Spirala 2022

REVIJA O LITERATURI IN KULTURI

Letnik VIII Številka 8

Splošna knjižnica

Slovenske Konjice

Splošna knjižnica Slovenske Konjice, 2022

VSEBINA

UVODNIK....................................................................................5

LITERARNI NATEČAJ SPIRALA...............................................6 POEZIJA 7 PROZA: Zgodbe.................................................................34 PROZA: Pravljice 58 LOKALNO 64 INTERVJUJA......................................................................68 PRAVLJICA.............................................................................76 KRATKA ZGODBA......................................................................80 RECENZIJA 86 60 let KNJIŽNICE SLOVENSKE KONJICE 90

Spoštovani,

že8 letozapovrstjomedvasprinašamoLiterarno revijo Spirala. Letošnje leto 2022 je še posebej praznično, saj naša knjižnica praznuje 60 let od uradne ustanovitve knjižnice, zato Spiralo tokrat posvečamonašemupraznovanju. Zgodovinadelovanjaknjižnicejeizjemnopestra V zadnjih20.letihsmoknjižnicidodalinovevsebine. Knjižnica postaja, ne le izposojališče knjižnega gradiva,temvečvseboljkulturnoinizobraževalno središče. Je prostor navdiha, branja, razmišljanja, igranja, prostor učenja, neformalnega izobraževanja in prostor srečevanj in druženj na predavanjih,delavnicah,razstavah... In del vseh vsebin, ki jih namenjamo našim uporabnikom,jenaša,že8.LiterarnarevijaSpirala. Na natečaj se je zopet odzvalo izjemno število ustvarjalcev.Prejelismoskoraj110prispevkov,vse od zgodb, pravljic do poezije. Poleg natečajnega delarevijaponujakritike,intervju,rubrikolokalno inzanimivprispeveko60.letniciknjižnice. Likovno podobo revije krasijo ex-librisi našega velikega, žal že pokojnega likovnega umetnika, ArpadaŠalamona,kinasjevčasusvojegaživljenja venomer navdihoval in razveseljeval s svojimi umetniškimi deli. Njegova zapuščina bo vedno mednami

Dragibralci, v 8. Literarni reviji Spirala, ki je pred vami, boste lahko prebirali raznoliko prozo in poezijo, ki izžarevajo individualno držo v svetu, osamljenost posameznikov, različne aspekte vsakdanjega življenja,tudidružbenokritičneteksteinšebilahko naštevali.

Mi si želimo, da vam Literarna revija Spirala polepšauriceobnjenembranju,mordapaspodbudi tudi vas, da zapišete kakšne vaše misli, zgodbe, poezijo,danamjihpošljetenanaslednjinatečaj. Vsemvamhvala,dastenašibralciinobiskovalci! Naj postanemo stalnica v vašem življenju, saj nas vodimisel,dadelamo,karjenajboljšezaskupnost inposameznika!

mag. Renata Klančnik, odgovorna urednica

SPIRALA

Izbrani prispevki javnega natečaja za izvirne še neobjavljene pesmi, zgodbe in pravljice.

Jože Vidmar DA NE BO PREPOZNO

Včasihjenujnopotrebnobiti družbenokritičen

poselzživalskimitrupli namrečševednocvete

čebirecimovsoAmazonijo uničilpožar bibilozamankričati takopasoševidne stopinjevblatu avešdonLopedeAguirre daševednonisonašli tvojegaEldorada

mogočesisespremenil vkačo alivpiranho mogočesilenivec vkrošnjahdreves alinekje kotmogočnijaguar prežišnaplen anebibilolepo spetzadihatispolnimipljuči.

Dušan Marolt GLUHA POEMA

kotbiprevaralipročeljerojstva, vednoprepoznokrenemoprotipravimvprašanjem–tamzvokizstopadrugače, sajjezatišinopotrebenpogum. ljudjesmopremočni,dabibililesami, čepravimaživljenjeprevečsočutjadorazočaranj. težkojezaznatipravemejnike,česemedtemneobregnešobnapačne, invsesence,kisesklanjajonadmotive,imajooblikorazdaljemedčrkami. predenzaužijemometafore, semoramopolastitiudarjanjaločil inrazplastitisamoto,kisijovmislihvsikdajlastimo. slečenirealnostisekorakismejijoizdihljajem, mipaprebarvamoobčutkeinnevemo, kakodišijok,čeganihčeneobčuti. glaspotrebujetudiroke, dakretnjadozorivnezadržnoskrivnost kotedinosttrenutkazmočjopotresa. koseneslišnostugnezdivpopolnost, jenesmešzapisati!

Marija Kisilak hrbet brez kosti

režešmeso. radarežešmeso. všečtijeobčutekvoljnemišice podprstipodnalakiraniminohti podrokavicami všečtije kerjenožvtrgovinivednonabrušen. radanagovarjašstranke šeposebejstaremoške takesamskeneobrite zgrobimirobovi njimvednodašnajlepšikosmesa. najrajeimašgovedino vsordečoinvoljno zvonjempoženski zvonjempobližini sspominompojuhi kijojeobnedeljahkuhaltvojded. vednopraviš bognamjedalmeso davemo kakosegibatikotdivjačina znagonomdivjezveri bistvoživljenjajevskoku–režešmeso.

Veronika Razpotnik IHTENJE RADIATORJA

mojamamaradadrsakojoče napolstaljenledjeboljspolzek kotzdrgnjeninkosmičast čezkateregajezapeljalo žeprevečdrsalk včerajponočijedeževalo mojamamagredanesdrsat intokratjiverjetnonebotrebajokati razenčebonujaprehuda čeboočespetpovzdignilglas kotdojenčkamejemama nosilavkengurujčku dasemureinureposlušala utripanjenjenegasrca

mojočemejekotmalčicovozil nazadnjemprtljažnikukolesa dasominogevesčasbingljale zadremalasem insizlomilagleženj obrojstvumojegabrata mejeočepustilpribabici vrnilseječeznekajdni inmenašelnakavču zmrzlimkrompirjempredsabo inmačkokisejesprehajalapomizi terjedlazmojegakrožnika vesprtjebilpolndlak neslišnosemšepnila mama mačkajezapihalavame

mojamamaspipodmojostarosobo kototroksemseponočizbujala kerjeradiatorbrezprestankapiskal včasihtudihlipal včasihjetopočel vsonoč

čemejebratpotegnilzakite semgaporinilavkoprive mojbratjebilcmera priteklajebabica tersezadrla dasemtočnotaka kotmojamama nimijasnozakaj mojomamoimajomačkerade mojamamanespi tudičecevzavodonepiska inočetovokričanjejeglasnejše odihtenjaradiatorja

Vesna Jerman KAKO JE IZGINIL

Dolgonazajjebilsamoon,hodiljenaokrogz modi,polnimisemen Odlagaljihjenarjuheinpreproge,včasihlev zemljoinrekekotprašnica,kijobezašzvejo Tisočiintisočirazpršenivsvetbrezkrilc,padalc, ovoja,lupine…takomajhni,takonebogljeni,čisto drugačniodnjega Invendar,nekoč,samoedenodnjih brezluči,brezzraka,brezvonja,brezbesed–seje dotaknilnekesteneinizginilvanjo

Jeumrl?Najbržjeumrl,takšnoeksplozijotežko preživiš,eksponentnomnoženje,deljenje, podvajanjeinrazdvajanje Jesplohšekakatomnjegaostalvtemtelescu,ki jezraslovdekletce?

Dolgonazajstabilapotemoba,oninona,on velik,onamajhna,včasihblizu,včasihdaleč, dvigniljojevisokovzrakinspustil,čistodrugače kottakrat,kojenibilo Semenajeodlagalnarjuheinpreproge,včasihle narokeinnogekotregratovalučka,kojonastaviš vetru

Biljeponosen:»mojeseme« Onazačudena:»resgajeveliko« Tisočiintisočimajhnihreplikvnosnicah,zanohti, nasramnidlaki,kisejijezataknilamedzobmiin jojezjezikomzbezalanarobustnic Včerajšnjisosezlivalivdanašnjeinvsepretekle, teklivpotočkih,spodnašalikorake,razgaljeni, vsakosekundoumirajoči,NinCinHinOiztistih davnihčasov,kojebilonboljonkotona,košeni vedel,kakšnomočimatistikratektrenutekčasa,

komednjimanibilomej,čudeženčudež,danekaj takomajhnegainzdajnekajtakovelikega…želel jojeprijetizaroko,atlasobilanekamspolzka inrekaneslutenihmožnostiživljenjainumiranja sejerazlilačezbregnekeiluzije

…nijebilovečvideti Spetjebilsamoon Zmilijoninovihmožnostivsebi

Maiken Zupančič Danko MORJE

I

Ali si jo videl, smrt?

alisijovidel,smrt, kakoješlaskozitravo? alisijovidel,kakojevstala izpraznihprostorovmedoljkami? kakojezaprhutalanavzgormedvejamiborovcev skoziblodnjakneštetihiglic, prijemajočvsakstoržvkoščeneroke, tehtajočnjegovoživljenjskopot?

alisijovidel,kojetiho zapustilaval,kisejerazlilobobali, zaplapolalavmorju, pretreslakamnenatleh?

alisijovidel,kakojeprijela mehakrožnatcvetmladegadrevesa, sigapodržalakočesu kotdraguljar,kiocenjujediamant? alisijovidel,smrt, kojeprišlapoškržata inzanjimpustilalepraznolupino,kisedržidrevesa?

sijovidelobsebi, nekotmorilko,kijeprišlapote, temvečklečečtiobstranikotstaroprijateljico, kotdružbosamozanekajdni, kitevničneobvezuje?

alisijovidel,kosejedotaknilatvojihkrvipolnihrok? lezatrenutek,čistonežno, tijenačelopritisnilapoljub. stalajeobtebi,kosisedelobmorju instrmelvneskončnizrak. stalajeobtebitiho,velikoinmogočno. alisijovidel,smrt?

II

Ali si ga videla, življenje?

alisigavidela,življenje, kakosejesesedlonate? spustilosejeskozivejepopolnegaborovca, medtemkosiležalavmrežinadtlemi, zarilotijeprstemedrebra, obavajujepobožalistipiš. bilotijetihoinodmaknjeno.

veterjezatulil,zaprhutaljeptič. njegovakrilasosedotaknilatvojegasenca, oplaziltejenjegovduh. ptičjepristalnatlehinstalprimiru, vsoncumuježareloranženkljun. alisigavidela,življenje, kakosejesesedlovate, začelopočasiširitikorenine intinipojasniloničesarveč?

Mia Lebar (Njegovo ime)

Vpodstrešniluknjisejeletanabiralprah, plesalastatamsposkočnimkorakom, mističnosejevrtinčilobvsakemobratu, deskepatreslekottirnicepodvlakom.

Skrivajejehraniladelčeksebetamgori–krhkeplatniceinpopisaneliste. Leperovčrnilujepreganjalodolgčas, konažganjeosupljalmladebariste.

Sijstarepetrolejkevtemnihzimskihnočeh jevečkratopazilaprioknuženica. Deklevsopremraženodaloplaščjefantiču inkazalo,kjejenaslednjastopnica.

Oklepalsejedekletakotbršljanbalkona, viskimujezabrisalšenjenoime. Vsakvečeristazgodba,zmerajistebesede: »Nikoliveč,«kodaljerokónasrce.

Včasihsijedovolilavidetiresnico, levčasihjevedela,kajmorastoriti, todaskelelajemiselnanajhujšikonec, zatojetrpljenjehotelaprikriti.

Štirizimekasneje,spetnarobupropada, jepotiskprotidnupostalpresilovit. Prehodrdeče–izljubeznivlevolice–vmišljenjujesprožilobratsunkovit.

Vpodstrešniluknjiseželetanabiraprah, vizpraznjenihpredalihvsevečjeplasti. Starmožpripovedujeotrokomnaučeno: »Kozaloputnezvrati,nazajjeni.«

Načrepinjahsteklenicjepisalasvojozgodbo, ohranjenefragmentevzelajessabo. Sstarostjopozabljanajmučnejšečase,a težkoberljiviverzisospominnaboj.

Kakorhitrojeodšlatistonočizvasice, žejepotorbahsvojnalivnikiskala. Občutekpravesvobodejijedalnovomoč, nanekčasopisjetakojzapisala:

»Moja duša je sestavljanka verzov. Ne vidiš? Ne jočem s solzami, jočem s poezijo. Tvoj jezik je mrtev in nikdar ni sodil v mojo knjigo. Platnice so zamaščene s tvojimi madeži. Čas je, da te izbrišem iz naslova.«

Rimejedodalakasneje,anjegovoime jeiznaslovaizginiloinsedanesneve.

Borut Gombač MED PREŠTEVANJEM NAVZOČIH

Sežimivbesedo, najtapesemnikolivečnebosamomoja.

Prekinitokmojihmisli, prerežižilemojepodaljšaneroke sslepečoostrinobritvice.

Predkonicomojihstopalpostavioviro, kibotakovisoka, dajenebomogočepreplezati aliopisati.

Spodmaknistolpodmano.

Oblečimoje povsemsveturazmetanekosti vnevidnaoblačilavode, zemlje inzraka.

Medpreštevanjemnavzočihmepreskoči.

Potisnimedorobazadnjegaverza inporinivprepad.

Ujemiplanet, kipadazmano.

Patrik Kolar MRTVOMORSKA IMPRESIJA

Obodhodusesprašujem, kakšenbotvojprvijok. PrišelboizMrtvegamorja invnjempotopljenihzrcal.

Staribainptič,kijugledam, začutilanajinonavzočnost? Obakotpraznazimskaobala sskritolažjovpeščenemsrcu.

Tajokbopljusknilvate–nepovabljenapreslanaplima, objemajočasamotnoobalo, preseljenaizmojegakozarca.

Nik Škorjanc POVEJ MI

slišatihočem zrak kimeobdaja slišatihočem kajsimisli omeni zrak kividiodmev vmoji prazninotranjosti kiga dihajo mojecelice kiga kradejo predenbiga lahkovprašal kajsimisli omeni preden bimi lahkopovedal kdosem svetu vkaterem zzaprtimiočmi iščemtemo injosprašujem inkričimzanjo najpusti dihatisvetlobi najpusti dasezaduši nazraku

inosvetli njegovebesede kijihnosi kijihskriva predočmi kikrvavijo kersemjaztisti kikriči natemo invsolzah iščevalove

Mateja Mohorko TROBENTICE

Počiloje. Vkuhinji. Prisosedu. Vtujini. Vmeni.

Nekajjebilo inniveč.

Ostankiso. Črepinje. Modrice. Begunci. Razpokavsrcu izkaterebruhaumazanijasveta.

Ševednojetokozarec. Vvečdelih. Ševednojetozakon. Vbolečini. Ševednosotammesta. Vruševinah. Ševednosemto...jaz?

Novijazvprazninisveta, kibrezupnokričivpreteklost:

»Postaviobzidje!« ...kigapodreiskrennasmeh?

»Zgraditrdnjavo!« ...kijoodpretopelobjem?

»Prosim!

Vsajzaklenivratasobe! Ključpa...« NE! Nebomseskrila.

Sponosnodvignjenoglavo inširokoodprtimiočmi sebomzazrlavtasvet.

Medvsemgrozljivimiostanki bompoiskalatebe,dabovatesnoobjeta spomladiobčudovalaprvetrobentice, osvetljenezatomskoeksplozijo.

Nina Bohnec

Radibiserazzemljili raztelesiliude inrazklestiličlenke Radibisepredihali inpognaliprostore postalignezdiščerazpok inbrstiščevrzeli

Radibiserazruvali inbrazgotinilivškrbine doklernebibilivečjiodsebe innasnobenakožanebiznalaprerasti

Radibiseiztisniliizsvojeteže inizpraskalissvojepovršine dabivotlostvnasskaliladupline inbiseznalinaselitivase

Eva Ule V KLJUČNICO UGNEZDENA KOSOVKA

I.

Koplješutripajočprostor medsvojimirebri inlepišboroveiglice nadrazpokaneustnice. Vélikigozd! Opojnostzelene bledivsivinočloveškekože, kozajadrašvprostor medsvetominsabo.

II. Branjevkabesed kpotokunosiš neologizmeinmetafore, rišešstraninebapopodobiMaryOliver indihašrdečesonce, doklernezapeče.

III. Čakaškomorebi,* trenutekstreznitve, predentiveterrazmršiobrvi. Obdašsessmrekovimlubjem, danepremaknešrazbolelihkril.

IV. Vključnicougnezdenakosovka čistopotihovzdrhti–čistopotiho–danevzdraminenapovedanepesmi. *jap.:sončnasvetloba,kipronicaskozigozd

Andreja Odlazek Hvalec V MESTU BESED

Vmestubesed živijonemiglasovi kineizpojejopomena nakupnametanihčrk vštevilčnopregoste stavčnečlene.

Globineduše kotlistivisijo navejahsramu lastnenevrednosti čakajočnahladenpristanek vzatohliuliciosamljenih.

Bistvopovedanega ušesanerazločijo medsvetloboinsenco postenahhirajočihsrc seskrivajovzdihiinizdihi preutrujenihteles.

Besednaljubezen sejeskrilanaodprtonebo medpolnoinpraznoluno kjernihčeneloči medvejicoinpiko povedanega.

Marija Bajt ZASLEPLJENO NEBO

Zamanoostajajozatemnjenivečeri, prekritiznevidnokopreno, plavajočonatrhlihbesedah. Karzamrleso, šeprej,kotbiserazrasle. Najbržjetreba, dasiboszabadaš trnjevpodplate. Zagrenjenpremetavašpolenanedorečenosti. Vlačišjihizgozdanedokončanihspoznanj. Utrneškomajbrlečstenj, zatošezvezdezaspijo sredizaslepljeneganeba.

Tom Veber

Dežkotdež deževječezderočedneve vodaobkamen kamenobmokrosekundo dežtamodznotraj povejkateripadaglasneje neločimtišineodhrupa piskjedolg daljšiodmojesence seževjutri jutrijesenca nemegatelesa besedesoslepe kotbelhrup izotroškihust krikkotneskončnapremica vnebo kojihnaprostem zajamejoplohe napoletnivečer kojetrebaizmiti vessvet takratsostopalanemirna takratmetanemidež prebada stisočerimi mokrimiiglami deževjeapoznašmojeime povejmikakogloboke soterane ničdrugegakotpoletnidež nanekipočasenvečer kobiskočil skočilvlužonavzgor

dabisezlepil znebom selepil kotlepilo belilo motnoslepilo razlilo vžilo inlilo sajveš dež kot dež .

Kristian Koželj ŽIVLJENJSKI CIKEL NAVADNE POTONIKE

Neverjetnoje, sčimvseljudjetrgujejo. Ženskapravi,daimajoborzecvetja pravtakopodivjane, kotjihvidimovhollywoodskihklasikah zWallStreeta. Kosetrgovanjezaključi, ponudnikrazproda preostanekzalogezadrobiž.

Nasplohjemedrožamiinljudmi ševečpodobnosti: navadnapotonika,denimo, cvetispomladi, kupitepajolahkovseleto. Konecmajaporežejopopke; skladiščijojihnamrazuvtemi inbrezvode.

Recimo,dabibiltakšnapotonika inbiseznašelna ljubljanskicvetnitržnici priskorajbajeslovniprijazniostareliženici, kivsempripovedujeoborzahcvetja. Recimo,dabijoslišalnekičlovek, kibipotemvesdanrazmišljal, kakobiotemlahkonapisalpesem.

Exlibris Knjižnica Konjice, ArpadŠalamon

Gobec

1

Marcasevmeniraztegnezemlja, veliketektonskeploščezbirajolavopodsabo, nekajplesa,zlomljenihkorakov. Koganajdešdanes, povabišnasvojobarko, lomišnočivjutrainspetnazaj, vvelikikrog.

Barkabopreperela, vsakovlaknobopostalodelec,kaplja, morskapena zvsakimzamahomvesla nekolikovečja,mehkejša. Kakojepadativzemljo, oblivatinjenonotranjost, umivatižilicesvojihdlani, umirjeno,počasi.

Zemljaseraztegnevjutro, vsakaplošča, manjšazaenoživljenje. Kdoboposlušalšepetrib, koprestopim, zeneploščenadrugo, kosemareciztečedokonca.

Nagrajena pesem literarnega natečaja Spirala 2022

Lara

1MahmudDarviš,PesemZemlje

Opisna ocena zmagovalne pesmi na natečaju Spirala 2022

Piše: Tonja Jelen

Pesem Marca se v meni raztegne zemlja Lare Gobec sledi logiki razgradnje in gradnje – logični cikli vzpostavljanja novega (ni nujno življenja)soprisotniskozirazličnemotive-elemente.Pravtojinajprej dajeodličnostinhkratisvežinoletošnjihprispelihpesmi.Vprvimeripa že sam naslov vzbudi poetičnost in pozornost – seveda zaradi same referenceinsvetlobe,kijoponuja. Avtoricanatančnoinsubtilnopodajastvarnadejstvainnianse,kisokot gradniki,kijihjemogočerazstaviti,pačepravsoprejsestavljališetako mogočnoreč.Čepravjevpesmirabljenazelopogostapodobabarke,ki v tem primeru simbolizira skupnost, pot(ovanje) in življenje, nam je pesem z vpeljevanjem besedišča podana na skorajda neoromantičen način.Padanjevzemljojenenazadnjeporajanjenovega,marecjeprag, ko bi naj zacvetelo prvo pomladno cvetje. Zemlja je vir in je lahko prostor; v njej klije in brbota vse, kar nam Gobec naniza tekoče in smiselno vzpostavljeno. Pomembna je cikličnost, ki jo avtorica poudarja z motivi [Z]emlje, kroga, noči-dneva in torej omogočajo gibanje.Tojeizraženozzamahi,kivečajoinmehčajo(verjeten)obstoj. Pri tem pa je v pesmi zaznati ritem, ki je še posebej za tako tematiko pesmivečkotnujen. Marcasevmeniraztegnezemljajetorejpesem,kisvajossourednikom AlešemJelenkomizbralazvelikomerozanimanja,kigaporajasama pesem. Avtorica se tudi ogne pretirani sporočilnosti in se preda predvsem čutenju in jasnemu opisu, ki pesmi odvzame vsakršno sentimentalnost.

Spoštovana komisija, odločno nasprotujem premestitvi svojega varovanca gospoda Zela na zaprti oddelek.

Zakaj zmajujete z glavo? Seveda, ne piše se Zel.Tako ga kličem, ker je kot rastlina. Ob sončnem vremenu se prebudiinzacvetikotrožanatravniku. V njegovih očeh utripajo kresničke in ta fižolčkast nasmeh! Levi ustni kotiček priviha navzgor in desnega navzdol. Pa še malo poreden je. Prejšnjič,kosemmuvstavljalakanilo, mu je glava omahnila na moje prsi. Mislite,dajetobilolenaključje.Sajne vem!

Sprašujete, zakaj sem vstavila kanilo. Silahkopredstavljateinzulinvsakdan vnogealitrebuh,intotridesetlet?Ko je imel mišice in več maščob … ja, takrat je bila terapija izvedljiva. Z leti sejemišičnamasazmanjšalana...kaj bigovorila!Človekjihimadevetdeset in zadnje leto je ujetnik osmih kvadratnih metrov, priklenjen na posteljoinstol.Breztujepomočinebi videlnenebanesonca. Pravite,dajeneodziven.Ja,resje,aše včerajjebilodrugače.Prepričanasem, da je sedanje stanje posledica včerajšnjegaobiska. Kako? Ne veste, kaj se je zgodilo? Imela sem popoldansko izmeno in malosemzamujala.Noja,tudijazsem človek. Na črpalki se je zataknilo, ker sem pozabila PIN-kodo za telefon in

nisem mogla pokazati covidnega potrdila. Kaj pravite? To je moj problem? Prav imate. Torej, prišla sem v službo in stopilahgospoduZelu.Obkrožalisoga tujiljudje.Kolikormijeznano,gospod nima ožjih sorodnikov. Ti neznanci v civilusosemunajprejdobrikali:»Daj deda, nekaj boš moral napraviti. Kaj ti bohiša?Kajtibozemlja?Kmalujeboš imelšeprevečnadsabo.« Moj varovanec se je na stolu umikal nazaj,kotdahočezbežati.Videlasem, dasoprednjegamolilinekepapirjein slišala, da naj podpiše. Mlajši moški mu je v roko tiščal pisalo, ki ga je gospod Zel vrgel po tleh. Oni ga je pobral,mugassvojorokostisnilvdlan in poskusil izsiliti, kaj izsiliti, ponarediti gospodov podpis. V tem trenutku sem se vmešala in preprečila zlorabo.

Kako? Da nisem ravnala pravilno? Zakaj gledate v tla? Ne morete si predstavljati s kakšno toplino me je gospod Zel pogledal. Tisti njegov mehak pogled, nežen kot plamenček božične sveče, in nasmeh, po dolgem času sproščen, z ustnimi kotički privihan navzgor. A to je bilo včeraj. Danesjegospodnesrečen. Kako vem? Negujem ga dlje kot desetletje. Poznam vsak njegov gib, vsakvdih,vsakogubo.Danesjeglavo globoko sklonil, nižje kot običajno, in roke je sklenil k molitvi. Njegova marmorna koža je vlažna, prosojno modrikasta in hladna kot njegova pižama. Oči pod zaprtimi vekami se

premikajo kot nihalo stenske ure. Verjamem,dasejepodalnaenoizmed potovanj,okaterihjepisalpotopise. Sprašujete,kolikočasaše?Nevem. Kaj,dajesuiciden?Neverjamem.Uho si je odrezal pred leti. V današnjem stanjupanimamoči,dabidržalžlicov roki ali da bi se povzpel na okensko polico. Nenadoma mimo okna pisarne spolzi senca in gospod Zel obleži na travnati preprogi.

Alenka Koželj BARVE JESENI

Kuhinja diši po kavi. Polna je domačnega vonja po spokojnosti, po izgubljeni in zdaj na novo pridobljeni spokojnosti. Že dolgo nisem bil tako miren, tako veder, tako sprijaznjen z vsem, kar se dogaja. Žena stoji za štedilnikom in si tiho popeva. Nobenegaposluhanima,atomendani važno. Pri tej hiši sem bil vedno jaz tisti,kijegojilljubezendoglasbe,kije hodil k pevskemu zboru, ki je na veselicah pritegnil z ansamblom. Ona jebilavednoboljzaročnadela.Vseje znala zašiti, vse splesti. Zahvaljujoč njeni pridnosti in spretnosti že kakšno desetletjenisvakupilanovihoblek.Na Karitasu so naju vprašali, če imava dovoljoblekzazimo,insponosom,ki gaprijaznaprostovoljkanajbržsplohni zaznala,jeodkimala. Rodil sem se, ko je Nemčija napadla Jugoslavijo, ona pa na dan zmage. Mojoinnjenorojstvosoločilaštirileta polna strahu, groze, solza, žrtev in smrti.Vrinilasosemednajukotvoda, ki loči dva bregova.Vedno je bila bolj veselenarave,vednojepovsodnašlaše zadnjotrohicoupanja.Šelezadnjaleta se je na njen obraz prikradla senca skrbi. Šele zadnja leta, ko je vse tako prekleto težko. Zadnja leta, ko počasi izgublja barve kot roža v poznem poletju,kopredvratidnevačakajesen. Njensmehjepostaltakoredek,dabiga rad ujel v majhno ampulico za slabe čase, tako kot so rimski cesarji lovili svojedragocenesolzeinjihshranjevali

v skrivnostnih majhnih stekleničkah. Samjihnisemnikolividel.Onjihmije govoril Janko, videl jih je kot semeniščnik. Zelo ga pogrešam, bil je moj edini brat in edini prijatelj. Poleg Marte,seveda.Onajemojanajtesnejša prijateljica,mojaopora,mojaljubezen. Včeraj so pokopali angleško kraljico. Si kdo sploh zasluži tako razkošen, tako množičen pogreb? Zakaj so ga deležnilekraljiinkraljice,nepatudina milijone dobrodelnežev, ki vsak dan pomagajo revnim in zdravijo bolne? Nekaterih stvari ne bom nikoli razumel.Vsetesolze,vseterože,vsete natanko preračunane geste, vse to dostojanstvo … Kje je najino dostojanstvo? Kuponi za upokojence. »Doberdan,«naKaritasu,kjernajuže predobropoznajo.Položnice,kikažejo na naju kot zlobni jeziki: »Toliko sta vredna, natanko toliko, kot imata. Oziroma nimata.To je vajinaodkupna cena.Zavamanebonihčejokal.« Položnice imajo prav. Za nama ne bo jokal nihče. Nimava več prijateljev. Nimava otrok. Nimava bližnjih. Vse najine pristne veze s svetom, ki zaradi najine samotarske narave že tako niso bile nikoli pretirano tesne, je poplavil časkotreka,kiserazliječezbreg. Rodila sva se na začetku in na koncu vojne.Prvihletsvojegaživljenjasene spominjam jasno, bolj imam v zavesti občutek neke neprestane tesnobe, nekegastrahupredneznanim,kilahko vsak trenutek podre vrata in z zavojevalskobrutalnostjostopivsobo, nas zveže in, tako kot prenekatere iz

naše vasi, pošlje nekam na tuje. V izgnanstvo. Zdaj v Evropi rovari nova vojna.Drobovjetistega,karsmoimeli za zahodno civilizacijo, je raztrosila vsedonašihkrajev.Begunci,množična grobišča, amputacije, sirene. Vse podoživljamznova.Tolikočloveškega trpljenja, otipljivega in neodpustljivega, odvečnega in popolnoma neupravičenega … Janko mi je vedno pravil:»Bogimazavsakogarinvsenek namen.« Nisem mu verjel, lagal sem, ko sem drugim govoril, da bratu zaupam popolnoma v vsem. Ne verjamem mu vsega. Tega, da Bog opravičuje okrutno smrt in mučenje, lakoto in nalezljive bolezni, težko dihanjekovidnegabolnikananeudobni bolniškipostelji,ne,teganeverjamem. MarzatoneverjamemvBoga?Nemara res.

Marta predme položi kavo. Spominja me na dni, ko sva še hodila delat v tovarno tekstila. Tam sva se spoznala. Bil sem čeden, a sramežljiv mladenič, delavke so rade ljubeče brile norce iz mene, neznansko nerodno mi je bilo pred njimi. Ona je vedno stala nekje v ozadju, obraz ji je vselej prežarjal miroljuben, prijazen nasmešek, nisem sejebal.Vleklomejeknjej,kermije dajala občutek, da sem kljub strahopetnosti možat in nepremagljiv. Kosemjoprvičpoljubil,semvedel,da sebovaporočila,dajetakoprav.Nikjer nisemvidetitakosrečenkotnaporočni fotografiji. Druge slike v najinem skromnem stanovanju so polne obrazov, ki jih ni več, so kot rimski

nagrobniki, ki sem jih videl v nekem muzeju. Najina poročna fotografija pa sesvetikotmonštranca.

»Mordabošelepdan,«povsemmirno rečeinsedezamizopolegmene. »Morda.«

Tolažečeseminasmehnekotusmiljena madona. Ve, kaj je na meni, kakšen težak opravek je pred menoj. Svojo roko položi na mojo, v bleščečih očeh sejisvetijosolze.Azdajnejokazaradi računov,kisožeprišli,zaradiračunov, kišebodoprišli,zaradizdravnika,kiga nemoredoklicatinatelefon,zaradivse navlake,kijossebojpripeljejovečerna poročila. Ta večen začarani krog bolečin v vratu, opominov, dušečih in vedno novih, vedno podeseterjenih skrbi, ponižujočih pohodov do dobrodelnih organizacij, ta mrtvaški ples krivic, krivic, vedno novih krivic seboiztekelzdajzdaj.Zdajzdaj. Kako sem dobil pištolo, raje ne sprašujte.

»Sipripravljena?«jotihovprašam. Pokimaspogledom,polnimljubezniin olajšanja. Vstanem.

S pištolo ji pomerim v glavo, cev prislonim na njene lepe lase kot poslednjipoljub.

»Radteimam,«šezašepečem. Ne tresejo se mi le roke, trese se celo telo.

»Tudijazteimamrada,«potihoodvrne in junaško doda, »Se vidiva na drugi strani.«

Nenadomapoči. Čezčaspočišeenkrat.

Dominik Škrinjar BREZ BESED IN BREZ IGER

Kosemoškiodloči,daboodšelsteboj na dopust, gre zares. In čeprav se je zgodilo precej organsko, je njegova dlan bila vmes večkrat posuta z drobtinicami kruha – in ne tistega, iz bližnještacune,temvečtistega,kisega lahkospečelevdomačipečici,takoda lahko zatem ob njegovem rezanju zaslišišhrustljavzvokposvežepečeni skorji ter ob tem začutiš mehko in voljnosredico.Pekakruhagajenajbrž pomirjala in četudi je živel ob meji s Hrvaško, »njihovega« kruha ni maral, prav zabičal mi je, da ga tam ne bova kupila.Ingatudinikolinisva. Potdooddihasejezdelapredolgainne zgolj zaradi vročine ali neznosnega hrupa nadutih obrazov za volanom, temveč tudi zaradi nevzdržne mračnosti, ki me je obdajala v mislih. Nekako sem vedel, da bo najbrž to zadnjič. Ker se mi je zdelo, da moram čakatinanjegovukazaliizraženoželjo pospremembi,semsemoralvožnjipač prepustiti in prav nekako zabaval sem se ob tem. Ko sva po spodobnem času prispela,svakotmestnagoloba–vsak v svoji smeri, a s skupnim ciljem, da pripraviva stanovanje na počitek, obležala. »Cesta me utruja,« sem mu rekel.Onniodvrnilničesarinzatosem sklepal, da je od vožnje preprosto omagal.Zaspalasva. Jutrojeleredkokdajtakobrezskrbnoin otročje,ašeposebejtakrat,kosiobdan ssončnimižarkiinprecenjenomorsko

soljo in ti največji nasmeh na obrazu izvabi nevedni belgijski turist, ki nekemu dalmatinskemu tipu na roko prešteje bankovce in cekine za dober meterinpolsence,karmujelahkonudi bližnjisenčniknaplaži.Smejalasvase. Njegasicerplažezmnogoljudminiso prepričale,želelsijeitinekamnasamo. Vijugasta cesta je vodila do precej samotnegapredelaotoka–komajkoga si lahko ošvrknil s pogledom, in če ga ne bi dobro poznal, bi rekel, da bi me moralo pošteno skrbeti za moje življenje.Prispelasva. Voda se je zdela bolj smaragdna kot turkizna, sončni žarki pa so gladino pobožali ravno toliko, da je ta lahko odsevala v vsej svoji preprosti veličastnosti. Obuta v sandale sva po skalovjuhodilakotdasenamanemore nič zgoditi. In ko je z ovinka zagledal mivkasto preprogo, se mu je izrisal nekoliko nagajiv nasmeh na obrazu. Odložilasvabrisače,sleklakopalkein zdivjala v zaliv. »Tega še nikoli nisem počel,«semmuzaupal.Pravuporniško sem se počutil z njim. Po skoraj uri in polplavanjasvaseodločilavrnitinazaj v zaliv, tam pa sva naletela na presenečenje – na obali sta ležali dve mladenki,kistasessvojimitelesiprav na glas razdajali melodijam morja in pohotnosti. Prebirali sta namreč neko knjigoopoletniromanci,kijebilasicer precej cenena narave, pa vendar se je zdelo, kot da v njej ravno zato neizmerno uživata. Komaj sta zadrževali slino v ustih in oči na besedah, midva pa sva vmes tuhtala

kakoneopaznopritiizvode.»Ah,sajje vseeno,najbržstalezbijki,«jeodvrnil. Nisem podvomil v to, kar je rekel. Dekleti sta naju seveda opazili, in čepravjebilonnekajletstarejšiinpar deset centimetrov višji od mene ter obdan s svojo pristriženo brado in močnimi rokami, se je zdelo, da se za naju sprva pravzaprav nista zmenili. Kasnejesejeizusteneodnjijuzaslišal ljubljanskinaglas:»Ej,Mojči,amisl'š, da sva tko, ful glasni, pa to?« Druga, očitno po imenu Mojca, se je samo zasmejala in odkimala ter s prstom začelaopletatisvojesvetlepramene. Ni nas motilo, da smo le nekaj metrov drugoddrugegaležalipopolnomagoli. Nismo se gledali, niti pogovarjali, tišinanibilašenikolitakorazburljiva. Minilo je par ur, preden se je od zunaj stemnilo,midvapasvasezavedala,da sva zaspala v polobjemu, obdana z grudastomivko.Puncipastašekarna glasprebiralisvojozgodbo–žalnikoli nisemizvedelkatero.Rekelje,dabova počasi odšla, ker bi rad, da skuhava večerjo, in seveda sem se strinjal, ker mi je bila ideja iluzorne in pocukrane romantikevšeč.Poprvemovinkuseje ustavil in rekel: »Kaj pa, če bi ju povabila?« in jaz sem odvrnil: »Pa imava dovolj lignjev?« in on v hipu: »Bovažekako,neskrbi,muc.« Do dvorišča sta se kasneje pripeljali s terenskimvozilominzglasbo,kijeres poželavelikopozornostiodsosedov,a so tudi oni poslušali svojo (s kančkom rdečega likerja v nosu), tako da jim je bilonajbržvseenozanas.Pohvalilista

najinovečerjo,midvapanjunešale,ki so bile ravno dovolj prestopniške in neoliberalnoobarvane,dasonamabile všeč.Tudičrnegahumorjanimanjkalo. Ampak Ana, kot je bilo menda ime drugi punci, je kmalu po pitju začela: »Pa, a vidva sta skupej, like, že ful dolgo?« in naju oba spravila v manjšo zadrego. Jaz sem sicer želel takoj odgovoriti, a me je on smejavo prestregel in rekel: »Ne ne, sva le zelo dobraprijatelja.«injazsemnatovsebi obnemel, hkrati pa nisem želel, da bi mojo temo, ki sem jo vsakodnevno nosil s seboj, videli dve popolni neznanki. Kozarci so se praznili, ponev s palačinkami je cvrčala, žlica je obsedela malo v marmeladi, nato v Nutelli, spet zatem v Aninih ustih, na koncu pa pristala v koritu. Sedel sem muvnaročju,bilasvaobjeta,Anaseje hihitala, prav tako tudi Mojca – vedeli sta, da je med nama nekaj več. Imeli smoselepo,rahlorazuzdano–leteleso tudi vulgarne besede, Ana je pokadila par džojntov, Mojca je vmes sicer malce zadremala, midva pa sva bila kljub precejšnji vročini prilepljena drugnadrugega,azgoljstelesi.Anaje komaj hodila, Mojca se ni niti trudila, pa vendar sta vztrajali, da bosta odšli domovsami.Instašli. Ko sta odšli, sva nekako uspela vse počistiti,nočpasejemedtemžeskoraj prevesila v dan. In mene je spet prevzelamisel,damebozapustilinšel za nekom drugim. Ulegel sem se na kavč, on pa se je ulegel poleg mojega

drobnega telesca, nato me je s prsti potipal,meprijelzazapestjainpridržal moje roke ter me začel strastno poljubljati.Čutilsem,kakosenjegova mokraustavednoboljpogrezajovmoj mehekinnedolženvrat.Vzelsimeje. Inmenijebilovšeč.Brezbesedinbrez iger.

Nataša Skušek ČISTILKA

Poznozvečerježe,kosezavalinakavč in odpre notesnik. Na novo mora napisatiseznam,gasprintatiinvstaviti vplastičnižepek.Daneboškode,čese zmoči. Na ekranu vidi, da ima že zgodajzjutrajobisk. Crknjena je, zadnje čase jo muči nespečnost. Čez dan lahko stoje zaspi, ponoči pa bedi, tako kot njena mama. Šele zdaj jo razume. Tudi ona s staro zobno krtačko drgne fuge v kopalnici, čistiokna,polirakuhinjo.Varekinaseji zažira v kožo na rokah, lateks se neverjetno hitro trga. Potem se spravi likati in zlagati perilo. Prtički, prti, posteljnina, vse po barvah in v pravi kot, tudi to ima po mami. Garderobna omara je pospravljena, spodnjice in modrcivpredalih,oblekevravnivrsti. Kozmetikavkopalniciinnekajmalega knjig na polici, kjer ni niti trohice prahu. Čisti tudi lift in pometa stopnišče.Zaradivsegategajedobilav najem to poceni stanovanje. Samoobiskovimaveliko. Naprintan spisek mora plastificirati. Stiska lepilo iz ogromne plastične doze. Vedno več ga je, kar raste in se napihujepodnjenimirokami.Lezečez mizo,špricapostenahinponjej.Sega ji do vratu, zaliva grlo, polni ušesa. Kako naj se izvleče iz vsega tega? Mogoče bi lahko polovico spravila v tuš kabino. Ampak mama zahteva, da vsetakojodnesevkontejnerzasmeti. Zbudijozvonecprivratih.

Obiskovalecjetočen,onapaneve, kdajjezaspalavdnevnisobi.Spusti ganotri,napolnikafetieroinpogreje mleko.Stuširase,oblečečrnomini kriloinsizapnebluzodovratu. Povrhunataknešepoškrobljenbel predpasnikinspnelasevfigo.Obleče slečespodnjice. Medtem ko moški pije kavo in čaka nanjo, se pred njim na belem plastificiranem lističu blešči današnja ponudba: - klasičnistriptiz, - tabledance, - showerdance, - zlatidež, - felacija, - BDSM (blago tepežkanje, vezanje,ugrizi,udarci), - elektrostimulanti, - analniseks, - kemseks, - ostalo. Tatedennivformi.

Toplak KAFKA, BORGES, JANČAR

Kafka, Borges, Jančar, knjige se zvrnejo s sedeža, ko avtobus zavije proti morju, vodič se zasuče k potnikom,rečeopa,nekajjepadlo.Nič ni,rečepunca,kipobiraknjige,onseže sklanja nad njo, gleda izrez na njeni majici,ingledato,karjepadlo,reče,a se to zdaj bere, to ti je poletno branje. Puncadvignepogled,vidiobročeznoja navodičevisrajci,vohakiselsmrad,se (kislo) nasmehne, reče ja, to se zdaj bere.Nekajčasastojinadnjo,izvrečke gumibonbonovnanjenihstegnihseširi sladkoba, razmišlja, tehta, se odloča, nato nemočno pokima in se vrne na raztegljivisedežzravenšoferja.Kajbi ji delal, reče tam, a si jo videl. Šofer ošvrkne ogledalo nad sabo, tam je blond glava, reče čakaj, ne vidim je dobro. Ozre se čez ramo, pogleda jo naravnostvoči,kisevsunkudvignejo protinjemu,hitroseobrne,trdnoprime volan, oči na cesto, reče pizda, videla me je. Ona ga je videla, šoferja umazanega,medkonicamiprstovzvija gumibonbone,jihmalodanetiščivnos, dabipregnalavonjpotnikovvtejsavni, mislisi,kajbijimadelala,raztreščilabi jimaglavi,prascemaneumnima.Vusta vtakne bonbon, nagravžno sladkega, ravnopravega,odpreknjigo,vknjigije sneg,zrakjetemen,okusimapodimu, nikjer ni ljudi, pravzaprav so, ampak vsi v hišicah, ki spijo pod gradom, kakšen mir, da bi človek imel tak mir, črke se zatresejo, avtobus poskoči,

starkazadajkihne,pršijokapljice,zrak migeta od vročine, vodič kriči budala jedna,kakotovoziš,šoferpravidaj,daj no, zdaj so že čisto pri morju, tam bo zraksvežinslan,šlabodalečvsenco, kjerbobralaotežavah,kisodalečproč, v snežni dolini pod gradom. Vodič vstane, se prižame k držalu nad glavo, zanašagalevo,desno,gor,dol,njegov glas poskakuje z avtobusom, reče gospe, gospodje, tukaj smo, vsi zaploskajo, razen punce, h kateri se prikloni, reče, če bi kdorkoli karkoli potreboval, sva na uslugo, šofer pomaha čez ramo. Ona gleda naokoli, gleda,kolikojedozadnjegaizhoda,vse se neha tresti, pizda, ustavili so se, glaveplanejopokonci,nimamožnosti, venbomoralamimonjiju,kiselvonjse bo mešal s sendvičastim zadahom šoferja, ošvrkne knjige, sveti Bog, preveč je knjig, ponudil bo pomoč, zgrabiljihbo,kajbo,česejihdotakne. Ven se ziba še zadnji potnik, vodič je čisto blizu, punca poskoči, knjige v objemu, z ramenom se zabije v potno srajco vodiča, ki reče gospodična, se zvrnenasedež,asivredu,gospodična, ona se že spušča po stopnicah, začuti vroči asfalt, vroči pesek, teče proti morju,vsemanjslišivodiča,kikličeej, gospodična, kaj pa se dogaja, ej, pridi nazaj,anisinečesapozabila,ampaknaj se kar jebeta, prasca neumna, njuna glasovapojenjatavpenovalov.

Aljoša

Odlazek Hvalec KAKO STE?

Začela se je zavedati časa in prostora tersvojegatelesa.Neno,panežespet novdan!Občutek,dajekomajzaspala, jo je prevaral. Pred njo se je že svetlikalo prizorišče novega dne. Še eden v nizu službene rutine. Čeprav si neželi,sejiočisamodejnoodpro.Prvi pogledizstrelinaravnostpodbelstrop. Nejevoljno obrne glavo na levo in pogleda na uro, ki še ni zvonila. Izračuna, da je spala slabe štiri ure. Glavoobrnenazajvprejšnjipoložajin zapre oči. Globoko vdihne in izdihne ter se potopi vase. V zavedanju sebe opazuje nemirne misi, ki se kot deroč slap stekajo čez previs zavesti in si želijonjenepozornosti.Vušesihzasliši šumenje.

»No, dobro jutro tudi tebi,« reče mislecuvglavi.Nivedelaalivposmeh alivspodbudo.

Kosepostavinanoge,sejizavrti.Telo je še utrujeno. Zaboli jo v mečih. Te presnete visoke pete! Z mešanimi občutki in s počasnimi koraki bosa oddrsa proti kopalnici. Nemirne misli sovednoglasnejše.Adrenalinjipožene srce, ki skoči iz nočnega ritma. Nerednoutripanjezačutivgrlu.Vhipu sejiorositačeloinzatilje,vtrebuhujo stisne krč. Hitro potegne spodnje hlačkenastegnainzadnjitrenuteksede nastraniščnoškoljko.Teloseupreiniz črevesja začne iztiskati vso nabrano svinjarijo prejšnjega dne, ki jo je v prenatrpanem urniku spravljala vase:

velikokave,ševečkaveinsendvič.Ne, trijesendvičisobili,tistištudentski.V enem od njih je šunka že skozi folijo izgledala pokvarjeno. Ampak bil je zadnjinapolici.Pojedlagajemedhojo, ko je hitela na naslednji sestanek. Ni imela časa za toplo malico v bližnji menzi. Zvečer pa še pečen, a mrzel krompir,kijigajemamadaladanprej. Preutrujena je bila, da bi si pozno zvečer, ko je končno prišla domov, pripravilakajboljsvežegaintoplega. »Bog,alisebotosplohkdajkončalo,« je v občutku nemoči na glas izstrelila vprašanje v majhen prostor kopalnice. Enolično brnenje ventilatorja je bil ediniodgovor, kigajezaslišala. Slečepižamoinstopipodtuš.Kočaka, daizpipepritečetoplavoda,šenaprej opazuje in posluša svoje zmedene misli, kako napletajo zgodbo brez njenegavpletanja. »Saj veš, da moraš na razpravo, direktor na tebe močno računa. Vedno uspeš vse speljati tako, kot si zamisli. Zato si pa njegova najljubša in najboljšaodvetnica.Pakajpotem,česi utrujena, to ga ne zanima. Iztrži tiste milijone, ki jih zahteva s tožbo, to je tvoja edina naloga! Zdrži, kljub temu dasebošživčnopresedalanausnjenem stolu in upala, da tvoje nesproščenosti ne bo nihče opazil. Obrazna mimika morabitisamozavestnoprepričljivaza vse prisotne in oči dovolj sijoče za porotnike. Filmski nasmešek in dvignjeno oprsje je rezervirano za sodnika. Na sveže pobeljeni zobje te bodo ščitili pred vprašanjem, ki se ga

Andreja

takobojiš, »Gospa,kakoste?«

Topla voda steče po njenem golem telesu in glava se za milisekundo resetira.Ažemedmiljenjeminprvimi nastajajočimi penami na roki se ji v glavi prizorišče dogajanja spremeni. Vidi se v sodni dvorani. Vsa urejena sedi za dodeljeno mizo tožitelja. Na levi strani dvorane. Čaka na povabilo sodnika, da bo začela s svojo večmesečno načrtovano napadalno strategijo.Vresniciresnic,odvetnikav tistih začetnih trenutkih ne sme zanimati,kakojealikakosodrugi,čeje zaposlen pri podjetju, ki ga vodi nenasiten direktor, ki povrhu vsega, tako za hobi, koketira še s politiko. Vprašanje je sicer le olikana uvertura pred trpkim brezosebnim pravniškim besediščem. Resnica bi lahko zvenela približno tako: »Nisem dobro, preutrujenasem.Slabospim,prebujam se. Ne želim lagati, pa vendar bom danes lagala. V nasprotnem primeru bom ob službo. Tožba je že v osnovi nepravična. Tega se vsi v dvorani zavedamo. Za predrzno goljufijo gre. Veliko nedolžnih ljudi bo po krivici oškodovanih. Njihove družine bodo osramočene. Vpletena so vplivna politična, medijsko javno poznana imena,zato…« Medoblačenjemzačutipoznaniprimež glavobola. Pikajoča bolečina ji bo kot krokarspetkljuvalazaočmi.Nepreveč močno in tudi ne tako zelo na rahlo. Ravnodovolj,dasebovsakosekundo zavedala,dajevkrempljihhudiča,kije močnejši od njene volje, kadar gre za

posel in denar. Dolge lase si počeše nazaj v čop, ki ga na zatilju trdno povežezrdečogumico. »Kako ste?« se ne vpraša iz iskrene tople človeške pozornosti. Čutenje je skorajprepovedano.Splohmedaktiin odstavki odlokov, ki se iz dneva v dan tako hitro spreminjajo, da jim je nemogoče slediti. Marsikdo bi raje namesto pričakovanega in uglajeno kulturnega odgovora »hvala, dobro sem,« izbruhal vso hrano, ki mu je od zajtrka zaradi živčnosti, kot beton, obležalavtrebuhu.Ategasenesmein tegasenepočne.Zadržatisejetrebain zdržati s samim sabo. Ustnice raztegniti in si nasmešek na obraz kot tistoplavomaskoodenegadodrugega ušesa natakniti. Čez sebe je treba iti z močno dozo samoprevare v tako imenovani pozitivni naravnanosti. Ta mora žareti in sijati, da te lahko vidijo potnikinaletalu,kitinadglavoletijov tropske kraje. Saj za takšne sanje živimoinhodimovslužbo,kajne? »Najmevragpocitra,«rečenaglas,ko sitlačisvojotečengleženjvbrezhibno zloščen črn čevelj z visoko peto. Pri tem se spomni na učitelja rimskega prava.Napredavanjihjimjegovoril,da se s kletvicami bolečino laže prenaša. Danesgarazume,takratgani. »Naj se sakramenski šov že začne,« sika skozi rahlo priprte ustnice. Maže jih s šminko. Sovraži rdečo barvo, ampak najlepše se poda k tajliranemu črnemu kostimu. Zaradi živosti življenjske barve se počuti razvrednotenopredsamoseboj.Rdeča

kri, ki se v sodni dvorani ne preliva. Kljubranam,kateresistrankevimenu pravice med seboj krvoločno zadajo. Ona je novodobni gladiator. Izredno prestrašena, a z močnim nagonom po preživetju.Zzaigranosamozavestjobo odločno zakorakala v areno družbenegaprotislovja.

Mateja Mohorko KAVA

Moja sestra ima dober kavni avtomat. Vsak obisk se začne z degustacijo. Strojbrni,curlja,pihainpiska.Predse dobimporcelanastoskodelicozzlatim robom.

Vdihneminzapremoči. »Kajvohaš?« Naredimpožirek. »Kajokusiš?«

Redkokdaj uganem. Prepoznam irsko kavo.Delnougotovimsestavineledene kave. Utekočinjena zima – kapučino s cimetomin…kardamom,karkoliježe to.

Božičniobiskpripadameni.Izpredala potegnem babičino džezvo. Rdečo z belimi pikami, počrnelim dnom in okrušenim robom. Nalijem vodo in jo postavimnašporhert.

»Kdajseboškončnoznebilatepožarne nevarnosti?«

Skomigneminvodidodamsladkor. »Nepreveč,jetrebapazitnalinijo.« Na mizo položim cimetove piškote. Speklasemjihvpožarninevarnosti.Ti sevedanevplivajonalinijo. Džezvo z vrelo vodo odmaknem na rob. V kavnem mlinčku zmeljem zrna kave.

»Zakajnekupišelektričnega?« Zavzdihnem.Kakonajrazložim,dami jevšečobčutekvrtenjaročice? Sveže mleto kavo dodam vreli vodi in močnomešam.Šeenkratnaogenj. »Pazi,danebošlačez.« Črn vroč napitek postavim na mizo

poleg dveh lončkov. Eden ima zbledel napis Najboljša sestra. Drugega sva skupajposlikalipredleti.Nastraniima razpoko. Grizljava kekse in s pomočjo zemljevidaspominovnakuhinjskimizi obujavapreteklebožičnedni. Rdeče pikice kažejo, kje sva si prvič lakirali nohte. Zareza je ostala, ko je zaradi smeha zdrsnil nož pri rezanju potice. Črna lisa je od pozabljene sveče. Kavo nalijem v lončka. Molče sediva. Pestujeva skodelici. Srkava vročo tekočino. »In?«vprašam. »Dišipodomu?«

Tanja Špes ODTEKANJE

Nazačetkunajinezvezejeprekipevala od življenja. Z dobro voljo je zalivala svet okrog sebe in zdelo se mi je, da tiste rože, ki si jih je v venec spletala okrogglave,rastejoiznje.Dobrosvase imela skupaj. Veliko sva se pogovarjala, še več smejala in najbrž sploh ne bi opazil, da se je kar koli spremenilo,česenamavstanovanjune bizačelanabiratiplesen. Bila je zahrbtna – naselila se je pod posteljo in robove omare – sicer samo naIrisinistrani,ampaktakratsemitoni zdelo nič nenavadnega. Razlog zanjo semnašelvslabiizolacijistanovanjain menjavi letnega časa. Ni bilo tistega počasnega poslavljanja poletja, ki sem ga bil vajen od nekdaj, globalno segrevanje ga je na hitro odslovilo. Izbral sem čistilo, ki so ga priporočali naforumih,gananeselnapleseninpo predpisanem času odstranil. Za vsak slučaj sva z Iris odtlej spalnico zračila pogostejeinzadlječasa,zatosemitudi občutekmokrihrjuh,kosemjoponoči objemal,nizdelničnenavadnega.Prav tako sem vedel, da Iris ne more spati nepokrita,negledenato,kakovročeji je. Ko sem jo povprašal o mokrih rjuhah, mi je sama povedala, da se je najverjetneje samo potila, če ne zaradi vročine, pa zaradi neprijetnih sanj. Neko jutro, ko sem s službo začel kasneje, pa sem videl, da je njen vzglavnikpopolnomapremočen,inko semstopilnatlananjenistrani,semsi

nogavice zmočil v veliki luži, ki je segalašepodnočnoomarico.Pogledal semvstrop,alibislučajnotočil,vendar je na njem kraljevala samo rahla razpoka, ki je bila tam že od nekdaj in za katero mi je Iris rekla, da si predstavlja,kakobijoposlikalazrjavo in roza, da bi nastala rjava vejica z mandljevimi cvetovi. Ko sem spet drugič pod vzglavnikom našel kup školjk, je nisem spraševal ničesar. Pustil sem jih tam. Neko poletje jih je spletla v lovilec sanj in ga obesila na navideznomandljevovejo,rjuhepaso ostajalemokre. Takrat sem posumil, da mora biti kaj večodslabeizolacijeinhladnihletnih časov,sajsemnamokraoblačilainluže naletelpovsod,kjerjebilaIris.Kmalu sem ugotovil, da se je tudi plesen razširila. Niti razvlažilec zraka ni pomagal.

Vlaga in plesen sta me vse bolj spravljalivslabovoljoinsčasomasem sezačelstanovanjazIrisvredizogibati. Zaradi njenih vse daljših prh je odtok postajal preobremenjen in kaplja čez rob je bila, ko je nekega večera voda dosegla kuhinjo. Kričal sem, ona pa je vzela krpo in čepek čistila in ponavljala, da ni nič hudega, da bova vsaj imela čisto stanovanje, da mi ni trebaskrbeti,boonavselepopobrisala. Brezbesedsemobulgumijasteškornje, z obešalnika vzel dežni plašč in odčofotalven.

Tema me je hladno sprejela v svoj objeminsenaselilavame.Najbržsem hodil v krogih, saj sem domov prišel

takopozno,dajeIrisžespala.Običajno semjazbiltisti,kijezaspalprednjo. Previdno sem odškrtnil vrata in se komaj ujel za kljuko, saj mi je spodrsnilo. Začutil sem, kako voda požirablagomojihnogavic.Spetmeje preplavila jeza. Izpljunil sem nekaj kletvic,innedabisetrudilbititiho,šel k postelji, kjer je ležala Iris. Snop svetlobeuličnesvetilkejijeosvetljeval obraz. Mislim, da sem jo prvič zares videlinvtistemtrenutkusemvedel,da, žal, prepozno. Njene veke niso uspele zajeziti brzic solz, ki so se na koncu brade spajale v slap, iztekajoč se v tolmunčeknakoncunjenegavratu.Vse življenjejeodtekloiznje,končnopaso popustili tudi moji jezovi, tako da je najinaposteljapostalamorje,vvalovih kateregasemseutopil.

Maja David

OGLED KONCERTA

PINK FLOYD IN OBISK

Bilo je leto 1990 med poletnimi počitnicami, ko so me čakali še zaključni izpiti po zaključnem letniku na Srednji ekonomski šoli Maribor. Tretje leto sem se dobivala s štiri leta starejšimfantom,Edijem.Gledenato, da sva oba že delala; on redno, jaz priložnostno, sva bila soglasna v tem, da obiščeva koncert v Berlinu. Organizirali so ga, saj so v tem času podrli Berlinski zid in tako povezali vzhodni in zahodni del mesta. Na koncertu je bila tristo tisočglava množica ljudi. Oder, na katerem so se predstavili različni nastopajoči, je bil dolg tristo metrov in visok od petnajst dodvajsetmetrov.Pravprijetnojebilo opaziti, da je med publiko v daljavi plapolalatudislovenskazastava. Tako sva z Edijem slučajno spoznala angleški par. Potem ko jeAmy prosila za vžigalnik, je med nami stekla prijetna komunikacija, pogovarjali smo se o življenju pri njih in pri nas. Pogovor sem večinoma le spremljala, saj mi je šla angleška beseda težko z jezika,čepravsemvserazumela.

Tekom časa; na začetek koncerta, ko smo čakali šest ur, smo si izmenjali naslove v dogovoru, da naju bosta obiskalaRobertinAmy.

In resnično. Nekega dne, nekako ob koncu poletja mi je Edi povedal, da naju iščeta Angleža pri njem doma.

Seveda sva se obiska zelo razveselila. Razlagala sta nama razprtije, ki sta jih predtemdoživela,dastanajunašla.Še vedno se nisem veliko vključevala v pogovor, čeprav sem bila stalno prisotna, ampak pretežno kot opazovalka. Ni trajalo dolgo, ko sem prejela kompliment, da sem prikupna, zakarsemselepozahvalila. Pred mano je bil zadnji letnik srednje šole,zanjimpazaključniizpiti.Takrat smoseučililekcije,posebneglagolein slovnico, ki mi je delala največje preglavice. Učili smo se kar dvanajst časov, njihove značilnosti in posebnosti. Tako sem vprašala Amy, naj mi kotAngležinja pove, na kaj naj bomposebejpozornapriizpituinkako jevpraksizangleškimičasi.Reklami je: »Angleščina ima tri čase: preteklega,sedanjegainprihodnjega.«

Maiken Zupančič Danko PRIŠLI SO IZ KORUZE

Mami pravi, da imamo spet miši. Miši smo imeli že lani, ko je sosed oktobra pokosilsvojekoruznopoljeinsoostali lešeštrclji,štrlečivmrzlizrak.Tedajso vse miške, ki so se prej skrivale v gnezdih na koruznih steblih, zdrvele stran od rjovenja kombajnov in jo ucvrleprekopotke,skoziograjo,preko dvorišča in v našo klet. Tam so potem živele. Grizle so perilo v mamini pralnici, lulale na atijevo zbirko izvijačev in puščale odtise tačk na kozarcih marmelade. Povsod so kakale.Česiprišelvstikstistimikakci, takosemprebralanainternetu,sidobil mišjo mrzlico in si lahko celo umrl. Bilasemprestrašenainpredlagala,naj hermetičnozapremoklet.Sajnotritako ali tako ni nič pomembnega. Mami je rekla,najnehamgovoritineumnosti,in mizaentedenprepovedalainternet. Konec zime smo se jih rešili. Starši so kupili pasti, v katere so se ujele in potem nisem smela videti njihovih trupelc, preden sta jih šla zakopat na vrt.Zdajpasospettu.Zjutrajmestarši peljejo v šolo mimo požetega koruznega polja. Poleti je morje valujočih stebel, da za njim sploh ne vidiš hiš. Zdaj je prazno in vijoličasto. Mrzlo je. Obleči sem morala zimski plašč.

»Joj, točno,« reče mami. »Pri nas so tudi pokosili.« Obrne se k atiju. »Jaz danes nimam časa. A greš lahko ti po pasti?«

»Pokoga?«

»Miši,« rečem, ponosna. »Ati. Se ne spomniš?«

»Joj.Misliš,dabodoprišletudiletos?«

»Seveda,« reče mami. »Kam drugam pa bodo šle? V Bauhausu imajo pasti. GreškajvBauhaus?«

Jaz rada hodim v Bauhaus, kjer tako diši po laku za les in gumi in atijevi delavnici, ampak me ne bosta vzela zraven, ker imam pouk. Neham ju poslušati in čelo naslonim na šipo. Okrog mene se zarosi. Ko pridemo v mesto,jesonceževzšlo,svetjetopelin oranžen. Listje mi šelesti pod škornji. Ampak še vedno vidim polje, belo od slane. Bledo rožnato v modri svetlobi zoreinčudnoizpraznjeno.

Letos pasti ne pomagajo. Dva dni potem, ko jih nastavimo, se začne škrabljanje. Poletne slamnike nam nekdo pogrize. Ob škatli z mlekom je kuprazmazanihstopinj.Inokrogpasti sosamičrnikakci,medtemkosevanjo neujamepravnič. Mišisopostaleodporne!Groza.Starši so povsem zbegani. Sama poskušam skrivaj kaj pogruntati, skrita pod pisalnomizosflomastričečkamnačrte za zapletene pasti, ampak ker me je lanskifiaskozmišjomrzlicoizučil,da me pri tej hiši nihče ne posluša, jih ohranimzase. Razvijemo novo družinsko rutino. Ko naskdoobišče,gaprejalislejzaslišimo o miših. Kako ste se jih pa vi rešili? Zdaj razumem, da je to zadeva, ki povezuje vse odrasle, tako kot višanje

cen goriva, primerjanje najboljših avtocestzavožnjonamorjeinspomini o Jugoslaviji. Vsi obiskovalci so strokovnjaki za glodalce.Vedo, katero hranojimmorašnastavitivpasti;sčim zamašiti luknje, ki jih izkopljejo; kje kupiti posebno napravico, ki oddaja rezkezvokeinjihprežene.Ničodtega nedelujeprinas. »Mi imamo najboljšo metodo,« pravi tetaMatejaprinedeljskemkosilu.»Pri nasjebilogotovočeznoč.« »Ares,«rečeati. »Samo dve stvari rabiš. Prvič: eno mačko.Drugič:dekomavca.« »Prosim?«

»Saj veš. Gips. Mavec. Deset gramov zavsakomiš.« »Aha.In…potem?«

»Potemspečeškekse,takemale,injih dašvpasti.Ampaknoterzamesišgips, kapiraš?Mištistopojeinjitežkoobleži v želodcu, ne more več tako hitro teči in–evo.Spustišmačko.«

Mamijogleda,kotdajezLune.Atisi drži roko pred usti, da se ne bi smejal. Menijeboljvšečmojpredlogpasti,za katerega ne bom nikoli nikomur povedala.Metodenepreizkusimo. Inpotemmišinaenkratniveč. Oktober je mimo. Mrzlo je. V šolo nosim šal in kapo, dobila sem prve ocene.Vkletipanivečkakcevpotleh. Naše perilo ostaja nedotaknjeno in dišeče.Staršimenijo,dasomišipomrle aliseodločilepoiskatidrugdom.Zunaj so polja šumeča od mraza, čeznje se podi veter. Ko skačem z ene grude zmrznjene zemlje na drugo, mi ledeni

kristalčkipokajopodpodplati. Starši so zadovoljni. Jaz nisem. Svoje papirje sem skrila za pisalno mizo in ponoči jih je nekaj obgrizlo, nekaj z drobnimi zobki, kar je potem izginilo med zidove. Včasih slišim stvari. Praskanje pod tlemi ponoči. Starši jih ne slišijo, ker spijo v nadstropju, jaz imam pa sobo v pritličju, klet je točno podmano.Ampakkdobimiverjel? Pridebožič.Odraslinazdravljajo,notri je toplo in diši po pecivu. Strmim v plišasto živalco, ki sem jo dobila za darilo, ampak še vedno vidim polje. Plastično drevesce in vse njegove okraskesmoprinesliizkleti.Škatleso bilečisteinnedotaknjene. »Kaj je, mala,« mi reče mami. »Si srečna,dasmoseznebilimišk?« Oni so srečni. Smejejo se, ker ni več nobenih sledi za nadlegami, nobenih kakcev,nobenihstopinjvblatu,ničveč smetenjakleti.

Ampak jaz vem, da so se naučili počistiti za sabo. Iztrebke previdno zakopljejo na vrtu. Grizejo le še pozabljene stvari, ki stojijo v temnih kotih na vrhu omar. Kradejo nam nogavice iz pralnega stroja. V dolgih nočeh, ko jih nihče ne vidi, z njimi pobrišejoodtisetačk. Nekaj se mi je posvetilo, veste, o koruzi.Poletisosteblatakogosta,dane moreš hoditi med njimi, in nad glavo segajo celo atiju. Poleti se lahko mednje skriješ in vedno boš zmagal v skrivalnicah.Jesenijeniveč.

»Kam drugam pa bodo šle?« je rekla

mami.Jesenijepoljerazgaljeno.Vidno jevse,karjebiloprejskrito;vse,karje bilo prej v koruzi, mora priti ven. Mislim – pa ne povejte odraslim, da mislim tako – mislim vse, ne le miši. Vse, kar se skriva v šumečih, šklepetajočih teminah, se mora jeseni znova skriti, hitro, kam drugam. Naš vrt pa je ravno dovolj blizu. Samo preko potke skozi ograjo preko dvoriščain–hop! Nimamdokazov.Nikolijihnisemzares videla. A so tu. Nov dom za hladno zimo so si našli in ne bomo jih ujeli v past. Prišli so iz koruze, ampak niso miši. Slišim jih šepetati v nočeh. Prišli so iz koruze,živijovnašikleti,inkozvečer ne morem spati, se skozi stene jasno razleganjihovsmeh.

Vanja Čibej RAZCEPLJENA ZGODBA

Zadnji koščki sonca so osvetljevali njenelase,spetevrahelčop,izkaterega so se izmuznili tanki kodrasti lasje, ki sobilividetikotbinebilinjeni,kotbi nepripadaličopu,spetemuzzaponko, in ki so se vidno upirali rahlemu, še vednopoletnotoplemuvetru.Sedelaje naklopipoddrevesom,povzdignilaoči vkrošnjo,listjeježerumenelo,todaše vedno so se trdno držali na veji kot bi želeli tam obstati za zmeraj. »Kakšna podobnost!«jeLilireklanaglas. Ona in on ali on in ona sta med večletnimipremori,kosenistaslišala, niti videla, končno dopolnila, on – 74 let in ona – 73 let. Ona se je v letu dopolnitve omenjenih let spomnila nanj, in to v trenutku, ko je izjavila –kakšna podobnost – prav na današnji, septembrski dan in spreletela jo je miselnaobljubopredmnogimileti. Lili je poklicala Ernesta in dogovorila stasezaklepetobkaviinvseskupajje izgledalo popolnoma naravno, kakor dabisevidevalaobrednemritualupred odhodom na tržnico ali podobnim vsakodnevnimopravkom. »Šesteživi!«jojepozdravil. »Obljubili ste mi, da me pokličete, ko boste začutili prve znake starostne pozabljivosti!«mujerekla. »Tega pa nisem nikoli obljubil!« je rekelon. »No, saj …« je rekla nalašč nekoliko obotavljivo, ali še bolje, sočutno tiho, kargajenekolikorazjeziloinraztreslo,

če gledamo z vidika njegovega splošnega počutja, kajti počutil se je zdravega in še vedno fizično in umsko mladostno močnega. Ernest vsekakor niimelstarikavegaobrazainnikakorni bil videti betežen moški, izžareval je vitalnost, ki je kar puhtela iz njega, da jeLilipostala,polegvsega,šezavistna. Kakor koli že, Ernest, ki je presenečenjehitrozakril,jojepogledal inčakalnanadaljevanje. Še vedno ni spremenil svojih navad, čaka na pojasnilo, zato je rekla: »Pač, predvečkotdvemadesetletjemasvasi obljubila, da se pokličeva ob prvih znakih demence. Pa ne samo to. Zmenila sva se, da greva na jesen v hribe v kakšno kočo ali bivak, kjer bi preživelazimo.Obljubilistemi,dami boste nekoč pokazali macesne, na katere vas vežejo lepi spomini. In da bova pisala vsak svojo knjigo, dokler naju dokončno ne zapusti zdrav razum!« »Ničesar takega vam nisem obljubil!« jerekel. »Prav! Kaj se vam zdi ideja? Zima bi moralabitiostrainzasnežena.Sajletos napovedujejo ostro zimo, a ne? Jaz bi kuhala,no,mogočekdajtudiviintudi skrbelibi,danajunebizebloinpisala bisamotakrat,kosenamabizahotelo.«

»Ideja je nerazumna,« je še rekel, medtem ko je pomignil natakarju za plačilo:»Seslišiva–kmalu!«inodšel. Tusezgodbarazcepi. Romantičnonadaljevanje: še isti večer jo je poklical in ji rekel: »Pripravitekovčkeinseznamhrane,ki

jo bova vzela s seboj. Če se strinjate, odrinevanapotčezdesetdni.«

»Tako hitro? Pozabila sem vam omeniti, da na seks z vami ne pristanem, hotela sem reči, da nisem kakšna stara pohotnica, pravzaprav, seks se mi dobesedno upira oziroma …« je uspela izustiti, a Ernest je že prekinilklicinsevedanivedela,kajod vsegapovedanegajeslišal. Ne glede na to, je Lili začela pripravljatiseznamreči,kijihbovzela s seboj. Take priložnosti ne bo imela več in seveda nikakor je ne sme zamuditi. Še isti večer je napisala kratko pismo svojim otrokom in preprala obleke, ki naj bi jih vzela s seboj. Za vsak slučaj je pripravila tudi rjuhe in spalno vrečo in plinski gorilnik.

Z Ernestom sta zimo preživela v pastirski koči. Ni šlo brez zapletov. Med potjo so se zgodile nenavadne reči, tudi ta, da se je Lili na skrajno neprimernemprostorusesedlanatlain trmastovztrajala,danebonaredilaniti koraka več, da bo, kar tam, sredi skal, počakala na gorske reševalce, ker je bila pot preveč prepadna in prezahtevna, pa čeprav nikoli ne bo videla macesnov. Reševalcev ni bilo treba poklicati in seveda je macesne nato videla v vsej njihovi mogočnosti zlatorumenihiglic.

Tu se vrnimo na zadnji uvodni stavek: »Seslišiva–kmalu!«innadaljujemoz: Razumnimnadaljevanjem.

Lili je sredi noči zbudil zvok iz računalnika.Ernestjijenapisale-mail,

da ji je že zdavnaj povedal, naj raje neha romantizirati, da pa ji bo odgovoril na vsak e-mail, če ga bo le vsebinapritegnila. Lahko pa zgodba pelje v stvarno nadaljevanje. Lili začne pisati spomine v svoji mali sobi.Kojizmanjkasnovizapisanje,se odpravi na klopco pod drevo, upira pogled v krošnjo mogočnega drevesa insanjari.Včasihknjejprisedekakšna gospa,skateroprijetnokramlja,včasih prideĐoni–znanecizotroškihlet,kiji vedno spelje evro za kavo iz bližnjega avtomata, nato pa ji natrosi vse podrobnosti, ne o svojem, temveč o njenem življenju, tudi tiste nadrobnosti,zakateremisli,dasoseji zgodile, pa se niso. Pri tem je tako doslednoglasen,daseslišinjegovglas vsaj tri metre naokoli in seveda, ker je veliko odvisno od gibanja zraka in tvega, da ga nihče ne sliši, večkrat ponovi izrečeno. Lilino življenje medtemtečepoustaljenemritmu,med izmišljijoinresničnostjo. Malo verjetno, vendar možno nadaljevanje: »Seslišiva–kmalu!«jerekelinodšel, se čez nekaj trenutkov vrnil in rekel: »Čez deset dni pride po vas taksist, okoli dveh zjutraj. S seboj vzemite le denarinmanjšinahrbtniksstvarmi,ki jih ne morete pogrešati. Za vse ostalo poskrbim jaz. Počakal vas bom ob vznožjupoti.«

»Nemogoče!Takohitro?«Onsejijele nasmehnilinodšel. Časavanturejenapočil,inkotjerekel,

je natanko ob uri skozi okno ugledala žaromete,kisoosvetljevalitemnonoč. Bil je taksist. Za Lili se je tisto noč izgubilavsakasled.

Postmodernističnonadaljevanje: natemmestuselahkodomišljijavvsej njeni bujnosti razbohoti do same dekadentnosti.

Tupasezgodbespetzdružijo. Nevesenatanko,alijebilaLilisrečna v jeseni življenja, ve se pa, da večine svojegaživljenjanidopustila,dabibila srečna, toda če se ozre nazaj, v preteklost, lahko ugotovi, da bi bila lahko večkrat zadovoljna, saj se ji je dogodilo veliko nerazumljivih, vendar zanimivihreči.

Katja Rade TRAVNIK

Rebekaježeoddalečpogledovalaproti oknuvsedmemnadstropju.Takoznano je bilo, pa vendar tako tuje, naj je bila luč prižgana ali ugasnjena, vedno je točnovedela,kjeje.Utrujenapovsem popoldnevu tekanja med mizami in zahtevnimi gosti se je ustavila pod ulično svetilko in preštevala napitnino preteklegatedna.Bankovcejespravila vdvojnopodlagovtorbi. »Tinisemrekla,daprididomov,preden seznoči?Kjesibilatakodolgo?«Koje Rebeka stopila skozi vrata, jo je pričakalplazVandinihvprašanj.Nikoli sejimnimoglaizognitiinvednosobila enaka.

»V knjižnici, učila sem se,« je tiho odvrnila.

»Jasno, nočeš po stopinjah svojega očeta,a?«jeporogljivoreklaVanda. RebekasejeobrnilaprotiNuši.»Kjesi pa tole staknila, sestrica?« Z roko je pokazala na modrico okoli njenega očesa.

Nuša je že odprla usta, pa je Vanda vskočila. »Nerodna je, kot vsi mali otroci, vendar,« je prhnila. »Pa sem ji rekla,najnetekatakohitropoigrišču, da tla niso ravna.« S hitrimi koraki je šlaprotikuhinji.

Rebeka je z nekoliko privzdignjeno obrvjo pogledala Nušo, ki je komaj opazno odkimala. Zavzdihnila je, nato pa jo tiho vprašala: »Veš, kaj bi zdaj reklamamica?«Nušasejevanjozazrla zvelikimitemnimiočmi.»Reklabi,da

jevsevredu,doklersvaskupaj.Greva spat.«Pobožalajojepohrbtu. Naslednje jutro so bile vse tri tiho, še radio je molčal. Slišalo se je samo škripanjevilicpokrožniku. »Kampagresta?«jevprašalaVanda,ko stasedekletizačeliobuvati. Rebekajeskomignilazrameni.»Malo ven.«

Vanda ji je požugala s prstom. »Do kosila bodita nazaj, sicer tudi večerje nebo.«

Ko so se vrata stanovanja s tleskom zaprla za njima, je Nuša začela poskakovati. »Kam greva, kam greva?«

»Zavtobusomdotravnikainpotemna obisk?«

»Ja, travnik, travnik,« je navdušeno ponavljala. Potem je povesila pogled. »Tako dolgo že nisem šla nikamor s tabo,nikolitenidoma.«

»Se ti bom oddolžila, obljubim,« je rekla Rebeka ter v mislih seštevala privarčevani denar in dneve, ki so jo ločevali od polnoletnosti. Vedno manj jihjebilo,paševseenopreveč. »Glej,kakolepocvetivse,«jereklain sestrico prijela za roko. Tekli sta med visokotravo,kričali,sespotikali. Nušina glava je naenkrat izginila. »Av,« je zakričala in se drgnila po stegnu.

»Tolejeosat,«jereklaRebeka,kojije Nušakazalasvežoprasko.»Ničtinebo naredil, če ga pustiš pri miru.« Nasmehnila se je in jo pogladila po pordelikoži. Pod drevesom so cvetice risale

mavrične vzorce. Ustavili sta se in se spustili na kolena, Nuša se je dotikala vsakerožeposebej.Natosejezazrlav eno, katere cvetovi so se kot žarki razprostirali okoli manjših cvetkov v sredini. »Misliš, da bi bila mamici ta všeč?«

»Prepričanasem,dabijoobčudovala,« je rekla Rebeka in Nuši pramen las premaknilanazajzauho. »Tako modra je,« je rekla Nuša in previdnobožalavsakdelcvetaposebej. »Kotnjeneoči,«jedodala.Nabralista jihšenekaj,zavsakostasepogovarjali, alisodivšopek. »Greva?« jo je vprašala Rebeka. »Saj veš,danezamudivakosila.« Nuša je našobila ustnice in pogled usmerila proti stopalom. »Nočem nazaj.« S konico čevlja je podrsala po tleh, da je droben pesek nekoliko prekrilpodročje,kjerjebiloobuvalože nekoliko obrabljeno. Rebeka je komaj zadrževalasolze.

»Tukaj sva samo na počitnicah,« je izdavilascmokomvgrlu.

»Ampaknisopočitnice.Kakosolahko počitnice,čepahodimvšolo.«

»So,samomalodrugačnepočitnice.« »Kdaj bo pa konec teh drugačnih počitnic?«

»Kdajsiimelarojstnidan?« Nuša je pogled usmerila navzgor in priprlaoči.

»Sončna očala rabiš,« je rekla Rebeka insenasmehnila.»No,kdaj?«

»Dva meseca nazaj, ko mi je zajček prineselpirh.«

»No,kobošimelanaslednjirojstnidan,

božekonecpočitnic.«

»Konec počitnic bo,« obrnila je dlani protisebiinzačelašteti,»kobomstara devetlet.Juhu,«jezavriskala.

»Pridi, greva še na obisk,« je rekla RebekainNušoprijelazaroko.Hodili sta po širokem drevoredu in nato po vednoožjihstranskihpoteh.Kamenčki so škripali pod njunimi podplati in Rebeka je čutila, kako se je prijem rokice, prepletene z njeno dlanjo, krepil.Kmalustaseustavili.Rebekase jeobsebizavedelaotroškegatelesa,ki je izžarevalo toploto, obenem pa se je nekolikotreslo.

Nuša je z bilko povezan šopek travniških rastlin položila v vazo, napolnjenozvodo,inpazila,danobeno od stebel ni ostalo na zunanji strani.V kotičku levega očesa je začutila toplo kapljico, ki ji je nekoliko zameglila poglednagmotosivegagranita. »Takobijihdalatuditi,mamica.«

Exlibris Knjižnica Konjice, ArpadŠalamon

Nagrajena kratka zgodba literarnega natečaja Spirala 2022

Tom Veber HAHANJE

Spetsemnatembutastemfestivalu,na katerem resnično nisem želel več nastopati, in zdaj (zakaj že spet?) berem na tem dogodku, na vrelem soncuobnajboljneumniurizaliterarni event. No, nihče me ni zares prisilil k temu, mi zvijal roke in kričal, poezija ali giljotina. Prostovoljno, s trezno glavo sem se prijavil na to »branje« in zdaj stojim tukaj, pot mi kaplja izpod čela in v enakomernem ritmu moči to mojo poezijo. Melodramatično, kot znamosamopesniki,ženajmanjstotič začnem: Zopet gol ležim pred tabo …, vmesrazmišljam,dažeresdolgonisem seksalinležalpredkomgol.Tokmojih besed na polovici pesmi prekine neki napolzamolkelha.Kajzavragasespet dogaja,simisliminšvignemzočmipo publiki.Šeenkrat ha.Nevem,kajbisi mislil,gledetegaha-ja,ha,kothahaha, kako zabavno? Ali ha kot ha še en pedrski pesnik. Ali ha kot ha, kako zaresnorodobrapesem,no,toverjetno ne.Mepravzanima,kajbo,kopridem dotistegadelasskavtiinJezusom, ha, spravi se z odra? Me bodo morda izgnali v kako drugo državo, morda kako,kjerjehahanjeprepovedano? Srcemizačnehitrejebiti,hrbetpostaja iz sekunde v sekundo bolj premočen, besede se zapletajo v čudne kombinacije,semedsabozaletavajoin prerivajo, se nenadzorovano dvigajo v višaveinspetsunkovitospuščajoproti od vročine puhtečim granitnim

kockam.Obidemerahlaslabost,šibko trzanjevlevimečnimišiciseširiskozi celo telo, pa ne tukaj, ne pred vsemi temiljudmi,simislim.Zaresnebifasal ravno zdaj paničnega napada, čutim rahlo vrtoglavico, ki vedno intenzivneje vstopa v mojo glavo, poznam ta občutek, par minut imam, preden bo postalo vse to zelo neseksi in potemšeen ha. Pa pizda ti materina, si mislim, kaj je spet to, kam sem to prišel??? Spogledava se s Tonetom Partljičem, ki že trenutek pozneje začne nekaj manično iskati v svoji usnjeni torbi. Morda paradižnik, mi švigneskozinabreklemožgane. Uf, ok vse gut, samo nalivno pero, ki pa bi ga sicer lahko uporabil tudi kot kakšno smrtonosno puščico, če bi dovolj ostro nameril, napol zblojeno napol paranoično polzim vase. Vodo bi, ali kak sladoled, najraje jagodo ali vaniljo, in bazen, poln ledenih kock džin tonika. Počasisemizačnejolepiti ustnice, samo še malo, si prigovarjam, če mi je uspelo takrat v Gleju z izpahnjenim kolenom do konca odigrati predstavo, bom že zvozil ta mini panični napad med branjem te pesmi. Počasiujamemsvojritem: a za sto evrov, se bom z veseljem pretvarjal, da me skrbi, da naju opazuje Jezus. Na koncu pesmi se mi pogled ustavi na plešastem božičku (podobnem Kreku) v tretji vrsti, ki je verjetno že najmanj stokrat tisto uro poskusil dosledno izvesti eno najzahtevnejših človeških biološkihpotreb. Haaaa-haaaa-haha-haaahaaa-čččii!!!

Minka Jerebič PREVARANI ZAJČEK

PUHEK

V zelenem gozdu, kjer rastejo goste bukve, kjer se vitke breze zvijajo med njimi, kjer sem ter tja kraljuje kakšna smrekainkjerjevelikajasaterobnjej rastejo slastne robide, tam živi zajček Puhek. Ni navaden gozdni zajček, pač pajeposebenzajček.Njegovadlakaje daljša kot od ostalih zajčkov, ima kodrčke in prav čudne roza-sive barve so ti kodrčki. Gozdne živali rade izkoristijo zajčkovo simpatičnost in se mu,takonaskrivaj,radeposmehujejo. Tako je bilo tudi včeraj. Na jaso je prišel star medved Piki in legel k počitku. Sonce pa je pripekalo in medved mu je z veseljem nastavljal svoje stare kosti. Zajček Puhek ga je opazil, zato ga ni hotel motiti pri spanju, pa je šel po gozdu. Hodil je in hodil,nabiralgozdnejagodeinsplohni opazil, da se na nebu zbirajo črni oblaki.

»Bum, tresk …« je bilo slišati nekje v daljaviinkarnaenkratjezačelomočno deževati.ZajčekPuheksplohniopazil, da dežuje, in ko je opazil, je bil že moker. Kodrčki niso bili več tako pokončni, od njih so tekle dežne kapljice.Stopiljedostarebukveintam vedril. Iz odprtine pod bukvijo pa je pokukala lisica. Nasmehnila se je in si mislila svoje. Bila je pretkana in zelo radasejesmejalanatujračun.Čeprav sejegozdnimživalimpredstavila,daji je ime Lisica Lepotica, so jo te klicale

ZvitaBinca.

»Pozdravljen, mladenič, kaj pa ti počneš pred mojimi vrati,« je lisica ogovorilazajčkaPuhka. »Dežuje. Pa sem brez dežnika in sem stopil pod to gosto bukev, da ne bom čistomoker.« »Dežuje?Kjepatividišdež?«jedejala lisicainsesmejala.Stopilajeizbrloga insesprehodilaokolibukve.»Vidiš,da ninobenegadežja.«

»Seveda je dež, poglej, kako sem moker,«jegovorilPuhek. »Kakšen dež, saj vidiš, da ni nikjer oblakov, to počnejo kovinske ptice, ki naszalivajozvodo.« »Kovinskeptice,«sejezačudilzajčke, »kajpajeto?« »Ha,ha,ha…sevidi,dasišemladičin nič ne veš. Ne veš, kaj so to kovinske ptice?«

ZajčekPuhekjesklonilglavo.Mamica mu ni povedala, kaj so to kovinske ptice.Počutilsejezeloneumnega,ker ni bil dovolj razgledan. Potem pa je prosečepogledalprotilisiciinjidejal: »Povejmi,kajsotokovinskeptice.« »Pridivmojbrlogintibompovedala.« ZajčekPuhekinlisicastaodšlavbrlog. Dolgo ju ni bilo ven, deževati je že prenehalo,natopriletiPuhekizbrloga, teče po gozdu, preskakuje vejevje, pridedojase,sespotakneobmedveda Pikijainpade. Medvedseprebudiinzagodrnja:»Kaj pajeto?Kdomejezbudil?«Zajčekse kar trese, ko spozna, ob koga se je spotaknil. »Kaj pa se tako treseš Puhek?Kamtakohitiš?«

»G, g, g … gospod medved. D, d, do, doberdaann…Naletališčegrem.« »Na letališče greš. Ja, kaj boš pa ti na letališčupočel?«

»Kovinske ptice bom pregnal, da ne bodospuščalevode…Mijelisicavse povedala.«

»Ha,ha,ha…Kajpagovoriš?Kjepasi to slišal. Kovinske ptice … spuščale vodo…ha,ha,ha…«MedvedPikise je kar zvijal od samega smeha. Puhec ga je opazoval in bil čisto pri miru. Ni vedel, zakaj se medved smeje, niti ni vedel, zakaj se drži za trebuh. »Oh, ta ZvitaBinca.Pridi,datirazložim,čemu služijoletala.«

Puhekjestopildomedvedaintamuje razložil vse o letalih, kako prevažajo ljudiinkakoprevažajovodo,kogasijo gozdne požare. »Sedaj pa pojdiva k lisicinaobisk.«

ZajčekPuhekinmedvedPikistaodšla klisici.Spotomavzamemedvedveliko kovinsko zajemalko vode. Prideta do lisičinegabrlogainmedvedPikizačne vlivativodovbrlog. »Joj, prejoj, kaj pa je to. Poplave, poplave.Napomoč,«kričilisica. »Kajpakričiš.Kajnevidiš,dajezajček Puhekujelkovinskoptico,polnovode, pa jo bova ožela, da ne bo zalivala našegagozda…« Lisica je kar obstala.Vedela je, koliko je ura. Puhek in Piki pa sta se veselo smejala.

Ksenija Šešerko RIKA, ŽALOSTNA SOVICA

Sonce se je skrilo za vrhove dreves. Vstajajočalunagajepoljubilazaslovo. Ena za drugo so se začele prižigati zvezde. Na mogočno smreko sredi gozdasejezačelspuščatimrak. Veje so nenadoma oživele. Sove, ki so ves dan dremale, so se začele pripravljatinanovadoživetja.Starejše sonačrtovalelovnahrano,mlajšesose začele pripravljati na pouk. Večina jih je pomencala velike oči, si s kremplji razčesalanacefranaperesa,obdrevesni skorji nabrusila kremplje in neslišno odletelapoopravkih. A ne Rika. Rika je obsedela na svoji vejiinlestežavoodprlaoči.Prednekaj dnevi je izgubila svojo ljubo babico in od hudega je skoraj otrpnila. Samo sedela je še lahko na veji in pestovala svojohudožalost.Nivečhotelavšolo, ni mogla jesti, tožila je, da jo boli trebušček.

Prijateljica Lina jo je tolažila in ji prigovarjala, naj vendar nekaj poje. Iz kljuna je prednjo izpustila pest deževnikov, Rikinih najljubših, a jo je ta le okroglo pogledala in zastrigla z ušesnimi čopki. Glavo je skrila pod perutiinpočepnilanazajnasvojovejo. »Rika,vem,dasižalostna,ačeneboš jedla,bošumrlaodlakote.Misliš,dabi bilototvojibabicivšeč?Pridi,grevav šolo. Danes nam bo učitelj Sovič dal navodila za športno noč. Tekmovanja nesmešzamuditi,sajsinašanajboljša

zamuditi,sajsinašanajboljšaletalka.« Skljunomjezagrabilanjenoperutinjo odvlekladošolskegabora. Rikajeosamljenasedelanazadnjiveji. Ničnividelainneslišala.Strmelajev okroglo luno, kakor bi pri njej iskala rešitev za svoje žalostno življenje. Zvezde so se prižigale ena za drugo. Nekoč je slišala zgodbo, da se vsaka umrla sovja duša prikaže na nebu kot zvezda.Poiskalajenajsvetlejšo.

»Rika,kajsedogajasteboj?« UčiteljSovičjestalprednjoinjogledal s strogimi očmi: »Že nekaj dni nisi z mislimi prisotna pri pouku. Slišal sem zatvojobabicoinžalmije.Vem,dasi žalostna. Prav je, da žaluješ in vedno imašnavoljomojoperutzajokanje.Ko boš izjokala svojo žalost, pa se bova pogovorilaošportninoči.Tekmovanje lahkoposvetišbabičinemuspominu.«

»Ampak,gospodučitelj,babicamene bovidela.Tudiosvojihdoživetjihjine bommoglapripovedovati.«

»Res je, vendar te je imela neznansko rada. Ure in ure je česala tvoja letalna peresa,dasosesvetilavmesečiniinda so bila pripravljena na vajine skupne polete.Delnjebovednosteboj.« Učitelj je odšel, Rika pa je še dolgo sedela in premišljevala o njegovih besedah.

Nočjeprečepelanasvojiveji,kopaso se iglice na smreki obarvale od prvih sončnih žarkov rumeno, jo je premagalautrujenost. Sanjala je o babici. Držali sta se za peruti in v srebrnem soju meseca obletavalidomačigozd.Zbudilaseje

močno pomirjena. Ko je detel potrkal podeblu,sosesovicedružnozapodile proti ciljni bukvi. Rika je vse premagalazatridolžineperuti. »Babica,tojezate,«ješepnila,preden jezačelasprejematičestitke.

Iris Rasperger ZVEZDOMAT

Vsak večer se je Mark zazrl v nebo in prešteval zvezdice. Po navadi je prišel doštevilkesto,kojeomagalinjebitko z utrujenimi očmi izgubil in zaspal. Spraševal se je, kako nastanejo te čudovite utripajoče pikice, ki neumornogorijonočzanočjo.Mogoče jebiloneboposutosčarobnimprahom in se je tu in tam zlepil skupaj, si je mislil. Nešteto različnih zgodb se je prepletalo po njegovi glavi, pa vendar dopravegaodgovoraniprišel. Noč je bila mrzla in zvezdice so se postavile skupaj, ter naredile najlepšo zvezdno stezo, ki jo je bilo mogoče videti.»Oh kako si želimpeljatipo tej sijoči stezi! Bil bi najhitrejši dirkač zvezdne steze, ki ga je svet videl!« je vzkliknil. Oči so mu žarele, prstki na nogah pa poskakovali eden za drugim odvznemirjenosti.Tistonočjepoklical prijatelja,sajsiježelelodgovora,kiga sam ni mogel razvozlati. Njegov prijateljjebilnamrečizrednopameten invedeljeskorajvse,zatosogaklicali kar Glavca. Mark se je vedno lahko z njimposvetoval,sajjevedeldamubo ˝serviral˝ pravi odgovor. »Povej mi, Glavca,aveš,kakonastanejozvezde?« ga je vprašal Mark. V pričakovanju odgovora mu njegove oči niso pustile niti treniti, saj je vedel, da mu bo prijatelj postregel z odgovorom, ki ga bo sezul do bosega. »Huh, zanimivo vprašanje,«mujeodgovoril.»Poznam stroj,kiizdelujetemajhnesijoče

zadeve,«gajepresenetilzodgovorom. Nadaljeval je: »Pravijo mu zvezdomat!« je premišljeno vzkliknil. »Zvezdomat?!«jeglasnoinzačudeno ponovilMark.»Povejmi,kakoizgleda ta stroj in kje ga je mogoče najti?« je hitro skušal priti do odgovora. Glavca mujepametnoodgovarjaldalje:»Toje velik stroj, v katerega se vsuje prah, nato se trikrat izgovori besedo starlaciusinnadrugistranistrojaseena za drugo vrstijo zvezdice, ki dišijo kot cimetovi piškoti,« mu je pripovedoval Glavca. Mark ni mogel verjeti svojim ušesom,natopajeleprevidnovprašal: »Pa veš kje ga je moč videti?« Glavca mujekotiztopaodgovoril:»Skritjeza oblaki in pot do tja je predolga za človeka.« Takrat je Mark žalostno pogledal vstran, saj zvezdomata ne bo mogel videti. V mislih je začel ponavljati besedo starlacius, saj je še vedno upal, da bo videl, kako se naredijo zvezde. »Ne bodi žalosten, Mark,«gajepotolažilprijatelj.»Čeboš vsako noč gledal v nebó in boš videl, kako kakšna zvezdica pade iz črnine, boš vedel, da je takrat zvezdomat ustvaril veliko novih sijočih in dišečih zvezdic. Te bodo sijale dolgo v noč samozate,«mujerazložil. Marksijeoddahnil,sajjeodtistegadne vedel, da zvezdic nikoli ne bo zmanjkalo,sajjihbozvezdomatvedno pekelinjihsprotipošiljalvnebó.

Mateja Mohorko O SREČI

Eva res nima sreče. Na včerajšnjem šolskem tekmovanju se je tik pred ciljem spotaknila in zgrmela po tleh, kolikor je bila dolga in široka. Pri zajtrku si je polila mleko po svojih najljubših hlačah. Zdaj pa še pada dež injizoprnokapljazavrat.Onapabrez dežnika.

Kotpravikupčeknesrečehitiprotišoli in razmišlja, kaj vse bo še šlo narobe, ko za sabo zasliši glasno čmokanje. »Eva,kakšnasreča,dasemtedohitela! Hitrosmuknipoddežnik.« Sošolka Maja jo tesno objame pod roko, stisne k sebi in veselo čeblja: »Tisto včeraj je bila prava smola, ampak jaz sem bila kar vesela tvojega padca,veš.Mojaskupinajezmagalain res še nikoli nisem bila prva ...« Še preden se Eva dobro zave, je povabljena na popoldanski čaj in v nekaj minutah že delata načrte za počitnice, ki se vse prepočasi približujejo. Med poukom si skrivaj pošiljata sporočilca in Evo večkrat prešinemisel:»Kakšnasreča,daimam takočudovitoprijateljico!«

Na poti domov zagledata prestrašeno miško, ki se stiska ob rob pločnika. Mimovozijoavtomobiliinzdise,daje obtičala,sajnemorenenaprejnenazaj. Dekletoma se miška zasmili in Eva se skloniknjej,joprevidnopobere,Maja pajipomirjujočeprigovarja:»Nikarne grizi. Samo na varno te neseva.« Na

koncu ulice jo Eva odloži na travnik. Miška prav radovedno opazuje to nenavadnodeklico,kisejinasmehnein zarotniškozašepeta:»Veš,danesmeje našlasrečainzdajjopodarjamtebi,da prideš varno domov.« Miški prijazno pomahatainseodpravitaposvoje. Ta nekaj časa nejeverno strmi za dekletoma, nato pa jo brez skrbi ubere čeztravnik.Vendar...Groza!Prednjo skoči mačka! In to ne kakršna koli mačka, temveč zelo zelo lačna mačka. Miškažebeži,švigalevo,desno,vprvo ulico, nato v drugo. Končno se vsa zasopihana ustavi tako hitro, da se mačka skoraj zaleti vanjo. »Iii, muciiica draga, pustiii me, no. Veš, danes iiimam strašno srečo. Loviiila meboš,jazbombežalaiiinnakoncune boš samo lačna, temveč tudiii utrujena.«

Mačka najprej od začudenja sploh govoritinemore.Kajsilemisli,takšna majhna miš. Pha! Vendar jo malo le zaskrbiintakospriprtimiočmivpraša: »Mrnjav,kjesipadobilatakšnosrečo, hmmm?«»Punčkamiiijojedala.Veš, kaj tiii povem, jaz je iiimam dovolj. Rešiiila me je pred tabo. Podariiim tiii jo.« Nagajivo se nasmehne, mački pihnevsmrček,daprestrašenoskočiv zrak,nakarsmukneokrogvogalainže jeniveč.

Mačka se jezi sama nase: »Si pa res prismmmuknjena! No, zdaj pa immmaš.Ževsakammmištepretenta. Kajbozdajskosilommm?«

Nedaleč stran se odprejo vrata v stranski ulici in prijazen glas zakliče:

»Muc, muc, muc, muc! Je kje kakšen muc?Pridimuc,pridi.Glej,ostalmije kosribe.Sikajlačen,muc?« Mačka se previdno približuje neznani gospe, povoha, zamahne z repom in si misli: »Mrnjav! Kakšna sreča, da se mmmipravpredsmmmrčkomprikaže kosilo.«

Starkasedezravenmačkenastopnice, se greje na soncu in malo sama sebi, malo mački pripoveduje o vsakodnevnihskrbeh. Ko se mačka naje, spleza babici v naročje.Tajobožainsprašuje,alinebi mordatakšenprijazenmuckarostalpri njejinjidelaldružbo.Hraneimadovolj inprostorčekzaspanjesebotudinašel kjenatoplem.Mačkapredeinpravpo mačje razmišlja: »Sreča pa, sreča. Najedla semmm se in končno našla topeldommm.Dovoljimammmsreče. Podarimmm jo naprej.« Počasi se zravna,sepretegne,takokottoznajole mačke, ter se s tačkami upre babici na ramo. S smrčkom se dotakne njenega lica, nato pa skoči na tla in se odpravi raziskovatokolico. Ravnogremimososednjeograje,kotik ob njej zalaja pes, da prestrašeno švigne čez cesto in točno pred avto, ki navsosilozavreinsejikomajizogne. »Mijav! Kakšna sreča!« še pomisli in izginezaovinkom. V avtu sedi Eva, ki zavzeto zre skozi okno, medtem ko očka benti čez vse potepuške mačke tega sveta, mama pa prestrašenolovisapo. »Mami,alinitolehišateteKati?Lahko gremonaobisk?Takodolgoježenisem

videla.«

»Hmmm...Resježenekajčasanismo obiskali.Preverimo,alijedoma.Očku boverjetnopravprišelkakšenkozarec vode, da se pomiri.« Parkirali so pred hišo in Eva navdušeno steče do vhodnih vrat. Teta Kati, ki je slišala cviljenje zavor, odpre z zaskrbljenim pogledom, ki se v hipu spremeni v navdušenje. »Srček moj! Kako si zrasla! Kar naprej, kar naprej ...« Še preden Eva dobro stopi skozi vrata, že pripoveduje, kako nesrečna je bila, kako jo je sreča našla in kako jo je podarilamiški.»Skrbelomeje,dasem srečostemspetizgubila.Zdajpasemi zdi,daješevednotuindaješezrasla. Takokotjaz.«

Teta Kati med pripovedjo vsem postreže z domačim malinovcem in piškotiterzamišljenododa:»Veš,sreče ne moreš nikoli zares izgubiti, tudi zmanjkati je ne more. Sreča je nekaj prav posebnega. Ne glede, kako malo sezdi,dajeimaš,veljapraviloKosrečo deliš,jovednomnožiš.«

LOKALNO

Ponosni na njih ...

KO MISEL DOZORI II

Piše: Ana Miličevič

Med pandemijo sta Splošna knjižnica Slovenske Konjice in Turistično informacijski center Slovenske Konjice z javnim povabilom prebivalce in prebivalke Slovenskih Konjic z okolico že drugič nagovorila k pisanju spodbudnih misli. Plakati z navdihujočimi besedami so bili razstavljeni po konjiškem Starem in Mestnem trgu.

če greš prehitro se ustavi iztegni palec /ne/kdo te bo pogledal

izpeljita skupaj

Tonja Jelelen

Pogumni bodimo, in si vsako jutro obraz z mrzlo vodo umijmo!

Darinka Štromajer

Če ljubiš ljubi vdano, ko razmišljaš misli globoko, kadar delaš delaj predano. In privošči si sanjati na široko.

–––

Danijela Koren

Človek je najbogatejši in najsrečnejši, če je ljubljen, zna ljubiti in odpuščati.

Justina Strašek

Današnji recept pozitive: ščepec ljubezni, žlička nasmeha in kapljica potrpežljivosti.

Iris Rasperger

Vse, kar delamo, se sešteva; v plus ali minus.

Gregor Punčuh

Da dobro vedno premaga zlo, je vedel že Konjiški zmaj.

Janez Jazbec

»Življenje je narejeno tako, da se lahko včasih tudi izgubimo.

A najpomembnejše je, da se najdemo, da stopimo na pot, ki je bila nekoč naša.«

Alenka Slapnik

V življenju moramo včasih imeti srečo, da nas krepko »nažge« po nagi riti. Ni vsak takšne sreče kovač.

Včasih pa tudi to ni dovolj.

Sebastijan Starc

Nikar ne objokujmo svoje podobe v razbitem korona ogledalu.

Čas je za strpnost, za objeme samo z očmi, za ljubezen, ki vse preživi. In potem bo naša podoba v ogledalu prihodnosti spet jasna in čista.

Majda Labotar

Vedno si dovôlimo upanje, želje in sanje.

Dragica Čander

Ko s soncem gledaš v nov dan, mrak ostane v preteklosti.

Ni pomembno, katera resničnost je prava. Pomembno je, da jo najdeš.

Aleš Jelenko

Mojca Arnik Uspeti ne pomeni vedno zmagati, uspeti pomeni postati boljši kot si bil včeraj in verjeti v napredek in v boljši jutri.

Dominik Škrinjar

Dobro je, da znamo biti kot zima. Globoko zamrznjeni vase. Kajti le tako, globoko spočiti, se lahko resnično prebudimo v novo pomlad.

Maja Furman

Foto: Matej Nareks

INTERVJUJA

IZTOK GEISTER in ZDENKO KODRIČ

Sprašuje: Tonja Jelen

IZTOK GEISTER je pesnik, pisatelj, esejist, ornitolog in zagovornik narave. Namerno razpršeni poklici so to, kajti Geister nenehno valovi med njimi. To leto je pri Zavodu za favnistiko Koper izšla zbirka Pospravljenipredali, ki vsebuje članke in predavanja Ozaupanjuvnaravo, kratke zgodbe Drhtenja, poezijo Potonikinivrtovi in eseje Tako imenovanestvari. Besede so tekle o teh knjigah in še marsičem.

Iztok Geister, vaše delovanje je izredno široko.Kritičnookovamnikjerneuide. Kako bi komentirali za začetek naše aktualnoliterarnoživljenje? Najbržjemojedelovanjeresvidetiširoko, ampakstemjetakokotshrano,kijolahko pripravimo na različne načine. Čeprav nekaterabesedilasladkam,drugapasolim, naj bi konec koncev oboje ponujalo kulturnozadovoljstvo. Od javnega literarnega življenja sem zelo odmaknjen. Spremljam ga le prek televizije, ki pa se prevladujoče posveča kulturnim dogodkom namesto stvaritvam samim. Mordajetakozato,kervmedijsko ustvarjenih vrednotah ni najti prav veliko spodbudnega; ko promocijski pomp potihne, ostane knjiga največkrat brez besed. Vzaložbahinuredništvihliterarnih revij se je od mojih ustvarjalnih začetkov pred šestdesetimi leti zamenjalo že nekaj generacij, danes so pri krmilu že vnuki. V času moje mladosti je bilo težko prodreti med starostno elito, zdaj na starost pa je skoraj nemogoče prodreti med mladostno elito.

Ste strasten ornitolog in naravovarstvenik. Kaj porečete o fizičnih knjigah,tiskanihnaekološkipapir?

Mojezanimanjezapticenibilonehobine znanost, ampak boj za vrednote, uresničljive s sestopanjem s pozicij antropocentrizma To pa je človeško razsrediščen pogled na svet. Zato se tudi nikolinisemimelzanaravovarstvenika,za nekoga s skrbniškim odnosom do narave, marveč sem se proglašal za zagovornika narave,zanekogakimeni,daselahkoživa bitjavnaravi samazmenijomedseboj. Čeimatevmislihindustrijskocelulozo,je to slaba rešitev, saj zaradi topolovih nasadovkrčijoloke,čepamisliterecikliran papir, bi to lahko bila dobra rešitev Je pa zaradi nizkih naklad in prehoda na elektronskemedijetudiodpadnegapapirja (zizjemoreklam)vsemanj.

Vaš stari oče je bil Konjičan – tega verjetnonašebralstvoneve. MojstariočeAntonGeister(1876–1962)je res rojen Konjičan, vendar se je že mlad podal v svet s trebuhom za kruhom, se na Dunaju udinjal na železnici, tam spoznal bodočo ženo, doma iz Moravske, kasneje služboval kot stražmojster v Bistrici ob Sotli in se po zgodnji upokojitvi ob koncu avstrijskega cesarstva z družino naselil na manjšem kmetijskem posestvi na Stolovniku pri Rajhenburgu (današnji Brestanici),kjerjetudipokopan.Vdružini je bilo šest otrok, najmlajši je bil moj oče. Se je pa reklo pri nas, tam, na Spodnjem

Foto: Nika Korsič

Štajerskem, kjer sem med počitnicami pasel krave, pri Geisterjevih (ne pa pri Geistrovih). Kdaj in od kod se je prvi prednik s tem priimkom naselil v Slovenskih Konjicah nisem raziskoval, bi pa hvaležno sprejel vsako morebitno informacijootem.

Vaša življenjska pot je razgibana domala po vsej Sloveniji od Laškega, Ljubljane, Kranja do Primorske … Zanimivo je, da radi smešite in karakterizirate predvsem močnejša mestainvnjihvseenoumje… Rojen sem v Laškem v hiši materine tete, ker mama kot meščanska hči, ki je s »pavrom« na zapravljivčku pobegnila od doma, ni smela poviti otroka doma v Brežicah. Potem sem pol stoletja živel na Gorenjskem,zdajpažečetrt stoletjaživim v slovenski Istri. Naj nekoliko oporekam vaši domnevi, da mi velika mesta niso povšeči.Kototroksempočitnikoval,razen nakmetih,tudivvelikemmestu(Gradcu), kjer sem se zaradi jezikovne pregraje počutilzelosamosvoje.

Zakaj se kljub vašemu delovanja v OHO-ju in vsem idejam zdi bivanje v manjšihkrajihzanimivo,varno?

GibanjeOHOnibilodejavnolevurbanem okolju, ampak tudi na podeželju (npr. likovne inštalacije v gozdu). Je pa res, da sem v OHO-jevskih šestdesetih letih prejšnjega stoletja preživel več časa v gozdu, na polju in ob reki kot kjerkoli drugje. Prav tu sem našel največ ustvarjalnega navdiha. Takrat, v študentskih letih, bi me v popoldanskih urah zaman iskali po ljubljanskih bifejih, kjersosezbiralisovrstniki.Vživljenjutudi nisembilnanobenempopkoncertu.

V poeziji veljate skupaj s Tomažem Šalamunom za izjemnega in vidnega neoavantgardista. Kako so se začele takratne ideje in kje smo s slovensko poezijodanes?

Hvala za kompliment. Kot rečeno, sem navdih za poezijo črpal iz narave Zgledoval sem se pa po T. S. Eliotu, pri čemer sem, to brez sramu priznavam, zaradipomanjkljivekulturnerazgledanosti njegove pesniške figure dojemal zelo dobesedno,nepatakokotsobilevbogatem viktorijanskem kulturnem okolju zamišljene in v opombah tudi pojasnjene. In ravno ta dobesedna hermetičnost me je neustavljivoprivlačila.Sodobneslovenske poezijepažedesetletjanespremljam,zato jetudipresojatinemorem.

Besede imajo pri vas veliko moč in pomen – Tako imenovane stvari so delo, kibigalahkouvrstilinabralnesezname številnih splošnih knjižnic, da ne grem douniverzitetnihinšolskih… Besede niso le gradniki povedi, temveč so tudi najpomembnejše pomenljivke v stavku ali verzu. Življenjskost besede se meri po njenem pomenu, ta pa se s časom spreminja. Ampak bogastvo jezika presojamo po bogastvu pomenov, ki jih zmore posamezna beseda sama ali v besedni zvezi. Zato si prizadevam obuditi pozabljenealizarjavelepomene,jihočistiti rje pozabe ali patine nedotakljivosti, jim povrniti nekdanjo uporabnost in jih tako spetnareditivsakdanje.

VvašihdelihjezaznatiObalo,njenutrip ptic in rastlinja. Kako vpletate ta doživetja in spoznavanje vsega živega v leposlovje?

Brez zamere, ampak zoper uporabo te besede, pa naj bo pisana z veliko ali malo začetnico, imam marsikaj povedati.

Dolgotrajno obžalovanje, če ne kar srd desetletij sem strnil v eseju Bogastvo obrežja v knjigi Tako imenovane stvari. Sicerpaobožujemvsakonaravnoobrežje, morsko, jezersko ali rečno, z vsem rastlinstvominživalstvomvred,kijeprav tu, na tej črti med kopnim in vodo, kar najboljraznoliko.

Vašsubjektinprotagonistseupiraideji samosti, po drugi strani pa v esejih polemizirate o antropocentrizmu in njegovi vseobsegajočem strahu pred naravnimikatastrofami. No,mislimdasemojliterarniosebektrudi pogumno nositi križ samosti, vsaj tako berem napisano. Soglašam pa, da ljudje prekomerno trepetamo pred naravnimi ujmami, ki imajo v naravi, vsem žrtvam navkljub,skorajvednozamarsikaterabitja tudiodrešujočučinek,sajujmavpremakne potekrastlinskeganasledstvanazačetekin tako vrača že izgubljena oziroma prerasla življenjska okolja. Paranoični strah pred podnebnimi spremembami pa skriva zblojeno idejo o večvrednosti človeštva v primerjavi z drugimi živimi bitji, ki se vsekakor znajo prilagajati spremenjenim življenjskim razmeram vsaj dokler te ne zadobijo apokaliptičnih razsežnosti kot npr.obtrkuvelikegaizpodnebnikaznašim planetom. Ob tem pa ne gre prezreti, da je ravnočlovekkarzadevaživljenjskookolje najboljprilagodljivobitjenasvetu.

Potonikini vrtovi so zbirka, ki je izšla pred kratkim. V njih se zrcalijo avtopoetika in številne avtoreference. Lahkorečem,damejedeloočaralotako naravnijezikakotvalovanjauvidamed estetikolepegainestetikogrdega. Pesniška zbirka Potoniki vrtovi je nedvomnoliričnonadahnjena,panajgreza ljubezensko vsebino, očaranostjo nad

naravoalipesniškiobračunssamimseboj. Četudi na trenutke robata, je na daljši časovni razdalji slej ko prej mila. To je namreč moja dvanajsta pesniška zbirka in najverjetneje tudi zadnja. Zavezanost lepoti jezika jo razbremenjuje bremena delitve na lepo in grdo po družbeno uveljavljenihmerilih.Pravničneskrivam, da po tihem občudujem verze z nekdanjih vezenih stenskih prtov izvesenih v slovenskih domovih, četudi v umetnostnempogleduveljajozakič.

In pa seveda narava. V zbirki je veliko natančnosti, brez vse pogostejšega posploševanja, češ, za poezijo je vseeno, alipojenpr.slavecalipakarptica. O tem ali naj v pesmi poje slavec ali ptica sempisalvesejuNetič,nemiš.Prešerenje bil eden redkih slovenskih pesnikov, ki je ptice imenoval z njihovimi, čeprav vrednostno obteženimi, imeni. Spomnimo sepesmiOrglar,kjergovoriotrdokljunem kosu, debeloglavem kalinu in slavcu, ki »zmerom od ljubezni bije, srcu sladke melodije«.Najboljvduhutegazakarsev poetiki zavzemam, pa je nedvomno Kosovelova Balada, ki izrecno govori o brinovki pozno jeseni na kraški gmajni, človekovo občutenje njene smrti pa je pomaknjeno v ozadje. Če bi Kosovel napisalpticanamestobrinovkabibilatole šeenaneštetihpuhlicvpoeziji.

Če se vrnem k vašemu opozarjanju o naravi in motivu moljev iz kratke zgodbe. Ali današnja oblačila, polna vemovsečesa,šepožirajomolji? Mojihoblekizumetnihvlakennisopožrli. Niparečeno,dajihnebodo,kosebodotem novotarijamprilagodili.Nevempa,čebom tozmagoslavjenaravedočakalinsetegaz njimivredveselil.

ZDENKO KODRIČ je novinar, dramatik, pisatelj in kulturni posrednik. Lahko bi še naštevala. Je eden tistih, ki je sodeloval v najbolj prelomnih letih študentskih nemirov na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. In je eden izmed tistih, ki z natančnostjo piše in proučuje zgodbe posameznic in posameznikov. Takih in drugačnih.

Zdenko Kodrič, najprej lepo pozdravljeni. Pred kratkim je pri založbi Litera izšla izjemna pesniška zbirka Slovenski Faust. Sinoči. Kaj vam pomeni Faust in kako vaš subjekt spodjedajoprazninainspoznanja? Naslovzbirkeinenaodpesmivnjejsta,kot je rekel urednik knjige Aljaž Krivec, povezanazmotivomevropskeumetnostiin s pesnikom J. W. Goethejem. V originalnem Faustu je v ospredju vprašanje, kako ujeti svet, kot ga vidita in zaznavatamodrecinpreprostčlovek,kako najti zvezo z bohotnimi predstavami sveta invesolja,kakoseupretinevarnibahavosti, kako zaobiti skromnost. Faust in Mefisto najbiimelaodgovorenavprašanja.Žaljih nimata Zato Goethejev Faust jasnega sporočila nima, tudi idejo znotraj pesniškega jezika je težko ujeti, razumeti. Moja pesnitev o Faustu ni zapletena, ker, kot pravite, verze kar naprej spodjeda človekova praznina Po drugi strani pa človeka nad gladino drži njegova iznajdljivost.MojFaustjekemik,akermu ta poklic in visoka izobrazba ne prinašata užitkov in zadovoljstva, postane mesar, klavec živali Slovenski Faust v tem poklicu najde satisfakcijo, najde sebe, ker jekončnovpravempoklicu.Pravtapesem je v zbirki še najbolj pesniška; ni pesem v

prozi, ampak klasična lirska pesem, šestnajsterecinslovenskiFaustvtejpesmi nočepetiosebinitireklamiratisebe.Sicer pa je zbirka polna zasukov, ritmičnih vibracij, zabavnih konotacij in interpretacij.

Eden izmed najbolj zabavnih delov v pesniški zbirki je odnos subjekta-očetadedkazvnukominhčerko.Tidružinski drobci so nežni in dajejo slutiti prav posebno toplino odnosov kljub kaotičnosti in navzkrižnosti podatkov znotrajčlanovdružine… Pri mojem pesnjenju je lirski subjekt lansirna rampa. Z nje v svet in vesolje pošiljavelikostvari,čustev,namigovinne nazadnje tudi besed. Razmerja med starejšimiinmlajšimisolirskemusubjektu velik izziv. Z dvema zabavnima pesmima semseukvarjalzelodolgo.Najboljsemse bal, da bom v verze izlil lastno čustveno navlako in tako uničil poezijo. Ker sem ravnanja svojih mlajših članov družine dolgo opazoval in jih poslušal, so nastali krokiji dobre volje, nežnosti, kaosa in navzkrižij.

Pišetepapredvsemromane.Postavljam tezo, da so to romani o močnih, karakternihljudeh,kijihjezaznamoval neki kraj in zgodovinski ali dogodki. Je res?

Teza je trdna. Skoraj v vseh romanih je protagonist zaznamovan z odločnostjo, ipiko,tudinasiljeminpotrpežljivostjo.Vsi junaki so postavljeni v nelagoden položaj: v vojno, v umetniško konkurenco, v neprijetnookoljeincelovzločin.Junakom tako rekoč zapišem na čelo, da so doma v konkretnemokoljuindasosevtemokolju zgodili prijetni in neprijetni dogodki. Ko romanesknega junaka naselim na Pohorje, tamnebojokalinstokal,borilsebozasvoj obstoj, protagonist s Ptuja ne bo sanjal o staremRimuinMitri,stopilbonacestoin glasno izpovedal svoje prepričanje, slikar LajošVrečičizSkakovcevsevBudimpešti niskrivalvsvojisobi,šeljeveninslikaldo onemoglosti.

RomanNebesacadillacgovoriobaronici AdelmivonVay,kiježivelavSlovenskih Konjicah. Kako ste se seznanili in spoznavalitalikingaprelilivdelo? Na Ptuju poznam družino Ciglenečki. Njihov sin Don je študiral matematiko, njegov bratranec Jan Ciglenečki, umetnostnizgodovinar,je,česenemotim skupaj s svojim očetom, raziskoval življenjebaroniceAdelmevonVayinnjen filozofskomatematičnisistem.Baronicaje prisvojih29-letihnapisalaknjigo,Janjoje iz nemščine prevedel v slovenščino, njen naslov je Duh, sila, snov. Don mi je ob nekem pogovoru omenil svoje delo pri tej knjigi, povezal sem se z Janom in napisal sestavek ali dva za časnik Večer in revijo 7D. Janovo pripovedovanje in branje Adelmineknjigemejeprevzelo.Romanje nastajalvtrehepizodah:najprejsempisalo njenem možu baronu von Vayu in njunem bivanju v Konjicah in na Malem Lošinju, potem sem raziskoval njene matematične bravure in nazadnje še ezoteriko. Slednje mijevzelonajveččasa,tudimatematikani bilapreprosta.Trdiezoterikisemseskušal

izogniti v velikem loku, v roman sem prinesel Adelmino življenje, njeno požrtvovalnost, dobrohotnost, prostovoljstvo in humanitarnost. Naslov Nebesa cadillac pomeni tole: baronica se je zatreskala v avte, kupila ga je, in ko se je pred njenim dvorcem (blizu konjiške avtobusnepostaje)pojavilCadillac,jeskoz okno zavpila, Nebesa cadillac! In zato je cadillaczapisanzmalozačetnico.

Kako spoznavate mesta in kraje, ki jih opisujete? Ima pri tem kaj opraviti novinarsko delo, ki ste ga opravljali pri Večeru?

Roman o Adelmi von Vay je pravzaprav nadaljevanje novinarskega dela. Tudi Barva dežja je nastal na osnovi novinarskega pogovora z nekdanjo ravnateljico mariborske umetnostne galerije, roman o hudodelcu Francu Rihtaričutudi,pravtakoromanoAgentuiz Žužemberka Ostali so plodovi mojega osebnegaprizadevanjainraziskovanja.

Kotnovinarselahkoukvarjatenenehno z jezikom in podajate različne rešitve. Ena izmed teh je sklanjanje vasi Tepanje.Kakojeprišlodovašerešitve? KomajsešespomnimVečerovegazapisao Tepanju.Nektehtenrazlogsemžeimel,da sem eksperimentiral s sklanjanjem.Veliko novinarskihfintnišloskozi.Strogilektorji inurednikisobilizelopozorninaslovnične novotarije. Spomnim se, da sem nekaj poskušalsHalozami,aminiuspelo,dabi bile Haloze Halose oziroma Halo sem. Glagolkuhatisempisalluhati,tuditonišlo skozi.TepanjeoziromavTepanjihpaješlo. Mogoče se je tudi lektorjem zdelo zanimivo.Nevem…

Čepravjevvašibibliografijivečproznih del, pa je vaš slog izjemno poetičen –

romana Barve dežja in Opoldne zaplešejo škornji sta v jeziku kljub tragiki spevna in žarita s posebno lepoto. Kako preslikate dogodke in trenutke v prefinjenepovedi?

Leposeslišiprefinjenepovedi.Nekajjihje. Včasih pomislim, da jih je premalo, da je moj pripovedovalec grob, presplošen, včasih celo nerazumljiv in dolgovezen. Bralci in bralke, s katerimi imam stik, so prijazni do mojih romanov, so pa najbrž tuditaki,kiromanevržejovkotpodesetih straneh. Potem so tu še uredniki, ki moj poetičen slog zavračajo, pravijo, da je fragmentaren, pripoveden, dolgočasen Mimogrede: fragmentarno pisanje je moja obsesija. Poljska pisateljica Olga Tokarczuk je fragmentarnosti posvetila govor po podelitvi Nobelove nagrade. Skratka – moji romani so preslikava, fotokopiranje minulih dogodkov v sedanji čas;preslikavapapotekapodširokokotnim objektivom, ki ga včasih zamenja teleobjektiv.

Zanimajovasrazličneokoliščine–kotje na primer judovstvo, druga svetovna vojna, pohabe – vsako reč temeljito preštudirate,izčesargraditesvojadela. Kakšnisovašipostopki? Vsebino narekujejo okoliščine in znanje. Prav zaradi dolgih priprav moji romani izhajajo vsakih nekaj let Ko omenjate judovstvo, moram reči, da sem pred romanom Pet ljubezni, ki pripoveduje o petih Marpurginjah, napisal scenarij za dokumentarni film z naslovom Marpurgi. Scenarij, roman pisateljice Zlate Vokač, spoznavanje dejstev mariborskega rabina Isserleina, zgodovina Judov, zgodovina Italije in Madžarske ter razumevanje islamainjudaizmavKairusomepripeljali do romana o Marpurginjah. Pet let sem ga pisal. In ko je bil napisan in izdan, si je

prislužilkresnikovširšiizbor.

V romanu Opoldne zaplešejo škornji spregovorite o enem najbolj krutih dejanj v okoliških krajih. To je znameniti padli pohorski bataljon. V romanu je najti ljubezen, ki se dogaja tudivvojni,kajne?

Ta roman se začne z ljubezensko zgodbo dveh mladih, ki se odločata, ali bosta uživalamladostalisebostapodalavvojno z nacisti. Izbrala sta drugo pot, odšla na Pohorje in se pridružila borcem Pohorskega bataljona. Roman je razdelil bralskoobčinstvo,nekaterisogavidelikot demontažo bataljona, drugi kot vojaški spopad Davida in Goljata. Dr. Matjaž Kmecljebiltemuromanuzelonaklonjenin tudinjemugrezasluga,dasemgadalMitji Čandru, prvemu uredniku današnje založbe Beletrina. Imeniten sprejem sem imel v Ljubljani, Celju, na Ptuju, v Slovenski Bistrici, tudi v Rušah so roman leposprejeli,levOplotnicisejezataknilo. Nihče me ni vabil in tudi sam se nisem povabil tja. Menda je prah dvignil odlomek, v katerem opisujem nacistično slavjeveniodoplotniškihgostilnpozmagi na Pohorju. Ko so uničili bataljon, med njimiustrelilitudizaljubljenipar,sonacisti pripravilinapolživalskipir.

Kak pogled imate na današnji čas in družbo?Bilahkopotegniličrtozvašimi uporniškimi akcijami s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja z današnjimi? Današnji svet seveda ni tak, kot je bil včerajšnji, ali tak, kot so ga doživljali 8. januarja1943priTrehžebljih.Nobenečrte –netankenedebele–nemorempotegniti med prejšnjim in sedanjim uporništvom. Moj je bil resničen, fizičen, umetniški. Sedanje uporniške akcije so podobne

virtualijam, ki jih snujejo za računalniške igre in fantastične filme. Na srečo so po svetu tudi take, ki gredo na nož, so aktualne, množične, nabite z uporniško energijo in prav te so tudi uspešne, vse druge doživijo političen ali umetniški fiasko. Ko se mlad človek bori za svoje pravice, za svoj obstoj, bo protest zalegel. Če bodo zraven svetili desničarski ali levičarski skrajneži in ovaduhi, bo upor propadel.Sejmi–takialidrugačni–soprve učilnice za nemiren in neposlušen človekov duh. Če je sejem živ, privlačen, raznovrsten in bogat, bo šel v zgodovino. Ko se na njem pojavijo politične nečednosti, finančne spletke in zaničevanja,bosicertudišelvzgodovino, ampaknevtisto,kijopiševečina.

Kakšnesovašemislioknjižnihsejmih–med drugim je vaš pomemben projekt DneviknjigevMariboru?

KosmoBorutGombač,TomažBrenkinjaz vMariboruprvičorganiziraliDneveknjige in nanje povabili znane in neznane književnike, je eden od njih rekel, kak sejem, brati in pisati je treba v tišini, to je intimno človekovo dejanje, galama ni dobrazaknjigo!Poznejesejeizkazalo,da sosejmi,kipanesmejobitimegalomanski, postaliprivlačni,kupilasejekakaknjigveč inmestojevživospoznaloslavneinmanj slavneperformerje,literateinzaložnike;še večpesnikisonatrgihinvulicahcelobrali svojepesmi.

In torej, da ne razkrijeva tipičnih končnih vprašanj o snovanju novega, knjigaje… Knjigaje,čejemoja.

MIHEC IZGINE

Maja Furman

Nekega sobotnega jutra je mama našla pospravljeno Mihčevo posteljo. To niti ne bi bilo nič nenavadnega, če Mihec ne bi veljal za zaspanca, ki je sobotna jutra rad prespal. Preiskala je vso hišo, preklicala vse Mihčeve prijatelje, a o dečku ni bilo ne duha ne sluha. Postajala je vedno bolj zaskrbljena. Ko v vrtni lopi ni našla sinovega kolesa, je bila prepričana, da je Mihca nekdo ugrabil s kolesom vred. »Gotovo je šel zjutraj kolesarit in ga je na potinekdougrabil!Najditemisina,prosim,«jezaskrbljeno prosilapolicista,kiježeprispelnadom,dabiraziskal,kaj sejezgodilo.Policistjepretaknilcelohišoinprečesalvrt. Mihcasopomagaliiskatitudisosedi.Dovečerasopreiskali celovas,adečkanisonašli.Policistježelelizvedetivseo Mihcu:kajnajrajejé,kakšnesonjegovenavadeinrazvade, kjesenajrajezadržujeinskomseraddružiinšeinšegaje zanimalo.Naenkratjeočeposkočil:»Seveda,kakonismo takojpomislilanato!Mihecjehodilvgozd,kjerživistrašni Pošastko.Gotovogajeonugrabil.Inzdajgaimazaprtegav odurni votlini! Gremo v gozd, rešimo Mihca!« Oče se je hotel pognati proti gozdu, ko ga je mama ustavila: »Pošastkonitakozloben,kotmisliš.Sipozabil,danamje priskrbel borovnice za marmelado, ko je cela vas ležala v postelji z vročino? On že ni storil nič žalega našemu Mihcu.«Smrkalajevrobecinprepričevalamoža.Aočese ni dal prepričati, jezno se je pognal h gozdu. Pridružilo se mu je tudi nekaj sosedov. Ko so prišli v gozd, so klicali: »Pokaži se Pošastko! Takoj nam vrni Mihca!« Našli so votlino,aPošastkavnjejnibilo.Nastenojebilpripetlist, na katerem je bila narisana nekakšna pot. Cilj poti je bil označenznapisommorje.»Namorjegajezvlekel!Gremo na morje in rešimo Mihca,« je bil odločen oče. Že so se posedli v avtomobile in hoteli speljati, ko se je na koncu vasipojaviladrobnapika,kisejepribliževalainseizluščila v podobo dečka na kolesu. Kmalu so vaščani prepoznali Mihca, slišali so ga prepevati. Na kolesu je imel pripeto košaro,izkaterejekukalakuštravaglava.BiljePošastko. Vaščani so si oddahnili, mama je stekla k Mihcu in ga objela. Kar nekaj časa ga ni spustila iz objema. Tudi Pošastka je pobožala po kuštravi glavi. Takoj zatem pa je

oba začela oštevati. »Kakšne skrbi sta nam povzročila!« Tudiočesejepribližalinmrkogledalpotnikanakolesuter nejevoljno zamrmral: »V same težave te spravlja ta pošast.« Zdaj se je oglasil Pošastko: »Res bi morala povedati,kamgreva,Oprostite.Šlasva preveriti,kjeobmorjujenajlepšiprostorzataborjenje.Res niMiheckriv…jazsemsetegadomislil.«Nastalajetišina. Vsi vaščani so molče obkrožili kolesarja. Nato je očka vprašal: »In sta našla kak tak primeren kraj?« In vsi so prasnili v smeh.Tudi Mihec in Pošastko sta se zasmejala. »Sva!«jenavdušenovzkliknilMihec.Čeznekajtrenutkov so že sedeli v avtu: očka, mama in Mihce ter Pošastko. Odpeljali so se proti morju pogledat, kje bodo med počitnicamiskupajtaborili.

Zadnja iz serije zgodb o Pošastku, Objavljene so bile v revijiGaleb,letnik2018/2019.

Exlibris Knjižnica Konjice, ArpadŠalamon

KRATKA ZGODBA

GRINČ

Aleš Jelenko Foto: Matej Nareks

Počasi in previdno stopa po zaledenelih tleh. Ponoči je vrglo nekaj snega, temperaturapasejezjutrajspustilatjado–17stopinj,zatosotlaprecejspolzka. Idealna kombinacija za kakšno katastrofo. Mrzlo jutro je, pomisli, medtem ko iščeravnotežje,žedolgo,večletpravzaprav,nibilotakšnezime.Februar2007je bilpodobentemdnem,razmišlja,vsajmisli,dajebilototakrat,alipajebilo2008, ne spomni se točno, pa saj niti ni pomembno. Pomembneje je, da cel in zdrav prispedotrgovskegacentra. Jepazanimivo,damrzleinzloveščezimevselejprinesejossabonekozgodbo,ki sezgodi,kersemora,kerjeobtakšnihtemperaturahsencavselejnekolikodaljša kot po navadi. Grinč, kot ga zaradi bledikaste, rahlo zelenkaste polti kličejo prijatelji,neverjamevusodo,avdoločenihtrenutkihsemuenostavnozdi,daima vsakastvarsvojnamen.Takratpodvomivsvojoteorijo,daniboga,kibibdelnad nami,indasovseskupajzgoljinsamonaključja.Ačezčasotemenostavnoneha razmišljati,stempatudinjegovafilozofijaostajavselejenaka:ničudežnihpoti,ki jihpletejonevidneniti,jihusmerjajo,dagredovnekotočnodoločenosmer. Stežkimiškornjisebližavelikemu,nedavnozgrajenemutrgovskemucentruna obrobju mesta, ki se v tem času blešči v soju novoletnega okrasja. Utripajoče barvne luči mu gredo pošteno na živce. Nikoli ni razumel potrebe po vsem tem cirkusu.Šemanjpajerazumelumetelnenasmeheinnavideznosrečo,kipuhtiiz nakupovalcevvčasupraznikov.Svetgredobesednovkurac,zamrmra,kostopi predvisoka,vrtečasevhodnavrata.Predenvstopi,sezasekundozazrevtemno zimsko nebo. Na njem je le ena zvezda. Pa še za to se zdi, da bo vsak trenutek ugasnila.

*

Kojebilstarkakšnihšestalisedemlet,jeuživalvprazničnookrašenihtrgovinah z igračami. Kamorkoli je obrnil glavo, vsepovsod so bile: od navadnih avtomobilčkovdotistihnabaterije,tamsobilenogometneinkošarkarskežoge vseh barv in velikosti, pa lego kocke in plastični balinčki.Vtrgovinah bi lahko prebilureinure,nikolisenamrečninaveličalgledanjaigrač,božičnihpesmi,ki sodonelevozadju,intisteganepopisljivegaobčutkapričakovanja.Svetjebillep. Njegov oče je bil zaposlen v lokalnem proizvodnem podjetju, ki je izdelovalo uličneluči.Kljubrelativnomizerniplačijesvojedeloradopravljal. »Veš,«jenekegadnezačel,»človeknikolinebodosegelsreče,česibosvojecilje postavil previsoko, saj jih nikoli ne bo dosegel. Zato je najpomembnejše, da nimašprevisokihželja,pričakovanj…Natanačinbošhitrozadovoljen.Tojevsa skrivnost.«

Očetovinasvetisosemuzdelijalovi.Niželelpostatinekdo,kisenanekitočki življenjaustaviintamtudiobstane.Želeljerasti,serazvijatiinse–tojeimelza povsemlogičendelživljenja–spreminjati.Ljudjesevesčasspreminjamo,čese ne,jeznaminekajhudonarobe.Aočetajeimelvseenorad.Žekotmajhendeček sejesprijaznil,daznjimnikolinebonaistivalovnidolžini.Prevečdimenzijjuje ločevalo,bilastasipovsemrazlična. Čeježebilkomukarakternopodoben,jebilmami;bilajeboljzaprtavase,manjje govorila. Redkokdaj je delila nasvete, obujala spomine ali govorila o svojih izkustvih. Občutek je imel, da je želela, da riše svoje izkušnje, nabira svoje spomine in dela svoje napake, na katerih se bo lahko učil. Spomni se, da jo je nekočprosil,najganaučipripravititestozakruh–tojebilonekohecnoobdobje, koježelelpostatikuharinpek–,mamapamujevrokepotisnilamokoinkvas,na pultpostavilavelikobeloskledo,vkozarecnatočilavodoinmurekla,najdela.Ja, takšnajebila.Tudivslužbinivelikospraševala,nivelikotarnala,zgoljdelalaje. V pisarni kmetijske zadruge je opravljala vsa administrativna dela, hkrati pa je igralašečistilko.Kernihčedrugodzaposlenihničistilpisarniškihprostorov,jeto deloprevzelaona. »Čegovorišmanj,naredišveč,«mujereklanekoč,kojemedsesanjemsobena ves glas razpravljal o krivici, ki se mu dogaja v razredu. Še danes ni povsem prepričan,alisosenjenebesedenanašalenanjegovogovorjenjemedsesanjemali pasoletelenadogajanjevšolskihprostorih. Zaradi svoje zadržanosti ni imel veliko prijateljev. Morda bi za prijatelja lahko štelsošolca,skaterimstasedelaskupajprimatematikiinslovenščini.Imemuje biloDavidinsvojesvetlelasejeimelvednoskuštrane.Razredničarkagajeskoraj vsak dan opozarjala na to, a nanjo se ni preveč oziral. Potem je bil tu še sosed Urban, s katerim je dejansko preživel največ prostega časa. Skupaj sta igrala nogomet na igrišču, hodila k tabornikom in se nasploh veliko družila pred blokom. Bil je tiste sorte človek, ki je vselej pripravljen na akcijo, na druženje, zabavo. Na karkoli. Ko sta združila svoje moči, sta se povsem uravnovesila. Postavilastasenatehtnico,vsaknaenostran,rezultatpajebilasredina. TudiUrbansejevsakoletovidnoveselilbožičnihpraznikov.Združinosomed prazničnimipočitnicamiodšliktetiinstricuvAvstrijo.Kosejevrnil,jessabo vednoprineselnajnovejšeigrače.Stricintetastaganamrečradazasuvalazdarili, onpaje–jasno,kdopanebi–vsehvaležnosprejemal. Grinčniimelbogatihsorodnikov.Pasajsijihnitiniželel,no,mordazgoljtakrat, kojeUrbanpredblokprivihralznovimavtomobilčkomnadaljinskovodenjein štirikolesnimpogonom.Načelomapamunimanjkaloničesar;staršastazaslužila dovoljzanormalnoživljenje,takoda–vsajonsam–nikoliničutilpomanjkanja. Z rojstnodnevnimi in božičnimi darili je bil vselej zadovoljen. Razen enkrat.A takratnistabilakrivastarša.

Predbožičnivečersejetistegadavnegaletazačelpovsemobičajno;zočetomin mamosopeklipecivoinkekse.Vselejjepomagal.Nanekinačinseješeletakrat čutil povsem sprejetega. No, morda ne ravno sprejetega, bolje bi bilo reči enakovrednega.Nanekisimboličennačinsejimajelahkopostavilobbok.Keksi so uspeli, pecivo resda nekoliko manj, a njegov vložek ni bil zaradi tega nič manjši,kvečjemunasprotno.Kosokončalispeko,so–kotmarsikjedrugje,tudi priUrbanu–postavilibožičnodrevesce.Imelisoumetnotemnozelenojelko,ki sojiobvsakempostavljanjuodpadaleiglice,kijihjeočenakoncuposesal,dase niso zarezale v mehke bombažne copate. Jelko so okrasili z raznobarvnimi okraski, bucikami, trakovi in utripajočimi lučkami. Nikoli ni razumel, zakaj je bilamamatakozelonavezananatestareokraske.Nijihželelavrečiproč,čeprav sobilistarinajbržvečkotona.Indelovalisonekako…staromodno.Tolikobarv jebilonametanihnaveje,dajebilovseskupajboljpodobnocirkuškemurekvizitu kotnovoletnijelki.Samjedalvečnaestetiko;želelsije,dabibilookraskovmanj indabibilivnajvečdvehbarvah.Letakobilahkovseskupajimelonekismisel.A zmamoseniželelprerekati,splohnezapraznike,zatojiteganikoliniomenil.Ko sonavrhnataknilibožičnozvezdo,jebilookraševanjakonec.Innatojesledilo najboljše:skupajsoodšlidostareganakupovalnegacentra,kisevedanibiltako gromozanskiinsvetleč,kotsonakupovalnicentridandanes,intamsopričakali Božička. Takratježesprehoddotrgovinenakazoval,dabodotipraznikidrugačni.Mamije napločnikunamrečspodrsnilo.Dolgojekrililazrokamipozrakuinseskušala ujeti, a ni šlo. S hrbtom je sunkovito udarila ob tla in zajavkala. Oče je seveda takoj počepnil, jo prijel za roko in vprašal, ali je v redu, ali jo kaj boli, ali ji je slabo.Mamajenekajsekundlenepremičnoležala,zzenicamibegalasemtertja in globoko dihala, nato pa dejala, da je vse v najlepšem redu. Z očetom sta ji pomagala vstati. Mama se je prijela za križ in rekla, da jo samo malo boli in da lahkogredonaprej.Insošli.

Predstarimnakupovalnimcentromseježetrloljudi,čakalisonaprihoddobrega moža. Nekaj minut pred uradnim začetkom so na notranji strani vrat odklenili zarjaveloključavnico,odstraniliželeznoverigo,ovitookolidebelihpravokotnih kljuk,inodprlivrata.Ljudjesosezapodilivnotranjost. Ko so se vsi postavili ob stene trgovine, je vanjo vstopil Božiček z velikim žakljem daril, vrženim čez desno ramo. Otroci so vriskali, starši so ploskali, možakarzdolgobelobradopajemedhojoleumirjenoprikimavalinseprisiljeno nasmihal.Sreditrgovinegaječakalvelikoblazinjenstol,nakateregajenajprej odložil rjav žakelj, ga nato s stola položil na tla, in se nato usedel. Delavke v trgovini so mu prinesle mikrofon, da je lahko povedal, kako zelo vesel je, da je tukaj in da ima – to je otroke najbolj razveselilo – s sabo tudi darila. In tako so otrocidrugzadrugimhodiliknjemu,seznjimfotografirali,sestisniliknjemuin sezdarilomvračalikstaršem.

»No, pojdi, ti si na vrsti,« je rekel oče, ko je od Božička k mami tekla črnolasa deklicazmajhnimdarilom,vkateremjebilanajbržzavitakakšnaotroškaknjiga. Pogledal je Božička, ki se je radostno smehljal in mu z roko nakazoval, naj vendarle pride k njemu, nato je pogledal očeta, ki mu je prikimal, in se počasi odpravildodebelegamožakarjavrdeče-beliopravi.

»Pridi,fant,pridi,«jerekel,kosemujepribliževal.»Najtenikarnebostrah,jaz sem,Božiček,primenibošvaren,«jezaključil,gadvignilinposadilnase,»tako, kajsiželišzadarilo,dečko?«

Pogledalgajevoči,kiso–zarazlikoodnasmejanihust–zloveščezrlevanj.»Ne vem, em, res ne vem,« je odgovoril, čeprav si je takrat želel velik grad iz lego kock,ategasimuniupalpovedati. Božičeksejenavesglaszasmejal,gašeenkratprivzdignilinpomaknilbližjek sebi:»Mordapabiradkajdrugega,ha?Siboljtakšnesorte?«

Nivedel,kajgadobrimožsprašuje,nitinihotelvedeti,imeljeobčutek,danekaj nivredu,daznjimnekajnivredu.Natopajepodritjonekajzačutil,nekaj,karje vseboljotrdevaloingatiščalo.

»Tijevšeč,dečko?Biše?«

Ni znal odgovoriti, saj sploh ni razumel vprašanja. Zgolj prestrašeno ga je opazoval. Oče in mama sta se malce umaknila; zdelo se mu je, da opazujeta obleke,kivisijovtrgovini.Želeljujepoklicati,aizsebenispravilničesar. Božičekmujerokopoložilnanogoingazačelbožati:»Vidiš,kakojetolepo.Naj botoletošnjedarilozate,prav?Teganedobivsak,veš?«

Prikimaljeinseskušalodmaknitioddebelušnegamožanastolu.

»Ažegreš?«gajevprašalinševednotrdnodržal.»Dobro,dobro,«jenadaljeval, spustilroko,kigajemočnodržalazanogo,znjonahitropodrgnilčeznjegovo mednožje,segelvžakeljpodariloinmugapotisnilvroke.»Izvoli,zaslužilsisi, pridenfant.«

Karstaljetam,prednjim,zdarilomvrokah,ingagledal.

»Zdajlahkogreš,«jerekelBožiček,»šedrugiotrocimečakajo.« Počasi se je obrnil in odkorakal stran, do mame in očeta. Ni vedel, kaj se je zgodilo,vedelpaje,dasiteganeželiponoviti.

»O, glej ga!« je vzkliknil oče, ko je zadržano korakal proti njemu, »a nisi zadovoljenzdarilom?«

»Pustiga,«jereklamama,»anevidiš,dajepovsemvsvojemsvetu?Najuživa.« »Pravimaš,«jeodvrniloče,gaprijelzarokoinpotegnilzasabo.Skupajsoodšli iztrgovine.Kosoodprliizhodnavrata,ješeenkratpogledalBožičkanastolu.Na sebi je imel rjavolasega fanta njegovih let. Možakar je obrnil glavo v njegovo smer,dvignilrokoinmupomahal.

V notranjosti je prijetno toplo, kar mu še kako ustreza. Tako lahko vsaj za hip pozabi na kupe ljudi, ki se gnetejo in s polnimi vozički prebijajo drug mimo drugega.Trgovinesparfumerijopredvhodomponujajodarilneembalaže.Zanjo inzanjpišenakartonskihškatlahrazličnihoblik.Knjigarnazaizložbenimoknom ponuja zgolj praznično obarvane bukve: Kako speči pecivo? Kako okrasiti notranje prostore? Božiček in njegovi pomagači. Duh božične preteklosti, sedanjostiinprihodnosti. Grinč se nameni k praznemu prostoru v središču trgovskega centra. Tam je majhenslap,kiizkovinskihustpadavbazenček,ovitsploščicami.Nanekinačin jetoglavnaatrakcijategatrgovskegaposlopja.Velikomimoidočih–splohtujcev –vbazenčekvržekovanecalidva,kartako,zasrečo.Onteljudiprezira.Zdijose mušibki,brezhrbtenice.Žedolgove,davživljenjunipomembnasreča,pačpa vzdržljivost,zagnanostinpogum,trebajeenostavnozglavoskozizid.

»Steleprišli,dolgosmovasžečakali,«rečedirektortrgovskegacentra,možakar srednjihlet,zočaliinpolizanopričesko.

»Ja,vem,seopravičujem,enostavnonišlohitreje,«odgovori,čepravvnjegovem glasuničutitiiskrenegaopravičila.

»Dobro,dobro,dovoljbesed,«nadaljujedirektor.»Zadajjegarderoba,«pokaže nakovinskavratazašportnotrgovino,»hitroseuredite,ljudjebodokmalutukaj.« Tjatudizakoraka,zasabozapretežkavrata,sezaminutoustaviinrazmišlja,kako zelo je direktor podoben njegovemu pokojnemu očetu. Tudi oče je poznal le besede,kotsohitro,odločnoinpogumno.Leciljeimapolizanec–kotvsekaže–postavljenemalcevišje. Komajsepodutripajočolučjopreobleče,urediinpripravizavelikinastop,žev garderobopritečedirektorjevasistent:»Steže?Časje.« »Žegrem,«odvrne,»lahkosepripravite.«

/…/

Ko tako sedi na udobnem, oblazinjenem stolu, se spomni tistega dogodka. Življenje je res zanimivo, razmišlja, medtem ko se k njemu nameni majhen suhljat fant, morda pa le niso vse zgolj naključja. Pogladi si dolgo belo brado, nadene si umeten nasmeh in se zakrohota: »Le pridi naprej, kar pogumno.« Dvignegainsigaposadivnaročje.»Danesje pravposebendan,kajne,fant?Kajsiželišzadarilo…?«

RECENZIJA

Aleš Mustar,

K(o)ronika

Zbirka: Sončnica, vsa nora od svetlobe, Ljubljana: Hiša poezije, 2021

Tonja Jelen

Pesnik in prevajalecAleš Mustar je v svoji novi pesniški zbirki K(o)ronika ubesedil verjetno enega izmed najbolj pretresljivih,kritičnih,atudi(sicerredko)lepihobdobijv koronačasu.Pandemijacovida-19,kijezajelainprizadela ves svet, je tematika, ki prehaja v književna dela z različnimipoglediinkritikami.Vsempajeskupnikazalnik pravvprašanjeoživljenjuinnjegovemubojuzaobstanek. Takovsmislufizičnegakotduševnegaobstojainobstanka se Mustar ne pusti zmanipulirati in skozi celotno zbirko ohranjaostrinomisliinironije. Že sam naslov obravnavane zbirke K(o)ronika kaže na kronikooinvkoronaobdobju.Zbirkajerazdeljenanacikle Pesmi iz kletke, družbenokritičen in izstopajoč je Eskapistične, Čezmejne, izjemno pretanjen in tenkočuten je del Poslavljanja in Sproščanja. Subjekt se v pesmih uspelosoočazzaprtjemoz.t.i.lockdownom.Grezasožitje družine,subjektnazačetkupišeopoezijiznotrajzidov.Ti preraščajo v svet v malem preko drobnih motivov, npr. skodelicizrazličnihdelovsvetaaliprehrambnihsestavin. Mustarsetenkočutnospopadazobčutji,kijimnegreočitati pretirane senzibilnosti. Posamični, predvsem pa zaključni verzih v pesmih so kot streznitveni uvidi o času, ki je prizadel celotno družino in svet subjekta. Tak je lahko primer neuspelega praznovanja najstnice, ki ji je odvzeta svobodadodruženja.Alipaprimerjavakitajskeganadzora, kiseknamselitakokotvirus.Kritičniglasskozizbirkoje vesčasprisoten–kjejesvoboda,kjejepravzapravintima, kje ni nadzora in kje je sploh posameznik varen pred virusom. V zbirki se pesnik zelo konkretno sooča z najrazličnejšimi dejstvi, ki iz življenja posameznika preraščajo v kolektivno stisko (kot je smrt bližnjega). Občutenječustveneodrevenelostipesnidosežepravzrabo jezika,skaterimneolepšujedanihokoliščin,pravtakopa npr. analizira določene besede z dvojnim pomenom in ironizirakoncepravljice,kotjenpr.dastarakraljicanebo poljubilaumrlegaprinca. K(o)ronika je sicer kot dnevniški popis opažanj, ki jim je skupna kritika lahkomiselnosti ali poskusa popolnega nadzora nad posameznikom, družino in skupnostjo.

Najbolj povedna primerjava v povezavi s tem je izvor virusainsistemnadzora,pričemerMustarjuuspeumikod diskriminacije Kitajske; gre namreč za primerjavo in kritiko,pričemertankemejepesnikneprestopi. Cikli drug za drugim spregovorijo o problematiki koronavirusainštevilnihdrugihposledicah,kijihtavirus prinaša. Medosebne stiske subjekt zaznava drugje, mikrosvetovjesisvetpribližaprekoknjig,potovanj,koso ta dovoljena, in s kritičnimi umiki v polje svobode. Družbenokritičnostinangažiranostsubjektizrekapogosto; s posameznimi primeri, ki na krut način neposredno izpišejo čas, se pesnik suvereno približa nazornosti tega časa. Npr. fizična odsotnost na pogrebu zaradi ukrepov in obenemsnemanjetegaopisanegadogodka. Skratka je ta pesniška kronika o koroni uspel popis pandemijekoronavirusa,kinasvesčasnepustiprimiru–človek je lahko človeku prijatelj, a je lahko tako neznaten virus poln moči, da celotno kolesje usmeri popolnoma drugam.Četudizastrandobrobitiinnehumanosti.Delo,ki razpiraenegaizmednajboljbolečihinbrutalnihobdobijv našem času, je s svojim naravnim jezikom in mozaikom okoliščinsuverenoinponujavelikorazmislekov.

Exlibris Knjižnica Konjice, ArpadŠalamon

1962-2022

60 LET KNJIŽNICE SLOVENSKE KONJICE

Pišeta: Simona Gorjup in Ana Miličevič

Splošna knjižnica Slovenske Konjice, Mestni trg 4, 3210 Slovenske Konjice, je osrednja knjižnica za območje občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje. Skupaj z osrednjo knjižnico v Slovenskih Konjicah spadajo pod okrilje zavoda še tri krajevne knjižnice: Loče, Vitanje in Zreče. Knjižnica postaja vse zanimivejša tudi kot prostor, ne le zaradi številnih in raznolikih programov bralnega in informacijskega opismenjevanja. Vsi uporabniki in uporabnice – ne glede na starost, narodnost in interese – najdejo v njej nešteto možnosti za preživljanje prostega časa, pogovore, ustvarjanje ter širjenje obzorij in besednega zaklada. Obisk knjižnice in njenih storitev se povečuje, še zlasti virtualni obisk spletnih okolij in elektronskih zbirk podatkov, ki ga knjižnica omogoča z oddaljenim dostopom. Tako ostaja povezana z ljudmi in okolico, predstavlja svet v malem za velike in male vedoželjneže.

Leta 1946 je začela delovati knjižnica v Slovenskih Konjicah v prostorih takratnega Mladinskega doma (danes Konjičanka).KnjigesodarovaliKonjičani in Konjičanke. Delo v knjižnici je prostovoljnoopravljalagospaBezlaj.Leta 1949jojenasledilagospaPlajh. Uradnojebilaknjižnicaustanovljena1962 leta z odlokom Skupščine občine Slovenske Konjice kot samostojna kulturnaustanova(28.12.1962).Selilase je v prostore Kulturnega doma, kjer je delovala do prenove zgradbe leta 1981. Leta 1982 se je vrnila v obnovljene prostore,kjerdeluješedanes. Leta 1978 sta v knjižnici začeli delati dve redno zaposleni strokovni delavki. Poleg izposoje knjig so se začele izvajati tudi dodatne dejavnosti knjižnice, kot so ure pravljic za otroke, plesne vaje, literarni

večerizaodrasleindrugeprireditve.

Leta 1988 se je knjižnična dejavnost priključila Delavski univerzi, ki je z ostalimi enotami prerasla v zavod Svetovalnoizobraževalnicenter(SIC). Decembra 1988 je knjižnica začela z računalniško izposojo (boljša preglednost in hitrejša dostopnost do gradiva). Izdane so bile nove izkaznice za računalniško izposojo.

Leta 1997 je bila izvedena prostorska preureditev in posodobitev. Povezali so oddelka za otroke in mladino in uredili manjšočitalnico.

Leta 2000 se je knjižnica vključila v novo ustanovljenZavodzakulturo.

Leta 2003 je knjižnica Slovenske Konjice dobila prizidek in s tem nove dodatne prostore.Skupnapovršinaznaša450m².

Knjižnica Slovenske Konjice, foto Marko Bezenšek

Med knjižnimi policami, foto Marko Bezenšek

Vskladuzzakonomoknjižničarstvuseje leta 2003 Zavod za kulturo preoblikoval v javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice.

Danes je Splošna knjižnica Slovenske Konjice osrednja knjižnica za območje občinSlovenskeKonjice,ZrečeinVitanje. Krajevna knjižnica Loče je v letu 2007 dobilavečjeadaptiraneprostoreinustreza

normativom za krajevno knjižnico. Svojo dejavnost izvaja na 120 m². Krajevna knjižnica Zreče od leta 2013 deluje na 80 m²,KrajevnaknjižnicaVitanjeodleta2015 na90m². Dolgoročno za osrednjo enoto Slovenske KonjiceinenotiZrečeterVitanjeknjižnica potrebuje večje prostore, ki bodo ustrezali normativomzaknjižničnodejavnost.

S knjigo na polju, foto Marko Bezenšek

POMEMBNI MEJNIKI

KNJIŽNICE SLOVENSKE KONJICE

1946 1962

PROSTORI IN SELITVE: DELOVANJE IN USTANAVLJANJE:

vprostorih Mladinskegadoma;

prostovoljnodelovanje vokviruprosvetnegadruštva;

zodlokomSkupščineobčine SlovenskeKonjiceustanovljena kotsamostojnakulturnaustanova;

1963 selitevvprostoreKulturnega domaSlovenskeKonjice (pritličje); 1981 1982

selitevvprostoreDoma teritorialneobrambe; selitevvprostoreKulturnega domaSlovenskeKonjice (1.nadstropje); 1988 1997 izvedenaprostorska preureditevinposodobitev;

2000 2003

knjižnicaSlovenskeKonjice pridobiprizidek;

priključenakDelavski univerzi(odleta1990SIC);

2021 knjižnicapridobidodatno računalnicoindvigalo.

vključenavnovoustanovljen Zavodzakulturo;

Zavodzakulturosepreimenuje vjavnizavodSplošnaknjižnica SlovenskeKonjice.

SPIRALA

Revijaoliteraturiinkulturi /brezplačnik/ LetnikVIII,št.8 (december,2022) ISSN:2463-8013

Izdal in založil: JavnizavodSplošnaknjižnicaSlovenskeKonjice Odgovorna urednica: mag.RenataKlančnik Urednika za poezijo: AlešJelenkoinTonjaJelen Uredniki za prozo: AnaMiličevič,MarkoBezenšekinMajaFurman Jezikovni pregled: TonjaJeleninMarkoBezenšek Uredila: AnaMiličevičinMarkoBezenšek Naslovnica: Vesolje,ArpadŠalamon Oblikoval: MitjaKrančan Tisk: Demago Naklada: 200izvodov