Prometnik 86

Leto XIII Številka 86 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE JULIJ 2008

Fotograf: Robert L. Horvat

JULIJ 2008

UVODNIK

Kazalo

UVOD Drage bralke in bralci, številka, ki jo boste prebirali, je zame zagotovo najtežja do sedaj. Zato mi ne zamerite, če sem tu in tam napisal kaj bolj čustvenega. Sicer pa se dotikamo aktualnih tem in dogodkov, resnih, bolj sproščenih in žalostnih. Nova tehnika je na postajah, žal in še enkrat žal, precej omejena. Samo v vodenju prometa. Kljub zagotovilom, da bomo enaki med enakimi. Pa ni tako. Toliko o enovitem podjetju. Glavni protagonisti sedaj delajo čisto drugače, a delno jih omejujejo stari predpisi. Novi so že zunaj, tako rekoč kuhane že imamo, samo še soliti jih je treba. Na sindikalni strani se nove predpise trudimo urediti na način, da bodo življenjski, uporabni in varni. Nekaj sindikalnih prispevkov, tudi kakšnega bolj kritičnega, objavljamo, posredujemo vam ideje za delo, prosti čas, druženje.

Preberite, poiščite kaj sebi primernega in pot v naravo, življenje je samo od danes do jutri. Živite ga danes, skozi ves dan, v celoti.

Prijetno branje, mnogo užitkov pod senčniki na plaži, v gorah ali v Grčiji, Tuniziji, ob Črnem morju ali doma na vrtu za hišo.

Prihaja čas dopustov, vročine, težkih dni, ko marsikatera kretnica ne bo dala kontrole, dokler ne pade mrak. Počasi, brez incidentov. Jeseni spet pridemo do vas.

Urednik: Damjan Rak

INCIDENTI NA SŽ

3

SKUPŠČINA SŽPS

4

DELOVNI POGOJI

5

NOVI PREDPISI - AKTIVNOSTI SŽPS

6

UVAJANJE RAČUNALNIŠKE OPREME

8

NAPOVEDOVANJE VLAKOV NA POSTAJAH 10 STRANIŠČA NA ŽELEZNIŠKIH POSTAJAH

10

NIČ VREDNI!

11

VLAKOVNI ODPRAVNIK ELITA NA ŽELEZNICI 12 KAJ JE MERILO ZA USPEŠNOST DELOVANJA SINDIKATA?

13

ŽELEZNIŠKE POSTAJE - 4.

14

ŽELEZNIŠKE POSTAJE - 5.

17

VAJA »VLAK 2008«

19

EKOLOŠKO OSVEŠČANJE NA SŽ

21

CVP ali CENTER ZA VODENJE PROMETA VKLJUČITEV PO BALKANSKO! 22 GREMO V HRIBE

23

Z VLAKOM, KOT SE SPODOBI

24

PROMETNIKI, MATURANTJE PO 42-IH LETIH 25 V SLOVO PETRU ŠMIDU

25

JOŽEF VERBAJS - ČIGUMI

26

DOBRODOŠLI V IRANU I. del potopisa

28

ROGLA 2008

33

OPRAVIČILO! V PREJŠNJI ŠTEVILKI PROMETNIKA SMO NENAMERNO OBJAVILI NEPOPRAVLJENO VERZIJO BESEDILA POD FOTOGRAFIJAMI. ZA NELJUBO NAPAKO, POSLEDIČNO SEVEDA VSE PRAVOPISNE NAPAKE, SE VAM, SPOŠTOVANI BRALCI, IN SEVEDA LEKTORICI, KI JE SVOJE DELO KOREKTNO OPRAVILA, ISKRENO OPRAVIČUJEMO. Urednik

Urednik: Damjan Rak Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddajo do 25. SEPTEMBRA 2008 na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni naslov: info@sindikat-szps.si ali damjan.rak@slozeleznice.si !

Naslovnica: Majhna postavljalna miza postaje Breg, maksimalno pestro dogajanje

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon : (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 E-pošta: info@sindikat-szps.si www.sindikat-szps.si

2

Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpresednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Odgovorni urednik : Damjan Rak Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally Zdravko Munda Lektoriranje: Danica Prnaver

Oblikovanje : Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV po katerih se plačuje DDV po stopnji 8,5 %. Časopis izhaja mesečno v nakladi 1000 izvodov.

AKTUALNO

JULIJ 2008

INCIDENTI NA SŽ Novi zakon je preimenoval izredne dogodke v incidente.

Pravzaprav ga je prevajalka evropske direktive. Tako imamo sedaj incidente. Pri tem ne mislim na poletno-jesensko zanimive incidente s cvetličnimi koriti, pač pa naše stare, ne dobre, izredne dogodke. Medijsko zelo odmeven je bil nalet med Mariborom in Pesnico. Mediji so brez pravih informacij objavljali marsikaj. V veliki večini pavšalne, nestrokovne ocene, brez kredibilnosti. S tem se v megleno tančico zavije resnica, medijem

vlakovnim odpravnikom in strojevodjo se že dolga leta uporablja radio-dispečerska zveza (RDZ), ki je v projektu nadgradnje z novejšim sistemom GSM-R, do realizacije tega projekta pa bodo vlečna sredstva opremljena z GSM aparati.« Popolno zavajanje javnosti! RDZ je po funkciji čisto nekaj drugega kot GSM. Nadgradnja RDZ je res GSM-R, sistem, ki pa pri nas še niti videl ni črke P od projektov, kaj šele, da bi se kmalu pričakovala njegova vgradnja.

Tako na eni strani ugotavljamo, da

poda nekaj bežnih informacij. Žal se nihče ne postavi v kožo udeležencev. Nikomur ni lahko.

Vsak zase pa ve, kaj se je dogajalo. Zaradi medijskega pompa so morali na ministrovo zahtevo še enkrat temeljito preiskati zadeve, podati novo razširjeno poročilo. Pa smo tam. Če so s tem potolažili zunanjo javnost, so ravno obratno dosegli v interni, strokovni javnosti. »Za zagotavljanja komunikacij med

so posredni vzroki za incidente lahko tudi v pomanjkanju radiodispečerskih zvez, na drugi strani pa brezglavo hitimo v centralno vodenje prometa brez naprav RDZ. Pravzaprav so naprave bile »pod nujno« investirane in vgrajene na lokomotive, vendar pa lahko vse skupaj vržemo v smeti, ker ni ob progi ustrezne infrastrukture, oddajnikov. Tako se vrata incidentom lahko spet veselo odpirajo, minister pa nič.

Kaj vse je incident, je predpisano, med drugim škoda nad toliko in toliko evrov. Koliko so stale naprave RDZ, ki so vgrajene na lokomotivah »pod nujno«? Kdo bo odgovarjal za stran vrženi denar? Mobilni telefoni na vlečnih vozilih? Odlično, samo da me ne bo klical s proge, vendar naj še poskrbijo, da bodo številke enake vlečnim sredstvom, da bodo vedno in povsod ter takoj dosegljivi!

Sicer pa se tovrstnih incidentov ne moremo znebiti. Stalno se nekaj dogaja, novinarji vedo včasih več kot mi sami, res pa je, da nam ravno rožice ne cvetijo. Težave tovornega prometa? Občutek, da ne želijo povedati vsega, kar je res, je boleč. Imamo pa zato »kliping« na intranetu, kjer zvemo, kaj se z našo firmo dogaja, kako resno kdo to jemlje, je njegov problem, a od dima do ognja je samo nekaj slame. In za slamo se na železnici ni bati.

Imamo je dovolj, pa še nova prihaja. Vsak dan kakšen snop. Le zrnja je na teh snopih bolj malo.

Potem so pa incidenti. A o teh incidentih ni uradnih zapisnikov, ni preventivne odstranitve in ni izrednega preverjanja znanja.

Dokler ne bo drugače.

Damjan Rak

3

JULIJ 2008

AKTIVNOSTI SINDIKATA

SKUPŠČINA SŽPS, TOKRAT BOLJ V SLIKI KOT BESEDI Redna letna skupščina SŽPS vedno postreže s kakšno osrednjo debato. Tokrat se je zbranim delegatom iz vse Slovenije v prenovljenem City hotelu (bivši Turist) v odlično opremljeni konferenčni dvorani poleg razprave o financah zdela pomembna tudi razprava o novih pravilnikih, vsebini, dostavi posameznikom, ne samo na delovno mesto, primernem izobraževanju. Niso se izognili niti sodobnim računalnikom in njih tegobam, tudi na kadrovsko situacijo je letelo precej pikrih.

Damjan Rak

4

AKTIVNOSTI SINDIKATA

JULIJ 2008

DELOVNI POGOJI Stol Delovni stol za vlakovne odpravnike je bil tipsko posebej določen v letu 1997. Kasneje je bil ta model dobavljen tudi še za marsikatero drugo delovno mesto, ker je bil takrat sodoben, ustrezen in kvaliteten. Danes, po 10-ih letih, pa so stoli že mnogo boljši, na našo zahtevo, naj se začne raziskovati boljše rešitve, so na področju nabave samovoljno našli nek model stola. Na videz je še kar, vendar se naslonjalo ne more blokirati v fiksni legi, drugače kot v čisto pokončni, zato je že bilo nekaj primerov, ko se je delavec zaradi premikajočega naslonjala zvrnil vznak. Kako je to lahko nevarno, presodite sami. Upamo, da bodo pristojni odreagirali.

Namizna svetilka

Namizne svetilke za nočno razsvetljavo so velik problem povsod. Razsvetljevati mora toliko, da se vse potrebno vidi, da pa pri tem ne moti pogleda na zunanje površine, ki morajo biti vidne tudi ponoči (tiri, drča, kretnice …). Poiskali smo primer ustrezne luči, predlagamo, da se določi tipska in namesti vsepovsod, kjer je to potrebno.

Računalnik Na postaji Ljubljana Zalog je še vedno v uporabi več kot 20 let star računalnik. Po vseh znanih podatkih bi ga SŽ morala že zdavnaj izločiti iz uporabe zaradi zastarelosti.

Morda je bil izločen, pa namesto njega kupljen drug, samo nameščen drugam? V vsakem primeru ta ne bi smel več biti tam.

5

JULIJ 2008

AKTUALNO

ODZIVI V prejšnji številki smo pri opisu postaje Nova Gorica navedli, da je urejenost kanalov za kable v prostorih neprimerna. Prav je, da zapišemo tudi to, da se rešitve in način izvedbe raznih kablov in dovodov rešujejo marsikje primerno in kvalitetno. Končni rezultat ni odvisen od samih izvajalcev, pač pa v primeru prometnih uradov od šefa postaje, samih prometnikov, v največji meri pa od načina sporazumevanja nadzornika SVP, kot upravnika zgradbe in vodje izvajalcev. Če se ta krog vpletenih pravočasno vključi v pogovore, se marsikaj lahko reši. Žal je v stare prostore težko napeljati nove instalacije, ker ponavadi niti prostor niti pohištvo niso temu prirejeni. Zagotovo vsega ne gre naprtiti delavcem SVTK, ki so ponavadi končni izvajalci prej dogovorjenih zadev. Lep primer nespametne izvedbe je postaja Zalog, kjer je zunanji izvajalec namestil vtičnice tako, kot da bi jih nameščali otroci. Reakcija odgovornih je sicer bila, žal pa je vse preveč izgovorov.

Stanje pa nespremenjeno. Čakamo na resnejši povod za ukrepanje? Ne prepoznamo nevarnosti pred udarom električnega toka? Je to samo teoretični del šolanja?

PRESKOK V NOVO TISOČLETJE Mnogi od bralcev vedo, tisti, ki delajo na goriški progi, pa sami preskušajo vsak dan, kakšno »sodobno« telefonijo imamo na SŽ na tej progi. Veliko smo že pisali o tem, tudi o nameščeni, kasneje odstranjeni zelo sodobni tehniki Schauer. Nekaj namigov vendarle je, da se bo do konca leta stara, prestara, muzejska tehnika umaknila novejši, sodobnejši. Oddahnili bi si uporabniki ter vzdrževalci SVTK, ki se morajo še vedno ubadati s 50 in več let starimi telefoni. Da bi le bilo tako. Naj se to zgodi še na koroški progi, pa smo zmagali!

Damjan Rak

USPEH NA VOLITVAH V SVET DELAVCEV SŽ, D.O.O. Skupna udeležba na volitvah, ki je več kot 71 %, kaže na zavedanje zaposlenih, da je pomembno imeti svoje predstavnike v tem organu.

Veseli nas, da ste se volitev udeležili v velikem številu, še bolj pa nas veseli, da so kandidati SŽPS bili izvoljeni z veliko prednostjo in s tem potrdili svoje začetno zaupanje. Na njih je, da ga upravičujejo še vnaprej. V volilni enoti 6 - Vodenje prometa so bili izvoljeni Miran Prnaver, Milorad Šljivić, Tomaž Zalar in Stanko Zebec. V volilni enoti 7 Vzdrževanje infrastrukture je bil izvoljen Aleksander Šmid. V večini volilnih enot so bili izvoljeni kandidati, ki smo jih skupaj podprli vsi reprezentativni sindikati, podpisniki KPDŽ.

Vsem izvoljenim iskrene čestitke. Za marljive bo dela dovolj.

RAZGIBAVANJE OBRAZNIH MIŠIC Direktor je, potem ko je bil operiran, predsedniku sindikalne podružnice poslal e-mail: "Kako v podjetju poteka delo in poslovanje brez mene? Kdo opravlja moje delo? Pazite, da sedaj, ko me ni, ne bo kakšnega štrajka. Vrnem se hitro!"

Predsednik sindikalne podružnice mu je odgovoril: "Vaše delo smo si razdelili takole: na poslovna kosila hodi Peter, golf igra Rajko, vašo tajnico pa položim kar sam.

Bodite brez skrbi: stavkali ne bomo, dokler se ne vrnete. Zato nič ne hitite!«

6

AKTUALNO

JULIJ 2008

NOVI PREDPISI - AKTIVNOSTI SŽPS Sledeč govoricam, da SŽPS pri nastajanju novih predpisov ni naredil ničesar in da večino dela opravlja nek drug sindikat, bi rad povedal nekaj, čeprav ni v moji navadi, da polemiziram o neresnicah, ki krožijo, saj ponavadi vem, da je resnica čisto drugačna.

Ko so prišli osnutki novih pravilnikov, so bili vsi sindikati na Slovenskih železnicah povabljeni, da dajo svoje pripombe. Naša komisija za predpise se je takoj sestala in napisala kar nekaj pripomb na Signalni pravilnik, Prometni pravilnik. Vse pripombe, tako po vsebini kot avtorji pripomb, so posredovane na PE Vodenje prometa in na Javni agenciji za železniški promet. Naše pripombe (pripombe SŽPS) so v večini primerov upoštevane, ene v celoti, druge delno ali s popravki. Na Signalni pravilnik smo dali 27 in na Prometni pravilnik 35 pripomb.

Tudi drugi sindikati so dali svoje pripombe, to drži. Veliko večino je prispeval sindikat strojevodij, ki je bil najbolj angažiran, skupaj z njimi pa naš sindikat. Naš sindikat ni dal samo pisnih pripomb, ampak je aktivno sodeloval tudi na skupnih usklajevalnih sestankih znotraj sindikatov, kakor tudi na nivoju Slovenskih železnic in na sami agenciji.

Naštevati vse člene, odstavke in točke, na katere smo dali pripombo ali predlagali, da se kakšen člen briše ali doda, niti ni pomembno, kakor tudi ni pomembno, da se kateri od sindikatov hvali, da je večino dela opravil en sindikat, drugi je samo sedel križem rok in čakal na rezultat. To je prava bedarija. Vsi moramo delati na tem, da morajo biti novi pravilniki, preden pridejo do nas uporabnikov, usklajeni in dobro pripravljeni, da nam ne bodo povzročali težav pri izvajanju.

Usklajevanje pravilnikov še ni končano, še se dobivamo in predlagamo spremembe, pri tem pa sta daleč najbolj aktivna SSSLO in SŽPS. Vse čenče, ki krožijo, da SŽPS sedi križem rok in čaka, da drugi opravijo delo, mi pa poberemo smetano, ne držijo in niso resnične.

Zaupajte SŽPS-ju, ker resnično dela za vse poklice, ne samo za lastno promocijo. Mogoče je to napaka. Takšni smo. Tisti, ki opazujejo in sledijo dogodkom, bodo ugotovili, da od naših aktivnosti in dela sadove uživajo tudi tisti, ki so našim predlogom ostro nasprotovali. Ne da bi vsaj priznali in rekli hvala.

Poleg prometnega in signalnega, so »v pacu« še mnogi drugi pravilniki, ki morda še bolj korenito posegajo v dosedanje ureditve. Strokovna usposabljanja, preverjanje zdravstvene sposobnosti, izvršilni delavci, izvajanje izmen, vse to so področja, ki jih na podlagi evropskih direktiv uvaja novi Zakon o varnosti v železniškem prometu, to pa prinaša tudi vse te nove pravilnike. Če so že po imenu podobni sedaj uporabljanim, so po vsebini veliko bolj rigorozni ali pa liberalnejši, kakor kateri in kakor za koga.

Upam, da se bo nadaljevala dosedanja pozitivna praksa, ko smo predloge sindikati skupaj uskladili, iskali najboljše možne rešitve, in to predvsem z vidika zagotavljanja varnosti. Velikokrat so nam celo očitali, da bi to morala

aktivneje početi delodajalska stran. Žal pa se je sedaj, po dveh letih, tudi jasno pokazalo, zakaj je SŽPS ob spremembah organiziranosti podjetja zahteval ustanovitev krovne službe za predpise.

Te sedaj nimamo in to se čuti tudi pri vsem dosedanjem delu na temo novih predpisov. Kljub dogovoru delodajalec še vedno ni imenoval skupnega koordinatorja na strani podjetja. Potem pa se čudijo, da pobudo in zagon vedno dajejo sindikati.

Lekso Stanojevič

7

JULIJ 2008

AKTUALNO

UVAJANJE RAČUNALNIŠKE OPREME V mesecu aprilu je prišlo do nameščanja dolgo pričakovane računalniške opreme po postajah.

Nove računalnike so dobili tako v prometnih uradih, ki so jih imeli že prej, kot tudi na postajah, ki te tehnologije niso do sedaj poznale.

Veliki lepi tanki monitorji, strojna oprema in vse, kar sodi zraven, je na prvi pogled naredilo res veličasten vtis.

Vendar je nameščanje opreme spremljalo kar nekaj, upam, samo porodnih in poporodnih težav.

Postaje, ki smo že prej imele računalnike, smo na njih imele shranjene različne mape in podatke, ki so nam pomagali pri delu (razne evidence, obrazci, obveščanja, izpiski iz voznih redov in podobno).

Le iznajdljivosti in vztrajnosti službujočih kolegov na dan menjave opreme se lahko zahvalimo, da smo vsaj najnujnejše mape ohranili, kajti vse ostalo je za vedno poromalo v koš.

Res je, da smo zraven računalnikov dobili obsežno knjigo - navodilo o delu z novo opremo. In to je zaenkrat tudi vse, kar zadeva izobraževanje. Vsi pa vemo, kako nam v današnjih časih uspe prebrati vsa navodila, ki jih doma dobimo z vsakim novim nakupom kakšnega aparata, stroja ali podobne naprave. V službi je za to velikokrat še mnogo manj časa.

Ko smo si malo bolj podrobno ogledali novo tehniko, smo presenečeni ugotovili, da se ne da uporabljati - vstavljati CD-jev, DVD-jev, USB ključev in podobnih, za današnji čas vsakdanjih stvari.

Seveda je na tem mestu povsem odveč omenjati, da nova oprema

8

ne pozna zunanje (domače) elektronske pošte pa interneta in podobno.

Seveda ima delodajalec vso pravico, da se tako odloči, malo teže pa bi leta 2008 to odločitev utemeljil oziroma zagovarjal. Kot sem pisal že v zadnji številki, se v današnji tehnologiji da stvari tudi na področju interneta urediti tako, da so pač vsebine, ki so neprimerne in nepotrebne, nedosegljive - kodirane.

Pri našem turnusu smo tudi do petnajst ur in več odsotni od doma in če človek v tem času ne more do svoje elektronske pošte ali na primer do spletne strani sindikata ali pogledati (za potrebe svojega dela seveda) gibanja vlaka na sosednji železnici (HŽ, ÖBB), to res verjetno niso povsem nerealne in nemogoče želje.

Z novo opremo smo dobili tudi svoje osebne kartice s kodo (podobne so bančnim karticam). S tem bi naj pač vsak s svojo kartico dokazoval, kaj in kdaj je počel na računalniku. Zanimivo pa je, da te sistem po tem, ko prijaviš svojo kodo in vstopiš vanj, ne prepozna.

Saj se, ko vstopaš v ISUP sistem (UTP, UPP) pokažejo podatki prejšnjega delavca, in ne tvoji, čeprav si se prijavil s svojo kartico in kodo. Precej čudno ali ne?

vleče za nos, ko nas vabi na zanimive povezave (sindikati, uradni list, razne organizacije...).

Ko se končno upajoč odzoveš vabilu, kaj hitro zveš, da to tebi ni dovoljeno in da te strani niso zate, ampak za …???

Prav tako se postavlja vprašanje, kaj in kdaj bodo počele manjše postaje z novo pridobitvijo. Če smo se nekako na delovnih mestih, kjer smo imeli podobno opremo že prej, znašli, je to malo teže za delavce, ki so jim stvari povsem nove. Le-ti bi resnično potrebovali kako izobraževanje, pa ne ene šolske ure z enim predavateljem in 20 slušatelji, kredo in staro tablo. Bi bilo dobro zanje pa tudi za njihove računalnike!

Tako človek ob malo bolj natančnem premisleku dobi občutek, da smo z novo opremo dobili sicer »ferrarije« na zunaj, vendar z bolj slabo notranjo opremo.

Vendar sem prepričan, če je imel delodajalec denar za »ferrarije«, bo imel tudi za nekaj sredstev za notranjo in dodatno opremo. Tako da bomo imeli tisti, ki to »vozilo« vozimo, občutek, da je vozilo pravo, ne pa, da bodo imeli ta občutek le tisti, ki to opazujejo od zunaj.

Miran Prnaver

Pa še nekaj poporodnih težav. Kar precej časa je trajalo, da nam je lokalni INTRANET omogočil pogled na vozni red na SŽ, kar je pa res osnova, če delamo na železnici, in to v vodenju prometa.

Nekaj kasneje je končno preko intraneta postala aktivna tudi uradna internetna stran SŽ in danes lahko preko nje vstopamo celo na mednarodni vozni red. Še vedno pa nas intranet veselo

AKTUALNO

JULIJ 2008

MOJA SLUŽBA Objavljamo pismo vlakovnega odpravnika, ki se je dolgo veselil končne posodobitve računalniške opreme, in hkrati doživel razočaranje nad dobljenim. Pismo je pravzaprav ponazorilo mnenja velike večine, ki so dobili nove, sodobne, sposobne pisalne stroje na delovna mesta, zato avtorja ne bomo podpisovali.

Urednik »Sem vlakovni odpravnik in rad opravljam to službo, vendar … Že to, da se moram voziti 130 km do službe in potem še toliko nazaj, če se kje ne ustavim, je težko. V službi pa, ne moreš verjeti, ti prinesejo nov

računalnik, in ne samo to: kak zaslon, čez polovico pisarne, kul!

Ampak ni vse tako lepo. Živimo v 21. stoletju, ko ljudje hodijo na izlet na Luno, ko že vse stvari, no skoraj vse stvari, tečejo preko interneta. Ne,

vlakovni odpravniki pa nismo vredni imeti te dobrote. Pa se sprehodim po postaji in vsepovsod muzika, pa youtube navijajo ... Kaj mi preostane drugega: če hočem pregledati svojo e-pošto, moram prositi nekoga iz tovornega prometa, da to pogledam na njegovem računalniku, ki ima 0 omejitev. Pač je tako, že oddaljenost od kraja, kjer živim, kjer sem predsednik prostovoljnega gasilskega društva, član sveta krajevne skupnosti, aktivni igralec malega nogometa v 1. slovenski ligi, in ko porabim toliko nepotrebnega časa za pot, si potem ne morem niti epošte pregledati!

Seveda, ko je čas, bi rade volje pogledal tudi kaj drugega, včasih kaj pomembnega za moje življenje, včasih pa tudi kaj trapastega, priznam. In zakaj imamo sindikate, šefe, ki jim ni mar za svoje delavce, standardni odgovor: bo, bo, …, bom, bom. Od nas se pa pričakuje, da bomo nosili zlata jajčka, drugega nam ne preostane. No, računalnik je pa le nov in ima lep, velik ekran. Hvala, vsaj nekaj, mogoče bom pa imel priliko poleteti na Luno…«

UREDITEV DELOVNEGA PROCESA - »DELOVNE POSTAJE« V zvezi z novimi računalniki, ki smo jih dobili v teh dneh, tako imenovane »DELOVNE POSTAJE« za urejanje dokumentov, spremnih listin, gibanja vlakov itd. … se je pojavil manjši nesporazum oz. nejasnost, zato prosim za pojasnilo pri službah, ki so za to odgovorne!

Problem: Zraven novih »DELOVNIH POSTAJ« je vsak uporabnik (vlakovni odpravniki) zadolžil tudi pametno ID kartico, s katero se uporabnik registrira za nadaljnjo uporabo. Kartica je namenjena delu in identifikaciji vsakega uporabnika, da ne pride do zlorab.

Vemo pa, da računalnik na mnogih postajah uporabljajo tudi vlakovodje, komercialisti za sestavljanje vlakov, izpisovanje zavornega lista, poročil in podobno. Le-ti pa niso dobili svojih kartic, ampak jim je bilo rečeno, da sedaj delajo pod nadzorom vlakovnega odpravnika. Ob vsem strošku, ki je bil narejen za te »DELOVNE POSTAJE«, PE Tovorni promet zagotovo ne bi bankrotiral, če bi še za vlakovodje naročili ID kartice. Tako pa mi sedaj nalagajo, da posega v »moj« računalnik, jaz pa naj ga nadziram, kot dojenčka. Če pa bo kaj narobe, odgovarjam jaz!!!

Zahteva: Dajte jim kartice ali pa jim nabavite prenosne računalnike!

BIZI

9

JULIJ 2008

COKLA...

NAPOVEDOVANJE VLAKOV NA POSTAJAH Z Obvestilom št. 2.1-16/2008 in napisano odredbo vodje NP smo zaposleni na večjih in bolj turističnih postajah dobili nalogo, da s 1. junijem letošnjega leta napovedujemo mednarodne vlake tudi v angleškem (izjemoma nemškem) jeziku.

Morda bo kdo ob branju teh vrstic pomislil in si dejal »Pa ti … se vedno nekaj upirajo, nikoli jim ni nič prav in podobno.« Res smo v obvestilu dobili osnutke, obrazce, kako naj bi se to sklicevanje slišalo. Res je tudi, da je bilo na zadnjem rednem izobraževanju omogočeno izobraževanje v trajanju dveh šolskih ur s strani neke, nič krive predavateljice, za 25 prometnikov naenkrat, kar pomeni, da je lahko v 90-ih minutah vsak deležen slabih 4-ih minut poučevanja izgovorjave.

Res je, da v katalogu del in nalog nikjer ne piše, da je potrebno znati tuj jezik, res je tudi, da se nekateri naši kolegi niti ene ure v življenju niso učili angleščine, in res je tudi, da te nikjer v tujini ne vprašajo, ali znaš njihov jezik. Res je tudi, da slovenski politiki v srcu Evrope v Bruslju, Strassbourgu veselo in s ponosom govorijo slovensko, res je tudi, da so še ne tako dolgo nazaj malo drugi slovenski politiki brez sramu v Beogradu zatajevali materin jezik in govorili neko mešanico srbščine in

hrvaščine. In res je tudi, da so pred 20 leti današnjemu predsedniku vlade sredi Ljubljane sodili v srbohrvaškem jeziku.

In kaj je še tudi res?

Res je, da živimo sredi globaliziranega sveta, kjer brez znanja tujih jezikov težko živiš in še teže preživiš. Res je, da so turisti in turizem naša prihodnost in da so potniki naša največja skrb. In res je tudi, da znanje tujega jezika zato nikomur ne bi smelo biti postranska zadeva ali skrb.

In kje so torej rešitve?

Ena od možnosti je, da delodajalec na osnovi tehnike, ki jo poseduje (telekomunikacije, računalniki), omogoči posneto sklicevanje vlakov (kot na motornikih Siemens) ali pa, da k stvari pristopi tako, da z resnim izobraževanjem, tečajem izobrazi tiste svoje zaposlene, od katerih pričakuje kvaliteto tudi pri izgovorjavi 20-ih stavkov v tujem jeziku.

Najslabše, kar se lahko zgodi, bi bilo to, da bi začeli sklicevati vlake v tujem jeziku tako, da nas tujci ne bi razumeli, domačini bi se nam smejali, poznavalcem pa bi šli pokonci lasje ali pa bi od zadrege zatiskali ušesa.

Miran Prnaver

STRANIŠČA NA ŽELEZNIŠKIH POSTAJAH Človek je bitje, ki si je za opravljanje potrebe po izločanju iztrebkov, predelane hrane, izmislil poseben prostor, stranišče imenovan. Bolj prefinjeni mu rečejo sanitarije, oni še bolj toaleta, mi pa, kar po domače, »sekret«.

Skozi zgodovino so stranišča postajala vse bolj urejena, nič več se ni zlivalo vsega skozi okno na ulico, kakšno mimoidočo glavo, prišli so odtoki pa splakovalniki, odišavljen toaletni papir. V stranišču bi človek brez pomislekov lahko tudi kaj pojedel in prespal, tako perfektno čisto je že to. Žal pa se je ta trend sodobnega razvoja ustavil na dveh koncih: na železniških postajah in še bolj v glavah tistih, ki sanitarije na železniških postajah uporabljajo.

Pravijo, da se kvaliteta gostinskega lokala pozna po kuhinji in urejenosti sanitarij. S tega zornega kota smo na postajah zelo na slabem glasu.

Tokrat želim opozoriti na nekaj drugega. Zakaj in od kod pravzaprav pravica, domneva vsemu vesoljnemu prebivalstvu, da je stranišče na železniški postaji vedno na voljo, vedno pri roki, če je treba, nikoli zaklenjeno. Pa da je to javni prostor, kjer se »čiki« ugašajo na kotličkih, kjer se polomi vse, kar se da, kjer je dovoljeno vsakršno »svinjanje, kozlanje in drekanje« po vsem prostoru, tudi po stropu, če le »nese« tako dobro. Kjer je vedno pri roki papir, če ga zmanjka doma, milo ravno tako, če je treba, tudi pipa, ogledalo, tudi školjke so se že selile.

Kdo so pravzaprav ljudje, ki vse to povzročajo? Od kod jim takšno prepričanje in samozavest, mar se jim res ne da preprečiti vstopa? Zakaj bi ravno železniška postaja in nje

10

stranišča ostajala zadnji dom brezdomcev, narkomanov, kleptomanov. Če mestne oblasti ne uredijo javnih sanitarij, a je potem postaja res tisti vedno zadnji, a pravi izhod? Verjamem, da ste videli že marsikaj, tudi sami zaposleni (so) se večkrat dokaj nespoštljivo obnašali do stranišča, čeprav je bilo staro polomljeno, ni obnova dolgo zdržala. A z leti vztrajanja in javne obravnave »storilcev« se je marsikaj spremenilo. Pred kratkim sem bil v Kopru na potniški postaji. Videl sem, da so bila stranišča zaradi požiga vandalov lani prenovljena.

Pohvalno, ni kaj. Potem pa zagledam ubogo čistilko, kako reva sama ne ve, ali bi se zjokala ali vse pustila in šla domov ali pa nekoga udarila od jeze. Novo stranišče, neka »svinja od človeka«, žal neznana, se je šel po celotni kabini igrat Picassa.

Vse, kar si predstavljate, je še malo, kot je to izgledalo v resnici. Rezati glavo storilcu, to je malo. Problem pa ostaja. Čistilka pa ga mora reševati. Groza. Rešitev? Kamere? Morda.

Plačevanje? Zagotovo, vendar je vprašanje stroška oz. dolgoročnega izračuna in pristopa. Zaprtje? Najbolje, samo verjetno najmanj mogoče. Do rešitve pa vsaj dodatek čistilki za nemogoče in nevarne pogoje dela.

Damjan Rak

COKLA...

JULIJ 2008

NIČ VREDNI! Čeprav se zavedamo, da delamo na progi, za katero marsikdo misli (in govori), da se na njej nič ne dela, tako imenovani »Savinjski progi«, in da smo na postaji IV. ranga, se vseeno čutimo odgovorni, da o naših težavah slišijo kolegi po vsej Slovenji. Težave, ki so vsakomesečne, se dogajajo na postaji Žalec. Kot večina postaj po državi, tudi naša nima svojega šefa postaje, zato imamo občutek, da zanjo ni nikomur mar - niti ostalim odgovornim na SŽ. Z izjemo nas, vlakovnih odpravnikov. Z namenom, da zaščitimo predvsem sebe in hkrati lastnino SŽ, večkrat tvegamo in se postavimo po robu vandalom in ostalim nezaželjenim obiskovalcem.

Tako je bilo tudi v noči dne 14./15. 04.

2008, v času prekinjene službe ob 00.35 uri, ko so vandali razbili dobesedno vse,

kar se je na postaji razbiti dalo. In sicer: vhodna vrata v prometni urad, vhodna vrata v čakalnico, vrata garderobe, 2-krat okna na pisarni prometnega urada, 2-krat okna relejnega prostora in okno stanovanja na postaji. Zraven naštetega so bila poškodovana tudi notranja vrata bivalnice in računalnik v prometnem uradu.

Službujoči vlakovni odpravnik, ki je pred dogodkom v času prekinitve počival v bivalnici, je ob pomoči kolega s postaje Celje alarmiral policiste. Zaradi silovitosti dogajanja sam ni mogel poklicati policije deli vrat in kosi stekla so padali po vsem prometnem uradu.

Policisti so vandala prijeli in odpeljali na policijsko postajo, vendar samo za kratek čas ostalo bo, očitno in na žalost, vse po starem.

To pa ni osamljeni primer. V prejšnjih letih je bila postaja že dvakrat oropana (tudi med prekinitvijo prometne službe).V lanskem letu je vlakovni odpravnik preprečil poizkus ropa, ko je vlomilec z nogo zlomil vrata in stopil v prometni urad. Pa tudi vlomi »brez posledic« so bili.

Ob vseh teh dogodkih, ki niso od včeraj, si postavljamo vprašanje, ali je pristojnim na Slovenskih železnicah še kaj mar za Savinjsko progo in postajam na njej oz.

Najbolj žalostno pri vsem tem je dejstvo, kakšna je usoda postaj (postajo Pesje so v da službe, ki so odgovorne in zadolžene za lanskem letu ukinili)? odpravo posledic napada, niso tekom celega dneva dne 15. 04. 2088 uspele Tukaj ostaja odprto vprašanje varnosti zamenjati stekla na oknih in vsaj začasno vlakovnih odpravnikov. Dejstvo je, da ne popraviti vrat prometnega urada. delodajalec niti sindikat ne naredita dovolj za varnost delavcev na postajah.

Tako je vlakovni odpravnik v nočni Izjema ni samo postaja, na katero se članek nanaša, ampak vse postaje in vsa delovna mesta, ki so izpostavljena vandalizmu in občasnim napadom.

Potrebno je izdelati načrt zavarovanja in delovanja ob podobnih dogodkih, sodelovati z drugimi službami in konkretno (preko pooblaščenih služb za varovanje ljudi in premoženja) zavarovati premoženje in delavce. Vse to bi moralo biti v interesu lastnika družbe, v kateri smo zaposleni. Vsak navaden bife in trgovina ima urejeno varovanje preko pooblaščenih služb (npr. Sintal, Varnost), ki v primeru ogroženosti priskočijo na pomoč. Na postajah pa delavci igramo vlogo policista, varnostnika in še kaj bi se našlo. Zaradi tega razloga pristojne in izmeni s 15./16. 04. 2008 dobesedno sindikat pozivamo, naj o tem, vedno bolj preživel na prepihu in si po svojih močeh s pomembnem vprašanju najdejo skupni kartonom in obleko zaščitil vrata in okna jezik (ne glede na interese enih in drugih) ter s tem vsaj delno preprečil obisk še in v prvi vrsti zaščitijo delavce na kakšnega nezaželjenega obiskovalca. Da primeren način. o posledicah za zdravje 12-urne Lep pozdrav! izpostavljenosti delavca na takšnem delovnem mestu niti ne govorimo.

Vlakovni odpravniki postaje Žalec

PARKIRANJE LUKSUZ? Zaradi gradnje PCL (Potniški center Ljubljana) so se parkirne kapacitete močno zmanjšale. Stare pošte ni več, kurilnice ni več, gradi se sodna palača. Avtomobilov oz. tistih, ki se na železnico v službo vozijo z avtom, pa je vse več. A mnogi bi lahko prišli peš, s kolesom, avtobusom, da ne rečem z vlakom.

Res pa se nekateri zaradi narave dela in voznih redov tako vlakov kot avtobusov morajo pripeljati z avtom. Pa danes žal ne morejo parkirati na obstoječih parkiriščih. Rešitve se iščejo,

Vzrokov več nihče, povračila za nazaj so v zraku. Seznami upravičencev se menda precej krčijo, žal pa bo verjetno na seznam uvrščen kakšen »individualec« ali kakšna lepa gospa.

Prometnik, strojevodja, sprevodnik, ki pa sredi noči pride v službo, tebi pa kajla. Morda pa bo rešitev prava, da bo le še pravočasna!

Damjan Rak

11

JULIJ 2008

COKLA...

VLAKOVNI ODPRAVNIK ELITA NA ŽELEZNICI Kar nekaj let je že minilo, kar sem napisal članek s takim naslovom. In takrat sem nekako verjel v to. Tako tezo sem upravičeval z dejstvom, da je vlakovni odpravnik na železnici najbolj vsestransko usposobljena oseba na železnici. Lahko dela in mora poznati skoraj vsa delovna mesta v izvršilni službi (šef postaje, dispečer, vlakovodja, sprevodnik, premikač, kretnik …) in skoraj nihče ne more nadomestiti njega. Dandanes, po tolikih letih trdim, da je še zmeraj tako, samo da ne bi več uporabljal besede ELITA. Petnajstega v mesecu, ko prejmemo osebni dohodek, zasvetimo v precej drugačni luči. Upam, da se vsi strinjamo, da se plača ne izračuna samo s količnikom, ampak tu zraven spadajo še razni dodatki. In ko se tukaj primerjam z ostalo ELITO na železnici, je moj izkupiček precej mizeren. In koga lahko tukaj krivim?

Osebno mislim, da smo sami v veliki meri krivi za tako stanje. Namesto da bi držali skupaj, se prepiramo med seboj. Slabši smo kot branjevke na trgu. Ne moremo se sprijazniti s tem, da imamo v Sloveniji različno obremenjene postaje, različno obremenjene proge. Če bi bil delodajalec zmožen postaviti nek pošten način napredovanja in nagrajevanja, bi se marsikaj uredilo.

Ampak… ali res ne znajo ali jim tako

stanje odgovarja? Sedaj je ta stvar urejena bolj po pravilu divjega zahoda. Kadrujejo sindikati (kot da tega vsi ne vemo), predvsem SŽS se tukaj obnaša najbolj arogantno.

Uprava ne ve o tem ničesar, vsaj oni tako trdijo. Moram vam posredovati delček odgovora, ki je napisan kot zaključek in ugotovitev, ki nam ga je poslal direktor gospod Tomaž Schara, na opozarjanje korupcije, ki se (ne)dogaja na naši železnici. » Zaključek Kadrovski ukrepi so namenjeni zagotavljanju potrebnega kadra za izvajanje procesov dela. Članstvo ali nečlanstvo posameznika v kateremkoli sindikatu pri tem nima nobenega vpliva. Zato navedbe na zgoraj navedenem dopisu Sindikata železniškega prometa Slovenije ocenjujemo za zelo resne, a posplošene obtožbe, brez konkretno navedenih dejstev in dokazov, in jih odločno zavračamo.«

napredovanje ali prerazporeditev in tako izpolnitev osebnih želja.

Zadovoljstvo posameznika, ki je kupljen in odvisen, brez lastne volje.

Kdo me bo pa jutri podprl, ko bom zahteval višjo plačo?! Ja, prav ste prebrali. Hočem višjo plačo za vlakovnega odpravnika. Glede na ostale poklice, ki jih dobro poznam, glede na odgovornost, ki jo nosim, in naravo dela sem premalo plačan. Vsaj tu, kjer delam, na glavni progi. Ampak vlakovni odpravniki tega nikoli ne bomo dosegli. Mi prometniki enostavno nismo enotni. Pa naj gre za rangiranje, napredovanje, plače … in š e k a j . To d o k a z u j e j o t u d i posamezniki s prestopi iz sindikata v sindikat.

Zakaj potem pričakujete, da si bomo kaj izborili? S sindikalnim bojem? Z enotnim pritiskom na delodajalca? S kom? S čim? S čigavo enotnostjo pa?

Morda pa ste prišli do dognanja ter spoznali, da je najbolje najprej za svojo rit poskrbeti in se ne ozirati na druge, pozabiti na enotnost, sodelavca, skupne interese. Vzemi, kar ti ponujajo, za plačo se bodo že drugi borili. Zadnjič me je na postaji nek premikač vprašal: »Ej, a se je uni brko tudi prepisal v naš sindikat?« »Ja,« sem rekel. Toliko o ELITI.

To pomeni, da kljub pisnim poimenskim seznamom ljudi, napisanim dejstvom o premestitvah in napredovanjih dobiš tak odgovor. To pomeni, da jim tako stanje odgovarja.

Toliko z vrha.

Roko na srce, treba je priznati, da je SŽS našim (njihovim) posameznikom BIZI v zadnjem času priskrbel marsikatero

JE ŽELEZNIŠKA POSTAJA SLOVENSKA BISTRICA ODRAZ SŽ? Če se oglasite na slovenjebistriški železniški postaji, imate kaj videti. Potem ko so z asfaltom preplastili prašno dvorišče, si je eno od bistriških podjetij zgradilo napravo za črpanje tekočin iz cistern. Vse lepo in prav, če bi za seboj uredili, kot so obljubili. Prekopali so asfalt in potem tako pustili.

Drugi primer je, ko so jim na postaji vgradili nova okna in dela ne dokončali, kot se spodobi. Tudi poseg v čajni kuhinji, edinem prostoru za prometnike, je ostal le napol urejen.

Prometniki se pritožujejo, pa kaj, ko jim nihče ne prisluhne. Odgovorne službe (v Celju in Mariboru) se izgovarjajo ena na drugo, prometniki pa so prepuščeni sami sebi. Žal je že tako, da odkar postaje nimajo več šefov, te vse bolj propadajo. Podoben primer je tudi v Poljčanah, ko nihče ne poskrbi za ureditev parkirnega prostora, ki je prepotreben gramoziranja. Potem so nas pa polna usta, kako skrbimo za naše potnike. So naše postaje zares odraz stanja na SŽ?

Marjan Mally

12

AKTUALNO

JULIJ 2008

KAJ JE MERILO ZA USPEŠNOST DELOVANJA SINDIKATA? pa ukradli marsikatero noč spanca, marsikateri sivi las je čez noč zrasel na glavi, marsikatera cigareta več je bila pokajena, tudi sanje so bile dolgo časa zagotovo težke in moraste. Pa so zdržali, prenesli pritiske, ostali složni. SLOŽNI, ENOTNI! Brez njihove sloge ne bi bilo sindikalnega uspeha, brez najprej njihovega upora kršitvam, brez teh 20 pokončnih mož, brez SŽPS, ne bi danes v žepih 700 in več železničarjev imelo tja do 5.000,00 € povračila neplačanega mejnega dodatka. Če so ob prvem plačilu v mesecu marcu nekateri (tisti, ki so prestopili na stran zanikanja pravice do mejnega dodatka) zaradi opravičevanja lastne slabe vesti, zmajevali z glavo, češ, kaj pa je to 2 3 tisoč €, sedaj, ko so prejeli še skoraj enkrat toliko, vsaj sebi, če že ne upajo drugim, priznavajo, da pa je to le lep popravek družinskega proračuna. Zahvalo hvaležno odklanjamo, kljub resnim namenom, da to storite.

Vendar, to je smisel sindikalnega boja, vsi za vse, kajti na koncu so pridobili vsi, z eno samo razliko.

Ta razlika je pač v tem, kdo se je bil v danem trenutku pripravljen izpostaviti, vztrajati in pokazati, iz kakšnega testa je?!

Naj se vrnem še na začetek mojega prispevka. Kaj je merilo za uspešnost delovanja sindikata ?

Edino merilo je njegovo članstvo, katerega podporo uživa. Članstvo, ki se obrača tako, kot piha veter (beri oblast), je pa tako ali tako vodljivo in obsojeno na odločitve, ki jih sprejemajo drugi v njihovem imenu.

O hrbtenici teh članov pa kdaj drugič!

Adolf Teržan

Fotograf: Damjan Rak

Je to mogoče sposobnost premikati stvari, ki bi se brez pomoči sindikata ne bi premaknile? Ali je to umetnost krmarjenja med čermi in istočasno lobirati v prid sindikata (in posameznikov) ali pa je to preprosto mogoče zaključiti iz števila članstva?

Zadovoljnega in nezadovoljnega.

To vprašanje si pogostokrat tudi sam postavljam, največkrat v zvezi s tem, kako je mogoče za en sindikat določena zadeva ogromnega pomena, za drugi sindikat pa je ta ista zadeva nepomembna.

Izhajam predvsem s stališča, da imata oba sindikata člane istega poklica (beri vlakovni odpravnik).

Pa ja ni mogoče, da obstajajo tudi v sindikalizmu razlike, katere bi bolj pripisal nekim drugim časom?!

V zadnjih letih se je namreč že velikokrat izkazalo, da so bile naše legitimne zahteve »minirane« s strani drugega sindikata. Zadnji takšen primer je rangiranje postaj, zajeto v Planu kadrov za leto 2008. Sicer pozdravljam vsak dvig ranga, ne glede, za katero postajo gre, se pa sprašujem, zakaj je bil večji del naših predlogov rangiranja zavržen? Kaj je botrovalo temu? Menim, da ni slučaj, da so na teh postajah, ki so dobile višji rang v letu 2008, zaposleni večinoma člani drugega sindikata. Pa smo zopet pri temi iz uvodnika, delajo se neupravičene razlike, rezultat tega pa je degradacija našega poklica. Biti vlakovni odpravnik pomeni odgovornost in predvsem sposobnost ostati zbran tudi ob najbolj kritičnih situacijah. To je poklic, ki ne prenese razprtij in metanja polen pod noge. In prav to se dogaja danes.

Ne bom trdil, da je samo en sindikat tisti pravi in edini, vendar je potrebno vedeti, da se s povečevanjem števila sindikatov zmanjšuje pogajalska moč in zbija splošen ugled v družbi, kateri vsi pripadamo.

Zakaj je potrebno zaposlenim za napredovanja izbirati »pravo stran«, če je vsakomur jasno, da je za napredovanje nujen talent in znanje? Primerov »izbiranja strani« je veliko, žal.

Pa se ustavimo še za trenutek pri izplačilu mejnega dodatka za nazaj. Po tem, ko je naš sindikat več let financiral stroške pravne pisarne, povezane s tem primerom, hodil po sodiščih, vlagal tožbe in pritožbe, so po odločbi sodišča dobili vsi, katerim je mejni dodatek pripadal, na svoje račune nakazane solidne vsote denarja. Ampak poanta je drugje!

Vlakovni odpravniki na Jesenicah so zaradi izplačila mejnega dodatka na kocko postavili svojo eksistenco, sebi in posledično tudi svojim družinam

13

JULIJ 2008

POSTAJE

ŽELEZNIŠKE POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO - 4.

Goriška proga je zares vredna ogleda, še posebej, če te vodi domačin in ti pokaže

denarja in so vsaj progo dodobra usposobili za promet. Pa so prišli časi, ko je začelo gospodarstvo usihati in tovornega prometa je bilo vse manj. Prvi so to občutili

narave, ki jim težko najdete primere drugod po svetu, so se potrudili in lepo uredili železniške postaje, ki so danes pravi ponos železnice. Marsikateri domači in tuji turist si želi ogledati ta biser naše dežele s parno lokomotivo in muzejskim vlakom, ki te popelje po tej sanjski progi.

Anhovo

znamenitosti, ki jih sicer ne bi videl. Že pred leti je prevladalo mnenje, da je čudovito Soško dolino možno spoznati le z železnico. Ta je bila tedaj v dokaj slabem stanju; vožnja je bila počasna, postaje pa so bile zabasane s starimi odsluženi vagoni, razen tega so bile potrebne temeljite obnove, še posebej postajne zgradbe. Že na prvi pogled si dobil vtis, da se je tam čas ustavil in da že vsaj pol stoletja ni nihče posegel v obnovo.

Nekaj posebnega je bila le novogoriška postaja, ki je še danes urejena in se še vedno obnavlja.

Potem so celo razmišljali, da bi progo ukinili, pa je le zmagal razum in so jo temeljito obnovili z namenom pomožne poti za tovorni promet. Celo o elektrifikaciji so se pogovarjali, pa je, kot vedno, zmanjkalo

14

železničarji, njihovo število so začeli zmanjševati. Potem so poskusili s turizmom, ki pa je kmalu pokazal, da je najboljša perspektiva za to progo. Poleg naravnih lepot pokrajine in

Fotograf: Arhiv SŽPS

Goriška proga

Z Ristom Djurićem se iz Nove Gorice odpraviva v Anhovo, na edino postajo, ki ima popolno elektrorelejno varnostno napravo.

Postaja je izrazito tovorna, saj odpravi dnevno po dva para tovornih vlakov, kar je veliko za to progo. Razen tega je močan tudi potniški promet, pri čemer poskrbi za potnike na blagajni kar sam prometnik. Največ je seveda dijakov. Toda nekoč je bila postaja polno zasedena, saj je bilo dnevno tudi po 500 vagonov.

Maradif Pozderović je bil ta dan dežurni prometnik. Zunanjost postaje je lepo urejena, pa tudi za osebje je poskrbljeno, saj imajo urejeno čajno kuhinjo in tuš kabino. Te bi se poleti razveselili

POSTAJE

JULIJ 2008

nekoliko nad Kanalom. Strma cesta naju privede v majhno prijetno vasico z nekaj lepo urejenimi hišami. Tudi Djurićeva na prvi pogled deluje kot nova, toda potem razloži, da je kupil staro hišo in si jo uredil po svojem okusu. Še posebej je zanimiva njegova življenjska zgodba. Kot mnogi iskalci boljšega življenja iz Bosne, je prišel v Slovenijo pred 35-imi leti. Tu je spoznal domačinko, se z njo poročil in ima dva odrasla sina. Kot večina njegovih rojakov, se je prilagodil primorskemu življenju in se v kraju dobro uveljavil. Da ni rojen Primorec, ga izda samo priimek.

tudi na drugih postajah, saj se marsikateri prometniki, ne samo oni, po 12-urni izmeni vozijo še uro, dve ali več z vlakom domov in biti med potniki, v uniformi, prepoten… So pa tudi pomanjkljivosti, ki se postopoma urejujejo. Potrebna je obnova prometne pisarne, da o telefoniji, ki je rak rana na tej progi, ne govorimo.

Ko nadaljujeva pot proti Kanalu, se ustaviva še nekoliko više od anhovske postaje na mestu, kjer je bila nekoč prva železniška postaja v Anhovem. Danes prav malo spominja na postajo.

Foto Boštjan Bizjak

v 17-metrsko globino Soče. Risto je tudi organizator teh skokov in zagnan turistični delavec, razen tega pa naš sindikalni predstavnik območnega odbora vse od leta 2000.

Risto Djurić, slovenski Bosanec Risto me povabi na svoj dom

Most na Soči Dalje potujem sam. Na poti do Podbrda spotoma obiščem še Most na Soči. Pred leti sem se pripeljal do sem z vlakom in nadaljeval peš v hribe. Tokrat sem iz mesta komaj našel slabo cesto, ki me je privedla do postaje, ki je skoraj nisem več prepoznal.

Takrat je bila v propadajočem

Kanal Čudovit kraj, ki še nima obnovljene postaje. Ob najinem obisku ni bila zasedena in je delovala precej nostalgično.

Postaja sicer služi predvsem za potniški promet in ni stalno zasedena. V tem kraju živi naš spremljevalec Risto, ki nam pove marsikaj zanimivega o kraju, ki slovi po skokih s kamnitega mosta

15

JULIJ 2008

POSTAJE

Kraj Postaja premore le 20 hiš in je nekakšno predmestje kraja Most na Soči.

Soški koridor

stanju, danes pa je lepo urejena, pa še lasten muzej ima povrhu.

Prijazno nas sprejmeta šef postaje Dragan Jandrić in prometnik Branko Močnik, ki je bil bolj redkobeseden. Prvi vtis je bil, da je to ena izmed postaj s pravo disciplino, kot je poudaril upokojeni republiški inšpektor za promet Roman Gostiša in navedel

16

postajo Šentjur za vzorčni primer.

Postaja ima precej potnikov, naklada les in avtovlake. Premore celo lepo urejen bife, le s parkiriščem ima težave. Železniška postaja pa ima še eno posebnost, ki je ni najti menda nikjer na svetu. Nahaja se v kraju Postaja, čeprav nosi napis železniške postaje: Most na Soči.

Proga Jesenice Nova Gorica je po mojem mnenju najlepša v Sloveniji. Prvi, primorski del sega do Podbrda, drugi, gorenjski, pa do Jesenic. Vsak ima svoje posebnosti, ki si jih velja ogledati. Že sama vožnja z vlakom po tej progi vas bo navdušila. Če se slučajno ustavite na kateri izmed postaj, vam bodo povedali prijazni železničarji mnogo zanimivega. Že pogovor ob kavici v Mostu na Soči s preprostim obhodnikom, domačinom, mi je kraj približal bolj slikovito kot marsikateri turistični vodnik. Če pa se vozite ob progi z avtomobilom ali peš, pa ima povsem drug obraz z drugega zornega kota, ki pa je prav tako zanimiv.

Marjan Mally

MED NAŠIMI ČLANI

JULIJ 2008

POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO - 5.

ORMOŽ Tik ob reki Dravi in ob mednarodnem cestnem prehodu s sosednjo Hrvaško leži železniška postaja Ormož. Kljub taki geografski legi ni mejna postaja, ampak je to sosednja postaja Središče na progi proti Čakovcu (vmes sta še postajališči Frankovci in Obrež).

Proga in postaja imata že častitljivo starost, saj se je ta proga kmalu priključila na novo zgrajeno južno železnico (Dunaj - Trst). V nasprotni smeri proti Pragerskemu sledi sosednja postaja Moškanjci, med njima pa postajališča Velika Nedelja, Osluševci in Zamušani.

Kasneje je bila zgrajena še proga proti Murski Soboti. V tej smeri so do sosednje postaje Ljutomer še postajališča Pušenci, Pavlovci, Mekotnjak in daljinsko vodena postaja Ivanjkovci.

Po odprtju proge Murska Sobota Hodoš Madžarska leta 2001 se je pretežni del tovora preusmeril na to progo.

Edina pot za Lendavo vodi mimo Središča in Hrvaške.

Na nadzorni postaji je zaposlenih pet vlakovnih odpravnikov, vodja postaje in strokovni sodelavec.

Vsi (razen enega) so člani našega sindikata, prav tako je v SŽPS tudi postajni kretnik. Vlakovni odpravniki so izkušeni, saj imajo vsi do upokojitve največ osem let. Prihajajo iz okolice Ormoža oziroma Maribora.

Vodja nadzorne postaje je Janez Horvat, strokovni sodelavec pa Robert Munda.

Pod NP Ormož spadajo še postaje Kidričevo, Ptuj, Moškanjci in Središče.

Zunanjost postaje bi bila potrebna obnove: fasada, ostrešje, odvodnjavanje in ureditev okolice. Okolico posebej kazi zgradba starega expresnega skladišča in sanitarij, ki niso več v funkciji.

Notranjost postajne zgradbe je bila v preteklosti deležna več obnov (novi WC, okna, klima …). Prav tako so v času mojega obiska potekala spet nova obnovitvena dela v okviru remonta na postaji.

Vlakovni odpravniki so si večinoma sami kupili in uredili čajno kuhinjo. Sicer pa lahko topli obrok hrane dobijo iz bližnje gostilne.

Predstavitev dela na postaji Ob prihodu na postajo me pričaka sindikalni zaupnik na postaji gospod

Stanko Zebec, ki mi je temeljito predstavil postajo in delo na njej.

Stanko je bil rojen pred 47 leti, vse od leta 1980 je bil prometnik, in to na postajah Ptuj, Ormož, Pragersko in od leta 1989 zopet na postaji Ormož. Od ustanovitve sindikata je zaupnik na postaji. Do sedaj je nadomeščal na postajah Ljutomer, Središče in Moškanjci.

Prihaja iz dobrih deset kilometrov oddaljenih Šalovcev, je poročen in ima dva otroka. V prostem času je njegov hobi računalništvo. Posebno ljubezen pa goji do starih traktorjev. Rad vrtnari, dela v sadovnjaku, skratka rad je v naravi.

V pogovoru z njim izvem, da postajo Ormož dnevno prepelje med 50 in 60 vlakov. Približno dve tretjini na relaciji proti Hodošu in tretjina proti Središču.

Poleg delovnih mest v vodenju prometa (ki sem jih naštel v uvodu) so na postaji zaposleni še potniški blagajnik, blagovni blagajnik in skladiščnik ter kretnik.

Sodelovanje z njimi je dobro.

Potniški promet se odvija na relacijah do Pragerskega, Maribora in Ljubljane ter v obratni smeri do Čakovca in Murske Sobote, Hodoša in Budimpešte. Tako vozijo tu lokalni vlaki pa tudi maloobmejni, MV in IC vlaki. Potniška blagajna je od ponedeljka do četrtka odprta med 5.15 in 20.15. V petek je odprta dopoldne, v soboto je zaprta in v nedeljo je odprta le popoldne. Vlakovni odpravniki nimajo potniške blagajne.

V veliki večini potnike predstavljajo

dijaki in delavci, ob koncu tedna pa študentje za/iz Ljubljane in delavci iz sosednje Hrvaške (Čakovec) za Ljubljano.

V tovornem prometu poteka tranzit na relaciji Pragersko - Hodoš meja in Pragersko - Čakovec in Lendava. Kot sem že omenil, se je prej večinski tranzit preko Čakovca po odprtju nove proge preusmeril na mejni prehod Hodoš.

Uradno pa je še vedno glavna proga Pragersko Čakovec in v Ormožu cepišče za smer Hodoš. Na postaji delata dva nabiralna vlaka Pragersko Ormož Murska Sobota Pragersko (55456/52221). Zjutraj ob sedmih tovor odstavlja, zvečer ob 18. uri pa pobira.

Po zaprtju Tovarne sladkorja Ormož (TSO) leta 2007 se je bistveno zmanjšalo nakladanje in razkladanje na postaji. Po rekonstrukciji postaje obstaja nevarnost po zaprtju postaje za tovorni promet (samo tranzit), čeprav je zgrajen nov manipulativni tir.

Pri izdelavi voznega reda po mnenju zaposlenih ni pravega posluha za varnost prometa, saj vozni red (velika frekvenca vlakov) ni prirejen postajnim zmožnostim. Glavni problem je, ker do sedaj ni bilo na postaji izvoznih signalov.

Po vključitvi vmesnega zavarovanja so postavljeni svetlobni IS in s tem se zadeve izboljšujejo.

Vozni red potniških vlakov je soliden, prav tako zveze. Je pa seveda za potnike še vedno premalo vlakov, prav tako je

17

JULIJ 2008

MED NAŠIMI ČLANI

čutiti, pa je verjetno vzrok, ker je lokacija železniške postaje izven centra mesta.

Remont na postaji

problem ob sobotah in nedeljah, ko ni pravih zvez proti Murski Soboti in predvsem kopališču Banovci.

Hitrost vlakov je do 80 km/h. Moteče so številne počasne vožnje.

Ormoški prometniki nadomeščajo še na postajah Ptuj in Središče, v Ormož pa prihajajo s Pragerskega in iz Hodoša.

Trenutno imajo še precej neizkoriščenega starega dopusta (maja cca. 60 dni).

Promet se ureja s pomočjo vlakovnega dispečerja Pragersko Ormož (ki je sicer

stacioniran v Mariboru), kateremu redno javljajo vse podatke o vožnjah vlakov.

Brzojavna služba se opravlja s pomočjo fax naprave in računalnika in preko brzojavnega urada Maribor.

Tako kot po vseh SŽ, so na postaji novi računalniki, ki omogočajo hitrejši prenos podatkov. Kot drugod, pa pogrešajo internet, ki danes res ne predstavlja več nikakršnega luksuza ali nadstandarda, pač pa samo razvoj in dvig v povprečje.

Na postaji drugih služb ni, nadzorništvo proge je v Pragerskem.

Zaposleni pogrešajo sodelovanje s krajem, občino. Da tega sodelovanja ni

V letošnjem letu poteka obsežen remont na postaji. Dva tedna je potekala popolna zapora postaje. Nato so sledile zapore leve oziroma desne strani postaje. V sklopu remonta so bile vgrajene nove kretnice v smeri Središča in Hodoša, prišlo je do premeščanja tirov in uvoznih s i g n a l o v, p r e s t a v i t v e k r e t n i š k e postojanke. Promet se tako odvija in ureja po novih tirih. Trenutno se izvaja vmesno zavarovanje SV naprave. Le-ta je bila do sedaj elektro-mehanska (likovni uvozni signal, brez izvoznih signalov). Nameščen je ROSP (vse tri strani) in na novo so nameščeni tako dolgo željeni izvozni signali. Promet se trenutno odvija po treh tirih, po koncu remonta pa bo šest tirov, promet se bo Foto Tilen Šetina zaradi okrnjenosti varnostne naprave lahko odvijal po štirih. V uporabi ostaja še industrijski tir TSO, tovarna sladkorja je sicer zaprta, tir pa delno uporablja tudi ŽGP. V času zapore je delo vlakovnih odpravnikov zelo oteženo in naporno.

Poleg rednih del, ki jih ni malo, morajo skrbeti za varnost potnikov, delavcev na gradbišču, obveščati (začasne) čuvaje potnih prehodov ter urejati vse nepredvidene situacije. O vseh teh problemih in tudi o določenih zahtevah so zaposleni poslali dopis na Sekcijo za vodenje prometa Maribor. Odgovor je klavrn in negativen, kaže pa na nemoč odgovornih v dojemanju in zagovarjanju nagrajevanja, ko je to primerno in potrebno ter predvsem zasluženo.

Upamo in želimo, da bo delo v času remonta potekalo v kolikor toliko normalnih pogojih in da bo postaja Ormož po koncu del postala precej bolj prijetna tako za zaposlene kot za naše uporabnike.

Miran Prnaver

18

MED NAŠIMI ČLANI

JULIJ 2008

VAJA »VLAK 2008« Na območju NP Jesenice je 26. 04.

2008 potekala vaja, poimenovana »Vlak 2008«, ki sta jo v skladu z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami organizirali JZ Gasilsko reševalna služba Kranj in Slovenske železnice, d.o.o.

Vaja je bila regijskega značaja, saj so poleg JZ Gasilsko reševalne službe Kranj in Slovenskih železnic, d.o.o., na vaji sodelovali še: Regijski center za obveščanje Kranj, Policijska postaja Kranj, Letalska enota policije, Prehospitalna enota službe nujne medicinske pomoči Kranj, Reševalna postaja ZD Tržič in Škofja Loka, Prostovoljna gasilska društva na območju Občine Kranj, Gorska reševalna služba Kranj, Društvo potapljačev Kranj, Klub vodnikov reševalnih psov in Kranjski taborniki.

prišlo tudi do požara na garnituri.

Po prejetem obvestilu s kraja dogodka je s strani vlakovnega odpravnika sledilo obveščanje v skladu z Navodilom 79. Obvestilo je ReCo Kranj posredoval starejšemu dispečerju in vodji NP

Jesenice. Nato je poskrbel za izklop napetosti voznega voda med postajo Kranj Podnart in ozemljitvijo le-tega.

V izogib prekinitve prometa na glavni progi Ljubljana Jesenice se je vaja izvajala na progi Kranj Naklo. Za težko dostopno mesto reševanja je bil določen most čez reko Soro.

+ Gorska reševalna služba je napeljala jeklenico, po kateri je potekalo reševanje težko poškodovanih potnikov. Pri reševanju so sodelovali tudi železničarji, ki so kot premikalni sestav na kraj dogodka rinili naloženo vozilo, cisterno za gašenje požara na vlaku. Reševalci na vlaku so oskrbovali poškodovane potnike in jih pripravljali za evakuacijo. Z druge strani pa je bil prikazan prihod dvopotnega vozila U 400XL, ki je prikazal odpravo lažjih posledic izrednega dogodka.

Osnovni cilj vaje je bil preveriti stanje organiziranosti, usposobljenosti in opremljenosti vseh sil za zaščito reševanja in pomoč, ki se po načrtih vključujejo v zaščito in reševanje ob prometni nezgodi na železnici; preveriti koordinacijo vodij intervencij enot, ki tvorijo štab reševanja; preveriti sistem zvez in obveščanja in na podlagi pridobljenih izkušenj na vaji dopolniti že obstoječe načrte zaščite.

Vaja se je pričela, ko je ob 1017 uri s postaje Kranj odpeljal vlak 2418 v smeri Jesenice. Ob 1022 je vlak 2418 med postajo Kranj Podnart naletel na oviro na progi in iztiril na težko dostopnem terenu za reševanje.

Vlak ni bil opremljen z RDZ napravo, zato je strojevodja o dogodku obvestil vlakovnega odpravnika postaje Kranj telefonsko iz najbližje telefonske omarice na progi. Ker je bil potniški vlak v sestavi DMG, je pri iztirjenju Momir Glamočanin, vlakovni odpravnik postaje Kranj, sprejema obvestilo o nesreči.

Fotograf: Miran Prnaver

19

JULIJ 2008

MED NAŠIMI ČLANI

Na vaji so s strani Slovenskih železnic, d.o.o., sodelovali delavci Interventne skupine CD z dvopotnim vozilom Unimog U 400XL, delavci Sekcije vleke vlakov Ljubljana, delavci Sekcije za tovorni promet Ljubljana; delavci Sekcije za potniški promet Ljubljana in delavci Sekcije za vodenje prometa Ljubljana.

Kot vodja intervencije na vaji s strani Slovenskih železnic, d.o.o., se vsem udeležencem na vaji iskreno zahvaljujem za sodelovanje in profesionalen nastop.

Vodja NP Jesenice Nikolaj Oitzl Pripis urednika: » Vsaka takšna ali podobna vaja je vedno dobrodošla za učenje ali osvežitev znanja. Žal na SŽ ne sledimo tem aktivnostim bolj celovito ali sistemsko. Bralci se morda spominjajo, da smo lansko leto poročali o podobni vaji, ko se je reševalo namišljeni požar v

predoru. Takrat je bil prometnik koordinator med reševalci in železnico, bil je posebej usposobljen v učnem centru na Igu. Vendar pa se tekoče usposabljanje več ne izvaja, zaščitnih oblek na delovnem mestu ni, znanje o reševanju in gašenju je bolj ali manj prenešeno s prostovoljnega

članstva pri gasilcih, vse se prepušča času in se opravičuje s tisoč in enim razlogom. V teku so poučevanja zaposlenih na seminarjih s področja prve pomoči.

Kljub občasnemu negodovanju, češ kaj je to treba pa dolgo traja, je to zagotovo pravilna odločitev odgovornih, da se znanje o prvi pomoči osveži. Pomembno je tudi, da poteka na strokoven način. Zato se je treba na seminarjih zavzeto potruditi, da svoje znanje čimbolj izpopolnimo. Kdo ve, kdaj nam pride prav.

Pa še vprašanje: kdo izmed vas ve, kateri gasilni aparat je na sliki in kako se uporablja?« Urednik

20

AKTUALNO

JULIJ 2008

EKOLOŠKO OSVEŠČANJE NA SŽ Okoljsko osveščanje zaposlenih je dolgotrajen proces, ker je za uspešno in učinkovito izvajanje varstva okolja v organizaciji nujno potrebna tudi sprememba življenjske filozofije odnosa do okolja, posledično pa tudi načina življenja vseh zaposlenih na Slovenskih železnicah.

Sistem ravnanja z okoljem na SŽ pomeni kontinuiteto celovite preventivne strategije varovanja okolja v vseh tehnoloških in delovnih procesih, ki se izvajajo v okviru dejavnosti in storitev SŽ s ciljem povečati učinkovitost in zmanjšati negativne vplive na okolje.

SŽ se z uvedbo sistema ravnanja z okoljem po ISO 14001 zavezujejo za: – reševanje okoljske problematike, – ekološko osveščanje in usposabljanje vseh zaposlenih, – dosledno izpolnjevanje vseh zakonskih in drugih zahtev, – zmanjševanje oz. preprečevanje onesnaževanja okolja, – nenehno izboljševanje sistema ravnanja z okoljem.

Slovenske železnice se zavedajo, da v okviru izvajanja transporta med vsemi prevozniki, še zlasti pa pred cestnimi, povzročajo bistveno nižje obremenitve okolja. V okviru izvajanja dejavnosti in storitev Slovenske železnice spoštujejo najvišje mednarodne okoljske standarde, varstvo okolja pa predstavlja pomemben del partnerskega odnosa z družbenim okoljem.

Vizija Slovenskih železnic je biti poslovno prožen in prilagodljiv na vseh področjih svojega delovanja. Zahteve po čistem in zdravem okolju so vključene v vodenje, razvoj in delovanje poslovnega sistema. Na ta način s svojim delovanjem zagotavljamo okolju prijazen prevoz potnikov in tovora, vodenja prometa ter vzdrževanja infrastrukture, vlečnih vozil, vagonov ter drugih objektov, strojev in naprav.

Slovenske železnice se z uvedbo sistema ravnanja z okoljem po ISO 14001 zavezujejo za kontinuirano reševanje okoljske problematike podjetja, ekološko osveščanje in usposabljanje vseh zaposlenih, dosledno izpolnjevanje vseh zakonskih in drugih zahtev, na katere je organizacija prostovoljno pristala, zmanjševanje oz. preprečevanje onesnaževanja okolja in skrb za nenehno izboljševanje sistema ravnanja z okoljem.

Okvirni okoljski cilji na SŽ: • zmanjševanje specifične porabe električne energije in motornih goriv v transportu, • zmanjševanje specifične porabe energije za obratovanje objektov, • zmanjševanje porabe vode, • zmanjšanje ali opuščanje vsebnosti nevarnih snovi v materialih in njihovih komponentah (PCB, CFC, azbest), • zmanjševanje povzročenih količin komunalnih odpadkov, • povečevanje deleža zbranih količin nevarnih odpadkov glede na nabavljeno količino, • povečevanje deleža prevoza nevarnega blaga po železnici.

Ukrepi za dosego zastavljenih okvirnih ciljev in okoljske politike SŽ 1. Vključevanje varstva okolja v razvojno strategijo, v letne in operativne poslovne načrte z namenom nenehnega zmanjševanja negativnih vplivov na okolje.

2. Spremljanje in merjenje neposrednih vplivov na okolje tam, kjer je to možno oz. kjer se to zahteva in v primeru ugotovljenih odstopanj sprejem ukrepov.

3. Dosledno izvajanje vseh okoljevarstvenih predpisov.

4. Racionalizacija porabe energije, vode in drugih materialov, ki so potrebni za delovanje celotnega železniškega sistema.

5. Optimiranje ravnanja z odpadki.

6. Načrtovanje in uvajanje novih tehnologij, tehnik ali proizvodov brez pretiranih stroškov v skladu z načeli varstva okolja.

7. Uporaba takšnih materialov in komponent, ki bodo ustrezali najzahtevnejšim standardom.

8. Izvajanje ukrepov po zmanjševanju tveganja in večji varnosti pri prevozu nevarnega blaga.

9. Izobraževanje, usposabljanje in osveščanje zaposlenih in pogodbenikov o odgovornosti do delovnega in bivalnega okolja.

10. Komuniciranje z zainteresirano notranjo in zunanjo javnostjo in s tem na konstruktiven način reševanje problemov varstva okolja, ki so na strani železnice.

11. Obveščanje javnosti o učinkih sistema ravnanja z okoljem v Letnem poročilu družbe.

Kaj lahko naredim?

Popolnoma izklapljajte televizijo, DVD-predvajalnik, radio ali računalnik in prihranili boste več ton ogljikovega dioksida letno. Če reciklirate polovico hišnih odpadkov, bo letno v ozračju več kot tona CO2 manj. Zamenjava navadne žarnice z varčno žarnico letno prihrani 70 kg ogljikovega dioksida v ozračju.

POVZETO PO PREDSTAVITVI NA INTRANETU SŽ d.o.o.

Okolje , avtor Anton Cizerle

Zastavljeno poslovno strategijo bodo uresničevali vsi zaposleni skupaj s pogodbenimi partnerji in z zainteresirano javnostjo.

21

JULIJ 2008

AKTUALNO

CVP ali CENTER ZA VODENJE PROMETA VKLJUČITEV PO BALKANSKO! Moja buntovniška duša mi ne da miru, da ne bi pisal o vključitvi CVP-ja oziroma, naj se natančneje izrazim, VARNOSTNEGA PRESKUSA CENTRA ZA VODENJE PROMETA POSTOJNA. Najprej se opravičujem vsem Balkancem, ker sem v naslovu uporabil to frazo, s tem nisem mislil nikogar užaliti, ta fraza nam je pač domača in bo takoj razvidno, o čem bo tekla beseda.

No, kot sem že omenil, je bila 22. 05. 2008 na progo Ljubljana Sežana med postajami Preserje Borovnica- Verd poskusno vpeljana prva telekomanda z daljinskim vodenjem prometa na dvotirni progi.

Dogodek, ki se bo na železnici zapisal v anale! Verjamem, da bo v časopisu NOVA PROGA kar pokalo od samohval, kako uspešni smo na železnici! Ne vem zakaj, vlakovni odpravniki vseskozi nekaj jamramo, ko pa tako vse »štima«presodite sami, tisti, ki si boste vzeli čas in prebrali ta članek.

Moram vam tudi povedati, da večji del odgovornosti nosi prometna služba, to pomeni sami bivši prometniki elita, malo bom pljunil v lastno skledo, taki pač smo.

Na žalost se govori, da veliko mero odgovornosti nosijo tudi sindikati, kar je nadvse zaskrbljujoča vest, predvsem za tiste, ki zavestno podpirajo tak način sindikalizma na železnici.

Vse skupaj se je pričelo z obvestilom v začetku aprila, da se na tem odseku pripravlja poskusna vpeljava telekomande. Vse skupaj je nato utihnilo, do sredine maja, ko se je začelo na veliko govoriti o tem, da je vključitev tik pred vrati. Celo datum se je pojavil. Čakali smo brzojavko, odredbo, navodilo … nekaj , karkoli … nič.

Neuradno je bilo slišati govorice, da vse skupaj ne sme iti na teren, da si ne bi sindikati česa napačno razlagali ali celo ukrepali. Ampak lepo vas prosim, kateri sindikati??? Slučaj je hotel, da sem bil prav tistega zgodovinskega dne v službi na postaji Borovnica. (Če bi vedeli, da bom

22

tole pisal, bi poskrbeli za pravočasno zamenjavo.)

Ura se je počasi bližala 12.00, to naj bi bila po govoricah tista ura. Na postaji pa ni bilo ničesar, dobesedno ničesar in nikogar.

Nobenega od tako imenovanih vodij, tehnologov, inšpektorjev … , nobenih brzojavk, odredb, navodil … NIČESAR!!

Signalist in jaz; njemu tudi ni bilo povsem jasno, kaj se dogaja. Ura je bila 11.45 in se pojavi tehnolog ter namestnik vodje nadzorne postaje Pivka (v pomoč vodji nadzorne postaje Logatec, ki svojega pomočnika nima) z navodili in odredbami!

Ura 11.55, dobim še brzojavko, citiram; »Zadeva. Varnostni preskus centra za vodenje prometa Postojna faza testiranja 12 d Dne 22. 05. 2008 ob 12.00 uri se v varnostni preskus (faza testiranja 12 d) vključi in preda Center vodenja prometa Postojna (v nadaljevanju besedila CVP Postojna). Sistema SIMIS … itd.« Kaj storiti ? Bili so časi, ko bi take anomalije delodajalca preprečil sindikat, ampak danes sindikati na nek način to podpirajo. Vso pravico imam odkloniti delo, ker nisem seznanjen z odredbami. Pa si danes upam to narediti? Kar sem mogel, sem storil. Odredbe nisem podpisal, dokler se nisem seznanil z vsem potrebnim, če bi se kje zalomilo, bi bil to bolj jalov zagovor, ampak nekaj je le! K sreči je preklop na daljinsko upravljanje postaje Borovnica malo zamujal (Si moreš misliti?) in tako nam je ostala debela ura za priprave!

Kaj se je pa dogajalo v CVP-ju? Na položaju je bil pripravljen naš človek, bi se temu reklo. Čistokrven vlakovni odpravnik, ki se je moral preleviti v nekaj novega, to je progovnega prometnega ali Tko dispečerja. Resda poskusno, ampak v živem prometu. To pomeni, da je dobil novo odločbo o zaposlitvi z novim koeficientom, imel je vso podporo vodstva z obljubo o nagradi za uspešno prebijanje ledu … itd. »PA JA DE! SANJAŠ!« Tik pred zdajci je dobil na mizo v podpis

izjavo, da je seznanjen s krajevnimi razmerami na postaji Borovnica, ki je v življenju ni videl. Sicer pa mu je bilo jasno in glasno povedano, da mu ni treba podpisati in da ne bo deležen nobenih sankcij. Kaj storiti? Naj se stvar lomi na njegovih ramenih? Naj kar zavrže napredovanje? Kar pa je še slabše in bolj podlo, je to, da je v sosednji sobi čakal človek istega »foha«, ampak iz drugega sindikata, ter čakal, kaj se bo zgodilo. Kaj bi se v resnici zgodilo, če ne bi podpisal, ne vemo, lahko samo ugibamo, ampak kaj smo že vse doživeli na železnici - lahko si samo mislimo! Ja, ljudje, do tega smo prišli. To so razdeljeni sindikati in to uprava pridno izkorišča. Železnica se na tak način igra z varnostjo in urejenostjo prometa s pomočjo sindikatov. Pa ne samo to, tudi za vse napake, ki se dogajajo, se lahko izgovorijo na sindikate. Vsi vemo, da je marsikje že začelo pošteno škripati.

Na koncu se bodo eni izgovarjali na druge in nihče ne bo kriv, samo tisti prometnik, ki bo takrat v službi, in se ne bo mogel nikakor izgovoriti. Nekdo na železnici se je verjetno pred ministrom za promet pohvalil o uspešno izvedenem projektu!

Od vseh, ki bi mi naj bili nadrejeni, sem poslušal, da to ni pravi način dela, da se še učimo, da je to nekaj novega, da nihče nič ne more … In kaj jaz vem kaj še. Seveda je novopečeni progovni prometnik vse lepo podpisal in pričel z delom, saj so bili okoli njega sami šefi, pa ja vedo, kaj je prav, ali ne? Če se bo kaj zalomilo, ga bodo zagovarjali, ali ne?

Kaj naj rečem za konec, telekomanda dela, mejni postaji sta Preserje ( IV. rang) in Verd. Kako je bilo vse skupaj speljano, pa presodite sami. Kaj se je dogajalo naslednje dni, pa je že druga zgodba.

RAD BI ŠE ENKRAT APELIRAL NA VSE PROMETNIKE, KI PODPIRAJO TA K N A Č I N S I N D I K A L I Z M A : DELAMO SI VEČ ŠKODE KOT KORISTI !!

BIZI

ZA ZDRAVJE IN VESELJE

JULIJ 2008

GREMO V HRIBE Sobota, 5. julij: Grosser Speikkogel (Velika špajka, 2140) v Avstriji Enodnevni izlet za ljubitelje planin, ki nimajo radi pretiranih vzponov in naporov. Pot je lahka in primerna tudi za otroke. Iz Maribora nas pelje avtobus ob 8.00 v Deutschlandsberg in dalje do sedla Weinebene na višini okoli 1700 metrov, od koder je tri ure dolga položna pot do vrha s čudovitim razgledom. Povratek v Maribor okoli 20.00. Hrana iz nahrbtnika. Sindikat krije stroške prevoza in organizacije. Prijave zbira Marjan Mally (tel. 031 553 672). Četrtek in petek, 7. in 8. avgust: Triglav Dvodnevni izlet bo sredi tedna zaradi prenočevanja in v izogib planinskemu navalu. Na pot krenemo iz Ljubljane z avtobusom ob 8.00 na Pokljuko in nato do Vodnikove koče (3 ure), kjer bo daljši počitek. Pot nadaljujemo na Kredarico (3 ure), kjer prenočimo. Naslednjega dne se povzpnemo na vrh (1,5 ure) in se vrnemo v dolino mimo Planike. Poleg primerne obutve potrebujete še obvezno čelado, ki si jo lahko sposodite v trgovinah s planinsko opremo. S seboj morate imeti dovolj tekočine, alkoholne pijače so prepovedane. Sindikat krije stroške prevoza, prenočitve in organizacije. Prijavite se do 1. avgusta.

Marjan Mally

POHOD NA MRZLICO IN KAL V OO Zidani Most vsako leto spomladi organiziramo družabno srečanje za svoje člane in njihove družinske člane. Lani smo se srečali na Šmohorju nad Laškim, letos

sta bila v soboto, 17. maja, naš cilj Mrzlica in Kal, ki se nahajata med Trbovljami in Hrastnikom. Uporabili smo več prevoznih sredstev, in sicer v odhodu do Trbovelj vlak, nato del poti taxi, kasneje pa Borovo, Adidas, Planika (vse po izbiri).

Po dobri uri hoje smo prispeli do koče na Mrzlici (1093

metrov višine), se malo odpočili in nato po pol ure hoje prispeli na cilj: planinski rudarski dom na Kalu (946 metrov višine).

Prileglo se je okusno kosilo, nato pa prijetno popoldne v kramljanju in v nogometni tekmi. Rezultat je bil neodločen, 5:5, debata o tem, kdo je bil vseeno boljši, pa ni bila končana.

Na vrhu kljub slabši napovedi ni deževalo, je pa bril veter in bilo je prijetno hladno. Ko pa smo se spustili kakih 200 metov nadmorske višine niže, se je hitro otoplilo, nekaterim je postalo že vroče. Tako smo dobili dokaz, da smo se tistega dne nahajali kar visoko v hribih. Pot nazaj nas je vodila proti Hrastniku, kjer smo dan zaključili, kako drugače, z vožnjo z vlakom vsak proti svojemu domu!

Posebej pozitivno nas je presenetil Tone, ki je z Dola pri Hrastniku uspešno prikolesaril do same koče na Kalu.

Seveda pa je bilo možno, zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov, na cilj priti tudi z osebnim avtomobilom.

Letos se nas je na pohod odpravilo kar nekaj več kot lani.

Zato smo mnenja, da je taka oblika druženja primerna in med potjo je že padla ideja, da morda naslednje leto naskočimo zasavski Triglav - Kum. Če bomo vsako leto stopili 100 metrov više, je samo nagradno vprašanje, kje bomo končali tik pred upokojitvijo.

Miran Prnaver

23

JULIJ 2008

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

Z VLAKOM, KOT SE SPODOBI Vsak izlet, ki zahteva vsaj malo daljše potovanje, je bil v preteklosti nujno vezan na prevoz z avtobusom. Še na

piknike smo se vozili s kombiji. Tokrat pa smo rekli, če drugim ne, pa je nam mar za naravo in smo se odločili za ekološko prijaznejši prevoz z vlakom.

Da bo zdravju še bolj naklonjeno, smo se odpravili v Terme Olimia, bolj znane kot Atomske toplice, in okolico.

Iz Ljubljane ob 7.30, skupina 40-ih. Pot zanimiva, debata tudi z drugimi skupinami na vlaku. V Atomskih ob 9.30. Kot dogovorjeno, nas je že čakal turistični vlakec z vodičem Jožekom.

Na poti na malico na Jelenov greben so nas presenetili in nas popeljali na golf igrišče pri gostišču na domačiji Amon.

Poskušanja vina, domačih izdelkov in udarjanja s palico za golf se nismo branili. Trava pa je res bila malo bolj preluknjana za nami, ampak to ni bilo zaradi vina. Golaž s polento in cmoki, vse domače, odlično, gostišče Jelenov greben, kot ga mnogi že dolgo poznajo.

Nato ogled samostana v Olimju, čokoladnice, patrove kapljice, nekaj čokolade za domov. Za odpustke pri domačih.

Nato pa voda. Ne za pitje, za namakanje. Čudovit park Termalija v termah Olimia. Topli vrelci omogočajo

24

odganjanje revme, sproščanje mišic, odplakovanje tegob iz prenatrpanih glav. Za piko na i še razne savne,

turške, finske, tiste, v katerih je potrebno vtirati sol na hrbet, od zadaj, spredaj, po želji pač, odvisno tudi od gneče v savni. Hitro še na bazenski šank, potem pa v gostilno Lipa na kosilo. Vse skupaj ne bi bilo zanimivo,

če ne bi imeli svetovnih prvakov v plesu brez muzike, ki sta dokazala, da je ples stvar vseh čutil, in ne samo sluha. Aplavz za Štefko in Miška, prosim. Hvala pa tudi domačinki, prometnici Branki, ki je omogočila, da smo za popotnico na vlak vzeli steklenico, dve, tri … domačega piva iz bližnje pivnice Haler. Bojazen, da bomo po poti pili že »sparjeno« pivo, je bila odveč. Preden se je lahko segrelo, smo ga … No ja, res smo ga, ampak tudi podelili s turisti na vlaku, ki so bili vsi, tudi dva iz Švice, tako presenečeni nad gostoljubjem, ki ga na vlaku še niso doživeli. Odhod iz Atomskih ob 18.20, prihod v Ljubljano ob 20.25.

Izjemoma ali ne, točni. Nekateri so sicer kljub temu domov debelo zamujali, ampak saj so imeli odpustke iz čokoladnice s seboj. Če torej želite lep izlet, krasen dan, mirno in neobremenjujoče potovanje, z vlakom je to zelo lahko izvesti.

Poskusite, ne bo vam žal. Pa še železnica vam bo pomagala s kakšnim prijaznim popustom, o prijaznosti domačinov v Atomskih pa sploh ni zgubljati besed. Kdor z vlakom potuje, z naravo botruje.

Damjan Rak

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

JULIJ 2008

BARKOLANA, TRADICIJA, KI OSTAJA Peljati se z ladjico, sproščeno, malo pogledati obalo, vmes kakšno razdreti o železnici pa ženskah pa sindikatu pa ženskah pa morju, na koncu pa še malo o ženskah. Ja, to je Barkolana. Ne tista znamenita regata jadrnic iz Trsta do Gradeža in ob Debelem rtiču nazaj v Trst, to je Barkolana SŽPS. Več let že, tradicionalno, z ladjico ob slovenski obali. Morska hrana, pripravljena pred očmi, morje, bolj ali manj toplo, kopalci, hrabri in še kaj, dekleta, plesalke, muzika, sladoled nekje vmes na obali.Zagotovo pa vedno lepo vreme in dobra družba. Tokrat organizatorji »Postojnci«, drugič, kdo ve, morda »Celjani« … Ne zamudite, življenje je eno, kratko, a sladko.

Damjan Rak

Za spremembo - namesto udeležencev postrežba!

Okus si predstavljajte ali pa se odpravite tudi sami.

Fotograf: Damjan Rak

Za dobro razpoloženje in smeh je na Barkolani vedno poskrbljeno.

Kljub tresljajem je fotografija dovolj zgovorna.

Fotograf: Damjan Rak

PROMETNIKI, MATURANTJE PO 42-IH LETIH

Maturantje dobra štiri desetletja kasneje Fotograf: Marjan Mally

Generacija, ki je zaključila šolanje na ŽPŠ v Mariboru leta 1964, se dobiva sedaj, ko so že skoraj vsi upokojeni, vsako leto maja.

Tokrat smo jih srečali v Slovenski Bistrici, med njimi nekaj znanih obrazov, kot so Anton Medved,

Mario Škrinjar, Jože Kobler, profesor dr. Janko Belak, Mirko Lednik, Roman Gostiša ...

Organizacijo so tokrat zaupali domačinu Jožetu Štumfu z območja Slovenske Bistrice, sodeloval je tudi žal že pokojni

Franc Dežman (šef postaje).

Po ogledu bistriškega gradu so se napotili v gostišče Emaus z vinsko kletjo. Po svečanem kosilu sta jih zabavali virtuozinji Tina Bohak iz Hotinje vasi in Irena Zdolšek iz Grobelnega.

Srečanja se je udeležilo 18 sošolcev od skupno 37-ih. Pet jih je že pokojnih. Zanimivo je, da se jih je od prisotnih upokojilo le devet kot železničarji in da so se na železnici zaposlili le trije njihovi otroci. Večinoma so vsi upokojeni, na železnico pa jih še vedno vežejo lepi spomini, še posebej na tista leta, ko so bili prometniki. In s čim se ukvarjajo danes?

Jože Štumf nam je srečanje takole predstavil: Šolo smo končali ravno takrat, ko so ukinili progo od Črešnjevca v mesto Slovenska Bistrica. Danes smo se dobili na pogrebu stare mestne železniške postaje (prav te dni so jo porušili).

25

JULIJ 2008

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

nadaljevanje iz prejšnje strani

Upokojil sem se kot podjetnik, danes pa še nekoliko pomagam sinu pri vodenju podjetja.

Anton Medved, vselej nasmejan, se je posvetil ribištvu. Ribari tudi v tujini pa tudi dopust na morju ne mine brez ribiške palice. Sicer pa je ljubiteljski domači obrtnik, saj se doma loti vsakega dela, trenutno izdeluje savno.

Dr. Anton Belak je bil od udeleženih edini, ki je še zaposlen.

Kot profesor predava na mariborski EPF. Mario Škrinjar pravi, da mu je v

pokoju najljubše, ker ni z ničemer obremenjen. Posveča se domu in svojemu vrtu.

Jože Kobler, znan kot pevec, še vedno poje, poleg tega pa pomaga sinu v prevozniškem podjetju.

Jože je začel svojo prometniško kariero v Dobovi, potem pa ga je pot v transportu vodila vse do tujine, na koncu je ustanovil lastno prevozniško podjetje.

Roman Gostiša se je upokojil kot republiški prometni inšpektor in ima neverjetno dober spomin za vse postaje, šefe in prometnike.

V SLOVO PETRU ŠMIDU (23. 12. 1971 - 08. 03. 2008)

Mirko Lednik se je zaradi zdravja predčasno upokojil in že 17 let uživa pokojnino. Rad se spominja tistih težkih časov, ko še ni bilo sodobne varnostne naprave in sta z Medvedom prečula marsikatero noč pri navadnem turnusu.

Marjan Mally

Tebi je življenje kovala usoda, ki ti ni bila mila. Najprej nesreča pri delu na postaji Pragersko, pa nesrečen padec z domače češnje, ki je ponujala prve sveže sadeže zate, še bolj pa za tvoje prijatelje. Med tema pa si izgubil najprej mamo in nato očeta.

Ostal si sam. Ampak v tebi je bila moč, ki te je gnala naprej in naprej. Nikoli se nisi predal. Tudi ko je bilo najhuje, si dvignil glavo in iskal pot naprej. Ker v službi nisi mogel več opravljati svojega prvotnega dela, si se odločil, da nadaljuješ izobraževanje in z novo službo si pristal tukaj, ponovno med nami. Naše življenje se je zopet prepletalo.

Nato je prišel 8. marec 2008, dan tvojega tihega slovesa. Neka nevidna sila te je gnala, da si se ravno v tistem času znašel na nepravem mestu. Železna cesta, ki je bila tvoje življenje, ti je življenje po čudnem spletu okoliščin tudi vzela.

12. 03. 2008, ko smo se na pokopališču v Poljčanah poslovili od tebe, se nikakor ne moremo sprijazniti, da te ne bo več med nas, za vedno pa te bomo ohranili v najlepšem spominu. Počivaj v miru.

KAKO HITRO MINIL JE TVOJ ČAS, PREHITRO UTIHNIL JE TVOJ GLAS. A NIHČE RES NE PREMINE, DOKLER SPOMIN NANJ NE IZGINE.

Prve narcise cvetijo, drevesa napenjajo popke, tudi siničke že pojejo svojo ženitno pesem. Vse se bohoti v pričakovanju novega življenja, le tebe ni. Nekje si počakal. Ne moreš več naprej, čeprav si imel načrte in želje. Ostale bodo neuresničene.

Med nami pa globoka praznina.

Bil je 1. september, ko smo se prvič srečali. Prvi letnik Železniške srednje šole v Mariboru. Vsi smo bili zadržani, v sebi pa čutili veselje po novem spoznavanju in novem znanju. Z dnevi smo postajali bolj živahni, hkrati pa se je med nami tkala nevidna nit večne povezanosti. Povezanosti, ki se je ohranila do danes, čeprav so se v drugem letniku naše poti navidezno razšle, pa so se zopet srečale, ko smo pričeli z delom na železnici.

26

Tvoji sošolci in sodelavci

V SPOMIN

JULIJ 2008

JOŽEF VERBAJS - ČIGUMI Življenje je polno naključij, polno drobnih dogodkov, ki spreminjajo naše življenje. Redko, a vendar se nam v življenju zgodijo stvari, ki niso majhne, ki nam v temeljih spreminjajo pogled na svet okoli sebe.

V prejšnji številki Prometnika smo napovedali, da vam bomo predstavili tudi sebe, člane

nemogoče. Koliko nepozabnih trenutkov sva preživela skupaj.

Ko smo z Branetom prečili Pohorje, rezali in kolili vinograd, ko so nas ustavljali policisti sredi noči. Z Niko in Marjanom na poti na Triglav, takrat samo v mislih nate, ker si se poškodoval. Napisi iz kamnov »na tepihu«, zeleni trati pri Staničevi koči. Planice ne

uredniškega odbora. Sedaj pa je pred mano naloga, da zapišem nekaj besed o Čigumiju. Naloga bi bila lahka, enostavna, vesela, če bi ne bilo, kot je, da namreč Čigumija ni več med nami. Kako naj pišem o njem, če pa še vedno, kot mnogi, čakam, kdaj se bova slišala, kdaj bomo kam šli, kje in kaj se dogaja na področju v i n o g r a d n i š t v a , g a s i l c e v, sindikata.

Tragična nesreča, ki ga je iztrgala življenju, iztrgala družini, nam prijateljem, je spodnesla noge še tako trdnim. Razumeti zakaj, to je

Zvezdana in ne šofer Marko, mnogi drugi ne bodo pozabili.

Mnogi še danes ne vemo, ali si ali nisi skozi okno … Koliko planincev je bilo deležnih dobrot iz tvojega nahrbtnika, narezanih na znameniti »dilci«. Neskončno pripovedovanje vicev, smeh, na katerega ni bil imun nihče. Irci, Škoti, London in še kje.

Penzionisti in otroci, vsem je bil vedno izvabljen smeh na obraz.

Koliko pohodov, ki jih je organiziral Marjan, je bilo popolnih zaradi zabave, smeha iz tvojih ust. Vinogradniki iz

Boštanja in Sevnice, ob tvoji pomoči združeni tudi vinogradniki v rodnem Šmartnem, vsaka kupica tako čaščenega in spoštovanega cvička, nosi spomin nate. Nebroj otrok, mnogih generacij, je na nepozabnih taborih doživljalo čudovite dneve, ki jih ne bi bilo, če ne bi ti vztrajal, priganjal in zbiral, jim omogočil vse to. Še maša na šmarskem pokopališču ob 1. novembru ni bila »tista prava«, če te ni bilo zraven, saj so vsi pogrešali kakšen tvoj vic.

Služba. Zate svetost. Ponos.

Strožji od mnogih, zahteven do drugih, pošten do vseh. Tega te je, kot mene, naučil Brane. Kot te je Brane določil, da si Čigumi, ker si v jutru po peronu v Litiji spraševal vse po vrsti: »A maš kak' čigumi?« Bil si mi prijatelj že od Maribora dalje, povedala sva si marsikaj, iskreno, brez zavor, brez zamer.

Bil si mi »kum«, kot Balkiju, bil si več kot samo vse to. Del mene je šel s teboj.

Nepregledne množice iskreno pretresenih znancev, prijateljev, sodelavcev in sorodnikov, ki so te pospremili na zadnji poti. Častna straža kolegov prometnikov, ponosne rdeče kape tebi v slovo.

Solze v očeh vseh, solze v očeh župnika, g. Lampreta. Vse to pove več, kot lahko napišem.

Zate tako značilen smeh, tako značilna vdanost družini, naravi, življenju, doživljanju vsakega trenutka posebej, vse to si odnesel s seboj. A vendar se vsak spomin nate konča s spominom na prešerno dobro voljo, razigran obraz in glasen smeh. Tak si bil, tak si ostal, takega te nosimo v srcu.

Damjan Rak

27

JULIJ 2008

POTOPIS

DOBRODOŠLI V IRANU Uvodne besede urednika Dragi bralci, za razbremenitev možganov in spodbujanje fantazije vam bomo v naslednjih nekaj številkah predstavili potopis popotovanja po Iranu, ki ga je skupaj s svojo prijateljico Ano doživljal naš fotograf, popotnik umetnik in vlakovni odpravnik iz Zidanega Mosta Robert L. Horvat.

Naslonite se nazaj in berite, prepustite pot domišljiji, potujte tudi sami na Daljni Vzhod …

Smer: Iran Sanje, da bi nekoč obiskal Iran, so bile tako globoke in neskončne, da bi lahko svojo, na trenutke žejno dušo opajal z njimi. Sedaj, ko sem začel živeti z njimi, sem bil prepričan, da me nihče več ne more ustaviti, tudi ameriške grožnje ne. Potoval bom tja! Tja, kjer se z visokih minaretov slišijo klici mujezinov k molitvi. Kjer si podajata roke moč in duh islama.

Kjer so ženske skrivnostno ovite v

I. del potopisa

domovino. Vlekla me je strast do nečesa, kar drugim ljudem zbuja strah. Moč in samozavest ljudi, ki se bore proti globalizaciji sveta. In njihova prijaznost, ki so jo opisovale marsikatere popotniške misli.

Mistika in duhovnost vzhoda sta v meni budili neobvladljivo željo. Zdaj je ta želja napolnila moje neustavljivo srce. »Ali imate avtokarto Irana?» sem po telefonu spraševal prodajalko v eni od večjih knjigarn v Ljubljani. »Ja, avtokarto Jadrana imamo,« je rekla. »Oprostite, Irana,« sem ponovil. »Oh, te pa nimamo.« Nazadnje sem le prišel do avtokarte. V eni od knjigarn so jo naročili iz Nemčije.

Ker sva oba s prijateljico Ano fotografa, je bil najin cilj v Iranu približati se čudoviti iranski pokrajini, pozabljenim vasem in ljudem, ki živijo tam.

In tako sva seveda za to potovanje v Iranu želela najeti avto z voznikom ali brez, seveda odvisno od situacije.

Ko so me prijatelji in znanci

Ljudje premalo poznamo druge narode in njihove kulture. Strah nas je drugačnih ljudi, strah sveta, ki ga ne poznamo, najverjetneje tudi strah samih sebe. Ljudje ob besedi Iran pomislimo na jedrsko orožje, fanatične vernike in konservativno oblast, ki omejuje pravice žensk in vodi odprto sovražno politiko do zahoda. V medijih nam Iran predstavljajo, kot da tam živijo sami teroristi in slabi ljudje. Ampak ljudje, ki tam živijo in s katerimi sva se srečevala midva, nimajo nič opraviti s tem in so živo nasprotje tistemu, s čimer nas obsipavajo mediji.

Vizo je bilo potrebno urediti na Dunaju, kjer je iranska ambasada.

Hvala prijateljema Mihi in Aziti, da nama ni bilo potrebno po vizo na Dunaj, ker sta s klicem na veleposlaništvo uredila, da so nama vizo poslali po pošti. Azita je Iranka, poročena s prijateljem in sodelavcem strojevodjem, in marsikaj sta nama svetovala in razložila. V pomoč sta nama bila tudi internet in vodnik Lonely Planet, tako da sva se na samo potovanje odlično pripravila.

Ker sva se z Ano odločila, da v Iran poletiva z iransko letalsko družbo, Iran Air, ki ima sedež tudi na Dunaju, naju je do tja čakala vožnja z vlakom.

Letala z Dunaja v Teheran letijo dvakrat na teden, in sicer ob torkih in sobotah. Povratna vozovnica za eno osebo je stala 455,00 €.

Grobnica Hazrat - e Abdul Azim Teheran Fotograf: Robert L. Horvat

čadorje. Kjer se k nebu pnejo mogočne gore in kjer se divja in neokrnjena narava bori z industrializacijo. Kjer so puščave tako neskončne, da bi lahko z njihovimi rokami slepo objel našo

28

spraševali, kam grem letos na dopust, in ko sem povedal, da v Iran, me je večina začudeno pogledala in rekla: »V Iran! Misliš resno? Tja pa ne bi šel ali šla.« Trudil sem se jim razložiti, da je Iran varna dežela, vendar…

Igri luči največjega iranskega mesta Teherana ni bilo videti ne konca ne kraja. Kamorkoli sem se ozrl, povsod je svetloba uličnih svetilk uprizarjala poezijo svetlobe, kot bi bila eno samo velikansko božično drevo. Preden sva stopila z letala, si je Ana nadela pokrivalo, ki je obvezno tudi za tujke, ki obiščejo Iran. Ob izhodu je čakala množica sorodnikov, »okrašenih« z rožami, solzami v očeh in nasmehi na ustih. Vendar naju ni čakal nihče. Na letalu sva bila edina tujca, ostali potniki so bili Iranci, ki živijo in delajo v Evropi. In ko se vrnejo za praznike, jih na letališče pridejo

POTOPIS

pozdravit vsi sorodniki. Tako se zbere cela druščina, od bratrancev in sestričen, starih mam do vnučkov …

Nihče ne sme manjkati. Komaj sva se prebila skozi gručo ljudi, ki je z nestrpnimi pogledi iskala svoje najdražje. Vožnja s taksijem do hotela je bilo prvo posebno doživetje.

Voznik se je vživel v samo vožnjo, kot bi bil na rallyju Paris Dakar.

Rdeče luči na semaforjih niso bile pomembne. Preden je zapeljal v rdečo, je potrobil, in kasneje sva ugotovila, da je to predvsem v Teheranu praksa. Roke sem imel rdeče kot luči na semaforjih, od držanja za ročko, tako me je bilo strah. In to je bil edini primer, ko me je v Iranu bilo nečesa strah. Zapeljali smo se v ulico, kjer so bile trgovine in delavnice in kjer je »dišalo« samo po avtomobilskih gumah. Ustavili smo se pred hotelom Khayyam, ki je dobil ime po znanem iranskem pesniku in filozofu.

Za Teheran je značilno, da se v določeni ulici nahajajo trgovine ali delavnice z izdelki oz. storitvijo iste vrste. In hotel, katerega sva rezervirala po telefonu, je bil ravno v ulici, kjer so bile delavnice in trgovine z avtomobilskimi gumami.

Prijazen sprejem je bil veliko boljši kot sam hotel. Soba ni bila pospravljena tako, kot bi morala biti, koš za smeti je bil poln, klima se ni dala ugasniti, tako da sem se moral spomniti nečesa, da nama ni pihalo direktno v glavo. Utrujena sva se »zazibala« v globok spanec.

Perzija Iran ali Perzija, kot je bilo njeno ime v 6. stol pr. n. št., je država, ki so jo stari Perzijci osnovali pod kraljem Ahaimnesom (okoli 700 do 675 pr. n. št.) iz vladarske rodbine Ahemenidov. Perzijski kralji so v 6. in 5. stoletju pr. n. št. ustanovili prvo svetovno državo, ki je segala od Egipta in Egejskega morja na zahodu do reke Ind na vzhodu. Največji razcvet je Perzija doživela pod kraljem Darejem I. Velikim (vladal

JULIJ 2008

521 - 486. pr. n. št.). Z osvajanjem je državne meje razširil do reke Ind, na zahodu pa do Egipta, Egejskega morja in spodnje Donave. Zaradi moči in bogastva so ga imenovali tudi 'kralj kraljev'. Prvi večji poraz so jim zadali Grki pri Maratonu l. 490 pr. n. št. Uničil pa jo je Aleksander Veliki pri Isusu (333 pr. n. št.) in Gavgameli (331 pr. n. št.). Sredi 7. stol. je ves današnji Iran postal del države bagdadskih kalifov in večina prebivalstva je sprejela islam. Ob koncu 19. stol. so se v Perziji začele širiti zahteve po uvedbi političnih svoboščin. Pod pritiskom šiitskih verskih voditeljev so v letih 1905 - 11 izpeljali ustavno revolucijo, s katero

je država dobila prvo ustavo in parlament.

L. 1934 se je Perzija preimenovala v Iran. V 70-ih letih so se nasprotniki šaha združili pod vodstvom verskega voditelja Ruholaha Homeinija, ki je 1965 - 78 deloval v šiitskem verskem središču Najaf v Iraku (l. 1978 ga je izgnal Sadam Husein). Po množičnih demonstracijah je moral šah l. 1979 zapustiti državo, njegovi nasprotniki pa so prevzeli oblast in v dobrih dveh mesecih razglasili islamsko republiko. Vrhovni voditelj je postal Homeini, ki je takoj obračunal s šahovimi privrženci. Septembra l.

29

JULIJ 2008

POTOPIS

elektronska, vojaška, tekstilna, sladkorna in cementna industrija, v bližini pa je tudi rafinerija nafte. Leži pod mogočnim gorovjem Alborz in ob lepem vremenu je krasen pogled na zasnežene vrhove, ki se dvigajo celo do višine 5671. To je najvišja iranska gora Damavand.

Teheran ni posebno zanimivo mesto.

Zaradi prenatrpanega prometa je zrak v mestu precej zadušljiv. V prometu velja pravilo močnejšega in večjega. Če prečkaš cesto, moraš biti pozoren na voznika, ga gledati v oči in biti prepričan, da te tudi on vidi. V mestu sva preživela samo 2 dni. Med zajtrkom sva spoznala našega rojaka z obale. Zanimivo, Slovencev sva v Iranu videla več kot katerihkoli drugih turistov.

1980 je iraška kopenska vojska vdrla na z nafto bogato iransko obmejno pokrajino Kuzestan. Irak je bil v začetku uspešnejši, kasneje pa se je vojna sprevrgla v obojestransko izčrpavanje. Irak (Sadam Husein) je med vojno uporabil kemično orožje proti Iranu, pa tudi proti iraškim Kurdom . Osemletna vojna je zahtevala 2 milijona žrtev. Po smrti ajatole Homeinija l. 1989 so za verskega voditelja izbrali zmernejšega ajatola Alija Hameneija. Od junija 2005 državo vodi l. 1956 rojeni Mahmoud Ahmadinejad. Izobraževal se je na univerzi znanosti in tehnologije. L. 1986 se je pridružil islamski revolucionarni gardi in sodeloval v vojni proti Iraku. Njegovi pristaši ga opisujejo kot preprostega in skromnega človeka in ta vrlina je očarala Irance na volitvah.

Nasprotniki pa ga ocenjujejo kot verskega ekstremista.

O Iranu Islamska republika Iran je dežela, ki leži med Perzijskim zalivom na jugu in Kaspijskim morjem na severu. Na vzhodu meji na Pakistan in Afganistan, na severu na

30

Turkmenistan. Z druge strani jo obdajajo Irak, Turčija, Azerbajdžan in Armenija. Meri 1,648,195 km², torej za 81 Slovenij, in šteje 71 milijonov prebivalcev (19. na svetu).

V Iranu živi 51% Perzijcev, 24% Azerov (Turki, ki so prišli iz Azerbajdžana), 8% Gilakov in Mazandaranov, 7% Kurdov in 10% Beludžov, Turkmenov , Lurov, Arabcev in drugih. V veliki meri prevladuje mlajše prebivalstvo.

Uradni jezik je farsi, ki ga govorijo Perzijci. V provinci Azerbajdžan pa govorijo turško. Iran je dežela gora, dežela, kjer se nadmorska višina redko spusti pod 1000 m.

Vera Večina Irancev pripada šiitski veji islama. Perzijsko ljudstvo je sprejelo islam ob vdorih Arabcev na njihovo ozemlje.

Teheran Je glavno in največje mesto v Iranu.

Ima 8 milijonov prebivalcev, s širšo okolico pa celo 12 milijonov. Je 15. največje mesto na svetu. Mesto je zaradi tega seveda administrativno in industrijsko središče države.

Prevladuje avtomobilska,

Ogledala sva si velikanski kip svobode iz belega marmorja v obliki narobe obrnjene črke Y. Zgradili so ga l. 1971 ob komemoraciji 2500 letnice perzijskega imperija.

Teheran ima tudi moderno podzemno železnico. Vlaki pa posebne oddelke za ženske. Midva sva želela priti do nekaj kilometrov oddaljene Homeinijeve grobnice. Ker sva morala prestopiti in nekoga vprašati, kako naprej, je k nama pristopil moški, ki je rekel, da gre tudi on v tisto smer, in sicer z avtom. Vzel si je čas in naju na njegovo željo zapeljal do ogromnega kompleksa, zgrajenega na več kot 40.000 m2 grobnice Hazrat e Abdul Azim. V njem so poleg grobnice še akademija in teološka šola, muzej, klinika, knjižnica, astronomski center in še kaj. Ženskam je vstop dovoljen samo v čadorjih. Čador je pokrivalo muslimanskih žensk, ki pokriva žensko od glave do prstov na nogah, odkrite so lahko le roke in del ali celoten obraz. Beseda čador izhaja iz hindijščine in pomeni kvadrat blaga.

Posebej za Ano so prinesli še zapakiran čador in ji ga pomagali nadeti. Zlatih kupol in elegantnih minaretov so se dotikali zadnji sončni žarki, ki so temu svetemu kraju dali še poseben čar. Vstop do

POTOPIS

same grobnice je razdeljen na dve poti, posebej za moške in posebej za ženske. Lesketajoča svetloba majhnih delcev iz stekla v nežnih zelenih, modrih in rumenih odtenkih je spremljala vsak najin korak do grobnice. Po telesu sem začutil mravljince, ki so zadevali ob obalo mojega počutja blaženosti. »Če je kje raj, je tukaj!« sem se zalotil v kratkih sanjah. Verniki so goreče poljubljali zlato ograjo, ki varuje grob. Dotiki grobnice skozi reže ograje so bili fanatični in čutni. Predanost Alahu je odmevala v vsakem kotičku slehernega vernika. Beseda musliman pomeni pokoren in to je bilo čutiti v odmevih duš, ki so se zgrinjale pred grobnico.

JULIJ 2008

največji).

Ogled grobnice je zaznamoval natančen pregled mojih fotografskih pripomočkov, ki so polzeli na tekočem traku skozi režo, ki jih je obsijala rentgenska svetloba. Bolj kot tisto, kar bi jih moralo zanimati, je bilo zanimanje uperjeno v moje objektive, kako se uporabljajo itd.

V Teheranu sva zaman iskala rent-a

onidve sta bili namenjeni v Shiraz.

Ponudila nama je hrano, ki sta jo imeli s sabo. Vožnja, dolga okrog 10 ur, na poti, dolgi 680 km, je bila precej naporna.

Mesečeva pokrajina se je prebujala in nas pozdravljala. Trava, ožgana od sonca, se je bleščala v jutranjem soncu. Naslonjen na okno sem strmel in opazoval čudovito pokrajino in ravno, prazno cesto pred sabo.

Na poti do Homeinijeve grobnice smo se ustavili pred manjšo prodajalno, kjer naju je najin novi prijatelj častil s sokovoma. Bila sva njegova gosta, tako kot kasneje vsepovsod v Iranu.

Homeinijeva grobnica Je ena najbolj impresivnih zgradb v mestu. Mavzolej ima 4 stolpe, visoke 91 m, ker je bil Homeini ob smrti star 91 let. Zlata kupola je okrašena z 72 tulipani, ki simbolizirajo 72 ljudi, ki so se borili in umrli z Imam Huseinom v Karbali. Zakaj s tulipani? Domovina tulipanov je Iran, in ne Nizozemska, kot morda kdo misli. Tudi na iranski zastavi je podoba tulipana, ki simbolizira Boga, moč države in samožrtvovanje. Med zelenimi, belimi in rdečimi črtami pa je napisano Alah-o-Akbar (Bog je

car, in v hotelu so nama dali naslov njihovega prijatelja iz Shiraza.

Kontaktirali smo preko elektronske pošte in odločila sva se za nočno vožnjo v Shiraz z modernim avtobusom.

Skalnate kamnine nenavadnih oblik in barv so štrlele kvišku in razkazovale svoje lepote. (se nadaljuje) Robert L. Horvat

Luči avtobusa so se zažirale v asfalt odlične ceste in pred sabo osvetljevale pot na jug Irana. Zraven naju je sedela gospa s hčerko in tudi

31

JULIJ 2008

PONUDBA

Gostilna Stari Tišler Kolodvorska ulica 8, 1000 Ljubljana

PONUJA ZA VSE ČLANICE IN ČLANE SŽPS

15 % POPUST ZA VSE DNEVNE MENUJE, MALICE IN KOSILA. VABLJENI VSE DNI V TEDNU.

DOBER TEK !

POPUST UVELJAVLJATE NA PODLAGI ČLANSKE IZKAZNICE !

32

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

JULIJ 2008

ROGLA 2008 Srečanje članic in članov, tradicija, ki je vedno uspešna in prijetna!

Letošnje srečanje, ki je potekalo v organizaciji OO Celje, je bilo izpeljano na vrhu zreškega Pohorja, na Rogli. Čudovita narava nam je pokazala svojo muhavost in sredi priprav na poletni dopust nič kaj temu primerne temperature. Prijetna družba, prijazni gostitelji športno-gostinskega kompleksa hotela Rogla, adrenalinsko sankališče Zlodejevo, bazen in savna, športno navdušeni tekmovalci in gledalci, postrežba v šotoru ob zvokih kvinteta godbe Slovenskih železnic in ansambla … Vse to je ob dobri hrani in naravno ohlajeni pijači pripomoglo, da smo se vsi vračali proti domu veseli, nasmejani, v pričakovanju ponovnega snidenja.

Ob tem naj se še posebej zahvalimo donatorjem:

- Unitur hotels & resorts, hotelu Rogla in termam Zreče, www.unitur.eu

- steklarni Rogaška slatina, www.steklarna-rogaska.si

- vinski kleti Vipava, www.vipava1894.si

- Skladu za razvoj Triglavskega narodnega parka, www.ssr-tnp.si

- THERMANI, zdravilišču Laško, www.thermana.si

- trgovine GIGA sport Slovenije, prodajalne Maribor, Ljubljana in Celje, www.gigasport.si

33

JULIJ 2008

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

Veseli nas, da so se srečanja tudi tokrat udeležili predstavniki Sindikata vzdrževalcev slovenskih železnic in pa kolegi iz Sindikata prometnika vlakova Hrvatske.

Za konec iskrena zahvala organizatorjem in predsedniku OO Celje Matjažu Skutniku za vse lepe trenutke na Rogli in pa še rezultati tekmovalnega dela srečanja:

Posebna priznanja so prejeli še Miro Cimerman in Karel Pušnik kot najstarejša nogometaša, Primož Novak ter Momir Plavšić kot najboljša strelca in Radovan Đaković kot najboljši vratar.

Prehodni pokal za skupnega zmagovalca pa je ostal v vitrini gostiteljev Celjanov.

Do prihodnjič!

34

KULTURA UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

MAREC JULIJ 2008 2008

35

JULIJ 2008

36

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

JULIJ 2008

37

JULIJ 2008

38

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

JULIJ 2008

39