Spirala 2020 by Splošna knjižnica Slovenske Konjice

REVIJA O LITERATURI IN KULTURI številka 6, 2020

Splošna knjižnica Slovenske Konjice 1

REVIJA O LITERATURI IN KULTURI Letnik VI Številka 6

Splošna knjižnica Slovenske Konjice

Splošna knjižnica Slovenske Konjice 2020

VSEBINA

UVODNIK....................................................................................5 LITERARNI NATEČAJ SPIRALA...............................................6 POEZIJA................................................................................7 PROZA: Zgodbe.................................................................36 PROZA: Pravljice...........................................................70 LOKALNO..................................................................................76 FRANCI RATEJ....................................................................77 KO MISEL DOZORI...............................................................80 ALJAŽ BEZENŠEK – mladi Prešeren?............................82 Z VLAKOM NAOKROG............................................................84 KRATKI ZGODBI......................................................................86 LITERARNA KRITIKA..............................................................90 INTERVJU................................................................................94 PRAVLJICA.............................................................................98

Sedim v kuhinji ob mizi, v kaminu prijetno prasketa ogenj in iz njega veje prijetna toplina. Ob sebi imam košaro orehov, ki čakajo, da jih izluščim in nato shranim za božični čas … za peko ali pa, da jih komu podarim … Kupček orehov je vedno večji, vmes tu in tam poskusim, kakšnega okusa so letos. Dobri, sladki ... Delo bi moralo biti pomirjajoče, nezahtevno je, ponavljajoče in misli mi prosto uhajajo sem in tja. In me obide žalost … Spomnim se, kako je bilo lani v tem času lepše. Veselili smo se dneva splošnih knjižnic in dogodkov, povezanih z njim, snovali živahen in navdihujoč praznični december, kulturni utrip, ki so ga čez celotno jesen obiskovale vse generacije, je preveval naše kraje. Letos ... letos je vse drugače! Čas preživljamo doma, tema, ki nastopi pravzaprav že sredi popoldneva, se zažira v nas. Vse nas skrbi, kako bo v prihodnje. Najbolj smo v skrbeh za svoje zdravje, zdravje naših najbližjih! V skrbeh smo, ali se bomo lahko kmalu spet srečali na kakšnem kulturnem dogodku, vzeli knjigo s knjižničnih polic, ne da bi ta po stiku z nami morala v »karanteno« za nekaj dni! A vendar, življenje teče dalje, s sodelavci iščemo načine, kako naše poslanstvo izvajati naprej. In jih najdemo … Zato smo se tudi letos odločili, da nadaljujemo z našo Spiralo, ki bo za vas, dragi ljubitelji pisane besede, letos izšla šestič zapovrstjo. V njej bost našli raznovrstno branje, a se tudi avtorji prispevkov niso mogli izogniti nastali situaciji v družbi, ko nas vse prežemajo negativni občutki, povezani s korono. Avtorji tako v svojih zgodbah, poeziji, izražajo osamljenost ljudi, strah, depresijo, stres, negativen pogled na svet. Več kot 150 smo jih prejeli in tudi letos bodo najboljši avtorji prejeli manjšo ﬁnančno spodbudo.

mag.

Renata Klančnik, odgovorna urednica

Korona … Kultura … Kdaj …?

Ostanite zdravi! 5

UVODNIK

Spoštovane bralke in bralci, pred vami je letošnja Spirala, ki jo je likovno opremil naš sokrajan, Franci Ratej, v njej pa je zagotovo za vsakega bralca nekaj – od intervjujev, kratkih zgodb, pravljic, tradicionalna rubrika lokalno in kot novost, letošnji projekt knjižnice in Turistično informacijskega centra, ki je nastal v času prve razglasitve epidemije, pod naslovom »Ko misel dozori«, v katerem smo na ogled postavili spodbudne misli, ki so jih zapisali domačini. Naj vam bo branje v užitek in kratek čas in naj ta kriza, v kateri smo ne izreže iz nas solidarnosti in razumevanje za sočloveka, ki nas drži skupaj. In s tem mislim od prvega do zadnjega prav na vse, ki jih bo ta korona kakorkoli prizadela … Prav na vse!

LITERARNI NATEČAJ

SPIRALA

NATEČAJ

Izbrani prispevki javnega natečaja za izvirno še neobjavljeno zgodbo, pesniško stvaritev in pravljico

Lara Gobec

klub bo in tiste preklete vijolične luči ceca sem ali seka aleksić z visokimi štiklami pokam kondome in misli in misli se tresejo kot ponorele so slačijo svoje luske modre in mastne polzim med njimi kot skozi gost plankton moje sestre so isti oče nas je obral z dreves zrele hruške zaobljene je rekel molite k meni razsule smo se iz košare se razletele po mizi pobiral nas je s kosmatimi rokami in si tiho mrmral možeš da me nećeš i da teraš me in tiho zagrizel v mlado meso šklocnilo je kot da bi se v nas nekaj nekdo prelomilo si reklo človek je kot krog ki se manjša dokler ne izgine 7

POEZIJA

avtogram

Andraž Polič

BOGRAČ

POEZIJA

Avgust. Svetloba v nedelji. Mesto je potencial praznine. Mladost je spomin. Ko si šel v neznano in naključno srečanje podaljšal v noč. Ko si poletni dolgčas skrajšal v večnost. V zraku je visela obljuba odpotovanj. Še zmeraj avgust in zatišje samote. Knjige. Še več knjig. Nekatere s posvetili izpred mojega rojstva. Vrtovi, vaba, pepel ... Lakota pritisne kot slabost v telesu in slina se lepi na nebo kot po prebujenju iz gostega mraka romana. Vabi me miza pod platanami na mestnem vogalu. Stara gostilna v novi preobleki. Ja, sem tukaj, v srednjeevropskem okviru 21.stoletja in moja leta sledijo Abrahamu. Imena nasledstva. Svetloba. Nedeljska lahkotnost. Usedem se v senčni kot in naročim divjačinski golaž: jeleni letijo skozi privid kot pesniški simboli. Krut ﬁlmski prizor mi zapleše pred očmi. Bila so leta, ko nisem jedel mesa. In vedel sem »zakaj«. Zdaj sem spet utonil v domačo kemijo. Svoboden v preprostem. Četudi se mi le dozdeva, se ne obremenjujem. Ne neprestano. A tisti avgust, ko so tlele možnosti ljubezni kot vrvica dinamita in me je raznašalo v svet. Tisti avgust ... Ko so še vampi po tržaško dišali po škampih. Tisti avgust sem zaznal v okusu, v svetlobi, v tem brezdelju, namenjen pesmi ... in po zadnji žlici sem prejel telefonsko sporočilo o »ponudbi poletnega omrežja« in senca je hušknila prek oči, ko sem istočasno pomislil, da je ime iz naslova »bog igrač« in ne kot sem prvotno zapisal. Še zmeraj svetloba. Vsa oranžna.

Ljubica Ribić

DESETI DAN APOKALIPSE Deseti dan apokalipse so iz mrtvega jezera izvlekli nekakšne čudne ptice Ribe so že zdavnaj zapustile drstilnice Žabe so svoja telesa obarvale z neko čudno barvo za oko nesprejemljivo Samo bleščeče žuželke z debelim oklepom iščejo odmrle ličinke Ljudje so kot duhovi V očeh nekakšna norost obrite glave in tetovirane misli Ne govorijo ne dotikajo se molče izvlačijo ptice čudne ptice iz mrtvega jezera Nebo je razžarjeno Zemlja je pogorišče Jezero je črno Drevesa so dvignila rogovile kljubujoč smrti Iz mrtvega jezera so izvlekli nekakšne čudne ptice V njihovih očeh so zeleni gozdovi in modro nebo na krilih kapljice poletnih ploh Ljudje so kot duhovi V mrežah skrivajo kosti V duplinah groza Koliko jih je Koliko mrtvih ptic Koliko kosti Oklepniki iščejo poginule ličinke na izsušenih truplih pod rogovilami dreves izpod obupa

Sara Fabjan

drobljenje pozimi prihajamo vsak drugi mesec odpret zaprašena okna in zastarela vrata obrnit koledar premaknit stole odmetat sneg poleti večkrat ker lahko gremo še na sprehod po travniku ki je bil včasih njiva polna krompirja posedet v senci omaganih dreves le malo ostane od sveta ki si ga ustvaril ko te ni več v njem

POEZIJA

tudi mi bomo samo šli skozi to hišo kot vse generacije pred nami in še nekaj jih bo naredilo isto potem pa se bo sesula sama vase od teže ki pride s človeškimi življenji na njenem mestu bo zrasla sončnica ki bo vedela vse o nas

Aljaž Primožič

konec

babica nam je vsako leto cvrla cvetove bezga bil je maj ali začetek junija in v šoli so začeli zaključevati ocene tako daleč se zdi zaključevanje življenj zaključevanje besed otroštva v neko nacufano celoto ki jo je babica z zarustanim priborom naložila na krožnik in posula s sladkorjem v prahu s konci imam od nekdaj nekaj težav v zvezkih in beležkah zmeraj puščam tanek rob da se stran ne konča pri seksu me je koncev zmeraj strah kdo bo končal prej jaz ali on v prijateljstvu začnem prepočasi ali se prenaglim in konec pride sam od sebe

POEZIJA

o smrti bi v povezavi s konci pisali samo slabi pesniki in mislim da nisem slab pesnik nasprotno včasih celo dobim kakšno nagrado in zdi se mi da bodo majhni otroci kmalu začeli recitirati moje pesmi na raznih šolskih prireditvah in mamice in bratci jim bodo potem ploskali in jih po proslavi peljali na pico le babice bodo še nekaj trenutkov razmišljale o moji poeziji in poskušale razumeti kako napačen se je danes zdel konec z ust njihovih vnučkov

Blaž Prapótnik

Le fontana ali somrak poetike v 3 točkah s primeri iz francoskega slikarstva 1. Delacroix 2. Renoir 3. Pisoar

Dušan Marolt

LITERATURA brbotanje našega suspenza je mejnik izvirnega rokopisa ki zveni kot pojavljanje občutkov v svobodi začetka vsi smo literatura v njej nastopamo kot velikodušno arhiviranje metafor da govorimo kot odprti za ves svet in rušimo iluzije preteklosti ki je prave oči ne poznajo kaj hitro se zgodi da občasno pogrešaš ljudi ki jih nisi nikoli (s)poznal še večkrat da se znajdeš v zgodbah za katere nisi vedel da so lahko resnične vsi smo literatura odeti v s pogumom predrzno nostalgijo kolažiramo svoje sentimente in si v opombe zapisujemo navodila kako zavreči našo pomenljivost potovanje se začne z listanjem z glasnim ječanjem o znosnosti samote in nikakor ne s sledenjem togemu kazalu ki v utrjenem spominu nikoli ne obeta dozorevanja verzov vsi smo literatura sčasoma razdamo vse imetje sodb ker vemo da so prazne strani edine ki lahko ponudijo objem sposobni smo ljubiti konce in ko ti nastopijo lahko slečemo platnice prihodnosti četudi zaenkrat beremo le njene osnutek

POEZIJA

vse je literatura!

Tanja P. Hohler

NEKDO IGRA TROBENTO (Sa i di Matera)

I. Pred durmi brez podbojev se sonce zmeraj znova spotakne ob plešoče sence Za durmi brez podbojev se časovni stroj vrti nazaj nazaj nazaj 9.000 let je lepa doba za kraj kjer je Bog pozabil čevlje Od znotraj sopara Je dih in je duh in oči so polne oglja in je več kot zvedavost povprečnega turista Je oziranje prek sebe dol in dol in dol Je čutenje in čudenje in je vkopanost v razpoke časa pred časom v čas, ki je jama in jama je dom

II. Tam, kjer je tema najgloblja, v skladovnico zlagaš kosti svojih otrok Ne umirajo toliko zaradi lakote kot zaradi pomanjkanja svetlobe in vsega, kar se pripenja nanjo Božja milost ne prelomi zgodovine – se ne skloni k razbeljenim pobočjem, ne nad levi ne nad desni breg pozabljene reke

POEZIJA

Od kamna do kamna zven trobente V glavah prednikov prazne dvorane, v moji Paolo Fresu, otožni Jazz, moj ego in neonska misel nate Zgodovina se ne ponavlja

Jernej Kusterle

NOVA RESNICA Kdor se izcvili iz nočnega bdenja ob lupini Heideggerjeve biti, bo razumel šelestenje plamenov opojnega Absinta v zelenem soncu na kocki belega zlata. Razumel bo svečanost bombažnega cveta, pripetega nekje med svetleča telesa pod stropom, kjer oglenijo želje. Za visečimi kulisami ponarejene svetlobe, biva tvoja bit, ukleščena med Heglovo lepoto in Baudelairovo lépo. Grajenje svetov psihoz, manij, frustracij, nagonov in potlačenih čustev je postalo resničnost mod[(e)r](n)ega Človeka. Spoznal je, da v zaimenski strukturi ni ničesar, le praznina. Brezno, kjer bivajo strupeni kuščarji, kače in hrošči, kjer pajki v svoje mreže lovijo otroške poglede in razposajene metulje, kjer se hlapi smeha razpuščajo v ječanje senc. Z njegovega vratu visijo žleze črnega humorja.

Tomo Podstenšek

PADAMO

POEZIJA

Zgradili smo nebotičnik, visok babilonski stolp nerazumevanja iz stekla in armiranega betona, in potem smo skočili z najvišjega nadstropja. Nekateri pravijo, da nismo skočili, nekateri pravijo, da so nas potisnili. So tudi taki, ki pravijo, da sploh ne padamo, so taki, ki verjamejo, da mirujemo in so tla tista, ki se s pospeškom deset metrov na sekundo kvadrat dvigajo proti našim obrazom, ampak zdi se mi, da nam ob končnem stiku nobena relativnostna teorija ne bo pomagala kaj prida. Morda se motim, morda res ni problema – če se lahko sanja brez sanj, se lahko tudi pada brez padala. Eni pravijo, da ga bomo že še pravočasno iznašli, drugi pravijo, naj razširimo roke in obrnemo po vetru svoje plašče, tretji pravijo, naj pridno molimo

in nam bodo zrasla angelska krila ali pa bo nevidna roka na tla razprostrla veliko gasilsko ponjavo, ki bo ublažila naš pristanek. Moj ata pravi, da nam ni treba skrbeti, saj smo narod smučarskih skakalcev in bomo zmeraj varno pristali v telemark in osvojili prvo mesto. Moj ata je spil kozarec preveč in zjutraj pozabil vzeti svoje tablete. Padamo. Fraza ženske in otroci naprej dobiva nov pomen. Fraza zadnji bodo prvi ohranja starega.

Tom Veber

*** Polijem te z vinom ti ga nekomu fafaš med igrali polijem te z vinom počasi se dvigamo nad oblake igramo se skrivalnice in se nikoli več ne najdemo polijem te z vinom sekunda je samo sekunda leto je samo leto in naše kosti so zdaj težke polijem te z vinom bojim se vsega kar nismo zapisali v nebo zarisali v zemljo in pod naše jezike polijem te z vinom preleviš me na bok in me ljubiš v terci z laježem potepuških psov polijem te z vinom

POEZIJA

ne spomnim se dobro naših večerov in zakaj smo si bili takrat tako zelo blizu

ne pomnim več naših načrtov kakšne barve so bile naše ustnice in kateri tobak smo si tlačili v rizle zagotovo je moralo biti lepo zagotovo je moralo boleti polijem te z vinom v belilo mi padejo naši dnevi naša drobna pripadanja in obljube ki jih radi izrekajo najstniki prosim ne zameri mi če več ne pomnim zakaj ti je takrat toliko pomenilo da sem spal ob tvoji postelji in ti pihal po trebuhu ko te je prežemala slabost in si si želel samo še iti nekam daleč nihče ne sprašuje nihče nas ne išče dnevi se zlomijo sami vase kolena postanejo trhla in dlani hladne polijem te z vinom noč za sekundo prekrije lepljiva belina zvezde nad nami so že zdavnaj umrle iz žepov streseš zelenje jutro se izvije iz naših superg.

Marija Kisilak

reka

taljeno zlato se preliva preko ravnice pod ostrim kotom – pomanjšana razgrnjena da bi v dlan lahko vzel daljnovod in artritičen kozolec ki že leta ni ničesar oblekel.

POEZIJA

lebdiš preko polja v smeri toka nikeljsulfatne reke te odnašajo misli in drdrajoči vlak. gladko polziš brez brzic še ti nikeljsulfatno v strugi povsem svojih dreves ki si jih sadila vsako pomlad in obrezovala novembra da zdaj končno po deseti surovi zimi v njih gnezdijo vodomci nikeljsulfatno.

Davorin Lenko

TEMA BLIŽINE ko te čakam prižgem slepečo luč potem pa prideš in jo ugasneš (da te vidim)

Kristian Koželj

Tako preprost prizor: otrok stoji na obali in meče žabice. Ali bolje: poskuša metati žabice. Vse, kar slišimo, zamolkli pljuski, ko kamen predre gladino in izriše krog, kroge, ki se širijo proti nečemu, kar nima imena, a slutimo, da je. Toliko smo govorili o tebi, da jih je nekaj začelo verjeti, da ne obstajaš. Potem sapa na tilniku, nekaj zašepetano kot pesem:

POEZIJA

Je še kaj bolj molitev, kot to, kar sva počela včeraj in danes in jutri.

Dunja Polonca Guček

krog in kvadrat oba polna moj bolj kot tvoj med njima sivi valjasti očitki nič tišji, če jih zdrobim v njima zlate sanje nekatere prelomljene druge zadavljene tihožitje dveh pepelnikov

Veronika Razpotnik

LOVCI NA GLAVE po zraku frčijo gumice, ki smo jih pokradli s paketov semen v Merkatorju za vogalom od jutri gremo v napad, z gumo na rami do jebemti popolo, bandiera rossa ni tako daleč, približno petnajst let namišljenih sovražnikov. lahko si te predstavljam, kako stojiš na bregu Kolpe in kot mravlje z armaﬂeksa frcaš migrante čez mejo, v prostem času z zračko v roki laziš po štajerskem gozdu in svojim otrokom razlagaš, da streljaš vietnamske svinje; saj ne da v življenju nisi prišel dlje od jugo armije in pri petinpetdestih napredoval v člana varde kamuﬂaža te morda naredi nevidnega a tvojega glasu v glavi nikakor ne morem prevpiti

POEZIJA

skozi hosto za hišo zdaj tečem sklonjena

Tadeja Logar

tloris, naris, stranski ris rojen si med gledalce razporejeni po tribunah si te natančno ogledujejo te bežno opazijo te spregledajo ponujaš jim podobo samega sebe prilagajaš jo moškemu prilagajaš jo ženski branjevki na tržnici otroku na ponesrečenem nastopu nepričakovanim obiskom neznanki na avtobusu neznancu v postelji ne veš točno kdaj si se učil vlog in ali boš kostume kdaj slekel zato bereš o iskanju samega sebe izveš da bi nase moral gledati od zgoraj izveš da bi nase moral gledati od daleč zapustiti telo in se uzreti poskušaš iti dlje pa se vsakič vzameš s seboj še tisti redki ki so kdaj prebili orbito se niso mogli opazovati med košnjo zelenice pred hišo in so videli samo prostor ki so ga zapustili čeprav si navajen na odsotnosti še ne veš kaj bi prazen prostor lahko povedal o tebi a če jim lahko verjameš in boš šel dovolj daleč samo enkrat tega skoraj zagotovo nočeš še izvedeti zato ob hišnem zvoncu skočiš s fotelja na široko odpreš vrata in usta ter začneš z nastopom

Franci Ratej - Frenk: Pastir

Klemen Kovačič

PESEM O KONJSKIH KOPITIH Konjska kopita na otroški glavici, to nagovori srce. Nesmiselno je oporekati poeziji. Preveliko moč ima. A premalo ljudi je zaljubljenih vanjo.

POEZIJA

Konjska kopita pa, ki teptajo komaj rojene kosti, žal mi je, da slikam nazorno, a njihovo pokanje na hladnem granitu odmeva do sem, ta otrok torej, ki ni imel nobene priložnosti. Niti časa za krik. Za to obstaja mati. Vojaki jo vedno pustijo za konec. Drugače bi morali kričati sami.

Kajti poteptati otroka, zdrobiti in pustiti, da nihče ne kriči, to ne gre. Njihova srca ne bi zdržala še tega. Lažje se je zbujati iz sanj zaradi strašnih krikov matere kot zaradi tišine. Si predstavljate, da bi morali vi, potem, ko ste najprej razrezali mamo in nato s konjem pohodili njenega otroka, si predstavljate, da bi vi, ko ne bi nihče zakričal in bi bila samo tišina, da bi vi prvi spregovorili? Kaj pa bi rekli.

Nagrajena pesem Literarnega natečaja Spirala 2020

Franci Novak

ZASTRTOST Gledam fotograﬁjo, na kateri kot otrok stojiš za drevesom, ki ga objemaš z roko, in radovedno zreš v objektiv; da je bil tvoj oče oﬁcir, mračnega obraza in ostrih besed, mi poveš. Gledam te, kot da gledam v neki drugi čas, kako kot otrok stojiš za njegovim hrbtom, za hrbti njegovih prijateljev, za telesi, iz katerih prihajajo besede moči in nadvlade – besede tvojih noči; poslušaš tuljenje zraka v votlinah njihovih teles, med mišicami in kostmi, tuljenje v prsih, v grlu, preden jih izrečejo; besede, ki prihajajo iz njihovih ust, so nekaj dokončnega in nepreklicnega, nič gibkega ni v njih, niso kot tiste, ki jih ti poskušaš izgovoriti z zamolklim, zatikajočim se glasom, kot bi prihajal od zunaj, od drugod. Tvoji so odprti in nedokončani stavki s počasi vijočimi se zlogi, s premolki, s prostori za vse, za nič, za izhod, preden izgovorjeno postane nekaj dokončnega, tvoji so stavki s prostori za odhod v odprto – v polje, v potok, v sneg. Zastrta za okamnelo težo njihovega jezika ne moreš govoriti, zato vstopaš v njihove hrbte, za katerimi stojiš

POEZIJA

nema in ohromela, vstopaš popolnoma gola, da bi razumela, kako iz tuljenja v votlinah njihovih teles nastajajo do bolečine

ostre besede, da bi odkrila, iz katerega tkiva se rojevajo, in prekinila njihov tok – da bi ostali samo zlogi ali stoki, odjeki ali odmevi. Ko izstopiš, ostane rana na njihovih hrbtih, rana, ki je nikoli ne bodo mogli doseči, in bo vedno ostala, skrita in žgoča, ko bodo govorili ... A to je minilo. Zdaj hodiva med drevesi. Dotikaš se vrezov, zarez in ran na njihovih skorjah, na njihovih hrbtih. Tako se spominjaš same sebe, zastrte za njihovimi besedami, stavki, ko svobodno stopaš v odprto – v polje, v potok, v sneg. Postaviš se za drevo, objameš ga z roko, radovedno zreš v objektiv. Poslušaš tiho tuljenje vetra v deblu, ko zgoraj, v krošnji, ptice lahkotno trkajo in se spreletavajo med vejami, kot da je že naslednji letni čas, kot da je že pomlad. Vem, ti svoje otroke učiš novega jezika.

Nagrajena pesem Literarnega natečaja Spirala 2020

Utemeljitev zmagovalnih pesmi za natečaj Spirala 2020

Piše: Tonja Jelen, sožirantka z Alešem Jelenkom

Letošnji zmagovalni pesmi Pesem o konjskih kopitih in Zastrtost sta nagovarjali tako dolgo, da ne ene ne druge ni bilo mogoče pustiti na drugem mestu. Smo v obdobju, ki nas pušča še bolj ranljive in je čas vojne, ki je nevidna, a toliko bolj boleča. Konjska kopita so lahko virus, so lahko streli, prah, drobni delci, vsak pa raztrešči ne samo enega človeka, temveč več. Pesem o konjskih kopitih tako ni samo spomin ali opozorilo na vojno, njene sledi, temveč pesem, ki s fotografsko (kot pravi avtor: nazorno) in zvočno natančnostjo popiše uničenje otroka, krhkega motiva, ki v poeziji vedno pušča različna vprašanja, ko govorimo o izgubi. In ta izguba zagotovo najbolj prizadene mater. A pesem ne zaide v sentiment, temveč zareže, popolnoma ekspresivno. Zločin je zločin, krutost je krutost in dejstvo ostaja dejstvo. Čeprav ima pesem mogoče nekaj slogovnih ravnin, ki ne presenečajo, pa z nekaj verzi in samo sporočilnostjo družbeno aktualizira zgodovino, polzgodovino in zdajšnjost. S prepričljivostjo doseže intimno zgodbo, ki prerašča v univerzalno idejo in tako je res: »Nesmiselno je / oporekati poeziji. / Preveliko moč ima.« Pesem Zastrtost je že na začetku nakazovala osebni avtorjev slog, kar pa se je po razglasitvi in odpiranju kuvert tudi potrdilo. Pesem se izpelje iz podobe na fotograﬁji. Nastane zgodba, ki na popolnoma distanciran način prikaže subjektko in njeno otroštvo. Gre za krutost, ki je skoraj zamolčana in seveda nerazrešena, saj je tudi zdaj dediščina njenega jezika pozabljena prav zaradi trpljenja, ki ga je doživela: »Vem, ti svoje otroke učiš novega jezika.« Gre za zadnji, sklenjen verz, ki deluje kot pojasnilo, ugotovitev. Lirski subjekt nam tako prepričljivo daje vpogled, ki je besedno in stilistično prečiščen. Sama pesem pa je jasno dramaturško zgrajena in tako kot se začne z vizualno podobo, prehaja tudi počasen konec pesmi. Vmes pa so detajli, ki pesmi dajejo še bolj prepričljive verze, s katerimi avtor prikaže vso trpkost, ki je ponazorjena tudi z motivi, lahko tudi simboli iz narave.

Franci Ratej - Frenk: Boginja ljubezni Venera

Tarcisia Galbiati

PROZA: Zgodbe

AKTIVISTKA

Strah me je. Seveda me je strah. Nikoli ne veš, kdaj pridejo v tistih svojih črnih fordih in te odpeljejo. Videla sem. Pa mi takrat ni nihče verjel. Takrat, ko se je vse to začelo. Zgodaj spomladi. Pred dvema letoma. Takrat sem prvič opazila znake pred hišo na koncu naše ulice. Tisti dve črki, zarisani z rumeno barvo tik pred vhodom. E E. Sem ugibala, kaj bi črki pomenili. Brskala sem po slovarjih. Glede na ukrepe in smer politike ni bilo težko ugotoviti: eliminacija, ekstinkcija, ekstirpacija, eksterminacija … Takrat sem se odločila. Tista hiša, tista prva v naši ulici. Lepa hiša je bila. Stara meščanska vila s krasnim vrtom. Gospa je bila nekoč profesorica, gospod pa novinar. Upokojenca. Brez otrok. Znak se je pojavil kmalu potem, ko je gospod umrl. Gospa je ostala sama v tisti veliki hiši. No, zdaj te hiše ni več. Prav na hitro so požagali drevesa, podrli hišo in vse zabetonirali. V nekaj mesecih so na tistem mestu zgradili ogromno štirioglato zadevo s kovinsko streho. Z dvigalom za parkiranje v kleti. Za kamnito ograjo komaj kdaj koga vidiš. Zdi se, kot bi bilo vse prazno. Do potankosti zgrajeno in opremljeno, a prazno. Pojma nimam, kdo je to kupil, vem pa, da so bila

stanovanja zelo draga. Tisto gospo, prejšnjo lastnico, so odpeljali v dom. Pravijo, da je bila hudo bolna, ko je podpisala. No, zdaj tudi nje ni več. So pa znaki. Po naši ulici in povsod po mestu. Vem. Videla sem, kako jih rišejo. Trije, štirje se pripeljejo v vozilu z neprebojnimi stekli. Ogledujejo. Fotograﬁrajo. Več dni opazujejo in beležijo. In potem zarišejo dve črki pred vhod. Pa številke in puščice po asfaltu sredi ulice. Različne barve uporabljajo. Noben dež jih ne spere. Čez nekaj tednov pridejo drugi. Pozvonijo, tolčejo po vratih, se pregovarjajo, mahajo s papirji in čez čas je hiša prazna. Izpraznjena. Porušena. Izbrisana. Na njenem mestu pa gradbišče. Lansko poletje sem šla pogledat, vprašat, ko so v mestu risali s tistimi barvami. Pa so me nagnali. Da me nič ne briga, so rekli. Tri hiše so označili v naši ulici. Po drugih okrožjih in v središču mesta sploh ne štejem več. Strah me je. Ker se to ne dogaja samo pri nas. Sestrična, ki ima hišo ob morju, mi je povedala – po telefonu, seveda, saj je že od začetka epidemije nisem videla – da je tudi pri njih tako. In prijateljica, ki živi kak kilometer stran od južne meje, je zaskrbljena, ker so ji na streho zarisali dve veliki črki: E E. In brat, ki živi na vasi, na vzhodnem koncu države, pravi, da so pri njih označili skoraj vse hiše, starce pa odpeljali v nek

dom za ostarele. Nihče ne ve, kam. Strah me je. Ker je teh znakov po stavbah in ulicah vsak dan več. Vsako jutro se odpravim ven. Zgodaj, zelo zgodaj. Takrat, ko je starcem dovoljeno. Ko imajo starci svoji dve uri. Grem kdaj tudi v trgovino, čeprav ničesar ne potrebujem. Da vidim. Lase si že dolgo barvam v sivo, zato me varnostnik nikoli ne ustavi. Masko si zavežem čez obraz in štejem. Vse manj jih je, starcev. Največkrat se odpravim kar po ulicah. Vsakič grem kam drugam. In delam. Kljubujem. Spreminjam. Priskrbela sem si barve. Tiste ﬂuorescenčne v razpršilcu. Rumeni E spremenim v B, iz puščic rišem rože, spreminjam številke. Rišem tudi pred drugimi hišami. Da jih zmedem. Da jim kradem čas. V mestu je znakov največ. Stare palače so označene s črkami in številkami. Puščice so vidne že od daleč. Ponekod je na stavbi označeno le eno nadstropje ali pa samo levi ali desni trakt. Znaki so ponekod kar pod vsakim oknom. Tudi drevesa so označena. Tista stara bukev, pa akacije in platane nedaleč od vladne palače. Videla sem znak na hiši moje sošolke iz gimnazijskih dni. Dobra novinarka je. Dobro piše. Zna razmišljati. Pred nesrečo je pokrivala konference in uradne sprejeme tujih politikov. Zdaj je že nekaj let na vozičku. In sama. Soseda ji kupuje hrano. Označili so njeno hišo. Tisto lepo vilo

blizu železniške postaje. Vrt je zanemarjen in že dolgo ni nihče obrezal grmovnic in drevja. V petek sem pozvonila in dolgo čakala. Pa ni prišla na balkon. Ni odprla okna v svoji sobi s parketom in dragocenim pohištvom iz drugih časov. Prepozno sem tam spremenila znake. Odpeljali so jo. Po telefonu je ne kličem. Vem, da ni varno. Izsledili bi me. Nimam časa za zasliševanje. Za morebitni pripor. Delati moram. Hitreje moram delati. Več moram doseči z računalnikom. Ponoči in čez dan. Sesuti sezname. Ustvarjati zmedo. Jim krasti čas. Rušiti njihov nadzor in sistem. Včeraj sem se predolgo zamudila v mestu. Dlje kot je tistim zares starim dovoljeno. Vračala sem se po stranskih ulicah, kjer je preozko za kamione in vojake. Pa so me vseeno našli. Ker so pač videli moje sive lase. Ustavili so me. Štirje v črno oblečeni. V sijoči, popolnoma novi bojni opravi. Z vizirji in pendreki in ščitniki čez mednožje in gležnje. Vojaki? Policisti? Kdo bi vedel. Zahtevali so dokument. Ni problema, sem rekla in iz žepa potegnila mamino izkaznico. Da sem se izgubila, sem rekla, da nimam ure, da iščem lekarno, da sem stara, ampak zdrava. Da ničesar ne razumem, ampak sicer skrbno upoštevam vse ukrepe in priporočila. Čvekala sem in ni mi bilo treba sneti

PROZA: Zgodbe

maske. Niso mi pregledali nahrbtnika. Smejali so se za tistimi svojimi vizirji in ščitniki. Šalili so se. Spravili so me v svoje vozilo. Ponudili so mi vodo iz nove plastenke. Izkaznico so zadržali. Peljali smo se do moje ulice. Rekla sem, naj ustavijo pred hišo, ki so jo pred tedni označili in izpraznili. Izstopili smo. Vsi. Začudeno so se spogledali, se nekaj pregovarjali, telefonirali. Dva sta govorila tuje. Nič več se niso smejali in postalo me je strah. Pa sem tistima dvema, ki sta govorila naš jezik, pokazala našo hišo na drugi strani ulice. Seveda, sta rekla. Preverila sta naslov na izkaznici in se z olajšanjem zakrohotala. Drugima dvema sta brž razložila pomoto. Tisti s telefonom je nadrejenim takoj sporočil, da je problem rešen. Stala sem ob vozilu, ob vratih, ki so jih pustili odprta, in čakala, da mi vrnejo izkaznico. Dolgo sem čakala, da so vse zabeležili in obkljukali in se med sabo pomenili. Smejali so se, ko so lezli na sedeže za neprebojnimi stekli. Odpeljali so se. Niso videli, da sem - medtem, ko so preverjali in se pogovarjali – na vrata vozila narisala velik rumen E. Morala sem to storiti. Ni bilo pametno, vem. Očeta moram spraviti na varno. Ker zdaj vedo, kje živim in kdo sem. Strah me je. A ne bom odnehala!

Mirjam Gostinčar

DNEVNA SOBA

Stojim na postajališču ljubljanskega potniškega prometa, Kardeljeva ploščad. Nestrpnost, nejevolja, nervoza. V tem smo čakajoči usklajeni. Ponedeljkovo jutro. Bus se bliža počasi, premika se kot preobilna ženska. Na naši postaji rahlo počepne, vrata se s šumom razprejo. Vstopamo, približujemo kartice, telefone. Biip, biip, dela mašina. Sedamo, si natikamo slušalke, bolščimo v telefone, drug mimo drugega, skozi šipo v mrtev dan. Brezizrazni obrazi, utrujeni obrazi, potrti, vdani. Obcestni plakati obljubljajo palme, sonce, morje, srečo, naše oči pa so uprte v meglo in smog. Opazim ga takoj, ko vstopi. Mladeniča, polnega življenja. To izdaja njegova hoja, nasmeh, oči, čisto vsak delček njegovega telesa. Kot bi sejal življenje ali celo bil življenje samo. Čustvo je premočno, ne sodi v naše vrste. V tem smo nemudoma soglasni. Spogledamo se, prvič in hkrati zadnjič. Pade povelje, nevidno in nemo, vendar povsem nedvoumno. Počasi vstajamo, bližamo se mu, ga stiskamo v obroč. Mladeniča s sijočimi očmi. Ošinem svoje v odsevu šipe, motne so in mlakužaste. Na las podobne ostalim. Naslednje postajališče je Gasilska brigada. Vrata se odprejo, stopimo tesno skupaj. Nekdo mu podstavi nogo, drugi ga sune, tretji brcne. Timsko delo. Brezhibno usklajeno. Nima niti najmanjše možnosti. Izgubi ravnotežje,

zgrmi po stopnicah in pade na pločnik. Silovito in nepovratno. Z glavo močno udari ob robnik, kri orosi tla. Bus spelje. Nekaj zahrešči pod gumami, podvozjem. Zunaj je, ne doseže nas več. Oddahnemo si. Dan spet postane znan, običajen. Tak, kot ga zmoremo sprejeti. Počutim se spokojno in sproščeno, prav kot bi sedela v dnevni sobi.

Davorin Lenko

DOBER DAN ZA BITI NIHČE Jaz sem Nihče, pravijo pa mi tudi Noben. Počutim se kot tujec. Ne spadam sem. Ne samo v šolo, ampak nasploh. Ne spadam na ta svet. Nezemljan sem. Nimam družine. S starši živim v stanovanju in sem edinec. Pravita, da nam gre dobro. Oče pride iz službe ob šestih, mama še pozneje. Sedita v dnevni sobi in pijeta vino in gledata TV. Živim od sendvičev in stvari, ki si jih pogrejem v mikrovalovki. Hladilnik je ponavadi prazen. Alkohola nimam rad. Moj svet je obdan z meglo. Megla je v mojih očeh in v moji glavi. Včasih se porežem, da vidim, če še sploh lahko krvavim. Šolska psihologinja je rekla, da bo minilo, da se bo megla dvignila, toda ona ne ve vsega. Predlagala je obisk psihiatra in omenila antidepresive, ampak mama pravi, da je to sredstvo, s katerim mi bodo nadzorovali misli. Občasno ji ukradem Helex. Sovražim. Sovraštvo je moje edino čustvo. Vsa ostala čustva je požrla megla. Sovražim starša in šolo, sovražim sošolce. Moje sovraštvo je globoko. Potrpežljiv sem. Pravijo, da sem inteligenten, toda že od tretjega razreda osnovne nisem bil več kot dober. Starša sta takrat tudi izgubila zanimanje zame. Matematika mi ne gre, jeziki mi ne grejo. Ničes me ne zanima. Rad sem imel spise, a so me začeli sumiti, zato se zdaj že dolgo

PROZA: Zgodbe

pretvarjam. Sovražim zgodovino. Ponavlja se. Sošolci tripajo na profesorico angleščine. Ima veliko rit in joške. Zdi se mi, da ji je njihova pozornost všeč. Oblači se kot kurba. V razredu imamo eno lezbijko in eno biseksualko. Jaz sem debelušen, trebuh mi visi. Lase si češem na prečo, zato me kličejo tudi Hitler. Sem zelo dober v delu z Excelom in vseskozi si izmišljam nove probleme in scenarije. Lani je sošolka naredila samomor. Imam dva lovska noža in nožnici zanju. Bila sta zelo draga. Punca iz paralelke, ki je na šolo prišla sredi leta, je rekla: » Fak, kako si ti grd,« ko me je prvič videla. Opazujem jih. Poznam njihove navade. Vem kam hodijo. Vem, kdo kadi med odmori in kdo pije v prostih urah in takoj vidim, kdo je s kom kaj imel. Vidim profesorje in profesorice, vidim jih s sovraštvom in strahom. Ko me pokličejo, otrpnem. Ne prenesem, da kdo izgovori moje ime. Nikdar ne zmorem odgovoriti. Profesorica zgodovine me je zadnjič vprašala, kaj je narobe z mano. Bilo je po uri in bila sva v civilu. Izgleda kot čarovnica. Nisem ji odgovoril. Oče ima tri pištole Zastave in 188 nabojev. Podedoval jih je po svojemu očetu in nima prijavljenih. Znam izdelati bombo. Trajalo je več mesecev, da sem se naučil. Fizično sem slaboten, ura telovadbe je ura mučenja in terorja. Sam sem. Starša pravita, da imam vse. Oče mi vsak teden da petdeset evrov. Praktično vse prihranim. Sošolci so mi enkrat podtaknili kuki. V paniki sem

napadel sošolko. Vrgli so me po tleh in me vlekli, brcali in mi grozili. Sošolka je rekla, da me bo ubila, če bom povedal, kaj so naredili. Imela je blazen, krvoločen pogled in želel sem si, da bi tudi jaz lahko imel takšnega. Bledlo se mi je od strahu in panike. Pregriznil sem si jezik in med uro sem krvavel v ustih in požiral kri. Sem drugi najstarejši v razredu in včasih me prisilijo, da jim grem kupit vino ali cigarete. Rad imam računalniške igre. V njih se izgubim. Rad ima FRPjke. Padem v trans. Starša sta želela imeti še kakšnega otroka, a mama od mene dalje ne more imeti otrok, kar mi zameri. Nihče mi ne ukazuje. Ne ukazujejo mi doma ali v šoli. Plenilec sem. Sem na vrhu prehranjevalne verige. Imam orožje. Želim si avtomatsko puško. Očetove Zastave znam očistiti. Bojim se zatikanja, bral sem o tem. Imam tudi toke in pasove za pištole. Imam veliko kamuﬂažnih oblačil. Hlače, majice, jakne. Imam vojaške škornje. Iz civila se v bojno opremo oblečem v minuti štirideset sekund. To je moj rekord. Toda karkoli pod pet minut je v redu. Naša šola je labirint z veliko stopnišči in hodniki. Skoraj kamorkoli lahko prideš na več načinov. Toda glavni vhod je samo eden. Tam se bo začelo. V tretje nadstropje vodijo ene same stopnice. Tam so tri učilnice. Tam je slepa ulica. V petkih imamo tam zgodovino, paralelka pa v sosednji učilnici slovenščino. Tam bom začel streljati. Za primer težav bom imel

opasana tudi oba lovska noža. Pobil jih bom kolikor jih bom lahko. Najprej bom stopil v naš razred. Predvsem si želim ubiti profesorico, lezbijko in tisto punco, ki mi je grozila, da me bo ubila. Še vedno vidim njene blazne oči. Neprestano žveči žvečilko in vem, da vleče droge. Komaj zdeluje, a menda je 'dobra'. Nimajo imen. Ne prenesem njihovih imen in ne priznavam jih. Nimajo jih. Ko so vzeli mojega, so izgubili tudi svoja. Nihče sem. Noben. Stiskali se bodo v razredih in jaz jih bom poklal. Vse. Najprej je ob vhodnih vratih odjeknila manjša eksplozija, ki ni povzročila omembe vredne škode in ni nikogar poškodovala. Po celi šoli so učitelji svojim učencem ukazali, naj ostanejo na svojih mestih in nekaj bolj pogumnih je šlo pogledat, kaj se dogaja. Ob prvih strelih s stopnišča v tretjem nadstropju so se hitro vrnili v učilnice. V učilnici D2 sta dva dobro razvita fanta stopila ob vrata in se postavila vsak na svojo stran. Šepetaje sta si izmenjala nekaj besed. Učiteljica jima ni oporekala; namesto da bi poiskala ključe in zaklenila vrata, se je sesedla za kateder in molila. Neka punca si je šla z roko pod hlače. Nato so se odprla vrata in v smeri katedra sta odjeknila dva strela, ki pa sta zadela samo tablo. Fanta ob vratih sta pobila napadalca na tla in mu iz rok izbila pištoli. Eden se mu je usedel na prsi in mu pritisnil roki ob tla, drugi pa je pograbil težak, pretežno kovinski stol, ga dvignil nadse in ga z vso silo

treščil napadalcu na glavo. Brizgnila je kri. Potem je brizgnila še enkrat. In potem še enkrat. »A je bil to Noben?« je šepnila neka punca. »A je mrtev? A misliš, da je mrtev?« je spraševala neka druga. » Fak, ne miga več. Glej te oči!« je rekel fant, ki mu je sedel na prsih. Bil je topel majski petek in v tistem trenutku ni bilo megle nikjer na svetu. Najbrž.

Nataša Skušek

PROZA: Zgodbe

FINSKI TANGO Na guglu sem natančno preveril, s katere višine je treba skočiti, da se voda ne razmakne in treščiš nanjo kot na beton. Moja teža bi morala ustrezati višini stolpa, ki sem ga že nekaj časa opazoval. Preučil sem Newtonov zakon in določil dan. Bil sem na koncu z živci, razrvan in neskončno osamljen. Do stolpa sem prišel po progi, ob njej pravzaprav, lahko bi me snel kakšen vlak. To bi pospešilo celo stvar, ampak pri nesrečah nikoli ne veš, če so dokončne. Ob sebi sem vlekel kolo in precej težko je šlo po nasutem pesku, ampak se je splačalo. Bila je bližnjica. Ko sem se spustil z nasipa, sem zagledal stavbo, ki je rasla iz vode, do vhoda je vodil leseni mostiček. Šel sem nasproti in pripodilo se je nekaj otrok. Povedali so, da čakajo na bovling. Lutka iz cunj se je zibala v vodi pod mostom in večje smeti, oljni madeži so lili s plavajočega doka. Pod vodo popravljajo ladje, sem pomislil, ampak sem raje pogledal navzgor in misli potlačil. Severnjaki so nori, v taki hiši kegljaška dvorana, kako so prišli sem otroci, nikjer nobenega starša. Mali so tekali po zunanjem hodniku, brez vsake bojazni, da kdo pade v mlako. Nanje res nisem računal. Sklonil sem se pod rumeno rampo in stisnil ob mrzlo pločevino, spet pogledal navzgor. Zgradba se je dvigovala visoko in malce postrani.

Zvrtelo se mi je, potem pa je mimo zdrvel vlak. Najprej z leve in potem še z desne, enaindvajset vagonov plus lokomotiva. Preštel sem jih in veliko se mi jih je zdelo. To bi bila res varianta, ampak odločil sem se za stolp. Nepreklicno. Bil sem na dolgem potovanju, po svoji volji, pa vendar sam in zapuščen. Ničesar nisem puščal za seboj. Veliko sem hodil naokrog, povsod pa sama belina. Večkrat sem skoraj zašel. Znašel sem se med brezami, za njimi bi lahko bila koča, sveče, kamin, ampak bil je le sneg brez stopinj. Sproti jih je brisal veter. Nekoč sem v daljavi zagledal hiše. Našel sem pot in v trgovini s spominki kupil par rokavic z državno zastavico. Nosil sem jih, podložene z zajčjo dlako, pa je bilo kljub temu potrebno spodaj nadeti še ene. Zunaj skoraj minus trideset stopinj. Zavedal sem se temačnih dni, ki so še pred mano. Predajal sem se obupu, vsak dan bolj, in imel sem edino stolp, na katerega se bom povzpel in ne pogledal navzdol. Otroci so se še kar brezskrbno lovili v moji bližini, vedno več jih je bilo. Začel sem hlipati in točiti smrkelj, ki se je sproti spreminjal v ledene palčke. Gledal sem plavajočo coto, ki so jo lahni valovi prignali do roba in pred otroci skrival objokan obraz. Ne vem, kako dolgo sem tako ihtel in se slinil, ko sem se nenadoma spomnil plakatov iz mesta. Najboljše zdravilo je ples. Res sem že večkrat videl

domačine v gostišču, objeta telesa, zarošena stekla. Lahko bi se vpisal na tango. Našel bi plesalko, s katero bi skupaj štela korake, podnevi lovila sončne žarke, se v savni tepežkala z brezovimi metlicami in kurila ogenj. Hodila v volnenih zoknih, pila vodko, jedla lososa. Ponoči čakala na severni sij. Konec bi bil srečen. Odvlekel sem kolo nazaj po železniškem nasipu, tako kot vedno. Sonce je bilo nizko nad obzorjem. Otroci so začeli kegljati.

Blaž Vozelj

KAKŠEN TEPEC … Moje ime je Gorazd. Za prijatelje Gogi. To je moja zgodba. Rad sem imel hitre avtomobile, avtocesto, kjer sem se lahko sprostil, lahkoten veter v laseh in zvoke škripanja gum. Všeč mi je bil občutek za volanom in dooolga potovanja z mojim jeklenim konjičkom. Pravi užitek. Kakšen tepec … (odmev) S svojim avtomobilom sem se rad pokazal pred drugimi in vozil hitro. Prehitro. Pa me je že doletela šiba božja. Žena mi je večkrat govorila, da naj bom previden. Želela mi je le dobro, saj me je neizmerno ljubila. Večkrat mi je rekla: »Gogi, rada te imam, čuvaj se! Ne pozabi, da nisi sam,« jaz pa sem se ji le zasmejal in speljal svoj avto, misleč, da sem bog in batina. Kakšen tepec … (odmev) In se je zgodilo …. nikoli ne bom pozabil … avto je odneslo visoko v zrak, da smo poleteli čez cesto, spoznal sem, da nimam več moči nad dogajanjem, čutil sem močan udarec v glavo, samo zabolelo me je … in potem naravnost v drevo. Samo še tema me je pokrila … Nikoli ne bom pozabil. Nikoli! Kakšen tepec! (odmev) (trenutek tišine) Še danes se kesam, še danes mi je hudo … še danes zvečer jočem, ko se uležem v posteljo in ne morem zaspati, ko se

spomnim na ta trenutek. En sam prekleti trenutek, ki mi je vzel vse moje življenje. Vse. Še danes se večkrat vprašam, kaj mi je bilo tega treba. Še danes, po dvajsetih letih, ko bi moja hčerka lahko domov pripeljala svojo prvo ljubezen in jo ponosno predstavila svojemu očetu. Še danes, ko bi z mojo ženo lahko gradila vikend na obali in se veselila selitve na jesen življenja. Še danes ne morem izbrisati grenkobe iz svojega srca. Srca, ki mi je zakrknilo od jeze, obupa, bolečine. Še danes … Kakšen tepec … (odmev) To je moj križ, ki sem si ga sam nakopal. To je moje 'zafurano življenje'. Danes je moj jekleni konjiček star invalidski voziček, ki mi ga je priskrbela socialna. Moja hči mi še danes s fotograﬁje na nočni omarici kriči: »Ne, oči, neeeee …« žena pa mi govori: »Gogi, rada te imam, čuvaj se! Ne pozabi, da nisi sam.« Kakšen tepec …(odmev) (trenutek tišine)

PROZA: Zgodbe

Zato ti polagam na srce: NIKOLI, RES NIKOLI NE VOZI PREHITRO. IMAŠ LJUDI, KI TE IMAJO RADI. NISI SAM NA CESTI. NE BODI TAK TEPEC. ZAPOMNI SI TO! Ne bodi tepec …!!! (odmev) Zgodba je avtorsko delo, napisana kot socialna zgodba za odrasle. Je plod lastnega umetniškega navdiha in strokovnega znanja o socialnih zgodbah, ki so prvenstveno namenjene učenju primernega vedenja otrok z

avtizmom (po metodi Carol Grey). Glede na aktualno tematiko je ta strokovna metoda združena z literarnim ustvarjanjem v pričujoči, izmišljeni zgodbi prilagojena besedišču in vsebini odraslih, da bi družba začela razmišljati z glavo.

Tomo Podstenšek

LAKOTA

Predramilo jo je enakomerno pozibavanje, kakor da bi ležala v kajuti jadrnice, ob katero butajo morski valovi. Potem je začutila vročo sapo na vratu in lepljivo vročino puhtečega telesa, ki se je priželo k njej in jo z boki vztrajno suvalo v zadnjico. »Daj mir, no! A ne vidiš, da še spim …« se je poskušala odmakniti, a jo je kosmata moška dlan potegnila k sebi in začela gnesti njeno dojko. »Auu, boli!« Stisk je za spoznanje popustil, a prsti so še naprej z nespretno ihtavostjo šarili okoli bradavičke, druga roka pa ji je medtem skušala sleči spodnjice. »Pusti me še par minut, no!« »Če si te pa tako želim … Saj bom hitro,« ji je šepnil na uho in dih je zanesel do njenih nosnic vonj kovinskega jutranjega zadaha. Zdaj je bila že popolnoma prebujena, ni bilo šans, da bi lahko spet zaspala nazaj. »Nehaj, no! Lulat me tišči. Pa lačna sem, včeraj nisem cel dan skoraj nič pojedla. Mogoče po zajtrku …« »To vedno rečeš, pa potem vsakič pride kaj vmes …« je zamomljal in jo obenem z napetim udom ves čas dražeče drgnil po sramnih ustnicah. Sicer je sovražila njegova čustvena izsiljevanja, a včasih je bilo pač enostavneje popustiti kot nato še ves dan prenašati njegovo tiho užaljenost in obtožujoče poglede. Razen tega

ščemenje med nogami ni bilo povsem neprijetno. »Prav, ampak počasi,« se je lenobno obrnila in legla na hrbet. Nobene želje ali namena ni imela, da bi se pretirano naprezala, kar naj se sam potrudi, če je že začel … Lakomno se je z obrazom zaril pod njen trebuh in jo začel lizati. Pravzaprav ni bil slab ljubimec; sicer je imela že boljše, pa tudi kakšnega slabšega. Povsem povprečen torej. Pomanjkanje spretnosti je reševal z vnemo in po svoje je bilo skoraj prisrčno, kako iskreno ga je privlačilo in vzburjalo njeno telo. Ko je bila spodaj dovolj vlažna – še sama ni bila povsem prepričana, ali od lastnih sokov ali zgolj njegove sline – se je dvignil, si s hrbtno stranjo dlani obrisal usta ter zlezel nanjo, pri čemer se je obzirno naslonil na komolce, da ji ni bilo treba prenašati njegove celotne teže. Še bolj je razširila noge in ga sprejela vase. Malo je zapeklo, pa ne preveč, že po treh ali štirih sunkih se je navadila. Strmela je v razpoko na stropu in razmišljala, kaj si bo pripravila za zajtrk. Mogoče jajca na oko. Ni se mogla spomniti, ali je od prejšnjega dne ostalo še kaj kruha … Najbrž ne, najbrž ga je kot običajno pojedel in bil prelen, da bi šel po novega. Če ni kruha, lahko naredi palačinke. Ali pa kar kosmiče v mleku ali jogurtu. Čeprav bi ji pravzaprav bolj prijalo kaj slanega … Mogoče ga bo pa nagovorila, da se medtem, ko bo ona še v kopalnici,

PROZA: Zgodbe

zapelje do trgovine in ji prinese sveže žemlje in hrenovke; moški so včasih po seksu iz hvaležnosti pripravljeni narediti marsikaj … Gorčica, ne sme mu pozabiti naročiti, naj prinese še kozarec gorčice! Čeprav je bila z mislimi povsem drugje, se je njeno telo začelo odzivati na dražljaje. Začutila je, da obstaja majhna možnost, da bi lahko celo doživela orgazem, zato ga je prijela za boke ter usmerjala hitrost in globino njegovih vbodov. Upala je samo, da bo zdržal dovolj dolgo, pošteno je že hropel in iz njegovega obraza so na njenega deževale slane kaplje znoja. V drobovju je kmalu začutila žgočo vročino, ki se je začela širiti ob hrbtenici navzgor. Bližala sta se vrhuncu in zdaj je tudi ona izpustila nekaj polglasnih vzdihov. Začelo se je zvijati, sprva narahlo, nato vse močneje in močneje, dokler se ni napela v poslednjem krču, kite so se zategnile, obraz spačil, usta široko odprla. Ni se mogla več nadzorovati, široko je razprla čeljusti, hlastnila po njegovi glavi in jo odgriznila. Obglavljeno moško telo je še nekajkrat zanihalo, iz vratnih žil so v pojenjajočih sunkih brizgali topli curki krvi. Tudi utripanje v njej je potihnilo in mrtvo telo je s vso težo pritisnilo nanjo. Ko je med kočniki zdrobila lobanjo, se ji po ustih razlezla sočna zdriz. Nekaj časa je potrpežljivo mlela kosti, žvečila in požirala, nato pa izpljunila kepo las, ki se ji je zataknila v grlu. Nejevoljno je odrinila s sebe brezglavo truplo in ga prevalila na bok.

Smešno, njegov ud je bil še zmeraj malce nabrekel. Vstala je in pohitela v kuhinjo. Ni bila več lačna, skuhala si je samo skodelico črne turške kave, sedla za mizo in se zazrla skozi okno na vrt pred hišo. Zunaj se je že danilo in vse je kazalo, da se obeta še en lep, veder dan. Morala bo razmisliti, kaj storiti s preostankom kadavra. V poletni vročini se bo hitro usmradil. Treba bi ga bilo čim prej razsekati, zapakirati v plastične vrečke in pospraviti v zamrzovalno skrinjo. Sicer je bil bolj koščen, ampak za juho bo dober … Potem bo treba poiskati novega moškega; zoprno, pa komaj se je navadila na tega. Tudi posteljo bo morala preobleči, kdo ve, če se bodo tisti krvavi madeži sploh dali oprati. Zamišljeno je z obema rokama prijela skodelico vroče kave in jo ponesla k obrazu, jutranje sonce pa je na steno prilepilo njeno bogomolkasto senco.

Ajda Peternel

MEDVED

V mestu se je začelo počasi temniti. Prižgale so se ulične svetilke, ljudje pa so premraženi hiteli v svoja topla stanovanja. Le tisti, ki so ostali zunaj, so lahko opazovali čudo, ki ga je s seboj v mesto prinesla tema – iz senc, so na mestne ulice stopili medvedje. Njihovi kožuhi so se mastno svetili, iz gobcev pa jim je puhtela topla sapa. Med njimi je bil tudi star sivi medved, ki pa se svojega imena ni več spominjal. Žalostno je taval okrog smetnjakov in iskal hrano. Vsake toliko časa je pogled obrnil proti ljudem, ki so ga izpod uličnih svetilk opazovali. Počutil se je, kot da je zaprt v živalskem vrtu, pa čeprav bolj svoboden ne bi mogel zares biti. Odmaknil je pogled in se posvetil smetem, na kar je za sabo zaslišal topel ženski glas. Prihajal je iz teme in ga spraševal: »Anton? Anton, ali ste to Vi? Pozdravljeni, kako ste danes?«. Medved se je obrnil in v soju uličnih svetilk zagledal nasmejan obraz. Ženska je v rokah držala skodelico z vročo vsebino in mu jo molila pred gobček. »Pridite Anton, prinesla sem Vam juho, bova skupaj povečerjala,« je nadaljevala. 'Anton, Anton, Anton …' je medvedu odmevalo v glavi. Bil je lačen, zato se je stegnil bližje h skodelici in tedaj opazil svoje šape, ki so se spreminjale v dlani. Pogled je usmeril navzdol in presenečeno ugotovil, da ima stopala. Stopala!

Človeška stopala! Začudeno si jih je ogledoval. Kar ni mogel verjeti, kaj se dogaja. »Anton je vse vredu?« ga je vprašala ženska. 'Anton!', se je takrat posvetilo medvedu. On je Anton! Obrnil se je, da bi veselo novico sporočil svojim medvedjim prijateljem, a je na mestu, kjer so prej brundali medvedje, zagledal le kupico suhljatih in razmršenih ljudi. Bili so brezdomci, ki so po smeteh rili za ostanki hrane. Anton je bil na žalost nocoj edini, ki je v očeh človeka, postal človek tudi sam.

Manka Kremenšek Križman

PROZA: Zgodbe

ČRNO VESOLJE MARINA ZAKINJE

»Moral bom zamenjati vzmetenje pri postelji, vse je šlo k vragu,« reče Maks. Oči se mu svetijo. Vedno začne on. Najmlajši je, pravkar poročen in ves čas razpreda o seksu. To nas prebudi. In kava. Sedimo ob mizi, na kateri je majhen kuhalnik, pijemo kavo in se režimo. Ko Maks začne, se usuje. Rad imam ta naša jutra. In fante. In vonj delavnice. Najraje od vsega imam vonj delavnice. Ko zjutraj odprem vrata … Če bi bil slep, bi vedel, kje sem. Globoko vdahnem. Zrak je gost, prepojen z vonjem po motornem olju, nafti in raznih mazivih. Skozi podolgovati okni prodirata v delavnico snopa svetlobe, natrta s prašnimi delci in mukoma razbijata temačnost prostora. Vstopim v to gostoto. Tukaj sem jaz najbolj jaz. »Fantje, zdaj pa na delo,« reče Cene, naš šef, ko je ura sedem. Zjutraj mi gre. Dve, tri ure zmorem. Do malice. Po malici, ko sem že malo utrujen, se začne. »Pusti, bom jaz. Ti zlošči platišča,« reče Vlado. Umaknem se na stran in opazujem, kako brez težav odvije vijake na pnevmatiki in jo položi na montirko za gume. On ve. Edini je, ki ve. Mislim. »Če boš še kaj rabil, kar povej,« reče, ne da bi me pogledal.

Vlado mi krije hrbet. Všeč mi je, ker ne dreza vame, ne sprašuje. Ko vidi, da mi ne gre, opravi namesto mene. Vzamem krpo in začnem loščiti platišča. To v tem trenutku zmorem. Začelo se je junija, zdaj je september. Ne upam k zdravniku. Stalno odlašam, iščem izgovore, ker me je strah. Svinjsko me je strah. Najprej sem mislil, da sem samo utrujen in da bo minilo, ko bom šel na malo daljši dopust. Ni minilo, vse se je le še poslabšalo. Bojim se, da me bodo poslali na bolniško in nato pred invalidsko komisijo. Upokojili me bodo, kot so Francija in potem ... Potem bom ostal brez vsega tega tukaj. Ob štirih je konec šihta. Fantje se preoblečejo. »In ti?« vpraša Cene. »Nekaj moram še dokončati,« rečem in se delam, da nekaj iščem na panelu z izvijači. »V redu, samo ne pozabi zakleniti,« reče. Zdaj je že vajen. Mislim tega, da ostajam po šihtu na šihtu. Prisluškujem v prostor in čakam, da se vrata za zadnjim zapro. Tlesk. In nato tišina. Ostanem sam. S panela vzamem ključ številka 18 in ga dam v prsni žep na kombinezonu. Stopim k luknji in se po stopničkah previdno, da ne bi izgubil ravnotežja, kot sem ga zadnjič, spustim vanjo. Ko sem spodaj, nekaj trenutkov postanem. Toliko, da se telo privadi. Nato pogledam navzgor, v podvozje, v črno, smrdeče vesolje, sestavljeno iz zobnikov in cevi in

vlečnih drogov in kljuk in ležajev in priklopov in verig. Moje vesolje. Sežem v žep in iz njega potegnem ključ. Globoko vdihnem. Ključ približam matici. Zagrabi jo. Takoj jo zagrabi. Roka je mirna. Vse je v redu, v redu, v redu, si šepetam. Ključ potisnem navzdol. Nič se ne zgodi. Pritisnem močneje. Nič. Pritisnem še močneje, to pot z obema rokama. Začutim, kako matica popušča. Preplavi me zadovoljstvo. Zmorem! Zdaj lahko matico odvijem s prsti, tako bo šlo hitreje. Toda v trenutku, ko skušam s palcem, kazalcem in sredincem objeti kovino, se začne. Spustim roko. Jo ponovno dvignem. Spustim. Dvignem. Spustim. Tresenje. Poskusim še enkrat. Ne gre, zaradi tresenja ne gre. Podprem jo z levico. Tresenje ne poneha. Nasprotno. Moje dlani postajajo vedno toplejše, vedno bolj trepetajo. Nohte levice zarijem v podlaket desnice, da bi bolečina preglasila tresavico in prelisičila telo, možgane, misli, mene, prekletega mene, vdih, izdih, vdih ... Ne morem. Tako mi je, kot bi skozme spustili elektriko, dlani so vroče, gorijo, isto je kot včeraj in predvčerajšnjim in vse te preklete mesece. Nekako se povzpnem po stopnicah in stopim do majhnega hladilnika v kotu delavnice. V njem hranimo pijačo in hladilne vrečke. Odprem ga, potisnem vanj dlani in jih zakopljem v hladilni vrečki. Včeraj je pomagalo. Čutim, kako se hlad nateka vanje, jih umirja, iz njih srka nemir in vročino in tresavico.

V tistem zaslišim za hrbtom korake. Udarci pet ob linolej. V prostoru odzvanjajo drugače kot koraki mojih kolegov, ker oni nosijo športne copate in ne čevljev. »Si še kar tukaj?« Takoj prepoznam glas. Zakaj je prišel? Vedno prihaja ob ponedeljkih in četrtkih, danes pa je torek … Odmaknem se od hladilnika in se počasi obrnem. »Rekli so mi, da po novem ti zaklepaš delavnico,« reče direktor in privzdigne obrvi. V žepu kombinezona prsti zatipajo ležaj, ki naj bi nadomestil starega. Stisnem ga v dlani, da mi kovina zareže v kožo. »Do jutri je treba zamenjati ležaje pri amortizerju, zato sem ostal,« končno izdavim, potegnem roko iz žepa in jo stegnem daleč predse, da bi oni videl. Dlan je mirna. Na njej se sveti srebrn kovinski obroč. »Vsak mehanski del ima svojo dobo, tako pač je,« skomigne z rameni. Gledam ga in skušam razumeti, kar se skriva za izrečenim. Nekaj v meni se zamaje, nekaj je … Obrnem se in stopim do luknje. Spustim se vanjo in pogledam navzgor, v mastno črnino, stegnem desnico proti matici in jo začnem ponovno odvijati. Noben mehanski del nisem, vpije vse v meni, vsak košček kože, tkiva, kosti, vsaka žila, vse vibrira, niha, valovi, se prelamlja, lomi, nabreka, kriči, nevidna sila mojih misli bi lahko upognila gred nad menoj, stalila podvozje, raztreščila

PROZA: Zgodbe

to prekleto črno vesolje, če bi jo le lahko pretvoril v ... v … Odprem usta, da bi … Matica mi zdrsne med tresočimi prsti in se zakotali na tla. Tenko, izdajalsko cingljanje. Zadržujem dih … »Jutri boš šel k zdravniku. Potem bo že kako,« reče glas od zgoraj. Zveni lahkotno. Zveni, kot da gre za dogodek, komaj vreden omembe. V mislih mrzlično meljem varljivi, zavajajoči dodatek: … potem bo… že kako…, že kako…, že kako… in ga skušam pripeti na nekaj…, nekaj… Na kaj? Kaj vendar?! Ne gre! »Jutri bom šel k zdravniku. In se vrnil nazaj sem,« rečem trdo. Začutim, kako se skozi besede iz moje notranjosti odlušči strah zadnjih mesecev. Prostor zabobni ob izdihu.

Petra Bauman

POJEDINA

Zunaj je bilo vroče. Praznovali smo Tinino diplomo, nekje na Pohorju, na vikendu njenih staršev. Veselo je bilo, le kako ne bi bilo, vesela je bila novopečena sociologinja kulture, čeprav nihče ni čisto točno vedel, kaj to pomeni, a ni bilo važno. Tisti dan ne. Niti ni bilo važno, ali bo dobila službo ali bo odšla kam v tujino ali pa bo kelnarila. Slutili smo, da bi ji utegnili pomagati starši, ker so imeli neko ﬁrmo s pohištvom, to le ni kar tako, in imeli so zidanico na Pohorju, kar pa sploh ni kar tako. Bog ve, da tudi sociologinja kulture lahko prav pride v trgovini s pohištvom, če se človek le malo znajde. Bili smo torej tam, dim od ražnja nas je že malo prepojil, naš smeh so lahko ujeli tudi na kakšnem sosednjem hribu. Krog prijateljstva je bil sklenjen. Dina je predlagala pohod do nekega spomenika, da je lepa ta pot, da se malo razmigamo, nadihamo svežega pohorskega zraka, še neko jezerce da je tam. Ko se vrnemo, bomo nadaljevali s hrano, pijačo, odbojko, sončenjem, petjem ob kitari, plesom, vsesplošno spontanostjo, mudilo se nam ni, vsi bi naj prespali gori. Gostiteljico sem prosila, če lahko ostanem pri hiški, da bom nalupila zelenjavo, si izmislila kakšno igro za potem, res mi ni bilo do sprehoda, od sonca sem bila malo utrujena, pohodno pot sem že poznala. Ostala sem torej pri bajtici, lepi kamniti hiški z vrtom odzunaj, s smrekami in

majhnim vodnjakom, na mizo vrgla kumarice in jih začela lupiti za solato. Ravno so dobro odšli in pisano izginjali po gozdni potki, ko se je ob hiši precej naglo ustavil rdeč avto. Neki starejši Ford. Iz njega je naglo in zadovoljno, kakršen je zmeraj bil, stopil M, ki je že prej javil, da bo nekoliko zamudil. »O, kaj so te kar samo pustili?« je nasmejano vprašal. »Šli so na sprehod. Nekdo mora čuvat bajto.« »Ne vem, če jo boš lahko branila.« »Kako to misliš?« »Pa, neki medvedi hodijo tu okrog.« »Pa, ni to Kočevski rog.« »Ne. To je Pohorski rog«. Hitro sva zakoličila najin odnos z M, za katerega sem vedela, da se je pred nekaj meseci razšel s punco, da trenutno neke resne nima in da mu njegov sangvinični značaj in že na prvi pogled viden hedonizem ne data, da bi se zaprl pregloboko vase. Gubice ob očeh in guba sredi njih ter presenetljivo zgarane in hrapave roke pa so govorile še neko drugo zgodbo. Zgodbo o moškem – medvedu. Prišel je, zdaj je bil tu in všeč mi je bil še iz časov, ko sva bila sodelavca. Ja, pred kakšnimi sedmimi leti v neki ﬁrmi. Že takrat sva se rada družila, se vozila po terenu, si delala majhne usluge, si prinesla kavo iz avtomata, si voščila za božič, vedel je za moje naklonjene poglede, a jih ni spodbujal, to je že pazil, in vedela sem jaz za njegovo dobrodušnost. V tistih nekaj urah službe sva bila v nekem vzporednem svetu, v nekaj urah sreče,

ki jo lahko da samo sreča neuresničene ljubezni, ki obdana v debel plašč upa, da ji ga bo nekoč nekdo potegnil z ramen. Kasneje sva se srečala le tu in tam, na ulici, kakšni pijači, preko skupnih znancev sva se kdaj pa kdaj na kakšnem kulturnem dogodku celo skupaj napila, a nikoli ni bilo med nama nič. Prepovedano. In zdaj je bil tu. Mešanica pohorskega gozdarja in pronicljivega opazovalca sveta. Ljudski in svetovljanski. In temno poraščen po prsih, to mi že ni ušlo. Sedla sva k mizi in jaz sem lupila zelene kumarice, od pogovora, čeprav kratkega, že rahlo zasopla v obraz in zeleno valovanje vetra je oplazilo eno od polken, da je nežno potrkavalo. Gledal me je v roke, ki so držale kumarico in njen sok je sveže in zdravo dišal. »Rabiš kaj iz hiše?« je vseh sedem let spravil v vprašanje M. »Ne, lahko pa greš zapret polkna, da neha tolčt.« »Greš z mano?« »Ne. Pridem za tabo«, sem se v tisočinki sekunde odločila, da si uresničim dolgoletno željo po takojšnjemu prenehanju sprenevedanja, čeprav je bil pogovor z njim hudo privlačen in bi lahko še trajal. A po sedmih letih je bil čas, da postaneva dorečena. Časa ni bilo veliko, druščina se bo vrnila čez kakšne tričetrt ure, sem izračunala, M se okoli tega ni kaj prida vznemirjal. Stopila sem v zidanico za njim, ga videla stati pri oknu, obrnil se je. Delala sem se malo negotovo, kot da bi bilo to

PROZA: Zgodbe

vtisnjeno v način obnašanja vseh žensk, v pražensko v nas in nič ne bi moglo biti bolj naravno … in se veselila tistega, kar je naznanjal ta trenutek, ta večer. Poiskala sva mizo, debela lesena je bila, stabilna, kakršne so v takšnih kamnitih hišah. Ustavila sem se ob mizi, M je hodil proti meni in naenkrat sva si stala nasproti. Stal je ob meni na robu mize, bila sva vzravnana kot sveči, ki bi bili potrebni za blagoslov … a oči so se odločile, koža je zavrela. Miza naju je podprla in rahlo zaječala s svojim stoletnim glasom, ko sem se počasi usedla nanjo … z nogami rahlo narazen, se zazrla v strop, od svežega apna bel, a ob zaloputnjenem polknu že siv, kot da bi nekaj iskala zgoraj … in se nato počasi zazrla v M, ki je stal tam ves in cel, otrok, moški in žival. Moj džins je spolzel ob M-jevem navzgor, odzadaj sem prekrižala nogi in M je stal v obroču iz toplih meč, ki so ga stiskale bliže k ženski, k njeni mornarski majici, priprtim očem. Hrbtenica se ji je zvila v čisto pravilen es, ko sem nagnila vrat nazaj in ga čutila tako blizu, še mirnega v drži, a s svetlečo temno kožo in rokami, ki so že prijemale zatilje … močno je stisnil za šop las in z občutkom potegnil nazaj. V ustih se je obema nabiralo mokro, a ustnice se še niso pripojile, ne še, vsak gib je moral trajati posebej, biti ločen od ostalih … gledala sva se in M mi je gnetel lase kot nepodkupljivi kupec, ki preizkuša volno, vsak las je šel skozi prste, zagrabil jih je spet in jih nesel k svojemu obrazu, močno potegnil skozi nosnice,

po ognju sem dišala in kumaricah in po soncu. S svojo temno močno roko, dišečo po železu je šel … z blazinicami prstov po levi strani lica, stopil še mali korak bliže in me privezal na sebe … stoječega, mirnega, silnega. S celotno dlanjo mi je naenkrat pokril usta, rahlo pritisnil, da sem s konico jezika začutila slankast okus, vpijala vonj železa, trave in lesa … z ustnicami in jezikom sem vpijala M-jevo sporočilo in se telepatsko razširjala v trenutek, ki bo sledil … nato je z roko pokril ves moj obraz, me božal z eno roko in z obema kot bi bilo poslednjič, pa saj je bilo, a prvič tudi … božal je intenzivno, mi spreminjal obliko ustnic z rokami, zajemal obraz, šel čez oči, komaj zaznavno je drgetal in bila sem živa. Dihanje se je vedno bolj slišalo … razprla je ustnici in z jezikom objela njegove prste, jih držala med zobmi kot pes, ki ne spusti igračke, smejal se je M z dolgim zamolklim glasom v grlu, ki je trajal, in jo gledal … kot poglavar na svojo dolino. Z močno prepojenim jezikom in z vibrirajočim glasom v grlu jih je sesala, dva naenkrat, tri, kdaj pa kdaj prijela njegovo roko in njegovi mokri prsti so postali čopič, s katerim je risala vlažne sledi čez svoji ustnici, čez nežno vznemirjeni opni. Naenkrat je ugriznila na sredo kazalca, da jo je pogledal z globoko črnino svojih oči in njegova prosta roka se je sprožila v njeno sredino … v vroči džins tik pod zadrgo. Ulilo se je. Nepričakovano, ko pa je še prej sijalo

sonce, celo zagrmelo je, zunaj se je nekaj prevrnilo in poletna nevihta je zašumela nad hišo … ulegla se je na hrbet, še vedno tesno objemajoča njegova bedra, oči so mu gorele. Videla se je v njih, videla, kaj vidi. Nagnil se je nad njo in razprl svoja usta, da se je rožnato in temno in belo zasvetilo iz njih in jih pritisnil ob njena … pljusknila sta skupaj … tako silno, da bi se lahko poškodovala … spremenila se je v prebivalko pragozda, ki je od veka vekov prebivala na Pohorju, v žensko, ki je slekla svojo kožo in dobila noge, ki so dajale prostoru svetlobo … mojstrsko, natančno in neprodušno sta se odmerjala drug drugemu in se vedno nekoliko prihranjala za potem. M je glavo zagozdil v njen trebuh in z eno roko potegnil s telesa mornarsko majico, svetlo moder modrček je odletel proti kavču, ki je le na koncu ponudil počitek delavcema, ranjencema, brezimnežema z vžgano pekočo rano sredi čela, sredi srca. Z desno roko je naredil odtis na prsi, s svojo veliko dlanjo se je lahko dotikal obeh hkrati, s konicami prstov je prijel eno rožnato jagodo, z zapestjem drsel po drugi … vzdignil se je in temni roki sta pokrili mali beli kupoli, krožili komaj zaznavno, medtem ko je v njenih ustih globoko zajemal M-jev jezik, zalivali so jo lastni in njegovi sladki sokovi, popolni arhitekturi se je v ustih pridruževala še popolna glasba, jek, jok, obramba in napad, vse, kar je prihajalo iz njenega in njegovega dna, iz maternice in trebuha ... gibanje jezika se

je preneslo na njegovi roki, trzajoči hitri gibi so do kraja napeli kupoli s posvetilom na vrhu, da sta se začeli svetit, kot bi nanju padal poletni dež od zunaj … Odmaknil je usta, jo vmes pogledal in v očeh je bila zavzetost gozdarja ob podiranju drevesa … drevo je bilo njegovo, satje njeno … Vse zvezde in luna in sonce in nebo in zemlja in podzemlje, vse divje in prestrašene živali, vsa ženska, vila in demonka (sanjavka in pihalka ognja) je planilo proti središču … v trebuhu so odplesali svoj tisočletni ples in bili do kraja živi in do kraja pijani v ognjeni krogli … Na rob ustnic mu je zašla njena jagoda, gledala ga je, da je videla vse drobne zareze njegovih ustnic, od znotraj so bile mokre, od zunaj puščavsko suhe, s svojimi mokrimi prsti je rahlo povlekla čez njih in videti je bilo, kot bi jih naenkrat zalila kri … priklopila se je na njih in naredila sta moker globok in sladek tunel, medtem sta se osvobodila vsega, kar je še ločevalo človeka od Adama in Eve … V sončno kroglo se je zarinil hrast … Vse se je vžgalo, silhueti temni na srebrnem ozadju, zanihal je lestenec, dva človeka, moški in ženska sta trzala v sekundah, ko je s temne lesene police odbliskaval svečnik, za njim stopnišče, ki vodi navzgor ter košara sadja, ki je videti tako, kot da se je nikoli nihče ne dotika. Na sliki v sobi je bil zajec, ker ga med zobmi nosi bik, ki so mu v črn moker kožuh zasadili kopje.

Franci Novak

PROZA: Zgodbe

RDEČ

Pozno zimsko popoldne, ulica v predmestju majhnega mesta, cesta se blešči od nizkega sonca in izginja med silhuete oddaljenih hiš; ob cesti so postavljene prodajalne avtomobilov, prosojne zastave z znaki avtomobilskih znamk plapolajo v rahlem vetru – vetru, ki ga mimoidoči komaj občuti, preden se izgubi v bleščavi ulice. Na pločniku, ob mrežasti ograji, za katero so razstavljeni avtomobili, stojijo deklica, moški in ženska – zdi se, da je deklica njuna vnukinja. Kateri avto ti je najbolj všeč? vpraša ženska deklico. Rdeč, odločno izgovori deklica. Prapori močneje zaplapolajo, zdaj povsem prosojni, kot presvetljeni od besede, ki zvonko, a odločno odmeva, ki se razpenja in razteza med stavbami obcestnih hiš in prodajaln; beseda je izgovorjena, beseda, ki jo je izgovorila deklica, ostaja v zraku, lebdi v soncu, sije in žarči, kot neka toplota, kot bližina: praznik je. Kot bi bil praznik. Rdeč. Le en avto med številnimi avtomobili, postavljenimi za ograjo, le en avto, ki se prilega besedi; avto, ki ni del nobene serije, ki ga niso pripeljali iz proizvodnih hal, za katerim ni truda in napora inženirjev in delavcev, ki ne izpušča strupenih izpuhov, ki ne bo prodan, ki ne bo prinesel zaslužka, ki je le tu. Rdeč, kot noben drug avtomobil. Rdeč je tisti, ki ne prihaja od nikoder, ki ne pelje nikamor. Zastave plapolajo, ko

znaki podjetij in tovarn polzijo z njih, dokler kot prosojne tančice ne vijugajo in poplesujejo povsem prazne, izpraznjene vseh znakov. Beseda zveni v soncu, deklica je še vedno zatopljena v odbleske na rdeči pločevini; beseda okoli sebe riše ris, v katerem stoji deklica; tako močan je ta ris, kot lep, barvit obroč, tako lepo je stati v njem. Rdeč. Rdeči odbleski na pločevini se prelivajo kot gosto olje. Beseda se razteza, odhaja še drugam, povsod naokoli, tiho zveni v zraku, postaja glas sam zase, kot odrešen povezave s katero koli stvarjo. Ris se širi, in deklica je v njegovem središču. Rdeč. Ostaja povsod; v zraku, na zemlji, žarči toploto, kot sonce. Tudi moj avto je rdeč, zadovoljno pokima ženska, ki stoji ob deklici. Predrag je bil, reče moški. Ampak je pa varen, se namrgodi ženska. Za ta denar že mora bit, reče moški. Bi že nehal s tem, jezno reče ženska. Boš imela tak avto kot babi, ko boš velika? vpraša ženska deklico po kratkem premolku. Takrat ne bo več takih avtov, reče moški. Ris se razdre. Deklica poskoči in stopi naprej, poskakuje v preveliki bundi po pločniku pred moškim in žensko, ki hodita za njo; rdeč je ostal zadaj, deklica pozablja nanj. Beseda je izzvenela, a nič hudega, si misli deklica, zdaj pozna skrivnost, urok, zdaj ve. Pozna besede, njihovo moč.

Smeji se, ko stopa pred moškim in žensko, po osončeni ulici v predmestju. Avtomobili počasi vozijo mimo, in ko pridejo do konca ulice in zapeljejo na majhen, ozek most, se raztopijo v bleščavo; kar naenkrat izginejo kot avtomobili na televiziji, ki kar spolzijo v nič, za okvir zaslona; ali kot avti v igricah na telefonu, ki se razblinijo v drobne mehurčke, ko ustreliš vanje. Deklica opazuje avtomobile, ki počasi vozijo mimo. Mogoče bo enega izbrala, mogoče ne. Stopa naprej po ulici in moški in ženska jo poskušata ujeti z racajočimi koraki. Na zastavah, ki rahlo plapolajo ob robu ulice, se spet zarišejo znaki podjetij in avtomobilskih znamk. Iz dimnikov tovarn v daljavi se začne valiti gost, neprediren dim. Silhuete ljudi prihajajo ven iz belih škatlastih stavb, iz prodajaln avtomobilov in servisnih delavnic. Prodajalec stopi iz prodajalne avtomobilov, zatlači si belo srajco za pas in pogleda naokoli po parkiranih avtomobilih. Z roko si gre čez lase. Opazuje sprehajalce na ulici, večinoma so starejši ljudje z vnuki. Izkoristiti morajo ta čas, preden se njihove hčere in sinovi vrnejo domov iz služb, izkoristiti čas z otroci, nimajo več veliko časa, razmišlja prodajalec. Tudi jaz se staram, pomisli. Spet si gre z roko čez lase. Pogleda rdečega opla ob svoji strani. Najraje bi brcnil vanj. Tega noče nihče kupiti. Kdo za vraga sploh kupuje rdeče avtomobile? pomisli moški. Nekaj pritegne njegovo pozornost –

pogleda odbleske na vzvalovani rdeči pločevini opla. Nekaj časa ne more odvrniti oči, nekaj se zamaje v njem, nekaj ga skoraj spodnese. Potem strese z glavo in se vrne v prodajalno. Iz servisne delavnice nasproti stopi mehanik v pomazanem kombinezonu. Prižge cigareto, ko gleda gor in dol po ulici. Roke se mu za hip zatresejo, ko prinaša ogenj k ustom. Ponoči bo spet sanjal kovinska drobovja avtomobilov, kako se pno okoli njega, rjasta in umazana, kako razpadajo, kako preperevajo, kako se lomijo in pokajo. Dušilo ga bo, ne bo mogel dihati. Ne bo dobro spal. Na oni strani, za ograjo, ob prodajalni avtomobilov, se v zadnjih žarkih sonca še svetlika rdeči opel. Mehanik pogleda v tisto smer, v žarenje barve. Zaslepi ga, odvrne pogled. Z roko si gre čez oči, kot bi se za hip prebudil. Potem ugasne cigareto in se vrne v delavnico. Ulico zagrne senca, za njo prideta hlad in tema. Ulične svetilke medlo osvetljujejo negibne, brezbarvne vrste parkiranih avtomobilov, mimo katerih nihče ne stopa. Množijo se, skoraj jim ne vidiš konca, zadnje vrste se stapljajo s temo. Nobenega glasu ni slišati, le kakšen komaj slišen pok pločevine. V daljavi, nekje za griči, hrumi avtocesta. Rdeč. Rdeč.

Tanja Špes

PROZA: Zgodbe

SPOMINSKA PLOŠČA »Moje sožalje,« so mrmrali eden za drugim, stopajoč mimo žalujočih domačih, odetih v črno. Rože so povsod po prostoru stale pokončno, edine, ki niso bile zlomljene. Veža je prekipevala od zvokov majhnih gest. Pokašljevanje, smrkanje, seganje v roke, pihanje v robčke, šuštenje oblek, šepetanje, trepljanje po hrbtu, odpiranje zavojčkov robčkov, dišečih, mehkih, grobih, kapljanje solza. Nekoliko jih je umirjala nežna melodija harfe, ki je prihajala iz diskretno skritih zvočnikov. Oči vseh navzočih so bile uprte v oltar pred prazno belo steno, na katerem je stal kvadrat, ki je od daleč dajal videz graﬁta. Če si pogledal bližje, si videl, da so njegovo površino prekinjale drobne, med sabo prepredene srebrne žile. Na sprednjo ploskev kvadrata so bile vgravirane kratice imena umrle, kraj, ki ji je bil najbolj pri srcu, in dan, ko je ﬁzično nehala obstajati. Na zgornji ploskvi je bil vdolben odtis njene dlani. Iz zvočnikov se je kmalu zaslišal vljuden opomnik: »Dragi gosti, drage gostje, hvala, da ste se zbrali. Kar ostane v spominu, ne more biti mrtvo. Proces je sledeč: prosimo vas, da se po vrsti zvrstite ob spominski plošči in vanjo vtisnete enega izmed spominov na preminulo. Spomin izberite skrbno. Vzemite si čas, a prosim poskrbite, da bo proces tekel tekoče. Pričeli bomo z zadnjo vrsto ob koncu glasbenega

zaključka.« Zadnjo vrsto sem začenjala jaz. Nisem si želela biti prva, nikoli nisem želela biti prva, uživala sem v tičanju na sredinah ali koncih in tudi tokrat bi se bila najraje skrila, izginila v črnini drugih. Vedela sem, kateri spomin bom vtisnila, večinoma so vsi vedeli, kateri spomin bodo vtisnili, večinoma vsi so večinoma vse premislili že dneve vnaprej. Vsakdo je imel vsaj en spomin na umrlo, za katerega ni želel, da preveč zbledi ali se sčasoma preveč spremeni, kot se to običajno zgodi s spomini. Vsebina spominske plošče je bila zelo pomembna, saj je bila edino, kar je ostalo od umrlega, sploh če si ta ni kupil posmrtnega življenja ali svojega dal v bazo, kakor se je zgodilo v tem primeru. Tišina se je vlekla in začutila sem, kako me je očetova dlan nalahno potiskala s klopi in da se je moja zadnjica naposled le odlepila. »Lepa si,« mi je, ko sem se premikala mimo nje, šepnila mama, kot da bi mi lahko to kakor koli pomagalo, kot da mi je bilo mar, kako bom izpadla. Do oltarja sem prišla, ne da bi padla, čeprav so se moje noge tresle in sem mislila, da vsega skupaj ne bom prenesla. Dlan sem premaknila na vdolben odtis njene, ki v resnici nikoli ni bila tako hladna in ploščata. V napeti tišini sem zaprla oči. Vedela sem, da so vsi pričakujoče gledali v belo steno za mano, kamor so se projicirali spomini. Skušala sem se zbrati in ko me je v

sencih malenkost zbodlo, sem vedela, da se je na steni prikazal zgolj šum, kar pa ni bilo nič nenavadnega, igra čustev pač. Skoraj sem se že zbrala in priklicala spomin, ki sem ga izbrala, ko sem zaslišala žvenket kovine na mrzlih tleh. V moje misli so zlezle podobe, ki sem jih želela zadržati zase, a so se nenadzorovano razlezle v spominsko ploščo. Vsi so videli njen proseč pogled, moje tresoče roke, ki odpirajo predal, njene ustnice in otožen »hvala«. Njeno zeleno obleko, ki plapola pred mano, ko me držeč za roko pelje po shojeni poti. Videli so, kako se s pokojno smejiva in navdušeno kričiva, ko jeva ukradeno grozdje v gosti travi ob robu gozda, in kako sonce ožarja njene ognjeno oranžne lase, da se za trenutek zdi, kakor da del neba gori. Videli so plamene ognja, ki so ugasnili skupaj z njenimi očmi. »Ti si bila! Ti si jo ubila!« Zmedeno sem odmaknila roko in odprla oči ter v istem hipu zaslišala ropotanje med klopmi. To ni bil spomin, ki sem ga želela deliti. Preden bi uspela razločiti, kdo je kričal name, so pri meni že stale štiri postave, odete v črno, me stiskale vsaka s svoje strani in me vlekle stran. »Peljemo vas v preverjevalnico, kjer bomo ugotavljali, ali gre za resničen priklic ali za lažne spomine. V vsakem primeru ste izvedli kaznivo dejanje, ki se kaznuje.« Želela sem se zagovarjati, pojasniti, da me je prosila, da sem ji samo pomagala, a nisem mogla, čutila sem samo, kako

se mi v kožo na vratu boleče zariva majhen čip, ki počasi črpa vse moje spomine in me odnaša nekam stran. Zarjula sem od bolečine, s pogledom iščoč mamo in očeta, ki sta od sramu sklanjala glavi in vedela sem, da zanju nisem nič več lepa, da sem postala problem, da zanju ne obstajam več, da nikoli ne bom dobila spominske plošče, da na mojem pogrebu nihče ne bo mogel opazovati, kako bo vsak prisoten svojo dlan pritisnil ob kamniti odtis moje in nato opazoval, kako se njihovi spomini prelivajo drug z drugim in dajejo občutek gledanja čudovito režiranega in zmontiranega ﬁlma, medtem ko se žile v kamnu z vsakim spominom svetlikajo bolj in se barvajo v mavrične odtenke, utripajo, žarijo, živijo. Živijo. Žìvijo! Ne vem, komu ali čemu nazdravljam, saj pravzaprav ne živim in ne obstajam. Moja spominska plošča je temna kamnita celica brez oken, v kateri ždim. Izbrisali so me iz spomina drugih. Še vedno sem prepričana, da nisem storila ničesar narobe. Verjamem v svoj spomin. Oklepam se ga. Edini je, ki ga imam.

Majda Arhnauer Subašič

PROZA: Zgodbe

SPOROČILO SVETLOBE Nenadoma … zaslepljujoča svetloba oznani usodno srečanje s hrumečo gmoto, ki se zariše izza ovinka. Trenutek se razpotegne v večnost. Neobvladljiva sila zgrabi telo, da kot list v jesenskem vetrcu zaplava visoko v zrak, kjer se za hip ustavi, preden s pojačano močjo poleti nazaj in čudno zveriženo pristane na asfaltnih tleh. Krik, iztrgan iz globin, odjekne v noč, a uho ga ne zazna več. Ostra bolečina le za trenutek zareže v drobovje in onemi v primežu lastne moči. Kup razbitin, vonj razlitega bencina in negibno telo, iz katerega polzi življenje. Prhutanje ptic v vejevju bližnjih smrek, ki jih je prebudil hrup, se polega. Le skovikanje sove občasno še zmoti nočni mir. Preblisk spoznanja, da se je zgodilo, kar je bilo usojeno že davno prej, preden ga je zasvojil zvok motorja. Daljave so ga kot neumorne Sirene vabile, da se jim prepusti. Pretkano so znale utišati zloveščo slutnjo, ki se je tudi tistega jutra prikradla v misel, a le dokler si ni nadel čelade, z vajeno kretnjo pogladil vizir ter zajahal svojega zvestega »kamerada«. Moč, ki jo je začutil pod seboj, je odgnala še zadnje pomisleke. Zlil se je s strojem in cestiščem, postal eno z obzorjem. Pogled na merilec hitrosti mu je izvabil nasmeh ponosa in zadovoljstva. Neumorno je požiral kilometre, nizko polagal ovinke.

Noč se je že spustila, moral bi se ustaviti. Kdo bi le vedel, kaj ga je gnalo dalje, vse do ovinka, kjer se je muhasta gospodarica usoda odločila, da z zaslepljujočo svetlobo nasproti vozečega kamiona poseže vmes, pomeša svoje hudičeve podobice … in izvleče karto Obešenca, s katero v hipu postavi na glavo vse. Kdo bi razbral njen izraz na obrazu, opazujoč posledice posegov v življenje ljudi? Le kakšni vzgibi vodijo to nikoli do konca doumljeno gospo pri igri z lutkami iz mesa in krvi? So njena dejanja le brezčutna zabava razvajenke, ki si tako krajša dneve? Bi ji lahko očitali sprevrženost in zlobo ob opazovanju trpljenja tistih, katerih pot se je odločila prekrižati? Ji je dan vpogled v zakulisje nam nedostopnega sveta? Neznana sila z močjo črne luknje sesa še zadnje utrinke zavesti, ki v neskončnem predoru doživijo svoje izničenje ter se onkraj znanega sestavijo v novo celoto. Skozi temino prodre žarek. Sledita mu je drugi in tretji; tipajoča in obotavljajoča se. Svetloba se zgošča. V njeni božajoči mehkobi kot skozi kalejdoskop podoživlja prizore svojih zemeljskih dni. Opazuje se v vlogi večnega popotnika, lačnega izzivov, katerega cilj je potrjevanje lastnega jaza skozi hitrost in nevarnost. Le kaj ga je gnalo v to večno tekmo s samim seboj? Kot bi nekdo prebral njegovo komaj porojeno misel, se pred njim odstre zastor. Preseneti ga je

pogled na suhljatega šepajočega dečka, ki skuša zaman dohiteti vrstnike v teku. Bolj kot zaostaja, glasnejši postaja posmeh, ki mu buta v uho: »Počasne, ti kilavi počasne!« Besede pekoče zabolijo. Trudi se; vse da od sebe, a šibko telo ne dohaja volje. Rad bi se kosal z ostalimi fanti iz vasi, jim dal vedeti, da zmore tudi on. Vsi poizkusi se končajo s porazom. Zaklel se je, da jim nekoč dokaže, da jim je enak. Presegel bo sebe in svoje bolehno telo. Kasneje si je prenehal prizadevati, da bi doživel potrditev s strani okolice. Sprijaznil se je s svojo hibo. Še zadovoljen je bil, da ga kot mnogo prezgodaj rojenega otroka niso pestile še druge tegobe. Izučil se je za krojača in tiho preživel svoj vek, a v njem je tlela nikdar pozabljena grenkoba. Ko je v razpoki časa, nihajoč med življenjem in smrtjo, prepoznal zgodbo svojega predhodnega utelešenja, je razumel ozadje nenehne težnje po potrjevanju, ki je bila rdeča nit njegovega pravkar končanega življenja. Kako neobremenjeno bi s tem uvidom zdaj, po usodnem srečanju s svojo bitjo v objemu večne svetlobe, lahko teklo njegovo življenje! Zares ni možnosti, da bi obogaten z novimi spoznanji nadaljeval svojo zemeljsko pot? Je le ta res dokončno zaključena? Svetloba dobi obris znane silhuete. Pogled na podobo ga napolni z občutjem domačnosti. Kot bi ga obsijala ljubezen v najbolj čisti obliki, izvirajoča iz njega samega. V hipu se je

zavedel vrednosti svoje biti. Nobenega dokaza več ni potreboval. Pogled usmeri navzdol. Zagleda vrvež hitečih postav in utripajočih luči, ki osvetljujejo prizorišče nesreče. Nekaj ga nežno, a odločno povleče navzdol. Objem svetlobe jenja. Naenkrat začuti ujetost v utesnjujoči lupini, ki jo prepozna kot svoje telo. Začuti krčevito bolečino … močan sunek v prsi … in še en. Gmota v njegovi notranjosti nemočno vzplapola, spet zamre in poskusi znova. Kot metulj, ki skuša vzleteti. Utripanje se obotavljajoče le ujame enakomeren ritem. »Deﬁbrilacija uspeva,« se glas olajšanja skozi kopreno različnih šumov, ki se podijo po njegovi glavi, prebije do ušes. In čez čas že razločneje: »Izgleda, da ga imamo.« Zdaj trušč preglasi govorico. Nejasni obrisi obrazov se sklanjajo nad njim. Rad bi spregovoril, a misel ostaja neizoblikovana, usta nema, mišice otrple v krču. Začuti vbod. Malo zatem se po telesu razlije toplota, ki omami bolečino in ga zaziba v pomirjujoč sen. Nekje daleč odmeva zavijanje sirene, ki se slednjič porazgubi v noč. Sterilna belina butne v njegove oči. Zazna vonj po anestetiku, ki izzove slabost. Izsušena usta, zamolklo brenčanje v ušesih in občutek, da kroži na vrtiljaku. Srce razbija kot noro; čuti ga v grlu, sencah, dlaneh. Rad bi globoko vdihnil, a sekajoča bolečina mu prepreči namero. Nekako uspe urediti misli. Strah se prelije v nemočno jezo in ta v razočaranje.

PROZA: Zgodbe

»Se res moram vrniti in soočiti s tegobami, ki jih bom očitno deležen? Mar bi ostal v zavetju svetlobe in počakal na drugo priložnost,» resignirano pomisli. Toda globoko v sebi ve, da je storil prav. Njegova pot še ni končana, le prisilno prekinjena, da mu je bil dan notranji uvid, s katerim se prej ni hotel soočiti. Spoznanja, ki bodo na novo osmislila njegove dni in mu pomagala, da bo prevrednotil svoje poglede. Znal ločiti pravo od nepravega, laž od resnice, bistveno od nebistvenega.

Barbara Gradič Oset

UTRIP SRCA

Pomislila je: to ne more biti konec in ne danes, ko je hči doma. Dihala je globoko, razmišljala o tem, da mora preživeti. Današnji dan. Jutri bo bolje pripravljena. Jutri bo pomirjena z vsemi odhodi. Padla je na posteljo, se pokrila z odejo in dihala. Čutila je utrip srca, ki ji je želel pobegniti iz telesa. V grlu jo je zategovalo, stiskalo. Iz prsi je prihajala dušeča skrivnost. »Kako ti bije srce, kot bi želelo pobegniti pred nesrečo, ki prihaja,« mu je rekla, ko je vsa srečna ležala ob Njem na oguljeni sedežni ter se s prsti sprehajala po Njegovih prsih. »Ne vem še, kaj mi prinašaš v moje življenje,« je bil Njegov odziv in nasmeh, ki bi ga prepoznala v ritmih vsem smejočih mimoidočih. »Srce mi bo razneslo. Še vedno ne morem dihati, zraka mi zmanjkuje.« Bolečina se je preselila na levi del prsnega koša in pritiskala. Rezala je kot kakšna britev, ki že dolgo ni okusila ostrine. »Kam se seli? Proti trebuhu? Samo ne na desno stran prsnega koša. Kako je že rekla svakinja, ko bo bolelo na desni strani, je srce. Upam, da ni srčni napad. Ne more biti srce, saj sem zdrava. Hočem živeti, otrok ne bo ostal brez mame.« Ležala je na postelji, krčevito vlekla noge k prsim in dihala. Pomislila je na knjigo Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Vse je v dihanju. Spominjala se je

nasveta, da mora globoko vdihniti skozi nos, zadržati zrak za deset sekund, napeti mišice celotnega telesa, izdihniti skozi usta in popustiti mišice. Ponovila je dvakrat, a krč v grlu je še stiskal. Utrip srca je norel. »Poskušam umiriti srce. Razneslo ga bo. Čutim ga v glavi in komaj diham,« ji je rekel mož, ko jo je lovil na bližnji hrib, kamor sta pobegnila pred dolinskimi dolžnostmi in obvezami. »Daj mi roko,« mu je rekla in ga potegnila k sebi. Čutila je, da je njegov utrip narasel preko meje razuma. »Počakajva, da se nadihaš in umiriš. Precej slabši si kot lansko leto, morala bova dodati malce več adrenalina najinemu odnosu,« se mu je nasmehnila, kot tudi sebi, saj je uživala v premoči. Njen utrip pa še ni popustil. Krč je zapiral njene misli. »Ne smem ostati sama zaprta v tej sobi.« Stopila je do kuhinje, si zagrela vodo in si grelno blazino položila na prsi. Otrok je bil zunaj. K sreči. Ni želela sočutnih pogledov. Odšla je zopet pod odejo in ponavljala dihanje. »Če ne deluje dihanje, mislite na prijetne spomine in fantazije,« je bil naslednji nasvet v knjižnici, kako umiriti tesnobo. On je bil njen najlepši spomin in najmočnejša fantazija. Bil je največja skrivnost, prepoved, dušeča misel, najsrečnejši sprehod, popolna zmešnjava in najhujši odhod. Misel nanj jo je malenkost umirila, odnesla v čase, ko sta skupaj dihala v njegovi sobi, polni slik, knjig, razmetanih oblačil in umazanih

kozarcev. »Vedno prideš, kadar imam razmetano.« Gledala ga je, ko je stal pri balkonskih vratih in kadil cigareto. Vedno brez majice. Nikoli ni bil miren, le kadar je kadil, se je umiril in gledal zasanjano na obzorje. Gledala ga je s kavča in se mu nasmihala. Zapazil je tisti njen nasmeh. »Gledam te, kako kadiš. In kako mirno dihaš. Tvoj vdih in izdih sta le malokdaj tako usklajena.« Potegnila je odejo s telesa in v spodnjicah stopila do njega. Oboževala je vonj njegovega telesa in sled kurje kože, ki se je vlekla za njenimi prsti, ki so odkrivali dela telesa. Objel jo je tako močno, da je zopet čutila bitje njegovega srca. Vse se začne in konča z bitjem srca. Spominja se, kako je za hip zastalo njeno srce, ko ginekolog na ultrazvoku ni slišal bitja srca njenega otroka. Dolgo sta gledala v zaslon in čakala utrip. Popolna tišina. Slišala je le zvok strahu, ki se je plazil po kotih ordinacije. In krč, ki je zapiral dihalne poti. »Kako je mogoče? Saj je bilo vse dobro do sedaj. Saj nisem krvavela. Ničesar drugače nisem ravnala. Kaj sem naredila narobe? »Gospa vi popolnoma nič, zakoni narave so naredili po svoje. Zagotovo ni bilo z njim nekaj prav in se je odločil, da konča to življenje. Verjemite, bolje za vas.« Vedno vsi moški vedo, kaj je najbolje zame! Jokala je kot dež, kot takrat, ko je zaloputnila vrata Njegovega avtomobila. »Bolje ti bo z drugim, nisem moški za zveze.« Novo bitje bi

PROZA: Zgodbe

lahko prineslo novo upanje, a njeno telo ni preneslo energije še enega bitja. »Misliti moram na prijetne spomine. Vsi otroci, ki jih ni, niso prijetni spomini.« »Zdaj imava otroka, krasen je. Polna miline in radosti je najina hči. Življenje je v njej,« jo je v teh trenutkih tesnobe miril mož in jo odvračal od preteklosti in morečih spominov. Znal jo je objeti z vso domačnostjo, ki jo je prenesel. Treba je zakopati mrtve spomine in ustvariti nove. Družina. Popolna družina so. Nekaj, kar ji zavidajo. Ona pa mori s spomini in utesnjenostjo. »Vse imaš in jokaš.« Mož je njena podpora, oseba, ki jo je povlekla iz brezciljnega iskanja. Njuna družina je pot h končnemu cilju pomirjenosti. Hči je stopila v sobo in jo zastrašujoče pogledala. »Mami, si vredu?« »Malce sem utrujena in težko diham. Nič posebnega.« »Ti kaj prinesem?” »Nič, samo ulezi se poleg mene. Kako ti hitro bije srce?« »Ja, kotalkala sem se na igrišču. Veš, kako je bilo fajn.« »Imaš prav, že dolgo nisem občutila te sreče. Nekoč sva z očijem rada hodila v hribe. Spominjam se, da sva pred vrhom vedno tekmovala, kdo bo prvi. Na koncu sva primerjala utripa src in se smejala, kajti zmagal je tisti, ki je imel višji utrip... Že dolgo se nisem tako sproščeno smejala.« »Zadnji čas, da očija odpelješ iz službe v hribe.« »Imaš prav, morava povišati utripa

najinih src.« Dolgo sta se stiskali na postelji, njun utrip se je umiril. »Kaj je še pisalo na koncu za pomirjanje tesnobnosti. Na listek napišite misel, ki vas pomiri. Večkrat na dan si jo ponovite.« Naj bom ogenj do zadnjega diha.

Aleksandra Tehovnik

ZGODBA VIŠJEGA CENOVNEGA RAZREDA

Obstajajo redki biseri, ki jim uspe, da prostor, kamor gre še cesar sam, zapustijo prijetno dišečega in s svojim lastnim vonjem prekašajo za ta kotiček tipične naravne arome, ki jih skušajo omiliti oceanske sapice, divje pomaranče ali pa vonjave gozdnih sadežev umetnega izvora. Eden izmed takšnih je moj tast. Biserov. Urejen in razgledan gospod lepih manir, odličnega vedenja. Stara šola. Vse je umetelno, skladno izbrano. Gospod stasa in glasa. Dizajnerski čevlji za lahkoten športno-udobni korak barvno v harmoniji z obleko. Letos je moderna turkizna barva. To barvno skladnost zaokroža izbran parfum, ta ga pomladi za dobro desetletje in ga naredi za takšnega frkotnega šarmerja, ki življenje uživa v polni meri, predvsem pa zapolni našo hišo. In zamaši nos njegovega sina, mojega soproga, ki v času njegovega obiska še intenzivneje kiha, malček tudi zaradi cvetnega prahu. Gospod, ki obožuje klasično glasbo, govori latinsko in grško, sliši pa na ime Rudolf, je državljan Republike Nemčije in odkar s četrto ženo po vrsti poznata hotelirja Kristijana, na jug, torej na nas, gledata še bolj zviška, mi pa smo očitno postali 'revnejše sorodstvo'.

Njegova četrta žena po vrsti ima iz prejšnjega zakona s Petrom dve hčerki, ki sta danes odrasli in močni punci. Starejša Sandrinka je že nekaj dolgih let v biološko godnem obdobju, a ni in ni našla primernega papija svojih otrok. Ne analogno. Na avdiciji je sicer že bilo nekaj kandidatov, a pravega med njimi še kar ne. Pa ga je šla iskat v digitalni svet brez meja, in eto, najezdila na Kristijanov proﬁl, hotelir že v tretji generaciji, ljubezen na prvi klik, analogno srečanje in 'šnelkurs' skupnega romantičnega vikenda v drugo, v tretje, uauu, dojenček bo. In ker je spletna romanca Petrove starejše hčerke zdaj v sladkem pričakovanju, še skok v zakonski stan, jasno v hotelu, seveda s Kristijanom. Ah ja, to, da je zet blazno super enkraten in naravnost manekenski, sposoben itak zelo, je samo po sebi umevno! Da ima okus in je zanj ravno dovolj dobro le najboljše, jasno, da ima kot hotelir kopico VIP prijateljev, še jasneje. Da je 'ful frend' s predstavnikom za distribucijo hotelske bazenske tehnike in z direktorjem lokalne banke kar na 'ti'. Res še eden takšen redek biser. Seveda je hotel visoke kategorije postal novo osončje galaksije tasta in njegove četrte žene. Kakšen zajtrk da strežejo, pogled v naravo, da ti zastane dih! Kakšna keramika, posebej zanj narejena, dostavljena in položena. Res ima okus. Višjega cenovnega razreda. Pa robota, ki peče palačinke, in pametni kavomat, najnovejša tehnologija, ki si

PROZA: Zgodbe

zapomni, kakšno kavo si je gost nakliknil med zadnjim dopustom... Vrednost avtomobila srednjega razreda. Če za primerjavo vzamem našega osemletnega Tourana nugat odtenka, bi v tisto hotelsko petično samopostrežno restavracijo lahko postavil kar tri zmanipulirane volkswagnove turančke letnika 2012. Vsaj enega v turkizi, ki je letos 'in'. Zakaj se je takšen hotelski biser do pred kratkega po svojem osončju sprehajal gor in dol sam, to je tu vprašanje...Manj ljubo in ga zelo rada preslišita... Tudi njegova četrta žena je unikatni biser, sicer precej manj obrušen, ne sveti se tako zelo, je pa zato zelo glasen in nepretrgoma čebriči. Njeni konjički so listanje po revijah in zbiranje kuharskih knjig. Ker je perfekcionistka, rada pospravlja in ima red. Tako ima božično dekoracijo lepo popisano pospravljeno v osemnajstih selitvenih kartonih. Računalniško pa popis dekoracije vodi tast v turkizni garderobi. V opero rada hodi, ker se lahko zelo harmonično uredi, najljubši del, kot sama brez sramu prizna, pa ji je 'soušelajzing', ko karavana Rudolfovih prijateljčkov v spremstvu harmonirajočih in kokodajočih žena gre na zasluženo večerjo za izbrane goste. Pred kratkim je spet pospravljala po omari in je nekaj prebranih oblačil dizajnarskih znamk prinesla v dar. Če bo kaj zame, sicer pa naj dam naprej. Četrta žena rada pozabi, da je med njeno konfekcijsko 44 in mojo 36

ohoho centimetrov razlike. Z največjim veseljem vse te vreče izbrane garderobe višjega cenovnega razreda odnesem teti Moniki, ki ima ogromno kmetijo. Tudi kakšni kravi sme biti všeč Escada in Joop, je tako? Če prej nista nikoli imela časa za nas, ker sta letala z dopusta na dopust, po kuharskem tečaju v Vietnamu še na potapljanje v Maroko, vmes na premiero opere, pa kmalu spet na tritedensko križarjenje, a ja, pa še s prijatelji na golf v Brazilijo – kakšno onesnaževanje okolja, to so izmislili hudobni ljudje! – ga zdaj spet ni, ker se morata vsak konec tedna peljati v hotel k dojenčici vnučici, da lahko Sandrinka dela na recepciji vodnega parka, preden bo prevzela pomembnejše naloge, kot pravi četrta žena po vrsti, ker jo bo Kristijan, njen mož, nastavil za kakšno vodjo oddelka, mogoče za nabavo zelenjave? Pred hotelirjem je namreč Sandrinka prijateljevala s paradajzmaherjem, ta je nemški trg oskrboval s pomodorji. Tako se nam, revnejšemu sorodstvu z juga, zdi selitev tasta in njegove četrte žene po vrsti naslednja logična poteza. Če ne kar v Kristijanov hotel, pa vsaj v njegovo neposredno bližino. To seveda oba vztrajno zanikata, ker nočeta biti vsiljiva mladi družinici, naj diha po svoje. Ampak meni se zdi sumljivo, ker se zdaj oba, tast in njegova četrta žena, že vozita naokoli z registrsko tablico hotelskega okraja. In ker sta oba spet pospravljala, je zadnjič 'revno

sorodstvo' v dar dobilo šestindevetdeset kosov namiznega servisa v beli barvi, ki ga je žena uporabljala dvakrat na leto za rojstnodnevna slavja. Dobili smo še dva selitvena kartona božičnih okraskov v bleščeče zlatem in rjavem odtenku. Skladno z našim osemletnim Touranom. Ko je naš najmlajši odprl to škatlo, je logično vprašal, če je že spet december, in je začel okraševati cvetočo jablano na vrtu. Tudi štirinožka Luna je dobila dedka mraza v kočiji na jelenji pogon. Ga moram umaknit, da ga ne zgrize. Bleščice ne delujejo dobro na prebavo. So pa višjega cenovnega razreda ...

Nagrajena zgodba Literarnega natečaja Spirala 2020

Alex Kama Devetak

PROZA: Zgodbe

PRIDI DOMOV

Poskusil je že vse položaje, tudi tiste, ki jih sicer ni maral. Neuspešno. Tudi danes ni uspel zaspati. Zadnji mesec je bil prava muka. Vlekel se je v nedogled, on pa je cele dneve ležal, izmenično na kavču ali na postelji. Vsako noč so ga misli vlekle v spiralo jeze, žalosti, nedorečenih zamer, vse do tistega kratkega trenutka v parku, ko ga je zapustila. Namenila mu je manj kot minuto, saj je, še preden je izrekla zadnjo besedo, vstala in šla. Niti ni vedel, kaj je zgrešil. Denis, njegov cimer, ga je zaman skušal potolažiti. Vabil ga je na pijače, na žure, celo after preselil v njihovo stanovanje. Nič od tega mu ni ustrezalo. Hotel je samo razumeti, s čim jo je izgubil. Cimer ga je povabil v Hamburg na podaljšani vikend žuranja, trave, alkohola in neznanih Nemk, a tudi to je zavrnil. Še huje je bilo, ker je bil ta vikend prvič sam doma. Depresivna mora se je tako samo še stopnjevala. Z nočne omarice je vzel telefon, odprl naključno igrico in začel igrati. To ga je ponavadi umirilo. Zbudil ga je ropot ob vhodnih vratih. Nekdo je skušal vdreti v stanovanje. V

strahu je skočil s postelje in se počasi odpravil proti vhodu. Na drugi strani je zaslišal žvenket. Na polici je vzel vazo, saj primernejšega orožja ni imel. Ključ v ključavnici. Vrata so se odprla. Skočil je izza vogala. »A si ti normalen? Skoraj bi me kap,« je zakričal Peter, Denisov bratranec, ki je že večkrat prespal pri njih. »Kaj delaš tu?« je presenečeno odvrnil Kevin. »Denis ni nič sporočil?« »Ne, sicer te ne bi napadel z vazo,« se je prisiljeno zasmejal Kevin. »Denis pač.« »Preveč žura v Hamburgu in je pozabil.« »Očitno,« je za trenutek neprepričano dodal Peter. »No, saj veš, kot da si doma. Lahko noč,« je na hitro zaključil Kevin in se vrnil v sobo. Zaprl je vrata in legel pod rjuhe. Čez nekaj minut se je začel nezaželen val misli, ki ga spet ni uspel obvladati. Da bi lažje zaspal, je začel brskati po zgodbah na Instagramu, saj se je z igrami že dolgočasil. Po nekaj brezveznih selfijih je prišel do Denisovih zgodb. Letalo, selfie iz Lombardsbrücka, hamburška mestna hiša, pivnica, slika piva in jointa, druga pivnica. S prstom je obrnil na naslednji profil.

Zbudil se je. Telefon je imel na rami, očitno je zaspal med brskanjem. Šel je na WC. Stanovanje je bilo zavito v nelagodno tišino, le iz sosednje sobe je prihajalo Petrovo medvedje smrčanje. Kevin se je približal cimrovi sobi in tiho zaprl vrata. Ko se je vrnil v posteljo, je pogledal na telefon. Ura je bila 3.23. Nekaj mu ni bilo jasno, a je bil preveč zaspan, da bi povezal informacije. Zbudil se je po desetih minutah. Prižgal je luč na nočni omarici, vzel telefon, odprl Instagram in preveril Denisov proﬁl: novi zgodbi. Pivo, pijano tavanje po mestu in živalsko obsceno kričanje. V Hamburgu. Pred desetimi minutami. V vseh je bil prisoten tudi Peter. Vrnil se je na prejšnje, povsod spet Peter. Obšla ga je kurja polt. Kako je to mogoče? Previdno je odprl vrata sobe in pogledal na hodnik. Tišina. Nobenega smrčanja. Zaprl je vrata in pisal Denisu. Dude, kaj se vi greste? Pikice na zaslonu. Tri vprašaji. Kje ste? V odgovor je dobil tresoč posnetek iz kluba v Hamburgu. Tudi Peter je bil na njem. Ne me jebat, Denis. Peter spi v tvoji sobi. Pikice. Šklepetanje parketa. Na hodniku. Hitro je vstal s postelje in se skril v omaro. Zadržal je dih. Parket je še enkrat zaškripal, tokrat v njegovi sobi. Skušal je napisati sporočilo, a so se mu roke preveč tresle. Še vedno pikice. Pok parketa blizu omare. Telefon mu je padel z rok na spodnjo polico. Vrata omare so se naenkrat odprla, soj luči je osvetlil ogromno črno pošast, ki je stala pred njim.

Pogledala ga je in se nasmehnila. Zaudarilo je po gnojnici. Na nogi je začutil toplo tekočino, ki mu je začela teči iz boksaric. Zverina je dvignila ostro kopjasto nožico. S kratkim gibom je Kevinu prerezala vrat. Kri je špricnila po njenem obrazu. Z lepljivim jezikom si je z obraza pobrisala kri, se približala njegovemu truplu, z usti iztrgala srce in ga požrla v enem samem grižljaju. Stopila je korak nazaj in s črno pajčevino začela ovijati mrtvo truplo. Njeno telo je počasi prevzemalo podobo komaj umorjene žrtve. Ko je bil zapredek dokončan, je začela presti črne nitke po omari. Pisk telefona. Skoraj se je že spremenila — ostala ji je le še kosmata črnozelena glava. Še en pisk. S spodnje police je dvignila v krvi namočen telefon in ga z okusom prelizala. V tistem trenutku je v celoti prevzela Kevinovo podobo. Dude? je prebrala na ekranu. Pošast se je nasmehnila in natipkala: Joj, sorry, očitno sem sanjal. Sorry. Uživaj, se vidiva jutri. Telefon je vrgla na tla, se približala razpredeni pajčevini, skočila nanjo in tiho objela črn kokon, na preži za naslednjim plenom.

Franci Ratej - Frenk: Andrej Smole in France PreĹĄeren

Franci Ratej - Frenk: Planinski motiv

Dunja Polonca Guček

PROZA: Pravljice

KOGA SE BOJI ZLOBA V Zmajskem dolu je vrelo. Kralj in kmetje so bili jezni na zmaja Kradljaja. Kradel jim je zelenjavo z njiv, med iz čebelnjakov, vino iz kleti in živino iz hlevov. Tudi popotnike s konji in kočijami je prestrezal. Niti kralja se ni bal in je v grajskem vrtu lomil najbolj dehteče vrtnice. Kralj ni vedel, kako ga ugnati. Dneve in noči je razmišljal in bil je vse bolj obupan. Potreboval je pomoč. Domislil si je, kako jo poiskati. Poslal je svojega oprodo od hiše do hiše in na trg. Razglasiti je moral, da kralj obljublja nagrado tistemu, ki najde rešitev, kako ukrotiti Kradljaja. Na grad so z idejami prihajali eden za drugim. Kralj jih je izbral nekaj, v katere je imel vsaj malo upanja. A silaki so vsi popadali. Poražen je bil prvi, ki se je zmaja lotil s sabljo. Naslednjemu je Kradljaj nogi v pentljo zavezal, ko ga je hotel zajahati. Z drugimi ni bilo nič bolje. Niti zvijača z nastavljeno zanko pred Kradljajevo votlino se ni obnesla; niti zmenil se ni zanjo, vrv je mimogrede pretrgal. Kar pride fantič, ki je na tržnici ljudi za drobiž risal. »Fante suhljati, kaj imaš pa ti revše v mislih?« »Lestev in barve mi dajte in tri dni iz gradu ne hodite, potem za Kradljaja ne boste več slišali« je odločno pribil drobni risar. »Glej ga, no! Mar boš po lestvi nanj

zlezel in mu brke narisal?« se je posmehnil kralj. Deček se je obrnil in se namenil proti vratom. Kralju je bil všeč, čeprav je bil nekoliko smešen s to svojo robatostjo. A videti je bilo, da ve, kaj govori. »Počakaj, no! Tako ali tako ne vem, kako naj se ga rešim. Lestev dobiš, barve tudi. Tri dni bom pa menda tudi zdržal v gradu. A če mi boš te tri dni tjavendan zapravil, boš imel drugačne opravke z menoj!« Naslednje jutro je deček zgodaj prišel. Prislonil je lestev na steno, ki se je videla iz doline. Tri dni in tri noči je prestavljal lestev sem ter tja, lezel gor in dol in stegoval roko s čopičem v vse smeri. Z nikomer ni spregovoril in nič ni jedel, le risal je. Šele tretji večer je zlezel na tla. Brez pozdrava je pospravil lestev, zložil barve in čopiče v vedro in odšel. Ponoči je Kradljaj prilezel iz svoje luknje. Zvezde so sijale, ko je lomastil proti njivam. Luna je svetila na grad in ves grajski grič ovila v čaroben soj svetlobe. Tedaj ga je zagledal; strašno pošastnega zmaja. Z grajske stene je grozeče gledal po dolini in Kradljaju se je zdelo, da grozi prav njemu. Dolge kremplje je imel in rep je ravno dvignil, zdaj zdaj bo lopnil z njim. Iz nosnic je kadil oblake in kazal je špičaste zobe. Kradljaj jo je ucvrl, kar je mogel. Bil je že daleč, a so ga besne oči grajske pošasti še kar spremljale. Nikoli več se ni vrnil, le nekaj nakradenih pridelkov je ostalo v njegovi votlini. Kralj je mladega risarja bogato

nagradil. Celo grajsko nadstropje mu je preuredil v atelje. Mladenič je zaslovel daleč naokoli in njegove slike so šle za med. Zadnje čase je rad risal med vrtnicami, kjer se je sprehajala princesa. In rad je pravil, da se zloba boji le še večje zlobe od sebe.

Darinka Kozinc

DEDKOV PULOVER V dedkovi sobi stoji velika lesena omara. Izdelal jo je mizar in na vrata omare je izrezljal črki: K in M. To sta začetnici dedkovega imena. V omari so obleke. Nekatere so zelo stare, saj je tudi dedek že dolgo na svetu. Na obešalnikih visijo suknjiči, srajce in hlače. Na dnu omare pa so lepo zloženi puloverji in jopice. Ko pride vnuk Vitan na obisk, se rad skrije v omaro. Na mehkih puloverjih mu je prav udobno. In v omari lepo diši. Po sivki, mu je razložil dedek, ker sivka preganja molje. Molji imajo namreč radi volnene obleke in vanje vrtajo luknjice. Tudi v soboto popoldne se je Vitan skril v omaro. Ker je bil utrujen, se je pogreznil v spanec. In v spanju je zaslišal, kako se obleke med seboj pogovarjajo. Prvi se je oglasil črn smoking: »Komaj čakam, da se bom spet pogreznil v mehke žametne sedeže v koncertni dvorani in prisluhnil glasbi.« Bela srajca je zavzdihnila: »Le kam je dedek pospravil rdečo kravato? Tako rada bi, da bi čimprej šli skupaj na proslavo.« Pohodniške hlače so vzkliknile: »O, dedek je pa rekel, da bova v nedeljo šla na Triglav! Ju huhu!« Bela majica in kratke hlače pa sta v duetu zaklicala: »Ko bo dedka nehala boleti roka, se bomo po igrišču podili za teniško žogico. Jupi!«

PROZA: Pravljice

Kolesarski dres se je napihoval: »Vse to kar pravite vi ni nič v primerjavi s hitrostjo s katero z dedkom drviva na kolesu. Fijuuuu!« Nato so se oglasili puloverji, govorili so drug preko drugega: »Mi, ja mi pa hodimo vsepovsod: v trgovine, na tržnico, na sprehode, v gostilne ... ,« so naštevali. Le moder pulover na katerega je Vitan naslanjal glavo, je molčal. »Ja, kaj pa ti, nam ne boš ničesar povedal?« ga je vprašal smoking. »Ne, ker nisem zapustil omare dolga leta in sem že pozabil kako je, če zunaj sije sonce! Jaz sem otroški pulover in ko je dedek zrastel, me je shranil. Najbrž za spomin!« je žalostno zavzdihnil. Vitan se je zbudil, v omari je bilo temno in vladala je tišina. »Sem mar sanjal ali se mi je zgolj dozdevalo, da obleke govorijo?« si je pomel oči. Pod pazduho je stisnil moder pulover in z njim stekel k dedku: »Dedek, ta pulover se je pritožil, da že dolgo ni videl sonca, ker nikoli ne zapusti omare.« »Ko sem bil še majhen, tak kot si ti sedaj, mi ga je spletla babica. Na hrbtni strani je izvezla rdeč avtomobil. Imel sem ga zelo rad, spominjal me je na njene roke, ki so me znale tako nežno pobožati. In tudi pulover je iz najmehkejše volne. Hranil sem ga dolga leta, ker se nisem mogel posloviti od njega,« je Vitanu obrazložil dedek.

»Meni je tudi zelo všeč, mi ga podariš?« je zaprosil deček. »Zelo rad,« je odvrnil dedek, »pravzaprav bom vesel, če ga boš oblekel.« Vitan je nase navlekel moder pulover z izvezenim rdečim avtomobilčkom in v ogledalu si je bil v njem zelo všeč. Stekel je v jasen dan. O, kako je bil pulover vesel! Z Vitanom je tekal po igrišču, se igral v parku, hodil z njim v šolo in ga grel v hladnejših dneh. Kdaj pa kdaj pa se je pulover spomnil na obleke v omari. O, koliko vsega bi jim sedaj lahko povedal!

Anja Kocman

O KOVANČKU, KI JE PRINAŠAL SREČO Na širokem pločniku ob mestnem drevoredu se je v siju pozno spomladanskih sončnih žarkov lesketal mali kovanček. Še pred kakšno uro je počival v blagajni slaščičarne, nato pa ga je prejela razposajena deklica, ki si je po šoli privoščila kepico slastnega sladoleda. Kovanček je nemarno potisnila v žep in se odpravila proti bližnjemu košarkarskemu igrišču. Ko je z roko segla v žep in iz njega potegnila telefon, se je kovanček odkotalil in pristal na pločniku. Kovanček je bil že navajen, da ga ljudje ponavadi nimajo za mar. Včasih so ga kar pustili obviseti na blagajniškem pultu, saj se jim ni zdel prav nič vreden. »Kaj naj s tem kovancem, saj si z njim ne morem kupiti niti navadne žvečilke«, so se pritoževali otroci, ko so kupovali slaščice. »Oh, tak drobiž mi povzroča samo gnečo v denarnici. Ne potrebujem ga,« so komentirale gospe, ko so zjutraj v traﬁko prišle po časopis. »Ah, kar obdrži ta cvenk,« so z roko zamahnili gospodje, ko so od poštarja prejeli pošiljko. Mali kovanček se ni prav nič začudil, ko je sam samcat ostal na toplem asfaltu. »Noben me ne mara,« si je mislil. »Ničvreden sem.« Potem pa sta se mu z roko v roki približala dedek in vnuček Peter, ki sta

se odpravila na popoldanski sprehod do jezera. »Ooo, Peter, poglej, kaj se lesketa na tleh!« je dedek pokazal na osamljeni kovanček. »Kovanček je. Zagotovo je komu padel iz žepa,« se je v Petru prebudil mali detektiv. »Hitro steci ponj!« »Kako to misliš, dedek, stvari, ki ležijo po tleh se pa ja ne pobira!« se je začudil Peter. »Že, že. Za kovanček pa to ne velja. Če ga najdeš na tleh in ga pobereš, ti prinese srečo.« Peter je navdušeno stekel h kovančku, si ga z dedkom dobro ogledal in ga pazljivo pospravil v žep. »Dedek, praviš da kovanček prinaša srečo! A to pomeni, da bova danes na jezeru končno srečala labodjo družino z mladički?« »Pustiva se presenetiti,« je Petru pomežiknil dedek. Kovančku pa se je kar smejalo od veselja. »Mogoče pa nisem kar tako,« si je mislil in se udobno namestil v Petrovem žepu. Kmalu so prispeli do jezera. Peter in dedek sta segla vsak v svoj nahrbtnik in privlekla na plan semena, ki sta jih pripravila za račke, ki so lenobno plavale ob jezeru. Medtem, ko se je račja druščina razveselila nepričakovanega kosila, pa sta v daljavi zagledala dve beli pojavi in kup majhnih kepic. »Dedek, poglej!« je presenečeno

PROZA: Pravljice

vzkliknil Peter. »Labodja družina!« »No, pa sva jih le dočakala,« je zadovoljno pokimal dedek. Zasanjano sta stala na obali in strmela v čudovit prizor. »Dedek, res imava srečo, da lahko nahraniva male labode,« je zašepetal Peter. »Prav si imel. Kovanček nama je prinesel srečo.« »Res je, Peter. Kdo bi si mislil, da bo tako, kaj ne? Navaden kovanček, brez velike denarne vrednosti, nama je danes polepšal dan.« Ko je kovanček slišal ta pogovor, mu je od radosti zaigralo srce. »Kako sem ju razveselil! Pa le nisem ničvreden. Še bom osrečeval ljudi!« si je rekel. In res, to je bil šele začetek njegove dobrodušne poti v svet.

Tina Arnuš Pupis

ZAKAJ MAČEK NIMA HIŠKE Maček se je na neko prekrasno jutro odločil, da si, kar sam, izteše čisto pravo leseno hiško. Deske je že pripravil, žeblje tudi ima, nima pa – kladiva. »Pes ga ima,« se spomni, »In kolikor vem, ga ne uporablja kaj dosti. Gotovo bi mi ga posodil.« Tako se maček nameni k psu. Med potjo si zadovoljno mane tace, predstavlja si svojo novo čudovito hiško in se navdušuje. Že si zamišlja, kako bo v deske zagnano zabijal žeblje, ko se mu v misli prikrade – AV – nekaj neprijetnega; s kladivom se prav nerodno kresne po levi prednji taci. »Uf, tole bi znalo biti pa boleče,« si zamrmra in razmišlja dalje: »Ampak še bolj boleče bi bilo, če bi mi kladivo padlo po tleh. Ja, prav lahko se zgodi, da bi se ob vsem silnem zabijanju razmajalo in se razletelo … in potem bi mi v sprednji desni taci ostal zgolj leseni del, tisti, ta težki del pa bi se odkotalil na tla in mi padel naravnost na … –AV, AV,AV,« zajavka in ob bolečih mislih z zadnjo desno taco nekajkrat zašepa. »O, kako bi bolelo! In kako bi mi, revežu taca otekla, da še več dni ne bi mogel vstati s postelje. In kdo bi mi kuhal in pral in pospravljal – le kdo! Saj vendar nimam nikogar,« žalostno potoži in spusti debelo solzo. Čedalje bolj poklapano se vleče po

poti: »Pa še pes bi me obtožil, da sem mu zanalašč uničil kladivo in zahteval novega – le kje naj ga dobim – ojej, le kaj mi je tega treba bilo,« jadikuje. Misli pa mu vihrajo naprej: »Kaj pa … če mi prevarant pasji podtakne že razmajano kladivo, samo zato, da bi me lahko potem preganjal naokrog in se naslajal nad mojo nesrečo!« ga prešine. »O, boš že videl, pesjanar, ne boš me kar takole pretental, mene že ne,« se razburja medtem ko ves nasršen končno prispe do pasje hišice. Prav silovito potrka po vratih, ko se ob vhodu pojavi pasja glava. »Veš kaj, solit se pojdi, ti in tvoje kladivo, kar imej ga!« zarenči maček. Presenečeni pes obstane z odprtim gobcem in maček togotno odvihra. Kar brez pozdrava. In brez kladiva, seveda. Če ste se torej spraševali, zakaj maček nima svoje hiške – no, zato!

LOKALNO

Ponosni na njih ...

FRANCI RATEJ Likovni ustvarjalec, ljubitelj narave, pohodnik, alpinist, prostovoljec …

Fotograﬁje intarzij v reviji so delo umetnika Francija Rateja.

Piše: Ana Miličevič

Franci Ratej - Frenk iz Slovenskih Konjic že več kot 50 let ustvarja z lesom. Vanj med drugim vrezuje in sestavlja portrete, graﬁčne motive, cvetje, tihožitja in pokrajine. Franci Ratej je izjemno spreten in nadarjen intarzist, ustvarjalec z lesom. Že v osnovni šoli je ustvaril prvo intarzijo, upodobil je domačijo. Končal je lesno industrijsko šolo in aranžerstvo. Pri devetnajstih je v okviru Delavsko-prosvetnega društva v Slovenskih Konjicah ustanovil likovno sekcijo, ki jo je vodil 28 let. Sekcija je sčasoma prerasla v uspešno kulturno društvo, Društvo likovnikov in fotografov Slovenske Konjice, katere ponosen in pomemben član je še danes.

Razstavlja doma in v tujini, na skupinskih in samostojnih razstavah. Med drugim je razstavljal tudi v Državnem zboru Republike Slovenije. Do danes je ustvaril več kot 350 intarzij različnih velikosti in motivov ter številne kose intarziranega pohištva. Še posebej pomembno umetniško delo je njegov ciklus dvajsetih podob v lesu, furnirju - Domače obrti na Slovenskem, ki je svojevrsten zapis dela naših prednikov. V lesu upodablja mnoge Konjičane, prijatelje, svoje najbližje, konjiške ulice, cvetje … Ko najde pravi motiv, nariše skico in jo nese konjiškemu umetniku Milanu Lamovcu - Didiju. Ko so na risbi dodelane oblike in mesta, ki jih je treba še zasenčiti, saj mora intarzija dajati vtis tridimenzionalnosti, Ratej poišče pravi material.

Podobe in oblike nastajajo tako, da iz osnovne podlage izreže želeni vzorec ter v vdolbino vstavi drugačen furnir. Tako izrezuje, vstavlja in lepi, ko se izdelek posuši, ga še trikrat pobrusi in trikrat polakira.

Svoja dela ne prodaja, podarja jih v dobrodelne namene in prijateljem.

Franci Ratej - Frenk: Pastirica 78

»Drevo posekajo in umre. Les, ki ga izberem jaz pa v povsem določenih podobah, tudi portretih, spet zaživi z novo razpoznavno resničnostjo.«

Letos je za uspešno delo na likovnem področju – področju ustvarjanja z lesom in dolgoletno delo v Društvu likovnikov in fotografov Slovenske Konjice ob kulturnem prazniku prejel priznanje Občine Slovenske Konjice.

KO MISEL DOZORI Piše: Ana Miličevič

LOKALNO

Med epidemijo sta Splošna knjižnica Slovenske Konjice in Turistično informacijski center Slovenske Konjice preko javnega poziva prebivalce Slovenskih Konjic nagovorila k pisanju spodbudnih misli. Plakati z navdihujočimi besedami so bili razstavljeni tako po konjiškem Mestnem kot tudi Starem trgu.

Narava nam daje brezmejnost domišljije. Jasmina Jevšenak S Srečo sva se zatekli v karanteno, da naju ne dohiti Kronani. Heda Vidmar Šalamon Zbudi se v veselju, ves dan je tvoj; zaspi v zahvali, vse "vredno" je za teboj! Danijela Koren Zrak ni bil še nikoli tako čist, kot je sedaj v tem času. Iris Rasperger to je to kar sije da pusti da ugaša tema Tonja Jelen Tudi v dežnih dneh je optimizem najboljše obuvalo. Mojca Arnik

Danes diši po ŠE! Alexandra Zaleznik Radost je izbira. Tudi trpljenje je izbira. Mi pa imamo svobodo izbiranja. A ni to čudovito? Maja Furman Sanje so še dovoljene. Sanjajmo, da se nam bodo naše sanje uresničile! Alenka Slapnik Spoštujmo, negujmo medsebojno ljubezen, ljubezen do narave, ljudi, živali, da bomo srečni in zdravi. Jože Fideršek Pozdravljeni na Konjiškem, doživite pestrost naših lepih krajev in ostanite zdravi! Nada Bradan

ALJAŽ BEZENŠEK – mladi Prešeren? Sprašuje: Tina Esih

Brezskrbna osnovnošolska leta so čas, ki se ga, ko smo odrasli, največkrat zelo radi spominjamo. Takrat smo se nekaj malega učili, predvsem in veliko pa smo se družili s sošolci in prijatelji, se zabavali zunaj, na svežem zraku in, seveda, ušpičili tudi kakšno vragolijo. Mlado življenje Aljaža Bezenška je gledano s tega zornega kota povsem podobno zgornjemu opisu, a njegov vsakdan zapolnjuje in, kot pravi sam, bogati še nekaj, kar morda ni tako značilno za najstnika pri njegovih 12 letih, to je pisanje poezije.

LOKALNO

Aljaž, zakaj ravno poezija? To je bilo nekaj, za kar se nisem direktno odločil, ampak sem pač poskusil. Ker je moj izdelek, to je bila pesem, učiteljica pohvalila, mi je to dalo novega zagona, ki se je sčasoma pričel stopnjevati in se tudi danes z vsakim dnem veča. Kdaj si napisal svojo čisto prvo pesem? Svojo prvo pesem, ki je govorila o trgatvi, sem napisal v 3. razredu. Takrat sem želel poskusiti nekaj novega, najti način, na katerega bi se lahko izražal, tako kot se je npr. skušal izraziti Leonardo da Vinci, ko je naslikal Mono Liso. V moji glavi se je znašlo cel kup nekih stvari, ki sem jih enostavno

moral dati »ven«, in tako sem jih prelil na papir, v kitice, verze, rime. Kdaj in kje najraje pišeš ter kam zapisuješ svoje pesmi? Pišem lahko kadar koli in kjer koli in nimam določene ure ali kraja. Pesmi zapisujem na liste papirja, ki jih shranjujem v temu namenjeno mapo. Koliko jih je do danes že nastalo? Napisal sem že več kot 30 pesmi, od tega jih je večino videl le redko kdo. Imam pa prijatelja Ožbeja Orličnika, ki je moj osebni kritik in hkrati svetovalec – kot je bil Matija Čop Francetu Prešernu. Ti je katera izmed tem še posebej ljuba? Pišem pesmi z najrazličnejšo tematiko. O tem, da bi se posvetil zgolj eni temi, nisem niti razmišljal. Tako moje pesmi opevajo ljubezen, kmečko življenje, zimske dni, Ivana Minattija, otroško razigranost, domovino, pogled družbe na pesnika, politiko in še bi se kaj našlo. Pišem tako za odrasle kot tudi za otroke. Kakšni pa so tvoji cilji in želje za prihodnost v povezavi s poezijo? Moja želja je, da bi ena od slovenskih založb prepoznala kvaliteto mojih del ter objavila moje pesmi, prav »ﬁno« pa bi bilo tudi, če bi svojo pesem nekoč našel v osnovnošolskem berilu. Tako bi lahko moji otroci nekoč v prihodnosti ob branju pesmi iz berila pri uri slovenščine rekli: »To pa je napisal moj ati!«

KDOR PESMI PIŠE, MU SODBA LJUDSTVA GROZI

TEŽKI ČASI

Kdor pesmi piše, mu sodba ljudstva grozi, tudi če sam si tega nikakor ne želi.

Težki časi, težki dnevi v nebo so se povzpeli. Brez upa, zdi se, da ni rešitve med bolnim in zdravim so delitve.

Kdor pesmi za otroke piše, jih sam morda ne more imet', kdor romantiko z besedami ustvarja, je zagotovo od nedosegljivega dekleta prevzet.

Težki časi, težje breme udarja po nas kot najhujše vreme. Kot božja jeza, skrbi mreža, vsega prekletstva na svetu teža.

Tako se pesnika obrekuje in to čisto brez vsake nuje.

Težki časi brez izhoda potrebni so rešitve vzvoda.

Kogar politika zanima in meni, da bi bila ta dobra rima, domobran ga vsak za vrat bi stisnil brez napak.

Ta vzvod sem jaz, si ti, smo mi vsi. Zato ostani doma za svoja starša oba, za brata, sestro, rojaka in junaka, za možaka, katerega lica videl nisi.

Kdor pesmi o kmetijstvu piše, o njem po besedah ljudi pojma nima, saj vse, kar ve, je le to, kaj se s čim rima. Tako beseda na besedo pada, žalitve postale so navada. Pesnika pa to ne gane, dobro ve, kakšne so pesniške navade. Tudi ve, da ni važno, kakšne vrste pesmi piše, saj se ga bo zmeraj podilo kot vraga iz hiše.

Vem, da vleče te ven med ljudi in da se tvoj pogum bolezni ne boji. Ampak ostani doma zate, zame, za naju oba in za vse ljudi, ki želijo živeti si.

Z VLAKOM NAOKROG Piše: Alexandra Natalie Zaleznik

LOKALNO

Svet vabi k odkrivanju svojih krasot, destinacij je za vse dovolj, prav tako pestra pa je izbira transportnega sredstva. S sinom Erikom sva se že drugo leto zapored odpravila na enoletno potovanje z vlakom. Mahnila sva jo v širni svet – v čudoviti svet literature. Sodelujeva namreč v bralnem tekmovanju Bralni vlak, ki ga organizira založba Kud Sodobnost International. Projekt zahteva branje v tandemu, torej starš (ali druga odrasla oseba) z otrokom. Sama ideja za Bralni vlak se je kalila skozi leta, ko so v sklopu projekta Naša mala knjižnica uvedli šolsko dejavnost Bralni vlakec. Šolam so pripravili lokomotivo in vagone, na katere so otroci vpisovali prebrane knjige in jih prilepili na stene svojih učilnic. Ker je bil projekt uspešen, so pri založbi želeli spodbuditi tudi družinsko branje. Porodila se je ideja o spletnem tekmovanju tandemov – Bralni vlak, ki je prvič odpeljal že leta 2018, na končno postajo pa prispel aprila 2019. Bralci so bili navdušeni. Pet najboljših dvojic pa se je na zaključni zabavi pomerilo v kvizu. MOTORKI se letos imenuje najina lokomotiva, ki se z vsako prebrano knjigo podaljša za en vagon. Trenutno

potujeva med prvimi desetimi. Tekmovanje pa traja vse do pomladi 2021, kar pomeni da je pred nama še veliko kilometrov – masten zalogaj prebranih strani – uživanja v izmišljenih in resničnih zgodbah, stotera nova poznanstva ter spoznanja. Za potovanje po tirih ne potrebujeva veliko. Udoben kotiček, kjer lahko nemoteno bereva. Strast ali vsaj interes do branja – Erik je res izurjeni bralec, upam si trditi, da je k temu veliko pripomoglo branje pravljic od prvega leta dalje in moja služba kot prevajalka, v katero so vsi moji otroci neposredno vpleteni, saj se literatura pi nas res kopiči, malo mogoče tudi odločitev, da nimamo televizije. Tudi sicer živimo po načelu: Knjiga je najlepše darilo. Vsekakor pa pomaga dobro založena domača knjižnica, nasmejane knjižničarke in knjižničarji. Čas pa je seveda stvar interesa. Ker je smisel tekmovanja branje v tandemu, to pomeni, da moreva vsak zase prebrati eno knjigo, da prejmeva EN skupni vagon. Da ne bi kdo mislil, da moram sina preganjati k branju. Daleč od tega, prehiteva me za vsaj deset knjig. Potem me pridno čaka, da sedeva skupaj v naslednji vagon. V času spomladanske epidemije sva nekaj knjig kupila, izčrpala družinsko knjižnico do zadnjega (no, on, jaz še ne), takoj, ko je bilo mogoče, sva naročila gradivo v knjižnici. Tako je nastal lep kupček na sliki, ki je meril 39 cm. Zdaj knjig niti ne meriva več, ker nimava prostora za skladiščenje in

nisva usklajena pri branju, povrh vsega morava čtivo vrniti, da si lahko sposodiva novo. Ob zadnjem merjenju je stolp meril 52 cm. Literaturo skrbno izbirava, Erik bolj po željah, nekoliko ga pri tem tudi usmerjam, mu kdaj kakšno podtaknem, sama pa skušam brati čim več slovenskih avtorjev. Fino je, da si je založba umislila nekakšen bonus, tako imenovane supervagone. To so predlogi kvalitetnih naslovov, ki tekmovalcem prinašajo dodatne vagone, kar skušava čim bolje izkoristiti, da se najin EC spremeni v ICS. In kako bereva? Erik tako, da se s knjigo nekam zavleče ali prilepi, se vanjo dobesedno potopi in ga ni. Kadar bere, ne sliši, ne vidi, enostavno ga ni – ne da se z njim komunicirati. Knjigo prebere v 95 % v enem kosu. Zmožen je

brati tri ure in več, če ga pritegne, ne pije, ne je, ne hodi na stranišče, nič. Sama berem več knjig hkrati. Skoraj v vsaki sobi stanovanja imam kakšno nastavljeno, da je vedno ena pri roki (v kuhinji, spalnici, otroški sobi). Zaradi Erika se trudim brati hitro, kar je pri treh otrocih težko, posebej ob našem najmlajšem članu. Prisegava na tiskane knjige, ne bereva e-različic oz. te možnost mu niti nisem nikoli ponudila. Čar knjige zaznaš z vsemi čutili. Najbolj mi je všeč, da sodelujeva že drugo leto. Z uvrstitvijo nisva obremenjena, seveda pa bi se nepopisno veselila, če bi bila med prvimi petimi in se udeležila zaključnega kviza. Morda pa nama je v letu 2021 naklonjena zmaga in bova prejela adrenalinski izlet v Vetrovnik ali bon za nakup knjig. Kdo ve? Najino in potovanje drugih lokomotiv lahko spremljate po spletni strani https://www.sodobnost.com/bralnivlak-rezultati/, morda se tudi sami odpravite na katero od najinih destinacij (vam bo všeč kakšna knjiga, ki sva jo prebrala) ali pa preprosto samo stiskate pesti za naju, da uspešno »odčihapuhava« do cilja. Drugo leto pa se le opogumite in postanite strojevodje lastne lokomotive. Srečno!

KRATKI

ZGODBI Tonja Jelen:

ZAJÄ&#x152;JI COFKI in

KRATKI ZGODBI

STOLP

ZAJČJI COFKI Zgodba je nastala pri projektu KUD Trivia, dostopna na strani: http://www.3via.org Odkril je pokrov škatle za čevlje. Z roko je pobožal svoje majhne trofeje. Puhasti, mehki zajčji cofki, ki jih je zbiral od svojega desetega leta, takrat ko je pri odiranju zajca zasačil očeta. Zajčje tačke, ki so bile prikovane z žeblji na tarčo za pikado, so vsak mesec označevale prvo nedeljo v mesecu, ko je oče ubil zajca in ga je mama morala pripraviti za golaž. Cofki so se v teh devetih letih nabrali. Sedaj si je ta spomin odnesel v študentski dom in se ga odločil hraniti v nočni omarici, ki pa še je prejšnji stanovalec ni spraznil. Zaenkrat bo dovolj dobro, če jih samo kam skrijem, nato pa bo že kako … Nekdo je sunkovito odprl vrata in vdrl v sobo. Bil je njegov cimer. Na hitro ga je povabil na žur, ošvrknil škatlo, ga povprašal, kaj vsebuje, in že odhitel ven. Uroš se je spomnil na svojega Mandija, ki ga je ljubkoval in ga vsako jutro pred šolo pozdravil v zajčniku. Ob sobotah in nedeljah je vedno spal dlje kot med tednom. A neko nedeljo je med dolgočasim živžavom pogrešil očeta in odšel ven. Kar naenkrat je zagledal, da njegovega zajca ni več in se odpravil za gospodarsko poslopje. Tam je oče

končeval z razkosavanjem njegovega prijatelja. Bil je prizadet, razburjen. A nekaj v njegovem nagonu, opazovanju lova z očetom, je prebudilo instinkt, da so zajci sicer ljubki, še posebej njihovi cofki, a tudi nadvse okusni. Od takrat naprej sta to počela skupaj. Kot iniciacijski obred, ki ga je vedno bolj opravljal sam. Natančno in z občutkom za pravo mero distance. A za vsakega zajca, ki ga je ubil, je shranil njegov cof. Opomin, kaj je naredil. Mejo med nežnim delčkom in zaritim hladnim nožem. Sedaj je stal v študentski sobi. Bruc. Študent gozdarstva. Pokril je svojo zbirko. Za te njegove obskurnosti, zbrane zajčje repke, ni poleg očeta vedel nihče. Opomnik na mobitelu ga je opozoril, da mora na faks. Prvič. Uradno, formalno srečanje. Kako se ga je veselil. Pograbil je škatlo in jo dal pod posteljo. Odšel je na fakulteto. Slovesnost je bila primerna dnevu. Vznesen nad novim življenjem, cilji, načrti. Pridružil se je svojim novim kolegom in kolegicam. Šli so na pivo in nato poceni kosilo, ki se je nadaljevalo v neuradni spoznavni žur. Domov je prišel okoli enih ponoči in se v pričakovanju prvih predavanj odpravil spat. Zjutraj je prišel v avlo, v kateri so kot vsako leto, tudi tokrat, nove študente in študentke vpisovali v razne študentske klube in organizacijo. Starejši študent mu je pred nos potisnil formular, da ga izpolni. Začel je vpisovati v zahtevana prazna polja. Po podpisu je dobil darilo. Na izbiro je

KRATKI ZGODBI

imel majico ali knjigo. Izbral je slednjo, kriminalke so ga vedno zanimale. In v vsakem primeru so prejeli obesek za ključe. Pogledal je v posodo, v kateri je kar puhtelo od pretežno mehke belosive barve. Zardel je in pred seboj videl sostanovalca, tutorja njihovega oddelka, ki je v vsej navdušenosti dejal: »Včeraj si mi dal dobro idejo … Hvala ti! Poračunala bova pol pol. Meni za idejo, tebi za cofke ...«

STOLP

»Danes bo konec sveta, sigurno,« je rekla Pika. Ne vem zakaj, a ta moja cimra je znala imeti globoke pa tudi neumne. Sama na take reči nisem dala nič. »Zakaj?« »Verjetno, tako čutim. Tarot pa tud ne kaže najbolje. Je še kaj kave? Iz džezve sem nalila preostanek in brala knjigo naprej.« »Glej, tu kaže, tu piše. Kako se dviga stolp, kako vse pada. Ni mi všeč, res mi ni všeč.« Pikini stavki so vedno kratki, tudi ko pojasnjuje, ne daje vedeti nič več, samo toliko, da človeka prestraši. In včasih popolnoma odbije. Tokrat sem karto samo na hitro pogledala. »A ne bi šli danes na športno? Popoldne imava samo vaje, daj, zastale mi bodo kosti.« »Ti kar pojdi, danes sem že jogala, te ure pa bom že tudi opravila.« Res sem vstala in se na hitro oblekla. Ni mi šlo toliko do kljukic, bolj zato da se samo prediham in – Začelo mi je iti na bruhanje. Zadnje čase sem bila vedno bolj utrujena, a na to nisem bila posebej pozorna in zaradi tega zaskrbljena. Stekla sem do stranišča. Ni bilo veliko. Pika se je za mano stišala v majhen toaletni prostor. Podala mi je brisačo. »Je vse okej? Bleda si.« Obrisala sem si mokra usta in skomignila: »Ne vem.« Nato sem

znova začutila slabost. Tokrat ni bila samo hrana. Bile so vedno večje kaplje, rdeče, skoraj curki, in Pika je takoj poklicala rešilca. *** »Pika, res bo konec,« sem ji rekla, ko me je obiskala še isto popoldne in sem priklopljena na umetno hrano gledala svoje izstopajoče žile na rokah. »Daj, ne bluzi, to je samo preobrazba, da te naﬁlajo s čim boljšim. Itak ne ješ nič pametnega. Sem gledala v karte za naprej in bo še vse dobro.« Vedela sem, da laže, njene oči so bile povešene in njeni dotiki preveč površinski, ko me je objela. Bila je tudi objokana, kar nikoli ni znala zakriti z ličili, ki jih je uporabila samo v takih primerih. »Če ti tako praviš, bo že,« sem ji pomežiknila, medtem pa je medicinska sestra že klicala, da se bo pričela vizita.

LITERARNA

KRITIKA

LITERARNA KRITIKA

Literarno preigravanje notranjih čustev

Franjo Frančič,

Zlatolaska Bevke; Založba Smar-team, 2020

Piše: Tonja Jelen

Novo prozno delo Zlatolaska s podnaslovom 11 let, 62 ljubljenj in 7 noči pisatelja, dramatika in pesnika Franja Frančiča v ospredje predvsem postavlja destrukcijo medosebnih odnosov, samouničevanje protagonista in erotiko, ki je vzgib za celotno dogajanje v sami zgodbi. Delo je sicer težko uvrstiti tako med romane kot kratke zgodbe, saj ne ustreza nobeni predvideni dolžini. Za oznako roman je prekratko, za klasiﬁkacijo kratke zgodbe pa je predlog. Z vidika literarne teorije pa tudi o sami noveli težko govorim. Sama vsebina pa je zagotovo prepričljiva, saj je psihološki ustroj glavne osebe zelo živo in večplastno predstavljen. Osrednja tema, to je ljubezenski trikotnik, je mogoče že nekoliko

predvidljiva, a je v obravnavanem delu torej najbolj prepričljiv oris notranjega doživljanja protagonista, ki vse to doživlja prav zaradi prej omenjene problematične zveze. Dogodki oziroma kar doživljanja so tako osredotočena na junakovo dojemanje ljubezni, ki bolj ali manj ni uresničljiva. In to kar dvakrat. Njegova Zlatolaska je tako ljubimka, ki se mu pogosto izmika in postaja vedno bolj nedosegljiva. A Frančič ne ostaja samo pri distanci zaradi trikotnika, temveč tudi zaradi aktualne pandemije, ki onemogoča medsebojne stike. Ta moment v samem delu je dovolj polemičen in družbeno aktualen. Kaže na eno od nujnih posledic tega časa in s tem tudi kazalec, zakaj je odločitev za samskost vedno večja.

LITERARNA KRITIKA

Protagonist se zaradi izgube vedno bolj sooča z osamo, vedno bolj se zateka v sanjske svetove in v čas, ki ga je redko, a intenzivno preživljal s svojo ljubljeno. Ta intenziteta je napisana zelo lirično, ki se stopnjuje do: »Ko ljubezen mine, si lahko vsako noč slečeš kožo, razpraskaš dušo, izpiješ vso hladno kri, preklinjaš odločitve in spomine, a spremeniti ne moreš ničesar.« A v Zlatolaski to ni edini odhod. Gre tudi za težko travmo (pravzaprav nikoli izpolnjeno ljubezen), ki jo Frančič opisuje zelo pogosto, in to je mama. Zdaj smo priča zadnjemu soočenju, ki bi lahko rešilo težko avtorjevo življenje. Materina bolezen, umiranje in smrt so še edinia možnost sprave, ki bi v prihodnosti lahko razrešila Frančičevo pogosto razčlenjevanje težke notranjosti in iskanju vedno slabih, uničevalnih medsebojnih odnosov. Ti odnosi so tako tudi zdaj taki, da se glavni junak uničuje z alkoholom in z različnimi eskapizmi uničuje tako svojo telo kot notranjost. Zlatolaska predstavlja dober uvid ravno v psihološko in telesno uničevanje posameznika, ki ne zmore iti naprej in razrešiti določenih reči iz svoje preteklosti. Avtor pa je zanimivo prikazal tudi erotične motive, vzdušje in približevanje, kar pa niti ni presenečenje, sploh če primerjam njegova začetna dela. Franjo Frančič tudi tokrat ni mlačen, mogoče bi lahko bila napetost in potek dogajanja veliko bolj izpiljena, a je sam

vpogled v subtilno dogajanje protagonista tako živ, da je osredotočenost na fabulativnost zgodbe prav zaradi tega manjša. Prav tako pa je dobro vzpostavljen dodatek o socialni distanci današnjega koronaobdobja, skritega uničevalca ne samo telesa, temveč tudi medsebojnih odnosov, kar aludira tudi na »nevarna razmerja« in s tem prepovedi približevanja.

Franci Ratej - Frenk: Temperance

INTERVJU

ANJA GOLOB

INTERVJU

Sprašuje: Aleš Jelenko

Anja, precej si aktivna Zunaj literarnega ustvarjanja; v mislih imam tvoje javno udejstvovanje (tudi na družbenih omrežjih). Se ti zdi, da bi se kulturniki morali bolj aktivirati? Je tega pri nas premalo? Nekoč je bilo to samoumevno, da so pesniki in pisatelji imeli svoje mnenje. In tudi javno so ga zagovarjali … In seveda – kaj želiš s svojim angažmajem doseči? Bi si upala reči, da si gonilo sprememb? Javno izražanje stališč o družbenih vprašanjih ter civilno-družbeni angažma spadata k opisu del in nalog avtorjev in avtoric, kolikor so slednji intelektualke in intelektualci. To se neposredno tiče tega poklica, povezano pa je tudi s položajem umetnosti v neki družbi. Ko je položaj slednje tako na udaru, kot pri nas ta čas, le še toliko bolj. Sama svojega angažmaja v tem smislu ne vidim kot nič posebnega, delujem, kot mislim, da bi moral vsak oz. vsaka na mojem mestu. Poleg tega, da si odlična pesnica, imaš tudi založbo VigeVageKnjige, pri kateri izdajate precej zanimive – in za naš trg tudi dokaj nepoznane – knjige, bi lahko povedala kaj več o tem? Založbe nikakor nimam samo jaz, od samega začetka je plod skupnih naporov več ljudi, ekipa pa se, ko se širi naša produkcija, počasi veča. Zaposlen žal še vedno ne more biti nihče, ker premalo zaslužimo. Založba je specializirana za izdajanje slovenskih prevodov kvalitetnih stripov in

risoromanov (graphic novels) za otroke, mlade odrasle in odrasle. Doslej smo izdali 32 naslovov, do konca leta bodo izšli še štirje. Ko izdajamo tekočo produkcijo, obenem skušamo razširiti bazen bralk in bralcev, pri čemer se nenehno spopadamo s sesuvanjem stereotipa, češ da je strip neka wc-literatura na slabem papirju in v švoh slovenščini. V zadnjih desetletjih se je namreč literarni žanr risoromana razplastil in doživel neverjeten razcvet, ki mu slovenski prevodi niso dovolj sledili. Nujno se nam zdi, da tudi pri nas pridobi in ohrani stalno bralsko publiko – naš izbor knjig skuša zaenkrat še vedno označiti točke risoromanesknega ozemlja, znotraj katerega se nameravamo gibati, zato izdajamo precej različno čtivo; tako po estetski kot po vsebinski plati. Založba večino svojih knjig proda v spletni knjigarni na našem naslovu www.vigevageknjige.org, kjer so dostopni tudi podrobnejši podatki o vsaki od izdaj. Kaj torej si? Pesnica, založnica, prevajalka, performerka ali enostavno družbeno angažirana umetnica? Vse to ali nič od tega? Delam več stvari, vse pa se na tak ali drugačen način tičejo knjige. Težko bi se opredelila z enim samim poklicem, kaže pa to tudi na stanje stvari v slovenski kulturi, kjer je z enim poklicem nemogoče preživeti. Niti z večimi to ni samoumevno.

Zakaj pišeš poezijo? Je to neka notranja nuja, želja po izpovedovanju … Ali gre enostavno za toliko dejavnikov, da jih je nemogoče strniti v odgovor? Kaj bi se zgodilo s tabo, če bi – na primer načrtno – nehala s pisanjem? Bi to lahko storila ali je poezija enostavno zlepljena s tabo? Poezijo dojemam kot nekaj najlepšega in najmogočnejšega, kar nam je kot ljudem dano. Zame predstavlja enega od vrhuncev človeškega ustvarjanja, jezik v svoji najčistejši obliki, zvezan z naporom izražanja s pomočjo retoričnih principov, ki jih je v celotnem stvarstvu sposoben zgolj človek. Metafora – božje rože, kako sijajno, tudi z vidika sposobnosti njenega umevanja, recepcije. Da lahko pišem, predvsem, da lahko pišem poezijo, dojemam kot največji možni dar. Da jo lahko berem, takisto. Posledično lahko na drugo vprašanje odgovorim, da bi bilo brez nje moje življenje bistveno, v temelju revnejše. Ima poezija tisto rušilno moč, ki ji jo mnogi pripisujejo; da lahko premika temelje, meje in gore … ali pa so to le neke skrite želje, da bi bilo tako, in poezija enostavno ni več kot to, kar je – podoba (iz) črk na papirju? Odvisno od človeka. Kot pri umetnosti nasploh – ima to moč, če ji je človek pripravljen dati možnost in prostor v svojem življenju ter pozornost, ki jo zahteva.

INTERVJU

Če greva končno še k poeziji – prejela si že dve Jenkovi nagradi za pesniški zbirki Vesa v zgibi (Mladinska knjiga, 2013) in Didaskalije k dihanju (samozaložba, 2016) ter nagrado kritiško sito za tvojo zadnjo pesniško zbirko da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a ne dorase ne požene korenin ne stebla listov ne zacveti uvene da ne pride več da so vse vse to kar je kar je retuširani plakati dvanajst barv izmozgani ljudje na avtobusih krakajoče ptice zvoki brez terc preosvetljene noči butajoče ob nasipe juter dolgo dolgo prazna dolgo lobanja in da je vse vse to kar je kar je da me žge da več ne pride da ne pride več da ne (samozaložba, 2019). Se ti zdi, da te ta priznanja utesnjujejo – ker morebiti bralci in kritiki že vnaprej (pre)veliko pričakujejo – ali pa ti dajejo neki nov zalet, zagon? To ni toliko moja stvar, nagrajene so knjige, torej literarna dela. Ne želim biti lažno skromna, a če kaj, me nagrade bolj kot karkoli drugega zavezujejo. Odmerjajo mi neko pozicijo v javnosti, s katere govorim, in ko jih sprejmem, me izpostavijo in zadolžijo.

Foto: Anja Golob, avtorica Ute Helmbold

Za konec še – kakšni so tvoji načrti za naprej? Če sem prav zasledil, pišeš roman? Je že mogoče dobiti kakšen intro v samo zgodbo? In kako to, da si se lotila proze? Morda, ker proza – še posebej roman – doseže večje število ljudi kot poezija? Pišem tekste v različnih žanrih, rada bi se preiskusila še v drugih tipih literature, vsekakor pa ostajam primarno zavezana poeziji. Ne

verjamem v to tezo o zaprtosti, izoliranosti poezije, zdi se mi absolutno pristopna in odprta za množico različnih dojemov, interpretacij, vprašanje je le, ali morda lahko v procesu izobraževanja storimo več, da je ne oddaljimo od publike, marveč da ohranimo živ stik mladih ljudi z njo tudi po izstopu iz srednjega izobraževanja.

PRAVLJICA

MAJA FURMAN:

SEM BINE IN SEM ASPI

PRAVLJICA

Zgodbica iz serije Aspijeve prigode, revija Galeb, september 2020

Zdravo. Sem Bine. Star sem 9. In sem aspi. Aja, ne veš, kdo je aspi? Zdravniki so mi povedali, da imamo aspiji tako imenovani Aspergerjev sindrom. Nič ne boli in ni nalezljiv. Ni bolezen. Sem šel malo raziskovati, kdo je bil stric Asperger, in sem prebral, da je bil nek znan zdravnik, ki je odkril ta naš sindrom. To je odtenek avtističnega spektra. Hm, kakšne barve je ta odtenek, ne vem. Sploh ne vem, če je avtistični spekter v barvah, ali se samo tako reče. Včasih imam težave, ker vse razumem dobesedno. Kar je baje značilno za Aspije. Če mi rečejo odtenek nečesa, si vedno predstavljam, da je ta nekaj v odtenku neke barve. Ojej, kako si ljudje komplicirajo življenja s tem, ko ne mislijo tako, kot rečejo. Jaz vedno zelo resno mislim to, kar rečem. Tudi to je baje značilno za Aspije. Odrasli se radi pogovarjajo z mano, zato ker vse povem po pravici. Ja, kako pa bi govoril drugače kot po pravici? Odrasli so včasih res hecni. Rad rišem smeškote. Ker je bolj enostavno. Ko narišem smeškota, pomeni, da sem vesel. In pika. Ni mi všeč, če drezajo vame in me stokrat vprašajo, ali sem dobre volje, kako se počutim in tako naprej. Narišem smeškota in jim tako povem, da sem vesel in mi dajo mir. Danes sem zelo vesel. Za kar tri smeškote. Danes se bomo pri pouku pogovarjali o Starem Egiptu. Obožujem ga! Vse knjige o tem obdobju sem že prebral, naštudiral faraone, fasciniran sem nad genialno gradnjo piramid! Pravijo, da sem mala

enciklopedija Starega Egipta. No, meni je to hecno, ker nisem knjiga, ampak deček. In nisem več majhen. Jaja, zdaj že vem, da mi s tem želijo povedati, da o tem obdobju vem zelo veliko. Tudi to je baje značilno za aspije. Upam, da bo sošolec Leon tiho, ko bo učiteljica govorila o Starem Egiptu. Leon je včasih zelo glasen, vpije in poje, kar me zelo moti. Ko je hrupno, me začne boleti celo telo. Začne se pri glavi in nato me boli povsod. Takrat me učiteljica pošlje v knjižnico, kjer sta mir in tišina, da si odpočijem. Leon se mi vedno opraviči in obljubi, da ne bo več tako glasen. Drugače je super fant. »Kaj bereš,« me je zadnjič vprašal. »Pustolovsko zgodbo,« sem mu povedal. »Beri na glas,« me je prosil. In sem bral. Leon ne bere rad, zato pa zelo rad posluša zgodbe. Sedela sva v knjižnici in brala. Ko me je od glasnega branja začelo boleti grlo, je bral Leon. Sprva mu je bilo nerodno, ker se mu je branje zatikalo, potem pa je čisto not padel in se mu ni več tako zelo zatikalo. In sva brala izmenično. Leon je rekel, ali bi mu tako lahko pomagal prebrati knjige za Bralno značko. »Nikoli mi še ni uspelo narediti Bralne značke. Če bi mi pomagal brati, bi mi letos morda uspelo …« je obotavljivo predlagal. »Seveda, saj bo zabavno,« sem bil za akcijo. In sva že prebrala dve knjigi. Se mi zdi, da sva med branjem postala še boljša prijatelja. In Leon ni več tako glasen. No, razen, ko mi bere na glas in se vživi v zgodbo. Ampak takrat je to zabavno.

SPIRALA Revija o literaturi in kulturi /brezplačnik/ Letnik VI, št. 6 (december 2020) ISSN: 2463-8013 Izdal in založil: Javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice Odgovorna urednica: mag. Renata Klančnik Urednika za poezijo: Aleš Jelenko in Tonja Jelen Uredniki za prozo: Ana Miličevič, Marko Bezenšek in Maja Furman Jezikovno pregledala: Tonja Jelen (poezija) in Marko Bezenšek (proza) Uredila: Ana Miličevič in Marko Bezenšek Oblikoval: Mitja Krančan Likovna podoba: Franci Ratej, foto: Marko Bezenšek Tisk: Demago Naklada: 250 izvodov Naslovnica: Intarzija Franci Ratej

100

101

102