Prometnik 80

Leto XI Številka 80 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE DECEMBER 2006

2

UVOD

Kazalo

Nenačrtovano, pa vendar se tokratna številka pojavlja z majhnim zamikom. Vsebina je zelo raznovrstna, kar je tudi posledica tega, da je malo več poguma pokazalo nekaj več »dopisnikov«. Nikar se predolgo ne obirajte tudi tisti, ki ste imeli resen namen kaj napisati, pa ste še v dvomih. Kot boste videli, objavimo skoraj vse v obliki in vsebini, kot jo dopisniki pripravijo. Sindikalni pogledi, železniške prigode, kritike in tudi kakšna pohvala, izletniške cvetke pa še se bo našlo. Vse, kar vas teži, kar ste doživeli, pa vam ni po volji, kar bi radi, pa ne morete doseči, kar bi radi hvalili ali grajali, vse to je lahko objavljeno na naših straneh. Samo malo vašega truda je potrebnega.

Predčasna Skupščina SŽPS

4

Dvojno vzdrževanje vozne mreže

4

Varilci, vroče in natančno delo

5

Računalniška telekomanda

6

Križi in težave z garderobnimi omaricami

6

Kratke domače

7

Voda v vagone ne priteče z neba

8

Naj bo besed in misli polno, v tem našem, vašem časopisu, vse, kar mislijo si vaše glave, da prepoznajo se po obrisu, tisti, ki ne pišemo jim slave, podobno naj bo šolskemu spisu, naj ocene tega dela bodo prave.

Zakaj sem član sindikata?

8

Se čutim nemočnega?

9

POS terminali in odvoz gotovine

9

OO Zidani Most se predstavi

10

Neurje ne prizanaša

12

Pogled v preteklost milostljiv, korak v prihodnost zanesljiv, besede vsem dovolj zgovorne, dejanja naša vam ne naporna.

Smelo, hrabro v nove dni, krepak, pošten pa stisk dlani.

Mobing

13

130 let Divača Pulj

14

Doma v Evropi

15

Poli maraton 2006

16

Prometniki na Triglavu!

17

Ugodna ponudba

18

Sudoku

19

Urednik Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddajo do 25.februarja 2007 na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni naslov: info@sindikat-szps.si !

Telefonske številke : Predsednik : 031 347 626 Sekretar : 041 751 304 Glavni urednik: 031 618 726 Č asopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT Časopis ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Urednik : Damjan Rak Odgovorni urednik : Damjan Rak

Lektoriranje Lektoriranje:: Danica Prnaver Oblikovanje : Zdravko Munda Naslov uredništva : SŽPS Uredništvo ččasopisa asopisa ul. OF 7 1000 Ljubljana -12-146, (01) 29 -12-147 Telefon : (01 (01)) 29 29-12-146, 29-12-147 E-pošta: info@sindikat-szps.si Www.sindikat-szps.si TISK: Dolenc tisk čne izdelke Glasilo šteje med grafi grafične

čaja iz 11. to čke tarifne informativnega zna značaja točke priloge 3 zakona o DDV po katerih se čuje DDV po stopnji 8,5 %. pla plačuje Č čno v nakladi 1000 asopis izhaja mese Časopis mesečno izvodov.

Na naslovnici: Lesce Bled

DECEMBER 2006

3

POGLEDI ČEZ PLOT odpuščanja delavcev. Prav gotovo bo potrebno močno spremeniti smernice, ki diktirajo socialni dialog znotraj podjetja, dialog s sindikati in dialog z lastnikom.

Obetajo se nam novi predpisi, morda bo potem laže urediti tudi kakšne malenkosti, ki so danes vezane na okorele predpise.

Občasno pa smo bolj kot predpisi togi ljudje, ki pozabljamo, nehote, po inerciji, da pravzaprav nismo sami sebi namen.

N

e pijem kave, pa zato ne morem h kakšni šlogar'ci, da bi mi napovedala prihodnost. Pa čeprav bi imel zanjo veliko vprašanj.

Prihodnost je vedno negotova, nedifinirana, neotipljiva, kljub temu da jo vsi nekako želimo prejudicirati, vnaprej določiti razvoj dogodkov. Vem, da je vladni razvojni projekt dolgoročnega vlaganja v železniške kapacitete vitalnega pomena za nas. Ne zato, ker bi bil prerok, ampak, ker je na naših železnicah nekaj potrebno korenito spremeniti, sicer se nam lahko res zgodi kakšna nenačrtovana zgodba o odhodu prevoznikov iz koprske v kakšno drugo, sosednjo luko. Tudi drugi tir iz Kopra je že predolgo samo na papirju. Zakonodajni organ v državi, parlament, nam bo določil usodo, kar zadeva zakonsko ureditev podjetja, pri tem pa upamo, da bodo parlamentarci računali na to, da sprejmejo zakon, ki bo vendarle dajal

Z obljubo po zavedanju svojih nalog in dolžnosti, vam v imenu svojih sodelavcev in v svojem osebnem imenu želim vesel božič, prijetne novoletne praznike in zaposlenim dejansko upanje, da nadvse zdravo, srečno in varno ter se kaže svetlejša prihodnost in uspešno novo leto 2007. boljši odnos države do železnice.

Več vlaganj v železnico je predpogoj za kakršnekoli Damjan Rak, Predsednik napredne ideje. Za zakonsko ureditev bo poskrbela država, mi lahko od tega pričakujemo in seveda zahtevamo samo garancijo, da bo zakon naravnan tako, da nam bo zagotavljal kruh še dolgo v prihodnost. Podobna zgodba je z izgradnjo PC (Potniškega centra Ljubljana).

Vsi si želijo napredka, hkrati pa se vsak boji, da ne bi zaradi tisoč in enega razloga nastali samo hoteli, od tirnih kapacitet pa bi zraslo samo sodišče.

Sodišča imajo veliko dela z železnico. Postopki okoli prenosa dejavnosti in prehoda delavcev iz SŽ v ŽIP, kateremu smo od samega začetka nasprotovali, lahko tudi doživijo epilog na sodišču. Kot se to lahko zgodi sedanjim dokumentom okoli sistematizacije, nove organiziranosti, predvidenega ukinjanja delovnih mest in

DECEMBER 2006

4

Po predčasnem odstopu Ivana Šenkiša z mesta predsednika Sindikata železniškega prometa Slovenije, kateremu je predsedoval dobrih sedem let, je bila 31. avgusta 2006 predčasna volilna skupščina. Delegati Skupščine SŽPS so volili novega predsednika Nadzornega odbora, (kandidata sta bila Jelka Majer in Edvard Kostić) in novega predsednika SŽPS (kandidata sta bila Miro Krevs in Damjan Rak). Predsednik Nadzornega odbora SŽPS je postal Edvard Kostić, novi predsednik sindikata pa sem postal Damjan Rak. Skupna ugotovitev in zaključek vseh delegatov ter vseh kandidatov je bila, da je v prihodnje potrebno v prvi vrsti skrbeti za pravice članstva, pravno zaščito, iskati pa je potrebno tudi možnosti za boljši dialog, tako z delodajalcem kot tudi s predstavniki ostalih sindikatov, vse to pa na osnovi enakopravnih stališč in medsebojnem

Fotograf: Boštjan Bizjak

PREDČASNA SKUPŠČINA SŽPS

Delegati so tokrat glasovali z glasovalnimi listi

spoštovanju.

Damjan Rak

DVOJNO VDRŽEVANJE VOZNE MREŽE V enem od predhodnih izdaj časopisa Prometnik smo pisali o zaporah tirov kot načinu za vzdrževanje vozne mreže. Upravičeno smo kritizirali opredeljenost na daljše zapore kot kvalitetno vzdrževanje vozne mreže - ne na način, da to ni potrebno, ampak v smislu, da sam proces trajanja zapore, ki deregulira promet vlakov, zmanjšuje propustnost proge v številu vlakov ter tako neposredno vpliva na visoke stroške eksploatacije. Glavni pokazatelji so mala komercialna hitrost vlakov ter slab obrt lokomotiv in osebja na progi Ljubljana - Sežana - Koper.

Nekatere zapore bi elektroenergetika lahko zreducirala, saj ima na našem območju dve delovni enoti za vzdrževanje vozne mreže. Vse to bi nekateri lahko spregledali, če se ne bi v vzdrževanje vozne mreže vključili nekateri strojevodje, ki vidijo dodatni vir zaslužka pri opazovanju vozne mreže. Namreč: po neki čudni pogodbi v tem čudnem sistemu nagrajevanja strojevodji za vsako dejansko ali navidezno poškodbo vešalke pripada 14.000,00 SIT nagrade v bruto znesku. No, hvala bogu, vešalk je ogromno in v eni izmeni se zmeraj najde ena za dnevnoredni zaslužek, tako da so razen proge zanimivi tudi stranski tiri. V ta namen se je skorajda formirala prava skupina lovcev na vešalke. Če je to dodatni zaslužek in boste mesečno videli 5 krivih vešalk, izračunajte sami, koliko regresa boste dobili takrat, ko niste na dopustu. Seveda je tudi vprašanje, ali isti znesek presega stroške delavca, ki jo popravi. Ampak tukaj se stvar ne konča. Tokrat nastopijo težave s tem, da je vešalko treba čim prej popraviti, obveščati vlake, preusmeriti vlak po drugem tiru ali celo ustaviti na eni od postaj. Če se tu spustimo v vzdrževanje, hitro ugotovimo, da smo na tem odseku imeli zaporo tira zaradi vzdrževanja vozne mreže, ali se celo izkaže, da poškodovane vešalke sploh ni bilo, a je bil zaradi tega promet vlakov po nepotrebnem oviran. Ali vam to ne govori zadosti o kvalitetnem vzdrževanju vozne mreže, zaradi česar rabimo dnevnoredne zapore za več ur, in o stroških za dvojno vzdrževanje vozne mreže?

Osebno verjamem, da so stroški prikazani kot neke vrste nagrajevalni sistem, v katerem verjetno 95 % odpade na vešalke. Tak sistem nagrajevanja je povsem diskriminatoren in je izven 3. člena Pravilnika 2 in vešalke so v primerjavi z drugimi veliko večjimi nepravilnostmi, kot so na primer zaviranje vlakov, požar na vlaku, deviacija - poškodba tira, počena tirnica, nepravilnosti tovora in podobno, pravi prikaz nekakšne prikrite protekcije, ki vlada na naših tirih. Vlakovni odpravniki ter drugo izvršilno in vzdrževalno osebje nimamo priznanega tega privilegija za tako vrsto nagradnega fonda zato, ker moramo strogo spoštovati omenjeni 3. člen Pravilnika 2. Vlakovnim odpravnikom je vnaprej napisana usoda in je bojda opredeljena v samem poklicu - ker smo sposobni in opredeljeni za vse, samo za pravilno nagrajevanje ne. Za nas veljajo samo določbe pravilnikov. Priloga tekstu je prikazano stanje na terenu.

Ramiz Brgulja

DECEMBER 2006

5

VARILCI, VROČE IN NATANČNO DELO Redkokdaj imamo železničarji, ki nismo neposredno v področju vzdrževanja zgornjega ustroja, priložnost spremljati potek del, ki so vendarle nujna za varen promet. Eden od teh procesov je varjenje tirnic. Spomnim se, da so nas v šoli učili o tirnicah, dolgih tirnicah in neprekinjeno zvarjenih tirih (NZT), pa o korenskih in vzmetnih kretnicah. Vse te posebnosti so nujno odvisne tudi od dela in truda varilcev. Kretnice so sploh del, kjer je veliko varjenja. Ampak to ni varjenje, kot ga poznamo iz domače garaže. Za varjenje tako zahtevnega materiala in takšnega Delo vse skupine poteka po nadzorom desetarja

»Kuhanje« varilne mase

preseka, kot je tirnica, je potreben poseben postopek, ki omogoča trden, trajen in elastičen zvar.

Danes je k sreči tudi tehnika in spremljajoča oprema že napredovala, kljub temu pa morajo biti varilci zelo zverzirani, da je rezultat primeren.

Nastavitev kalupa iz »šamotne« opeke, natančna zatesnitev z glino, priprava nastavka skupaj z varilnim materialom (nekakšna mini talilna peč, podobno kot v jeklarnah), segrevanje in vžig mase, vlivanje na mesto zvara, odstranjevanje kalupa, rezanje še vroče, žareče mase, ki predstavlja višek, in brušenje do natančnega

Priprava kalupa

Vlivanje varilne mase na mesto zvara

prileganja obliki tirnice. Vse to so osnovni koraki, ki jih kot laik prepoznam ob tem postopku.

Nekakšna čarobna moč je v tem, ko opazuješ, kako se v pripravljen kalup vlije kot lava žareča vroča masa, ki se predhodno segreva v talilnem loncu. Črn dim, rdeč potok staljenega varilnega materiala in puhtenje vročega zraka daleč naokoli. Na koncu pa zvar, ki bo nosil tone in tone ropotajočih koles vlakov dolga leta v prihodnost.

Damjan Rak

Segrevanje kalupa

Rezanje še vroče odvečne varilne mase

DECEMBER 2006

6

RAČUNALNIŠKA TELEKOMANDA NA PROGI LJUBLJANA - SEŽANA ZMANIPULIRANA NA SLEPI TIR Za dvotirno progo Ljubljana - Sežana (Koper) bi lahko rekli, da je glavna aorta Slovenskih železnic, po kateri se izvaja transport blaga, usmerjenega v luko Koper, in obratno, v zahodno Evropo, in hkrati vezano za južni del srednje Evrope in naprej proti vzhodu. Ta proga je naša strateška smer in so zaradi tega potrebna velika vlaganja vanjo.

Leta 2000 je bila opredeljena modernizacija proge za daljinsko vodenje prometa (računalniško) pod imenom ILTIS, center za vodenje prometa v Postojni. Strokovnjaki bi temu rekli rekonstruktivne mere za povečanje tehnične moči proge. Kdor se razume na področje eksploatacije železnic in transporta po železnici, ve, da je to ena od metod za povečanje tehnične, s tem tudi propustne moči proge, zahteva pa veliko vlaganja.

V začetku leta 2001 je bil izveden rapidni program spoznavanja osebja s programom skozi strokovno šolanje in

nastala je prava panika, kdo vse bo vključen, kdo ima morda privilegije, koliko nas je viška in podobno. Danes, koncem leta 2006, vidimo, da ni od telekomande ne duha ne sluha in vgrajena tehnologija počasi zastareva.

Priznati je treba, da je na terenu vgrajeno veliko tehnologije, da so nekatere postaje zamenjale relejno tehnologijo z novo, ampak končni rezultat se ni veliko spremenil: vse skupaj je krepko premajhno, prešibko za tako veliko vlaganje in tako znanega izvajalca, kot je Siemens. Če bi se spustili v natančno analizo, bi ugotovili, da je zaradi poskusnega obratovanja in posledično zmanjšane hitrosti po postajah tehnična moč proge posredno manjša zaradi premajhne komercialne hitrosti vlakov, predolgega potovanja in s tem tudi obrta lokomotiv, vlakovnega osebja in podobno. Ker nisem novinar in nimam sposobnosti novinarja Mira Petka, se ne morem spuščati v raziskovanje - kako je možno,

da po petih letih in tako veliki investiciji projekt doživi krizo, a da odgovornosti za nastalo situacijo v okviru investitorja ali širše ni?!

Danes lahko le ugotovimo, da telekomande ni, da so pri obratovanju vgrajene tehnologije velike težave in celo, da je tehnologija brez atestov, predvsem pa tudi delno zastarela. V pričakovanju, da se kaj premakne, vlakovni odpravniki in dispečerji nimamo velikega zaupanje v ta projekt, razen pravice, da opozorimo na napačne odločitve, kjer je del denarja odtegnjen tudi iz naših žepov. Mi počasi odhajamo v pokoj, kot so za v penzijo tudi monitorji, ki jih vidite na fotografiji, predvsem, ker na nas na operativi Postojna žarčijo zastonj že 5 let.

Ramiz Brgulja

KRIŽI IN TEŽAVE Z GARDEROBNIMI OMARICAMI Garderobno omarico na postaji Divača so najprej namestili v čakalnico. Kmalu zatem se je zgodil primer, da potnica ni mogla odkleniti omarice in ni mogla vzeti ven svoje prtljage. Takoj za tem problemom je divaška mladina dobesedno demolirala čakalnico, skupaj z garderobno omarico. Ker drugega izhoda ni bilo, so garderobno omarico prenesli na peron in jo postavili pred hodnik za vhod v potniško blagajno in pisarno šefa postaje, problemi z odklepanjem omaric so se spet nadaljevali. Vik in krik je bil prenesen na vlakovne odpravnike, da so morali to reševati z rezervnim ključem. Na žalost pa tudi rezervni ključ ni odpiral, sedaj ga ni niti v prometni pisarni.

Najhujši primer se je zgodil v nedeljo, 06. 08. 2006, okoli 17. 20, ko je prispela turistka, verjetno iz Japonske, in ni mogla odkleniti garderobne omarice, da bi vzela svoje stvari in nadaljevala pot z vlakom št. 2752 za postajo Koper. Prišel sem in poskusil odkleniti, a se spet ni dalo, ker pa sta vlaka 1024 in 2752 prihajala v postajo, sem moral vlaka pričakati. Ona sama se je še naprej trudila, ampak brez uspeha. Ko sta vlaka

odpeljala s postaje, se je jezna potnica zaletela in skočila v garderobno omarico, z rokami začela udarjati in kričati, zatem pa je še vrgla ključ na peron. Prišel sem in jo opozoril, da tega pač ne sme početi, v tem času pa je prišel neznani starejši gospod z ženo in prijatelji in vsi so me začeli žaliti in poniževati ter vpiti name, da sem jaz kriv, da so krivi železničarji in ne vem, kaj vse so še izgovorili. S tal perona sem pobral ključ in poskusil odkleniti. Ni se ni dalo, poskusil sem še enkrat in omarica se je odprla. Ko se je omarica odprla, so prej omenjeni spet skočili name z besedami, da sem jaz kriv, da namerno nisem hotel odpreti omarice in me spet žalili brez zadržkov. Potnica je vzela svoje stvari in čakala naslednji vlak za Koper.

Na omarici je sicer opozorilo, da potnik koristi omarico na lastno odgovornost, v slučaju, da ne more odkleniti omarice, pa naj se oglasi na potniški blagajni. V tem primeru delavec s potniške blagajne vzame rezervni ključ, odpre omarico in potniku zaračuna 5.000,00 SIT plus 2 evra, katera je potnik spustil v žetonjero.

Lepo, koristno in donosno!!! ŽIP od

dobička dobi 25%, ostali dobiček pobere potniški promet, spet lepo, koristno in donosno!!!

Kaj pa, ko potniška blagajna ne dela in je zaprta, kakor je bila v nedeljo, 6. 8.

2006? Kaj pa tedaj ? Scenarij je tak, kot je opisan zgoraj!

Kaj pa ima vlakovni odpravnik oziroma prometnik na postaji od tega? Odgovor je naslednji: dodatno delo (za nekoga zaželjeno, za druge pa odvečno), za to delo ni zadolžen po nobenih predpisih, pravilnikih. Če se omarica ne odpre, imamo same nevšečnosti in sitnosti, po presoji potnika je glavni krivec, da ključ ne odpre omarice, za nagrado pa dobi potnikove grde poglede, grde besede in žalitve.

Zaradi tega od potniškega prometa in od ŽIP-a pričakujemo in zahtevamo, da garderobno omarico odstranijo s perona in jo namestijo v svoje prostore na postaji Divača.

Vlakovni odpravnik Slobodan Dodić

DECEMBER 2006

7

KRATKE DOMAČE Dr. Jože Jurkovič, še eden več, ki ni zmogel Odstop dr. Jurkoviča z mesta generalnega direktorja je bil samo še vprašanje časa, saj je od tihih pomislekov do glasnih zahtev preteklo malo vode. Vprašanje, ali bo zdržal do lokalnih volitev, se je vilo po hodnikih na Kolodvorski in še kje. Osebno je dr.

Jurkovič spoznal, da so razmere takšne, da je bolje, da se umakne. Polemik ni bilo veliko, ker nihče od odgovornih ni niti hotel iskati globljih vzrokov. Pa še razmere niso dopuščale, da bi se izgubljal čas s takšnimi raziskavami, ker je stanje samo po sebi govorilo več, kot je bilo možno povedati na vseh tiskovnih konferencah skupaj. Ostaja pa dr. Jurkovič v sistemu, svojemu nasledniku pa bo prav gotovo lahko prenesel vsaj kakšno informacijo, ki bo še s kakšne manj znane plati kazala luč na vroči stol prvega med železničarji.

Plače še naprej zagotovljene Plača kot elementarna in osnovna dobrina, ki zagotavlja obstoj, je bila ob znanih zapletih s krediti in likvidnostnimi težavami, tudi po izjavah prvih mož v sistemu, pod velikim vprašajem. K sreči se je našla čudežna formula, ki naj ostane skrivnostna in delujoča še naprej, ki je omogočila izplačilo plač, brez kreditiranja, prodaje nepremičnin ali prelivanja sredstev iz investicijskih virov v infrastrukturo. Obstajajo zagotovila, da bo tako tudi naprej. Kaj je lahko še bolj všečnega? Če pa še v prihodnje ne bo odpuščanja (pri tem ne mislim na grehe), potem smo res lahko polni optimizma. Da se le ne bodo odpirale omare, iz katerih padajo »denarni okostnjaki«, ki terjajo svoje zapoznele dolgove.

Barvne kovine - lahek plen na železnici Vse pogosteje se dogaja, da se v policijskih zapisnikih znajdejo zapisi o kraji barvnih kovin z območja in v lasti Slovenskih železnic. Potem ko je bilo »razumljivo«, da je zmanjkalo več kilometrov telefonskega kabla na kočevski progi in je bilo sumljivo izginotje večtonskega koluta bakrene vozne žice iz ograjenega območja, je vse bolj nerazumljiva razlaga kraje ozemljilnih kablov in kablov, ki povezujejo kretnice na postajah po Primorskem. Pivka, Rižana, Koper, Divača. Kot da je na delu usklajena in predvsem dobro obveščena ter železniško izobražena skupina kriminalcev. Kraja kablov, ki povezujejo kretnice, lahko namreč povzroči velike železniške nesreče, zato je to velik kriminal in pričakovali bi, da se vse ustrezne službe na SŽ s tem problemom aktivno spopadejo in zato obvezno močneje aktivirajo tudi policijo, predvsem na preventivnem delovanju.

Habbiins vagoni za las odropotali Novi Haabiins vagoni so dobili potrebna obratovalna dovoljenja za promet v zadnjem trenutku. Pa ne zato, ker bi jih kdo hotel odpeljati k sebi, pač pa zato, ker so zaradi vse strožjih evropskih direktiv še skozi šivankino uho ujeli stare normative, ki določajo hrupnost. Največji hrup vagoni seveda povzročajo, kadar zavirajo, zato bi bila katastrofalno velika investicija, če bi zaradi strožjih okoljevarstvenih ukrepov morali zavorni sistem preurejati, še preden bi vagoni sploh bili dani v uporabo. Vagoni so ustrezali standardom, kljub temu da se je že čez nekaj dni uveljavil predpis, kateremu pa ti vagoni ne bi ustrezali. Ali hrup vagonov škodi tudi ušesom železničarjem med tiri, pa seveda nikomur (vsaj tistim v pisarnah) ni več pomembno.

Kape, kapice, pokrivala Ena od mnogih tragikomedij, ki se odvija na SŽ, so tudi vse zgodbe s kapami vlakospremnega osebja. Kot slaba nadaljevanka se vsak mesec pojavi nov dopis, z novim podpisnikom, z druge institucije, ki negira vse dotedanje zgodbe na to temo in uveljavlja sebi lastno razlago. Kdaj bo izrečena dokončna, pa četudi »kozlovska« sodba, se še ne ve, saj se tožnik tudi še ni našel, zagotovo pa se ve, da so grešniki, krivi ali pač ne, vlakospremci, ki se zaradi razkazovanja mišic vseh mogočih dušebrižnikov, od doma odpravijo potem, ko jim lističi na marjetici odgovorijo: »Kapa da, kapa ne, kapa da, kapa ne..." Zima, pa čeprav bolj mila, pa bo, vsaj začasno, vendarle posadila kape na glavo.

Požari ob železnici na Krasu V času od 12. do 20. 07. 2006 se je od velike vročine in posušene trave na kraškem območju zgodilo več večjih in manjših požarov.

Dva velika požara sta se zgodila tudi na odseku proge Divača Hrpelje Kozina. Požar, ki je izbruhnil na odseku proge Rodik Divača, se je razširil in zajel »Divaški trikotnik« ter se na skoraj 10 metrov približal stanovanjskim hišam. Drugi požar, ki je izbruhnil na odseku proge Rodik - Hrpelje Kozina, pa je prispel do zbirnega centra (vojaška kasarna) v Kozino in do stanovanjskih hiš v Hrpeljah. Oba požara sta naredila velikansko škodo. Nasploh je bilo v letošnjem poletju zelo veliko požarov ob železniških progah. Ne vedno zaradi muzejskega vlaka in ne vedno tam, kamor lahko pade del vročega zavornjaka.

Urednik

DECEMBER 2006

8

VODA V VAGONE NE PRITEČE Z NEBA Voda, ta človeku nujna tekočina, se na železnici uporablja predvsem v sanitarijah vagonov.

Res je sicer, da samo za čiščenje po »praznjenju«, čeprav se z nameščanjem avtomatov za pitno vodo (koder so in niso potrebni) v zadnjem času voda, začuda, na železnici uporablja tudi v pitne namene. Pozimi je eden od mnogih problemov tudi voda v vagonih, ki, ne glede na želje železničarjev, rada zmrzne.

Posledice so ponavadi v tej smeri, da je potrebno v vagonu zamenjati večji del instalacije, ker se ta zmrznjena voda ob. spreminjanju agregatnega stanja iz leda v tekočino cedi po stenah in stropu kupejev. Rešitve so v praznjenju rezervoarjev z vodo, če se predvideva, da bo vagon dlje časa izven prometa in neogrevan.

Potem je seveda potrebno vodo ponovno nalivati.

Na tej točki pa je zelo malo tistih, ki so do sedaj podrobneje raziskali to področje dela. Ob nizkih temperaturah zamrznejo tudi priključne dovodne cevi na

vagonu, le-te vodi omogočajo dotok v rezervoar. Cevi za natakanje vode so v medtirju, ponavadi napol zamrznjene.

Kako prijetno je pri -15°C tlačiti zmrznjeno cev v zaledenelo odprtino na vagonu, odpreti ventil in se spustiti v vnaprej izgubljeni boj s curki ledeno hladne vode, ki šprica na vse strani, samo v vagon ne steče.

Te h b r e z p l a č n i h » r u s k i h « termalnih dobrin so vsakodnevno deležni predvsem delavci iz ŽIPa, ki se po svoje poskušajo izogniti brezplačnemu tuširanju.

Tako so si po naključju sposodili nastavek, ki omogoča, da se cev pripne na vagon in lahko natakanje vode poteka vse leto brez večjih zalivanj po tankih delovnih oblekah, ki so seveda bombažne, da laže vpijejo morebitne curke mrzle vode.

Zakaj se odgovorni ne odločijo in nabavijo dovolj takšnih nastavkov za vse hidrante, koder se nataka voda? Ker sami tega ne počnejo, ker jim ni potrebno z gripo skakati med tiri, ker je

revma pri 40-ih očitno standard za čistilce. Morda pa nekoč res nastane tehnična postaja, kjer bodo vse opremljali v pokritih, ogrevanih halah, brez bojazni za zdravje tam zaposlenih čistilcev.

Potem pa svizec zavije čokolado…

Damjan Rak

GIGA SPORT ZA SLOVENSKE ŽELEZNIČARJE V letu 2006 je Sindikat železniškega prometa Slovenije pripravil dva večera odprtih vrat v trgovinah GIGA SPORT po vsej Sloveniji. Posebnost je bila v tem, da so bile trgovine samo za železničarje odprte izven delovnega časa. Dodatni popusti so privabili veliko kupcev in veseli smo, da smo te uspešne in ugodne večere pripravili za vse zaposlene, ne glede na sindikalno pripadnost.

Matjaž Skutnik

ZAKAJ SEM ČLAN SINDIKATA ?

Prvi odgovor, ki mi pride na misel, je ta, da verjetno zaradi pravne pomoči, do katere je upravičen vsak član. Ta že nekoliko obrabljena fraza pa zasveti v popolnoma novi perspektivi, ko pride do tega, da pomoč res potrebuješ. V to sem prepričan predvsem zaradi lastnih izkušenj. Decembra bo minilo tri leta, odkar hodim po sodiščih, in verjemite mi, da mi je pravna pomoč, katero nudi naš sindikat, prišla še kako prav.

Takšen uvod v moj članek je potreben zaradi pojasnila nekaterim bivšim članom našega sindikata, ki pravne pomoči z naše strani bodisi niso potrebovali ali pa so pozabili, kdaj jim je v preteklosti prišla prav. Novoustanovljeni, nereprezentativni sindikat naj bi zagotavljal tudi pravno pomoč. Ker pa taisti sindikat ne premore svojega pravnega svetovalca, se je zatekel pod okrilje velikega brata (beri SŽS). Po svoje to niti ni sporno, saj ta sindikat itak uporablja prostore SŽS za svoje potrebe, potem je nekako razumljivo in logično, da uporablja tudi njihovo pravno pomoč. Spoštovani bivši člani našega sindikata, vprašanje za vas! Kako pa si predstavljate pravno zaščito? Menda ne pričakujete, da bo SŽS plačeval račune za odvetnike, kateri pa, verjemite mi, niso nizki!

Ali res pričakujete enakovredno zastopanje vaših interesov in interesov nasprotne strani v postopku? Glede na to, da je vlakovni odpravnik, žal, soudeležen pri 99 odstotkih vseh nepravilnosti na postaji (zahvaljujoč vsem možnim predpisom), se lahko kar vprašate, kdaj boste tudi vi na vrsti, da izkoristite možnost, ki jo ponuja pravna pomoč. In ker žlica nikoli ne ropota sama, je pričakovati, da bo poleg vas v postopku še kdo drug, ki bo, prav tako kot vi, potreboval pravno zastopanje. Kdo bo dobil boljšega zastopnika, pa lahko le ugibamo, ali pa tudi ne!

Za konec prispevka želim vsem sedanjim in bivšim članom SŽPS čim manj ukvarjanja s pravnimi postopki v letu 2007!

Adolf Teržan

DECEMBER 2006

9

SE ČUTIM NEMOČNEGA ? »Človek mora prenehati svoje težave pripisovati okolju in se znova naučiti, kako uporabiti svojo voljo - torej osebno odgovornost,« je nekoč rekel nemški Nobelov nagrajenec za mir, teolog, zdravnik, glasbenik in filozof Albert Schweitzer...

Ta misel bi naj bila rdeča nit tega članka, če mi bo le uspelo izraziti svoj pogled na temo, ki jo imam v mislih!

Namreč, vse pogosteje slišim naše ljudi, kako tarnajo in izražajo svoje nezadovoljstvo s pojasnilom, kako se počutijo nemočne! Celo zadnjič, ko sem bil na skupščini sindikata, ki naj bi bil najmočnejši organ sindikata, so nekateri prihajali s tako miselnostjo na dan. Svoje nezadovoljstvo širijo na ostale, nekateri se v protest celo izpisujejo iz sindikata, češ »saj so nas itak povozili« ali pa »saj itak nič ne moremo« … itd. Človeka to razjezi!

Priznam, da ni vse rožnato. Na kratko poglejmo stanje bolj splošno: vsak mesec imam redno plačo, pogoji za delo so se v zadnjih letih močno popravili, socialno sem preskrbljen, sindikat mi

nudi, da sem kolikor toliko zaščiten, dogajajo se tudi ostale postranske stvari… nekaj sem pozabil. Ja, nisem ta glavni na štreki. Vsi me j... , drugi delajo, kar hočejo, ... itd.

Res je, drugi delajo, kar hočejo!! Kateri drugi? Po razgovorih z ljudmi na železnici, ki so člani drugih sindikatov na železnici, dobim nič kaj rožnati pogled na stanje, ki trenutno vlada na železnici. Še slabše, v veliki meri je čutiti njihovo dejansko nemoč in obup.

Nekateri ste se sedaj zasmejali ob tej trditvi. Ubogi naš novi predsednik, ki bo moral prenesti vse napade in kritike, ki bodo izrečene na njegov račun s te in one strani. Ja, ampak pri nas lahko vsaj vsak izrazi svoje mnenje in to mnenje bo tudi javno objavljeno, če je taka želja! Kaj pa pri ostalih? Ne, ne, tu vlada drugačen režim! Vsi so nezadovoljni, pa si nihče ne upa ničesar! Nemočni so! Krog naših sodelavcev, prometnikov, se je izpisal iz sindikata in ustanovili so svoj sindikat, to pa zato, ker je gospod Robert Medved dobil mesto profesionalca v svetu delavcev! KUPLJENO!! Nihče pa ne omenja odcepitev nekaj strojevodij, ki

jim ni bilo od nikoder ničesar ponujenega, samo svoj nezadovoljstvo so izrazili!!

Strojevodje nezadovoljni ?????

Nemogoče ali pač!

Zato ne razumem ljudi, ki se izpisujejo iz sindikata zato, ker se čutijo nemočne ali neveljavne ali…! Upam si trditi, da je naš sindikat eden redkih, ki še razmišlja sindikalno in se borimo proti korupciji, ki trenutno vlada na železnici. V službi nam ni nič slabše kot ostalim na železnici, marsikdo nam celo zavida (vsaj tako ostali pravijo, čeprav vidimo vedno le boljše od sebe), kar pa zadeva politiko, vsi vemo, kaj je politika!! Zato je sedaj potrebno, če že ne pomagati pri sindikalnem boju, vsaj nuditi podporo!!

Kar pa zadeva samo službo, bi se pa morda vrnil na uvodno misel in tukaj lahko rečem samo to, da sem prometnik, ki vodi in ureja promet, in za mano stoji rdeči pravilnik, ki me ščiti, če ga le znam brati, šele nato vsi ostali, in tega se mora vsak posameznik zavedati !!

BIZI

POS TERMINALI IN ODVOZ GOTOVINE Gotovinski prihodki so na postajah, potniških in blagovnih blagajnah vse manjši. Predvsem v potniškem prometu je to zaradi vse bolj uveljavljenega plačevanja s plačilnimi karticami. Res je sicer, da smo na SŽ tudi tej vrsti plačevanja kazali zobe dolga leta, še sedaj, ko lahko s kartico plačaš vsaki branjevki in taksistu, pa imamo zaradi zamenjav POS terminalov težave. POS terminali, ki so bili po sistemu kontrole s podpisom plačnika, se intenzivno umikajo sodobnejšim, kjer stranka vtipka PIN kodo za avtorizacijo plačila. Žal pa je interes banke samo nadomestiti stare z novimi terminali. Pri tem pa jih ne zanima (vsaj monterji dajejo tak vtis), ali so novejši terminali sploh funkcionalni. Precej prodajnih mest je namreč narejenih tako, da potniku ne morejo ponuditi POS terminala, kamor bi vtipkal PIN kodo, ker nimajo za to primerne odprtine, okenca ali česa podobnega. Potem pa se prodajalci znajdejo vsak po svoje. Nekateri pač povabijo potnike, naj pridejo »okoli« in v blagajni vtipkajo v POS terminal PIN kodo. Groza. Za SŽ sramota, za prodajalce pa neljuba situacija, kjer je težko ustreči potniku, še teže pa priti do plačila prodane vozovnice. Težko si namreč predstavljam, da bi vas na bančnem okencu povabili, da pač stopite okoli, v službeni prostor, med milijone, da vtipkate PIN kodo. Saj ne, da bi kaj štelo, da smo na ta morebiten problem opozarjali že pred več kot letom, ne pričakujemo, da res vsi berejo naš časopis. A vsaj malo poslovne logike, predvsem pa več stika s prodajalci

na terenu pa bi pričakovali.

Po pogovorih se na Kolodvorski sicer resno zavedajo teh težav, priznam, da se tudi zelo trudijo, da bi nekako odpravili te težave, pogrešam pa aktivnejše delo tistih, ki so vmes, med Kolodvorsko in prodajalci. Vsi tisti »strokovni sodelavci«, ki se veselo kažejo, ko je sonce na terasi bližnjega lokala, in hrabro skrivajo, ko je na blagajni razjarjen potnik, ki mu obvestilo, »da zaradi prenove POS terminalov plačevanje s plačilnimi karticami ni mogoče do preklica«, nič kaj ne pomiri živcev. Tudi nimajo časa preveriti, ali se odvoz gotovine s strani varnostne službe res odvija po predvidenem planu. Če ne danes, bodo pa jutri prišli. Prodajalčeva koža pa je danes žal tako malo vredna, da že malo več kovancev v starem, polomljenem predalu, ki se težko že zapre, kaj šele zaklene, lahko pomeni izziv »otrokom cvetja«, ki za svoje potovanje v svet iluzije potrebujejo dovolj veliko dozo v žilo, da od prodajalca na tak ali drugačen način zahtevajo denar. Kako bodo šele € kovanci zanimivi! Včasih bi človek res raje imel kartomate na postaji, pa naj tolčejo po njih. A ker bo ŽIP vendarle izpolnil pogodbo v predvidenem roku, bodo blagajniški okenci prenovljeni v kratkem in vse napisano bo samo še ena od minulih zgodbic, ki sicer žrejo živce, a bodo le spomin na čase, ko se na SŽ nihče ni ukvarjal z dejanskimi težavami. Jutri pa je nov dan.

Damjan Rak

DECEMBER 2006

10

OO ZIDANI MOST SE PREDSTAVI Naš OO združuje zaposlene v različnih delovnih enotah znotraj SŽ. Tako imamo v našem OO poleg vlakovnih odpravnikov tudi blagajnike, dispečerje in druge. Vseh članov je trenutno 82, je pa res, da nas je bilo lani še 130. Zakaj nas je sedaj toliko manj, je predvsem rezultat agresivne politike vodstva novoustanovljenega sindikata vodenja prometa, kateremu predseduje naš bivši predsednik OO. Da pa ne bi moj članek izzvenel kot reklamno sporočilo novoustanovljenemu sindikatu, vam bom poskušal v nekaj stavkih orisati zgoraj omenjeno agresivno politiko SVOP. Ob koncu leta 2005 se je iz našega OO izpisalo 32 članic in članov, pretežno s postaj Sevnica in Dobova. Pri tem izpisu je bilo najbolj moteče to, da se je izpis vršil v popolni tajnosti, nihče ni o tem vedel ničesar. Seveda to ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil takrat ravno čas obdaritve članov za novo leto. Vsi izpisani so prevzeli darila, kot tudi Mercatorjev bon v vrednosti 6000,00 SIT, katerega je OO Zidani Most podaril službujočim na silvestrovo zvečer. Kljub predhodnim izstopom teh bonov seveda ni nihče vrnil!

V letu 2006 pa se je pokazal pravi obraz novoustanovljenega sindikata. Prepričali so še nekaj naših članov, da se jim pridružijo. Agresivno in v službi so prepričevali, inscenirali verbalne dvoboje in obljube, češ, pridi k nam, pa boš napredoval (primeri premestitev na postaje 2. in 1. ranga). O teh premestitvah smo obvestili PE Vodenje prometa (s poimenskim seznamom kdo kam). Najbolj žalostno pa je pri vsej zgodbi to, da se je izkazalo, da za vsem tem dogajanjem ne stoji sindikalna, pač pa strankarska pripadnost, njeni aktivisti pa se bodo zlahka prepoznali, zato jih ne bom imenoval poimensko. Pa so nam očitali, da je bila stavka v novembru 2006 politične narave!!

Rad bi dejal, da mi je žal, ker je naš OO zapustilo toliko članov, vendar mi ni. Marsikdo se s to trditvijo ne bi strinjal, vendar sam čutim tako, saj se ve, da najmočnejši ostanejo! Škoda kot posledica teh dogodkov ni majhna, vendar je še vedno manjša, kot pa, da bi se prodali za lažne obljube.

Dostikrat tudi sam občutim nemoč urejanja stvari na mnogih nivojih vodenja družbe. Tu gre predvsem za ignoranco vodilnih do rešitve problema, ki to sploh ne bi smel biti (primeri ureditve delovnih prostorov v SVOP Ljubljana v letu 2006). Ali je res naloga sindikata opozarjati nadrejene, da je stol na delovnem mestu zlomljen, da ni rolete na oknu, da je pod mizo luknja, skozi katero piha mrzel zrak, da ni možnosti priprave obroka na delovnem mestu, da je v pisarni brez klime poleti 38 °C ipd.? Vodilni in odgovorni, pa saj imate oči .

Odprite jih!

Ne glede na zgoraj omenjeno, smo v OO Zidani Most prepričani, da je pot nekdanjih naših članov tek na kratke proge brez zagotovljenih rezultatov. Če je za nekoga uspeh, da mu ne priznajo mejnega dodatka po prilogi 5, da mu ne priznajo zakonitega odmora med delom, potem mu takšne vrste uspehov ne zavidam.

Vsekakor pa na koncu mojega prispevka iskreno želim vsem članom in nečlanom OO Zidani Most srečno novo leto 2007, člane OO pa še na tem mestu povabim, da se v čim večjem številu udeležijo skupne zabave ob zaključka leta, ki bo organiziran v soboto, 23. 12. 2006 !

Predsednik SŽPS OO Zidani Most Adolf Teržan

ZDRAVSTVENA PREVENTIVA Zgornji naslov je dovolj pomenljiv, da pove, da gre za naš bolj znani »aktivni oddih«. Naporno delo v izmenah, ponoči, v vsakršnih vremenskih pogojih in slabih delovnih razmerah narekujejo tudi delodajalcu potrebo, da se poskuša absentizem ali odsotnost zaradi bolezni ali poškodb zmanjševati na način, ki daje ugodne rezultate. Aktivni oddih to prav gotovo je. Seveda pa je za uspešno izvedbo zdravstvene preventive potrebnih več ali veliko faktorjev. Pripravljenost delodajalca, primerni nosilni izvedbeni ljudje s posluhom in potrpljenjem za pripravo programov, primerne lokacije, aktivnost udeležencev in predvsem motivacija udeležencev.

Slednje je velikokrat lahko problem, predvsem v razmerah, ko se skupina udeležencev ne obnaša dovolj homogeno. Tu pa se pokaže sposobnost in znanje vodje skupine.

Prejel sem tudi pismo s pohvalami za osebje v Šmarjeških toplicah. Jure, Josipa, Terezija, Mile, Antonija, Stjepan, Anica, Gregor so le del teh, ki v Šmarjeških toplicah skrbijo za ugodno počutje vseh železničark in železničarjev.

Ker sem imel to jesen srečo, da sem bil na aktivnem oddihu v Lumbardi na Korčuli, lahko samo priznam, da me je poleg odličnega vremena, čeprav ob koncu septembra, čudovite narave, živahne in prijetne skupine, udobne namestitve v hotelu Borik ter prijaznega osebja prav gotovo najbolj prijetno presenetila vodja skupine, ga. Marlenka, ki je s svojim pristopom vsej skupini pokazala, kako je lahko vsak dan lep in poln novih doživetij, če si le malo pripravljen sodelovati. Primerne in zanimive kratke izlete po otoku, tako v dopoldanskem kot popoldanskem času, so dopolnjevale zgodbice o domačinih, dogodkih v preteklosti in ob obiskih lokalnih znamenitosti tudi okušanje njihovih znamenitosti, kot so domača vina in hrana. Večeri v družbi z mnogimi domačini, ki so se na otok vrnili kot upokojeni kapitani ali mornarji, so postregli s prenekatero zanimivo in nepozabno zgodbo.

Upam le, da bomo uspeli izpolniti obljube in sestavili vse spomine, ujete v mnoge fotoaparate, na enem mestu in si jih potem izmenjali. Torej: Marleni, Lumbardi in Jadranu hvala za prečudovito napajanje s svežo energijo, za jutranjo telovadbo in prekrasno morje, udeležencem pa poziv, da že enkrat pošljejo CD-je s fotkami!

Damjan Rak

DECEMBER 2006

11

V PREMISLEK - LEVO SPODAJ Direktorjev ne volijo zaposleni, še manj pa je trdnost njihovih položajev odvisna zgolj od njihove priljubljenosti v kolektivu, saj je naloga managerjev predvsem učinkovito in ekonomsko racionalno vodenje podjetij.

To pa jih ob upoštevanju vseh socialnih in moralnih omejitev ter norm že v izhodišču postavlja v konflikten odnos s sindikatom oziroma delavci. Poenostavljeno rečeno, direktor, ki bi svoj managerski stil gradil zgolj na koketiranju z uslužbenci, bi že po definiciji zelo težko dosegel dobre poslovne rezultate, saj je za slednje, denimo zaradi zmanjšanja stroškov, včasih potrebno potegniti tudi kako mučno in bolečo potezo. Tega pa ne more početi nihče, čigar položaj je odvisen zgolj od ljubezni podrejenih sindikata. Da pa bo ta zadeva še hujša, je ta »ljubezen« le od nekaterih sindikatov (beri pravih) in seveda obsojena na propad. Ti fantje so izgubili kompas in se utapljajo v morju, misleč, da rešujejo sistem, vendar je ta že izgubljen, saj se ne morejo odlepiti od socialistične retorike in planskega gospodarstva. V samem bistvu pa so pozabili na tisto, čemur se pravi sindikat in njegov pomen ter seveda poslanstvo.

V zadnjem času se proizvajajo in doživljajo luč sveta navodila, ki so plod tega sodelovanja, na škodo podjetja in ostalih zaposlenih. Menim, da bo prišel čas streznitve in se bo začelo delovati po tržnih zakonih in bo konec te norosti, ki samo še poglablja krizo v podjetju. Nekateri bi bili radi sami sebi namen, vendar se bodo morali malo zamisliti, saj živimo v času, ki ni več primeren za partijsko gospodarstvo, pa tudi kot člani EU bi se morali obnašati temu primerno. Če bo gospoda (prej tovariši) razmišljala, da bomo zaprli meje za ostalo Evropo in se šli »solo« akcije, so v zmoti, saj se nam bo to krepko maščevalo in nas potisnilo nekam, kjer smo že bili. Verjetno pa je ravno tem to vseeno in to iz preprostega razloga, saj imajo za to dežurnega krivca, ki je bil in bo, to je uprava podjetja.

V razmislek naj končam z grafitom, ki sem ga nekje zasledil: »Imamo svobodo in zdaj smo jo prisiljeni ljubiti?« PATRIOT

PRAVICA DO NAGRADE ZA POSEBNE DOSEŽKE Prva beseda, ki sodi, pristoji k pravici, je krivica. Če ni ene, potem ni bilo prej druge in vse tako v krogu. Krivične zadeve prignati do obličja resnice in poskrbeti za zadoščenje in odpravo krivice, vse to so samo prazna modrovanja brez realnega pogleda na svet. Kako naj drugače gledamo na sledečo štorijo?

Vlak pelje skozi postajo. Vlakovni odpravnik opazi poškodbe na zavornem drogovju. Intervenira in zaustavi vlak, obvesti strojevodjo. Vlakovna kompozicija je, preden se zgodi kaj hujšega, odstavljena in zamenjana. Vlakovni odpravnik napiše poročilo, ki ga nadrejeni, s predlogom za nagrado, posreduje naprej pristojnim. Pristojni odgovorijo, da so imeli že podoben primer, da so glavni, ki odločajo, že za prvi primer ugotovili, da je opazovanje vlaka med opisom del in nalog. Nič ne bo z nagrado. Človek se skoraj sprijazni, ko izve za enako zgodbo v drugi inačici.

Strojevodja napiše poročilo, da je med vožnjo opazil okvaro. Predlagan je za nagrado in jo dobi. Razumljivi bes vlakovnega odpravnika ob tej informaciji se poskuša gasiti s pojasnilom, da je strojevodja sicer res napisal drugačen potek dogajanj, da pa vendarle ni dobil nikakršne nagrade. Spet nerazumljiva tolažba. Zakaj ni bil nihče nagrajen? Si ne eden ali ne drugi, ne glede na resničnost ali prikrojenost navedb, ne zaslužita ničesar? Je poškodba zavornega drogovja manj vredno odkritje napake kot pa strgane vešalke vozne mreže? Zakaj se vešalke, tiste strgane, pogosteje videvajo v očeh določenih, je manj pomembno, kot to, da se, še enkrat več, meter za nagrajevanje na SŽ zelo različno uporablja.

Kje so časi, ko so bili vodilni sposobni dojeti, da samo motiviran delavec, ki ga tudi drobtinica, kot je nagrada za opaženo napako na vozilih in tudi vozni mreži, lahko v tako zapletenem in prepletenem sistemu, kot so železnice, spodbudi k boljšemu, predvsem pa varnejšemu delu. Večja varnost pa pomeni manjše stroške in s tem boljše poslovanje. Vse, ki ste razumeli zgodbo, opominjam še na poanto, kot jo vidim sam: dajmo možnost nagrajevanja vsem. Nikakor tega ne razumite, kot so nekateri že hoteli razbrati, da je potrebno delavce izenačiti, pa čeprav to pomeni, da še tistim, ki kaj dobijo, to vzamejo.

Damjan Rak

DECEMBER 2006

12

NEURJE NE PRIZANAŠA V sredo, 9. avgusta letos, je v popoldanskem času na območju Divače in okoliških krajev divjala močna nevihta. V silovitem nalivu po dolgotrajni suši in tako zaželjenem dežju je med drugim strela udarila v lokomotivo (363-034) na postaji Divača, na vlaku 48406, in jo onesposobila za nadaljnjo vožnjo. Atmosferske praznitve so povzročile tudi neizbežne motnje na ERSVN napravi na sami postaji Divača, na TK progi Divača Hrpelje Kozina in proti Sežani, lažne zasedenosti tirov, odsekov, pregorele žarnice na številnih glavnih signalih in podobno ter izpad napetosti v voznem in napajalnem vodu na odseku proge Divača Hrpelje Kozina in za krajši čas na voznih in napajalnih vodih postaje Divača. Onesposobljen je bil tudi APB med postajami Divača Rodik - Hrpelje Kozina. Glede obveščanj s strani službojočih vlakovnih odpravnikov, so bila vsa opravljena, kot velevajo predpisi, kljub temu da ni delovala niti telefonska zveza na relacijah, ki jih predvideva navodilo o obveščanju o izrednih dogodkih na SŽ.

V daljšem časovnem razdobju je bila povzročena tudi motnja na TK napravah (onesposobljena sta bila oba dirigentska telefona v prometnem uradu, deloval pa ni niti telefon na stenski deski v istem prostoru). Skratka: v klasičnem pomenu je bil sporazum nemogoč! V tem primeru, ki pa se ni pojavil prvič v nekaj dneh, je bil v skrajni sili in brezizhodni situaciji uporabljen zasebni mobitel vlakovnega odpravnika, seveda na lastne stroške istega, ki želi in se trudi, da bi se prometna situacija odvijala kar najbolj varno in redno v dani situaciji. K sreči je

delovala RDZ zveza, ki je na postaji Divača kanal 12, ki omogoča direktno povezavo z lokomotivskim osebjem in za katerega dodelitev na ročno UKV postajo za potrebe vlakovnega odpravnika smo ničkolikokrat prosili, pa se nas pri tem še Bog ne usmili. Ironija pri vsem tem pa je, da imajo ročno UKV napravo s kanalom 12 premikač in vlakovodja postaje Sežana, ki spremljata krožni vlak, vlakovni odpravnik, ki bi ga pa tudi krvavo potreboval pri svojem vsakodnevnem delu na območju postaje Divača, pa ga nima, kot da ga ni vreden ali ga po mnenju nekaterih ne potrebuje!

Med divjanjem silovite nevihte je na postajo Divača uvozil vlak št. 93100 (prazni Fal vagoni Črnuče - Podgorje).

Med vožnjo vlaka je zunanji vlakovni odpravnik Albin Žnidarčič opazil, da je pri tretjem vagonu pred sklepom, na prvi osi prvega podstavnega vozička v smeri vožnje vlaka viselo zavorno drogovje in se vleklo po tirnici. Vlak je bil ustavljen pred IS postaje Divača, takoj so bili poklicani delavci TVD iz Sežane.

Naj povem še, da si postaja Divača kljub veliki frekvenci vlakov in pri 90% vseh vlakov očitno vagonskega preglednika ne zasluži, čeprav je to bilo, zaradi hitrejšega pretoka vlakov skozi postajo, ničkolikokrat opozarjano, zahtevano tudi potom sindikata in šefa sekcije.

Delavci TVD so iz Sežane prispeli po približno 40 minutah in vagon začasno usposobili za vožnjo do Sežane. Le izredni budnosti zunanjega vlakovnega odpravnika gre zahvala, da ni prišlo do katastrofalnih posledic. Ko bi namreč vlak prvič navozil na kretnice v odklon na postaji Sežana ali zaviral, bi verjetno

odpadlo kompletno zavorno drogovje na postavnem vozičku in posledično bi lahko prišlo do velike škode. Naj dodam, da je taisti vlakovni odpravnik pred dvema letoma v nočnem času prav tako opazil viseče, odtrgano zavorno drogovje pri prevozečem vlaku iz Kopra proti Zalogu. Tudi tedaj je s takojšnjo zaustavitvijo vlaka po RDZ napravi preprečil izredni dogodek z ogromno materialno škodo.

Slobodan Dodić

ŠPORTNE IGRE NA HRVAŠKEM Sindikat železniškega prometa Slovenije se je 24. septembra 2006 na povabilo SPVH (Sindikat prometnika vlakova Hrvatske) udeležil športnih iger v Sesvetih pri Zagrebu. Letos se jih je, kot zmagovalna ekipa nogometnega turnirja na naših športnih igrah v Mariboru, udeležila ekipa SŽPS iz OO Celja. Poleg Slovencev je bila prisotna tudi ekipa iz Poljske. V res prelepem okolju (športnem parku Sava) in ob dobri organizaciji smo z zmago proti Zagrebu in Pločam ter porazu proti Kninu izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. Kljub izpadu smo si ogledali še vse preostale tekme do finala. Po končanem tekmovanju je sledilo družabno srečanje, katerega so se udeležili vidni predstavniki Hrvaških železnic in predstavnica Poljske, direktorica podjetja Infrastrukture. Lepi trenutki, želimo si samo, da se bodo navezani stiki obdržali.

Matjaž Skutnik

DECEMBER 2006

13

MOBING Nedavno sem zasledil izjavo direktorja uspešnega slovenskega podjetja, ki je povedal: »Potrebno je hoditi med ljudi - zaposlene, ne pa po ljudeh.« S tako izjavo in seveda dejanjem se vidi pomen zaposlenih v podjetju in njihov vpliv na uspešnost ter razvoj. V našem primeru bi težko rekel isto, saj je stanje tako, da bi ga ne mogli imenovati »normalno«.

Trenutno vlada enoumje, ki hromi razvoj, se pravi inovativnost, konkurenčnost med zaposlenimi, strokovnost in še bi lahko naštevali. Pomen delovnih izkušenj, izobrazbe (formalne in strokovne), sposobnosti ni merilo za delo na nekem področju, ampak se kadri izbirajo po merilu najbolj vdanega »vernika«. To v praksi pomeni, da ubogaš na slepo in poslušaš, ne razmišljaš s svojo glavo (ker namesto tebe razmišljajo drugi), predvsem pa, da si tiho. V takem primeru pa se pojavijo neugodne in škodljive razmere med zaposlenimi, ki pa v končni fazi zelo slabo vplivajo na razvoj in seveda na uspešnost podjetja. Ker se to dogaja tudi pri nas, bom v prispevku predstavil ravno to, kar se strokovno imenuje »mobing«.

Mobing je skupni izraz za znamenje motenj, ki se pokažejo v sistemu. Kadar gre za motnje v delovnem okolju, govorimo o mobingu na delovnem mestu. Delavec v delovnem okolju, v katerem je prisoten mobing, pogosto postane "žrtev" mobinga, ne da bi se tega sploh zavedal. Sodelavci, nadrejeni ali podrejeni, žrtev šikanirajo, nadlegujejo, jo žalijo, ponižujejo, ji naložijo žaljive in ponižujoče delovne naloge ali jo izobčijo iz delovnega okolja. V tej situaciji se žrtev težko brani.

Mobing je stalno ponavljajoče se šikaniranje (vsaj enkrat na teden), ki se pojavlja v daljšem časovnem obdobju (več kot pol leta). Končni cilj mobinga pa je žrtev izločiti iz delovnega okolja.

Mobing torej ni enkraten dogodek, niti ni konflikt med dvema enako močnima osebama, niti morebiten grob odnos med sodelavci, čeprav našteto tudi ustvarja neprimerno ozračje v delovnem okolju, ki ga negativno občutijo vsi zaposleni.

Odgovorne osebe pogosto žrtev mobinga prikažejo kot izključnega krivca oziroma kot grešnega kozla za vse probleme, ki jih sami niso sposobni rešiti.

Kako poteka mobing Razlogi za mobing so različni (ljubosumnost, nevoščljivost itd.), zelo pogosto pa je razlog za mobing strah pred konkurenco (nesposobni šefi se bojijo sposobnih podrejenih itd.). Metode mobinga so praviloma odvisne od cilja. Tako so najpogostejše metode pri mobingu organizacijske narave, kot sta odvzem delovnih nalog in odvzem vseh pristojnosti (iz odgovornega in vodilnega delavca narediti delavca brez pristojnosti). Socialna izolacija, napadi na osebnost, širjenje neresničnih govoric in podtikanj, nenehne kritike in poniževanje, fizični napadi, širjenje govoric o psihičnih težavah, prividih in izmišljotine, zadrževanje informacij, potrebnih za delo, so najpogostejša znamenja mobinga v delovnem okolju. Vzroki za nastanek mobinga so večinoma nesposobnost prepoznavanja problema in tudi reševanje problema, slaba organizacija dela, slabo vodenje, osebni motivi, zmanjševanje števila zaposlenih ipd.

Kako je preprečevanje mobinga urejeno pri nas?

Ustava RS natančno določa dolžnosti države za zaščito posameznika in tako v 34. členu določa, da "ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti", kar pomeni, da morajo

državne oblasti in vsi posamezniki spoštovati pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-25/95 (OdIUS IV, 158, Ur.l. RS, 5/98) imajo posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost in vsem prepovedujejo poseganje v naštete pravice. Pravica do osebnega dostojanstva vključuje po tej odločbi ustavnega sodišča tudi prepoved ponižujočega ravnanja. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, skupaj z doseganjem in razvojem statusa, položaja oziroma ugleda v delovnem in življenjskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi elementi, ki opredeljujejo dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika /Up-183/97, OdIUS Vl, 183, 24. tč.).

Z odločbo Up-183/97 je ustavno sodišče odpravilo sklep vrhovnega sodišča in načelnici upravne enote prepovedalo, da bi pritožnici še naprej preprečevala opravljati njene dotedanje delovne naloge.

Po stališču ustavnega sodišča je povsem nesporno, da se s preprečevanjem opravljanja dela posega v ustavno pravico iz 34. člena ustave, v tem primeru v pravico do osebnega dostojanstva ter v pravico iz 35. člena ustave, torej v nedotakljivost delavčeve duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic. Z ugotovljenim nezakonitim ravnanjem se omejuje možnost razvoja delavčeve sposobnosti, kar pomeni nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v 41. členu določa, da mora delodajalec zagotavljati delavcu delo, za katero sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili, in ne katerokoli delo.

Prav tako mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, ki jih delavec potrebuje, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti.

Nadrejeni le redkokdaj ne opazijo pojavov mobinga v svojem delovnem okolju, največkrat jih sami celo spodbujajo. Pri tem pa kršijo 34. člen ustave (določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti) in 44. člen ZDR (določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost in ščititi njegovo zasebnost). Delodajalec delavca ne sme žaliti ali se do njega nasilno vesti. Če delodajalec kljub opozorilom delavca ne prepreči takega ravnanja s strani drugih delavcev, ima delavec pravico do odškodnine. Kršitve delodajalčevih obveznosti v zvezi z varovanjem delavčeve osebnosti so sankcionirane tudi z določbami ZDR. Zakonodaja v Sloveniji v primerjavi z zakonodajo posameznih držav članic EU (kjer je to urejeno in se tudi izvaja) zadostuje za zaščito delavcev pred pojavi mobinga ter je dobra podlaga tudi za ukrepanje države oziroma delovne inšpekcije. Zakonodajo pa bo treba dopolniti tako, da bo denarno kaznovan tudi povzročitelj mobinga, ne zgolj delodajalec kot institucija. V javni upravi oz. v državnih podjetjih bi le s kaznovanjem delodajalca naredili škodo, saj bi se kazni plačevale iz sredstev proračuna, posameznik, bodisi sodelavec ali nadrejeni, pa bi ostal nekaznovan. Žal še ni znan noben primer, da bi bil v Sloveniji delavec zaradi mobinga tožil delodajalca za odškodnino zaradi psihičnega trpljenja. Prave prakse v Sloveniji na tem področju torej (še) ni.

PATRIOT

DECEMBER 2006

14

130 LET ŽELEZNIŠKE PROGE DIVAČA - PULJ SKOZI PODGORJE Življenje ljudi ob njej Slavnostna povorka ob 130. obletnici proge Divača Pulj skozi Podgorje se je začela v Divači, pred odhodom posebnega vlaka št. 9251. Slovesnost so odprli aktivni in upokojeni železničarji, ki so člani pihalne godbe Divača.

Na posebnem vlaku so bili generalna direktorica direktorata za železnico in žičnice ga. Jelka Šinkovec Funduk, dr. Josip Orbanič, predstavnik HSŽ, direktor Agencije za železniški promet g. Rajko Satler, drugi povabljeni gosti in pihalna godba iz Divače.

Slavnostni vlak je vozil strojevodja, g. Dobrivoj Subić iz Vleke vlakov Divača. Po prihodu vlaka na TK postajo Hrpelje Kozina so se gostje vlaka odpravili na ogled telekomande. Delo na telekomandi jim je predstavil TK, dispečer, gospod Ivan Vorotnjak, iz Sekcije za vodenja prometa Postojna. Kmalu po odhodu vlaka smo prišli na postajo Podgorje. Po izstopu iz vlaka so nas pričakali prijazni člani turističnega društva Slavnik iz Podgorja, predsednik krajevne skupnosti in društva gospod Jože Rojc, »Šavrinski godci«, »Šavrinke anke i Šavrini«. Ob tej priložnosti je turistično društvo Slavnik Podgorje izdalo knjigo »Železniška proga skozi Podgorje« avtorja Karla Rustje in avtorice Patricije Morato Rojc.

Povabljenim gostom so podelili priponke, značko in knjigo. Ob svečanosti je bilo predstavljeno nekdanje življenje ob in na progi, življenje tedanjih delavcev in vaščanov Podgorja ob izgradnji proge Divača Pulj,

puščanje proge v promet in prihod prvega vlaka na postajo Podgorje pred 130imi leti, natančno 20. septembra leta 1876. Na začetku sta vozila dva para potniških vlakov, ki so olajšali delavcem pot na delo, učencem v šolo, vaščanom povezavo s Kozino, Divačo, Koper, Pulj. Tu še vedno poteka tovorni promet in se naklada po dva vlaka tovora iz kamnoloma Črnotiče. Za kulturni program so poskrbeli pihalni orkester iz Divače, društvo »Šavrinke anke i Šavrini« ter »Šavrinski godci« s svojimi igrami in plesi v narodnih nošah s pletenimi košarami na glavi ter z njihovimi običaji iz krajev, v katerih živijo. Po končanem kulturnem programu je upokojeni šef postaje Podgorje g. Ivan Marinac odprl razstavo z naslovom »130 let železniške proge skozi Podgorje«. V oddelku pošte Podgorje so pripravili filatelistično razstavo z naslovom »Primorska v letih 1939 1954« in priložnostnim žigom za ljubitelje znamk.

Slavnosti se je udeležil tudi režiser filma Ekspres ekspres, gospod Igor Šterk, ki je prav na postaji Podgorje posnel nekaj kadrov. Prijetno srečanje nekdanjih uslužbencev in železničarjev je minilo hitro, mnogo prelepih trenutkov pa smo ponovno obudili v spomin.

Slobodan Dodić, Nekdanji šef postaje Podgorje

SREČANJE UPOKOJENCEV SVTK CELJE Vodstvo in sindikat Sekcije SVTK Celje sta 13. 10. 2006 organizirala že 24. tradicionalno srečanje upokojenih delavcev sekcije SVTK Celje. Srečanja se je udeležilo 26

upokojencev. Dan, ki je bil v začetku rahlo oblačen, smo pričeli z ogledom »Muzeja štajerskih železnic« v Šentjurju pod vodstvom gospoda Mihaela Bučarja, šefa postaje Šentjur, ki je zaslužen, da se je prikazana »železničarska dediščina« ohranila in prikazala. Ob pogledu na razstavljene tehnične eksponate signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav ter zbrano dokumentacijo slik, načrtov, pravilnikov, izkaznic in še mnogo bi se našlo so naši upokojeni delavci obujali spomine na leta, ko so s temi napravami še aktivno rokovali in delali po vsebini pravilnikov in navodil, ki se nahajajo v zbirkah. Ogled smo nadaljevali z obiskom gradu v Slovenski Bistrici.

Po končanem kosilu, ko se je dan že nagibal k svojemu koncu, smo se pozdravili v pričakovanju srečanja v naslednjem letu.

Jožica Kolenc, Sekcija SVTK Celje

DECEMBER 2006

15

DOMA V EVROPI Potepanje po deželah Beneluxa z okolico V nekaj preteklih člankih sem opisoval potovanja po delih nekdanje skupne države (Makedonija, Sarajevo, Beograd…), letošnji osrednji dopust pa je bil namenjen ogledu političnega središča Evrope - Bruslja. Pravzaprav sta bila Bruselj in Belgija samo izhodišče za potovanja in izlete v ostale države (Nizozemska, Francija, Luksemburg, Anglija, Nemčija…).

Tak obsežen projekt pa je bil mogoč iz dveh razlogov. Prvič, z ženo sva imela priložnost stanovati v prijateljevem stanovanju v središču Bruslju v času, ko je on bil na dopustu doma v Sloveniji, in drugič, vlaki v Evropi so tako hitri, da je preprosto zjutraj skočiti v Pariz ali London, po celodnevnem ogledu pa si zvečer zopet v Bruslju.

No, začetek poti ni bil tako obetaven. Mednarodni vlak Lisinski (296), s katerim sva začela potovanje, si je na poti do Muenchna nabral skoraj pol ure zamude in s tem sva zamudila EC vlak za Koeln. Vendar, glej, kako je to urejeno na zahodu! Ker je naš vlak zamujal, sva na postaji dobila potrdilo, s katerim sva lahko brez dodatka stopila v najhitrejši nemški vlak ICE, ki je na odseku Frankfuft - Koeln dosegel neverjetno hitrost 301 km/h. Sicer je imel povprečno hitrost preko 200km/h, hitrost med vožnjo lahko spremljaš na računalniškem prikazu (display-u).

Res enkraten občutek, ko med vožnjo, ki poteka del poti ob avtocesti, spremljaš, kako zaostajajo za tabo vsi hitri mercedesi, BMWji, audiji…

Tu pa kot železničar dobiš občutek pomembnosti in moči, predvsem pa konkurenčnosti v primerjavi z avtomobili pa tudi letalskimi prevozniki.

Kot sem že v uvodu zapisal, je bilo središče najinega potovanja belgijska prestolnica Bruselj.

Belgija ima ozemlja za Slovenijo in pol, prebivalcev pa je dobrih 10 milijonov. Srečaš seveda prebivalce vseh evropskih držav, ki so zaposleni v številnih institucijah Evropske zveze (EZ). Sam Bruselj z okolico ima slab milijon prebivalcev.

Najino prvo prijetno presenečenje naju je čakalo takoj na začetnem sprehodu po Bruslju. Na stavbi Berlaymont (ima značilen tloris v obliki črke x in je bila dolgo razpoznavni znak Evropske komisije) sva zagledala dolg transparent, na katerem je pisalo v angleščini in slovenščini: »Slovenija, dobrodošla v območje evra!«, spodaj pa je bil naslikan en slovenski evro s Primožem Trubarjem. Nekaj dni pred najinim prihodom je bila Slovenija slovesno potrjena v evro območje.

Res veličasten je bil pogled na ta transparent in kot Slovenca v Bruslju sva bila ponosna.

Naslednjega dne sva si ogledala Evropski parlament. Tudi tu je prijetno vihrala slovenska zastava in poleg ostalih tudi slovenski napis za parlament. Pri ogledu sva dobila slušalke in lepo v slovenščini poslušala predstavitev. Tudi tu dobiš kot pripadnik majhnega naroda občutek pomembnosti in enakopravnosti med evropskimi narodi.

Sicer pa je življenje v Bruslju, kot drugod po Evropi, relativno drago. Najemnina za stanovanje velikosti 60m/2 znaša prek 150.000,00 SIT, cena piva nanese do 800,00 SIT. Pa tudi cene v trgovini so precej višje kot pri nas. Relativno poceni je le mestni prevoz s podzemno železnico. Se pa človek kaj hitro privadi na cene v evrih, tako da ni bojazni, da nam po novem letu v Sloveniji nova valuta ne bi hitro prišla pod kožo.

Naj na kratko opišem še nekaj zanimivosti, ki so mi ostale v spominu ob ogledu ostalih evropskih

mest.

Ostende: pristaniško belgijsko mesto, kamor je nekoč vozil expresni vlak Split - Ostende - Split.

Brugge (Belgija): starodavna prestolnica Flandrije, res čudovito ohranjeno srednjeveško mesto, vredno ogleda.

Knookke: turistično mestece ob severnem morju.

Tu sva se tudi kopala, plaža umetna mivka, polno kopalcev, precej drugačno vzdušje kot na Jadranskem morju.

Antwerpen: eno največjih svetovnih pristanišč, ob reki Schelde, 88 km oddaljeno od morja.

Gent: univerzitetno mesto, srednjeveško mestno jedro s številnimi cerkvami, arhitekturnimi posebnostmi in rožami.

Amsterdam: glavno mesto Nizozemske, mesto koles, ki jih vidiš na tisoče; imajo tudi prave velike garažne hiše za kolesa. Zanimiva vožnja z ladjicami po številnih kanalih v mestu.

Značilnost tega mesta je tudi četrt rdečih svetilk, kjer dekleta za denar vsaka v svoji izložbi prodaja spolne usluge. Velika ponudba, vsaj na videz malo povpraševanja, bolj ogledovanje, med publiko tudi veliko najstnikov, v tem mestu se v coffee shopih droga dobi legalno.

V neposredni bližini in zidovih pa zaudarja po urinu. Tudi to je Amsterdam, po drugi strani pa poln galerij in muzejev, midva sva obiskala Van Goghov muzej.

Luksemburg: državica z istoimenskim glavnim mestom, osemkrat manjša od Slovenije, slabe pol milijona prebivalstva. Simpatično mesto Luksemburg je eno od treh (poleg Bruslja in Strasbourga) glavnih mest združene Evrope. Tu je središče Evropske investicijske banke, Evropskega statističnega urada Eurostat, Evropskega sodišča in generalnega sekretariata Evropskega parlamenta.

Strassbourg: v tem francoskem mestu je središče Sveta Evrope, tu je sedež Evropskega sodišča za človekove pravice in tu plenarno zaseda Evropski parlament. Čeprav delitev evropskega parlamenta na Strasbourg in Bruselj povečuje stroške, se Francozi ne dajo in so zgradili novo, arhitekturno zelo moderno zgradbo za delovanje Evropskega parlamenta.

Pariz: najhitrejši belgijski vlak Thalys te za doplačilo 11 EUR na FIP karto prepelje v uri in pol v tristo kilometrov oddaljen Pariz. Pariz je glavno mesto Francije, eno najpomembnejših svetovnih kulturnih središč. Številne znamenitosti (320 m visok Eifflov stolp, Elizejske poljane z Napoleonovim slavolokom zmage, okoli katerega se steka dvanajst cest v rondo, muzej Louvre, katedrala Notre dame na otoku v Seni) vedno znova presenečajo in očarajo. Še nekaj zanimivih iz Pariza: ko sva v muzeju Louvre iskala Da Vincijevo Zadnjo večerjo (prav takrat se je pri nas vrtel film Da Vincijeva šifra, ki je bil posnet tudi v Louvru), so nam povedali, da ta znamenita slika sploh ni v Parizu, ampak je shranjena v muzeju Italiji.

Pod Eifflovim stolpom, kjer se tarejo množice turistov, se sprehajajo tudi do zob oboroženi policisti z avtomati v rokah. Tudi to je danes Pariz.

London: z vlakom Eurostar, ki pelje približno tristo kilometrov po kopnem in še cca. petdeset kilometrov pod morjem pod Rokavskim prelivom, prispeš iz Bruslja v London. Vožnja v eno smer traja uro in pol, v drugo pa tri ure in pol.

Tako vsaj piše na vozovnici. In kje tiči zajec?

Ja, v časovnem pasu, saj je potrebno uro prestaviti enkrat naprej in nato zopet nazaj. Tako traja

potovanje v resnici dve uri in pol. Za vstop v vlak Eurostar je potreben poseben pregled na posebnem predelu postaje, saj je postopek povsem podoben kot na letališču. Cene za ta vlak pa so precej nižje, kot so bile pred leti, ko FIP vozovnica sploh ni veljala.

London je seveda povsem posebno mesto.Cestni promet se odvija po levi strani, zato imajo vozila volane na desni strani. Turisti morajo biti pozorni pri prehodu ceste, saj vozilo prihaja iz nasprotne smeri kot drugje po Evropi. Zato pa na prehodih za pešce na tleh opozorilno piše GLEJ LEVO ali GLEJ DESNO, da se ne zmedeš. Londončani so zelo prijazni in ustrežljivi gostitelji. Žal niso tako prijazne njihove cene, ki so za naše pojme

astronomske. Angleži imajo svoj denar funte. Če pa menjaš evre, ti vzamejo več kot 20% provizije, veliko na boljšem pa nisi tudi potem, če v Bruslju menjaš obratno. Dobiš občutek, kot da so Angleži jezni na Evropejce zaradi evra, mi pa se jezimo na Angleže, ker ga niso sprejeli.

Tudi v Londonu je čutiti poostrene varnostne ukrepe zaradi bojazni pred teroristi.

Pred Downing Street 10, kjer domuje britanski premier Tony Blair, je bilo tudi več policije kot nekoč. Pa vendar so se pred najinimi očmi odprla železna vrata in pripeljal je srebrn BMW in za volanom sam Tony Blair. Ura je bila dvanajst, ne vemo, ali je predčasno zapustil službo ali si je zaželel, da se sam kam zapelje. Če tega ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela dogodku. Pač, to so pa Angleži. Obiskala sva tudi posest, kjer je živela pokojna princesa Diana. Čutiti je, da je priljubljena princesa še vedno živa v srcih Londončanov.

Po štirinajstih dneh popotovanja po zahodni Evropi sva se počasi odpravila proti domu.

Ustavila sva se še pri mojih sorodnikih v Koelnu in nato končno prispela domov v Slovenijo. Z vlaki sva prepotovala približno 7000 km, videla dvanajst evropskih mest, utrdila prepričanje, da je tudi Slovenija del te Evrope, da je prepoznavna in da je lepo biti Slovenec in smo na to lahko ponosni. Zato pa se je lepo vrniti domov in se potem od tu znova odpraviti na novo pot.

Miran Prnaver

DECEMBER 2006

16

CELJANI NA BRNIKU IN NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM Da je vodstvo celjskega sindikata zelo dejavno, pričajo številne aktivnosti, med katerimi je tudi izletništvo, kateremu so člani zelo naklonjeni, saj z lahkoto napolnijo avtobus. Pri tem ne smemo pozabiti, da imamo prometniki v svojih vrstah izvrstnega vodiča, ki poskrbi, da so izleti dobro organizirani in udeleženci izvejo čimveč o obiskanih krajih, tako v domovini, kot v tujini. Še posebej pohvalni pa so delovni izleti, kjer naši člani spoznajo objekte, s katerimi se sicer verjetno ne bi nikoli srečali. V zadnjem času smo si poleg raznih turističnih znamenitosti (gradovi, rudnik, muzeji) ogledali še krško nuklearko in nazadnje kontrolo letalskih poletov v Ljubljani in na Brniku. Ker smo prometni ljudje, nas je delo v kontrolnem stolpu še posebej zanimalo. Če se na izletih nekateri prekomerno sprostijo, smo vsi z zanimanjem prisluhnili delu, ki je sorodno našemu, a ga doslej nismo poznali. Pa še to. Tudi v kontroli poleta so zaposlene ženske, kot pri nas prometnice.

Po strokovnem ogledu kontrole zračnega prometa smo nadaljevali turistični del poti proti Celovcu. Spotoma smo se ustavili na Ljubelju, kjer je bilo nemško taborišče, podružnica Mathausna.

Okoli tisoč taboriščnikov iz vseh koncev Evrope je delalo pri predoru Ljubelj in okrog 200 jih je umrlo. Danes so na tem mestu

spomenik in ohranjeni ostanki taborišča.

Naš prvi postanek je bil na Gosposvetskem polju, kjer smo si ogledali romarsko Marijino cerkev, vojvodski prestol, kjer so ustoličevali koroške vojvode. Na poti na Krnski grad smo se peljali čez polje, kjer je bilo slovito mesto Virunum, ki so ga zgradili Rimljani in je bilo upravno središče Norika, kot danes Celovec. V bližini Krnskega gradu je cerkvica sv. Petra in Pavla, pod njo pa je nekoč stal knežji kamen, kjer so do leta 1414 ustoličevali slovenske kneze. Danes je na tem mestu travnik s turistično oznako. Celovec, glavno mesto dežele Koroške, ki je bil nekoč slovenski in v njem živi še precej Slovencev, nudi precej zanimivosti, ki smo si jih, poleg mesta, tudi ogledali. Še posebej atraktiven je 'minimundus', park, kjer so prikazane miniaturne znamenitosti s celega sveta. Tu najdemo tudi miniaturno Plečnikovo zgradbo iz Ljubljane. Vračali smo se čez Prevalje, kjer smo zaključili z večerjo. Čeprav je bilo celodnevno potovanje nekoliko utrudljivo, se je splačalo, saj smo videli mnogo zanimivega in poučnega. Takšnih izletov si naši člani še želijo.

Marjan Mally

10. JUBILEJNI KOLESARSKI MARATON SŽPS V soboto, 26. 08. 2006, je potekal 10. jubilejni kolesarski maraton, ki ga organizira Sindikat železniškega prometa Slovenije. Kljub napovedi slabega vremena smo se zbrali na železniški postaji Jesenice. Na pot proti Vršiču smo krenili malo pred 9. uro. Prvi postanek smo naredili na Jasi v Kranjski Gori, si napolnili pljuča z zadostno količino kisika in pognali pedala v višave, ki so se nahajale pred nami. Eni hitreje, eni bolj izletniško počasi, vsak s svojimi mislimi smo premagovali ovinek za ovinkom. Po prihodu na vrh Vršiča smo naredili daljši postanek, pojedli smo vsak svoj sendvič, oblekli topla oblačila in se pripravili na spust proti Trenti, nazadnje še preverili zavorne sisteme, si nadeli čelade in odrinili.

Pot po klancu in ovinkih navzdol je res zahvala nogam za trud in napore ob vzponu do vrha. Žal pa si v dolini vse prehitro. Zaradi ovinkov in peska pa je spust lahko tudi nevaren. V Trenti kratek postanek, da smo odvrgli prekomerna oblačila, se dogovorili o naslednjem postanku ter nadaljevali. Naš cilj je bil Most na Soči, kamor smo prikolesarili malo pred 16. uro. Prijetno kosilo, ki so nam ga pripravili prijazni gostinci v gostilni Štefan, je bilo ob kapljici pravo poživilo.

znali najti.

S tem maratonom se končuje tudi moja 10letna aktivna vloga pri organizaciji in vodenju kolesarskih izletov in maratonov. Deset let je dolga doba in menim, da je čas, da bi to delo lahko prevzel nekdo drug, s svežimi idejami in zamislimi.

Vseh podvigov si ne bi mogel zamisliti in jih speljati brez podpore in pomoči mnogih med vami. Vsem tistim, ki ste kakorkoli prispevali, da je moje delo bilo dobro organizirano in so vse te akcije bile izpeljane na skoraj profesionalni ravni, se ob tej priložnosti zahvaljujem.

Vsem, ki se maratonov niste udeleževali z izgovorom na vreme, sem vedno povedal, da je vreme moja skrb.

Ob koncu želim, da bi tradicijo, ki smo je začeli in, moram priznati, s težavo, a vendar kljub vsemu ohranjali, obdržali tudi v prihodnje, morda v povezavi z drugimi sindikati, mogoče celo na nivoju vse železnice.

Vedno bom pripravljen pomagati z nasveti pri organizaciji, če to bo želja organizatorja.

Lekso Stanojević

Tako se je končal 10. maraton in za nami je 10 let druženja in kolesarjenja. V tem času smo skupaj prekolesarili približno 1600 km, obiskali smo velik del Slovenije in obiskali kraje, za katere je malokdo vedel, da obstajajo in jih pred tem ne bi niti na zemljevidu

POLI MARATON Letošnjega 4. Poli maratona smo se udeležili tudi člani našega sindikata. Priznati moram, da kaj takega človek ne doživi vsak dan.

Maratona se je udeležilo rekordnih 6800 kolesarjev. Pogled na množico človeka tako prevzame, da kolo poganjaš z občutkom, ki ga ni moč opisati z besedami. To mora vsak doživeti. Veselo je bilo tudi po zaključku maratona. V sproščenem vzdušju smo se zabavali do pozne ure, do prihoda vlaka, ki nas je rahlo utrujene od vsega popeljal v objem najdražjih, ki so nas čakali doma.

Na svidenje naslednje leto, na 5. Poli maratonu.

Lekso Stanojević

DECEMBER 2006

17

TUDI V 2007 V TERME ZREČE NA DOPUST ALI POČITEK GO SŽPS je sprejel sklep, da bodo člani SŽPS imeli možnost koriščenja kapacitete (apartmaja) v Zrečah, ki nam ga ponuja Sindikat vzdrževalcev Slovenskih železnic. Ta apartma se nahaja v pritličju bloka, ki je oddaljen cca. 100 m od hotela in bazena.

Apartma ima kuhinjo z jedilnico, spalnico s štirimi ležišči, dnevni prostor in kopalnico.

Cena najema apartmaja je 8.500,00 SIT in vključuje najem, tri karte za kopanje, eno karto za kopanje in savno. Za posteljnino pa mora vsak poskrbeti sam.

Matjaž Skutnik

Kuhinja

Dnevna soba

Spalnica

PROMETNIKI NA TRIGLAVU! Panonski prometniki postaj Hodoš in Murska Sobota smo 20. avgusta 2006 izpolnili zamisel, da bi obiskali najvišjo točko naše države ali najvišji vrh v Julijskih Alpah - 2864 metrov visoki Triglav. Zamisel ali pobuda se je pojavila na lanskoletnem vzponu na Triglav, in sicer pri vlakovnem odpravniku Jožetu Gombocu in šefu postaje Matjažu Plehu, oba sta zaposlena na postaji Hodoš.

Ob 2. uri smo izpred postaje Murska Sobota krenili na začrtano pot proti Pokljuki. Po prvi malici in stilski preobrazbi (v planince, seveda) smo s Pokljuke (1400 m) krenili ob pol sedmih zjutraj. Pot nas je vodila mimo Vodnikovega doma (1817 m), kjer smo imeli drugo malico, nato preko Konjskega prevala (2020 m) proti domu na Kredarici (2515 m), kamor smo prispeli ob 12. uri. Na Kredarici smo opazovali helikoptersko reševanje madžarske planinke, kar je še malo bolj zabelilo že tako utrujene noge in glave tistih, ki so se na tem višavju znašli prvič. Po odstranitvi odvečnih nahrbtnikov (15 do 17 kg), taktičnem premisleku in napotkih vodje ture smo pot nadaljevali preko Malega Triglava do vrha. Kljub nenehnemu ropotu helikopterja (reševanje planinke tik ob nas), vetru in dežju pred samim vrhom smo prišli do začrtanega cilja ob 14. uri. Ker je vsemu temu sledilo lepše vreme, smo se po krstu novincev na tem vrhu in kratkem fotografiranju za spomin in dokaz obiska na vrhu Triglava z lažjim korakom spustili nazaj proti domu na Kredarici, kjer smo po kratkem veselju tudi prespali. Naslednjega dne nas je pot vodila nazaj po že znani in dobro »prešvicani« trasi proti Pokljuki. Tudi ta dan smo zaključili brez težav. Desimir, Srečko, Boštjan, Jelko, Boštjan, Roland, Lojzek, Jože in Matjaž, vsi udeleženci te ture, smo si bili edini v misli in želji, da prihodnje leto vzpon na Triglav ponovimo, ampak po drugi trasi.

Foto galerijo te zanimive odprave lahko vidite na www.lendava-tica-vun.info .

Matjaž PLEH

DECEMBER 2006

18

Gostinsko rekreacijski center TGM Žakelj d.o.o.

IOC Zapolje III/5, 1370 Logatec tel : + 386 1 759 11 70 fax : + 386 1 759 11 71 e-mail: info@grc-zapolje.si WWW.GRC-ZAPOLJE.SI

UGODNA PONUDBA ZA VSE ZAPOSLENE NA SLOVENSKIH ŽELEZNICAH Vsi zaposleni na Slovenskih železnicah imajo možnost uporabe športno-rekreativnih površin v Gostinskorekreativnem centru Zapolje pod naslednjimi pogoji: 

BAZEN : 20 % popusta od ponedeljka do petka 10 % popusta sobota in nedelja



SAVNE: 10% popusta vse dni v tednu



FITNES: 10% popusta na mesečno vstopnico



BADMINTON: 20% popusta za najem igrišča do 18. ure.

Vsi zaposleni na SŽ in njihovi ožji družinski člani se ob prvem prihodu na recepciji GRC Zapolje dokažejo z odrezkom od plače in osebnim dokumentom, za vsak naslednji obisk pa je dovolj, da pokažejo osebni dokument.

Pred dobrim letom smo prvič odprli vrata Gostinsko rekreacijskega centra Zapolje pri Logatcu. Izkazalo se je, da to ni velika pridobitev samo za Logatec, temveč tudi za širšo okolico. Zaradi široke ponudbe je naš slogan “Za vsakogar nekaj”.

Vsekakor je na športno rekreacijskem področju največja pridobitev bazen, ki je velik 25 X 8 metrov, poleg njega je še bazenček za malčke in masažni bazen. Obisk lahko nadaljujete v savna centru, igrate badminton v dvorani s šestimi igrišči ali pa pridobivate moč v velikem fitnesu »Napoleon«.

Sprostite se lahko v masažnem salonu in obisk nadaljujete v gostinskem delu. V restavraciji »Logatčanka« je prostora za 160 ljudi, če pa vam ni do hrane, se odžejate v baru ali vinski kleti. Ponudba ne bi bila celovita brez prenočišč. Prespite lahko v lepih in prostornih sobah, cenovno pa je ugodnejši hostel. Ponudbo zaokrožimo še z ustrezno opremljeno predavalnico in sejno dvorano.

GRC se nahaja 2 km izven Logatca, na koncu znanega Napoleonovega drevoreda. Več si lahko ogledate na naših internetnih straneh.

Vsi zaposleni na Slovenskih železnicah ste lepo vabljeni, da izkoristite ugodne popuste, ki smo jih pripravili posebej za Vas.

DECEMBER 2006

19

SUDOKU Kaj je sudoku?

Japonci so primerek igre našli v eni ameriški reviji pod imenom »Mesto števila« in jo prevedli v sudoku. Su pomeni številka, doku pa se prevede v »samski«. Leta 2004 je igra na Japonskem doživela pravi izbruh in se je preko ugankarskih časopisov razširila po svetu. Tudi ime igre se je uveljavilo zunaj Japonske in našlo svoje mesto v sodobnem izrazoslovju.

Pravila igre Sudoku Sudoku ni matematična igra. Številke bi prav lahko zamenjali s črkami ali kakimi drugimi znaki.

Celotno sestavljenko imenujemo mreža (9 x 9), malo mrežo (3 x 3) pa kvadrat - tega sestavljajo celice oziroma polja, v katerih so števila.

Vrstice in stolpce določamo tako, da najprej podamo številko vrstice, nato pa še številko stolpca: 4/5 pomeni vrstica 4 in stolpec 5. Kvadrati so oštevilčeni od 1 do 9 v bralnem zaporedju, torej 1, 2, 3 in 4, 5, 6 ter 7, 8, 9.

Prazna polja v dani mreži izpolnite s številkami od 1 do 9 tako, da bo v vsaki vrstici, vsakem stolpcu in vsakem kvadratu, vsaka izmed številk od 1 do 9 nastopala natanko enkrat. Vsaka igra ima logično in enkratno rešitev.

Stopnja težavnosti Za stopnje težavnosti se uporabljajo različni izrazi in to: - nižja raven, srednja raven in višja raven; - prva, druga, tretja, četrta in peta stopnja; - lahki, srednje težki, težki in vražji .

Avtorji sestavljank subjektivno določajo stopnjo težavnosti. Reševalec lahko pri reševanju »vražje« sestavljanke nima nobenih težav, pri lahki pa jih ima. Zaradi tega si bo vsak sam določil stopnjo težavnosti.

Igro sem poskušal sestaviti tako, da bo sprejemljiva za vse, to pomeni za začetek lahki sudoku. Upam, da se boste zabavali in malo razgibali možgane.

(MŠ)

DECEMBER 2006

Življenje ni raven in enostaven hodnik, po katerem potujemo svobodno in nemoteno, temveč labirint poti, med katerimi moramo , izgubljeni in zmedeni, ter tu in tam zadržani v slepi ulici, najti svojo pot. Toda vedno, če le imamo vero, se nam bodo odprla vrata, morda ne tista, na katera bi sami pomislili, ampak tista, ki se bodo na koncu izkazala za prava.

Zato naj se Vam v letu 2007 odpro vrata, katera bodo prinesla veliko sreče, zdravja, zadovoljstva in poslovnega uspeha!