Prometnik 70 by sindikat szps

Leto X Številka 70 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Julij 2004

LETNA SKUPŠČINA SŽPS

PLANIRANJE KADROV NA SŽ

PREDSTAVLJAMO VAŠO DRUGO STRAN

POKLICNI GASILCI

DOBER DAN, EVROPA!

POTOPIS

DRUŽABNA DOGAJANJA

UVOD

Kazalo Spoštovano bralno občinstvo! Verjetno je le malokdo med vami, ki, tako kot jaz, zadnje tedne ne bi vsaj enkrat na dan rekel kakšno čez vreme. Pač prestopno leto, me tolažijo starejši. Menda vedo več kot jaz. Sam se sicer vode ne otepam, je pa ta bolj priljubljena pri gasilcih, a tokrat se lotevamo gašenja pravega požara na postaji Litija! Koliko moramo biti sedaj sami tudi profesionalni gasilci, presodite sami. Da pa so nekateri naši sodelavci profesionalni tudi na področjih izven železnice, boste zasledili v rubriki, kjer predstavljamo druge plati posameznikovih obrazov. Tudi kulturniki so med nami. Presojo kadrovske politike na SŽ, če jo sploh imamo, bi se dalo izvesti z več perspektiv, predstavljamo vam eno strokovnejših. Strokovna pa je tudi, žal ena od redkih, prenova železniške postaje Dobova. K sreči se je vodstvo postaje trudilo, da so pri projektantih uveljavili praktične zahteve procesov dela. Morda bo to eden redkih, med mnogimi, od »spomenikov« na SŽ, ki bo svojo funkcijo opravljal v celoti za ljudi in za kapital. Taisti kapital se pri plačilu dela ne zgane prav veliko, zato je naš sekretar pripravil nekaj povzetkov, kaj pripada delojemalcu za njegovo delo. Delo je nujno potrebno, za uspešno opravljeno pa tudi počitek in zabava pred njim. Da se znate naše članice in člani prav dobro zabavati, je razvidno iz dogajanja v preteklih pomladanskih mesecih. Kako se boste spočili, pa bo znano v jesenskem zagonu svežih moči. Ker vsi nekako spoznavate Portugalsko po nogometni plati, jo boste, če boste sledili nadaljevanju potopisa po tej čudoviti deželi, spoznali še bolj. Ne škodi pa vam, če boste spoznali, vsaj tisti, ki tega niste izkusili v preteklosti, kako so z dekreti nekoč odrejali periodične izpite. Kako jih bodo odredili letos, še ne vemo, a ne vemo niti, kaj bo z veljavnimi starimi prepisi pa z novimi neveljavnimi in še kakšnimi, ki so v nastajanju, drugi čakajo v vrsti za prilagajanje evropskim zahtevam, pa še kakšen avtorski biser se bo našel do konca leta. Kako se bo takrat imenovalo naše podjetje, ali bo sploh še naše, kdo bo kje, to so vprašanja, ki visijo v zraku. Ozračje je samo navidezno hladno, saj se marsikaj kuha, a tokratna župca zna dobiti ta pravo zabelo kmalu v jeseni. Zaradi kolin. Domačih. Vsaj evropske koline so tako nakazale. In kdo bo žrtev, kdo pa bo vlekel za rep? Vetrovi že pihljajo in jesenski klopotci že iščejo nove vetrove, da se obračajo z njimi, da se sliši njih glas, močan in prodoren. Pa me starejši zopet poučijo, da se klopotec itak vrti za vetrom, škorci pa se med seboj stepejo za sladke sadeže. Najsi bo sadež, škorec ali klopotec, zima jih spravi na hladno, pomlad pa oceni njihovo pridnost. Hipokracija pač ne hrani želodca. A sedaj so trebuščki polni in klopotci veselo menjavajo smer, ritem, barvo, morda tudi spol, pač glede na trenutne trende. Če boste na kakšni plaži med poležavanjem vrgli oko na kaj privlačnega, pazite, videz, očitno, vedno bolj vara.

Prilagajanje

Skupščina SŽPS

Varovanje potnikov na postajah dvotirnih prog

Planiranje kadrov

Željko Perović prevajalec in pesnik

Poklicni gasilci??

Sodelovanje prek meja

Zakon o delovnih razmerjih

»Dober dan, Evropa!« na postaji Dobova

Jesenice 2004

Pikniki, izleti …

Humanost in hvaležnost

Periodični izpiti leta 1957

Portugalska

Beograd

Urednik

Telefonske številke : Predsednik : 031 347 626 Sekretar : 041 751 304 Glavni urednik: 031 618 726 Č asopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT Časopis ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Urednik : Damjan Rak Odgovorni urednik : Ivan Šenkiš

Lekturiranje Lekturiranje:: Danica Prnaver Oblikovanje : Zdravko Munda Naslov uredništva : SŽPS Uredništvo ččasopisa asopisa ul. OF 7 1000 Ljubljana -12-146, (01) 29 -12-147 Telefon : (01 (01)) 29 29-12-146, 29-12-147 E-pošta: prometnik@email.si TISK: Dolenc tisk čne izdelke Glasilo šteje med grafi grafične čaja iz 11. to čke tarifne informativnega zna značaja točke

priloge 3 zakona o DDV po katerih se čuje DDV po stopnji 8,5 %. pla plačuje Č čno v nakladi 1000 asopis izhaja mese Časopis mesečno izvodov. Na naslovnici: Postaja PESNICA

PRILAGAJANJE

Na zadnji seji sveta delavcev je eden izmed članov sveta generalnemu direktorju postavil vprašanje: »Čemu je število opravljenih nadur v Poslovnem področju infrastruktura bistveno večje od tistih v Poslovnem področju transport?« Vprašanje z nekoliko provokativnim podtonom iz časov »vojne« med PP infrastruktura in PP transport je bilo deležno precej kratkega in jedrnatega odgovora: nadure v infrastrukturi so posledica prilagajanja infrastrukture transportu. Vajeni raznih ovinkarjenj pri takšnih vprašanjih smo pričakovali vse kaj drugega kot jasno priznanje, da se tako imenovana zgodba o uspehu »prevoznika Slovenske železnice«, ki v zadnjih mesecih v tekočem poslovanju beleži celo pozitivne rezultate, gradi na n e p r i l a g o j e n i h »infrastrukturaših«, ki se za povrh iz meseca v mesec prebijajo iz izgube v izgubo. Seveda ima takšno stanje svojo logiko in je logična posledica politike, ki se tačas vodi na Slovenskih železnicah in si zasluži tudi komentar.

Jasno je, da so prevozniki na tranportnem trgu izpostavljeni močni konkurenci in da je poleg vsega ostalega za konkurenčnost na trgu pomembna tudi sposobnost prilagajanja potrebam naročnikov. Jasno je tudi, da je prilagodljivost prevoznika v veliki meri odvisna od usposobljenosti infrastrukture in možnosti, ki jih ta ponuja prevozniku pri opravljanju njegove dejavnosti. Razvoj infrastrukture pa bi jasno morale narekovati potrebe prevoznika. In tako se sklene krog, ki ima eno samo logiko, imenovano soodvisnost. Ni uspešnega prevoznika na zanemarjeni infrastrukturi in tudi vzorno urejena infrastruktura sama sebi prav dosti ne koristi. V tem krogu so sicer možni različni manevri, ki z različnim prikazovanjem teh ali onih parametrov s prstom kažejo na dežurnega krivca (državo). Problem nastane takrat, ko posledice teh manevrov na tak ali drugačen način udarijo na pleča delavcev. Ti se največkrat ne obremenjujejo, kdo bi moral zagotoviti to ali ono. Za pošteno opravljeno delo pričakujejo pošteno plačilo in urejeno delovno okolje, v katerem bo možno varno in učinkovito izpolnjevati zaupane naloge. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da se od vodilnega kadra na železnici pričakuje, da bo sposoben zaznavanja in uravnoteženega reševanja nakopičenih problemov, ki na posameznih delih že najedajo posamezne poslovne funkcije. Nekateri, ki se jim vsake toliko časa v podzavesti prebudi

prastrah pred izgubo težko priborjenega direktorskega stolčka, iz previdnosti, da ne bi kdo podvomil, ali so dojeli, kdo se je komu dolžan prilagajati, pa ne priskrbijo niti najosnovnejših pogojev za izvajanje nalog enote, ki jo vodijo. Če je že od samih najvišjih vrhov železnice težko pričakovati, da bodo zaznavali vse potrebe, ki se pojavljajo po posameznih poslovnih enotah in so nujne za izvajanje poslovnih funkcij, pa je nedopustno, da tega niso sposobni ali pripravljeni tisti, ki jih vodijo. Kariera pred stroko, ki je bila nekoč in je še danes stičišče vseh funkcij, ki zagotavljajo odvijanje prometa na železnici! Kljub temu da se je generalni direktor jasno opredelil do vprašanja, kdo se je komu dolžan v tem sistemu prilagajati, verjamem, da se zaveda, da je le z uravnoteženim razvojem vseh sistemov in podsistemov možno zgraditi močnega domačega prevoznika, kar je eden od ciljev poslovne preobrazbe. Pa da bomo prav razumljeni: močan, učinkovit in uspešen nacionalni železniški prevoznik je v interesu tudi zaposlenih na področju železniške infrastrukture. Vendar nikakor ne na račun povečanega nadurnega dela, slabših delovnih pogojev in sredstev za delo.

Ivan Šenkiš

SKUPŠČINA SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE

Prerez dela in uspešnosti ter pravilnih smernic se vsako leto predstavi in preverja pred najvišjim formalnim organom našega sindikata, to je skupščino. Ta se je letos odvijala 20. aprila v Ljubljani. Predstavniki vseh območnih odborov so bili seznanjeni s poročilom

predsednika sindikata Ivana Šenkiša. Le-to je zajemalo celoletno d e l o v a n j e sindikata na vseh nivojih in raznih področjih. Prav tako pomemben del skupščine je f i n a n č n o poslovanje, kjer se r e v i d i r a poslovanje v preteklem letu, o c e n j u j e upravičenost naložb, po potrebi dopolni predlagani finančni načrt za naslednje leto in opredeli osnovne naloge, ki se kažejo kot poglavitne naloge tudi za vnaprej. Na skupščinskih sejah se vedno izpostavlja večje probleme po posameznih segmentih, kar je potem vodilo za delo v prihodnje. Tvorne sugestije in pripombe z

relevantnimi rešitvami so zelo dobrodošle, saj stari rek, da več glav več ve, še vedno velja. Žal se letošnje skupščine ni udeležil nihče od vabljenih predstavnikov vodstva podjetja, morda so predvidevali, da so delegati zanje pripravili veliko konkretnih vprašanj, ki bi jih najbrž spravila v zadrego. Kar je ušesom prikrito, ne rani srca in ne duše, si najbrž mislijo. Kljub njihovi odsotnosti pa se je resno razpravljalo tudi o bodoči organizacijski strukturi železnice, sindikalnem sodelovanju in volitvah v enoten Svet delavcev, težavah s pogoji dela in še veliko drugih stvareh. S tvornim sodelovanjem na seji skupščine se dviguje tako uspešnost kot transparentnost delovanja in poslovanja našega sindikata. In seje skupščine so tudi pokazatelj razmer, tako znotraj našega sindikata kot v podjetju. Poleg tega pa se delo vodstva sindikata tudi usmerja glede na postavljene smernice, podane na sejah skupščine. Damjan RAK

ČLANI ETF V GRADCU

Dne 7. in 8. junija 2004 je v avstrijskem Gradcu v organizaciji avstrijskega železničarskega sindikata OGB potekalo delovno srečanje predstavnikov

železniških sindikatov iz Av s t r i j e , Hrvaške in Slovenije. Slovensko delegacijo smo predstavljali predsedniki sindikatov članov SSŽ (Sindikatov slovenskih železnic), in sicer: Srečko Hvauc, Drago To r e j , M i r k o Antolovič, Avdo Mešič, Zdravko Skrbiš in Ivan Šenkiš. Srečanje, ki je potekalo v kongresnem centru avstrijske delavske zbornice, je bilo razdeljeno na dva dela. Prvi dan je bil namenjen

predstavitvi referatov predstavnikov iz posameznih držav ter izmenjavi izkušenj s področja sindikalnega delovanja, v katerem je s svojim referatom sodeloval tudi predsednik avstrijskih sindikatov in predsednik ETF Wili Habercetl. Naslednji dan je potekal v obliki delavnice, v kateri smo se seznanili z nekaterimi modeli in možnostmi ustvarjanja socialnih omrežij kot protiutež povezavam in mrežam, ki jih ustvarjajo vplivni ljudje na strani kapitala. Na praktičnem primeru smo preverili možnosti ustvarjanja omrežij in se dogovorili, da podobno srečanje koncem tega leta organiziramo v Sloveniji. Avstrijski kolegi si za organizacijo srečanja zaslužijo vse pohvale. Ivan Šenkiš

VAROVANJE POTNIKOV NA DVOTIRNIH PROGAH Vsem, ki se srečujete z odpravo potnikov na postajališčih ali na postajah dvotirnih prog, je več kot znana zgodba o varovanju potnikov, ki za vstop in izstop uporabljajo peron, do katerega pa je dostop omogočen samo preko nivojskega dostopa in prečkanja postajni zgradbi bližjega tira. Enostavneje povedano, v času vstopa ali izstopa potnikov na

Znesek enega postanka, pomnožen s številom tako varovanih službenih mest, pomnožen z dnevi v letu in seveda s povprečnim številom takšnih postankov na dan, kmalu pokaže vrtoglave zneske ali po domače obratovalne stroške, ki bi jih lahko odpravili. Morebitnih, kljub vsem ukrepom za zagotovitev varnosti, posledic ob neuspelem

vlak na »drugem«, bolj oddaljenem peronu, je zaradi varnosti potnikov prepovedana vsakršna vožnja po »prvem« tiru, ki bi lahko ogrožala varen prehod potnikov od postajne zgradbe do vlaka in obratno. V zadnjih letih se je vendarle tu in tam zgradil kakšen podhod, a to so bolj izjeme kot pravilo v praksi. Izgradnja podhoda je pač ekonomska kategorija z velikim takojšnjim vložkom in težko izračunljivim, sicer časovno dolgim, a realnim prihrankom. Zaustavitev vlaka pred kritnim signalom mesta vstopa in izstopa potnikov ali pa uravnavanje prometa na način, da sicer ne pride do direktne zaustavitve pred kritnim signalom, prav gotovo pomeni določen strošek.

varovanju pa raje ne izračunavajmo. Seveda se je na več tako varovanih službenih mestih pojavljala težava, kje je določeno mesto prehoda potnikov preko tirov. K sreči se je neuporabo uradno urejenih nivojskih prehodov za prečkanje tirov v veliki meri preprečilo s postavitvijo visokih ograj med tirom. Tako so potniki prisiljeni uporabljati predvidene prehode. Pa se je zgodilo, da je postajališče tik ob glavni cesti, pa ni edino v Sloveniji, kjer cesta prečka progo, v nivojskem prehodu, zavarovanem z zapornico. Taisti cestni prehod je namenjen tudi za prehajanje potnikov z enega na drug peron. In ko se približuje vlak, se zapornice zaprejo, cestni promet se ustavi do

prevoza vlaka in dviga zapornic. In potniki? Ali so pri koriščenju cestnega prehoda dolžni upoštevati signalizacijo na prehodu, ki sicer velja za cestni promet? Ali so potniki, kadar koristijo cestni prehod, del udeležencev v cestnem prometu in s tem dolžni upoštevati zaprte zapornice in počakati pred njimi? Ali pa je železnica tudi tu sama sebi in seveda delu zaposlenih natikala vrv okoli vratu, ko je z notranjimi predpisi zahtevala varovanje potnikov na takšnih postajališčih preko kritnih signalov ali pač z urejanjem prometa na način, da se prepreči prevoz vlaka po bližnjem tiru, kadar je na službenem mestu postanek vlaka za izstop in vstop potnikov? Leta in leta je veljal naš interni predpis nad splošno veljavnimi cestnimi predpisi, ki prepovedujejo kakršnokoli prečkanje proge ali tirov, kadar so zapornice spuščene. Jasno kot beli dan. Sedaj pa se je končno zjasnilo tudi pri naši »postajni službi«, da so sprevideli zmotnost in neracionalnost takšnega obnašanja ter s posebnim navodilom odrešili zaposlene glede varovanja potnikov vsaj tam, kjer je to dejansko nepotrebno. Da se do takšnega navodila težko prerine, vedo povedati predvsem tisti, ki so v veliki meri pritiskali in vztrajali pri svojih zahtevah, ter prav gotovo v praksi dokazanih anomalijah... In njim gre tudi zahvala, da se nedisciplina potnikov pri prečkanju proge, zaradi internih predpisov, obesi na vrat kakšnemu nič hudega slutečemu čuvaju ali prometniku. Seveda pa je še vedno najvarneje in najbolj smiselno urediti nadvoze ali podhode, ki pa, kot rečeno, stanejo. In cena življenja? Enega, dveh, desetih? Damjan Rak

PLANIRANJE KADROV KADROVSKA POLITIKA - KAKOR SEJEŠ, TAKO BOŠ ŽEL PREDGOVOR UREDNIKA Sistemsko planiranje kadrovske politike je eden od segmentov, ki zagotavlja kontrolirano poslovanje in idealen kompromis znotraj podjetja med interesi kapitala in socialnimi partnerji, to je zaposlenimi. Uravnovešeno prilagajanje razpoložljivih kadrov tekočim potrebam tehnoloških procesov pa po drugi strani vsaj do določene meje zagotavlja stalen vir dohodkov, to je plačo. Kako je v praksi, vemo v glavnem vsi, kako pa naj bi v teoriji potekalo na SŽ, pa so morda bolj pobožne želje, v razmislek objavljamo strokovno videnje, ki v določenih delih močno kaže na sedanje zgrešene projekte naše kadrovske službe. Pripravil ga je Franc Zemljič, univerzitetni diplomirani inženir prometa. 1. PLANIRANJE KADROV PODJETJIH

Organizacija nastane s pojavom povezovanja ljudi za opravljanje dela. Pod kadri pojmujemo vse ljudi, ki lahko v kakršnemkoli smislu sodelujejo v neki obliki organiziranega dela. Kadri so sami zase vir, obenem pa je vsak posameznik vir osebnostnih, strokovnih in delovnih lastnosti. Uspešnost kakršnekoli organizacije je v glavnem odvisna od smotrnega usklajevanja in razvijanja obstoječih virov: kadrovskih, finančnih, tržnih, tehnoloških in drugih, glede na postavljene cilje. Ti viri so različni in vsak po svoje prispeva k uspehu organizacije v skladu s potrebami, možnostmi in posebnostjo dane situacije. Kadrovski viri obsegajo posebno področje dejavnosti, s katero želimo optimizirati človekove zmogljivosti, da bi izpolnili osebne in organizacijske cilje. Kadri so bistveni in najpomembnejši element razvoja vsake organizacije. Kadrovska struktura je področje, ki

zajema stopnjo izobrazbe in poklic. Na podlagi ustrezne kadrovske strukture vplivamo na željene cilje v organizaciji, le-ti se kažejo tako v kvaliteti kot kvantiteti poslovanja. Na razvoj kadrov in kadrovske dejavnosti vpliva ustrezno planiranje. V današnjem času je vloga kvalitetnih kadrov pomembnejša kot kdajkoli, predvsem v ospredje segajo tisti, ki so odprti za spremembe in tveganja, kar večinoma vodi v izboljšanje dejavnosti organizacije in na drugi strani napredovanje za kadre. Planiranje kadrov se logično začne z analizo sedanjega stanja kadrov, kar pomeni ugotavljanje števila kadrov in strukture (izobrazba, delovna doba, spol…), da lahko preučimo, kaj lahko z razpoložljivimi kadri dosežemo. Opraviti je potrebno analizo, ki bo osnova za oceno potreb kadrov in razvoj instrumentov za zadovoljitev bodočih potreb ter zasnovo (prikaz) željenega stanja, ki naj bi ga dosegli v prihodnosti. Glede na to, da je vlada Republike Slovenije sprejela dva ključna zakona o Slovenskih železnicah, in sicer Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 110/02) in Zakon o preoblikovanju in privatizaciji Javnega podjetja Slovenske železnice (Uradni list RS, št. 26/03), je s tem ustvarila osnovna izhodišča za poslovno in s tem tudi kadrovsko preobrazbo SŽ. Poslovna preobrazba je nujna, kar pomeni usmerjenost na trg, upoštevaje, da so bile Slovenske železnice predolgo zaprt, konkurenci neizpostavljen poslovni sistem, ki se mu ni bilo treba prilagajati. Kadrovsko prestrukturiranje je nujno zaradi znižanja stroškov poslovanja in povečanja konkurenčnosti družbe na trgu, ki se liberalizira. 2. SPLOŠNO O PLANIRANJU Ljudi pri opravljanju dela nenehno spremljajo problemi. Večinoma se pojavi problem, da ljudje niso povsem prepričani, kaj sploh želijo doseči, ter začnejo prehajati z enega načina delovanja v drugega. Nato se izkaže, da bi hoteli doseči oboje. Dogaja pa se tudi, da ljudje sicer vedo, kaj bi želeli doseči,

vendar se na poti do željenega povsem prepustijo toku dogodkov. Rezultati dela so kljub temu nikakršni. Znano je, da uspevajo stvari, ki so pripravljene. Planirati pomeni vnaprej razmišljati o nečem v prihodnosti in določati ustrezne ukrepe za ravnanje v prihodnosti. Planirati v organizaciji pomeni prikazati način, kako nekaj doseči. Predpogoj za planiranje v organizaciji je poznavanje tistega, kar želimo doseči. Željeno stanje, ki ga želimo doseči, imenujemo cilj. Poznavanje le-tega je bistveno za uspešno planiranje. V organizaciji planiramo zato, da bi dosegli nek cilj. V organizaciji je planiranje predvidevanje, kako naj bo neko delo opravljeno, da bi dosegli cilj. Planiranje vsebuje iskanje odgovorov na sledeča vprašanja: Kaj je potrebno opraviti, da bi dosegli cilj? - Kdaj je potrebno opraviti? - Kako je potrebno opraviti? - Katere vire potrebujemo, da bi bilo neko delo opravljeno? Planiranje je torej določanje prihodnjega delovanja na osnovi predvidevanja prihodnosti. Lastnost dobrih managerjev je, da dogodkov ne prepuščajo naključjem. Manager si ne more dovoliti, da bi bila njegova organizacija odvisna zgolj od naključij. Organizacijo morajo usmerjati tako, da bo dosegla svoje temeljne cilje, ki so trajnejši in jih ni mogoče dnevno prilagajati naključnim dogodkom. Management mora predvidevati, kaj se bo dogajalo v okolju organizacije, določiti cilje za plansko obdobje in poti do njih. Prav zaradi tega je planiranje ena najpomembnejših funkcij managementa. Planiranje je ena izmed funkcij procesa managementa. Je dejavnost, ki managementu omogoča sistematično delo na način, ki organizacijo privede do željenega cilja. Cilje lahko dosežemo le z usmerjeno organiziranostjo razpoložljivih virov. Če želimo doseči določen cilj, moramo poznati današnje stanje in pot do cilja. Na našo pot neposredno vpliva okolje. Torej moramo najprej analizirati sedanje stanje, tj. kje se nahajamo danes. Na takšen način ugotovimo naše prednosti in slabosti. Sledi analiza okolja, kje se skrivajo priložnosti in nevarnosti. Na osnovi

analize sedanjega stanja in analize okolja se odločimo za strategije in taktike, ki nas bodo privedle do željenega cilja. Planiranje je torej dejavnost, ki je ključna za uspešnost organizacije. Toda planiranje samo po sebi ne zagotavlja uspešnosti. Med izvajanjem funkcije planiranja in uspešnostjo organizacije obstaja močna pozitivna povezava. Tako so organizacije, ki planirajo, bolj uspešne od tistih, ki te funkcije ne izvajajo. Poleg tega takšne organizacije dosegajo večje tržne deleže in rast. Plani predstavljajo osnovo za sprotno merjenje rezultatov poslovanja. 3. PLANIRANJE KADROV Sestavni del planiranja v podjetju so poleg drugih planov tudi plani razvoja kadrov. Osnova planiranja kadrov in njihovega razvoja so delovni (proizvodni) načrti podjetja. Planiranje kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih potreb mora biti v skladu z razvojnimi načrti podjetja. Noben plan razvoja ne more biti sprejet, prav tako pa tudi ne more biti uspešen, če ne opredeljuje razvoja bistvenega in integralnega dela, to je plana razvoja kadrov. S tem v zvezi plan kadrov ne sme biti namenjen samemu sebi, pač pa mora biti usklajen z materialnimi možnostmi in dosežki tehničnega napredka ter interesi razvoja podjetja. Planiranje kadrov mora biti sinhronizirano s planom razvoja podjetja. Plan kadrov mora biti integralen, to pomeni, da vsebuje vse potrebe po strokovnih profilih, istočasno vključujoč tudi plan izobraževanja. Planiranje kadrov je kontinuiran proces analize potreb po kadrih ob upoštevanju sprememb v okolju in potreb posameznikov v organizaciji. Cilj planiranja kadrov je zagotoviti uspešnost poslovanja organizacije. Pri načrtovanju oziroma planiranju danes sprejemamo odločitev o tem, katere dejavnosti bomo izvajali jutri. V zvezi s človeškimi viri je planerska funkcija osredotočena predvsem na aktivnosti pridobivanja primernih ljudi, uporabe njihovih sposobnosti in ohranitve zaposlenih v delovnem razmerju. Ta funkcija je ena ključnih funkcij managementa človeških virov, ker ima velik pomen na uresničitev ciljev organizacije in pridobivanje njene konkurenčne prednosti v tržno naravnem

okolju. Človeški viri v preteklosti niso bili deležni enake pozornosti kot materialni viri. V zadnjih letih pa se je odnos do planiranja kadrov v organizaciji izboljšal, čeprav nekateri dvomijo o ustreznem povračilu za vloženi trud zaradi negotove prihodnosti, ki otežuje takšno planiranje. Kljub temu je to dejavnost, s katero se morajo ukvarjati vsi managerji v organizaciji, še posebej pa najvišje vodstvo, ki odgovarja za politiko ravnanja s človeškimi viri. Podjetniška koncepcija in razvojna strategija se ne gradijo več na novih tehnologijah kot osnovnem spodbujevalcu razvoja, ampak na osebju, na skrbi za razvoj človeških potencialov. Zaradi pomena, ki ga imajo človeški viri za uspeh organizacije, morajo biti managerji seznanjeni s celotno strategijo organizacije. Le tako lahko določijo svoj prispevek k omenjeni strategiji. Usmerjenost managerjev v prihodnost je ključna, saj lahko na takšen način predvidijo marsikatero težavo in jo že vnaprej odpravijo. V dinamičnem okolju lahko prav načrtovanje vpliva na razvoj in uspeh organizacije oziroma na njeno neuspešnost in propad. Zato je načrtovanje človeških virov pomembno za vse organizacije predvsem in zaradi naslednjih razlogov: načrtovanje človeških virov je del poslovnega načrta celotne organizacije, - družbena prizadevanja in socialne potrebe zaposlenih je treba upoštevati, - tehnološke, politične in ekonomske spremembe v okolju povzročajo potrebo po upravljanju podjetja, - vedno večje zahteve po novih proizvodih in postopkih terjajo dodatno usposabljanje zaposlenih, - zaposleni predstavljajo za organizacije velik strošek; s planiranjem je možno te stroške učinkovito nadzorovati.

3.1 STRUKTURA KADROV Kadrovska struktura je področje, ki zajema stopnjo izobrazbe in poklic. Organizacije izdelajo analizo strukture

kadrov na podlagi sistemizacije delovnih mest. Analiza strukture kadrov omogoča ugotavljanje dejanske in zahtevane strukture kadrov v organizaciji. V vsaki organizaciji moramo obstoječe stanje kadrovske strukture primerjati z zahtevano strukturo kadrov, če želimo ugotoviti, v kolikšni meri se zahtevana razlikuje od dejanske kadrovske strukture. Problematiko strukture zaposlenih v organizaciji lahko obravnavamo z dveh vidikov: k o l i č i n s k e g a a l i kvantitativnega vidika, ki obravnava le številčno stanje zaposlenih kako se dejanska zasedba ujema s številčnim stanjem, ki ga zahtevajo posamezna delovna mesta, - kakovostnega ali kvalitativnega vidika, ki obravnava predvsem načela, kakšni delavci so na določenih delovnih mestih (njihove osebnostne značilnosti) in kako se njihove karakteristike ujemajo z merili, ki jih narekuje delovno mesto. Reševanje problematike strukture zaposlenih s kadrovskega vidika ima dvojni namen: vzpostavitev ravnotežja med materialno osnovo proizvodnje in primernostjo zaposlenih, ki naj to osnovo čim bolj uspešno izkoristijo za doseganje optimalnih delovnih učinkov na delovnih mestih, - pravočasno in načrtno usposabljanje strokovnjakov, kar bo pripomoglo k vzpostavljanju takšnega ravnotežja in s tem zagotovilo učinkovitost investiranja tako v materialno osnovo kakor tudi v kadre. Analiza strukture kadrov je definirana kot sistem dejavnosti, s katerim ugotavljamo kvaliteto in kvantiteto strukture kadrov glede na: strokovno usposobljenost, - delovno mesto poklic, - delovno dobo, - spol itd. Proces analize strukture kadrov se izvaja po določeni analitično-statistični metodi in s pomočjo ustreznih tehnik.

naredimo. Za razumevanje kadrovske strukture je pomembna tudi delitev sistemov na zaprte in odprte sisteme. Načeloma je organizacija odprt sistem, saj nastaja in se razvija v najtesnejši soodvisnosti z okoljem. To je vidno iz tega, da: organizacija uporablja najrazličnejše vložke (kapital, sredstva, ljudi in informacije, ki prihajajo iz okolja), - je organizacija sposobna spreminjati zaželjene rezultate svojega dela, svoje cilje, da bi se prilagodila zahtevam okolja, - organizacija vpliva na okolje s svojimi izhodi. 3.2 FAZE PLANIRANJA KADROV Skupna značilnost mnogih metod planiranja človeških virov je, da planiranje poteka v več fazah. Prva faza vključuje analizo stanja človeških virov v organizaciji, naslednje faze v planiranju kadrov pa so namenjene analizi prihodnjih načrtov in zahtev, ki izhajajo iz poslovanja organizacije. Najzahtevnejša faza planiranja je ocena potreb za prihodnost, ki jih lahko opredelimo šele, ko so poznani cilji organizacije. Na osnovi poznavanja sedanjega stanja in opredeljenih potreb za prihodnost je potrebno najti instrumente za zadovoljitev potreb. Opredelitev potreb za prihodnost pomeni opredelitev ciljev izvajanja kadrovskih dejavnosti. Karakteristika vsakršne analize stanja kadrov naj bo ugotavljanje dejanske usposobljenosti, dejanskega znanja, spretnosti in navad, torej kakovosti kadrov. Predvsem se moramo vprašati, kaj lahko s trenutno zaposlenimi kadri

4. PLANIRANJE KADROV NA SLOVENSKIH ŽELEZNICAH Analiza dejanske strukture zaposlenih po izobrazbi, delovni dobi in spolu na Slovenskih železnicah je prispevala k naslednjim ugotovitvam: Struktura zaposlenih po organizacijskih enotah ni uravnotežena. Za sedanji primanjkljaj delavcev, ki ga pokrivamo z nadurnim delom, je potrebno izdelati racionalizacijo delovnih mest. - Glede na strukturo zaposlenih po delovni dobi, ki zahteva kratkoročno planiranje kadrov, je potrebno izdelati plan nadomestnega kadra. - Zaposlene z ustrezno stopnjo izobrazbe je potrebno po delovnih mestih ustrezno prestrukturirati, in sicer na način, da se opravi premeščanje zaposlenih z manj zahtevnega na zahtevnejše delo, kar pomeni s V. stopnje izobrazbe na VI. in VII. stopnjo izobrazbe. Za preostale zaposlene z neustrezno izobrazbo je potrebno organizirati in izvesti dodatno izobraževanje. Na Slovenskih železnicah predstavlja problem vrednotenje posameznih delovnih mest, kajti primerjava z drugimi primerljivimi podjetji v Sloveniji pokaže na bistvena odstopanja pri VI. in VII. stopnji izobrazbe navzdol, medtem ko so pri III., IV. in V. stopnji izobrazbe bistvena odstopanja navzgor, pri čemer je potrebno poudariti, da delavci na teh delovnih mestih nimajo

ustrezne stopnje izobrazbe. Nesporno pa je, da taka in podobna odstopanja v tako velikem sistemu vplivajo in se odražajo na načinu razmišljanja, hitrosti odločanja, pripravljenosti na spremembe ter na spodbujanju izobraževanja podrejenih delavcev, kar zelo slabo vpliva na motivacijo mlajših kadrov za nadaljnje izobraževanje, s tem tudi manjšo fleksibilnost zaposlenih, dolgoročno pa možnost izgube tržnega deleža. 5. ZAKLJUČEK Načrtovanje kadrov omogoča, da lahko pravočasno vplivamo na razvoj izobrazbene, poklicne in starostne strukture organizacije oz. njeno prilagajanje obstoječim in razvojnim spremembam. Tako lahko pravočasno rešujemo probleme, ki nastajajo, ko prihaja do presežka kadrov zaradi strukturnih sprememb, posodabljanja s t o r i t e v, d e l o v n i h p o s t o p k o v, organizacije dela, upokojitev in podobno. Ker je načrtovanje kadrov pomembno, mora biti usklajeno s planom razvoja organizacije. To pomeni, da je analiza dejanske strukture zaposlenih podlaga za dobro planiranje kadrov. Rezultati analize strukture kadrov so v splošnem pomembni za: sistematično planiranje kadrov, - planiranje zaposlovanja in sistematično zaposlovanje novih kadrov, - planiranje premeščanja in napredovanja kadrov, - dolgoročno planiranje politike zaposlovanja, - vprašanje tehnoloških viškov. Franc Zemljič, u. i. d. p.

SMS-kotiček Misel tedna: Ženska je kot položnica - najprej jo položiš, potem pa plačuješ!! &&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&& Misel dneva: Pravijo, če ženska ni nataknjena čez noč, je pa čez dan!! &&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&&& Mujo si zaželi oralnega seksa, zato nagovori Fato: »To je dobro za tvoje zobe!« Fata ponižno opravi svoje, nato pa ga vpraša, zakaj je to dobro za njene zobe. A iznajdljivi Mujo se ne da: »Pa, če me ne bi zadovoljila, bi ti razbil zobe!!« Čigumi

PREDSTAVLJAMO VAŠO DRUGO STRAN… Željko Perović pesnik in prevajalec Jutro, vse zaspano, v svoji čarobni moči preveva obzorja in silna moč tiho preplavlja široke poljane. Jutro ponosno trka na okna novega dne. Jutro je oznanilo nov začetek. Življenje. Negotovo, a vendar. Zgornje vrstice so prišle na dan po pogovoru z Željkom Perovićem, ki vam ga predstavljam danes. Njegov del dneva so namreč jutra, takrat se vedno polnijo baterije njegovega motorja, ki mu daje zagon za vedno nove in nove stihe. Željko je rojen v Visokem pri Sarajevu, kot mnogi drugi je za kruhom odšel v Slovenijo. Seveda ni postal pesnik kar čez noč. A čustveni naboj je v danem trenutku

v Podvelko, Rogaško Slatino, Rogatec, Šoštanj, da bi spet pristal v Pesnici. Tako je spoznal različna jutra. In se ne pritožuje. Ustvarja v svojem svetu stihov. Poleg pesništva se je našel tudi v prevajanju proze v slovenščino in hrvaščino. Prevaja tako slovenske kot tuje avtorje. Nekaj del mu je uspelo tudi objaviti, kar, kot pravi, na tako selektivnem in majhnem trgu literarnega založništva sploh ni lahko doseči. Dela objavlja v publikacijah, kot so Primorska srečanja, Dialogi, Literatura, Nova revija, Album (izhaja v Sarajevu), vse to so strokovne revije, za ožji krog, kjer je težko priti zraven. Spoznavanje somišljenikov in s tem širjenje obzorij je nujnost. Željko veliko sodeluje z Goranom Bogunovićem, ki mu je bil kot mentor, Robertom Mlinarcem, Rankom Milanovićem ter Seadom Begovićem. Navezal je stike z Arturjem Šternom, pa Škotom Angusom Reidom. V hrvaščino

SLOKI STEBRI ULIČNIH SVETILK kar iz sanj spreda svilo bolečine, je prišlo čez gorje, kar v samoti ljubi mehkoba noči, je skrivna tišina vseh reči, kar po slokih stebrih uličnih svetilk zliva solze cinka, mi na ustih spi /Željko Perović/

ZORA Komaj sem zaprl oči, sprijaznjen s črnino in nejasno vsebino sna, ki me je vsake toliko trznil, budil in me vabil k branju časopisnih zgodb, je v sobi buknil požar. Edina soba, ki smo jo imeli in v kateri smo vsi spali, je bila naenkrat zapolnjena z rdečkasto svetlobo. Ves paničen, verjetno v strahu zase in za svojo družino, sem kar skočil iz postelje. Zazrl sem se skozi okno, v vrt in naprej po bregu. V tem trenutku bi tudi slepec spregledal. Bog moj, dani se!

nagnil tehtnico, da je svoje misli zapisal na papir. Par besed, stavek ali dva. In potem vedno več, vedno bolj z gotovostjo, da je tu močnejši. Strmenje k boljšemu zahteva izobraževanje, prebiranje strokovne literature. In ko se ponudi možnost spoznati sorodne duše, jo moraš izrabiti. Potem ti nekdo, ki to zna in ume, prisluhne. Te oceni. Poda kritiko, ki na začetku gotovo boli, podira gradove v oblakih. Sčasoma postaneš trši, boljši, neomajen na svoji poti. Željko se je na železnici selil od Pesnice

je prevedel dela Brine Svit Merat in Ferija Lajnščka. Njegova poezija je zbrana v zbirkah KAPLJEVINA ter PODARJENI GLASOVI, pripravlja pa že tretjo zbirko. In ker je sam prepričan, da pravilna informacija s primerno realno kritiko dviguje kvaliteto, objavljamo nekaj njegovih del. Preberite, premislite počasi in se prepustite občutkom. Ne bo vam žal.

Kaj pa je, Sead? me je vprašala žena, ki ima zaradi mene indijanski spanec. Neverjetno, zlato moje, zdelo se mi je, da zunaj nekaj gori. V najbolj črni temi sem zaprl oči, ampak nisem mogel zaspati. Zato sem jih odprl, in kaj vidim zora. Se zgodi, ljubi, poskusi zaspat. To me je pomirilo, te besede in objem nežnih rok moje žene, ki je tako pregnala vse moraste blodnje mojih sanj in zapeljive vešče, s katerimi sem jo ponoči varal. Potem pa sem se spomnil prekrasnega začetka ene pripovedke Jevgenija Zamjatina: »Z vso močjo z bičem po nebu in krvava ruta je zora.« Da, že dvaindvajset let pomnim to lepo, poetično poved, šele v tem jutru pa sem z njene alegorične gostote nepričakovano snel literarni pokrov in jo videl čisto golo, prepojeno z isto jutranjo svetlobo,

kot nekoč, ko je bila zapisana v daljni Rusiji, verjetno ujeta v ledu, da bi v tem jutru bila odtaljena z začudenim pogledom prebujenega sanjavca.

je bitje, oko je otrok, na prehodu gladina je zenica, brezupno temna, mirna

/Napisal Sead Begović, hrvaški pisatelj, zgodba je vzeta iz zbirke kratkih zgodb Sanjal sem pastirjevo smrt, prevod v slovenščino Željko Perović./

ptica, zmeraj v letu v skalah, v že umrlih zvezdah

PTICA /Željko Perović/ pristno, čisto i neprisebno poslušanje v tiho omahovanje, povsod drstenje molekul, občasen drget

POKLICNI GASILCI ?! Ko so se na litijski, tej zelo frekventni postaji tako po številu potnikov kot vlakov, začele uresničevati ideje in želje železničarjev po graditvi podhoda, arhitekti, ki so risali načrt za litijski podhod in nadstrešek, očitno niso niti vprašali niti se posvetovali glede praktičnosti le-tega, saj vlakovnemu

odpravniku močno zastira pogled na prihajajoče vlake in potnike na peronu, ko pa so nadstrešek pokrili s plastiko, se ni nihče vprašal, kako gorljiva je ta snov in kakšna skušnjava zna to biti za vse nočne obiskovalce in med njimi predvsem takšne, ki jim je piromanstvo že krepko zlezlo pod kožo.

Tako se je že večkrat zgodilo, da so poskusili svoj požarni pohod, vendar je vlakovni odpravnik vedno s svojo gasilsko sposobnostjo preprečil, da ni prišlo do večjega požara. Pri tem je potrebno poudariti, da se gasilskih spretnosti ne učimo ne na šolanju, kaj šele na tečaju ali kakšni strokovni ekskurziji. Tisti, ki smo v zasebnem življenju člani gasilskih društev, smo bolj izjeme. Lastna iniciativa pač. Vendar v nočni izmeni 17./18. 04. 2004 okrog 02. 20 požara ne bi mogel preprečiti tudi bolj izkušen gasilski prostovoljec, kaj šele vlakovni odpravnik! Ko je opazil ogenj, je bil požar že v takšnem obsegu, da vsi gasilni aparati, ki so bili na razpolago, niso mogli pomagati. Pa jih je uporabil vse in na primeren, lahko bi rekel, strokoven način. (Sam sem namreč gasilski inštruktor in se na te reči kolikor toliko spoznam.) Poklical je gasilce, policijo in odredil izklop napetosti. Zaradi intervencije gasilcev je bila izklopljena napetost od 2. 35 do 3. 00. Po prihodu interventne skupine elektroenergetike pa je bila izklopljena vozna mreža zaradi pregleda le-te po tiru 1 od 03. 55 do 04. 55. Naj povem, da smo vlake v tem času obveščali, da skozi postajo Litija čez

Ko so se na litijski, tej zelo frekventni postaji tako po številu potnikov kot vlakov, začele uresničevati ideje in želje

Poklical je gasilce, policijo in odredil izklop napetosti. Zaradi intervencije gasilcev je bila izklopljena napetost od 2.

železničarjev po graditvi podhoda, arhitekti, ki so risali načrt za litijski podhod in nadstrešek, očitno niso niti vprašali niti se posvetovali glede praktičnosti le-tega, saj vlakovnemu odpravniku močno zastira pogled na prihajajoče vlake in potnike na peronu, ko pa so nadstrešek pokrili s plastiko, se ni nihče vprašal, kako gorljiva je ta snov in kakšna skušnjava zna to biti za vse nočne obiskovalce in med njimi predvsem takšne, ki jim je piromanstvo že krepko zlezlo pod kožo. Tako se je že večkrat zgodilo, da so poskusili svoj požarni pohod, vendar je vlakovni odpravnik vedno s svojo gasilsko sposobnostjo preprečil, da ni prišlo do večjega požara. Pri tem je potrebno poudariti, da se gasilskih spretnosti ne učimo ne na šolanju, kaj šele na tečaju ali kakšni strokovni ekskurziji. Tisti, ki smo v zasebnem življenju člani gasilskih društev, smo bolj izjeme. Lastna iniciativa pač. Vendar v nočni izmeni 17./18. 04. 2004 okrog 02. 20 požara ne bi mogel preprečiti tudi bolj izkušen gasilski prostovoljec, kaj šele vlakovni odpravnik! Ko je opazil ogenj, je bil požar že v takšnem obsegu, da vsi gasilni aparati, ki so bili na razpolago, niso mogli pomagati. Pa jih je uporabil vse in na primeren, lahko bi rekel, strokoven način. (Sam sem namreč gasilski inštruktor in se na te reči kolikor toliko spoznam.)

35 do 3. 00. Po prihodu interventne skupine elektroenergetike pa je bila izklopljena vozna mreža zaradi pregleda le-te po tiru 1 od 03. 55 do 04. 55. Naj povem, da smo vlake v tem času obveščali, da skozi postajo Litija čez uvozno in izvozno ločišče (tir 2 in 3 sta bila pod napetostjo) uvozijo in izvozijo s spuščenim odjemnikom toka, tako da vlaki niso utrpeli dodatnih zamud. Popolnoma uničena streha iz pleksi stekla, skrivljena kovinska konstrukcija, uničeni stoli za utrujene in nič hudega sluteče potnike, predvsem pa uničeno stopnišče, ki je vse polno staljenih delcev pleksija, zalepljenega na kamnite stopnice… Kako to očistiti, je še vedno uganka. Ja, pa elektroinštalacija je bila tudi uničena in pri tem je zanimivo, da so v naši službi za elektroenergetiko »menda« izvedeli za to, da je podhod uničen, šele takrat, ko sem pisal ta prispevek, dva tedna po požaru. Niti o tem, da je sploh razsvetljen, niso bili prepričani. Tako, mimogrede. Naslednjega dne sem potoval z vlakom v Ljubljano in na lastne oči videl, kaj naredi temperatura, ko gori plastika, in kaj naredijo piromanski vandali. Na peronu je bilo zelo veliko saj, ki smo jih v deževnem vremenu nosili na vlake, da se je poznala siva sled za nami. Saj bi se z gasilci morda dogovorili, da bi saje sprali, a kam naj voda teče, če podhod nima odtoka za meteorne vode, kar je

pravzaprav tudi razlog za namestitev strehe, ki je sedaj šla k vragu. Vendar je to stvar projektantov in »naših« komisij, ki se znajo hvaliti tudi s tistim, kar je dobro samo za oči, ne pa v praksi… Sedaj je odprt le en prehod za na tir 2, vendar se saje še vedno raznašajo po vlakih, saj je del, kjer je stopnišče zaprto z deskami, raj za mlade potnike, ki uživajo v raznašanju saj. No, glede na to, da je bilo deževno vreme, so se domislili in čez ves ta nadstrešek potegnili PVC folijo, ki v nobenem primeru ne skriva ostankov staljene plastike in bojda »ni gorljiva« -če verjameš. A se bo že uredilo, počasi, tako da bo mogoče to pogorišče še na ogled prihajajočim turistom. Kdo ve?! Predvsem pa ni za požar kriv izbor materiala, pač pa očitno in jasno človek. Verjetno v svojih mlajših letih in zagotovo ne eden. Ukrepi policije so bili na vsa dotakratna pozivanja vlakovnih odpravnikov, naj vendar ponoči preprečijo podobna uničevanja, nikakršni ali pa najmanj zanemarljivi. Nedolžno brcanje pločevink sredi noči v podhodu, kraja rož, denarja iz blagajne, napad na vlakovnega odpravnika, vse to govori, da je problem morda bilo moč zatreti prej. Sedaj, ko je rezultat nezainteresiranosti viden daleč naokoli, pa se iščejo stiki in informacije. Blažev žegen, jalov poskus v opravičevanje svojega nedela v preteklosti. Seveda pa je po drugi strani tudi krivda na vzgoji »mestne« mladine, torej starših, saj je enaka streha tudi v Radečah, pa se »vaški« otroci še spomnijo ne takih neumnosti. Pri tem pa ni zanemarljivo to, da je veliko staršev iz Litije in okolice železničarskega porekla in poklica. Zakaj tako indeferenten odnos do vsega, kar ni »moje«, pa je zgodba zase. Vlakovni odpravnik je storil vse, da se požar ni razširil. Kaj pa bo sledilo, kakšna bo streha, morda bo prenovljena ali pa odstranjena in za ceno nove urejeni odtoki za meteorno vodo, ali morda oboje - vse to je prepuščeno času in seveda spet projektantom in komisijam. Samo tistim, ki se vsakodnevno srečujejo s tem, ne bo dano povedati lastnega mnenja in predlogov. Kot ponavadi. Dobrodošla, Evropa, tudi v Litiji na železniški postaji, kjer, žal, domuje tudi vandalizem. In naj gasilski pozdrav ne zveni preveč ironično. Na pomoč! Jožef Verbajs - Čigumi

SODELOVANJE PREK MEJA OBISK P R E D S TAV N I K O V SPVH

razdrobljenost in neenotnost, kar se je pri nas dogajalo pred leti. Rešitve, vsaj na način, kot se sodelovanje odvija sedaj med našimi sindikati, pa so zaenkrat na HŽ še zelo daleč. Velik političen vpliv na moč sindikatov še zmanjšuje možnosti za čimprejšnje spoznanje, da so skupaj

prav socialno naravnana. Predstavnikom SPVH sta bili predstavljeni tudi dve različici daljinskega vodenja prometa. Obstoječa na progi Divača - Koper s centrom na postaji Hrpelje - Kozina in bodoča, predvidena za progo Sežana Ljubljana, s centrom v Postojni. Z zanimanjem so si ogledali obe verziji. Začudeni so bili, da se predvideva zamenjava obstoječega sistema na odseku Divača - Koper, ki deluje brez večjih tehničnih napak, pa še po požaru je na novo urejen, medtem ko so še proge, ki se ponašajo z nikakršnim zavarovanjem, ki bi tak strošek prav gotovo bolj upravičeno potrebovale. Predstavitev delovanja bodočega centra daljinskega vodenja v Postojni je bila zaradi strokovnega pristopa zanimiva za vse prisotne. Pomisleki o delovanju sistema, ki je še v razvoju, pa so bili najbrž upravičeni. Izmenjava izkušenj in pogledov na železnice je vedno dobrodošla, vsakdo pa lahko s svojim preteklim delom posreduje pomembne informacije za ostale, če so jih seveda pripravljeni upoštevati. Zato stremimo k temu, da se mnenja v čim večji meri medsebojno izmenjavajo tudi vnaprej.

Globalizacija zajema ves svet in zato se tudi interesi zaposlenih v vsem svetu čedalje bolj izenačujejo na isti točki. Vsi se borijo za delo in primerno plačilo opravljenega dela. Sodelovanje s podobnimi organizacijami po svetu je pomembno tudi v naših vrstah, zato svoje izkušnje izmenjavamo tudi z drugimi sindikati železničarjev po svetu. Eden od teh je Sindikat vlakovnih odpravnikov Hrvaške (Sindikat prometnika vlakova Hrvatske - SPVH). Njihovi predstavniki so se odzvali povabilu in z njimi se je sestalo vodstvo našega sindikata proti koncu aprila. V skupnih pogovorih je bilo ugotovljeno, da se na HŽ srečujejo z enakimi ali vsaj podobnimi težavami kot v vseh tranzicijskih državah v evropskem prostoru. Tehnološka zaostalost, minimalna vlaganja v posodabljanje, iskanje rešitev finančne rekonstrukcije skozi zmanjševanje števila zaposlenih namesto iskanja novih tržnih priložnosti. Poleg tega se na HŽ močno čuti sindikalna

močnejši nasproti vodstvu in vladi. Primerjava zakonodajnih določil je pokazala, da se določene stvari kopirajo iz evropskih določil, ki za zaposlene niso

Damjan RAK

KRATKA PREDSTAVITEV ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH VII. DEL

PRAVICE, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI IZ DELOVNEGA RAZMERJA I. del 1.

Opravljanje pripravništva ZDR ne pozna obveznega pripravništva, se pa to lahko določi z zakonom ali kolektivno pogodbo. Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa drugače. Pripravništvo se lahko sorazmerno podaljša, če pripravnik dela s krajšim delovnim časom in v primeru daljše (več kot 20 dni) opravičene odsotnosti z dela. Pripravništvo se na predlog mentorja lahko tudi skrajša. Pripravništvo se izvaja po programu usposabljanja za samostojno opravljanje dela. Trajanje, potek pripravništva, program, mentorstvo in način spremljanja in ocenjevanja pripravništva se določi z zakonom, drugim predpisom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Pripravništvo se konča z izpitom. V skladu s posebnim zakonom je pripravništvo možno opravljati tudi volontersko, brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi. V času trajanja pripravništva delodajalec delavcu ne more redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen v primeru postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. 2.

Poskusno delo Delodajalec in delavec se lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, ki lahko traja največ šest mesecev. Med poskusnim delom lahko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi s sedemdnevnim odpovednim rokom. Če poskusno delo ni bilo uspešno, se ob njegovem poteku delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi. V času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu ne more redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen v primeru postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave.

Plačilo za delo Vrsta plačil. Plačilo za delo je sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Plača ne sme biti nižja od minimuma, ki je določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (npr. za nočno ali nedeljsko delo, nadure itd.). Dodatek za delovno dobo se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, ZDR pa v prehodnih določbah določa, da pripada delavcem, ki so ob uveljavitvi ZDR imeli ta dodatek določen v višini 0,5% od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, dodatek najmanj v tej višini. Povračila stroškov v zvezi z delom. Delodajalec mora delavcu povrniti stroške za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Višina povračil se določi s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo oziroma z izvršilnim predpisom. Regres in odpravnina ob upokojitvi sta z ZDR postali zakonsko zagotovljeni pravici. Regres se praviloma izplača najkasneje do 1. julija tekočega gospodarskega leta, v primeru upokojitve pa pripada delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh delavčevih mesečnih plač za to obdobje, če je to za delavca ugodneje. Enako plačilo žensk in moških. ZDR zahteva, da delodajalec za enako delo in za delo enake vrednosti delavce plačuje enako, ne glede na spol. Plačilni dan. Plača se plačuje za obdobje, ki ne sme biti daljše od enega meseca, in to najkasneje 18 dni po poteku plačilnega obdobja. O tem, kdaj bo pri delodajalcu plačilni dan in o njegovi morebitni spremembi mora delodajalec delavce predhodno pisno opozoriti. Kraj in način izplačila plače. Plača mora biti izplačana do konca plačilnega dne na običajnem izplačilnem

mestu. V primeru nakazila plače na bančni račun ali na drug negotovinski način mora biti delavcu plača na razpolago na določen plačilni dan, če med strankama ni drugačnega dogovora. Ob izplačilu plače mora delodajalec delavcu izdati tudi pisni obračun plače in nadomestil, iz katerega mora biti razviden tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Pisni obračun za preteklo koledarsko leto mora delodajalec delavcu izdati do konca januarja tekočega leta. Vsi stroški v zvezi z izplačevanjem plače bremenijo delodajalca. Zadrževanje in pobot izplačila plače. Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu le v zakonsko določenih primerih, zato so neveljavna vsa morebitna določila pogodbe o zaposlitvi, ki bi določala druge načine zadrževanja plače. Tudi terjatve delodajalca do delavca se brez pisnega soglasja delavca ne morejo pobotati s plačo. (Na Slovenskih železnicah je bilo po uveljavitvi ZDR ugotovljenih nekaj primerov, ko je delodajalec delavcu brez njegovega pisnega soglasja od plače odtegnil v disciplinskem postopku izrečeno denarno kazen.) Nadomestilo plače pripada delavcu za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Delodajalec je tako delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov, ki so na strani delodajalca. Nadomestilo plače izplačuje delodajalec iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu. V primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu izplačuje delodajalec nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše

odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. Če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot deset delovnih dni, izplača delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. Delodajalec izplača v breme drugega zavezanca nadomestilo plače tudi v drugih primerih, če je tako določeno z zakonom ali drugim predpisom. Če delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile, je upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70% minimalne plače. Če z ZDR, drugim zakonom ali posebnim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih. Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel vsaj ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini minimalne plače. V primeru odsotnosti z dela delavca zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša višina nadomestila plače delavcu, ki bremeni delodajalca, 80% plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. Delodajalec je delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Nastanitev med delovnim razmerjem. Če ima po pogodbi o zaposlitvi delavec dogovorjeno nastanitev kot obliko plačila, ima pravico do nastanitve ves čas trajanja delovnega razmerja, kot tudi v času, ko ne opravlja svojega dela in ima pravico do nadomestila plače. Pravica do deleža dobička. Delavec in delodajalec se lahko dogovorita, da ima delavec pravico do deleža dobička. Ta delež se določi na osnovi dobička v poslovnem letu, izračunan v skladu z zakonom. Plačilo pripravnikom. Delavec pripravnik ima pravico do plače najmanj v višini 70% osnovne plače za delovno mesto oziroma vrsto dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi kot pripravnik, in do drugih osebnih

prejemkov. Plača pripravnika ne sme biti nižja od minimalne plače, določene z zakonom. Delovni čas Definicija delovnega časa. Delovni čas ZDR definira kot efektivni delovni čas in čas odmora med delom ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Efektivni delovni čas je tako vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Efektivni delovni čas je osnova za izračun produktivnosti dela. Polni delovni čas. Polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. Z zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali s kolektivno pogodbo se lahko določi za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, polni delovni čas, ki traja manj kot 36 ur na teden. Če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, se šteje kot polni delovni čas 40 ur na teden. Nadurno delo. Delavec je dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo: - v primerih izjemoma povečanega obsega dela, - če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi, - če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, - če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa in - v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Delodajalec mora delavcu nadurno delo po prejšnjem odstavku odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega

tedna po opravljenem nadurnem delu. Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 180 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ deset ur. Navedena dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Dodatno delo v primerih naravne ali druge nesreče. Delavec je dolžan opravljati delo preko polnega ali dogovorjenega krajšega delovnega časa na svojem delovnem mestu ali druga dela v zvezi z odpravljanjem ali preprečevanjem posledic, v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo človeška življenja, obvaruje zdravje ljudi ali prepreči materialna škoda. Prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Nadurno delo po ZDR se ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa: delavki ali delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva nosečnosti in starševstva, - starejšemu delavcu, - delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, - delavcu, kateremu bi se na podlagi mnenja zdravniške komisije zaradi takega dela poslabšalo zdravstveno stanje, - delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, - delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi. Dopolnilno delo. Delavec, ki dela polni delovni čas, sme izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem, vendar največ za osem ur na teden, po poprejšnjem soglasju delodajalcev, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, če gre za opravljanje deficitarnih poklicev po podatkih zavoda za zaposlovanje ali za opravljanje vzgojnoizobraževalnih, kulturno-umetniških in

raziskovalnih del. Določitev načina uresničevanja pravic in obveznosti iz tega delovnega razmerja glede na pravice in obveznosti delavca pri delodajalcih, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi po prejšnjem odstavku. Delavcu, ki sklene pogodbo o zaposlitvi po prvem odstavku tega člena, ta pogodba preneha veljati v skladu s tem zakonom po poteku dogovorjenega časa ali če so umaknjena soglasja delodajalcev, kjer je delavec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Razporejanje delovnega časa. Razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa se določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta delodajalec določi letni razpored delovnega časa in o tem obvesti delavce in sindikate pri delodajalcu. Delodajalec mora v pisni obliki obvestiti

delavce o začasni prerazporeditvi delovnega časa najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa posameznega delavca oziroma tri dni pred razporeditvijo delovnega časa več kot deset delavcev. Pri enakomerni razporeditvi polni delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov je delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev. Določba ZDR o prepovedi dela preko polnega delovnega časa velja tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa. Preračun delovnega časa. Delavcu, ki opravlja delo v neenakomerni

razporeditvi delovnega časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa in ki v času pred prenehanjem delovnega razmerja med koledarskim letom opravi več ur dela, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, se na njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim časom. Po prejšnjem odstavku izračunani delovni dnevi se štejejo v delavčevo delovno dobo, kot če bi jih prebil na delu. Skupna delovna doba v koledarskem letu ne sme presegati 12 mesecev.

Bernard NARED

»DOBER DAN, EVROPA!« NA POSTAJI DOBOVA Z vstopom Slovenije v EU se marsikje veliko spreminja. Še najbolj to občutijo na mejah naše prelepe Slovenije. Zaposleni na carinarnicah in mejni

policiji na italijanski in avstrijski meji se večinoma z otožnim pogledom poslavljajo od svojih delovnih mest, medtem ko se tukajšnji domačini veselo

spogledujejo z izbrisano mejo. Podirajo se meje in zgradbe ob njih. Prav nasprotno pa je na južni meji EU. Že tako precej zahtevno varovanje mejnega pasu, predvsem pred prevelikim vdiranjem vsakovrstnega kriminala, je sedaj še bolj zahtevno in zaprto. Bolj precizno, Evropi na ljubo, bolj temeljito. In v te namene se gradijo novi mejni prehodi, parkirišča, carinarnice in poslopja za nove kadrovske okrepitve na mejah. Kar nekako po »berlinsko« rastejo nova poslopja, ki že od daleč nakazujejo, da tu ni več samo simbolična kontrola, pač pa temeljito očiščevanje vsega slabega pred vstopom v obljubljeno deželo. Ali je to Evropa ali Slovenija, niti ni tako pomembno, dejstvo je, da se gradi na naših tleh. In slike visokih uradnikov, ki s TV ekrana blaženo kažejo porcelanasti nasmeh ob odpiranju novih in novih objektov ob meji, so že dolgočasno moreče. Pa vendar. Ko se kaj gradi, posodablja, predvsem pa za »višje« interese, ponavadi ne gre za vprašanje denarja, pač pa dneva otvoritve. Da je tako, se lahko prepričamo na

Sodelovanje pri urejanju prometa med remontom železniški postaji v Dobovi, kjer so pred 1. majem gradbeniki na hitro poskrbeli (ne zaradi delavskega praznika) za uradno otvoritev povsem novega veterinarsko fito-patološkega terminala z novimi tiri, zgradbo in vsem, kar takšni zgradbi pritiče. Pravzaprav pa je v tej zgodbi tudi, končno, vesela plat za železničarje. Namreč, evropski standardi narekujejo določene procedure na mejah EU, ki pa so bile v sedanjem stanju postajnih kapacitet neizvedljive. In, k sreči, so se

odločili za popolno prenovitev in posodobitev postajnih kapacitet v vsej razsežnosti te besede. Tiri, tirne povezave, peroni, podhod, stabilne naprave vozne mreže 3 in 25 KV, postajna in pomožne zgradbe. Vse je predvideno in v veliki meri že pričeto z obnovo. Podoba na postaji je pravzaprav vse kaj drugega kot mejna železniška postaja. Tirni žerjavi, dvigala, gradbeni stroji, vse polno raznih opažev, železja, betona in predvsem blata ter ropota, vse je eno samo gradbišče. Začasno odrezani

tiri, zabite kretnice, postavljalna miza, polna raznih opozorilnih napisov in tablic, poleg prometnega urada trušč delovnih strojev, vse to se dogaja in izvaja ob rednem prometu. TMD-ji prihajajo drug za drugim, električarji, ŽGP pa SVP, vsak s svojimi nalogami in bolj ali manj pobožnimi željami. Koordinacija izvajalskih del s kolikor toliko normalnim prometom je vse prej kot lahka. Že zaradi strojev glasno vpitje velikokrat preraste v jezne vzklike zaradi neupoštevanja dogovorjenih časovnih terminov, kjer nekomu dve minuti ne pomenita nič, v prometni situaciji pa vse obrneta na glavo. Pa čez minuto nasmeh in zamah, češ, kaj bi se jezili, saj bo še velikokrat tako. Do končnega, zelo smelo zastavljenega cilja, je še kar precej, in v upanju, da se podoba nove postaje v najkrajšem možnem času pokaže, se požre marsikaj. In ti fantje vedo, za kaj gre. V mislih že vsi vidijo slovo od sedanjega utesnjenega prometnega urada, kjer se okoli postavljalne mize težko sprehodi celo čistilka, čeprav je bolj drobna, kjer je vsak prišlek najprej našel vrata prometnega urada, ko je iskal zvezo za Evropo ali pa za Balkan. Zelo resno že vidijo nov CP, ki bo vse kaj drugega kot sedanje dvigovanje pogleda na tire preko ramen pod oknom postavljenega carinika ali policaja, ki se je umaknil nevihti pod skoraj še nepropusten nadstrešek. Veliko so že slišali o bodoči podobi postaje. Upajo, da bo končno tudi železnici in njim padla sekira v med ter se bo izgraditev nadaljevala in končala tako, kot je zastavljeno in predvideno. Brez odstopanj in varčevanj na račun zaposlenih. S končno podobo, kot je obljubljena. Z veselimi nasmehi, pa čeprav keramičnih zob politikov ob rezanju slavnostnega otvoritvenega traku. Do takrat pa fantje, tako premikači, skladiščniki, komercialisti, blagajniki, pregledniki, prometniki, šef in še kdo, z vami držimo, in vam privoščimo, da se vsaj vam sanje uresničijo. Morda bomo še kje postavljali meje in gradili železnice. Morda še kdaj tudi v Sloveniji. Vsaj gradili železnico. Morda.

Damjan RAK Morda bo v Evropi prometni urad sodobnejši?

Letošnje družabno-športno srečanje je potekalo 5. junija na Jesenicah. Približno 400 udeležencev se je kljub slabi

Tekmovalci v nogometu, košarki, šahu, namiznem tenisu in kegljanju so svoje nasmejane obraze v želji po čim boljšem

vremenski napovedi, ki se je v veliki meri vremenoslovcem tokrat posrečila, tega tradicionalnega srečanja vendarle z veseljem udeležilo. Jutranji golaž, nato pa k dejanjem!

rezultatu zresnili. A niso dolgo zdržali resni, saj je prijetna družba prisotnih vsakomur omehčala srce. Vsako leto pa je tudi več izletnikov. Tokratni načrt ogleda soteske Vintgarja se je zaradi

mokre poti in manjših spolzkih nevarnosti dopolnil še z ogledom Blejskega gradu. Tako sta dve skupini izletnikov vsaka po svoje oblegali bisere Gorenjske. Povratek na prizorišča športnega dogajanja je bil moten še s postankom za okrepčilo z gorenjskim žganjem ter prigrizkom. Kosilo in zadnji boji v nogometu, pogovori med starimi znanci, ki se v glavnem slišijo po telefonu, vidijo pa bolj redko. Pa seveda razglasitev rezultatov in podelitev priznanj. Ta je bila res enkratna! Na svetovnem nivoju, še politiki so nam lahko nevoščljivi za takšno prisotnost slovenskih vrhunskih športnikov. Prejeti pokal iz rok N a t a š e K e j ž a r, v r h u n s k e plavalke, Irene Avbelj, svetovne prvakinje v padalstvu, ali Alenke Dovžan, ene od štirih »vražjih Slovenk« v smučanju, njihov poljub, to je trofeja. In ko ti medaljo podeli Jure Robič, kolesar, da malo takih, ali pa Zvone Šuvak, ime nad imeni v slovenskem hokeju, to so nepozabni trenutki. Še za publiko, kaj za zmagovalce. V tem športno vznesenem duhu se je druženje nadaljevalo vse do preranega odhoda. Nekateri so pač imeli še dolgo pot do doma. Čeprav očiščeni z gorenjskim dežjem, so se vendarle povečini zadovoljni vračali domov. Kakšna pripomba se vedno najde, idealno pa tako ali tako ne more biti. V imenu vseh organizatorjev upam, da se bo tokratno družabno srečanje SŽPS na Jesenicah zapisalo v anale kot uspešno izvedeno in preživeto. Brane JUG

S KOLESOM NA POKLJUKO Kolesarjenje je preverjeno zdravo in zagotovo zelo popularno tudi med železničarji. Kolesarski izleti so že več let tradicija in letno se zvrsti veliko organiziranih izletov po vsej Sloveniji. 29. maja smo imeli v načrtu vzpon na Pokljuko. Kakšno vreme imamo to, tako imenovano poletje, je vsem znano. Ob vremenski napovedi, ki je obljubljala dež in mraz, ni bilo pričakovati pogledov v dolino. A ker je tudi druženje in skupno kurjenje kalorij veliko vredno, se nismo dali. Nekateri iz Ljubljane do postaje Lesce Bled, ostali pa z Jesenic, skupaj smo se dobili v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Kislo vreme, toliko bolj topel pozdrav ob snidenju. Kratek pregled bojnega plana. Zaradi predvidenega vzpona smo se slekli, saj bi v prej oblečenih oblekah, zaradi mraza in dežja, sedaj v vzponu prekuhali. Nato pa vzpon proti Zatrniku in naprej do Mrzlega studenca. Zakaj je dobil takšno ime, morda pričajo posnetki, ko smo lahko kolesa parkirali v snežene kupe, ki so bili nekakšna naravna kolesarnica iz ledu in snega. Potem pa naprej do Gorjuš, Jereke in proti Stari Fužini pri Bohinjskem jezeru. Temperatura vode v jezeru je bila primerna zasneženim vršacem okoli, a Dare je kar silil, da se gre malo namakat vanj. Po namočenem prstu v vodo ga je ta želja hitro minila. Bolj se je prilegel čaj. Vroč, z domačo aromo. Potem pa hrabro nazaj proti Bohinjski Bistrici, Bledu in Lescam. Tu smo se spočili in premlevali prevoženo pot. Trdno smo se odločili, da bomo za naslednjo turo izbrali dan, ko bomo pri Pečenku in Trontlju

vnaprej naročili lepše vreme. Takrat bo sonce, s tem pa tudi več udeležencev. Pa saj smo se imeli

8. 2004, v okolico Ptuja in osrčje Haloz, kjer se bo odvijalo naše naslednje srečanje.

lepo. A je vendarle zaželjena večja udeležba. Zato vas, vse pristaše rekreativnega kolesarjenja, že sedaj vabimo na kolesarski izlet zadnjo soboto v avgustu, to je 29.

Branko Jug

Spoznavanje naše prelepe Slovenije

LUKOVEC NAD BOŠTANJEM Jutro. Pred nami je še en dan s turobnim obrazom. Leto nam ni naklonjeno, kot bi se nekdo igral in risal vremenske

za kuharsko tekmovanje. Še trenutek, da pokličem Damjana, in lahko se odpravimo na kraj dogajanja. Za nami se

napovedi po lastni, muhasti domišljiji. Ne spoštuje nobenih pravil, da, prav samovoljen je ta naš vremenko. Pa saj nisem napovedovalec vremena, sem samo igralec v veliki igri življenja, ki se mora zavrteti pred vsakim. Zato se dvignem s postelje, si oprtam nahrbtnik, veselo zapustim domači kraj ter zaštopam Edija. Da, to je eden izmed naših mož, ki so se letos odzvali povabilu

vrstijo kraji Laško, Rimske Toplice, Zidani Most, Radeče in Sevnica. Tu nas čaka vzpon do vasi Lukovec, ki nas je sprejela z odprtim srcem. Zapeljemo se pred kulturno-športni dom, ki so ga krajani zgradili z odrekanjem, trmo in veliko dobre volje. Objekt predstavlja njihovo pripadnost temu kraju. Vsako leto organizira pomladanski piknik kot uvod v naše celoletne

družabno športne dejavnosti druga postaja. Za letošnjo popestritev smo razpisali tekmovanje v kuhanju golaža in fantje so vzeli stvar povsem resno. Pavle, Janez, Miran, Damjan in Edi so nam že s samo pripravo dali vedeti, da bo boj neizprosen. Prvo mesto in pokal je rezerviran le za enega. Samo organizator Stane, Alojz in moja malenkost smo bili med redkimi, ki smo lahko spremljali ta kulinarični boj od vsega začetka. Dodaj malce tega in onega, pa je zagotovljen uspeh, bi si mislil nepoznavalec, a zmaga se skriva vse prej kot samo v receptih. Potreben je dolgoletni trud in prefinjen okus. Že se vidijo prvi pohodniki, ki prihajajo iz gozda, niso jim potrebni smerokazi, sledijo samo vonjavam, ki se vijejo pod nebo. Prihajajo tudi z avtomobili in to predvsem naši kolegi, ki so zapustili naše vrste in sedaj uživajo zasluženo pokojnino. Radi jih povabimo medse, kajti kdor je dal velik del svojega življenja železnici, je vreden vsega priznanja in naše pozornosti. So bili in so naši člani! Ali so te pozabili, sedaj, ko si v pokoju, leta in leta pa si opravljal nočne šihte, bredel do kolen po snegu, jedel, ko so drugi spali? Morda kje drugje, toda v OO Zidani Most tega ne pozabljamo in smo jih vedno veseli. Stanka, Viki in Miran so poizkušali, modrovali ter določili, da bo Pavle prvi! Smo pa vsi, ki smo se tega srečanja lahko udeležili, zmagovalci. Z našo izbrano vrsto za športne igre, ki nas je teden dni kasneje zastopala na Jesenicah, smo odigrali nogometno tekmo in lahko rečem:«Nasprotnik, boj se nas, prihajamo!« Prelepi so hribčki, na njih posejane brunarice, ki skrivajo v svojih jedrih zakopano zlato, pridelano na strminah. Le poglej si tega pridnega Dolenjca, ki se z vso skrbjo in trudom prebija skozi vrstice vinogradov, dan za dnem so leta zanj izpisana, razmišlja mimoidoči! A na ta dan smo si dovolili, da jih obiščemo. Iz mladih grl in domačih glasbil je zazvenela domača glasba, da je čas hitro bežal. Čaka nas pot v dolino, ponovno se okrepčamo, za slovo še par besed, pozdrav, pa saj se jutri na šihtu zopet vidimo. Sindikalni pozdrav! SŽPS OO ZIDANI MOST Robert Medved

SPOMLADANSKI PIKNIK OO POSTOJNA Kot vsako leto, smo se tudi letos člani OO Postojna dobili na spomladanskem pikniku, ki je potekal na Pivškem, v bližini železniške postaje Pivka. Piknik se je dogajal v »RAMPARSKI« koči. Letošnji organizacijski odbor v sestavi Jože Primc in njegovi pomočniki Frenk, Bajro in Boštjančič se je zelo potrudil in nam pripravil res prijeten popoldan ob hrani in pijači, ki je bila seveda odlična. Kot se za vsak piknik spodobi, smo se tudi letos pomerili v balinanju in proti večeru so nas organizatorji presenetili z živo glasbo. Naš plesalec Igor je, kot ponavadi, spet blestel. Samo razpoloženje pa pokažejo že slike! Boštjan

Sproščeno vzdušje, vesela družba

KRIŽNA JAMA

LJUBLJANSKI PIKNIK Tradicijo je potrebno spoštovati, še posebno, če dobro dene duši in telesu. V OO Ljubljana se tega zavedamo, zato že leta zapored organiziramo poletni piknik. Na prostoru v naravi, pa še vedno v

postrvi so zdrav obrok, domač, zdrav cviček še dodatno poskrbi za zmanjšanje holesterola. Za vse tiste, ki pa živijo malo manj zdravo, pa so se mize šibile tudi z mastnejšimi ter penečimi dodatki.

Ljubljani, smo se zbrali tudi letos. In ker ima Bog pridne rad, smo imeli tudi lepo vreme. Vedno poskrbimo za zdravje, zato se je k rekreativnemu vzdušju na igrišču za nogomet ter košarko pridružila zdrava postrežba. Tonetove pečene

Zelenjava za vse enaka. Pesem in smeh namenjen vsem naokoli. 80 zadovoljnih pa računa na ponovitev, takrat se bo diagnoza preverila, receptura pa po potrebi še dopolnila.

Da se v sežanskem OO stalno kaj zanimivega dogaja, je znano. Tokrat so se odločili za obisk Križne jame, svetovno znane kraške lepotice z 22 podvodnimi jezeri, ki jih pregrajujejo sigasti pragovi. Preko njih se pretaka kristalno čista mrzla voda. Jama je bila odkrita leta 1832, ko so v njej odkrili okostja jamskih medvedov. Okostja so še danes razstavljena v dunajskem naravoslovnem muzeju. Najlepši vodni del pa je dostopen samo s čolni, pa še to je pogojeno z vremenom, te sreče pa nismo imeli, saj je voda tako narasla, da je zaprla dohod do svojih biserov. Kapniki so namreč poplavljeni in dajejo vtis, da rastejo iz vode. Pisani rov, rov Blata, podor Kalvarija, Matjažev rov, Kristalna gora, že imena govorijo, da so tu lepote, redkim dane, da jih vidijo. Voda izpod Bloške planote je včasih močnejša od človeške radovednosti. Pa smo si ogledali še grad Snežnik in njegove zaklade, ki jih je človeška roka ohranila za današnje rodove. Polni vtisov smo bili, ko smo kasneje ob pojedini premlevali videno. Kaj bi hodili po svetu, ko pa je okolica tako lepa! Slobodan Dodić

Damjan RAK

POHODNIŠTVO Vse ljubitelje gora in tiste, ki boste to še postali, obveščamo, da se tradicionalni pohod na Triglav predvideva za prvi vikend v avgustu. Možni bodo zamiki proti sredini tedna, vendar pa boste o vsem pravočasno obveščeni. Vabimo vse, tudi tiste, ki še niste osvojili vrha našega Triglava, da se kondicijsko pripravljate in storite vse potrebno za lepo vreme in prijetno izkušnjo skupaj z nami. Podrobnejša navodila še sledijo Marjan MALLY

OO VODSTVO POSTAJ V SREDIŠČU SLOVENIJE Aktivnosti OO Vodstva postaj so, glede na številčnost, kar pestre. Letošnje osrednje poletno srečanje smo organizirali v središču Slovenije. Ker smo poskrbeli za kvalitetno in pestro prehrano, smo poskrbeli tudi za malo razgibavanja. Krajši sprehodi pri ogledu znamenitosti osrčja Slovenije, kot so Zasavska Sveta gora s prekrasno cerkvijo, znamenita Vaška situla, posoda za hrambo, fosilna stena ter geometrično središče Slovenije, bolj znano kot GEOSS. Vse napore nam je olajšal avtobus, zaradi česar smo imeli toliko več časa za klepetanje in pogovor o marsičem. Sem pa tja je beseda nanesla tudi na železnico. Pa ne preveč. Še dobro, da vsaj malo izklopimo. Do naslednjega izklopa, OO Vodstvo postaj

HUMANOST IN HVALEŽNOST Z ROKO V ROKI V času, ko prevladuje kapital, je zelo malo trenutkov, ko se pozornost preusmeri na tiste, ki se in so se razdajali za železnico, pa jih je bolezen ali pa nesreča postavila v tej vse bolj ozkogledi družbi na drugi tir. Z namenom posvetiti vendarle kanček več pozornosti potrebnim, deluje v okviru Ljubljanske železniške postaje Komisija za socialne pomoči. In kot že več let doslej, je tudi tokrat naša komisija organizirala izlet naših delovnih in upokojenih invalidov. Tokrat se nas je zbralo največ doslej, kar potrjuje, da delamo pravilno, čeprav s skromnimi sredstvi. Ker imamo vedno nekaj udeležencev, ki so teže okretni, se nam pridruži nekaj sodelavcev za pomoč. Letos smo se odpravili na izlet v Ptuj in ptujsko vinsko klet ter v gostišče Švabovo v Halozah, kjer smo se v miru in prelepem pogledu na okolico spominjali doživetij nekdanjih ljubljanskih prometnikov, vlakovodij, kretnikov, brskali po spominu vseh ostalih udeležencev. Veselje in nasmeh na obrazih je dokaz, da ti ljudje to potrebujejo in se zelo veselijo vsakega srečanja. Ker upamo, da se bo tradicija nadaljevala, smo veseli vsakršne pomoči, še posebej pa hvala vsem, ki prispevajo v naš sklad, ki je prostovoljen, in tudi Sindikatu železniškega prometa Slovenije, Območnemu Odboru Ljubljana, za vsakoletno sponzorstvo pri organizaciji izleta. Štefka Novak

KDO SI UPA - Blaž Miklavčič Čeprav se direktor Slovenskih železnic trudi, da bi to podjetje popeljal v novo stoletje, tudi kar zadeva poslovno kulturo, se je očitno, vsaj glede zamud, sprijaznil s tradicijo železničarjev. Tako najdemo med napovedanimi udeleženci okrogle mize ob odprtju mednarodnega seminarja, ki ga je gostil v Ljubljani, tudi ministra, ki že lep čas to ni več: »Okrogla miza na visoki ravni: Železniški tovorni promet - danes in jutri: Jakob Presečnik, minister za promet Slovenije, in sedanji predsednik ECMT ...« slo-zeleznice.si/Slovensko/Prvi/Kongres/Zlozenka.pdf Vir: Finance

Iz arhiva muzeja ˝južne železnice˝ Šentjur

TAKO SO SE NEKOČ ŠLI IZPITE… PERIODIČNI IZPITI V LETU 1957 Po določilih 26. člena Pravilnika o strokovnih izpitih osebja Skupnosti JŽ (146/55) je osebje izvršilne službe dolžno opraviti vsako leto periodični izpit. Katero osebje pride v poštev za opravljanje periodičnih izpitov, je določeno v 29. členu tega pravilnika. Po določilih 27. člena se bodo letos periodični izpiti opravljali od začetka marca do konca maja 1957. V tem času mora biti vse osebje izvršilne službe izprašano, po možnosti pa še pred tem časom, da se priprava za novi vozni red v redu izvrši. Od 1. junija dalje ne smejo starešine enot in namenskih podjetij pustiti opravljati izvršilne službe nobenemu uslužbencu, ki ni s pozitivnim

periodični izpit. Če tudi pri ponovnem izpitu dobi slabo oceno, se mora postaviti na nižje delovno mesto, ne glede na naziv. Po enem letu se lahko takemu uslužbencu ponovno dovoli opravljanje periodičnega izpita. Zaradi pravilne ugotovitve in ocenjevanja znanja se uslužbenci prometnokomercialne stroke izprašujejo v 3 skupinah, in sicer: Ø V I. skupini: šefi postaj, pomočniki šefov postaj, šolski uslužbenci in postajni izsledniki. Ø V II. skupini: vlakovni o d p r a v n i k i i n p ro m e t n i odpravniki. Ø V III. skupini: ostali uslužbenci prometno komercialne stroke, navedeni v 29. členu pod A.

opravljati periodičen izpit, ni mogel zaradi bolezni ali katerega drugega opravičenega razloga izpita udeležiti, se mora po 1. juniju poklicati na periodični izpit, preden se mu dovoli opravljati izvršilno službo, za kar je odgovoren šef postaje. Po določilih 27. člena pravilnika o strokovnih izpitih so imenovani v komisije za periodične izpite v letu 1957 sledeči: v

ZA OBMOČJE PK CELJE

Predsednik komisije: Ø

Lešnik Leopold, tehnik, PK Celje

Člani komisije: Ø Jeromel Bogomir, višji tehnik, šolski uslužbenec postaje Celje Ø Sušin Vinko, v. t., pomočnik šefa postaje Celje, Ø Dvornik Anton, v. t, pomočnik šefa postaje Celje, Ø Sajko Karel, v. t., šef postaje Velenje, Ø Lovišček Rihard, v. t, šef postaje Laško. v

ZA OBMOČJE PK MARIBOR

Predsednik komisije: Ø Budihna Lovro, višji tehnik, PK Maribor Člani komisije:

uspehom opravil periodičnega izpita. Periodičnega izpita ne opravljajo šefi postaj: Celje, Divača, Jesenice, Ljubljana, Ljubljana-Šiška, Maribor, Nova Gorica, Novo mesto, Postojna, Pragersko, Sevnica, Sežana, Zalog in Zidani Most, ker imajo pomočnike oziroma posebne šolske uslužbence. Prav tako ne opravljajo periodičnega izpita tisti uslužbenci, ki imajo naziv inšpektorja in pa tisti, ki so imenovani v komisijo za periodične izpite. Če dobi uslužbenec pri periodičnem izpitu slabo oceno, se mora po določbah 28. člena odstraniti z dotedanjega delovnega mesta, tarifna postavka pa se mu zniža za 15%. V treh mesecih lahko ponavlja

Uslužbenci I. in II. skupine prometne stroke opravljajo izpit pred komisijo, ki je enotna za vse območje ŽTP oziroma posameznih prometnih sektorjev. Prometni kontrolorji dostavijo ŽTP I./b do 25. II. 1957 seznam uslužbencev po postajah, ločeno za prvo in drugo skupino. Progovni čuvaji (obhodniki, zaporničarji) opravljajo periodični izpit letos pred komisijo PVP in ne več pred komisijo ŽTP. Vsak uslužbenec mora prinesti k periodičnemu izpitu s seboj izkaz o periodičnih izpitih, kamor vpiše komisija datum, predmet in oceno. Za to je odgovoren šef postaje. Če se kateri uslužbenec, ki je dolžan

Ø Kokot Alojzij, v.t., pomočnik šefa postaje Maribor, Ø Topolovec Anton, v.t., šolski uslužbenec postaje Maribor, Ø Pečnik Jože, tehnik, šolski uslužbenec postaje Maribor Ø Brodnjak Anton, v.t., tehnik, preiskovalec postaje Maribor Ø Vindiš Feliks, tehnik, šolski uslužbenec postaje Pragersko, Ø Žerak Ernest, višji tehnik, šef postaje Ljutomer, Ø Puh Albin, višji tehnik, šef postaje Ruše, Ø Rejec Feliks, v.t., šef postaje Šentilj. Iz arhiva muzeja na postaji Šentjur Piše: Bučar Mihael, šef nadzorne postaje Šentjur

PORTUGALSKA - dežela portovca in plutovca, 2.del Viana do Castelo Nad mestom se z bujnim gozdom dviga porasla gora sv. Lucije - Monte de Santa Luzia, kjer stoji mogočna bazilika sv. Lucije, do katere sva se sprehodila kar peš po številnih stopnicah, ki jih ni bilo dosti manj kot 2000, čeprav na goro vozi

morala do centra z avtobusom, ki pa je bil dokaj poceni glede na cene v ostalih evropskih državah. Poiskala sva turistični informacijski center, kjer so nama dali potrebne informacije o sobah in načrt mesta brezplačno. Izbrala sva si sobo, ki je bila oddaljena kakih 500 m od TIC-a in naletela na prijazno starejšo

tudi vzpenjača. Pot sva nadaljevala v Porto, ki je drugo največje mesto na Portugalskem z 1,7 milijona prebivalcev in poleg Lizbone edino, ki ima več kot 100.000 prebivalcev. Portugalska šteje samo okoli 10,5 milijona prebivalcev, ki živijo na površini, ki je štirikrat in pol večja kot površina Slovenije. Na drugi strani Atlantika pa okoli 200 milijonov ljudi govori portugalski jezik - pretežno v Braziliji. Druga pomembna stvar pa je, da se je kri germanskih in iberskih plemen, starih prednikov Portugalcev, pomešala s krvjo Rimljanov, Feničanov, Mavrov in Kartažanov, če pri tem sploh ne omenim ljudstev iz nekdanjih portugalskih kolonij v Afriki in Aziji skupaj z Angolo in Mozambikom, Makaom in vzhodnim Timorjem. Vrnimo se nazaj v Porto, ki ima dve železniški postaji - Porto Campanha, ki je zunaj mestnega središča, in Sao Bento v centru mesta. Pot s severa države vodi do postaje Campanha, tako da sva

gospo, ki je znala nekaj francoskih besed, tako da sta se z mojo spremljevalko o vsem dogovorili. Še sreča, da poleg angleščine in italijanščine obvlada francoščino, kar nama je kasneje velikokrat prišlo prav, saj portugalski jezik sestoji tudi iz nekaj španskih, francoskih in italijanskih besed. Poleg tega pa veliko število Portugalcev dela na začasnem delu v tujini, predvsem v Franciji okrog 900.000. Tudi midva sva se kasneje naučila nekaj njihovih besed, ki so nama pomagale na potovanju. No, da ne bom preveč razpredal o jeziku, se bom vrnil na Porto, ki nama je bil kot mesto izredno všeč, mogoče tudi zaradi slikovite lege, saj leži na obeh strmih bregovih reke Douro, ki se izliva v Atlantik. Ob reki pa se vije čudovita delavska četrt Ribeiro, polna restavracij in nočnih barov središče nočnega življenja, ki pa še zdaleč ni sterilna, saj je bilo v zakotnih ulicah čutiti bedo in revščino, na oknih

pa je plahutalo belini podobno perilo, pomešano z živobarvnimi kosi oblačil. Ponekod se je bilo na pločnikih potrebno izogibati perilu, saj se je sušilo na vrveh, povezanih med oknom in vrati, podprtimi z navadnimi lesenimi palicami. Na nasprotni strani reke Douro je znamenita četrt Vila Nova de Gaia, kjer je dom portskega vina portovca, ki je eden izmed portugalskih znamenitosti. Z žganjem obogateno mešanico spravijo v kleti vinogradnikov, marca pa vino preselijo v skladišča proizvajalcev ob reki Douro, kjer vino zori še dve do štiri leta, nakar ga ustekleničijo. Na rdečih strehah hiš so z belimi napisi označeni največji britanski (Taylor, Graham) in portugalski (Calem) izvozniki vin. Obstajata dve osnovni vrsti portovca, ki se razlikujeta glede na uporabljeno grozdje in dolžino zorenja. Rdeče ali tinto je najbolj znano portsko vino; navadno je mlado, izrazito in z močno aromo. Belo ali branco je pridelano iz belega grozdja in je navadno suho, če ga postrežemo hladnega, je odličen aperitiv. Povem vam, vino ima res svojstven okus. Je pa res, da ni kot naše namizno rdeče vino, ki ga lahko spiješ nekajkrat več. Sicer pa pravijo, da je bolje kvaliteta kot kvantiteta, o kateri pa presodite sami. Ko sva zapuščala najbolj znani portski most doma Luisa I., s katerega se odpre odličen razgled na obe strani mesta, se je sonce že spuščalo za obzorje, kar je mestu dalo še poseben čar. Hitel sem s fotografiranjem nočnih posnetkov in silhuet portskih cerkva, ki so posejane po vsem mestu. Po malce slabše prespanih nočeh na vlakih nama je noč v Portu prinesla dober počitek in moči za nadaljevanje potovanja proti Coimbri - enemu najstarejših univerzitetnih mest v Evropi. Stara univerza je bila ustanovljena leta 1290 na strmem hribu Alcaçova, skozi njena vrata pa so hodili številni najuglednejši možje, med njimi Santo Antonio (Anton Padovanski), Luis de Camoens (veliki portugalski pesnik) in celo portugalski diktator Antonio Salazar. Coimbra je med drugim tudi

kraj, kjer najdeš značilne portugalske lokale z dobro in poceni hrano, predvsem zaradi številnih študentov, nekateri med lokali pa se odprejo šele zvečer. Ob odlični hrani in vinu (0,5 l vina), ki spada v meni za 5 Ä, sva imela priložnost ogleda nogometne tekme med Benfico in Portom. Portugalci so, lahko rečem, skoraj obsedeni z nogometom nogomet je na Portugalskem šport številka ena, saj so najbolj prodajani časopisi prav športni. Še dobro, da se kuharju, ki je bil obenem tudi natakar, ni

gornjega nadstropja, midva pa sva jo mahnila proti železniški postaji, ki je bila le streljaj oddaljena od penziona. Na postaji sva spet začutila prijaznost uslužbencev, ki so se trudili na vse kriplje, da bi nama ustregli. Ni kaj. Čista petica! Na tej postaji sem opazil vlak pendolino, ki vozi tudi po naših železnicah, le da je modro-rdeče barve. Da hitrosti ne omenjam, tako je zdrvel skozi postajo. Hvala Bogu, da ga znajo izkoristiti. Saj veste, dekle zmore, fant ne more. Upam, da ste razumeli, da je v

se je 13. maja 1917 trem otrokom prikazala Devica Marija in potem še petkrat, vsakič 13. v mesecu. Na zadnjem prikazovanju 13. oktobra se je na majhnem polju zbralo okrog 70. 000 ljudi, ki so bili nagrajeni s t.i. čudežem sonca, ko se je nebo nenadoma zjasnilo, sonce pa se je kot vrteča se krogla valilo čez nebo in pošiljalo barvne žarke v množico na tleh. Takšne množice ljudi ob najinem prihodu v Fatimo ni bilo, je pa bilo kar precej romarjev, predvsem Italijanov. Najbolj verni so se kleče

kaj zažgalo, saj je neprestano in napeto gledal tekmo. Ko sva mu omenila, da sva iz Slovenije in ali pozna Zlatka Zahovića, je hitel govoriti o njem, da je prej igral za Porto, danes pa igra za Benfico, da pa je trenutno poškodovan. Le beseda Zahović mu ni najbolj ležala, imenoval ga je Zahovik, kar pa je kljub vsemu potrebno pozdraviti. Še posebej se nama je vtisnilo v spomin popoldansko srečanje s študenti, ki so bili oblečeni v enaka oblačila. Zvečer sva jih videla na enem izmed trgov v spodnjicah in nalite do "daske". Kasneje sva izvedela, da so to bili bruci, ki so proslavljali začetek šolskega leta.

našem primeru vlak pendolino dekle. Kdo pa je fant, pa se vprašajte sami! Tudi jaz sem se vprašal, kje je tistih 30% večja hitrost, mislim na SŽ, da ne bo pomote, ki so nam jo obljubljali naši strokovnjaki. Rešujejo jih potniški vlaki, katerim so postanke podaljšali za 30%. Pri tem pa se postavlja vprašanje, zakaj sploh potrebujemo dekle, ki zmore vse? Pa naj bo, če mora biti tako. No, najin naslednji cilj je bila Fatima, kamor sva prispela ob 08. 39. Ugotovila sva, da avtobusi ne vozijo tako pogosto, pa sva si rekla, da bova štopala. Res je, da Portugalci ne ustavljajo radi, vendar sva imela srečo, saj nama je ustavil prijazen gospod, ki naju je kljub temu, da se mu je mudilo v službo, zapeljal do središča Fatime, čeprav ta ni bila na njegovi poti. Fatima je t. i. oltar Portugalske, ki pa ni samo versko srce te dežele, ampak je eno najpomembnejših svetišč rimskokatoliškega sveta. To je kraj, kjer

plazili po veliki esplanadi do kapele prikazovanja. Svečki, ki sva ju prižgala, naj svetita vsem trpečim na tem svetu. Čas je hitro bežal, midva pa sva bila namenjena nazaj na železniško postajo v Fatimi, ki je od središča Fatime oddaljena kakih 15 km.

V "pensau" v Coimbri, kjer sva prespala, je bilo zanimivo, da je bila cena sob različna glede na nadstropje - v vsakem višjem nadstropju cenejša. »Bom dia!« naju je pozdravil receptor zjutraj, ko sva prilezla po stopnicah iz

V Tomar, najino naslednjo postojanko, sva se odpravila z vlakom, avtobus pa nama je prišel prav samo tam, kjer ni bilo tirnih povezav med kraji. Delavka na turističnih informacijah v Tomarju naju je poleg tega, da nama je dala podatke o nastanitvi, vprašala, od kod prihajava, ter s tem izpolnila statistiko o tujcih v mestu. Po nekaj ogledih sob sva se odločila za prvo, ki sva jo videla. Opremljena je bila z lepim stilnim pohištvom. Imela sva občutek, da sva v času, ko je bila Portugalska na vrhuncu svoje kolonialne moči. Cena dvoposteljne sobe z zajtrkom je bila 30

Ä. Po nastanitvi sva se odpravila na ogled po mestu, katerega stari del je majhen in neznansko zanimiv. Rože, ki se bohotijo z značilnih portugalskih balkonov, dajejo mestu poseben čar. Ogled sva nadaljevala na hribu, kjer stoji največji arhitekturni biser pokrajine Ribatejo, za naju eden najlepših spomenikov, ki so pod zaščito UNESCA na Portugalskem, vendar je bil na najino žalost zaprt že ob petih popoldne. Plan, ki sva ga imela, sva morala spremeniti, tako da sva naslednji dan namenila ogledu mogočnega in utrjenega Kristusovega samostana, ki naju je obsijan s soncem toliko bolj očaral z vso svojo lepoto in neminljivostjo. Del obzidja je še iz 12. stoletja, ko je bila utrdba v rokah templjarjev, mogočnega viteškega reda, ki je bil ustanovljen za zaščito romarskih poti v sveto deželo (Palestino) med križarskimi vojnami, odgovoren pa je bil izključno papežu. Omeniti moram še večerjo v prijetni domači gostilni, ki nama je bila najbolj všeč na celotnem potovanju. Za 5 Ä sva jedla več kot odlično hrano, s tem da količina pijače ni bila omejena, kar sva

opazila šele ob plačilu računa. Naslednjega dne sva zopet poskušala z avtoštopom in na najino srečo nama je ustavil mlad moški, ki je že bil v Sloveniji - samo v Ljubljani - in po pogovoru, ki je stekel med vožnjo, je celo dejal, da je bil presenečen nad razvitostjo naše dežele. Z njim sva se peljala do Fatime, od tam pa sva imela avtobus proti Batalhi. Naj omenim še to, da so šoferji na Portugalskem v primerjavi z latinskim sosedom Špancem ali Italijanom izredno obzirni in ustavljajo pred prehodom za pešce brez trobljenja ali ne vem kakšnega razburjanja. Šofer avtobusa nama je namignil, da dava prtljago v prtljažnik. Na avtobus sem vzel le dokumente in fotoaparat, ki ga skoraj nikoli ne spustim iz rok. Ob prijetni vožnji po čudoviti gričevnati pokrajini sva že od daleč zagledala mojstrovino emanuelovske arhitekture, ki se je bleščala s hriba, po katerem smo se z avtobusom spuščali proti majhnemu naselju Batalha. Batalha pomeni v portugalščini "bitka", ime opatije pa se nanaša na obljubo kralja Janeza

(Joao I.), da bo dal sezidati velik samostan v čast Devici Mariji, če bo premagal kastiljsko armado. Bitka se je odvijala leta 1385 pri Aljubarroti. Zgradba, polna zvonikov in stolpičev, je narejena iz apnenca, ki je zaradi vpliva vremena postal medene barve. Človeku ob pogledu na takšno mojstrovino zastane dih. Številni avtobusi na parkirišču pričajo, kako veliko število turistov obišče to emanuelovsko mojstrovino. Mislim, da agencije, ki organizirajo potovanja na Portugalsko, ne izpustijo te lepote iz svojih programov. Celodnevna hoja - seveda vsak dan - naju je pripeljala do parka in kako lepo je bilo sesti na klopco pred to dominikansko opatijo. Odprla sva vodnike in prebrala par stvari, ki so naju zanimale. Imela sva čas do odhoda avtobusa, saj sva enega že zamudila, pa ne po svoji krivdi. Tudi to sva morala vzeti v zakup, saj je bilo tudi to del potovanja, za katerega sva se odločila. Robi Horvat

NEKOČ JE BILO GLAVNO MESTO Zadnjega vikenda v aprilu smo se, štiričlanska skupinica, odpravili v Beograd. V petek zvečer smo se na postaji Sevnica namestili v spalnik na mednarodnem vlaku Olympus. Spalnike smo imeli rezervirane in spremljevalec nas je pričakal že na vratih vagona ter nas prijazno pospremil v kabine. Noč je minila kar hitro, na državnih mejah pa so nas seveda prebudili mejni organi. Kljub vsemu smo v soboto zjutraj spočiti prispeli v Beograd. V bližini železniške postaje smo se v hotelu Astoria namestili že takoj zjutraj (drugod po svetu je to navadno možno šele okrog opoldneva). Sledil je ogled Beograda: Trg republike,

mi je vratar pojasnil, da je to »i danas z a j e d n i c a J Ž « . Na splošno so ljudje zelo prijazni in se nas Slovencev prisrčno razveselijo. Nekaj jih je povedalo, da so delali v Sloveniji in so se, človek kar verjeti ne more, sredi Beograda z nami trudili pogovarjati slovensko. Take izkušnje še nismo doživeli nikjer v bivši Jugoslaviji. Te, sicer deževne nedelje, smo si ogledali še kopališki kompleks (umetno narejen na reki Savi) Ado Ciganlijo, park Topčider (v bližini je stala »tovarna denarja«, kjer so tiskali dinarje, papir za denar pa so dobivali iz Papirnice Radeče, zaradi obilne inflacije so imeli dela več kot dovolj).

Terazije, Kalemegdan (trdnjava, pod katero se reka Sava izliva v Donavo), parlament, poslopje vlade Srbije (pred katero je bil ubit Zoran Đinđić), pravoslavna cerkev Sv. Marka in hram Sv. Save (obnovo te cerkve so izvajala slovenska podjetja in to je bil eden največjih dosedanjih projektov slovenskih podjetij v Srbiji po razpadu Jugoslavije). Zvečer pa smo večerjali v znani boemski četrti Skadarliji. Gostilne so polne, čeprav je gospodarski položaj zelo težak. Nizke plače in pokojnine, velika brezposelnost… Seveda pa je Beograd glede tega precej na boljšem kot ostali del države. Po cesti se prevažajo povečini stari avtomobili znamk jugo, stoenka, lada..., za nas kar precej nostalgičen pogled na čas, ki smo ga pri nas živeli pred desetimi ali dvajsetimi leti. Naslednjega jutra smo se sprehodili mimo Zajednice JŽ in na mojo pripombo, da je bila to nekoč skupna železniška uprava,

Sledil je ogled stadiona Partizana in slavne Marakane. Ta je bila sicer zaprta, vendar nam je čuvaj z veseljem odklenil in nas spustil noter. Zopet že znana in preverjena gostoljubnost. V bližini smo obiskali tudi Hišo cvetja, kjer je grob nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita. Prav v času našega obiska sta si grob in muzej ogledovala dva avtobusa obiskovalcev, in sicer eden poln ameriških turistov in eden kakopak, slovenskih. Po kustosovih besedah na dan obišče Hišo cvetja povprečno nekje med trideset in šestdeset obiskovalcev. V vseh letih od smrti je Hišo cvetja obiskalo okrog 16 milijonov ljudi. Včasih je veljalo, da Beograd ni ravno slovel po svojem imenu - belo, čisto mesto. Danes pa je presenetljivo urejeno in čisto. V tem dvomilijonskem mestu vsaj v centru ne vidiš nobenega brezdomca ali koga podobnega. Zadnji dan našega bivanja smo se odločili

obiskati še Avalo, kjer stoji spomenik neznanemu junaku. Ker je Avala oddaljena približno 20 kilometrov iz Beograda, smo potrebovali taksi. Izbrali smo času in kraju primerno vozilo: rdeč mercedes, letnik 1979. Naš voznik in vodič je bil Milovan Filipović, zvani Filip, kot se je sam predstavil. Za svoj mercedes je dejal, da je sposoben peljati do Muenchena brez dolivanja vode (šele kasneje smo razumeli, da avto do Nemčije ne bi »zakuhal«). Na poti nazaj nam je povedal, da je sam delal tudi v Sloveniji, hišo pa je zaslužil na gradbišču v Iraku. Danes ima 100 eurov pokojnine, zato pa še vozi taksi. Da bi nam pokazal svojo hišo, smo se sredi avtoceste ustavili in si zadevo ogledali. Malo smo motili ostale voznike, veliko se pa ni nihče obremenjeval. Cena vožnje je bila dogovorjena ustno (30 eurov), Filip nam je samo namignil, da nam 10 eurov pomeni malo, njemu pa veliko. Zanimivo vožnjo smo končali pred železniško postajo in sedli na vlak za Slovenijo. Bili smo polni različnih vtisov in doživetij, pa tudi spominov na nekdanjo skupno državo. Beograd nam bo ostal v spominu po prijaznih ljudeh, dobri hrani in življenjski iznajdljivosti in optimizmu, ki preveva ljudi, katerih življenje vsekakor ni lahko. Bolj ko smo se približevali domu, bolj se je v nas utrjevalo prepričanje, kako prav je v preteklosti Slovenija ravnala, kako smo lahko srečni (in na to velikokrat pozabljamo), da smo doživeli »nasmeh zgodovine« in smo danes samostojni in neodvisni v svoji lastni državi. Po dveh dneh, ko smo se vrnili v Slovenijo, je naša država postala polnopravna članica Evropske zveze. S tem smo dokončno prekinili vez z Balkanom. Vse, kar smo dosegli Slovenci, pa želimo tudi našim gostiteljem Srbom. Pa še beseda o vlakih. Z ženo večkrat potujeva z vlaki, in to s FIP legitimacijo zelo poceni. Za prijatelja pa je bila to nova izkušnja. Ko pa sta preračunavala, sta ugotovila, da je bila vožnja z vlakom sicer udobna, vendar bi bilo za to ceno potovanje za dva z avtom kar precej cenejše in tudi hitrejše. In ker bosta naslednjič šla v Beogradu tudi na golf, bosta opremo za golf in sebe z avtom hitreje, laže in predvsem ceneje prepotovala. To o vlakih, cenah in konkurenčnosti pa je že povsem druga zgodba, zato naj tu naredim za danes piko. Miran Prnaver