Vzpon aljaza pegana 2013 by salamunov memorial

100

Začelo se je leta 1980 v Ljubljani na Viču. Trener Boris Pavliha je med poletnim varstvom na bazenu spoznal živahnega šestletnega Aljaža in ga takoj vključil k vadbi gimnastike. Aljaž je pod vodstvom trenerja Pavlihe gimnastične prvine osvajal zelo hitro in s tem lepo napredoval. Leta 1982 je postal prvak Ljubljane v kategoriji I. selekcije, leto kasneje je zmagal na Malejevem memorialu na Taboru v II. selekciji, po štirih letih vadbe pa je že postal republiški prvak v II. selekciji. Leta 1985 je zmagal na kar štirih memorialnih tekmovanjih za pionirje, še leto kasneje pa je na Ptuju osvojil najprestižnejšo lovoriko za dečke te starosti z zmago v kategoriji mlajših mladincev na Pionirskem pokalu Slovenije.

Prvi gimnastični koraki

Aljaž Pegan je zmagal v kategoriji mlajših mladincev leta 1986 na Ptuju. Ob njem Klemen Bedenik.

Iz Viča na Trnovo

Jože Mešl

Aljaž je prišel k trenerju Jožetu Mešlu, strokovnemu vodji Ljubljanske gimnastične zveze, na Partizan Trnovo marca 1986 in skupaj sta vztrajala kar 27 let. Tedanji sistem prehoda perspektivnih tekmovalcev ljubljanskih društev v Partizan Trnovo je ustvaril generacije dobrih tekmovalcev. Kot prva sta še pred Aljažem prišla iz Viča Matjaž Zobec in Aleš Janežič, sledili so Dejan Jovanovič in Boštjan Kamin iz Bežigrada ter ob Aljažu iz Viča še Andrej Usenik, Blaž Puljič, Rok Samsa in Dejan Ločnikar. V tej generaciji je na Trnovem že telovadil Roman Veble, vsi ti fantje so vrsto let skupaj trenirali, hodili na priprave v Gruzijo, v društvu praznovali rojstne dni ter preživljali počitnice na morju ter v planinah. Med njimi so se ustvarile prijateljske vezi, ki so močne še danes. Aljaževo prvo tekmovanje s trenerjem Mešlom je bilo državno prvenstvo v Prištini v kategoriji mlajših mladincev, kjer je osvojil deseto mesto. Nekaj mesecev kasneje je v tej kategoriji že zmagal na Malejevem memorialu, ki je bilo eno pomembnejših tekmovanj sezone. Po besedah trenerja Mešla Aljaž za učenje novih prvin ni potreboval velikega števila ponovitev, temveč le nekaj več motivacije. Aljaž je večino svojih pubertetniških let preživel z Andrejem Usenikom, a je bil ob tem vseeno vodljiv in zelo priden, tako da je tudi to obdobje uspešno prestal. V takratnem Partizanu Trnovo so imeli štiri skupine tekmovalcev in Aljaž je bil kmalu uvrščen v prvo skupino, kjer je vadil s starejšimi telovadci: Lojzetom Kolmanom, Enisom Hodžičem in Alešem Janežičem. Lojze Kolman, dobitnik medalje z Evropskega prvenstva leta 1990, s katerim je Aljaž treniral vse do konca leta 1992 in ki je Aljažu na nek način tudi utrl pot na mednarodno sceno, se predvsem spominja, kako sproščeno je Aljaž vedno nastopil na tekmovanjih.

Spomladi 1987 si je Aljaž na memorialu Zvonka Runka, ki je bilo vsako leto organizirano v Ljubljani, pri preskoku »cukahara« zlomil levo nogo. Očitno je Aljaž čas rehabilitacije uspešno porabil tudi za učenje novih prvin, saj poškodba ni ustavila njegovega napredka. Ravno nasprotno, že jeseni je osvojil prvo mesto na turnirju Bratstva in enotnosti, kjer so se pomerili najboljši mladi tekmovalci iz vse Jugoslavije. Naslednje leto je osvojil naslov prvaka Jugoslavije v kategoriji mlajših mladincev, do leta 1989 pa je napredoval že do te mere, da se je kot rezerva uvrstil v reprezentanco za Svetovno prvenstvo v Stuttgartu. Dvajset let je nato preteklo do Aljaževega zadnjega finalnega nastopa v Londonu 2009, v teh letih se je v svoji izjemno dolgi in uspešni karieri udeležil kar petnajstih svetovnih prvenstev.

Zlom noge korak naprej v razvoju tekmovalca

En od pomembnih dejavnikov napredka, tega takrat še zelo mladega perspektivnega tekmovalca, je bil nedvomno trener Mešl, ki je tekmovalce zelo hitro dal nastopati v višjo kategorijo. S tem jim je sicer odvzel kakšno medaljo, ki bi jo osvojili v mlajših kategorijah, a jim obenem omogočil hitrejši razvoj. Zaradi tega drugačnega pristopa ter predpisanih obveznih vaj Mednarodne gimnastične zveze, ki so se jih tekmovalci morali naučiti že zelo mladi, je Aljaž tako ob vsaki spremembi pravilnika bil v prednosti pred drugimi tekmovalci. Aljaž je bil v mladih letih dober prav na vseh orodjih, kar je potrdil na mladinskem četveroboju v Belgiji leta 1990 (Nemčija, Belgija, Jugoslavija, Nizozemska), kjer se je ob ekipni zmagi Jugoslavije uvrstil v skoraj vsa finala.

Svetovno prvenstvo Debrecen, Madžarska, 2002

Istega leta je osvojil četrto mesto v mnogoboju na mladinskem Balkanskem prvenstvu, na bradlji pa je na tem tekmovanju že osvojil srebrno medaljo tudi v članski konkurenci.

Sredozemske igre 1993, bronasta medalja ekipno. Z leve proti desni stojijo Dejan Ločnikar, Dejan Jovanovič, Aljaž Pegan, spodaj Enis Hodžić Lederer, Jože Mešl, Klemen Bedenik.

Maja 1991 je Aljaž postal prvi slovenski telovadec, ki si je priboril finalni nastop na mladinskem evropskem prvenstvu na svojem takrat že najboljšem orodju - drogu, obenem je bil tudi dvanajsti v mnogoboju. Konec junija je svoj prvi nastop na Sredozemskih igrah skupaj s kolegi iz ekipe zaznamoval s predčasno vrnitvijo v domovino ob pričetku osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Leto kasneje je Aljaž odšel na služenje vojaškega roka v Moste s prijateljem iz ekipe Dejanom Ločnikarjem, s katerim sta skupaj nastopala vrsto let. Istega leta (1992) je Aljažu uspel preboj v svetovni vrh, z osemnajstimi leti je namreč na Evropskem prvenstvu v Budimpešti osvojil 16. mesto na bradlji, na Svetovnem prvenstvu v Parizu pa 21. mesto na drogu.

Aljaža si bodo gledalci in strokovnjaki za zmeraj zapomnili po njegovih originalnih in izredno atraktivnih prvinah na bradlji in drogu, ki v pravilniku za ocenjevanje sestav nosita njegovo ime. Pegan na drogu (dvojni salto naprej čez drog s pol obrata v ponovni prijem) je nastal v pičlega pol leta vadbe po približno dvesto ponovitvah, to prvino je Aljaž prvič izvedel 20. marca 1993 na tekmovanju v Budimpešti. Z uspešno ponovitvijo mesec dni kasneje na Svetovnem prvenstvu v Birminghamu je osupnil svet in se prebil na 12. mesto na drogu. Pegan na bradlji (Diamidov na eno lestvino z enim obratom) je odsev tehnične dovršenosti in lahkotnosti gibanja in težko je dojeti, kako zahtevna dejansko je ta prvina. Na tekmovanju za svetovni pokal v škotskem Glasgowu je Aljaž ob izvajanju te prvine enkrat celo zlomil lestvino, zgodba pa je z Aljaževo zmago imela srečen konec.

Pegan za zmeraj tudi v pravilniku Mednarodne gimnastične zveze

Dnevnik, 8. 11. 1993

Prve medalje na velikih tekmovanjih

Leta 1993 je Aljaž z ekipo Slovenije osvojil nepričakovano tretje mesto na Sredozemskih igrah v Franciji in obenem tudi drugo mesto na drogu. Ta dogodek je zanimiv predvsem zato, ker so trije od štirih Aljaževih tedanjih sotekmovalcev (Klemen Bedenik, Enis Hodžić, Dejan Jovanovič in Dejan Ločnikar) še vedno zelo aktivno v slovenski gimnastiki. Morda je en od vzrokov zato tudi skupni uspeh, nedvomno pa so se Aljažu takrat na široko odprla vrata do največjih rezultatov. Že leto kasneje je namreč v Brisbanu s prvo oceno kvalifikacij prišel do svojih prvih final na svetovnih prvenstvih. Slovenija je tedaj nestrpno čakala medaljo, žal pa je trenutek nezbranosti sredi finalne sestave bil vzrok za napako ob kombinaciji preletov čez drog.

Aljaž je ta navidezni neuspeh prenesel mirno in že čez mesec dni je na Evropskem prvenstvu v Pragi premagal vse svoje tekmece. Leto 1994 je mejnik, ko začenjamo šteti Aljaževa odličja na največjih tekmovanjih, le-teh se je tekom let na svetovnih in evropskih prvenstvih ter tekmovanjih za svetovni pokal nabralo več kot šestdeset. Ena od zanimivosti tega evropskega prvenstva je bila ta, da organizatorji niso imeli pripravljene himne Slovenije, zato je avtobus navijačev pod vodstvom dolgoletnega gimnastičnega strokovnjaka Jožeta Senice v dvorani glasno zapel Zdravljico. Ko pogledamo nazaj, bi lahko rekli, da je bilo za mladega obetavnega športnika eno največjih razočaranj neuvrstitev na Olimpijske igre leta 1996. Na kvalifikacijskem Svetovnem prvenstvu 1995 na Japonskem je Aljaž na drogu naredil napako pri zvinku v stojo, to je pri isti prvini, ki je Lojzeta Kolmana v Barceloni leta 1992 stala uvrstitve v finala na drogu. Svojo pripravljenost v olimpijskem letu je Aljaž dokazal na Svetovnem prvenstvu v Portoriku leta 1996, kjer je osvojil četrto mesto, pri čemer so se strokovnjaki tedaj strinjali, da mu je bila medalja po krivem odvzeta na račun španskega tekmovalca. Aljaž je nato še trikrat spremljal olimpijske igre le kot gledalec, čeprav je vsakič tik pred igrami na evropskem prvenstvu osvojil medaljo, v olimpijskem obdobju 2005 – 2008 je celo osvojil eno zlato in dve srebrni medalji na treh zaporednih svetovnih prvenstvih. Pismo podpore, del akcije »Pegan na Olimpijske igre«

Zaradi togih pravil Mednarodne gimnastične zveze je Gimnastična zveza Slovenije leta 2007 organizirala akcijo »Pegan na Olimpijske igre«, ki je sicer bila izjemno odmevna, žal pa ni prepričala tistih, ki odločajo o posebnih povabilih za udeležbo na tem največjem športnem dogodku.

Svetovni pokali ter specializacija na bradljo in drog

S pričetkom novega tekmovalnega sistema – svetovnih pokalov – leta 1995 je Aljaž začel nizati zmage. V treh letih je na tekmovanjih v Stuttgartu, Zurichu, Parizu, Cottbusu in Glasgowu kar enajstkrat stal na najvišji stopnički. To mu je do konca kariere uspelo še dvajsetkrat in na svetovnih pokalih je en najuspešnejših telovadcev vseh časov. Postavil je več mejnikov, en od teh je tudi osvojitev več kot tisoč točk v seštevku točk na tekmovanjih za svetovni pokal. Na teh turnejah se je zelo rad vračal v Glasgow in Pariz, kjer so ga gledalci sprejeli kar za svojega, zanimivo pa je bil vedno manj uspešen v Belgiji. S tekmovanji za svetovni pokal je Aljaž počasi pričel opuščati tekmovanja v mnogoboju, vendar je bil povod za to hud padec z droga leta 1997. Takrat si je Aljaž močno poškodoval hrbet, poškodba ga spremlja še danes in je tudi en od glavnih vzrokov za zaključek njegove športne poti. Aljaž je tedaj zavrnil možnost operacije in se odločil samo za vadbo bradlje in droga.Nekaj let kasneje je ob poškodbi prsta pred svetovnim pokalom v Parizu zaključil tudi s tekmovanji na bradlji.

Aljaž Pegan na Šalamunovem memorialu l. 2010, ki je hkrati bil tudi tekmovanje za svetovni pokal.

Aljaž je bil v medarodni gimnastiki zelo cenjen in je včasih ob pogovorih s tekmovalci in trenerji kar pozabil, da ga čakajo tekmovalni nastopi. Tekom svoje dolgoletne kariere je tekmoval tako s staro ekipo sovjetskih tekmovalcev kot tudi z mladimi vzhajajočimi zvezdami. S prvimi je bil prijatelj, drugi so ga izjemno spoštovali. Aljaž je večkrat kegljal s šestkratnim olimpijskim zmagovalcem iz Barcelone Vitalijem Scherbom. Zelo dobre odnose je imel s starejšo generacijo tekmovalcev: Andreasom Weckerjem iz Nemčije, Zoltanom Šupolo iz Madžarske ter z Italijani Cassino, Prettijem, Buccijem in Chechijem. V zadnjih letih se je družil predvsem s Francozom Cucheratom in Grkom Marasom, ki sta bila obenem velika tekmeca na orodju.

Sotekmovalci - prijatelji in tekmeci

Aljaž Pegan in Vlasios Maras (v sredini)

Tudi s slovenskimi telovadci se je Aljaž vedno dobro razumel vse od mladih let, ko so prijatelji iz domačega društva tvorili jedro ekipe. Zadnja kolega iz Trnovega, ki sta Aljaža spremljala na reprezentančnih tekmovanjih, sta bila Daniel Marentič ter Ernest Suljič. Ker je Mitja Petkovšek naredil velik preboj ravno na Svetovnem prvenstvu leta 1997, ko je Aljaž zaradi poškodbe hrbta počival, sta prvič skupaj nastopila šele leto kasneje na Evropskem prvenstvu v St. Petersburgu. Kljub temu, da je Mitja takrat osvojil medaljo, Aljaž pa je bil osmi, med njima ni bilo nikoli rivalstva, temveč kvečjemu spoštovanje, ki je kasneje preraslo v iskreno prijateljstvo. Aljaž je Mitjeve dobre rezultate čutil vedno kot motivacijo pred svojim nastopom, podobno kot so ga tudi visoke ocene drugih vzpodbudile k še boljši izvedbi svoje sestave. O dvojcu Pegan - Petkovšek je bilo napisanih kar nekaj zanimivosti: da osvajata medalje na istih evropskih prvenstvih, da so barve njunih medalj na svetovnih prvenstvih enake in še veliko drugih primerjav se je dalo najti. Za nas so pomembni rezultati vsakega posebej in obeh skupaj, s pričetkom na Evropskem prvenstvu 2000 v Bremnu (Aljaž bron, Mitja zlato) ter srebrnima medaljama obeh na Svetovnem prvenstvu leta 2002 v Debrecenu, kjer je Aljaž osem let po svojem prvem finalnem nastopu končno stopil še na zmagovalne stopnice.

Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan

Aljaž je morda največji pritisk povezave z Mitjem čutil na Evropskem prvenstvu 2004 v Ljubljani. Takrat se je zavedal, da Slovenija po napaki Mitje Petkovška v finalih na bradlji pričakuje njegovo medaljo. Aljaž je z brezhibnim nastopom po desetih letih ponovno stopil na najvišjo stopničko stare celine, kar je bil po besedah trenerja Mešla en bolj čustvenih trenutkov njegove kariere. Le nekaj dni kasneje je Aljažu pripadla čast, da je ob zvokih evropske himne dvignil zastavo Evropske unije na slovesnosti v Ljubljani ob vstopu Slovenije v novo evropsko skupnost.

Zlata leta z zlatima medaljama

Začetek leta 2005 je bil za zmag vajene javnosti dokaj povprečen, saj na tekmovanjih za svetovni pokal in na evropskem prvenstvu Aljaž ni osvojil niti ene medalje. V drugi polovici leta je Aljaž z uspešnima nastopoma najprej v Stuttgartu in Glasgowu (prvo in drugo mesto) napovedal, da se pripravlja nekaj posebnega. Le en teden pred odhodom na svetovno prvenstvo je na prvem svetovnem pokalu v Mariboru še enkrat zmagal, nato pa se z zlatimi črkami vpisal v zgodovino slovenskega športa z naslovom svetovnega prvaka na drogu. Aljaž Pegan z osvojeno zlato medaljo na Evropskem prvenstvu 2004 v Ljubljani.

Svetovnega prvenstva v Melbournu leta 2005 ne bomo nikoli pozabili, takrat sta Aljaž in Mitja slovensko zastavo dvakrat dvignila na najvišje mesto. V tistem trenutku smo dojeli, da zmoremo vse in takrat se je porodila ideja o novem gimnastičnem centru Pegan – Petkovšek (sedaj Cerar – Pegan – Petkovšek). Čeprav je od takrat minilo že sedem let, verjamemo, da bomo skupaj z Aljažem nov center kmalu dočakali.

Melbourne, Avstralija, l. 2005: Aljaž Pegan je postal svetovni prvak

Prihodnja tri leta so bila zrela in izjemna za Aljaža, večje število tekmovanj za svetovni pokal mu je omogočilo, da je ob zmagovanju lahko še izpilil vaje pred največjimi tekmovanji. Njegove izvedbe so bile zanesljive in brezhibne, srebrnima medaljama iz svetovnih prvenstev leta 2006 na Danskem in leta 2007 v Nemčiji je dodal še srebrno in bronasto medaljo na evropskih prvenstvih leta 2007 na Nizozemskem ter leta 2008 v Švici. A tak tempo življenja je terjal tudi svojo ceno. Tekmovanja so postala velik dril – potovanje, tekma in vrnitev domov so se odražale v vedno bolj pogostih bolečinah v hrbtu, zaradi katerih je moral kakšno tekmovanje tudi izpustiti ali pa se ga udeležiti ne najbolje pripravljen. Njegova izjemna izkušenost ga je pripeljala še do finalnih nastopov na Svetovnem prvenstvu leta 2009 v Londonu (5. mesto) in na Evropskem prvenstvu leta 2010 v Birminghamu (8. mesto), nato se je začelo dolgo obdobje rekonvalescence. Večkrat je že kazalo, da bo Aljažu uspel povratek na gimnastični tron, nazadnje so to obetali deloma uspešni nastopi leta 2012 na svetovnih pokalih v Osijeku in Mariboru.

Zrela leta na vrhu

Aljaž Pegan in Epke Zonderland (Nizozemska), na Šalamunovem memorialu.

Novim izzivom naproti

A obdobja, ko telo ni več dopuščalo intenzivne vadbe, so se vedno bolj daljšala. Obenem si je bilo potrebno ustvariti dom, voditi posle, obiskovati študij in tako je za gimnastiko ostajalo vedno manj časa. Pozornost vedno bolj potrebuje tudi hči Alina, ki se je Aljažu in njegovi partnerki Nini rodila januarja 2012, še letos pa se bo družina povečala za še enega člana. Tako je tudi za Aljaža po triintridesetih letih vadbe prišel čas, da pospravi paščke, še zadnjič premaga tremo in reče, dovolj bo! Tako kot vedno doslej, bo to naredil v slogu velikega človeka in zmagovalca. Prepričani smo, da bo Aljaž v prihodnosti še zaznamoval slovensko gimnastiko in da bo njegovo ime znano še mnoga leta. V tem trenutku pa se lahko Aljažu le poklonimo in zahvalimo za vse čudovite občutke veselja in ponosa, ki smo jih doživljali ob spremljanju njegovih nastopov.

Aljaž z partnerko Nino in hčerko Alin.

SVETOVNA PRVENSTVA Stuttgart, Nemčija

1989

28. mesto ekipno (rezerva)

Indianapolis, ZDA 1991 143. mesto v mnogoboju Pariz, Francija 1992 21. mesto drog, 60. mesto bradlja Birmingham, VB 1993 12. mesto drog, 74. mesto bradlja Brisbane, Avstralija 1994

6. mesto drog, 10. mesto bradlja

Sabae, Japonska

80. mesto mnogoboj

1995

San Juan, Portoriko 1996

4. mesto drog, 17. mesto bradlja

Tianjin, Kitajska 1999

13. mesto drog, 53. mesto bradlja

Gent, Belgija 2001

70. mesto drog, 48. mesto bradlja

Debrecen, Madžarska 2002

2. mesto drog, 39. mesto bradlja

Anaheim, ZDA

24. mesto drog

2003

Melbourne, Avstralija 2005

1. mesto drog

Aarhus, Danska

2006

2. mesto drog

Stuttgart, Nemčija

2007

2. mesto drog

London, VB

2009

5. mesto drog

EVROPSKA PRVENSTVA Atene, Grčija 1991

12. mesto mnogoboj, 6. mesto drog – mladinci

Budimpešta, 1992 Madžarska

48. mesto mnogoboj, 16. mesto bradlja

Praga, Češka 1994

21. mesto mnogoboj, 17. mesto bradlja, 1. mesto drog

Kopenhagen, Danska

1996

17. mesto drog

St. Petersburg

1998

8. mesto drog

Bremen, Nemčija

2000

3. mesto drog

Patras, Grčija

2002

4. mesto drog

Ljubljana, Slovenija

2004

1. mesto drog

Debrecen, Madžarska

2005

5. mesto drog

Volos, Grčija

2006

7. mesto drog

Amsterdam, Nizozemska

2007

2. mesto drog

Lozana, Švica

2008

3. mesto drog

Birmingham, VB

2010

8. mesto drog

SVETOVNI POKAL 1995 Stuttgart ZĂźrich

1. mesto drog 1. mesto drog

1996 Cottbus Pariz ZĂźrich

1. mesto drog 1. mesto drog 1. mesto drog

1997 Glasgow

1. mesto bradlja in drog

1998 Glasgow Pariz Stuttgart ZĂźrich

1. mesto drog 1. mesto drog 1. mesto drog 1. mesto drog

1999 Glasgow Stuttgart

1. mesto bradlja, 2. mesto drog 2. mesto drog, 3. mesto bradlja

2000 Glasgow Ljubljana

2. mesto bradlja in drog 2. mesto drog 2. mesto finale serije svetovnega pokala sezona 1999-2000 na drogu 3. mesto finale serije svetovnega pokala sezona 1999-2000 na bradlji

2001 Cottbus Pariz

1. mesto bradlja in drog 1. mesto drog

2002 Glasgow Cottbus

3. mesto drog 3. mesto drog 1. mesto finale serije svetovnega pokala sezona 2001-2002 na drogu

2003 Solun Cottbus Stuttgart

1. mesto drog 1. mesto drog 3. mesto drog

2004 Glasgow La Serena Cottbus

1. mesto drog 1. mesto drog 1. mesto drog

2005 Maribor Stuttgart Glasgow

1. mesto drog 1. mesto drog 2. mesto drog

2006 Stuttgart Maribor Gent Teheran Moskva

1. mesto drog 1. mesto drog 1. mesto drog 2. mesto drog 3. mesto drog 3. mesto finale serije svetovnega pokala sezona 2005-2006 na drogu

2007 Ĺ anghaj

1. mesto drog

2008 Maribor Barcelona Stuttgart Glasgow

1. mesto drog 2. mesto drog 2. mesto drog 3. mesto drog

2009 Osijek Doha Moskva Glasgow Maribor

1. mesto drog 1. mesto drog 2. mesto drog 2. mesto drog 2. mesto drog 2. mesto v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v letu 2009

2010 Moskva Maribor Montreal Doha

1. mesto drog 1. mesto drog 2. mesto drog 3. mesto drog 2. mesto v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v letu 2010

SREDOZEMSKE IGRE Atene, GrÄ?ija 1991 Montpellier, 1993 Francija Tunis, Tunizija 2001 Pescara, Italija 2009

18. mesto mnogoboj 3. mesto ekipa, 2. mesto drog, 5. mesto bradlja 3. mesto drog 2. mesto drog

NAGRADE Športnik leta po izboru Gimnastične zveze Slovenije 1999, 2001, 2002 in 2006. Športnik Slovenije po izboru Društva novinarjev Slovenije 2002. Športnik Ljubljane po izboru Športne zveze Ljubljane 2004.

April 2013, zapisal mag. Klemen Bedenik, predsednik Gimnastične zveze Slovenije, po pričevanjih trenerjev Borisa Pavlihe in Jožeta Mešla ter iz osebnih izkušenj z Aljažem Peganom v letih 1982 – 2013

100