju

generalnega magistra, tudi ne brezdelnežev in za samostan nekoristnih, čeprav bi jih za sprejem na Ptuju določila provincial ali vikar; redovnike brez odpustnih pisem je smel ptujski prior sprejeti ne več kakor za en sam dan. Za ptujske profese pa je veljalo: če se ne vrnejo domov v enem ali vsaj v dveh dneh, izgubijo pravico ptujskega profesa, kakor tudi vse službe, ki bi jih opravljali, sicer pa je bilo priorju dovoljeno sprejeti nazaj ubežnike le z dovoljenjem generalnega magistra. Prior naj bi strogo kaznoval uživalce mesa, bratom pa je bilo prepovedano brez nujnega vzroka podati se v rimsko kurijo. Končno je generalni kapitelj priorju in njegovim sobratom naročil, naj pod grožnjo težke kazni upoštevajo odredbe in prepovedi. Tudi odredba z

Prior Konrad Prunner proda leta 1482 ptujskemu meščanu in lončarju Juriju kramarsko stojnico na ptujskem sejmišču pri cerkvi sv. Ožbalta. (1482, februar 9.: orig. perg. listina (št. 7906 a), Štajerski deželni arhiv Gradec)

112

xiv.–xv. stoletje

zasedanja generalnega kapitlja v letu 1482 se skoraj izključno nanaša na ubežnike in na sprejem redovnikov v ptujski konvent. V ptujskem samostanu bi ne mogel živeti noben redovnik kateregakoli staleža brez privoljenja predstojnika, njegovih sobratov in provinciala in prestopek glede tega je imel za posledice izobčenje, ki bi ga mogel odvezati le generalni magister. Priorju je bilo dovoljeno v ptujski konvent sprejeti redovnike iz katerekoli province, vendar ne takih brez odpustnih pisem in ubežnikov, in predstojnik je smel vrniti redovnike v njihov samostan, če bi se na Ptuju slabo vedli, dasi bi jih tja poslalo redovno vodstvo. Ptujski prior je smel ubegle domače profese zahtevati nazaj in jih izključiti, če bi se ne vrnili v letu dni. V ptujskem samostanu je bili prepovedano uživati meso, ker je bil reformiran in je vztrajal v strogi obedienci.557 Naslednji znani prior je bil Erhard Streitperger, ki mu je v drugem prioratu uspelo v konventu urediti redovno življenje. Erhard se prvikrat omenja kot predstojnik v letu 1486, ko je nosil tudi naslov lektorja svetega pisma. Leta 1494 pa ga je redovno vodstvo imenovalo za generalnega pridigarja.558 Erhard se omenja kot predstojnik v letu 1491 v naslednjih zadevah: marca v listini, s katero je ptujski meščan Ivan iz Loke podaril samostanu vinograd v ptujski okolici,559 maja kot priča v neki gospodarski zadevi560 in junija, ko je Hartman Holeneški z ženo Amalijo v njegovi prisotnosti pri ptujskih minoritih naredil nabožno ustanovo.561 Meseca junija naslednjega leta pa je bil predstojnik že Peter Ful(d)ner in Erhard se v dokumentu omenja kot navaden redovnik.562 V listini iz začetka leta 1493 se Peter Ful(d)ner navaja kot magister in lektor svetega pisma z Dunaja, ki mu je za njegovo ustanovo Ivan iz Klöcha zapisal letne dohodke za neko nabožno ustanovo.563 6. avgusta ga je redovno vodstvo razrešilo priorske službe, odstavilo pa je tudi njegovega namestnika, Jakoba iz Prusije, ki ga je poslalo v Köln, v samostan njegovih prvih redovnih zaobljub. Za vikarja je bil imenovan ptujski profes Jurij Smyner, ki naj bi vodil ustanovo do izvolitve novega predstojnika, nato pa bi po svoji izbiri smel oditi drugam.564 Novoizvoljenega naj bi potrdil nekdanji prior Konrad Pruner, v njegovi odsotnosti pa brat Kristijan, ki so mu leta 1495 priznali vse pravice, ki jih je deležen kot jubilar.565 Še v istem mesecu leta 1493 je bil, zdaj drugič, predstojnik Erhard Streitperger, kajti 23. avgusta mu je Uršula Knehtl za dušno dobro pokojnega moža Petra darovala posest v Črešnjevcu pri Ptuju.566 Prior Erhard je glede na več odredb redovnega vodstva našel v konventu razrahljano redovno disciplino, ki mu jo je tudi z redovnimi pooblastili uspelo izboljšati. Že v letu nastopa priorske službe je vrhovno redovno vodstvo izdalo za njegov konvent vrsto uredb. V refektoriju sta bila zapovedana molk in uživanje mesa, vendar slednje le zunaj njega.567 Tudi prestavitve redovnikov na druge postojanke in njihova zamenjava od drugod so vsekakor bile nujen ukrep za izboljšanje redovne discipline in življenja. Tudi v letu 1494 je redovno vodstvo izdalo nekaj ukrepov: omejilo je plemiškim ženam dostop v notranje samostanske prostore ter prirejanje pojedin in kopanja ob njihovih obiskih, redovnikom pa je bilo dovoljeno obedovati z meščani zunaj konventa le s privoljenjem predstojnika.568 V letu 1495 je ptujski samostan vizitiral brat Krizostom, vikar reformiranih samostanov, in je ob tej priložnosti prosil papeškega legata na Ogrskem, Poljskem in Češkem, škofa Ursusa pl. Ursinija, za podelitev privilegijev dominikancem v omenjenih deželah, ki bi priorjem in njihovim naslednikom ter po izboru starejših iz konventa dovoljeval dvema svojima članoma spovedovati v vseh provincah teh dežel ter spovedance odvezati grehov, katerih odveza je bila pridržana le krajevnim ordinarijem.569 Erhard Streitperger je užival velik ugled v redu, saj mu je ta zaupal odgovorne naloge. Avgusta 1497 je bil imenovan za generalnega vikarja studeniškega samostana z vsemi pooblastili, v novembru pa je bil s priorjem augsburškega samostana imenovan za vizitatorja ženskih dominikanskih samostanov v Marenbergu, Gradcu, Linzu in Innichenu, ki naj bi od nun terjala povrnitev stroškov za vizitacijo. Junija naslednjega leta pa je Erhard prevzel nalogo vikarja v duhovnih zadevah nad omenjenimi postojankami z omejitvijo, da mu ni dovoljeno posegati v pravice generalnega vikarja. V letu 1499 je redovno vodstvo naročilo predstojnicam omenjenih dominikanskih samostanov, naj se do preklica pokoravajo svojemu vikarju, priorju

113

474, X. 15., Mantua: idem, št. 10, 1 str. 98–99. 1482, V. 4., Rim: idem, št. 22, str. 101. 558 1486, V. 13.: orig. perg. (št. 8101), StLA: »lesmaister der heilligen geschrift vnd prior«. 1494, V. 23.: H. Zotter, št. 46, str. 104. 559 1491, III. 3.: R–68, fol. 32–33, ZAP. 560 1491, V. 25.: orig. perg. (št. 8813), StLA. 561 1491, VI. 15.: orig. perg. (št. 171), Pokrajinski arhiv Maribor. 562 1492, VI. 7., Ptuj: orig. perg. (št. 8942), StLA. 563 1493, II. 14., Ptuj: R–68, fol. 45–46, ZAP. Prepis (št. 9046), StLA: »Peter Fullner von Wienn, lesmaister der heiligen geschrifft.« 564 »Peter Wlner«: H. Zotter, št. 33 in 34, str. 103. 565 1493, VIII. 7.: idem, št. 36, str. 103. 1495, I.: idem, št. 48, str. 104. 566 1493, VIII. 23.: orig. perg. (št. 9135), StLA. 567 Glej str. 234. Prim. 1493(VIII. 7. ?): H. Zotter, št. 37 in 42, str. 103. 568 1494, IV. 8.: H. Zotter, št. 43, str. 104. 569 1495, VII. 2., Ptuj: R–68, fol. 4, ZAP. 557

dominikanski samostan na ptuju

Ptujski zidar Štefan proda v letu 1491 tkalcu Matevžu hišo z ohišnico pri cerkvi sv. Ožbalta. (1491, maj 25.: orig. perg. listina (št. 8813), Štajerski deželni arhiv Gradec)

114

xiv.–xv. stoletje

ptujskih dominikancev, Erhardu, ki je dolžan od predstojnic izterjati dolžne vsote. Vsem, ki so nunam delali krivice, pa je naročil, naj s tem prenehajo.570 Erhard se kar nekajkrat omenja v letih 1494–1496 v listinah gospodarske narave in pri ustanavljanju nabožnih ustanov ter v zapisih redovnih vodstev v letu 1495–1498. Omenja se v listini iz leta 1494, s katero je ptujski redovnik Andrej vpričo samostanskega zakristana dominikanca Lenarta Töblerja zapisal konventu vso svojo dediščino.571 V istem letu ga najdemo kot prodajalca posesti ptujskemu glavarju Juriju Moisseju572 in v listini iz naslednjega leta, s katero je Jurij pri dominikancih naredil pobožno ustanovo in samostanu podelil posest na Vičavi, ter še v treh dokumentih v nekih gospodarskih zadevah.573 V letu 1496 je Erhard samostanskemu dobrotniku Ivanu Rindsmaulu obljubil ustanovitev pobožne ustanove.574 V mesecu aprilu naslednjega leta pa se v dokumentih redovnega vodstva Erhard ponovno imenuje kot prior. Iz dokumenta iz aprila meseca je razvidno, da mu je redovno vodstvo po vsej verjetnosti zaradi zaslug za red potrdilo neke ugodnosti. Konvent je Erhardu odredil posebno hišico ali celico, ki bi ju smel ta obdržati, če ne bi imel kake druge prebende. Red je to potrdil in mu tudi dovolil sprejemati milodare ter zaradi zaslug za ustanovo in zaradi starosti imeti nekoga, ki ga bo negoval.575 Erhard je poslednjič zapisan kot prior v nekem redovnem dokumentu iz meseca junija leta 1498, ko se omenja tudi njegov namestnik brat Beigl.576 Uganko predstavljata tudi odredbi generalnega kapitlja iz leta 1498, s katero vrhovna redovna oblast potrjuje samostanu podeljene privilegije ter za predstojnika neimenovanega priorja, ki ga je generalni kapitelj odstavil.577 Nekoliko nejasnosti povzroča trikratna omemba Herarda (Heranda) kot ptujskega priorja v letih od 1495–1500, torej v času, ko se kot predstojnik omenja tudi Erhard Streitperger. Leta 1495 redovno vodstvo Herardu naroča, naj gre v Novi Klošter in ga upravlja kot član ptujskega konventa; če pa se bo uredilo drugače (Novi Klošter naj bi ne bil več član), tedaj naj redovniki vrnejo ptujskemu konventu stvari, ki so jih od njega prejeli. V naslednjem letu je Herard prejel od vodstva dovoljenje, da sme zaradi bolezni in po nasvetu zdravnika, vendar s soglasjem sobratov, živeti v celici, v kateri je tedaj prebival. Herarda so v letu 1500 očitno zaradi bolezni razrešili službe vikarja ženskih samostanov, za katere je nekoč že skrbel prior Erhard.578 Zanimive so nekatere odredbe redovnega vodstva za nekatere ptujske redovnike, ohranjene v zapisih za drugo polovico 15. stoletja. V letu 1474 je redovno vodstvo ptujskega dominikanca Andreja, sina ptujskega krznarja Wolfganga, poslalo v samostan sv. Marije v Firencah, od koder je ta nato zbežal, a dobil je spregled in dovoljenje, da je smel po prejemu mašniškega posvečenja oditi na Ptuj, kjer naj bi pel novo mašo in uredil zapuščino po svojem očetu. Red mu je njegov prestopek bega oprostil in prepovedal, da bi mu kdo kdaj to sponašal. Odrejeno je bilo tudi, da se mora po treh mesecih s Ptuja vrniti v Firence.579 Zanimiva je tudi usoda ptujskega dominikanca Filipa, ki mu je red dovolil izbrati si za bivanje samostan po želji (1490), opraviti pri sorodnikih primicijo ter tri mesece živeti pri njih. Nato je že čez pet let dobil dovoljenje, da odide s svojimi rojaki, ki jih bo dušno oskrboval, za štiri mesece na vojsko (1495), v naslednjih dveh letih je bil odposlan na študij (»artium«) (1495), nato pa na študij teologije v Padovo (1496–1497), končno pa je prejel še dovoljenje za prestop v kak drugi red (1499).580 Dominikanec Jurij pa je prejel dovoljenje za pot v Rim in v (Maria) Loreto (1494).581 V drugi polovici 15. stoletja je bilo precejšnje število ptujskih dominikancev poslano v druge konvente predvsem v Nemški redovni provinci. Jakoba Straha (1477) in Wolfganga Furterja (1481) so premestili s Ptuja v Bolzano, Petra Rapino pa v nürnberški konvent (1497).582 Nekajkrat so si smeli redovniki sami izbrati samostan, med njimi Peter Halgenaupp (1475), Sigismund in Filip Turioni (1487) ter Jakob iz Prusije in Janez (1493).583 Za Filipa Turianija je red naročil, naj si izbere ali zagrebški samostan ali pa Novi Klošter (1488).584 Ko se je po velikem turškem pustošenju slednji izpraznil, so nekateri dominikanci vsekakor morali v ta samostan v Savinjski dolini, zlasti še, ker je ptujski samostan prevzel zanj skrb za nekaj let.585 Nekateri

115

497, VIII. 30.: H. Zotter, št. 60, str. 106. 1 Prim. 1497, VIII. 28., Rim: idem, št. 59, str. 105. 1497, XI. 27. (Benetke ?): idem, št. 62, str. 106. 1499, XI.: idem, št. 68, str. 107. 571 1494, X. 14., Ptuj: R–68, fol. 49–50, ZAP. 572 1494, III. 7.: orig. perg. (št. 9209), StLA. 573 1495, IV. 20.: prepis (št. 9359), StLA. 1495, IV. 10.: R–68, fol. 17, ZAP. 1495, V. 6., R–68, fol. 58–59, ZAP. 1495, VI. 1.: orig. perg. (št. 9382), StLA. 574 1496, III. 7., Ptuj: R–68, fol. 27–28, ZAP. 575 1497, IV.: H. Zotter, št. 58, str. 105. 576 1 49 8 , V I . : i d e m , š t .   67 i n 6 6 , str. 106–107. 577 1498, VI.: idem, št. 65. 578 1495: idem, št. 54, str. 105. 1496, XI.: idem, št. 56, str. 105. 1500, VI. 2.: idem, št. 72, str. 107. 579 1474, X. 2., Benetke: idem, št. 7 in 8, str. 98. 1475, III. 25., Rim: idem, št. 12, str. 99. Prim. F. Kovačič (1914), str. 127. 580 1490, IV. 13.: H. Zotter, št. 30, str. 102. 1495: idem, št. 51, str. 104. 1496, XI. 6.: idem, št. 55, str. 105. 1493, VIII.: idem, št. 39, str. 103. 1497, XII., Padova: idem, št. 63, str. 106. 1499, XII. 30.: idem, št. 69, str. 107. Zanimiva in hkrati v popolnem nasprotju z redovnimi pravili je bila odločitev posameznih redovnikov za delovanje v dušni oskrbi na vojnem polju. Celo nekateri kartuzijani, zavezani najstrožjim redovnim pravilom, so se odločali za tako delovanje v času vojn proti Turkom, kar pa jim je bilo na generalnih kapitljih strogo prepovedano (1464, 1465). (Mlinarič, Jože, Kartuzijanski red, slovenske kartuzije in turška pustošenja v 15. in 16. stoletju, v: Zbornik: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici. ZRC SAZU. Ljubljana 2001, str. 264). 581 1 494 , V. 22. : H . Z o t t e r, š t . 45, str. 104. 582 14 77, VI. 28.: idem, št. 15, str. 99. 1481, VI. 20., Rim: idem, št. 17, str. 100. 1497: idem, št. 61, str. 106. 583 1475, VIII. 14.: idem, št. 13, str. 49. Peter »Heilighoupt« je dobil dovoljenje za bivanje »extra ordinem«. (1488, VI. 12.: idem, št. 26, str. 102). 1487, XII. 13., Rim: idem, št. 24, str. 101–102. 1493, VII.: idem, št. 32, str. 103. 584 1488, II. 4.: idem, št. 25, str. 102. 585 Glej str. 71. 570

dominikanski samostan na ptuju

1478, V. 22., Perugia: idem, št. 16, str. 99. 1488, VI. 12.: idem, št. 26, str. 102. 1494, X. 18.: idem, št. 47, str. 104. 1493, VIII.: idem, št. 38, str. 103. 1496, XI. 18.: idem, št. 57, str. 105. Prim. 1474, VIII. 29.: št. 6, str. 97. 587 1474, X. 6., Padua: idem, št. 9, str. 98. 1474, X. 19.: idem, št. 11, str. 99. 588 1482, IV. 24., Rim: idem, št. 20 a, str. 100. 589 1489, II. 14., Benetke: idem, št. 28, str. 102. 590 1494, IV.: idem, št. 44, str. 104. 591 1 495, IX . 17.: idem, št. 52 in 53, str. 105. 592 1493, VI. 3.: idem, št. 31, str. 102. 1493, VIII. 7(?): idem, št. 41, str. 103. 1483, XII. 28., Köln: idem, št. 23, str. 101. 1481, XII. 28., Rim: idem, št. 18, str. 100. 1498, VI.: idem, št. 64, str. 106. 593 Hutz, Ferdinand, Die Weiheregister der Seckauer Bischöfe vor der Reformation (1425–1507). Graz 1988. (Upoštevani v poglavju Seznam redovnikov: str. 237–239). 586

ptujski dominikanci pa so celo smeli prestopiti oziroma (vsaj za nekaj časa) živeti zunaj samostana, kot npr. Wolfgang Elinger (1478), omenjeni Peter Heilighoupt (1488), ki je smel zadržati vse, kar si je pridobil za lastne potrebe (1494), Hieronim Biggil (1493) ter Mihael s Ptuja (1496).586 Od leta 1474 do leta 1498 je znanih več primerov prestavitev redovnikov iz Nemške redovne province na Ptuj. Dunajčan Krištof, konverz dunajskega konventa, je dobil spregled vseh redovnih kazni ter je bil poslan na Ptuj, kjer bi naj ponovno napravil redovne zaobljube, če bi s tem soglašala večina konventa (1474), in v istem letu je moral na Ptuj Matej iz Prusije.587 V letu 1482 so se smeli v ptujski konvent preseliti in ostati pod določenimi pogoji profesi ptujskega samostana, Jakob iz Prusije iz kölnskega ter Janez Weg in Mihael Eyb(e) iz nürnberškega samostana s pravico posedovanja, kar so imeli v svojih konventih. 588 Omenjeni Mihael pa je prejel leta 1489 dovoljenje za naselitev v konventu, ki bi si ga izbral sam, ter dajati vernikom in redovnikom zakramente, pridigati in spovedovati, odvezo pa je smel dati le trikrat.589 Leta 1494 je redovno vodstvo za brata Sigmunda odredilo, da mora zapustiti Novi Klošter in naj ga ptujski prior po prejemu pisnega sporočila sprejme v svoj konvent.590 Andreja in Mateja iz Landshuta so odredili za ptujski konvent in slednjega imenovali za magistra študentov (1495).591 Za ptujske konventuale so bili odrejeni še: Janez Brig (ali Baig) (1493) iz nürnberškega konventa, ki je bil sicer poslan na Ptuj, vendar ga večina ptujskega konventa ni sprejela za svojega profesa, Vulfink (1483), sicer lektor v ptujskem samostanu, Wolfgang Finker (1481) ter dominikanca Lenart in Teobald (1498).592 Iz registra posvetitev iz 15. stoletja je tudi razvidno, da so sekovski škofje podelili redove od najnižjih do mašniškega posvečenja vrsti ptujskih dominikancev.593

116

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

SAMOSTAN V OBDOBJU DUHOVNE IN GOSPODARSKE KRIZE XVI. STOLETJA Redovno življenje pri dominikancih in v ptujskem samostanu

otem ko je bila večina dominikanskih samostanov v 15. stoletju reformirana in je v njih za nekaj desetletij ponovno zacvetelo redovno življenje, so številne neugodne okoliščine v naslednjem stoletju znova povzročile krizo redovnega življenja. Samostane na Češkem so že v 15. stoletju uničili husiti, v času reformacije pa so propadli samostani na Škotskem in v skandinavskih deželah. Z zmago turške vojske pri Mohácsu leta 1526 je bila večina postojank na Ogrskem za red izgubljena. Zmaga reformacije v nemških deželah je povzročila propad večine samostanov v teh deželah, v preživelih samostanih pa razkroj redovnega življenja. Tako so v Saški redovni provinci propadli skoraj vsi dominikanski samostani, preostale pa so na generalnih kapitljih v Rimu v letih 1601 in 1608 pridružili Nemški provinci (provincia Tevtonica). V 16. stoletju so propadle tri province s 43 samostani, preživele postojanke pa so bile zaradi majhnega števila redovnikov močno oslabljene. Le v samostanih romanskih dežel je bilo redovno življenje še živahno, zato so vodstvo reda prevzeli predvsem Italijani, Francozi in Španci. Generalni magistri so bili izmenoma Italijani, Španci in Francozi in od generalnih kapitljev jih je v letih 1462–1777 zasedalo zunaj Italije le štirinajst. Število mladih, ki bi se želeli posvetiti redovnemu življenju, je bilo vedno manjše in tako so na generalnem kapitlju leta 1501 ugotavljali, da se število dominikancev skoraj povsod naglo krči, na kapitlju leta 1505 pa, da je red na poti propada, da pa mu bodo »z božjo pomočjo« ponovno pripomogli do poprejšnje veljave. Število samostanov pa se je kljub vsem neugodnim okoliščinam v 16. stoletju celo povečalo, saj so predvsem v romanskih deželah nastajale nove postojanke, tako da se je od 22 provinc, kolikor jih je bilo na začetku stoletja, njihovo število ob koncu stoletja povečalo na petintrideset.594 V novem veku je nekajkrat prišlo tudi do preureditve provinc in redovno vodstvo je želelo preživele postojanke utrditi tako, da jih je podredilo kateri od sosednjih provinc. S to nalogo je bil leta 1568 poslan na vizitacijo vizitator Mihael d ’Asti, ki je ogrske in avstrijske samostane pridružil Češki provinci. Konventi

117

594

. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 41 W in 131–140. Memorabilia I, str. 20, ZAP. F. Kovačič (1913), str. 135.

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 20, ZAP. F. Kovačič M (1914), str. 14. Prim. W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 131 sl. 596 Memorabilia I, str. 20, ZAP. F. Kovačič (1914), str. 15–16. 597 Ibidem, str. 19, ZAP. 598 Orožen, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant III. Cilli 1880, str. 528–529. 599 Memorabilia I, str. 19–20, ZAP. 600 »… in disen schwären zeiten vnd verfolgung der geistlichen personen.«: Memorabilia I, str. 91, ZAP. 595

na Štajerskem in konvent v Brežah na Koroškem so od konca 14. stoletja sestavljali posebno kongregacijo, ki je ni upravljal provincial, temveč generalni vikar, ki ga je imenoval ali vsaj potrdil generalni magister.595 Za utrditev Ogrske province je generalni kapitelj leta 1589 združil ogrske samostane s postojankami na Štajerskem in postojanko v Brežah na Koroškem ter je naročil ptujskemu priorju, naj sprejme novince in jih vzgaja za Ogrsko provinco. Provincial prenovljene Ogrske province je postal Sebastijan Cattaneo, učeni teolog in pisatelj (1587, 1592), ki je postal škof v Chiemseeju (1589–1609). Odslej je za nekaj časa postal v provinci najvplivnejši ptujski konvent, ki je naročilo generalnega kapitlja vestno izpolnjeval, saj srečamo tedaj v konventu nekaj novincev, ki so kasneje delovali v samostanih na Ogrskem, posebno še v Monoštru (Szentgotthárd).596 Po letu 1521, ko se je pričel v nemških deželah širiti protestantizem, je Nemška provinca izgubila večino samostanov. Tako so npr. samostan v Nürnbergu naselili predikanti, iz samostana v Kremsu ob Donavi pa so luterani izgnali redovnike in se ga polastili ter ga deloma preuredili v konjušnico. Kmalu po Lutrovem nastopu so si luterani prilaščali tudi dominikanske samostane, potem ko so redovnike deloma pobili, deloma pa pregnali. Ptujski kronist pater Ambrosio Capello pripoveduje zanimivost, ki da jo je okoli leta 1650 izvedel od štirih sobratov, ki so v svojem otroštvu obiskovali jezuitske šole v dominikanski redovni obleki. Starši naj bi iz »sočutja« (ex compassione) do preizkušanih sinov sv. Dominika in Frančiška svoje sinove pošiljali v jezuitske in kasneje v javne šole oblečene v redovni habit. Ta običaj naj bi trajal do prihoda redovnih vizitatorjev v provinco. Slednji so pridobili odvzete samostane za red nazaj in vanje nastanili redovnike iz drugih provinc ter novincem prepovedali, da bi obiskovali jezuitske šole, pač pa so njihovo izobraževanje poverili redovnim učiteljem. Ponovno so v konventih uvedli redovno disciplino.597 O neugodnih razmerah v samostanu v Novem Kloštru za 16. stoletje priča vsekakor že dejstvo, da so se predstojniki izredno naglo menjavali.598 V deželnem glavnem mestu Gradcu so dominikanci delovali od druge polovice 15. stoletja v središču mesta pri cerkvi Presvete krvi, od koder so jih meščani 1592 pregnali, saj so jim poleg samostanskih zgradb odvzeli tudi mogočno gotsko cerkev, in so dušno pastirstvo poverili svetni duhovščini. Provincial Ogrske province, kamor so sodili tudi naši samostani, Sebastijan Cattaneo, si je prizadeval, da bi dominikanci povsem ne zapustili mesta, ampak si poiskali drug kraj v mestu. Ti pa so sprva odklonili, da bi se naselili pri cerkvi sv. Andreja zunaj mestnega obzidja, češ da ta kraj za njihovo delovanje ne bi bil primeren, kot je bil prejšnji, ki je bil v mestnem središču. Provincial jih je prepričal, da je za red bolje, da si izberejo nov kraj, kakor pa da bi povsem odšli iz deželnega glavnega mesta. Za naselitev pri sv. Andreju so se nato odločili na zasedanju provincialnega kapitlja v Brežah, ki je bil okoli leta 1586. Dominikanci so si kasneje, v letu 1627, zgradili povsem novo cerkev in bolj prostoren samostan z lepim vrtom. Mesto je bilo tudi bolj primerno za študij novincev. Po mnenju redovnega kronista Ambrozija Capella (1697) »opustošenje« (desolatio) v ptujskem dominikanskem samostanu ni bilo tako hudo, kot je bilo npr. v nekaterih nemških samostanih (v Nürnbergu ali Kremsu), v katere so se naselili luterani. Kot dokaz mu je bilo dvoje: ker da o morebitnih slabih razmerah v ptujskem konventu samostanski spisi molčijo in da je bil samostanski arhiv dobro ohranjen, saj da so bile dobro ohranjene posestne in privilegijske listine (originali ali potrjeni prepisi). O zaupanju reda v ptujski konvent za 2. polovico 16. stoletja priča dvoje: na Ptuju so nekaj časa vzgajali redovne novince in v letih 1580 in 1589 je generalni kapitelj imenoval ptujskega priorja s tremi izkušenimi sobrati za vizitacijo samostanov Ogrske province.599 V času, ko so dominikanci doživljali stisko in preganjanja ter izgubo premoženja, se je zanje zavzel cesar Karel V. (1520–1556). V dokumentu iz leta 1530 izjavlja, da je kot zaščitnik vere dolžan »v teh težkih časih preganjanja duhovnih oseb«600 varovati dominikance v vseh svojih deželah. Zato je vzel redovnike (pro-

118

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

Sebastijan Cattaneo, dominikanski provincialni magister, odloči 1587 v sporu med konventoma v Senju in na Ptuju glede dragocenosti, samostana sv. Marije v Bihaču, ki jih je leta 1572 prinesel s seboj na Ptuj pred Turki bežeči senjski konventual Vincencij Kosić. (dokument z dne 30. julija 1587: R–34, str. 91, Zgodovinski arhiv Ptuj)

119

dominikanski samostan na ptuju

530, XI. 14., Augsburg: insert v doku1 mentu: 1659, III. 24., Dunaj; 1637, V. 7. (Memorabilia I, str. 91–96, ZAP). 602 W. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 37. 603 Richter, Jakob, Maribor v reformacijski dobi, v: ČZN NV (1974), str. 93 in 97–104. 604 Mlinarič, Jože, Župnija sv. Pankracija pri Slovenjem Gradcu do pridružitve ljubljanski škofiji leta 1533, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I. Slovenj Gradec 1995, str. 139. 605 Rokopis XIX–D–23, fol. 110, Škofijski arhiv, Gradec (Graz). 606 Ibidem. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 77 in opomba št. 158, str. 131. 607 Rokopis XIX–D–23, fol. 23, Škofijski arhiv, Gradec (Graz). »… ist ain munich prediger ordens gewesen.« (Ibidem, fol. 42). 601

vinciale, priorje in priorice), njihove cerkve in posesti v svoje varstvo in jim potrdil vse pravice in posesti, ki so jim jih darovali svetni in cerkveni knezi. Odvzel jih je izpod oblasti svetne gosposke in odredil, da se morajo v sodnih zadevah obračati le na cesarske sodnike. Svetni oblasti je prepovedal vmešavati se v pravice dominikancev v zadevah njihove posesti in jim priznal, da se smejo ravnati v vsem po svojih statutih in privilegijih. Tudi naj bi jih nihče od cesarskih podanikov ne obremenjeval s kakršnimikoli dajatvami in davščinami. Potrdil jim je tudi pravico, da smejo v svojih grobnicah pokopati vsakogar, ki bi si to želel. Kršilcem teh odredb je zagrozil s plačilom globe v višini 100 mark zlata, polovico v korist cesarske komore, polovico pa reda. Za dominikanske zaščitnike je imenoval vse štiri volilne kneze (v Mainzu, Speyerju, Kölnu in v Pfalzi), avstrijskega nadvojvodo, vojvodi v Gornji in Dolnji Bavarski ter škofa v Strassburgu in Augsburgu. Z zgornjim naj bi bilo dano zadostno zagotovilo, da bo cesarska odredba upoštevana. Cesarsko listino sta kasneje potrdila avstrijska cesarja: v letu 1637 Ferdinand III. in leta 1659 Leopold I.. Slednji je ugodil prošnji provinciala Janeza Fransensa in v listini navedel razloge za izdajo dokumenta. Cesarski podaniki naj bi dominikance ovirali pri opravljanju bogoslužja, ki so ga opravljali v skladu s starimi pravicami, v ženskih samostanih naj bi naseljevali pregnane predikante, za oskrbnike samostanskih posesti imenovali laike in ponekod prepovedovali sprejem novincev kot nadomestilo za umrle redovne osebe.601 Tridentinski cerkveni koncil je sredi 16. stoletja odpravil za versko življenje tako škodljiv srednjeveški spor med svetno duhovščino in redovniki glede dušnega pastirstva z določilom, da so redovniki dolžni za maševanje in pridiganje laikom ter za spovedovanje laikov prositi za dovoljenje krajevnega škofa.602 O razširitvi luteranstva in sploh za Cerkev nesprejemljivih idej tako med duhovščino kot tudi med verniki nasploh sta si svetna in cerkvena oblast mogli pridobiti pravo podobo predvsem z vizitacijami. Medtem ko so smeli v srednjem veku praviloma vizitirati redovne postojanke le redovni člani in se svetna oblast praviloma ni vtikala v zadeve samostanov, pa si je od 16. stoletja dalje tudi svetna oblast jemala pravico vizitacije samostanov tudi v duhovnih zadevah. Deželni knez je namreč poudarjal, da je skrb za duhovno in redovno življenje kot zaščitniku vere in njegovih ustanov njegova pravica in dolžnost. V letu 1528 se je deželni knez in kralj Ferdinand I. dogovoril s salzburškim nadškofom Matejem Langom in ljubljanskim škofom Krištofom Rauberjem, obenem upraviteljem sekovske škofije, da odpravita v habsburške dežele na vizitacijo mešano državno-cerkveno komisijo, ki naj bi ugotovila stanje verskega življenja predvsem pri prebivalcih mest in trgov ter pri redovnikih. Medtem ko so za podeželsko prebivalstvo večinoma ugotavljali, da se le-to »drži stare vere«, pa je bilo v mestih stanje popolnoma drugačno. Komisarji so npr. za Mariborčane ugotavljali, da so »versko mlačni«,603 medtem ko da so se meščani Slovenjega Gradca oprijeli tudi idej, ki jih je v pridigah širil Ivan Has, v čigar nauku so bili vidni elementi učenja prekrščevalcev.604 Najbolj pa se je luteranstvo zakoreninilo pri meščanih Radgone (Radkersburg). V celjskem minoritskem samostanu je npr. eden izmed minoritov pridigal proti čaščenju Matere božje.605 Mariborski mestni sodnik pa je izjavil, da sta vikar v Lipnici (Leibnitz) magister Ivan, in »neki doktor, ki je zdaj gvardijan na Ptuju«, imela v mariborski minoritski cerkvi med pridigo žolčno razpravo o »luteranskem pridiganju«. Omenjeni doktor je bil vsekakor minoritski gvardijan doktor Evzebij Freidenreich.606 Nekatere redovnike srečamo tedaj (1528) tudi zunaj samostana v dušnem pastirstvu na župnijah. V Radgoni je bil npr. nek minorit po imenu Jodok Sippin, ki je trdil, da je prejel od papeža dovoljenje »da sme sleči redovno obleko in opravljati dušnopastirsko delo na kaki župniji«. V župniji Sv. Jurija na Remšniku pa je bil za kaplana dominikanec Štefan Humersteig, ki je imel za delo dispenz iz Rima.607 Meseca junija leta 1528 je komisija obiskala Ptuj in vikariate, ki so izšli iz ptujske pražupnije. Na vikariatih je bila še kar številčna duhovščina in župljani so bili »prave vere« oziroma so se držali »stare vere«. Komisija

120

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

je prišla na Ptuj 15. junija in predse poklicala bližnje vikarje, cerkvene ključarje in župane. Verske razmere iz zapisnika niso razvidne, domnevati pa smemo, da so bile le-te v tem času za Cerkev še kolikor toliko sprejemljive, saj je bilo v ptujskem mestu veliko duhovnikov, ki so kot beneficiati več beneficijev opravljali v mestni cerkvi bogoslužje, pa tudi bratovščine so pripomogle k rasti verskega življenja.608 V drugi polovici stoletja pa so se razmere temeljito spremenile. Z ustanovitvijo Vojne krajine je postal Ptuj prehodni kraj za vojaške čete, ki so jih spremljali uradniki in trgovci, od katerih so se nekateri začasno ali za stalno naselili v mestu. Mnogi med njimi so bili pristaši novih verskih idej ter so prinašali s seboj tudi luteranske knjige. Nove ideje pa so se širile tudi z bližnjih gradov, npr. z Vurberka, katerega gospodje Stubenbergi so bili vneti luterani. Nekateri meščani pa so hodili k bogoslužju v Petanjce. Deželni knez in nadvojvoda Karel II. je po letu 1580 želel povsem izkoreniniti luteranstvo ter je od mestnih svetov terjal, naj iz svoje srede odpustijo pripadnike luteranske vere, kar se je kmalu tudi zgodilo. Od mestnih svetov so zahtevali, da ljudje pred podelitvijo meščanstva izpovejo, ali so katoliške vere. Deželnoknežja komisija je leta 1587 ugotovila, da naj bi bilo na Ptuju luteranov le nekaj uradnikov deželnih stanov. Leta 1600 je prišla na Ptuj protireformacijska komisija škofa Martina Brennerja, ki je med drugim zaslišala pristaše nove vere ter t. im. »v veri sumljive« in takih je bilo šestdeset, medtem ko so večino meščanov uvrstili med »versko mlačne«. Luterani so bili poleg deželnih uradnikov številni trgovci in vojaki. Po odhodu protireformacijske komisije je breme reformacije in verske prenove padlo predvsem na ramena tedaj maloštevilne duhovščine. V kolikšni meri so bili pristaši novih verskih idej redovniki obeh ptujskih samostanov, iz dokumentov ni razvidno.609 Dejstvo pa je, da že glede na skromno število redovniki na versko življenje mesta niso imeli velikega vpliva. Pač pa so tudi na Ptuj prihajali pridigat jezuitje: v letu 1572 se omenja pater Gerard Pastel, ki mu je sledil pater Janez Kheimel, nato pa pater Kordonäus, ki ga je nadvojvoda Karel II. iz Fürstenfelda premestil v Hartberg in ki je leta 1590 prišel na Ptuj. Po njegovi smrti v Gradcu naj bi njegovo misijonsko delo nadaljevali dominikanci, ki naj bi še pred protireformacijo »spreobrnili« ptujski magistrat in tudi več drugih meščanov.610 Ptujski dominikanci so v teku 16. stoletja doživeli nekaj deželnoknežjih in redovnih vizitacij. Čeprav je deželnoknežja vizitacija leta 1528 predvidevala tudi ugotavljanje stanja v ptujskem dominikanskem konventu, pa ga le omenja, ničesar pa ni zapisanega,611 ohranjen pa je za samostan izčrpen zapisnik deželnoknežje vizitacije iz leta 1545. Zapisnik poroča o vizitaciji naslednjih samostanov na slovenskem Štajerskem: obeh ptujskih samostanov in dominikancev v Novem Kloštru, ženskih dominikanskih samostanov v Studenicah in Marenbergu ter obeh kartuzij (Žič in Jurkloštra).612 V minoritskem samostanu so vizitatorji tedaj našli urejeno redovno življenje. Po izpovedi minoritskega gvardijana so redovniki opravljali bogoslužje in celotni oficij (jutranjice, mašo, primo, terco, seksto, nono, večernice in kompletorij), ob nedeljah pa je bila slovesna maša.613 Za dominikanskega priorja Jerneja Peera so leta 1545 vizitatorji ugotavljali, da je dober duhovnik in gospodar in da je bil že pred tem dve leti predstojnik, nakar je bil odstavljen, ob vizitaciji pa je bil ponovno že pol leta prior. Samostan je bil po zatrjevanju vizitatorjev ustanovljen za 12 duhovnikov in 4 novince, da pa je imel »pred leti« celo do 26 redovnikov. Tedaj jih je konvent štel le osem,614 kar je bila posledica premajhne »miloščine« za njihovo vzdrževanje. Redovniki so bili predvsem Ogri in Hrvatje, zelo malo pa jih je bilo »nemškega rodu«. Vizitatorji so tudi ugotavljali, da ima konvent pravico do izbora predstojnika in da izvoljenega potrjuje generalni magister. Odvetništvo nad samostanom je bila pravica cesarja kot deželnega kneza. Ob nedeljah in praznikih je prior pridigal v slovenskem jeziku in redovniki so za vsake kvatre opravljali aniverzarij z vigilijami za Ptujske gospode. Predstojnik je redovnike oskrbel z vsem potrebnim in dnevno so prejemali po tri poliče vina, pač pa nobenega denarja. S predstojnikom so bili zadovoljni ter niso zoper njega imeli nobene pritožbe.

121

linarič, Jože, Ptujska župnija v času M reformacije ter protireformacije in katoliške verske prenove, v: Statut mesta Ptuj iz leta 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Gradivo in razprave zv. 2. Ptuj 2003, str. 53. 609 Ibidem, str. 56–58. 610 R–42, str. 463, ZAP. 611 Höfer, Rudolf K., Die Landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/1545: Quellen zur geistlichen Landeskunde der Steiermark XIV. Band. Graz 1992, str. 285. 612 M inorit ski samostan na P tuju ..., str. 77–78. Rokopis XIX–D–23, fol. 113, Škofijski arhiv, Gradec (Graz). 613 M inorit ski samostan na P tuju ..., str. 78. 614 Samostan naj bi imel devet duhovnikov in nekaj bratov (Memorabilia I, str. 20, ZAP). 608

dominikanski samostan na ptuju

450, VIII. 24.: R–68, fol. 22, ZAP. 1465, 1 XII. 28., Ormož: prepis (št. 7099), StLA. 616 1491, III. 3.: R–68, fol. 32–33, ZAP. Prim. F. Kovačič (1913), str. 99. 617 Leta 1463 je cesar Friderik III. Holeneškemu, gospodu gospoščine Majšperk naročil, naj ptujskim dominikancem in minoritom ne delajo težav glede lova, gozdnih pravic in njiv. (Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 82). 618 Dominikanci so v reformacijski dobi izgubili vse hiše ter posest na avstrijskem Štajerskem v Fürstenfeldu in Weizu. (F. Kovačič (1913), str. 61, 62 in 65). Nekoč je na mestu sedanjega ptujskega rotovža stala v letu 1571 od dominikancev zgrajena hiša. (Ibidem, str. 103). 619 »Dises closter ist aines grossen weitten zimblichen gepeüs, bedarf alle jahr an dachungen vnndt gemachers besserung ...« (R–28, fol. 51’, ZAP). »So ist auch in disem closter ein schenes liberey von villerley büechern vorhandten.« (Ibidem, fol. 52’). 620 R–28, fol. 45–51, ZAP. Memorabilia I, str. 20, ZAP. Za Novi Klošter: Prior Tomaž Quantisch (Höfer, Rudolf K., Die Landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/1545: Quellen zur geistlichen Landeskunde der Steiermark XIV. Band. Graz 1992, str. 309. Prior je bil Tomaž Quamtusch (!) (1543) II. Orožen III, str. 529. Prim. Wild, Martin, Regesta Runae intermonastica, št. 1108, Rein 1977, Arhiv samostana Rein. 615

Vizitatorji so popisali tudi premoženje in dohodke samostana in zapisali pritožbe priorja nad svetno gospodo v zvezi s posestjo in dohodki, nadalje so popisali opremo za bogoslužje in samostansko zgradbo. Prior se je pritožil, češ da konvent iz več ustanov že dolga leta ne prejema v ustanovnih pismih zagotovljenih dohodkov, vendar kljub temu opravlja predpisane obrede (maše, aniverzarije) ali vzdržuje npr. večno luč. Konvent med drugim že dvajset let ni prejemal 200 hlebcev sira na leto iz Lemberškega urada, ki jim jih je zapisal Friderik II. Celjski, ali pa letnih dohodkov, ki jih je konventu za vzdrževanje večne luči pri grobnici Stubenbergov zapisal Ulrik Schaunberg.615 Prior se je pritoževal tudi nad izgubo nekaterih posesti, med katerimi navaja npr. izgubo donosnega vinograda z imenom Rauscher pri Ptuju, ki ga je eden njegovih predhodnikov z imenom Matej prodal brez vednosti konventa.616 Konvent je imel sicer tudi pravico do lova na svojih posestih, ki pa so mu jo že dolgo kratili gospodje Lambergi z gradu Majšperk.617 Izgubili so tudi nabirko, ki je po izpovedi priorja bila za samostan bolj donosna kakor pa samostansko imenje. Nabirko so namreč opustili, ker ljudje niso hoteli več ničesar dati. Zapisnik našteva kot samostansko last tri hiše na Ptuju, ki pa so tedaj bile pogorišča,618 dva manjša ribnika, od katerih zaradi oddaljenosti od Ptuja že dolgo niso imeli nobene koristi, ter mlin na čolnih na Dravi, od katerega so prejemali moko za peko kruha za služinčad. Zapisnik nadalje omenja ribolovne pravice na reki Polskavi, ki pa jih konvent že dolgo ni kaj prida uporabljal. Nekatere posesti, med njimi vinograde, so samostani dajali v zakup. Samostanu je šla tudi pravica do patrimonialnega sodstva na svojih posestih. Z dohodki je prior moral vzdrževati konvent, služinčad ter šest hlapcev in dve dekli, ki so dobivali vso oskrbo z obleko vred, dnevno pa še po tri poliče vina. Konvent je za prehrano moral kupiti veliko reči (npr. začimbe, sol, mast itd.). Precejšnjo vsoto so terjala tudi popravila in vzdrževanje samostana (posebej se omenja vzdrževanje ostrešij). Prior nadalje navaja posojila deželnemu knezu za protiturško obrambo in izredno posojilo, ki ga je moral dati v letu 1543. O višini letnih izdatkov prior sicer ni vedel poročati, izpovedal je le, da ima samostan le nekaj dolgov, vendar le pri obrtnikih in nikjer drugod. Za samostansko zgradbo so vizitatorji ugotavljali, da je precej dolga in obsežna in da ostrešja in prostori zahtevajo vsako leto popravila. Omenjajo tudi, da imajo dominikanci lepo knjižnico z različnimi knjigami.619 Vizitatorji so nadalje popisali liturgično posodo, paramente in druge bogoslužne predmete. Omenimo naj tri kelihe in visoko srebrno pozlačeno monštranco. Baje je imel samostan tudi še veliko srebrnine, ki pa je po priorjevi izpovedi v času njegovih predhodnikov izginila. Naj na tem mestu omenimo, da gre vsekakor vsaj za del srebrnine in dragocenosti, ki jih je bil prior v letu 1526 dolžan predati komisarjem po nalogu deželnega kneza za potrebe protiturške obrambe. V zakristiji so vizitatorji našli tudi okoli 30 mašnih plaščev in oblek za levite; vse so bile iz žameta ali damasta v raznih barvah, ki so jih uporabljali v določenem času cerkvenega leta. Posebej naj omenim le mašni plašč z zlatim križem in dragulji z obleko za levite, mašni plašč z velikim in dolgim križem, pretkan z zlatimi nitmi in opremljen z dragulji, ter dva žametna plašča z zlatim tkanjem.620 Ugotoviti moremo, da so samostanski predstojniki kar dobro gospodarili in kljub izdatkom za deželnega kneza svoje ustanove niso veliko zadolžili. Sicer maloštevilni konvent je zvesto izpolnjeval svoje dolžnosti. Pač pa je samostan zaradi terjatev deželnega kneza, prisvajanja samostanske posesti po svetni gospodi in izostanku vsakoletne nabirke izgubil precej dohodkov. V letu 1562 je cesar Ferdinand I. za vizitatorja imenoval Franca barona Sprintzensteina in dr. prava Wolfganga Schranza ter Alojzija Kläsa, župnika v Brucku na Muri. Komisarji so obiskali tudi oba ptujska samostana in redovnikom naročili, naj strogo upoštevajo redovno observanco (religiosam observantiam).

122

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

Vizitacijski zapisnik o vizitaciji ptujskega dominikanskega samostana pod priorjem Jernejem Peerom leta 1545 (Râ&#x20AC;&#x201C;28, fol. 45, Zgodovinski arhiv Ptuj)

123

dominikanski samostan na ptuju

P rim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 78. R–42, str. 399, ZAP. 622 Mlinarič, Jože, Stiška opatija 1136–1784. Novo mesto 1995, str. 426 sl. 623 Gruden, Josip, Zgodovina slovenskega naroda ..., str. 809–810. 624 Idem, str. 811. 625 Idem, str. 810. Prim. J. Mlinarič, Stiška opatija ..., str. 437. 626 Gruden, Josip ..., str. 810. 627 Memorabilia I, str. 20, ZAP. 628 1592, III. 12., Gradec: AMP šk. 31, 94/266, ZAP. 1592, III. 17., Gradec: Hofkammer Registratur 1592, fol. 80, StLA. 629 1500, VI. 2. in 1500, III. 7.: H. Zotter, št. 72 in 70, str. 107. 1509 se omenja prior Krištof Thumperger (F. Kovačič) (1914), str. 358). 630 1514: FLD št.758, št. 2134, fol. 145’, StLA. 1514, V. 28. (Philippus Iohannis): Memorabilia I, str. 123, ZAP. 1458, III. 13.: R–68, fol. 39, ZAP. V istem letu se omenja predstojnik Zapf. (F. Kovačič (1914), str. 358). 621

Medtem ko je s te vizitacije ohranjenih nekaj podatkov za minoritski samostan, pa nimamo poročil za dominikance. Komisarji niso pri minoritih našli ničesar »neprimernega« (?), dali pa so nekaj naročil, iz katerih je razvidno, katere razvade so se v tistem času ugnezdile po samostanih. Minoritom so naročili, naj se še nadalje drže stroge observance in naj »začeto delo tudi dobro končajo« ter naj v vsem upoštevajo redovna pravila. V samostan naj ne dovolijo vstopiti »sumljivim« osebam, izogibajo naj se javnih gostiln in se ogibajo popivanja ter branja »nevarnih« spisov, zlasti takih, ki so bili v nasprotju »z učenjem katoliške Cerkve«. Bogoslužje naj bi tudi opravljali s posebno pobožnostjo. Redovnikom so na kraju naročili, naj bodo svojim predstojnikom poslušni.621 V letu 1593 je po naročilu papeža Klemena VIII. v oglejski patriarhiji opravil vizitacijo oglejski generalni vikar in kasnejši patriarh Francesco Barbaro (1593–1616).622 Razumljivo je, da je Barbaro vizitiral le v Oglejski patriarhiji in zato tudi ni obiskal ptujskih samostanov. Od vizitiranih samostanov naj omenimo le oba ženska samostana: Velesovo na Kranjskem in Studenice na Štajerskem. Za velesovski samostan je vizitator ugotavljal, da mu je potrebno pomagati, saj da se je dohodkov zvijačno polastil luteran Bonomo in da so njegovi sinovi škodovali ugledu samostana, ko so si dovolili prosto hoditi po samostanu. Barbaro je zadevo uredil ter je za oskrbnika imenoval katoličana primerne starosti, na dobrem glasu in oženjenega. Izročil mu je upravo samostanskega gospodarstva, redovnicam pa je dal nekaj koristnih navodil.623 Za studeniški samostan je vizitator zapisal naslednje: «V Studenicah sem našel najlepši red. Nune so večinoma mlade, plemenitega rodu, uživajo v vsej okolici najboljši sloves in so zglednega življenja. Spodbujal sem jih, da naj tako nadaljujejo, dal nekatera navodila in duhovne pripomočke, ki so jih sprejele z največjo zadovoljnostjo.«624 Za ženske dominikanske samostane vizitator ne omenja, da bi katera od redovnic bila luteranka ali naklonjena kaki novi veri, pač pa to poroča za samostan klaris v Mekinjah, kjer je Barbaro močno grajal redovno življenje in gospodarstvo. Prednico Suzano Gornjegrajsko (1583–1593) so obtožili, »da zapravlja samostanski denar, s katerim podpira svoje luteranske sorodnike ter da bere in prepisuje krivoverske knjige«. Vizitator je zato opatinjo odstavil.625 Redovnikom v Novem Kloštru je Francesco Barbaro dal slabo spričevalo, saj je zapisal: »Našel sem, da bratje zelo svobodno žive in se ne brigajo mnogo za pastirstvo ...«626 Konec 16. stoletja je prišlo do redovne vizitacije dominikanskih samostanov na Štajerskem, Koroškem, Ogrskem in Kranjskem. Ko je neumorni provincial Sebastijan Cattaneo leta 1589 odšel za škofa v Chiemsee, so na provincialnem kapitlju za njegovega naslednika izvolili Ciprijana Guidija. Vemo, da si je red močno prizadeval za obnovo redovnega življenja na postojankah v deželah, kjer se je razširilo luteranstvo. Generalni kapitelj je zato istega leta naročil magistru Hipolitu, naj pod njegovim predhodnikom začeto delo dokonča, ter ga je odredil vizitatorja za province. Vizitator magister Hipolit je prepotoval Ogrsko in se je na tej poti ustavil tudi v Gradcu, kjer je vizitiral dominikance pri cerkvi Sv. Andreja, kamor so se zatekli od Presvete krvi v letu 1592 pregnani redovniki.627 Omenjeno vizitacijo je podpiral tudi deželni knez in nadvojvoda Ernest. Pred vizitacijo so se vizitatorji zbrali v Gradcu ter so nadvojvodo prosili za gmotno pomoč. Ta je svojemu graškemu hubnemu mojstru naročil, naj jim da iz njegovih dohodkov štiri štrtine vina in štiri četrti pšenice.628 Iz 16. stoletja je znano le nekaj ptujskih priorjev in njihovih sobratov. Iz leta 1500 je poznan prior Herard, ki ga je redovno vodstvo oprostilo službe vikarja za dominikanske samostane v Studenicah, Marenbergu, Gradcu, Linzu in Innichenu. Istega leta pa je redovno vodstvo priorju naročilo, naj sprejme v svoj konvent brata Matijo iz konventa v Eslingenu, če se mu bo zdel primeren.629 Leta 1514 je prior Filip zagotovil bratovščini pekovskega ceha, ki je od nekdaj (vsaj že 1458) imel svoj sedež v dominikanski cerkvi, da bodo redovniki cehu vrnili pri njih shranjen mašni plašč in kelih, če si bodo člani ceha izbrali svoj sedež kje drugod.630 Leta

124

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

1520 pa se omenjata predstojnik Dominik Ruzinger in za njim Jurij.631 Leta 1542 je omenjen predstojnik Jernej Werder, ki je pri deželi Štajerski napovedal samostansko imenje, dve leti zatem pa Jernej Peer, ki je bil predstojnik v času deželnoknežje vizitacije.632 Leta 1552 je bil prior Andrej Vajvodić iz Virovitice na Hrvatskem, ki je kasneje prestopil h kartuzijanom in bil predstojnik v Žički kartuziji (1561–1564), nato pa v kartuziji v Bistri (1564–1581), kjer je 14. maja 1581 umrl.633 Leta 1572 se omenja prior Italijan Pavel Bigius, omenjen v naslednjem letu kot predstojnik v Novem Kloštru.634 1571 in 1573 je omenjen prior Luka Mindorfer.635 Morda je bil ptujski dominikanec brat Urban Reher, ki je upravljal župnijo Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah in se je v letu 1519 župniji odpovedal. Ptujski župnik Jakob iz Radgone je namreč tedaj po njegovi resignaciji (religiosi fratris) lavantinskemu škofu Lenartu Pewerletu na to mesto predlagal Mateja Montano, duhovnika oglejske patriarhije.636 V letu 1527 se omenja dominikanec Vincenc Viehpeck, doktor teologije.637 Zanimiv je primer bosanskega dominikanca samostana v Bihaču, Vincencija Kosića (Chossich), ki se je leta 1572 z nekaj paramenti in cerkvenimi dragocenostmi v strahu pred Turki (ob timorem Turcarum) zatekel v ptujski samostan. Zaradi dragocenosti je kasneje nastal spor, v katerega je posegel celo deželni knez, ki je leta 1574 naročil Juriju Colausu, imenovanemu Boreller, prefektu na ptujskem gradu, ptujskemu pisarju Martinu Ritschanskyju, naj reči popišejo. Obe strani, ptujski dominikanci in zastopniki hrvatskih dominikancev, so zadevo temeljito preučili. 30. julija 1587 se je na Ptuju oglasil Sebastijan Cattaneo, doktor teologije in provincial na Ogrskem, Štajerskem, Koroškem in Hrvatskem. Ob upoštevanju pisma nadvojvode Karla II. in kardinala Aleksandrina, protektorja dominikanskega reda, so odločili, da je ptujski konvent dolžan sporne reči vrniti konventom na Hrvatskem oziroma senjskemu priorju Danijelu Dalmatincu (Dalmatae), sicer komisarju nad omenjenimi konventi, po inventarju iz leta 1574. Sebastijan je obema stranema naročil, naj o tej zadevi nikdar več ne razpravljata. Očitno je bil prisoten senjski prior, saj je potrdil prejem dragocenosti.638 Samostanski predstojniki so si tudi v 16. stoletju prizadevali za potrditev pomembnejših samostanskih listin po deželnih knezih. Tako sta se predstojnika obeh ptujskih samostanov obračala na deželne kneze s prošnjo za potrditev pomembnih privilegijev predvsem v zadevi samostanskega gospodarstva, izdanih po deželnih knezih Frideriku, Maksimilijanu I. in Ferdinandu I (1447, 1451, 1461, 1506 in 1521).639 V letu 1573 so tako dali nadvojvodi Karlu II. potrditi listino kralja Friderika IV. iz leta 1447. Omenimo naj, da je papež Julij II. (1503–1513) zagotovil vernikom, ki se bodo na predpisane praznične dni zbirali v samostanski cerkvi v pobožnosti, sto dni odpustkov.640 Ptujski priorji so se v 16. stoletju kljub zmanjšanim dohodkom in finančnim in drugim obveznostim do deželnega kneza lotevali prezidav in nabave opreme ter poskrbeli za olepšanje samostana. Naj omenimo le postavitev kipa redovnega učenjaka sv. Alberta Velikega leta 1586 in poslikave križnega hodnika.641 V letu 1497 je redovno vodstvo imenovalo priorja augsburškega konventa in vse njegove naslednike za vikarje z običajnimi pooblastili nad ženskimi dominikanskimi samostani, hkrati pa je imenovalo za vizitatorja marenberškega samostana priorja iz Augsburga in Ptuja. Slednji naj bi prisilil priorico, da povrne stroške v zvezi z vizitacijo in drugimi deli, storjenimi v korist samostana.642 V istem letu je generalni kapitelj ptujskemu priorju Erhardu Streitpergerju naročil, naj studeniška priorica njegovemu konventualu Filipu poplača enoletno delo, ki ga je v Rimu opravil za njen samostan, ter je Filipa poslal na generalni študij v Padovo.643 Streitperger je bil istega leta tudi imenovan za generalnega vikarja nad studeniškimi dominikankami z vsemi redovnimi pooblastili.644 Vemo, da so bile studeniške dominikanke že od prvih desetletij obstoja samostana pod oskrbo ptujskih dominikancev, cerkveno oblast pa je imel oglejski patriarh, ki je za urejevanje studeniških zadev pooblastil vsakokratnega savinjskega arhidiakona. Ko so se pred letom 1489 pričeli širiti glasovi o neprimernem redovnem življenju studeniških redovnic, so v zadeve posegli patriarh, savinjski arhidiakon in ptujski

125

520, I. 21. prepis (št. 1829), StLA. V istem 1 letu se omenja brat Jurij s konventom. Verjetno gre za priorja Jurija. (1520, III. 18.: I. Loserth, Das Archiv des Hauses Stubenberg, v: Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte XXXVII–XL (1914), št. 79, str. 100). 632 Imenjska cenitev 40/48, StLA. R–28, fol. 45, ZAP. 633 1552, IV. 20.: orig. perg., StLA. J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter …, str. 255– 258. Kartuzija Bistra ..., str. 202–209. 634 1572, VI. 24.: Memorabilia I, str. 123 ZAP. 1573: I. Orožen III, str. 529. 635 1571, VIII. 24., Ptuj: orig. perg., StLA. 1573, XII. 1., Gradec: Memorabilia I, str. 86–88, ZAP. 636 1519, II.. 25., Ptuj: orig. perg. (D 22, 9), Škofijski arhiv Maribor. 637 1527, IX. 4.: orig. perg. (št. 155), Pokrajinski arhiv Maribor. 638 1587, VII. 30., Ptuj: R–34, str. 91. Ibidem, str. 20–21, ZAP in Memorabilia I, str. 20–21, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 119. 639 1447, V. 3., Ptuj: R–68, fol. 86–88, ZAP. 1451, XII. 13., Gradec: orig. perg. (št. 6329), StLA. 1461, IX. 3., Gradec: orig. perg. (št. 6880), StLA.1506, IX. 26., Gradec: Memorabilia I, str. 79–80, ZAP. 1521, X. 8., Gradec: Ibidem, str. 80–81. 1521, X. 14., Gradec: Ibidem, str. 82–83. 640 1573, XII. 1., Gradec: Ibidem, str. 86–88. 1507: F. Kovačič (1914), str. 115. 641 R–42, str. 462–463, Z AP.F. Stelé, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, v: Č ZN X X VIII (1933), str. 161–189. Prim. Ciglenečki, Marjeta, Likovna umetnost na Ptuju v prvi polovici 16. stoletja, v: Statut mesta Ptuj leta 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Gradiva in razprave 2. Ptuj 2003, str. 75 in 94–97. 642 Memorabilia I, str. 20–21, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 119.1497, XI. 27., (Benetke?): H. Zotter, št. 62, str. 106. Prim. 1498, VI.: idem, št. 67, str. 106–107. 1500: idem, št. 71, str. 107. 643 1497, XII. 28., Padua: idem, št. 63, str. 106. 1497, VIII. 28., Rim: Ibidem, št. 59, str. 105. 644 1497, VIII. 30.: idem, št. 60, str. 106. Trditev F. Kovačiča, da naj bi po letu 1630 prevzeli duhovno oskrbo studeniških dominikank ptujski kapucini, je dvomljiva. (F. Kovačič (1914), str.137). 631

dominikanski samostan na ptuju

linarič, Jože, Studeniški dominikanski M samostan ok. 1245–1782. Celje 2005, str. 60 sl. 646 P r i m . K o s t a n j e v i š ka o p a t i j a . . . , str. 253–254. 647 Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 279. 648 J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 67. 649 Koropec, Jože, Slovenski del Štajerske v davčnem seznamu glavarine leta 1527, v: ČZN NV 24 (1988), str. 230. 650 Glej str. 121. 651 K a r t u z i j i Ž i č e i n J u r k l o š t e r   . . . , str. 279–280. 652 Minoritski samostan na Ptuju 1239– 1989 ..., str. 78–79 in 86–87. R–42, str. 640, ZAP. 645

dominikanci. Konec 15. stoletja naj bi si bile redovnice in ptujski dominikanci prizadevali, da bi se Studenice odtegnile oblasti Ogleja, kar je povzročilo spor in dominikanke so bile celo izobčene. Priorica je za dosego svojega cilja poslala v Rim omenjenega ptujskega dominikanca Filipa Turianija. Po njegovi vrnitvi domov pa je priorica svoj namen preklicala in Filipu ni hotela povrniti stroškov. Generalni magister je zato ptujskemu priorju Erhardu Streitpergerju naročil, naj priorico prisili, da Filipu povrne stroške za njegovo enoletno delo v Rimu za Studenice. Prior je dosegel, da so bile redovnice izobčene, vendar je oglejski patriarh razglasil izobčenje za neveljavno. Zanimivo je, da je to storil prav oglejski patriarh, saj so sprva redovnice in ptujski dominikanci delovali proti interesom njegove Cerkve. Ozadje vseh teh dogodkov nam zaradi pomanjkanja virov ni poznano. Oglej pa je z vso močjo branil svoje pravice nad Studenicami in je izrazil svojo nevoljo nad vsemi, ki so se »vmešavali« v zadeve studeniškega samostana. Zato je savinjskemu arhidiakonu naročil, naj prepoved objavi v vseh cerkvah v studeniški soseščini in jo da pisno pritrditi na vrata studeniškega samostana.645 V času 16. stoletja se je v neromanskih deželah izredno zmanjšalo število redovnih postojank, zlasti velja to za nemške dežele, kjer so nekatere redovne postojanke propadle zaradi skromnega števila članov ali pa, ker so se popolnoma izpraznile. Čas je bil namreč zaradi vrste okoliščin, zlasti luterantstva, za redovništvo zelo neugoden in malo mladih ljudi se je odločilo za redovno življenje. Slednje velja tudi za vse druge redovne skupnosti.646 Žička in Jurkloštrska kartuzija sta sredi stoletja imeli le po enega ali dva meniha.647 V naših dominikanskih samostanih obojega spola se je že od začetka stoletja število članov izredno zmanjšalo. Studeniški konvent se je izpraznil, tako da je dal deželni knez samostan znova poseliti z redovnicami iz drugih samostanov.648 Novi Klošter je v prvi polovici 16. stoletja premogel sedem bratov: Bernarda, Boštjana, Janeza, dva Martina, Štefana in Tomaža.649 Ptujski konvent je ob vizitaciji leta 1545 štel osem redovnikov, medtem ko jih je pred tem imel tudi do 26, leta 1586 pa jih je imel sedem. O narodnostni sestavi konventov imamo za ta čas podatke le za ptujski samostan, v katerem so 1545 živeli pretežno redovniki večinoma hrvatskega in ogrskega rodu.650 Za izboljšanje redovnega življenja in povečanje števila redovnikov v posameznih postojankah sta si prizadevali ne le redovna in cerkvena oblast, temveč tudi deželni knez. Redovna vodstva so skušala pomanjkanje redovnikov nadomestiti z redovniki predvsem iz romanskih dežel, kjer ni bilo reformacije in so imele postojanke številčno močne konvente. Marsikatera redovna postojanka je z veseljem odposlala iz svoje srede člane konventa, ki so ji povzročali preglavice. Posledica tega je bila, da so tudi v naše samostane prihajali ljudje, ki so naredili redovnemu življenju več škode kakor pa koristi. Naj na tem mestu omenimo le Žičko in Jurkloštrsko kartuzijo. Sredi stoletja je prišlo v obe kartuziji nekaj menihov iz romanskih dežel, ki so bili vzrok za popoln propad redovnega življenja. Zato je v razmere obeh postojank odločno posegel nadvojvoda Karel II., ki v pismu (1564) vizitatorju Zgornjenemške redovne province za propad redovnega življenja krivi prav prišleke. Pravi, da je z nejevoljo izvedel, da sta kartuziji že dolgo v rokah »odpadnikov« (apostatarum), kar da pri poštenih ljudeh vzbuja pohujšanje. Za menihe pravi, da so nekateri med njimi prebežniki, drugi pa v verskih rečeh sumljivi (suspecti) ter da živijo »sramotno« in se ne ravnajo po redovnih pravilih. Še v istem letu je Karel II. jurkloštrskemu priorju, ki ni bil vešč ne slovenskega in ne nemškega jezika, zapovedal, naj odide iz samostana.651 V ptujskem minoritskem samostanu so bili v 16. stoletju nekateri od gvardijanov italijanskega rodu in od njih je večina v prvi polovici naslednjega stoletja opravljala tudi službo provinciala. Iz česar sledi, da so bili v konventu vodilna plast Italijani, ki so bili številčno močni, saj so prihajali iz dežele, kjer ni bilo reformacije. Domnevati smemo, da je bilo redovno vodstvo do »domačih« redovnikov nezaupljivo in je k nam pošiljalo tuje redovnike prav z namenom, da prevzamejo vodstvo posameznih postojank ali pa celo province. Pač pa od srede 17. stoletja med redovniki ptujskega minoritskega samostana skorajda ni več zaslediti redovnikov italijanskega pokolenja.652

126

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

Tudi v dominikanskem redu so od konca 15. stoletja naprej postali vodilni element redovniki iz romanskih dežel, zlasti iz italijanskih provinc. Generalni magistri so bili izmenoma Italijani, Francozi in Španci. Že sam izbor kraja za zasedanje generalnih kapitljev je za obdobje od srede 15. stoletja pa do sedemdesetih let 18. stoletja zanimiv. Od leta 1462 do leta 1777 je bilo le štirinajst zasedanj zunaj Italije.653 Pogled na vrsto priorjev npr. v Novem Kloštru kaže, da je bila večina predstojnikov od začetka 16. stoletja do srede 17. stoletja italijanskega rodu in le redko najdemo med priorji »domačine«. Med predstojniki se pojavljajo tudi taki, doma iz Dalmacije, kot npr. Janez iz Zadra (1541, 1551), Jurij iz Dalmacije (1555), Tomaž iz Splita (1591–1592), Simon iz Zadra (1593), Julij iz Zadra (1589).654 Za ptujski dominikanski samostan smo že omenili, da so proti sredini 16. stoletja v njem živeli večinoma Ogri in Hrvatje. Iz imen maloštevilnih znanih priorjev 16. stoletja pa ni moč sklepati o njihovi narodnosti, pač pa so bili od 17. stoletja naprej glede na priimke predstojniki »domačini« (nemškega ali slovenskega rodu). Za Pavla Bigija (Bigius), priorja iz leta 1572, vemo, da je bil Italijan. Tudi v graškem dominikanskem samostanu so npr. leta 1564 bili v večini redovniki italijanskega pokolenja, saj so odklonili zahtevo, naj bi ljudem pogosteje pridigali, z izgovorom, da so sposobnejši patri Italijani, ki pa da so nevešči nemškega jezika. Leta 1599 je novokloštrski prior Viljem Boronino ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu predlagal svojega konventuala Hieronima »de Valesanis« (iz Savinjske doline – Novega Kloštra) za prejem redov.655 Marsikje v konventu niso premogli primernega kandidata za predstojniško službo in je redovno vodstvo za vodenje samostana poklicalo celo osebe iz drugih redov. Naj omenimo primer iz benediktinskega samostana Admont na avstrijskem Štajerskem.

. A. Hinnebusch, Dominikanci, str. 41. W » Bigius von Fano aus Wallischland«. (Memorabilia I, str. 123, ZAP). Prim. F. Kovačič (1914), str. 136. 654 O rožen, Ignaz, Das Bisthum ... III., str. 529. 655 Acta Ecclesiastica Sloveniae 6. Ljubljana 1984, str 28. 653

Prior Andrej iz Virovitice proda 1552 ptujskemu meščanu Ivanu Farestu vinograd pri Ptuju. (1552, april 20.: orig. perg. listina, Štajerski deželni arhiv Gradec)

127

dominikanski samostan na ptuju

P rim. Stiška opatija ..., str. 364. 657 »Blasius de Weromtiza« 1553. »Andreas Verotiza« 1548 (I. Orožen III, str. 529). 658 1552, IV. 20. »Andreas Voiwoditsch« (orig. perg., StLA). 659 Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 256–258 in Kartuzija Bistra ..., str. 202–209. 660 1577: Ex Chartis capitulorum generalium Ordinis Cartusiensis, št. 2144, str. 325. Prim. Kartuzija Bistra ..., str. 202. 661 Prim. Kostanjeviška opatija ..., str. 256– 258. Stiška opatija ..., str. 686–687, 430–431 in 479–480. 662 1591, IV.17.: Meillerakten XVI–C–1, StLA. Glej str. 141. 663 1592, VII. 1., Gradec (Ibidem).1592, III. 2.: Dekret »wegen abschaffung der welschen, absonderlich der Venediger mönche« (Ibidem). 664 1592, XII. 15. Gradec in 1593, I. 12 (Ibidem). 656

V kriznem obdobju 16. stoletja je redovno vodstvo imenovalo za opata v Admontu stiškega cistercijana Lavrencija Lombarda, sicer rojenega Ljubljančana, ki je vodil opatijo v letih 1568–1579.656 Zanimiv je primer dominikanca Andreja Vajvodića, doma iz Virovitice na Hrvatskem. V letu 1548 se omenja v Novem Kloštru prior z imenom »Andreas Verotiza«, ki bo vsekakor identičen z omenjenim Andrejem. Njegov drugi naslednik z imenom »Blasius de Weromtiza« (1553) je bil po vsej verjetnosti doma iz istega kraja.657 Andrej je leta 1552 opravljal službo priorja ptujskega dominikanskega samostana.658 Pozneje je vodil zapored Žičko (1561–1564) in Bistrško kartuzijo (1564–1581), v času največje duhovne krize obeh kartuzij. Redovni viri hvalijo Andreja kot dobrega gospodarja in predstojnika. Umrl je 4. maja 1581.659 Zapis z generalnega kapitlja leta 1577 omenja Andreja kot priletnega človeka, ki so ga spodbujali, naj z dobrimi deli in z izpolnjevanjem redovnih pravil daje dober zgled svojim naslednikom.660 Od 16. stoletja naprej je tudi dominikanski red v avstrijskih deželah močno občutil posledice starih nasprotij med Habsburžani in Benečani. Vemo, da so se sovražnosti med njimi pričele že po letu 1418, ko je bila ukinjena svetna oblast patriarhov in sta si obe strani prizadevali za pridobitev njihove zemlje. Sovražnosti so pripeljale do t. im. benečanske vojne (1508–1516). Posledice sovražnosti je čutila tudi Cerkev. Oglejski patriarh je tedaj bival na ozemlju Benečanov v /Vidmu (Udine)/ in bil s tem beneški podanik, ki pa je imel v habsburških deželah cerkveno oblast vse do Drave. Habsburžani pa so v svojih deželah omejevali stike svojih podanikov z Oglejem. Patriarhi so zato za svoje cerkveno ozemlje zunaj beneške oblasti imenovali generalne vikarje, ki so delovali v njihovem imenu, svoj sedež pa so ponavadi imeli v Ljubljani.661 Konec 16. stoletja se je sovraštvo med Benečani in Habsburžani še poglobilo, zato so slednji svojim podanikom onemogočali stike s sovražniki. Izdajali so vrsto ukrepov, ki so škodili cerkvenemu življenju in tudi redovnim skupnostim v naših deželah. Odredbe in prepovedi so zadevale tudi dominikance, saj so jim Habsburžani prepovedovali, da bi samostane vodili beneški podaniki, in prišlo je celo tako daleč, da so Habsburžani redovnikom – beneškim podanikom, prepovedali bivati v samostanih v njihovih deželah. Kot pa je razvidno iz dokumentov, pa dominikanski red teh prepovedi ni vselej dosledno upošteval. Leta 1591 je nadvojvoda Ernest naslovil na dominikanskega generalnega vikarja za Štajersko Ciprijana Guidija pismo, v katerem je zahteval, naj pri vizitacijah upošteva odredbo, po kateri smejo biti v avstrijskih deželah samostanski priorji ali provinciali le avstrijski podaniki. Vladi pa je naročil, da poskrbi, da bodo iz samostanov odstranjeni vsi italijanski, zlasti še beneški redovniki. Vemo, da so bili leta 1545 samostani na Ptuju, v Novem Kloštru, Gradcu, Leobnu in Brežah v Nemški provinci. Po zatrjevanju deželnega kneza so se »prikradli« (eingeschlichen) v samostane na Štajerskem in Koroškem redovniki iz Italije in celo iz Benečije, od katerih da jih je večina opravljala priorsko službo. Nadvojvoda zanje trdi, da so s svojimi potovanji zmanjšali že tako skromne dohodke samostanov in so s seboj v tujino odnašali denar. Plačevali tudi niso davkov, ampak so postojanke le gmotno uničili, med redovnike pa zasejali spore.662 Nadvojvoda je tudi odredil, da sme v bodoče postati v habsburških deželah provincial ali prior le avstrijski podanik, tuje predstojnike pa je treba razrešiti njihove službe. Julija 1592 je nadvojvoda Ernest obvestil redovno vodstvo, da je že odredil komisijo za obisk samostanov na Ptuju in v Novem Kloštru.663 Konec istega leta je vlada naročila Ciprijanu Guidiju, naj iz samostanov v dolnjeavstrijskih deželah odstrani benečanske redovnike, na začetku leta 1593 pa je isto naročila komisarju Tomažu iz Genove (de Genua).664 Tudi nadvojvoda Ferdinand II. je od istega zahteval odstranitev italijanskih in zlasti beneških podanikov ter mu naročil, da so priorji dolžni deželnoknežjim komisarjem ob obisku samostana predložiti obračune ter sploh poskrbeti v njih za pravo redovno življenje in popravila razpadlih samostanskih poslopij. Nadvojvoda Ferdinand II. je videl rešitev v reorganizaciji reda v habsburških deželah in je predlagal vključitev omenjenih petih samostanov v Avstrijsko provinco ter zasedbo vodilnih mest z redovniki »nemške« narodnosti, do česar je prišlo šele leta 1653. Ugotavljal je,

128

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

da v njegovih deželah kljub večkratni prepovedi red imenuje na mesta priorjev, provincialov in generalnih vikarjev Italijane in tako naj bi »nedavno« generalni magister kljub prepovedi za generalnega vikarja na Štajerskem imenoval nekega Benečana. Nadalje navaja, da je ta brez opravičljivega vzroka zamenjal redovnike »nemške« narodnosti z Italijani, ki zaradi neznanja »krajevnega« jezika (linguae localis) niso sposobni ne pridigati in ne spovedovati. Baje naj bi tudi odklanjali sprejem »nemških« novincev. Italijanske redovnike je tudi obtoževal, da povzročajo v konventih prepire in da jim je najbolj mar denarja in da se s polnim mošnjičkom vračajo domov.665 Ferdinand II. je videl rešitev zadeve predvsem v reorganizaciji province. Tudi naslednika Ferdinanda II., cesarja Ferdinand III. in Leopold I., sta se ukvarjala s sporno zadevo. V letu 1653 so bili na željo cesarja Ferdinanda III. samostani na Ptuju, v Novem Kloštru, Gradcu, Leobnu in Brežah, ki so bili leta 1611 pridruženi Nemški redovni provinci in pa so nato od leta 1617 sestavljali posebno kongregacijo, kar so potrdili tudi v Rimu, ponovno vključeni v Nemško redovno provinco. Vemo pa, da so si nekateri prizadevali, da bi se omenjeni samostani pridružili Ogrski provinci. Zagovorniki pridružitve Nemški provinci so ta ukrep utemeljevali s tem, češ da je bilo tedaj v omenjenih petih samostanih dovolj za pridiganje, spovedovanje in opravljanje gospodarstva sposobnih redovnikov in da bi bila nevarnost, da bi se redovniki »nemške« narodnosti odselili in bi nastalo pomanjkanje »nemških« pridigarjev.666

Posestne zadeve in gospodarstvo ptujskega samostana 16. stoletje pomeni za ptujski dominikanski samostan kot sploh za večino samostanov ne le čas gospodarske stagnacije, ampak celo nazadovanja. Dominikanci niso bili več deležni podpore ne pri plemstvu in ne pri meščanstvu, saj jim oboji niso bili več naklonjeni in nekateri izmed njih so se celo krivično polastili njihove posesti in dohodkov. Deželni knezi, ki so radi poudarjali, da so zaščitniki duhovnih ustanov, so s svojimi finančnimi terjatvami in ki so se vrstile celo 16. stoletje, povzročili, da so se samostanske blagajne izpraznile. Predstojnikom so dovoljevali odprodajati ali zastavljati posesti, da so na ta način prišli do denarja. Predstojniki so največkrat zastavljali najboljšo zemljo, saj posojilodajalci niso bili zainteresirani za posest, ki ni dajala veliko dohodkov. Slednji je pogosto tudi niso bili voljni vrniti lastnikom.667 Zato so deželni knezi celo še v 18. stoletju terjali, naj posojilodajalci samostanom vrnejo v 16. stoletju zastavljeno zemljo ali dohodke. S 16. stoletjem tudi pričenjajo med ptujskimi dominikanci in minoriti, pa tudi s sosednjimi zemljiškimi gosposkami, dolgi posestni spori, ki so praznili samostansko blagajno, jemali moči predvsem predstojnikom in hromili redovno življenje.668 Medtem ko si je dominikanski samostan v 15. stoletju z darovnicami od plemiških družin in meščanov pridobil veliko posesti zlasti na levem bregu Drave, pa najdemo v 16. stoletju le majhno število dobrotnikov. Slednje je posledica nenaklonjenosti ptujskih meščanov in okoliškega plemstva do ustanove pod vplivom novih idej ter upadanja njihove gospodarske moči. Pobožne ustanove plemiških družin so v 16. stoletju izjema. Edina omembe vredna je ustanova Gašperja Stubenberškega, vrhovnega maršala na Štajerskem, iz leta 1520.669 V drugi polovici stoletja so nekateri bogati ptujski meščani prestopili v luteranstvo ali pa so mu bili vsaj naklonjeni, zaradi turške zmage pri Mohácsu leta 1526 pa so občutili

129

1608, IX. 2. Gradec (Ibidem). 653, III. 10., Dunaj; 1653, IV. 5., Rim 1 (Ibidem). Memorabilia I, str. 22, ZAP. 667 Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan. Celje 1997, str. 103. 668 Prim. str. ?? Prim. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 81–82. 669 1520, III. 18.: Memorabilia I, str. 123, ZAP. 665 666

dominikanski samostan na ptuju

Ukaz nadvojvode Ernesta iz 1592 dominikanskemu generalnemu vikarju Ciprijanu de Guidiju v zadevi odstranitve benečanskih dominikancev iz samostanov v habsburških deželah (dokument z dne 11. julija 1592, Gradec: Meillerakten XVI– c–1f, fol. 66, Štajerski deželni arhiv Gradec)

130

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

posledice gospodarske krize. Gospodarski pomen mesta Ptuja je namreč temeljil na njegovi legi ob t. im. Ljubljanski cesti, ki je vodila od Benetk preko Ljubljane in Ptuja na Ogrsko, pri čemer je velik pomen imela zlasti vinska trgovina. Turki so se z letom 1526, ko so zasedli velik del zahodne Ogrske, približali mejam avstrijskih dežel in so zato skoraj povsem zavrli trgovanje na daljavo.670 Turška vojska pod vodstvom sultana Sulejmana II. Veličastnega ob vračanju s pohoda na Dunaj leta 1532 sicer ni neposredno ogrozila mesta, vendar je povzročila veliko pustošenje v njegovi okolici. Turki so plenili in požigali tudi dominikanske posesti na Dravskem polju in v Halozah ter na levem bregu Drave, tako da so obubožani samostanski podložniki komaj zadostili obveznostim do zemljiškega gospoda. Po letu 1540 so vpadi na naše ozemlje skoraj povsem ponehali, vendar so vdori posameznih vojaških skupin turških konjenikov povzročali med prebivalstvom negotovost in preplah,671 kar je vsekakor imelo negativne posledice na razvoj trgovine in gospodarstva nasploh. Deželni knezi so za obrambo meja tudi meščanstvu nalagali vedno večje denarne dajatve in s tem slabili njegovo gospodarsko moč. Omenimo naj na tem mestu tudi spremembo gospodarja ptujske gospoščine in mesta. Za Habsburžane vemo, da so dajali v gospodarstvu, zlasti še donosni vinski trgovini, prednost svojemu mariborskemu mestu. V letu 1512 je cesar Maksimilijan I. za vsoto 20.000 zlatnikov salzburškemu nadškofu Lenartu Hodiškemu vrnil mesto in grad Ptuj. 18. julija se je v spremstvu napotil v mesto in slovesno prevzel posest. Na dravskem mostu so ga sprejeli mestni sodnik Ivan Zehentner, svetna duhovščina ter minoritski gvardijan in dominikanski prior s celim konventom. Čez nekaj desetletij pa je posest ponovno prišla v roke Habsburžanov, saj jo je leta 1555 kralj Ferdinand I. od Salzburga odkupil in je v mestu pospešil živahno gradbeno dejavnost ter za kratek čas tudi bolj poživil gospodarsko dejavnost, vendar je meščanstvu zaradi turške nevarnosti nalagal visoke finančne obveznosti in s tem slabil njegovo gospodarsko moč.672 V zvezi z vsem povedanim je razumljivo, da se je samostanska posest v 16. stoletju kaj malo povečala. Leta 1520 je bila ustanova deležna dobrote Gašperja Stubenberškega, vrhovnega maršala na Štajerskem, ki je ustanovil večno luč pri grobnici svoje družine v samostanski cerkvi ter je v ta namen priorju Juriju in dominikancem zapisal šest funtov letnih dohodkov na neimenovani posesti.673 Leta 1556 je obdaroval samostan Krištof Narr, v letu 1596 pa štejemo za dominikanskega dobrotnika župnika Wolfganga Vragoviča (Vragoviz).674 Leta 1520 je prior Dominik Ruzinger podedoval polovico vinograda na Meljskem hribu pri Mariboru, drugo polovico pa je dedoval njegov sorodnik Tomaž Ruzinger, ki mu je dal Dominik svoj del v zakup. Ruzingerja sta posest podedovala po svojem bratrancu Rupertu Praytenfelderju.675 Priorjev del vinograda je po njegovi smrti vsekakor postal last samostana. Omenimo naj, da je kralj Maksimilijan I. leta 1506 dominikance oprostil oddaje 15 veder mošta in 2/3 vinske desetine od vinograda z imenom Rauscher pri Ptuju.676 Ves čas 16. stoletja je deželni knez od dominikancev terjal denar za najrazličnejše potrebe, zlasti za potrebe protiturške obrambe. Predstojniki so bili prisiljeni samostansko posest prodajati ali pa jo dajati v zakup. Slednje so sicer deželni knezi s posebnimi patenti prepovedovali, a so v primeru, ko je samostan potreboval denar za njihove potrebe, odstopili od pravila. Leta 1563 je cesar Ferdinand I. (1556–1564) z dvema patentoma posegel v pravice duhovnih ustanov; z enim patentom je predstojnikom prepovedal, da bi brez njegovega soglasja prodajali samostansko posest ali pa jo dajali v zakup, z drugim patentom, ki naj bi omejeval kopičenje zemlje v rokah duhovnih ustanov, pa je razglasil vsakršno podaritev ali prodajo zemlje tem ustanovam za nično. Podobni ukrepi so sledili pod nadvojvodom Karlom II. (1574, 1587) in nadvojvodom Ferdinandom II. (1598).677 Pred letom 1521 so vitezi sv. Jurija v Millstattu na Koroškem zastavili svojo zemljo. Deželni knez jim je želel pri ponovni pridobitvi le-te denarno pomagati, pa je zato naročil drugim

131

arija Hernja Masten, Prispevek h M gospodarski zgodovini Ptuja v 16. stoletju, v: Statut mesta Ptuj 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj zv. 2. Ptuj. 2003, str. 27–43. 671 Voje, Ignacij, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ljubljana 1996, str. 34–35. 672 G lej opombo š t. 670, s tr. 28–29. Valentinitsch, Helfried, Italienische Kaufmannsfamilien in Ptuj im 16. und 17. Jahrhundert, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 98–100. 673 1520, III. 18.: Memorabilia I, str. 123, ZAP. I. Loserth, Das Archiv des Hauses Stubenberg, v: Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte XXXVII–XL (1914), št. 79, str. 100. 674 1556: FLD šk.758, št. 1247, fol. 45 in št. 2127, fol. 145, StLA. 1596: Ibidem, št. 72, fol. 6. 675 1520, I. 21: (prepis št. 1829, StLA). 676 1506, IX. 26., Gradec: Memorabilia I, str. 79–80, ZAP. F. Kovačič (1913), str. 100. 677 Acta Ecclesiastica Sloveniae 5. Ljubljana 1983, str. 87–94. Prim. Mlinarič, Jože, Stiška opatija ..., str. 264, 480–481 in 17–18. 670

dominikanski samostan na ptuju

P rim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 84–85. F. Kovačič (1913), str. 61–63. 1521, II. 26, Gradec: orig. pap. v Mesto Ptuj, šk. 1, ZAP. 679 Muchar, Albert, Geschichte des Herzogthums Steiermark VIII. Grätz 1867, str. 496. Prim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 85. 680 1573: Collectaneum Runense antiquitatum IV, str. 417 (2000–2001), Arhiv samostana Rein. 681 1529: Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 240–242. Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark ..., str. 99. Prim.: 1539, V. 9.: FLD 758, št. 36, fol. 3, ZAP. 682 R–28, fol. 46, ZAP. 683 Höfer, Rudolf K., Die Landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/1545. Quellen zur geistlichen Landeskunde der Steiermark XIV. Band. Graz 1992, str. 308, 436–437. Glej opombo št. 700. 684 FLD šk. 758, št. 37, fol. 3, StLA. Regalli: Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark ..., str. 124. Prim. F. Kovačič (1913), str. 110–111. 685 1526, XII. 23.: FLD, šk. 758, št. 12, fol. 1’, StLA. Prim. F. Kovačič (1913),str. 106 in (1914), str. 119. Prim. Kostanjeviška opatija ..., str. 244 in Stiška opatija ..., str. 330–332. 678

cerkvenim ustanovam, naj v ta namen prispevajo denar. V letu 1521 je ptujskim minoritom naložil plačilo treh goldinarjev, dominikancem petdeset goldinarjev in Novemu Kloštru dvajset goldinarjev ter je izterjavo poveril štajerskemu deželnemu vicedomu Krištofu Reschu z naročilom, da zagotovi, da bo samostanom dolg poplačan v naslednjih šestih letih. Omenimo naj tudi, da so dominikanci podobno kot številni drugi redovi v 16. stoletju izgubili veliko posesti in dohodkov, ki so si jih prilastili svetni gospodje in meščanstvo. Samostanski kronist iz druge polovice 17. stoletja Ambrosio Capello navaja poimensko izgubo posesti. Po mestih pa so si njihovo posest, zlasti hiše, prisvojili meščani s Ptuja, Fürstenfelda in Weiza na avstrijskem Štajerskem. Znano je namreč, da se je v slednjih dveh močno zakoreninilo luteranstvo in da se je luteranski mestni svet za nekaj časa polastil samostana in posesti bosonogih avguštincev.678 Na začetku zasedanj Tridentinskega koncila je cesar leta 1546 za kritje stroškov svojih odposlancev na koncilu naložil ptujskim minoritom prispevek v višini trideset goldinarjev, ptujskim dominikancem petdeset in dominikancem v Novem Kloštru dvajset goldinarjev. Iz navedenih vsot je dobro razvidna gospodarska moč posameznih duhovnih ustanov.679 V letu 1573 so se po prizadevanju nadvojvode Karla II. v Gradcu naselili jezuitje in že naslednjega leta je za izgradnjo kolegija predpisal prispevek prelatom in samostanskim predstojnikom na Štajerskem, in sicer marenberškim dominikankam petdeset goldinarjev, za vsakega od ptujskih samostanov pa po petindvajset goldinarjev.680 Ko so po bitki pri Mohácsu leta 1526 Habsburžani prevzeli obrambo svojih dežel pred Turki, so deželni knezi potrebovali velike vsote za vzpostavitev te obrambe in veliko breme je padlo tudi na duhovne ustanove. Leta 1529 je papež Klemen VII. dovolil Ferdinandu I., da zahteva odprodajo četrtine cerkvene posesti (kvart) v njegovih deželah in izročitev izkupička za potrebo protiturške obrambe. Deželni knez je tedaj izjavljal, da imajo samostani manj izdatkov, češ da vzdržujejo manjše konvente, kot bi jih bili sicer na osnovi ustanovnih listin dolžni imeti. Razumljivo je, da so se samostanski predstojniki taki zahtevi upirali, saj so bile samostanske blagajne praviloma prazne, kupcev, ki bi zemljo kupili, pa zaradi splošne gospodarske krize, malo. Sicer pa so bili kupci pripravljeni kupiti le najbolj donosno zemljo, kar je bilo na škodo ustanov. Težko je tudi bilo najti posojilodajalce, ki bi posodili denar proti zastavljanju posesti.681 Tudi ptujski dominikanci so spričo pomanjkanja denarja morali zastaviti precej svojih posesti in največ so je zastavili bogatemu ptujskemu meščanu ter oskrbniku na mariborskem in bistriškem gradu Gregorju Regallu, ki so mu med drugim prodali petdeset podložnikov, ter Luki Gamsu. Medtem ko je dominikansko imenje leta 1517 znašalo skoraj 138 imenjskih funtov, se je po letu dni konstantno manjšalo. Leta 1530 je veljalo še skoraj 137 funtov682 in po prodaji nekaj zemlje Luki Gamsu ter Gregorju Regallu še za okoli 128 funtov, leta 1535 in ob davčni napovedi leta 1542 pa le še ok. 116 funtov.683 Še leta 1525 je vlada naročila Ludviku Stubenberškemu, gospodu v Račah, naj vrne proti plačilu obema samostanoma posest, »davnega 16. stoletja« zastavljeno Gregorju Regallu.684 Deželni knez je v finančni zagati nekajkrat posegel tudi po cerkvenih dragocenostih. Tako je v letu 1526 imenoval komisarje in jim naročil, naj popišejo cerkveno zlatnino in srebrnino po župnijskih cerkvah in njihovih podružnicah ter pri samostanih in bratovščinah. Na podlagi tega popisa so nato pobrali boljše in dragocenejše reči, pustili so jim le nekaj liturgične posode in drugih, za bogoslužje potrebnih predmetov. Iz zlatnine in srebrnine so v letih 1527 in 1528 kovali v Gradcu denar za potrebe protiturške obrambe. 23. decembra 1526 sta komisarja Jurij Welzer pl. Eberstein, oskrbnik radgonske gospoščine, in radgonski meščan Krištof Eggenberger potrdila, da so jima ptujski dominikanci predali veliko srebrno, pozlačeno monštranco s štirimi kristali, srebrn, pozlačen križ z dragocenimi kamni, manjšo monštranco s štirimi kristali in še drugo manjšo monštranco s štirioglatim steklom, majhno kadilnico, majhen srebrn kip sv. Petra iz milanskega srebra, srebrn pozlačen križ z žlahtnimi kamni, majhen kip sv. Katarine, pet srebrnih pozlačenih kelihov in dva srebrna vrčka. Za potrebe bogoslužja so jim pustili tri srebrne kelihe s patenami.685 V letu 1568 je Karel II.

132

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

Davčna napoved priorja Jerneja Peera za dominikanski samostan za leto 1542. (Imenjska cenitev št. 40/48, str. 1, Štajerski deželni arhiv Gradec)

133

dominikanski samostan na ptuju

Davčna napoved priorja Jerneja Peera za dominikanski samostan za leto 1542: urbarialno naselje Škrblje pri Majšperku (Imenjska cenitev št. 40/48, str. 3, Štajerski deželni arhiv Gradec)

134

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

naložil svojim podložnim, starejšim od deset let, glavarino. Duhovni gospodi je naložil naslednje: redovniku in župniku po 30 krajcarjev, nuni 20 krajcarjev, opatinji po 2 goldinarja, opatu po 4 goldinarje, nadškofu po 20 in škofu po 5 goldinarjev.686 Največje breme pa so tudi za samostane bila t. im. posojila, ki jih je terjal deželni knez. Samostani so imeli le redkokdaj na razpolago denar, pa so si ga morali izposojati in za to zastavljati večkrat najboljšo zemljo, s čimer so se zmanjšali dohodki in s tem se je zmanjšala tudi možnost za vzdrževanje večjega števila konventualov ter sredstev za vzdrževanje samostanskih poslopij in nabavo opreme. Ker so predstojniki želeli rešiti zastavljeno posest, so si izposojali denar in tako je samostan lezel v dolgove. Ustanove so se tako v finančnem pogledu vrtele v začaranem krogu! Tako je npr. cesar Ferdinand I. leta 1562 dovolil priorju v Novem Kloštru prodati posest urada Kostrivnica pri Šentjurju pri Celju Ivanu Tattenbachu, ki mu je bila dotlej zastavljena, da poravna deželnemu knezu 450 goldinarjev, kolikor jih je zahteval za odkup posesti vitezov sv. Jurija v Millstattu na Koroškem. Deželni knez je v 16. stoletju skozi desetletja terjal tudi od samostanov t. im. posojila, od katerih marsikatere vsote ni nikoli povrnil, vendar imamo za oba ptujska samostana prva podatka o tem šele za leto 1541. Tedaj sta dominikanska samostana na Ptuju in v Studenicah morala plačati vsak po dvesto goldinarjev, ptujski minoritski samostan pa polovico te vsote. Čez dve leti (1543) so bili dominikanci dolžni plačati sledeče vsote: ptujski dominikanski samostan in samostan v Novem Kloštru po 200 goldinarjev, samostan dominikank v Marenbergu 100 in v Studenicah 200 goldinarjev.687 Za čas okoli leta 1556 je znan podatek le za ptujski minoritski samostan, ki mu je deželni knez naložil plačilo 300 goldinarjev. Tedaj je konvent prosil za spregled plačila in je prošnjo utemeljeval s splošnim pomanjkanjem, z dolgovi in s prirodnimi ujmami. Na njegovo priošnjo je deželni knez deželnemu vicedomu naročil, naj od minoritov ne terja ničesar.688 Leta 1589 je Julij iz Zadra, prior v Novem Kloštru, prosil nadvojvodo Karla II., naj pri deželnih stanovih posreduje za spregled plačila 18 goldinarjev, ki so mu jih le-ti predpisali kot »novi« deželni davek. Prior navaja, da ga je nedavno imenoval provincial in da je prevzel zelo zadolžen samostan, da pa je stare in novejše dolgove poravnal kljub velikim izdatkom za vzdrževanje šestih sobratov in služinčadi in kljub stroškom, ki jih je imel v zvezi s svojo prisotnostjo pri sodnih obravnavah v zadevah, ki jih je podedoval po svojih predhodnikih. Leta 1573 je ptujski prior prosil za spregled davka za nek travnik v Mezgovcih pri Ptuju, ki je sodil k ptujski gospoščini in od katerega ta z izjemo leta 1568 ni terjala nobene davščine. Zato je deželni knez svojemu oskrbniku in rentnemu mojstru na ptujskem gradu naročil, naj zahteva le letni činž v višini 80 goldinarjev in ničesar drugega. Leta 1598 pa je prior prosil nadvojvodo Ferdinanda I., naj ga oprosti činža za neko posest, ki ga je moral dajati isti gospoščini. V drugi listini iz istega leta pa je Ferdinand I. uradnike spodbujal k temu, da bodo dominikanci redno plačevali davke in oddajali činž.689 Papež Hadrijan VI. (1522–1523) je nadvojvodi Ferdinandu I. dovolil, da od duhovščine in redovnikov izterja za svoje potrebe tretjino vseh dohodkov enega leta.690 V zvezi z davki in nakladami je zanimiv dokument papeža Pija V. (1566–1572) iz leta 1566, v katerem pravi, da ga ni izdal na nikogaršnjo prošnjo, ampak iz lastnih nagibov. Z njim je uboštvene redove oprostil dajatev, ki bi jih od njih terjali svetna ali cerkvena oblast, bodisi od dohodkov s posesti, od trgovanja in nakupa; oprostil pa jih je tudi rednih in izrednih davkov ter sodelovanja pri utrjevanju mest.691 Z dokumentom je najvišja cerkvena oblast posegla v zadeve svetne oblasti, zato njegova vsebina ni mogla imeti nobene pravne moči. Najemanje kreditov in odprodaja zemlje sta bila nedvomno v zvezi z zahtevami deželnega kneza. Tako je ptujski prior Andrej Vajvodić leta 1552 prodal z deželnoknežjim privoljenjem in privoljenjem Sigmunda Schratta in viteza Kheinberga ptujskemu meščanu Ivanu Farestu vinograd pri Črešnjevcu (am Kerschpacher perg) pri Ptuju, prior Pavel Bigius pa je 1572 prodal Juriju Sedlašku domec v uradu Podlehnik. Leta 1573 pa se je omenjeni Sedlašek pritožil, da mu prior ne poplača dolga.692 Okoli leta 1591 si je predstojnik pri

135

568: FKS šk. 31, 93/260, ZAP. Prim. 1 1568, II. 1., Gradec in 1568, III. 19., Gradec (AMP, šk. 31. 94/266, str. 1–7, ZAP). Prim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 85. 687 1562, XI. 28., Dunaj: Hofkammer Registratur 1562–XI–fol. 213, StLA. Muchar, Albert, Geschichte des Herzogthums Steiermark VIII, Grätz 1867, str. 461. Prim. Kostanjeviška opatija ..., str. 260. 688 M inoritski samostan na P tuju ..., str. 83–84. 689 1589, XI. 21.: Hofkammer Registratur, expedit št. 4, 1589–XII–4, StLA. 1573, XII. 4., Gradec: Ibidem, fol. 502–503, StLA. 1598, IV.: Hofkammer Registratur ... št. 12, fol. 21, StLA. 690 F. Kovačič (1914), str. 106. 691 1566, VII. 29., Rim: Memorabilia I, str. 16–17, ZAP. 692 1552, IV. 20.: orig. perg., StLA. 1572, VI. 24.: Memorabilia I, str. 123, ZAP. 1573, II. 23.: Ibidem, št. 42, fol. 4, StLA. 686

dominikanski samostan na ptuju

591, XI. 30.: FLD šk.758, št. 49, fol. 1 4, StLA. 694 1585, IV. 23., Gradec: FKS šk. 31, 93/ 266, ZAP. 1592, XI. 16., Gradec: Ibidem 94/266, str. 12–14, ZAP. Prim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 85–86. 695 1537, IV. 27.: L. Pečko, str. 131. Prim. 1568, VI. 1., Gradec in 1568, III. 19., Gradec: AMP šk. 31, 94/266; Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 85. 696 1521, IV. 1.: Memorabilia I, str. 123, ZAP. 1554, VII. 22.: FLD šk. 758, št. 1448, fol. 99, StLA. 1566: R–42, str. 453, ZAP. 697 1548: FLD šk. 758, št. 2051, fol. 139, StL A. Memorabilia I, str. 123, Z AP. Prim. GZM VIII/48. 1554, VII. 22.: FLD šk. 758, št. 1448, fol. 99., StLA. 1566: R–42, str. 453, ZAP. 698 1557, IX. 11.: FLD šk. 758, št. 75, fol. 6, StLA. 1761, V. 22.: Ibidem, št. 998, fol. 90 in s. d.: Ibidem, št. 1311, fol. 89’, StLA. 699 1592, VIII. 15.: FLD šk.758, št. 6, fol. 1, StLA.1595, XI. 19.: Ibidem, št. 8, fol. 1, StLA. Pirchegger, Hans in Sittig, Wolfgang, Die mittelalterlichen Urbare der Minoriten und Dominikaner in Pettau. Österreichische Urbare, herausgegeben von der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 4. Band: Die Mittelalteriche Stiftsurbare der Steiermark, 1. Teil: Seckau, Pettau. Wien 1955, str. 274. 693

Gregorju Amanu izposodil 817 goldinarjev in 21 krajcarjev ter mu je zato moral zastaviti urad Pristavo pri Lovrencu na Dravskem polju, in ko mu je konec leta 1591 dolg poplačal, mu je Aman posest vrnil.693 Deželni knez pa samostanov ni obremenjeval le z denarnimi zahtevami, ampak tudi njihove podložnike s fizičnim delom za vojaške potrebe. Tako so morali podložniki pogosto v času najnujnejših kmečkih opravil oditi na tlako, kar je bilo v njihovo lastno škodo kot tudi v škodo njihovih zemljiških gospodov. Tako je leta 1585 Krištof Ungnad želel prepeljati sukno s Ptuja do Save in deželni knez je ptujskim minoritom ukazal, naj dajo podložnike na razpolago za delo. Za dominikance podoben dokument sicer ni ohranjen, vendar moremo glede na to, da je imel samostan v ptujski okolici podložnike, to vsekakor predvidevati. Leta 1592 je dal nadvojvoda Ernest iz deželne orožarne v Gradcu do gore Macelj prepeljati topove, kar pa je bilo moč le na dodatnih vozovih. Zato je predstojnikoma obeh ptujskih samostanov naročil, naj pripravita za prevoz orožja in streliva za potrebe Vojne krajine ob nameravanem vojaškem pohodu potrebne ljudi in živino. Urejevanje zadeve je knez prepustil Juriju Gallerju, zaposlenemu v graški orožarni. V naslednjih dveh stoletjih je vlada predstojnikoma obeh ptujskih samostanov pogosto naročevala, naj poskrbita, da bodo njuni podložniki popravili ceste in mostove za potrebe prevozov in dostavo pošte v Vojno krajino.694 Ena izmed dolžnosti, ki jih je deželni knez nalagal tudi samostanom, je bila, da so morali imeti v času vojnih pohodov pripravljene konje z opremo in jezdecem in jih na ukaz poslati na za to določeno mesto. V letu 1537 je Ferdinand I. npr. od minoritskega gvardijana terjal dva konja, leta 1543 pa sta predstojnika obeh ptujskih samostanov bila dolžna pripraviti po enega (vlečnega) tovornega konja za vleko topništva na Hrvatsko.695 Spričo pomanjkanja denarja je za 16. stoletje znano za ptujski samostan le majhno število nakupov skromne posesti. Tako si je konvent v letu 1521 pridobil od vdove Marjete Breuner travnik v Črešnjevcu (Kerschbach) pri Ptuju, leta 1554 od Luke Freismutha vrt na desnem bregu Drave v bližini mesta ter leta 1566 od Janeza pl. Lazbergerja vas »Oedwenzen«, kar predstavlja še največji nakup posesti v 16. stoletju.696 Iz tega stoletja je znana le ena sama zamenjava zemlje. Leta 1548 je namreč štajerski deželni vicedom Krištof Resch zamenjal njivo in še nekaj zemljišča pri Mariboru za samostansko gorskopravno zemljo v Počehovi pri Mariboru. Razloga za tako zamenjavo ne poznamo, pričakovali pa bi glede koristnosti posesti prej obratno zamenjavo.697 Dominikanski priorji so poskušali letne izdatke zmanjšati z zmanjševanjem števila služinčadi in uradništva, pa tudi npr. z nedovoljenimi nakupi, kakršen je bil npr. nakup sicer drage soli, saj najdemo v ohranjenih letnih obračunih samostanov izdatek za sol med najvišjimi denarnimi postavkami. Vemo, da so ptujski dominikanci kupovali cenejšo morsko sol od tihotapcev, ki so jo tovorili z morja v notranjost dežele. Ptujski samostan je namreč stal na ozemlju, na katerem je bilo dovoljeno trgovati le s kameno soljo iz Auseeja. Nedovoljeno trgovino je oblast ostro preganjala in zato imenovala posebne nadzornike. Okoli leta 1557 so le-ti našli pretihotapljeno sol tudi pri dominikancih, ki jim je nato deželni knez ukazal, naj se glede soli z nadzorniki poravnajo, hkrati pa jim je zabičal, naj se za naprej vzdržijo podobnih prekrškov. Kot je razvidno iz ohranjenih dokumentov, redovniki tudi v naslednjem stoletju niso opustili zgornje prakse.698 Naj na kraju omenimo še dolžnost podložnikov glede oddaje rakov in rib za samostansko kuhinjo. Sedem podložnikov iz Jurovske vasi pri Ptujski Gori je bilo dolžno tedensko oddajati po skodelo rib in po sto rakov iz bližnje reke Polskave. Podložniki so zatrjevali, da v urbarju te dolžnosti niso zapisane in so namesto rib in rakov oddajali zdaj po dva korca pšenice, zdaj zopet denar. Zato je med samostanom in podložniki prihajalo do sporov in leta 1592 je vlada imenovala komisijo, v kateri sta bila ptujski župnik Boštjan Kobel(j) in minoritski gvardijan Bonaventura Zoia, in sklenjena je bila pogodba, po kateri so bili od tedaj naprej podložniki dolžni poskrbeti za samostansko kuhinjo tedensko po petdeset rakov, v času od mihaelovega do jurjevega pa vsak peti dan po veliko skodelo rib, kar bi zadostovalo za en obrok za vsakega redovnika. Če tega ne bi izpolnili, so bili podložniki dolžni plačati vsakikrat globo v višini treh tolarjev.699

136

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

Naj na kraju obravnave samostanskega gospodarstva 16. stoletja prikažemo še seznam urbarialne in gorskopravne posesti po stanju iz leta 1542.

Stanje urbarialne posesti leta 1542 Dominikalna posest: 286 funtov. Davčna napoved: 116 funtov, 7 šilingov in 21 denarjev imenja. Dominikalije:

njiva za 3 dni dela

3 funte

2 travnika

20 funtov

mlin

100 funtov

vrt

20 funtov

2 vinograda

100 funtov

lovne pravice

10 funtov

ribolovne pravice

3 funte

deželsko sodišče

30 funtov

286 funtov

Urbarialna posest Gornji urad – Jesenica:

Skrblje (Scherblachdarff)

9 hub

9 podložnikov

Vabča vas (Sopfndarff)

8 hub

8 podložnikov

Grdina (Gedersdarff)

9 hub in 1/2

10 podložnikov

Gabernik (Gabernickh)

4 hube, hiša in polje 5 podložnikov

Črešnjeva Graba (Kherschpach)

5 hub

5 podložnikov

Sv. Bolfenk (Sannd Wolfgang perg) 8 hub, hiša in polje 8 podložnikov Jelovice (Am perg Jelowetz)

8 hub

8 podložnikov

Naraplje (Narnplaudarff)

8 hub

8 podložnikov

Laze (Lassenntzdarff)

1 huba

1 podložnik

Menik (Maynno)

2 hubi

2 podložnika

137

dominikanski samostan na ptuju

Sveča (Swetzdarff)

7 hub

7 podložnikov

Jurovska vas (Joergnschies)

7 hub

7 podložnikov

Žetale (Schultern)

16 hub, hiša in polje 17 podložnikov

92 hub, 1/2 hube, hiša in polje (3x)

95 podložnikov

Spodnji urad – Podlehnik:

Velika vas (Grassendarff)

2 hubi, 2 polji, /2 domca, hiša in polje

6 podložnikov

Dolence (Zeblldarff)

3 hube, 3 polja

6 podložnikov

Podlehnik (Liechtnn Egckh)

3 /2 hube, 3 domci

3 podložniki

Kozminci (Koffzedarff)

4 hube

4 podložniki

Strajna (Stranndarff)

6 hub

6 podložnikov

Ravno (»Suppislabetsch«)

3 hube

3 podložniki

Prekorje (Amprekrisch)

1 huba, 1 polovična polje in travnik 3 podložniki

Rodni Vrh (Radwantzndarff)

2 hubi

2 podložnika

Černeji Vrh (Schwartzndarff)

4 hube

4 podložniki

Dragošič (Dragoschitzdarff)

2 hubi

2 podložnika

Dežno (Deschndarff)

7 hub

7 podložnikov

Gorca (Goritznndarff)

1 huba, 3 polovične hube 1 1/2 hube

5 podložnikov

Spodnja Pristava (Pusta oder Mairhöfflldarff)

6 hub, 1 1/2 hube (2x), hiša

9 podložnikov

Skupaj: 41 hub, 4 1/2 hube, 1 1/2 hube (2x), 9 1/2 hub, 1/2 domca, 3 domci, hiša s poljem (5x), 60 podložnikov Oba urada skupaj: 133 hub, 3 1/2 hube, 4 1/2 hube, 10 1/2 hub, hiša s poljem (2x), 1/2 domca, 3 domci, 155 podložnikov

138

samostan v obdobju duhovne in gospodarske krize xvi. stoletja

Gorninska posest Gornji urad:

10 vrhov (gorc) Spodnji urad:

10 vrhov (gorc) Skupno število: 20 vrhov (gorc), 273 sogornikov.

Gorce (oz. vrhovi) so poimenovani po bližnjih urbarialnih naseljih.

ültschätzung (imenjska cenitev) 1542 G št. 40/48, StLA.s. d.: FLD šk. 758, št. 499, fol. 36 in 1765, II. 25.: Ibidem, št. 553, fol. 40, StLA. Posest Novega Kloštra je bila 1542 ocenjena s 184 imenjskimi funti. (Höfer, Rudolf K., Die Landesfürstliche Visitation 1544/145 ..., str. 309. 701 1555, IV. 29.: FKS šk. 29, 79/240, str. 32, ZAP. 700

Sogorniki so bili podložniki predvsem iz bližnjih naselij. Vsak je imel praviloma vinograd s kletjo, le nekateri samo vinograd. Nekateri so imeli poleg kleti še prešo, redki pa poleg vinograda še les.700 Številni dokumenti iz 16. stoletja, zlasti pa še iz naslednjega stoletja, pričajo o sporih med obema ptujskima samostanoma. Predstojnika sta se pravdala zaradi posestnih meja, pravic, ki so izvirale iz skupnega deželskega sodišča, in zaradi poseganja podložnikov enega samostana v pravice drugega, ter prosila za pomoč deželnega kneza, svojega zaščitnika in odvetnika. Omenimo naj le spor, ki se je vnel med obema ustanovama sredi 16. stoletja zaradi sečnje, paše in gornine pri Podlehniku.701

139

dominikanski samostan na ptuju

PTUJSKI SAMOSTAN V ZADNJIH DVEH STOLETJIH OBSTOJA (XVII.–XVIII. STOLETJE)

140

XVII. stoletje Upravna preureditev dominikanskih samostanov

17. stoletju so si samostani v nekaterih deželah komaj opomogli od posledic turškega pustošenja in reformacije (npr. Češka in Nemčija). Redovno vodstvo, ki si je na zasedanjih generalnih kapitljev na vso moč prizadevalo za ponovno utrditev redovne discipline in izobrazbo njenih članov, je menilo, da bo k temu pripomogla tudi preureditev zunanje organizacije, in je zato ukinilo nekaj postojank ali pa je preuredilo province. Ukinili so npr. provinco Saško in jo z nekaterimi redovnimi hišami pripojili k Nemški redovni provinci.702 Na začetku 17. stoletja je prišlo do preureditve province. Do tedaj so samostani na Štajerskem in samostan v Brežah na Koroškem ter samostani na Ogrskem sodili k provinci z imenom Ogrska provinca. Ker pa so do tedaj vsi redovniki v ogrskih samostanih pomrli, je s tem ugasnilo tudi ime te province. Na generalnem kapitlju pod vodstvom generalnega magistra Avguština Galaminija v Parizu leta 1611 so ptujski samostan skupaj z ostalimi samostani »avstrijske narodnosti« (ad nationam Austriacam pertinentes), namreč samostane na Dunaju, v Tullnu, Retzu in v Kremsu v Avstriji, v Brežah na Koroškem ter v Leobnu, Gradcu in v Novem Kloštru na Štajerskem, ponovno pridružili Nemški provinci (provincia Teutoniae) ter so naročili magistru F. Servaciju, zadnjemu provincialu Ogrske province, naj samostane čimprej vizitira in prevzame skrb zanje. Sklep generalnega kapitlja iz leta 1611 je v naslednjem letu potrdil Rim. Po kronistu naj bi bili leta 1617 na provincialnem kapitlju v Kölnu iz neznanega razloga samostane na Štajerskem in samostan v Brežah ponovno ločili od Nemške province in ustanovili Congregatio Styriae et Carinthiae in generalni magister Serafin Siccus je za prvega vikarja kongregacije imenoval Antonija Caramanica. Kongregacija je obstajala vse do sredine 17. stoletja, ko so bili njeni samostani ponovno vključeni v Nemško redovno provinco. Do tridesetih let 17. stoletja ni za ptujski samostan ohranjenih skorajda nobenih podatkov. Leta 1608 je vsekakor tudi v ptujskem konventu bila opravljena vizitacija, saj je tedaj samostane na Štajerskem in Breže na Koroškem s privoljenjem nadvojvode Ferdinanda II. kot generalni vizitator vizitiral Konstantin iz Trbiža.703 Izpred leta 1630 sta tudi znana le dva ptujska priorja, ki se omenjata v dokumentih gospodarske narave: leta 1604 Janez Krstnik iz kraja Altenstadt, leta 1617 pa Italijan Angelo Borella, ki ga dokument iz naslednjega leta imenuje »de Brixia« (iz Briksna) (Angelus de Brixia). Zanj vemo, da so mu samostanski sogorniki grozili, da ga bodo ubili in vrgli v Dravo in da je bil v letih 1626 do konca leta 1634 prior v Novem Kloštru.704 Dne 29. oktobra 1620 naj bi sekovski škof Jakob Eberlein posvetil v samostanski cerkvi šest oltarjev, o katerih pa ni natančnejšega poročila. F. Kovačič omenja, da ne vemo, ali gre za popolnoma nove oltarje ali pa za zamenjavo prejšnjih oltarjev, in da je z njimi cerkvena notranjščina izgubila svoj »srednjeveški gotski značaj«.705

141

. A . Hinnebusch, Dominikanci, W str. 147–163. 703 Memorabilia I, str. 22, ZAP. 704 R–28, fol. 42, 10, ZAP. Memorabilia I, str. 22, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 359. Orožen Ignaz, Das Bisthum und Diözese Lavant III. Cilli 1888 (= I. Orožen III), str. 529. 705 F. Kovačič (1914), str. 116. 702

dominikanski samostan na ptuju

Vključitev dominikanskih samostanov na Štajerskem in samostana v Brežah na Koroškem v Nemško provinco (1653) in nato v Ogrsko provinco (1702)

Glej str. 29. 1651, VIII. 31., Dunaj: Meillerakten XVI–c–1, StLA. Prim. Mlinarič, Jože, Stiška opatija 1136–1784. Novo mesto 1995, str. 179–180. 707 Memorabilia I, str. 38, ZAP. 708 1653, IV. 5., Rim: Meillerakten XVI–c–1, StLA. 706

Sredi 17. stoletja je bila ukinjena kongregacija, v katero so bili od leta 1617 vključeni samostani na Štajerskem in Koroškem ter so bili znova pridruženi Nemški redovni provinci. Za to si je prizadeval cesar Ferdinand III. Slednji in že njegovi predhodniki so od druge polovice 16. stoletja zahtevali, naj bodo predstojniki habsburški podaniki in naj bi samostani imeli čim manj stikov z redovniki z ozemlja Benečanov, s katerimi so bili Habsburžani v sporih in vojnah že od 15. stoletja naprej. Tako je cesar Ferdinand III. v pismu generalnemu magistru leta 1651 zahteval ukrepanje. Za neurejene razmere v nekaterih konventih je dolžil prav prisotnost redovnikov italijanskega rodu. Opozarjal je, da so že njegovi predhodniki glede tega vse od druge polovice 16. stoletja izdajali ustrezna naročila in prepovedi, ter je z nejevoljo ugotavljal, da redovno vodstvo kljub prepovedi imenuje in potrjuje za predstojnike samostanov na Štajerskem Italijane. Poudarja, da ti zaradi neznanja jezika niso zmožni pridiganja in spovedovanja in da so nekateri predstojniki potem, ko so si napolnili mošnjiček, odšli domov, postojanke pa pustili »v največji bedi«. Predlagal je dve možnosti: ali pridružitev samostanov Nemški provinci ali pa zamenjavo predstojnikov z osebami »nemškega« rodu. Cesar se je ogreval za prvo možnost, s čimer bi bilo treba prav tako generalnega vikarja (kongregacije) in druge višje predstojnike zamenjati z »Nemci«. Zagrozil je, da bo sicer ob neupoštevanju predloga vlada prisiljena odvzeti generalnemu vikarju in drugim predstojnikom beneškega rodu pravico do opravljanja poslov. Hkrati pa je cesar o zgornji zadevi obvestil Rim.706 V naslednjem letu je generalni magister za vizitatorja samostanov na Štajerskem in samostana v Brežah na Koroškem imenoval Jakoba Plencka iz Kölna, profesorja dunajske univerze, ki mu kronist daje spričevalo pobožnega in učenega redovnika. Po opravljeni vizitaciji je Jakob podal poročilo generalnemu magistru in po obisku v ptujskem konventu – pri vizitaciji je bil prisoten tudi kronist – je bil vizitator s stanjem v konventu zadovoljen. Na podlagi poročila se je generalni magister, vsekakor pod vtisom cesarjeve grožnje, še istega leta odločil za ukinitev kongregacije in pridružitev njenih samostanov Nemški provinci. Zadnji generalni vikar te kongregacije pred njeno ukinitvijo (1652) je postal magister Tomaž de Bonis iz Briksna v Beneški provinci.707 Razumljivo je, da so nekateri odločitvi glede ukinitve kongregacije in pridružitvi samostanov na Štajerskem (Ptuja, Novega Kloštra, Gradca in Leobna) in samostana v Brežah nasprotovali. Aprila leta 1653 je profesor teologije in generalni magister Servacij vsem redovnikom naročil, naj njegovi odločitvi ne nasprotujejo.708 Zlasti redovniki omenjenih petih konventov nad odločitvijo niso bili navdušeni in so poskušali doseči njen preklic. V letu 1658 se je ptujski prior Karel Moscon mudil v Rimu in je skušal pri generalnem magistru doseči ločitev omenjenih konventov od Nemške province in prosil za njegovo privoljenje za posredovanje pri novem cesarju Leopoldu I. z utemeljitvijo, da je Nemška provinca preobsežna. Predlagali so, naj bi se s pridružitvijo avstrijskih samostanov obnovila nekdanja Ogrska provinca, h kateri bi pripadali tudi samostani na Štajerskem in samostan v Brežah na Koroškem. Cesar Leopold I. je bil predlogu naklonjen in je v

142

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Pismo Janeza Krstnika de Marinisa, dominikanskega generalnega vikarja, iz 1653 v zadevi ponovne vključitve dominikanskih samostanov na Štajerskem in samostana v Brežah na Koroškem v Nemško redovno provinco (dokument z dne 5. aprila 1653, Rim: Meillerakten XVI–c–1f., fol. 84, Štajerski deželni arhiv Gradec)

143

dominikanski samostan na ptuju

Memorabilia I, str. 39, ZAP. F . Kovačič (1914), str. 361. 711 Memorabilia I, str. 49, ZAP. 712 Ibidem, str. 44. 713 Ibidem, str. 45. 714 Ibidem, str, 46. 715 Ibidem, str. 47. 716 Ibidem, str. 48. 717 Ibidem, str. 49. 718 Glej str. 24, 76. 709 710

to spremembo celo privolil, vendar je zadevo tedaj že drugič »nekdo« preprečil.709 F. Kovačič je mnenja, da je bil to ali kdo iz ptujskega konventa (!) ali pa v letu 1658 izvoljeni provincial Nemške province magister Janez Fransen iz Aachna.710 Leta 1702 je redovno vodstvo samostane na Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem, Tirolskem in Ogrskem izločilo iz Nemške province in ustanovilo novo provinco z imenom Ogrska provinca.711 Do njene preureditve v letu 1702 so Nemško redovno provinco upravljali izključno redovniki nemške narodnosti, doma iz različnih krajev ali pokrajin današnje Avstrije ali Nemčije (Augsburg, Erfurt, Koblenz, Vestfalija, Krems). Veliko možnosti za dosego te časti so imeli zelo izobraženi člani dunajskega konventa ali pa tajniki ali asistenti generalnega magistra v Rimu. Okoli leta 1662 je bil za provinciala imenovan magister Lenart Hansen iz Aachna. Ker pa ga je generalni magister Janez Krstnik de Marinis potreboval kot tajnika in ga ni odpustil iz Rima, je bil na njegovo mesto imenovan Čeh Alan Schmid iz dunajskega konventa.712 V tem času (1665) je generalni magister v samostanu v Kremsu uvedel strožjo disciplino, ki je zdržala petnajst let.713 V letu 1669 je provinco vodil magister Friderik Adriani iz Vestfalije,714 za njim je v letu 1673 postal provincial Hijacint Neidegger iz Frankonije, okoli leta 1674 pa Avstrijec iz Kremsa Matija Trukemiller, ki je bil najprej profes konventa v Steyru, nato pa konventa na Dunaju. Okoli leta 1678 pa je postal provincial dunajski konventual Rajmund Pinsger. V letih 1682 in 1683 provinco je vodil Janez Lorbecher iz Koblenza,715 za njim pa je leta 1686 postal provincial Guinand Wynans iz Erfurta, sicer tajnik treh generalnih magistrov. Po štiriletni službi Guinanda je vojna onemogočila zasedanje provincialnega kapitlja, pa je zato generalni magister Antonin Cloche (1686–1720) leta 1692 imenoval za provinciala Vincenca Dempfla iz Augsburga, ki ga je potrdil papež Inocenc XII. za čas do leta 1697.716 Kot zadnji provincial Nemške redovne province je bil v 17. stoletju v letu 1697 na kapitlju v Augsburgu izvoljeni magister Ortz, asistent generalnega magistra.717

Uvedba strožje redovne discipline v ptujskem samostanu (1641) Pri vseh redovih opazujemo pojav, da so redovniki iz najrazličnejših vzrokov sčasoma opustili prvotno rigoroznost v izpolnjevanju redovnih pravil. Opazujemo pa tudi pojav, da so se med redovniki vselej našli tudi ljudje, ki so vzeli redovniški poklic zares in so stremeli k uskladitvi svojega življenja z redovnimi pravili. V Nemški provinci, h kateri sta sodila tudi naša dominikanska samostana, je bila v letu 1475 reformirana večina samostanov. Ptujski samostan pa je bil reformiran že v letih 1436–1438.718 Vemo, da je v večini samostanov vseh redov redovna disciplina močno upadla v 16. stoletju, toda že v času verske prenove v 1. polovici naslednjega stoletja je nastalo močno gibanje za prenovo redovnega življenja. V dominikanskih samostanih t. i. Nemške kongregacije, h kateri sta sodila tudi samostana na Ptuju in v Novem Kloštru, si je okoli leta 1640 prizadeval za uvedbo strožje discipline znameniti generalni vikar kongregacije, Italijan Sigismund Ferrari, ki je dosegel, da je bila v ptujskem konventu strožja disciplina uvedena že leta 1641.

144

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Po odhodu generalnega vikarja kongregacije Silvija Martija v Italijo (1641) je postal njen vikar Italijan Sigis mund Ferrari, komisar Ogrske province. Okoli leta 1627 je bil regens generalnega študija v Gradcu, nato pa profesor na dunajski univerzi. Znan po svoji učenosti in pravem redovnem življenju je spisal zgodovino nekoč cvetoče, zatem pa propadle Ogrske province, in pridobil nazaj za dominikanski red samostan sv. Martina v Sombotelu. Za ptujski samostan je Ferrari imenoval za predstojnika, do tedaj lektorja, Dominika iz Piacenze, s katerim je želel v konventu uvesti reformo stroge discipline. 20. septembra leta 1641 je na željo nekaterih redovnikov sklical patre na posvet in jim predlagal, da bi živeli po strožji observanci, čemur pa je del konventa nasprotoval. Zmagala je stran, ki se je odločila za reformo, in akt o tem sklepu so poleg vikarja Ferrarija in priorja Dominika podpisali Pavel Merenda, predstojnik v Novem Kloštru, namestnik ptujskega priorja Janez Evangelist (Androcha), Peter Martir iz Gornjega Grada,719 lektor Albert iz Moravske in Janez Krstnik Spiz s Ptuja. Od 24. septembra so na Ptuju pričeli živeti po sprejeti observanci, po kateri so se smeli v konventu, v celicah, dormitoriju in refektoriju sporazumevati kvečjemu z znaki, patri pa so bili dolžni delati na vrtu in v kuhinji, torej opravljati hlapčevska dela, ki jim jih sicer niso predpisovala redovna pravila. Največkrat so vstajali po polnoči in vikar Ferrari je redovnikom pri zornicah namenil dolg govor. Kronist našteva šest odličnih redovnikov, ki jih je sam zelo dobro poznal in ki so zaslužni za uvedbo reforme v ptujskem samostanu.720 Kronist razumljivo kot najbolj zaslužnega za uvedbo reforme na Ptuju šteje generalnega vikarja Sigismunda Ferrarija, ki mu je bil v največjo pomoč predstojnik, Dominik iz Piacenze. Ferrari ni bil zaslužen le za uvedbo strožje observance v ptujskem samostanu, ampak tudi v samostanu v Sombotelu, skupaj z Jurijem Herbersteinom pa tudi v samostanu na Dunaju. Po zatrjevanju kronista bi bil ta načrt izpeljal tudi po drugih samostanih na Ogrskem in na Štajerskem, ko bi ga pri tem načrtu ne bila prehitela smrt. V graškem samostanu so npr. redovniki zaradi pomanjkanja prehrane prosili za dovoljenje, da bi smeli v nekaterih mesecih uživati meso. Ferrari si je prizadeval tudi za uveljavitev reforme v celotnem redu ter je zato nekajkrat šel peš v Rim. Utrujenega od naporne hoje in izmozganega od sončne pripeke se ga je lotila vročica. Bolnega so nato privedli v njegov samostan sv. Siksta v Rimu, kjer je še ne šestdesetletnik umrl okoli leta 1644.721 Kronist nato navaja po vrsti zaslužne za uvedbo strožje discipline v ptujskem konventu. Na drugem mestu navaja Belgijca Alberta s priimkom Corporalis (!), lektorja teologije in bakalavreata generalnega študija v Gradcu, zaslužnega za vzgojo in izobraževanje novincev. Albert je umrl »v sluhu svetosti« okoli leta 1646 na Ptuju in so ga pokopali v nekdanji skupni grobnici. Za življenja je nosil železni spokorniški pas. Kot tretjega za reformo zaslužnega kronist navaja Italijana, lektorja in kasneje magistra teologije Pavla Merendo, ki je bil trikrat prior na Ptuju, enkrat pa je opravljal službo generalnega vikarja kongregacije (1647). Merenda je bil med podpisniki akta o uvedbi strožje discipline (1641). Osemnajst let je goreče upošteval observanco, ki je ni prelomil niti na potovanju. Z dovoljenjem predstojnikov je obiskal svoj rojstni kraj Forli in je na poti na Ptuj zbolel v Ljubljani, kjer je tudi okoli leta 1651 umrl in so ga pokopali pri tamkajšnjih kapucinih. Pri umrlem so ugotovili, da je nosil železni spokorniški pas. Njegovo telo je baje ostalo dolgo nestrohnjeno in je bilo po mnenju kronista morda še ob pisanju kronike (1697). Po mnenju kronista je bil četrti steber reforme Dalmatinec Janez Evangelist Androcha, profes ptujskega konventa ter večletni prokurator in namestnik priorja. Bil je med podpisniki, ki so se leta 1641 odločili živeti po strožji disciplini in je tedaj opravljal službo namestnika priorja. Umrl je na Ptuju okoli leta 1656, star nad sedemdeset let.722

145

P eter Martir je bil leta 1635 redovnik v Novem Kloštru. (I. Orožen III, str. 531). 720 Memorabilia I, str. 32. Prim. rok. olim 2506, str. 85–86, StLA. Prim. Marian, Austria sacra VI. Die Geschichte der ganzen österreichischen, weltlichen und klösterlichen Clerisey beyderley Geschlechts aus den Sammlungen Josephs Wendt von Wendenthal. Wien 1784, str. 301. 721 Memorabilia I, str. 32–33. 722 Ibidem, str. 33. Spokorniški pas (cilicij) je bil pas z železnimi bodicami. 719

dominikanski samostan na ptuju

Pogled na dominikanski samostan v Novem Kloštru v 2. polovici 17. stol. (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiiriae, 1681)

Kronist za Androchom kot zaslužnega za uvedbo strožje discipline navaja Petra Martira Mazinija iz Bologne, doktorja teologije, ki ga je generalni vikar Sigismund Ferrari poklical za predstojnika na Ptuj leta 1642, da bi pomagal v konventu utrditi redovno disciplino. Mazini je postal prior za znamenitim Dominikom iz Piacenze.

Ibidem, str. 33–34. I bidem, str. 34. 725 Ibidem, str. 35. Curty je bil najprej profes v Bistri, nato gost (hospes) v kartuziji Mauerbach in slednjič v kartuziji Gidla pri Plovnem na Poljskem, kjer je umrl 21. aprila 1695. (Mlinarič, Jože, Kartuzija Bistra. Ljubljana 2001, str. 496). 726 Idem, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor 1991, str. 512. 723 724

Kot šesti v vrsti redovnikov, ki so imeli zasluge za utrditev strožje discipline v ptujskem konventu, je bil Janez Krstnik Spiz, v letih 1665 in 1666 ptujski predstojnik. Spiz je sodil k podpisnikom dokumenta iz leta 1641. Na redovništvo se je pripravljal v strogem noviciatu v Čedadu ter bil najprej profes tega, nato pa ptujskega samostana. Kronist ga hvali kot odličnega učitelja novincev in dobrega pridigarja ljudstvu s prižnice, ki je skozi štiri leta ob nedeljah in praznikih pridigal ljudstvu zjutraj in zvečer. Kasneje pa kot dolgoletni prokurator ni s toliko zavzetostjo nadaljeval dela, ki se mu je spočetka posvetil. Umrl je v graškem samostanu okoli leta 1683 v starosti nad sedemdeset let.723 Po uvedbi strožje discipline je v ptujskem samostanu živelo še več let nekaj omembe vrednih mož, med katerimi kronist poleg podpisnikov za uvedbo observance iz leta 1641, Petra Martira iz Gornjega Grada, Alberta z Moravske in priorja Dominika iz Piacenze, šteje še Štefana iz Sombotela, magistra novincev, Nemca Jožefa Bobeka, lektorja in generalnega pridigarja, Karola Garophana, lektorja, ter Ogra Pettyja, lektorja. O slednjih kronist razen imen ni vedel poročati ničesar drugega. V tem letu je v ptujskem samostanu naredilo redovne zaobljube za samostan v Sombotelu več novincev: Oger Jožef iz Transilvanije, Hrvat Nikolaj Pizani, Martin iz Gornjega Grada in Mihael iz Monoštra, nato Gradčani Avguštin Windisch, Janez Lezelter in Tomaž Gavattero za graški konvent ter konverz kuhar Ambrozij, ki je naredil zaobljube za samostan v Brežah. Za slednjega kronist pravi, da je postal odličen redovnik, ki je vztrajal v ptujskem samostanu v strožji disciplini do svoje smrti okoli leta 1649.724 Generalni vikar Sigismund Ferrari je poleg drugih sprejel med redovnike znamenitega in učenega Ogra Hijacinta Curtyja za samostan v Sombotelu. Kronist meni, da ga je Ferrari vzel na svojem poslednjem potovanju s seboj v Rim, da bi se tam temeljito izobrazil in nekaj časa živel v samostanu strožje observance. Po vrnitvi iz Rima je Curty postal magister novincev v graškem samostanu, nato lektor filozofije in končno profesor v reformirani beneški kongregaciji. Bil je nekaj časa tudi v ptujskem samostanu. Mož si je očitno želel še strožjega redovnega življenja in je zato v letu 1667 z dovoljenjem predstojnikov odšel iz Kopra v omenjeni beneški kongregaciji v kartuzijo v Bistri in si nadel ime Antelm.725 V Bistri je bil magister številnih novincev, med njimi tudi kasnejšega žičkega prelata Janeza Krstnika Schillerja (1684–1698).726

146

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Čeprav so bila prizadevanja predvsem generalnega vikarja Sigismunda Ferrarija za uvedbo strožje discipline in za njeno utrditev velika, je ta zlasti z njegovo smrtjo pričela popuščati. Za njim so umirali glavni obnovitelji strožje discipline, npr. Albert iz Moravije (1646) in Janez Evangelist Androcha (ok. 1656). Dokler so samostan vodili še predstojniki, zavzeti za uvedbo reforme in njeno utrditev: Peter Martir Mazini (1642) in Pavel Merenda (tretjič prior 1648–1650) ter celo še v letih 1665–1666 prior Janez Krstnik Spiz, še ni prišlo do opustitve strožjega načina življenja, kar pa se je zgodilo s prihodom mlajše generacije redovnikov. V tej zvezi naj omenimo primer samostana v Kremsu. Tudi tu je leta 1665 generalni magister Janez Krstnik de Marinis uvedel strožjo disciplino, ki je vzdržala okoli petnajst let. V samostanu so vzgojili veliko število dobrih redovnikov tudi za druge konvente, ki so morali denarno prispevati za njihovo vzdrževanje. Tako je moral npr. dunajski konvent plačati letno kar 800 goldinarjev.727 Kronist pravi, da je od preostalih, ki so se leta 1641 zavezali upoštevati strožjo disciplino, ob svojem prihodu na Ptuj našel še Petra Martira Mazinija.728 Omenimo naj, da je bil vizitator, komisar Jakob Plenck, ob vizitaciji samostana leta 1652 zadovoljen s stanjem v konventu, čeprav so se začele težave v gospodarstvu. Od sredine stoletja so predstojnikom postale večja skrb gmotne dobrine samostana kakor pa urejeno redovno življenje v konventu. Priorji so poskušali povečati samostansko posest ter so pretirano poudarjali samostanske pravice nad posestjo in njenimi dohodki. Zaradi slednjega so prišli v spore s sosednjimi zemljiškimi gosposkami, najbolj pa z domačimi minoriti. Trenja med obema redovnima skupnostima je pogojevalo predvsem dejstvo, da so imeli dominikanci in minoriti skupno lastnino nad deželskim sodiščem v Halozah. Priorji so se spuščali tudi v številne pravde z meščani in s krajevnim župnikom, kar pa je bilo vsekakor na škodo verskega življenja.729 Kronist je konec stoletja z neko otožnostjo gledal na nekdanji razcvet redovnega življenja v svojem samostanu, ki je bil pogojen z uvedbo strožje discipline. Zavedal se je, da je Bernard Ptujski podaril samostanu posest z dobrim namenom, a da je prav posest postala vzrok za spore in pravde, ki so prinesle redovnemu življenju veliko duhovno škodo. Vse to je bil tudi vzrok, da je observanca nekako razvodenela in da ni bilo več upanja za dosego nekdanjega »častnega« (življenja) v konventu. Kronist v zvezi s premoženjem citira opozorilne besede sv. Filipa Nerija, predstojnika kongregacije oratorijancev (1515–1595), svojim sobratom, češ da bodo le-ti ob pridobivanju premoženja izkusili naslednje: z vstopanjem materialnih dobrin (v samostan) skozi ena vrata, bodo duhovne dobrine odhajale skozi druga. Navaja tudi besede evangelista Mateja: »Ne morete služiti hkrati Bogu in mamonu.«730

Skozi življenje ptujskega samostana v luči njegovih predstojnikov Okoli leta 1620 je postal generalni vikar kongregacije dominikanskih samostanov na Štajerskem in v Brežah na Koroškem magister Ambrozij de Tabia, okoli leta 1625 pa Antonij Beretta, ki je pričel na novo graditi cerkev graškega dominikanskega samostana. Okoli leta 1628 je Antonija nasledil Janez Krstnik de Saluzzo, graški

147

emorabilia I, str. 45, ZAP. M Ibidem, str. 38. 729 Glej str. 169, 175–177. 730 M emorabilia I, str. 37, Z AP. »Filii, si volueritis, poteritis utique aliquando bona possidere temporalia: sed intrantibus hisce per portam unam, experiemini, bona spiritualia exitura per alteram.« »Non potestis Deo servire et mammone ...« (Matej 6, 24) Prim. še: »… Cave, ne quando habueris cunctarum rerum copiam, elevetur cor tuum, et non reminisceris Domini Dei tui.« 727

728

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 22–23, ZAP. M Kronist je brez razloga v dvomu, ali je za spregled prosil Antonetti ali prior Pavel Merenda. (Memorabilia I, str. 24, ZAP). 733 1399, III. 12.: orig. perg. (št. 333), PaM. 734 Memorabilia I, str. 24–26, ZAP. 731

732

prior, ki je dokončal omenjeno gradnjo. V letu 1630 pa je bil izvoljen za vikarja kongregacije dominikanskih samostanov Španec Janez de Valdespino, nekdanji profesor na dunajski univerzi in predstojnik dunajskega samostana. Pod slednjim je bil leta 1630 izvoljen in potrjen za predstojnika ptujskega samostana Italijan iz Lucce v Toskani, sicer pa lektor teologije in generalni pridigar Rajmund Antonetti. Zanj kronist pravi, da ga je osebno poznal, saj ga je srečal dvajset let kasneje ob svojem prihodu na Ptuj, ter ga hvali kot pametnega, resnobnega, podjetnega in nadvse koristnega gospodarja. Rajmund je v skrbi za dobro gospodarjenje in sploh za ravnanje v samostanu pričel meseca avgusta 1630 pisati knjigo z nasveti (liber consiliorum) za vsakokratnega predstojnika in upravitelja gospodarstva (prokuratorja). Opozarja ju, naj skrbno varujeta pravice in lastnino samostana, češ saj je ta doslej izgubil že veliko posesti, ki so mu jih zaradi malomarnosti samostanskih predstojnikov odvzele druge gospoščine. Nadalje bodočim priorjem svetuje, naj podložnikom ne verjamejo zlahka, temveč naj si stvari sami ogledajo in jih preučijo, ter jim polaga na srce, naj se po možnosti s podložniki prijateljsko pogodijo, ker se bodo s tem izognili sporom, (sodnim) stroškom, neprijetnostim in nevarnostim. Na kraju bodoče predstojnike spodbuja, naj verjamejo njegovim besedam izkušenega človeka. Pravilnost priorjevih besed in njegovega ravnanja kronist podkrepi z navajanjem pogodbe, ki jo je 24. julija 1634 le-ta sklenil z upornimi podložniki. S pogodbo je namreč prior na miren način dosegel, da so se podložniki obvezali, da bodo odslej opravljali tlako: obdelovali zemljo ter opravljali za samostan dela zunaj in znotraj samostana (npr. sečnjo lesa in prevoze) po zgledu podložnikov drugih zemljiških gospoščin ter glede na privilegije, ki jih je samostan prejel od ustanovitelja in od najvišje svetne oblasti.731 Duhovnim ustanovam so darovnice sicer prinašale zemljo in letne dohodke, toda tudi veliko obveznosti (opravljanje maš in aniverzarijev). Še zlasti veliko breme so bile za konvente vsakodnevne maše, saj so za opravljanje ene maše morali vzdrževati posebnega člana v konventu. Zato so predstojniki v kriznih obdobjih prosili ustrezno ustanovo pri Sv. stolici za spregled opravljanja nekaterih obligacij. Tako je tudi ptujski konvent v letu 1633 prosil Rimsko kongregacijo za dovoljenje za zmanjšanje števila obligacij. Razumljivo je, da si redovniki obligacij niso upali zmanjšati brez privoljenja najvišje redovne in cerkvene oblasti, saj v prošnji navajajo, da si želijo s pridobljenim dovoljenjem »olajšati vest«.732 Konvent navaja osemnajst ustanov z več obligacijami, od katerih je bila najbolj zahtevna tista iz ustanove Bernarda Ptujskega iz leta 1399,733 ter zatrjuje, da je teh obligacij še več, a zanje ni znano, odkod izvirajo, in da od njih samostan tudi nima nikakršnih koristi. Veliko posesti in dohodkov tedaj tudi ni bilo več v samostanski lasti, saj je bila večina od teh odtujenih v času luteranstva ali pa je prešla v tuje roke potem, ko je nadvojvoda Ferdinand I. s privoljenjem papeža leta 1529 tudi od samostanov terjal odprodajo četrtine dohodkov (kvart). Konvent je kongregacijo nadalje prosil za pravico, da zmanjša število redovnikov v konventu, češ da dohodki ne zadostujejo za vzdrževanje dvanajstih redovnikov.734 V začetku naslednjega leta (1634) je kongregacija prepustila generalnemu magistru Nikolaju Rodulphiju v presojo zadevo zmanjšanja števila obligacij kot tudi vzdrževanja števila konventualov. Kongregacija je odredila, naj bi redovniki še nadalje opravljali maše in aniverzarije po določilih samostanskega ustanovitelja in vzdrževali naj bi število redovnikov glede na materialne zmožnosti, pač pa naj bi upoštevali »pobožno željo« (piam voluntatem) ustanovitelja, da naj bi bil v konventu vselej eden med njimi pridigar. Odločitev glede števila redovnikov in skrčenja števila obligacij iz drugih listin pa je kongregacija prepustila presoji predstojnika. Generalni magister je nato odredil naslednje: samostan naj ima toliko članov, kolikor jih more vzdrževati, pri čemer naj bi za enega člana veljala vsota sto goldinarjev letno. Za ustanovitelja samostana pa naj bi opravili po eno mašo na dan ter vsako sredo velik rekviem. Obligacije iz vseh drugih pobožnih ustanov pa naj bi združili takole: po njihovem namenu naj bi vsak dan brali prvo mašo zjutraj, po odločitvi priorja pa naj bi štirikrat na leto brali vsakokrat po štiri slovesne maše in vsak redovnik naj bi bral po eno mašo. Ob priložnosti vizitacije na Ptuju 10. maja 1634 je generalni vikar redovne kongregacije in generalni komisar za

148

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Naslovnica rokopisa ptujskega dominikanca Ambrozija Capelle iz 1696 (R–34, Zgodovinski arhiv Ptuj)

Poljsko in Prusijo ob upoštevanju letnih dohodkov odredil, naj konvent šteje najmanj trinajst redovnikov, (deset patrov in tri brate konverze) ter štiri novince – konverze.735 K odločitvi generalnega magistra je imel kronist nekaj pripomb, saj so se mu zdele njegove odločitve za ptujski konvent preveliko breme. Previsoke so se mu zdele zlasti obligacije, ki so jih morali opravljati za Bernarda Ptujskega.736 Za časa priorata Rajmunda Antonettija je prišlo med samostanom in podložniki do številnih sporov, ki so vodili v uporništvo, kar je končno v letu 1635 preraslo v pravi kmečki upor, ki je tedaj zajel tudi večji del drugih gospoščin južno od Drave in tudi dominikanske in minoritske podložnike na Dravskem polju in v Halozah. Dominikanski podložniki so se pritoževali nad preveliko in raznovrstno tlako, ki jim je jemala čas, potreben za obdelovanje lastnih kmetij. Antonetti je skušal s svojimi podložniki doseči dogovor in se je ravnal po navodilih, ki jih je v svoji knjigi nasvetov (liber consiliorum) zapisal za svoje naslednike in upravitelje posesti. Julija 1634 mu je sicer začasno uspelo s podložniki doseči miren dogovor, v katerem so se le-ti obvezali, da bodo izvrševali vse predpisane obveznosti. Vemo pa, da so se tudi nekateri dominikanski podložniki v naslednjem letu pridružili splošnemu kmečkemu uporu.737

149

Ibidem, str. 26–27. I bidem, str. 27–28. Bernardova listina iz 1399 je odrejala, da mora konvent šteti dvanajst redovnikov-duhovnikov, med katerimi morata biti prior in pridigar, ter pet mlajših bratov. 737 Glej str. 190. 735 736

dominikanski samostan na ptuju

letu 1697 so bili vsi trije pokojni. V (Memorabilia I, str. 28, ZAP). 739 F. Kovačič (1913), str. 101. 740 1644, III. 3.: »… vmb vertigung vnd vassung des hohen choraltares.« (FLD 758, št. 129, fol. 10, StLA). 741 Memorabilia I, str. 28, ZAP. 742 Ibidem, str. 38. Prim. F. Kovačič (1914), str. 117. 743 Ibidem, str. 28. 744 Ibidem. 745 Memorabilia I, str. 28, ZAP. Emersperger je bil v letu 1652 prior v Novem Kloštru. (I. Orožen III, str. 630). 746 Memorabilia I, str. 28, ZAP. 747 Ibidem, str. 29. 748 Ibidem, str. 28. 749 1638, XII. 11. (1638–XII, HKA, StLA). 750 F. Kovačič ga istoveti z Janezom Evangelistom Andromachom. (1914, str. 359, opomba št. 3). 751 A ndrej se leta 1656 omenja kot prior v Novem Kloštru. (I. Orožen III, str. 530). 752 Memorabilia I, str. 31, ZAP. 738

Antonetti je poskrbel tudi za samostanski podmladek, saj so ob koncu njegovega priorata naredili redovne zaobljube Rajmund Widman in Tomaž Kancler ter brat laik in mizar Jožef Danamann.738 Prizadeval si je tudi za lepoto samostanske cerkve. V letu 1644 je Ana, vdova Hermana Aichorna, podelila samostanu vinograd ter ga je dovolila prodati in denar porabiti za popravilo glavnega oltarja.739 V istem letu je konvent sklenil pogodbo s slikarjem Friderikom Malkom za barvanje in pozlatitev tega oltarja.740 Pozlatitev je bila narejena v letu 1648, ko je bil kronist v samostanu novinec. Okoli leta 1635 so na stroške konventa postavili še roženvenski oltar.741 Omenimo naj še, da je cesarski uradnik Frančišek Furlan leta 1646 v oporoki zapustil dominikancem tristo goldinarjev za postavitev oltarja, ki so ga postavili leta 1652 in ga dali posvetiti v čast redovnega ustanovitelja sv. Dominika.742 Za priorata Rajmunda Antonettija ali vsaj za generalnega magistra Nikolaja Rodulphija je bil za komisarja za štajerske samostane imenovan Jurij Herberstein, znamenita osebnost, ki je kot laik služil na dvoru nadvojvode Leopolda, brata cesarja Ferdinanda III. Potem ko je naredil v dunajskem konventu slovesne zaobljube, je odšel v Avignon, kjer so se dominikanci ravnali po strožji observanci. Čez nekaj let ga je redovno vodstvo poklicalo nazaj na Dunaj. Potem ko je dvakrat po tri leta kot prior vodil dunajski konvent, upravljal po dvakrat po štiri leta Nemško redovno provinco in nato še Češko provinco, je okoli leta 1664 umrl v samostanu svojih redovnih zaobljub.743 Proti koncu leta 1635 je postal generalni vikar Florentinec, magister Monteacuti vikar in lektor v Čedadu, in tedaj naj bi bil priorsko službo v ptujskem samostanu opravljal lektor Pavel Merenda iz italijanskega kraja Forli.744 Za Merendo je znano, da je v prvem in v naslednjih dveh prioratih poskrbel za veliko koristnega za lastni samostan kot tudi za druge redovne postojanke. Za domači samostan so naredili redovne zaobljube Pavel Gerinus iz Cmureka (Muregg), brat laik čevljar Krišpin iz Žalca ter kasnejša ptujska priorja Karel Moscon de Gandino (1650–1661) in Janez Krstnik Spiz iz Konjic (1665–1666). Za samostan v Novem Kloštru pa sta tedaj naredila redovne zaobljube Vincenc Aunič iz Celja in Antonin Ganda de Gandino, ki naj bi bil skozi mnogo let bivanja na Ogrskem spreobrnil na stotine »krivovercev« (haereticorum). Novince sta za redovni poklic pripravljala magister lektor Ambrozij iz Firenc in pedagog Marko Emersperger, profes graškega konventa.745 Leta 1635 je izgledalo, da se bo podrl del trakta samostanske zgradbe, ki je bil povsem lesen in se je držal žitnice ter gledal proti gumnu in konjskemu hlevu. Zato je prior po nasvetu sobratov dal ta trakt obokati in ga podpreti s kamnitimi stebri.746 Meseca januarja 1637 so v konventu po nasvetu nekega izkušenega gradbenika sklenili podpreti refektorij, ki je bil na tem, da se bo podrl, s tremi kamnitimi stebri. Strošek je veljal šestintrideset goldinarjev. Tedaj so se posvetovali tudi glede pozlatitve glavnega oltarja, a se za to delo zaradi pomanjkanja denarja in dolgov niso odločili, saj je predračun znašal nad tristo goldinarjev.747 Leta 1636 je bil na stroške Nikolaja grofa Draškovića, lastnika gospoščine pri Sv. Marku (Markovci) pri Ptuju, postavljen oltar sv. Petra in Pavla.748 Prior Pavel je konec leta 1638 osebno prosil cesarja Karla VI. za pomoč za popravilo samostanske strehe in oltarjev. Kmalu mu je uspelo, da mu je v ta namen ptujski magistrat dal dvesto goldinarjev iz zapuščine Maruše Botkovič.749 Prvemu prioratu Pavla Merende je kot predstojnik sledil Pavel Erazem (1638), lektor iz Gradca, čigar namestnik je postal prejšnji prokurator Janez Evangelist iz Senja,750 službo prokuratorja pa je prevzel lektor Andrej Picardi iz Trsta.751 Kronist je mnenja, da je bil Pavel Erazem le kratek čas predstojnik na Ptuju in da se je službi priorja odpovedal ali pa je podobno službo sprejel kje drugje.752 Za slednjim je že v prvi polovici

150

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

leta 1638 postal ponovno prior Pavel Merenda.753 V tej službi je bil do poletja leta 1641, ko je prevzel priorat v Novem Kloštru.754 Leta 1638 je postal vikar kongregacije magister Silvij Martij, Lombardijec iz Pisaura, za red zaslužen mož, ki je npr. v graškem samostanu veliko gradil in je nekatere »ohole« redovnike po samostanih na Štajerskem in Koroškem pripravil k pokorščini.755 Okoli leta 1638 so nastali spori med generalnim vikarjem kongregacije za Štajersko in Koroško, Ludovikom Broellom, in med drugimi redovniki, vikar pa je postal nekdanji ptujski prior, lektor Pavel Merenda, pod katerim je v Gradcu naredil redovne zaobljube Janez Evangelist de Ganawith. Spor je obravnaval generalni magister Nikolaj Rodulphini v Rimu, ki je imenoval za generalnega komisarja Benečana magistra Bernardina Gauslina iz kraja Feltre.756 Kronist, ki moža izredno hvali kot odličnega redovnika in predstojnika, ki da je v samostanih v Vidmu (Udinah) in Čedadu uvedel strožjo disciplino (observanciam regularem). Baje veliko let po polnočni uri ni spal, ampak je opravljal zornice, meditiral, študiral in delal. Umrl je v Čedadu, kjer so ga sobratje pokopali zaradi njegovih zaslug pri glavnem oltarju samostanske cerkve.757 Gauslin je 21. aprila 1638 na vse samostane na Štajerskem in Koroškem naslovil pismo s prepovedjo, po kateri Ludovik ne bi smel v njih ničesar urejevati in ga noben predstojnik ne bi smel v svojem samostanu sprejeti.758 Bernardin Gauslin je nato opravil vizitacijo po vseh podrejenih mu samostanih in je po pregledu stanja v ptujskem konventu dne 18. junija 1638 v vizitacijskem zapisniku izdal vrsto naročil in prepovedi. Pri maši naj bi pred povzdigovanjem prižgali svečo in jo pustili prižgano do obhajila, kot je določal misal in je bila navada pri dominikancih. Za praznik sv. Alberta Velikega (15. november) naj bi opravili oficij in mašo v čast tega redovnega svetnika in naj bi omenili njegovo ime pri Marijinem oficiju, pri večernicah in zornicah. S tem bi izpolnili želji papeža Urbana VIII. (1623–1644), ki je dal tako dovoljenje vsem samostanom v Nemški redovni provinci, ter naročilo pokojnega Ferdinanda II.759 Bernardin je prepovedal zidavo novih prostorov izvzemši enega za potrebe novincev in drugega za redovnike, naročil pa je popravilo pristav. Denar naj bi spravili v skupni blagajni in si prizadevali za poravnavo davkov. Mala vrata, ki so vodila v dormitorij, naj bi bila zaprta, na spovednici pa naj bi naredili okence, ki se ne bi dalo po želji odpirati; postavili naj bi še eno, tej podobno spovednico, da ne bo kvarila izgleda. Generalnim vikarjem bi ne bili dolžni dajati ničesar drugega kakor običajno plačilo, npr. denarja za obleko, saj da imajo vikarji na razpolago sto dva goldinarja, kar da je dovolj. Vikarjem tudi ne bi bilo potrebno od te vsote dajati denarnega prispevka za generalnega magistra, kot so to bili dolžni drugi predstojniki, pa tudi ne stroškov za korespondenco in ne za potne stroške. Nadalje naroča, naj v tem letu ne dajejo nobenega prispevka za vizitacijo, ker te pač nihče ni opravil. Ptujski konvent ni bil dolžan dajati ne vina in ne rži za prehrano bratov na študiju v graškem samostanu, saj le-ta ni bil reven, nasprotno: bogatejši da je bil od vseh drugih in se je njegovo gospodarsko stanje iz dneva v dan še izboljševalo. Kadar so ptujski patri povabljeni na kosilo k imenitnežem v ptujskem mestu ali v okolici, naj bi se na kosilu mudili le malo časa in naj bi se opravičili z izgovorom, da imajo doma kakšno opravilo. Sicer pa naj bi tudi nikoli ne prestopili meje zmernosti ne pri pitju in ne pri govorjenju. Sleherni redovnik naj bi napravil spisek svojih premičnin in ga shranil v skupnem prostoru. Prepovedano je bilo zlasti še tujim osebam karkoli podariti ali s kom kaj zamenjati brez vednosti priorja. Predstojnik naj bi se kazal bolj kot čuvar premoženja kakor pa njegovega razsipnika. Vsak novinec naj bi pri preobleki dobil najmanj dve srajci, ostali novinci, patri in bratje pa naj bi čimprej dobili vse potrebno, kar pa da bo mogoče, ko se bo konvent rešil dolgov. Za vsakega redovnika je bila predvidena tudi oskrbnina sto goldinarjev. Konvent ne sme šteti več kot trinajst redovnikov, saj se bo le na ta način otresel dolgov. Na kraju je vizitator priorju in ostalim redovnikom zabičal, naj natanko upoštevajo naročila in prepovedi.760 Pavel Merenda je sodil k skupini redovnikov, ki so

151

erenda se prvikrat omenja kot prior M 17. VI. 1638 (HKA 1638–VI–III, StLA). 754 F. Kovačič (1914), str. 360; I. Orožen III, str. 529). 755 Memorabilia I, str. 31, ZAP. 756 Ibidem, str. 29. 757 Ibidem, str. 31. 758 Ibidem, str. 29. 759 O sv. Albertu je Bernardin dejal: »Parum enim curae videmur honorem beati Alberti splendidissimi luminis nostrae religionis, et de tota religione catholica optime meriti.« (Ibidem). 760 Memorabilia I, str. 29–30, ZAP. 753

dominikanski samostan na ptuju

I bidem, str. 32. 762 Ibidem, str. 31. 763 Privilegija: Karla II. z dne 1. XII. 1573 (Memorabilia I, str. 86–88) in Ferdinanda I. z dne 13. X. 1521, Gradec (Ibidem, str. 89–91). 764 Silvij, vikar kongregacije, se je po dveh letih vrnil v hišo svojih redovnih zaobljub v Italiji. (Memorabilia I, str. 32, ZAP). V času po letu 1634 in do 1637 naj bi bil prior v Novem Kloštru. (I. Orožen III, str. 529). 765 Memorabilia I, str. 32, ZAP. 766 Ibidem, str. 34. 767 Ibidem, str. 33–34. 761

se pod vodstvom priorja Dominika iz Piacenze septembra leta 1641 odločili za uvedbo strožje discipline v ptujskem konventu, in bilo je pričakovati, da bodo v konventu upoštevali naročilo vizitatorja.761 V letu 1638 je Merenda preoblekel, v naslednjem letu (1639) pa pripustil k opravljanju redovnih zaobljub Dominika Sumerja iz Brežic za konvent v Leobnu in Hijacinta Knallerja iz Gradca. Prior Pavel je v letu 1641 sprejel za organista laika, ki bi za vse nedelje in praznike ter redovne praznike z orglanjem spremljal redovnike pri petju korala. 5. julija 1641 je že omenjeni magister Silvij Martij Merendo potrdil za priorja v Novem Kloštru, sam pa se je vrnil v samostan redovnih zaobljub v Italiji.762 V letu 1640 so si ptujski dominikanci in minoriti pri cesarju Ferdinandu III. izprosili potrditev privilegija, s katerim sta jih njegova predhodnika vzela v zaščito in sta vsem podanikom naročila, naj privilegij upoštevajo.763 Meseca julija 1641 je vikar kongregacije magister Silvij Martij764 potrdil Pavla Merendo za priorja v Novem Kloštru, njegov naslednik, vikar Sigismund Ferrari, pa je za naslednika Merende na Ptuju potrdil Dominika iz Piacenze. Dominik je sodil k tistim redovnikom v ptujskem konventu, ki so si najbolj prizadevali za uvedbo strožje discipline in ki je na željo nekaterih sobratov v mesecu septembru 1641 sklical na posvet sobrate, ki naj bi se odločili, ali so za uvedbo strožje discipline ali proti njej.765 Kronist kot petega po vrsti zaslužnega za uveljavitev strožje discipline v ptujskem konventu navaja Petra Martira Mazinija iz Bologne, lektorja teologije. Mož je vstopil v tamkajšnji samostan, ko ga je vodil znameniti Tomaž Turco iz Cremone, kasneje generalni magister, in je skupaj z njim predaval filozofijo. Ker si je želel živeti po strožji observanci, je odšel v samostan v Čedadu, kjer so ga vzeli za svojega profesa. V Čedadu je marljivo poučeval in pridigal, dokler ga ni leta 1642 generalni vikar Sigismund Ferrari poklical na Ptuj, da bi v samostanu pomagal utrditi strožjo disciplino. Bil je izredno zgleden prior in veliko let magister novincev, ki je po potrebi večkrat tudi predaval. Pri znamenitem Tomažu Turcu, svojem nekdanjem predstojniku in kasnejšem generalnem magistru, si je pridobil magisterij, a je iz ponižnosti obdržal le naslov lektorja. Kronist je Mazinija osebno dobro poznal, ko je konec septembra 1648 vstopil v noviciat na Ptuju.766 Oriše ga kot do sebe strogega, do drugih pa blagega predstojnika in izredno skromnega redovnika. Noči je oblečen prebil na lesenem stolu (saj vse do bolezni ni imel postelje), pred polnočjo je spal dve uri in po njej komajda enako dolgo. Bil pa je vedno nared za opravljanje prve jutranje maše. Vse do svoje smrti, tudi v bolezni, ni nikdar prelomil posta. Baje je že zaživa veljal za svetnika. Potem ko je blizu osemindvajset let zvesto služil ptujskemu samostanu, je okoli osemdeset let star umrl 18. novembra 1669. Pod Mazinijem sta dva novinca naredila redovne zaobljube: 29. marca 1642 Dominik Kanzler za Novi Klošter in za vigilijo praznika rožnega venca Frančišek Moscon, ki je prejel redovno ime Dominik.767 Tako za ptujski samostan kot za druge samostane v kongregaciji je bilo zelo pomembno, da je za Italijanom Tomažem Corbelijem leta 1647 prevzel funkcijo vikarja kongregacije in priorja sposobni Pavel Merenda. Znano je, da je po smrti Sigismunda Ferrarija v ptujskem konventu strožja disciplina že nekolikanj zvodenela in da je v letih 1646–1648 naredilo na Ptuju redovne zaobljube za ptujski konvent in za druge konvente v kongregaciji veliko število novincev. Leta 1646 je za ptujski konvent napravil slovesne zaobljube Hrvat Vincenc Goljuf (Galiuff), v naslednjem letu pa so jih za graški konvent naredili Gradčan Antonin Nepl, Korošec Tomaž Canal in Dominik Gamp. 20. septembra 1648 je prejel od graškega priorja, Irca Mavricija Tirellija, redovno obleko kronist Ambrozij Capello, nakar ga je Pavel Merenda odpeljal s seboj na Ptuj v noviciat, kjer se je srečal z najpomembnejšimi patri, glavnimi pospeševalci strožje discipline: z Janezom Evangelistom Androchom, namestnikom priorja, Petrom Martirom Mazinijem, magistrom novincev, in

152

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Pogled na dominikanski samostan z desnega brega Drave danes

153

dominikanski samostan na ptuju

Ibidem, str. 35–36. I bidem, str. 36. 770 Ibidem, str. 39. 771 I. Orožen III, str. 530. 772 F. Kovačič (1914), str. 360–361. 773 Memorabilia I, str. 36, ZAP. 774 F. Kovačič (1913), str. 102. 775 Memorabilia I, str. 33. 776 Družina Moscon, po vsej verjetnosti iz mesteca Lovere pri Bergamu, je sodila k prvim italijanskim družinam, ki so se po letu 1550 preselile v Notranjo Avstrijo. Ena izmed njenih vej se je naselila na Ptuju, se ukvarjala s trgovino in si pridobila posest v mestu in njegovi okolici. Kot bogati meščani so odigrali v mestu zelo pomembno vlogo in nekateri člani družine so vstopili k redovnikom obeh ptujskih konventov. (Valentinitsch, Helfried, Italienische Kaufmannsfamilien in Ptuj im 16. und 17. Jahrhundert, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 105–106. Leta 1636 in 1653 se omenja ptujski dominikanec Antonin Ganda de Gandino. (Memorabilia I, str. 28). Prim. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 86–87. 777 I. Orožen III, str. 329. 778 Memorabilia I, str. 38, ZAP. 779 Ibidem, str. 36 in 39. 780 Ibidem, str. 36–37. 781 Ibidem, str. 38. ad Hörman: oporoka ob zaobljubah: 1652, VIII. 1.: FLD 758, št. 85, fol. 85, StLA. 782 Memorabilia I, str. 39, ZAP. Matija je umrl za kugo 7. maja 1682. (Ibidem, str. 47). 768 769

z drugimi patri. Tedaj so bili v noviciatu Mavricij Cincinno, Čeh Rajmund Minzner in Štajerec Dominik Ziegler, vsi določeni za graški konvent. Zadnji od njih je kasneje postal znameniti pridigar na Nemškem in Češkem. Med novinci sta bila še Oger Tomaž Hoffman in Hrvat Peter Mikšić. V naslednjem letu so pred priorjevim namestnikom in vikarjem izpovedali slovesne zaobljube omenjeni Dominik Ziegler, Hoffman in Mikšić. Prvi je postal profes graškega samostana, druga dva pa konventa v Sombotelu. Možje so dosegli visoko izobrazbo in odigrali pomembno vlogo v dominikanskem redu. Kronist se je na Ptuju srečal tudi z imenitnimi, zelo delavnimi in pobožnimi brati konverzi, npr. s Frančiškom (umrlim 1661 v starosti nad osemdeset let) ter s Korošcema, tkalcem Marijanom in Ambrozijem. Slednji je leta 1646 sicer zbolel za kugo, a je ozdravel.768 Kronist pa je naredil slovesne redovne zaobljube sam na cerkvenem koru pred priorjem in hkrati generalnim vikarjem kongregacije Pavlom Merendo 21. septembra 1649.769 Capello je v letu 1659 živel v Augsburgu, odkoder je moral v ptujski konvent, kamor je prišel za vnebohod istega leta.770 Po letu 1685 pa do 1687 pa je bil Capello predstojnik v Novem Kloštru.771 F. Kovačič meni, da je bil kronist Capello morda sorodnik (nečak) znamenitega Marije Ambrozija Capelle, ki je bil leta 1674 škof v Antwerpnu.772 Kronist je bil v ptujskem konventu še leta 1697, ko je pisal kroniko samostana. Nekaj časa pred prihodom Ambrozija na Ptuj (1649) je prišel iz Rima na Ptuj, poslan od generalnega magistra Tomaža Turca, Hijacint od Sv. Križa, Irec odličnega rodu in zelo izobražen, da bi redovnikom predaval filozofijo. Kasneje je v Gradcu postal magister študija, nakar je odšel za spovednika Alojzija grofa Erdödyja, ustanovitelja samostana v Sombotelu, končno pa se je vrnil domov na Irsko, kjer naj bi bil umrl mučeniške smrti.773 Znano je, da je prior Merenda leta 1647 od štajerskih deželnih stanov kupil posest in podložnike, ki so jih stanovi zaradi davčnih zaostankov zasegli Magdaleni Roscher.774 Pavel Merenda, trikratni predstojnik ptujskega samostana, je okoli osemnajst let živel po strogi observanci ter je bil za samostan izredno zaslužen. Leta 1650 je z dovoljenjem predstojnikov obiskal rojstni kraj. Na povratku domov je zbolel in je v istem ali v naslednjem letu umrl v Ljubljani, kjer so ga pokopali pri kapucinih.775 Po tretjem prioratu Pavla Merende je bil na začetku maja 1650 za ptujskega priorja izvoljen generalni pridigar Karel Moscon de Gandino,776 ki je prišel na to mesto z mesta predstojnika v Novem Kloštru, kjer je v letih 1647–1649 opravljal službo priorja, nato pa (do 1650) službo vikarja.777 Generalni magister Janez Krstnik de Marinis pa je Moscona potrdil šele 16. julija 1652, po dveh letih dopolnjene službe.778 Na Ptuju je bil samostanski predstojnik dvanajst let. Kronist ga hvali kot odličnega predstojnika in pri vseh priljubljenega ter dobrega gospodarja, saj da je postopoma poplačal dolgove in izboljšal gospodarsko stanje v konventu. Že 12. maja 1650 je imenoval za svojega namestnika odličnega konventuala, Janeza Evangelista Androcha, medtem ko je posle upravitelja posesti za letno plačo sto goldinarjev zaupal laiku Jerneju Novaku. Ko je prior že v prvem letu svoje službe spoznal, da je tako visoka plača za samostan škodljiva, je Novaka odpustil in na njegovo mesto imenoval Janeza Krstnika Spiza, ki je skozi mnogo let opravljal službo ekonoma v ptujskem in v graškem samostanu.779 Kasneje (1654) pa je prior sprejel za samostanskega advokata Matijo Astija, ki mu je poleg plače dajal letno po 18 goldinarjev za pisanje in potne stroške. Dan pred binkoštmi leta 1650 sta naredila redovne zaobljube brata konverza David Spormar iz Gradca z redovnim imenom Jakob za tamkajšnji konvent in neki Kranjec z redovnim imenom Hijacint za samostan v Novem Kloštru.780 4. avgusta 1652 sta naredila slovesne zaobljube Gradčana Dominik Risenberg in Antonin Hörman, prvi za konvent v Leobnu, drugi pa za ptujski konvent. 3. novembra istega leta pa je naredil zaobljube za konvent v Novem Kloštru Hijacint Teternigg.781 V naslednjem letu sta napravila slovesne zaobljube Tomaž Miesl za konvent v Brežah, Janez Possegger pa za graški konvent. V letu 1654 je bil sprejet za novinca in je 2. februarja 1656 naredil redovne zaobljube Matija Scholoter (Sholoter) z redovnim imenom Avguštin.782 Leta 1655 je bil na željo patrov iz konventa v Sombotelu in po naročilu vikarja Jakoba Plencka sprejet Oger Jurij Salay, ki je prejel redovno ime Vincenc in ki je čez

154

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

tri leta napravil slovesne zaobljube za zgoraj omenjeni konvent.783 V novembru 1659 sta opravila slovesne zaobljube za konvent v Leobnu Albert Siesmayr in za graški konvent Alan Mikic, v marcu naslednjega leta pa Ludovik Schmuzer, ki je kasneje postal predstojnik ptujskega samostana.784 V zvezi z dediščinami novincev naj omenimo primer Lovrenca Lampertiča, ki je vstopil k ptujskim dominikancem in dobil redovno ime Dominik Marija ter je konventu zapisal svojo dediščino. Slednji je umrl v letu 1647 kot vojaški duhovnik (kurat), njegov Lovrenc pa je bil dolžan 30. aprila 1652 konventu izplačati obljubljeno dediščino, a se je tega branil. Konvent je pravdo dobil in Lovrenc je bil dolžan konventu plačati v gotovini tristo petinsedemdeset goldinarjev ter mu odstopiti vinograd pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah (Juršinci) in njive pri Spuhlji.785 Dominikanci so kot pospeševalci ljudske pobožnosti rožnega venca vpeljali to pobožnost tudi v nekatere župnije. Tako je v letu 1653 ptujski pridigar pater Antonin Gandino de Gandis uvedel na prošnjo vikarja bratovščino rožnega venca v župniji sv. Lovrenca (Juršinci).786 Leta 1656 je papeški nuncij imenoval priorja Moscona za vizitatorja v dominikanskem samostanu v Studenicah. Zadnja leta priorice Uršule Patačić (1636–1662) in pod njeno naslednico Heleno Mirkoć pl. Mirković (od 1663) so okoli dvajset let bile med nunami razprtije. Pod Uršulo je vstopilo v samostan največ novink iz družin ogrsko-hrvatskega plemstva in v konventu sta nastala dva tabora glede na narodnost. Leta 1656 so se redovnice obrnile za pomoč na nuncija, ki je sprva imenoval za vizitatorja Baltazarja Slugo, arhidiakona v Brucku na Muri, nato pa priorja Karla Moscona. Slednji je sprejel nehvaležno delo, saj so se nekatere redovnice želele znebiti svoje predstojnice Uršule. Ta se je sprva odpovedala priorski službi, kasneje pa si je premislila in je sestre prepričala, da so jo ponovno sprejele za predstojnico. Kasneje jim je bilo tega žal in so Mosconu očitale pristranost ter zatrjevale, da je Uršula ponovno zasedla nekdanje mesto »po milosti« nuncija in Moscona, ne pa zaradi »pravice«.787 Moscon je poskrbel za vzdrževanje samostana, za nabavo opreme ter za lepoto samostanske cerkve. Leta 1653 je dal popraviti ostrešje in streho nad konventom in cerkvijo, v notranjosti pa zaradi številnih razpok utrditi stene. Leto poprej pa je Frančišek Furlan dal na svoje stroške postaviti oltar sv. Dominika.788 V času Moscona je dal njegov sorodnik Simon Moscon postaviti oltar sv. Lucije, v bližini katerega je leta 1687 našel svoj poslednji mir. Za ta (privilegirani) oltar je papež Klemen IX. (1667–1669) podelil za vernike odpustke. Prior je tudi dal z denarjem raznih dobrotnikov naslikati podobe redovnih svetnikov v naravni velikosti in petnajst skrivnosti rožnega venca. Podobe so visele v času kronista v prezidani cerkvi (po letu 1692).789 Naj še omenimo, da si je leta 1651 Wolf Sigmund baron Herberstein izbral v cerkvi zase in za svoje grobnico in dal postaviti nagrobnik. Grobnica je bila v sprednjem delu cerkve v bližini grobnice dominikancev. Naročil je tudi dvanajst maš letno, za vsak mesec po eno mašo, za kar je podaril konventu zemljo pri mestu.790 V njegovem času (1654) je bil položen temeljni kamen za cerkev sv. Trojice v Halozah.791 Znano je, da je Karel Moscon po svojih predhodnikih prevzel dolgove, ki jih je deloma poravnal tudi s kupnino od prodane posesti. Že v letu nastopa priorske službe so deželni stanovi želeli z vojaško eksekucijo izterjati zaostale deželne davke v višini šeststo dvainosemdeset goldinarjev, za kar je naredil prior nov dolg v višini tristo osemdeset goldinarjev, ki jih je poravnal z dvajsetimi sodi vina.792 V letu 1652 se je glede nekdaj kupljene posesti, za katero pa kupnina še ni bila poravnana, pozanimal celo generalni vikar kongregacije Tomaž de Bonis, ki je priorju predlagal, naj manj donosno zemljo z izjemo od ustanoviteljev podarjene zemlje odproda ter z denarjem poravna dolgove, za kar je tudi dal svoje privoljenje. Konvent so bremenile še tudi različne druge obveznosti. Tako je bil leta 1653 na zahtevo mestnega magistrata dolžan dati prispevek za popravilo dravskega mostu. Naj še omenimo, da je istega leta cesar Ferdinand III. priorju zagotovil prejem po deset tovorov soli letno iz deželnoknežjega vicedomskega urada v Gradcu.793

155

emorabilia I, str. 39, ZAP. M Ibidem, str. 44. 785 Ibidem, str. 38. 786 Ibidem, str. 39. 787 Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan ok. 1245–1782. Celje 2005, str. 92– 93 788 Memorabilia I, str. 38. Za ostrešje F. Kovačič (1914, str. 117) pravi, da je bilo še v njegovem času v dobrem stanju in da bo še precej časa zdržalo. 789 Memorabilia I, str. 39 in 37, ZAP. 790 Memorabilia I, str. 37. Leta 1684 se v Novem Kloštru omenja profes Dominik Herberstein. (I. Orožen III, str. 531). 791 Glej str. 219. 792 Memorabilia I, str. 37, ZAP. 793 Ibidem, str. 38–39. 783

784

dominikanski samostan na ptuju

Zapis o ustanavljanju ptujskega dominikanskega samostana (Memorabilia I, str.â&#x20AC;Ż44, Zgodovinski arhiv Ptuj)

156

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Karel Moscon je dolgovom navkljub leta 1658 kupil t. im. Kaherletov dvor zunaj Ptuja. V tem primeru gre za največji nakup posesti v času od prvega nakupa v letu 1649 do zadnjega v letu 1699. Dvor je dobil ime po Ivanu Sigmundu Kaherletu (Kacherle), poročenim z Magdaleno, hčerjo Ivana Paumanna, upravnika zgornjeptujske gospoščine. Zadolžena Magdalena je dala leta 1646 dominikancem v najem dvor s pripadajočo posestjo v Pleterjah in Njivercah na Dravskem polju. Dominikanci so nato dvor s pripadajočimi zemljišči leta 1658 odkupili. Kmalu po Magdalenini smrti so njeni dediči oporekali veljavnosti oporoke in prav tako prodaji, zato so prišli v neprijeten položaj tudi dominikanci. Ker so slednji odklanjali dajatev desetine od njiv, travnikov in vinogradov, ki so sodili k dvoru v mestni okolici, mestnemu župniku Ciprijanu de Collonia (1651–1687), se je ta z redovniki pravdal. Župnik je pravdo zaradi dvaintridesetletnega zaostanka v desetini dobil in je večino denarne vsote leta 1685 potrošil za popravilo cerkve, poškodovane v preteklem letu. Sicer pa so bili odnosi med obema duhovnima gospodoma slabi.794 J. Hönisch domneva, da so dominikanci kot lastniki dvora dali sezidati prostorno stavbo s hišno kapelo ter vklesati besede, ki se nanašajo na enega najznamenitejših redovnih svetnikov in mučencev ter redovnega pridigarja 13. stoletja, Petra Martira iz Verone. Napis naj bi se bil glasil: »Stoji (sc. Peter) nepremagljiv in neustrašen ter stanoviten: več mu pomeni zvestoba veri kakor pa strah pred smrtno uro, po kateri je hlepel.«795 Kronist, ki je bil v času Moscona član konventa, pripoveduje, da je prior vedno bolj bolehal in je nekajkrat obležal v postelji, vendar se je podal tudi še na dolge poti. Leta 1654 je odšel na zasedanje provincialnega kapitlja v Regensburg, leta 1658 pa je potoval v Rim, od koder se je vrnil na začetku naslednjega leta.796 Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1661 je pri zornicah bruhal kri in ni bil več sposoben maševati ter je obležal zaradi vročice, nakar je na praznik sv. Jerneja (24. avgust) ali okoli tega praznika okoli devete večerne ure umrl. Kronist tudi navaja, da je studeniška dominikanka Katarina Drašković, sorodnica priorice Marije Neže Erdödy, na vest o priorjevi bolezni kronista prosila, naj ji opiše bolnikovo stanje. Zgodilo pa se je, da je Katarina, živahna in zdrava, nepričakovano umrla pred smrtjo priorja, ki je za razliko od nune ležal v bolniški postelji že dvanajst dni.797 Ob koncu meseca avgusta leta 1661 so ptujski redovniki za priorja enoglasno izvolili dunajskega profesa Ludovika Rombaua. K dominikancem je vstopil kot licenciat prava v kasnih letih ter je zelo »hvalevredno« nekaj let opravljal službo priorja v domačem konventu, a v ptujskem samostanu ni bil tako uspešen. Ker se je zaradi neznanja slovenskega jezika (ob linguae Schlavonicae imperitiam) počutil za službo manj sposobnega, se je čez nekaj mesecev odpovedal prioratu na Ptuju. S Ptuja je odšel za spovednika k dominikankam v Tulln in je tam po skoraj dvajsetletni uspešni službi in zglednem življenju umrl star več kakor šestdeset let.798 Nekako od njegovega časa naprej so se poglobili spori s ptujskimi minoriti zaradi pravic, ki so izvirale iz skupnega deželskega sodišča v Halozah.799 Konec leta 1661 je bil za priorja izvoljen Jakob Florens, generalni pridigar, doma iz Aachna, ki prav tako kot njegov predhodnik vsekakor ni bil vešč slovenskega jezika. Florens in njegovi trije nasledniki so opravljali službo predstojnika pod provincialnim magistrom Lenartom Hansenom, Florensovim sorojakom, ter pod Lenartovim naslednikom, Čehom Alanom Schmidom, profesom dunajskega konventa in generalnim pridigarjem, ki je službo provinciala opravljal do leta 1667.800 Pod priorjem Florensom je naredilo redovne zaobljube večje število novincev, od katerih so se nekateri izkazali za odlične redovnike v dunajskem konventu. V letu 1662 so redovne zaobljube za sprejem med dunajske konventuale naredili naslednji kandidati: v oktobru Alanus Hueber in Rajmund Pauman, v naslednjem mesecu pa Ludovik Hofer.801 V mesecu decembru leta 1663 sta slovesne zaobljube naredila Tomaž Waller za ptujski konvent, za dunajskega pa Dominik Müllner. Slednji je postal vzoren in učen redovnik, saj se je izkazal v Kremsu za vzornika sobratom v izpolnjevanju

157

F. Kovačič (1913), str. 101–102. » Stat pugil, fortis constans: praefert fidem hora mortis, pro qua petitus.« (rok. olim 2506, StLA). Vera Schindler, Hanns Michael, Svetniki in godovni zavetniki. Ljubljana 1995, str. 144–145. 796 Memorabilia I, str. 39, ZAP. 797 Ibidem, str. 44. K nenadni smrti Katarine Drašković, umrle 23. avgusta 1661 (J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 191), pripominja kronist naslednje: »Človek ne ve za čas svojega konca: kakor se ujamejo ribe na trnek in kakor ptice v zanko, tako se ujamejo ljudje v zanje usodnem času, ki jih nenadejane prehiti.« Prim. Pridigar (Kohelet) 9, 12. (Memorabilia I, str. 44). 798 Memorabilia I, str. 44, ZAP. 799 Glej str. 63, 175. 800 Memorabilia I, str. 44, ZAP. 801 Ibidem. 794 795

dominikanski samostan na ptuju

I bidem, str. 44−45. Ibidem, str. 45; 1664, X. 27.: FLD 758, št. 599, fol. 43, StLA. 804 Memorabilia I, str. 45, ZAP. 805 Ibidem, str. 35 in 45. 806 I. Orožen III, str. 530. Trditev, da naj bi bil Mavricij v času kmečkega upora 1635 v Novem Kloštru vikar, ne bo držala. (Ibidem, str. 531). 807 Memorabilia I, str. 45, ZAP. 808 Ibidem, str. 34. 809 Ibidem. 810 Ibidem, str. 32. 811 Ibidem, str. 45. 812 Ibidem, str. 34. 813 Ibidem, str. 45. 814 Glej str. 169. 815 Memorabilia I, str. 45−46, ZAP. 816 Ibidem, str. 46. 817 Ibidem, str. 45−46. 818 Ibidem, str. 46. 819 Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989. Ptuj−Celje 1989, str. 102. 820 FLD 758, št. 1643, fol. 114 in št. 1653, fol. 114,, StLA. 821 Memorabilia I, str. 46, ZAP. 802

803

pravil po strožji disciplini. Bil je lektor, magister novincev in profesor moralne teologije.802 20. marca 1664 je na Ptuju za graški konvent napravil redovne zaobljube konverz Pavel Trinkher, 7. avgusta naslednjega leta pa sta obljubo naredila Peter Springenfels za konvent v Leobnu, Janez Ostermayr pa za dunajski konvent. Redovni kronist ima za priorja Florensa veliko pohvalnih besed, saj ga predstavlja kot odličnega redovnika in zglednega predstojnika, ki je znal pridobiti za redovne postojanke veliko število novincev in vzdrževal šestnajstčlanski konvent. Bil je odličen gospodar, ki je za samostan napravil veliko koristnega, med drugim je za samostansko cerkev priskrbel velike orgle in v letu 1664 sklenil pogodbo s kamnosekom Simonom Linkhom za tlakovanje samostanske cerkve.803 Kronist je bil prepričan, da bi sobratje Florensa vsekakor znovič izvolili za priorja, ko bi mu komaj petdesetletniku zaradi bolezni smrt ne bila skrajšala življenja.804 Po smrti Jakoba Florensa je vsekakor le začasno samostan vodil Mavricij Cincinno, namestnik prejšnjega priorja, magister novincev in vikar na redovnem kapitlju. Mavricij je bil leta 1648 novinec v ptujskem samostanu,805 v letih 1680–1684 pa je bil predstojnik v Novem Kloštru.806 Po smrti priorja Mavricija leta 1665 je bil za ptujskega predstojnika izvoljen in potrjen generalni pridigar Janez Krstnik Spiz.807 Spiz je noviciat opravljal v Čedadu po programu strožje discipline808 in je bil najprej profes ptujskega, nato pa graškega samostana.809 Sodil je k prvi skupini ptujskih redovnikov, ki so se pod vodstvom priorja Dominika iz Piacenze odločili za življenje po strožji disciplini.810 Spiz se je odpovedal priorski službi verjetno že v naslednjem letu (1666) in se vrnil v graški samostan, kjer je leta 1683 umrl v starosti nad sedemdeset let kot prokurator, kar je bil nekaj časa tudi v ptujskem samostanu.811 Kronist Spiza hvali kot odličnega učitelja novincev in dobrega pridigarja ljudstvu na prižnici, ki je skozi štiri leta ob nedeljah in praznikih pridigal zjutraj in zvečer. Kasneje pa se svojemu večletnemu delu kot prokurator ni posvečal s toliko zavzetostjo kot na začetku.812 11. novembra 1665 je sprejel za redovnika Ludovika Rammerja, ki je umrl 30. junija 1696 na Ptuju, star šestdeset let. V naslednjem letu (1666) sta 6. januarja redovne zaobljube za dunajski konvent naredila Albert Kentner in Ambrozij Schiz.813 Od leta 1666 pa do leta 1673 je trajal spor med konventom in ptujskimi meščani, ki pa se je kasneje ponovno razplamtel. Meščani so namreč ob pregledu mestnih meja (objezda) hoteli uveljaviti nekatere pravice.814 Učeni Adam Haim, doma iz Bozna, je bil samostanski predstojnik po vsej verjetnosti od konca leta 1667 pa do konca leta 1669 v času provinciala Nemške redovne province, Friderika iz Vestfalije.815 Adam je umrl konec leta 1669 »v sluhu svetosti« (in opinione sanctitatis) in v istem letu (18. novembra) je »v sluhu svetosti« umrl tudi nekdanji prior Peter Martir Mazini.816 Iz skrbnih Haimovih zapisov je kronist razbral, da je prior poslal k prejemu redov kar nekaj klerikov in da je sprejel nekaj novincev. Tako je v letu 1668 sprejel dva novinca, od katerih je eden zapustil samostan, drugi, Janez Eschler, pa je 11. maja naslednjega leta naredil redovne zaobljube za ptujski konvent in si je privzel ime Albert.817 Meseca decembra leta 1668 je prior sprejel novinca Krištofa Jungwierta, sina nekega ptujskega krojača, ki je po preobleki 3. februarja naslednjega leta prejel redovno ime Rajmund. Kronistu pa ni bilo znano, ali je Rajmund postal profes ptujskega ali graškega samostana.818 Vemo pa, da je slednji v letu 1683 opravljal na Ptuju službo samostanskega prokuratorja.819 V času priorja Adama je papež Klemen IX. (1667–1669) podelil pravico, da verniki pri oltarju sv. Lucije prejmejo sedem let odpustka, in isti papež je nato na začetku leta 1669 podelil za samostansko loretsko kapelo mašno licenco.820 Prior je leta 1668 s sogorniki v Gornjem uradu sklenil pogodbo, da namesto oddaje mošta plačujejo gornino v denarju, in to po ceni, ki je veljala za pridelek v času med martinovim in jurjevim. V istem letu je benediktincem v Št. Lambertu na avstrijskem Štajerskem odpovedal kredit v višini tisoč goldinarjev, ker je potreboval denar za odplačilo štirih kreditov, najetih ob nakupu Kaherletovega dvora (1658).821 Pogodba je

158

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

bila obnovljena (na novo potrjena) leta 1686. Istega leta so graški dominikanci posodili ptujskemu konventu pet tisoč štiriindvajset goldinarjev.822 Adam Haim je zaradi neprestanih sporov med samostanom in Rogaško gospoščino zaradi županije v Žetalah v juliju leta 1669 lastniku gospoščine, baronu Petru Martiru Curtiju, županijo prodal, njegov naslednik, prior Prank, pa je s kupnino poravnal dolgove ter nakupil še vrsto posesti, zlasti vinograde pri Podlehniku.823 Meseca februarja leta 1670 je priorja Adama Haima nasledil graški profes inn doktor teologije Albert Ernest baron Prank.824 Še istega leta je slovesne zaobljube za ptujski konvent naredil Hijacint Magerle in naslednjega leta za isti samostan Ernest Faber. V naslednjih letih pa je prior po temeljitem izpraševanju več klerikov poslal po prejem redov. Prior je smotrno uporabil kupnino štiri tisoč osemintrideset goldinarjev, pridobljenih od prodaje županije Žetale. Najprej (1670) je poravnal dolg v višini tristo štiriindvajset goldinarjev in dvanajst krajcarjev, ki je nastal ob nakupu Kaherletovega dvora in ob nakupu več podložniških kmetij. Nakupil pa je naslednje posesti: travnik zunaj ptujskega mestnega obzidja pri Ogrskih vratih, od Simona Moscona kmetijo sredi samostanske zemlje pri Podlehniku (za ok. dvesto devetdeset goldinarjev), od Žige Šeribla vinograd na Majskem vrhu (za štiristo goldinarjev), od Hieronima Rotenburgerja vinograd pri prejšnjem vinogradu (za ok. sto petinštirideset goldinarjev) ter še dva vinograda na Popovskem vrhu (za ok. sto enainšestdeset goldinarjev). Slednja je v naslednjem letu zamenjal za vinograd na gorci pri Dragošiču, ki je bil zaradi svoje lege za samostan bolj ugoden.825 Od denarja za prodano županijo Žetale je ostalo še za okoli dva tisoč sedemsto šestnajst goldinarjev. V letu 1671 pa je prior prodal Juriju Krušiču vinograd na Mestnem vrhu, torej v času, ko si je samostan pridobil precej vinogradniške posesti pri Podlehniku.826 Prior Prank s ptujskimi meščani, ki so si krivično lastili nekatere pravice glede samostanske zemlje, ni bil v prijateljskih odnosih. Že v prvem letu priorata (1670) je odklonil njhovo prošnjo, naj bi jim spregledal poravnavo za dve leti zamujene gornine.827 V letu 1673, ko je postal provincial Nemške province magister Hijacint Neidegger, doma iz Frankonije, je bil za predstojnika ptujskega konventa potrjen Vincenc Abel. Vincenc je priorsko službo opravljal še pod naslednjim provincialom Matijem Trukemillerjem iz Kremsa, članom konventa v Steyru in nato na Dunaju. Vincenc Abel je že 22. aprila leta 1673 v samostan sprejel Pija Mayra, 11. februarja naslednjega leta pa za brata konverza Alana Peera, razen tega je v njegovem času nekaj klerikov prejelo redove.828 Želel je ohraniti spomin na samostansko preteklost in se je zato že v letu nastopa priorske službe lotil pisanja samostanske kronike, v čemer ga je v devetdesetih letih posnemal Ambrozij Capello.829 Meseca maja 1674 se omenja Vincencov namestnik in hkrati magister novincev pater Marko Gall.830 Omenimo naj, da se v času priorja Abela (1675) omenja javna samostanska šola.831 Znano je tudi, da je dal narediti dva velika ribnika, od katerih pa je bil eden neuporaben.832 V času Vincencove priorske službe je prišlo do poravnave sporov med obema ptujskima samostanoma zaradi pravic v skupnem deželskem sodišču v Halozah. Nakar sta bili sklenjeni pogodbi (1674, 1675), ki pa sta bili kratkega veka, saj je bila že v letu 1678 potrebna nova pogodba.833 Abel je kasneje odšel v graški samostan, kjer se omenja na začetku leta 1678 kot njegov predstojnik,834 v letih 1685–1687 pa je omenjen kot predstojnik v Novem Kloštru.835 Abelov naslednik Ludovik Schmuzer je meseca marca leta 1660 pod ptujskim priorjem Karlom Mosconom naredil redovne zaobljube za graški konvent in je bil kasneje tudi njegov predstojnik ter imenovan za generalnega pridigarja (predicator generalis).836 Iz Gradca je prišel leta 1675 za predstojnika na Ptuj, kjer se kot prior omenja tudi v letu 1676. Iz nam neznanih razlogov se je svoji časti predčasno odpovedal ter je bil v letu 1697 predstojnik graškega samostana.837 Veljal je za odličnega pridigarja ter je dal v tisk pridige za nedelje in praznike v nemškem jeziku.838 Kronistu o priorjevih delih na Ptuju ni bilo znano ničesar drugega

159

F . Kovačič (1913), str. 94. Zadolžnica: FLD 758 št. 189, fol. 15, StLA. 823 Memorabilia I, str. 46, ZAP. 824 R−28, fol. 32, ZAP. 825 Memorabilia I, str. 46−47, ZAP. 826 Rok. olim 2506, str. 97, StLA. 827 Memorabilia I, str. 46, ZAP. 828 Ibidem, str. 47. 829 Glej str. 154. 830 Memorabilia I, str. 47, ZAP. 831 FLD 758, št. 233, fol. 18, StLA. 832 Memorabilia I, str. 47, ZAP. 833 Glej str. 194. 834 1678, I. 12.: orig. listina, StLA. 835 Memorabilia I, str. 39, ZAP. Prim. Kovačič, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228−1928. Maribor 1928, str. 287. 836 Memorabilia I, str. 44, ZAP. Schmuzer se omenja prvikrat kot prior 31. X. 1675 (rok olim 2506, str. 95−97, StLA. 837 Memorabilia I, str. 44 in 47, ZAP. 838 »… typo dedit dominiciale et festivale concionum idiomate Germanico.« (Ibidem, str. 44). 822

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 47, ZAP. M F. Kovačič (1913), str. 103. 841 M emorabilia I, str. 47, Z AP. Kronist njegovo ime zapiše kot Esh (F. Kovačič (1914), str. 363 pa Esah. 842 1678, I. 20.: orig. perg., StLA. Glej str 843 Memorabilia I, str. 47, ZAP. 844 Glej opombo št. 820. 845 M emorabilia I, str. 47, Z AP. Kronist imenuje Dominika »civis et conventualis Petoviensis«. 846 Ibidem I, str. 34, ZAP. 847 P rim. Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija 1234−1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 256. 848 F. Kovačič (1914), str. 363−364; I. Orožen III, str. 21−22. Prim. Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan ok. 1245−1782. Celje 2005, str. 93. 849 O rožen III, str. 530. Dominik je leta 1659 pozidal cerkev sv. Dominika na samostanski gorci blizu samostana v Novem Kloštru. (Ibidem, str. 535). 850 Memorabilia I, str. 47, ZAP. 851 Glej str. 175–176. Glej opombe št. 282– 287. F. Kovačič (1913), str. 116. 852 Memorabilia I, str. 47; ZAP. 1682, XII. 9.: FLD 758, št. 1494, fol. 103, StLA. 839

840

kakor le to, da je samostanskemu cerkvenemu stolpu oskrbel uro in večji zvon, ki je bil polne ure.839 Leta 1678 je prior od Blaža in Marije Lovrenčič kupil vinograd na kraju »Kappenberg«.840 Kronist navaja, da je bil Viljem Esch ptujski prior v času, ko je postal provincial Rajmund Pinsger iz dunajskega konventa (okoli 1678), in da je Viljema v priorski službi nasledil Dominik Moscon, za katerega vemo, da je bil prior od leta 1680 in da je bil Viljem, sicer konventual dunajskega samostana, predstojnik na Ptuju tri leta.841 Potemtakem smemo čas njegove priorske službe postaviti v leta 1678–1780. Viljem se omenja kot prior v januarju 1678.842 Kronistu je znano le, da je preoblekel nekaj mladeničev, ki jih je njegov naslednik pripustil k slovesnim zaobljubam.843 Prior Viljem je na začetku leta 1678 v sporu s ptujskimi minoriti sklenil nov sporazum.844 Viljemov naslednik Dominik Moscon je opravljal priorsko službo v času provinciala Janeza Lorbecherja iz Koblenza. Bil je iz bogate meščanske trgovske družine na Ptuju, iz katere je izhajal tudi že eden izmed predhodnih dominikanskih priorjev, Karel Moscon (1650–1661).845 Frančišek Moscon je vstopil k dominikancem na Ptuju v času znamenitega priorja Petra Martira Mazinija leta 1642 in je dobil redovno ime Dominik.846 Bil je zelo izobražen in je imel naslov generalnega pridigarja. Kot zelo sposobnega sta ga oglejska patriarha Marko Gradenigo (1629–1656) in Giovanni Delfino (1657–1699) imenovala za komisarja za urejanje zadev v patriarhatu (na ozemlju južno od Drave) v času zelo napetih odnosov med Habsburžani in Benečani, na katerih ozemlju je bil patriarhalni sedež. Te napetosti so negativno vplivale na cerkveno in versko življenje v naših krajih. Ker patriarhi že stoletja niso smeli stopiti na habsburška tla, so svoje škofovske posle zaupali svojim generalnim vikarjem, največ pa še svojim arhidiakonom. Od slednjih je bilo v veliki meri odvisno tudi cerkveno in versko življenje v Savinjskem arhidiakonatu na Štajerskem.847 V arhidiakonatu je posle arhidiakona od leta 1650 opravljal Adam Smuk, sicer župnik v Novi Cerkvi, ki pa zaradi nesposobnosti pri duhovščini ni užival nobenega ugleda. Zato je Dominik Moscon ukrepal in je Ogleju za arhidiakona priporočil celjskega župnika Bernarda Maurisitscha pl. Maurisberga, ki je to službo uspešno opravljal od leta 1663 do 1682. Moscon je s tem mnogo pripomogel k urejevanju cerkvenega življenja na Štajerskem, toda pri svetni oblasti, ki je bila gorka Benečanom, in njihovim podanikom, oglejskim patriarhom, pa je naletel na težave in nerazumevanje. Končno pa je svetna oblast pričela njegovo delovanje podpirati z razumevanjem in naklonjenostjo.848 Dominik Moscon je v letih 1656–1659 opravljal priorsko službo v dominikanskem samostanu v Novem Kloštru, kjer se omenja kot njegov predstojnik tudi še v letu 1668,849 nato pa je leta 1680 postal predstojnik na Ptuju. Službo priorja je opravljal v času, ko je v mestu skoraj neprenehoma skozi tri leta divjala kuga in je 7. maja leta 1682 v konventu pobrala konverza Avguština Scholoterja ter nekaj služinčadi.850 Veliko neprijetnih ur in sitnosti je imel prior s samostanskim prokuratorjem Dominikom Majhnom, trdoglavim redovnikom, ki mu je bila tuja zapoved ljubezni do bližnjega in je kot prokurator na Ptuju in v Novem Kloštru trdo ravnal s samostanskimi podložniki.851 Moscon je za ptujski samostan pridobil kar šest novincev. 20. maja 1680 so za ptujski samostan naredili redovne zaobljube: Hijacint Kirchberger, Tomaž Brantenberger, Ludovik Reichard, Jožef Golman in Albert Pauer ter 27. decembra 1682 Pij Nidnaus, 25. marca istega leta pa Antonin Sutori. Z izjemo slednjega, ki je postal profes dominikanskega samostana v Brežah, so postali vsi profesi ptujskega konventa. Omenimo naj, da je ptujski konvent nekaj dni pred zaobljubami omenjenega Pija Nidnausa prejel od Marije Schachermayr tristo goldinarjev kot Pijev dedni delež.852 Dominik Moscon je poskrbel tudi za polepšanje samostanske cerkve. Tako je dal pročelje nad starimi kamnitimi vrati obložiti z marmorjem, vendar je to delo ostalo le do leta 1692, do prezidave cerkve. Ob njeni

160

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Sporazum med obema ptujskima samostanoma iz leta 1678 glede podružničnih cerkva v skupnem deželskem sodišču v Halozah (1678, januar 12.: orig. perg. listina, Štajerski deželni arhiv Gradec)

161

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 47, Z AP. Prim. F. M Kovačič (1914), str. 118. Stelé, France, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, v: ČZN XXVIII (1933), str. 186. O barokizaciji refektorija (1683): Ibidem, str. 155−186. 854 Memorabilia I, str. 47. F. Kovačič (1914), str. 121, 117. 855 Memorabilia I, str. 47, ZAP 856 »prior Neoclaustri, utrum hic vel ibi magis prosper, ignoro«. (Ibidem). 857 Memorabilia I, str. 48, ZAP. 858 Glej str. 207. 859 Memorabilia I, str. 48, ZAP. 860 1685, X.16, Ptuj (D 15 f 10, NŠAM). 861 Ibidem. 862 J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 107−108. 863 FLD 758, št. 308, fol. 23,, StLA. 864 Memorabilia I, str. 48, ZAP. F. Kovačič ugotavlja, da je po priorju Silvestru Georgiju o naslednjih predstojnikih kaj malo znanega in da so v samostanu slabo gospodarili. (F. Kovačič (1913), str. 117). 865 M emorabilia I, str. 48 in 49, ZAP. I. Orožen III, str. 530. 866 Memorabilia I, str. 48, ZAP. 867 Ibidem, str. 48. Glej Ibidem, str. 47 868 Ibidem. 869 F. Kovačič (1914), str. 118. Memorabilia I, str. 48, ZAP. Prim. Stelé, France, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, v: Č ZN X X VIII (1933), str. 186−187. 853

tedanji barokizaciji je bila »tako prezidana, da je na videz popolnoma izgubila prvotni značaj«.853 Prejšnji zgornji dormitorij s pogledom na Dravo pa je dal preurediti v priorat s predsobo.854 Po opravljeni priorski službi se je z dovoljenjem predstojnikov umaknil v samostan na Reko v Beneški redovni provinci, kjer je po devetih letih, v starosti sedemdesetih let, umrl 9. maja 1692.855 Redovni kronist se sprašuje, ali je bil Dominik uspešnejši kot predstojnik v Novem Kloštru ali na Ptuju, in se v tem ne more odločiti.856 Andrej Schmid, profes dominikanskega samostana v Leobnu in generalni pridigar, sicer pa slabotnega zdravja, je postal predstojnik ptujskega konventa v letu 1683.857 Bil je prior tudi še v naslednjem letu, ko je uničujoč požar upepelil večino meščanskih hiš, vendar je prizanesel dominikanskemu in minoritskemu samostanu.858 Za priorja Andreja je znano, da je poplačal nekaj samostanskih dolgov.859 Prior je v zadnjem letu svoje priorske službe (1685) arhidiakonu poročal, da je samostan zadolžen za več tisoč goldinarjev.860 Dolgovi so vsekakor nastajali zaradi zidav njegovih predhodnikov. Jurij Sailer, profes dunajskega samostana, je opravljal priorsko službo na Ptuju v času Guinanda Wynansa, provinciala Nemške redovne province in tajnika treh generalnih magistrov. Sprejel je v samostan novinca Roka Perdona, ki je 15. avgusta 1688 napravil redovne zaobljube. Kronist zatrjuje, da je poplačal več dolgov, ki so jih po nemarnem naredili njegovi predhodniki, in da je »častno« končal svojo priorsko službo (prioratum honorate terminasse).861 Zanj je znano, da je leta 1788 v studeniškem samostanu ponovno ustanovil roženvensko bratovščino, ki je postala zelo dejavna, saj je do njene ukinitve v letu 1794 imela več sto udov.862 Pred letom 1687 je dominikanski provincialat naložil pri ptujskih dominikancih kapital v znesku tri tisoč petsto goldinarjev in 27. decembra 1687 je provincialat potrdil prejem obresti za dve glavnici (dva tisoč petsto in tisoč goldinarjev).863 Juriju Sailerju je okoli leta 1690 sledil Silvester Georgi in se omenja kot predstojnik 31. decembra omenjenega leta, ko je sprejel novinca, krojača Jurija Kustererja, ki je po treh letih noviciata naredil redovne zaobljube za domači samostan in si nadel redovno ime Albert. Silvester je poplačal za okoli štiri tisoč goldinarjev dolga. Priorski službi pa se je predčasno odpovedal. 864 Silvestra Georgija je leta 1691 nasledil Tomaž baron Bucelleni, generalni pridigar in profes dunajskega samostana. Vodstvo ptujskega konventa je prevzel kot dotedanji prior v Novem Kloštru in je bil kasneje prvi provincial novonastale Nemške province.865 9. decembra istega leta je naredil slovesne redovne zaobljube Nikolaj Sicola, nato pa jih je napravil prej omenjeni Albert Pauer.866 Prior se je že v letu 1692 lotil več večjih prezidav. Dotedanji vhod v cerkev je iz zahodne strani premestil na vzhodno stran in glavni oltar ter meniški kor prestavil na njeno zahodno stran. Podaljšal je cerkev in jo dal pod prioratom obokati. Vemo, da je dal prior Dominik Moscon urediti nov priorat,867 Bucelleni pa je uredil nov provincialat nad starim spodnjim provicialatom in ga po višini izenačil z dormitorijem ter uredil novo konjušnico, s čimer je naredil velike dolgove.868 F. Kovačič trditev J. Hönischa, da naj bi bila v letu 1683 pozidana nova prostorna cerkev, zavrača kot neverjetno. Kronist A. Capello je namreč precej natančno poročal o različnih popravilih v cerkvi, da pa bi prezrl zidavo nove cerkve, je po F. Kovačiču malo verjetno, saj je kronist nekaj let zatem spisal svojo kroniko. Podlaga za Hönischovo trditev je po F. Kovačiču podatek iz leta 1692, da so veliki oltar s korom obrnili od vzhoda na zahod in stavbo spredaj skrajšali, da so potemtakem stari prezbiterij deloma podrli, zadaj pri prejšnjem prioratu pa cerkev podaljšali. Vemo, da je dal prior Tomaž Bucelleni podreti zunanji trakt samostana in s tem pridobil prostor za dozidavo novega prezbiterija.869 Prior Bucelleni je vsekakor dal preurediti tudi oltarje samostanske cerkve, saj je v jeseni leta 1692 sekovski škof Rudolf Jožef grof Thun (1690–1702) posvetil pet oltarjev. Škof je tedaj posvetil tudi več oltarjev v drugih ptujskih cerkvah. V

162

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

kapeli meščanskega špitala je posvetil tri oltarje, 29. oktobra je posvetil enako število oltarjev v minoritski cerkvi, naslednjega dne cerkev sv. Jožefa z dvema oltarjema, zadnjega dne meseca oktobra pa dva oltarja v cerkvi sv. Ožbalta, tri oltarje pri kapucinih ter deset zvonov na župnijskem pokopališču, ki so bili očitno namenjeni za več cerkva, morda tudi za dominikansko cerkev.870 V času Bucellenija in njegovih naslednikov je bilo pri samostanu ustanovljenih nekaj pobožnih ustanov, katerih ustanovitelji so namenili konventu nekaj denarnih vsot (1692, 1697).871 Prior Bucelleni je v letu 1692 kupil od ptujskega mestnega sveta t. im. Marenzijevo hišo blizu samostanske cerkve ter jo dal podreti.872 V tem času je prihajalo do sporov med konventom in ptujskim župnikom Andrejem Doringerjem (1687–1709) glede bogoslužja v mestu in v letu 1693 je sporazum med sprtima stranema potrdil sekovski škofijski ordinariat.873 Odslej so se predstojniki ptujskega samostana izredno naglo menjavali. Tomažu Bucelleniju je v letu 1694 sledil kot prior Tomaž Meittinger, temu pa leta 1697 graški profes Dominik Wiel(l)and, ki je v letu 1700 in med letoma 1709 in 1717 opravljal priorsko službo v Novem Kloštru.874 V letu 1717 se Wiel(l)and ponovno omenja kot ptujski prior. V letu 1721 je Dominik postal prior dunajskega samostana, končno pa se je vrnil v graški samostan, kjer je tudi umrl.875 Zadnji znani prior 17. stoletja je bil leta 1699 izvoljeni Dominik Rütz. Prvi v 18. stoletju znani prior pa je bil Pij Seldinger, izvoljen v letu 1701.876 Rütz je leta 1699 od Elizabete Deželič za samostan pridobil vinograd na Popovskem vrhu pri Podlehniku.877

Dominikanci in mesto Ptuj Mestno gospodarstvo in spori z dominikanci Med letoma 1450 in 1550 je Ptuj glede trgovine na daljavo in tranzitne trgovine dosegel svoj največji razcvet. Po poti iz Ogrske so trgovci preko Ptuja tovorili žito, kože, živino za zakol in deloma tudi vino ter gonili velike trope plemenske živine v Ljubljano in nato preko Gorice in Benetk tudi dalje v Italijo. Velike koristi je trgovcem do konca srednjega veka prinašala tudi vinska trgovina. Ta je bila tedaj predvsem v rokah ptujskih trgovcev in je bila usmerjena preko obdravske prometnice in Maribora na Koroško. Obrtniki pa so svoje izdelke prodajali tako na domačih sejmih kot v bližnji in širši mestni okolici. Z osvajanjem zahodne Ogrske od prve polovice 16. stoletja naprej so Turki trgovcem zaprli pot in možnosti nakupa pridelkov. Tranzitna trgovina pa je začela propadati zlasti v prvi polovici naslednjega stoletja, še posebno trgovina z živino z Benetkami, tako da si ptujski meščan poslej gospodarsko ni opomogel vse do dvajsetega stoletja. Nekaj gospodarske koristi je Ptujčanom prinesla ureditev Vojne krajine, saj je meščanom dajala možnost prodaje pridelkov in obrtnih izdelkov. Omeniti velja tudi ureditev velikega skladišča za žitne zaloge, ki naj bi zagotavljale redno dobavo Vojni krajini.878 Z izbruhom sovražnosti med kraljem Matijem Korvinom in cesarjem Friderikom III. se je spremenil odnos deželnih knezov do ptujskih meščanov in njihove vinske trgovine. Friderik III. in njegov sin kralj Maksimilijan I. sta namreč vodila politiko, ki je bila na škodo Ptuja in je ustrezala interesom Maribora. Mariborčani so si prizadevali za ohranitev privilegijev v zvezi z vinsko trgovino na Koroško, Ptujčani pa so želeli njihovo odpravo in nad konkurenti uveljaviti gospodarsko

163

okument z dne 1. novembra 1692 D (Arhiv Sekovske škofije, Gradec). Prim. Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989. Ptuj−Celje 1989, str. 134, opomba št. 265. 871 1692, VIII. 30. in 1697, IV. 7.: FLD 758, št. 1461, fol. 100 in št. 1238, fol. 84, StLA. 872 1 692, XII. 24.: F. Kovačič (1913), str. 103. 873 1693, I. 10.: FLD 758, št. 1529, fol. 106, StL A. Prim. F. Kovačič (1914), str. 243−245. 874 I. Orožen III, str. 530. 875 Memorabilia I, str. 49 in 50−51, ZAP. 876 Ibidem, str. 49. 877 F. Kovačič (1913), str. 103. 878 Valentinitsch, Helfried, Italienische Kaufmannsfamilien in Ptuj im 16. und 17. Jahrhundert, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 99. 870

dominikanski samostan na ptuju

linarič, Jože, Vinogradništvo in vinska M trgovina na ožjem mariborskem območju do konca 19. stoletja, v: ČZN NV 70 (1999), str. 29. 880 Ibidem, str. 31−32. 881 Valentinitsch, Helfried, Italienische Kaufmannsfamilien ..., v: Ptujska župnijska cerkev ..., str. 99−100. 882 Mlinarič, Jože, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, v: Maribor skozi stoletja. Razprave I. Maribor 1991, str. 184 sl. 883 Glej opombo št. 177. 884 Glej str. 206. 885 Prim. Mlinarič, Jože, Vinogradništvo ..., v: ČZN NV 70 (1999), str. 32. 886 1617, II. 15., Gradec: 1617−II−37, HKA, StLA. Glej opombo št. 856. 887 FLD 758, št. 1344, fol. 92, StLA 888 Ibidem št. 1257, fol. 85,, StLA. Pritožba obeh ptujskih konventov: 1667, IV. 26. (R−28, fol. 4, − 5, ZAP). 889 FLD 758, št. 1350, fol. 92, StLA. 890 Ibidem, št. 1348, fol. 92. 891 F. Kovačič (1913), str. 95. 879

premoč, saj so mogli dati na trg kvalitetna vina iz ormoških, haloških in jeruzalemskih goric.879 Od začetka 16. stoletja so bile med meščani obeh mest napetosti, ki so jih zgodovinarji poimenovali kar vinska vojna. Leta 1645 pa je cesar Ferdinand III. potrdil med mestoma sporazum, po katerem je bila vinska trgovina na Koroško pridržana Mariborčanom, trgovina s severno in vzhodno Štajersko pa Ptujčanom.880 Odslej so gospodarsko uspevali predvsem trgovci italijanskega rodu, katerih družine so se iz Italije preselile na Ptuj v letih med 1500 in nekako 1640. V nekaj letih so zlasti s trgovanjem na daljavo prišli do bogastva in ugleda ter so v mestu in bližnji okolici pokupili vrsto hiš in dvorcev, v širši okolici pa manjše gradove in imenja. Nekateri so dobili meščanstvo, bogatejši pa so zaradi svojega bogastva dobili tudi plemstvo.881 Gospodarska moč domačega trgovca je slabela, obrtnik pa se je vedno bolj zapiral v okvir domače obrtne dejavnosti, ki so jo omejevala cehovska pravila in odredbe svetne oblasti. Zato je tudi za ptujskega meščana od tedaj veljalo, da ni bil le trgovec in obrtnik, temveč do neke mere tudi kmet. Ukvarjal se ni le z osnovno meščansko dejavnostjo, ampak se je preživljal tudi s pridelki od lastne zemlje, poskušal pa se je z njimi vključevati tudi v domačo trgovino.882 H gospodarskemu nazadovanju so pripomogli tudi požari in kužne bolezni, tako da je Ptuj v nekaj letih postal majhno in gospodarsko malo pomembno mesto, ki ga je zdaleč prekosil sosednji Maribor.883 V začetku 17. stoletja so ptujski dominikanci zatrjevali, da imajo največ dohodkov od prodaje vina. Vemo, da so bili lastniki velikih kompleksov vinogradov, ki so jih obdelovali v lastni režiji ali so jih dajali interesentom v zakup po gorskem pravu, ter da so pobirali tudi vinsko desetino. Z vinskim pridelkom so se vključevali v trgovanje, z njim pa so konkurirali predvsem domačemu mestu Ptuju in sosednjemu Mariboru, kar je bil seveda razlog za marsikateri spor med redovniki in meščani. Najbolj donosna je bila vinska trgovina s Koroško, ki je bila od sredine 17. stoletja pridržana mariborskim trgovcem, pred tem pa so na Koroško tovorili vino tudi ptujski vinski trgovci.884 V vinsko trgovino s Koroško pa so se vključevali tudi ptujski dominikanci, ki so trgovali tudi z uvoženim vinom s Hrvatske.885 Pritožbam ptujskega magistrata zoper vinsko trgovino dominikancev so se leta 1617 pridružile tudi pritožbe mariborskih vinskih trgovcev zoper prodajo vina na Koroško in na osrednjo Štajersko. Na pritožbo redovnikov, da Maribor dominikancem onemogoča prevoz vina skozi mesto in po obdravski cesti na Koroško, je sledil ukaz vlade, naj ptujskim dominikancem dovoli prevoz lastnega vinskega pridelka, češ da redovnikom predvsem dohodki od vinske trgovine omogočajo vzdrževanje samostana in njegovih ljudi ter poravnavo dolgov.886 Dominikanci so se nad Mariborčani pritoževali tudi zaradi terjatve mitnine od tovorjenja vina, namenjenega za prodajo.887 Dominikanci so se v tem času zaradi prepovedi prodaje vina v vinski kleti v Gradcu pravdali tudi z graškim magistratom.888 Samostan je podpiral tudi trgovino svojih podložnikov, ker so ti z vnovčenjem svojih pridelkov mogli svojemu zemljiškemu gospodu poravnati del svojih obveznosti. Zato tudi niso dosegli želenega učinka patenti, s katerimi je deželni knez hotel na pritožbe meščanov zatreti trgovino podložnikov. Zato je zaradi trgovanja redovnikov in njihovih podložnikov moralo nujno prihajati do napetosti, o čemer med drugim pričajo tudi številne pritožbe na vlado. Tako je leta 1676 ptujski magistrat naslovil na dominikanski konvent prošnjo, naj odpravi trgovanje pri svojih podložnikih in naj tudi sam ne trguje.889 Veliko je bilo pritožb samostana zoper magistrat zaradi odvzetega blaga, ki so ga podložniki pritovorili v mesto. Tako so se npr. dominikanci pritožili, da so meščani podložnikom zasegli petdeset funtov mesa, ki so ga v mesto pripeljali za potrebe konventa in ne za prodajo, ali pa zaradi po meščanih zaseženega vina.890 Okoli leta 1697 so se npr. ptujski medičarji pritožili na notranjeavstrijsko vlado zaradi konkurence podložnikov, ki so ob proščenjih kuhali medico.891 Samostani so si že v srednjem veku prizadevali za privilegije, koristne njihovemu gospodarstvu, in med te štejemo tudi oprostitev plačevanja mitnine od lastnih pridelkov in naturalnega činža ter za blago, ki so

164

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

ga kupili za domače potrebe, ne pa za preprodajo. Oba ptujska samostana sta kot velika zemljiška gospoda v mesto tovorila velike količine pridelkov v svojo kaščo in kleti. Za pridelke, a tudi za kupljeno blago za lastne potrebe so bili redovniki oproščeni mitnine in mostnine, ki ju je pobiral magistrat na dravskem mostu.892 Razumljivo je, da mesto ni z veseljem gledalo na dovoze v mesto in ni rado pogrešalo dohodkov od mitnin. Mitničarji so pogosto redovnikom kratili pravice, o čemer pričajo številne pritožbe samostanskih predstojnikov 17. in 18. stoletja. V drugi polovici 17. stoletja sta se prior in gvardijan pri svetni oblasti pritožila, da magistrat ne dovoljuje prevoza njihovega dominikalnega in desetinskega vina ter gornine v samostanske kleti brez plačila mitnine. Svetna oblast je od magistrata terjala upoštevanje starih samostanskih privilegijev. V letu 1700 je svetna oblast mestu ponovno naročila, naj redovnikom ne krati starih pravic.893 Leta 1673 npr. mitničar kljub trikratnemu zagotovilu, da od prevoznika, ki bo pripeljal na Ptuj za dominikance sodček olja, dva stota mila in štiri stote železa, ne bo terjal mitnine, tega ni upošteval, ampak so bili redovniki dolžni poravnati mitnino.894 Razumljivo je, da so dominikanci in minoriti marsikateri svoj pridelek, a tudi nakupljeno tržno blago vnovčili v mestu, na kar so bili meščani zaradi nelojalne konkurence še posebej pozorni.

Ujme (kuga, požari) Veliko nesrečo so tudi za Ptuj in njegovo gospodarstvo pomenili izbruhi kuge, ki so se nekajkrat pojavili v 17. in 18. stoletju. Kuga je omejila prost prehod ljudi iz kraja v kraj in s tem tudi neovirano trgovanje. Prvi pojav kuge je za 17. stoletje znan že za obdobje 1624–1625, nato za leto 1645. Najbolj pa je ta razsajala v letih 1680–1682, zadnjič pa še v letu 1691. Kužna bolezen ni terjala žrtev le med ptujskimi meščani, temveč tudi med redovniki obeh samostanov in med samostanskimi podložniki. Pomanjkanje delovne sile na podeželju je imelo za posledico veliko neobdelane zemlje, s čimer so se zmanjšali tudi dohodki zemljiških gosposk. Svetna oblast je skušala z različnimi ukrepi, zlasti z uvajanjem karantene in s prepovedjo zbiranja ljudi, zajeziti širjenje bolezni. Ukrepi pa zaradi neupoštevanja le-teh pri prebivalstvu niso imeli vselej želenega učinka. Cerkev in svetna oblast sta v teh ujmah videli predvsem kazen za pregrehe ter sta pospeševali zaobljube k priprošnjikom zoper kužne bolezni (zlasti sv. Roku) in gradnjo svetišč v njihovo čast. V letu 1623 se je kuga močno razširila v deželnem glavnem mestu, v naslednjem letu pa tudi že pri nas, v mestih Mariboru, Ptuju in Slovenski Bistrici ter v njihovi okolici. Zato je vlada še v istem letu najavila ukrepe za zajezitev kužne bolezni ter je od mest zahtevala poročila o umrlih. Meseca avgusta leta 1624 je terjala od ptujskega mestnega sveta poročilo o številu umrlih od 1. maja do meseca avgusta. Iz poročila magistrata z dne 20. avgusta je razvidno, da v zadnjih šestih tednih od prejema dopisa ni nihče podlegel kužni bolezni.895 Čez dvajset let se je na Ptuju in v njegovi širši okolici ponovno pojavila kuga. Zato je vlada Mariborčanom prepovedala potovanje na Ptuj in trgovanje v mestu.896 Leta 1645 naj bi bila kuga v minoritskem samostanu pobrala kar polovico redovnikov, po drugem podatku pa le pet.897 Konec leta 1646 je kuga močno razsajala tudi med studeniškimi podložniki in jih veliko pobrala. Priorica Uršula Patačić je o tem poročala vladi in navedla, da je samostan utrpel za sedemsto petinštirideset goldinarjev in dvajset šilingov škode, in je prosila za zmanjšanje davka. Čez leto dni pa je predstojnica poročala, da je podložnikom na Spodnji Polskavi zmanjkalo soli in da jih je zato težko obdržati v karanteni. Vlada je priorici naročila, naj samostanski oskrbnik priskrbi podložnikom zadostno količino soli.898 Dominikanci so na zahtevo vlade v naslednjem letu poslali seznam vseh za kugo umrlih podložnikov in navedli škodo v višini okoli osemsto petintrideset goldinarjev.899 V kužnem 1645. letu so se Ptujčani zaobljubili postaviti cerkev v čast sv. Roka na Bregu in še v istem letu je bil za cerkev položen temeljni kamen.900

165

P rim. Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989 ..., str. 103 in 122−123. 893 FLD 758, št. 2575, fol. 176, StLA. Prim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 103. 894 R− 28, fol. 46, Z AP. Prim. o pravici gospoščine Turnišče na mitnici pri Tržcu pri Sv. Vidu pri Ptuju: R−4, str. 489, ZAP. 895 1624, VIII. 20., Gradec: 1624−VIII−HKA, Gutachten, StLA. 896 Sanität II, šk. 10, StLA. 897 L udovik Pečko, Kronika minoritskega samostana v Ptuju. Ptuj 1861, str.153; R−42, str. 288, ZAP. 898 J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 88. 899 Glej opombo št. 195. 900 Cerkev je bila pozidana v letih 1645−1650. (Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 522). 892

dominikanski samostan na ptuju

−42, str. 287, Z AP. Prim. pesem o R kugi leta 1680 Jurija Hauptmaniča, Apologus carminus (!) de horrenda contagione Pettovia, v: Ptujska knjiga. Pesmi, zgodbe in pričevanja (izbral in uredil Aleš Šteger). Ljubljana 2006, str. 37−38. Sovré, Anton o pesmi: ČZN XXVIII (1933), str. 199−200. 902 R−42, str. 288, ZAP. Klemenčič, Vlado, Od Ptuja do Središča v kužnem letu 1681, v: Ptujska knjiga ..., str. 39−43. 903 R−42, str. 287. Podobna prepoved je bila že v letu 1648: R−42, str. 221−223, ZAP. 904 »Instructio practica de officio parochorum aliorumque curatorum pro tempore pestis« (R−42, str. 324). 905 R−42, str. 286, ZAP. 906 R−42, str. 253. 907 L . Pečko ..., str. 154. Prim. Kronika minoritskega samostana v Ptuju ..., str. 92−93. 908 L . Pečko ..., str. 153. 909 L . Pečko, Ibidem. Memorabilia I, str. 47, ZAP. O kugi je spesnil pesem Jurij Hauptmanič, župnik na Hajdini. (R−42, str. 253). 910 L . Pečko ..., str. 154. 911 C urk, Jože, Fevdalna arhitektura na ozemlju Ptujske občine, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 180. Prim. Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija ..., str. 135. 912 R−42, str. 279, ZAP. 913 »… civitas Pettoviensis praeter nostrum et Dominicanarum conventum totaliter incinerata est.« (R−42, str. 278−279, ZAP). 901

Najhuje pa je na Štajerskem in tudi na Ptuju razsajala kuga v letih 1680–1682 in je s presledki trajala kar tri leta. Vlada je v tem času izdala nekaj ukrepov za zajezitev bolezni. Septembra leta 1680 je zemljiški gosposki prepovedala klicati podložnike na opravljanje tlake.901 Čez leto dni je štajerski deželni glavar izdal ukrep, da bi se kuga ne širila tudi s Hrvatske, saj je ta močno razsajala v Varaždinu in v njegovi okolici. Tako je npr. minoritom naročil, naj zaprejo na območju svojega deželskega sodišča proti Hrvatski vse ceste in prehode, ki so vodili do deželne ceste, namreč v smeri Podlehnika in nato naprej proti Ptuju in Mariboru. Popotnikom s Hrvatske naj bi dovolili nadaljevanje poti le po prestani karanteni. Minoritom je tudi naročil, naj na svojem teritoriju prepovejo v poletnih mesecih vse shode, da bi se kuga ne razširila. Za neupoštevanje odredbe je vlada redovnikom zagrozila plačilo globe v višini tisoč goldinarjev.902 V naslednjem letu je vlada prepovedala pri župniji sv. Vida proščenje in procesije, češ da se je na mejnem območju že pojavila kuga.903 Tudi najvišja cerkvena oblast, salzburška nadškofija, je že v letu 1680 izdala knjižico z navodili duhovnikom za delo v dušnem pastirstvu v času kuge. Duhovniki, ki bi prišli v stik z obolelimi, naj bi v tem času ne delovali več v dušnem pastirstvu in naj bi se tudi ne zadrževali v župnišču. S. Povoden zatrjuje, da se je kljub temu že nekaj dni po prejemu tiskanega navodila veliko število duhovnikov odločilo za delovanje med že obolelimi ter da so se zadrževali v utah in senikih zunaj naselij. Marsikateri duhovnik je umrl, ne da bi ljudje vedeli za njegovo smrt.904 V dneh od 29. aprila do 16. junija 1680 so bili na Ptuju ljudje okuženi v štiriinpetdesetih meščanskih hišah, ki so jih zato zaprli, bolezen pa se je pojavila tudi v dominikanskem in kapucinskem samostanu. Zato ni smel nihče v poslopja ali iz njih.905 Za kugo so zboleli tudi nekateri v hiši plemičev Vetterjev, Sauerjev in Herbersteinov. Znano je, da so v letih 1681–1682 zapustile mesto vse plemiške družine.906 V letu 1681 je za kužno boleznijo umrlo 219 oseb. Zaradi nevarnosti nadaljnjega širjenja bolezni so odpravili vse procesije in zaprli točilnice, bogoslužje pa so opravljali kar na prostem.907 Gvardijanu pa je deželni glavar naročil, naj ljudem na mestnem pomirju prepove hojo iz enega v drugi vinograd.908 V minoritskem samostanu naj bi pomrlo sedem ali celo devet redovnikov, medtem ko je v dominikanskem 7. maja 1682 umrl le brat – konverz Avguštin Scholoter in nekaj jih je umrlo med služinčadjo.909 Za odvrnitev nevarnosti pred kužno boleznijo ali pa prenehanja tega zla so marsikje, zlasti po mestih, kjer je pomrlo največ ljudi, pozidali kapele in cerkve ali pa so sklenili opravljati zaobljubne procesije in bogoslužja. Tako so se 20. septembra 1680 dominikanski prior Dominik Moscon, minoritski gvardijan Gregor Lednik in provincial Gašper Dietl ter mestni župnik Ciprijan de Collonia z mestnim sodnikom Wolfom Zaunerjem z vsemi prebivalci mesta zaobljubili, da bodo vsako leto za praznik sv. Jožefa in škofijskega patrona sv. Ruperta (27. marec) opravili v župnijski cerkvi molitve pred najsvetejšim v Božjo čast in čast Matere božje in priredili slovesno procesijo ter razdelili ubogim miloščino.910 Med letoma 1681 in 1683 so Ptujčani sezidali na mestnem zemljišču cerkev v čast sv. Jožefa.911 Tudi Ptuju in njegovim prebivalcem niso prizanesli številni požari, v katerih so mnogi meščani izgubili vse svoje premoženje in si nekateri tudi niso nikdar več gospodarsko opomogli. Znano je, da je 24. aprila 1653 izbruhnil požar, ki so ga hitro pogasili in zato ni napravil veliko škode.912 Pač pa je meščane kmalu po veliki kugi v osemdesetih letih istega stoletja prizadejal strašen požar, ki je 8. maja 1684 upepelil malodane vse meščanske hiše in je smrt v ognju našlo šestintrideset ljudi. Požar, ki je trajal tri dni, je deloma prizadel tudi župnijsko cerkev: uničil je stolp in polovico cerkvene strehe, ki sta se sesula, ter povsem uničil dvoje orgel. Prizaneseno je bilo le dominikanskemu in minoritskemu samostanu.913

166

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Pobožne ustanove Katoliška verska prenova je od 17. stoletja poživila vernost in z njo spremenila odnos vernikov do Cerkve, kakršen je bil značilen za 16. stoletje. Medtem ko v slednjem cerkvene ustanove in med njimi tudi samostani niso bili več deležni posebnega zaupanja vernikov in zato tudi ne njihove podpore in dobrote, pa je poslej prišlo do drugačnega, nekdanjega gledanja na delovanje redovnikov. Medtem ko so v 16. stoletju le maloštevilni v samostanih ustanavljali pobožne ustanove, pa so odslej skoraj vse premožne meščanske, a tudi plemiške družine, v oporokah samostanom namenile denar, da bi za protiuslugo redovniki molili za mrtve, zlasti pa opravljali mašne daritve in druge obrede.914 Zgornje velja tudi za ptujski dominikanski samostan, pri katerem so v 17. in 18. stoletju nastale številne pobožne ustanove. Njegov glavni podpornik so postale predvsem premožne družine italijanskega rodu, a ne po običaju srednjega veka z darovanjem zemlje, temveč predvsem z denarnimi vsotami, od katerih naj bi redovniki prejemali letne obresti. Denar so dobrotniki še zaživa naložili pri deželi Štajerski ali pa odredili v oporokah, da to storijo njihovi sorodniki. Ena od številnih pobožnih ustanov pri ptujski župnijski cerkvi je bila mašna ustanova Ptujčanke Maruše Botkovič (Wotkhowitsch), rojene Krejač, žene uglednega in premožnega meščana Jurija Botkoviča. Ustanova je bila »običajen in pogosti odraz vernosti potridentinske Cerkve«.915 Maruša je v oporoki oktobra meseca leta 1630 odredila naslednje. Za kraj svojega poslednjega počitka si je izbrala župnijsko cerkev sv. Jurija, podružnični cerkvi Vseh svetnikov pa je namenila osemsto goldinarjev, ki naj bi jih po njeni smrti vzeli iz zapuščine in jih naložili proti letnim obrestim. Preostali denar je zapustila svojim sorodnikom, del pa namenila za »pobožne namene«.916 Maruša je umrla 17. septembra 1631, nakar sta se meseca januarja naslednjega leta ptujski magistrat, ki ga je zastopal mestni svétnik Andrej Marenzi, in mestni župnik Janez Ripšer zavezala, da bodo izpolnjene zahteve iz mašne ustanove pokojnice. Mestni svet je prevzel volilo in za omenjeno vsoto izdal zadolžnico ter v ta namen kot jamstvo zastavil mestni mlin. Obveznost iz ustanove je prevzel kaplan mestne župnije, ki je bil dolžan v cerkvi Vseh svetih za pokojnico in njene umrle sorodnike opraviti na leto po eno mašo in rekviem, za vsake kvatre pa še po eno mašo. Ob zadržanosti kaplana bi smel s soglasjem župnika in magistrata dolžnost opraviti kak drug duhovnik. Od glavnice, naložene na petodstotne obresti (torej od štiridesetih goldinarjev), naj bi kaplan prejemal letno v štirih obrokih po sedem goldinarjev, cerkovnik po tri goldinarje, ostanek (devet goldinarjev) pa je bil namenjen za potrebe cerkve.917 Nastal pa je problem, komu oziroma kateri ustanovi bo dodeljena vsota dvesto goldinarjev, preostanek iz zapuščinske vsote, ki je bila posebej namenjena za »pobožne namene« (pia legata). Januarja leta 1636 je sekovski škof Marko pl. Altringen, sicer generalni vikar, naročil magistratu, naj poskrbi za »pia legata«, med katerimi navaja tudi ustanovo Maruše Botkovič.918 Iz pisma z dne 29. januarja 1636 je razvidno, da se je za vsoto potegoval tudi dominikanski prior Pavel Merenda.919 Na začetku meseca februarja je prior prosil magistrat za dvesto goldinarjev iz presežne vsote, ki jih je potreboval za popravilo »popolnima razpadlega samostanskega poslopja«, s katerim ni bilo moč odlašati. Želeno vsoto je junija 1636 tudi prejel. Merenda, ki je moral kasneje znova prevzeti službo priorja, v juniju 1638 magistratu sporoča, da bo mogel začeta popravila dokončati le, če mu bo ta dal še večjo vsoto.920 V juliju 1638 je omenjeni škof Janez Marko pl. Altringen ob vizitaciji na Ptuju terjal poročilo o denarju iz zapuščine Maruše Botkovič. Pred 11. decembrom (1638) pa se je prior osebno zglasil pri cesarju Ferdinandu III. in mu potožil, da spričo velikih samostanskih izdatkov in davkov potrebuje denarno pomoč za popravilo samostanske strehe in oltarjev, ki terjajo takojšnja popravila, ker bo sicer zaradi pomanjkanja denarja vse propadlo. Cesarja je prosil, naj

167

P rim. Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989 ..., str. 92. 915 O žinger, Anton, Mašna ustanova Maruše Botkovič na Ptuju iz leta 1632, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 231−235. 916 1630, X. 17.: HKA Copei: 1636−I−21, StLA. 917 Glej opombo št. 214. 918 1636, I. 22., Gradec: HK A Copei: 1636−I−21, StLA. 919 1636, I. 29.: »zur restaurierung vnsers ganz paufäligen goteshaus.« (Ibidem). 920 1638, VI. 25., Ptuj: HKA Copei 1638−VI−2, StLA. 914

dominikanski samostan na ptuju

638 (pred 11. XII.): »… das gotshaus 1 fürnemblich nit allein an den altärn, sondern ... wegen des geschlechten tachwerch ...«. (Ibidem). 922 1638, XII. 11., Ptuj (Ibidem). 923 1658, IX. 17., Rim: FLD 758, št. 1963, fol. 134, StLA. 924 1651, III. 6.: FLD 758, št. 1462, fol. 100 in Memorabilia I, str. 134, ZAP. Šajbe: občinske livade proti Rogoznici (F. Kovačič (1913), str. 102). Prim. še F. Kovačič (1914), str. 118−119. 925 1671, II. 6.: FLD 758, št. 2459, fol. 168, StLA. 926 1644, III. 30.: Ibidem, št. 1620, fol. 132: »… solchen vmb vertigung vnd: fassung des hohen choraltars zu versilbern ...«. Prim. F. Kovačič (1913), str. 101. 927 1680, VIII. 26.: FLD 758, št. 1237, fol. 84, StLA. 928 1673, II. 1.: Ibidem, št. 1244, fol. 85. 929 1692, VIII. 30: Ibidem, št. 1461, fol. 100. 930 1697, IV. 7.: Ibidem, št. 1238, fol. 84. Prim. F. Kovačič (1914), str. 255. 931 FLD 758, št. 1252, fol. 25, StLA. 932 Mlinarič, Jože, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje 1991, str. 87. 933 Glej str. 208. 934 Memorabilia I, str. 28, ZAP. 935 1675, IV. 13.: FLD 758, št. 233, fol. 18, StLA. 936 Memorabilia I, str. 28, ZAP. 921

bi dobil še dodatni denar iz zapuščine gospe Botkovič. Vladar je izrazil pripravljenost denarno priskočiti samostanu na pomoč.921 Še v istem mesecu je ptujski magistrat na nekajkratne prošnje priorja prispeval samostanu dvesto goldinarjev za popravilo cerkvene stavbe in oltarjev, a vsota ni zadoščala. Prior se je v tej zadevi obrnil tudi na graško vlado in ji sporočil, da mu je magistrat zatrjeval, da je potrošil veliko denarja za popravilo glavnega oltarja in za nujna popravila pri župnijski cerkvi. Dominikanci pa so bili prepričani, da bi kljub temu moralo ostati še veliko denarja, za katerega so prosili, da bi z njim mogli urediti nedokončani glavni oltar in popraviti samostansko cerkev.922 Iz 17. stoletja je ohranjenih devet dokumentov, ki pričajo o naklonjenosti meščanov in plemstva do dominikancev in njihovi povezanosti z redovniki. Nekateri od njih so za mašne ustanove redovnikom podarili denarne vsote ali pa zanje naložili denar na letne obresti, bolj redko pa so jim podarili posest. Plemstvo je imelo v samostanski cerkvi tudi družinske grobnice (npr. Herbersteini in Stubenbergi) in so si v oporoki zagotovili slovesen pokop. Zato so si tudi dominikanci dali pri cerkveni oblasti nekajkrat (npr. leta 1658) potrditi staro pravico do pokopa laikov v svoji samostanski cerkvi.923 Tako si je Wolf Sigmund baron Herberstein pri dominikancih zagotovil pokop zase in za svojo ženo v družinski grobnici ter po eno mašo na mesec v svoje, svoje žene in prednikov »dušno dobro«, za kar jim je podelil njive v Šajbah zunaj Ptuja (1651),924 Eva Felicita grofica Saurau, lastnica dvorca v Trnovcu (pri Apačah), je sklenila z dominikanci pogodbo v zvezi z grobnico in pokopom (1671).925 V 17. stoletju je nekaj meščanov ustanovilo pri dominikancih mašne ustanove in darovalo posest: Ana, vdova Hermana Aichorna, je darovala vinograd pri Vičavi pri Ptuju in dovolila, da ga redovniki prodajo in kupnino porabijo za ureditev in posrebritev glavnega oltarja. Dolžni pa so bili za vsake kvatre opraviti po eno mašo (1644).926 Matija Vidovič je v oporoki zapisal za petdeset maš na leto hišo z zemljo na Grajskem hribu (1680).927 Nekateri pa so redovnikom darovali za mašne ustanove denarne vsote. Luka Strasser je za vsoto dvestotih goldinarjev ustanovil aniverzarij (1673),928 Marija Benigna pl. Stubenberg si je za dar petsto goldinarjev izgovorila po eno mašo na teden (1692),929 Matija Papež pa za petindvajset goldinarjev mašno ustanovo (1697).930 Baronica Breuner je za branje ene tedenske maše dominikancem zagotovila letno po štirinajst goldinarjev in štiriinštirideset krajcarjev dohodkov (s. d.).931

Bratovščine Predvsem uboštveni redovi so pospeševali t. im. ljudske pobožnosti, ki so zlasti v 17. stoletju, v času katoliške verske prenove, utrjevale vernost. Ustanavljali so tudi bratovščine, združbe vernikov, katerih udje so si prizadevali za dosego krščanske popolnosti s pogosto udeležbo pri bogoslužju in z »deli usmiljenja za svojega bližnjega«. 932 Dominikanci so pospeševali predvsem dve bratovščini, roženvensko in škapulirsko. Obe bratovščini sta bili pri samostanu in pri župnijski cerkvi.933 Okoli leta 1635 so v samostanski cerkvi na stroške samostana postavili roženvenski oltar.934 Leta 1675 je mestni magistrat zaprosil dominikance, naj bodo še naprej dejavni v zvezi z bratovščino in naj skrbijo za obhajanje slovesnosti in bogoslužje, ter jih opomnil, naj ne bi skrbi za bratovščino neprestano poverjali drugemu patru.935 Vsekakor so roženvensko bratovščino v mestu uvedli dominikanci. Pri župnijski cerkvi so zelo slovesno obhajali praznik rožnega venca. Ptujski dominikanci so roženvensko bratovščino širili tudi po podeželju. Pri Negovi je bratovščino vpeljal tamkajšnji župnik 8. decembra 1633, potrdil pa jo namestnik priorja Peter Mazini 2. julija 1636.936 Sredi 17. stoletja (1653) je samostanski pridigar Antonin Gandino (de Gandis) uvedel bratovščino v župniji Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah (Juršinci). Nekako v tem času je ptujski konvent odobril ustanovitev

168

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

bratovščine pri proštijski cerkvi sv. Miklavža v Novem mestu, okoli leta 1735 pa se bratovščina omenja v Središču ob Dravi.937 V ženskem dominikanskem samostanu v Studenicah je bratovščino leta 1688 ponovno ustanovil prior Jurij Sailer. Slednja je bila zelo dejavna in vanjo se je do ukinitve samostana vpisalo več sto oseb. Udje so bile razumljivo vse redovnice, a tudi številni redovniki in svetni duhovniki.938 Dominikanci so roženvensko bratovščino leta 1686 vpeljali tudi pri svoji cerkvi sv. Trojice v Halozah. 939 O škapulirski bratovščini pa vemo, da je obstajala leta 1756 pri cerkvah sv. Vida pri Ptuju in sv. Mihaela v Pišecah.940 Dominikanci so pospeševali tudi bratovščino sv. Dizme, spreobrnjenega desnega razbojnika, ki je veljal za tolažnika umirajočih. Imenitna in zelo znana je bila npr. v letu 1688 ustanovljena bratovščina sv. Dizme v Ljubljani.941 Na Ptuju sta bila sedeža te bratovščine pri dominikancih942 in pri župnijski cerkvi. V slednji je bila ustanovljena leta 1719, v naslednjem letu pa so zgradili kapelo v čast tega svetnika na mestu prejšnjega oltarja sv. Katarine. Glavni pobudnik za zidavo je bil cesarski poštni mojster Leopold Steher.943

Študij v samostanu Zaradi prisotnosti treh samostanov je Ptuj postal tudi kraj izobraževanja in učenosti, ki so ju bili deležni tudi mnogi sinovi ptujskih meščanov. Podobno kot pri drugih redovih so tudi pri dominikancih novinci prejeli osnovno izobrazbo za samostanskimi zidovi. Ponavadi je redovno vodstvo odredilo skupen noviciat za več samostanov ene province ali pa za celotno provinco. Ta je bil za dominikanske samostane na Štajerskem in za samostan v Brežah na Koroškem ali pa za célo provinco pogosto na Ptuju ali v Novem Kloštru.944 Duhovno vodstvo novincev je imel magister novincev (magister novitiorum), za njihovo izobrazbo pa je skrbel pedagog (paedagogus). Nekateri samostani so imeli tudi javne šole, v katerih so bili osnovne izobrazbe deležni tudi mladi ljudje, ki niso imeli namena vstopiti v redovno skupnost. Omeniti velja, da so bile v ženskih dominikanskih samostanih tudi šole za žensko mladino in da so bile te javne samostanske šole edini kraj, na katerem je bila ženska mladina deležna izobrazbe. Na Slovenskem velja to tudi za marenberški in studeniški samostan ter za samostan v Velesovem pa tudi za klarise v Mekinjah.945 Čeprav za dominikance na Ptuju vse do druge polovice 17. stoletja ni podatkov o kaki javni šoli v samostanu,946 moremo kljub temu glede na splošno prakso v dominikanskem redu predvidevati, da je taka šola bila na Ptuju tudi že pred tem. Zanimiva je prošnja mestnega magistrata iz časa priorja Vincenca Abela (1675), naj bi redovniki nadaljevali z delom v latinski šoli in naj bi se na njej učeči patri tako zelo pogosto ne menjavali.947 F. Kovačič je mnenja, da ptujski dominikanci v 18. stoletju niso imeli več javne šole.948

Spori z meščani, zlasti še tisti ob meščanskih ogledih meja mestnega pomirja (objezdah) V 17. in 18. stoletju so se vrstili številni spori med dominikanci in ptujskim magistratom. Tako naj bi na začetku 17. stoletja meščani ovirali redovnike pri postavitvi brane na Dravi, ker da so slednji utrpeli veliko škodo zaradi nenehnih poplav. V letu 1617 so se meščani na vlado pritožili, ta pa je od njih zahtevala po-

169

emorabilia I, str. 39, ZAP; R−42, str. 376, M ZAP; F. Kovačič (1914), str. 48−49. 938 J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 107−108. 939 F. Kovačič (1914), str. 248. 940 R−42, str. 376, str. 249, ZAP. 941 Z godovina slovenskega slovstva I. Ljubljana 1956, str. 298. 942 F. Kovačič (1914), str. 250. 943 Marija Hernja Masten, Kronika Mestne župnije Ptuj 1732, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 134. 944 F. Kovačič (1914), str. 124−126. 945 P rim. Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan ok. 1245−1782. Celje 2005, str. 93. Idem, Marenberški dominikanski samostan 1251−1782. Celje 1997, str. 231−237. 946 FLD 758, št. 233, fol. 18, StLA. Prim. Jurkovič, Nada, Mestna župnija in šolstvo, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 159; Mlinarič, Jože, Ptujska župnija v času reformacije in protireformacije in katoliške prenove, v: Statut mesta Ptuj iz leta 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Gradiva in razprave zv. 2. Ptuj 2003, str. 54. 947 Glej opombo št. 245. 948 F. Kovačič (1914), str. 127−128. 937

dominikanski samostan na ptuju

617, II. 15., Gradec in 1617, III. 18., Ptuj: 1 HKA 1617−II−44 in 1617−IV−49, StLA. 950 1623, VIII., Gradec: HKA 1623−VIII−23, StLA. 951 FLD 758, št. 311, fol. 23 in št. 1035, fol. 72, StLA. Prošnja konventa magistratu, da bi si smel ob mestnem obzidju napraviti ledenico (gruben). (FLD 758, št. 2438, fol. 166,, StLA). 952 1748, V. 7., Ptuj: R−28, fol. 108, ZAP. 953 R−28, fol. 1, ZAP. Glej str. 37. 954 K ip sv. Alberta je dal postaviti konvent leta 1580, kasneje naj bi stal v refektoriju, v času J. Hönischa (19. stol.) pa je bil nad vrati kmečke domačije na Zgornjem Bregu. (rok olim 2506, str. 80−85, StLA). Prim. F. Kovačič (1914), str. 120. 955 Meščani so zagrozili: »… im widrigen wurdt die gemaine stat t solliche gewalthetig herundter reissen vnnd hinwegwerffen lassen.« (R−28, fol. 1−2, ZAP). 956 R−28, fol. 9,, ZAP. 1667: Ibidem, fol. 2−9,. 949

ročilo. Slednji so v odgovoru zatrjevali, da so dominikancem vedno pomagali in da se ne spomnijo, da bi jih pri njihovih načrtih kdaj ovirali, hkrati pa so izrazili željo, naj bi si stanje ogledala posebna komisija in vladi podala poročilo.949 Marsikatero krivico so redovnikom povzročili tudi nekateri posamezni meščani. Ena izmed takih pritožb redovnikov je npr. iz leta 1623 v sicer nepoznani zadevi. Vlada je v komisijo za razčiščenje zadeve imenovala ptujskega župnika Janeza Ripšerja in oskrbnika Ptujske gospoščine Ivana Paumanna. Ker pa magistrat kršilcev ni hotel predati v obravnavo, komisarja nista mogla obeh strani zaslišati in zadeve urediti.950 Dominikanci so npr. skrbeli, da je bilo mestno obzidje za samostanom vedno v dobrem stanju. Vzdrževati bi ga sicer moral magistrat, toda samostanu je že iz varnostnih razlogov bilo veliko na tem, da jim trdno obzidje zagotavlja varnost. Zato so deželno komoro prosili za izdatno podporo za obnovo dela razpadajočega obzidja. Iz neke pritožbe pa je razvidno, da so si za obnovo pripravljeni material prisvojili meščani.951 V letu 1748 se je konvent pritožil zaradi poseganja magistrata v sodne pravice samostana glede njegovih podložnikov.952 Največji spori so med magistratom in dominikanci nastajali zaradi zemljišča, na katerem sta bila pozidana obzidje in mestni stolp. Zemljišče, na katerem je stal samostan, je redovnikom ob njegovi ustanovitvi podarila Matilda Ptujska. Ko so meščani kmalu po ustanovitvi samostana pričeli mesto obdajati z obzidjem, bi bil samostan ostal zunaj njega in s tem izpostavljen nevarnostim. To je preprečil Hartnid I. Ptujski, sin Matilde, ustanoviteljice samostana,953 Do vlade cesarja Leopolda I. (1658–1705) si meščani nikoli niso lastili pravice do notranjega samostanskega dvorišča, na katerem so si redovniki pozidali več poslopij (bivališče za služinčad, eno ali dve žitni kašči, gumno ter konjski in svinjski hlev kakor tudi leseno poslopje za vozove in sode). Ob pregledu (objezdah) mestnih meja in zemljišč ter ugotavljanju stanja so meščani za ogled obzidja in mestnega stolpa, ki sta mejila na notranje samostansko dvorišče, imeli do njiju dostop le skozi samostanski vhod. Potem ko so si meščani pričeli lastiti pravico nad notranjim dvoriščem, je ob mestnih objezdah prihajalo med magistratom in redovniki do ostrih sporov. V te spore se je vmešavala celo najvišja svetna oblast, saj so le-ti do te mere skalili dobre odnose med obema stranema, da so meščani skušali svojo domnevno pravico uveljaviti celo s silo. Meščane je tudi motil kamnit kip vélikega redovnega svetnika, sv. Alberta, ki so ga dominikanci že leta 1580 dali postaviti nad samostanskim vhodom.954 Meščani so na vse mogoče načine nagajali redovnikom. Ko so npr. ti meseca novembra leta 1666 na samostanskem dvorišču pripravljali les, da bi ga odpeljali k že na pol podrti samostanski pristavi zunaj mesta za njeno popravilo, sta se na dvorišču pojavila ptujska meščana, lekarnar Ivan Haas in stari kotlar Jurij, z naročilom, naj se redovniki ne lotijo nameravanega popravila, hkrati pa sta zahtevala odstranitev omenjenega kipa z grožnjo, da ga bo sicer dalo mesto na silo odstraniti in odvreči.955 Dominikanci so se zaradi incidenta pritožili pri cesarju, ki je meščane posvaril, naj pustijo redovnike živeti v miru.956 Meščani so nato do leta 1673 mirovali. Ob objezdi 5. junija tega leta je z dominikanci prišlo znova do zapletov. Osem dni pred začetkom ogleda je prišel mestni svétnik in lekarnar Engelbreht Müller v samostan in je patru Tomažu Tronnerju naskrivaj sporočil, da nameravajo meščani ob objezdi vstopiti tudi na notranje samostansko dvorišče, ter mu svetoval, naj bi redovniki uredili poseben dohod do mestnega stolpa, ker da si bodo sicer meščani prisvajali pravico do celotnega samostanskega dvorišča. Pater Tomaž je o tem naskrivoma obvestil priorja Vincenca Abela, ki si je želel pridobiti vednost o zadevi od najstarejših dveh sobratov. Prior je povprašal brata Jožefa Danamanna iz Ingolstadta, starega 68 let, in redovnika, 41 let, ter Kranjca brata Krišpina Madeschitscha, starega 79 let in 36 let v redovništvu, ki sta večino svojega življenja preživela v ptujskem samostanu. Zatrjevala sta, da o domnevni pravici, ki so si jo tedaj lastili meščani, nista slišala ne od sobratov in ne od meščanov. Pač pa sta dejala, da bi vednost o tem mogel imeti oseminsedemdesetletni sodar Martin Uti, ki je imel že enainpetdeset let meščanstvo. Prior Vincenc ga je dal poklicati k sebi v samostan, vendar niti ta niti drugi najstarejši meščani o kaki pravici mesta nad celotnim dvoriščem niso ničesar vedeli. Prior je patru Tomažu naročil, naj se Müllerju za sporočilo zahvali in

170

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Pogled na samopstanski portal (vzhodna stran samostana) danes.

171

dominikanski samostan na ptuju

−28, fol. 2−3, ZAP. R FLD 758, št. 1258, fol. 86 in št. 1286, fol. 88, StLA. 959 Mlinarič, Jože, Ptujska župnija v času reformacije ter protireformacije in katoliške prenove, v: Statut mesta Ptuj iz leta 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Gradiva in razprave zv. 2. Ptuj 2003, str. 58−59. 960 Ibidem, str. 60. 961 Ibidem, str. 61. 957

958

naj mu pove, da je iz dokumentov razvidno, da so si dominikanci pridobili omenjeno posest z darovnicami in da so si kasneje pridobili zemljo tudi zunaj samostana vse tja do Vičave, in ker mestno obzidje stoji na samostanski zemlji, je seveda celotno dvorišče samostanska last. Po njegovem lastninske pravice do lastnine meščani tudi pri zadnji objezdi pred tridesetimi leti niso uveljavili, in če bi jo skušali zdaj uveljaviti, je prior zagrozil, da se bodo zbrali samostanski podložniki in nastala bi nevarnost, da bi se iz tega izcimilo celo kako krvavo dejanje (blutige action), »česar bi ne mogli opravičiti ne pred Bogom in ne pred ljudmi«. Müller naj bi magistrat opozoril na odredbo vlade iz leta 1667, ki je meščanom odrekala pravico nad notranjim samostanskim dvoriščem in od njih zahtevala, naj pustijo pri miru kip sv. Alberta.957 Redovniki so se nekajkrat pritožili zoper meščane zaradi nasilnih, včasih prav pobalinskih dejanj. Tako naj bi se npr. meščani nekoč na god sv. Janeza Krstnika (24. junij) povzpeli na samostanski zid in redovnike na vrtu obmetavali s kosi opeke, polomili vrata in velika vhodna vrata ter s kamenjem razbili okna samostanske cerkve, kakor naredili tudi še več podobnih »zavrženih dejanj«.958

Dominikanci in ptujska župnija Župnija po letu 1600 Po letu 1600 je tudi na Ptuju pričela Cerkev ob podpori svetne oblasti z intenzivnim delom na protireformaciji in verski prenovi. 15. januarja 1600 je prišla na Ptuj protireformacijska komisija pod vodstvom sekovskega škofa Martina Brennerja. Slednji je v dolgi pridigi hotel luterane odvrniti od njihovega prepričanja, v veri mlačne katolike pa spodbuditi k večji gorečnosti. Po pridigi pa je zaslišal pristaše luteranstva in t. i. v veri »sumljive« (suspecti). Slednjih je bilo šestdeset in jih je mogel uvrstiti med »mlačne katolike«. Pred odhodom je dal duhovščini navodila za njihovo delovanje, po odhodu pa je največje breme dela padlo na župnika in komisarja Janeza Ripšerja (1598–1623, znova 1627–1644), ki je verskemu življenju v mestu in okolici vtisnil neizbrisen pečat. V njegovem času je bilo tudi veliko pomanjkanje duhovščine, saj so na nekaterih okoliških župnijah delovali duhovniki iz zagrebške škofije ter iz Dalmacije in Istre. Pri cerkvi sv. Ožbalta je npr. deloval glagoljaš Tomaž Pulisani, kanonik iz Dalmacije.959 Škof Martin Brenner je s komisarji ob obisku Ptuja v letu 1607 ugotavljal, da je župnijska cerkev s pokopališčem vred zaradi pokopa luteranov (heretici) »profanirana«. Ripšerju je bilo tedaj pri dušnopastirskem delu v pomoč šest duhovnikov.960 Pri vizitaciji v naslednjem letu pa je škof ugotavljal, da blizu petdeset Ptujčanov ni opravilo velikonočne spovedi, pač pa jo je opravilo šeststo enainpetdeset. Cerkvi odslej niso povzročali toliko preglavic luterani, ampak predvsem »mlačni« katoličani, ki so se sicer javno priznavali h katolištvu, niso pa izpolnjevali vseh cerkvenih zapovedi.961 Po odhodu protireformacijske komisije in obiskih škofa Martina Brennerja se je večina ptujskega življa predala poprejšnji mlačnosti. Zaradi pritožb zoper meščane je mestni svet kmalu ukrepal. Ukrepal pa je tudi deželni knez in nadvojvoda Ferdinand II., ki je leta 1610 poslal na Ptuj komisijo, ki je zaslišala sto devetdeset oseb, od katerih so jih le petnajst uvrstili med dobre katoličane, ki so povsem izpolnjevali cerkvene postave.

172

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

»Nepokornim« je komisija naložila globe ali pa odredila zapor, za nekatere pa je odredila izgon iz mesta ali celo iz dežele. Število ljudi, ki so v obdobju protireformacije morali zapustiti mesto ali se izseliti iz njegove okolice, ni znano. Leta 1628 je hud udarec zadel tudi še plemiče, ki so morali v kratkem času zapustiti deželo, med njimi npr. gospod bližnjega gradu Vurberka, Jurij Stubenberški. Katoliška verska prenova je tudi v ptujskem mestu in v njegovi okolici mogla roditi sadove le, ker delo Cerkve in svetne oblasti ni bilo usmerjeno le v protireformacijo, ampak predvsem zato, ker sta obe spoznali nujnost prenove Cerkve ter njenih predstavnikov in vseh vernikov nasploh.962 Vizitacija škofa Jakoba Eberleina leta 1617 priča o živahni verski dejavnosti na Ptuju. V župnijski cerkvi sv. Jurija je bilo redno bogoslužje ob nedeljah in praznikih in vsak dan so opravljali litanije. V špitalski cerkvi sv. Duha je bilo ob nedeljah in večjih praznikih redno bogoslužje, ob nedeljah pa je bila še slovenska pridiga. Redno bogoslužje s pridigo je bilo tudi v cerkvi sv. Ožbalta, v kateri so bile maše tudi ob delavnikih, če so jih naročili svojci pokojnih. V cerkvi Vseh svetih so imeli bogoslužje za praznik patrocinija in ob prazniku posvetitve cerkve. V pokopališki kostnici so opravljali božjo službo za patrocinij (sv. Mihael), za kostnico pri sv. Ožbaltu pa je rečeno, da tedaj ni bila primerna za bogoslužje.963 V dominikanski in minoritski cerkvi je sicer bilo redno bogoslužje, vendar se redovniki spričo dejstva, da so bili maloštevilni in večinoma tujega rodu (Italijani, Ogri, Hrvatje) ter brez znanja slovenskega jezika, niso mogli dovolj posvečati delu v dušnem pastirstvu, zlasti ne pridiganju. K verski prenovi pa so obilno prispevali kapucini, ljudski pridigarji in spovedniki ter pospeševalci t. i. ljudskih pobožnosti (npr. križevega pota). Kapucini so se na začetku 17. stoletja na pobudo in s podporo meščanstva in plemstva naselili v večini slovenskih mest.964 V sosednjem Mariboru npr. so po letu 1613 delovali kot pridigarji v župnijski cerkvi in pri podružnični cerkvi sv. Ulrika pred mestom ter v mestni okolici kot slovenski pridigarji.965 Na Ptuju so se ti Frančiškovi bratje naselili na pobudo meščanov in nadvojvode Ferdinanda II. Slednji jim je kot gospod Ptujske gospoščine na vzhodni strani mesta podaril hišo in zemljišče. Temeljni kamen za cerkev je v letu 1615 položil ljubljanski škof Tomaž Hren, cerkev, posvečeno sv. Frančišku Asiškemu, pa je leta 1620 posvetil sekovski škof Jakob Eberlein. Ker pa je bil kraj zaradi mestnega hrupa za redovno življenje neprimeren, je bil leta 1623 položen temeljni kamen za gradnjo samostana in cerkve zunaj mestnega obzidja in na zemlji, ki jo je redovnikom poklonil knez Eggenberški, gospod Ptujske gospoščine. Samostan je premogel sedemindvajset celic in je bil s presledki od leta 1649 do 1782 hiša za študij filozofije. Kapucini so spovedovali v slovenskem in nemškem jeziku ter ob nedeljah in praznikih pridigali v župnijski cerkvi. Okoliški župniki pa so jih radi klicali na pomoč ob velikih praznikih in proščenjih.966 Zelo dejavni kapucini so postali močan konkurent v dušnopastirskem delovanju minoritom in dominikancem. F. Kovačič zatrjuje, da so kapucini leta 1630 prejeli od vlade priznanje, »da je po njihovem neumornem delovanju izginilo krivoverstvo v mestu in okolici«. 967 Od druge polovice 17. stoletja so bili na škodo verskega življenja v mestu tudi po več let trajajoči spori med mestnim župnikom ter minoriti in dominikanci. Mestni župniki so skušali čim bolj omejevati dušnopastirsko delo redovnikov iz strahu za svoje pravice kot krajevni župniki in v strahu za svoje dohodke (npr. zaradi dohodkov od pokopov v samostanskih cerkvah in zaradi v oporokah zapisanih volil). Za versko življenje so bili škodljivi tudi posestni spori med minoriti in dominikanci, enako pa tudi med redovniki in meščani. Tako je npr. dominikanski prior Peter Monhaubt sredi 18. stoletja ugotavljal, da so prav večletni spori njegovega samostana z meščani bili vzrok, da je v samostansko cerkev prihajala le še četrtina od vernikov, ki so imeli prej navado udeleževati se božje službe pri dominikancih.968

173

I bidem, str. 63−66. Ibidem, str. 68−71. 964 B enedik, Metod, Protireformacija in katoliška prenova, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje 1991, str. 143−145. 965 M linarič, Jože, Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru pod jurisdikcijo salzburške nadškofije XII. stoletje (1786), v: Zbornik ob 750−letnici Mariborske škofije 1228−1978. Maribor 1978, str. 164. 966 Benedik, Metod Kralj, Angel, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapucinska provinca. (Acta Ecclesiastica Sloveniae 16. Ljubljana 1994, str. 68). 967 Kovačič, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228−1928. Maribor 1928, str. 281. 968 Glej str. 206.

962

963

dominikanski samostan na ptuju

Spori z župniki

Glej str. ?? E meršič, Jakob, Proštija−osebnosti, povezane s cerkvijo sv. Jurija, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 353. 971 1659, X. 31., Rim: orig. dok. v StLA. 972 R−42, str. 569−572; Prim. F. Kovačič (1913), str. 101−102; 1684: R−42, str. 242−243, ZAP. 973 Glej str. 974 1693, I. 10.: FLD 758, št. 1529, fol. 106, StLA. F. Kovačič (1914), str. 243− 245. 969 970

Že v srednjem veku je prihajalo med ptujskimi dominikanci in minoriti ter mestnimi župniki do sporov zaradi delovanja redovnikov v dušnem pastirstvu. Slednji so v njem gledali poseganje v njihove pravice, ki so jim prinašale dohodke. Vemo, da sta samostana prejela npr. tudi pravico do pokopa laikov v samostanskih cerkvah in na drugih krajih v samostanu. Predvsem plemstvo si je v oporokah izbiralo samostane za kraj svojega poslednjega počitka, hkrati tudi z željo, naj bi redovniki ne bili le varuhi njihovega groba, temveč tudi trajni molilci za pokoj njihove duše. V številnih darovnicah in oporokah so samostanom namenjali trajne letne dohodke: v srednjem veku s podarjanjem zemlje, v novem veku pa z darovanjem denarnih vsot ali pa z zagotavljanjem letnih obresti od naloženega kapitala. Med redovniki in mestnimi župniki so nastajali spori tudi zaradi deleža od volil (legatov), ki so jih plemiči in bogatejši meščani zapisali redovnikom. Kaj pogosti spori so bili tudi zaradi opravil v samostanskih cerkvah, če so jih redovniki opravljali v času bogoslužja v mestni cerkvi. Zato je prišlo do dogovora, po katerem so redovniki morali slavja prenesti na kak drug termin.969 V 17. in 18. stoletju je ptujsko župnijo upravljalo nekaj izredno energičnih in samozavestnih župnikov, pod katerimi je prihajalo z redovniki obeh samostanov do napetosti, ki so bile vsekakor na škodo verskega življenja v mestu. Tako je npr. župnik Ciprijan de Collonia (1651–1687)970 s svojimi duhovniki od redovnikov terjal večji delež na volilih po umrlih, ki so v dominikanski cerkvi našli svoj zadnji mir. Dominikanci so se zaradi tega pritožili pri Apostolski stolici, ki je meseca oktobra leta 1659 Ciprijanu in drugim duhovnikom prepovedala jemati od volil več kakor četrtino, kot je to bilo vedno v navadi. Rim je v pismu obnovil določilo svete kongregacije z dne 22. avgusta 1642 ter opomnil, da bi kršitelji s tem kršili odredbe konstitucijo papeža Pija V. (1566–1572).971 Župnik se je pravdal z dominikanci tudi zaradi tretjine žitne in vinske desetine. Slednji so namreč odklanjali plačevanje desetine od nekaterih zemljišč, ki so sodili k dvoru z imenom Kaherletov dvor (Kacherlhof) in ki so ga kupili leta 1658. Župnik je redovnike tožil zaradi dvaintridesetletnega zaostanka v desetini. Pravdo je dobil in je večino denarja namenil za popravila v predhodnem letu v požaru uničene cerkve.972 Konec stoletja je prišlo do velikih konfliktov dominikancev z župnikom Andrejem Doringerjem (1687–1709),973 ki so se odražali v medsebojnem nagajanju tudi v zadevah cerkvenih opravil in kar je vsekakor močno škodovalo verskemu življenju v mestu. Dominikanci so menili, da glede na stare redovne privilegije niso dolžni upoštevati odredb sekovskega škofijskega ordinariata, ki jim jih je posredoval župnik Doringer. Prihajalo je do podvojitev slovesnosti v župnijski in samostanski cerkvi, do besednih napadov ene ali druge strani na prižnici in do podobnih nasprotovanj. Za odpravo teh nesoglasij je 10. januarja 1693 prišlo med mestnim župnikom in predstojnikoma obeh samostanov do dogovora, ki ga je potrdil sekovski škofijski konzistorij. V njem sta predstojnika obljubila, da bosta tudi opravila vse pobožnosti, ki bi jih naročil sekovski škof kot salzburški generalni vikar po naročilu cesarja. Sprti strani sta se nadalje zavezali, da se ne bosta na prižnici verbalno napadali. Posebej so se sporazumeli glede slovesnega praznovanja praznika rožnega venca, ki so ga slavili v obeh samostanih, zlasti še v dominikanskem.974

174

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Odnosi dominikancev s ptujskimi minoriti Redovnemu življenju so v obeh konventih v 17. stoletju škodovali prepiri in pravde predvsem v zvezi s posestjo, ki jo je samostanoma v letu 1399 zapisal Bernard Ptujski. Cesar Friderik III. je sicer leta 1461 dal razdeliti do tedaj skupno zemljo, dediščino po Bernardu Ptujskem, skupna last pa je ostalo deželsko sodišče s precejšnjimi kompleksi neobdelane zemlje in k sodišču pripadajočimi pravicami. Oba konventa sta tudi še po letu 1461975 imela ponekod v istem urbarialnem naselju podložnike ali sta si pri istih podložnikih delila desetino ali pa so bili podložniki enega samostana mejaši podložnikom drugega. Največ sporov je med obema konventoma nastajalo zaradi deželskega sodišča in pravde so bile podobne onim s svetnimi gospoščinami. Pravdali so se predvsem zaradi meja zemljišč in izkoriščanja neobdelane zemlje: za napravo krčevin in izkoriščanja gozda (sečnje predvsem gradbenega lesa, grabljanja stelje, žirnine in drugega), zaradi paše in ribolova v potokih sodišča ter cerkva.976 Pogosti so bili tudi spori med podložniki enega samostana s podložniki drugega, kadar so ti posegali v pravice drugega zemljiškega gospoda in s tem tudi v njihove pravice in koristi. Samostana sta se pravdala pred graškim ograjnim sodiščem, ki je imenovalo komisije, ki so si ogledale stanje na spornih zemljiščih in na osnovi ogleda in predloženih dokumentov izrekale sodbo. Nekajkrat je prišlo do podpisa pogodb, katerih veljava pa ni bila dolgega veka, saj so ponavadi spori v isti zadevi izbruhnili že čez nekaj let. Sicer pa ravnanje nekaterih redovnikov v sporih med podložniki obeh samostanov meče kaj čudno luč na njihovo ravnanje in na njihovo pojmovanje zapovedi ljubezni do bližnjega!977 Do skaljenih odnosov med dominikanci in minoriti je prišlo že na začetku 17. stoletja, do hujših in dolgotrajnejših sporov in pravd pa v drugi polovici stoletja. Okoli leta 1610 so se npr. dominikanci pritoževali nad minoritskim podložnikom Boštjanom Hriberškom in njegovimi pajdaši, češ da so na ljudi dominikancev metali kamenje in da naj bi načrtovali uboj dominikanskega prokuratorja.978 Strah je bil vsekakor upravičen, saj je znano, da so npr. minoritski podložniki leta 1658 v bližini Stoperc, ko je gvardijan Frančišek Bonhomo z majhnim spremstvom pobiral vinsko desetino, spremstvo napadli in gvardijana ubili.979 Dominikanci so se nad ravnanjem minoritskih podložnikov leta 1610 pritožili v Gradcu in oblast je dominikancem pisno naročila, naj se zaradi prizadejanih jim krivic z minoriti mirno poravnajo, sicer pa naj vložijo tožbo pri graškem ograjnem sodišču.980 Konec leta 1610 je deželno glavarstvo naročilo dominikancem, naj se poravnajo z minoriti v neki zadevi v zvezi s skupnim deželskim sodiščem.981 V začetku leta 1611 sta se obe strani sicer sporazumeli z obljubo, da želita v prihodnje živeti v slogi in da si ne bo nobena stran lastila predpravic pri sicer skupnem deželskem sodišču, vendar je pisno dana beseda veljala le kratek čas in zaradi pravic in koristi na ozemlju deželskega sodišča je ponovno prihajalo do sporov.982 Največ sporov in pravd je znanih od šestdesetih let naprej, ko je bil nekaj časa (1661–1680) dominikanski prokurator Dominik Majhen, ki mu dokumenti dajejo kaj slabo spričevalo kot človeku in oskrbniku. Kot oskrbnik ptujskega samostana in nekaj časa tudi samostana v Novem Kloštru je slabo ravnal s podložniki, saj jim je delal krivice in z njimi na vse mogoče načine kruto ravnal. Podložniki so ga npr. dolžili, »da je pustil ljudi v verige vklenjene stati pod milim nebom v najhujšem mrazu, da so mnogi vsled zmrzlin pomrli«. 983 Zato so se hoteli redovniki obeh konventov neprijetnega moža odkrižati. Leta 1664 se je minoritski konvent pritožil nad dominikanskim, ker je dal prokurator s samostanskimi podložniki posekati večji del minoritskega gozda v Kamnem grabnu (Staingraben) v Halozah.984 Čez tri leta pa je prišlo do spora zaradi lova v istem gozdu in na njegovem širšem območju. Tedaj je namreč minoritski prokurator brat Jernej s

175

lej str. 99 G R−28, fol. 142, ZAP. 977 AMP, šk. 30, mapa 89, str. 1−3, ZAP. 978 FLD 758, št. 758, fol. 6−7, StLA. 979 Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989. Ptuj−Celje 1989, str. 106−107. 980 1610, XII. 10.: FLD 758, št. 610, fol. 6 in št. 631, fol. 45, StLA. 981 FLD 758, št. 10, fol. 6, StLA. 982 I bidem, št. 631, fol. 45. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 100. Prim. F. Kovačič (1914), str. 138. 983 F. Kovačič (1913), str. 116. 984 AMP, šk. 30, mapa 89, ZAP. 975 976

dominikanski samostan na ptuju

Zaslišanje prič v sodnem procesu zoper ptujskega dominikanskega brata Dominika Majhna leta 1685 (dokument z dne 26. februarja 1685: Arhiv mesta Ptuj šk. 30/82, str. 20, Zgodovinski arhiv Ptuj

1667, III. 16., Ptuj: Ibidem. 679, I. 15.: FLD 758, št. 20, fol. 19,, StLA. 1 987 F. Kovačič (1914), str. 116. 985 986

tremi samostanskimi oskrbniki in z več podložniki lovil na kraju, pridržanem za lov dominikancem.985 Minoriti so pritiskali na priorja Dominika Moscona, naj bi dosegel prestavitev Majhna v kak drug samostan. Ker je prokurator za dominikanskega predstojnika in za njegov samostan postal neprijeten, je prior zbral ne le pritožbe svojih podložnikov, ampak tudi podložnikov v Novem Kloštru. Dominik Majhen pa je pri redovnem provincialu, zvit kakor je bil, dosegel, da se je ta zanj zavzel in priorju naročil, naj proti njemu ne ukrepa.986 Dosegel je celo, da so redovniki v Novem Kloštru vložili obtožnico zoper svoje podložnike, ki da so lažno obtoževali svojega nekdanjega oskrbnika. Nakar so podložniki izpovedali, da jih je k obtožbi Majhna vzpodbujal ptujski prior Moscon in jim naročil, kakšna naj bo vsebina obtožnice. Na Ptuju pred mestnim sodnikom zaslišane priče so izpovedale, da je Majhen dobro gospodaril in se zavzemal za pravice samostana in podložnikov.987 Očitno je imel Majhen zaslombo pri provincialu zato, ker ta ni želel, da bi se v

176

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

zadeve dominikancev mešali minoriti. Prior Moscon je celo izjavil, da ne želi več živeti skupaj z Majhnom pod isto streho. Ker so se nad slednjim pritoževali tudi lastniki sosednjih gospoščin, je imel Moscon s svojo pritožbo na štajersko deželno glavarstvo uspeh, saj je svetna oblast odredila, naj dominikanci tega svojega, »vsem neprijetnega sobrata, premestijo v kak zelo oddaljeni samostan zunaj province«. F. Kovačič pa trdi, da se je izkazalo, da so bile obtožbe zoper Majhna le mahinacije priorja Moscona! Vemo, da je nekdanji ptujski oskrbnik odšel v drugo provinco.988 Leta 1683 pa je službo dominikanskega prokuratorja opravljal Rajmund Jungbierth.989 Ker je že od začetka 17. stoletja prihajalo do sporov med dominikanci in gospoščino Rogatec zaradi županije Žetale, se je prior Adam Haim v letu 1669 odločil, da bo zastavnemu imetniku te gospoščine, baronu Petru Martiru Curtiju, prodal podložnike skupaj s pripadajočim deželskim sodiščem in njegovimi pravicami.990 Zaradi deželskega sodišča je nujno moralo priti do spora z minoriti, saj je bilo sodišče skupna last obeh ptujskih samostanov. Medtem se je med slednjima nabralo še več drugih spornih zadev, ki sta jih konventa skušala sporazumno rešiti. K temu je dominikance spodbujal tudi minoritski provincial, češ naj živijo z minoriti v dobrem soglasju (in guter verständtnus zu leben).991 V letu 1675 sta predstojnika obeh samostanov podpisala pogodbo, s katero sta uredila vrsto spornih posestnih in drugih zadev, ki so kalile dober odnos med konventoma, vendar z njim žal nista dosegla trajne poravnave.992 Omenili smo že, da so sodile k pravicam, ki so izvirale iz skupnega lastništva deželskosodnega okraja in ki sta si ga oba samostana delila na polovico, tudi nekatere pravice nad cerkvami na njegovem območju (imenovanje cerkvenih ključarjev in cerkovnikov, obravnava in potrditev cerkvenih letnih obračunov ter pobiranje stojnine ob proščenjih). Od teh cerkva so nekatere stale na zemlji dominikanskega, nekatere pa na zemlji minoritskega samostana. Zato se spori niso nanašali le na gospodarske zadeve, temveč tudi na pravice glede teh cerkva. Te spore sta ob pomoči redovne in svetne oblasti reševala dominikanska priorja Ludovik Schmuzer in Viljem Esch z minoritskim gvardijanom Gašperjem Dietlom. V jeseni leta 1675 je bil po pogajanjih, ki so jih z dominikanske strani vodili prior Ludovik Schmuzer, njegov namestnik Albert Rammer in Benedikt Guetsolt, z minoritske pa gvardijan Gašper Dietl, profes Maksimilijan Vogl in magister seminarja Mihael Merkel ter tajnik redovne province, pater Caharija, sklenjen sporazum. Glede imenovanja cerkvenih ključarjev, sprejemanja in potrjevanja cerkvenih obračunov in pobiranja stojnine ob proščenjih je bilo sklenjeno, naj ostane v veljavi dotedanji običaj. Pri cerkvi sv. Trojice v Halozah je zgornja pravica pripadala dominikancem, pri cerkvah sv. Marije v Podlehniku in sv. Antona Puščavnika v Stopercah pa minoritom. Pri cerkvi sv. Duha v Rodnem Vrhu, sv. Bolfenka (Jelovice) v Halozah ter sv. Mohorja in Fortunata na Kupčinjem Vrhu pa naj bi si oba samostana pravice delila na pol. Kot že rečeno, je leta 1669 dominikanski samostan prodal zastavnemu imetniku gospoščine Rogatec Petru Martiru baronu Curtiju posest pri Žetalah s pripadajočim delom deželskega sodišča, čemur so nasprotovali minoriti, pa so zato nastale pravde med slednjimi ter dominikanci in baronom. Glede tega so leta 1675 sklenili, naj v bodoče sodne stroške v sporih z Rogatcem poravna tisti samostan, ki se bo pravdal in ne bo mogel od drugega samostana terjati poravnave polovice stroškov.993

177

680, IV. 30. (R−42, str. 177); 1685 (FLD 1 758, št. 157); F. Kovačič (1914), str. 116; 1685, III. 1.: AMP, šk. 30, mapa 82/251, fol. 12, ZAP. 989 1683, I. 15., Ptuj: AMP šk. 30/89, str. 257, ZAP. 990 1669: Memorabilia I, str. 46, Z AP; Prim. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev II. Ljubljana 1980, str. 250−251. 991 1670, III. 6.: FLD 758, št. 196, fol. 15,, StLA. 992 1674, III. 12., Ptuj: AMP šk. 29/79, št. 303, str. 1−2, ZAP. 993 1 675, X. 31.: R–2506, str. 95−97. Prim. Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989 ..., str. 100−101. 988

dominikanski samostan na ptuju

Ptujska Gora Majšperk

Dravinja

Sv. Trojica Rodni Vrh sv. Duh

Podlehnik sv. Marija

Jelovice sv. Bolfenk

Rogatnica

Stoperce sv. Anton Puščavnik Kupčinji Vrh sv. Mohor in Fortunat Žetale

Podružnične cerkve na ozemlju skupnega deželskega sodišča obeh ptujskih samostanov v Halozah v 17. stoletju

Kljub lepim željam pa so že po nekaj letih ponovno nastali spori, ki naj bi jih zgladil sporazum, sklenjen na začetku leta 1678. Sporazum je obsegal več zadev ter je v glavnem obravnaval sodne stroške v pravdah, nastalih v zvezi s prijetjem podložnikov na ozemlju deželskega sodišča (spore zaradi poseganja ene ustanove v pravice druge, lova, ribolova, paše, sečnje lesa) ter pravkar omenjene pravice obeh duhovnih ustanov pri cerkvah, izvzemši pri cerkvi v Podlehniku, ki so pripadale minoritom. Za slednje moremo ugotoviti nekatere spremembe. Obe strani sta se pogodili takole: ker so stale cerkve sv. Trojice, sv. Duha in sv. Bolfenka na zemlji dominikancev, naj pripadajo vse pravice (imenovanje cerkvenih ključarjev, spre-

178

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

jemanje in potrjevanje cerkvenih obračunov ter pobiranje stojnine ob proščenjih) pri njih dominikancem. Marijina cerkev v Podlehniku je sicer stala na dominikanski zemlji, vendar naj bi pri njej kot pri cerkvah pri sv. Antonu ter sv. Mohorju in Fortunatu te pravice pripadale minoritom. Pravica pobiranja pristojbine ob točenju vina in objezda deželskosodnih meja pa naj bi šla obema samostanoma. Pogodbo so 12. januarja 1678 na Ptuju podpisali: od dominikancev: Viljem Esch, prior, Vincenc Abel, prior v graškem samostanu, Janez Sichart, redovni pridigar, Dominik Haller, Marijan a s. Rosa, Friderik Behm, Ambrozij Millner in Dominik Majhen, prokurator; od minoritov: Gašper Dietl, provincial, generalni komisar za Štajersko, Koroško in Kranjsko, Ivo de Lorein, gvardijan, Maksimilijan Vogl, preses, Ludovik Sommer, lektor, Robert Haller s Ptuja, vodja kora, Konstancij Pfeiffer, pridigar, in Kazimir Schröppel. Pogodba je za kršitelja tega sporazuma odrejala petsto goldinarjev globe.994 Še v istem mesecu sta si oba konventa želela pridobiti potrditev sporazuma tudi pri svetni oblasti in v Gradec so se podali nekateri izmed v sporazumu omenjenih patrov iz obeh konventov in še nekateri drugi. Pri potrjevanju sporazuma v Gradcu so bili prisotni: dominikanci: Matija Trukemiller, provincialni magister Nemške redovne province, Viljem Esch, prior, Janez Sihardt, redovni pridigar, Dominik Haller, Marijan a s. Rosa, Friderik Behm, Ambrozij Mill(n)er, Dominik Majhen, prokurator, Ludovik Neündorff, provincialni tajnik, in Vincenc Abel, prior graškega samostana; ter minoriti: Gašper Dietl, provincial, Ivo de Lorein, ptujski gvardijan, in še večina minoritov iz prejšnjega dokumenta. Sporazum sta potrdila deželni glavar Janez Maksimilijan grof Herberstein in tajnik štajerskega deželnega glavarja Herkules Jäst v prisotnosti prič: Franca Jurija Helfenberga in Simona pl. Moscona.995

179

678, I. 12., Ptuj: orig. perg., StLA; AMP, 1 šk. 30, mapa 88, št. 255, ZAP. Prim. F. Kovačič (1913), str. 112−115. (Prepisi pogodb 1678–1683: Memorabilia I, str. 97–107). 995 1678, I. 22., Gradec: Ibidem. 994

dominikanski samostan na ptuju

FLD 758, št. 211, fol. 19, StLA. 683, I. 15., Ptuj: orig. perg., StLA; AMP, 1 šk. 30, mapa 89, str. 257, ZAP. Prim. F. Kovačič (1913), str. 115−116. 998 K lasinc, Anton, Haloze v boju za staro pravdo, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 30. 999 A MP, šk. 30, 90/259, str. 1−6 in 8−28, Z AP. Prim. Mell, Anton Pirchegger, Hans, Steirische Gerichtsbeschreibungen, v: Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte X X X VII–XL (1914), str. 356, 359, 359−374(491). 1000 F. Kovačič (1914), str. 364. 996 997

Pogodbo pa sta v posameznih njenih delih kršila tako dominikanski kakor minoritski samostan, kar je ponovno povzročalo nesoglasje med konventoma. V zadevo cerkve sv. Marije v Podlehniku in sv. Duha v Rodnem Vrhu so se vmešavali tudi graški minoriti, lastniki župnije Sv. Vida, saj sta bili cerkvi njeni podružnici. Graški minoriti so si izgovorili tudi pravico, da na obvestilo obeh ptujskih samostanov v Podlehniku odstranijo kaplana in ga zamenjajo z drugim.996 Ker se spori med obema samostanoma niso polegli, je bila leta 1683 na posredovanje Janeza Maksimilijana Herbersteina in Simona pl. Moscona (slednji je sodeloval že pri pisanju pogodbe leta 1678) vpričo komisarja Janeza Maksimilijana grofa Thurna Vallsassine in Simona barona Moscona sklenjena nova pogodba, ki je obravnavala predvsem materialne koristi obeh duhovnih ustanov v skupnem deželskem sodišču ter potrdila sklepe iz prejšnjih pogodb (1675 in 1678) ter je predstojnikoma naložila, naj složno in na miren način poravnata morebitne spore, ki bi nastali ob neupoštevanju določil iz prejšnjih sporazumov. Lovske pravice v gozdovih v Završah (Sauersche), v Kamnem grabnu (Staingraben) in v gozdu z imenom Vogelšek naj bi šle v enaki meri obema konventoma. Nameravani lov je bila dolžna ena stran najaviti drugi, a če se ta na trikratno vabilo ne bi odzvala, tedaj bi smela prva loviti sama. Tudi v pogledu sečnje naj bi postopali enako. Podložnikom je bilo dovoljeno v gozdovih pobirati le suhljad in podrto drevje, nikakor pa ne brez dovoljenja obeh samostanov sekati gradbenega lesa. Za tega so morali podložniki prositi in jim ga je moral za sečnjo odkazati samostanski logar. Paša je bila dovoljena podložnikom obeh samostanov v enaki meri. Podložniki drugih gospoščin so smeli ob rodnih letinah goniti svinje na žirjenje za primerno odškodnino v korist obeh samostanov. Gozd z imenom Bezjak so smeli koristiti le minoriti, kot je bilo to pred letom 1661, ko je službo dominikanskega prokuratorja prevzel Dominik Majhen. Tudi ta sporazum ni bil upoštevan. Zato se je prior Dominik Moscon odločil, da z žeblji v drevesih natančno razmeji gozdove. Pri pogodbi so bili od dominikancev navzoči: Dominik Moscon, prior, Henrik Freisleben, njegov namestnik, Henrik Sommer, lektor filozofije, Rajmund Jungbiert, Gašper Penger, prokurator, in Ernest Kovač, brat.997 Na začetku meseca marca 1683 sta se prior Dominik Moscon z bratom Alanom ter gvardijan Gašper Dietl z bratom Jernejem Orešnikom in s prokuratorjema obeh samostanov podala v Haloze, kjer so podložniki z železnimi žeblji (s črkama CD za Conventus dominiconarum in CM za Conventus minoritarum) gozd razmejili.998 V letu 1688 pa so bile popisane meje deželskega sodišča. Pri popisu meja Spodnjega urada (urad Podlehnik) so bili prisotni graški gvardijan Gašper Dietl, ptujski gvardijan magister Bonaventura Jansichini in oskrbnik gospoščine Laško Filip Germek; pri popisu Gornjega urada (urad Jesenica) pa so bili ptujski gvardijan Bonaventura in oskrbnik samostanskega mlina ob potoku Dravinji pri Majšperku minoritski brat Jernej Orešnik ter dva podložnika.999 Običajno je ob ogledu meja deželskega sodišča prihajalo med podložniki minoritskega in dominikanskega samostana do konflikta. Ogled leta 1683 pa se je končal mirno in brez konfliktov. Okoli stoosemdeset oboroženih podložnikov pod vodstvom priorja Dominika Moscona je prišlo od cerkve sv. Trojice do dominikanskega mlina, kjer so se srečali z minoritskimi podložniki pod vodstvom provinciala Gašperja Dietla. Obe skupini sta se slovesno pozdravili in se združili za ogled meja deželskega sodišča. Moscon je imel slovenski nagovor, v katerem je podložnike obeh samostanov spodbudil k dobremu sosedstvu in k obhodu brez obojestranskih žalitev, kot se je to rado dogajalo.1000

180

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Pogodba med obema ptujskima samostanoma glede uživanja koristi z ozemlja skupnega deželskega sodišča v Halozah iz leta 1683 (1683, I.15., Ptuj: orig. perg. listina, Štajerski deželni arhiv Gradec)

181

dominikanski samostan na ptuju

Samostansko gospodarstvo Spori s sosednjimi zemljiškimi gospoščinami

P rim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 82−83. 1002 »Wo sint die schlechte müniche, wären sy jetzt da, ich wolte sy also zuerichten, damit sy balt der raben speiss muessten werden.« »Wan der prior vnd Stainner sein beystandt her khomen wöllen, sy dem prior die khutten aus ziechen vnd zu stückhen zereyssen, dem Stainner aber, so ain rathburger zu Pettau ist, die augen ausstehen.« »… des closters suppan vnd vndttherthanen seyn eben reuerendo schelbm vnd diep, wie jer herrn.« (Altes Landrecht 848/3, StLA. 1003 1636, VII. 26., Ptuj: Altes Landrecht 848/3, StLA). 1004 F. Kovačič (1913), str. 109−110. 1005 Glej str. 159. 1006 1672, X. 10.: R−28, fol. 4, ZAP. Prim. o sporih: 1745−1748: R−28, fol. 80–83, 85–119, ZAP. 1007 Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 101. 1008 1673, V. 27.: FLD 758, št. 1373−1378, fol. 94, StLA. 1001

Ohranjeno gradivo priča o številnih sporih in pravdah dominikancev s sosednjimi zemljiškimi gosposkami, zlasti še za zadnji dve stoletji obstoja samostana. Številne pravde pred ograjnim sodiščem v Gradcu so razumljivo terjale precejšnje vsote denarja, hkrati pa so kalile dobre odnose s sosedi. Sosednje zemljiške gosposke in njihovi podložniki so pogosto posegali v pravice dominikancev. Lastili so si zemljišča in se okoriščali z gozdom in s pašniki ter z ribolovom. Možnosti za trenja je bilo že zaradi tega veliko, saj je bil samostan imetnik deželskega sodišča in s tem gospod obsežne neobdelane zemlje kot tudi pravic, ki so izhajale iz lastništva deželskega sodišča (npr. patronatskih pravic nad cerkvami, pravice do pobiranja stojnine ob proščenjih in pravice do mitnine). Sicer pa so tudi dominikanski podložniki posegali v pravice sosednjih gospoščin. Spori in pravde so včasih trajale tudi po več desetletij.1001 V 17. stoletju je prihajalo do številnih sporov med redovniki in Rogaško gospoščino, saj je del njene posesti ležal znotraj meja dominikanskega deželskega sodišča. V letu 1636 je pod priorjem Pavlom Merendo nastal spor zaradi pravic pri tedanji žetalski podružnični cerkvi sv. Florijana. Redovniki so se pritožili pri notranjeavstrijski vladi v Gradcu, ki je imenovala posebno komisijo. Rogaški podložniki so člane komisije ob njenem delu na terenu in prisotne dominikance hudo zmerjali, najgrše pa jih je zmerjal grajski pisar, ki je vpil: »Kje so zdaj oni ničvredni redovniki? Ko bi bili tukaj, bi jih tako zdelal, da bi kaj kmalu mogli postati krokarjem za hrano.« Podložniki pa so grozili priorju in ptujskemu mestnemu svétniku Stainnerju z besedami: »Ko bi ta prišla sem, bi prvemu slekli redovno obleko in jo strgali na kosce, drugemu pa bi iztaknili oči.« Zatrjevali so tudi, da so »samostanski župan in dominikanski podložniki enaki bedaki in tatovi kot so njihovi gospodarji«. 1002 V komisijo sta bila imenovana tudi ptujski župnik Janez Ripšer in baron Herman Aichorn.1003 Komisija je julija meseca poročala vladi o svojih ugotovitvah, po katerih je imel samostan na območju Žetal pravico do deželskega sodišča ne le na lastnih zemljiščih, temveč tudi na onih, last sosednjih gospoščin.1004 Kasneje je prišlo med redovniki in omenjeno gospoščino še do več pravd, tako npr. (1666) zaradi nizkega lova. Pogosto je med podložniki obeh zemljiških gospodov v zvezi s koriščenjem neobdelane zemlje prihajalo tudi do pretepov in gospoščini sta te spore pogosto sami podžigali. Končno je leta 1669 s prodajo županije v Žetalah rogaškemu gospodu Petru Martiru pl. Curtiju za štiri tisoč osemintrideset goldinarjev prišlo med obema zemljiškima gospodoma do miru.1005 V času priorja Ernesta Pranka (1672) je med ptujskima konventoma in ptujsko gospoščino nastal spor zaradi gornine. Zgladila ga je za ta primer imenovana komisija.1006 Dominikanci se niso pravdali le s svetno zemljiško gosposko, ampak poleg minoritov in ptujskih župnikov tudi z jezuiti iz Leobna. V letu 1621 so postali jezuiti iz Leobna gospodarji župnije Sv. Lovrenca na Dravskem polju s pripadajočo podružnično cerkvijo Matere božje na Ptujski Gori ter z nekaj zemljiške posesti.1007 Med njimi in dominikanci je kmalu prišlo do posestnih sporov in glede pravic do pobiranja gornine. Končno sta med obe duhovni ustanovi leta 1673 sklenili pogodbo, s katero sta zgladili spor.1008

182

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Posestne zadeve in gospodarstvo samostana 16. stoletje je tudi gospodarstvu dominikancev povzročilo veliko škode, katere posledice so redovniki čutili tudi še v naslednjih dveh stoletjih. V neurejenih razmerah tega stoletja so se nekateri zemljiški gospodje in drugi polastili del samostanske zemlje in letnih dohodkov. Omenili smo tudi že denarne zahteve deželnih knezov za potrebe protiturške obrambe: zahtevo po obvezni odprodaji četrtine zemlje in oddajo kupnine (1529) ter t. i. posojila, ki jih redovniki niso dobili vselej povrnjenih. Predstojniki so za pridobitev kredita morali zastavljati zemljo, ki je vsled pomanjkanja denarja niso mogli rešiti iz zastave. Znano je, da so imeli nekateri zemljiški gospodje še v naslednjem stoletju, predvsem iz leta 1529 zastavljeno zemljo in letne dohodke, tako da je svetna oblast zahtevala od upnikov seznam teh posesti.1009 Za izboljšanje gospodarskega stanja si je v prvi polovici 17. stoletja izredno prizadeval prior Rajmund Antonetti (1630–1635), ki je že v prvem letu nastopa priorske službe spisal t. i. knjigo z nasveti (liber consiliorum) za svoje naslednike in upravitelje posesti (prokuratorje). Od njih je zahteval, naj varujejo pravice samostana, ker da je ta zaradi njihove malomarnosti izgubil že precej zemlje v korist drugih zemljiških gosposk. Zavedal se je tudi, da spori s podložniki in razne pravde samostanu samo škodujejo. Zato je naslednikom v priorski službi svetoval, naj se s samostanskimi podložniki vedno mirno poravnajo. Veliko število obligacij (mašne in druge pobožne ustanove) je terjalo velik konvent in s tem veliko sredstev za preživljanje redovnikov. Prior je skušal temu odpomoči z zmanjšanjem obligacij, s tem pa tudi z zmanjšanjem števila konventualov. Leta 1635 je pri najvišjem redovnem vodstvu oboje dosegel, saj je slednje odredilo, naj ima konvent toliko redovnikov, kolikor jih lahko samostan vzdržuje, pri čemer je vzdrževalnino za enega redovnika določil na sto goldinarjev letno.1010 V letu 1638 je generalni vizitator odredil, naj imajo v samostanu skupno blagajno za vse dohodke in naj si prizadevajo za redno poravnavo deželnih davkov, število redovnikov pa je omejil na trinajst.1011 Sredi stoletja je pod priorjem Karlom Mosconom imel samostan za 682 goldinarjev zaostanka pri deželnih davkih. Zato je dežela odredila za samostan vojaško eksekucijo. Prior je moral najeti za 370 goldinarjev kredita, ki ga je poravnal z dvajsetimi sodi vina.1012 Priorji so si skušali gospodarski položaj izboljšati s trženjem svojih pridelkov, zlasti vina, s čimer pa so pogosto prišli v navzkrižje z meščani. Nekaj denarja je prihajalo v samostansko blagajno tudi z dednimi deleži novincev in z obrestmi od glavnic, ki so jih posamezniki darovali za protiuslugo duhovnih obligacij (maše, obhajanje spomina obletnic za pokojne itd.).1013 Slabemu gospodarskemu stanju navkljub pa so nekateri predstojniki v letih od 1647 do 1699 kupili za svojo ustanovo nekaj zemljišč, predvsem vinogradov, zlasti v mestu in njegovi neposredni okolici. Od večjih nakupov naj omenimo le t. i. Kaherletov dvor pri Ptuju s precejšnjimi kompleksi zemlje (1658).1014 Precej zemlje, predvsem vinogradov pri Podlehniku, je v letih 1670 in 1671 kupil prior Albert Ernest baron Prank z denarjem od prodaje županije Žetale Rogaški gospoščini leta 1669. Z delom kupnine je prior poravnal dolgove, del denarja pa je samostanu še ostal za druge potrebe. Za samostanske predstojnike druge polovice stoletja je značilno, da so veliko gradili in prezidavali ter popravljali samostan in njegovo cerkev, za katero so nabavili veliko prepotrebne opreme. Zanimivo je, da je samostan mogel dajati tudi še posojila. Tako je v letu 1668 prior Adam Haim benediktinskemu samostanu v Št. Lambertu odpovedal kredit v višini tisoč goldinarjev in je z njimi poravnal štiri dolgove v zvezi z nakupom Kaherletovega dvora.1015 Konec stoletja (okoli 1690) je npr. prior Silvester Georgi poplačal za štiri tisoč goldinarjev dolga, njegov naslednik Tomaž Bucelleni (1691–1692) pa se je zaradi zidav močno zadolžil.1016

183

632: FLD 758, št. 108, fol. 9, StLA; 1 1662, IV. 16., Velika Nedelja: R−42, str. 346, ZAP. 1010 Memorabilia I, str. 26−28, ZAP. 1011 Ibidem, str. 29. 1012 Ibidem, str. 37. 1013 Glej str. 207. 1014 Glej str. 152. 1015 Memorabilia I, str. 46, ZAP. 1016 Ibidem, str. 48. 1009

dominikanski samostan na ptuju

Pravica do solnega deputata

linarič, Jože, Kartuziji Žiče in JurM klošter. Maribor 1991, str. 51. 1018 FLD 758, št. 2593, fol. 177; št. 1018, 1027, fol. 71, StLA. 1019 Ibidem, št. 2594, fol. 137. 1020 Ibidem, št. 259, fol. 177. 1021 Ibidem, št. 553, fol. 40. 1022 J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 421−422. 1023 J. Mlinarič. Ibidem. Prim. J.Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 85−86 in 126. 1024 1754, 1759−1761: FLD 758, št. 2611, 2666, fol. 178 in št. 1013, fol. 71, StLA. Prim. J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 85−86 in 126. 1025 1762, V. 28.: FLD 758, št. 563, fol. 40. StLA. 1026 Ibidem, št. 501, fol. 36. 1027 Ibidem. 1017

Sol je vedno veljala za prepotrebno začimbo, zato je v letnih obračunih samostanov sodila k visokim izdatkom. Znano pa je tudi, da so si vsi naši samostani prizadevali, da bi jim deželni knez iz svojih solnih rudnikov dajal letno določeno količino soli. Žičkim kartuzijanom je npr. njihov ustanovitelj, mejni grof Otakar III., namenil dvanajst mer soli na leto iz Ausseeja.1017 Ptujskim dominikancem pa je Ferdinand III. leta 1653 podelil pravico do desetih tovorov soli letno iz graškega vicedomskega solnega urada. Sol so dominikanci prevzeli pri Ernovžu in jo tovorili na Ptuj.1018 Samostanom pa so delali težave deželnoknežji oskrbniki solnih uradov oziroma pri prevozu soli mitničarji. Zato so zlasti iz 18. stoletja poznani številni spori med njimi in samostanskimi predstojniki. V letu 1628 se je npr. studeniška priorica Katarina Neff pritožila nad višjim mitničarjem na Vranskem, Ivanom Teufenbachom, ki je pri prevozu morske soli s Kranjske od dominikank terjal mitnino, ki so je sicer bile oproščene.1019 V zvezi s pravico do desetih tovorov soli letno so se tudi ptujski dominikanci nekajkrat pritožili pri dvorni komori, saj so jim oskrbniki graškega urada z zamudo dajali solni deputat. Zato je dvorna komora npr. v letu 1747 od oskrbnika zahtevala, naj dominikancem v štirinajstih dneh preda solni deputat.1020 Zanimiv je dokument iz leta 1770, iz katerega je razvidno, da je mariborski okrožni urad od priorja terjal predložitev dokumenta o svoji solni zalogi.1021 Slednje bo vsekakor v zvezi s prepovedjo, po kateri redovniki niso smeli soli prodajati. V zvezi s soljo naj omenimo tudi solni kontrabant samostanskih podložnikov. Slednji so se zaradi vedno večjih obremenitev s strani države skušali preživljati tudi z dodatnimi, večkrat nedovoljenimi zaslužki. Podložniki na Štajerskem so kupovali od Kranjcev morsko sol ali pa si jo pridobili z zamenjavo za svoje pridelke, zlasti še za vino. «Nedovoljeno morsko sol« so prodajali ali pa so jo, kot je zapisano v nekem dokumentu iz leta 1765, uporabljali v gospodinjstvu in za živino.1022 Znano je, da je oblast na začetku 18. stoletja npr. žičke podložnike zaradi tihotapljenja in prepovedane rabe take soli jemala v precep. Komisija je leta 1706 podložnike poklicala v kartuzijo in jih zaslišala. Izpovedali so, da v časih draginje svoje pridelke s težavo vnovčijo in da si zato težko nabavljajo kameno sol iz Auseeja.1023 Z nedovoljeno solno trgovino so se ukvarjali tudi studeniški podložniki. Leta 1743 se je namreč deželni revizor Janez Anton Hudolist samostanskemu pridvornemu sodniku Janezu Danijelu Raku pritoževal nad podložniki, vpletenimi v nedovoljene posle. Solni revizorji so od ptujskih dominikancev nekajkrat zahtevali, da jim izročijo svoje podložnike, ki da se ukvarjajo s solnim kontrabantom.1024 Podložniki so tihotapili tudi tobak. Zato je npr. oblast v letu 1762 duhovščini, med katero je bilo še prav posebej razširjeno kajenje, prepovedalo kupovati z nedovoljeno trgovino pridobljeni tobak.1025 V drugi polovici 18. stoletja je tobačni revizor ukrepal zoper samostanskega cerkovnika pri cerkvi sv. Trojice v Halozah, ker je dal dvema, ki sta se ukvarjala z nedovoljeno trgovino s tobakom, zatočišče.1026

Obveznosti do deželnega kneza Z ustanovitvijo Vojne krajine v 16. stoletju je deželni knez oba ptujska samostana kot velika zemljiška gospoda in lastnika skupnega deželskosodnega okraja, skozi katerega je tekla deželna cesta na območje Vojne krajine, močno obremenjeval. Tako je npr. Ferdinand II. za prevoz orožja, vojaštva in vso vojaško oskrbo ter poštno službo zahteval od redovnikov, da redno vzdržujejo ceste in mostove. Te naloge niso bremenile le obeh samostanov samih, ampak in v večji meri tudi njune podložnike.1027 Predstojnika obeh duhovnih

184

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Pogled na Marijino cerkev na Ptujski Gori v 2. polovici 17. stol. (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681)

ustanov sta sicer morala za vzdrževanje prometnice prispevati denarna sredstva, največje breme pa je čutil podložnik, ki je bil poleg običajne tlake zavezan še k tlaki za potrebe vojaštva. Znano je tudi, da so morali podložniki ob prometnicah oskrbovati s prenočiščem in z živežem čete na njihovih vojaških pohodih in da so bili tisti vstran od prometnic dolžni prispevati namesto tega predpisano denarno vsoto.1028 Čeprav so nekatere odredbe deželnega kneza ohranjene le za enega od obeh ptujskih samostanov, pa smo prepričani, da sta enako odredbo prejela oba samostana, da pa so se ustrezni dokumenti izgubili. Iz let 1602–1611 je ohranjenih nekaj dopisov na minoritskega gvardijana. Tako je Ferdinand II. leta 1602 opomnil predstojnika, naj končno že da z delovno silo samostanskih podložnikov popraviti cesto in mostove od Ptuja čez Macelj do Krapine, ker da potrebuje dobro prometno zvezo za prevoz topništva, streliva in za prenašanje pošte. V naslednjem letu pa je deželni knez opozoril gvardijana na neopravljeno nalogo, zaradi česar ni bilo moč prepeljati artilerije in streliva proti Zagrebu, Petrinji in Karlovcu.1029 V pismu iz leta 1607 pa se nadvojvoda pritožuje, da je cestišče od Ptuja proti Krapini tako zelo uničeno in so mostovi tako propadli, da morajo poštni sli »potoke preplavati«.1030 V letu 1611 je Ferdinand II. gvardijanu ponovno naročil, naj popravi cestišče in mostove, češ da je cesta med omenjenima krajema zaradi dolgotrajnih nalivov v tako slabem stanju, da ne more noben kočijaž prepeljati pošte v Vojno krajino.1031 Minoriti naj bi bili dolžni cesto usposobiti zlasti še zato, ker so na tem območju pobirali mitnino. Sredi 17. stoletja je moral dominikanski prior dokazovati, da je že poravnal vsoto štiristo enainštirideset goldinarjev namesto oskrbe vojaštva z naturalijami, v letu 1661 pa je prejel odredbo glede oskrbe v deželi nastanjenega vojaštva.1032 Iz leta 1665 pa je ohranjen seznam plačil dominikancev za oskrbo vojaštva.1033

185

P rim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 411. 1029 1602, II. 16.: Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989 ..., str. 86. 1603, X. 15., Gradec (Ibidem). 1030 1607, II. 20., Gradec (Ibidem). 1031 1611, XI. 29., Gradec (Ibidem). 1032 1650, I. 29.: FLD 758, št. 1360, fol. 93, StLA; 1661, IV. 12.: Ibidem št. 1490, fol. 95. 1033 FLD 758, št. 176, fol. 14. StLA. 1028

dominikanski samostan na ptuju

Nemiri na posestih dominikancev in minoritov v Halozah Oba ptujska samostana sta na podlagi testamenta Bernarda Ptujskega iz leta 1399 postala največja gospodarja zemlje v Halozah. Podložniki obeh samostanov so si bili povečini sosedje, njihovi sogorniki pa hasnovalci vinogradov na istih gorcah. Zato so v kmečkih nemirih podložniki dominikancev in minoritov ponavadi sodelovali in sta nezadovoljstvo in upornost enih prešla tudi na druge. Zato moramo pri obravnavanju upornosti in njenih posledic nujno obravnavati dogajanje na zemlji podložnikov obeh samostanov.

linarič, Jože, Kmečki nemiri in upori M na posesti dominikanskega samostana v Studenicah v 16. in 17. stoletju, v: Studia historica Slovenica 2 (2002), str. 328−337. 1035 Koropec, Jože, Slovenski puntarji med 1573 in 1635, v: ČZN NV 11 (1975), str. 42−43. 1036 G rafenauer, Bogo, Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana 1962, str. 337. 1037 »… ein vnnachparliher vnd rachgieriger mensch.« (Altes Landrecht 848/3, StLA). 1038 »… in gefahr des lebens ...« (Ibidem). 1039 »… er sie ehe in der keuchen verderben lasse.« (Ibidem). 1034

Na Dravskem polju so poleg dominikancev in minoritov imele posesti tudi dominikanke iz Studenic. Medtem ko so podložniki tega ženskega samostana sodelovali že v uporih 16. stoletja, pa za ptujska moška samostana o tem ni podatkov.1034 Pač pa so se na posesti obeh ptujskih samostanov pojavljali daljši ali krajši čas nemiri vse 17. stoletje. Vzroki za nezadovoljnost podložnikov so bili tudi v Halozah podobni, kakor se kažejo pri drugih zemljiških gospoščinah. Od 16. stoletja dalje je namreč podložnike poleg njihovega zemljiškega gospoda obremenjevala tudi država z davki, potrebnimi za upravo ter za protiturško obrambo in drage vojne. Zato se pri vseh gosposkah pojavljajo enake ali podobne pritožbe zoper gospodo. Podložniki so se najbolj pritoževali nad povečano tlako, ki je bila posledica večanja dominikalne zemlje pri gospostvih. Fevdalci so namreč v načinu življenja in udobja hoteli posnemati bogate meščane, med seboj pa so tudi tekmovali pri preurejevanju in prezidavah gradov. Oboje pa je terjalo velika denarna sredstva, ki so jih razumljivo zbrali z izžemanjem svojih podložnikov. Slednji so se pritoževali tudi nad naraščajočimi davki, kajti bili so skoraj edini davkoplačevalci. Posebno občutljivi so bili v primeru, če je njihov zemljiški gospod del pobranih davkov vtaknil v lasten žep. Pri podložnikih je povzročilo odpor tudi slabo in večkrat nečloveško ravnanje z njimi, kaznovanje tudi za najmanjši prestopek in nalaganje velikih glob ali celo odvzem zemlje.1035 Za nemire na začetku 17. stoletja je značilno, da se sicer pojavljajo na Slovenskem na velikem številu zemljiških gosposk in tudi na zemlji obeh ptujskih samostanov v Halozah, vendar se ti pojavljajo sporadično in brez povezave med podložniki, kar je značilno šele za veliki kmečki punt v letu 1635.1036 Tudi dominikanci so si nakopali gnev svojih podložnikov s pogostim ravnanjem, nevrednim zlasti še duhovne gospode. Naj navedemo primer iz let 1607–1608, ko je prior zaradi manjšega prestopka podložnike hudo kaznoval. Ko so štirje samostanski podložniki pasli svinje v bukovem gozdu gospoščine Rače, so jim podložniki te gospoščine svinje zasegli in jih zaprli za ogrado ter jih na ukaz samostana niso hoteli izpustiti. Zato je prior lastnika gospoščine, barona Ofona Teufenbacha, tožil pred graškim ograjnim sodiščem, ki je razsodilo, da je Teufenbach dolžan izpustiti živali, podložnike pa prijeti ter jih predati dominikancem. Prior je nato prestopnike zaprl v samostansko ječo, v kateri jih je imel zaprte od konca novembra leta 1607 do sredine januarja naslednjega leta. Teufenbach se je zoper ravnanje priorja pritožil in ga imenuje »slab sosed in maščevalen človek«.1037 Navaja, da so podložniki »v nevarnosti za svoja življenja«1038 in da je eden izmed njih na smrt zbolel. Teufenbach je skušal pri priorju doseči poravnavo s tem, da bi podložniki plačali globo, kar pa je prior odklonil z besedami, da zahteva najmanj šestdeset dukatov, »sicer jih bo raje pustil v ječi shirati«.1039 Teufenbach je s pomočjo svetne oblasti dosegel, da je prior može že 15. januarja leta 1608 izpustil iz ječe, vendar za globo sto devetnajst goldinarjev, za kar so morali podložniki zastaviti svoje premoženje. Zoper visoko plačilo so se možje 9. aprila pritožili in so zahtevali v osmih dneh povračilo denarja ter odškodnino za v ječi prestano trpljenje kot tudi odškodnino podložniku Tomažu, ker so mu v mrzli ječi zmrznile noge. Ker je prior zahtevo odklonil, so se podložniki znova pritožili v Gradec in v pritožbi

186

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

navedli, da jih je pustil prior v ječi »shirati kakor žival brez pameti«.1040 Možje so ponovno zahtevali, naj bi prior v osmih dneh poravnal zahtevano vsoto, sicer da bodo prisiljeni zahtevati, da jih čimprej zasliši deželni glavar. O izidu te zadeve, ki meče kaj čudno luč na trdosrčnega ptujskega priorja, zaradi pomanjkanja virov ni znano.1041 Nemiri podložnikov obeh ptujskih samostanov v Halozah so značilni za skoraj vse 17. stoletje. Pojavljajo se od časa do časa, a se hitro poležejo. Najbolj značilni pa so za čas od leta 1616 do 1675. Tedaj se vrstijo skoraj enake pritožbe podložnikov zoper svojo zemljiško gosposko. Med pritožbami je največ pritožb zaradi povečane tlake. Podložniki so bili dolžni opravljati celo vsakodnevno tlako, tako da niso imeli časa redno obdelovati lastne zemlje. Pritožbe so se nadalje nanašale zoper povečane dajatve in za podložnike neugodni pravni položaj njihovih kmetij, saj je zemljiška gospoda podložnikom oddajala kmetije v prosto sajo in ne v zakup po kupnem pravu, tako da jim jo je mogla poljubno odvzeti. Te kmetije je nato gospoda za primerno odškodnino oddajala drugim interesentom. Nadalje so se pritoževali tudi nad samovoljo samostanskih oskrbnikov, kakršen je bil npr. iz druge polovice stoletja znani prokurator ptujskega in novokloštrskega samostana Dominik Majhen.1042 Podložniki so se v stiskah obračali za pomoč na svetno oblast in celo na cesarja. Oblast je imenovala komisije, ki so zaslišale priče sprtih strani, toda komisarji so bili kot predstavniki fevdalne družbe prej na strani zemljiških gospodov kakor pa podložnikov, torej vse drugo kakor pa nepristranski razsodniki. Dunaj je ponavadi razsodil, da so podložniki obeh samostanov dolžni ravnati se po odredbi kralja Friderika IV. iz leta 1447, po kateri so bili dolžni dajati dajatve in opravljati tlako kot v času Ptujskih gospodov, torej pred letom 1438. Predstojnikom obeh duhovnih ustanov pa so lakonično naročali, naj svojih podložnikov ne obremenjujejo »preko mere«.1043 Pri minoritih je gnev podložnikov zrasel do te mere, da so le-ti leta 1658 v Stopercah ubili gvardijana Frančiška Bonhoma ob pobiranju dajatev. Tudi dominikanskemu prokuratorju so podložniki v tistem času grozili s smrtjo. Ob primerjavi obtožb podložnikov z izpovedmi prič ugotavljamo, da so bile nekatere obtožbe včasih malo pretirane, saj so z njimi prizadeti hoteli povečati učinek izpovedi in s tem večjo možnost za poseg svetne oblasti v spore. Razvidno pa je, da je bila večina pritožb podložnikov upravičena in da je končno svetna oblast podložnikom v določeni meri z odredbami izboljšala gmotni položaj. Seveda pa marsikatero ravnanje redovnikov meče kaj čudno luč na oba konventa in ga ni moč z ničimer opravičevati ter je vse prej kakor izraz krščanske ljubezni do bližnjega.1044 V letih 1616 in 1617 so se zaostrili odnosi med podložniki in redovniki obeh samostanov. Na žegnanjsko nedeljo (15. avgust) leta 1616 je prišlo pri Podlehniku do pretepa, ki ga je izzval nek ptujski meščan, in vanj sta posegla valpta obeh samostanov (deželsko sodišče je bilo skupna last obeh samostanov), nato pa še predstojnika obeh samostanov, ki sta vročekrvnega meščana zaprla v kmečko klet in sta verjetno nanj pozabila. Meščanu je oktobra sodilo ptujsko mestno sodišče, podložnika pa sta bila obsojena na globo po petdeset zlatnikov vsak svojemu samostanu. Podložnik dominikancev je poravnal globo deloma v vinu, deloma v denarju, medtem ko so minoriti svojemu podložniku odvzeli vinograd ter ga ob ocenitvi vinograda še močno pretepli. A jim je pobegnil, nakar so ga obsodili na sto dvajset goldinarjev globe. Končno so ga ujeli, zaprli in rubili. Dominikanci pa so svojega podložnika kar petkrat vrgli v ječo in ga v ječi, v kateri je ždel dvaindvajset dni, nekajkrat pretepli in mu še odvzeli štirideset goldinarjev. Podložnika sta se pritožila na deželnega glavarja, ki je predstojnikoma obeh samostanov ukazal, naj podložnikoma vrneta denar in zaseženo blago. Razsodbo je nato v letu 1620 potrdil Ferdinand II.1045 V letu 1617 je prišlo do nemirov na minoritski posesti v Gornjem uradu. Redovnikom je primanjkovalo delavcev za delo v vinogradih. Zato so naročili oskrbnikom v obeh uradih, naj obljubijo vsakemu delavcu za delo po šest krajcarjev dnevno, zlasti zato, da bi ne menili, da so redovniki morda povečali tlako. Podložniki Spodnjega urada (Podlehnik) so dva dni delali, kar so bili pripravljeni tudi podložniki v Gornjem

187

» … wie ein vnuernünf f tiges vieh verderben lasse.« (Ibidem). 1041 (Altes Landrecht 848/3, StLA). 1042 Glej str. 186. 1043 P rim. Klasinc, Anton, Haloze v boju za staro pravdo, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, 28 sl. Prim. R−28, fol. 40−43, ZAP. 1044 M i n o r i t s k i s a m o s t a n n a P t u j u 1239−1989 ..., str. 103−104; Prim. R−28, fol. 40−43, ZAP. 1045 Prim. Klasinc, Anton, Haloze v boju za staro pravdo ..., str. 45. 1040

dominikanski samostan na ptuju

Stran iz rokopisa Zgodovina župnij mariborskega okrožja in sekovske škofije 1833, Simona Povodna (R–42, str. 227, Zgodovinski arhiv Ptuj)

188

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

uradu (Jesenica). Toda podložnika, kovač Luka in lončar Filip, sta poskušala to preprečiti in sta trdila, da so podložniki po patentu Friderika IV. (iz 1447) dolžni delati le po štiri dni letno, več pa ne, ne za plačilo in ne zastonj. Bili pa so v zmoti, saj je patent odrejal, da so dolžni opravljati tlako toliko dni, kolikor so jih v času Ptujskih. Minoriti so se glede tlake sklicevali na ustaljeni običaj v deželi, po katerem so imeli zemljiški gospodje pravico terjati tudi dodatno delo, vendar za plačilo. Omenjena uporneža sta podložnike tudi spodbujala, naj ne dajejo dajatev in naj ne plačujejo davkov. Provincial, ki je prišel iz Gradca, je dal podložnike na različne načine rubiti, da bi jih pripravil k pokorščini, toda s tem jih je razjaril do te mere, da bi bili skoraj ubili minoritskega prokuratorja Ludvika.1046 V istem letu (1617) so podložniki na javni cesti napadli gvardijana, ki se je s petimi sobrati vračal domov v samostan. Ustavili so njihovo kočijo, zgrabili konje za uzde, potegnili kočijaža s kočije, prokuratorja, ki je stopil z voza, vrgli na tla ter redovnika neusmiljeno obdelali s palicami. Priče tega dejanja so bili dominikanski in minoritski podložniki kakor tudi podložniki nekaterih drugih gospoščin.1047 V istem letu so si podložniki obeh samostanov celo drznili priti nad redovnike na Ptuj. V mesecu juniju je približno sto kmečkih upornikov, oboroženih s sabljami, gorjačami in cepini, privihralo na Ptuj. Na vprašanja mimoidočih na poti iz Haloz so govorili, da gredo na Ptuj, kjer da bodo pobili nekaj redovnikov in si zatem poiskali drugega zemljiškega gospoda. Tudi ob drugih priložnostih so minoritom govorili, da se bodo selili na Hrvatsko ali celo na Turško. Podložniki so po prihodu na Ptuj vdrli na samostansko dvorišče in redovnike je rešil mestni sodnik s skupino meščanov in vojakov, ki so uporneže pregnali iz samostana, nakar so se ti vrnili domov v Haloze.1048 Nekega dne v istem letu (1617), v času priorja Angela Borelle, je v dominikanski samostan vdrlo okoli petinštirideset sogornikov iz Haloz. Oboroženi so bili deloma s sekirami in deloma z gorjačami z velikimi železnimi ostmi. Ob velikem vpitju in razgrajanju so pridrveli pred sobo bolnega, v postelji ležečega priorja. Pri njem sta bila tudi priorjev sobrat Valerij della Brazza in priorjev župan Andrej Sajko. Na silo so odprli vrata sobe in vanjo vstopili ob velikem vpitju. O dogodku je pričalo več laikov, od katerih je ena priča izpovedala, da so sogorniki imeli baje namen priorja ubiti in ga vreči v Dravo. Izpoved je potrdil tudi omenjeni pater Valerij. Na njegovo vprašanje, po kaj da so prišli, da so enoglasno zavpili: «Naj prior pride ven, radi bi ga vrgli v Dravo!« Ko se je prior zavedel, kakšna nevarnost mu preti, je skočil iz postelje in snel s stene tri samokrese, da bi sogornike prestrašil. Nato sta omenjeni pater in župan pomagala priorju v predsobo, kjer so sogorniki brata Martina, ki jih je zmerjal s tepci, premikastili in mu strgali s telesa redovno obleko. Uporneži so tudi trdili, češ da jim je bilo na Ptujski Gori s prižnice oznanjeno, naj bi se oglasili v samostanu. Kasneje so uporneži priorja obtoževali, da je šel nadnje z dvema samokresoma in ju nekaterim nastavil na prsi. Prior se je zagovarjal, da je to laž in da sta bila samokresa nenabita in da bi ju smel v samoobrambi uporabiti, pa da tega ni storil. Uporneži pa so zanikali, da bi z bratom Martinom grdo ravnali.1049 A. Klasinc pravi, da ni jasno, iz kakšnega vzroka so sogorniki prišli v samostan, in da so se verjetno prišli pritožit »zaradi krivic, ki so se jim godile v zvezi z dajanjem obveznega pridelka v vinu«. Prior Borella je uvod k opisu dogodka »okrasil z raznimi latinskimi pravnimi in moralnimi reki«. 1050 Prior daje svojim upornim podložnikom izredno slabo moralno spričevalo. Primerja jih z antičnimi Krečani, znanimi po svoji verolomnosti, češ da so »lažnjivci, hude divje živali in leni trebuhi«. Ugotavlja tudi, da ponavadi dane obljube nikoli ne držijo ter se pod vplivom praznih obljub podložnikov drugih gospoščin, zlasti minoritskih, z njimi združijo v uporništvu.1051 V dvajsetih letih 17. stoletja je prišlo do nemirov na nekaterih zemljiških gospostvih v Halozah in upornost so pokazali tudi podložniki obeh ptujskih samostanov. 13. julija 1621 so se dominikanci pritožili deželnemu glavarstvu. Ko so hoteli pobrati vinsko desetino in imeti s sogorniki gorsko pravdo, so jim slednje hoteli preprečiti haloški sogorniki. Ker so nekateri sogorniki samostanu odrekali pravico do gornine, so jim

189

Ibidem. » … denn rossen in zaum gefallen, den gutschy von rossen vnd den procurator, so sich von wagen begeben, zu boden geworffen, mit drambl und prügln erbärmlich zuegericht vnd mit schlägen übl angezogen gwatlthetigkhten verübt haben.« Prim. A. Klasinc, Haloze ..., str. 45. 1048 A ltes Landrecht 848/3, StLA. 1049 R−28, fol. 38−43, ZAP. 1050 Prim. A. Klasinc, Haloze ..., str. 46. 1051 R−28, fol. 38−43, ZAP. 1046 1047

dominikanski samostan na ptuju

621, VII. 13.: FLD 758, št. 10, fol. 8, StLA. 1 P ferschy, Gerhard, Ursachen und Folgen des Baueraufstandes 1635 zu Neukloster, v: Č ZN 5 (1969), str. 296−312. Valentinitsch, Helfried, Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva, v: Studia historica Slovenica 1−2 (2001), str. 279−311. 1054 Studia historica Slovenica 2 (2002), str. 338. 1055 F. Kovačič (1913), str. 108. 1056 R−28, fol. 10, ZAP. 1057 Ibidem. Prim. Klasinc, Anton, Haloze ..., str. 46. 1058 Studia historica Slovenica 2 (2002), str. 340. 1059 Valentinitsch, Helfried, Kmečki odpor ..., str. 172 sl. 1052

1053

samostanski ljudje vinograde zakrižali: pri vhodu na parcelo so postavili Andrejev križ v znamenje, da sogorniki ne smejo več vstopiti v vinograd. V pritožbi so dominikanci navedli, da so hasnovalci zakrižanih vinogradov zmetali križe vstran in so se s tem izkazali uporne gorski oblasti. Spor zaradi zavračanja oddaje gornine je segel že v predhodno leto, ko je bil sogornik Mihael Kmetec obsojen na globo štrtina vina. Pravde v zgornji zadevi pa so se vlekle vse do leta 1622.1052 Iz leta 1625 so znani nemiri na posesti knezov Eggenbergov, gospodov Ptujske gospoščine, in na nekaterih drugih gospoščinah. Že od leta 1625 so nastali nemiri na posestih dominikancev v Novem Kloštru1053 in v letu 1629 je zabeleženih nekaj nemirov tudi na posestih studeniških dominikank.1054 Še bolj napeto pa je na posestih obeh ptujskih samostanov postajalo po letu 1630. Nezadovoljnost je rasla pri dominikanskih podložnikih, ki so vložili proti priorju tožbo, v kateri so se pritoževali nad uvajanjem novotarij pri dajatvah in zoper razna služnostna bremena. Dominikanci pa so trdili, češ da podložniki nimajo tehtnega razloga za pritožbe, ampak da jih k temu hujska župan in podložnik majšperške gospoščine Tomaž Senica.1055 Večji nemiri so nastali v Spodnjem dominikanskem uradu v letih 1630–1631, ko podložniki niso hoteli več opravljati tlake. Do upora je prišlo meseca avgusta 1630 pod priorjem Rajmundom Antonettijem (1630–1635). Samostan se je pritožil pri deželnem glavarju, ki je imenoval za nepristranega sodnika Hermana Aichorna. Deželni glavar je razsodil, da so podložniki dolžni opravljati ročno in vozno tlako do končne razsodbe, in sicer tako, kot so jo bili vajeni opravljati že dvajset let. Spomladi 1631 so podložniki vložili priziv na deželnega glavarja, ki je na podlagi predloženih privilegijev razsodil, da so podložniki dolžni opravljati tlako, kot so jo bili vajeni že pod prejšnjim priorjem, samostan pa je ljudem na tlaki dolžan dajati kruh in vino. Razsodbo je 23. julija 1631 potrdila tudi notranjeavstrijska vlada in kasneje (1662) jo je potrdil še cesar Leopold I.1056 Enajstmesečni spor med upornimi podložniki in samostanom je bil končan s pogodbo med podložniki in priorjem Rajmundom Antonettijem 24. julija 1631. Kmetje so se zavezali, da bodo še naprej v redu opravljali tlako: obdelovali zemljo, sekali les in vozili drva v samostan ter opravljali še drugo, kot je to bilo v navadi pri drugih gospoščinah, in v obsegu, kot je določil samostanski ustanovitelj in kot so to odrejale cesarske postave, zabeležene v starem urbarju.1057 Opisani nemiri so bili pravzaprav uvod v veliko puntarijo leta 1635, ki jo zaradi krajevne razsežnosti ponavadi imenujemo kar drugi vseslovenski kmečki upor, ki so se mu pridružili podložniki več desetin zemljiških gospostev, med njimi tudi večine cerkvenih. Omenimo naj le glavne cerkvene gospoščine: na Kranjskem stiško opatijo, pletersko jezuitsko rezidenco, samostan klaris v Mekinjah in freisinško škofjeloško gospoščino, na Štajerskem pa jurkloštrsko gospoščino graških jezuitov, žičko kartuzijo, ženski dominikanski samostan v Studenicah, dominikanski samostan v Novem Kloštru, minoritski in dominikanski samostan na Ptuju ter gornjegrajsko gospoščino ljubljanske škofije. Puntarji so oplenili ali požgali petintrideset gradov in samostanov, marsikje pa so oropali župnišča. Vsekakor so bili med seboj najbolj povezani puntarji v Celjski četrti.1058 Kmečki punt je v letu 1635 imel svoje izhodišče na gospoščinah Ojstrica, Fram, Rače, Studenice in v Kostelu na Kranjskem. Začetek pa seže že v čas okoli leta 1630 v Ojstrici na posestih Feliksa Schrattenbacha. Podložniki so se uprli zaradi previsoke tlake, prevelikih bremen in izkoriščanja ter nasilja. Kmečki nemir, sprva omejen le na ojstriško gospoščino, je kmalu prerasel v pravi kmečki punt, h kateremu so podložniki pritegnili tudi podložnike drugih bližnjih gospoščin. Vstaja se je naglo razširila po Celjski četrti, nato pa na večji del Štajerske. Že čez mesec dni so se upornikom pridružili tudi podložniki studeniškega samostana in sosednjih zemljiških gospoščin.1059 Punt je zajel tudi dominikanske podložnike v Novem Kloštru in na Ptuju. Ustavimo se najprej pri dominikanskem samostanu v Novem Kloštru. Njegove podložnike je najbolj prizadela uvedba dnevne tlake namesto dotedanje dvanajstdnevne tlake na leto. Pritoževali pa so se tudi

190

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

nad povečano žitno mero, davčnimi obremenitvami in zlorabami v sodstvu ter povečanimi služnostmi za osebenjke.1060 Sicer pa so bili že predhodni nemiri (1625, 1626) uvod v splošno vstajo leta 1635.1061 Na začetku leta 1635 torej ni vrelo le med podložniki svetnih zemljiških gospoščin, temveč tudi med podložniki vseh samostanov na slovenskem Štajerskem. V upor so bili vključeni v precejšnji meri podložniki žičke kartuzije,1062 studeniškega ženskega samostana ter dominikanskih samostanov na Ptuju in v Novem Kloštru kakor tudi ptujskih minoritov. O nemirih podložnikov v Celjski četrti in na območju Celja in Ptuja poročata leta 1642 dominikanski prior v Novem Kloštru in nekdanji prior na Ptuju Pavel Merenda in generalni pridigar Peter Martir Klepiz, prej namestnik priorja in pridigar v ptujskem samostanu. Po njuni izpovedi je kmečki upor (rebellio rusticorum) dosegel na začetku junija (!) take razsežnosti, da o begu iz svojih redovnih postojank niso razmišljale samo nune (očitno iz Studenic), temveč so se na beg pripravljali tudi redovniki. V največji nevarnosti so se tedaj znašle studeniške dominikanke, ki so morale zapustiti samostan: nekatere nune so se s priorico Katarino Neff zatekle na Ptuj, druge pa v Maribor.1063 Ptujski meščani so se bali upornikov, ker sta bila za mestnim obzidjem dva samostana in je pri njih našlo zavetje nekaj studeniških dominikank. 9. maja je mestni sodnik s svetom poročal notranjeavstrijski vladi v Gradec o uporu, ki da je nastal nekaj dni predtem v Celjski četrti in ki da bo postopoma zajel vse sosednje kraje. Poroča tudi, da so se zjutraj tega dne zatekle k njim v žensko obleko preoblečene studeniške dominikanke in si tako komajda rešile gola življenja. Mestni sodnik je bil prepričan, da ne manjka veliko, da se bo upor razširil tudi na posestih zemljiške gospode v mestni okolici, kar da že izpričujejo preplašeni plemiči, ki da so pričeli spravljati v mesto svoje premoženje. Poroča, da varnost mesta ni povsem zagotovljena, ker da so bastije deloma porušene in da je nevarnost predvsem pri dravskem mostu. Poskrbeli da so za varnost, kolikor so mogli, da pa mestu manjka orožja, zlasti še smodnika in zažigalnih vrvic. Zato so prosili za pomoč. Pri stražnem stolpu sta stala dva železna in dva medeninasta topa; vsi pa so ob prodaji ptujske gospoščine postali last novega lastnika, ki pa jih je pustil nepokrite in so zato njihovi leseni deli strohneli. Mestni sodnik je prosil, naj bi te topove dobilo mesto za obrambo. Vlada je takoj naročila dvornemu orožarju, naj oskrbi mesto z municijo.1064 V tem uporu niso utrpeli škode (razen na posestih zunaj mest) redovi s samostani znotraj mestnih obzidij.1065 Tako je npr. utrpela veliko škodo žička kartuzija, saj je okoli tri tisoč upornežev vdrlo v samostan in po njem pustošilo.1066 Pač pa so uporniki vdrli v studeniški samostan in mu naredili veliko škode: česar niso mogli odnesti s seboj, so uničili. Priorica Katarina Neff je zaradi prestanega strahu v naslednjem letu (1636) tudi umrla.1067 Medtem ko je o nemirih na posestih studeniškega in novokloštrskega samostana ohranjenih veliko pričevanj, pa teh ni za oba ptujska samostana. Že v mesecu maju je notranjeavstrijska vlada v Gradcu zbrala tristo petdeset najemnikov in junija so najemniki iz Hrvatske vojne krajine upor krvavo zadušili. Po zadušitvi upora se je pričel lov na upornike in že pred 14. junijem je bilo na celjskem gradu zaprtih veliko število puntarjev in pričeli so z njihovim zasliševanjem. Nekaj so jih justificirali, nekaterim pa naložili težke kazni.1068 O kmečkih nemirih na posesti ptujskih minoritov in dominikancev pa ni veliko čuti vse do štiridesetih let. Nemiri so se do tedaj pojavljali sporadično in brez povezave s podložniki drugih gospoščin. Povzročile so jih obrementive podložnikov, znane že iz predhodnega obdobja. Poudariti moramo, da so podložniki najteže prenašali veliko tlako, saj jim je ta jemala čas za obdelovanje lastne zemlje, ter slabo, nečloveško in poniževalno ravnanje samostanskih ljudi z njimi. Med take je sodil npr. Dominik Majhen, prokurator ptujskega in novokloštrskega samostana, o čigar ravnanju je že bilo govora.1069 V štiridesetih letih se znova pojavijo kmečki nemiri na posestih obeh samostanov ter npr. tudi na studeniški posesti na Dravskem polju. Konec leta 1646 je vladni komisar miril studeniške podložnike v naseljih Šikole,

191

P ferschy, Gerhard, Ursachen und Folgen ..., str. 296−312. 1061 Ibidem, str. 286−312. 1062 Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 390−391. 1063 1642, VII. 1642, (Samostan Studenice, Nadškofijski arhiv Videm/Udine). 1064 1635, V. 9., Ptuj: Meillerakten XXIII/d 1, fol. 199−200, StLA. Prim. J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., 174. 1065 Meillerakten XXIII/d 1, fol. 199−200, StLA. 1066 Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 389. 1067 I dem, Kmečki nemiri in upori na posesti dominikanskega samostana v Studenicah ..., str. 341−345. 1068 Koropec, Jože, Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor 1985, str. 151. 1069 Glej str. 175–177. 1060

dominikanski samostan na ptuju

linarič, Jože, Kmečki nemiri in upori ..., M str. 347. 1071 1642, VIII. 31., Majšperk: orig. pap. (št. 403), Pokrajinski arhiv Maribor. Prim. A. Klasinc, Haloze ..., str. 46−47. 1072 F. Kovačič (1913), str 109. 1070

Stražgonjca in Pongrce ter posredoval med podložniki v naseljih Orehova vas, Dobrovce in Sv. Marjeta ter njihovo gospoščino v Račah ter miril podložnike Slivniške gospoščine.1070 V letu 1642 je trški župan na Ptujski Gori Mihael Schrott hujskal minoritske podložnike proti njihovi gosposki in jih spodbujal, naj ne bodo zadovoljni s svojim položajem.1071 V Halozah je bilo v nemirih več kolovodij, ki so spodbujali k uporu in eden med njimi jim je sestavljal pritožbena pisma, ki so jih nosili v Gradec. Po letu 1645 je prišlo na zemlji obeh samostanov do večjih nemirov, a podložniki so se nato za kratek čas pomirili. Vendar so se leta 1647 zaradi tlake ponovno uprli dominikanski podložniki v Njivercah pri Hajdini pri Ptuju.1072 V letu 1647 so se pri zavračanju tlake minoritskim podložnikom pridružili tudi dominikanski podložniki. Baje so bili v teh nemirih kolovodje minoritski podložniki, ki so povzročili nemir tudi med dominikanskimi podložniki. Slednji so upali, da jim bo uporništvo prineslo popolno oprostitev od tlake. Podložniki obeh samostanov so zahtevali vladno komisijo, ki naj bi popisala vzroke za spore med njimi in zemljiško gosposko ter jih rešila prevelike tlake in krivičnega ravnanja z njimi. V letu 1648 je zasedala komisija, da bi zaslišala minoritske podložnike. S pritožbami pa so prišli pred komisijo tudi dominikanski podložniki, a jih komisija ni hotela zaslišati, češ da za to ni pooblaščena. Razjarjeni dominikanski podložniki niso hoteli več opravljati tlake,

Ptujski mestni sodnik Mihael Math vodi 1685 sodni proces proti ptujskemu dominikanskemu bratu Dominiku Mosconu. (dokumment z dne 26. februarja 1685: Arhiv mesta Ptuj šk. 30/82, str. 1, Zgodovinski arhiv Ptuj)

192

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

zato je druga setev izostala. Izjavljali so tudi, da ne bodo delali ob trgatvi in ne bodo sodelovali pri prevozu gornine in desetine. Slednje bi samostanu povzročilo nepopravljivo škodo, pa je zato prior prosil za pomoč deželnega glavarja. Dolgotrajna pravda se je končala v naslednjem letu z razsodbo deželnega glavarja Janeza Maksimilijana grofa Herbersteina dne 11. maja, potem ko je komisija opravila svoje delo marca in maja istega leta. Komisija je obravnavala šestnajst točk pritožb podložnikov in redovniki so pristali na dvodnevno tlako na teden, kot je bila običajna pri sosednjih gospoščinah. Sicer pa so kmetje pristali le na izmerjeno tlako, kajti zemljiška gosposka je podložnike najbolj obremenjevala z neizmerjeno tlako. Redovniki so se tudi obvezali, da bodo dajali tlačanom za južino kruh in vino ter jih ne bodo »prekomerno obremenjevali«. Po razsodbi so nemiri za nekaj časa splahneli.1073 Sredi 17. stoletja je na nekaterih gospoščinah v Celjski četrti ponovno prišlo do večjih nemirov. Prihajalo pa je le do krajevno omejenih nemirov, omejenih le na posamezne gospoščine. Ker je graška vlada naglo ukrepala in takoj imenovala komisarje, ki naj bi čimprej dosegli sporazum med sprtimi stranmi, in ker je bilo po koncu tridesetletne vojne na Štajerskem nastanjenih precej vojakov cesarske vojske, so se podložniki bali in jih je strah odvračal od odkritih uporov, kakršni so bili v predhodnih obdobjih. Znano je, da je v letih 1653 in 1654 znova vrelo na studeniških posestih, vendar je ostal nemir krajevno omejen. Komisarji so imeli ves čas delo z zasliševanjem nemirnih podložnikov in njihov glavni cilj je bil, da bi jih čimprej pomirili z zemljiško gosposko.1074 Po letu 1655 so se zaostrili odnosi zlasti med minoritskimi redovniki in njihovimi podložniki v Halozah. Napetosti so prišle najbolj do izraza v letu 1658, ko so podložniki celo ubili gvardijana in napadli prokuratorja, in v naslednjem letu, ko so napadli provinciala. Zgled uporništva minoritskih podložnikov je spodbudil k neposlušnosti tudi podložnike dominikanskega samostana. Že v letu 1655 so minoritski podložniki v Halozah redovnikom grozili, naj ne hodijo k njim, in leta 1657 so zahtevali komisijo. Višek napetosti je med haloškimi podložniki in redovniki izbruhnil, ko so ubili gvardijana Frančiška Bonhoma ob pobiranju vinske desetine blizu Stoperc. Preiskavo je vodil provincial Anton Gotscheer, ki je poklical podložnike iz Stoperc na Ptuj na zaslišanje, vendar se niso odzvali, ampak so iz strahu pred kaznijo pobegnili na ozemlje sosednjih zemljiških gosposk. Haloški minoritski podložniki so tedaj na splošno odrekali pokorščino svoji zemljiški gospoščini in niso hoteli opravljati tlake. Pri tem so jih spodbujali nekateri ptujski meščani, ki so jim pomagali pisati pritožbe na deželnega glavarja in na cesarja. V letu 1662 so v pismu na cesarja Leopolda I. predstavili vse pritožbe, ki so se ponavljale skozi desetletja. Pritoževali so se zaradi skoraj vsakodnevne tlake, nad kaznimi tudi zaradi najmanjšega prekrška in plačila glob ter zaradi dajatev ob smrti gospodarja (umrščine) in ob prevzemu kmetije po novem gospodarju (prevzemnina). Ker jim minoriti niso dajali kmetij v zakup po kupnem pravu, temveč v prosto sajo, so redovniki mogli hasnovalcu kmetije zemljo brez nadaljnjega odvzeti in jo za denarno odškodnino oddati drugemu. Podložniki so bili zato neprestano v skrbi za svojo življenjsko eksistenco.1075 Pisarji in odvetniki pa so s pisanjem pritožb izkoriščali nevedne minoritske podložnike. Vemo, da je dominikanske podložnike poslednjič zajel nemir v letu 1658 in da so poslej mirovali več kakor deset let. Minoritski odvetnik dr. Jurij Eržen1076 je skušal izvleči denar tudi iz dominikanskih podložnikov. Kronist o njem pravi naslednje: «Dr. Eržen, po rodu Kranjec, nemiren in pohlepen človek, brez Boga in vesti, je že do kosti ogulil minoritske podložnike, saj je od njih izvlekel že nad sto goldinarjev. Sedaj se je lotil tudi naših podložnikov. Napisal jim je naslednje pismo: »Zvedel sem, da se v zvezi s sporom med minoritsko gospodo in njihovimi podložniki zanimate, ali boste morda tudi vi danes ali jutri deležni enakih pravic. Zato vam sporočam, da se v zaščitnih pismih vsebovani privilegiji nanašajo prav tako na vas kakor na minoritske podložnike. Vi

193

−28, fol. 15–19, ZAP. Prim. A. Klasinc, R Haloze ..., str. 47. 1074 J. Mlinarič, Kmečki nemiri in upori ..., str. 346−348. 1075 A . Klasinc, Haloze ..., str. 48−51. Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989 ..., str. 107. H. Valentinitsch, Kmečki odpor ..., 302−304. 1076 Prim. o žičkem oskrbniku Matiji Orthofnu iz Konjic: J. Mlinarič, Kmečki nemiri in upori ..., str. 348. 1073

dominikanski samostan na ptuju

. Klasinc, Haloze ..., str. 51; 1671: A R−28, fol. 20, ZAP. 1078 Ibidem, R−28, fol. 21, ZAP. 1079 Ibidem, fol. 21 sl. 1080 R−28, fol. 28−32, ZAP. 1081 A ., Klasinc, Haloze ..., str. 53−54. Prim. Minoritski samostan na Ptuju ..., str. 107−108. 1082 G. Pferschy, Ursachen und Folgen ..., str. 312. 1083 FLD 758, št. 301, fol. 200, StLA. 1084 A . Klasinc, Haloze ..., str. 55. 1077

boste nosili enaka bremena kakor oni. Zato pa mi čimprej pošljite nekaj denarja, da se bom zavzel za vas, da boste oboji zadovoljni.««1077 Odvetnik Eržen je še naprej spodbujal podložnike obeh samostanov, naj se pritožijo pri svetni oblasti, s čimer je podžigal nemir. Kronist je o Erženu in minoritskih podložnikih k letu 1672 zapisal tudi naslednje: «Temu (Erženu) so se – bil je namreč na Ptuju – minoritski podložniki lepo zahvalili, mu napolnili mošnjo z denarjem in ga z odkritimi glavami spremljali do dravskega mosta, ko je odhajal iz mesta.«1078 Odvetnik Eržen je prepričal tudi dominikanske podložnike, da so sprejeli njegovo ponudbo in nasvete. Spomladi 1672 so se dominikanski podložniki v Podlehniku v prepričanju, da bodo dosegli svoje pravice, v svoji nezadovoljnosti pridružili minoritskim podložnikom. V pritožbi na cesarja so npr. prvi navedli, češ da jim je dominikanski provincial na velikonočni ponedeljek s prižnice v dominikanskih cerkvah pri sv. Trojici, pri sv. Duhu v Rodnem Vrhu in pri sv. Bolfenku v Jelovicah zabičeval, naj se ne družijo z minoritskimi podložniki. V letu 1672 in v naslednjih letih se je zvrstilo veliko zasliševanj podložnikov. Spomladi leta 1673 je na Ptuju zasedala komisija in dominikanski podložniki so se pridružili minoritskim podložnikom, ki so prišli v mesto. Bilo jih je okoli trideset in vse so aretirali, vendar je dvanajstim uspelo pobegniti preko mestnega obzidja. Dvajsetim so sodili in zanje je spisal pritožbo dr. Jurij Eržen, ki je zahteval, naj zapornike takoj izpustijo, ker jih čaka delo na poljih in v vinogradih. Redovniki so od svetne oblasti terjali, naj z uporniki strogo ravna in jih pripravi, da bodo opravljali tlako po odredbi iz leta 1631.1079 V tem času so nastale tudi napetosti med dominikanci in jezuiti iz Leobna, gospodarji zemlje okoli Ptujske Gore ter župnije Sv. Lovrenca in njene podružnične cerkve Matere božje in jezuitskimi podložniki zaradi dolžnih dajatev od gorskopravnih vinogradov dominikancem. Končno je leta 1674 prišlo med dominikanci kot gorsko gospodo in sogorniki do sklenitve pogodbe.1080 6. septembra 1675 je cesar Leopold I. kot deželni knez izdal odlok o rešitvi dolgotrajnega spora med ptujskim minoritskim konventom in njegovimi podložniki pri Podlehniku. Odredba je obsegala šest točk: o davkih in deželnih nakladah, o tlaki, o kaznovanju in globah, o prevozu gornine, o točenju vina podložnikov ter o stojnini ob žegnanjih in na sejmih. Cesarska resolucija je prinesla minoritskim podložnikom mnogo olajšav in zadostila nekaterim njihovim pritožbam.1081 Tudi v primeru samostana v Novem Kloštru je razvidno, da so pravdanja pred notranjeavstrijsko vlado prinesla podložnikom vrsto olajšanj in da je po uporu v letu 1635 dejansko prišlo do izboljšanja njihovega položaja, ki se je bil okoli leta 1624 močno poslabšal.1082 Čeprav je bil podložnik še nadalje obremenjen z dajatvami in najrazličnejšimi obveznostmi do zemljiške gospode, je omenjena cesarska resolucija do neke mere odstranila popolno samovoljo zemljiškega gospoda. Podložnik je dobil tudi večjo pravico do priziva na svetno oblast, tako da je mogel vsaj delno, a po pravni poti doseči pravico. Naj kot zanimivost povemo, da je npr. minoritski konvent s privoljenjem provinciala pričel v letu 1673 podložnikom izdajati knjižico z vpisom dajatev, da bi se po njegovih besedah podložnik ne mogel več pritoževati nad kakimi nepravilnostmi.1083 Po letu 1675 ni ohranjenih podatkov o morebitnih nemirih med podložniki obeh ptujskih samostanov.1084 Ohranjeni viri 17. stoletja kažejo, da se dominikanski podložniki iz nam neznanih razlogov niso upirali v taki meri, kakor so se njihovi sosedi, podložniki minoritskega samostana, v kolikor pa so se, so se predvsem pod vplivom minoritskih podložnikov in denarja nenasitnih odvetnikov, kakršen je bil npr. omenjeni dr. Jurij Eržen, ki je iz osebnih koristi spodbujal podložnike k upornosti.

194

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

XVIII. stoletje Upravna preureditev samostanov na Štajerskem in samostana v Brežah na Koroškem V 17. stoletju, v času katoliške prenove, je bilo obnovljenih predvsem v Nemčiji nekaj v času luteranstva propadlih samostanov in nekaj novih postojank je nastalo tudi po drugih deželah. Na začetku stoletja je red imel petinštirideset provinc, na koncu stoletja pa enainpetdeset. Nove province niso bile toliko posledica širjenja reda na nova področja, ampak predvsem posledica preureditve provinc.1085 Obnovljeni so bili npr. samostani na Ogrskem, ki so največjo škodo utrpeli v času turških pustošenj in z zasedbo večjega dela Ogrske. Velike zasluge za obnovo reda in njegovih provinc in postojank je imel generalni magister Antonin Cloche (1686–1720), redu pa sta bila močno naklonjena papež Inocenc XII. (1691–1700) in Klemen XI. (1700–1721). Za preureditev si je prizadeval zadnji provincial Nemške province Andrej Roth, izvoljen v Dunajskem Novem mestu leta 1701, pod katerim je leta 1702 generalni magister na osnovi papeške bule izločil konvente v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem in Tirolskem iz Nemške redovne province ter jih s samostani na Ogrskem združil v novo provinco z imenom Ogrska provinca. Za prvega provinciala je imenoval nekdanjega ptujskega priorja Tomaža Bucellenija, ki se je po triletni službi z dovoljenjem generalnega magistra odpovedal časti provinciala in za njegovega naslednika je bil na provincialnem kapitlju v Retzu v prisotnosti odposlanca generalnega magistra, magistra Henrika Fabrija, soglasno izvoljen magister Rajmund Angerer, prior dunajskega konventa.1086

Skozi življenje ptujskega samostana v luči njegovih predstojnikov V 18. stoletju so na zasedanjih provincialnih kapitljev za provinciale izbrali ponavadi zelo izobražene sobrate, doktorje dunajske univerze ali pa profesorje te univerze ter tudi voditelje študija v Gradcu. Velike možnosti za izvolitev so imeli tudi asistenti generalnega magistra v Rimu in priorji dunajskega ali graškega

195

innebusch, William A., Dominikanci. H Kratka povijest Reda (prevod). Zagreb 1977 (Dominikanci), str. 165. 1086 M emorabilia I, str. 49, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 361. 1085

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 53, ZAP. M Ibidem, str. 56. 1089 Ibidem, str. 49. 1090 Ibidem, str. 50. 1091 Ibidem, str. 50−51. 1092 Ibidem, str. 51. 1093 Ibidem, str. 52. 1094 Ibidem, str. 53; Hilarij je bil leta 1749 prior v Novem Kloštru. (I. Orožen III, str. 530). 1095 M emorabilia I, str. 53, ZAP. Orožen III, str. 530. 1096 Ibidem, str. 53. Jožefa Ocepka za tedaj kronist navaja kot novokloštrskega priorja (str. 53), ne pa I. Orožen (III, str. 531). 1097 Memorabilia I, str. 56, ZAP. 1098 Ibidem, str. 57. 1099 Ibidem, str. 58. Ocepek se omenja kot prior 1747−1749 in 1756−1758; FLD 758, št. 2011, fol. 137, StLA. 1100 Memorabilia I, str. 49, ZAP. F. Kovačič bere Weldinger (1914, str. 365). 1101 Kartoteka M. Slekovca. Dominikanci, št. 34, Pokrajinski arhiv Maribor. 1102 Memorabilia I, str. 49, ZAP. 1087

1088

konventa, koder so bila največkrat zasedanja provincialnega kapitlja in volitve novih provincialov. Dvakrat je generalni magister sam imenoval provinciala. Iz obeh štajerskih samostanov so bili za provinciale izvoljeni štirje priorji: Jožef Ocepek (1749) in Hilarij Hedenig (1745)1087 iz Novega Kloštra ter Tomaž Bucelleni (1702) in Antonij Königsman s Ptuja (1760).1088 V letu 1708 so na provincialnem kapitlju na Dunaju za provinciala izvolili Pija Pussala, priorja v Steyru, leta 1712 na kapitlju v Gradcu Rajmunda Pizinga, asistenta generalnega magistra v Rimu,1089 medtem ko je v letu 1717 generalni magister sam za to službo imenoval Dominika Wingerja iz Bozna, svojega asistenta v Rimu. Leta 1720 so na zasedanju v Boznu za provinciala izvolili Karla Emerja, profesorja na dunajski univerzi, ki je v letu 1722 umrl na vizitaciji na Štajerskem.1090 V istem letu je bil v Steyru za njegovega naslednika izvoljen Leopold Oberhueber, graški prior in regens študija, ki je vodil provinco deloma še v letu 1727,1091 nakar je postal provincial Jožef Pargger, profesor dunajske univerze, ki je umrl leta 1729 ob vizitaciji dominikank v Stainzu, do naslednjih volitev pa je vodil provinco kot vikar Tomaž Bayr, prior v Gradcu. Leta 1730 so v Gradcu za provinciala izvolili Jožefa Wilda, dunajskega priorja,1092 nato so pa v Steyru Konrada Prigla. Leta 1743 je bil za provinciala izvoljen Ludovik Gerl iz Gradca, ki ga je leta 1745 na poti na vizitacijo zadela kap.1093 Na njegovo mesto je bil izvoljen doktor dunajske univerze in regens študija ter profes Novega Kloštra Hilarij Hedenig.1094 V letu 1749 so na zasedanju na Dunaju za provinciala izvolili Jožefa Ocepka (Ozzepig), profesa v Novem Kloštru, ki si ga je že leta 1744 izvolil dunajski konvent za svojega predstojnika in ki je v Novem Kloštru dvakrat opravljal službo priorja (1747–1749, 1756–1758).1095 Ocepek se je v letu 1771 udeležil volitev novega provinciala.1096 Leta 1753 so na zasedanju provincialnega kapitlja v Gradcu izvolili za provinciala Jožefa Riedla, profesa in priorja na Dunaju. Jožef se je v Rimu udeležil volitev, pri katerih je bil za generalnega magistra izvoljen Janez Tomaž de Boxadors. Leta 1756 pa so prav tako v Gradcu za provinciala izvolili doktorja dunajske univerze Konstantina Herzoga, ki je umrl leta 1760 na vizitaciji v Gradcu. Sledil mu je nekdanji ptujski prior in provincialni vikar Antonij Königsman (1760–1765), izvoljen na Dunaju 6. septembra 1760. Provinco je vodil skozi pet let kot provincial in vikar.1097 18. aprila 1766 je generalni magister za provinciala imenoval Dominika Twingerja. Leta 1767 je postal provincial vikar Antonin Thuille, ki je za priorja ptujskega samostana imenoval Hieronima Freytaga.1098 Čez dve leti (1769) so v Gradcu za predstojnika province izvolili magistra Pavla Scholza, doktorja dunajske univerze in profesa dunajskega konventa, ki je službo provinciala opravljal dve leti, do svoje smrti 16. aprila 1771. 1. septembra istega leta so na Dunaju za provinciala izvolili Kolomana Eisnerja, starega štiriinštirideset let in dvaindvajset let profesa samostana v Steyru ter asistenta generalnega magistra. Med volilci na kapitlju je bil tudi definitor Jožef Ocepek iz v Novega Kloštra.1099 Zadnji znani prior ptujskega samostana 17. stoletja je bil Dominik Rütz (1699), ki mu je nato v letu 1701 sledil Pij Seldinger, pozneje pa je bil regens v Boznu.1100 Bil je prior tudi še v naslednjem letu.1101 Leta 1702 je pod provincialom Nemške redovne province Andrejem Rothom z dovoljenjem Svete stolice redovni generalni magister izločil konvente v Avstriji, Štajerski, Koroški in Tirolski iz Nemške redovne province in jih združil z ogrskimi samostani v provinci z imenom Ogrska provinca in je za prvega provinciala imenoval nekdanjega ptujskega priorja Tomaža Bucellenija. Slednji se je po triletni službi z dovoljenjem generalnega magistra odpovedal časti provinciala, nakar so na prvem provincialnem kapitlju v Retzu izvolili za provinciala Rajmunda Angererja, predstojnika dunajskega konventa.1102 Piju Seldingerju je v letu 1704 sledil Reginald Jung, ki je bil prej prior v graškem konventu. Po dovršeni triletni priorski službi je Junga leta 1707 nasledil ptujski profes Hijacint Kirchperger, prokurator samostana

196

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

v Leobnu. Po vsej verjetnosti je bil za njegovega priorata na Dunaju provincialni kapitelj, na katerem so za provinciala izvolili Pija Pussala, dotedanjega predstojnika samostana v Steyru.1103 Hijacinta je leta 1710 v priorski službi nasledil dotedanji priorjev namestnik Ludovik Reichersperg. V njegovem času ali za časa njegovega naslednika so na provincialnem kapitlju v Gradcu za provinciala izvolili Rajmunda Pizinga, asistenta generalnega magistra.1104 V času priorja Ludovika sta mesto zadeli dve nesreči: uničujoč požar (1710) in kuga (1711).1105 Ludovikov naslednik je leta 1713 postal dotedanji predstojnik samostana v Brežah in generalni pridigar Dominik Sometinger, sicer pa profes dunajskega samostana.1106 Na Ptuju ga je zadela kap, a si je toliko opomogel, da se je leta 1714 vrnil v samostan na Dunaju in je tam umrl kot njegov predstojnik. V času Dominikovega priorata so v samostan vstopili štirje kandidati, ki so v Kremsu prejeli redovne obleke ter kasneje postali profesi ptujskega konventa. To so bili: Ptujčan Dominik Kemeter1107 ter Gradčani Anton Jandes, Jožef Gründler in Janez Pauerschmidt. Razen teh sta vstopila v samostan še Simon Glock in Leopold Pertlodt, ki je kasneje postal profes dunajskega samostana in njegov predstojnik.1108 Prior Sometinger se je že na začetku svoje priorske službe lotil prezidav v samostanu; za potrebe konventa je pozidal nov trakt od priorata naprej in s tem pridobil na obeh straneh trakta po šest sobic.1109 Dominika Sometingerja je po njegovem odhodu na Dunaj nasledil na Ptuju (1714) domači profes Dominik Imanger, ki je kasneje, v letih 1727–1731, opravljal službo priorja v Novem Kloštru.1110 Pod njim so postali profesi ptujskega samostana prej omenjeni štirje novinci, namreč Dominik Kemeter, Anton Jandes, Jožef Gründler in Janez Pauerschmidt.1111 Ti so skupaj s Štajercema Hijacintom Seelhamerjem in Tomažem Ebmajerjem na Ptuju kot študenti filozofije poslušali lektorja Jožefa Zelenika, ki ga je kasneje nasledil Gabrijel Stephan iz Češke redovne province, pri katerem sta študirala Emerik Steinmiller in Jožef Petrovič. Imanger je na strani priorata dal pozidati štiri celice. V njegovem času je prišlo med konventom in mestom do trenj zaradi objezd mestnega pomirja.1112 V času provinciala Tirolca Dominika Wingerja iz Bozna (1717–1720) je leta 1717 postal ptujski prior Dominik Wiel(l)and, kar je bil že leta 1697. V letu 1721 je odšel za predstojnika na Dunaj, kasneje pa se je kot graški profes vrnil v Gradec, kjer je tudi umrl. Wiel(l)and je sprejel za ptujski konvent Pija Schachermayra in konverza Andreja Grosla (Grossl).1113 V Wiellandovem času je bil konvent maloštevilčen, saj je štel le dvanajst članov. Povsem je dal tudi urediti letni refektorij.1114 Za Dominikom Wiel(l)andom (prior 1717–1721) je bil prvi znani predstojnik ptujskega samostana Avguštin Guettmann, pridigar iz Kremsa,1115 prior v letih 1721–1727 in 1735–1738. Avguštin je ob prevzemu prve priorske službe prevzel zelo zadolžen samostan, vendar je z dobrim gospodarjenjem in s štednjo izboljšal njegovo gmotno stanje. Dal je tudi zgraditi samostansko pristavo v Gornjem uradu.1116 Iz besed kronista, da je Guettmann imel v letu 1727 že v rokah dovoljenje iz Rima, da bi smel tretjič prevzeti priorat, in iz podatka, da je sprejel (na Ptuju) v letu 1721 kot novinca Friderika Fridla, v naslednjem letu pa Avguština Prantnerja, Rajmunda Beginettija, Ludovika Griessenauerja in krojača Kajetana Pertholda, sledi, da je bil Guettmann na Ptuju drugič prior v letih 1721–1724. Priorsko službo je opravljal pod provinciali Karlom in Emerjem, Leopoldom Oberhueberjem.1117 Avguštin leta 1727 ni ponovno prevzel priorske službe na Ptuju, ampak je odšel v svoj konvent v Vácu na Ogrskem, kjer so ga izvolili za predstojnika. Za Honorijem Weissenkircherjem (1727–1729), Ambrozijem Štefaničem (1729), Jožefom Gründlerjem (1730–1733), Henrikom Schmidom (1733–1734) in Hijacintom Jüechlerjem (1734) je leta 1735 Avguštin znova prevzel priorsko službo

197

I bidem, str. 49. Ibidem. 1105 R−42, str. 6. L., Pečko, Kronika ..., str. 155. 1106 Memorabilia I, str. 39, ZAP. 1107 F. Kovačič na nekem drugem mestu (1914, str. 127) zmotno trdi, da je Sometinger opravljal priorsko službo v letih 1714−1717. Dominik Kemeter je bil v letih 1721 in 1731 redovnik v Novem Kloštru. (I. Orožen III, str. 531). 1108 Memorabilia I, str. 49−50, ZAP. 1109 Ibidem, str. 49. 1110 I. Orožen III, str. 530. 1111 Memorabilia I, str. 49−50, ZAP. 1112 Memorabilia I, str. 50. 1113 I bidem, str. 50. F. Kovačič (1914), str. 366. 1114 Ibidem. 1115 Profes samostana v Vácu na Ogrskem. (Memorabilia I, str. 52, ZAP). 1116 Memorabilia I, str. 50, ZAP. 1117 Ibidem, str. 50−52; Ptujski meščan Ludovik Griessenauer zapiše sinu Ludoviku tristo goldinarjev kapitala, od katerih naj bi prejemal letne obresti v višini petnajst goldinarjev. (1729, II. 17.: FLD 758, št. 1488, fol. 102, StLA). 1103

1104

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 50−52, ZAP. M 1119 Ibidem, str. 51. 1120 Ibidem. 1121 R−28, fol. 108–109, ZAP. 1122 Memorabilia I, št. 50, ZAP. 1123 Ibidem, str. 52. 1124 Ibidem, str. 51. 1125 Ibidem, str. 52. 1126 Memorabilia I, str. 52, ZAP. (1743, VII.: FLD 758, št. 1705, fol. 117’, StLA). 1127 Memorabilia, I, str. 52, ZAP; F. Kovačič (1914, str. 118) o stolpu pravi, da »že davno ne stoji več in da so ga najbrž podrli že kmalu po ukinitvi samostana«. 1128 Memorabilia I, str. 52, ZAP. F. Kovačič (1914, str 367) za liturgično opravo pravi, da je bila v rabi ob največjih slovesnostih. 1129 Memorabilia I, str. 52, ZAP. 1130 Ibidem. 1131 F. Kovačič (1913), str. 115. 1118

na Ptuju in jo opravljal štiri leta (do 1738). Leta 1737 je poslal po sprejem redov Humberta Guettmanna in Marina Meerwunderja. Postavil je samostansko zidanico in nabavil cerkveni ornat rdeče in modre barve.1118 Po odhodu priorja Avguština Guettmanna na Ogrsko leta 1627 je postal ptujski prior Honorij Weissenkircher, profes graškega samostana. Po dveh letih se je priorski službi odpovedal in se vrnil v Gradec. V njegovem času so redovno obleko oblekli Karol Murner, kasnejši prior (1752–1757 in 1763–1766), in bratje konverzi: mizar Avguštin Rueland, kuhar Janez Lob in izdelovalec košev Dominik Pierschl.1119 Po resignaciji Honorija Weissenkircherja je pri volitvah novega predstojnika leta 1729 prišlo do neke pomote, zato je vikar province Tomaž Bayr sam imenoval predstojnika v osebi Ambrozija Štefaniča (Stephanigg), ki pa je bil že naslednjega leta izvoljen za predstojnika samostana v Kremsu.1120 V tem času so ponovno izbruhnili spori, ker si je mesto pri objezdi lastilo določene pravice.1121 Naslednik Ambrozija Štefaniča, Jožef Gründler, je bil namestnik priorja in je sodil k priorjem, ki so v 18. stoletju zelo dolgo opravljali priorsko službo: prvič je bil prior v letih 1730–1733, drugič pa 1738–1744. V ptujski samostan je vstopil pod priorjem Dominikom Sometingerjem (1713).1122 V letu nastopa njegovega prvega priorata je bil za provinciala izvoljen dunajski prior Jožef Wild. Medtem ko je leta 1721 konvent štel dvanajst redovnikov, jih je pod Gründlerjem štel triindvajset.1123 Za priorja vemo, da je preoblekel novinca klerika Vincenca Kramblechnerja.1124 V času prvega priorata (1733) je romal v Rim in se vrnil bolan, nakar ni več popolnoma okreval, vendar je bil še sposoben prevzeti dva priorata ter je umrl v letu 1750.1125 Očitno je bil Gründler zaradi svoje sposobnosti leta 1738 ponovno izvoljen in je službo priorja opravljal šest let. Za njegove priorske službe je bil leta 1739 izvoljen za provinciala profes konventa v Kremsu Dominik Josephi, leta 1743 pa magister Ludovik Gerl iz Gradca. V letu 1740 in v naslednjem letu je pridobil za ptujski samostan nekaj novincev, ki so naredili redovne zaobljube za domači samostan. Bili pa so to: Frančišek Ksaverij Hilleprand, Sigismund Weiller, Mavricij Janschitz, Tomaž Heiss in konverz Henrik Weisskopf, upravitelj samostanske posesti. Leta 1743 je Gründler prejel od sekovskega škofa Leopolda Ernesta grofa Firmiana (1739–1763) pismo v zvezi z odredbo papeža Benedikta XIV. (1740–1758) glede upoštevanja samostanske klavzure.1126 Jožef Gründler je v času prioratov skrbel za samostanske zgradbe in poskrbel za cerkvene ornate. Namesto dotedanjega kamnitega cerkvenega stolpa, ki je bil na tem, da se bo zrušil, je dal leta 1738 postaviti lesenega s križem in pozlačenim jabolkom, kot je bil še v času kronista. Samostansko hišo na Kaherletovi pristavi, ki je bila prej lesena, je na novo postavil.1127 Pozidal je tudi zidanico na Majskem Vrhu pri Podlehniku. Poleg drugih potrebščin je pridobil za zakristijo še vrsto paramentov: npr. trojno mašno opravo črne, modre in bele barve, prešito s srebrnimi nitmi.1128 Jožefu Gründlerju je še v istem letu (1733) kot predstojnik sledil Henrik Schmid, doma s Tirolske. Kmalu je zbolel za vodeniko. Na zdravljenju v Gradcu se je odpovedal priorski službi in je tod tudi umrl.1129 V naslednjem letu je postal predstojnik Hijacint Jüechler, redni pridigar pri sv. Lenartu v Gradcu, sicer pa profes samostana v Kremsu, ki pa se je že po letu dni odpovedal predstojništvu na Ptuju. Zanj je znano, da je na pristavi Kaherletovega dvora dal zgraditi žitno kaščo.1130 V času po Hijacintu in pred Petrom Monhaubtom (leta 1740) se omenja ena bolj redkih odprodaj samostanske zemlje. Tedaj je dominikanski konvent s privoljenjem graškega minoritskega konventa prodal Janezu Aiglu dvor z imenom Sturmbergerhof. Kupec si je v njem uredil tudi kapelo.1131 Hijacintu Jüechlerju sta sledila Avguštin Guettmann (1735–1738) in Jožef Gründler (1738–1744). Po tretjem Gründlerjevem prioratu je postal ptujski prior profes dunajskega samostana in prior v Sombotelu na

198

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Popis sporov med ptujskim dominikanskim konventom in minoriti iz Gradca zaradi vizitacije cerkve sv. Trojice v Halozah (1749– 1751) priorja Antonija Königsmana (R–28, fol 137, Zgodovinski arhiv Ptuj)

199

dominikanski samostan na ptuju

J ožef Ocepek je bil prior v Novem Kloštru v letih 1747−1749 in 1756−1758 (I. Orožen III, str. 530). V letu 1745 je pogorela cerkev sv. Dominika na samostanski gorci blizu samostana. (Ibidem, str. 535). 1133 Memorabilia I, str. 52−53, ZAP. 1134 Memorabilia I, str. 53, ZAP. FLD 758, št. 758, fol. 173’, StLA. 1135 R−28, fol. 138: »Kayserlicher Visitations befund«. 1648: FLD št. 2620, fol. 179, StLA. Prim. R−28, fol. 116–117, ZAP. 1136 1750, IV. 16., Ptuj: R−4, str. 489, ZAP. Trditev (R−28, fol. 137), da je Königsman nastopil priorsko službo septembra 1750, ne bo držala. 1137 Memorabilia I, str. 56, ZAP. 1138 Ibidem, str. 53. 1139 R−28, fol. 140, ZAP. 1140 Ibidem, fol. 140–141. 1141 K ronist obiska Marije Terezije začuda sploh ne omenja. Po rok. 28 (fol. 137) bi se moral obisk glede na trditev, da naj bi Königsman nastopil priorsko službo septembra, zgoditi pod njegovim predhodnikom, Petrom Monhaubtom, kar trdi tudi S. Povoden. (R−42, str. 187, ZAP). F. Kovačič pravilno navaja kot gostitelja kraljice priorja Königsmana. (F. Kovačič, 1914, str. 367). 1142 R−28, fol. 138, ZAP. 1132

Ogrskem Peter Monhaubt, ki je bil dvakrat zapored predstojnik v času dveh provincialov: pod doktorjem dunajske univerze magistrom Hilarijem Hedenigom in magistrom Jožefom Ocepkom (Ozzepig),1132 profesom samostana v Novem Kloštru.1133 Redovno obleko je podelil konverzu Filipu Leisu in dvema novincema krojačema, ki pa jih je kasneje odpustil ter je sprejel redovne zaobljube konverza Hijacinta Autherija, upravitelja samostanske posesti. V letu 1745 je v samostanu opravila vizitacijo cesarska komisija. Peter Monhaubt se je s Ptuja vrnil v Sombotel. Dosegel je, da je Dunaj odločil v sporu med dominikanci in minoriti glede pravice do vizitacije dominikanske cerkve sv. Trojice v Halozah v korist dominikanskega samostana. Znano je tudi, da je Frančišku Ksaveriju Heiplu, župniku na Hajdini, prodal za štiristo goldinarjev nek vinograd. Svetna oblast je tedaj želela imeti razvid nad gospodarskim stanjem samostanov in je zato sredi stoletja nekajkrat od predstojnikov zahtevala ustrezne podatke. V letu 1748 je samostanski advokat naročil priorju poročilo o zaostankih pri podložnikih. V poročilu prior s svojim namestnikom poroča, da je imel s poročilom veliko dela, saj da ga je pripravljal dan in noč in da je upošteval podatke za leta od 1710 do 1747. Kot razlog za zaostanke pa poroča naslednje. Ker naj bi imeli zadolženi podložniki navado pobegniti na Hrvatsko, naj bi pri nekaterih dajatvah samostanu dolgovali že za okoli deset tisoč petsto goldinarjev.1134 Čez nekaj let pa je vlada od priorja Karola Murnerja terjala podatke o samostanskih nabirkah. Deželni stanovi so zaradi samostanskih zaostankov odredili nad samostansko kletjo in kaščo za čas od 26. julija 1744 do 26. aprila 1751 sekvester, ki je bil preklican ob obisku Marije Terezije na Ptuju meseca julija 1650.1135 Petra Monhaubta je nasledil bakalavreat in doktor dunajske univerze Antonij Königsman, omenjen prvič kot prior 16. aprila 1750.1136 Izredno izobraženi prior Antonij je tudi drugi ptujski prior, ki ga je kot dunajskega priorja in provincialnega vikarja doletela čast provinciala, za katerega so ga izvolili na Dunaju 6. septembra 1760.1137 Antonij je podelil redovno obleko novincu Dalmaciju Schobru. Bil je tudi gospodarsko dejaven. Kronist navaja, da je Königsman dal razpadlo stran samostanskega poslopja, obrnjeno proti Dravi, popraviti po zgledu provincialata ter popraviti sobo za lektorja, žitnico, delavnice in klet.1138 Drug vir pa navaja, da je dal na novo pozidati drvarnico, ki je bila že tako razpadla, da se je bilo bati, da se bo zvrnila v Dravo. Stavbo pa je dal pozidati po vzoru nasproti stoječega samostanskega poslopja, s čimer ji je dal lepši zunanji videz. Za zidavo je potrošil veliko žgane opeke, ki so jo v enem samem poletju na tlaki izdelali podložniki iz Nove vasi, ter podarjeni gradbeni material nekega starega poslopja. Njegovo opeko so deloma uporabili za prej omenjeno zidavo in za napravo ledenice, večino opeke pa je prior prodal.1139 Ledenica je bila zelo potrebna že zato, da ne bi bilo potrebno samostanskim ljudem uživati pokvarjenega mesa. Prior je poskrbel tudi za samostansko cerkev. Leseni kor je bil že od leta 1665 nepobarvan, a je bil les dobro ohranjen; da bi tak ostal še nadalje in dobil lepši videz, ga je dal urediti. V zakristiji je dal postaviti peč in dve spovednici ter namestiti dve uokvirjeni podobi. Maloštevilno in že obrabljeno perilo je nadomestil z novim.1140 V času priorja Antonija Königsmana je samostan obiskala kraljica Marija Terezija.1141 Obisk vladarja sta si sleherni konvent in njegov predstojnik štela v veliko čast. Ponavadi je ob tej priložnosti predstojnik prosil deželnega kneza kot najvišjega zaščitnika samostana za potrditev starih privilegijev. Slednje sicer za ptujski dominikanski samostan ni izpričano, pač pa si je prior Antonij po vsej verjetnosti pri kraljici izprosil preklic omenjenega sekvestra nad samostansko kaščo in kletjo.1142 V 18. stoletju so si notranjeavstrijske in hrvatske čete postavile na Dravskem polju tri vadbene tabore. Leta 1650 se je utaborila četa na ravnici pri gradu Turnišču in je pod vodstvom generala Karla barona Kheüela opravila vojaške vaje. Na ogled je prišla sama vladarica, ki je razvrstitev čet opazovala s ptujskega gradu, kjer je bivala ob svojem tridnevnem bivanju na Ptuju. Ob tej priložnosti je obiskala tudi župnijsko cerkev ter dominikanski in minoritski samostan. V nedeljo, 5. julija, se je v župnijski cerkvi udeležila maše v

200

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

spremstvu vladnega tajnika Kocha ter je ob tej priložnosti darovala župniku Frančišku Ignaciju grofu Inzaghiju dvesto dukatov. Del denarja je župnik razdelil med reveže, del pa namenil za nakup belega cerkvenega ornata. Vladarica je v času bivanja na Ptuju namenila tudi Ljutomeru, kjer je pred nekaj tedni pogorelo trideset hiš, večjo vsoto denarja. Za naslednji dan je napovedala obisk pri dominikancih. Prior jo je s celim konventom pričakal v procesiji s križem na čelu pri cerkvenih vratih in jo popeljal v svetišče, kjer je prisostvovala maši. Nato se je vladarica odpravila v vojaški tabor na Hajdini k zaprisegi pravkar urejenih hrvatskih regimentov. 1143 Prior Antonij je tudi dosegel dokončanje pravde s ptujskimi minoriti zaradi vizitacije dominikanske cerkve sv. Trojice. Stroški za petindvajset let trajajočo pravdo so znašali že osemsto goldinarjev.1144 V njegovem času je med dominikanci in minoriti prišlo tudi do razdelitve gozda z imenom Streittwald v Gornjem uradu, s čimer je bil končan večletni spor. Königsman sprva na delitev ni hotel pristati, ker so minoriti enega izmed dominikanskih gozdov hoteli prišteti k omenjenemu gozdu. Končno je med Königsmanom in minoritskim gvardijanom Ludovikom Reffingerjem prišlo do poravnave in pogodbe ter so bili po razdelitvi gozda v njem postavljeni mejniki.1145 Königsmanov naslednik Karol Murner, novinec iz časa priorja Honorija Weissenkircherja (1727–1729), je bil vsaj že od leta 1747 namestnik bivšega priorja.1146 Pri izvolitvi Karola Murnerja za ptujskega priorja leta 1752 je prišlo do zapetljajev. Izvoljeni namreč ni bil lektor, kot je to določala odredba z zasedanja generalnega kapitlja v Bologni leta 1750.1147 Omenjena odredba je namreč odrejala, da ne more nihče prevzeti priorske službe v samostanih, v katerih je bil višji študij, če ni opravljal prej službe lektorja. Za ptujski samostan pa vemo, da je bil tedaj v njem organiziran študij moralke (studium morale). Službo predstojnika na Ptuju je mogel prevzeti le z dovoljenjem Apostolske stolice. Murner je postal prvikrat predstojnik kar šest let (1752–1757), nato pa je bil prior še v letih 1763–1766, v letu 1768 pa naj bi bil prior v Novem Kloštru. Bil je prior v času provincialov: priorja dunajskega konventa Jožefa Riedla in Konstantina Herzoga.1148 Prior Murner je sprejel nekaj novincev oziroma jih je prepustil k redovnim zaobljubam: Bernarda Eberla (1754) in Frančiška Ksaverija Reserja (?) (1756) ter krojača Jurija Spechterja (1757).1149 Za svojo ustanovo je pridobil več posesti in poskrbel za lepoto samostanske cerkve in gradnjo za konvent potrebnih prostorov. V letu 1756 je dal z velikimi stroški prekriti samostansko cerkev, v naslednjem letu pa je dal popraviti glavni oltar iz leta 1648 in zanj naročil novo podobo.1150 V času drugega priorata (1763) pa je dal na novo pobarvati in pozlatiti oltar, za kar je plačal pozlatarju skupaj tisoč dvesto triintrideset goldinarjev in mu dal še štiri štrtine vina.1151 F. Kovačič tudi navaja, da je dal Murner okoli leta 1763 pri stranskih vratih viseči križ ponovno postaviti na oltar sv. Lucije (posvečen 1694), ki je po njegovem stal najbrž na mestu starega oltarja sv. Križa. Prior naj bi tudi stare podobe sv. Lucije, Agate in Apolonije nadomestil s kipi, za kar je dal mizarju in kiparju dvesto sedem goldinarjev. Slikarju je za pozlatitve in za barvanje dveh oltarjev dal tisoč enainosemdeset goldinarjev in štiri štrtine vina, slikarjem pa še posebej za marmoriranje sto dvainpetdeset goldinarjev, hrano in prav tako štiri štrtine vina.1152 Pri samostanu je dal postaviti drvarnico, pri sv. Trojici pa je dal sezidati veliko in lepo stavbo s prostorno kletjo in s pokritim prehodom od stavbe do zakristije. Po mnenju kronista sta bila zelo koristna prehod in klet. Gradnja je veljala nad tri tisoč goldinarjev, pri čemer ni upoštevana vrednost dela podložnikov na tlaki.1153 Vemo, da je imel tedaj samostan v Gornjem uradu dvor s hišno kapelo. V letu 1756 je Franc Ksaverij Sibenburger obvestil priorja, da jo bo vizitiral savinjski arhidiakon Martin Jožef Sumpichler.1154 Murner je kupil precej posesti že ob nastopu priorske službe. Od doktorja Janeza Benedikta Gründla je za dva tisoč devetsto dvajset goldinarjev kupil pristavo s pripadajočimi gozdovi, travniki, pašniki in z njivami

201

−42, str. 233−234, ZAP. Prim. Kolar, R Nataša, Vojaške vaje in manevri na Dravskem in Ptujskem polju v 18. in 19. stoletju, v: ČZN NV 40 (2004), str. 91−104. 1144 R−42, str. 233−234, ZAP. Memorabilia I, str. 53, ZAP; Pravda takorekoč za kozjo volno (quasi de lana caprina) naj bi leta 1751 veljala oba samostana že več tisoč goldinarjev. (R−28, fol. 140, ZAP). 1145 Memorabilia I, str. 53, ZAP. F. Kovačič (1913), str. 115. 1146 Murner se omenja kot namestnik priorja v letih 1747 in 1748; 1747, V. 15. in 1748, VII. 15.: R−28, fol. 91 in 116’, ZAP. 1147 Memorabilia I, str. 53, ZAP. 1148 Ibidem, str. 56. Prim. F. Kovačič (1914), str. 368. 1149 Memorabilia I, str. 53 in 56, ZAP. 1150 Ibidem, str. 53. Prim. F. Kovačič (1914), str. 117. 1151 Ibidem, str. 56, F. Kovačič, Ibidem. Prim. R–28, fol. 140’–141, ZAP. 1152 Ibidem. 1153 Memorabilia I, str. 53, ZAP. 1154 FLD 758, št. 529, fol. 38, StLA. 1143

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, št. 53, ZAP. Prim. F. M Kovačič (1913), str. 103 in 104. Dr. Janez Benedikt Gründel, zdravnik in zapisovalec naših zdravilnih vrelcev (1635–1705); Prim. Predin Štefan, Janez Benedikt Gründl, prvi znanstveni pisec v Mariboru, v: ČZN NV 61 (1990), str. 83−84. 1156 Memorabilia I, str. 53, ZAP. 1157 Ibidem, str. 57. 1158 Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 69. 1159 1765, II. 21., Ptuj (D 15 f 10, NŠAM). 1160 Memorabilia I, str. 57, ZAP. F. Kovačič (1914), str. 368. 1155

v Zabovcih in Spuhlji pri Ptuju. Polje se je imenovalo Muršek.1155 Od nekega Pergerja je za štiristo osemdeset goldinarjev kupil zemljo in vinograd sredi samostanske zemlje. Od nekega Peršona, ki je konventu dolgoval tristo goldinarjev, pa je moral prior namesto denarja vzeti zemljo na kraju z imenom Rosgraben pri Gornji Grajeni in poravnati tudi denar nekemu drugemu Peršonovemu upniku.1156 V letu 1766 je Murner kupil od že omenjenega doktorja Gründla za tisoč petsto goldinarjev del bližnjega vinograda, od usnjarja Lovrenca Graffa zemljo in majhen gozd ob mestnem obzidju na severni strani samostana ter njivo poleg samostanske zemlje na Grajeni, leta 1766 pa je od Gründla kupil še drugi del od v letu 1754 kupljenega vinograda.1157 Omenimo naj, da so leta 1754 dominikanci imeli sto osemindevetdeset podložniških družin, medtem ko so jih minoriti imeli tristo osem in sto devetnajst gorskopravnih zemljišč. 1158 V tem času (1754) je konvent za dva tisoč devetsto goldinarjev odprodal samostanski dvor z imenom Ranzerhof. V letu 1765 je prior poročal vladi o gospodarskem stanju ustanove. Samostanski dohodki so tedaj znašali letno po 2045 goldinarjev in 44 krajcarjev, izdatki pa 1463 goldinarjev in 57 krajcarjev, tako da so čisti letni dohodki znašali okoli 582 goldinarjev. S to vsoto so letno vzdrževali deset patrov, pet laičnih bratov, samostanske uslužbence in posle ter dajali plačo advokatu, zdravniku, ranocelniku in lekarnarju, kakor tudi poravnali davek in druge dajatve.1159 Omenimo naj tudi še, da sta leta 1766 vlada in ptujski mestni magistrat konventu dovolila poleg samostanske ledenice predreti mestni zid za napravo majhnega dohoda, da bi samostanski ljudje imeli boljši dohod do samostanske zemlje in za dovoz pridelkov v samostan. Konvent pa se je moral obvezati, da bo v primeru vojne dal vrata zazidati.1160

Podpis priorja Gundisalva Ternošnika (1782–1783) na dokumentu z dne 12. oktobra 1782, Ptuj (dokument D 15 f. 10, Nadškofijski arhiv Maribor)

202

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Marinus Meerwunder se omenja v času priorja Avguština Guettmanna (1737) kot redovni klerik. Imel je naslov lektorja in ga je konvent v novembru leta 1757 izvolil za svojega predstojnika. O njegovem delovanju na Ptuju ni ničesar znanega. Ohranjeno pa je npr. pismo, ki mu ga je generalni magister Janez Tomaž de Boxadors poslal iz Rima 14. januarja 1758 s prošnjo, naj mu posreduje podatke o dokumentih in drugem zgodovinskem gradivu v ptujskem samostanu. Znano je, da se je zlasti v 18. stoletju povečalo zanimanje vrhovnih vodstev tudi drugih redov za preteklost reda samega in posameznih redovnih postojank. Redovna vodstva v Rimu so zato od predstojnikov terjale podatke za pripravo besedila o zgodovini posameznih samostanov za tisk.1161 Generalni magister Janez Tomaž de Boxadors v pismu priorju Marinu navaja, da je v pripravi že drugi zvezek letopisa, v katerem bo govora o ustanovitvi, razvoju in o stanju ptujskega samostana, vendar mu za skrben zapis njegove zgodovine manjkajo še nekateri dokumenti. Zato naj bi prior dal dokumente skrbno prepisati in mu prepise čim hitreje poslal. Navaja, da je sicer že pred mnogimi leti tedanji generalni magister Antonin Chloche (1686–1720) prejel s Ptuja notice o dokumentih, da pa za dokončanje dela potrebujejo njihove prepise. Pri prepisih posameznih dokumentov naj bi prior navedel mesto njihove hrambe: ali se hranijo v samostanskem arhivu ali kje drugod. Potreboval pa bi prepise dokumentov, ki se nasplošno nanašajo na dominikanski red, na ptujski konvent ali na druge dominikanske postojanke. Pri starih kodeksih naj bi navedel njihovo vsebino: ali gre za kodekse z zgodovinsko vsebino ali za martirologije ali nekrologije ali za take s kako drugačno vsebino. Generalni magister priorju naroča, naj bi prepisov ne pošiljal po pošti, ampak naj bi jih iz Ptuja ob kaki ugodni priložnosti dostavil samostanu v Benetkah ali pa priorju v Anconi. Če bo prepise poslal beneškemu priorju, naj jih ta odpravi po morski poti v Ancono, odkoder jih bo generalni magister zagotovo dobil v roke. Slednji je od priorja Marina zahteval prepise enajstih dokumentov: ustanoviteljice samostana iz 1230–1234, papežev, patriarhov, škofov in papeških odposlancev ter Spanheimov: koroškega vojvode Ulrika III. (1256–1269) in njegovega brata Filipa, izvoljenega salzburškega nadškofa (1246–1265).1162 Priorja Marina Meerwunderja je v letu 1760 nasledil Rajmund Beginetti, od provinciala potrjen 17. oktobra 1760.1163 Kot novinca ga je sprejel prior Avguštin Guettmann v letu 1722.1164 Za Beginettija vemo, da je njegov oče, ptujski meščan Janez Krstnik, v oporoki zapisal samostanu tisoč goldinarjev, za sina Karla osebno pa je naložil kapital v višini štiristo goldinarjev, od katerega naj bi ta hasnoval določene letne obresti.1165 Po treh letih priorske službe je Rajmundu sledil Karol Murner, ki je bil predstojnik že v letih 1752– 1757.1166 Za priorjem Karolom Murnerjem se kot prior omenja magister Hieronim Freytag (1767–1769), profes samostana v Boznu. Novega predstojnika je imenoval magister Antonin Thuille, ker se konventuali po dvakratnem glasovanju niso mogli zediniti za osebo novega predstojnika in so zaradi tega izgubili pravico do glasovanja. Provincial je imel pri izbiri novega priorja srečno roko, saj je Hieronim v duhovnem in gmotnem oziru dobro poskrbel za svojo ustanovo.1167 Že ob začetku svoje službe je Freytag odpravil nekatere za redovno življenje škodljive razvade, ki so samostan hkrati tudi gmotno obremenjevale. Osebe, ki niso imele ne redovnega poklica in ne duha, je spodil iz samostana ali pa jih pripravil do poboljšanja. Odpravil je grdo razvado večernega popivanja pozno v noč, vendar je kljub zahtevnosti ohranil v konventu složnost, saj je znano, da v njegovem času med konventuali ni bilo večjega prepira. Iz samostana je npr. odslovil dva dečka, ki sta ministrirala pri mašah in sta bila za delo nagrajena, sicer pa sta bila konventu že več let v nadlego. Od konventa sta prejemala obuvalo in hrano ter na leto po tisoč štiristo šestdeset obrokov kruha. Od tedaj so stregli pri mašah bratje konverzi, od česar je imel po mnenju

203

emorabilia I, str. 56, ZAP. Prim. za M stiški samostan: Mlinarič, Jože, Stiška opatija 1136−1784. Novo mesto 1995, str. 687−688. Za kostanjeviško opatijo: idem, Kostanjeviška opatija 1234−1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 688 in 410. 1162 M emorabilia I, str. 54−55, Z AP. F. Kovačič pravi, da je prior poslal v Rim »razne historične podatke o ptujskem samostanu, kjer so še danes shranjeni, a so večinoma le prepisi«. (F. Kovačič (1914), str. 367). 1163 Memorabilia I, str. 56, ZAP. FLD 758, št. 1119, fol. 212, ZAP. 1164 Memorabilia I, str. 50, ZAP. 1165 1722, IX. 29.: FLD 758, št. 1460, fol. 100, ZAP. 1166 Memorabilia I, str. 56, ZAP. 1167 IIbidem, str. 50. Ob koncu Freytagovega priorata je bil za provinciala izvoljen magister Peter Scholz iz dunajskega konventa. (Memorabilia I, str. 58, ZAP). F. Kovačič (1914, str. 368) navaja, da Šematizem za leto 1767 ne omenja na Ptuju priorja, ampak le njegovega namestnika Avguština Prantnerja, ki se tod omenja v letu 1722 kot klerik. (Memorabilia I, str. 50, ZAP). 1161

dominikanski samostan na ptuju

emorabilia I, str. 58, ZAP: »… tum ut M fructuose hi (sc. conversi) occupentur: maxime autem ne a somno praetiosum tempus deperdatur.« 1169 Memorabilia I, str. 58, ZAP. 1170 Memorabilia I, str. 57−58, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 141−142. 1171 Memorabilia I, str. 58, ZAP. 1172 Tudi: Hillebrand (Memorabilia I, str. 52, ZAP). 1173 R−28, fol. 146, ZAP. 1174 I. Orožen III, str. 531; Wolf, Adam, Die Aufhebung der Klöster in Innerösterreich 1782−1790. Wien 1871, str. 26. 1175 F. Kovačič (1914), str. 368.1783, IX. 13., Ptuj (D 15 f 10, NŠAM). 1176 Memorabilia, str. 58, ZAP. 1177 Orožen III, str. 530. 1178 Rok. olim 2506, str. 111, StLA. 1179 Memorabilia I, str. 52, ZAP. 1180 F. Kovačič (1914), str. 368. 1181 R−28, fol. 166, ZAP; F. Kovačič postavlja njegov priorat v leta 1774−1777? (1914, str. 368). 1182 1782, VIII. 23.; 1783, IX. 13., Ptuj (D 15 f 10, NŠAM). Za leto 1782 se omenja kot prior Martin Egg (1782, VII. 1., (D 15 f 10, NŠAM). F. Kovačič (1914), str. 368. 1783, IX. 13., Ptuj (D 15 f 10, NŠAM). Konec oktobra 1786 se omenja »Gundisalo Dernoschnigg« (1786, X. 26, Gradec: GUB 2888–25043/1785, StLA), ki je oktobra naslednjega leta živel v graškem samostanu. 1183 Z apisnik 1782, X. 12., Ptuj (D 15 f 10, NŠAM) 1184 1783, IX. 13., Ptuj (Ibidem). 1168

kronista samostan dvojno korist, gmotno in duhovno, ker bratje »s spanjem niso več tratili dragocenega časa«.1168 K letu 1769 pripoveduje kronist naslednjo zgodbo. Nekoč je za brate konverze zmanjkalo rib in kuhar jim je moral postreči z raki. Užaljeni bratje so se dogovorili in se hrane niso dotaknili. Naslednjega dne so se pri priorju družno pritožili nad hrano z obrazložitvijo, da jim glede hrane gredo enake pravice kakor patrom. Prior je izrabil to priložnost in jim ob ponedeljkih, torkih, sredah in četrtkih odvzel običajno pitancijo (priboljšek), ki so jo prejemali od začetka njegove priorske službe, ter jih s tem poučil, da so priboljšek prejemali le po priorjevi dobroti in ne po kaki ustaljeni pravici.1169 V gospodarjenju je bil Freytag uspešen, saj je poravnal precejšnje dolgove (tisoč dvesto goldinarjev), sam pa je napravil en sam dolg, ko si je pri provincialu izposodil sedemsto goldinarjev.1170 Ob koncu njegovega priorata leta 1769 je bil za provinciala izvoljen magister Pavel Scholz iz dunajskega konventa.1171 Frančišek Ksaverij Hilleprand se v ptujskem konventu omenja kot redovnik – klerik v letu 1740 pod priorjem Jožefom Gründlerjem,1172 kot prior pa prvič 1. februarja 1772.1173 Hilleprand je bil kasneje zadnji prior v Novem Kloštru.1174 Leta 1774 je poslal graški vladi zadolžnico duhovnih ustanov pri samostanu. Poslednjič pa ga omenjajo v letu 1783 kot ptujskega konventuala v starosti 61 let in ga ocenjujejo kot nesposobnega za delovanje v dušnem pastirstvu, saj da ni bil sposoben pridiganja in spovedovanja v slovenskem jeziku.1175 V času Hilleprandovega priorata je redovno provinco vodil Koloman Eisner, izvoljen leta 1771 na Dunaju v prisotnosti tudi Jožefa Ocepka, priorja samostana v Novem Kloštru.1176 Za Jožefa je znano, da je bil predstojnik tega samostana že dvakrat prej: 1747–1749 in 1756–1758.1177 V času po priorju Hilleprandu je znana zadnja prodaja samostanske posesti, ko je konvent prodal ptujskemu trgovcu Tadeju Stiglerju nekaj zemljišč na Mestnem Vrhu.1178 Hilleprandov naslednik Sigismund Weiller se omenja kot redovnik – klerik v ptujskem samostanu skupaj s svojim predhodnikom pod priorjem Jožefom Gründlerjem leta 1740.1179 Kot prior se prvikrat omenja leta 1776,1180 poslednjič pa 6. aprila 1778.1181 Za priorjem Weillerjem in pred zadnjim priorjem Gererjem se v letih 1782 in 1783 kot prior omenja Gundisalv Ternošnik (Gundisalvus Ternoschnigg). Leta 1783 je bil star triinštirideset let in ocenjen za nesposobnega za delovanje v dušnem pastirstvu, saj ni bil sposoben pridiganja in spovedovanja v slovenskem jeziku. V letu 1787 naj bi živel v graškem samostanu. V letu 1809 se omenja kot »bivši« prior v Gradcu in na Ptuju.1182 V času Ternošnikove priorske službe (1782) je v samostanu opravil preiskavo dominikanski provincialni magister Rajmund Albrecht. Priorjev namestnik Dalmacij Schober je namreč prijavil redovnemu provincialnemu vodstvu sobrata, laičnega brata – krojača Frančiška Söllnerja (Dunajčana, starega 32 let in tri leta profesa), da si je prilastil nekaj samostanskih dragocenosti in jih nato prodal ptujskemu zlatarju Filipu Schillerju, ki ga je tudi obtožil ponarejanja listin.1183 V času priorja Ternošnika (1783) je imel konvent enajst patrov, štiri brate laike in novinca, a v domačem konventu je bivalo šest patrov, pet pa jih je živelo v drugih samostanih (v Gradcu, na Tirolskem in na Ogrskem). Najstarejši član konventa je imel devetinšestdeset let, najmlajši pa trideset. Povprečna starost je bila sedeminpetdeset let. Od patrov, ki so tedaj bivali na Ptuju, sta veljala za sposobna za delo v dušnem pastirstvu le dva: Dominik Štefanec je slabo znal slovenščino, Frančišek Ksaverij Resch pa je sploh ni bil vešč. Vsi ostali patri pa niso znali slovensko.1184 Zadnji prior je bil Marijan Gerer, pred prejemom redovnega imena Franc Avguštin, sin Jurija Virgilija »Gera«, blagajnika graške sirotišnice, in Marije Katarine, rojen 21. avgusta 1737. V letu 1783 se omenja kot ptujski konventual, ki je tedaj živel kot gost v samostanu Mariental na Tirolskem. Tedaj so ga ocenili za

204

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

nesposobnega za delovanje v dušnem pastirstvu zaradi neznanja slovenskega jezika. V letu 1786 je doživel razpust samostana, star oseminštirideset let in v redovništvu šestindvajset let. Pozneje, v letu 1808, se omenja kot namestnik priorja v graškem dominikanskem samostanu.1185

1185

F . Kovačič (1914, str. 368−369) je prepričan, da se zapis nanaša na priorja Gererja, ker da podobnega imena v krstni matični knjigi Graške župnije ni najti in ker se čas rojstva ujema z njegovo starostjo ob ukinitvi ptujskega samostana. F. Kovačič (1914), str. 368−369. A. Wolf (Die Aufhebung der Klöster…, str. 115) nima podatkov o graškem dominikanskem samostanu.

Seznam ptujskih dominikancev – duhovnikov z dne 13. septembra 1783, Ptuj (dokument D 15 f. 10, Nadškofijski arhiv Maribor)

205

dominikanski samostan na ptuju

Dominikanci in mesto Ptuj Mestno gospodarstvo in spori z dominikanci

alentinitsch, Italienische KaufmannsfaV milien in Ptuj im 16. und 17. Jahrhundert, v: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 99. 1187 Mlinarič, Jože, Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem območju do konca 19. stoletja, v: ČZN NV 70 (1999), str. 31−32. 1188 M aribor skozi stoletja. Razprave I. Maribor 1991, str. 177. 1189 P tujska župnijska cerkev sv. Jurija ..., str. 99. 1190 FLD 758, št. 1350, fol. 92, StLA. 1191 Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989. Ptuj−Celje 1989, str. 122−123. 1192 Glej str. 173. Prim. pravico gospoščine Turnišče do mitnine pri Tržcu pri Sv. Vidu pri Ptuju. (1750, IV. 16.: R−4, str. 480, ZAP). 1186

Omenili smo že, da so Turki z osvajanjem Ogrske od prve polovice 16. stoletja ptujskim trgovcem zaprli pot in odvzeli možnost nakupa trgovskega blaga in da je zlasti v prvi polovici 17. stoletja pričela propadati tranzitna trgovina, predvsem trgovina z Benetkami. Zato si ptujski meščan gospodarsko ni opomogel vse do dvajsetega stoletja. Za Ptuj je bila donosna tudi trgovina z vinskim pridelkom, zlasti še tista z deželo Koroško. V tej trgovini sta si najbolj konkurirala Ptuj in sosednji Maribor. Zato ni čudno, da je zaradi vinske trgovine prihajalo med meščani obeh mest do sporov že od 16. stoletja.1186 Cesar Ferdinand III. je leta 1645 odredil, da je bila poslej mariborskim trgovcem pridržana trgovina s Koroško, ptujskim trgovcem pa ona s severno in vzhodno Štajersko.1187 Gospodarska moč ptujskih trgovcev je vedno bolj slabela, obrtniki pa so se vedno bolj zapirali v okvir domače obrtne dejavnosti, omejene s cehovskimi pravili. Zato velja tudi za ptujskega meščana in za njegovega soseda, mariborskega meščana, da se poslej ni preživljal le z osnovno meščansko dejavnostjo, temveč tudi z obdelovanjem zemlje.1188 H gospodarskemu nazadovanju so pripomogli tudi številni požari in pogoste kužne bolezni. Posledica je bila, da je Ptuj v nekaj desetletjih postal majhno in gospodarsko nepomembno mesto, ki ga je zdaleč prekosil sosednji Maribor.1189 Velike količine vina, ki so jih ptujski dominikanci in minoriti pridobivali iz vinogradov, ki so jih obdelovali v lastni režiji, od dajatev z gorninskih vinogradov in od vinske desetine, so redovnikom omogočale, da so se s pridelki vključili v vinsko trgovino in so lahko postali močan konkurent meščanom. Slednji so zato poskušali redovnike povsem izriniti iz trgovanja, predvsem iz vinske trgovine, kar je nujno privedlo do napetosti med obema stranema. Vemo, da je mestni magistrat v letu 1676 prosil dominikanski konvent, naj odpravi trgovanje pri svojih podložnikih in naj omeji tudi lastno trgovanje.1190 Meščanom so bili trn v peti tudi stari samostanski privilegiji, kot npr. pravica do vnosa lastnih pridelkov in kupljenega blaga za lastne potrebe brez mitnine na Ptuj. Redovniki so s trgovanjem tujih pridelkov in trgovskega blaga kršili določila privilegijev, ker so mogli dajati blago in pridelke naprodaj po nižji ceni, s čimer so postali močna konkurenca meščanom.1191 Dominikanci so bili npr. oproščeni mitnine in mostnine na dravskem mostu na Ptuju, tako da je bilo mesto tudi na ta način prikrajšano za svoje dohodke. Spori med dominikanci in meščani so zastrupljali medsebojne odnose. Tako je npr. prior Peter Monhaubt ob nastopu svoje priorske službe (1744) ugotavljal škodljivost teh sporov, saj je po njegovih besedah prihajala k obredom v samostansko cerkev le še četrtina nekdanjih vernikov. Prior je uvidel, da si mora prizadevati za odpravo nesporazumov med samostanom in magistratom. Zato je mestu priznal, da je kot vzdrževalec dravskega mostu upravičeno do pobiranja mostnine. Obvezal se je, da bo samostan odslej redno poravnal mitnino: bodisi v denarju ali pa naj bi po potrebi samostanski podložniki sodelovali na tlaki pri popravilih na mostu, pri čemer naj bi vrednost dela odračunali od predpisanega plačila v denarju.1192

206

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Ujme (kuga, požari) Kužna bolezen se je na Štajerskem ponovno pojavila na začetku devetdesetih let 17. stoletja. Zato je dala vlada v letu 1691 zapreti cesto čez Macelj, a jo je dala odpreti že v naslednjem letu. Nato se kuga na Štajerskem nekaj let ni pojavila. A že leta 1710 so zaradi nevarnosti širjenja kužne bolezni npr. redovniki vseh graških samostanov pridigali in opravljali bogoslužje na prostem. V ptujskem mestu pa se je bolezen pojavila v naslednjem letu.1193 Meseca maja 1740 je vlada sprejela ukrepe za zajezitev kužne bolezni na meji z Ogrsko.1194 Komaj so si meščani po velikem požaru v letu 1684 gmotno opomogli, že jih je na začetku 18. stoletja (1705) prizadejal uničujoč požar, ki sta mu v letih 1710 in 1744 sledila še dva večja požara. 8. oktobra 1705 je izbruhnil ogenj v stolpu župnijske cerkve, v katerem je od leta 1685 viselo pet zvonov, ki so jih stopili ognjeni zublji. Ogenj, ki ga je razširjal močan veter, je upepelil skoraj vse hiše in prizadel celo od središča mesta oddaljeni kapucinski samostan in visok mestni stolp. Goreče skodle, ki jih je raznašal veter, naj bi bile napravile tudi nekaj škode v dominikanskem samostanu,1195 na drugem mestu v zapisu pa se ne omenja morebitna škoda, ki bi jo utrpela samostana v mestu.1196 Požar 20. decembra 1710 je upepelil dvaintrideset hiš, tisti leta 1744 pa celo devetinsedemdeset »boljših« meščanskih hiš. Ker viri ne omenjajo, da bi v dveh nazadnje omenjenih požarih utrpele škodo tudi cerkvene stavbe, S. Povoden sklepa, da jih ogenj tedaj ni zajel.1197 Postavitvi dveh plastik sv. Florijana, zaščitnika pred ognjem, so botrovali požari 18. stoletja. Imenitnejšega na trgu, ki je po njem tudi dobil ime Florijanov trg, je dal mestni magistrat postaviti leta 1745, leto po izbruhu ognja, ki je upepelil večino meščanskih hiš. Kip na grajskem platoju pa je po mnenju S. Vrišerja iz začetka 18. stoletja in je morda prvotno stal pod vznožjem gradu.1198

Pobožne ustanove Iz 18. stoletja je ohranjenih osem ustanovnih listin, kot jih je iz predhodnega stoletja. Poudariti moramo, da so ustanovitelji samostanu povečini darovali denarne vsote ali pa denar naložili pri deželi Štajerski. Od vseh ustanovnih listin je najbolj zanimiva oporoka iz leta 1755, v kateri je Marija Elizabeta baronica Beckh z Dornave naredila mašne ustanove pri dveh samostanih ter obdarovala tudi cerkve in dva meščanska špitala. Za dominikance je za opravilo pogrebne maše na dan njene smrti in za devet maš zanjo in za njeno sorodstvo naložila kapital v višini tristo goldinarjev, kapucinom pa je darovala za opravilo stotih maš petdeset goldinarjev. Ptujski župnijski cerkvi je zapustila diamantni križ in zlate uhane, kapeli sv. Frančiška Ksaverija svojo poročno obleko, loretanski kapeli pri minoritih križ z rubini ter meščanskemu špitalu petdeset goldinarjev ter graškemu meščanskemu špitalu pa pet goldinarjev.1199 Marija Izabela Guffante, rojena Nürnberger, je naredila dve ustanovi zase in za Adama Nürnbergerja: po en aniverzarij za vsake kvatre in sto triinpetdeset maš letno ter je med drugim zapisala še vbogajme za reveže (1707).1200 Edina ustanova, s katero je dominikanski samostan dobil vinograd v Halozah, je bila ustanova Jurija Ferdinanda Lederberga, župnika v Murauu na Štajerskem (1725).1201 Družina gospodov Dobrniških (von Neuhaus) je naredila dve pobožni ustanovi. Marija Barbara je ustanovila aniverzarij in pet maš ter v ta namen naložila pri deželi Štajerski kapital v višini dvesto goldinarjev,1202 Janez Sajfrid Jožef pa je zase in za svojo prvo ženo, prej imenovano Marijo Barbaro, rojeno Hoffman, in za njunega pokojnega sina Ivana Jakoba ustanovil aniverzarij in toliko maš, kolikor bo vselej imel konvent članov (1730), ter devet maš, za kar je pri deželi

207

L . Pečko, Kronika minoritskega samostana v Ptuju, 1861, str. 155. 1194 1740, V.6.: FLD 758, št. 2267, fol. 156, StLA. 1195 R−42, str. 279, ZAP. 1196 R−42, str. 6, ZAP. 1197 Ibidem, str. 6. 1198 Vrišer, Sergej, Znamenja in javni spomeniki v Ptuju, v: Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, str. 299−300. 1199 G eistliche Stiftungsakten fasc. 61, št. 2, StLA. Prim. F. Kovačič (1914), str. 255. 1200 1707, I.15.: FLD 758, št. 1464, fol. 101, StLA. O družini Guffante glej: Ptujska župnija sv. Jurija ..., str. 104. 1201 F. Kovačič (1914), str. 255. 1202 FLD 758, št. 1463, fol. 101, StLA. AMP, šk. 30, 89/257, 42, ZAP. 1193

dominikanski samostan na ptuju

I bidem, str. 45. 1741, IX.1.: FLD 758, št. 1463, fol. 101; Prim. F. Kovačič (1914), str. 255. 1205 FLD 758, št. 1466, fol. 101, StLA. 1206 FLD 758, št. 2648, fol. 281. 1207 S.d (18. stol.)(D 18 f 10, NŠAM). 1208 G lej str. 168. Škapulirska bratovščina se omenja leta 1749 v župniji sv. Mihaela v Pišecah. (F. Kovačič (1914), str. 248−249), leta 1756 pa pri Sv. Vidu pri Ptuju (R–42, str. 376). 1209 R−42, str. 376, ZAP. 1210 F. Kovačič (1914), str. 250; Rok. olim 2506, str. 110−111, StLA. 1211 J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 107. 1212 F. Kovačič (1914), str. 249. 1213 F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije 1228−1928. Maribor 1928, str. 139; Acta Ecclesiastica Sloveniae 16. Ljubljana 1994, str. 76. 1214 Memorabilia I, str. 53 in 50, ZAP. F. Kovačič (1914), str. 266. 1215 FLD 758, št. 233, fol. 18, StLA. 1203

1204

Štajerski Ferdinand Ernest baron Neuhaus naložil dvesto štirideset goldinarjev.1203 Cecilija Kittendorfer je za opravljanje desetih maš darovala sto goldinarjev (1741),1204 Marija Störgl je v oporoki zapisala dva tisoč goldinarjev za dve tedenski maši (1768),1205 na gradu Turnišče pri Ptuju umrli passauski kanonik Karel Hanibal grof Barbo pa je dominikancem za obhajanje aniverzarija zanj naložil vsoto štiristo goldinarjev.1206

Bratovščine Dominikanci so bili veliki pospeševatelji tako imenovanih ljudskih pobožnosti, med katere so sodile tudi bratovščine, predvsem roženvenska in škapulirska. Tudi pri minoritih je bilo nekaj bratovščin, ki so konkurirale bratovščinam pri dominikancih. Zato so npr. v 2. polovici 18. stoletja dominikanci prosili sekovski škofijski konzistorij, naj bi ne dal soglasja k ustanovitvi loretanske bratovščine pri minoritih, češ da bi to bilo na škodo prastare bratovščine rožnega venca pri dominikancih.1207 Ptujski dominikanci so v mestu uvedli roženvensko bratovščino in bratovščino sv. Dizme, zavetnika umirajočih, s sedežema pri samostanu in pri župnijski cerkvi.1208 Dominikanci pa so uvajali bratovščine tudi pri župnijskih cerkvah na podeželju. Tako je npr. škapulirska bratovščina, omenjena pri sv. Vidu pri Ptuju leta 1756, vsekakor nastala pod vplivom ptujskih dominikancev.1209 Cesar Jožef II. je odpravil vse ljudske pobožnosti in tudi bratovščine. V letih 1782 oziroma 1783 sta bili ukinjeni tudi ptujski bratovščini pri župnijski cerkvi. Bratovščine, ki so jih vpeljali ptujski dominikanci po drugih krajih, pa so še nekaj časa še životarile.1210 Iz knjige udov roženvenske bratovščine pri studeniškem samostanu je razvidno, da so poslednje ude vpisovali v knjigo še v letu 1794.1211 Omenimo naj, da je arhidiakon v Strassgangu v času ptujskega župnika Franca Ignacija grofa Inzaghija (1731–1768) po naročilu sekovskega škofijskega ordinariata prepovedal prevelike slovesnosti ob prazniku rožnega venca.1212 Ta ukrep je vsekakor nastal pod vplivom odnosa svetne oblasti do ljudskih pobožnosti.

Študij v ptujskem samostanu Tudi za 18. stoletje smemo reči, da je bil Ptuj prav zaradi treh samostanov kraj izobraževanja in učenosti. V redovne skupnosti so še nadalje vstopali mnogi novinci iz ptujskih meščanskih družin in iz okolice mesta. V samostanu so jim nudili osnovno izobrazbo, ki so je bili deležni tudi številni mladi ljudje iz drugih krajev in ki so se pripravljali kot novinci za redovni poklic. Za vse tri redovne postojanke je značilno tudi to, da so v njih skoraj skozi vse 18. stoletje gojili višje študije. Prisotnost zelo izobraženih redovnikov je razumljivo dvigala tudi izobrazbeno raven posameznega konventa. Za minoritski samostan je znano, da je v njem že okoli leta 1680 provincial Gašper Dietl predaval filozofijo in teologijo, za kapucinski samostan pa, da je bil v njem od leta 1649 do 1782 študij filozofije.1213 Dominikansko redovno vodstvo si je v 18. stoletju močno prizadevalo za čim večjo izobraženost svojih članov, zlasti še predstojnikov. Tako so npr. na generalnem kapitlju v Bologni leta 1750 sklenili, da ne more v samostanu z višjimi študiji postati nihče prior, če ni bil prej lektor. Za ptujski samostan vemo, da je v njem leta 1714 predaval filozofijo Jožef Zelenik, za njim pa Čeh Gabrijel Stephan. V času priorja Karola Murnerja (1752–1757) pa so predavali moralno teologijo.1214 Sicer pa se v 17. in 18. stoletju v konventu omenja vrsta zelo izobraženih mož in med njimi tudi številni lektorji. Leta 1675 se omenja latinska samostanska šola, v kateri so učili dominikanci.1215

208

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

Spori z meščani ob pregledu mestnega pomirja (objezdi) Tudi v 18. stoletju spori med meščani in konventom niso pojenjali, kar se je vselej zgodilo tudi pri objezdi mestnega zemljišča. Ko so npr. meščani pri objezdi leta 1730 želeli vstopiti skozi glavna samostanska vrata, so jim redovniki to preprečili tako, da so od zunanjega pokopališča pa do mestnega zidu položili bruna in se jim za oviro postavili v bran. Ko so meščani skušali prestopiti prepreko, so jim redovniki pojasnili, kako se je postopalo pri objezdi leta 1715. Tedaj naj ne bi bili skozi vhodna samostanska vrata vstopili vsi v objezdi sodelujoči, ampak le mestni sodnik z dvema svétnikoma, vendar neoboroženi in brez zastav, nakar da si je sodnik ogledal mestni stolp v obzidju. Na to pojasnilo so meščani mirno odšli, a so se naslednjega dne pritožili zoper ravnanje redovnikov ter izjavili, da zatrjevanje redovnikov glede načina omenjene objezde ne odgovarja resnici, sicer pa, da objezda ni bila v letu 1715, ampak dve leti prej. Redovniki so dokazovali, da so leta 1713 ugotavljali meje, da pa so zaradi kuge preložili objezdo na leto 1715. Zatrjevali so tudi, da so imeli meščani dohod do obzidja in stolpa skozi lesena vrata, o čemer naj bi pričali še tedaj v zidu vidni ostanki lesenih klinov. Konec avgusta leta 1747 je magistrat najavil redovnikom nameravani ogled stolpa, pri katerem je stal samostanski konjski hlev. Zoper vstop mestnega sodnika Antona Peršina v spremstvu številnih meščanov skozi samostanska vrata je tedaj v odsotnosti priorja Petra Monhaubta protestiral njegov namestnik. Vstop na samostansko dvorišče za ogled mestnega obzidja in stolpa je meščanom vendarle uspel in ptujski magistrat si je po dolgih peripetijah le uspel zagotoviti neovirano objezdo.1216

Dominikanci in mestna župnija Tudi v 18. stoletju je med dominikanci in mestnimi župniki prihajalo do sporov zaradi dušnopastirskega dela v mestu. Spor sta skušala leta 1693 s pogodbo zgladiti mestni župnik Andrej Doringer in dominikanski prior, vendar je bil tudi ta sporazum kaj kratkega veka, saj je med obema stranema kmalu ponovno prišlo do napetosti, zlasti še v času župnikovanja energičnega župnika Franca Ignacija grofa Inzaghija (1731–1768), imetnika več cerkvenih naslovov, saj je bil častni kanonik sekovske škofije in konzistorialni svétnik. 1217 Z dominikanci se je pravdal vrsto let tudi zaradi desetine,1218 z minoritskim gvardijanom pa je vodil pravdo zaradi poseganja minoritov v župnijske pravice. Pritožil se je pri sekovskem škofu Leopoldu Ernestu baronu Firmianu, ki je minoritom prepovedal, da bi v bodoče na božični večer ter na predvečer novega leta in sv. Treh kraljev opravili v minoritski hiši hišni blagoslov in kajenje. To pravico (in seveda dohodke od opravila) je imela le župnijska duhovščina (njen korni mojster), ne pa samostan, čeprav je bila hiša samostanska last. Minoriti so opravili obred pred prihodom mestne duhovščine, stanovalcem pa naročili, naj ji povedo, da je hiša že bila blagoslovljena. Tako naj bi bili ti storili prezadnjikrat, zadnjič pa naj bi bili stanovalci sobe preprosto zaklenili.1219 Posebno hude spore so imeli dominikanci in minoriti z župnikom Gregorijem Jožefom Plohlom (1769– 1800), doktorjem teologije, konzistorialnim svétnikom in prvim okrožnim dekanom (od 1786),1220 sicer prepričanim jožefincem in nasprotnikom redovnikov. Pod njim so kljub pogodbam iz let 1693 in 17411221 izbruhnili prepiri in celo sovraštvo, ki se odraža v dopisih med redovniki in župnikom. Še posebej je bil župnik gorak minoritom, ki so se mu upirali bolj kot dominikanci in kapucini. Župnik je vse redovnike tožil sekovskemu škofu Jožefu Filipu grofu Spauerju (1763–1779) in zatrjeval, da redovniki mestu sploh v ničemer ne koristijo, češ da razen mašnega opravila v mestu ne prispevajo ničesar k dušnemu pastirstvu

209

emorabilia I, str. 50, ZAP. 1747, VIII. M 30.: R−28, fol. 108’−109, ZAP. 1217 M emorabilia I, str. 49, ZAP. Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Ptuj 1998, str. 353, 237−238; R−42, str. 12, ZAP. 1218 M emorabilia I, str. 50, Z AP; R−28, fol. 142, ZAP; AMP, šk. 30, mapa 89, str. 1−3, ZAP. 1219 Memorabilia I, str. 49, ZAP. 1220 P tujska župnijska cerkev sv. Jurija ..., str. 353−354 in 239−241. 1221 Pogodbo z dne 6. aprila 1741 so podpisali prior Jožef Gründler, njegov namestnik Janez Grose, senior Hijacint Wiser, Dominik Kemeter in Andrej Jandes. (F. Kovačič (1914), str. 245−246). 1216

dominikanski samostan na ptuju

F . Kovačič (1914), str. 246. Ibidem, str. 245−246. 1224 1783, IX. 13. (D 15 f 10, NŠAM). 1225 Ibidem, str. 246. 1226 R−28, fol. 138, ZAP. 1227 Memorabilia I, str. 52, ZAP. 1228 R−28, fol. 116−117. ZAP. 1222

1223

meščanov. Pritožuje se, da se Ptujčani in okoliško prebivalstvo trumoma udeležujejo mašnega opravila v samostanskih cerkvah, ker da ga redovniki opravljajo na hitro, in da marsikateri vernik božje besede ne sliši tudi po več let, ker da redovniki ne pridigajo. F. Kovačič zatrjuje, da se je pri ovrednotenju dela ptujskih dominikancev in minoritov župnik Plohl »zapletel v protislovje«: češ redovnikom da je zabranil delovanje v dušnem pastirstvu, nato pa da jim očita, da zanj ničesar ne store!1222 Sicer pa je v pogledu bogoslužja »od starih časov« veljalo naslednje. V dominikanski cerkvi so opravili slovesno opravilo s pridigo na obletnico posvetitve cerkve (tretjo nedeljo po veliki noči), za praznik Marijinega vnebovzetja (patrocinij), na praznik rožnega venca in v nedeljo v osmini vernih duš. Ob teh dneh v župnijski cerkvi ni bilo opravila in pridige, da se je slovesnosti pri dominikancih moglo udeležiti čim večje število vernikov. Ostale nedelje in praznike pa so bogoslužje pri dominikancih opravili do osme ure, da so lahko verniki prišli okoli devete ure k župnijskemu opravilu. Če je praznik sv. Jurija, cerkvenega patrona (23. april), prišel na tretjo nedeljo po veliki noči, ko so dominikanci slovesno praznovali obletnico posvetitve samostanske cerkve, so redovniki slovesnost preložili na naslednjo nedeljo, da so se verniki mogli udeležiti slovesnosti v župnijski cerkvi.1223 Koncem 18. stoletja je bila v dominikanski in župnijski cerkvi pri rani maši pridiga v nemščini. Sredi stoletja pa pri dominikancih ni bilo več pridige v slovenskem jeziku. Od šestih patrov, ki so leta 1783 prebivali v konventu, sta bila le dva sposobna za delo v dušnem pastirstvu, saj ostali niso znali slovenskega jezika. Za delo sta bila sposobna le Dominik Štefanec, ki je le deloma znal slovenski, in Frančišek Ksaverij Resch, ki pa slovenščine ni bil vešč in ki je očitno pridigoval in spovedoval v nemškem jeziku.1224 Zato je sekovski škof Leopold Ernest grof Firmian župniku Inzaghiju naročil, naj imajo njegovi kaplani večkrat na leto pri ranem opravilu »kratek, dobro sestavljen slovenski govor« ter dvakrat tedensko (ob sredah in nedeljah) krščanski nauk kot pripravo na velikonočno spoved.1225

Posestne zadeve in gospodarstvo samostana Gospodarsko stanje samostana se je proti sredini 18. stoletja močno poslabšalo, o čemer priča že dejstvo, da je vanj posegla svetna oblast. Slednja je od predstojnikov terjala poročila o gospodarstvu in je podvzela določene ukrepe. Tako je npr. po sto letih odvzela redovnikom pravico do razpolaganja s samostanskim gospodarstvom (1744 do 1751). Ta sekvester iz časa priorja Petra Monhaubta (1744–1750) je na prošnjo njegovega naslednika, priorja Antonija Königsmana, svetna oblast preklicala po obisku Marije Terezije na Ptuju v juliju mesecu 1750.1226 Vlada je že v letu 1745 poslala v samostan komisijo za ugotavljanje gospodarskega stanja1227 in je tri leta zatem zahtevala poročilo o vrednosti zaostankov pri dajatvah samostanskih podložnikov. Izkazalo se je, da so slednji samostanu za obdobje od 1710 do 1747 dolgovali dajatve, ocenjene na deset tisoč petsto goldinarjev.1228 Vzrokov za slabo gospodarsko stanje je bilo vsekakor več. Največ so bili za tako stanje krivi negospodarni predstojniki, ki so se tudi izredno hitro menjavali. Gospodarska kriza, ki je prizadela meščane, ki so se preživljali predvsem od trgovine in obrti, je le-te še bolj prisilila, da so čimbolj zavrli trgovanje svojih konkurentov – redovnikov. Obubožani meščani tudi niso mogli v taki meri kakor v predhodnem stoletju redovnikov gmotno podpirati. Medtem ko so bili v 17. stoletju med ustanovitelji pobožnih ustanov, ki so samostanu prinašale stalne letne dohodke predvsem v obliki obresti, tudi meščani, pa je bilo zdaj med ustanovitelji takih ustanov predvsem plemstvo. Sicer pa je iz obdobja 1755–1768 ohranjenih le osem ustanovnih listin. Prav gotovo so bila popravila in prezidave na samostanskih zgradbah in nabava cerkvenega inventarja

210

ptujski samostan v zadnjih dveh stoletjih obstoja

nujna, vprašljiva pa je nujnost nakupov zemlje in letnih dohodkov. Medtem ko dokumenti izkazujejo zidave in popravila za vse 18. stoletje, pa je največ nakupov zemlje iz časa priorja Karola Murnerja (1752–1757, 1763–1766). Nekateri predstojniki pa so si v gospodarski krizi pomagali s prodajo nepremičnin.1229 Frančišek Ksaverij Hilleprand (1772–1776) je npr. prodal še nekaj samostanskih zemljišč na Mestnem vrhu, Hieronim Freytag (1767) pa je poskušal štediti z omejitvami v prehrani in odpuščanjem laikov iz samostanske službe.1230 Kronist npr. za Hieronima navaja, da je poravnal dolgove, in poudarja, da si je za potrebe samostana izposodil le sedemsto goldinarjev.1231

Obveznosti do deželnega kneza Obveznosti samostanov, med njimi tudi obeh ptujskih, do deželnega kneza predvsem za vojaške potrebe, so bile velike že v 16. stoletju. Nanašale pa so se na denarne prispevke (t. i. dona gratuita) – posojila, ki pa jih samostani večkrat niso dobili povrnjenih, ter na dolžnost samostanov in njihovih podložnikov pri oskrbi vojaštva in vzdrževanju cest in mostov na ozemlju skupnega deželskega sodišča. Za pobiranje omenjenih posojil pri cerkveni gospodi so bili v 18. stoletju imenovani višji cerkveni dostojanstveniki in predstojniki samostanov. V 18. stoletju je tako dolžnost prevzel npr. sekovski škof, na katerega so se dominikanci pritožili zaradi previsoko odmerjene vsote.1232 Leta 1711 so morali ptujski dominikanci plačati posojilo v višini osemdeset goldinarjev,1233 leta 1734 pa je za dominikanske samostane na Ptuju, v Gradcu in Leobnu bilo predpisano pet tisoč goldinarjev posojil.1234 V času vojne 1741–1745 je tudi deželna kneginja Marija Terezija dominikanskim samostanom nekajkrat naložila plačilo t. i. posojil.1235 Na Ptuju je vojaštvo za potrebe Vojne krajine vzdrževalo proviantna skladišča tudi v obeh samostanih. Za minorite vemo, da jim je oblast že okoli leta 1550 odvzela najboljše prostore (kašče in hleve) za potrebe shrambe provianta.1236 V 18. stoletju je imela dežela spravljen proviant v v žitni kašči in celo v križnem hodniku dominikanskega samostana. Zato je prior za uporabo samostanskih prostorov terjal odškodnino.1237 Sicer pa so bili dominikanci dolžni v svojem deželskem sodišču skupaj z drugimi gospoščinami vzdrževati tudi nekatere mostove čez reke na stranskih cestah in so zato imeli pravico do pobiranja mitnine. Tako so bili dominikanci npr. pri popravilih mostu čez reko Polskavo pri Ptujski Gori dolžni prispevati enaindvajset brun.1238 Proti sredini 18. stoletja je bila poštna cesta Ptuj–Krapina tako uničena, da je bila skorajda neprevozna. Ker pa je bila nujno potrebna za oskrbo vojaštva v Vojni krajini, je deželni knez od lastnikov deželskih sodišč, preko katerih je cesta vodila, zahteval njeno popravilo in vzdrževanje. Ker je cesta ležala na ozemlju skupnega deželskega sodišča obeh ptujskih samostanov in na zemlji gospoščine Turnišče, last Rudolfa Avguština barona Crama, so se vsi trije lastniki zemlje dogovorili za ureditev ceste in za razdelitev stroškov na enake dele. Baron pa se je kasneje branil prispevati dogovorjeno tretjino, nad čimer sta se predstojnika pri vladi pritožila. Ta je baronu Cramu naročila upoštevanje pogodbe, sicer naj bi bil dolžan del ceste, ki je vodila preko njegove zemlje, popraviti sam.1239

211

lej str. 201–202. G Memorabilia I, str. 57−58, ZAP. Rok. olim 2506, str. 111, StLA. 1231 Memorabilia I, str. 57−58, ZAP. 1232 FLD 758, št. 571, fol. 41, StLA. 1233 Ibidem, št. 1490, fol. 103. 1234 1734, III. 27. (Ibidem št. 1496, fol. 103). 1235 FLD 758, št. 1496, fol. 103 in št. 1850, fol. 119−121, StLA. 1236 Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989. Ptuj−Celje 1989, str. 85. 1237 FLD 758, št. 1015, fol. 71, StLA. 1238 AMP, šk. 65, 36/37, ZAP. 1239 R−28, fol. 65, ZAP. Leta 1757 je npr. celjski okrožni glavar zahteval od gospoščin, da vzdržujejo stranske ceste v okrožju. (FLD 758, št. 113, fol. 113). Prim. Dolžnost vzdrževanja dveh mostov čez Dravinjo in Polskavski potok. (AMP, šk. 65, 36/78, str. 14−15, ZAP). 1229

1230

dominikanski samostan na ptuju

UKINITEV SAMOSTANA V LETU 1786

770, II. 27.: FLD 758, št. 2899, fol. 1 196 in 1779, XI. 14: Ibidem, št. 2875, fol. 195, StLA. 1783, XII. 23. (D 15 f 10, NŠAM). 1241 Wolf, Adam, Die Aufhebung der Klöster in Innerösterreich 1782−1790. Wien 1871, str. 5−6. Prim. Mlinarič, Jože, Kostanjeviška opatija 1234−1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 483−484. Uredbe o odpravi samostanskih ječ: 1760, IX. 7.: FLD 758, št. 2938, fol. 199 in 1772, IX. 8.: Ibidem, št. 3051, fol. 207, StLA. 1242 Prim. J. Mlinarič, Kostanjeviška opatija ..., str. 484. 1243 F. Kovačič (1914), str. 245−246. 1240

vetna oblast je že od 16. stoletja naprej vedno bolj posegala v življenja samostanov, sprva predvsem v njihovo gospodarstvo, sčasoma pa tudi v popolnoma redovne zadeve. Cesar Jožef II. (1780–1790) pa si je v desetletni dobi vladanja s številnimi odredbami prizadeval za popolni nadzor nad duhovnim in gospodarskim življenjem redovnih ustanov. Tako je npr. cesarski dekret iz leta 1770 urejal sprejem novincev ter prepovedoval, da bi redovne skupnosti sprejemale novince pred njihovim osemnajstim letom starosti in da bi novinci pred dopolnjenim štiriindvajsetim letom pristopili k slovesnim redovnim zaobljubam. Nadzor nad upoštevanjem dekretov svetne oblasti je imel tudi arhidiakon. Slednji je npr. leta 1783 grajal dominikanskega provinciala, ki da je kljub prepovedi na Ptuj poslal kandidata za sprejem v noviciat.1240 Omejitev višine dediščine, ki so jo starši ali bližnji sorodniki novincev izplačali samostanom ob njihovih redovnih zaobljubah, je bila že od začetka novega veka izraz težnje svetne oblasti zoper kopičenje nepremičnin duhovnih ustanov (manus mortua). Oblast je tudi smela zadolženim samostanom omejiti število redovnikov. Več dekretov je prepovedovalo pošiljanje denarja v tujino in naložbe kapitala v tujini ter nadzor vrhovnih redovnih predstojnikov iz tujine nad premoženjem samostanov. Ti in še vrsta drugih dekretov so bili odraz gospodarskih nazorov tedanje države in sta jih pri svojem vladanju prevzela Marija Terezija in njen sin Jožef II.1241 Slednji je imel namen v svojih deželah ukiniti vse postojanke tistih redov, ki se niso ukvarjali z rednim dušnim pastirstvom po župnijah, s šolstvom ali z zdravstvom. Skratka, želel je razpustiti vse, za absolutistično državo »nekoristne« redove. Zato je razumljivo, da je ukinitev najprej zadela kontemplativne redove (kartuzijane, cistercijane, klarise in podobne redovne skupnosti (1782).1242 Na Ptuju so bili v nevarnosti, da bodo ukinjeni, vsi trije samostani: kapucinski, dominikanski in minoritski. Sicer pa je bil ptujskim redovnikom zelo nenaklonjen mestni župnik, jožefinskim reformam naklonjeni dr. Gregorij Jožef Plohl (1769–1800). Župnik je npr. redovnike tožil sekovskemu škofu Jožefu Filipu grofu Spauerju (1763–1779), češ da dušno pastirstvo nima od njih nikakršne koristi, saj da le mašujejo, a nikdar ne pridigajo.1243 Meseca marca 1783 se je na Ptuju zbrala komisija predstavnikov cerkvene in mestne oblasti, da bi ugotovila dušnopastirske potrebe v mestu. Mestno prebivalstvo je tedaj štelo 2166 vernikov. Zato sta po mnenju komisije zadostovali dve cerkvi, preostale pa naj bi zaprli. Na mestnem ozemlju so stale župnijska cerkev sv. Jurija s podružnicama Vseh svetnikov in sv. Duha v meščanskem špitalu ter samostanski cerkvi: minoritska cerkev sv. Petra in Pavla in dominikanska Matere božje. Zunaj mesta so bile kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega ter cerkvi sv. Jožefa in sv. Ožbalta. Odločili so, naj bi bili odslej v mestu dve dušnopastirski postojanki: v mestu naj bi se stari mestni župniji pridružila slovenska kaplanija pri minoritski cerkvi, ki naj bi poskrbela za dušnopastirske potrebe tamkajšnje polovice slovenskega življa. Za ureditev postojanske pri minoritih se je komisija odločila zaradi lege in prostornosti samostana in njegove cerkve, z utemeljitvijo,

212

ukinitev samostana v letu 1786

da bi bilo v samostanu tudi dovolj prostora za duhovnike, po potrebi pa še za šolo in slovenskega učitelja. Dokument k dominikanski cerkvi nima nobene pripombe, kar priča, da je bila usoda samostana s cerkvijo tedaj že zapečatena. Dominikanci so poslej samo še čakali na cesarski dekret o razpustitvi konventa.1244

Pogled na grad Majšperk v 2. polovici 17. stol. (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681)

Na Slovenskem so bili ukinjeni vsi dominikanski samostani, ženski samostani v Studenicah, Marenbergu (Radlje) in Velesovem so bili razpuščeni že leta 1782, moška samostana pa sta bila ukinjena nekaj let zatem: na Ptuju 1786 in v Novem Kloštru 1787. Samostan v Novem Kloštru je bil ukinjen na osnovi dvornega dekreta z dne 19. junija 1787. Konvent je tedaj pod vodstvom priorja Frančiška Ksaverija Hillepranda, nekdanjega priorja na Ptuju (1772–1776), štel osem redovnikov, ki so se po ukinitvi samostana preselili deloma v dominikanski samostan v Gradcu, deloma pa v Breže (Friesach) na Koroškem. Samostanska aktiva so znašala dvaindevetdeset tisoč in pet goldinarjev. Nekdanjo samostansko cerkev pa so leta 1826 podrli.1245 Dejali smo, da je bila usoda dominikanskega samostana na Ptuju zapečatena že v letu 1783. V letu 1786 pa je bil poleg dominikanskega konventa razpuščen tudi še kapucinski konvent. 17. januarja tega leta je mariborski okrožni glavar Friderik grof Gleispach v prisotnosti ptujskega župnika Plohla ter nekaj uradnikov v velikem samostanskem refektoriju na osnovi gubernialnega dekreta z dne 29. decembra 1785 dominikancem razglasil ukinitev njihove skupnosti. Ob razpustu je v njej živelo devet redovnikov (šest patrov in trije bratje – laiki), ki jim je bila do odhoda iz samostana zagotovljena preživnina. Vrednost premoženja je znašala šestinšestdeset tisoč petsto oseminpetdeset goldinarjev. Samostan z vsem premoženjem pa je postal last Verskega sklada.1246 Država je še istega leta samostansko poslopje namenila za vojaško bolnišnico.

213

I bidem, str. 247. O cerkvah na Ptuju: R−42, str. 16−17, ZAP. Dokument z dne 13. IX. 1783, Ptuj (D 15 f. 10, NŠAM). 1245 A . Wolf, Die Aufhebung der Klöster ..., str. 126. Kovačič, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228−1928. Maribor 1928, str. 329. 1246 A . Wolf, Die Aufhebung der Klöster ..., str. 121. 1244

dominikanski samostan na ptuju

F . Kovačič (1914), str. 368−369. F. Kovačič (1914, str. 368) navaja zapisnik ob ukinitvi samostana (c. kr. Namestniški arhiv v Gradcu, zvezek 40), ki pa ga danes kljub intenzivnemu iskanju v Štajerskem deželnem arhivu ni bilo mogoče najti. 1248 I. Orožen III, str. 531. 1249 F. Kovačič (1914), str. 369−370. 1250 Idem, str. 370. 1783, IX. 13. (D 15 f 10, NŠAM). 1251 F. Kovačič (1914), str. 370. 1252 I. Orožen III, str. 532. 1253 1783, IX. 13. (D 15 f 10, NŠAM). 1247

Konvent so sestavljali: Marijan Gerer: prior, doma iz Gradca, star 48 let, profes 26 let. 1783 kot ptujski profes živel v samostanu Marienthal na Tirolskem. Po razpustu samostana je živel v graškem konventu, kjer se leta 1808 omenja kot priorjev namestnik.1247 Dalmacij Schober: namestnik priorja (1782–1786), doma iz Gradca, star 52 let, profes 34 let. Leta 1767 se omenja kot član ptujskega konventa, v naslednjem letu pa kot redovnik v kraju Pécs na Ogrskem. Po razpustu samostana je izstopil iz redovništva ter bil po letu 1788 beneficiat v graškem meščanskem špitalu in je v tej službi umrl 24. februarja leta 1810. Frančišek Ksaverij Resch: doma iz Gradca, star 46 let, profes 29 let. Rojen 22. aprila 1740 je napravil redovne zaobljube 24. oktobra 1757(?). Kljub nepoznavanju slovenskega jezika so ga 1783 ocenili za sposobnega za delo v dušnem pastirstvu. Tomaž Bartmann: zakristan, star 29 let in profes 5 let. Rojen je bil v Pfalzu v Porenju okoli leta 1756. Redovne zaobljube je naredil 21. januarja 1782 in je bil v duhovnika posvečen 7. septembra 1783 v Gradcu. Na Ptuju je bil samo eno leto in je po razpustitvi samostana odšel v konvent v Leobnu, kjer je kot član prejšnjega konventa prejemal po dvesto goldinarjev pokojnine na leto. 2. januarja 1788 je postal kaplan v župniji v Turnauu v dekaniji Mariazell, kjer je služboval dvanajst let. 6. junija 1799 je bil imenovan za župnika pri Sv. Petru v dekaniji Knittelfeld. Tukaj je ostal do 2. februarja 1804, ko je dobil lokalijo Vseh svetnikov pri Pölsu. 7. januarja 1805 je prejel dovoljenje za izstop iz reda in 31. marca 1822 zapustil lokalijo ter odšel v pokoj.

Nekaj redovnikov je bilo tedaj zunaj konventa: Celestin Gasparini: doma iz Radovljice, profes v Novem Kloštru, kjer se omenja kot član konventa v letih 1760 in 1777.1248 Prior Gerer ga je 1786 nastavil za župnika na samostanski kuraciji pri Sv. Trojici, ker med sobrati ni imel veščega slovenskega jezika.1249 Dominik Štefanec: doma iz Veržeja, star 31 let, profes 10 let. Leta 1783 je bil še na Ptuju, 1786 je živel zunaj konventa, po letu 1786 pa je odšel »najbrž kam na Ogrsko ali Hrvaško«. 1250 Maksimilijan Grath: doma iz Ljubljane (župnija Marije device v Polju), profes v Novem Kloštru (1756). Prior ga je imenoval za kurata na lokalni kaplaniji (kuraciji) pri sv. Duhu v Rodnem Vrhu (ustanovljena 1786), ker je bil vešč slovenščine. Tod je bil prvi kurat 1786–1788).1251 Leta 1789 je postal katehet v Celju, kjer je 24. septembra 1800 tudi umrl. Po ukinitvi samostana mu je bilo zagotovljenih po štirideset krajcarjev vzdrževalnine na dan.1252 Hieronim Walter: je kot diakon študiral v Osrednjem semenišču v Gradcu ter je bil odpuščen iz reda. Jožef Pichler : se kot novinec omenja leta 1783.1253

214

ukinitev samostana v letu 1786

Norbert Gundorfer: profes samostana v Leobnu, je bil lektor moralne in pastoralne teologije. 1783 je živel v nekem samostanu na Ogrskem. Tedaj so ga ocenili kot sposobnega za delo v dušnem pastirstvu. Ni pa znal slovenskega jezika. Ob razpustitvi samostana je bil domači učitelj pri neki gosposki družini v Gradcu ter je izstopil iz reda.1254 Reginald Primic: zanj vemo, da je bil kot nekdanji dominikanec v letih 1790–1800 kurat pri sv. Trojici, zatem pa v letih 1800–1806 kurat pri sv. Duhu v Rodnem Vrhu.1255

Za dominikanski konvent v času njegovega razpusta ugotavljamo, da večina domačih profesov ni bila vešča slovenskega jezika in da si je zato moral prior za samostanski dušnopastirski postojanki pri sv. Trojici in pri sv. Duhu v Rodnem Vrhu »izposoditi« dva patra iz samostana v Novem Kloštru (Celestina Gasparina in Maksimilijana Gratha) in da je eden, profes samostana v Leobnu (Nobert Gundorfer), živel zunaj samostana kot domači učitelj v Gradcu, eden (Hieronim Walter) pa je kot diakon študiral v Gradcu. Za večino redovnikov tudi ni znano, kam so odšli po razpustu samostana. Bivši prior je vstopil v graški dominikanski samostan in postal celo namestnik priorja. Tomaž Bartmann, ki je odšel naprej v Leoben, in Dalmacij Schober sta se posvetila dušnemu pastirstvu v sekovski škofiji. Diakon Hieronim Walter je bil odpuščen iz reda, Dalmacij Schober je izstopil iz reda, Tomaž Bartmann pa se je odločil za izstop šele po večletnem delovanju v dušnem pastirstvu (1805). Redovnikom ukinjenih samostanov je država do odhoda z redovne postojanke iz dohodkov Državne gospoščine zagotovila dnevno oskrbovalnino v znesku štiridesetih krajcarjev, po odhodu pa pokojnino. Za Tomaža Bartmanna vemo, da mu je bila zagotovljena pokojnina dvesto goldinarjev letno. Višina pokojnine pa za večino nekdanjih ptujskih konventualov ni znana. Pri drugih redovih so prejemali zelo visoko pokojnino nekdanji predstojniki zelo premožnih samostanov.1256 Vsi trije bratje laiki so bili nemškega rodu, dvema so zagotovili po trideset krajcarjev preživnine dnevno, medtem ko so najmlajšemu, staremu šestintrideset let, doma iz Merana, izplačali enkratno vsoto v višini sto petdeset goldinarjev. Po ukinitvi samostana je bilo popisano in ocenjeno vse nepremično in premično premoženje ter so bile popisane vse obveznosti nekdanjega konventa (npr. mašne in druge pobožne ustanove):

aktiva: 68.096 goldinarjev, 7 krajcarjev dolgovi: 1.537 goldinarjev, 10 krajcarjev čista aktiva: 66.558 goldinarjev

Popis denarja in inventarja: denar: kapital: zaostanki pri podložnikih: srebrnina in dragocenosti: živila, zaloga vina in drugih pridelkov: podobe:

F . Kovačič (1914), str. 370. 1783, IX. 13 (D 15 f 10, NŠAM). 1255 R−42, str. 230−232, ZAP; Kasneje naj bi bil odšel na Ptujsko Goro. (Ibidem, str. 230). 1256 Kostanjeviški opat Aleksander Haller baron Hallerstein je prejemal letno po 1640 goldinarjev (J. Mlinarič, Kostanjeviška opatija ..., str. 489), žički prior Antelm Pintar pa po 800 goldinarjev. (Idem, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 445). 1257 A . Wolf, Die Aufhebung der Klöster ..., str. 121−122; Žitne in vinske zaloge ter živila in živina ob ukinitvi: (F. Kovačič (1913), str. 118). O dominikalijah: Ibidem, str. 119. 1254

1.264 goldinarjev 9.500 goldinarjev 1633 goldinarjev 2.404 goldinarjev 2.771 goldinarjev 650 goldinarjev;

zgradbe in posesti: samostanska zgradba, cerkev, imenja, lovske pravice, ribolovne pravice, vrt in opekarna; (nekaj od tega je bilo odprodanega za 8.477 goldinarjev) 48.070 goldinarjev. Komorni plačilni urad je prejel od samostanskega premoženja le za 19.418 goldinarjev.1257

215

dominikanski samostan na ptuju

Ž ička kartuzija je npr. imela ob ukinitvi leta 1782 302.804 goldinarjev in 36 krajcarjev aktiv, od tega za 268.954 goldinarjev čistih aktiv. (J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 448). Prim. F. Kovačič (1913), str. 118. 1259 J. Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan ..., str. 156. 1260 Idem, Marenberški dominikanski samostan ..., str. 212. 1261 A . Wolf, Die Aufhebung der Klöster ..., str. 126. 1262 O inventarnem zapisniku glej opombo št. 546. 1263 F. Kovačič (1914), str. 121. 1258

Med ukinjenimi dominikanskimi samostani na slovenskem Štajerskem je ptujski samostan po premoženju sodil k manj premožnim samostanom, od dominikanskih samostanov pa je bil najrevnejši.1258 Samostani

Aktiva

Čista aktiva

Studenice Marenberg Novi Klošter Ptuj

168.681 gold. 23 kr. 141.652 gold. 52kr. 2 den. 92.005 gold. 68.096 gold.

162.853 gold. 33 kr.1259 108.915 gold. 49 kr.1260 90.736 gold.1261 66.558 gold.

Inventarni popis iz 1786 opisuje najprej samostansko zgradbo, in to kot štirikotno enonadstropno poslopje1262 z glavnim vhodom, obrnjenim proti vzhodu. Samostansko zgradbo so ocenili na 5.000 goldinarjev, cerkev pa na 4.000 goldinarjev.

Pogled na grad Turnišče pri Ptuju v 2. polovici 17. stol. (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681)

Dne 8. maja 1786 je prejel ptujski mestni župnik in dekan Gregorij Jožef Plohl od sekovskega škofijstva nalogo, da poleg kapucinske cerkve sv. Frančiška Asiškega eksekrira tudi Marijino cerkev pri dominikancih. Na severni strani k samostanu prizidana cerkev je imela šest oltarjev, prižnico in orgle. Imela pa je naslednje oltarje: Matere božje in roženvenski oltar, stranski oltar redovnega svetnika in mučenca Petra Martira, stranski oltar s podobo dominikanskega svetnika sv. Vincencija Ferrerja, oltar redovnega ustanovitelja sv. Dominika in oltar s tremi podobami Matere božje.1263 Kot pri drugih samostanih so tudi v primeru domi-

216

ukinitev samostana v letu 1786

nikanskega samostana po njihovi ukinitvi z grobnicami ravnali brez pietete. Izjema je veljala za grobnice, v katerih so počivali Habsburžani.1264 V dominikanski cerkvi so bili pokopani člani odličnih štajerskih plemiških rodbin: npr. Schaunbergov, Stubenbergov in Herbersteinov. V njej je imel grobnico npr. tudi odlični zdravnik in lekarnar Markvard Stelling (umrl 1467), dobrotnik ne le dominikanskega samostana, ampak tudi vrste drugih duhovnih ustanov. Najimenitnejši med njimi pa je bil Friderik IX. Ptujski, zadnji član te slovite rodbine. S. Povoden poroča, da so iz cerkve odstranjena trupla slovesno položili k večnemu počitku na sredi mestnega pokopališča.1265 F. Kovačič pravi, da so grobnice teh družin »krasili deloma umetniški spomeniki in pa zgodovinski važni napisi« in da so grobnice »brezobzirno razdrli, kosti pobrali in odpeljali na mestno pokopališče in jih pometali v skupno jamo, grobne spomenike pa prav vandalsko razdejali in boljši material porabili za zidanje«.1266 Žalostni usodi da je ušel le umetniški spomenik zadnjega gospoda Ptujskega, Friderika IX. Najemnik ptujske gospoščine gospod Kerzen ga je dal odpeljati k Sv. Urbanu, kjer je bil vzidan enainsedemdeset let in »izpostavljen vsem vremenskim nezgodam«. Leta 1856 ga je dal knez Dietrichstein prepeljati na Ptuj in vzidati v steno viničarjeve hiše.1267 K temu F. Kovačič še pripominja: «Tukaj torej, pri viničarju, je vsaj za silo našel streho spomenik zadnjega potomca nekdaj mogočnih Ptujskih gospodov. Sic transit gloria mundi!« V tridesetih letih 20. stoletja so nagrobnik v pokončni legi vzidali v steno v pritličju ptujskega grajskega dvorišča, kjer ga je moč videti še danes.1268 Ni znano, kam so se porazgubili oltarji. Cerkveno opremo so običajno podarili cerkvam novonastalih župnij ali pa so jo razprodali na dražbi. Kot je bilo običajno, so opremo v sobah prepustili redovnikom. F. Kovačič k temu pripominja: » ... razno drugo opravo so spravili na Dunaj, kjer menda dandanes tiči v kakem muzeju ali pa diči salone dunajske gospode.«1269 Rokopise in knjige pa sta iz drugih ukinjenih štajerskih samostanov prejeli Dvorna biblioteka na Dunaju in Licejska knjižnica v Gradcu.1270 Samostanske arhivalije so bile spravljene v knjižni omari v sto štiriinpetdesetih večjih in manjših predalih iz mehkega lesa in so zaobjemale dva sklopa z gradivom prvenstveno gospodarske narave. V prvem sklopu iz 1749–1788 je bilo največ gradiva iz poslednjih let obstoja samostana, drugi sklop pa je obsegal spise po ukinitvi samostana (1786–1788). Zapis o arhivu posebej omenja davčne operate po občinah in konskripcijske akte župnij sv. Ožbalta in Sv. Lovrenca na Dravskem polju ter razne druge posestne spise. K arhivu so sodile še pisarniške potrebščine in naprave za merjenje zemljišč. 1. novembra 1788 je dotedanji upravitelj Janez Franc pl. Perizhofen popis arhiva predal novemu upravitelju Jožefu Karlu Neumanu. Arhiv so prenesli na grad Turnišče in iz njega je bilo odbrano »najbolj uporabno« gradivo, ki so ga prepeljali v stanovski arhiv pri Joanneju v Gradcu.1271 Pri samostanu je bilo veliko pobožnih ustanov (maš in aniverzarijev), za katere so ustanovitelji v srednjem veku dominikancem darovali zemljo ali določeno vsoto denarja, v novem veku pa skoraj redno naložili pri deželi Štajerski kapital, od katerega so redovniki prejemali letne obresti.1272 Takega kapitala je bilo ob ukinitvi samostana za 6.222 goldinarjev. Cerkvena in svetna oblast sta po ukinitvi tudi dominikanskega samostana poskrbeli za natančen popis ustanov, ki ga je moral oskrbnik poslati sekovskemu škofijskemu ordinariatu, ki naj bi intence namenil dušnim pastirjem, potrebnim gmotne podpore. Upravitelj Janez Franc pl. Perizhofen je naredil seznam trinajstih ustanov, začenši z ustanovo osmih aniverzarijev in oseminosemdesetih maš za Bernarda Ptujskega. Gubernij pa s poslanim seznamom ni bil zadovoljen, saj je menil, da ni popoln, in je od oskrbnika posesti zahteval njegovo dopolnilo. Perizhofen je bil prepričan, da nalogi ne bo kos, in je gubernij prosil, naj bi kot najboljši poznavalec arhiva priskočil na pomoč nekdanji prior Gerer. Slednji je nalogo, za katero mu je gubernij obljubil nagrado, tudi opravil.1273 Na državno gospoščino je prešla tudi pravica odvetništva in patronata pri kuracijah sv. Trojice in sv. Duha ter podružnici sv. Bolfenka.1274

217

−42, str. 99, ZAP. Prim. J. Mlinarič, KoR stanjeviška opatija ..., str. 70 in 133. 1265 R−42, str. 99, ZAP. Prim. F. Kovačič (1914), str. 122. 1266 I bidem; Pr im. F. Kovačič (1914), str. 122. 1267 F. Kovačič (1914), str. 122−123. Rok. olim 2506, str. 112−113, StLA. 1268 F. Kovačič (1914), str. 123. Glej P. Vidmar, o. c., str. 321–325. Glej opombo št. 462. 1269 Ibidem, str. 119 in 128. Prim. J. Mlinarič, Kostanjeviška opatija ..., str. 491. 1270 P rim. J. Mlinarič, Kar tuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 490. 1271 1788, XI. 1., Ptuj: F, št. 227a, StLA. Prim. rok. olim 2506, str. 116−119. Prim. F. Kovačič (1913), str. 120. Prim. J. Mlinarič, Kostanjeviška opatija ..., str. 103−109 in 491. 1272 Glej str. 207. 1273 1787, X. 25., Gradec: Gub. 188−25043, StLA in 1796, X. 20., Gradec: Gub. 1788−25043/1786, StLA. 1274 AMP, šk. 65, 86/78, str. 33, ZAP. 1264

dominikanski samostan na ptuju

Prim. F. Kovačič (1913), str. 120−122; R−42, str, 142, ZAP. 1276 »Oekonomische Beschreibung der k. k. Staatsherrschaft Exdominicaner Pettau«: 1796, IX. 2.: MAP, šk. 65, 36/78, ZAP. Dominikansko imenje je ok. leta 1820 bilo razdeljeno na tri urade s 1162 hišami. (Schmutz, Carl von, Historisch – Topographisches Lexicon von Steyermark III. Gratz 1822, str. 57). 1277 F. Kovačič (1914), str. 122. Tudi v leta 1786 ukinjenem kapucinskem samostanu so uredili bolnišnico za obolele ujetnike, kasneje pa pekarno za vojsko. (R−42, str. 496 in 237−238). 1278 F. Kovačič (1914), str. 122. R−42, str. 495−496. 1275

Po ukinitvi samostana 17. januarja 1786 je komisija za ukinitev uradno prevzela ustanovo ter z 21. junijem dokončala popis vsega nepremičnega in premičnega premoženja, dohodkov izdatkov in dolgov ter je vse ocenila. Nekdanja samostanska posest je postala last Verskega sklada in za oskrbnika je bil imenovan omenjeni Janez Franc pl. Perizhofen. V letu 1788 je po naročilu cesarsko–kraljeve dvorne komisije za državna imenja Janez pl. Zinzendorf, upravitelj državnega imenja Vetrinjski dvor zunaj Maribora, prevzel od tedanjega oskrbnika posest bivšega dominikanskega samostana in jo pridružil državni gospoščini v Turnišču, prej last cistercijanske opatije v Neubergu pri Mürzzuschlagu,1275 ter jo predal v upravo na novo imenovanemu oskrbniku Jožefu Karlu Neumanu. Slednji je prevzel naslednje: z opeko krito cerkev in enonadstropni samostan, v katerem je bil vojaški špital. Oboje je bilo ocenjeno na devet tisoč goldinarjev, pripadajoče dvorišče in manjši vrt (sedemsto devetnajst kvadratnih sežnjev) pa sta bila ocenjena na sto en goldinar in triindvajset krajcarjev. Nadalje je prevzel štirinajst pristav, poslopij in viničarij s pripadajočo zemljo. Poslopja so bila deloma zidana, deloma lesena ter krita z opeko ali s slamo. Poslopja z zemljo ter opekarna v skupni izmeri osemsto devetnajst oralov in tisoč petsto sedemintrideset kvadratnih sežnjev so bila ocenjena na štiri tisoč in sto dva goldinarja, štiriinštirideset krajcarjev in dva denarja.1276 V letu 1792 je gubernij samostan s cerkvijo in vrtom ponudil v odkup ptujski mestni občini za pet tisoč šeststo goldinarjev. Čeprav je gubernij zmanjšal kupnino za več kakor tri tisoč goldinarjev, za kolikor so bile nepremičnine ocenjene leta 1788, je občina ponudbo zaradi domnevno previsoke cene odklonila. V prazen samostan se je po odhodu redovnikov naselila vojaška bolnišnica, ki je mogla sprejeti okoli šeststo bolnikov. V času avstrjsko–francoskih vojn je služil deloma za francoske ujetnike, deloma pa za bolnišnico, cerkev pa za skladišče.1277 Leta 1826 pa je vojaški erar za dva tisoč petsto oseminštirideset goldinarjev kupil samostan s cerkvijo in z vrtom za potrebe vojaštva. Od leta 1824 je nekdanja samostanska stavba služila za vojašnico in po potrebi tudi za vojaško bolnišnico.1278

218

CERKEV SV. TROJICE V HALOZAH

a obsežnem ozemlju deželskega sodišča, ki je bilo skupna last dominikanskega in minoritskega samostana, je stalo nekaj cerkva, od katerih so nekatere stale na zemlji ene ali druge od obeh omenjenih duhovnih ustanov. Prav skupna last deželskega sodišča je zaradi nekaterih pravic pri cerkvah povzročala od druge polovice 17. stoletja številne spore. Slednji pa so nastajali zaradi imenovanja cerkovnikov in cerkvenih ključarjev ter sprejemanja in potrjevanja letnih obračunov kot tudi pobiranja stojnine ob proščenjih pri cerkvah sv. Marije v Podlehniku, sv. Antona Puščavnika v Stopercah, sv. Duha na Rodnem Vrhu, sv. Bolfenka pri Jelovicah in sv. Mohorja in Fortunata na Kupčinjem Vrhu. Po večletnih sporih zaradi navedenih pravic sta predstojnika obeh samostanov v letih 1675 in 1678 sklenila pogodbi, ki sta določali pravice obeh samostanov pri teh cerkvah.1279 Od vseh cerkva sta bili najimenitnejši Marijina cerkev v Podlehniku, pozidana na tleh ptujskih minoritov, in sv. Trojice, pozidana na zemlji dominikancev.1280 Dejstvo, da je bila Marijina cerkev podružnična cerkev župnije Sv. Vida (Videm pri Ptuju), ki je bila od leta 1617 last graških minoritov, je imelo za posledico dolgotrajne spore med dominikanci in omenjenimi minoriti. O slednjem pa bo govora kasneje. Župnija Sv. Vida se je izločila iz ozemlja pražupnije Sv. Jurija v Hočah (prvikrat omenjena 1146), ki se je razprostirala na obsežnem ozemlju od potoka Velke pri Podvelki ob Dravi pa vse do Borla v Halozah in iz katere se je že v srednjem veku izločila vrsta dušnopastirskih postojank – vikariatov, odvisnih od pražupnije.1281 Cerkev sv. Trojice so ptujski dominikanci pozidali na svoji zemlji na lastne stroške in z miloščino vernikov v času priorja Karla Moscona de Gandina. Temeljni kamen za cerkev je 19. junija 1654 položil savinjski arhidiakon in je dal na mestu kasnejše gradnje postaviti križ. Pri tej podlehniški podružnici so že od njenega začetka nekajkrat na leto dominikanci poskrbeli za redno bogoslužje ob nekaterih dnevih v letu. V drugi polovici 17. stoletja so opravljali duhovniki iz Podlehnika običajno bogoslužje pri Sv. Trojici prvo nedeljo v mesecu.1282 Leta 1678 sta podlehniška cerkvena ključarja Mihael Strmšek in Jurij Radišek hotela običajno opravilo prenesti od Sv. Trojice k cerkvi v Podlehniku, vendar je podlehniški vikar Luka Gutsold to preprečil in je imel opravilo pri Sv. Trojici.1283 Sredi 18. stoletja je bila tod ob prvih nedeljah v mesecu poleg bogoslužja po naročilu nunciature tudi kateheza in slovesna opravila so bila tedaj za praznik sv. Trojice, za praznik rožnega venca, za god sv. Ane (26. julij) in za god sv. Florijana (4. maj).1284 V desetletjih po zidavi cerkve so dominikanci poskrbeli za lepoto bogoslužnega prostora in za prezidave na cerkvi. Tako so dominikanci zidarskemu mojstru Monginu namesto plačila za gradnjo cerkvenega stolpa spričo prazne blagajne dali v last nek vinograd. Okoli leta 1671 so dali postaviti glavni oltar.1285 Sredi 18. stoletja pa je dal prior Karol Murner (1752–1757) pri Sv. Trojici pozidati novo hišo (današnje župnišče) in jo spojiti s cerkvijo z lepim zidanim pokritim dohodom do zakristije. Kronist hvali to Murnerjevo delo kot izredno pomembno. Gradnja je veljala tri tisoč goldinarjev, ki jih je prior zbral pri samostanskih podložnikih.1286 Cerkev je sredi 18. stoletja imela šest oltarjev: sv. Trojice (iz okoli 1671), roženvenskega, sv. Petra Martira, sv. Ane in sv. Florijana in še enega roženvenskega sredi cerkve.1287

219

675, X. 31.: AMP, šk. 30, 88/255, 1−4, 1 ZAP. 1678, I. 12.: AMP, šk. 30, mapa 88, št. 255, ZAP. Glej str. 177–179. 1280 Glej opombo št. 251. 1281 N ajstarejša znana omemba hočke pražupnije: 1146, Oglej (Kos, Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. Ljubljana 1915, št. 222, str. 125; Kovačič Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228−1928. Maribor 1928, str. 76. Prim. Kmetec, Janez, 350 let cerkve Svete Trojice v Halozah »Haloška stolnica«. Sv. Trojica v Halozah 2004. 1282 R−28, fol. 120−121 in R−42, str. 231, ZAP. 1283 1678, III. 12: FLD 758, št. 942, fol. 66, ZAP. 1284 R−28, fol. 120−121 in R−42, str. 231, ZAP. 1285 R−42, str. 231, ZAP. 1286 F LD 758, št. 2563, fol. 175, StL A. Memorabilia I, str. 53, ZAP. O župnišču: » ... geistliches wohnhaus durch einen gemauerten schwibbogen ...«, sezidano 1759(?) (R−42, str. 231). »… novam pulchram domum ad Ss. Trinitatem valde commodam praesertim propter ambitum ad sacristiam, et celarium ...« (Memorabilia I, str. 53, ZAP). Prim. R−42, str. 560, ZAP. 1287 R−42, str. 181, sl; Ožinger, Anton, Vizitacije Savinjskega arhidiakonata Goriške nadškofije 1751−1773. Ljubljana 1991, str. 184. 1279

dominikanski samostan na ptuju

Popis inventarja cerkve sv. Trojice v Halozah iz 1753 (dokument z dne 26. aprila 1753: Geistliche Stiftungsakten šk. 61, št. 8, fol. 37, Štajerski deželni arhiv Gradec)

220

cerkev sv. trojice v halozah

Razumljivo je, da so dominikanci tudi pri Sv. Trojici ustanovili roženvensko bratovščino. 28. decembra 1686 je generalni magister dominikancem dovolil ustanovitev bratovščine, ki naj bi bila pod njihovim patronatom. Bratovščina je bila deležna številnih dobrotnikov, ki so poskrbeli celo za postavitev dveh oltarjev in za njuno opremo.1288 Tako so dominikanci mogli v letu 1776 popraviti in urediti bratovščinski oltar, za kar so mizarju, kiparju, slikarju in pozlatarju izplačali skupaj 731 goldinarjev.1289 Bratovščina je bila premožna, saj so njeni udje mogli celo posojati denar. Tako so si od njih izposojali denar dominikanci: leta 1687 tristo goldinarjev, 1749 sto petdeset goldinarjev in v drugi polovici 18. stoletja zopet tristo goldinarjev.1290 Večjo vsoto jim je bila dolžna baronica Schneeweis (1719). Dežela Štajerska je npr. od bratovščine terjala posojilo (1759).1291 Kot so dominikanci sezidali cerkev sv. Trojice deloma na lastne stroške in deloma z darovi vernikov, tako so jo verniki tudi vzdrževali s svojo miloščino,1292 saj je imela cerkev le malo posesti. Dokumenti namreč poročajo le o treh majhnih ali o dveh vinogradih. Vinski pridelek so porabili za potrebe bogoslužja ter za muzikante in banderonoše ob procesijah. Včasih pa je vino komajda zadoščalo, saj skorajda ni bilo leta, ko bi vinogradov ne prizadejala toča.1293 Medtem ko je roženvenska bratovščina posojala denar iz svoje blagajne, med drugim tudi dominikanskemu konventu, pa je npr. slednji cerkvi sv. Trojice posodil dvesto goldinarjev (1693).1294 Iz leta 1753 je ohranjen inventar cerkve in bratovščine. Vinogradniška posest cerkve je bila ocenjena na dvesto trideset goldinarjev, majhen vinograd roženvenske bratovščine pa na sto goldinarjev. Od cerkvene opreme popis med drugim navaja naslednje: evangelijsko knjigo v slovenskem jeziku, pet starih in šest novih misalov, osem posrebrenih bakrenih svečnikov, srebrn ciborij, štiri kelihe, med njimi en nov posrebren kelih, pozlačeno monštranco in pozlačeno bakreno krono za kip Matere božje ter tri pare cinastih in enako število steklenih mašnih vrčkov ter še en par vrčkov kot tudi še osemindvajset lesenih svečnikov. Popis nadalje navaja dve stari banderi, dve obleki za kip Matere božje in štirinajst oltarnih prtov. Cerkvenega perila in liturgične obleke je bilo naslednje število: trije mašni plašči, osem starih in novih alb ter pet kornih srajc.1295 Po ukinitvi Oglejske patriarhije in ustanovitvi Goriške nadškofije (1751) je ozemlje južno od Drave prišlo pod Goriško nadškofijo in njen ordinarij, nadškof Karel Mihael grof Attems, je z veliko vnemo obiskoval svoj cerkveni teritorij ali pa ga dal vizitirati po podrejeni višji duhovščini. Tako so se v letih od 1751 do 1773 vrstile tudi vizitacije cerkve sv. Trojice in drugih cerkva v Halozah. 29. maja 1751 je vizitacijo pri Sv.Trojici opravil nadškof Attems in je zanjo poudaril, da je podružnica Marijine cerkve v Podlehniku in da jo oskrbujejo dominikanci. Cerkev ni bila posvečena in je imela šest oltarjev in prenosne oltarje (portatilia). Glede opreme cerkve in zakristije ni našel ničesar pomanjkljivega. Prior je prinesel k Sv. Trojici na vpogled knjige obračunov, vendar že po Attemsovim odhodom. Nadškof je bil o tem obveščen, vendar je menil, da bi bila vrnitev k cerkvi zanj preveč naporna.1296 V letu 1756 (31. julija) je prišel na vizitacijo savinjski arhidiakon Martin Jožef Sumpichler, ki je ugotovil, da cerkev sv. Trojice ni bila posvečena in da bi se spodobilo, da bi jo bilo že zaradi njene velikosti in lepote potrebno posvetiti.1297 Ugotovil je tudi, da je bila vsa oprema čista in da so bili v enakem stanju tudi vsi paramenti. Zapis ne omenja roženvenskega oltarja sredi cerkve, ki so ga morda zaradi slabe vidnosti na glavni oltar medtem odstranili; omenja pa srebrn pozlačen ostenzorij, o katerem v zapisu iz leta 1751 ni govora.1298 Vizitator, goriški kanonik Janez Friderik Matko, je ob obisku Sv. Trojice 11. avgusta leta 1760 ugotavljal, da je cerkev »izredno lepa stavba«, da pa je pri njej našel veliko pomanjkljivega, pa je zato podlehniškemu vikarju naročil, naj to sporoči priorju, oskrbniku te cerkve.1299 V letu 1766 je vizitacijo tudi po cerkvah v Halozah znova opravil nadškof Attems, vendar tedaj Sv. Trojice ni obiskal.1300 Leto dni pred Attemsovo smrtjo je to storil njegov pomožni škof in naslednik Rudolf Jožef grof Edling, ki se je pri Sv. Trojici mudil 19. julija

221

F. Kovačič (1914), str. 248. eistliche Stiftungsakten, fasc. 61, G št. 8, fol. 69, StLA. 1290 FLD 758, št. 1497 in 1498, fol. 103 in št. 302, fol. 23, StLA. 1291 F. Kovačič (1914), str. 248. 1292 R−28, fol. 120, ZAP. 1293 R−28, fol. 120; R−42, str. 231, ZAP. 1294 FLD 758, št. 1497, fol. 103, StLA. 1295 1753, IV.26.: Geistliche Stiftungsakten fasc. 61, št. 4, fol. 37−38, StLA. 1296 R−42, str. 181−184; Vizitacija pri Sv. Trojici in v Podlehniku (A. Ožinger, Vizitacija Savinjskega arhidiakonata ..., str. 183−184; Sv. Vida pri Ptuju (Ibidem, str. 181−184). 1297 »… ob amplitudinem tamen eius (et) pulchritudinem consecrari meretur.« (A. Ožinger, Vizitacije Savinjskega arhidiakonata ..., str. 382). Vizitacija Sv. Vida (Ibidem, str. 373−382). 1298 R−42, str. 381−382. A. Ožinger, Vizitacije Savinjskega arhidiakonata ..., str.382. 1299 » … pulcher r imae s tr uc turae ...« (A. Ožinger, o. c., str. 562). (Podlehnik: o. c., str. 562), Sv. Vid: (o. c., str. 563−566). 1300 Podlehnik: A. Ožinger, o. c., str. 713−714. Sv. Vid: Ibidem, str. 710−713. 1288 1289

dominikanski samostan na ptuju

Z a cerkev sv. Trojice je tedaj vizitator ugotavljal, da je »bedna« (misera). (A. Ožinger, o. c., str. 825); R−42, str. 825. Sv. Vid: A. Ožinger, o. c., str. 823−827. 1302 M linarič, Jože, Župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru pod jurisdikcijo Salzburške nadškofije XII. stoletje−1786, v: Zbornik ob 750−letnici Mariborske škofije. Maribor 1978, str. 160−161; Prim. Koropec, Jože, Pileatorjeve pritožbe zoper mariborski mestni svet leta 1623, v: Kronika 31 (1983), str. 138−143. 1303 R−42, str. 219−221, ZAP; A. Ožinger, o. c., str. 373−374. F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije ..., str. 77−78. FLD 758, št.88, fol. 7; str. 43 in 44, fol. 4, StLA. 1304 Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 104. 1301

1773, kjer je birmal štiri tisoč vernikov in jih štiri tisoč šeststo obhajal. Njegov dnevni red je bil podoben Attemsovemu. Od pete do osme jutranje ure je spovedoval, zatem je maševal in delil obhajilo, nakar jih je v kratkem nagovoru vernike spodbujal k stanovitnosti v veri. Po kratkem počitku je od desete do enajste ure birmoval in nato do opoldneva na prižnici pridigal. Po kosilu je ob četrti uri ponovno prišel v cerkev in je eno uro učil krščanski nauk. Po običajni molitvi petih očenašev pred izpostavljenim Najsvetejšim je vernikom podelil blagoslov ter se ob pol šestih podal iz svetišča. Pri Podlehniku pa je v imenu nadškofa 18. julija opravil vizitacijo njegov kaplan Zuliani.1301 Na začetku 17. stoletja so postali gospodarji župnije Sv. Vida pri Ptuju, nekdanji podružnici hočke pražupnije, ter gospodarji številnih gorskopravnih posesti v Halozah, graški minoriti. Ker sta župnija z nekaj podružničnimi cerkvami in pridobljena zemlja ležali znotraj meja deželskega sodišča, last obeh ptujskih samostanov, je med slednjima in graškim samostanom moralo nujno priti do sporov. O tem pa bo govora kasneje. Za bogato hoško župnijo se je zanimal mariborski župnik Jurij Pileator (1601–1630), ki je prevzel mariborsko župnijo po velikem požaru leta 1601 in je zaradi velikih izdatkov za popravila cerkve, župnišča in šole skoraj obubožal. Zato si je poleg mariborske župnije pridobil še župnijo sv. Jurija v Hočah.1302 Ker pa si tudi z dohodki od te dušnopastirske postojanke ni povsem opomogel, si je skušal pridobiti še eno župnijo. Tako je v letu 1610 dosegel, da mu je nadvojvoda Ferdinand II. kot patron hoške pražupnije, izročil za dvanajst let v upravo župnijo sv. Vida s pogojem, da bo skrbel za dušno pastirstvo, poravnal zaostale deželne dolgove in popravil zanemarjena poslopja. Po preteku dvanajstih let pa bi bil dolžan župnijo vrniti tedanjemu hoškemu župniku. Na župniji pri Vidmu pa je Jurij slabo gospodaril, saj je naredil še nove dolgove. V tej gmotni stiski si je pri graških minoritih izposodil dva tisoč goldinarjev, da bi z njimi poravnal vsaj nekaj dolgov. Minoritom je leta 1617 prepustil župnijo vse dotlej, da bi bil z njenimi dohodki poravnan dolg, vsakokratnemu hoškemu župniku pa naj bi minoriti plačali letno pristojbino, namreč petindvajset goldinarjev, štiri štrtine (blizu tisoč petsto litrov) vina in dvajset koštrunov. Z minoriti 16. decembra 1617 sklenjeno pogodbo je 28. julija 1621 potrdil tudi Ferdinand II. Zviti minoriti, ki so si želeli za trajno pridobiti župnijo, so dosegli, da je pri omembi obveznosti do hoškega župnika bil pristavek, da ta velja le, v kolikor bi se patronu župnije, nadvojvodi Ferdinandu II., to zdelo primerno. Pogodbo so nato dali minoriti potrditi papežu Gregorju XV. (1621–1623). Ker pa je slednji prej umrl, jim jo je 6. avgusta 1624 potrdil njegov naslednik, papež Urban VIII. (1623–1644) V skladu z njo naj bi župnijo upravljal svetni duhovnik, ki naj bi minoritom plačeval po petdeset dukatov letno. V dokumentu pa sploh ni bila omenjena obveznost minoritov do hoškega župnika, kar je imelo za posledico nekajletni spor med obema stranema. V spor sta se vključili cerkvena in svetna oblast, vendar hoški župniki niso ničesar dosegli. Okoli leta 1630 je Oglej savinjskemu arhidiakonu Mihaelu Wallichu naročil, naj od minoritov terja dokumente, s katerimi jim je bila župnija izročena. Ker so minoriti zahtevo trikrat zavrnili, je arhidiakon prosil za pomoč notranjeavstrijsko vlado in redovniki so bili obsojeni na globo. Zoper njeno odločitev so se premeteni minoriti pritožili na dunajsko nunciaturo, ki je izrek o globi razglasila za ničen, hkrati pa je župnika Pileatorja ekskomunicirala. vendar pa mu je notranjeavstrijska vlada dovolila, da minorite izžene iz župnišča pri Sv. Vidu. Arhidiakon se je s svojimi ljudmi že napotil k Sv. Vidu, a se je po prejemu izreka o ekskomunikaciji Pileatorja prestrašil in je s spremstvom zbežal domov, nakar je nadaljnje korake opustil. Pileatorjevi nasledniki so se v letih 1710 in 1729 zadeve znova lotili, vendar brezuspešno. Ker pa je bila nunciatura na strani minoritov, se je župnija pri Sv. Vidu povsem izločila iz nekdanje hoške pražupnije.1303 Graški minoriti so na začetku 18. stoletja postali lastniki tudi večjega števila gorskopravnih parcel v Halozah, ki so jih kupili v letu 1711 za osem tisoč goldinarjev od gospoščine Turnišče.1304

222

cerkev sv. trojice v halozah

Seznam cerkvene opreme, paramentov in liturgičnega posodja cerkve sv. Trojice v Halozah (dokument z dne 26. aprila 1753: Geistliche Stiftungsakten šk. 61, št. 8, fol. 37, Štajerski deželni arhiv Gradec)

223

dominikanski samostan na ptuju

R−42, str. 221−223, ZAP; R−28, fol. 69 –74, 88−108, ZAP. Memorabilia I, str. 52, ZAP. F. Kovačič (1914), str. 117. 1306 Memorabilia I, str. 52−53, ZAP; R−28, fol. 99; (R−42, str. 137−142 in 219−221, ZAP). O nekoristnem pravdanju zapiše kronist naslednji distih: »O miserum bellum! Rasus vult radere rasum. Qui belli fructus? Rasus uterque manet.« R−42, str. 381−382, ZAP. O, prebedni ta spor, obrit obritega brije. Kakšna je neki korist? Obrita sta slednjič oba. 1307 A . Ožinger, o. c., str. 184. 1308 Ibidem, str. 381−382. Regesti aktov o sporih: FLD 758, št. 143, fol. 11; št. 600, fol. 43; št. 771, fol. 55 in št. 2657, fol. 182, StLA. 1305

Potem ko so graški minoriti prevzeli župnijo pri Sv. Vidu, so si pridobili tudi nekatere pravice nad cerkvijo pri Sv. Trojici. Dominikanci so oporekali minoritom, ki so si lastili pravico do vizitiranja cerkve, z utemeljitvijo, češ da ta ni podružnica Marijine cerkve pri Podlehniku, ker da je cerkev sv. Trojice samostanska cerkev, pri kateri prebivajo dominikanski redovniki (rezidencialna cerkev). Že v letu 1644 so se dominikanci obrnili v zadevi vizitacije na dunajsko nunciaturo, ki je ob upoštevanju dokumentov Ferdinanda II. Iz leta 1621 in papeža Urbana VIII. iz leta 1724 odločila, da gvardijan graških minoritov kot vikar župnije Sv. Vida nima pravice do vizitiranja cerkve pri Sv. Trojici, kar je v naslednjem letu potrdila tudi Apostolska stolica.1305 Vendar se je spor nadaljeval in stroški pravdanja so v času priorja Petra Monhaubta (1744–1750) narasli že na dvesto goldinarjev. V zadevi sta razsojali nunciatura na Dunaju in notranjeavstrijska vlada v Gradcu. Prior Antonij Königsman (1750–1752) in njegov predhodnik sta si prizadevala, da bi sodne stroške plačali minoriti, kar pa se ni zgodilo. Zato si je prior Königsman na vso moč prizadeval za dokončanje pravdanja. Ker so minoriti nasprotovali izreku nunciature, ki jim je odrekala pravico do vizitacije pri Sv. Trojici, se je prior obrnil na svetno oblast in je odločbo nunciature poslal na dvor, ta pa je graški vladi naročila, naj vendar že pride do sporazuma med obema konventoma. Königsman pa je v zvezi z izkušnjo te pravde, ki da je zahtevala že več tisoč goldinarjev, svoje naslednike svaril pred škodljivostjo pravdanja in jim svetoval, naj skušajo spore rešiti sporazumno.1306 S sporno zadevo se je moral ukvarjati tudi nadškof Attems ob svoji vizitaciji leta 1751. V zapisu pravi, da so si graški minoriti lastili pravico do vizitiranja cerkve sv. Trojice, podeljevanja zakramentov in sploh opravljanja župnijskih opravil ter pregledovanja cerkvenih letnih obračunov. Nadškof Attems je 30. maja na prošnjo sprtih strani v župnišču pri Sv. Vidu na osnovi odločbe nunciature potrdil naslednje. Graškim minoritom se ne priznava nobena pravica v duhovnih zadevah, ampak le pravica do temporalij. Vse duhovne zadeve in župnijske pravice pa so s pridružitvijo župnije Sv. Vida bile prenesene na vsakokratnega tamkajšnjega vikarja. Ker službe vikarja pri župniji ne morejo opravljati minoritski patri, ima pravico vizitiranja cerkve sv. Trojice le omenjeni vikar. Tedaj je to bil Elija Trost.1307 Spor omenja tudi vizitator savinjski arhidiakon Martin Jožef Sumpichler, ki leta 1756 poudarja, da je pri Sv. Trojici dominikanska rezidenca in da so si zato minoriti z vizitiranjem pri podružnicah Sv. Vida lastili pravico vizitacije kot »lažni ordinariji« (pseudoordinarii).1308 Graški minoriti so kot lastniki župnije Sv.Vida in njenih podružnic, med njimi kot najpomembnejše Marijine cerkve v Podlehniku in dominikanske cerkve sv. Trojice, zavračali vizitacijo savinjskih arhidiakonov. Do zapletov je prišlo ob vizitaciji celjskega župnika in savinjskega arhidiakona Martina Jožefa Sumpichlerja poleti leta 1756, vendar je končno slednji le mogel opraviti vizitacijo. Arhidiakon je 22. julija župniku pri Sv. Vidu Eliji Trostu napovedal vizitacijo z naročilom, naj ljudstvu s prižnice napove vizitacijo za 30. julij. Župnik je dekret o vizitaciji predal graškemu patru Nikolaju Kererju, upravitelju posesti pri župniji, ta pa ga je poslal minoritskemu provincialu Konstantinu Wuthu, ki se je prav tedaj mudil na Ptuju. Nikolaj je v imenu provinciala dal 26. julija naslednji odgovor: graški minoriti da bodo dovolili vizitacijo le tedaj, če pisno naročilo goriškega nadškofa in privolitev notranjeavstrijske vlade določata, da bo vizitacija tudi v eksemptnih župnijah redovnikov. Arhidiakonov notar dr. Martin Bartholotti je odgovor prejel ob vizitaciji pri Sv. Barbari 27. julija. Notar pa po naročilu arhidiakona ni odgovoril patru Nikolaju, ampak je odgovoril, da je dekret o vizitiranju bil namenjen župniku Trostu in da bo vizitacija 30. julija; če pa bi jo minoriti skušali preprečiti, jo bodo opravili s podporo svetne oblasti. Vikar Trost je kljub nasprotovanju minoritov objavil pri bogoslužju za praznik sv. Ane pri Sv. Trojici vizitacijo za 30. julij. 29. julija se je arhidiakon s spremstvom vrnil od Sv. Barbare na Ptuj ter je poslal svojega notarja k provincialu Konstantinu Wuthu, ki se je tedaj mudil v nekem vinogradu poldrugo uro zunaj Ptuja, da bi se pri njem pozanimal, ali bo dovolil vizitacijo, ter mu izročil še drugi dekret ordinarija, v katerem je vlada arhidiakona pooblastila, da se v pri-

224

cerkev sv. trojice v halozah

Stran iz rokopisa Zgodovina župnij mariborskega okrožja in sekovske škofije 1833 Simona Povodna (R-42, str. 227–228, Zgodovinski arhiv Ptuj)

225

dominikanski samostan na ptuju

A . Ožinger, o. c., str. 374−376; R−42, str. 374−375, ZAP. 1310 A. Ožinger, o. c., str. 382; R−42, str. 382, ZAP. 1311 R−28, fol. 120; R−42, str. 231, ZAP. 1312 1678, III. 12.: FLD 758, št. 788, fol. 57, StLA. 1313 »sub cura dominicanarum« (A. Ožinger, o. c., str. 184); R−42, str. 181, ZAP. 1314 1756: R−42, str. 381−382, Z AP; A. Ožinger, o. c., str. 184; 1760: Ibidem, str. 560−561. 1315 1766: A. Ožinger, o. c., str. 713−714. 1316 Ibidem, str. 184, 562 in 825. 1317 Ibidem, str. 562. 1318 R−28, fol. 121; R−42, str. 231, ZAP. 1309

meru težav posluži tudi sile svetne oblasti. Provincial je odgovoril, da bi mogel vizitacijo župnije dovoliti le v primeru, ko bi jo nameraval opraviti sam ordinarij, nadškof Attems, ne pa njegov pooblaščenec. Zato da bo tudi naročil, da bodo cerkev zaklenili. Naslednjega dne je arhidiakon odšel z notarjem k polkovniku na Ptuj in mu pokazal vladni dekret. Slednji je naslednjega dne pred odhodom vizitatorja k Sv. Vidu poslal tja petnajst oboroženih vojakov z naročilom, naj store, kar jim bo vizitator naročil. Pred opoldnevom 30. julija je prišel ahidiakon s spremstvom do župnišča pri Sv. Vidu in ob novici, ki jo je izvedel od vikarja Elije Trosta, da so cerkvena vrata zaklenjena in da je ključe odnesel minoritski tajnik pater Jurij Fertl, ki da je prišel tja namesto provinciala Wutha, je župniku naročil, naj provincialu sporoči na Ptuj arhidiakonov prihod k Sv. Vidu in naj brez ugovora odpre cerkvena vrata. Arhidiakon je zagrozil, da bo ključavničarju, ki ga je dal nalašč za to pripeljati s seboj s Ptuja, naročil, naj vrata odpre na silo. Ko sta provincialov tajnik in upravitelj posesti pater Nikolaj Kerer to slišala, sta povabila arhidiakona v župnišče, se mu priklonila, hkrati pa sta vizitaciji na slovesen način ugovarjala. Ker tajnik s praznimi izgovori ni ničesar dosegel, obenem pa je videl, da so ob vojaški zaščiti privedli ključavničarja k cerkvi, se je vdal in sam od sebe prinesel ključe. Po predaji ključev vikarju Trostu in odhodu vojakov so ob slovesnem zvonjenju vstopili v cerkev, ki jo je arhidiakon nato pregledal. Po vstopu v cerkev je vikar ponudil arhidiakonu na blazini ležeče ključe in ta se jih je po običaju dotaknil in mu jih nato vrnil. Upravitelj, pater Nikolaj, je župniku ključe iztrgal iz rok s pripombo, da je cerkev last minoritov in naj si od njih odvisni vikar ne prilašča kake pravice do župnije. Ob vizitaciji je minoritski tajnik, pater Jurij, sedel blizu vrat in zagrenjen (amaro animo) opazoval vizitacijo.1309 Popolnoma drugače pa so vizitacijo pri cerkvi sv. Trojice sprejeli patri dominikanci. Potem ko so jim napovedali vizitacijo, je prior nadvse prijazno povabil arhidiakona in njegovo spremstvo s povabilom, naj ne vizitirajo samo cerkve, ampak tudi prenočijo v samostanski hiši pri cerkvi. Prior je s patrom, ki je skrbel za koralno petje, prišel vizitatorju naproti in ga z izrazom velikega spoštovanja peljal k cerkvi.1310 V drugi polovici 17. stoletja, zlasti pa še v jožefinskem času, je prišlo do sprememb tudi na področju župnijske organizacije. Po državni odredbi naj bi ne imel noben vernik več kakor uro hoda do svoje župnijske cerkve, zato so bile pri številnih podružničnih cerkvah ustanovljene nove dušnopastirske postojanke (kuracije, lokalne kaplanije), od katerih jih je večina šele v kasnejšem času postala samostojna dušnopastirska postojanka – župnija. Pri podružničnih cerkvah na ozemlju deželskega sodišča v Halozah, last obeh ptujskih samostanov, so pri cerkvah imeli redno božjo službo za proščenja ob cerkvenem patronu ali tudi za praznik patrocinijev stranskih oltarjev. Tako so npr. imeli pri cerkvi sv. Trojice poleg praznika Presvete Trojice bogoslužje še za god sv. Ane (26. avgust) in sv. Florijana (4. maj) ter za praznik rožnega venca in na vsako prvo nedeljo v mesecu.1311 Do druge polovice 17. stoletja so pri cerkvi sv. Trojice opravljali bogoslužje duhovniki župnijske cerkve sv. Vida (Videm pri Ptuju), nato pa do ustanovitve kuracije (1786) pri Sv. Trojici duhovniki Marijine cerkve v Podlehniku. Pri Podlehniku se omenja kuracija leta 1672, v letih 1678 in 1680 pa vikariat. Dušnopastirsko postojanko so v tistem času upravljali deloma svetni duhovniki in deloma ptujski minoritski patri. Prvi znani vikar je bil Luka Guetsold (1678).1312 Vizitacijski zapisnik iz 1751 navaja, da za cerkev sv. Trojice, podlehniško podružnično cerkev, skrbijo dominikanci.1313 Cerkev v Podlehniku se v vizitacijskih zapisih imenuje župnijska (ecclesia parochialis, vicarialis parochia). Od župnikov sta znana Gregor Doberšek (1756, 1760)1314 in Jakob Ileršič, ki mu je bil v pomoč kaplan Janez Krstnik Pinter (1766).1315 Vizitacijski zapisniki iz druge polovice 18. stoletja (1751, 1760, 1773) imenujejo cerkev sv. Trojice podružnično cerkev Podlehnika.1316 Leta 1760 v tamkajšnji cerkveni hiši ni živel noben dominikanski pater, ampak le dominikanski brat, ki je tedaj po tamkajšnjih bližnjih krajih pobiral desetino.1317 Sredi 18. stoletja so opravljali v cerkvi enkrat mesečno mašo in verski poduk. Poudarja pa se, da se v cerkvi ne hrani Najsvetejše, da nima krstnega kamna in tudi ne pokopališča.1318

226

cerkev sv. trojice v halozah

V jožefinskem času (1786) sta bili ustanovljeni kuraciji pri Sv. Trojici in pri Sv. Duhu na Rodnem Vrhu. Ker pa v dominikanskem konventu ni bilo patra, ki bi bil vešč slovenskega jezika, je prior Marijan Gerer prosil za pomoč predstojnika v Novem Kloštru. Prior je pri Sv. Trojici za kurata nastavil Celestina Gasparinija, doma iz Radovljice, pri Sv. Duhu pa Maksimilijana Gratha iz Ljubljane; oba sta to službo opravljala do leta 1788.1319 Nekdanji ptujski dominikanec pater Reginald Primic je v letih 1790–1800 opravljal službo kurata pri Sv. Trojici in v letih 1800–1806 pri Sv. Duhu. Z odhodom patra Reginalda je kuracija pri Sv. Duhu ostala brez duhovnika. Ko je bila leta 1827 dušnopastirska postojanka iz Podlehnika prestavljena k Sv. Trojici in je bila pri njej ustanovljena samostojna dušnopastirska postojanka, je cerkev sv. Duha ostala njena podružnična cerkev .1320 Zanimivo je, da so ptujski dominikanci že v 17. stoletju dobili ponudbo da bi prevzeli v dušno oskrbo cerkev sv. Trojice v Slovenskih goricah. Leta 1662 je namreč Wolf Stubenberg, gospod gospoščine Cmurek, patron cerkve sv. Trojice, ponudil dominikancem oskrbo te božjepotne cerkve.1321 Ti pa so oskrbo odklonili, nakar so jo prevzeli avguštinci, ki so tudi v letih 1735–1740 pozidali veličastno baročno cerkev.

227

F . Kovačič (1914), str. 369−370. R−42, str. 230−232 in 282, ZAP. Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 507. 1321 F LD 758, št. 165, fol. 13, StL A. F. Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije II, str. 276–277. 1319

1320

dominikanski samostan na ptuju

228

samostanska knji탑nica

Cerkev sv. Trojice v Halozah 229

dominikanski samostan na ptuju

SAMOSTANSKA KNJIŽNICA P ivec Stele, Melita, Srednjeveške knjižnice v Sloveniji, v: Knjižnica XV(1971), str. 87–88. 1323 Prevod Regule: Gregorič, Jože, Pravilo svetega Benedikta. Stična 1971, poglavji 48 in 50, str. 51. 1324 Consuetudines domni Guigonis prioris Cartusiae (1127), cap. XXVIII, 3. Prim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor 1991, str. 466. 1325 Statuta II, cap XVI, 10. 1326 P rim. Lekai, Ludwig J., Geschichte und Wirken der Weissen Mönche. Der Orden der Cistencienser. Köln 1958, str. 178–179. 1327 F. Kovačič, Dominikanski samostan v Ptuju, v: Voditelj v bogoslovnih vedah 1914 (F. Kovačič (1914), str. 125. 1328 K ern, Anton, Die Handschriften der Universitätsbibliothek Graz III. Wien 1967, str. XVIII–XIX. 1322

edvomno je pravilna ugotovitev, da je leto ustanovitve nekega samostana hkrati tudi leto začetka njegove knjižnice.1322 Benedikt iz Nursije, oče zahodnega meništva, je v redovnih pravilih (Reguli) iz leta 534 svojim bratom predpisal tudi prebiranje duhovnega čtiva (lectio divina). Ustrezno poglavje namreč pravi: »Na vsak način pa je treba izbrati enega ali dva starejša brata, ki naj v času, določenem za branje, hodita po samostanu in gledata, ali ni kateri izmed bratov tako zanikrn, da namesto branja pase lenobo in blebeta, ter tako ne trati le svojega časa, ampak moti še druge.« Regula je bratom še posebej priporočala branje ob nedeljah in v postnem času. Zato je določala naslednje: »V začetku postnega časa naj bi tudi vsak menih iz samostanske knjižnice prejel po eno delo in ga vsega prebral.«1323 Kartuzijani pa so knjige poimenovali kar »trajna dušna hrana«.1324 Veliko »duhovnega čtiva« so potrebovali redovniki, ki so delovali v dušnem pastirstvu (od starejših redov benediktinci in cistercijani). Kartuzijanom pa je bilo to delovanje zaradi specifičnega načina življenja onemogočeno in so zato posredno preko pisane besede oznanjevali evangelij. Redovni statuti (1127) namreč pravijo: »Ker božje besede ne moremo oznanjevati z usti, jo bomo oznanjali z rokami« in nadalje: »kolikor knjig namreč spišemo, toliko glasnikov resnice pošiljamo v svet ...«1325 Ker je bil dominikanski red, ki se imenuje pridigarski (ordo praedicatorum), ustanovljen za delovanje predvsem med albižani, ki naj bi jih člani reda z besedo (s pridiganjem) odvrnili od njihovih »zmot«, so morali biti le-ti temeljito podkovani v filozofiji in teologiji. Zato so dominikanska redovna pravila poudarjala zahtevo po študiju, da bi bili nato njihovi člani pripravljeni na dušnopastirsko delovanje. Pravila so odrejala, da naj bi samostani svojim novincem posredovali osnovno izobrazbo, posamezne province pa vpeljale v enem od svojih samostanov višji študij, ki je obsegal predavanja iz filozofije, teologije, biblije in prava. Za samostane Nemške redovne province, h kateri je sodil tudi samostan na Ptuju, je bil sprva višji študij v Brežah (Friesach) na Koroškem, v nekaterih obdobjih pa tudi v ptujskem samostanu. Nekatere redovne postojanke pa so imele tudi »javne« šole, v katerih so bili deležni osnovne izobrazbe tudi dečki, ki se niso imeli namena posvetiti se duhovnemu poklicu.1326 Za ptujski samostan do druge polovice 17. stoletja ni podatkov o kaki javni šoli, prepričani pa moremo biti, da so v gospodarsko tako uspešnem mestu, kakršen je bil Ptuj, starši želeli poskrbeti svojim sinovom vsaj osnovno izobrazbo, ki so jo mogli v mestu dati prav dominikanci.1327 Ker so dominikanci poznani po svoji izobraženosti, po izobraževalnem in pridigarskem delu, so zanje bile knjižnice še kako potrebne. Svoje znanje so si redovniki pridobivali najprej iz rokopisov, ki so jih prinašali s seboj s študija zlasti v Italiji, Franciji in Nemčiji in jih v domačem samostanu prepisovali. Znano je, da je v 17. stoletju ptujski prior Ludovik Schmuzer (1675–1678), sicer odličen pridigar, spisal v nemškem jeziku pridige za nedelje in praznike in jih tudi dal v tisk. Žal se je iz ptujskega dominikanskega samostana ohranilo iz starejšega obdobja le dvaintrideset rokopisov.1328 Naj omenimo, da je v 17. in 18. stoletju v samostanih prišlo v navado pisanje kronik o zgodovini domače ustanove, kar velja tudi za ptujski samostan. Ohranjene so tri kronike: Kronika domačega priorja Vincenca Abela (1673–1675) iz leta 1673 ter domačega profesa Ambrozija

230

samostanska knjiĹžnica

Naslovnica rokopisa Collectanea ptujskega dominikanskega samostana iz ok. 1440 (Râ&#x20AC;&#x201C;68, Zgodovinski arhiv Ptuj)

231

dominikanski samostan na ptuju

Naslovnica rokopisa ptujskega dominikanca Vincenca Abela (1673) (Râ&#x20AC;&#x201C;28, Zgodovinski arhiv Ptuj)

232

samostanska knjižnica

Capelle (zaobljube 1659) iz let 1696 in 1697. Za starejšo gospodarsko (posestno) zgodovino pa so pomemben vir Collectanea iz 15. stoletja.1329 Z izumom tiska v 15. stoletju se je po samostanih večal knjižnični zaklad, zlasti še s pocenitvijo knjig po letu 1500. A. Gspan je ugotovil, da je po knjižnem katalogu izpred leta 1782 moč ugotoviti osemindvajset inkunabul, in navaja, da jih je med njimi precej takih, ki jih inventar navaja s pridevkom »gotisch«. Večina knjig pa je iz 17. in 18. stoletja. Za ptujski samostan je znano, da je imel že v 15. stoletju precejšnje število rokopisov, saj je tedaj že bila potreba po ureditvi in signiranju tega knjižnega blaga. Žal pa knjižni katalog iz srednjega veka ni ohranjen. Vemo, da je podobno kot pri drugih redovnih postojankah z večjimi letnimi dohodki bila tudi v ptujskem samostanu knjigoveznica.1330 Tako nam za vsak samostan individualna zunanja oprema omogoča identificiranje knjižnega gradiva po njegovi provenienci. Tudi ptujski knjižnični fond se je večal z darili. Znan je primer iz leta 1467. V času kužne bolezni meseca februarja tega leta je dal bogati doktor medicine in zdravilstva, Markvard Stelling iz Hamburga zapisati oporoko, v kateri je vrsti samostanov in cerkva ter tudi ptujskim minoritom namenil denar ali nepremičnine, dominikancem na Ptuju, pri katerih si je v njihovi samostanski cerkvi izbral svojo grobnico, pa je poleg denarja, zlatnine in nepremičnin volil poln zaboj knjig s teološkimi in medicinskimi spisi ter iz drugih strok (vnam cistam plenam libris theologycalibus, medicinalibus et aliis).1331 Samostanska knjižnica se omenja v zapisniku z deželnoknežje vizitacije leta 1544/45 iz časa priorja Jerneja Peera. Vizitatorji so tedaj ugotavljali, da samostan premore »lepo knjižnico raznovrstnih knjig« (različnih strok).1332 O knjižničnem gradivu izvemo šele iz popisa, nastalega pred letom 1782, torej tik pred ukinitvijo samostana. Popis z naslovom Catalogus Librorum Bibliothecae Conventus Pettoviensis Ordinis FF(ratrum) Predicatorum navaja 854 del v 931 zvezkih, razporejenih po strokah, kakor je to bilo v samostanskih knjižnicah tedaj na splošno v navadi. Navaja pa pisce po naslednjih strokah: Ascetae, Biblici, Biographi, Canonistae, Concionatores, Controversistae, Expositores, Geographici, Historici, Iuristae, Medici, Miscellanei, Patristica, Philosophi, Politici, Scholastici, Theologi, Libri Ordinis. Kot pri drugih samostanih na Slovenskem je tudi na policah knjižnice ptujskega dominikanskega samostana prevladovala teološka literatura z vsemi pripadajočimi disciplinami, torej dela, potrebna za teološko izobraževanje in za delo v dušnem pastirstvu. Številčno so najbolj zastopana dela iz zgodovine (64), svetnega (52) in cerkvenega prava (22), od naravoslovnih ved pa medicinska dela (22). Omeniti velja tudi za preučevanje življenja dominikanskega reda še dandanes pomembno delo »Bullarium Ordinis Predicatorum« v osmih zvezkih, tiskano v letih 1729–1740.1333 Pod naslovom Scholastici najdemo raznovrstne učbenike, nujno potrebne za delo v samostanski šoli. Sem sodita tudi deli domačih avtorjev: nemško-latinski-ilirski-italijanski slovar (Dictionarium quatuor linguarum) iz leta 1592, delo polihistorja Hieronima Megiserja (1554 ali 1555–1619) ter nemško pisana slovnica »Kraynska grammatika« iz 1768, delo bosonogega avguštinca Marka Pohlina (1735–1801).1334 Med avtorji del iz medicinskih ved je zastopan tudi Mariborčan in zdravnik Janez Benedikt Gründl, avtor številnih del, med drugim tudi dela o tedaj malo znanem Rogaškem vrelcu, ki ga je kot prvi raziskal.1335 Ohranjeni knjižni fond nikakor ne odraža duhovnega bogastva, ki je nekdaj zapolnjevalo knjižne police ptujskega samostana. Upoštevati moramo številne požare, kakršen je bil npr. okoli leta 1302, ko je pogorel samostan s cerkvijo.1336 Marsikaj se je izgubilo po ukinitvi konventa (1786),1337 čeprav so cesarska navodila (iz leta 1782) terjala od ukinitvenih komisarjev natančen popis tega kulturnega blaga.1338 Vsekakor mora biti ohranjenega veliko gradiva po raznih kulturnih ustanovah, ki pa ni identificirano kot gradivo ptujskega dominikanskega samostana. V Univerzitetni biblioteki v Gradcu, kjer hranijo dvaintrideset rokopisov, hranijo tudi en izvod inkunabule z naslovom »Arbor vitae crucifixae« (avtor Ubertinus de Casali), tiskane v Benetkah leta 1485,1339 drugega pa v Univerzitetni knjižnici v Ljubljani.1340

233

okopis iz 1673 (R–28, ZAP) ter rokoR pisa iz 1696 (R–34, ZAP) in iz 1697 (Memorabilia–Spezial–archiv Pettau, šk. 36, zv. 84, StLA; Kollektaneum bei dem Predigerjloster zu Pettau (okoli 1440) R–68, Z AP; Collectanea dominikanskega samostana na Ptuju R–68, ZAP). 1330 Gspan, Alfonz Badalič, Josip, Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana 1957, str. 84, op. št. 18. F. Kovačič (1914), str. 128–130. A. Kern ..., str. XVIII. Prim. J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 479 sl. 1331 1467, II. 20., Ptuj: orig. perg. listina (št. 7222 b), StLA. Prim. Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989. Ptuj–Celje 1989, str. 73–74. 1332 »So ist auch in disen closter ein schenes liberey von villerley büechern vorhandten.« (R–28, fol. 52, ZAP). 1333 A . Kern, III., str. XVIII; F. Kovačič (1914), str. 128–130. 1334 F. Kovačič (1914), str. 129. A. Gspan …, str. 84. 1335 Delo je izšlo v latinščini (1685), nato pa v nemščini (1687) Predin, Štefan, Janez Benedikt Gründel, prvi znanstveni pisec v Mariboru, v: ČZN NV 26 (1990), str. 83–94. Slovenski biografski leksikon zv. I. Ljubljana 1925, str. 271. F. Kovačič (1914), str. 128. 1336 1303, IV. 24., Dunaj: orig. perg. listina (št. 1649 a), StLA. Memorabilia I, str. 14, ZAP. Prim. Kartuzija v Bistri je v 14. stoletju kar dvakrat (1364, 1382) pogorela. V letu 1364 so zgorele tudi knjige.(»… combustum fuit monasterium…vna cum libris et ceteris bonis monasterii quasi in toto.«) (Mlinarič, Jože, Kartuzija Bistra. Ljubljana 2001, str. 79–80). 1337 Prim. F. Kovačič (1914), str. 128. 1338 Wolf, Adam, Die Aufhebung der Klöster in Innerösterreich 1782–1790. Wien 1971, str. 58. 1339 S ign. II 9590. A. Gspan ..., str. 393. Prim. J. Mlinarič, Kar tuziji Žiče in Jurklošter ..., str. 490. 1340 A . Gspan ..., št. 678, str. 246. Iz dominikanskega samostana tudi doslej ne poznamo npr. rokopisnih muzikalij ali notnih tiskov. (Koter, Darja, Glasbeni tiski in rokopisi 15. in 16. stoletja, ohranjeni na Ptuju, v: Statut mesta Ptuj iz leta 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Gradiva in razprave zv. 2. Ptuj 1997, str. 102). 1329

dominikanski samostan na ptuju

SEZNAMI DOMINIKANCEV PRIORJI 13. stoletje • str. 47–49 Oto 1317 • str. 37, 38 Jurij 1330, 1332, 1337 • str. 18, 60, 68 Bernard 1341 • str. 68 Rudolf 1341(?), 1346 • str. 68 Nikolaj Konjiški 1357, 1359, 1361 • str. 60, 68

Lenart 1362 • str. 62, 68 Rudolf 1373 • str. 27, 68 Ditrik 1395, 1404 • str. 62, 65, 68, 109

Andrej Trachter 1463–1465 • str. 21, 106, 109, 111

Ivan Tnemer 1474 • str. 109, 111 Konrad Prun(n)er 1482 se v letih 1489 in 1493 navaja kot nekdanji prior. • str. 108, 109, 111, 113 Mihael 1488 • str. 71, 109 Erhard Streitperger 1486, 1491 in 1493–1498 1449 je bil ptujski profes. Imel je naslov magistra Sv. pisma (1486) in bil imenovan za generalnega pridigarja (1494). Leta 1492 se omenja kot navadni redovnik. • str. 66, 77, 82, 83, 85, 86,

Po letu 1500: Krištof Thumperger 1509 • str. 141 Filip 1514 • str. 124 Zapf 1514 • str. 124 Dominik Ruzinger 1520 • str. 124, 131 Jurij 1520 • str. 124, 131 Jernej Werder 1542 • str. 124 Jernej Peer 1544, 1545 • str. 121, 124, 233 Andrej Vajvodić 1552

Mihael iz Dunajskega Novega mesta 1418, 1419 • str. 106, 109

88, 89, 91, 106, 109, 113, 115, 125, 126

je bil doma iz Virovitice. Bil je prior v kartuziji Žiče (1561–1564) in nato v Bistri (1564–1581), kjer je 4. maja 1581 umrl. • str. 124, 128, 135

Pavel (?) 1434 • str. 109, 111

Peter Ful(d)ner 1492, 1493

Luka Mindorfer 1571, 1573 • str. 125

Tomaž Staindl 1437–1441

je bil profes dunajskega konventa in bil v letu 1493 razrešen priorske službe. Nosil je naslov magistra in lektorja Sv. pisma (1493). • str. 66,

Pavel Bigius 1572

je v letu 1398 absolviral hišni študij na Ptuju in bil v letu 1433 priorjev namestnik. Janez de Muchperg 1443 • str. 54, 59, 66, 69,

82, 106, 109, 113

93, 108, 109, 111

Herard (Herand, Hernand) 1495–1500

Eberhard Sews 1438, 1448 • str. 78, 109, 111

je bil leta 1500 razrešen priorske službe. V letih 1495–1498 se nekajkrat omenja kot prior tudi Erhard Streitperger. • str. 72, 109, 115

Mihael iz Ennsa 1452 • str. 89, 108, 109, 111 Maksimilijan 1453, 1455, 1458, 1459 in 1465–1471 • str. 80, 86, 91, 106, 108, 109, 111

234

je bil leta 1573 prior v Novem Kloštru. • str. 125, 127, 135

Janez Krstnik 1604 je bil doma iz kraja Altenstadt. • str. 141 Angelo Borella 1617, 1618 je bil iz Briksna. V letih od 1626 do 1634 je bil prior v Novem Kloštru. • str. 141, 189

seznami dominikancev

Rajmund Antonetti 1630–1635

Karel Moscon de Gandino 1650–1661

je bil doma iz kraja Lucca v Toskani. Imel je naslov lektorja in generalnega pridigarja.

je naredil na Ptuju leta 1646 redovne zaobljube in bil najprej predstojnik v Novem Kloštru (1647– 1649). Za priorja na Ptuju je bil izvoljen leta 1650 in od vrhovnega redovnega predstojnika potrjen leta 1652. Leta 1654 se je udeležil provincialnega kapitlja v Regensburgu in 1658 je potoval v Rim. Umrl je okoli praznika sv. Jerneja (24. avgust) leta 1661. • str. 142, 150,

• str. 148, 149, 150, 183, 190

Pavel Merenda 1635, 1636; 1638–1641, 1647-1650 je bil doma iz kraja Forli v Italiji. Bil je lektor in magister filozofije ter trikrat prior na Ptuju (1635, 1636; 1638–1641 in 1648–1650). Leta 1647 je bil izvoljen za vikarja kongeregacije. Umrl je leta 1650 ali 1651 pri kapucinih v Ljubljani, kjer je tudi našel svoj poslednji mir. • str. 150

154, 155, 157, 159, 183, 219

Ludovik Rombau 1661

• str. 150

je bil profes dunajskega konventa in licenciat prava. Po letu 1661 je odšel za spovednika v ženski dominikanski samostan v Tullnu, kjer je po skoraj dvajsetletni uspešni službi umrl star nad šestdeset let. • str. 157

Dominik iz Piacenze 1641–1642

Jakob Florens 1661–1665

• str. 145, 146, 152, 158

je bil generalni pridigar, doma iz Aachna.

Pavel Erazem 1638 je bil profes graškega samostana in lektor.

Peter Martir Mazini 1642 je bil doma iz Bologne in je bil lektor teologije. Vstopil je najprej v tamkajšnji samostan, nato pa v samostan v Čedadu, kjer je kasneje predaval teologijo. Za priorja na Ptuju ga je poklical znameniti Sigismund Ferrari (1642). Nato je bil več let magister novincev in njihov predavatelj. Na Ptuju je živel osemindvajset let in je tam blizu osemdeset let star umrl 18. novembra 1669. • str. 145, 146, 147, 152, 158, 160, 168

Pavel Merenda 1648–1650 je bil prior tudi že v letih 1635 in 1636, nato 1638–1641, v letih 1641–1647 pa je opravljal službo priorja v Novem Kloštru. • str. 145, 147, 150, 151, 152, 154, 167, 182, 191

• str. 157, 158

Mavricij Cincinno 1665 je bil leta 1648 v noviciatu na Ptuju, kjer je bil kasneje namestnik priorja in magister novincev. Opravljal je tudi službo vikarja redovne province. V letih 1680–1684 pa je bil predstojnik v Novem Kloštru. • str. 154, 158 Janez Krstnik Spiz 1665–1666 je bil novinec v Čedadu, nato pa profes in prior na Ptuju in končno profes v Gradcu. Kot ptujski profes se omenja 1646 in je opravljal službe magistra novincev, pridigarja in prokuratorja. Po letu 1666 je odšel v Gradec, kjer je bil prokurator in kjer je leta 1683 umrl v starosti nad sedemdeset let. • str. 145, 146, 147, 150, 154, 158

Albert Ernest baron Prank 1670–1673 je bil graški profes in doktor teologije. • str. 159, 182, 183

Vincenc Abel 1673–1675 je bil pisec ene izmed kronik ptujskega samostana (1673). Leta 1678 je bil prior v Gradcu in v letih 1685–1687 predstojnik samostana v Novem Kloštru. • str. 159, 169, 170, 179, 230 Ludovik Schmuzer 1675–1678 je na Ptuju leta 1660 naredil redovne zaobljube in je prejel kasneje naslov generalnega pridigarja. Iz Gradca je odšel leta 1675 za priorja na Ptuj. V letu 1697 je bil predstojnik samostana v Gradcu. • str. 155, 159, 177, 230 Viljem Esch 1678–1680 je bil profes dunajskega samostana. • str. 160, 177, 179

Dominik Moscon 1680–1683 se je pred prevzemom redovnega imena imenoval Frančišek. Redovne zaobljube je naredil v letu 1642 na Ptuju in je imel naslov generalnega pridigarja. V letih 1656–1659 je bil predstojnik v Novem Kloštru. Bil je tudi provincialni magister (1702–1705). Po letu 1683 je odšel v Beneško redovno provinco, kjer je umrl 9. maja 1692 star sedemdeset let. • str. 152, 160, 162, 166, 176, 177, 180

Andrej Schmid 1683–1685 je bil član konventa v Leobnu in je imel naslov generalnega pridigarja. • str. 162 Jurij Sailer 1687–1788 • str. 54, 162, 169 Silvester Georgi 1690 • str. 162, 183

Adam Haim 1667–1669 je bil profes samostana v Boznu ter je leta 1669 umrl kot ptujski prior. • str. 158, 159, 177

235

dominikanski samostan na ptuju

Tomaž baron Bucelleni 1691–1692 za predstojnika na Ptuj je prišel kot prior z Novega Kloštra, bil je profes dunajskega samostana in generalni pridigar (1691). Bil je prvi provincialni magister novoustanovljene Ogrske redovne province (1702–1704). • str. 162, 163, 183, 195, 196

Tomaž Meittinger 1694 • str. 163 Dominik Wiel(l)and 1697 je bil profes graškega samostana, v katerem je tudi umrl. Leta 1697 je prišel na Ptuj za predstojnika po opravljeni priorski službi v Novem Kloštru. Na Ptuju je opravljal službo predstojnika tudi še leta 1717, nakar je postal prior na Dunaju (1721). • str. 163 Dominik Rütz 1699 • str. 163, 196 Pij Seldinger 1701, 1702

Dominik Imanger 1714 je bil kasneje prior v Novem Kloštru (1727–1731).

se kot prior na Ptuju omenja že v letih 1721–1727.

• str. 197

• str. 197, 203

Dominik Wiel(l)and 1717-1721

Jožef Gründler 1738–1744

je bil prvikrat prior v letu 1697. Leta 1721 je postal prior na Dunaju, končno pa se je nastanil v graškem konventu, kjer je tudi umrl. • str. 197

je bil prvikrat predstojnik ptujskega samostana v letih 1730–1733. • str. 198, 204 Peter Monhaubt 1744–1750

Avguštin Guettmann 1721–1727, 1735–1738

je bil profes dunajskega konventa in kasneje tudi prior v Sombotelu na Ogrskem. • str. 173,

je bil profes samostana v Kremsu in je imel naslov generalnega pridigarja. Na Ptuju je bil tretjič prior v letih 1735–1738. Leta 1727 je odšel v svoj samostan v Vác na Ogrskem, kjer je prevzel službo predstojnika. • str. 197, 198

198, 200, 206, 209, 210, 224

Antonij Königsman 1750–1752

Honorij Weissenkircher 1727–1729

• str. 196, 200, 201, 210, 224

Karol Murner 1752–1757 Ambrozij Štefanič 1729

• str. 163, 196

Leta 1730 so ga redovniki v Kremsu izvolili za svojega predstojnika. • str. 197, 198

je bil pred prihodom na Ptuj prior v graškem samostanu. • str. 196 Hijacint Kirchperger 1707 je naredil redovne zaobljube leta 1680 na Ptuju in je bil zatem prokurator v samostanu v Leobnu, v letu 1702 pa na Ptuju glavni zakristan (sacrista maior). • str. 196, 197

Dominik Sometinger 1713, 1714 je bil generalni pridigar in profes dunajskega konventa. Pred prihodom za ptujskega priorja je bil predstojnik samostana v Brežah. • str. 197, 198

236

je bil leta 1727 novinec v ptujskem konventu, v letih 1747in 1748 pa je bil namestnik priorja. Službo predstojnika je opravljal tudi še v letih 1763–1766. • str. 198, 201, 203, 208, 211, 219

Jožef Gründler 1730–1733 je bil leta 1713 novinec v Kremsu, v naslednjem letu je na Ptuju študiral filozofijo, pred letom 1730 je bil na Ptuju namestnik priorja, leta 1733 pa je živel v Rimu. Na Ptuju je bil ponovno predstojnik v letih 1738–1744, kjer je leta 1750 tudi umrl. • str. 197, 198 Henrik Schmid 1733

Ludovik Reichersperg 1710, 1711 • str. 197

je bil bakalavreat in doktor dunajske univerze. V letih 1760–1765 je opravljal službo provinciala in vikarja Ogrske redovne province (1702-1704).

je bil profes graškega konventa. • str. 197, 198, 201

pozneje je bil regens v samostanu v Boznu.

Reginald Jung 1704–1707

Avguštin Guettmann 1735–1738

je bil doma s Tirolske in se je še v istem letu zaradi slabega zdravja odpovedal priorski službi. • str. 197, 198 Hijacint Jüechler 1734 je bil profes v samostanu Kremsu in nato pridigar v graškem konventu, nato pa predstojnik konventa na Ptuju. • str. 197, 198

Marin Meerwunder 1757–1759 se leta 1737 omenja kot ptujski profes. Imel je naslov lektorja. • str. 198, 203 Rajmund Beginetti 1760–1763 se je pred redovnimi zaobljubami imenoval Karel in je bil sin Jurija. Leta 1722 je bil novinec v ptujskem konventu. • str. 197, 203 Karol Murner 1763–1766 je bil predstojnik že v letih 1752–1757. • str. 200, 202

Hieronim Freytag 1767–1769 je imel naslov magistra. • str. 196, 203, 204, 211

seznami dominikancev

Frančišek Ksaverij Hilleprand (Hillebrant) 1772–1776

OSTALI REDOVNIKI

je naredil redovne zaobljube leta 1740 na Ptuju. Leta 1783 se omenja kot ptujski konventual, star 61 let. • str. 198, 204, 211, 213

Pred 1600

Sigismund Weiller 1776–1778

Se omenja v letu 1260. • str. 43

se leta 1740 omenja kot klerik in 1760 kot profes v ptujskem samostanu. • str. 198, 204

Andrej

Gundisalvus Ternošnik (Dernoschnigg) 1782, 1783 se omenja kot prior za leti 1782 in 1783. V letu 1783 je bil star triinštirideset let. Ni bil vešč slovenskega jezika. • str. 204 Marijan Gerer 1785–1786 • str. 204, 214, 217, 227

Gradčan Franc Avguštin je bil sin Jurija Virgilija, blagajnika sirotišnice v Gradcu in Marije Katarine. Leta 1783 se omenja kot ptujski konventual, ki je tedaj živel kot gost v samostanu Mariental na Tirolskem. Ob ukinitvi samostana je bil star oseminštirideset let in je bil šestindvajset let redovnik. Leta1808 se omenja kot priorjev namestnik v graškem samostanu. • str. 204, 205, 214, 217, 227

Aleksander

Sekovski škof Ulrik pl. Albeck (1417–1431) mu je 17. marca 1431 podelil red akolita in 20. decembra 1432 red subdiakona. F. Hutz I, str. 32, št. 302 Andrej je bil sin ptujskega krznarja Wolfganga, profes, gost (hospes) v Firencah 1474, 1475. • str. 115 Andrej je bil sin župana Hermana in se omenja v letu 1494. • str. 91, 115 Bernardin Sekovski škof Jurij pl. Überacker (1452–1477) mu je 24. septembra 1468 podelil red akolita. F. Hutz I, str. 152 , št. 1759 Beigl (Biggil) Hieronim se kot profes prvikrat omenja 1493, kot namestnik priorja pa se omenja v letu 1498. • str. 115, 116

Blaž se kot profes omenja pred letom 1520. • str. 88 Bursatoris Jurij 21. decembra 1510 mu je lavantinski škof Lenart Pewerl (1509–1536) podelil red subdiakona, 20. decembra 1521 pa red diakona. F. Hutz II, str. 30, št. 421, str. 55, št. 387 Ditmar 1260 • str. 43

Egelyckh Gašper Lavantinski škof Filip Renner (1536–1555) mu je 28. marca 1551 podelil mašniško posvečenje. F. Hutz III, str. 117, št. 900, 901 Elinger Wolfgang se kot profes omenja leta 1478. • str. 116 Erhard Sekovski škof Jurij pl. Überacker mu je 19. decembra 1467 podelil red akolita, 24. septembra 1468 pa red subdiakona. F. Hutz I, str. 133, št. 1517; str. 152, št. 1770 Finker Wolfgang se kot profes omenja leta 1481. • str. 116 Furter Wolfgang je bil leta 1481 premeščen s Ptuja v Bozen. • str. 115

Gotfrid se kot profes omenja v letih 1259, 1262 (?) in 1269. • str. 43 Grifo 1237 se omenja kot profes. • str. 43 Halgenaupp ali Heilighoupt Peter se omenja kot profes 1475, 1488 in 1494. • str. 115, 116

Henrik škof v Chiemseeju (1252–1263). • str. 39, 43, 48, 124

Henrik se omenja 1277. • str. 43, 48 Herard odide leta 1495 s Ptuja v Novi Klošter. • str. 109

237

dominikanski samostan na ptuju

Herman de Wihe

Janez

Konrad

se kot profes omenja leta 1259. • str. 43

Sekovski škof Konrad pl. Reisberg mu je 17. marca 1431 podelil red akolita, 28. marca 1433 pa red subdiakona. F. Hutz I, str. 32 , št. 301; str. 77, št. 839

je bil leta 1467 namestnik priorja. • str. 86

Hueber Štefan Sekovski škof Konrad pl. Reisberg (1431– 1443) mu je 23. decembra 1441 podelil red akolita, v naslednjem letu pa 24. februarja red subdiakonata, 17. marca red diakonata in 26. maja mašniško posvečenje. F. Hutz I, str. 37, št. 356 Inocenc bil je magister in samostanski vikar (1469). • str. 91, 111

Janez Sekovski škof Jurij pl. Überacker mu je 19. decembra 1467 podelil red akolita in 12. marca 1468 red subdiakona ter 24. septembra 1468 red diakona. F. Hutz I, str. 133, št. 1518; str. 140, št. 1609; str. 153, št. 1779 Janez se kot profes omenja leta 1493. • str. 115

Jakob se kot profes omenja leta 1249. • str. 43

Jurij se kot profes omenja v letu 1494. • str. 115

Jakob iz Prusije je bil leta 1493 razrešen službe namestnika ptujskega priorja in poslan v Köln, v samostan redovnih zaobljub, od koder je prišel v letu 1482. • str. 115 Jakob s Ptuja profes 1389. • str. 69 Janez se omenja kot sholar in brat konverz v letu 1259. • str. 43

Jurij Sekovski škof Konrad pl. Reisberg mu je 17. marca 1442 podelil red akolita, 31. marca red subdiakona in 26. maja red diakona. F. Hutz I, str. 53, št. 576; str. 56, št. 609; str. 57, št. 672 Khettenhaymer Krištof se kot profes omenja leta 1473. Bil je sin mariborskega meščana Ivana. • str. 91 Konrad

Kristijan je kot profes leta 1349 študiral na Dunaju. • str. 113

Krištof Lavantinski škof Filip Renner mu je 21. marca 1545 podelil red subdiakona. F. Hutz III, str. 97, št. 654 Lambert se kot profes omenja leta 1260 in 1269. • str. 43 Lavrencij je leta 1387 študiral na Dunaju. • str. 66 Lenart se kot profes omenja v letu 1498. • str. 116 Libhard se kot brat konverz omenja v letih 1259 in 1269. • str. 43, 45 Magdalenc Janez 1402 • str. 66 Maksimilijan Sekovski škof Konrad pl. Reisberg mu je 23. septembra 1441 podelil diakonat in ga 23. septembra posvetil v duhovnika. F. Hutz I, str. 50, št. 535

Janez

se omenja 1235 in je prvi znani redovnik.

kaplan v Studenicah 1259–1269. • str. 43, 45, 48

• str. 47, 137

Janez

Konrad

se omenja kot profes 1277. • str. 43

kaplan 1259. • str. 48

je bil leta 1389 s Ptuja prestavljen v Dunajsko Novo mesto. • str. 69

Janez

Konrad

Marin

omenja se kot profes leta 1378. • str. 62

Sekovski škof Konrad pl. Reisberg mu je 23. decembra 1441 podelil red diakona. F. Hutz I, str. 51, št. 544

se omenja leta 1401. • str. 109

238

Marin

seznami dominikancev

Martin

Smyner Jurij

Ulrik

Sekovski škof Konrad pl. Reisberg mu je 20. decembra 1432 podelil red akolita, 7. marca 1433 red subdiakona in 28. marca red prezbitera. F. Hutz I, str. 72 , št. 762; str. 75, št. 813; str. 79, št. 858

je bil leta 1493 imenovan za samostanskega vikarja. • str. 113

Sekovski škof Ulrik pl. Albeck mu je 17. marca 1431 podelil red akolita in 20. decembra 1432 je Ulrik sprejel red subdiakona, 12. marca 1440 pa red diakona. F. Hutz I, str. 32 , št. 300; str. 37, št. 351; str. 72, št. 765

Mihael s Ptuja se kot profes omenja leta 1496. • str. 116 Pavel

Staindl Peter je bil leta 1387 premeščen s Ptuja na Dunaj. • str. 69

Strah Jakob je bil leta 1477 premeščen v Bozen. • str. 115

Valkun omenjen v letu 1263. • str. 49 Viehpeck Vincenc, dr. teologije

se kot profes omenja leta 1373. • str. 27

Štefan

se kot profes omenja leta 1527. • str. 125

Pavel

Vitigon

je bil profes leta 1434. • str. 68, 91

Lavantinski škof Filip Renner ga je 10. marca 1543 posvetil za duhovnika. F. Hutz III, str. 87, št. 513

Pavel

Teobald

Werner

Lavantinski škof Filip Renner ga je 21. marca 1545 posvetil v duhovnika. F. Hutz III, str. 98, št. 671

se kot profes omenja v letu 1498. • str. 116

se kot profes omenja v letih 1252, 1260 in 1264. • str. 43, 48

se kot profes omenja leta 1252. • str. 43, 48

Töbler Lenart se 1494 omenja kot zakristan. • str. 115

Wolfgang s Ptuja

Sekovski škof Jurij pl. Überacker mu je 24. septembra 1468 podelil red akolita. F. Hutz I, str. 152 , št. 1759

Tomaž

je bil sin krznarja Andreja in se kot profes omenja leta 1474. • str. 115

je bil leta 1474 predavatelj v samostanu v Sieni. • str. 66

Wolfgang

Rapina Peter

Töbler Lenart

je bil leta 1497 premeščen s Ptuja v Nürnberg.

se omenja 1494 kot zakristan. • str. 91, 115

20. decembra 1511 mu je sekovski škof Matija Scheit podelil mašniško posvečenje. F. Hutz II, str. 128, št. 895

Primož

• str. 115

Reher Urban 1519 • str. 125 Retzinger Dominik Sekovsk i škof Matija Scheit mu je 23. decembra 1503 podelil mašniško posvečenje. F. Hutz I, str. 167, št. 1898 Sigmund se kot ptujski profes leta 1494 omenja kot gost (hospes) v Novem Kloštru. V letu 1487 omenjeni Sigismund je verjetno ista oseba. • str. 72, 115, 116

Turiani Filip se kot profes omenja v letih 1487–1499 ter kot študent v Padovi (1496, 1497). • str. 66, 115, 125, 126

Turrifex Janez Lavantinski škof Lenart Pewerl mu je 20. februarja 1534 podelil red diakona. F. Hutz II, str. 206, št. 4196 Ulrik iz Kamnika

Po letu 1600 Albert z Moravske je bil profes leta 1641 in je umrl leta 1646. • str. 145, 146, 147

Ambrozij je bil doma s Koroške. Leta 1641 je na Ptuju naredil redovne zaobljube za samostan v Brežah. Z letom 1646 se omenja na Ptuju, kjer je leta 1649 tudi umrl. • str. 154

se kot profes omenja leta 1259. • str. 43

239

dominikanski samostan na ptuju

Androcha Janez Evangelist

Corporalis Albert pl.

Fridl Friderik

je bil doma iz Senja. Omenja se kot profes na Ptuju (1638), prokurator (pred 1648) in priorjev namestnik (1648, 1650). Umrl je na Ptuju okoli leta 1656. • str. 145, 146, 147, 152, 154

je bil doma iz Belgije in se kot profes omenja v letih 1641–1646. Je vsekakor identičen s profesom Albertom z Moravske. • str. 145

se leta 1721 omenja kot novinec. • str. 197

Danamann Jožef Autherij Hijacint je naredil leta 1744 redovne zaobljube ter je kot brat laik opravljal službo prokuratorja. V letu 1783 se omenja kot devetinštiridesetletnik in rekonvalescent. • str. 200 Bartmann Tomaž je bil doma iz Pfalze v Porenju in je naredil redovne zaobljube 21. januarja 1782. Bil je profes ptujskega samostana (1782–1786) in je šel v Leoben (po 1786) ter je bil župnik v Knittelfeldu 1799–1804. • str. 214, 215

Galitsch Jakob je bil 19. decembra 1705 posvečen v duhovnika.

je bil doma iz Ingolstadta in je naredil redovne zaobljube leta 1635. Bil je brat laik in mizar. V letu 1697 je bil pokojni. • str. 150, 170

Gall Marko

Draš Karel

Gandino (Gandis) Antonin

se kot profes omenja 16. novembra 1776 in 1783, (star 37 let). V slednjem letu so ugotavljali, da zaradi neznanja slovenskega jezika ni sposoben za delovanje v dušnem pastirstvu.

je v letu 1636 na Ptuju naredil redovne zaobljube za Novi Klošter. V letu 1653 pa se omenja kot ptujski samostanski pridigar. • str. 150, 155, 168

Ebmajer Tomaž profes 1714. • str. 197

se v letu 1674 omenja kot namestnik priorja in magister novincev. • str. 159

Garophan Karol se leta 1641 omenja kot profes in lektor. • str. 146 Geredt Jožef

Behm Friderik

Eberl Bernard

se kot profes omenja leta 1678. • str. 179

je naredil redovne zaobljube v letu 1754. • str. 201

Bobek Jožef

Eschler Albert

je bil doma iz Škofje Loke. Ljubljanski škof Tomaž Hren mu je 21. septembra 1622 podelil red subdiakona. Kot lektor in generalni pridigar se omenja leta 1641. • str. 146

Njegovo rojstno ime je bilo Janez. Leta 1668 je bil novinec in v naslednjem letu je naredil redovne zaobljube. • str. 158

Gerinus iz Cmureka

Faber Ernest

Glock Simon

je redovne zaobljube naredil v letu 1671. • str. 159

se omenja kot brat laik 1713. • str. 196, 197

Florer Benedikt

Goljuf Vincenc

se omenja leta 1783, star 43 let. Ocenili so ga za nesposobnega za dušnopastirsko delo zaradi neznanja slovenskega jezika.

s Hrvatske je naredil redovne zaobljube leta 1646. • str. 152

Brantenberger Tomaž je naredil redovne zaobljube leta 1680. • str. 160 Brazza Valerij della se kot profes omenja leta 1617. • str. 189 Capello Ambrozij Redovno obleko je prejel v Gradcu (1648), nakar je v istem letu odšel v noviciat na Ptuju, kjer je v naslednjem letu naredil redovne zaobljube. V letu 1659 je živel v Augsburgu, od koder so ga še istega leta poslali na Ptuj. V letih po 1685–1687 je bil prior v Novem Kloštru. V letu 1697 je spisal kroniko ptujskega samostana. • str. 104, 118, 132, 152, 154, 159, 162, 230, 233 240

Frančišek se omenja kot brat laik v letu 1648. Leta 1661 je umrl v starosti nad osemdeset let. • str. 154 Freisleben Henrik se leta 1683 omenja kot namestnik priorja. • str. 180

Lavantinski škof Sebastijan pl. Pötting (1665– 1673) mu je 16. februarja 1668 podelil red diakona in 14. junija istega leta red mašniškega posvečenja. Weiheregister Seckau, str. 240–243

se kot profes omenja v letu 1636. • str. 150

Golman Jožef je naredil redovne zaobljube leta 1680 in se kot profes omenja v letu 1710. • str. 160 Griessenauer Ludvik Frančišek Baltazar je bil sin Krištofa in Ivane Marije. V letu 1722 je bil sprejet kot novinec in se kot novomašnik omenja 14. maja 1730. • str. 197

seznami dominikancev

Grose Janez

Jungwiert(h) Rajmund

Kusterer Albert

se leta 1741 omenja kot namestnik priorja.

Krištof, sin ptujskega krojača, je bil leta 1668 novinec, naslednje leto je napravil redovne zaobljube. Omenja se leta 1683. • str. 158, 177, 180

Jurij, brat laik in krojač, je bil v letu 1690 novinec, 1693 opravil zaobljube. • str. 162

• str. 209

Grosl Andrej

Lampertič Dominik Marija

je bil leta 1721 novinec. • str. 197

Kancler Tomaž

Guetsolt Benedikt

je naredil redovne zaobljube leta 1635 in je bil pokojni leta 1697. • str. 150

s krstnim imenom Lovrenc je bil profes leta 1652. Kasneje je umrl kot vojaški duhovnik (1674). • str. 155

Kassian Ludovik

Leis Filip

Lavantinski škof Jožef Ožbalt grof Attems ga je 9. decembra 1730 posvetil v duhovnika.

se v letu 1744 omenja kot novinec ter je postal brat laik. • str. 200

Kemeter Dominik

Lob Janez

Janez Anton, sin ptujskega mestnega svétnika in Terezije, je bil rojen 19. junija 1711 postal profes na Ptuju 1714, in se kot profes omenja še v letih 1738 in 1741. • str. 197, 209

je bil leta 1727 novinec in je postal brat laik (kuhar). • str. 198

se kot profes omenja leta 1675. • str. 177 Guettmann Humbert se kot profes omenja leta 1737. Bil je morda sorodnik priorja Avguština (1721-1727 in 1735-1738). • str. 198 Gunderdorfer Norbert je bil profes v samostanu v Leobnu, nato na Ptuju. V letu 1783 je živel v nekem samostanu na Ogrskem. Ocenjen je bil za sposobnega za dušno pastirstvo. Ni pa znal slovenskega jezika. Leta 1786 je živel zunaj samostanske skupnosti kot domači učitelj v Gradcu. • str. 215 Haller Dominik se kot profes omenja leta 1678. • str. 179

je naredil redovne zaobljube 1680. • str. 160

doma s Kranjske in je bil brat laik. Umrl je leta 1673, star devetinsedemdeset let, in je bil v redovništvu šestintrideset let. • str. 170

Klepiz Peter Martir

Magerle Hijacint

je bil namestnik priorja in generalni pridigar na Ptuju ter profes v Novem Kloštru (1642).

je leta 1670 naredil redovne zaobljube. • str. 159

• str. 192

Majhen Dominik

Kirchberger Hijacint

Heiss Tomaž je leta 1741 naredil redovne zaobljube. • str. 198

Kramblecher Vincenc

je bil prokurator v letih 1661–1680. Nekaj časa je enako službo opravljal tudi v Novem Kloštru. V obeh samostanih pa je kruto ravnal s podložniki, tako da je končno moral oditi v drugo redovno provinco. • str. 160, 175–180,

se kot novinec omenja v letu 1730. • str. 198

187, 191

Kristanič Dominik

Marijan a s. Rosa

se omenja leta 1783. Tedaj je bi l star šestinpetdeset let in je kot brat laik opravljal z gospodarstvom.

se kot profes omenja leta 1678. • str. 179

Kovač Ernest se omenja kot brat laik v letu 1783. • str. 180

Hörman Antonin je leta 1652 naredil redovne zaobljube. • str. 154 Jandes Andrej je bil doma iz Gradca, novinec v samostanu v Kremsu in nato profes na Ptuju (1714). Leta 1714 je tam študiral filozofijo. 1641 se omenja kot profes. • str. 209

Madeschitsch Krišpin

Janschitz Mavricij

Krišpin

je leta 1740 naredil redovne zaobljube. • str. 198

iz Žalca, brat laik in čevljar, se omenja v letu 1636. • str. 150

Marijan je bil Korošec in se leta 1648 omenja kot brat laik in tkalec. • str. 154

241

dominikanski samostan na ptuju

Martin se leta 1617 omenja kot brat laik. • str. 189

Peter Martir

Reichard Ludovik

iz Gornjega Grada je bil profes leta 1641.

je leta 1680 naredil redovne zaobljube. • str. 160

• str. 146, 151

Martin Albert je bil leta 1783 star 45 let ter je opravljal službo kuharja.

Resch Frančišek Ksaverij Petrović Jožef se omenja po 1714 kot študent filozofije na Ptuju. • str. 197

Mayr Pij

je bil doma iz Gradca, redovne zaobljube je naredil leta 1757 ter se omenja kot član konventa leta 1786. Leta 1783 je bil organist in so ga kljub neznanju slovenskega jezika ocenili za sposobnega za dušnopastirsko delo.

je bil v letu 1673 novinec. • str. 159

Petty n.

• str. 204, 210, 214

Millner Ambrozij

doma iz Ogrske, se omenja leta 1641 kot profes. • str. 146 Picardi Andrej

profes 1756. • str. 201

je naredil leta 1482 redovne zaobljube. • str. 160

iz Trsta. Bil je lektor, prokurator na Ptuju (1638) in prior v Novem Kloštru (1656). • str. 150

Rueland Avguštin

Pauer Albert

Pierschl Dominik

konverz, se leta 1727 omenja kot novinec in mizar. • str. 198

se kot profes omenja leta 1678. • str. 179 Nidnaus Pij

je naredil slovesne zaobljube leta 1691. • str. 160,

novinec (1727), brat laik in izdelovalec košev.

Reser (?) Ksaverij

Schachermayr Pij

162

• str. 198

Pauerschmidt Janez

Prantner Avguštin

iz Gradca, novinec v samostanu v Kremsu (1713), je postal profes na Ptuju, kjer je študiral filozofijo (1714). • str. 197

se omenja leta 1722 kot novinec in klerik in leta 1767 kot namestnik priorja. • str. 197

Schmid Henrik

Primic Reginald

Schober Dalmacij

Peer Alanus

je bil posvečen v duhovnika 28. oktobra 1762. Po razpustu samostana je bil najprej kurat pri Sv. Trojici v Halozah (1790–1800), nato pa pri Sv. Duhu v Rodnem Vrhu (1800–1806). Umrl je 25. februarja 1809 na Ptujski Gori.

Omenja se leta 1750 kot novinec in v letih 1782– 1786 kot priorjev namestnik. 1768 se omenja kot redovnik v Pécsu. Umrl je 24. februarja leta 1810. Leta 1783 so ga zaradi neznanja slovenskega jezika cenili kot neprimernega za dušno pastirstvo. Umrl je 24. februarja 1810.

se omenja v letu 1674 kot novinec. Bil je brat laik. • str. 159, 180 Penger Gašper se leta 1683 omenja kot prokurator. • str. 180 Perdon Rok je leta 1688 naredil redovne zaobljube. • str. 162 Perthold Kajetan se omenja leta 1722 kot novinec, postal je brat laik in krojač. • str. 197

je bil leta 1721 novinec. • str. 197

• str. 215, 227

se kot profes omenja leta 1733. • str. 198

• str. 200, 204, 214, 215

Rammer Ludovik je bil v letu 1665 novinec in leta 1675 priorjev namestnik. Umrl je leta 1696, star šestdeset let. • str. 158, 177

Scholoter Avguštin z imenom Matija je bil leta 1654 novinec in je leta 1656 naredil redovne zaobljube. Bil je konverz. Umrl je za kugo na Ptuju 7. maja 1682. • str. 154, 160, 166 Seelhamer Hijacint profes 1714. • str. 197

242

seznami dominikancev

Sichart Janez

Štefanec Dominik

Zelenik Jožef

se omenja leta 1678 kot redovni pridigar. • str. 179

je bil doma iz Veržeja. Leta 1783 so ga ocenili za sposobnega za dušnopastirsko delo, čeprav ni dobro znal slovenskega jezika. Leta 1783 je bil še na Ptuju, ob ukinitvi samostana (1786) pa je živel zunaj konventa. • str. 204, 210, 214

lektor filozofije 1714. • str. 197, 208

Sicola Nikolaj je naredil zaobljube leta 1691. • str. 162 Söllner Frančišek je bil brat laik in krojač, doma z Dunaja. V letu 1782 je bil star 32 let in tri leta profes. Zoper njega je bila v istem letu preiskava zaradi kraje v samostanu. • str. 204 Sommer Henrik je bil lektor filozofije in se kot profes omenja leta 1683. • str. 180 Spechter Jurij je naredil redovne zaobljube leta 1757. Bil je brat - laik in krojač. V letu 1782 je bil star 56 let in 24 let redovnik ter zakristan. • str. 201 Springenfels Peter Lavantinski škof Sebastijan pl. Pötting mu je 16. marca 1669 podelil red subdiokanata, 15. junija istega leta red diakona in 5. aprila 1670 mašniško posvečenje. • str. 158

Tronner Tomaž

Ulrich Janez star 36 let, je leta 1783 živel v nekem konventu na Ogrskem, kjer je bil prokurator. Ni znal pridigati in spovedovati v slovenskem jeziku, sicer pa so ga ocenili za sposobnega za dušnopastirsko delo. • str. 237–239 Waller Tomaž je leta 1663 naredil redovne zaobljube. • str. 157 Walter Hieronim je leta 1786 študiral v Osrednjem semenišču v Gradcu. • str. 214, 215 Weisskopf Henrik je leta 1741 naredil redovne zaobljube. Bil je brat laik in upravitelj samostanske posesti. • str. 198

se omenja po letu 1714 kot študent folozofije na Ptuju. • str. 197

Widman Rajmund

Stich Albert

je leta 1635 naredil redovne zaobljube. Leta 1697 je bil pokojni. • str. 150

Štefan iz Sombotela je bil leta 1641 profes in magister novincev. • str. 146

se leta 1783 omenja kot novinec. Ker se ob ukinitvi samostana ne omenja na spisku redovnih oseb, očitno ni naredil redovnih zaobljub. • str. 214

se omenja kot profes leta 1673. • str. 170

Steinmiller Emerik

Ljubljanski škof Tomaž Hren mu je leta 1621 v Ljubljani podelil redova: 10. aprila subdiakonat in 18. septembra diakonat. • str. 145

Pichler Jožef

Winterl Dominik starega 43 let in bivajočega v konventu v Steyru so ga leta 1783 ocenili za sposobnega za delo v dušnem pastirstvu, čeprav ni znal slovenskega jezika. Tedaj je bil nedeljski pridigar. • str. 206 Wiser Hijacint se leta 1741 omenja kot senior. • str. 209

243

dominikanski samostan na ptuju

GOSTJE IZ DRUGIH DOMINIKANSKIH SAMOSTANOV NA PTUJU Andrej iz Landshuta

Gasparini Celestin

Janez iz Gradca

je bil leta 1495 prestavljen na Ptuj. • str. 66, 116

je bil doma iz Radovljice in profes v Novem Kloštru. Leta 1786 je postal kot gost kurat pri Sv. Trojici v Halozah. (do 1788). • str. 214, 227

je kot gost umrl na Ptuju 1399. • str. 69 Krištof z Dunaja

Grath Maksimilijan

je bil brat laik in je leta 1474 bival kot gost na Ptuju. • str. 116

Brig (Baig) Janez iz Nürnberga je bil leta 1493 premeščen na Ptuj. • str. 116 Cufarij Janez je bil leta 1391 premeščen na Ptuj. • str. 68 Curty Hijacint Okoli leta 1640 ga je Sigismund Ferrari sprejel za člana konventa v Sombotelu na Ogrskem. Izobraževal se je v Rimu, bil magister novincev v Gradcu, lektor filozofije in profesor v Beneški redovni provinci. Nekaj časa je živel tudi v ptujskem samostanu. Kasneje je iz Kopra odšel v kartuzijo v Bistri in prevzel redovno ime Antelm (1667). V Bistri je bil magister novincev. • str. 146

je bil doma iz Ljubljane in profes konventa v Novem Kloštru (1756). Kot gost (hospes) ptujskega samostana je opravljal službo kurata pri cerkvi Sv. Duha na Rodnem Vrhu (1786–1788). • str. 214, 215, 217 Gundorfer Norbert

Matija iz Eslingena 1500. • str. 124 Matej iz Landshuta je bil 1495 določen za ptujski konvent. • str. 66, 116

je bil profes v samostanu v Leobnu, nato na Ptuju. V letu 1783 je živel v nekem samostanu na Ogrskem. Ocenjen je bil za sposobnega za dušno pastirstvo. Ni pa znal slovenskega jezika. Leta 1786 je živel zunaj samostanske skupnosti kot domači učitelj v Gradcu. • str. 215

Matej iz Prusije

Eyb(e) Mihael iz Nürnberga

Jakob iz Prusije

Vulfink

je bil poslan na Ptuj leta 1482 in leta 1489.

Je bil 1482 poslan iz Kölna na Ptuj. • str. 115, 116

je bil poslan na Ptuj 1483. • str. 116

Jakob s Ptuja

Weg Janez iz Nürnberga

je bil leta 1389 imenovan za Ptuj.

je bil leta 1482 poslan na Ptuj. • str. 116

• str. 116

Finker Wolfgang je bil poslan na Ptuj 1481. • str. 116

244

je bil poslan na Ptuj leta 1474. • str. 116 Sigmund je bil leta 1494 poslan iz Novega Kloštra na Ptuj. • str. 116

seznami dominikancev

PREDAVATELJI (LEKTORJI IN PEDAGOGI) V PTUJSKEM SAMOSTANU Ambrozij iz Firenc

Jurij iz Hainburga

Sommer Henrik

je bil magister in lektor (1636). • str. 150

je bil lektor (1365/1371). • str. 66, 68

je bil lektor filozofije (1683). • str. 180

Emersperger Marko

Lapicida Janez

Turre Tomaž de

je bil profes graškega samostana, pedagog (1636). • str. 150

je bil študent na Dunaju (1387) in lektor na Ptuju (1402). • str. 66

je bil lektor (1476). • str. 66

Garophan Karel

Luckner Andrej

ptujski profes in lektor 1641. • str. 146

je bil lektor (1400). • str. 66

Gregor

Magdalene Janez

je bil lektor (1346). • str. 66

je bil magister (1402). • str. 66

Hijacint od Sv. Križa

Matija iz Landshuta

je bil magister (1493, 1498). • str. 66, 116

magister (po 1649). • str. 154

Redovno vodstvo ga je leta 1495 poslalo na Ptuj za magistra. • str. 66

Wehter Andrej

Ulrik de Lictore je bil lektor (1365, 1371). • str. 66, 68 Vulfink je bil lektor (1365/1371). • str. 66, 68 Vulfink

Janez iz Beljaka je bil lektor (1349). • str. 66, 68

Pfeffenhuser Friderik je bil lektor (1401). • str. 66

Janez iz Tullna je bil lektor (1346). • str. 66, 68

Stephan Gabrijel iz Češke redovne province je bil lektor filozofije (po 1714). • str. 197, 208

je bil lektor (1401). • str. 66 Wolfgang je bil lektor (1483). • str. 66 Zelenik Jožef je bil lektor filozofije (1714). • str. 197, 208

245

dominikanski samostan na ptuju

DOMINIKANCI IZ DRUGIH DOMINIKANSKIH SAMOSTANOV NA ŠTUDIJU NA PTUJU Andrej »de Nusdorf« (1349) • str. 66

Herlin Lenart (1402) • str. 66

Rumphelin Bertold (1349) • str. 66

Ditrik iz Tullna (1402) • str. 66

Jurij iz Kremsa (1349) • str. 66

Seelhamer Hijacint

Eberhard iz Regensburga (1402) • str. 66

Kristijan iz Leobna (1349) • str. 66

je po letu 1714 študiral filozofijo pri lektorju Gabrijelu Stephanu.

Ebmajer Tomaž iz Štajerske,

Luce Janez (1365/1371) • str. 66, 68

Študiral pri lektorju Jožetu Zeleniku 1714. • str. 197

Pankracij (1398) • str. 66, 69 Pannifex Janez (1401) • str. 66

Ellent Nikolaj (1365/1371) je bil lektor v Tullnu (pred 1400), lektor v Leobnu (1400) in študent v Bologni (pred 1400). • str. 66, 68 Felzburger Ditrik (1402) • str. 66 Gerhard iz Zwettla (1349) • str. 66

Petrovič Jožef je po letu 1714 študiral filozofijo na Ptuju pri lektorju Gabrijelu Stephanu. • str. 197 Ramse Janez (1401) • str. 66

Steinmiller Emerik je po letu 1714 študiral filozofijo pri lektorju Gabrijelu Stephanu. • str. 197 Ulrik iz Hainburga (1349) • str. 66 Ulrik iz Tullna (1401) • str. 66 Vulfink (1365/1371) • str. 66, 68

Rugeri Andrej (1402) • str. 66

DOMINIKANCI, KI SO PO OPRAVLJENEM NOVICIATU V PTUJSKEM SAMOSTANU NAREDILI REDOVNE ZAOBLJUBE ZA DRUGE DOMINIKANSKE SAMOSTANE Breže

Dunaj

Ambrozij

Hofer Ludovik (1662) • str. 157

Ostermayr Janez (1665) • str. 158

brat laik in kuhar; redovne zaobljube je naredil leta 1641. • str. 146

Hueber Alanus (1662) • str. 157

Pauman Rajmund (1662) • str. 157, 170

Kentner Albert (1666) • str. 214

Pertoldt Leopold (1713) • str. 197

Müllner Dominik (1663)

Schiz Ambrozij (1666) • str. 158

Miesl Tomaž (1653) • str. 154 Sutori Antonin (1682) • str. 160

246

je bil kasneje lektor v Kremsu, profesor in magister novincev. • str. 158

seznami dominikancev

Gradec

Leoben

Sombotel (Szombathely)

Canal Tomaž (1647) • str. 152

Risenberg Dominik iz Gradca (1652)

Curty Hijacint (1641) • str. 146

Gamp Dominik (1647) • str. 152 Gavattero Tomaž (1641) • str. 146 Knaller Hijacint (1639) • str. 152 Lezelter Janez (1641) • str. 146

• str. 154

Siesmayr Albert (1659) • str. 158 Springenfels Peter (1665) • str. 158

Jožef od sv. Nikolaja iz Transilvanije (1641) • str. 146

Sumer Dominik (1639) • str. 152

Martin iz Gornjega Grada (1641) • str. 146

Mikic Alanus (1659) • str. 155

Novi Klošter

Minzner Rajmund

Aunič Vincenc iz Celja (1636) • str. 150

je bil leta 1648 v noviciatu. • str. 154

Hoffman Tomaž (1649) • str. 154

Gandino Antonin (1636) • str. 150, 155, 168

Nepl Antonin (1647) • str. 152

Hijacint s Kranjske (1650) • str. 154

Possegger Janez (1653) • str. 154

Kanzler Dominik (1642) • str. 152

Spormar Jakob iz Gradca (1650)

Teternigg Hijacint (1652) • str. 154

Mihael iz Monoštra(1641) • str. 146 Mikšić Peter (1649) • str. 154 Pizani Nikolaj s Hrvatske (1641) • str. 146 Salay Vincenc (Jurij) (1658) • str. 154 Štefan iz Sombotela ptujski profes (ok. 1650). • str. 146

Njegovo krstno ime je bilo David. • str. 154 Trinkher Pavel (1664) • str. 157 Windisch Avguštin iz Gradca (1641) • str. 146

Ziegler Dominik (1648) • str. 146

247

dominikanski samostan na ptuju

Darovnica z dne 12. marca 1399 Bernarda Ptujskega za ptujske dominikance

Originalna pergamentna listina, ĹĄt.â&#x20AC;Ż333, Pokrajinski arhiv Maribor 248

In gotes namen vergich ich Pernhart von Pettaw, obrister marschalh zu Steyr für mich vnd für alle mein erben vnd nachomen, die yeczund gegenwürtig sind oder hernach chünftig werden, daz ich an gesechen han die schän samung dez conuencz der prueder prediger orden in dem chloster ze Pettaw, daz mein uödern die von Pettaw säliger gedechtnüz von newem ding da selbz gepawt vnd gestift vnd ir begrebnücz darinne habent vnd darzue den redleichen gocz dienst, der tägleich darinen volbracht wirt, dar czü mein uodern mit ganczer begir willig gewesen sind mit irem almuesen, daz sew lange jar her willichleich vnd vnuerczogenleich alle jar järleich zu rechter zeit an allen abganch da hin geraicht vnd geben habent vnd daz in rechter götleicher lieb vnd ze hilf vnd ze tröst allen den selen, die verschaiden sind awz dem geslächt der herschaft von Pettaw frawn vnd man, jung vnd alt, wie die genant sein vnd dar zue allen andern gelaubigen christenleichen selen. Nu haben die ersamen gäistleichen der prior vnd der conuent der pruder da selbz bedacht, daz ein solh almüsen an wider lön nicht zimleich wär in ze nemen vnd haben sich da wider willichleich vnd vnbezwungenlih verschriben vnd verpunden für sich vnd für alle ir nachömen ewichleich, daz sew in dem selben iren chlöster albeg einen prior vnd einen prediger haben wellen nach meiner vnd meiner nachchömen begir vnd geuallen an geuär vnd wellen auch stätleich in dem selben ir chloster mit den obgenanten czwain person haben zwelif prueder, daz priester sein vnd die priesterleich amppt volbringen vnd funf jüng prueder, die sew järleich von dem selben almuesen, das in von der herschafft geuelt gewänten wellen nach des ordens gewanhait, als daz von alter her chomen ist. Sew wellen auch alle iar järlichen vnd ewichleich ze hilf vnd ze trost der herren sel von Pettaw vnd irem geslächt pegen vnd mit andacht volbringen vor vnser frawen tag der liechtmess vir jartag nach einander dez abencz mit der vigili vnd mit der beseuechung der begrebnüz vnd des margens mit zwelf messen, mit dem sel amppt vnd wellen auch järleich vnd ewichleich alle chotempper begen ein iärtag den obgenanten selen am mittichen mit der vigili vnd am phincztag mit zwelf messen mit dem selampt vnd wellen den selben zwelf priestern, die des selben tags in dem obgenanten chlaster mess sprechen zue yeder chotempper geben zwelf phening. Sew wellen auch albeg zu den selben obgenanten jartägen vnder dem selamppt nach dem ewangeli offenleich das volkch manen vnd auch selber vleisleich pitten vmb aller der sel, die verschaiden sind awz dem geslächt der herschaft von Pettaw, vnd wellen die selben jartäg allczeit verchunden in dem nachsten suntag auf dem lechter vnd daz durch armer läwt willen die leicht auf die selb zeit mit samppt in auch gedachtnüz haben der herschaft sel von Pettaw vnd wellen die selben jartäg albeg auz richten mit aller notdürft vnd zu gehörung mit lewten, mit liechten, mit vigili, mit messen, alz gewondleich ist, vnd wellen auch järleich vnd ewichleich alle suntag, so es von christenleicher ordnung gesein pitten mag, auf dem predig stuel das volkch manen pitten nämleich vnd die lebentigen, dye yeczund gegenwürtig sind des nams von Pettaw vnd vmb meine vettern hern Vlreichen von Walse vnd vmb alle die des namb von Pettaw vnd von Walse her nach chünftig werden vnd auch vmb aller der sel, die verschaiden sind awz dem geslächt der herschaft von Pettaw, so man anderer gelaubigen sel gedencht nach der chirichen gewonhait. Nu han ich obgenanter Pernhart von Pettaw betracht vnd erchant, daz dez selben almuesen abganch dez obgenanten chlöster gancz verderben vnd auch der prueder wesen darin vnbeleibleich wär vnd ein solhe ordnung, alz sew sich verschriben vnd verpunden haben, alz daz vorbenant ist, nicht besten mocht, vnd han bedacht daz hailbarleich ist ze volbringen hincz got den willen der eltern vnd darumb, daz die selb samung der prueder in dem obgenanten chloster beleibleich sey vnd der gocz dienst darinen nicht gemindert werd vnd die obgeschriben ordnung bestendig beleib, han ich mit wolbedachtem muet willichleich vnd do ich ez mit recht wol getain mocht, nach rat vnd gunst meiner frewnd dem obgenanten chloster vnd dem conuent der prueder da selbs vnd allen iren nachchomen daz selb almuosen gestift vnd geebigt in solher weiz, die weil ich vnd mein erbern daz swen sind, die dan nam von Pettaw besiczen leben, so schol in das selb almosen von der herschaft jarleich geraicht werden in aller der maz, alz ez enther geraicht ist an allen abganch. Wär auer, das ich an leib erben abgieng, da got vor sey, also das der nam von Pettaw nicht mer wär, so han ich in vnd allen iren nachchomen geben vnd gemacht, gib vnd mach in auch wissentleich mit dem brief ewichleich ze besiczen vnd ze nemen halbe nücz, ez sein

249

dominikanski samostan na ptuju

zinsphening, zinsgetraid, zechent getraid, huener, ayer, har, graiwz, chicz, czins wein, perchrecht vnd zechent wein, wie die nucz genant sein, an alle awz czüg in den czwain ampptern in der Jassenicz vnd cze Liechtenek, die mein rechcz erib vnd aygen sind. Ich gib in auch die selben zway amppt vnd den minner pruedern in dem nidern chloster ze Pettaw yedem chloster czu seinen rechten lewt vnd guet, holcz, veld, wazzer, wismad, vischwaid, peymerch, stokch vnd staynn, gepawn vnd vngepawn, bestifcz vnd vnbestifcz mit allen rechten vnd eren vnd nüczen, die darczue gehören vnd cze recht darczue gehören schullen an alle awz czüg, also daz ich allen meinen frewnden dar an chaynerlay rechten bwhalden han vnd doch also, daz die selben lewt aller stewer ledig vnd vrey sein vnd dar an vnbeswärtt weleiben. Auch pit ich den durichlewchten hochgeporen fürsten den landes herren in Steyer, meinen genädigen herren, daz er der czwayer goczhewser vnd der gueter vmb die recht, die ich yedem chloster dar auf geben vnd gemacht han, ir rechter vogt vnd scherm sein vnd sew pey rechten behab, alz er darumb sunderleich von behaben wil von got vnd als ich dez seinen genaden wol getraw. Vnd ob das geschäch, daz ein prior dez selben chloster, welher ye die selben czeit wär, sawmig vnd nachlässig funden würd, also das die ordnung, so vor benant ist, nicht redleich volfürt vnd awz gericht würd an ehaft not, die wissenleich war vnd daz er von meinen frewnden ainz oder zwir darumb gemant würd, so schol er nach der selben manung inner acht tagen alles daz erstatten vnd volbringen, daz er an dem vorgenanten goczdinst vnd ordnung an ehaft not versawmpt hat. Taet er dez nicht, so schullen ez die selben mein frewnt pringen an ir maisterschaft, die schullen in vnd den conuentt dar czue notten vnd halden, daz sew alles daz erstatten vnd volbringen alz daz uor benant ist. Wär auer ir maisterschaft saumig dar an, so schullen si ez pringen an meinen genädigen herren dez landez fürst in Steyer, den ich zu ainem vogt dem goczhaws vnd den guetern gepeten han, vnd schullen mit seinem wissen die nücz der obgenanten gueter dez selben chlosters dez järs in nemen vnd inne haben alz lang, vncz sew die sawmnuz genczleich erstat vnd volchomenleich wider pracht haben vnd daz die vorgeschriben ordnung mit allen gelubden vnd punden also vnuerchert ewichleich stät vnd vnczebrochen beleib, in aller der maz, alz ez hie vor mit warten begriffen ist vnd beschaiden, han ich obgenanter Pernhart von Pettaw für mich vnd für all mein erben vnd nachchömen, geben den brief versigelten mit meinem aygen an hangunden insigel, darunder ich mich, mein erben vnd nachchömen verpind stätleich ze beleiben pey dem obgeschriben gemächt an alle wider red. So vergech wir ich Vlreich von Walse vnd ich Härtel von Potendarf vnd ich Ott der junger von Stubenberch fär vns vnd all unser erben vnd nachchomen vmb daz vorgeschriben gemächt, daz der edel vnser lieber frewnd her Pernhart von Pettaw den obgenanten czwain chlostern gemacht hat, daz er daz getan hat mit vnserm rat vnd mit vnserm guetleichen willen. Vnd dez czu einem vrchund haben wir vnser sigel zue samppt dem seinen an den brief gehangen, darunder wir vns vnd vnser erben verprinden mit vnsern trewen stätleich beleiben pey dem selben seinem gemächt an alle wider red. Vnd ist daz geschechen, daz der brief geben ist nach Christi gepürd drewczechen hundert jar darnach in dem newn vnd newnczkisten jar am mittichen an sand Gregorii tag in der vasten.

250

viri, literatura in kratice

VIRI, LITERATURA IN KRATICE Steiermärkisches Landesarchiv (= StLA)

Objavljeni viri

Allgemeine Urkundenreihe

Appelt, Heinrich-Pferschy, Gerhard, Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark IV. Wien, 1960-1975

Finanzlandesdirektion Hofkammerarchiv, šk. 758 J. Hönisch Hs. 2506 (19. stol.) (kopija v ZAP) (= Zgodovinski arhiv Ptuj)

Hutz I Hutz, Ferdinand, Die Weiheregister der Seckauer Bischöfe vor Reformation (1425–1507)

Spezialarchiv Stadt Pettau (kopija v ZAP)

Hutz II Hutz, Ferdinand, Das Weiheregister des Lavanter Bischofs Leonhard Peurl 1509–1536.

Zgodovinski arhiv Ptuj (= ZAP)

Hutz III Hutz, Ferdinand, Das Weiheregister des Lavanter Bischofs Dr. Philipp Renner 1534–1553. Graz 2002

Rokopisi, Arhiv mesta Ptuj, kartoteka Rokopisi: R–28: kronika Vincenca Abela (1673)

Wiesflecker, Herman, Regesten des Herzogtums Steiermark I. (1308-1319), Graz 1976

R–34: kronika Ambrozija Capelle (1696)

Zahn, Joseph von, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I-III, Graz 1875-1903

Kronika Ambrozija Capelle (1697) (= Memorabilia I =Spezialarchiv Pettau šk. 36, zv. 84, StLA; kopija v ZAP)

Zotter, Hans, Geschichte der Dominikaner in Innerösterreich während des Mittelalters (diss. Graz 1961)

R–42: Simon Povoden, Zgodovina župnij mariborskega okrožja in sekavske škofije 1833

Literatura (izbrana)

R–68: Collectanea dominikanskega samostana (Kollektaneum bei dem Predigerkloster Zu Pettau (okoli 1440)

Hinnebusch William A., Dominikanci. Kratka povijest Reda. Zagreb 1997 (prevod) (= W.A. Hinnebusch, Dominikanci)

Pokrajinski arhiv Maribor (= PAM)

Kovačič, Franc, Gospodarska zgodovina dominikanskega samostana v Ptuju, v: ČZN X(1913) (= F. Kovačič 1913)

Zbirka listin

Kovačič, Franc, Dominikanski samostan v Ptuju, v: Voditelj v bogoslovnih vedah Maribor 1914 (= F. Kovačič 1914)

Nadškofijski arhiv, Maribor (= NŠAM)

Pirchegger, Hans, Die Herren von Pettau, v: ZHVSt XLII(1951)

Zbirka listin Spisi fond D 15

Vidmar, Polona, Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene. (Diss.) Karl-Franzens Universität Graz. Graz 2006 (= P. Vidmar) s prilogo: Hajdinjak, Boris, Genealogische Tabelle der Herren von Pettau (Entwurf) (= B. Hajdinjak) Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju v srednjem veku 1230-1500, v: ČZN NV 33(1997), str. 185-216) (= B. Vnuk)

251

dominikanski samostan na ptuju

Kratice AMP Arhiv mesta Ptuj ARS Arhiv Republike Slovenije Beiträge Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen. Graz I (1864)-XXXII (1902) ČZN Časopis za zgodovino in narodopisje Maribor I (1904-) FLD Finanzlandesdirektion Graz (StLA) GZM Gradivo za zgodovino Maribora. Maribor I (1965-) B. Hajdinjak Hajdinjak, Boris, Genealogische Tabelle der Herren von Pettau (Entwurf) – priloga v delu P. Vidmar W. A. Hinnebusch William A. Hinnebusch, Dominikanci. Kratka povijest Reda. Zagreb 1997 (prevod) F. Kovačič (1913) Gospodarska zgodovina dominikanskega samostana v Ptuju, v: ČZN X (1913) F. Kovačič (1914) Dominikanski samostan v Ptuju, v: Voditelj v bogoslovnih vedah. Maribor 1914 MHVSt Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark. Graz I (1850-L 1902)

252

Memorabilia I. Kronika Ambrozija Capelle (1697) (Spezialarchiv Pettau šk. 36, zv. 84, StLA; kopija v ZAP) NŠAM Nadškofijski arhiv Maribor PAM Pokrajinski arhiv Maribor RHSt Herman Wiesflecker, Regesten des Herzogtums Steiermark I (1308-1319). Graz 1976 RUK Repräsentation und Kammer Graz (StLA) StUB Zahn, Joseph von, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I- III. Graz 1875-1903 P. Vidmar Vidmar, Polona, Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene. Karl–Franzens Universität Graz (Diss. Graz 2006) B. Vnuk Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju v srednjem veku (1230-1500), v: ČZN NV 33 (1997) ZAP Zgodovinski arhiv Ptuj ZHVSt Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark. Graz I (1903-)

imensko kazalo

IMENSKO KAZALO OSEBNA IMENA A Abensberg Janez (1430)pl., žena Magdalena, hči Bernarda Ptujskega • str. 18

Altringen Janez Marko pl., sekovski škof (1633–1664) • str. 167

Aunič Vincenc, profes v Novem Kloštru 1646 (zaobljube na Ptuju 1636) • str. 150

Adriani Friderik iz Vestfalije, dominikanski provincialni magister 1669 • str. 144, 158

Altstätter Eberhard 1461 • str. 82

Avguštin sv., škof in cerkveni učitelj (354–430) • str. 22, 26, 27, 28, 47

Aichmayr Ivan, mariborski meščan, sinova Ivan in Lovrenc 1452 • str. 40, 42 89

Andeški Bertold, oglejski patriarh (1218–1251) • str. 25, 28, 32 33, 37

Aichorn Herman, baron (1630, 1636), vdova Ana (1644) • str. 150, 168, 190

Andeška Zofija • str. 33, 39, 43, 46

Aman Gregor (ok. 1591) • str. 136

B Babenberžan Leopold VI. (u. 1230) • str. 34

Aigl Janez (1740) • str. 198

Andrej, Nikolajev sin iz Ljubljane, klerik in cesarski javni notar 1438 • str. 93

Albeck pl. Ulrik, sekovski škof (1417–1431) • str. 237, 239

Angerer Rajmund, prior in provincial na Dunaju 1704 • str. 195, 196

Barbaro Francesco, oglejski patriarh (1593–1616) • str. 71,124

Albert, gornjegrajski opat (1228–1238) • str. 37, 39

Aragonski Janez, kardinal (1479) • str. 71

Barbo Karel Hanibal grof, passauski kanonik (2. pol. 18. stol.) • str. 208

Albert, ptujski župnik 1188 • str. 20 Albert sv. Veliki, dominikanec cerkveni učitelj (ok. 1193–1280) • str. 125, 151 Albižani, pripadniki krščanske ločine 12. in 13. stoletja, poimenovane po francoskem mestu Albi • str. 34

Aribelli Martialis, dominkanski generalni magister 1466 • str. 45 Arnold, kaplan salzburškega nadškofa Eberharda II. (1201) in župnik na Remšniku (1208) • str. 16 Asti Matija, advokat ptujskega dominikanskega samostana 1654 • str. 154

Albrecht Rajmund, provincialni magister 1782 • str. 204

Asti de Mihael, dominikanski redovni vizitator 1568 • str. 118

Aleksander IV., papež (1254–1261) • str. 28, 30, 39, 58, 74, 75

Attems Karel Mihael grof, goriški nadškof (1751–1774) • str. 221, 222, 224, 226

Alençon Filip, upravitelj oglejske patriarhije 1384 • str. 54

Attems Ožbalt Jožef grof, lavantinski škof (1724–1744) • str. 241

Baltazar, ptujski pek (1495) • str. 108

Bartholotti dr. Martin, notar savinjskega arhidiakonata 1756 • str. 224 Bartmann Tomaž, ptujski profes (1782–1786), v Leobnu (po 1786) ter župnik pri Knittelfeldu (1799–1804) • str. 214, 215 Bayr Tomaž, prior v Gradcu in dominikanski provincialni vikar (1729–1730) • str. 196, 198 Beckh Marija Elizabeta baronica, z gradu Dornava 1755 • str. 207 Benedikt sv., redovni ustanovitelj (ok. 480–547) • str. 28, 230

253

dominikanski samostan na ptuju

Benedikt XI., papež (1303–1304) • str. 23, 27, 30 Benedikt XII., papež (1334–1342) • str. 54 Benedikt XIV., papež (1740–1758) • str. 62, 98 Benedikta »von Hefen«, sin Konrad 1329 • str. 62 Beretta Antonij, generalni vikar dominikanske kongregacije in graški prior 1625 • str. 147 Bertold, slovenjegraški župnik in patriarhov vicedom (1225–ok. 1235) • str. 39 Bigius Pavel, prior v Novem Kloštru 1573 • str. 125 Blaž iz Loke, ptujski meščan, žena Uršula 1491 • str. 88 Bogomili, pripadniki srednjeveške krščanske ločine na balkanskem območju • str. 33, 34 Bonhomo Frančišek, ptujski minoritski gvardijan u. 1658 • str. 175, 187, 193 Bonifacij VIII., papež (1294–1303) • str. 25, 30, 58 Bonifacij IX., papež (1389–1404) • str. 17 Bonis de Tomaž iz Briksna, vikar dominikanske kongregacije 1652 • str. 142, 155 Boronino Viljem, prior v Novem Kloštru 1599 • str. 127 Botkovič Maruša, rojena Krejač, žena ptujskega meščana Jurija Botkoviča 1630 • str. 150, 167, 168 Boxadors Janez Tomaž, dominikanski generalni magister 1753, 1758 • str. 196, 203 Brazza Valerij della, ptujski profes 1617 • str. 189 Brenner Martin, sekovski škof (1585–1615) • str. 121, 172 Breunerji, farani • str. 168 Breuner (Preuner) Ivan 1459 • str. 80, 106, 111

254

Breuner Marjeta 1521 • str. 136 Brig (Baig) Janez iz Nürnberga (1493) • str. 116 Broell Ludovik, dominikanski generalni pridigar in generalni vikar kongregacije (ok. 1637, 1638) • str. 151

Curty Hijacint, profes v Sombotelu, gost (hospes) na Ptuju (pred 1667) • str. 146 Czeidler Frančišek, prior v Dunajskem Novem mestu 1466 • str. 108

Buiak Ulrik, ptujski meščan 1291 • str. 42

Buiak Leo, ptujski meščan 1291 • str. 42

Čufarij Janez je bil premeščen na Ptuj (1391) • str. 68

C Calamini Avguštin, dominikanski generalni magister 1611 • str. 141 Canal Tomaž, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1647) • str. 152 Capello Ambrozij, ptujski profes in kronist 1649, 1697 • str. 240 Capello Marija Ambrozij, škof v Antwerpnu 1674 • str. 154 Caramanico Antonij, vikar dominikanske kongregacije 1617 • str. 141 Cattaneo Sebastijan, provincial Ogrske dominikanske province (1587, 1589), škof v Chiemseeju (1589–1609) • str. 118, 124, 125 Cloche Antonin, dominikanski generalni magister (1686–1720) • str. 144, 195, 203 Colaus Jurij, imenovan Boreller, prefekt na ptujskem gradu 1574 • str. 125 Collonia de Ciprijan, ptujski župnik (1651–1687) • str. 157, 166, 167 Corbeli Tomaž, vikar dominikanske kongregacije 1647 • str. 152 Corporalis Albert pl., ptujski profes (1641–1646) • str. 145 Cram Rudolf avguštin, baron, gospod gospoščine Turnišče (1757) • str. 211 Curk Jože, umetnostni zgodovinar (1924 -) • str. 18 Curti baron, Peter Martin, gospod gospoščine Rogatec 1669 • str. 159, 177, 182

D Dalmacij Daniel, dominikanec iz Senja 1587 • str. 125 Danamann Jožef iz Ingolstadta, ptujski brat laik 1635 • str. 150, 170 Delfino Giovanni, oglejski patriarh (1657–1699) • str. 160 Dempfl Vincenc iz Augsburga, dominikanski provincialni magister 16921697 • str. 144 Dens Valter, mariborski meščan ok.1280 • str. 42 Devinski Hugo 1385 • str. 63 Deželič Elizabeta 1699 • str.163 Dietl Gašper, ptujski gvardijan 1675, 1683, gvardijan in provincial v Gradcu 1658, 1678, 1680, 1683 • str. 166, 177, 179, 180 Dietrichstein n. knez, gospod ptujskega gradu 1856 • str. 217 Ditrik, ptujski župnik in arhidiakon v Spodnji marki 1300, 1308, 1312 • str. 33, 34 Doberšek Gregor, župnik v Podlehniku 1756, 1760 • str. 226 Marija Barbara, baronica, roj. Hoffman, mož Janez Sajfrid Jožef, njun sin Ivan Jakob (1730) • str. 207 Ferdinand Ernest, baron 1730 • str. 208

imensko kazalo

Dominik sv., ustanovitelj dominikancev (1170–1221) • str. 22, 23, 25, 26, 30, 34, 39, 52, 150, 216 Doringer Andrej, ptujski župnik (1687–1709) • str. 163, 174, 209 Draš Karel, ptujski profes 1776 • str. 240 Drašković Katarina, studeniška dominikanka (u. 1661) • str. 157 Drašković Nikolaj, gospod gospoščine Markovci pri Ptuju 1636 • str. 150

Elinger Wolfgang, ptujski profes 1478 • str. 116

Filip iz Tullna, ptujski minoritski gvardijan 1399 • str. 65

Ellent Nikolaj, lektor v Tullnu (pred 1400) in v Leobnu (1400), študent v Bologni (pred 1400) • str. 66

Finker Wolfgang, ptujski profes 1481 • str. 116

Emer Karel, profes in nekdanji študent dunajske univerze, dominikanski provincialni magister 1720–1722 • str. 196 Emersperger Marko, profes graškega samostana (1636) in prior v Novem Kloštru 1652–1653 • str. 150

Firmian Leopold Ernest grof, sekovski škof (1739–1763) • str. 198, 209, 210 Forest Ivan, ptujski meščan 1552 • str. 135 Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj (1181/82–1226) • str. 173

Erdödy grof Alojzij, ustanovitelj samostana v Sombotelu (po 1649) • str. 154

Fransens Janez iz Aachna, magister in dominikanski provincialni magister 1658, 1659 • str. 120, 143

Erdödy Marija Neža grofica, studeniška priorica (1693–1700) • str. 157

Frawndienst Rudolf, ptujski meščan in trgovec 1434, 1438 • str. 91, 93

Druckher Lenart, ženi Ana 1456 in Uršula 1447, ptujski meščani • str. 88, 106

Erhart, ptujski pekovski mojster 1458 • str. 53

Freidenreich dr. Evzebij, ptujski minoritski gvardijan (1528–1533) • str. 120

Druckher Uršula , ptujska meščanka 1447 (+ 1456) • str. 88

Eržen dr. Jurij, odvetnik 1658, 1672, 1673 • str. 193, 194

Freisleben Henrik, ptujski profes 1683 • str. 180

Eschler Albert, ptujski profes 1669 • str. 158

Freismuth Luka, Mariborčan 1554 • str. 136

Eyb(e) Mihael iz Nürnberga, poslan v Ptuj (1482 in 1489) • str. 116

Friderik »von der Nyder Aych«, familiar v ptujskem dominikanskem samostanu 1455 • str. 88, 111

Dravinjski gospodje • str. 63, 116 Druckher Bernardin, mariborski meščan in trgovec, ženi: Uršula (1447, + 1456); Ana (1456) • str. 88

E Eberhard II., salzburški nadškof (1200– 1246) • str. 18, 19, 25, 32, 33, 34, 35, 37, 46 Eberl Bernard, ptujski profes 1754 • str. 201

Eberlein Jakob, sekovski škof (1615–1633) • str. 141,173

Faber Ernest, ptujski profes 1671 • str. 159

Ebmajer Tomaž iz Štajerske, študiral filozofijo v ptujskem samostanu pri lektorju Jožefu Zeleniku 1714 • str. 197

Fabri Henrik, odposlanec dominikanskega generalnega magistra 1704 • str. 195 Farest Ivan, ptujski meščan 1552 • str. 135

Edling Rudolf Jožef grof, goriški nadškof (1774–1784) • str. 221

Felzburger Ditrik, študent na Ptuju 1402 • str. 66

Egelyckh Gašper, ptujski profes 1551 • str. 237

Ferrari Sigismund, dominikanec, regens graškega samostana 1627, profesor na dunajski univerzi (po 1627), vikar dominikanske kongregacije 1641 in komisar v Ogrski provinci; umrl ok. 1644 v Rimu, star 60 let • str. 144, 145, 146, 147, 152

Eggenberger Krištof, radgonski meščan 1526 • str. 132 Eggenberški n. knez, gospod Ptujske gospoščine 1623 • str. 173, 190 Eisner Koloman, profes v Steyru in dominikanski provincialni magister 1771 • str. 196, 204

Ferrer Vincencij sv., dominikanski pridigar (ok. 1350–1419) • str. 216

Friderik, celjski meščan, prebendar v ptujskem dominikanskem samostanu (pred 1452) • str. 89 Friderik I., salzburški nadškof (958–991) • str. 20 Friderik II. salzburški nadškof (1270–1284) • str. 46 Friderik III. salzburški nadškof (1315–1338) • str. 32 Fridl Friderik, novinec pri ptujskih dominikancih 1721 • str. 197 Furlan Frančišek, cesarski svétnik 1646, 1652 • str. 150, 155 Furter Wolfgang, ptujski profes, premeščen v Bozen 1481 • str. 115

Fertl Jurij, tajnik graških minoritov 1756 • str. 226

255

dominikanski samostan na ptuju

G Galamaini Avguštin, dominikanski generalni magister 1611 • str. 141

Gornjegrajska Suzana, opatinja v Mekinjah (1583-1593) • str. 124

Guetsold Luka, vikar v Podlehniku 1678 • str. 219, 226

Galitsch Jakob, ptujski profes 1705 • str. 240

Gotfrid iz Mauerbacha, žički prior (1302-1314) • str. 34

Guetsolt Benedikt, ptujski profes 1675 • str. 177

Galler Jurij, orožar v Gradcu 1592 • str. 136

Gotscheer Anton, minoritski provincial v Gradcu 1658 • str. 193

Guettmann Humbert, ptujski profes 1737 • str. 197, 198

Gamp Dominik, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1647) • str. 152

Gradenigo Marko, oglejski patriarh (1629–1656) • str. 160

Guffante Marija Izabela, rojena Nürnberger, Ptujčanka 1707 • str. 207

Gams Luka 1530 • str. 132

Graff Lovrenc, usnjar 1766 • str. 202

Ganawith Janez Evangelist, profes graškega dominikanskega samostana 1637 • str. 151

Grath Maksimilijan iz Ljubljane, profes Novega Kloštra (1756, 1786), kurat pri Sv. Duhu na Rodnem Vrhu (1786-1789) • str. 214, 215, 217

Guidi Ciprijan, dominikanski provincial za Ogrsko 1591, 1592 • str. 124, 128

Gall Marko, ptujski profes 1674 • str. 159

Gandino (Gandis) Antonin, profes v Novem Kloštru (1636), na Ptuju (1653) • str. 150, 155, 168 Garophan Karol, ptujski profes in lektor 1641 • str. 146 Gasparini Celestin iz Radovljice, profes v Novem Kloštru (1760 in 1775), gost na Ptuju 1786, kurat pri Sv. Trojici (1786-1788) • str. 214, 227 Gauslin Bernardin, dominikanski generalni komisar 1638 • str. 151 Gavattero Tomaž, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1641) • str. 146

Greawl Štefan, ptujski mestni sodnik 1438 • str. 93 Gregor IX., papež (1227–1241) • str. 26,29, 30, 33, 34, 43, 46, 74

Gregor XV., papež (1621–1623) • str. 222

Haas Ivan, ptujski meščan in lekarnar 1666 • str. 170

Grewel Nikolaj, ptujski meščan 1452 • str. 108

Gerhard iz Zwettla, študent na Ptuju 1349 • str. 66

Grimani Domenico, oglejski patriarh (1497–1517) • str. 28

Gerer Marijan iz, prior na Ptuju 1785–1786, nekdanji prior v, namestnik proje v Gradcu, 1808 • str. 204

Grose Janez, ptujski profes 1741 • str. 209

Gleispach grof Friderik, mariborski okrožni glavar 1786 • str. 213 Goljuf Vincenc, ptujski profes 1646 • str. 45 Golman Jožef, ptujski profes (1680– 1710) • str. 160

256

Gvido, kardinal in papeški legat 1349 • str. 32, 54

Gregor XI., papež (1370–1378) • str. 27, 68

Griessenauer Ludvik, ptujski profes (1722–1730) • str. 197

Germek Filip, oskrbnik Laške gospoščine 1688 • str. 180

Gunser Ivan, ptujski mestni sodnik 1417 • str. 105

Gregor X., papež (1271–1276) • str. 30, 32

Geredt Jožef, ptujski profes 1668 • str. 240

Gerl Ludovik, magister, profes graškega samostana, dominikanski provincialni magister 1643–1645 • str. 196, 198

Gundorfer Norbert, profes v Leopbnu, gost na Ptuju 1786 • str. 215

Grosknecht Andrej, žena Marjeta, ptujska meščana 1418 • str. 88 Grosl Andrej, ptujski novinec 1721 • str. 197 Gruden Josip, teolog in zgodovinar (1869–1922) • str. 34 Gründl Janez Benedikt (2 pol. 17. stol.–1705) 1654, 1766 • str. 201, 202, 233 Gspan Alfonz, bibliotekar • str. 233 Guendl Henrik, ptujski meščan 1452 • str. 89

Habsburžani: • str. 128, 132, 160 Ernest, nadvojvoda (1591) • str. 128 Ferdinand I., nadvojvoda 1521–1564, cesar 1556–1564 • str. 58, 120, 122, 124, 125, 128, 131, 132, 135, 136, 148 Ferdinand II., nadvojvoda 1595–1619, cesar 1619–1637 • str. 128, 129, 131, 141, 151, 172, 173, 184, 185, 187, 222, 224 Ferdinand III., cesar (1637–1657) • str. 129, 142, 152, 155, 164, 167, 174, 184, 206 Friderik III., kralj (1306–1330), žena Elizabeta Aragonska (u. 1329) • str. 34, 60, 120 Friderik III., cesar (1452–1493) • str. 25, 26, 54, 59, 70, 71, 78, 93, 99 104, 108, 111, 125, 163, 187, 189 Jožef II., cesar (1780–1790) • str. 208, 212 Karel V., cesar (1520–1556) • str. 118

imensko kazalo

Karel II., nadvojvoda (1564–1590) • str. 121, 125, 126, 131, 132, 135 Karel VI., cesar (1711–1740) • str. 150 Leopold, nadvojvoda, brat Ferdinanda III. (1. pol. 17. stol.) • str. 150

Henrik, gornjegrajski opat 1264 • str. 47, 48 Henrik, prošt pri Gospe Sveti in župnik v Brežah ter krški (Gurk) škof (1214–1217) • str. 16 Herbersteini, grofje • str. 166, 217

Leopold I., cesar (1658–1705) • str. 120, 129, 142, 170, 190, 193, 194

Herberstein Dominik, profes v Novem Kloštru 1684 • str. 155

Maksimilijan I., kralj 1486–1508, cesar 1508–1519 • str. 104, 125, 131

Herberstein Janez Maksimilijan grof, štajerski deželni glavar 1649, 1678, 1683 • str. 179, 180, 193

Marija Terezija (1740–1780) • str. 200, 210, 211, 212 Rudolf I., kralj (1273–1291) • str. 19, 24 Hadrijan VI., papež (1522–1523) • str. 135 Hajdinjak Boris • str. 16–19, 252 Halgenaupp Peter, ptujski profes 1475 • str. 115, 116 Haller Dominik, ptujski profes 1678 • str. 179 Haller Robert, ptujski minorit in vikar na koru 1678 • str. 179 Hansen Lenart iz Aachna, magister in dominikanski provincialni magister (ok. 1662) • str. 144, 157

Herberstein Jurij, prior na Dunaju in dominikanski provincialni magister (ok. 1664) • str. 150 Herberstein Wolf Sigmund baron 1651 • str. 155, 168 Herbord, lavantinski škof (1267–1275) • str. 45 Herlin Lenart, dominikanec, študent na Ptuju 1402 • str. 66 Herman z Malega gradu na Ptuju, vitez (u. 1249) • str. 37 Herzog Konstantin, dominikanski provincialni magister (1756–1760) • str. 196, 201

Has Ivan, reformatorski pridigar v Slovenjem Gradcu 1525–1527 • str. 120

Hijacint od Sv. križa, Irec (1649), magister študentov v graškem samostanu, spovednik na Ogrskem, (u. na Irskem) • str. 154

Hauptmanič Jurij, župnik na Hajdini (1677–1692) • str. 166

Hilleprand Frančišek Ksaverij, prior v Novem Kloštru 1787 • str. 204

Haymer Andrej 1464 • str. 90

Hilprared, žena Matilda (u. 1230) • str. 37, 40, 42

Hedenig Hilarij, profes Novega Kloštra in dominikanski provincialni magister 1745 • str. 196, 200

Hodiški Lenart, salzburški nadškof (1495–1519) • str. 131

Heipl Frančišek Ksaverij, župnik na Hajdini pri Ptuju (ok. 1750) • str. 200

Hofer Ludovik, profes na Dunaju (zaobljube 1662) • str. 157

Heiss Tomaž, ptujski profes 1741 • str. 198 Helfenberg Franc Jurij, 1798 • str. 179

Hoffman Tomaž, profes v Sombatelu z Ogrske, redovne zaobljube na Ptuju (1649) • str. 154

Helfenberg Henrik III., pl., škof v Krki na Koroškem (1298-1327) • str. 51

Hogenalber Boštjan, profes v Novem Kloštru 1487 • str. 71

Henrik II., škof v Chiemseeju (1252–1263) • str. 39, 43, 124, 239

Hoheneški Rudolf, salzburški nadškof (1284–1290) • str. 49

Holeneški gospodje: Andrej, gospod posesti okoli Hrastovca 1460, 1461, 1469 • str. 80, 91, 108 Antonij 1464 • str. 106 Friderik, žena Doroteja (+ 1460), starša Andreja Holeneškega (+ 1460) • str. 82 Hartman, gospod na Majšperku, žena Amalija 1491 • str. 80, 113 Hönisch Josef, štabni zdravnik pri invalidski upravi Ptuj (19. stol.) • str. 162 Honorij III., papež (1216–1227) • str. 22, 23, 26, 32 Hörman Antonin, ptujski profes 1652 • str. 154 Hren Tomaž, ljubljanski škof (1597(1599)– 1630) • str. 127, 173, 240, 243 Hriberšek Boštjan, podložnik ptujskih minoritov (ok. 1610) • str. 175 Hudolist Janez Anton, deželni revizor 1743 • str. 184 Hueber Alanus, profes na Dunaju (zaobljube na Ptuju 1662) • str. 157 Hueber Štefan, ptujski profes 1440 • str. 238 Hugo, kardinal in ppapeški legat na Nemškem 1252 • str. 39 Humersteig Štefan, dominikanec, kaplan pri Sv.Juriju na Remšniku 1528 • str. 120 Hytrek Adolf, studeniški kaplan in pisec 1885 • str. 28

I Ileršič Jakob, župnik v Podlehniku 1766 • str. 226 Inocenc III., papež (1198–1216) • str. 34 Inocenc IV., papež (1243–1254) • str. 27, 29, 30, 43, 58, 74 Inocenc V., papež (1276–) • str. 23 Inocenc VIII., papež (1484–1492) • str. 22

257

dominikanski samostan na ptuju

Inocenc XII., papež (1691–1700) • str. 144, 195 Inzaghi Frančišek Ignacij grof, ptujski župnik (1731–1768) • str. 201, 208, 209, 210 Ivniški Pavel, cesarski oskrbnik na gradu Lemberg 1464 • str. 78

Julij II., papež (1503–1513) • str. 125 Jurij iz Kremsa, dominikanec, študent na Ptuju 1349 • str. 66 Jurij iz Ormoža, ptujski meščan 1428 • str. 106 Jurij, ptujski zlatar in mestni sodnik 1452, 1458 • str. 89, 108

Jurij, ptujski meščan in lončar 1482 • str. 108

Jakob z Mirne, minoritski gvardijan na Ptuju 1360 • str. 60

Jurij, ptujski meščan in kotlar 1666 • str. 170

Jakob iz Rusije 1482 • str. 113

Jurij, ptujski meščan in suknar1438 • str. 93

Jakob s Ptuja 1389 • str. 115, 116 Jakob iz Radgone, ptujski župnik 1519 • str. 125 Jakob, žički prior 1272 • str. 19, 43, 48 Jandes Anton iz Gradca, profes na Ptuju (1713, 1714) • str. 197 Janez, škof v Krki (Gurk) (1433–1453) • str. 52 Janez XXII., papež (1316–1334) • str. 30, 32, 54, 74

Khettenhaymer Krištof, ptujski profes 1473 • str. 91, 238 Kheüel Karel baron, general 1750 • str. 200 Kittendorfer Cecilija 1741 • str. 208 Klasinc Anton, prof., klasični filolog (1902-1979) • str. 189 Kläs Alojzij, župnik v Brucku na Muri, komisar–vizitator 1562 • str. 122 Klemen IV., papež (1265–1268) • str. 27, 30, 43, 58, 74 Klemen V., papež (1305–1314) • str. 30 Klemen VI., papež (1342–1352) • str. 54 Klemen VII., papež (1523–1534) • str. 132

Klemen VIII., papež (1592–1605) • str. 124

Kaherle Ivan Sigmund, žena Magdalena, hči Ivana Paumana, upravnika Ptujske gospoščine (ok. 1650) • str. 157

Klemen IX., papež (1667–1669) • str. 155, 158

Kancler Tomaž, ptujski profes 1635 (+ 1697) • str. 150, 241 Kanzler Dominik, profes v Novem Kloštru (zaobljube na Ptuju 1642) • str. 152

Klemen XI., papež (1700–1721) • str. 195 Klepiz Peter Martir, dominikanec in generalni pridigar v Novem Kloštru 1642 • str. 192 Kmetec Mihael, sogornik ptujskih dominikancev 1620 • str. 190

Janez, Majcenov sin 1459 • str. 106

Kappeldorfern, prior v Leobnu (1476-1479, 1490, 1491) • str. 76

Janez, duhovnik iz Dunajskega Novega mesta 1438 • str. 93

Karel, prošt v Brežah (Friesach) 1217 • str. 32

Janez, minoritski gvardijan na Ptuju 1438 • str. 54, 59, 111

Karinger Martin 1467 • str. 108

Knehtl Uršula, Andrejeva vdova, žena mlinarja Petra 1493 • str. 89, 93, 113

Kastelburg, brata Matej in Jurij barona, 1493, 1495 • str. 59, 83, 85

Kobel(j) Boštjan, ptujski župnik 1592 • str. 136

Katari, pripadniki več heretičnih krščanskih ločin (11.–14. stol.) • str.

Kocelj, slovanski knez (9. stol.) • str. 20

Janschitz Mavricij, ptujski profes 1740 • str. 198 Jansichini Bonaventura, magister, minoritski gvardijan na Ptuju 1688 • str. 180 Jäst Herkules, tajnik štajerskega deželnega glavarja 1678 • str. 179 Jernej, duhovnik iz Ptuja 1438 • str. 93 Jodok, duhovnik iz Laškega 1438 • str. 93 Josephi Dominik, profes v Kremsu, provincialni magister 1739 • str. 198 Judje • str. 88, 108

258

Kemeter Dominik, ptujski profes 1738 • str. 209 Kentner Albert, profes na Dunaju (zaobljube 1666) • str. 158 Kerer Nikolaj, graški minorit, upravitelj minoritske posesti pri Sv. Vidu pri Ptuju 1756 • str. 224, 226 Kheimel Janez, jezuit 1572 • str. 121 Kheinberg, vitez 1552 • str. 135

Knaller Hijacint, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1639) • str. 152

Kochn., vladni tajnik 1750 • str. 201 Kolobin Gašper, profes v Novem Kloštru 1479 • str. 71 Konjiška Benedikta, hči Leopolda, studeniška nuna (1306) • str. 40 Konrad, župnik v Braslovčah in savinjski arhidiakon (1. pol. 13. stol.) • str. 37, 39 Konrad, papeški legat, prošt v Spyerju in kanonik v Mainzu 1250 • str. 46

imensko kazalo

Konrad, ptujski minoritski gvardijan 1491 • str. 82

Lavrencij, krški (Gurk) škof (1334–1337) • str. 54

Konrad I., salzburški nadškof (1106–1147) • str. 33

Lazberger Janez pl. 1554 • str. 136

Macone Štefan iz Siene, prior v Žičah in generalni prior (1398–1410) • str. 75, 78

Lazius, osebni zdravnik nadvojvode in cesarja Ferdinanda I. (1521–1564) • str. 58

Madeschitsch Krišpin, brat laik (u. 1673) • str. 170

Lederberg Jurij Ferdinand, župnik v Murauu 1725 • str. 207

Magdalene Janez, magister na Ptuju (1402) • str. 66

Kordonäns, jezuit 1572 • str. 121

Lednik Gregor, ptujski minoritski gvardijan 1680 • str. 166

Magerle Hijacint, ptujski profes 1670 • str. 159

Korvin Matija, ogrski kralj (1458–1490) • str. 163

Leis Filip, brat laik, ptujski dominikanski novinec 1744 • str. 200

Majhen Dominik, ptujski profes 1661–1680 • str. 160, 175–180, 187, 191

Kosić Vincencij, rogaški dominikanec 1572 • str. 119, 125

Lezelter Janez, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1641) • str. 146

Malko Friderik, slikar 1644 • str. 150

Kovačič Franc, teolog in zgodovinar (1867–1939) • str. 34, 42, 54, 82, 143, 154, 162, 169, 173, 177, 201, 210, 217

Liechtenstein Oton, kanonik 1302 • str. 19

Kramblicher Vincenc, ptujski novinec 1730 • str. 198

List Ivan, ptujski meščan 1453, 1456, 1460, 1461 • str. 89

Kramer Bernard, škof v Chiemseeju (1467–1477) • str. 53

Lob Janez, brat laik, ptujski novinec 1727 • str. 198

Krayner Janez, ptujski meščan 1438 • str. 93

Lombardo Lavrencij, stiški cistercijan in opat v Admontu (1568–1579) • str. 128

Konrad IV., salzburški nadškof (1291–1312) • str. 33 Konrad iz Prusije, dominikanski generalni magister 1389 • str. 76

Kristijan iz Leobna, študent na Ptuju 1349 • str. 66, 238 Krištof z Dunaja 1474 • str. 116 Krušič Jurij 1671 • str. 159 Kusterer Albert, brat laik, ptujski novinec 1690 • str. 162 Küzz Ulrik, duhovnik iz Vipave 1401 • str. 109

L Lacombe Štefan, provincial 1312 • str. 75 Lang Matej, salzburški nadškof (1519–1540) • str. 120 Lantius Simon Jakob iz Dravske ulice na Ptuju 1291 • str. 42 Lapicida Janez, študent na Dunaju (1387), lektor na Ptuju (1402) • str. 66

Linkh Simon, kamnosek 1664 • str. 158

Mansuetis Lenart de, dominkanski generalni magister (1. pol. 15. stol.) • str. 76 Marenzi Andrej, ptujski mestni svétnik 1631 • str. 167 Marinis Janez Krstnik de, dominikanski generalni magister 1652, 1662, 1665 • str. 144, 147, 154 Marschalk Jurij z Dunaja, profes v Novem Kloštru 1479 • str. 71

Lorbecher Janez iz Koblenza, dominikanski provincialni magister 1682, 1683 • str. 144, 160

Martij Silvij, magister iz Pisaura v Lombardiji, vikar dominikanske kongregacije 1638–1641, prior v Novem Kloštru (po 1634 do 1637) • str. 145, 151, 152

Lorein de Ivo, ptujski minoritski gvardijan 1678 • str. 179

Martin IV., papež (1281–1285) • str. 30

Lovrenčič Blaž in Marija 1678 • str. 160 Luce Janez, dominikanec, študent na Ptuju (1365/1371) • str. 66, 68

Martin V. (1417–1431) • str. 23 Matija iz Rusije 1474 • str. 116 Matija iz Eslingena 1500 • str. 124

Luckner Andrej, lektor na Ptuju 1400 • str. 66

Matko Janez Friderik, graški kanonik 1760 • str. 221

Ludovik III., oglejski patriarh (1439–1465) • str. 25

Matseer Jurij, ptujski mestni sodnik 1453 • str. 89

Lueger Nikolaj, vdova Marjeta, sinova Andrej in Nikolaj 1496 • str. 85

Maurisitsch pl. Maurisberg Bernard, savinjski arhidiakon (1663–1682) in celjski župnik (od 1655–1682) • str. 160

Luksemburški Karel IV., cesar (1355–1378) • str. 24, 25 Luther Martin, nemški reformator (1483–1546) • str. 118

Mayr Pij, ptujski novinec 1673 • str. 159 Megiser Hieronim (1554/55–1619), nemški polihistor • str. 233 Meichsner Ivan 1455, 1458 • str. 106

259

dominikanski samostan na ptuju

Merkel Mihael, ptujski minorit, magister seminarja 1675 • str. 177

Müller Engelbrecht, ptujski meščan in lekarnar 1673 • str. 170, 172

Merul(us) Tomaž, ptujski župnik in prošt v Podkrnosu (Gurnitz) na Koroškem 1492 • str. 106

Müllner Dominik, profes na Dunaju (zaobljube na Ptuju 1663) • str. 157

Miesl Tomaž, profes v Brežah, redovne zaobljube na Ptuju 1653 • str. 154 Mihael, mesar na Ptujski Gori 1494 • str. 91 Mikic Alanus, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1659) • str. 155

N Narr Krištof iz Varaždina (?), ptujski meščan in trgovec, žena Marjeta 1457 • str. 88, 89, 131

O Oberhueber Leopold, graški prior in dominikanski provincialni magister 1722–1727 • str. 196 Ocepek Jožef, prior v Novem Kloštru (1747–1749 in 1756–1758) in na Dunaju, provincialni magister 1749 • str. 196 Ogri • str. 20, 93, 200, 204 Orešnik Jernej, ptujski minoritski brat laik 1667, 1683, 1688 • str. 180

Nascimbeni Sebastiano, oglejski generalni vikar 1492 • str. 71

Orožen Ignacij, zgodovinar (1819–1900) • str. 71

Neff Katarina, studeniška priorica (1625–1636) • str. 184, 191

Ortenburški Albreht, škof v Tridentu (1360-1390) • str. 70

Mindorfer Ivan, žena Marjeta 1450 • str. 82, 106, 107

Neidegger Hijacint iz Frankonije, dominikanski provincialni magister 1673 • str. 144, 159

Ortz n., magister, dominikanski provincialni magister 1697 • str. 144

Minzer Rajmund, profes v Gradcu, noviciat na Ptuju 1648 • str. 154

Nepl Antonin, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1647) • str. 152

Mirkoć pl. Mirković Helena, studeniška priorica (od 1663–pred 1691) • str. 155

Neri Filip, predstojnik kongregacije oratorijancev (1515–1595) • str. 104, 147

Miterhueber Sebald, mariborski meščan, žena Marjeta 1473 • str. 91

Neuman Jožef Karel, upravitelj posesti ukinjenega ptujskega dominikanskega samostana 1788 • str. 217, 218

Neündorff Ludovik dominikanski provincialni tajnik, 1678 • str. 179

Paldauf Ivan in Doroteja, žena pok. Jakoba iz Popovec 1450 • str. 106

Nikolaj IV., papež (1288–1292) • str. 30

Pannifex Janez, dominikanec, študent na Ptuju (1401) • str. 66

Mikšić Peter s Hrvatske, profes v Sombotelu1649 • str. 154 Millner Ambrozij, ptujski profes 1678 • str. 179

Mojzes (Moisse) Jurij (1493), ženi Marjeta (pred 1495) in Veronika (1495), glavar na Ptujskem gradu 1493, 1495 • str. 82, 83, 89, 91, 106, 108, 115 Mongin n., zidarski mojster (18. stol.) • str. 219 Montana Matej, duhovnik 1519 • str. 125 Monteacuti n. iz Firenc, vikar in lektor v Čedadu ter dominikanski vikar kongregacije 1635 • str. 150

Nikolaj V., papež (1447–1455) • str. 25 Nikolaj, sin Becherlina, ptujski meščan 1291 • str. 42 Noll Ivan, ptujski meščan in trgovec 1417, 1434 • str. 91

Montelongo Gregor de, oglejski patriarh (1251–1269) • str. 28

Norbert sv. iz Xantena ob Renu, redovni ustanovitelj (ok. 1082–1134) • str. 23

Moscon Simon baron 1670, (u. 1687) • str. 155, 159, 179, 180

Novak Jernej, gospodarski upravitelj posesti ptujskega dominikanskega samostana 1650 • str. 154

Mosinger Pavel, ptujski meščan 1417 • str. 106

Nürnberger Adam s Ptuja 1707 • str. 207

Ostermayr Janez, profes na Dunaju (zaobljube na Ptuju 1665) • str. 158 Oton I., nemški cesar (962–973) • str. 20, 32

Papež Matija, ptujski meščan 1697 • str. 168 Pargger Jožef, profesor dunajske univerze in dominikanski provincialni magister (u. 1729) • str. 196 Pastel Gerard, jezuit 1572 • str. 121 Patačić pl. Uršula, studeniška priorica (1636–1662) • str. 155, 165 Pauer Albert, ptujski profes (1680 oz. 1692) • str. 160, 162 Pauerschmidt Janez, ptujski profes 1714 • str. 197 Paumann Ivan, oskrbnik na Ptujskem gradu 1623 • str. 157, 170

260

imensko kazalo

Pauman Rajmund, profes na Dunaju (zaobljube na Ptuju 1662) • str. 157

Pierschl Dominik, brat laik, profes 1727 • str. 198

Pötting Sebastijan pl., lavantinski škof (1665–1673) • str. 240, 243

Pavel II., papež (1464–1470) • str. 25

Pij II., papež (1458–1464) • str. 52

Pečko Ludvik, ptujski minorit, kronist (1804–1873) • str. 166, 207

Pij V., papež (1566–1572) • str. 135, 174

Povoden Simon, teolog in zgodovinski pisec (1753–1841) • str. 166, 207

Peer Alanus, brat laik, ptujski novinec 1634 • str. 159, 180 Penger Gašper, ptujski profes 1683 • str. 180 Perdon Rok, ptujski profes 1688 • str. 162 Pergauer Ulrik 1393 • str. 56 Perizhofen Janez Franc pl., upravitelj posesti ukinjenega ptujskega dominikanskega samostana 1786–1788 • str. 217, 218 Pernawer Zofija 1332 • str. 19 Peršin Anton, ptujski mestni sodnik 1747 • str. 209 Perthold Kajetan, brat laik, ptujski profes 1722 • str. 107 Pertoldt Leopold, novinec na Ptuju (1713), profes na Dunaju in prior • str. 197 Pesniški gospodje: Ulrik 1432 • str. 58, 106

Pileator Jurij, mariborski župnik (1601– 1630) in hočki župnik (1599–1637) • str. 222 Pinsger Rajmund, dunajski dominikanec in provincialni magister (ok. 1678) • str. 144, 168 Pinter Janez Krstnik, kaplan v Podlehniku 1766 • str. 226 Pirchegger Hans, avstrijski zgodovinar (1875–1973) • str. 58 Pizani Nikolaj, profes v Sombotelu (zaobljube na Ptuju 1641) • str. 146 Pizing Rajmund, dominikanski provincialni magister 1712 • str. 196 Plenck Jakob iz Kölna, dominikanski vizitator 1652, 1655 • str. 142, 147, 154

Plohl Friderik, ptujski meščan 1417 • str. 106, 209

Konrad (1438) in Janez (pred 1438) • str. 58 Peter Martir, sv. iz Verone, dominikanski mučenec (1205–1252) • str. 30, 39, 52, 157, 216

Plohl Pavel, žena Elizabeta 1465; hčere: Ana, Barbara, Elizabeta, Kunigunda in Marjeta 1467 • str. 85, 86, 107

Petrovič Jožef, študent na Ptuju (1714) • str. 197

Plumler Jurij 1362 • str. 62

Pewerl Lenart, lavantinski škof (1508–1536) • str. 125, 237, 239

Pohlin Marko (1735–1801), bosonogi avguštinec, pisec poljudnih in nabožnih del • str. 233

Pfeffenhuser Friderik, lektor na Ptuju 1401 • str. 66

Poliac Janez de (u. po 1321) • str. 30

Picardi Andrej iz Trsta, ptujski prokurator (1638), prior v Novem Kloštru (1656) • str. 150 Piccolomini Enej Silvij, kasnejši papež Pij II. (1458–1464) • str. 52

Praytenfelder Rupert pred 1520 • str. 131 Prigl Konrad, dominikanski provincialni magister pred 1743. • str. 196 Primic Reginald, ptujski profes 1762, (u. 1809), kurat pri Sv.Trojici (1790–1800) in pri Sv. Duhu na Rodnem Vrhu (1800–1806) • str. 215, 227 Přemisl Otokar II., češki kralj , u. 1273 • str. 19 Pulisani Tomaž, glagoljaš, vikar pri sv. Ožbaltu na Ptuju 1607 • str. 172 Pussal Pij, prior v Steyru, dominikanski provincialni magister 1708 • str. 196, 197 Putzl Aleksij, graški prior (1502) • str. 76

Plohl Andrej in Pavel, ptujska meščana 1432, 1465 • str. 106

Plohl Gregorij Jožef, ptujski župnik (1769–1800) • str. 209, 212, 213, 216

Pfeiffer Konstancij, ptujski minoritski pridigar 1678 • str. 179

Prantner Avguštin, ptujski profes 1767 • str. 197

Pöltel Peter, ptujski meščan 1417, 1419 • str. 106 Posseger Janez, profes v Gradcu (zaobljube na Ptuju 1653) • str. 154 Possenhaymer Janez, ptujski meščan in mestni svétnik 1438 • str. 93 Pottendorfski Hartnid 1399 • str. 65

Q Quantisch Tomaž, prior v Novem Kloštru 1543 • str. 122

R Radišek Jurij, cerkveni ključar v Podlehniku 1678 • str. 219 Rajhenburška Doroteja, studeniška priorica 1475 • str. 45 Rajmund de Vineis iz Kapue, dominikanec (ok. 1330–1399) • str. 75, 76 Rak Janez Danijel, studeniški pridvorni sodnik 1743 • str. 184 Ramse Janez, študent na Ptuju (1401) • str. 66 Rapina Peter, ptujski profes (1497), premeščen v Nürnberg 1497 • str. 115

261

dominikanski samostan na ptuju

Rauber Krištof, ljubljanski škof (1488 (1493)–1536) • str. 120

Retzinger Dominik, ptujski profes 1503 • str. 239

Rauchensteinski: Vilbirga, mož Hartnid Ptujski V. (1354–1385) • str. 18, 117

Reychlmayr Konrad (pred 1452) • str. 108

Henrik 1385 • str. 63 Raumer Ludovik, ptujski profes 1675 (u. 1696) • str. 158, 177 Razzi Otobono, oglejski patriarh (1302–1315) • str. 32, 54 Riedl Jožef, prior na Dunaju, provicionalni magister na Ptuju 1753 • str. 196, 201 Reffinger Ludovik, ptujski minoritski gvardijan 1750 • str. 201 Regall Gregor, ptujski meščan in oskrbnik mariborske in bistriške gospoščine 1530 • str. 132 Reher Urban, dominikanec, župnik v Juršincih 1519 • str. 125 Reisberg pl. Konrad, sekovski škof (1431–1443) • str. 238, 239 Reispergerji 1454: Janez, salzburški nadškof (1429–1441) • str. 59, 106 Ivan 1404 • str. 65 Nikolaj (ok. 1400) • str. 80, 89 Nikolaj, sorodnik Viljem, 1454 • str. 82 Pankracij, oficial salzburške Ptujske gospoščine 1438 • str. 93, 106 Viljem 1465, 1466 • str. 106, 108, 111 Renner Filip, lavantinski škof (1536–1555) • str. 237, 238, 239 Rens Ivan, služabnik Andreja Holeneškega, gospoda na Majšperku 1465, 1467 • str. 108, 111 Resch Frančišek Ksaverij, ptujski profes (1757–1786) • str. 204, 210, 214 Resch Krištof, štajerski deželni vicedom 1521, 1548 • str. 132, 136

262

Riedl Jožef, prior na Dunaju, dominikanski provincialni magister 1753 • str. 201 Rindsmaul Ivan, vitez, sin Ivana 1496 • str. 85, 115 Ripšer Janez, ptujski župnik (1598–1623 in 1627–1644) • str. 167, 169, 172, 182 Risenberg Dominik iz Gradca, profes v Leobnu (zaobljube na Ptuju 1652) • str. 154 Ritschansky Martin, ptujski pisar 1574 • str. 125 Rodulphi Nikolaj, dominikanski generalni magister 1634, 1638 • str. 148, 150, 151 Rohr Bernard, salzburški nadškof (1466–1482) • str. 53, 85, 86 Roscher Magdalena 1647 • str. 154 Rosenberg Woch(o), štajerski deželni glavar 1262 • str. 48 Röslär Mihael, prebendar v ptujskem dominikanskem samostanu 1464 • str. 90, 111 Rotenburger Hieronim 1670 • str. 159 Roth Andrej, dominikanski provincialni magister 1701, 1702 • str. 195, 196 Rudolf, ptujski župnik in arhidiakon 1324 • str. 54 Rueland Avguštin, ptujski novinec 1727 • str. 198 Rugeri Andrej, dominikanec, študent na Ptuju 1402 • str. 66 Rumphelin Bertold, študent na Ptuju 1349 • str. 66 Rupert, ptujski meščan in suknar, žena Magdalena 1417 • str. 105 Ruzinger Tomaž 1520 • str. 131

S Sachs Bernard (+ 1460), sestra Elizabeta (1460) • str. 82 Sachs Štefan 1460 • str. 82 Säfner Ana, Tomaževa sestra, priorica v Studenicah (1441–1443) • str. 62 Säfner Tomaž, župnik v Slovenski Bistrici (1441–1443) • str. 62 Säfner Ulrik 1390 • str. 62 Sajko Andrej, župan ptujskih dominikancev 1617 • str. 189 Salay Vincenc, profes v Sombotelu (zaobljube 1658) • str. 154 Saluzzo Janez Krstnik, graški prior, vikar dominikanske kongregacije, (ok.1628) • str. 147 Santonino Paolo, tajnik škofa Petra iz Caorle (1487) • str. 70 Sauerji, grofje • str. 166 Saurau Eva Felicita grofica 1671 • str. 168 Schachermayr Marija 1682 • str. 160 Schartenberger Pavel, gorski mojster ptujske gospoščine (1459), glavar (1465) • str. 80 Schartenberger Pavel, župnik v Ljutomeru 1495 • str. 106 Schaunbergi, gospodje 1465 • str. 54, 59, 82, 93, 217 Ulrik, vrhovni deželni maršal na Štajerskem (1465), žena grofica Barbara (+ 1465) • str. 82, 122 Scheit Matija, sekovski škof (1482–1512) • str. 237, 239 Schiller Filip 1782 • str. 204 Schiller Janez Krstnik, žički prior (1684–1698) • str. 146 Schindel Jakob, ptujski meščan 1452 • str. 108 Schiz Ambrozij, profes na Dunaju (zaobljube na Ptuju 1666) • str. 158

imensko kazalo

Schmid Alan iz Češke, dominikanski provincialni magister (1662–1667) • str. 144, 157 Schmid Henrik, ptujski profes 1733 • str. 198

Sicola Nikolaj, ptujski profes 1691 • str. 162 Siesmayr Albert, profes v Leobnu (zaobljube na Ptuju 1659) • str. 155 Sikst IV., papež (1471–1484) • str. 53, 58

Steinmiller Emerik, dominikanec, študent na Ptuju (po 1714) • str. 197 Steinwirt Ahacij (pred 1395) • str. 62 Stelè France, umetnostni zgodovinar, (1886–1972) • str. 51

Schneeweis n. baronica 1719 • str. 221

Sippin Jodok, minorit 1528 • str. 120

Schober Dalmacij, ptujski profes (1767–1786) • str. 200, 204, 214, 215

Sluga Baltazar, arhidiakon v Brucku na Muri 1656 • str. 155

Stelling Markvard iz Hamburga, magister in doktor zdravilstva 1465, 1467 • str. 59, 85, 86, 108, 217

Schober Ivan, ptujski mestni sodnik 1456 • str. 88

Smuk Adam, savinjski arhidiakon ok.1650, župnik v Vitanju in župnik pri Novi Cerkvi (od 1612) • str. 160

Stephan Gabrijel, lektor na Ptuju (po 1714) • str. 197, 208

Scholoter Avguštin, ptujski profes 1656 (u. 1682) • str. 154, 160, 166 Scholz Pavel, dunajski profes, dominikanski provincialni magister (1769–1771) • str. 196, 204 Scholz Peter, dominikanski provincialni magister (ok. 1777) • str. 203 Schottel Ivan, ptujski pekovski mojster 1458, 1468 • str. 21, 106 Schranz Wolfgang, cesarski uradnik, vizitator 1562 • str. 122 Schratt Sigmund vitez Kheinberg, glavar na Ptuju 1552 • str. 135 Schrattenbach Feliks, gospod na Ojstrici pri Žalcu (ok. 1630) • str. 190 Schröppel Kazimir, ptujski minoritski profes 1678 • str. 179 Schrott Mihael, trški župan na Ptujski Gori 1642 • str. 192 Schwaiger Konrad, gvardijan ptujskih minoritov 1491, 1493 • str. 82 Sedlašek Jurij 1572/73 • str. 135 Seelhamer Hijacint, študent na Ptuju (po 1714) • str. 197 Senica Tomaž, župan in podložnik Majšperške gospoščine 1630 • str. 190 Siccus Serafin, dominikanski generalni magister 1617 • str. 141 Sichart Janez, ptujski profes 1678 • str. 179 Sibenburger Franc Ksaverij (1756) • str. 201

Snugner Jurij, vikar 1493 • str. 113 Söllner Frančišek z, ptujski profes 1782 • str. 204 Sommer Henrik, ptujski profes 1683 • str. 180 Sommer Ludovik, lektor pri ptujskih minoritih 1678 • str. 179 Spanheim Filip, izvoljeni salzburški nadškof (1246–1265) in oglejski patriarh (1269–1272) • str. 39, 46, 203

Stich Albert, ptujski profes 1621 • str. 127 Stigler Tadej, ptujski meščan in trgovec (po 1776) • str. 204 Störgl Marija 1768 • str. 208 Strah Jakob, ptujski profes, premeščen v Bozen 1477 • str. 115 Strasser Luka, ptujski meščan 1673 • str. 168 Strmšek Mihael, cerkveni ključar v Podlehniku 1678 • str. 219

Spanheim Ulrik III., koroški vojvoda in gospod na Kranjskem (1256–1269) • str. 39, 203

Stubach Jakob de, dr. svobodnih umetnosti in dominikanski provincialni magister v Nemški provinci 1475 • str. 45

Spauer Jožef Filip grof, sekovski škof (1763–1779) • str. 209, 212

Stubenberški gospodje: • str. 16, 17, 40, 59, 82, 87, 93, 168, 221, 217

Spechter Jurij, brat laik, ptujski profes 1757 • str. 201

Gašper 1520 • str. 129, 131

Spormar Jakob iz Gradca, zaobljube na Ptuju 1650 • str. 154 Springenfels Peter, profes v Leobnu (zaobljube 1665 na Ptuju) • str. 158 Sprinzenstein Franc baron, cesarski uradnik, vizitator 1562 • str. 122

Jurij, gospod na Vurberku 1628 • str. 173 Leotold (15. stol.) • str. 82 Ludvik, gospod gospoščine Rače 1525 • str. Marija Benigna pl. 1692 • str. 168 Oton mlajši 1399 • str. 65

Staindl Peter, ptujski profes 1397, premeščen na Dunaj 1397 • str. 69

Vulfink, profes v Brežah, lavantinski škof (1298–1303) • str. 40

Stainar Rudiger, ptujski meščan 1291 • str. 42

Vulfink V., sin Vulfinka IV., poročen z grofico Ortenburško (1280) • str. 40

Stainner n., ptujski mestni svétnik 1636 • str. 182

Wolf, gospod gospoščine Cmurek 1662 • str. 227

Steher Leopold, cesarski poštni mojster na Ptuju 1720 • str. 169

Sturmberg Herman, mati Jera 1324 • str. 62

263

dominikanski samostan na ptuju

Sulejman I. Veličastni sultan (1520–1566) • str. 131 Sumer Dominik, profes v Leobnu (zaobljube na Ptuju 1639) • str. 152 Sumpichler Martin Jožef, savinjski arhidiakon (1755–1762) • str. 201, 221, 224 Sutori Antonin, profes v Brežah (zaobljube na Ptuju 1682) • str. 160 Svibenska Neža, hči Henrika, studeniška nuna 1264 • str. 40, 43 Swertzel Sune, sodnik na Ptujski Gori, sin Jurij (1456), bratranec Ivan Rens (1465) • str. 108 Swetkowicz Laczko, ptujski meščan 1452 • str. 108

Tirelli Mavricij, graški prior 1648 • str. 152

Töbler Lenart, kaplan bratovščine Rešnjega telesa na Ptuju 1494 • str. 91, 115

Überacker pl. Jurij, sekovski škof (1452–1477) • str. 52, 111

Tomaž Akvinski sv., dominikanec, teolog (1225–1274) • str. 23, 52

Ulrich Janez 1783 • str. 237–239

Tomaž iz Genove, dominikanski komisar 1593 • str. 128 Tomaž, prošt v Stainzu na avstrijskem Štajerskem 1467 • str. 108 Torre della Ludovico, oglejski patriarh (1359–1365) • str. 51 Töstel Nikolaj, ptujski mestni sodnik 1419 • str. 106 Traungavec Otakar II., štajerski mejni grof (1129–1164) • str. 184 Trinkher Pavel, profes v Gradcu (zaobljube 1664 na Ptuju) • str. 157

Ulrik iz Hainburga, dominikanec, študent na Ptuju 1349 • str. 66 Ulrik, savinjski arhidiakon 1373 • str. 68 Ulrik I., sekovski škof (1244–1268) • str. 45, 46 Ungnad Ivan baron, deželni glavar Štajerske 1585 • str. 136 Urban VIII., papež (1623–1644) • str. 151, 222 Ursini pl. Ursus, papeški legat za Poljsko in Češko 1495 • str. 113 Uti Martin, ptujski meščan in sodar, 1673 star 78 let • str. 170

Šeribel Žiga 1670 • str. 159

Tronner Tomaž, ptujski profes 1673 • str. 170

Štefanec Dominik iz Veržeja, ptujski profes, 1783, 1786 • str. 204, 210, 214

Trost Elija, vikar pri Sv. Vidu pri Ptuju 1751, 1756 • str. 224, 226

Trukemiller Matija iz Kremsa, dominikanski provincialni magister 1674, 1678 • str. 144, 159, 179

Vajvodić Andrej iz Virovitice, ptujski dominikanski prior 1552, prior v Žičah (1561–1564) in prior v Bistri (1564–1581) • str. 124, 128, 135

T Tabia Ambrozij de, magister in vikar dominikanske kongregacije ok. 1620 • str. 147 Tattenbach Ivan 1562 • str. 135 Teternigg Hijacint, profes v Novem Kloštru (zaobljube na Ptuju 1652) • str. 154 Teufenbach Ivan, višji mitničar na Vranskem 1628 • str. 184 Teufenbach Ofon, gospod gospoščine Rače 1607, 1608 • str. 186 Thuille Antonin, dominikanski provincialni magister 1767 • str. 196, 203 Thun Rudolf Jožef grof, sekovski škof (1690–1702) • str. 162 Thurn in Vallsassina grof Janez Maksimilijan, komisar 1683 • str. 180

264

Turco Tomaž, generalni magister (pred 1649) • str. 152, 154 Turiani Filip, ptujski profes, na študiju v Padovi (1493, 1496–1497) • str. 66, 115, 126 Turjaški Herbart 1260 • str. 48 Turki • str. 21, 69–71, 77, 129, 131, 132, 163, 206, Turkobel Nikolaj, ptujski pekovski pomočnik 1458 • str. 21 Turre Tomaž de, lektor na Ptuju 1476 • str. 66

Valdenci ali Valdežani, pripadniki heretične krščanske ločine poznega srednjega veka, imenovane po Petru Valdesu iz Lyona (1140–1217) • str. 22, 34 Valdespino Janez de, Španec, profesor na Dunaju in prior dominikancev na Dunaju, generalni vikar kongregacije 1630 • str. 148 Valhun, dominikanec 1263 • str. 49 Vensterzarius Jakob, ptujski meščan 1291 • str. 42 Veronika Desenišla (1425) • str. 78

Turrifex Janez, ptujski profes 1534 • str. 239

Vetrinjski Janez, opat v cistercijanski opatiji Vetrinj in zgodovinar (1312–1345) • str. 34

Twinger Dominik, dominikanski provincialni magister 1766 • str. 196

Vetterji, grofje • str. 166 Vidmar Polona, umetnostna zgodovinarka (1971) • str. 16, 58, 251, 252, 278

imensko kazalo

Vidovič Matija, ptujski meščan 1680 • str. 168

Wehter Andrej, lektor na Ptuju 1401 • str. 66

Viehpeck Vincenc, ptujski dominikanec in dr. teologije 1527 • str. 125

Weidttorffer Wolfgang z Dunaja, profes v Novem Kloštru 1479 • str. 71

Viljem, kardinal in škof Ostijski 1468 • str. 53

Weiss Katarina, vdova mariborskega meščana Ulrika, mati Ulrika, dominikanca v Leobnu (1490, 1491) • str. 89

Vincenc, ptujski župnik 1438 • str. 54, 59, 60, 111

Z Zahn Joseph von, avstrijski zgodovinar (1835–1905) • str. 42 Zauner Wolf, ptujski mestni sodnik 1680 • str. 166 Zelenik Jožef, lektor filozofije na Ptuju (1714) • str. 197, 208

Welzer Jurij pl. Eberstein, oskrbnik Radgonske gospoščine 1526 • str. 132

Zehentner Ivan, ptujski mestni sodnik, 1512 • str. 131

Vnuk Branko • str. 251, 252

Weroch, sin Haidgim, mariborski Jud 1467 • str. 108

Ziegler Dominik, profes v Gradcu (zaobljube 1649 na Ptuju) • str. 146

Vogl Maksimilijan, ptujski minorit 1675, 1678 • str. 177, 179

Weyspriach Sigmund 1465, 1467, ok. 1470, žena Barbara 1471 • str. 106, 108, 111

Vragovič Wolfgang, župnik 1596 • str. 131

Weyspriach, brata Andrej in Ulrik 1495 • str. 106

Zinzendorf Janez pl., upravitelj državnega imenja Vetrinjski dvor v Mariboru 1788 • str. 218

Vineis de Rajmund iz Capue, dominikanec (ok. 1330–1399) • str. 75, 76

Vrišer Sergej, umetnostni zgodovinar (1920–2004) • str. 207

Weyspriach Ulrik 1445 • str. 106 Weyspriach Viljem, 1465 • str. 106

Wichtel Jakob, pekovski pomočnik na Ptuju 1458 • str. 21

Wagner Andrej, ptujski meščan 1428 • str. 106

Widman Rajmund, ptujski profes 1635 (+ 1697) • str. 150

Wallich Andrej, savinjski arhidiakon ok. 1630 • str. 222

Wild Jožef, dunajski prior in dominikanski provincialni magister 1730 • str. 198

Walseeji, gospodje: • str. 17, 21, 25, 60, 108

Windisch Avguštin iz Gradca (zaobljube na Ptuju 1641) • str. 146

Eberhard, Friderik, Henrik, Ulrik 1302 • str. 19, 60 Eberhard (u. 1363), vdova Neža (1386) • str. 45 Matilda Walsee (1339–1370), žena Friderika VII. Ptujskega (1320–pred 1363), deželnega maršala • str. 17 Ulrik, štajerski deželni glavar 1332, 1363 • str. 19, 45, 68 Ulrik IV. 1385, 1399 • str. 17, 18, 64, 65, 93 Waller Tomaž, ptujski profes 1663 • str. 157 Walter Hieronim, ptujski profes 1786 • str. 214, 215 Weg Janez iz Nürnberga, dominikanec, gost na Ptuju 1482 • str. 116

Zoia Bonaventura, ptujski (minoritski) gvardijan 1592 • str. 136 Zolio de Benedikt, zagrebški škof (1440–1453) • str. 25 Zotter dr. Hans ravnatelj rokopisnega oddelka univerzitetne knjižnice v Grazu • str. 34, 47, 66, 71 Zuliani n., kaplan goriške nadškofije 1773 • str. 222

Winger Dominik iz Bozna, dominikanski provincialni magister 1717–1720 • str. 196, 197 Wiser Hijacint, ptujski profes 1741 • str. 209 Wocho, mariborski župnik (1300–1315), sekovski škof (1317–1334) • str. 33 Wolf Ivan, od Sv. Lovrencaa, prebendar pri ptujskih dominikancih 1469 • str. 91, 111 Wolf Nikolaj iz Ormoža, žena Neža 1452 • str. 108 Wuth Konstantin, minoritski provincial v Gradcu 1756 • str. 224, 226 Wynans Guinand iz Erfurta, dominikanski provincialni magister 1686 (u. 1695) • str. 144, 162

265

dominikanski samostan na ptuju

KRAJEVNA IMENA A Aachen • str. 70 Florens Jakob iz, ptujski prior (1661– 1665) • str. 156, 157, 198, 235 Fransen (s) Janez, magister iz, provincialni magister 1658–1659 • str. 120, 143, 144 Hansen Lenart, magister iz, provincialni magister (ok. 1662) • str. 144, 157 Abensberg pri Regensburgu • str. 16 Admont na Zgornjem Štajerskem, benediktinska opatija • str. 127, 128 Lombardo Lavrencij, stiški cistercijan, opat v (1568–1579) • str. 128

Dominikanski samostan: Capello Ambrozij, ptujski dominikanec, živel v, 1659 • str. 154 Dempfl Vincenc iz, provincialni magister 1692–1697 • str. 144 Ausee na Zgornjem Štajerskem • str. 136, 184 Avignon v Franciji • str. 54, 73, 150 Avstrija • str. 34, 46, 68, 76, 78, 109, 128, 141, 144, 154, 195, 196

Alpe • str. 16, 23

Bamberg, škofija • str. 24

Altenstadt na Bavarskem • str. 141, 234 Janez Krstnik, ptujski prior 1604 • str. 141, 234 Alzacija • str. 23

Barbara Sv. (Cirkulane pri Borlu) • str. 224

Bistra, kartuzija • str. 48, 51, 74, 125, 128, 146, 233, 244 Curty Hijacint, dominikanec, vstopil 1667 v kartuzijo • str. 146, 244, 247 Vajvodić Andrej, ptujski prior 1552, prior v (1564–1581) • str. 125, 128, 135, 234 Bolfenk Sv., Jelovice pri Narapljah v Halozah • str. 95, 98, 99, 137, 177, 194, 217 Bologna, dominikanski samostan • str. 23, 27, 42, 66, 146, 152, 201, 208, 235, 246, 255 Ellent Nikolaj, na študiju v, pred 1400 • str. 66, 68 Mazini Peter Martir iz, ptujski prior 1642 • str. 146, 147, 152, 158, 160, 168, 235 Turco Tomaž, prior v (ok.1640) • str. 152, 154 Borl ob Dravi pri Ptuju, grad • str. 17, 219

Andraž Št. v Labotski dolini (St. Andrä im Lavanttal) • str. 33

Belgija • str. 145 Corporalis Albert de, iz, ptujski dominikanec (1641–1646) • str. 145

Andrä St. im Lavanttal (Št. Andraž v Labotski dolini) • str. 33

Beljak (Villach) • str. 66, 68, 85 Janez iz, lektor na Ptuju 1349 • str. 245

Anglija • str. 23, 74

Benetke • str. 111, 115, 116, 125, 128, 129, 131, 160, 162, 163, 203, 206, 233 Gauslin Bernardin, generalni komisar 1638 • str. 151

Bozen (Bolzano) na Južnem Tirolskem, dominikanski samostan • str. 88, 115, 158, 196, 197, 203, 235, 236, 237, 239 Freytag Hieronim iz, ptujski prior (1767–1769) • str. 196, 203, 204, 211 Furter Wolfgang, ptujski profes, premeščen v, 1481 • str. 115, 237 Haim Adam iz, ptujski prior (1667–1669) • str. 158, 159, 177, 183, 235 Seldinger Pij, regens v, prior na Ptuju 1701, 1702 • str. 163, 196, 236 Strah Jakob, ptujski profes, premeščen v, 1477 • str. 115, 239 Winger Dominik iz, provincialni magister 1717–1720 • str. 196, 197

Bezjak, gozd v Halozah • str. 180

Brabant • str. 23

Bihać v Bosni, dominikanski samostan sv. Marije • str. 125

Braslovče pri Celju • str. 78 Konrad, župnik v, savinjski arhidiakon (1. pol. 13. stol.) • str. 37, 39

Ancona v Italiji • str. 203

Antwerpen • str. 154 Capello Marija Ambrozij, škof v, 1674 • str. 154 Aragonija • str. 75 Aragonska Elizabeta 1329 • str. 71 Aragonski Janez, kardinal, 1479 • str. 71 Arhidiakonat med Dravo in Muro • str. 20 Augsburg • str. 104, 125, 144, 154

266

Basel v Švici • str. 65, 76 Bavarska • str. 16, 23, 76, 120, 141

Bratislava • str. 78 Breg ob Dravinji • str. 98, 101

imensko kazalo

Breg pri Ptuju • str. 82, 165, 170

Bresternica pri Mariboru • str. 33 Veitel, roparski vitez v, (okoli 1300) • str. 33

Caleruega v Kastiliji • str. 23 Dominik sv. iz, redovni ustanovitelj (1170–1221) • str.

Breže (Friesach) na Koroškem • str. 34, 37, 42, 47, 56, 65, 109, 118, 128, 129, 141, 176, dominikanski samostan: • str. 23, 25, 32, 34, 37, 42, 47, 51, 56, 65, 76, 109, 117, 118, 128, 129, 141, 142, 146, 147, 169, 195, 197, 213, 230, 236, 239, 246 Ambrozij, brat laik in kuhar, redovne zaobljube na Ptuju 1641 (umrl 1649) • str. 146, 239, 246 Herbord, kasneje lavantinski škof (1267–1275) • str. 46 Ivan, prior 1393 • str. 56 Miesl Tomaž, redovne zaobljube na Ptuju 1653 • str. 154 Mihael iz Feldkirchna, profes v, 1400 • str. 154 Sometinger Dominik, prior v in ptujski prior 1713 • str. 197 Sutori Antonin, redovne zaobljube na Ptuju 1682 • str. 160 Virgil, profes 1398 • str. 69 Karel, prošt v, 1217 • str. 32 Stubenberg Vulfink, lavantinski škof (1298–1303) • str. 40 Henrik, župnik v, prošt pri Gospe Sveti in krški škof (1214–1217) • str. 16

Caorle Peter iz, škof pri ženitbah 1485–1487 • str. 70 Capua Rajmund de Vineis iz, dominikanec (ok. 1330-1399) • str. 75, 76 Celje • str. 26, 120, 150, 160, 190, 191, 193, 214 Aunič Vincenc iz, profes v Novem Kloštru 1646 • str. 150 Friderik iz, prebendar pri ptujskih dominikancih (pred 1452) • str. 89 Grath Maksimilijan, profes iz Novega Kloštra, katehet v, 1789–1800 • str. 214, 215, 217 Maurisitesch pl. Maurisberg Bernard, župnik (1655–1682) • str. 160 Celjani: • str. 17, 21, 56, 60, 63, 78, 92 Friderik I. (+ 1360) • str. 60, 68, 78 Friderik II. (+ 1454) • str. 25, 26, 111, 122 Herman I. (+ 1385) • str. 57, 63, 68 Herman II. (+ 1435) • str. 17, 26, 78 Ulrik II. (+ 1456) • str. 78

Brežice • str. 19, 40 Sumer Dominik iz, profes v Leobnu, zaobljube na Ptuju 1639 • str. 152

Cerklje na Gorenjskem • str. 28

Briksen (Brixen, Bressansone) • str. 142 Bonis Tomaž de, magister iz, vikar kongregacije1652 • str. 142, 155 Borella Angelo, ptujski prior iz, 1617, 1618, ter prior v Novem Kloštru (16261634) • str. 155

Chiemsee, škofija na Bavarskem • str. 39, 43 Henrik II. (1252–1266), škof, prej ptujski dominikanec 1252 • str. 39, 43, 124, 239 Kramer Bernard škof (1467–1477) • str. 53 Cattaneo Sebastijan škof, v (1589–1609) • str. 118

Bruck na Muri (Bruck an der Mur) • str. 42 Kläs Alojzij, župnik v, vizitator 1562 • str. 122 Sluga Baltazar, arhidiakon 1656 • str. 155 Bukovec na Pohorju • str. 108 Švercl Jurij 1465 • str. 108 Bukovska vas pri Slovenjem Gradcu • str. 28

Cerknica • str. 51

Cirkulane (Sv. Barbara v Halozah) • str. 224

Stubenberški Wolf, gospod na gradu (1662) • str. 227 Cremona • str. 152 Turco Tomaž iz, prior v Bologni (ok. 1640) • str. 152

Č Čakovec • str. 88 Čedad (Cividale dei Friuli) v Furlaniji, dominikanski samostan • str. 151 Mazini Peter Martir, novinec v, ptujski prior 1642 • str. 146 Monteacuti, magister iz Firenc, vikar in lektor v, 1635 • str. 150 Spiz Janez Krstnik, novinec v, (pred 1641) • str. 158 Čermožiše pri Stopercah v Halozah • str. 101 Čermožiše Malo pri Stopercah v Halozah • str. 98, 101 Čermožiše Veliko pri Stopercah v Halozah • str. 101 Češka • str. 34, 113, 117, 118, 141, 150, 154, 208 Schmid Alan iz, provincialni magister 1662 • str. 157 Otokar II. Premysl, češki kralj, u. 1273 • str. 19 Črešnjeva Graba pri Stopercah v Halozah • str. 95, 99, 137 Črešnjevec pri Ptuju • str. 80,85, 89, 106, 111, 113, 135, 136 vinograd »Hausendarm« • str. 108 Črneji Vrh pri Podlehniku • str. 96, 98, 138 Črnomelj • str. 33

Cmurek (Muregg) na avstrijskem Štajerskem • str. 116, 150, 227 Gerinus Pavel iz, ptujski dominikanec 1636 • str. 150

267

dominikanski samostan na ptuju

D Dalmacija • str. 145, 172 Jurij, iz 1555 • str. 127 Danska • str. 27 Destrnik (Sv. Urban) pri Ptuju • str. 217 Dežno pri Podlehniku • str. 96, 98, 106, 138 Dobrovce na Dravskem polju • str. 108, 192 Dol pri Stopercah • str. 95, 99 Dolence pri Podlehniku • str. 96, 98, 101, 106, 197 Dolenjska • str. 42 Dornava pri Ptuju, grad • str. 106, 108 Beckh Marija Elizabeta, baronica, z gradu, 1755 • str. 207 Dragošič pri Podlehniku • str. 96, 101, 107, 138, 159 Drava • str. 25, 28, 32, 35, 46, 69, 80, 104, 106, 108, 111, 122, 128, 129, 131, 136 Dravinja, reka • str. 69, 94, 106, 180, 189, 196, 200, 221 Dravinjski gospodje • str. 16 Dravska dolina • str. 27, 28, 71 Dravsko polje • str. 17, 69, 70, 131, 149, 186, 191, 200 Duh Sv. na Rodnem Vrhu • glej Rodni Vrh Grath Makimilijan, kurat pri 1786–1788 Primic Reginald, kurat pri, 1800–1806 Dunaj • str. 131, 141, 144, 187, 195, 196, 200, 204, 217, 224 dominikanski samostan: • str. 68, 113, 145, 147, 150, 159, 197 Angerer Rajmund, prior na in provincial 1704 • str. 196 Antonetti Rajmund, prior na Ptuju (1630–1635), prior na (17. stol.) • str. 148–150, 183, 189

268

Bucelleni baron Tomaž, prior na Ptuju (1691–1692) • str. 162, 163, 183, 195, 196 Emer Karel, profes in študent na, provincialni magister 1720–1722 • str. 196 Esch Viljem iz, ptujski prior 1678–1680 • str. 160 Ful(d)ner Peter profes na, ptujski prior 1492, 1493 • str. 113 Ferrari Sigismund, dominikanec, profesor na dunajski univerzi (po 1627) • str. 144 Herberstein Jurij, prior na, u. okoli leta 1664 • str. 150 Herman, profes na, 1365/1371 • str. 68 Hofer Ludovik, profes na, zaobljube na Ptuju 1662 • str. 157 Hueber Alanus, profes na, zaobljube na Ptuju 1662 • str. 157 Janez »de Leube«, profes na, 1401 • str. 109, 111 Kentner Albert, profes na, zaobljube na Ptuju 1666 • str. 158 Kristijan, ptujski profes, študiral na, 1349 • str. 66 Krištof, profes na, poslan 1474 na Ptuj • str. 116 Krizostom, profes na, vizitator (2. pol. 15. stol.) • str. 76 Lapicida Janez, dominikanec, študent na, 1387, lektor na Ptuju (1402) • str. 66 Lavrencij, ptujski dominikanec, študiral na, 1387 • str. 66 Leuba Janez de 1401 • str. 109 Marschalk Jurij z, profes v Novem Kloštru 1479 • str. 71 Monhaubt Peter, profes na, ptujski prior (1744–1750) • str. 236 Müllner Dominik, profes na, zaobljube na Ptuju 1663 • str. 157 Ocepek Jožef, prior na, 1744 • str. 275 Ostermayr Janez, profes na, zaobljube na Ptuju 1665 • str. 158 Pauman Rajmund, profes na, zaobljube na Ptuju 1662 • str. 157, 170 Pertoldt Leopold, profes in prior na, novinec na Ptuju (1713) • str. 197 Pinsger Rajmund, profes na, provincialni magister ok. 1678 • str. 144, 160

Plenck Jakob iz Kölna, profes na, 1652, 1655 • str. 142 Riedl Jožef, prior na, provincialni magister 1753 • str. 196, 201 Sailer Jurij, profes na, prior na Ptuju (1687–1688) • str. 162 Schiz Ambrozij, profes na, zaobljube na Ptuju 1666 • str. 158 Schmid Alan, profes na, provincialni magister 1662–1667 • str. 144 Söllner Frančišek z, ptujski profes 1782 • str. 204 Scholz Pavel, profes na, provincialni magister 1769–1771 • str. 196, 204 Sometinger Dominik, profes na 1714, prior na Ptuju 1713 • str. 197 Staindl Peter, premeščen s Ptuja na Dunaj 1387 • str. 69 Trukemiller Matija iz Kremsa, prior na, pred 1674 • str. 144 Valdespino Janez de, profesor in prior na, generalni vikar kongregacije 1630 • str. 148 Weidtorffer Wolfgang z, profes v Novem Kloštru 1479 • str. 71 Wiel(l)and Dominik, graški profes, prior na, 1721, prior na Ptuju 1697 in 1717 • str. 163, 197 Wild Jožef, prior na, provincial 1730 • str. 198 Dunajsko Novo mesto, dominikanski samostan • str. 93, 195 Czeidler Frančišek, prior v, 1466 • str. 108 Janez iz, duhovnik na Ptuju 1438 • str. 93 Marin, ptujski profes, premeščen v, 1389 • str. 69 Mihael iz, prior na Dunaju 1418, 1419 • str. 88, 109 Pavel, profes v, prior v Novem Kloštru 1479 • str. 71 Dvorščina pri Ptujski Gori • str. 99

imensko kazalo

E Ehrenhausen (Ernovž) na avstrijskem Štajerskem • str. 184 Enzersdorf v Nižji Avstriji • str. 78 Erfurt • str. 144 Wynans Guinand iz, provincialni magister 1686 (u. 1695) • str. 144 Ernovž (Ehrenhausen) • str. 184

Frankonija • str. 144 Neidegger Hijacint iz, provincialni magister, 1673 • str. 144, 159 Freising, škofija • str. 190 Friesach (Breže) na Koroškem • glej Breže Fürstenfeld pri Gradcu • str. 40, 42, 62, 68, 109, 121, 132

Eslingen, dominikanski samostan • str. 124 Matija, profes v, 1500 • str. 124

G Gabernik pri Stopercah v Halozah • str. 75, 99, 137

F Feldbach pri Gradcu • str. 40 Feldkirchen na Koroškem • str. 109 Mihael iz, profes v Brežah 1400 • str. 109 Gauslin Bernardin iz, generalni komisar 1638 • str. 151 Ferrara v severni Italiji • str. 111 Fiderški Vrh pri Stopercah v Halozah • str. 101 Firence (Firenze) dominikanski samostan • str. 73, 115 Ambrozij iz, magister in lektor na Ptuju 1636 • str. 150 Andrej, sin ptujskega krznarja Wolfganga, gost (hospes) v, 1474, 1475 • str. 115 Monteacuti, magister iz, 1635 • str. 150 Fohnsforf pri Gradcu • str. 109 Forli v Italiji • str. 145 Merenda Pavel iz, ptujski prior 1635, 1638–1641, 1648–1650 • str. 235 Fram pri Mariboru • str. 190 Francija • str. 22, 23, 27, 28, 34, 74, 117, 126, 230

Genova • str. 128 Tomaž iz, redovni komisar, 1593 • str. 128 Gerinci pri Ptuju • str. 91 Gidla pri Plovnem na Poljskem, kartuzija • str. 146 Gnani Vrh pri Stopercah v Halozah • str. 98, 101 Gojkova pri Stanošini pri Podlehniku • str. 102 Gorca pri Podlehniku • str. 96, 101, 107, 138 Gorenjska • str. 28 Gorica (Gorizia) • str. 163, 221, 224 nadškofija: • str. 226 Attems Karel Mihael, grof, nadškof (1751–1774) • str. 221 Edling Rudolf Jožef, grof, nadškof (1774–1784) • str. 221 Matko Janez Friderik, kanonik 1760 • str. 221 Zuliani, nadškofov kaplan 1773 • str. 222 Goriški Janez Majnhard, grof, poročen z Nežo, hčerjo Bernarda Ptujskega 1422 • str. 18

Gorišnica pri Ptuju • str. 20 Gorjanci na Dolenjskem • str. 78 Gornji Grad • str. 19, 27, 33, 47, 145, 158, 190, 197 Albert, opat (1228–1238) • str. 28, 37, 39, 48, Henrik, opat 1264 • str. 47, 49 Martin iz, profes v Somboteju, zaobljube na Ptuju 1641 • str. 146 Peter Martir iz, ptujski dominikanec 1641 • str. 146, 152 Gornjegrajska Suzana, opatinja v Mekinjah (1583–1593) • str. 124 Gornji Resenik pri Čermožišah v Halozah • str. 95, 100 Gornji urad ali urad Jesenica • glej Jesenica Gospa Sveta • str. 49 Henrik, prošt pri, župnik v Brežah in krški škof (1214–1217) • str. 16 Gradec (Graz) • str. 23, 40, 42, 51, 118, 124, 128, 129, 132, 136, 146, 164, 174, 179, 182, 186, 189, 190, 191, 192, 195, 196, 207, 214, 215, 217, 224, 233 dominikanski samostan: • str. 23, 25, 113, 121, 127, 141, 142, 145, 159, 196, 197, 198, 213, 215 Abel Vincenc, prior v, 1678, ptujski prior 1673–1675 • str. 159, 179 Bayr Tomaž, prior v, in provincialni vikar 1729–1730 • str. 196 Beretta Antonij, prior v, in generalni vikar kongregacije 1625 • str. 147 Canal Tomaž, profes v, redovne zaobljube na Ptuju 1647 • str. 152 Cincinno Mavricij, novinec na Ptuju za graški samostan 1648, ptujski prior 1665 • str. 152, 235 Emersperger Marko, profes v, 1636 • str. 150 Erazem Pavel, lektor v, ptujski prior 1638 • str. 150 Ferrari Sigismund, regens v, ok.1627 • str. 144, 145

269

dominikanski samostan na ptuju

Gamp Dominik, profes v, zaobljube na Ptuju 1647 • str. 152 Ganawith Janez Evangelist de, profes v, 1637 • str. 151 Gavattero Tomaž, profes v, zaobljube na Ptuju 1641 • str. 146 Gerer Marijan, ptujski prior (1785–1786); namestnik priorja v, 1808 • str. 204, 214 Gerl Ludovik, magister, profes v, dominikanski provincialni magister 1643–1645 • str. 196, 198 Gotscheer Anton, minoritski provincial v, 1658 • str. 193 Hijacint od Sv. Križa, predavatelj v, (po 1649) • str. 154 Janez, iz (u. 1399) • str. 69 Jüechler Hijacint, profes v Kremsu, pridigar v, prior na Ptuju 1734 • str. 236 Jung Reginald, prior v pred 1704, prior na Ptuju 1704–1707 • str. 236 Knaller Hijacint, profes v, zaobljube na Ptuju 1639 • str. 152 Lezelter Janez, profes v, zaobljube na Ptuju 1641 • str. 146 Mikic Alanus, profes v, zaobljube na Ptuju 1659 • str. 155 Minzner Rajmund, profes v, noviciat na Ptuju 1648 • str. 154 Nepl Antonin, profes v, zaobljube na Ptuju 1647 • str. 152 Oberhueber Leopold, prior v, provincialni magister 1722–1727 • str. 196 Pauerschmidt Janez iz, novinec v Kremsu, ptujski profes 1714 • str. 197 Posegger Janez, profes v, zaobljube na Ptuju 1653 • str. 154 Prank Albert Ernest, baron, profes v, prior na Ptuju 1670–1673 • str. 235 Putzl Aleksij, prior v, 1502 • str. 76 Resch Frančišek Ksaverij, doma iz, ptujski profes 1757–1786 • str. 214 Saluzzo Janez Krstnik, prior v, generalni vikar kongregacije (ok. 1628) • str. 147 Schmuzer Ludovik, prior v, 1697 in prior na Ptuju 1675–1678 • str. 159, 235 Schober Dalmacij, doma iz, ptujski profes 1767–1786 • str. 214 Spormar Jakob, doma iz, zaobljube na Ptuju 1650 • str. 154

Spiz Janez Krstnik, u. kot prokurator v, po 1666–1683, prej prior na Ptuju 1665–1666 • str. 145, 154, 158 Ternošnik Gundisalv v, ptujski prior 1782, 1783, 1786; prior v, 1809 • str. 237 Tirelli Mavricij, prior 1648 • str. 152 Trinkher Pavel, brat laik, profes v, zaobljube na Ptuju 1664 • str. 158 Walter Hieronim, študiral v, 1786 • str. 215 Weissenkircher Honorij, profes v, prior na Ptuju 1727–1729 • str. 236 Wiel(l)and Dominik, profes v, prior na Ptuju 1697 in 1717 • str. 163, 197 Windisch Avguštin, profes v, zaobljube na Ptuju 1641 • str. 146 Jandes Anton iz, profes na Ptuju (1713, 1714) • str. 241 Ziegler Dominik, profes v, noviciat na Ptuju 1648 • str. 152, 154 minoriti: • str. 180, 222, 223, 224 Dietl Gašper, gvardijan v, 1658, 1678, 1680, 1683, gvardijan na Ptuju 1675, 1683 • str. 166 Fertl Jurij, redovni tajnik v, 1756 • str. 226 Galler Jurij, graški orožar 1592 • str. 136 Kerer Nikolaj, graški minorit, upravitelj minoritske posesti pri Sv. Vidu pri Ptuju 1756 • str. 224, 226 Wuth Konstantin, minoritski provincial 1756 • str. 224, 226 Grajena pri Ptuju, potok • str. 202 Grdina pri Stopercah • str. 95, 99, 137 Greisser, vinograd • str. 87 Gurnitz (Podkrnos) na Koroškem • str. 40

H Hainburg pri Dunaju • str. 68 Jurij iz, lektor na Ptuju 1365/1371 • str. 66, 68 Ulrik iz, študent na Ptuju 1349 • str. 66

Hajdina pri Ptuju • str. 192, 201 Hauptmanič Jurij, župnik na (1677–1692) • str. 166 Heipl Frančišek Ksaverij, župnik na (ok. 1750) • str. 200 Hajdoše pri Ptuju • str. 80, 108 Haloze • str. 18, 42, 60, 69, 93, 94, 99, 104, 106, 147, 149, 159, 180, 186, 187, 189, 192, 193, 207, 221, 222, 226 Hamburg • str. 16 Stelling Markvard iz, magister in doktor zdravilstva, na Ptuju, 1465, 1467 • str. 59, 85, 86 Hardek (Hardegg) pri Št. Vidu ob Glini na Koroškem (St. Veit/Glan), grad • str. 28 Hartberg pri Gradcu • str. 40, 42, 121 Hausendarm, vinograd pri Ptuju 1465 • str. 89, 108 Helfenstein pri Gradcu • str. 89 Helfensteinska Beatrika, žena Friderika IX. Ptujskega (u. 1438) • str. 18 Hercegovščak pri Gornji Radgoni • str. 187, 189 Hermanci pri Miklavžu pri Ormožu • str. 37 Hoče pri Mariboru • str. 219, 222 Pileator Jurij, župnik v (1599–1637) in v Mariboru (1601–1630) • str. 222 Hodiše (Keutschach) • str. 131 Lenart Hodiški (1495–1519) salzburški nadškof • str. 131 Hollenegg (Humberk) pri Deutschlandsbergu, grad, gospodje : glej Holeneški • str. 58, 82, 91, 106, 113, 122 Hotinja vas pri Mariboru • str. 19 Hrastovec pri Mariboru, grad • str. 82 Holeneški Andrej, gospod posesti okoli Hrastovca, 1460, 1461, 1469 • str. 80, 91, 108 Hrvatska • str. 23, 28, 121, 125, 127, 152, 164, 166, 173, 189, 191, 200, 214

270

imensko kazalo

Ingolstadt na Bavarskem • str. 170, 240 Danamann Jožef iz, ptujski profes, brat laik 1635, pokojni 1697 • str. 170

Kaherletov dvor pri Ptuju • str. 157–159, 174, 183, 198

Innichen, ženski dominikanski samostan na Bavarskem • str. 113, 124 Irska • str. 154 Istra • str. 172 Italija • str. 23, 24, 25, 27, 28, 34, 75, 117, 126–129, 141, 142, 145, 152, 163, 164, 167, 173, 230

J Jablane pri Cirkovcah na Dravskem polju • str. 62 Friderik iz, 1338, njegov sin Friderik 1342 • str. 62 Jablovec Mali pri Podlehniku • str. 98, 102 Jablovec Veliki pri Podlehniku • str. 98, 102 Jarenina v Slovenskih goricah • str. 98, 102 Jauntal (Podjuna) na Koroškem • str. 40 Jelovica pri Narapljah v Halozah • str. 99 Jelovice pri Narapljah • str. 95, 137 Jeruzalem pri Ormožu • str. 164 Jesenica, potok in grad • str. 94, 95, 98, 99, 102, 104, 136, 180, 201 Judenburg • str. 42 Jurklošter pri Celju, kartuzija • str. 69, 78, 80, 121, 126, 190 Jurovci pri Vidmu pri Ptuju • str. 20, 102 Jurovska vas pri Ptujski Gori • str. 95, 99, 136, 138 Juršinci (Sv. Lovrenc) v Slovenskih goricah • str. 115, 168 Reher Urban, dominikanec in župnik v, 1519 • str. 125

Kamen (Stein) v Labotski dolini, grad • str. 16 Kamnik • str. 27 Ulrik iz, ptujski dominikanec 1259 • str. 175, 180 Kamniški gospodje: Gerloh, Valter, Weriand 1238 • str. 27 Kapfenstein pri Feldbachu na avstrijskem Štajerskem, grad • str. 40 Adelhajda, sin Konrad (1331, 1337) • str. 62, 68

Konjice • str. 16, 80 Konjiški gospodje: Leopold III. (u. 1234), Leopold IV. (1245–1319); hči Benedikta, studeniška dominikanka (1306) • str. 40 Ortolf II. (1234–1245) • str. 40 Ortolf (1311) • str. 18 Koper • str. 25, 27, 146 Koprivnica pri Podsredi • str. 19 Korpa gora pri Podlehniku • str. 96, 98 Kostanjevica na Dolenjskem • str. 40 Kostel ob Kolpi, grad • str. 190

Karlovac na Hrvatskem • str. 185

Kostrivnica pri Celju • str. 135

Kastilija • str. 23

Kozminci pri Žetalah v Halozah • str. 94, 102, 138

Klöch pri Radgoni (Radkersburg), grad • str. 59 Klöcherji: bratje Ivan, Jakob, Martin in Nikolaj 1493, oče Friderik, mati Siguna in hči Barbara Eckensteinska 1493 • str. 82, 113 Knittelfeld pri Gradcu • str. 214 Bartmann Tomaž, ptujski dominikanec (1782–1786) , župnik pri, 1799–1804 • str. 214 Koblenz • str. 144 Lorbecher Janez iz, provincialni magister 1682, 1683 • str. 144, 160 Kolmar v Švici, dominikanski samostan • str. 75, 76 Köln, dominikanski samostan • str. 23, 27, 29, 55,68, 113, 120 Jakob iz Prusije, profes v, (1482, 1493) • str. 115, 116 Plenck Jakob iz, dominikanski vizitator 1652, 1655 • str. 142

Krapina v Hrvatskem Zagorju • str. 185, 211 Krčevina pri Ptuju • str. 106 Krems ob Donavi, dominikanski samostan • str. 68, 118, 141, 144, 147 Gerl Ludovik, magister, profes v, provincialni magister 1743–1745 • str. 196, 198 Gründler Jožef, novinec v (1713), ptujski prior (1730–1733 in 1738–1744) (u. 1750) • str. 197 Guettmann Avguštin iz, pridigar, prior na Ptuju 1717 ter (1721–1727) in (1735–1738) • str. 197 Jandes Anton iz Gradca, novinec v, in profes na Ptuju 1713, 1714, 1741 • str. 197 Josephi Dominik, profes v 1739 • str. 198 Jüechler Hijacint, profes v, ptujski prior 1734 • str. 198 Jurij iz, profes, študent v ptujskem samostanu 1349 • str. 66 Kemeter Dominik, novinec v, 1613 • str. 197 Müllner Dominik, zaobljube na Ptuju za Dunaj 1663, profes v (po 1663) • str. 157

271

dominikanski samostan na ptuju

Pauerschmidt Janez, novinec v (1713) • str. 197 Štefanič Ambrozij, prior v, 1730, prior na Ptuju 1729 • str. 198 Trukemiller Matija iz, provincialni magister 1674, 1678 • str. 144, 189 Kreta, otok • str. 189 Krivec, vinograd pri Mariboru • str. 42 Križa vas pri Nerapljah v Halozah • str. 102 Krka/Gurk na Koroškem, škofija • str. 51 škofje: Helfenberg Henrik III. pl. (1298–1327) • str. 51, 54 Henrik II., prošt pri Gospe Sveti , škof (1214– 1217) • str. 16 Janez (1433–1453) • str. 52 Henrik iz , ptujski prior (1272) • str. 54 Lavrencij (1334–1337) • str. 54 Pötting, lavantinski škof (1665–1673) • str. 240, 243 Kunšperk pri Bizeljskem, grad • str. 39, 40 Kunšperški gospodje: Oton (1227), žena Rikarda Rogaška (med 1237 in 1263), njena sestra Zofija Rogaška (1237) • str. 39, 40, 43 Kupčinji Vrh pri Nadolah v Halozah • str. 102, 177, 178, 219

L Labotska dolina (Lavanttal) na Koroškem • str. 16 Lambrecht St. (Št. Lambert) na avstrijskem Štajerskem, benediktinska opatija • str. 58 Landshut • str. 66 Andrej iz, prestavljen na Ptuj (1495) • str. 66 Matija iz, poslan na Ptuj za magistra (1495) • str. 66, 116 Lasigovci pri Dornavi pri Ptuju • str. 85

272

Laško • str. 93 Jodok, duhovnik iz, duhovnik na Ptuju 1438 • str. 93 Germek Filip, grajski oskrbnik v 1688 • str. 180 Jakob iz, ptujski meščan 1438 • str. 93 Lateran (Rim) • str. 65 Lavantinska škofija škofje: Attems Ožbalt Jožef grof, (1724–1744) • str. 241 Herbord (1267–1275) • str. 46 Pewerl Lenart (1508–1536) • str. 125, 237, 239 Pöting pl. Sebastijan (1665–1673) • str. 240, 243 Renner Filip (1536–1555) • str. 237, 238 Stubenberg Vulfink pl., dominikanec iz Brež (1298–1303) • str. 40

Schmid Andrej, profes v, generalni pridigar, ptujski prior (1683–1685) • str. 162 Siesmaer Albert, profes v Leobnu, zaobljube na Ptuju 1659 • str. 155 Springenfels Peter, profes v, zaobljube na Ptuju 1665 • str. 158 Sumer Dominik iz Brežic, profes v, zaobljube na Ptuju 1639 • str. 152 Weiss Ulrik, sin mariborskega meščana Ulrika in Katarine, profes v, 1490, 1491 • str. 89 Lepoglava na Hrvatskem • str. 78 Levanci pri Ptuju • str. 106 Friderik, župan v, 1464 • str. 106 Limbuš pri Mariboru • str. 70 Limbuški gospodje: Rudolf in Henrik, njuni sestri Elizabeta in Zofija, nuni v Studenicah 1259 • str. 43

Laze v Dobrini pri Žetalah v Halozah • str. 95, 99, 137

Lipnica (Leibnitz) • str. 109 Ivan, mestni vikar 1528 • str. 120

Lebarji v Koroškem predmestju Maribora • str. 91

Linz, ženski dominikanski samostan • str. 113, 124

Leibnitz (Lipnica) • str. 19, 109

Ljubljana • str. 69, 93, 128, 131, 154, 163, 169, 190, 233 Andrej, Nikolajev sin iz, klerik in javni cesarski notar 1438 • str. 93 Grath Maksimilijan iz, profes v Novem Kloštru 1756, gost na Ptuju (1756), kurat pri Sv.Duhu na Rodnem Vrhu (1786–1788) • str. 214, 227 Hren Tomaž, škof (1597, (1599)–1630) • str. 127, 173, 240, 243 Rauber Krištof, škof (1488, (1493)–1536) • str. 120

Lemberg pri Celju • str. 19, 78, 122 Ivniški Pavel, oskrbnik na gradu 1464 • str. 78 Leoben na avstrijskem Štajerskem, dominikanski samostan • str. 23, 25, 68, 76, 128, 129, 141, 142, 159, 182, 194, 211 Bartmann Tomaž, profes ptujskga samostana (1782–1786) , po 1786 odšel v Leoben • str. 214, 215 Ellent Nikolaj, lektor v, 1400 • str. 66 Gundorfer Norbert, profes v, nato na Ptuju (1683), živel v Gradcu 1786 • str. 215 Kappeldorfer Jurij, prior v (1476–1479, 1490, 1491) • str. 76 Kirchperger Hijacint, prokurator v (pred 1707), prior na Ptuju 1707 • str. 196 Kristijan iz, študent na Ptuju 1349 • str. 66 Risenberg Dominik iz Gradca, zaobljube za Leoben na Ptuju 1652 • str. 154

Ljubstava pri Podlehniku • str. 98, 102 Ljutomer • str. 40, 62, 201 Loka • str. 108, 113 Schartenberger Pavel, župnik v, 1495 • str. 106 Lombardija • str. 24, 75 Loreto v Italiji • str. 115

imensko kazalo

Lovere pri Bergamu v Italiji • str. Lovrenc Sv. na Dravskem polju • str. 182, 194, 217 Lovrenc Sv. (Juršinci) v Slovenskih goricah • str. 115, 168 Reher Urban, dominikanec, župnik v, 1519 • str. 125 Lucca v Toskani • str. 148 Antonetti Rajmund iz, ptujski prior (1630–1635) • str. 148 Lušperk pri Zrečah, grad • str. 62 Henrik (1395) • str. 62 Luxemburg Luxemburški Karel IV, cesar 1355–1378 • str 24 Lyon • str. 22

M Macelj, pogorje na Hrvatskem • str. 17, 136, 185, 207 Maidburg pri Lovrencu na Dravskem polju, grad • str. 105, 106, 107 Vilburga z, žena Bernarda Ptujskega (1406) • str. 18 Mainz ob Renu • str. 46, 120 Majski Vrh pri Podlehniku • str. 159, 198 Majšperk pri Ptujski Gori, grad • str. 104, 190 Holeneški gospodje: Andrej 1467 • str. 108 Senica Tomaž, župan iz podložnik gospoščine Majšperšk 1630 • str. 190

Marenberg (Radlje) ob Dravi • str. 135, 213, 216 Marenberški: Ofon, žena Ana, sestra Ulrika II. Žovneškega 1306 • str. 60 Sigfrid (+ 1271/72), mati Gizela žena Rikarda 1251 • str. 28, 43 ženski dominikanski samostan, nune: • str. 27, 43, 78, 113 Alhajda, Marija, Mehtilda iz družine Klamm (pred 1393) • str. 56 Ana, hči Friderika VI. Ptujskega (ok. 1340) • str. 18 Elizabeta, hči Rajherja Wildonskega, priorica (1337, 1338, 1340), njena sestra Marjeta, nuna (1314, 1325) • str. 18, 40 Kunigunda (1393) • str. 56

Marina vas pri Nadolah v Halozah • str. 95, 98, 100

Maribor • str. 20, 25, 40, 42, 70, 109, 120, 132, 163, 164, 168, 166, 184, 192, 206, 218 Aichmayer Ivan, sinova Ivan in Lovrenc, meščani 1452 • str. 40, 42, 79 Dens Valter, meščan (?) 1280 • str. 42 Druckher Bernardin, meščan in trgovec, žena Barbara 1497 • str. 88, 106 Freismuth Luka, meščan 1554 • str. 136 Khettenhaymer Ivan, meščan, sin Krištof, ptujski dominikanec 1473 • str. Mariborski gospodje: brata Konrad in Ulrik 1302 • str. 91 Zegall Gregor, oskrbnik (16. stol.) • str. 132 Miterhuber Sebald, meščan, žena Marjeta 1473 • str. 91 Pileator Jurij, župnik v (1601–1630) in v Hočah (1599–1637) • str. 222 Tomaž, meščan 1291 • str. 40, 42 Weiss Ulrik, sin meščanov Ulrika in Katarine, profes v Leobnu 1490, 1491 • str. 89 Weroch, Jud, sin Heidgim 1467 • str. 108 Wocho, župnik v (1300–1315), sekovski škof (1317–1334) • str. 33

Mekinje pri Kamniku, samostan klaris • str. 69, 124, 169, 190 Gornjegrajska Suzana, opatica (1583–1593) • str. 124

Mariental na Tirolskem, samostan • str. 204, 214 Gerer Marijan, ptujski profes, kot gost v (1783) • str. 237

Marjeta Sv. na Dravskem polju • str. 192 Markečica ob Oplotniškem potoku • str. 19 Markovci pri Ptuju, grad • str. 150 Drašković Nikolaj, grof, gospod 1636 • str. 150 Mauerbach pri Dunaju, kartuzija • str. 34 Curty Hijacint (Anteln), gost v (2. pol. 17. stol.) • str. 146 Medgorje pri Čermožišah v Halozah • str. 100

Meljski hrib pri Mariboru • str. 131 Menik pri Nadolah pri Čermožišah v Halozah • str. 95, 99, 137 Meran (Merano) • str. 215 Merže pri Čermožišah v Halozah • str. 95, 100 Mestni vrh pri Ptuju, (vinograd Rauscher) • str. 88, 159, 204, 211 Metliško • str. 33 Mezgovci pri Ptuju • str. 135 Millstatt na Koroškem, komenda vitezov sv. Jurija 1541 • str. 131, 135 Mirna • str. 60 Jakob iz, ptujski gvardijan 1360 • str. 60 Modruš pri Ogulinu • str. 18 Katarina, grofica, žena Friderika IX. Ptujskega (1428) • str. 18 Mohács na zahodnem Ogrskem • str. 117, 129, 132

273

dominikanski samostan na ptuju

Monošter (Szentgotthárd) na Zahodnem Madžarskem • str. 118 Mihael iz, zaobljube na Ptuju za Sombotel 1641 • str. 146 Moravska • str. 145 Albert iz, ptujski profes (1641–1646) • str. 145–147 Mura, reka • str. 25, 40 Murau na avstrijskem Štajerskem • str. Lederberg Jurij Ferdinand, župnik v, 1725 • str. 207 Muregg (Cmurek) • str. 16 Muta ob Dravi • str. 24

N Nadole pri Čermožišah v Halozah • str. 102 Naraplje pri Majšperku • str. 94, 95, 98, 99, 137 Negova v Slovenskih goricah • str. 168 Nemčija • str. 23, 24, 27, 28, 29, 39, 75 Nemška provinca • glej Tevtonija Neuberg pri Mürzzuschlagu, cistercijanska opatija • str. 218 Njiverce pri Hajdini pri Ptuju • str. 62, 157, 192 Nova Cerkev pri Celju • str. 160 Smuk Adam, arhidiakon 1650 in župnik pri, (od 1612) • str. 160 Nova vas pri Ptuju • str. 200 Novi Klošter pri Celju, dominikanski samostan • str. 23, 25, 26, 71, 72, 77, 78, 115, 118, 121, 124, 125, 127, 129, 132, 135, 141, 142, 144, 145, 162, 169, 176, 190, 191, 194, 213, 216, 227

274

Abel Vincenc, prior v, (1685–1687), na Ptuju (1673–1675) • str. 159 Andrej Vojvodic, prior 1548 • str. 128 Aunič Vincenc, profes v, zaobljube na Ptuju 1636 • str. 150 Bernard Boštjan, Janez, Martin, Martin, Štefan in Tomaž, profesi v (1. pol. 16. stol.) • str. 126 Bigius Pavel, prior v, 1573 • str. 125 Borella Angelo, prior v, 1626–1634 • str. 141, 189 Boronino Viljem, prior v, 1599 • str. 127 Bucelleni Tomaž, prior (1691), prior na Ptuju (1691–1692) • str. 162 Capello Ambrozij, prior po 1685–1687, profes na Ptuju 1649, 1697 • str. 154 Cincinno Mavricij, prior v, 1680–1684, prior na Ptuju 1665 • str. 158 Emersperger Marko, prior v, 1652–1653 • str. 150 Fabijan, brat laik, profes v, 1487, ptujski profes, nato profes v, 1488 • str. 71 Filip, ptujski profes, imenovan za Novi Klošter, 1488 • str. 71 Gandino (Gandis) Antonin, profes v, na Ptuju 1635, 1636 • str. 150 Gasparini Celestin, profes v, 1760, 1777; kurat pri Sv. Trojici v Halozah (1786–1788) • str. 214, 215, 227 Grath Maksimilijan, profes v, 1756, kurat pri Sv. Duhu na Rodnem Vrhu (1786–1788) • str. 214, 215, 217 Hedenig Hilarij, profes v in provincialni magister 1745 • str. 196, 200 Herard, profes v, odide s Ptuja v Novi Klošter 1495 • str. 72, 109, 113 Herberstein Dominik, profes v, 1684 • str. 155 Hieronim »de Valesanis«, profes v, 1499 • str. 127 Hijacint s Kranjske, profes, brat laik v, zaobljube na Ptuju 1650 • str. 154 Hilleprand Frančišek Ksaverij, prior v, 1787 in na Ptuju (1772–1776) • str. 204 Hogenalber Boštjan, profes v, 1487 • str. 71 Imanger Dominik, prior v, (1727–1731), ptujski prior 1714 • str. 197 Janez iz Zadra, prior v, 1541, 1551 • str. 127 Julij iz Zadra, prior v, 1589 • str. 127, 135

Jurij iz Dalmacije, prior v, 1555 • str. 127 Kanzler Dominik, profes v, zaobljube na Ptuju 1642 • str. 152 Klepiz Peter Martir, namestnik priorja v, 1642, generalni pridigar • str. 192 Kolobin Gašper, profes v, 1479 • str. 71 Majhen Dominik, prokurator v, (2.pol. 17. stol.) • str. 175 Marschalk Jurij, profes v, 1479 • str. 71 Martij Silvij, prior (po 1634 do 1637), vikar kongregacije 1641 • str. 145, 151, 152 Merenda Pavel, prior v (1641–1647), ptujski prior (1635,1636, 1638–1641 in 1647–1650) • str. 145, 151, 152 Mihael, prior v 1488 • str. 71 Moscon Dominik, prior v, (1656–1659) in 1668 ter ptujski prior (1680–1683) • str. 235 Moscon Karel de Gandino, prior v, (1647–1649), vikar (do 1650) • str. 154 Murner Karol, prior v, 1768 in ptujski prior (1752–1757 in 1763–1766) • str. 201 Ocepek Jožef, prior v, (1747–1749 in 1756–1758 in 1787), provincialni magister 1749 • str. 196, 200, 204 Pavel iz Dunajskega Novega mesta, prior v, 1479 • str. 71 Peter Martir iz Gornjega Grada, profes v, 1635 • str. 150, 152 Picardi Andrej iz Trsta, prior v, 1656 • str. 150 Quantisch Tomaž, prior v, 1543 • str. 122 Sigmund, profes Ptuja, hospes v, 1494 • str. 116 Simon iz Zadra, prior v, 1593 • str. 127 Teternigg Hijacint, zaobljube na Ptuju, 1652 • str. 154 Tomaž iz Splita, prior v, (1591–1592) • str. 127 Weidtorffer Wolfgang z Dunaja, profes v, 1479 • str. 71 Wiel(l)and Dominik, prior v, 1697, 1700 in med 1709 v in 1717, prior na Ptuju 1697, 1717 • str. 236 Novo mesto • str. 116, 169

imensko kazalo

Nürnberg, dominikanski samostan • str. 45, 76, 118 Brig (Baig) Mihael iz, poslan na Ptuj 1493 • str. 116 Eyb(e) Mihael, profes v, poslan na Ptuj 1482 (1489) • str. 116 Rapina Peter, ptujski profes, premeščen v, 1497 • str. 115 Weg Janez, profes v, Gost na Ptuju 1482 • str. 116

O Oglej • str. 25, 28, 32, 34, 54, 69, 93, 125, 126, 128, 221, 222 patriarhi: Andeški Bertold (1218–1251) • str. 25, 28, 33, 37, 43, 46, 47 Barbaro Francesco (1593–1616) • str. 71, 124 Delfino Giovanni (1657–1699) • str. 160 Gradenigo Marko (1629–1656) • str. 160 Grimani Domenico (1497–1517) • str. 28 Montelongo de Gregor (1251–1269) • str. 28 Nikolaj (1350–1358) • str. 28 Razzi Otobono (1302–1315) • str. 32, 54 Spanheim Filip (izvoljeni patriarh) (1269–1272) • str. 39, 46, 203 Torre della Ludovico (1359–1365) • str. 51 Nascimbeni Sebastiano, generalni vikar 1492 • str. 71 Ogrska • str. 16, 23, 32, 34, 113, 117, 118, 121, 124, 125, 127, 129, 131 Ojstrica pri Žalcu, grad • str. 190 Schrattenbach Feliks, ok. 1630 • str. 190 Orehova vas pri Mariboru • str. 192 Ormož • str. 17 Jurij iz, ptujski meščan 1428 • str. 106 Wolf Nikolaj iz, žena Neža 1452 • str. 106

Ortenburg pri Spittalu na Koroškem • str. 63 Ortenburški: Friderik 1386 • str. 63 Neža, grofica, žena Eberharda Walseeja, njen brat Albreht, škof v Tridentu (Trentino) (1360–1390) • str. 40 Majnhard 1302 • str. 19 Ostija pri Rimu • str. 63 Viljem, kardinal in škof v, 1468 • str. 53

P Padova • str. 115, 125 Turiani Filip, ptujski profes, na študiju v, 1496–1497 • str. 66, 115

Pisa v Italiji • str. 73 Pisauro v Lombardiji • str. 115 Martij Silvij iz Lombardije, vikar kongregacije, (1638–1641) • str. 115 Pišece pri Brežicah • str. 169 Planina na Pohorju • str. 18 Planina pri Sevnici • str. 39 Planinski gospodje: Herada (1208, + pred 1241), žena Friderika IV. Ptujskega (1211–pred 1265) • str. 16, 19 Ulrik (+ 1250) • str. 39 Pleterje, kartuzija • str. 69, 78, 80, 157

Pariz • str. 23, 65, 74, 141

Pleterje na Dravskem polju • str. 157

Passau • str. 208 Barbo Karel Hanibal, grof, kanonik v (2. pol. 18. stol.) • str. 208

Počehova pri Mariboru • str. 136

Paul St. im Lavanttal (Št. Pavel v Labotski dolini) na Koroškem, benediktinski samostan • str. 71 Pavlovce v Stanošini pri Podlehniku • str. 78, 102 Pécs na jugozahodu Madžarske • str. 214 Ptujski profes Dalmacij Schober je živel v 1768 • str. 214 Pesnica, reka • str. 106 Petanjci pri Radencih • str. 121 Petelinjek pri Žički kartuziji • str. 19 Petrinja pri Sisku • str. 185 Pfalz v Porenju • str. 120, 214 Bartmann Tomaž iz, ptujski profes (1782–1786) v Leobnu (po 1786) • str. 120, 214 Piacenza • str. 145 Dominki iz, ptujski prior 1641, 1642 • str. 145, 146, 152, 158

Podčetrtek • str. 40 gospodje: Angela, nuna v Studenicah 1336 • str. Katarina iz, 1338 • str. 40, 62 Podgaj pri Žetalah v Halozah • str. 95, 100 Podjuna (Jauntal) na Koroškem • str. 40 Riher, mož Zofije Rogaške (+ 1237) Podkrnos (Gurnitz) na Koroškem • str. 106 Merulus Tomaž, ptujski župnik in prošt v, 1492 • str. 106 Podlehnik v Halozah • str. 17, 62, 63, 94, 96, 98, 99, 101, 102, 135, 138, 139, 159, 166, 177, 178, 179, 180, 187, 194, 219, 221, 222, 223, 226 Doberšek Gregor, župnik v, 1756, 1760 • str. 226 Guetsold Luka, vikar v, 1678 • str. 219 Ileršič Jakob, župnik v, 1766 • str. 226 Pinter Janez Krstnik, kaplan v, 1766 • str. 226 Radišek Jurij, cerkveni ključar v, 1678 • str. 219 Strmšek Mihael, cerkveni ključar v, 1678 • str. 219

275

dominikanski samostan na ptuju

Podlože pri Ptujski Gori • str. 95, 99 Podvinci pri Ptuju • str. 105, 106, 108, 111 Poljska • str. 23, 25, 113, 149 Pöls na avstrijskem Štajerskem • str. 214 Bartmann Tomaž, ptujski profes, lokalist v (1804–1822) • str. 214 Polskava, kraj in reka • str. 122, 136, 211 Polzela pri Celju • str. 26 Pongrce na Dravskem polju • str. 192 Popovci na Dravskem polju pri Ptuju, dvor • str. 82, 106, 107 Jurij iz, sestra Marjeta, žena Ivana Mindorferja, ter Doroteja, hči pokojnega Jakoba iz, tedaj žena Ivana Paldaufa 1450; Ulrik 1461 • str. 106 Popovski vrh pri Podlehniku • str. 163 Portugalska • str. 24, 27 Praga • str. 28 Prekorje pri Dobrini pri Žetalah v Halozah • str. 101, 138 Prepolje na Dravskem polju • str. 17 Preša pri Narapljah v Halozah • str. 101 Pristava pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju • str. 136 Prouille v Franciji, ženski dominikanski samostan • str. 22, 26 Provansa v Franciji • str. 73 Prusija • str. 113, 149 Jakob iz, kölnski profes, premeščen na Ptuj 1482, 1483, 1493 • str. 115, 116, Konrad iz, generalni magister 1389 • str. 76 Matej iz, premeščen na Ptuj 1474 • str. 116

276

Pšetna Graba pri Žetalah v Halozah • str. 95, 98, 100 Ptuj, dominikanski samostan • str. 19, 20, 25, 34, 35, 42, 45, 46, 61, 63, 65, 66, 68 priorji • str. 47–49, 234–237 ostali redovniki: • str. 237–243 Friderik »von der Nydern Aych«, familiar (1455) • str. 88, 111 prebendarji: Friderik, celjski meščan (pred 1452) • str. 89 Röslär Mihael (1464) • str. 90, 111 Wolf Ivan od Sv. Lenarta (1469) • str. 91, 111 laiki v samostanski službi: Asti Matija, advokat (1654) • str. 154 Novak Jernej, upravitelj gospodarstva (1650) • str. 154 Neuman Jožef Karel, upravitelj posesti nekdanjega samostana 1788 • str. 217, 218 Perizhofen Janez Franc pl., upravitelj posesti ukinjenega samostana 1786–1788 • str. 217, 218 mestni sodniki: Greawl Štefan 1438 • str. 93 Gunser Ivan 1417 • str. 105 Jurij, zlatar 1452, 1458, 1459 • str. 89, 108 Matseer Jurij 1453 • str. 89 Peršin Anton 1747 • str. 209 Schober Ivan 1456 • str. 88 Töstel Nikolaj 1419 • str. 106 Zauner Wolf 1680 • str. 166 Zehentner Ivan 1512 • str. 131 meščani: Aichorn Herman (1630, 1636), vdova Ana 1644 • str. 150, 168, 190 Baltazar, pek 1495 • str. 108 Beginetti Janez Krstnik 1722, sin Rajmund, ptujski prior (1760-1763) • str. 203 Buiak Ulrik 1291 • str. 42 Buiak Leon 1291 • str. 42 Blaž iz Loke, žena Uršula 1491 • str. 88 Botkovič Maruša, rojena Krejač,žena Jurija 1630 • str. 167, 168 Druckher Lenart , trgovec, ženi: Uršula (1447, + 1456) in Ana (1456) • str. 88, 106

Erhart, pekovski mojster 1458 • str. 53 Farest Ivan 1552 • str. 135 Frawndienst Rudolf, trgovec 1434, 1438 • str. 91, 93 Graff Lovrenc, usnjar 1766 • str. 202 Grewel Nikolaj 1452 • str. 108 Grosknecht Andrej, žena Marjeta 1418 • str. 88 Guendl Henrik 1452 • str. 89 Guffante Marija Izabela, rojena Nürnberger 1707 • str. 207 Haas Ivan, lekarnar, 1666 • str. 170 Harb Primož 1494 • str. 91 Hilprand u. 1230, žena Matilda • str. 37, 40, 42 Ivan, mesar 1452 • str. 89 Ivan iz Loke 1491 • str. 113 Jakob iz Laškega 1438 • str. 93 Janez, podkovni kovač 1438 • str. 93 Jurij, kotlar 1666 • str. 170 Jurij iz Loke 1452 • str. 108 Jurij iz Ormoža 1428 • str. 106 Jurij, lončar 1482 • str. 108 Jurko, suknar 1438 • str. 93 Kittendorfer Cecilija 1741 • str. 208 Knechtl Uršula, pok. mož Peter 1493 • str. 93, 113 Krayner Janez 1438 • str. 93 Lantius Simon Jakob iz Dravske ulice 1291 • str. 42 List Ivan 1453, 1456, 1460, 1461 • str. 89 Marenzi Andrej, mestni svétnik 1631 • str. 167 Mosinger Pavel 1417 • str. 106 Müller Engelbreht, lekarnar in mestni svétnik 1673 • str. 170, 172 Narr Krištof iz Varaždina (?), trgovec, žena Marjeta 1457 • str. 88, 89, 131 Nikolaj, sin Becherlina 1291 • str. 42 Noll Ivan, trgovec 1417, 1434 • str. 91 Papež Matija 1697 • str. 168 Plohl Andrej in Pavel 1432, 1465 • str. 106 Plohl Friderik 1417 • str. 106, 209 Pöltel Peter 1417, 1419 • str. 106 Possenhaymer Janez, mestni svétnik 1438 • str. 93 Regall Gregor 1530 • str. 132

imensko kazalo

Ritschansky Martin, pisar 1574 • str. 125 Rupert, suknar, žena Magdalena 1417 • str. 105 Schiller Filip, zlatar 1782 • str. 204 Schindel Jakob 1452 • str. 108 Schottel Ivan, pekovski mojster 1458 • str. 21, 58, 68, 106 Stainnar Rudiger 1291 • str. 42 Stainner n., mestni svétnik 1636 • str. 182 Steher Leopold, cesarski poštni mojster 1720 • str. 169 Stelling Markvard iz Hamburga, magister in doktor zdravilstva 1465, 1467 • str. 59, 85, 86, 108, 217 Stigler Tadej, trgovec (po 1776) • str. 204 Strasser Luka 1673 • str. 168 Swetkowicz Laczko 1452 • str. 108 Tomaž 1291 • str. 42 Turkobel Nikolaj, pekovski pomočnik 1458 • str. 21 Uti Martin, sodar, 1673 star 78 let • str. 170 Vensterzarius Jakob 1291 • str. 42 Vidovič Matija 1680 • str. 168 Viljem iz, žena Marjeta 1486 • str. 59, 86 Wagner Andrej 1428 • str. 106 Wichtel Jakob, pekovski pomočnik 1458 • str. 21 Wolfgang, krznar, sin dominikanec Andrej 1474 • str. 115 župniki: Albert 1188 • str. 20 Collonia de Ciprijan (1651–1687) • str. 157, 167, 174 Ditrik, ž. in arhidiakon 1300, 1308, 1312 • str. 33, 34 Doringer Andrej (1687–1709) • str. 163, 174, 209 Inzaghi Frančišek Ignacij grof (1731–1768) • str. 201, 208–210 Jakob iz Radgone, 1519 • str. 125 Kobelj Boštjan (1580-1599) • str. 136 Merul(us) Tomaž, ž. in prošt v Podkrnosu 1492 • str. 106 Plohl Gregorij Jožef (1769–1800) • str. 209, 212, 213, 216 Ptujski Henrik III. (? 1241-1249 • str. 16, 20

Ripšer Janez, (1598–1623; 1627–1644) • str. 167, 169, 172, 182 Rudolf, ž. in arhidiakon, 1324 • str. 54 Vincenc 1438 • str. 54, 59, 60, 111 duhovniki: Janez iz Dunajskega Novega mesta 1438 • str. 93 Jernej iz, 1438 • str. 93 Jodok iz Laškega 1438 • str. 93 Töbler Lenart, kaplan bratovščine Rešnjega telesa na, 1494 • str. 91, 115 trgi: Dravska ulica 1291 • str. 42 Florijanov trg (18. stol.) • str. 207 Grajski hrib • str. 168 »Mingasse« – ulica na (pred 1329) • str. 62 Ogrska vrata 1670 • str. 159 Pekovska ulica 1452 • str. 89 Pivska ulica 1321 • str. 60 Ribji trg 1417 • str. 106 cerkve: sv. Duha v mestnem špitalu • str. 20, 89, 173, 212 sv. Frančiška Asiškega • str. 173, 212, 216 sv. Jožefa • str. 160, 212 sv. Jurija (župnijska) • str. 20, 88, 173, 212 sv. Mihaela (kostnica) • str. 173 sv. Ožbalta • str. 20, 88, 91, 105, 106, 108, 109, 111, 114, 172, 173, 212 Pulisani Tomaž, vikar pri, 1607 • str. 172, 173 Vseh svetnikov • str. 20, 212 Minoritski samostan: Minoriti: Bonhomo Frančišek, gvardijan 1658 • str. 175, 187, 193 Dietl Gašper, gvardijan 1675, 1683, gvardijan in provincial v Gradcu 1658, 1678, 1680, 1683 • str. 166 Filip iz Tullna, gvardijan 1399 • str. 65 Freidenreich dr. Evzebij, gvardijan (1528–1533) • str. 120 Jakob iz Mirne, gvardijan 1360 • str. 60 Janez, gvardijan 1438 • str. 54, 59, 111 Jansichini Bonaventura, gvardijan 1683, 1688 • str. 180 Lednik Gregor, gvardijan 1680 • str. 166

Lorein de Ivo, gvardijan 1678 • str. 179 Reffinger Ludovik, gvardijan 1750 • str. 201 Schwaiger Konrad, gvardijan 1491, 1493 • str. 82 Zoia Bonaventura, gvardijan 1592 • str. 136 Haller Robert, vodja kora, 1678 • str. 179 Machenstaid Ožbalt, profes 1527 • str. 120 Merkel Mihael, magister seminarja 1675 • str. 177 Orešnik Jernej, brat laik 1667, 1683, 1688 • str. 180 Pfeiffer Konstancij, pridigar 1678 • str. 179 Schröppel Kazimir, preses 1678 • str. 179 Sommer Ludovik, lektor 1678 • str. 179 Vogl Maksimilijan, profes 1675, 1678 • str. 177, 179 Gospodje Ptujski: • str. 16, 17, 21, 56, 60, 64 Glej genealoško tabelo Borisa Hajdinjaka Ptujskih (osnutek), (priloga k monografiji Polone Vidmar, Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene. KarlFranzens Universität Graz. Graz 2006). Amelrik, sin Friderika VI., žena Neža Walsee, njun sin Hartnid IV. • str. 17, 18, 51, 60, 68 Bernard, sin Hartnida V.; sin Friderik IX. in hčere: Ana (mož grof Schaunberški), • str. 18, 19, 42, 58–60, 63–65, 92, 93, 99, 104, 109, 111, 147, 148, 149, 174, 177, 179, 180, 186, 217 Magdalena (mož Janez pl. Abensberg) in Neža (1. mož Janez Majnhard grof Goriški) in drugi mož Leutold Stubenberški) • str. 18 Friderik II., sin Friderika I., sinovi: Friderik III., Arnold, Henrik II. in Oton Kunšperški • str. 16 Friderik III., sin Friderika II., žena Matilda, ustanoviteljica dominikanskega samostana; sinovi: Friderik IV., Henrik III. in Hartnid I. • str. 16, 18, 19, 33 Friderik IV., sin Friderika III. in Matilde, ustanoviteljice dominikanskega samostana • str. 16, 18, 43, 47, 58 Friderik V., sin Hartnida I.; sinova Friderik VI. in Hartnid III. • str. 19, 37, 58

277

dominikanski samostan na ptuju

Friderik VI., sin Friderika V.; otroka Amelrih in Ana • str. 18 Friderik VII., sin Hartnida III., oče Hartnida V. • str. 17 Friderik VIII., sin Hartnida V. • str. 18, 92 Friderik IX., sin Bernarda; 1. žena Katarina Frankopanska, 2. žena Beatrika Helfensteinska • str. 17, 18, 59, 63, 65, 82, 92, 93, 217 Hartnid I., sin Friderika III. in Matilde, ustanoviteljice samostana; sinova: Friderik V. in Hartnid II. • str. 16, 18, 19, 37 Hartnid III., sin Friderika V.; sinova Herdegen I. in Friderik VII. • str. 17–19 Hartnid IV., sin Amelriha • str. 17, 18 Hartnid V., sin Herdegena I.; žena Wilbirga Rauhensteinska; sinova: Bernard in Friderik VIII. • str. 17, 18, 63 Herdegen I., sin Hartnida III.; sin Hartnid V. • str. 16–19 Matilda, ustanoviteljica samostana; mož Friderik III.; sinovi: Friderik IV., Hartnid I. in Henrik III. • str. 16, 18, 35, 37, 170 Eggenberški, knezi (17. stoletje) uradniki: Colaus Jurij, imenovan Boreller, prefekt na, 1574 • str. 125 Mojzes (Moisse) Jurij, glavar na, 1493, 1495, ženi Marjeta (pred 1495), Veronika 1495 • str. 82, 83, 89, 91, 106, 108, 115 Pauman Ivan, oskrbnik na, 1623 • str. 157, 170 Reisperger Pankracij, oficial 1438 • str. 93, 106 Schartenberger Pavel, gorski mojster na (1459) in glavar (1465) • str. 80 Schratt Sigmund vitez Kheinberg, glavar (1552) • str. 135 Mali grad: Herman, vitez na (+ 1249) • str. 37 Ptujska Gora • str. 17, 21, 108, 182, 194 Mihael, mesar 1494 • str. 91 Schrott Mihael, trški župan na 1642 • str. 192 Swertzel Sune, sodnik na, 1465 • str. 108 Primic Reginald, dominikanec, ptujski kurat na, 1809 • str. 215, 227

R Rabenstein (Rabštajn) na Koroškem, grad • str. 16 Rače pri Mariboru, grad • str. 190, 192 gospodje na: Regall Gregor, ptujski meščan, 1530, gospod v • str. 132 Stubenberški Ludvik 1725 • str. 132 Teufenbach Ofon, 1607, 1608 • str. 186

Remšnik na Kozjaku pri Mariboru • str. 16 Arnold, župnik na 1208 • str. 16 Humersteig Štefan, dominikanec, kaplan na, 1528 • str. 120 Retz pri Kremsu ob Donavi, dominikanski samostan • str. 141, 195, 196 Frančišek, profes v (1. pol. 15. stol.) • str. 76

Radni Dol pri Nadolah v Halozah • str. 95

Riegersburg pri Fürstenfeldu, grad • str. 40

Radgona (Radkersburg) • str. 20, 25, 40, 120,125 Eggenberger Krištof, meščan v, 1526 • str. 132 Welzer Jurij pl. Eberstein, oskrbnik na gradu v, 1526 • str. 132

Rijeka • str. 162

Radlje ob Dravi • glej Marenberg

Rodni Vrh pri Podlehniku v Halozah • str. 96, 101, 138, 142, 177, 178, 180, 194, 215, 219, 227 Grath Maksimilijan, kurat pri Sv. Duhu v 1786–1788, profes Novega Kloštra 1786 • str. 214, 215, 217 Primic Reginald, ptujski profes, kurat pri Sv. Duhu na, 1800–1806 • str. 215

Radovljica Gasparini Celestin iz, profes v Novem Kloštru, kurat pri Sv. Trojici v Halozah 1786–1788 • str. 214, 227 Rajhenburg ob Savi, grad • str. 59, 61 Rajhenburški: Doroteja, studeniška priorica 1475 bratje Friderik, Gotfrid in Oton ter sestra Zofija, nuna v Studenicah (1. pol. 14. stol.) • str. 61 Viljem, žena Katarina 1395 • str. 61, 62, 68 Ranzerhof pri Ptuju, dvor • str. 202 Ravno pri Dobrini v Halozah • str. 101 Ravno pri Podlehniku v Halozah • str. 96 Razbank pri Stopercah v Halozah • str. 101 Razdelnik pri Stopercah v Halozah • str. 101 Regensburg • str. 16, 29, 40, 47, 157 Eberhard iz, študent v ptujskem samostanu 1402 • str. 66

278

Rein pri Gradcu, cistercijanska opatija • str. 42, 45, 58

Rim • str. 22, 25, 27, 19, 53, 75, 115, 117, 120, 125, 126, 141, 142, 144–146, 148, 151, 154, 157, 174, 195–198, 201, 203, 224

Rogaška gora (Donačka gora) • str. 45, 94 Rogatec, grad • str. 159, 177, 182, 183, 233 Rogaški: • str. 16 Rikarda, žena Otona Kunšperškega (pred 1237 in 1263) • str. 28 Rudolf 1269 • str. 45 Zofija, poročena z Riherjem Podjunskim (+ 1237) 1237 • str. 28, 39, 40 Curti baron Peter Martir, gospod v, 1669 • str. 159, 177, 182 Rogatnica pri Žetalah v Halozah, potok • str. 94, 95, 100 Rogoznica pri Ptuju, potok • str. 106, 108 Rosgraben pri Gornji Grajeni pri Ptuju • str. 202

imensko kazalo

S Salzburg • str. 19, 20, 54, 69, 74, 76, 80, 93, 106, 131, 166 nadškofje: • str. 17 Eberhard II. (1200–1246) • str. 18, 19, 25, 34, 35, 37, 45–47, 174 Eberheim Jakob (1615–1633) • str. 141, 173 Friderik I. (958–991) • str. 20, 32 Friderik II. (1270–1284) • str. 46 Friderik III. (1315–1338) • str. 32, 54 Hodiški Lenart (1495–1519) • str. 131 Hoheneški Rudolf (1284–1290) • str. 49 Konrad I. (1106–1147) • str. 16, 33 Konrad IV. (1291–1312) • str. 33 Lang Matej (1519–1540) • str. 120 Reisperg Janez (1429-1441) • str. 238, 239 Rohr Bernard (1466–1482) • str. 53, 85, 86 Spanheim Filip, izvoljeni n. (1246–1265) • str. 39, 46, 203 Saška • str. 27, 75, 76, 117, 141 Sava, reka • str. 136 Savinjska dolina • str. 17, 71, 115, 116, 127 Savinjski arhidiakonat • str. 28, 71 Konrad, župnik v Braslovčah (1. pol. 13. stol.) • str. 37 Maurisitsch pl. Maurisberg Bernard (1663–1682), a. in celjski župnik (od 1655–1682) • str. 160 Smuk Anton, ok. 1650, župnik v Vitanju in pri Novi Cerkvi (od 1612) • str. 160 Sumpichler Martin Jožef (1755–1762) • str. 221, 224

Ulrik 1373 • str. 68, 201 Wallich Mihael, ok. 1650 • str. 222 Bartholtti Martin, notar arhidiakona 1756 • str. 224 Schwanberg pri Deutschlandsbergu na avstrijskem Štajerskem, grad • str. 18 Seckau benediktinska opatija • str. 33, 116, 120, 174, 211 škofje: Albeck pl. Ulrik (1417–1431) • str. 239 Altringen pl. Janez Marko (1633–1664) • str. 167 Brenner Martin (1585–1615) • str. 121, 172 Eberlein Jakob (1615–1633) • str. 141, 173 Firmian Leopold Ernest, grof (1739– 1763) • str. 198, 209, 219 Pötting pl. Sebastijan (1665–1673) • str. 214, 241 Reisberg pl. Konrad (1431–1443) • str. 233, 239 Scheit Matija (1482–1503 oz. 1512) • str. 238, 239 Spauer Jozef Filip, grof (1763–1779) • str. 209, 212 Thun Rudolf Jožef, grof (1690–1702) • str. 162 Überacker pl. Jurij (1452–1477) • str. 52, 111, 237–239 Ulrik I. (1244–1268) • str. 45, 46 Wocho (1317–1334) • str. 33 Seggau nad Lipnico (Leibnitz), grad • str. 33 Selci pod Ptujsko Goro • str. 108, 111 Semmering pri Mürzuschlagu • str. Senj • str. 125 Androcha Janez Evangelist, ptujski profes iz, 1638–ok. 1656 • str. 150 Danijel Dalmacij iz, 1587 • str. 125

Tomaž, ptujski dominikanec in predavatelj v, 1474 • str. 66 Skandinavija • str. 23, 117 Skrblje pri Majšperku • str. 95, 99, 137 Slapnica • str. 98 Slivnica pri Mariboru • str. 192 Henrik, župnik v, 1264 • str. 49 Slovenj Gradec • str. 28 Bertold, župnik in patriarhov vicedom (1225–ok. 1235) • str. 39, 40 Has Ivan, reformatorski pridigar v, 1525–1527 • str. 120 Slovenska Bistrica • str. 19, 68, 70, 80 Albreht in Ivan, gradiščana na, 1412 • str. 80 Albreht: žena Jera, hči Ivana Dornerja in Alhajde 1412, 1416 • str. 80 Regall Gregor, oskrbnik (16. stol.) • str. 132 Tomaž Säfner, župnik v, sestra Ana, priorica v Studenicah (1441–1443) • str. 62 Slovenske Konjice • str. 19 Spiz Janez Krstnik iz, prior na Ptuju 1665–1666 • str. 150 Sodinci pri Veliki Nedelji • str. 85 Sombotel (Szombathely) na zahodnem Madžarskem,dominikanski samostan sv.Martina • str. 145, 146, 154 Curty Hijacint, profes v, ok. 1640, kartuzijan (Antelm), umrl 1695 • str. 146 Hoffman Tomaž, redovne zaobljube na Ptuju 1649 • str. 154 Jožef od sv. Nikolaja iz Transilvanije, zaobljube na Ptuju za, 1641 • str. 146

Siena v Italiji • str. 52 Katarina, dominikanka (1347–1380) • str. 27, 75 Macone Štefan iz, generalni prior in prior v Žičah (1398–1410) • str. 75

279

dominikanski samostan na ptuju

Martin iz Gornjega Grada, naredil na Ptuju zaobljube za, 1641 • str. 146 Mihael iz Monoštra, na Ptuju naredil zaobljube za, 1641 • str. 146 Mikšić Peter zaobljuba na Ptuju 1649 • str. 154 Monhaubt Peter, prior v (po 1750), ptujski prior (1744–1750) • str. Pizani Nikolaj iz Hrvatske, naredil redovne zaobljube na Ptuju za, 1641 • str. Salay Jurij (Vincenc), naredil redovne zaobljube na Ptuju za, 1658 • str. 198,200 Štefan iz, ptujski profes, magister novincev, 1641 • str. 146 Speyer ob Renu • str. 46, 120 Konrad, prošt pri sv. Gvidonu v, 1250 • str. 46 Split • str. 127 Tomaž iz, prior v Novem Kloštru (1591–1592) • str. 127 Spodnja Polskava pri Slovenski Bistrici • str. 82 Kunigunda 1317 • str. 68 Spodnja Pristava pri Vidmu pri Ptuju • str. 96, 101, 138 Spodnji Resenik pri Čermožišah v Halozah • str. 95, 100 Spodnji urad (Podlehnik) • str. 96, 97, 102, 104, 135, 180 Spuhlja pri Ptuju • str. 155, 202 Središče ob Dravi • str. 169 Stainz na avstrijskem Štajerskem, samostan regularnih kanonikov Tomaž, prošt 1467 • str. 108, 11 Stainz, ženski dominikanski samostan • str. 196 Stanečka vas pri Ptujski Gori • str. 102

Steyr v Avstriji, dominikanski samostan • str. 159 Eisner Koloman, profes v, provincialni magister 1771 • str. 196 Pussal Pij, provincial, prior v, 1708 • str. 196, 197 Trukemiller Matija, profes v, (pred 1674) • str. 144 Winterl Dominik v 1783 (ptujski profes) • str. 205 Stična, cistercijanski samostan • str. 19, 69, 190 Lombardo Lavrencij, profes v, opat v Admontu (1568–1579) • str. 127 Stogovci pri Majšperku • str. 102 Matej, Marinov sin 1454 • str. 108 Stoperce v Halozah • str. 98, 101, 175, 177, 179, 187, 219 Strajna pri Rodnem Vrhu pri Podlehniku • str. 96, 98, 101, 138 Strassburg • str. 120 Strassgang pri Gradcu • str. 208 Straubing pri Regensburgu • str. 49 Stražgonjca pri Pragerskem • str. 192 Streittwald, gozd v Gornjem uradu • str. 201 Strmec pri Stopercah v Halozah • str. 98, 101 Stubenberg pri Hartbergu pri Gradcu Stubenberški gospodje: • str. 21, 121 Friderik 1302 • str. 19 Leutold, žena Neža (1432), hči Bernarda Ptujskega • str. 18 Vulfink V., sin Vulfinka IV., žena n. grofica Ortenburška (2. pol. 13. stol.) • str. 40

Vulfink, dominikanec, lavantinski škof (1298–1303) • str. 40 Studenice, ženski dominikanski samostan • str. 27, 28, 39, 43, 47, 49, 54, 61, 68, 70, 78, 85, 111, 113, 121, 124, 126, 135, 165, 169, 186, 190 Angela iz Podčetrtka, nuna 1336 • str. 40 Drašković Katarina, nuna (umrla 1661) • str. 157 Erdödy Marija Neža, grofica, priorica (1693–1700) • str. 157 Konjiška Benedikta, hči Leopolda, nuna 1306 • str. 40 Limbuški Elizabeta in Zofija, sestri Rudolfa in Henrika, nuni, 1259, 1260, 1281 • str. 40, 43 Mirkoć pl. Mirković Helena, priorica (od 1663–pred 1691) • str. 155 Neff Katarina, priorica (1625–1636) • str. 184, 192 Patačić Uršula pl., priorica (1636–1662) • str. 155, 165 Rajhenburška Doroteja, priorica 1475 • str. 45 Rajhenburška Zofija, sestra Friderika, Gotfrida in Otona (1. pol. 14. stol.) • str. 61 Säfner Ana, priorica (1441–1443) • str. 45, 62 Svibenska Neža, hči Henrika, nuna 1264 • str. 40 Svibenski Elizabeta in Zofija, sestri Leopolda, nuni 1260, 1281, 1285 • str. 40, 43 Janez, kaplan v, 1259–1269 • str. 184 Konrad, kaplan v, 1259 • str. 184 Rak Janez Danijel, pridvorni sodnik 1743 • str. 184 Stumbergerhof pri Ptuju, dvor • str. 198 Jera, sin Herman 1324 • str. 198 Sučje pri Stopercah v Halozah • str. 101 Sveča pri Majšperku • str. 38, 95, 99

Stanošina pri Podlehniku • str. 102

Sveča pri Podlehniku • str. 101

Stein (Kamen) v Labotski dolini na Koroškem, grad • str. 16

Svibno pri Radečah, grad

280

imensko kazalo

Henrik, žena Gerbirga (1244–1264), hči Friderika IV. Ptujskega (1211–pred 1265) • str. 40 Neža, hči Henrika, nuna 1264 • str. 213, 216 Leopold, hčeri Elizabeta in Zofija, studeniški nuni 1260, 1281 • str. 40 Szentgotthárd • glej Monošter Szombathely • glej Sombotel

Š Šajbe, zunaj Ptuja, ledinsko ime • str. 168 Ščavnica, reka • str. 108, 111 Šikole pri Pragerskem • str. 191 Škofja Loka • str. 190 Škotska • str. 24, 117 Španija • str. 23, 75, 117, 126, 148 Št. Lambert (St. Lambrecht) na avstrijskem Štajerskem (benediktinska opatija) • str. 158, 183 Št. Pavel na Koroškem (St. Paul), opatija • str. 71 Št. Vid ob Glini na Koroškem (St. Veit an der Glan) • str. 28 Štatenberg pri Poljčanah, grad • str. 70 Štatenberk pri Trebelnem na Dolenjskem • str. 19 Švabska • str. 23

T Teufenbach v dolini Mure, grad • str. 40 Tevtonija (Nemčija) Nemška redovna provinca • str. 23, 25, 27, 32, 37, 45, 46, 55, 65, 66, 68, 74–76, 109, 115–117, 126, 128, 129, 141–144, 150, 159, 162, 195, 196 Tirolska • str. 195–198, 204 Henrik Schmid, ptujski profes (1733) Marijan Gerer, ptujski prior 1783 Tobel pri Gradcu • str. 19 Tolminsko • str. 33 Tomanje pri Nadolah v Halozah • str. 102 Toskana v Italiji • str. 75 Antonetti iz, prior na Ptuju 1630–1635 Toulouse • str. 22 Transilvanija • str. 146 Travni Potok pri Stopercah v Halozah • str. 101 Trbiž (Tarvisio) Konstantin iz, generalni vizitator 1608 • str. 141 Trebenstein na avstrijskem Štajerskem, grad • str. 40 Trident (Trentino) v Italiji • str. 27, 32, 43, 46, 120, 132 Ortenburški Albreht, škof v (1360–1390) Trnovec pri Apačah na Dravskem polju, dvorec • str. 168 Saurau, grofica Eva Felicita, gospodar 1671 • str. 168 Trojica Sv. v Halozah • str. 37, 54, 155, 169, 177, 184, 200, 201, 217, 219–227 Gasparini Celestin, profes v Novem Kloštru, kurat pri, 1786–1788 • str. 214, 227

Gutsold Luka, vikar pri, 1678 • str. 219, 226 Primic Reginald, ptujski profes, kurat pri, 1790–1800 in pri Sv. Duhu na Rodnem Vrhu (1800-1806) • str. 115, 227 Radišek Jurij, cerkveni ključar pri 1678 • str. 219 Strmšek Mihael, cerkveni ključar pri 1678 • str. 219 Trojica Sv. v Slovenskih goricah • str. 217 Trst (Trieste) • str. 150 Picardi Andrej iz, lektor, prokurator na Ptuju 1638, prior v Novem Kloštru 1656 • str. 150 Tulln ob Donavi, dominikanski samostan • str. 68, 167 Ditrik iz, študent na Ptuju 1402 • str. 66 Ellent Nikolaj, lektor v (pred 1400) • str. 66 Filip iz, minoritski gvardijan 1399 • str. 65 Janez iz, lektor v ptujskem samostanu 1346 • str. 66 Jurij iz, lektor na Ptuju (1346) • str. 66 Ulrik iz, študent na Ptuju (1401) • str. 66 Turjak na Dolenjskem, grad Turjaški Herbert 1260 • str. 48 Turnau pri Mariazellu v Avstriji Bartmann Tomaž, ptujski dominikanec, kaplan v, 1788–1799 • str. 214 Turnišče pri Ptuju, grad • str. 200, 208, 211, 217, 222 Karel Hanibal grof Barbo, passauski kanonik v (2. pol. 18. stol.) Rudolf Avguštin baron Cram, gospod gradu (1757) • str. 211

Švarclov dvor pri Ptujski Gori • str. 105, 108, 111

281

dominikanski samostan na ptuju

U Udine (Videm) v Italiji • str. 128, 151 Urban Sv. (Destrnik pri Ptuju) • str. 217

V Vabča vas pri Ptujski Gori • str. 94, 95, 98, 99, 137 Vác, severno od Budimpešte • str. 197 Guetmann Avguštin, prior v, 1727 Varaždin • str. 166 Narr Krištof iz (?), ptujski trgovec, žena Marjeta 1457 • str. 88, 89 Wolf Nikolaj iz, žena Neža 1452 • str. 108 Varvasela pri Žetalah v Halozah • str. 102 Velesovo pri Kamniku, ženski dominikanski samostan • str. 27, 28, 47, 69, 124, 169, 213

Vičava pri Ptuju • str. 87, 115, 168, 172 Uršula, mož Miklavž z, 1465 • str. 108 Valentin, mlinar z, žena Jera 1489 • str. 59, 87, 106 Vid Sv. (Videm pri Ptuju) • str. 105, 106, 166, 169, 180, 219, 222, 223 Kerer Nikolaj, profes graških minoritov, upravitelj posesti pri, 1756 • str. 124, 126 Trost Elija, vikar pri, 1751, 1756 • str. 224, 226 Videm (Udine) • str. 128, 151

Viltuš pri Mariboru, grad Viltuški Jurij 1454 • str. 108 Viltuški Ulrik 1311 • str. 18 Vinarje pri Vulčni vasi v Halozah • str. 98, 102 Vipava • str. 109 Konrad, župnik v, 1401 • str. 109 Küzz Ulrik, duhovnik iz, 1401 • str. 109

Velika vas pri Sv. Trojici v Halozah • str. 96, 101, 138 Velka pri Podvelki v Dravski dolini, potok • str. 219

Vipavsko • str. 109

Veržej pri Muri Štefanec Dominik iz, ptujski profes 1783, 1786 • str. 204, 210, 214

Virovitica na Hrvatskem • str. 124, 125 Vajvodić Andrej iz, prior v Novem Kloštru (1548), prior na Ptuju 1552, prior v Žičah (1561-1564) in prior v Bistri (1564–1581) • str. 124, 125, 128, 135, 234 Blaž, iz, prior v Novem Kloštru (1553) • str. 128 Vitanje • str. 160 Smuk Adam, župnik v (od 1612) • str. 160

Vestfalija • str. 144 Adriani Friderik iz, provincialni magister 1669 • str. 144, 158

Vodole pri Čermožišah v Halozah • str. 95, 100

Vetrinj (Viktring) na Koroškem, cistercijanski samostan Janez, opat v (1312–1345) • str. 34

Vogelšek, gozd v Halozah • str. 180

Vetrinjski dvor, imenje zunaj Maribora • str. 218 Zinzendorf pl. Janez, upravitelj 1788

Voličina v Slovenskih goricah • str. 20

282

Vulčna vas pri Nadolah v Halozah • str. 95, 98, 100, 102 Vurberk pri Ptuju, grad • str. 17, 88, 121 Stubenberški Jurij, gospod na, 1628 • str. Vuzenica ob Dravi • str. 28 Vysši Brod (Hohenfurt) na Češkem, cistercijanska opatija • str. 48

Villach • glej Beljak na Koroškem

Velika Nedelja pri Ormožu, grad križnikov • str. 16, 20, 33, 47, 49, 80 Oto, prior in sobrat Konrad 1235 • str. 47

Verona Peter Martir sv. iz, dominikanec (1205–1252) • str. 157

Vransko pri Celju • str. 184 Teufenbach Ivan, višji mitničar na 1628 • str. 184

Vojna krajina • str. 121, 163, 184, 211

W Weissenegg pri Wildonu, grad • str. 40 Weiz pri Fürstenfeldu • str. 42, 62, 109 Wildon pri Gradcu, grad • str. 40 Wildonski: • str. 16 Herand (2. pol. 13. stol.) • str. 40 Rajher: hčeri, marenberški nuni: Elizabeta, priorica 1337, 1338, 1340, in Marjeta 1314, 1325 • str. 40

X Xanten ob Renu Sv. Norbert iz, redovni ustanovitelj (ok. 1082–1134) • str. 23

imensko kazalo

Zabovci pri Ptuju • str. 202

Žalec pri Celju • str. 150 Krišpin iz, ptujski profes, brat laik 1636 • str. 150

Zadar • str. Janez iz 1541, 1551 • str. 127 Julij iz, prior v Novem Kloštru 1589 • str. 135 Simon iz, prior v Novem Kloštru 1593 • str. 127 Zagreb • str. 71, 115, 185 Zolio de Benedikt, škof (1440–1453) • str. 136 Zakl pri Podlehniku v Halozah • str. 102 Završe pri Čermožišah v Halozah • str. 101, 180 Zgornja Hajdina pri Ptuju • str. 82 Zgornja Polskava pri Slovenski Bistrici • str. 82 Ziegelhofen na Dunaju, ženski dominikanski samostan • str. 28 Zlatoličje na Dravskem polju • str. 17 Zwettl pri Dunaju • str. 68 Gerhard iz, študent v ptujskem samostanu 1349 • str. 66

Žetale v Halozah • str. 94, 95, 98, 100, 138, 159, 177, 182, 183 Ivan iz, krojač 1464 • str. 106 Žitečka vas pri Čermožišah v Halozah • str. 95, 98, 100 Žička kartuzija • str. 18, 19, 39, 78, 85, 121, 125, 126, 184, 190, 191 Gotfrid iz Mauerbacha, prior (po 1302–1314) • str. 18, 34 Jakob, prior 1272 • str. 19 Macone Štefan iz Siene, prior in generalni prior 1391–1410 • str. 75 Peter, prior 1234 • str. 40 Schiller Janez Krstnik (1684–1698) • str. 146 Vajvodić Andrej iz Virovitice, prior v, (1561–1564) • str. 128 Žovnek pri Braslovčah, grad • str. 26 Žovneški gospodje: • str. 25, 51 Ana, hči Ulrika I. poročena z Ofonom Marenberškim 1306 • str. 18 Friderik I. (u. 1360), žena Diemota Walseejevska • str. 60, 80 Konrad I. (+ pred 1255), hči Zofija, poročena s Friderikom Ptujskim • str. 60 Konrad II. (+ 1262) • str. 39 Ulrik II. 1311 (+ ok. 1316) • str. 18, 60, 80

283

dominikanski samostan na ptuju

Dr. Jože Mlinarič Mitglied der Akademie der Wissenschaften Sloweniens, Altphilologe, Historiker und Univ. Prof. in Ruhestand

DOMINIKANERKLOSTER IN PTUJ 1230–1786

ZUSAMMENFASSUNG

284

ie Gründung des Dominikanerklosters in Ptuj fällt in die Zeit eines lebhaften religiösen Lebens in beiden Metropolien, zu denen ein Großteil des slowenischen Gebietes gehörte. Im Erzbistum Salzburg gründete Bischof Eberhard II. (1200-1246) neue Bistümer, im Patriarchat von Aquilea bemühte sich der Partriarch Berthold von Andechs (1218-1251) um die Gründung des Bistums in Gornji Grad. Die religiösen Verhältnisse forderten in der Zeit der Entstehung zahlreicher christlicher Sekten eine Vertiefung des religiösen Lebens, worum sich die neuen Orden bemühten, die zugleich Abwehr gegen die neuen religiösen Bewegungen wurden. Damals setzte die Kirche ihre ganze Hoffnung auf die Dominikaner und die Minderen Brüder und so ist es auch vollkommen verständlich, dass die beiden erwähnten Metropoliten in ihren kirchlichen Gebieten eine Reihe von Klöstern beider Orden errichteten. Im Gebiet des Erzbistums Salzburg wurde auch erstmals im deutschsprachigen Gebiet schon ein Jahr nach der Gründung des Dominikanerordens (1217) das Kloster in Friesach in Kärnten errichtet, bald danach das Kloster in Ptuj (1230) und das Kloster in Leoben (1280). Im 15. Jahrhundert wurden in der Steiermark noch zwei Klöster gegründet: in Neukloster bei Celje (1452) und in der Landeshauptstadt Graz (1466), es entstand auch ein Frauenkloster dieses Ordens in Marenberg (Radlje) (1251). Auf dem kirchlichen Territorium von Aquilea wurden Frauenklöster in Velesovo (1237) und Studenice (um 1245) sowie in Koper (um 1220) gegründet. Bei der Gründung der Klöster halfen den beiden Ordinarien auch die Weltgeistlichen, die die Einrichtungen finanziell unterstützten.

Bei der Verwirklichung der Pläne halfen dem Erzbischof Eberhard auch die Herren von Ptuj (Pettau), denn sie wurden Mitbegründer von Klöstern der Minderen Brüder und Dominikaner in Ptuj. Die Herren von Ptuj, die mit einigen anderen wohlhabenden Familien zweihundert Jahre lang das Schicksal des Landes Steiermark bestimmten und auch Wohltäter des Großteils der Klöster waren, ahmten die reichen und mächtigen Adelsfamilien nach, die durch die Gründung der Klöster ihr Ansehen erhöhen wollten und sich zugleich bei den Ordensbrüdern dauerhafte Gebete für ihr diesseitiges und jenseitiges Glück sichern wollten. Verdienste um die Gründung des Dominikanerklosters in Ptuj haben der erwähnte Erzbischof als Ortsordinarius und Mathilde von Ptuj (gestorben 1253). Während der erste, in der Überzeugung, dass sich gerade die Söhne des Hl. Dominikus neben den Minderen Brüdern für die Arbeit unter den Ptujer Bürgern und dem Volk in der Umgebung der Stadt eignen würden, seine Zustimmung zur Gründung des Klosters gab, und dieses mit Privilegien für eine freie Ausübung der Tätigkeit auf seinem kirchlichen Territorium beschenkte, schenkte die Edle Mathilde von Ptuj ihm Land, auf dem sich die Dominikaner ein Kloster errichteten, und sicherte ihnen den Lebensunterhalt. Der Erzbischof bat die Ordensführung um Zustimmung zur Gründung der Ordensniederlassung, worauf die Dominikaner im Jahre 1230 mit dem Bau begannen und diesen auch hauptsächlich auf Kosten der Herrin von Ptuj fertig stellten. Die Brüder siedelten sich am westlichen Rand von Ptuj unter dem Schloss und in der Nähe der Drau auf einer Anhöhe an, also fern vom Stadtrummel. Ursprünglich befand sich das Kloster außerhalb der Stadtmauer, später wurde es zum Bestandteil der Stadt. Dies bot den Dominikanern eine stärkere Sicherheit, zugleich aber war es auch Anlass für so manchen Streit mit den Bürgern, wie das insbesondere in der Neuzeit immer wieder vorkam. Jedenfalls war das Kloster schon im Herbst 1231 von Dominikanern aus Friesach unter der Leitung von Prior Oto Gramatika besiedelt. Das bedeutendste Gebäude, die Klosterkirche, wurde bis Mitte des 13. Jahrhundert fertig gestellt. Die Klöster in der Steiermark und das Kloster in Friesach in Kärnten, teils auch einige in Deutschland, gehörten zur Deutschen Ordensprovinz (Provincia Teutoniae). Patriarch Berthold hat im Jahre 1251 den Ptujer Dominikanern die geistliche Fürsorge des Dominikaner Frauenklosters in Studenice anvertraut. Für das Dominikanerkloster in Ptuj setzten sich schon von Anfang an die Päpste ein, unter ihnen Papst Alexander IV. (1254-1261) und einige Salzburger Suffraganbischöfe, die durch die Erteilung von Ablässen ihre Gläubigen anlässlich ihres Besuches des Klosters und der Klosterkirche, diese zu größerer Freigebigkeit ermunterten. Im 13. Jahrhundert wurden die Dominikaner finanziell auch von zahlreichen anderen geistlichen Herren (z.B. vom Abt Albert aus Gornji Grad, dem Patriarchen Berthold von Aquilea, dem Archidiakon Konrad vom Sanntal/Savinjska dolina) unterstützt. Uunter den Laien werden von den Klosterchronisten der Sohn der Gründerin, Hartnid I (gestorben 1251), Ritter Hermann von der Kleineren Burg in Ptuj (gestorben 1249), und der Bürger von Ptuj Hilprand (gestorben 1230) als die ersten Wohltäter genannt. Weiters werden als Wohltäter zahlreiche Adelsfamilien erwähnt, unter ihnen Ministeriale der Gurker und Salzburger Kirche in der Steiermark, bald danach auch Bürger aus

285

dominikanski samostan na ptuju

mehreren steirischen Orten. Als Gegenleistung versprachen die Dominikaner den Wohltätern in den Urkunden ihrer in ihren Gebeten gedenken zu wollen und ihnen dauerhafte Benefizien zu sichern, insbesondere Messopfer und Anniversarien (Feiern anlässlich der Wiederkehr des Todestages). Einige Wohltäter wurden auch in der Klosterkirche beigesetzt. Von der Kirche wurde den Dominikanern die Seelsorge (Predigt und Beichte) anvertraut. Deswegen wurden sie von den Bischöfen mit Wohlwollen aufgenommen und durch erteilte Privilegien wurde ihnen die ungestörte Ausübung ihrer Tätigkeit ermöglicht. Doch allmählich erweckten die zahlreichen Privilegien Neid beim weltlichen Klerus und bei den Bischöfen, z.B. jene Privilegien, durch die die Brüder nicht unter der geistlichen Macht der örtlichen Bischöfe unterstellt zu sein sollten. Auch die niedrigere Weltgeistlichkeit (z.B. Pfarrer) betrachtete neidvoll die Privilegien, denn in der Tätigkeit der Brüder sah sie eine Konkurrenz, insbesondere das Eingreifen in ihre Rechte und das Einkommen, das die Brüder von frommen Einrichtungen erhielten, vor allem auch durch Beisetzungen von Laien in der Klosterkirche. Diese waren nämlich für das Kloster sehr profitabel, denn die Dominikaner erhielten durch Vermächtnisse der Verstorbenen Immobilien und Geld. Deswegen kam es zwischen dem Kloster und den örtlichen Bischöfen oft zum Streit. So beschwerten sich im Jahre 1438 Prior Thomas Staindl und der Guardian Johann von Ptuj über den Stadtpfarrer Vinzenz, weil dieser einen größeren Teil der Vermächtnisse forderte, als es sonst üblich war. Es ist bekannt, dass sich viele Adelsfamilien für ihre letzte Ruhestätte die Klosterkirche aussuchten (Klöcher, Reichenburger, Reisperger, Stubenberger), aber auch Bürger, unter ihnen sei nur der berühmte Doktor der Heilkunde Marquard Stelling aus Hamburg (1467) erwähnt, der einen Teil seines Lebens auch in Ptuj verbracht hatte. Die berühmteste in der Klosterkirche bestattete Person ist Friedrich IX., das letzte Mitglied der Herren von Ptuj (1438). Im Jahrhundert seiner Gründung leiteten das Kloster siebzehn Klostervorsteher, von denen einige, wie viele andere Ordensgeistlichen Professe des Friesacher Klosters waren, aus welchem die ersten Ordensgeistlichen nach Ptuj kamen. Aus den nachfolgenden zwei Jahrhunderten sind einundzwanzig Prioren bekannt, von denen nur Nikolaus aus der Familie der Herren von Gonobitz (1357-1361) und zwei mit dem Titel Generalprediger sowie Magister und Bibellektoren am Ende des 15. Jahrhunderts (Erhard Streitperger und Peter Ful(d)ner) erwähnt seien. Im Kloster lebten aber nicht nur einheimische Professen (Ordensgeistliche, die das Ordensgelübde für das Ptujer Kloster abgelegt hatten), sondern auch Professen, die die Ordensleitung als Gäste nach Ptuj gesandt hatte (z.B. aus Nürnberg, Wien, Graz sowie aus anderen Klöstern der Ordensprovinz). Gleichzeitig versetzte die Ordensleitung einige Professen von Ptuj auch anderswohin (z.B. nach Florenz, Bozen, Köln). Die meisten Versetzungen gab es - verständlicherweise wegen der Sprachkenntnisse - von Ptuj nach Neukloster und umgekehrt. Für die Predigertätigkeit der Dominikaner (zuerst unter den Albigensern) war eine hervorragende Ausbildung erforderlich. Aus diesem Grunde galt die Hauptsorge des Ordens dem Studium der Philosophie und Theologie. Die Regeln verpflichteten jede Ordensgemeinschaft dazu, den Novizen eine angemessene Ausbildung zu bieten. In der Deutschordensprovinz, zu der auch das Kloster in Ptuj gehörte, befand sich das Noviziat im Friesacher Kloster, wo die Dominikanerstudenten Vorlesungen aus der Bibel, Philosophie und Theologie hatten. Im 14. und 15. Jahrhundert gab es eine höhere Schule auch im Kloster von Ptuj, wovon die Aufzeichnungen der Provinzkapitel

286

zusammenfassung

zeugen. Die Daten sind sehr spärlich und zeigen nur den Namen der Vortragenden und Studenten in Ptuj. Neben den einheimischen Professen wurden hier auch Professe aus anderen Klöstern der Provinz ausgebildet (z.B. aus Krems, Leoben und Hainburg). Die Ordensleitung ermöglichte einigen Professen aus Ptuj ein höheres Studium, nicht nur in der Provinz (Wien), sondern auch in den berühmten italienischen Klöstern (Bologna, Padova, Siena). Die Vortragenden in Ptuj waren Dominikaner aus verschiedenen Klöstern der Deutschen Provinz (z.B. aus Graz, Hainburg, Landshut). Erwähnt sei noch, dass z. B. im Jahre 1474 der Dominikanerbruder Thomas aus Ptuj seine Vorlesungen in Siena hielt. Das ruhige Ordensleben und die erfolgreiche Wirtschaftsentwicklung des Klosters von Ptuj wurden am Anfang des 14. Jahrhunderts durch einen größeren Brand unterbrochen, welcher die gesamten Klostergebäude samt der Kirche vernichtete. Die Dominikaner erneuerten dann das Kloster bis zur Jahrhundertmitte und erst 1453 wurde die Kirche vom Bischof von Seckau, Georg von Überacker, geweiht. Der Wiederaufbau wurde von zahlreichen kirchlichen und weltlichen Herren finanziell unterstützt. Das Konvent erwarb Grundbesitz und Dauereinkommen nicht nur durch Schenkungen, hauptsächlich als Gegenleistung für Dauerbenefizien (Messen, Anniversarien), sondern auch durch Ankauf. Im 15. Jahrhundert gründeten damals bekannte, aber auch weniger bekannte Adelsfamilien bei den Dominikanern geistliche Einrichtungen und sicherten ihnen somit beträchtliche Jahreseinkünfte. Zu den Klosterwohltätern zählen vor allem die letzten Grafen von Cilli. In den Jahren 1418-1495 schenkten auch einige Bürger von Ptuj und mehrere unbekannte Personen dem Kloster Landeigentum und Geldbeträge. Im 15. Jahrhundert vermehrten die Klostervorsteher die Einkünfte auch durch Ankauf. Während die Wohltäter größtenteils Grund und Boden in den Orten, in denen sie sesshaft waren schenkten, zeugen der Ankauf von Ländereien und Jahreseinkünften - insbesondere in der Stadt Ptuj und ihrer Umgebung, teilweise auch am rechten Drauufer - von einer zweckmäßigen Wirtschaftspolitik der Klostersvorsteher. Weitere Einkünfte bekam das Kloster noch von den Präbendaren, die sich dadurch eine lebenslange Versorgung sicherten, wofür sie dem Kloster Land und Geldbeträge schenkten. Die meisten Jahreseinkünfte erhielten die Ordensbrüder beider Klöster in Ptuj im Jahre 1438 durch den Tod des letzten Herren von Ptuj, Friederich IX. Friedrichs Vater Bernhard (gestorben 1420) vermachte mit einer Urkunde aus dem Jahre 1399 beiden Klöstern in Ptuj für den Fall, dass die Familie der Herren von Ptuj ohne männlichen Nachkommen aussterben würde, jedem von ihnen eine Hälfte der Einkünfte vom Urbarialland, vom Weinbergrecht und Zehent in den Ämtern Jesenica (Oberamt) und Podlehnik (Unteramt) sowie das gemeinsame Landesgericht mit allen Vorteilen und Rechten (von Wäldern, Wiesen und vom unbestellten Land sowie das Jagd- und Fischereirecht). Nach dem Tod des letzten Herrn von Ptuj (1438) übernahmen die Klöster das Vermächtnis und ließen ein neues Urbarium erstellen, das in achtunddreißig Urbarialansiedlungen 217 ganze, 11 halbe und 15 öde Bauernhöfe aufweist, weiters 21 Hofstätten, sechs Mühlen und eine Wiese sowie 374 Bergholde (Nutznießer der bergrechtlichen Bodenfläche) auf 25 Weinbergen. Nach der Übernahme des Vermächtnisses kam es unter den Ordensbrüdern beider Klöster zum Streit, denn in Bernhards Urkunde (1399) war das Eigentum einzelner Klöster nicht angeführt. Deswegen ließ Kaiser Friederich III. auf Ersuchen der beiden Klöster im Jahre 1461 das Land zwischen den Klöster aufteilen. Ungelöst blieb aber weiterhin das Problem des nicht

287

dominikanski samostan na ptuju

aufgeteilten Landesgerichts, was insbesondere im 17. und 18. Jahrhundert in beiden Konventen viel böses Blut verursachte. In der zweiten Hälfte des 15. und 16. Jahrhunderts waren die Folgen der Verwüstung seitens der Türken auch im Konvent von Ptuj spürbar. Zur Gänze verwüstet war der Konvent in Neukloster (1479). Im ersten Jahrhundert der Entstehung hatte der Dominikaner Orden regen Zuwachs an Personen, da er wegen seiner strengen Disziplin und wegen des Armutsideals zahlreiche gebildete, aber auch ungebildete Menschen zum Eintritt in den Orden an sich zog. Doch im 14. Jahrhundert haben sich die Verhältnisse im Orden aus unterschiedlichen Ursachen verschlechtert und die Ordensmitglieder haben die frühere strenge Disziplin nicht mehr beachtet. Die Ursache für die Verschlechterung waren die damaligen allgemeinen Verhältnisse, die in der Kirche herrschten, teilweise auch die ansteckenden Krankheiten, durch die in den Jahren 1348/1349 viele Konvente leer geblieben sind und ihre Mitglieder als Vaganten außerhalb der Klöster herumirrten und die Ordensdisziplin nicht mehr beachteten. Um die Wiederherstellung der Disziplin bemühten sich die Päpste, als die höchste Ordensgewalt, und auch die weltliche Gewalt. Zur Ordensreform kam es schon Anfang des 14. Jahrhunderts, zuerst in einigen italienischen Klöstern, die Bewegung für die Reform hatte aber auch ein Echo in den Klöstern der Deutschordensprovinz. Durch die Bemühungen des Nürnberger Konvents kam es in den Jahren 1436-1438 auch im Ptujer Konvent zur Reform. Doch schon nach einem Jahrzehnt war es mit der Reform in den Klöstern der erwähnten Provinz vorbei. Insbesondere in der Zeit des Luthertums kam es erneut zu Verschlechterungen der Ordensdisziplin. Das geschah auch im Ptujer Konvent, wovon z.B. die Verfügungen des Generalmagisters aus den Jahren 1474 und 1482 zeugen. Im 16. Jahrhundert waren auch für den Dominikanerorden ungünstige Umstände die Ursache für eine erneute Krise des Ordenslebens. Durch die Reformation wurden die Klöster in England, Schottland und in den skandinavischen Ländern vernichtet, in der Deutschen Ordensprovinz aber in der Zeit, als die Türken Westungarn eroberten. Auch der Großteil der Klöster in Sachsen verfiel, die übrig gebliebenen Klöster im Lande wurden der Deutschordensprovinz angeschlossen. Deswegen kam es auch in der Neuzeit einige Male zur Umgestaltung der Verwaltung in den Provinzen. Der Ptujer Ordenschronist Ambrosio Capello (1697) war der Meinung, dass man das Ordensleben des Ptujer Konvents nicht mit der „Verwüstung“ vergleichen kann, wie sie die Klöster in Deutschland erlebt hatten. Schlecht waren aber die Verhältnisse in Neukloster, das die Türken 1479 verwüsteten. Letzterem halfen bei der Erneuerung Kaiser Friedrich III. und der Ptujer Konvent. Im 16. Jahrhundert erlebte das Ptujer Kloster einige landesfürstliche- und Ordensvisitationen. Im Jahre 1545 meinten die Visitatoren, Prior Jernej Peer wäre ein guter Geistlicher und Verwalter des klösterlichen Besitzes. Damals zählte der Konvent unter zehn Brüder, vorher sollen es sogar bis zu sechundzwanzig gewesen sein. Ordensgeistliche waren vor allem Ungarn und Kroaten, nur wenige sollen „deutscher“ Abstammung (Deutsch- oder Slowenischsprachige) gewesen sein. Von den Vorstehern sei als interessanter Mann der Prior Andreas Vojvodić aus der kroatischen Virovitica (1552) erwähnt, der vorher Prior im Neukloster war (1548). Später trat er den Seizer Karthäusern bei und war dort zuerst ihr Prior (1561-1564) und danach Prior in der Karthause Bistra (1564-1581). Interessant ist der Fall von Vinzenz Kosić, einem Dominikaner aus Senj, der im Jahre 1572 vor der türkischen Gefahr ins Ptujer Kloster flüchtete. Er brachte einige liturgische

288

zusammenfassung

Gegenstände und Wertgegenstände mit sich, welche die Ptujer Dominikaner dem Eigentümer, dem Konvent von Senj (1787), zurückgeben mussten. Das 16. Jahrhundert bedeutet auch für das Ptujer Kloster eine Zeit des wirtschaftlichen Rückfalls. Die Dominikaner bekamen weder von den Adeligen noch von den Bürgern Unterstützung, da Letztere als Lutheraner oder zumindest dem neuen Glauben Wohlgesinnte, den Klöstern nicht mehr freundlich gesinnt waren. Übrigens spürten beide Gesellschaftsschichten die Folgen der damaligen Wirtschaftskrise. Der Landesfürst forderte auch von den Ptujer Dominikanern einen Beitrag zur Türkenabwehr (nach 1526). So mussten die Dominikaner im Jahre 1526 einen Teil der kirchlichen Wertgegenstände abgeben und in diesem Jahrhundert wurden von ihnen auch einige Male so genannte Geldenleihen abgefordert. Da die Klosterkasse leer war, mussten sie dazu Darlehen aufnehmen und zu diesem Zweck das Land zum Pfand oder in Pacht geben. Da sie die Schulden nicht begleichen konnten, gingen einige ihrer Güter für das Kloster auf Dauer verloren. Einige Adelige eigneten sich die Klostergüter einfach an. All das führte folglich zur Minderung der Wirtschaftskraft des Klosters. Im Vergleich zum 15. Jahrhundert verringerte sich die Anzahl der leibeigenen Bauernhöfe: während es Mitte des erwähnten Jahrhunderts um die 230 gab, waren es im Jahre 1542 nur noch rund 150 und das Kloster besaß Mitte des 15. Jahrhunderts auf 25 Bergen 374 Bergholden. Im 16. Jahrhundert gab es auf 20 Bergen 273 Bergholden. Zahlreiche Urkunden zeugen auch von Besitzstreitigkeiten zwischen den beiden Ptujer Konventen und von Streitigkeiten mit den benachbarten Grundherren. Die Klöster prozessierten um ihre Grundgrenzen sowie um Rechte und Vorteile aus dem Eigentum des gemeinsamen Landesgerichts sowie wegen des Eingreifens der Untertanen des einen Klosters in die Rechte des anderen. Diese Streitigkeiten trübten die gegenseitigen Beziehungen und es entstanden hohe Prozesskosten. Im 17. Jahrhundert konnten sich die Klöster in einigen Ländern von den Folgen der türkischen Verwüstung (Ungarn) und des Luthertums (Deutschland) kaum erholen. Die oberste Ordensleitung bemühte sich mit ganzer Kraft um neuerliche Festigung der Disziplin und eine gründliche Ausbildung ihrer Mitglieder. In gewissem Maße sollte zur Besserung der Verhältnisse auch eine Umgestaltung der Provinzverwaltungen beitragen. Bis Anfang des 17. Jahrhunderts gehörten alle Dominikaneklöster in der Steiermark und das Kloster in Friesach in Kärnten sowie die Klöster in Ungarn der Ungarischen Ordensprovinz an. Da aber alle Ordensbrüder in den ungarischen Klöstern ausgestorben waren und somit auch der Name dieser Provinz erloschen war, schloss die oberste Ordensleitung im Jahre 1611 die Klöster »deutscher« Volkszugehörigkeit und alle oben genannten Klöster der Deutschordensprovinz an. Bald danach (1617) hat man die Klöster in der Steiermark und das Kloster in Friesach aus der Deutschen Provinz ausgegliedert und sie in einer besonderen Kongregation vereint, was bis Mitte des Jahrhunderts andauerte (1653) und da man sie wieder der Deutschen Provinz anschloss. Nachdem einige Klöster in Ungarn wieder belebt wurden, wurden die erwähnten Klöster in der Ungarischen Ordensprovinz vereint (1702). Wegen ihres gespannten Verhältnisses zu den Venezianern schon seit Ende des 16. Jahrhunderts versuchten die Habsburger in ihren Erbländern alle Ordensvorsteher aus den Klöstern zu vertreiben und verlangten vom Orden einen Austausch dieser mit den Untertanen der Habsburger, was ihnen zum Teil auch gelang. Während in der ersten Hälfte des 17. Jahrhunderts das Ptujer Kloster fast ausschließlich von Italienern geleitet wurde, vor allem aus der Venezianischen Ordensprovinz, waren aber seitdem die Vorsteher großteils Einheimische. Um die Reform des Ordenslebens in der Steierisch-kärntnerischen Kongregation, zu der auch unsere beiden Klöster in der Steiermark

289

dominikanski samostan na ptuju

gehörten, bemühte sich um das Jahr 1640 der Italiener Sigismund Ferrari, der erreichte, dass man mit Zustimmung des Konvents im Ptujer Kloster mit der Reform begann (1841). Ferrari konnte bei seiner Arbeit mit einigen hervorragenden Ordensgeistlichen rechnen, die in den folgenden Jahren das Kloster leiteten. Nach Ferraris Tod und dem Tod seiner Mitarbeiter ließ die Ordensdisziplin auch im Ptujer Konvent allmählich nach. Es folgte die Zeit, wo der Kovent, zusammen mit den Vorstehern, seinen Blick mehr auf das Materielle richtete und sich weniger um das echte Ordensleben bemühte. In der Folge kam es zu zahlreichen Streitigkeiten mit den benachbarten Grundherren, insbesondere den Minoriten, was dem religiösen Leben in der Stadt stark schadete. Was die Prioren anlangt, kann man sagen, dass einige unter ihnen eine gründliche Ausbildung besaßen: sie waren Lektoren der Philosophie und Theologie und trugen den Titel eines Generalpredigers. Es sollen nur zwei erwähnt werden: Pavel Merenda (Prior zwischen 1635 und 1650) war Lektor und Magister der Philosophie. Antoni Königsmann (Prior 1750-1752) war Doktor der Wiener Universität. Einige Ptujer Prioren wurden von anderen Klöstern zu Vorstehern berufen (oft nach Neukloster) und einige wurden gleich mehrere Male für den höchsten Dienst im Kloster gewählt, darunter z. B. Pavel Merenda (1635, 1636, 1638-1641,1647-1650), Augustin Guettmann (1721-1727, 1735-1738) und Peter Monhaubt (1744-1750). Thomas Baron Bucelleni wurde der erste Provinzialmagister der Ungarischen Ordensprovinz (1702-1704), der vorher erwähnte Antoni Königsman verrichtete diesen Dienst in den Jahren 1760-1765. Unter den Vorstehern kann man auch solche adeliger Herkunft verzeichnen, z. B. Karl Moscon (1647-1650) und Dominikus Moscon (1680- 1683), Albert Ernst Baron Prank (prior 1670-1673) oder den vorher erwähnten Thomas Baron Bucelleni (prior 1691-1692). In das Ptujer Noviziat traten Jünglinge aus verschiedenen slowenischen Orten und aus dem Ausland ein. Viele von ihnen waren vorher Professe in anderen Klöstern und legten in Ptuj erneut ihr Gelübde ab, einige schickte die Provinzleitung als Gäste nach Ptuj, andere versetzte man von Ptuj anderswohin. Auch in der Neuzeit befand sich eine Zeit lang das Noviziat für die Klöster in der Deutschordensprovinz in Ptuj, am längsten im 17. Jahrhundert, wovon eine große Anzahl von Novizen aus anderen Klöstern zeugt, die bis dahin ihr Ordensgelübde in Ptuj abgelegt hatten und als Ordensleute mit abgelegtem Gelübde (Professen) zurück nach Hause gingen. Die Klosterchronik (1697) führt Novizen an, die im Ptujer Kloster ihr Gelübde abgegeben haben und Ordensmitglieder der Klöster in folgenden Orten geworden sind: in Graz (13), in Wien (7), in Szombathely (5), Leoben und Neukloster je (4) und in Friesah (3). Die Novizen erhielten neben der Erziehung für das Ordensleben auch die vorgeschriebene Ausbildung. Vorlesungen aus Philosophie im Ptujer Kloster im 18. Jahrhundert hielten Lektor Jožef Zelenik (1714) und nach ihm Gabrijel Stephan aus Tschechien. Im Zusammenhang mit der Ausbildungstätigkeit im Ptujer Konvent sei die öffentliche lateinische Schule erwähnt, zwar erst für das Jahr 1675 bezeugt, die aber jedenfalls schon lange davor bestanden hatte. Die Zeit der katholischen Glaubenserneuerung belebte auch das religiöse Leben in Ptuj, wobei auch die beiden Klöster ihren Anteil daran hatten, insbesondere durch die Verbreitung verschiedener volkstümlicher Andachten (Kreuzweg, Rosenkranz-Gebet) und durch die Gründung oder Wiederbelebung von Bruderschaften (Fronleichnamsbruder- schaft, Rosenkranzbruderschaft und Bruderschaft des Hl. Dismas sowie Skapulier-Bruderschaft). Erneut erhöhte sich auch die

290

zusammenfassung

Zahl der geistlichen Einrichtungen (Messen, Anniversarien). Während der Adel und die Bürger in der vorangegangenen Zeit den Dominikanern als Gegenleistung Land und Geldbeträge schenkten, legte man im 17. und 18. Jahrhundert für sie beim Land Steiermark Geldbeträge an, von denen die Konvente Jahreszinsen bezogen. Von den geistlichen Einrichtungen sei aus dieser Zeit erwähnt nur die Einrichtung der Ptujer Bürgerin Maruša Botkovič, Ehefrau des angesehenen und vermögenden Bürgers, und Stadtrichters Georg. Mit einem Teil des Vermächtnises konnte man das Kloster renovieren und den Hauptaltar errichten. Unter Prior Karl Moscon de Gandino (1650-1661) wurde auf dem Dominikaner-Boden auf der Gorca bei Podlehnik der Grundstein für die Kirche der Hl. Dreifaltigkeit gelegt, zur Zeit des Priors Karol Murner (1752-1757) erbauten die Dominikaner hier eine mächtige Kirche (heute auch die »Kathedrale von Kollos« genannt), statteten sie hervorragend aus und gründeten bei ihr die Rosenkranz-Bruderschaft. Hier gab es einige Male im Jahr Gottesdienst, durch die Gründung der Kuratie (1786) aber wurden hier regelmäßig Gottesdienste abgehalten. Im Jahre 1827 wurde hier eine Pfarre gegründet, deren Sitz man von der Marienkirche in Podlehnik hierher übertragen hatte. Wie schon im Mittelalter kam es auch in der behandelten Zeit zu Streitigkeiten zwischen den Ptujer Ordensleuten und den Pfarrern der Stadt wegen der Vermächtnisse der Verstorbenen und der Beisetzungen in der Klosterkirche sowie wegen der dortigen Andachten während der Gottesdienste in der Stadtkirche. Die Streitigkeiten schadeten dem religiösen Leben und trübten die gutnachbarschaftlichen Beziehungen. Zu dieser Zeit waren als Pfarrer vier außerordentlich energische, aber auch eigenwillige Männer tätig. Ciprian de Collonia (1651-1687) forderte mit seiner Priesterschaft von den Vermächtnissen der Verstorbenen und in den beiden Klöstern beigesetzten, einen größeren Anteil, als das üblich war (ein Viertel), Andreas Doringer (16871709) verwickelte sich in einen ernsten Streit mit den beiden Klöstern, Franz Ignatius Graf von Inzaghi (1731-1768) führte mit den Dominikanern Prozesse wegen der Zehenten. Zu besonders heftigen Zerwürfnissen aber kam es zwischen dem Pfarrer Gregorius Josef Plohl (1769-1800), einem überzeugten Josephinisten und Befürworter der josephinischen Reformen und Gegner der Ordensgeistlichen, und den Konventen aller drei Ptujer Klöster. Der Pfarrer würdigte die Arbeit der Ordensgeistlichen herab und beschwerte sich, dass die Bürger und die Bevölkerung aus der Umgebung scharenweise die Gottesdienste in den Klosterkirchen besuchen, da die Ordensgeistlichen selbige angeblich kurz und ohne Predigt abhielten. Obwohl sich die finanzielle Lage des Klosters verbessert hatte, waren die Folgen des wirtschaftlichen Rückgangs aus dem 16. Jahrhundert ständig spürbar. Die Vorsteher versuchten die Lage durch die Vermarktung ihrer Ernte zu verbessern, insbsondere der Weinernte. Etwas Geld floss in die Klosterkasse auch durch die Erbanteile der Novizen und durch die Kapitalzinsen, die die Gründer der geistlichen Einrichtungen beim Land Steiermark zu Gunsten der Dominikaner angelegt hatten. Es sei erwähnt, dass Kaiser Ferdinand III. im Jahre 1653 dem Kloster das Recht auf bis zu zehn Fuhren Salz jährlich aus seinem Vizedomamt in Graz zugesprochen hatte. Wie schon in der vorangegangenen Zeit hatten die Dominikaner auch im 17. und 18. Jahrhundert Verpflichtungen zu Gunsten des Landesfürsten und des Landes (»Anleihen« zu Militärzwecken, Versorgung der Soldaten (1661) sowie Straßen- und Brückenreparaturen auf dem Gebiet des Landesgerichtes (Straße Ptuj- Macelj). Hoch waren die Ausgaben für Reparaturen und Bauarbeiten

291

dominikanski samostan na ptuju

an den Klostergebäuden und für den Ankauf kirchlicher, liturgischer und anderer Ausstattung sowie für den Umbau der Klosterkirche im Sinne des neuen barocken Geschmackes. Die Prioren waren wegen des Geldmangels ständig im Verzug mit den Steuerabgaben an das Land Steiermark. Deswegen ordneten die Stände z. B. für die Jahre 1744 -1750 eine Sperre (Sequester) des klösterlichen Getreidespeichers und Kellers an. Diese wurde dann im Jahre 1750 anlässlich des Besuches Maria Theresias im Kloster widderrufen. Hohe Summen erforderten auch die Prozesse mit den benachbarten Grundherrschaften, aber auch mit den Pfarrern von Ptuj, insbesondere noch mit den Grazer Minoriten. Mit Letzteren verwickelten sich die Dominikaner in kostspielige Prozesse wegen der Kirche der Hl. Dreifaltigkeit auf Dominikanerboden, seit dem Jahre 1623 Eigentum der Minoriten. Trotz Geldmangel haben die Vorsteher etwas Land und Jahreseinkommen, vor allem Weinberge und andere Grundstücke in der Stadt Ptuj und ihrer Umgebung angekauft. Von den größten Ankäufen sei der Ankauf des Kaherle Hofes bei Ptuj mit mehreren Grundstücken (1658) sowie der Ankauf mehrerer Weinberge bei Podlehnik (1670-1671) erwähnt, die der Prior Albert Ernst Baron von Prank mit dem Geld aus dem Verkauf des Distrikts Žetale an die Herren von Rohitsch 1669 erwarb. Trotz des Geldmangels liehen die Prioren aber noch immer Geld, wie z. B. den Benediktinern von St. Lambrecht (vor 1688). Wie schon erwähnt, nahmen die Vorsteher Reparaturen im Kloster und seiner Kirche vor, bauten und schafften kirchliche, liturgische und klösterliche Ausstattung an, insbesondere im 17. Jahrhundert. Zu den rührigsten zählte Paul Merenda (1635-1650), dem aber der Generalkommissar Bernardin Gauslin unnötige Bauten verbot und nur den Bau der notwendigsten Räume im Kloster sowie Reparaturen auf den Meiereien genehmigte. Zugleich trug er ihm auf, das Geld in der gemeinsamen Klosterkasse aufzubewahren. Des Weiteren gehören zu den Prioren, die im Kloster gebaut und die Ausstattung angeschafft haben, insbesondere Karl Moscon de Gandino (1650-1661), Dominik Moscon (1680-1683) und Thomas Baron Bucelleni (1691,1692), der durch umfangreiche Bauarbeiten die Klosterkirche umgestaltete und sie in Richtung Ost-West ausrichtete (1692). Im 18. Jahrhundert waren folgende Prioren baulich tätig: Dominikus Sometinger (1713), Josef Gründler (1738-1744), Antonius Königsman (1750-1752). Karol Murner (1752-1757) ist bekannt durch den Bau der Kirche der Hl. Dreifaltigkeit auf Gorca bei Podlehnik. und den überdachten Ganges, mit dem er das heutige Pfarrhaus mit der Kirche verbunden hatte. Im behandelten Zeitraum häuften sich Streitigkeiten mit den Bürgern von Ptuj, entstanden wegen des Betreibens Handels des Klosters und seiner Untertanen, vor allem wegen der unloyalen Konkurrenz beim Weinhandel und Verkauf anderer Produkte, welche die Ordensleute dank ihrer Privilegien billiger vermarkten konnten. Weiters gab es langwierige Streitigkeiten zwischen dem Kloster und den Bürgern anlässlich berittener Grenzkontrollen des Burgfriedens. Zu den Streitigkeiten kam es wegen der Tatsache, dass das Kloster innerhalb der Stadtmauer stand, also auf dem städtischem Boden. Durch diese Streitigkeiten waren die guten Beziehungen dermaßen getrübt, dass nach den Worten des Priors Peter Monhaubt (1744) nur noch ein Viertel der einstigen Gläubigen zum Gottesdienst in die Klosterkirche kam. Für den behandelten Zeitabschnitt sind auch Streitigkeiten zwischen den Dominikanern und den Minoriten bezeichnend, verursacht durch das gemeinsame Eigentum des Landesgerichts in Haloze und somit durch das Recht auf unbestelltes Land (Wald, Wiesen) sowie andere Vorteile

292

zusammenfassung

(Recht auf Rodung, Fischfang, Jagd usw.). Da sich auf dem Boden des Landesgerichts auch einige Kirchen befanden, kam es zwischen den beiden Klöstern zu Auseinandersetzungen wegen einiger diesbezüglicher Rechte (Ernennung der Kirchenkämmerer und Mesner, Beschließung und Bestätigung kirchlicher Jahresabschlüsse, Standgelderhebung bei der Kirmes) und zwar bei der Marienkirche in Podlehnik, der Kirche des Hl. Anton, dem Einsiedler von Stoperce, der Hl.Geist-Kirche in Rodni Vrh, der Kirche des Hl. Wolfgang in Jelovice und des Hl. Hermagoras und Fortunatus in Kupčinjski Vrh. Die Vertreter beider Klöster besichtigten gemeinsam die Besitzgrenzen und stellten fest, welche Rechte welchem der beiden Klöster zustehen. Danach einigten sie sich durch besondere Verträge (1675, 1678 und 1683), doch kam es zwischen den Ordensleuten beider Klöster bezüglich der Kirchen erneut zu Spannungen. Da die Untertanen der Dominikaner und Minoriten meist Nachbarn waren, und die Bergholden Nutznießer der Weinberge auf denselben Hügeln, übertrugen sich Unzufriedenheit und Aufsässigkeit von den einen auf die anderen. Auf den Besitzungen beider Klöster kam es deswegen nahezu das ganze 17. Jahrhundert hindurch zu zeitweiligen Unruhen. Die Untertanen in Haloze gaben dafür meist dieselben Ursachen an wie die Untertanen anderer Grundherrschaften. Die Unruhen auf den Ländereien der Klöster traten im Jahre 1616 auf und verschärften sich um die Jahrhundertmitte, als Untertanen der Minoriten den Guardian Francesco Bonhomo während der Einholung des Weinzehents bei Stoperce (1658) ermordeten. Doch für die Zeit nach 1675 gibt es keine Meldungen mehr über etwaige Unruhen auf dem Besitztum beider Klöster. Quellen weisen darauf hin, dass die Untertanen der Dominikaner aus uns nicht bekannten Ursachen weniger rebellisch waren als ihre Nachbarn, die Untertanen der Minoriten. Obwohl die Untertanen noch weiterhin durch Abgaben und verschiedene Pflichten gegenüber den Grundherren belastet waren, wurde durch die kaiserliche Resolution aus dem Jahre 1675 bis zu einem gewissen Maße die totale Willkür des Grundherrn abgeschafft, hat doch der Untertan mehr Recht auf Berufung bei der weltlichen Macht erhalten, so dass er teilweise seine Rechte auf dem Rechtsweg durchsetzen konnte. Kaiser Joseph II. traf gemäß seiner Reformen auch die Entscheidung über die Auflösung aller so genannter für den Staat „unnützer“ Ordensgemeinschaften. Die Auflösung traf auch die Dominikaner. So wurden schon 1782 in Slowenien alle Dominikaner-Frauenklöster aufgelöst, während dies bei den Männerklöstern einige Jahre später erfolgte: Ptuj (1786) und Neukloster (1787). Der Bezirkshauptmann von Maribor, Friedrich Graf Gleispach, hat aufgrund des Gubernialdekrets vom 29. Dezember 1785 den Ptujer Dominikanern die Auflösung des Klosters mit dem 17. Januar folgenden Jahres verkündet. Bei der Auflösung lebten im Kloster neun Dominikaner (sechs Patres und drei Laienbrüder). Die Ordensbrüder traten aus dem Orden aus oder sie gingen in ein anderes Dominikanerkloster (Leoben, Graz). Einige widmeten sich der Seelsorge. Bei den Kirchen der Hl. Dreifaltigkeit und des Hl. Geistes in Rodni Vrh wurden zwei Kuratien gegründet, die der Prior, da die eigenen Konventualen der slowenischen Sprache nicht mächtig waren, durch Dominikaner aus Neukloster besetzen musste. Die Klosteraktiva wurde auf 66.558 Gulden geschätzt und wurde Eigentum des Religionsfonds. Das Klostergebäude wurde im selben Jahr vom Staat zu einem Lazarett umfunktioniert.

293

dominikanski samostan na ptuju

Jože Mlinarič, Ph.D. in philology, Historian, Member of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, scholar, university professor in retirement

DOMINICAN MONASTERY IN PTUJ 1230–1786 SUMMARY

294

he establishment of the Dominican monastery in Ptuj is dated to the period of active monastic life of both metropolises between which was divided the territory of present Slovenia. Within the Salzburg archdiocese the bishop Eberhard II (1200-1246) created new dioceses, and the patriarch Berthold of Andechs (1218-1251) was striving to establish a diocese in Gornji Grad, within the patriarchate of Aquileia. That was the period of creation of numerous Christian groups and sects, and the religious situation demanded thorough reconsideration of the religious life which was normally addressed by new orders who thus became the best defence against other religious movements. The Church put hope in the Dominican order and the minor friars, and consequently both the above-mentioned metropolitan bishops established on their respective territories a great number of houses for both religious orders. The first monastery of the Dominican order on the German speaking territory of the Salzburg archdiocese was established a year after the order’s foundation, in 1217 in Friesach in Carinthia; soon after it a monastery was built in Ptuj (1230) and in Leoben (1280). In the 15th century there were two more monasteries established in the region of Styria: in Novi Klošter (1452) and in Graz (1466), the provincial capital, while a convent of women within the same order was established in Marenberg in 1251.The territory of Aquileia had three women’s convents: Velesovo (1237), Studenice (around 1245) and Koper (around 1220). At the creation of new religious houses, it was impossible for the two metropolitan bishops to act alone, but had to rely upon the patronage and more practical assistance of the nobility and lay people.

The archbishop Eberhard and his plans were substantially endorsed by the Lords of Ptuj who even became co-founders of the Dominican and Minorite monasteries in Ptuj. The Lords of Ptuj, who were together with some other noble families the principal actors of the history of Styria for some 200 years and the main benefactors of the majority of monasteries in the region, followed the trend of rich and mighty nobility whose main aim at the establishment of monasteries was to enhance their own reputation and to obtain from the friars permanent religious services for their earthly and unearthly happiness. But the main merit at the foundation of the Dominican monastery in Ptuj must be attributed to the already mentioned archbishop in his quality of a district ordinary, and to Mehtildis of Ptuj (died in 1253). The archbishop was convinced that the Dominicans, as well as the minor friars, were the best to work with the citizens of Ptuj and of the surrounding area, and therefore he agreed on the establishment of a new house and granted it the privilege of free office on his religious territory. Furthermore, the Lady of Ptuj granted them a piece of land on which the Dominicans built a monastery, as well as she provided for their everyday survival. The archbishop made sure that the agreement on the establishment of the monastery had been obtained from the ecclesiastical authority before the Dominicans started its construction in 1230; the monastery was completed mostly because of the financial help of the Lady of Ptuj. The friars settled on the western part of Ptuj beneath the castle and near the Drava River, on a slightly elevated piece of land distant from the bustling town. At the beginning the monastery was situated outside the town walls, and became part of the town only later. That meant better security for the friars, but at the same time the occasion for numerous disputes with the citizens, particularly tense in the modern era. The monastery was settled already in the autumn 1231 by the Dominicans from Friesach led by the prior Otto Grammatika. The most prominent building of the monastery – the church – was finished by 1251. Monasteries in Styria, the monastery in Friesach in Carinthia and partly those in Germany belonged to the German province of the order (Provincia Teutoniae). In 1251, the patriarch Berthold entrusted the Dominicans from Ptuj with the task of providing the pastoral care for the women’s Dominican convent in Studenice. This spiritual institution had enjoyed since its beginnings a special attention from the clergy, including the pope Alexander IV (1254-1261), and some other suffragan bishops of Salzburg, who encouraged the believers to visit the monastery and its church, and to be of extreme generosity in exchange of indulgences. In the 13th century the Dominicans received a considerable material help from many other ecclesiastics, like for instance from the abbot Albert from Gornji Grad, the patriarch of Aquileia Berthold, the archdeacon Konrad from Savinja region, while the most important lay benefactors mentioned in the chronicle were the son of the founder, Hartnid I (died in 1251), the knight Herman from Small Castle in Ptuj (died in 1249), and a citizen from Ptuj – Hilprand (died in 1230). However many other noble families were recorded as benefactors of the Dominican order, such as ministerials of Gurk and Salzburg Church in Styria, as well as some wealthy citizens of numerous towns in the region. In return of endowments, the Dominicans promised their benefactors to

295

dominikanski samostan na ptuju

remember them in their everyday prayers and to ensure them of eternal benefices in particular mass donations and death anniversaries. Some benefactors were even admitted to be buried in the church of the monastery. The Dominicans were entrusted with pastoral care, preaching and confessing. Therefore bishops held them in good grace and provided for their smooth functioning with donation of privileges. But the latter was the cause of jealousy felt by the secular clergy especially bishops, as the privileges exempted the friars from the authority of the local bishops. Lower secular clergy, as priests for example, envied the Dominicans for the privileges and considered them as their main competitors as well as the intruders in their rights and income gathered from various spiritual duties, and especially from the burying of laics in the monastery’s church. Funerals were in fact very profitable for the monastery as the deceased would leave their legacy, such as immovable property and money, to the Dominicans. For all these reasons the Dominicans and local priests were quite often engaged in disputes. In 1438, for example, the prior Thomas Staindl and the guardian of Ptuj Janez complained against the town priest Vincenc as he claimed more from certain legacies than was agreed upon. It is a well known fact that numerous noble families chose the church of the monastery for their final resting place: Klöcher, Reichenburg, Reisperger, and Stubenberg families, as well as some wealthy citizens, such as the renowned medical doctor Markvard Stelling from Hamburg (1467) who spent a part of his life in Ptuj. Undoubtedly the most well-known personality to be buried in the church is the last member of the Lords of Ptuj, Friedrich IX (1438). Seventeen superiors led the monastery during the first century of its existence. Some of them, as many other friars, were professed friars from the monastery in Friesach as the first ones who came to Ptuj. In the following two centuries as much as twenty-one priors were recorded, from whom should be mentioned Nikolai from the family of Konjiški (1357-1361), and from the end of the 15th century two priors bearing the title of General Preacher, a Master and a Lector of the Holy Bible (Erhard Streitperger and Peter Ful(d)ner). However the monastery did not house only domestic professed friars who vowed themselves to the monastery in Ptuj, but also those sent to Ptuj as guests by the Order’s authorities, such as for example from Nuremberg, Vienna, Graz, or from other monasteries of the same province. The same happened to the professed friars in Ptuj as they were moved to other places, for example to Florence, Bolzano, Cologne. Due to the lack of a language barrier, it was obvious that friars from Ptuj mostly moved to Novi Klošter and vice versa. In order to be able to preach, first of all to the Albigensians, the Dominicans needed excellent education. Therefore the study of philosophy and theology was part of the main tasks of the order. According to the rules each religious community had to provide adequate education for novices. The novitiate for the German province of the order, to which belonged also the monastery in Ptuj, was in the monastery in Friesach, where Dominican students attended biblical, philosophical and theological lectures. In the 14th and 15th centuries the so-called high school was also in Ptuj as can be read in records of provincial chapters. Although the data is rather scarce and mostly reports on the names of students and professors, the names show that besides domestic professed friars, those from other monasteries in the Province lectured in Ptuj: from Krems, Leoben and Hainburg. Some friars from Ptuj were entitled to a higher level of education and were sent by their superiors either to the Province (Vienna), or even to renowned Italian monasteries, such as Bologna, Padua, Siena. The lecturers in Ptuj came from various monasteries

296

summary

from the German Province: Graz, Hainburg, Landshut. In 1474 the Dominican brother Thomas from Ptuj lectured in Siena. A peaceful monastic life and economic growth at the beginning of the 14th century were interrupted by a great fire which almost completely destroyed the entire monastery with all the buildings and the church. The renovation works, in which participated numerous religious and lay persons, were prolonged right into the middle of the century, and the church was consecrated in 1453 by the bishop from Seckau, Georg Überacker. The monastery did not acquire the land and permanent income only through endowments, in general obtained in exchange of permanent benefices (masses, anniversaries), but also through purchasing. In the 15th century some well known, but also some less known, noble families set up spiritualities or spiritual duties with which they provided the monastery with important annual income. Among the benefactors of the monastery should be mentioned the last Lords of Celje. Between 1418 and 1495, certain Ptuj citizens and some unknown benefactors donated the monastery landed property and/or money. In the 15th century the superiors of the monastery increased the income through purchasing. While the land donated by benefactors forcibly remained on its location of origin, the purchase of estates and of annual income situated mostly in the town and its vicinity as well as on the right river bank, testify to a systematic economic policy of the monastery’s superiors. A part of the income of the monastery came from prebendaries who, in return for land or money, were entitled to a life-long care in the monastery. However, both monasteries in Ptuj received the most substantial annual revenue in 1438 after the death of the last Lord of Ptuj, Friedrich IX. His father Bernhard (died in 1420) drew up his last will in 1399 with which, fearing the Lords of Ptuj would die out without a male descendant, he conveyed his legacy to both monasteries to be divided between them. The substantial legacy comprised the income received from tax on land and vineyards, the tithe in offices of Jesenica (Upper office) and Podlehnik (Lower office), the provincial court together with all advantages and rights pertaining to forests, meadows and even waste land, hunting and fishing rights. Therefore, after the death of the last Lord of Ptuj in 1438, both monasteries had a new land register written according to which they found themselves owners of 217 hides, 11 half-hides and 15 empty hides, 21 cottages, 6 mills, a manor, 374 winegrowers working and living in vineyards that spread over 25 hills; all that wealth was registered in 38 different settlements. However, the document from 1399 did not explicitly state what should go to which monastery the omission that triggered off countless disputes among friars. Only in 1461 the emperor Friedrich III responded to the demand of both spiritual institutions and divided the land between the two monasteries. Nevertheless, the problem remained as the provincial court could not be divided, which was particularly problematic in the 17th and 18th centuries and caused a lot of bad temper. In the second half of the 15th century and in the 16th century the monasteries in Ptuj had to face dire consequences of Turkish plundering, as the monastery in Novi Klošter was completely destroyed in 1479. The Dominican order grew quickly in the first century of its existence. Due to the order’s strict discipline and the ideal of apostolic humility, numerous intellectuals entered the order, which was opened also to uneducated people. But in the 14th century various reasons contributed to the general decline of canonical observances and to a relaxed discipline present throughout the order. One of the reasons was undoubtedly the general situation of the Church, but partly also virus

297

dominikanski samostan na ptuju

diseases which literally decimated the occupants of some convents between 1348 and 1349, after which the surviving members wandered from place to place as vagabonds showing no respect for monastic discipline any longer. The popes, the highest ecclesiastical power as well as the secular authority put a lot of effort into the improvement of the order’s discipline. The reform of the order occurred already at the beginning of the 14th century first of all in some Italian monasteries, and the reforms were avidly awaited for in monasteries of the German province. The strivings of the convents in Vienna and Nuremberg resulted in the reform of the order’s discipline in the monastery in Ptuj between 1436 and 1438. But those reforms did not last long in monasteries of the above-mentioned province. Some ten years after they had been implemented, the discipline became slack anew, especially at the victory of Lutheranism. The same happened in Ptuj, as can be deduced from the decisions of the Master General of the Order from 1474 and 1482. The 16th century witnessed a new blow of unfortunate conditions which were the main cause of the recurrent crisis of the Dominican monastic life. The Reformation annihilated monasteries in England, Scotland and Scandinavian countries, while the same was true of the western part of Hungary due to the Turkish occupation. The majority of monasteries in Saxony disintegrated, and others were annexed to the German province of the order. That was why several administrative reorganisations of provinces took place in the modern era. The chronicler of the order in Ptuj, Ambrosio Capello (1697) thought the monastic life in Ptuj could not be compared to the “devastation” of monasteries in Germany. On the other hand things were bad in the monastery in Novi Klošter which was plundered by the Turks in 1479. The monastery survived thanks to the help of the emperor Friedrich III and the convent of Ptuj. In the 16th century the Ptuj monastery was subject of a few provincial and canonical visitations. In 1545 visitors in Ptuj reported that the prior Jernej Peer was a good priest and master. The monastery then counted 12 priests and 4 novices, although some time before that there were even 26. The friars were mainly Hungarians and Croatians, and only few were of German origin, that means speaking German or Slovene. Among the superiors should however be mentioned the prior Andrej Vajvodić from Virovitica, Croatia (1552), who was at first prior in Novi Klošter in 1548. Later he moved to the Carthusian order in Žiče and was prior there (1561-1564), then in Bistra (1564-1581). Another interesting story is the life of Vincencij Kosić, who was Dominican friar in Senj (Croatia). Trying to avoid the Turkish danger in 1572, he fled from Senj to Ptuj bringing with him some pieces of liturgic equipment and valuables, which the Dominicans from Ptuj had to restore to their owner, to the convent of Senj in 1587. The 16th century was a period of economic recession also for the Dominican monastery in Ptuj. The Dominicans were suddenly deprived of their main support by the nobility and the citizens, as especially the latter turned towards the Lutheran order or at least felt inclined to it to the detriment of monasteries. However, both social classes were then experiencing the economic crisis and its effects. Therefore the provincial prince even asked the Dominicans to pay contribution for the defence against Turks (after 1526). Given the contemporary situation, the Dominicans had to give away some of the church valuables in 1528 and, still in the same century, to grant credit several times. As their coffers emptied they had to take up credit themselves for which they put their land and estates in mortgage or on lease. Unable to settle their debts, the friars had to let some of their fortune go. On the other hand some noblemen simply seized monastery’s

298

summary

lands. As a logical consequence the economic power of the monastery diminished. The number of peasant farms in their service decreased in comparison to the 15th century: from 230 farms to about 150 in 1542, and from 25 vineyards and other land units with 470 winegrowers in the 15th century, the Dominicans counted only 20 units and 273 winegrowers in the 16th century. A number of documents report on land disputes between the two monasteries in Ptuj as well as on disputes with the neighbouring landlords. Both monasteries were frequently engaged in litigations concerning estate limits, as well as the rights and benefices deriving from the common ownership of the provincial court, not to forget complaints about serfs interfering with rights of the other monastery. Those litigations were detrimental to good neighbourly relations and were also very costly. In the 17th century some monasteries in certain provinces managed to recover a bit from the Turkish plundering (especially in Hungary) and from the Lutheranism in Germany. The superior monastic leaders put enormous efforts into the re-establishment of the monastic discipline and the thorough instruction of the order’s members. The administrative reorganisation of provinces was supposed to be one of the undertaken measures. By the beginning of the 17th century all Dominican monasteries in Styria and the monastery in Friesach in Carinthia, as well as monasteries in Hungary belonged to the Hungarian province of the order. But as all the friars in Hungarian monasteries passed away and consequently the name of the province had no reason to exist any longer, the monastic superiors annexed in 1611 all monasteries of “German” origin, as well as all those mentioned earlier, to the German religious province. Soon after, namely in 1617, the monasteries in Styria and the one in Friesach were excluded from the German province to be joined in a special congregation which lasted only until 1653 when it was annexed to the German province anew. The revival of some Hungarian monasteries led to their congregation in the Hungarian province of the order in 1702. Relations between the Habsburgs and the Venetians were rather tense at that time, therefore the former had been trying since the end of the 16th century to remove superiors from all monasteries situated in their hereditary lands with the demand that the Order replace them with Habsburgs subjects. The project partly succeeded, and if the Italian superiors, mostly coming from the Venetian province, still prevailed in the monasteries in Ptuj in the first half of the 17th century, from then on the superiors were primarily the locals. Around 1640, the Italian Sigismund Ferrari, was striving for reforms of the monastic life to be implemented in the congregation of Styria and Carinthia to which belonged both monasteries in Ptuj. Ferrari obtained the approval of the convent in 1641, the success partly due to a few excellent clerics who were at the helm of the monastery and who endorsed his efforts. After Ferrari and his co-workers passed away, the discipline in the Ptuj convent slowly became lax. That was the time when the convent and its superiors focused much more on material goods than on the true monastic life. Consequently, a constant string of petty squabbles with neighbouring land owners, especially with the Minorites, had an extremely negative impact on the religious life of the town. It should be stated here though, that some of the priors had excellent education and the title of General Preacher so they acted as lecturers of philosophy and theology. At least two scholars should be mentioned here: Pavel Merenda (prior between 1635 and 1650), lector and master of philosophy, and Antoni Königsman (prior between 1750 and 1752), doctor at the University of Vienna. Some priors from Ptuj were summoned by other monasteries to become their superiors, especially at the monastery in Novi Klošter, and some of them were appointed several times to the

299

dominikanski samostan na ptuju

highest monastic office: Pavel Merenda (1635, 1636, 1638-1641, 1647-1650), Augustin Guettmann (1721-1727, 1735-1738), and Peter Monhaubt (1744-1750). Thomas Baron Bucelleni became the first provincial master of the Hungarian province (1702-1704), while the term of office of the already mentioned prior and later the provincial master, Antoni Königsman, lasted from 1760 to 1765. Among superiors were also noblemen, such as Karl Moscon (1647-1650) and Dominicus Moscon (1680-1683), Albert Ernest, Baron of Prank (prior from 1670 to 1673), or even the already mentioned baron, Thomas Bucelleni (prior from 1691 to 1692). The novitiate in Ptuj admitted youngsters coming from different places in Slovenia and from abroad. Many of them, professed already in other monasteries, came to Ptuj only to take their vows anew. Some were sent to Ptuj as guests by the leaders of the province, and some were merely in transit in Ptuj and from here they were moved further. The modern era saw the novitiate for all monasteries from the German province established again in Ptuj for some time, although it was in the 17th century that Ptuj had the novitiate for the longest period which can be deduced from a great number of novices coming from other monasteries, taking their vows in Ptuj, and returning back to their homes as professed members of the community. The chronicle of the monastery from 1697 gives names of novices who took vows in the Ptuj monastery, and then became members of the monastic order in the following towns: Graz (13), Vienna (7), Szombathely (5), Leoben and Novi Klošter (each 4), and Friesach (3). The novices were trained for the monastic life and given the required education. In the 18th century, Jožef Zelenik (1714), followed by Gabriel Stephan, both from the Czech lands, lectured philosophy in Ptuj. In relation to the education activities performed in the convent of Ptuj should be mentioned a public Latin school which had been functioning much before the year 1675 when it was first recorded in writing. The period of Catholic religious reforms helped in the revival of the religious life in Ptuj, which was also due to the endeavours of both monasteries in the spreading of various popular devotions, such as the Stations of the Cross, the praying of the Rosary, and with the establishment or rather the revival of brotherhoods. Additionally the number of spiritual duties, such as anniversaries, masses and the like, was on increase. If noblemen and citizens had been used to barter land and money in exchange for services rendered by the Dominicans, in the 17th and 18th centuries they set up endowments at the Province of Styria Institution on behalf of the monastery, who was then the direct beneficiary of the annual interests. One such donation was made by Maruša Botkovič from Ptuj, wife of a respectable and wealthy citizen named Jurij, which was spent on the repair of the monastery and the completion of the main altar. The foundation stone for the church of the Holy Trinity was laid on the Dominican land on the Gorca hill under the tenure of the prior Karl Moscon de Gandino; the Dominicans finished the church under the prior Karol Murner (1752-1757). The mighty church of the Holy Trinity - today called the Cathedral of Haloze – was equipped with excellent furnishing and housed the brotherhood of the Rosary. Several times a year religious services were performed there and became regular in 1786 after the creation of curacy. In 1827 the see of the parish was transferred from the church of St. Mary in Podlehnik to the church of the Holy Trinity. As in the Middle Ages, the described period of time was also marked by disputes between friars and town priests, which were sparked off because of legacies the deceased bequeathed to the monastery, the funerals in the church, and various other activities going on in the Dominican church

300

summary

while religious services were held in the town church. The disputes had an extremely negative impact on the religious life in Ptuj and as such spoiled good neighbourly relations. At that time there were four energetic but also headstrong priests in Ptuj. Ciprian de Collonia (1651-1687) and his clergymen demanded a much bigger share of each devise than what was agreed upon, i.e. a quarter; Andreas Doringer (1687-1709) engaged himself in serious arguments with both monasteries, and Franz Ignatius Count von Inzaghi (1731-1768) was involved in litigations with the Dominicans because of tithes. Particularly violent quarrels broke out between the convents of all three monasteries in Ptuj and the priest Gregorius Joseph Plohl (1769-1800), a convinced defender of the Josephinian reforms and ardent opponent of the friars. The priest despised the work of friars and complained about the citizens and people from the surrounding area attending church services in monasteries in great numbers only because the friars performed ceremonies with haste and even without preaching. Although the economic situation of the monastery improved, consequences of the recession in the 16th century were still present. The superiors attempted to alleviate the situation and started selling their crops and especially wine. The monastic coffers were partly replenished with hereditary shares of novices and with endowments the donators set up at the Province of Styria Institution for the benefit of the Dominicans. It should be mentioned here that in 1653 the emperor Ferdinand III ensured the monastery a yearly supply of ten loads of salt directly from his viceroy office in Graz. As in the previous period, even in the 17th and 18th centuries the Dominicans were bound to duties for the benefit of the provincial prince and the country (“loans” for military expenses, for army equipment (1661), and for the maintenance of roads and bridges on the territory of their own provincial court). Huge sums of money were spent for the repair and re-construction of monasteries and for the purchase of the liturgical and church equipment as well as for the re-arrangement of the church in the Baroque style in vogue at that moment. The priors who were experiencing a constant shortage of money were continuously behind the schedule fixed by the province of Styria for tax payment. As a result the ruling authority ordered the granary and the cellar of the monastery to be sequestrated during the period 1744 to 1751. Nevertheless both had to be re-opened in 1750 for the official visit of Maria Theresa to the monastery. At the same time, large sums of money were spent for various legal actions taken against neighbouring land owners, and especially against the Minorites in Graz. Expensive litigation processes with the latter emerged because of the church of the Holy Trinity which stood on the land belonging to the Dominicans within the jurisdiction of the parish of Videm, which was in its turn in the ownership of the Minorites until 1623. Despite the shortage of money, the superiors bought some land and with it annual incomes pertaining to it. The land, located in Ptuj and its surroundings, comprised especially vineyards. Among the most important acquisitions should be mentioned the manor of Kacherl near Ptuj together with the neighbouring land in 1658, and a few vineyards near Podlehnik in 1670-1671 that the prior Albert Ernest Baron Prank bought with the money he got from the parish in Žetale sold to the nobility in Rogaška in 1669. The lack of money was not a strong enough reason for the priors not to lend it, as for example to the Benedictines in St. Lambrecht (before 1688). As already mentioned, the superiors were engaged in repair works in the monastery and the church, in building and in purchasing the equipment for the church and the monastery, especially in the 17th century. One of the principal agents was Pavel Merenda (1635-1638) who was stopped by the

301

dominikanski samostan na ptuju

General Commissioner, Bernardin Gauslin, forbidding the so-called “unnecessary” construction works and allowing the construction and repair of only the most needed and essential buildings. At the same time, the Commissioner ordered Merenda to keep the money in the general monastery treasury. Other priors who showed much zealousness in construction and purchase were: Karl Moscon de Gandino (1650-1661), Dominic Moscon (1680-1683), and Thomas Baron Bucelleni (1691, 1692) who undertook considerable re-construction works to re-arrange the church and orientate it east-west (1692). In the 18th century, the following priors undertook the building works: Dominic Sometinger (1713), Jozef Gründler (1738-1744), and Antoni Königsman (1750-1752), while Karol Murner (1752-1757) made the church of Holy Trinity built as well as the construction of a covered corridor connecting the church to the convent. The period dealt with in this paper had a bad reputation for quarrels between the citizens of Ptuj and the monastery which mostly emerged because of the trade the monastery and their serfs were entitled to, and especially because of the unfair competition in the trade of wine and of other items the friars could place on the market at a much lower price owing to the privileges they enjoyed. Long-drawn-out disputes evolved from the fact that the monastery was located within the town walls on the municipal land, and sparked off each time the citizens of Ptuj were checking the boundaries of the town’s jurisdiction. Such tense and negative feelings shared by the citizens and the monastery led to a serious decline in the number of church-goers who, according to the prior Peter Monhaubat, in 1744 accounted only for one fourth of all the believers. The same period was also marked by disputes between the Dominican and Minorite friars which had their origin in the joint ownership of the provincial court in Haloze and with it the rights to the waste land, such as forests and meadows, to clearings, to fishing and hunting, and the like. Additionally, there were also a few churches situated on the provincial court territory, and both monasteries wanted to appoint their own church key-holder and parish clerks, to plan and implement annual accounts of the church, to be entitled to the stall charges during pilgrimages at churches of St. Mary in Podlehnik, St. Anthony the Hermit in Stoperce, St. Spirit in Rodni Vrh, St. Bolfenk in Jelovica, and St. Mohor and Fortunat on Kupčinji Vrh. Representatives of both monasteries visited together estate boundaries and tried to figure out what rights were allocated to which monastery. After that, special contracts were drawn up in 1675, 1678 and 1683, but in spite of that friars from both monasteries kept nagging about the churches thus creating additional tension. Dominican and Minorite serfs were mostly neighbours, and the discontent and revolt was growing on both sides to such extent that in the 17th century riots broke out on a regular scale. Serfs on both sides always gave more or less the same reasons. However restless and unsettled the situation that started in 1616, the riots reached their climax in the middle of the century when the Minorite serfs killed the guardian Francesco Bonhomo while he was collecting the tithe on wine near the village of Stoperci in 1658. After 1675 there was no more news reporting on eventual problems on either of the monastery’s property. Nevertheless the records of that period show that the Dominican serfs for unknown reasons were not as rebellious as their neighbours, the Minorite serfs. Although the serfs continued to carry the burden of tax payment and of various obligations owed to the landlords, the emperor’s resolution, passed in 1675, eliminated to a certain extent the absolute self-will of the landlords, granted more rights to serfs and the possibility to address themselves to the lay authority through which they had better chances to get to their legal rights.

302

summary

The emperor Joseph II, in accordance with his own reforms, took a decision to dissolve all of the so-called “useless” monastic orders. Among them was also the Dominican order. In 1782 all Dominican women convents were closed down in Slovenia, and both men monasteries were dissolved just a few years after: in 1786 the one in Ptuj, and in 1787 the other in Novi Klošter. The governor general of the province of Maribor, Friedrich Count of Gleispach, declared on the grounds of the governor’s decree from 29th December 1785 the dissolution of the Dominican monastery in Ptuj as from 17th January of the following year. At the time, there were nine Dominicans living in the monastery: six priests and three lay brothers. Brothers either left the order or moved to another monastery of the Dominican order, such as Leoben and Graz. Others simply took on the pastoral care. Churches of Holy Trinity and St. Spirit in Rodni Vrh saw the establishment of the curacy, which had to be taken over by the prior and two Dominicans from Novi Klošter because of the language problems. The monastery together with its wealth was estimated at 66,558 florins and became the property of the Religious Fund. The monastery building was seized by the state and the same year destined to become the military hospital.

303

Jo탑e Curk

DOMINIKANSKI SAMOSTAN NA PTUJU gradbeno zgodovinska skica

dominikanski samostan na ptuju

Okolica

J ože, Curk: O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na Slovenskem Štajerskem, ČZN NV 29/1993, strani 134–136. 2 Jože Curk: O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije. Kronika 47/1999, stran 8. 3 Jože Curk: Mali grad v Ptuju. Ptujski zbornik 6/1996, stran 443. 4 Jože Curk: Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem. ZO. Maribor, 1991, stran 114. 1

endikantski redovi, med katere spadajo tudi dominikanci, ustanovljeni leta 1215 in kot red potrjeni decembra 1216, so se za razliko od starejših redov zaradi svojega glavnega poslanstva, pridige, najraje naseljevali na robovih večjih, predvsem mestnih naselbin. To se je zgodilo tudi na Ptuju, kjer sta salzburški nadškof Eberhard II. (1200-1246) in Mehtildis, vdova Friderika III. Ptujskega (+1253), spomladi leta 1230 ustanovila njihov samostan.1 Za lokacijo je Mehtildis darovala zemljišče, ležeče zahodno od mestne naselbine, nadškof pa je dovolil njegovo postavitev. Izbrano zemljišče je zasedalo zgornjo od dravskih teras, ki se je proti jugu strmeje in proti jugozahodu položneje spuščala k spodnji. Ta je bila dvonivojska ter je ležala ob rečni strugi, ki je v 13. stoletju tekla nekoliko južneje od današnje. 2 Spust zgornje terase k spodnji sta prekinjala dva z dvorom zasedena pomola. Na manjšem, vzhodnem, je od 2. polovice 12. stoletja stal prednik današnjega Malega gradu kot čuvar ob njem v mesto vstopajoče ceste, ki je prav v tem času dobila značaj tranzitne3, na večjem, zahodnem, pa kot čuvar mostišča manjši dvorec, ki so ga leta 1230 dobili dominikanci in mu pozneje priključili še zemljišča, razprostirajoča se zahodno od njega v smeri prastare, vendar v 13. stoletju že bivše tranzitne ceste, vodeče z mostišča proti Rogoznici. Ta pomol in njegove brežine, ki so jih že Rimljani s pomočjo teras urbano usposobili, so bili domnevno uporabljeni tudi v karolinškem 9. stoletju, vendar ne za tržne namene, saj je temu služila prostorna spodnja terasa z mostiščem pač pa za upravne in cerkvene.4 Lokacija upravnogospodarskih dvorov in pripadajoče jim lastniške, pozneje župne cerkve na spodnji terasi že zaradi poplavnih groženj ni bila verjetna, zagotovo pa tudi ne na malograjskem pomolu, ker je bil ta pred visoko- in pozno- srednjeveško predelavo premajhen za sprejem večjega reprezentančnega kompleksa. Po vrnitvi Ptuja v okvir nemške države okoli leta 970 in po začasni umiritvi tega ozemlja po ponovnih porazih Madžarov v 2. četrtini in sredini 11. stoletja (vojne cesarja Henrika III.), se je razvojna aktivnost Ptuja preusmerila na z obrambnimi nasipi zavarovano območje vzhodno od Malega gradu. Zemljišče zahodno od njega, ki je bilo sicer salzburško, a v fevdu Ptujskih gospodov, pa je ostalo neposeljeno, a zasedeno z več parcelami (area), med njimi osrednjo, opremljeno s preprostim trietažnim dvorom na svojem jugovzhodnem koncu, in prav to parcelo je Mehtildis Ptujska leta 1230 darovala dominikancem. Ti so na njej do leta 1252 postopoma postavili nadstropen samostan, sestoječ iz cerkve in treh traktov, ki ga je od mesta ločevalo večje viseče zemljišče, pozneje delno spremenjeno v samostanski vrt, današnji Muzejski trg. 310

gradbeno zgodovinska skica

Pogled na dominikanski samostan, glavno prometno os, Prešernovo ulico in mesto Ptuj

311

dominikanski samostan na ptuju

Dominikanski samostan ok. 1687, detajl iz slike Gornji Ptuj

Stavbni kompleks samostana je bil od 3. četrtine 13. stoletja obdan z mestnim obzidjem. Detajl iz slike Franz Josef Fellner, Led na Dravi, 1766

PMP, orig. olje na platnu, sign. G 829 s

PMP, orig. olje na platnu, votivna podoba, sign. G 120s

Če pogledamo na samostan z urbanega vidika, lahko ugotovimo, da na mestni razvoj neposredno ni močneje vplival. Pravilno orientiran se je namreč odpiral proti zahodu, proti vzhodu, to je proti mestu, pa je kazal svojo hrbtno, gradbeno zaprto stran z močno izstopajočim petosminsko sklenjenim prezbiterijem. V mestnem urbanem tkivu zato njegov stavbni kompleks, čeprav od 3. četrtine 13. stoletja obdan z mestnim obzidjem, zlasti po prestavitvi mostu sredi 14. stoletja iz njegove bližine v središče mesta, ni igral večje vloge. To je še podkrepilo dejstvo, da se je proti njemu v teku 1. polovice 15. stoletja zaprl tudi z lastnim obzidjem, katerega postavitev mu je narekovalo splošno veljavno načelo redovne klavzure. Zato je bil in ostal pred svojo barokizacijo ob koncu 17. stoletja z mestom slabo povezan, saj se je vanj lahko prišlo le po razmeroma ozkem prehodu med njegovo severno stranico in mestnim obzidjem. Šele obrnitev sakralne osi cerkve, baročno prefasadiranje njene in samostanske vzhodne fasade ter prestavitev dostopa vanj z zahodne na vzhodno stran so samostan funkcionalno, vizualno in s tem tudi urbano tesneje povezale z mestom, od katerega ga je odtlej ločeval le še vrtni nasad pred njim.

312

gradbeno zgodovinska skica

Lega Areal, ki ga je zasedel samostan, je visel proti spodnji terasi oziroma Dravi občutno močneje kot danes, ko je v dobršni meri izravnan. Zgoraj ga je omejevala cesta, ki se je vila in se še vije ob vznožju Grajskega griča, povezujoč mesto s staro tranzitno cesto in Vičavo, spodaj pa nova tranzitna cesta, ki je z mostišča vodila skozi strojarsko četrt, se pred Malim gradom povzpela na mestno teraso ter jo na drugi strani zopet zapustila s spustom v dolino Grajene, ki je z vzhodne strani oblivala mestno teraso in se pod njo izlivala v Dravo. Zaradi trajne sedimentacije pa tudi nasipavanja zlasti v 3. četrtini 19. stoletja, se je talni nagib brežine pred samostanom v teku stoletij polagoma dvigal in izravnaval ter znaša sedaj okoli 1 m med obema koncema njegovega vzhodnega trakta.

Pogled na cerkev in dominikanski samostan pred adaptacijo

Samostanski, prvotno odprti kompleks, je svojo prvo obzidavo doživel, ko so ga meščani morali po volji Mehtildinega sina Hartnida I. Ptujskega leta 1251 vključiti v načrtovani mestni obrambni sistem, čeprav so imeli prvotno namen ustvariti obrambno logično in mnogo krajšo obzidno črto: Stari stolp na grajskem griču – Mali grad – Drava, ki jo je uporabljal že njegov palisadni predhodnik.5 To obzidje, ki je obtekalo samostanski pomol s severne in zahodne strani in se na jugozahodnem koncu zaključevalo z Zgornjim Vodnim stolpom, je njegovo južno stranico ovilo predvsem kot visoka eskarpa, segajoča od že omenjenega stolpa do tiste točke pred Malim gradom, kjer je cesta z mostišča dosegla nivo mestne terase. Proti mestu samostan prvotno ni bil obzidan (zagotovo pa ograjen), pač pa je bilo skoraj gotovo zaprto njegovo zahod-

313

J ože Curk: Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem. ZO. Maribor, 1991, stran 112.

dominikanski samostan na ptuju

ranko Vnuk: Stavbnozgodovinski razvoj B nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju v novem veku 1500–1786. Seminarska naloga. Ljubljana 1997, stran 45. 7 Jože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 244. 6

no dvorišče, obdano z gospodarskimi poslopji, ležeče med samostanovo zahodno, to je glavno fasado in mestnim obzidjem. Kdaj je samostan obzidal svoje vzhodno, z vrtom zasajeno zemljišče, se ne ve, vendar pa zelo verjetno v času svoje obnove v 1. polovici 15. stoletja, ko je z nasipavanjem intenzivneje izravnaval svoje zemljišče in zaradi tega tudi povišal eskarpo, opremljeno s šalastim izzidkom, kar je sredi 16. stoletja ponovil. Domnevno že v 2. polovici 13. stoletja je nastalo ob severni stranici cerkve ograjeno samostansko pokopališče, ki je precej zožilo dostop do njegovega zahodnega dvorišča. Prav okoli tega dostopa, ki je edini omogočal zvezo z mestnim Gornjim Vodnim stolpom, je v 17. in 18. stoletju prihajalo do sporov z meščani, pa čeprav so se ti nekaj časa posluževali tudi lesenega hodnika po zunanji strani obzidja. Ob tem jih je motil še kip Alberta Velikega, ki je od leta 1580 kronal teme vratnega prehoda, ker je s tem dvorišče tudi vizualno označeval za last samostana.6 Obravnavani vrtni nasad na vzhodni strani samostana so ob njegovi sakralni obrnitvi okoli leta 1692 skrčili za severni del ter s tem omogočili neposreden dostop vanj. Končno je imel samostan od 1. tretjine 17. stoletja še tretje dvorišče, ki je nastalo tako z nasipavanjem južnega roba pomola kot s postavitvijo obeh njegovih južnih prizidkov. Med tem ko sta zahodno in južno dvorišče ostala tudi po ukinitvi samostana leta 1786 več ali manj enaka, se je moralo z vrtom zasajeno vzhodno med letoma 1860–1870 umakniti javnemu prostoru in vojaškemu zbornemu mestu, ob čemer je zgubilo svoje obzidje in s tem tudi svojstvo. 7

Vzhodni del samostana s cerkvenim pročeljem

314

gradbeno zgodovinska skica

Samostan in njegova arhitektura med letoma 1230 in 1500 Prva razvojna faza Ustanovljen spomladi leta 1230 je po zatrdilu kronike prve prebivalce, sedem bratov pod vodstvom priorja Otona Gramatika iz Brež, sprejel pod svojo streho že jeseni naslednjega leta. To sporočilo, ki predpostavlja veliko hitrost gradnje, nekoliko osuplja, a je mogoče, če upoštevamo, da so vanjo vključili tudi že obstoječi dvor. Vedeti je namreč treba, da je šlo v prvi fazi samostanske gradnje, to je ob nastanku njegovega vzhodnega trakta, za statično preprosto stavbo, sestavljeno iz kamnitega ostenja in lesenih tramastih stropov. Nekoliko zahtevnejša je bila le priprava gradbišča, katerega temeljna problema sta bila nagnjenost zemljišča in funkcionalna priključitev na že obstoječi dvor. Da je ta dvor vplival na določeno tlorisno nepravilnost začete gradnje, je evidentno, kot je tudi evidentno, da je pri tem odigral svojo vlogo tudi nagib tal. Kot je pri nizbrežnem terenu logično, so z gradnjo samostanske stavbe začeli na njenem spodnjem, to je jugovzhodnem koncu, ki ga je zasedala 15,5 x 8,5 m velika trietažna zidana dvorova stavba z okoli 1,1 m debelimi zidovi, katere os je odstopala za okoli 8 stopinj od osi vzhodnega in malo pozneje tudi od osi južnega trakta. Vse namreč kaže, da je bil najprej, in to do jeseni leta 1231, zgrajen vzhodni trakt z meniško sobo in kapitljem v pritličju in spalnimi prostori v nadstropju, medtem ko so stavbo dvora uporabili za druge potrebe samostana: klet, kuhinjo, ogrevalno sobo, morda tudi za priorat, sobo za goste itd. Gradnji vzhodnega trakta je kmalu sledila gradnja južnega trakta, ki je segal vse do poznejšega zahodnega dvorišča, tej pa, kot kaže nakazan zidni vogal, še gradnja zahodnega vhodnega trakta, tako da so bili vsi trije samostanski trakti do sredine stoletja zgrajeni, vendar pa samostanski kompleks niti na severovzhodu niti na severozahodu še ni bil zaprt. Kljub smernima izravnavama vzhodnega in južnega trakta je vendarle prišlo do znatne konvergence med njima in cerkvijo, ki so jo sočasno gradili na sosednjem višjem in zato ločenem gradbišču. Neposredna posledica tega neskladja se je zlasti pokazala pri vzhodnem traktu, saj so ga morali okoli 20 let pozneje ob njegovi povezavi s cerkvijo rahlo zalomiti, da so ga lahko poravnali z njeno vzhodno, slavoločno od okoli leta 1692 fasadno steno. Od traktov, ki so bili od vsega začetka nadstropni in okoli 8 m visoki, je vzhodni segal do konca kapitlja, opremljenega s pravokotnim oltarnim prostorom, južni do zahodnega dvorišča, zahodni pa do zidne črte južne ladjine stene, zapolnjene z okoli 2,2 m globokim stopniščem. Medtem ko z vidika talnega nagiba okoli 8,5 m širok južni trakt ni predstavljal posebnega gradbenega problema, je bilo z okoli 10,5 m širokim vzhodnim traktom drugače. Da so ga lahko vodoravno izravnali, potem ko so ga v južnem delu prilagodili talnemu nivoju podkletenega dvora, so ga morali v severnem delu »spustiti« okoli 2,2 m pod talni nivo cerkve. Verjetno je oba bivalna trakta z notranje strani že kmalu po njunem nastanku začel spremljati odprt lesen hodnik, ki je povezoval njune s stenami ločene prostore, v vzhodnem tri (kapitelj, meniško dvorano in kuhinjo), v južnem tri (refektorij, priorat, soba za goste), v nadstropjih obeh traktov pa so prevladovale spalnice, saj je imel vsak od menihov svojo sobo oziroma celico.

315

dominikanski samostan na ptuju

Bifora v vzhodnem kraku križnega hodnika

Vhod v dormitorij samostana

Vzporedno z gradnjo samostanskih traktov, vendar v dokajšnji konvergenci z južnim, se je na stiku brežine z robom gornje terase po sporočilu kronike že leta 1230 začela tudi gradnja cerkve, posvečene Marijinemu Vnebovzetju. Šlo je za pravokotno stavbo, veliko okoli 34 x 14 m na vzhodnem oziroma 13 m na zahodnem koncu ter visoko okoli 12,8 m, vendar z okoli 2,2 m višjim talnim nivojem. Pokrival jo je najverjetneje raven lesen strop, osvetljevala pa po 3 polkrožno sklenjena romanska okna v južni in v severni steni. Kakšna je bila njena zahodna fasada, ne vemo. Nasprotno je znano, kako se je cerkev zaključevala proti vzhodu, kronika govori o majhnem in neuglednem koru oziroma oltarnem prostoru (chorum satis humilem et despectum). Ker dominikanci niso razvili svojega tipa cerkve, stremeli pa so po pridigarsko uporabnih stavbah, so se pri tri in večladijskih cerkvah najraje odločali za njihov dvoranski tip v različnih izvedbah. Pri manjših enoladijskih cerkvah je tovrstna dilema odpadla, saj te že po zasnovi predstavljajo enoten ladijski prostor. Tak primer je predstavljala ptujska cerkev.

316

gradbeno zgodovinska skica

Kot že rečeno, je šlo v prvi fazi za preprosto, s sedlasto streho pokrito prizmatično stavbo z enostavno notranjščino, v vzhodnem delu talno dvignjeno za okoli 70 cm ter zaključeno z ožjim in nižjim, banjasto obokanim pravokotnim oltarnim prostorom (korom). Kot pri večini najzgodnejših samostanov se je tudi v Ptuju kmalu po zgraditvi pojavila želja po njegovi prezidavi, kar je v prvi vrsti veljalo za vzhodni zaključek cerkve, kjer so ji okoli leta 1248 odstranili oltarni prostor ter ji v njegovi talni višini prizidali tako imenovani dolgi kor, okoli 22 x 9 m velik, od ladje 5 m ožji in 5,2 m višji prezbiterij, sestavljen iz dveh križnorebrasto obokanih pol in 5/8 zaključka, ter opremljen znotraj z okoli 6,4 m širokim slavolokom in meniško grobnico, zunaj pa z 8 oporniki in vmesnimi okni. Končan leta 1252 in zaradi raznih zadržkov posvečen leta 1255, je časovno sledil Dunaju z najstarejšim dominikanskim samostanom v Avstriji in prehitel svojega matičnega v Brežah, ki je doživel prezidavo šele med leti 1251–1268–1300. Ugotovljena talna razlika med njim in ladjo, ki je znašala okoli 70 cm, postavlja pod vprašaj doslej veljavno domnevo o kripti pod njim, dopušča pa seveda obstoj arhivsko potrjene večje meniške grobnice v njem.8 Morda že takrat ali le malo kasneje so gradbeno spojili vzhodni trakt z ladjo ter s 130 cm visokimi stopnicami in zgodnjegotskim portalom povezali njegovo nadstropje z njenim povišanim vzhodnim delom, s čimer so dosegli neposredno povezavo med samostanom in cerkvijo, obenem pa vanjo vstavili letnersko pregrado, da so z njo to povezavo zakrili. Kot zadnje gradbeno dejanje 13. stoletja smemo smatrati prizidavo kapele sv. Katarine na severni strani cerkve okoli leta 1292, ko se ta kapela prvič omenja. Po načrtu iz leta 1644 sodeč je bila odstranjena že pred tem letom.

J ože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 236.

Kreuztallerjev načrt iz leta 1644, detajl ZAP 386, Fototeka in B. Vnuk

317

dominikanski samostan na ptuju

Iz prve razvojne faze se je ohranila niša stenskega sakrarija

318

gradbeno zgodovinska skica

Druga razvojna faza Po požaru na jurjevo leta 1302 so v okviru druge gradbene faze ladjo povišali za okoli 90 cm, njen vzhodni že dotlej ločeni del pa s pomočjo vstavljene nove meter debele slavoločne stene s 6,2 m širokim lokom in dvema prečnima, v pritličju in nadstropju ostroločno predrtima stenama razdelili na tri dele, katerih srednjega, širokega kot prezbiterij, so zašiljeno banjasto obokali, južnega uporabili za dvoetažno podnožje zvonika (zvonico), severnega pa za molilno emporo, dostopno tudi z zunanje strani.9 S tem so ustvarili prečno travejo v funkciji letnerja, od leta 1249 s strani reda zaželjenega ločilca med meniškim in nemeniškim delom cerkve. Da gre pri tej steni za naknadno vzidavo, govori več dejstev. Njena gradnja je v nasprotju z ostalo ladjino sestavljena izrazito kladasto, njen lok z dvojno žlebasto profilacijo, oblika stenskega sakrarija, oba spodžlebljena zidca na vzhodni in sledovi primarne poslikave na zahodni strani ter ostanki vhodnega portala na emporo govore za njen nastanek na začetku 14. stoletja. Razen tega ta stena, ki se na severni strani stika z ladjino, na južni strani skupaj s takrat prebito in na novo pozidano ladjino steno sooblikuje prvotno 290, nato 190, sedaj 235 cm visok stopniščni dostop iz veže v takrat nastalo dvoetažno zvonico kot bazo, nad katero so zgradili zvonik, ki so ga oprli na že povišano ladjino, obe slavoločni in južno prečno steno. Šlo je za stolpič, ki so mu ob samostanskih obnovah v 15. stoletju dali, po vedutah sodeč, gotski videz s korenasto streho na vrhu. To je leta 1738 zamenjal z baročno zvonasto – čebulasto in tak dočakal svojo porušitev enkrat med letoma 1792 in 1802. Sočasno so na prezbiterijevi južni strani postavili manjšo, v 15. stoletju povečano okoli 16 x 5 m veliko nadstropno zakristijo, ki se je, po ohranjenih upodobitvah sodeč, glede višine ravnala po prizidanem vzhodnem traktu, po dolžini pa segala do prezbiterijevega 5/8 zaključka, bila po vedutah dvo- , po dolžini sodeč pa najverjetneje večosna ter kot vsa cerkev pokrita z enotno sedlasto streho. Manjše spremembe kot pri cerkvi je požar povzročil v samostanu. Nadstropen vhodni zahodni trakt, ki je služil gospodarskim potrebam samostana, v pritličju kot klet in v nadstropju, po kroniki sodeč, kot žitnica ter je segal od severne stene južnega trakta do južne gradbene črte ladje, so s prizidavo njene vhodne lope vizualno podaljšali, čeprav z zamikom za njegovo skoraj celotno širino, proti severu. S tem so stavbno zaprli samostanovo notranje dvorišče, s postavitvijo zidu med severnim koncem lope in mestnim obzidjem pa tudi njegovo zahodno dvorišče. Verjetno že v času takratnih gradbenih del so obzidali tudi samostansko pokopališče, ležeče ob severni strani cerkve med podaljškom lope in 5/8 zaključkom prezbiterija. Lopa, ki je bila morda že ob nastanku zagotovo pa od 1. tretjine 15. stoletja dalje nadstropna, je opravljala več funkcij: s portaloma se je odpirala v ladjo in na pevsko emporo, z vrati na pokopališče, s stopniščnim sestopom na notranje dvorišče oziroma v njegov prvotno lesen križni hodnik ter najverjetneje z več loki na zahodno dvorišče. Prestopna stopnišča iz vhodne lope v križni hodnik ter iz njega pa tudi iz ladje v prečno travejo oziroma v prezbiterij dokazujejo, da imamo v tem delu samostana opraviti s tremi talnimi nivoji, o katerih pa pozneje.

319

lasto Kopač: Taksonometrija vzhodnega V dela ladje z zvonikom.

Zvonica, okrašena s fresko Trpečega Jezusa in klečečega meniha iz 2. četrtine 14. stoletja

dominikanski samostan na ptuju

Nagrobni freski v dekorativnem okviru. Prva hrani začetek letnice MCCC …, druga, s podobo sedeče Marije z Jezusom in donatorja dominikanca, pa z letnico 1350.

Končno je med stavbnimi akcijami iz 14. stoletja omeniti še tri večje. Prva zadeva prvo povišavo ladje za okoli 90 cm, druga kapiteljsko dvorano, ki je zgubila bifori in zamenjala svoj prvoten najverjetneje pravokoten oltarni prostor za večjega, sestavljenega iz križno rebrasto obokane pravokotne pole in 5/8 zaključka, tretja pa zgraditev pevske empore v zahodnem podaljšku ladje, za kar govorijo talni zidec, ohranjeno severno in, od poznejše prizidave križnega hodnika v veliki meri zakrito južno okno njenega podkorja ter zazidano zašiljeno okno njenega nadkorja, ki ga je pozneje deloma zakrila sedlasta streha istega hodnika. Na obstoj lope pred cerkveno fasado in s tem na njeno povezavo tako s cerkvijo kot križnim hodnikom smemo sklepati iz poročila samostanske kronike za leto 1691, ki govori o odstranitvi »zunanjega samostanskega trakta«, stoječega pred cerkveno fasado, ki se je moral umakniti baročni povečavi cerkve.

320

Legenda: 13. stoletje 1

14. stoletje

10m

15. stoletje Legenda: 1

16. stoletje

10 m

1 1

10m

10 m

Legenda:

13. stoletje

17. stoletje

13. stoletje

18. stoletje

14. stoletje

19. stoletje

15. stoletje

10 m

14. stoletje

15. stoletje

16. stoletje

17. stoletje

18. stoletje

18. stoletje Naris severne stene dominikanske cerkve z vrisanimi najdbami stenskih odprtin. Poskus rekonstrukcije romanskih oken in gotskega slavoloka. Risal: Branko Vnuk 2007.

Shematizirani prikaz poglavitnih gradbenih faz po stoletjih. Tloris dominikanskega samostana na osnovi stanja iz leta 1998; za arhivski jugozahodni prizdek na osnovi stanja leta 1970. Risal: Branko Vnuk 2009. Gradbene faze: JoĹže Curk, 2009.

19. stoletje

Naris zahodne cerkvene in samostanske fasade z vrisanim romanskim portalom in prvotnim juĹžnim zakljuÄ?kom z vrisanimi novimi najdbami. Risal: Branko Vnuk 2009.

10 m

Naris ju탑ne samostanske fasade in prerez skozi jugovzhodni prizidek z najdbami romanskih in gotskih stenskih odprtin. Stanje 1998. Risal: Branko Vnuk 2007.

10 m

Naris ju탑ne stene dominikanske cerkve ter prerez skozi zahodni in vzhodni samostanski trakt z vrisanimi najdbami romanskih in gotskih stenskih odprtin. Risal: Branko Vnuk 2007.

Prerez skozi dominikansko cerkev in ju탑ni samostanski trakt ter naris zahodne stene vzhodnega samostanskega trakta ter jugovzhodnega prizidka. Stanje 1998. Risal: Branko Vnuk 2007.

Naris vzhodne cerkvene in samostanske fasade z vrisanimi najdbami romanskih in gotskih stenskih odprtin. Stanje 1998. Risal: Branko Vnuk 2007.

gradbeno zgodovinska skica

Dominikanci med molitvijo na skupinski kompoziciji, ki domnevno predstavljajo zastopnike Tevtonske province, h kateri je v času nastanka freske (ok. 1330–1340) spadal tudi Ptuj.

Tretja razvojna faza To fazo samostana predstavljajo gradbeni dogodki, ki so se zvrstili v teku 1. polovice 15. stoletja in se simbolično zaključili s ponovno posvetitvijo cerkve, dne 8. maja 1453, čeprav so se razna gradbena dela vršila tudi še v naslednjih desetletjih. Kot najpomembnejše dejanje tega časa lahko smatramo zgraditev križnega hodnika, opremljenega s pristrešenim talnim, spodžlebljenim stenskim in spodrezanim venčnim zidcem, ki predstavlja kvalitetni vrh gotskega stavbarstva na Ptuju. Gre za arhitekturo, ki je nadomestila lesenega prednika, katerega talni nivo je dvignila za okoli en meter in s svojo pojavo ustvarila dokončno podobo njegovega, v vrt spremenjenega notranjega dvorišča kot osrčja samostana. Leseni pritlični prednik ga je sicer verjetno že v celoti obtekal in služil povezavi njegovih med seboj ločenih pritličnih prostorov, ne pa efiladno povezanih nadstropnih. To se je spremenilo šele z novim zidanim nadstropnim hodnikom, ki je nadstropja traktov razširil, s čimer je omogočil neposredno povezavo njihovih prostorov ter s postavitvijo severnega kraka vzdolž južne ladjine stene sklenil komunikacijski krog, ki je omogočil povezovanje vseh delov samostana. Njegov pritlični del sestavljajo 4 kotne in po 5 vrstnih križnorebrasto obokanih pol, ločenih med seboj s prečnimi rebrastimi oprogami. Njihova ožlebljena, klinasto profilirana rebra, ki počivajo

321

dominikanski samostan na ptuju

Vzhodni krak križnega hodnika dominikanskega samostana hrani glavne stavbne, slikarske in kiparske vrednote.

Pogled na zahodni krak križnega hodnika v dominikanskem samostanu

na notranjih straneh na figuralnih konzolah, na zunanjih na oktogonalnih polstebrih z visokimi bazami, se v sredini obokov sklepajo s figuralnimi sklepniki, ki sodijo po svoji kvaliteti – gre namreč za izdelke ptujskogorske delavnice iz okoli let 1420/30 – med najpomembnejše kiparske dosežke pri nas. Zunanje stene hodnika je v pritličju prvotno prediralo po 5 zašiljenih tridelnih in samo še z napol ohranjenim originalnim krogovičjem okrašenih oken, kajti njih osrednja so bila v 19. stoletju odprta in v 20. stoletju zopet zaprta,

322

gradbeno zgodovinska skica

Sklepniki s prve polovice 15. stoletja na oboku križnega hodnika v dominikanskem samostanu

Na reliefu na sklepniku z apostolom Filipom je dobro vidna polihromacija.

Dobro ohranjena figura iz apostolske skupine je sv. Matej, ki drži v roki odprto knjigo, izza knjige mu iz desnice raste ročaj s sekiro na vrhu.

Imago pietatis, relief na sklepniku. Motiv trpečega Jezusa s privzdignjenimi rokami in z odprtimi dlanmi, na katerih so vidne rane žebljev.

Apostol Jakob, relief na sklepniku.

Apostol Tomaž, relief na sklepniku. V levi drži malho, v desni desno navzgor obrnjeno sulico.

Sv. Barbara, relief na sklepniku, ki je nekoliko poškodovan. Svetnica drži v levi roki svoj atribut - stolp.

Konzole s figurami v križnem hodniku. Večina konzol, ki podpirajo rebra oboka v križnem hodniku, je v obliki figuralnih moških in ženskih poprsij.

Portretna konzola, morda Bernarda Ptujskega

Ženski portret s spletenimi lasmi, konzola v severnem kraku

Konzola z borlskim grbom Ptujskih gospodov, ki ga držita putta v vzhodnem kraku križnega hodnika.

Konzola s portretom mladeniča, domnevno zadnjega gospoda Ptujskega, Friderika IX.

tako da le še severno in originalno južno, kot portal poudarjeno z rozeto, služita kot prehoda na notranje dvorišče oziroma vrt, katerega nivo je bil leta 2001 izravnan z nivojem križnega hodnika in s tem vrnjen v talno stanje iz 15. stoletja. Na njem se v bližini južnega vhoda nahaja še uporaben 18 m globok vodnjak iz prvih let samostana kot neposredna priča njegove skoraj osemstoletne zgodovine.

323

Portretno poprsje moškega z brki v severnem kraku križnega hodnika, na kateri je morda portret Friderika VIII., gospoda Ptujskega.

dominikanski samostan na ptuju

Medtem ko je gradnja pritličnega dela hodnika pretežno kamnita, je nadstropnega izrazito opečna, v obeh pa so bile talne površine iz apnenega estriha. V njem je bilo prvotno po 5 oken v vsaki stranici, sedaj pa jih je po 5 v severni in južni, 4 v krajši zahodni in 6 v daljši vzhodni stranici. Od teh pravokotnih oken jih je le še 5 v severni stranici originalnih, obrobljenih s paličasto profiliranimi kamnitimi okviri. Tudi oboki v nadstropju, razen 5 grebenastih v severnem kraku in 2 zašiljenih lokov na njegovih obeh koncih, niso več originalni, ampak baročni, saj so šele v 2. polovici 17. stoletja nadomestili prvotne ravne strope. Gre večinoma za križne oboke različnih profilov in izvedb, gostejših v zahodnem in redkejših v vzhodnem kraku hodnika, kombiniranih v južnem in edinih regularnih v severnem. Ti se namreč ravnajo po obočnih polah v pritličju pod seboj, za kar gre zasluga ohranjenim kamnitim konzolam, nameščenim v ladijski steni, ki so prvotno nosile strešno sleme lesenega križnega hodnika, od zgodnje renesanse dalje pa služijo kot pete sedanjih obokov. Križni hodnik je enako kot njegov leseni prednik v severozahodnem kotu ohranil povezavo s cerkveno lopo, v severovzhodnem kotu pa s cerkveno notranjščino. Prizidava dobrih 100 cm višjega hodnika, ki je v nadstropju večino notranjih oken posledično spremenil v vrata, je povzročila razširitev in povišavo samostanskih traktov, kar je imelo za posledico njihovo prekritje z novimi, preko 2 m višjimi strehami. Takrat bi nova streha vzhodnega trakta, ki se je edini stikal s cerkvijo, presegla višino ladjine

Na notranjem samostanskem dvorišču so vidni nivoji gradbenih faz.

324

gradbeno zgodovinska skica

južne stene za 2,9 m, če te ne bi že na začetku 14. stoletja dvignili za 90 cm in sočasno z opisano prezidavo traktov še za 170 cm, torej skupaj za 260 cm, kar je zadoščalo, da jo je nova streha trakta oziroma njeno sleme presegalo samo še za 30 cm, po baročni povišavi pa je za njo zaostalo kar za 230 cm. Morda so ob tej priložnosti tudi zamenjali prvotna ladjina okna z novimi gotskimi, saj je dvig traktove strehe povzročil zazidavo vzhodnega od ladjinih 3 originalnih južnih oken, ker se je znašlo na traktovem podstrešju.

Samostan in njegova arhitektura med letoma 1500 in 1786 Iz 16. stoletja sicer ni podatkov o kakih večjih gradbenih posegih v samostanu, vendar pa je omembe vredno, da so okoli leta 1561 v obe nadstropji južnega trakta vdelali okoli 31 m dolga in 2,5 m široka hodnika, pritličnega grebenasto obokanega in nadstropnega ravno stropanega. Pritličnega so na zahodni strani opremili z vhodnim portalom, na severni s pomočjo vratnega prehoda in 2 polkrožno sklenjenih oken povezali z južnim krakom križnega hodnika, na južni z vrati s traktovimi južnimi prostori in na vzhodni zaključili z vežo (avlo), ki je služila razen povezavi z drugimi deli samostana tudi kot podest za dvoramno stopnišče, vodeče v traktovo nadstropje. Vse povedano je veljalo tudi za hodnik v nadstropju, le da je ta imel namesto vhodnega portala okno in da je pripadajoča avla služila tudi kot podest za stopniščni krak, vodeč na podstrešje. Takrat nastale povezave obeh hodnikov in stopnišča z ostalimi deli samostana pa so bile med letoma 1936 in 1946 postopoma prekinjene zaradi ločitve stanovanjskega dela samostana od muzejskega, ob čemer je bila pritlična avla z vdelavo hodnika, povezujočega muzejsko upravo z njegovimi zbirkami, dobesedno prepolovljena. 10 V istem stoletju so tudi dopolnili poznogotsko eskarpo s tem, da so jo dvignili, vanjo vdelali sedemmetrski pomol (na katerem danes stoji jugozahodni »arhivski« prizidek) in jo podaljšali do renesančnega Novega ali Spodnjega Vodnega stolpa, ki pa so ga kot prvega od mestnih utrdb že okoli leta 1780 podrli. Medtem ko kažejo starejši deli eskarpe mešano gradnjo iz kamenja in opeke, je renesančna opečna in obložena s klesanimi peščenčevimi kvadri. Z izgradnjo opisane eskarpe in z nasutjem južnega dela platoja je samostan pridobil precej prostora, ki ga je v teku 17. stoletja vključil v svoj gradbeni sestav.11 Nastala sta oba prizidka, vzhodni »muzejski« in zahodni »arhivski«, ki sta razširila samostansko jedro prav do roba eskarpe. Pojavljata se že na Kreuztallerjevem načrtu iz leta 1644 in na Stierovem iz leta 1657 ter seveda na starih vedutah iz let 1681, 1687, 1744 in 1766. Od prizidkov kaže »muzejski« kar pet gradbenih faz. Že na načrtu iz leta 1644 je viden njegov pritličen 4-osni del, zgrajen iz ploščate, temno žgane opeke, pojačan z 2 opečnima opornikoma in povezan z zapornim zidom z južnim samostanskim traktom. Ta zid je pred letom 1681 nadomestil nadstropen enoosen vezni trakt drugačne opečne gradnje z zaprto vzhodno in dvoločno odprto zahodno steno, ki je viden na Vischerjevi veduti iz leta 1681 in oljni sliki iz leta 1687. Okoli deset let pozneje, točneje leta 1692, so dotlej pritlično prvotno poslopje, v katerem se je nahajal stari provincialat, dvignili za nadstropje in ga tako višinsko izravnali z veznim traktom, pri čemer so uporabili večjo, svetleje

325

ataša Kolar: Od dominikanske vojašnice N do muzeja 1785–2000. Elaborat Ptuj 2001, strani 31–32. 11 Jože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 241. 10

dominikanski samostan na ptuju

žgano opeko. V njegovem pritličju se je naselil letni refektorij s predsobo, v nadstropje pa iz pritličja preselil provincialat s sekretariatom, ki so ga z odprtim hodnikom vzdolž vzhodne stene veznega trakta neposredno povezali z avlo v nadstropju južnega trakta.

Freska Oznanjenje iz okoli leta 1520 kaže izrazito renesančno stilno hotenje augsburško podonavskega tipa in spada med najstarejše renesančne slikarije pri nas.

J ože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 241–242. 13 Jože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 242. 12

Leta 1713 so končno vezni trakt na zahodni strani razširili še za eno okensko os, ki se je enako kot on proti zahodu odpirala z nadstropnim dvoločnim arkadnim hodnikom in bila proti jugu ojačana z visokim opečnim opornikom. Po letu 1826 so vse loke arkadnega hodnika zazidali in s tem prizidku, ki so ga opremili z vhodnim portalom, dali videz in obliko, ki ju ima še danes. Kot kažejo sledovi lin v eskarpnem delu zidu, je bila pod tem prizidkom bodisi klet ali še verjetneje prazen prostor, ki je nastal med eskarpnim zidom in skalnim pobočjem in, po sedanjem vedenju sodeč, ni bil uporabno izkoriščen.12

»Arhivski« prizidek stoji na nekoliko izstopajoči renesančni eskarpi ter je podkleten. Tudi on je, čeprav nekoliko preveč premaknjen proti vzhodu, viden že na načrtu iz leta 1644 in na veduti iz leta 1681, kjer se nam predstavlja kot pritlično poslopje. Gradnja iz klesancev, ki se na obeh južnih vogalih njegove sicer opečne stavbe nadaljuje do prvega nadstropja, govori za to, da je ta prizidek nastal ali sočasno z eskarpo in kletjo pod njim ali pa najkasneje do leta 1635. Ker sta bila takrat samostan in prizidek postavljena z vogaloma skupaj, prostorsko nista bila povezana. To se je zgodilo šele potem, ko so prizidek leta 1713 dvignili za nadstropje, opremljeno z 12 celicami, in mu ob vzhodni stranici prizidali dvoločen arkadni hodnik s sanitarijami na koncu ter s pomočjo preboja južne traktove stene ta hodnik povezali z osrednjim hodnikom južnega trakta. Tudi usoda tega arkadnega hodnika se je končala enako kot usoda onega od vzhodnega prizidka. Po letu 1826 so zazidali njegove loke v pritličju in nadstropju in s tem dali prizidku sedanji videz. Med »arhivskim« prizidkom in Zgornjim Vodnim stolpom stoji na eskarpasto pozidanem mestnem obzidju, ki kaže deloma mešano, deloma čisto opečno gradnjo, pritlično opečno poslopje, katerega prednik je viden že na mestnem načrtu iz leta 1644. To poslopje je okoli leta 1715 nasledilo sedanje, pokrito s pultasto streho, katerega hrbtna, na mestnem obzidju stoječa južna stena, visoka enako kot par let preje nadzidani arhivski prizidek, hrani okoli 2.5 m pod vrhom 3 ozke trikotne in 1 prirezano pravokotno strelno lino ter pod njimi vrsto kvadratastih zidnih lukenj, ki hranijo sled obrambnega ali verjetneje zidarskega odra. Predira jo 5 predelanih pravokotnih oken, od katerih sta 2 zazidani. V stavbi so bila v 18. stoletju samostanska orodjarna in konjušnica ter odprta remiza, nad katero se njena pultasta streha poševno spušča do stavbine zahodne kapi. Sledita ji elipsasti oval Zgornjega Vodnega stolpa in zahodna obzidna stranica, ki sta bila v letih 1664 in 1759 zadnjič obnovljena, zaradi česar še danes predstavljata najbolje ohranjeni, čeprav zanemarjeni del nekdanjih mestnih utrdb. 13

326

gradbeno zgodovinska skica

Samostan v 17. stoletju na Vischerjevi upodobitvi G.M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681, detajl

Dominikanski samostan, upodobljen na grafiki iz ok. 1710–1738 PMP, DS

Vzdolž zahodne obzidne stranice se vrstijo preprosta pritlična (prvotno večinoma odprta) gospodarska poslopja, ki so v svoji opečni izvedbi šele iz 19. stoletja, zato na starih načrtih niso prikazana, a še vedno opravljajo zaporo nekdanjega zahodnega samostanskega dvorišča, ki je bilo do konca 17. stoletja glavno komunikacijsko središče samostana.

Jugovzhodni vogal samostana z ohranjenimi arhitektonskimi detajli

Vzhodni del samostanske fasade

327

dominikanski samostan na ptuju

Najmočneje je v samostansko jedro poseglo 17. stoletje. Tako so leta 1637 v prvotni meniški dvorani, pozneje refektoriju, podprli povešen ravni strop, oprt na dva lesena stebra, s 3 kamnitimi stebri; med letoma 1635–1638 postavili na kraju prejšnje lesene petosno obokano lopo na 6 stebrih, obokali pritličje in uredili v prostoru takrat preseljene žitnice noviciat z osmimi celicami v nadstropju zahodnega trakta; po letu 1638 zazidali prehod iz zvonice v nadstropje vzhodnega trakta z dormitorijem in pregradili prezbiterij; leta 1644 obnovili cerkveni tlak (kamnosek Simon Link); leta 1653 ob povišavi ladje za 1,2 m in prekritju z novo streho zamenjali 5 poznoromanskih ali verjetneje 7 nadomestnih gotskih oken s 7 zgodnjebaročnimi okni (od teh 4 v severni in 3 v južni fasadi) ter med letoma 1680-1683 predelali dormitorij v nadstropju južnega trakta v nov priorat s predsobo. Resnično velike posege v samostansko stavbno strukturo pa je izvedel prior baron Tomaž Bucelleni v letih 1691–1692, ko je dal podreti stari prezbiterij z zakristijo na vzhodni strani ter pevsko emporo in trakt z vhodno lopo na zahodni strani ladje, zapreti slavoločno steno z vstavitvijo nove fasadne stene, ladjo povišati za 1,4 m in opremiti z novo pevsko emporo, vzidano v nekdanjo letnersko travejo, dostopno preko stopnic na njenih obeh straneh, podaljšati ladjo za enako širok in visok prezbiterij z zakristijo in oratorijema za njim, prenesti vanjo grobnici iz porušenega prezbiterija, v obeh podolžnih cerkvenih stenah napraviti 10 (4 v južni in 6 v severni steni) novih višje nameščenih polkrožno sklenjenih baročnih oken ter cerkev obokati s pomočjo 6 parov dvojnih pilastrov, močnega golšastega ogredja in šestih, z dvojnimi oprogami ločenih obočnih pol, (od katerih je drugi par oprog opravljal funkcijo slavoloka). Od teh pol je zahodna nad zakristijo in oratorijema nekoliko daljša, vzhodna pred pevsko emporo pa krajša, medtem ko samo pevsko emporo pokriva zašiljena banja nekdanje »letnerske« traveje. Kot pri refektoriju je tudi pri cerkveni pilasterski fasadi med njenim nastankom in okrasitvijo s štukom minilo večje število let, saj bi jo po stilu sodeč težko datirali pred leto 1720.

Oboki v današnji gornji etaži cerkvene ladje

328

gradbeno zgodovinska skica

V času baroka, med letoma okoli 1680 in 1720, so doživeli velike gradbene posege tudi samostanski trakti. V vzhodnem so iz kapiteljske dvorane odstranili leseni strop, oprt na osrednji kamniti steber in jo pokrili z banjastim obokom z 2 paroma sosvodnic, ki so ga naslonili na 3 pare notranjih zidnih nosilcev, zaradi česar so njene stene ostale nedotaknjene kot tudi njihova patronažna poslikava iz konca 14. stoletja. Enako se je zgodilo z refektorijskim prostorom ob njej, ki so mu leta 1683 odstranili raven lesen strop, počivajoč od leta 1637 na 3 kamnitih stebrih in ga na južnem koncu nekoliko skrajšali. Ojačali so njegovi podolžni steni s 35 cm debelima opečnima oblogama ter pokrili z banjastim obokom s 3 pari sosvodnic, ki so ga šele okoli 15 let pozneje opremili s štukom in freskami, ločeni prostor južno od njega pa z banjastim nastavkom z 2 polsosvodnicama. Tudi prostora na obeh koncih trakta sta doživela spremembe. Onega na južnem koncu trakta so prekrili s križnim obokom, onega na severnem pa prilagodili potrebam nove vhodne veže. Ker so ob tem novi vhod v samostan ohranili v talni višini vhoda v odstranjeno zakristijo, so ga morali navznoter z več stopnicami povezati s 160 cm nižjim nivojem vhodne veže oziroma križnega hodnika. Vse kaže, da je tu ob nastanku po sredini 13. stoletja obstajal enoten prostor, osvetljen z zgodnje gotskim oknom, ki je služil stopniščnemu dostopu v letnersko travejo oziroma pozneje v zvonico ter v zakristijo, a so ga že v 14. stoletju prepolovili in južni del povezali s kapitljem. V času baroka ob koncu 17. stoletja so severni del spremenili v križno obokano vhodno vežo, enako obokanega južnega, takrat razpolovljenega in okoli leta 1826 zopet združenega, pa ločili od kapitlja, povezali z vežo in spremenili v vratarnico. Okoli leta 1826 so jo ločili od veže in povezali s kapitljem, spremenjenim v vojaški zapor, leta 1928 pa obratno zopet ločili od kapitlja in ponovno povezali z vežo ter spremenili v muzejsko pisarno. V nadstropju so prostori ostali ravno stropani. Medtem ko je pritlične prostore osvetljevalo 8 preprostih oken, od teh 3 refektorij, je one v nadstropju 12 kamnoseško bogateje opremljenih. Prva in druga so nadomestila srednjeveška, večinoma poznoromanska in zgodnjegotska. Južni trakt, ki je v pritličju zaradi vstavitve hodnika in stopnišča okoli leta 1561 izgubil večji del prvotnega refektorija in utrpel zožitev svojih ostalih 5 prostorov, je doživel ponovne gradbene posege. Kot je znano, so 3 zahodne od teh prostorov med letoma 1680–1683 predelali v priorat s predsobo, srednjega spremenili v prečni hodnik, ki je služil izstopu na južno dvorišče, vzhodnega pa ohranili. Podobno se je dogajalo s prostori v nadstropju, le da so v njem 5 zoženim prostorom na južni strani hodnika leta 1714 dodali še 4 nove na severni strani, ki so skupaj s prečnim hodnikom zasedli nadstropje pripadajočega kraka križnega hodnika. Zaradi okoli leta 1561 vstavljenih osrednjih hodnikov in stopnišča sta na vzhodnem koncu trakta nastali veliki, banjasto obokani avli, ki sta od konca 17. stoletja dalje služili zlasti povezavi z letnim refektorijem in provincialatom v jugovzhodnem samostanskem prizidku. Vsi opisani prostori so dobili baročne križne oboke, osvetljevalo pa jih je namesto prvotnih zgodnjegotskih in renesančnih pet baročnih, sedaj predelanih oken in vrata v pritličju ter 7 bogateje opremljenih oken (med njimi eno slepo) v nadstropju. V jugovzhodnem prizidku so bili prostori v pritličju, sestavljeni iz veže z osrednjim slopom, predsobe s sanitarijami in dvorane letnega refektorija, opremljene s 6 okni, križno obokani, v nadstropju pa prostori pravincialata podobne sestave in z odprtima dostopoma iz avle južnega trakta, ravno stropani. Zahodni trakt, ki je do prve tretjine 17. stoletja služil predvsem gospodarskim potrebam, je doživel v letih 1635–1638 velike prezidave. Njegovo za 4 stopnice (okoli 65 cm) globlje pritličje je dobilo predzidano pritlično petosno lopo in v svoji notranjosti oboke, tripolnega križnogrebenastega v večjem severnem in banjastega v manjšem južnem prostoru, v nadstropju z ravno stropano dvorano in 6 preprostimi okni je bil namesto žitnice nameščen osemsobni (celični) noviciat, dotlej ravno stropano nadstropje križnega hodnika pa je pol stoletja pozneje ob splošni barokizaciji samostana dobilo križne oboke. Opazna negativna talna in posledično etažna razlika med nivoji traktov je nastala, ker zahodni trakt že od prizidave križnega

329

dominikanski samostan na ptuju

hodnika v 1. polovici 15. stoletja dalje ni več sledil talnim povišavam ostalih dveh traktov, zaradi česar je ostal pri izmerah izpred te gradbene faze. Ob koncu 17. stoletja je nastalo še dvoramno stopnišče na stičišču tega trakta z baročno podaljšano cerkvijo, ki je povezalo severni krak križnega hodnika tako z novo baročno zakristijo kot z nadstropjem zahodnega trakta. Njegov podaljšek v drugo nadstropje pa je nastal šele po sekularizaciji cerkve ob koncu 18. stoletja, ko so jo opremili z dvema etažama in s stopnicami, potrebnimi za dostop nanju. Kot je iz stavbne analize razvidno, je samostan, ki je bil prvotno dostopen skozi zahodni trakt in lopo, ležečo pred cerkveno fasado, dobil okoli leta 1561 nov vhod skozi njegov jugozahodni vogal in ob koncu 17. stoletja onega skozi severovzhodnega ter šele v teku 19. stoletja ostala dva, speljana skozi severozahodni vogal in skozi jugovzhodni prizidek. Z veže slednjega še danes vodijo trije prehodi, prvi desni skozi prezidano renesančno avlo v križni hodnik, drugi naravnost skozi prizidek na južno dvorišče in tretji na levo v sam prizidek. Šele z obema vzhodnima vhodoma se je v kasarno spremenjeni samostan tudi dejansko vključil v mestni organizem, kar je sicer po svoje nakazal že ob koncu 17. stoletja, ko se je z redukcijo vrta ter novim cerkvenim in samostanskim vhodom komunikativno odprl proti mestu. Vzporedno z opisanimi posegi v strukturo samostana so se v njem selili tudi njegovi najpomembnejši deli. V vzhodnem traktu je kapiteljski prostor, ki je do odstranitve njegovega oltarnega dela v 2. četrtini 17. stoletja služil tudi kot kapela, ves čas ohranjal svoje mesto. To pa ne velja za meniško dvorano južno od njega. Ta je namreč okoli leta 1561 prevzela funkcijo refektorija (od leta 1691 zimskega), ki se je zaradi vzidave hodnika in stopnišča preselil iz južnega trakta vanjo, kar je imelo za posledico razne njegove poznejše predelave. Kuhinje v jugovzhodnem kotu samostana selitev refektorija ni motila. Ostala je na svojem prvotnem mestu, saj je bila v obeh primerih enako povezana z njim. Poleg prvotnega refektorija smemo v pritličju južnega trakta predvidevati še nekatere funkcionalne prostore, kot na primer auditorij, ter sobi za gretje in goste, v nadstropjih obeh traktov pa dormitorij in prvotni noviciat. Zahodni trakt, ki je v obeh etažah najprej služil gospodarskim potrebam samostana in po kroniki sodeč v severnem delu prvotnemu prioratu, je od leta 1638 v nadstropju gostil noviciat. Kraki križnega hodnika v obeh nadstropjih traktov so najprej služili njihovi povezavi, dokler niso onega v nadstropju južnega trakta leta 1714 zasedli s 4 kabineti. Glede višinske rasti samostana lahko ugotovimo, da so ga večkrat nadzidavali. Cerkev je doživela svojo prvo povišavo že sredi 13. stoletja s prizidavo okoli 520 cm višjega prezbiterija. Ta višinska razlika se je v teku naslednjih povišav ladje postopoma izravnavala, saj je bila ladja na začetku 14. stoletja dvignjena za okoli 90 cm in v 2. četrtini 15. stoletja za nadaljnjih 170 cm ali skupaj v teku srednjega veka za okoli 260 cm. Nič manjše povišave ni ladja doživela v 2. polovici 17. stoletja v času zgodnjega baroka, ko so jo leta 1653 in nato leta 1692 dvignili za 120 + 140 cm ali skupaj za okoli 260 cm na višino okoli 18 m in jo s tem višinsko izravnali z višino leta 1692 odstranjenega prezbiterija. Bolj umirjeno je potekalo poviševanje samostanskih traktov skupaj za okoli 110 cm. Ti so doživeli prvo manjšo povišavo na začetku 14. stoletja in svojo sedanjo višino dosegli že v 2. četrtini 15. stoletja, kot to dokazuje še ohranjen kamnit gotski venčni zidec na fasadi južnega trakta. V tej zvezi naj še omenimo, da je strešno sleme vzhodnega trakta vse do baročne povišave ladje za okoli 30 cm presegalo višino njene južne stene, nato pa za njo za okoli 230 cm zaostalo, da ravna streha severnega kraka križnega hodnika ni prekrivala njenih originalnih oken, da pa je nova streha s tem hodnikom razširjenega vzhodnega trakta povzročila zazidavo vzhodnega od njenih treh prvotnih oken in posledično njihovo verjetno zamenjavo z gotskimi.

J anez Mikuž: Dominikanski samostan. Ptuj. Konzervatorski program, Maribor 2002, stran 50.

Bolj kompliciran, a za gradbeno zgodovino samostana pomembnejši je prikaz njegovih talnih nivojev, na katerih in s katerimi se je samostan razraščal. Kot izhodišče za njihovo obravnavo je najbolje vzeti od prvotnega za okoli 1 m višji talni nivo križnega hodnika iz okoli leta 1430, ker se je v teku stoletij najmanj spreminjal, kar velja tudi za notranje, vrtno urejeno dvorišče, odkar so ga leta 2001 talno izravnali z njim.14

330

gradbeno zgodovinska skica

NaÄ?rt pritliÄ?ja in prvega nadstropja dominikanskega samostana iz leta 1799, P. Wagner ZAP, FKS 92, izris pripravil Branko Vnuk in Franc Jelen

331

dominikanski samostan na ptuju

J ože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 235.

Kot so dokazala odkritja iz novembra 1970, je bil v prvotno daljšem prostoru refektorija začetni talni nivo nižji za okoli 105 cm. V kapitlju so bili najdeni 3 tlaki v globinah 30, 60 in 105 cm, prvi maltasti s sledovi rombastega opečnega tlaka in opečnega temelja nekdanjega nosilnega stebra, drugi v obliki estriha iz malte in opečne moke ter tretji iz sivega peska, v katerega je bil pred slavolokom oltarnega prizidka vkopan zidan, ometan in plastovito fugiran grob s 3 razmetanimi moškimi skeleti, zasutimi z mivko. Časovna zaporedja teh nivojev si slede v prvi polovici 17. stoletja, prvi polovici 15. stoletja in prvi polovici 13. stoletja. V plasti tik pod sedanjim površjem so bili najdeni tudi kamniti temelji in ostanki opečnih zidov iz okoli leta 1826, ko so kapitelj prezidali v vojaški zapor, zazidali njegovo fasadno steno, po sredini postavili hodnik ter ob njem uredili na južni strani 4, na severni pa 2 celici in večji skupni prostor, ki so ga z vrati povezali s sosednjim prostorom, stražarnico, poprej samostansko portirnico, pozneje muzejsko pisarno. Tudi v tem relativno ozkem prostoru so bili najdeni 3 enaki nivoji: baročni, tlakovan z opeko veliko 24 x 24 cm v globini 30 cm, gotski estrihi iz opečne moke v globini 55 cm in prvoten sivi, iz živega apna in peska, pokrit s sipom, pomešanim s človeškimi kostmi in nekaj lobanjami v globini 105 cm. Estrih in omet, ki sega do njega, dokazujeta, da je ta, prvotno enoten prostor, služil za pomožnega kapitlju, s katerim je bil povezan z vrati, da je bil ob koncu 17. stoletja pregrajen v dva manjša prostora, v katerih zahodnega so prebili 130 cm široka vrata iz hodnika, medtem ko je vzhodni ostal slej ko prej povezan s kapitljem. Takrat so ves prostor na novo ometali s 3 cm debelim ometom in tlakovali s kvadratasto opeko. Okoli leta 1826 so vmesno steno podrli in zazidali baročna vrata s hodnika (danes zakrita z nagrobnikom iz leta 1425), sto let pozneje pa so zazidali še vrata v kapitelj in prebili sedanja na hodnik. Ob tem so prostor 30 cm visoko nasuli in pokrili z lesenim podom, tega pa maja 1972 odstranili in zopet vzpostavili prejšnji, to je baročen talni nivo.15

Razglednica, Dominikanska vojašnica pred 1918 PMP, DS

332

gradbeno zgodovinska skica

Prekopavanje zahodnega od muzejskih prostorov v južnem traktu je razkril v globini okoli 100 cm 60 cm debel prečni zid, ki je vodil naravnost na os baročnega okna v južni steni. Skoraj gotovo gre ob tem za zahodni zid prvotnega refektorija, ki ga sicer dokumentira 5 zgodnjegotskih oken z opaznim dvofaznim nastankom. Sicer je sam izkop pokazal sip z mnogo opečnega drobirja, segajoč do estriha v globini okoli 80 cm in pod tem ponovno sip do estriha v globino okoli 105 cm.16 Domnevati smemo, da tudi prvotni talni nivo v zahodnem traktu ni odstopal od opisanih v vzhodnem in južnem, le da ni doživel poznogotskega in baročnega nasutja, iz česar smemo sklepati, da je bil prvotni talni nivo samostanskih traktov povprečno okoli 100 cm pod sedanjim nivojem križnega hodnika. Če k temu dodamo še odkritja iz leta 1928 ob vzhodni samostanski fasadi, ko so v globini 120 cm naleteli na tlak iz debelih rečnih kamnov in na temelje kapiteljevega dvofaznega oltarnega prostora iz svetobarbarskega apnenca, na notranjem dvorišču pa na poznoantično nekropolsko plast v globini 125 cm,17 pa tudi na ugotovitve iz leta 1957, ko so našli rimske ostanke 140 cm pod nivojem ceste severno od muzejskega parka18 ter one iz leta 1970 ob izkopu v cerkveni grobnici, ko so okoli 50 cm pod njenim oziroma okoli 155 cm pod hodnikovim talnim nivojem naleteli na rimske zidove,19 potem smemo reči, da je bil prvotni talni nivo samostana povprečno 50 cm nad nivojem antičnih arheoloških plasti, ki pa so se proti jugu vse strmeje poglabljale.

J ože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 235.

Razglednica, Mestni Ferkov muzej 1928 PMP, DS.

Končno je treba preučiti še dele samostana, ki leže nad talnim nivojem križnega hodnika. Če so se talni nivoji vseh treh traktov približno ujemali, pa je prihajalo v obsegu cerkve do večjih nivojskih razhajanj. Po strukturi obeh slavoločnih sten iz sredine 13. in začetka 14. stoletja lahko sklepamo, da je bil originalni talni nivo prezbiterija okoli 45 cm pod sedanjim, torej okoli 190 cm nad sedanjim nivojem križnega hodnika ter okoli 70 cm nad nivojem ladje. To talno razliko so premagovale 3 ali 4 stopnice, ki so ju povezovale in so dobro vidne na Kreuztallerjevem načrtu iz leta 1644. Izravnali so jo šele okoli leta 1692, ko so tla »letnerske« traveje (saj prezbiterija ni bilo več) dvignili za okoli 45 cm, ladjina pa kar za 115 cm in temu prilagodili sedanjo stensko členitev cerkve pa tudi obe njeni takrat nastali grobnici, katerih zahodna s talnim nivojem 115 cm pod talnim nivojem križnega hodnika dosega globino okoli 350 cm. S tem nasutjem je cerkev končno dosegla enovito izravnavo tal in s tem presegla talni nivo križnega hodnika za sedanjih okoli 235 cm.

333

alduin Saria: Nova raziskovanja po stari Poetoviji. B ČZN 28/1933, stran 119–122 in France Stele: K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju. ČZN 28/1933, strani 166–167. 18 I va Mikl: Poetovijski četrti mitrej. Ptujski zbornik 2/1962, strani 214 215. 19 J ože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970–1974. ČZN NV 10/1974, stran 235. 17

dominikanski samostan na ptuju

Če se ozremo še na talne nivoje v okolici samostana, ugotovimo, da so ti povsod, razen na južni strani, višji od njegovega, na zahodni strani za okoli 60 cm, na severni za okoli 100 cm in na vzhodni za okoli 120 cm. Da so cerkev leta 1692 dejansko visoko nasuli, dokazuje tudi 240 cm visoko baročno stopnišče, ki vodi iz križnega hodnika v vežo zahodnega trakta z originalnim vhodom v nekdanjo baročno zakristijo, pa tudi ohranjeni vogal nekdanje cerkvene zahodne fasade, ki ga označuje 260 cm dolgi pristrešeni talni zidec, viden v križnem hodniku. Glede južnih prizidkov ni v zvezi s talnimi nivoji večjih problemov, saj sta nastala šele po renesančnem in baročnem nasutju njunih talnih ploskev. Če analizo talnih nivojev samostana kronološko strnemo, lahko rečemo, da je njegov originalni poznoromanski talni nivo ležal povprečno okoli 100 cm pod sedanjim nivojem križnega hodnika, da ga je obdobje med leti 1400 in 1700 dvignilo na sedanjo višino, da pa se je nivo okolice dvigal tudi še v 18. in 19. stoletju ter presegel stavbnega zopet za okoli 60–120 cm.

Samostan in njegova arhitektura med letoma 1786 in 2000 20

ataša Kolar: Od dominikanske vojašnice N do muzeja. Ptuj 2001, stran 3

Dne 12. junija leta 1786 je bil samostan razpuščen. Vrednost cerkve je bila ocenjena na 5.000 gld, samostana na 4.000 gld, torej skupaj na 9.000 gld. Prevzemni inventarni zapis iz tega časa obsega tudi opis samostanskih stavb.20 Samostan je označen kot štirikotna zidana nadstropna stavba, obrnjena z glavnim vhodom proti vzhodu. V vzhodnem traktu je bila ob vhodni veži vratarnica, poleg nje v nekdanji »kapeli« sprejemnica, sledila sta stari refektorij in kuhinja. Iz velike veže pred kuhinjo je vodilo stopnišče v nadstropje, kjer je bilo na levi 5 in na desni 9 sobic (nekdanjih celic). Južni trakt, katerega nadstropje je bilo dostopno po istem stopnišču, je imel v pritličju 4, v nadstropju pa levo 4 in desno 3 sobe. V traktovih prizidkih je bil v vzhodnem v pritličju novi refektorij s predsobo, v nadstropju pa provincialat s sekretariatom, v zahodnem, h kateremu je bilo prišteto tudi sosednje poslopje, so bile v pritličju pisarna ter delavnici za sodarje in mizarje, pod njimi vinska klet, nad njimi pa sobe in žitnica. Zahodni trakt je imel v pritličju obokano lopo in za njo veliko »vinsko« klet, v nadstropju pa noviciat z 8 sobicami. Z notranje strani je samostan obtekal nadstropen križni hodnik, s severa pa ga je zapirala cerkev z zakristijo za glavnim oltarjem. Prvotno je bila brez obokov, tlakovana pa je bila s pravokotnimi kamnitimi ploščami. Pevska empora je počivala na zidanih »stebrih«. V cerkvi je bilo 6 oltarjev: glavni s sliko Marijinega kronanja in 6 kipi, Roženvenški s sliko, Petra Mučenca s sliko, Vincenca Ferrerskega s tabernakljem in 4 kipi, Dominika s sliko ter kipi 4 svetnikov in 3 angelov ter Lucije s 3 slikami, razen tega pa še zelo stara prižnica in orgle s 6 registri. Takratno stanje cerkve in samostana nam najbolj verodostojno posredujejo 3 načrti iz let 1792, 1795 in 1798. Načrta iz let 1792 in 1798 obravnavata cerkev, načrt iz leta 1795 pa samostan. Prvi načrt, ki ga je pripravil stotnik Schreder v Gradcu, dne 7. 6. 1792, je bil namenjen statični učvrstitvi cerkve, ki je skupaj s samostanom že od leta 1786 služila kot pomožna in po odkupni odklonitvi s strani mestne občine leta 1791 kot redna vojna bolnišnica. Takrat so se začele njene prezidave, ki bi jo naj usposobile za nove potrebe. Cerkev naj bi dvojno etažirali, prebili po 5 oken v pritličnem delu severne in južne stene,

334

gradbeno zgodovinska skica

katere drugo okno naj bi nadomestila prehodna vrata v križni hodnik, predvsem pa njene stene učvrstili z železnimi vezmi. Načrt ne kaže niti povezave podkorja z vežo, niti zgodnjegotskega okna v severni steni, pa tudi ne drugega slavoloka, zato pa veliko talno razliko med cerkvijo in samostanom. Drugi načrt iz leta 1798 je pripravil mestni zidarski mojster Peter Wagner. Je obsežnejši od Schrederjevega in prikazuje vsako od cerkvenih etaž posebej, ponuja pa tudi predloge za njihovo ureditev oziroma preureditev. V pritličju, ki ga členi 8 parov slopastih nosilcev spodnjega podija, so v južni steni prebita 4 okna in prehodna vrata v križni hodnik, v severni steni 5 oken in vrata nasproti južnim, vrata v zakristijo so že zazidana in glavni vhod v cerkev zožen. Srednjo etažo členi enako število slopastih nosilcev kot spodnjo, prečne stene pa jo dele v 5 bolniških sob, od katerih zahodna zaseda prostor obeh nekdanjih oratorijev. Vrhnjo etažo pokriva 5 baročnih obočnih pol ter osvetljuje po 5 oken v severni in južni ter po eno v vzhodni in zahodni steni. Za dostop do srednje etaže naj bi služila tri lesena zunanja stopnišča ob severni strani cerkve, za dostop do vrhnje pa notranje stopnice ob robu njenega podija. Poročilo21 štabnega zdravnika dr. Neissa iz leta 1807 o zdravstvenem stanju v Ptuju nastanjenega huzarskega polka omenja, da je bilo v samostanu prostora za 450 oseb, da so bili bolniki nameščeni v 3 dvoranah v cerkvi ter 3 krakih križnega hodnika in 14 sobah v samostanu, da so popravili in prebelili prostore ter v cerkvi zaradi boljšega gretja odbili »gornje zidove dvoran«, pač baročno ogredje, ki je oviralo boljše kroženje toplega zraka iz spodnjih dveh v vrhnjo etažo. Tretji načrt z dne 7. 8. 1795, ki ga je izdelal zidarski mojster Peter Wagner, je za naše potrebe najuporabnejši. Prikazuje samostan, ki je takrat že v celoti služil za bolnišnične potrebe, a še ni doživel gradbenih posegov, ki jih je izvedla vojska, potem ko ga je leta 1810 začela uporabljati, predvsem pa po letu 1826, ko ga je kupila in spremenila v kasarno. Načrt nam torej prikazuje samostanski kompleks v gradbenem stanju, ki je še blizu stanja, ko je služil svojemu prvotnemu namenu. Če si najprej ogledamo njegovo pritličje, je najbolje začeti pri obeh njegovih južnih prizidkih. Tloris jugovzhodnega »muzejskega« prizidka sestavlja dvorana nekdanjega letnega refektorija s 4 okni v južni in 2 (sedaj zazidanimi) v severni steni, predsoba in štirisedežni sanitarni prostor. Vežo veznega trakta z zaprto vzhodno in dvema dvoločno odprtima vzporednima zahodnima stenama povezuje na jugu dvoje vrat s predsobo in z od nje ločenim sanitarnim prostorom ter vratca, vodeče do kurišča peči, stoječe v dvorani, na severu pa vrata v samostansko jedro. Sledi vrt in nato jugozahodni »arhivski« prizidek, opremljen enako kot »muzejski« z odprto dvoločno vežo in rahlo izstopajočim sanitarnim prostorom. Vhod v prizidek je iz veže na istem mestu kot danes, sledijo predsoba, kuhinja, stopnišče in shramba na severni ter 4 sobe na južni strani. Te prostore osvetljuje 5 oken z južne, 1 z zahodne in 5 s severne strani. V naslednji pritlični stavbi s 4 okni na južni ter 2 vrati in 2 okni na severni strani sta orodjarna in konjušnica. Sledi odprta remiza, ki sega do vogalnega mestnega stolpa. Nanjo se priključuje vzdolž zahodnega obzidja velika odprta drvarnica, ki s hrbtom sloni na obzidju, spredaj pa na 5 zidanih nosilcih. Pritličje vzhodnega trakta, ki ga osvetljuje 7 oken in 1 okence, zasedajo z juga proti severu: kuhinja s shrambo, spalnica z 11 posteljami (nekdanji refektorij), mondurna soba (nekdanji kapitelj), stražarnica (nekdanja vratarnica) ter veža z glavnim vhodom in 8 stopnicami. Mondurno sobo vežejo s hodnikom ena in spalnico dvoje vrat, medtem ko je kuhinja s shrambo dostopna iz avle, kjer se stikata vzhodni in južni krak nekdanjega križnega hodnika. Ta je na vseh 4 straneh odprt s po 5 okni, le na južni srednje okno nadomeščajo vrata na notranje dvorišče. Južni trakt obsega glavni hodnik, dvoramno stopnišče in 5 prostorov, katerih srednjega zaseda prečen stranski hodnik, ostale 4 pa sobe, ki so vse vratno povezane z glavnim hodnikom. Ta se na severni strani

335

ataša Kolar: Od dominikanske vojašnice N do muzeja. Ptuj, strani 4 in 5

dominikanski samostan na ptuju

odpira s širokimi vrati in 2 oknoma na vzporeden križni hodnik, na južni strani pa na zahodnem koncu na prehod, ki ga povezuje z vežo »arhivskega« prizidka. Zahodni trakt zaseda 4 stopnice globlja »vinska« klet, razdeljena na večji severni in manjši južni prostor. Večji ima 2 okni na križni hodnik ter širok vhod in okno na dvorišče, manjši pa vrata na hodnik južnega trakta. Med kletjo in cerkvijo je dvodelen odpadni (smetiščni) prostor, odprt le z dvoriščne strani. Pred traktom stoji 6 stebrov, ki nosijo odprto lopo. Ta je na katastrski karti iz leta 1824 še vidna, kar govori za to, da je obstajala vsaj do leta 1826, ko je samostan prevzela vojska. Tudi opis samostanskega nadstropja začenjamo pri njegovih južnih prizidkih. »Muzejski« prizidek obsega dvorano nekdanjega provincialata s 3 okni v južni steni in enim v vzhodni, a nobenim za razliko s pritličjem v severni. Vezni trakt sestavljajo dejansko 3 vzporedni hodniki, odprti vzhodni vodi le še do kurišča peči, stoječe v dvorani, srednji z oknom v južni in 2 v vzhodni steni vodi v dvorano, dvoločni odprti zahodni pa do petsedežnega sanitarnega prostora, opremljenega z manjšim oknom. »Arhivski« prizidek spremlja na vzhodni strani odprt dvoločen arkadni hodnik, zaključen z malce širšim trisedežnim sanitarnim prostorom. Iz tega hodnika vodi drugi v osredje prizidka, ki ima na južni strani 3 sobe, na severni pa veliko shrambo, kuhinjo in jedilnico. Šlo je za stotnikovo stanovanje, ki ga je osvetljevalo 5 oken v južni, 1 v zahodni in 4 v severni steni. Od krakov križnega hodnika je pozidan le južni, ki je služil za podporočnikovo stanovanje, sestavljeno iz 2 sob, jedilnice in kuhinje. Od teh je bila prva soba dostopna iz vzhodnega hodnikovega kraka, ostale 3 pa iz južnega, pri čemer je kuhinjo od ostalega stanovanja ločeval prečni hodnik. Sicer je križni hodnik osvetljevalo na treh straneh po 5 oken, na vzhodni pa 6. Vzhodni trakt je premogel 6 prostorov z 12 okni in 5 vrati, vendar je bil južni od teh prostorov ustvarjen v veliki meri na račun zmanjšane avle (veže), tako da je bil prehod iz njega na vzhodnega od hodnikov veznega trakta mogoč le še iz njega. Južni trakt je imel na južni strani osrednjega hodnika razen stopnišča še eno sobo podporočnikovega stanovanja ter onkraj prečnega hodnika 3 sobe nadporočnikovega stanovanja s 3 vrati na hodnik. Ti prostori so imeli proti jugu 7 oken, 3 na zahodni polovici fasade, večjega, pripadajočega prečnemu hodniku, v sredini ter 3 gosteje sestavljene in enega slepega na vzhodni polovici. Na zahodnem koncu trakta je obstajal prehodni prostor, ki je vodil na dvoločen arkadni hodnik »arhivskega« prizidka. Šele ko so ta prehod po letu 1826 prekinili, je nastal sedanji kotni, ki pa tudi ni več v funkciji. Zahodni trakt je imel nadstropje razdeljeno na 3 sobe s 3 vhodi iz križnega hodnika in 6 oken proti dvorišču. Dvoramno stopnišče, vodeče iz križnega hodnika v nadstropje tega trakta, je imelo medetažni podest, opremljen z velikim oknom na dvorišče in vhodom v zakristijo, ni pa še imelo sedanjih zunanjih stopnic in vrat z dvorišča, ki so nastala šele po letu 1826. V zvezi z Wagnerjevim načrtom je še omeniti, da je bil »arhivski« prizidek razen v obokanem jugozahodnem delu pritličja ravno stropan ter da ga je pokrivala dvojna zatrepasta streha, ki pa niti na Fellnerjevi votivni sliki iz leta 1766 niti na Runkovi grafiki iz leta 1802 ni vidna. Kot je iz povedanega razvidno, je v samostanu že od leta 1786 domovala vojna bolnišnica, ki jo je leta 1810 zamenjala vojašnica, vendar pa je vojska šele leta 1826 postala tudi formalno lastnica samostana, kar je ostala do leta 1923. Prezidave samostana, zlasti pa cerkve, so se začele že po letu 1791, ko je občina odklonila njegov nakup. Najprej so, in to še v 18. stoletju, etažirali cerkev s tem, da so vanjo vdelali dvoetažno, napol zidano, napol leseno konstrukcijo, za kar so uporabili tudi pevsko emporo in prostor nad njo, odstranili pa oba oratorija nad zakristijo in tudi zvonik. Da

336

gradbeno zgodovinska skica

bi vsem trem nastalim etažam zagotovili svetlobo, so predelali takrat prepolovljeno glavno okno zahodne ter srednja okna severne in južne fasade, obenem pa skozi zadnji dve v pritličju prebili po 5 oken, nekaj večjih v severni in manjših (pozneje zazidanih) v južni steni, kjer je eno od oken nadomestil strm prehod v križni hodnik. Od ostalih prezidav vojske je še omeniti: prizidavo trietažnega sanitarnega prizidka na severni strani cerkve, zazidavo glavnega cerkvenega vhoda do velikosti okna, prezidavo prostorov v zahodnem traktu, zazidavo južnega prehoda iz križnega hodnika na notranje dvorišče in odprtje dveh novih v njegovem severnem in vzhodnem kraku, zazidavo arkadnih hodnikov obeh južnih prizidkov, prezidavo kapiteljskega prostora v vojaški zapor, odprtje severozahodnega in jugovzhodnega vhoda v samostan, odstranitev lope pred zahodnim traktom in postavitev pomožnih poslopij na zahodnem dvorišču, odstranitev obeh starih in postavitev novega zidu med severovzhodnim vogalom cerkve in mestnim obzidjem ter odstranitev obodnega zidu (pred letom 1858) in preureditev samostanskega vrta v javni prostor (pred letom 1870). Po izselitvi vojske iz samostana jeseni leta 1923 in več poskusih njegove prodaje, ga je leta 1928 kupila, po zaslugi župana Mihe Brenčiča, mestna občina ter vanj vselila 28 strank in muzej. Začela se je njegova postopna obnova, ki dejansko še traja, saj v njem še vedno živi 7 strank. Preden pa se je vse to zgodilo, je bila maja leta 1927 opravljena ocenitev njegovega gradbenega stanja, ki je bilo po stoletnem služenju vojski vse prej kot zadovoljivo.22 Cerkev je bila razdeljena na 3 etaže, ki so jih povezovale lesene stopnice. V njenem pritličju sta bili skladišči, v obeh nadstropjih po trije prostori, ob njeni severni strani popolnoma dotrajan sanitarni prizidek. Medtem ko so bili njeni zidovi, streha in lesena etažna konstrukcija v relativno dobrem stanju, so bila okna in vrata zanič. Tudi zidovi in strehe samostana so bili v dobrem stanju, v slabem pa njegova notranjščina. V nadstropju vzhodnega trakta so bile na zunanji strani 4 po 55 m2 velike sobe in 50 m2 veliko dvosobno stanovanje, na notranji 5 12 m2 velikih»kabinetov« dejansko shramb in na južnem koncu 100 m2 velika sobana (avla). V pritličju so si od severa proti jugu sledili: večji prostor (nekdanji kapitelj), ki je pred časom služil kot zapor, velika dvorana (nekdanji refektorij), drvarnica in velika kuhinja. V južnem traktu, ki ga je v obeh etažah po sredini delil hodnik, so bile na zunanji strani v obeh etažah po 4 sobe in stopnišče, na notranji pa v pritličju (križni) hodnik in v nadstropju 5 sobic. Zahodni trakt ni posebej opisan, zasedala ga je v pritličju klet, v nadstropju pa enovit prostor nekdanjega noviciata. Vsi prostori so bili v slabem stanju, deloma brez podov, z gnilimi stropi, deloma brez dimnikov, z zanič okni in vrati itd. V pritličju obokani (križni) hodnik je bil v boljšem stanju ter opremljen v dveh krakih z betonskimi in v dveh z opečnimi tlemi. Na njegovem jugovzhodnem stičišču, ki ga je v pritličju zasedala vhodna veža, je v nadstropju to funkcijo opravljala večja sobana z dostopoma v osrednji hodnik in na stopnišče južnega trakta. V jugovzhodnem prizidku sta bila v pritličju sanitarni prostor ter dvosobno stanovanje s slabimi okni in vrati. Enak prostorski razpored in enako gradbeno stanje je vladalo tudi v njegovem nadstropju. V jugozahodnem prizidku sta bila v pritličju eno triin eno enosobno stanovanje, v nadstropju petsobno, v kletni etaži, dostopni z zahodnega dvorišča, pa klet s 3 obokanimi prostori. Tudi kovačnica v sosednji stavbi je bila v slabem stanju, kar je veljalo enako za drvarnico in konjski hlev, zlasti za njuno dvoriščno stran. Zidani vodnjak, globok 18 m, na osrednjem dvorišču je bil v dobrem stanju, v slabem pa sta bili kanalizacija in smetišče. Vrednost celotnega objekta z zemljiščem vred sta cenilca po vseh stroškovnih odbitkih ocenila na 666.276 dinarjev. Takoj po nakupu vojašnice s strani mestne občine so se predvsem v njenem delu, ki je pripadel muzeju, začela obnovitvena dela, ki so zajela ves križni hodnik in pritličje vzhodnega trakta ter zahodno polovico cerkvenega pritličja in nekdanjo zvonico, ki so jo oddvojili od vzhodnega dela ladjinega pritličja. Odprli so portal in obe bifori kapitlja, odkrili slavolok njegovega oltarnega prostora, napravili prehod iz križnega

337

ataša Kolar: Od dominikanske vojašnice N do muzeja. Ptuj, strani 12–14

dominikanski samostan na ptuju

hodnika skozi grobnico v cerkveno ladjo, očistili freske iz srede 14. in začetka 16. stoletja v križnem hodniku, odprli prvotni južni vstop iz tega hodnika na notranje dvorišče ter zaprli novejša severnega in vzhodnega, odkrili štukature in freske v refektoriju, opravili arheološke sondaže vzdolž vzhodne samostanske fasade in na notranjem dvorišču ter uredili muzejsko pisarno v nekdanji samostanski portirnici. Leta 1931 so obnovili zvonico in takrat odkrito fresko Trpečega Jezusa iz sredine 14. stoletja, leta 1933 obnovili zašiljeni obok nekdanje »letnerske« traveje z naslikanimi zvezdami in grboma Ptujskih gospodov iz 14. stoletja ter med letoma 1945 in 1949 obnovili pridobljene prostore v pritličjih južnega trakta in jugovzhodnega prizidka, vzhodne polovice cerkvenega pritličja in v celotnem jugozahodnem prizidku. V nadaljevanju naj omenim le, da so ob koncu leta 1950 iz zgornje cerkvene etaže izselili mehanično tkalnico, leta 1953 odkrili 4 zašiljena biforna okna prvotnega refektorija v južnem traktu, na začetku leta 1962 iz srednje cerkvene etaže izselili mizarsko delavnico (ki je v njej domovala od leta 1939) in odstranili sanitarni prizidek, leta 1963 odstranili vrhnjo etažo in leta 1964 obnovili cerkveno fasado, nakar je bila v cerkvi do leta 1966 postavljena celovito urejena arheološka zbirka. Obnove pridobljenih prostorov so se nadaljevale tudi v naslednjih letih, kar velja zlasti za zahodni trakt, ki ga je zasedel matični muzejski kustodiat, to je arheološki oddelek s svojimi delovnimi prostori. Podrobneje o vsem tem poroča mag. Nataša Kolar v svoji razpravi, napisani leta 2001 ob postavitvi tematske razstave z naslovom »Od dominikanske vojašnice do muzeja«, zato z njenim elaboratom zaključujem sestavek o gradbeni zgodovini samostana.

Oprava in oprema

ranko Vnuk: Stavbnozgodovinski razvoj B nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju v novem veku 1500–1786. Seminarska naloga. Ljubljana 1997, stran 59 in 60 24 S ergej Vrišer: Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem, SM. Ljubljana 1992, str. 211 in 212 23

O opravi in opremi samostana lahko govorimo le pogojno, saj je bila ob njegovi razpustitvi leta 1786 razpršena in deloma tudi uničena. O njej nam največ pove samostanska kronika iz leta 1697, ki pa ne omenja stanja v cerkvi v času med nastankom ladje okoli leta 1234 in nastankom prezbiterija okoli leta 1252, ko je cerkev najverjetneje premogla le glavni oltar, ki so ga takrat prestavili vanj. Razen tega primarnega oltarja, posvečenega skupaj s cerkvijo leta 1255, so v teku srednjega veka nastajali še drugi. Tako se leta 1292 omenja kapela z oltarjem sv. Katarine, leta 1335 oltar sv. Nikolaja, leta 1395 oltar Vseh svetnikov, leta 1454 baldahinski oltar sv. Treh kraljev, leta 1458 baldahinski oltar sv. Križa in leta 1495 oltar sv. Janeza (Evangelista, Krstnika?). Po stoletnem premoru se zopet pojavijo poročila o usodi cerkvene oprave in opreme šele v 17. stoletju. Tako izvemo, da je bilo leta 1620 posvečenih 6 oltarjev, leta 1633 se ne omenja več baldahinskega oltarja sv. Treh kraljev, leta 1636 je postavljen oltar sv. Petra in Pavla ter leta 1638 oltar sv. Lucije, najverjetneje na mestu oltarja sv. Križa, med letoma 1644–1648 je bil postavljen nov glavni oltar, pri čemer je sodeloval slikar in pozlatar Friderik Malk, leta 1652 je bil postavljen oltar sv. Dominika, leta 1661 nabavljene nove orgle, leta 1694 obnovljen oltar sv. Lucije in na novo posvečen sv. Luciji, Agati in Apoloniji, leta 1692 je bilo posvečenih 5 oltarjev, med letoma 1757 in 1767 obnovljen glavni oltar, ki je dobil novo reliefno podobo Marijinega vnebovzetja in kronanja, oltar sv. Lucije, Agate in Apolonije pa namesto slik nove kipe. Leta 1786, ko je bil samostan razpuščen, je bilo v cerkvi 6 oltarjev: glavni z veliko poslikano reliefno podobo Marijinega vnebovzetja in kronanja ter 6 kipi, Roženveški s sliko, Petra Mučenca s sliko, Vincenca Ferrerskega s tabernakljem, sliko in 4 kipi, Dominikov s sliko in 7 kipi svetnikov in angelov ter Lucijin s 3 slikami, stara prižnica in orgle s 6 registri.23 Od glavnega oltarja, ki so ga prenesli v Marijino cerkev na Muri v Medžimurju, so ohranjeni le še 4 kipi in reliefna podoba Marijinega vnebovzetja in kronanja, po Sergeju Vrišerju verjetno delo ljubljanskega kiparja Janeza Gabriča, ki je od leta 1760 dalje živel na Ptuju.24

338

gradbeno zgodovinska skica

Kratek opis samostanske zunanjščine Samostanovo vzhodno stranico sestavljata čelni fasadi cerkve in samostana, med katerima obstajata tako talna kot višinska razlika. Sedanja talna razlika znaša na stiku obeh okoli 1,2 m, višinska pa 7,6 m. Fasada samostana hrani v svojem pritličnem delu razen 8 preprostih pravokotnih, pretežno baročnih oken še baročen pravokoten portal s kamnitim okvirom in kartušo s podobo sv. Dominika iz okoli leta 1692, nato zgodnjegotsko okno iz okoli leta 1252, vogal prvotnega traktovega zaključka iz okoli leta 1231, obod kapiteljevega oltarnega slavoloka iz okoli leta 1400 in na južnem koncu ostanek ozkega pravokotnega okna morda še izpred leta 1230, v nadstropju pa razen 12 pravokotnih baročnih, s prekladami opremljenih oken še ostanke 7 ozkih pravokotnih kamnitih oken prvotnega dormitorija iz okoli leta 1231. Fasada, ki jo v vsej dolžini zaključuje baročen profiliran venčni zidec, kaže na več mestih še originalen poznoromanski omet, ki je posebno dobro viden na južni stranici trakta pred sedanjim vhodom v muzej, kjer sta še ohranjeni dve pravokotni gotski okni, med njima večje, opremljeno s paličastim okvirjem iz sredine 15. stoletja. Vzhodno lice baročnega »muzejskega« prizidka ne kaže opisa vrednih zanimivosti, pač pa je ogleda vredna cerkvena fasada iz leta 1692, katere štukaturno okrasje pa, po stilu sodeč, ni nastalo pred letom 1720. Gre za vegetabilno-trakasto ornamentiko, ki prepreda vso fasadino površino s pilastri vred. Štirje pilastri jo namreč dele na širše osrednje in ožji stranski polji. V osi fasade si navpično slede pravokoten kamnit, v spodnjem delu rekonstruiran vhodni portal z visokim pravokotnim čelom in preklado s segmentnim trikotnim čelom, veliko polkrožno sklenjeno okno, ki je osvetljevalo pevsko emporo, in podobno oblikovana niša z Marijinim kipom iz štuka. V stranskih poljih sta v vsakem po dve enako oblikovani, a nekaj večji niši s policami spodaj in trikotnimi čeli zgoraj, v katerih stoje štukaturni kipi svetih Petra Mučenca in Tomaža Akvinskega na desni ter Alberta Velikega in Dominika na levi strani. Pilastri nosijo golšasto ogredje, to pa trikotno, s pilastroma razdeljeno atiko. Ta očitno kaže na poznejšo poenostavitev, saj so jo prvotno obrobljale volute, kot to nazorno kaže Fellnerjeva votivna slika iz leta 1766. Poenostavitev se je morala zgoditi enkrat v 19. stoletju ob obnovi cerkvene strehe, ko so volutasto obrobo atike odstranili in fasado zaključili s sedanjo pusto trikotno obliko. Štukaturo v atiki, ki jo v sredini predira okrogla podstrešna lina, zaključuje operutničena angelska glava. Ker je bil prvinski namen fasadinega okrasja kljub njeni tektonski strukturi zbuditi v gledalcu vtis ploskovitosti, v kateri pa so še živeli nekateri retrospektivni sedimenti kot akantovje, operutničene angelske glave, školjke, košare s sadjem in podobno, smemo čas njegovega nastanka iskati okoli leta 1720 ali verjetneje kako leto kasneje. Severno podobo samostana oblikuje severna stena njegove 52 m dolge cerkve, ki hrani za prevladujočim baročnim videzom v prvih dveh tretjinah njeno prvotno steno. Kot kaže rahel zalom baročnega 15 m dolgega podaljška, je bila njena prvotna dolžina 37 m in višina 12,8 m, a je po dveh povišavah v gotiki in v dveh v času baroka dosegla sedanjo višino okoli 18 m, obakrat merjeno s talnega nivoja križnega hodnika. Pred nedavnim očiščena dotrajanih ometov, je razkrila svojo in s tem tudi cerkveno gradbeno zgodovino mnogo določneje kot doslej. V srednjem veku so jo enako kot južno steno predirala tri poznoromanska pozneje 4 gotska okna, ki so jih sredi 17. stoletja ob njeni prvi baročni povišavi nadomestila 4 ločno sklenjena zgodnjebaročna, ob koncu istega stoletja, ko so jo drugič povišali in podaljšali proti zahodu pa 5 polkrožno sklenjenih visokobaročnih ter dve manjši, ki sta služili osvetljavi zakristije in oratorija nad njo. Ko so ladjo okoli leta 1792 etažirali, so za osvetljavo njenega takrat nastalega pritličja prebili 5 novih oken, od katerih je drugo v 19. stoletju, četrto pa v 20. služilo (in še služi) kot vrata, vodeča v muzejski lapidarij. Zanimivejše

339

dominikanski samostan na ptuju

od teh preprostih pravokotnih oken in vrat so ostaline, ki jih je stena doslej večinoma skrivala in se vrste od vzhoda proti zahodu. Najprej gre za ostanek portala iz začetka 14. stoletja, ki je vodil na molilno emporo v letnerski traveji, nato za zgodnjegotsko okno, ki je služilo osvetljavi oltarja ob njeni slavoločni steni, sledi trapecasto zaključeno okno iz konca 15. stoletja, ki je opravljalo enako nalogo kot prejšnje, nato ostanek bogateje profiliranega slavoloka Katarinine kapele iz konca 13. stoletja in na zahodnem koncu gotsko okno iz 1.petine 14. stoletja, ki je enako kot njegov dvojnik v južni steni, osvetljevalo podkorje takrat prizidane zahodne (pevske) empore. Razen naštetih arhitektonskih (gradbenih) detajlov hrani stena zlasti v baročnem podaljšku še množico kamnoseških spolij, izvirajočih večinoma iz podrtega zgodnjegotskega prezbiterija ter oba profilirana venčna zidca iz sredine in konca 17. stoletja, izgubila pa je skupaj z dotrajanim ometom skromne sledove naslikane pilastrske členitve iz istega časa. V nasprotju s severnim zahodno lice samostana trenutno ni posebno zgovorno. Ladjino steno predirata v pritličju preprosti pravokotni okni zakristije, v nadstropju veliko, polkrožno sklenjeno okno, ki je bilo ob koncu 18. stoletja zaradi etažiranja prepolovljeno v večje lunetasto zgoraj in manjše pravokotno spodaj. Zahodno steno samostana, ki jo predirajo v pritličju 3 okna in široka vrata ter v nadstropju 6 preprostih pravokotnih oken, hrani v prvi osi okoli 150 cm visoko stopnišče iz 19. stoletja s preprostim vhodnim portalom, nato sledove obočnih lokov odprte lope iz leta 1635 in v zadnji osi pod kotnim nadzidkom iz 19. stoletja pravokoten portal z visoko nadsvetlobo iz leta 1561. Tudi ta stranica samostana bo postala zgovornejša šele po odstranitvi njenega dotrajanega ometa, vendar pa že sedaj nakazuje ogalasto oblikovano stičišče južnega in zahodnega samostanskega trakta. Fasade »arhivskega« prizidka in ostalih poslopij na zahodnem dvorišču so brez omembe vrednih arhitektonskih podrobnosti, kar velja tudi za okrogel vodnjakov venec. Toliko zanimivejša pa je južna stranica samostana. Tu je omembe vredna že poznogotsko-renesančna eskarpa, segajoča od ostanka Zgornjega Vodnega stolpa do okoli leta 1780 odstranjenega Spodnjega Vodnega stolpa, ki jo podpira 8 opornikov in 3 loki, razporejeni med »muzejskim« prizidkom in poznogotsko polkrožno, v renesansi povišano šalo. Oba samostanska petosna nadstropna prizidka, opremljena s simetričnima enoosnima dozidkoma iz leta 1713, premoreta le preproste fasade, kar velja tudi za hrbtno steno enako dolgega pritličnega, za okensko os umaknjenega gospodarskega poslopja z zelo visokim podstrešjem, opremljenega z že omenjenimi 4 strelnicami, 8 luknjami zidarskega (ali obrambnega?) odra in 3 preprostimi okni, ki osvetljujejo njegovo pritličje. Po svoji izpovednosti izstopa zlasti 7-osna fasada južnega samostanskega trakta, ki je bila v baroku simetrično zasnovana, saj je njeno osrednjo os v pritličju zasedel polkrožno sklenjen portal (sedaj ga nadomešča za 3 stopnice dvignjen preprost pravokoten), v nadstropju pa večje okno. Okna v nadstropju (vzhodno od njih je slepo) so opremljena s profiliranimi gredami, medtem ko so ona v pritličju, pet po številu, novejša. V nadstropju so vidni sledovi 6 ozkih poznoromanskih oken dormitorija, v pritličju pa 1 romansko in 4 zgodnjegotska okna refektorija, od teh 2 dvodelni in 1 biforno. Fasado zaključuje kamnit spodžlebljen venčni zidec iz okoli leta 1430, ki kaže takrat doseženo višino trakta, potem ko je bil za okoli 110 cm dvignjen, medtem ko znaša njegova povišava iz časa baroka samo višinski iznos sedanjega venčnega zidca. Do gotske povišave je še viden poznoromanski omet, v vzhodnem kotu pa šivani vogal dvora in s tem stik med njim in prizidanim južnim traktom. Ker torej fasada tako v pritličju kot v nadstropju hrani sledove oken iz časov romanike, gotike in baroka, jo je vredno posebno skrbno obravnavati. Trakt in s tem seveda tudi njegova južna stena »teče« skozi vežo »muzejskega« prizidka in se nadaljuje vzhodno od njega do jugozahodnega vogala. Tam hrani razen poznoromanskega ometa dve, že pri opisu vzhodne fasade omenjeni, zazidani pravokotni gotski okni, od katerih večje obroblja paličast okvir.

340

gradbeno zgodovinska skica

K notranjim fasadam samostana pripada le južna stena ladje, vse ostale pa nadstropnemu križnemu hodniku, ki obdaja samostansko notranje dvorišče oziroma vrt. Medtem ko so vsa 3 poznoromanska ladjina in gotsko emporino okno zazidana, jo zdaj predirajo v 2 vrstah 3 + 4 baročna okna, od katerih so bila spodnja ob koncu 18. stoletja predelana, od zgornjih pa je bilo zahodno, peto spremenjeno v vrata za dostop v vrhnjo od cerkvenih etaž, ki je do konca leta 1950 služila mehanični tkalnici in so jih ob odstranitvi te etaže leta 1963 zazidali. Ta fasada enako kot severna še hrani sledove pilastrske poslikave iz sredine ter oba baročna venčna zidca iz sredine in konca 17. stoletja. Zunanjščino križnega hodnika iz let okoli 1420–1430, ki je v pritličju pretežno kamnite gradnje, v nadstropju pa izrazito opečne, obtekajo pristrešen talni, spodžlebljen kapni in kamnit spodžlebljen venčni zidec, podoben onemu na fasadi južnega samostanskega trakta. Njegove stene predira v vsaki stranici razen južni po 5 zašiljenih oken, južna pa ima v sredini mesto okna zašiljen profiliran portal z okroglo rozeto nad seboj. Vsa okna so v zasnovi tridelna in opremljena s krogovičji, od katerih pa so le ona v vzhodni in severni stranici še originalna, ostala pa so pretežno opečni nadomestki večinoma iz let po 1928, kar velja tudi za rozeto v južni stranici. Preprosta pravokotna okna v nadstropju so baročna, razen onih v severni stranici, ki so še originalna, paličasto profilirana gotska. Nezanimiv vodnjakov okrogel venec je iz 1. polovice 19. stoletja.

Kratek opis samostanske notranjščine Barokizirana cerkev, skozi katero vodi sedanji vhod v arheološke zbirke muzeja, zaradi etažiranja njene notranjščine seveda ne more več nuditi celovitega vtisa svoje prostorske razsežnosti, saj ji manjka glavna, to je vertikalna dimenzija. Razen tega njen pritlični del prostorsko razblinja še dvojna vrsta po 8 zidanih nosilcev etažnega stropa, tako da gledalcu ostane samo še predstavna slutnja njene nekdanje prostornosti. Ozek prostor takoj pri vhodu, dejansko prvotna »letnerska« traveja, spremenjena leta 1692 v korni del cerkve, nudi v svoji vhodni, sedaj fasadni, prvotno pa slavoločni steni, ostanke njenega poznoromanskega loka, ki sta ga nosila ¾ stebra z atiškima bazama, podprtima s konzolicami, in kapitela, okrašena s polžasto reliefno dekoracijo, tipično za sredino 13. stoletja. Pol stoletja mlajša je zahodna, ločno skoraj enako široka odprta stena, »letnerske« traveje katere zgodnje gotska profilacija jo datira na začetek 14. stoletja. K tej steni, okrašeni na vzhodni strani s konkavnima zidcema, sta bila na zahodni strani umeščena dva prvotno mizasta oltarja, kot kažejo ostanki slikarije iz zgodnjega 14. stoletja, predstavljajoči Marijino kronanje ter sv. Nikolaja s 3 revnimi nevestami. Pozneje sta tu stala baldahinska oltarja, ki ju še kaže Kreuztallerjev mestni načrt iz leta 1644. Travejino severno steno predira mlajše pravokotno okno, južno pa 235 cm visoka stopniščna povezava z vhodno vežo ter 85 cm višje ležeči zgodnjegotski portal, ki je do okoli leta 1638 povezoval zvonico z nadstropjem vzhodnega trakta, kjer so se nahajale spalnice. Zvonica, okrašena s fresko Trpečega Jezusa in klečečega meniha iz 2. četrtine 14. stoletja, ki je okoli sto let služila tudi za dostop na pevsko emporo, je bila po letu 1786 ukinjena in okoli leta 1928 ločena od ladje, leta 1947, po prevzemu vzhodnega dela cerkvenega pritličja s strani muzeja, pa z njo zopet povezana. Z etažiranjem nastalo ladjino pritličje so okoli leta 1792 opremili s 5 okni v severni ter 4 sedaj zazidanimi in stopniščnim prehodom v križni hodnik v južni steni. Nekdanji zakristijski prostor, ki ga pokrivata baročna križna oboka ter osvetljujejo 2 zahodni in 1 severno

341

dominikanski samostan na ptuju

okno, hrani v južni steni še originalen vhodni portal, dostopen s sočasnega stopnišča zahodnega trakta. Današnji talni nivo cerkvenega pritličja, ki je od konca 17. stoletja razen 30-centimetrske razlike med njenim višjim vzhodnim in nižjim zahodnim delom izravnan, hrani v obeh delih po eno grobnico, od katerih zahodna meniška, globoka okoli 350 cm, služi od okoli leta 1928 kot vezni prostor med križnim hodnikom in cerkveno ladjo, od leta 1972 pa tudi za prezentacijo II. mitreja. Zgornja cerkvena etaža, dostopna preko v 19. stoletju podaljšanega baročnega stopnišča iz zahodnega trakta, nudi enoten prostor, osvetljen s 6 ločno in 6 polkrožno sklenjenimi okni v severni ter 3 ločno in 4 polkrožno sklenjenimi okni v južni steni. Razen tega sta k osvetljavi cerkve oziroma te etaže prispevali tudi prepolovljeno polkrožno sklenjeno okno v zahodni in v celoti ohranjeno v vzhodni, to je fasadni steni. Razen baročne stenske in obočne členitve je v tej etaži omembe vreden od dveh eden še ohranjen naslikan grb Ptujskih gospodov iz 1. polovice 14. stoletja na šilastoločnem opečnem oboku nekdanje letnerske traveje, ki so jo leta 1692 z vzidavo enoločne empore spremenili v pevski kor. Ker leže nastavki zgodnje gotskega zvonika ob travejinem oboku, iz cerkvene notranjščine niso vidni, kot tudi ne sledovi obeh oratorijev nad baročno zakristijo, ker so jih ob etažiranju okoli leta 1792 odstranili.

J anez Mikuž: Konservatorski program, Maribor 2002, stran 13 26 E miljan Cevc: Parlerjanske maske v Ptuju in okolici. Ptujski zbornik 1/1953, strani 51 in 53 25

Križni hodnik iz let okoli 1420–1430 predstavlja umetnostnozgodovinsko najpomembnejši del samostana. Ker je njegov sedanji talni nivo višinsko skoraj identičen z onim ob njegovem nastanku,25 služi lahko kot merilo za datacije starejših in mlajših gradbenih faz samostana, povezanih s spreminjanjem njegovih talnih nivojev. Kot že vemo, ga pokriva 24 križno rebrastih obokov, ki se nizajo okoli samostanskega osredja, to je njegovega notranjega dvorišča oziroma vrta z vodnjakom. Izžlebljena rebra klinastega profila na notranjih stenah počivajo na figuralnih konzolah, na zunanjih na oktogonalnih služnikih z visokimi bazami, v sredini obokov pa se spajajo s figuralnimi sklepniki z deloma še ohranjeno prvotno polihromacijo. Šest konzol v vzhodnem kraku hodnika predstavljata 2 bradati in eno golobrado moško glavo, lobanjo, vurberški in borlski grb Ptujskih gospodov ter prazen ščit, sklepniki pa svetnika s knjigo in mečem, Kristusovo glavo, Dominika, Katarino, Janeza Evangelista in Barbaro. Podobni sklepniki s podobami svetnikov in konzole z upodobitvami obrazov si slede tudi v ostalih treh hodnikovih krakih, vsi pa kažejo, po stilu in kvaliteti izvedbe sodeč, na ptujskogorsko delavnico, ki je v 1. tretjini 15. stoletja delala po več cerkvah v širši okolici Ptuja.26 Poleg teh zelo kvalitetnih kamnoseških, deloma kar kiparskih izdelkov hrani vzhodni krak tudi vrsto slikarskih upodobitev iz 2. četrtine in sredine 14. stoletja, ki v smeri od juga proti severu prikazujejo: najprej na rdečem ozadju dve vrsti klečečih dominikancev v molitveni drži, ki se vrste v smeri Kristusa, obdanega z mandorlo. Od Kristusove podobe, obsegajoče obe vrsti menihov, je ohranjen le križni nimb. Menihi, zbrani v tako množični skupinski kompoziciji, domnevno predstavljajo zastopnike Tevtonske province, h kateri je v času nastanka slikarije spadal tudi Ptuj. Sledita nagrobni sliki v dekorativnem okviru. Prva, zelo poškodovana, hrani začetek letnice MCCC…, druga, s podobo Marije z Jezusom, sedeče na gotskem baldahinskem prestolu, in donatorja dominikanca, pa je datirana z letnico 135. Sledi tridelna kompozicija s podobo gregor-

342

gradbeno zgodovinska skica

KriĹžni hodnik (ok. 1420â&#x20AC;&#x201C;1430) z ohranjenimi freskami predstavlja umetnostnozgodovinsko najpomembnejĹĄi del samostana

343

dominikanski samostan na ptuju

arjeta Ciglenečki: Ptuj. Vodnik po mestu. M Maribor 2003, strani 64–66 28 Marjeta Ciglenečki: Likovna umetnost na Ptuju v 1. polovici 16. stoletja. Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru. Statut mesta Ptuja iz leta 1513. Ptuj 2003, strani 94–95 29 Branko Vnuk: Stavbnozgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju v novem veku 1500–1786. Seminarska naloga. Ljubljana 1997, stran 54–57 27

janskega Kristusa v sredini ter podobama Janeza Krstnika in sv. škofa na desni strani, medtem ko je ona na levi strani uničena. Ob Kristusovih nogah so naslikana orodja, s katerimi so ga mučili, pod njim pa vrsta sarkofagov, iz katerih vstajajo mrtvi, noseči orodja, s katerimi ga vsakodnevno hote ali nehote mučimo tudi mi. Levo od vhoda v kapiteljsko dvorano so v zgornjem pasu upodobljeni moški svetniki, v spodnjem pa pol manjše ženske svetnice. Na koncu vrste je vidna še ženska glava z nimbom. Pod opisano slikarijo teče pas z okroglimi medaljoni, v katerih so bili naslikani grbi donatorjev, od katerih pa sta se ohranila le dva, in to od gospodov Marenberških z angelom (?) in gospodov Schwanberških z labodom v grbu.27 Razen opisanih kiparskih in slikarskih vrednot je ohranjenih tudi nekaj arhitektonskih. Gre za vhod v kapiteljsko dvorano. Sam vhod s polkrožnim lokom je sicer rekonstruiran, vendar je pri tleh še ohranjen originalen del njegovega prvotnega trikratno stopnjevanega ostenja. Ob vhodu sta še obe znameniti bifori, ki značilno označujeta čas prehodnega sloga, v katerem sta nastali. Desno biforo s polkrožnima lokoma in polnoplastičnim robnim profilom deli stebriček s kockastim podstavkom in še ne prav razvitim brstnim kapitelom, levo biforo s šilastima lokoma in z žlebastim robnim profilom pa stebriček brez posebnega podstavka, toda že z popolnoma razvitim brstnim kapitelom. Medtem ko sta stebrička marmornata, sta bifori iz peščenca. Na stiku vzhodnega in severnega kraka je na severni steni njegove prve obočne pole naslikano Oznanjenje.28 Njegova kompozicija je tridelna. V sredini je Marija z angelom Gabrijelom in sv. Duhom v podobi goloba, ki se pojavlja v soju svetlobe, na levi Janez Krstnik z angelom, na desni pa oklepljeni nadangel Mihael s tehtnico. Freska iz okoli leta 1520 kaže že izrazito renesančno stilno hotenje augsburško podonavskega tipa in spada med najstarejše renesančne slikarije pri nas. Približno sočasna ali le malo starejša je dekorativna krogovična poslikava obokov vzhodnega kraka, mlajša, po kroniki sodeč iz okoli leta 1580, pa ona v nadstropju severnega kraka, ki pa je zaradi izredno slabega stanja vsebinsko in časovno zelo težko opredeljiva. Med arhitektonskimi detajli hodnika jih je posebne omembe vrednih le nekaj: v severnem kraku pristrešen talni zidec ob prvotnem jugozahodnem vogalu podaljšane ladje; leta 1692 zazidan prvoten prehod iz zahodnega dvorišča oziroma cerkvene vhodne lope v križni hodnik, na stiku zahodnega in južnega kraka zazidan renesančen prehod iz okoli leta 1561, ki je vodil v notranji hodnik južnega trakta, ter v severovzhodni vhodni veži muzejsko vzidana nagrobnika iz let 1425 in 1435, katerih prvi zapira vrata, ki so v baroku vodila v prostor ob kapitlju, drugi pa kasarniško okno iz konca 18. stoletja. Vzhodni trakt, ki je v pritličju obsegal kuhinjo, refektorij, kapiteljsko dvorano in okoli 20 let mlajšo vežo, ki je najprej služila stopniščni povezavi z ladjo, oziroma od začetka 14. stoletja z njeno letnersko travejo in zakristijo, hrani svoje glavne vrednote v svojem pritličju. Gre predvsem za refektorij, v katerega vodi kamnit profiliran baročen portal. Pokriva ga potlačen banjasti obok s 3 pari sosvodnic, osvetljujejo 3 okna, krasi pa štukatura, ki pokriva gornji del ostenja in obok. Med vegetabilno ornamentiko je vpletenih 16 svetniških poprsij z imeni Ludvika Bertranda, Vincenca Ferrerskega, Auguština Zagrebškega, Rajmunda de Penaforte, Marjete Ogrske, Katarine Sienske, Petra Mučenca, Pija V., Dominika, Tomaža Akvinskega, Hiacinta, Antonina Firentinskega, Rozalije Limske, Neže de Montepulciano, Alberta Velikega in Časlava. Ob štukiranem doprsju Ludvika Bertranda sta naslikani verjetni avtorjevi iniciali GG. V kartuši nad vrati je grb, v kartuši na nasprotni strani pa nečitljiv napis. Na stropu so v okroglastih okvirih naslikani prizori, ki vsebinsko odgovarjajo namenu prostora. Gre za prikaze: Hoje v Emavs, Čudeža nasičenja množice, Mojzesovega čudeža z jerebicami in Pojedine Tomaža Akvinskega pri kralju Ludviku IX. Svetemu, spremljani z odgovarjajočimi napisi. Na zadnji upodobitvi so naslikani gostje, oblečeni v sodobna oblačila, ki nastanek slikarije datirajo v zadnja leta 17. stoletja.29

344

gradbeno zgodovinska skica

Zimski refektorij dominikanskega samostana

Pogled na zimski refektorij z druge strani

Pogostitev sv. TomaĹža Akvinskega pri kralju Ludviku IX. Svetem, stropna poslikava v zimskem refektoriju dominikanskega samostana

Mojzesov Ä?udeĹž z jerebicami, stropna poslikava v zimskem refektoriju dominikanskega samostana

345

dominikanski samostan na ptuju

Svetniška doprsja, upodobljena v refektoriju dominikanskega samostana

Albert Veliki

Tomaž Akvinski

Katarina Sienska

Sosednja je kapiteljska dvorana, ki je imela prvotno enako kot vsi samostanski prostori raven lesen strop. Na to še spominjajo fragmenti gotske okrasne bordure, ohranjene na južni in zahodni steni, ki je ločevala strop od ostenja in je nastala okoli leta 1400. V vzhodni steni je vidna sled kamnitega zašiljenega slavoloka, ki je dvorano ločeval od oltarnega prostora, sestavljenega iz pravokotne obočne pole in 5/8 zaključka. Ker je kapiteljsko dvorano prvotno zaključeval manjši, verjetno pravokoten, morda pa tudi le 5/8 oltarni zaključek, ga je opisani nadomestil ob koncu 14. stoletja, a je bil najverjetneje že leta 1637 odstranjen. V pritličnih prostorih južnega in zahodnega trakta ni omembe vrednih detajlov, kot tudi ne v nadstropjih, saj so vsa njihova obokanja, razen renesančnih v pritličnem hodniku južnega trakta in v nadstropnem hodniku severnega trakta, baročna ali pa so prostori ravno stropani. Zato ne presegajo arhitektonskega povprečja. Omembe vredni so le sledovi poslikav, vidnih na stenah renesančnega hodnika v pritličju in ostanek romanskega okna v jugozahodnem kotu nadstropja zahodnega trakta, ki dokazuje, da sta južni in zahodni trakt nastala v tesnem zaporedju v teku 2. četrtine 13. stoletja.

346

gradbeno zgodovinska skica

V veži »muzejskega« prizidka je nad vrati, ki vodijo v muzejsko knjižnico, omembe vredna fragmentarno ohranjena heraldična slikarija. Gre za naslikano razkošno portalno arhitekturo, zaključeno s polkrožnim čelom, ki ga spremlja kronogramski napis z nepopolno letnico 1618, a je najverjetneje iz let med 1657 in 1681. V čelu se nahaja dominikanski grb z razprto zaveso in psom ležečim na zaprti knjigi pod njo. Grb obdaja hermelinast zastor s kardinalskim (ali knežjim) klobukom in mitro (?) zgoraj ter grboma Vurberga in Borla (?) spodaj, dopolnjuje pa ga nedoločljiva, vendar verjetna insignija zlatega runa.

Rezultat raziskave Raziskava dominikanskega samostana na Ptuju, ki je bil zgrajen med letoma 1230 in 1255, ko je bila njegova cerkev Marijinega vnebovzetja posvečena, razkriva njegov kompliciran gradbeni nastanek. Podobno kot pri minoritskem samostanu v Mariboru je tudi pri njem igrala pomembno vlogo njegova namestitev na viseči teren, ki je povzročil terasasto sestavo njegovih stavb, od katerih je cerkev zasedla višjo, samostanska stavba s prevzetim dvorom pa nižjo talno raven.30 Ker je samostan potreboval za svoje gradbišče okoli 40 x 48 m veliko ravno talno ploskev, so jo morali v smeri sever–jug horizontalno izravnati ob upoštevanju talnega nivoja podkletenega dvora na južni in posledičnega vkopa na severni strani. Šele po tej izravnavi je sledila postopna izgradnja nadstropnih samostanskih traktov: okoli 26 m dolgega, pozneje za 6,2 m podaljšanega vzhodnega, okoli 48 m dolgega južnega in okoli 25,5 m dolgega zahodnega. Ločeno od tega gradbišča je sočasno potekalo drugo, to je ono od cerkve, ki pa se glede smeri ni najbolje skladalo s samostanskim, saj je to kljub popravku dvorove gradbene osi ostalo v konvergenci z njim. Ker je bil talni nivo samostana prvotno okoli 100 cm pod talnim nivojem križnega hodnika iz 1. tretjine 15. stoletja, talna nivoja ladje in prezbiterija pa okoli 120 in 190 cm nad njim, smemo sklepati, da je njuna prvotna talna razlika znašala kar okoli 220 in 290 cm, talna razlika med ladjo in prezbiterijem pa okoli 70 cm, kar oporeka možnosti obstoja kripte pod slednjim. Ta razlika se je s povišavo talnega nivoja samostana ob njegovih gradbenih prenovah v 1. polovici 14., 1. polovici 15. in 2. polovici 17. stoletja zmanjšala za okoli 100 cm, se pa zato ob zadnji, to je baročni talni povišavi cerkve zopet povečala, in to pri ladji za okoli 115 in pri prezbiteriju oziroma po njegovi odstranitvi pri letnerski traveji za okoli 45 cm ter dosegla njun sedanji talni nivo, ki sega okoli 235 cm nad nivo križnega hodnika. Stanje talnih nivojev pred njihovo baročno povišavo in izravnavo v cerkvi nam najbolje kaže Kreuztallerjev mestni načrt iz leta 1644. Iz njega je razvidna talna razlika med ladjino vhodno lopo in križnim hodnikom, nakazana s 5 ali 6 stopnicami, ter med ladjo in prezbiterijem, ki je znašala tri ali štiri stopnice, nakazujejo pa jo tudi stopnice, povezujoče vhodno vežo s podkorjem, dno grobnice, delno zasuta talna zidca nekdanjega ladjinega vogala in višina zgodnjegotskega okna v ladjini severni steni. Omembe vredno je tudi, da so bili talni nivoji vzhodnega in južnega, ne pa zahodnega trakta šele v času barokizacije izravnani z onim križnega hodnika in da so taki ostali do danes. Ker pa so se talni nivoji samostanske okolice tudi v 18. in zlasti 19. stoletju še naprej dvigali, je prišlo do njegovega nadaljnjega poglabljanja, kot to dokazujeta drenažna jarka, globoka povprečno 120 in 100 cm, vzdolž njegovih vzhodne in severne stranice, kjer je predbaročen talni nivo ladje slutiti še okoli 80 cm globlje v tleh.

347

J ože Curk: Oris gradbene zgodovine nekdanjega minoritskega samostana in Žičkega dvora v Mariboru. ZN NV 13/1977, stran 118.

dominikanski samostan na ptuju

Nekoliko bolj umirjeno je potekala višinska rast samostana, saj je stala cerkev prvotno okoli 2,2 m višje od samostana. Ta je bil visok okoli 8 m, ladja skupaj z 2,2 m višjim talnim nivojem okoli 12,8 m, prezbiterij z letnersko travejo pa skupaj z 2,9 m višjim talnim nivojem okoli 18 m. To prvotno višinsko razmerje se je že v teku srednjega veka spremenilo. Samostanski trakti so v 1. polovici 15. stoletja dosegli sedanjo višino, torej so se višinsko spremenili samo za okoli 1,1 m, medtem ko je ladja zrasla za 2,6 m, prezbiterij z letnersko travejo pa je ohranil enako višino. Isto se je ponovilo v 2. polovici 17. stoletja, ko je ladja ponovno zrasla za 2,6 m in se višinsko izravnala z letnersko travejo in takrat odstranjenim prezbiterijem, ostale višine v samostanu pa so ostale enake. Notranje višine v cerkvi in samostanu ter njihova razmerja so se torej ves čas spreminjale tako zaradi sprememb njihovih talnih nivojev kot tudi stavbnih višin. Glede horizontalne stavbne rasti samostana je raziskava razkrila manj novih podatkov. Glavna ugotovitev je gotovo ta, da samostan v prvih dveh desetletjih ni predstavljal stavbne celote, ampak ločeno cerkev in samostan, ki sta se združila šele po letu 1250 s prizidavo prezbiterija ter severnega dvoosnega podaljška vzhodnega trakta do ladje. Domneva o kripti pod prezbiterijem je dvomljiva, saj je terasasti teren povzročil prvotno 2,9 metrsko nivojsko razliko med samostanom in njim in ne kripta. Naslednje etape, ki sestavljajo samostanov gradbeni razvoj, predstavljajo¨prizidavo pevske traveje in vhodne lope pred cerkveno fasado po letu 1302, umestitev križnega hodnika v jedro samostana po letu 1420, postavitev obrežnih eskarp v teku 15. in 16. stoletja, postavitev obeh južnih prizidkov v teku 17. in v 1. četrtini 18. stoletja, popolno prezidavo cerkve ob koncu 17. stoletja, gradbene posege za vojaške potrebe ob koncu 18. in v 1. polovici 19. stoletja ter končno obnovo celotnega stavbnega kompleksa, ki se je začela po letu 1928 in še vedno traja ter spreminja nekdanji samostan v enega najpomembnejših kulturnih spomenikov Slovenije.

348

gradbeno zgodovinska skica

349

dominikanski samostan na ptuju

VIRI

LITERATURA

Med vire, ki so pomembni za študij gradbene zgodovine samostana, je šteti:

Med literaturo je omeniti predvsem tisto, ki se celoviteje ukvarja z gradbeno zgodovino samostana:

• samostansko kroniko v 4 delih, ki jo je leta 1697 sestavil pater Ambrozij Capello pod naslovom Memorabilia in jo hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju. • mestni načrt Tobija Kreuztallerja iz leta 1644, ki ga hrani Vojni arhiv na Dunaju • načrta cerkve, ki sta ju izdelala stotnik Schreder leta 1792 in zidarski mojster Peter Wagner leta 1798 ter ju hrani Vojni arhiv na Dunaju v zbirki zemljevidov in načrtov Inland C II B Pettau No 1 • načrt samostana iz leta 1795, ki ga je izdelal zidarski mojster Peter Wagner in ga hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu • mestne vedute iz let 1681, 1687, 1744 in 1766 ter • zgodovino samostana, ki jo je napisal Jožef Hönisch leta 1857 in katere rokopis hrani Štajerski deželni arhiv, skrajšana pa je izšla v Aufmerksame 1857, str. 556, 567, 587, 600, 634 in 649.

350

Med literaturo, ki se posredno ukvarja s stavbno usodo samostana, pa je omeniti:

Cevc, Emilijan, Parlerjanske maske v Curk, Jože, Poročilo o kulturnozgodo- Ptuju in okolici. Ptujski zbornik I., Ptuj vinskem delu in raziskavah v Pokrajin- 1953, str. 49–55. skem muzeju Ptuj za leta 1970–1974, v: Ciglenečki, Marjeta, Likovna ustvarČZN NV 10/1974 strani 232–244. jalnost na Ptuju v 14. stoletju, zbornik Kolar, Nataša, Od dominikanske voPtujsko mestno pravo v srednjeevropjašnice do muzeja 1785–2000. Elaborat skem prostoru. Mestni statut 1376. Ptuj obravnava usodo samostana v 19. in 20. 1996, str. 136–140. stoletju, tipkopis, Ptuj 2001. Ciglenečki, Marjeta, Likovna umetnost Kovačič, Fran, Dominikanski samona Ptuju v 1. polovici 16. stoletja, zbornik stan v Ptuju, v: Voditelj v bogoslovnih Ptujsko mestno pravo v srednjeevropvedah 17/1914, str. 1– 17, 111–142, skem prostoru. Statut mesta Ptuja iz leta 240–256 in 355–371. 1513. Ptuj 2003, str. 94–95. Mikuž, Janez, Dominikanski samostan Ciglenečki, Marjeta, Ptuj. Vodnik po Ptuj. Konzervatorski program njegove mestu. Maribor 2003, str. 62–69 obnove, izdelan v Mariboru med Curk, Jože, O nekaterih nerešenih letoma 1997 in 2002. problemih ptujske topografije. Kronika Stelè, France, K stavbni zgodovini 47/1999, str. 8. dominikanskega samostana v Ptuju, v: Höfler, Janez, Srednjeveške freske v ČZN, 28/1933, str.161–189. Sloveniji IV. Ljubljana 2004, str. 164–169 Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski Mirkovič Marija, Ikonologija refekrazvoj nekdanjega dominikanskega torija dominikanskega samostana na samostana na Ptuju v srednjem veku Ptuju. Ptujski zbornik VI/2, Ptuj 1996, 1230–1500, diplomska naloga, tipkopis, str. 799–811. Ljubljana 1996. Saria Balduin, Nova raziskovanja po stari Vnuk, Branko, Stavbnozgodovinski Poetoviji. ČZN, 28/1933, str. 119–129. razvoj nekdanjega dominikanskega Schenkluhn Wolfgang, Architektur samostana na Ptuju v novem veku der Bettelorden. Die Baukunst der Do1500–1786, seminarska naloga, tipkopis, Ljubljana 1997. Oba tipkopisa, minikaner und Franziskaner in Europa. ki predstavljata doslej najobsežnejši in Primus Verlag. Dermstadt 2000. najtemeljitejši prikaz stavbne usode sa- Schmelzer Monika: Der mittelalterliche mostana, sta bila objavljena v Ptujskem Lettner im deutschsprachigen Raum. Tytedniku v nadaljevanjih v letu 1997. pologie und Funktion. Petersberg 2004. Marlenka Habjanič, Branko Vnuk: Ptuj – dominikanski samostan Varstvo spomenikov – poročila 44. Ljubljana 2008, str. 226–228.

KRAJEVNA IMENA Ptuj: • str. 309, 325 dominikanska cerkev Marijinega Vnebovzetja • str. 325, 331 Grajski grič • str. 310 Mali grad • str. 309, 310 Muzejski trg • str. 309 Gornji Vodni stolp • str. 310 Spodnji ali novi Vodni stolp • str. 315, 326

Rogoznica • str. 309

Albert Veliki, dominikanec (1193–1280) • str. 310, 325, 330

Kreuztaller Tobija, gradbenik in arhitekt, (1644) • str. 315, 320, 328, 331

Brenčič Miha ptujski župan (1928) • str. 323

Link Simon, kamnosek 1644 • str. 316

Bucelleni Tomaž, prior (1691/2) • str. 316

Ludvik IX. Sveti, francoski kralj (1226–1270) • str. 330

Ptujski: Hartnid I., sin Mehtildis Ptujske (1251) • str. 310 Mehtildis, vdova Friderika III. Ptujskega (+1253) • str. 309, 310 Runk, Ferdinand slikar in risar (1764–1835) • str. 323

Avstrija • str. 312 Borl • str. 330 Breže (Friesach) • str. 311, 312 Drava • str. 310 Dunaj • str. 310

Slovenija • str. 332 Vičava, ptujsko predmestje • str. 310 Vurberk • str. 330

Grajena • str. 310 Medžimurje • str. 325 Mura • str. 325

OSEBNA IMENA

Eberhard II., salzburški nadškof (1200-1246) • str. 309 Fellner Josef, ptujski slikar (1721–1770) • str. 323, 325 Gabrič Janez, ljubljanski kipar, (od 1760 živel na Ptuju, umrl pred 1792) • str. 325 Henrik III., cesar (1039–1056) • str. 309 Kolar mag. Nataša, kustosinja ptujskega muzeja (2001) • str. 324

Malk Friderik, slikar in pozlatar (1644–1648) • str. 325

Schreder, gradbenik in stotnik v Gradcu (1792) • str. 321

Marenberški gospodje • str. 329

Schwanberški gospodje

Neiss, dr. štabni zdravnik na Ptuju (1807) • str. 321

Stier Martin utrdbeni inženir in kartograf (1628–1669) • str. 329

Oton Gramatik iz Brež, prior (1235) • str. 311

Vischer G. Matheus, topograf in kartograf (1628–1669) • str. 315 Vrišer Sergej, umetnostni zgodovinar (1920–2004) • str. 325 Wagner Peter, ptujski mestni zidarski mojster (1764–1831) • str. 350

351

dominikanski samostan na ptuju

Jože Curk, Kunsthistoriker, Direktor des Regionalarchivs in Maribor in Ruhestand

DOMINIKANERKLOSTER IN PTUJ Bauhistorische Darstellung

ZUSAMMENFASSUNG

352

er Dominikanerorden wurde im Jahre 1215 auf Anregung von Dominikus Guzman (1170–1221) gegründet und im Dezember 1216 approbiert. Im August 1217 verteilten sich die Dominikaner nach ganz Europa. Ceslaus und Hyazinth gründeten das Kloster in Friesach, die Empfehlung des Patriarchen Berthold von Aquileia folgte im Jahr 1219, die des Erzbischofs Eberhard II. von Salzburg im Jahr 1220. In Ptuj werden die Dominikaner mit Prior Otto Gramatikus und Bruder Konrad in den Jahren 1230 bis 1235 mehrmals erwähnt. Auf dem geschenkten Grundstück mit einem dreietagigen Hof errichteten sie den (ursprünglich 6,2 m kürzeren) zweietagigen Osttrakt des Klosters und die einschiffige 34 x 13,5 m durchschnittlich große Kirche Mariä Himmelfahrt. Den Abschluss dieser Kirche bildete laut Klosterchronik aus dem Jahr 1697 und den dort angeführten Angaben aus dem alten Kalendarium aus 1272 ein »zu niedriger und zu enger« gewölbter Altarraum (Chor) im Osten. In den nachfolgenden zwei Jahrzehnten wurden dem Osttrakt schrittweise noch der südliche und westliche Trakt sowie die Verlängerung des östlichen Trakts bis zur Kirche hin zugefügt. Die Kirche erhielt auch das zweijochige Presbyterium in Form eines Langchors und eine Sakristei, die später dazugebaut wurde. Das Dominikanerkloster wurde im Jahre 1255 eingeweiht. Durch den Zubau des Presbyteriums verwandelte sich die Kirche in ein Sammelwerk. Die einzelnen Kirchenteile waren weder dem Stil noch der Bauart nach einheitlich. Das frühgotische Presbyterium überragte das spätromanische Schiff am Boden um etwa 70 cm

und in der Höhe um etwa 5,2 m. Wegen des terassenförmigen Terrains lagen beide Kirchenteile um etwa 2,2 m und 2,9 m über das übrige Kloster. Nach dem Brand im Jahre 1302 hat man durch den Einbau einer neuen triumphbogenförmigen Wand den höheren östlichen Teil des Schiffes vom übrigen, etwa 70 cm niedrigeren Teil getrennt, ihn in der Breite des Presbyteriums spitz gewölbt und nordseitlich eine emporenförmige Nische und eine ähnliche Nische an der Südseite als Turmsockel errichtet. Dadurch formte man ein räumlich etwa 320 cm tiefes Lettnerjoch, das man mit dem Durchbrechen der südlichen Schiffswand und mit den 290 cm tiefen Treppen mit dem Erdgeschoß des östlichen Klostertraktes beziehungsweise mit dem damals noch hölzernen Kreuzgang verband, Dessen Innenwand wurde in den folgenden Jahrzehnten mit Fresken verziert. Zu dieser Zeit hat man in dem damals verlängerten Schiff die Sängerempore eingebaut nachdem mit mehreren Durchgängen und etwa einem 220 cm tiefen stufenförmigen Abstieg in den Kreuzgang versehene Eingangshalle vor der neuen Schiffsfassade erbaut, und den bis dahin lediglich umzäunten Friedhof samt Kapelle der hl. Katarina an der Nordseite der Kirche ummauert. Durch die bei diesen Eingriffen vorgenommenen Aufschüttungen wurde das Bodenniveau des Klosters erstmals um etwa 40 cm und die Höhe des Kirchenschiffes um etwa 90 cm erhöht, die Höhe des Presbyteriums und der Trakte blieben jedoch unverändert. Dies geschah erst in der nachfolgenden Bauphase im 2. Viertel des 15. Jahrhunderts. Damals erhielt das Kloster seinen architektonisch bedeutendsten Bestandteil - den einstöckigen Kreuzgang mit einem etwa 1 m höherem Boden- und Gebäudeniveau, weswegen man die Trakte, ausgenommen den westlichen, um 30 cm aufgeschüttet und um etwa 110 cm erhöht hatte und auch das Schiff wurde um 170 cm erhöht. Das 16. Jahrhundert war bezüglich des Bauens weniger aktiv. Im 3. Viertel dieses Jahrhunderts wurde nur der südliche Trakt umgebaut und zwar so, dass in die beiden Stockwerke Mittelgänge, verbunden durch Treppenhäuser, eingebaut wurden und das Klostergrundstück durch Verschüttung und Eskarpieren um etwa 8 m in Richtung

353

dominikanski samostan na ptuju

Drau erweitert wurde. Im nachfolgenden 17. Jahrhundert wurden im Kloster besonders große Baueingriffe durchgeführt. Zu dieser Zeit errichtete man die beiden südlichen Anbauten und den dazwischen liegenden südlichen Hof. Die Trakte wurden damals zwar nicht erhöht, man hat sie aber, außer den westlichen Trakt, erneut um 30 cm aufgeschüttet und zur Gänze barockisiert, besonders reich das Refektorium. Die Hauptbaueingriffe wurden in der Kirche durchgeführt. Die Kirche blieb ohne des frühgotischen Presbyteriums und der Sakristei an der Ostseite, beide wurden an der Westseite des Schiffes errichtet. Durch differenzierte Aufschüttung von 115 und Aufbau von 260 cm erreichte man einen Boden- und Höhenausgleich der Kirche. Durch diese Barockumbauten wurde das Bau- Wachstum des Klosters abgeschlossen. Was nach seiner Auflösung im Jahre 1786 folgte, bedeutete in den nachfolgenden 140 Jahren, als das Kloster als Lazarett und Kaserne diente, lediglich seine architektonische Degradierung, was sich erst in den letzten 80 Jahren, seit es das Landesmuseum allmählich übernimmt, nur langsam verbessert. Die Forschungsergebnisse können in volgende grundlegende Feststellungen zusammengefasst werden: 1) D ie Fläche, auf der sich das Kloster befindet, war wegen der Neigung dem Meteorwasser ausgesetzt, das vor Einführung der Kanalisation vom Schlosshügel und indirekt auch von der Panoramaseite floss. Dadurch wurde das Kloster immer wieder zugeschüttet und infolge dessen erhöhte sich der Baugrund, was insbesondere für die Kirche galt, die diesem Prozess am stärksten ausgesetzt war; 2) d er große Niveauunterschied zwischen Kirche und Kloster wurde, genau wie beim Minoritenkloster in Maribor, durch die terassenförmige Anpassung an das abschüssige Grundstück verursacht und weniger wahrscheinlich durch die mutmaßliche Krypta unter dem Presbyterium; 3) d ie Kirche bestand ursprünglich aus dem älteren spätromanische Schiff und dem etwa 20 Jahre jüngeren frühgotischen Presbyterium in der Form eines Langchors, die bis zum Ende des 17. Jahrhunderts zwei unterschiedliche, auch durch den Höhenunterschied getrennte Räume darstellten, und die Kirche also nicht das Ergebnis eines einheitlichen Bauplanes war; 4) d er ursprüngliche Altarraum stellte einen zum höher gelegenen Schiffabschluss angeschlossenen kleineren gewölbten Chor dar, den man aber schon nach knapp 20 Jahren durch einen größeren Chor ersetzte, dem ersten dieser Art bei uns und einem der ersten im Ostalpenraum; 5) durch den Einbau des zweiten Triumphbogens und somit der Erstellung des Lettnerjoches wurde das Schiff räumlich um etwa 4,2 m kürzer, das Raumverhältnis des Schiffes war aber nicht verändert, weil das Schiff im gleichen Mass verlängert wurde durch den Zubau der Sängerempore; 6) d ie Unregelmäßigkeiten im Klostergrundriss entstanden durch den von Mehtildis von Pettau geschenkten Hof, dessen Richtung um 8 Grad mit dem Kloster kollidierte, zur Differenz in der Breite des Schiffes an seinen beiden Enden kam es aber nicht wegen eines Baufehlers, sondern aus dem Wunsch nach einer visuellen Korrektion seiner Raumperspektive; 7) d er einstöckige Klosterkomplex wurde schon bis Mitte des 13. Jahrhunderts zur Gänze erbaut und im Gegensatz zum traditionellen Schema unter italienischem Einfluß überragte er bewußt die Länge der Kirche, um im Einschnitt zwischen seinem westlichen Trakt und der

354

zusammenfassung

Kirchenfassade einen Eingangsflur zu errichten, von welchem ein Zutritt zur Kirche möglich war, und mit Hilfe der etwa 2,2 m tiefen (um das Jahr 1430 um ein Meter flächeren) Treppen zum Kloster beziehungsweise seinem Kreuzgang, gleichzeitig aber auch zum Friedhof und nach seinem späteren Aufbau auch zur Sängerempore. Der Chronik nach musste er offen genug gewesen sein, dass man noch im Jahre 1681 die Kirchenfassade um den Eingang mit Marmor verschönern konnte, doch schon 10 Jahre später musste er dem barocken Umbau der Kirche weichen. Damals wurde er als der äussere Klostertrakt erwähnt, was die Vermutung bestätigt, dass es sich um ein einstöckiges Gebäude handelte; 8) wegen der einengenden Stadtmauer konnte das Kloster nur durch Aufschüttung und Eskarpieren seines Grundstücks in Richtung Süden erweitert werden und somit wurde im Laufe des 17. Jahrhunderts auch der Anbau beider südlicher Erweiterungsbauten ermöglicht.

355

dominikanski samostan na ptuju

Jože Curk, art historian, director of Archives Maribor in retirement

DOMINICAN MONASTERY IN PTUJ An outline of the building history

SUMMARY

356

he Dominican order was founded by Domingo de Guzman (1170-1221) in 1215, approved in December 1216, and spread all over Europe in August 1217. The patriarch of Aquileia, Berthold of Andechs, recommended them in 1219, and the archbishop of Salzburg, Eberhard II in 1220 when Časlav and Hiacint had already established a monastery in Breže (Friesach). The Dominican friars settled in Ptuj between 1230 and 1235. During the tenure of the prior Oton Grammatik and friar Konrad, the Dominicans constructed their monastery on the piece of land which was granted to them. Due to the inclination of the ground, the entire construction had to be built terrace-like with the church occupying higher position than the monastery buildings with the already existing manor house. Once the ground was levelled, the Dominicans constructed a two-storey and 26 m long east wing, which was later prolonged by 6.2 m, a 48 m long south wing, and 25.5 m long west wing. At the same time, a single-nave church was being built which resulted in a slight divergence in the central axis between both building complexes. The east portico was built to provide access to the church, to the monastery and to the fenced in cemetery; the two-bay presbytery in the form of a long choir was also added lean to which a sacristy was built some fifty years later. The long choir was consecrated in 1255. The reconstruction of the presbytery turned the church into a true “building jigsaw”, as its both parts differed greatly in architectural style and construction: the early Gothic presbytery surpassed the late Romanesque nave for about 70 cm on the ground level and some 5.2 m in height, while both, the nave and

the presbytery, were placed for about 2.2 m and 2.9 m respectively above the rest of the monastery due to the terrace-concept of the monastery. After the fire in 1302 a new triumphal arch was added thus separating the east part of the nave from the rest which lay some 70 cm lower. On the north side of the arch was created a gallery niche, and the similar one on the south served as a base to the bell-tower. Such building procedures created a spacious (some 320 cm) rood-screen trave which was linked by means of a breach through the south nave wall and a 290 cm high staircase to the ground-floor of the east wing of the monastery, or rather to the then still wooden cloister the inner wall of which was painted in the following decades. Most probably the portico standing in front of the nave faรงade had been built before and together with some 220 cm deep staircase led to the cloister. The fence around the cemetery was replaced by a wall, the chapel of St. Catherine was added to the northern part of the church, and a singing choir was built in the nave. Such procedures caused accumulation on the ground level in the monastery which had to be raised for about 40 cm and the height of the nave for about 90 cm, while the level of the presbytery and the wings was raised only during the following building stage in the second quarter of the 15th century. That was when the monastery got its most significant element in terms of architecture - the one-storey high cloisters. The difference in ground levels, which played an important role in all building stages, is best seen on the plan of the town from 1644 drawn up by Kreutzaller. The plan shows the difference between the entrance of the nave and the cloister which were separated by 5 or 6 stairs, while the nave and the presbytery had 3 or 4 stairs between them; there were also stairs connecting the entrance and the under-choir. The height of the early-Gothic window in the north wall of the nave bears testimony to different building stages of the church and the entire monastery.

357

dominikanski samostan na ptuju

The building activities were less intense in the 16th century, for only the south wing was rebuilt in the way that both of its floors got central corridors connected by a staircase in the third quarter of the century. At the same time, the Dominicans extended their piece of land for some 8 m towards the Drava River owing to the continuous mounting of the ground level around the monastery. The monastery itself was subject to major building and rebuilding procedures during the Baroque period in the 17th century, when it got both of its southern extensions and the inner courtyard lying between them, and the Baroque elements were added. The church also went through major building procedures, when the early Gothic presbytery and sacristy on the east were moved to the west. Once the monastery was suppressed in 1786, the building served as a military hospital and barrack for 140 years, which conducted to its architectural degradation. For the last 80 years, the monastery has been slowly recovering its formal splendour under the management of the Regional Museum Ptuj. The outcome of the present research can be summarised in the following conclusions: 1) Th e land occupied by the monastery was exposed to meteoric waters running down from the castle and Panorama hills before the draining system was established. That caused continuous accumulation of soil and consequently the raise of the ground, which particularly affected the church as the most exposed building of all; 2) Th e significant ground difference between the church and the monastery was due to the system of terraces adapted to the inclined ground (the same reason as for the Minorite monastery in Maribor), and not to the presumed crypt beneath the presbytery; 3) O riginally, the church consisted of the older late Romanesque nave and some 20 years â&#x20AC;&#x153;youngerâ&#x20AC;? early Gothic presbytery in the form of a long choir, both of which represented until the end of the 17th century two different places separated from each other by ground level and height; the church therefore was not the result of a unique building plan; 4) The original vaulted choir, added to the end of the nave, was replaced by a long choir, the first of its kind in the region and one of the first in the area of eastern Alps; 5) The addition of the second triumphal arch which brought about the creation of the rood-screen trave shortened the nave for about 4.2 m thus changing also its spatial ratio from the original 1:3 to 1:2.6, which corresponded to the more recent nave in the Minorite church; 6) I rregularities in the ground-plan of the monastery were originated by the manor house granted to the Dominicans together with the land it stood on by Mehtildis of Ptuj. The orientation of the house diverged for 8 degrees with the monastery. Similarly, the difference in the width of both ends of the nave was not caused by some architectural error, but in order to satisfy the visual correction of its spatial perspective; 7) Th e two-storey monastery complex was finished entirely by the end of the 13th century. The length of the church was deliberately made longer to provide room for the entrance portico situated between the west wing and the faĂ§ade; the portico further opened to the church and to the monastery to which additionally led a 2.2 m deep staircase and to the cloisters, to the

358

summary

cemetery and the singing choir. The latter, however, became accessible only once it had been raised, either in the first half of the 14th century or in the first quarter of the 15th century. According to the chronicle, the portico was wide enough to support the marble decoration of the façade above the entrance (1681), which was nevertheless removed ten year later and replaced by Baroque elements. The chronicle mentions it as “the outer monastery wing” which confirms the assumption of the two-storey building – portico; 8) B ecause of the vicinity of the town walls the monastery could expand only towards the south – to the river – which was carried out by continuous accumulation of soil and ground levelling thus enabling the construction of both south extensions in the course of the 17th century.

359

dominikanski samostan na ptuju

Zahvaljujemo se vsem institucijam za slikovno in drugo gradivo Steiermärkisches Landesarchiv Graz Arhiv Republike Slovenije Nadškofijski arhiv Ljubljana Nadškofijski ordinariat v Mariboru Pokrajinski arhiv Maribor Župnija sv. Jurija na Ptuju Zgodovinski arhiv na Ptuju

Izid knjige sta omogočila

360