Prometnik 82 by sindikat szps

Leto XII Številka 82 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE JUNIJ 2007

Fotograf: Robert L. Horvat

KAZALO

UVOD Predpoletna vročina se je že kazala, segrevala je naše duše in telesa. Krvni obtok je bil na železnici spodbujen z izborom novega generalnega direktorja, gospoda Petra Puhana. Predstavitev je izzvenela optimistično, realni pogledi in dokaj širok spekter prepoznavanja tudi bolj specifičnih problemov, ob istočasnem poudarjanju neizkoriščenih potencialov, notranjih rezerv in pomembnega vpliva državnega programa na dolgoročni razvoj slovenskih železnic, vse to pozitivno sprejemamo. Ob tem si želimo, da nekih negativnih prizvokov ne bo slišati. Zato pa smo v tej številki predstavili nekaj delovnih mest, ljudi in dejavnosti, ki vplivajo na vsakdanjo podobo in počutje železničarjev in navsezadnje tudi naših strank, potnikov. Ker je blizu poletje in dopusti, je vsebina tudi malo bolj sproščena, čeprav se v posameznih prispevkih dotika in opozarja na dejanske težave zaposlenih, ki so vse prevečkrat preslišane in spregledane. Poleg temeljnih načel in smisla sindikalnega delovanja pa je v ozadju vedno potrebno tudi poiskati možnosti za članstvo, da se skozi leto prebije s čim manjšimi stroški. Izračun je lahko enostaven: ali dobiš 100 Ä ali pa ti jih ni potrebno plačati. To slednje se vam ponuja v naših ugodnih apartmajih, akcijskih prodajah v trgovinah, ugodnih ponudbah v zdraviliščih, novost je možnost sklepanja življenjskega varčevanja preko osebnega zavarovalnega agenta. Nikakor pa ne gre pozabiti na naše res tradicionalno srečanje na družabno-športnih igrah. Letos so bili organizatorji OO Zidani Most, ki so nas v Sevnici 9. junija gostoljubno sprejeli in pogostili. Prijeten in sproščen dopust tudi ob branju Prometnika.

Reorganizacijski poporodni krči ali nekotroliran abortus?

Sindikalna povezovanja

Ujeto v objektiv

Usoda naših spalnikov

Poklic vlakovodje in predstavitev obraza

Potniška postaja Ljubljana center Evrope

Cokla ~ Kapo dol!

Postajališče v Radečah

Srečno upokojenci

30 let zvestobe železnici

Železniške postaje so naše ogledalo - 2.

Čuvajnica Lipa

Ticketing

Nekaj preventivnih ukrepov

Intervju: Aleš Prijatelj

Le čevlje sodi naj kopitar

Železničarski dom v Kranjski gori

Dan žena in materinski dan

Oddih, planinstvo, šport

Težko priborjena slovenska zastava

V Medjugorje se da tudi (skoraj) priti z vlakom

Preprečite pokojninsko vrzel

Marjetica v Moravskih toplicah

Zdravilišče Laško

Terme Olimia

Velog akumulatorji

Sindikalni feferončki

Družabno-športno srečanje: Sevnica, 9. junija 2007

Urednik Urednik: Damjan Rak Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddajo do 25. Avgusta 2007 na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni naslov: info@sindikat-szps.si ali damjan.rak@slozeleznice.si ! Telefonske številke : Predsednik : 031 347 626 Sekretar : 041 751 304 Glavni urednik: 031 618 726 Č asopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT Časopis ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Urednik : Damjan Rak Odgovorni urednik : Damjan Rak

Lektoriranje Lektoriranje:: Danica Prnaver Oblikovanje : Zdravko Munda Naslov uredništva : SŽPS Uredništvo ččasopisa asopisa ul. OF 7 1000 Ljubljana -12-146, (01) 29 -12-147 Telefon : (01 (01)) 29 29-12-146, 29-12-147 E-pošta: info@sindikat-szps.si Www.sindikat-szps.si

čaja iz 11. to čke tarifne informativnega zna značaja točke priloge 3 zakona o DDV po katerih se čuje DDV po stopnji 8,5 %. pla plačuje Č čno v nakladi 1000 asopis izhaja mese Časopis mesečno izvodov.

čne izdelke Glasilo šteje med grafi grafične

JUNIJ 2007

REORGANIZACIJSKI POPORODNI KRČI ALI NEKOTROLIRAN ABORTUS?

Daleč je že 1. 1. 2007, vsa dogajanja v postopkih sprejemanja reorganizacijskih aktov, kasnejši vse večji zapleti in nedifinirane ter nejasne zgodbe z novimi pogodbami, ki so vse prej kot pravočasno in pravilno dospele zaposlenim v roke. Dolgo časa smo v Sindikatu železniškega prometa Slovenije pisno, javno in s pozivi opozarjali snovalce reorganizacijskih dokumentov, da so določene stvari v popolnem nasprotju s poslovno logiko, s stvarnim dogajanjem na terenu, načinom opravljanja same izvršilne službe. Opozarjali smo na odločitve, ki bi zaradi neznanih razlogov peljale miren tok redosleda dela v krive tokove, brzic in vrtincev ter ponikalnih pasti polnih. Po skoraj pol leta se, lahko rečemo, srečujemo z dogodki, ko prav vsi ugotavljajo, da je bila takšna reorganizacija sama po sebi nesmisel, ker ni prav ničesar spremenila, predvsem pa ne dala rezultatov. Zato je skoraj gotovo, da bomo šli še v en, najbrž ne zadnji krog finalizacije reorganizacije, kjer je zopet vse možno in odprto. Vsem nam je jasno, da so potrebne spremembe, žal pa samo nekateri

kažemo na težave pri koordinaciji delovanja posameznih organizacijskih struktur in njihovem samozadostnem prepričanju in oholih pogledih njih vodij, ki se čutijo nedotakljivi in hkrati najpomembnejši v spektru delovanja sistema naših železnic. Stalna vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena, predvsem z vidika organizacijske podrejenosti posameznika in pa na drugi strani stari praksi po poskusih nadzorovanja teh strokovnih struktur z danes nižjih nivojev upravljanja podjetja, prinašajo zmedo, konflikte, zamike pri resnem delu, celo zamere in vse več tudi nekakšnih tihih poskusov sanacije napak reorganizacijskih aktov z novimi bonusi, strokovnjaškimi dodatki in tudi s spreminjanjem pogodb, ki so fiktivne samo v nazivu in realne v izvedbenem, plačilnem delu. Tak način dela sicer potrjuje našo tezo, da je bila reorganizacija pomanjkljivo pripravljena in še slabše izvedena. Žal pa problemi ostajajo, rešitve pa se iščejo vse drugje, kot pa bi jih v ta namen iskali poznavalci širšega poslovnega znanja ne samo ozkih ali celo omejenih poznavanj in

razmišljanj. Žal ali pa tudi ne, se iz strokovnjaka v managerja ne moreš kar preleviti kot kača. Je treba sleči kožo, biti malo na vročem asfaltu, okusiti nevarnosti konkurence, se boriti za osnovno preživetje. Varovanje družine pred vsiljivci je zahteven in zelo dolgotrajen proces, kjer je potrebno hraniti ves podmladek, skrbeti za že dolgo odrasle in dajati pogoje, da mlade, sveže ideje zaživijo. Če teh pogojev ni ali pa jih ne želimo priznati in zagotoviti, se vse skupaj izjalovi, lasten obstoj pa je samo kratkoročno dejanje, ki mora biti kaj hitro končano, včasih tudi grobo. Zvonec na čelu mora usmerjati tja, kjer so plodna tla, ne pa vseskozi biti zadnjo plat in reševati svoje rogove. Spoznanje, da smo vendarle imeli prav, ko smo nasprotovali tako zastavljeni reorganizaciji, se kaže za pravilno. Žal pa to potrjuje zmeda in zmešnjava, ki so jo zakuhali in jo začinjajo pisci recepta in kuharji te župce. Velik lonec vroče juhe pa se dolgo hladi. Kaj hitro koga popari po prstih. S tega vidika si želimo samo to, da bodo reorganizacija in njeni avtorji doumeli, da je nujno potrebno tega nedono-šenčka izdatno vitaminsko napajati pa tudi odstraniti škodljive klice. Pomaga že zamenjava osebnega zdravnika

Damjan Rak

JUNIJ 2007

Fotografiral: Damjan Rak

SINDIKALNA POVEZOVANJA Obletnica stavke na slovenskih železnicah 18. maja je bila v Ljubljani 10. obletnica splošne železničarske stavke, ki je bila izvedena leta 1997, ki je bila po stavki leta 1988 ena najodmevnejših stavk železničarjev, znana tudi po enotnem nastopu in trdnosti sindikatov pri medsebojni podpori. Vsaka stavka ima svoj pomen, pomeni določeno prelomnico, prav tako pa spomin nanjo odraža določeno stanje duha v družbi. Tako lahko rečemo, da je tudi spomin na to stavko določen vzgib in opomnik ter vzpodbuda k dvigu kvalitete medsebojnega sindikalnega sodelovanja, ki se vse bolj odraža tudi v dejanjih in je gotovo pozitiven pristop, ki omogoča vsem članom vseh sindikatov, da se bodo pri zaščiti svojih pravic in interesov zanašali na trdost in

Hasan Mehmedović in Jani Glavač ob obujanju spominov na stavko leta 1997

enotnost sindikalnega gibanja na slovenskih železnicah, po čemer pravzaprav naše sindikalno gibanje tudi slovi. Vsem železničarjem, ki so takrat sodelovali v stavki, globoka in iskrena hvala. Tistim na postajah Ilirska Bistrica, Koper, Sežana,

Nova gorica, Tezno, ki so prvi začeli stavko, bili tudi prvi suspendirani, kot tudi vsem, ki so z udeležbo na protestu v Ljubljani in z zaščito sindikalnih prostorov pred intervencijo takratne policije, branili naše skupne ideale in pravice.

Kongres KNSS Konfederacija novih sindikatov Slovenje Neodvisnost, sindikalna centrala, v okviru katere deluje tudi naš sindikat, je 23. marca na svojem 6. kongresu v Rogaški Slatini sprejela spremembe statuta KNSS, ki dajejo jasnejše in sodobnejše organizacijske in operativne možnosti sodelovanja in vključevanja ter formiranja organov znotraj KNSS. S tem je uresničena tudi zahteva SŽPS, da se sodelovanje dvigne na višji nivo, omogoča direktnejše aktivno sodelovanje naših predstavnikov tudi na državnem nivoju. Na kongresu je bil za predsednika za naslednji mandat ponovno izvoljen Drago Lombar.

10. let SPVH Naši kolegi iz Hrvaške, Sindikat prometnika vlakov Hrvatske, s katerimi že več let zelo dobro sodelujemo, so 6. aprila praznovali 10. obletnico delovanja. Kot določen mejnik v njihovem mednarodnem sodelovanju smo bili na to svečanost povabljeni tudi predstavniki našega sindikata. V družbi najvišjih državnih predstavnikov Republike Hrvaške in vodstva Hrvaških železnic ter sindikalnih kolegov iz drugih hrvaških sindikatov smo s ponosom povedali, da je naše sodelovanje bilo v obojestransko korist, potrjuje pa tudi prepričanost in zavezo v nadaljnje uspešno sodelovanje.

JUNIJ 2007

UJETO V OBJEKTIV »Nepravilna lega zelene oz. rumene luči!« S tem naslovom je na moj elektronski naslov prispela fotografija predsignala »B« postaje Novo mesto. Poslal jo je eden od mnogih potnikov na vlakih, ki pa je slučajno tudi ljubitelj železnic, vendar v ničemer vezan na železnico. Potem je nastalo spodnje pisanje in razmišljanje, ki je privedlo do zaključka, da je vse prav, dokler nekdo ne vidi, da je narobe. Signalni znak, ki ga kaže signal na

Predsignal, ki jezi neželezničarje

posredovani fotografiji, je po še vedno uporabljanem Signalnem pravilniku 1 (v nadaljevanju pravilniku) signalni znak št. 13: "Pričakuj prosto", kar stroka gotovo še ima v glavi. Spornost omenjenega signalnega znaka se, sklepajoč po spremnem besedilu, ugotavlja na osnovi v pravilniku predvidene lege oz. zaporedja postavitve barv posameznih svetlobnih znakov. Laično

gledano, bi takšna razlaga pomenila, da če je v pravilniku na priložnostni sliki na mestu zgornje luči predvidena zelena luč, je takšna tudi obvezna in nedvoumna uporaba v praksi, leta pa zagotavlja jasno prepoznavnost in brezpogojno identifikacijo pomena signalnega znaka na posameznem signalnem sredstvu, v našem primeru predsignala "B" postaje Novo mesto. (Ob tem naj vas opozorim še na hudo pravopisno napako, saj se pojavlja zapis LASTNEGA

Foto: Arhiv SŽPS

IMENA KRAJA Novo mesto z zelo napačno navedbo, »Novo Mesto«, torej mesto z veliko začetnico. (Novo mesto, mesto v jugozahodni Sloveniji, središče Dolenjske.) Če nadaljujemo razpravo o umestitvi zelene luči v eno od dveh polj na tabli predsignala, torej ugotavljamo nepisano pravilo smiselne uporabe

pravilniku priložene slike 19, ki na prikazanem postavlja zeleno luč na zgornje mesto. Takšna razlaga bi lahko sledila tudi iz 2. odstavka 3. točke 1. člena pravilnika: »Pri popravilu in rednem vzdrževanju signalov, signalnih oznak in signalnih naprav se predpisane barvne luči, barvne odsevne luči, barve, oblike in lege signalov, signalnih sredstev, signalnih oznak idr. ne smejo samovoljno spreminjati.« Temu sledi še zapis 8. točke istega člena: »Signali, signalni znaki in signalne oznake se smejo rabiti samo za določene namene, v takšni obliki, velikosti in barvi ter v takšnem številu znakov, kot je predpisano v tem pravilniku in v ustreznih standardih JUS oz. JŽS.« Zelo pomemben del razlage je dejstvo, da je v omenjenem členu zapisano »predpisano«, kar nas vodi v prepričanje, da se upoštevajo vse ZAPISANE navedbe. V pravilniku ZAPISANA navedba pa govori, v opisu samega signalnega znaka 13 poleg slike 19, citiram: »pri svetlobnih predsignalih: dnevni in nočni znak: ena zelena mirna luč,« konec citata. Upoštevaje zgornje, pomeni, da moramo kljub slikovnemu prikazu samega signalnega znaka 13 upoštevati ZAPISANO predpisano dejstvo, da mora ob postavitvi uvoznega signala »B« postaje Novo mesto na predsignalu »B« zagoreti ena zelena mirna luč. Sledeč temu, bi zagotovo lahko

JUNIJ 2007

rekli, da je lega predsignala »B« postaje Novo mesto, kot je prikazan na posnetku, popolnoma pravilen in nedvoumen, saj upošteva vse zapisane in predpisane določbe pravilnika. Pojasnilo takšne razlage: Zgornja teza je nastala ob vzporednem upoštevanju dogajanj in razlage določb istega pravilnika v njegovem 33. členu, kjer v 6. točki demonstrira slikovno in besedno z ZAPISOM signalni znak 77 vlakospremnega osebja »pripravljeno za odhod«. V tej točki je za navedeni signalni znak predpisano, da se daje na način, da v dnevnem času vlakospremniki držijo roko vzdignjeno navzgor, v nočnem času pa vlakospremniki držijo ročno signalno svetilko z belo lučjo vzdignjeno navzgor. Ob tem sta poleg ZAPISANEGA prikazani tudi sliki 126 in 127, ki kot vlakospremno osebo prikazujeta človeško silhueto, ki daje ZAPISAN signalni znak. V lanskem letu smo bili vsi priča tragikomedije okoli nošenja kap vlakospremnega osebja. Začela se je s tem, ko je republiški prometni inšpektor zahteval, da vlakovni odpravnik ne sme odpraviti vlaka, dokler vlakospremno osebje ne bo oddalo primernega, predpisanega signalnega znaka na predpisanem mestu in v predpisani obliki. Ker je bilo vlakospremno osebje na garnituri vlaka, namesto na peronu, ker ni imel službene kape na glavi, vlakovni odpravnik ne bi smel odpraviti vlaka. Ker je to

storil, ko je vlakospremnik stal na peronu, ter oddal PREDPISAN signalni znak, vendar pa na glavi ni imel službene kape, je s strani prometnega inšpektorja dobil prigovor in začela se pravljica z naslovom SLUŽBENE KAPE VLAKOSPREMNEGA OSEBJA, kjer se še danes ne ve, kdo je bil volk in kdo Rdeča kapica, kdo pa dobri lovec, ki je poskrbel za srečen konec. Trenutna, vprašanje pa, če zadnja, ker jih je bilo že veliko si nasprotujočih na to temo, razlaga je sledeča, pri tem pa povzemam bistvo vseh dosedanjih argumentov za in proti nošenju službene kape: - Signalni znak vlakospremnega osebja, ki sodeluje pri odpravi vlaka, se daje z roko, vzdignjeno navzgor, v nočnem času pa vlakospremniki držijo ročno signalno svetilko z belo lučjo, vzdignjeno navzgor. - Nošenje službene kape ob sodelovanju pri odpravi vlaka ni obvezno, ker takšna razlaga lahko izhaja samo iz prikazane silhuete na slikah 126 in 127 v 6. točki 33. člena Pravilnika 1, ki pa je zelo pavšalna, ker bi dobesedni prevzem slike v prakso lahko pomenilo tudi to, da je lahko vlakospremno in tudi postajno, premikalno ali progovno osebje samo moškega spola, ker se iz slik lahko predvideva, da so na njej upodobljene osebe moškega spola. Zaključek Če je torej za signalni znak 77 bistvenega in osnovnega pomena ZAPISANO besedilo, prav

gotovo enako velja tudi za signalni znak 13, kar pomeni, da je slikovni prikaz v primeru signalnega znaka 13 pomemben za barvo signalne luči, ne pa za njeno pozicijo na signalni tabli predsignala. Ta k š n a , s k o r a j d o k t o r s k a dizertacija z moje strani je podana v vednost tudi pristojnim na HSŽ, pa poglejmo, ali sem doktoriral ali samo nakladam. V času do izdaje sem obveščen, da je, upoštevajoč JUS standarde, zaporedje luči določeno, kot jih prikazuje slika, pa še predsignal je bil, primerno pravilniku, pravilno, predpisano in funkcionalno urejen. P.S.: Beseda ni konj, premakne pa za dva. Damjan Rak

Zdravnik že ve Rešilec pripelje na nezgodni oddelek moškega, ki je bil poškodovan v prometni nesreči. Z njim so pripeljali tudi ženo, ki je bila le malo opraskana. - Zdi se mi, da je nevarno ranjen, je rekla žena. - Bojim se, da je že mrtev, je povedal zdravnik. - Nisem, ne, je protestiral ranjenec. - Tiho bodi in ne ugovarjaj! Bo pač gospod zdravnik bolje vedel, ga je utišala žena.

JUNIJ 2007

USODA NAŠIH SPALNIKOV Ob osamosvojitvi Slovenskih železnic leta 1991 se je v našem voznem parku znašlo tudi skoraj štirideset primerkov Gošinih vagonov serije WL, med potniki bolje poznanih kot spalniki, ki so do takrat pripadali ŽG Ljubljana pod okriljem tedanjih Jugoslovanskih železnic. Žal pa se je po vojni število mednarodnih brzovlakov močno zmanjšalo, s čimer je upadla potreba po tovrstnih vagonih. Cela množica skoraj novih spalnikov, nekateri so bili takrat stari komaj nekaj let, je bila tako čez noč obsojena na propad, nekateri na dolgoletno počasno gnitje, drugi na skorajšnjo kasacijo. Razumljivo je, da bi bilo ob prenehanju prometa proti jugu praktično nemogoče najti tržno nišo za vseh štirideset primerkov, zato pa je toliko manj razumljiva odločitev o uničenju skoraj celotne serije vagonov, med njimi tudi precej zelo sodobnih, ki bi bili zdaj stari komaj kakšnih 20 let, kar je za vagon vse prej kot veliko. Danes nam je lahko pošteno žal za takratne nenadne in nerazumne odločitve, ko z žalostjo in grenkim priokusom ugotavljamo, da smo v širšem evropskem prostoru ena izmed redkih železnic, ki v svojem voznem parku nima ustreznih vagonov za daljinski nočni promet. S tem je tovrstna ponudba Slovenskih železnic povsem odvisna od drugih železniških uprav, ki svoje vagone na mednarodnih vlakih vozijo preko Slovenije. In z njimi seveda tudi bolj ali manj uspešno služijo. Še posebej velja omeniti, da so vagoni dveh tujih železnic, ki bodisi v izvirni bodisi v modernizirani verziji vozijo po naših tirih, v osnovi povsem enaki našim spalnikom. Nehote se nam poraja vprašanje, ali ni bil odpis toliko sodobnih vagonov vprašljiv tudi z vidika dobrega gospodarjenja z javnim družbenim premoženjem... Kljub vsemu pa sta bila dva izmed teh vagonov še kar nekaj let v prometu, formalno sicer preštevilčena in preobeležena v ležalnik, vendar pa je njuna notranja oprema ostala nespremenjena. Vozila sta na oprtnem vlaku Adrie Kombi iz Ljubljane proti Nemčiji. Eden izmed njiju je bil prebarvan v bel oplesk omenjenega podjetja, kot sta bili do pred kratkim dve lokomotivi serije 363, drugi, Bc 51-10 026, pa je ohranil tudi svoj zunanji izgled z značilnim temno modrim opleskom in belima črtama. Konec leta 2004 pa je bil ukinjen tudi ta vlak in omenjena vagona s tem odstavljena. K sreči se je Bc 51-10 026 vse do pred kratkim nahajal na Ptuju in sta tako notranjost kot zunanjost še vedno v odličnem stanju ter dobro ohranjena. Ob tem se kar sama po sebi ponuja zamisel o muzejski zaščiti tega vagona. Ta bi bil več kot dobrodošel, če ne kar nujen v muzejski zbirki novodobnih vozil, ki so se ali pa se še bodo v pričujočem obdobju poslovila od rednega službovanja na naših tirih. Spalnik je namreč pomemben košček iz mozaika voznega parka polpretekle dobe. Poleg tega je zaradi svojih tehničnih lastnosti omenjeni vagon tudi zanimiv prikaz razvoja potniških vagonov pri nas. Čeprav ob površnem pogledu še vedno nezmotljivo spominja na

vsem dobro poznane Gošine vagone (A) Bl, je tehnično precej bolj izpopolnjen in napreden, saj ima na primer povsem enake podstavne vozičke kot naši najsodobnejši vagoni EuroCity Aeelmt, ki so nekoč vozili v vlaku Mimara. Predstavlja tudi eno izmed prvih generacij vagonov, v katere kot izolacijsko sredstvo niso več vgrajevali azbesta. Če pa na stvar pogledamo še širše in si zamislimo muzejski vlak čez morda nekaj desetletij, dobi ohranitev spalnika povsem nove razsežnosti! Njegovo zaščito podpira tudi Železniški muzej, ki bi ga, v kolikor železnica zagotovi primerno garažno mesto, z veseljem sprejel pod svoje okrilje. Le bolj ko ne srečnemu naključju smo lahko hvaležni, da se je vsaj en primerek spalnika tako dobro ohranil v svoji izvirni podobi. Z njegovo muzejsko zaščito bi lahko vsaj delno popravili napako, ki se je zgodila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Žal pa so v začetku marca zaradi pričetka rekonstrukcije ptujske postaje vse tam deponirane vagone odpeljali na Tezno, kjer so vozila bistveno bolj ogrožena pred klateži in objestneži. Samo spomnimo se množice teh spalnikov, ki so dolga leta propadali prav tam. Večina jih je

Ko bi kabine govorile...

Fotografiral: Tilen Šetina

do danes že bila kasirana, sedem pa jih še vedno čaka na acetilenske rezalnike. Tem se je zdaj pridružil tudi Bc 51-10 026. Zanj je nujno potrebno priskrbeti ustreznejše, varnejše mesto ter ga seveda obvarovati pred kasacijo. Resnično upamo, da se bodo odgovorni zganili ter ustrezno poskrbeli za spalnik! Že v prejšnji številki Prometnika smo pisali o usodi poslednjih dveh tričlenskih gomulk, ki nam ju žal ni uspelo muzejsko zaščititi. Morda pa je ohranitev spalnika pravi trenutek, da se tudi glede ohranjanja sodobne premične tehniške dediščine končno prične premikati na bolje ... Tilen Šetina

JUNIJ 2007

POKLIC VLAKOVODJE IN PREDSTAVITEV OBRAZA Martin Prelc, vlakovodja s postaje Koper Tovorna postaja Koper premore kar tri vlakovodje, ki nosijo naziv ena, dve in tri. Vsak je zadolžen za svoje delo in če sta drugi in tretji na terenu, mora prvi opraviti še njuno delo. Delo pač mora biti opravljeno, kar pomeni slab tehnološki proces. »Šefi nam vedno govorijo, da moramo popraviti vse, kar je narobe, potem pa smo za vse mi krivi,« pravijo vlakovodje, ki so včasih kar preobremenjeni z delom, ki nekako niti ne sodi v njihov osnovni poklic.

pregled. Šele po osmih mesecih je iz Ljubljane dobil odgovor, da ni bilo prostega mesta za strojevodjo in da ni bil sprejet. »V Divači so mi nato povedali, da o tem niso odločali oni, temveč v Ljubljani na vleki. V Ljubljani podpisani Oblak pa trdi nasprotno,« pripoveduje Prelc in nadaljuje, »lani sem ponovno vložil prošnjo, ki je bila brez odgovora. Klical sem Berdajsa v Ljubljano, pa ni bil nikoli dosegljiv. Pri moji prvi prošnji sem se včlanil v sindikat strojevodij, kjer so mi obljubili, da mi bodo pomagali. Ker mi niso, sem razočaran izstopil iz njihovega sindikata. Če sem pošten, doslej nisem bil zadovoljen še z nobenim sindikatom, ker se vsi preveč ukvarjajo s politiko in premalo z delavci in njihovimi težavami.« Ne prenesem krivice »Sedaj opravljam delo, ki ga pač moram za preživetje, čeprav ni to, kar bi si želel. Kaj morem, sem pač takšen, da ne prenesem krivice in se uprem, kar nadrejenim ni všeč in zato ne morem napredovati, kar pomeni, da moraš tudi na železnici molčati.«

Martin Prelc

Fotografiral: Marjan Mally

Martinova življenjska zgodba Za Martina so nas že poprej obvestili, da bo naš pravšnji sogovornik. Toda, ko smo ga obiskali na delovnem mestu, je bil polno zaposlen in se sploh ni zmenil za nas. Ko smo se vrnili v času malice, se je razgovoril in nam zaupal svoje razočaranje nad železnico. Martin Prelc je doma v Brkinih, v Podgradu pri Vremah. Na železnici je zaposlen že 15 let, pa še vedno ni našel poklica, ki si ga je želel. Temu pa je kriva železniška birokracija, ki ne prenese svobodnega razmišljanja, kaj šele ugovarjanja. Po poklicu je elektrotehnik, ki se je po šoli zaposlil v sosednji Italiji kot avtomehanik. Potem ga je prijatelj prepričal, da se je vrnil domov in se zaposlil na železnici, kjer naj bi bil bolj zadovoljen kot v tujini.

Brez besed Medtem ko nas Martin zapusti v bifeju, kjer čakamo, da nam sprostijo zaparkirani avtomobil, vprašamo, ali je v tem lokalu vedno takšna zasedenost pri malici. Povedo nam, da je vsak dan od 9. do 12. ure železničarjem težko priti do toplega obroka hrane, kajti največ jih pride na malico od zunaj in ti popolnoma zasedejo tako mize kot parkirišče z avtomobili, čeprav bi naj bil lokal namenjen prvenstveno železničarjem. Povrhu pa ob nedeljah sploh ni tople prehrane. Železnici pa je, očitno, za svoje delavce kaj malo mar, kako je z njihovo prehrano, pa čeprav gre za zdravje in potem nepotrebne bolniške, povečane stroške, težave s tehnološkim procesom, pomanjkanjem ljudi, nadurami. Marjan Mally

»Vse mi je povedal, le tega ne, da moraš biti tiho. Po zaposlitvi pa so se začeli problemi.« V Sežani se je zaposlil kot vlakovodja. Z željo, da bi postal strojevodja, so ga poslali na zdravniški

JUNIJ 2007

POTNIŠKA POSTAJA LJUBLJANA CENTER EVROPE Vsem, ki se srečujete z nočnimi vlaki, potniki na teh vlakih in turisti, ali ste turisti na vlakih, je znano, da je najslabši del potovanja čakanje na postaji. Čakanje na vlak, na zvezo ali na jutro, ko pade odločitev, kam in kako. Ker je potovanje z vlaki postalo nekakšen turistični običaj, eksotika, saj se jih, razen delavcev, dijakov in študentov, za vožnjo z vlaki odloča le malo, sicer migracijam podvrženega človeškega potenciala, je to res sezonsko migriranje. Na daljših, mednarodnih relacijah pa je to v veliki meri tudi nočno premikanje iz enega v drugi del Evrope. Zaradi globalnih učinkov se tudi na SŽ že dolgo časa zgledujemo po sosedih in v nočnem času, nekako med 22. in 5. uro, nimamo odprtih čakalnic. Če so bile včasih non-stop odprte vse čakalnice na vseh postajah, jih danes ni več. Še blagajne so vse zaprte. Razen v Kranju, ki je iz ekonomskih in strokovnih vidikov nerazumljivo odprta vso noč, česar ni niti v prestolnici. V Kranju se sicer premika v smeri enake ureditve kot po ostalih postajah, blagajna je odprta, ko prodajo vozovnic opravlja potniški blagajnik, sicer je odprava na vlaku. Ni pa v prestolnici, ki bo v prihodnjem letu tudi center politične Evrope, srce gospodarskih dogajanj in toliko bolj na očeh Evropejcev, čakalnice za potnike. Nostalgičen videz postajne zgradbe se izgubi ob 22. uri, ko se zapre prehodna avla, ko se zaprejo vse blagajne, vsi lokali in čakalnica. Močno nočno varovanje, tako s strani ŽIP-a kot zasebne varovalne službe, ki redno in strogo patruljirajo vso noč po ploščadi, zaposlenim v nočnem času zagotavljajo, da se niti slučajno ne bi znašel kakšen brezdomec na stari klopci in bruhal čez dan nažicani liter »dobrovoljčka«. Žal pa taka ureditev pomeni tudi težave za potnike. Tiste, ki prispejo v Ljubljano, tiste, ki presedajo na druge vlake, in tiste, ki čakajo na zvezo z zamujenimi vlaki. Pojasnilo tistim potnikom, ki »težijo« zaradi zaprte čakalnice, je vedno na voljo. »Tako imajo urejeno vse prestolnice Evrope.« Morda pa se sramujemo, da ima naša prestolnica čakalnico, ki bi komajda lahko sprejela in nudila začasno zavetje kakšnim 20 potnikom, kaj šele kaj več v primeru večjih težav v prometu. Brezdomci že davno ne hodijo več po postaji, plačamo dve varnostni službi, da nam nadenejo in odstranijo ključavnico z vrat postajne avle, še vedno pa si ne dovolimo biti modrejši, gostoljubnejši, izvirnejši od Evrope, ne upamo si odpreti čakalnice. Na srečo posameznih srečnic imamo tu rezervno varianto, da se prijazno osebje ustrežljivo ponudi srečnim potnicam preskrbeti prenočišče v prostorih, sicer namenjenih njim, osebju namreč, za nočni počitek. Prijaznost, ustrežljivost, osebni pristop, skratka sami dobri elementi turističnega pristopa. Srečo je treba deliti, nesrečo pa v srečo spremeniti. Damjan Rak

Za 30 let zvestobe železnici

Ivan Pevec

Radko Kršić

Uroš Trkaj

30 LET ZVESTOBE ŽELEZNICI

Momir Plavšič

Željko Maček Fotografiral: Damjan Rak

JUNIJ 2007

COKLA ~ KAPO DOL! Pred vami je nova rubrika, poimenovali smo jo »COKLA ~ KAPO DOL!«, kjer bomo kritično kazali na slabosti s »COKLO« in pohvalno izpostavljali dobre plati železničarskega okolja in ljudi s »KAPO«. Priporočamo se za prispevke, namige, pobude, pohvale in predloge za odpravo »cokl« in seveda čim več »kap«! Urednik

POSTAJALIŠČE V RADEČAH Pred leti, v prvih izvodih našega časopisa, smo o stanju na starem postajališču Radeče, leseni zeleni baraki, postavljeni pred dolgimi desetletji, stran od urbanega središča, brez parkirišča, že pisali. V letu 1996 pa je bilo med postajama Breg in Zidani Most, na progi Dobova Zidani Most na novo zgrajeno postajališče Radeče. Prestavljeno je bilo na novo lokacijo, približno

Luže, odraz kraja ali vodilnih?

kilometer južneje, proti postaji Breg, bliže središču kraja Radeče, tik poleg cestne povezave in ob

novejšem mostu prek reke Save. Takrat so bili zgrajeni peroni, podhod in nadstrešek nad podhodom. Poslopje (postajališče) v tisti fazi ni bilo predvideno. Pač pa so se vozovnice prodajale v bližnjem lokalu gostilni, ki je tako še povečala svoj promet. Na osnovi tega je lokal pridobil tudi dovoljenja za svojo širitev. Sam sem si takrat kot občinski svetnik prizadeval, da bi bil v lokalu predviden poseben prostor za potnike, vendar s svojo idejo nisem uspel. Tako potniki kupujejo vozovnice v lokalu, dobesedno med mizami in gosti, kar potrjuje tudi pričujoča fotografija. V primeru slabega vremena pa se, čakajoč na vlak, lahko zadržujejo v lokalu (v tem primeru je potrebno seveda nekaj spiti, vendar ta pijača ni v ceni vozovnice) ali čakajo na

stopnicah podhoda, kjer je in kolikor je je, streha. Lahko pa so seveda pod milim nebom, tam je namreč dovolj prostora. K sreči pa jim ni velikokrat potrebno iti po vozovnico, saj je blagajna uradno odprta med 5. in 13. uro. Zraven tega napisa visi obvestilo, da je zaradi bolniške delavca blagajna od avgusta 2005, torej že skoraj dve leti, odprta polovični čas, od 5. 25 do

Podhod v Radečah

9. 25. Zanimivo je, da je omenjeni delavec že nekaj časa v službi, vendar samo polovico delovnega

JUNIJ 2007

časa v Radečah, drugo polovico pomaga v Zidanem Mostu v potniški. Pa naj razume, kdor more. Pri tem, da so same pristojne službe v Ljubljani ugotovile, da je postajališče dovolj frekventno, kar zadeva potnike, torej tudi rentabilno. No, sedaj pa pojdimo še malo ven na svež zrak. Ampak takoj ugotovimo, da ni povsem svež. Na parkirišču, ki je sicer dovolj

Parkirišče, koristijo ga zasebni prevozniki

veliko, se, kadar ni dežja, dviga veliko prahu. Parkirišče v Radečah ni asfaltirano, nasprotno, je v izredno slabem stanju, velike in globoke jame so na vsakem koraku. Javno podjetje Komunala Radeče, ki je v lasti radeške občine, občasno te jame krpa in popravlja, vendar je parkirišče v lasti SŽ in seveda je njihova dolžnost vzdrževati svoje površine in v končni fazi potnikom, ki storitve železnici

Opazite blagajno?

plačujejo, tudi nuditi pogoje, podobne 21. stoletju. Prav tako ali pa zaradi tega, ker je lastnik parkirišča SŽ, je na parkirišču vedno (brezplačno) parkiranih več tovornjakov, vlačilcev ali njihovih prikolic, ki zasedejo kar precej prostora, predvsem pa ovirajo parkiranje potnikov. Ker pa slovenski pregovor pravi, da za vsakim dežjem posije sonce, se tudi radeškemu postajališču obeta svetlejša prihodnost. Ob priliki obiska celotne uprave SŽ pred kratkim na občini Radeče so si ogledali postajališče na kraju samem in obljubili konkretne rešitve. Poleg ureditve parkirišča morda še graditev primernega postajališča. V mesecu marcu 2007 je minister za promet, gospod Janez Božič, v Radečah obljubil, da bo v rebalans proračuna 2008 uvrstil tudi ureditev železniškega postajališča v Radečah.

Sam sem pri sprejemanju občinskega proračuna Radeče za leto 2007/2008 uspel z amandmajem v proračun vnesti novo postavko »sofinanciranje ureditve železniškega postajališča v Radečah«. S tem bo tudi občina sodelovala pri ureditvi problema. Tako lahko upamo, da bo s skupnimi močmi prišlo do napredka. Veselim se že, da bom lahko

Delovni čas, daleč od stvarnosti

kmalu zopet poročal o železniškem postajališču v Radečah, vendar takrat v rubriki KAPO DOL!, kjer poročamo o pozitivnih in uspešnih spremembah in dogodkih na Slovenskih železnicah. Miran Prnaver Fotografiral: Miran Prnaver

JUNIJ 2007

SREČNO, UPOKOJENCI! Bolj kot se zavedamo, nam čas neusmiljeno beži pod nogami. Eden od najvidnejših pokazateljev tega so sodelavci, ki so bili mladi železničarji, ko smo mi prihajali v službo, danes pa se že veselo odpravljajo v zasluženo penzijo. Različno se naši kolegi

Marjan Weilgoni, ponosen železničar do konca Fotografiral: Damjan Rak

Novak Ilić, zadnja predaja službe Fotografiral: Matjaž Skutnik

Vesela pot v pokoj Fotografiral: Matjaž Skutnik

poslovijo od železnice. Eni potiho, z grenkobo, razočarani, ker so bili na koncu malo manj kot zavrženi s strani okolja, ki so mu služili dolga leta v

prepričanju, da bo njihovo delo vseskozi cenjeno. Spet drugi veselo in ponosno, simbolično. Anton Kaukler v Celju zadnjič s pozdravom strojevodji odpravlja ICS, Franjo Dragić dela v Ljubljani z doslednim, poštenim in vzornim delom do zadnje ure, Ilić Novak v Rogatcu ob spremljavi orkestra ob zadnji predaji službe. Prav gotovo je še veliko naših kolegov, ki se poslavljajo od železnice, želimo pa jim, da se vračajo med nas. Toliko bolj pa je pri tem pomembno omeniti tudi železničarja, sindikalista, borca za poštenje, pravičneža in predvsem človeka, Marjana Weilgonija. Še preden je kot šef postaje prišel v Litijo, je užival spoštovanje med kolegi. S svojim poštenim delom in odnosom, iskrenimi dejanji in profesionalnim odnosom do podrejenih in korektnim delovanjem do nadrejenih si je še bolj utrdil priljubljenost med kolegi. Zato ni bilo nič čudnega, če so Marjana vsi v en glas predlagali, da prevzame vodenje odbora vodstva postaj, ki se je ustanovil v našem sindikatu. Specifični problemi, ki so bili do takrat premalo izpostavljeni, so preko odbora vodstva postaj s časom prišli na plan, bili prepoznani tudi na strani vseh vodilnih v zadnjih letih. Pomembnost in kompleksnost dela šefa postaje se je vse bolj izpostavljala, iskale so se rešitve. Rezultati tega so računalniška podpora na teh delovnih mestih, izdelava računalniškega programa za evidenco delovnega časa, odprava ročno vodenih evidenc. Marsikaj odgovorni in vodilni v podjetju niso želeli ali zmogli razumeti. Zagotovo pa so razumeli Marjana, ko je pred stavko leta 2005, izpostavljen mnogim pritiskom, razočaranju nad nekaterimi lastnimi sodelavci, sam pred vsemi zbranimi predpostavljenimi, ki so iskali vse možne poti, da stavko zatrejo, ponosno in odločno dejal: »Mi vztrajamo pri svojih zahtevah!«

Prepričan sem, da se boste še vračali med nas, kot sem prepričan, da boste tudi v nas prepoznali prepričanje, da tudi mi vztrajamo. Zaradi vas in nas in tistih, ki bodo prišli za nami.

Anton Kaukler zadnjič odpravlja Citadello in zadnji stisk strojevodji za srečo Fotografiral: Matjaž Skutnik

Odpeljal je zadnji vlak... Fotografiral: Matjaž Skutnik utnik

Franjo Dragić, vzoren prometnik, ki je vzgojil veliko generacij Fotografiral: Damjan Rak

Damjan Rak

Vsem kolegom in kolegicam, ki odhajate v pokoj, hvala za vaš trud, za to, ker ste bili z nami, nam bili vzor. JUNIJ 2007

ŽELEZNIŠKE POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO - 2. PREVALJE Železničarji na koroški progi imajo občutek, da je ta del proge vse od samostojne Slovenije nepotreben in bi ga bilo najbolje ukiniti. Vsaj na SŽ se vseskozi tako obnašajo. Je ta del proge res tako komercialno nezanimiv? Morda res. Toda, kdo je temu kriv? Verjetno bo kar držalo, da je Koroška (žal) pozabljena od Boga in države, vsaj v prometnem smislu. Če bi potrkali na vrata odgovornih na SŽ v Ljubljani, bi nam verjetno postregli s podatki, ki potrjujejo nerentabilnost proge. Toda, ko se pogovarjate z domačini, ki jim ta del prelepe domovine nekaj pomeni, vam postrežejo s podatki preproste ekonomije, ki dokazujejo nasprotno. Statistika je eno, življenje pa nekaj povsem drugega. Pa si nekoliko oglejmo končni del koroške proge, postajo Prevalje.

kabinetsko delo naših železniških strokovnjakov za vozni red, kar bomo v nadaljevanju še opisali. Prevalje, postaja za okras mesta V času dopoldanske malice prideva z Andrejem Karničnikom, prometnikom, ki je nekoč delal na postaji Prevalje in je dober poznavalec postaje, med železniške delavce, ki so povečini člani našega sindikata. Čeprav ni mogoče primerjati prometa z glavno progo, je bilo prav v tem času po naključju največ dela s progovnim vozilom in premikalno skupino. Kljub temu so naju z Andrejem prijazno sprejeli in nam povedali veliko zanimivega. Kar nenadoma je oživela prometna pisarna in vsak je hotel dodati svoj mozaik k pripovedi ali pa je potrdil sogovornikovo trditev. Vsi pa so si bili edini, da bi se lahko napravilo več za razvoj železnice na Koroškem. Zunanja podoba postaje je urejena, le parkirišča niso. Ob postaji stoji gostilna s toplim obrokom hrane, česar se žal domači s postaje ne poslužujejo, hkrati pa priznavajo, kako prijetno je bilo takrat, ko so bili še boni za malico in so vsi hodili na topel obrok. Posledica tega je bila, da niso poznali težav z želodcem. Danes se zadovoljijo s sendvičem, imajo pa vse več težav s prebavili. Prav to pa je posledica vse večjih akutnih obolenj (rak) črevesja v času, ko se upokojimo. Urejeni so tudi notranji prostori, h katerim spada večji prostor za malicanje. Zunaj vas pozdravijo trije tiri, skladiščni tir in še en tir, ki je zaprt. To, da je na vsaki postaji koroške proge po en tir zaprt, je že kar tradicija, zvemo na postaji. Žal pa to potrjuje našo trditev o zapostavljanju celotne proge. Prometnikove težave

Postaja Prevalje Fotografiral: Marjan Mally

Životarjenje, kot nekoč Dravska dolina je v resnici soteska s cesto na levem bregu reke Drave in železnico na drugem bregu. Nekoč deročo reko so umirile številne elektrarne, ki so zamenjale splavarje, ki so splavarili vse do Beograda. Na mestih, kjer je nekoliko več prostora, so si domačini zgradili svoja bivališča, kar nekoliko poživi to ozko dolino, ki se začne širiti šele od Vuhreda navzgor. Nekoč je bila tem krajem železnica edina prava vez z ostalim svetom. Pa tudi ves tovor se je preselil z reke (splavarjenje) na železniške tire. Sleherna postaja, ki danes le še životari, je nekoč dnevno nalagala po več vagonov lesa, pa tudi potnikov je bilo veliko. Pri tem pa se takratna država in železnica nista kaj dosti menili za obnovo proge in sta raje prepustili, da so se tokovi preusmerili na cesto, katero so precej bolje vzdrževali. Po osamosvojitvi so se na SŽ s svojo politiko »na vso moč trudili«, da bi železnica prevažala le še generalne tovore in da bi se ostalo preusmerilo na cesto. Danes je podoba takšna, kot je, in še sreča, da vlaki sploh še vozijo! Prevalje smo s Prometnikom obiskali nazadnje spomladi leta 1999 v času, ko so domačini bili plat zvona za potniški promet, še posebej ob nedeljah. Posluha ni bilo kaj dosti in šele z leti so prišli do spoznanja, da je ob nedeljah potreben vlak za študente. Danes je nekaj podobnega s tovornim prometom, ki vse bolj usiha, poleg tega pa imamo potem še neracionalno

Prometnika Franja Tanška pojezimo, kako se ujema na eni strani mize računalnik, na drugi strani pa muzejski telefon. Franjo, izkušen prometnik, ki mu ne manjka veliko do upokojitve, se nasmehne in pravi: »Telefon bi bil še kar v redu, ko bi deloval. Pred mesecem dni, ob zadnjem snegu, je bila poškodovana telefonska napeljava in še danes telefonija ne deluje. Vsi pogovori, razen čuvajniškega voda, potekajo po poštnem. Kaj bo le rekel šef sekcije, ko bo dobil račun od Telekoma? Sicer pa je tudi zveza po ŽAT-u vseskozi slaba, tako da, če hočeš govoriti z Ljubljano, pogovor zaradi šumenja ni mogoč. Računalnik pa je že tudi zastarel. Ponavadi takrat, ko bi ga potreboval, ne dela.« Franjo Tanšek je bil ravno prejšnjega dne na zdravniškem pregledu in ga moti celodnevni zapravljeni čas. Zgodaj zjutraj mora od doma, da pride pravi čas v Ljubljano, potem pa mora čakati v vrsti (pred njim imajo prednost na novo sprejeti delavci). Pri zdravniku poteka hitro, toda zaustavi se na očesnem oddelku, kjer po njegovem preveč komplicirajo in gre prepočasi. Za zdravstveno osebje je le eden izmed pacientov, ne glede na to, da ima do doma še tri do štiri ure vožnje. Franjo se sprašuje, zakaj ne bi opravljali zdravniških pregledov kje bliže, kar bi bilo manj obremenjujoče za delavce. Prometna služba poteka v dveh izmenah. Prva je od treh zjutraj do enajstih, druga pa od enajste do devetnajste ure. Dopoldanski turnus je obremenjujoč in bi se moral nekoliko spremeniti, saj je dopoldan še premik. Potem je tu še problem odmora med delom, ki je predpisan od 10.30 dalje, kar se v praksi ne izide, saj ga

JUNIJ 2007

vedno največ tovora za železarno, predvsem iz Avstrije. Tudi Paloma ima težave z vagoni. Radi bi nakladali dvoosne vagone Hbis, pa jih ne morejo zaradi osnega pritiska. Na tej progi pač ni posluha za stranke. Še več. V Ruti so celo izravnali nakladalno rampo in tako otežili delo nakladalcem, ki sedaj iz avtodvigala ne vidijo v dno odprtega vagona. Obmejna postaja Prevalje je obmejna postaja. Sporazum z Avstrijo je v slovenščini. Njihovi avstrijski kolegi v Pliberku so povečini zamejski Slovenci, tako da z jezikom ni težav. Nekoč je bil med državama močan potniški promet in upati je, da bo še kdaj stekla turistična povezava RAVNE NA KOROŠKEM Kljub mestu ima železnica le postajno zgradbo, ki je sicer lepo urejena, a v propadajočem stanju. Vsa vrata so zaklenjena in popisana z grafiti. Pravo večerno zbirališče za mladež in še marsikaj. Do nedavnega so imeli transportnega komercialista, ki je prodajal vozovnice in skrbel za red na postaji. Njegova odsotnost je očitna, pa tudi mladina se povečini vozi zastonj, kajti sprevodniki na tej kratki relaciji ne zmorejo ubrati denarja. V Ravne se vozijo dijaki vse od Podvelke, vsi pa pogrešajo pogostejše vlake na poti v šolo in domov. Franjo Tanšek Fotografiral: Marjan Mally

pokvari vlak 56 132, katerega delo se v predvidenem času ne izide. Da je grafikon narejen kar »na pamet«, priča dejstvo, da so prometniki pod pritiskom in zahtevo po predčasni odpravi vlaka, pri čemer se mora vlakovno osebje celo odpovedati malici. V nasprotnem primeru strojevodji poteče delovni čas, zamenjave pa ni. Kljub računalnikom pa se gremo na železnici še vedno neko nepotrebno »raportiranje«. Prometniki morajo vsakodnevno javljati šefu nadzorne postaje Dravograd tudi podatke, ki so mu na razpolago v računalniku. Toda mora se vedeti, kdo je kdo! Lahko bi bilo bolje Poleg prometnika je na postaji še kretnik Konrad Domadenik, dnevno od 7. do 15. ure. Postaja ima še likovne signale s ključevno odvisnostjo. S svojim delom je zadovoljen, le plača je manjša od drugih kretnikov, ker nima dodatkov. Da je dopoldansko življenje pestrejše, poskrbi premikalna skupina, ki se mudi na postaji dve do tri ure. V sosednjem prostoru je še robna blagajničarka. Toda, ko steče pogovor o železnici, vedo vsi povedati, kako bi moralo biti. Da na Koroškem še deluje železnica, prebivalcem oznanja preglasna dizelska lokomotiva. Po tej progi bi lahko vozili mednarodni tovorni vlaki, pa jih ovira del proge, kjer je še vedno 18 tonski osni pritisk. Domači menijo, da bi bila večja propustnost proge, če bi bil večji osni pritisk, in nekateri so celo mnenja, da to na železnici namenoma zavirajo. Tovor pa upada delno tudi po krivdi železnice, saj nima pravega posluha za železarno, tovor pa odhaja na cesto. Kljub temu pa je še

Karakteristike proge so neugodne Fotografiral: Marjan Mally

JUNIJ 2007

Čemu vozita dva para vlakov? Nenavadno je, da del vagonov vozi le do postaje Vuhred, kjer vlak konča vožnjo, in nadaljujejo šele naslednjega dne z drugim vlakom. Pametneje bi bilo, ko bi prišli vagoni kar s tem dopoldanskim vlakom in jih dostavili strankam. Z dostavo vagonov se včasih dogaja, kot bi igrali šah. Delo v blagajni Irena Šturbaj dela na postaji kot transportna komercialistka in po potrebi krije postajo Otiški Vrh. Blagajna z mednarodnim prometom dela od 7. do 15. ure in ima mesečno po 250 vagonskih operacij. Zaposleni sta dve, s tem da ena krije dopuste in nadomešča. Poleg blagajne imata na skrbi še vozovno službo, skladišče in nabavo materiala. Tudi v blagajni tarnajo nad počasnim delom računalnika. Vlakovna skupina

Vandalizem Fotografiral: Marjan Mally

malico. V sodelovanju s postajnim osebjem premagajo marsikatero praktično oviro, ki je grafikon ne zazna. Takšna je pač železnica tudi v dobi računalništva.

Vlakovodja Jože Golob dela v turnusu menjaje teden dopoldan in teden popoldan. Skupina, vključno s strojevodjem, mora biti složna in se celo odpovedati času za

ČUVAJNICA LIPA Službeno mesto s tem imenom, stoji med postajo Celje in postajališčem Štore. Na progi z APB (avtomatski progovni blok), ob stalni zasedbi, varuje nivojsko križanje dvotirne proge in zelo prometne regionalne ceste. S 500 Hz balizo pred prehodom, je prehod dodatno ščiten v primeru napak na delovanju sistema. Zelo gost cestni promet, posebej v

Gostota prometa na magistralni progi prehod zaprt 16 ur dnevno - ročno! Fotografiral: Robert L. Horvat

jutranji in popoldanski konici, ob hkratni prometni konici tudi na železniških tirih, povzroča veliko preglavic. Ob vsake zaprtju zapornic, ne več kot 5 minut, se na obeh straneh nabere do 50 vozil. Povprečno 160 do 200 vlakov na dan pa pomeni ca. 16 ur zaprtih zapornic v 24 urah. Nejevolja voznikov cestnih vozil se kaže tudi ob čedalje bolj grobih protestih, objestnosti, ko vozniki celo vstopajo v službene prostore in grozijo

čuvajem, jih zmerjajo, vse samo zato, ker opravljajo svojo službo po predpisih. Vsakodnevni izpadi voznikov so vse hujši in čuvaji vse težje opravljajo svoje delo. Pravilnik zahteva zaprtje prehoda 5 minut pred predvidenim prihodom vlaka, voznike na cesti pa naši predpisi ne zanimajo, pa čeprav jim zagotavljajo varno prečkanje tirov. Cestni prehod je zavarovan le z celimi zapornicami, kar povzroča veliko zlomov in pobegov storilcev. Brez svetlobnih in zvončnih signalov pa je prehod še bolj strašljiv. Ponoči je osvetljen samo z reflektorjem. Ob neupoštevanju zaprtih zapornic v jutranjih konicah, prehodih kolesarjev ali pešcev, ob megli, slabi vidljivosti, je dogajanj na prehodu prav grozljivo. Ker je ob prehodu še industrijski tir železarne Štore, mora tovarniški premik obstati večkrat na dan, ker ni dovolj prostora za umik cestnih vozil. Ker pa zaradi APB proge in gostote železniškega prometa včasih zapornice ostajajo zaprte tudi do 20 minut, se pravzaprav ni čuditi, da v čuvajnico prileti kakšen kamen, kot da je čuvaj pozabil odpreti zapornice. Sama čuvajnica je v notranjosti zelo tesen prostor, vendar si ga čuvaji z lastnim trudom, čiščenjem in vzdrževanjem poskušajo urediti čim bolj prijetnega. Kuhalna plošča, mrzla keramična tla, star umivalnik, še starejše sanitarije, vse to bi bilo verjetno že

Marjan Mally

Jakec Cmok, čuvaj zaporničar Fotografiral: Robert L. Horvat

uničeno, če ne bi sami čistili in odpravljali nujne pomanjkljivosti. Pred vdori nasilnežev jih, vsaj navidezno, varujejo stara, požvečena vhodna vrata. Ker so zapornice iz leta 1974, to pomeni, da jih zapira na ročni pogon, za 100 vlakov v 12 urah, 8 krat na uro po 5 minut. Pozimi, ponoči, šoferjevim negodovanjem, grožnjam, pljuvanjem navkljub. Navkljub mizerni plači za tako odgovorno, fizično in psihično zelo zahtevno in stresno delovno mesto. Jožef Verbajs - Čigumi

JUNIJ 2007

TICKETING Projekt odprave ročne prodaje vozovnic, se, kljub počasnemu odvijanju, vendarle premika naprej. Terminsko naj bi zaživel v jeseni 2007. Sprevodniki so prejeli prenosne terminale, da se usposabljajo za delo z njimi. Na postajah jih še ni. Precej težav pa je po neuradnih informacijah, s programsko opremo, ki je namesto po evropskih standardih, izpeljanka nekdanje oz. tiste, ki je bila v uporabi na blagajnah z računalniško opremo, do sedaj. Zakaj je bil izbran, če je bilo sploh več ponudnikov, nekdanji zagrebški Tron, danes slovenska firma z istimi koreninami, ni jasno, navsezadnje ne bi bilo važno, če bi vse delovalo. Žal pa je toliko pripomb na testno delovanje, da se postavlja vprašanje, kdo je zopet boter tega projekta, da se spet postavlja dvom o resnem in strokovnem pristopu do tega, vendarle pomembnega projekta. Dolgi seznami pripomb na delovanje

NOVI PRODUKTI STARE NAVADE Že dolgo časa nam je vsem na SŽ znano, da imajo »vodilni« do nas, »navadnih smrtnikov«, bolj mačehovski odnos. Včasih imajo novodobni menagerji zato še kakšen razlog, natrpan in utrujajoč urnik, na primer, v glavnem pa je to zato, ker pač je tako. Navajam primer s postaje Divača. Postaja Divača je v bližini več turističnih destinacij, kot so Lipica, Škocjanske jame in tudi prvo slovensko letališče, ki se ponovno prebuja, je blizu. Zato imajo tam zaposleni dokaj pravilne podatke o povpraševanju turistov po teh in še kateri znamenitosti na Krasu. K sreči se zaradi lastnega angažiranja potniški blagajniki zavedajo pomena pravilne komunikacije s potniki, ki so pretežno tujci, zato je znanje tujih jezikov nujno. Res je, da jim to opis del in naloge ne nalaga, plača pa tudi ne sledi temu. Prava informacija o novih storitvah je

Prenosni terminal, naprava v redu, program pa... Fotografiral: Damjan Rak

se ne zmanjšujejo, še več, ignorirajo se. Takšne odločitve pa ne morejo prinesti pozitivnega rezultata. Lahko se samo nadejamo, da ne bomo dobili nekaj v uporabo, potem pa dolga leta

ugotavljali, da so napake, ki so sicer prej znane, pač porodne napake, ki so malodane nujne. Srečno!

zato zelo pomembna. Potnik zanjo zve, jo želi koristiti, potem pa je presenečen, da o novih produktih sami zaposleni nič ne vedo. Tako so bili v Divači o novi ponudbi SŽ, avtobusni povezavi s postaje Divača za Škocjanske jame in Lipico, obveščeni šele in samo preko objave v časopisu Nova proga, ki ga prejemamo na dom. Še sreča, da ga vsaj na hitro prelistajo, sicer niti tega ne bi vedeli. Začudenje zaposlenih je bilo še večje, ko je teden po vpeljavi nove ponudbe v čakalnico, do takrat neznanec, nalepil plakat. Po njegovem odhodu so zaposleni preverili in ugotovili, da je to vozni red za avtobus v »kraške bisere«. Kasneje se isti neznanec s še z dvema poslovnežema vrne v čakalnico, kjer so modrovali in občudovali prostor in plakat. Brez pozdrava, posredovanja kakršnekoli informacije so se ob predvidenem odhodu avtobusa znašli sami pred praznim avtobusom. Potnikom te ponudbe pač niso mogli propagirati zaposleni v Divači, če zanjo niso vedeli. Enako kot prejšnje leto niso

mogli potnikom iz Ljubljane izdajati v najem koles, ker jih pač niso imeli, niti niso vedeli, da bi naj jih imeli. Potniki so v beli Ljubljani očitno prejeli posvečeno informacijo o tej storitvi, le-ta pa v Divači ni »meso postala«. Dragim nadrejenim želimo posredovati informacijo, da za prodajo novih produktov ni dovolj samo skromen oglas, majhen plakat in nekaj kravat. Najmanj, kar je, je to, da o tem obvestite, in to pravočasno, prodajalce, tiste, ki imajo prvi stik s potniki. Prodajalci, blagajniki, kot jih sedaj imenujete, obstajamo, delamo in ne zaračunavamo terenskega dodatka, dnevnic. Če bi bili vsi enako plačani, bi bilo to krasno, ampak vsaj zavedajte se, dragi nadrejeni, da smo, da obstajamo. Po vsej Sloveniji. Če si je težko vzeti čas za »Dober dan.«, »Na svidenje.«, nič ne de, nujno pa je, da nam pravi čas posredujete informacijo, kaj nudimo potnikom, da MI potem to potnikom tudi prodamo.

Damjan Rak

V imenu blagajnikov, Urednik

JUNIJ 2007

NEKAJ PREVENTIVNIH UKREPOV ZA VAROVANJE OČI PRI DELU Z VIDEOTERMINALI Ker se tudi v naši službi zmeraj bolj pojavlja delo z računalniki, sem se odločil poiskati nekaj koristnih nasvetov, ki bi jih sicer morali posredovati naši delodajalci, predvsem imam tukaj v mislih našo službo za varnost pri delu, ki še ni dojela nevarnosti dela z računalniki in, kot nam izkušnje govorijo, se nam bodo oči še naprej kvarile ob gledanju zastarelih VIDEOTERMINALOV ali naših monitorjev, ki so že krepko časovno povoženi. Ampak če samo pomislim na naše predpise…! Delo pri videoterminalih je očesom naporno delo. Da bi ohranili zdravje naših oči, je, poleg predhodnega pregleda vida in eventualne korekcije, zadovoljive higiene delovnega mesta, potrebna tudi primerna prehrana, dovolj kisika in očesne vaje. PREHRANA Po 8-urnem (očesom napornem) delu pri videoterminalu se pomembno poveča poraba vitamina A. Pomanjkanje vitamina A spoznate po večji občutljivosti na svetlobo in po slabšem vidu v mraku. V hrani je največ vitamina A v živilih živalskega izvora (maščobe, jetra), v živilih rastlinskega izvora pa se nahaja njegova predstopnja karotin, iz katerega telo lahko tvori vitamin A. Dobi se tudi v tabletah. Poleg vitamina A je za oči pomemben tudi vitamin B2, vitamin C in folna kislina (folna kislina je vitamin iz skupine B, imenovan tudi B9.) KISIK Oči so največji porabnik kisika. Dolgo sedenje poslabša

prekrvavitev in s tem transport kisika. Zato očem koristi, če med delom občasno vstanete in se malo razgibate, naredite nekaj dihalnih vaj in poskrbite za svež zrak v prostoru. KAJENJE Ne kadite pri delu. Kajenje poslabša preskrbo krvi s kisikom in poveča količino strupa ogljikovega monoksida v krvi. Ogljikov monoksid blokira hemoglobin v rdečih krvničkah, ki tako ni več na razpolago za kisik. Če puhate cigaretni dim v elektronsko polje vašega ekrana, ga onesnažite z delci prahu in dim vaše cigarete ponovno vdihnete. VAJE Priporočajo vaje za oči in vaje za obrazne in vratne mišice. Po vsaki prebrani vrstici nalahno 2-krat utripnite z vekami, da se oko sprosti in navlaži, da ni napeto in izsušeno (ne buljite v ekran). POKRIJTE OČI Z DLANMI Z dlanmi si pokrijte oči za 1 minuto. Paziti morate, da z rokami ne pritiskate na očesno zrklo. Vajo lahko izpopolnite z vizualiziranimi vajami, ali pa s predstavo popolne črnineb(teme). To je najbolj uporabna vaja, deluje tudi proti rdečim očem. MASAŽNE VAJE Približno 20 sekund lahko krožno masirate predel od sredine čela, preko temena do nasadišča uhlja. Pri daljšem delu pred ekranom se s to vajo doseže presenetljivo hitro sprostitev. Za tiste, ki nosijo očala,

koristi tudi masaža korena nosu s tremi prsti. VAJE PROTI UTRUJENOSTI OČI ZARADI BLIŽINSKEGA DELA Pomaga že gledanje za nekaj sekund v daljavo v oddaljen predmet. Z očmi sledite oblikam tega predmeta. Če ni možno gledati skozi okno, si izberite predmet, oddaljen najmanj 6 metrov. Pri tej razdalji se oko že naravna za gledanje v neskončnost. VAJE ZA VRAT IN RAMENA Pogosto ugotovimo otrdelost vratnih mišic, ki direktno vpliva na oči. Taka otrdelost vratnih mišic lahko povzroči tudi glavobol, ki se začne v zatilju. Poleg vaj za mehčanje mišic, kot so vrtenje vratu in kroženje z rameni, priporočamo tudi po ogrevanju kratkotrajne (6 sekund) izometrične vaje, npr. z rokami na tilniku pritiskate v obratni smeri kot z glavo. Pri izvajanju teh vaj je nujno potrebno ustvariti primerno psihološko klimo, ki izvajanje teh vaj omogoči. Kdor masira in pokriva svoje oči, naj ne bi bil vzrok posmehu in splošni zabavi. Potrebno je izbrati čim bolj neopazne in hitre vaje te so tudi najbolj učinkovite. Upam, da bodo ta članek prebrali tudi odgovorni v našem podjetju in se zavedali, da le zadovoljen in pa predvsem zdrav delavec koristi podjetju! BIZI

JUNIJ 2007

INTERVJU: ALEŠ PRIJATELJ Aleš, doma si v Šentjanžu na Dolenjskem, ki ni ravno železničarski kraj. Kako te je življenjska pot pripeljala na železnico? Kot 15-letni fant res nisem bil točno odločen, kaj bom počel, ko odrastem. Imel sem veliko pomislekov, a o železnici res nisem sanjal, saj sem se v otroštvu mogoče enkrat ali dvakrat peljal s tistim starim vlakom (gajbico) iz Tržišča v Novo mesto. Nekega dne so prišle po pošti na dom lepe brošure o poklicih na železnici. Videl sem lepo urejene fante v uniformah, bila je zagotovljena štipendija ter služba. Tako sem se odločil, da bom postal železničar, če bom le opravil zdravniški pregled. Dobil sem odgovor, da sem sprejet za prometno-transportnega tehnika. Tako so me čakali še šolski pogoji in bil sem preskrbljen za življenjski kruh. Na takratni JŽ oziroma ŽG Ljubljana si začel pripravništvo za vlakovnega odpravnika na postaji Sevnica. Kje še in koliko časa si tam delal? Imel sem srečo, ker sem imel štipendijo na takratnem TOZD-u Zidani most, tako da sem imel šolsko 14-dnevno prakso in pripravništvo na postaji Sevnica, v tistih časih še zelo pomembno ranžirno postajo. Danes ni več tako.

Nekaj časa sem tako delal v Sevnici, potem sem šel v Slovensko vojsko. Po vrnitvi iz vojske pa sem dobil delo na postaji v Krškem. Po manjšem sporu s takratnim tehnologom sem dobil odločbo za postajo Brežice. Po letu in pol sem se vrnil nazaj na postajo Krško, kjer sem služboval do konca mojih zlatih železničarskih dni. Poleg službe si v prostem času kmalu začel delati z gradbeno mehanizacijo. Kdaj si kupil prvi stroj in kateri je to bil? Doma smo imeli manjšo kmetijo in smo morali veliko delati. Tako smo z bratom in očetom sanjali o kakem drugem, donosnejšem poslu. Odločili smo se, da skupaj kupimo rovokopač, po nekaj letih pa sem kupil še sam svojega. Na to odločitev je vplivalo predvsem to, da sem imel službo v turnusu, delovne navade in pa želja, da bi imel nekaj dodatnega denarja za pijačo in bencin ter da bi plača ostala nedotaknjena. Dela je bilo vsako leto več, imel pa sem star stroj, ki sem ga moral nenehno popravljati, tako da sem začel razmišljati o drugem stroju. Stroje sem nekaj časa menjaval, da sem nazadnje prišel do novega. Delati je bilo potrebno vedno bolj, saj se je pojavila konkurenca. Kot sem te na začetku najinega pogovora vprašal, kako si prišel na železnico, te zdaj sprašujem, kje si dobil idejo, motiv, da si se podal v podjetništvo? Ne vem točno, trudil sem se kar nekaj let. Želel sem si malce izboljšati standard ter da ne bilo potrebno gledati na vsak tolar. Vendar je bilo težko, doma so bili žena in otroci vedno sami, saj sem se mogoče preveč posvečal strankam. Obenem pa sem imel še nočne službe in nedeljsko delo. Verjetno je bilo težko usklajevati službo in posel? Vsakdanjo službo in posel je bilo vsak dan težje usklajevati. Nisem imel več nobenih pravih počitkov, vendar veselje do službe in izredno dobri sodelavci v Krškem so mi omogočili, da sem to lahko kar nekaj časa počel. Pred tremi leti si dejavnost zamenjal. Kaj si takrat nabavil?

Aleš Prijatelj Fotografiral: Miran Prnaver

Nikakor se nisem mogel ustaviti, čeprav sem vedno mislil, da bom vendarle končal s temi stroji in bom imel samo službo, družino in končno nekaj prostega časa. A na koncu je padla druga odločitev, da sem rovokopač zamenjal za avtodvigalo.

JUNIJ 2007

Misel, da bo tako službo kot delo z avtodvigalom težko usklajevati, te je verjetno čedalje pogosteje spremljala, pa vendar: kdaj je dozorelo, da se bo potrebno odločiti med enim ali drugim? Nekaj časa je bilo delo z avtodvigalom super. Spet nov začetek, spoznavanje novih ljudi. Na avtodvigalu sva delala skupaj z očetom. Boril sem se za posel, nove stranke in z zvestim ter kvalitetnim delom se je začelo pojavljati preveliko dela za eno avtodvigalo. Tako sem moral kupiti še enega in k temu zaposliti še strojnika. Delala sta dva stroja, jaz pa sem še vedno delal nočne izmene. Nisem več videl smisla, da toliko delam, kajti na koncu leta sem zato plačal še več davka. Odločitev, da zapustim službo na SŽ, je padla, ko je bilo potrebno kupiti še tretje, močnejše avtodvigalo. V majhno tolažbo mi je bila misel, da pa mogoče vendarle še obstaja možnost povratka nazaj na lepo, mirno službo kot prometnik, če mi podjetništvo ne uspe.

čakajo, kdaj bo odmor. Ali nam lahko na koncu predstaviš še svojo družino in kako preživljaš prosti čas, če ga seveda sploh kaj ostane? Z ženo Suzano imava tri otroke: Matica, Žiga in Leo. Zdaj sem malo več prost, tako da si laže organiziramo družinske izlete kot so kolesarjenje, morje, sprehodi po naravi. Pogovarjal se je Miran Prnaver.

Sedaj, ko si podjetnik, seveda poti nazaj ni, pa vendar imaš verjetno lepe spomine na železničarske čase. Te kdaj prime, če bi bilo to možno, da bi se vrnil nazaj v naše vrste? Moram priznati, da so spomini prekrasni. Tako službo in kolektiv, kot sem ga imel jaz, si lahko samo želiš. Nazaj bi šel predvsem takrat, ko nastopijo problemi okvare, plačila, ni posla. Ko pa to rešiš, je pa tudi »fajn« biti sam svoj šef. Nočnih in nedeljskih služb pa imam res dovolj, ker nisem imel nikoli možnosti oz. časa, da bi se naspal. Velikokrat sem ves dan delal, šel v nočno, iz nočne naprej delat ... Kaj bi svetoval tistim, ki so pred podobno odločitvijo, kot si bil ti: ali pustiti varno državno službo in se podati na negotovo in težko pot zasebništva? Kaj naj svetujem? Če rad delaš, se trudiš in ostaneš na realnih tleh, mislim, da lahko uspeš. Moram povedati še to, da tu ni primerjave s službo na SŽ. Že dolgo časa ne razumem ljudi, ki so na železnici in samo čakajo dobro plačo, pa sploh nimajo pojma, zakaj so jo dobili. Motilo me je predvsem, da včasih trenutno ni bilo dela, ko pa je bilo potrebno prestaviti vagon, pa sami izgovori (grem na malico, drugi gre ravno takrat v trgovino…). Pri nas tega ni, če je čas za malico je, če ga ni, je par ur kasneje. Stranki zagotovimo stroj, kot smo se dogovorili, na železnici pa ni npr. vagona, ker se je pozabil v Zalogu. Upam, da se bo tudi na železnici počasi kaj spremenilo in se bodo določeni zavedali, kje se dobi plača, ne da gledajo in

Trdno pokonci Fotografiral: Miran Prnaver

Mušji par Tonček kriči iz dnevne sobe: - Mama, tukaj sta muha in muhak! - Ja, kako pa veš, da sta ravno par? - Čisto preprosto: Ona sedi na ogledalu, On pa na steklenici.

JUNIJ 2007

LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR Kratka zgodovina podjetja »Čevljarstvo Dolenc« V Dragonji vasi pri Cirkovcah je Janez Dolenc leta 1971 na domu začel s proizvodnjo ročno izdelane obutve. Po letu dne je zaposlil prve tri delavce in poleg čevljev začel proizvajati tudi zaščitna sredstva, predvsem rokavice.

Najprej kopita, ...

Vse od leta 1973 se je proizvodnje odvijala v lastnikovih prostorih, potem pa je izgradil proizvodno delavnico v velikosti 50 m2,v kateri je delalo sedem delavcev. V takšnih pogojih je delovala proizvodnja vse do leta 1979, ko so za tedaj petnajst zaposlenih uredili 500 m2, leta 1993 za enaindvajset zaposlenih 700 m2, leta 2001, ob 30. obletnici podjetja, za dvaintrideset zaposlenih 1400 m2 in lansko leto je skupaj s sodobnimi stroji štirideset zaposlenih na 2200 m2 proizvedlo 65.000 parov obutve, katere 30% prodajo na tujem trgu. Podjetje Dolenc je družinsko podjetje, v katerem se trudijo oče, mati, sestra in sin.Skupaj z zaposlenimi uresničujejo proizvodni program zaščitnih čevljev, škornjev, pohodnih čevljev, zaščitnih rokavic in drugih zaščitnih sredstev. V podjetju posvečajo največ pozornosti prav kakovosti proizvodov, zato imajo pridobljene številne certifikate kakovosti, poskrbeli pa so tudi za zaščito svoji registriranih znamk obutve Jado, Planinka in Brandbull.

: ...šivanje,...

Na obisku Ob prihodu opazim urejeno okolico, ki ne daje vtisa, da je tu kje kakšna proizvodna hala. Janez Dolenc ml., 35-letni fant, poslovnež, delavec, trgovec. Svoja učna leta je preživel v Kranju, med počitnicami pa se je učil raznih obrti in si pridobival podjetniške izkušnje. Sodelovanje z železnico traja že 15 let, pri čemer vse temelji na osebnem pristopu. Sodelovanje na mnogih sestankih, pogovori z nabavno službo, predstavniki varstva pri delu, so aktivni saj se standardi vseskozi zaostrujejo. Tu so še pobude in zahteve zaposlenih, sindikatov in prilagajanje posameznih modelov za tipične poklice. Vsak model je patentno zaščiten, kar skupaj s popravki znaša do 5000 Ä stroškov za model.

...polizdelek...

stanjšajo robovi, ojačijo, pobarvajo. Zaradi delavcem prijaznih, svetlih in z r a č n i h p r o s t o r o v, s e j e t u d i produktivnost povečala. Lovilec prahu in vodni filter sta le del zaščite zaposlenih. Janez ml. je usposobljen za delo na vseh strojih, kar omogoča tudi pravilno poučevanje novih delavcev. Stroji so vsi

Proizvodnja danes Ves material, razen vezalk, je iz uvoza. Usnje je iz Brazilije, Urugvaja, Pakistana, Indije. Proizvodnja govejih kož na takšnih »rančih« v Braziliji je tako velika, da dnevno zato potrebujejo do 6000 govedi, 40.000 zaposlenih, pa lastnik nadzoruje z letalom. Tekstil je iz

...in lepljenje podplata.

podvojeni, tako, da izpada proizvodnje zaradi okvare kakšnega stroja ni. Fina obdelava in pakirnica so zaključne faze proizvodnje. Janez ml. rad doda, kako skrbi za redni delavnik, samo ob večjih naročilih kdaj »potegnejo dlje«, sicer pa so zaposleni izpopolnjevani in poučevani tudi o varstvu pri delu. Izdelek

...dodelava,...

Italije ali Nemčije, kot tudi podplati, sukanec, lepila. Zadrge so celo z Japonske. Iz centralnega skladišča na Nizozemskem, mu za redno dostavo v Cirkovce skrbi avtoprevoznik Omahen. Modeli in razvojni programi izhajajo iz Italije. Od ideje do prodaje traja do tri mesece, testiranje pa še nadaljnja dva meseca. Tako razvoj enega modela pred prodajo stane do 15.000 Ä. Svoje izdelke razstavljajo tudi na največjem tovrstnem sejmu v Bologni v Italiji, kjer si tudi izmenjavajo izkušnje. Materiali, predvsem usnje, je anti-alergijski. V šivalnici se potem obutev dodela,

Videz in kvaliteta so lahko zelo različni, vse je odvisno od naročnika. Kvaliteta materiala je vedno tudi razlog za dražji izdelek in obratno. Tu nastopajo pa nabavne službe, ki naročajo in pri njih naročila spoštujejo. Gasilski čevelj, na primer, ima 57 zahtev, ki so testirane v laboratoriju, izdeljujajo pa ga za celo Evropo. Uporaba materiala Sympatex, pa kot edinemu v Sloveniji omogoča kvaliteto in ustrezen certifikat. Za kvaliteto je treba skrbeti, zato so tudi pripombe in pobude dobrodošle, trudijo pa se jih tudi upoštevati. Jožef Verbajs Čigumi Fotografiral: Robert L. Horvat

JUNIJ 2007

ŽELEZNIČARSKI DOM V KRANJSKI GORI Starejđi ţelezničarji se večinoma z grenkobo spominjajo, kako so v preteklosti dajali regres ali nadure ali pa z lastnim prostovoljnim delom pomagali do zgraditve raznih počitniđkih domov in apartmajev za zaposlene na ţeleznici. Po dolgih letih je od vsega tega ostalo bore malo. V letu 2004 in 2005 smo v SŢPS opozarjali na katastrofalno stanje počitniđkega doma v Kranjski Gori na Korođki 11. Takrat ţal ni bilo posluha. Zato pa toliko bolj z veseljem in upanjem na več uspeha podpiramo pobudo Dobrivoja Subiăa in ob popolni podpori predsednika in članov Sveta delavcev, sprejet sklep, da se

Idila, ki to več ni Foto: Arhiv SŽPS

mora počitniđki dom v Kranjski Gori obnoviti in predvsem ostati v rokah

ţelezničarjev. Najemna pogodba z dosedanjo najemnico, ki ţe več let ne vlaga nič v vzdrţevanje objekta, slabo skrbi za urejenost okolice in predvsem ni moţnosti koriđčenja te prečudovite lokacije za dopust ţelezničarjev, mora biti čimprej končana, nikakor pa ne podaljđana. Če upođtevamo, da je počitniđki dom na elitni lokaciji, blizu glavne ceste, pa vendar na mirni lokaciji, s svojim parkiriđčem, kjer je poleg sob in gostiđča đe zunanji rekreacijski prostor, da je skupaj 12 parcel na več kot 1500 m², predvsem pa, da je danes cena m² preko 300 Ä, je jasno, da je to dragulj, ki ga ne smemo prepustiti propadu. Svet delavcev se bo zavzel za prenovo in za to, da bodo železničarji lahko koristili možnost počitka ali dopustovanja na tej izjemni lokaciji. V zadnjih letih se zelo podjetno in o č i t n o z e l o u s p e đn o v v s e h ţe lezničarskih sindikatih ukvarjajo t u d i z l a s t n i m i p o č i t n i đk i m i kapacitetami po vsej Sloveniji, morda je ena od moţnosti uspeđne sanacije ţelezničarskega doma v Kranjski Gori, da ga v upravljanje prevzamejo sindikati. Cenovno ugodne, konkurenčne in zanimive ponudbe

V času sezone - zaprto Foto: Arhiv SŽPS

V okolici čaka 12 parcel... Foto: Arhiv SŽPS

letovanj v sindikalnih domovih bi bile s tem đe bolj pestre. Prilagamo đe nekaj fotografij doma, za laţjo predstavo in trdnejđe vztrajanje, da se dom ohrani v lasti ţelezničarjev. Matjaţ Skutnik

DAN ŽENA IN MATERINSKI DAN Dan žena je nastal v ZDA kot praznik v spomin na velike ženske demonstracije 8. marca leta 1909. 8. marec kot mednarodni praznik je bil sprejet leta 1910 na predlog Klare Zetkin, ki se je rodila 5. 7. 1857 v Wiederanu, umrla pa je 20. 6. 1933 v Arhangelskolju. Bila je nemška političarka, učiteljica, pisateljica in gonilna sila v ženskem gibanju. Soustanovila je Spartakovo zvezo. Kljub nasprotovanju Stalinu je od leta 1924 ženski sekretariat tretje internacionale. Namen je bil spodbuditi solidarnost moških in žensk za aktivno udeležbo žensk v političnih gibanjih, boj za splošno volilno pravico ter zaščito žensk in otrok. Tudi materinski dan so prvič praznovali v ZDA. V Evropi so ga začeli praznovati po drugi svetovni vojni z nekaj datumske zmede. Najprej je bil za datum praznovanja materinskega dneva določen 15. maj, nato pa 25. marec. Oba praznika, dan žena in materinski dan, v krščanskem

svetu in sodobni zgodovini nimata dolge tradicije. Materinski dan je povezan s poganskim ali starogrškim obredom v čast boginje Ree, ki je bila Kronosova sestra in Zevsova mati. Vsekakor pa je res, da se vsaj na tak način človeštvo že vsa svoja tisočletja lastnega zavedanja dokazuje v svojem hotenju po večjem spoštovanju žensk navzven in na drugi strani po vztrajnem zanikanju njihovega pomena v družbenem življenju. Sodobni moški pač poskušamo dejanja svojih predhodnikov do žensk dejansko popraviti. OO Novo mesto svoje članice v spomin na že navedeno vsako leto povabi na kosilo in s skromnostjo obeleži oba praznika. Letos smo to naredili na Lavrici, vasici v bližini Ljubljane. Lekso Stanojević

JUNIJ 2007

ODDIH, PLANINSTVO, ŠPORT Aktivni oddih za nove moči na delovnem mestu - 2. del Mnogi mislijo, da je aktivni oddih neke vrste dopust. Nekateri ga morda res tako občutijo, še posebej, če gredo na morje. Toda morje nekatere zaradi svoje vsakdanjosti utruja in gredo raje v hribe. Pa tudi hribov se lahko kmalu naveličaš, če nisi vešč planinarjenja. Za takšne primere je kot nalašč oddih v Kranjski Gori. Za vse, ki še niste bili v tem gorenjskem turističnem kraju, predstavljamo utrinek z lanskega oddiha. Kljub temu da nas je nekaj dni spremljalo slabo vreme, smo se v družbi vodje, Janeza Volkarja, odlično počutili. Bivali smo v hotelu LEK in vsak dan v dopoldanskem času opravili pohod, ki je trajal približno do kosila. Privoščili pa smo si tudi celodnevni izlet. Prvega dne smo šli po dežju do koče v Krnici, drugega dne je še vedno deževalo, ko smo obiskali Martuljški slap. Tretjega in četrtega dne se je vreme nekoliko izboljšalo, da smo se lahko potepali na Tromeji in osvojili manj znani vrh Mavrinc (1272 m).

Slemenova špica

Slemenova špica Po osvojenem Mavrincu pod Vršičem smo se naslednjega dne podali na Vršič, ki je bil naša iztočnica za Slemenovo špico. Že ob prihodu na Vršič je sonce obsijalo strma ostenja vrhov, kar je obetalo lep dan. Hoja pod Mojstrovko je bila nezahtevna in hkrati prijetna z veličastnim pogledom na skalovje, po katerem poteka pot na vrh

Mojstrovke. Tisti, ki poznamo to zahtevno in precej zračno pot po klinih, varovano z jeklenicami, smo dobili skomine za planinsko turo. Toda pot nas je vodila na manj zahteven vrh, ki pa nam je nudil čudovit pogled po vršacih Julijskih Alp in pogled v dolino Tamarja. To je bil pravi izziv, da sva se popoldan po kosilu z ženo odpravila v to prijetno dolino mimo planiških skakalnic. Pri tem se nisva mogla izogniti obisku reke Nadiže pod Poncami.

je zgodil ob Rabeljskem jezeru. Vračali smo se mimo mesta Rabelj (Cave), Trbiža prek meje v Rateče. Bil je čudovit dan, tako da napora vožnje sploh nismo občutili. Bivak pod Špikom Petek je bil zadnji dan organiziranega pohoda. Janez nas je iz Gozda Martuljka popeljal na poldrugo uro oddaljeni bivak pod Špikom, kjer smo opravili planinski krst, ki smo ga slovesno proslavili z brezalkoholnim šampanjcem. Ta Volkar pa zares zna popestriti hojo po hribih. Kar stožilo se nam je, ko smo se vrnili v dolino, in že takoj po kosilu se nas je nekaj napotilo na bližnji Vitranc in nato smo se spustili po smučiščih v dolino.

Iz Trente v Rabelj Četrtkovo jutro je napovedovalo lep, sončen dan. Preko Vršiča smo se spustili v Trento, se ustavili pri Kugyjevem spomeniku in nadaljevali iz Zadnje Trente na Planino Zapotok (1385 m). To je v resnici pol poti na dvatisočak, Bavški Grintavec. Toda že pot do planine je bila morda komu napor. Pravi vzpon se začne šele od tu naprej in je lahko ob slabem vremenu prav naporen. Naša skupina, ki je delovala sproščeno kot skupina starih znancev, se je vrnila v Trento in nato po dolini Soče v Kluže, kjer smo si ogledali trdnjavo iz prve svetovne

Slovo Konča se ponavadi takrat, ko je najlepše. Sobota je bila dan slovesa, toda ni šlo, da ne bi posamezniki obiskali še kakšnega kotička. Ker smo v Kranjski Gori poznali že vsak kotiček, sva se z ženo napotila do izvira Save Dolinke na Zelence. Domov se nama ni mudilo, zato sva ubrala stranske ceste prek Begunj do

Ob Kugyevem spomeniku v Trenti nti

Trentarski podvigi

vojne z bližnjim pokopališčem. V Bovcu smo bili zares potrebni osvežujoče pijače, ki nam jo je postregla prijazna natakarica. Naši razigrani skupini se je primerno odzvala in poskrbela za dobro voljo, ki je izzvala še drugo pijačo. Polni energije smo nadaljevali pot v Italijo mimo Loga pod Mangartom, Predela, kjer smo se ustavili in nato prečkali mejo. Naslednji postanek se

Tržiča in domov na Štajersko. Vse lepo se enkrat konča, vas pa vabimo, da se pohodniških izletov udeležite v čim večjem številu. Dobra volja, primerna oprema, upoštevanje navodil vodičev in planinska kultura zagotavljajo prijetna in nepozabna doživetja. Marjan Mally Fotografiral: Marjan Mally

JUNIJ 2007

14. TRADICIONALNI POHOD PO JURČIČEVI POT Vsako leto se prve sobote v mesecu marcu organizira pohod od Višnje Gore do Muljave v spomin pisatelju in publicistu Josipu Jurčiču. Tudi letošnjega, že 14. pohoda, so se udeležili številni pohodniki, blizu 10.000 jih je naštel organizator, ki se niso ustrašili 15 kilometrov dolge poti. Pot pohodnike vodi po krajih, katerim je Josip Jurčič posvetil večino svojih pripovedi. Od štartnega mesta, Višnje Gore, so se pohodniki napotili proti razvalinam starega gradu višnjegorskih gospodov. Danes je to razvalina, pa vendarle ponosno kraljuje nad Višnjo Goro. Od tu smo pot nadaljevali proti Polževemu, ki je iz nekoč pozabljene vasice postalo znano počitniško sprehajališče in zavetišče za mnoge miru željne meščane iz bele Ljubljane. Mnogo lično urejenih vikendov priča o vračanju ljudi nazaj k naravi, neokrnjenosti in domačnosti, ki je tu kljub vsej modernizaciji še vedno prisotna. Smučišče je sicer občasno bolj zeleno, to pa je bolj svetovni problem, kljubovanje narave človeški malomarnosti in samozadostnosti. Pot nas je vodila naprej proti ostankom gradu Roje, mimo majhnih zaselkov vse do Jurčičeve domačije na Muljavi, ki je bil cilj pohoda. Med rekorderji po skupinah smo bili tudi člani Sindikata železniškega prometa Slovenije, zbrani iz vse Slovenije. Ob koncu pohoda, ki je trajal približno 3 ure, smo si ogledali domačijo Josipa Jurčiča. Organizator je zbranim pohodnikom pripravil tudi bogat kulturni program, v katerem je prav gotovo najbolj popestril dogajanje nam vsem znani Krjavelj s svojimi pripovedkami o tem, kako je hudiča na dvoje preklal. Na svoj račun pa so prišli tudi gostinci, ki so poskrbeli, da nihče ni ostal lačen ali žejen. Tako se je zaloga zdravilnega cvička preselila iz hrastovih sodov na vse konce Slovenije, kolikor je pač kdo zdržal brez postanka. Gostoljubnost in domačnost Dolenjcev je vsem pohodnikom potrdila željo, da se ponovno srečamo na 15. pohodu prihodnje leto. Lekso Stanojević

TEŽKO PRIBORJENA SLOVENSKA ZASTAVA Na začetku sem že omenil, da smo bili povabljeni na Hrvaško, k našim kolegom, na praznovanje njihove 10. obletnice SPVH. Ker sem bil seznanjen, da bo na tej svečanosti prisoten tudi hrvaški državni politični vrh, sem bil v dvomih, kako se prepoznavno predstaviti na svečanosti. Večja steklenica vrhunskega slovenskega šampanjca, čestitka, poleg pa še zastavica našega sindikata, in seveda slovenska ter evropska zastavica. V goreči želji po takšnem darilu, sem doživel hladen tuš in razočaranje, ko v vsej Ljubljani, še celo v času mednarodnega turističnega sejma, nisem našel trgovinice, trafike ali blagovnice, kjer bi lahko kupil slovensko zastavico. Začudeni pogledi prodajalk, cinično napotilo, naj grem v »novo odprto trgovino«, ki jo je ravno takrat odpiral tuji trgovec Sloveniji, do klavrnih ugotovitev hostes na turističnem sejmu, naj poskusim pri uličnem prodajalcu na Čopovi. Samo še na tržnico k branjevkam me niso napotili. Iskanje po internetu, klicarjenje po vseh naslovih, nato pa telefonsko usmerjanje naše prizadevne tajnice Alenke v stilu nekoč popularnih oddaj Jacka Coustoja »Iskanje zaklada«, so me končno pripeljali do knjigarne Mladinske knjige pri Nebotičniku, kjer so mi lahko izpolnili željo po nakupu zastavic. Prav gotovo bom zastavo, ki jo imam v srcu, še bolj spoštoval, predvsem pa cenil, saj vem, kako težko sem prišel do nje. Kdajkoli govoriti o slovenski prepoznavnosti v svetu pa je brez pomena, dokler niti v glavnem mestu, še v času turističnega sejma, zaveden državljan ne more kupiti niti našega temeljnega simbola državnosti. Turizem smo tudi ljudje, kupci in potrošniki. S ponosom pa lahko povem, da so naše darilo, vendarle okrašeno s sindikalno, državno in evropsko zastavo, hrvaški kolegi prejeli brez zapletov ob prehodu schengenske meje, prepričan pa sem, da so ga opazili tudi v hrvaškem političnem vrhu, saj jim je bilo vseskozi pred očmi. Če želite priti do zastavice, pravočasno rezervirajte svoj namen. Ponudba je, očitno, zelo omejena. Damjan Rak

JUNIJ 2007

V MEDJUGORJE SE DA TUDI (SKORAJ) PRITI Z VLAKOM V Medjugorju, vasici v Hercegovini, se je 25. junija 1981 (točno deset let pred začetkom razpadanja federativne Jugoslavije) šestim otrokom domačinom prvič prikazala Božja mati Marija. Od takrat je povsem nepoznana vasica postala eno

Kraljica miru

največjih romarskih središč (čeprav uradna Cerkev prikazovanj še ni potrdila) ne samo Evrope, ampak celotnega sveta. Samo romarski turizem je prinesel nesluten razvoj celotni regiji. Samo Medjugorje z okolico premore danes več kot 28.000 tisoč nočitev. Zaradi ugodne mediteranske klime je sezona preko vsega leta, v veliki večini pa od Velike noči do konca oktobra. V Medjugorju vidiš romarje s celega sveta, veliko jih je iz Amerike pa Azije…Velika večina prihaja v Medjugorje organizirano z avtobusi in letali, poleg Medjugorja je zanimivo obiskati še bližnji Mostar, pa tudi Sarajevo, Split ali Dubrovnik. Zelo malo romarjev pa se odloči za način potovanja, kot sva ga izbrala midva z ženo. Verjetno ni težko ugibati, da je to bil vlak. Možni sta dve prevozni poti: preko Splita in nato še tri ure avtobusa ali pa preko

Sarajeva v Mostar in še 25 km avtobusa do Medjugorja. Če izberete Mostar, je pomembno, da veste, da avtobusi odpeljejo s hrvaškega dela Mostarja, to je s postajališča preko reke Neretve, saj se železniška in glavna avtobusna postaja nahajata v muslimanskem delu Mostarja. Midva sva se tokrat odločila za pot preko Splita. V Zagrebu sva prestopila na ICN (intercity nagibni vlak ) za Split. Ta vlak najvišjega razreda hrvaških železnic je približno dve uri in pol prej v Splitu kot navadni brzi vlak. Za 420 km poti porabi pet in pol ur časa. Vsa njegova prednost je v nagibni tehniki, kot pri nas pendolino. Garnitura je zelo podobna našim siemensom, torej je kar nekaj slabša od naših ICS. Od naših nagibnih vlakov se razlikuje tudi po tem, da vleka ni električna, ampak dizelska. Skratka: povsem solidna garnitura, brez nekih posebnih udobnosti. Dodatek za vlak je približno 5 evrov, za to ceno pa dobiš tudi brezplačno kavo. Zanimivo, da to kavo sam skuha in postreže vodja vlaka, saj drugih spremljevalcev vlak nima. Iz Splita obstaja ugodna povezava z avtobusom do Medjugorja. Vožnja

Romarska steza

poteka precejšen del ob Jadranski obali in je seveda zanimiva. Malo dobiš občutek, kot bi sodeloval v jugoslovanskem filmu Kdo tam neki poje (Ko to tamo peva), saj je šofer absolutni in vehemetni vladar ne samo volana,

ampak tudi vseh potnikov. Postanki so po potrebi, npr: če je na postaji v bifeju na televiziji dobra tekma ali film, se postanek in vozni red temu dogodku prilagodi, ampak to velja strogo samo za šoferje, o potrebah in zahtevah potnikov odloča šofer

Međugorje

po svoji presoji in brez možnosti pritožbe. Zaenkrat skratka neponovljiva vožnja, za kraje, kjer smo doma, pa bolj občutek, da sanjaš, ne pa, da to doživiš na lastni koži. V povratku sva iz Splita koristila nočni vlak. Noč sva preživela v kupeju, saj je spalnik tudi za naše evropske razmere pretirano drag, ležalnikov pa vlak nima. Skratka: četudi Medjugorje obiščeš z vlakom, je to dobra odločitev. Sicer pa se v Medjugorje hodi na romanje, ne pa na vrhunski turizem, čeprav so sobe in gostinske usluge na zelo solidnem, tudi cenovno, nivoju. Še ena zaključna misel, ki govori o pomenu in vlogi Medjugorja. Med strašno državljansko vojno v Bosni in Hercegovini v letih 19911995 niti ena vpletena stran ni (upala) uperila vojaške cevi proti Medjugorju. Kraj Marijinega prikazovanja ni občutil strahot vojne. Komentar ni potreben. Miran Prnaver

Fotografiral: Miran Prnaver

JUNIJ 2007

PREPREÄ&#x152;ITE POKOJNINSKO VRZEL Danes, aest let po sprejetju nove pokojninske reforme, veina ae vedno verjame, da bo dr~ava tista, ki bo poskrbela za njihove pokojnine. }al temu ne bo tako. S problemom hitrega staranja prebivalstva in nizko rodnostjo se sreujejo tudi v drugih dr~avah, vendar je, glede na razvitejae dr~ave EU, pri nas priakovati ae nekoliko veje pritiske na pokojninsko blagajno, predvsem zaradi ene najni~jih rodnosti v svetu. Ekonomisti nam obiajno ponujajo dva ukrepa, s katerima se lahko bla~ijo ti pritiski: poznejae upokojevanje in zni~evanje pokojnine glede na plao, ki jo je posameznik prejemal v asu svoje zaposlitve. Leta 2024, ko bo pokojninska reforma dokonno za~ivela, bo pokojnina iz obveznega zavarovanja znaaala le ae pribli~no 56% plae, ki smo jo prejemali. Za zagotovitev primerne pokojnine bomo torej morali poskrbeti sami. Smo herinsko podjetje v 100-odstotni lasti Slovenice ~ivljenje d.d., prve slovenske specializirane ~ivljenjske zavarovalnice. Na slovenskem zavarovalnem trgu tr~imo FONDPOLICO, ~ivljenjsko zavarovanje, ki je vezano na vlaganje v vzajemne sklade KD. S FONDPOLICO hkrati dose~ete dva pomembna cilja: ď&#x192;ź z ~ivljenjskim zavarovanjem poskrbite za socialno varnost vas in vaaih najbli~jih, ď&#x192;ź z investiranjem v investicijske sklade KD, ki geografsko pokrivajo ves svet, hkrati donosno varujete in plemenitite vrednost svojega premo~enja. Zakaj bi se odloili za FONDPOLICO? 1. 2. 3.

Sami odloate o viaini zavarovalne vsote oz. kolikaen dele~ se nameni za zavarovalni del in kolikaen dele~ za nalo~be v investicijske sklade. Sami izbirate med razlinimi domaimi in tujimi investicijskimi skladi, ki pano~no in geografsko pokrivajo ves svet. Prilagodljivost Med trajanjem zavarovanja lahko FP prilagajate svojim ~ivljenjskim potrebam in ciljem (sprememba zavarovalne vsote in/ali viaine premije, sprememba zavarovalne dobe, menjava skladov, menjava upraviencev , izplailo predujma idr.). Davna ugodnost za zavarovance S FONDPOLICO si zagotovite davno ugoden nain varevanja. Dohodek iz ~ivljenjskega zavarovanja po Zakonu o dohodnini ni obdaven, e je zavarovanje sklenjeno za obdobje 10 let in ve in sta sklenitelj zavarovanja in upravienec do izplaila ob izteku zavarovanja ista oseba. To pomeni, da so donosi, ki jih zavarovanci dose~ejo z vlaganji preko ~ivljenjskega zavarovanja, po desetih letih neobdaveni. Razlini naini izplaila Ob izteku zavarovanja se vrednost premo~enja ali njen del namesto v enkratnem znesku lahko izplaa v obliki rente. Renta, ki se izplaa na podlagi izteka ~ivljenjskega zavarovanja, po Zakonu o dohodnini ni obdavena, e pride do izplaila rente po desetih letih trajanja ~ivljenjskega zavarovanja ter e sta sklenitelj in upravienec ena in ista oseba.

Zdaj je pravi as, da razmislite, kako boste neodvisno in brez denarnih skrbi pre~iveli leta po upokojitvi. Izzivi prihodnosti vam ne bodo v breme, e boste o njih razmialjali ~e danes. Tukaj smo zato, da vam pomagamo in svetujemo pri odloitvi o nalo~bah v socialno varnost. Pokliite in dogovorili se bomo za skupinske predstavitve ali individualno finanno svetovanje, prilagojeno vaaim potrebam.

Lidija Dajman SVET ZAVAROVANJ, zavarovalno zastopniaka dru~ba d.o.o. e-mail: lidija.dajcman@svetzavarovanj.si GSM: 031 627 335

JUNIJ 2007

MARJETICA V MORAVSKIH TOPLICAH Novo v ponudbi za dopustovanje članov Sindikata železniškega prometa Slovenije je apartma Marjetica v Moravskih toplicah pri Murski Soboti. Dvoetažni, dvosobni apartma se nahaja v urejenem počitniškem naselju, v okolju, kot naročenem za sprostitev ali aktivni dopust. V njem je predvidena namestitev za štiri osebe, za katere so v ceno najema apartmaja (36 Ä na dan za apartma), vštete tudi že štiri dnevne vstopnice za bazene in štiri vstopnice za savne v Termah 300 oz. v hotelu Termal. Le-ta kopalni kompleks je od naselja oddaljen 100 m, ravno prav, da vrvež na kopališču ne moti dopustnikov. Športna igrišča v bližini, veliko urejenih in označenih kolesarskih stez, možnost izposoje koles, sprehajalne poti, tudi igrišče za golf v neposredni bližini. Tudi bližnje domačije, turistom vedno naklonjeni domačini, vse to je enkratna ponudba za vas. Če boste željni miru, se na terasi prepustite energiji, ki vas napaja iz okolja, lahko pa se zaprete v svoje sobane,

uživate svoj mir in svojo zasebnost. Marjetica, kot se imenuje apartma, vas bo v objemu narave preporodila in domov se boste vračali polni nove energije, prav gotovo polni nepozabnih trenutkov in sproščenih dni v Moravskih toplicah.

Spalnica

Apartma Marjetica

Dnevni prostor

ZDRAVILIŠČE LAŠKO Sindikat železniškega prometa Slovenije si v svoji pestri ponudbi ugodnosti za člane prizadeva vedno dopolnjevati repertoar. Sproščen oddih, prijetno dopustovanje, ugoden nakup, ugodne cene, vse to v družinskem proračunu prihrani marsikateri izdatek in v seštevku omogoča lažje razporejanje družinskih prihodkov. Tokrat vas ponovno vabimo tudi v Zdravilišče Laško, kjer samo za člane Sindikata železniškega prometa Slovenije ponujamo naslednje ugodnosti: -

20% popust pri plačilu z gotovino (bazen, savna, fitnes, kombinacije teh storitev) 10% popust pri plačilu z gotovino (mesečne in letne vstopnice ter wellnes in zdravstvene storitve ter masaže) 10% popust pri gotovinskem plačilu za kopališke storitve v kombinaciji kopanje + kosilo ali večerja, kopanje + pizza, savna + kosilo ali večerja, savna + kopanje + kosilo).

Popust velja samo za člane Sindikata železniškega prometa Slovenije, ki ga uveljavljajo na podlagi članske izkaznice. Vabljeni v Laško, zdravilišče visoke kvalitete, pestre ponudbe in ugodnih popustov za člane SŽPS!

NOVO! NOVO! NOVO! Nove ugodnosti za člane Sindikata železniškega prometa Slovenije v Termah Olimia d.d. v Podčetrtku. Člani Sindikata železniškega prometa Slovenije imajo naslednje popuste: ? 20% popust na cene za vstopnico za kopanje v wellness centru Termalija in Termalnem parku Aqualuna: ? 20% popust na cene za vstopnico za savno: Ugodnosti veljajo za imetnike članske izkaznice Sindikata železniškega prometa Slovenije.

JUNIJ 2007

20% POPUST za AKUMULATORJE za DELAVCE SLOVENSKIH ŽELEZNIC Podjetje VELOG d.o.o. Ljubljana, nudi vsem zaposlenim Slovenskih železnic d.d. 20 % popust ob gotovinskem nakupu za akumulatorje FULMEN in DYNAMIC. Akumulatorje najdemo sicer v Sloveniji v trgovskih mrežah Renault, Peugeot, Citroen, Petrol, AMZS ter na več kot 250 prodajnih mestih. Servisna mreža je organizirana po vsej državi, podjetje zagotavlja 24 mesečno garancijo, za akumulatorje Fulmen Prestige, pa celo 36 mescev.

Akumulatorji, so primerni za vgradnjo v vsa osebna vozila, tovorna vozila, traktorje, delovne stroje...... Poleg tega, podjetje VELOG d.o.o. nudi tudi akumulatorje za motorna kolesa, gelske baterije za solarne sisteme, plovila, invalidske vozičke itd. Vsi našteti proizvodi in še kaj, so delavcem naše družbe odslej dostopni, z 20 % popustom, na naslednji način: v prodajalni VELOG d.o.o. Ljubljana, Brnčičeva 29, od 8.00 16.00, razen sobote v prodajalni VELOG d.o.o. Križevci pri Ljutomeru, Iljaševci 6A, od 8.00 16.00, razen sobote ali pa z brezplačno dostavo do logističnih centrov Slovenskih železnic: Ljubljana-Moste, Maribor, Novo mesto, Celje, Nova Gorica, kjer boste lahko naročene akumulatorje prevzeli, v roku 24 ur od naročila, ob plačilu kupnine. Prevoz akumulatorjev vršijo Slovenske železnice d.d. Celotno ponudbo in cene proizvodov, ki jih nudijo, najdete na njihovi spletni strani, ali pa jih pokličite po telefonu. Če ste v dvomih, kateri akumulator bi bil najbolj ustrezen za vaše vozilo, vam bodo radi svetovali. Ob nakupu v trgovinah, ali ob prevzemu, se bodo delavci morali izkazati z plačilno listo. Akumulatorje je mogoče naročiti preko spletne strani www.velog.si, na email: prodaja@velog.si, faks: (01)-530-26-57 ali po telefonu: (01)-530-26-50 ali pisno na naslov: VELOG d.o.o. Brnčičeva 29, 1000 Ljubljana.

SINDIKALNI FEFERONČKI Drobne, dobre misli Samo delovni ljudje so po sebi vedri, miroljubni in dobri. *

Konec demokracije je takrat, ko so vsi z vsem zadovoljni. *

Vsi smo igralci v stranskih vlogah, ne da bi kaj vedeli o drami.

* * * Ne da se rožam v temi cveteti. Ne da se Nadi dati. Ne da se Nadi na tleh spati. Ne da se Nadi upanja jemati po mehki trati. Ne da se Nadi ob ljubimcu žametne odeje čakati. Ne da se Nadi večno se boriti, nikoli dati. Nada je dala. Nada je upanje dočakala. Nada je rožico svojo zalivala. Nada je srečo s svečo dočakala. Ne da se rožam v temi cveteti.

JUNIJ 2007

SEVNICA 2007 Fotograf: Robert L. Horvat