Diners Club Exclusive Magazine 15 by Diners Club Slovenija d.o.o.

MADE IN SLOVENIA

Elegance is an attitude

www.longines.com

Kate Winslet

The Longines Saint-Imier Collection

PROMANDS d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana

www.dior.com

21 40 45 49 54 54 60 68 72 74 78 82 86 90 94 100 104 106 110 112 115 118

Moje mesto Človeka sodiš po navadah Zen v Babilonskem stolpu Lara Velika Ravnovesje telesa in duha Celostno pomlajevanje Lahki in razkošni Pisala plemiške krvi Kje je domača kakovost? Tempelj gostinstva Prekmurje in Štajerska proti Primorski Angelski delež za užitkarje Ste za idilično smuko? Škorpijon, ki je obkrožil svet Ženska v moškem svetu Slovenski superavtomobil Narejeno v Sloveniji Ko dizajn sreča inteligenco Sanjski golf V kraljestvu muz Šteje vsebina, ne ime

72 Diners Club Exclusive Magazine Glavni in odgovorni urednik: Janko Zrim Redaktorica: Danaja Vegelj Avtorji: Špela Batis, Kaja Bizjak, Dr. Janez Bogataj, Anžej Dežan, Zoran Grbič, Simona Kepic, Renata Picej, Živa Rogelj, Jože Rozman, Lucija Stupica, Gregor Šket, Katja Šulc, Daniel Tomičić, Danaja Vegelj, Nina Vidovič

MADE IN SLOVENIA

Fotografi: Branko Cvetkovič, Bor Dobrin, Miha Fras, Saša Hess, Barbara Jakše, Stane Jeršič, Milan Marčič, Tiberu Marta,Marijan Močivnik, Gregor Murn, Gregor Podnar, Damijan Prelovšek, Črt Slavec, Maja Slavec, Aleksander Štokelj, Voranc Vogel, Janko Zrim, Dunja Wedam

Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com Lektorica: Nina Modrijan Grafično oblikovanje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana

Izdajatelj: Tehnis, d. o. o. Linhartova 3, 1000 Ljubljana Direktor: Janko Zrim

Tisk: Schwarz Print, d.o.o., Ljubljana

DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano

ISSN 2232-2736 Vse pravice pridržane. Kopiranje ali ponatis vsebine je dovoljen le s pisnim dovoljenjem izdajatelja.

V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o. Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik

Naklada: 8000 izvodov

Vsebina

78 49 9

Dobre zgodbe Zdi se, da vsako leto mineva hitreje. Spet je december, čas, ko moramo potegniti črto pod letom, ki je bilo za nekatere povsem običajno, za druge polno uspehov in za tretje boleče in napolnjeno z razočaranji. Mogoče je spet napočil čas, da se zazremo v prihodnost s pozitivnimi mislimi, da se usmerimo naprej, ustvarimo kaj dobrega in še posebej s tistimi, ki nas potrebujejo, delimo kaj lepega. Številko, ki je pred vami, petnajsto po vrsti, smo simbolično naslovili z »Made in Slovenia« – kot dokaz, da so dobre zgodbe tudi doma. Kot dokaz, da po vsebino ni treba čez mejo, ker imamo nadarjene posameznike, izstopajoče projekte in navdihujoče produkte tudi v svoji neposredni bližini. Tokrat smo brskali po skrivnostih naše prestolnice, odkrivali kulinarične presežke, degustirali slovensko vino, spali v domačih hotelih in se po nakupih odpravili … peš. Pogovarjali smo se s kostumografom Alanom Hraniteljem, ki je dal identiteto številnim gledališkim predstavam in se med drugim podpisal tudi pod kostumsko zasnovo kultnega projekta Cirque du Soleil, odkrivali vzroke za globalni uspeh podjetja Akrapovič in se prepustili novim tehnološkim dosežkom Gorenja. Da sodimo Slovenci v sam vrh tudi na področju dizajna, dokazuje Ana Zadnik, ki velja za eno redkih ženskih predstavnic v svetu avtomobilskega dizajna, pa tudi številni oblikovalci mlajše generacije, ki presenečajo s svojo inovativnostjo in naprednostjo ter si posledično počasi utirajo pot med svetovno elito. Da je spoj tradicije in modernosti ključnega pomena, potrjujejo trije ljubljanski obrtniki, ki na svojem področju veljajo za nesporne avtoritete in so sinonim domače kakovosti. Milena Eber Štimac, Aleksander Pivk in Vladimir Vodeb svoje poklice že leta opravljajo z iskreno ljubeznijo, preciznostjo in znanjem, ki mu zaupajo številni posamezniki, ki znajo ceniti tehnično brezhibnost in dolgoletne izkušnje. Mi smo za vas obiskali njihove delavnice in prodajalne, ki odsevajo njihovo življenjsko filozofijo: če izbereš poklic, ki ga imaš rad, ti ne bo potrebno delati niti en sam dan v življenju. Izkušnje nas delajo močnejše. Slovencem zgodb o kakovosti in uspehu tudi v teh turbulentnih časih ne manjka; zakaj ne bi torej izkoristili svoje prednosti, globoko vdihnili in naredili nekaj prostora za optimizem. V tem času ga, roko na srce, potrebujemo bolj kot kadar koli prej. Sneg in zimski mraz letos prav stereotipno napovedujeta, da se leto 2012 nepreklicno bliža koncu. Prazni listi papirja se verjetno vztrajno polnijo z željami in novoletnimi zaobljubami. A ne zapišite ravno vsega. Pustite domišljiji in naključjem vsaj malce prostora in če ne boste prezahtevni, če znate opazovati, če znate podariti in sprejeti ponujeno, bodo prišle tudi dobre zgodbe. Naj bo naslednje leto polno najboljših zgodb, še najraje takšnih, ki se začnejo tam, kjer je najlepše: doma. Janko Zrim

Gregor Šket, novinar in publicist. Navdušujejo ga širni svet, divja narava in hrupne ulice. Najraje piše o temah, do katerih ima močno osebno afiniteto – o športu, potovanjih, lepih rečeh. Za življenjski moto bi si izbral besede slavnega ameriškega arhitekta in oblikovalca Charlesa Eamesa, ki je nekoč dejal: »Užitek je treba jemati resno!«

Nina Vidovič v Berlinu vztraja že dobrih šest let. Zase pravi, da je bila selitev v Berlin zanjo dobra šola, vsaj kar zadeva točnost in delovno disciplino. Sicer pa bi se Nemci marsičesa lahko naučili tudi od Slovencev, je prepričana 33-letna Mariborčanka. Recimo pridelave dobrega in kakovostnega vina, ki ga v Berlinu kronično primanjkuje. Kljub enološkemu deficitu pa Berlin – poleg Buenos Airesa – ostaja njeno srčno mesto, njen »severni ljubimec« – zapeljiv, očarljiv svobodnjak, ki en dan postreže s poljubi in cvetjem, kakšen drug dan pa s svojim najbolj hladnim in surovim obrazom. L'amour fou, pač.

Daniel Tomićić, Hrvat med Slovenci. Leta 2004 je ugotovil, da ga strast do avtomobilov ne bo minila zlahka in da je verjetno najbolje, če ji sledi. Leta 2008 je v Zagrebu ustanovil podjetje Scuderia Zagreb, ki skrbi za promocijo avtomobilistične kulture na Hrvaškem. Dokaz, da je avtomobilizem nevarno blizu umetnosti, estetiki in unikatnim emocijam.

Ustvarjalci

Danaja Vegelj se že celo življenje izgublja med besedami in sliko, med modo in vsem, kar ima rada. Čeprav je z desno nogo zmeraj nekje drugje, jo na Ljubljano veže bolestna ljubezen – taka, ki združuje tisto, kar najbolj obožuješ in hkrati najbolj sovražiš. Všeč so ji ljudje s hrbtenico, dobri romani, foie gras, jutra, ki se začnejo z dišečo turško kavo in Leonardom Cohenom, popoldnevi, ki se končajo z novim parom čevljev, in večeri, ki se elegantno stopijo z nočjo.

Anžej Dežan zase pravi, da bi, če bi lahko, londonski vrvež takoj zamenjal za življenje v zidani kočici nekje v Škotskem višavju: „Pod nogami bi se mi podil angleški buldog, z gramofona bi donela Elda Viler, v rokah pa bi stiskal šalico čaja Granny's Finest in oguljen izvod katere od kriminalk Agathe Christie. Pravzaprav sem že večkrat slišal, da mi do podobe njene junakinje gospodične Marple manjkajo samo še pletilke in rjavi kardigan. Hja, morda pa si tega samo želim. Kot to, da bom prizor dočakal v dvoje.“

Lucija Stupica živi med Švedsko in Slovenijo. Je pesnica, publicistka in oblikovalka interierjev, ki je za svoj prvenec Čelo na soncu (2001) prejela nagrado za najboljši knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma in nagrado zlata ptica. Kasneje je izdala še dve pesniški zbirki – Vetrolov (2004) in Otok, mesto in drugi (2008). Prevodi njenih pesmi so izšli v samostojnih knjigah na Švedskem, Hrvaškem, v Srbiji in Makedoniji; štipendije v Berlinu, na Gotlandu in v New Yorku pa so pripomogle k nastanku mnogih pesmi ter ideji o pesniškem festivalu Pranger, ki ga je sooblikovala med leti 2004 in 2010. Leta 2010 je bila njena poezija v prevodu Fabjana Hafnerja nagrajena z nemško nagrado Hubert Burda.

• • • • •

•

• •

• • •

• •

•

XXXX

Moje mesto Ljubljana Ljubljana je najlepša zgodaj poleti, ko se po češnjah dišeči večeri stopijo z nočjo in se ulični jazz meša z zaupnimi pomenki za mizo v kakšni ozki tlakovani ulici v centru mesta. Ali jeseni, ko z merico kostanjev v levi roki z nogo brcaš porumenelo listje in si v dežnem plašču potihem mrmraš besedilo pesmi, s katero se je Stane Mancini za vedno poklonil mestu na obeh bregovih Ljubljanice. Ljubljana je najlepša pozimi, ko diši po cimetu in kuhanem vinu, in marca, ko greš na prvi pravi sprehod po Tivoliju, in aprila, ko začne padati topel spomladanski dež, pa maja … in junija. Kot bi verjetno rekel ljubljanski župan: “Ljubljana je najlepše mesto na svetu!” Če ga znaš gledati pod pravim kotom, se razume. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Milan Marčič, Janko Zrim, Bor Dobrin, Helena Krmelj, arhiv Turizma Ljubljana (Gregor Murn, Dunja Wedam, Barbara Jakše, Stane Jeršič)

Kulturo sta ji dala Prešeren in Cankar, podobo ji je dal Plečnik, jedi na žlico je dobila z Vodnikom. Vse je že dolgo tukaj in vendar se letos zdi čisto drugače. Bolj svetovljansko in ravno prav skrivnostno. Bolj vabljivo, če jo hočeš odkrivati počasi in po hedonistično. Jo užiti z veliko žlico in v kombinaciji pravih okusov. Peš, na sončno soboto, ko imaš dovolj časa in volje, da končaš tam, kjer se vse začne: tukaj in zdaj. V mestu, kjer si doma. Modus vivendi Uradna mestna zgodovina uči, da je Ljubljano “ustanovil mitološki grški junak Jazon, ki je kralju Aitesu ukra-

del zlato runo, nato pa s tovariši Argonavti na ladji Argo pobegnil preko Črnega morja po reki Donavi in Savi vse do Ljubljanice”. V času zahodnega rimskega imperija je bila tedanja Emona rimski vojaški tabor, utrjen z močnim obzidjem, ki je, pravijo, služil kot strateška postojanka, s propadom zahodnega rimskega imperija pa so jo proti koncu 6. stoletja naselili Slovani. Šele veliko kasneje so se zgodili Laibach, ilirske province in kultura, ki je na novo spet zaživela v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in se ustalila v času turbulentnega 21. stoletja, ko je povsod vsega preveč, a nikjer dovolj. Brez zardevanja: Ljubljana ni po newyorško bleščeča, po

Ljubljana

pariško romantična ali berlinsko eklektična. Je kraj, kjer te namesto velikih odkritij čakajo majhne skrivnosti in udobje, ki mu potem, ko prepotuješ pol sveta, še vedno rečeš dom. Ljubljana je allure, ki nima ničesar skupnega s širokimi avenijami, elegantnimi Parižankami v visokih petah in galerijami, natrpanimi z Rembrandtovimi in Picassovimi umetniškimi deli. Ljubljana je način življenja, modus vivendi, vzemite ali pustite. Ljubljana z veliko žlico V Ljubljano se zmeraj vrneš. Na tržnico, na kavo v najljubšo kavarno, kjer ti brez besed postrežejo z grenkim

espressom, na jazz pod krošnje dreves v Gaja, na torto v Zvezdo, na koncert v Križanke in na predstavo v Dramo. Vrneš se po filme v Kino Dvor, po sveže rogljičke iz Domače peke na Igriški, po ribe v Valentina na tržnici, po kose najljubših domačih oblikovalcev, po prijazne pozdrave, po spomine in po neskončno dolge filozofske pogovore o boljši prihodnosti. Samo v Ljubljani se ti lahko zgodi, da zjutraj v Kavarni Rog spiješ kavo in zvečer ob kozarcu vina v TOZD-u na Gallusovem nabrežju ugotoviš, da je nekje vmes potihem minil cel dan. V Ljubljano se vrneš po kulinariko, ki je od Vodnikovih Kuharskih bukev naredila odločen korak proti

Ljubljana

Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana

Ljubljana

1. Restavracija Sushimama na Wolfovi za ljubitelje japonskega okusa.

2. V hotelu Cubo boste deležni vrhunskih kulinaričnih doživetij. 3. Popestritev v stari Ljubljani. Gostilnica Güjžina z vsemi prekmurskimi dobrotami.

ponudbi, ki jo mora imeti vsaka prestolnica, začenjši z Baziliko na Miklošičevi, ki med poznavalci slovi po vrhunskih juhah, ki jih lastnica Darja Končarevič vsako jutro skuha iz svežih sestavin s tržnice. V Baziliko greš po detox smoothie iz kumar, limone in ingverja, na solato in presno slivovo pito. Tja greš po košček New Yorka, po čas, ki mine počasneje in bolj doživeto. Če se ti zahoče, lahko nadaljuješ tam, kjer je doma tradicija: v Güjžini, ki so jo prekmurski kuharski šefi iz restavracije Mencigar Nobile odprli julija letos. Tam ješ “na žlico”, začneš z bogračem (vmes se seveda trudiš razumeti prekmurščino, ki prihaja od sosednje mize)

in končaš z obvezno prekmursko gibanico. In z nasmehom, se razume. Na dagnje na buzaro greš v Valentina, restavracijo, ki so jo letos poleti odprli na ljubljanski tržnici in kjer lahko sveže ribe tudi ob nedeljah odneseš domov in se kuharskega eksperimenta potem lotiš v domači kuhinji. Za prefinjeno razvajanje brbončic se je treba sprehoditi po Wolfovi, v Zvezdi na vogalu spiti kavo in si v Bistroju privoščiti kosilo ali pa se odločiti za izlet na vzhod (resnično, Sushimama je japonska kuhinja za pet zvezdic, častna beseda). Na večerjo? V restavracijo v prvem nadstropju Hotela Cubo pri Drami. Če boste

XXXX

Ljubljana

1. Modni utrinek z Miklošičeve ulice.

2. Z ustvarjalnostjo pred časom. Pomladni teloh v cvetličarni Marjana Lovšina. 3. Cirkus ofis. Pisana ponudba za drobne razvade, ki naredijo življenje lepo.

naročili jagnječje krače, tega ne boste obžalovali niti za sekundo. Namesto sladice? Kozarec dobrega single malt viskija v kavarni Hotela Union za malo nostalgije, ki te vedno znova opomni, zakaj imaš Ljubljano tako zelo rad. Ljubljana s polno vrečko Tisti, ki mislijo, da v Ljubljani ni ničesar, kar bi zadovoljilo apetit po modnih pregrehah, pač nimajo pojma. Če se štejete med klasike, potem morate začeti na Miklošičevi in pobrskati na policah La Perle, Max Mare, Marine Rinaldi in Trussardija (če hočete namig, Max Marini plašči nimajo letnice in so neminljiv simbol klasične elegance); avanturisti bodo na svoj račun prišli na Bregu, kjer se poleg trgovin Marina Yachting, Agent Provocateur, Cliché in Niti Niti (vrhunske pletenine z oznako “made in Slo”, delo oblikovalke in ustanoviteljice galerije volne, Simone Muc) najde tudi Bang & Olufsen (za moške, da ne bodo prehitro izgubili potrpljenja).

4. Ekskluzivna prodajalna ur in nakita Tomislava Lobode na Nazorjevi. 5. Božičkova priljubljena trgovina Agent Provocateur na Bregu.

international d.o.o., Leskoškova cesta 9e, 1000 Ljubljana

everet

Mocˇ svetlobe za mlajšo kožo Formula: podlaga high- tech, ki zahvaljujocˇ inovativnemu prahu Radiant Lifting Powder* osveži utrujene predele vašega obraza vidno zabriše gube, pigmentne nepravilnosti in kožo ucˇvrsti Ucˇinek: v trenutku bo vaša koža sijocˇa, cˇvrsta z enakomernim tenom Paleta barv: podlaga Radiant Lifting Foundation je na voljo v 14 odtenkih

Radiant Lifting Foundation NOVO Ucˇvršcˇuje in preprecˇuje nastanek novih gub.** Osveži utrujene predele kože

*Podlaga Radiant Lifting Foundation je prejela nagrado Mednarodne federacije društev kozmeticˇnih kemikov **Dokazano vidni rezultati ucˇvrstitve in zmanjšanja pojavnosti gub po 4 tednih redne uporabe

Wolfova

1. Wolfova 5, za tiste z občutkom.

2. Zgodbe generacij na Wolfovi. Milena Eber Štimac, Tomislav Loboda, Mateja Štimac, in Lara Loboda.

2 4

3. in 4. Bistro Zvezda ob hladnih zimskih popoldnevih vabi na odličen iberski pršut in slastne zvezdine grižljajčke. Na sliki; Carlos Marquin de Soto ob predstavitvi španske patanegre proizvajalca Sanchez Romero Carvajal 5. in 6. Vonj cimeta, kuhanega vina in majhnih presenečenj.

Ljubljana 1., 2. in 3. Kulinarična Ljubljana za vse priložnosti. Za klepet ob kavi, za poslovno večerjo ali za sprostitev ob kozarcu dobrega vina. 4. Moderna restavracija hotela Vander 5. Kavarna Rog na Petkovškovem nabrežju.

Najbolj drzni bodo iskali tam, kjer je ponudba čisto unikatna in z mestom diha na svež, kreativen način. Najprej v Squatu na Križevniški, kjer svoje modne kreacije razstavlja kolektiv enajstih modnih oblikovalcev z izdelano identiteto in jasno vizijo; potem na Tavčarjevi v prodajalni Koda 386, kjer so naprodaj oblikovalski dosežki Matevža Faganela, Sanje Grcić in Nine Šušnjare, in na Gornjem trgu v Cirkus ofisu, prodajalni, ki se po potrebi spremeni v pisarno kolektiva Cirkus in kjer boste poleg njihove lastne kolekcije našli tudi dišeče sveče, parfume, knjige in druge drobne razvade, ki naredijo življenje lepo. Če vam čas teče prehitro, potem lahko za ponudbo ur in dragocenih kosov nakita pobrskate v zlatarni Loboda na Miklošičevi, Nazorjevi in Wolfovi, za umetniške interpretacije domačih oblikovalcev (med drugim tudi nakita in drugih drobnih uporabnih predmetov) pa zadnjo soboto v mesecu obiščete ARTish, kjer se zbirajo slovenski ustvarjalci, ki med seboj izmenjujejo ideje, se povezujejo in ustvarjajo nove trende demokratične ponudbe unikatnih avtorskih del. Podatek, ki si ga velja zapomniti, še zlasti, če hočete biti v koraku s časom in početi tisto, kar ob sobotah najraje počnejo Parižani: brskate za novimi idejami in edinstvenimi kreativnimi rešitvami, ki niso industrijsko proizvedene.

Ljubljana 1., 2., 3. Grand Hotel Union. Vse na svojem mestu.

Ljubljana v mehki postelji Spite doma? Škoda, ker ne veste, kaj zamujate. Začnimo … na začetku. Za ultimativno zavetje udobne elegance še vedno velja Grand Hotel Union, ki je bil v secesijskem slogu zgrajen leta 1905 in je tedaj veljal za enega najsodobnejših hotelov južno od Prage in Dunaja, danes pa šteje za hotel, ki je pomembno sooblikoval politično in družabno življenje v prestolnici. V Union greste po tradicijo, zanesljivost in storitve, ki se, pravijo, merijo z vrhunsko ponudbo, ki ste jo vajeni iz tujine. Tisti, ki imate raje butične hotele z dobro mero značaja, morate nujno preizkusiti mehkost žimnic v Antiq Palace na Gosposki, ki bo goste brez dvoma navdušil s kombinacijo klasičnega udobja in modernih storitev. Hotel, ki sodi v verigo Small Luxury Hotels of the World, ima vsega skupaj 13 prostornih suit in apartmajev. Skrit za debelimi zidovi stavbe, ki je bila zgrajena v 16. stoletju, je Antiq Palace pravzaprav edinstven poklon intimi in sodobnemu prestižu – poleti si namreč lahko privoščite jutranjo kavo in zajtrk med zelenjem v atriju, pozimi pa ob kaminu spijete večerni kozarec vina ali se razvajate v prestižnih SPA prostorih, ki so namenjeni popolni sprostitvi. Ravno prav, da boste hoteli še.

Ljubljana

Najnovejša pridobitev v Ljubljani je dizajn hotel Vander, ki ponuja trendovsko oblikovan ambient in kulinarične presežke Chefa kuhinje Benjamina Launaya.

XXXX

Ljubljana

Prihodnost Ljubljane je v ljudeh. V mešanici tradicije, novega in starega, spoštovanja arhitekture in ohranjanja kulture. Zgoraj levo: Idejna rešitev ureditve Slovenske ceste birojev Scapelab in Arhitekti Dobrin. Spodaj levo: Trgovina in cvetličarna Nova.

Destinacija po zadnji modi, o kateri bi z lahkoto brali v tujih mondenih publikacijah? Vander Urbani Resort na Krojaški, ki je prvi član mednarodne verige Design Hotels v Sloveniji in navdušuje z intimno atmosfero, unikatnim bivalnim ambientom in vrhunsko ponudbo, ki ji v Ljubljani ni para. 16 urbanistično oblikovanih sob odlikujejo premišljeno izbrani materiali, vrhunska notranja oprema in dodatna ponudba (za začetek kozmetika Molton Brown in bombažne rjuhe Frette, če hočete več, pa boste na svoj račun prišli s počivalniki blagovne znamke Moroso in Wish Box mini barom). Za okus? Vander restavracija, ki diha z mojstrsko inovativnostjo šefa Benjamina Launayja in ponuja jedi iz najboljših svežih sezonskih sestavin. S ščepcem modernih gurmanskih trikov, kakopak. Kot pravijo sami, je Vander “moderno arhitektonsko zlitje preteklosti stare Ljubljane in vrhunske kakovosti bivanja, ki Ljubljanico povezuje s Tromostovjem in Šuštarskim mostom”. Vander je Ljubljana v svoji najlepši podobi – romantična in moderna. Svetovljanski flirt s prihodnostjo, ki obljublja širok nasmeh in zadovoljene čute.

Novice

Ljubljana so ozke ulice, zeleni parki in nostalgični sprehodi ob reki. Ljubljana je zgodovina, ki slovanski DNK-zapis staplja s potrebami sodobnega evropskega človeka. Ljubljana so dolgi poletni večeri z ljudmi, ki jih imaš najraje, lovljenje novih in vznemirljivih odkritij; Ljubljana je zmes nostalgičnih spominov na čase, ki so minili, in obetov o prihodnosti, ki bo mestu dala novo dimenzijo. Ljubljana je slovanska kakovost z veliko začetnico, mesto z dušo, ki te prisili, da ga vedno znova uvrstiš na vrh seznama svojih najljubših mest.

XXXX

Človeka sodiš po navadah Tri zgodbe iz Ljubljane Zaupanje je tisto, ki šteje. Če vprašaš ljudi, ki se spoznajo, bodo znali povedati, da je najboljši ljubljanski čevljar Vodeb, najboljši čistilec Pivk in najboljša krznarka Eberjeva. Ljudje – obrtniki, če hočete – ki obvladajo svoj posel, ker ga opravljajo z ljubeznijo. S pozornostjo in kakovostjo, ki traja generacije dolgo in temelji na osebnem pristopu. Ljudje, ki jim zaupaš, ker od nekaterih stvari pač nočeš odstopati. Zaupanje, pravim, zaupanje je ključ do vsega. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Milan Marčič

Ljubljana Babica me je učila, da mora imeti vsak človek svojega mesarja, čevljarja, čistilca in urarja. In krznarja, h kateremu poleti nese krzno “na bunker”. Ljudje, ki potem o tebi vedo več kot kdor koli, ker … hja, človeka sodiš po navadah (in hladilniku, dodajam). Kot pravi Aleksander Pivk, lastnik čistilnice Pivk na Njegoševi (brez katere si vsi, ki delamo v modi, dobesedno ne znamo predstavljati življenja), “iz hlač in kikle izveš vse o človeku”. Obrtništvo in tradicija, neoporečno tehnično znanje, poznavanje materialov, predvsem pa nasmeh, ki te pričaka, ko stopiš skozi vrata, so pač zadosten razlog, da pri določenih odločitvah vztrajaš do konca. Lisico na bunker Nekaj let je trajalo, da sem ugotovila, kaj natanko se zgodi, ko enkrat konec aprila babica začne na dolgo razpredati o tem, kako bo svojo lisico “nesla na bunker”. Gospe, ki vedo, kaj je dobro in kakovostno krzno, vam bodo povedale, da moraš za krzno znati skrbeti. Ga negovati, poleti pa obvezno prepustiti strokovni hrambi, nekomu, ki se dobro zaveda, da je krzno ekološki material, ki zahteva svoj čas in svoje potrpljenje in lahko ob pravilni negi prehaja iz generacije v generacijo. Zgodba Krznarstva Eber na Wolfovi je pač dokaz, da tradicija ostaja. Začeli so leta 1919 in danes prehajajo v roke četrte generacije krznarjev, pri čemer črpajo iz obrtniških produkcijskih tehnik, ki pri njih iz roda v rod prehajajo že skoraj sto let. Kot je prepričana Milena Eber Štimac, ki trenutno drži vajeti delavnice in prodajalne Eberjevih, je v tem, da si dober obrtnik, tudi nekaj mističnega: “Gre za znanje, ki v Sloveniji močno upada, čeprav je v strokovnosti zmeraj tudi tančica skrivnostnosti.” Otroci se učijo od svojih staršev in že od malih let (najprej skozi igro, potem v praksi) počasi pridobivajo potrebna znanja, ali bolje – veščine. Vsak obrtniški izdelek, tudi krzno, je narejen ročno, pri čemer, kot pravi Eberjeva, “obrtnik osebno odgovarja za svoj unikatni izdelek”. Čeprav tradicionalno obrtništvo v poplavi masovne industrijske proizvodnje močno upada, je odstotek tistih, ki znajo ceniti znanje in tradicijo, iz leta v leto večji, morda prav zaradi generičnega in neosebnega pristopa, ki je drugod zasičil tržišče in nima več ničesar skupnega z značajem, globino in tehnično kakovostjo. Krzno pač ni modna muha, je toplo oblačilo iz naravnega, ekološkega materiala, ki ga matere podarjajo hčeram – pri Eberjevih pravkar predelujejo 74 let star plašč, ki ga bo prababica podarila vnukinji. In vnukinja ga bo čez trideset let verjetno podarila svoji hčeri.

tisti, ki se z njim ne strinjajo. Aleksander Pivk, mož, ki te na Njegoševi 6 vedno pričaka s širokim nasmehom in prijaznim pozdravom, je prepričan, da bosta “tako obrtništvo kot tradicija prišla nazaj, ker drugače pač ne more biti”. Ko je leta 1968 njegov oče odprl prvo kemično čistilnico, so bili časi drugačni – suhega čiščenja je bilo tedaj veliko več, predvsem pa se profesionalni čistilci za svoje mesto na tržišču še niso borili z gospodinjami. “Naša največja konkurenca je gospodinja, ne druge čistilnice. Gospodinja je tista, ki na televiziji vidi oglas za poceni pralni prašek in se odloči, da se bo čiščenja lotila sama,” pravi. Poplavi “čudežnih” pralnih praškov navkljub, s(m)o ljudje, ki si brez Pivka ne znamo predstavljati življenja. Njegov oče je delal vsak dan do svojega 72. leta in še danes (šteje jih 81) se vsak dan oglasi v prostorih na Njegoševi in preveri, če so “stvari pod kontrolo”. Gospod Aleksander, druga generacija Čistilnice Pivk, se je od očeta naučil, da mora v poklicu, ki si ga je izbral, znati uživati: “So poklici, od katerih človek obogati, in so poklici, ki jih opravljaš z ljubeznijo in ki zahtevajo pozornost in predanost. Jaz v svojem delu uživam, rad naredim ljudem uslugo.” Danes pač težko najdeš ljudi, ki vedo, kaj je tradicija. Tista prava, ki temelji na natančnem poznavanju materialov in znanju, ki ti ga ne more dati nobena formalna izobrazba. Po tridesetih letih v poslu se gospod Pivk še vedno uči vsak dan znova, zlasti v obdobju, ko na tržišče vsako sezono prihajajo novi materiali, ki zahtevajo nove pristope in spremenjen, inovativen način dela. Tisto, 1

“Umazanija nima šans!” Theodore Bikel, ameriški glasbenik starejše generacije, je nekoč rekel, da za svoj obstoj ne potrebuješ modernosti: “Vse, kar v resnici potrebuješ, je kombinacija modernega in tradicionalnega.” In le redki so

Na prejšnji strani: Krznarstvo Eber - 100 let in štiri generacije izkušenj. Na fotografiji Milena Eber Štimac s hčero Matejo. 1. Aleksander Pivk z očetom, ki kljub temu, da se je pred osmimi leti upokojil, še vedno vsak dan obišče prostore čistilnice na Njegoševi.

Ljubljana kar dela Čistilnico Pivk tako edinstveno, je (poleg kakovostne storitve) stvar zelo osebne narave: k Pivku prideš po pogovor s človekom, ki te je vesel, ko stopiš skozi vrata in natančno ve, kateri plašč je tvoj in kaj se je z njim zgodilo. Gre za osebni pristop, za to, da gre prav vsak kos skozi njegove roke. Gre za odnos, ki te prepriča, da se vedno znova vračaš.

Vladimir Vodeb (na desni) je že tretja generacija čevljarjev. Tisto, kar sta pred njim začela dedek in oče Ivan (v sredini), bo nekoč nadaljeval sin Jernej.

Kakšen dopust, lepo vas prosim! Pred leti sem v New Yorku kupila par popolnih škornjev. Potem sem jih nosila dan za dnem – v snegu, dežju in soncu – in srce me je bolelo, ko sem neko jesen ugotovila, da so odslužili svoje. Ker so stvari, ki jih imaš iskreno rad in si se zanje pripravljen zares potruditi, sem se odločila poskusiti pri Vodebu na Šuštarskem mostu: zadnji obupan poskus reševanja tistega, kar je bilo zame veliko več od škornjev (šlo je pač za vizualen spomin na tisto poletje v New Yorku). Mesec dni kasneje sem v roke dobila par škornjev, ki je bil, prisežem, videti kot bi jih pravkar odnesla iz prodajalne na Peti aveniji. Prva asociacija: “Vodeb zna čarati, častna beseda.” Vladimir Vodeb pripada tretji generaciji čevljarjev – po prvi vojni je z obrtjo v Krškem namreč začel nje-

gov ded, nadaljeval pa oče, ki je imel delavnico na Gornjem trgu v Ljubljani. V šestdesetih so se preselili na Šuštarski most in danes si je tisti del Ljubljane skoraj nemogoče zamisliti brez v les opremljene prodajalne ob Paninoteki. Njegov poklic temelji na tehnikah dela, ki se jih je naučil od svojih prednikov: “Od nekdaj se mi je zdelo samoumevno, da bom čevljar. Še danes imam sliko iz leta 1926, na kateri sta stari oče in njegov brat s pomočnikom, ki so hodili od hiše do hiše in ljudem po meri izdelovali čevlje.” In slika ni edini spomin na družinsko preteklost, Vladimir Vodeb je od deda namreč podedoval tudi skoraj 90 let star čevljarski stol, na katerem še danes sedi vsak dan in brez katerega si ne zna zamisliti svoje delavnice. Čevljarstvo je obrt, rokodelstvo, je tradicija in je znanje, ki ti ga prineseta čas in delo. Vodeb sam izbira materiale, prilagaja kopita, komunicira s strankami, izdeluje in popravlja čevlje. Če se slučajno zgodi, da gre na dopust, potem tam vidi samo čevlje. Poklicna deformacija, kaj hočete. Na sto metrov je sposoben razlikovati dober čevelj od slabega, prepoznati kakovostne materiale in povedati, katero kopito je dobro in katero ni: “Ne glede na to, kje si in kam greš, nosiš svoje delo s seboj. To je obrtniško prekletstvo.” Ali pa način življenja, ki zagotavlja kakovost, kakor hočete.

Novice

La Perla Monografija Lingerie & Desire

Eden od temeljev La Perline filozofije je zagotovo strastno raziskovanje sveta žensk, zato so se odločili za svojo prvo monografijo, posvečeno italijanski blagovni znamki luksuznega spodnjega perila, ki odpira tematiko odnosa med perilom in poželenjem v obdobju skozi skoraj šestdeset let njenega obstoja. Čudovita publikacija z zbirko posnetkov in fotografij italijanske blagovne znamke se v slikah dotakne začetkov znamke La Perla leta 1954 v Bologni in ustanoviteljice Ade Masotti ter nadaljuje z raziskovanjem burnih desetletij prejšnjega stoletja. Knjiga z odličnimi fotografijami je razburljivo potovanje posvečeno ženski lepoti v kateri se izmenjujejo poglavja o simbolnih pojmih kot so telo, črno, belo, dragocenosti, navdih, eros. Knjiga je naprodaj v butiku La Perla, na Miklošičevi 7a v Ljubljani.

Lahkih nog UGG Australia

Ne glede na to, po kateri evropski ali svetovni prestolnici boste pohajkovali, se bo mimo vas zagotovo sprehodila gospodična v UGG obutvi. Izdelke blagovne znamke UGG Australia najdemo povsod – tako v velikih modnih prestolnicah kot tudi v manjših krajih. Kaj dela blagovno znamko tako oboževano? UGG Australia združuje eleganco, prestiž in razkošje, ki ga morate občutiti na lastni koži. Da so „uggice“ idealna izbira za zimske temperature, so že zgodaj spoznale številne filmske zvezdnice in modne ikone, ki jim ta obutev še vedno predstavlja nepogrešljiv del garderobe. Izdelki blagovne znamke UGG Australia so namreč namenjeni vsem, ki cenijo razkošje, udobje in obutev vrhunske kakovosti. Velja poskusiti.

Zapestnice Crucciani Stilska ikona Rebecca

Rebecca je po 13 letih v svetu nakita postala prava ikona stila. Njene kolekcije so inovativne, vsak kos nakita pa ima povsem samosvoj značaj. Rebecca je revolucionarna blagovna znamka, ki se ne boji uporabljati nekonvencionalnih materialov – v njenih kolekcijah se je tako pojavil že zdavnaj pozabljen bron v osupljivi kombinaciji z rumenim ali rdečim zlatom. Kolekciji Watamu in Infinity flirtata s soncem in kristali, v kolekciji Ludvik XIV in Diamond pa se Rebecca spogleduje z mistično preteklostjo. Najboljše? Rebecca ustreže različnim okusom, ki obsegajo vse od klasičnega do ekscentričnega, zasluga pa gre kakovostnim in inovativnim izdelkom, ki so vedno v koraku z najnovejšimi modnimi smernicami in primerni za vsak žep.

Družinsko podjetje Crucciani, ki ima dolgoletno tradicijo izdelovanja visokokvalitetnih izdelkov iz tekstila, je lansko leto v Italiji predstavilo umetnino v macramé tehniki – zapestnice Cruciani. Začela se je edinstvena zgodba, ki je všečno zapestnico v različnih barvah in oblikah ponesla v svet modnih dodatkov. Vsaka zapestnica ima svojo obliko in sporočilo. Tako so na voljo zapestnice v obliki deteljice, ki prinašajo srečo, ljubečega srčka, ki obljubljajo ljubezen in zvestobo ali pa v luksuzni izvedbi, ki so jo naredili v sodelovanju s priznano hišo Damiani in se prepletajo z zlatom in diamanti. V Sloveniji so zapestnice Crucciani na voljo v prodajalnah Galerije Emporium, trgovine Emporium v BTC, Zlatarne Celje in Parfumerijah Limoni.

XXXX

Intervju

Zen v Babilonskem stolpu Alan Hranitelj, kostumograf

Začneva v teatru, tam, kjer se počuti najbolj domače. Za njim je kabaretna predstava Marlene Dietrich Primoža Ekarta v Prešernovem gledališču v Kranju, Igra iluzije Mateje Koležnik v nemškem gledališču Chemnitz, pred njim opera Leteči Holandec Matjaža Bergerja v SNG Opera in balet v Ljubljani ter Mojster in Margareta Janusza Kice v SNG Maribor. Nekje v zraku so še vedno vtisi Cirque du Soleil. Cirkus je tudi okoli naju, v preddverju bara LP vse žubori in brbota, december je. Alana Hranitelja hrup ne moti, Alan je zen, ki ohrani koncentracijo tudi v Babilonskem stolpu. Besedilo: Katja Šulc Fotografije: Tiberiu Marta (portret) in osebni arhiv Alana Hranitelja Kaj je v teatru najbolj vznemirljivega? Teater kot teater. To je čisto svoj svet, čisto drugačen od tega, v katerem živimo. Vse te energije, zgodbice, dogajanja, srečanja … kar je običajno bolj zanimivo od dejanske stvari, ki nastaja (smeh). Teater tu, teater tam, so razlike? Pri nas ni kroženja. So ekipe in če skupaj funkcionirajo, tako delujejo naslednjih nekaj let, le redkokdaj se kaj zamenja. Poleg tega je tu majhen prostor, vsi smo tu nekje, vsi se zelo dobro poznamo. Morda celo predobro, treba je paziti, da stvari ne postanejo predvidljive. V Sloveniji imamo ekstremno količino kreativnih ljudi, izjemno dobrih. Če bi bilo manj ‘foušije’, bi bilo vse tako fino! Kakor koli, smo v tej kotlini, čumnati, a če bi bili določeni ljudje sposobni sneti svoja temna očala, bi bilo dosti lažje delati. Sicer pa delo poteka čisto enako, razlika je le v tem, da v tujini nisi tako varen, ker ne poznaš ljudi. Ampak za mentalno zdravje je to zelo dobro. Kako se je bilo po tej vseobsežni izkušnji Cirque du Soleila vrniti nazaj v udomačene gledališke prostore? Pri meni je tako, da me nobena stvar ne odnese, naj bo še tako zanimivo in fascinantno. Kakor koli sem

Intervju 1. in 4. Cirque du Soleil še vedno visi v zraku – velja namreč za enega Hraniteljevih najodmevnejših projektov.

‘po ribje’ zelo čez in se ne znajdem v tem trenutku tukaj in sedaj, sem po drugi strani ekstremno prizemljen. Na nobeno stvar ne gledam, da je boljša ali slabša. Ne gledam tako, da je iskati v Kranju nogavice za Vesno Pernarčič kaj slabšega, kot pa če bi šestnajst asistentov to počelo namesto mene. Pri Cirque du Soleil sem res imel na razpolago vse, kar obstaja na tem svetu. Materiale, tehnologije takšne in drugačne, ampak v kreativnem smislu sem bil najbolj omejen kot kdaj koli doslej. Vse je bolj določeno, na koncu pristaneš na kreativnem prostoru v velikosti dveh milimetrov. Je pa to zelo dobra preizkušnja in preverjanje kreativnega in osebnega ega. Biti moraš – to mi gre težje z jezika – odrasel, zelo dobro moraš poznati sebe in svoje meje, da te vse to ne poje, da se ne izgubiš ali zatravmiraš. Cirque du Soleil je industrija, tovarna. Kar je razumljivo, ker je tam v igri toliko denarja, da ni prostora za napake. Pri tem prideš do izkušnje, ki je pred tem nisem doživel, do neke druge vrste odgovornosti: da ne smeš narediti napake. Ne sme biti napake, tega ni. To je ena nova dimenzija, ki je mi ne poznamo. Zahtevajo torej milijonprocentno skoncentriranost brez napak, po drugi strani pa te razvajajo. To je ta zvezdniški sistem, ki ga tu nimamo.

2. in 3. Utrinek iz predstave Črne maske

Megalomanski izziv z megalomansko teatrsko izkušnjo … Jaz sem megaloman, moje bistvo je megalomanstvo. To velja za vse, kar je vezano name – ne na predstave, ampak na moje avtorsko delo. Tam zahtevam vse in sem specialist v tem, da me odnese (smeh). 2

Je poslati predstavitveno mapo Cirque du Soleil megalomanska poteza? Meni se ne zdi, morda drugim ja. Zaradi prostora, v katerem živimo. A če se temu reče megalomansko, bi bilo tovrstno dejanje zelo zdravo za vse. In v tem je prednost mlajših generacij, ker nimajo barier, odprte so do vsega, pošiljajo stvari sem in tja. Ta majhnost v glavi je grozna. Smo tukaj, kjer smo, na toliko in toliko kvadratnih metrih in to pomeni, da ne moremo nikamor čez! To je ta slaba stran te naše zarisanosti na zemljevidu, ki pa je samo v glavi. V velikih metropolah je drugače, tam so vsi z vseh vetrov. Sestanki so denimo videti tako – in to mi je bilo na začetku najbolj zabavno, da je poleg ekipe, artistov, osebja zraven še 13 prevajalcev (smeh). Vsi namreč ne govorijo angleško. Tudi nihče ne šepeta, prevajalci denimo govorijo eden čez drugega, vse je glasno. Tam nihče ne sprašuje, od kod si, ker so vsi od nekje. Kaj tako betonira te meje na naš zemljevid? Včasih se mi zazdi, da je pod področjem Slovenije in Ljubljane (jaz si to tako slikovito, primitivno

Intervju predstavljam kot majhen otrok) en ogromen magnet, ki enostavno vse vleče dol. Sam se ne dam. Imam zelo jasen “ne” do stvari. Zdi se mi, da imam do tega magneta en zdrav, prijateljski odnos. Ali do depresije. Zdi se mi, da so slabi trenutki tu z razlogom. Takrat odraščaš, rasteš. Seveda je takrat bedno, vendar ne gre brez tega. Pa Zoja pomaga (smeh).

Iz česa črpaš, kaj te prizemljuje? Nič oprijemljivega. Samo to, da sem odprt. Imam ekstremno odprte senzorje. Do vsega. Pa samota, to me čisti. In to čiščenje opravljam sproti. Tu je inspiracija, tu se polnim in praznim hkrati. Kaj delaš, ko ne delaš? Ždim (smeh). Zavlečem se pod odejo, v staro pižamo, z Zojo nad glavo, in ždim. Ne pomeni, da takrat ni dela, ker je vse v največjem pogonu. Del kreativnega procesa, ki ti je najljubši? Začetek me najbolj sprovocira. Pa tisti trenutek, ko je narejenih sedemdeset odstotkov. Glede na ves tvoj opus – bi ti lahko dali pečat made in Slovenia? Ja, seveda. Mogoče sem tudi del zadnje generacije, za katero bi lahko tako rekli. Verjetno obstaja nek duh, ki nas veže. Na nek način se mi zdi to zelo dragoceno. Kljub magnetu, ki vleče dol, je tu nekaj zanimivega, unikatnega. Nekaj imamo, ne znam pa ubesediti, kaj to je.

Kateri čas in prostor si ti? Nič, kar je zdaj. V določenih stvareh sem bolj konzervativen od tistih, ki se imajo za najbolj konzervativne, hkrati pa je del mene nekaj, kar je daleč naprej od velike večine. Sicer pa se imam za nekoga, ki šele zdaj postaja podoben samemu sebi. Najbolj bom srečen, ko bom kompletno siv, star okoli 60, takrat se bom imel najbolj rad. Sem nekdo, ki je zelo star. Že kot majhnemu mi je mama rekla: ’Ne rasteš ti z nami, mi rastemo s tabo.’ Ja, star sem, samo zelo dobro izgledam (smeh). Če bi predstavitveno mapo pošiljal danes, kot si jo pred mnogimi leti na Cirque du Soleil, kam bi jo poslal? V nekem trenutku mi je postalo vseeno, kje sem. Seveda so stvari, ki si jih želim delati, ampak pred vsem tem, veliko pred vsem tem, mi je najbolj pomembno, da grem zvečer spat s čisto glavo. Pa naj bo v Ljubljani, New Yorku ali Gani. To vzdržujem in čuvam – tu je ‘ne’, to je edina stvar v prihodnosti, ki mi je pomembna. To je ta notranja lepota (smeh). Če si čist, se stvari itak odpirajo in same razvijajo.

XXXX

Moda

Lara Velika

Sploh vemo, koliko v modnem svetu šteje Lara Bohinc? »A, iz Slovenije?« zadoni, kadar komu poveš, od kod prihajaš. Če intonacija meji na evforično, veš, da se osebi na drugi strani niti približno ne sanja, kje to je. Potem so strategije različne. Včasih se da ubrati pot »južno od Avstrije, severno od Italije«, drugič se dlje pride z jugonostalgijo, v Londonu pa lahko rečeš tudi kar – »od koder je Lara Bohinc«. Naenkrat jim je jasno vse. Naša najuspešnejša oblikovalka nakita ni razpoznavna le na Otoku, njeni kosi se valjajo po šatuljicah ameriške prve dame, švedske princese Viktorije in Madonne. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Lara Bohinc in Getty Images Nekaj let po najinem prvem srečanju lahko končno priznam, da so se mi tik pred tistim usodnim dnem pošteno šibila kolena. Kolegi, ki so se je spomnili še iz Ljubljane, so me svarili, da je muhasta, nonšalantna, nepredvidljiva. Da se pogovarja izključno v angleščini in ne želi govoriti o domovini. Tako so me prestrašili, da sem na poti po stopnicah do četrtega nadstropja ves čas iskal zasilne izhode. Potem me je med podboji podstrešnega ateljeja pričakala s strogo rdečo šminko na ustnicah in dvema gromozanskima prstanoma na rokah. Srce mi je padlo v hlače. »Oprosti za hčerino kolo na stopnicah, upam, da se nisi spotaknil. Boš vodo?« je prijazno vprašala v mehki slovenščini, mene pa je še zadnjič prijelo, da bi dal vsebino kozarca prej analizirati. Izučilo me je, da obrekljivcem ne gre zaupati. Kakor vsi zares »veliki« ljudje živi nekje med mitom in realnostjo. Na zalogi ima dovolj sočnih zgodbic o odraščanju v času socializma in gradnji prvih kosov nakita iz makaronov, da ji britanski novinarji jedo z roke, kadar jim to pusti. Da jo je težko ujeti, je že pred tremi leti ugotovil The Telegraph, ki je njeno izmuzljivost intervjujem primerjal z Martinom Margielo, za katerega še zdaj le izbranci vedo, kako izgleda. O osebnem življenju, razen tega, da jo doma grejejo hči Coco in soprog Benedict Cooper, ne govori. Vse, kar vemo o njej, sklepamo iz družabnih strani vplivnih revij Tatler in Vogue, kjer se, pogosto odeta v njej ljubo znamko Alexander McQueen, pogosto druži z vplivneži iz sveta umetnosti in modne industrije.

Na prejšnji strani: Leto 2012 je bilo njeno leto. Princesa Anne ji je novembra podelila kraljičino odlikovanje MBE. 1. Lara Bohinc sodeluje s poslovnim partnerjem, Švedom Ernstom Malmstenom, s katerim sta skupaj zgradila imperij »hiše Lare Bohinc«.

Paladij namesto suhih žemelj Ker je »Slovenka«, imamo varljiv občutek, da je še ena v nizu tistih domačih oblikovalcev, ki trdijo, da jim je v tujini uspelo, a v resnici životarijo ob suhih žemljah. S

Moda 40-letno Laro Bohinc ni tako. Odkar je po zaključenem magisteriju na Royal College of Art na londonskem tednu mode prejela nagrado New Generation in leta 1997 zagnala svojo lastno znamko nakita, je svetovala Cartierju, Gucciju, Costume Nationalu, Lanvinu in Julienu Macdonaldu. Pred sedmimi leti je pričela ponudbo razširjati še s čevlji, torbicami, rutami in kapsulskimi sodelovanji, nazadnje z navidez peresno lahko kolekcijo iz paladija. Zalagajo jo tako v eklektični veleblagovnici Selfridges, kot tudi v bolj zadržanem Harrodsu, njena trgovina na Sloane Terrace pa je že nekaj let obvezna postojanka med nakupi na ulici King's Road. Kopirajo jo vsi, kar pojasni, zakaj ima istočasno odprtih več tožb proti nekaterim »high street« znamkam. Čeprav je posnemanje največja oblika občudovanja, se ne da in se za avtorsko lastnino proti trgovskim gigantom bori s strastjo bikoborke. Ognjevito dekle lahko vzameš iz Ljubljane, uporniškega duha iz dekleta pa ne.

1. Prstan Collision iz letošnje jesensko-zimske kolekcije je požel veliko pozornosti britanskih modnih medijev.

Larina dekleta (in Šved) Za spletni podaljšek britanskega Voguea je dolga leta prispevala blog, zdaj se na svoji spletni strani posveča »Larinim dekletom«, resničnim ženskam, ki nosijo njene stvaritve. Med njimi so Caroline Issa, vodja modne znamke Tank & O, priznana stilistka Grace Woodward in celo slovenska industrijska oblikovalka Nika Zupanc. Njeno četico uslužbencev iz Hoxton Squarea s 40-odstotnim deležem v podjetju poslovno usmerja Šved Ernst Malmsten, pred leti protagonist megalomanskega spletnega poloma Boo.com. Financial Timesu je zaupal, da ga je grenka izkušnja iz preteklosti izučila, da je treba projekte graditi počasi. Tudi zato je spletna trgovina Lare Bohinc premišljen podvig in raste postopoma. Ko ga je Lara spu-

2. Zapestnica Solar Eclipse iz rdečega zlata je eden znamkinih najprepoznavnejših kosov. 3. Med Larinimi dekleti je tudi priznana manekenka Daisy Lowe, ki je s pridihom sedemdesetih nastopila celo v njeni reklamni kampanji. 4. Lara Bohinc se pogosto znajde v prvih vrstah modnih revij, tudi v družbi Jade Parfitt in Laure Bailey. 3

Moda stila blizu, je najprej skrčil število »stilov«, ki jih je vsako sezono kovala v okviru svojih kolekcij. »Če po tem sestanku ne boš jokala, potem nisva bila uspešna,« naj bi jo opozoril takrat. Spopad med kreativo in tržnostjo še vedno neti žerjavico in je, pravzaprav, nujen za napredek znamke. Geometrična gurujka Pred nekaj tedni je Timesova priloga Luxe Laro Bohinc razglasila za eno od devetih najbolj »kul« evropskih oblikovalcev nakita. Označili so jo za »geometrično gurujko«. Ker njena estetika združuje industrijsko z modnim in grafičnim oblikovanjem, pa tudi arhitekturo, ne preseneča, da je najmočnejša ravno v nadgradnji temeljnih likov. Krožne ogrlice Apollo II spominjajo na zunajzemeljske žitne kroge na poljih, to sezono ikonični Collision Ring se zdi kot projekt NASE, njeni prepleteni zapestnici Laratella in Solar Eclipse – klasiki hiše Lare Bohinc – pa sta nerazvozljive vozle nadgradili v umetnost. Čeprav so jih nosile že vse pomembne gospe, bi bila verjetno še najponosnejša, če bi si enega od ikoničnih kosov nakita okoli zapestja pripela kraljica Elizabeta II. Princesa Anne je naši oblikovalki nakita med slovesnostjo v Buckinghamski palači pred kakšnim mesecem podelila MBE, kraljičino odlikovanje za zasluge v modni industriji. Medaljo je sprejela v slogu iz štiridesetih let: z nazaj počesanimi lasmi pod klobučkom, preščipnjena v pasu, v zlatem brokatu. Čeprav ni vse zlato, kar se sveti, si košček – ali vsaj en kos – Lare Bohinc želijo prav vsi. Čas je, da tudi mi o njej nehamo razmišljati samo kot o »Slovenki, ki ji je uspelo«. Oblikovalka svetovnega kova si zasluži priznanje za vse prej kot to, saj nam pomaga pojasnjevati, od kje prihajamo. Ime Lare Bohinc je, za razliko od Slovenije, že v obči rabi. 4

Dišavni oblak

Območje zena Shiseido

Prestižna japonska kozmetična hiša Shiseido je na tržišče že tretjič lansirala prevetreno klasiko. Kultna dišava Zen, ki so jo prvič predstavili leta 1964 in prenovili leta 2000, je letos še bolj mistična kot kadar koli prej. Dišava, pod katero se je podpisal Michel Almairac, je svež cvetlično-lesni vonj. V dišavnem oblaku boste tako med drugim našli grenivko, bergamotko, breskev, ananas, modro vrtnico, frezijo, pačuli, mošus in jantar. Pod črto? Kombinacija pomirjenosti in skladnosti še nikoli ni dišala bolje.

Moški s karizmo BVLGARI MAN

Pozabite na fante, ki ne vedo, kaj hočejo. Nova pridobitev Bvlgarijevega moškega univerzuma je močna in čutna dišava, namenjena izkušenim in odločnim moškim. Sodobnost je mogoče zaznati že v vrhnjih notah dišave, ki kalabrijsko bergamotko združujejo z listi vijolice in lotusovim cvetom in s tem poskrbijo za eterično svežino. V jedru se arome vetiverja in ciprese stapljajo s sladkobnim belim lesom, sandalovino in lesom kašmirja, dopolnjuje pa jih rastlinska ambra (JE MOŽNO, DA JE TO JANTAR?!), ki jo je posebej za Bvlgari ustvaril Alberto Morillas in ki dišavi doda pridih orientalskega. Poskusite. Obljubimo, da boste navdušeni.

Čas za zardevanje Guerlain

Sta dve stvari, ki nimata nobene meje – ženstvenost in možnost, da izkoristite njene prednosti. Praznični december je idealna priložnost, da si privoščite malo več in malce boljše, zato brez slabe vesti investirajte v kakovost. Pri Guerlainu so jesensko-zimsko ponudbo obogatili z živahnim rdečilom za lica Fall Blush, ki ga sestavljata dve barvi v zlati embalaži – prevladujoči ton, ki bo ličnice zasenčil, in nežnejša različica, namenjena mehčanju robov in boljšemu stapljanju s poltjo. Uspeh zagotovljen.

Prepovedana evforija Calvin Klein

Skrivnostno prefinjena. Nedolžno zapeljiva. Zaželena. Prepovedana. Mlajša različica značilne Euphoria dišave vzbuja moderen, svež in seksi videz s skrivnostnim preobratom. Vrh dišave zapeljuje z omamno mešanico prepovedanih sadežev, srce se razcveti s hipnotičnim šopkom tigraste orhideje in jasmina, v bazi pa zapeljuje pačuli v kombinaciji z mošusom in kašmirjem. Si upate?

Dišavni oblak

Zimska golota Dior

Ključ do uspeha? Glamurozen, svež in naraven videz. Dodatne točke? Preprost nanos, še bolj preprosta uporaba in sijaj na pravih mestih. Tekoča podlaga Nude je nepogrešljiv element zimskega videza. Mora zakriti, kar daje občutek brezhibne kože, istočasno pa mora biti prosojna in sijoča, tako da ni videti, da ste naličeni. Ko boste enkrat preizkusili Dior Nude, ne boste nikoli več hoteli slišati za nobeno drugo podlago, obljubljajo pri Diorju.

Spoj kozmetike in literature Serge Lutens

Luksuz na koži La Prairie

Kaj je bolje od kaviarja na krožniku? Kaviar na koži! La Prairie v letošnjem letu praznuje 25. obletnico svoje legendarne kolekcije Caviar. Nepozabne zlate kaviar perlice so znane po takojšnjem in neverjetnem učinku napetosti, liftingu in učvrščevanju kože. V novem revolucionarnem serumu Skin Caviar Liquid Lift jih La Prairie ponovno predstavlja – izdelek vsebuje najvišjo koncentracijo čistega kaviarjevega izvlečka, ki doslej ni bila uporabljena v nobenem drugem izdelku. V kombinacijo z napredno tehnologijo in aktivnimi elementi bo vaša koža deležna prestižnega tretmaja, posledično pa bo zasijala v vsej svoji lepoti. Preverjeno.

Serge Lutens je svoje izkušnje na kozmetičnem področju leta 2000 proslavil s predstavitvijo nove blagovne znamke, ki nosi njegovo ime, ter s tem ustvaril svoj unikatni stil. Parfumi in ličila ter njegova dela na tem področju se tržijo preko specializiranih in izbranih distributerjev ter bolj osebno v Palais Royal – Serge Lutens. Za svoje inovacije je prejel številne prestižne nagrade, leta 2004 pa je na povabilo »Lille, European Capital of Culture« ustvaril vohalni labirint okoli dišav iz svojega otroštva – inštalacija je predstavljala velik medgeneracijski uspeh. Dišava Santal Majuscule je utrinek iz daljne zgodovine, mistična in polna referenc – je kot dober roman, ki odseva bistvo identitete blagovne znamke Serge Lutens.

Polnočni glamur Deborah Milano

Že odštevate? V prazničnem času se okrog nas vse blešči in sije. Oblačila in modni dodatki so posuti z bleščicami in izžarevajo poseben kovinski sijaj, ki si ga v tem času velja privoščiti brez slabe vesti. Sijaj in glamur sta z novoletnih jelk in koktajl oblek našla pot tudi med ličila; pri Deborah so namreč ustvarili posebno linijo The Midnight Glam Collection, ki je namenjena prav predprazničnim zabavam. Skupni imenovalec? Bogato zlata in ledeno srebrna z dodatkom zapeljivo vijolične in romantično modre. Kot naročeno za dame, ki želijo biti opažene.

Ravnovesje telesa in duha Sense Wellness Club

Dandanes je vse, kar šteje, kakovost življenja. Tista kakovost, ki ima bolj kot z materialnimi dobrinami opraviti s celovitostjo – s sposobnostjo, da v različnih življenjskih vlogah funkcioniramo enako dobro, da se znajdemo na raznolikih področjih in znamo uravnoteženo razporediti svoj čas. Besedilo: Sense Wellness Club Fotografije: Maja Slavec, Saša Hes

Zdravje Številni strokovnjaki se bodo strinjali: edini pravi pristop k celovitemu življenjskemu slogu izvira iz holističnega razumevanja zdravja, ki obsega tako telo kot tudi duha. Združiti fizično z mentalnim? V Sense Wellness Clubu poleg številnih sprostitvenih tretmajev po novem nudijo tudi psihoterapijo z Barbaro Sarić, ki je študij psihoterapije zaključila na SFU – Sigmund Freud Privat Universität na Dunaju, kasneje pa se je specializirala za psihodinamsko psihoterapijo, ki je v praksi nadomestila klasično Freudovo analizo. Psihoterapija v osnovi pomeni »zdraviti s pogovorom«, psihodinamska oziroma psihoanalitska psihoterapija pa se osredotoča tako na psihološko kot tudi na telesno simptomatiko. Gre za dolgotrajnejši proces, ki težave razrešuje s postopnim ozaveščanjem nezavednega, vzroke zanje pa išče v posameznikovi psihi, kar posledično vodi h globinskim osebnostnim in čustvenim spremembam. Tisto, kar je pod površino Pomembno je, da se zavedamo povezave med našo psiho in telesom – psihično neravnovesje se namreč odra-

ža na vseh ravneh našega delovanja, s časoma pa tudi na telesu. Pogosto se zgodi, da na to povezavo niti ne pomislimo in tako dolgoročno škodujemo psihični in fizični kondiciji. Primer za ilustracijo? Če človek nezavedno premočno stiska svoje zobovje, ga hudo poškoduje, v skrajnem primeru pa lahko pride tudi do zloma. Strokovno pojav imenujemo bruksizem. Recimo, da pacient z zlomljenim zobom obišče zobozdravnika, ki zob sicer popravi, a pacient čez nekaj let zobozdravnika ponovno obišče zaradi enake težave. Nikar ne krivite zobozdravnika! Ponavljajoče se težave so namreč posledica psihičnega stanja, ki pa ga zobozdravnik ne more popraviti. Če ne rešimo vira težav, ki nas pestijo, se bodo le-te ponavljale, bolečina pa se bo stopnjevala. Nekateri, ki imajo težave z bruksizmom, lahko močno poškodujejo tudi sklep v čeljusti in s tem osnovne življenjsko pomembne funkcije. Takrat ponavadi spoznajo, da problem ni v drugih, temveč v njih samih, za kar pa potrebujejo strokovno pomoč. Vpliv okolja, v katerem poteka psihoanalitična terapija, nikakor ni zanemarljiv, saj je prav okolje tisto, ki posamezniku omogoča celostno telesno sprostitev, posledič-

1. Dolgi zimski dnevi so idealni za razvajanje in celostno sprostitev

Zdravje no pa tudi duhovno stanje, ki ni neposredno vpeto v vsakdanje obveznosti, delo in stres. Neravnovesje naše psihe se odraža na vseh ravneh našega delovanja, sčasoma pa tudi na telesu, kar v številnih primerih pripelje tudi do psihosomatskih simptomov. Začnite torej s fizičnim sproščanjem, za katerega bodo v Sense Wellness Clubu na Dunajski poskrbeli s turško, finsko in bio savno, razkošnim hidromasažnim bazenom, ledomatom, chill-out plazo in »VIP-rezidenco«, kjer izvajajo tretmaje za pare, ki želijo še več ekskluzivnosti in še več intimnosti. Pomemben del ponudbe sta tudi tajska in filipinska masaža, ki služita ohranjanju pretoka energije, ki jo človek potrebuje, če se želi soočiti z vsakdanjimi obveznostmi.

1. Darilni boni kluba Sense kot darilo za naše najdražje

2. Psihoterapevtka Barbara Sarić in Andreja Medvedič, lastnica Sense Wellness Cluba

Telesno razvajanje za boljše počutje Ena od novosti je tudi endosferna terapija, ki zagotavlja hitre učinke s kompresivno mikrovibracijo. Endosferna terapija namreč zgladi tkivo, deluje na limfno drenažo, izboljša krvni obtok, razbija maščobno tkivo in povečuje celični metabolizem, ki vodi v bolj čvrsto tkivo in zmanjšan obseg. Zelo ugodno deluje na mišično tkivo, sprosti napete mišice in vezivno tkivo ter izboljša elastičnost, zelo primerna je za tretiranje večjih mišičnih sklopov, kot so hrbtne, ledvene in zadnjične mišice. Naprava za endosferno terapijo je vse bolj v uporabi tudi v športni medicini, kjer njene učinke izkoriščajo za regeneracijo poškodovanega mišičnega tkiva, sicer pa je med profesionalci poznana predvsem po svoji pregovorni učinkovitosti – metoda namreč preverjeno odpravlja celulit, izboljša mikrocirkulacijo in temeljito preoblikuje ter učvrsti telo. Pri kompresivni mikrovibracijski terapiji je resnično učinkovit rezultat liftinga ter glajenja gub na obrazu, saj stimulira kožo in spodbudi delovanje fibroblastov, ki so odgovorni za proizvodnjo kolagena in elastina. V kožnem tkivu se poveča prekrvavitev in s tem tudi nivo kisika ter hranilnih snovi. Ker je telesno počutje povezano s kakovostjo, vas bodo v Sense Wellness Clubu na sproščanje duha temeljito pripravili z vrhunsko kozmetiko Carita in Priori, ki med poznavalci slovita po vrhunskih naravnih sestavinah in zagotavljata gladko, čvrsto in mladostno kožo. Carita je prestižna francoska kozmetična hiša, ki je pravi dragulj za nego kože, saj nevtralizira negativno energijo in ohranja čvrstost kože. Priori je priznana medicinska kozmetika, ki je popolnoma naravna. Njen namen je ohranjevati mladosten videz kože, saj z globinskim pilingom očisti kožo ter odstrani odmrle celice, prav tako pa poveča naravno sposobnost kože pri zadrževanju vlage. Koža je opazno bolj gladka, čvrsta, svetla in mladostna. In decembra? Za začetek kliknite na www.sense-club. com, kjer boste našli praznične ugodnosti in paketne ponudbe, potem pa se pripravite na razvajanje in celostno sprostitev. Zaslužite si jo.

XXXX

Obrniti nov list Nupo Zgodba o tem, kako so trije moški z odločnostjo, neomajno voljo in trdim delom za zmeraj spremenili svoja življenja. Besedilo: Nupo Fotografije: Arhiv NUPO, fotografirano v Hotelu Vander Miha Deželak, Miki Vlahovič in Rado Mulej so trije moški, ki so dokazali, da se odločnost, vztrajnost in potrpežljivost navkljub ujetosti v niti sodobnega življenjskega tempa lahko izplačajo. V ambiciozni želji, da bi ne le preoblikovali svoja telesa, temveč tudi spremenili svoje življenjske sloge, so se podali na pot preobrazbe, začrtane z rednimi fizičnimi vadbami ter nizko energijsko Nupo prehrano. Miha, le v nekaj mesecih ste izgubili kar 20 kilogramov. Kako se preobrazba pozna na vašem počutju? Počutim se izvrstno, ker sem dosegel odlično telesno kondicijo in sem ponosen, da lahko brez večjih težav pretečem 10 kilometrov v enem kosu. Najlepše pa je, da tem spremembam sledijo tudi spremembe v glavi. Psihični ustroj je v tem norem času zelo pomemben.

Kaj je torej tolikšna izguba kilogramov pomenila za vas, za vašo samopodobo? Kako takšna sprememba vpliva na človeka? Bolj kot name je sprememba vplivala na druge. Kar na lepem sem pri kolegih in sodelavcih dobil nekaj dodatnega ugleda, spoštovanja, morda me tudi cenijo na drugačen način. Sam na svoj podvig gledam zelo pozitivno in sem vesel vsakega atoma dodatne energije, moj nastop pa je veliko bolj samozavesten. Miki, ali ste kdaj med svojo telesno preobrazbo prišli do trenutka, ko ste želeli odnehati? Do današnjega dne ste namreč izgubili že več kot 13 kilogramov … Zaenkrat nisem, vendar ta trenutek še čakam. Priznam, da se že vse svoje življenje borim z izgubo odvečnih kilogramov in posledično sem preizkusil že ogromno različnih diet in shujševalnih terapij. Sedaj, ko sem našel metodo, ki mi ustreza tako psihično kot tudi fizično, se mi vse zdi zelo preprosto in prav nič naporno, zato se s »težkim« trenutkom preprosto še nisem soočil. Rado, kako se je vaše telo preobrazilo z novim načinom življenja? Čeprav moja preobrazba še ni končana, sem v devetih tednih shujšal že 11,4 kilograma. Pa saj številke ne pomenijo ničesar. Kar šteje, je to, da sem izgubil ogromno maščobe po telesu, predvsem v predelu trebuha, namesto nje pa sem pridobil veliko mišične mase. Miki, ali bi lahko rekli, da so se vaše prehranjevalne navade korenito spremenile? Menite, da bo tako tudi ostalo? Beseda »korenito« še premalo poudarja intenziteto spremembe, ki sem jo uvedel v svoje prehranjevalne navade. Morda največja sprememba je bila ta, da sem se navadil jesti več manjših obrokov na dan. Verjamem, da bo tovrstni režim prisoten v mojem življenju še vrsto let – moj cilj je, da ga posvojim kar za vse življenje. Rado, kakšen je vaš – recimo mu moški – odnos do hujšanja? Nisem metroseksualec, temveč sem po duši roker in rokerji morajo imeti malo trebuščka. Zdi pa se mi pomembno, da ima vsak moški neko mejo glede telesne teže in videza, ki je ne prekorači.

XXXX

Celostno pomlajevanje NatashaSPAce Vsi se vsakodnevno srečujemo z dejstvom, da ima dan le 24 ur, zato so stres, pomanjkanje spanja in gibanja, odvečni kilogrami, utrujen videz in nepravilna prehrana skupni imenovalci sodobnega življenja. Vedno znova se izkaže, kako močno so povezani zdravje, dobro počutje in naš izgled. Besedilo: Nataša Godler Trilar in Alja Dimic Fotografije: Arhiv NatashaSPAce

Lepota 1. Intraceuticals oxygen infusion

V iskanju pravega ravnovesja se je porodila ideja za program Celostno pomlajevanje, ki je natančno to, kar obljublja v svojem naslovu: holističen pristop k celostnemu pomlajevanju, k boljši kakovosti življenja in sijočemu videzu.

2. Natasa Godler Trilar in Alja Dimic

Kaj je anti-aging? Anti-aging ali upiranje procesom staranja je najhitreje razvijajoča se oblika podaljševanja in ohranjanja kakovostnega življenja. Staranje je zelo kompleksno in za vsakega posameznika drugačno – odvisno od hormonskih dejavnikov, načina prehranjevanja, stopnje stresa, negovanja obraza in telesa ter načina življenja. Staranja ne moremo preprečiti, lahko pa ga upočasnimo. Zato je za optimalne rezultate potreben individualni antiaging program, s katerim lahko učinkovito omilimo in preprečimo prehitre telesne spremembe. Program Celostno pomlajevanje Program Celostno pomlajevanje zajema načrt prilagojene prehrane, naravne prehranske dodatke in hormonske spodbujevalce, izbrane lepotne tretmaje za pomladitev in osvežitev obraza, preoblikovanje in razstrupljanje telesa, prilagojeno vadbo, meditacijo in druge tehnike naravnega pomlajevanja, ki dokazano vplivajo na upočasnitev procesov staranja. Z individualno zasnovanim programom Celostno pomlajevanje, ki ga pripravijo na podlagi določitve vrednosti hormonov, mineralov, vitaminov in težkih kovin v telesu, morebitnih alergij, diagnoze stanja kože, stanja telesa in z upoštevanjem želja strank, sestavijo osebni program. Cilji anti-aging programa so upočasnitev procesov staranja, povečanje vitalnosti, sijoč ter mladosten izgled, vrnitev življenjske energije, izguba teže, preoblikovanje telesa, krepitev imunskega sistema in odlično počutje vsakega posameznika. Moč, znanje, izkušnje in entuziazem Nataša Godler Trilar je lastnica NatashaSPAcea in kozmetičarka z dolgoletnimi izkušnjami na področju nege in pomlajevanja obraza ter oblikovanja telesa. NatashaSPAce je zasnovan kot razvajajoče zatočišče sredi mestnega vrveža, kjer lahko doživite preplet eksotičnega in urbanega, vrhunskih tehnologij in toplega človeškega stika. Med najbolj aktualnimi tretmaji za praznične dni je zanesljivo Intraceuticals kisikova infuzija hialurona in antioksidantov, ki vas ne bo pustila ravnodušne in kombinacija z LPG liftmasažo obraza ali globinskim pilingom. Predvsem v zimskem času je zelo aktualno tudi »fotopomlajevanje« z Elos tehnologijo, trajno odstranjevanje dlak, pigmentnih madežev in kapilar, osvežitev kože z diamantno mikrodermoabrazijo in intenzivna regeneracija s kislinskimi pilingi. Nataša se v zadnjih nekaj letih aktivno posveča celostnemu pristopu k boljšemu počutju in pomlajenemu,

1 2

sijočemu videzu, kjer se prepletata njena strast do raziskovanja zdrave prehrane, večtisočletnih skrivnosti tradicionalne medicine, prehranskih dodatkov, pomlajevalnih tretmajev ter sprostilnih in lepotnih ritualov za dušo in telo. NatashaSPAce je oaza kreativnega ustvarjanja, preizkušanja novih tretmajev in razvajanja obiskovalk. Program Celostno pomlajevanje, ki je nastal v sodelovanju s Centrom Holistic in Aljo Dimic, čudovito dopolnjuje potrebe strank, saj je pomlajevanje obraza, še bolj pa preoblikovanje telesa tesno povezano s hormonskim ravnovesjem in dobrim počutjem. Alja Dimic je diplomirana prehranska terapevtka,

Lepota 1. Program pomlajevanja upočasni proces staranja, poveča vitalnost, vrne življenjsko energijo in povrne mladosten videz 2. Elos fotopomlajevanje

specialistka naravnega anti-aginga, ki v Centru Holistic združuje številne terapevte komplementarne in uradne medicine. Znanje nabira na svetovno znanih alternativno-komplementarnih klinikah, seminarjih in izobraževanjih. Svoje izkušnje in neizmerno strast do zdravega načina življenja predaja vsem, ki obiščejo njen center; vzgled so ji komplementarni centri v tujini, ki na enem mestu združujejo uradno in alternativno medicino, lastne izkušnje pa ji dajejo zaupanje, da so komplementarne oblike zdravljenja odlična pomoč uradni medicini. Najsodobnejše diagnostične metode (analiza hormonov iz sline, analiza vitaminov, mineralov, prostih radikalov in težkih kovin iz las, elektromagnetna diagnostika celotnega telesa, testiranje na alergije, analiza genov ...) se prepletajo s tehnikami starodavnih znanj (ajurveda, homeopatija, akupunktura, akupresura, refleksoterapija, prehranska terapija, naravna anti-aging terapija, elektromagnetna terapija) ter dopolnjujejo z uporabo naravnih, ajurvedskih zelišč. Sodelujejo tudi z uradno medicino ter vsakogar obravnavajo individualno in celostno, kar zagotavlja najboljše rezultate. Ker sta kvaliteta in zadovoljstvo strank najpomembnejša, v Centru Holistic za vsakogar poskrbijo na strokoven način, začinjen s pravo merico ljubezni.

Strokovnjakinjama smo zastavili še nekaj vprašanj, saj so nas zanimale podrobnosti o programu Celostno pomlajevanje. Kako poteka izbira najprimernejšega pomlajevalnega postopka za obraz? Nataša Godler Trilar: »Sprva je vsekakor potreben individualen posvet, na katerem se temeljito pogovorimo o vaših željah, potrebah in seveda pričakovanjih. Pri diagnozi kože uporabimo tudi testiranje na bazi elektronskih meritev. Na podlagi pregleda vaše kože s kamero in določanja problematike vam pripravimo temeljito analizo stanja kože – vlažnost kože, stopnjo maščobe, stanje pigmentnih madežev, razširjenih por, globino brazgotinic, gub itd. Najbolj pogosta težava je pusta, utrujena in dehidrirana koža, kar vpliva na hitrejše staranje, pojav gubic in utrujen videz brez sijaja. Za vsako problematiko nato izberemo ustrezen postopek. Pogosto se pri tem odločamo za kombinacije postopkov, saj so tako rezultati boljši. Stopnjo vlage v koži lahko denimo zelo hitro in učinkovito izboljšamo z Intraceuticals kisikovo infuzijo hialuronske kisline, ki je naravni vlažilec in je že prisotna v koži. Seveda je izrednega pomena, da kožo prej obnovimo oziroma odstranimo odmrlo poroženelo plast. Tako bistveno izboljšamo rezultate pomlajevalnih tretmajev.

Lepota Po končanih izbranih postopkih meritev ponovimo in primerjamo stanje kože pred tretmaji in po njih. Tako lahko natančno sledimo rezultatom in po potrebi spremenimo vaš program.« Kakšna je povezava med prehrano, hormoni, zdravjem in izgledom? Alja Dimic: »Hormoni so tisti, ki nadzorujejo naše delovanje. Od njih so odvisni naše počutje, zdravje in izgled. Hormoni so sestavljeni iz ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, torej so odvisni od hrane, ki jo jemo. Pri nas največ ljudi zboli za boleznimi srca in ožilja, raka dojk, prebavil in jeter. Vedno več je diabetesa, osteoporoze, težav z jetri in ledvicami, depresije, debelosti in težav s hormoni. S prehrano, prehranskimi dodatki in terapijami, ki so prilagojeni našim hormonom, vrednostim vitaminov, mineralov in prostih radikalov, lahko vse te bolezni preprečimo, zelo zmanjšamo njihovo napredovanje ali se jih za vedno znebimo.« Kako ugotovimo, kakšna prehrana in terapija je za nas najbolj primerna? Alja Dimic: »Pri nas lahko vsakdo izbira med različnimi paketi, in sicer glede na želje in težave: Vital paket, Stres paket, Fitnes paket, Alergic paket, Neplodnost

paket, Andro paket, Mena paket, Vitamin paket, Total paket ... Vsak od njih vsebuje eno izmed diagnostičnih metod: epruveto za slino, iz katere izmerimo vrednosti določenih hormonov, analizator za merjenje vrednosti vitaminov, mineralov in težkih kovin iz las, merilnik, ki iz kapljice krvi odčita več kot 800 vrst alergij, elektromagnetno diagnostiko celega telesa ... Glede na diagnozo vsakdo prejme napisano priporočeno prehrano, napotke o pripravi jedi, priporočilo o prehranskih dodatkih. Vsakomur priporočimo terapijo, ki zajema ajurvedo, refleksoterapijo, akupunkturo, elektromagnetne stimulacije, bioresonanco, bioterapije ter številne druge metode komplementarnega zdravljenja.« In tako je nastal tudi program Celostno pomlajevanje? Nataša Godler Trilar in Alja Dimic: »Tako je. Staranje je odvisno od vrednosti naših hormonov, vitaminov in mineralov. S pravilno prehrano in prehranskimi dodatki, z izbranimi tretmaji za nego kože in celotnega telesa, z elektrostimulacijami in bioresonančnimi metodami lahko omilimo oziroma preprečimo vidne znake staranja. Staranju se ne moremo izogniti – program Celostno pomlajevanje je tako prilagojen ravno tistim, ki si želijo odpraviti vidne znake staranja, se počutiti in izgledati bolje.«

XXXX

Bleščeča zgodba o uspehu Slowatch Slowatch je največje in najuspešnejše podjetje za prodajo ur v Sloveniji. Za njegovim uspehom – od nastanka leta 1991 do današnje vodilne vloge na slovenskem trgu – stojita dve imeni: Matej Bregant in Matjaž Šteblaj. Z njima smo v pogovoru skozi bleščečo zgodbo z naslovom Slowatch prepotovali dve desetletji. Besedilo: Špela Batis Fotografije: Arhiv Slowatch

Ure Matej Bregant in Matjaž Šteblaj sta poslovna partnerja, poklicna kolega in – ne nazadnje – prijatelja. Spoznala sta se ob začetku študija na Fakulteti za gradbeništvo in se kmalu spoprijateljila. Skupaj sta se pripravljala na izpite in se vzajemno spodbujala, njuno prijateljstvo pa se je s časom še krepilo. Kot pravita, v tista leta segajo tudi zametki njunega podjetništva, ko sta si želela izboljšati finančno situacijo in sta se družno lotevala različnih del, pri tem pa že razvijala izvirne poslovne ideje. Vseeno sta izpite opravljala redno in oba v roku diplomirala. Nato sta se njuni poklicni poti za nekaj časa razšli. Bilo je leta 1988, ko se je Matjaž Šteblaj zaposlil v ljubljanskem biroju, kjer je kot inženir ostal leto in pol, Matej Bregant pa je odšel v Nemčijo in se zaposlil v gradbenem podjetju. Rojstvo Slowatcha Ker v tistem času v gradbeništvu ni bilo veliko dela, sta med rednimi stiki začela iskati podjetniške izzive tudi izven stroke. »V želji po samostojni poti sva se usmerila v ure, saj sva v poslu z njimi videla perspektivo, neprimerno večjo kot v najinem primarnem poklicu,« pove Bregant. In nadaljuje: »V Sloveniji resne ponudbe ur takrat skorajda ni bilo, povpraševanje po njih pa je bilo veliko.« Šteblaj doda: »Na slovenskem trgu sva takrat resda naštela čez deset igralcev v segmentu prodaje ur, vendar so bile to velike državne oziroma družbene firme, ki so se ukvarjale s številnimi oblikami trgovine, ne le z urami, a so se skozi leta privatizirale, se spreminjale, propadale … Hkrati so bile ure zanimivi izdelki; dragoceni in atraktivni, zato sva nanje gledala z naklonjenostjo, torej tudi čustveno, ne le skozi posel,« še pravi Šteblaj. Tedaj se je pisalo leto 1991, rojstno leto njunega podjetja Slowatch. Bregant nadaljuje: »Med bivanjem v Nemčiji sem želel ohraniti stike s Slovenijo in novi posel je bil naravnost odličen za to. Živel sem v Ulmu, ki je bil odskočna deska za poslovanje s Švico, kamor sem hodil vsakih 14 dni. Že takrat sva zasnovala medsebojno delitev dela, ki še danes ostaja enaka: sam sem iz Nemčije razvijal in vzdrževal stike z dobavitelji, Matjaž pa je v Sloveniji skrbel za prodajo in distribucijo.« Matjaž Šteblaj ob tem obudi spomine: »Pri poslu z urami sva se srečala s prestižem, ki je bil tiste čase v Sloveniji neznan. Spomnim se, kako sva leta 1992 prvič skupaj odšla v Basel na sejem ur, ki nama je deloval preprosto impozantno.« »Pravzaprav sva bila na baselskem sejmu ena prvih Slovencev poleg družine Drolc (proizvajalcev pasov Kuki, op. p.),« pristavi Bregant.

»Za naju je bil pomemben postopen, preudaren začetek. Slovenski trg še ni bil zrel za prestižne švicarske urarske znamke, zato sva se lotila sodelovanja s ponudniki manj dragih ur. Za nas zelo pomembne so bile tudi japonske znamke, predvsem Casio kot izdelovalec kakovostnih in cenovno ugodnih modelov. Najin tedanji cilj je bil postati edini slovenski distributer njihovih ur, kar smo tudi dosegli in to štejemo za enega od mejnikov podjetja Slowatch.« Kaj pa odnos dobaviteljev do mladega podjetja iz mlade države? Šteblaj: »Pravzaprav sva naletela na pozitiven odziv. V naju so na začetku videli poslovno drzna človeka, ki vesta, kaj hočeta, ki imata vizijo. S suverenim nastopom in z izpolnjevanjem dogovorov sva si hitro pridobivala naklonjenost tujih partnerjev. Spoštovali so najino korektnost, midva pa njihovo. To je z leti pri mnogih preraslo že v nekakšno poslovno prijateljstvo.« Bregant povzame: »Navsezadnje so oni dobili nov trg, kar so tudi cenili. Dejstvo je namreč, da v devetdesetih letih ni bilo ne take ponudbe ur ne toliko kupcev po svetu zanje, kot jih je danes. Moramo še omeniti, da so naju po dolgih letih sodelovanja aktivno podpirali tudi pri širitvi na tuje trge, v države nekdanje Jugoslavije, saj smo se oboji zavedali, da je Slovenija manjša od naših ambicij in zmožnosti.« Šteblaj zaključi: »Tako sva danes največja igralca v urarskem poslu na območju nekdanje skupne države.« Pot naprej Kako uspešna podjetnika gledata na današnje trende v svojem poslu in na njegov nadaljnji razvoj – tako globalno kot v Sloveniji? Šteblaj: »Razvoj gre različno pot po posameznih razredih: najprestižnejše znamke ur so še vedno zaželene. 1

Posel zacveti Vsak začetek je težak, pravijo. Je bil tak tudi njun? »Na nek način precej težak,« odgovarja Šteblaj. »Največja težava je bil začetni kapital, saj sva v posel vstopila z le nekaj tisoč tedanjimi nemškimi markami, brez bogatih sorodnikov, brez zunanjih investitorjev.« Bregant doda:

Na prejšnji strani: Matjaž Šteblaj in Matej Bregant v Slowatchevi ekskluzivni prodajalni z imenom 1991. 1. Ustanovitelja Slowatcha v družbi z Jeanom-Claudom Biverjem, karizmatičnim šefom urarske znamke Hublot.

XXXX

1. Prodajalna 1991 v centru Ljubljane.

2. Na Slowatchev koncept z imenom 1991 sta Šteblaj in Bregant še posebej ponosna.

Pravzaprav so vedno bolj zaželene! Tako dosegajo dobre rezultate ne le na novih trgih, ampak celo tam, kjer sicer vlada recesija, na primer v ZDA in Evropi. Posebna zgodba je srednji razred ur, kjer so se v zadnjih desetih letih izrazito razvile modne znamke – te uspešno širijo filozofijo, da ura ni le merilnik časa, ampak pomemben modni dodatek, nekakšen dizajnerski kos v skladu z modnimi smernicami.« Bregant: »V svetovnem merilu je urarska industrija v zelo dobri kondiciji, predvsem na račun hitro rastočih trgov v Aziji, a ji tudi na »starih« trgih ne gre slabo. Kot je rekel Matjaž, se zelo pozna vpliv modnih znamk na posel – te postajajo vse pomembnejše, predvsem v srednjem cenovnem razredu. To daje nov zagon celotni branži.« Šteblaj: »Znova bi poudaril, da najbolj uveljavljene znamke – tiste, ki imajo v očeh kupca največji ugled – v času recesije ne trpijo toliko kot neuveljavljene znamke, ki se šele prebijajo. Tu je tudi odgovor, kako pri Slowatchu premagujemo recesijo v Sloveniji: že vseh 20 let sodelujemo z najbolj znanimi in eminentnimi urarskimi znamkami – v našem portfelju so danes Breguet, Cartier, Omega, Hublot, Breitling, TAG Heuer, Longines, Rado, Certina …; v modnem svetu pa z najbolj znanimi oblikovalskimi imeni, kot so Guess, Boss, Emporio Armani, Tommy Hilfiger, Lacoste …, in te znamke niso toliko občutljive na recesijo. Poleg tega v Sloveniji veliko vlagamo v marketing, razvijamo nove oblike promocije in prodaje ter pri tem uporabljamo nova orodja, kot sta spletna trgovina in Facebook. Vse to nam pomaga vzdrževati dobre poslovne rezultate.« Slowatch je zgodba o uspehu, ki iz leta v leto dobiva nove razsežnosti in pridobiva na žlahtnosti. Dokaz, da je dobrim idejam, trdemu delu in kakovostni ponudbi tržišče vedno naklonjeno.

Lahki in razkošni Okvirji Lindberg

Ko se lahkotnost sreča z obliko, ko se razkošje stopi z minimalistično odličnostjo in se udobnost pomeša s funkcionalnostjo, potem veste, da gre za okvirje Lindberg. Besedilo: Lindberg Fotografije: arhiv Lindberg

Optika Na Danskem oblikovani in proizvedeni okvirji očal so izdelani iz izvrstnih materialov in oblikovani za vsako obliko obraza ter prilagojeni posameznikovim potrebam. Edinstvena očala očarljivo in diskretno poudarjajo osebni slog posameznika, ki jih nosi. V očalih Lindberg lahko zaznate ustvarjalnost, tradicijo, inovativno tehnologijo in izvirno, ekskluzivno obliko, vse skupaj pa izraža moto »popolnost prilagajanja«. Inovativna izdelava omogoča oblikovanje modelov v več milijonih različic, pri čemer je mogoče vsak posamezni okvir prilagoditi zahtevam posameznika, kar je za uporabnike nedvomno najpomembnejše. V imenu lahkosti Lindberg je še dandanes zvest svoji filozofiji, ki je navdihnila danskega optika Poula-Jørna Lindberga, da je pri ustvarjanju »enostavnih, lepih in uporabnih« okvirjev pričel sodelovati z oblikovalskim studiem Dissing+Weitling. Sodelovanje je temeljilo na udobju in lepoti očal, kombinacija minimalističnega pristopa in iskanja ustreznih materialov za oblikovanje lahkih, vendar vzdržljivih izdelkov pa je pripeljala do koncepta Air Titanium. Ta je postal temelj Lindbergovega sveta, sledile so mu še druge oblikovalske linije, ki so na trgu razkošnih izdelkov sčasoma spremenile podjetje iz Aarhusa v vodilnega predstavnika. Po konceptu Air Titanium je nastala diskretna linija Air Titanium Rim, z značilnima lahkima oblikama Lindberg Strip in Lindberg Acetanium, ki izkazujeta popolno sorazmerje med titanom in acetatom. Kolekcijo dopolnjujejo še očala brez okvirja Lindberg Spirit, sončna očala Lindberg Sun in linija Lindberg Precious, narejena iz 18-karatnega grenlandskega zlata. Vsaka posamezna linija vsebuje ključne elemente, značilne za okvirje Lindberg: posamično prilagajanje sedelc in ročajev, občutek za podrobnosti, patentirane brezvijačne šarnirje, čiste materiale – titan, rumeno, rdeče in belo zlato, platino in roževino. Vsi izdelki so narejeni po inovativnih postopkih oblikovanja, končni cilj pa je dosežen z ekskluzivnim videzom. Okvirji Lindberg so edinstveni zaradi svojih linij in oblik, enostavnosti in lahkosti uporabljenega materiala ter dejstva, »da ustvarjajo vtis, vendar se ne zdijo težki«. Lahkotnost oblike je bila dosežena z odstranitvijo vseh odvečnih delov – vijakov, zakovic in zvarov, za kar je Lindberg na področju oblikovanja prejel številne mednarodne nagrade za inovativne dosežke in visoko estetsko vrednost. Izdelava − od titana do zlata Medtem ko je titan značilen za Lindbergovo proizvodnjo, so zlato, roževina in diamanti najnovejša »odkritja« pri iskanju materialov, ki posamezna očala spremenijo v ikono. Vendar pa je izdelava tista, ki tvori temelj strategije razkošnosti, pri čemer se zniževanje masovne proizvodnje umika ročno izdelanim okvirjem. Glede na izdelavo in uporabo najboljših materialov imajo ti danski okvirji visoko vrednost. Titan se s postopkom prečiščevanja izloči iz črnega magnetnega peska, kovino pa nato obdelajo z dragim in počasnim postopkom legiranja, ki ga dobro opravijo le

nekateri predelovalci kovin. Dobljena zlitina je močna, prožna, odporna proti spreminjanju oblike in se lahko oblikuje v zgolj tri grame težek okvir. To Lindbergu omogoča proizvodnjo prožnih okvirjev, ki lahko poudarijo vsak obraz. Uporaba osnovnih znanj je pomagala oblikovalcem ustvariti linijo okvirjev Lindberg Precious v čistem 18-karatnem rumenem, belem in rdečem zlatu, platini in naravni roževini. Poul-Jørn Lindberg, mojster titanovih okvirjev in ustanovitelj podjetja Lindberg Korak od optika v Københavnu, kjer ste končali vajeništvo, do delavnice za oblikovanje okvirjev je bil relativno kratek. Kaj vas je napeljalo, da ste želeli oblikovati lastna očala? Naše stranke so se pogosto pritoževale, da so njihova očala nepraktična in zoprna za uporabo. Želel sem se spopasti s to težavo, zato sem se odločil izdelati okvir, ki bo temeljil na dveh načelih: funkcionalnosti in minimalistični obliki. Ti dve oznaki se zdita lahko dosegljivi, vendar sem se moral za svoj cilj lotiti obsežne raziskave. Vaše delo vam je omogočilo, da ste razvili inovativne okvirje – ne samo po obliki, temveč tudi glede tehničnih značilnosti … Rezultat je bil okvir brez vijakov ali zvarov in tak, ki se lahko prilagodi vsakemu obrazu – je lahek in se ne premika. Če nosite korekcijska stekla, je za dober vid najpomembnejša stabilnost. Izbira materialov je v zgodnjih obdobjih oblikovanja prav tako igrala pomembno vlogo. Pri tem mislim na titan, ki je čista kovina … Titan, ena najtežjih kovin za oblikovanje, ima nekaj temeljnih značilnosti, ki so pri oblikovanju okvirjev še posebej pomembne. Pri tem mislim na njihovo upogljivost in dejstvo, da so lahka po teži. Ko sem pričel z oblikovanjem okvirjev, praktično nihče ni povezoval titana z očali. Izziv je bil raziskati material in odkriti, katera izmed titanovih zlitin ima značilnost vztrajnosti, možnosti za oblikovanje in barvitost, ki je primerna za okvirje očal. Ta izziv je bil odskočna točka za izdelke, ki so danes še vedno vodilni na trgu. Okvirji Lindberg so skladno z modnimi smernicami narejeni iz različnih titanovih zlitin, ki tako spajajo lahkotno in funkcionalno obliko in postanejo del obraza. Z občutkom za obliko … Lastnik ob uporabi prične ceniti minimalizem in udobnost okvirja, ki ne spreminja oblike obraza. Všeč mi je ideja, da se moji okvirji enačijo s kakovostnimi proizvodi Bang & Olufsen, urami Georga Jensena ali stoli Vica Magistrettija – vsi so umetnine oblik, ki nosijo ime ustvarjalca. Linija Precious: očarljivo razkošje Lahki in minimalistično očarljivi okvirji Lindberg se najbolje odražajo v liniji Precious, ki okvirijo oči s čistimi ma-

1. Ustanovitelj Poul-Jørn Lindberg 2., 3. in 4. Minimalistična oblika okvirjev z Danske je trenutno vodilna na trgu elegantnega in diskretnega razkošja.

Optika Prilagodljiva oblika očal predstavlja kombinacijo natančne izdelave in tehnologije.

Z leti je Lindberg za svoje kolekcije, etuije, ogledala, spletne strani in kataloge prejel 47 nagrad s področja industrijskega oblikovanja, nazadnje nagrado Lindberg Precious Book. Nekaj odmevnejših nagrad: - leta 1989 nagrada Danish ID in leta 2000 nagrada Danish Design Prize 2000; - japonska velika nagrada za dobro oblikovanje Grand Prize, nagrada G-Mark, nagrada za japonska očala leta, nagrada posebne komisije in nagrada za dobro oblikovanje; - nemška nagrada IF za dobro oblikovanje, nagrada IF za dobro industrijsko oblikovanje, nagrada za visokokakovostno oblikovanje Red Dot Design Award for High Design Quality, mednarodna nagrada za oblikovanje Baden-Württemberg in zlata nagrada IF; - francoska zlata in srebrna trofeja na mednarodni razstavi Silmo v Parizu in nagrada Ponts d'Or ter nagrada za interaktivno spletno stran z očali – druga najboljša spletna stran; - kitajska nagrada IF za oblikovanje, nagrada za dobro oblikovanje, ki jo podeljuje čikaški arhitekturni muzej (The Chicago Athenaeum: Museum of Architecture).

teriali. Grenlandsko 18-karatno zlato prihaja po morju v Španijo, kjer ga očistijo v 24-karatno zlato. Za oblikovanje lahkih okvirjev ga po Lindbergovem posebnem postopku toplotno obdelajo v specialno tanke niti in ploščice, ki so izjemno upogljive, elastične in odporne proti nepravilnostim. Ročaji so okrašeni s kakovostnimi diamanti, ki se nameščajo posamično. Dodatna podrobnost te izjemne linije

je material za ročaje – roževina vodnega bivola, mošus vola in mamutovih oklov, s katerimi so okvirji na voljo v različnih barvah in odtenkih. Baron & Baron d.o.o. Lindberg & Lindberg Precious partner Trg Mladinskih delovnih brigad 2, 1000 Ljubljana t: 01 425 60 59, www.baron-baron.si

Pot k uspehu

1969: Poul-Jørn in Hanne Lindberg odpreta Optiko Lindberg v centru Aarhusa na Danskem. 1979: Poul-Jørn Lindberg prične z oblikovanjem in razvojem okvirjev, ki se izdelujejo v tujini. 1983: Poul-Jørn Lindberg in arhitekt Hans Dissing oblikujeta okvir Air Titanium. 1986: Prodan prvi okvir Air Titanium, leta 1987 pa okvirje nosita njeno veličanstvo danska kraljica Margareta II. in princ Henrik. 1992: Na tekmovanju z več kot 3000 oblikovalskimi izdelki Air Titanium zmaga in dobi najprestižnejšo japonsko nagrado za oblikovanje Good Design Grand Award. 1993: Predstavi se kolekcija Air Titanium Rim. 1995: Predstavi se kolekcija Air Titanium Rim Sun. 1996: Predstavi se kolekcija Air Titanium Rim Acetate. 1997: Predstavi se kolekcija Ait Titanium Rim Kid. 1999: Predstavi se kovinski koncept okvirjev Lindberg Sirius in Lindberg Precious. 2001: Predstavi se linija okvirjev Lindberg 1000 Acetanium. 2002: Predstavita se liniji okvirjev Lindberg Sirius 8500 in Strip 7000. 2003: Predstavijo se linije okvirjev Lindberg Spirit, Stripwire in druga izdaja Lindberg Acetanium. 2004: Predstavijo se kovinski ročaj za okvirje Lindberg Spirit in nove linije okvirjev Lindberg Precious. 2005: Predstavita se liniji okvirjev Lindberg X in Lindberg Precious z bivolsko roževino. 2007: Razširi se linija okvirjev Lindberg X, ki vključuje serijo za otroke in najstnike Kid/Teen. 2008: Predstavi se zaobljena linija okvirjev Lindberg Spirit8. 2009: Predstavi se kolekcija sončnih očal Lindberg Sun in razširi se kolekcija za otroke in najstnike Lindberg Kid/Teen skupaj s serijo Lindberg Strip. Njeno veličanstvo danska kraljica Margareta II. Lindbergu podeli prestižni naziv »red danskega kraljevega dvora«. 2010: Lindberg predstavi linijo okvirjev Lindberg Precious Unica – enkratna oblika z neobdelanimi diamanti.

Leonardo d.o.o. Gosposka ulica 28, 3000 Celje

Pen Of The Year 2012

XXXX

Pisala plemiške krvi Faber-Castell V času, ko so pisala dobila resnega nasprotnika v računalniški tipkovnici in pametnem telefonu, se na svinčnikih, barvicah in peresih znamke Faber-Castell drug proti drugemu še vedno bojujeta dva temno zelena “viteza svinčnika”. Logotip podjetja, ki je danes največji proizvajalec svinčnikov na svetu, priča o bogati zgodovini, plemiški krvi in uspešnem spopadanju z vedno novimi izzivi, zaradi česar so izdelki potomcev Kasparja Faberja tudi v 21. stoletju tako priljubljeni in cenjeni. Besedilo: Kaja Bizjak Fotografije: arhiv proizvajalca

Pisala Korenine podjetja segajo v davno leto 1761, ko je Kaspar Faber v nemškem mestecu Stein blizu Nürenberga začel izdelovati svinčnike. Pod vodstvom sina Antona Wilhelma se je podjetje kasneje razcvetelo, še zdaj pa ima svoj sedež na obrobju mesta Stein, kjer so zrasle prve delavnice. Vnuk Lothar si je za cilj zadal “izdelavo najboljšega, kar je mogoče izdelati”, zato je moderniziral proizvodnjo in leta 1856 kupil rudnik grafita v Sibiriji. Ta je podjetju zagotavljal prvovrstno surovino, ki se je izkazala za pomembno konkurenčno prednost. Za vse svoje zasluge – ustanovil je tudi hranilnico, prodajalno, pokojninski sklad in uvedel sistem zdravstvenega zavarovanja za svoje zaposlene ter sofinanciral mestni vrtec – je bil Lothar Faber večkrat odlikovan, leta 1881 pa je dobil tudi dedni plemiški naziv. Zgodovina nesporne kakovosti Do leta 1898 je bilo podjetje, znano kot A. W. Faber, v lasti družine Faber. Po poroki Ottilie von Faber z grofom Alexandrom zu Castell-Rüdenhausnom pa je par priimek spremenil v Faber-Castell, preimenovalo se je tudi podjetje. Grof Alexander je bil tisti, ki je uvedel novo serijo kakovostnih svinčnikov, s katerimi je dosegel konkurenčno prednost pred drugimi proizvajalci. Da bi jih jasno ločil od drugih, je izbral zeleno barvo, naročil pa je tudi izdelavo slike dveh “vitezov svinčnika”, ki je desetletja krasila škatle in ovitke z njihovimi izdelki. Za logotip podjetja je izbral podobo gradu, ki naj bi simbolizirala njegov priimek in poreklo – korenine družine Castell so namreč že iz 11. stoletja. Za svinčniki Castell so se na tržišču kmalu pojavile barvice Polychromos, ki so bile na voljo v 60 odtenkih in so cenjene še danes. Omeniti velja tudi tehnične svinčnike TK, namenjene tehničnim risarjem in umetnikom, ki so doživeli mednaroden uspeh. V začetku 90. let minulega stoletja sta viteza v stilizirani obliki dobila svoje mesto v novem logotipu podjetja, ki ga danes vodi že pripadnik osme generacije te družine, grof Anton Wofgang von Faber-Castell. “Ko je leta 1839 podjetje prevzel moj prapraded, baron Lothar von Faber, je iz svinčnika naredil resnično kakovosten izdelek in prvo pisalo na svetu z blagovno znamko,” pravi mož, ki je na čelu največjega proizvajalca svinčnikov na svetu. Izdelajo jih namreč kar dve milijardi na leto. Zaposlujejo več kot sedem tisoč ljudi, s svojo prodajno in proizvodno mrežo pa so – in to že od leta 1849, ko so “osvojili New York” – prisotni po vsem svetu. V Sloveniji so njihovi izdelki na voljo v prodajalnah Leonardo.

Od leta 1993 je podjetje svojo ponudbo, ki človeka, kot pravijo, spremlja skozi vse življenje, razdelilo na pet področij. V prvo skupino sodijo izdelki, ki otrokom pokažejo pisano pot v svet barvanja in risanja, v drugo pa izdelki, ki jim omogočajo kreativno izražanje v različnih materialih in tehnikah. Tu so še izdelki, namenjeni študentom in tistim, ki veliko pišejo, ter izdelki, namenjeni umetnikom. Med pisali velja posebej omeniti luksuzno linijo Graf von Faber-Castell.

Pen of the year 2012

Potem ko so svoje “pero leta” izdelali že iz jantarja, žada, ebenovine, slonove kosti, usnja in drugih redkih in dragocenih materialov, so pri Faber-Castellu tokrat presenetili s kombinacijo 24-karatnega zlata in hrastovega lesa, ki je tudi po osem tisoč let ležal v nemških močvirjih. Hrastovina z izjemno teksturo je prekrita z zlatimi lističi, kar je ročno delo Ernsta D. Feldmanna, enega redkih, ki danes še obvladajo štiri tisoč let staro tehniko. Pokrovček vsakega od 1.500 kosov tega dragocenega peresa krasi citrin. Ob 10. obletnici svojega Pen of the Year so pri podjetju Faber-Castell izdelali tudi deset primerkov tega peresa, ki ga krasi še šestdeset diamantov – pa tudi cena, ki znaša 70 tisoč evrov. 1

Odgovornost, ki šteje Upravičeno se pohvalijo s svojo družbeno in okoljsko odgovornostjo – delo Lotharja von Faberja nadaljujejo kot podjetje, ki v vseh svojih tovarnah prepoveduje kakršno koli diskriminacijo in otroško delo ter zagotavlja kakovostne delovne pogoje. Med drugim velja omeniti tudi, da je Faber-Castell eno redkih ogljično nevtralnih podjetij.

Na prejšnji strani: Prestižna linija pisal Graf von Faber-Castell iz titana 1. V Sloveniji izdelke Faber-Castell zastopa in prodaja podjetje Leonardo.

XXXX

Kje je domača kakovost?

Slovenska kulinarična ponudba v očeh strokovne javnosti Vsake toliko časa se najrazličnejši pisci v časopisih dotaknejo znamenitega vprašanja, zakaj v Sloveniji še ni Michelinovih zvezdic. Vzroki za to so zagotovo večplastni, brez pomislekov pa lahko rečem, da je kar nekaj gostinskih hiš, ki vsaj glede hrane že vrsto let trkajo na vrata te prestižne verige. Besedilo: prof. dr. Janez Bogataj Fotografije: Arhiv restavracij in hotelov

Kulinarika Navsezadnje to velja za celo Slovenijo in njeno kulinariko, ki pri posameznikih v tujini pogosto povzroča zavidljive pozitivne ocene – zlasti glede originalnosti in kakovosti nekaterih živil ter njihovih okusov. Tako velja opozoriti, da je v letošnjem letu, ki je tik pred iztekom, samo v Združenih državah izšlo kar nekaj strokovnih novinarskih (neplačanih) zapisov, ki imajo skupno značilnost in spoznanje: zakaj bi hodili okušat dobre jedi, različnosti okusov in vina v Francijo, Italijo ali Španijo, ko pa ima vse to sicer majhna, a zelo raznolika Slovenija. Seveda ostajajo ti in podobni zapisi v slovenskem tisku spregledani. Kulinarično zvezdnato nebo Tudi ob lanskem obisku predstavnikov znamenite francoske kuharske šole Le Cordon Bleu iz Pariza smo lahko poslušali same pohvale ob obisku ljubljanske tržnice in ob okušanju surovega mesa, mlečnih izdelkov (zlasti raznih vrst kisle smetane), pogač, kruha, kislega zelja, repe idr. Toliko za dvig naše samozavesti in v dokaz, kaj vse je potrebno v prihodnje še razvijati in nadgrajevati za našo mednarodno kulinarično razpoznavnost, ki je eden temeljnih pogojev za to, da se morda v prihodnosti tudi nad stičiščem Alp, Mediterana, Panonske nižine in Balkana razpre ustrezno kulinarično »zvezdnato« nebo. Seveda ustrezna kulinarična ponudba ni dovolj; pomembni so namreč tudi primerna urejenost, postrežba, urejene (nadstandardne) sanitarije in še številne druge sestavine. A pozor, ni vse v Michelinovih zvezdicah! Saj imamo navsezadnje še celo vrsto drugih mednarodnih verig, od katerih so nekatere bolj v manjšini in sramežljivo že prisotne tudi v Sloveniji. Še več, postaviti si moramo vprašanje, koliko se njihove prisotnosti sploh zavedamo in koliko sploh razumemo njihov pomen. Odgovor je zelo kratek in jasen: do njih se obnašamo »pišmeuharsko« in z značilno slovensko držo, češ, kaj pa nam je to sploh potrebno.

narodni Red sv. Fortunata (Ordre de Saint Fortunat) in njegove Hiše kakovosti (Maison de Gualité). Slednja oznaka je bila in je namenjena zlasti kakovostnim gostinskim in hotelskim hišam. Ob »prihodu« sv. Fortunata v Slovenijo je bilo slišati, skladno s takratno ideologijo, da je to nekaj cerkvenega(!). Temu primeren je bil tudi odnos do obešanja diplome in znaka v izbranih gostinskih in hotelskih hišah. Bistvo podeljevanja tega naziva je podobno kot tudi pri drugih verigah: naziv se po ponovnem preverjanju kakovosti lahko tudi odvzame. A kaj, ko živimo v »raju pod Alpami«, kjer to določilo ne velja. Kaj bi odstranjevali diplomo in znak, ko pa smo žeblje zabili za večno! Zanimanje za Slovenijo in njeno kulinariko so v zadnjih desetih, petnajstih letih pokazale nekatere verige, ki bi jih lahko umestili v eno od naših soseščin ali tudi v srednjeevropski prostor. Nekatere gostinske hiše so ocenili pri Feinschmeckerju, znani nemški kulinarični reviji, podobno velja za izbrane gostinske hiše, ki jih izbira avstrijski Falstaff. Slednji 1

Zagotovilo za kakovost Prva mednarodna veriga, ki je prisotna v Sloveniji še iz časa Jugoslavije, je od zgodnjih 80. let 20. stoletja med2

Na prejšnji strani: Slovenija v malem. Jurčki, kapesanta in slanina 1. V sloveniji znamo ustvariti vrhunske kulinarične zgodbe. 2. Restavracija JB v Ljubljani spada po izboru san Pelgegrino med 100 najboljših na svetu.

Kulinarika 1. Ena najstarejših garstronomskih verig na svetu, Chaîne des Rôtisseurs je že nekaj let prisotna tudi v Sloveniji. 2. in 4. Grad Otočec je član prestižne hotelirske verige Relais & Chateaux 3. Tomaž Kavčič, prvi predsednik slovenske podružnice Jeunes Restaurateurs d´Europe ter aktualni predsednik Jure Tomič

je v izbor uvrstil tudi sicer najboljšo slovensko restavracijo JB v Ljubljani, ki je bila pred dvema letoma izbrana med 100 najboljših na svetu po izboru San Pelegrina. Isto restavracijo so še z nekaj drugimi slovenskimi restavracijami najvišje ocenili v znanem francoskem kulinaričnem vodiču in s tem verigi Gault Millau, ki poskuša že nekaj let po pomenu in »moči« doseči Michelinov izbor. Michelin kljub vsemu ostaja na prvem mestu, je najbolj popularen in vpliven, Gault Millau pa sega v več različnih držav in se pri izbiri restavracij usmerja predvsem na področje kakovosti jedi oziroma hrane. Za razliko od Michelina, ki podeljuje zvezdice za kakovost, podeljuje Gault Millau kuharske kape.

Priznanja, ki štejejo Med evropske in svetovne izbore ter s tem verige izbranih kakovostnih restavracij oziroma gostinskih lokalov sodi tudi 11 slovenskih restavracij, ki so izbrane v Jeunes Restaurateurs d´Europe – njihovi slovenski podružnici. Kot že ime te verige pove, združuje predvsem mlajše, nadarjene in obetavne kuharske mojstre in mojstrice. Malo manj so zastopani naši hoteli v najbolj uglednih svetovnih hotelskih verigah, kakršne so npr. Relais & Chateaux v kateri najdemo zaenkrat (in verjetno tudi na daljši rok) le Hotel Grad Otočec in Kendov dvorec v Spodnji Idriji. Poleg njiju sta ljubljanski hotel Antiq Palce in Posestvo Pule člana verige Historic Hotels of Europe (ter njihove podruznice Schlosshotels & Herrenhauser), poleg tega pa sta Antiq Palce in Grand Hotel Toplice člana ekskluzivne kolekcije Small Luxury Hotels of the World Od leta 2005 je v Sloveniji prisotna še ena, verjetno najstarejša izrazito gastronomska veriga na svetu – Chaîne des Rôtisseurs ali veriga raženjcev, ki ima korenine v nekdanjem francoskem cehu skrbnikov in pripravljalcev jedi na ražnjih iz leta 1248. Veriga združuje številne profesionalne kuharje, vinogradnike in vinarje ter ljubitelje gastronomije po celem svetu. Restavracije, ki so članice te verige, so označene z razpoznavnimi znaki ob vhodih, predvsem pa pomenijo zagotovilo za vrhunsko kakovost njihove ponudbe. Pravzaprav so vse navedene verige in združenja poskrbeli, da so izbrane restavracije in gostinski lokali primerno označeni. O tem se lahko prepričamo povsod po svetu, v Sloveniji pa nekoliko manj – ne le zaradi manjšega števila izbranih, ampak predvsem zaradi nerazumljivega odnosa ter predvsem razumevanja, kaj taka označitev lahko pomeni domačim in tujim gostom. Na drugi strani se marsikje stene krivijo od nekih nepomembnih lokalnih, regionalnih in državnih priznanj in izborov, ki pogosto ne dosegajo ravni gasilskih priznanj, saj nimajo ustreznih strokovnih kriterijev in utemeljitev. Posamezniki in skupine ocenjevalcev kot koledniki hodijo po Sloveniji in »nekaj ocenjujejo«. Nekaterim stojijo ob strani tudi časniki in časopisi, ki objavljajo njihova opažanja, drugi spet občasno delijo razne diplome, točke ter druga znamenja kakovosti. Kriterij pomembnosti in mednarodne primerljivosti se je izgubil in v poplavi teh izborov ljudje več ne razlikujejo med težo posameznih ocen. Zato npr. ob predlogu za vključitev v neko pomembno mednarodno verigo lahko slišimo tudi mnenje gostinca, ki pravi: »Le kaj mi bo, saj jaz tega ne potrebujem!« Ne preseneča, da se znajdejo morebitna uglednejša priznanja in potrditve izbora v neko verigo tudi med steklenicami na steni ob točilni mizi. Seveda ima na drugi strani proces odvzemanja pravice do uporabe znaka neke gastronomske verige svoje posebnosti prav v Sloveniji. Poznam gostinca, ki je moral odstraniti znak pripadnosti neki mednarodni verigi in je za to potreboval več kot dve leti. Morda prav ta primer dokazuje, da se nekateri le dobro zavedajo, kaj jim znaki mednarodnih verig lahko pomenijo in kaj jim prinašajo.

XXXX

Tempelj gostinstva

Pri Lojzetu, restavracija na dvorcu Zemono Zagledali ga boste že s ceste. Dvorec Zemono namreč kot bela štirikotna krona kraljuje na hólmu sredi Vipavske doline in že 15 let – vse od leta 1997, ko so tod pod taktirko Katje in Tomaža Kavčiča hrana, pijača in gostoljubje začeli preraščati v učno uro hedonizma – predstavlja najprestižnejšo slovensko kulinarično zgodbo. Besedilo: Renata Picej Fotografije: arhiv Zemono, Marijan Močivnik

Zgodbe 1., 2., 3. Tomijeve mojstrovine: Perilo; na žici med grčami vinske trte obešeno hrustljavo vino (teran in škrob), jastogov carpaccio in pečena račka

Zemono je najprej destinacija za gurmane, šele nato simetrično zasnovana primestna vila z arkadnim hodnikom in lepo poslikano notranjščino, ki je bila zgrajena leta 1689 in je sprva služila kot letna rezidenca družine Lanthieri ter potem prešla v last barona Levetzowa, Eugena Maierja in drugih. Šele mnogo kasneje je dvorec pod vodstvom Tomaža Kavčiča, izbrušenega umetnika gostinstva, ljubitelja estetike, zaljubljenca v avtohtonost in Vipavsko dolino, postal to, kar je danes: kraj, kjer se topijo brbončice. Meni za tiste, ki hočejo odkriti nebesa Če hočete vedeti, morate preveriti sami. Degustacijski meni, s katerim vam bodo postregli v restavraciji dvorca, vam bo odkril nove dimenzije okusov in vam dokazal, da je vrhunska kulinarika v resnici vsaj malo tudi umetnost. Tomaž je dober učenec svoje matere Katje, ki je pred leti v Gostilni pri Lojzetu sredi Dornberka postavila na noge takšno »oštarijo«, da so jo za svojo vzeli tudi Italijani in ji kot prvi v Sloveniji že pred dvema desetletjema namenili častitljivi prostor v svoji zbirki 100 najboljših gostiln. Tomaž je njeno znanje vzel za svoje in dokazal, da je virtuoz gurmanstva. Komponiranje okusov, kreiranje jedi in odličen odnos do gostov je nadgradil z ustvarjanjem že varietejskih mojstrovin kulinarike. Njegove jedi so instalacije. K njemu greš po zgodbo: vstopiš, da pozabiš, počiješ, se sprostiš, odmisliš, doživiš ... in na novo definiraš vrhunsko kulinariko. Zgodb je na dvorcu, ki v notranjosti skriva obredni prostor za darovanje in prejemanje hrane, veliko. Prihajajo gurmani in strokovnjaki. Tomaž, dobitnik prestižnega italijanskega priznanja Cuoco d'Oro, uvrščen v skupino evropskih chefov Jeunes Restaurateurs d' Europe in omenjen v prestižnih italijanskih kulinaričnih vodičih, pa rad odhaja po sledi vabil na najprestižnejše kulinarične prireditve. Že na vhodu preseneti vitrina steklenic z vodami. Čeprav bi petični gostje verjetno pričakovali konjak ali vsaj vinske steklenice, je Tomaž eden tistih, ki se zavedajo, da je prav voda kategorija, v kateri imamo Slovenci občutno prednost pred drugimi narodi. Anekdota? Voda, s katero postrežejo v restavraciji Pri Lojzetu, je nekoč petičnega japonskega gosta navdušila do te mere, da si je v hotel naročil dostavo vipavske vode, s katero si je potem varil svoj vsakdanji čaj.

Zgodbe 1. Čokoladni sufle 2. Dvorec Zemono s svojo arhitekturo in vrtom ponuja nepozabna kulinarična in družabna doživetja.

Počasna hrana za počasne užitke Katja je bila prva, ki je v Sloveniji postregla z juho v skodelici, potem pa v restavraciji ali na vrtu pod drevesi in pod baldahinom belega tila, vpletenega v zelenilo vej, prinašala vse mogoče specialitete. Avtohtono kulinariko z avtohtonimi sestavinami, dopadljivo vsem petim čutilom in prijazno času, so pri Kavčičevih negovali že dolgo, preden je Carlo Petrini leta 1987 v Parizu ustanovil svetovno gibanje »počasne hrane«. Decembra 1995 so prav oni pripravili ustanovno večerjo slovenskega gibanja Slow Food. Tomaž izhaja iz vsega, kar je domače, avtohtono, slovensko. Išče prvinske okuse, jih druži v harmonično sosledje in hrano sestavlja tako, kot upodabljajoči umetnik oblikuje svoje umetnine. Inspiracije za kreacije, ki jih ni mogoče naročiti nikjer drugje na svetu, dobiva v naravi in življenju. Omenja piransko sol, nanoški sir, naša olja, začimbe, zelišča in ... cvetje. Znamenit je njegov solni žar – brancin, kuhan na zeliščni pari solne podlage. Osupljiv je tudi lesni žar (meso, marinirano v oljčnem olju, aromatiziranem z lešniki in orehi ter v družbi hrastovega listja stisnjeno med bukovi plošči), nenavaden je balkanski suši, kjer je v črnem testu vse – od postrvjih iker in kajmaka, do tune in ajvarja. Zapeljivo je Perilo: na žici med grčami vinske trte obešeno hrustljavo vino (teran in škrob) in

Zgodbe bomboni (pašteta iz postrvi), pa Travnik, Jajce in Zima prihaja. Gostje, ki sedajo k mizam restavracije Zemono, največkrat naročijo kar: »Ti mi naredi!« Včasih izbirajo med sezonskim, degustacijskim, nedeljskim ali hitrim menijem ali pa naročijo pečene kapesante v glini, jagnječja rebrca z medom, tartufi in tobakom kubanskih cigar, ali pa celo nedokončan »štrudl«. Kaj dela kuhinjo Tomaža Kavčiča v restavraciji Pri Lojzetu zares posebno? To, da upa staviti na razkošje preprostosti in zatrjuje, da jed ne sme imeti preveč sestavin. Dodati je treba zgolj toliko, da se čuti, da se je nekdo zate potrudil in pika. Si upate oporekati?

3. Nedokončani štrudelj 4. Na Zemonu boste srečali tudi visoko, z dušikom začinjeno kuhinjo. 5. Tomaž Kavčič med delom 6. Ambinet in vrhunska postrežba z enkratnim pogledom na vipavsko dolino. 3 5

XXXX

Prekmurje in Štajerska proti Primorski Velike spremembe na ﬂmajhni slovenski vinski sceni« In potem smo se vsi v en glas pridušali, sami poznavalci kajpak, da je chardonnay, ki ga imamo v kozarcih, brez dvoma primorski. Nekateri med nami bi dali celo roko v ogenj, da je z Brd, in najbolj pogumni so vedeli, iz katere kleti da je. Besedilo: Jože Rozman Fotografije: arhiv pridelovalcev in kleti

Vinarstvo Na prejšnji strani: slepa degustacija vin je tudi za najboljše poznavalce vedno izziv.

Šlo je za slepo degustacijo, etikete torej nismo videli. Ni bil namen ugotavljati, kdo med nami je pametnejši, šlo je preprosto za to, da skušamo, vedoč samo za sorto, ugotoviti poreklo vina in ga glede na tipične značilnosti tudi utemeljiti. Prekmurje Tisti chardonnay seveda ni bil primorski in še manj briški, bil je – prekmurski. Iz okoliša, kjer še vedno prevladuje preživet stil belih vin z nekaj sladkorja, da prekrije izstopajočo kislino, in malo je tistih, ki si ga drznejo povreti do suhega, kjer sladkoba nič ne maskira in je vse kot na dlani. Bil je iz nove kleti Marof, ki kraljuje sredi vinogradov nad Mačkovci, v osrčju Goričkega. Pred leti je propadajočo posest kupil prekmurski gradbenik Stanko Polanič, vložil nekaj milijonov evrov, zgradil novo klet, namestil mladega in dobro podkovanega enologa Uroša Valcla, začel obnavljati zapuščene vinograde, da jih bo skupaj 37 hektarjev, in si pri tem zadal cilj: dokazati, da Prekmurje zmore odlična vina. Tisti chardonnay je bil letnik 2008, z oznako Breg, z lege Bodonci. Preden so se na Marofu lotili resnega vinarjenja, so preučili lege, dobre in slabe plati, sestavo tal, mikroklimo, katere sorte so kje najbolj primerne. Nič novega, klasični vinski svet – če omenimo samo Burgundijo ali Šampanjo – je to storil že pred stoletji. In danes žanje slavo ter pobira denar. Marofovci so ugotovili, da so Bodonci zaradi peščenih tal in vpliva bližnje Panonske nižine najtoplejša lega, da imajo prav toliko sončnih ur kot Brda, da so zato kot nalašč za telesno bogata in kompleksna vina, ki smo jih bili večinoma vajeni s Primorske, še posebej z Brd. Chardonnay Breg 2008 je pred dvema letoma na velikem Decanterjevem ocenjevanju v Londonu prejel zlato medaljo in regijsko trofejo, kar je vsekakor ena tistih trofej, ki si jih gre zapomniti. Breg je posebna linija vin iz izbranega grozdja z najboljših leg. Ne »vse na kup in kar bo pa bo« – tam se vino izbira premišljeno, izbrano, dosledno, predvsem pa z jasnim ciljem. Kaj je že rekel Polanič? Zdaj lahko razumete našo zmoto na začetku. Tudi Prekmurje se prebuja.

1. Dveri Pax. Nov pristop pridelave in trženja so prebudili severovzhodno vinsko pokrajino. 2. Razgibana Štajerska se je prebudila in krepko spremenila vinski zemljevid. 1

Štajerska Štajerska se je začela vinorodno prebujati že 10 in več let pred Prekmurjem. V denacionalizirani benediktinski kleti Dveri-Pax (Vrata miru) v Jareninskem dvoru blizu Šentilja so si zastavili podoben cilj kot na Marofu: študij leg sedemdesetih hektarjev in njihovih zmožnosti, ki bi posledično dale najboljše rezultate. Vseh dosežkov ne moremo našteti, mednarodnih priznanj je vse več, več kot tri četrtine vina prodajo na tujem, za 30 tisoč buteljk njihove zvrsti šipona, sivega pinota in renskega rizlinga pa se je odločila celo Lufthansa – v letu 2013 jih bodo točili v poslovnem razredu na letih med Evropo in ZDA. Dve mednarodni sorti v družbi s krajevnim šiponom – sliši se lepo. Prestižne, lastniške in še kakšne razprtije v nekdaj ugledni in veliki ormoški ter manjši ljutomerski kleti je pred

Vinarstvo

1. Z ureditvijo kleti se dviga tudi nivo in prepoznavnost blagovnih znamk. 2. Vodene degustacije pod vodstvom izkušenih someljejev pripomorejo k dvigu in poznavanju vinske kulture.

Vinorodna Slovenija

Njenih 23 tisoč hektarjev vinogradov (po katastru in zračnih posnetkih) se s približno tretjinskimi deleži deli na tri vinorodne dežele: Posavje, Podravje in Primorska. O Posavju morda ob kaki drugi priložnosti, Podravje se deli na okoliša Prekmurje in Štajerska Slovenija (običajno kar Štajerska), Primorska na okoliše Brda, Vipavska dolina, Slovenska Istra in Kras.

tremi leti z nakupom obeh prekinil ormoški rojak Vladimir Puklavec, diplomirani strojnik, uspešen v plinskih poslih v Nemčiji in drugje. Več kot 10 milijonov evrov je doslej vložil v posodobitev kleti in 630 hektarjev vinogradov, in še nekaj milijonov jih bo, spet z zelo jasnim ciljem: v petih letih se želi s cenami in mednarodnimi priznanji povzpeti med 10 najuspešnejših, po velikosti primerljivih kleti v srednji Evropi. Vinogradniško in vinarsko delo je zaupal mlademu in ambicioznemu Mitji Hergi ter njegovi ekipi, ki zastavljeni cilj celo prehiteva. Ugledne nagrade se kopičijo, izvoz po svetu raste in se bliža zastavljenim sedmim desetinam, ob vsem tem in medsebojno zaupljivem sodelovanju z več kot 400 okoliškimi dobavitelji grozdja se posebej posvečajo še najboljšim legam, denimo 38-hektarski Gomili v obliki amfiteatra, od koder prihajajo najbolj reprezentančni šiponi, sauvignoni in chardonnayji. Za tuja tržišča bolj sprejemljiv stil štajerskih vin so v ormoški kleti pred desetimi leti ob sodelovanju tujih svetovalcev in letečih enologov (flying winemakers) začeli razvijati Danilo Šnajder, Božo Grabovac in Rajko Žličar, a so morali zaradi prej omenjenih nesoglasij oditi. Fantje, vsi diplomanti ljubljanske biotehniške fakultete, niso obupali, začeli so tako rekoč iz nič, združili so družinske vinograde, kupili nove (zdaj se bližajo petindvajsetim hektarjem), si postavili lastno meteorološko postajo za določanje škropljenj in časa trgatve glede na želeno zrelost in aromatičnost posamezne sorte, najeli prostore stare pekarne za klet v Ormožu, osnovali blagovno znamko Verus vinogradi – in luč na koncu

tunela je zasvetila. K uspehu je nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da je svetovna avtoriteta med vinskimi kritiki, Jancis Robinson, njihov šipon 2007 izbrala za vino tedna, ker je po njenem resnično sijajen. Skoraj tri četrtine vin že prodajo na tujem, v dvajsetih državah. Tako imenovani leteči enologi so predramili tudi preveč v okostenelo tradicijo zaverovano Ptujsko klet, kjer so naleteli na dobro izšolano in odprto glavo glavnega enologa Bojana Kobala in ideje so našle skupni jezik. Iz svetovnih prestolnic, kjer ocenjujejo vina – od Londona, Bruslja, Dunaja do San Francisca – skoraj mesečno prihajajo vesti o njihovih visoko nagrajenih vinih. Medalje same nikjer še ne prodajajo vina, odprejo pa marsikatera vrata. Če k temu dodamo še mariborski Vinag (ki z lastništvom družine Ivanjko in ekipo mladih ter širše razgledanih enologov doživlja nov vzpon), pa sodobno klet Zlati grič v Slovenskih Konjicah ter vse številnejše manjše vinogradnike, ki so, nekateri že dolgo tega, tudi skrenili z ustaljenih štajerskih, prepogosto osladnih tirnic (kot denimo Vino Kupljen, Kogl, Krainz, Joannes Protner, PRA-VinO, Steyer, Valdhuber, Vinum Loče, od nedavna Fürst in še kdo), potem lahko sklenemo, da se je vinska Štajerska krepko prebudila in spremenila. Sladkih vodic je vse manj, v prvih vrstah paradirajo všečna, sadna, sortno aromatična in čista, sveža, pitna, tudi krajevno prepoznavna (terroir) in dovolj polna vina, zdrava, nezahtevna, razumljiva brez velikih besed. Sodobne pivske in prehranjevalne navade ter želje, skoraj bolj na tujem kot pri nas, terjajo prav taka vina.

Vinarstvo Primorska Kje je zdaj ta dežela, ki je dve desetletji nazaj prednjačila in suvereno nosila zastavo razvoja, uspešnosti in prepoznavnosti na tujem? Je izgubila dvoboj s Štajersko? V vinskem svetu ni dvobojev, kot jih poznamo v športu, kjer se jasno ve, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Bolje je govoriti o konkurenčnosti, primerjanju, vzporejanju; uspešnost enega ali drugega vinarja, kaj šele dežele, je namreč težko meriti. Vsak pač sam najbolje ve, kako mu gre, nikomur pa ne več lahko. Že pred pet, deset ali več leti doma in nekateri med njimi tudi na tujem uveljavljeni – Bjana, Movia, Edi Simčič, Marjan Simčič in Ščurek (Brda), Batič, Mlečnik in Sutor (Vipavska dolina), Santomas in Vinakoper (Slovenska Istra) – se seveda ne dajo in trdno vztrajajo na svojih težko pridobljenih položajih. Tudi njim ne manjka uglednih priznanj: ameriška revija Wine & Spirits je Movio že šestič zapored uvrstila med 100 najboljših svetovnih kleti, sladki Leonardo 2005 iz sušene rebule Marjana Simčiča so letos angleški someljeji med 1.900 vini z vsega sveta razglasili za absolutnega zmagovalca, njegovemu modremu pinotu so se poklonili v Decanterju – če omenimo samo najbolj izstopajoče. Preverjeni gardi ob bok se postavlja mlajša in nova: v Brdih Blažič, Ferdinand, Jakončič, Piro, Reia, Silveri, Zanut; na Vipavskem Burja, Guerila, Mansus, Piana, Tilia; v Istri Brič, Pucer, Steras; na Krasu pa je konzorcij pridelovalcev terana v osmih letih, odkar obstaja, spravil to značilno kraško vino na opazno višjo raven, saj tenke kislice odhajajo v pozabo, nadomeščajo pa jih lepo zaokrožena in vse bolj bogata ter harmonična vina. 3

Razlike So primorska drugačna od štajerskih ali prekmurskih? Seveda so in bilo bi narobe, če bi si bila preveč podobna. Sem se zdaj ujel v lastno zanko z onim prekmurskim chardonnayjem, ki je spominjal na briške? Res je spominjal, a je imel za razliko od briških mineralnih, vertikalno sestavljenih, širok panonski karakter. Vino mora danes, če hoče računati na uspeh, izražati terroir, značilnosti kraja, od koder prihaja. Preveč podobna, ne glede na to, od kje so, preveč unificirana ali globalizirana vina so namreč vse manj zanimiva. Morda za prve korake v svet vina, potem pa ne več. Štajerska sodi v hladnejše, severno vinogradniško območje, Primorska v toplejše, sredozemsko. Razlika je tudi v sortnem izboru – na Štajerskem prevladujejo bele sorte, rdečih je le nekaj odstotkov, na Primorskem jih je štiri desetine. Tudi zato kakšno deželno dvobojevanje ne pride v poštev. Razlike so prav tako v značaju vin, čeprav vsako posploševanje lahko izniči posebnosti in drugačnosti tu ali tam. Vseeno velja, da so na severovzhodu vina ostrejša, aromatsko bolj izrazita, v okusu bolj sveža in lažja, ta hip bolj mednarodno zaželena; na jugozahodu so toplejša, z nižjimi kislinami, bolj zaokrožena in telesno krepkejša. Včasih se čudim primorskim vinarjem, da še vedno vztrajajo pri takih, zahtevnejših »gastro vinih«. Brez primerne jedi pivec pogosto težko zaužije več kot požirek ali dva. Nekaj je gotovo: v lahkotnosti jih Štajerci prehitevajo, kar je dobro za ene in druge. 4

3. Aleš Kristančič, Movia. 4. Grad Dobrovo v Brdih

XXXX

Angelski delež za užitkarje

Derek Hancock, ambasador viskijev Benromach Večer pred intervjujem se mi je po naključju zgodilo, da sem sedela v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer so vrteli Angelski delež, film o tistem, v čemer so Škoti najboljši: viskiju. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Benromach in Gordon & MacPhail

Intervju Derek Hancock je človek, ki ve, kaj je dober viski. 40 let izkušenj ga je pripeljalo do sodelovanja z destilarno Benromach, najmanjšo delujočo destilarno iz okrožja Speyside, ki med poznavalci velja za regijo najboljših škotskih viskijev. Podjetje Gordon & MacPhail, ki že 116 let stekleniči najboljše single malt viskije, je destilarno Benromach kupilo leta 1998, ta pa vse od tedaj velja za eno najbolj butičnih blagovnih znamk na tržišču. Presenetljiv podatek? Škotske destilarne ne vedo, kaj je rivalstvo. S skupnimi močmi se trudijo, da bi kupcem – tako petičnim zbirateljem kot posameznikom, ki cenijo kakovost – ponudili čim bolj široko izbiro in jih prepričali, da je včasih bolje izbrati manj, a zato boljše. Definicija užitka, ki se mu nima smisla odpovedati. Ste že videli Angelski delež, zadnji film režiserja Kena Loacha? Govori o Malt Mill viskiju – gre za izmišljeno filmsko legendo ali resničen fenomen iz preteklosti? Ne, zelo dolgo nazaj je na Škotskem v resnici obstajala destilarna Malt Mill, ki se je zaprla kakšnih šestdeset ali pa celo sedemdeset let nazaj. Predpostavljam, da so ustvarjalci filma namenoma izbrali destilarno, ki ne obratuje več in je zato temu primerno skrivnostna, celo mistična. Nekje sem kljub temu prebrala, da so pred kratkim na Škotskem odkrili steklenico tega single malt viskija iz šestdesetih let ... To je res – pogosto se zgodi, da se nekje pojavi steklenica viskija iz destilarn, ki so se zaprle že leta nazaj in Malt Mill nedvomno sodi med najredkejše primerke. Seveda je mogoče najti tudi druge, na primer Dallas Dhu iz destilarne, ki se je zaprla leta 1983. Cene pa so verjetno temu primerno visoke? Seveda. V zadnjih letih se je razvil močan zbirateljski trg, naklonjen posameznikom, ki so željni predvsem redkih steklenic iz zelo specifičnih destilarn. Zbirateljstvo se je v resnici razvilo šele pred kakšnimi desetimi leti in prav smešno se bo slišalo, a največje in najboljše zbirke imajo Italijani. Kako pa so nova tržišča, denimo ameriško in japonsko, vplivala na tradicionalno škotsko tržišče? Japonska je bila za nas že od nekdaj pomembna – tam viski prodajamo že več kot 25 let in prav Japonci so ene naših najboljših strank. Presenetljiv je morda podatek, da je v tem trenutku eno največjih in najbolj perspektivnih tržišč za vrhunske viskije Tajvan. Benromach je butična destilarna, velja celo za najmanjšo še delujočo destilarno v Speysideu. Kakšne so prednosti butičnih podjetij v industriji viskijev? Rekel bi, da je naša glavna prednost ta, da lahko več eksperimentiramo – ni nam namreč potrebno proizvajati enormnih količin posameznega viskija. Pred

kratkim smo začeli s produkcijo organskega single malt viskija in bili prvi na svetu, ki smo pridobili ta certifikat. Koliko je industrija potemtakem podlegla trendu nalepk »organic« in »eco«? Ko ste leta 2006 lansirali Benromach Organic, ste bili prvi na tem področju. Je to zdaj preraslo v trend? Ne, tukaj pravzaprav ne gre za trend, je zgolj niša. V tem trenutku sta podoben produkt predstavili še dve drugi podjetji, je pa vsekakor zanimivo, da je prav »organic« viski tisti, ki je v mojih štiridesetih letih dela med javnostjo zbudil največji interes. Največ zanimanja je bilo vsekakor s strani organskih kavarn in restavracij, ki želijo v svojo ponudbo vključiti tudi Benromach Organic. Za prodajo je to verjetno dober podatek, mar ne? Še nekaj me zanima – ko rečete, da je vsak Benromach viski izdelan ročno, kaj točno mislite s tem? Kateri del produkcije je v resnici ročno delo? Dodajanje kvasa? Pri nas je vse ročno, čeprav je stvar pri večjih količinah nekoliko avtomatizirana. V naši destilarni delata le dva človeka, ki z delom začneta vsak dan ob osmih zjutraj in delata do štirih. Vsak dan pridelata sodček viskija tako, da osebno sledita celotnemu procesu nastanka: ročno zmeljeta slad, ga vmešata v vročo vodo, v katero nato dodata še kvas, da se začne fermentacija, nato pa tudi destilacija, ki se zaključi s tekočino, ki ima približno 70 odstotkov alkohola. Od te potem izberemo samo okrog 15 odstotkov najkakovostnejše vsebine. Kakšen je torej angelski delež? V tej fazi angelskega deleža še ni, to je začetna faza, ki jo imenujemo »sredinski rez« in predstavlja najpomembnejšo fazo v produkciji viskija. Od tu gre viski potem do lesenih sodov, kjer se v procesu staranja zgodi tudi angelski delež. Kateri hrast uporabljate za sode – evropski ali ameriški, in kakšna je razlika med obema vrstama? Uporabljamo oba, je pa res, da sta precej različna. Največ trenutno uporabljamo sode ameriškega burbona ali španskega šerija in morda vas bo presenetil podatek, da je veliko sodov španskega šerija izdelanih prav iz ameriškega oreha, ki je zelo močan in da zelo specifičen okus. Čeprav da evropski oreh nemara več barve in okusa, je tudi res, da je tukaj več izparevanja. Pravijo, da les naredi viski, mar ne? Les je zelo pomemben del procesa. Določen delež okusa je ustvarjen v procesu destilacije; nanj pomembno vplivajo kakovost vode in sladu, velikost in oblika kotlov. V ozkih in visokih kotlih, ki so denimo značilni za Glenmorangie, dobiš zelo prosojen alkohol, v nižjih kotlih – kot pri Benromachu – pa nastaja težji alkohol, ki ima močnejšo bazo.

Derek Hancock

Intervju

Gordon & MacPhail, ki je lastnik destilarne Benromach, ima v svoji ponudbi nekaj zares močnih viskijev, nekateri imajo celo 60 odstotkov alkohola? Res je. Ne pozabite, da viski zares zaživi šele, ko ima približno 70 odstotkov alkohola; pri Benromachu smo se odločili, da je to kljub vsemu preveč, zlasti za staranje v hrastovih sodih, ki so občutljivi na tako močno vsebnost alkohola. Z drugimi besedami: alkohol počasi razžira oreh. Benromach vsebnost alkohola že pred staranjem v orehovih sodih zniža na 63,5 odstotkov – v letih, ki sledijo, angeli vzamejo nekaj vode in nekaj alkohola, tako da se vsebina alkohola skozi leta počasi zmanjšuje. V desetih letih se tako nemara zniža na 59 ali 60 odstotkov. Potem imamo seveda izbiro – tak viski lahko ponudimo zbirateljem in navdušencem, ki želijo poskusiti čisti viski, lahko pa v sod pred stekleničenjem dodamo še nekoliko vode in vsebnost alkohola znižamo na običajno vrednost, ki se giblje okrog 43 odstotkov. Pri nas imamo viski za vsakogar. Kako pomembne stranke so za Benromach zbiratelji? V osnovi ne želimo biti proizvajalec, ki dela izključno za zbirateljsko tržišče; naši viskiji so namenjeni širokemu krogu ljudi. Nekoč smo veljali za specializirano ime, a v resnici želimo ustvarjati kakovosten viski, ki bo ugajal vsakomur, ki ima rad dobre »single malte«. »Vsaka stvar je v prevelikih količinah slaba. Razen dobrega viskija, dobrega viskija ni nikoli preveč,«

je nekoč rekel Mark Twain. Kateri je vaš najljubši viski? Peat Smoke? Peat Smoke je zelo lepa kombinacija sladkega in dimljenega, ki jo je drugje relativno težko najti, vendar moram biti iskren: ena glavnih prednosti sveta single malt viskijev je prav raznolikost – ogromno je kakovostnih okusov. Za vsako priložnost lahko najdeš svoj viski. Meni zelo ljub je tudi viski iz destilarne Ardbeg, kjer so leta 1974 ustvarili enega najboljših viskijev nasploh – gre za krasno kombinacijo okusa in vonja. Še ure po zaužitju lahko uživaš v vonju iz praznega kozarca. Govorite o letu 1974. Vsi se dobro zavedamo, da je tradicija za škotski viski izrednega pomena. Kako se soočate z novo tehnologijo, kako nove izume spajate s tradicijo, ki je za Škote, kot vemo, zelo pomembna? Sam proces izdelave se pravzaprav ni spremenil, tukaj smo namreč še zmeraj zelo tradicionalni. Je pa res, da zadnje čase več eksperimentiramo z lesom, ki daje viskiju tudi okus – viskije staramo v eksotičnih sodih iz različnih vinskih pokrajin. Zelo dobra kombinacija je denimo Benromach viski v španskih ali toskanskih vinskih sodih, ki dajo pijači čisto drugačen okus. Naši španski distributerji v Barceloni so nam predlagali vino Monastrell in viski, ki je nastal, se je v Španiji prodal rekordno hitro. Kako se soočate s trendom pop pijač, kot so denimo viski z gaziranimi pijačami in sladki koktajli, ki postajajo – sploh med mladimi – vse bolj priljubljene? Tovrstne pijače pravzaprav ne vplivajo na industrijo škotskega viskija. Že od nekdaj je namreč veljalo, da so bile »ready to drink« pijače privlačne mlajšemu segmentu potrošnikov – ti so namesto viskija raje izbrali koktajl in to je popolnoma razumljivo. Je pa razumljivo tudi to, da se prav ti potrošniki vrnejo k viskijem, ko so starejši in znajo razumeti tradicijo, okus, intenziteto barve in vonja. Gre za preprosto filozofijo, ki pa je mladi pogosto ne razumejo: »Pij manj, pij bolj kakovostno.« Danes je na Škotskem precej posameznikov, ki ne bodo pili celo noč, ampak si bodo namesto tega naročili eno samo pijačo po načelu manj je več. Single malt viski je popolna izbira za tak način mišljenja. So drugje po svetu sploh sposobni razviti industrijo proizvodnje viskija, ki bi se po kakovosti lahko primerjala s škotsko? Ponekod po svetu ta posel jemljejo zelo resno – sploh na Japonskem, kjer so ljudje pregovorno natančni. V resnici je sicer tako, da zaenkrat še nikomur ni uspelo ustvariti viskija, ki bi se lahko primerjal s škotskim; kakovost viskija je namreč odvisna tudi od vode in določenih pogojev, ki jih razen na Škotskem ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. Verjetno smo v proizvodnji viskija Škoti kljub vsemu še vedno nekoliko pred vsemi ostalimi. (smeh) www.dvc-plus.si

Novice

Praznične barve Gorenje

Že desetletja priljubljeni »old timerji«, kultni retro hladilniki, ki so jih pred nekaj leti v Gorenju povsem prenovili in nadgradili s sodobnimi tehnologijami hlajenja, spet osvajajo v novih barvnih odtenkih – ognjeno rdeči in snežno beli. Da retro hladilniki niso samo lepi, ampak tudi izjemno učinkoviti, dokazuje dejstvo, da se je v enega od njih na hladno skril tudi sneženi mož. Ta ve, da je v Gorenjevih hladilnikih vedno ravno prava klima, še posebej zabavno pa je v novem rdečem retro hladilniku. Barvno osvežena kolekcija varčnih in okolju prijaznih hladnih lepotcev nagovarja predvsem sodobne klasike in ljubitelje minimalizma, ki vedo, kaj je kakovost. www.gorenje.si

Unikatni požirek Hennessy X.O Exclusive Collection VI

Ekskluzivna kolekcija je edinstven poklon unikatnemu značaju konjaka, enkratni lepoti in času, ki je potreben za nastanek te edinstvene pijače. Osredotoča se na inovativno in prestižno embalažo, ki ščiti še bolj prestižno vsebino. Če iščete popolno darilo, ste pravkar dobili odgovor. Častna beseda. www.dv-plus.si

Sladko življenje Godiva

Ne pravijo zaman, da je čokolada eliksir sreče. Še toliko bolj, če je zapakirana v prestižni škatli in oblikovana v praline, ki so same po sebi umetniško delo. Ker je december čas za drobne razvade, si jo privoščite z veliko žlico in čisto brez slabe vesti. Obljubimo, da boste korak bližje nebesom. www.dv-plus.si

Novosti na jedilniku NUPO

Družino Nupo nadomestil obroka – ploščice z okusom kokosa, čokolade, lešnika in karamele – zdaj izpopolnjujeta še dva nova okusa. Svoje brbončice lahko razvajate ob čokoladi in poprovi meti ter se sproščate ob odlični kombinaciji jagode in ribeza. Poprova meta je rastlina, ki so jo za čaj uporabljale že naše babice, saj naj bi pomagala pri lajšanju želodčnih težav, njena zdravilnost pa se nanaša tudi na vsebnost številnih vitaminov in omega-3 maščobnih kislin. V kombinaciji s čokolado ustvari prijetno svež okus, ki je združen v novi Nupo ploščici. Druga novost med okusi je kombinacija sladke jagode in vitaminov polnega ribeza, ki vam bo pričarala vonj po pomladi tudi ob hladnih zimskih dneh. Privoščite si uživanje v prefinjenih okusih in prijetnem občutku lahkosti. www.nupo.si

XXXX

Ste za idilično smuko? Val Thorens

Francija z razlogom velja za deželo superlativov. Danes ni znana samo po Parizu, Provansi, Azurni obali, odlični kulinariki, prefinjenosti, edinstveni drži in očarljivem jeziku, ampak tudi po odličnih smučiščih in vrhunski smuki. Dokaz številka ena? Francija je prva organizatorka zimskih olimpijskih iger, zato je smuka v francoskih Alpah edinstveno doživetje. Besedilo: Kompas Fotografije: arhiv Kompas

XXXX Francoska smučišča ležijo na visokih legah, kar pomeni, da težav s pomanjkanjem snega tam navadno ni. Ko se v vršace francoskih Alp upre še visokogorsko sonce, je smučarska idila popolna – zares, ko enkrat smučate v Franciji, postavi tamkajšnja smuka povsem svoje standarde. Dodatne točke? Urejenost: proge in gostinska ponudba v Franciji zadovoljijo še tako zahtevne počitnikarje, željne aktivnega oddiha. Če ste potrebni brezmejnega razvajanja, se le odpravite na sončna smučišča, okusite izvrstno francosko hrano in vina ter preprosto … uživajte. Val Thorens: sončna smuka, zabava in kulinarični užitki Območje Tri doline je pravi smučarski raj in največje med seboj povezano smučišče na svetu. Nahaja se v savojskem masivu Vanoise (dolina Belleville) in leži na 2.300 metrih nadmorske višine, ki letovišču daje naziv najvišje ležečega smučarskega središča v Evropi. Uredili in odprli so ga leta 1971, danes pa velja za enega najbolj športnih in inovativnih, ponaša pa se tudi s tem, da se po njem ne vozijo avtomobili in je njegova celotna podoba zelo avtentično gorska. Val Thorens ima kar 23.257 postelj, od tega je približno 75 odstotkov zasebnih in turističnih rezidenc ter apartmajev. Samo dobrih 6 odstotkov postelj se nahaja v hotelskih objektih. V vasi je sicer 12 hotelov – tako s petimi, štirimi in tremi zvezdicami, kot tudi z dvema. Val Thorens je smučarsko središče, ki je zelo priljubljeno med družinami in tudi skupinami prijateljev oziroma večjimi družbami. V sezoni 2011 in 2012 so upravitelji letovišča zabeležili, da gostje prihajajo iz kar 55 različnih dežel ter z vseh kontinentov sveta, kar go-

Smučanje vori o tem, da je središče vrhunsko in med najbolj priljubljenimi na svetu. Kot zanimivost lahko omenimo, da ima smučarsko središče Val Thorens najvišjo stopnjo zasedenosti med vsemi francoskimi smučarskimi središči (in sicer 81-odstotno). Obiskujejo ga vse generacije, čeprav bi lahko rekli, da je za tako aktivno smuko in nenazadnje tudi obisk te lokacije potrebno nekaj zagnanosti in športnega duha, kar potrjuje tudi dejstvo, da je največ smučarjev starih prav med 30 in 40 let. ﬂ7 TOP razlogov« za smučanje v Val Thorensu Sestavine za odlična zimska doživetja v Val Thorensu so preproste: neskončna prostranost kakovostnega snega, izjemna pokrajina in edinstvena doživetja, ki vam jih gostitelji ponujajo na vsakem koraku. Hočete sedem glavnih razlogov? 1. Je smučišče za vse okuse in zmožnosti, ne glede na to, kako dobri ste v smuki. Pomembno je, kako zelo se imate lahko na snegu lepo. In možnosti je tu zares veliko: zelene, modre, rdeče in črne proge, pa tudi drugi zimsko-športni užitki. 2. Je pravi raj za zimske športe – nudi namreč smučanje, snowboarding, ski touring, »freeride«, telemark smučanje, poleg tega pa tudi nepozabni snežni park. 3. Ima veliko prostora za smučanje – široke in dolge proge. 4. Nahaja se sredi visokogorja, v objemu čiste narave. 5. Je idealna lokacija za podiranje rekordov v presmučanih kilometrih. Uživali boste na več kot 600 kilometrih urejenih prog.

6. Smučanje je možno takoj, ko izstopite iz hiše. 7. Visoko ležeče smučišče je unikatna kombinacija kakovostnega snega in veliko sonca med novembrom in majem. V idealnih pogojih boste smučali z vsem srcem in dušo. In ne pozabimo, da se v Val Thorensu tudi popoldan in zvečer veliko dogaja. Po smuki lahko v športnem centru zaplavate v pokritem bazenu ali si privoščite še malo fitnesa. Večere si popestrite v mestni diskoteki, na »apres-ski« zabavah, ali pa kar na strminah, v dobri družbi. Apartmajske hiše VILLAGE MONTANA Lega: povsem na smučišču, ob apartmajih Le Cheval Blanc; apartmaji Temples du Soleil so oddaljeni le 50 metrov. Objekt je razdeljen na tri apartmajske dele: Montana 1, Montana Soleil in Montana Valbel. Nastanitev: nastanjeni ste lahko v apartmajih različnih velikosti: - 1/4 A-apartma s kabino ima 35 m², v Montani: ena dvoposteljna soba, dnevni prostor s kuhinjsko nišo, kabina z dvema ležiščema, kopalnica; - 1/4 B-apartma ima 41–45 m², v Montana Soleil in Valbel: dve dvoposteljni sobi, dnevni prostor s kuhinjsko nišo, kopalnica; - 1/6 apartma ima 47–49 m², v Montana Soleil: dve dvoposteljni sobi, dnevni prostor s kuhinjsko nišo, kabina z dvema ležiščema (pograd) in dve kopalnici. V objektu se nahajajo tudi recepcija, restavracija, terasa, savna, turška kopel, masaža, menjalnica, trgovina za kruh in pecivo ter prodajalna spominkov. V vseh apartmajih pa so vam na voljo: telefon, TV, brisače, sušilec za lase, pripravljene postelje; v kuhinji električni štedilnik s štirimi ploščami, hladilnik, aparat za kavo, pomivalni stroj in pečica. Apartmaji imajo tudi balkon in brezžični internet. Parkiranje: na voljo so vam pokrite garaže za doplačilo, ki znaša približno 70 EUR na teden. Rezervacija je možna ob prijavi. VILLAGE MONTANA 4* (Val Thorens) Odhod: 12.–19. 1. 2013 Produkt: (2693) apartma 1/4 (35 m2) Cena apartmaja: 1.109 € Cena vključuje: 7-dnevni najem apartmaja, posteljnino, dve brisači, TV, končno čiščenje (razen kuhinje) Smučarska vozovnica za doplačilo ob prijavi Odrasli: 6 dni Val Thorens – 207 €/osebo (produkt 115); 6 dni Tri Doline – 260 €/osebo (produkt 1014) Otroci 5–13 let: 6 dni Tri doline – 208 €/osebo (produkt 8533) Otroci 6–13 let: 6 dni Val Thorens – 166 €/osebo (produkt 8535) SAMO ZA ČLANE Diners Cluba:

- 10-odstotni POPUST na namestitev in nakup smučarske vozovnice - možnost plačila na obroke s kartico Diners Cluba

XXXX

Škorpijon, ki je obkrožil svet Akrapovič

Podjetje Akrapovič že dvajset let postavlja standarde v svetu visoko zmogljivih izpušnih sistemov. Njihovi izdelki navdušujejo na tisoče bencinskih zasvojencev, največjim asom pa pomagajo do naslovov svetovnih prvakov. Besedilo: Gregor Šket Fotografije: Bor Dobrin, Črt Slavec, Aleksander Štokelj, Voranc Vogel, Yamaha Factory Racing

Made in Slovenia

Vse dobre zgodbe, tiste s pravo substanco, se začnejo s strastjo, veseljem, vetrom v laseh in kurjo poltjo. Sliši se tako preprosto, enostavno in samoumevno, pa ni čisto tako. Če se vse našteto združi z idejo, voljo, znanjem in trdim delom, potem nastajajo prekrasne stvari. Vse to drži za podjetje Akrapovič, ki je lani praznovalo svojih prvih dvajset let, v tem času pa se je razvilo v globalnega igralca, v postavljalca trendov v družbi bencinske visoke tehnologije, v večkratnega svetovnega prvaka, perfekcionista, znanstvenika in umetnika. Motocikli so bili mladostna ljubezen in zasvojenost Igorja Akrapoviča. Po poklicu je sicer elektrotehnik, hkrati pa se je že v otroških letih poglabljal v delovanje dvo- in štiritaktnih motorjev. Vedno je hotel kaj popraviti, izboljšati ali polepšati. Prav ta izumiteljska žilica mu je, ko je bil še aktiven dirkač, marsikdaj prinašala odločilno prednost pred tekmeci. Pogosto se je dogajalo, da ga je na štartu dobesedno izstrelilo daleč v ospredje. Skoraj neverjetno se zdi, da je bil – danes uglajeni gospod – v mladinskih letih neukročeni divjak v najboljšem pomenu te besede. Anekdote bi lahko pripovedoval v neskončnost in mnoge niso za v javnost. In iz vsega tega veselja, strasti in užitka je začel graditi blagovno znamko, ki je danes v motociklističnem svetu pojem kakovosti.

Iz majhnega zraste veliko Začelo se je v majhni delavnici. Kljub skromnim razmeram – imeli so tri varilne aparate, prešo, stružnico, tračno brusilko, vrtalni stroj in krivilni stroj za cevi, ki je bil izdelan po Akrapovičevih navodilih – so se samozavestno lotili izdelave zahtevnih izpuhov za motocikle znamk Ducati in Kawasaki. Potem

Na prejšnji strani: Akrapovičevi izdelki so sinonim za vrhunske materiale, izdelavo, dizajn in izjemne tehnične karakteristike. 1. in 2. Ustanovitelj podjetja Igor Akrapovič je bil tudi uspešen tekmovalec.

se je glas začel širiti v deveto vas. Igor Akrapovič namreč nikoli ni razmišljal lokalno: „Že zelo zgodaj je bila moja ambicija, da bi v svetu motociklizma nekoč izdelal najboljše izpušne sisteme na svetu.“ Iz te odločenosti ga ni bilo mogoče iztiriti; na začetku so bili deležni nekaterih podcenjevalnih oznak, pri neki ameriški reviji so jim rekli kar krivilci cevi z Balkana. A pri tej isti reviji jim danes pišejo slavospeve.

V dveh desetletjih je iz tiste skromne delavnice zrasla sodobna tovarna, ki zaposluje 500 ljudi. V tem času so postali vrhunski strokovnjaki za titan, ogljikova vlakna in druge materiale, s svojimi izdelki na novo postavljajo standarde v branži, kjer napredek potuje s svetlobno hitrostjo. V svojem delovanju so odvisni izključno od svojega znanja. V tovarni v Malem Hudem pri Ivančni Gorici nastajajo izdelki, ki so od idejne zasnove do končne izvedbe rezultat njihovega znanja,

Made in Slovenia prav ta neodvisnost od kapric različnih podizvajalcev pa je njihova velikanska primerjalna prednost. Tehnologija, dizajn, umetnost Ob lanski 20-letnici so organizirali dva dogodka, ki sta oba na učinkovit način izžarevala njihovo bistvo. V Tehniškem muzeju v Bistri so razstavili večino motociklov, s katerimi so zmagovali na največjih dirkah našega planeta. Zbirka je bila impresivna – ducati, kawasaki, yama-

ha, BMW ... Na ljubljanskem gradu pa so na unikaten način predstavili svoje izdelke. Mnogi obiskovalci so šele tam spoznali, da Akrapovičevi izdelki niso le tehničnotehnološka čudesa, ki že tako odličnim pomagajo še izboljšati njihove zmogljivosti, temveč se s svojim delovanjem učinkovito spopadajo tudi z izzivi, ki jih prinašata dizajn in industrijsko oblikovanje. Z nekoliko drugačnega zornega kota njihovi motociklistični in avtomobilski izpušni sistemi delujejo kot umetniške kreacije. Užitek je

1. Izpušni sistem za ferrari 458 Italia 2. Ducati panigale z Akrapovičevim izpušnim sistemom 3. S projektom Morsus je podjetje Akrapovič vstopilo v svet kostumiziranih motociklov. 3

gledati njihove linije, božati žlahtne materiale, iz katerih so izdelani in obdelani na perfekcionističen način, poslušati njihov zvok, ki oddaja dobre vibracije in izžareva neverjetno energijo. Ob vsem tem sploh ni čudno, da brez težav prepričajo natančne Nemce, glamurozne Italijane in celo visoko tehnološko razvite Japonce. Avtomobili Podjetje Akrapovič ima svoje korenine v svetu motociklizma. To je njegovo bistvo, njegova dnevna soba ... A že nekaj let več kot uspešno nastopajo tudi v svetu avtomobilizma – in tudi tukaj jih zanimajo le najboljši. Izdelujejo izpušne sisteme za zveneča imena, kot so Audi, BMW, Ferrari, Lamborghini, Mercedes-Benz, MINI in Porsche; v zadnjih dveh letih so se več kot uspešno predstavili tudi na frankfurtskem in pariškem avtosalonu.

Tekmovalni uspehi Leta 2000 je Colin Edwards postal prvi svetovni prvak, ki mu je na poti do naslova pomagal Akrapovičev iz2

Made in Slovenia

1. Španec Jorge Lorenzo je podjetju Akrapovič priboril prvi naslov svetovnega prvaka v elitnem razredu Moto GP.

pušni sistem. Do letošnje sezone so v različnih razredih osvojili že 73 naslovov svetovnih prvakov, letošnja sezona pa je bila daleč najuspešnejša doslej. Slavili so kar v štirinajstih motociklističnih razredih, po zaslugi Jorgeja Lorenza so prvič osvojili tudi naslov v kraljevskem razredu Moto GP. Močan pečat so pustili tudi v avtomobilskem svetu. Audi je z njihovim izpušnim sistemom slavil na legendarni dirki 24 ur Le Mansa in osvojil svetovno vztrajnostno prvenstvo, BMW pa je z njihovo pomočjo osvojil naslov prvaka v nemški seriji DTM.

2. Audi, opremljen z Akrapovičevim izpušnim sistemom, je letos že tretjič zapored slavil na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Poleg tega pa so osvojili tudi svetovno vztrajnostno prvenstvo FIA WEC. 3. Podjetje Akrapovič je v svojih prvih dvajsetih letih v različnih kategorijah osvojilo že 73 naslovov svetovnega prvaka.

Škorpijon Škorpijon ni po naključju Akrapovičev zaščitni znak – »akrap« namreč v turškem jeziku pomeni škorpijon. Nenazadnje se je v prvih letih tudi podjetje iz Ivančne Gorice imenovalo Scorpion. Obstaja celo neka basen, ki govori o tem, kako težko se škorpijon odreče tistemu, kar ima v krvi. Ta rdeči škorpijon ima v krvi neustavljivo željo po boljšem, lepšem, hitrejšem – le najboljše je zanj dovolj dobro. 3

XXXX

Ženska v moškem svetu

Ana Zadnik, slovenska oblikovalka avtomobilov Kot deklica se je Ana Zadnik igrala z barbikami, danes pa za skupino Jaguar Land Rover oblikuje luksuzno notranjost avtomobilov. Poleg Roberta Lešnika, Georga Gedla in Uroša Pavasoviča je tako ena od redkih oblikovalcev avtomobilov, kar jih premoremo Slovenci, vsekakor pa edina ženska predstavnica svojega poklica. Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: Arhiv Laurent Nivalle, Dacia in Ana Zadnik

100

Dizajn Ana Zadnik je tudi sicer ena redkih žensk v svetu avtomobilskega dizajna. Zgolj petina vseh, ki se ukvarjajo s tem (pregovorno moškim) poklicem, je namreč žensk. Slovenska državljanka, rojena leta 1980 na Reki, je v očetovem rojstnem kraju, Ljubljani, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje leta 2005 diplomirala iz kiparstva. S pomočjo štipendije Ministrstva za kulturo se je dve leti kasneje vpisala na študij avtomobilskega dizajna na londonskem Royal College of Art, ki velja za eno najboljših izobraževalnih institucij na svetu. Na vprašanje, zakaj se je po koncu študija kiparstva odločila za oblikovanje avtomobilov, odgovarja: „V kiparstvu sem bila precej dobra, a sem spoznala, da tega ne počnem s srcem. Ugotovila sem, da uživam v ustvarjanju in oblikovanju predmetov, namenjenih množici ljudi, in ne posamezniku. Avtomobilsko oblikovanje je spoj vsega, v čemer sem dobra. Oblikovanje iz gline, risanje in računalniška obdelava. Končno odločitev sem sprejela leta 2005 in tedaj se je vse začelo.“ Izbira ni bila naključna, saj je zelo dobro vedela kam gre: „Tam sem bila pet let zapored, tako da sem že vedela, kaj me čaka, je pa seveda veliko skritih podrobnosti, ki jih od zunaj ni mogoče videti; toda povedati moram, da so bila to prijetna presenečenja. Želela sem izkoristiti svoje dotedanje znanje o umetnosti in ga uporabiti pri oblikovanju. Kasneje so mi povedali, da so me sprejeli, ker sem končala akademijo in znam risati, tako da so videli, da je v meni nekaj, kar je treba zgolj razviti. Poleg tega sem bila aktivna v študentski organizaciji BEST, kjer sem opravila tečaje kreativne tehnologije, tematsko povezane z avtomobilsko panogo.“ V družbi elite na Royal College of Art Vodila jo je njena ljubezen do vizualnega in zanimanje za oblikovanje. Zanimivost? Na avtomobilsko obliko-

Na prejšnji strani: Koncept Dacia Duster, katerega interier je delo Ane Zadnik in njen ruski kolega Arsenij Kostromin, ki je oblikoval zunanjost. 1. Ana Zadnik 2. Koncept Dacia Duster je bil predstavljen leta 2009 v Ženevi

vanje se je vpisala, ne da bi sploh imela vozniško dovoljenje. Tedaj še sama ni vedela, zakaj je izbrala prav ta ozko specializirani študij: „Nikoli nisem bila poseben poznavalec ali ljubitelj avtomobilov. Študijski kolegi, ki sem jih spoznala in ki so imeli izkušnje z delom v avtomobilski industriji, so mi povedali marsikaj novega o avtomobilih, tako da se je začela ta ljubezen do vozil hitro krepiti.“ Imela je dobre učitelje. Njeni predavatelji so bili slavni Chris Bangle (tedaj vodja oblikovanja skupine BMW), Stephane Schwartz (tedaj vodja evropskega oblikovalskega oddelka pri Nissanu), Marek Reichman (vodja oblikovanja pri Aston Martinu) in Serge Porcher (avtor Citroënovega pluriela), ki veljajo za vrhunske strokovnjake na svojem področju. V primerjavi z drugimi fakultetami Royal College of Art spodbuja abstraktno razmišljanje o oblikovanju av-

101

XXXX

1. Ena od prvih Aninih študijskih nalog je bil redizajn jaguarjevega modela e-type. Danes, ko dela v skupini Jaguar Land Rover, se ji morda te sanje uresničijo.

2. Skica iz časa dela v Renault Design Central Europe v Bukarešti.

tomobilov, ki je še najbliže umetnosti. Morda je prav to prihodnost avtomobilskega dizajna: „Po oblikovalskih birojih sem opazila, da danes oblikovalci premikajo meje izdelkov. Oblikovanje avtomobilov postaja vse bolj podobno umetnosti. Mnogi si drznejo začeti na točki, kjer si doslej niso upali, pri čemer sta zelo pomembna prepoznavnost in osebni pečat. Vse doslej je moral dizajn predstavljati identiteto blagovne znamke, danes pa se iščejo podrobnosti, s katerimi se ločiš od množice in s katerimi si prepoznaven. Ljudje zunaj sveta avtomobilizma so željni eksperimentiranja, istočasno pa se bojijo sprejeti novosti in o avtomobilu še vedno razmišljajo kot o prevoznem sredstvu. Na fakulteti o avtomobilih nismo razmišljali le kot o prevoznih sredstvih, ampak smo v dizajn vključevali lasten družbeni kontekst in lastno izkušnjo.“ Še pred diplomo je Ana Zadnik od najbolj znanih svetovnih podjetij dobivala ponudbe za delo. To ni nič čudnega, če vemo, da se 93,9 odstotkov diplomantov Royal College of Art zaposli takoj po končani fakulteti: „Royal College of Art je zasnovan kot priprava na zaposlitev. 70 odstotkov študija predstavlja praktično delo. Predavanja niso obvezna, z eno nogo si pravza-

102

prav že v poslu. Kdor želi, ima možnost spoznati veliko število uspešnih oblikovalcev, dobiti potrebne kontakte in izvedeti za možnosti zaposlitve. Na študiju ocen ni, vsak petek pa je na ravni fakultete razstava. Številčna publika in njihovi komentarji nas silijo v to, da dajemo vse od sebe. Pisnih ocen ni, toda po razstavi veš, kako dobro je tvoje delo. Po zaključni (diplomski) razstavi večina dobi ponudbo za delo in ko to dojameš, padeš v krizo, ker nikoli ne veš, od koga boš dobil ponudbo, na kateri celini boš končal, kje boš živel in ali ti to sploh ustreza ali ne …“ Zaradi pogostih potovanj je še v času študija spoznala, kje bi rada živela: „Všeč mi je sproščen način življenja. Dojela sem, da mi najbolj ustrezajo ljudje in način življenja na tem območju. Želela bi ustvarjati izdelke za ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz.“ Prvo „pravo“ izkušnjo dela v avtomobilskem oblikovalskem biroju je Ana Zadnik dobila na Japonskem, kjer je opravljala prakso pri Toyoti. Na Japonskem je poleti 2006 preživela tri mesece, od junija do avgusta: „Rekli so nam, da o tem, kar smo počeli pri Toyoti, ne smemo govoriti. Lahko rečem le, da je bil proces raziskovanja pomembnejši od končnega rezultata. Japonske se ne

Dizajn 3., 4., 5. Koncept Dacia Duster je v oblikovanju ponudil zanimive rešitve in dodelane detalje

da opisati. To je kot drug planet. Popolnoma drugačen vtis dobiš kot turist ali pa kot delavec.“ Od vzhodne Evrope do Anglije Po diplomi leta 2007 je dobila ponudbo za delo pri skupini Renault-Nissan. V tistem trenutku je bila za Renault, ki je sestavljal ekipo za svoj novi dizajnerski studio v Bukarešti, naravnost idealna. Leta 1999 je namreč Renault kupil Dacio, s katero so sodelovali že prej. Potem ko so Dacio postavili na zdrave temelje, so se pri Renaultu odločili še naprej vlagati v znamko in odpreti studio Renault Design Central Europe, da bi bili tako bliže tamkajšnjim kupcem in v stiku s hitrimi spremembami okusa kupcev in tržišč. Ana Zadnik je bila kot Vzhodnoevropejka z zahodnoevropsko diplomo za Renault kot naročena. Od januarja 2008 je tako delala v Bukarešti skupaj z maloštevilno skupino oblikovalcev, in sicer kot oblikovalka zunanjosti in notranjosti. Prvega pol leta je lahko deset dni na mesec delala celo od doma v Ljubljani. Leta 2009 so na ženevskem avtomobilskem salonu predstavili koncept Dacia Duster, katerega interier je delo Ane Zadnik. V svetu avtomobilskega dizajna je za mladega oblikovalca to velik uspeh – nekateri oblikovalci imajo za seboj več desetletij dela, pa v svoj življenjepis ne morejo umestiti podobnega dosežka. Eksterier je oblikoval njen ruski kolega Arsenij Kostromin. Po skoraj petih letih pri Renaultu je Ana Zadnik oktobra zamenjala službo in začela delati za skupino Jaguar Land Rover. Britanske luksuzne znamke so danes v lasti indijske skupine Tata, ki z njimi vzorno upravlja. Zadnikova danes živi in dela v srcu Anglije, v mestecu Royal Leamington Spa. „Študij na Royal College of Art se začne z redizajnom nekega modela ali znamke. Začne se z oblikovanjem v klasičnem pomenu te besede. Cilj tega početja je, da vidijo, kako dobro rišemo. Moja generacija je dobila za nalogo redizajn enega od Jaguarjevih avtomobilov. Odločila sem se za e-type, ker je tako popoln, da je res težko kar koli napraviti bolje.“ Po spletu naključij Ana Zadnik danes dela prav za skupino Jaguar Land Rover – je oblikovalka notranjosti v oddelku za strateški dizajn. Kdo ve, morda se bo nekoč podpisala pod avtomobil, bolj popoln od jaguarja e-type. V prostem času oblikuje obutev, nakit in pohištvo ter slika za svojo dušo. Svoje delo naravnost obožuje, ker je kreativno in ji omogoča dovolj svobode, saj je popolnoma drugačno od klasičnega pisarniškega dela. Pravi, da je njeno delovno okolje podobno otroškemu vrtcu – je pisano, polno igrač, nenavadnega pohištva, navdihujočih predmetov, papirjev in skic po stenah, mizah, panojih … Na vprašanje, kje se vidi čez deset let, Ana odgovarja: „V življenju sem doživela že marsikaj – bila sem natakarica, delala sem v tovarni, bila sem turistična vodička … To je torej le eno od mnogih del, ki sem jih doslej opravljala. Mislim pa, da ni zadnje, saj me v življenju zanimajo tudi druge stvari. Verjamem, da je treba uživati v trenutku in biti hvaležen za vse dobro.“

3 4

103

XXXX

Slovenski superavtomobil Tushek renovatio T500 Slovenija se sicer ne more ravno pohvaliti s številnimi dosežki v avtomobilski industriji, še manj pa v izdelovanju superšportnih avtomobilov, a kljub temu pri nas izdelujemo sestavne dele za Yamaho, Hondo, Ducati, Porsche in tudi Ferrari, med proizvajalci opreme pa je daleč naokoli najbolj znan Igor Akrapovič s svojimi izpuhi. Besedilo: Borut Štajnaher Fotografije: Arhiv Tushek

104

Avtomobilizem Letošnje leto bo pri nas prelomno, saj smo se tudi Slovenci vpisali v knjigo superšportnih avtomobilov. Zasluga gre Aljoši Tušku, nekdanjemu dirkaču, ki je aprila v Monte Carlu predstavil vozilo tushek renovatio T500. Avtomobil korenine vleče iz slovaškega športnega modela K1 attack, v katerem se Fordov V6-motor ni ravno izkazal, težavo pa je predstavljala tudi velika masa vozila. Aljoša se je tako odločil, da obrne nov list in K1 temeljito predela, saj je v primerjavi s slovaškim modelom na renovatiu T500 kar 80 % novih delov. Renovatio T500 je dolg 4,19 metra, širok 1,99 in visok 1,05 metra. Oddaljenost karoserije od tal znaša 11 centimetrov. Vozilo je tako daljše, širše in nižje od K1, za pogon pa sedaj skrbi Audijev 4,2-litrski motor, ki moč preko ročnega 6-stopenjskega menjalnika prenaša na zadnji kolesni par. Motor razvije 330 kW/450 KM in ker je avtomobil težak le dobro tono, lahko do 100 km/h pospeši v vsega 3,7 sekunde, do 200 km/h v 11 sekundah, končna hitrost pa znaša 310 km/h. Tudi zavore so avtomobilu primerne, saj se renovatio s 100 km/h povsem zaustavi v vsega 29 metrih. Tu gre zahvala tudi domačim proizvajalcem, saj so keramične zavore delo blejskega podjetja MS Production, lahka platišča pa je izdelalo šentjursko podjetje Rotobox. Razporeditev mase je 47 % na sprednjo os in 53 % na zadnjo, specifična moč pa znaša 2,42 kg/km – gre za zmogljivosti, ki se zlahka primerjajo z renomiranimi športniki, kot so lamborghini, mclaren ali ferrari. Športni dizajn in odlične vozne lastnosti Snemljiva trda streha in vrata, ki se odpirajo proti nebu, karbonska vlakna in kompoziti, nastavljiv zadnji spojler, G-senzor, CrMo (crommolibden) varnostna kletka, karbonski sedeži in 4-točkovni varnostni pas so sestavni deli najboljših superšportnih avtomobilov. Nastavljivo podvozje omogoča udobno vožnjo na navadnih cestah in v mestu ter trdo in brutalno dirkanje na zaprtih dirkališčih. Notranjost je povsem spodobna in nudi dovolj prostora dvema potnikoma, v njej pa najdete celo nekaj odlagalnih površin, predal za rokavice, radio, naročite pa lahko tudi kovčke za v prtljažnik. Aljoša Tušek obljublja ekskluzivo, zato ne bo izdelal več kot 30 vozil, za model pa bo potrebno odšteti 300.000 evrov. Se pa Aljoša Tušek tu ne bo ustavil, saj se že pripravlja na izdelavo novega superšportnika forego T700. Ta model naj bi bil lažji od ene tone, razvil pa naj bi kar 700 KM. Za primerjavo povejmo, da lamborghini aventador iz 6,5-litrskega V12-motorja prav tako razvije 700 KM, a tehta 1,5 tone. Forego naj bi imel bočni pospešek kar 3,3 G, medtem ko ima renovatio T500 bočni pospešek 1,7 G. Kdo ve, morda je le še vprašanje časa, kdaj se bo Slovenija znašla med športno avtomobilsko elito.

1. Aljoša Tušek, včasih dirkač danes izdelovalec superšportnih avtomobilov. 2. Notranjost je obogatena z najboljšimi materiali kot so karbonska vlakna, usnje, aluminij … 3. Dirkalnik z možnostjo vožnje tudi po normalni cesti poganja audijev 4,2 litrski motor.

1 2

105

Narejeno v Sloveniji Dosežki slovenskega oblikovanja V Sloveniji se včasih bolj, včasih manj opazno udejanijo primeri dobre prakse, ko oblikovalcu uspe dobro oblikovan izdelek spraviti na tržišče. Ali pa se dobro ozaveščen proizvajalec odpravi na pravi naslov, poišče oblikovalca in potem je, ob usklajenem dialogu, uspeh zagotovljen. Tekst: Lucija Stupica Fotografije: arhiv proizvajalcev

106

Dizajn Seveda je v procesu še veliko različnih dejavnikov, a cilj je isti: oblikovati uspešno zgodbo, kjer so zadovoljni tako oblikovalci, naročniki in nenazadnje uporabniki, svetovni trg pa tako obogaten za prepoznaven izdelek – in da, tudi slovenski.

Na prejšnji strani: Otroški stol Froc se s tremi preprostimi nastavitvami prilagaja rasti vašega otroka. Nastaviti je možno višino sedišča, nožnega naslona in položaj hrbtnega naslona. Na sejmu Amient je dobil najvišje priznanje mednarodne komisije.

Presežki s trajno vrednostjo Froc, nastavljiv otroški stol, ki ga je mogoče dobiti v šestih različnih barvah, je na letošnjem pohištvenem sejmu Ambient v Ljubljani prejel nagrado za najinovativnejši izdelek. Hudomušno ime že vnaprej obljublja obilo zadovoljstva in tudi zabave. Barvne možnosti, nastavljivost po meri vašega otroka (stol, ki raste z njim vse od šestih mesecev starosti in tja do desetega leta), prijazni materiali, izjemna stabilnost – vse to otroku omogoča varno igro, posedanje in zganjanje norčij, ki jih še tako skrbni starši ne morejo predvideti. Froc je plod domačega znanja in povrhu vsega narejen iz slovenskega lesa. Idejo so razvili in oblikovali v ljubljanskem Gigodesignu, prodaja in izdelava pa je v rokah dolenjskega podjetja Rimarket. Stol je v prodaji tudi preko spleta, saj gre za blagovno znamko, ki želi biti prepoznavna tudi na tujem trgu, povpraševanje domačih naročnikov pa je že ob samem začetku proizvodnje precejšnje. Tako Froc kot Leis, izvirni kuhinjski set iz lesa, ki ne le da sledi trendu, temveč ga tudi ustvarja, sodita v nabor produktov, ki jih je uspelo oblikovati Gigodesignu, studiu, ki pomaga spreminjati inovaci-

2. LL stol, ki ga je oblikoval absolvent Fakultete za arhitekturo Luka Ločičnik.

1. Kuhinjski pribor Leis je vrhunsko oblikovan izdelek.

107

Dizajn

1. Dva lesena dela stola v obliki črke L uporabniku omogočata tako sestavo stola kot tudi mizice in police. 2. Boomerang podjetja XVIDA je prava inovacija, prvi izdelek na svetu, ki združuje funkciji stojala za iPad in nosilca.

je, objekte in strategije v produkte, storitve in tržne znamke. Oba izdelka spadata med tiste, za katere so kreativni direktorji studia prepričani, da predstavljajo presežke s trajno vrednostjo in so jima namenili oznako GIGODESIGNED™. Kuhinjski set Leis je namenjen prebrisanim kuharjem, kot so domiselno zapisali ustvarjalci, je eleganten in vznemirljiv izdelek, z možnostjo shranjevanja na kovinske površine kuhinje, saj ima v delu oprijema tudi magnet. In kot še dodajajo: oblikovan je za ljudi z dobrim okusom. In ob pogledu na Leis jim tega ne gre oporekati.

108

Dobra ideja, odlična realizacija Tako kot Froc je otrokom namenjen tudi Hi konjiček, ki smo ga v eni od preteklih izdaj že predstavili. Hi konjiček je delo arhitektk Jožice Curk in Mateje Panter, avtorici pa poudarjata, da gre za oblikovalsko platformo, pri kateri se znanje, delo, ideje in energije povezujejo v celostno oblikovanje: re:design, re:use, re:think. Stara dobra igrača je postala zanimiva tako za otroke kot tudi za odrasle. Prvim ponuja obilo igre, drugim pa estetski objekt, umetniški predmet, ki ga bodo postavili v svoje stanovanje, nanj odložili kakšno knjigo ali skodelico, ali pa si bodo dovolili pričarati nekaj nostalgije. In tako kot Froc je tudi Hi konjiček rezultat dobro premišljene osnovne ideje, hkrati pa je tudi uspešna realizacija. Materiali? Barvani mediapan, akrilno steklo, kompaktna ali vezana plošča; izdeluje pa jih Mizarstvo Vidmar. Še eno mizarstvo je na letošnjem pohištvenem sejmu Ambient dobilo nagrado – prav tako v sodelovanju z očitno pravim oblikovalcem, Julijanom Krapežem, ki ga med drugim poznamo po oblikovanju mnogih nagrajenih kuhinj. Pohištvo Potočnik je skupaj z njim prejelo dve nagradi: za kuhinjo Kamen in les in Gurmansko vitrino. Pri mizarstvu pravijo, da nadaljujejo družinsko tradicijo ljubezni do dela z lesom. Oba izdelka sta vrhunske izdelave, oblika in seveda funkcija pa zadovoljita še najbolj prevzetnega uporabnika. Ob vsem tem te ima, da se dotikaš lesa in hkrati uživaš, tokrat ne le gurmansko, temveč že skoraj hedonistično. Če kaj, potem je vrhunski dizajn tisto, kar povezuje predstavljene izdelke. Letos je pravzaprav nemogoče mimo LL stola mladega oblikovalca, arhitekta Luke Ločičnika. LL stol je sestavljen iz dveh lesenih delov, ki sta, kot pove ime samo, v obliki črke L. Posamezna dela lahko tako tvorita stol, klubsko mizico ali omaro, lahko pa en del uporabite kot naslonjalo. LL stol je svojo pot začel z iskanjem potencialnega proizvajalca na Kickstar-

Dizajn 3. Gurmanska vitrina je premična električna vitrina. Njena prednost je, da jo lahko prestavljamo po prostoru glede na naše potrebe. Odlično funkcijo pa podpira tudi odlična oblika.

terju, potem ko sta se Ločičnik in njegov mentor z ljubljanske fakultete za arhitekturo, Tadej Glažar, povezala z v ZDA živečim Nikom Klanškom. Stol naj bi bil izdelan iz slovenskega lesa, zato si želijo, da bi proizvodnja potekala v Sloveniji. Kamniško podjetje Stol & Stol je izdelalo prve primerke, v prihodnosti pa so tudi želje po odprtju lastne tovarne. Na poti do proizvodnje In še en slovenski izdelek s pomočjo Kickstarterja išče finančno pomoč za zagon proizvodnje – Boomerang. Urošu Čadežu se je ideja porodila na tekaški napravi, ko je razmišljal, kako bi si čas v fitnesu krajšal s svojim iPadom, če bi ga le lahko kako pritrdil. Razmišljal je še naprej: kako bi lahko tablico z nosilcem brez zapletene montaže pričvrstil tudi na armaturo v avtu, na zid, na stekleno površino, na sedež pred seboj v letalu ali pa recimo na hladilnik, da bi lažje sledil receptom in mu tablica ne bi oteževala dela. Ideja se je razširila še na druge potrebe – nosilec bi omogočil lažje brskanje in gledanje z različnimi nakloni. Sledila so mnoga testiranja vsakega najmanjšega detajla, testiranja, ali je tehnično izvedljiv in ali se ga da proizvesti za sprejemljivo ceno. S prvim prototipom je Čadež potrkal na vrata oblikovalskega studia Gigodesign, na pomoč mu je priskočil oblikovalec Luka Stepan. Boomerang je zdaj izdelan za iPad, v načrtu pa so tudi nosilci za druge tablične računalnike. Očitno je, da so tudi slovenske zgodbe lahko uspešne, da združujejo pravo mero dobrega oblikovanja, odličnosti in – vsaj malo – srečnih naključij. Prihodnost? Še boljše, še višje, v še večjih količinah. Konec koncev smo tudi mi, uporabniki, del teh uspešnih zgodb, saj so le-te vsaj malo tudi naše.

4. Gugalniki Hi konjiček v različnih izvedbah in pol stoletja star original.

109

XXXX

Ko dizajn sreča inteligenco Gorenje Design Studio

Pa začnimo malo drugače – v manjši delavnici v vasici Gorenje, kamor segajo začetki zgodbe. Najbrž danes vsaj mlajša generacija uporabnikov ne bi nikoli pomislila, da gre ime ene najuspešnejših slovenskih blagovnih znamk iskati prav v imenu te majhne vasi. Skupina Gorenje se danes uvršča med najbolj inovativna podjetja na svetu, ki poudarjajo tudi estetsko plat svojih uspešnih zgodb – Gorenje je namreč večkratni prejemnik nagrad red dot za gospodinjske aparate pod blagovnimi znamkami Gorenje, Asko in Atag. Tekst: Lucija Stupica Fotografije: arhiv Gorenje

110

Dizajn Že v sedemdesetih letih je Gorenje začelo prejemati mednarodne nagrade, kar je še poudarilo pomen ustanovitve Design centra Gorenje leta 1971. Začetki linije Pininfarina segajo že v devetdeseta, a sta razpad Jugoslavije in novonastala država spremenila pogoje ustvarjanja, tako da so šele leta 2000 uresničili načrte in uporabnikom ponudili prvo dizajnersko linijo s podpisom italijanskega oblikovalskega studia Pininfarina. Devetdeseta leta so prinesla tehnološki, inovacijski, okoljevarstveni in oblikovalski razvoj Gorenjevih aparatov, novo tisočletje pa razvoj naprednih tehnologij s poudarkom na funkcionalnosti in upravljanju aparatov ter seveda vrhunskem dizajnu. Medtem so se nagrade kar vrstile. Linija Pininfarina je prinesla velik uspeh, zato so jo leta 2005 v celoti prenovili in jo poimenovali Gorenje Pininfarina, sledila pa so sodelovanja z oblikovalskimi hišami, kot so Swarovski, Ora-Ïto in Karim Rashid. Med najodmevnejšimi aparati Gorenje Design Studia je danes hladilno-zamrzovalni aparat Gorenje for iPod, najbolj prestižna pa je miza SmarTable s popolnoma integriranim daljinsko vodenim hladilnikom v notranjosti mizne noge. Pametni kuhajo (in perejo)! Mednarodna strokovna žirija je Gorenju letos spet podelila kar dve red dot nagradi, in sicer za pralni stroj SensoCARE in indukcijsko kuhališče IQcook. Oba izdelka sta plod Gorenjevih oblikovalcev – Lidije Pritržnik, Boruta Keržiča in Matevža Popiča. Sodobna kuhinja je največkrat del bivalnega, odprtega prostora, hkrati pa mora zagotavljati kar največ funkcionalnosti. Ob tem si želimo tudi lepega videza in prav to je vodilo oblikovalce, da so ustvarili kuhališče po meri sodobnega uporabnika. Kolikokrat se nam zgodi, da se za trenutek ali dva ne posvečamo le kuhi, temveč poskrbimo še za goste, opravimo kak nujen klic ali pa le stopimo malo stran od kuhališča, ker je nekaj drugega zmotilo našo pozornost. Kar pomislite! In potem se nam ponudi Gorenjeva ideja, ki nas prikrajša za mnoge trenutke, ko smo besni bentili, ker nam je kaj preveč ušlo izpod pokrovke. Kuhališče IQcook ponuja pet prednastavljenih načinov kuhanja in pečenja; ko izberemo ustreznega, s preprostim dotikom aktiviramo senzor, ki je nameščen na pokrovki posode. Delovanje IQ-senzorjev, vgrajenih v kuhališču in na pokrovki posode, ki vsak zase preverjata stanje v posodi, spremlja elektronika kuhališča. Inteligentna tehnologija zagotavlja samodejno delovanje in odpravlja potrebo po neposrednem nadzoru nad kuhanjem. IQcook kuhališče poleg tega omogoča tudi prilagoditev temperature kuhanja, izbere najbolj optimalno, s tem pa zmanjša porabo električne energije tudi za 40 %. Kaj še prinaša IQcook? V vsaki kuhalni coni kuhališča so vgrajeni senzorji, ki omogočajo uporabo izjemne IQcook funkcije na vseh štirih kuhalnih conah hkrati. V kolikor med pripravljanjem jedi nehote na lonec položite napačno pokrovko, IQ senzorska tehnologija zamenjavo zazna in vas obvesti z zvočnim signalom. Kuhanje se tako nemoteno nadaljuje.

Patentirana varnostna funkcija SmartSense preprečuje prekipevanje ali prismoditev, saj v primeru, da v posodi zmanjka tekočine, samodejno izklopi delovanje kuhališča. In potem še pralni stroj Gorenje SensoCARE, ki je del najnovejše generacije pralnih in sušilnih strojev. Zahvaljujoč pametni tehnologiji SensorIQ, ki samodejno optimira procese pranja in sušenja, sodijo aparati med najbolj dovršene in učinkovite na trgu. Da so se oblikovalci lotili oblikovanja z mislijo na uporabnika, je kaj hitro videti, sledili pa so tudi prepoznavnemu likovnemu jeziku, ki ga že več let uspešno ustvarjajo. Gorenje je dokaz, da kombinacija dobrega dizajna, funkcionalnosti in napredne tehnologije tudi v svetovnem merilu ne more ostati neopažena. Od tu naprej gre pot samo še navzgor. 1

111

Na prejšnji strani: Iqcook – prvo kuhališče na svetu, ki omogoča povsem samodejne načine priprave hrane 1. Gorenjev kuhalnik iz leta 1973 2. Iqcook senzorji nadzorujejo kuhaje v posodi 3. Del razvojne ekipe: Dražen Djukič, Marko Kreča in Jure Plaskan

XXXX

Sanjski golf 21. Diners Club ProAm classic Na finalnem tekmovanje v golfu Diners Club ProAm Classic 2012 na Mauritiusu so slovenski igralci golfa dosegli odlično drugo mesto, boljši od njih so bili samo tekmovalci iz Južne Afrike. Prihodnje leto bo turnir na novi lokaciji, in sicer v Abu Dabiju. Besedilo: Zoran Grbič Fotografije: Arhiv Diners Club International ProAm Classic

112

DC Golf V začetku decembra je na sanjskem otoku v Indijskem oceanu, na Mauritiusu, potekal že 21. finalni turnir amaterskih in profesionalnih igralcev golfa, imetnikov kartice Diners Club. Letos se je Diners Club ProAm classic turnirja v golfu udeležilo rekordnih 19 ekip z vseh koncev sveta. Med njimi je bila tudi zmagovalna slovenska ekipa, ki so jo sestavljali Miran Babnik, David Mir, Erik Sorbara ter profesionalni igralec Andy Collison. Golfisti so v resortu Anahita na Mauritiusu preživeli nekaj čudovitih dni v prijaznem in toplem otoškem okolju - in seveda dosegli tudi številne vrhunske zamahe. Igranje golfa med palmami in sinjemodrim morjem je bilo za vse pravi užitek. Tekmovanje je bilo razdeljeno na dva tekmovalna dneva, igra pa je potekala na različnih golf igriščih. Igranje na otoku Le Touessrok je bilo za marsikaterega igralca pravi izziv in ekstremno doživetje, saj vulkansko skalovje, peščene plaže in majhne, a zelo hitre zelenice, niso dopuščali slabega dne. Igrišče na otoku Le Touessrok je tudi sicer nekaj posebnega, saj med profesionalnimi igralci golfa slovi kot eno izmed desetih najboljših na svetu. Slovenska ekipa je na turnirju Diners Club Pro Am Classic 2012 resnično blestela, saj je bila od njih boljša 1

le ekipa Južne Afrike. Tako so še izboljšali lanski odlični rezultat, ko so dosegli tretje mesto. Seveda pa je bilo igranje golfa na Mauritiusu več kot let športno srečanje in priložnost za oddih na čudovitem otoku, bila je tudi odlična priložnost za druženje, tkanje prijateljskih vezi in vzpostavljanje poslovnih stikov. A vse to je čar Mautiusa in Diners Club ProAm Classic turnirjev, ki za svoje izvedbe izbirajo le najboljše lokacije. Tako bo tudi v bodoče, saj bo izvedba 22. Diners Club ProAm Classica preseljena na drugo pravljično lokacijo, in sicer v največjega izmed sedmih emiratov in hkrati glavno mesto Združenih arabskih emiratov, to je vzhajajoči Abu Dabi s številnimi odlično urejenimi golf igrišči. A vse to je že nova zgodba, novi izzivi v golfu. Spremljajte nas in ne pozabite na vašo Diners Club kartico, kajti leta vam daje možnost, da prav vam uspe prihodnje leto. Najboljših pet ekip na Diners Club ProAm classic turnirju:

Južna Afrika Slovenija Peru Nemčija Poljska

165 točk 162 točk 157 točk 157 točk 157 točk 1. in 2. Druženje, golf in veličasten zaključek na Mauritiusu

3. Karl Kainzner; član odbora pri DCI, David Mir, Erik Sorbara, Miran Babnik in Andy Collison; PRO igralec golfa 4. Odlična uvrstitev in zadovoljni obrazi pred tablo z rezultati

113

XXXX

Umetnost

V kraljestvu muz 120 let ljubljanske operne hiše Do nje se ne pripelješ po veličastni in že od daleč razgledni aveniji s posejanimi fontanami in gručami turistov. Zdi se celo malce odmaknjena od mestnega vrveža, brez posebne prostorske uverture, ki bi jo najavljala že od daleč; skrita v ulici, ki na prvi pogled ne obljublja veliko. Kar naenkrat se pojaviš pred njo in tudi zaradi tega je pogled nanjo tako osupljiv. Prelepa je. Ravno dovolj je majhna, da te vabi brez zadržkov, in ravno dovolj svetovljanska, da za trenutek vseeno pomisliš, če se nisi pomotoma znašel na Dunaju ali v Pragi. Besedilo: Simona Kepic Fotografije: D. Prelovsek / B. Cvetkovič / arhiv SNG Opera in balet Ljubljana Na prejšnji strani: Vsakdanji svet nima vstopa v belo-zlatordečo dvorano, kjer že 120 let kraljuje domišljija.

Ljubljanska operna hiša te preprosto navduši. Njeno bogato okrašeno polkrožno pročelje, ki značilno počiva na jonskih stebrih, že desetletja vsaka s svoje strani varujejo muze komedije, tragedije, poezije in slave, z vrha pa na nas ponosno zre kip Genija, obkroženega z golo Opero ter oblečeno Dramo. Ko skozi težka lesena vrata vstopiš v polkrožno zavit hodnik, mehko obložen z bogato rdečo preprogo, te kar naenkrat objame domišljija. Vsakdanji svet ostane zunaj, pred teboj pa se za belimi notranjimi vrati odpre čudovita dvorana. Dva nivoja z zlatimi štukaturami obloženih stebrov, ki ob večerih razmejujejo srečnike v ložah, in nad njima tik pod stropom visoka galerija, rdeče tapecirane vrste udobnih sedišč, ki zapolnjujejo parterni del, čudovito lesketajoč se lestenec, ki se spušča v dvorano izpod bogato okrašenega stropa s poslikavami ženskih figur … Vse v dvorani je obrnjeno proti belo obokanemu odru, ki zevajoče čaka na ansambel, da bo tako kot skorajda vsak večer ta lep prostor napolnil z vznemirljivo vsebino. Zapreš oči in iz vsakega kotička lahko zaslišiš pritajene glasove, ki šepetajo 120 let zgodb. Če bi zidovi govorili … Bogata zgodovina slovenske operne umetnosti pravzaprav sega celo dlje, v baročno leto 1765. Le malokdo se še spomni Stanovskega gledališča, ki je krasilo pogled na Ljubljanski grad natanko tam, kjer danes stoji Slovenska filharmonija. Gledališka stavba, ki je nastala iz jahalnice, se resda po svoji velikosti ni mogla meriti z gledališči največjih evropskih mest, njena estetska vrednost pa ni dosti zaostajala za njimi, saj je bil njen tloris skorajda enak kot tloris v

115

Umetnost 1. Operna hiša in njeni umetniški ansambli so pred prenovo dolga leta trpeli zaradi stalne prostorske stiske.

istem času zgrajene milanske Scale. Gledališče je Ljubljančane razvajalo predvsem z italijanskimi operami in nemškimi gledališkimi predstavami; največji tragediji pa so bili meščani žal priča leta 1887, ko so noč razsvetlili uničujoči ognjeni zublji, v katerih je ta predhodnica današnje operne hiše do temeljev pogorela. Ker so bili to časi, ko si je bilo življenje brez gledališča težko predstavljati, je kranjski deželni zbor takoj začel iskati primeren prostor za gradnjo nove gledališke stavbe, ki je pet let po požaru zrasla na današnji lokaciji. Za njeno zasnovo sta v takratni vsesplošni težnji k panslovanstvu poskrbela Čeha, inženir Hrasky in arhitekt Hruby, predstava, s katero so pogostili prve goste novega Slovenskega deželnega gledališča, pa je bila Jurčičeva žaloigra Veronika Deseniška. Gledališče je imelo že od samega začetka močan narodnoosvobodilni pomen, saj je bilo kot prvo pri nas namenjeno uprizarjanju predstav v slovenskem jeziku. Slovenski umetniki so si svoj ustvarjalni dom

2. Prenovljena opera je sicer povečana z modernim prizidkom, a je ohranila svoj novorenesančni izgled in duh bogate tradicije.

1 2

116

Umetnost

sicer še nekaj časa delili z nemškimi gledališčniki in nekaj desetletij niso imeli svojega stalnega orkestra, zato so jih sprva na nastopih spremljali vojaški glasbeniki, od leta 1908 pa člani novoustanovljene Slovenske filharmonije. Leta 1918 je gledališče dobilo svoj orkester, svojim dramskim in opernim kolegom pa se je istega leta pridružil tudi profesionalni baletni ansambel. Muze na delu Stavba, ki je bila od nekdaj ponos slovenske arhitekture, je po drugi strani vse od ustanovitve veljala tudi za najboljše slovensko prizorišče za umetniške gurmane. Njen bogat repertoar – do obdobja med vojnama napolnjen predvsem z italijanskimi in francoskimi operami, od takrat pa tudi z uspešnimi slovenskimi avtorji – je ves čas pridobival na žlahtnosti in vsestranskosti. Kmalu po drugi svetovni vojni je dober glas o talentiranem ljubljanskem ansamblu prestopil slovenske meje in ustvarjalci so uspehe želi tudi drugod po Evropi. Enega svojih največjih triumfov so doživeli na velikem odru slovite pariške operne hiše, za svojo izvedbo opere Zaljubljen v tri oranže pa so bili leta 1957 nagrajeni celo s Philipsovo nagrado grand prix za najboljši posnetek leta. Boginjina nova oblačila Bogata zgodovina je pustila svoje sledove tudi na hiši. Sčasoma je postala dotrajana in upehana, zaradi nenehne prostorske stiske pa se je zdelo, da kar poka po svojih novorenesančnih šivih. Zato se je leta 2006 z domiselnim projektom arhitektov Jurija Kobeta in Marjana Zupanca začela njena petletna popolna prenova. Ta je bila vsa leta deležna prenekaterih nenačrtovanih težav in medijskih kritik, zato je ponovno odprtje decembra leta 2011 marsikomu sprostilo solze veselja in olajšanja. Izjemno naporna gradbe-

na in konservatorsko-restavratorska dela pa so kljub trnovi poti prinesla mnogo dobrega ne le obiskovalcem, temveč predvsem »stanovalcem« te prelepe hiše. Površina operne hiše se je namreč z modernističnim prizidkom ter dvema podzemnima atrijema povečala s 3.500 na 10.500 kvadratnih metrov. Prvič v zgodovini imata operni in baletni ansambel dovolj prostora za svoje vsakodnevne vaje, poskrbljeno pa je bilo tudi za mnoge tehnične izboljšave – od izboljšane akustike dvorane do novega zaodrja, ki omogoča tudi zahtevnejše projekte. Vsak centimeter umetelno dekorirane hiše in njene zunanjosti je bil strokovno prenovljen in operna hiša po dolgem času spet s ponosom sprejema goste, ki se pridejo naužit čarobne umetnosti. En oder, veliko zgodb Opere Faust, Aida, Knez Igor, Rusalka, Carmen, Nabucco, La Boheme, La Traviata, Ljubezen kapital in baletne predstave Giselle, Hrestač - Božična zgodba, Romeo in Julija, Don Kihot, Silfida – to so samo nekateri izmed najbolj priljubljenih naslovov, ki jih navdihujoče ustvarja SNG Opera in balet Ljubljana. V njihovem obširnem repertoarju, ki vsako leto obogati s še nekaj novimi naslovi, lahko vsakdo najde nekaj po svojem okusu iz sodobne ali klasične ustvarjalnosti. Ena od najodmevnejših je bila prav gotovo svetovna premiera ponovno odkrite Offenbachove opere Renske nimfe. Če ste zamudili to prečudovito stvaritev, si ne smete dovoliti, da zamudite še kakšno drugo. Ljubljanska operna hiša je namreč prostor popolne umetnosti, saj se v njej na najlepši možen način prepletajo glasba, ples, gledališče, poezija, arhitektura in vizualna umetnost. Vsak obisk te 120-letne boginje je zato vstop v drugačen prostor in drugačen čas. Tam, kjer so zgodbe lepe in konci strastni.

117

3. Majhen oder velikih zgodb: dvorana s 526 sedišči je v primerjavi z 2800-sedežno milansko Scalo res majhna, vendar ne zaostaja po svoji umetniški vrednosti. 4. Prizor iz baletne pravljice Hrestač - Božična zgodba na glasbo P. I. Čajkovskega, ki je doživela že skoraj 60 razprodanjih ponovitev.

XXXX

Šteje vsebina, ne ime Gregor Podnar, galerist

Pred dobrimi petimi leti se je lučaj od znamenite berlinske sprehajalne aleje Unter den Linden v hiši galerij Galerienhaus naselila Galerija Gregor Podnar. Ambasada konceptualne umetnosti pod taktirko nekdanjega kustosa galerije ŠKUC, Gregorja Podnarja, že leta sodeluje z umetniki, kot so Irwin, Vadim Fiškin, Yuri Leiderman; pa tudi s talenti mlajše generacije, kot so Tobias Putrih, Alexander Gutke, Marzena Nowak, Anne Neukamp in Ariel Schlesinger. Intervju: Nina Vidovič Fotografije: osebni arhiv Gregorja Podnarja, slikovni material Galerija Gregor Podnar

118

Umetnost Obsežen in vsebinsko dovršen repertoar umetnikov iz pretežno vzhodnoevropskega prostora se je v galerijsko prenasičenem Berlinu uspel prebiti med tiste redke naslove, ki s kakovostjo privabljajo zvesto klientelo zbirateljev in kupcev. A za vizionarskega galerista nemška prestolnica še zdaleč ni zadnja postojanka. Z enako vztrajnostjo, s katero zbira in kultivira svoj galerijski koncept in prostor, oče petih sinov že pluje k novim ciljem, novim umetnostnim obzorjem. Gospod Podnar, kako je sploh prišlo do odprtja vaše galerije v Berlinu? Jasno mi je bilo, da se moram iz sorazmerno majhnega mesta, v katerem umetniški trg ni bil razvit, preseliti v neko večje mesto. Želja je bila pravzaprav bolj v smeri juga, pristal pa sem v severnjaškem Berlinu. Na sejmu Miami Beach sem se srečal z berlinskim kolegom Claesom Nordenhakejem, ki mi je omenil, da v Berlinu odpira stavbo, kjer naj bi se naselile galerije. To se mi je zdelo zanimivo, tako da smo se kmalu potem odločili, da se z družino preselimo v Berlin. Zanimivo, da ste pristali prav tukaj, ko imajo druge evropske metropole morda nekoliko bolj etabliran umetnostni trg. Berlin nedvomno je mesto umetnosti – gostota umetnikov in producentov je zelo močna in da se videti veliko umetnosti. Ko sem pred petimi leti prišel sem, je bil okoli Berlina velik “hype”, kar so prepoznale tudi številne druge galerije in prav tako sledile semkaj. Nekaj jih je medtem že zapustilo mesto. Gostota galerij je tukaj res ogromna, tržišče pa se v primerjavi z vzponom galerijske scene zadnjih 10 let razvija precej počasneje. 2

Kaj je potem recept, da se galerije uspešno pozicionirajo v Berlinu in med zbiratelji, ki sem prihajajo tudi iz drugih večjih mest? Ena izmed prednosti je dobra obiskanost mesta, tako da naše razstave vidi večje število obiskovalcev, publike. To je prvi korak. Drugi korak pa so mednarodni sejmi umetnosti. Večina galerij danes brez obiska sejmov skorajda ne preživi – morda par izjem v New Yorku ali Londonu z dobrim lokalnim trgom in dobrim programom. Ampak sejmi so nepogrešljivi člen v našem poklicu, sploh za prodajo umetniških del. Kako bi povzeli program vaše galerije oziroma zbirko umetnikov, ki jih zastopate? Prvinsko se opiramo na izkušnje 60., 70. let, čemur se v umetnosti pravi konceptualne prakse. Veliko sodelujem z umetniki, ki izhajajo iz tega časa oziroma delovanja, ali mlajšimi umetniki, ki se vsebinsko navezujejo na to obdobje. Program se tako veže na starejšo in mlajšo generacijo. Osebno mi je pri tem pomembno, da gre za estetsko sporočilo, za nekaj, kar se razloži skozi samo gledanje, za kar ne potrebujete obrazložitve, lista papirja s sporočilom umetnika. Ni za spregledati, da večina umetnikov, ki jih zastopate, prihaja iz vzhodnoevropskega prostora. Bi lahko rekli, da je to vaša posebnost? Ali tudi na vašem področju obstajajo trendi, ko so recimo v ospredju umetniki oziroma umetnost z določenega konca sveta? Ko sem delal še kot kustos, sem opazil, da obstaja neka vrzel, da na področjih severne in vzhodne Evrope ni centrov tržne moči. V tem času sem spoznal umetnike, nad katerimi sem bil navdušen in sem želel sodelovanje z njimi tudi nadaljevati. Poklic kustosa je recimo bolj osredotočen na kratkoročna sodelovanja oziroma na tematske predpostavke, medtem ko galerist umetnikov, ki jih zastopa, ne menja vsak mesec – kot kustos, ki recimo zamenja razstavo. Na naš galerijski izbor sem vezan, gre za dolgotrajno sodelovanje, medsebojno izpopolnjevanje, za vzpostavljanje umetnika na trgu, ki lahko traja več deset let. Specifično geografsko področje me v umetnosti ne zanima toliko, saj se v vsakem posameznem delu skrivajo različni svetovi, ki se odpirajo in navezujejo na posamezne teme izven umetnosti. Program galerije se širi vsebinsko, ne glede na geografske razmere. Kot recimo pri športu: če sestavljaš mednarodno moštvo, izbiraš med športniki, ki so v okviru budžeta, stikov oziroma zmogljivosti športnega kluba. Po podobnem principu se sestavlja tudi program galerije. Ko ste že omenili stike – veliko galeristov k uspešnosti galerije na trgu prišteva t. i. VIP-faktor (veze in poznanstva, op. a). Kašne so vaše izkušnje na tem področju? Jaz sem to najprej počel obratno, bolj na osnovi kakovosti kot navezovanja stikov. Ker pa tržišče umetnosti ni umetnost in umetnost ni tržišče umetnosti, je bil ta način bolj plavooki začetek delovanja. (Kot kustos sem

119

Vse do 12. januarja 2013 si lahko v berlinski Galeriji Gregor Podnar ogledate razstavo Iona Grigorescuja "Afternoon in Piatra Neamt", ki obsega predvsem umetnikova fotografska dela 1. Pred selitvijo v romantični Berlin je Gregor Podnar kot umetniški vodja galerije ŠKUC burkal tudi domačo umetniško sceno - danes oče petih sinov nova kulturna obzorja vidi v Latinski Ameriki 2. Irwini sodijo med ene najbolj prepoznavnih umetniških imen, ki jih zastopa Galerija Gregor Podnar; fotografija prikazuje škofa Metodija Zlatanova, ki drži eno izmed del umetniške skupine Irwin – "Malevič med dvema svetovnima vojnama", 2006

Umetnost seveda imel stike z institucijami, kjer so poznali moje delo in kot galerist pravzaprav nastopaš s svojim delom, posreduješ svojo vsebino. Tudi danes ne delujemo tako, da bi forsirali nekega umetnika iz strateških razlogov – za večino umetnikov sem bil dolgo edini predstavnik. A v prihodnje želim to taktiko nekoliko razpustiti in poiskati dobre, tudi močnejše galerije za naše umetnike v drugih regijah.) Vloga menedžmenta je tudi v našem poklicu ključnega pomena, tako kot v vsakem podjetju. Če ljudje ne poznajo tvojega izdelka, ne moreš napredovati. V svojih 10 letih delovanja sem razpoznaven kot galerist, ki dela z natančnim programom, kar je neke vrste odlika. A k tej odliki spadajo tudi ostala znanja, dodatni prijemi, da zbiratelji začnejo umetnost, naše “izdelke” tudi kupovati. Eden je zagotovo okrepljena prisotnost na sejmih, da smo bolj vidni, da poskušamo naše umetnike posredovati tudi drugim galerijam in tako stabiliziramo njihov trg. V zadnjem letu sem bil intenzivneje prisoten tudi na brazilskem trgu, kjer sem našel podobne reference na področju estetskih načel, pa tudi načina razmišljanja, zato se širimo tudi v Latinsko Ameriko. S tem narašča možnost prodaje na obeh kontinentih. Menite, da bi lahko podobno evolucijo zabeležili tudi v Sloveniji? Kako primerjate razmere in priložnosti delovanja tukaj v Nemčiji in doma, v Sloveniji? Velikost mesta je eden od dejavnikov. Pri obeh državah gre tudi za zelo srednjeevropske kontekste, za zelo razvajene družbe. Vsi bi želeli nekaj od države, od “Wohl1

1. Eno izmed del romunskega konceptualnega umetnika Iona Grigorescuja nosi naslov Deformations III, iz leta 1976

120

fahrtsstaat” (državne blaginje, op. a.), kot rečejo tukaj v Nemčiji, premalo je podjetništva. Po drugi strani pa tudi države skrbijo, da se pobira davke in manj spodbuja podjetništvo, razvoj trgov. Gre za neko kontrolo drug drugega: državljan se naslanja na prednosti države, država oziroma vlada to izrablja – to je obojestranski proces. Ta srednjeevropski duh mi ni najbolj pri srcu. Kar se pa tiče pravne države, pa vemo, da v Sloveniji zadnjih 20 let žal ni šlo vse tako po sreči, kot smo si nekateri želeli in imamo tukaj ne samo ekonomsko, ampak tudi mentalno krizo. Problem je politizacija vsakodnevnega življenja, do česar v Nemčiji ni prišlo in kar je zelo pomembno, saj je lahko posameznik na ta način bolj svoboden glede misli in tudi kar se medijev tiče. Ampak v Slovenji se raje osredotočam na strokovne izzive, nove možnosti sodelovanja s sodelavci in strokovnjaki s področja in v veselje mi je, da bo spet šlo naprej. Kako pa je z odnosom do umetnosti v nemškem prostoru in pri nas v Sloveniji? Sprva sem bil zelo presenečen, da v Sloveniji skoraj ni odnosa do sodobne umetnosti. Tudi t. i. strokovnjaki ne potujejo in se ne izobražujejo sami. Nivo vedenja o sodobni umetnosti v Sloveniji je marginalen, skoraj katastrofalen. V Nemčiji je izobrazba malce boljša, ampak ne bistveno. Za tako veliko državo in tak potencial, kjer obstaja tudi tradicija zbirateljstva, je odnos do umetnosti v šepanju. Kar je bilo vzpostavljeno po koncu druge svetovne vojne, ko se je posebej v Porenju vzpostavilo nekaj zelo močnih zbirateljev, ki so zaslužni za nekaj svetovno pomembnih zbirk – to je dandanes

Umetnost skoraj izumrlo. Moram reči, da se v Nemčiji (in tudi drugod) žal pogosto izbira na podlagi tega, kar se sliši in ne tega, kar se vidi. Kako pa zbirateljstvo potem deluje dandanes? Vsako zbirateljstvo lahko vidimo z dveh različnih polj: eno je čisto ljubiteljstvo, da si zares želiš nek objekt, medtem ko je drugo vedno povezano z investicijo. Tako se nekateri zbiratelji sploh ne zanimajo za vsebino in kupujejo umetnost, kot nekateri kupujejo delnice. Denimo svetovalec umetnosti jim da nasvet ali nekaj prišepne, zato neko umetniško delo kupijo – seveda tudi s tveganjem, da se investicija morda ne bo obrestovala. Tisti, ki pa zbirajo s srcem ali z očmi, se tega tveganja prav tako zavedajo, a jim ne predstavlja bistvene ovire, saj si umetnino zares želijo posedovati – iz estetskega ali vsebinskega razloga. Velikokrat je veselje zbirateljev prav v tem, da se nekdo, ki je vložil veliko truda in raziskovalnega dela v umetnost, odloči za nakup sorazmerno cenovno dosegljive umetnine, ki si je recimo čez 10 let ne bi mogel več privoščiti, saj je vrednost narasla. Gre za dva vidika nagrajenosti: materialno, saj je umetnina sedaj vredna več; in gratifikacijo zbirateljevega okusa, saj se je za nakup odločil iz estetskega razloga. Kakšen tip zbiratelja pa ste sami? Ali se domače stene razlikujejo od tistih v galeriji? Večinoma so to dela umetnikov, ki jih zastopam tudi v galeriji. Oziroma, trenutno na stenah ne visi nič, saj sem tik pred selitvijo v novo stanovanje. Po selitvi pa bom zagotovo izobesil oziroma postavil par umetnin na njihova nova mesta. Kaj pa osebna lista želja? Imate kakšno umetniško ime ali pa delo, ki bi ga radi umestili v svojo osebno zbirko ali galerijo? Po nekaj letih težav na trgu umetnosti, še posebej po letu 2008, lahko rečem, da so se programi galerij, ki niso zastopale zvenečih imen, bolje odrezali in bolje prodajali kot t. i. “namepickerji”. Zadnje dve leti gre spet na bolje, tako da uspešno pokrivamo stare dolgove. Istočasno so investicije sedaj spet nekoliko večje – kot sem že omenil, gre veliko energije za prisotnost na sejmih in vzpostavljanje strategij, da bo uspešnost galerije še bolj vidna, bolj na računu. (smeh) In katere so vaše naslednje postojanke? Od februarja do junija imamo že načrtovane udeležbe na sejmu ARCOmadrid, na Independent v New Yorku, ki je manjši, a je zato bolj ekskluziven sejem v Chelseaju, kjer je povabljenih dobrih trideset mednarodnih galerij. Aprila smo nato v Sao Paolu, na SP-Arte, ki je po mehiškem Zona Maco najpomembnejši sejem v Latinski Ameriki. Načrtujemo pa tudi udeležbo na Frieze Art Fair v New Yorku in seveda na sejmu Art Basel. Zanimivo, da niste omenili nobenega berlinskega sejma oziroma dogodkov …

Obstajal je Art Forum, ki so ga ukinili pred dvema letoma, tako da v bistvu tukaj ni več nekega relevantnega mednarodnega sejma. Kar smo trenutno deležni, so štirje dnevi t. i. Gallery Weekenda Berlin, ki je nek drug način delovanja, kjer 50 galerij povabi zbiratelje iz mednarodnega konteksta. Takrat je v mestu moč zaslediti neko podobno dogajanje kot na sejmu, le da je strnjeno med lastnimi galerijskimi zidovi. V tem okviru je dogajanje bolj podobno trgu, pride tudi do večje prodaje. Gallery Weekend Berlin je tako eden redkih, a dovolj uspešnih kanalov, da je trg umetnosti prisoten tudi tukaj. Kako pa Berlin doživljate sami? Za moj okus bi se dogajanje lahko malce hitreje odvijalo. Berlin je površinsko sicer zelo obsežno mesto, zelo zanimivo, ampak osebno imam raje še bolj skoncentrirana mesta, kjer je tempo še hitrejši. Kot sem že omenil, je vse bolj srednjeevropsko, bolj lagodno in včasih bi si želel malo več dinamike. V katere berlinske umetnostne ustanove najraje zaidete? Nimam nobene izrazito priljubljene institucije, kar je za Berlin značilno. Ni nobene zares močne institucije, ki bi čez celo leto sestavljala vrhunski program. Imamo sicer Kunstwerke, Hamburger Bahnhof, pa tudi Gropius Bau – a tudi tukaj je še zelo veliko potenciala, če sceno primerjamo z drugimi večjimi mesti. Kar se pa galerij tiče, bi jih nekaj lahko naštel, a se moje ljubše galerije zagotovo ne nahajajo v Berlinu. Bliža se konec leta. Imate morda kakšne posebne želje za prihodnje leto? Da bo šlo vse na bolje.

121

2. Projekcija ruskega umetnika Vadima Fiškina, Miss Christmas, 2012

Kultura Besedilo: Živa Rogelj Fotografije: arhiv organizatorjev

Amour. Ljubezen. Najnovejši film avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja je ovenčan že s številnimi prestižnimi nagradami – med drugim je film Ljubezen zmagal na filmskem festivalu v Cannesu, pred kratkim pa je prejel še štiri nagrade Evropske filmske akademije. Film, ki brez patetike in pomilovanja prikazuje starost in umiranje, je bridko topla drama dveh zakoncev, ki se kljub bolezni, do konca ne zapustita. Filmska mojstrovina je na ogled v ljubljanskem Kinodvoru od 10. januarja dalje.

Zvezdica zaspanka Zakaj je na Zemlji vse narobe? Ker je zvezdica Zaspanka spet zamudila v svojo nebeško službo? Zgodba o zlatolasi zvezdici, ki jo je napisal Frane Milčinski Ježek, je ena izmed najbolj priljubljenih pravljic za otroke, kot lutkovna uspešnica pa je na slovenskih odrih prisotna že vse od leta 1955. V novi različici jo bodo ob koncu leta postavili v Mini teatru v Ljubljani. Pravljica ima univerzalno sporočilo – da lahko z dobroto, ljubeznijo in s čisto mislijo premagamo zlo. Predstava, ki je ne gre zamuditi. Foto: Miha Fras

Circque Eloize Ob izteku starega leta vsa slovenska gledališča pripravijo poseben program – gledališke užitke ob kozarčku penine ali vsaj v prazničnem vzdušju ... V Cankarjevem domu pa že tretje leto zapored gostijo umetniški cirkus iz Kanade, Circque Eloize. To ni cirkus z živalmi, to je scenski spektakel dvanajstih umetnikov akrobatov, ki bodo tokrat z žongliranjem, vratolomnimi vajami na odskočni deski, preigravanji na drogovih in z obroči ter skupinskimi akrobacijami več dni zabavali obiskovalce in jih ob vseh teh vrlinah peljali še skozi svet stripa. In temu pravijo Cirkopolis.

Leteči Holandec Zgodba o Letečem Holandcu je zgodba o legendarni ladji duhov, ki večno izgubljena jadra po svetovnih morjih. Na osnovi legende in osebnih izkušenj, ko je doživel strašni vihar na odprtem morju, je nemški skladatelj Richard Wagner napisal romantično opero v treh dejanjih. To veliko operno delo zdaj pripravljajo v ljubljanski Operi skupaj s Cankarjevim domom, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Slovenskim komornim zborom. V glavnih vlogah bodo nastopili domači in tuji operni solisti, predstave pa bodo v Cankarjevem domu od sredine januarja dalje.

Praznik rocka − Slash Osmi februar je praznik kulture, v letu 2013 pa bo za vse, ki obožujejo kitarista Slasha, tudi praznik rocka. Slash, ki se je na lestvicah priljubljenosti že večkrat uvrstil med najboljše električne kitariste vseh časov, je že slabo leto na koncertni turneji s frontmanom Mylesom Kennedyjem in skupino The Conspirators. Njihovi koncertni nastopi žanjejo izjemno dobre kritike. Pri nas bodo nastopili v Hali Tivoli, odigrali pa bodo rokerske klasike, med njimi tudi uspešnice skupine Guns N' Roses. Osmi februar Osmi februar je praznik kulture. Dela prost dan je odlična prilika za obisk muzejev in drugih kulturnih ustanov; vstop v večino izmed njih je brezplačen, pripravljene pa so tudi številne dodatne prireditve in vodenja. A ena izmed najlepših tradicij ob osmem februarju je recital ob Prešernovem spomeniku v središču Ljubljane. Vsako leto točno opoldne člani slovenskega Združenja dramskih umetnikov pripovedujejo ali zapojejo Prešernove pesmi. V dežju, soncu, snegu – Prešernova beseda z neverjetno močjo zalebdi nad številnimi zbranimi.

122

Kar je dobro, ni zastonj To je eno od treh ključnih spoznanj, ki nam po mnenju pripovedovalca zdravilnih zgodb, izjemno priljubljenega argentinskega pisatelja in psihoterapevta Jorgeja Bucayja, olajšajo življenje. V novi knjigi Zgodbe za razmislek, ki bo pri nas izšla februarja, sta razdelani še drugi dve spoznanji »Kar je, je« in »Nikoli ne počni, česar nočeš« ter še vrsta drugih zgodb, ki nas spodbujajo k razmisleku. Bucayjeve knjige so uspešnice, z obiskom v Sloveniji pa je svoj krog oboževalcev še povečal. Pri nas sta izšli že knjigi Ti povem zgodbo in Ljubiti z odprtimi očmi – v vsaki zgodbi pa se zrcali sporočilo, da nihče ne more narediti zate, kar lahko narediš sam zase. Mamamorfoza… … ali Sarina popolna preobrazba je literarni prvenec sociologinje Žive Šorn, ki na domiseln in zabaven način pripoveduje zgodbo nosečnice Sare, uspešne mlade ženske, v kateri se poleg želje po poklicni karieri prebudi tudi materinski čut. To seveda poruši krhko ravnotežje njenega vesolja in jo pahne v strašljiv in vznemirljiv vrtinec občutij nekaj dni pred, med in po porodu. Rdeča nit romana je bipolarnost značaja sodobne ženske, stara vsaj toliko kot prva Slovenka. Govori o razkolu med osebnim, kreativnim udejstvovanjem v družbi in vlogo stebra družine, materinstvom. Spremno besedo za knjigo je napisal eden najbolj priznanih slovenskih ginekologov in porodničarjev, mag. Stanko Pušenjak. www.fabulaviva.com