Prometnik 87 by sindikat szps

Leto XIII Številka 87 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE DECEMBER 2008

Fotograf: Robert L. Horvat

UVODNIK

Kazalo

UVOD Še preden je moč pomisliti na to, je leto okoli. Dogajanje na vseh možnih področjih nam potiho krade čas, sili v to, da izgubljamo občutek za osnovne človeške potrebe, to je druženje, moderno temu pravijo socializacija. Zato je vse preveč odtujevanja, premalo pogovorov tudi o čisto vsakdanjih stvareh. V tej predpraznični številki vam ponujamo nekaj branja o različnih temah. Mnogo je aktualnih, mnogo je takih resnih, sindikalno obarvanih, nekaj čisto strokovnih. Predstavljamo vam tudi nekaj turističnega dogajanja v našem sindikatu. Tistega, ki mora nujno biti, saj se sicer preveč oddaljimo. Časi niso ravno najbolj obetavni, zato je smeh in razvedrilo nujno. Ker se bližajo dnevi zabave, si dajte duška. Ne obremenjujte se z vprašanji, prihodnostjo. Ta vas čaka naslednjega dne. Če jo boste dočakali z lepimi spomini na prijetno preživete praznične urice, bo tudi še tako turoben dan premagalo sonce. Nasmeh na vašem obrazu, pomežik sodelavkam, voščilo, stisk roke, silvestrski poljub. Svet je lahko lep in prijazen, če ga takega želimo videti in ga v to tudi preoblikovati. Berite Prometnika počasi, s preudarkom, vse, kar vas zanima, preberite večkrat, kar vas moti, pa nam sporočite. Veseli bomo vašega odziva. Urednik: Damjan Rak

KRATKE DOMAČE

NOVI PREDPISI – KJE SMO IN KAKO NAPREJ

ŽELEZNIŠKE POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO

MEJNIKI V ŽELEZNIŠKEM PROMETU

KAPO DOL

COKLA

SINDIKALNO POVEZOVANJE

REGISTROFONI

Z VLAKOM V PULJ, ŽAL S PRESEDANJEM!

STOP - PREDNOST IMA ŽIVLJENJE!

SREČANJE LOKALNIH ČASOPISOV

GREMO V HRIBE

CELJANI LOVILI PO MORJU

VESELO MARTINOVANJE V OSRČJU SLOVENSKIH GORIC

MATURANTI 20 LET POZNEJE

PRAGERČANI LETOS DVAKRAT »KLAČILI«

6. POLI KOLESARSKI MARATON

IZLET NA KOROŠKO

SREČANJE PROMETNIKOV GENERACIJE 77/78

PIKIN FESTIVAL V VELENJU - OBISK Z VLAKOM

ODHODI V ZASLUŽENI POKOJ

GENERACIJSKE ZAMENJAVE

SOČUTJE, HVALEŽNOST, DOBROTA

STADION D.O.O. – ŠPORTNO-NAVIJAŠKI ARTIKLI

DOBRODOŠLI V IRANU

REKREACIJA ZA VSE V LOGATCU

ZA BOLJŠO PREBAVO

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddajo do 25. februarja 2009 na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni naslov: sindikat.szps@slo-zeleznice.si, info@sindikat-szps.si ali damjan.rak@slo-zeleznice.si !

Naslovnica: »Boj za glavni prevozni tir« Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon : (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 E-pošta: info@sindikat-szps.si sindikat.szps@slo-zeleznice.si

www.sindikat-szps.si Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Odgovorni urednik : Damjan Rak Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally Zdravko Munda

Lektoriranje: Danica Prnaver Oblikovanje : Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV po katerih se plačuje DDV po stopnji 8,5 %. Časopis izhaja mesečno v nakladi 1000 izvodov.

AKTUALNO

Ponavadi je tako, da smo vsi »strokovnjaki« za vse, še najbolj pa za tisto, o čemer sicer nimamo kaj veliko pojma. Zato so razumljive široke debate širnih množic o edini temi teh tednov. Recesiji. Sam pa nekako v luči negativnega prizvoka vedno bolj razmišljam o tem, ali lahko to prinese kaj dobrega. Pri tem se ne morem otresti spomina na izjave domačinov, ki so leta po potresu v Posočju izjavljali, da je to zanje bil pravzaprav »dobrotres«. Res je, da so takrat izgubili prebivališča, premoženje, vendar so kasneje prišli do novih, sodobnih domov, kakršne so si prej samo želeli. Ob prvih valih recesije je bilo slišati, da se bo za ponoven zagon potrebno posebej angažirati na področju državnih investicij v železniško infrastrukturo. To so izjavljali strokovnjaki, politiki odhajajoče in prihajajoče vlade, ekonomisti. Ne vidim razloga, da jim ne bi verjel. Po svoje je dobrodošlo, da je železnica pri nas tako nujno potrebna velikih vlaganj. S tem se odpira možnost velikih tehnoloških premikov, ki so bili v preteklosti zamujeni. Samo želimo si lahko, da bodo vlada in proračun ter finančni strokovnjaki zmogli dovolj poguma in smelosti, da bodo zagotovili vire financiranja za gradnjo železniške infrastrukture. Evropski, zasebni, strukturni ali proračunski, vsakršen kapital je dobrodošel. Paziti pa bomo morali le na dvoje: da bodo papirni postopki pospešeno reševani, da ne bo zaradi pol metra nikogaršnje, ničvredne zemlje obstal celoten

postopek gradnje, druga pomembna stvar pa je, da se bo nadzirala poraba pridobljenih sredstev in stopnja izvedbe posameznega projekta. Da ne bodo naši zanamci ugotavljali, da se je ogromno denarja zapravilo, naredilo pa skoraj ničesar. Časi, ki prihajajo, aktivnosti, ki jim bomo priča, bodo zaznamovali prihodnja desetletja. Zato je vsak korak potrebno opraviti premišljeno, vendar hrabro, odločno in vztrajno. Tega smo skupaj sposobni, zmožni in pripravljeni storiti. Resnoba je nujna, kot tudi dobrosrčen nasmeh. Pozitivno prepričanje v lastno sposobnost in sposobnost nas vseh je garancija za skupno dobrobit Slovenskih železnic, železničarjev, Slovenije. Hraber korak, odločen pogled, čvrsto in pokončno držo, ponosno in iskreno besedo, zdrav in srečen vsakdan, Vam vsem, sodelavkam in sodelavcem, prijateljem, znancem in sorodnikom, skozi vse praznične, božične in novoletne dni, v vsem letu 2009, v svojem osebnem imenu in v imenu mojih najožjih sodelavcev, v imenu Sindikata železniškega prometa Slovenije želim Damjan Rak, predsednik.

AKTIVNOSTI SINDIKATA

KRATKE DOMACE Ambulantne ključavnice Ni jih malo, ki jim kdaj kakšna kretnica ni dala kontrole, pa so vlaki stali, dokler se ni odpravila napaka. Redko pa je kdo zaradi napake na kretnici nameščal ambulantno ključavnico. Morda ob kakšnem prerezu, izgubi ali kraji ključa, sicer pa ne. Na progi Ljubljana – Sežana je zaradi kar pogostih izpadov varnostne naprave Siemens – ILTIS večkrat situacija, ko je prometnik v dvomih, kaj je hitrejše, namestiti vse potrebne ambulantne ključavnice na obeh straneh postaje ali biti prisoten v prometni in iskati pomoč vzdrževalcev. Časovno je rezultat skoraj enak, s tem da je potrebno nameščene ambulantne potem še odstranjevati, kar zahteva še dodaten čas. Morda tudi še zaradi kakšnega podobnega primera v praksi v zadnjem času je bilo izdano Obvestilo 50/2008, ki pojasnjuje postopke pri nameščanju ambulantnih ključavnic. Koristno, ni kaj. Mogoče pa vseeno ne bi škodil tudi praktični del. Brzojavke po elektronski pošti Brzojavke, telegrami, fonogrami, dopisi, instradacije, počasne vožnje, zapore tirov in prog, vlakovni promet, vpeljave večrelacijskih in posebnih vlakov, spremembe sestave vlakov, obvestila, prometna in ostala. Vse to je predmet posredovanja preko naprav, s katerimi upravljajo delavci v brzojavih. Nekoč so bili Helliji, pa daljinopisi, posredovalnice, kasneje naprave za posredovanje faksimilov (originalov), imenovani faksi, danes je to elektronska pošta. Ker še veljavni predpis narekuje eno, ljudska pamet pa drugo, se v praksi dogaja ena sama zmeda in predvsem anarhija. Predpis hoče imeti vse napisano, dokumentirano in shranjeno v pisni obliki. Ljudska pamet pa se sprašuje, ali je to vse res potrebno. Zraven se je potihem priplazilo priporočilo nadrejenih, naj »šparamo«. Papir je drag, toner tudi. Nihče pa ne pove, zakaj smo imeli denar za nakup računalnikov z identifikacijskimi karticami in za komplet novih tiskalnikov. Vse je posel, četudi na državne stroške – plačilo z zamikom, a zato toliko bolj zasoljena cena. Da bi se vsaj področje shranjevanja prejetih obvestil po elektronski pošti pravilno, predpisno in sistemsko, povsod enako shranjevalo, je ustanovljena skupina, ki bo to področje poskušala urediti na način, da bo na vseh delovnih mestih enak način in enako stanje. Upamo na čimprejšnje in pozitivne rešitve. Lesce - Bled in še kje Razlogov je več, vendar v glavnem racionalizacija. Da se postaje zapirajo, ostajajo nezasedene. Poleg posledic na sami postaji, začudeni potniki, turisti, veselje vandalov, klošarjev in izgubljenih vaških psov in mačk, so opazne posledice tudi pri zaposlenih. Res je, da nihče ne ostane brez službe, da praviloma vsaj finančno pride na boljše. Vendar pa se zaradi zaprtja postaje pri številu potrebnih izvajalcev – delavcev za prihodnje obdobje ne upošteva dejstvo, da je nezasedene postaje zaradi stalnih zapor, vzdrževalnih del izjemoma potrebno zasedati. Gorenjska proga ima to »srečo« še dodatno pogojeno zaradi zimskih razmer. Problem pa je samo v tem, da je potrebno te izredne zasedbe upoštevati pri letnem načrtovanju potrebnega števila izvajalcev. Da ne bo nadur, neizkoriščenega dopusta, prenosa ur, odškodnin. Predvsem pa, da ima prometnik čas tudi zase in svoje bližnje. Zamenjave lesenih stebrov Po dolgih letih bosta tudi dolenjska in kamniška proga deležni prenove telekomunikacijskih sredstev. No, za začetek se vsaj nosilni leseni stebri za kable menjavajo. Ni kaj, dober znak prihajajoče modernizacije. Kočevska proga bo prenovljena, predvideva se elektrifikacija, uvedba potniškega prometa. Na kamniški progi je šlo še korak dlje. Prenovljene so komunikacijske naprave, telefoni, ozvočenje in še kaj na postaji Kamnik. Govoriti, da se strategija obnove železniških prog osredotoča samo na koridorje, zanimive za mednarodne prevoze, tranzitni tovor, skorajda ne gre več. Upamo le, da se bo ohranjalo pri življenju vse »stranske proge«. Tudi tam se namreč želijo voziti z vlaki, tudi od tam se lahko industrija preusmerja na železnice. Ni vrag, da ne bo nastalo tovora za kakšen vlak! Zimske razmere na železnici Spet je pred nami čas trepetanja na mrazu, čakanja na vlak na mrzlih peronih, hitenja preko poledenelih stopnic, okvar gretja na vagonih, zametenih kretnic, zasneženih odjemnikov, zlomljenih metel in vedrov soli. Zimska idila je dobrodošla za vse, samo za železničarje nikoli. Zato je vsakoletni načrt zavarovanja železniškega prometa pozimi skrbno določen. Natančno opredeljuje posamezne stopnje pripravljenosti in način delovanja. Določa, koliko česa je in kje so na volje metle, bakle, sol in pesek. Ravnanja ob nastalih situacijah v prometu, mnogo podrobnosti. Seveda je sistem železniškega prometa zapleten, zato se takšna situacija ne sme prepuščati slučaju. Navsezadnje je v resnih zimskih razmerah železniški prevoz edina alternativa zasneženim cestam in torej vitalnega pomena za prebivalce in gospodarstvo Slovenije. Zato so razumljive zahteve po poznavanju tega področja. Malo manj pa je razumljivo, da se pri določevanju števila delavcev, ki bi bili po potrebi vključeni v čiščenje snega in kretnic, zanemarja dejstvo, da je teh razpoložljivih delavcev enostavno premalo, jih ni. Bog, daj nam milo zimo, sneg naj pada na strmino, le tako bo hudo kmalu mimo.

AKTIVNOSTI SINDIKATA

Predogrevanje vagonov po novem Dogaja se, da tudi naključja prinašajo pozitivne premike. Ali je bilo naključje ali nespretnost ali načrtno projektiranje, je navsezadnje vseeno. Pomembno je, da je na postaji Ljubljana vgrajenih več stabilnih naprav za potrebe predogrevanja, ogrevanja ali hlajenja kompozicij potniških vagonov. Do sedaj se je za te potrebe obvezno uporabljalo električne lokomotive, t. i. »ogrevalno« ali »hladilno«. Še pred kratkim je bil to »moped«, ki ni smel na vožnjo, za te potrebe pa je bil čisto dober. Če vemo, da nam vsak dan primanjkuje lokomotiv, je potem taka naprava dobrodošla. Vagoni se bodo predogrevali, prej bo ugotovljena morebitna napaka na napeljavi. Sedaj je to bilo tako, da je lokomotiva prispela zadnji trenutek, potem pa še vagon v stiku - zamuda vlaka ter nejevolja potnikov sta bili neizogibni. Nove stabilne naprave, imenovane EOG, vgrajenih je pet, bodo omogočale kakšno bolj prijazno besedo potnikov na naš račun. Nameščene so ob peronih, v medtirju, zato je potrebna dodatna previdnost premikalnega osebja. Postopek priklopa je zavarovan s petimi varnostnimi, med seboj odvisnimi ključi. S tem je možnost napake pri priklopu zmanjšana na minimum. Kljub temu je to naprava, s katero je potrebno zelo previdno rokovati. 3000 V je pač več, kot prenese še tako utrjeno človeško telo. Poučevanje o uporabi in omejen seznam pooblaščencev, strokovnjakov za rokovanje zagotavljata varnost. Pogrešamo pa namestitev ob vseh peronskih tirih. A da bi le-te delovale in služile svojemu namenu!

Damjan Rak

400 voltov - za toplo udobje na vlaku Fotograf: Damjan Rak

Ogrevalna naprava v medtirju na postaji Ljubljana

Med postajama Slovenska Bistrica in Pragersko je zaradi specifične, z vodo prepojene podlage zelo problematičen del železniške proge. Ravno polje, veliko padavin, močvirnata območja, vse to pripomore, da je teren zelo zahteven. Gradnja proge je od nekdaj na teh terenih precejšen zalogaj. Zatorej ni čudno, da kljub remontu pride do pogrezanja, drsenja, udiranja proge. Za sanacijo tega sicer relativno kratkega odseka (dobrih 200 metrov) je potreben zelo obsežen poseg v teren v okolici, odstranjevanje zemljine, izvedba dodatnega odvodnjavanja, posebno pilotiranje itd. Gradbeno in izvedbeno dokaj zapleteno. Da bi v takih razmerah promet po tirih potekal s čim manj motnjami, ki se pokažejo v zamudah in v karseda večji propustnosti celotnega progovnega odseka, je potrebno strokovno pripraviti vse potrebno - zasedbe postaj, čuvajev, kretnikov, načine medsebojnega sporazumevanja, prirediti delovanje varnostnih naprav, določiti hitrosti mimo delovišč, po potrebi organizirati nadomestne prevoze za potnike, poskrbeti za pravočasno in pravilno obveščanje potnikov in še bi se kaj našlo. Seveda je potrebno vse te zadeve potem med samimi deli tudi pravilno uporabljati. Če se že v sami pripravi naštetih zadev kdaj zaplete, včasih tudi, ker se ne želi prisluhniti izkušnjam »neposrednih izvajalcev«, je pričakovati, da se tudi v samih izvedbah kdaj kaj zalomi. Takrat je strokovnost in mirna kri zelo dobrodošla. Marsikatera zamuda, tudi najvišje rangiranih vlakov, se da odpraviti, če so pravi, strokovni in izkušeni ljudje na pravih mestih. Včasih je zato kar razumeti, da se kakšna situacija ne rešuje strokovno, ali pa, da se nestrokovnjaki raje umaknejo, odpravijo sami ali po komandi na dopust, da najhujše mine. Vsega smo vajeni, tisti, ki še ne znajo, pa se bodo morali tega naučiti, poslušati izkušene, čeprav je za to kdaj potrebno »zlomiti« hrbtenico. Damjan Rak

AKTUALNO

Zakon o varnosti v železniškem prometu najkasneje do junija 2009 od SŽ zahteva pravilnike, priročnike, poslovnike, podzakonske akte. Vse to je v velikem zamahu priprave na uporabo. Ob tem se vsi sindikati skupno ubadamo s pripravo popravkov, ki bi razjasnili določene nejasnosti, nerazumevanja. Šele ko so po vztrajanju našega sindikata vsi v vodenju prometa prejeli svoj osebni izvod pravilnikov, so se začela pojavljati mnoga vprašanja. Tudi na izpitih je bilo precej vprašanj. Na žalost je ob tem popolnoma nerazumljivo stališče vodje sekcije za vodenje prometa Maribor, da izpiti niso namenjeni debatam o odprtih vprašanjih. Temu naj bi bile namenjene ure šolanja v prihodnje. S tem ni bila storjena nikakršna usluga železnicam ali korak v prid varnosti, je pa to pokazalo zorni kot gledanja na odgovorno opravljanje železniškega prometa. Čeprav je bilo na naše zahteve po dodatnem šolanju v začetku slišati polno nasprotovanja, češ saj ni tako velikih sprememb, se danes situacija korenito obrača. Popravkov je bilo predlaganih cel kup, veliko je bilo tudi sprejetih, le na objavo še čakamo. Brez tega so predpisi precej nejasni, zatorej je domneva o potencialno nevarnih predpisih dokaj realna. Zakaj pa na Javni agenciji za železniški promet v Mariboru ne želijo izdati popravkov, tega nam ne razkrijejo. Kakšni interesi so v ozadju, bo pokazal čas. Na dan, ko to pišem, je znano samo to, da smo vsi sindikati zahtevali jasne predpise, popravke, v nasprotnem primeru pa zamik začetka uporabe. Vemo, da se stari minister ni odzival, AŽP zatrjuje, da so predpisi varni, novi minister pa se z zadevo še ni seznanil. Ko boste to brali, bo verjetno že bolj jasno, kako in kaj. Trud, ki smo ga tudi sindikati vložili v postopke priprave predpisov, popravkov in v njih spoštovanje stroke, se vendarle kaže v tem, da so vsebine predlogov vsaj delno upoštevane, kar pomeni, da se sindikati še kako znamo ukvarjati tudi s strokovnimi zadevami. Vse, ki boste ob branju ali uporabi novih predpisov zaznali kakšne nejasnosti, pozivamo, da nam posredujete vprašanja, na katera bomo poskušali v najkrajšem času pridobiti kompetentne odgovore. Damjan Rak

Ko zaposlenega vprašaš, kaj mu predstavlja čas potovanja v službo in domov, bo dejal, da je to čas, ki ga porabi za to, da lahko opravi svoje delo, da zasluži svoj vsakdanji kruh. To je njegov pogled, njegova resnica. Resnica pa je, da je to njegov prosti čas. Ko istega tega zaposlenega vprašaš, kaj mu pomeni prosti čas, bo dejal, da je to igra z otroki, družinski izlet, počitek pred nočno izmeno. Vrag bi ga vedel, kdaj ima prav. In tukaj se prične naša zgodba. Nekoč davno smo pričeli »združevati delo« v takratnih TOZD-ih. Ker nismo imeli »botrov«, smo pač pristali, kjer smo, smo na nekih daljnjih postajah z obljubami, da dobimo delo na domači postaji, ko bo čas za to. »Starejši delavci bodo tačas odšli v penzijo«, so nam govorili. A so minevala leta, na železnici ni bilo potrebe po novih kadrih, mi pa smo še kar čakali. Minilo je leto, pet, deset in tako dvajset let. Pa so se na železnici začeli novi časi. Novi obrazi sindikalnega boja so nam pisali pisma in nam zagotavljali, da so na obzorju jasna vremena in nikakor se ne bo zgodilo, da bo nekdo šel po kruh vsak dan sedemdeset kilometrov in več, kajti zaposlovali bodo tam, kjer je potreba. Pa ni bilo tega mesec ali dva, ko je center za izobraževanje bruhnil nekaj novih sil. In, glej ga zlomka, vsi so se zaposlili skoraj v domačem kraju. Pa je prišlo naslednje leto, kadri pa so spet zapolnili »naša« mesta. Očitno je nekdo pljunil v lastno - beri našo skledo. Ta stari pa še kar potujemo. Samo za izračun: pot na »šiht« znaša 144 minut, krat 15 »šihtov« na mesec, je 2160 minut, na leto to skupaj znaša 25.920 minut ali drugače: v enem letu 432 ur, to je 18 dni. To je moj prosti čas, ki ga ne preživim v naravi, niti z družino, niti v družbi s prijatelji, temveč na poti v službo in iz nje. Tako razmišljam o takšnih anomalijah in njih avtorjih. Razvedri pa me stari rek našega velikega moža: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila. Zagotovo. Le otroci bodo odrasli, v osemnajstih letih prikrajšani za skoraj leto dni časa, ki bi moral biti naš prosti čas, pa je bilo to le potovanje v službo in nazaj. Danijel Motaln

AKTUALNO

ŽELEZNIŠKE POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO: POSTAJA PONIKVA V neposredni bližini vasice Slom, kjer se je rodil naš blaženi Anton Martin Slomšek, se nahaja železniška postaja Ponikva, ki je vmesna postaja na dvotirni elektrificirani progi Zidani Most Maribor (- Šentilj). Postaja Ponikva je poleg Rimskih Toplic in Brega še edina postaja četrtega ranga na glavni prometni progi Ljubljana - Zidani Most - Dobova in Zidani Most - Maribor. Da skrajno neupravičeno, bo, upam, nekaj prispeval tudi ta pričujoči članek. Postaja Ponikva je nam prometnikom ostala v spominu predvsem po številnih zaporah, ki so se tu vršile v preteklih letih. V letu 2006 je potekal temeljit remont postaje. Zamenjana sta bila celoten spodnji ustroj in zgornji ustroj postajnih tirov in vse kretnice. Novembra 2007 se je začela zapora več kot sedem kilometrov dolgega odseka desnega tira proti Dolgi Gori. Odjavnica Dolga Gora se v času remonta »spremeni« v postajo in zasede z vlakovnim odpravnikom. V februarju letos pa se je začel še remont levega tira na istem odseku. Skratka, kar nekaj let skupaj stalne zapore, in to zelo zahtevne. Nasploh je postaja Ponikva zaradi svoje specifike zelo obremenjena, kar zadeva zapore. Sosednji postaji sta proti Celju Grobelno in proti Mariboru Poljčane, ki so od Ponikve oddaljene 15 km. V smeri Poljčan sta še postajališče Ostrožno in že omenjena odjavnica Dolga Gora. Zanimiva posebnost je tudi situacija, ko se odjavnica Dolga gora »spremeni« v postajo, če je zapora levega ali desnega tira na odseku Poljčane -

Na Ponikvi je elektro sevanje dejstvo.

Dolga Gora. Takrat je postaja Ponikva, kljub temu da se zapora ne odvija na njej sosednjih odsekih, dejavno vključena v tako zaporo zaradi križanj, prehitenj. Samo v letu 2007 je bilo, za primer, 82 zapor. Na progi, kjer postajo dnevno prevozi med 100 in 120 vlakov, to seveda ni mačji kašelj. Še večji problem je, ker je

Fotograf: Miran Prnaver

na teh odsekih medpostajna odvisnost in je prepustnost proge precej manjša kot pri APB razmiku. Vse to kaže na to, da so obstoječi rangi postaj včasih lahko zelo krivični do zaposlenih, predvsem pa preživeti in ostanki nekih časov, od katerih se je marsikaj spremenilo. Postajna zgradba je bilo zgrajena

Zapore, potniška blagajna, telefoni, prometnikov vsakdan, vseeno oddelan z veseljem Fotograf: Miran Prnaver

AKTUALNO

v sedemdesetih letih prejšnjega stoletju in je starosti primerno solidno ohranjena in vzdrževana. Stoji sicer na robu postaje, in sicer pred prvo uvozno kretnico v smeri proti Celju, v tem smislu je nekaj posebnega. Zelo pa bode v oči strešna kritina, ki je še vedno salonitna, kar je zdravju škodljivo. Prav tako so salonitke še na sosednji zgradbi, kjer domuje nadzorništvo SVP. Prav

odpravniki so v videz postaje in izboljšanje delovnih pogojev vložili veliko svojega truda, idej, dela pa tudi finančnih sredstev. In kdo so ti pridni delavci? To je šest vlakovnih odpravnikov. Trenutno jih dela pet, saj je ena kolegica že dlje časa na bolniški. Vsi so zvesti člani našega sindikata. Sami ne nadomeščajo po drugih postajah, njim pa na pomoč po potrebi priskočijo

Več mesecev je bila Ponikva eno samo gradbišče.

tako bi bilo potrebno zamenjati okna na postaji in tla v prometnem uradu. Posebej je treba poudariti, da k urejenosti postaje in njene okolice veliko prispevajo zaposleni vlakovni odpravniki sami. Zelo lepo so si uredili čajno kuhinjo. Večino opreme in celo ploščice so kupili sami. Čajna kuhinja je v taki preobleki od leta 2004. Prav tako so uredili pisarno, kjer je nekoč delal šef postaje. V prometnem uradu so nabavili mizici za potniško blagajno. Za postajo so uredili park, kjer so bile nekoč smeti. Skratka, vlakovni

Fotograf: Miran Prnaver

vlakovni odpravniki iz Grobelnega in Šentjurja. Delo opravljajo po ruskem turnusu in se menjajo ob 6.20 (18.20) uri. Prometni urad je, tako kot vsi drugi, opremljen z novimi računalniki in fax napravo. Promet urejajo z vlakovnim dispečerjem v Mariboru. Postaja ima tri glavne tire in slepi tir 4/4a. Ponikva spada pod novo nadzorno postajo Grobelno. Vodja NP pokriva še postajo Šentjur in celotno progo proti Rogatcu in Imenem. Kot sem že omenil, je na postaji tudi nadzorništvo SVP.

Potniška blagajna je odprta nonstop. Vozni redi vlakov so dobri, saj je v obe smeri več ali manj taktni promet (vlak vsako uro). Večina potnikov so dijaki in študentje. Prvi se vozijo pretežno v Celje, drugi pa v Maribor in Ljubljano. Naj na koncu predstavim še svojega sogovornika. To je bil tistega dne (30. septembra) vlakovni odpravnik Dejan Golež. Dejan je rojen leta 1965 in se na delo vozi iz Maribora. Na železnici je od leta 1984. Začel je na postaji Slovenska Bistrica, vse od leta 1986 pa je zvest postaji Ponikva. V prostem času se rad posveča ribolovu. Prav tako pa mi zaupa, da v kratkem pričakuje naraščaj. Čestitamo! Ko sem odhajal s postaje Ponikve, me je spremljala misel in vtis, kako lahko zaposleni s svojim odnosom in delom veliko naredijo zase in pa predvsem za svoje podjetje. In to navkljub temu, da za to niso niti malo nagrajeni, navkljub sramotnemu dejstvu, da jim poslovodstvo niti odgovora na to ne privošči. Miran Prnaver

KAPO DOL

CENTER VODENJA PROMETA (CVP) MARIBOR Na območju Prometne operative (PO) Maribor je letos prišlo do bistvenih sprememb, saj je prišlo do poskusnega obratovanja »Daljinskega vodenja prometa Ormož – Hodoš« z računalniško podprtim sistemom – varnostno napravo sistema ILTIS.

Kvalitetno delo v prometni dvorani je pogojeno z urejenim kolektivom. Fotograf: Miran Prnaver

16. junija je bilo ob 13. uri v poskusno obratovanje predano daljinsko vodenje postaje Lipovci (prej bolj poznane pod imenom Beltinci). Prvega dne v juliju pa je začel poskusno delovati daljinsko vodeni promet še na izogibališču Ivanjkovci med postajama Ormož in Ljutomer ter na sami postaji Ljutomer. Izogibališče Ivanjkovci in postaja Lipovci sta od tedaj nezasedena, v Ljutomeru pa je delovno mesto zasedel pooblaščeni postajni delavec z omejenim delovnim časom.V CVP je bilo posledično vzpostavljeno novo delovno mesto TKo dispečer Ormož - Hodoš. Njegovo delovno mesto je v prenovljeni prometni dvorani na železniški postaji v Mariboru. Poleg njega so v prometni dvorani še starejši dispečer in dva vlakovna dispečerja. Pa na kratko predstavimo njihovo delo, delovno okolje in tudi kakšne probleme!

promet ponovno začne odvijati neprekinjeno, mečejo na odločitve izpred več let malo drugačno, sumljivo luč. Vsekakor je neprekinjena služba v smislu pretočnosti blaga, torej vlakov, veliko bolj racionalna, zato jo z veseljem pričakujemo.

Karel Muster, papir in tehnika Fotograf: Miran Prnaver

Vlakovni dispečer proge Pragersko – Središče vodi stvarni grafikon ter usmerja promet na svojem odseku. Prav tako vodi linearni grafikon za progo Maribor – Dravograd – Prevalje meja. V primeru odstopanj od voznega reda in izrednosti ter ostalih posebnosti vlakovni odpravniki na koroški progi dispečerju o tem poročajo in koordinirajo aktivnosti z njim. Kot zelo pereč problem mi Karel omeni pomanjkanje strokovno kvalitetnih kadrov, saj že od junija delajo kratki turnus (12/24 - 12/24). Primanjkujejo štirje dispečerji. V kadrovski službi potekajo razgovori z možnimi kandidati. Evidentiranih je štirideset vlakovnih odpravnikov, ki sedaj delajo na vseh rangih postaj. Velik problem pa je pomanjkanje izkušenj, ki jih ti kandidati potrebujejo za delo v CVP. Da izkušnje so eden zelo pomembnih faktorjev, kažejo primeri. Realna ocena, kritičnost, hkrati pa odraz dejanskega stanja.

Vlakovni dispečer Pragersko – Središče meja Vlakovni dispečer tega dne Karel Muster, ki je tudi sicer dolgoletno sindikalno aktiven, predsednik OO PO Maribor, mi pove, da na tem odseku prevozi dnevno približno 60 vlakov. V nočnem času je med 23. in 4. uro zjutraj nezasedena postaja Središče in se na odseku Ormož - Središče meja v tem času promet ne opravlja. Do prekinitve železniškega prometa je prišlo pred leti, izgovor je bil, da je to posledica enostranske odločitve o prekinitvi dela na čezmejni, hrvaški postaji Čakovec. Zadnje informacije o tem, da se na HŽ zelo aktivno trudijo prepričati vodilne na SŽ, da se na tem mejnem prehodu

TKo dispečer - progovni prometnik in vlakovni dispečer Ormož - Hodoš Na tem odseku prevozi dnevno med 50 in 60 vlakov, mi je povedal Srečko Lah, službujoči dispečer v času mojega obiska. Kot sem že v uvodu opisal, daljinsko vodi in ureja promet vseh vlakov in ves premik na izogibališču Ivanjkovci in na postajah Lipovci in Ljutomer (naloge kot TKo dispečer), postaje Ormož, Hodoš in Murska Sobota pa same vodijo promet (naloge vlakovnega dispečerja). Za daljinsko vodenje železniškega prometa ima za vsako postajo svoj monitor, kar seveda ni najbolj pregledno in

KAPO DOL

mora budno spremljati vse monitorje. Prav tako mora biti pri postavljanju voznih poti zelo natančen, saj so indikacije na monitorjih majhne in včasih kar težko opazne. Ena od velikih pomanjkljivosti ILTIS-a je namreč to, da se, ne glede na velikost monitorja, tirna slika ne da povečati, ostaja v programsko nastavljeni velikosti. Za sedanje čase tehničnega napredka nerazumljivo. To je eden od pokazateljev, da opremo kupujejo tisti, ki je ne bodo nikoli uporabljali in jim je zato očitno vseeno, kako deluje. Za svoj odsek vodi stvarni grafikon. Podatke pridobi od vlakovnih odpravnikov z zasedenih postaj in, kot posebnost in dodatna zahtevnost, z monitorjev za postaje, kjer daljinsko sam vodi promet. Pri tem se poslužuje tudi video nadzora na postajah, le-ta mu dodatno pomaga ugotavljati dogajanje in spremljanje prometa vlakov. Kot velik problem omeni precejšnjo zatrpanost proge, saj vlaki tudi do tri ure čakajo na postajah, ker mora ohranjati prostost tirov, ki imajo perone za vožnjo potniških vlakov. Tak primer je postaja Lipovci, ki ima dva tira in samo en peron, in je velik problem izvesti križanje, če gre za potniški vlak, kaj šele, če bi bilo potrebno križati dva potniška vlaka. Proga tudi ni opremljena z RDZ napravo (radiodispečerska zveza med dispečerjem in strojevodjo), in to predstavlja velik problem pri sporazumevanju. Čeprav je bilo dano zagotovilo, da bo RDZ, le-te ni. Pravzaprav je RDZ naprava nameščena na lokomotive in v dispečerskem centru, vendar pa je bilo vse samo trošenje denarja brez končnega učinka, ker na progi ni oddajnikov. Pomagajo si s sedanjimi GSM aparati na lokomotivah, za kar pa vemo, da ni verodostojno in ne dokazno, predvsem pa je namenjeno za vse kaj drugega kot za vodenje in urejanje železniškega prometa. Pojavljajo se določena območja, kjer signala ni. Poseben problem je postaja Hodoš. No, ne sama postaja kot taka, ampak tudi zaposleni predstavniki MAV (madžarskih železnic). Po mednarodnem sporazumu bi morali Madžari govoriti slovensko. Vendar je to samo prazna beseda na papirju, v praksi pa nič od tega. Težave odpravljajo s pomočjo prometnikov na Hodošu, ki vsaj malo obvladajo jezik sosednje države. Na te probleme se vseskozi opozarja, pred poletjem so zahtevali sestanek z odgovornimi na to temo. Zanimivo je, da so nekateri vodilni komaj čakali, da se o tem kaj resnega spregovori, drugi pa so izjavljali, da je vse OK. No, danes so sami sebi dokazali, da se motijo, ko so tam iz enakih razlogov zaposlili nekakšnega koordinatorja med MAV in SŽ, le-ta predvsem obvlada madžarski jezik, sčasoma pa bo zanesljivo obvladal tudi železniške posle. V pričakovanju teh rezultatov se tudi na Hodošu sprašujejo, kdo je lahko projektiral postajo s premalo tiri za vse potrebne dejavnosti, hkrati pa v obstoječe tire dovolil vgraditi betonske prage. Za te tire je namreč sedaj prišla odločba,

da se zaradi vgrajenih betonskih pragov ne sme izvajati premika z odbijanjem vagonov in lovljenjem z zavorno coklo. Kje so bili vsi vrli strokovnjaki do sedaj, od začetka gradnje dalje? Kje je njihova odgovornost? Vlakovni dispečer Zidani Most - Maribor - Šentilj meja Odsek, ki ga ureja in v prometnem smislu vodi ta vlakovni dispečer, je dolg celih 106 km proge, od tega večina dvotirne. Za ves odsek vodi stvarni grafikon. Na tako dolgem odseku je v istem času tudi po več predvidenih (pričakovanih) zapor. Moj pogled na en tak grafikon mi takoj da vedeti, da ob taki frekvenci vlakov ni možno prepeljati niti muhe, kaj šele kak vlak več. Pa tudi nepredvidene (nepričakovane) zapore so na dnevnem redu. Vzroki za nepričakovane zapore so poleti predvsem »zvite tirnice«, pozimi pa težave na kretnicah, velik delež teh zapor pa je tudi zaradi napak, poškodb vozne mreže. Res pa je, da delovanje ostalih signalno-varnostnih naprav, predvsem zapornic, poteka dokaj nemoteno, tudi po zaslugi kvalitetnega vzdrževanja. Vlakovni dispečer preko RDZ naprav vzpostavlja zvezo med delavci vleke in vodenja prometa in pogovore za potrebe samih strojevodij na lokomotivah. Z uvedbo GSM mobilnih telefonov na lokomotivah je nekako postal še delavec v telefonski centrali, kar je seveda nesprejemljivo. Dispečer mora dobro planirati vožnje vlakov, ker prihaja do zatrpanosti postaj. Posebej to velja za postajo Pragersko, ki za smer Hodoš zaradi pomanjkanja dizel lokomotiv ne more sprejemati vseh ponujenih vlakov. Postaja Pragersko ima lahko na postaji do štiri, pet vlakov, potem pa je potrebno vlake zadržati na drugih postajah. Za take situacije so glede na dolžino tirov in opremljenost primerne postaje Poljčane, Ponikva, Šentjur, Celje in Rimske Toplice, malo manj pa Laško in Slovenska Bistrica. Posledično se v takih situacijah rušijo turnusi strojevodjam, zamikajo se predvideni obrti lokomotiv, nastaja vse drugo, samo vozni red ne več.Vlakovni dispečer sodeluje tudi z elektro napajalnimi postajami (ENP). Pri večjih obremenitvah, vlakih z maksimalno bruto maso, je potrebno včasih na posameznih specifičnih odsekih spremljati tudi ta element vlakov in glede na konfiguracijo proge in ob poznavanju ter upoštevanju stanja ENP in obremenitev vozne mreže ustavljati vlake na postajah. Glede na to, da omenjeni odsek dnevno prevozi med 120 in 150 vlakov, je torej dela, po besedah mojega sogovornika Andreja Žurana, več kot dovolj. Vlakovna dispečerja in TKo dispečer menjajo svoja delovna mesta vsakih šest ur in tako krožijo tudi iz dnevne v nočno izmeno in obratno. Skratka, kjer v dnevni končaš, v nočni nadaljuješ na naslednji poziciji.

KAPO DOL

Starejši dispečer PO Maribor Moj zadnji sogovornik je bil Hubert Kršič, ki ima za seboj že 33 let železničarskega staža. Kot starejši dispečer vodi in nadzira vlakovna in TKo dispečerja in promet na svojem področju (PO Maribor) in je vodja izmene v CVP. Je konstruktor dnevnega voznega reda, ureja in pripravlja spremembe v vlakovnem prometu. Planira odpravo tovora, odpravo izrednih pošiljk, pripravlja instradacijo izrednih pošiljk, sestavlja plan voženj progovnih vozil, ki vozijo kot vlak in podobno. Daje soglasje na vlakovni promet, v zvezi s prometom pa sodeluje s PO Ljubljana in PO Postojna (PO - prometna operativa) in železnicami Avstrije, Hrvaške in Madžarske. Turnus lokomotiv usklajuje z nadzornikom lokomotiv in osebja SVV v Mariboru. Pri potniških vlakih ni večjih problemov, veliko težav pa je s tovornimi vlaki, ki so, kar zadeva vozni red, zelo neredni (zamujeni in predčasni). To vse povzroča na kupe klicev, želja, vprašanj, bolj ali manj uspešnega operativenga dogovarjanja in reševanja prometne situacije. Njegov osebni predlog, pa tudi mnogi drugi o tem že dolgo na glas razmišljajo, je, da bi bil zaradi lažjega dela in usklajevanja turnus strojevodij takšen, kot je v vodenju prometa (12/24/48). Ne turnus, opredeljen na vozni red in vlake ali lokomotive, ker se vozni red enostavno nikoli ne izvaja brez velikih odstopanj. V Mariboru so trenutno štirje starejši dispečerji, tako da kar dva primanjkujeta. Zato se pojavljajo nadure in prenosi

Starejši dispečer Hubert Kršić ima izkušnje, ki štejejo. Fotograf: Miran Prnaver

ur, neizkoriščen dopust, preobremenjenost, predčasna iztrošenost in večji rizik za okvaro zdravja. Sicer pa so delovni pogoji sedaj dobri, še važnejši pa je podatek, da so odnosi med zaposlenimi v prometni dvorani zelo dobri in korektni. In ta zadnji podatek je dobra tolažba in protiutež za vse probleme, ki so bili našteti zgoraj. Miran Prnaver

NOVA TEHNIKA – STARA ADMINISTRACIJA V tem prispevku bi vam rad predstavil zahtevo Potniškega prometa pri primopredaji potniške blagajne. Primopredaja potniške blagajne na postaji, ki vrši odpravo potnikov na t.i. MT (mobilnih terminalih), se opravi na obrazcu K-41. Osnova za obračun je izpis prometa, ki ga izstavi MT. Na izpisu MT je zabeleženo začetno stanje, ko se je prodaja začela, in končno stanje, ko je bil opravljen obračun. Sedaj pa se s strani vodstva Potniškega prometa zahteva, da se še DODATNO, ročno vpisuje te podatke v obrazec »Zapisnik o izmenski primopredaji potniške blagajne« v rubriko K-2EL. S tem DODATNIM vodenjem se ne pridobi nič novega, kar bi pomembno vplivalo na poslovanje blagajne. Podvajanje podatkov samo dodatno obremenjuje že tako preobremenjene vlakovne odpravnike na postajah, kjer se vrši prodaja vozovnic preko MT. Primopredaja potniške blagajne je namenjena za pravilno predajo denarja med službujočimi vlakovnimi odpravniki, ne za dodatno delo nadzora nepomembnih ali podvojenih evidenc! Če si kdo želi administrativnega dela, ker drugega nima početi, naj raje pride na postajo in prodaja vozovnice. Lahko si tudi piše dvojne papirne evidence, če mu bo to po volji. Morda

bo le tako spoznal, še enkrat poudarjamo, da imajo vse podatke že zabeležene v obračunu MT. Morda pa ne verjamejo tako drago plačani računalniški opremi? Damjan Rak

Računalniku birokrati očitno ne verjamejo ali pa je drago plačan program nezanesljiv! Fotomontaža: Damjan Rak

AKTUALNO

MEJNIKI V ŽELEZNIŠKEM PROMETU O opravljanju železniškega prometa na mejnih železniških postajah vse premalo vemo in seveda vse premalo poznamo tako težave kot značilnosti takega dela. Zaradi tega je potem tudi malo kvalitetnih rešitev, pred tem pa posluha. O postaji Jesenice in tegobah tamkajšnjih prometnikov smo v preteklosti pač veliko pisali. Večina vas ve, kako dolgo in težko, zapleteno bitko za izplačilo mejnega dodatka so in mi z njimi bojevali. Tisti, ki so na njihov račun bili tudi deležni izplačila, verjetno tega nimajo več v spominu. Nove tegobe so na Jesenicah prisotne od uvajanja inter-operabilnih vlakov in vlakov na tehnično zaupanje. Na papirju, se pravi voznem redu, dopisih in brzojavkah je vse nekako imelo rep in glavo, dejansko stanje pa je vse kaj drugačno. Leto dni urejanja stanja vlakov, dogovarjanje o odstavljanju tovora, preranžiranju vlakov, dogovarjanja o loko-motivah, ki so in spet niso interoperabilne, pa vlaku, ki zamuja, in o strojevodjinem času za obvezen odmor, vse to je jeseni pretilo, da bo še slabše. Na avstrijskih železnicah so se namreč odločili, da umaknejo svojega predstavnika s postaje Jesenice. Njihovo podjetje za vodenje prometa je namreč njihovim prevoznikov postavilo jasen ultimat: za delo v vodenju prometa skrbijo oni, za prevozniške posle pa prevozniki sami. Tega jim država več ne bo omogočala brezplačno. Prometniki na Jesenicah pa so glavnino poslov s sosednjimi železnicami urejevali s posredovanjem avstrijskega prometnika na Jesenicah. Z umikom z Jesenic je vse njegove naloge prevzela Slovenija. Kdo in kako, to pa je posebno poglavje. Posebej ob sledečih dejstvih, ki so postala jasna po seznanitvi in preučitvi vsebine grafičnega prikaza sprememb načina opravljanja dosedanjega dela vlakovnih odpravnikov SŽ na mejni postaji Jesenice. Pri tem so bili dodatno

predstavljeni še sledeči podatki: 1. da na mejno postajo Jesenice za potrebe urejanja železniškega prometa s strani Öbb dnevno redno prejemajo pisne podatke o planu prometa vlakov z navedbo številk lokomotiv in predvidenimi obrti lokomotiv na nasprotne vlake; 2. da se podatki o številki lokomotive na posa-meznem vlaku, prejetem v planu prometa vlakov, razlikujejo od podatka v informacijskem sistemu Öbb, kot tudi od dejanskega stanja, kar se ugotavlja ob prihodu vlaka na postajo Jesenice; te težave so prisotne najmanj pri 30 % vseh tovornih vlakov dnevno; 3. d a s e d n e v n o r e d n o menjavajo lokomotive pri 80 % vseh tovornih vlakov, ki so sicer opredeljeni kot interoperabilni, kar pomeni direktno nasprotje definiciji o vožnji interoperabilnih vlakov, o čemer se dnevno redno sestavlja poročilo, mesečni zbir teh podatkov pa se redno mesečno dostavlja na Sekcijo za vodenje prometa Ljubljana, kjer so ti podatki na voljo; 4. d a z g o r n j e t r i t o č k e posledično povzročajo ogromno dodatnega dela predvsem vlakovnim odpravnikom kot tudi post-ajnemu premikalnemu, vozovno tehničnemu in strojnemu osebju SŽ na postaji Jesenice in širše, to delo pa z voznim redom in tehnološkim procesom ni predvideno. Upoštevajoč vse zgoraj našteto, vlakovni odpravniki postaje Jesenice kot tudi Sindikat železniškega prometa Slovenije izkazujejo vso podporo predvi-denim spremembam sporazuma in posledičnim drugačnim nalogam, če bodo te opredeljene in

tudi izvajane na način, kot se jih predvideva. Poznavalci vedo, da se po slovensko Avstrijci stežka pogovarjajo. Zato je vnaprej bilo jasno, da bo za komunikacijo nujno potrebno znanje nemškega jezika. Vprašanje je bilo, kdo na SŽ je tisti, ki je za kakšno stvar postavljen, odgovoren in plačan. Do sedaj so vse delali prometniki, postavljeni in plačani pa so bili še mnogi drugi. Opciji sta bili samo dve: ali delo opravijo tisti, ki so za to plačani, ali pa delo opravijo prometniki za primerno dodatno plačilo. Odločitev odgovornih je temeljila predvsem na podobnem razmišljanju kot pri kolegih v Avstriji pa tudi na novih predpisih, ki zahtevajo strogo ločevanje obveznosti na strani upravljalca in na strani prevoznikov. Tako je delo sedaj določeno na način, da se vse, kar je neposredno vezano na opravljanje železniškega prometa med sosednjima železniškima upravama, izvaja s strani prometnika SŽ na Jesenicah, vse, kar pa zadeva dela na strani prevoznika, pa opravlja v njegovem imenu centralna transportna operativa – CTO v Ljubljani. Zavedajoč se morebitnih težav s tega naslova, smo skupaj s prometniki na Jesenicah poslovodstvo opozarjali na nujno potrebno resno obravnavanje problematike. Morda na začetku premalo resno vzeto, se je sedaj izkazalo, da smo imeli še kako prav. Zato je prisotnih še nekaj težav, ki pa se rešujejo sproti. Izjemoma ali končno vendarle v prid prometnikom.

Damjan Rak

COKLA

POSTAJNA ZGRADBA MOŠKANJCI

Moškanjce, sta me spremljala predsednik SŽPS OO Pragersko Borut Jug in postajni zaupnik Danijel Prejac. Na postaji nas je toplo sprejel službujoči vlakovni odpravnik Ivan Horvat. Med pogovorom izvem, da je bil na postaji opravljen temeljit remont. Remont (zapora) se je začel v lanskem letu in, žal, do danes še ni povsem končan. Zamenjani, v celoti prenovljeni so bili postajni tiri (sedaj so dolgi skoraj 800 m), vgrajeni izvozni signali, ki pa še niso povezani z varnostno napravo. Zgrajen je tudi nov sodoben peron. Žal je trenuten dostop do njega kar med drevjem po travi in blatu. Nov podhod pod tiri je tudi zgrajen, a še ne predan v uporabo. Skratka, stvari napredujejo in lahko pričakujemo, da bodo slej ko prej začrtane zadeve dokončane. Precej slabša slika pa je s postajno zgradbo. Na zunaj je sicer solidno urejena. Nova strešna kritina, prepleskana vrata in okna, klima naprava, za piko na i manjka še fasada ali omet. Ko pa stopimo v notranjost, pa smo v središču problema. Kljub številnim obljubam je zadeva porazna. O tem sicer najbolje pričajo priložene fotografije, pa vendar ne bo odveč še malo komentarja. V prometnem uradu je povsem stara in neprimerna oprema (npr. potniška blagajna). Večina opreme je stara 30 in več let. Na mestu, kjer je bil prej »blok«, sedaj zijajo surova tla z luknjami, kamor je bil pritrjen blok, okoli oken ostajajo lepo vidne posledice, da se je tukaj pred kratkim nekaj obnavljalo in »ometavalo«. Skratka, ko prideš v prometni urad, imaš bolj občutek, da si prišel v neko delavnico, kakor pa v prostor, kjer se vodi in ureja promet. Strinjam

se s sogovorniki, da ima marsikdo od nas doma bolje urejeno delavnico ali garažo, kot je ta prometni urad. Res ne vem, kaj si misli potnik (posebno, če ni domačin), ko vidi ta prostor. Pa pojdimo naprej v čajno kuhinjo. Vsa oprema v njej je privatna oziroma od službujočih vlakovnih odpravnikov. Luč gori, ne dela pa termoakumulacijska peč, ker v vtičnici ni elektrike. Prav tako ni elektrike (ogrevanja) v čakalnici, ki zaenkrat še ni prehladna, glede na letni čas pa to ne bo dolgo veljalo. Vzrok, da ni elektrike, je, da je le-ta prešibka oziroma neustrezna za porabnike (peči). Že večkrat obljubljeno, pa še vedno nerešeno. V čakalnici bi bilo potrebno poleg že nameščenih napisov dopisati še »Pazi, omet odpada!«, in to dobesedno. Upal sem, da bo v naslednjem prostoru – garderobi – kaj boljše, pa zopet novo razočaranje. V enem prostoru garderobne omarice za službujoče, skupaj z lopatami, samokolnico, signalnimi loparji in še marsičem, kar ni za v garderobo. Da pa ne bo slišati samo kritike, moram zapisati, da sem opazil tudi en zelo urejen in povsem prenovljen prostor na postaji. Relejna postaja SV službe je res v prostorih, kot se spodobi. Lepo, da imamo na železnici skrb za naše naprave. Še lepše pa bo, ko bomo, vsaj kar zadeva postajo Moškanjci, podobno skrb začutili in opazili tudi za naše zaposlene. Zaposleni in sindikat vedno znova opozarjajo

Fotograf: Damjan Rak

Postaja Moškanjci je vmesna postaja na progi Pragersko Središče (Hodoš). Dnevno postajo prevozi približno 60 vlakov in je uvrščena v četrti rang. V smeri Ormoža je še izogibališče Cvetkovci, ki naj bi bilo po končanem remontu vodeno s postaje Moškanjci. Ko sem obiskal

Imate tudi vi v vaši garderobi komplet orodja ? Fotograf: Miran Prnaver

COKLA

Sicer pa smo železničarji potrpežljivi in upamo samo, da se bo tudi res kaj premaknilo. V tem dobronamernem smislu je bil napisan tudi ta članek. Miran Prnaver

Fotograf: Arhiv SŽPS

Sekcijo za vodenje prometa Maribor na res neprimerne pogoje na postaji. Žal nejasni izgovori dajejo vtis, da zahtev delavcev, ki so samo odraz neurejenega stanja, odgovorni v sekciji ne zmore ali ne zna realizirati na relaciji do izvajalcev. Dane so bile zadnje obljube, da bodo vsaj najnujnejše zadeve sanirane do konca oktobra.

Nekoč je tu stal postavljalni blok, sedaj pa že dolgo, predolgo nič. Fotograf: Miran Prnaver

Ekološke smerne table Fotograf: Miran Prnaver

Veliko izmen v gradbenih razmerah so Ivan in sodelavci oddelali, vse z razumevanjem, potem pa je enkrat vsega le preveč! Fotograf: Miran Prnaver

Evropska sredstva za rekonstrukcijo postaje – bo EU tudi tu kontrolirala, kam je šel in kam bi moral iti njihov denar? Fotograf: Miran Prnaver

SINDIKALNO POVEZOVANJE

Poljska – ohranjanje tradicije

Remont poljske proge - mehanizirana obdelava spodnjega ustroja Fotograf: Matjaž Skutnik Foto Boštjan Bizjak

V mesecu septembru smo se na povabilo sedaj že starih kolegov s Poljske, tamkajšnjega prometniškega sindikata, udeležili njihovih športnih iger. Naša štiričlanska ekipa se je na obali baltskega morja, 30 km od Gdanska predstavila na zelo visokem nivoju. V športnih tekmovanjih smo bili vseskozi med boljšimi ekipami, v družabnih aktivnostih smo bili vidno opaženi, na strokovnih srečanjih z njihovimi najvišjimi vodilnimi pa smo dokazali, da se še kako razumemo na železnico, njene tranzicijske težave in sodobne izzive. Na teh področjih smo pravzaprav na zelo podobni poti. Poljska je le 20-krat večja, zato je tudi dimenzija njihovih prog temu primerna, temu pa sledijo tudi podobne, predvsem infrastrukturne težave. Desetletja zanemarjanja prog se sedaj še kako poznajo. Od njihovih 21 000 kilometrov prog je 3 000 km nevoznih. No, v Sloveniji imamo skupno 1 250 km vseh prog. Od

nekoč 450 000 železničarjev, jih je sedaj še »samo« 120 000. Nekoč ene Poljske železnice so danes preoblikovane v več kot 100 podjetij z zelo različnimi dejavnostmi. Ogromno se gradi, prenavlja proge in postaje, preti pa

jim tudi konkurenca prevoznikov, predvsem iz Nemčije. Rusija je pač velikanski trg, ki ima svojo pot čez poljsko ozemlje. Kot zanimivost naj povem, da se ob vseh gradbenih posegih tudi zamudam zaradi tega ne da izogniti. Če vemo, da so pri njih daljave vse kaj drugačne kot naše, potem je jasno, da so tudi medpostajni odseki daljši, križanja pa zato z večjimi zamudami za vlake. Vendar so se zanimivo znašli. Na vseh vlakih so razdeljeni prospekti, ki podrobno, pozitivno predstavljajo dosežke poljskih železnic na področju velikih gradbenih posodobitev železnice. V prospektu so navedene relacije, kilometri, roki dokončanja del. Navajajo še skupne stroške, odstotek lastnih, proračunskih in evropskih sredstev. Slednje dosegajo višino sredstev do 84 % celotnih projektov. Na koncu pa se v tem upravičeno bahavem

Sindikat prometnikov Poljske Fotograf: Damjan Rak

SINDIKALNO POVEZOVANJE

Na drezini - za ekipo SŽPS Fotograf: Damjan Rak

Oleg Motika in Damjan Rak na poti mednarodnega povezovanja na neskončni peščeni plaži Baltika Fotograf: Matjaž Skutnik

prospektu še opravičijo vsem potnikom, ker imajo zaradi teh pozitivnih del vlaki zamude. Zelo pretkano, prefinjeno, vendar pa tudi učinkovito. Poljaki so ponosni, ker se jim proge modernizirajo, ker jim velik del sredstev prispeva Evropa, če pa so zaradi tega vlaki malo zamujeni, pa nič hudega. Recept za posnemanje. Smo pa spoznali tudi samo mesti Gdansk in Varšavo, znameniti polotok Hal in predvsem preprosto, prisrčno gostoljubje Poljakov. Prekrasno doživetje, hkrati pa dostojna predstavitev našega sindikata. Ekipi Slovenije in Hrvaške s prijaznima prevajalkama Fotograf: nekdo s Poljske

Direktor je, potem ko je bil operiran, predsedniku sindikalne podružnice poslal e-mail: "Kako v podjetju poteka delo in poslovanje brez mene? Kdo opravlja moje delo? Pazite, da sedaj, ko mene ni, ne bo kakšnega štrajka. Vrnem se hitro!" Predsednik sindikalne podružnice mu je odgovoril: "Vaše delo smo si razdelili takole: na poslovna kosila hodi Peter, golf igra Rajko, vašo tajnico pa položim kar sam. Bodite brez skrbi: stavkali ne bomo, dokler se ne vrnete. Zato nič ne hitite!«

AKTUALNO

REGISTROFONI Čudežne napravice, ti registrofoni. Nekoč so jih skrivaj nameščali na posamezne naprave, le redki so vedeli, ali se pogovori snemajo, še manj jih je vedelo, kdaj so se predvajali, poslušali posneti pogovori. Bila je to naprava, ki je, podobno kot registratorji uporabe števcev na postavljalni mizi, služila predvsem kot neka tiha grožnja, sekira, ki je vseskozi visela nad vratovi prometnikov. Dolgo časa je bilo potrebno, da so tako prometniki kot tisti, ki nas nadzirajo, doumeli, da je registrofon pravzaprav zaščita prometnika. Nekoč magnetni trakovi, danes digitalna tehnika. Nekoč 72 ur, danes skoraj trajno, se shranijo različni posneti pogovori. Nekoč skrivnost, danes vnaprej zapisan podatek, kje in kaj se snema. Vendar pa je danes ta tehnika po svoje na zelo tankem ledu. Po Zakonu o varstvu osebnih podatkov je namreč tudi tak zapis posnetega pogovora v kategoriji zaščitenih osebnih podatkov, s katerimi se lahko razpolaga pod posebnimi pogoji in samo v določenih situacijah. Naši interni predpisi tega področja še niso uspeli absorbirati, vgraditi, čeprav je zakon že kar nekaj časa v veljavi. Pri tem je za službene pogovore med zaposlenimi, ki so seznanjeni, katere naprave snemajo, morda delno pravnoformalno pokrito, zagotovo pa je nerešeno področje pogovorov s tistimi, ki niso seznanjeni o tem, da se njihov pogovor snema. Srčno upamo, da bo po več kot letu dni vztrajnega opozarjanja na to dejstvo pravna služba SŽ vendarle pokazala, da se trudi urejati tudi zadeve, za katere so pristojni zaradi narave stvari. Pri tem je seveda pomembna vloga službe za notranjo kontrolo, ki mora dojeti, da se morajo tudi pri njih držati zakonov. Morda novo dejstvo pa je stanje, ko se je začelo ugotavljati, da zapisi v Postajnih poslovnih redih, ki navajajo, kaj in kako se snema, dejansko ne držijo. Postavlja se vprašanje, čemu naj

potem prometnik sploh verjame. Primeri nekaterih zadnjih izrednih dogodkov, kjer se je ravno z reprodukcijo registrofonskega zapisa dokazala nedolžnost prometnika, so seveda zadosten razlog, da se registrofoni sprejemajo kot pozitivna naprava. Seveda pa morajo pristojne službe vedeti, kaj kje in kako deluje. Sicer bi se kaj kmalu lahko zgodilo, da se bomo vrnili v čase, ko smo prav vsako besedo zapisovali. O odgovornosti za zavajanje uporabnikov in nespoštovanje Zakona o varstvu osebnih podatkov pa bo potrebno tudi začeti razmišljati. V kontekstu nejasnega delovanja oz. snemanja registrofonov se postavlja tudi vprašanje uporabe mobilnih telefonov, nameščenih na motornih vozilih za posebne namene (TMD, snežni odmetalniki, rolbe in Unimog) in na vlečnih vozilih (lokomotive, motorniki in motorne garniture), ki so v uradni uporabi od začetka oktobra dalje. Čeprav je določeno, da se mobilni telefoni uporabljajo v vodenju prometa samo izjemoma, je jasno, da se uporabljajo vse bolj, saj je v dežju, snegu in drugače težko pričakovati, da se bo strojevodja odpravil do telefonske omarice ob progi, če ima mobilni telefon pri roki. In to ne na svoje stroške. Zagotovo pa je vprašanje dokazovanja izdanih odredb, če si prepričan, da registrofon deluje, dejansko pa temu ni tako. Pričakovati, da bo vedno vsaka beseda, še posebej v kakšnih kritičnih situacijah, zapisana, pa je nerealno in predvsem časom in tehničnih rešitvam, ki so na razpolago, neprimerno. Zatorej previdno pri pogovorih, lahko vas snemajo, poslušajo, ko tega ne bi smeli in lahko ni posneto ravno tisto, kar ste ves čas mislili, da je. Damjan Rak

Z VLAKOM V PULJ, ŽAL S PRESEDANJEM! Letošnjega poletja je zaradi neuspelega dogovora med Slovenskimi in Hrvaškimi železnicami žal odpadla direktna vožnja motornika SŽ 711 od Ljubljane do Pule. Mercedes je tako vozil le do meje, do postaje Buzet, kjer so bili potniki primorani presesti na motornik HŽ 7122, t. i. »šveda«. Z vidika potniškega prometa katastrofa, če pa na zadevo pogledamo

Postaja Podgorje, »zatrpana« s potniškimi vlaki Fotograf: Tilen Šetina

skozi ljubiteljske oči, pa vse skupaj niti ni bilo tako slabo. Namreč, zgodili sta se dve zanimivi stvari. Po prihodu v Buzet se je motornik 711 od vlaka 1472 kot strojni vrnil do Podgorja, kjer je bil gariran ves dan. Ker pa tudi par lokalnih potniških vlakov št. 7705/7704, ki popoldan pelje iz Divače do Buzeta ter nazaj, vozi v sestavi mercedesa, se je tekom celega poletja, vsak delovni dan, zgodil dokaj nenavaden prizor: Na mali idilični kraški postaji Podgorje, kjer lahko število vlakov v enem dnevu preštejemo na prste obeh rok, sta se dvakrat dnevno znašla kar dva motornika SŽ 711! Vsekakor prizor, vreden svoje fotografije! Neobičajno je bilo tudi zvečer v Buzetu, ko je vlak 1473 zasedel kar dva tira; na drugem je bil šved iz Pule, na tretjem mercedes za Ljubljano. Zvečer pa v Buzetu še en motornik, ki služi za pokrivanje

V Buzetu prava gneča, vsi tiri polni Fotograf: Tilen Šetina

lokalnih vlakov na istrski progi. Zaradi vlaka 1473 se je moral umakniti na prvi tir, tako da je bila postaja v Buzetu polna kot le redkokdaj; na vsakem od njenih treh tirov je stal po en motornik! Tilen Šetina

AKTIVNOSTI SINDIKATA

Akademija Eva- seminar na Bledu Že drugi seminar v organizaciji akademije EVA iz Nemčije je prinesel zelo sproščeno debato o tem, katera so vsa področja, ki bi morala zanimati sindikate. Kot temeljno gradivo smo imeli dokument SŽ o reformi železnic in liberalizaciji evropskega trga na tem področju. V posameznih poglavjih smo ugotavljali, da je za sindikat še kako pomembno, da ve načrte podjetja v prihodnje, v smeri razvoja, ključne razvojne usmeritve, strateške cilje, pomembno je, da se sindikat ukvarja tudi z generalnimi večletnimi pogodbami, kot na primer nakupa energentov, saj to pomeni kazalce stroškov podjetja. Načrti rasti podjetja so ravno tako pomemben segment, produktivnost, ki izhaja iz tega, stroški. Skratka, filozofija, da se na SŽ sindikati vse preveč vtikajo v poslovanje podjetja, je na tem seminarju padla v vodo. Še premalo gledamo pod prste managerjem, premalo skrbimo za nadzor nad pogodbami, predvsem tistimi, ki so v stroških lahko ravno tiste, ki povzročajo omejevanje možnosti rasti plač. Poučna znanja, ki jih bo potrebno vnovčiti tudi v prihodnje. Prihajajo ravno pravi časi za temeljite razmisleke, kako naprej. O.R.S.A. - Italija O italijanskih železniških sindikatih vemo v glavnem samo to, da vseskozi stavkajo. Pa se močno motimo. Srečanje s predstavniki politično neodvisnega sindikata italijanskih železnic O.R.S.A. (Organizzazione sindikatao - autonomo) nam je v tem segmentu delno odprlo drugačne poglede na stanje pri njih. Ko smo jih Foto Tilen Šetina gostili v Novi Gorici, smo si izmenjali predvsem generalne podatke o organiziranosti podjetij, sindikatov, stanju. Zanimivo, da se tudi pri njih pozna odmiranje stranskih prog in pretirano poudarjanje koridorskih prog. Tudi oni ugotavljajo, da to pomeni umiranje lokalnega gospodarstva. Ker se tudi oni resno pogovarjajo s kolegi iz Francije, Španije in ostale zahodne Evrope, bomo te stike samo še nadgrajevali. Mladi in sindikalno članstvo »Samo zato, ker si mlad, še ne pomeni, da si brez moči, vpliva, v resnici si eden izmed 2 milijard prebivalcev na Zemlji v starosti med 18 in 35 leti. LAHKO imaš VSO MOČ, ki jo potrebuješ! Vendar ne sam in samo, če se organiziraš. Mladi ljudje so močni, vendar pa tudi zelo ranljivi, posebej pri delu. Delavci rabijo zaščito, zato so ustanovili sindikate. Zato obstajamo tudi mi. Tudi ti potrebuješ sindikat. Naš sindikat. Zavračajte poceni reklame za slabo plačano, nizkotno delo brez pravic, brez delovne zaščite, brez dopusta.« Mladi iščejo začasne zaposlitve. Vendar to ne pomeni, da so brez pravic. Nekateri radi delajo 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Vendar to ne pomeni, da morajo biti prisiljeni v to! Mladi so prilagodljivi. Vendar to ne pomeni, da so potrošni material! Mladi imajo radi izzive. Vendar to ne pomeni, da so brez zaščite! Mi vsi želimo živeti, kot sami hočemo! Mi vsi potrebujemo zaščito, da to dosežemo! Bodite močni, organizirajte se. Pridružite se nam! Povzeto po brošuri ITF.

AKTUALNO

STOP - PREDNOST IMA ŽIVLJENJE! Akcija Slovenskih železnic pod tem naslovom je ena prvih te vrste. Po dolgem času je pod pokroviteljstvom ministrstva za promet in ob sodelovanju sveta za preventivo in varnost v cestnem prometu, zveze šoferjev in avtomehanikov, policije, ministrstva za šolstvo in šport, Prometnega inšpektorata RS (PIRS), verskih in lokalnih skupnosti ter železničark in železničarjev javnost začela jasno opozarjati na nevarnosti pri prečkanju železniške proge. Premnoge tragične nesreče na nivojskih potnih prehodih, kjer je promet zavarovan samo s cestnimi prometnimi znaki, so bile tudi v medijih vedno opisane kot »nesreče na nezavarovanih potnih prehodih«. S to akcijo se je med drugim poskušalo udeležencem v prometu in javnosti pokazati na tovrstno napačno interpretacijo. »Andrejev križ«, tako pogosto prezrt, predstavlja zavarovanje, ki ga vozniki morajo upoštevati. Sicer so najmanj v prekršku, če ne na odbojnikih prihajajočega vlaka. Koliko se jih je tega zavedlo, bo pokazal čas. Res pa je, da bi ministrstvo moralo trše prijeti tudi vse tiste projektante in lobiste, ki dovoljujejo vedno nove nivojske prehode, namesto tega bi se lahko gradili nadvozi ali podvozi. Število potnih prehodov, na primer na kamniški progi, očitno zaradi nemoči pred zahtevami lokalne skupnosti in še koga raste, čeprav se tragedije ponavljajo. Drugačen, pozitiven primer je izgradnja nadvoza v Štorah in pri Sevnici, kjer je sedaj laže dihati tako strojevodjam kot voznikom na cesti. Stroški izgradnje izven nivojskega prehoda so, glede na stroške vzdrževanja obstoječih prehodov, za lokalno skupnost na dolgi rok sprejemljivejši. Brez cene krvnega davka, ki preti na progi. Zato se pred prečkanjem proge, tudi če imate pred seboj samo Andrejev križ, ustavite, stišajte radio, poglejte levo in desno, nato pa prečkajte progo. Zapomnite si: »Vlak je vedno hitrejši!« Damjan Rak

AKTUALNO

SRECANJE LOKALNIH CASOPISOV V petek, 17. oktobra, je v Slovenski Bistrici potekalo 11. srečanje lokalnih časopisov Slovenije. Gre za tradicionalna srečanja novinarjev, urednikov in drugih sodelavcev lokalnih časopisov. Srečanja so se začela leta 1997 v Rogaški Slatini in potekajo vsako leto (le leta 2006 srečanja ni bilo) v različnih krajih in v organizaciji različnih časopisov. Letos je bil organizator tednik Panorama iz Slovenske

srečanja zelo dobrodošle za naše delo vnaprej. Tako sva se letošnjega srečanja na povabilo našega zelo aktivnega strojevodskega kolege gospoda Stanka Lazarja udeležila domačin Danijel Motaln in spodaj podpisani. Prisoten pa je bil tudi dopisnik tednika Panorama in član našega uredniškega odbora Marjan Mally. Srečanja, ki je potekalo v viteški dvorani na gradu, so se udeležili

Pozitivna naravnanost lokalnih medijev. V razpravi je prevladala ugotovitev, da imajo lokalni mediji še veliko neizkoriščenih potencialov, ključnega pomena za kredibilnost pa je avtonomnost teh medijev; tako uredniška, finančna kot politična. Srečanja se je popoldne udeležil predsednik republike dr. Danilo Türk in v nagovoru poudaril pomembnost lokalnih medijev v našem prostoru. Po končanem uradnem delu je sledil še družabni del v gostišču Emavs. Prihodnje leto v jeseni bo naslednje srečanje v Žužemberku.Vsi, ki smo se srečanja udeležili, smo dobili številne informacije in spodbude za delo vnaprej. Prepričan sem, da nam bo to pomagalo tudi pri delu našega Prometnika v prihodnje. Še enkrat velja zahvala organizatorju Bojanu Siniču in kolegu Stanku Lazarju za povabilo na srečanje. Miran Prnaver

Miran Prnaver in Danijel Motaln, tokrat pred objektivom Fotograf: Mimoidoči lokalni novinar

Bistrice oziroma njegov glavni in odgovorni urednik Bojan Sinič. V uvodu nas je pozdravila županja Slovenske Bistrice Irena Majcen. V Sloveniji je že blizu 300 lokalnih časopisov, ki izhajajo zelo različno: od tedenskih, štirinajstdnevnikov, do mesečnikov ali le nekajkratnih izvodov letno. Čeprav naš sindikalni časopis Prometnik ne ustreza povsem kriteriju lokalnega časopisa, so informacije s takega

predstavniki 28 časopisov, tako se nas je zbralo preko sedemdeset. Živahno razpravo so kot uvodničarji začeli: - dr. Sonja Merljak Zdovc (Sobotna priloga Dela): Lokalne zgodbe, zgodbe o lokalnem - mag. Uroš Urbas (namestnik urednika dnevnika Finance): Novinar med piarovcem in županom - Nevenka Doblekar (dolgoletna novinarka Radia Slovenija):

GREMO V HRIBE

Planinski spomini Tudi letošnja planinska bera planincev našega sindikata je bila bogata. V juliju smo organizirali enodnevni izlet v avstrijske Koralpe in se sprehodili na višino 2140 metrov, kar je bila le priprava za naš očak Triglav, ki so si ga že mnogi poželeli. Triglav smo obiskali na dvodnevnem izletu v avgustu. Prvi izlet je bil namenjen tudi tistim, ki niso najbolj navdušeni nad težkimi vzponi, Triglav pa, se razume, zahteva svoj davek napora, če se že hočemo potem postaviti pred prijatelji, da smo zares pravi Slovenci. Tudi za naslednje leto načrtujemo najprej spomladanski enodnevni izlet v Goriška Brda, deželo češenj, kjer bo malo hoje in veliko prijetnih doživetij. Dvodnevni avgustovski izlet bo namenjen predvsem ljubiteljem dvatisočakov. Takrat bomo obiskali znameniti nemški Watzman, ki bo dosegljiv za vsakogar.

Poglejte malega junaka! Fotograf: Marjan Mally

Bojana in njeni fantje v planinah Fotograf: Marjan Mally

Skupina na vrhu Koralp v Avstriji Fotograf: Marjan Mally

Gr. Speikkogel (Velika Špajka, 2140 m ) v Avstriji No, ja. Počasi boste le doumeli, da je enodnevni izlet družinski izlet. Tokrat se je nekaj družin odločilo in se z nami podalo visoko v gore. Pa je bilo zares tako težko? To vam lahko povedo zadovoljni udeleženci. Iz Maribora nas je avtobus popeljal do znanega avstrijskega smučišča na sedlu Weinebene na višini okoli 1700 metrov. Potem smo po travnati poti v treh urah premagali 400 metrov višinske razlike in pristali na najvišjem vrhu Koralp. Povratek je bil skoraj uro krajši. To je bil že naš drugi vzpon na to prijetno goro. Marjan Mally

GREMO V HRIBE

Triglav Da smo se pravilno odločili za Triglav, priča udeležba 27-ih udeležencev našega sindikata. Čeprav nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, smo doživeli lep planinski vzpon. Sicer pa za prave planince vreme ni ovira. Na pot smo krenili s prvim jutranjim vlakom. V Ljubljani nas je čakal avtobus in nas odpeljal na Pokljuko. Po treh urah smo bili na Vodnikovi koči, mimo podora, ki so ga lepo uredili. Pred tem je bila namreč ta pot zaprta in je še sedaj nevarna, zato je za prehod obvezna uporaba čelade. Počitek je bil na Vodnikovi koči za nekatere kar predolg, zato se je naš znani vodnik Edi odločil kreniti naprej z glavnino skupine proti Kredarici. Tisti, ki ostali malo dlje, so med drugim opazovali drzne polete pilotov Levo prepad, desno enako, spredaj pa …? Fotograf: Lekso Stanojević

Nekaj nas je vendarle ostalo v koči, v upanju na lepo vreme zjutraj. Toda naslednjega dne, ko smo zjutraj pri vremenarjih izvedeli slabo napoved vremena, smo ugotovili, da bomo užitke lenarjenja prejšnjega dne na Vodnikovi koči drago plačali. Ostali smo brez vrha. Večerno vzdušje na Kredarici je bilo nepopisno, zanimivo, čeprav koča ni bila tako polno zasedena kot ob vikendih. Tudi s prenočiščem ni bilo težav. Toda, če se preveč sprostiš, pustiš del noči za mizo, imaš lahko naslednjega dne posledice. Pa ni bilo še nikoli preveč hudo, saj je planinski zrak pravo zdravilo za vse morebitne posledice planinskega žura. Težka je bila jutranja odločitev, da gremo v dolino, kajti napoved je bila: dež z nevihtami, kar smo potem Poln nahrbtnik - dober obet za zvečer, čeprav je koča še daleč. skusili na poti v dolino Krme. Vreme nas je sprva Fotograf: Marjan Mally dobesedno izzivalo, kajti megla, ki je ob šesti uri, ko helikopterjev, ki nadomeščajo nekoč nujno oskrbo smo bili nared, še pokrivala vrh in nato prinesla še rahel planinskih postojank s konji. Z Jožico, vodnico, ki je med našimi planinci prav tako dobro poznana, sva z ostalimi počasi sledila glavnini. Je že tako, da nekdo mora biti zadnji in da vsi niso kondicijsko tako pripravljeni, kot si mislijo, da so. Pa to ni pomembno, kajti še nikoli nismo nikogar priganjali. Vreme je bilo prvega dne ravno pravšnje, tako da se nismo pretirano znojili. Ko je naša skupina prilezla do Kredarice, smo ugotovili, da so naši predhodniki že na vrhu. Tako so se odločili, ker je bila vremenska napoved za naslednji dan precej slaba, pa še dovolj časa so imeli, saj so bili pri koči že v zgodnjih popoldanskih urah. Skoraj vsi so krenili za njimi na vrh še istega popoldneva. Do večera so bili vsi varno v koči, tudi tisti, ki so se z vrha spustili do koče Planika in pod steno, čez ledene plošče nazaj na Kredarico. Pa le ni bil tako daleč v megli. Fotograf: Jakob Aljaž

GREMO V HRIBE

Splačalo se je odpreti nahrbtnik. Fotograf: Lekso Stanojević

dež, se je povsem razblinila in posijalo je toplo sonce. Mi pa v dolino! Toda, ko smo zapustili najstrmejši del poti s Kredarice in stopili na zložnejšo pot v dolino, smo že oblačili pelerine. In potem smo tako vsake toliko časa telovadili z oblačenjem in slačenjem vse do doline, ko nas je zajela izdatnejša dežna pošiljka. Skupina, ki je bila neverjetno strnjena in dobro hodeča, saj smo imeli tiste, ki bi lahko bili bolj počasni, spredaj, je začela ugotavljati, da bi v tem času ravno krenili s Kredarice in bi nas potem pošteno pralo po najtežjem delu poti navzdol. Ga ni bilo v Kovinarski koči v Krmi, ki bi nergal, zakaj nismo šli na vrh.

Lepotec še v sončnem zahodu Fotograf: Lekso Stanojević

Tu nas je čakal avtobus, s katerim smo se čez Gorje in Bled vrnili na vlak v Ljubljano. Po planu smo imeli domače tuširanje šele okoli polnoči. Ker pa smo del tega opravili že spotoma, smo to doma opravili že pred šesto uro. Tudi tistih nekaj, ki prvega dne niso bili na vrhu, bodo potrdili, da je bil pohod v triglavsko pogorje čudovit. Med drugim nas je kljub slabemu vremenu očarala pot v Krmo, ki je ena najlepših za spust in bo ostala mnogim triglavskim pohodnikom nepoznana. Triglav pa bomo še ponovili. Marjan Mally

CELJANI LOVILI PO MORJU Kot vsako leto, smo tudi letos v OO CELJE pripravili enodnevni izlet, tokrat na Primorsko. Bila je sobota, 23.

Celjski grofje in grofice Fotograf: Morska deklica

avgusta, ko smo se s kopalnim vlakom odpravili do Kopra. Potreben je poudarek na vlaku, saj se vse manj koristi ta tako prijeten način potovanja, tudi na sindikalne izlete. V Kopru nas je pričakal avtobus, ki nas je popeljal v Luko Koper. Tako je bila to kar prava strokovna ekskurzija v luki, da pa nam je bilo vse skupaj dobro razloženo, je poskrbel g. Milanko Drljić. Po zelo zanimivem ogledu luke je sledil sprehod po starem mestnem jedru Kopra in okoli poldneva smo se vkrcali na turistično ladjo »Mimosa«, s katero smo si ogledali del slovenske obale z drugačne perspektive, kot jo vidimo iz avtomobila na poti na dopust. Sledilo je tudi obvezno kopanje in seveda ribji piknik na ladji. Preživeli smo lepo sončno avgustovsko soboto ob slovenski obali. Želel bi se zahvaliti vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli k organizaciji tega izleta, vsem udeležencem pa seveda za polno dozo dobre volje, ki so jo nesebično delili med seboj. Predsednik OO Celje Matjaž SKUTNIK

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

VESELO MARTINOVANJE V OSRCJU SLOVENSKIH GORIC V slogi je moč ali združeni smo močnejši! Tako smo se tudi mi odločili, da za letošnjo Martinovo soboto organiziramo »Martinovanje na Štajerskem«. Ponavadi je težko zbrati zadostno število udeležencev iz ene območne organizacije, vendar nam je pod sloganom »Več nas bo, lepše bo.« uspelo zbrati ljudi za poln avtobus. Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno, kar pa ni vplivalo na dobro voljo. Avtobus je začel z vožnjo v Novem mestu in prek Trebnjega, Ivančne Gorice, Grosupljega, Ljubljane in Celja polnil in napolnil svojo notranjost. Po postanku in okrepitvi smo pot nadaljevali prek Ptuja do našega prvega planiranega ogleda, Stare Gore. Vas Stara Gora se nahaja v Slovenskih goricah, v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, na vrhu hribčka nad reko Ščavnico. Vas šteje 40 hiš in ima 60 prebivalcev. Je turistično najbolj razvita vas v občini. Kot priljubljeno turistično destinacijo jo v zadnjih letih precej oblegajo pohodniki, kolesarji in organizirane izletniške skupine iz Slovenije in tujine. Ob prihodu smo opazili, da je po sredini vasi zasajenih 60 lip, vaščani temu rečejo lipov gaj. Obiskali smo mogočno cerkev Svetega duha, zgrajeno v baročnem stilu leta 1697, ki se ponaša s pozlačenimi oltarji ter z drugimi najstarejšimi orglami v Sloveniji. Vaščani so leta 1996 postavili mlin na veter, ki je kopija Bečevega mlina iz Kokolajnščaka z vsemi prvinskimi elementi. Mlinsko napravo z mlinskim kamnom poganja vetrnica, ki je pritrjena na gibljivi pogonski del mlina, saj se mora vedno usmerjati v smeri pihanja vetra. In na koncu nas je čakal še ogled etnološkega muzeja, katerega so vaščani uredili v stari šoli. Sama šola je zgrajena iz glinene opeke, ki so jo pred več kot stoletjem vaščani sami kopali in gnetli na bližnji njivi, kjer danes stoji mlin na veter.V muzeju je razstavljeno kmečko in obrtniško orodje, ki so ga naši predniki uporabljali pri delu. Razstavljeno je praktično vse, kar so nekoč kmetje, obrtniki, trgovci, čebelarji, gospodinje, kmetice in otroci uporabljali v vsakdanjem življenju. Res zelo zanimiva zbirka. Skozi Staro Goro so speljane turistična učna pot Breza, kolesarska pot »Slovenske gorice« in vinska turistična cesta. Po končanem ogledu znamenitosti Stare Gore smo pot nadaljevali proti Kapeli. Če bi nam vreme bilo naklonjeno, bi lahko s Kapele videli Mursko Soboto, Radence, Gornjo Radgono ter Avstrijo, ki je samo 6 km stran. Naš cilj so bili Lastomerci in tamkajšnji

Mlin na veter Fotograf: Damjan Rak

Muzejsko, a poučno: nekoč postelja za otroke v predalih in podnevi miza za vso družino Fotograf: Damjan Rak

Vesela družba, dekletom všečna dvojčka muzikanta in slovo od mošta Fotograf: Damjan Rak

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

Na zdravje! Fotograf: Mark, še vedno Dolenjc

Dolenjci na Štajerskem Fotograf: Mark, tudi Dolenjc

kmečki turizem »Roškar«. Prijetno osebje na čelu z lastnico Simono so se potrudili in nam postregli z dobro kapljico domačega vina in še bolj slastno pripravljeno hrano. Zabava z živo glasbo v izvedbi dveh mladih Štajercev, dvojčkov, ki sta očarala naša dekleta, in ples naše skupine in domačinov sta trajala do poznih ur. Krst mošta, ki ga je opravil lokalni župnik, pokušina mladega vina, smeh, pesem in ples, vse je bilo tako dobro, da je bilo že utrudljivo. Potovanje domov je bilo zato hitrejše in tiše. Na obrazih prijetno utrujenih udeležencev se je videlo, da je naše martinovanje uspelo. Lekso Stanojević

MATURANTI 20 LET POZNEJE Srečanje ob 20. obletnici zaključka šole Sobota, 25. oktober, okolica Celja. Kot nalašč se je s sobote na nedeljo ura prestavila za eno nazaj. Naša družba pa se ni ustavila pri tem. Svoje spomine smo prestavili za celih 20 let nazaj. Leta 1988 smo končali izobraževanje na Srednji železniški šoli v Mariboru in kot učenci 4.b razreda bolj ali manj uspešno zaključili takratno usmerjeno izobraževanje kot PTT – pa ne poštarji, ampak prometno transportni tehniki. Srečanja se nas je na žalost udeležilo samo 16, od tega pa jih kar 10 še vedno nosi rdečo kapo – pa naj kdo reče, da nismo prometniška generacija. Čeprav po 20-ih letih nismo videti več kot kakšni mozoljavi

najstniki, saj smo se prelevili v šarmantne gospode in mične dame, v srcih še vedno nosimo velik del navihanosti in premetenosti iz srednješolskih dni. Saj vem, da to čutite tudi iz tega pisanja, ampak roko na srce – kako naj pišem v resnejšem slogu, če pa je srečanje potekalo v tako sproščenem in zabavnem vzdušju. Večinoma smo obujali spomine in se pogovarjali: A se še spomniš ...? Pa takrat, ko smo bili ...? A si bila ti tudi zraven, ko smo ...? Ja, res je bilo lepo videti znane obraze in odstrniti tančico že pozabljenih dogodivščin naše mladosti. Silva Kristan

Po stopnicah izkušenj iz rane mladosti v resna leta, a kot vedno za žur Fotograf: Neznani natakar

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

PRAGERCANI LETOS DVAKRAT »KLACILI« Maja po Prekmurju, avgusta po Halozah Letos smo »klačili« (kolesarili) že četrto leto zapored. S to čedalje atraktivnejšo in z različnih pogledov zanimivo panogo rekreacije hočemo v naši sindikalni organizaciji doseči več različnih učinkov. V prvi vrsti bi radi družili naše člane od Pragerskega do Hodoša. Zato organiziramo kolesarjenje na obeh straneh teritorija našega delovanja. Gostitelji oziroma organizatorji so domačini, ki so tudi sicer med bolj aktivnimi kolesarji. Tako nas po prleških hribih in prekmurskih ravnicah vodi Milan Govedič, po haloških hribih pa Andrej Soršak in Branko Vaupotič. S tem, da smo vedno na drugem območju, želimo predstaviti vedno nove kraje in njihove znamenitosti, gledano malo drugače - s kolesa. Saj se s kolesa svet drugače vidi. Kolesarimo vedno po takih poteh, ki jih zmore vsak, vabljeni so tudi družinski člani, zato je z nami vedno zanimivo, tu so združene vse generacije. Z letošnjim programom dela in aktivnosti smo določili dve kolesarski turi. Kot je že naslovu napisano, smo maja kolesarili po prekmurskih ravnicah. Kolesarsko pot smo začeli v Lipovcih, do koder se je večina udeležencev (razen nekaj najbolj zagretih, ki smo se do postaje pripeljali s kolesom) pripeljala z vlakom. Zbrane je pozdravil naš takratni vodič in kolega Milan Govedič. Kolesarskih poti je zgolj za pokušino, glavne poti so nevarne, zato nas je Milan opozoril na nevarnosti ter prosil za previdnost. Kolesarili smo do gradu v Beltincih, kjer smo si privoščili prvi počitek ob pravi prekmurski gibanici. Kolesarjenje je bilo prav prijetno, saj je bil veter z nami. Pot smo nadaljevali čez Gančane, Renkovec, Turnišče do Dobrovnika, kjer smo si ogledali vzgojo orhidej. Od tu smo »klačili« naprej do Bukovniškega jezera. Po krajšem sprehodu po okolici jezera smo se peljali čez Filovce do Bogojine, kjer so nas pričakali prijazni domačini na kmečkem turizmu. Tu smo se ob dobri hrani in pijači dodobra oddahnili in se pošteno okrepčali. Ker je bila ura že krepko popoldne, smo jo mahnili proti Lipovcem čez Moravce mimo Term 3000, pa čez Noršince proti Lipovcem. Spotoma smo se ustavili še v Rakičanu, kjer nas je naš vodič Milan častil z rundo, saj je pred kratkim stopil med abrahamovce. Nazdravili smo mu ter mu zaželeli še veliko zdravih let ter mnogo varno prevoženih kilometrov s kolesom.

Nato pa spet na kolo in do Lipovec čakat vlak, da nas odpelje domov. Tistih nekaj, ki se nas je pripeljalo s kolesi, pa na kolo ter veselo proti domu. »Srečno,« smo se pozdravili, »pa na svidenje spet v avgustu, ko bomo »klačili« po haloških hribih.« Kmalu je prišel avgust, čas dopustov je bil že skoraj mimo, pa smo se dobili na železniški postaji v Ptuju. Pot nas je peljala čez Apače, kjer smo se ustavili pri kolegu Andreju Soršaku. Tu smo ob kavi, čaju in topli štručki pričakali še kolege s pragerske smeri. Mahnili smo jo čez Medvedce, Sesterže preko Mostečnega do dvorca Štatemberg. Tu smo si v spremstvu vodiča ogledali notranjost dvorca. Kolesarjenje nadaljujemo preko Makol do Svete Ane, kjer se ob krajšem postanku okrepčamo na domačem vinotoču. Vseskozi si ob poti ogledujemo skulpture, postavljene ob cesti, ki so jih ustvarili kiparji v minulih petih letih na festivalih Forma viva, ki poteka vsako leto v občini Makole.

Haloze 2008 Fotograf: Stanko Zebec

Z vrha Svete Ane se spustimo čez Stoperce do znamenite »doline Winettou«. Tu si privoščimo daljši postanek. Prijazne natakarice nam postrežejo s tradicionalno postrvjo in »kremšnito«. Že malo leni in prijetno utrujeni nadaljujemo pot čez Majšperk, Slape do Jurovec, kjer se razdelimo v dve skupini. Ena proti Pragerskemu, druga proti Ptuju. Malo smo pokramljali. Pa ne za dolgo, saj so se nad nami pričeli zbirati temni oblaki. »Srečno,« smo se pozdravili, do naslednjega leta, ko bomo spet »klačili«, najverjetneje nekje po Prlekiji. Stanko Zebec

Prekmurje 2008 Fotograf: Zdravko Munda

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

6. POLI KOLESARSKI MARATON Letošnji 6. kolesarski Poli maraton v Ptuju, natančneje v okolici Ptuja, s središčem dogajanja v Moškanjcih, je bil tudi za železničarje nekaj posebnega. Tokrat smo se prijavili kot ekipa in 74 železničarjev je bilo dovolj, da smo bili tretja največja kolesarska ekipa. Zagotovo je k ekipni prijavi pripomoglo dejstvo, da je za večino prijavljenih prijavnino pokril sindikat, ki mu posameznik pripada, še bolj pa dejstvo, da je v spomin prejel še majico z logotipom slovenskih železnic. Niso bili redki, ki so se pohvalili, da so po dolgih letih dela na železnici končno prejeli tudi majico z logotipom podjetja, ki mu s srcem pripadajo. Resnično si želimo, da bi se tudi s tovrstnimi dejavnostmi krepila pripadnost podjetju. Hvala vsem udeležencem, službi za organizacijsko komuniciranje za sponzorske majice in g. Hartnerju iz potniškega prometa, ker je poskrbel za prevoz kolesarjev in koles z vlakom. Na svidenje prihodnje leto! Lekso Stanojević

Najprej prijava, ... Fotografija: Arhiv SŽPS … nato gasilska pri postajni zgradbi v Moškanjcih ... Fotografija: Arhiv SŽPS

… skupinski start šesttisočglave množice … Fotografija: Arhiv SŽPS

… in zabava. Za dodaten srčni utrip sta poskrbeli Atomski Špelci. Fotografija: Arhiv SŽPS

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

IZLET NA KOROŠKO

Na sodobni železniški postaji Celovec Fotografija: Miran Prnaver

Skoraj poln avtobus udeležencev nas je izlet začelo zjutraj v soboto, 27. septembra, s sodobnim avtobusom podjetja Novak iz Sevnice. Pot nas je vodila mimo Celja, Velenja in Slovenj Gradca v vasico Šentanel pri Prevaljah v neposredni bližini slovensko-avstrijske meje. Na turistični kmetiji Ploder smo se dobro okrepčali in nadaljevali pot v Avstrijo. Na vhodu v Celovec nas je pričakal mag. Jože Andolšek, naš rojak iz Boštanja pri Sevnici. Gospod Jože že trideset let kot slovenski duhovnik živi med zamejskimi Slovenci na Koroškem in zato je bil res pravi vodič, ki nam je lepo in natančno predstavil Koroško in življenje predvsem koroških Slovencev na tem področju. Najprej nas je popeljal k slovenski gimnaziji v Celovcu, kjer uči že vrsto let. Slovenska gimnaziji je tista srčika za koroške Slovence, ki daje upanja, da se bosta slovenska beseda in pesem tu kljub težkim in nenaklonjenim razmeram ohranili. Danes živi v Celovcu le še med dva in tri tisoč Slovencev, vseh prebivalcev Koroške pa je nekaj manj kot sto tisoč. Zato smo vsi spoznali, kako pomembno vlogo opravlja slovenska gimnazija. Peljali smo se tudi mimo Mohorjeve družbe, ki je imela in ima kot založba zelo pomembno vlogo za tukaj živeče rojake. Ustavili smo se tudi na povsem prenovljeni železniški postaji v Celovcu. Prenova je trajala kar nekaj let, sedaj pa stoji v res čudoviti preobleki. Pred kratkim je bila nagrajena za urejenost. Zelo bi bili lahko zadovoljni, če bi SŽ premogle kako tako postajo. Naslednja postaja je bila cerkev Gospe Svete na obrobju Celovcu, prvotna je bila zgrajena v 8. stoletju, obstoječa pa je iz 15. V njej se menja več umetniških stilov. Z dvorišča te cerkve se nam je pogled usmeril na naslednjo točko naših ogledov vojvodski prestol (mi večkrat to zamenjujemo s knežjim kamnom, ki je bil pri krnski cerkvi) na Gosposvetskem polju. Tu so od sredine osmega stoletja (Karantanija) pa vse do leta 1414 ustoličevali vojvode. To je bil poseben obred, sledila je procesija do cerkve Gospe Svete. Ustoličeni vojvoda je imel

skrb predvsem za pomoči potrebne (uboge, sirote, vdove ...). Nato nas je pot vodila še proti Vrbskemu jezeru, kjer je razvit zelo visoki, mondeni turizem. Za razliko od slovenskih jezer (Bled, Bohinj) pa je vse zemljišče ob jezeru privatno in je nemogoč dostop do jezera, razen na za to določenih mestih. Gospod Andolšek nam je predstavil delovanje slovenskih društev na Koroškem, ki pa žal glede na politično prepričanje niso velikokrat enotni, in to dodatno otežuje življenje Slovencev na tem področju. Slovenci nimajo svojega dnevnega časopisa, imajo tednik in polurno tedensko oddajo na avstrijski televiziji, imajo pa stalno radijsko postajo/frekvenco. Tisti, ki vztrajajo, se zelo trudijo, med njimi tudi mlade družine, okolica pa jim ni naklonjena. (Eden od primerov so krajevne table, kjer dvojezičnih napisov ni). V času našega obiska je bila Avstrija tik pred parlamentarnimi volitvami in je bil ta pritisk še večji. Na koncu nam je gospod Andolšek predstavil še svoje delovanje za pomoč najrevnejšim v Afriki, na tem področju je skupaj z mladimi Korošci zelo aktiven. O tem smo pred kratkim videli prispevek na naši nacionalni televiziji. Jožetu Andolšku smo se zahvalili za čudovito in poučno vodenje, predvsem pa za vse dobro, kar dela za naše rojake vsa ta leta na Koroškem in pa tudi za tiste najbolj uboge v Afriki. Sami smo se sprehodili do Minimundusa, to je svet v malem. Skoraj vse svetovne znamenitosti so nam bile čisto na dlani. Posebej zanimive so bile tiste, ki smo jih kdaj že videli v živo. Veliko pa smo dobili idej oziroma želja, kaj bi bilo lepo videti še v resničnem svetu. Med skoraj stopetdesetimi maketami največjih in najlepših znamenitostih sveta je tudi ena slovenska, in sicer Plečnikova Univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Skoraj že v mraku smo zapuščali Celovec in se vrnili na dopoldansko točko – turistično kmetijo Ploder, kjer nas je čakala obilna koroška večerja. Za zabavni (glasbeno-plesni) del je poskrbel naš član Dani s svojim sinom Tadejem in njegovim prijateljem

Fotograf: Miran Prnaver

Letošnji tradicionalni jesenski sindikalni izlet OO SŽPS Zidani Most je imel dve posebnosti. Prva je bila ta, da je bil to prvi izlet preko meja naše Slovenije, druga novost pa, da so se nam pridružili naši družinski člani.

Jože Andolšek, sicer Boštanjčan, dolgoletni župnik med zamejskimi Slovenci v Celovcu

Fotograf: Miran Prnaver

UTRJUJEMO VEZI MED NAMI

Vojvodski prestol, varno zaščiten za steklenimi stenami

Martinom. Čas je kar prehitro minil, počasi smo morali proti domu, da smo zgodbo pripeljali do konca pred polnočjo. Vsi smo bili polni vtisov, doživetij. Ko bomo naslednjič kaj slišali ali brali o slovenskih Korošcih, nam bodo stvari precej

Minimundus, svetovna čudesa v malem Fotograf: Miran Prnaver

bolj jasne. Predvsem pa bomo znali njihov trud po ohranjanju slovenstva bolj ceniti in pri tem po svojih močeh pomagati. Morda je bila ena taka možnost prav v času, ko so se zbirali podpisi za spremembo ustave, da bi bili v slovenskem parlamentu zastopani predstavniki Slovencev v zamejstvu in po svetu. Njihova teža in moč bi bila večja, če bi se njihov glas slišal tudi v slovenskem parlamentu. To pa ni odvisno samo od njih, ampak tudi od nas samih. Miran Prnaver

SRECANJE PROMETNIKOV GENERACIJE 77/78 Nekateri smo bili kar rahlo presenečeni, ko smo prejeli vabilo za srečanje ob 30. obletnici zaključka prometne šole v Ljubljani. Ob odprtem vabilu kar ne moreš verjeti, da je preteklo že trideset let od tega, ko smo, takrat še mladi, nebogljeni in seveda lepi, gulili klopi na Aljaževi 32. Tako podobno nebogljeni smo se počutili tudi v soboto, 25. oktobra, ko smo se po tridesetih letih zbrali v Ljubljani, v Šiški, generacija prometnikov, ki smo obiskovali prometno šolo v letu 1977/78 in nostalgično sedli v šolske klopi. Ko smo se najprej »vpisali«, saj se še spomnite tistega bifeja na vogalu, smo se odpravili na ogled šole in naših nekdanjih učilnic. Nekateri so se spomnili celo sedežnega reda. Ni kaj, ambient je še vedno isti, vključno z bifejem in osebjem. V šoli nas je prijazno sprejel gospod Janez Kresnik in nam predstavil sedanjo dejavnost šole, ki danes ni več samo »železničarska«, ampak je gimnazija, kjer se v delu šole še vedno izvajajo programi usposabljanja za železniške poklice. V zadnjem času še posebno intenzivno za železniške izvršilne delavce. Pisani druščini starodobnih prometnikov se je pridružila tudi gospa Marija Bele Srebot, ki je z nami takrat obiskovala prometno šolo in je bilo to za tiste čase kar malce nenavadno. Srečanje smo zaokrožili z ogledom Ljubljane in ljubljanskega gradu, saj nekateri od nas v vseh teh letih sploh niso bili več v Ljubljani, no, mogoče na železniški postaji ali pa tja do kliničnega še … Pravijo, da prazne vreče, pa najsi bodo mlade ali stare, ne stojijo pokonci, zato smo se odpravili na pojedino v gostišče Portal, kjer nas je že čakala prava pojedina. Ja, od tu naprej pa smo, kot vse življenje na železnici, že pričeli vihati rokave in pogledovati na uro, ki se je nevarno bližala odhodom naših vlakov proti domu (nekateri so imeli še tiste, ki so jih kupili iz svojega, kot je in še vedno pravi Prometni pravilnik). Tako kot na vsakem srečanju, je tudi tu padla obljuba, da se od sedaj naprej dobimo vsako leto. Torej na svidenje naslednje leto v Kopru! Janez Glavač

ODHODI V ZASLUŽENI POKOJ

Jože Planinšek, Ljubljana Rakovnik Jože Planinšek, vlakovni odpravnik postaje Ljubljana Rakovnik, je v noči z 20. na 21. oktober naredil svojo zadnjo nočno izmeno in po 40-ih letih dela na železnici zaključil svoj delovni ciklus in zasluženo odhaja na uživanje pokojnine.

Pokojnina je žal tudi za poklic vlakovnega odpravnika bolj skromna, tako da beseda uživanje ni čisto prava, bolje bi bilo, da bi rekli, da se gre po štiridesetih letih preživljat s skromno pokojnino. Zaposleni se ga bomo še dolgo spomnili kot dobrega sodelavca, ki je vedno bil dobre volje in nas spravljal v smeh.V dolgoletnem opravljanju poklica vlakovnega odpravnika ni imel večjih težav ali izrednih situacij, za katere bi bil sam odgovoren, kar se mu šteje v posebno čast. Kot sodelavec in član sindikata pa se ni ustrašil niti takrat, ko so bili prisotni pritiski, in ni prehajal od enih do drugih, vztrajal je v krovnem sindikatu, kot borec za poklic, ki ga je z veseljem opravljal. Po končani nočni izmeni so našemu Jožkotu po ličkah potekle tudi kapljice solz. Tudi s tem je pokazal spoštovanje do poklica, ki je tako poseben, tako značilen, zahteven in vendar tako zaželjen. Njegovi nasledniki žal vse premalo čutijo tudi te vrste spoštovanje do čudežne rdeče kape. Zaposleni in sodelavci se Jožetu zahvaljujemo za opravljeno delo in kolegialnost in obljubljamo, da ga po upokojitvi ne bomo pozabili. Prepričani pa smo, da bo tudi Jožko še prišel med nas in nas nasmejal.

Jože Planinšek - kot vedno zanesljiv, je vztrajal do pokojnine kot ponosen prometnik. Fotograf: Lekso Stanojević

Lekso Stanojević

PIKIN FESTIVAL V VELENJU - OBISK Z VLAKOM Zadnji teden meseca septembra se je v Velenju odvijal 19. Pikin festival, največja slovenska prireditev za otroke, ki je dobila svoje ime po znani knjižni junakinji Piki Nogavički. K velikemu številu obiskovalcev, ki iz leta v leto narašča, so tokrat prvič aktivno prispevale tudi Slovenske železnice, ki so na zadnji dan prireditve, v soboto, 27. 9., ko je bilo dogajanja največ, organizirale poseben Pikin vlak iz Ljubljane v Velenje ter nazaj. Vlak, za katerega lahko le pohvalimo sodelavce s potniškega prometa, je pritegnil presenetljivo veliko potnikov, v prvi vrsti seveda starše z malimi otroki, od katerih so mnogi prvič okusili potovanje po tirih. Za njihovo razpoloženje je poskrbela celo sama Pika Nogavička, ki se jim je proti koncu poti pridružila na vlaku. Kot ljubitelju pa so se mi kaj hitro vzbudili spomini na tiste zlate čase železnice, še toliko bolj ob sami izbiri motornika, ki je omenjeno soboto peljal v Velenje. Vozil je namreč 713-125, eden izmed le še dveh preostalih zelenih kanarčkov (ter začuda celo še brez grafitov) nekdanje podserije 713-000, ki je bila v svojem začetku namenjena za sestavo elitnih poslovnih vlakov. V zgodnjih osemdesetih letih minulega stoletja se je obseg voženj zelenih vlakov, ki so imeli, roko na srce, med potniki neprimerno višji ugled kot današnji dragi ter stalno zamujeni vlaki ICS, toliko povečal, da deset garnitur 711 ni več zadoščalo za pokrivanje vseh relacij. Kot zanimivost naj dodam še, da je v tistih časih zeleni vlak poskusno pričel voziti tudi med Ljubljano in Velenjem. Takrat je bil zaradi preslabe zasedenosti sicer kaj hitro ukinjen, prepričan pa sem, da ima Pikin vlak dobre možnosti, da postane del stalne vsakoletne ponudbe

Velenje Pesje: izstop potnikov in Pike Nogavičke Fotograf: Tilen Šetina

Slovenskih železnic. Zelenih motornikov 713 prav kmalu na žalost ne bo več, obdobje zlatih časov železnice se bo s tem še bolj umaknilo v pozabo, pa kljub temu ni nobenega dvoma, da bodo ob tako dobri organizaciji, kot je bila letošnja, tudi prihodnji potniki poleg prijetnih vtisov s samega festivala prinesli domov še lep spomin na potovanje z vlakom! Tilen Šetina

ODHODI V ZASLUŽENI POKOJ

Stjepan Bosak - Štef, Celje Srečno, Stjepan, pa naj ti služi zdravje še mnoga leta, naj bodo tvoji dnevi v zasluženem pokoju dolgi in lepi. Seveda so to iskrene želje tvojih sodelavcev, ki si želimo, da ne bi nikoli pozabil na nas. Pričel si kot premikač na postaji Tezno in z željo po napredovanju opravil dodatno šolanje za vlakovnega odpravnika v Ljubljani. Z delom vlakovnega odpravnika si pričel leta 1972, in sicer na postaji Šmartno ob Paki, nato na Ponikvi in po odsluženem vojaškem roku leta 1976 na postaji Celje vse do zadnje izmene, katero si opravil 23/24. 09. 2008. Vsa leta si dela, ki so ti bila zaupana in naložena, opravljal z vso odgovornostjo in seveda tudi z velikim veseljem. Na koncu pa še nekaj, vzemi si čas, kajti sodeč po besedah tvojih predhodnikov, je tega vedno premalo. Srčno želimo ti le to, da bi si odpočil, da srečo bi si poiskal, miru bi se naužil in da bi kdaj nas obiskal ter z nami kakšno pokramljal.

Štef, v celjskem CP, predaja službo po še starih predpisih. Fotograf: Matjaž Skutnik

OO Celje Matjaž SKUTNIK in sodelavci

GENERACIJSKE ZAMENJAVE Letošnje poletje je vrste glavnega odbora sindikata zapustila dvojica izkušenih sindikalistov. Vidu Polancu se je iztekel mandat, Slobodanu Dodiću pa poleg tega še delovna doba. Obema smo se iskreno zahvalili za njun prispevek v zgodovini delovanja sindikata. Njun pečat je neizbrisljiv, spomini pa trajni. Hvala za vse tudi po tej poti. Damjan Rak

Vid in Dodo, slovo od glavnega odbora SŽPS Fotografija: Arhiv SŽPS

Poljub Dodotu, kot smo ga vedno klicali, za srečo v penzionistični karieri Fotografija: Arhiv SŽPS

HVALA

SOCUTJE, HVALEŽNOST, DOBROTA Mnogi med vami so se odzvali naši akciji in na poseben račun nakazali pomoč za družino pokojnega Čigumija. Odziv je bil velik, zato sem s ponosom v jesenskem popoldnevu izročil pomoč Renati in hčerama. Težko je v besedah izraziti pogled hvaležnih oči, spoštljiv odnos do pozornosti nekdanjih Jožetovih sodelavcev. Besede niso potrebne, dovolj je toplina v srcu, da je še enkrat zmagalo človeško dostojanstvo in pripravljenost pomagati v stiskah. Naj ob tem samo še dodam iskreno zahvalo družine Verbajs, Renate, Kristine in Ana-Marije vsem tistim, ki ste se tudi tako izkazali kot posebno sočutni ljudje. V očeh rosa, v srcu ponos, da ste takšni, edinstveni. Vsem hvala tudi po tej poti.

Renata in že prava, resna punca, hčerka Kristina Fotograf: Robert L. Horvat

Damjan Rak

Mami Renata in mlajša hči Ana-Marija, otroško razigrana Fotograf: Robert L. Horvat

Stadion d.o.o. – športno-navijaški artikli Predstavljamo vam v Sloveniji prvo podjetje Stadion d.o.o., ki je specializirano za prodajo navijaških artiklov. V naših trgovinah najdete navijaške artikle vseh evropskih nogometnih klubov, večine moštev Formule 1 ter večine slovenskih nogometnih, rokometnih in hokejskih moštev. V ponudbi so tako na primer izdelki klubov Arsenal, Liverpool, Barcelona, Bayern, Real Madrid, AC Milan, Juventus, KK Olimpija, HK Olimpija, HK Jesenice, RK Pivovarna Laško, artikli nogometnih reprezentanc, izdelki Ferrari, McLaren, Renault, Williams, RedBull ipd. V nekaj tednih bodo na voljo izdelki klubov Crvena zvezda, Partizan, Chelsea, osebna kolekcija Anže Kopitar in še mnogo več. Že danes imamo v ponudbi več kot 400 različnih izdelkov in vsak teden dodajamo nove. Vsi izdelki so originalni in 100% licenčno pokriti s strani klubov. Skratka, ponudba navijaških izdelkov v Sloveniji, kot je še ni bilo. Vabimo vas, da nas obiščete v spletni trgovini www.stadionshop.si ali pa v naših trgovinah na Vrhniki in v Kopru. Če imate radi šport, smo prepričani, da boste v ponudbi našli primerne izdelke za svoje zbirke, za darila in za vse podobne priložnosti. Če v naši zbirki še ni artikla, ki ga iščete, nam javite in potrudili se bomo, da ga priskrbimo.

Na svidenje v naši trgovini.

Vaše podjetje Stadion d.o.o. Ohonica 16a 1353 Borovnica

POTOPIS

DOBRODOŠLI V IRANU II. del potopisa Shiraz Prispeli smo. Po naju je prišel eden od delavcev, zaposlenih v agenciji Pars, s katerim smo bili

dolini, ki je bila nekoč znana po vinogradih. Ima čudovite vrtove in mošeje, mavzoleje z veliko zgodovinsko preteklostjo.

sva ga potem pila, kjerkoli ga je bilo možno dobiti. Sveže sadje narežejo na kose in zmeljejo pred tabo ter dodajo sladkor ali sladoled. Perzepolis

Mehdi Fotograf: Robert L. Horvat

dogovorjeni pred tem. Nisva se odločila za vožnjo z avtom, ker se lastnik agencije ni držal dogovora. Odločila sva se, da pot nadaljujeva z javnimi prevoznimi sredstvi, ki so precej cenejša in varnejša. Vožnja z avtomobilom v Iranu je precej nevarna, predvsem v mestih, ker je promet precej gost in je upoštevanje pravil enako ničli. Shiraz ima okrog 1 207 000 prebivalcev in leži na 1491 m nadmorske višine. Vedno je veljal za središče perzijske kulture. Bil je tudi eno najpomembnejših mest islamskega sveta. Stari perzijski pregovor pravi, da je bil Shiraz že mesto, ko je bil London še vas. Shiraz je za Perzijo to, kar so Firence za Italijo. Še vedno je mesto pesnikov in tukaj sta pokopana Hafez in Sa'di. Ima prijetno klimo, leži v rodovitni

Obiskala sva grobova dveh največjih iranskih pesnikov in se povzpela na hrib, od koder je bil čudovit pogled na velikansko mesto. V spominu mi je ostal še naraven sok iz melon in banan, ki

»Perzepolis, Perzepolis!« je na ves glas vpil šofer skupinskega taksija. Prisedla sva v njegov avto. Ko je bil avto poln, je pohodil plin, odprl šipe na oknih in že smo drveli proti središču velikega perzijskega cesarstva. Glavo sem imel od prepiha težjo kot najtežji kamen v Perzepolisu. Čeprav smo se poprej dogovorili za ceno, je na koncu zahteval več in po pregovarjanju sva popustila. Perzepolis je leta 518 pred Kristusom začel graditi Darij I. in v 150-ih letih je postal eno najčudovitejših mest tedanjega sveta. Žal je mesto v enem od svojih pohodov razdejal Aleksander Veliki. Viri poročajo, da je iz maščevanja za požig Aten dal porušiti Perzepolis – srce Perzije. Visoke kolonade starih palač so se s konicami dotikale neba. Vse je bilo tako tiho. Le glas

Persepolis Fotograf: Robert L. Horvat

POTOPIS

zgodovine nama je odmeval v ušesih. Od nekdanjega sijaja je ostal le še kamen. Na enem so zgodovinarji našli napis »Jaz sem Kserks, kralj dežel, kralj sveta.« Pot naju je vodila na vzhod v mesto, ki leži tik ob puščavi, Yazd. Postanek na poti je prišel prav za utrujene noge, ki so mi na trenutke bile celo odveč zaradi preozkega prostora na avtobusu. Veter je raznašal pesek, ki se je zažiral v sleherni košček mojega telesa pod ohlapna oblačila. Ženske so z obema rokama držale svoja črna pokrivala ob telo in se izogibale mojim pogledom – pogledom tujca. Šoferja sem vprašal, kje je možno kupiti pijačo. Mlad fant, ki je slišal najin pogovor, me je odpeljal k pultu, kjer so prodajali pijačo. Iz denarnice je potegnil riale – iransko denarno valuto (1Ä = 13920 rialov) in kupil dva soka. Hotel sem mu plačati, pa se je nasmejal in rekel: »You are my guest! Welcome in Iran!« Nisem mogel verjeti svojim očem. Prisrčno sem se mu zahvalil. Yazd

Yazd - Mošeja Jameh Fotograf: Robert L. Horvat

Yazd - V čador ovita Fotograf: Robert L. Horvat

Taksi naju je odložil pred hotelom Silk road, ki so ga nama priporočali prijatelji iz Ljubljane, ki so s svojim avtomobilom prepotovali Iran. Hotel je urejen v tradicionalni perzijski hiši z notranjim dvoriščem. Značilne perzijske klopi, kjer se pije čaj, obdajajo rože, ki se raztegujejo kvišku in tekmujejo med sabo, katera bo višja. Po stenah, ki obdajajo dvorišče, se šopirijo

perzijske preproge s prizori iz bogate iranske zgodovine. Staro zgodovinsko mesto Yazd z najlepšimi primeri puščavske arhitekture na svetu je danes muzej na prostem in pod okriljem Unesca. Ima 450 000 prebivalcev in leži na 1 230 m nadmorske višine. Staro mesto Yazda se prikazuje kot feniks iz puščave s svojimi badgirji – vetrnimi stolpi, ki molijo iz pečeno rjavih labirintnih poti. Vetrni stolpi so naravna klimatska naprava, ki vsako rahlo sapico preusmerijo v sobe spodaj. Skoraj vse v starem mestu je narejeno iz opeke iz blata, sušene na soncu. V Yazdu je tudi svetovno središče Zaratustrijancev. Zaratustrstvo je utemeljil prerok stare Perzije Zaratustra (Ahura Mazda), ki je živel okrog l. 600 pr. n. št. Privrženci zaratustrstva so se imenovali parsi, kar je prvotno pomenilo Perzijci. To ime so dobili ob koncu 9. stoletja, ko so mnogi od njih zapustili Perzijo, ker so jih preganjali muslimanski vladarji. Odšli so v Indijo, v

POTOPIS KULTURA

MAREC 2008

obstaja. Prav občudovali so naju. In ko so se ženske in otroci zbasali na poltovornjak, s katerim so se pripeljali, so nama mahali in vpili v slovo: »I love you! I love you!«, dokler avto ni popolnoma izginil za vogalom stavbe. Odmevi so se slišali do dna najinih duš.

Yazd - Badgirji - lovilci vetra Fotograf: Robert L. Horvat

okolico Bombaja, kjer še vedno živi večina današnjih 150 000 Parsov. V Yazdu je hram večnega ognja. Pravijo, da gori že od l. 470 pred Kristusom. Duhovniki vzdržujejo plamen s suhim lesom marelic in mandljevcev. Čistost je v zaratustrstvu zelo pomembna in izogniti se je treba vsaki obliki razpadanja. Zato Parsi, če je le mogoče, izpostavijo trupla na "stolpe tišine", da ptice plenilke požrejo meso, medtem ko oni molijo v bližnji stavbi. Če so izkljuvali desno oko, je bila duša usmerjena v lepo prihodnost, če pa so izkljuvali levo oko, pa je bila prihodnost neusmiljena. Kosti pozneje pokopljejo. Ogledala sva si tudi sistem, po katerem Iranci namakajo polja in oskrbujejo ljudi in živali s pitno vodo. Imenuje se kanat. Da zgradite tak kanat, je najprej potrebno najti podzemni izvir vode, ki je lahko 100 m globoko, vendar mora biti na višjem nivoju kot pa tisti del, na katerem se zbira voda. »Potem izkopljejo tunel

ravno prav širok in visok,« nama je pripovedoval možakar, ki se nama je ponudil za vodiča. V Iranu je več kot 50 000 kanatov. »Hello, hello! Welcome in Iran! Welcome to our city!« so naju pozdravljali ljudje na vsakem k o r a k u , i z a v t o m o b i l o v, avtobusov, z motorjev in koles. Midva pa sva jim odzdravljala s Salam (Dober dan). In kako so se smejali in bili presenečeni, ko so slišali, da znava kar nekaj njihovih besed. Občutek sem imel, da so vse oči Irana uprte v naju. Bila sva gosta. Tujec v Iranu je gost. Ne da se opisati, kako pristno so naju sprejeli medse, kako veseli so bili, da sva za potovanje izbrala prav njihovo državo. Na enem izmed trgov sva se spustila v pogovor z družinami, ki so pravkar odhajale s petkove popoldanske molitve (petek je muslimanska nedelja). Kako so bili radovedni, od kod prihajava in še nešteto drugih vprašanj so nama postavljali. Če sva poročena … Pri njih beseda prijatelj med moškim in žensko ne

Mrak se je spuščal čez ravne strehe hišk iz blata, le visoki vetrni stolpi so se upirali temi, ki je začela oblivati mesto z vseh strani. Rahel vetrič je po zraku nosil globok, a nežen moški glas mujezina, ki je vernike pozival k molitvi. Slišal se je kot klic nekje daleč proč, kot bi prihajal iz globin onostranstva. V srcu sem začutil mir in toplino. Del mene se je predajal sanjarjenju o sožitju med ljudmi različnih ras in ver. A nismo vsi le ujetniki nekega časa, v katerem živimo? Naše poslanstvo na tem svetu je biti dober človek, pomagati ljudem v stiski in nič več. Živimo v vrtincu materializma, egoizma in pohlepa, ki nas ženejo v prepad. Minareta, ki sta štrlela kvišku in ki ju je osvetljeval snop svetlobe, ki je prihajal iz reflektorjev, sta pripovedovala vsak svojo zgodbo. Midva sva sedela za mizo v prijetni iranski restavraciji na ploščadi nekega hotela in poslušala klice k dobroti, ki sva jih v tem trenutku slišala samo midva. Rahlo sapico, ki jo je lovil vetrni stolp, je zaneslo v najino prijetno sobico, vendar sva vročino, ki se je čez dan vrtela okrog 40° C, ponoči vseeno premagovala z moderno Toshibino klimo. Taksist, ki naju je prišel iskat zjutraj, naju je zapeljal do avtobusne postaje, kjer sva imela avtobus v Esfahan, menda

POTOPIS

najlepše in najbolj veličastno iransko mesto. Pogledoval sem proti mošeji, ki je izginjala v daljavi. V srcu sem se poslavljal od ljudi, ki so nama zaželeli dobrodošlico v Iranu. Vožnja v 270 km oddaljeni Esfahan je trajala okrog 4 ure. V Esfahanu sva nameravala ostati 3 dni, saj ima mesto veliko znamenitosti in 1.6 milijona prebivalcev kot tretje največje mesto v državi. Esfahan To čudovito mesto v rodovitni dolini ob reki Zayandeh upravičeno velja za mojstrovino

sedišča, zgrajena za šaha Abbasa II., ki je tam sedel in občudoval razglede. Rdeče obarvana sončna krogla se je bahala z zadnjo svetlobo, padajoč na mostove, ki so se zrcalili v ognjeni reki. Utrujena sva komaj čakala, da prideva nazaj v hotel. 5 km dolga ulica, ki ji ni bilo konca, naju je vodila do zame najlepšega trga na svetu. Obdana s čudovitimi palačami, z najmodernejšimi prodajalnami, butiki in restavracijami, me je za trenutek spomnila na Evropo, vendar je vsak korak v stransko

Esfahan - Trg Imam Khomeini Fotograf: Robert L. Horvat

Irana, biser stare Perzije in eno najsijajnejših mest islamskega sveta. Leži v vznožju gorovja Zagros na nadmorski višini 1 590 m, okrog 330 km južno od Teherana. Ker se je najin hotel nahajal ob reki Zayandeh, sva se odločila, da si najprej ogledava čudovite mostove, ki se pnejo čez reko. Najlepši med enajstimi je most Khaju (beri: hađu), ki ga je zgradil šah Abbas II. okrog l. 1 650. Dolg je 132 m in ima dva nivoja terasastih arkad in kamnita

ulico to podobo brisal iz spomina. Vsa vzvišena od lepote se je šibila od natrpanosti, ki jo je povzročala teža človeških teles. K moji prijateljici Ani je pristopilo mlado dekle. Glas se ji je tresel od strahu, ko jo je vprašala, če se lahko malo pogovarja z njo, ker bi rada vadila znanje angleščine. Njena mama je hodila dva metra za nama. Dala sva ji elektronski naslov, vendar na žalost njene pošte še nisva dobila ali pa so jo iranske oblasti blokirale. Obstala sva kot vkopana, ko se je

pred nama pojavila mogočnost palač in mošej, ki obdajajo trg Imama Khomeinija. Nežna popoldanska svetloba se je sprehajala po konicah čebulastih kupol in metala dolge sence na trg. Trg je drugi največji na svetu, takoj za trgom Tianamen v Pekingu. Dolg je 512 m in širok 163 m. Obdajajo ga Imamova mošeja (največja mošeja v Iranu – 20 000 m2), pravljična mošeja Lotfollah in palači Ali Qapu in Chehel Sotun. Francoski pesnik Reiner je v 16. stoletju trg opisal kot pol sveta. Okrog in okrog se bahajo čudovite čajnice, trgovine z najrazličnejšimi spominki,

prodajalne ročno izdelanih preprog in prtov … Na sredini trga na živo pokošena zelenica z rožami najrazličnejših barv izžareva šarm in toplino Irancev. V samem osrčju pa fontane uprizarjajo čaroben ples vode. Nepremično sva sedela na klopci in opazovala dogajanje okrog sebe. Ko se je svetloba začela umikati s kupol, jo je zamenjala svetloba močnih žarnic, ki so pričarale večerno vzdušje v eno samo pravljico. Tudi Veliki bazar je ena od znamenitosti Esfahana. Ogromen

POTOPIS

pokrajina, vsa rjava in dehidrirana od suše. Kupčki trave so tam pa tam dajali edine znake življenja. Skale posebnih oblik, kot bi gledal slike, ki so jih naredile kamere na Marsu, so dajale vtis, kot da drvimo proti peklu in koncu sveta. Tudi promet je bil v primerjavi s prometom v mestih redek, cesta pa ravna kot palica za biljard.

Perzijske oči Fotograf: Robert L. Horvat

skupek trgovin je labirint, v katerem se ni težko izgubiti. Snopi svetlobe, ki so prodirali skozi reže bazarja, so za hip osvetljevali mimoidoče. Prodajalci v primerjavi s turškimi kolegi niso bili vsiljivi.

se preselili predvsem v Ameriko in Evropo. Obljubila sva jim fotografije, ki sva jih naredila na dvorišču.

Upanja, da najdeva poslovalnico rent-a car, še nisva izgubila. Celo rekla sva si, da bova še zadnjega Zadnji dan v Esfahanu dne naredila vse, da uresničiva svoj cilj – potovati z avtom in Ves hotel se je zibal v spancu, ko fotografirati mistično in nepopisno sva se odpravljala iz njega. Po čudovito iransko pokrajino. prstih in tiho sva se splazila mimo receptorja, ki je spal na kavču. In res. Sreča se nama je nasmehnila N i s v a g a h o t e l a z b u d i t i . v zadnjem trenutku. Ker te ljudje v Namenjena sva bila v armensko Iranu kar naprej ustavljajo in četrt Jolfa. Šah Abbas I. je iz Jolfe sprašujejo najrazličnejše stvari, blizu iransko-armenske meje sva med drugim naletela na fanta, pripeljal skupino kristjanov. ki je delal v eni od trgovin na trgu. Izkoristil je njihovo spretnost »Moj prijatelj Iraj (beri:Iradž) vaju trgovcev in umetnikov. Danes jih v lahko pelje!« nama je zatrjeval. Ob Esfahanu živi okrog 7 000. desetih zvečer smo se dogovorili v Starejša ženička je stala na prazni njegovi trgovini s preprogami. ulici pred visokimi vrati, ki so Vabljena sva bila na čaj. Od tu zastirala pogled na dvorišče. naprej se je najina pot nadaljevala z Povabila naju je na čaj in pecivo. avtom in šoferjem. Potožili so nama, da jim islamska Težko prtljago sva zložila v skupnost ne daje takih pravic kot prtljažnik in že smo zapuščali muslimanom. Njihovi sorodniki so mesto. Pred nami se je prikazovala

Zagledala sva pozabljeno, zanimivo vasico. Ustavili smo se. Vroče sonce je pripekalo, kot bi hotelo vso toploto oddati naenkrat. Nikjer ni bilo žive duše. Potem pa sva iznad velikega zidu zagledala možaka z dolgimi sivimi brki, ki naju je vabil k sebi. Majhen, skromen dom so krasile preproge kot v vsakem iranskem domu. Čevlje sva pustila pred vrati. Skozi majhno okno je prihajala svetloba in osvetljevala improvizirano posteljo in čajnik ob njej. Njegova prijaznost je bila brezmejna. Toplina, ki jo je oddajalo njegovo srce, je bila bogatejša kot z nafto bogati arabski šejki. Ni vedel, kaj bi nama dal. Skuhal nama je čaj, z vrta prinesel grozdje, za s sabo pa dal polno vrečko granatnih jabolk. Ko sva se že poslavljala, je tekal po hiši in iskal nekaj, kar bi nama še dal za s sabo. Prinesel nama je žvečilni gumi, ki pa sva ga odklonila. Podarila sva mu nekaj rialov, ki jih je najprej odklonil, potem pa vseeno vzel. Mehdi, kot mu je bilo ime, je stal na robu ceste, ko smo se odpeljali, in nama mahal v pozdrav, dokler se naš avto ni izgubil na »obzorju Irana«. Mojo dušo je napolnil vrč, poln vode. Spoznal sem, da me osrečujejo majhne stvari in da sem neznansko srečen, če lahko srečo še delim s kom. Robert L. Horvat

ZA ZDRAVJE IN VESELJE

REKREACIJA ZA VSE V LOGATCU Vsi zaposleni na Slovenskih železnicah imajo možnost uporabe športno-rekreativnih površin v Gostinsko-rekreativnem centru Zapolje pod naslednjimi pogoji: · BAZEN : 20 % popusta od ponedeljka do petka 10 % popusta sobota in nedelja · SAVNE: 10% popusta vse dni v tednu · FITNES: 10% popusta na mesečno vstopnico !· BADMINTON: 20% popusta za najem igrišča

do 18. ure.

Gostinsko-rekreacijski center Zapolje se nahaja le 5 km iz Vrhnike, v industrijsko-obrtni coni Zapolje pri Logatcu. V bližini so na voljo karting steza, avtomobilsko dirkališče, primerno tudi za kolesarska tekmovanja, rolanje, teke in druge športne aktivnosti.

Hotel in hostel skupaj nudita 78 ležišč. Nadvse prijetne hotelske sobe so opremljene s kopalnico, hladilnikom, televizijo in delovno mizo. Na voljo so tri enoposteljne, ena dvoposteljna, pet štiriposteljnih in ena šestposteljna soba. Hostel sprejme v eni sobi 18, v drugi pa 24 oseb. Vse sobe so klimatizirane, poskrbljeno je za brezžični (wireless) dostop do interneta.

ZA BOLJŠO PREBAVO

Mož se zvečer vrne iz službe. Na mizi ga čaka listek: "Mama je bolna, odpeljala sem se k njej." Mož vzdihne in stopi k hladilniku, da bi si pripravil kaj za pod zob, na hladilniku pa listek: "Hrana je pripravljena v hladilniku, grej jo le tri minute v mikrovalovki." Naročeno, storjeno. Po večerji razmišlja, kaj bo počel, gre v spalnico in na postelji najde listek: "Sanjaj o meni!" Možu je listkov dovolj. Lepo se obleče in ko hoče obuti čevlje, najde v enem čevlju listek: " KAM PA KAM?!! “

Janezek v šoli vidi, da učiteljica nima spodnjih hlačk in jo vpraša, kaj ima med nogami. Učiteljica mu odgovori: »Pralni stroj!« Ko Janezek pride domov, pove svojo novico očetu in oče mu naroči, naj vpraša učiteljico, ali lahko pride k nje oprat kaj perila. Janezek naslednjega dne vpraša učiteljico in ta mu odgovori: »Lahko, če ga ima veliko, če pa ga ima malo, naj ga pa kar na roke opere.« Učiteljica reče v šoli: »Učenci, jutri naj vsak prinese v šolo nekaj, kar se da v usta. In vsak nekaj prinese: eden bonbone, drugi čokolado, tretji dudo itd. Pa pride učiteljica do Janezka: »Janezek, kaj pa ti skrivaš pod mizo?« Janezek pokaže luster. »Ja, Janezek, od kdaj pa se daje luster v usta?« se začudi učiteljica. »Kaj, da ne. Včeraj je moj oče rekel mami zvečer v spalnici: Daj, ugasni že ta luster, da ti ga dam v usta!«

V šoli pravi učiteljica učencem: »Da boste lepo pridni danes in da boste lepo sodelovali! Danes pridejo Kitajci pogledat našo šolo. Torej, sprašujte jih, kar hočete. Ampak Janezek, da ti ničesar ne rečeš!« Pa pridejo Kitajci in se v razredu lepo pogovarjajo z učenci, nakar Janezek dvigne roko in reče: »Gospod! Kaj pomeni vaše ime Hoang Ho?« »To pomeni Sin sedmih očetov.« »No ja, se mi je zdelo, da od dveh jajc ne morete biti tako rumeni,« odgovori Janezek.

Janezka ni bilo v šoli nekaj dni. Ko pride v šolo, ga učiteljica vpraša: »Ja, Janezek, kje si pa bil, da te ni bilo v šolo?« »Jaa, mamica je šla v bolnišnico po dojenčka!« ji odgovori Janezek. »No, otroci, ali ste slišali, Janezkova mamica je kupila dojenčka,« pravi učiteljica. Pa pravi Janezek: »Nič nismo kupili! Je rekel ata, da ne bomo kupovali, kar lahko doma pridelamo!«

SRECNO 2009