LJUBLJANA Glasba panoram Plečnikove arhitekture

LJUBLJANA Stane Jeršič Barbara Jakše Jeršič

Glasba panoram Plečnikove arhitekture

Stane Jeršič Barbara Jakše Jeršič

Aleksu, z ljubeznijo.

LJUBLJANA Glasba panoram Plečnikove arhitekture Stane Jeršič Barbara Jakše Jeršič

Bast

VSEBINA

O VRHUNSKEM OBLIKOVANJU PROSTORA akad. prof. dr. Jože Trontelj

O LJUBLJANI, PLEČNIKU IN FOTOGRAFIJI dr. Mojca Puncer

IMAGO PERENNITATIS prof. dr. Fedja Košir

GLOBINA POVRŠINE TRENUTKA Barbara Jakše Jeršič

PROSTOR IN ČAS Stane Jeršič

CERKEV MOJEGA OTROŠTVA dr. Katarina Marinčič

PLEČNIK IN JAZ Boštjan Vuga

VČERAJŠNJI IN JUTRIŠNJI SVET PLEČNIKOVE LJUBLJANE Marko Košan

RAZKRITI POGLED prof. dr. Jure Mikuž

45 110

FOTOGRAFIJE INTERVJU S STANETOM JERŠIČEM IN BARBARO JAKŠE JERŠIČ mag. Jože Osterman

114

BIOGRAFIJE AVTORJEV

116

KRONOLOGIJA

118

LOKACIJE IN LETNICE POSNETKOV

Če je na eni strani glasba s svojo abstrakcijo in časovnim sosledjem, je na drugi fotograﬁja s svojo na videz dosledno resničnostjo in zamrznjenim trenutkom.

Glasba ne obstaja, če je zaprta v trenutek, kot tudi ne fotograﬁja, če se izroči časovnemu toku.

O VRHUNSKEM OBLIKOVANJU PROSTORA akad. prof. dr. Jože Trontelj

Prostor je posebna dobrina. Zdi se, da ga je na našem planetu neznansko veliko. A vtis je zmoten. Z rastjo svetovnega prebivalstva in razmahom gospodarstva se vse bolj in vse hitreje porablja tudi prostor. Neporabljeni pa zaradi nemarnih človeških posegov postaja vse bolj razvrednoten. Dragocenosti prostora se njegovi upravljalci in skrbniki mnogo premalo zavedajo. Kako umestiti človekovo delo v naravni ali že urbanizirani prostor velike vrednosti, kako ta izvzeti del skladno in estetsko urediti od zunaj in od znotraj, to so gotovo najbolje vedeli veliki mojstri stavbarstva. Če se hočemo naučiti spoštljivega odnosa do prostora, moramo kreniti po njihovih stopinjah. Za nastanek človeške vrste sta bila ključna dva, v tedanjem živem svetu povsem nova pojava: čaščenje umrlih in postavljanje svetišč. Odtlej je človek skozi vse čase temu dvojemu namenjal izjemno veliko moči in truda. Skoraj nemogoče si je dandanes predstavljati gigantske napore, potrebne za ustvaritev Stonehengea, vklesanje egiptovskih svetišč v skalo, izgradnjo egiptovskih in majevskih piramid, postavitev orjaških kipov na Velikonočnem otoku, večstoletne gradnje mogočnih srednjeveških katedral. 14

Kaj pomeni izbrati, oblikovati in posvetiti prostor, so genialni arhitekti egipčanskih in majevskih piramid ali graditelji Stonehengea znali začutiti, pa tudi uresničiti. Tem ustvarjalcem je bila še dana razkošna svoboda po svoje uporabiti izbrani del nedotaknjenega širnega prostora. Svoje stavbe in njihovo notranjost so zmogli orientirati celo po nebesnih znamenjih – po Sončevem letu in potovanju ozvezdij. Stavbarji posvetnih srednjeveških gradov so izbirali vrhove s strateško lego, a tudi z estetskim razgledom. Umetniški ustvarjalci sakralnih stavb, postavljenih na samem ali v mestih, od antičnih templjev prek sredjeveških katedral do cerkva in mošej modernih časov, pa niso bili samo mojstri imenitne zunanjosti. V obiskovalcu, ki vstopi, tudi danes, po stoletjih, zbudijo čustva posebne mogočnosti posvečenega, skrbno oblikovanega prostora. Umetnik svojo sakralno stvaritev usmerja v nadnaravno brezčasnost, v večnost, proti Bogu. Tja usmerja tudi človeka, ki stvaritev doživlja – njegova čustva in misli. Podobno kot sakralna glasba je to eden najvišjih, po cilju celo najvišji vrh umetniškega ustvarjanja.

Tu se umetnik dvigne in oddalji od vsakdanjosti življenja, ki ga sicer ljudje večino časa preživimo v plitvini, na površini. Obenem dvigne iz vsakdanjosti tudi obiskovalca, ki se odpre umetnini. Svetišče je kraj, ki s svojo digniteto in dostojanstvom utiša in zastre malenkostnost vsakdanjika. Kraj, ki že sam od sebe, s svojim geniusom loci, pozove obiskovalce: sursum corda. Kraj, ki že z izrazno močjo, ki mu jo je iz lastnega notranjega bogastva podaril umetnik, sporoča, da je prostor posvečen. Vsaka doba je imela izbrance, ki so znali to povabilo k duhovnosti vdihniti posvečenemu prostoru. Skozi zgodovino sakralne umetnosti so to storili tisoči genialnih stavbarjev in upodabljajočih umetnikov. Cilj so dosegali po različnih poteh, saj je vsaka doba imela svoj način, svoj umetniški jezik, svoj slog. Najboljši med najboljšimi so znali in zmogli uporabiti najbolj izbrana izrazna sredstva, ki so jim bila na voljo, jih požlahtniti in zložiti v večnostno, skrivnostno stvaritev, ki celo manj dojemljivega človeka presune, ga prevlada in mu vzame besedo. To gotovo smemo reči o mojstru 15

Jožetu Plečniku. A on se, v duhu najboljše tradicije stroke, s svojo stvaritvijo ni obračal samo k Bogu. Obrnil se je tudi k človeku, celo proti vsakdanjemu svetu okrog svojih monumentalnih stavb, Bogu in preminulim posvečenih prostorov. S tem vse do danes velikodušno deli svojo žlahtno umetnino, svoje visoko duhovno sporočilo z vsemi ljudmi. S svojo umetnino je oplemenitil tudi okolico – naravo in dela človeških rok. Umetnost je med temeljnimi potrebami človeka. Na neki višji duhovni ravni je tesno povezana z vrednotami. Vrednote pa so temelj morale in etike. Dandanes se pogosto sprašujemo: kako naj vzgajamo svoje otroke, da bodo dobri kolegi, prijatelji, starši, državljani? Na razpolago je troje nasvetov. Prvi je, da otroku povemo, kaj je prav, kaj je dobro in kaj je lepo. Drugi, da mu damo dober osebni zgled. Tretji pa je, da ga uvedemo v umetnost. Dobra umetnost v človeku, ne le mladem, tudi zrelem in starem, zbuja dobro, celo najboljše. Mojster Plečnik deluje s svojimi monumentalnimi stavbami tudi na mimoidoče, ki se tega ne zavedajo. Še mnogo bolj pa na tiste, ki se odzovejo vabilu, vstopijo v njegov prostor in se odprejo moči njegove umetnosti.

O LJUBLJANI, PLEČNIKU IN FOTOGRAFIJI dr. Mojca Puncer

Vstopanje. Ljubljana vse bolj postaja turistično privlačno mesto. Plečnikova arhitektura mestu zagotavlja identiteto, ki participira na visoki evropski kulturi modernizma. Pričujoče fotografske podobe dajo zgolj slutiti val obrazov in pisanih oprav, reko teles in glasov, ki odplavljala morebitni prvi občutek hladu spričo monumentalnosti upodobljene arhitekture. Mesto uteleša kompleksna prostorska razmerja, medtem ko fotografa z močjo svoje naravnanosti investirata v simbolno vrednost prostora emocionalno, poetično noto, pri čemer za(b)risujeta številne povezave – tudi z družbenimi strukturami moči. Posamezni objekti in prostori oblikujejo niz simbolnih pomenov in s tem mestne »identitete«. Toda fotografa, denimo, namesto živopisnega slavljenja in propagiranja osrednjega mestnega bazarja ponujata asketski izsek Plečnikove tržnice. Emblem mesta, monument, simbol moderne, fragment stvariteljske zamisli o Ljubljani kot slovenskih Atenah, naravnan na »muzejski efekt«, ali samosvoj in pomenljiv poetični detajl, ki odpira drugačne poglede na mestno podobo? Poetika in simbolika javnega urbanega prostora. Prostorsko poetiko lahko (na sledi

francoskega misleca Gastona Bachelarda) ugledamo v kontekstu psiholoških, eksistencialističnih in fenomenoloških reﬂeksij o prostoru, ki so vplivale na sodobnejše preiskave arhitekturnih in prostorskih »poetik«. Odločilni premik, ki nosi pomembne posledice za dojemanje prostora, pa se je zgodil nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, tj. premik od fenomenološkega interesa predhodnih dekad k sodobnim identitetnim in kulturnim politikam. Slednje k vrednotenju kulturne zgodovine prispevajo spoprijem z razvojnimi diskontinuitetami, vrzelmi in odkloni (v tem smislu so pomenljiva prva soočanja stroke s Plečnikovo arhitekturo). Toda na poetiko in simboliko prostora se lahko odzovemo zlasti z zanašanjem na domišljijo – rekoč, da prostor, ki ga je popadla domišljija, ne more ostati brezbrižen, prepuščen zgolj razumski kalkulaciji. Je doživet. In doživet ni samo v svoji dejanskosti, ampak z vsemi pristranskostmi domišljije. Sodobni urbani prostor prečijo tako podobe posvečenih, kaotičnih, z domišljijo nabitih predelov kot tudi racionalnih, nadzorovanih območij. Številni kritični misleci sporočajo, da je transparenten, čist, nevtralen prostor zgolj ilu16

zija. Prostor nima družbene eksistence neodvisno od vizualizacije, kar domiselno in z občutkom upošteva arhitekturna fotografija. Pričujoče fotografske podobe mesta se dotikajo številnih tem: prostorskih praks, arhitekture, urbanizma, okolja, reprezentacije, ideologije itn. Toda dotikajo se tudi mita, tišine, samote, umirjenosti, celo lepote. Arhitekturna fotografija – fotografska obeležja Plečnikove arhitekture. V tovrstni fotografiji prostor spregovori, a ne pove vsega. Dokumentarnost fotografskih podob je namreč tesno zvezana z ekspresivno-interpretativnimi in poetičnimi pogledi avtorjev. V pričujočih fotografskih podobah Plečnikove arhitekture v Ljubljani se nam subtilno odstira lokus projektov, akcij in vizij za prihodnost, iz katere veje tudi duh preteklosti. Medtem ko je v antiki, ki je močno navdihovala Plečnika, estetska funkcija »umetniškega« (arhitekturnega) objekta neločljiva od religioznih in javnih funkcij, so v teku zgodovine prevladale posamezne funkcije na škodo organskosti in simbiotičnosti mestne skupnosti kot eksistencialno-političnega kolektiva. Javno življenje mestne skupnosti je v antiki bistveno

zaznamovala arhitekturna podoba mesta z agoro (političnim zbirališčem), emporijem (tržnico), teatrom (javnim odrom za mestne prireditve) in nekropolo (pokopališčem). Modernizem na Slovenskem je s Plečnikom dopolnil proces oblikovanja formalnih opozicij med »klasičnim« in »modernim« z invencijo nove oblike oživljanja in spajanjem različnih funkcij ter tako v arhitekturi, še zlati celovito v urbanističnih in oblikovalskih načrtih slovenskega glavnega mesta, utelesil številne zgodovine. Arhitektova inventivnost se med drugim kaže v melodičnem nizanju vizualnih potez, ki mestnega prebivalca navdajajo z ugodjem. Fotografsko beleženje, »branje« prostora nepretenciozno sledi velikopotezni produkciji mestnega prostora, Plečnikovemu ustvarjalnemu zamahu, razgrinja strukturo njegovih stvaritev, njegovo arhitekturno poetiko. Njena funkcija lebdi nad prizoriščem kot fantom, ki napoveduje produkcijo vznesenega, luminoznega sveta, celo transcendence. Preddverje Križank, priljubljenega gledališča na prostem, upodablja barvni diptih, medtem ko so v črno-bele panoramske poglede ujeti: antično navdahnjeni stebrni de-

tajl pokrite Plečnikove tržnice pozimi, pogled na zasneženo promenado parka s tivolskega gradu, sprehajalna pot ob mrliških kapelah ljubljanske nekropole Žale, od katerih veje občutek miru in tišine… Svojevrsten fotografski dnevnik lovi krhko razmerje med arhitekturno stabilnostjo in efemernostjo naravnih premen, pri čemer se naravni prostor umika družbenemu, označenemu prostoru. Arhitekturna fotografija Barbare Jakše Jeršič in Staneta Jeršiča je artikulirana avtorska izjava o podobi mesta Ljubljane. S sodobno panoramsko tehniko sta fotografa učinkovito realizirala koncept širšega dojemanja mestnega prostora. V ospredju ni siceršnja funkcionalnost upodobljenih mestnih predelov, ki jim daje svoj edinstven pečat Plečnikova arhitektura. Slednja odseva arhitektovo srečevanje in samosvoje spletanje klasičnega in modernega: tako zasnovano lokalno participira na univerzalnem in je danes vse bolj mednarodno prepoznavno in cenjeno. Fotografija obenem reflektira prostorske kontekste, ki obdajajo ovekovečene arhitekturne stvaritve. Fotografska podoba sledi Plečnikovi arhitekturi v približevanju umetnosti v tisti njeni razsežnosti, ki sega daleč zunaj ča17

sovnih okvirov svojega nastanka. Arhitekturna fotograﬁja je vselej tudi interpretacija umetelno oblikovanega prostora kot nasledka prekaljenih individualnih in družbenih izkušenj. Fotografa sta si zadala zahtevno nalogo: ujeti ﬂuidnost prostora na ozadju impresivnega arhitekturnega ogrodja in ga na nek način udomačiti za gledalca. Pričujoče fotografske podobe so zavezane odprtosti pogledov. Avtorska izraznost odpira oči, senzibilno implicira razsežnost gledalca.

IMAGO PERENNITATIS prof. dr. Fedja Košir

Po preprosti, če ne kar populistični definiciji je fotografija (kot tehnični izdelek in kot umetnostna zvrst) odslikava trenutka. A ker lahko odslika cele nize trenutkov, v katerih se nam ne razkriva le vrsta dinamičnih, temveč tudi docela statičnih stvari ali prizorišč, smemo pritrditi paradoksni antitezi, da nam lahko kaže tudi tisto komaj doumljivo trajanje, ki mu rečemo večnost. V Plečnikovem primeru, ko gre, kakor tako radi pravimo, za »vekovito« ali »večnostno« arhitekturo, se da njeno ujetost v podobo, izdelano s fotoaparatom, zlahka poimenovati »imago perennitatis«. Fotoaparat je orodje, s katerim odslikavamo resničnost. Ker nisem obremenjen z izkušnjami kritika fotografskih storitev oziroma stvaritev, govorim lahko kot komentator samo o onem, kar se me dotakne, ko gledam te posnetke (ki gotovo niso storitve, temveč stvaritve). Zato morebiti vidim ali si mislim celo več, kot sta njihova avtorja resnično želela pokazati oziroma povedati. To ni lahka naloga, ker zahteva tudi komentar elementarnih doživetij vsaj toliko domiselnosti, kolikor jo je vložene v njune fotografije, ki so več kot imenitne ne samo zaradi

kakovostne vsebine, temveč tudi zaradi nekonvencionalne oblike. O Plečniku imamo grmado recentnih dokumentov, ki so načelno dveh vrst: eni so literarni, drugi likovni. Z besedo izražena stališča so lahko močno raznolika, z likovnimi sredstvi prikazani pogledi pa so si praviloma podobni, tako da se zdijo skoraj klišejski. Seveda so to zmerom samo uresničene stavbe, drugače tudi ne more biti. Praviloma so posnete z istih točk, v letnem času, ko je fotograﬁranje najlažje, dostikrat kar ob isti uri, ker so takrat sence ustrezno kontrastne. Táko se zdi vse, kar nastane v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Kaj je arhitektura? Igra gmot, umeščenih v svetlobo, kot reče Le Corbusier. Dovolite mi kratko zastranitev. Pri Plečniku je verjetno zanimivejše, vsaj za maloštevilne erudite, tisto, česar ne sezida in ostane samo v skici ali načrtu. A večini občinstva zadošča za oceno in navdušenost množica izvedenih artefaktov vseh razsežnosti, od keliha do stola, od portala do mestne poteze, kar je področje, kjer lahko fotograﬁ, ki so v prvem primeru čisto nemočni, izživijo vse svoje kompozicijsko mojstrstvo, izraženo z manjšo ali večjo osebno noto. Kaj pa je 20

kompozicija? Samo nekaj naključnega ali do zadnjega detajla vnaprej pretehtana zamisel? Verjetno oboje. Toda! Isti slikarski motiv more biti obdelan na mnogo načinov, od čistega, naravi dosledno zvestega realizma do čiste, včasih celo kaotične abstraktnosti, s črtno risbo ali z barvami v zabrisanem sfumatu ali kričečem kontrastu. Isti napev, zaigran na harfo ali na ﬂavto, zazveni sicer različno, toda v obeh primerih perfekcionistično ubrano. Ali je tedaj presenetljivo, da je še učinkovitejša kombinacija obeh glasbil (ker razširja polje percepcije)? A za to, da izstopiš iz sakrosantnega okvira ustaljenih prijemov, nikakor ne zadošča samo inventivnost, nujen je še dobršen odmerek zdravega poguma. Panoramski format fotograﬁj je najbolj očitna, a ne edina drznost, ki jo takoj opazimo kot odmik od standardnih receptov. Ali pretiravam, če se mi zde ti podolžni pogledi v prostor podobni prerezom in fasadam, ki so publicirani v Naporih in Architecturi Perennis? Arhitektove risbe, ki so navidezno izrazito tehnične, so tako razsežne, da mora pogled potovati od podrobnosti do podrobnosti, preden jih dojame kot celoto ritmiziranih

členov, ki si sledijo v sklenjenem zaporedju, pri čemer postane potencirana monotonost, ki bi bila lahko celo dolgočasna, poglavitna privlačnost: kakor pri panoramskem formatu. Druga pomisel, ki jo je nemogoče zatreti, je primerjava s Picassovo Guernico. Njene nevsakdanje dimenzije so eden od razlogov za sijajno kompozicijsko ogrodje, ko prehaja cikcakasta lomnica, sicer determinanta klasičnega triptiha, prek robov podobe samo zato, da bi se na drugem mestu znova vrnila v okvir in s tem do skrajnosti stopnjevala urejenost in obenem dramatičnost zasnove. Združitev tradicionalne tematike in izvirne variacije je presenetljiva, a ne čisto nepričakovana. Tako ravna večina umetnikov, ki kaj veljajo. Če dobro preudarim, se s to tezo vračam naravnost k Plečniku. V obeh navedenih primerih so podobnosti s kompozicijo fotograﬁj, o katerih govorim, najbrž naključne, a očitne. Pomembne pa so tudi razlike. Picasso napolni svojo vizijo apokalipse z množico ﬁgur; tu se kot hotena posebnost, morda celo kot kaprica, kaže v svetu vrhunske arhitekture odsotnost, če ne kar nepotrebnost človeka. Nekaterim se zdi to nenavadno. Ko pa pomislimo

na bizarni nasvet Johna Ruskina, kako naj zasnuje arhitekt vsako stavbo s predstavo, kakšna bo, kadar bo razvalina, se zavemo, da človek mogoče le ni edino merilo vseh stvari (bivajočih in nebivajočih, kakor so in kakor niso, če do konca odrecitiram antično modrost). Drži, v fotograﬁjah je ujeta resničnost. A resničnost utegne imeti več pomenov, ne le enega (ali celo nobenega). Tisto, kar imamo v normalnem formatu za nedvoumno prepoznavno, postane s to novo tehniko nenavadno, skrivnostno, domala neprepoznavno. Kar najbrž dokazuje, da dojemamo svoje okolje in v njem ljudi šablonsko, po prirojenih ali privzgojenih vzorcih, bržčas celo s predsodki. Prav v primeru, o katerem govorim, se jih je treba znebiti izrazito korenito. Nakar se nam naenkrat razodene čaroben svet sugestivnih, bodisi direktnih bodisi diskretnih, nemalokrat paradoksno priostrenih nebesednih nagovorov. Primerov, kolikor hočete. Denimo: v manj izzivajočih dimenzijah izrezov se kompozicijski prijem preusmerja v hoten kontrast, dosežen s kombinacijo grajenih sestojev in bujne vegetacije, praviloma v prvem planu. Kristalinična eksaktnost trdne snovi se skriva za zastorom naključno 21

razvejanih krošenj. Človeku se lahko izognete, ne morete pa pobegniti pred predmeti. To nam povedo posnetki, ki so nekakšni binomi, prikazi istega prostora v dveh različnih trenutkih. V prvem živi arhitekturna scena sama ob sebi kot avtonomen ansambel sten, streh in stebrišč. V drugem postane vsebovalnik, v katerega so navlekli neznansko množino reči. Tako se v te podobe tihotapi četrta razsežnost: čas. S čimer se tudi same nenaključno vključujejo v čas tako suvereno, da bodo ostale za zmerom dragoceno pričevalo o arhitekturi.

GLOBINA POVRŠINE TRENUTKA Barbara Jakše Jeršič

Med zaznavanjem in čutenjem sveta se postavljajo omejitve. Preproste, jasne in nevidne. Svet obstaja iz podob, se opisuje skozi abstraktnost besede in projicira v vedenje vidnega znotraj nas. Kako skrivnostno in čarobno je pravzaprav odgrinjanje plasti podob, sem zaznala skozi prebiranje »počitniške« literature, ki me je letos spremljala na poletnem dopustovanju. Oče Goriot Honoréja de Balzaca, O fotograﬁji Susan Sontag ter Človek in njegovi simboli Carla Gustava Junga. Očeta Goriota sem prebrala v hipu, O fotograﬁji prebiram še danes, knjiga Človek in njegovi simboli me čaka na knjižni polici. Kaj imajo te knjige skupnega? Povezuje jih preprosto naključje, kot nas naključja povezujejo v življenju in kot naključno odbiramo podobe. Gospa Vauquer je imela v svojem penzionu gostače, bitja, ki jih vidimo kot iz mesa in krvi, kako živijo svoje življenje. Podobe, ki tkejo zgodbo v navidezno znanem prostoru, v navidezno znanem času. Vonjamo z maslom zabeljeno bravino, po zažganem mleku prepojeno sobo, s soparo prenapolnjeno sprejemnico. Slišimo stopinje mehkih tačk gospodinjine mačke, težke korake vprašljivega možaka Vautrina, ropot konjskih kopit na tlakovanih cestah Pariza. Občudujemo lepoto Goriotovih hčera, jočemo ob bolečini izpraznjeno trpečega očeta in ... čutimo. 22

Seveda so besede zavite v tančico večpomenskih skrivnosti in podobe so prekrite s pregrinjalom navidezno naivne zapeljivosti. Obdajajo nas, da nas zapeljejo. Čar je v nedolžnosti sporočanja in čistosti oblik, v redu in razmerju, vzpostavljenem do zunanjega sveta. Lepota je v enostavnem objemu ljubezni – do sveta, sebe, drugega. Zaznavanje duha mojstrov zgodovine skozi njihova dela je očarljiv izziv. Kot alpinist se po skalah vzpenjaš proti vrhu gore. Klin za klinom, korak za korakom razgrinjaš vsebino duha preteklosti. Šarmantno prazen je okus preteklosti, ujet v okvir fotograﬁje. Če je na eni strani ujet trenutek odločilnega dejanja – kot neponovljiv gib, izraz, je na drugi strani trenutek, ki je to zgolj zaradi pritiska na sprožilec fotoaparata. Dolg trenutek, ki beleži prostor. Panoramsko. Ne gre za pomikanje objektiva po obodu kroga, ne gre za zajemanje in popravljanje perspektive v kotu 360 stopinj, gre za preprosto panoramo. Pogled od daleč, z druge strani. Enostavno bi bilo reči z druge strani ceste, okna, letala ali dvigala ... Gre za pogled »nekam«, za odkritje trenutka, ki je večen, razvlečen v neskončnost, raztegnjen v večnost, kot je podaljšan panoramski format v odnosu do običajnega formata zrcalno reﬂeksnih fotoaparatov. Trenutek

predstavlja ozek, kratek izsek časa, v katerem naj bi bila zajeta njegova pomembnost, da je ovekovečen v fotograﬁji in izpostavljen gledalcu. Prav tako lahko predstavlja odslikano brezčasnost, na platnu katere se projicira večnost, da jo lahko uzremo v stvarnosti sedanjega časa. Kako pomemben je trenutek za beleženje duha mojstra Plečnika, ki se je udejanil v njegovih delih, v mestnih arhitekturnih ubranostih? Kako odločilen je trenutek za dediščino in sporočilo zgodovine, ki se preliva v sedanjost, v kateri živimo, bivamo, (so)ustvarjamo? Veliko? Malo? Kako pomemben je trenutek, se zavemo, ko nam zdrsne na poledenelem cestišču, in njegova vrednost nam je razložena s posledicami, ki nam jih dogodek prinese. Ključnost drobcev časa cenimo, ko se življenje počasi sestavlja v dneve, leta, desetletja ... Glasba panoram Plečnikove arhitekture je knjiga fotograﬁj in knjiga besed, Glasba panoram Plečnikove arhitekture je knjiga o Ljubljani in za Ljubljano. Glasba panoram Plečnikove arhitekture je knjiga podob, podob Ljubljane in knjiga razmišljanj o Ljubljani. Knjiga o arhitekturni vrednosti, ki nam je bila predana. Knjiga o pomenu zakladov, ki jih aktualni sprehajalci intimno zaznavamo na odru življenja mesta Ljubljana.

Fotograﬁja, podoba sveta skozi kukalo naprave, odtisnjena na tanek list papirja, odseva čas. Čas, ki obstaja nekje drugje in ustvari nov kraj v fotografski podobi, ki jo uzre opazovalec. Stkana je nova, subjektivna pripoved v jeziku podob. Čarobno skrivnostno. Kako fotograf zazna ali vidi prostor, kako določi ustrezen trenutek? Obstajata vsaj dva pomena trenutka – trenutek, v katerem se zgodi vse, in trenutek, v katerem se ne zgodi nič. Trenutek, ki spremeni življenje. Trenutek, ki odnaša življenje vztrajno počasi. Brezčasni trenutek postane panorama našega pogleda zazrtega v večnost. Ljubljana, Glasba panoram Plečnikove arhitekture je knjiga podob, knjiga besed, knjiga mesta, knjiga arhitekture. Knjiga glasbe? Glasba igra srcu, pa naj se sliši še tako preprosto domače. Podobe igrajo pod taktirko dirigenta – ustvarjalca vidnega in videnega – glasbo harmonij, ki je lastna očem. Neslišno glasbo premišljeno vizualnih ritmov, zaporedij svetlob, senc, linij in barv. Naključnost zvokov ustvari hrup, naključnost podob zmedo, naključnost besed nesmisel. Fotograﬁja beleži. »Fotografske kamere so začele podvajati svet s posnetki prav tedaj, ko se je človeška krajina začela vrtoglavo spreminjati: nešteto oblik biološkega in družbenega življenja 23

je podvrženih uničenju v zelo kratkem časovnem obdobju – imamo pa napravo, ki beleži tisto, kar izginja. Zapleteno razslojenega Pariza spremenljivih razpoloženj z Atgetovih in Brassaïovih fotografij v glavnem ni več,« navaja Susan Sontag v zbirki esejev O fotografiji (1977). Plečnikova Ljubljana o(b)staja. Plečnikova Ljubljana je mesto za vse, ki čutijo, zaupajo, verjamejo. Jedro sporočila je zavito v skrivnost. »Minljiv si, le dela so tvoj spomin« – napis, vrezan v kamen v Plečnikovih Križankah, zagrinja razodeto skrivnost. Trenutek za trenutkom se prepuščamo večnosti in za nami ostajajo predmeti, tanki listi papirja, kamni, pesek, pepel ... Globina površine trenutka je izgubljena v večnosti. Globina površine je vidno nevidna. Je lepota, ki je brezčasna in nas očara. Je ljubezen do življenja. Spoštovanje preteklosti in vera v prihodnost. Globina površine trenutka je fotografija. Trenutek, ko je fotografova roka pritisnila na sprožilec in ujela minljivosti podvrženo obstajanje. Globina površine trenutka je Glasba panoram Plečnikove arhitekture. Je neslišna glasba harmonij, ki jo igrajo podobe srcu. Glasba panoram Plečnikove arhitekture je skrivnostna antologija podob Plečnikove Ljubljane.

PROSTOR IN ČAS Stane Jeršič

Vedno znova se vračam v iste prostore. Pomlad je od vseh letnih časov najmlajša … Zima me napoti v preteklost, ko postanejo Plečnikovi ambienti polni pretanjene intimnosti. Pomlad, poletje, jesen, zima … in pomlad. Drug letni čas, se pravi nekaj drugega? Pogledi pripoznavajo prostore razvidno in skrivnostno. Glas zveni v velikem Plečnikovem ambientu drugače kot v malem; povsem drugače odzvanja v odprtem kot v zaprtem prostoru. Neskončno število popolnih kompozicij, ki razkrivajo različne kulture in čas. Pred dva tisoč leti je Ovid v Metamorfozah, slavnih mojstrovinah latinske literature, ki se nanašajo na grške mite, zapisal: »Vse se spreminja in nič ne propade; in vse se pretaka semkaj od tam, od tukaj spet tja …« Življenje se nadaljuje, da bi nam razodelo skrivnosti, ki so na dlani, ko nas preteklost povabi, da obudimo spomine. Fotograﬁrat se odpravim, da bi razumel, na kakšen način izraziti videno in doživeto skozi poetiko fotografskih podob. Fotograﬁja omogoča, da v času zamrznem minljivost in odhajajoče trenutke, ki dajejo bogastvo življenju. Ustvarjati slike, ki se na sebi lasten način navezujejo druga na drugo, se smiselno dopolnjujejo in ustvarjajo ritem, ki prinaša 25

na površje pozitivna čustvovanja. Tako začnem snemati … povezovati trenutke, ki odražajo prostor in čas, v kontekst, ki daje gledalcu priložnost občutiti tisto emocijo, ki simbolizira pomen našega bivanja. Na tej točki se srečam z l‘instant decisif (Odločilni trenutek; Henri Cartier-Bresson). Kaj je odločilni trenutek zame? Takrat, ko kadriram in pritisnem na sprožilo fotografske kamere, ali takrat, ko se za računalnikom, med številnimi posnetki odločam, katerega izbrati in kateri bodo, morda za vedno, izgubljeni? Zaželim si, da bi fotografska zgodba v Glasbi panoram Plečnikove arhitekture delovala tako, kot da so vse fotograﬁje posnete v enem trenutku. Kljub temu da so bili nekateri posnetki narejeni v dežju, drugi v sneženju, megli, soncu, vetru, večeru … Iluzija, ki morda prikaže Plečnika v vsej njegovi razsežnosti; mojstrsko, resnobno, poglobljeno, vzvišeno, plemenito in skromno.

CERKEV MOJEGA OTROŠTVA dr. Katarina Marinčič

Zmeraj smo vstopali od strani. V času mojega šišenskega otroštva se je zdelo, da cerkev sploh nima drugega vhoda. Odrineš ozka, neugledna, od vremena zdelana vrata in se znajdeš v velikem strogo slovesnem prostoru: ne vem, ali sem kot otrok kdaj pomislila, kako nelogično je pravzaprav razmerje med pohlevnimi vratci in monumentalno notranjščino. Preveč je bilo drugih reči, ki so se otroški duši zdele čudne, v zvezi s cerkvijo nasploh, pa še posebej v zvezi s to cerkvijo. Pred tridesetimi leti, ko sta v Šiški živela moja stara starša, se je po ulicah še prašil makadam; zoper prašenje so polivali z rjavo tekočino, ki je dišala po cikoriji. Cestne svetilke, podobne skodelam za kavo, so bingljale na nacefranih žicah, kot bi jih razobesili zanikrni vrvohodci. Ampak v bistvu se od tistih časov ni veliko spremenilo. Vzdušje je ostalo enako, ne čisto mestno in ne čisto podeželsko. Makadama ni več, a ob nizkem pritisku kraj še vedno diši po močnatih jedeh. In navsezadnje: v cerkev še zmeraj vstopamo pohlevno od strani, čeprav je res, da so vrata dobila vetrolov, ki daje slutiti željo po razkošju. Prednje pročelje, ki sem ga kot otrok videla le nekajkrat in me je vsakokrat navdalo s silovitim presene26

čenjem, se mi po tridesetih letih ne zdi nič manj presenetljivo. Kaj počno ti strogi sivobeli stebri v zakotju ob železniški progi, med zelenjavnimi vrtovi, vrvmi s perilom, med prizidki, nadzidki, nadstreški in lopami? Plečnikova cerkev v Šiški ni eden tistih čudežev, ki se nam odpirajo po srednjeveških mestih, ni vraščena v svet, ki jo obdaja. Ob pogledu na pročelje – ne v otroških letih, pač pa zdaj, trideset let pozneje, ko preverjam natančnost svojih spominov – pomislim, da stavba deluje kot tujek, ker je tako brezkompromisno poštena. V skromnih materialih izraža neskromnost: to protislovje vsaj name ne deluje domače, ampak nekako jezno. Kot otrok sem bila seveda prepričana, da jeza velja meni. V šišensko cerkev so naju s sestro pošiljali ob praznikih, še posebej za veliko noč k blagoslovu jedi. Stara mama naju je počesala in nama spletla trde kite, dobili sva vsaka svojo košarico, stari ata nama je dal po deset jurjev za v pušco (praznična gorečnost ne preveč rednega obiskovalca cerkvenih obredov). Zraven je šla tudi soseda, ki naju je med potjo učila, kako je treba v odločilnem trenutku odgrniti prtiček, da žegen prodre do pirhov. »Zdaj!« je srdito zašepe-

tala, potem ko smo že neskončno dolgo sedele v cerkveni klopi. Zdelo se mi je, da nas vsi gledajo. Predvsem pa, da vsi gledajo mene, da vsi opazijo, kako vstajam in sedam s časovnim zamikom, ker (o sramota!) ne vem, kdaj in zakaj se v cerkvi vstaja in seda. Ko sem se pred nekaj dnevi sprehodila po prazni notranjščini Plečnikove cerkve v Šiški, se mi je zazdelo, da bi se moja poštena otroška duša takrat davno lažje sprijaznila s praznoverjem in z goljuﬁjo, če bi nosili žegen v kako drugo, drugačno stavbo. V stavbo, ki bi bila manj podobna antičnemu svetišču (ali zelo lepi telovadnici), pa bolj podobna tistemu, kar so od krščanskih svetišč pričakovale poznejše, nam bližje generacije. Francoski romantik Chateaubriand je denimo veličino katoliške vere povezoval z arhitekturo gotskih katedral. Antični templji so lepi kot palmovi gaji, je zapisal, a naše katedrale so kot starodavni galski gozdovi. Cerkev po tem pojmovanju torej ni le zbirališče in svetišče, ampak tudi in predvsem zatočišče, skrivališče, labirint s temačnimi koti in votlinami. Na sončno junijsko popoldne v Plečnikovi cerkvi svetega Frančiška Asiškega skušam

nadaljevati Chateaubriandovo prispodobo. V tej stavbi, si rečem, se ne moreš ne izgubiti ne skriti, niti majhen otrok se ne more. A po pravici povedano: tudi palmovi gaji so daleč, in tudi cvetoča dežela prvih kristjanov, o kateri je tako poetično pisal še en francoski romantik, Jezusov biograf Ernest Renan. Skozi gladka okna pada popoldansko sonce, svetloba se odbija od opečnih stebrov in svetlega lesa. Nenavadno, da oranžna svetloba učinkuje tako čvrsto. Če bi že morala narediti primerjavo, bi rekla, da me notranjost Plečnikove cerkve spominja na žitno polje. Knjiga, za katero pišem tole besedilce, v jeziku podob pripoveduje o panoramah. Plečnikova cerkev je nekako povezana tudi z mojim odkritjem pomena besede »panorama«. Stara sem bila osem let, peljali so me pogledat naše novo stanovanje v devetem nadstropju bloka na severnem robu Ljubljane. Vsa okna so bila obrnjena proti jugu, videlo se je neznansko daleč, čez poplavo hiš vse do Ljubljanskega gradu, za katerim se je megleno zarisoval Krim. Na desni strani razgleda je bilo nekaj polj, železniška proga, čudno grozeča plinarna, modro poslopje tovarne zdravil. In tam, na desni strani panorame, je pred 27

mojimi očmi nenadoma vzniknil tudi raketasti stolp Plečnikove cerkve v Šiški. Prepoznala sem ga, a obenem se mi je zdelo, da ga vidim prvič.

Kakor vsaka dobra arhitektura tako tudi PleÄ?nikova dela in njihovi detajli praviloma

dopuĹĄÄ?ajo mnoĹžico pogledov in od gledalca je odvisno ali jih bo opazil in znal ceniti.

PLEČNIK IN JAZ Boštjan Vuga

Bela ozka rampa se spiralasto vzpenja po belem pravokotnem vertikalnem prostoru cerkvenega stolpa. Svetloba prodira skozi dvoje velikih okroglih okenskih odprtin pri vrhu stolpa. Zasteklitev oken je predeljena z mrežasto strukturo. Na zunanji strani zasteklitev so čez celoten polmer kroga nameščeni urni kazalci. Vzpenjaš se po belem prostoru, po njem odmeva zvok premikanja kazalcev. Potem z notranje strani, skozi uro gledaš na dve strani mesta, na dve sliki. Poslušaš čas v vrtoglavem belem prostoru stolpa cerkve svetega Srca Jezusovega v Pragi. To je nadrealističen in hkrati nadvse bazičen občutek: zvok premikajočih se kazalcev, statika mestne slike, vrtoglava belina netektonskega prostora. Doživetje bližje Hitchcocku kot Plečniku. Bolj sekvenca iz črno-belih 39 stopnic kot prizor iz notranjosti Plečnikove cerkve. Zunanjost stolpa in celotne cerkve je ovita v opečnati zid, ki se proti vrhu nagiba navzven. Kamniti pravokotniki, ki štrlijo iz te fasade, so videti kot kaplje, ki polzijo po zgornjem, nagnjenem delu fasade. Kompozicijsko in materialno bogastvo zunanjosti cerkve nima nobene povezave z notranjostjo stolpa. Če je kvadratno zasno32

vana ladja že neprava oblika za krščansko cerkvijo, predstavlja tehnično utilitaren rampast stolp skorajda že »napako« v Plečnikovi arhitekturni produkciji: preveč bel, premalo ornamentiran, premalo uporabe klasičnih arhitekturnih elementov, preveč modernističen, preprosto premalo Plečnik. Plečnika nisem nikoli povsem razumel. Nikoli nisem o njegovih delih razmišljal na podoben način, kot se lahko učiš iz del njegovih sodobnikov in velikih arhitektov 20. stoletja. On ni Le Corbusier ali Mies ali Gropius ali Asplund. Njega se ne da naučiti, on ni didaktičen. Vedno ko sem mislil, da razumem njegovo produkcijo, da ji lahko sledim tako daleč, da bi določene principe lahko prevzel in jih prenesel v svoje projekte, sem ugotovil, da so ti izmuzljivi in ﬂuidni. Igranje s klasičnimi pravili, torej z vsem tem, kar so te naučili v šoli, neupoštevanje tipološke hierarhije prostorov, nerigorozna in eklektična uporaba materialov, egocentrično kreativen pristop k prenovi, dogradnji ali odstranitvi obstoječe gradbene strukture v Plečnikovih delih sprožajo potujitve med objektom in nami, subjektom kot opazovalcem ali uporab-

nikom posameznega objekta, podobno, kot je potujena identiﬁkacija med gledalci in igralci v Brechtovih delih. Plečnika niti ne poskušam razumeti. Pri njegovih delih me najbolj privlači tisto, kar deluje najbolj »narobe«, kar je najmanj udomačeno, kar je eksperiment, kar je težko videno kje drugje. Privlačijo me prostorske sekvence, ki so zunaj kanonov klasične in moderne arhitekture. Poleg prostora stolpa cerkve v Pragi odkrivam te že skorajda dalijevsko lobotomične sekvence v enovitem rastru luči, ki prekrivajo različne obodne stene Hudičevega dvorišča v ljubljanskih Križankah ter prečno leseno ladjo v prvem nadstropju cerkve svetega Mihaela na Barju. Ali pa čuden prostor križanja nove in obstoječe ladje bele cerkve v Bogojini. Pri Plečnikovem delu me privlači to, česar ne razumem, kar je najmanj didaktično, najtežje razložljivo. Prav te prostorske sekvence sprožajo asociativne tokove, ko iščem povezave zunaj same arhitekturne materije. Poskušam odkrivati neudomačenost teh sekvenc, zakaj učinkujejo tako močno name, kaj so njihove prvine. To je vedno zamik od znanega, že videnega, to so vedno

testi, eksperimenti, iskanje, včasih bolj včasih manj zanimivo. Preskočimo merilo. S prostorskih sekvenc na merilo mesta. Plečnikova Ljubljana kot slovenske Atene, njegova formula vzpostavitve metropole v merilu provincialnega mesta Ljubljane v prvi polovici 20. stoletja. Mesto, ki ni imelo ne dovolj historične substance ne dovolj kritične mase, je potrebovalo eno roko, eno vizijo, ki je začela počasi vzpostavljati začetek tistega urbanega tkiva, ki dela danes Ljubljano metropolo. Čisti egotrip ali čisti altruizem ali zmes obojega? Plečnik ruši vse, kar se mu ne zdi dovolj vredno in vzpostavlja svojo formulo nove Ljubljane. Kaj je Ljubljana danes, po 85 letih od začetka njene preobrazbe s Plečnikovimi deli? Ali ima vzpostavljeno substanco metropole ali potrebuje eno roko za svoj nadaljnji razvoj? Ne, Ljubljana danes je evropska metropola, kjer bi moral biti mogoč pluralizem prostorskih konceptov, kjer vsi iščejo in najdejo svoj prostor v mestu. Ravno to bogati njeno mestno sliko in spodbuja njen dinamični razvoj. To je formula Nova Ljubljana, dinamično mesto z začetka 21. stoletja. 33

Privlači me cerkev svetega Srca Jezusovega v Pragi. Je mentalna točka celega mestnega predela, je središče identiﬁkacije. In ko njeno ornamentirano stavbno maso nepričakovano zagledaš, ko se dvigneš do konca ulice, ki vodi do nje, ko jo njena osna postavitev v prostor in postavitev na vrh dela perspektivno še bolj horizontalno, skorajda sploščeno in neizmerno veliko, po vsem tem, je šok belega vertikalnega prostora stolpa še toliko večji. Čista kinematika. Igra med percepcijo in gibanjem. To mi je blizu.

VČERAJŠNJI IN JUTRIŠNJI SVET PLEČNIKOVE LJUBLJANE Marko Košan

Jože Plečnik je Ljubljani zapisal svoj arhitekturni testament. Kozmopolitski Dunaj in zlata Praga sta morda navdihnila nekatera njegova najboljša in najbolj izvirna dela, a šele v rojstnem mestu in nastajajoči metropoli mladega evropskega naroda na poti slutnje uresničitve večstoletnega cilja državne samostojnosti je izrisal monumentalno podobo opusa evropskih dimenzij, ki povezuje graditeljske ideje včerajšnjega in jutrišnjega sveta v čudovito urbano tkivo tenkočutno razpredenih niti neponovljivega ustvarjalnega nasnutka. Čeprav se vse zamisli niso utegnile uresničiti, kot si je zamislil, je spletel žlahtni venec vedutnih poudarkov uspavane provincialne lepotice in ji sredi preteklega stoletja vdahnil identiteto, ki nezgrešljivo podčrtuje sentiment tukajšnjih ljudi tudi v našem 21. stoletju. Občutljivo je prepoznal genius loci starosvetnega mesta, umerjenega v sramežljivih proporcih miselnosti naroda, ki ni imel svojih knezov in kraljev, in mu vdahnil v slikovite detajle zazrto urbano silhueto, kakršna se z bregov Ljubljanice le zlagoma razlije v bližnje in nekoliko bolj oddaljene soseske, kjer si srednjeveška, pod grajski hrib stisnjena Ljubljana podaja roko s svojo zr34

calno podobo, na nasprotnem bregu reke pozidano nad ugreznjeno mrežo insul antične Emone, v vidnem polju ohranjene le še z južnim obzidjem, ki ga je na poti od svojega asketsko skromnega, a v detajlih zopet žlahtno poduhovljenega doma in delavnice v Trnovem na itinerarju dnevnega sprehoda proti središču mestnega vrveža s preﬁnjenimi akcenti preoblikovanega ohranil veliki mojster. In na tem mestu iz davnin odmevata visoka misel in duhovna moč antike, ki se z vsakim naslednjim korakom današnjega popotnika, ko s Plečnikom stopa v mestno jedro, odtiskuje v tenkočutno izklesani pohodni tlak ulic in preoblikovanih trgov, preči zopet prek reke in ob balustradi monumentalnega trojnega mostu zrase v kolonado mestne tržnice, koder se žuborenje živega življenja ujame v odmev ritma težkih stebrov in preklad novodobne agore in se v izteku poteze dvigne kvišku k nadstropni, nad bučanje prometa umaknjeni loži ozke fasade prirezanega trikotnika uličnemu nizu priličenega vitkega »Peglezna« in dalje ob Ljubljanici na Ambrožev trg, kjer je postavljena nenavadno žlahtno, z mnogimi antikizirajočimi elementi oblikovana zapornica.

Prepričljivi in tihotno lepi so pogledi fotografske kamere, ko v panoramskem pogledu z višine zajame občutljivo urbanistično preprogo, ki jo je Plečnik z zavedanjem minljive resničnosti stkal Ljubljani. A vanjo zavestno še položil neminljivo žarenje vzvišenega ideala znamenite ideje o »architecturi perennis«, zunajčloveški, od nevidnega stvarnika gnani sili, urezani po nedoumljivi logiki absolutne skladnosti in mere, kakršno ponazarja srdita gesta božjega glasnika Mojzesa, Dolinarjeve kiparske mojstrovine, nameščene na zunanjščino univerzitetnega hrama znanja, bržkone najimenitnejše med vsemi Plečnikovimi palačami v rojstnem mestu. S slikovito, z opečnato rdečino zaznamovano fasado stavbe renesančne tektonike in proporcev je dosegel zadnjo, najbolj prečiščeno fazo v skrbnem oblikovanju fasadnih nizov, vedno znova ujetih v neizčrpno igro klasicističnega, a povsem moderno preoblikovanega prepleta pilastrov ter lizen, arkadnih lokov in venčnih zidcev. In enako sugestivni so zaustavljeni razgledi fotografskega očesa, ki jih kot meduza vrne skrepeneli prečiščeni odsev zgovornega detajla in pozornemu prisluškovalcu ambientov pričakova-

no ter še večkrat povsem nepričakovano, a vselej prepoznavno, razodeva oblikovalčev mojstrski pečat, ujet v neštete poglede, ki izzivajo dialog. Čeprav so se zaokrožili v samoumeven materialni in duhovni obraz mestne vedute, niso nikjer uliti v neprepoznavno, zgneteno in nedoločljivo brezbrežno gmoto utrinkov v preseku zgodovinskih časov … Plečnikovi posegi vselej zadržijo odmaknjeno samostojnost, v hieratični drži obvladujejo okolico in terjajo zase pozornost … Šele zbrano branje njihovega mnogoplastnega sporočila v polnem vzgonu razkriva iskrivost avtorjevega duhovnega naboja … Plečnikova arhitektura spaja minulost in sedanjost, včerajšnjemu svetu omogoča vstop v trenutek, ki ga živimo, žlahtne usedline preteklosti zavrtinči v brstenje sedanjosti. Plečnik je moderno oblikovane forme odel v plašč klasične strogosti in jih prekril z nadzgodovinsko opno. Vzorec preteklosti je vtisnil v večnostni izraz, ki se vselej ravna po zavesti sedanjosti, ko v sebi nosi toliko preteklosti, kolikor jo je moč občutiti v sedanjosti. Plečnikovo delo se zdi napolnjeno z »nazaj obrnjenim preroštvom«, kot bi dejal romantični ﬁlozof Friedrich Schlegel, z enako mero 35

predane resnobe in duhovite iskrivosti pa se dokazuje v monumentalnih rešitvah v simbolnem središču Ljubljane in v na videz manj pomembnih, prek mestnega roba umaknjenih uresničitvah, kakršna skozi lepljive meglice vlažnega barja kot privid rase kulisa črnovaške cerkve svetega Mihaela, ki je v preprosti notranjščini en sam lirični poklon tradiciji ljudskega stavbarstva in oblikovanja. Poklon tradiciji vrednot, ki s Plečnikom ne umrje z nehanjem na tem svetu, saj v mimohodu pod žalnim triumfalnim slavolokom živi skoraj večno in mnogo dlje kot še tako imenitna, a nazadnje orumenela fotografska podoba na prepereli površini v knjigo spetega papirja.

Nakar se nam naenkrat razodene Ä?aroben

svet sugestivnih nebesednih nagovorov.

RAZKRITI POGLED prof. dr. Jure Miku탑

Plečnikov opus je bilo dolgo časa zelo težko slogovno zadovoljivo označiti; njegove kvalitete so najrazvidenje opredelili šele teoretiki postmodernizma. Med drugimi so posebej izpostavili dve stvari. Prva je Plečnikovo zanimanje za detajle, ki jih je povzemal iz različnih zakladnic arhitekturnega izraza in iz lastne, neizčrpne domišljije. Velikokrat se izkaže, da je mojster kakšen zanj posebej pomemben delec dokončno izoblikoval in umestil šele v postopku končne realizacije in ji s tem vcepil povsem osebni pečat. To pomeni, da je položaj kakšnega stavbnega člena določal in določil šele na kraju samem, ko so možni pogledi nanj postali konkretni in dokončni. Zato bi drugo, še težje opredeljivo lastnost lahko imenovali drugačen ali drugi pogled. Tako kot vsaka dobra arhitektura tudi Plečnikova dela in njihovi detajli praviloma dopuščajo množico pogledov, in od gledalca je odvisno, ali jih bo opazil in znal ceniti. Vendar jih je samo nekaj, ki so posebni, odlikovani in vznemirljivi. Fotografa, ki ustvarjata skupaj, Barbara Jakše Jeršič in Stane Jeršič, sta se s postmodernističnim fotografskim konceptom lotila razkrivanja in poplemenitenja prav teh dveh značilnosti. S posebno vizualno občutlji43

vostjo odkrivata izbrane detajle ter manj običajne poglede – poglede, ki jih ne poznajo niti vsakdanji občudovalci niti poznavalci Plečnikovega opusa. Njuni posnetki nam razkrivajo prav tisto, kar se nam zdi, da je umetniška skrivnost. Tako arhitektova, ki je te detajle in poglede, na videz skoraj prikrite in varovane, omogočil, in fotografova, ki jih je ovekovečil. Če se namreč lahko dve tako različni vizualni praksi, kot sta arhitektura in fotograﬁja, kje plodno srečata, je to na točki drugačnosti, presenetljivosti in neobičajnosti. Takrat spoznamo, da mnoge kvalitete arhitekture začutimo le v fotograﬁji, ki je umetniška.

100

101

102

103

104

105

106

107

108

109

INTERVJU Stane Jeršič in Barbara Jakše Jeršič

Jože Osterman: Kako je prišlo do tega, da ste se začeli profesionalno ustvarjati s fotografijo? Stane Jeršič: Vse se je resno začelo tako, da sem za nagrado na fotografskem natečaju prejel fotoaparat Yashica in nekaj filmov. Moral sem zelo razmisliti pred vsakim posnetkom, le dvanajst jih je bilo na enem zvitku filma. Bilo je napeto in polno pričakovanj. Sledilo je razvijanje doma v temnici, izdelava kontaktnih kopij in povečevanje fotografij. V tistem trenutku sem postal fotograf. Barbara Jakše Jeršič: Ko sem pri enaindvajsetih držala v rokah knjigo Iluzija besed, postavila samostojno razstavo fotografij v Moderni galeriji v Ljubljani in skupinsko jugoslovansko razstavo fotografije v Amsterdamu, sem vedela, da je fotografija področje mojega profesionalnega delovanja. Jože Osterman: Kaj pa fotografski motiv, točka zanimanja – je bilo to že od nekdaj izraženo? Stane Jeršič: Od nekdaj sem poskušal povedati nekatere stvari, s svojim delom prikazati občutja, poglede in raziskovati … In tako sem odkril fotografijo. Fotografska kamera je postala

instrument mojega izražanja in fotografija moja strast, ne glede na motiv. Barbara Jakše Jeršič: Življenje je čudovit oder fotografskega beleženja. Jože Osterman: Kakšen je po vašem mnenju vpliv sodobne digitalne tehnologije na fotografijo? Stane Jeršič: V časih, ko sem začel fotografirati, ni bilo razmišljanja v smislu: dajmo fotografirati, nekaj bo že uporabnega, če bo le posnetkov dovolj veliko. Ta ideja postaja stalnica v času, ko je fotografija v vsakem trenutku dostopna vsakomur od nas. In fotografskih posnetkov je vedno več, preplavljajo nas in se izgubljajo v času. Težko pa rečem, da je vedno več res dobrih fotografij. Barbara Jakše Jeršič: Proces spoznavanja fotografije poteka tudi skozi spoznavanje digitalne in analogne tehnologije, ki imata prednosti in slabosti. Prednost analogne tehnologije je postopek, in s tem povezan občutek predvidevanja. Odlikuje jo načrtno, premišljeno delovanje, proces do končne fotografske podobe je dolgotrajnejši, vendar prinaša izkušnje v obliki vznemirljivih presenečenj. Kontemplacija je povezana z odkrivanjem podob, skritih na filmu. Izvrstna 110

ponazoritev tovrstnega duha je film Povečava (1966, Michelangelo Antonioni). Na drugi strani digitalna tehnologija omogoča takojšen pregled posnetega materiala in urejanje fotografij, ki niso več zgolj tanki listi in postanejo zapisani trenutki v obliki skoraj neomejenega števila datotek. Digitalna tehnologija zahteva izjemno discipliniran in profesionalen odnos. Tovrstne izkušnje me tako bogatijo in prinašajo presenetljiva spoznanja. Jože Osterman: Kaj pa fotografska tehnika, fotoaparati in objektivi – je to res tako zelo pomembno, kot nas prepričujejo proizvajalci fotografske opreme? Stane Jeršič: Zame je pomembna ideja, koncept, ki se oblikuje skozi projekt ustvarjanja. Pri t. i. urbani fotografiji pa je nadzor perspektive kljub vsemu bistven. Uporaba leč s popravki perspektive spodbuja k iskanju edinstvenega, novega pogleda, ki je – fizikalno gledano – tudi bliže pogledu našega očesa. Zato mi pri delu poznavanje klasične tehnike Sinar-Linhof pride pogosto zelo prav. Jože Osterman: Vajina umetniška pot je v marsičem presenetljiva. Vajina prva dela, še zlasti

če črpamo iz monografije Slike iz življenja (1991), kažejo izrazito ateljejsko fotografijo, zrežirano do zadnjega detajla, svojevrstno zaradi svoje kar nekoliko baročno polne podobe. Po letu 2000 postaneta izrazita fotografa miljeja, ki vama sproti pripoveduje svoje zgodbe, denimo Kongresni trg ob vstopu v Slovenije v Evropsko unijo 2004. Vajina tretja faza je vezana na panorame, ki jih gradi prostor (kar smo videli na razstavi Nebo nad Ljubljano), in zdaj na Plečnikove panorame. Nedvomno zanimiva krivulja nekega umetniškega razvoja. Kakšna logika je vodila tak razvoj? Stane Jeršič: Na začetku je bilo moje delovanje usmerjeno v ekologijo, nato portrete, sledilo je obdobje studijske fotografije, da se lahko zdaj vračam k t. i. urbani fotografiji. Ljudje tudi na »urbanih« posnetkih niso povsem odsotni. Vendar poskušam prikazati človekovo navzočnost tudi takrat, ko v kadru ni ljudi oz. so povsem v ozadju. Zame je portretiranje ambientov lahko zelo blizu portretiranju človeka. Barbara Jakše Jeršič: Ročno razvijanje filmov, delo v temnici, organizacija fotografske produkcije, postavljanje scenografije, dosledna režija posnetka so značilnosti obdobja ateljejske

fotografije. Nadaljevala sem z dokumentarno fotografijo urbanega prostora. Projekt Identiteta prostora oziroma Kongresni trg se ukvarja s panoramskim beleženjem prostora in se nadaljuje skozi portretiranje osrednjega lika deklice. Panorama je privlačna zaradi podaljšanega formata, ki prinaša občutje miru. Tu se lahko navežem na naslednji projekt Diskretni šarm miru, v katerem so vzpostavljena soočenja analogne in digitalne, črno-bele in barvne, enovite in sestavljene, panoramske in standardno formatne fotografije. Projekt Glasba panoram Plečnikove arhitekture se je razvijal od leta 2004 in je bil prvič predstavljen v Ljubljani znotraj Evropskih dnevov kulturne dediščine leta 2007 v Jakopičevem drevoredu. Plečnikova arhitektura vabi k opazovanju in hrepeni po pozornosti fotografske kamere. Projekta Nebo nad Ljubljano in Zgodovina prihodnosti sta antologija fotografij, ki pričajo o mikrokozmosu znotraj makrokozmosa – o delčkih, ki jih oko in z njim aparat poiščeta v celovitosti izbranega prostora. Jože Osterman: Ali je misel, ki sta jo zapisala ob svoji razstavi: »Če je na eni strani glasba s svojo abstrakcijo in časovnim sosledjem, je na 111

drugi strani fotografija s svojo navidez dosledno resničnostjo in zamrznjenim trenutkom«, lahko nekakšen moto vajinega tokratnega projekta? Pri glasbi kot bistvo predpostavljamo obstoj harmonije, ki ustvari glasbeno tkivo. Kako je mogoče kaj takega storiti na vajinem polju, s fotografijo? Sta morda to iskala in našla? Stane Jeršič: Glasba – tako kot film – potrebuje daljše časovno obdobje, fotografija pa je trenutek, mesto v času. In povezovanje fotografskih trenutkov je zgodba, ki jo je mogoče sporočiti v jeziku, ki je lasten fotografski knjigi. Vedno obstajajo trenutki (fotografije), ki odražajo svet, vendar je vrednost teh trenutkov (fotografij) odvisna od njihove umestitve v kontekst. Barbara Jakše Jeršič: Pri glasbi gre za zaporedje, sosledje optimalno postavljenih tonov, ki skupaj zgradijo popolnoma novo zvočno sliko in ustvarijo nekakšno glasbeno telo, Plečnikova arhitektura pa lahko skozi fotografijo, torej skozi mnoštvo podob, ki jih predstavljajo posamezne fotografije, postavljena v pravilen ali optimalen niz, postane čisto posebna in tudi povsem samostojna umetniška zgodba o arhitekturi in prostoru.

112

Jože Osterman: Pravite, da je za vas portretiranje ambientov zelo blizu portretiranju človeka. Vajin fotografski opus je pravzaprav eno samo prepletanje prostora – ambienta in ljudi. Zdi se, da sta s povečano pozornostjo arhitekturi v tem pogledu dosegla novo intenziteto … Stane Jeršič: Arhitektura prav gotovo sodi med najbolj zahtevne umetnosti. Izzvati mora naše čustvene odzive, je pa hkrati pomembno, da se v teh prostorih počutimo prijetno in da habitat opravlja zastavljeno poslanstvo v dobro človeka. Zlasti po teh kriterijih lahko najvišje vrednotimo dosežke mojstra Plečnika. Njegovi ambienti imajo močno notranjo logiko, ni naključnosti – je koncept. In to razkriva tudi fotograﬁja. Jože Osterman: Pogosto se pri svojih posnetkih poslužujete pogledov, ki so celo za poznavalce Plečnika nenavadni. Skozi desetletja smo nekako navajeni istih točk opazovanja … Stane Jeršič: Plečnik je delal je času, ki se precej razlikuje od današnjega. V primerjavi z večino avtorjev sodobne arhitekture je svoja dela oblikoval z maketami, kar pomeni, da je svoje stvaritve perfekcioniral z vseh zornih ko-

tov in skupaj z njimi ustvaril nov urbani prostor. Dandanes za številne arhitekte in vlagatelje detajli objekta, ki ne bodo izpostavljeni pogostim pogledom, niso pomembni – pri Plečniku je drugače. Ravno zato so nekateri fotografski posnetki narejeni s tal, drugi z vrha stavb, z letala, iz dvigala ali z balkona. Nekatere fotografije so črno-bele, kjer podajam bolj osebno doživljanje prostorov. Zdi pa se mi pomembno ostati na ravni realnega pogleda tudi takrat, ko raziskujem prostore z drugega očišča. Zaradi tega je fotografiranje Plečnikovih panoram neprestano odkrivanje neznanih podrobnosti, ki jih morda afirmira šele fotografija. Jože Osterman: Se je s to najdbo ali odkritjem morda vajina navezanost na Plečnika končuje? Je mogoče najti v tej temi še kaj več? Kam zdaj zavija vajino ustvarjanje? Stane Jeršič: Fotografija je posnetek, mene pa zanima prostor – habitat kot sociološki pojem, ki pomeni življenjsko okolje, domovanje ... Sčasoma se v prostoru vse stvari spreminjajo, to je dejstvo. Ali je mogoče, da bi nekaj, kar ne obstoja več, obstajalo še enkrat? To je časovni para113

doks, to je iluzija nemogočega. Življenje zahteva vedno nova razmerja in v tej točki vidim moč in priložnost fotograﬁje, tudi v kontekstu Plečnika. Barbara Jakše Jeršič: Morda se vračam k izvorni ponazoritvi projekta Iluzija besed. Poplava podob, neskončne možnosti tehnologij, komunikacijski in ustvarjalni izzivi preprosto vabijo k uresničitvi projekta Iluzija podob v luči sedanjega časa. Ljubljana, julij 2010

BIOGRAFIJE AVTORJEV

Mojca Puncer (1972) je doktorirala iz filozofije na Univerzi v Ljubljani s tezo o estetskih strategijah vizualnih umetnosti v Sloveniji po letu 1990 (2008); je asistentka za estetiko, filozofijo umetnosti in kulture na Univerzi v Mariboru (2004–). Deluje kot neodvisna teoretičarka, kritičarka in kuratorka na področju sodobne umetnosti, pedagoginja v kulturi in publicistka (samozaposlena v kulturi, 2008–). Je članica Publicističnega društva ZAK (2002–), uredniškega odbora revije Maska (2007–2009), Slovenskega društva za estetiko (2001–), Mednarodne zveze za estetiko (IAA, 2001–) ter Društva Asociacija (2009–). Objavlja v številnih publikacijah doma in na tujem. Živi in dela v Ljubljani.

Katarina Marinčič (1968) je avtorica treh romanov (Tereza, Rožni vrt, Prikrita harmonija) in knjige novel O treh. Za roman Prikrita harmonija je leta 2002 prejela Delovo nagrado kresnik, za zbirko O treh pa leta 2006 Dnevnikovo nagrado fabula. Doktorirala je iz opusa francoskega romanopisca Honoréja de Balzaca. Zadnjih petnajst let na Filozofski fakulteti v Ljubljani poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja.

Barbara Jakše Jeršič (1967) profesionalno ustvarja na področju fotografije od leta 1989. S Stanetom Jeršičem sta v letu 1990 prodrla v evropski prostor in samostojno razstavljala v številnih pomembnih muzejih in galerijah. Sledila je vrsta razstav v slovenskem, evropskem in svetovnem prostoru. Fotografije Barbare Jakše Jeršič so bile predstavljene v mnogih knjigah in revijah ter so del pomembnih javnih in zasebnih zbirk, vključujoč zbirko fotografij pri Bibliothèque nationale de France. Od leta 2009 vodi neprofitni zavod ArtKontakt. Skupaj z možem Stanetom in s sinom Aleksom živi in ustvarja v Ljubljani. 114

Boštjan Vuga (1966) je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo diplomiral leta 1992, med letoma 1993 in 1995 pa opravil podiplomski magistrski študij na AA School of Architecture v Londonu. Leta 1996 sta skupaj z Jurijem Sadarjem ustanovila projektivni biro Sadar Vuga Arhitekti (SVA) v Ljubljani. V manj kot desetih letih je SVA zavzel mesto ene od kritičnih evropskih arhitekturnih praks s produkcijo in komunikacijo, ki temelji na odprtem, integralnem in inovativnem konceptu. Boštjan Vuga je avtor številnih prispevkov na temo sodobne arhitekture in urbanega načrtovanja, objavljenih v domačih in tujih publikacijah.

Marko Košan (1961) je študiral umetnostno zgodovino na Univerzi v Ljubljani. Od leta 1987 kot kustos sodeluje s številnimi galerijami in muzeji v Sloveniji in v tujini. Je član Društva slovenskih likovnih kritikov in mednarodnega združenja AICA. Kot publicist, esejist, likovni kritik in kolumnist sodeluje z mnogimi domačimi in tujimi časopisi ter revijami. Od leta 2008 je direktor Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.

Stane Jeršič (1957) profesionalno ustvarja na fotografskem področju od leta 1989. V začetku je njegovo zanimanje – poleg portretne in ekološke fotografije, s katero je posegel v sam vrh takratne jugoslovanske fotografske scene – vzbujala predvsem studijska fotografija. Z Barbaro Jakše Jeršič sta v letu 1990 prodrla v evropski prostor in samostojno razstavljala v številnih pomembnih muzejih in galerijah. Sledila je vrsta razstav v slovenskem, evropskem in svetovnem prostoru. Fotografije Staneta Jeršiča so bile predstavljene v mnogih knjigah in revijah ter so danes del pomembnih javnih in zasebnih zbirk, vključujoč zbirko fotografij pri Bibliothèque nationale de France.

Jože Osterman (1947) je sekretar v Uradu vlade za komuniciranje in urednik v reviji Sinfo, ki izhaja v angleškem jeziku.

Jure Mikuž (1949) je bil dolga leta kustos in nato direktor Moderne galerije v Ljubljani. Zdaj je redni profesor na Institutumu studiorum humanitatis ter Fakulteti za podiplomske humanistične študije in vodja programa Zgodovinska antropologija ter profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegova bibliograﬁja obsega okoli 800 enot, od tega 15 knjižnih. 115

Fedja Košir (1940) diplomira leta 1964, doktorira leta 1982. Kot projektant dobi v sedemdesetih in osemdesetih letih na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih več kot šestdeset nagrad in odkupov. Od 1985 je profesor na FAUL (Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani), kjer predava med drugim predmeta Razvoj urbanizma in Razvoj arhitekturne teorije. Leta 1978 dobi nagrado Prešernovega sklada »za vrsto urbanističnih predlogov«. Objavi monograﬁje Zamisel mesta (1993), Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik (2006), K arhitekturi I / III (2006 in 2007) ter komentirani prevod prvega traktata o stavbarstvu, ki ga sestavi rimski arhitekt Vitruvij: O arhitekturi & O antičnem inženirstvu (2009). Za to dobi dve Plečnikovi medalji (1995 in 2010). Od leta 2009 je svetovalec SAZU-ja za področje arhitekture in urbanizma.

Jože Trontelj (1939) je zdravnik ter redni profesor za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. V svetu je znan predvsem po svojih raziskavah na področju diagnostike bolezni živčnomišičnega prenosa. Zadnja leta je dejaven tudi v biomedicinski etiki. Je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2008 njen predsednik.

KRONOLOGIJA Stane Jeršič in Barbara Jakše Jeršič

KNJIGE IN KATALOGI RAZSTAV IZBOR 2010 Glasba panoram Plečnikove arhitekture (založnik: ArtKontakt, Bast)

2004 Umetnostna galerija Maribor, Maribor (Slovenija) 2004 Muzej in galerije mesta Ljubljana, Ljubljana (Slovenija)

2009 Zgodovina prihodnosti (založnik: Center urbane kulture Kino Šiška)

1997 Muzej in galerije mesta Ljubljana, Evropski mesec kulture (Slovenija)

2005 Diskretni šarm miru (založnik: Koroški pokrajinski muzej)

1997 Mincovna Statniho Hradu a zamka, Češki Krumlov (Češka)

2004 Identiteta prostora – Slovenija Nova Zvezda Evrope (založnik: ArtKontakt) 1995 Fotograﬁja (založnik: Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec) 1991 Glasovi (založnik: Fotogalerie Wien) 1991 Slike iz življenja (založnik: Barbara Jakše Jeršič in Stane Jeršič) 1990 Iluzija besed (založnik: Papirograﬁka)

SAMOSTOJNE RAZSTAVE IZBOR

1995 Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec (Slovenija) 1993 Prinz Gallery, Kyoto (Japonska) 1992 Museo Ken Damy – Gallery Milano (Italija) 1991 Fotogalerie Wien, Dunaj (Avstrija) 1990 Moderna galerija, Ljubljana (Slovenija) 1989 Stedelijk Museum, Schiedam – Rotterdam (Nizozemska) 1989 Galerie K61, Amsterdam (Nizozemska)

2009 Cankarjev dom, Ljubljana (Slovenija) 2006 Łódź Art Center – International Festival of Photography, Łódź (Poljska)

SKUPINSKE RAZSTAVE IZBOR

2005 Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec (Slovenija)

2006 Galerie Tresor, Kunstforum Wien (Avstrija)

116

2006 Crossover, Kunstverein Karnten (Avstrija) 2006 Images Against War, Galerie Lichtblick Köln, Peace Museum Chicago (Illinois, ZDA)

PREDSTAVITVE V KNJIGAH IN REVIJAH IZBOR

Fotogalerie Wien, Dunaj (Avstrija)

Anthology nude, Asahi Press, Tokio (Japonska)

Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec (Slovenija)

Camera Austria, Gradec (Avstrija) Fotopratica, Milano (Italija)

Galerie Lichtblick, Köln (Nemčija)

2004 Blossomstreet Gallery, FotoFest, Houston (Teksas, ZDA)

Foto, Amsterdam (Nizozemska)

GIP, Goro Internationale Press, Tokio (Japonska)

Fotomagazin, Frankfurt (Nemčija)

2004 The Centre for Fine Art Photography, Ft. Collins (Kolorado, ZDA)

Łódź Art Center, Łódź (Poljska)

Graphis Annual, Zürich (Švica)

Melkweeg Gallery, Amsterdam (Nizozemska)

2002 Die Sammlung, Melkweg, Amsterdam (Nizozemska)

Il Fotografo Professionalista, Milano (Italija)

Moderna galerija, Ljubljana (Slovenija)

Likovne besede, Ljubljana (Slovenija)

Muzej in galerije mesta Ljubljana (Slovenija)

Mʼars, Moderna galerija, Ljubljana (Slovenija) Progresso Fotograﬁco, Milano (Italija)

Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana (Slovenija)

2001 Akt na Slovenskem, Jakopičeva galerija, Ljubljana (Slovenija)

Vis A Vis International, Pariz (Francija)

Museo Ken Damy, Brescia (Italija)

Shukan Shincho, Tokio (Japonska)

Prinz, Kyoto (Japonska)

1997 Maestri Contemporanei, Museo Ken Damy, Brescia (Italija)

Slovenska kronika XX. stoletja, Ljubljana (Slovenija)

Stedelijk museum Schiedam, Schiedam (Nizozemska)

JAVNE IN ZASEBNE ZBIRKE IZBOR

Stedelijk museum Amsterdam, Bert Hartkamp collection (Nizozemska)

2001 Eulogy to Beauty, Photofusion Photography Centre, London (Anglija)

1997 Angels, Melkweg, Amsterdam (Nizozemska) 1994 Melkweg Collection, Amsterdam (Nizozemska) 1990 Recontres Internationales de la Photographie, Arles (Francija)

Artotheek Holland, Amsterdam (Nizozemska) Bibliothèque nationale de France, Pariz (Francija) 117

Umetnostna galerija Maribor (Slovenija)

LOKACIJE IN LETNICE POSNETKOV Ljubljana 2003 - 2010

Letno gledališče Križanke v Ljubljani, 2007

Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani, 2010

Zoisova ulica v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 2006

Šentjakobski trg, danes Levstikov trg v Ljubljani, 2004

Cerkev svetega Frančiška Asiškega v Šiški v Ljubljani, 2008

Pokrite tržnice v Ljubljani, 2004

Čevljarski most v Ljubljani, 2004

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, 2009

Narodna in univerzitetna knjižnica, kip Mojzesa, delo kiparja Lojzeta Dolinarja, 2010

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2010 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, 2004 118

Pokrite tržnice v Ljubljani in Tromostovje, 2004

Mestni park Tivoli v Ljubljani, 2010

Mestni park Tivoli v Ljubljani, 2005

Uršulinska gimnazija, danes Gimnazija Jožeta Plečnika v Ljubljani, 2010

Cerkev svetega Jerneja v Ljubljani, 2010

Zoisova piramida v Ljubljani, 2009

Trg francoske revolucije in spomenik Napoleonovim Ilirskim provincam v Ljubljani, 2010

Poslovno-stanovanjska stavba Peglezen na Poljanski cesti v Ljubljani, 2010

Poslovno-stanovanjska stavba Peglezen na Poljanski cesti v Ljubljani, 2009

Cerkev svetega Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, 2010

Cerkev svetega Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, 2008

Navje v Ljubljani, 2006

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, danes Ustavno sodišče v Ljubljani, 2006

Rimski zid v Ljubljani, 2010

Poslovilni kompleks Žale v Ljubljani, 2009

Vegova ulica v Ljubljani, 2010

Paviljon traﬁke in Tržnice v Ljubljani, 2010

Poslovilni kompleks Žale v Ljubljani, 2006

Tržnice v Ljubljani, Mesarski most in Tromostovje v Ljubljani, 2010

Kapela svetega Andreja v poslovilnem kompleksu Žale v Ljubljani, 2003

Obrežje Ljubljanice ob izlivu Gradaščice v Ljubljani, 2005

Letno gledališče Križanke v Ljubljani, 2009

Zapornica na Ljubljanici v Ljubljani, 2006

100

Zapornica na Ljubljanici in kapitel s plastiko Boža Pengova, 2006

Križanke v Ljubljani, Peklensko dvorišče, 2007

102

Vzajemna zavarovalnica, danes Zavarovalnica Triglav, 2010

Letno gledališče Križanke v Ljubljani, 2005

105

Trnovski most v Ljubljani, 2009

84 85

Vzajemna zavarovalnica, danes Zavarovalnica Triglav, 2010

106

Plečnikova hiša v Trnovem v Ljubljani, 2010

Centralni stadion v Ljubljani, 2007

109

Šance na Ljubljanskem gradu v Ljubljani, 2009

Plečnikova hiša v Trnovem v Ljubljani, 2007

112

Poslovilni kompleks Žale v Ljubljani, 2007 119

Naslovna fotograﬁja: Čevljarski most v Ljubljani, 2010

ISBN 978-961-269-287-2

25 Eur

FOTOGRAFIJA: Stane Jeršič Barbara Jakše Jeršič BESEDILA: akad. prof. dr. Jože Trontelj, prof. dr. Fedja Košir, Marko Košan, prof. dr. Jure Mikuž, mag. Jože Osterman, Stane Jeršič, Boštjan Vuga, Barbara Jakše Jeršič, dr. Katarina Marinčič, dr. Mojca Puncer OBLIKOVANJE: Barbara Jakše Jeršič

Knjiga je izšla v okviru projekta Ljubljana svetovna prestolnica knjige 2010.

LEKTORIRANJE: Barbara Rogelj TISK: Tiskarna Hren NAKLADA: 400 izvodov GRAFIČNA PRIPRAVA: Camera Fotograﬁja © ArtKontakt, Bast Copyright © 2010; vse pravice pridržane ZALOŽNIK: ArtKontakt Viška cesta 25 1000 Ljubljana Slovenija tel. +386 (0) 5 994 71 10, gsm: +386 (0) 41 334 034 artkontakt@rocketmail.com, www.artkontakt.si Bast Visual Art Management, Stane Jeršič gsm: + 386 (0) 41 627 123 , stane.jersic@guest.arnes.si, http://stane-jersic.si/ www.facebook.com/plecnik.si www.plecnik.com/

Ljubljana, 2010

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 72(497.4):929Plečnik J.(084.12) 77.041(497.4) GLASBA panoram Plečnikove arhitekture : Ljubljana / [besedila Jože Trontelj ... et al.] ; [fotograﬁja] Stane Jeršič, Barbara Jakše Jeršič. - Ljubljana : ArtKontakt : Bast Visual Art Management, 2010 ISBN 978-961-269-287-2 1. Trontelj, Jože 252257536