Prometnik 85

Leto XIII Številka 85 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE MAREC 2008

Fotograf: Robert L. Horvat

Foto: Robert L. Horvat

MAREC 2008

UVODNIK

Kazalo

UVOD Drage bralke in bralci,

V narekovajih

3

časopis Prometnik, ki ga izdajamo, ustvarjamo z namenom, da v njem predstavimo podobe iz življenja slovenskega železničarja. Te so sicer znane, a včasih zaradi njenih, tudi neprijetnih, plati velikokrat porinjene v ozadje. Železnice ne želimo prikazati v luči, kot da je na njej vse narobe. Zagotovo imamo veliko stvari, s katerimi se lahko pohvalimo, jih dajemo za vzgled tako naši interni kot tudi vsej slovenski javnosti. A te ponavadi hvalijo na vseh koncih in krajih. Kot predstavniki zaposlenih pa se srečujemo predvsem s težavami zaposlenih, ki jih potem poskušamo najprej pravilno dojeti, osvetliti z več zornih kotov, dojeti pravo vsebino in jih reševati, seveda z delodajalcem. Tu se večkrat pojavi problem, ker večina teh, ki so vpleteni v reševanje, kot po nekem zakletem pravilu ne razume, da pobude zaposlenih niso namenjene kazanju s prstom na odgovorne, pač pa iskanje optimalnejšega načina opravljanja dela. V dobro železnice, katere ponosni del smo vsi, ki vsakodnevno opravljamo delo na vseh, še tako skritih in neopaznih delovnih mestih.

Vrhovno sodišče razsodilo

4

Še pomnite, tovariši?

5

Nova Gorica

6

Koroška - dežela prihodnosti

9

Službena obleka

9

Tokratni prispevki so nekako delno grajajoči, kažejo na težave in neurejene zadeve na delovnih mestih in tehniki, ki nas tam obkroža. Nekaj je namenjenih tudi pohvali, delodajalcu in tudi našim uspehom, ki smo jih dosegli za naše člane in tudi za vse ostale zaposlene na Slovenskih železnicah. Ti so še posebej pomembni, ker so doseženi tudi preko sodišča, kar je predvsem dolgotrajna in na začetku tudi negotova pot. A če je dolgo trajalo, je toliko bolj pomembno, da je uspešno končano. Za delavce. Tudi delodajalec si je na nek način oddahnil, saj je sedaj primoran delavcem plačati tisto, kar jim ni plačal zadnjih pet let, pa čeprav je v določenih obdobjih to želel, celo nameraval, pa tega ni smel ali mogel.

Poračun za napačno obračunane nadure 13

Pomlad se prebuja, pripravljajo se novi dogodki, prireditve, tudi sindikalno obarvane. Preberite Prometnika, zagotovo vas bo vsebina opozorila tudi na razmere v vašem okolju. Preberite, kako smo jih uspeli urediti mi. Odločite se, izpolnite prijavnico in postanite naš član, potrudili se bomo reševati tudi vaše probleme.

Urednik: Damjan Rak

Dostop za invalide

10

Prodaja mesečnih abonentskih

10

Ukinjaje interneta

11

Kapo dol

12

Novi računalniki za prodajo vozovnic 14 Poklic: ČISTILKA

15

Jaz tajnica - jaz ženska

16

“Pohorc” v Sežani

17

Uredniški odbor Prometnika

18

Naši upokojenci

18,20

Smučarska polka po štajersko

19

Tudi letos v hribe

21

Kultura

23

Urednik: Damjan Rak Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddajo do 25. Maja 2008 na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni naslov: info@sindikat-szps.si ali damjan.rak@slozeleznice.si !

Naslovnica: Savski most v Črnučah Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon : (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 E-pošta: info@sindikat-szps.si www.sindikat-szps.si

2

Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpresednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Odgovorni urednik : Damjan Rak Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Jožef Verbajs,Marjan Mally Zdravko Munda

Lektoriranje: Danica Prnaver Oblikovanje : Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV po katerih se plačuje DDV po stopnji 8,5 %. Časopis izhaja mesečno v nakladi 1000 izvodov.

AKTUALNO

MAREC 2008

V “NAREKOVAJIH”

Čas, v katerem se na železnici z zelo hitrimi koraki dogajajo korenite spremembe, je trenutno zelo prisoten. Modernizacija prog, novi predpisi, organizacijske spremembe, nove kapacitete na tirih in v voznih sredstvih, nova imena, tudi na vodilnih položajih.

M odernizacija prog, »pos tojns ke«, »koprske« in »prleško-prekmurske«, dolgo pričakovani projekti, pred leti začeti, pa zaradi mnogih znanih in neznanih razlogov nedočakani. Napake, ki so se pojavljale na Siemensovih napravah, so bile vzrok za to, da naprave niso bile predane v redno obratovanje. Splet okoliščin je hotel, da je novi prometni minister Prekmurec, zato je pospešeno vkljapljanje zapornic na progi Pragersko Ormož mogoče razumeti. »Naši« strokovnjaki so začeli delati pospešeno, komande letijo čez noč, cilj je samo eden: »Mora delovati, ker je odločitev taka!« Posledično je tudi Siemensu bilo jasno, da bo potrebno končati večletno odisejo poskusnega delovanja in neodpravljanja napak. Koliko bo državo stala zamenjava novih števcev osi, tega verjetno ne bomo izvedeli. Ali bodo zamenjali tudi zapornice, ki so »po komandi« predane v delovanje, kljub dvomljivemu delovanju, bomo še videli. Zadnje čase se je pojavilo nekaj primerov voženj vlakov pri odprtih zapornicah, pa tega naprave niso zaznale.

Koliko je vseh primerov, niti ni možno ugotoviti. Dejstvo je, da so postavili čuvaja na prehod, ki je bil »po komandi« predan v redno obratovanje, sedaj pa kaže znake dvomljivega delovanja. Samo želim si lahko, da za sumljivo delovanje niti za morebitne katastrofe na potnem prehodu, ki deluje dvomljivo, ne bo odgovoren tisti delavec, ki je moral delati »po komandi«, ali tisti, ki bo takrat v službi. In ne strojevodja na vlaku ali prometnik na postaji ali v centru vodenja ter dispečer ali celo vzdrževalec na progi.

Paket novih predpisov je na mizah. Nekateri

še prihajajo. Petnajstletni zaostanek sedaj prehitevamo. Celo v toliko, da želimo napisati nekaj, kar bo veljalo, ko bodo izpolnjeni pogoji čez… morda novih petnajst let. Če je bilo do sedaj mogoče govoriti o okorelosti sistema spreminjanja predpisov, bi sedaj, ob tako razvejanem sistemu in ob sodobnih povezavah, ta sistem moral biti veliko bolj prilagodljiv, pripravljen se odzivati hitreje, s tem pa od sebe dajati realnosti ustreznejše predpise. Žal je birokratsko-administrativni aparat, ki tiči za vsemi odločitvami, tako samozaščitniški, da zavira razvoj v smer hitrejše odzivnosti, ne glede na vse. Misel, da se za vsem skriva tudi cel kup neznanja in predvsem nestrokovnosti, je več kot prisotna in se vse bolj potrjuje.

Seveda pa se v množici birokratskih zahtev izgubi tudi odgovornost uradnikov. Zaradi tega imamo na mizi predpise, ki so novi, a potrebni ponovne presoje, usklajevanja in primernega končnega izdelka, ki od zahtev realnosti trenutno močno odstopa.

Priprava sprememb organiziranosti podjetja je vse bolj naperjena v smer zagotavljanja pozicij posameznika. Učinkovitejše delovanje celotnega sistema je samo maska, ki jo ob vsaki takšni spremembi natikajo na dopise in obrazložitve. Vse preveč se pozablja, da organizacijska sprememba ne pomeni nič, če drugačno formacijo vodijo isti ljudje, samo z drugimi nazivi, več ali manj boljšimi plačami, z enakim nivojem splošnega in predvsem strokovnega znanja.

Delovanje sistema ni odvisno od papirnega načina organiziranosti, pač pa od percepcije posameznika, kaj sme, kaj mora in kaj zmore in ni naredil v danem trenutku. Še tako lep naziv, bleščeča pisalna miza, udoben fotelj, prijatelj v sosednji pisarni, nov fikus in čedna tajnica, ne pomeni nič, razen za novinarje, če poznavanje težav v delovanju in sposobnost iskanja rešitev temelji na samozadostnosti.

Nove lokomotive so realnost, tudi nekaj vagonov, želeli bi si nove dizel motornike, nove dizel lokomotive, predvsem pa zamenjavo obstoječih Siemensovih Desiro garnitur za vsaj štiri ali petčlenkarje, četudi bi bile Siemensove. Koliko težav in neljubih ter nepotrebnih del bi s tem rešili, vedo prometnik, strojevodja, sprevodnik in predvsem potniki. Morda bo kdaj kdo prisluhnil tudi njim. Tudi »Pendolino« je mogoče postaviti pod vprašaj. Italijani so ga že, pri nas pa bojda še prej.

Generalni direktor je pokazal, da je na železnici, kot v ekonomiji, matematika lahko dokaz za dobro ali slabo poslovanje.

Struktura, odgovornost managerskega odločanja in piramida nivojev je obratno sorazmerna s širino nivoja vodenja. Višja je vertikala, ožja je horizontala, nižji je nivo, večja je širina managerskih resursov, višji je nivo, večja je teža odgovornosti in vsebin. »Preprosto ko pasulj.« Poskrbel je za nekaj kadrovskih okrepitev. Nekateri so bili že na ogledu, pa so bili prehitri v iskanju fikusa,

zato so ostali brez njega. Nekaterim pa to uspeva. Minus krat minus je plus. V matematiki. Samo tam.

Vsa zgoraj navedena področja so nujna za boljše železnice. Hiteti, ko je jasno, da se zamujenega ne da prehiteti, hiteti, ko je jasno, da se lahko s prehitrimi odločitvami povzročijo tudi nepopravljive napake, ni modro, ni hitenje, ampak nestrpnost, neučakanost in predznak prestrašenosti.

Modrosti in preudarnosti, poleg strokovnosti, tega želimo vodilnim, to od njih pričakujemo, to je bila navsezadnje njihova viza za položaje. Biti na vrhu je teže kot pot do tja, pot do tja pa ima drugačno težo kot biti na vrhu.

Od obojega, poti in vrha, pa trpi glava. Včasih katera tudi odleti. A vrana vrani ne izkljuje oči, zasede pa ji vejo. Večje je drevo, več je vej, več je vran, več je za njimi sledov na vejah. Več je sledov, več vej se suši. Več je suhih vej, bolj je ogroženo drevo. Kormorani uničujejo drevje in živelj, zato jih preganjajo, ker jih zaradi zaščite ne smejo številčno zmanjševati.

V megli, na daleč: kormoran, vrana, … je sploh razlika? Ribiška liga se začenja. Železničarska.

Damjan Rak Predsednik SŽPS

3

MAREC 2008

SINDIKALNI USPEHI

VRHOVNO SODIŠČE RS: ''STAVKA SŽPS NA JESENICAH JE BILA ZAKONITA.'' Tudi ta zgodba je žal povezana z ''bitko'' SŽPS glede neizplačevanja posebnega dodatka za delo na mejnih postajah in progah sosednjih železnic, v zvezi s katerim se zahteva poznavanje in uporaba predpisov sosednjih železnic. Takratni Holding Slovenske železnice, d.o.o, je namreč za dni 24., 25. in 26.

01. 2006 razpisal opravljanje rednih periodičnih izpitov, ki naj bi se opravljali v skladu z 2. odstavkom 8. 4. točke Sporazuma o mejnem železniškem prometu med Slovenskimi železnicami in Avstrijskimi zveznimi železnicami za opravljanje del in nalog vlakovnega odpravnika, ki bi ga opravljali vlakovni odpravniki postaje Jesenice. Ker kljub vsem naporom ter argumentiranemu prepričevanju SŽPS delodajalca nismo uspeli prepričati, da so vlakovnim odpravnikom na določenih mejnih postajah dolžni izplačevati navedeni posebni dodatek, se je SŽPS odločil, da za navedene dni opravljanja izpitov razpiše stavko vlakovnih odpravnikov na Jesenicah na način, da se izpitov udeležijo, vendar na zastavljena vprašanja ne odgovarjajo. Naj vas spomnimo, da je bilo na Jesenicah opravljanje izpitov razpisano že za mesec december 2005, le-tega so se vlakovni odpravniki udeležili, vendar na vprašanja niso odgovarjali, zato so bili zoper njih uvedeni disciplinski postopki. SŽPS je za odpoved oziroma končanje stavke zahteval izpolnitev naslednjih dveh zahtev: 1. Vlakovnim odpravnikom postaj Jesenice, Nova Gorica, Dobova, Središče in Lendava se izplača poseben dodatek v višini, ki je določen v 14. alineji 2. točke Priloge 5 h KPDŽP, in sicer od 01. 05. 2002 dalje .

2. Ustavitev disciplinskih postopkov, ki so bili uvedeni zoper vlakovne odpravnike na postaji Jesenice v zvezi z opravljanjem periodičnih izpitov iz poznavanja signalnih in prometnih predpisov avstrijskih železnic, ki so potekali v času od 20. 12. Do 22. 12. 2005.

Kot je najverjetneje večini zaposlenih na SŽ znano, se je vodstvo holdinga odločilo, da v času stavke zoper vlakovne odpravnike na Jesenicah uvedejo postopke izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je nedvomno nezaslišan poseg delodajalca v pravico do stavke. Odkrito lahko zatrdimo, da je to dejanje, ki zahteva iskreno in javno opravičilo vsem prizadetim delavcem, ne glede na to, da je delodajalec po določenem času postopke ustavil. Škoda je bila storjena ter tudi težko popravljiva, vendar delodajalcu to ni bilo dovolj, zato je po končani stavki na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani naslovil predlog za začetek postopka o zakonitosti stavke, ker naj bi SŽPS kršil 5. in 7. člen Zakona o stavki, s tem, ko je stavko organiziral na način, ki onemogoča izvajanje sporazuma med SŽ in ÖBB, s tem pa tudi izpolnjevanje mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz sporazuma. SŽPS je v odgovoru na prejeti predlog odgovoril, da zaradi stavke nista bila ogrožena varnost niti

4

zdravje ljudi in premoženja, prav tako se je delo ves čas stavke, kot tudi po njej, odvijalo nemoteno. Tako ni bil zagotovljen le minimum delovnega procesa, kot ga zahteva 7. člen Zakona o stavki, ampak je delovni proces potekal v celoti nemoteno, prav tako so se v celoti izpolnjevale mednarodne obveznosti.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je presodilo, da je bila izvedena stavka na Jesenicah nezakonita, zato je SŽPS zoper tako razsodbo vložil pritožbo, o kateri je odločalo višje delovno in socialno sodišče. Le-to je razsodilo, da se zavrne predlog SŽ za ugotovitev, da je bila stavka nezakonita, saj je sodišče prve stopnje, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, napačno uporabilo materialno pravo, konkretno 7. člen Zakon o stavki. Pritožbeno sodišče v svoji razsodbi navaja, da so prevzete mednarodne obveznosti različne, zato je potrebno ob upoštevanju 2. odstavka 77. člena Ustave RS dolžnost izpolnjevanja mednarodnih obveznosti presojati z vidika javne koristi, zato je ocenilo, da z odklonitvijo preizkusa znanja iz poznavanja prometnih in signalnih predpisov javna korist ni bila prizadeta, saj s tem, ko vlakovni odpravniki izpita niso opravljali, niso prizadeli niti ogrozili nobene pravice drugega in tudi niso povzročili nepopravljive (moralne ali materialne) škode, kar je nenazadnje ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.

Delodajalec je zoper to sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi, po njegovem mnenju, bilo z izvedbo stavke ustvarjeno stanje, ko bi bil onemogočen mednarodni promet preko Jesenic v Avstrijo, s tem pa SŽ ne bi mogel izpolnjevati mednarodnih obveznosti po mednarodni konvenciji glede na dogovorjeni način opravljanja prometa na obmejnih postajah Slovenije in Avstrije.

Vrhovno sodišče RS je razsodilo, da revizija ni utemeljena, ker materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, vendar je utemeljitev razsodbe nekoliko drugačna, predvsem v ugotovitvi, kaj je v konkretnem primeru vplivalo na zakonitost stavke. Sodišče je sicer pritrdilo predlagatelju, da se lahko obveznost delodajalca uresniči le tako, da se za opravljanje dela, vezanega za promet med Slovenijo in Avstrijo, predpišejo ustrezne zahteve za zasedbo določenih delovnih mest, kar pomeni, da mora delavec, ki tako delo opravlja, izpolnjevati predpisane pogoje, kar pomeni, da bi odklanjanje opravljanja preizkusa znanja lahko pripeljalo tudi do prekinitve železniškega prometa med državama, saj ga s slovenske strani ne bi smel nihče opravljati. A kot rečeno, Vrhovno sodišče RS razsodi, da to ne vpliva na zakonitost stavke, ampak na to vpliva neizplačevanje posebnega dodatka za delo na mejnih postajah in progah sosednjih železnic. Zato je bila zahteva SŽPS za izplačevanje dodatka v skladu z veljavno kolektivno pogodbo povsem legitimna pravica, in če tega spora ni mogoče rešiti po mirni poti, je legitimna tudi stavka, saj

gre za uresničevanje ekonomskih pravic in interesov iz dela. Sedaj sledi bistveni del utemeljitve, ko Vrhovno sodišče RS pojasni, da do morebitne prekinitve železniškega prometa z Avstrijo ne bi prišlo v prvi vrsti zato, ker delavci niso opravili predpisanega preizkusa znanja, temveč zato, ker jim predlagatelj ni hotel izplačati s kolektivno pogodbo dogovorjenega dodatka, kar pomeni, da bi SŽ nedvomno lahko zagotovil izpolnjevanje mednarodnih obveznosti tako, da bi delavcem izplačal dodatke v skladu s kolektivno pogodbo, kar je tudi bila bistvena stavkovna zahteva.

Glede na navedeno, lahko skupaj ugotovimo, da je bila stavka jeseniških vlakovnih odpravnikov ključna prelomnica v večletnem prizadevanju sindikata, ki zagotovo ne bi bila potrebna, če bi delodajalec izpolnjeval svoje obvezo iz 14. alineje 2. točke Priloge 5 h KPDŽP. Težko si je predstavljati njihove občutke nelagodja, ko jim je delodajalec izročal namere o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še teže verjeti, da si je delodajalec sploh privoščil tako nerazumno ravnanje.

Najverjetneje bi ti fantje in dekle danes dejali, da ne potrebujejo kakšne posebne zahvale, zadovoljni so že s tem, da so s svojo pokončno držo izdatno pripomogli k temu, da so danes vsi upravičenci do tega dodatka (vlakovni odpravniki postaj Jesenice, Nova Gorica, Središče, Lendava, Dobova, strojevodje) in so končno prejeli to, kar jim je pripadalo. Žal so bili med naštetimi tudi tisti, ki takrat v cilj in namen stavkovnih zahtev niso verjeli, bili so prepričani, da se delodajalec zgolj drži določil KPDŽP in da je vse skupaj spolitizirano. Po izključni zaslugi Sindikata železniškega prometa Slovenije, ki je Slovenskim železnicam po sodni poti dokazal kršitev KPDŽP, so februarja 2008 tudi oni na svoj račun prejeli dodatek, ki jim ga delodajalec ni hotel izplačevati dobrih pet let.

Zato naj se vam, Jesenice, tudi v imenu teh, zahvalimo tisti, ki smo verjeli v svoj prav in v vaš pogum.

V Ljubljani, dne 29.02.2008 Jože Skubic, sekretar SŽPS

AKTIVNOSTI SINDIKATA

MAREC 2008

ŠE POMNITE, TOVARIŠI ??

Pa ja niste pomislili, da se mi toži po tistih časih?!

slab, ampak izbire ni bilo, razen upanja v pravo in pravno državo, ter zamrznili stavko.

Ne, spoštovana gospoda, prav nasprotno, mislil sem in upal, da se nikoli več ne bodo ponovili. Časi, v katerih si moral biti, bi rekli tovariši, sposoben in politično podoben, potem si bil pravi. Želim opozoriti na nekaj, kar bi moralo biti, vsaj za železničarje samoumevno, k tovarišiji pa se bom vrnil pozneje.

Poti pravde so trajale nekaj več kot dve leti in pokazale, da so bile naše stavkovne zahteve legitimne, upravičene in v celoti pravilno in popolnoma argumentirane, navkljub vsem razlagam takratnega vodstva železnice in sindikalnih liderjev, ki so nam obrnili hrbet.

Med tem časom so tovariši v vodenju prometa dokazovali svojo moč, pridobljeno v zahvalo za porinjeni nož v hrbet sodelavcem in si po tekočem traku delili funkcije, tako rekoč dnevno redno.

In, glej ga zlomka, ko se ugotovi, da SŽPS na sodišču uspešno rešuje svoje stavkovne zahteve in da se upravičencem vračajo zaostale obveznosti delodajalca, skupaj z obrestmi, denar zadiši tudi ostalim, pa čeprav so prav njih liderji trdili, da jim ne pripada.

Zaradi absolutne resnice je potrebno povedati, da naš sindikat ni nikoli oporekal, da imajo pravico do plačila mejnega dodatka tudi strojevodje in tiste mejne postaje, ki se v besedilu 14. alineje priloge 5 takratne KPDŽP prepoznajo.

Sindikat železniškega prometa Slovenije je v novembru leta 2005 napovedal in izvedel stavko s popolnoma legitimnimi in upravičenimi stavkovnimi zahtevami, ki niso bile v dobro in pisane na kožo samo članom SŽPS, ampak vsakemu železničarju posebej.

Tukaj jih ne bom navajal. Za osvežitev spomina pobrskajte malo po arhivih in jih morda ponovno preučite. Zakaj to poudarjam?

Takrat se je zgodilo nekaj, kar je presedan v zgodovini delavstva in zlasti železničarjev, poznanih po znameniti stavki iz leta 1920, spomin nanjo nekateri še danes praznujemo.

Ne bom rekel, da ste nam hrbet obrnili sodelavci na terenu, zagotovo pa vaši liderji, ki so se postavili na stran delodajalca in z znano peticijo s svojimi podpisi odrekli podporo stavkajočim.

V tistem obdobju so se na železnici dogajale norosti, katerim človek, ki ni bil poleg, ne more in ne bi verjel, ker mejijo na znanstveno fantastiko. Kdor jih je izkusil na svoji koži, pa to dobro ve. In zato se, spoštovana gospoda, takrat začne obdobje novodobnih tovarišev.

Kako so nastajali, železničarska javnost dobro ve, vsaj tisti poučeni.

V dobro naših članov smo takrat dosegli kompromisni dogovor, priznati moram, zelo

Spoštovani kolegi, potrebno je povedati, da so se naše zahteve po mejnem dodatku nanašale na skupaj 45 zaposlenih, z Dobovo vred, dokler nam tovariši niso obrnili hrbta, torej največ kakih 65 delavcev, ne boste pa verjeli, da se jih je sedaj gor obesilo še skoraj 750 upravičencev. Zmeraj smo trdili, da to pripada tudi strojevodjem, ki vozijo v tujino.

Dragi kolegi, če bi novembra leta 2005 to upali povedati svojim liderjem in se postaviti na stran kolegov, ki so stavkali, bi vam bili zelo hvaležni, ampak priznati morate, da ste med drugimi tudi vi zelo zaslužni, da tega dodatka danes ni več v kolektivni pogodbi.

Pa bi vas na koncu še vprašal, ali vas res ni sram in ali vam morda ne smrdi z našimi žulji pridobljen denar ???

Resnici na ljubo, neke velike zahvale ne pričakujem, pa vseeno morda vsaj tisti, ki si upate to storiti glasno, le poskušajte, saj smo ja sodelavci, o tisočih evrov, ki jih je SPŽS moral dati za odvetnike, pa ne bi govoril.

Risto Djurić Pripis urednika: V postopku dokazovanja pravice delavca do mejnega dodatka na podlagi določb KPDŽP je v prvem primeru, ki je bil obravnavan na sodišču, sodnica gladko zavrgla tožbeni zahtevek. Nekako tako, da če so tako rekli na železnici, potem tudi sodišče ne more nič. Kar seveda postavlja pod vprašaj smiselnost in obstoj sodišč nasploh. V vseh ostalih primerih je tako sodišče na prvi stopnji kot tudi višje in vrhovno sodišče dalo prav našim zahtevam. Uspeh tožbe je iskati tudi v strokovni predanosti naše pravne službe, prav gotovo pa del zaslug nosi tudi zelo kvalitetno in strokovno zastopanje na sodišču s strani odvetniške pisarne ga.

Vesne Šafar.

Morda je naključje ali pa tudi ne, da je sodnica v prvem, za nas negativno razsojenem primeru, a kasneje ustrezno razsojenem na višjem sodišču, že zapustila sodniške vrste in odšla med odvetnice. Spet verjetno po naključju, se že srečujemo z njo kot zastopnico Slovenskih železnic v boju za pravico delavca, našega člana. Svet je pa res majhen.

ŽIP, d.o.o. - KONKURENT ALI PREVZEMNIK V POTNIŠKEM PROMETU? Nekateri so lahko v zapisnikih sej glavnega odbora našega sindikata v preteklosti prebrali, da smo iskali odgovore pristojnih v zvezi z govoricami o prodaji vozovnic s strani delavcev v ŽIP-u. Takrat so nam odgovorili, da so to samo neki bežni poskusi, morda v Dobovi ali v Postojni, nič resnejšega ali za predstavnike zaposlenih skrb vzbujajočega.

Prav lahko, da pa vse skupaj ni več tako nedolžno. Po nekaterih videnih postopkih se železniško invalidsko podjetje, kot hčerinsko podjetje Slovenskih železnic, resneje pripravlja na vstop na trg uslug potnikom na postajah. Ali bodo to samo trafike s časopisno ponudbo, manjšimi napitki, morda loterijo in športnimi stavami ali tudi prodaja vozovnic, se še ne ve. Zagotovo pa se ne lotevajo usposabljanja vodenja blagajn po naključju.

Kot je seveda pričakovati, se bo slej ko prej

kakšna od zaposlenih poskusila v samostojnem poslu in z zasebno agencijo prevzela prodajo vozovnic. Ob višinah provizij, ki jih že sedaj plačuje železnica obstoječim agencijam, je to realno in izvedljivo. Seveda pa ob vsem tem trčimo na eno od globljih ran, ki še ni v celoti zaceljena.

Ob besedi provizija se spomnim vseh podlih potez takratne uprave podjetja. Ta je, namesto da bi vsem, ki prodajajo vozovnice, priznala provizijo, odmerjeno nekaterim po prometu, drugim po številu prodanih vozovnic, tudi kot stimulacijo za čim manj neodpravljenih potnikov in še manj tistih, ki se vozijo brez vozovnice, provizijo ukinila v celoti. Kot smetano na vse pa še v javnost lansirala konstrukt, da je ukinitev provizije sindikalna zahteva. Žal so to kost zgrabili tudi nekateri sindikalni kolegi in, namesto v boj za

provizijo, so šli v boj za dokazovanje krivde na strani sindikatov. Vnaprej izgubljeno, delodajalec je tu zmagal, zagotovo si je tudi (vsaj kreatorji odvzema provizije) veselo nazdravljal ob takrat slišanih in zapisanih besedah medsindikalnega obtoževanja.

Upam, da je iz takratnih zgodb in današnje situacije vsem jasno, da je provizija upravičena za vse, ki skrbijo, da se ustvari dohodek v osnovi. Koliko in kako si jo deliti, je vsekakor teže določiti, vendar upam, da je ne bodo pobrali na raznih novonastajajočih konkurenčnih agencijah. Kje vse v tej zgodbi bo ŽIP, morda odgovori prihodnjič. Do takrat pa bo morda tudi na področju provizije kaj novejših informacij. Pri nas si zagotovo želimo, da je dana tistim, ki si jo zaslužijo in kolikor si je zaslužijo.

Damjan Rak

5

MAREC 2008

POSTAJE

ŽELEZNIŠKE POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO - 3.

Tu d i n a j v e č j i o p t i m i s t i n i s o

progo elektrificirati, da bi lahko zares služila svojemu namenu. Nato smo kar nekako pozabili na to progo, le to smo vedeli, da so osebje na postajah zmanjšali. Poskusili so s turizmom, ki

Miran Milost, prometnik, železničar, sindikalist, goricjan

predvidevali, da bo poslopje tovorne postaje, ki so jo v Gorici gradili leta 1905, postalo nekoč najveličastnejša postajna zgradba v Sloveniji. Mirno si upamo trditi, da prekaša celo ljubljansko, če pa pomislimo na njeno ohranjeno izvirnost, pa je to ena potrditev več. Potniška postaja je bila na drugi strani tunela, danes v stari Gorici.

Ko smo obiskali goriško progo pred desetimi leti, smo ugotavljali, da je v čudoviti soški dolini železnica edina povezava, ki nam omogoči doživeti nepozaben izlet. Žal pa so bile postaje povsem zapuščene, negativen pečat so jim dodatno dajali stari odsluženi vagoni, ki so jih bile vse postaje polne.

Svetla izjema je bila že tedaj novogoriška postaja, ki je tudi danes urejena in se še vedno obnavlja. Poleg te so tudi skoraj vse ostale postaje na soškem koridorju lepo urejene.

Bili so časi, ko so nekateri že celo razmišljali, ali ima sploh pomen obnavljati to progo. Potem so se odločili za projekt soškega koridorja in so progo temeljito obnovili z namenom pomožne poti za tovorni promet. Pa se je izkazalo, da bi bilo potrebno še znatno več investirati in

6

Foto: Marjan Mally

Nova Gorica, najveličastnejša slovenska postaja

je po našem mnenju najboljša perspektiva, kajti ta proga skozi vse leto ponuja nenavadne lepote pokrajine in narave, ki jih je težko najti drugod po svetu. Prav turizem je iz leta v leto izdatnejši in marsikateri domačin se želi s parno lokomotivo in muzejskim vlakom popeljati po tej sanjski progi, vse večje pa je

povpraševanje tujih turistov in turističnih agencij. Tu je na mestu vprašanje, zakaj, kljub možnostim, naša uprava zainteresiranim agencijam ne omogoči najetja muzejskega vlaka, zakaj jih toliko zavrnejo?

Zanimivo je, ko vam na teh postajah povejo, koliko vlakov imajo na dan z njihovim občutkom, da je to število veliko, medtem ko je na nekaterih dvotirnih progah, zaradi razumljivih razlogov in okoliščin, to število precej večje. Toda iz lastne izkušnje lahko potrdim, da je na postajah z manjšo frekvenco vlakov manj prijetno delati in da je delovni dan precej daljši, zaradi zastarele tehnologije in varnostnih naprav ter naprav za sporazumevanje pa je delo, potrebno za odpravo enega vlaka, veliko bolj zahtevno kot na sodobnejših progah.

Toda to ne velja za Novo Gorico, kajti na tej obmejni postaji je delo zelo podobno delu na naših postajah na dvotirnih progah. Dnevno imajo od 45 do 50 vlakov, povečini gre za izmenjavo z Italijo. Tu dobiš občutek, da se vlaki dostavljajo in odpravljajo podobno kot med luko in postajo v Kopru. Poleg tega je tu, kot na vsej progi, zelo živahen potniški promet, predvsem gre za dijake in študente.

Toda ves prispeli tovor je potem potrebno spremikati in preranžirati. V

POSTAJE

MAREC 2008

Italijanski dizel tandem v Novi Gorici

izmeni sta notranji in zunanji prometnik. V času našega obiska smo na delovnem mestu šefa postaje srečali Zdravka Zeca, njegovo tajnico Ksenijo Jakopič, v prometni pisarni pa zunanjega prometnika Mirana Žnidarja in notranjega Mirana Milosta, našega znanca, prekaljenega sindikalista. Vodil nas je sedanji sindikalni zaupnik Risto Djurić, ki je prometnik v Anhovem.

Sporazumevanje s sosednjo postajo na progi FS poteka v italijanščini.

Prometniki morajo ob vsakih spremembah italijanskih predpisov opraviti izpit. V Italiji nimajo periodičnih izpitov, ob spremembah pa imajo izpite. Zanimivo je tudi njihovo napredovanje, ki ga dosežeš z leti in moraš ob tem napraviti dodaten izpit, s čimer dobiš višji rang in s tem možnost službovanja na zahtevnejši postaji.

Kot smo že omenili, je postajna zunanjost lepo urejena in še celo sanitarije so na naše presenečenje lepe. Morda k temu prispevajo tudi potniki. Le stavbno pohištvo (okna in vrata) je že dotrajano. Hoteli so ga že obnoviti ob 100-letnici goriške proge, pa so se zopet vmešali tisti, ki še nikoli niso prispevali centa. Končno so našli skupen jezik in letos nameravajo začeti z obnovo. Posebno nas je presenetil železniški muzej, ki ga imajo na postaji in je nekoliko konkurenčen Bučarjevemu v Šentjurju, s tem da ima njihov manj eksponatov, pa zato veliko bogate

Nalučnikov za petrolejke več ni, še nekaj dni, pa bo signal v temi

železniške zgodovine.

Prometna pisarna je kar prijetno službeno mesto, le tla so narejena po železniško, kar je vsekakor rak rana po vsej državi. In to samo zato, ker ne znajo urediti kanalov za dovode signalnih in telefonskih kablov na način, da ne ovirajo talne površine.

Pod prometnikovo pisalno mizo je niz kablov, kot bi jih napredel pajek.

Signalno-varnostna naprava na postaji se sestoji v odvisnosti iz treh sklopov: elektrorelejni del, bločni del in del na ključe, tako da so prometniki usposobljeni opravljati službo za vsa zgodovinska obdobja. Sicer pa ima postaja svetlobne glavne signale, medtem ko so na progi še likovni s petrolejskimi lučmi!

Premik se vrši na severnem delu postaje, kjer je kretniška postojanka I. s kretnikom in nadkretnikom, na jugu pa postojanka II. z enim kretnikom, od koder vozijo vlaki za FS. Poleg prometnikov so člani našega sindikata tudi kretniki.

Rekli bi, postaja brez problemov, saj imajo prometniki poleg računalnika tudi sodobno čajno kuhinjo. Pa ni tako. Ko ti pokažejo 'francjoževsko' telefonijo, ki pogosto odpove, saj so vodi ponekod še celo žični, potem se zamisliš: mar nismo v dobi računalništva in brezžičnega sporazumevanja?! Razen tega so problem ozki, za takšno postajo absolutno neprimerni peroni. Med postajo in mestom je večja skupina tirov, preko katerih si mladina brez

Kretniška postojanka, kot postajna zgradba, je tudi ta lepo urejena

7

MAREC 2008

Tu stoji zaradi redne potrebe, saj muzejski vlaki redno vozijo

pomisleka skrajša pot in hkrati ogroža svojo lastno varnost. Več poskusov je že bilo, cel kup pisnih dokumentov, da se razširijo peroni, da se sočasni uvozi vlakov voznoredno drugače razporedijo. Da se potniški vlaki, kjer je največ mladine, ki želi zelo nedisciplinirano vstopati in izstopati, sestavljajo iz garnitur, ki imajo centralno vodeno zapiranje vrat.

Zaradi ozkih peronov se namreč masa več sto mladcev obeša na uvozeči vlak, visijo na vratih, skačejo na stopnice, poskušajo uporabljati vrata na drugi strani perona ipd. Prometnike vseskozi skrbi, do kdaj bodo mladci te svoje kavbojske poskuse jahanja vlakov počeli, ne da bi se pripetila kakšna huda nesreča. Skupaj s šefom opozarjajo, pišejo, apelirajo, odziva žal ni. Policija je nemočna, morda nezainteresirana, najbrž tudi premalo obveščena in spodbujena s strani naše službe za obrambo, skratka, odgovornih v Ljubljani te stvari očitno ne zanimajo. Tudi županu so bile že posredovane želje, da se mestni avtobusi, ki so sicer v Novi Gorici brezplačni, na poti do šole ustavijo pred železniško postajo vsaj v času največjega navala otrok pred in po šoli. Vse to počnejo prometniki v Novi Gorici v skrbi in strahu za zdravje otrok. Navsezadnje so tudi sami starši.

Njihova morebitna prizadetost v času službe jim je na drugem mestu.

Lokalni tovorni promet vse bolj usiha, kajti industrija na tem območju

8

POSTAJE

Lokomotiva, lepotica, JŽ 118-005, letnik 1922, vzorno obnovljena a le za muzejske namene

Impozantna in lepa zgradba Novgoriške postaje

izginja. Po drugi strani pa ni prave spodbude in stika, da bi podjetja namesto kamionov uporabljala vagone. Ekološka perspektiva v vsej njeni dimenziji in zaveza za zmanjševanje toplogrednih plinov se te sfere v Sloveniji še ni dotaknila. Vse več pa je turističnih vlakov, ki vozijo skoraj vsak teden. Mnoge privlači Nova Gorica, ki premore okoli 30 tisoč prebivalcev, in prav toliko italijanska Gorica. Nekdanjo mejno ograjo za postajo so odstranili in sedaj je le še simbolični spomenik meje, ki jo nemoteno prečkate. Kljub temu pa še mnogi starejši prebivalci stare Gorice ne upajo prestopiti nekdanje meje. »Življenje pa teče po starem,«

menijo naši domačini. »A ni bila to neka norost, da je bila meja in so nas omejevali,« pripovedujejo in hitijo na drugo stran, kjer so imeli ravno ta dan sejem.

Goriška proga je zares vredna ogleda, še posebej, če te vodi domačin in ti pokaže tudi takšne znamenitosti, ki jih sicer ne bi videl. Več o še drugih postajah, ki sva jih obiskala z Ristom Djurićem, pa prihodnjič.

Marjan Mally

AKTUALNO

MAREC 2008

KOROŠKA DEŽELA PRILOŽNOSTI Težko je biti realen v ocenah stanja, če tega ne vidiš in se ne pogovoriš z ljudmi.

Marsikaj lahko z leti človek oceni na podlagi slišanega, a oko je tisto, ki še tako lepe ali grde besede postavi na realna tla. Ko sem na koroški progi slišal kretnike, premikače, blagajničarke, komercialiste, skladiščnike, obhodnike, strojevodje, prometnike in nenazadnje tudi inšpektorja, se človek vpraša, ali res ni možno več posluha preusmeriti iz centrov na t. i. stranske proge. Če kdo misli, da bodo železnice preživele samo od tranzita, potem se je grdo zmotil. Vsaj v takem obsegu zaposlenih ne. Tudi v centrih. Videti postaje, ljudi in slišati njih pobude, predloge, ne probleme, kot morda zmotno mislite.

Probleme sami rešujejo, kolikor se da. A da nihče ne prisluhne njihovim pobudam za boljšo, uspešnejšo železnico - to je težko razumeti.

Na postaji Prevalje bi se lahko nakladalo in razkladalo, če bi na eni strani zamenjali deset pragov, na drugi pa preusmerili tir na obstoječo klančino. V Dravogradu podobno. Otiški vrh je neodkrit zaklad, omejen z nepotrebnimi raztirniki,

pomanjkanjem vagonov, slabimi delovnimi razmerami, golobjimi iztrebki na ramenih strank. Ni potrebno zgubljati besed o tem, da na koroško progo posodabljanje računalniške opreme nikakor ne pride, da stalno dobivajo staro, odsluženo opremo iz centrov. Kljub vsem predpisom je težko razumeti, da našega praznega vagona iz sosednjega Pliberka ne moremo pripeljati naravnost v Otiški vrh, ga naložiti in odpeljati, pač pa mora po Avstriji na Jesenice, v Zalog, Tezno in tako po treh dneh na nakladanje. Pa bi lahko v tem času že dvakrat naloženega prepeljali. Ravne so izgubile železniškega delavca, ki je bil v kontaktu s strankami. Sedaj stranka gleda in išče, kje bi lahko našla vagon, ki ga je naročila. Tačas je tam že kamion. Koroška proga nima tehtnice. Dobro, ker smo jo prodali. Slabo, ker imamo sedaj cel kup težav. A dobro, ker se težave laže rešijo, beri p r i k r i j e j o ! Te m e l j n i p r o b l e m j e zapostavljenost proge in potencialov na tej progi. Če bi uredili samo eno stvar, bi vse ostalo šlo po inerciji samo po sebi.

20-tonski osni pritisk, s tem bi več blaga naložili v enako število vagonov, stranka bi lahko v že tako splošnem pomanjkanju vagonov z manj vagoni prepeljala več, ostali vagoni bi se uporabili za pokritje potreb drugje, zaslužek za enako delo, posluževanje tirov, odvoz in dovoz, bi bil znatno večji. Več bi investirali v infrastrukturo, več bi bilo interesa strank, stranke bi več zaslužile z večjo konkurenčnostjo zaradi kvalitetnejšega prevoza, več bi bilo vsega, razvoj železnice bi bil vsak dan opaznejši. Samo če bi odpravili kratek odsek in bi imeli 20-tonski osni pritisk. Samo to. Vse ostalo bi prišlo samo po sebi, razumete? Ne pa, da ukinjamo v l a k e , n e d o s t a v l j a m o v a g o n o v, kompliciramo z računi, umikamo ljudi, ne dovolimo najema avstrijskih dizel garnitur… morda kdo načrtno uničuje koroško progo? Progo, ki je še pred leti imela mnogo večje število vlakov, tranzitnih vlakov.

Damjan Rak

Koroška proga bi morala nujno imeti vsaj

SLUŽBENA OBLEKA - TUDI PODROČJE DELOVNIH POGOJEV Nekoč prepoznavni znak večine železničarjev je bila uniforma. Sčasoma so uniformo dodeljevali vse manj železničarjem, nekateri so namesto službene obleke dobili zaščitna sredstva, drugim se je še to skrčilo na zaščitno haljo.

Danes pa je tako, da se službena obleka, uniforma dodeljuje le še vlakovnim odpravnikom, sprevodnikom, vodjem vlakov in prodajalcem v PIC. Premikalno osebje in vzdrževalci infrastrukture prejemajo zaščitna sredstva, strojevodje in še nekateri delovne halje in rokavice, vsi ostali pa ničesar. Žal je bila v preteklosti uniforma ali službena obleka vse preveč izpostavljena tako zlorabam kot nespoštovanju do nje.

Niso bili redki prizori leta nazaj, ko se je z uniformo pojavljal nekdo, ki nikoli ni bil na železnici. Naj je bilo to na vlaku, na veselici, v gozdu ali na poroki.

Morda je bilo tudi zaradi tega zaznati, da se nekateri sramujejo nositi železniško uniformo. Po osamosvojitvi se je uniforma preimenovala v službeno obleko in tudi na ta način zabrisala sledi preteklosti in izvora.

Zadnja leta se srečujemo predvsem s problemi kvalitete službene obleke. Razlog za slabo kvaliteto je tudi v stroških, gotovo.

Vendar pa si takšnih avantur s poceni nabavo ne bi smeli dopuščati. Poceni nakup je bil vedno slab nakup. Zato smo si

vseskozi prizadevali, da službena obleka mora izpolnjevati nekaj osnovnih kriterijev, kot so videz, praktičnost in kvaliteto materialov. Videzu bi lahko oporekali predvsem iz naslova zastarelega kroja, čeprav se v zadnje pol leta namesto s prenovo kroja v celoti, v službi za organizacijsko komuniciranje ukvarjajo z zamenjavo barve. Spoštovanim kolegom priporočam, da se osredotočijo predvsem na praktičnost in kvaliteto materialov.

Praktičnost se ruši predvsem pri vlakovnih odpravnikih, ki npr. nad suknjičem nosijo obešeno torbico z UKW, sprevodniki imajo mobilne prodajne aparate. Videz tega s sedanjim krojem je precej čuden, da ne rečem smešen. Zagotovo bi se dalo poiskati praktičen in stilsko primerno oblikovan kroj, enako je s sodobnimi materiali, ki omogočajo izdelavo obleke, ki nudi primerno in dolgotrajno zaščito pred dežjem in mrazom, pa je kljub temu praktična, da je delavec v njej potrebno okreten. Sedanja zimska bunda je iz starih materialov, delavca pa naredi predvsem neokretnega, pa tudi po videzu deluje nekako zastarelo, zavaljeno, medvedje. Kot je razlika med nujnostjo uporabe zimskih gum v Sloveniji, je zagotovo razlika tudi v potrebi po materialih službene obleke. Na progah, kjer je več snega, kjer so nižje zimske temperature, je zagotovo bolj smiselna tudi

časovno daljša uporaba t.i. zimske uniforme in seveda obratno, kar bi bilo smiselno uporabiti in prilagoditi rokom za dodelitev službene obleke. Morda se največ pozitivnih sprememb dogaja na področju obutve, kjer je zimski čevelj že precej kvalitetnejši. Pri letnih pa to še vedno zaostaja. Težave z različnimi kroji srajc za železničarke so, kot kaže, sedaj odpravljene, saj je urejeno, da lahko naše sodelavke izbirajo med klasičnim ali teliranim krojem in temu ustrezne konfekcijske številke. Vsi uporabniki službenih kap so prejeli tudi pokrivala za zaščito pred dežjem. Samo želimo si, da pripravljalci osnutkov nove podobe železničarjev ne bodo gledali samo na barvo, pač pa na službeno obleko s prepoznavno podobo, ki je tudi zaščitno sredstvo, hkrati in predvsem pa bodo dajali prednost kvaliteti. Navsezadnje je od službene obleke odvisno tudi počutje, videz in zdravje mnogih železničarjev.

Pripis: Hrvaške železnice uvajajo nov kroj, nove barve. V družbi HŽ-Potniški promet. Kdo je komu vzor?

Damjan Rak

9

MAREC 2008

COKLA...

VRATA, NE V SEZAM, DO POTNIŠKE BLAGAJNE Mnogi med nami smo kdaj gradili, pa nas je včasih zima prehitela, da nismo vsega načrtovanega dokončali. Takrat je potrebno odprtine vrat vsaj začasno zapreti. Bolj kot tesni, manj je morebitne škode in laže se še kaj naredi v notranjosti. Ker ni prepiha, ni vdora dežja, ni zmrzovanja po nepotrebnem ali celo izgube toplote, če se slučajno kaj ogreva v notranjosti. Pa še lopovom je teže kaj ukrasti.

Več kot dovolj praktičnih, življenjskih razlogov.

V naši naslovni rubriki »COKLA« grajamo. Hvalimo v drugi, pod naslovom »KAPO DOL«. Primer, kako znamo na železnici iz malih problemov narediti še večjega, je naslednji.

Nisem zastonj opisoval postopkov v zasebni gradnji. Na železniški postaji v Ljubljani je ob vhodu v potniške blagajne (tako znamenita vrata, raznobarvnih steklenih ornamentov polna) vse polno vrat.

Zaradi idej nekega arhitekta v preteklosti. Kmalu so bila vsa, razen stranskih, zadelana in zaprta. Ta stranska pa so ostala odprta.

Skoznje je pihalo, bila so bolj navidezno zaklenjena in zadnji čas je

bil, da se jih uredi. Projekt je stekel. Cilj: nova, avtomatska vrata na senzorje. Zaradi arhitekturnih zahtev vrata niso tako enostavna. A da so te zahteve tako zapletene, da je odprtina že več mesecev odprta, zadelana s PVC folijo, je nedopustno. Nepojmljivo je, da so pred nosom blagajničark, ki so že tako izpostavljene stalnemu prepihu, ena uboga vrata nedokončana več mesecev. Kako to, da se vsi možni gospodje iz uprave, poslovodstva, ki včasih tako radi zavijejo na blagajne in delavkam kaj leporečijo in obljubljajo, tokrat ne zganejo, še slabše, izogibajo se dobesedno razvalinam sredi evropske prestolnice.

Pa ne, da je to samo sramota za železnico, zaposleni so, nič krivi ne dolžni, po nepotrebnem izpostavljeni mrazu, prepihu pa še mnogim kritikam potnikov na ta račun. Kje, kje, kje bom jemal, kje bom jemal, da bom privatnikom dajal? Kje vendar, na železnici!!!

Damjan Rak

DOSTOP ZA INVALIDE Kako je na slovenskih železnicah poskrbljeno za invalidne osebe, ugotoviš, ko sam doživiš neprijetno izkušnjo in se moraš na koncu še v imenu podjetja opravičevati potnikom oziroma stranki.

Po remontu postaje Sava so na koncu drugega perona, na A strani postaje, pozabili, ali pa je tako po novem projektnem načrtu, urediti zasilni prehod z drugega perona, ki je bil pred remontom lepo urejen.

Tako se mi je zgodilo, da na postaji iz vlaka izstopita invalid na vozičku in seveda spremljevalec. Po izstopu iz Siemensa na peron ni bilo večjih težav, saj sva pomagala sprevodnik in jaz. Po odpravi vlaka sem videl, da sta se odpravila proti koncu perona na A strani postaje, kjer se peron poniža, problem pa je nastal, ko nista mogla čez tir 2 in 1, zato sem prijazno še enkrat pomagal

prenesti invalidski voziček preko tirov. Za potnike imamo sicer že dolga leta urejen podhod, ki pa nima dvigala ali spiralne steze, torej poti za vožnjo invalidskega ali otroškega vozička.

Potnika sta me vprašala, kako to, da ni urejen prehod, če je že peron ponižan, pa sem se opravičeval, da je bil pred kratkim narejen remont postaje in da bo stvar urejena v prihodnje.

Na tiru 1, ki ni bil v remontu, sem na mestu, kjer je bil včasih prehod, videl luknje v pragovih, kjer je včasih bil prehod, kar pomeni, da je bil namensko odstranjen.

Stvar sem prenesel vodji nadzorne postaje, ki je dejal, da bo stvar raziskal in v nadaljevanju tudi ukrepal.

sistemsko izločamo tiste skupine potnikov, ki sicer redkeje potujejo, moramo pa zanje imeti bolj prilagojeno infrastrukturo?

Upam, da bomo in predvsem bodo na železnici dojeli, da bi takšna segregacija lahko pomenila popolno diskriminacijo.

Zagotovo je potrebno tudi na nivoju države poskrbeti, da se zgradi potrebna infrastruktura na vseh izstopno-vstopnih mestih za potnike-invalide, da se kupujejo primerne vlakovne garniture, da so primerno urejeni dostopi do peronov in blagajn, sanitarij… Pobudo pa moramo dajati z železnic, a vendarle ne samo zaposleni na terenu.

Jožef Verbajs - Č. G.

Ob tem se seveda postavlja vprašanje, ali si na železnici želimo čim več potnikov ali pa

PRODAJA MESEČNIH ABONENTSKIH VOZOVNIC Koliko impulzov je šlo za prepričevanja o nujnostih, možnostih, razlogih in povodih za zmešnjavo pri prodaji mesečnih vozovnic, ki so subvencionirane s strani ministrstva za šolstvo. Koliko ur pogovorov, iskanja rešitev za dobro potnikov, za dobro delavcev na blagajnah in v prid železnice, da potniki ostanejo naši in ne preidejo h konkurenci.

Zaradi subvencioniranja in zapletenih postopkov pridobitve subvencije je ministrstvo podalo zahtevo, da se smejo te vozovnice prodajati samo na tistih prodajnih mestih, ki imajo stalno računalniško povezavo. V praksi smo to sedaj skrčili na res nekaj prodajnih mest. Če so že na ministrstvu togi in birokratski, pa je to nerazumljivo pri nas. Celoten projekt je in bo še stal milijone, čeprav je samo predelan star, prodan za nekaj novega, ob tem, da nabavo opreme zabetoniramo, kar je predvideno, bo tudi narejeno. Četudi je napačno predvideno. Prav zanima me, kakšna je razlika v ceni med ST in MT opremo (ST - računalnik, stabilni terminal, MT prenosni, mobilni terminal). Smešnice v načinu prodaje mesečnih vozovnic so rezultat zgrešenega videnja finančne konstrukcije,

10

brez realnega postavljanja zahtev in predvsem pomanjkanja začetnih vzgibov za borbo za pridobivanje potnikov. Kasnejše gašenje že zakuhanega je samo še podžgalo nejevoljo. Potnikov in prodajalcev. V Dravogradu ne razumejo, zakaj ne smejo in ne morejo prodajati mesečnih vozovnic, kar za potnike pomeni, da kupujejo mesečne nekje vmes ali pa na prodajnem mestu izven relacije potovanja, hkrati pa še večjo neracionalnost in seveda povečano odvračanje potnikov. V Rakeku pa ne razumejo, kako se nihče ne vpraša, kako bo uslužbenec potniku, ob takšni gostoti prometa, prodal mesečno, ponavadi tik pred vlakom. Rešitev je enostavna, ST iz Rakeka v Dravograd, MT iz Dravograda pa v Rakek. Basta. Nič ne stane, razen vožnje z vlakom. Samo priznati je treba neka dejstva. Še prej pa poiskati tiste, ki bi bili to v teh časih pripravljeni priznati.

Vse imamo, samo fleksibilnost pa nikakor ni naša vrlina, železnica je očitno že zaradi imena toga.

Damjan Rak

COKLA...

MAREC 2008

UKINJANJE INTERNETA NA DELOVNIH MESTIH navsezadnje na spletne strani sindikatov… Ko pa človek klikne na te povezave, izve, da povezava ni mogoča. Kot da bi imel nekdo nekoga za… Človek res težko razume, da na računalniku ne moreš priti do uradnih internetnih strani iz svojega podjetja, do podatkov, ki ti pomagajo pri delu, in do spletne strani svojega sindikata.

Danes so težnje naprednih delodajalcev čim boljša in hitrejša Pogled v zunanji svet na internetu je blokiran - nekaterim informiranost zaposlenih, pri nas pa, kot da se, v tem primeru, čas vrti nazaj in ne naprej v tretje tisočletje. Razumljivo je, deluje. da vsa delovna mesta ne morejo imeti vse ustrezne Če je že veseli december z decembrskimi možmi opreme, teže pa je razumljivo, da se še tista obstoječa odnesel internet, upam, da bo kak drug, bolj resen oprema ukinja in odstranjuje. Če ta oprema res moti mesec spremenil odločitve teh mož in jih zamenjal. proces dela, pa je drugo vprašanje, kako da ga moti Odločitve namreč. samo na določenih delovnih mestih samo v vodenju prometa, celo samo na določenih postajah, saj je bila internetna povezava ukinjena le na določenih Miran Prnaver postajah, drugje pa, sicer hvala bogu, še veselo Foto arhiv SŽPS

Mesec december je, poleg tega, da je veseli december, tudi mesec obiska dobrih mož (Miklavž, Božiček in Dedek Mraz). Na Slovenskih železnicah smo bili deležni dobrih mož v obliki izplačila božičnice. Po drugi strani pa nas je veseli december s svojimi dobrimi možmi iz vrst železničarjev, v nasprotju s pričakovanji, tudi neprijetno presenetil.

Proti koncu minulega leta je delodajalec na določenih mestih (prometnih uradih) ukinil možnost internetne povezave na naših računalnikih. Uradna razlaga, ki ni bila nikjer napisana, je bila, da to lahko moti delovni proces.

In res ga moti. Moti sedaj, ko je bila internetna povezava ukinjena. Tako smo imeli v CP v Zidanem Mostu preko interneta povezavo o gibanju vlakov na sosednjih HŽ. V vsakem trenutku smo lahko pogledali rednost oziroma zamudo vlakov, ki so vozili proti naši državi. Vemo, da potniki danes potrebujejo informacijo o vožnji vlakov malo prej, kot pa, ko vlak prispe v Slovenijo (to je konkretno v Zidanem Mostu slabo uro pred prihodom vlaka), saj so lahko vezani na druge zveze vlakov ali letalskih prevoznikov. Z ukinitvijo internetne povezave smo sedaj zopet odvisni le od voznega reda znotraj naše države. Imamo sicer tako imenovano notranjo povezavo: intranet, ki pa prej omenjene povezave ne omogoča, saj je to, kot že ime pove, notranje, interno vzpostavljeno računalniško omrežje.

Intranet nam ponuja zanimive sorodne povezave: uradna stran SŽ, cel kup povezav na aktualne, tudi za delo na železnici pomembne spletne strani,

SP - KARTE ZA ŽELEZNIČARJE V vseh dolgih 22-ih letih železnice sta se način in vrsta dodelitve vozovnic za železničarje velikokrat spreminjala. A letošnja kolobocija je prekosila vse dosedanje.

Najprej so poskušali v zatišju prednovoletnih praznikov sindikatom podtakniti v podpis osnutek, ki bi pri SP-2 za naročnika pomenil 1774 € letne bonitete pri dohodnini in to ne glede na to, kolikokrat bi se ta dejansko vozil z vlakom. Zadnji trenutek smo v Sindikatu železniškega prometa Slovenije to uvideli in s pozivom tudi ostalim to preprečili. Razumemo, da se je računsko sodišče s tem precej ukvarjalo, a razlogov in predvsem posledic določenih poslovnih potez in iskanja virov financiranja ne sme nositi delavec.

V tej luči je iskana sedanja rešitev, ki ni najboljša, vendar pa se vsaj sedaj temeljito pristopa k novim rešitvam, ki bodo veljale za leto 2009. SP- 2 bo tako z boniteto obremenjen za dejanske vožnje, ki bodo presegale 180 € letno. Enako tudi za vojne veterane. Za vožnjo v službo pa velja samo SP-4, ki naj bi bila tudi razširjena na območje dela.

Včasih smo res bolj papeški od papeža, tudi ko bi lahko bilo drugače.

Damjan Rak

PCL - MIT ALI RESNIČNOST Potniški center Ljubljana, imenovan PCL, se transformira v lepo in zvenečo Emoniko. Emonika je skupen projekt TriGranita in Slovenskih železnic.

Partnerja bosta ustanovila skupno družbo (Projektna družba) za razvijanje Emonike v okviru javno zasebnega partnerstva med TriGranitom in Holdingom Slovenske železnice. Investicijska vrednost Emonike je 250 milijonov evrov.

Sodobni arhitekturni koncept je plod dela domačih in tujih arhitektov. V fazo priprave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja bo vključenih večje število domačih in tujih strokovnjakov ter arhitekturnih birojev. Emonika bo Ljubljani zagotovila sodobno urbano središče, kjer se ljudje srečujejo, živijo, nakupujejo, poslujejo, se zabavajo ter začenjajo in končujejo potovanja.

Emonika bo arhitekturno označila center Ljubljane in omogočila revitalizacijo področja okoli železniške postaje in s tem dvignila vrednost Ljubljani kot eni od evropskih prestolnic. Emonika kot sožitje tradicije in prihodnosti, kot prometni in kulturni most. Emonika bo dolgoročno povezovala slovensko arhitekturno dediščino z inovativnimi, v prihodnost usmerjenimi arhitekturnimi koncepti.

Predstavljala bo most med geografsko ločenimi deli mesta. Ustvarjala bo najboljše pogoje za poslovno povezovanje, ki je v sodobnih globalizacijskih tokovih ključ do uspeha. Predvsem pa bo Emonika zagotavljala prostor za povezovanje kultur in za družabno interakcijo v središču Slovenije.

vse zgoraj navedeno potrebno veliko narediti tudi na železniški infrastrukturi, zakaj se posegi v posodobitev železniške infrastrukture na področju Emonike vse bolj krčijo, kdo je odgovoren, da se zahteve železnice končajo na projektnih mizah arhitektov, projektantov. Kdo si dovoli, da se železniška postaja Ljubljana in njena prometno-pretočna funkcionalnost omejuje s strani posameznikov, ki pač drugače vidijo vse skupaj.

Postavljalna miza kot varnostna naprava ne more biti prirejena za računalniško uporabo, ker ni prostorov, ker ni bilo tako razumljeno, ker bodo še vedno releji, ker je projektant pač tako rekel…

Dodatnega perona ne bo, ker so tako rekli na nepremičninah, ker ni pomembno, koliko bi to pomenilo za pretočnost postaje, za predvsem boljši vozni red, za več vlakov, za več potnikov, več prihodkov…

Kdo ve, tačas, ko boste to brali, bo morda še kaj črtano, »ker so drugi tako rekli«!

Je mogoče, da bomo tudi tokrat na železnici samo darovalci zemljišča, kanal za črpanje sredstev državnega proračuna v zasebne žepe?

Ustavite te norosti in naj železnico in njene zahteve povedo železničarji!

Ob vsem tem leporečju pa javno sprašujem vse odgovorne, zakaj projekt stoletja, ki bo imel dokazano več kot stoletni pečat, ne upošteva dejstva, da je za

Damjan Rak

11

MAREC 2008

KAPO DOL!

ČASOPIS DELO, 26. 02. 2008

Zgornji članek objavljamo zato, ker je celotna zgodba povezana s prometniki te postaje, predvsem s Silvom Repincem, ki je pred leti na naš sindikat naslovil svoje poglede in opozoril na težave prometnikov, kot tudi na težave potnikov v Ivančni Gorici. O tem smo takrat pisali tudi na straneh prometnika. Takratna pobuda s strani našega sindikata je imela za posledico več skupnih sestankov in pripravo projektov za prenovo postajnih tirov, perona in postajne zgradbe. Začasni peron je bil kmalu postavljen, počasi pa se res premika v smeri popolne ureditve. Brez pobude zagotovo ne bi bilo takšnih rešitev, zato so te, kljub temu da včasih traja dlje časa, vedno dobrodošle in slej ko prej padejo na plodna tla. Pošteno pa je povedati, da brez strokovnega pristopa s strani železniških strokovnjakov in povezave z lokalno skupnostjo ne bi bilo uspeha.

Ivančna Gorica, najprej nič, potem zasilni in sedaj pravi peron

Damjan Rak

Fotograf: Arhiv Delo d.d.

VANDALIZMU JE TREBA REČI »NE«!

Vandalizem je pojav, ki je star, kot je star človek. Z vse boljšim standardom se je tudi področje vandalizma vse bolj sofisticiralo.

Nekoč so mulci odtrgali del plota na sosedovi ograji, tudi za potrebe argumentiranega prepričevanja na vaških veselicah, a je bila temu primerna tudi škoda. Sosed je bentil, naslednjega dne pa so vsi veselo živeli dalje.

Sosed je popravil plot, fantje so celili rane, dekleta, zaradi katerih so v osnovi plot in glave fantov nastradale, pa so se nasmihale, ker so bile vzrok silnih vaških pretepov v bitki za njih zapeljiv pogled.

Vandalsko početje danes je daleč od petelinjenja za žensko naklonjenost. A nad tem bi se prav gotovo morale zamisliti tudi ženske.

Današnji vandalsko razpoloženi mladci so v obupu nad občutkom nepotrebnosti in ob hkratni prelahki dosegljivosti raznih opijatov vse bolj sovražni do vsega okoli sebe. Če prištejemo še občutek nedotakljivosti, starševsko brezbrižnost in povsem zgrešeno videnje pojma demokracije, je rezultat to, kar videvamo vsak dan.

Neredko so žrtve vandalov tudi železniške postaje. Klopi, zgradbe, stene, koši za smeti,

12

ostrešja podhodov, luči, oglasne table, vozni redi, okna. Ne ustrašijo se niti obmetavanja vlakov, nastavljanja predmetov na tire, razbijanja signalov, lomljena zapornic.

Barvanje vlakovnih garnitur je očitno postalo že nezanimivo, saj nimajo več kje kaj novega načečkati na vlake.

Primer iz Poljčan je dovolj zgovoren. Ponoči so se mulci, trezni ali ne, je vseeno, znesli nad inventarjem v čakalnici. V svoji objestnosti in dokazovanju premoči nad slikami, uro, klopmi, vse staro več desetletij, že zgodovinske vrednosti, so seveda zmagali.

Stara lesena klop, ura in zidovi ter ostali inventar so v slabi minuti priznali poraz.

Zmagoslavje vandalov je prekinil prometnik, ki je mladce uspel samo pregnati. A njegova vztrajnost se je kazala v klicu na policijo, ki je mladce v taksiju ujela. Prometnik Vovk, ki je vse skupaj zapisal v poročilo o nepravilnostih P-23, je kljub razdejanju bil prepričan, da bodo mladci zaradi razkritja njihove identitete primerno kaznovani. Tudi za zgled drugim. Žal pa dlje časa ni bilo odziva, kaj se je z vandali zgodilo. Po pomoč se je obrnil na

predstavnike našega sindikata. Po daljših pogovorih in raziskavi smo ugotovili, kje tiči zajec. Policija zadevo preganja, če je znan storilec in ocenjena škoda. Storilce so dobili, škodo pa morajo oceniti na železnici. A kdo?

Vsi so se izmikali, kot da želijo, da se nič ne zgodi. Po posredovanju na Službi za obrambo in na vseh vpletenih sekcijah, je g. Kranjc vendarle dobil podatek o višini škode, tako da je lahko policiji predal podatke, ta pa sprožila postopek proti vandalom. Tako je bilo potrebno veliko prepričevanja, da se je postopek zoper vandale vendarle usmeril v njihovo kaznovanje in ne v njihovo oprostitev.

S tem je prometnik Vovk, ki se je kot zaveden železničar postavil v bran podjetja in lastnine in s tem, ko je prepoznal, da potrebuje tudi v takih primerih pomoč našega sindikalnega zaupnika, predvsem sprožil proces tudi na odgovornih službah, ki se sicer z vandali srečujejo, ko ti že končajo delo. Biti na postaji med razgrajanjem vandalov pa je povsem drug občutek. Upamo, da bodo tudi spremembe pravilnika o notranjem redu na železnici prinesle več kvalitetnih sprememb.

Damjan Rak

AKTUALNO

MAREC 2008

PORAČUN ZA NAPAČNO OBRAČUNANE NADURE Po zelo kratkem pogovoru smo ugotovili, da nekaterim delavcem v sekciji za potniški promet Ljubljana v zadnjih letih ni bil pravilno obračunan dodatek za nadurno delo. Čeprav je ugotavljanje za nazaj zapleteno, pa je postopek na strani delodajalca stekel takoj in v kratkem se pričakuje izplačilo. Hkrati se je ugotovilo, da ni bil izplačan tudi dodatek za intervencijo za vsako opravljeno naduro, za kar bo tudi opravljen poračun za nazaj in v bodoče bo dodatek izplačevan redno.

Preverite tudi, ali ste dobili pravilno obračunano plačo. Za dodatne informacije pa veste, kje nas najdete.

Damjan Rak

PORAČUN ZA NAPAČNO OBRAČUNAN DODATEK ZA IZMENSKO DELO Dodatek za izmensko delo je opredeljen v KPDŽP. Pravico do njega so v preteklosti iskali že mnogi, o tem je razsojala tudi komisija za razlago KPDŽP. Tokrat pa je po opozorilu vlakovnih odpravnikov s Teznega bilo ugotovljeno, da se v PE Vodenje prometa ta dodatek že več let napačno obračunava. Žal je bilo potrebno kar precej truda, da se ta krivica odpravi. Ne toliko v ugotovitvi, da se je dejansko napačno obračunavala, kot v spoznanju, da je potrebno to poračunati. »Vemo, da je napačno obračunano, čakamo navodila, kaj narediti«. Namesto da bi se reševalo korektno in hitro, se iščejo odgovori. Morda kdo pomisli na lastno odgovornost? Poplačilo bo izvedeno pri izplačilu v aprilu, upamo, da zamudne obresti tudi, sicer se vidimo na sodišču.

Damjan Rak

Generacija novih prometnikov je v šoli.

Kot so v šoli tudi novi sprevodniki, strojevodje. Popolnitve kadrovske vrzeli bodo očitno vendarle počasi doživele epilog. Sedanji kandidati bodo imeli še ta privilegij, da se bodo učili o predpisih, ki bodo skoraj zagotovo v času njihovega prihoda na postaje počasi prenehali veljati. Bodo pa morda zaradi tega bolj resno vzeli železnico, nekateri pred njimi, zaradi njim in še komu znanih razlogov, je še niso.

Damjan Rak

Prometniki, leto izdelave 2008, učijo se starih, delali bodo po novih predpisih.

Fotograf: Damjan Rak

IZOBRAŽEVANJE NOVIH PROMETNIKOV V SKLADU S STAVKOVNIMI ZAHTEVAMI SŽPS

PODOBA POSTAJ TUDI V OČEH JAVNE KRITIKE V občini Medvode so, kot najbrž še v kateri slovenski občini, pred 11 leti začeli akcijo »Moja dežela, lepa in gostoljubna«.

Nagrajujejo posameznike, ustanove, gostinske lokale, društva ali kar celo vas za primerno zunanjo podobo, urejeno, kot se za urejeno Gorenjsko spodobi. Že peto leto zapored so podelili tudi »Pelinov cvet«, bolj grajo, opomin kot nagrado, simbol najslabše urejenega objekta v občini. Seveda ne bi o tem pisali, če to ne bi bila zgradba železniške

postaje Medvode. »Meni je zelo žal, da prejemniki Pelinovega cveta niso imeli toliko poguma, da bi prišli sem. Ko so lani v Novi Gorici dobili republiško priznanje za urejenost ene izmed železniških postaj, je prišlo tja celotno vodstvo, danes pa, ko bi jim bil lahko tudi Pelinov cvet spodbuda, da bi vložili nekaj v ta objekt, pa ni nikogar,« je dejal Aleksander Bartol, predsednik občinske ocenjevalne komisije.

Drugače povedano, po nagrade se tare vseh, tudi če je to še tako daleč, kritikam pa se vsi izognejo. Žal pa s tem problem ostaja, upamo le, da bodo tudi te vrstice spodbodle odgovorne, tudi tiste izven železnice, da popravijo vtis o železnici v javnosti in nekaj denarja iz državnega mošnjička namenijo tudi v popravilo dotrajanih postajnih zgradb.

13

MAREC 2008

AKTIVNOSTI SINDIKATA

Po uvedbi novih računalnikov na postajah, kjer delajo potniški blagajniki, so se pojavile določene pomanjkljivosti in slabosti. Prva stvar je bila ta, da je bilo v začetku zelo malo navodil in tudi odnos pristojnih in izdajateljev teh navodil, ki so jih uporabili zaposleni, je bil zelo slab. Izobraževanja za novi program prodaje vozovnic je bilo le 3 šolske ure in blagajniki menijo, da je bilo to občutno premalo. Praksa in vsi telefonski klici k odgovornim to samo potrjujejo.

Brezpredmetno se je jeziti na kličoče, če pa so se šolali na računalniku samo 3 ure, nekateri še to ne, drugi na računalniku, ki sploh ni delal, tretjim pa šolanje niti ni bilo omogočeno.

V pogovoru s kar nekaj prodajalci voznih kart so povedali, da jih pri teh računalnikih moti predvsem to, da so počasnejši od prejšnjih.

Velika zamuda je pri izdaji vozovnice, če se plača s plačilno kartico, saj je treba ročno vnašati številko kartice, kar zelo podaljša čas prodaje. Blagajnike moti tudi, ker je zelo veliko šifer, ki jih morajo poznati. Se pa pri tem računalniku zgodi, da se zmoti pri obračunu, tudi do 100 evrov, zato je treba biti zelo previden pri dnevnem zaključku, saj se ti lahko pojavi minus v blagajni.

Zelo velika pomanjkljivost je tudi ta, da se med delom ne more pogledati prometa prodaje, tako da se šele na koncu pri zaključku vidijo na primer razveljavljene vozovnice. Za postajo Zidani Most sta bila mišljena dva računalnika, ker vodijo doplačilno blagajno za 28 sprevodnikov.

Vendar je drugi računalnik iz njim neznanega vzroka izpadel, tako da imajo samo en računalnik, ki vsebuje dva programa, še za sprevodnike, kar je za nemoteno delo zelo moteče. Druga zelo moteča stvar na tej postaji

Arhitekti so, dokazano, malo oddaljeni od realnosti in potreb zemljanov

pa je 18 vtičnic, ki so bile prvotno namenjene za polnjenje mobilnih terminalov sprevodnikov. Le-te so nameščene v potniški blagajni in sedaj ne služijo nobenemu namenu. Pri montaži vtičnic so morali stare omare umakniti in namestiti nove, vendar tako ozke, da so popolnoma neuporabne in neprimerne za karkoli. Ta investicija je stran vržen denar.

Druga, bolj žalostna zgodba teh blagajn in računalnikov pa je namestitev prodajnih pultov, saj je ta na nekaterih postajah čista improvizacija, in to z neprimerno pohištveno opremo. Ob tem pa vemo, da je bil to cel strateški projekt, angažirana zunanja arhitektka, opravljeni zelo strokovni ogledi in meritve, izrisani načrti in še kaj strokovnega

Fotograf: Arhiv SŽPS

NOVI RAČUNALNIKI ZA PRODAJO VOZOVNIC

bi se našlo na to temo. No, račun je verjetno temu primeren. Ko bi vsaj efekt sledil temu strošku. Saj so nekateri prav veseli, da imajo po sto letih nove, lepe blagajniške pulte, nove omarice, pa vendar, a ni pričakovati, da bodo nove stvari tudi funkcionalne? Zakaj mora biti nov, kvaliteten, lep prodajni pult tako nestrokovno pregrajen, da ima potnik premalo prostora, na drugi strani pa se mora prodajalec sklanjati daleč čez preširok pult, pri tem pa ga ovira še nameščena tipkovnica?

Včasih se zdi, da arhitekti in železničarski strokovnjaki živijo v različnih okoljih. Morda bi tudi oni morali najprej malo »povežbati«. Čeprav samo tri šolske ure.

Jožef Verbajs - Č. G.

NURIJA DEDIĆ: OSTAL BOM V SLOVENIJI Iz nekdanje skupne države so v šestdesetih letih prišli v Slovenijo iskat zaposlitev številni iz nekdanjih južnih republik. Mnogi med njimi so pristali na železnici, predvsem v Ljubljani in na Primorskem. Prav železničarji sodijo v tisto skupino, ki je večji del ostala v Sloveniji vse do danes. Tu so si ustvarili družine, njihovi otroci so se izšolali in se zaposlili, starši pa so se privadili življenju v novem okolju. Večina jih govori tako narečno, da sploh ne prepoznaš, da po rodu niso domačini. Žal pa so tudi takšni, ki še po štiridesetih letih ne znajo ali ne govorijo jezika svojega okolja.

Nurijo Dedića, ki smo ga lansko leto obiskali v Kopru, samo ime izdaja, da po rodu ni Slovenec.

Zaposlen je v Kopru na tovorni postaji kot transportni dispečer, poleg službe pa veliko potuje v Italijo, kjer njegov 24-letni sin poklicno igra nogomet v državni italijanski reprezentanci v Parmi. Njegova življenjska zgodba je podobna mnogim njegovim rojakom, ki so danes, ko so že na pragu upokojitve, ponosni predvsem na svoje otroke in njihove družine.

Njegovi starši so prav tako prišli za boljšim življenjem v Slovenijo in se naselili v Postojni.

Imeli so tri otroke, od tega sta dva postala

14

železničarja. Ko je Nurija obiskoval še osnovno šolo v Postojni, se je njegov oče navduševal nad železnico, kjer je bil zaposlen njegov prijatelj.

Težko je reči, kaj je očeta tako navduševalo nad železnico. Morda si je sam želel postati železničar, pa ni imel možnosti ali pa ni bil zadovoljen s svojo službo. Ko je Nurija končal osnovno šolo, ga je oče poslal v Maribor v železniško prometno šolo, ki jo je uspešno končal in nastopil svojo prvo službo prometnika v Podgorju. Potem so si sledile postaje Kozina, Rakitovec in Koper. Za njim pa je pristal na železnici tudi njegov brat, kot vlakovodja.

Nurija živi v Kopru, je poročen. Žena Zlatka je bila sprva zaposlena, potem pa je ostala doma.

Imata sina Zlatka in hčerko Eliso, ki obiskuje srednjo ekonomsko šolo. Tako kot vsi mladi v Kopru, se je tudi njegov sin navduševal za nogomet. Nurija se spominja ugodnosti, ki mu jih je nudil šef v Kozini, da je lahko svojega sina vozil na treninge v Koper. Le redki so šefi, ki imajo razumevanje za privatno življenje svojih podrejenih. Ker je bil sin Zlatko nadarjen za nogomet, je že v srednji ekonomski šoli igral v I. ligi za Koper. Potem je nadaljeval z nogometom v Italiji, kjer je končal srednjo šolo, kar je bil

pogoj, da je lahko stopil v nogometni klub v Parmi.

Nurija se v prostem času povsem posveča športu, največ nogometu, kjer je trener mladih.

Navdušuje ga ribištvo, pa je premalo časa, da bi postal ribič. Nenehno je v stiku s sinom in pravi, da zelo veliko telefonira. Tudi sedaj mu gredo v službi na roko, da lahko z ženo obiskujeta prvenstvene nogometne tekme v Italiji, kjer igra njun sin, ki jima priskrbi vstopnice. Zelo je ponosen na sina, ki je dosegel to, o čemer marsikateri koprski mladenič le sanja, pa tudi njemu je omogočil, da sta z ženo zaradi tekem prepotovala skoraj vsa večja italijanska mesta.

Kaj pa domovina njegovih staršev, korenine, ki prej ko slej rodijo željo po vrnitvi? Mnogi se vrnejo, ko končajo svojo delovno kariero. »Ne, tu bom ostal«, pravi Nurija. »Vsi v družini govorimo italijansko in sin nas vabi, da bi prišli vsaj za nekaj časa živet v Parmo, pa me ne mika.

Tu sem preživel mladost, imam službo in prijatelje,« pravi simpatičen Nurija, ki je potemtakem sedaj Primorec od pet do glave.

Marjan Mally

POKLICI

MAREC 2008

POKLIC: ČISTILKA zgodil celo smrtni slučaj s povoženjem prav v tej jutranji uri v gosti megli. Velikokrat potarna, da tega ne bo več počela, pa je nihče ne posluša oziroma upošteva.

Marsikdo, ki živi v hiši, na dan odvoza smeti pridno nastavi smetnjak ob cesto, da smetarji izpraznijo kanto, prav tako bi lahko

Stol, miza, malica. Le plača je še bolj mizerna.

za smeti. Naša čistilka Kata pride zjutraj malo pred šesto na postajo in nam najprej skuha kavico. Ne vem, s kakšno čarovnijo to dela, ampak meni nikdar ne uspe skuhati tako dobre kave.

Potem se odpravi v samski dom, kjer se nahaja tudi nadzorništvo proge, to je par sto metrov oddaljeno od postaje. Do samskega doma se pride med tiri, pot je dovolj široka in urejena. Problem se pojavi, ko stoji v odklonu vlak na postaji in je treba iti okoli vlaka in za tiri po slabo urejeni poti. Tu me moti predvsem to, da delodajalec ni poskrbel za predpisano in ustrezno opremo za gibanje po železniškem terenu, kot na primer za predpisan varnostni brezrokavnik. So pa primerno in dovolj dobro oblečene tudi pozimi, le obutev bi bila lahko kvalitetnejša in primernejša za zimski čas. Naša Kata jim v samskem domu počisti hodnike, WC, jedilnico in nato še prostore nadzorništva proge. Res je njeno delo, da izprazni koše v smetnjak, ampak v tem primeru stoji smetnjak stran od samskega doma preko tirov zaradi odvoza smeti. Na žalost je v tem našem, skoraj še Ljubljanskem, zagotovo pa barjanskem kotličku velikokrat megla in je tako početje lahko tudi nevarno, pred kratkim se je

Foto Boštjan Bizjak

Naš predsednik in odgovorni urednik me je prosil, ali lahko kaj napišem o poklicu čistilke. Prav, sem rekel, mi v Borovnici imamo itak najboljšo čistilko na železnici.

O tem poklicu se premalo govori ali piše in to ni prav. Marsikje pomeni čistilka na postaji več kot samo oseba, ki izprazni koš

bilo tudi v tem primeru.

Ko opravi delo v nadzorništvu, se vrne na postajo, kjer se loti pisarne, kretniškega prostora, blagajne, čakalnice, WC-ja, skratka vse postaje. Kakor sem seznanjen, čistilkam določijo primerno kvadraturo, ki jo morajo očistiti. Kot na primer, naša prometna pisarna meri 5 x 5 m in to pomeni 25 m² čistilne površine. Nehote sem tu pomislil na našega keramičarja, ki je našo majhno kopalnico premeril in izmeril dobrih 23 m²! Vsi vemo, za kaj gre, ampak pri čistilkah se v kvadraturo štejejo samo tla, tukaj ni miz, oken, vrat…

Ko Kata opravi z našo postajo, ima predpisani čas za odmor. Vedno povpraša, kaj bomo jedli, kaj naj prinese iz trgovine, tudi prometniki z drugih postaj, kjer ona čisti, ponavadi pokličejo z raznimi naročili, naj jim Kata prinese to ali ono. Nato nam vedno, čeprav na hitro, pripravi okusno malico. S tisto ponvijo in loncem, ki ju imamo v naši improvizirani kuhinji na razpolago, dela čudeže.

Po malici je kmalu vlak, s katerim se naša Kata odpelje na postajo Brezovica, kjer po proceduri, ki je opisana že prej za Borovnico, opravi svoje delo…

Nato na vlak, pa na postajališče Notranje

Gorice, kjer spet pometaj, pomij, obriši… do naslednjega vlaka, pa še na postajo Preserje, kjer po končanem delu zaključi njeno vsakdanjo čistilno akcijo. Še enkrat na kratko: samski dom v Borovnici z nadzorništvom SVP, postaja Borovnica, postaja Brezovica, postajališče Notranje Gorice in postaja Preserje, tako da je kvadratura izkoriščena!! Kvadratura površine tal, seveda!

Ali dobi terenski dodatek ?! NE !!

Včasih nadomeščam tudi po drugih postajah in povsod je enako. Nikjer ni primerno poskrbljeno za shrambo vseh čistil in pripomočkov, ki jih uporabljajo čistilke. Vsa ta krama je postavljena, kjer se pač najde prostor, v garderobni omarici, pod lijaki ali pa kar tam v nekem kotu na tleh. Res se je delodajalec v zadnjih letih potrudil z dobavo bolj kakovostnih čistil in pripomočkov, tako da jim je delo malo lažje, a se jim je za nagrado kvadratura toliko povečala. Ko pogledam njihova čistila in vidim narisane križe in mrtvaške glave, pa koncentrirana čistila, primerna za vse površine, pomislim, da vsakodnevno uporabljajo in vdihavajo vse te kemikalije, pomešane z vodo. Marsikje se gibljejo po železniškem terenu pa še kakšno dodatno stvar bi marsikatera čistilka še dodala. To pišem zato, ker mi je ravno te dni šef dal napotnico za zdravniški pregled, pa sem še našo Kato povprašal, kako je pri njih to urejeno in kdaj je bila ona na zdravniškem?

Bil sem kar neprijetno presenečen in začuden, da naše čistilke niso deležne preventivnega zdravniškega pregleda, glede na naravo dela, ki ga opravljajo na železnici. Na žalost ne poznam prav dobro zakonodaje na tem področju, ampak mislim, da bi se lahko tu marsikdo spotaknil ob to vprašanje.

Kaj naj povem za konec? Čistilke na železnici so, ene tihe, druge klepetave, velike in majhne, take in drugačne, vse opravijo svoje delo, ene bolje, druge slabše, tako kot mi vsi. Kot sem že povedal, marsikje so več kot samo čistilke in vse si zaslužijo enako pozornost kot ostali delavci na železnici. Naj ne bo njihov poklic v mislih samo, ko se govori o primerih za nezahtevna in manj vrednotena delovna mesta. Članek sem sestavil na podlagi poznavanja dela naše čistilke. Ne smemo pa pozabiti, da to delo lahko opravlja tudi kakšen čistilec in vse zapisano prav tako velja tudi zanje.

P.S.: Sem omenil njihove plače?! Zakaj ne, vam je vsem jasno. Če komu še ni, naj pride delat en dan namesto nje.

BIZI

15

MAREC 2008

AKTIVNOSTI SINDIKATA

JAZ TAJNICA - JAZ ŽENSKA Dne 27. 2. 2007 so na Slovenskih železnicah organizirali prvi del seminarja z naslovom »Učinkovita poslovna tajnica« pod taktirko direktorice oz. voditeljice seminarja gospe Klare Ramovš iz podjetja ELITE izobraževanje d.o.o.

V Stekleni dvorani Slovenskih železnic se je zbrala pisana druščina tajnic in administratork iz različnih sekcij in postaj. Po izrazih na obrazih se je dalo razbrati, da se večina njih, kakor tudi sama, sprašujemo: zakaj sem danes tukaj, kakšen seminar bo to, kaj bom izvedela, je bilo smiselno, da sem prišla, ne bi raje ponaredila stvari, ki me čakajo na mojem delovnem mestu… Ko pa je pristopila ga. Klara Ramovš s svojo karizmo, prijetno zunanjostjo, polna pozitivne energije, so se naši dvomi razblinili in postalo nam je jasno, da je bilo vredno priti in prisostvovati.

Teme na seminarju so bile nadvse zanimive, pritegnile so nas k sodelovanju. Vse tajnice smo bile zelo dejavne, saj je voditeljica ga. Ramovš pri podajanju vsebin uporabila sodobne andragoške metode dela, kot so: metode razgovora, diskusije, skupinsko delo, metode igranja vlog in drugo. Gospa Ramovš pa je, poleg s svojim znanjem, predavanje podkrepila tudi s svojimi življenjskimi izkušnjami.

Voditeljica je vsekakor dosegla svoj namen, saj smo se tajnice začele zavedati, da ta seminar ni namenjen le nam, ki delamo na delovnih mestih tajnic in administratork, pač pa je namenjen nam kot ženskam, ki v svojem življenju nosimo takšna in drugačna bremena vsakdanjega hitrega tempa življenja kot matere, žene, delavke. Voditeljica seminarja je v nas izzvala takšna in drugačna razmišljanja, začela so se porajati vprašanja: kaj je moje poslanstvo, čemu delam to, kar delam, ali dosegam družbene, službene in nenazadnje osebne norme? Počasi smo se začele zavedati, kakšna pravzaprav naj bi bila vloga uspešne, profesionalne poslovne tajnice. Sem dobra tajnice, sem desna roka svojega nadrejenega, kako name gledajo sodelavci, stranke, s katerimi se srečujem ali slišim po telefonu? Mnoge izmed nas so se tudi glasno spraševale: zakaj je moj nadrejeni včasih do mene tako aroganten, tako zadirčen, tako neprijazen, sem zadovoljna na svojem delovnem mestu?

16

Je to moja krivda, bi lahko naredila kaj, da bi se določene stvari, medsebojni odnosi popravili, izboljšali? In prišle smo do skupnega zaključka: začeti moramo z drobnimi spremembami začeti moramo pri sebi.

Naučile smo se, kaj je komunikacija. Da je to proces, pri katerem gre za izmenjavo sporočil, informacij med dvema ali več sogovorniki. Da pa je dojemanje komunikacije subjektivno in ima veliko možnosti za napačno (spo)razumevanje.

Da pri komunikaciji uporabljamo besede, glas in govorico telesa. S komunikacijo drugemu sporočamo, kako se počutimo, kakšen odnos imamo do sebe in do drugih. Vsekakor pa, komunikacija je spretnost, ki se je lahko vsakdo nauči. Ste vedeli, kako pomembna je govorica telesa pri komunikaciji? Izraz obraza - obrazna mimika, gledanje - stik z očmi, gibi in geste, drža telesa, razdalje. In glas, s katerim besedam vdahnemo čustva in razpoloženje. Postanejo nam prepoznavne v svojih odtenkih. Vse to so dejavniki, ki so potrebni za dobro komunikacijo, ker ta telesna sporočila kažejo naš interes in pozornost do sogovornika, pa naj bo to komunikacija med tajnico - nadrejenim, tajnico sodelavci, tajnico - stranko, možem ženo, materjo - otrokom…

Beseda zdravi, beseda rani.

Tudi to je bila ena od tem na seminarju.

Poznamo »temne besede«, ki v sogovorniku vzbujajo odpor, nelagodje, prizadetost, odklonilno stališče, ker se dotikajo osebe. Spoznale smo tudi »svetle besede«, ki so besede zaupanja, pohvale, občudovanja. Prav vsi bi se morali potruditi in naučiti, da pri komunikaciji poskušamo najti pri sogovorniku nekaj lepega, dobrega.

Obstajajo pa še »magične besede«: dober dan, hvala, prosim, izvolite, oprostite…, ki so nas jih naučili že naši starši, zato jih čimbolj pogosto uporabljajmo tudi kot odrasli ljudje.

In nenazadnje: pomemben del neverbalne komunikacije je vsekakor tudi osebna urejenost. Ne samo na delovnem mestu tajnice, tudi sicer v družbi ali na kateremkoli drugem delovnem mestu, je osebna urejenost ne le stvar posameznika, ne le stvar prestiža, ampak samoumevna nuja. In zato nam je bila dana možnost, da se

dame tudi malo »poigramo« z barvami.

Ugotavljale smo, katera barva oblačil in ličil kateri pristaja glede na polt kože, kaj ima katera že po naravi lepega na obrazu in svoji postavi in ali bi se to dalo še polepšati, pa tudi, v čem so naše »pomanjkljivosti«, ki bi se jih dalo s pravilno izbiro ličil in obleke prikriti ali popraviti. Skratka, to je bila tema, ki je naš seminar naredila še prijetnejši, bolj ženstven.

Prav vse tajnice smo med drugim prišle do zaključka, da morda le ni dovolj, če začnemo stvari spreminjati samo pri sebi. Menimo, da bi si morda tudi naši nadrejeni kdaj morali privoščiti kakšen seminar ali izobraževanje z naslovom »Kako prepoznati in obvladati stres« ali »Zdrava samozavest vodi k uspehu« ali pa preprosto na temo »Kako ravnati s tajnicami«…

Dragi naši šefi in nadrejeni, če ste morda v zadnjem času ugotovili, da se je vaša tajnica na kakršenkoli način spremenila, pa ne samo po zunanjosti, pač pa predvsem osebnostno, je pri svojem delu bolj učinkovita, je morda manj turobna, bolj živahno komunicira, je manj občutljiva, je sproščena, vesela, vam z veseljem prisluhne, je ni treba kar naprej na kaj opozarjati, je njeno delo opravljeno hitro in kvalitetno, skratka, ste zadovoljnejši z njo… Če ste pri svoji tajnici odkrili samo nekaj od naštetega, potem vedite, da je seminar na temo »Učinkovita poslovna tajnica« v celoti uspel.

Zahvaljujem se svojemu šefu, da je vztrajal pri tem, da se nemudoma prijavim na ta seminar, saj bi bila v primeru neudeležbe absolutno prikrajšana za obilico koristnih in zanimivih informacij.

V imenu vseh tajnic, ki smo prisostvovale seminarju, se zahvaljujem tudi direktorici podjetja Elite izobraževanje d.o.o., gospe Klari Ramovš, ki nam je dokazala, da smo ženske neprecenljive, vsaka na svoj način, in take tudi ostanimo, ker le to šteje, vse ostalo je nepomembno!

V veselem pričakovanju drugega dela seminarja vas pozdravlja in vam želi lep dan tajnica Alenka Tržan.

MAREC 2008

MED NAŠIMI ČLANI

UREDNIŠKI ODBOR PROMETNIKA To, kar berete, je Prometnik, časopis, ki ga že dolgih in ponosnih trinajst let izdaja Sindikat železniškega prometa Slovenije. Da je tak, kot je, mora biti vanj vloženega precej truda.

Uredniški odbor, ki ga sestavljamo povečini glavni avtorji vsebin časopisa, se je sestal v januarju in pregledal delo za nazaj, ocenil kvaliteto tako vsebin kot tiska, okvirno postavil cilje za leto 2008. Med drugim smo sklenili, da se predstavimo tudi bralcem, počasi, eden za drugim.

Za začetek samo seznam: Damjan Rak, odgovorni in glavni urednik, Zdravko Munda, oblikovalec, Robert L. Horvat, fotograf in potopisec, Miran Prnaver, pisec in analitik, Jožef Verbajs, pisec in humorist, ter Marjan Mally, upokojenec, ustanovitelj, pisec in še kaj. Marjana bomo v prihodnji številki predstavili prvega.

Do takrat pa zaupajte sebi in nam napišite, sporočite svoje želje, članke, predloge ali kritike. Morda bodo nagrajeni vsaj z objavo, če ne več.

Urednik

Uredniški odbor se na ogled postavi. Zdravko Munda, Marjan Mally Jožef Verbajs, Damjan Rak, Miran Prnaver, Robert L. Horvat.

Foto Samosprožilec SŽPS

VLADO POMPE MED UPOKOJENCI

Vlado Pompe, motiv Zidanega mosta v trajen spomin

Na nekdanji praznik dan republike (29. november 2007) je svojo zadnjo izmeno opravil vlakovni dispečer v Zidanem Mostu, sodelavec in kolega Vlado Pompe.

Svojo dolgoletno železničarsko pot je začel kot vlakovni odpravnik na različnih postajah. V osemdesetih letih je postal šef postaje Brestanica, nato je bil šef postaje Dobova, zadnjih štirinajst let pa je bil med nami v Zidanem Mostu kot dispečer na progi proti Dobovi. Posebej zahtevno obdobje je bilo njegovo šefovanje v

18

Foto Arhiv SŽPS

Dobovi, saj je v tistem času postaja Dobova po osamosvojitvi Slovenije postala državna meja. S tem se je delo na postaji Dobova bistveno spremenilo in kljub takrat zmanjšanemu številu vlakov (vojna v sosednjih državah) je bilo delo zelo zahtevno in odgovorno. Vlado je kot šef postaje nosil največjo težo te odgovornosti.

Takrat je bila organiziranost železnice drugačna in je šef postaje pokrival tudi ostale službe, ne samo vodenje prometa. S svojim prizadevnim delom je nadgradil

tako službene kot kolegialne odnose med sedaj različnimi službami in tam zaposlenimi, s tem pa ustvaril pogoje za medsebojne odnose, ki jih je težko nadgrajevati, nasprotno, nekateri jih raje rušijo. A to ni (več) in ne Vladov problem.

Sam je večkrat poudaril, da je bilo njegovo zadnje delovno mesto vlakovnega dispečerja med tistimi, ki mu bo ostalo v lepem spominu. Vlado je bil v službi zanesljiv, odgovoren in strokovno zelo dobro podkovan delavec, v prostem času pa vesel, družaben in sproščen sogovornik in prijatelj. V mesecu januarju smo se v velikem številu zbrali na poslovilnem srečanju s sodelavci in kolegi v hotelu Ajdovec v Sevnici. Skupaj smo obudili spomine na številne dogodke na delovnem mestu, ki so bili včasih smešni in hudomušni, včasih pa zelo resni.

V veselem druženju smo Vladu zaželeli vse dobro, predvsem pa zdravja in dobrega počutja v upokojenskem stažu.

Miran Prnaver

KULTURA

MAREC 2008

»POHORC« V SEŽANI Novembra in decembra minulo leto so več tednov zapored potekala redna vzdrževalna dela na koprski progi. Zaradi tega je bil določene dneve v tednu, ponavadi v ponedeljek in sredo, odsek Divača Koper tekom dopoldneva zaprt za ves promet. Kot je v takih situacijah običajno, je bil v času zapore tovorni promet prekinjen, namesto potniških vlakov pa so vozili nadomestni avtobusi.

Ker na koprski progi ni veliko potniškega prometa, je bilo, razen za par lokalnih vlakov 2750/2751, nadomestni prevoz potrebno organizirati le še za vlak IC 502/503, vsem dobro poznanega Pohorca, ki je tako vozil le do Divače. Vendar pa je pri tem vlaku pred povratkom proti Mariboru in Hodošu zaradi predpisane sestave neogiben premik vagonov, kar pa je v Divači praktično neizvedljivo, saj postaja ni zasedena s premikalno službo. Problem predstavlja tudi velikost postaje, na kateri morda ne bi bilo dovolj prostora za štiriurno gariranje garniture. Zato je bilo Pohorca potrebno dostaviti v Sežano, kjer sta premikalna skupina ter lokomotiva stalno prisotni, tudi postajnih tirov je bistveno več. Ker pa ima IC 503 v Divači vsakodnevno zvezo v Sežano, je bila v ta namen, za vlak 4350, namesto običajnega motornika 813/814, uporabljena kar garnitura vlaka Pohorje. S tem je bilo zmanjšano število nepotrebnih strojnih voženj, saj motornik, ki ga postaja Divača potrebuje za vlak 4350, po rednem turnusu pride izven službe iz Sežane. Namesto strojne vožnje fiata ter dveh voženj prazne garniture

Pohorc, na čiščenju v Sežani

Pohorca je izven službe tako vozila le slednja, ko se je zgodaj popoldne iz Sežane vrnila v Divačo za vlak 502.

Bili smo torej priča dvema ne ravno vsakdanjima prizoroma. Prvi je bil vsekakor sam vlak Pohorje v Sežani, morda še večja posebnost pa je bil vlak 4350, predvsem njegova sestava. Ne zgodi se namreč ravno pogosto, da bi lokalni potniški vlak, ki vozi na le 9 km dolgi relaciji, imel v sestavi kar 8

Foto Tilen Šetina

klasičnih potniških vagonov, med njimi celo prvi razred, restavracijo ter prtljažni vagon.

Presenečenje v očeh maloštevilnih potnikov, ki so vstopili v Poviru, edinem postajališču med Divačo in Sežano, in ki v svojem malem kraju nikakor niso vajeni vlakov v tako mogočni sestavi, na noben način ni moglo ostati neopaženo.

Tilen Šetina

SESTANEK OO SŽPS ZIDANI MOST V ponedeljek, 14. januarja, se je na redni seji sestal OO SŽPS Zidani Most. Sestanka se je udeležil tudi predsednik sindikata Damjan

Rak. Tako smo udeleženci lahko iz prve roke dobili informacije o delovanju našega sindikata, prav tako pa smo lahko dobili

nekatere odgovore na zadeve, ki so nas zanimale. Predsednik nam je prenesel novice o aktualnih zadevah, ki trenutno potekajo v podjetju in na sindikalni sceni. Tudi to, da ima naš sindikat kar nekaj pripomb na »Plan kadrov 2008«, da se zahteva izvršitev plana kadrov z vidika izdaje novih pogodb, predstavil je idejo o skupnem srečanju članov vseh železniških sindikatov v mesecu juniju, o izplačilu sodno iztoženega mejnega dodatka…

Odgovarjal je na naša vprašanja, ki zadevajo predvsem kadrovske zadeve - premeščanje zaposlenih, rangiranje postaj, delo potniških blagajn, ureditev delovnih pogojev, sodelovanje z drugimi sindikati, imenovanje vodij nadzornih postaj in delovanje našega sindikata v prihodnje.

V nadaljevanju sestanka smo člani potrdili finančno poročilo za leto 2007 in sprejeli finančni plan ter plan aktivnosti za letošnje leto.

Miran Prnaver

Zavzetost, vztrajnost, poštenost in resnost, vodilo do uspeha

Foto Arhiv SŽPS

17

MED NAŠIMI ČLANI

MAREC 2008

SMUČARSKA POLKA PO ŠTAJERSKO Na območju celjskih železničarskih sindikalnih enot je prišlo do skupne pobude članov sindikata železniškega prometa, sindikata strojevodij, sindikata vzdrževalcev in sindikata vozovnih preglednikov, da smo v soboto, 23.

02. 2008, organizirali prvi skupni smučarski izlet v sosednjo Avstrijo, in sicer v Bad Kleinkirchheim.

Zahvaljujoč lepemu vremenu in dobri ekipi, smo pozabili na delovne skrbi, vsakdanje probleme in ta dan preživeli karseda aktivno.

Vsi skupaj smo prišli do zaključka, da nam takšnih druženj manjka ter da bo to gesto, druženja potrebno nadaljevati. Tako smo Štajerci s smučmi zaplesali po avstrijskih strminah v ritmu slovenske železničarsko obarvane polke.

Udeležilo se nas je 31 udeležencev in ni strahu, da nam v naslednjem letu ne bi uspelo ponovno organizirati takšnega in še mnogo podobnih izletov. Hvala vsem nosilcem organizacije, udeležencem pa vabilo in seveda čakamo na vaše predloge.

Združeni osvajajo nove cilje

Foto Matjaž Skutnik

Do oznake je šlo, tam so padali v kup

Foto Franz Klammer

Lep, tokrat smučarski pozdrav, Matjaž SKUTNIK

SLOVENCI BOLJŠI OD AVSTRIJCEV V tradicionalni hokejski tekmi med hokejisti Slovenskih in Avstrijskih železnic so na ledeni ploskvi jeseniške dvorane tokrat zmagali naši borci z rezultatom 5 : 3. S tem vzdržujejo rezultatsko ravnotežje v tem že sedmo leto trajajočem tekmovanju, enako kot naše profesionalne ekipe.

Vseskozi pa je rezultat postranskega pomena, saj se ohranjajo stiki in prijateljstva, ki izhajajo iz sicer čisto službenih stikov. Sponzoriranje tekem je, kot že vseskozi doslej, delno prevzel tudi naš sindikat.

Glede na uspehe slovenskih hokejistov, tudi na klubski in predvsem državni ravni, pa bi ne bila sramota, če bi del sponzorskega bremena za te železničarske tekme občasno prevzela tudi železnica. Da vsaj tu prehitimo Avstrijce! Sicer pa bodrimo naše fante še naprej. Tika-taka, tika-taka, gol, gol, gol.

Sakib Galić

19

MAREC 2008

MED NAŠIMI ČLANI

MILAN, SREČNO !

13. novembra 2007 smo sodelavci prometne operative Maribor v zasluženo penzijo odpravili Milana Selčana. Zadnja izmena je bila Milanu veliko presenečenje, saj smo mu sodelavci pripravili zamenjavo sredi zadnje nočne. Vidno je bil pretresen, kar nekako ni mogel dojeti, da je prišel čas slovesa od železnice. Železnici je bil zvest 36 let, od tega 17 let kot prometnik in 16 let kot dispečer.

V trenutkih poslavljanja se je spomnil tako lepih kot tudi manj lepih dogodkov v svoji poklicni karieri.

Milan, želimo ti mnogo pretečenih kilometrov, hvala ti za tvoj trud in uživaj v penziji.

P.S.: Nerazumljivo za nas, ki smo ostali, je, da nihče od takrat predpostavljenih delavcev SVOP Maribor ni imel toliko srčne kulture, da bi se ob odhodu v pokoj poslovil od Milana.

Saj ni res, da po tolikih letih nisi vreden niti stiska roke ali pa so predpostavljeni…!

Dispečerji PO Maribor

Milan je bil zavzet dispečer

Foto Karel Muster

ŠEF POSTAJE ZIDANI MOST V POKOJ Sreda, 14. novembra 2007, je bil za zaposlene v Vodenju prometa na nadzorni postaji Zidani Most (postaje Trbovlje, Hrastnik, Zidani Most, Breg in postajališče Loka) prav poseben dan. Svojo službeno pot je končal naš dolgoletni šef postaje gospod Janez Štern.

Janez je bil rojen leta 1947, po rodu

Boštanjčan, po končani gimnaziji se je zaposlil na železnici. Najprej je delal kot vlakovni odpravnik na postaji Lesce-Bled in nato v Trebnjem. Veliko večino svoje delovne dobe je nato preživel v Zidanem Mostu, najprej kot vlakovni odpravnik, nato pa sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja kot strokovni učitelj, nato šef takratnega vozlišča

za promet Zidani Most (proga Zidani Most Dobova), približno zadnjih deset let pa je bil šef nadzorne postaje Zidani Most.

Vsem nam zaposlenim bo Janez Štern ostal v spominu kot šef, ki je s svojim preudarnim delom, zelo dobrim poznavanjem podjetja SŽ bil uspešen in zelo dober vodja postaje.

Predvsem pa si bomo gospoda Šterna zapomnili kot človeka z veliko začetnico, saj je s svojim življenjskim razumevanjem problemov in dela v odnosih do soljudi in podrejenih ustvarjal ugodno delovno klimo, kar je zelo pomembno za uspešno delo kolektiva. Znal se je postaviti na stran delavca in ga zagovarjati pri nadrejenih, če je bilo tako prav. Seveda je opozarjal tudi na nepravilnosti in napake, vendar je bil pri tem pravičen in razumevajoč. Nekdo od zaposlenih je dejal, da takega šefa postaje še dolgo ali nikoli več ne bomo imeli v Zidanem Mostu. Ta misel pa drži tako dobesedno kot v prenesenem pomenu, saj je z zadnjo reorganizacijo podjetja ukinjen naziv šef postaje in ga nadomešča vodja nadzorne postaje. Tako je dolgoletni železniški naziv šef postaje Janez Štern nosil zadnji.

Vsi, ki smo ga poznali in delali z njim, smo prepričani, da ga je nosil uspešno in dostojanstveno. Naj mu njegov zdrav duh in način življenja prineseta še veliko zdravih in zadovoljnih upokojenskih let.

Miran Prnaver

Janez Štern, s pokončno držo v pokoj

20

Foto Arhiv SŽPS

MED NAŠIMI ČLANI

MAREC 2008

TUDI LETOS GREMO V HRIBE S SINDIKATOM Enodnevni izlet Po lanskem uspešnem podvigu na skoraj tri tisoč metrov visok Reisseck v Avstriji smo se letos odločili za še en avstrijski dvatisočak, ki smo ga pred leti že osvojili z zahodne strani, letos pa se bomo nanj povzpeli s severne. V začetku julija (predvidoma v soboto, 5.) se bomo podali na Grosser Speikkogel (Velika špajka, 2140 m). Potovali bomo iz Maribora proti Deutschlandsberg in dalje na sedlo Weinebene na višino okoli 1700 metrov, od koder je tri ure dolga položna pot do vrha s čudovitim razgledom. Izlet bo enodneven.

Vrhunec pohodniške sezone Triglav je rezerviran za avgust (predvidoma četrtek, 7., in petek, 8.). Vsi, ki se boste odločili za vrh Slovenije, boste morali imeti poleg primerne obutve še obvezno čelado, ki si jo lahko sposodite v trgovinah s planinsko opremo. Več o pohodih boste izvedeli v času organizacije, na oglasnih deskah in internetnih straneh, na sedežu sindikata in pri organizatorju, pripravljajte pa se vseeno. Vsaka ura v naravi je za vas in vaše okolje dobrodošla, je investicija v zdravje in lepše počutje. Ne zamujajte je. Že jutri se odpravite na sosednji hrib, na potep po gozdu, na prijateljevo domačijo, na planinski vrh v bližini ali kje dlje. Zagotovo vam ne bo žal. Odločitev je vaša, spodbudo vam dajemo mi.

Reportaže z vaših poti Vsakega pohodnika, ki na svojih pohodih posname kakšne fotografije, vabimo, da nam jih posreduje, po možnosti še kaj teksta, mi pa bomo vse to objavili. Za vzpodbudo in primer še drugim. Pa še nagradili vas bomo.

Vabljeni!

Marjan Mally

SINDIKAT SŽPS JE POMAGAL SLOVENIJI DONOR Naš sindikat je na podlagi prošnje organizacije Slovenija - Donor (Slovenski register darovalcev krvotvornih matičnih celic) v sredo, 19. decembra 2007, le-tej daroval nekaj kompletov svojih novoletnih daril, ki so sicer bila podarjena tudi vsem članom našega sindikata ob novem letu.

Slovenija Donor deluje v okviru Zavoda RS za transfuzijsko medicino in se ukvarja s pridobitvijo - registrom darovalcev kostnega mozga. Transplantacija (presaditevnadomestilo) pomeni nadomestitev obolelega kostnega mozga s celicami zdravega darovalca.Ta način zdravljenja je znan že več kot trideset let, s tem se lahko uspešno zdravi levkemija. Pri bolnikih z levkemijo je lahko darovalec kostnega mozga edina rešilna bilka. Darovalec je lahko vsaka zdrava oseba med 18. in 55. letom starosti. Da se nekdo lahko vpiše v register darovalcev, je potrebno v ta namen odvzeti nekaj krvi, v primeru, da pa postaneš primeren za darovalca kakemu bolniku, pa mora biti opravljenih še kar nekaj preiskav in do zadnjega pred odvzemom lahko svoje soglasje prekličeš. Največ možnosti je, da je ustrezen darovalec nekdo iz ožje družine (brat ali sestra). Problem je, da so danes družine manj številne in je tudi možnost primernega darovalca manjša. Če bi bilo, na primer, v družinah po deset otrok, bi skoraj zagotovo eden bil primeren darovalec za brata ali sestro. Zato so v večini primerov potrebni drugi darovalci. Ker je malo možnosti, da je ustrezen darovalec iz iste države, se vodi svetovni register (BMDW). Tako velika večina naših darovalcev daruje za bolnike iz drugih držav. Naši državljani, oboleli za levkemijo, pa prejemajo kostni mozeg od darovalcev s celega sveta. V Sloveniji je trenutno v register darovalcev vpisanih

približno 8000 darovalcev, optimalna številka pa bi za Slovenijo bila nekje okrog 10.000. Vsi tisti darovalci, ki so vpisani v register in so bili primerni darovalci ter so darovali kostni mozeg, se letno srečajo in Slovenija - Donor jih priložnostno obdari.

Letos so bili obdarjeni tudi s darili, ki jih je, kot sem v uvodu omenil, daroval tudi naš sindikat. S tem smo naredili zelo lepo gesto in se po svoje zahvalili vsem tistim našim rojakom, ki so s svojo nesebičnostjo in pogumom reševali in v večini primerov tudi rešili življenja. Vse bralce Prometnika pa vabimo, da se vključijo v program in se prostovoljno prijavijo za potencialne

Veseli so vsakega darovalca in darila

darovalce. Prijave s svojim imenom in priimkom, datumom rojstva, naslovom ter telefonom nam, prosimo, sporočite na: elektronski naslov: cvetka.flajs@ztm.si ali pisno, na naslov: Register Slovenija - Donor, Zavod RS za transfuzijsko medicino, Šlajmerjeva 6, 1000 Ljubljana ali po telefonu: (01) 543 82 27.

Danes je lahko dan, ko s svojo humanitarno potezo rešujemo druge, morda bodo jutri drugi reševali nas!

Miran Prnaver

Foto Arhiv UKC

21

MAREC 2008

PONUDBA

DRAGE ČLANICE IN ČLANI SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE TER VSI ZAPOSLENI NA SLOVENSKIH ŽELEZNICAH! Tokrat vas želimo seznaniti s kreditno ponudbo Delavske hranilnice, ki je nastala na podlagi poslovnega sodelovanja med DH in Sindikatom železniškega prometa Slovenije. Dogovorjeni kreditni pogoji veljajo samo za članice in člane našega sindikata.

Kredit je možno pridobiti pod naslednjimi pogoji:

• Ročnost kredita do 60 mesecev.

• Znesek kredita do 24 mesecev znaša 2.086,46 EUR, nad 25 mesecev znaša 4.172,00 EUR. • Obrestna mera 5,1 % do 12 mesecev, 5,90 % do 24 mesecev, 6,20 % do 36 mesecev, 6,30 % do 48 mesecev, 6,40 % do 60 mesecev.

• Z odprtjem osebnega računa v DH vam znižamo obrestno mero za še dodatnih 0,2 odstotne točke.

• Strošek rezervacij po tarifi (trenutno znaša 0,5%).

• Strošek odobritve kredita samo 20,86 EUR do 36 mesecev, 41,72 EUR do 60 mesecev.

• Mesečni stroški vodenja kredita, vgrajeni v obrok kredita, so 0,83 EUR. Stroškov zavarovanja za najem kredita NI.

Na prošnji vlogi za kredit sindikalnega zaupnika/ce.

mora biti na prvi strani v desnem zgornjem kotu žig sindikata ter podpis

Informativni izračuni za 36-mesečni kredit:

Efektivna obrestna mera je obračunana na dan 1. 10. 2007 in se zaradi interkalarnih obresti spreminja, odvisno od dneva najema kredita.

Z veseljem Vas pričakujejo v vseh poslovnih enotah DH: na Jesenicah, Trg maršala Tita 63, tel.: 04 580 92 72, v Kopru, Gortanov trg 1, tel.: 05 626 27 16, v Kranju, Gregorčičeva 8, tel.: 04 236 20 48, v Ljubljani, Miklošičeva 5, tel.: 01 3000 241 (211, 217), in Dalmatinova 4, tel.: 01 4305 698, v Mariboru, Glavni trg 25, tel.: 02 234 30 30 in Gosposka ul. 24, tel.: 02 234 30 50, v Novem mestu, Glavni trg 22, tel.: 07 337 67 65, v Novi Gorici, Kidričeva 9, tel.: 05 333 36 80, na Ptuju, Čučkova ul. 1, tel.: 02 787 70 06, 787 70 07, v Slovenski Bistrici, Trg svobode 22, tel.: 02 818 51 62, 818 51 63, v Trbovljah, Trg revolucije 6a, tel. 03 563 21 04, v Velenju, Šaleška 20, tel.: 03 897 30 07, 897 30 08, in v Celju, Miklošičeva 4, tel.: 03 4253 880 (85) vsak delovni dan od 8. 30 do 17. 00 ure.

O bančnih storitvah hranilnice se lahko seznanite tudi na spletni strani hranilnice:www.delavska-hranilnica.si , lahko pa se na hranilnico obrnete tudi po e-pošti: info@delavska-hranilnica.si November 2007

22

KULTURA

MAREC 2008

ZIMA Gnoj se zliva po nas, da ne vohamo, kako smrdijo.

S smradom se opijemo, že nam dišijo.

Gnoj še sami zlivamo po sebi, da kot oni smrdimo.

Vonj njim znan, že jim zadišimo.

Plazimo se po tleh, oni po mehkem hodijo.

Jezimo se na druge, ker jih to jezi.

Sprašujemo se: kaj bi pa ta rad?

Nič takega, le košček vedrega neba in končno, končno spomlad.

Ondrej Zryni, marec 2006

Kaj je …?

Kaj je to? Petdeset ljudi in le dva mislita na seks, drugi pa na hrano.

Poroka.

Kaj pa je to?

Petdeset ljudi je in vsi mislijo na hrano.

Zlata poroka.

Kaj pa to?

Petdeset ljudi je in vsi mislijo na seks.

Sindikalni izlet!

Lajnarji Tone pravi: - Ali veš, kaj sem ugotovil?

- Kaj? - Da je med našimi politiki veliko glasbenikov.

- Res? Kaj pa igrajo?

- Ko jih poslušam, se počutim tako, kot bi ves čas poslušal isto melodijo. In takim se reče lajnarji.

Vozni listek Avtobusni kontrolor reče potniku: - Vozni listek, prosim.

- Ne bo mogoče.

- Kako ne bo mogoče?

- Po vašem voznem redu sem jaz že doma.

23