Prometnik 68 by sindikat szps

Leto X Številka 68 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Februar 2004

ZA DESET MINUT PREUTRUJENI

NESREČA V SLOVENSKI BISTRICI

PZAKON O DELOVNIH RAZNERJIH V. Del

PREDSTAVLJAMO VAŠO DRUGO STRANR

DOGAJANJA V OBMOČNIH ODBORIH

FOTO: Robi Horvat

UREDNIKOV UVODNIK Spoštovani zvesti bralci časopisa Prometnik, pred Vami je prva letošnja številka časopisa, ki se po svoji vsebini ne razlikuje od dosedanjih. Pa vendar bi Vas želel opozoriti na nekatere malenkosti, s katerimi Vam želimo ta časopis še bolj približati in ga aktualizirati. Ena od glavnih rdečih niti, ki jo nameravamo uvesti, je rubrika o Vas, članicah in članih, ki ste del železniškega vsakdana, poleg tega pa ste aktivni in dejavni še na kakšnem drugem področju. Lahko je to kultura, šport, politika (zakaj pa ne?) ali katerakoli druga ne železničarska dejavnost, po kateri Vas morda poznajo samo najtesnejši sodelavci. Vašo predanost tudi drugačnim aktivnostim želimo obelodaniti. Zato so dobrodošli vsi Vaši predlogi, ideje in namigi. Iščemo Vas med nami. Morda se med Vami skriva kakšen talent, kdo, ki bi želel sodelovati pri nastajanju tega časopisa, pa ga nismo povabili k sodelovanju, morda imate samo predlog za kakšen prispevek, pa Vam manjka korajže? Veseli bomo vsakršne izvirne ideje ali povabila, najsi bo o težavah ali o bolj veselih dogodkih. Nič nas ne ustavi, preverjeno se spotaknemo ob vse in tudi javno pohvalimo, če je le kje kaj. Predlogi o novih predpisih, načinu in vsebini rednega mesečnega šolanja, kvaliteti in namenu ter vsebinski prilagojenosti delovanja sistema ISSŽ ter pokrivanju pisanja na papir z uporabo in prenosom podatkov po ISSŽ, vse to so bodoče teme, za katere Vas želimo zainteresirati. Prav tako želimo v teh časih raznih resnejših sporov ponuditi nasvete našega pravnika, če bo le možno. Z vprašanji na dan! Kmalu si obetamo tudi posodobitev fotoaparata, tako da bodo fotografije še nazornejše in tudi estetsko bolj dovršene. Trudimo se tudi, da bi razpošiljanje časopisa doseglo vse zainteresirane, saj smo ponosni, da nas berejo tudi naši sodelavci iz partnerskih sindikalnih vrst in še kje. Če imate kakšne posebne želje, Vam jih uresničimo, pobuda pa mora biti Vaša. Tokratna številka predstavlja prerez dogajanja ob zelo hudi nesreči v Slovenski Bistrici, ki je na srečo minila brez človeških žrtev. Kot prvega v vrsti predstavljenih Vam predstavljamo vlakovnega odpravnika in alpinista, kar samo potrjuje, da so železničarji veliki ljubitelji narave. Žal pa mimo težav s potniškim prometom ne moremo. Prispevki opisujejo stanje in dogajanje, kljub svoji šaljivosti pa opozarjajo na resnost ter nemoč in hkrati izogibanje reševanju problemov. O snegu moramo tudi kakšno reči, saj ga je tako malo, pa še takrat so križi in težave. In območni odbori se morajo tudi pohvaliti s svojimi akcijami, s tem podžgejo tudi druge. Malo šale na koncu pa tudi nikomur ne škodi! Vsi Vaši predlogi, pohvale in kritike so dobrodošli, le kos papirja in malo časa potrebujete, napišite jih ter pošljite na naslov »Uredništvo časopisa Prometnik«, Trg OF 7,

Kazalo STRAN 3

Za deset minut preutrujeni STRAN 4

Iztirjenje v Slovenski Bistrici STRAN 5

Potniška služba - biser STRAN 7

NNNP - Zima 2003/04 STRAN 8

Skrb za potnike STRAN 9, 10, 11

Johny STRAN 12, 13, 14

Dogajanja v OO STRAN 15

Drugačen pogled STRAN 16, 17

Planinski kotiček STRAN 18, 19

Zanimivosti, Razno

Telefonske številke : Predsednik : 031 347 626 Sekretar : 041 751 304 Glavni urednik: 031 618 726 Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Glavni urednik : Damjan Rak Odgovorni urednik : Ivan Šenkiš Dopisniki: Marjan Maly, Brane Jug, Boštjan Bizjak Oblikovanje : Zdravko Munda Naslov uredništva : SŽPS Uredništvo časopisa ul. OF 7 1000 Ljubljana Telefoni : (01 29) 12146, (01)29) 12147 E-pošta: prometnik@email.si TISK: Dolenc tisk Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV po katerih se plačuje DDV po stopnji 8,5 %. Časopis izhaja mesečno v nakladi 1000 izvodov. Na naslovnici: Slovenska Bistrica

ZA DESET MINUT PREUTRUJENI

zadnjih dneh je v parlamentarno proceduro vloženi Zakon o spremembah zakona o varnosti v železniškem prometu v nekaterih krogih ponovno postal vroča tema in poligon za merjenje moči tistih, ki jih ta zakon na takšen ali drugačen način zadeva. Spremembe zakona so uradno potrebne zaradi uskladitve s spremembami Zakona o železniškem prometu in novega Zakona o graditvi objektov. Seveda pa velja priložnost, ko se spreminja zakon, izkoristiti tudi za urejanje zadev, ki so se v praksi pokazale kot nedorečene in tako potrebne zakonske obravnave. Nobena skrivnost ni, da smo v Sindikatu železniškega prometa Slovenije v zvezi s spremembami zakona podali dva predloga, in sicer, da se vprašanje odmora med delom v izvršilni železniški službi in definicija primopredaje službe ustrezno uredita v zadevnem specialnem zakonu. Kako daleč seže reševanje problema odmora med delom v železniški izvršilni službi, verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Nekoliko mlajši, a nič manj nevaren, pa postaja problem dolžine oz. definicije izmene

izvršilnega železniškega delavca. Zakon o varnosti v železniškem prometu iz leta 2000 namreč določa, da izmena izvršilnega železniškega delavca skupaj s pripravo na delo ne sme trajati več kot 12 ur. Tu pa nastane problem, saj so dela v izvršilni železniški službi tako po svoji vsebini, odgovornosti kot posebnostih pri opravljanju posameznih opravil tako različna, da jih ni moč obravnavati enoznačno. Izvršilne železniške delavce je vsaj v primerih, ko govorimo o izmenah, potrebno ločiti v dve skupini. V eno spadajo tisti, ki delajo na delovnih mestih, kjer delovni proces ne poteka neprekinjeno in si delavci medsebojno službe ne predajajo. V drugo skupino pa lahko uvrstimo tiste, ki delajo na delovnih mestih, kjer poteka delovni proces neprekinjeno in na katerih si delavci službo medsebojno predajajo. Ključna razlika med tema dvema skupinama je, da pri prvi skupini pripravo na delo zelo enostavno uvrstimo v trajanje izmene, medtem ko je pri drugi priprava na delo (po veljavni KPDŽP) le obračunska kategorija. Sama izmena v tem primeru traja od trenutka prevzema do trenutka predaje službe. Iz prakse vemo, da se priprava na delo pri tej drugi skupini delavcev imenuje primopredaja in traja deset do petnajst minut, odvisno od zahtevnosti delovnega mesta. Čeprav je na začetku kazalo, da se razume ta temeljna razlika v izmenah izvršilnih železniških delavcev in torej tudi v definiciji same izmene, pa je pri pripravi Pravilnika o določanju izmen izvršilnim železniškim delavcem postalo jasno, da tega razumevanja ni in da bi v ozadju

lahko bili tudi kakšni zlonamerni interesi. V kolikor obvelja razlaga, da je primopredaja sestavni del izmene, dvanajsturne izmene praktično niso več mogoče, s tem pa tudi desetletja uveljavljeni t.i. »ruski turnus«. Posledic takšne spremembe tako za delodajalca kot za delavce v nobeni točki ni moč oceniti pozitivno. Potreba po večjem številu zaposlenih, povečani stroški prihoda na delo, spreminjanje izvajanja tehnoloških procesov dela, opravljanje dela v manj ugodnem delovnem času so le nekateri razlogi, zaradi katerih smo sindikati skupaj s poslovodstvom zakonodajalcu predlagali ustrezne spremembe zakona. Zanimivo pri tej zgodbi pa je dejstvo, da se s strani Ministrstva za promet pooblaščeni pripravljalci sprememb zakona v zadevnem primeru sklicujejo predvsem na varnost železniškega prometa. Pri tem se opirajo na stališča nekaterih varuhov varnosti na Prometnem inšpektoratu Republike Slovenije, imenovanem PIRS, ki ugotavljajo, da je izvršilni železniški delavec, ki se je pred svojo dvanajsturno izmeno deset minut seznanjal z nekaterimi posebnostmi na svojem delovnem mestu, zagotovo preutrujen, da bi lahko varno opravil svoje delo. Takšne so na žalost zelo sveže ugotovitve tistih, ki jim misel niti slučajno ne preskoči na vprašanje, ali ni morda varnost prometa bolj kot zaradi desetminutne primopredaje ogrožena v primeru, ko delavec v izmeni ne more izkoristiti 50 minut odmora, in tistih, ki opozorjeni na ta problem z neznosno lahkostjo sklepanja

IZTIRJENJE V SLOVENSKI BISTRICI Dober mesec in pol je minilo od železniške nesreče v Slovenski Bistrici. V torek, 23. 12. 2003, je ob 16.38 uri prišlo do iztirjenja tovornega vlaka št. 89600, ki je po tiru tri prevažal postajo Slovenska Bistrica. Sesutje ležaja naj bi povzročilo iztirjenje vagona, poškodovanje in uničenje kretnice in iztirjenje še dodatnih vagonov, od tega sta dva vagona padla s proge, eden na makadamsko cesto, drugi pa je obležal na nasipu! Po zaustavitvi vlaka se je nekaj vagonov nahajalo na levem, nekaj pa na desnem tiru! Sreča v nesreči je bila, da ni bilo nasprotnega vlaka po desnem tiru, kajti takrat, šele takrat bi nastala prava katastrofa! Tako je bilo uničenega skoraj kilometer tira, popolnoma uničene so bile tri kretnice, izpadla sta dva vagona in poškodovani so bili še trije! Škoda je bila ocenjena na približno 600 milijonov tolarjev. Proga med Pragerskim in Poljčanami je bila popolnoma zaprta, prevoz potnikov se je vršil z avtobusi! V hudem mrazu in z nadčloveškimi napori je delavcem v ranih četrtkovih urah uspelo usposobiti desni tir, tako da je stekel vsaj enotirni promet med

Pragerskim in Poljčanami! Vse to se je seveda dogajalo pred in med prazniki, ko se frekvenca p o t n i k o v p o n a v a d i poveča, zato je bila situacija še toliko težja! Vendar pa nam je ob popolnem angažiranju uspelo stvari speljati kar se da neboleče za potnike! Bilo je nekaj godrnjanja in hudih besed, vendar je šlo. Nekateri, ki smo ob zmanjšanju osebja ob praznikih bili prosti, smo zaradi izrednih razmer morali priti v službo, pa saj ni težko, kar s e m o r a ! Največja zamera p r i vsem pa je, da se v teh kriznih dneh ni prikazal nihče od potniškega prometa, da bi vsaj vprašal, kako nam uspeva s potniki! Malce žalostno! Na terenu smo dobili občutek, da še zdaleč niso dorasli takim situacijam! Promet je normalno stekel po obeh tirih v petek, 26.12. Poškodovane kretnice so odstranjene! Govori se, da so naročene nove in da bo preteklo kar nekaj časa, da bodo spet vgrajene! Samo da bodo! Delo prometne operative Maribor je bilo tistih dneh na preizkušnji in sodelovanje s prometniki je bilo vitalnega pomena za vsaj delno

reševanje prometnega kolapsa. Seveda so bile verjetno storjene tudi manjše napake, a le v duhu reševanja situacije, ko se na marsikateri točki ne gleda črka predpisa, pač pa sistem ženejo naprej srca železničarjev, ki takrat ne mislijo na plačilo in tveganje. Takrat se dogaja promet v svojem pravem pomenu. In promet se je zgodil in odvil. Če se spomnim nekaj zadnjih večjih nesreč na slovenskih železnicah, v Pivki ter na mostu med Litijo in Kresnicami, so bili takratni glavni akterji reševanja situacije za svoje uspešno delo pohvaljeni in nagrajeni. Se bo tudi sedaj našel kakšen tolar zahvale ali je situacija pred zadnjimi reorganizacijskimi koraki preveč tvegana, da bi kdo pri direktorju zastavil svojo besedo za »prometarje«? Od nesreče naprej me preveva

POTNIŠKA SLUŽBA BISER Ja, kritiziramo, ampak je res ! V enem prejšnjih člankov sem zapisal, ali se jim j… ali nimajo pojma? KDO? Potniška služba se po uveljavitvi novega voznega reda obnaša, kot da jih ni več na železnici. Saj verjamem, da dobijo vsak mesec plačo, to pomeni, da so še prisotni! Malo pretiravam, verjamem, da se trudijo po svojih najboljših močeh (!!!), ampak danes, ko to pišem, smo 27. 01. 2004, to je 43 dni po uveljavitvi novega voznega reda, toda o novem voznem redu (»Kurirju«) ni nobene sledi, male vozne rede pa smo dobili dober teden nazaj! Pretiravam?!

Jutri jih bom spet slišal: »Ti prometniki se samo pritožujejo, nič jim ni prav, pa še vozovnic nočejo prodajati!«

Njihova »BIT« oziroma njihov glavni cilj so potniki na železnici? Večina uslužbencev potniškega prometa (vsaj na našem koncu, Lb - Se) je za božično-novoletne praznike odšlo na dopust, blagajne so zaprli (nič lažjega). Kdo obvelja odgovoren za neumnosti, ki si jih lahko privošči potniški promet, v očeh potnikov? Kdo se je opravičeval, ker še ni bilo voznih redov, kdo jim je dajal

Ni res! Vozovnice še prodajamo in ni nam vseeno, samo prekleto neumno se mi zdi, da se moram jaz opravičevati za neumnosti drugih! V očeh našega občinstva (potnikov) sem jaz uslužbenec železnice, ki slabo opravlja svoje delo in za to mi ni vseeno! Da ne govorim o pogojih dela, ki jih imamo na potniških blagajnah! O tem je bilo že precej zapisanega: predali, ki naj bi veljali za

podatke o spremenjenem voznem redu (bil je čas praznikov in ljudje so potovali), kdo naj bi jim podaljšal veljavo SP-5, SP-… (tudi obvestila o veljavnosti starih izkaznic ni bilo), kdo jih je poslušal po telefonu? Tu si ljudje, stranke, potniki, dajo duška, številke v telefonskem imeniku so pa tako ali tako številke prometniških pultov, KDO…!? Tu smo, za vse smo vlakovni odpravniki ! ČE JE PA RES !

blagajne, prastari ternijoni in še… ! In da bo kozica polna, smo našim potnikom z novim voznim redom ponudili za prevoz nazaj stare »GOMULJKE« (na naši progi LbSežana, Koper), a ni to lepo !? Kar se je 14. januarja zgodilo na gorenjski progi, ko ljudje potniki niso dovolili odpeljati potniškemu vlaku, ker je bil preveč poln in niso mogli vsi vstopiti, poleg tega pa so jim za sedanji vozni red obljubljali nov vlak v jutranji konici, ki pa ga potem niso uvedli, je samo odraz odnosa do potnikov. Posredovanje policije je bilo potrebno, da so vlak lahko odpravili. Epilog je sledeč: 40 potnikov je vrnilo vozovnice in odšlo na avtobus (Se bodo še kdaj vrnili na vlak?), 80 potnikov je bilo prepeljanih z dodatno poslano garnituro, zgodila se je cela kopica zamud, nešteto izrečenih žaljivk na račun železnice in železničarjev, grožnje s fizičnim obračunom (zato je razumljiva potuhnjenost nekaterih prisotnih potujočih vodilnih železničarjev). In kar je najlepše in po svoje grozljivo: takoj tistega dne se je zgodila vpeljava novega para vlakov na tej relaciji. Pa nam je bilo treba takšne blamaže, da se nam je »zgodilo ljudstvo«? O tem, kdo je za to odgovoren, ne bom sedaj premleval, čeprav je bilo zanimivo gledati televizijo, kjer so, kljub močni medijski blokadi, potnike spraševali, zakaj se vozijo z vlaki ? Pogrešal sem iskren odgovor, ki bi se glasil nekako tako: »Zato, ker se vozimo zastonj, ker vozovnic ni mogoče kupiti na postajah, ker so blagajne zaprte, sprevodnik pa tako ali tako ne more »pokasirati« vsem do Ljubljane!« ČE JE PA RES !

KRATKA PREDSTAVITEV ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH V. DEL

SPREMEMBA DELODAJALCA Dosedanja ureditev V dosedanji ureditvi je bil delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom (15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd) je v 15. členu tako določala, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod naslednjimi pogoji: da se je pri delodajalcu ukinila določena dejavnost ali organizacijska enota in je zaradi tega razloga prenehala potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, - da je drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposlil na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, razen če je posamezen delavec pisno soglašal, da je izvzet iz sporazuma o prevzemu, - da se je delovna doba delavca, ki je bil prevzet na delo k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upoštevala, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Pogoji so morali biti izpolnjeni kumulativno. Sporazum o prevzemu delavcev na delo sta sklenila pristojna organa pri obeh delodajalcih na podlagi predhodnega mnenja sindikata, katerega član je bil delavec. Do mnenja sindikata se je moral delodajalec pisno opredeliti. Delodajalec je bil dolžan delavcem na podlagi sporazuma oziroma pogodbe o prevzemu izdati sklepe o prehodu k novemu delodajalcu. Novi delodajalec je z delavci sklenil pogodbe o zaposlitvi, ki so morale biti skladne z dokončnim sklepom o prehodu. Po določilih 30. člena Zakona o

delovnih razmerjih iz leta 1990 pa je bil k drugemu delodajalcu lahko začasno, največ za šest mesecev, v drugo organizacijo ali k delodajalcu razporejen delavec, ki je bil začasno presežen. Razporejen je bil lahko na delovno mesto, za katerega se je zahtevala enaka ali eno stopnjo nižja izobrazba. Isti zakon je v 36. d členu določal tudi, da je delavcu invalidu, ki ni izpolnjeval pogojev za invalidsko pokojnino, lahko prenehalo delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali pa, če se mu je zagotovila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Nova ureditev Novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) spremembo delodajalca ureja v posebnem 11. podpoglavju drugega poglavja (pogodba o zaposlitvi). ZDR v 73. členu tako določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Z navedenim določilom se ščitijo s pogodbo o zaposlitvi določene pravice delavca tudi pri delodajalcu prevzemniku, saj mu ta teh pravic ne more zmanjšati. Določilo, da mora pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, delodajalec prevzemnik v primeru iz prejšnjega odstavka zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba, razteza dolžnost spoštovanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi tudi na pravice, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe.

Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato pogodbo o zaposlitvi odpove, ima delavec enake pravice (gre za pravico do odpovednega roka oziroma do odškodnine namesto odpovednega roka, pravico do odpravnine, pravico do plačane odsotnosti z dela v času odpovednega roka zaradi iskanja nove zaposlitve), kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba pri obeh delodajalcih. Za delavca je pomembna tudi določba, da delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom odškodninsko odgovarja za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku. Če delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, mu lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru delavec nima pravice do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje (242. člen ZDR). Če delodajalec prenosnik na podlagi pravnega posla začasno prenese podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika oziroma delodajalca novega prevzemnika. ZDR v 74. členu dalje določa, da morata delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik najmanj 30 dni pred prenosom obvestiti sindikate pri delodajalcu o: datumu ali predlaganem datumu prenosa, - o razlogih za prenos, - pravnih, ekonomskih in socialnih posledicah

NNNP Zima 2003/2004 Zimska idila kot po čudežu v človeku sprošča prijetne in sentimentalne občutke. Človek si kar zapoje. Navdih za pesmi išče v svoji najbližji okolici. »Zapadel je prvi sneg«, je pesem, ki sama pove vse. In človek zapoje. Le da se včasih zaradi tega pojavijo težave. Ne zaradi petja, zaradi snega. Ponekod tudi z a s t o j i v p r o m e t u . Tu d i železniškem. Oto je nekoč zapel: » Že dneve in tedne in leta stojim na postaji in čakam, kot toliko drugih, na vlak, ki prihaja…« Na srečo je na železnici že dolga leta praksa, da se najkasneje do 15. oktobra vsako leto sprejme in potrdi strateški Načrt borbe proti zimi. Ko je zapadel prvi sneg, sem si torej zapel » Na juriš, na juriš…« in borba proti zimi se je začela! »Snežko« je čakal na prihod borcev in na krizni štab, ki

zaseda, ko pade prvih 25 cm

snega. Čakal je, čakal, čakal in čakal…

službe, ki je in je ni, ko jo potrebuješ. Ni čudno, da mi

» Še pomnite, tovariši...« so bili zadnji verzi, ki so mi hodili po glavi, potem ko dolgo, dolgo ni bilo nikjer nikogar in sem se spomnil podobnega

hodijo po glavi revolucionarne pesmi iz nekega prejšnjega časa. Revolucija bo potrebna, saj evolucija očitno vleče prepočasne poteze in premilo kaznuje prazno govoričenje odgovornih in pisanje nikoli izpolnjenih določil nekakšnih načrtov. Spet bodo odgovorni pretvarjali besede, kazali na druge. Delavci iz skupine, ki je premajhna, preslabo opremljena, bodo dobili informacijo, kako jih drugi dajemo v nič, da nič ne delajo. Odgovorni jim ne bodo upali priznati, da so, tudi letos, sami »zamočili«. In zato nas nič več ne preseneča. Torej je NNNP 2003/2004 uspel. Na žalost bo tudi prihodnjo zimo enako. Pesem razjasni srce in duha, zato vsaj zapojmo: »Horuk v nove čase, kdor zaupa vase..« Po vtisih in opisih, predvsem pa po občutkih tistih, ki so tudi to

polemiziranja v tem istem časopisu s predstavniki iste

SKRB ZA VAREN VSTOP IN IZSTOP POTNIKOV Železniška postaja Ivančna Gorica glede potniškega prometa sodi med bolj frekvenčne postaje. Dijakinje in dijaki iz bližnje in daljne okolice obiskujejo tamkajšnji srednješolski center. Postaja je v prometnem smislu deležna križanj dveh potniških v l a k o v , v gradbenem smislu pa za to ni urejena. Opremljena je samo z enim peronom za vstop in izstop potnikov. Peron se nahaja med tiroma ena in dve, križanje potniških vlakov pa se opravlja na tirih dve in tri. Potniki, ki vstopajo in izstopajo iz vlaka, ki prispe na tir tri, imajo zato velike težave, pa še ogroženi so. Majhni po rasti pri vstopu na vlak ne dosežejo kljuk na vratih, da bi jih odprli, starejši s težavo zlezejo na vlak celo tam, kjer imajo peron, kaj šele tu. Iste kategorije potnikov imajo težave tudi pri izstopu iz vlaka, tako da potniki ali z a p o s l e n i železničarji ne akrobatskega potnika dostikrat pobirajo in postavljajo na noge. Vlakovnih odpravnikov, kretnikov ter potnikov pa ne skrbi samo varen vstop in izstop potnikov. Težava je tudi varovanje potnikov. Potniki, ki čakajo na prihod vlaka, se kljub opozarjanju vlakovnega

odpravnika, da prihaja vlak, sprehajajo po tirih, ker pač perona ni… Vlak, ki prispe iz smeri Ljubljana, in uvaža na tir dve, prispe na postajo prvi.

Potniki, ki čakajo na vlak iz smeri Novega mesta (na slikah je videti, da jih je vedno veliko) vlak pričakujejo med tiroma dve in tri. In ker so to večinoma mladi, neodgovorni potniki, prihaja med njimi do prerivanja, kar nehote

opremljena z mehanskim zavarovanjem, mora kretnik, ko ga vlakovni odpravnik najbolj potrebuje pri nadziranju potnikov, oditi na teren prikleniti uvoznoizvozne kretnice, da se lahko križanje izvrši, in vsa odgovornost ob varovanju potnikov hočeš nočeš pade na vlakovnega odpravnika. S fotografij je nazorno videti, kakšna potencialna nevarnost preti potnikom. Šef postaje vsako leto v planu predvidi izgradnjo perona med tiroma dve in tri, vsako leto delavci SVP-a opravijo meritve in planirajo postavitev perona, do realizacije pa nikakor ne pride. Odgovorni so pred leti povedali svoje, in sicer, da perona med tiroma dve in tri pač ni mogoče zgraditi brez rekonstrukcije postajnih tirov, razmik med tiroma je nezadosten in če bi zgradili še peron, bi bilo to lahko še nevarneje, kot je zdaj. Tako je krog zaključen in začaran. Ta č l a n e k n a j b o odgovornim na železnici vabilo, predvsem pa opozorilo, naj nekaj ukrenejo in zavarujejo potnike ter zaposlene.

lahko povzroči kakšen neljubi dogodek. Potniki se ne ozirajo na opozorila vlakovnih odpravnikov in kretnikov, da prihaja vlak, naj se umaknejo iz medtirja in naj vlak počakajo na peronu pred postajno zgradbo. Ker je postaja

Pravilo »potnik je car« bojda velja, a čedalje bliže je ura resnice, ko bo nekdo postavil utemeljeno vprašanje, zakaj jim poberemo denar za prevoz, če pa morajo sami poskrbeti za vstop in izstop iz vlaka, pa še ogroženi so pri tem. To ni ravno podjetno, pa naj odgovorni nikar ne govorijo, da

PREDSTAVLJAMO VAŠO DRUGO STRAN… V rubriki, ki je pred Vami, bomo poskušali predstaviti Vas, članice in člani. Tiste, ki ste predani železnici in poleg nje gojite še kakšno prvo ljubezen v obliki svojih privatnih zbirk, aktivnosti, ljubiteljstva ali še kaj drugega.

Pohorje. Potem pa po »FIS-ki« navzdol. Hudo. Seveda so

sem se res aktivno začel ukvarjati pri šestnajstih letih, pri ose

obstajali tudi bolj sproščeni trenutki šole, a trdo treniranje mi je omogočilo, da se spopadem s planinskimi masivi. Kot sem že omenil, sem doma iz Domžal, kjer sicer nimamo Gorske reševalne službe, imamo pa Enoto za reševanje iz visokih stavb, ki v osnovi opravlja isto dejavnost. In tu zelo poudarjamo alpinizem in vzgojo mladih. S plezanjem

mnajstih sem postal aktiven alpinist, z enaindvajsetimi leti pa inštruktor alpinizma in član enote za reševanje. V tekmovalnem smislu sem dosegel državni razred v športnem plezanju, poleg tega pa se ukvarjam še s klasičnim alpinizmom in lednim plezanjem. Seveda pa v tej športni panogi tekmovalnost ni tista, ki edina šteje. Družba

JOHNY Je eden od tistih, ki so z glavo in telesom pri železnici, z dušo in srcem pa po širnem svetu. Ta svet je predvsem v skali in ledu nekje med nebom in zemljo, v gorah po vsem svetu. Janez Cerar Johny, vlakovni odpravnik na postaji Ljubljana, je res predan železnici že osemnajst let. Po končani mariborski srednji železniški šoli je začel kot vlakovni odpravnik na postaji Domžale, sedaj pa že sedem let »pleza« po ljubljanski železniški postaji. »Všeč mi je delo vlakovnega odpravnika, čeprav ne prihajam iz tradicionalne železničarske družine, kot mnogi sodelavci. Sama odločitev za ta poklic je bila tista odločilna leta pogojena s kadrovsko štipendijo in s tem povezano zanesljivo službo. Seveda je s časom rasla tudi navezanost na železnico, ki mi je danes že zlezla pod kožo. Ker pa izhajam iz Domžal, ki so v bližini Kamniško-Savinjskih Alp, je normalno, da so me gore že od nekdaj privlačile. Spomnim se, kako smo tudi v času šolanja v Mariboru, skupaj s še nekaterimi zanesenjaki in ljubitelji gora, trdo trenirali in tekli na »štajerski Triglav«,

Pomembnejše odprave v moji dosedanji karieri so bile leta '96 odprava v Kirgizijo, na mejo med Rusijo in Kitajsko.

Dias št. 3

Odprava je bila pod pokroviteljstvom države in sem se je udeležil kot perspektiven alpinist. Potem je leta '97 sledila odprava v vedno atraktiven in skrivnosten Peru, na najvišjo goro Peruja, 6768 m visok Huascaran, kjer je bilo plezanje po serakih, ledenih odlomih ledenikov, prav gotovo zelo razburljivo. Zelo impozantno je bilo leta '98 plezanje v granitnem velikanu, svetovno znanem El Capitanu. Ponos plezalske Severne Amerike je ta 1000metrska granitna stena, ki daje vtis, kot da je navpična plošča, ki visi med nebom in zemljo. To je vrhunec tehničnega plezanja. Istega leta sem sodeloval tudi na odpravi v

Južno Ameriko, v Patagonijo, ki je po prepričanju mnogih ena najlepših in najveličastnejših pokrajin na planetu. Zadnja leta se vse bolj posvečam Evropi ter naši politiki. Plezanje v Franciji, Španiji, topli Grčiji in pa v Italijanskih Dolomitih je vedno bolj na tapeti. Sicer se plezalni cilji odprav znotraj Alpinističnega odseka določijo pred začetkom plezalne sezone. Veliko je odvisno od ž e l j a , prostega časa in seveda financ. Ker sem slovenske gore prehodil in preplezal večino tukajšnjih aktualnih smeri, je tujina seveda kar nekakšna nuja. Pa imam rad naše gore, ker so po svoje neponovljive. Imamo tudi plezalno središče v Ospu pri Kopru, kjer se odlično pleza. No, kar zadeva odprave, bi dodal še to, da se poleg denarja velikokrat zaplete s prostim časom. Namreč, odprave v daljne dežele zahtevajo veliko časa in redni letni dopust gre še prekmalu samo za te namene. Na tem mestu

moram pohvaliti vodstvo SŽ, da so mi pomagali udeležiti se k a k š n e o d p r a v e , mednarodnega seminarja in tečaja za inštruktorje v Franciji, kamor sem šel kot predstavnik Slovenije. Upam, da bodo še kdaj našli razumevanje, za kar sem jim globoko hvaležen. Sodobno plezanje se danes z mrzlih osemtisočakov preusmerja na tehnično zahtevne smeri v trdnih skalah, kjer sta klin in vrv samo pripomoček za varovanje. Če pa plezaš v toplem grškem podnebju nad Sredozemskim morjem pod grškimi bogovi, je občutek res božanski. Sam vse bolj obiskujem Dolomite.

Dias št 4

Italija v »plezariji« sploh prednjači, saj so smeri dobro opremljene, pa še stene so trdne, drugače kot pri nas, kjer je vse precej krušljivo. Ja, pa sreča je tudi važna.

Sedaj se precej ukvarjam z vzgojo podmladka in lahko se pohvalim, da imamo v Domžalah na vseh treh osnovnih šolah plezalne krožke in umetne plezalne stene. Vzgoja mladih je tudi za ohranjanje lepot gora zelo pomembna. V svojih plezalnih načrtih za prihodnost imam seveda tudi Himalajo, ki pa je zadnja leta zelo skomercializirana in posledično tudi zelo draga, vendar je le Himalaja! Tam so velikani svetovnega in predvsem slovenskega plezanja proslavili sebe in svoj narod, tudi zato je izziv za vsakega plezalca. Bistvo vsake odprave je strogo timsko delo, razumevanje in zaupanje sta predpogoj za uspešno opravljene naloge in varno vrnitev celotne ekipe v dolino in domov. Kot na odpravi, je tudi v službi na postaji zelo pomembno, da celotna ekipa funkcionira

usklajeno. In takrat je delati pravi užitek. Pa še plačan si za to. In še e n a podobnost je med plezarijo in poklicem vlakovnega odpravnika. Ko se kaj zaplete, ko nastopijo težave, zastoji ali kritični momenti, se moraš kot plezalec v steni ali kot prometnik na terenu ali za postavljalno mizo odločiti hitro. In še pomembneje, odločiti se moraš pravilno. K sreči mi to dvoje do sedaj uspeva, hvala bogu, tako v gorah kot v službi. In naj

ostane tako. To želim tudi vsem sodelavcem.« Pripoved o Johnyjevih pustolovščinah me je v mislih ponesla daleč, tja med ledene stene, med snežne viharje in ozke police nad prepadnimi stenami. V mislih sem videl pogled z vrha smeri v Ospu proti obali slovenskega morja… potem pa že vidim Johnyja, kako poganja »Cassanovo« proti Benetkam. Berem mu misli in vem, da si želi biti na vlaku proti Italiji in naprej v Dolomite, v svoje kraljestvo, kjer postavlja svoje »trase« . Srečno, Johny.

OBMOČNI ODBORI SE PREDSTAVLJAJO SREČANJE ČLANOV OO VODSTEV POSTAJ V LJUBLJANI Člani OO Vodstev postaj se vsako leto zberejo na drugi lokaciji. Prejšnja leta v Šentjurju in na Kozini, ob zaključku lanskega leta pa v Ljubljani. Glavni poudarek srečanja je bil obisk Železniškega muzeja v Ljubljani na Parmovi ulici. Udeleženci so bili vsi po vrsti radovedni, kaj se z muzejem trenutno dogaja in v kakšnem stanju je, zato so se udeležili v visokem številu. Po dobrodošlici na železniški postaji v Ljubljani, kjer je člane skupaj z organizatorji sprejel kustos in gonilna sila železničarske muzejske dejavnosti gospod Mladen Bogič, so se z organiziranim železniškim prevozom pripeljali na kurilniško ploščad Železniškega muzeja v Ljubljani na Parmovi ulici. Po tako po svoje slavnostnem prihodu pred muzej jim je dobrodošlico izrekel gospod Filipič, gospod Bogič pa predstavil dejavnosti železniškega muzeja. Že uvodne pozdravne besede so vse prisotne z mislimi ponesle v preteklost, v leta, ko jih je veliko spremljalo utrip železnice skozi dogodke svojih očetov in dedkov, nekateri pa so bili aktivni železničarji že v času »pare in premoga«. Bogato znanje iz zgodovine železnice in njenih korakov po slovenskih tleh je iz grla gospoda Bogiča preplavilo plato. Ogled zbirke parnih lokomotiv v notranjosti

kurilniškega depoja je bil prežet z barvitimi opisi posameznih lokomotiv. Tako tehnični podatki kot časovni in krajevni opisi delovanja posameznega eksponata so prebujali nostalgične poglede v ne tako daljno preteklost. Z ogledom filma v ta namen

prebujala so se čustva. Način, kako so s posebnim spoštovanjem in nežnostjo »božali« po bloku, pove vse. To so železničarji s srcem in dušo, tisti, ki so svojo mladost in mnoge noči pustili njej, materi železnici. Tudi kasnejše druženje v znameniti ljubljanski

posebej avdio in video opremljeni in prijetno urejeni »učilnici« se je nadaljeval ogled skozi tok zgodovine. Kot poslastica so si »prometarji« na k o n c u o g l e d a l i elektromehanske bločne in druge naprave, ki so se svoj čas uporabljale na postajah, čuvajnicah, kretniških postojankah. Pravi val navdušenja je vel iz src prisotnih, ko so kar nekako nostalgično pogledovali po napravah, ki so jih nekateri pred mnogimi leti še uporabljali. Marsikomu je roka kar sama prijela za zapah, za »palec« na bloku, oko je letelo po napisnih ploščicah in

Šestici je bilo prežeto z železničarsko tematiko. A k sreči ne s sedanjimi takšnimi in drugačnimi problemi in dnevnimi tegobami, pač pa s sentimentalnimi pogledi nazaj; v leta, ko so začenjali svoje prve korake po gramozu, ko so nosili železničarsko kapo, ki jo je po napornem »šihtu« z utrujene glave snel ponosni oče ali ded. Ponosen, da je železničar in še bolj, da je poleg sebe videl svojega naslednika. Srečanje članov Sindikata železniškega prometa Slovenije Območnega odbora Vodstev postaj je bilo v popolnosti izpeljano v svojem prvinskem poslanstvu. Velika

OO JESENICE OO Jesenice je nastal ob sami ustanovitvi Sindikata vlakovnih odpravnikov Slovenije in Istre.V začetku so bili člani skoraj izključno vlakovni odpravniki, kar je bilo v času ustanavljanja poklicnih sindikatov normalno. Zelo hitro se je pokazalo, da to »soliranje«, pa čeprav uspešno, vendarle nima perspektive. Naš sindikat je že kmalu začel v svoje vrste včlanjevati sodelavce iz drugih poklicev, kar je takoj spremenilo delovanje samega sindikata. Pošteno delovanje in zastopanje vseh delavcev je bil naš »moto« in posledica takšnega delovanja je bilo rastoče zaupanje, katerega smo bili deležni med zaposlenimi na železnici. OO Jesenice je sledil delovanju glavne pisarne v Ljubljani, tako odbor vključuje večino poklicev na Slovenskih železnicah in do sedaj ni prihajalo do nikakršnih problemov zaradi tega. Območni odbor šteje predsednika, podpredsednika, blagajnika, tričlanski nadzorni

odbor in dvanajst zaupnikov. Različni profili članstva izražajo svoje zahteve in pobude preko svojih zaupnikov, s katerimi se redno dobivamo štirikrat letno, po potrebi pa se skliče izredni sestanek. Kar zadeva športno-družabna srečanja OO Jesenice, lahko rečemo, da so mnoge aktivnosti postala tradicija. Člani so večino, ali bolje rečeno vse aktivnosti, ki so možne glede na finančne možnosti odbora, sprejeli z navdušenjem. Ta k o i m a m o v n a j e m u telovadnico, ki je zelo velika in si jo prijateljsko delimo še s sindikatom železniškega transporta in sindikatom strojevodij. V februarju organiziramo smučanja na različnih smučiščih, najbolj pogosto v Bohinju (Vogel ali Kobla). Spomladi navadno začnemo z aktivnostmi na kolesih, ko zaradi večje pestrosti sodelujemo z drugimi OO SŽPS in enotami strojevodij iz nadzorništva vleke

Jesenice. Res je, da so se nekateri člani drugih OO »malce« pritoževali nad zahtevnostjo kolesarskih poti pri nas (žal je zgornja Gorenjska hribovita), a so se v nadaljevanju organizacij teh izletov znašli ter poiskali hribe tudi tam, kjer naj jih naravno ne bi bilo. Nekje sredi maja organiziramo športno-družabni piknik, ki ima že tradicionalno lokacijo in dejavnosti. Prostor za piknik je vsekakor skoraj »pravljičen«, saj j e n a r o b u Tr i g l a v s k e g a narodnega parka, na samem vhodu v vse tri triglavske doline (Krma, Kot, Vrata), obdan z gozdom in julijskimi vršaci, Na Mlačci, kot se reče kraju, kjer so teniška igrišča, nogometno in odbojkarsko igrišče ter veliko prostora za vse mogoče dejavnosti. Največje zanimanje pa je med našimi člani za vsakoletni izlet »Martinovanje«, ki zaradi uspešnosti in tradicije, predvsem v družabnem delu, privablja vsako leto več udeležencev. Res

SMS-kotiček Ugodno prodam malo rabljen žvečilni gumi. Prevoženih 50 0000 zob, odličen okus po zobni gnilobi, generalno obnovljen, original fluorescentna barva, prvi lastnik, lep zadah po praznini. Možna menjava za 5 kg domačega ušesnega masla . &&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&& Lep pozdrav iz Črne gore! Tukaj divja strašno neurje s poplavami in dežjem, pa te prosim, da mi pošlješ svojo sliko, da jim pokažem, da obstajajo še večje KATASTROFE!! &&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&& Pride muzikant k mesarju pa ga vpraša: »Imate žilo od vola za bas kitaro?« »Ne!« reče mesar, »Imam pa p… od krave za ustno harmoniko!« Jožef Verbajs-Čigumi

OO LJUBLJANA Območni odbor Ljubljana teritorialno pokriva članstvo postaj Ljubljana, Ljubljana Šiška, Ljubljana Moste, Črnuče, Domžale, Jarše Mengeš, Kamnik, Sekcijo za vodenje prometa Ljubljana, deloma Upravo SŽ, PO

Ljubljana, poleg tega pa tudi zaposlene na omenjenih postajah iz drugih sekcij in služb SŽ, morda imamo posebno čast tudi s članstvom tajnice in sekretarja SŽPS. Omenjena dejstva posledično pomenijo, da imamo zelo raznovrstno članstvo, saj se že na sami ljubljanski železniški postaji, kot zagotovo najbolj obremenjeni in frekvenčni postaji na SŽ, prepleta veliko število delovnih procesov iz vseh možnih dejavnosti in služb na SŽ. Da je pri tako številnem in raznovrstnem članstvu v našem območnem odboru tudi veliko tekoče problematike, je samoumevno. Rešujemo jo po svojih zmožnostih na sestankih območnega odbora, na katere so vabljeni vsi člani. Sama raznolikost članstva pomeni tudi razpršenost problemov in toliko težje doseganje kompromisov z več vodilnimi v različnih sekcijah. Zato naš OO slovi kot najbolj demokratičen med

vsemi, saj so velikokrat zahteve članstva za volontersko delo vodstva OO prezahtevne in tako se zaupanje vodstva velikokrat preverja z zaupnico vodstvu. Dosedanji predsedniki OO Ljubljana, od prvega Borisa Dolenca, do žal tragično preminulega Sulejmana Hasića, za njim Branko Čepek, Maksimiljan Petek in sedaj Miro Krevs se vsi soočamo z na eni strani upravičenimi zahtevami članstva in na drugi strani omejenimi možnostmi vodstva SŽ. Res pa je, da je posluh vodilnih včasih bolj »platonski« in službena dolžnost, kot pa resnična želja po rešitvi težav. Zato se velikokrat obračamo na pomoč glavne pisarne, kjer smo deležni precej posluha. Člani območnega odbora našega OO skrbijo tudi za o s t a l e prostovoljne sindikalne aktivnosti. Ta k o v s a k o l e t o z manjšim darilom obdarimo naše članice ob dnevu žena oziroma jim omogočimo tradicionalni izlet, ki ga organizira SŽPS. V mesecu maju vsako leto organiziramo pomladni piknik, ki je postal že tradicionalen in zelo priljubljen, tudi zaradi svoje prijetne lokacije na obrobju Ljubljane, obdane z gozdovi. Tam se dobro pije in je, poleg tega pa se lahko tudi športno udejstvujemo. Svojo športno plat potrjujemo tudi na kolesarskih izletih in športnih igrah SŽPS. Od lanskega leta smo v svojo ponudbo vključili tudi veslanje po reki Kolpi, povezali smo se z OO Novo mesto, ki je glavni organizator prireditve, ki se

je udeležuje vedno več naših članov. Upam, da bo sodelovanje z OO Novo mesto postala tradicija. Po poletnih počitnicah tradicionalno organiziramo vsakoletni jesenski izlet. V vseh dosedanjih letih smo obiskali Prlekijo, Posotelje, Velenjsko kotlino, Goriška brda, Belo krajino, Idrijo in Cerkno ter njihove krajevne in turistične znamenitosti, posebnosti, kot so rudniki, gradovi, spomeniki polpretekle zgodovine, muzeji ter zelo priljubljene vinske kleti. In teh je na srečo po vsej prelepi Slovenijo dovolj. Slovenijo si želimo še naprej spoznavati; čeprav je majhna, vedno najdemo kaj neznanega. Ob novoletnih praznikih ne pozabimo najmlajših otrok naših članov. Že vrsto let organiziramo božično obdarovanje, kateremu se pridružujejo člani iz drugih območnih odborov. Prireditev poteka v dvorani Tineta Rožanca v Ljubljani, za otroke predstavijo

igrico in obdaruje jih Božiček. Vsako leto naš območni odbor zaključuje svoje delovno leto na občnem zboru, kjer se lahko ob dobri hrani in pijači ter glasbi veselo družimo in vrtimo do jutranjih ur.

STROKOVNI PIKNIK OO SEŽANA Lepo, sončno in s snegom okrašeno okoliško idilo so člani sindikata SŽPS OO Sežana izkoristili za združevanje starega pregovora »prijetno s koristnim«. Na postaji Gornje Ležeče so si pripravili »strokovni piknik«. Poleg skupnega srečanja je bil osnovni namen, da se nekateri člani spoznajo s prihajajočo računalniško tehnologijo, ki se postopoma vgrajuje na postajah od Brezovice do Sežane. Spoznavanje tehnike je v prijetni družbi plodnejše in poučnejše kot suhoparna predavanja kvazistrokovnjakov. Težave in rešitve iz ust praktikov so zlata vredne. Vlakovni odpravnik Miroslav Petković je pojasnjeval delovanje naprave in hkrati odgovarjal na vsa vprašanja. Seveda so ostala še prenekatera odprta vprašanja, ki pa se bodo, na žalost, reševala v praksi. Za zaključek smo skupaj pridobljeno strokovno znanje obnovili še ob polni mizi. Znanje je kar vrelo na plan in zaključili smo, da bi tudi šolanja morala potekati na podoben način, prisotnosti pa sploh ne bi bilo potrebno preverjati.

ŠE DRUGAČEN POGLED NA TEŽAVE Z VOZNIM REDOM… Pa ga imamo. Ja, koga ali kaj? Novi vozni red vendar! Pa boste rekli, kaj sedaj težim z novim voznim redom, ko pa je že debela dva meseca v uporabi. Res je, kaj pa anekdote, če ne celo burleske na njegov račun? Tako se je zgodilo, da po novem voznem redu nekateri vlaki v jutranje-dopoldanskem času vozijo proti Ljubljani nekaj minut prej. Vlak pripelje na postajo kakšno minuto pred rednim odhodom in, ko se pripravim, da bi mu dal odhod, skozi vrata vlaka neka potnica maha in kriči, češ naj počakam še malo, ker dve priletni gospe še tečeta na vlak. Pomaknem se malo po peronu, ker mi postajna zgradba zakriva pogled in tedaj ju opazim. Po gozdni poti po hribu navzdol drvita dve ne preveč rosno mladi in tudi ne prav vitki gospe. Gozdno listje in vejevje frči na vse strani. Pogled nanju je prav tragikomičen. Še pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi eni spodrsnilo ali bi se spotaknila. Pridrvita mimo mene, v čevljih, ki nikakor niso zgledni za hojo po Ljubljani, saj sta zemlja in gozdni humus naredila svoje, a se bosta do Ljubljane že olepšali v enem od naših krasnih stranišč na vlaku. Ko švigneta mimo mene z atletsko hitrostjo, še kletvica iz ne preveč kondicijsko zadihanih ust:

»A si … ali kaj? Zakaj pa poganjaš vlak prej, kot je po voznem redu?« Hitro dahnem, da vlak vozi osem minut prej. Togotni se obrneta nazaj: »Kako pa naj vemo, če pa nimate nobenih voznih redov!« Junaško jim povem, da je vozni red na naši spletni strani, vsaj mislim si. Pri zapiranju vrat ena sikne: »Jaz uporabljam še stari računalnik na kroglice!« Odhod. Zelo pestra komunikacija v roku slabe minute, ni kaj. Vendar to ni bil edini dogodek tistega dne. Ker je vreme kazalo na dež, se je eden od bližnjih kmetov odločil, da bo razvozil gnojnico po svojih njivah in travnikih. Smrdelo je kar lepo, kar se za deželo spodobi, in to cela dolina. In spet pride potnik na vlak in me kar na peronu okrega: »Kaj za enega hudiča pa vozite po tej ljubi železnici, da tako smrdi?« Kot včasih aktivni kmet ga lepo poučim, da je to pač gnojnica, ki jo razvažajo kmetje in da je to vzrok smradu. In zopet ima potnik prav in zadnjo besedo in doda svoj komentar: »Pa ne bi bilo nič narobe, če bi jo malo zvozili, saj veste, od kod...« Malo zavijem z očmi in dam odhod. Res, dan poln doživetij, da ne omenjam tega, kako so potniki hodili na postajo izključno in le po vozne rede in jih z milo-kislim

obrazom odslavljam z besedami, da jih še nimamo, da jih niso poslali itd. Nekateri zlijejo svojo jezo s kletvijo, drugi s ciničnim glasom vprašajo, ali jih bomo do drugega voznega reda sploh dobili, nekateri me prosijo za svinčnik in papir ter si ga v čakalnici napišejo na roke!!! Naslednji spet me sprašujejo, kako to, da ga v Trbovljah in Zagorju imajo. Pokličem ti postaji in mi povedo, da res imajo nove vozne rede. HALO!!! Ja, kaj pa mi? Za nameček mi potnica iz smeri Trbovelj pri izstopu iz vlaka radodarno podari en izvod novega voznega reda: »Da ne boš ves čas na grafikon gledal.« Poučeno dekle, ni kaj, da se spozna tudi na grafikon, ki nam je bil v tem prehodnem času, ki se še vedno ni končal, še kako potreben. Po intervenciji vodje nadzorne postaje smo vozne rede le dobili, in to 09.01.2004 (petek) in to iz smeri Zidani most. »Tu mač.« Da, do tega datuma smo se znašli, kot smo se pač znali; pa da ne bo pomote, voznega reda, tiskanega v obliki knjige, za celo Slovenijo in Evropo, pa še vedno ni, ne, gospod Koren, ni! Tako pester delavnik, pa takoj na začetku leta. Da bi nam služba le potekala v spoznanju, da smo še kako potrebni naši državi!

BOŽIČNO DARILO Kot smo že v decembrski številki na kratko pisali, je Glavni Odbor SŽPS sprejel sklep, da se podeli božična nagrada enemu članu Sindikata železniškega prometa Slovenije v obliki enotedenskega letovanja v Atomskih toplicah. Žrebanje naključne številke je opravil računalnik, naša tajnica Alenka pa je opravila prijetno dolžnost in poiskala srečneža, da mu sporoči veselo novico. Začetni strah, da srečnež morda ne bo mogel ali želel izkoristiti nagrade, je bil odveč, saj je Bojan Pavšič nagrado sprejel z navdušenjem. Pa sem ga obiskal še med počitnikovanjem v Atomskih toplicah. Motiti miren dopust sicer ni lepo, a sem zadevo skrajšal na primerno raven. Bojan se je ravno vrnil iz term Olimia v počitniško hišico. Kakor je bil on presenečen nad obiskom, sem bil jaz toplo presenečen nad prijetno urejeno notranjostjo hišice. Po začetnih besedah sem takoj videl, da je Bojan z veliko žlico užival

podarjeni dopust. In njegovi vtisi? » Ko me je Alenka poklicala, me je najprej vprašala, če verjamem v Božička. Malo zmeden sem odgovoril, da sem včasih sem res, sedaj pa tako, bolj po malem. Pa mi je dejala, da bom moral kar verjeti, saj mi je ravno tistega dne prinesel božično darilo. Seveda sem ga bil vesel. Tudi z dopustom »na hitro« na postaji nisem imel težav, saj mi je šef takoj odobril dopust in mi čestital. Sedaj pa tu lepo uživam, okolje je res čudovito, drugačno kot doma, na Goriškem.« Bojan Pavšič, sicer kretnik na postaji Most na Soči, je četrto leto na Slovenskih železnicah. Toliko časa je tudi član sindikata. Železnice so ga v teh časih pritegnile predvsem z redno in z okoljem primerljivo plačo. Nad delom se ne pritožuje, saj je vajen prijeti za vsakršno delo. Sploh pa je tu, v Atomskih toplicah, pozabil na službo. In kako ne bi, saj je vsakodnevno uživanje visoko kvalitetne ponudbe Term Olimia -

od bazenov, savne, masaže, raznovrstne rekreacije ter seveda hrane in pijače ob prijetni družbi in postrežbi - pravi raj na zemlji. Bojan pravi, da se po »veselem decembru« prav prileže malo čiščenja z naravno, tukaj izvirajočo termalno vodo, brez dodatnih »multi-vitaminov«. Je bil december dovolj bogat z njimi. In tako sva poklepetala še malo o tem in onem, malo o železnici, sindikatu, pa o pršutu in k njemu pripadajočim prilogam sva zastavila besedo. Obisk se je hitro približal koncu. Bojan je bil malo sramežljiv pred fotoaparatom: »Pogovor da, slike pa ne,« mi je dejal. Pa se je le omehčal. A glej, res je bila sreča njegov zavetnik. Najprej težave z baterijami za fotoaparat, nato lepo uspele fotografije, prenos v računalnik, potem pa razpad računalniškega sistema pri meni in slike so šle »Oštja, dijo porko, vrahi v rit!« Ja, Bojan, še kako prav si imel, ko si v slovo dejal: »Več sreče

CELJANI NA BOČU Celjski OO SŽPS si že vseskozi prizadeva za športne dejavnosti svojih članov, kamor sodi tudi planinstvo. Sprva je bilo navdušenih le nekaj ljubiteljev hribolazništva, zadnje čase pa se jih zanima vse več za gibanje v naravi. Največja ovira je pač turnus, ki ne omogoča vsakomur, da bi sodeloval na planinskih pohodih. Še večja ovira za visokogorje je strah pred neznanim, pa čeprav je prisotna volja za osvojitev skalnate gore. Celjani smo se že kar nekam ugnezdili na priljubljeni tukajšnji gori Boču, ki je zaradi ugodne povezave z vlakom, dostopna večini članom. Po nekaj zaporednih, uspelih letnih srečanjih, se je vodstvo odločilo še za zimski pohod. Kljub težjim razmeram zaradi snega in zahtevne strme poti, se je proti pričakovanju zbrala skupina pod strokovnim vodstvom Edija in njegove žene Jožice Kolar. Priključili so se organiziranemu Poljčanskemu planinskemu zimskemu pohodu na vrh Boča in se nato spustili do planinske koče, kjer je našo skupino čakal topel obrok hrane. Kot da še ni bilo dovolj na dve urnem vzponu (od železniške postaje), so se pohodniki vračali do dve uri oddaljenega postajališča Dolga Gora. Navdušeni nad uspešno zimsko turo, saj so imeli na poti obilico snega, so se odločili, da postane januarski zimski pohod naših članov, kar tradicionalen. Največ zaslug za uspeli pohod ima predsednik, Matjaž Skutnik, ki je dal pobudo. Prepričani smo, da se bo število pohodnikov prihodnjih letih še povečalo.

KOLESARSKI KOTIČEK Spoštovane kolesarke, spoštovani kolesarji, čas teče, bliža se sezona kolesarjenja, čas, ko je potrebno začeti z nabiranjem kondicije, čas, ko vsakdo nekaj naredi zase in za svoje telo. Letos bomo v okviru kolesarske sekcije spet poskrbeli, da vam ne bo dolgčas. V okviru SŽPS bomo organizirali dva kolesarska izleta in bomo tako, bolje rečeno, opravili test vaše pripravljenosti in vzdržljivosti. Prvič se srečamo zadnjo soboto v mesecu maju, to je 29. 5. 2004. Izhodišče izleta bo postaja Lesce-Bled, od koder se bomo mimo Bleda vzpeli na Pokljuko in spustili do Bohinjske Bistrice. Drugi težko pričakovani datum je že sedmo leto zapovrstjo zadnja sobota v mesecu avgustu, 28. 8. 2004. Letos ta izlet pripravljajo kolegi iz OO Pragersko, izhodišče bo železniška postaja Ptuj. Prvi izlet je glede težavnosti bolj zahteven, zato pa toliko krajši. Za drugega pa se ve, da Štajerci ne premorejo takih hribov kot Gorenjci (malo spodbude za organizatorje!), zato bo ta izlet kolesarjenje za vse, tudi tiste bolj ljubiteljske kolesarje. Ogledali si bomo čudovito pokrajino, ki jo premore samo Štajerska. Vabim tudi organizatorje izletov v hribe, da čim prej objavijo datume izletov. Lekso Stanojević

ZIMSKI POHOD NA ARIHOVO PEČ Vse ljubitelje narave, člane sindikata in njihove partnerje vabimo v nedeljo, 7. marca 2004, na tradicionalni planinski zimski pohod na Arihovo peč v Avstriji. Pohod vsako leto organizirajo zamejski Koroški Slovenci. Pot ni zahtevna in je primerna za vsakogar z zimsko obutvijo. Od starta do edine slovenske planinske koče v Avstriji je uro in pol hoje. Na pot krenemo z vlakom 2901 do Poljčan, dalje ob 6.00 z avtobusom, ki bo pobiral udeležence na železniški postaji Celje (okrog 6.30) in Ljubljana (okrog 7.15). Nato nadaljuje pot na Jesenice (okrog 8.15) in dalje v Avstrijo. Hrib Arihova peč se nahaja takoj za predorom Karavanke na avstrijski strani. Stroške prevoza izleta krije sindikat. Nazaj se vračamo v popoldanskih urah po isti poti. Prijave zbiramo do 2. marca 2004 na sedežu sindikata v Ljubljani, tel. 01 - 29 - 12 - 147, za vse podrobnejše informacije pa je na voljo vodja odprave, Marjan Mally, tel. 02 - 80 - 25 - 277. Za pot poleg dobre volje potrebujete še osebno izkaznico ali potni list ter kakšen bodoči slovenski denar euro. Marjan Mally

TUDI LETOS VABIMO NA TRIGLAV Vsi, ki še niste bili na Triglavu in si to želite (pa tudi ostali), imate letos edinstveno priložnost, da se nam pridružite! Vabimo predvsem tiste, ki že dalj časa načrtujejo vzpon, pa se ne morejo odločiti. Dvodnevna tura (za »ta počasne«) bo v avgustu z obvezno predhodno kondicijsko turo. O podrobnostih boste še obveščeni. Marjan Mally

ZANIMIVOSTI IZ ZGODOVINE ŽELEZNICE Zima nekoč in danes V teh mrzlih dneh se malo ozrimo na nekdanje predpise o gretju železniških vagonov. V pravilniku št 51 Tehnično vagonske službe iz leta 1934 med drugim najdemo sledeče zapise: člen 54: Previdnostni ukrepi v času mraza: vlak ne sme odpeljati iz postaje, dokler ni primerno segret, za primerno segretega se smatra, ko je temperatura v vlaku +18°C člen 56: Gretje voz : se prične, ko je zunanja temperatura nižja kot +10°C Glede na zgoraj navedeno lahko zaključimo, da so pred 70. leti poznali tako zimo kot predpise za ogrevanje vlakov, verjetno so jih tudi kršili in dobivali pritožbe potnikov. Ampak so se greli na staro dobro paro. Danes pri vsej sodobni tehniki, pa so predpisi skoraj ( še vedno) enaki, zima je še tudi tu in tam mrzla in glej ga, tudi pritožbe so še vedno iste. Napredek pa tak.

TEČAJ ZA VLAKOVNE ODPRAVNIKE V CELJU (prijave) V Celju se bo začel v začetku novembra t.i. nov strokovni tečaj za izšolanje uslužbencev prometno-komercijalne stroke za vlakovne odpravnike.kandidat mora izpolnjevati tele pogoje: - ne sme biti starejši kot 35 let - biti mora najmanj tri leta na delovnem mestu prometno-komercialne službe - če ni borec NOB 1943, mora imeti končano osemletko To je razpis z dnem 14.10.1960, glede na povprečno starost in pomanjkanje kadrov, pa bi takšnega razpisa bili veseli tudi danes. No borce bi menda pa res malo težje našli, čeprav

Na ogled Železniškega muzeja v Ljubljani ste vedno dobrodošli in vljudno vabljeni vsi, železničarke in železničarji, ljubitelji in znanci, pa tudi tisti, ki bi se želeli v mislih popeljati v preteklost! ŽELEZNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE Parmova 35, Ljubljana Telefon: (01) 29 12 641, (01) 29 12 643 Odprto: pon - čet: 9.00 13.00, za skupine po dogovoru. Vstopnina: odrasli 500,00 SIT, otroci 200,00 SIT

Praznični marec na Burji Ob bližajočem prazniku naših članic OO Koper prireja tradicionalno srečanje in izlet za vse članice SŽPS iz vse Slovenije na slovenski obali. Srečanje bo v soboto, 6. marca 2004. Dobimo se na železniški postaji v Kopru, prihod z vlakom 153 ob 11. 55. Po prihodu vlaka se vkrcamo na barko, kjer nam bodo najprej postregli z aperitivom in hrano, nato bo sledil izlet ob obali do Pirana. To zgodovinsko mesto si bomo ogledali med sproščenim sprehodom. Po ogledu Pirana nas bo barka odpeljala po Piranskem zalivu do Savudrije, gojilnice školjk in sečoveljskih solin. Izkrcali se bomo na pristaniškem pomolu v Portorožu in se sprehodili po mestu rož. Okrog 19. ure nas čaka večerja na Burji. Po večerji se od barke poslovimo in nadaljujemo nočno zabavo v Portorožu. Proti jutru se bomo z avtobusom odpeljali v Koper, od koder bomo s prvim jutranjim vlakom nadaljevali pot domov. Prijave udeleženk sporočite predsedniku vašega OO ter v glavno pisarno v Ljubljano do 1. marca 2004. Prisrčno Vabljene in dobrodošle na Obali, v objemu sonca in morja!

V spomin ŽARKU ČEVNJI V dneh po novoletnih praznikih, ko v srcih še odmeva vse, kar smo doživeli, ko se v naših mislih porajajo nove želje in načrti za leto, ki je pred nami, nas je v zgodnjem meglenem jutru 14. januarja presenetila žalostna vest: »Žarko je umrl«. Besede, ki stisnejo pri srcu, upočasnijo korak, besede, katerim ne verjamemo takoj. V njih je bil zajet dvom, vprašanja in obenem kruta resnica. Žarko Čevnja se je rodil 26. 08. 1946 v kraški vasici Tomaj. V času, ko se je življenje začelo obračati v mirnejše čase, bolj sproščeno obdobje, katerega si, dragi Žarko, želel bolj posvetiti svojim bližnjim, ti je kruta usoda v 58. letu starosti prekinila življenjsko pot. Kot 20-letni fant se je po končani železniški šoli v Mariboru zaposlil na železnici in delal na delovnem mestu vlakovnega odpravnika. Delovne obveznosti so mu narekovale službovanje na različnih postajah Istre in Primorske, od Buzeta do Sežane. Bil je prometnik z dušo in telesom, vzor in učitelj mlajšim, ki smo prihajali za njim. Z vso predanostjo je odgovorno delo opravljal skoraj 30 let, rdečo kapo je odložil šele, ko mu zdravje tega ni več dopuščalo. Tudi na drugem delovnem mestu na postaji Divača je ostal isti Žarko, delaven, skromen, skrben in zvest svojim načelom, da se mora vsako zaupano mu delo opraviti vestno in odgovorno. Ponosni smo, da je bil med nami v vrstah slovenskih železničarjev in hvaležni, da smo se lahko od njega učili. Z ženo Bogomiro, ki je aktivna delavka na postaji Sežana, sta si ustvarila dom in družino ter otrokom nudila oporo pri načrtovanju njihovih življenjskih poti. Svojega sina je napotil na pot enako prizadevnega železničarja. Komaj eno leto je minilo, odkar se je predčasno upokojil, se poslovil od aktivnih let pri železnici in v sindikatu. Žarka ni več med nami. Nastala je praznina, za njim pa ostajajo njegova dela, njegov življenjski nauk, ki ga je dajal svojim sodelavcem.