Diners Club Exclusive Magazine 13 by Diners Club Slovenija d.o.o.

Kazalo

21 29 32 42 46 50 54 60 64 68 71 72 76 78 82 84

Nenadejani paradiž Severnega morja Pri nasmejanem virtuozu Poletni dež Govori z njo V iskanju nikoli videnega Ko Angleži srečajo Francoze Robec blizu srca Prostor pod soncem Nostalgija kot instrument Boj za veliko srebrno trofejo Okus po zmagi Moč (za)misli V sožitju narave in sprostitve Zgodovina drobnih mehurčkov Hiša penin Istenič Istrski jing in jang

Redaktorica: Danaja Vegelj

Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com

Avtorji: Rok Bedenk, Cvetka Dragan, Anžej Dežan, Aleš Fevžer, Bruno Gaberšek, Matija Gorjan, Alenka Kotnik, Nina Levičnik, Bojan Levič, Jože Rozman, Ema Rus, Lucija Stupica, Borut Štajnaher, Daniel Tomičić, Danaja Vegelj, Nina Vidovič, Janko Zrim, Barbara Žnidar.

Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com

Fotografi: Aleš Fevžer, Polona Frumen, Matija Gorjan, Manuel Kovšca, Marijan Močivnik, Max Moser , Aljoša Rebolj, Goran Šebelić, Robert Tober, Janko Zrim, Laurent Ziegler.

Lektorica: Nina Modrijan

Junij 2012

Diners Club Exclusive Magazine Glavni in odgovorni urednik: Janko Zrim

Naslovnica: Thinkstock

Grafično oblikovanje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana

88 90 98 104 108 112 116 120 124 127 130 134 138

Hotelska hiša razkošja in udobja Šik kmetija Na morje na Koroško Ena in edina Eleganca in moč v gibanju Nič več baby benz Kdo pravi, da je njihov čas minil?! Novi oblikovalski recepti Peklenski klanec Pogumno v sedlu Maškarada leta Vloženi morski pes Palica, žogice in zdrava tekmovalnost

Izdajatelj: Tehnis, d. o. o. Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Direktor: Janko Zrim DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano info@club-media.it V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o. Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik

Tisk: Schwarz, d.o.o., Ljubljana Naklada: 8000 izvodov ISSN 2232-2736 Vse pravice pridržane. Kopiranje ali ponatis vsebine je dovoljen le s pisnim dovoljenjem izdajatelja.

Evropsko poletje Še eno poletje je pred nami, polno pričakovanj, doživetij, sonca in svežih zgodb. Ni nam treba prepotovati polovice sveta, da bi užili še nikoli videno, edinstveno in najbolj čarobno. Najlepše in najboljše kraje lahko najdemo tudi daleč stran od vročega Mediterana, velikih hotelskih kompleksov in kataloških peščenih plaž. Skrivnosti lahko za spremembo odkrivamo tudi tam, kjer čas teče z enako frekvenco, kot teče doma in so običaji podobni tistim, ki jih poznamo. V tokratni številki smo odkrivali sever. Geografsko, kulturno in sociološko skozi ljudi, destinacije, oblikovalske presežke in kulinarične mojstrovine. Obiskali smo v naših krajih malo poznani nemški otok Sylt, ki velja za vrhunsko turistično destinacijo severne Evrope in je s svojo edinstveno arhitekturno podobo na nek način vzorčni primer sobivanja turizma in narave. Če vam je Sylt predaleč, vas bo le dobro uro vožnje iz Ljubljane prevzelo Vrbsko jezero, ki s svojo unikatno kombinacijo nostalgičnega razkošja in sodobne mondenosti opominja, da so Karibi veliko bližje, kot ste si mislili; tam se razkošne vile stapljajo z romantičnimi pomoli, alpska pokrajina dobiva mediteransko mehkobo, užitek pa postane pojem, ki je vedno na dosegu roke. Letošnje poletje je izvrstna priložnost za brskanje po spominih, za navduševanje nad preprostim, že poznanim, naravnim in pristno domačim. Tak primer je kmetija Babylonstoren, arhitekturni biser, kjer gostje sodelujejo pri nabiranju svežega sadja in zelenjave, se aktivno udeležujejo vrtnarjenja, ali pa se sproščajo ob pogledu na zaplate zelenega rastlinja in modrega južnoafriškega neba. Da je naravno najboljše, dokazujejo tudi pri Hermèsu, kjer so obletnico vrhunskih oblikovalskih in obrtniških spretnosti počastili s štirimi jubilejnimi torbicami, ki so jih simbolično poklonili zahodnim otoškim sosedom. Imate na voljo podaljšani vikend? London je destinacija, ki jo letos vsekakor velja umestiti na seznam poletnih izletov in tega ne dokazujejo zgolj olimpijske igre, ki se bodo odvijale v kraljevskem mestu; britanska prestolnica vas bo v naslednjih mesecih navduševala tudi s številnimi kulturnimi prireditvami, med katerimi izstopata retrospektivni festival Hitchcockovih filmov in kontroverzna razstava konceptualnega umetnika Damiena Hirsta, ki si jo bo mogoče ogledati v galeriji Tate Modern. Naj bo torej tokrat Evropa. Čeprav se je stara celina znašla na politični in gospodarski preizkušnji, nas kreativni posamezniki, edinstvene destinacije in učinkovite konceptualne rešitve učijo, da vanjo kljub vsemu velja verjeti. Dokaz je tudi Esmit, projekt Igorja Simčiča, ki je kulturno pisan kontinent združil tam, kjer se najbolje počuti – na morju. Njegova jadrnica, diplomatski projekt, kot je povedal v intervjuju za tokratno številko, je zaenkrat edina, ki ji je dovoljeno pluti pod skupno evropsko zastavo in zato predstavlja simbol povezovanja, zaupanja in domačega zavetja. Recimo, da je letos zares čas, ko se lahko naučimo užiti tisto, kar nam je na dosegu roke. Recimo, da lahko tokrat s polnimi pljuči vdihnemo najbolj pristno, najbolj domače in se ponovno zaljubimo v topel poletni dež (ki je, mimogrede, tudi rdeča nit tokratne modne zgodbe) in naravo. Recimo, da je končno prišel čas, ko lahko snamemo klobuk in se ob vonju dišeče kave prepustimo dolgim dnevom in čarobnim nočem. Poskusite, morda se vam bo na koncu zdelo smešno, da se tega niste domislili že prej. Janko Zrim

Sylt

Nenadejani paradiž Severnega morja Sylt Ko poletje pokaže svojo peklensko plat, so hladne gore in senčni gozdovi idealno pribežališče za dopustnike, ki jim zna že ob malce višjih temperaturah ozračja kaj hitro zakuhati kri. Za tiste romantike, ki pa si oddiha le ne znajo predstavljati brez peščenega peska pod nogami in slanega vetriča v laseh, je nemški otok Sylt osvežujoča alternativa. Milo podnebje, poživljajoče valovito morje, frizijska neukrotljiva narava ter obilica skritih epikurejskih kotičkov so dokaj prepričljivi argumenti, ki otok Sylt že nekaj let zapored ohranjajo na vrhu najbolj priljubljenih destinacij Severnega morja. Besedilo: Nina Vidovič Fotografije: promocijski material Marketing Sylt, Landhaus Stricker, Hotel Söl´ring Hof, Sansibar, Polona Frumen Na lovu za skritimi zakladi Tudi s Syltom zna biti sprva tako kot z vsakim drugim krajem: obiskovalci dobijo tisto, kar pač želijo dobiti. Če jih zahodni veter, ki tako rad veje čez peščene sipine otoka, napiha na turistični Westerland, v osrednje mesto Sylta, potem bodo okusili enak dopust, kot bi ga na znameniti “Ballermann” aleji na Mallorci ali katerem drugem, z nemškimi ali angleškimi turisti preobljudenem obmorskem letovišču. Tako se v letovišču Westerland namesto morskih klifov ob obali bočijo betonski hotelski kompleksi, po plaži se valijo gruče turistov, med katerimi si pot trmasto utira svež poletni vetrič, ki po plaži razpreda vonj po pečenem krompirčku, fritiranih ribjih filejih in klobasicah z žara. Kot četrti največji nemški otok Sylt gosti največ domačih počitnikarjev. Od povojnih 40. let, ko je iz majhnega ribiškega otočka s komajda 1000 prebivalci Sylt čez noč postal priljubljeno letovišče, ki danes obeleži 850.000 gostov letno, Nemci oziroma sodeželani ostajajo otoku najbolj zvesta publika. Sploh zadnjih 30 let, ko Sylt uživa sloves mondenega otoka, saj semkaj zelo radi prihajajo nemški pomembneži in ostala VIP eminenca. Še najlažje je Sylt primerjati z Azurno obalo. Ko enkrat stojite pred znamenito cannsko filmsko plačo ali se sprehajate po rivieri Croisette, se zna zgoditi, da zla-

ti Cannes ne deluje več tako mondeno, potem ko so filmske zvezde in z njimi ves cirkus zapustili prizorišče – največ ekskluzivnih kotičkov se namreč skriva v bližnjem Antibesu ali drugih manjših letoviščih. In enako se tudi na Syltu dragoceni, pred masovnim turizmom

Pogled na marino v Hörnumu, najbolj južno ležečem letoviščnem mestecu Sylta

Sylt

1 3

še skrbno varovani kotički pričnejo odstirati, ko enkrat izstopite izven toka glavne turistične arterije Westerlanda in se podate na vznemirljivo popotovanje vseh petih čutov – tja med neokrnjeno naravo, bežeče sipine, penaste valove, vijoličaste resave in samotne rdeče-bele svetilnike, ki pred kradljivim vetrom varujejo vsak dragocen košček tega šarmantnega frizijskega otoka.

1. Na Syltu boste poleg narave in izvrstne kulinarike našli tudi veliko ličnih trgovinic najbolj prestižnih blagovnih znamk. 2. Rdeče-beli svetilnik Ellenbogen v Listu z razgledom 18 morskih milj pridno pazi na severno stranico otoka. 3. Poletja ob Severnem morju so bolj prizanesljivih temperatur – le proti nagajivemu vetru je najem pletenega koša toplo priporočljiv.

Kampen ‡ raj za umetnike in umetnike po duši Medtem ko so v 50. in 60. letih zvezdniki kova a la Marlene Dietrich, Josephine Baker ali Max Schmeling blesteli v Trocadero klubu v turističnem Westerlandu, so se umetniške duše raje zbirale v idiličnem obmorskem mestecu Kampen, ki je pozornost boemov prvič pritegnil konec 19. stoletja; predvsem slikarje so privlačili edinstvena pokrajina s strmo odrezanim „Rdečim klifom“ ter mir in samota, ki so jim na Syltu pričarali slikoviti raj, daleč proč od vsakdanjega sveta. Vedno več umetnikov, kot sta pisatelja Stefan Zweig in Hermann Hesse, je romalo na sever otoka, kjer se dviga tudi najvišji vrh otoka, 52 metrov visoka „Uwe sipina“. Poleg eks-

presionista Emila Noldeja in pisatelja Thomasa Manna sta poletja tukaj preživljala tudi založnik Ernst Rowohlt in medijski mogul Axel Springer. V 60. letih minulega stoletja je Kampen slovel po znamenitih jet-set zabavah playboja Gunterja Sachsa, ki je tukaj rad ponočeval s svojo ženo Brigitte Bardot, čez dan pa si na plaži srčno prizadeval, da je nudizem tudi na Syltu postopoma postal sprejemljiv, če ne etabliran. Kampen je bil med takrat pogumnimi naturisti priljubljen zaradi svoje nudistične plaže, o kateri je igralka Romy Schneider nekoč izjavila, da iz vsakega morskega vala v Kampnu moli vsaj ena gola rit. Danes jih je vsaj dvakrat toliko, a kljub temu Kampen ohranja svoj renomiran imidž in petične goste navdušuje z izbrano ponudbo „neplavalnih“ aktivnosti – od golf igrišč, mondenih butikov do galerij in draguljarn – za novodobne boeme se tukaj vedno najde razlog za zapravljanje in posledično razkazovanje imetja. Keitum ‡ zeleno osrčje Sylta Nekoč glavno mesto Sylta je danes ena izmed najlepših vasi na frizijskem otoku, če ne v celotni Severni Friziji. Nahaja se neposredno ob morski plitvini in navdušuje z

Sylt

4 5

idiličnimi slamnatimi kočami in majhnimi ovinkastimi ulicami, ki popotnika vabijo na lagoden sprehod skozi zgodovinski del vasice. Večina za Sylt tipičnih, s slamo pokritih koč je bila zgrajena v 18. stoletju, v t. i. zlati dobi otoka. S kitolovom si je tedaj marsikateri kapitan nalovil slovesa in bogastva in tudi zato Keitum še danes velja za mestece starih pomorščakov, ki tukaj radi uživajo jesen življenja. S turizmom, ki je Keitum dosegel šele v 70. letih, se je v mestecu razvila tudi pestra domača obrt. Tako se tukaj gnete največ obrtnikov, sploh steklarjev, ki jim družbo delajo še lončarji, tkalci in zlatarji. Vsi skupaj vneto in po starih obrtniških postopkih izdelujejo filigranske dragocenosti, ki jih obiskovalci radi odnesejo s seboj kot spominek. Sylt ima zelo bogato zgodovino in tradicijo, ki je mešanica nordijskih in germanskih običajev, zato je potepanje med rokodelskimi butiki tudi spoznavanje frizijske kulture. Eden izmed tipičnih otoških običajev je pitje frizijskega črnega čaja, ki so ga mornarji na otok prinesli s svojih eksotičnih popotovanj, najbolj pa je kultura čajnic razširjena prav v Keitumu. Ob toplem, rahlo grenkem napitku ne sme manjkati še slastna frizijska tortica iz listnatega testa,

stepene smetane in slivovega nadeva, ki jo lahko okusite zgolj na Syltu.

4. Znamenite Sylt Royal ostrige so ene izmed najbolj prepoznavnih nemških izvoznih blagovnih znamk.

List ‡ severna zakladnica ostrig Najbolj severno ležeče mestece otoka slovi predvsem po dveh znamenitostih: po izjemno vetrovni peščeni plaži, ki privlači zagrete ljubitelje vodnih in vetrnih športov in po najbolj znamenitem izvoznem artiklu Sylta, znamenitih Sylter Royal ostrigah. Družina Dittmayer, ki se edina v Nemčiji od leta 1986 ukvarja s kultiviranjem ostrig, letno izvozi dober milijon mehkužcev, katerih ducat na tržnici še zmeraj drži ceno 14 evrov. Če se prodajna cena zdi komu pretirana, naj omenimo, da reja ene samcate ostrige traja kar tri leta, preden se školjka napolni z okusnim mesom in tehta idealnih 80 gramov. Zato je skorajda greh, če se na poti na najdaljšo peščeno plažo otoka ne ustavite v bistroju družine Dittmayer in pokusite vsaj to slastno delikateso. Ob prijazni postrežbi boste dobili še brezplačen poduk o različnih načinih priprave školjk, če vam klasičen, surov način z nekaj kapljicami limone ne diši najbolje. In seveda ne pozabite, da se k ostrigam izvrstno poda šampanjec ali penina. Pa dober tek!

5. Gojenje ostrig v Listu je ob turizmu ena od vodilnih gospodarskih panog otoka.

Sylt Potepanja po gurmanski mlečni cesti Eden izmed dejavnikov, zakaj Sylt uživa naziv mondenega letovišča, je njegova zavidljiva kulinarična ponudba. Tako se na 36 kilometrov dolgem otoku gnete kar pet nosilcev skupno 9 Michelinovih zvezdic, kolikor jih premore otok. Tudi petični Francozi iz Gault Millaua ob podeljevanju dragocenih pik na Syltu niso skoparili. Pri kateremu izmed izvrstnih kuharjev se gostom najbolj cedijo sline, je težko reči, saj ima nenazadnje tudi najboljša restavracija na svetu, danska Noma, „zgolj“ eno zvezdico. Zato je pri odkrivanju priznanih kulinaričnih naslovov potrebno poslušati predvsem svoj želodec in tudi denarnico. Bogati in konkurenčni ponudbi navkljub pa nekaj lokacij nepremagljivo ostaja na samem vrhu, saj poleg izvrstne kulinarične ponudbe gostom vedno ponudijo nekaj več: izbran okus ter kulinarično-čutno doživetje. Večina vrhunskih restavracij se namreč pogosto nahaja pod streho ekskluzivnih hotelov in počitniških dvorcev, kjer sta vrhunska kakovost storitev in absolutno zadovoljni gostje na prvem mestu.

1. Prestižni hotel Söl'ring Hof ima enega najbolj čudovitih razgledov po Severnem morju. 2. Istoimenska restavracija pod vodstvom chefa Johannesa Kinga se lahko pohvali z dvema Michelinovima zvezdicama, zato je vnaprejšnja rezervacija večerje še kako priporočljiva. 3. Hotel leži v samoti ob peščeni plaži Rantum in ima tudi svojo zasebno hotelsko plažo, zato je priljubljeno pribežališče dopustnikov, željnih miru in sprostitve.

1 2

Hotel Söl’ring Hof Le tisti, ki so kdaj prestopili prag tega luksuznega hotela, lahko razumejo, zakaj Söl’ring Hof kraljuje na vrhu lestvice najlepših in najbolj ekskluzivnih lokacij Sylta. Ličen bel hotel s slamnato streho je namreč edini luksuzni hotel na Syltu, ki stoji neposredno na plaži, tako da gostje ob enkratnem razgledu na bučeče morje že na recepciji začutijo, da si bodo tukaj lahko zares odpočili. Petzvezdični hotel razpolaga le s 15 suitami, tako da je prostora za maksimalno 30 gostov, kar zna biti še kako pomemben dejavnik pri petičnih dopustnikih, željnih miru in počitka. Nove moči povrne že sprehod po peščeni plaži ali premočrten pohod na drugo stran otoka. V letoviščnem kraju Rantum, kjer se nahaja hotel Söl’ring Hof, je Sylt širok le dobrih 100 metrov. Za sprostitev poskrbi tudi SPA ponudba hotela, kjer se ob masažah in ostalih negovalnih programih gostje lahko veselijo že naslednjega vrhunca bivanja v Söl’ring Hofu – gurmanskega razvajanja vrhunskega kuharja Johannesa Kinga. Z dvema Michelinovima zvezdicama odlikovani šef hotelske gurmet restavracije svoje recepte opiše kot sezonsko navdahnjeno kuhinjo, sestavljeno iz pretežno lahkih jedi in oplemeniteno z zelišči. Slednja posebej za šefa kuhinje nabira specializirana zeliščarka, med njimi pa se lahko znajdejo tudi bolj eksotična zelišča, kot so recimo alge iz otoških izvirov in solin. Priznanemu kuharju, ki se je na Sylt na veliko žalost berlinske kulinarične scene pustil zvabiti pred 12 leti, lahko ob večerji kukate pod prste, saj Johannes King kuha v odprti kuhinji, tako da so njegovi triki in čarovnije postavljeni vsem na ogled. Ob izjemni jedači, pijači in ostalih vrhunskih storitvah hotela pa po pripovedovanjih goste najbolj očarata gostoljubje in domače vzdušje „dvora“, zaradi katerih se vedno znova radi vračajo v Rantum, saj se pod slamnato streho Söl’ring Hofa počutijo kot doma.

Sylt 1. Ena najbolj znanih motivik Sylta je peščena plaža ob Rdečem klifu v Kampnu. 2. Sylt je še posebej priljubljen med surferji in wakeboarderji – tu potekajo številna svetovna prvenstva večine vodnih športov, saj se volja zahodnega vetra skoraj nikoli ne utrudi. 3. Tipična frizijska hiša je pokrita s slamo in obdana z »ograjo« iz znamenitih syltskih vrtnic, ki izvirajo s sibirskega polotoka Kamčatke. 4. Sylt gosti tudi veliko prestižnih dogodkov – med drugim turnir German Polo Masters, kjer se rada zbira mednarodna VIP publika.

1 2

Deželna hiša Stricker Po toplem, domačem in gostoljubnem vzdušju na Syltu slovi le še en naslov: prav tako petzvezdični butični hotel oziroma deželna hiša Stricker. Poslopje, zgrajeno v tipičnem frizijskem slogu iz leta 1784, je eno najstarejših na otoku, na čelu katerega se že 20 let trudita zakonca Bodendorf. Medtem ko soproga skrbi za brezhibno postrežbo in udobje gostov, šarmatni gospod Bodendorf koordinira in vodi kar tri hotelske restavracije, med njimi tudi z Michelinovo zvezdico in 18 Gault Milliau pikami nagrajeno restavracijo Bodendorf´s. V intimni atmosferi vrhunske restavracije se gostje pustijo zapeljati mediteransko navdihnjenim kreacijam gospoda Bodendorfa, ki si kljub natrpanem urniku rad utrga trenutek, da tudi osebno povpraša po zadovoljstvu gostov. Prav osebni kontakt dobrovoljnih gostiteljev je tudi pri hiši Stricker tisti, zaradi katerega se gostje raje odločijo za

oddih v Tinnumu, ki ne leži ob morju, temveč sredi otoka – obdan z naravo in brenčanjem žužkov. Tudi sredi zelenih trav gostje tukaj ne pogrešajo sprostitve – deželna hiša Stricker ne slovi samo kot gurmanski tempelj otoka, ampak tudi kot enkratna certificirana wellness oaza, ki na 700 m2 nudi vrhunske kozmetične tretmaje in druge termalne programe. Zaradi svoje lege in ponudbe je deželna hiša Stricker za obisk primerna vse leto, nepoboljšljivi ljubitelji kulinarike pa svoje moči radi prihranijo za februar, ko gospod Bodendorf skupaj s kuharskimi kolegi prireja gurmanski festival Sylt. V petih dneh festivala gostje sicer nekoliko manj počivajo, kot bi sicer, saj jim natrpan urnik okušanja vrhunskih specialitet in izbranih žlahtnih kapljic rad ukrade kakšno urico spanca, pa vendar se marsikateri navdušeni okuševalec s festivala vrne bolj prerojen in poln novih moči, kot bi si jih morda nabral kje drugje.

Sylt

1. Zaščitni znak Sansibarja sta dva prekrižana meča, ki ju boste našli tudi na istoimenskih športnih oblačilih ter a la carte menijih nemške letalske družbe Airberlin.

Bar in restavracija Sansibar Družabno in kulinarično popotovanje po otoku je priporočljivo zaključiti v syltski kultni destinaciji številka ena, restavraciji Sansibar. To, kar je ime Käfer v Münchnu ali Borchardt v Berlinu, je Sansibar na Syltu. Živahna in vedno do zadnjega sedeža polna restavracija tik ob rantumški plaži na jugu otoka se je v 34 letih iz fast food kioska razvejala v eno prepoznavnejših blagovnih znamk Nemčije, s katero ljudje povezujejo kakovost in veselje do življenja. Enako mešanico pozitivnih emocij namreč začutijo, ko si v restavraciji privoščijo buteljko dobrega vina iz pestrega izbora 1200 steklenic, koliko jih premore vinska klet, ali pa naročijo znamenito pečeno klobasico s karijevo omako, za katero lastnik Sansibarja, Herbert Seckler, hudomušno pravi, da je boljša kot v rodnem Berlinu. Gospoda Sacklerja, rdečeličnega lastnika kultne restavracije, lahko petek in svetek srečate v Sansibarju, saj kljub svojemu imperiju (ob restavraciji je Sansibar tudi modna znamka in catering podjetje) ne počiva na lovorikah. Prešerni gostilničar, ki ga je Gault Millau leta 2009 počastil z nazivom gostitelja leta, brez izjeme tika prav vsakega gosta, pa naj bo predsednik države ali naključni obiskovalec, ki se mu je zahotelo okusne hrane in radoživega vzdušja, po katerih Sansibar slovi daleč naokoli. Sploh VIP klientela se v ogromni leseni postojanki rada poveseli ob magnum steklenicah znamenitega Sansibar šampanjca in izbranih jedeh, kot so stejki bele tune ali pogrinjki z beluga kaviarjem. In četudi ob sosednji mizi morda sedijo povsem normalni smrtniki, je prav mešanica svetovljanstva in vsakdana tista, zaradi katere Sansibar dnevno zabeleži 3000 gostov. Le redkokateri popotnik odide s slabim priokusom – veliko prej se ljudje poslavljajo z zadovoljnim nasmeškom in z željo vrniti se čim prej nazaj v ta nenadejan severnomorski paradiž.

2. Lastnik restavracije Sansibar, Herbert Seckler, je velik ljubitelj vina in ob vsem delu piše tudi svojo vinsko kolumno. 3. Sansibar slovi po svoji izvrstni kuhinji, ki se prileže vsakemu okusu in debelini denarnice.

Sylt

Pri nasmejanem virtuozu

Holger Bodendorf, šef kuhinje Bodendorf´s in lastnik deželne hiše Landhaus Stricker, Sylt Da so ljudje na severu bolj hladni in zadržani, zagotovo ne drži ob obisku deželne hiše Stricker, ki jo že 20 let s soprogo uspešno vodi Holger Bodendorf. V prostem času zapriseženi navdušenec Harley Davidson motorjev je šef kuhinje Bodendorf, po mnenju kulinaričnih poznavalcev pravi virtuoz predjedi, za katere so mu Francozi podelili kar 18 Gault Millau točk, s kulinaričnega svoda pa je padla tudi že Michelinova zvezdica, sicer že druga v njegovi poklicni karieri. Ob vseh stelarnih odlikah pa gost ob obisku deželne hiše Stricker ni zapeljan s titulami ali visokoletečimi nazivi, temveč je do vrha želodca, pa tudi srca, prej poln toplega in okusnega gostoljubja. Besedilo: Nina Vidovič Fotografije: promocijski material Landhaus Stricker

Sylt

Gospod Bodendorf, kako ste pravzaprav “pristali” za štedilnikom? Ste že kot deček želeli postati šef kuhinje, nagrajen z odlikami? Tega poklica se je izučila moja mama in temu primerno se je pri nas doma vedno veliko pozornosti posvečalo hrani – pri nas se je zmeraj dobro jedlo, morda veliko bolje kot recimo pri mojih prijateljih. Iz tega se je zagotovo rodilo moje navdušenje nad kuho in sorazmeroma mlad sem že vedel – bilo mi je deset let – da želim postati kuhar. Takrat poklic kuharja še ni užival takšnega slovesa, kot ga ima danes med mladimi ljudmi. Odločitev postati kuhar je takrat pomenila predanost in pripravljenost se vse življenje učiti in izpopolnjevati.

Že dobrih 20 let živite in delujete na Syltu. Ja, 1. maja je bilo natanko 20 let. (smeh) Kako si razlagate gostoto izvrstnih kuharjev, ki prav tako živijo in ustvarjajo tukaj? Menim, da to leži predvsem na naših gostih. Ljudje, ki počitnikujejo na Syltu, imajo radi lepe stvari, radi uživajo. K temu spadajo enkratne jedi, enako kot sta recimo lep hotel ali kozarec dobrega vina. Lepo je, da med kuharji na Syltu obstaja prej medsebojna povezanost kot pa tekmovalno vzdušje, saj ima vsak od nas pri pripravi jedi svojo osebno noto, svoj podpis.

Kljub neposredni konkurenci delujete zelo sproščeno in umirjeno. Nadzorujete in vodite kar tri restavracije, med njimi tudi z Michelinovo zvezdico in 18 Gault Millau pikami nagrajeno restavracijo Bodendorf´s. Kako izgleda vaš delovnik? Svoj delovnik pričnem povsem normalno, tako da skupaj s sodelavci naročamo sestavine. K sreči imam zelo dobro in zanesljivo osebje, ki mi z veseljem pomaga. Sicer pa je pri mojem poklicu tako kot pri vsakem drugem: če ste v službi napeti, ste omejeni tako v idejah kot dejanjih. Sam lahko rečem, da se vsak dan veselim stopiti v kuhinjo, pregledati sestavine in razmisliti, kaj lahko iz njih pripravim. Strast do dela me spremlja vsak dan, saj niti en dan ni enak drugemu. Ob tem sem lahko tudi vesel, da sem sam svoj gospod. Kot ste že omenili, ima vsak kuhar svojo osebno noto. Kako bi opisali vašo kuhinjo? Moja kuhinja v restavraciji Bodendorf ’s je bolj mediteranskega značaja – kuham brez smetane ali masla, zgolj z različnimi olji, sploh olivnimi, ki so glede na recept kdaj bolj grenka ali pa imajo sadni priokus. Ob tem zelo pazim pri izbiri sestavin, da so jedi lahkotnejše in ne obležijo v želodcu. Jedi v naši deželni hiši Stricker bi opisal kot lahko kuhinjo, ki gosta animira. Obstaja morda recept, ki vam je še posebej ljub? Kakšna jed, ki jo vedno znova radi ponudite gostom ali jo celo radi pripravite zase? Pred dobrimi petnajstimi leti sem skreiral t. i. namočen kmečki kruh, polnjen s popečenimi gosjimi jetri, s

Sylt

1. Vrtna terasa pred deželno hišo Stricker, ki je ena od najstarejših frizijskih hiš na otoku, kar priča tudi letnica gradnje na pročelju. 2. V lični gurmet restavraciji Bodendorf's je kuhinja bolj mediteransko-francoskega tipa, medtem ko v restavraciji 1874 Holger Bodendorf kreira predvsem lokalno navdahnjene jedi. 3. Družinsko vodena deželna hiša Stricker je že 20 let priljubljen naslov za ljubitelje dobre hrane, wellness sprostitve in izredno gostoljubje. 4. Holger Bodendorf je pred kratkim izdal tudi svojo prvo kuharico, v kateri predlaga domiselne in enostavne recepte za različne priložnosti v tednu.

konfituro iz šalotk in omako iz tartufov. To jed imam še posebej rad, čeprav morda ne ustreza trenutnim “trendom” moderne kuhinje. Je pa zato jed, ki je primerna ob vsaki priložnosti in goste – pa naj bo to eden ali 300 – zmeraj navduši. Ko ste ravno omenili trende: ali sami sledite trendom moderne kuhinje? Ne, tega ne počnem. Sicer sem tudi sam poskusil kar nekaj receptov t. i. avantgardne kuhinje, ampak to preprosto ni moja stvar. Menim, da je pomembno ostati zvest samemu sebi in slediti svojemu stilu. Že Picasso je rekel, da navdih pride rad, ko ustvarjamo, smo sredi dela. Kdaj vas prešine največ kuharskih idej? To ni tako enostavno, kot morda mislite. Ni tako, da bi šel pod prho in bi se mi tam porodil nov recept. Sprva obstaja zgolj surova ideja, da gredo določene sestavine, recimo bazilika, paradižnik in mocarela, dobro skupaj. Vse ostalo nastaja in zori v pogovoru s sodelavci v kuhinji, pogosto tudi s postrežnim osebjem. Pravijo, da premorete več kot 1000 kuharskih knjig. Kako pogosto sežete po njih in kakšne kuharice so to pravzaprav? Stari recepti ali moderna kuhinja? Ja, res je, zbiram kuharice vseh vrst, od starih do povsem novih. Mislim, da bi bilo nespametno, če si inspiracije občasno ne bi nabral pri kolegih. Tako kdaj zasledim aromatične kombinacije, ki jih še nisem poskusil ali obratno. Zato rad listam med kuharicami. Zelo mi je tudi všeč, da smo se v Nemčiji medtem razvili v deželo kuharskih navdušencev. Ko smo že pri kuharicah: tudi sami ste pred kratkih izdali kuharsko knjigo. Kakšne recepte priporočate

bralcem in ali so primerni za vse kuharske navdušence? Ja, seveda. V bistvu sem kuharico spisal za mojega dobrega prijatelja, ki me je vedno spraševal po receptih za različne priložnosti. S kuharico tako želim, da moje recepte gostje, prijatelji in bralci lahko pripravijo tudi doma. Zato najdete v knjigi nabor različnih receptov – od piknika, do sprejema s šampanjcem, praznovanja otroškega rojstnega dne. Vsega skupaj 21 sekvenc, ki obsegajo tri različne menije za sedem dni v tednu. Katere sestavine pri kuhi ne bi smeli nikoli pozabiti? Pomembno je, da smo predani in kuhamo z ljubeznijo – in seveda z velikim spoštovanjem do sestavin ali produktov. Katerih sestavin pri vas ne bomo zasledili? Nekje je bilo prebrati, da so to ostrige in kaviar ... Sicer oboje ponujamo našim gostom, le osebno niso po mojem okusu. Ali kdaj dovolite tudi, da vam drugi kuhajo? Kaj je vaša najljubša jed? Da, zelo rad si pustim postreči. Pri tem sem res nezahteven in prej pohvalim las v juhi, kot pa da bi rekel kaj žaljivega. Moja najljubša jed pa ostajajo goveje rulade moje mame. Za konec pa morda še nasvet bralcem, kaj morajo ob obisku Sylta nujno poskusiti, doživeti? Ker imamo na Syltu veliko raznovrstnih restavracij, priporočam nekaj različnih kulinaričnih izletov. Priporočam tudi ogled zalivov ostrig, sprehod po peščeni plaži, ogled premikajočih se sipin ter vzpon na najvišjo točko Sylta, znamenito sipino Uwe, s katere se ponuja enkraten razgled po otoku. In seveda, zelo zelo pomembno: nujno se je treba oglasiti v naši restavraciji. (smeh)

Poletni dež Fotografija: Aljoša Rebolj / Studio BOMBA Styling: D. V. Ličenje: Mini Frizura: Maja Turk @ Mič Styling Modela: Luka @ Immortal Models, Ivana @ Talia Models Asistenta fotografa: Maj Pavček in Uroš Žuraj

Krilo Apanage Nedrček Lisca Plašč Farandula Uhani Ursula Prestige

On: Srajca Gas Jeans Scotch&Soda Pas Tommy Hilfiger Očala Ray Ban Ona: Suknjič Furst Krilo Basler Kopalke Seafolly Uhani Ursula Prestige

Majica Auckland New Zealand HlaÄ?e Armani Jeans Superge Clarks

On: Srajca Armani Jeans Hlače Collection Corneliani Ona: Kopalke Seafolly Krilo Stefanel Plašč Mura Torba Camp Uhani Ursula Prestige

Kopalke Plamers Plašč Farandula Sandali Miss Sixty Ogrlice in zapestnice Ursula Prestige Očala Marc by Marc Jacobs

Srajca Lisca Top Stefanel Krilo Basler Ä&#x152;evlji Miss Sixty Torba Krizia Poi Uhani Ursula Prestige

Top Apanage Krilo Furst Ogrlice in uhani Ursula Prestige Sandali Miss Sixty

On: Majica Guess by Marciano Suknjič in hlače Diegel Pas Loyd Čevlji Tommy Hilfiger Očala Ray Ban

Oblačila so na voljo v blagovnici Maxi v Ljubljani.

Ona: Top Lisca Uhani Ursula Prestige

Moda

Govori z njo

Schiaparelli in Prada: Impossible Conversations Tukaj sta, tête-à-tête, vsaka na svoji strani mize s kozarcem vina v rokah, na štiri oči, združeni v intimi. Dve ženski, ki se v resničnem življenju nista nikoli srečali, a sta skupaj spremenili današnjo kulturno realnost: Elsa Schiaparelli in Miuccia Prada. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: The Metropolitan Museum of Art

Moda Osem kratkih dialogov med italijanskima oblikovalkama, ki sta vsaka produkt svojega časa, predstavlja vizualni okvir letošnje retrospektivne razstave Schiaparelli in Prada: Nemogoči pogovori (Impossible Conversations) v newyorškem metropolitanskem muzeju. Dialogi med Elso Schiaparelli, ki je v tesni povezavi s surrealistično umetnostjo ustvarjala v prvi polovici 20. stoletja, in Miuccio Prado, ki je močno zaznamovala sodobno modno pokrajino, razkrivajo dihotomijo med preteklim in sedanjim, med modo in umetnostjo, klobuki in čevlji, med domišljijskim in prizemljenim, ekstravagantnim in minimalističnim. Preplet nasprotij, glasnega smeha in tihega mrmranja. Arhetipski pogovor, ki estetsko obračuna z vprašanji o tem, kaj je bilo nekoč in kaj je danes, vizualno podkrepljen z razstavo njunih del, ki na koncu potrdi, da se revolucionarne ideje zmeraj rojevajo v specifičnem času in prostoru. Kaj je bilo nekoč in kaj je danes Potem ko se je lanskoletna retrospektivna razstava Alexandra McQueena z naslovom Savage Beauty docela zažrla v pore newyorške umetniške sfere, so se v metropolitanskem muzeju v sodelovanju z The Costume Institute s postavitvijo razstave Schiaparelli in Prada: Nemogoči pogovori (na ogled bo med 10. majem in 19. avgustom 2012) letos osredotočili na širše kulturne razsežnosti, predvsem pa na razmerje med teatralnim in strukturiranim, ki ga obiskovalci odkrivajo po plasteh, medtem ko prisluškujejo intimnemu namišljenemu pogovoru med obema oblikovalkama. Na uradni tiskovni konferenci v milanski Salla delle Cariatidi v Palazzo Reale sta kuratorja Harold Koda in Andrew Bolton izpostavila, da je razstava nastala kot replika na kolumne Impossible Interviews, ki jih je v 30. letih 20. stoletja v ameriški reviji Vanity Fair objavljal Miguel Covarrubias. Osem kratkih klepetavih dialogov je režiral Baz Luhrmann in tvorijo ogrodje razstave, ki skozi sedem galerij predstavi vizualno primerjavo med različnima oblikovalskima pristopoma – ekstravagantno in strukturirano Elso Schiaparelli in konceptualno Miuccio Prada. Ko je Elso Schiaparelli leta 1934 na poti v pariško opero Garnier nekdo vprašal, zakaj nosi dva različna čevlja, je z nonšalantnim nasmeškom, pravijo, smrtno resno odvrnila: “Bi vedel, kaj je šik, če bi ti priletelo naravnost v obraz?” (“Would you know chic, if it hit you in the head?”). Da je vprašanje estetike, predvsem pa dobrega oblačilnega sloga večdimenzionalno in tesno prepleteno s kulturnimi zakonitostmi določenega časa, je italijanska oblikovalka vedela vsaj tako dobro, kot se je zavedala dejstva, da je moda sredstvo izražanja kompleksnih socioloških in psiholoških razmerij. Razstava devetdesetih oblek in več kot tridesetih dodatkov Schiaparellijeve in Prade je prav to – provokativno premikanje mej, ki spodbuja dinamično izmenjavo mnenj med ženskama, ki sta po svoje spremenili svet.

1. George HoyningenHuené (Rusija, 1900–1968). Portret Else Schiaparelli, 1932. Last Hoyningen-Huené/Vogue © Condé Nast

2. Guido Harari (Italija, rojen v Kairu 1952). Portret Miuccie Prada, 1999. Last Guida Hararija/Contrasto/ Redux

Moda 1. Wallis Simpson in Elsa Schiaparelli, Vogue, 1. junij 1937. Fotografija Cecil Beaton, Cecil Beaton Studio Archive v Sotheby's 2. Miuccia Prada, spring/summer 2011. Fotografija David Sims

Osem pogovorov, sedem konceptov Kolekcija izbranih modelov se razprostira v sedmih galerijah pritličja metropolitanskega muzeja na slavni newyorški Peti aveniji, vsako od galerij pa zaznamuje eden od kratkih intimnih pogovorov (ki se, mimogrede, dogajajo med namišljeno večerjo, v kateri Elso Schiaparelli prepričljivo odigra Judy Davis). Replike Else Schiaparelli so parafrazirani citati iz avtobiografije Shocking Life, na katere odgovarja odločna Miuccia Prada, ki svoje razmerje do mode sklene s povsem nedvoumno izjavo (kakopak v polomljeni angleščini): “Delaj to, kar delaš, koga brigajo formalni nazivi!” Prva galerija (kuratorji so jo poimenovali Waist Up/ Waist Down) obravnava razmerje med zgornjim in 1

spodnjim delom telesa, med klobuki in čevlji, konflikt med bogato okrašenimi suknjiči, na katere se je osredotočala Elsa Schiaparelli, in krili, ki so postala Pradin zaščitni znak. Nižji pas, ki ga je v sodobno oblikovanje vnesla prav Miuccia Prada, je po njenem odraz moderne ženstvenosti, ki je popolno nasprotje strogi telesni silhueti iz 30. let: “Gre za seks. Za ljubljenje, za nastanek življenja, za prizemljenost, stik z realnostjo.” Sledijo tri galerije, ki sistematizirano ilustrirajo odnos obeh oblikovalskih legend do pojma “šik” – Ugly Chic, Hard Chic in Naïve Chic. Ugly Chic je svojevrsten homage estetiki grdega in je točka, kjer se pogleda obeh oblikovalk združita v prepričanju, da se da grdo transformirati v lepo in neobičajno v sprejemljivo. Pradin top z geometrijskimi vzorci iz kolekcije za jesen in zimo 2

Moda 1996 lahko – enako kot nekatere oblikovalske rešitve Else Schiaparelli – predstavlja novo dimenzijo lepega prav zaradi svoje neopaznosti in neatraktivnosti. Hard Chic raziskuje vplive uniformiranosti in način, kako je moški spremenil žensko in obratno, kako je ženska moškega naredila bolj človeškega. Gre za čutnost, za zavedanje lastnega telesa in uma, za darilo, ki so ga ženskam podarile ženske. Galerija Naïve Chic se, nasprotno, osredotoča na dekliško sproščenost v konceptualni zasnovi in odnosu do dela obeh oblikovalk, na manipuliranje s koncepti o tem, “kaj se za koga spodobi” in kako se morajo oblačiti odrasle ženske. Razstavljeni so igrivi kosi, skorajda neprepoznavno nežni za obe oblikovalki – med drugim pikčast kopalni kostim s podpisom Else Schiaparelli in Pradina bluza z napihnjenimi rokavi, ki je vse prej kot uniformirano stroga, dialog pa se dotika diskretne provokacije, skupnega prepričanja, da mora ženska leta znati nositi in se ne sme bati odrasti. Peto razstavno galerijo so organizatorji poimenovali The Classical Body in obravnava odnos oblikovalk do klasične grško-rimske silhuete, skozi katero odpira filozofsko vprašanje odnosa do zgodovine, ki ga najbolje ilustrira Pradino prepričanje, da kot oblikovalec ničesar več ne moreš izumiti na novo. Exotic Body secira vpliv, ki so ga na ustvarjanje obeh oblikovalk imele vzhodnjaške kulture in je v kolekcijah prisoten tako pri izbiri materialov, kot tudi v nekaterih krojih (zlasti Elsa Schiaparelli je slovela po silhuetah, ki so jih jasno navdihnili sariji in sarongi, kot je očitno razvidno tudi s fotografije, ki jo je leta 1935 objavil Vogue), zadnja galerija The Surreal Body pa skozi ekstravagantne oblikovalske presežke kaže njun vpliv na sodobno percepcijo ženskega telesa.

3. Diana Vreeland v kreaciji Else Schiaparelli, Harper's Bazaar, april 1937. Fotografija Louise Dahl-Wolfe. Louise Dahl-Wolfe Archive / © 2012 Center for Creative Photography, Arizona Board of Regents 4. Miuccia Prada, spring/ summer 2005. Fotografija Toby McFarlan Pond

3 4

Je lepo tudi okusno? Zadnja galerija dokazuje večkrat preverjeno trditev, da je najboljše zmeraj treba prihraniti za konec – med ogledali in vitrinami so v modrem namreč pozicionirani najbolj kontroverzni kosi iz opusa nekaj desetletij ustvarjanja Else Schiaparelli in Miuccie Prada, med drugim slavna “Jastogova obleka” (The Lobster Dress) in obleka, ki jo je Schiaparellijeva ustvarila skupaj s Salvadorjem Dalijem, ter številne Pradine mojstrovine zadnjih let. Na ideološki ravni prav zadnji del razstave odpira največ vprašanj, saj raziskuje vpliv oblikovalk na sodobno percepcijo ženskega telesa skozi surrealistično idejo o zabrisanih mejah med realnostjo in iluzijo – Pradin PVC dežni plašč iz leta 2002 je dokaz, ki ne potrebuje dodatnega utemeljevanja. Namišljeni pogovori so vizualna prezentacija pomembne kulturne dediščine, hkrati pa imajo tudi globljo vrednost; so načrtne provokacije, ki izzivajo soočenje z vprašanji splošnega okusa in odnosa do lepote, pri čemer se dialog med Elso Schiaparelli in Miuccio Prada zreducira na vprašanje, ki je skozi 20. stoletje zaznamovalo velik del kreativne industrije: je moda lahko umetnost?

V iskanju nikoli videnega Čevlji generacije 2.0

Objektivna resnica: vsaka stvar ima rok trajanja. Če je Seks v mestu nepreklicno zamenjala bolj aktualna in eklektično realna serija Girls, je “manolke” in “luboutinke” nadomestila nova generacija čevljev s podpisom made in England. Charlotte Olympia, Nicholas Kirkwood in Anastasia Radevich so imena, ki postavljajo nove standarde v svetu čevljarstva. Tudi zato, ker se njihove kreacije nikakor ne zlivajo več z dolgočasnimi poslovnimi kostimi. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Anastasia Radevich, Charlotte Olympia in Nicholas Kirkwood

Moda Marilyn Monroe je nekoč rekla, da ženske največ dolgujejo tistemu, ki je izumil visoke pete. Definicija seksapila zdaj že dolgo ni nujno vezana na bleščeče zlate sandale in lakaste črne salonarje – razvoj trendov na področju oblikovanja čevljev namreč narekuje nedvomen odmik od preverjene klasike. Smernice napovedujejo nove tehnološke postopke, spajanje tradicionalnih obrtniških spretnosti in digitalnega (med drugim laserskega rezanja in 3D-potiskov), kombinacije organskih materialov in umetnih mas. Čevlji prihodnosti pripovedujejo zgodbe, imajo substanco in identiteto, ki omogoča razvoj novih oblačilnih praks sodobnih modno ozaveščenih posameznic. Ko klasično postane dolgočasno Ko se je Sarah Jessica Parker leta 2010 po hollywoodski rdeči preprogi sprehodila v turkizno modrih sandalih s predimenzioniranim podplatom, visoko peto in številnimi nitmi, ki so objemale nart, je v hipu zbudila zanimanje modne javnosti. Nicholas Kirkwood, ki se je podpisal pod nenavadni par, je čez noč postal ikona, po zaslugi inovativnega oblikovalskega pristopa pa je kmalu prejel številne nagrade, med drugim tudi prestižno Designer of the Year 2011, ki jo British Fashion Council vsako leto podeljuje pod okriljem prireditve British Fashion Awards. Oblikovalski pristop Nicholasa Kirkwooda, čigar kreacije so na prodaj v ekskluzivnem butiku v londonski soseski Mayfair, ponujajo pa jih tudi slavne blagovnice, med drugim Barneys in Saks Fifth Avenue, temelji na konceptualni zasnovi, ki enotno združuje tradicionalne čevljarske postopke in digitalno tehnologijo. Vizionarski pristop, ki ima sicer na površini veliko skupnega s Prado, je v resnici veliko bolj arhitekturno izpopolnjen in je v zadnjih letih radikalno vplival na žensko percepcijo “popolnih čevljev”. Če se Prada spozna na realne ženske potrebe, je Kirkwood mojster domišljije – njegovi čevlji nastajajo v laboratorijskem ozračju londonskega studia in so surrealistično drugačni – potiskani z dalijevskimi karikaturami so rezultat rabe različnih materialov, med drugim ovčje volne, žameta, plastične mase in usnja. Kolekcija za jesen in zimo 2012, ki jo je oblikovalec marca predstavil v Parizu, je eklektična mešanica kubističnih potiskov in tridimenzionalnih vzorcev, ki so posledica lasersko rezanega semiša, pod katerim je napeta tanka plast žameta. Čeprav Kirkwoodove kreacije na prvi pogled delujejo kot križanci med arhitekturnimi stvaritvami Santiaga Calatrave in Kubrickove Vesoljske odiseje, so, pravijo poznavalke, tudi nosljivi in nepričakovano udobni. Deset točk za Kirkwooda, ki v duhu nenehnega iskanja inovativne svežine in originalnosti vsako sezono znova preseneča z novimi vzorci in modeli.

Na prejšnji strani in 3. Kreacije Anastasie Radevich: spoj organskega in sitetičnega

1. Oblikovalski pristop Nicholasa Kirkwooda temelji na konceptualni zasnovi, ki združuje tradicionalne čevljarske postopke in digitalno tehnologijo. 2. Čevlji s podpisom Charlotte Olympia so kljub futurističnim podplatom in nekonvencionalni mešanici materialov še vedno elegantni in ženstveni.

Dekliška igrivost za resne gospe Potem ko je tehnično znanje osvojila v ateljejih blagovnih znamk Ungaro in Giambattista Valli, je Charlotte Dellal leta 2007 v Londonu ustanovila lastno podjetje.

Moda Charlotte Olympia, kot je poimenovala svojo blagovno znamko, je v naslednjih letih postala prva izbira drznih in pogumnih žensk – tistih, ki iščejo ravnovesje med starinskim glamurjem in drzno provokacijo. Čevlji, ki so kljub futurističnim podplatom in nekonvencionalni mešanici materialov še vedno elegantni in ženstveni, so postali zaželeni med številnimi hollywoodskimi starletami, modnimi urednicami in ženskami, ki verjamejo v modni eksperiment in v to, da si ženska ne more privoščiti nekakovostnih čevljev. Kolekcije Charlotte Olympia zaznamujejo umetelne kovinske pete v trompe-l’oeil slogu in s 3D-potiski, hkrati pa blagovna znamka slovi tudi po motivih nežne dekliške naivnosti, ki spretno dopolnjujejo filozofijo obutve za zrele ženske. Aktualna kolekcija je tako preplet precizno izrezanega semiša, zelenih usnjenih listkov, igrivih pik in mačjih noskov na lahkotnih espadrilah. Charlotte Olympia danes velja za eno najbolj prepoznavnih imen nove generacije britanskih oblikovalcev (kamor med drugim nedvomno sodijo tudi Christopher Kane, Emma Cook in Nicole Farhi), kreacije s podpisom Charlotte Dellal pa kupcem ponujajo prestižne blagovnice, kot so newyorški Bergdorf and Goodman, londonski Dover Street Market, Harrods in Selfridges ter pariški Colette.

1. Prodajalna Nicholasa Kirkwooda v londonski soseski Mayfair 2. Kolekcija Lost Civilizations Anastasie Radevich sistematizirano raziskuje razkrajanje človeške družbe.

Konec sveta, kot ga poznamo K bliskovitemu uspehu kanadske oblikovalke beloruskih korenin (ki danes večinoma ustvarja v Londonu) je brez dvoma pripomogla blogerska legenda Luxirare, ki se je poglobila v strukturo čevljev “This will destroy you” in jih na svojem blogu razglasila za enega najboljših dosežkov sodobne čevljarske industrije. Anastasia

Radevich, ki je leta 2009 diplomirala na London College of Fashion, sicer ustvarja iz izkušenj, a pri tem očitno išče še neznano in nikoli videno. Zadnja kolekcija Lost Civilizations je spoj organskega in sintetičnega, pri čemer skozi kombinacijo različnih digitalnih proizvodnih tehnik sistematizirano raziskuje razkrajanje človeške družbe. Predstavljajte si čevlje, ki očitno secirajo mitološke pokrajine, civilizacije preteklosti, črpajo iz Velike zgodovine Davida Christiansa in so hkrati nedvoumen komentar okoljskim problematikam ter ostra kritika zlorabi planeta. Čevlji s podpisom Anastasie Radevich ne potrebujejo besedne razlage, zgodbo govorijo že eksperimentalne tehnike in končni produkt, ki združuje organske forme in 3D-potiske na petah. Podoben primer je kolekcija Dreamfall, ki je otipljivo pravljična, zasanjana in nežna. Zaznamuje jo romantično plastenje v pastelnih tonih, ki vas bo v hipu preslikalo med čarobna bitja, sončne žarke, v prostor, izoliran od realnosti. Na čevljih se svila staplja s semišem in umetno maso, ki je rezultat natančnih tehničnih postopkov – dokaz, da je, splošnim kritikam navkljub, moda čisto lahko tudi umetnost. Nicholas Kirkwood je v intervjuju za ameriški Vogue nekoč rekel, da ne želi biti “malo všeč veliko ljudem”, da pa bi bil veliko raje “zelo všeč peščici izbranih”. Zdi se, da je nova generacija osredotočena na peščico tistih, ki se ne bojijo izstopati in pri izboru modnih kosov iščejo dodano vrednost, ki nima ničesar skupnega s konvencionalnimi metodami splošno sprejemljivega. Oblikovalci generacije 2.0 raziskujejo prihodnost, bežijo od dolgočasne ustaljenosti, odkrivajo nove tehnološke postopke in v modni kodeks vnašajo nova pravila ter dokazujejo, da danes nič več ni tako, kot je bilo nekoč.

Novice

Hrvaška Uživati v lepem

Dan na Bregu Kako diši poletje?

Raziskava GfK je pokazala, da Hrvati stavijo na Plitviška jezera. Eden najlepših evropskih narodnih parkov namreč velja za najbolj priljubljeno hrvaško vikend izletniško točko – sledijo mu SPA & Resort Sveti Martin, Istra, Sljeme, Kopački rit, Samobor, Rastoke in Opatija. V kategoriji najlepših hrvaških narodnih parkov pa Plitviškim jezerom sledijo NP Krka, Kornati in Brioni. Če boste torej v dvomih, kam se odpraviti na izlet, pokukajte k sosedom – navdušeni boste.

Soseska ob Ljubljanici bo v petek, 15. junija 2012, pokazala svojo najlepšo podobo. Od 14. ure dalje bodo gledališče, trgovinice, galerije in lokali na Bregu, Križevniški ulici in Novem trgu na široko odprli svoja vrata; ulice bodo zaživele v sproščenem poletnem ritmu, kjer bo vsakdo našel nekaj zase – najmlajši bodo lahko uživali v številnih delavnicah, ostali pa boste lahko odkrivali novosti in promocije v trgovinah ter poskusili dobrote gostilnic. Če hočete vedeti, kako diši poletje na Bregu, se sprehodite mimo, veseli vas bodo.

Lisca Ste že našle svoj slog?

Liscina kolekcija kopalk obljublja pestro poletje. Moda je postala prijaznejša do oblin, saj poleg trendovskih “triangle” in “bando” nedrčkov letos samozavestno prikimava tudi tankinijem, ki se z nekaj potezami lahko spremenijo v mini obleko in “bando” nedrčkom z mikro mini krilci na hlačkah. Da bo dilema še manjša in odločitev lažja, vam bo idealni model na spletni strani www.liscastilist.si pomagal izbrati stilist, zato nikar ne odlašajte. www.lisca.si

Moët Ice Impérial Eleganten pobeg na lepše

Šampanjska hiša Moët & Chandon s šampanjcem Moët Ice Impérial napoveduje glamurozno poletje. Gre za prvi šampanjec na svetu, ki je bil zasnovan posebej za uživanje z ledom in je osvežujoč način uživanja v poletju. V Sloveniji bo ekskluzivno na voljo le na štirih destinacijah v Portorožu: kavarni Cacao, baru Alaya, na bazenu hotela Kempinski ter na plaži hotelov LifeClass Meduza Exclusive, privoščite pa si ga lahko tudi v prestolnici in sicer v kavarni Cacao, na obrežju Ljubljanice.

Ko Angleži srečajo Francoze Hermèsovih 175 let

Pokažite mi tistega, ki si ne želi Hermèsove torbice! Da ga bo težko najti, dokazuje dejstvo, da na legendarne modne ikone, kot so Bolide, Birkin ali Kelly, lahko čakate več mesecev ali celo let. V svojih ateljejih jih namreč – le po predhodnem naročilu – od začetka do konca izdelujejo ročno. Hermèsova majska razstava in dražba licitacijske hiše Christie’s pa je vsaj nekaterim zadevo nekoliko olajšala. Besedilo: Cvetka Dragan Fotografije: arhiv hiše Hermès

Moda 1

Prestižna pariška modna hiša z istoimensko blagovno znamko je svojo 175. obletnico rojstva med drugim obeležila tudi z dinamično razstavo v Londonu. Zavedno povezan z umetniki je Hermès v sodelovanju z enako znano avkcijsko hišo Christy's za prizorišče dogodka izbral Galerije na Burlington Gardens v prestižnem okraju Mayfair.

1. Značilnost torbice Wales, izdelane iz temno zelene nape, je veliki zmaj, varuh in simbol britanske države Valizije. 2. "Anglija" iz telečje kože in z obeskom, ki je izdelan iz enakega krzna kot pokrivala kraljičine garde. 3. Leather Forever - Hermes slovi po najbolj kakovostnem usnju in natančni izdelavi

Leather Forever, elegantni francoski poklon sosedom Da močna ljubezen do konjev neločljivo povezuje Britance in Francoze, med drugim dokazuje tudi ta elegantna predstavitev sveta usnja in ustvarjalnosti, ki razkriva Hermèsovo ljubezen do žlahtnih konjev in enakovrednih materialov. Poimenovana Leather Forever se je odvijala med 8. in 27. majem in svetu predstavila zgodbo o danes eni najuspešnejših luksuznih blagovnih znamk, ki jo je leta 1837 ustanovil Thierry Hermès. Šest generacij podjetnih obrtnikov je raziskovalo in osvajalo nove trge in nove spretnosti. Četudi ima danes Hermès že mednarodni obseg, ki še naprej raste, navkljub apetitom velikih družb in privlačnim ponudbam po odprodaji lastniških delnic ostaja podjetje v družinski lasti. Konec leta 2011 je imelo podjetje Hermès 9081 zaposlenih po vsem svetu, ki delujejo v 14 različnih sektorjih, njihove kreacije pa je moč kupiti v 340 ekskluzivnih butikih v Franciji in zunaj meja.

Christie’s in štirje paradni konji Razstavo je spremljala spletna dražba štirih, posebej za to priložnost izdelanih unikatnih različic hišne ikone, torbice Passe-Guide, od katerih vsaka predstavlja po eno državo britanskega kraljestva. Leta 1975 jo je v poklon 135. obletnici rojstva ustanovitelja podjetja Thierryja Hermèsa zasnoval takratni kreativni direktor Henri d'Origny. Izdelane so povsem ročno in iz najboljšega usnja po tradicionalni metodi, ki jo je Hermès usvojil že leta 1837 – leta, ko je kot dvajsetletni sedlar iz Prusije prispel v Pariz. Tukaj je odprl svojo delavnico in prvo trgovino jahalnih škornjev, sedel in jermenja. Štiri torbice barvno in simbolno predstavljajo štiri britanske države, poustvaril pa jih je Couli Joubert, današnji umetniški direktor Hermès SoftLaba usnja. Avkcijska hiša Christie’s je že 14. maja začela spletno licitiranje. Izklicna cena 8000 funtov je kaj kmalu visoko presegla svoje izhodišče, tokrat z dobrim namenom – Hermèsovo ljubezen do umetnosti namreč potrjuje namen dražbe, saj bo izkupiček obogatil dobrodelni sklad, ki oskrbuje London Royal Academy of Arts. Tistim, ki jim ni uspelo, da bi si izborili eno od predstavljenih torbic, sta Hermès in Christie’s ponudila drugo priložnost. Na dražbi »Elegance: Handbags« v Christie’s South Kensington so ponudili 63 Hermèsovih torbic, med njimi tudi Birkin in Kelly. Začetno ceno posameznega kosa so postavili na 1000 funtov. Vse tiste, ki bodo med 14. majem in 19. julijem 175. obletnico praznovali v Parizu, je Hermès povabil v svoj

Moda 1. Škotska karo torbica iz nape in tartana 2. Romantična in skrivnostna Irska z obeskom v obliki velike štiriperesne deteljice

posebej za to priložnost odprt butik na rue de Sevres. Tukaj je na voljo kolekcija čevljev za poletje in prihodnjo jesen–zimo 2013, ki jih je, spet posebej za to priložnost, oblikoval slavni čevljar Pierre Hardy. Štiri dežele, štiri torbice Štiri torbice, ki predstavljajo štiri britanske dežele in so hkrati tudi paradni konji razstave, predstavljajo Angleže, kot jih vidijo Francozi: Anglija je denimo izdelana iz telečje kože v rdečem odtenku, poimenovanem »rouge Hermès« in ima dolg obesek v obliki repa iz enakega krzna, kot so naglavna pokrivala znamenite kraljičine

Dobro je vedeti:

Če niste bili v Londonu in niste namenjeni v Pariz, lahko svojo Hermès torbico dobite v spletni trgovini, če pa vendarle obiščete francosko prestolnico, mora biti vaš prvi naslov: Hermès, posebna naročila na 24 rue du Faubourg Saint-Honoré, 5. nadstropje.

garde. Romantična in skrivnostna Irska je izdelana iz krokodilje kože v značilni zeleni barvi otoške deželice, ki so jo v Hermèsu razvili posebej za to priložnost, za srečo pa pristavili obesek v obliki velike štiriperesne deteljice. Škotska karo torbica je iz nape in tartana v edinstvenih odtenkih barv znamenitega škotskega volnarja Johnstons of Elgin, kot obesek pa domišljijo buri velika zaponka za kilt. Značilnost torbice Wales, izdelane iz temno zelene nape, je seveda veliki zmaj – varuh in simbol britanske države Valizije. Atelje Hermès ima svojo »Ali Babino klet,« zakladnico usnja, kjer so shranjene najlepše kože sveta. Te s staranjem pridobivajo na kakovosti in ceni, čakajo na bližnje srečanje z umetniki različnih usnjarskih poklicev, ki jih nato v ateljeju ročno in z ljubeznijo spreminjajo v umetnost – v torbice brezčasnih oblik, ki nikoli ne postanejo »demode«; v barvah, ki jih bo moda šele odkrila; v torbice, aktovke, adresarje in agende, dnevnike in denarnice, ki s patino časa le pridobivajo na vrednosti in edinstvenosti. Tokrat so pri Hermèsu izjemoma na široko odprli vrata v svet usnjarskih skrivnosti – atelje so namreč preselili na Burlington Gardens, kjer bodo mojstri v živo predstavili način obdelave usnja in nastajanje nekaterih hišnih ikon. Hišne ikone V svet usnja Leather Forever so obiskovalci vstopili skozi vonj »zavese« usnjenih trakov, ki je že na začetku ustvarila prepoznavno atmosfero. Slednjo so še poglobile stenske projekcije torbic, reklamnih filmov in na usnjenih sedežih odložene svilene rute. Skozi kupe rdečega peska so obiskovalci nato pripotovali do hišnih ikon (na razstavi jih je bilo predstavljenih trinajst). Zanimive zgodbe o njihovem nastanku so jih spremenile v legende. Radovedni? Prva torbica je imenovana Bolide – beseda je v 16. stoletju pomenila meteor, v 20. letih pa so jo Francozi udomačili v avtomobilskem športu. Leta 1923 je Émile Hermès za prijatelja, s katerim sta delila strast do novosti in hitrosti, oblikoval torbo Bolid. Zapenjala se je z zadrgo, veliko novostjo, ki jo je Émile prinesel iz Amerike. Oblika torbice je enako nova in sveža tudi danes. Kako je nastala Birkin in kako se je že obstoječa torbica preimenovala v Kelly, že vemo. Da je Trim torbica pravzaprav predelana iz vrečke za oves, ki jo je konj nosil okrog vratu na dolgih potovanjih v času kočij in kočijažev, je verjetno manj znano. Verrou je torbica pismo, ki je ime je dobila po zanimivi ključavnici, s katero se zapira; v njeni zgodbi je glavni igralec Andy Warhol. Med novejše hišne ikone sodi Jypsière (jesenska kolekcija 2008), ki je nastala na pobudo takratnega umetniškega direktorja JP Gaultierja. V kreaciji je združil Birkin in Kelly in ju – zaradi dolgega ročaja – spremenil v uporabno »poštarsko« torbico (dostopne so v Hermèsovi spletni trgovini).

XXXX

Robec blizu srca

Trikrat pregibani nepogrešljivi delec moške garderobe Vsega je kriv Donald Draper. Če ne bi bilo plejboja iz serije Oglaševalci, njegovega izmuzljivega nasmeha, želiranih las, cigar, vozička z alkoholnimi pijačami in tridelne obleke, bi še vedno razmišljali o športnih jopicah in teniskah. Hvala krojaškim bogovom, da so ga spustili na televizijo. V zadnjih nekaj sezonah so se moške modne brvi vrnile k prefinjeni ideji ulite klasične obleke. Z njo so se zbudile tudi malenkosti, ki običajno pridejo v paketu – rdeče nogavice, manšetni gumbi in svilen ali fino tkan robec v prsnem žepu, romantični ostanek oskrnjenih nosov. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Getty Images in AMC

Tradicija 1. Patrick Grant velja za enega najbolje oblečenih Britancev. Doma zjutraj skoraj nikoli ne zapusti brez svilenega robca, sproščeno potlačenega v prsnem žepu izbranega suknjiča

Jutranji obred oblačenja velikih angleških mož so nekoč spremljale izurjeni sluge. Pokončni valeti so še pred zoro svojim delodajalcem pomagali nadeti hlače, zavezati brezrokavnik, zgladili gube na rami in zloščili njihovo usnjeno obutev. Zvečer, ko so jih spravljali v postelje, njihovih oblek niso vrgli čez stol, ampak so jih skrtačili s pomočjo konjskih las, obesili na lesen obešalnik in pospravili v garderobno omaro. Tam je obleka čakala na nov dan, ko se je postopek ponovil. Služabniki so po tem žlahtnem izročilu nosili tudi odgovornost za to, da so gospodarjem pomagali izbrati dodatke, ki so popestrili njihov izgled. Najpomembnejši med njimi je bil robec, ki je romal v žep blizu srca. Enkrat svilen, poslikan z velikimi pisanimi vzorci, drugič puščobno bel ali pa stkan v nežni karo, viden samo od blizu. Porazporedili so jih po dlani, nato pa si je gospod sam lahko izbral, kam želi, da ga pelje tisti dan. Pavji ponos Danes tega skorajda ni več. No, razen v gospodinjstvu princa Philipa in njegovega sina Charlesa. Na spletu pa se rojevajo posnetki dobro oblečenih mož, ki sodelujejo v seriji »Kako se oblečem«. Eden njih, mladi Patrick Grant, je že nekaj let stalnica rubrik najbolje oblečenih Britancev, običajno ujet na kolesu, ki ga vsako jutro poganja v službo. Do potankosti urejeni lastnik dveh klenih krojaških institucij ob ulici Savile Row, Norton & Sons in E. Tautz, v posnetku razkrije, da jutranji videz običajno po pravilu zaključi z robcem. Tisti dan denimo s temnomodrim in svilenim. »Dodatki so področje, na katerem se lahko vsak moški malce pozabava. To je poslednja priložnost za pavji ponos, ko si lahko nadenemo malce barve in gosposkosti,« svetuje. Način, kako zloži robec, je postal njegov zaščitni znak in je eden od štirih glavnih metod. Ta je »sproščena« in pomeni, da robec preprosto uščipneš na sredi, pogladiš z drugo roko, preložiš na pol in nežno potlačiš v žep. Obstajajo tudi veliko bolj klasični načini, po katerih boste prepoznali gentlemana. Običajno vključujejo trikrat prepognjen robec, v črto, z dvema hribčkoma ali celo tremi. Na srečo poleg video izpovedi uglajenih mož YouTube prinaša tudi posnetke vseh štirih načinov prepogibanja, ki vam bodo olajšali jutranji obred. Brez skrbi, gre za preproste poteze, ne za origami. Nikoli ne sme izpasti, kot da ste se preveč trudili s postavitvijo robca.

2. Nostalgična podoba oglaševalca Dona Draperja iz petdesetih je na ulice vrnila trume mladih mož v elegantnih tridelnih oblekah.

1 2

Nečimrne inicialke Robec ni nova pogruntavščina, a je v žepe potiskan šele zadnjih 400 let. Izumila naj bi ga neka Benečanka, ki je iz velikega kosa lana izrezala majhen kvadrat in ga okrasila s čipko, kar tako, iz brezdelja. Ko je z njim paradirala po mestu, so jo ustavljali mimoidoči in se navduševali nad njeno pogruntavščino. Modna

Tradicija hiba se je hitro prijela na domačem terenu in počasi razširila vse do Nemčije in Francije, dokler ni njegovo kvadratno obliko v množici trikotnikov, krožnih in drugih oblik predpisala Marija Antoaneta. Ludvik XVI. je prav na njeno pobudo objavil odlok, da morajo biti vsi robci, izdelani v njegovi kraljevini, štirikotni z isto dolžino stranic. Robec je, za razliko od njunih glav, ostal na svojem mestu. Svilen, lanen ali bombažen je počasi postajal obvezna sestavina moške garderobe, vse do dni, ko se je pričelo omenjati »športno eleganco« in »sproščen dnevni videz«. V najbolj surovi izdaji je izdelan iz lana, saj ima lan zaradi trdih vlaken lastnost, da ostane čvrst in ne plava po žepu. Robec naj bi ustrezal kravati, a nikakor ne sme biti izdelan iz istega blaga. Že barvno ni dobro, če se z njo povsem ujema. Dovoljeni so pobegi v kričeče, močne odtenke, saj je njihova injekcija glede na sorazmerje ostalih elementov tako skromna, da ne bo robec nikoli zmotil ali odvzel pozornosti obleki. Ena najlepših pregreh, ki si jo lahko dovoli pravi moški, je, da ima na robcih izvezene svoje inicialke. V primeru, da popolnoma podležete nečimrnosti – s čimer ni nič narobe, saj je nečimrnost po mnenju mnogih začetek samospoštovanja – je treba paziti, da črke nikoli ne štrlijo iz žepa. Treba jih je skriti. Bonton veleva tudi, da se v robec, za razliko od njegove prvotne namembnosti, ne useknete in ga ne uporabljate, razen če lahko z njim rešite spremljevalkino zagato razlitega merlota ali razmazane šminke.

1. Kraljičin mož, princ Philip, je sicer eden tistih staromodnežev, ki neomajno vztrajajo v svojem slogu, a je ravno zato njegova podoba večna, ne hipna. 2. Tako kot obstajajo različni načini zavezovanja kravat, obstajajo tudi številni različni načini zlaganja robcev.

Zarobljeni robci Pisec Simon Crompton je v svojem krojaškem priročniku za snobe zapisal, da je treba svilene robce spariti s težjimi tkaninami oblek, denimo tvidom ali debelo volno, saj je sicer »preveč svile na kupu«. Robec mora po njegovem vedno kukati iz obleke, kar pomeni, da morate, ko naročate obleko po meri, krojača prositi, da gumbe suknjiča spusti po trupu telesa. Če je zapenjanje umeščeno višje, se lahko zgodi, da bosta žep in robec delovala precej odtujeno. Pod nobenim pogojem pa v prsnem žepu mož ne sme prenašati ničesar, razen robca. To pravzaprav velja za čisto vse žepe na obleki. Škatle cigaret, denarnice in ključi naj ostanejo v avtu. Oglaševalec Don Draper bi to pravilo prekršil, gotovo v napol vinjenem stanju, zato se za vzor življenjskih vzorcev ne moremo zatekati samo k njemu. Na srečo so oblikovalci – predvsem britanski, prepojeni z dolgoletno tradicijo – med poletnimi tedni mode robec vrnili v svoje dodelane vizije modernih dandijev. A. Sauvage, E. Tautz, Gieves & Hawkes, Hardy Amies, Dries Van Noten, Hermès in celo vedno spretnejši moški Louis Vuitton so priznali njegovo vrednost. Enkrat potiskan, drugič obrobljen s pisanimi tankimi nitmi ali od sonca razbeljen, laneno klasičen – moški robec ostaja v naših srcih. Če ne dobesedno, pa vsaj blizu srca.

Novice Hugo Boss Nova dimenzija

Hugo Boss je svoj nivo dvignil na novo raven. Maja so v pompoznem centru National Agricultural Exhibition Center v Pekingu predstavili novo kolekcijo linije Boss Black Collection, ki bo jeseni postala sinonim za novo urbano eleganco. Kolekcijo, ki sta jo oblikovalca Kevin Lobo in Eyan Allen naslovila z “Modern Luxury”, sestavljata tako ženska kot tudi moška linija, v obeh primerih pa gre za združevanje klasične elegance in moderne sproščenosti, ki je v zadnjih letih postala Bossov zaščitni znak. Češnja na vrhu torte? Da pri Hugo Bossu mislijo resno, so dokazali tudi z neposrednim posnetkom revije, ki se bo v modno zgodovino zapisala kot prva 3D “life stream” modna revija.

La Perla Spomin na Portofino

La Perla pravi: pop art! Aktualno kolekcijo kopalk prestižne italijanske blagovne znamke navdihuje Mondrianova moderna umetnost in Warholov psihadelični pop art. Vzorci, živahne barve in bogati materiali napovedujejo vrnitev v mondeni Portofino, ki je zaznamoval nepozabna 60. leta prejšnjega stoletja. Couture lahkomiselnost, zakaj pa ne?

Chanel Coco Rock

Predstavljajte si Versajski dvorec, osvetljen z žarki večernega sonca, Karla Lagerfelda in karavano dolgonogih manekenk. Chanelova kolekcija za visoko poletje pooseblja “Coco Rock”, sodobni francoski rock’n’roll s pridihom 18. stoletja. Vas mika? Izbirali boste med satenom in kompaktnim bombažem v pastelnih barvah, usnjenimi suknjiči z napoleonskimi ovratniki in romantičnimi krili, ki – kot je prepričan Lagerfeld – dokazujejo, da se modernost z lahkoto meša s klasiko.

Ko si udobje in tehnologija podata roko Piquadro

Cilj? Strankam ponuditi torbe in kovčke, ki so primerni tako za delo kot za prosti čas in zadovoljujejo vse njihove potrebe. Metoda? Združevanje tehnologije, oblikovalske kakovosti in tradicionalnih vrednot. Rezultat? Vrhunski izdelki, ob katerih prikimajo tudi najbolj zahtevni. Besedilo: Ema Rus Fotografije: arhiv Piquadro

Piquadro danes velja za eno vodilnih podjetij v izdelovanju luksuznih usnjenih izdelkov s podpisom italijanske kakovosti. Leta 1987 ga je v kraju Riola di Vergato ustanovil Marco Palmieri, podjetje pa je že od samega začetka temeljilo na povezovanju tradicije, kakovosti, vrhunskega oblikovanja, inovacij in tehnologije. Potem ko so pri Piquadru deset let izdelovali usnjene izdelke za najprestižnejša italijanska podjetja, so leta 1998 na tržišče lansirali lastno blagovno znamko in leta 2000 v Milanu odprli prvi butik. Zgodba o uspehu se je tedaj šele zares začela, milanskemu so namreč hitro sledili še butiki v Rimu, Firencah, Moskvi in Barceloni, danes pa so prisotni v več kot 50 državah po svetu z več kot 106 monobrand butiki Piuadro lociranih v najboljših nakupovalnih predelih večjih mest. V Sloveniji njihove izdelke lahko občudujete v prodajalnah Leonardo. Z mislimi usmerjeni v prihodnost Posebnost? Piquadro je eno redkih italijanskih podjetij svoje branže, ki ima tovarno na Kitajskem. Prenos

Moda proizvodnje ni osredotočen le na izdelke, temveč tudi na spoznavanje in uporabo lokalnih znanj. Kot rezultat sinergije med italijanskim podjetjem in kitajskim upravljanjem je nastala tovarna, ki v celoti ustreza etičnim standardom in za zaposlene zagotavlja najboljše pogoje. Kitajska, ki je v modni industriji pogosto razumljena kot grožnja, je podjetju Piquadro namreč omogočila večji nadzor nad kakovostjo izdelkov in je precej zmanjšala stroške proizvodnje. Prevzem kitajske tovarne predstavlja priložnost tako za zmanjšanje stroškov kot tudi za zvišanje razmerja med ceno in kakovostjo, precej pa tudi skrajša čas, v katerem izdelek doseže tržišče. Prevzem je tako zagotovil dodatna sredstva, ki so bila vložena v razvijanje novih tržišč in novih izdelkov ter v marketinško strategijo, ki je povečala prepoznavanje znamke Piquadro v Italiji in v tujini. Da blagovna znamka ni muha enodnevnica, ki bi podlegla instantnim trendom, potem pa utonila v pozabo, dokazuje tudi dejstvo, da nanjo brezpogojno prisegajo številni uspešni poslovneži in kupci, ki izberejo na podlagi kakovosti in zgodbe, ki temelji na tradicionalnih vrednotah. Moč blagovne znamke, pravijo poznavalci, izhaja iz poudarka, ki ga dajejo intelektualni lastnini; tesno namreč sodelujejo z izobraževalnimi institucijami in imajo nezmotljivo oko za odkrivanje mladih talentov. Hitremu razvoju podjetja je sledil hiter vzpon na mednarodnem tržišču. Piquadrova prihodnost je zdaj, pravijo vodilni. Prihodnost, vtkana v njihove izdelke, v procese, v strategijo – v kakovost, ki je ne gre spregledati.

XXXX

Prostor pod soncem Lancaster

Kneževina sonca, Monako, je že od časa, ko se je bodoča nevesta Grace Kelly leta 1956 tam izkrcala (v spremstvu sorodstva, družic, svojega štirinožnega ljubljenčka ter z 80 kosi prtljage), postala zaželjena destinacija znanih in bogatih. Na luksuznih plovilih so poletja tam preživljali plemiči, industrialci, filmske zvezde, pa tudi večni spremljevalci – lovci na bogastvo. Sončnim žarkom se je brez pomislekov tam med drugimi predajala tudi Coco Chanel. Bledoličnost je bila pozabljena, porjavelost pa stvar duha takratnega časa. Besedilo: B. Ž. Fotografije: arhiv Lancaster

Lepota 1., 2. in 3. Odgovori na različne želje po zaščiti pred soncem za obraz in telo ter različni zaščitni faktorji v priročnih embalažah.

Z Monakom je povezana tudi blagovna znamka Lancaster. Ko se je tam nekje v sredini prejšnjega stoletja znašel industrijalec Geoges Wurz, ga je njegova poslovna žilica pripeljala do kemika, doktorja Eugena Frezzatija, dobrega poznavalca negovalne kozmetike. Ideja o skupnem poslovnem projektu je bila rojena. Svetu in številni prej omenjeni klienteli, ki se je zbirala v Monaku, sta želela predstaviti prestižno kozmetiko in tako je nastal Lancaster. Wurz, bivši vojni pilot, je ime nostalgično izbral kar po nazivu vojnega letala, ki ga je v vrtincu 2. svetovne vojne poneslo na varno. Že prvi negovalni izdelki iz novih laboratorijev, za takratne čase z izjemno inovativno sestavo, so dosegli širok krog uporabnikov; še posebno pa je k prepoznavnosti blagovne znamke pripomogla »anti-age« linija Ligne Princiere, saj je bila sprva namenjena in poimenovana po monaški princesi Grace. Ljubezenska zgodba s soncem Lancaster se je leta 1971, ko je trend prekomernega sončenja (brez zaščite) pod lupo medicinskih strokovnjakov že postajal predmet osveščanja o nevarnostih le-tega, podpisal pod prvo linijo za zaščito pred sončnimi žarki. V tistem času najbolj obširna na tržišču je obsegala kar osem proizvodov, ki so zagotavljali sijočo zagorelost ter seveda zaščito. Še danes, ko je blagovna znamka v lasti kozmetičnega giganta Coty Prestige, Lancaster predstavlja najširšo paleto izjemno dovršenih izdelkov za sončenje (po nekaterih kazalcih vodilno v Evropi), prepoznavna oranžna embalaža pa naj bi simbolizirala energijo in dobro počutje. Več kot štiri desetletja trajajoča »ljubezenska zgodba« s soncem se odvija v znamenju uporabe najnovejših laboratorijskih dosežkov, denimo kompleksa TAC (Tan Activator Complex), ki stimulira nastajanje melanina in tako spodbuja naravno zaščito kože, drugi patenti pa poskrbijo za nevtraliziranje prostih radikalov in posledično za zaščito celične strukture, zmanjšanje pojavnosti gubic in gub ter preprečevanje upadanja kolagena in vlaken elastina. Recept za vsako kožo Široka paleta proizvodov je strnjena v linije, ki upočasnjujejo vidne znake staranja, v tiste, ki so namenjene športni dejavnosti in jih odlikujejo hitro vpojne, nevidne teksture, posebna pozornost pa velja tudi svetli in občutljivi (tudi otroški) koži. Če se radi ponašate s tistim posebnim, sijočim »bakrenim« videzom, so na voljo proizvodi, kot so Tan Deepener, Fast Tan Optimizer ter olje Satin Sheen. Naj vas spomnimo, da ne gre pozabiti na nanos zaščite (vsaj pol ure pred odhodom na prosto) – ne gre le za poležavanje na plaži, ki ga medicinska stroka striktno odsvetuje predvsem v času, ko je sonce najvišje na obzorju (med 10. in 16. uro), temveč nevarnost sončnih opeklin obstaja tudi pri čisto vsakdanjih opravkih (dostikrat namreč podcenjujemo moč sončnih žarkov na mestnih ulicah),

saj poletno ležerno oblačenje dostikrat razkriva občutljive dele, denimo dekolte in ramena. Kot je na eni strani v porastu osveščenost o škodljivosti izpostavljanja žarčenju, strokovnjaki na drugi strani v zadnjem času priznavajo blagodejnost učinkov sončne svetlobe – bodisi za tvorjenje potrebnega vitamina D v koži (za kar zadostuje nekajminutno izpostavljanje na dan) ali za blaženje depresivnega počutja. Nege po sončenju pa tudi ne gre zanemariti, saj učinkovite blažilne sestavine kožo pomirijo, ublažijo eventualno rdečico in občutek zategnjenosti ter jo tudi primerno ohladijo. Pravzaprav lahko te proizvode uporabljamo tudi v našem vsakdanjem negovalnem ritualu čez celo leto, saj bo koža po uporabi vidno navlažena ter nahranjena. Pri Lancastru boste torej našli odgovor na različne želje po zaščiti pred soncem – za obraz, telo in še posebej občutljive predele v široki paleti različnih tekstur (kreme, losjoni, olja, želeji, mleko, fluidi) ter različnih zaščitnih faktorjev v priročnih embalažah.

Dišavni oblak

Miss Dior Najelegantnejša med dišavami

Dior je reinterpretiral zgodovinsko House stekleničko in se osredotočil na njeno emblematično couture zapoved: pepita vzorec in couture pentljo. Sofisticirana in obdarjena s samozavestno naravnostjo Miss Dior reinterpretira eleganco pariške ženske – zapeljive in spontane. Danes je Miss Dior dosegljiva v več chypre različicah, ki vsebujejo ekskluzivne surove sestavine. Novo dišavo Miss Dior Eau Fraiche sestavljajo: esenca kalabrijske bergamotke, akord gardenije, esenca indonezijskega pačulija. Miss Dior Eau Fraiche je dišava, ki poudarja žensko eleganco, svobodo, njeno neobremenjenost in razigranost. Popolna izbira za popolno poletje.

Clarins Poletje na koži

Summer Bronzing Compact SPF 10, kompaktni puder iz Clarinsa, predstavlja osnovo vsake poletne kozmetične torbice. Za polt, ki sije v bakrenih tonih, stavite na lahkoten puder, ki se s kožo dobesedno stopi, skrije drobne gubice in vas v sekundi preslika v kraje, kjer se poletje pač nikoli ne konča.

D&G O čem sanjate?

Novi dišavi v zbirki Light Blue sta ustekleničeno poletje. Dišita namreč po Sredozemlju, po soncu in lahkotni neobremenjenosti, po begu pred resničnostjo, ki si ga vsaj na poletnem oddihu lahko privoščite brez slabe vesti. Čutno zadovoljstvo dišave Dreaming in Portofino in svežina vonja Living in Stromboli bosta dovolj, da boste vsaj za hip pobegnili v kraje, kjer se je ustavil čas, in sanjali z odprtimi očmi.

Dišavni oblak

Comme des Garçons Stisnite Play!

Trije bratje, ena družina. Iz hiše, ki verjame, da je bistvo oblikovanja v njegovi odsotnosti in da je prava ustvarjalnost tista, ki nima koncepta. Da tisto, kar je najbolj preprosto, najhitreje postane klasika, dokazuje nova trilogija vonjev s podpisom Comme des Garçons: Red Play, Green Play in Black Play. In najboljše? Nosite lahko vsakega posebej, ali pa jih na igriv način mešate med seboj. Limited edition, ki vsebuje vse tri vonje, je skupaj z ostalimi dišavami in dišečimi svečami od konca maja na voljo tudi v Hibridu na Štefanovi v Ljubljani.

Marc Jacobs Sveža, poželjiva in polna energije

Ena od dveh novosti iz kolekcije Daisy – Petit flower on the go! Eau so Fresh – je točno takšna kot ženska, ki jo bo izbrala: igriva, elegantna in polna šarma. Bazo iz vijolice, divje vrtnice in jasmina dopolnjujejo rdeča grenivka, malina in zeleno listje, globino pa dišavi dajejo mošus, sliva in cedrovina. Na voljo v omejeni izdaji, zato se splača pohiteti.

L’Occitane Skrivnost temeljito navlažene kože

Da včasih štejejo samo malenkosti, dokazuje L’Occitanova negovalna linija Angelika, ki je namenjena globinskemu vlaženju kože obraza. V L’Occitanovem laboratoriju so namreč natančno preučili korenine organske angelike iz francoskega departmaja Drôme in tako pridobili dva izvlečka, ki sta nato postala ključni sestavini kolekcije Angelika. Še namig: da bo poletje zares sveže, letos stavite na piling gel, hitro masko in vlažilno meglico za obraz in s tem podaljšajte mladostni videz kože.

Nostalgija kot instrument

Novosti leta 2012 v znamenju dobrih starih časov Izdelovalci ur nadvse radi združujejo nostalgičen videz nekdanjih časomerilnih instrumentov, njihovo uporabnost in današnjo tehnologijo. Besedilo: Bojan Levič Fotografije: arhiv proizvajalcev »So najlepše pesmi že napisane?« so nekoč prepevali Hazardi. Prispodoba velja tudi pri urah: če sodimo po usmeritvi današnjih urarskih oblikovalcev in konstruktorjev, so bile tiste najlepše izdelane že dolgo nazaj. Nekateri to resda označujejo kot pomanjkanje navdiha, vendar bi bilo bolj smiselno reči, da gre za obujanje tradicionalne lepote. Konec koncev ure nikdar v svoji zgodovini niso bile tako kakovostne in natančne, kot so danes, pridih nekdanjih časov pa jim le še dodaja dušo.

Ure

Ulysse Nardin Marine Chronometer Manufacture Pri Ulyssu Nardinu so že konec 19. stoletja ob razcvetu mednarodne pomorske trgovine začeli izdelovati precizne ladijske kronometre, ki so jim prinesli svetovno slavo. Nič presenetljivega torej, da se velik del sodobne zapestne kolekcije Ulyssa Nardina naslanja na videz ladijskih kronometrov. Tudi svoj prvi velikoserijski manufakturni mehanizem, kaliber UN118, so vgradili prav v uro takega tipa. UN-118 je sicer konstruiran po zadnjih tehnoloških zapovedih in vsebuje patentiran zaskočni mehanizem DIAMonSIL, narejen iz silicija, prevlečenega z diamantno prevleko. Iz silicija je izdelana tudi spirala tega avtomatskega mehanizma s 60-urno rezervo navitja, oplemenitenega s pridobitvijo uradnega kronometrskega certifikata COSC za natančnost. Med različicami je poleg tistih v kombinacijah jekla in titana tudi prestižna zlata, z dragoceno številčnico iz emajla, načrtovana v omejeni seriji 350 primerkov. Zenith Pilot Montre d'Aéronef Type 20 Že Louis Blériot, ki je leta 1909 kot prvi preletel Rokavski preliv, se je navduševal nad Zenithovimi urami, čeprav še ni imel tiste z imenom Montre d'Aéronef Type 20, ki so jo od leta 1939 dalje vgrajevali v kabine večine francoskih letal in ki je leta 2012 služila kot navdih za impresivni zapestni Zenith Pilot Montre d'Aéronef Type 20. Da bo vse v zgodovinskem slogu, so v njegovo 57,5-milimetrsko ohišje iz titana vgradili sloviti Zenithov kaliber 5011, ki je nekdaj skrbel za natančno merjenje časa v žepnih in ladijskih kronometrih, za svojo natančnost pa je prejel številne nagrade. Med drugim ga je leta 1967 observatorij v Neuchatelu razglasil za najnatančnejši kronometer, kar so jih kdaj testirali. Kdor bo želel svoj drobec Zenithove zgodovine na zapestju, se bo moral podvizati, da ujame enega od 250 primerkov. Za tiste bolj nečimrne bo naloga še težja: merili bodo lahko na Montre d'Aéronef iz še bolj ekskluzivne serije 75 primerkov z ohišji iz rdečega zlata.

Longines Column-Wheel Single Push-Piece Chronograph 180th Anniversary Limited Edition Urarsko hišo, danes znano pod imenom Longines, je leta 1832 ustanovil Auguste Agassiz. Svojo dolgo in slavno zgodovino Longines zaznamuje s serijo komemorativnih časomerov, med katerimi pleni poglede zlati kronograf z enim samim upravljalnim gumbom, koaksialno vgrajenim v krono. Ohišje ure je bolj kot ne zvest posnetek zgodnjega Longinesovega zapestnega kronografa iz leta 1913, od katerega še najbolj odstopa z danes skorajda nepogrešljivim datumskim okencem. Srce ure je seveda sodobno – zanjo so uporabili avtomatski kronografski mehanizem s prestavnim kolesom, ki ga je Longinesu pomagala razviti sestrska družba ETA. Z jubilejnim nostalgičnim izdelkom bodo ob svoji 180-letnici razveselili le 180 srečnežev.

Rolex Oyster Perpetual Submariner, ref. 114060 Kultni Rolexov Submariner že od nastanka leta 1953 velja za eno najbolj zaželenih ur sveta, ki so ji poleg brezkompromisne kakovosti, trpežnosti in natančnosti k statusu pomagali še slavni uporabniki, med njimi Sean Connery kot neprekosljivi agent 007 in Steve McQueen kot karizmatični The King of Cool (ne, to ni bila filmska vloga, to je bilo kar vse njegovo življenje). Čeprav danes poznamo Submarinerja predvsem v različicah s prikazom datuma in z značilnim kiklopskim očesom na steklu, je za urarske puriste še vedno najlepši Submariner brez datuma, ki tudi najzvesteje ohranja tradicijo prednikov iz 50. in 60. let 20. stoletja. Zdaj je tu novi Oyster Perpetual Submariner, ref. 114060, narejen po vseh Rolexovih sodobnih standardih, z robatim ohišjem, ki tesni do 300 metrov, s keramičnim obročem na luneti, z novo zaponko na pasu in – seveda – spet brez datuma na številčnici. Poganja ga že dobro znani kaliber 3130 z avtomatskim navijanjem, ki mu ritem daje Rolexova modra spirala Parachrom. Kronometrski certifikat COSC je za Rolexe tako rekoč samoumeven.

Ure Tudor Heritage Black Bay Rolexov ustanovitelj Hans Wilsdorf je znamko Tudor vpeljal kot cenovno ugodnejšo alternativo za ne ravno poceni Rolexove ure. Njegov cilj je bil uporabnikom ponuditi prislovično Rolexovo kakovost (tehnologija izdelave je bila enaka, ravno tako ohišja in drugi sestavni deli), le da so ure namesto Rolexovih hišnih mehanizmov poganjali tisti od zunanjih dobaviteljev, predvsem Ete. Potem ko je Tudor dolga leta živel v nezasluženi senci slavnega brata, stopa zdaj na svoja pota in razvija povsem neodvisen slog. V novem duhu je narejen tudi Heritage Black Bay, ki združuje oblikovne prvine nekaj slavnih zgodovinskih Tudorjevih ur – denimo Submarinerja iz leta 1954 (torej le leto mlajšega od brata Rolexa) ter potapljaških Tudorjev iz minulih sedemdesetih z značilno burgundsko rdečo luneto in z izvirnimi kazalci, ki so zaradi podobnosti s kristali snežink dobili vzdevek »snowflake«. Današnji Heritage Black Bay poganja znani mehanizem ETA 2824, v najvišji kakovosti izdelan posebej za Tudor. Kot višnjo na torti Tudor ponuja tisto, kar ljubitelji ur vse bolj cenijo, in česar se konkurenti še niso domislili: Heritage Black Bay si lahko omislite tako z jeklenim kot s postaranim usnjenim pasom v retro videzu, obakrat pa v kompletu dobite še originalen športni pas iz tekstila.

Omega Speedmaster ﬂFirst Omega in Space« Leta 1965 je Nasa po večletnih preizkusih različnih ur izbrala Omegin kronograf Speedmaster za uradno uro svojih vesoljskih odprav. Tako je že takrat legendarni Speedmaster v imenu dobil pridevek Professional, štiri leta kasneje pa še naslov prve in do danes tudi edine ure, ki so jo astronavti nosili na Mesecu. Manj pa je znano, da je bila prva Omega v vesolju že zasebni Speedmaster astronavta Wallyja Schirre, s katerim si je pionir vesoljskih osvajanj meril čas med misijo Mercury-Atlas 8, ko je v svoji ladji Sigma 7 šestkrat obkrožil Zemljo. To se je zgodilo 3. oktobra 1962, na dan, ki ga obuja tudi gravura na pokrovčku najnovejšega Speedmasterja pod imenom »First Omega in Space«. Novinec dokaj zvesto posnema detajle Schirrovega kronografa, predvsem simetrično ohišje brez značilne zaščite kronografskih gumbov, kakršno so Speedmasterjem dodali sredi 60. let. Tudi kazalci tekočega časa so spet v obliki listov in ne paličasti kakor pri kasnejših Speedmasterjih (čeprav so se tokrat odločili za nenavadno kombinacijo s paličastimi kazalci kronografskega dela). Steklo je zdaj safirno, obkroža ga ikonski aluminijasti obroč s tahimetrsko skalo, za pogon ure pa skrbi kaliber Omega 1861 in ne več kaliber 321 kakor pred 50 leti. Eden najatraktivnejših Speedmasterjev novega časa bo na voljo v oštevilčeni ediciji in v kompletu s posebno škatlo.

Seiko Astron GPS Solar Astron je bilo ime prve zapestne kvarčne ure, s katero je Seiko leta 1969 začel kvarčno revolucijo, ki je pretresla urarski svet in radikalno – v dobrem in slabem pomenu – spremenila človeški odnos do zapestnih ur. Besedo Astron nosi v imenu tudi najnovejši Seiko, ki urarstva morda ne bo zaznamoval kot njegov prednik, je pa kljub temu v marsičem revolucionaren. Seiko Astron GPS Solar namreč združuje Seikovo solarno tehnologijo napajanja s sprejemnikom GPS z minimalno porabo energije, v raziskave in razvoj te kombinacije pa so vložili leta dela, ki je Seiku prineslo več kot 100 novih patentnih prijav. Nova tehnologija omogoča samodejno preklapljanje med vsemi 39 danes znanimi časovnimi conami in preprosto nastavljanje poletnega oz. zimskega časa. Poleg tega ima ura tudi večni koledar, nastavljen za delovanje brez korekcije do februarja 2100. Ob vseh ostalih presežnikih je Astron GPS Solar opremljen tudi s safirnim steklom, za katero je Seiko razvil poseben antirefleksni nanos Super-Clear Coating, ki poskrbi za nemoteno odčitavanje časa tudi ob bleščeči svetlobi, saj odpravi kar 99 odstotkov vsega odseva v steklu. Astron GPS Solar bo na voljo v izvedbah iz titana in jekla ter tudi z novim pasom iz posebej trpežnega silikona, ki je – kakor zatrjujejo pri Seiku – štirikrat močnejši od vseh doslej znanih pasov iz tega materiala.

Boj za veliko srebrno trofejo America’s Cup v Benetkah

Slikovite Benetke so sredi maja s svojo enkratno scenografijo nadgradile jadralski spektakel pete od šestih regat svetovne turneje Pokala Amerike 2011–2012. Tako se imenuje promocijski “cirkus«, vezan na hudo spremenjeni jadralski dogodek, ki mu v 160-letni zgodovini najstarejše in najdragocenejše športne lovorike, America's Cup, ni para. Besedilo: Matija Gorjan Fotografije: arhiv America’s Cup, Matija Gorjan

Navtika 1. Najstarejša športna lovorika na svetu že 160 let prazni žepe magnatom. 34. Pokal Amerike, pa bo nekatere osušil bolj, kot so pričakovali, saj se je izkazalo, da bodo 22-metrski karbonski dvotrupci najdražji projekti doslej. 2. Pred Doževo palačo so se borili do zadnjega "vzdihljaja". 3. V ozadju nad floto vražje hitrih katamaranov bdi jahta patrona 34. Pokala Amerike, 88-metrska superjahta Musashi, lastnika Oraclea, Larryja Ellisona.

2 1

Veliki srebrni čajnik je bil sprva 62 centimetrov visoka trofeja, ki jo je angleška kraljica Victoria predala najprestižnejšemu jaht klubu v Britaniji, Royal Yacht Squadron v Cowesu na otoku Wight, kot nagrado za zmagovalca regate okoli otoka Wight. Regata je potekala leta 1851 v počastitev svetovne razstave v Londonu. Takrat se Angležem, ponosnim na svojo pomorsko tradicijo, še sanjalo ni, da bo na regati zmagala ameriška posadka škunerja Amerika, ki je premagala vseh 15 angleških jadrnic. Regato je na cilju pričakala tudi kraljeva jahta s kraljico, ki je ob prihodu ameriškega škunerja v cilj povprašala svojega pribočnika, katera je druga jadrnica in v odgovor prejela: » Ah, vaše Veličanstvo, drugega ni,« kajti druge res še ni bilo videti. Ta odgovor odtlej spremlja vsa tekmovanja v jadralskem dvobojevanju, disciplini, ki se je sčasoma razvila prav okoli velikega srebrnega čajnika, ki so ga po zmagovalni jadrnici poimenovali Pokal Amerike. Za osvojitev ali ubranitev tega so ogromna premoženja vlagale znamenite osebe, kot so britanski železniški tajkun James Lloyd Ashbury, čajni magnat sir Thomas Lipton, letalski industrialist sir Thomas Sopwith, v novejšem obdobju pa kontroverzni avstralski bankir Alan Bond, katerega tretjo jadrnico je premagal ameriški krmar, kasneje ustanovitelj CNN, Ted Turner. Med konstruktorji so bila najslavnejša imena ladijskih arhitektov, tudi legendarni Nathaniel Hereshoff ali Olin Stephens, med krmarji pa legende takratnega časa, kot je Charlie Barr, do najslavnejših jadralcev novejše dobe – Dennisa Connerja, Johna Bertranda, Petra Gilmourja, Russella Couttsa, Jamesa Spithilla in še vrste znanih imen jadralcev, ki so se proslavili prav v najprestižnejšem jadralnem tekmovanju za Pokal Amerike.

Zgodovina jadralskega prestiža Pokal je bil celih 132 let v rokah newyorškega jahtnega kluba, dokler jim ga leta 1983 niso odnesli Avstralci z radikalno zasnovano jadrnico Australia II, ki je imela znamenito krilato kobilico. Ranjeni lev Dennis Conner, krmar ameriške jadrnice Liberty, je v Avstraliji z jadrnico

Navtika 1. Stotisočglavo množico gledalcev v Benetkah sta italijanski jadrnici Luna Rossa navduševali z dobrimi rezultati. 2. Največji industrijski kompleks v Evropi iz 12. stoletja, beneški arzenal – nekoč vojaško ladjedelnico – danes polnijo z novimi vsebinami.

Stars & Stripes nato premagal branilce in Pokal Amerike pripeljal v San Diego, kjer je leta 1987 Američane presenetil novozelandski bankir Michael Fay in jih izzval po prvotnih pravilih, kar so branilci Pokala pod pritiskom sodišča morali sprejeti. Ta jih je izzval z najdaljšo jadrnico, kar jih je dovoljevala Darilna pogodba (Deed of Gift, ki jo je s pokalom predal zadnji živeči lastnik škunerja America in je vsebovala osnovna pravila, pod katerimi se je lahko tekmovalo za America's Cup, še danes predstavlja osnovo današnjim razširjenim pravilom). Dennis Conner se je mastodontski jadrnici New Zealand, dolgi 36,57 metrov, postavil po robu z radikalno zasnovanim dvotrupcem, dolgim 18 metrov s togim krilom namesto jader, ter Fayevo posadko pošteno osmešil. Očitno je enemu Novozelandcu to neizbrisno ostalo v spominu, kajti Russell Coutts je kot skiper ameriškega magnata Larryja Ellisona, ustanovitelja računalniškega giganta Oracle, izzval švicarskega farmacevtskega magnata, Ernesta Bertarellija, z radikalno zasnovanim 28-metrskim trimaranom s krilom, večjim od krila jumbo-jeta. Izziv svojemu nekdanjemu delodajalcu, patronu projekta Alinghi (prav skupaj s slednjim je Coutts Novi Zelandiji leta 2003 speljal Pokal Amerike), je Bertarelli ravno tako moral sprejeti pod pritiskom merodajnega sodišča, saj je bil povsem v skladu z Darilno pogodbo. Bertarelli se je Oraclu zoperstavil z enako dolgim dvotrupcem – katamaranom Alinghi, vendar s klasičnimi jadri. Rezultat dvoboja pred Valencio (2010) je bil 2 : 0 v prid ameriškega tabora BMW Oracle. Z Ellisonom se je danes že 160 let stara srebrna trofeja selila v San Francisco, kjer bo čez dobro leto potekalo tekmovanje za 34. America's Cup. Slovita peta regata Učinkovitost togega krila v vlogi jader je presenetila še najbolj izkušene jadralske mojstre, zato so v taboru petega najbogatejšega Zemljana, Larryja Ellisona, v protokolu za 34. Pokal Amerike določili, da se bo tekmovalo 2

z radikalno zasnovanimi dvotrupci – katamarani, dolgimi 22 metrov, s 40 metrov visokim krilom, površine okoli 260 m². Do poletja 2013, ko se bodo pričeli izločilni dvoboji izzivalcev, na pomanjšanih vražje hitrih katamaranih razreda AC42 (13,45 m) poteka svetovna turneja Pokala Amerike. Ta se je pričela na Portugalskem v Cascaisu, od tam se je karavana tega veličastnega modrega cirkusa, ki služi tudi kot promocija za 34. edicijo Pokala Amerike, selila v Plymouth, potem v San Diego, od tam pa nazaj preko »velike luže« v Neapelj. Peta regata turneje pa je bila v slikovitih Benetkah. Središče, t. i. America's Cup Village, so postavili v beneški arzenal (Arsenale di Venezia), ki je v zadnjih letih ob zapornicah eden glavnih beneških projektov. Beneški arzenal, ki je bil že leta 1104, pred industrijsko revolucijo, največji industrijski kompleks v Evropi, pokriva kar 15 odstotkov celotnih Benetk (45 hektarov). V arzenalu se je od vsega začetka razvijala vojaška ladjedelska dejavnost, ob kateri so izdelovali še vso potrebno opremo – od vrvi in jamborjev, pa do municije. Zato je bil ta kompleks zaščiten z visokimi zidovi in od mesta ločen s kanali. V arzenalu so izdelali tudi večino beneške trgovske flote, ki je do padca Republike in Napoleonove osvojitve v letu 1797 oplodila večji del beneške moči in bogastva. Ob svojem višku v 16. stoletju je arzenal zaposloval okoli 16 tisoč delavcev. Leta 1593 je tudi Galileo postal zunanji svetovalec vojaških inženirjev, katerim je pomagal reševati predvsem balistične probleme, danes pa je ta enkraten kompleks v fazi popolne, a strogo nadzorovane obnove, ki velikemu prostoru že daje nove vsebine. Tako je veliki jadralski dogodek mnoge skrivnosti tega kompleksa razkril tudi številnim novinarjem, ki so prišli v Benetke z vseh koncev sveta, sto tisočim gledalcem in seveda tudi jadralcem devetih jadralskih bolidov, med katerimi pa žal ni bilo ekipe španskega izzivalca in jadrnice Green Comm, katere skiper in krmar je bil na prvih treh regatah naš najboljši jadralec Vasilij Žbogar. Prvi dan so tekmovalci okušali beneške pogoje zunaj Lida, preostale tri dni pa so se preselili prav v osrčje Benetk, saj se je regatno polje raztezalo vse do Trga sv. Marka in nudilo enkratne pogoje za spremljanje regat sto tisočim gledalcem na beneških »rivah« z obeh strani kanala Grande in na največji množici zasebnih plovil, kar jih je bilo na vseh dosedanjih regatah. Tako je za nekaj ur povsem zamrl preostali promet po glavnih beneških vodnih žilah, kar se zgodi redko. Tekmovalcem pa je regatno polje nudilo še bolj adrenalinsko, a tudi zahtevno jadranje. Pogoji so očitno najbolj odgovarjali posadki legendarnega Francoza Loicka Peyrona – Energy Team, ki je zmagovalec flotnih regat. Za seboj je pustil tudi čudežnega dečka Jamesa Spithilla (Oracle), ki vodi po skupni razvrstitvi. V dvobojih pa so se najbolje izkazali na švedski jadrnici Artemis, ki jo krmari izkušeni Američan Terry Hutchinson. Gledalci so bili seveda navdušeni nad dobrimi predstavami obeh italijanskih ekip Luna Rossa, fotografe pa so razveselile enkratne kulise Benetk, ki bodo krasile naslovnice medijev po vsem svetu.

Navtika

Okus po zmagi Moët & Chandon in America’s Cup Trenutek, ko prva jadrnica prečka ciljno črto. Zmagoslaven pok, ko vzhičeno odprejo prvo steklenico šampanjca. Zvok penečih se mehurčkov. Vonj po sladkem grozdju. Trk z elegantnimi kristalnimi kozarci. Nasmeh, ki sledi prvemu požirku. Trenutki, ki ostanejo za vedno, bi verjetno rekli tisti, ki so zmago okusili. Besedilo: Moët & Chandon Fotografije: arhiv Moët & Chandon

America’s Cup, najprestižnejši jadralni pokal sveta, bo leta 2013 odet v mehurčke in zlato. Sodelovanje med dvema, ki si delita enake vrednote, tradicijo, strast in odločnost, ne more biti slaba odločitev, zato sta Moët & Chandon, eden najbolj znanih šampanjcev na svetu, in legendarni pokal ponovno združila svoje moči. Za razliko od večine drugih velikih športnih prireditev America’s Cup predstavlja tekmovalno vznemirjenje, ki temelji na popolnem ravnovesju med psihičnim in fizičnim in je v svetu mondenega športa postala sinonim za prestiž brez primerjave. Vrednota, s katero se poistovetijo najboljši in najbolj ambiciozni – tisti, ki jih uspeh žene dovolj daleč, da premikajo meje lastne zmogljivosti. Moët & Chandon, ki je z jadralskim pokalom povezan že 25 let, bo za njegovo 34. edicijo (ta se bo v San Francisco Bayu odvijala poleti 2013) kozarce dvignil zares visoko, se organizatorjem pokala pridružil kot glavni partner in pozorno spremljal vsak korak prestižnega tekmovanja, kjer se merijo najbolj izkušeni jadralci in najhitrejše jadrnice na svetu. V poklon svobodi, šumenju morja, pišu vetra in športnemu duhu bodo udeleženci nazdravljali s šampanjcem, ki diši po sinergiji rahločutne zgodovine in modernih užitkov. Okus po zmagi, ki poskrbi, da je spomin na nekatere trenutke večen, in opominja, da je včasih treba vdihniti in si privoščiti najboljše, pravijo organizatorji.

XXXX

Moč (za)misli Igor Simčič

Vse sami pritegnemo v svoja življenja – kot magnet. Tisto, o čemer premišljujemo, tudi dosežemo. Naše celotno življenje »samo« odslikava (za)misli, ki se nam pletejo v glavi. Zato (za)misli postanejo stvari! Besedilo: Nina Levičnik Fotografije: Manuel Kovšca in arhiv Esimit Europa

Intervju Združiti vse Evropejce »na isti barki«, kot edini pluti pod evropsko zastavo, pridobiti pokroviteljstvo Joséja Manuela Barrosa in ruski Gazprom kot glavnega sponzorja, imeti najboljšo tehnologijo in najboljše jadralce, zmagovati za Evropo na najuglednejših regatah je samo nekaj realiziranih (za)misli Igorja Simčiča, Slovenca z najboljšo jadrnico na svetu. Kaj je Esimit Europa? Jadrnica? Šport? Posel? Projekt? Življenje? Če povzamem vse vaše iztočnice, bi lahko dejal, da je jadrnica moj življenjski projekt, ki združuje tako šport kot posel. Bilo bi sicer točno, a hkrati ne odseva samega bistva celotnega projekta, ki se skriva v mednarodni diplomaciji. Jadrnica je namreč nekakšen simbol združene Evrope, saj je njeno poslanstvo predvsem simboliziranje močne in uspešne celine. Obenem je tudi prikaz odličnosti, perfekcionizma, kjer nobena malenkost ni prepuščena naključju. Zato pod svojimi jadri združuje najboljšo tehnologijo v svetu navtike, najboljše jadralce in seveda tudi partnerje v samem projektu. Kako daleč ste od tistega trenutka, ko je jadrnica Esimit želela povezati »samo« prebivalce dveh strani meje? Že kot najstnik sem spoznal, da ima jadranje nekakšno čarobno moč, da združuje ljudi iz različnih kulturnih, jezikovnih in poklicnih okolij v eno homogeno celoto, posvečeno istemu cilju. Še več – ima moč, da združuje države in celine. V tem kontekstu se mi je leta 1995 porodila ideja, da bi prek jadralskega projekta simbolično zabrisal meje Evrope. Najprej s simbolično združitvijo Gorice in Nove Gorice, nato Slovenije in Italije in kasneje s pokroviteljstvom Evropskega parlamenta, celotne Evropske unije. Z velikostjo in pomembnostjo projekta je rasla tudi potreba po zmogljivejših jadrnicah, zato sem leta 2002 kupil 19-metrsko jadrnico, ki je začela pluti pod novim imenom Esimit Europa in od takrat naprej je Esimit Europa edina jadrnica na svetu, ki ji je uradno dovoljeno pluti pod evropsko zastavo. Kot nekakšna krona takratnih prizadevanj v krepitvi športnega in diplomatskega povezovanja Evropejcev in vrhunskih dosežkov na regatah v Sredozemlju je bilo leta 2006 pridobljeno tudi pokroviteljstvo Joséja Manuela Barrosa, predsednika Evropske komisije. Ko se nam je konec leta 2009 kot glavni sponzor pridružilo tudi eno največjih energetskih podjetij na svetu, ruski Gazprom, sem vedel, da je možnost za predstavljanje dveh dejavnikov odličnosti, evropske zastave in enega najuspešnejših podjetij na svetu, samo ena – nakup najboljše jadrnice na svetu. To je danes Esimit Europa 2.

mo ob lepih trenutkih in se zaradi medsebojnega vpliva nacionalnih gospodarstev tudi srečujemo z istimi problemi. Evropa je bila sicer na dobri poti, da postane vodilna sila svetovnega razvoja, a je finančna kriza razkrila številne šibkosti evropskega gospodarstva in Evropejci smo se znašli v precej nezavidljivi situaciji, ki je tako podjetja kot vse prebivalce te celine, razumljivo, navdala s precejšno mero pesimizma. To se, seveda, pozna povsod, tudi v našem projektu, saj se partnerji veliko bolj previdno odločajo za investicije. A v zgodovini je bilo več kriz in Evropa vedno najde odgovor nanje, lahko bi celo rekel, da jo vsaka še bolj okrepi. Menim pa, da je prvi ključni dejavnik, če hočemo iziti iz te krize kot zmagovalci, da Evropa svojo finančno in gospodarsko politiko usmeri v rast, ne samo v varčevanje. Drugi, prav tako pomemben dejavnik za dolgoročno premagovanje krize pa je politično povezovanje znotraj EU in krepitev gospodarskega sodelovanja s sosednjimi državami, zlasti z Rusijo. Ena vizija, en projekt, ena ekipa, ena jadrnica. Vaša vizija se bere kot rešitev – tako za Evropo kakor tudi za Slovenijo? Prepričan sem, da je ta moto projekta Esimit Europa aktualen bolj kot kdaj koli prej, saj odseva potrebo po enotni viziji ter sposobni in učinkoviti ekipi. Nam ta koncept uspeva, kot izjemno uspešnega so ga prepoznali ugledni poslovneži, uradno pa podprli evropski politiki in diplomati, med njimi številni predsedniki vlad in držav, ministri ter ambasadorji. Problem, ki ga vidim, je ta, da tako imenovana nadnacionalna politika s širokim pogledom na aktualno problematiko le stežka odpira obzorja regionalni in lokalni, kjer, tako kot vse

Vaš slogan »Vsi Evropejci na isti barki« je danes evropska realnost – v dobrem in slabem. Kaj to konkretno pomeni za vas – prednost, slabost? Naš slogan, ki ga omenjate, je realnost, ki je ni mogoče zanikati, saj živimo na istem prostoru, se skupaj veseli-

Igor Simčič, Slovenec z najboljšo jadrnico na svetu v svoji pisani v stari Gorici

Intervju

Igor Simčič in monaški knez Albert II.

prevečkrat v Sloveniji, ne znamo pogledati izven omejenih okvirov lastnih frustracij.

če hočemo preživeti na nakovalu med dvema središčema vpliva in moči, ZDA in Kitajsko.

Kako vam je sploh uspelo navezati stik z Gazpromom in kako šele jih prepričati v sponzorstvo? Ravno ko sem intenzivno razmišljal o naslednjih korakih jadralskega dela našega projekta, se mi je ponudila priložnost gostiti Alekseja Millerja, predsednika upravnega odbora podjetja Gazprom, na krovu naše prejšnje jadrnice. V sproščenem vzdušju sva se pogovarjala o naših preteklih dosežkih in prihodnji viziji – združiti vse prebivalce evropske celine na isti jadrnici kot simbolu močne, povezane in zmagovite Evrope. Všeč mu je bilo moje razmišljanje in takrat sem dojel, da se, če tako ugledno podjetje postane naš sponzor, njegovo ime ne more pojaviti na jadrnici, ki bi prihajala skozi cilj tretja, četrta ali prva v nekih manjših kategorijah. Zato sem se začel pogovarjati o možnem nakupu najhitrejše jadrnice na svetu. Pogovori in pogajanja so trajali kar tri leta in šele ko sva s prodajalcem sklenila kompromis, sem odpotoval v Moskvo na srečanje z Aleksejem Millerjem in mu dejal, da sem pripravljen. Kasneje sva podpisala pogodbo, s čimer je Gazprom postal glavni sponzor 30-metrske jadrnice Esimit Europa 2, ki smo jo krstili v Cannesu junija 2010.

Zdi se mi, da vas skozi življenje vodijo sanje – sanjati, (za)živeti, preseči – in hitrost – hitreje, višje, močneje? Z Esimit Europo 2 svoje sanje ne samo živite, ampak ste jih verjetno presegli? Da, res je, zlagal bi se, če bi to zanikal. Ob uresničevanju vizije ali mladostnih sanj, če hočete, se porajajo čudoviti občutki. A treba se je zavedati, da gre za plod dvajset let sistematičnih vlaganj v projekt in številnih odrekanj. Z dobro intuicijo, profesionalno ekipo, ki me spremlja na tej poti, in včasih tudi s kančkom sreče nam je uspelo, da je Esimit Europa danes eden ključnih evropskih projektov. In na to sem zelo ponosen.

Gazprom je rusko podjetje, torej vi Evropo razumete izključno kot celino brez meja, katerega del je tudi Rusija? Poglejte, prva stvar, ki jo je dejal ekstremni pilot Matevž Lenarčič, ko je pred kratkim uspešno sklenil svoj epski polet okoli sveta, je bila: »Svet je brez mej, meje so samo v naših glavah«. Ne bi se mogel strinjati bolj. Povezano Evropo brez meja potrebujemo bolj kot kadar koli. V mednarodni gospodarski in politični tekmi bo namreč imela možnost le enotna Evropa, saj so posamezne države prešibke. Kljub temu da je bila geopolitično tudi Rusija vedno del Evrope, je še bolj tesno strateško povezovanje z Rusijo povsem razumski odziv,

Na glavnem jadru Esimita sta še dva zelo posebna logotipa: s sredine se nasmiha rumeno sonce European Energy, s samega vrha pa Medotov grb s stiliziranim tlorisom gradu Dobrovo v Goriških brdih. Kaj točno pomenita? Tako penina Medot kot pobuda European Energy sta del odličnosti in dolgoročne vizije projekta Esimit Europa. Medtem ko Medot postaja ena najbolj posebnih in prepoznavnih penin v Evropi, pa čas za European Energy šele prihaja. Gre za edinstven informativni spletni portal, ki bo na enem mestu združeval evropske okoljevarstvene pobude, prizadevanja na področju obnovljivih virov energije in različna, z energetiko povezana vprašanja. V ta namen gradimo obsežno bazo uspešnih projektov podjetij, inštitucij in posameznikov, kjer bodo slednji imeli možnost samostojnega objavljanja primerov dobrih praks in prizadevanj ter tako svoje ustvarjalne ideje deliti z ostalimi Evropejci. Kam, kako in s kom naprej? Po jadralski plati letos še zadnjič ostajamo pretežno v Sredozemlju, kjer se bomo udeležili petih regat, poizkusili pa bomo izboljšati tudi časovni rekord na relaciji Monako–Porto Cervo. Že naslednje leto namreč načrtujemo udeležbo tudi na nekaterih najzahtevnejših regatah v Skandinaviji in Angliji. Ob vsem tem pa smo z mislimi usmerjeni že v naš globalni nastop leta 2014, kjer si želimo zmagati za Evropo na najuglednejših regatah v Ameriki, Avstraliji in Aziji. Po diplomatski plati pa si bomo še naprej prizadevali za sodelovanje in krepitev strateških odnosov znotraj Evropske unije ter med Evropsko unijo in Rusijo. V ta namen skupaj s prefekturo pripravljamo poseben evropski večer v Trstu v času Barkolane. Posebno priznanje naj povem, je, da bo imela jadrnica Esimit Europa 2 posebno protokolarno vlogo pri prevzemu predsedovanja Cipra Svetu EU julija letos, načrtujemo pa tudi skupne aktivnosti z monaškim knezom Albertom II. oziroma našim matičnim klubom Yacht Club de Monaco, katerega predsednik je knez. Kot vidite, nam tudi v prihodnjih mesecih in naslednjih sezonah vsekakor ne bo dolgčas (smeh).

Ugodnost za imetnike Diners Club Exclusive kartice: popust v višini - 20 % na kolekcijo Light v obdobju od 1. do 30. junija 2012.

V sožitju narave in sprostitve Terme Olimia V objemu termalnih vrelcev, neokrnjene narave in miru domujejo Terme Olimia, kraj, kjer dobi harmonija nove razsežnosti. Termalno doživetje, ki vas bo prepričalo s celovito wellness ponudbo, z vrhunskimi kulinaričnimi mojstrovinami in s številnimi možnostmi rekreacije. Terme Olimia se, kot je lahko sklepati iz imena, nahajajo v neposredni bližini kraja Olimje. Sem naj bi obiskovalce privabljali vodni vrelci že pred štirimi stoletji. Sicer ne vemo, če je legendi moč verjeti, je pa res, da so se Terme Olimia od prvega lesenega bazena pred nekaj desetletji do danes povsem spremenile. Današnji termalni kompleks obsega dva wellness centra – Termalija in Orhidelia, ki velja za najprestižnejši del term – ter termalni park Aqualuna, kjer bodo konec meseca junija svojo izjemno ponudbo razširili z novim otroškim vodnim zabaviščem. Celoten kompleks Term Olimia zaokrožujeta Wellness hotel Sotelia in Hotel Breza, ki vas bosta navdušila s sodobno opremljenimi sobami, osebje hotelov s štirimi zvezdicami pa bo poskrbelo, da bo vaš poletni oddih popoln. Odločite se za nepozabne počitnice, kjer boste lahko v sožitju z naravo odkrili neštete zdravilne učinke termalnih vrelcev in se predali v roke sprostitve. Za poletje, ki si ga boste zapomnili.

Moda

Zgodovina drobnih mehurčkov Rivalstvo med Angleži in Francozi

Natančno tri stoletja in pol so minila od takrat, ko je gospoda na Otoku spoznala sparkling wine in tudi uživala v njem, potem pa so šampanjsko štafetno palico v svoje roke suvereno vzeli Francozi, ki je do danes niso spustili iz rok. Besedilo: Jože Rozman Fotografije: arhiv proizvajalcev

Vinarstvo Menih Domenico (Dom) Pérignon je po naključju odkril »šumeče vino«

Le kdo bi si mislil, da gre prvenstvo Angležem. Večina bi na vprašanje, kdo je oče šampanjca, brez oklevanja odgovorila – Dom Pérignon. Saj je tudi velika šampanjska hiša Moët & Chandon iz Épernayja, ustanovljena daljnega leta 1743, svoj prestižni napoj poimenovala po tem slepem benediktinskem menihu in je od takrat, ko so začeli z letnikom 1921, postal najslavnejši šampanjec na svetu. Toda zgodovinske štrene je zapletel angleški vinski publicist Tom Stevenson, ki velja za odličnega poznavalca peneče se svetovne scene, in francoskemu ponosu prisolil bolečo zaušnico. Več srečnih naključij Mož je v arhivih našel dokument, ki črno na belem dokazuje, da je na Oxfordu izobraženi in visoko cenjeni angleški znanstvenik dr. Christopher Merret (1614/15–1695) kraljevi družbi v Londonu nanizal svoje ugotovitve o tem, kaj se zgodi, ko vinu dodamo sladkor in se začne druga alkoholna fermentacija, brez katere ni penečega se vina. Kvasovke so v vinu naravnemu bistrenju navkljub ostale, saj ga takrat niso razklično filtrirali. Med vrenjem namreč nastaja ogljikov dioksid, ki se v zaprti posodi veže v vino in potem ustvarja mehurčke. Bilo je leta 1662, torej natanko pred 350 leti. Ker so bila vina, ki so na Otok prihajala iz severnejših delov Francije (večinoma iz Šampanje) pogosto prekisla, so jih trgovci in gostilničarji popravljali s sladkorjem. Če jih niso popili kmalu, so začela spomladi, ko so se skladišča dovolj ogrela, ponovno vreti. Tako je nehote nastal sparkling wine, kot je to šumeče vino imenoval sam Merret. Visoka angleška družba se je nad njim hitro navdušila, bilo je slajše od navadnega, prijetno ščegetajoče in osvežujoče. Merret je tudi ugotovil, da mehurčki povečujejo pritisk in priporočil steklarjem, naj izdelujejo močnejše steklenice. Ker so prav takrat v talilnih pečeh namesto lesnega oglja začeli uporabljati premog, ki je dal več toplote in zato močnejše steklo, je, ne prvič in ne zadnjič, sovpadlo več srečnih naključij in peneče se vino je bilo rojeno. Na Angleškem! Ne s konji, z mulami Ampak šampanjec je vendar francoski. Da bi vsaj del slave pripadel pravemu, je poskrbel zgodovinar André Clot (1909–2002), ki je zatrjeval, da so peneča se vina na Francoskem poznali že dobrih 40 let pred Angleži, a so žal papirji o tem izginili med francosko revolucijo (1789–1792). Ker pa štejejo dokazi, je prišel kot naročen Domenico (skrajšano Dom) Pérignon (1638/39–1715), ki je leta 1668 postal zakladnik in glavni kletar v benediktinski opatiji Hautvillers v osrčju Šampanje. Ta pronicljivi menih je naredil nekaj pomembnih korakov do pridelave boljšega vina, samostanski bratje in opat si pač niso hoteli kvariti okusa s slabim. Zato je ločeval zrelo od nezrelega grozdja, terjal dosledno odstranjevanje slabih in gnilih jagod, za tovorjenje grozdja priporočal mule, ker hodijo mirneje kot konji in pride zato grozdje v klet manj poškodovano; za boljša vina je namenjal zgolj samotok brez prešancev in združeval vina iz boljših leg in letnikov. Vse to je priporočal predvsem za mirna, običajna vina; priporočal je tudi čim prejšnje stekleničenje, da bi v sodih preprečil oksidacijo, ki posledično vodi do cika in pokvarjenega vina. Prav zaradi strahu pred to nadlogo je steklenice v veliki vnemi pogosto napolnil z ne do konca povretim vinom, ki je začelo spomladi, če ne prej, ponovno vreti. A tega, kar je takrat že vedel Merret, Pérignon očitno še ni in pokanje steklenic je bila huda nadloga za glavnega kletarja. Ko pa so odprli katero od tistih, ki je po naključju ostala cela, jih je šumeče vino vzradostilo. Šampanjec, takrat še v zelo skromnih količinah, je bil tako nenačrtno spočet, duhovno očetovstvo pa so zaradi priporočil, kako priti do dobrega mirnega ali osnovnega vina, ki jih upoštevajo še danes, pripisali Domenicu. Ampak to je šele začetek poti do šampanjca, kot ga poznamo danes.

RG160-rosella-DCExclusive-100x130.pdf

5/22/12

12:15 PM

Divji cvet ob obletnici

Če na dno visokega tulipanastega ali tudi bolj trebušastega kozarca položite v sladkorni sirup namočen cvet divjega hibiskusa in ga prelijete s pri nas najbolj popularno srebrno radgonsko penino, se bo cvet odprl, penina pa obarvala nežno rožnato. Za čutne užitke, vroče dni in tudi mlajše ljudi. Novost iz Radgonskih goric, ki je na voljo v boljših restavracijah in trgovinah, »srebrna« skupaj s kozarčkom vloženih cvetov, obeležuje tudi jubilejnih 160 let, odkar so v Gornji Radgoni začeli prodajati penine, pripravljene po klasični šampanjski metodi.

Vinarstvo grame sladkorja na liter vina, za šest barov, na kolikor vsaj mora zdaj zrasti pritisk med vrenjem, 24 gramov. Pred njim so torej imeli bolj ali manj približno in srečno roko. Zadnji pomembnejši kamenček v šampanjskem mozaiku je dodala znamenita vdova Clicquot (1777–1866) iz Reimsa, prestolnice Šampanje, ko je v svoji kleti kos pohištva predelala v pupitre. To je stojalo v obliki velike črke A z luknjami, v katerih z vratom navzdol obrnjene steklenice stresajo in sučejo tri tedne ali več, da se usedlina odmrlih kvasovk po končanem zorenju zbere v vratu, zamrzne in ledeni čepek odstrani. Do vdovine iznajdbe so bili šampanjci motni, šele potem so se zbistrili in tudi zaradi njene smele trgovske žilice začeli osvajati svet.

1.Pupitre v kleti Radgonskih goric za pridelavo penine po klasični šampanjski metodi. 2.Portret Vdove Clicquot, ki je s svojo iznajdbo in trgovsko žilico postavila Šampanjo na svetovni zemljevid.

Šampanjec, penina, sekt ...

Splošni pojem je peneče se vino. Šampanjec je peneče se vino samo iz Šampanje, druga francoska peneča se vina so lahko le crémant ali vin mousseux, v Sloveniji pridelano peneče se vino je penina, v Nemčiji sekt, v Italiji spumante, v Španiji cava. Slovenskega ali italijanskega šampanjca torej ni.

Nazaj na Otok moramo, kamor so se kmalu po letu 1668, ko se je za Francoze rodil šampanjec, odpravili vinski in trgovski vohuni, največ iz Pariza. Zavist, ker se je v Londonu gospoda veselo radostila ob francoskih mehurčkih na angleški način, v francoski prestolnici pa zaradi počenih steklenic precej manj, jih je gnala čez Kanal, da pridejo stvari do dna. Vrnili so se z Merretovimi spoznanji, ki so plodno vzklila tam, kjer je bilo najbolj prav. V Šampanji, od koder je bilo vino. Zasluge lekarnarja in vdove Zdaj je bilo vse, kar ustvarja šampanjec, zbrano skupaj: primerno vino in znanje. Spoznanje, da se v Šampanji, ki je tik pod 50. vzporednikom najbolj severno ležeča resna vinska pokrajina, ne morejo kosati s polnejšimi vini iz južneje ležeče Burgundije, je privedlo do tega, da so se odločili samo za tri zgodnejše sorte – chardonnay, modri pinot in pinot meunier, ki dajo lahko še spodobna vina. Rdeči sorti, torej oba pinota, ne kaže vinificirati na rdeče, ker za to nimata dovolj telesa, sta pa primerni za živahne roseje. Pri teh dognanjih je imel prste vmes že Pérignon – ko so sčasoma spoznali, da daljše zorenje (zdaj do sedem, osem let) šampanjca na odmrlih kvasovkah po končani drugi fermentaciji sicer tenko vino še obogati, zmehča in omili pogosto previsoko kislino, je bil recept za svetovno uspešnico skoraj napisan. A bilo bi krivično, če pri tem ne bi omenili vsaj še dveh. V 30. letih 19. stoletja je lekarnar François André iz Châlonsa na Marni (vzhodni del Šampanje) natančno dognal, koliko sladkorja dodati za drugo vrenje, da bodo steklenice zdržale pritisk: za vsak bar štiri

Ob bok velikim Če je prva šampanjska klet Ruinart v Reimsu nastala leta 1729, v Nemčiji 1826 in so v Italiji začeli s penečimi se vini leta 1865 ter v Španiji 1872, smo na začetke peničarstva pri nas lahko zelo ponosni. V začetku 50. let 19. stoletja so Bleiweisove Novice poročale, da se je »verli Radgončan Alojz Kleinošek … podal v Šampanjo, kjer je pri izverstnem vinarju in peničarju za drage denarje … delal in še drugod pridno zvedoval, dokler je skrivnosti do živega prišel. Vrativši se počne leta 1850 iz slovenskega vina kraj Radgone penino pripravljati … Pri mnogokterih … skušnjah in primerjavah Kleinošekove penine s pravimi francoskimi … je mnogim spodletelo spoznati ktera je Kleinošekova, ktera francoska.« Nadvse spodbuden začetek našega peničarstva je s šampanjsko tvrdko Radgona nadaljeval Francoz švicarskega porekla, Clotar Bouvier, nato pa Radgonske gorice, največja slovenska peničarska klet, ki letos praznuje 160 let prve radgonske penine. Leta 1852 jo je namreč Kleinošek že začel uspešno prodajati.

Vinarstvo

Hiša penin Istenič Spodbudno priznanje in Vili za poletje Če ob Radgonskih goricah ponavadi zapišemo, da imajo najdaljšo peničarsko tradicijo na Slovenskem, pa pri Isteničevih iz Stare vasi na Bizeljskem ne moremo mimo tega, da so največja peničarska družinska hiša pri nas. Na zorenju imajo približno pol milijona steklenic. Besedilo: Jože Rozman Fotografije: arhiv Istenič Pred kratkim so bili deležni še enega naj, na katerega so zagotovo bolj ponosni, saj se tiče kakovosti njihovih penin. V naše loge je prišla na ogled in preverjanje slovenske peničarske scene Essi Avellan, edina Finka doslej, ki se ponaša s prestižnim nazivom MW, Master of Wine. Na svetu jih je manj kot tristo in veljajo za odlične poznavalce vseh mogočih vin. Simpatična in ne preveč severnjaško zadržana dama namreč za uglednega založnika, ki ni nihče drug kot Christie's, pripravlja enciklopedijo šampanjcev in drugih penečih se vin in v njej bodo nekaj prostora našla tudi slovenska peneča se vina, torej pe-

Od leve proti desni: Janez Istenič, Janez Bratož in Miha Istenič

nine. Da bi se iz prve roke prepričala o njih, je sredi maja obiskala Radgonske gorice, Isteniča ter Bjano in Medota v Brdih, ob tem pa poskusila še nekaj drugih, pri nas pomembnejših penin. Na vprašanje, kdo so njeni favoriti, je ob treh brutih (Medot rose, Silveri, Bagueri – vsi Brda) na prvem mestu omenila Isteničev No. 1, ki je prav tako brut (zelo suh, do 12 g sladkorja), pridelan samo v najboljših letnikih iz chardonnaya (70 %) in rumenega plavca (30 %). Tako pohvalo si je prislužil zaradi svežine, ki mu jo daje rumeni plavec, in fine zrelosti ali avtolitičnega značaja – kot rečemo temu – ki ga prispeva chardonnay. Torej, uspešna kombinacija krajevne in svetovljanske sorte. Essi je pri Isteničevih okusila še Prestige brut nature 2003, Prestige brut 2003, 2006 in 2008 ter Gourmet rose 1999 in nato Isteničeve postavila na vodilno mesto po kakovosti pri nas. Če bodo peninam dodali še malo več svežine, kar tako ali tako vedo in bodo s primernimi ukrepi v vinogradih tudi postorili, bodo zelo primerne za mednarodni trg. Skoraj hkrati se je pri Isteničevih zgodilo še nekaj zanimivega. Vila Istenič in Vila rose, prva iz chardonnayja, druga pretežno iz modrega pinota, obe polsuhi, odslej lahko razveselita tiste, ki si v vročih in še kakšnih poletnih dneh, da o opojnih večerih niti ne govorimo, zaželijo nekaj lahkotnejšega, osvežujočega, užitkarskega, brez velikih in težkih besed. Provokativno in namenoma ju priporočajo užiti skupaj s kockami ledu, kajti poleti se penina, četudi pravilno ohlajena, v kozarcu lahko kaj hitro spremeni v mlačno in omledno. Torej, v dovolj široke, spodaj rahlo trebušaste kozarce najprej natočite penino, nato dodajte led. Ne drugače, saj se, če boste s penino zalili kocke ledu, ne bo dovolj penila. Beli penini, Vili Istenič, dodajte štiri običajne kocke ledu, za Vilo rose bo dovolj ena. Vsi ostali dodatki so stvar domišljije, ki naj ne pozna meja, čeprav Miha Istenič za prvo priporoča poprovo meto, rezine pomaranče, limete in celo kumare, za rose pa jagode, hibiskusov cvet in kandirani ingver. Se razume, da jagod in drugega v kozarcu ne boste pustili vnemar.

Istrski jing in jang Vina hrvaške Istre

Poletje ... Vroči dnevi v vodi, na ali ob njej v nam ljubi in bližnji Istri. In pa seveda poletni večeri v najboljši možni družbi, kamor nedvomno sodi tudi kozarec dobrega vina. Priložnost za »lov« na dobra in prava vina za vroče poletne dni in pozne poletne večere se je prikazala v podobi že 19. izvedbe Vinistre, tradicionalnega vinskega festivala, ki se vsako leto v začetku maja odvija v Poreču. »Lovila« sva vsak zase, po načelu jing in jang, belo in rdeče, ženska in moški, dan in noč, vročina in hlad … in nekonvencionalno – moški v belem (in rose) »revirju«, ženska pa v rdečem. Besedilo: Nina Levičnik in Bruno Gaberšek Fotografije: Istra-gourmet.com / Goran Šebelić, Marijan Močivnik

Vinarstvo O prisotnosti Istre v mediteranski vinski zgodbi še danes priča mesto na vzhodni obali polotoka, ki so ga stari Grki poimenovali Kalavojna (gr. kalos oinos – dobro vino). O tem govorijo tudi zapisi rimskega kronista Plinija, ki rdečemu Istrijanu, Vinum Pucinum, pripisuje zdravilne učinke in visoko starost rimske cesarice Livije. Mimo istrskih vin niso mogli niti Casanova, ki je v svojih spominih pisal o opojnem refošku, niti avstro-ogrski monarhi. Njihova naklonjenost do Istre in njenih vin je zaznamovala tudi železniško povezavo Trst–Poreč, ki so jo poimenovali kar »vinska železnica«. Zgodba o današnjih vinskih cestah hrvaške Istre, ki se deli na zahodno-, centralno- in vzhodnoistrski okoliš, se je začela v začetku 90. let s preporodom tamkajšnjega vinogradništva in vinarstva. Slednjega so izzvale maloštevilne glave vinskih zanesenjakov in mladih vinarjev (Coronica, Degrassi, Kozlović, Markežić, Matoševič, Peršurić, Pilato, Poletti ...), ki so najprej želeli ovreči teorijo, da so Istrijani dobri vinogradniki in slabi vinarji. Tako ima danes Istra na svojih 6.151 hektarih, na katerih se prepletata bela in rdeča zemlja, kar nekaj odličnih vinarjev, katerih vina ne zaznamuje le njihova zavezanost k tradiciji, ampak predvsem že skorajda ljubezensko razmerje do vinskih sort Istre: istrske malvazije, terana, momjanskega muškata, muškata ruže, borgonje in drugih. Bele ljubice za vroče poletne dni Iskal sem bela vina (seveda, in kaj drugega kot malvazijo) zadnjega letnika, 2011 torej, ki nam bodo to poletje lajšala vročino in nam bodo v veselje, njihova vsebina 0,75 litra (in/ali njen večkratnik, če je družba ta prava) pa ne bo »težava« ne prej, ne vmes in ne potem. Ker pa je lanski letnik tudi pri sosedih kar precej zapleten (berite zelo zrel) in ker so naši sosedje še bolj kot mi nagnjeni k mediteranski ležernosti (pozno trganje), je prav, da veste, da je večina malvazij letnika 2011 precej mišičasta, alkoholno že skoraj nabita in kot po pravilu potrebna spremljave grižljajev, če že ne kar resne hrane. Seveda pa so, kot povsod drugje, tudi tu izjeme. In prav te zelo priporočam. Tako so prve štiri malvazije (Benčič, Poleti, Brajko, Bažon) iz poglavja »popijemo steklenico z veseljem in užitkom«. Pa tudi drugo. Zadnji dve malvaziji (Menegheti in Legovina) pa sta že iz poglavja, ko nam misli in pogledi začnejo malce uhajati proti žaru ali odprtemu kaminu – gastro malvaziji, se pravi izvrstni spremljevalki enostavnih in hitrih poletnih večerij. Enako ali podobno velja tudi za roseja. Dva, nič več. In več kot zadosti, če jih uspete najti. Benčič vina – klet Polesina, Umag, malvazija, 2011 Izvrstna, le 12,5 vol. % alkoholna stopnja v povezavi z nežno zemeljsko mineralnostjo kliče po novem požirku. Prva liga! Namig: vinogradi malvazije so na istrski »beli zemlji«. Klet prihodnosti, ker poslušajo, opazujejo in razumejo (trg)!

Poletti vina, Markovac/Višnjan, malvazija, 2011 Zaradi nežne, že celo blede rumenkasto-slamne barve bi vinu pripisal nežnost in že skoraj šibkost. Pa ni tako – je diskretna v cvetno-hruškastem vonju (kar naj malvazija tudi bo, saj ni aromatska sorta), mineralna senzacija v ustih pa navduši. Tudi ta kliče po drugem požirku. Namig: družinska tradicija od 1842, ko je Piero Bernobich kupil zemljo. Danes z apartmajem za goste. Brajko, Oskoruš /Momjan, malvazija, 2011 – namizno vino! »Ta glavni posebneži« – krasni, iskreni, čisti v duši. Nam pred nosom (čez hrib od naše kleti Brič). Za sejem posebej napolnijo steklenice, doma jih ni, le po naročilu. Pa saj niti ni treba. Izvrstno domače odprto vino – kot včasih. Neposredno, z malo višjo rumenozlato barvo, usta polnih in dolgotrajnih, čistih okusov. Namig: pravijo, da so bolj kot po vinu znani po oljčnem olju. Zaenkrat. Bažon vina, Marcani/Gračišče, malvazija, 2011 Vino praktično iz centra Istre, ki pleni in osvaja s krasno pitnostjo in gladkostjo – enostavno rečeno: lepa, prava malvazija. Idealna izbira za poletje. Namig: kupite karton 6 steklenic, ker bo odločitev za pot nazaj v srce Istre verjetno težka. Meneghetti, Stancija Meneghetti/Bale, malvazija, 2011 Močnejša kategorija s 13,7 vol. % – lepa, čista zaznava lesene posode, združena s sortnostjo zrele malvazije. Moja prva misel ob požirku: sveža skuša na gradeli. Namig: eden od novejših istrskih prvokategornikov. Če vam ostaja kak evro, zelo vredno obiska z večerjo, mogoče celo s prenočiščem. Legovina, Mekiši/Kaštelir, malvazija, 2011 Družina Legović (od tu ime kleti) s svojo malvazijo nakazuje, da niso daleč od morja. Bela riba ali morski sadeži se s to polno, že malo »mesnato« malvazijo poročijo »za zmeraj«.

Miroslav Pliso in vina Meneghetti

Zmagovalci 19. Vinistre, najboljša vina iz avtohtonih/udomačenih sort Istre - malvazija istarska, 2011, Tomaz, Motovun – najboljša mlada malvazija - malvazija Santa Lucia, 2009, Kozlović, Momjan – najboljša zrela malvazija - teran, 2011, Bruno Ferenac, Vižinada – najboljši mladi teran - teran, 2009, Vina Dešković, Grožnjan – najboljši zreli teran - refošk, 2011, Slavec s Kocine, Izola – najboljši mladi refošk - refošk, 2009, Vina Radovan, Višnjan – najboljši zreli refošk

Vinarstvo 1. Posestvo Meneghetti v kraju Bale 2. Moreno Coronica v svoji kleti

Namig: vinogradi (11 ha) so na t. i. rdeči zemlji, do 230 m nad morjem in le slabih 5 km (zračnih) od njega. Blizu … Kabola, Kanedolo/Momjan, rose, 2011 Če je bil (in je še) Marino Markežić do sedaj poznan po malvazijah raznih stilov, vključujoč amfore, potem je letošnja poteza, rose, pripravljen iz terana in momjanskega muškata, njegova nova genialnost. Klasična »a la Provence« čebulna barva, nežno saden, vabljiv vonj in pa predvsem polna, sveža in hudo vabljiva zaposlenost brbončic. To je to! Namig: pohitite, bojda bo kmalu »sold out«. Vina Geržinič, Ohnići/Vižinada, rose, 2011 Zelo, zelo piten rose, ki je lahko spremljevalec celega večera – od aperitiva do lahke večerje. Barva modernejših rosejev, že skoraj seksi. Torej je jasno, za kakšno družbo. Namig: Najverjetneje bodo škampi na žaru zajokali od veselja. Ne naveliča in kliče po še ... Rdeči velikani za pozno poletne večere Najti izjemno veliko rdeče vino v Istri je poseben izziv – čeprav bi znal terroir biti pravi, so velike rdečine kljub temu redka dobrina tudi na najboljših oziroma prvih naslovih hrvaške Istre. Pred leti sem se v eno takih »zaljubila« na prvi požirek – gran teran Morena Coronice, letnik 2001. In s spominom na tisto »ljubezen« sem šla

Vinarstvo

v lov za rdečimi velikani za pozno poletne večere. Tistega izjemnega terana – za katerega Moreno trdi, da je iz avtohtone sorte grozdja teran, ki daje vino teran, kar naj bi potrdile analize DNK, ki so jih opravili v njegovih 40 let starih vinogradih – sicer ni presegel nihče. Mu je pa trojica sveže preizkušenih prišla zelo blizu, to je treba priznati. Prvi med njimi je iz taistega naslova, kot omenjeni gran teran, druga dva pa iz kleti, katere čas šele prihaja – obe rdečini sta namreč prvi rdeči vini, ki ju je klet Tonija Cetinskega dala na trg (oziroma ju bo zdaj, zdaj). Coronica, Koreniki/Umag, Grabar, 2008 Tipična bordojska zvrst merlota in cabernet sauvignona, ki pa vas za razliko od slavne zvrsti ne bo pustila čakati dolgo, čeprav bo trajala. Grabar je točno to, kar si človek želi in kar največkrat pogreša pri rdečih zvrsteh – elegantno harmoničen, sladkih taninov in v vrhunski kondiciji. Namig: steak na žaru v Konobi Morgan (Bracanija/Brtonigla) bi znal biti idealen spremljevalec mojstrovini, ki v kleti stane okoli 15 evrov. Capo, Fernetići/Brtonigla, cabernet franc, 2009 Cabernet franc v svojem bistvu ni sorta, da bi po svetu »hodila« sama, ampak precej bolj uživa kot spremljevalka. Zato je tako težko najti cabernet franc, ki je sam zase izjemen. Capov je eden tistih, ki sicer ni toliko sortno značilen, je pa zato izjemen rdeči velikan. Namig: Toni Cetinski je skupaj s svojim bratom in očetom prve vinograde zasadil sredi 90. let preteklega stoletja, klet pa je svoja vrata odprla leta 2009. Capo, Fernetići/Brtonigla, cabernet sauvignon, 2009 Cabernet sauvignon je sorta, ki je sama po sebi izjemno priljubljena, čeprav ji dejansko do popolnosti skoraj vedno malo zmanjka. Tej izvedbi ne, ker je popolna! Namig: bodite pozorni na merlot in rdečo zvrst, ki tudi še prihajata na trg (po ceni okoli 20 evrov). Zna se zgoditi, da bosta klet dokončno zapisala med rdeče zvezde Istre.

Teran in/ali refošk O tem, ali je teran na Hrvaškem naš refošk, oziroma naš teran, oziroma ali ni ne eno in ne drugo, in o tem, ali sta teran in refošk na Hrvaškem ena ali dve sorti, tokrat ne bomo. Odgovor na (pre)komplicirano vprašanje bo zelo verjetno dalo »12 evropski zvezdic«. Prav kmalu ... Tokrat zato le par namigov za vse tiste, ki bi vroče poletne dneve raje pospremili s kozarcem rdečega – mladega in svežega terana. Rubinasto rdečega, z modrimi odtenki, z vonjem po malinah in rdečem jagodičevju, začinjenim z belim poprom, blagega sadnega okusa in mladostno navihane (mlečne) svežine. V tej kategoriji so mi v mislih ostali naslednji terani letnika 2011 (cena le-teh se v kleti giblje med 6 in 7 evri): Tomaz (Kanal, Motovun), Ferenac (Ferenci/Vižinada), Vižintin (Sv. Ivan/Oprtalj), Matoševič (Krunčići/Sv. Lovreč), Pino Rossi (Bajkini/ Vižinada) in Matić (Baškoti/Višnjan).

Istra Gourmet App

Uporabnikom pametnih telefonov (iPhone in Andoroid) priporočamo brezplačno aplikacijo Istra Gourmet – mobilni vodič v štirih jezikih po najboljših enogastronomskih naslovih hrvaške Istre.

Hotelska hiša razkošja in udobja Liburnia Riviera Hotels Hotelska veriga Liburnia Riviera Hotels je sinonim za rajske počitnice na hrvaški obali. Hotelska hiša združuje ključne elemente razkošja, ki zagotavljajo popoln oddih dobrih sto kilometrov stran od naše prestolnice. Eleganca, udobje in pridih Sredozemlja – želite še kaj več? Oddih po vaših željah Hoteli Liburina Riviera Hotels so locirani vzdolž Kvarnerskega zaliva. Med njihovimi razkošnimi in elegantnimi nastanitvami lahko izbirate v mestih Opatija, Lovran, Medveja in Mošćenička Draga. Gotovo velja omeniti, da boste v Opatiji poleg vrhunske hotelske ponudbe deležni tudi idealne mediteranske mikroklime, zaradi katere mesto od leta 1889 velja za klimatsko zdravilišče.

Mesto poleg tega zaznamuje še zgodovinska arhitektura Avstro-Ogrske, ki je vplivala na ambientalno zasnovo večine hotelov Liburnia. Le dva odstopata od celote s svojim vrhunskim modernim dizajnom. Odločite se za pobeg v eno izmed Liburniinih počitniških oaz, kjer bo za še tako petične goste poskrbelo izjemno usposobljeno osebje. Poleg razvajanja v enem izmed wellness centrov lahko poizkusite tudi izvrstno kulinarično ponudbo ali pa se odločite za sprostitev v enem izmed čudovitih hotelskih bazenov. Izberite hotel, ki vam je najbolj pisan na kožo in si privoščite počitnice po vaši meri.

XXXX

Šik kmetija

Južnoafriški babilonski stolp Sredi slikovite doline Drakenstein, ki jo s treh strani obdajajo mogočne gore, le slabo uro vožnje iz Cape Towna, se na dvesto hektarih ponuja vrhunsko doživetje šik turistične kmetije, ki v resnici bolj kot na farmo spominja na romantično utopijo. Besedilo: Alenka Kotnik Fotografije: arhiv posestva Babylonstoren

Potovanje 1. Za užitek ob čaju po sproščujoči masaži ali potopu v bazen poskrbijo v skorajda novem 26-metrskem steklenjaku sredi čudovitega vrta.

Impresivno posestvo Babylonstoren, ki velja za eno najbolje ohranjenih južnoafriških farm, objema nizek, iz spranih belih kamnov postavljen zid z dvoriščnimi vrati. Glavna rezidenca je iz leta 1777 in z značilno okrašenimi okni ter slamnato streho predstavlja svojevrsten spomenik arhitekturi Rta dobrega upanja. Posestvo se ponaša še z dekoriranim golobnjakom in kokošnjakom, originalno starinsko kletjo, skladiščem žita in visečim zvonikom. Ob osrednji rezidenci in mlečno beli restavraciji Babel, ki so jo preuredili iz nekdanjega hleva, je gostom na voljo 14 v belo odetih vil. Nekdanje hiške za farmarske delavce so pred dvema letoma preuredili v funkcionalne, svetle in prijetne vile, ki s svojo belo barvo in odtenki barve lesa delujejo, kot bi ušle iz kake dizajnerske revije. Opremljene so s knjižnico in obvezno steklenico vina, nekatere pa tudi z lastno kuhinjo in prostorno jedilnico v steklenem kubusu, saj se po filozofiji kmetije gostje lahko kadar koli udeležijo kmečkih opravil, nabirajo sadje in zelenjavo, sodelujejo pri trgatvi ali pa preprosto uživajo v visečih mrežah in »ptičjih gnezdih«, ki krasijo vrt.

2. Klasično oblikovan vrt s 3,25 hektari površine delijo navidezne osi, sprehajalnih poti je čez 3 kilometre, krasijo ga kamni, potočki, lesene stopničke in ogromna “ptičja gnezda”. 3. Najkakovostnejša vina gostje lahko okušajo v t.i. “Wine Tasting Room,” prostoru, ki je namenjen degustaciji vin. 4. Hiške za goste so opremljene s knjižnico in obvezno steklenico vina.

Zgodovina in sedanjost z roko v roki Vinorodno dolino so pred tisočletji naseljevala nomadska plemena Khoisan , katerega del je bolj znano pleme Bantujcev. Ko so območje naselili Hugenoti v 17. stoletju, so se kolonialne meje razširile in področje današnjega posestva so v obdelavo dobili beli kmetje, ki so vpeljali namakalni sistem in vinogradništvo. Južna Afrika in njeno najstarejše mesto Cape Town, kjer se

1 2

XXXX srečujeta Atlantski in Tihi ocean, še dandanes odseva kolonialno preteklost, avtohtone kulture domorodcev in raznovrstne tradicije, ki so se skozi stoletja tu srečevale in zlivale v enkratno mešanico. Vse te prvine odraža tudi pulz kmetije; bodisi v izvirnih kulinaričnih specialitetah, ki sledijo enkrat okolju, drugič evropskim receptom, bodisi arhitekturni zasnovi šarmantnih vil ali čarobnega vrta in njegovi raznoliki vegetaciji. Za vsem tem pa stoji želja lastnice kmetije Karen Roos po poklonu bogati južnoafriški zgodovini. Šik kmetija je idealno izhodišče za obisk mirne okolice doline in gora, adrenalinsko doživetje opazovanja kitov ali potapljanja z morskimi psi. Na posestvu se nahaja tudi namakalni jez, po katerem se gostje zapeljejo s kanuji, kolesarijo skozi sadovnjake ali vinograde, opazujejo ptiče, slikovitost okolja in kmetije pa je že sama po sebi izziv za fotografiranje. Za užitek v obedu čaja po sproščujoči masaži ali potopu v bazen poskrbijo v skorajda novem 26-metrskem steklenjaku sredi čudovitega vrta, obedi v restavraciji Babel pa so preprosto fantastični. Sledijo načelu, da so najlepše najbolj preproste reči, zato je njihov moto: naberi, očisti in postrezi. Hrana se včasih obarva tudi sezonsko, poleti denimo z Oranžno solato, ki jo sestavljajo buče, pomaranče, korenje in semena granatnega jabolka. Babilonski vrtovi Dih jemajoč vrt je navdihnila legenda o mitskih visečih vrtovih, Babylonstoren v prevodu namreč pomeni babilonski stolp. In če se ta v legendi ni mogel dotakniti nebes, so ob sprehodu skozi to čudo človeških rok

Potovanje 1 in 3. Hrana, ki je gostom na voljo na posestvu Babylonstoren, je sezonsko obarvana; njena rdeča nit so organske sestavine, ki jih obiskovalci lahko sami naberejo na vrtu. Kadarkoli se lahko udeležijo tudi kmečkih opravil ali sodelujejo pri trgatvi.

in narave prav nebesa na koncu jezika. Vrt pa nosi v sebi še eno zgodbo – tradicijo velikega vrta Nizozemske vzhodnoindijske družbe, ki je trgovske ladje oskrboval z živežem. V 15. stoletju je Cape Town zaradi obilnih zalog pitne vode postal pomembna postojanka na trgovski poti do Indije, rodovitno zemljo pa so po naključju odkrili šele mornarji, ki so sredi 17. stoletja preživeli brodolom ladje Haarlem. Da bi preživeli, so posadili semena in o svojih odkritjih poročali, ko so jih rešili šest mesecev kasneje. Nizozemci so območje v strahu pred zasedbo Angležev kolonizirali, tja naselili svoje kmete in Cape Town je kmalu postal znan kot »Gostilna morij.« Tako je tudi nastal sloviti 18-hektarski vrt, ki je danes botanični vrt v mestnem središču. Vrt Babylonstorna je načrtoval francoski arhitekt Patrice Taravella, v njem pa rastejo le rastline, ki so užitne ali zdravilne. Klasično oblikovan vrt s 3,25 hektari površine delijo navidezne osi, sprehajalnih poti je čez 3 kilometre, krasijo ga kamni, potočki, lesene stopničke in ogromna viseča »ptičja gnezda«. Na 48 pergolah se vijejo vrtnice in vinska trta, cvetijo kaktusi, proteje, artičoke in podobne endogene rastline, ob potočku dehti 7.000 klivij. Svojevrsten špalir ustvarja več kot 50 različnih vrst sadnih dreves – od guave, pomarančevcev, sliv in hrušk do oliv, tla prekrivajo razno jagodičevje, buče in lubenice, zrak diši po citrusih, sivki in zeliščih, ste-

2. Babilonski vrt Na naslednji strani: Joga studio

Dizajn

Potovanje 1. Restavracija Babel velja za pravi biser posestva 2 in 4. Na kmetiji obiskovalce čakajo le najbolj kakovostne naravne sestavine, med drugim kakovostna zelenjava, sadje in domača kokošja jajca. 3. Nekatere hiške so opremljene tudi z lastno kuhinjo in prostorno jedilnico v steklenem kubusu.

zice v vrtu so ponekod tlakovane z lesenimi deščicami, drugod pa z breskovimi peškami … V vrtu je moč najti več kot 350 različnih rastlinskih vrst, ki so večinoma gojene organsko. Ekološka naravnanost kmetije se kaže tudi v nasaditvi gozda, ki obdaja posestvo, saj so ga obogatili z 20 različnimi prvobitnimi vrstami. Na 10 hektarih posestva se razteza še območje, posajeno s kritično ogroženim rastlinjem, načelom trajnostnega razvoja pa sledi tudi pridelava vina in sadja. Izbirajo zgolj endogene sadike, kar ohranja rodovitno, značilno rdečo prst.

Svet šarma Suha poletja od novembra do marca so radodarna s tudi po 14 urami sončne svetlobe, ob milih, vlažnih zimah pogrejejo odprti kamini in specialiteta počasi kuhanega jagnječjega bedra. Na kmetiji zatrjujejo, da ima prav vsak letni čas svoj šarm in za konec ni lepše misli, kot je tale, izposojena od njihove gostje: »Na kmetiji Babylonstoren sem se spet zaljubila v svet.«

Na morje na Koroško Vrbsko jezero

Avstrijski Monte Carlo, Mediteran sredi Alp, Karibi v osrčju Avstrije in največja kopalna kad Evrope so le nekatera poimenovanja Vrbskega jezera, turkiznega bisera južne Koroške. Ovit v ležerno poletno vzdušje, ki se prične že v maju, je svet okoli jezera s številnimi kavarnami in restavracijami, ležalniki in plažami ter z neskončnimi sprehajalnimi in kolesarskimi potmi popolna priložnost za počitniški pobeg. Besedilo: Alenka Kotnik Fotografije: Wörthersee Turismus GmbH, Foto Gerdl, Foto Horst, Foto Assam, Janko Zrim

Poletje

Na avstrijskem Koroškem je moč najti več kot 1200 jezer in drugih stoječih voda, med vsemi najbolj znano pa je Vrbsko jezero, ki je od Ljubljane oddaljeno le 90 kilometrov. Wörthersee (kot se jezero imenuje v izvirniku) je ime dobilo po svojih nekdanjih otokih, predvsem po tistem na južni strani, ki mu Avstrijci rečejo Maria Wörth, Slovenci pa preprosto Otok, čeprav to v resnici ni več, saj ga je nižanje vodne gladine v 18. stoletju povezalo s kopnim. Dva otočka v bližini Poreč sta vendarle ostala do današnjih dni. Na vzhodu podolgovatega jezera ledeniškega izvora leži prestolnica Koroške, Celovec, ki mu pravijo tudi vrtnica Vrbskega jezera, na zahodu pa mondeno mestece Vrba (Velden) s 7.500 prebivalci. S turistično tradicijo se ponaša že dobrih pet stoletij, jezeru pa je v slovenščini tudi dalo ime. Zaradi petičnosti, razkošja, živahnega nočnega življenja, slovite igralnice in kopice prestižnih hotelov se je Vrbe prijelo ime avstrijski Monte Carlo. Svojo slavno zgodovino tu piše še razkošen hotel s petimi zvezdicami na samem nabrežju jezera, Schlosshotel Velden, v katerega so pred več kot stotimi leti preuredili grad iz leta 1590. Nemudoma je postal magnet za slavne in kronane glave, danes pa spada pod okrilje verige Falkensteiner. Zaradi svoje romantične podobe z značilno rumeno fasado je menda največkrat fotografirana atrakcija; impresivna zgradba je bila nemalokrat prizorišče filmskih snemanj in osrednje prizorišče ene najbolj priljubljenih televizijskih nadaljevank z začetka 90. let z enostavnim naslovom Grad ob Vrbskem jezeru (Ein Schloss am Wörthersee). Na severu se nahaja še manjše naselje Poreče (Pörtschach), ki slovi po cvetličnih promenadah, poletnih dogodkih in čudovitih starinskih vilah.

1. in 2. Zaščitni znak visokega turizma ob Vrbskem jezeru. Prestižni Schlosshotel Velden z zasebno plažo, bazenom in restavracijo Seespitz.

Poletje 1. in 2. Ob jezeru vlada sproščeno in ponekod čisto karibsko vzdušje. 3. Tipična vila iz začetka 20. stoletja z zasebnim kopališčem in privezom

1 3

Koroško morje Jezero, dolgo slabih 17 kilometrov, široko največ 2 kilometra in globoko največ 85 metrov, se ponaša z izjemno čisto, menda celo pitno vodo, ki naj bi se poleti segrela na resnično tropskih 27 stopinj. Napajajo ga podvodni vrelci, obdajajo pa ga z gostimi gozdovi poraščeno zeleno gričevje in beli alpski vršaci, kar ustvarja edinstveno mikroklimo, ki še najbolj spominja na mediteransko. Zato ne preseneča, da glavnemu koroškemu adutu poletne sezone rečejo kar 'Koroško morje'. Značilna stroga podalpska arhitektura Koroške se ob jezeru preobrazi v bolj romantično in igrivo, pred očmi vstajajo podobe barvitih objezerskih vil s kopališči, ovenčane z vrtovi in sadovnjaki ter zasebnim dostopom do plaže. Mimogrede, njihove cene se lahko primerjajo s cenami na Dunaju. Svoj pečat sta podobi tukajšnjih vil in hotelov vtisnila predvsem dva arhitekta: Josef Viktor Fuchs konec 19. stoletja in Franz Baumgartner v prvi tretjini 20. stoletja. Nekatere njun arhitekturni slog spominja na mediteranskega, zaradi značilnih potez tukajšnjih stavb pa so ga poimenovali kar vrbska arhitektura. Te lepote so najlepše vidne, kajpada, z jezera. Njegovo bleščečo gladino režejo številne jadrnice, ladje in čolnički, število hitrih motornih čolnov je iz ekoloških razlogov omejeno, možno pa je zapluti celo s pravim parnikom, Thalio, ki velja za enega najstarejših v Evropi.

100

Poletje

Užitek v gibanju Moto Vrbskega jezera je poleg vrhunskega razvajanja telesa, duha in brbončic (o slednjem malo kasneje) v zadnjih letih postalo gibanje. Pa naj bo to pohodništvo, tek, (gorsko) kolesarjenje, plezanje, jadranje, potapljanje, smučanje na vodi, parasailing, wakebording ali igranje golfa – jezero in njegova okolica dobesedno vrvita od živahnih aktivnosti. Še najbolj po 57-kilometrski krožni trasi okoli jezera, neskromno poimenovani tudi Kraljevska pot, z okoli 200 metrov vzponov in spustov, ki ponuja številne veličastne razglede na modro-zeleno gladino, Celovec in Karavanke. Tematsko je pot razdeljena na štiri astrološke elemente (voda, zemlja, zrak in ogenj) ter dobro opremljena s tablami, ki pojasnjujejo kulturno, naravno in zgodovinsko dediščino okolja. Pohodniki, kolesarji in sprehajalci imajo tu absolutno prednost pred avtomobili, saj je vožnja po poti – razen na južni strani jezera – ob določenih obdobjih prepovedana. Pot nima začetka in konca, vstopiti in zapustiti jo je možno kjer koli, vrniti pa se je možno tudi z ladjo, kar omogočajo številne vodne povezave. S 54 metrov visokega razglednega stolpa Pyramidenkogel s tremi ploščadmi, ki so ga leta 1968 zgradili na vrhu panoramskega griča na južni strani jezera, se ponuja edinstven razgled na bližnja jezera, Karavanke, Triglav in Peco. Okolica nudi še vrsto izletniških užitkov, poleg že omenjenega romarskega Otoka, ki privablja s sakralnimi spomeniki in lepo naravo, se par kilometrov južno od Vrbe nahaja zanimiv dvorec Rožek (Rosegg), v

4. Na južnem, mirnejšem delu jezera si je vredno ogledati vasico Maria Wörth (Otok) 5. in 6. Vrbsko jezero je raj za navdušene športnike

101

Poletje 1., 2. in 3. Med dopustom ob jezeru lahko preizkušate srečo v kazinoju, uživate v vodnih športih ali pa si nabirate novih moči v mirnih oazah najbolših premium hotelov.

1 2

katerem so razstavljene voščene lutke, poleg dvorca pa sta še zanimiva živalski vrt in grajski vrtni labirint, ki velja za največjega v Avstriji. Na vzhodnem delu Celovca leži park svetovnih čudes v malem, Minimundus. Še malo dlje v smeri severovzhoda pa se nahaja impresivna grajska utrdba Visoka Ostrovica (Hochosterwitz) s številnimi varnostnimi stolpiči. Dogaja se … Poletje na Vrbskem jezeru in okoli njega zaznamujejo številni festivali, prireditve in tekmovanja. Več kot 2.000 tekmovalcev se vsako leto 1. julija udeleži avstrijskega Ironmana, zelo priljubljena in obiskana sta tudi koroški tek ob jezeru (avgusta) ter kolesarski maraton, organizirajo še golf in turnir odbojke na mivki (ta bo letos med 16. in 22. julijem), na tradicionalnih srečanjih se tu dobivajo ljubitelji Rolls Roycev, Bentleyjev in Harley Davidsonov, kar je nedvomno prvovrstna paša za oči. Svoj avtomobilski šov pa vsako leto od leta 1981 dalje organizirata tudi Audi in Volkswagen. Med 2. in 8. julijem se v Porečah že 15. leto zapored odvija slikovit festival bodypaintinga, ki ga neskromno imenujejo največji in najpomembnejši svetovni festival te umetnosti, saj poleg atraktivnega tekmovalnega dela

102

prinaša še obilo modnih in glasbenih dogodkov. »Seksi, s stilom in poponoma v belem« je zapovedana garderoba za že tradicionalno, razvpito zabavo Fete Blansche, ki se po gostovanju na Dunaju in v Gradcu 27. julija ustavi ob Vrbskem jezeru. Med 23. in 26. avgustom pa se bo jezero obarvalo roza z enim od večjih gejevskih dogodkov v Evropi, Pink Lake festivalom. Septembra pride na vrsto še vrbski vinski festival. Razvajanje brbončic Raznovrstnost in recepti naših babic so vodilo koroške kuhinje, saj se tu mešata vpliv Mediterana in pristne domače kuhinje. To pa pomeni prvovrstne specialitete – od jezerske postrvi, do domačih klobas, prekajene šunke in slovitih skutnih žepkov. Najboljše domače koroške prigrizke kakopak strežejo v vinskih kleteh in na starih kmetijah, lično prenovljenih v gostilne. Gospodar kmetije se z gostom nemalokrat usede in ob fraklu sadjevca ali mošta pojasni, kako se je spreminjalo kmečko življenje. Ob jezeru so se tako uveljavile že tudi t. i. 'kulinarične poti'. Med restavracijami velja omeniti Carame v Vrbi, kjer si je s svojimi ribjimi specialitetami in sledenjem vplivom alpskega ter jezerskega okolja šef kuhinje Andre Stahl prislužil

Poletje

4 6

dve kuharski kapi. Kape podeljuje eden najbolj vplivnih vodnikov po restavracijah, francoski Gault Millau – izjemnost restavracij rangirajo od ene pa do štirih kap. Tudi šef kuhinje lani odprte trendovske restavracije Bad Saag (v kraju Techelsberg blizu Vrbe), Hubert Wallner, si je že prislužil dve kapi, njegov navdih pa je narava oziroma kot pravi: »Tu imamo vse, kar potrebujem za kuhanje: meso, zelenjavo, zelišča in jagodičevje.« V neposredni bližini hotela Schlosshotel v Vrbi se, tako rekoč na samem jezeru, kot pove že ime, nahaja moderna restavracija Seespitz, ki preseneča z vedno novimi interpretacijami klasičnih regionalnih specialitet. Sol Beach Club pa ponuja inovativno mešanico azijske in koroške kuhinje. Doživetje bivanja Skupina najbolje ocenjenih hotelov ob Vrbskem jezeru nastopa pod skupno znamko Premium, kar pomeni vrhunsko kvaliteto. Tako se 16 hotelov ponaša s 4,5 oziroma 5 jadri (oznako, s katero klasificirajo hotele). Med njimi najdemo že omenjeni Schlosshotel, pa Casinohotel Velden, Balance, Villa Rainer, Parkhotel v Porečah – če omenimo le nekatere s petimi jadri. Slednje si denimo pripenja tudi prekrasna Villa Bulfon v

5 7

Vrbi, graščina iz 15. stoletja, z ogromnim posestvom in dih jemajočim vrtom. Ali pa manjši romantični hotel Schloss Leonstein v Porečah, ki je del 600 let starega obzidja. Večji, z obilico aktivnosti in družinam prijazen vrhunski hotel v Porečah, je Werzer's, mlajšim parom in s posebno ponudbo za ženske vikende pa je na voljo trendovski Lake's, ki nudi tudi obsežen program razvajanja. Med Slovenci precej priljubljen hotel Landgasthof Trattnig pa se nahaja na mirnejšem Otoku. Melodije v zraku Mističnost lepote gorskega vodnega bisera, ki na 20.000 kvadratnih kilometrih združuje kozmični nasprotji – vodo in gore, kot ju pojmuje vzhodnjaška filozofija jina in janga – navdihuje vedno znova, tudi mnoge umetnike. Denimo skladatelja Gustava Mahlerja, ki je večino svojih del spisal v počitniški koči v Majrobniku (Maiernigg) blizu Celovca. Ali pa Johannesa Brahmsa, ki je rad počitnikoval v Porečah in tu v zgolj nekaj mesecih ustvaril svojo Drugo simfonijo, ki, najbrž ne naključno, velja za najvedrejšo izmed njegovih štirih umetnij. Svoj navdih pa je nedvoumno pripisal prav prelepi deželi: »Tukaj na Koroškem brenčijo melodije skozi zrak!«

103

4. in 6. Poletje je čas prireditev , uživanja v kulinaričnih večerih in dolgih nočeh. 5. »Kärntner Käsnudel«, ena od tipičnih jedi koroške kuhinje. 7. Hotel Schloss Leonstein v kraju Pörtscach (Poreče) je del 600 let starega obzidja.

XXXX

Ena in edina

Louis Vuitton Serenissima Run Louis Vuitton je sinonim za najvišjo kategorijo razkošja, zato izjemen ugled, ki ga uživa dirka starodobnikov v organizaciji te blagovne znamke, ni nikakršno presenečenje. Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: arhiv hiše Louis Vuitton

104

Legende 1. V Monaco Yacht Clubu se je zbralo 44 skrbno izbranih avtomobilov v skupni vrednosti okoli 250 milijonov evrov.

Vsako leto se odvije na stotine srečanj starodobnih vozil, toda Louis Vuitton Run je eden in edini, neprimerljiv in rezerviran le za najboljša vozila vseh časov. Sodelovanje je dovoljeno le peščici povabljenih, ki morajo vabilu navkljub prispevati osem tisoč evrov, kar je precej več kot zahtevajo organizatorji podobnih dogodkov. Dogodek za izbrane Zbiratelji avtomobilov še danes govorijo o China Runu iz leta 1998, ko so med seboj tekmovali po peklensko vročih kitajskih pustinjah, kjer so jih nato sredi ničesar pričakali klimatizirani šotori z udobjem, kakršnega sicer nudijo hoteli s petimi zvezdicami. Proračun te dirke je znašal štiri milijone evrov, za varnost sodelujočih pa je tedaj skrbelo kar 150 tisoč policistov. Ker je Louis Vuitton od leta 1993 organiziral le šest takšnih dogodkov, je bilo pričakovanje javnosti letos še toliko večje, svoj lonček pa je primaknila tudi Slovenija, saj so za izdelavo napovednika angažirali ljubljansko fotografinjo Špelo Kasal. Dogajanje v zvezi z Louis Vuitton Runom sicer ni namenjeno javnosti (za razliko od Mille Miglia ali Tour Auta), kar z drugimi besedami pomeni, da so informacije skope in je do njih težko priti, to pa dogodku v očeh javnosti daje še večjo ekskluzivnost. Letošnja dirka, imenovana Louis Vuitton Serenissima Run, je potekala na trasi od Monte Carla do Benetk. Da bi se dogodek odvil na najvišji ravni, je pot načrtoval trikratni zmagovalec relija Pariz–Dakar, René Metge. V Monaco Yacht Clubu se je zbralo 44 skrbno izbranih avtomobilov v skupni vrednosti okoli 250 milijonov evrov. Za primerjavo: za ta denar lahko kupite kar 190 primerkov bugatti veyrona, najdražjega sodobnega avtomobila, kar zgovorno priča o ekskluzivnosti zbranih starodobnikov. Največ so k tej neverjetni skupni vsoti prispevali ferrari 250 GTO, najdražji avtomobil na svetu (tu sta bila kar dva primerka), pa bugatti, najprestižnejša znamka vseh časov, ki sta jo zastopala modela T23 in T35, najbolj cenjeni izmed bentleyjev, imenovan blower (s kompresorjem opremljeni dirkalnik), najprestižnejši med aston martini, DB4GT zagato, pa eden najbolj zaželenih avtomobilov nasploh, talbot-lago T150C SS »goutte d'eau« in edini še ohranjeni primerek mercedes-benz 540K »autobahnkurier«. Umetnost potovanja Številčno so prevladovali ferrariji s kar 19 primerki, bentleyje pa je zastopalo skromnih šest avtomobilov. Čeprav bi si vsako od sodelujočih vozil zaslužilo lasten članek, gre izpostaviti predvsem model serenissima, brez katerega ta tour ne bi bil popoln. V 60. letih minulega stoletja je bil mladi beneški grof Volpi v svetu avtomobilističnih dirk dobro znano ime. Ko mu po nekem prepiru z Enzom Ferrarijem ta ni bil več pripravljen še naprej zagotavljati avtomobilov za dirke, je grof Volpi ustanovil lastno znamko in jo poimenoval serenissima, kar je stari naziv za Beneško republiko.

2. Nagrado za dizajn v kategoriji klasičnih in konceptnih vozil je prejel edini še ohranjeni primerek mercedes-benz 540K »autobahnkurier«. 3. Zmagovalec Louis Vuitton Serenissima Runa je postal Giuseppe Redaelli, dedič tiskarne iz Vareseja, v bugattiju type 23 iz leta 1923.

105

Legende

MONTE CARLO

1. Louis Vuitton Classic Run je eden in edini, neprimerljiv in rezerviran le za najboljša vozila vseh časov. 2. Ferrari 250 GTO, najdražji avtomobil na svetu, žal zaradi okvare ni končal te prestižne dirke. 3. Na koncu šestdnevne dirke , ki se je v izjemnem vzdušju končala v Benetkah, so zmagovalci vsi

VENEZIA

LOUIS VUITTON CLASSIC SERENISSIMA RUN 23

2 8

AV R I L

2 0 1 2

2 3

106

Louis Vuittonov moto pri organizaciji dirke je preprost – gre namreč za »umetnost potovanja«, kar je pravzaprav razumljivo glede na zgodovino blagovne znamke. Gre za malletier (kar v francoščini pomeni izdelovalca kovčkov oziroma prtljage), za podjetje, ki je leta 1854 nastalo v Parizu. Prvi avtomobili so bili brez prtljažnika, zato so malletieri začeli izdelovati kovčke, ki so bili s svojo obliko prilagojeni avtomobilskim karoserijam – v Nemčiji se je tak kovček imenoval Autokoffer. Louis Vuitton jih je izdeloval od leta 1897, ker pa so vse od prvih dni skušali sami postavljati trende, ne preseneča, da je blagovna znamka od nekdaj tesno povezana z zgodovino avtomobilizma. Nič čudnega torej ni, da Louis Vuitton danes organizira sanjske dirke za klasične avtomobile. Tovrstni avtomobilom prilagojeni kovčki so sicer nastajali vse do začetka druge svetovne vojne, za zanimivost pa velja omeniti, da so jih nekoč izdelovali tudi v Jugoslaviji – njihov največji izdelovalec je bilo zagrebško podjetje Sljeme. Šestdnevni raj Letošnji Louis Vuitton Serenissima Run je sodelujoče popeljal od poletno vroče Azurne obale do v sneg odetih alpskih pokrajin in s soncem obsijane prestolnice Jadrana. Da ne gre za nikakršno šminkersko vožnjo, temveč za povsem resno dirko, priča tudi odstop ferrarija 250 GT, ki mu je že v prvem delu dirke popustilo tesnilo glave motorja in povzročilo okvaro, ter ferrarija california spider, prav tako v samem začetku. Voznik californie, 63-letni Jean Berchon, neposredni potomec družine Chandon in podpredsednik Moët & Chandona, je bil preprosto preveč izčrpan, da bi zmogel nadaljevati. Najvztrajnejši so vrhunce dirke doživljali ob veličastnih kosilih in večerjah v palači Menthon Saint-Bernard, na jezeru Maggiore ter v Veroni. Dirka je trajala šest dni, končala pa se je v izjemnem vzdušju na trajektu, ki je sodelujoče popeljal v središče Benetk in na Piazzo San Giorgio, kjer so bila vozila, ki jim je uspelo priti na cilj, na ogled radovednežem. Zmagovalec Louis Vuitton Serenissima Runa je postal Giuseppe Redaelli v bugattiju type 23 iz leta 1923. Dedič tiskarne iz Vareseja je tako ubranil naslov z zadnjega Louis Vuitton Bohemia Runa leta 2006, ki je potekal od Budimpešte prek Dunaja do Prage. Posebno nagrado je prejel William Evans, hotelir in restavrator avtomobilov iz San Diega, in to zato, ker je s svojo 99-letno isotto fraschini IM uspešno prišel do cilja in tako na najboljši način utelesil duha dirke Louis Vuitton Run. Louis Vuitton vsako leto podeljuje tudi nagrado za dizajn v kategoriji klasičnih in konceptnih vozil. Izbor so letos izpeljali v okviru Serenissima Runa, zmagovalec med starodobniki pa je postal autobahnkurier. V kategoriji konceptov je bilo letos prvič nagrajeno podjetje in ne avtomobil, saj je žirija odločila, da v letu 2011 ni nastal niti en sam koncept, ki bi čez štiri desetletja lahko postal klasika, to pa je glavni kriterij za nagrado. Zato so nagradili podjetje za izdelavo konceptov, in sicer torinski GStudio. Njihov zadnji model, hibridni koncept italdesign brivido, predstavljen na avtomobilskem salonu v Ženevi, je na Serenissimi sodeloval kot edino sodobno vozilo.

XXXX

Eleganca in moč v gibanju BMW serije 6 gran coupe

Estetika, športnost, udobje in luksuz so besede, s katerimi pri bavarskem avtomobilskem gigantu vstopajo v nov segment, kjer so do sedaj kraljevali ostali nemški in italijanski tekmeci. Da je tega obdobja konec, dokazuje novi gran coupe serije 6. Besedilo: Janko Zrim Fotografije: arhiv BMW

108

Avtomobilizem Kljub temu da so BMW gran coupe serije 6 premierno predstavili na avtomobilskem sejmu v Ženevi – in s tem simbolično potrdili tudi uspešnost podjetja – ga je bilo v naravnem okolju prvič mogoče občudovati maja na Siciliji. Da so izbrali prav največji otok v Sredozemlju, najbrž ni nikakršno naključje, saj je v tem letnem času Sicilija eden najbolj zelenih predelov Evrope; tam se neskončni pašniki zlivajo z vijugastimi cestami, polji, vinogradi in morjem. Tam sta doma dizajn in ljubezen do uživaštva; tisto je »dolce vita« v najboljšem pomenu besede. Si je mogoče zamisliti lepšo kuliso? Simbolična združitev nemške preciznosti in italijanske ležernosti je popolna platforma za premierni nastop novinca med BMW-ji, ki se ponaša z okolju prijazno tehnologijo, funkcionalnostjo in dizajnom, ki odraža individualnost in izdelan osebni slog. Izziv za oblikovalce Za BMW je vsak nov projekt nova priložnost in za skoraj stočlansko ekipo, ki jo vodi izurjeni Adrian van Hooydonk, predstavlja nov izziv. Če gre za avtomobil v popolnoma novem segmentu, je izziv še veliko večji. Koncept nove velike šestice je bil sicer predstavljen že leta 2010 in se do serijske proizvodnje niti ni veliko spremenil, saj oblikovalsko sledi ostalim modelom BMW-jeve oblikovalske serije gamma, ki jo poosebljata že znana nova modela serij 7 in 3. Je novi gran coupe zato podoben sedmici? Glede na dimenzije je le malo krajši in nižji, a ima za coupe še vedno razmeroma veliko prostora – ne samo za voznika in sovoznika, temveč tudi za sopotnike na zadnji klopi. Zunanjost avtomobila je oblikoval Iranec Nader Faghihzadeh, ki spada med mlajšo generacijo obetajočih oblikovalcev in je med drugim oblikoval tudi notranjost serije 7. S povečanjem medosne razdalje in maksimalnim pomikom koles navzven je dobil gran coupe edinstveno silhueto, ki z bočnimi linijami izraža sofi-

sticirani športni karakter, ekskluzivnost in nezmotljivo prepoznavnost avtomobilov BMW. Kot je v enem od intervjujev povedal Faghihzadeh: »Nisem želel, da je avto agresiven, da se bohoti s svojo močjo, ampak da je njegova moč notranja in da že na prvi pogled občutite njegovo karizmo.« Čeravno linije, ki potekajo od nosu proti zadku, izkazujejo dinamiko avtomobila tudi v mirovanju, gran coupe svojo pravo dimenzijo in obliko dobi šele na cesti. Da je gran coupe veličasten dosežek, dokazuje podoba v vzvratnem ogledalu, ko se vam približuje kot morski pes – od strani, ko se silhueta linije spreminja v izmenjavanju svetlobe in sence in ponuja najbolj unikaten oblikovalski pogled, pa tudi ob pogledu na zadek avtomobila, kjer tretja zavorna luč preko celotne širine zadnjega stekla elegantno zaključuje zgornjo linijo avtomobila.

109

1. Pri oblikovanju notranjosti je bilo največ pozornosti usmerjene v armaturno ploščo, preslikavi zunanjih linij in seveda udobnosti ter varnosti voznika in sovoznika. 2. Novi BMW 6 Gran Coupe svojo izzivalno estetiko v popolnosti izrazi šele v naravnem okolju.

Avtomobilizem Vozniku prilagojeni interier Za notranjost je odgovoren še en mladi oblikovalec pri BMW-ju, Nemec Christian Bauer, ki išče izzive v vrhunskem dizajnu, visokotehnoloških materialih in v kombinaciji z visoko tehnologijo. Dinamika zunanjosti in igre linij so močno vidne tudi v notranjosti avtomobila, kjer so materiali in funkcije povsem podrejeni vozniku, njegovemu občutku in uživanju v vožnji. Najboljši izbor materialov, vrhunska izdelava, preglednost armaturne plošče in vrhunski sistem ozvočenja Bang & Olufsen vozniku in potnikom zagotavljajo edinstven užitek v vožnji. Motor Tako kot inovativen dizajn gran coupe odlikujeta tudi udobje in poskočnost med vožnjo. Zaenkrat sta na voljo dva modela, in sicer bencinski BMW 6 gran coupe 640i, ki razvije do 235 kW (320KM) in dizelski BMW 6 gran coupe 640d z močjo 231 kW (313 KM). Oba modela poganjata že znana 6-valjna TwinPower turbo motorja, vendar pa med samo vožnjo med njima skorajda ni razlik, saj so karakteristike obeh, razen zvoka in porabe, pri izjemno učinkovitem 8-stopenjskem avtomatskem menjalniku skorajda identične.

1 2

110

Avtomobilizem Celotno paleto motorjev bo jeseni zaokrožil BMW 650i gran coupe z 8-valjnim motorjem in možnostjo štirikolesnega pogona xDrive. Uspešno leto in optimistične napovedi Za bavarskim proizvajalcem avtomobilov je eno najuspešnejših let, oziroma bolje rečeno rekordno leto v vseh pogledih, saj so prodali 1,66 milijona avtomobilov znamke BMW, Mini in Rolls-Royce, dosegli poslovanje v višini skoraj 70 milijard evrov in dobiček zaokrožili pri petih milijardah evrov. Kljub negotovim svetovnim gospodarskim napovedim je nemška premium avtomobilska industrija v razcvetu, zato lahko pričakujemo nadaljevanje razvoja tehnologije, učinkovitosti in novih oblikovalskih izzivov. In slednje je pri BMW-ju, ki se ponaša z izjemno motivirano ekipo mladih oblikovalcev, zagotovo eno močnejših orožij, ki bo tudi v bodoče zagotovo še presenetila.

1. in 2. Moč motorja in izjemne vozne lastnosti novo šestico uvrščajo v sam vrh razreda gran coupejev.

4., 5., 6. in 7. Pri ustvarjanju končne podobe so bili pri BMW pozorni na vsak detajl. Na sliki oblikovalec zunanjega dizajna, Nader Faghihzadeh.

111

XXXX

Nič več baby benz Novi mercedes-benz A

Ime ostaja, vse ostalo je novo. Iz Stuttgarta prihaja novi mercedes A tretje generacije, ki pa je tako drugačen od prejšnjih dveh, da z njima deli le še ime. Iz konzervativnega, a tehnološko naprednega malega enoprostorca, ki so ga nekdaj vozili predvsem starejši, se je razvil kompakten športni avtomobil, ki navdušuje z izgledom, opremo, zmogljivostmi in najnižjim koeficientom zračnega upora v razredu. Besedilo: Borut Štajnaher Fotografije: arhiv Mercedes-Benz

112

Avtomobilizem Petnajst let je že od tega, ko so pri Mercedesu predstavili prvi mercedes A razreda. Leta 1997 je bil to presedan, saj je šlo za visok in relativno majhen avtomobil, kakršnih pri Mercedesu nismo bili vajeni, ko pa so povedali, da je pogon speljan na sprednja kolesa, smo vsi rekli, da to nikakor ne more biti pravi mercedes. Pa je bil. Avto, ki je na vsega 3,6 metra dolžine v notranjosti ponujal obilico prostora ter napredno tehnologijo in motorje, je bil narejen z veliko pozornosti, saj je najavljal novo poglavje v zgodovini tega nemškega proizvajalca avtomobilov. Nov čas, nova pravila Preboj v vrh zanj ni bil nič kaj lahek, saj ga je kmalu po predstavitvi pri testu izogibanja losu na streho obrnil švedski novinar. Nesreča, ki je bila izzvana precej namerno, bi lahko škodovala ugledu tovarne, a so v Stuttgartu hitro odreagirali, preuredili podvozje in dodali elektronske pomočnike, ki so rešili težave s stabilnostjo. Kupci so kmalu spoznali vse dobre lastnosti baby benza in avto je šel dobro v prodajo. Leta 2004 je bila predstavljena druga generacija, ki je v primerjavi s prvo generacijo zrasla za 20 centimetrov in ji je bila v osnovi močno podobna ter je s svojo kakovostjo le nadaljevala uspešno zgodbo tega modela. Letos se je vse spremenilo, saj novi A, ki bo predstavljen 15. junija, v ničemer več ne spominja na prejšnji generaciji. Vozilo se je s 388 centimetrov raztegnilo na 429, višina pa je s 159 centimetrov znižana na 143. Na ta način je močno znižano težišče ter izboljšana aerodinamika – oboje pa vpliva na boljše zmogljivosti in nižjo porabo. A sedaj Mercedes-Benzov A ni več škatlast avtomobil, temveč nov favorit v kompaktnem razredu, pa tudi vzdevek baby benz se mu ne poda več. Pri razvoju novega

1. Notranjost je kakovostna, merilniki pregledni, sedi pa se veliko bolj položno kot v prejšnjih dveh generacijah.

Avtomobilizem 1. Novinec iz Stuttgarta se tokrat bolj odločno postavlja po robu BMW-ju 1 druge generacije in audiju A3 tretje generacije.

mercedesa A so prvič sodelovali tudi strokovnjaki s športnega oddelka AMG, kar je vidno iz dinamične linije vozila. Sedi se bolj položno, nič več pokončno, daljša karoserija pa zagotavlja veliko več prostora za potnike. Kakovostna sedeža spredaj imata že vgrajene naslone za glavo kot pri kakšnem športnem kupeju. Merilniki in celotna armatura z okroglimi prezračevalnimi režami spominjajo na lani predstavljen razred B. Tudi zadaj je dovolj prostora za tri potnike, prtljažnik s 400 litri prostornine pa je med večjimi v razredu. Za pogon bodo skrbeli trije bencinski in trije dizelski motorji. Vsi motorji so opremljeni s turbo polnilnikom in z neposrednim vbrizgom goriva. Osnovo tvori A 180, ki iz 1,6-litrskega motorja razvije 90 kW/116 KM, močnejši A 200 iz enake prostornine razvije 115 kW/165 KM, medtem ko najmočnejši bencinec A 250 iz 2-litrskega motorja iztisne kar 155 kW/211 konjev moči. V dizelski ponudbi je za osnovo vzet 1,8-litrski motor, ki v izvedbi A 180 CBI razvije 80 kW/109 KM, v izvedbi A 200 CDI pa 100 kW/136 KM. Na vrhu ponudbe je A 220 CDI, ki iz 2,2-litrskega motorja črpa 125 kW/170 KM. V osnovni opremi je ročni 6-stopenjski menjalnik ali 7G-DCT menjalnik z dvojno sklopko. Najnovejši »must have« s podpisom nemškega luksuznega proizvajalca bo svetovnim medijem premierno predstavljen 15. junija letos. Skrivnost? Povabljeni se ga bodo v živo prvič lahko dotaknili prav v Sloveniji, ki bo gostila svetovno predstavitev težko pričakovanega kompaktneža. Na prvo vožnjo bodo kupci sicer morali počakati do septembra, ko bodo dobavili prve primerke, a verjemite: novi A je vreden čakanja.

2. Znatno nižji zračni upor ter nova generacija turbo motorjev z neposrednim vbrizgom močno izboljšujejo zmogljivosti in znižujejo porabo. 3. Karoserija je raztegnjena za 41 centimetrov, s koeficientom 0,26 pa se lahko A pohvali z najboljšo aerodinamiko v razredu.

1 2

114

PRO MAND S d.o .o ., Leg ato va 2h, 1000 Ljubljana w w w .dio r .co m

Kdo pravi, da je njihov čas minil?! Kompaktni fotoaparati

Kompaktni fotoaparati so danes bolj stilizirani in uporabni kot kdaj koli prej. Na prvi pogled se sicer zdi, da kljub poplavi fotografsko-telefonskih dvoživk vseeno zmagujejo telefoni s slabšimi fototipali in lečami, a ob podrobni analizi trga ugotovimo, da temu ni tako. Če upoštevamo novi val kompaktnih brezzrcalnih fotoaparatov, vidimo, da ustvarjajo svoj trend in nakazujejo novo dobo fotografiranja. Besedilo: Rok Bedenk Fotografije: arhiv proizvajalcev

116

Tehnis Kompaktni fotoaparati ali po domače »trotl« kamere že dolgo niso namenjeni samo fotografijam za družinske albume; proizvajalci jim v skladu z duhom časa vgrajujejo kup bolj ali manj uporabnih dodatkov, s katerimi so nam fotografiranje, hramba, predvsem pa prenos vsebin močno olajšani, pa tudi rezultat je vse bolj podoben tistemu, ki ga je zmožen »izpljuniti« dražji profesionalni fotoaparat. Za vsak žep se fotoaparat najde Pod drobnogled smo vzeli nekaj značilnih primerkov različnih cenovnih razredov. FujiFilm X100 je retrogardna poosebljenost klasične lepote, ki s polic vabi že nekaj mesecev, vendar je zaradi svoje estetske oblike in ekskluzivnosti še vedno zelo aktualna. Na oko prijetno klasično obliko dopolnjujejo oprijem iz imitacije usnja, magnezijev okvir in koleščki iz jekla. Notranjost sestavlja 12,3-megatočkovno tipalo formata APS-C za zajemanje fotografij v ISO razponu med 200 in 6.400, ki jo je moč razširiti na 100–12.800. Zmogljivemu tipalu so dodali 23-milimetrsko Fujinonovo lečo z največjo odprtostjo zaslonke f/2, kar je zelo solidno za kompaktno »sceno«. X100 se ponaša tudi z LCD-zaslonom v velikosti 2,7 palca in hibridnim kukalom, ki združuje tako optično kot digitalno reproducirano sliko v enem. Z elegantnim izdelkom je moč, kot velevajo moderne tržne zahteve, zajemati tudi 720p video. Vse to za nekaj več kot 1000 evrov. Če govorimo o stilsko dovršenih in zmogljivih fotoaparatih, pa nikakor ne moremo mimo Leic, ki v zadnjem desetletju blestijo v digitalni preobleki. Leica V-Lux 40 spada med tiste t. i. premostitvene fotoaparate, ki predstavljajo nekakšno povezavo med zrcalno-refleksnimi in kompaktnimi fotoaparati. S fotoaparatom lahko zajemamo največ 14,1-megatočkovne fotografije. Vgrajeno ima 16-kratno optično povečavo, kar je precej za kompaktne fotoaparate, posname pa lahko kar 10 sličic na sekundo pri polni ločljivosti in kar 60 pri malce zmanjšani (SD). Fotoaparat žal nima kukala, zato pa je na voljo 3-palčni zaslon na dotik. Moderna dodatna oprema ponuja GPS-sprejemnik za geografsko označevanje fotografij, trirazsežnostno fotografiranje s pomočjo algoritma MPO (sestavljanje 3D-fotografij iz sekvence več zajetih različnih 2D-enot) in 1080p video zajem s snemanjem stereo zvoka. Privlačna Leica bo kmalu na voljo za nekaj več kot 500 evrov.

Na prejšnji strani: Legendarni gumirani robustnež Canon PowerShot D20

1. in 2. Vrhunska Leica V-Lux 40 3. Simpatični in barviti model Nikon J1

Od butičnih k splošno znanim Če Leica med drugim ponuja lične kompaktne fotoaparate, osnovane na Panasonicovih lumixih, pa slednji uporabljajo Leicine leče oziroma objektive, ki slovijo kot odlični, natančno izmerjeni in izdelani. Panasonic Lumix FX90 je prava multimedijska tovarna, ki se v stilu modernih vzhodnjaških fotoizdelkov bolj osredotoča na dodatno opremo kot na oblikovno izdelano zunanjost. Aparat je, kot že rečeno, opremljen z Leicino 24-milimetrsko lečo DC vario-summarit, ki omogoča odprtost zaslonke do F/2.5, vendar pa posebnost

117

Tehnis 1. in 3. Multimedijski Panasonic Lumix FX90 2. Retrogardni digitalni FujiFilm X100

2 3

tega fotoaparata ni v leči, temveč v multipovezljivosti z vsemi danes aktualnimi družabnimi omrežji preko Panasonicove spletne storitve Lumix Club. Klub je uporabniško nastavljiv preko vseh možnih v splet povezanih računalniških brskalnikov, mobilnih telefonov in tablic. Fotografije, ki jih z lumixom lahko zajamemo do največje ločljivosti 12 megatočk, lahko preko WiFi povezave skozi Lumix Club naložimo na Facebook, Twitter, Flickr ali Picaso. Z aparatom lahko snemamo tudi polnoločljivostne HD-videe in jih poleg ostalih socialnih omrežij nalagamo tudi na svoj YouTube profil. Fotoaparat je na voljo na nekaterih spletnih prodajalnah za dokaj dostopnih 250 evrov. Ko govorimo o kompaktnih fotoaparatih, pa ne moremo govoriti le o klasičnih brezzrcalnikih, temveč moramo omeniti tudi njihove novejše različice. V tej kategoriji se zelo visoko uvršča Nikon, ki ponuja modno barviti model J1. Serija 1 krepi tezo, da se kompaktni fotoaparati po kakovosti leč in tudi velikosti tipal ne razlikujejo veliko od zrcalno-refleksnih, poleg tega pa so še vrhunsko oblikovani. Simpatični J1 naj bi dodobra pohitril našo fotografsko izpoved, saj ima vgrajeno izredno hitro samoostrenje (AF) in čip, ki zmore zaje-

118

mati 10 sličic pri polni ločljivosti. Slednja se ustavi pri 10.1 megatočkah, kar je popolnoma dovolj za prikaz na še tako velikih zaslonih ali tiskanje manjših plakatov. Z napravo je možno – kot je to pri fotoaparatih danes v navadi – snemati tudi polnoločljivostni video do 60 sličic na sekundo, model je torej idealen za snemanje kakovostnih in polnih počasnih posnetkov, ki jih v danem trenutku niste spustili mimo. Zelo aktualne so ponovno postale kamere oziroma fotoaparati, ki zmorejo zajemati fotografije pod vodo in pasti z višine. Tovrstne aparate je moč opaziti že na daleč, saj so njihova ohišja obložena z debelimi sloji gume in silikona za popolno blaženje, poleg tega pa so v večini zelo barviti, da jih lahko najdemo na morskem dnu, če nam slučajno zdrsnejo iz roke. Med njimi je zagotovo zelo zanimiv nov proizvod legendarnega Canona PowerShot D20, ki nadaljuje tradicijo robustnih fotoaparatov, neobčutljivih na prah, vodo in udarce. D20 zmore zadovoljivih 12,1 megatočk, vodoodpornost do 10 metrov, preživi padec z višine 1,5 metra in deluje v temperaturnem območju med –10 in 40 stopinj Celzija. Gumirani robustnež bo kmalu lahko vaš za približno 270 evrov.

Novi oblikovalski recepti Kuhinje DADA

Pohištvena podjetja, ki proizvajajo kuhinje, danes kupcem ponujajo resnično pestro izbiro. Med proizvajalci so takšni, ki narekujejo trende, in takšni, ki jih bolj ali manj zvesto povzemajo. V množični ponudbi si vsak kupec lahko izbere po svojih željah oblikovan kuhinjski prostor. Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: arhiv DADA/Luster

120

Dizajn Na prejšnji strani in 1. Najnovejši model kuhinje Dada Hi-Line 6, oblikovalec Ferruccio Laviani

Kuhinja novega tisočletja postaja vedno bolj sofisticiran prostor, ki se je odprl in pridružil dnevnemu bivalnemu prostoru ter se tako iz nekakšne skrite sobe, kjer so bili obiski skoraj nezaželjeni, spremenil v pravcato lepotico, ki postaja zdaj že najpomembnejši del vsakega bivališča. Tudi zaradi umeščanja v odprte bivalne prostore so kupci zahtevnejši pri sami vsebini. Organizacija kuhinjskih elementov se je počasi spreminjala in tako je nastal enoten kubus, sestavljen iz visokih, združljivih omar, ki je nadomestil večino visečih elementov. Prostor kuhinje se je tako odprl, postal uporabnikom prijaznejši, s povezanostjo in raznolikostjo izbire materialov pa skladnejši z ostalim pohištvom v prostoru doma. Visoka tehnologija in novi materiali, iz katerih so kuhinje oblikovane, so pomen tega prostora spremenili v pravi domači laboratorij. A še vedno nas navduši uporabnost kuhinje, ko iz nje zadiši, da se prebudijo vsi čuti in se korak v naglici dneva čudežno zaustavi. Kuhinjski biser Kadar govorimo o kuhinjah, se z veliko začetnico izpiše koncept italijanskih kuhinj DADA. To potrjujejo naslednji podatki: v desetih letih je bilo proizvedenih 50.000 kuhinj; pri tem je sodelovalo petnajst svetovno priznanih oblikovalcev; Nuvola (dizajn Luca Meda, 2000) – prva kuhinja, ki so jo dvignili od tal; ali na primer Place (dizajn Norman Foster, 2006) – prva kuhinja, narejena iz kovine in stekla. DADA ves čas narekuje trende in postavlja nove standarde kakovosti. Srce podjetja je razvojni oddelek, ki z inovacijami vpeljuje uporabniku prijaznejše rešitve. Kultni arhitekt Mies van der Rohe je nekoč izjavil, da se hudič skriva v detajlih. Proizvajalec DADA sledi tej tezi s premišljenim izborom in z visokokvalitetno obdelavo materialov ter izvedbo

2. in 3. Kuhinja INDada v kompoziciji z dnevnim prostorom Fortepiano, Molteni&C

1 2

121

Dizajn 1. Detajl prostostoječe kuhinjske nape v kuhinji Dada Set, oblikovalec Rodolfo Dordoni

2. Kuhinja INDada

brezhibnih detajlov. Odraz tega sta tudi dve izmed njihovih kuhinj: model InDADA za tiste, ki se prvič odločajo za nakup kuhinje in prisegajo na najboljše, in model SET, priznanega oblikovalca Rodolfa Dordonija, z inovativno rešitvijo vertikalnega elementa – stene, ki je lahko samostojno postavljena v prostor. Po izboru nemške revije MD sodi kuhinja SET med tri najboljše kuhinje v letu 2011. Kuhinja kot način življenja V času milanskega pohištvenega sejma je bil prvič predstavljen model Hi-Line 6 oblikovalca Ferruccia Lavianija. Hi-Line 6 ima za razliko od običajne višine podnožja, ki je med 10 in 15 cm, podnožje visoko le 6 cm. S tem se še bolj briše meja med kuhinjskim in dnevnim delom, uporabnik pa pridobi še na večjem volumnu in s tem neposredno na uporabnem prostoru. Stenske police so izdelane iz aluminija, ki omogoča večjo nosilnost in tanjši videz. DADA ponuja dovolj široko izbiro v estetskem merilu, hkrati pa najvišjo možno kvaliteto. Ali hočemo elemente, ki skrivajo vsebine, ali takšne, ki jih odkrivajo, je naša odločitev. Odločitev, ki se navezuje na naš način življenja in razmišljanja. Lahko imamo oboje v enem: skrito in odkrito. Patentirani sistemi električnega zapiranja in odpiranja vrat, predalov, rolojev, posebne osvetlitve in vse ostale tehnične skrivnosti so dodana vrednost. In pravilno izbrani koncept kuhinje nam omogoča, da smo v njej zadovoljen uporabnik. Zadovoljstvo pa se nato deli še z drugimi člani družine, saj je danes, kot že vemo, kuhinja eden najpomembnejših delov bivalnega prostora, če ne že najpomembnejši del.

122

XXXX

Peklenski klanec Po sledeh Tour de France

Alpe d'Huez velja za najbolj legendaren klanec na kolesarski dirki po Franciji, saj o njem krožijo številne anekdote, napisanih pa je tudi kar nekaj knjig. Vzpon na 1850 metrov visoko smučarsko središče v francoskih Alpah je že nekajkrat odločil končnega zmagovalca tritedenske preizkušnje, ki je v športnem svetu poleg smuka v Kitzbuhlu, dirke formule 1 v Monte Carlu in teniškega turnirja v Wimbledonu najbolj gledan športni dogodek leta. Besedilo: Aleš Fevžer Fotografije: Aleš Fevžer

124

Šport Nič čudnega, da vsak profesionalec že od otroških let sanja, kako bo vrtel pedala na 13,8 kilometrov dolgem klancu z 21 serpentinami, ki vodi iz Bourg d'Oisansa, mesteca, ki leži 720 metrov visoko proti vrhu hriba. V času dirke postane Alpe d'Huez pravo človeško mravljišče, saj si najbolj spektakularen dan na Touru vsako leto v živo ogleda več kot milijon gledalcev, ki najboljša mesta zasedejo že več kot teden dni prej, preden karavana iz doline zavije proti vrhu hriba. Še posebej veselo je na nizozemskem ovinku na polovici poti, kjer je cesta ob majhni cerkvici pobarvana v oranžno, kolesarji pa vozijo skozi pravi koridor avtodomov.

1. Smer in podatki so znani. 13,8 kilometrov in 1.130 m višinske razlike

2. Premagati klanec na Alpe d'Huez je izziv za vsakega kolesarja, tako za profesionalce kot tudi amaterje.

Preizkušnja za zmagovalce Poklicni kolesarji se težavnosti vzpona dobro zavedajo, zato med spomladanskimi pripravami na dirko tam pogosto trenirajo in se skušajo kar najbolje pripraviti na odločilni dan sredi julija, ko bodo primorani svoje moči meriti z najboljšimi na svetu. Rekordni čas 37 minut in 35 sekund je leta 1997 postavil Marco Pantani, le sekundo za njegovim časom pa je leta 2004 za2

125

Šport 1 in 3 . V skupini ali sami. Cilj je na vrhu in bližnjica ne obstaja.

ostal Lance Armstrong, ki je s sedmimi zaporednimi skupnimi zmagami na dirki po Franciji postal športni heroj preteklega desetletja. Kako težak je vzpon, ki ima v povprečju 7,9-odstotni naklon, pove podatek, da so mnogi profesionalci veseli, če ga uspejo premagati v manj kot 55 minutah, saj je vzpon na Alpe d'Huez vedno zaključek alpske etape, med katero prevozijo še nekaj okoliških strmih klancev. A ko dodobra utrujeni prikolesarijo pod vznožje legendarnega vzpona, jih navijanje in pozitivna energija navijačev tako spodbudita, da zberejo moči za veliki finale; bolj ko se bližajo vrhu, večji je delirij ob progi, ki svoj vrhunec doseže sredi Alpe d'Hueza – mesteca, napolnjenega s hoteli, velikimi apartmajskimi hišami, penzioni, trgovinami in lastnim malim letališčem.

2. Po napornem dnevu vas v vasici Alpe d'Huez pričakajo nasmejani domačini, pristna francoska kuhinja in množica kolesarskih somišljenikov.

1 2

Izziv za ljubiteljske kolesarje Čeprav so okoliške doline polne zanimivih klancev, je pravi izziv za vse rekreativne kolesarje, ki celo poletje prihajajo v Bourg d'Oisans, prav vzpon po trasi Tour de France. Vsakodnevno ga prevozi več kot tisoč ljubiteljskih kolesarjev vseh starosti in poklicev, ki pridejo od blizu in daleč. Med njimi je seveda največ obiskovalcev iz kolesarskih velesil – Francije, Italije in Nizozemske, v mestu pa boste slišali še mnoge druge svetovne jezike, med katerimi je kar pogosta tudi slovenščina. Alpe d'Huez je bil tudi osrednji cilj našega kolesarskega dopusta in po celodnevni vožnji preko Italije smo s prijatelji že prvo popoldne sedli na kolo in prekolesarili »klanec vseh klancev«. Odpeljali smo ga z užitkom in ravno prav hitro, da smo na vsakem ovinku prebrali imena zmagovalcev, ki so zapisana na tabli s podatkom o nadmorski višini. Na cesti smo srečali pisano kolesarsko druščino, med katero je bilo največ zagnanih rekreativcev, ki so trenirali za amatersko dirko, ki je speljana po trasi Toura in se odvija vsak četrtek. Nič manj zanimivo ni bilo prehitevanje družine z malimi otroki ali pa športnih dedkov in babic, ki so po klancu navzgor počasi vrteli pedala treking koles. Med vožnjo proti vrhu sem si v živo predstavljal, kaj doživljajo kolesarji med Tourom in lahko mi verjamete, da sem se po prečkanju ciljne črte počutil kot zmagovalec, saj te vzpon nagradi za vsako uro, ki si jo med pripravami nanj presedel na kolesu. 3

126

XXXX

Pogumno v sedlu

Hiroshi Hoketsu, najstarejši udeleženec letošnjih olimpijskih iger Še tako spretni romanopisci si ne bi mogli izmisliti boljšega lika. 71-letni Japonec Hiroshi Hoketsu je, da bi lahko bil bliže svojemu konju, direktorski položaj pri farmacevtskem gigantu po upokojitvi zamenjal za mirno življenje v Nemčiji. Tam trenira dresurno jahanje in se pripravlja na letošnje poletne olimpijske igre v Londonu, kjer bo najstarejši tekmovalec. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Japonska konjeniška zveza in Getty Images

127

Intervju 1. Whisper, 15-letna kobila, s katero tekmuje zadnjih pet let, je praktično družinski član. Zaradi nje se je po upokojitvi tudi preselil v Nemčijo.

Ko ga pokličeš po telefonu, pričakuješ, da bo kobila Whisper – v zadnjih mesecih najbolj oblegan konj na svetu – rezgetala v ozadju. Da živita nekje na podeželju in ob večerih ob žvečenju senenih bilk pretresata antične filozofe. A njuno življenje ni roman, še zdaleč pa ne pravljica.

2. Hiroshi Hoketsu bo pri enainsedemdesetih letih postal najstarejši Japonec na olimpijskih igrah in drugi najstarejši olimpijec v skupni zgodovini iger.

Sodeč po tem, da se pogovarjava sredi dneva, je prvi trening verjetno že za vami? Danes bom malce počival, saj sem se ravno vrnil z dvotedenske poti po Japonski. S treningi sem ponovno začel včeraj zjutraj, zato me danes še precej bolijo mišice. Po toliko letih vsaj točno vem, kaj me čaka. Ne glede na izkušnje se je po kratkem premoru vsakič težko vrniti v sedlo. 1 2

So vaši treningi zelo drugačni, odkar veste, da se pripravljate na olimpijske igre? Ne, nič se ni spremenilo. Vsako jutro še vedno jezdim od 45 minut do ene ure. Kadar mi je vreme naklonjeno, se popoldne rad sprehajam po poljih v bližini Aachena. Nemčije sem se v teh letih že kar privadil. Ker sem bil zaradi službenih poti v Ameriko vajen živeti na tujem, se mi pred petimi leti ni bilo pretežko preseliti v novo državo. Presenečen sem le, da lahko v bližini najdeš toliko dobrih restavracij, svežo ribo pa le stežka. To je ena največjih pomanjkljivosti nemškega življenja. Je nizozemski trener Ton de Ridder ves čas ob vas? Ja, tudi on je zdaj tukaj. Pred Londonom načrtujemo še udeležbo na štirih ali petih evropskih tekmovanjih. Kobila to rabi, saj se mora privaditi na tekmovalno vzdušje, pa na dolgo pot do tja ... to bodo tudi njene olimpijske igre, ne le moje. Torej bo petnajstletna kobila Whisper nastopila z vami? Še do pred kratkim je bila njena udeležba pod vprašajem ... Ja, v zadnjih dveh letih sva bila podvržena pravi nočni mori. Konec februarja lani je postalo očitno, da ima težave s prednjimi nogami. Po nekaj mesecih preiskav me je veterinar obvestil, da jo bodo morali operirati in da bo trajalo vsaj pol leta, preden si bo opomogla. London sem že črtal s seznama, potem pa se nama je naposled le nasmehnila sreča. Zdravnik, ki naj bi opravil poseg, je moral nepričakovano odpotovati v Južno Afriko in je termin posega prestavil za en teden, ravno v tem času pa me je poklical prijatelj iz Amsterdama in me, jasno, povprašal tudi o njenem zdravju. Povedal sem mu za operacijo, on pa je ves čas ponavljal, da se mu zdi tveganje preveliko. Ker je poznal dva veterinarja, za katera je menil, da bi ji lahko kako drugače pomagala, sem se odločil, da nas v eni noči spravim v Stuttgart ... ... temu se reče predanost. Ja, čeprav se je treba za predanost zares zahvaliti dvema zdravnikoma, ki sta takoj našla rešitev in konja na noge spravila v nekaj tednih. Blizu božiča sva začela spet tre-

128

Intervju 3. Čeprav japonskim jezdecem olimpijski bogovi niso bili vedno naklonjeni, je dovolj že to, da se o panogi v deželi vzhajajočega sonca sploh govori.

nirati, postopoma povečevala obremenitve, nato pa se – proti vsem pričakovanjem – uvrstila na olimpijske igre. Ker Whisper celo leto ni tekmovala, je imela v sebi nakopičene toliko energije, da je zaporedoma dosegala same dobre uvrstitve.

4. Dresurno jahanje velja za »konjski balet«. Umirjen, počasen in preudaren šport je pravšnji za gospoda v letih.

Kako pomembno je, da se dreser ujame z živaljo? Ker konj navsezadnje ni brezdušen lopar za tenis ali nogometaševa žoga … Skupaj trenirava že pet let, zato je navezanost precej močna. Konji niso tako bistri kot psi, zato za trening potrebujejo več časa in napora. Kobila ti mora zaupati in ti moraš zaupati njej. Gre za tako subtilno komunikacijo, da jo je težko sploh ubesediti. Pri sedemdesetih letih se zdi, da v sedlu ne sedite nič manj samozavestno kot prej. Pričakujete dobro uvrstitev v Londonu? Toliko je dobrih tekmovalcev in konjev, da si ničesar ne želim obljubiti. Če lahko izboljšam rezultat preteklih olimpijskih iger, bom zelo zadovoljen. Pravzaprav več kot zadovoljen. Ste pred tekmami, navkljub izkušnjam, še vedno »tremaški«? Med preskakovanjem ovir se zdite elegantno pomirjeni. Ja, a me običajno ohromi ravno tekmovalni duh. Na srečo nam dovolijo, da se s konjem ogrejemo in potem trema izgine. Če se osredotočim na konjevo dobrobit, ne svojo, je lažje.

Za vašo kobilo vemo, da se ne mara videti na velikih zaslonih, saj jo to prestraši. Kako pa se vi soočate z vso medijsko pozornostjo, ki vas v teh mesecih spremlja že zaradi vaše starosti? Kaj pa vem (smeh). Nam Japoncem je takšna pozornost kar malo odveč. Po drugi strani si pa mislim, da je to ena od dobrih plati staranja. Tako lahko doma in na tujem opozarjam na šport, ki je pri nas veliko manj priljubljen ali poznan kot v Evropi. Če sem obraz dresurnega jahanja, to pomeni, da se o njem vsaj govori, kar se mi zdi plemenito poslanstvo. Ko se ozrete na dvoje olimpijskih iger, na katerih ste že tekmovali – prvič leta 1964 in nazadnje pred štirimi leti – se je od prvič do drugič kaj spremenilo? Seveda se je. Ko sem se leta 1964 s konjem pomeril v Tokiu, je štelo le, da si sodeloval. Potem se mi zdi, da se je športni duh počasi začel umikati želji po medaljah in zmagi. Ne upam si reči, ali je to dobro ali slabo, ampak je drugače kot nekoč. Jaz še vedno mislim, da šteje biti del nečesa, ne zmagati.

Si boste po koncu iger vzeli nekaj tednov za oddih in sestopili s konja? Ne, najverjetneje se bova z Whisper kar lepo skupaj vrnila v Nemčijo. Po toliko letih sodelovanja konja ne moreš kar nekje pustiti in se odpraviti na sproščujoče počitnice – postane del tebe.

129

»Antični« olimpijci

Japonski jezdec bo resda najstarejši olimpijec v Londonu, a ni edini »antičnež« iz zgodovine olimpijskih iger. Oscar Swahn je leta 1920 pri dvainsedemdesetih z merjenjem puške osvojil olimpijsko srebro v Antwerpnu. Štiri leta kasneje se je ponovno uvrstil, a je moral zaradi bolezni udeležbo odpovedati. Lorna Johnstone še vedno velja za najstarejšo britansko olimpijko. Pri sedemdesetih je leta 1972 tekmovala v dresurnem jahanju v Münchnu, oprijel pa se jo je strašljivi nadimek »galopirajoča babica«. Galen Carter Spencer je štel 68 pomladi, ko je na prelomu stoletja, leta 1904, v St. Louisu osvojil srebro v lokostrelstvu. 65-letni Paul Cerutti je leta 1976 tekmoval v Monaku, a so ga diskvalificirali zaradi dopinga. Očitno nikoli ni prepozno.

Maškarada leta Life Ball 2012

Kaj imajo skupnega rdeče perje, visoke pete (ne nujno na ženskih telesih), sladkobni vonj parfuma, Franca Sozzani, Naomi Campbell, Milla Jovovich, Scissor Sisters, Bill Clinton, Jean Paul Gaultier, Philip Treacy in Dunaj? Life Ball, dobrodelni ples, pred katerega so organizatorji z velikimi bleščečimi črkami letos izpisali številko 20. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Laurent Ziegler, Max Moser in Robert Tober/ Life Ball

130

Life Ball Dilema, ki jo je potrebno razčistiti takoj na začetku: moda ni vedno sofisticirana, elegantna in vzvišeno prefinjena, celo takrat ne, ko se na napovedniku pojavijo imena, kot so Gianfranco Ferre, Jean Paul Gaultier, Moschino, Missoni in Philip Treacy ter se pod vabilo podpiše urednica italijanske Vogue Franca Sozzani. Če ob besedni zvezi “dunajski ples” najprej pomislite na Take this Waltz Leonarda Cohena, na lestence in secesijski interier, na elegantne dame in uglajene moške v frakih, bi vas Life Ball najverjetneje presenetil. Ena največjih dobrodelnih prireditev na svetu, ki se v duhu avstro-ogrske plesne tradicije vsako leto odvije v pompozni mestni hiši v prvem dunajskem okrožju,

1, 2 in 3. Organizacijo ekstravagantne modne revije je skupaj z Minijem prevzel Vogue Italia z urednico Franco Sozzani na čelu.

1 2

je namreč vse prej kot ples iz zgodovinskega učbenika. Life Ball je maškarada, skupek perja in bleščic, ekstravagantnih kostumov. Life Ball je najbolj zabavna modna revija na svetu, kjer se Naomi Campbell po brvi sprehaja skupaj s 60-letnimi transvestiti in se Agent Provocateurjeve manekenke pomešajo z modeli v ekstravagantnih kreacijah klobučarja Philipa Treacyja. Pod črto? Če je namen dober, sme tudi moda stopiti z vzvišenega piedestala.

Med ognjenimi zublji Moto? Boriti se moramo proti ognjenim zubljem ignorance. Partnerji? Ustanovitelj Gery Keszler, AIDS Life Association in dunajska mestna občina. Dodana vrednost? Zveneča imena, ki so se tako kot v prejšnjih letih tudi letos sprehodila po modni brvi in tako izkazala svojo podporo organizatorjem, ki so v zadnjih 19 letih zbrali že več kot 22 milijonov evrov, namenjenih obolelim za virusom HIV. Češnja na vrhu torte? Ameriška

131

Life ball 1, 2 in 3 Life Ball je najbolj zabavna modna revija na svetu. Na odru se je kavbojsko srečevalo z glamuroznim, retro s futurističnim in minimalistično s kičastim.

1 2

igralka Milla Jovovich, tokrat v vlogi pevke in ambasadorke ameriške fundacije amfAR, manekenke z A-liste (med njimi Naomi Campbell, ki je Antonia Banderasa po brvi pospremila v kratki zlati obleki in nogami do neba, Karolina Kurkova, Alek Wek in Eva Padberg), oblikovalci, ki so zaznamovali zadnjih 20 let prireditve Life Ball, slavni govorniki (med drugim Bill Clinton, ki se prireditve v okviru organizacije Bill Clinton’s foundation against AIDS udeležuje vse od leta 2007), glasbeniki in Franca Sozzani, ženska, ki je italijanski reviji Vogue vrnila slavo in jo spremenila v eno najbolj referenčnih publikacij sodobnega časa. Rezultat? Pozitivna energija, pisani kostumi (tematsko povezani z ognjem, strastjo in vročino – ostalo si najverjetneje lahko predstavljate sami) in zabava, ki se je ob petih zjutraj šele zares začela. Recept za boljšo prihodnost? Sanje, domišljija in optimizem Vogue Italia je v duhu solidarnosti skupaj z Minijem (za to priložnost so na dražbo postavili mini vogue, kabrio v intenzivno vijolični barvi, ki ga je oblikovala italijanska ekipa s Franco Sozzani na čelu) prevzel organizacijo modne revije, ki je retrospektivno povzemala dve desetletji modnega dogajanja v okviru prireditve Life Ball. Sozzanijeva, ki je tudi sicer znana po svoji dobrodelni angažiranosti, je le dan po dogodku na svojem blogu objavila citat Roberta Benignija, ki povzema bistvo dobrodelnih prireditev in opravičuje modno revijo, ki je bila vse prej kot nekaj, kar boste kadar koli imeli priložnost videti na milanskih modnih brveh: “Če nam onemogočijo sanje, smo v svojem bistvu že mrtvi.”

132

Life ball Retrospektiva, ki je preteklost suvereno povezala s sedanjostjo, je Dunaj za en večer spremenila v pravljico, kjer ni pravil, kodeksov in omejitev. Na odru se je kavbojsko srečevalo z glamuroznim, retro s futurističnim, minimalistično s kičastim, mlado s starim in moško z ženskim. Dihotomija ekstravagance v skladu s 1001 nočjo, kjer se balerine družijo z mornarji in Marija Antoaneta koketno dvori Lady Gaga. Po arhivu najbolj ekstravagantnih oblikovalskih idej so posebej za dunajski ples med drugim pobrskali Jean Paul Gaultier, Vivienne Westwood, Missoni, Gianfranco Ferre, Agent Provocateur, “ata” blagovne znamke Diesel Renzo Rosso, Roberto Cavalli, John Galliano in Philip Treacy. Nastala je modna mineštra zebrastih klobukov, rož, ognja, dolgonogih manekenk, drznih ličil in visokih pet. Komu smo najbolj navdušeno ploskali? Naomi Campbell v srebrni Cavallijevi obleki, ki pri skoraj petdesetih še vedno izgleda bolje od večine 25-letnic, in Milli Jovovich za pogum, ker je v belih Missonijevih pajkicah pred 40.000 obiskovalci z veliko optimizma, a malo posluha zapela svoj glasbeni prvenec Electric Sky. Da je Dunaj neločljivo povezan s tradicijo dvoranskih plesov, dokazuje tudi dejstvo, da Life Ball poleg vsakoletne sobotne maškarade pod svojim okriljem združuje tudi številne druge prireditve, katerih namen je izključno dobrodelen. Večer pred velikim dogodkom v mestni hiši se je v mestnem gledališču (Burgtheater) odvijal gala koncert dunajskega filharmoničnega orkestra, po mestu pa so se zvrstile tudi številne dražbe, ki so izkupiček namenile organizacijam, povezanim z bojem proti virusu HIV. Kot so na tiskovni konferenci povedali organizatorji: “Vsakdo ima pravico sanjati. Če ne drugače, vsaj za eno noč.”

4. Zvezda večera Naomi Campbell se je po brvi sprehodila v kreaciji Roberta Cavallija. 5. Zapeljiva Agent Provocateur dekleta. 6. Mini s podpisom France Sozzani: cvetlice in optimizem.

4 5

133

XXXX

Vloženi morski pes

Pregledna razstava Damiena Hirsta v muzeju Tate Modern Močne luči? Prižgane. Bleščeči diamanti? Na mestu. Vrste, ki se vijejo od izhoda podzemne postaje? Zagotovljene. Celo vonj po razpadajočem mesu te spomni na tisto njeno znamenito obleko. Če prizora ne bi izdajalo industrijsko muzejsko okolje londonskega Tate Moderna, bi človek še mislil, da se je znašel v prvi vrsti koncerta Lady Gaga. Damien Hirst, porednež britanske sodobne umetnosti, je tako ali tako čisto »gaga«. Naj se britanski kritiki privihanih nosov še tako pritožujejo, da njegovo delo ni umetnost, to sploh ni pomembno. Pop vedno vžge. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Tate Modern in Getty Images

134

Kultura 1. Damien Hirst velja za »pobalina« britanske umetnosti, saj mu ni mar za protokol in manire. 2. Metulj je Hirstov zaščitni znak, saj simbolizira rojstvo, kratko življenje in smrt – vse, kar umetnika pri ustvarjanju najbolj pritegne.

1 2

»Ah, Patsy, teh sploh ne riše on,« je tipična poznavalka, opremljena s špičastim dežnikom in rjavim flanelastim krilom, razlagala svoji prijateljici, očarani nad metri raznobarvnih pik. »Nanašajo jih njegovi asistenti, on pa jih prodaja kot svoja dela. V resnici so čiste kopije,« je pripomnila. Nekaj minut kasneje je pred vhodom v sobo z živimi metulji nekdo drug že razlagal o najnovejši teoriji Hirstove »prevarantske« umetnosti Juliana Spaldinga, ki je izšla nekaj dni prej in zanetila špetir v umetnostnih krogih. Zdi se, da se je na tisto deževno jutro število navdušenih obiskovalcev razstave v tretjem nadstropju ujemalo s številom tistih, ki so bili »nad njo«. Britanci do začetnika nekoč revolucionarnega gibanja Young British Artists – njegov gradnik je bila tudi Tracey Emin – že od nekdaj gojijo odnos, ki ga je najlaže povzeti kot mešanico ljubezni in sovraštva. Tudi zato je trajalo kakšno desetletje, preden se jim je zdelo vredno Turnerjevemu nagrajencu posvetiti samostojno retrospektivno razstavo. Prej smo ga lahko v britanski prestolnici spoznavali le po delčkih, nazadnje z zbranimi pikčastimi deli v galeriji Gagosian. Umetnikove večne blodnje o življenju in smrti so tokrat predstavljene v štirinajstih sobah in skozi 70 najznačilnejših eksponatov. Živalski vrt Živali so za Hirsta zgolj sredstvo. Če se s tem soočiš pred vstopom v prvi prostor, lažje preživiš pot do zadnjega. Od razpolovljenih teličkov, razosebljenih mušic, prilepljenih na okroglo platno, preko katedralastih metuljev, vse do vloženega morskega psa – to ni razstava za borce pravic čutečih bitij. Monumentalno delo Tisoč let z začetka je še posebej težko prežvečiti. V dveh velikih vitrinah je predstavljen življenjski krog. Začne se z rojstvom muh, ki se izvalijo v za-

135

Kultura 1. Bleščečo lobanjo sestavlja 8601 pravi diamant. V muzeju Tate Modern je razstavljena v pritličju, ločeno od glavne zbirke, saj jo obdajajo čista tema in lastni stražarji.

je prvotno zamislil, da v gosto tekočino ujame ogroženega belega morskega psa, so mu avstralske oblasti to izrecno prepovedale. »Odvrnil sem jim: 'Jah, kaj naj zdaj, potem mi dajte naslednjo največjo reč.' In tako sem prišel do tega korenjaka,« je povedal eni od televizijskih postaj.

2. Mnogi se sprašujejo, ali se da Hirstovo delo sploh opredeliti kot umetnost. Kritik Julian Spalding meni, da je avtor pionir »con arta« – prevarantske umetnosti.

8601 Diamant v lobanji Hirstova dela niso kot Picassove slike, ki bi jih lahko prekril z rjuho in prenašal od enega muzeja do drugega. Večino objektov morajo postaviti vsakič znova, kar zahteva ogromno časa, denarja in fizične sile. Nič nenavadnega torej, da njegova najožja ekipa šteje dobrih 50 ljudi. Ko od blizu preučiš tisoče malih tabletk, skritih za debelim steklom, vsako na svojem mestu, se ti vsi ti silni asistenti pričnejo kar malo smiliti, pa čeprav mesečno v zameno za to prejmejo zajetno število funtov. Ah, funti. Denar, ki gre kritikom pri umetnikovih dosežkih verjetno še najbolj v nos. Hirst ne skriva, da želi s svojimi deli obrniti pošten dobiček. Večino njegovih del je težko finančno upravičiti, sploh če pomislite na 8601 diamant v tisti razvpiti lobanji, kasneje sicer prodani za rekordnih 50 milijonov funtov. »Denar je pomemben in lahko včasih zaslepi umetnost, a mi je na koncu dneva ta bolj pomembna, sicer se ne bi več ukvarjal z njo,« je zaupal Guardianu. Glede na to, da še vedno vozi citroena, za katerega je zamenjal eno svojih prvih pikčastih slik, mu deloma lahko verjamemo. Pravi, da ves zaslužek pretaplja v umetnost. Čez dve leti namerava z dva tisoč deli, ki jih je nabral skozi leta, v južnem Londonu odpreti svojo različico galerije Saatchi.

prt prostor, nato pa skozi ozko odprtino prehajajo do trohneče kravje glave, na kateri se pasejo, preden jih razbeljene rešetke nad njo dobesedno scvrejo. V devetdesetih, ko je Hirst prvič predstavil instalacijo, ga je najbolj gnalo to, da ni imel nobenega nadzora nad tem, kaj se bo zgodilo. »Ustvaril sem nekaj, kar je imelo svoje življenje,« je povedal. Žal ga je nepregledno število mrčesa zaradi njega tudi izgubilo. Nekaj korakov stran v formaldehidu lebdi truplo vodnega velikana, gromozanskega morskega psa – odprtih ust in topih kočnikov. Ob njem se zbirajo razburjeni mladi dečki, ki se držijo maminega krila in vpijejo: »Mami, mami, morski pes v škatli!« Ribarski triptih je umetnika navdihoval zaradi velikosti. Upal je, da bo lahko, če bo ohranil njegovo naravno velikost, imel na gledalca isti učinek kot pravi morski pes v vodi. Da bo opazovalec nenehno trepetal, da ne bi izplaval in ga pohrustal za večerjo. Čeprav si

136

Zlate pipe, roza rolls royce Še najbolj estetsko izčiščeno delo – na površju, se razume – je vlažna soba z metulji, v kateri se gruča pisanih, razposajenih metuljev dobesedno opija z zrelim svežim sadjem. Ker so zaradi fermentiranih sokov malčki čisto vrtoglavi, letajo počasi, padajo na tla, se oprijemajo plaščev obiskovalcev ali od izčrpanosti na površju pomaranč in jabolk preprosto zadrnjohajo. Moralna dilema Hirstovega početja je očitna, a naj bi postavitev prikazovala zablodo junakov našega časa. Nekaj sob naprej se isti raznobarvni metulji, zdaj mrtvi, na gromozanskih platnih zdijo kot vitraži. Obiskovalca posede spokojno, skoraj religiozno občutje. Za trenutek postaneš pomirjen z življenjem in s smrtjo. S Hirstom. O podobnem občutju poročajo vsi, ki so si že uspeli priboriti vstopnice in so krožili po najbolj oblegani poletni londonski razstavi. Razen Briana Sewella, težko zadovoljivega kritika Evening Standarda, ki rigorozno ugotavlja, da je »imeti Hirsta enako, kot sporočati svetu, da so pipe v tvoji kopalnici zlate in da voziš roza rolls roycea.« Za umetnikovo domišljijo pravi, da je »tako mrtva kot tista uboga bitja, utopljena v formaldehidu.« Damien Hirst pa, star niti 50 let, njemu in ostalim nasprotnikom s stanjem na tekočem računu kaže osle. Je naslednji Michelangelo? Ali res čisti prevarant? Nekaj je gotovo: Hirstu, podobno kot Lady Gaga, ne moreš ubežati. Retrospektivna razstava del Damiena Hirsta je v londonskem muzeju Tate Modern na ogled do 9. septembra.

Kultura

Kultura Besedilo: Živa Rogelj Fotografije: arhiv organizatorjev

Ni Diorja, ni Dietrichove Gre za enega izmed sloganov, ki krasi razstavo Zvezde v Diorju. V slikoviti vili s čudovitim vrtom Les Rhumbs v mestu Granville v Normandiji, kjer je sloviti modni oblikovalec Christian Dior preživljal otroštvo, zdaj pa je tam Diorjev muzej, so na ogled oblačila, ki so jih nosile filmske zvezde. Najbolj znana je bila igralka Marlene Dietrich, ki je bila redna Diorjeva stranka, bila pa je celo gostja prve modne revije, ki jo je Christian Dior pripravil 12. februarja 1947. Filmski svet je bil navdušen nad njegovimi kreacijami – njegove obleke so med drugim nosile Sophia Loren, Elizabeth Taylor in Penelope Cruz v filmu Pedra Almodovarja Zlomljeni objemi. Lentanje V mestu ob Dravi pravijo, da je lentanje množični aplavz na dravski tribuni, je začetek poletja in konec šolskega leta, so velike zvezde na odru in male zvezdice na nebu, je klepet ob dobri hrani – skratka, lentanje so zgodbe, ki jih doživljajo obiskovalci in nastopajoči na prizoriščih Festivala Lent. Največji slovenski festival na prostem, ki se bo začel 22. junija in bo trajal do 7. julija, bo v mestu, ki se letos ponaša z nazivom evropska prestolnica kulture, dodobra zavrtel kulturni vrtiljak. Med najbolj zanimive dogodke sodijo nastop ameriške glasbenice Macy Gray, koncert skupine Jamaican Legends (gre za jamajške glasbenike, ki so se združili, da bi proslavili 50 let neodvisnosti Jamajke in zdaj potujejo po svetu), folklorni festival Folkart in noč Stand up komikov, kjer se bodo komiki predstavili v desetminutnih nastopih.

Alfred Hitchcock V Londonu, olimpijskem mestu, bodo to poletje številni športni, kulturni in zabavni dogodki. V Londonu pa si boste lahko ogledali retrospektivo filmov (gre za 58 filmov) Alfreda Hitchcocka, najpomembnejšega britanskega filmskega ustvarjalca in enega izmed najvplivnejših mojstrov umetnosti 20. stoletja. Retrospektivo pripravlja Britanski filmski inštitut, ki bo prvi film, Blackmail, predvajal 6. julija, in sicer kar na pročelje Britanskega muzeja. Projekcijo bo dopolnila glasbena spremljava v živo. Helsinki, prestolnica oblikovanja Leta 2012, ko v Helsinkih obeležujejo 200-letnico od imenovanja za prestolnico, je Svetovno združenje industrijskih oblikovalcev mestu podelilo še naziv svetovna prestolnica oblikovanja. Finsko oblikovanje, ki temelji na preprostih in čistih oblikah, ima bogato tradicijo; oblikovalski zvezdi preteklega stoletja sta bila Tapio Wirkkala in Alvar Aalto, med drugim pa še vedno uspešno delujejo tekstilno podjetje Marimekko, steklarsko podjetje Iitala in Nokia. Tako Helsinki in okoliška mesta Espoo, Vantaa, Kauniainen in Lahti letos ponujajo več kot 300 dogodkov, razstav, novih gradenj, urbanih srečanj – povezanih z oblikovanjem, arhitekturo in načinom življenja.

Ob Ljubljanici »Ljubljana je najlepše mesto na svetu,« so besede ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki jih ponavlja v skorajda vsakem govoru. In zagotovo bo to izrekel tudi 29. junija, ko bodo v Centru za sodobno kulturo v Barceloni podelili letošnjo evropsko nagrado za mestni javni prostor, in sicer za ljubljanski projekt preureditve nabrežij Ljubljanice in njenih mostov. Mesto Ljubljana in številni sodelujoči arhitekti so si glavno nagrado izborili med 347 projekti iz 36 držav Evrope. Prenova, ki se je začela leta 2004, je reki Ljubljanici in mostovom povrnila tisto vlogo, ki jim jo je pripisal že mojster arhitekture Jože Plečnik – vez med dvema bregovoma, vez med ljudmi. Filmska zabava v Sarajevu V Sarajevu bo med 6. in 14. julijem potekal eden največjih in najbolj pestrih filmskih festivalov v jugovzhodni Evropi. To bo že 18. izdaja slovitega festivala, ki je mestu po razdiralni vojni na Balkanu povrnila zanos in pritegnila številne filmske ustvarjalce z vsega sveta. Lani si je 220 filmov iz 44 držav ogledalo več kot 100 tisoč obiskovalcev, v začetku maja pa je vodstvo festivala nagradilo tri najbolj zveste obiskovalce – ti so se v vseh teh letih izkazali tudi s tem, da so za prve filmske vstopnice stali v vrsti tudi po 12 ur. Mesto ima v festivalskih dneh čarobno energijo, kinematografi, predvsem na prostem, so vedno zapolnjeni do zadnjega kotička, filmske ustvarjalce pa publika vedno toplo sprejme. Letos bo festival odprl film Djeca bosanske režiserke Aide Begić.

60. Festival Ljubljana Že uvod v jubilejni festival, brez katerega bi bilo poletje v Ljubljani brez pravih kulturnih užitkov, bo vrhunski – 20. junija bodo v Cankarjevem domu nastopili Dunajski filharmoniki, ki jih bo vodil dirigent sir Simon Rattle. Dan zatem bo prav tako poseben – na prostem, na Kongresnem trgu bo Poletna noč. Gre za vpogled v 50-letno zgodovino slovenske popevke – najboljše slovenske vokaliste, ki bodo zapeli večno zelene melodije, bo spremljal Simfonični orkester RTV Slovenija. Festival bo potekal do 13. septembra, zvrstilo se bo okrog 80 prireditev, nastopilo pa bo okrog 3000 umetnikov iz več kot 30 držav. Čas ladij Čas ladij je ljubezenski roman avtorice Renate Picej, ki v prologu zapiše, da gre za pripoved o ladji in avtu, ki sta povezala žensko in moškega, da sta, sicer brez velikih pričakovanj, vstopila v skupni trenutek, a ga zaradi globokih čustev podaljšala v pravi čas ladij. Radožive besede romana, podčrtane s strastjo in erotiko, pod plaščem hrepenenja po lepoti polnokrvnega življenja z lahkoto lovijo bralca v jadro zgodbe, ga odnesejo skozi čas ladij ter ga, obogatenega z nenavadnimi doživetji in subtilnimi mislimi, spustijo nazaj na zemljo. Roman je oda radosti ljubezni in življenja ter odlično poletno branje.

Golf

Palica, žogice in zdrava tekmovalnost Diners Club Golf Challenge 2012 Golf je strast. Golf je način življenja. Golf je sožitje človeka z naravo. Najboljši igralci Diners Cluba so tudi letos že začeli odštevati dneve do mednarodnega turnirja na tropskem Mauritiusu, kjer bodo natančnost udarcev merili skupaj z najboljšimi igralci sveta. Besedilo: Ema Rus Fotografije: arhiv Diners Club Ljubljana Igralci pravijo, da je največja motivacija vsakega golfista prav bitka s samim seboj, ki na koncu pripelje do popolnega zadovoljstva ali bridkega razočaranja. Sezono druženja ob kakovostni igri golfa so člani Diners Cluba odprli maja s prvim turnirjem pod okriljem turnirja Diners Club Challenge 2012, kjer si je 15 najboljših igralcev že priigralo nastop na finalnem turnirju – najbolje sta se tokrat odrezala Erik Sorbara in Hermina Černigoj. Zaključni turnir se bo odvijal 6. oktobra na igrišču Diners Cluba Ljubljana, ki s svojo infrastrukturo in sodobnostjo omogoča organizacijo prireditev na najvišjem nivoju. Nagrada za zmagovalce? Udeležba na prestižnem mednarodnem turnirju na Mauritiusu novembra 2012, ki obeta vznemirljiva doživetja in kakovostno igro na enem najlepših otokov na svetu.

138

www.d ior. com

PR O MAND S d.o .o ., Leg ato va 2h, 1000 Ljubljana