Kuharica podlehnik 2008 za splet by s.kolibri

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Podlehnik 2008

TRAFELA, Bernarda Domače jedi in šege v občini Podlehnik / [besedila Bernarda Trafela, Andrej Brence, Monika Simonič Roškar ; uredil Andrej Brence ; fotografije Boris Farič]. - Podlehnik : Društvo podeželskih žena občine Podlehnik, 2008 ISBN 978-961-238-916-1 1. Brence, Andrej [avtor] [urednik] 2. Simonič Roškar, Monika [avtor] 39(497.4Podlehnik) COBISS.SI-ID 60803585 P = Print

S = Syspri

Danes živimo zelo hitro, doma skorajda ne kuhamo več. Zelo je razveseljivo prizadevanje, da bogata kulinarična dediščina naših babic in mam ne bo šla v pozabo! Hvala vsem, ki so s to knjižico prispevali k temu, da se to ne bo zgodilo. Župan občine Podlehnik Marko Maučič

Vsebina

6 Društvo podeželskih žena občine Podlehnik 8 Haloze in Podlehnik 15 Šege, opravila in jedilniki

16 Staro in novo leto ter praznik svetih Treh kraljev

22 Poroka

28 Pust

34 Post in velika noč

40 Kopanje v vinogradu

44 Košnja

48 Žetev

54 Rojstvo, krst, god in birma

58 Romanja

62 Trgatev

66 Ličkanje, obrezovanje repe in grabljanje listja za steljo

72 Pogreb in vsi sveti

76 Advent in božič

82 Koline

89 Recepti

90 Juhe in zakuhe

109 Samostojne jedi

125 Priloge in prikuhe

136 Solate

140 Žganci in zlivanke

146 Kruh

151 Izdelki iz kvašenega testa

170 Drobno pecivo in torta

174 Slovarček manj znanih besed 178 Viri 179 Kazalo jedilnikov 180 Kazalo receptov po skupinah

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Društvo podeželskih žena občine Podlehnik Ženskam na podeželju, tudi pri nas v Podlehniku in okoliških vaseh, nikoli ne zmanjka dela, kljub temu pa najdemo čas za druženje in ukvarjanje z različnimi prostočasnimi dejavnostmi, ki večinoma potekajo v različnih društvih. Nastanek našega društva sega v začetek devetdesetih let 20. stoletja, ko so nekatere med nami začutile potrebo po druženju in obvladovanju novih kuharskih veščin. Zato smo leta 1992 v sodelovanju s kmetijsko svetovalno službo na Ptuju ustanovile Aktiv kmečkih žena. Pričele smo prirejati kuharske tečaje in strokovna predavanja, kar je postalo izhodišče našega delovanja. Priložnostno smo svoje izdelke oziroma dobrote predstavile na raznih razstavah v domačem kraju. Pomemben mejnik v našem delovanju je bil nastanek občine Podlehnik, članice aktiva pa smo 12. januarja 1999 ustanovile in uradno registrirale Društvo podeželskih žena občine Podlehnik. Ob ustanovitvi društva smo si zastavile tudi obsežnejši in pestrejši program dela, ki naj ne bi bil vezan zgolj na področje kulinarike. Na splošno lahko zapišemo, da je namen društva druženje in izobraževanje žena, posredovanje in izmenjava različnih izkušenj, ohranjanje in oživljanje krajevnega izročila ter prizadevanje za boljšo kakovost življenja v kmečkih družinah in v vasi nasploh. Kljub vsemu pa še vedno večino časa posvečamo kulinariki. Večinoma se članice, ki nas je sedaj okrog sedemdeset, zberemo prav na kuharskih tečajih. Lovska družina Podlehnik nam že vsa leta daje na voljo kuhinjo v svojem domu, tečaje pa vodijo zunanji predavatelji. Poleg tradicionalnih jedi iz domačega in drugih krajev Slovenije se z veseljem seznanjamo tudi s sodobnimi kuharskimi spretnostmi in pripravo izbranih jedi z različnih koncev sveta. Vsako leto pa na binkoštni ponedeljek priredi-

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

mo strokovno ekskurzijo, katere obvezni del je spoznavanje kulinarike v krajih, ki jih obiščemo. Ob spoznanju, da domače jedi izginjajo in celo prehajajo v pozabo, smo se odločile, da jih moramo ohraniti, vrniti na domače jedilnike in predstaviti drugim ljudem. Tako smo se članice upravnega odbora društva Ivanka Brodnjak, Kristina Habjanič, Marija Junger, Marija Jurkovič, Marija Jus, Nada Mlakar, Anica Murko, Nevenka Pernat in Bernarda Trafela lotile zapisovanja receptov na terenu. Ko so bili recepti zapisani in zbrani, smo jih tudi praktično preizkusile, in sicer na domovih Ivanke Brodnjak, Kristine Habjanič, Anice Mlakar, Nevenke Pernat in Bernarde Trafela. Obilica zbranega zanimivega gradiva nas je privedla do odločitve, da vse skupaj izdamo v knjižni obliki. Zavedale pa smo se, da sama objava jedilnikov, receptov in ustreznih navodil ne zadošča. Zato smo se leta 2007 obrnile za pomoč na Kmetijsko svetovalno službo Ptuj in etnološki oddelek Pokrajinskega muzeja Ptuj. S skupnimi močmi smo pripravili knjigo, ki obsega recepte in jedilnike, predstavitev našega območja ter opise šeg in opravil do srede 20. stoletja. Članice društva se posvečamo delu z velikim veseljem in ljubeznijo. Zato odprite knjigo, naj vas pritegne sočnost našega narečja, razumljivost in uporabnost naših jedilnikov ter modrost naših prednikov, ki so vedeli, kako kuhati zdravo in okusno. Zavedamo pa se, da je še ostalo marsikaj nezapisanega, vendar upamo, da bo knjiga spodbudila še koga v kraju, da nam bo razkril svoje znanje in tako pomagal ohraniti haloško kulinarično izročilo.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Haloze in Podlehnik Haloze so pas 31 km dolgega in razmeroma ozkega gričevja, ki se razprostira od Makol oziroma Jelovškega potoka in pobočja Plešivice na zahodu do Goričaka na hrvaški meji na vzhodu. Na zahodu so široke okrog 10 km, na vzhodu pa se zožijo na 6 km. Na severu jih omejujeta Dravinja in Drava, na jugovzhodu pa gorska pregraja Boč - Donačka gora – Macelj. Haloze se delijo na zahodne ali gozdnate z višjimi gozdnatimi vzpetinami in vzhodne ali vinorodne z nižjimi griči in številnimi vinogradi na prisojnih pobočjih. Meja med območjema poteka po dolini Rogatnice, glavnim prečnim prehodom skozi Haloze. Glede na delež vinogradniških površin pa lahko začrtamo mejo bolj proti zahodu, v dolino potoka Peklače. Strmi griči, večinoma ozke in vlažne doline, prevladujoča kmetijska dejavnost, mala posest, ki je komajda zadoščala za preživetje številčnih družin, slabe prometne povezave in poti, razložena naseljenost, brez pravih centrov oziroma večjih naselij idr. so vzroki, da so do nedavnega veljale Haloze za eno izmed najbolj nerazvitih območij Slovenije. Sedaj je na območju Haloz, od zahoda proti vzhodu, šest občin: Majšperk, Žetale, Podlehnik, Cirkulane, Videm in Zavrč. Majšperk in Videm obsegata še ozemlje zunaj Haloz. Občina Majšperk obsega še Savinsko s Ptujsko Goro na severni strani Dravinje, občina Videm pa del Dravskega polja, na katerem leži ob znožju haloških gričev Videm, upravno središče občine. Sedanja občina Podlehnik, ki meri 46 km2 in šteje okoli 2000 prebivalcev, je nastala leta 1998, ko se je osamosvojila iz občine Videm. Sedež je v Podlehniku v dolini potoka Rogatnice ob glavni cesti od Ptuja do mejnega prehoda s Hrvaško in dalje proti Krapini. V občini so še naselja Dežno, Gorca, Jablovec, Kozminci, Ložina, Rodni Vrh, Sedlašek, Spodnje Gruškovje, Stanošina, Strajna, Zakl in Zgornje Gruškovje. Glede na omenjeno delitev Haloz na gozdnate in vinorodne

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

po dolini potoka Peklače pa leži občina v celoti v skrajnem zahodnem delu vinorodnih Haloz. Kakšna je bila podoba podlehniškega območja in Haloz v preteklosti, je zaradi skromnih materialnih in pisnih virov natančno težko ugotoviti. Zagotovo so bile Haloze poseljene že v starejši kameni in bronasti dobi. Podobno lahko trdimo tudi za rimsko dobo. Kljub redkim arheološkim najdbam je malo verjetnosti, da ne bi bile obljudene, kajti ne prav daleč je bila Petoviona, ki je v času svojega največjega razcveta v 2. in 3. stoletju štela okoli 30 000 prebivalcev. Prav po dolini Rogatnice, območju sedanje podlehniške občine, bi naj bila potekala rimska cesta od Petovione proti Krapini in dalje na jug. V času preseljevanja ljudstev in ob prihodu prednikov Slovencev v šestem stoletju so bile zagotovo poseljene tudi

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Haloze, kajti kultivirana zemlja in domovi staroselcev so privabljali nove prebivalce, ki so verjetno prevzeli tudi način gojitve vinske trte. Za srednji vek je na voljo le malo pisnih virov. Podlehnik se omenja prvič leta 1399, iz srede 13. stoletja pa je znan grad Lehnik nad Podlehnikom, ki je obvladoval dolino Rogatnice. V 14. stoletju so bili gospodje Ptujski lastniki obsežne podlehniške posesti, ki so jo podelili v upravljanje dominikanskemu in minoritskemu samostanu na Ptuju. Po izumrtju Ptujskih, leta 1438, pa je le-ta postala njihova trajna last. Sredi 17. stoletja so dominikanci sezidali cerkev sv. Trojice na Gorci, čez sto let pa še samostan. Z jožefinskimi reformami leta 1786 je bil samostan ukinjen, cerkev so dobili minoriti v Podlehniku, ki so leta 1827 od tod prenesli na Gorco tudi župnijski urad. Gospodarska kriza v začetku 19. stoletja, zemljiška odveza po letu 1848, pojav trtne uši leta 1886 in drugih trtnih bolezni so znatno spremenili lastniško podobo v Halozah v prid tujcem. Kmetje, ki niso zmogli vseh bremen, so zaradi prezadolženosti pričeli prodajati posesti in vinograde, s tem pa se je pričela spreminjati tudi socialna podoba. Trdnih kmetov je bilo vedno manj, vedno več pa je bilo malih posestnikov in viničarjev, ki so za preživetje morali služiti tujim lastnikom. Vse do leta 1945 so bili največji podlehniški posestniki in lastniki vinogradov Štajerska hranilnica, ptujski minoritski samostan, graščina Turnišče, ptujski trgovci in meščani ter kmetje na Dravskem polju. Z nastankom nove Jugoslavije in agrarno reformo je postala zemlja last državnega posestva in številnih posameznikov. Gospodarski in družbeni razvoj v šestdesetih letih je pričel počasi spreminjati materialno, socialno in duhovno kulturo popolnoma kmetijske pokrajine,

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

ki je zadnje družbene in ekonomske spremembe doživela po letu 1991 v Republiki Sloveniji. Po dolinah in slemenih podlehniških gričev so med številnimi novogradnjami še vidni ostanki nekdanjih kmečkih domov, viničarij, zidanic in hiš nekdanjih velikih posestnikov, ki so še pred pol stoletja oblikovale tipično podobo vinogradniške pokrajine. Poslopja so bila po navadi grajena iz brun, stene ometane z blatom in pobeljene z apnom, strehe pa so bile krite s slamo. Število in velikost bivalnih prostorov ter gospodarskih objektov sta bila odvisna od socialnega položaja stanovalcev. Podlehniško območje velja za prvovrstno vinorodno pokrajino in vino je poglavitni in najbolj značilni pridelek. Za vinogradništvo je bilo prelomnega pomena 19. stoletje, ko so predvsem tuji posestniki pričeli uvajati kvalitetnejše trtne sorte rizlinga, silvanca in traminca, ki so nadomestile domačo belino, lipušino idr. Zlasti obnova vinogradov po uničenju zaradi trtne uši je dvignila kvaliteto podlehniških vin in jim zagotovila boljše mesto na vinskem trgu, ki ga zasedajo še danes. Do srede prejšnjega stoletja je bilo še dokaj razvito sadjarstvo, zlasti pridelava jabolk. Njiv je bilo vedno malo, tako da kmetijski pridelki pri mnogih ne zadostujejo niti za lastno porabo. Sedaj manjkajoči živež praviloma kupujejo, do srede prejšnjega stoletja pa so ga mnogi odslužili z delom pri posestnikih, zamenjali za vino, drva ali sadje. Živinoreja ni imela večjega pomena, le prodaja perutnine in jajc je pomenila dopolnilo k preživetju.

Glede na popolnoma kmetijski značaj pokrajine sta bila prehrana in način prehranjevanja skromna, vezana na potek kmečkih del in doma pridelana živila. Jedilnik so si izboljšali le ob praznikih in večjih delih. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so tudi tukaj postopoma nastajale spremembe z uvajanjem tehničnih pripomočkov, novih živil in pijač, drugačnega načina prehranjevanja, odnosa do hrane itd. Vse to je

pripeljalo do današnjega stanja, ko lahko govorimo o nekem splošnem agrarno-urbanem jedilniku, z izjemo nekaj lokalnih posebnosti ali specialitet. V knjigi opisani način prehrane, kmečka opravila in šege se ne dotikajo sedanjosti, temveč nam osvetljujejo podobo v prvi polovici 20. stoletja, v času pred spreminjanjem popolnoma kmečkega kulturnega okolja.

Ĺ ege, opravila in jedilniki

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Staro in novo leto ter praznik svetih Treh kraljev Prehod iz starega v novo leto je v ljudeh zbujal različne občutke; otožnost zaradi nečesa, kar je minilo, obenem pa tudi pričakovanje ob začetku nečesa novega. Domačini pravijo, da staro leto oz. silvestrovo, ponekod so mu rekli tudi drugi sveti večer, ni bilo nič posebnega, razen da »so z velikim veseljem in pričakovanjem čakali novoletne pevce«. S tem, da »ni bilo nič posebnega«, domačini nehote primerjajo današnje marsikje hrupno praznovanje silvestrovega z nekdanjim, ki je bilo mirnejše, vendar bogato in lepo na drugačen način. Med božičem in novim letom je od hiše do hiše hodila skupina domačih godcev, ki je pred hišo ali v njej zaigrala pesem, voščila srečno novo leto, domači so jih obdarili z denarjem in jih ponekod povabili tudi v hišo na prigrizek in kozarec vina. V vasi blizu hrvaške meje so prišli tudi tamburaši iz Hrvaške, ki so prav tako igrali, voščili in bili obdarovani. Zadnji dan v letu je bilo v navadi, da so pri nekaterih hišah, kjer so imeli med letom tabrhare – dninarje, le-te povabili na svoj dom ter jih obilno pogostili s hrano in pijačo in z njimi naredili obračun o opravljenem delu v iztekajočem se letu. Na staro leto so se ljudje udeležili tudi svete maše. Po njej je bila »licitacija cerkvenih stolov«, plačevala se je stolnina. Kdor je želel obdržati svoj stol, na katerem je vse leto sedel pri maši, je sedel na njem, dokler nista k njemu prišla gospod župnik in grobar, ki je v zvezek zapisoval imena lastnikov stolov in pobiral denar za naslednje leto. Če je bil kakšen stol prazen, je »šel na licitacijo« in dobil novega lastnika. Na silvestrovo zvečer sta oče ali mati z blagoslovljeno vodo pokropila hišo in domače, ki so se ob blagoslovu prekrižali. Zatem je družina ob mizi zmolila rožni venec v zahvalo za prejete dobrote v minulem letu, nato pa so šli spat. Ko so

šege, opravila in jedilniki

starši ponoči pri sosedih slišali petje novoletnih pevcev, so zbudili otroke: »Deca, pojte poslüšat! Tam gor že pojejo! Bojo prišli k nam!«. Domači so pogasili vse luči; nobena petrolejka ni smela goreti in v hiši je moralo biti vse tiho. Ko so pevci, štirje fantje ali moški, prišli pod okno, so vprašali domače: »Bote dali peti?« Če so pritrdili, so pod oknom štiriglasno zapeli novoletno kolednico: »Dober večer vam želimo, vas nocoj pozdravimo. Tak da slište glas premili, staro leto h konci gre…«. V nekaterih vaseh so peli tudi pesem: »En starček je zaspal, ne bo več nigdar fstal, fsi radi smo ga meli, fseh 365 dni smo v njem živeli. ...«. Ko so zapeli, so domačim voščili: »To naj vam bo priporočeno za srečno novo leto!«, oni pa so jih povabili v hišo, jih obdarovali z denarjem in jim postregli hrano in pijačo. Pri nekaterih hišah je kolednike v veliki skledi čakala narezana gobanca – gibanica, ponekod kruh ali potica in vino ali šnops - žganje, včasih tudi meso iz zaseke. Pri nekaterih hišah so jim ponudili meso in pomižjek – božični kruh, ki so ga jedli do praznika svetih Treh kraljev, 6. januarja. Neka domačinka pravi, da je mati za novoletne pevce spekla kuro, vendar so jo jedli le, če so prišli pred polnočjo, saj »kura nazaj brca« in bi »šlo gospodarstvo nazaj«, če bi jo jedli na novoletni dan. Po trojiški župniji je v tej noči od hiše do hiše hodilo nekaj skupin. K neki hiši je lahko prišlo nekaj skupin, včasih pa tudi nobena. Pevci so seveda rajši zapeli pri tistih hišah, o katerih so vedeli, da bodo dobili boljšo hrano in več denarja. Opolnoči so imeli pri nekaterih hišah navado, da je nekdo izmed domačih trikrat brez postanka tekel okoli domače hiše, nato pa skozi okno hitro pogledal v hišo; takrat menda »tisti vidi vse, kar se bo v novem letu zgodilo pri tej hiši«. Na novoletno jutro je moral k hiši prvi priti moški ali fant. V Halozah mu rečejo polajžer. Nekaj sosedov je imelo med seboj tihi dogovor in so vedeli: »Toti gre za polajžera!«, zato so ga zjutraj že z veseljem pričakovali. Obhod od hiše do hiše je začel zjutraj in hodil ves dopoldan. Domačinka se spominja nekega« polajžera«, ki si je klobuk obciro z zimzelenom pa še kako rožo, si zavezo novi plavi šurc in šo k sosedom!« - »Polajžer si je za klobuk zataknil vejico zimzelena in papirnato rožo, okoli pasu si je zavezal modri predpasnik in se odpravil na 17

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

pot.« Domačini pravijo, da »je polajžer k hiši prinesel srečo za celo leto«; domačim je ob prihodu voščil srečno in zdravo novo leto, oni pa so ga povabili v hišo in mu ponudili pijačo, nato pa se je odpravil k naslednji hiši. Na novoletni dan je bila znana šega »darovanje vodi«, krašenja studencev in vodnjakov, kot ponekod drugje po Sloveniji, pa ne poznajo. Nekdo izmed domačih je blagoslovil studenec in ob tem govoril: »Dobro jutro, studenec, ti nas daruješ vsak dan, jaz pa tebe samo enkrat na leto!«, nato pa vanj vrgel košček pomižjeka, jabolko in kovanec. Ker je novo leto praznik, so se ljudje v farni cerkvi udeležili svete maše, po njej pa so pred cerkvijo drug drugemu voščili. Veljalo je, da so morali imeti ob tej maši na sebi nekaj novega. Ženske in dekleta so imele ponavadi na glavah nove tehle – pražnje naglavne rute in so se med seboj primerjale, katera ima lepšo. Nekatere so zraven nosile tudi bluzo in krilo iz žabje vune – »žabje volne«, ki verjetno ni bila volna in je blago le spominjalo na volno. Novoletno kosilo je bilo bolj svečano in obilno kot ob nedeljah: goveja juha z rezanci, kuhana govedina in vinska omaka, svinjska pečenka, saj »svinja z rilcem rije naprej, tako kot mora tudi življenje in gospodarstvo v novem letu iti naprej«, krompir, solata iz rdeče pese in na koncu orehova potica. Popoldan so preživeli doma, ker je med ljudmi poznan rek: »Če se potepaš na novo leto, se boš celo leto potepal!« Za večerjo so jedli, kar je ostalo od kosila. Nekaj dni po novem letu, 6. januarja, je praznik svetih Treh kraljev. V noči pred praznikom so od hiše do hiše hodili trikraljevski pevci. To so bili trije moški in fantje, ponavadi isti kot za novo leto, saj so jih drugače domači neradi sprejeli. Imeli so okrašeno zvezdo iz kartona, v kateri je bila sveča. Ko so prišli pod okno, so prižgali svečo, vrteli zvezdo in triglasno zapeli trikraljevsko pesem. Domači so jim odprli in jih povabili v hišo, pevci pa so jim voščili: »To naj vam bo priporočeno za svete Tri krale!«. Ponavadi so jim postregli pomižjek in pijačo in jih obdarovali z denarjem. Zjutraj so se ljudje udeležili svete maše, pri kateri je bil blagoslov vode, ki so jo doma vlili v studenec. V to vodo in v blagoslovljeno

šege, opravila in jedilniki

vodo, ki jim je ostala od prejšnjega leta, ter v Janževo vino so pomočili tudi ostanke pomižjeka in jih dali domačim živalim. Kos pomižjeka so pred sončnim vzhodom vrgli tudi v studenec; tisti, ki je prvi šel z leseno puto – brento po vodo, je moral zajeti ta kruh in ga doma dati živalim. Pri nekaterih hišah pa je pomižjek ostal nenačet do praznika svetih Treh kraljev. Tega dne je mati vsakemu pri hiši odrezala velik kos pomižjeka; bil je že trd, toda to nikogar ni motilo. Otroci so si morali ta kos kruha »priboriti«; mati ga je namreč držala visoko pod stropom, da so se morali otroci z roko stegniti, da so ga dosegli. Rekli so, da »kolikor so se morali stegniti, toliko bodo v tem letu zrasli«.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

šege, opravila in jedilniki

Novo leto Kosilo: goveja juha, govedina, vinska omaka, riž ali pražen krompir, svinjska ali telečja pečenka, solata, keksi, orehova potica

Novo leto Južna: goveska župa, govedna, vinski zos, rêš ali restani krompir, svinska ali telečja pečenka, šalata, keksi, orehova pogača

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Poroka Bogato obložena miza kaže na to, da je bila gostija – poroka pomemben mejnik v človekovem življenju. Največ gostij je bilo med božičem in pustom, redkeje pa v ostalem delu leta, ko je bilo na kmetiji in v vinogradu veliko dela. Priprave na gostijo so se pričele nekaj tednov prej, ko sta si bodoča ženin in nevesta med sorodniki, sosedi ali prijatelji zbrala vsak svojega starešineta– poročno pričo in pričela vabiti ljudi na gostijo. Povabljenci so na gostijo prinesli darilo, nekateri tudi pletenico, purana ali kaj drugega, kar so nato pojedli. Petelina navadno niso prinesli, saj bi to pomenilo, da se bosta mladoporočenca v zakonu prepirala. V cerkvi sta bila bodoča zakonca med mašo oklicana tri nedelje zapovrstjo, gostija pa je bila navadno v ponedeljek. Nekaj dni pred poroko so domače kuharice pričele pripravljati hrano na nevestinem in ženinovem domu. Gostije so ponavadi trajale dva dni; prvi dan je bila na domu tistega, ki je odhajal od doma, drugi dan pa tam, kjer bosta odslej živela mladoporočenca. Na dan poroke so se ženinovi svatje dopoldan zbrali na njegovem domu, kjer so bili postreženi s kurjo obaro, kruhom in vinom. Ko so se najedli, so se z vaškimi muzikanti odpravili na nevestin dom, kjer so bili že zbrani nevestini povabljenci. Vse povabljence so postregli z domačim narezkom, kruhom in vinom. Preden so odšli z nevestinega doma, sta jo oče in mama v slovo prekrižala, nato pa so se odpravili proti cerkvi, kjer je bila cerkvena poroka. Ko je šla nevesta od doma, je morala imeti s seboj kos kruha ali potice, ki ga je morala dati prvemu, ki ga je srečala. Če je bil to moški ali deček, bo srečna, če je bila ženska ali deklica, je pomenilo, da bo nesrečna v zakonu. Ponekod je košček kruha v nevestinem žepu pomenil, da ji ga naj nikoli v življenju ne zmanjka. Če se je nevesta omožila v drugo župnijo, so ji domači fantje postavili mato – šrango, ki jo je moral plačati ženinov starešina. Če je bila gostija v domači župniji, je bila v farni cerkvi Sv. Trojice. Ko

šege, opravila in jedilniki

sta ženin in nevesta stopila iz cerkve, so zaigrali muzikanti, nekateri povabljenci pa so pričeli krikati – vriskati, prav tako protfirer – ženinov spremljevalec, ki je gostom nalival janževec – pri poroki blagoslovljeno vino. Tudi nevesta je imela svojo spremljevalko, ki so ji rekli krancljunfrova. Predvsem protfirer je imel nalogo, da je skrbel za dobro razpoloženje na gostiji, paziti pa je tudi moral, da mu muzikanti niso odnesli janževca ali »ugrabili« krancljunfrove, saj bi jim moral zanjo drago plačati. Po poročnem obredu v cerkvi so se povabljenci v veselem razpoloženju odpravili na nevestin ali ženinov dom, kjer »je bila vsa hiša v samih slovesno pogrnjenih mizah in klopeh, saj je bilo na gostijo povabljenih trideset, štirideset in tudi več svatov«. Ko so posedli okoli miz, so strežniki na mize prinesli prvo rihto – prvi hod hrane: govejo juho z domačimi rezanci. Preden so pričeli jesti, so zmolili in se s tem zahvalili za prejete dobrote. Sledila je kuhana govedina, vinska omaka, riž in hren. Nato so peli, plesali in nazdravljali z domačim vinom. Čez nekaj ur je sledila druga rihta – drugi hod hrane, in sicer svinjska pečenka, pražen krompir, zeljna solata in orehova potica. Sledilo je petje, ples in veselo druženje. Zvečer so na gostijo prišli tudi prežari; to so bili nepovabljeni gostje, ponavadi neporočeni fantje iz okolice, ki so jih povabili v hišo, kjer so zapeli kakšno pesem, nato pa so jih postregli, starešina pa je moral plačati muzikantom, da so zanje zaigrali ples, nato so se poslovili in odšli. Pred ali po polnoči so postregli tretjo rihto – tretji hod hrane, ki je bil navadno pečena kokoš in puran, mlinci in zelena solata. Purana sta na gostijo prinesla starešinečka - starešinova žena in starešina, ki ga je moral na mizi tudi razrezati. O tem poje tudi pesem: »…Bol bo zrezan na debelo, bol bo srce nam veselo! ...« Ko se je ura bližala polnoči, so bili vsi že nekoliko nestrpni, saj je opolnoči ženin nevesti z glave snel venec; če ga ni imela, so ljudje rekli, da »ji ga je koza pojedla«. Paziti je moral, da ga niso prehiteli muzikanti, saj bi jim moral zanj plačati. Nato se je nevesta preoblekla. Sledil je prvi ples neveste in ženina, pri naslednjem sta se jima pridružila krancljunfrova in protfirer.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Naslednje plese je nevesta plesala še z starešinetom in drugimi povabljenci. Petje in ples sta se nadaljevala do jutranjih ur, ko so strežniki na mizo prinesli še zadnjo, četrto rihto – četrti hod frjanovec ali fotržupo, ponekod tudi pošupžupo – kislo juho, ki je ljudi malo zbistrila, da so se počasi odpravili proti domu. Naslednji dan so se povabljenci zbrali na domu tistega, kjer bosta mladoporočenca odslej živela. Če je nevesta prišla na ženinov dom, jo je tašča na vratih pričakala s kolačem kruha, s čimer ji je zaželela, da ji ga nikoli ne bi zmanjkalo, tast pa ji je nalil kozarec vina, ki ga je morala vreči čez streho; če se je razbil, je pomenilo, da bo nesrečna v zakonu. Tudi drugi dan so bili povabljenci postreženi tako obilno kot prvi dan. Vzdušje so popestrili tudi muzikanti, ki so proti koncu gostije s kuhalnico »blagoslavljali« pletenice, kvašene ovce in štruce, katerih kos so povabljenci dobili tudi za domov. Čez teden dni je bil v nedeljo na nevestinem domu taler – ponovitev gostije, na katero so bili povabljeni samo ožji sorodniki, starešinečka in starešina in tisti, ki so pomagali pri pripravi gostije.

šege, opravila in jedilniki

Poroka Zjutraj pri ženinu: kurja obara, kruh

Zjutraj pri nevesti: domači narezek, kruh

Poročno kosilo: - goveja juha z domačimi rezanci, kuhana govedina, pražen krompir, hren z nastrganimi jabolki in vinska ali čebulna omaka - svinjska pečenka, krompirjeva solata, zeljna solata - sirov zavitek, kompot iz suhega sadja, ponekod krofi - pečena kokoš in pečen puran, mlinci, zelena solata - k vašena ali biskvitna ovca, pletenica, kvašeno srce, v kasnejših letih tudi torta Črni kruh, beli kruh in potice so bili na mizi ves čas pojedine.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

šege, opravila in jedilniki

Gostija Vjutro pri ženini: ajnmohc, kruh

Vjutro pri nevesti: domači narezek, kruh

Poročna južna: - goveska župa z domačimi rezanci, kuhana govedna, restani krompir, hren z jaboko in vinski ali lukov zos - svinsko pečeno, krompirova šalata, zelova šalata - sirov kolač, drobno pecivo, kompot iz klojcov, včasih krapiči - pečena kura in pečeni purjek, mlinci, zelena šalata - kvašena ali biskvitna ovca , kita, kvašeno srce, v kasnejših letah torta Črni kruh, beli kruh in pogače so bli na mizi celi cajt.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Pust Pripovedi domačinov govorijo, da so Haloze dvakrat na leto oživele: v času pusta in v času trgatve. Po vseh hribih in dolinah je bilo čutiti vznemirjenje in veselo razpoloženje. Na fašenk – pust so se pričeli pripravljati že kmalu po novem letu; po vaseh so se fantje ob večerih zbirali pri določeni hiši in popravljali staro ali izdelovali novo opravo za pustne like, ki so sestavljali skupino pustnih oračof: dva, trije, redkeje več parov kujičof - konjev, pokar - pokač, pobirač - pobiralec oz. sejavec – sejalec in po navadi toliko korantov, kolikor je bilo kojičof. Dan po svečnici, 3. februarja, so se pričeli s svojimi gajžlami – biči oglašati pokari. Pustni čas se je pričel na fašenkovo ali mastno – pustno nedeljo opoldan in je trajal do fašenka - pustnega torka opolnoči. Orači so se odpravili na pot od hiše do hiše šele na mastno nedelo opoldne in so svoj obhod zaključili na fašenk opoldne. V tem času je po trojiški fari hodilo nekaj skupin oračof. Vsaka skupina je imela že vnaprej določeno pot po domači vasi in tudi zunaj nje. Ko so prišli orači k hiši, je sejavec na vratih vprašal: »Bote dali orati?«, in če so domači pritrdili, jim je zaželel: »Naj vam bo veseli fašenk, naj bo sreča pri repi, pa dobro letino!« Kojiči so s plugom, za katerega je držal korant, zaorali po dvorišču, pokar pa je popokal z gajžlo. Ponudili so jim tudi pijačo; če je niso, so prosili: »Oča, mate kej hude bumbe?« ali pa: »Oča, mate kaj kačje sline?«, kar je pomenilo, da so želeli žganje, ki so si ga natočili v čutarice, ki so jih nosili s seboj. Po naporni poti so bili tudi lačni, zato so prosili: »Dajte nam jajčike, dajte nam klobase!« ali pa tudi »Oča, mate kej ofsa za kuje?«. Gospodar jim je dal klobaso, gospodinja pa jajca, po tleh pa so jim vrgli nekaj drobiža. Koranti so darove pobirali vsak zase, sejavec pa za vse ostale. Po navadi se je že vnaprej vedelo, pri kateri hiši bodo dobili hrano in kje bodo prespali, saj so bili na poti tri dni. Prihod koranta k hiši je pomenil, da je prinesel

šege, opravila in jedilniki

srečo, zdravje, rodnost in dobro letino. Največja nesreča za družino je bila, če se je korant pokotno ali potočo – padel ali povaljal po tleh, po nesreči ali pa zanalašč, da se je tako »maščeval«, ker jih domači niso sprejeli; če se je pokotno na dvorišču, je pomenilo nesrečo pri živini, če pa po njivi, pa pri pšenici. Bolj živahni koranti so imeli navado, da so se podrgnili ob gospodinjo in zaplesali z njo. Orači so se pred odhodom od hiše odkrili, največja sramota za koranta pa je bila, če mu je kdo na silo snel kapo; takrat je skoraj zagotovo prišlo do pretepa. Na fašenk je gospodinja zelo zgodaj vstala, pometla po hiši in na ogenj pristavila lonec, v katerem se je počasi kuhala krhlenka: na krhlje ali kocke narezana repa in svinjska glavina z rilcem – čobekom. Veljalo je, da »repa ni smela prekipeti čez lonec, drugače bo poleti dež namočil pokošeno in posušeno travo« ali »da bo kopače v vinogradu pri delu dobil dež«. Ponekod so repo in meso skuhali posebej. Krhlenka in krapiči – krofi sta bili najbolj značilni jedi tega dne, ki so ju kuhali skoraj pri vsaki hiši. Ko so opravili živino in preden so otroci šli v šolo, se je družina zbrala pri »svečanem zajtrku«, pri katerem so jedli krhlenko in čobeka. Kljub temu da so imele gospodinje v kuhinji polne roke dela, so si nekatere vzele toliko časa, da so šle k sosedom, saj je morala na fašenk zjutraj k hiši prva priti ženska. Ponudili so ji kruh in vino, kavo ali čaj. Na fašenk zjutraj so ponekod zaklali tudi kokoš, da so jo pripravili za pustno večerjo, čreva pa so obesili na lesen plot, gospodinja pa je ob tem govorila: »To mate, divje živali, celega leta froštikl!« Zagovor je bil namenjen lisicam, jastrebom in drugim živalim, ki so plenile domače kokoši. To jutro je tudi veljalo, da morajo kuram nasuti zrnje v obroč od soda, da bodo jajca nesle vedno na enem mestu in jih bodo ljudje našli. Počistili so tudi kurjek - kurnik in iztrebke odpeljali na vrt ali na njivo, da je zemlja bolj obrodila. Ponekod so kurje iztrebke pomešali s slamo in jih že ob treh zjutraj, preden je vzšlo sonce, zažgali na tisti gredi, kjer bodo posadili kumare. V katero smer je neslo dim, iz tiste smeri bo to leto prišla tudi toča. Nekoč je na vrtovih in njivah pogosto tudi kaj »zmanjkalo«, bilo ukradeno. Verjeli so, 29

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

da na takem »prekradjenem« mestu naslednje leto ne bo nič zraslo. Da bi to »prekradjeno« mesto »pozdravili«, so na njem zjutraj zakurili šibje in vinske rozge. Nekateri pa so na zemlji, kjer so nameravali posaditi zelje, že pred sončnim vzhodom zažgali snop koruzja, da gosenice ne bi požrle pridelka. Obredja polno pustno jutro se je počasi prevesilo v dopoldan, ko so k hišam prihajale še zadnje skupine oračof. Po dvanajsti uri so se od hiše do hiše odpravili našemljeni otroci - maškori, ki so hodili do teme. Ko so prišli k hiši, so jih domači povabili v hišo, maškori pa so z belo kredo na lesena tla ali na vrata narisali repo in korenje in ob tem voščili: »Veseli fašenk pa dobro letino!« Domači so jim ponudili krapiče, ki so jih gospodinje ocvrle šele popoldan, včasih tudi krhlenko in čobeka, dobili pa so tudi kakšen drobiž. Zvečer so se maskirali odrasli, ki so jim prav tako rekli maškori. Običajno so bili v parih moški in ženska. Šli so le k nekaj hišam, za katere so vedeli, da bodo pri njih postreženi, ali pa samo k eni, kjer so dobili večerjo z juho, svinjsko pečenko ali rebra, pražen krompir in solato. Tam je bil tudi muzikant, da so se skupaj z drugimi maškori veselili in plesali do polnoči, ko se je pričela pepelnica. Nekateri gospodarji so na pustno večerjo povabili tudi svoje tabrhare – delavce, ki so mu pomagali pri kmečkih opravilih, predvsem pa pri delu v vinogradu, ki so se ta večer prav tako našemili, da niso prepoznali drug drugega. Matere so otroke pred polnočjo zbudile, da so pojedli še kakšen krapič, kajti naslednji dan je bil strogi post, ko so se lahko samo enkrat do sitega najedli. Zjutraj so pojedli kakšen kos kruha in spili belo kavo, opoldan pa surovo kislo zelje in kuhan fižol z bučnim oljem ali pa juho iz suhega sadja. Če je nekdo na pepelnico koga posipal s pepelom, je pomenilo, da bo dobil uši. Četrtku po pepelnici pravijo mali fašenk. Na ta dan so gospodinje naredile treske – krhke flancate, ki so jih ocvrle v olju, v katerem so na fašenk ocvrle krapiče.

šege, opravila in jedilniki

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Pust Malica : kuhana glava iz razsola, repa krhljanka, kuhan ali pražen krompir

Večerja: juha, svinjska pečenka, pražen krompir, solata (motovilec ali regrat) Popoldne so se cvrli pustni krofi in kvašeni flancati

Fašenk Predpodnica: kuhana glavina iz paca, krhlenka, restani ali kuhani krompir

Večerja: župa, svinjsko pečeno, restani krompir, šalata (repincl ali regvant) Popodne so se pražli krapiči in kvašeni flancati

šege, opravila in jedilniki

Pepelnica Kosilo: 1. gobova juha ali sadna juha, celi krompir ali 2. včasih solata iz kislega zelja in fižola z bučnim oljem, domači kruh

Večerja: mlečni zdrob ali mlečna juha

Pepelnica Južna: 1. gobja župa ali župa iz klojcov, celi krompir ali 2. včasih šalata iz kisliga zela in fižole z bučnim oljom, domači kruh

Večerja: mlečni gres ali mlečna župa

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Post in velika noč Po razigranem in norčavem pustnem času je bilo že naslednji dan po fašenku, na pepelnico, pravo zatišje. Življenje se je umirilo in zresnilo, saj se je pričel postni čas, ki je pomenil pripravo na največji krščanski praznik, veliko noč. V tem obdobju ni bilo porok in drugega veseljačenja, tu in tam se je slišalo le petje ob delu. Kadar je dopuščalo vreme, so ljudje pričeli s spomladanskim čiščenjem lazov, travnikov, sadovnjakov in okoli domov. Kar so nagrabljali po lazih in travnikih in rožje iz vinograda, so znosili na kupe na vidna mesta za vuzenico, kot so ponekod imenovali velikonočni kres, ki so ga zakurili na veliko soboto zvečer. Nanj so odnesli tudi ostanke lesa, ki so jih nagrabili na natonu – na prostoru na dvorišču, kjer so žagali in sekali drva. Do velikega četrtka so opravili vsa težja dela, saj je veljalo, da na veliko tridnevje niso več delali na zemlji. Takrat so počistili stanovanja in okolico hiše, ob večerih pa so se udeleževali velikonočnih obredov v domači župnijski cerkvi. Na veliki petek so gospodinje spekle orehovo potico in kruh iz pšenične moke, ponekod pa tudi mlečnega ali belega, ki so ga naslednji dan nesli k žegnu – blagoslovu velikonočnih jedi. Ta dan je bil strogi post in so se samo enkrat do sitega najedli. Do devetih so bili tešči, potem so pa gospodinje največkrat pripravile juho iz suhega sadja, zabeljeno z mlekom ali kislo smetano, ali regratovo solato in trdo kuhana jajca, fižolovo ali krompirjevo solato, zraven pa so jedli kruh. Pri nekaterih hišah so jedli tudi krompirjevo solato in ribe, ki so jih nalovili v bližnjem potoku Rogatnici ali v reki Dravinji. V postnem času so ponekod jedli tudi posušene kuhane kostanje, zabeljene s kislo smetano. Na ta dan je veljalo, da »je dobro hoditi bos, da te ne bolijo noge«. Na veliko soboto so imele gospodinje veliko opravka s pripravo žegna – velikonočnih jedi. Skuhale so šunko, vodo pa so porabile za pripravo smetanove juhe, ki so jo jedli šele popoldan, ker je 34

šege, opravila in jedilniki

bil dopoldan še post, nekateri pa so se postili ves dan. Pisanke so barvali z domačimi barvili; največkrat so jih kuhali v vodi s čebulnimi lupinami, nekateri pa so kupili barvo, največkrat rdečo, in z njo obarvali pirhe. Žegn so nesli k blagoslovu v korpah – pletenih košarah. Nekatere so bile okrogle in so jih nesli na glavah, nekatere pa so nesli v rokah. Na dno korpe so na tištuh – beli prt položili kolač kruha, nato svinjsko šunko, ritnico - velikonočno klobaso iz svinjskega mesa, nadevano v najdebelejši del črevesa, ki so jo skuhali in do velike noči dali v zaseko. Pridali so hren in pisanke, na vrhu pa okrogel kolač ali orehovo potico. Ponekod so v korpo naložili žegn v nasprotnem vrstnem redu: na dno potico, nanjo meso, okoli njega hren, klobase in jajca, na vrhu pa kolač kruha. Neka domačinka se spominja, da so zraven kruha, šunke, klobase, hrena in pisank k žegnu nesli tudi košček potice in bidra – šarklja, sol in kos govedine, da »bi jo večkrat imeli na mizi in bi bila sreča pri živini«. Jedi so prekrili s tištuhom in ga ob robovih zatlačili v korpo. Vsaka gospodinja ali dekle je želela k žegnu – blagoslovu velikonočnih jedi nesti lepo korpo, zato je čeznjo položila še nov poštirkani tehl – pražnjo naglavno ruto, ki so jo na tištuh pritrdile s šivanko. Če so morali k žegnu nesti daleč, je korpo na glavi nesel gospodar. Žegn je bil pri določenih hišah, kamor je prišel duhovnik, ki ga je spremljal ministrant. Domača gospodinja je v hiši – glavnem bivalnem prostoru z belim prtom pogrnila veliko mizo, nanjo postavila križ, ob njem dve sveči in rože, da je bila videti kot oltarček. Nanjo in okoli nje so domačini iz sosednjih hiš položili korpe. Ženske in otroci so bili zraven pri žegnu, nekateri moški pa so medtem zunaj streljali z možnarji. K žegnu so prinesla tudi mlada dekleta, ki bi se rada tisto leto omožila, vendar so morala paziti, da so od žegna odšle prve. Ko so prišli od žegna, so korpo do velikonočnega jutra shranili nekam na hladno. Zvečer se je od vsake hiše nekdo udeležil velikonočne vigilije. Ko so se vrnili z obreda, so po bregovih pričele goreti vuzenice oz. vekonočni kresi, fantje pa so streljali z možnarji, kar je oznanjalo bližino velike noči. Naslednje jutro sta šla mati in oče, včasih tudi kateri izmed otrok, k vstajenjski procesiji, katere se je udeležilo veliko ljudi, potekala pa je od župnijske cerkve do pokopališča in nazaj.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Da je bilo vzdušje še bolj praznično, je igrala domača pleh muzika – godba na pihala. Ko so prišli od vstajenjske procesije, se je družina zbrala ob velikonočnem zajtrku, ki so ga pripravili vsi skupaj: mati je narezala kruh, šunko in klobaso, oče je z nožem nastrgal hren, otroci pa so lupili pirhe. Zraven so pili čaj ali belo kavo, odrasli tudi kakšen kozarček žganja. Preden so pričeli jesti, so zmolili na »čast Kristusovemu vstajenju«. Žegn so jedli z rokami. Prvi je pričel jesti oče, nato drugi: najprej hren, nato jajca, kruh in vse drugo. Ostanki od žegna se niso smeli kar tako zavreči; jajčne lupine so raztresli okoli hiše, da »ne bodo šle kače k hiši«, če so pa ostale kakšne kosti, so jih skurili, saj »pes in mačke niso smeli dobiti žegna«. Samo goveje živali, ki so »koristne za ljudi«, so dobile košček blagoslovljenega kruha, na katerega so kanili malo žganja. Če je bilo lepo vreme, so otroci in mladina po zajtrku odšli ven; dekleta so se pogovarjala, fantje pa so streljali z možnarji. Mati je medtem pripravila kosilo. Ponekod so jedli kurjo juho z domačimi rezanci, pečeno kokoš, pražen krompir in solato, drugje juho iz svinjskih kosti z rezanci in svinjsko pečenko, kdor si je lahko kupil govedino, pa govejo juho z rezanci, kuhano govedino, vinsko omako in pražen krompir. Če so imeli doma goske, so namesto kure ponekod jedli pečeno gosko. Povsod je bila na mizi orehova potica. Po kosilu so počivali, popoldan ob treh pa so predvsem mladi šli v župnijsko cerkev k večernicam in litanijam. Ta dan niso hodili od doma; veljalo je namreč, da »na velike praznike, kot so binkošti, božič in velika noč, ljudje niso hodili po vasi, da sosedovi ne bi mislili, da doma nimajo kaj jesti«. Šele naslednji dan, na velikonočni ponedeljek, je bila navada, da so ljudje hodili drug k drugemu na obiske, predvsem k sorodnikom in botrini. S seboj so nesli košček blagoslovljenega kruha in potice. Na obisku niso smeli odkloniti žegna. Rekli so, da »je dobro poskusiti devet žegnov, da si bolj močan«.

šege, opravila in jedilniki

Veliki petek Kosilo: pečene ribe, krompirjeva solata ali solata iz regrata, trdo kuhana jajca

Veki petek Južna: pečene ribe,oljov krompir ali šalata iz regvanta, trdo kuhane jajce

šege, opravila in jedilniki

Velika noč Zajtrk: kuhano velikonočno pleče, velikonočna klobasa, kuhana jajca, nastrgan hren, domači kruh, beli mlečni kruh, orehova potica, bela kava ali čaj

Kosilo: 1. kurja juha z domačimi rezanci,pečena kokoš, pražen krompir, solata (običajno mlada zelena solata), orehova potica ali 2. goveja juha, govedina, vinska omaka ali hren z jabolko, pražen krompir in potica

Veka noč Froštikl: kuhano pleče, vekonočna klobasa (ritnca), kuhana jajca, nastrgani hren, kruh, beli mlečni kruh, orehova pogača, belo kafe ali čaj

Južna: 1. kurja župa z domačimi rezanci, pečena kura, šalata (mlada), orehova pogača ali 2. goveska župa, govedna,vinski zos ali hren z jaboko, restani krompir in orehova pogača

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kopanje v vinogradu Prvo težje spomladansko opravilo v vinogradu je bilo kopanje, za katero je bilo potrebno več ljudi. Gospodar s svojo družino sam ni zmogel skopati vinograda, zato je za pomoč poprosil druge ljudi. Kopači oz. tabrhari – dninarji so delali za odsluž ali pa so jim plačali, nekateri najrevnejši pa zato, da so dobili hrano. Tudi sosedje so si med seboj pomagali, zato se je nekaj bližnjih lastnikov vinogradov med seboj dogovorilo, kateri dan bodo pri kom kopali, da so si lahko med seboj pomagali. Kopali so moški in ženske, starejši in mlajši. Slednji so najraje šli k tistim hišam, za katere so vedeli, da bodo pri njih zvečer tudi plesali. V vinogradu se je običajno pričelo kopati marca po Jožefovem (19. marec), ko je bilo trsje že obrezano, skopano pa bi naj bilo do velike noči ali do Jurjevega (23. april). Kopači so se ob deveti uri zbrali na vrhu vinograda. S seboj si je vsak prinesel gorično motko – vinogradniško motiko, ki je bila zašiljena ali polkrožna in nekoliko večja od običajne za kopanje na vrtu ali njivi. Kopati so pričeli od spodnjega proti zgornjemu robu vinograda. Posamezno vrsto sta, vsak na svoji strani, kopala dva delavca. Hkrati so kopali pet, šest, sedem pa tudi več vrst. Prvemu kopaču so rekli janer, ker je »jan vleko«; jan je pomenilo tisti kos vinograda oz. zemlje, ki so ga kopači hkrati kopali od spodnjega proti zgornjemu robu vinograda. Zadnjemu kopaču na drugi strani jana so rekli cener. Kopači so tudi »očistili« vinsko trto z bindekom oz. šičekom – majhnim nožičkom, z večjim vijekom pa so odstranili biče - rosne koreninice. Gospodar ali kdo drug, kopači so jima rekli trebež, je z žagico odstranjeval kušare – nerodovitne dele trte. Trebež je v jamico, ki so jo ob trsu skopali kopači, vrgel tudi rožanček – butaro smrekovih ali jelševih vej, da je trs dobil več zraka in vlage, nato ga je kopač zasul z zemljo. Takemu rožančku so rekli vejnik, ponekod pa venig, k trsu pa so ga zakopali tam, kjer niso imeli gnoja.

šege, opravila in jedilniki

Vejnike je pripravil gospodar in jih pripeljal do vinograda, do trsov pa so ga prinesli kopači, včasih tudi otroci ali trebež. Ko so prišli vun iz jana - skopali so do vrha in šli po novi jan – šli ponovno na začetek vrst, je bilo za dekleta bolje, da so se kam skrila. Fantje so namreč zavpili: »Gremo po grile!«. Fant je zagrabil dekle, ki mu je bilo všeč, tesno sta se prijela in se pričela kotati - kotaliti navzdol med vrstama. Včasih sta se med seboj zmenila tudi dva fanta, prijela dekle in so se vsi trije kotalili. To je bilo smeha! Včasih pa tudi modrice in zamera. Kopali so od devetih do okrog enajstih, ko jim je gospodinja na sepu – zgornjem robu vinograda postregla predpodnico - malico: domači kruh, namazan z zaseko, in solato iz kisle repe, gospodar pa jim je ponudil pijačo. Po jedi so moški zapeli in spili kozarček, ženske pa so že šle navzdol po vinogradu »po novi jan«. Okrog dveh so kopačem na gospodarjevem domu postregli z južno – s kosilom: običajno je bila to svinjska juha, zakuhana z nudlci, svinjsko meso iz razsola in kislo zelje ali regrat s krompirjem. Če je bil med kopači kdo, ki je pri tej hiši prvikrat kopal, so drugi kopači komaj čakali, da je vstal od mize, da so ga za šalo našeškali z metlo, ki so jo imeli skrito za vrati. Po kosilu so kopali do teme, zvečer pa so se zopet zbrali na gospodarjevem domu in se okrepčali s krompirjevo ali kislo mesno juho, zraven pa je gospodinja spekla sirov zavitek ali gobanco. Po večerji so kljub utrujenosti predvsem mladi komaj čakali, da so zapeli, zaplesali ob igranju domačega muzikanta in se igrali razne družabne igre, kot je »peričkanje« oz. »rihtara stavti« in »osle jahati«.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

šege, opravila in jedilniki

Kopanje v vinogradu Malica: domači kruh, namazan z zaseko, solata iz kisle repe (kisana v jabolčnih tropinah), čebula

Kosilo: svinjska juha, zakuhana z »nudlci«, meso iz razsola, kislo zelje ali regrat s krompirjem, krompir v kosih

Večerja: krompirjeva juha ali kisla juha iz mesa, včasih ričet, sirov zavitek ali gibanica ali buhteljni

Kop v gorici Predpodnca: domači kruh namazan s špehom, šalata iz kisle repe( naribana kisla repa iz trošija), luk

Južna: forflčova svinska župa, meso iz paca, kislo zele ali regvant s krompirom, krompir na šnite

Večerja: krompirova župa ali kisla mesena župa, včasih kaša,sirov kolač ali gobanca ali buhtli 43

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Košnja Košnja je bila pomembno kmečko opravilo, saj so imeli skoraj pri vsaki hiši vsaj eno kravo, ponekod pa tudi več glav goveda, zato so za njihovo krmljenje potrebovali posušeno travo. Domačini pripovedujejo, da »se je nekoč vse pokosilo: pobočja, mejice, lazi, sadovnjaki in okoli hiše«. Ker trave niso gnojili, so po gričevju kosili večinoma le enkrat na leto, na nižjih legah pa dvakrat, včasih celo trikrat. Po gričevju so kosili v prvi polovici junija, v dolini pa že konec maja; to je bilo seno. Otavo so kosili konec julija in v začetku avgusta, če so kosili še otavič, pa septembra. Tudi pri košnji je bilo potrebnih več ljudi, zato so si ljudje med seboj pomagali tako kot pri kopanju v vinogradu. Kosili so večinoma moški, če jih je pa primanjkovalo, so kosile tudi ženske. Na dan so pokosili toliko trave, kolikor so je bili domači utegnili v nekaj dneh posušiti in zvoziti domov. Ko je bilo seno spravljeno, so zopet naprosili kosce, in to se je ponovilo tolikokrat, da je bilo pri hiši vse pokošeno in pod streho toliko sena, da je zadostovalo do naslednjega leta. Kosci so pričeli delati zgodaj zjutraj, včasih že ob treh, pol štirih. S seboj so si prinesli vsak svojo koso in vodir - oselnik, ki je bil lesen, železen ali iz govejega roga, in brus - brusilni kamen. Nekdo je prinesel tudi babico in klepca – lesen stolček z majhnim železnim nakovalom in kladivo, s katerim so sklepali topo koso. Preden so pričeli kositi, so spili še kozarček žganja. Po gričevju so kosili v brazdah, kjer je bilo ravno oz. položno, pa so najprej pokosili krog, okoli katerega je potem drug za drugim kosilo včasih tudi deset in več koscev. Kosili so v en štrah – na en mah, kar je pomenilo, da so vsi hkrati zamahovali. Kosili so do šestih, pol sedmih, ko so kar na travniku pojedli froštikl– zajtrk: kurjo obaro, kruh in sirov zavitek ali gobanco.

šege, opravila in jedilniki

Ponekod so jim postregli tudi šmorn – cvrtje in belo kavo. Po froštikli so do devetih, desetih oz. dokler niso pokosili vsega, kar je bilo načrtovano za ta dan, nadaljevali košnjo, nato pa so dobili predpodnco – dopoldansko malico: meso iz zaseke, kruh in pijačo. Če so kje kosili tudi po predpodnci, so ob koncu košnje dobili južno – kosilo z juho, mesom in solato. Kosci so med košnjo in po njej peli. Znana je pesem: »... Zjutraj ko bo svit, gremo kosit, zvečer pa svojih ljubic gor budit. ...«

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Košnja Ob prihodu: žganje, kruh

Zajtrk: 1. praženec in bela kava ali 2. ponekod suho meso in kruh (vendar zelo redko) ali 3. kurja obara, domači kruh

Ob koncu dela: svinjska juha iz rdečega mesa z močnikom ali kisla juha, rdeče meso, solata s krompirjem

Košja Ob prihodu: šnops, kruh

Froštikl: 1. šmorn in belo kafe ali 2. ponekod suho meso in kruh (redko) ali 3. anjmohc, domači kruh

Za likif: svinska forflčova župa iz rdečega mesa ali kisla župa, rdeče meso, šalata s krompirom

šege, opravila in jedilniki

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Žetev Kmalu po koncu košnje so bile Haloze v znamenju žetve. Haložani so sejali vsakega malo: ječmena, pšenice, ovsa in rži. Najprej je dozorel ječmen, nato so mu sledile druge vrste žita. Njive na strmih haloških gričih, na katerih je raslo žito, so bile manjše, tiste, ki so jih imeli večji haloški kmetje »na Poli« - na Dravskem polju v smeri Lancove vasi in okolice, pa so bile nekoliko večje. Prav tako kot košnja je tudi žetev zahtevala več delovnih rok, kot jih je bilo pri hiši sposobnih za žetev, zato so, tako kot pri košnji, za pomoč naprosili sosede, ki so jim vrnili pomoč, in žajice - žanjice, ki so delale za odsluž ali plačilo. Ljudje so se med seboj poznali, zato so za pomoč prosili tiste žajice, ki so bile znane po tem, da so žele hitro, obenem pa so delale lepe snope. Žajice so pričele delati ob svitu. Kljub temu da so šle na delo, ki je bilo v vročini še bolj utrudljivo, so se lepo oblekle: v bele platnene bluze, krila, črn predpasnik na naramnice in spredaj ali nazaj zavezane bele platnene rute z drobnim vzorčkom, ki so jim rekli hadrce. S seboj je vsaka vzela tudi oster srp. Ponekod se še spominjajo šege, da so pred žetvijo vilam na njivo v lončku nastavili kislo mleko, »da bodo v žitu oplele travo«. Žajice so na Pole šle kar peš, njive na gričevju pa tako niso bile daleč od domov. Med seboj so tekmovale, katera bo na njivo prišla prva, saj je imela pravico, da je prva šla v jan - žela je prva v vrsti žajic. Žele so druga poleg druge po vsej dolžini njive. Vsaka žajica je žela svojo brazdo in je bila nekaj korakov za tisto, ki je žela pred njo. Včasih so tekmovale med seboj in poskušale prehiteti druga drugo; med seboj »so se janle«. Če je žajica prehitela tisto pred seboj, so rekli, da »jo je vjanla«, zato je bila slednja užaljena.

šege, opravila in jedilniki

Vsaka žajica je žela nekoliko drugače, in sicer tako, kot se je naučila od svoje matere ali od drugih žajic. Neka domačinka se spominja, da ji je mama govorila, da »se naj ne boji velikega orodja, ne motike ne srpa«. Žela je tako, da je trikrat, štirikrat zamahnila s srpom, s prosto roko pa pridržala požeto klasje. Nato je odložila srp, iz požetega potegnila šop klasja, ga nekajkrat zasukala in iz njega naredila povreslo in ga položila na tla. Nanj je položila požeto klasje, ga ovila s povreslom, pokleknila na snop, zategnila povreslo in naredila kluč – vozel, ki »je držal kot pribito«. Nekatere žajice pa so najprej naredile povreslo in šele nato pričele žeti. Medtem ko so žele, se jim je povreslo pogosto odmotalo in so ga morale narediti še enkrat. Žajice so bile dobro postrežene. Tiste, ki so žele na Poli, so ob prihodu za froštikl običajno dobile zabeljen fižol in dušeno zelje in vino ali tuklo – jabolčnik. Tiste, ki so žele blizu doma, pa so za predpodnico dobile suho rdeče meso in klobase iz zaseke, kruh in čebulo. Po jedi so se žajice vrnile na delo. Če je bilo vroče, so morale okrog enajstih za nekaj ur prenehati delati, saj se je žito oz. slama preveč posušila in se je, ko so poskušale narediti povreslo, zlomila. Medtem so tistim, ki so žele na Poli, južno postregli kar na njivi ali kje v bližnji senci: kuhano rdeče meso iz zaseke, zeleno solato in kruh. Če so žele blizu doma, pa so južnale v hiši: svinjsko juho, kuhano rdeče meso in solato s krompirjem ali kurjo juho, pečeno kokoš ali purana in solato s krompirjem. Kasneje so na njivo prišli tudi otroci, ki so za žajicami v pletene košarice po strnišču pobirali klasje, moški, ki so se prav tako kasneje pridružili žajicam, pa so na vrh hriba nosili snope, da so ga tam zložili v razstave, stave – več pokonci postavljenih snopov (okrog 10 ali več). Če so bili snopi vlažni, so hitro splesneli, zato so jih v razstave zložili manj. Marsikateri žajici je doma že primanjkovalo moke, zato so po strnišču za sabo pobrale vso klasje in ga doma na žrmljah zmlele v moko. Domačini se spominjajo, da je včasih pri kateri hiši že zmanjkalo moke, zato so, preden je bil čas žetve, šli na njivo, kjer je bila posejana pšenica, ter pogledali, ali že zori. Če je bila zemlja na enem koncu njive bolj odcedna kot na drugem, je bila skoraj zrela, na drugem koncu pa je komaj začela rumeneti. Mati je požela nekaj snopov in jih posušila 49

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

na soncu, nato pa doma zmlatila. Čez noč je zrnje dala sušit na zakurjeno peč, naslednje jutro pa ga je zmlela in presejala moko ter spekla težko pričakovani kruh. Okrog štirih so žajice prenehale delati. Za malo južno – popoldansko malico so tiste na Poli jedle ocvrtega piščanca in kruh, tiste, ki so žele doma, pa ostanke od kosila. Ko so si odpočile, so delale do večera. Po končanem delu so žajice na Poli za večerjo dobile podmeteno kislo juho, kruh in gobanco, tiste doma pa mlečne kumare in gobanco ali buhteljne. V sončnem vremenu so se razstave oz. snopi v nekaj dnevih posušili. Naložili so jih na vozove in jih s kravjo vprego zvozili domov. Če je bila pot prestrma, so si snopje z vrvjo povezali v brimen – breme, si ga oprtali čez ramo in odnesli domov.

Žetev 1. Če se je želo na polju Ob prihodu: zabeljen fižol (skupaj luščen in stročji), dušeno zelje

Kosilo na njivi: kuhano rdeče meso iz zaseke, zelena solata, domači kruh

Popoldanska malica: ocvrt piščanec, domači kruh

Večerja: podmetena kisla juha (iz juhe, v kateri se je kuhalo meso za kosilo), kruh, gibanica Če je bilo pri hiši vino, se je pilo vino, če ne, pa jabolčnik.

šege, opravila in jedilniki

Žetva 1. Če se je želo na poli Ob prihodu: zabelena fižola (vkup lušena in mošničnata), tinstano zele

Južna na jivi: kuhano rdeče meso iz tuje, šalata, kruh

Mala južna: pohani pišek, kruh

Večerja: zatepena kisla župa (iz kropa, v katerem se je kuhalo meso za južno), kruh, gobanca Če je bilo pri hiši vino, se je pilo vino, če ne, pa tukla. 51

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

2. Če se je želo doma Malica: rdeče meso in klobase iz zaseke, domači kruh, mlada šalotka

Kosilo: 1. svinjska juha, kuhano rdeče meso, solata s krompirjem ali 2. kurja juha, pečena kokoš ali puran, solata s krompirjem

Popoldanska malica: ostanki od kosila

Večerja: mlečne kumare s krompirjem, gibanica ali buhteljni

2. Če se je želo doma Predpodnca: rdeče meso in suhe klobase iz špeha, domači kruh, mladi šalotjek

Južna: 1. svinska župa, kuhano rdeče meso, šalata s krompirom ali 2. kurja župa, pečena kura ali puran, šalata s krompirom

Mala južna: ostanki od južne

Večerja: župnati murki, gobanca ali buhtli

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Rojstvo, krst, god in birma V obdobju med vojnama je večina Haložank rodila doma, le redke v ptujski bolnici. Porodnici je pri porodu po navadi pomagala mama ali tašča ali pa so poklicali vaško babico. Če ženska ni mogla roditi, so ponekod, kjer so v to verjeli, »pod porodno posteljo zanetili nekaj pajčevine in jo pokadili pod porodnico«. Popkovino so prevezali z navadno špago - vrvico ali sukancem in jo nato prerezali. Ko je mati rojevala, so morali otroci oditi iz sobe, kasneje pa so jim rekli, da »so otroka prinesli Hrvati«. Še mnogo let kasneje so haloški otroci na vprašanje, kje so rojeni, odgovarjali, da so jih prinesli Hrvati. Ko si je porodnica nekoliko odpočila od poroda, so ji skuhali kurjo juho z rezanci, zraven pa so ji ponudili kruh in kozarec vina, da bi si čim hitreje opomogla. Nekaj dni po rojstvu so novorojenčka že krstili. H krstu sta novorojenčka v župnijsko cerkev nesli otrokova krstna botra in babica, ki je bila pri porodu. Botra je otroku kupila svečo, ki so jo prižgali ob krstu, in križovjek – belo platno, ki so ga otroku položili na prsi. Ko sta se botra in babica s krščencem vrnili iz cerkve domov, ju je že čakalo kosilo: svinjska ali kurja juha, pečenka, pečena kura, ki jo je poleg potice navadno prinesla botra, krompir in solata. Zraven so pili vino. Ponekod je bila navada, da je krstna botra svojemu krščencu za prvi god prinesla potico ali pleteno štruco – pletenico. Tudi sicer so ljudje obhajali godovni dan, ne pa rojstnega dneva. Tiste, ki so prišli čestitat godovnjaku, so domači povabili v hišo in jim ponudili potico in vino, ponekod tudi meso in kruh. Dobro kosilo so pripravili tudi takrat, ko so imeli pri hiši birmanca. Domačinka se spominja, da je njihova mama takrat v biderščici – visoki okrogli lončeni posodi spekla visok bel kolač kruha. Tudi botra je običajno prinesla potico in bel kruh ter kos mesa in vino.

šege, opravila in jedilniki

Še do pred nekaj desetletji je bila v Halozah navada, da sta šla na krst, birmo, gostijo ali na večerjo na koline le mati in oče, otroci pa so ostali doma. Nestrpno so pričakovali, kdaj se bosta vrnila, saj sta jim prinesla nekaj mesa, kruh, potico in še kakšen drug priboljšek, ki je obogatil njihovo skromno vsakdanjo prehrano.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Birma Kosilo: Goveja juha, svinjska pečenka, pečena kokoš, pražen krompir, solata, potica, beli mlečni kruh

Firma Južna : Goveska župa svinsko pečeno, pečena kura, restani krompir, šalata, orehova pogača,beli mlečni kruh

šege, opravila in jedilniki

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Romanja Domačinom so v lepem spominu ostala romanja iz njihovega otroštva in mladosti. Pripovedujejo, da so iz trojiške župnije hodili na tri župnijska romanja, in sicer v Marijino romarsko središče na Svete gore nad Sotlo, k Mariji Trošt v Žetale in na Ptujsko Goro. Trojiško romanje na Ptujsko Goro je bilo 2. julija, ko je praznik Ptujskogorske Matere Božje, ki mu domačini pravijo šentvoršca. Tja so večinoma romali peš, le redki so se peljali s konjsko vprego. Na pot so šli ob dveh ali treh ponoči, saj je do Ptujske Gore okrog štiri ure hoda, vendar vsi niso šli po isti poti, temveč po najkrajši. Hodili so v manjših skupinah, ki so se jim med potjo pridružili še drugi romarji. Ob petju in molitvi je pot hitro minila. Ob osmi uri so se udeležili trojiške maše, ki jo je daroval domači župnik, ki je romal z njimi. Neka domačinka se spominja, da so v cerkvi po kolenih šli okoli velikega oltarja. Pri vratih v zakristijo je bila niša, kjer so bili razstavljeni voščeni votivi v obliki moškega, ženske, glave, roke, goveda, prašiča, žabe in še česa. Tudi njena mati je kupila nekaj votivov in jih darovala na oltar. Po maši so imeli v bližini cerkve malico, ki so si jo prinesli zraven, kdor si je lahko privoščil, pa si je hrano in pijačo kupil v bližnji gostilni, nato pa so se napotili proti domu. Naslednje romanje, na katero so se v večjem številu odpravili domačini, je bilo v sosednjo žetalsko faro. To je bilo na prvo nedeljo po veliki maši, ki jo praznujemo 15. avgusta. Tej nedelji oz. žegnanju domačini v Žetalah in okolici pravijo jarmek. Romarji iz trojiške fare so do žetalske podružnične cerkve Marija Trošt hodili okrog dve uri. Udeležili so se romarske maše, po njej pa so se nekaj časa zadržali v bližini cerkve, kjer je bilo veliko najrazličnejših stojnic. Ker so Žetale blizu, si s seboj niso nesli hrane, tisti, katere je premagala lakota, pa so si hrano in pijačo kupili na stojnicah pri cerkvi ali pa so šli v katero izmed gostiln ob poti med Žetalami in Podlehnikom. Z romanja so se vrnili že v popoldanskem času.

šege, opravila in jedilniki

Na Svete gore so romali ob mali maši: ženske, moški, mlajši in starejši, mladina in tudi večji šolarji, ki so bili sposobni prehoditi tako dolgo razdaljo. Na pot so se odpravili 5. septembra ob dveh ponoči. Hodili so v manjših skupinah, ki so se jim med potjo pridružili še drugi romarji. Med hojo so molili in peli, križa in bandere pa niso nosili, ker je bila pot predolga. Prvikrat so se za dalj časa ustavili okrog šestih zjutraj pri neki gostilni v Rogatcu, kjer so imeli zajtrk. Posedli so za mize, ki so stale pred gostilno, in pojedli hrano, ki so jo prinesli s seboj v nahrbtnikih in cekarjih. Prvi dan so jedli pečenega piščanca ali kuro, ki sta se najhitreje pokvarila, pajsane murke - kvašene kumarice in kruh, zraven so spili kozarec vina ali nekaj požirkov žganja in vodo. Nato so nadaljevali pot proti Svetim goram, kamor so z nekaj vmesnimi postanki prispeli okrog dveh popoldan. Pod svetogorskim hribom so se jim pridružili tudi hrvaški romarji. Skupaj so šli v procesiji na vrh hriba, kjer stoji cerkev Matere Božje. Ob tretji uri so se v njej udeležili večernic. Po njih so se namestili v cerkvi ali kje okoli nje ter si odpočili. Noč so prečuli oz. prespali v cerkvi na odeji, ki so si jo prinesli s seboj. Ponoči so v cerkvi veliko molili in peli, tudi litanije Matere Božje. Naslednji dan je bila prva maša že ob sedmi uri, nato pa so se vrstile vsakih nekaj ur. Romar se je udeležil toliko maš, kot je želel. Med mašami so sedeli okoli cerkve in se pogovarjali z drugimi romarji, ob treh pa so se zopet udeležili večernic. Ta dan so jedli svinjsko meso iz zaseke, suho meso ali klobase, kruh in potico. V gostilni pod cerkvijo so romarji, razen tistih, kateri si tega niso mogli privoščiti, pojedli tudi govejo juho z rezanci in kos govedine. V cerkvi so preživeli tudi drugo noč, zjutraj, 7. septembra, pa so se udeležili prve maše ob sedmi uri, po njej pa so se odpravili proti domu, kamor so se vrnili v večernih urah. Domačini pripovedujejo, da so v manjšem številu konec julija romali tudi k Sv. Ani v župniji Sv. Barbara v Halozah, konec avgusta k Sv. Avguštinu v Halozah, ki je podružnična cerkev v župniji Zg. Leskovec, septembra pa tudi na sosednjo Hrvaško na Trški Vrh nad Krapino, kjer je romarska cerkev sv. Marije Jeruzalemske.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

šege, opravila in jedilniki

Romanje Prvi dan: pečen ali ocvrti piščanec, kruh, hitro skisane kumare

Drugi dan: meso iz zaseke, kruh, orehova potica, pletenica Žganje, vino

Romaje Prvi den: pečeni ali pohani pišek, kruh, pajsani murki

Drugi den: meso iz tuje, kruh, orehova pogača, kita Šnops,vino

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Trgatev Sredi oktobra, okrog Terezijinega, ki goduje 15. oktobra, so Haloze oživele. Klopotci, ki so jih ponekod postavljali na Lovrenčevo (10. avgust), ponekod pa na veliko mašo (15. avgust), so oznanjali, da je grozdje zrelo in ga je treba obrati. Ljudje so bili v veselem pričakovanju braja - trgatve, na katero so se pripravljali kot na praznik. Gospodar je že nekaj tednov prej namočil razsušeno prešo – leseno stiskalnico, nekaj dni pred brajem pa je umil tudi lesene sode. Tudi gospodinja je imela polne roke dela, saj je bilo treba berače - trgače pogostiti tako dobro in obilno kot za največje praznike. V braje je gospodar povabil sosede, bližnje sorodnike, botrino, prijatelje in tiste, ki so med letom pomagali pri delu v vinogradu. Berači so se na dan trgatve, ponavadi ob deveti uri, zbrali pri vinogradu, ki je bil poleg domačije ali na katerem drugem griču. S seboj so prinesli lesene škafe, v katere so nabirali grozdje, in bindeke ali šičeke – majhne nožičke, s katerimi so rezali grozdje, in takoj pričeli obirati. Braje je potekalo v veselem razpoloženju, saj ga niso jemali kot delo, temveč kot praznik: ženske in večji otroci so brali grozdje, moški so nosili pute – lesene brente in se pri hoji v strma pobočja opirali na leseno palico, v katero so si vrezovali število prinesenih put, manjši otroci pa so paperkvali - po tleh so pobirali ob braji odpadle jagode in nepobrano grozdje. Braje je potekalo iz doline proti vrhu griča. Ko so berači prišli na sep – na vrh goric, so zapeli, nato pa so se vrnili navzdol na začetek vrste. Čez dve uri oz. takrat, ko so zopet prišli na sep, jih je gospodinja povabila k predpodnci in jim postregla svinjsko meso iz razsola, kruh, včasih tudi gobanco in vino. Po njej so se vrnili na delo in trgali še nekaj ur, nato so dobili južno, ko so jim ponudili pečenega proleka – odojka ali celo ovco, ocvrtega piščanca, endivijo s krompirjem in vino. Med brajem so lahko zobali grozdje. Domačini se tudi spominjajo, da so starši otrokom strogo prepovedali zobanje pred malo mašo (8. september), saj so rekli, da »ne smeš zobati, če imaš že starše mrtve, drugače Marija ne bo v nebesih delila staršem 62

šege, opravila in jedilniki

grozdja«, ali pa, da »se bo Marija jokala, če bodo pred malo mašo zobali v goricah«. Po južni so berači brali grozdje, dokler ni bilo obrano. Ko je bil odrezan zadnji grozd, je bilo skoraj povsod v navadi, da so »napojili trs«; gospodinja ali gospodar, ponekod pa »najbolj rodna« mati ali najstarejši berač, je na zadnji vinski trti odrezal tri rozge ali liste. Na rozge ali peclje listov je nataknil tri grozdne jagode in ob tem govoril: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« ali samo »Naj blagoslovi Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Da bi drügo leto blo telko štrtijekof, kak je letos blo šijekof!«, kar je pomenilo, da so želeli, da bi naslednje leto trta tako bogato obrodila, da bi z vinom napolnili toliko 450 - litrskih sodov, kolikor je bilo to leto beračev. Ponekod je bilo tudi v navadi, da je tisti, ki je »napojo trs«, z zadnjega grozda odtrgal tri jagode in jih nataknil na tri rozge ali peclje, grozd pa stisnil v dlani, da je iz njega pritekel sok, s katerim je pokropil vinograd in želel, da »bi naslednje leto tudi tako obilno obrodil«. Nato sta gospodar ali gospodinja prinesla vrč vina in vsakemu beraču natočila kozarec, da so ga spili na čast dobre letine. Po tem obredu sta gospodinja in gospodar berače povabila na obilno večerjo, ki so jo pripravili na njunem domu, na kateri ni smela manjkati pljučna kisla juha in orehova potica. Berači so se veselili pozno v noč, prepevali, včasih tudi plesali ob zvokih domačega muzikanta, prešari – moški, ki so delali pri stiskalnici, pa so po večerji na preši do jutra še enkrat ali dvakrat prekopali in stisnili grozdje. Čeprav so Haloze vinorodno območje, se domačini ne spominjajo, da bi bili na kak poseben način praznovali praznik sv. Martina (11. november), ki je med ljudmi priljubljen, ker »mošt spremeni v vino«. Spominjajo se le tega, da je gospodar na večer pred sv. Martinom (ponekod na staro leto) na obilno večerjo povabil tabrhare, ki so mu med letom pomagali pri obdelovanju vinograda. Spominjajo se tudi pripovedi, ki pravi, da je na ta dan oče sedel v kotu za mizo, njegov sinko pa je bil na nasprotni strani mize. Oče ga je spraševal: »Me vidiš?«, mati pa je morala tako dolgo, dokler ga je še videl, na mizo nositi hrano in pijačo. Šele ko je bila miza tako obilno obložena, da ga sinko ni več videl, je bil oče zadovoljen.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Trgatev Malica: kuhano rdeče meso s kožo iz razsola, domači kruh

Kosilo: juha, svinjska pečenka s kožo, endivija s krompirjem, sirov štrukelj ali gibanca

Večerja: pljučna kisla juha ali kakšna druga juha, orehova potica

Braje Predpodnca: kuhani prolek s kožo iz paca, kruh

Južna: župa, svinsko pečeno, otiva s krompirom, sirov štrukl ali gobanca

Večerja: plučova kisla župa ali kaka druga župa, orehova pogača

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Ličkanje, obrezovanje repe in grabljanje listja za steljo Leto se je že krepko prevesilo v drugo polovico, prve pozebe pa so haloške griče odele v zlato rumene barve. Grozdje je bilo obrano, mošt pa je v hladnih kleteh vrel v hrastovih sodih. Ljudje so pospravljali še zadnje pridelke in se pripravljali na zimo. Z veseljem se spominjajo ličkanja, obrezovanja repe in grabljanja listja za steljo. To niso bila težka dela, zahtevala pa so več delovnih rok, zato so si jih ljudje spremenili v vesele družabne večere. Kmalu po trgatvi je bilo treba potrgati zrelo koruzo in jo zličkati. Po navadi so jo domači sami potrgali in zvozili domov, zvečer pa so jim pri ličkanju pomagali tudi sosedje. Potrgane storže so na njivi metali na tla na kupe, ki so bili v vrstah, nato pa so jih nabrali v korpo - pleteno košaro ali koš, ki ga je nekdo na ramah odnesel do konca njive in jo vsipal v trugle - lesen voz, ki ima štiri lesene stranice. Vanj so bili vpreženi voli ali krave, ki so voz odpeljali domov do škedna - skednja, kamor so na lesen pod, kjer so poleti tudi mlatili, stresli storže. Kjer niso imeli trugel, so storže naložili na lojtrni voz, ki so ga obložili s koruznimi stebli, da med vožnjo niso zgubili natrganih koruznih storžev. Kjer so bile njive na strmem pobočju, so živali vpregli v košaro ali vlačuge – letne sani s pleteno košaro ali pa so koruzo na škedn znosili na hrbtu v obloknatih ali rajčnatih pletenih koših. Zvečer so se okoli kupa nezličkanih storžev zbrali domači in sosedje, starejši in otroci, sedli na »klopi« iz desk ali na kakšen štor in pričeli ličkati. Po končanem delu so pometli škedn, gospodinja pa jih je povabila v hišo. Postregla jim je orehe, jabolka, kuhane kostanje, kruh, potico iz krušnega testa ali gobanco in mošt. Če je od trgatve ostalo še kaj proleka so ga pojedli kožuhari - ličkarji. Zanimivo je tudi to, da so ljudje v okolici natančno vedeli, pri kateri hiši bodo dobro postreženi, pa tudi, pri

šege, opravila in jedilniki

kateri hiši bodo plesali. Še danes se poimensko spominjajo družin, pri katerih je kožuharom gospodinja poleg kruha na mizo prinesla tudi lonček špeha – zaseke, ki je zanje pomenila priboljšek. Pri takih hišah nikoli ni manjkalo ljudi, ki so prišli pomagat pri kakršnemkoli delu. Ko so se najedli, so predvsem mladi na škednu plesali in se veselili še dolgo v noč. O ličkanju poje tudi šaljiva haloška pesem: »Dobro večer, kožuhari, le veseli bote! Nocoj še bomo plesali, nazadje pa leteli! Šli mo gorta proti kleti, klet mo gori ftrgali, na pipo bomo djali, ker radi bi že vedeli, kaj tukaj so nabrali. ...« Veselo razpoloženje je bilo tudi takrat, kadar so obrezovali repo. Prvo repo so sejali na strnišče, kjer so poželi ječmen. Tej repi so rekli Jakobova repa, ker so jo sejali okrog 25. julija, ko goduje sv. Jakob. Kasneje so repo še dvakrat sejali, in sicer okoli 5. avgusta, ko goduje sv. Ožbalt – Ožbaltovo repo, in Lovrenčevo repo okoli 10. avgusta, ko goduje sv. Lovrenc. Slednja repa ni bila debela, ker je bilo za sejanje že pozno. Repo so pulili konec oktobra, ko goduje sv. Simon (28. oktober), zato ljudje poznajo rek: »Sv. Simon repopip!«, in v začetku novembra. Domači so čez dan populili repo in jo podobno kot koruzne storže zvozili domov v kolarnico, kjer so tla zbita iz blata, če je pa bilo že zelo mrzlo, so jo znosili v klet in jo obrezovali v kleti. Repo so obrezovali stoje z malo večjimi noži. Repne cime niso odrezali ravno, temveč so jo nekoliko izrezali, da so se listi držali skupaj. Cimo so namreč obesili na stog: to sta bila dva pokončna hloda, zabita v tla pod kapom, med njima so pritrdili rajce – nekoliko drobnejše, a trdne veje, prek katerih so obesili repno cimo, da se je posušila. Pozimi so jo skuhali in jo dali za hrano prašičem. Če so obrezovali v kolarnici, so moški obrezano repo znosili v klet, cimo obesili na stog, pometli po tleh, nato pa jih je gospodinja povabila v hišo. Postregla jim je podobne jedi kot kožuharom. Ponekod so jim skuhali tudi krompirjevo ali forflčovo juho, da so se pogreli, saj je bilo v tem času že precej hladno. Zraven kruha so pri nekaterih hišah ponudili tudi naribano črno redkev. Pozimi so ljudje radi jedli tudi solato

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

iz repne cime, ki je pognala na obrezani repi v kleti. Po jedi so na škednu zaplesali in se veselili pozno v noč. Za zimo je bilo treba pripraviti tudi steljo za živali. Grabljanje listja so si ljudje prav tako kot kožuhaje in obrezovanje repe spremenili v družaben dogodek, saj je bilo zanj potrebnih več ljudi, delo pa ni bilo težko in so se lahko pogovarjali in kakšno ušpičili. Listje so po navadi grabljali novembra, ko je odpadlo že skoraj vse listje, moralo pa je biti suho vreme, da listje ni bilo mokro. Grabljači so se v gozd odpravili okrog devetih, ko so doma opravili živino in postorili vsakdanja jutranja opravila. Grabljali so navzdol po hribu. Preden so odšli v breg, so na kupe zmetali vejevje, da se jim kasneje ni zapletalo v grablje. Včasih so to delali tudi otroci, da so kasneje iz njih naredili rožance – butare. Ponekod so manjše veje puščali kar v listju in so jih doma pozimi pobrali iz listja ter z njimi podkurili peč. Listje so grabljali po hribu navzdol in ob cesti ali potki naredili večje kupe. Domov so ga vozili v košari ali na lojtrnem vozu tako kot koruzo in repo, če je bil gozd blizu doma, pa na hrbtu v košu. Da jih ne bi prehitelo deževno vreme ali celo sneg, so z delom pohiteli in tudi ponoči domov vozili ali nosili listje, ki so ga nagrabljali podnevi. Da so videli nabasati voz, košaro ali koš, so si svetili s štürmačo – svetilko na petrolej. Listju, ki so ga zagrabili z obema rokama, so rekli vašl. Ljudje so vedeli, koliko vozov, košar ali košev listja potrebujejo za svoje živali, da je zadostovalo do naslednjega leta. Kjer so imeli več glav goveda, so listje grabljali tudi ves teden. Mladi so med delom uganjali norčije, se metali po listju in se ob tem zabavali. Grabljači so bili dobro postreženi: za malico so dobili kruh z zaseko in čebulo, za kosilo svinjsko juho, zakuhano z debelo ribano kašo ali nudlci, kuhano svinjsko meso s kožo in endivijo s krompirjem, ponekod pa kurjo obaro, pire krompir in sirov zavitek. Tudi večerja je bila izdatna: pljučna kisla juha ali kisla juha iz črevesnih ocvirkov, ajdov pečenjak z orehi ali praženec in endivija. Ko so povečerjali, so v veselem vzdušju preživeli še kakšno urico, nato so se odpravili na svoje domove. Med ljudmi je bil poznan rek, da »če je na Lenartovo (6. november) lepo vreme, potem ima vsaki lenuh listje«. 68

šege, opravila in jedilniki

Ličkanje Domači kruh z zaseko, orehi, kuhani kostanji, jabolka, orehova potica iz krušnega testa, mošt

Kožuhaje Kruh s špehom, orehi, kuhani kostaji, jaboke, orehov kvašeni kolač, mošt

Obrezovanje repe Domači kruh ,orehi, orehova potica iz krušnega testa, mošt Če je zelo zeblo, je bila včasih krompirjeva juha

Obrezavaje repe Kruh s špehom, orehi, mošt orehov kvašeni kolač Če je fejst zeblo, je bla včasih krompirova župa

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

šege, opravila in jedilniki

Grabljanje listja za steljo Malica: domači kruh z zaseko, čebula

Kosilo: 1. svinjska juha zakuhana z debelo ribano kašo ali nudlci, kuhano svinjsko meso s kožo, endivija s krompirjem ali 2. kurja obara, pire krompir, sirov zavitek

Večerja: 1. pljučna kisla juha, ajdov pečenjak z orehi ali 2. praženec, pečen v pečici in endivija

Grablaje listja za stelo Predpodnca: kruh s špehom, luk

Južna: 1. svinska župa zakuhana z debelo ribano kašo ali forflči, kuhani prolek, otiva s krompirom ali 2. ajmohc, mučkani krompir, sirov kolač

Večerja: 1. plučova kisla župa, ajdov pečejak z orehi ali 2. šmorn, pečen v protroli in otiva

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Pogreb in vsi sveti Še do pred nekaj desetletji je bilo v Halozah v navadi, da so pokojnega od doma na zadnji poti po strmih haloških gričih do cerkve oz. pokopališča pogrebiči ali nosači nesli na ramah. Včasih je bila pot dolga tudi dve uri, zato je bilo osem pogrebičev, ki so se med potjo večkrat zamenjali in spili kozarček žganja, da se, če so bili prepoteni, niso prehladili. Preden so se odpravili na pot, so pogrebiče in tista dva, ki sta pred krsto nesla svetilko in križ, postregli s kurjo obaro, narezkom in kruhom. Ko so krsto s pokojnim prinesli pred hišo, so jo položili na dva stola, nekdo izmed sorodnikov ali sosedov pa se je od njega poslovil s kratkim nagovorom. Če je bila pokojnikova družina ugledna, je na dom prišel tudi duhovnik, če ne, je pogrebni sprevod počakal pod farno cerkvijo. Na poti do cerkve so pogrebci molili rožni venec. Po pogrebu so se sorodniki, sosedje in pogrebiči zbrali na pokojnikovem domu, kjer so domači zanje pripravili sedmino. Najprej so jim postregli govejo juho, potem so zmolili vse tri dele rožnega venca. Ko so zmolili, so jim postregli svinjsko pečenko in pečeno kuro, krompir in solato, zraven pa sirov zavitek in orehovo potico ter vino. Po jedi so zopet molili rožni venec. Ljudje so upoštevali nepisano pravilo, da »se pri pokojnikovi hiši en teden ne sme iti v zemljo« oz. »se en teden ne sme gibati zemlja«; torej so šele teden dni po pokojnikovi smrti zopet lahko delali na zemlji. Za grobove svojcev Haložani zgledno skrbijo, seveda pa jih najlepše uredijo ob prazniku vseh svetnikov (1. november). Dan pred praznikom, tisti, ki so bili iz bolj oddaljenih koncev fare, pa na sam praznik, so z motiko prekopali grobove, nanje pa v obliki križa, obrobe ali podobnega vtaknili cvetove domačih krizantem, vmes pa bršljanove vejice. Če krizantem niso imeli, so namesto njih uporabili mah ali smrekove veje, da je bil grob lepo zelen. Nekateri so naredili tudi stolec: v obliki piramide so skupaj povezali nekaj palčk in nanje pri-

šege, opravila in jedilniki

trdili mah in bršljanove vejice, mednje pa pritrdili cvetove krizantem. Na lesen ali kovan železen križ so obesili sveže spleten venec iz tise ali pušpana, vanj pa so pritrdili doma narejene cvetove iz povoščenega krep papirja. Prižgali so tudi kakšno belo svečo. Na sam praznik sta bili v župnijski cerkvi rana in slovesna pozna maša, popoldan pa na pokopališču obred blagoslova grobov. Domačini so bili po navadi pri eni maši, popoldan pa so šli še na pokopališče. Na ta dan so se pri oz. po maši in na pokopališču brali »spomini«: skoraj ni bilo hiše, ki oktobra ali v dneh pred praznikom vseh svetih ne bi bila domačemu župniku, ki je pri maši oznanil, da že sprejema oz. vpisuje »spomine«, prinesla listka z na roko napisanim posvetilom, na katere pokojne svojce se v teh dneh še posebej spominjajo in jih priporočajo v molitev. Listku so priložili prostovoljni dar. »Spomine« duhovnik bere na sam praznik po obeh mašah in eno uro pred obredom na pokopališču in tudi po njem; prebere nekaj »spominov«, nato vsi zmolijo oče naš, zdrava marija in slava očetu ter zapojejo eno kitico neke pesmi, potem zopet prebere nekaj »spominov« in se vse to večkrat ponovi. Včasih so »spomine« brali uro in več, če jih je bilo veliko, pa so jih brali še po vseh nedeljskih mašah v novembru, ponekod pa tudi med tednom, dokler niso bili vsi prebrani. Na praznik vseh svetih se je družina zvečer zbrala za mizo, gospodinja je postregla večerjo, po njej pa so zmolili rožni venec v spomin na pokojne domače, »za verne düše«. Nato je gospodinja mizo pokrila z belim prtom, nanj pa »nastavila hrano za verne düše«: liter vina ali mošta, poleg pa kozarec, ponekod pa samo kozarec vina ali mošta in kozarec vode, kos kruha in grozdje, ponavadi šipon ali izabelo, ki sta bolj pozno dozorela. Nato so šli domači spat. Če je bil kdo ponoči lačen ali žejen, je nastavljeno do jutra zmanjkalo, zjutraj pa so rekli, da »so verne düše pojele«.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Dan mrtvih Kosilo: kokošja juha z rezanci, pečena kokoš, pražen krompir, solata

Večerja: ostanki od kosila Zvečer se na mizo nastavi grozdje (sorta izabela ali šipon), kos kruha, kozarec mošta in vode za pokojne.

Vsi svetniki Južna: kurja župa z rezanci, pečena kura, restani krompir, šalata Večerja:

ostanki od južne Večer se na mizo nastavi grozdje (izabela ali šipon), štikl kruha, kupica mošta in vode za verne duše.

šege, opravila in jedilniki

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Advent in božič V adventu je vsako jutro ob šestih zvonjenje v župnijski cerkvi oznanjalo začetek zornic, ki se jih je od skoraj vsake hiše kdo udeležil. V adventu so otroci nabirali mehl - mah in ga sušili za jaslice. Ob večerih so predvsem dekleta za domačo mizo izdelovala papirnate rože. Kupili so krep papir in iz njega izdelovali rože, ki so jih spletali tudi v venčke. Po prvi adventni nedelji so ljudje domov prinesli nekaj »zelenega«; bogečof kot v hiši so okrasili z bršljanovimi ali smrekovimi vejicami, ki so jih zataknili tudi za table – slike raznih svetnikov, ki so visele na vsaki strani razpela. Nekateri so zanje zataknili tudi belo omelo. Neki domačin je dejal, da sta bila november in december »bolj lačna« meseca, ker je po navadi že primanjkovalo hrane. Predvsem otroci so se v adventnem času božiča veselili tudi zato, da »bo tüdi na mizi kaj bojšega, pa več ko po navadi«. Nekaj dni pred božičem so temeljiteje počistili po stanovanju. Dan pred božičem, 24. decembra, so bili predvsem otroci že v velikem pričakovanju božičnega večera, mati pa je imela polne roke dela s peko kruha, orehove potice in klojcnprota– sadnega kruha. Napekla je toliko kruha, da ga je zadostovalo do Treh kraljev (6. januarja), saj so rekli, da »se mora pred božičem zmleti toliko zrnja, da se do Treh kraljev žrmlje niso premikale«. Ko se je kruh ohladil, so ga dali nekam na hladno. Ponekod so imeli v špajzi – shrambi mizo ali lesene police, na katere so nadevali hlebce in jih pokrili s prtom, hlebec, ki so ga jedli, pa je bil spravljen v miznici. Najlepši hleb kruha je mati pokrila s prtom in ga pustila v hiši; temu hlebu so rekli pomižjek – božični kruh. Dnevu pred božičem so rekli tudi sveti postnik, saj je bil skoraj tako strog post kot na veliki petek. Nekateri so se postili do devete ure zjutraj, nekateri do večera. Postili so se tudi vse štiri petke v adventu. Domačini se spominjajo, da »se tako ni bilo težko postiti, saj tako, še posebej pa v tem letnem času, ni bilo hrane v obilju«. Ta dan 76

šege, opravila in jedilniki

so večinoma jedli brezmesno hrano: cel ali na oblice narezan kuhan krompir, fižolovo solato s čebulo in bučnim oljem ali klojcovo župo - sadno juho iz suhih sliv ali jabolk. Ko se je dan nagibal k večeru, je v zvoniku odzvonilo »zdravamarijo« oz. »večno luč«. Domačinka se spominja: »Do večne luči, do teme, ko zvoni zdravamarijo, je moglo biti fertik fse! Fse se je moglo vune posprafti, mati je mela pečeni kruh, klojcnprot in potico. Te se je šlo poškropilo z blagoslovleno vodo. Začel se je sveti večer!« Družina se je zbrala v hiši. Pri nekaterih hišah je bilo v navadi, da so najprej naredili jaslice, šele potem so se zbrali okoli njih in zmolili ves rožni venec ali samo veseli del, ponekod pa je bilo nasprotno. Nekatere družine so sveti večer začele z blagoslovom hiše, hleva, vinograda in njiv. Mati ali oče sta z blagoslovljeno vodo blagoslavljala in ob tem ponekod govorila: »Bog požegnaj vinska polja, vinske gore in žitna polja. Bog požegnaj naše hrame in svet Florjan naj nas varje ojgna. Bog požegnaj našo živino in sveti Anton bodi patron. Bog požegnaj naše hrame, da bi živeli srečni in zdravi v njih.« Vejico, s katero sta blagoslavljala, so skurili v peči. Največje veselje za otroke je bilo krašenje smrekice in postavljanje jaslic. Oče je v hišo prinesel smrekico in jo postavil v kot na mizo ali na klop. Otroci so nanjo obesili v zlat papir ovite orehe, bolj drobna jabolka, včasih tudi kupljene okrogle kekse, nanje pritrdili papirnate rože in jo na koncu ovili še s ketncami – venčki iz krep papirja. Včasih so namesto smrekice pod strop za lesene trame zataknili samo nekaj smrekovih vejic, nanje pa obesili orehe in jabolka. Pod smrekico so postavili papirnate jaslice in malo mehla. Le redki so imeli v jaslicah tudi kakšne figurice, ki so jih občudovali tudi sosedovi otroci. Tudi bogečov kot in table so bile okrašene z bršljanovimi vejicami, venčki iz papirnatih rož, izpod stropa pa so visele ketnce. V adventu so ponekod naredili tudi papirnate ali slamnate dühece - viseče okraske iz papirja ali pa slamnate lustre – viseče okraske iz slame, ki so vse leto viseli izpod stropa. Na vrata in na strop nad mizo so ponekod pritrdili vrvico, na koncu pa jabolko, da se je ob odpiranju oz. zapiranju vrat dvigovala oz. spuščala nad mizo.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Nekateri domačini se spominjajo, da so na božični večer tudi v hlevu za deske zataknili nekaj smrekovih vejic ali manjšo smrečico. Ko so bile smrekica in jaslice postavljene, se je družina zbrala ob jaslicah, da so zmolili rožni venec. Nato je mati postregla skromno večerjo. Včasih je spekla gobanco ali narezala nekaj koščkov klojcnprota ali potice, ponekod pa so jedli samo kruh; ko je mati dopoldan pekla kruh, je naredila tudi manjši kolač kruha, ki so ga razrezali na sveti večer. Po večerji je mati pospravila mizo in jo pokrila s sveže opranim belim prtom. Pod smrekico je položila v bel prt zavit pomižjek. Ponekod so poleg njega položili rožni venec, denarnico ali le nekaj drobiža, ključe, kozarec z blagoslovljeno vodo, povesmo -.v šop zavito očiščeno predivo, s katerim je duhovnik mazilil bolnika s poslednjim oljem, pri nekaterih hišah tudi dva koruzna storža in nekaj pšeničnih klasov, v papirnati vrečki pa malo pšeničnih otrobov za zdravje pri prašičih in za dobro letino. Nekateri so v malo pleteno košarico vsuli malo vsakega semena, ki so ga sejali, in jo postavili pod mizo. Pod mizo so ponekod dali tudi bučo, srp, sekiro, cepin, žago in drugo manjše orodje, ponekod tudi samokolnico in jarem. Ko je bila družina zbrana okoli jaslic, so zapeli kakšno božično pesem, se pogovarjali in občudovali smrekico, jaslice in praznično okrašen prostor. Nekateri so imeli do župnijske cerkve tudi dve uri hoda, zato so se že okrog desetih odpravili na pot k polnočnici. Večinoma so šli večji otroci in mladina. S sosedi so se že prej dogovorili, da bodo šli skupaj. Med potjo so si svetili s štürmačami, z lehternami, v katerih je gorela sveča, ali z baklami, ki so si jih naredili iz brezovih vej, ki so jih na koncu razklali in vanje vlili smolo. Včasih so gazili tudi po visokem snegu, vendar jim je pot hitro minila. Starejši domačini se še dobro spominjajo pripovedovanj o Lucijinem stolčku. Stolec – stolček je moški ali fant pričel delati na god svete Lucije, 13. decembra. Delal ga je dvanajst dni oz. do božiča (25. december) iz dvanajstih vrst lesa, ki so bili iz dvanajstih far. Vsak dan mu je dodal eno vrsto lesa, ki je moral biti sveže vrezan. Narejen je bil brez žebljev. Tisti, ki ga je delal, se v tem času ni smel umivati in z nikomer govoriti. Na sveti večer je pri polnočnici med povzdigovanjem 78

šege, opravila in jedilniki

pod korom nanj pokleknil in videl vse coprnice, ki so bile v cerkvi in so se v tistem trenutku obrnile nazaj proti njemu oz. vratom. Kar se da hitro je moral oditi iz cerkve in za seboj tresti proso, da so ga coprnice zobale in ga niso ujele, drugače bi ga mučile, zdrobile ali strle v sončni prah. O tem med ljudmi kroži kar precej pripovedi; nekateri vanje verjamejo, nekateri pa so mnenja, da »so to stare šare, domišljavost ali celo norčevanje iz Boga«. Nekateri, ki so imeli do cerkve tudi dve uri hoda, so se od polnočnice vrnili šele okrog treh. Bili so premraženi in utrujeni, zato jih je doma čakala dobra hrana: ponekod potica ali celo stara kura, ki se je tačas, ko so bili pri polnočnici, počasi dušila. Zraven so jedli kruh in pili čaj, nato pa so siti omahnili v posteljo. Ponekod so namesto kure v krušni peči pekli tudi purana. Ker sta bila velika, je meso ostalo tudi za božično kosilo. Na božično jutro sta k rani pastirski maši po navadi šla mati in oče, otroci pa so doma malo dlje spali, potem so pa opravili živino. Po zajtrku so se odpravili k deseti maši, nekateri pa popoldan k večernicam. Ko sta se mati in oče vrnila od pastirske maše, je mati pričela pripravljati božično kosilo. Običajno so jedli kurjo juho z rezanci, pečeno kokoš ali purana, pražen krompir, zeleno solato, na koncu pa klojcnprot ali potico. Pred kosilom je družina molila na čast Jezusovemu rojstvu, nato so pa pričeli jesti. Običajno sta bila pečena kokoš ali puran tako velika, da so ju jedli še za večerjo ali naslednji dan. Na božič niso hodili na obiske in po vasi, temveč so se držali doma. Šele naslednji dan, na god sv. Štefana, so se ljudje obiskovali med seboj, predvsem starši in botrina so hodili na obiske in s seboj vzeli kos kruha, potice ali klojcnprota, včasih tudi steklenico vina, če so imeli domačega.

šege, opravila in jedilniki

Božič Zajtrk: orehova potica ali sadni kruh, domači keksi, bela kava ali čaj

Kosilo: kurja juha, pečena kokoš ali puran, pražen krompir, zelena solata, orehova potica ali sadni kruh

Božič Froštikl: orehova pogača ali klojcnprot, keksi, belo kafe ali čaj

Južna: kurja župa, pečena kura ali šopani puran, restani krompir, šalata, orehova pogača ali klojcnprot

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Koline Koline so že od nekdaj največji posvetni družinski praznik. Posebej so se jih veselili otroci, saj so za nekaj časa pomenile nekoliko boljšo in obilnejšo hrano. Pri večini haloških družin so imeli koline dvakrat na leto. Čas kolin je bil med božičem in novim letom pa vse tja do pusta, da so imeli za fašenk friško meso in čobeka – sveže meso in svinjski rilec. Veljalo je, da so bile koline takrat, ko je luna rasla, saj »sta bila takrat meso in zaseka dlje časa pri hiši«. Koliniti se je pričelo zjutraj. Svinjo, ki so jo nameravali zaklati, so zbudili, da se je polulala, da je imela prazen mehur. Če v vasi ni bilo »vaškega mesarja«, so se zjutraj zbrali trije, štirje moški, po navadi kakšen sosed, bližnji sorodnik, boter in gospodar. Tisti, ki je bil glavni mesar, je prinesel tudi nože, ali pa so uporabljali tiste, ki so jih imeli pri hiši. Otroci so morali zjutraj vrteti brusilni kamen, da jih je oče nabrusil, preden se je pričelo koliniti. Preden so šli v štalunce – svinjak, so spili kozarček žganja, nato pa zaklali svinjo. Zvlekli so jo v svinjsko kuhinjo ali v kolarnico na šroge - kozo, čez katere so dali dve stari deski, poden ali vrata. Če je bilo zelo mrzlo, so jo razkosali v hiši. Ko je bila svinja že mrtva, je prišla gospodinja s skledo, da je vanjo polovila kri. Pečena kri je bila namreč prva jed, ki so jo pripravili na kolinah. Mesarji so medtem svinji dol vzeli – odrli kožo, nato pa jim je gospodinja ponudila pečeno kri. Ko je bila koža dol vzeta, so pričeli s svinje rezati špeh – salo. Pri nekaterih hišah so ga sneli v enem kosu in ga s kožo vred na drogu odnesli na podstrešje. Tam so samo špeh obesili v mesejak – iz šibja pleteno omaro za shranjevanje, da se je ohladil in bil na varnem pred mrčesom in živalmi. Naslednji dan so surovega zmleli in ga natlačili v tujo ali tüjo – leseno posodo s pokrovom. Če je bilo tako mrzlo, da je špeh zmrznil, so ga lahko zmleli tudi kasneje. Ponekod so špeh odrli v šestih, sedmih ali več kosih in ga položili v lesene

šege, opravila in jedilniki

ničke – nečke ali pa so ga do drugega dne obesili na vrv, ki je bila napeta v kolarnici ali kleti, da se je ohladil, in ga šele nato surovega zmleli. Ko so špeh dol vzeli, so pričeli razkosavati meso. Ko so iz prašiča vzeli jetra, jih je gospodinja takoj odnesla in iz njih pripravila okusno jed. Pripravila jih je lahko v omaki ali brez. Zraven je ponudila kislo zelje ali repo in kuhan cel krompir. Če je jetra pripravila v omaki, so vanjo oz. v mast, ki je ostala, vsipali kuhane in olupljene kostanje, da so se z njo prepojili. S to jedjo je gospodinja nasitila številno družino. Ko je bilo meso razkosano in nadevano v ničke, so mesarji pričeli delati krvavice iz ajdove kaše. Mesene klobase so ponavadi delali naslednji dan, saj zanje ta dan ni bilo časa. Kose mesa so še isti dan solili in jih nadevali v tujo. Ponekod so verjeli, da je moral biti tisti, ki je solil meso, ki so ga dali v razsol, tiho, če ne, so v meso prišli črvi. Delo mesarjev so ves dan budno spremljali tudi otroci in jim kdaj pa kdaj pri manjših opravilih priskočili na pomoč. Mesarji so otroke k sosedom pošiljali po müšter za klobase – mero za klobase; od sosedov so prinesli liter vina, ki so ga mesarji med delom z užitkom spili. Zvečer je gospodinja ob pomoči kakšne sosede ali starejše hčerke pripravila obilno večerjo, na katero so bili povabljeni najbližji sorodniki, sosedje in botrina. Na mizi ni smela manjkati juha iz svinjskega hrbtišča, zakuhana z domačimi rezanci, kuhano hrbtišče, kislo zelje, pražen krompir, pečenka, solata iz motovilca in rdeča pesa, kašnate klobase, kompot iz suhih sliv ali jabolk in sirovi mlinci. Okusno hrano so poplaknili še z domačim vinom. Vest o kolinah se je hitro razširila po vasi, zato so zvečer v času večerje k hiši prišli tudi maškori. Domačinka pravi: »Keri je bü lačn, tisti se je našemo pa prišo!« in nadaljuje, da so se našemili, samo da bi pri tisti hiši dobili jesti! Po navadi sta prišla mož in žena ali fant in dekle, oblečena v stare obleke, po hiši zaplesala in voščila: »Bog vam daj velikokrat koline in veliko sreče!« Domači so maškoram postregli, nato so se poslovile in site odšle. Včasih jih je spremljal tudi domači muzikant, ki je igral na frajtonarico ali orglice, maškore pa

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

so ob njegovem igranju zaplesale po hiši in si s tem prislužile večerjo. Drugi povabljenci so se še nekaj časa zadržali na večerji, preden so odšli, pa jim je gospodinja s seboj domov dala »koline«: kos mesa in krvavico, če so bile že narejene, pa tudi meseno klobaso. Mesar je dobil« amico« – kračo ali »mačehino kost« - to je kost med hrbtenico in stegnom, ki je ime dobila po tem, ker ima takšno obliko, »kot če bi jo mačeha ven odgriznila«.

šege, opravila in jedilniki

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Koline Zjutraj: žganje

Prva jed: pečena kri, celi krompir (zelo redko)

Malica: pražena jetra, kisla repa, celi krompir

Kosilo: kisla juha, male (prve) pečenke, kislo zelje, kruh

Večerja: juha iz svinjskega hrbtišča, kisla ali zakuhana z domačimi rezanci, hrbtiščeve kosti, kislo zelje, pražen krompir, pečenka, solata (motovilec), kašnate klobase, kompot iz suhih sliv, sirovi mlinci

šege, opravila in jedilniki

Koline Vjutro: šnops

Prva jed: pečena kri, celi krompir (zelo redko)

Predpodnca: pražene jetre, kisla repa, celi krompir

Južna : kisla župa, male (prve) pečenke, kislo zele, kruh

Večerja: hrtišova župa, kisla ali zakuhana z domačimi rezanci, hrtišove kosti, kislo zele, restani krompir, pečeno meso, šalata (repincl), kašnce, kompot iz slivovih klojcov, sirovi mlinci

Recepti

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Juhe in zakuhe

Bobek v juhi (Bobekova župa) Potrebujemo: 1 skodelico boba 1 skodelico graha 2 manjša krompirja 2 l vode sol poper korenje peteršiljev koren lovor celo kumino timijan ocvirke Bob, grah in vse začimbe stresemo v vodo in damo kuhat, solimo in dodamo še korenček, peteršilj, lovor, celo kumino in timijan. Ko je zelenjava mehka, naredimo podmet iz pšenične moke in ga vlijemo v juho. Nazadnje dodamo še ocvirke, poper in po želji juho okisamo.

juhe in zakuhe

Fižolova juha s kislim zeljem (Fižolova župa z zelom)

Potrebujemo: 0,5 kg kislega zelja 30 dag suhega fižola vodo 2 žlici koruzne ali pšenične moke sol poper lovorov list ocvirke Zelje damo kuhat. Fižol, ki smo ga dan prej namočili, damo kuhat posebej. Kuhan fižol s fižolovko vred in kuhano zelje zmešamo skupaj. Posebej naredimo podmet iz vode in koruzne moke in ga zamešamo v juho. Dodamo sol, poper in lovorov list. Vse skupaj še mora prevreti. Na koncu začinimo z ocvirki.

Grahova juha (Grahova župa) Potrebujemo: 2 l vode 50 dag graha (s stročjem vred) 50 dag mladega krompirja 15 dag mladega korenja peteršilj (listi) 2 žlici masti 1 žlico moke 1 malo čebulo sol kis

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Vzamemo vrsto visokoraslega graha s stročjem. Stroke otrebimo in jih pretrgamo na pol. Krompir olupimo in zrežemo na kocke. Korenček očistimo in zrežemo na kolobarje. Tako pripravljen grah, krompir in korenček kuhamo v vodi, dodamo peteršiljev list in sol. Ko je zelenjava kuhana, juho zgostimo s prežganjem in vse skupaj prevremo. Na koncu po želji juho okisamo.

Gobova juha s krompirjem (Gobja župa s krompirom)

Potrebujemo: 2 srednje velika krompirja pest suhih gob peteršilj lovorjev list timijan 2 žlici moke 1 čebulo rdečo papriko kis poper 2 l vode Krompir olupimo in narežemo na manjše kocke. Suhe gobe poparimo in oboje damo kuhat v vodo. Dodamo sol, peteršilj, lovorov list in timijan ter vse skupaj kuhamo do mehkega. Medtem pripravimo iz masti in moke svetlo prežganje, ki mu dodamo nasekljano čebulo in na koncu rdečo papriko. Prežganje dodamo juhi in počakamo, da še enkrat prevre. Na koncu dodamo še kis po okusu.

juhe in zakuhe

Hrbtiščeva kisla juha s svinjsko krvjo (Hrtišova župa s svinsko krvjo) Potrebujemo: 2,5 l vode 2 kg hrbtiščevih svinjskih kosti jušno zelenjavo ( korenček, peteršilj, čebulo) celi poper 3 žlice koruzne ali pšenične moke dva stroka česna domači kis lovorov list majaron sol kri Hrbtišče damo kuhat z jušno zelenjavo, dodamo celi poper in sol. Ko je kuhano, juho precedimo in vanjo zakuhamo podmet, ki ga naredimo iz vode, moke, kisa in krvi. Počakamo, da zavre, dodamo še lovorov list, majaron, poper in po potrebi še dosolimo ter kuhamo še nekaj minut.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Juha iz prekajenega mesa z močnikom (Svinska forflčova župa) Potrebujemo: Za juho: 1 kg prekajenega mesa 2 l vode jušno zelenjavo Za močnik: 15 dag moke 1 jajce Meso damo kuhat v vodo. Ko začne voda vreti, jo odlijemo in tako odstranimo odvečno sol od razsola. Nato na meso nalijemo čisto vodo, dodamo jušno zelenjavo in kuhamo tako dolgo, dokler ni meso mehko. V juho zakuhamo močnik, ki ga naredimo iz moke in jajca. Ponekod pa v takšno juho namesto močnika zakuhajo riž.

juhe in zakuhe

Juha iz svinjskih črev (Črevova župa) Potrebujemo: 1/2 kg črev 2 krompirja 2 l vode sol 2 žlici moke kis lovor česen Dobro oprana in obarjena svinjska čreva narežemo na tanke kose; krompir olupimo in narežemo na kocke. Oboje damo kuhat v vodo, solimo, dodamo lovor in česen. Ko je kuhano, vlijemo v juho podmet, ki smo ga naredili iz vode in moke. Juho po želji kisamo in po potrebi še dosolimo.

Juha s skutnimi žličniki (Sirovi knedli v župi)

Potrebujemo: 1,5 l vode 0,5 kg skute 2 jajci sol drobnjak moko po potrebi Zmešamo skuto, jajca, sol, drobnjak in moko po potrebi. Posebej pristavimo vodo, jo solimo, in ko ta zavre, z žlico dajemo zakuho v juho. Zabelimo z ocvirki in kislo smetano.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kašnata juha z gobami (Kašnata župa z gobami)

Potrebujemo: pest suhih gob 2 žlici masti 2 žlici moke pol žlice čebule zelen peteršilj 1,5 l vode pest ajdove kaše sol poper Vzamemo pest opranih suhih gob in jih prevremo. Nato jih odcedimo, sesekljamo in stresemo v prežganje, ki ga pripravimo iz masti, moke, čebule in peteršilja. Vse to pražimo v prežganju nekaj minut. V vodi posebej kuhamo oprano kašo. Ko je skoraj kuhana, ji dodamo gobe s prežganjem, malo popramo, solimo in kuhamo vse skupaj še nekaj minut.

juhe in zakuhe

Kokošja juha (Kurja župa) Potrebujemo: domačo kokoš korenček peteršilj zeleno sol Očiščeno kokoš damo kuhat v hladno vodo in solimo. Med kuhanjem dodamo še korenček, peteršilj in zeleno. Juha naj počasi vre, dokler meso ni mehko. Kuhano juho precedimo in vanjo zakuhamo domače rezance. Juha ne sme dolgo stati, ker se rezanci potem preveč zgostijo.

Koruzna juha (Koruzna župa) Potrebujemo: 1,5 l vode 2 - 3 žlice moke (pol koruzne, pol enotne) sol ocvirke Vodo damo kuhat, in ko zavre, vlijemo v vodo podmet, ki smo ga pripravili iz obeh mok in vode, solimo in dodamo ocvirke. Po želji vmešamo jajce. Juho vlijemo v skledo in pustimo, da se hladi. Počakamo, da se naredi oblak, in ko ta poči, juho odnesemo na mizo. Zraven ponudimo olupljen kuhan celi krompir.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Krompirjeva juha (Krompirova župa) Potrebujemo: 3 velike krompirje 2 l vode sol peteršilj lovorjev list česen poper 2 žlici moke kis po želji kislo smetano Olupljen in na majhne kocke narezan krompir damo kuhat v slano vodo. Dodamo lovor, peteršilj in česen. Ko je krompir kuhan, zgostimo juho s podmetom. Po želji jo tudi okisamo in popramo ter obogatimo s kislo smetano. Namesto podmeta lahko naredimo prežganje iz svinjske masti, moke in čebule, ki ga stresemo v vrelo juho.

juhe in zakuhe

Mlečna juha (Mlečna župa) Potrebujemo: 1,5 l mleka 0,5 l vode 2- 3 žlice bele ostre moke 1 jajce sol in sladkor po okusu skorjico celega cimeta Mleko in vodo zavremo, odstavimo od ognja ter zakuhamo moko, zmešano s tremi žlicami vode. Dodamo cimet, sladkor in sol ter zavremo. Ko je vse to kuhano, lahko dodamo razžvrkljano jajce ali zakuhamo močnik, še malo zavremo in odstavimo. Juho lahko po želji skuhamo tudi brez sladkorja in cimeta.

Močnikova juha (Forflčova župa ali Obrušena župa)

Potrebujemo: 1,5 l vode 1 jajce 10 dag ostre moke 1 žlico pražene zaseke ščepec nasekljanega peteršilja sol Vodo zavremo, dodamo sol, zaseko in zakuhamo močnik (forflče), ki smo ga naredili iz moke in jajca. Dodamo nasekljani peteršilj in ponudimo.

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Pljučna juha s krompirjem (Plučova župa) Potrebujemo: 50 dag kuhanih svinjskih pljuč 2 krompirja 2 l vode 2 žlici masti 2 žlici moke 1 čebulo 2 stroka česna lovorov list šop peteršilja sol poper sladko papriko kis Krompir olupimo in narežemo na kocke. Nato ga damo kuhat v mrzlo vodo in posolimo. Preden zavre, dodamo na lističe narezana pljuča in lovor. Vse skupaj kuhamo do mehkega. Na masti prepražimo čebulo, moko in strt česen, dodamo malo rdeče paprike in vse skupaj stresemo v juho. Na koncu dodamo še sol, poper in okisamo.

100

juhe in zakuhe

Podmetena koruzna krompirjeva juha (Podmetena koruzna krompirova župa)

Potrebujemo: 4 srednje velike krompirje 2 l vode sol poper korenček peteršilj s korenom lovor kumino timijan 2 žlici moke (pol koruzne, pol pšenične) kis ocvirke ali kislo smetano Krompir olupimo, narežemo na kocke in damo kuhat v vodo ter solimo. Ko začne vreti, dodamo lovor, kumino, timijan, peteršilj s korenom vred, po želji korenček (včasih so uporabili rumeni koren). Ko se krompir zmehča, vlijemo v juho podmet iz koruzne in pšenične moke. Na koncu juho kisamo, popramo in po okusu dosolimo. Po želji dodamo ocvirke ali domačo kislo smetano.

101

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Prežganka (Prajnikva župa) Potrebujemo: 1 žlico masti 3-4 žlice moke 2 jajci 1,5 l vode sol malo kumine Na masti pražimo moko nekoliko temneje in prilijemo vodo, v kateri se je kuhala kumina, in mešamo. Kuhamo 15 do 20 minut, nato pa počasi vlijemo vanjo stepena jajca. Takoj ponudimo.

Sadna juha s fižolom (Sadna župa s fižolo) Potrebujemo: 5 majhnih jabolk dve pesti oluščenega mladega fižola 2 l vode mleko za podmet 1 žlico moke sol 2 žlici kisle smetane Nedozorel oluščen fižol skuhamo v slani vodi. Posebej pa kuhamo v vodi olupljena in na krhlje narezana jabolka. Ko so le-ta kuhana, naredimo podmet iz žlice moke in mleka ter zakuhamo v juho. Nato primešamo še kuhan in odcejen fižol,

102

juhe in zakuhe

po potrebi dosolimo in juho izboljšamo še z dvema žlicama kisle smetane. Pustimo, da še malo prevre, in postrežemo. Na enak način kuhamo tudi juho iz suhega sadja, samo brez fižola.

Slivova juha (Slivova župa) Potrebujemo: 1 kg drobnih sliv (gračanke) 1,5 l vode 2 dcl mleka 3 žlice koruzne ali pšenične moke sol Slive operemo, jih damo kuhat v vodo in malo solimo. Ko slive zavrejo, v juho zakuhamo podmet, ki ga pripravimo iz mleka in moke, ter kuhamo vsaj še 10 minut. Uporabimo lahko tudi sveža jabolka, ki jih narežemo na krhlje, ali pa suhe slivove, jabolčne ali hruškove krhlje.

103

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Svinjska hrbtiščeva juha 1 (Svinska hrtišova župa)

Potrebujemo: 1,5 kg hrbtiščevih kosti 2,5 l vode sol peteršilj poprova zrna lovorov list kumino 2 žlici koruzne moke kis Hrbtiščeve kosti damo kuhat. Dodamo sol, zelenjavo in druge začimbe. Ko je meso mehko, juho odstavimo, in ko se umiri, jo precedimo. Damo ponovno kuhat in podmetemo s koruzno moko. Na koncu dodamo še kis. Ta juha se je pripravljala največkrat v času kolin.

104

juhe in zakuhe

Svinjska hrbtiščeva juha 2 (Svinska hrtišova župa)

Potrebujemo: 1,5 kg hrbtiščevih kosti 2,5 l vode sol peteršilj korenček 2 stroka česna poprova zrna lovorov list 2 žlici moke kis Hrbtiščeve kosti damo kuhat. Dodamo sol, zelenjavo in druge začimbe. Ko je meso mehko, juho odstavimo, in ko se umiri, jo precedimo. V juho zakuhamo domače rezance. Če pa želimo kislo juho, damo ponovno kuhat in podmetemo z (lahko koruzno) moko in na koncu dodamo še kis po okusu. Ta juha se je pripravljala večinoma v času kolin.

105

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Domači rezanci Potrebujemo: 20 dag moke 2 jajci V moko naredimo jamico, vanjo ubijemo jajci in dobro pregnetemo v gladko testo. Iz testa naredimo dva hlebčka, ki ju vsakega zase pognetemo, položimo na pomokano desko, pokrijemo in pustimo počivati pol ure. Nato ju na tanko razvaljamo in nekoliko osušimo. Osušene polovice poljubno razrežemo na rezance. Rezance zakuhamo v slan krop ali juho. Če jih pa ne uporabimo takoj, jih razgrnemo po prtu in jih do konca posušimo.

Krpice Potrebujemo: 20 dag moke 2 jajci V moko naredimo jamico, vanjo ubijemo jajci in dobro pregnetemo v gladko testo. Iz testa naredimo dva hlebčka, ki ju vsakega zase pognetemo, položimo na pomokano desko, pokrijemo in pustimo počivati pol ure. Nato ju na tanko razvaljamo in osušimo toliko, da se testo da rezati. Osušeni polovici poljubno razrežemo na ½ do 1 cm velike kvadrate. Krpice zakuhamo v slan krop ali juho. Če jih pa ne uporabimo takoj, jih razgrnemo po prtu in jih do konca posušimo.

106

juhe in zakuhe

Močnik v juhi (Nudlci ali forflči v župi) Potrebujemo: 15 dag moke 1 jajce žlico vode po potrebi 2 l juhe V skledo stresemo moko, na sredino stremo jajce in ga z vilicami pomešamo z moko. Nato z roko gnetemo med prsti tako dolgo, dokler ne nastanejo drobni »nudlci«. Če je pretrdo, dodamo žlico vode. Zakuhamo v juho, kjer naj vre približno 10 minut.

Ribana kaša (Geršlc) Potrebujemo: 20 - 25 dag moke 2 jajci V moko naredimo jamico, vanjo ubijemo jajci in dobro pregnetemo v gladko testo, ki naj bo nekoliko bolj trdo kot za rezance. Testo drobno naribamo na strgalniku. Nato kašo razprostremo po prtu, da se posuši, potem jo zakuhamo v juho.

107

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Zdrob v juhi (Gres v župi) Potrebujemo: 2,5 l juhe 2,5 dcl zdroba drobnjak V vrelo juho med mešanjem stresemo zdrob in ga kuhamo 7 minut. Na koncu dodamo nasekljan drobnjak.

108

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Samostojne jedi

Gobe z jajci (Pražene gobe) Potrebujemo: 30 dag očiščenih in opranih gob 5 jajc 1 žlico masti 1 majhno čebulo 1 žlico sesekljanega peteršilja sol poper Na maščobi prepražimo sesekljano čebulo, dodamo poparjene gobe in vse skupaj na hitro prepražimo. Dodamo peteršilj, sol, poper in na koncu še stepena jajca. Po potrebi dosolimo in vse skupaj počasi spečemo.

109

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Krompir na kropcu (Krompir na kropci) Potrebujemo: 2 l vode 1 kg krompirja 1 peteršilj s korenino 2 korenčka 1 čebulo ocvirke sol poper Krompir olupimo in zrežemo na pol prsta debele kolobarje in damo kuhat v vodo z zelenjavo in čebulo ter posolimo. Ko je krompir kuhan, na juho zlijemo segrete ocvirke. Po želji popopramo.

Krompirjev golaž (Krompirov gulaš) Potrebujemo: 1 kg krompirja 2 žlici masti 3 do 4 čebule 1 žlico moke rdečo papriko sol lovorov list Krompir olupimo, operemo in zrežemo na podolgovate kose. Na masti prepražimo sesekljano čebulo, dodamo narezan krompir in solimo. Dodamo še rdečo papriko, kumino in nasekljan

110

samostojne jedi

česen. Vse skupaj premešamo in malo popečemo, nato prilijemo malo vode in vse skupaj dušimo. Na koncu potresemo z moko in zalijemo z vodo. Kuhamo do mehkega.

Kruh s kislim mlekom (Vsedeno mleko s kruhom)

Potrebujemo: domači pšenični ali rženi kruh kislo mleko Domači pšenični ali rženi kruh natrgamo v skledo, prelijemo s kislim mlekom ter zmešamo. Če nimamo kislega mleka, lahko uporabimo jogurt. To je priporočljiva osvežilna jed za vroče poletne dni.

Kruh z vinom (Trampaperli) Potrebujemo: sveže pečen domači kruh vino Sveže pečen domači kruh iz krušne peči (še vročega) narežemo na rezine (lahko kar natrgamo), posipamo s sladkorjem in polijemo z vinom. Ponudimo kar v večji skledi.

111

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kumare v mlečni juhi (Mlečni murki) Potrebujemo: 2 kumari 1 l vode 1 l mleka kumino česen sol 3 žlici moke kis ocvirke Zelene kumare olupimo, naribamo in solimo. Dodamo še česen in kumino. Posebej skuhamo mlečno juho (pol vode, pol mleka), in ko začne vreti, vmešamo podmet iz moke in mleka (lahko kisle smetane), dobro pokuhamo, nato dodamo ožete kumarice, solimo po potrebi, popramo in okisamo. Postavimo na rob štedilnika, vendar vreti ne sme več. Juho začinimo z ocvirki. Zraven ponudimo pire krompir ali olupljen in v slani vodi kuhan krompir.

112

samostojne jedi

Kurja obara (Ajnmohc ali Ajnmoht) Potrebujemo: 80 dag kurjih hrbtov 2 l vode sol timijan lovorov list 2 žlici masti 2 žlici moke malo čebule rdečo papriko domače široke rezance kis Kurje hrbte razrežemo na primerne kose in damo kuhat v vodo. Solimo, dodamo začimbe in počasi kuhamo. Medtem pripravimo iz masti, moke in nasekljane čebule rahlo prežganje, ki mu dodamo na koncu še rdečo papriko (če želimo, da je juha manj mastna, pa na suho prepražimo samo moko brez masti in čebule in dodamo rdečo papriko). Prežganje dodamo juhi. Zakuhamo še domače široke rezance. Vse skupaj skuhamo in na koncu po okusu okisamo.

113

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Mineštra (Meništra) Potrebujemo: 3 srednje velike krompirje 25 dag suhega fižola pest testenin 2 l vode sol poper 2 žlici moke korenček peteršilj s korenom lovorjev list šatraj kumino česen čebulo ocvirke ali manjši kos mesa kis Krompir olupimo in narežemo na kocke, prav tako na kocke narežemo korenček. Tako pripravljen krompir in korenček damo kuhat z namočenim fižolom (fižol namočimo zvečer pred kuhanjem) in solimo. Ko začne vreti, dodamo lovor, peteršilj, kumino, šatraj, celo čebulo (opečeno na štedilnikovi plošči) in pest testenin. Medtem pripravimo podmet iz moke (lahko koruzne) in ga dodamo juhi. Nazadnje dodamo poper, dosolimo po okusu, kis in malo česna. Juho začinimo po želji z ocvirki ali dodamo malo mesa, narezanega na manjše kose. Podmet lahko zamenjamo s svetlim prežganjem, ki smo ga naredili iz masti, sesekljane čebule in moke.

114

samostojne jedi

Mlečne kumare s krompirjem (Župnati murki)

Potrebujemo: 2 velik kumari 4 krompirje 1 l vode 1 l mleka 1 dcl kisle smetane 2 žlici moke 2 stroka česna 1/2 čebule kumino sol poper kis ocvirke Kumare olupimo, naribamo, solimo in dodamo kumino. Olupimo tudi krompir in ga damo kuhat celega. Posebej skuhamo mlečno juho (pol mleka, pol vode), katero zgostimo s podmetom iz mleka in moke. Ko je krompir kuhan, ga odcedimo in zmečkamo ter mu dodamo ožete kumare, nasekljano čebulo, česen in vse dobro premešamo. Nato zalijemo z vročo mlečno juho, dobro premešamo in dodamo sol, poper, kislo smetano in kis. Na koncu začinimo z ocvirki.

115

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Ocvrto akacijevo cvetje (Akacijevi krapiči) Potrebujemo: 2,5 dcl mleka 30 dag moke 3 jajca 1 žlico sladkorja sol mast za cvrenje Iz vseh sestavin zmešamo gladko maso, v katero pomakamo oprane in odcejene akacijeve cvetove. Cvetove na vroči masti rumeno ocvremo. Ocvrte cvetove po želji potresemo s sladkorjem. Če želimo bolj krhko ocvrto cvetje, vzamemo več jajc in manj moke.

Pečena svinjska kri (Pečena svinska kri) Potrebujemo: 1/2 krvi 1/2 l mleka 15 dag moke (koruzne ali ajdove) 5 jajc 10 dag masti z ocvirki sol poper

116

samostojne jedi

Kri damo v posodo, solimo in dobro mešamo, da se ne strdi. Mleko, jajca in moko gladko zmešamo, dodamo kri, po potrebi dosolimo in popramo. Mast z ocvirki v pekaču segrejemo in vlijemo pripravljeno mešanico v pekač. Vse skupaj damo v vročo pečico in spečemo.

Pire repa (Parjena repa) Potrebujemo: 2 srednje veliki repi (kisla repa iz tropin) 1/2 kg krompirja mleko maslo mast z ocvirki Krompir olupimo, narežemo na večje kocke in damo kuhat v slano vodo. Kuhanega odcedimo in ga pretlačimo. Dodamo mleko in malo masla. Preden krompir do konca pretlačimo, dodamo na rezance naribano repo, ocvirke in do konca pretlačimo. Damo v skledo in še zabelimo z ocvirki. Pire repo serviramo kot prilogo h kuhanemu svinjskemu mesu. Lahko je tudi samostojna jed.

117

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Povijaka (Povjaka) Potrebujemo : 1 kg prosene kaše pražene ocvirke (iz črevne masti) sol poper praženo sesekljano čebulo majaron piment svinjsko mrežico Proseno kašo operemo in skuhamo v slani vodi. Črevno mast narežemo na majhne kocke in spražimo. Posebej še spražimo nasekljano čebulo. V skledo stresemo kašo, ocvirke, praženo čebulo in začimbe (po okusu) ter dobro premešamo. Če imamo na razpolago, lahko masi dodamo skuhano in zmleto glavo in pljuča. Z mrežico pregrnemo okrogel model (po navadi krožnik) in nanj nadevamo kašnato maso. Mrežico ob modelu obrežemo in trdno zvijemo. Paziti je treba, da je vsa kaša dobro zavita. Nato počasi spečemo.

118

samostojne jedi

Ričet (Kaša) Potrebujemo: 30 dag ješprenja pest suhega fižola prekajene svinjske noge, uhlje, rep 2 krompirja korenček peteršilj paradižnik lovorov list sol česen Prebran ješprenj in fižol, ki smo ga čez noč namakali, damo kuhat s prekajenimi svinjskimi nogami, uhlji in repom v večji lonec. Ko že nekaj časa vre, dodamo na kocke narezan krompir, korenček, peteršiljev koren in lovor. Vre naj počasi približno dve uri. Na koncu dodamo strt česen, poper, paradižnik in po potrebi dosolimo.

119

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Skutni štruklji v juhi (Sirovi štruklci) Potrebujemo: Za testo: 1 jajce 40 dag gladke moke mlačno vodo sol Za nadev: 50 dag skute 1 dcl kisle smetane 2 jajci sol sesekljan peteršilj Za juho: 1,5 l vode 1 dcl kisle smetane ocvirke sesekljan peteršilj sol Umesimo gladko testo in ga damo počivat. Za nadev vse sestavine zmešamo. Testo tanko razvaljamo, namažemo z nadevom in tesno zvijemo. Zvitek z ročajem kuhalnice ali z roko razdelimo v 6 do 8 cm dolge štruklje. Na stisnjenih mestih štruklje z nožem odrežemo. Zavremo vodo, solimo in popramo. Razrezane štruklje polagamo v pripravljeni vrelo juho in jih počasi kuhamo 20 minut. Na koncu dodamo kislo smetano, razgrete ocvirke in sesekljan peteršilj. Ko so štruklji kuhani, naj stojijo na toplem še vsaj 15 minut.

120

samostojne jedi

Svinjska jetra na omako (Svinske jetre na zos)

Potrebujemo: 1/2 kg jeter 2 večji čebuli 6 dag masti 2 žlici moke poper lovorov list sol vino Čebulo narežemo in jo na masti zarumenimo. Dodamo na liste narezana jetra in jih na hitro opražimo. Vse skupaj potresemo z moko in še malo popražimo. Zalijemo z vodo ali juho ter dodamo poper in lovorov list. Vse skupaj mora dobro prevreti. Na koncu dodamo sol in vino.

121

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Svinjska pečenka s kožo (Svinsko pečeno) Potrebujemo: 1 kg svinjskega mesa s kožo (pleče, rebra…) sol poper kumino česen maščobo Meso mladega prašiča prekuhamo. Nato kožo narežemo na kocke in meso na obeh straneh natremo z začimbami. Položimo ga v pekač (koža naj bo obrnjena navzgor) in zalijemo z vročo mastjo. Med pečenjem meso pridno polivamo z lastnim sokom (po potrebi dodajamo vodo) tako dolgo, dokler koža lepo ne zarumeni.

Zabeljen bobek (Začijeni bobek) Potrebujemo: 1,5 kg boba mast z ocvirki sol vodo za kuhanje Bob zluščimo in ga damo kuhat v slano vodo. Kuhanega odcedimo in zabelimo s razpuščenimi ocvirki.

122

samostojne jedi

Zabeljen kostanj (Začijeni kostan) Potrebujemo: posušene kostanje vodo sol ocvirke Naberemo debele kostanje, jih olupimo in posušimo. Spravimo jih v vrečo in shranimo za zimo. Pozimi jih damo v vodo in solimo. Kuhati jih moramo približno dve uri. Vmes dolivamo vodo. Kuhane stresemo v skledo in zabelimo z ocvirki. Jedo se s kislo repo ali kislim zeljem.

Zabeljen stročji fižol (Začijena fižola) Potrebujemo: 1 kg stročjega fižola mast z ocvirki 1 dcl kisle smetane sol vodo za kuhanje Stročji fižol očistimo in ga damo kuhat v slano vodo. Ko je kuhan, ga odcedimo in damo v skledo. Prelijemo z razpuščenimi ocvirki, katerim smo primešali kislo smetano.

123

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Zabeljena kuhana jabolka (Začijene kuhane jaboke)

Potrebujemo: 1 kg jabolk ocvirke kislo smetano po želji Jabolka operemo, neolupljena narežemo na krhlje in skuhamo v vodi kot kompot, vendar brez sladkorja. Ko so jabolka kuhana, jih odcedimo in damo v skledo ter zabelimo z ocvirki. Po želji pa še zabelimo s kislo smetano. Včasih so za to jed uporabljali posebno vrsto jabolk, ki so jih imenovali »dišanke« zaradi njihove arome. To so bila sladka jabolka z izrazito aromo in prijetnim okusom.

124

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Priloge in prikuhe

Čebulna omaka (Lukov zos) Potrebujemo: 30 dag čebule 2 žlici masti 1 žlico moke 1 žlico kisa 1 dcl vina sol vodo Na masti dušimo čebulo, in ko porumeni in se razpusti, potresemo z moko. Vse skupaj malo popražimo in zalijemo z vinom in kisom ter dolijemo toliko vode, da je omaka primerno gosto tekoča. Na koncu solimo in kuhamo približno 15 minut. Omako lahko pretlačimo skozi sito, da bo lepo gladka, lahko pa pustimo tudi nepretlačeno.

125

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Dušeno zelje (Tinstano zele) Potrebujemo: 1 glavo svežega zelja 2 žlici masti 2 žlici sesekljane čebule 1 žlico moke rdečo papriko sol kumino kis vodo Na masti prepražimo čebulo, da zarumeni. K čebuli lahko po želji dodamo žličko sladkorja. Zelje narežemo na rezance, ga poparimo in dodamo k čebuli, malo posolimo in dušimo tako dolgo, dokler se zelje ne zmehča. Nato zelje pomokamo, potresemo z rdečo papriko in zalijemo z vrelo vodo. Dodamo kumino, dosolimo in na koncu okisamo. Namesto rdeče paprike lahko uporabimo paradižnikovo mezgo.

126

priloge in prikuhe

Hitro skisane kumare (Pajsani murki) Potrebujemo: srednje velike kumare domači kis sol Kumare dobro operemo, zložimo v večji kozarec za vlaganje ali v lončeno posodo, jih prelijemo z domačim jabolčnim kisom in solimo. Posodo pokrijemo in postavimo v kuhinji na primerno mesto. Tako pripravljene kumare so kisle že v nekaj dneh, vendar se ne obdržijo dolgo, zato so primerne za sprotno uporabo.

Hren z jabolkom (Hren z jaboko) Potrebujemo: 1 hren 2 jabolki 1 žlico olja 1 žlico kisa 1 žlico sladkorja malo soli 1dcl vode Vodo zmešamo s kisom, primešamo nariban hren in v to nastrgamo olupljena jabolka. Dodamo sladkor, sol, olje in dobro premešamo.

127

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kisli krompir z ocvirki (Kisli krompir s špehom)

Potrebujemo: 1 kg krompirja ocvirke sol kis čebulo poper Krompir operemo in damo kuhat. Kuhanega olupimo in narežemo na koleščke in dodamo narezano čebulo. Ocvirke spražimo, dodamo kis, sol in malo vode. To polijemo po krompirju in premešamo. Po želji lahko tudi popramo.

128

priloge in prikuhe

Krompirjevi svaljki (Krompirovi svalki) Potrebujemo: 1 kg krompirja 2 jajci malo soli žlico masla 30 dag moke 2 žlici masti drobtine Krompir olupimo, narežemo in damo kuhat v slano vodo. Kuhanega pretlačimo in ohladimo. Hladnemu krompirju dodamo jajci, maslo, sol in moko ter zamesimo testo. Oblikujemo dolg svaljek, ga razrežemo na enakomerne koščke in iz njih naredimo svaljke, ki jih damo kuhat v slano vodo. Kuhajo se naj približno 20 minut. Ko so kuhani, jih odcedimo in povaljamo v prepraženih drobtinah (drobtine popražimo na masti).

Kuhani krompir v kosih (Krompir iz kropa) Potrebujemo: 1 kg krompirja sol čebulo peteršilj Krompir olupimo in narežemo na velike kocke. Skuhamo ga v slani vodi s peteršiljem. Kuhanega odcedimo in stresemo v skledo ter ohladimo. Jemo ga s soljeno narezano čebulo. 129

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kvašena repa (Repa kvasnca) Potrebujemo : Za kvasnico: 25 dag enotne moke 25 dag koruzne moke 5 dag kvasa vodo repo Zmešamo obe moki, dodamo kvas in z mlačno vodo zamesimo redko testo. Pustimo pokrito v posodi približno 10 dni, da se skisa. Ko je testo kislo, ga damo na dno lončene posode, dolijemo mlačno vodo in zmešamo (dodamo lahko še nekaj koruzne moke). Repo olupimo in naribamo, damo v kvasnico in vse skupaj dobro premešamo. Do vrha repe dolijemo še mlačne vode. Posodo pustimo na toplem, da se repa skisa do želene kislosti. Tako skisano repo damo v lonec, dolijemo vodo, solimo in kuhamo do mehkega. Zabelimo z ocvirki.

130

priloge in prikuhe

Mlinci Potrebujemo: 50 dag pšenične moke mlačno vodo sol Moki dodamo mlačno vodo in sol ter umesimo srednje gosto testo (testo se mora ločiti od rok in posode). Testo razdelimo na tri dele, vsak del posebej premesimo, pokrijemo s prtičem in damo počivat za pol ure. Nato jih razvaljamo za nožev rob na debelo in spečemo v krušni peči na ognjišču ali na štedilnikovi plošči. Pečemo jih lahko tudi v ogreti pečici. Pečene mlince raztrgamo in jih damo v skledo. Zabelimo jih z ocvirki in zalijemo z vročim mlekom. Tako pripravljeni se uporabijo kot samostojna jed. Če jih uporabljamo kot prilogo k mesu, pa natrgane mlince namočimo v vrelo vodo za nekaj minut, odcedimo in zabelimo s pečenkinim sokom.

131

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Repa krhljanka 1 (Krhlenka) Potrebujemo: 2 srednje veliki sveži repi 2 velika krompirja sol kumino mast z ocvirki vodo Repo in krompir olupimo, operemo in narežemo na velike kocke. Oboje stresemo v slan krop, dodamo kumino in kuhamo do mehkega. Ko je kuhano, vodo odcedimo. Repo in krompir damo v skledo in zabelimo z ocvirki.

Repa krhljanka 2 (Krhlenka) Potrebujemo: 2 srednje veliki sveži repi 2 velika krompirja sol kumino česen drobno čebulo 1 žlico zaseke ali masti 1 žlico moke 1 žlico sladke rdeče paprike vodo

132

priloge in prikuhe

Repo olupimo, operemo in zrežemo na kocke. Oboje damo kuhat v slano vrelo vodo. Dodamo čebulo, česen in kumino. Vse skupaj naj počasi vre. Proti koncu primešamo prežganje iz masti ali zaseke, moke in sladke paprike ter pustimo, da še malo vre.

Repa krhljanka 3 (Krhlenka) Potrebujemo: 1 kg sveže repe sol svinjsko juho Repo olupimo, operemo in narežemo na velike kocke. Stresemo v slan krop, dodamo sol in kuhamo do mehkega. Ko je kuhano, vodo odcedimo in na repo zlijemo juho, v kateri se je kuhala svinjska glava iz razsola. Zraven ponudimo kuhan ali pražen krompir in meso od glave. Lahko pa kuhamo repo in svinjsko glavo skupaj.

133

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Skutni namaz (Sir z rdečo papriko) Potrebujemo: 0,5 kg skute 2,5 dcl goste kisle smetane malo soli rdečo papriko kumino 1 žlico sesekljane čebule Skuto z vilico pretlačimo, dodamo smetano, sol, rdečo papriko, kumino in čebulo. Dobro premešamo in ponudimo.

Sladko zelje (Slatko zele) Potrebujemo: 1 zeljno glavo 2 krompirja 2 l vode sol poper kumino česen ocvirke Zelje narežemo na široke in bolj kratke rezance. Krompir olupimo in narežemo na kocke. Oboje damo kuhat v slan krop. Dodamo kumino, sesekljan česen in to naj počasi vre.

134

priloge in prikuhe

Ko je kuhano, zgostimo s podmetom iz moke in vode. Vse skupaj še naj prevre. Na koncu zabelimo z ocvirki in po okusu popopramo. Namesto podmeta lahko naredimo svetlo prežganje iz masti, moke in čebule.

Vinska omaka (Vinski zos) Potrebujemo: 2 dag masti 1 žlico sladkorja 2 žlici moke 2 dcl belega ali črnega vina 2 dcl vode limonino lupino cimet klinčke sol Na masti pražimo sladkor tako dolgo, dokler se ne speni, dodamo moko, in ko je rumena zalijemo z vinom in vodo. Dodamo sol, cimet, klinčke, limonino lupino ter kuhamo 20 minut, da se moka poveže s tekočino. Po okusu še omako dosladkamo. Če pripravljamo omako iz belega vina, moramo moko dalj časa pražiti, da dobi omaka temnejšo barvo.

135

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Solate

Endivija z ocvirki (Špehova otiva) Potrebujemo: 1 glavo endivije 4 srednje velike krompirje ocvirke sol kis česen in kislo smetano po želji Endivijo očistimo, narežemo in operemo. Krompir olupimo, narežemo, solimo in damo kuhat. Ocvirke prepražimo, da postanejo svetlo rjavi, dodamo sol, kis in po želji kislo smetano. Na solato stresemo vroč krompir, prelijemo s pripravljeno zaseko in vse skupaj premešamo. Po želji dodamo še česen. Solato ponudimo takoj. S kruhom je primerna kot samostojna jed.

136

žganci in zlivanke

Krompirjeva solata (Oljov krompir) Potrebujemo: 1,5 kg krompirja sol 4 žlice olja kis poper 1 čebulo Krompir operemo in celega skuhamo. Kuhanega olupimo, ohladimo in zrežemo na rezine. Narezan krompir stresemo v skledo, dodamo čebulo, sol, poper olje, kis in vode ter zmešamo.

Repna cima v solati (Repna cilma v šalati) Potrebujemo: repno cimo od poljubnega števila rep olje kis sol Rumeno repno cimo naberemo, očistimo (kot regrat) in pustimo stati čez noč v vodi. Zabelimo z bučnim oljem, kisom, soljo in po želji lahko dodamo še kuhan krompir.

137

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Solata iz črne redkve (Šalata iz črne redkve) Potrebujemo: 2 manjši črni redkvi sol olje Redkev olupimo in naribamo na rezance. Solimo, polijemo z oljem in dobro premešamo.

Solata iz kisle repe (Šalata iz kisle repe) Potrebujemo: 1 repo (kisla iz tropin) sol olje Repo operemo, olupimo in naribamo na rezance. Solimo, polijemo z oljem in dobro premešamo.

138

žganci in zlivanke

Solata iz kislega zelja in fižola (Šalata iz kisliga zela s fižolo)

Potrebujemo: 1/2 kg kislega zelja 1/4 kg suhega fižola bučno olje Čez noč namočen fižol skuhamo v slani vodi, odcedimo in ohladimo. Kislo zelje stresemo v skledo. Dodamo mu fižol. Prelijemo z bučnim oljem in dobro premešamo.

Solata iz natrganega zelja (Načajžano zele) Potrebujemo: 1 srednje veliko zeljno glavo 3 krompirje sol olje kis Zeljne liste operemo in natrgamo na manjše kose. Krompir olupimo, narežemo na debelejše liste in v slani vodi skuhamo. Kuhan in še topel krompir stresemo na pripravljeno zelje, dodamo sol, olje in kis ter dobro premešamo.

139

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Žganci in zlivanke

Ajdovi žganci (Hajdiski žgenki) Potrebujemo: 30 dag ajdove moke 1 l vode sol 2 žlici masti 2 žlici ocvirkov Vodo zavremo, solimo in vanjo vsujemo moko. V sredini naredimo jamico in pokrito počasi kuhamo pol ure. Nato nekaj vode odlijemo. S kuhalnico žgance dobro zmešamo. Med mešanjem jih zabelimo z mastjo in po potrebi prilivamo odlito vodo. Zabelimo z ocvirki.

140

žganci in zlivanke

Koruzna zlivanka (Koruzni zlivanec) Potrebujemo: 40 dag koruzne moke 0,5 l vroče vode 20 dag pšenične moke 0,5 l kislega mleka 2,5 dcl kisle smetane 3 jajca sol Koruzno moko najprej poparimo z vročo vodo, da ni tako ostra. Nato dodamo pšenično moko, solimo, dodamo kislo mleko, v katero smo vmešali jajca in kislo smetano. Vse to zlijemo na tanko v pomazan pekač in spečemo v srednje vroči pečici. Namesto kislega mleka lahko uporabimo navadno mleko in zlivanko po okusu sladkamo. Ponudimo lahko kot večerjo s kompotom ali zajtrk z belo kavo.

141

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Koruzni pečenjak (Koruzni tamberli ali tamerli) Potrebujemo: Testo: 0,5 kg koruzne moke 0,5 l mleka malo maščobe sol Nadev: 50 dag skute malo kisle smetane 2 jajci ščepec soli sladkor po okusu Preliv: 2 dcl kisle smetane 1 jajce Vse sestavine gladko zmešamo v testo. Testo damo (na tanko) v dobro pomaščen pekač. Skuto, smetano, jajca, sladkor in sol zmešamo in pomažemo po testu. Po vrhu polijemo preliv iz kisle smetane in jajca. Vse skupaj dobro spečemo.

142

žganci in zlivanke

Koruzni žganci (Polenta) Potrebujemo: 50 dag koruznega zdroba 1 l vode 2 žlici masti z ocvirki V vrelo slano vodo zakuhamo med mešanjem koruzni zdrob ter kuhamo pol ure. Vmes polento mešamo. Kuhane žgance z žlico polagamo v skledo in jih po vrhu zabelimo z raztopljenimi ocvirki.

Krompirjev praženec (Krompirov šmorn) Potrebujemo: 1 kg krompirja 6 jajc sol sladkor moko po potrebi Krompir olupimo in skuhamo v slani vodi. Ko je kuhan, ga zmečkamo in ohladimo. Dodamo jajca, sol, malo sladkorja in po potrebi moko in dobro premešamo. Tako pripravljeno zmes vlijemo v namazan pekač in spečemo.

143

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Krompirjevi žganci (Ožejeni žgenki) Potrebujemo: 50 dag bele moke 50 dag krompirja 0,75 l vode sol 3 žlice masti z ocvirki V slanem kropu nekaj minut kuhamo narezan krompir, ki mu dodamo moko (moko v sredini prebodemo, da prevre tudi v notranjosti). Posodo pokrijemo in žgance kuhamo še približno pol ure. Nato odlijemo nekaj vode (žganjevke), ki jo prihranimo. Moko s krompirjem mešamo, dodamo nekaj masti z ocvirki in po potrebi dolivamo žganjevko. Gladko zmešane žgance stresemo v skledo in jih zabelimo še s preostalimi ocvirki.

Praženec v pečici (Šmorn v protroli) Potrebujemo: 4 jajca 8 - 9 žlic moke 0,5 l mleka sol Zmešamo jajca in mleko, dodamo sol. Na koncu primešamo moko. Zmes mora biti tekoča. Vlijemo jo v pomaščen pekač in damo v vročo pečico. Še toplega pojemo. V zmesi mora biti dosti jajc in manj mleka, da je praženec lepo rumen.

144

žganci in zlivanke

Zdrobov praženec (Gris šmorn) Potrebujemo: 4 žlice masti 8 žlic pšeničnega zdroba 6 dcl mleka malo soli Pšenični zdrob zarumenimo na vroči masti (ne premočno) in zalijemo z vročim mlekom. Posolimo in mešamo nekaj časa, da dobimo žgancem podobno maso. Ponudimo z jabolčnim kompotom ali belo kavo.

145

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kruh

Domači kruh Potrebujemo: 1,5 kg krušne moke mlačno vodo 3 dag kvasa 1 žličko sladkorja Moko presejemo v skledo. Sredi moke naredimo jamico in damo vanjo vzhajan kvas (kvas zdrobimo v 0,5 dcl mlačne vode, ki smo ji dodali žličko sladkorja in 2 žlici moke, in vse skupaj zmešamo v gladko tekoče testo in damo vzhajat). Prilijemo toliko vode, da umesimo čvrsto, gosto testo, ki se proti koncu mesenja loči od posode in rok. Testo damo vzhajat približno pol ure, nato ga ponovno premesimo, damo v košarico, kjer ponovno vzhaja približno pol ure. Vzhajano testo zvrnemo na lopar in spečemo v krušni peči. Če kruha ne pečemo v krušni peči, pa zvrnemo testo na malo pomaščen pekač in kruh spečemo v pečici.

146

kruh

Domači mešani kruh Potrebujemo: 1 kg enotne moke 10 dag ržene moke 20 dag koruzne moke 3 dcl vrele vode 4 dag kvasa 1 žlico sladkorja 2 dag soli 0,5 l vode Koruzno moko najprej prelijemo z vrelo vodo, premešamo in počakamo, da se masa ohladi. Pripravimo kvasni nastavek tako, da kvas zdrobimo v 0,5 dcl mlačne vode, ki smo ji dodali žlico sladkorja in 2 žlici moke, in vse skupaj vmešamo v gladko tekoče testo in damo vzhajat. Vse tri moke zmešamo, dodamo sol in vzhajan kvas in zamesimo mehkejše testo, ki naj počiva pol ure. Nato testo ponovno premesimo, damo v košarico, kjer ponovno vzhaja približno pol ure. Vzhajano testo zvrnemo na lopar, pomažemo po vrhu z vodo in spečemo v krušni peči. Če kruha ne pečemo v krušni peči, pa zvrnemo testo na malo pomaščen pekač in kruh spečemo v pečici.

147

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Koruzni kruh Potrebujemo: 30 dag koruzne moke 70 dag enotne moke 0,4 l vrele vode 2 dag soli 0,3 dcl vode 3 dag kvasa 1 žlico sladkorja Koruzno moko poparimo z vrelo vodo in ohladimo. Medtem pripravimo kvasni nastavek tako, da kvas zdrobimo v 0,5 dcl mlačne vode, ki smo ji dodali žlico sladkorja, dve žlici moke, in vse skupaj zmešamo v gladko tekoče testo in damo vzhajat. K ohlajeni koruzni moki dodamo krušno moko, sol in vzhajan kvas ter z vodo umesimo testo, ki ne sme biti premehko. Počiva naj pol ure. Nato testo ponovno premesimo, damo v košarico, kjer naj ponovno vzhaja približno pol ure. Vzhajano testo zvrnemo na lopar in spečemo v krušni peči. Če kruha ne pečemo v krušni peči, zvrnemo testo na malo pomaščen pekač in kruh spečemo v pečici. Včasih so pekli koruzni kruh tudi iz same koruzne moke, ker pšenične moke ni bilo mogoče vedno dobiti.

148

kruh

Krompirjev kruh (Krompirov kruh) Potrebujemo: 1 kg enotne moke 0,4 l vode 2 - 3 krompirje 35 dag kvasa 1 žličko sladkorja 2 dag soli Krompir olupimo, prerežemo na pol in damo kuhat v slano vodo. Kuhanega zmečkamo in ohladimo. Pripravimo kvasni nastavek tako, da kvas zdrobimo v 0,5 dcl mlačne vode, ki smo ji dodali žličko sladkorja in dve žlici moke. Vse skupaj umešamo v gladko tekoče testo in damo vzhajat. Moko zmešamo s krompirjem, dodamo sol in kvasni nastavek ter zamesimo s krompirjevo vodo mehkejše testo, ki naj počiva pol ure. Nato testo ponovno premesimo, damo v košarico, kjer ponovno vzhaja približno pol ure. Vzhajano testo zvrnemo na lopar in spečemo v krušni peči. Če kruha ne pečemo v krušni peči, pa zvrnemo testo na malo pomaščen pekač in kruh spečemo v pečici.

149

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Mlečni kruh (Beli mlečni kruh) Potrebujemo: 1 kg bele moke 4 dag kvasa 2 dag soli 5 - 10 dag sladkorja 2 rumenjaka 10 dag masla 0,5 l mleka Iz vseh sestavin zamesimo gladko testo, ki naj vzhaja. Ko je testo vzhajano, ga oblikujemo v hlebec ali štruco in ga damo v pomokano posodo, da ponovno vzhaja. Vzhajan hlebec ali štruco zvrnemo na pomokan lopar ali v namaščen in z moko potresen pekač. Po vrhu namažemo z jajcem ali mlekom in spečemo.

150

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Izdelki iz kvašenega testa

Ajdov pečenjak 1 (Ajdov pečejak) Potrebujemo: 0,5 kg ajdove moke 0,5 - 0,75 l vročega mleka ali vode 3 jajca 10 dag maščobe sladkor po okusu 2 dag kvasa sol Ajdovo moko poparimo z mlekom. Ko se ohladi, dodamo sol, kvas, stepena jajca, maščobo in umesimo mehko testo. Ko to zraste, ga damo v dobro namaščen pekač in pustimo, da še v pekaču malo zraste. Po vrhu lahko potresemo orehe in spečemo. Del ajdove moke lahko nadomestimo s pšenično moko.

151

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Ajdov pečenjak 2 (Ajdov pečejak) Potrebujemo: 1 kg ajdove moke (lahko 70 dag ajdove in 30 dag bele) 25 dag maščobe (svinjska mast ali margarina) 5 dcl mlačnega mleka 2 jajci (ločimo rumenjake in beljake – sneg) 10 dag sladkorja kvas sol cimet Iz malo moke (bele), mleka, sladkorja in kvasa pripravimo kvasni nastavek in pustimo, da vzhaja. K moki primešamo sladkor, sol in cimet. Primešamo še vzhajan kvas. V mleko vtepemo maščobo in rumenjaka. Mleko prilivamo k moki in mešamo tako dolgo, da dobimo gosto maso. Količina mleka je odvisna od moke. Maso pustimo nekaj časa vzhajati. Nato še enkrat premešamo in dodamo sneg iz beljakov. Maso nadevamo v pekač, ki mora biti dobro namaščen. Pečemo pol ure pri 200 stopinjah C. Ko je pečeno, narežemo na kocke. Pečenjak so jedli ponekod na kolinah že pri malici k prvi pečenki.

152

izdelki iz kvašenega testa

Buhteljni (Buhtli) Potrebujemo: 1 kg moke (pol mehke, pol ostre) 3 do 4 dcl mleka 10 dag masla 3 zvrhane žlice sladkorja 2 jajci 1 kvas sol 0,5 l marmelade Zamesimo kvašeno testo, ki naj ne bo pretrdo, in ga damo vzhajat. Vzhajano testo razvaljamo na prst debelo in razrežemo na kvadrate 10 x 10 cm. V sredino teh kvadratov damo malo marmelade in dobro stisnemo robove in oblikujemo v krog. Damo v pomazan pekač, pustimo, da še enkrat vzhajajo, in jih nato spečemo. Kroglice ob straneh namažemo z maščobo, da se ne sprimejo.

153

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Haloška gibanica (Gobanca) Potrebujemo: Testo: 40 dag moke 1,5 - 2 dcl mleka 4 dag masla 2 dag kvasa sol Nadev: 70-80 dag skute 1 jajce 1 dcl smetane sol sladkor Preliv: 2,5 dcl smetane za preliv 1 jajce Kvas zmešamo z 1 žlico sladkorja, malo mleka in žlico moke. V skledo stresemo moko, na sredini naredimo jamico in vanjo vlijemo kvas ter ga pustimo, da vzhaja. Dodamo sol, maslo in mlačno mleko ter umesimo testo, ki naj počiva pol ure. Medtem iz vseh sestavin pripravimo nadev. Testo razvaljamo pol centimetra na debelo, ga položimo v pomazan pekač in ga namažemo z nadevom. Rob testa zvijemo po premazu navzgor dva prsta na široko. Po vrhu prelijemo preliv in damo v pečico ali krušno peč. Če primanjkuje skute, lahko nadevu dodamo kuhan pšenični zdrob.

154

izdelki iz kvašenega testa

Jabolčni zavitek iz kvašenega testa (Kvašeni jabočni kolač)

Potrebujemo: Testo: 0,5 kg moke pol kvasa sol mleko po potrebi malo masla ali masti Nadev: 1 kg jabolk 30 dag orehov sladkor Iz vseh sestavin umesimo gladko testo, ki ga razvaljamo. Obložimo ga z naribanimi jabolki, po katerih potresemo zmlete orehe in sladkor. Vse skupaj zvijemo kot za potico, položimo v pomaščen pekač ali na lopar, če pečemo v krušni peči. Namesto orehov lahko po testu namažemo kislo smetano.

155

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kvašeni flancati Potrebujemo: 1 kg moke 6 rumenjakov 15 dag masla 10 dag sladkorja sol malo ruma 0,5 l mlačnega mleka 6 dag kvasa sladkor v prahu za posipanje maščobo za cvrenje Iz naštetih sestavin zamesimo mehko kvašeno testo in ga damo vzhajat na toplo. Vzhajano razvaljamo za pol prsta na debelo. S kolescem ali nožem izrežemo kvadrate in pravokotnike. V vsakega naredimo po sredini dve do tri zareze. Paziti moramo, da ne zarežemo roba. Tako pripravljene flancate damo vzhajat (10 – 15 minut) in nato jih ocvremo, najprej po eni, nato pa po drugo strani. Še tople potresemo s sladkorjem v prahu.

156

izdelki iz kvašenega testa

Kvašeni šarkelj z rozinami (Bider) Potrebujemo: 0,5 kg moke 2,5 dl mlačnega mleka 3 jajca 12 dag masla 10 dag sladkorja 2 dag kvasa 1 žlico ruma ali domačega žganja limonino lupino rozine Kvas zdrobimo v skodelico, dodamo malo toplega mleka, žlico sladkorja, malo moke in pustimo, da vzhaja. V moko damo vzhajan kvas in druge sestavine ter zamesimo testo, ki mu na koncu primešamo v rumu ali žganju namočene rozine. Pripravljeno testo položimo v pomaščen pekač, ga pustimo, da vzhaja in ga nato spečemo v srednje vroči pečici.

157

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Ocvirkovka 1 (Girpa ali Cvirkov kolač) Potrebujemo: 0,5 kg krušne moke 2 dag kvasa 1 žličko sladkorja 1 žličko soli vodo po potrebi ocvirke Moko damo v skledo, na sredini naredimo jamico in damo vanjo vzhajan kvas (kvas zdrobimo v 0,5 dcl mlačne vode, ki smo ji dodali žlico sladkorja, 2 žlici moke, in vse skupaj zmešamo v gladko tekoče testo ter damo vzhajat). Prilijemo toliko vode, da umesimo čvrsto, gosto testo, ki se proti koncu gnetenja loči od posode in rok. Testo damo vzhajat. Ko je testo vzhajano, ga razvaljamo 1 cm na debelo in položimo na lopar ali namaščen pekač. Z vilicami naredimo po vrhu testa okrasno mrežo in potresemo z ocvirki. Damo v krušno peč ali pečico in pečemo kratek čas.

158

izdelki iz kvašenega testa

Ocvirkovka 2 (Girpa ali Cvirkov kolač) Potrebujemo: 0,5 kg krušne moke 2 dag kvasa 1 žličko sladkorja 1 žličko soli vodo po potrebi ocvirke Moko stresemo v skledo, na sredini naredimo jamico in damo vanjo vzhajan kvas (kvas zdrobimo v 0,5 dcl mlačne vode, ki smo ji dodali žlico sladkorja, dve žlici moke, in vse skupaj zmešamo v gladko tekoče testo ter damo vzhajat). Prilijemo toliko vode, da umesimo čvrsto, gosto testo, ki se proti koncu mesenja loči od posode in rok. Testo damo vzhajat. Ko je testo vzhajano, ga razvaljamo 1 cm na debelo in položimo na lopar ali namaščen pekač. Testo pomažemo s stepenim jajcem, damo v krušno peč ali pečico in pečemo kratek čas. Pečeno razrežemo na trikotnike (»špane«) in vsak kos posebej zabelimo s prepraženimi ocvirki.

159

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Ocvrte miške Potrebujemo: 60 dag moke 3 rumenjake 5 dag sladkorja 6 dag masla 3 dcl mleka (približno) 1 kavno žličko soli 1 vanilijev sladkor limonino lupino 2 žlici ruma 3 dag kvasa maščobo za cvrenje sladkor za posipanje Moko stresemo v posodo, na sredini naredimo jamico in vanjo vlijemo kvasni nastavek (iz malo mleka, žličke sladkorja in kvasa), ki ga pomešamo z malo moke ter pustimo, da vzhaja. Posebej zmešamo sladkor in rumenjake ter dodamo vzhajani zmesi. Dodamo še rum, limonino lupino, mlačno mleko, raztopljeno maslo ter zamesimo testo, ki naj bo precej mehko. Testo pokrijemo in pustimo, da na toplem vzhaja 1 uro. Vzhajano testo zajemamo z žlico, ki smo jo prej pomočili v razgreto maščobo, in ga rahlo polagamo vanjo. Med cvrenjem ponev večkrat rahlo potresemo. Ocvrte miške damo na cedilo, da se odcedi maščoba. Še tople potresemo s sladkorjem.

160

izdelki iz kvašenega testa

Orehova potica (Orehova pogača) Potrebujemo: Za testo: 1 kg bele moke 1žličko soli 12 dag masla 12 dag sladkorja 6 rumenjakov 0,5 l mleka 4 dag kvasa lupino 1 limone malo ruma ali domačega žganja Za nadev: 80 dag orehov 2 dl mleka 20 dag sladkorja 2 jajci limonino lupino rum ali domače žganje po želji malo cimeta Kvas zdrobimo v malo toplega mleka, dodamo žličko sladkorja, nekoliko moke in pustimo vzhajati. Pomešamo rumenjake, sladkor, sol, limonino lupino, preostalo mleko in zmes ogrejemo. Posebej ogrejemo maslo. Iz omenjenih sestavin zgnetemo testo, da je gladko in se z lahkoto loči od rok in sklede. Testo pokrijemo in pustimo, da počiva in vzhaja. Mlete orehe poparimo z vrelim mlekom, dodamo sladkor in počakamo, da se nadev ohladi. Nato primešamo dva rumenjaka, dišave in na koncu še sneg dveh beljakov.

161

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Testo razvaljamo, ga enakomerno premažemo z nadevom, tesno zvijemo in damo v pomazan model. Potico pustimo, da počasi vzhaja. Vzhajano potico pomažemo z jajcem ali mlekom in jo damo v pečico. Pečemo jo približno 1 uro.

Orehova potica iz krušne moke 1 (Orehov kvašeni kolač)

Potrebujemo: Za testo: 1 kg krušne moke malo masti 4 dag kvasa sol vodo ali mleko po potrebi Nadev: 0,5 kg mletih orehov mleko sladkor po okusu cimet Iz vseh sestavin zamesimo testo in ga damo vzhajat. Medtem pripravimo nadev. Orehe poparimo z vrelim mlekom, dodamo sladkor in cimet ter premešamo. Vzhajano testo razvaljamo 5 mm na debelo in premažemo z orehovim nadevom. Testo, namazano z nadevom, trdno zvijemo (kot potico), damo na lopar v obliki polža in z valjarjem rahlo povaljamo ter pustimo vzhajati pol ure. Spečemo jo v peči.

162

izdelki iz kvašenega testa

Orehova potica iz krušne moke 2 (Orehov kvašeni kolač)

Potrebujemo: 80 dag krušne moke 20 dag polnozrnate moke 1 kvas malo soli 0,8 l vode (po potrebi malo več ali malo manj) 30 dag orehov 15 dag sladkorja Iz moke, kvasa in vode naredimo testo in pustimo, da vzhaja. Vzhajano testo nato razvaljamo in nanj posujemo orehe, pomešane s sladkorjem (orehov ne poparimo). Nato potico zvijemo v krog, damo v pekač in pustimo, da vzhaja. Vzhajano spečemo v pomaščenem pekaču ali v krušni peči na ognjišču.

163

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Pletenica (Kita) Potrebujemo: 1 kg bele moke 3 jajca 10 dag masla 0,5 l mleka malo soli vanilijev sladkor 5 dag kvasa Iz vseh sestavin zamesimo kvašeno testo. Ko testo zraste, iz njega oblikujemo najprej 4 enako dolge in široke svaljke (vitre) in z njimi spletemo kito. Nato oblikujemo še 3 svaljke (vitre) in naredimo kito, ki jo damo na vrh prve kite. Nazadnje naredimo še kito iz 2 svaljkov (viter) in položimo po vrhu. Počakamo, da še enkrat zraste, namažemo z jajcem in damo v pečico. Peče se eno uro.

164

izdelki iz kvašenega testa

Pustni krofi (Krapiči) Potrebujemo: 1 kg moke 6 rumenjakov 15 dag masla 10 dag sladkorja sol malo ruma 0,5 l mlačnega mleka 6 dag kvasa sladkor v prahu za posipanje maščobo za cvrenje V lončku zmešamo zdrobljen kvas, 1 žlico sladkorja, 3 žlice mlačnega mleka, malo moke ter pustimo vzhajati. Vzhajan kvas prilijemo k moki. Posebej mešamo maslo, sladkor in rumenjake, dokler ne naraste, in dodamo k moki. Prilijemo še mlačno mleko, rum in solimo. Pognetemo v testo in ga stepemo (ko stepamo, ne smemo testa preveč dvigati). Stepeno testo pokrijemo in postavimo na toplo, da vzhaja. Vzhajano testo razvaljamo za prst na debelo in z obodcem izrežemo krofe. Postavimo jih na toplo, da vzhajajo še 15 do 20 minut. V posodi pripravimo maščobo, ki naj bo za 3 prste visoko, jo segrejemo in vanjo polagamo vzhajane krofe tako, da je zgornji del v maščobi. Posodo pokrijemo, da se krofi dvignejo. Ko so na spodnji strani rumeni, jih obrnemo in posode ne pokrijemo več. Rumeno ocvrte polagamo na rešetko, da se iz njih odcedi mast. Še tople potresemo s sladkorjem v prahu.

165

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Sadni kruh (Klojcnprot) Potrebujemo: Za testo: 1kg krušne moke 0,5 kg ržene moke 2 žlički soli 5 dag kvasa 1 žličko sladkorja mlačno vodo Sadje: suhe slive suhe hruške suha jabolka suhe fige rozine orehova jedrca Če želimo imeti bogat sadni kruh, vzamemo toliko sadja, kolikor tehta testo. Sadje pripravimo že dan pred peko tako, da ga narežemo na poljubne kose in ga poškropimo z domačim žganjem. Iz navedenih sestavin umesimo gladko testo, ki ga pustimo, da vzhaja. V vzhajano testo zamesimo napojeno sadje, oblikujemo hlebec (enega velikega ali dva manjša) in ga postavimo na toplo, da vzhaja. Sadni kruh zaradi teže sadja vzhaja počasneje. Vzhajani hlebec zvrnemo na lopar (če pečemo v krušni peči) ali v pomaščen pekač (če pečemo v pečici), premažemo z mlačno vodo in spečemo.

166

izdelki iz kvašenega testa

Zavitek iz repe (Repni kolač) Potrebujemo: Za testo: 0,5 kg bele moke malo kvasa vodo ali mleko po potrebi sol Nadev: 2 manjši repi sladkor Iz navedenih sestavin zamesimo kvašeno testo. Repo operemo, olupimo in naribamo na rezance. Nato jo poparimo z vrelo vodo in stisnemo. Testo razvaljamo in po njem posipamo pripravljeno repo, ki jo osolimo. Po repi potresemo sladkor in po želji mlete orehe. Vse skupaj zvijemo in spečemo.

167

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Skutni mlinci (Sirovi mlinci) Potrebujemo: Za testo: 0,5 kg mehke moke 1 jajce 2 dag kvasa malo masla sol mleko po potrebi

Za nadev: 1 kg domače skute 2,5 dcl kisle smetane 2 jajci malo soli sladkor po okusu rozine Umesimo testo, ki ga razdelimo na dva dela. En del naj bo malo večji. Večji del testa tanko razvaljamo in ga položimo v pomaščen pekač tako, da testo visi čez pekač. Po testu na tanko namažemo polovico nadeva in po njem potresemo rozine. Spet razvaljamo drugi del testa in ga položimo na nadev. Testo namažemo s preostalim nadevom in potresemo z rozinami. Testo, ki visi čez pekač, pokrijemo po nadevu in namažemo s smetano. Tako pripravljene mlince damo v toplo pečico. Glede na količino testa in nadeva lahko naredimo več plasti.

168

izdelki iz kvašenega testa

Vzhajan sirov zavitek (Kvašeni sirov kolač) Potrebujemo: Za testo: 60 dag bele moke 1 jajce 3 dcl mleka 5 dag masla 2 žlici sladkorja malo soli 3 dag kvasa Za nadev: 60 dag skute pšenični zdrob, skuhan na 2 dcl mleka 1 žlico masla sladkor po okusu vanilijo malo soli Iz vseh sestavin zamesimo kvašeno testo ter pustimo, da vzhaja. Vzhajano testo razvaljamo in namažemo s skutnim nadevom. Po želji po vrhu potresemo rozine in zvijemo. Položimo v dobro namaščen pekač in damo v pečico.

169

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Drobno pecivo in torta

Božični keksi Potrebujemo: 80 dag ostre moke 25 dag masla 1 žlico domače masti 2 pecilna praška 2 noževi konici jedilne sode 4 jajca 40 dag sladkorja v prahu lupino 1 limone V moko zamešamo pecilni prašek in jedilno sodo ter zasekamo maslo in mast. Posebej zmešamo jajca s sladkorjem v prahu (da naraste), dodamo limonino lupino in zamešamo med ostalo moko. Naredimo hitro testo, ki naj počiva nekaj časa (lahko čez noč). Testo na tanko razvaljamo in z modeli izrežemo kekse.

170

drobno pecivo in torta

Janeževi upognjenci (Janežvi vpogjenci) Potrebujemo: 4 jajca za težo štirih jajc sladkorja za težo treh jajc moke 1 žlico vode janež Jajca in sladkor stepemo (ne predolgo), dodamo žlico moke in zamešamo moko. Na namazan in z moko potresen pekač naredimo z žlico kupčke v primerni razdalji. Potresemo jih z janežem in spečemo. Vroče polagamo v kozarce, da se upognejo.

Keksi z mastjo Potrebujemo: 0,5 kg moke 1 pecilni prašek 15 dag masti 18 dag sladkorja 3 jajca Iz vseh sestavin umesimo testo, ki naj počiva nekaj časa. Nato testo razvaljamo in z modeli izrežemo kekse ter jih spečemo.

171

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Krhki flancati (Treske) Potrebujemo: 20 dag moke 4 rumenjake 4 žlice vina sol mast ali olje za cvrenje Iz naštetih sestavin zamesimo gladko testo, ki ga na tanko razvaljamo. S kolescem narežemo pravokotnike in kvadrate in vanje naredimo dve do tri zareze. V roki trakove prepletemo in spustimo v vročo mast ali olje, da se zlatorumeno ocvrejo. Še vroče potresemo s sladkorjem v prahu.

172

drobno pecivo in torta

Poročna torta Potrebujemo: Za rumeni biskvit: 4 jajca 16 dag sladkorja 12 dag moke 1/2pecilnega praška Za temni biskvit: 4 jajca 16 dag sladkorja 6 dag moke 6 dag mletih orehov 1/2 pecilnega praška Za kremo: 40 dag masla 30 dag sladkorja v prahu rumenjak 8 žlic močne črne kave V trd sneg polagoma dodajamo sladkor, nato rumenjake in še nekaj časa mešamo. Na koncu dodamo še moko s pecilnim praškom. Gladko maso vlijemo v namaščen in pomokan okrogel model in spečemo. Po enakem postopku spečemo tudi temni biskvit. Maslo in sladkor penasto zmešamo, dodamo rumenjak in močno črno kavo. Ohlajena biskvita prerežemo. Vsak del napojimo s hladno kavo in namažemo s kremo. Po vrhu prelijemo s poljubnim oblivom in torto okrasimo.

173

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Slovarček manj znanih besed A ajnmohc – kurja obara amica – svinjska kost med hrbtenico in stegnom B bandera – prapor, zastava bič – mlada koreninica vinske trte biderščica – visoka okrogla lončena posoda bindek – nožiček bogečov kot – razpelo in nabožne podobe v kotu sobe bote – boste boter - otrokov zastopnik pri krstu ali priča pri birmi botrina - botrsko razmerje braje - trgatve brimen – čez rame oprtan tovor C cilma – cima, poganjek gomolja (repe) v zimskem času D deca – otroci dominikanec – katoliški pridigarski redovnik duhec – hišni viseči okrasek iz papirja F fašenk – pust fejst – zelo fertik – konec froštikl– zajtrk G gajžla - bič gobanca – gibanica, jed iz vlečenega testa z različnimi nadevi gorica - vinograd gospodje Ptujski – salzburški vazali, v letih od 1131 do 1438 gospodarji ptujskega gradu gostija – poroka goveska – goveja (juha) gres – zdrob H hadrca - bele platnene rute z drobnim vzorčkom J jajčike – jajca jan - vrsta delavcev na polju, v vinogradu janževec – blagoslovljeno vino

174

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

jarmek – letni sejem v Žetalah južna – kosilo K kačja slina – žganje kafe - kava ketnca – venček iz krep papirja klojc – krhelj, posušen kos sadja klojcnprot – sadni kruh kluč – vozel korpa - košara kožuhari - ličkarji krancljunfrava – nevestina spremljevalka, družica krhlenka – juha iz repe in svinjskega mesa krikati – vriskati križovjek – belo platno, ki so ga ob krstu položili otroku na prsi kulinarika – umetnost pripravljanja in aranžiranja jedi kušar – nerodovitni del vinske trte kvašena ovca – pekovski izdelek v obliki ovce L laz - s travo porasel izkrčen svet v gozdu ali ob njem, navadno z njivo litanije - molitev iz vzklikov in refrenov, ki jih izmenoma izgovarjajo duhovnik in verniki lustr – hišni viseči okrasek iz slame M mala južna – popoldanska malica mali fašenk – četrtek po pepelnični sredi mastna nedelja – pustna nedelja maškori - maškare mato – šranga, pregrada poti, da ženin plača vaškim fantom za nevesto mehl - mah mejica - meja mesejak – pletena omara za hranjenje suhega mesa minorit – duhovnik manj strogega katoliškega reda frančiškanov motka – motika možnar - okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom mučkani krompir – pire krompir murki – kumarice N naton - prostor za sekanje, cepljenje drv nudlci - testenine

175

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

ničke - podolgovata plitva posoda iz enega kosa lesa za mesenje O obcirati – okrasiti odsluž – z delom odsluženo plačilo dolga osla - podolgovat trd kamen za brušenje kose oselnik – podolgovata posoda (goveji rog, les, kovina) za shranjevanje osle pri košnji otava – trava druge košnje otavič – trava tretje košnje P paca – razsol pajsati – kvasiti, kisati (kumarice) paperkvati – pobirate odpadle grozdne jagode na trgatvi in nepobrane grozde pirh - pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noč pogača – potica pogrebiči – nosači krste pohano - ocvrto pokotati – povaljati (se) polajžer – obredni obhodnik Pole – Dravsko ali Ptujsko polje pomižjek – kruh, ki so ga pekli ob Božiču potočiti – zakotaliti povreslo - zvit šop slame za vezanje snopov prečuti – prebedeti predpodnica – malica preša – lesena stiskalnica prežar – nepovabljeni gost prolek – prašiček protfirer – ženinov spremljevalec, drug protror – pečica purjek - puran puta – brenta, visoka lesena posoda za grozdje, ki se nosi na hrbtu R repincl - motovilec restan – pražen rihta - ena ali več jedi, zlasti kuhanih, ki so samostojen del v okviru obroka ritnica – velikonočna klobasa iz svinjskega mesa rožanc – butara S starešina – priča na poroki, najpomembnejši svat starešinečka – starešinova žena

176

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

sveti postnik – dan pred Božičem Š šalata – solata šentvoršca - praznik Ptujskogorske Matere Božje šentvoršca šiček – majhen nožiček škedn - skedenj šmorn – praženec šnita - rezina šroga – lesena koza štalunca – svinjak štikl – kos štrtijek – 450 literski sod šurc – predpasnik T tabrhar – dninar, kmetijski delavec, plačan na dan taler – pogostitev ožjih sorodnikov na nevestinem domu teden dni po gostiji tamburica – ljudsko glasbilo na strune tinstano - dušeno tištuh - prt toti – tisti trebež – tisti, ki odstranjuje nerodovitne dele vinske trte trugle - lesen voz, ki ima štiri stranice tuja – leseno posoda za mast s pokrovom tukla – jabolčnik V vazal - kdor ima fevd (zemljiško posest) v užitku in je podrejen fevdnemu gospodu: večernice - popoldanski cerkveni obred vigilija – bogoslužni obred na dan, večer pred velikim praznikom vijek – nožiček viničar - kdor za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku ali denarju obdeluje tuj vinograd vjutro – zjutraj vlačuge – letne sani za prevažanje tovorov vodir - oselnik vuzenica - kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj Z zos – omaka Ž žajica - žanjica žegen – blagoslov župa – juha

177

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Viri Recepte so po spominu in ustnih virih zapisale: Ivanka Brodnjak, Dragica Cestnik, Angela Feguš, Kristina Habjanič, Terezija Hameršak, Jožefa Horvat, Marija Jelen, Marija Jus, Marija Junger, Marija Jurkovič, Cilika Lozinšek, Jožefa Lozinšek, Lizika Lozinšek, Marija Mauzer, Anica Mlakar, Gizela Mlakar, Nada Mlakar, Anica Murko, Nevenka Pernat, Justina Praprotnik, Marija Svenšek, Jožefa Šega, Bernarda Trafela, Marija Vaupotič, Zinka Vaupotič in Katica Vidovič. O letnih šegah, opravilih in prehrani so pripovedovali: Elizabeta Butolen, Sedlašek; Helena Gabrovec, Zg. Gruškovje; Zlatko Gajšek, Podlehnik; Slavica Jerenec, Jablovec; Nežka Kodrič, Dežno; Ana Mlakar, Sedlašek; Franc Mlakar, Sedlašek; Nada Mlakar, Sedlašek; Julijana Pernek, Zg. Leskovec; Marija Pernek, Zg. Leskovec; Štefan Pernek, Ložina; Janez Podgoršek, Ložina; Franc Svenšek, Stanošina; Marija Svenšek, Stanošina; Jožefa Šega, Stanošina; Olga Šega, Zgornje Gruškovje; Jože Vaupotič, Jablovec; Marija Vaupotič, Jablovec in Nežka Vaupotič, Ormož Literatura: Kristina Merc Matjašič: Kuhajmo po domače, Ljubljana 1998 Vsakdanje in praznične jedi, Ljubljana 1984 Uživati brez meja, Slovenj Gradec 2004

178

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kazalo jedilnikov Novo leto (Novo leto) 21 Poroka (Gostija) 25 Pust (Fašenk) 32 Pepelnica (Pepelnica 33) Veliki petek (Veki petek) 37 Velika noč (Veka noč) 39 Kopanje v vinogradu (Kop v gorici) 43 Košnja (Košja) 46 Žetev (Žetva) 50 Birma (Firma) 56 Romanje (Romaje) 61 Trgatev (Braje) 64 Ličkanje (Kožuhaje) 69 Obrezovanje repe (Obrezavaje repe) 69 Grabljanje listja za steljo (Grablaje listja za stelo) 71 Dan mrtvih (Vsi svetniki) 74 Božič (Božič) 81 Koline (Koline) 86

179

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Kazalo receptov po skupinah Juhe in zakuhe 90 Bobek v juhi (Bobekova župa) Fižolova juha s kislim zeljem (Fižolova župa z zelom) Grahova juha (Grahova župa) Gobova juha s krompirjem (Gobja župa s krompirom) Hrbtiščeva kisla juha s svinjsko krvjo (Hrtišova župa s svinsko krvjo) Juha iz prekajenega mesa z močnikom (Svinska forflčova župa) Juha iz svinjskih črev (Črevova župa) Juha s skutnimi žličniki (Sirovi knedli v župi) Kašnata juha z gobami (Kašnata župa z gobami) Kokošja juha (Kurja župa) Koruzna juha (Koruzna župa) Krompirjeva juha (Krompirova župa) Mlečna juha (Mlečna župa) Močnikova juha (Forflčova župa ali Obrušena župa) Pljučna juha s krompirjem (Plučova župa) Podmetena koruzna krompirjeva juha (Podmetena koruzna krompirova župa) Prežganka (Prajnikva župa) Sadna juha s fižolom (Sadna župa s fižolo) Slivova juha (Slivova župa) Svinjska hrbtiščeva juha 1 (Svinska hrtišova župa) Svinjska hrbtiščeva juha 2 (Svinska hrtišova župa) Domači rezanci Krpice Močnik v juhi (Nudlci ali forflči v župi) Ribana kaša (geršlc) Zdrob v juhi (Gres v župi)

180

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Samostojne jedi 109 Gobe z jajci (Pražene gobe) Krompir na kropcu (Krompir na kropci) Krompirjev golaž (Krompirov gulaš) Kruh s kislim mlekom (Vsedeno mleko s kruhom) Kruh z vinom (Trampaperli) Kumare v mlečni juhi (Mlečni murki) Kurja obara (Ajnmohc ali Ajnmoht) Mineštra (Meništra) Mlečne kumare s krompirjem (Župnati murki) Ocvrto akacijevo cvetje (Akacijevi krapiči) Pečena svinjska kri (Pečena svinska kri) Pire repa (Parjena repa) Povijaka (Povjaka) Ričet (Kaša) Skutni štruklji v juhi (Sirovi štruklci) Svinjska jetra na omako (Svinske jetre na zos) Svinjska pečenka s kožo (Svinsko pečeno) Zabeljen bobek (Začijeni bobek) Zabeljen kostanj (Začijeni kostan) Zabeljen stročji fižol (Začijena fižola) Zabeljena kuhana jabolka (Začijene kuhane jaboke) Priloge in prikuhe 125 Čebulna omaka (Lukov zos) Dušeno zelje (Tinstano zele) Hitro skisane kumare (Pajsani murki) Hren z jabolkom (Hren z jaboko) Kisli krompir z ocvirki (Kisli krompir s špehom) Krompirjevi svaljki (Krompirovi svalki) Kuhan krompir v kosih (Krompir iz kropa) Kvašena repa (Repa kvasnca) Mlinci Repa krhljanka 1 (Krhlenka) Repa krhljanka 2 (Krhlenka) Repa krhljanka 3 (Krhlenka) Skutni namaz (Sir z rdečo papriko) Sladko zelje (Slatko zele) Vinska omaka (Vinski zos)

181

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Solate 136 Endivija z ocvirki (Špehova otiva) Krompirjeva solata (Oljov krompir) Repna cima v solati (Repna cilma v šalati) Solata iz črne redkve (Šalata iz črne redkve) Solata iz kisle repe (Šalata iz kisle repe) Solata iz kislega zelja in fižola (Šalata iz kisliga zela s fižolo) Solata iz natrganega zelja (Načajžano zele) Žganci in zlivanke 140 Ajdovi žganci (Hajdiski žgenki) Koruzna zlivanka (Koruzni zlivanec) Koruzni pečenjak (Koruzni tamberli ali tamerli) Koruzni žganci (Polenta ) Krompirjev praženec (Krompirov šmorn) Krompirjevi žganci (Ožejeni žgenki) Praženec v pečici (Šmarn v protroli) Zdrobov praženec (Gris šmorn) Kruh 146 Domači kruh Domači mešani kruh Koruzni kruh Krompirjev kruh (Krompirov kruh) Mlečni kruh (Beli mlečni kruh)

182

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK

Jedi iz kvašenega testa 151 Ajdov pečenjak 1 (Ajdov pečejak) Ajdov pečenjak 2 (Ajdov pečejak) Buhteljni (Buhtli) Haloška gibanica (Gobanca) Jabolčni zavitek iz kvašenega testa (Kvašeni jabočni kolač ) Kvašeni flancati (Kvašeni flancati) Kvašeni šarkelj z rozinami (Bider) Ocvirkovka 1 (Girpa ali Cvirkov kolač) Ocvirkovka 2 (Girpa ali Cvirkov kolač) Ocvrte miške Orehova potica (Orehova pogača) Orehova potica iz krušne moke 1 (Orehov kvašeni kolač) Orehova potica iz krušne moke 2 (Orehov kvašeni kolač) Pletenica (Kita) Pustni krofi (Krapiči) Sadni kruh (Klojcnprot) Zavitek iz repe (Repni kolač) Skutni mlinci (Sirovi mlinci) Vzhajan sirov zavitek (Kvašeni sirov kolač) Drobno pecivo in torta 170 Božični keksi Janeževi upognjenci (Janežvi vpogjenci) Keksi z mastjo Krhki flancati (Treske) Poročna torta (Torta za gostijo)

183

DOMAČE JEDI IN ŠEGE V OBČINI PODLEHNIK Izdalo in založilo: Društvo podeželskih žena občine Podlehnik Uredil: Andrej Brence, Pokrajinski muzej Ptuj Besedila: Društvo podeželskih žena občine Podlehnik, Bernarda Trafela Haloze in Podlehnik, Andrej Brence Šege in opravila, Monika Simonič Roškar, Pokrajinski muzej Ptuj Jedilniki in recepti, Bernarda Trafela Slovarček manj znanih besed, Andrej Brence Zamisel, izbor predmetov in kompozicij za fotografije: Monika Simonič Roškar Lektor: Franc Vogelnik Fotografije: Boris Farič, Pokrajinski muzej Ptuj Oblikovanje: s.kolibri Tisk: Repro studio Lesjak Naklada: 1000 izvodov

Izdajo knjige so podprli: Občina Podlehnik Pokrajinski muzej Ptuj in drugi sponzorji

OBČINA PODLEHNIK

Weingut Gross A-8461 Ehrenhausen Ratsch 26 Tel. 0 34 53/25 27 Fax. 0 34 53/27 28 www.gross.at weingut@gross.at

Mizarstvo LIVOLES, Ivan Lozinšek s. p., Gorca 11/B, 2286 Podlehnik Milan Vinko s. p., Vodovodne, plinske in sanitarne instalacije, Dežno pri Podlehniku 13, 2286 Podlehnik Pernat Stane, Kjučavničarstvo, Stanošina 8a, 2286 Podlehnik Zajšek Milan, Elektrouniverzal s. p., Kozminci 24, 2286 Podlehnik Vidovič Milan, M & D Transport, Zakl 13 b, 2286 Podlehnik Pogrebni podjetje »MIR« d. o. o., Videm pri Ptuju 43, 2284 Videm Pri Ptuju Hrnec Silva s. p., Bar Albert - šiviljstvo, Zakl 38 a, 2286 Podlehnik

Bar Amadeja, Svenšek Marija s. p., Zakl 30 d, 2286 Podlehnik, tel. 02 768 22 01

Krajnc Vida in Zvonko, Kvederčkova 1, 1225 Lukovica

Zidarstvo, Zajšek Stanislav s. p., Sedlašek 120, 2286 Podlehnik, tel. 02 768 09 01, GSM 041 524 085

Frizerstvo, Hedvika Podgoršek s. p, Dežno 5, 2286 Podlehnik, tel. 02 768 38 11

Izdelava kovinskih izdelkov, struženje –rezkanje-brušenje Silvo Voda s. p. , Gorca 1b, 2286 Podlehnik, tel./fax. 02 788 42 61, GSM 041 694 132

KMG Podlehnik Servis in proizvodnja kmetijske mehanizacije, kmetijske in kovinske opreme Alojz Grabrovec s. p., Podlehnik 3/E, 2286 Podlehnik, tel. 02 788 41 60, fax. 02 788 41 61

Avtoprevozništvo Rotar Maksimiljan s.p. Stanošina 5 2286 Podlehnik Telefon: (00386) 2 768-0921 Faks: (00386) 2 768-0921 Mobitel: 041 / 611-164

Ob spoznanju, da domače jedi izginjajo in celo prehajajo v pozabo, smo se odločile, da jih moramo ohraniti, vrniti na domače jedilnike in predstaviti drugim ljudem. ... Članice društva se posvečamo delu z velikim veseljem in ljubeznijo. Zato odprite knjigo, naj vas pritegne sočnost našega narečja, razumljivost in uporabnost naših jedilnikov ter modrost naših prednikov, ki so vedeli, kako kuhati zdravo in okusno.