Prometnik 91 by sindikat szps

Leto XIV Številka 91 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Julij 2010

Foto: Robert L. Horvat

UVOD

KAZALO

Veselite se! Sindikati niso privolili v podaljšanje dogovora, ki vsebuje ukrep znižanja plač, tako da bomo že za julij dobili polno plačo. Veselite se! Vsi delavci, ki med začasnim čakanjem niso bili upokojeni, bi se naj vrnili v naše podjetje. Žal ugotavljamo, da jih je veliko med njimi, ki so med čakanjem postali invalidi (tudi jaz bi bila živčna razvalina), zato so jih premestili v ŽIP, kjer si bodo zagotovo opomogli med pomirjevalnim sajenjem rožic. Predlagam, da v Prometni šoli uvedejo nov izbirni predmet: Vrtnarstvo in skrb za lepo okolje. Če bi ga imeli že v naših časih, bi danes marsikomu prav prišel. Sedaj pa bodo revčki morali delati še pripravništvo! Vseeno jim gre pa bolje od tistih, ki so bili suspendirani, a ne? Veselite se! Prišel je veliki Mehdorn, ki nas bo iz kolosalnih izgub popeljal v neslutene dobičke, in najbolj optimistični med nami celo upajo, da bomo tudi delavci imeli kakšno korist od tega! Veselite se! V naš nadzorni svet je prišel nazaj bivši direktor g. Igor Zajc, ki nas je zapustil pred osmimi leti, po tem, ko smo pod njegovim vodstvom pridelali okoli 50 mio izgube. Pa kaj nam je to mar? Po minusu, ki so nam ga pridelali njegovi nasledniki, se tistih par tisoč evrov mesečno, za novega predsednika nadzornega sveta, sploh ne bo poznalo. Zdaj hočejo biti vsi zraven, ko se bo pri nas pisala zgodovina, da si bodo lahko lastili del zaslug, ko bodo železnice čudežno rešene s strani novega svetovalca. Veselite se, dokler se lahko! Občutek imam, da bomo septembra vsi bolj čemerne volje …

Vroče napovedi

Malo zgodovine: Ljutomer

Ljutomer danes

SŽ jutri

Kapo dol: Nova čajna kuhinja v Zidanem Mostu

Cokla: Koroška

Intervju: Suzana Slatinšek

Skrajšan delovni čas potniške blagajne Zidani Most 10 Mobing

Kratke domače

Hartmut Mehdorn

Obnova kočevske proge

Izvor imena: Zidani Most

Slovenski evharistični kongres v Celju in SŽ

Alpinistka, ki s psom rešuje življenja

Upokojili so se

Vabilo na pohod

Srečanja, izleti

Potopis: Iran VI. Del

Danijevi aforizmi

Za boljšo prebavo

Urednica Suzana Slatinšek

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki oddajo na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom Časopis Prometnik ali na epoštni naslov: sindikat.szps@slo-zeleznice.si, info@sindikat-szps.si, damjan.rak@slo-zeleznice.si ali suzana.slatinsek@amis.net

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa, Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 e-pošta: info@sindikat-szps.si, sindikat.szps@slozeleznice.si www.sindikat-szps.si

Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Glavna urednica: Suzana Slatinšek Odgovorni urednik: Damjan Rak Urednik fotografije: Robert L. Horvat Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally, Zdravko Munda, Danijel Motaln Lektoriranje: Danica Prnaver

JULIJ 2010

Oblikovanje: Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV, po kateri se plačuje DDV po stopnji 20%. Časopis izhaja občasno v nakladi 1000 izvodov. Naslovnica: Emonika

AKTUALNO VROČE NAPOVEDI Uvodna razmišljanja so pod vtisom sprotnih, tudi zadnjih dogajanj. In ni jih malo. Vsa so pomembna. Podaljšana zima, nikjer poletja. Ko pride, takoj prevroče. Politika se mudi na SŽ, radi nas imajo in mi njih. Simbioza vzajemne potrebe, da se ne bi zgodilo kaj slabega. Zaposlenim in politiki. Nemci so na tem, da gredo spet na Balkan. Preko Slovenije. Drugače kot turistične horde v preteklosti, ki so prinašale zaslužek. Zagotovo kot nekaj, kar ima kapital, ki ga pri nas več kot očitno ni ali pa ga ne znamo najti in uporabiti. Kapital v denarju, še bolj pa v vedenju,

Jasno pa bo tudi, kako se zaključuje zgodba skoraj 1300 delavcev, ki so bili, eni več, eni manj, na čakanju, kako se bo reševalo usodo Slovenskih železnic, kje bo pristalo okoli 600 delavcev, ki naj bi se vključili v program reševanja presežnih delavcev. Da se 1. julija vsem napotenim na čakanje ponovno odprejo vrata na delovnih mestih, je jasno, morda malo manj, kaj bodo in bomo rekli tistim, ki jim je v tem času delodajalec nekdanje delovno mesto zaprl, izpraznil pisarno, jo zasedel s čim drugim, morda priročnim skladiščem ali ga prepustil uličnim kraljem. Ja, poletje bo vroče. Tekle bodo kapljice. Znoja in solza. Sindikati pa bomo na preizkušnji in pred tem seveda tudi Poslovodstvo, ali bomo znali vse nakopičene probleme reševati na legalen in legitimen način, z mehanizmi, ki jih imajo in imamo v rokah. Preverjanje izvajanja zakonov, tudi na sodiščih, seveda ni izključeno.

Vroče napovedi

Fotograf: Damjan Rak

kako in kaj. Pečat, mislim, dajejo dogajanja ob tradicionalnem družabnem srečanju članic in članov Sindikata železniškega prometa Slovenije v Ljubljani. Skupaj s partnerji smo ob druženju preživeli prekrasen dan ter tudi tako počastili 20. obletnico ustanovitve sindikata. Nenazadnje, morda bi moralo biti pa prvo, Slovenija gre naprej, dobili smo prvo tekmo na svetovnem nogometnem prvenstvu. Do takrat, ko bodo te besede natisnjene v časopisu, bo jasnega še veliko več, morda bomo pa v finalu ...

Jesen, v katero bomo zelo hitro padli, pa bo prinesla odločitev, ali se bo zakonodaja za celotni železniški sektor spremenila na način, da bodo Slovenske železnice preoblikovane, premetane in premešane vloge na celotnem slovenskem trgu storitve transporta blaga pa tudi potnikov. Velike korporacije na slovenskih tleh lahko prinesejo enim rešitev, drugim malo manj polnih žepov, lahko prinesejo varnejšo prihodnost ali pa nove zdrahe, predvsem politične, podkrepljene z raznimi lobiji v ozadju. Dopust bo! Naj vam bo v ušesih valovanje morja, šumenje gorskega vetra, vročina eksotičnih krajev, okus morja. Vseeno katerega. Vtise nosite s seboj, za dobro voljo, smeh in pozitivno razmišljanje tudi mesece po tem, ko bo dopusta konec. Damjan Rak

JULIJ 2010

POSTAJE IZ ZGODOVINE NAŠIH POSTAJ Pri izbiri prostora za postajo Ljutomer je bilo več predlogov. Prvotno so Ljutomerčani želeli postajo na mestu sedanjega postajališča Ljutomer mesto. Končno so se odločili za osušeni prostor sedanje postaje. Zastopnik generalne direkcije državnih železnic je predlagal, da bi postajno poslopje in ostale objekte zgradili na nasprotni strani sedanjih objektov. Že tedaj so predvidevali podaljšanje proge proti Ormožu ali Središču in bi se dovozna cesta iz Ljutomera na postajo ne križala s progo. S tem sta se strinjala tudi koncesionarja, vendar bi bili stroški nekoliko višji, zato je obveljala cenejša inačica in od leta 1924 dalje križanje železnice s cesto tik pred postajo.

Postaja Ljutomer

Fotograf: Marjan Mally

Železniška postaja je zgrajena na nekdanjem močvirju, zato so temelji postajnega poslopja podprti s piloti. Postaja je bila do 23. novembra 1924 končna postaja proge Špilje – Radgona – Ljutomer. Postajne zmogljivosti so bile majhne, saj je imela le tri prevozne tire in slepi tir št. 5. Tirna situacija se je od takrat do danes spremenila le v tem, da je bil leta 1924 zgrajen še četrti tir. Sedanji 3. tir (tedaj 1. tir) se je končal v lokomotivski lopi na km 25,700, približno tam, kjer je sedaj nadzorništvo proge. Ob sedanjem 5. tiru je stala lopa za premog, za njo vodnjak, na koncu tira pa okretnica za obračanje lokomotiv in vagonov. Okretnica je imela premer le 4,5 m. Lokomotive so opremljali na tiru 5, kjer je bil 8 m dolg čistilni jarek in napajalnik za vodo. Postajno poslopje je enonadstropno s tlorisom 17,5 x 10,5 m. Skladišče je pritlično leseno in ima tloris 23,5 x 6,7 m, klančina pa 16,3 x 8,55 m. Prvi šef postaje Ljutomer je bil Čeh Franz Cebis (1890 - 1907 ali morda še dlje). Na iniciativo Trgovinske in obrtniške zbornice iz Ljubljane je bilo 30. avgusta 1922 v Ljutomeru zborovanje, katerega se je udeležilo nad 40

JULIJ 2010

POSTAJA LJUTOMER zastopnikov raznih gospodarskih korporacij, obrtniških zadrug, gremijev in okrajnih zastopov, ki so bili zainteresirani za gradnjo proge Ormož – Ljutomer – Murska Sobota. Zborovanje je vodil svetnik zbornice Lovro Petovar, poročilo o polstoletnem prizadevanju za to progo pa je podal velik zagovornik in poznavalec železniških prog Ivan Mohorič. Zastopniki iz Prekmurja so zahtevali, da se načrtovana proga zgradi kot prvovrstna proga, in ne kot lokalka. Na predlog notarja Kodra iz Murske Sobote so sprejeli resolucijo, v kateri so izrekli zahvalo ministru Kukovcu in Puclju za prizadevanja za gradnjo proge. Dogovor med zastopniki Družbe južne železnice in Direkcije za gradnjo novih prog ter Direkcije državnih železnic v Zagrebu (takrat so državne proge v Sloveniji spadale pod direkcijo Zagreb) o spoju proge Ormož – Murska Sobota v Ljutomeru s progo Ljutomer – Radgona je bil sklenjen 26. aprila 1923 v Ljutomeru. V času gradnje proge Ormož – Murska Sobota je bil v Ljutomeru sedež sekcije za gradnjo nove proge. Tedaj so Ljutomerčanom veliko obljubljali, toda zelo malo naredili. Predvideli so celo novo postajno poslopje, nekoliko bolj zahodno od sedanjega, zatem kurilniško lopo s štirimi stojišči za lokomotive v polkrožni obliki (rotonda) in okretnico s premerom 14,5 m. Kurilniško lopo so nameravali zgraditi tam, kjer je sedaj tovarna močnih krmil. Poleg sedanjega tira št. 4 sta bila predvidena še dva tira. Celotni postajni plato so nameravali dvigniti za 25 cm in s tem omiliti vpliv talne vode. Načrtovali so tudi daljši čistilni jarek, vodno postajo, za železničarje pa še dve stanovanjski hiši. Tudi staro postajno poslopje naj bi služilo za stanovanja. Od vsega načrtovanega so naredili le prehitevalni tir, to je sedanji 4. tir. Zaradi pretiranega varčevanja so cepišče proge proti Murski Soboti izvedli šele v km 23,6. Do tja je bil skupni tir; ker cepišče ni bilo zavarovano s signali, se je promet odvijal le počasi, saj je pred odpravo vlakov iz Križevcev ali Veržeja morala dati privolitev postaja Ljutomer. Cepišče so ukinili 15. maja 1939, ko je bil s postaje Ljutomer do dotedanjega cepišča zgrajen še drugi tir. Takrat so na obeh tirih vgradili kritne signale in s tem malo izboljšali zavarovanje postaje. Ker je bila proga Radgona – Ljutomer pod upravo Družbe južne železnice, nova proga pa je bila grajena kot državna proga, je pri dostavi in obračunu pošiljk za gradnjo nove proge prihajalo do nesoglasij. Občina Ljutomer je na svoje stroške izvedla elektrifikacijo postajališča Ljutomer in plačevala električno energijo. Postaja Ljutomer pa je bila ponoči v temi, čeprav je bila občina pripravljena železniški postaji dobavljati električno energijo za

POSTAJE razsvetljavo po polovični ceni. Ob veliki poplavi 26. novembra 1926 so morali potniki izstopiti iz vlaka na nakladalno rampo, od koder so jih odpeljali s čolnom, saj je bila voda na postaji 50 cm visoko. Postaja je bila sprva popolnoma nezavarovana, ni imela niti uvoznih niti izvoznih signalov. Tudi cestna prehoda pred postajo sta bila zavarovana le z Andrejevim križem. Postajo so iz smeri Ormož zavarovali s signalom in predsignalom 22. oktobra 1929. Od leta 1925 dalje sta bila v Ljutomeru dva nadzornika proge. Prvi je skrbel za progo Ormož – Murska Sobota od km 13,5 do 27,4, z izjemo postaje Ljutomer; drugi nadzornik proge je skrbel za progo Ljutomer (vključno s postajo) Gornja Radgona državna meja. Leta 1927 so mesto prvega nadzornika razpustili; do Ljutomera je prevzel progo nadzornik iz Ormoža, od cepišča v Ljutomeru dalje pa nadzornik iz Murske Sobote. Ker potrebnih in načrtovanih naprav niso zgradili, je bila oprema parnih lokomotiv v Ljutomeru zelo otežkočena. Opremljali so jih le na tiru 5, kjer je bila čistilna jama in deponija za 280 ton premoga. Zaradi tega so zelo zamujali vlaki proti Ormožu, saj so morali lokomotive odpeti od vlakov in jih prepeljati na drugi konec postaje zaradi oskrbe z vodo, premogom in čiščenjem pepelnika. Čistilna jama je bila za večje lokomotive prekratka. Na železniški postaji Ljutomer so leta 1932 vgradili

Postajališče Ljutomer mesto

Fotograf: Marjan Mally

novo tehtnico za vagone. Dobavo tehtnice je na licitaciji v Beogradu prevzela firma Aljančič iz Beograda; most tehtnice pa je dobavila Strojna livarna iz Ljubljane, ostalo pa firma Schember-Söhne z Dunaja. V povojnem času je postaja dobila vodovod (leta 1967), zgrajen je bil nov, 12 m dolg čistilni jarek za lokomotive (1958), novi sanitarni in pomožni

prostori (1977), premaknjen in obnovljen je bil 5. tir. Leta 1948 so zgradili industrijski tir do Ljutomerske mlekarne, vendar ni dolgo služil svojemu namenu. Za potrebe Tovarne močnih krmil je bil zgrajen nov industrijski tir, svoj tir so dobila tudi skladišča Emone. Opustitev parne vleke je za postajo Ljutomer pomenila olajšanje, saj so lahko zasuli oba čistilna jarka in odstranili naprave za napajanje parnih lokomotiv z vodo. Tudi postaji Ljutomer se obetajo boljši časi, saj je bil 7. septembra 1999 izbran najboljši ponudnik za izdelavo projektne dokumentacije za rekonstrukcijo postaje Ljutomer, to je podjetje Tiring d.o.o. iz Trzina. Rekonstrukcija je potrebna zaradi povečanega prometa, ki bo sledil odprtju novozgrajene proge Puconci - Hodoš. Pereč problem za Ljutomer pa so tri nivojska križanja železniške proge in ceste. Ljutomer trg 14. junija 1925 je bilo odprto postajališče Trg Ljutomer za potniški in prtljažni promet. 26. oktobra 1947 se Ljutomer postajališče preimenuje v Ljutomer mesto. Postajališče je bilo pritlično zidano, dimenzij 7,6 x 8,2 + 3,45 x 4,9. Potniško stranišče je bilo pritlično predalčno, dimenzij 3,3 x 2,25. Iz Presike so rjavi premog vozili s tovornjaki na 7 kilometrov oddaljeno železniško postajo v Ljutomer. Robade so že na Hrvaškem; od tam so rjavi premog vozili 6 kilometrov daleč v Ljutomer. V Ljutomeru in Murski Soboti so leta 1932 vgradili novi mostni vagonski tehtnici. Na licitaciji pri Generalni direkciji v Beogradu je bilo delo zaupano firmi Alijančić iz Beograda. Most tehtnic so izdelali v Strojnih tovarnah v Ljubljani, ostalo pa je dobavila firma Schember-Sölme z Dunaja. V Ljutomeru bi morali zgraditi kurilnico za 4 lokomotive, okretnico s premerom 14,65 metrov, vodno postajo, 30-tonsko tehtnico, stanovanjsko hišo, čistilno jamo z napajalnikom ter nakladalni profil. V Ljutomeru so aprila 1923 sprejeli dogovor z upravo Južne železnice, da nova proga preseka progo Ljutomer – Gornja Radgona v kilometru 25 ½ pred postajo Ljutomer. Karel Rustja

JULIJ 2010

POSTAJE LJUTOMER DANES V Ljutomeru je imela železnica vseskozi velik pomen za mesto. Na začetku mesta je postajališče Ljutomer mesto, za potnike, ki so bili svoj čas mnogo številčnejši kot danes. Tu še vedno vztraja potniški blagajnik v dopoldanskem času. Nekoliko višje pa je g l a v n a ž e l e z n i š k a p o s t a j a L j u t o m e r. Pred dvema letoma je proga doživela posodobitev. Postaja Ljutomer je dobila sodobno signalizacijo, ki pa ima svoje šibke točke ob nizkih in visokih temperaturah. S posodobitvijo so ukinili šefa postaje – zadnji ljutomerski šef je bil Ljubo Savič. Pa tudi prometniki so se poslovili od svojih rdečih kapic in dobili naziv pooblaščenega postajnega delavca. Kako ponesrečen naziv. Sicer pa se pri železnici nikoli niso posebej ukvarjali s takšnimi stvarmi. V času našega obiska je bil na delovnem mestu g. Ervin Ostroško, ki nam je povedal, da je v prihodnje tudi to delovno mesto predvideno za ukinitev. Kaj hočemo, tehnika gre naprej, z njo pa se ukinjajo mnoga delovna mesta. Toda: dokler bo nekdo dežural na postaji, bo ta imela življenje in bo ostala lepo urejena. Potem pa bo prepuščena svobodnim mladim umetnikom.

Pooblaščen postajni delavec Ervin Ostroško

Fotograf: Marjan Mally

Marjan Mally

SŽ JUTRI Novi zakoni, novi direktorji, nova organiziranost, novi pristopi, nove slovenske železnice! Tako nekako bi lahko strnili vse povedano o naši prihodnosti. Resnica je taka ali pa čisto drugačna. Železnice so svojo priložnost zamudile pred leti. Morda leta 2000, ko se je razdelil takratni promet na t.i. vodenje prometa, potniški in tovorni promet. Pa smo iz enega šefa dobili tri, in tako na vseh nivojih, v vseh službah. Katastrofa. Takrat zlate obljube, da bo delavcem v tovornem prometu še kako lepo, ker bodo delili dobičke … Ja, res so bili naivni tisti, ki so verjeli pridigarjem takratnega časa, verjeli, da se bo vse spremenilo na bolje. In se je spremenilo, na slabše! Morda leta 2004, ko nismo ujeli vlaka strateškega povezovanja z istimi, na enakih osnovah, kot to hočemo sedaj, le da bo treba davkoplačevalcem, tudi nam samim, prej dodati kaj milijončkov za sanacijo, za pokritje izgube, prodajo kreditov, skratka, za polnjenje žepov v preteklosti. Individualnih, zagotovo. Morda v letih gospodarske rasti, ko bi morali akumulirati sredstva za poplačilo novih lokomotiv, pa jih nismo, zakaj, no, saj veste, zaradi 15.! Jo bomo s povezovanjem, recimo temu enakopravnim, uspeli izplavati, izvleči iz blata to

JULIJ 2010

našo železnico? Prihod g. Mehdorna na SŽ je neznanka. Radi bi ga imeli. Politika, direktorji, sindikati. Če bo priden, prinesel posel, odnesel kredite, kupil samo malo ali nič lastništva, ker je sicer vse lahko tudi brez njega urejeno ... Kje se konča norost in kje začne železniška utopija, tega še niso pogruntali. Ker za gruntanje so pa premalo plačani. Predlog zakona imamo, okoli njega veliko polemik, precej nedorečenosti, tudi kakšna čisto mimo udarjena ... Direktor je zadovoljen, predsednik vlade tudi, fizični kazalci so vse bolj pozitivni, boljši, finančno pa imamo še vedno težave. Le kako, za boga milega, težave rešiti, če pa se vse samo še bolj prefinjeno pase na SŽ, zunanji konzultanti, odvetniške pisarne, strategi ... Delavce na čakanju kličemo nazaj. Čeprav bi jih najraje kar odpisali. Rešiti se starih, da ohranimo mlade. Invalide v ŽIP, razen takih, »ki jih nujno rabimo«! Je kdo nenadomestljiv? Na SŽ, EU, v svetu? Morda pa nekateri menijo tako. Ti bodo večni. V svoji zmoti! Damjan Rak

KAPO DOL NOVA ČAJNA KUHINJA V ZIDANEM MOSTU Po začeti prenovi v prometni postavljalnici (PP) v Zidanem Mostu, ko smo dobili nova okna in nove talne obloge, se je letos pristopilo še k obnovi sten in stropov. V PP in v nekdanjem brzojavu ter čajni kuhinji so bili obnovljeni (izolirani) stropi in stene. Ob tej priliki je izvajalec moral odstraniti (razstaviti) staro in dotrajano čajno kuhinjo. Ker bi

Povsem prenovljen in lep pogled

(Fotograf: Robi L. Horvat)

bila ponovna montaža le-te skoraj nemogoča in neprimerna, smo zaposleni predlagali nabavo nove kuhinje. Ta se nam je sicer že več let obljubljala in vedno znova zaradi različnih izgovorov izmikala. Najprej za naš predlog s strani delodajalca ni bilo pravega razumevanja. Predlagani so bili (težko verjamem, da je bilo

mišljeno resno) celo kompromisi, na osnovi katerih bi se mi »nečemu, kar nam pripada, odpovedali«, da bi dobili novo kuhinjo. Zopet je bilo potrebno aktiviranje našega sindikata. Resnici na ljubo, v Ljubljani sploh niso točno vedeli, kaj se obnavlja v Zidanem Mostu. Po naši sindikalni urgenci pa so se stvari začele lepo urejati. Odobren je bil nakup nove kuhinje. Sicer je potem minilo še kar nekaj časa ... Ne moremo reči v žargonu, da je preteklo kar nekaj vode, ker smo bili v tem času obnove v PP Zidani Most brez nje. Pa vendar - ne bodimo malenkostni. Vodja nadzorne postaje Ondrej Zrinji se je aktivno vključil v nabavo nove opreme in z njegovo pomočjo smo dobili novo opremo. Ker je sedaj potrebno kupiti še nekaj dodatne opreme, bomo zaposleni skupaj s sindikatom financirali tudi to. Na tem mestu je potrebno posebej omeniti, da je dogovorjeno tudi s predstavniki sindikata SŽS - DE Vodenje prometa, da prispevajo sorazmeren delež za dodatno opremo, glede na njihovo članstvo zaposlenih na postaji. Tu se je, hvala Bogu, pokazalo, da še znamo biti v prvi vrsti ljudje in železničarji, ne glede na različna gledanja, ki jih morda imamo na življenje in delo ter še na kaj. Zaposleni smo hvaležni, da imamo novo čajno kuhinjo, in vsem, ki so kakorkoli pripomogli (podjetje, sindikat, vodja NP Zidani Most …), velja iskrena hvala. Miran Prnaver

COKLA KOROŠKA »Starec je govoril mi, da bila si lepa ti, kakor rosa jutranja, polna si življenja b'la, zdaj pa gledam, proga, te, ko odrekli so ti se, zdaj osamljena si vsa, zate ni več nič blaga!« Potvorjena verza pesmi Marjana Smodeta. V njem pa povedano vse. Slovenske železnice, pravzaprav vsi odgovorni direktorji skupaj s poslovodstvom, bojim se pa tudi, da država Slovenija, se sprenevedajo, zatiskajo glave, polne masla, v pesek. Pozabili so na koroško progo, čeprav želijo to prikriti. Čemu potem 6 mesecev iskanja »pravih« odgovorov, izgovorov, pojasnil, zakaj proga ni urejena za vsaj 20, če ne že za 22,5 tonski osni pritisk, zakaj ni interesa vseh, da bi po tej progi vozili vlaki, tovor že tako obubožane koroške regije pa se seli na ceste? Je res v tej državi potrebno zaradi idej posameznikov o svetli in boljši prihodnosti, če si le dovolj blizu centrov moči, narisati, da je Slovenija tudi na Koroškem? Da so tudi tam ljudje, njihove družine, sedanji in bodoči volilci, če hočete! Četudi je bila koroška proga dolga desetletja vsaj na papirju strateško pomembna, se je

nekdo nekoč odločil, da je treba centre, čeprav lokalne moči, zaščititi. Če to terja žrtvovanje neke »koroške« proge … Zakaj pravzaprav gre, se sprašujete? Preprosto. Kljub mnogim opozorilom (naših, našemu vodstvu, ki ni naredilo nič, še vedo ne, kaj se dogaja) so avstrijske železnice 30. aprila 2010 z nepričakovano zaporo proge med avstrijsko postajo Pliberk – Bleiburg in državno mejo na Holmcu prekinile ves mednarodni železniški promet. Enostransko, brez odlašanja, brez odpora pri nas, na SŽ. »Saj delajo remont,« nam pojasnjujejo naši odgovorni, a pogled čez mejo temu ne daje potrditve. Strategije sosednjih držav so lahko različne, vendar bi na stičnih točkah morala biti najmanj politična, če ne že gospodarska volja, da se tako ekološko hvaljene železnice v tako ekologiji in javnemu prevozu predanih državah dogovorijo in obvežejo, da bodo ne samo vzdrževali proge in s tem zagotavljali odvijanje železniškega prometa, pač pa se potrudili tega tudi intenzivirati, v obojestransko korist.

Tako ne bi potniki iz Prlekije, namenjeni v Celovec na študij, ostajali prepuščeni dobrohotnim samoiniciativnim ravnanjem lokalnih železničarjev, da jim v dogovoru s kolegi iz Avstrije organizirajo prevoz od meje, kjer vlak ustavi, do Pliberka, Celovca, kamor so namenjeni. Ne bi se vagoni, ki jih želijo naložiti v bližnjem Otiškem vrhu ali še bliže v Ravnah, vračali prazni iz Pliberka, prek Villacha, Jesenic, Zaloga in Tezna nazaj v Otiški vrh, namesto preko meje. Tako se, namesto da se naloženi vagoni naložijo in tudi že odpravijo služit denarce v enem dnevu, dogaja, da to traja več kot teden dni! Vse, vsakega, ki kakorkoli lahko vpliva, rotimo, naredite tudi vi kaj, da se »koroška proga« ne znajde na odpadu zgodovine! Damjan Rak

JULIJ 2010

INTERVJU UVOD SUZANA SLATINŠEK V tokratni rubriki Predstavitev uredniškega odbora vam predstavljam glavno urednico, gospo Suzano Slatinšek. Suzana, najprej te prosim za kratko predstavitev. Suzana Slatinšek, rojena 09. 12. 1971 v Mariboru, tam tudi odrasla, sedaj stanujem na Pragerskem, zaposlena na SŽ od 1990. Mati treh otrok, partnerica moji boljši polovici, hči svoji materi, sestra svojemu bratu in prijateljica svojim prijateljem. Od kod tvoja odločitev, da postaneš prometnica?

sem, roko na srce, pač občutljiva na neenakopravnost, pa jo morda zato tudi bolj občutim. Moj prvi šef je bil še stare šole. Čeprav je bil kot šef eden najboljših, kar sem jih imela, je bil tudi velik šovinist. Primeri: dokler nisem prišla na postajo, je čistilko vedno prišla menjat druga iz Maribora. Ko sem bila jaz tam, bi morala to delo opravljati seveda jaz. Pa sem šefu povedala, da ne znam čistiti, on pa mi je rekel, da se bom že znašla, saj sem ženska … Ko je naslednjega dne čofotal po čakalnici, pa je le poklical smeno iz Maribora … Kretnik je kuhal kavico zame, za blagajničarko in skladiščnico. Šef se pojavi v kuhinji in ga nadere: »Kaj delaš ti za štedilnikom? To je žensko delo!« V Murski je šef prišel k meni v pisarno in me poslal ven

Pravzaprav sem že tretja generacija (po obeh straneh) svoje družine, ki je pristala na železnici. Kot otrok se spomnim, kako sem z očetom in mamo hodila po postaji Tezno, kjer je bil on poslovodja, ona pa vozovni odpravnik. Takrat sem si želela postati poslovodja, saj mi je bilo všeč, da ata piše po vagonih in vpije na premikače, ha ha … Ko je prišel čas odločitve, sem pa pravzaprav želela na morje. Kapitan ladje je bil moj cilj. Starši so bili odločno proti in so me pregovorili, da sem šla v železniško šolo. Moram povedati, da mi danes ni žal. Lahko našteješ tvoja dosedanja službovanja na železnici? Izpit za prometnika sem naredila na postaji Šentilj, kjer sem nadomeščala še blagajničarko in skladiščnico. Tudi kretnika nekajkrat, a takrat je v Šentilju bil samo zato, da je mazal kretnice, tako da je to komaj omembe vredno, pa še čistilko dva dni … Potem so me dali na Tezno za vozovnega odpravnika, pozneje še za popisnega vlakovodjo in v Ruše sem hodila nadomeščat vozovnega in prometnike v Šentilj. Potem sem pristala v Mariboru kot vodja vlaka in sprevodnica ter hodila nadomeščat prometnike v Pesnico. Končno sem dobila službo prometnice na postaji Središče, od koder sem bila premeščena v Mursko Soboto, kjer sem krila še transportnega odpravnika v Beltincih in prometnike v Lendavi. Malo, preden so začeli graditi progo za Hodoš, sem bila premeščena v Pesnico, od tam sem pa pristala v Slovenski Bistrici, kjer sem še danes, zraven pa hodim nadomeščat na postajo Poljčane. Glede na to, da je bila takrat in mislim, da je še danes ženska z rdečo kapo bolj izjema kot pravilo, mi povej, ali je to prednost ali nasprotno? Kako na to gledajo tvoji moški kolegi? Mislim, da je to dosti odvisno tudi od same ženske. Jaz

JULIJ 2010

Suzana Slatinšek

Fotograf: Robert L. Horvat

rožice sadit. Vprašala sem ga, če bi isto naročil tudi kateremu drugemu prometniku na postaji, in pojasnila, da tega pač ne znam. V bistvu je bilo več drobnarij, višek šovinizma sem pa doživela v kadrovski službi v Mariboru, ko sem se z vso silo otepala premestitve v Pesnico in mi je takratni prometni tehnolog pred šefico kadrovske rekel, da nisem sposobna delati na postaji Pragersko, ker sem ženska. Dobesedno. Ko bi vsaj kak drug razlog našel … Nekaj mesecev po tem našem trčenju v kadrovski so na postaji Maribor sprejeli prvo prometnico … Pa če pustiva sam šovinizem ob strani, si zamisli, da si sam na položaju, kjer lahko sprejemaš odločitve o napredovanju in premeščanju kadra. Komu boš prej omogočil napredovanje? Svojemu staremu pivskemu bratu, prijatelju ali neki ženski? Dejstvo pač je, da v VIP klubu Slovenskih železnic ni žensk … Hecno, veš, kar zadeva moje moške kolege, oni takih stvari večinoma sploh ne opazijo. Saj se med sodelavci tudi najde kakšen, ki je še vedno prepričan, da ženske ne spadajo v promet, a po mojih izkušnjah so takšni bolj izjeme kot pravilo.

INTERVJU Morda v zvezi s tem kakšen nasvet mlajšim kolegicam? Ali so kje kakšne mlajše kolegice? Naj bo tole nasvet vsem kolegicam: Če ste si izbrale poklic prometnice, ga tudi opravljajte. Ne dovolite, da vam nalagajo »ženska dela«, četudi je to samo zalivanje rož, če tega ne delajo tudi vaši moški kolegi. Lani si postala glavna urednica našega glasila. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi? Morda lahko navedeš dotedanje izkušnje v ljubiteljskem novinarstvu? Pisano besedo obožujem že od nekdaj. V šoli sem se sicer ukvarjala bolj s pesništvom, sodelovala sem pri šolskem glasilu, objavljala v reviji Čevelj (ne vem, če še obstaja), ko me je kaj pičilo, pa sem pisala tudi pri Večeru, kjer so objavili vse moje članke (razen enega, kjer sem »šimfala« novinarje) v rubriki Pisma bralcev. Vsi, ki me poznajo, vedo, kako rada povem svoje mnenje. Kako bi se lahko uprla sodelovanju pri glasilu?!?

dobronamerno, saj sem prepričana, da ima vsak pravico do svojega mnenja. Če se mi zdi umestna, jo upoštevam, v nasprotnem primeru jo pozabim. Sicer pa, kako bi se človek lahko izboljšal (pa ne, da sem jaz še sploh lahko boljša, ha ha …), če ne bi bilo kritikov? Mati, žena, prometnica, novinarka; ali bi ta vrstni red glede na prioriteto naštetih zadolžitev popravila in pokomentirala? Bo kar prav. Brez komentarja. Ali ti zraven vseh zaposlitev sploh ostane še kaj prostega časa za druge hobije? Zraven otrok skrbim še za mamo in duševno prizadetega brata. Zvečer imam kako uro ali dve, da pogledam kak film (ali ob njem zaspim), brskam po spletu, kdaj pa kdaj tudi preberem kakšno knjigo. Včasih sem rada gravirala v steklo, sestavljala puzzle, morda se bom lahko s tem znova ukvarjala, ko/če bom v pokoju. Kolikor mi je znano, si se preizkusila tudi v politiki. Kaj bi nam lahko povedala o tem? Delujem po principu: če ti kaj ni všeč, pa to spremeni! Skladno s to filozofijo, sem se pridružila stranki, ki mi je omogočila kandidiranje na parlamentarnih volitvah. Ugotovila sem, da pač ne morem proti sebi. Ko si v stranki, govoriš v njenem imenu in moraš zagovarjati njena prepričanja, ne glede na to, kakšno je tvoje osebno mišljenje. Tega nisem sposobna, zato se je moja politična kariera tudi zelo hitro končala … Morda lahko razkriješ načrte za naprej? Spraviti otroke do kruha, preživeti do penzije.

Suzana Slatinšek

Fotograf: Robert L. Horvat

Zate je značilno dokaj ostro pero. Ali si bila zaradi ostrih kritik kadarkoli izpostavljena pritiskom tistih, ki so se znašli v tvojih člankih? Jaz imam na tem področju namreč slabe izkušnje. Pritiskom ne. Bila je kakšna prošnja (ne mene), večinoma pa me zbadajo, češ da morajo paziti, kaj govorijo, da se ne znajdejo v časopisu.

Suzana, v imenu bralcev Prometnika in v svojem imenu se ti zahvaljujem za predstavitev in želim še nadaljnjega korektnega sodelovanja pri ustvarjanju našega glasila, tebi pa želim uresničitev vseh zastavljenih življenjskih ciljev. Hvala tudi tebi. Danijel Motaln

Ali te morebitne kritike tvojega pisanja od njega odvračajo ali te še bolj motivirajo? Ljudje smo pač različni in različnim ljudem so všeč različne stvari. Kritiko vedno sprejmem

JULIJ 2010

AKTUALNO SKRAJŠAN DELOVNI ČAS POTNIŠKIH BLAGAJN V lanskem letu, ko se je naše podjetje začelo spopadati z resno krizo, so bili sprejeti številni ukrepi za zmanjšanje stroškov na SŽ. Eden izmed njih je bil skrajšan delovni čas, uveden na potniških blagajnah. Odpiralni čas se je skrajšal za 25 % ali v praksi za štiri ure, ponekod tudi za več. Popoldne so blagajne zaprte. Vsak ukrep ima seveda svoje posledice. Ali so dobre ali slabe, je pa odvisno, s katere strani jih gledaš ali hočeš gledati/videti. Za podjetje je ta ukrep predstavljal določen prihranek. Za potnike in uporabnike pa kar nekaj nevšečnosti in negodovanja. Vse to lahko na daljši rok vpliva na prihodke SŽ in tako smo v začaranem krogu. Eden izmed takih primerov je blagajna na postaji v Zidanem Mostu, kjer se zaradi skrajšanja delovnega časa pojavljajo naslednji problemi: - Popoldan se precej potnikov vrača iz šol in služb. Prej so lahko že popoldne kupili rezervacije za naslednji dan (ICS) in se tako izognili jutranji gneči. Lahko so si vnaprej kupili mesečne vozovnice, saj gredo nekateri na vlak, preden se blagajna odpre, in se vračajo, ko je že zaprta. - V večernih urah s postaje Zidani Most odpelje večina mednarodnih vlakov, in sicer v smer Zuerich, Muenchen, Benetke, Beograd, Zagreb in Sarajevo ... Potniki neposredno pred odhodom ne morejo kupiti vozovnic za te vlake. Živimo v časih, ko se morajo ponudniki na trgu karseda truditi, da pridobijo stranke. Tega se SŽ loteva na precej čuden način. - Telefon izven delovnega časa zvoni v prazno. Živimo v času informacij in ponujanja le-teh. Verjetno bi se tehnično dalo rešiti, da bi se klic prevezal na drugo, zasedeno službeno mesto in bi potnik dobil željeno informacijo. Tako pa dobi le jezo in slabo mnenje o SŽ.

Poleg teh neugodnosti za potnike imajo kar nekaj sitnosti tudi sprevodniki, ki imajo pač sedaj manj možnosti, da oddajo ubran denar z vlakov v blagajno. Na vse te nevšečnosti smo zaposleni in sindikat delodajalca seveda opozorili. Ker pa se včasih stvari laže premaknejo od zunaj kot od znotraj, sem problematiko predstavil tudi na seji Občinskega sveta Občine Radeče (iz naše občine je zelo veliko občanov uporabnikov storitev na postaji Zidani Most). Občinske službe in župan so posredovale protest zaradi skrajšanja delovnega časa potniške blagajne na postaji Zidani Most. V mesecu februarju je prišlo do skupnega sestanka na Občini Radeče. Predstavnike SŽ je vodil direktor PE Potniški promet g. Boštjan Koren. Izmenjali smo si stališča in poglede. Do konkretne rešitve ni prišlo. Dano pa je bilo zagotovilo, da v primeru boljše situacije v podjetju le izboljšamo ponudbo za naše uporabnike (beri odpiralni čas blagajne). Vprašanje je le, če takrat ne bo prepozno. Kajti če potnika izgubiš, ga težko ali pa sploh nikoli več ne pridobiš. In tako smo zopet pri začetnem vprašanju, ali je tak ukrep, ki prinaša kratkoročne prihranke, dober tudi na dolgi rok. Vprašanje je enostavno, odgovor nanj pa nikakor ne. Pa tudi, če imaš dober odgovor, je verodostojnost in pravilnost le-tega zelo težko dokazljiva. Miran Prnaver

MOBING V mesecu septembru naj bi dobili novo kontaktno osebo za prijave trpinčenja na delovnem mestu. Ob tem obetu bi bilo fino, da se malo posvetimo tej temi. Na intranetu najdemo navodila za ukrepanje v zvezi s spolnim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu. Ker smo spolna nadlegovanja že predelali, se tokrat posvetimo samo »mobingu«: Mobing je premišljeno in ponavljajoče se konfliktno (neprijazno, žaljivo, omalovažujoče) komuniciranje ali ravnanje v odnosih med sodelavci, med podrejenimi in nadrejenimi delavci. Njegov namen je onemogočiti žrtev psihično, socialno, informacijsko in poslovno. V 45. členu zakona o delovnih razmerjih je določeno, da mora delodajalec zagotavljati delovno okolje, kjer delavec ne bo izpostavljen kakršnemukoli nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Šikaniranje, psihično in fizično nasilje predstavlja kršitev človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic, z druge strani pa kršitev delovne obveznosti in motnjo v delovnem procesu. V nadaljevanju lahko preberemo še bolj podrobno razlago mobinga, ki je v bistvu vsako žaljivo govorjenje, namigovanje ali ravnanje v zvezi z našo osebnostjo, osebo, spolom, veroizpovedjo, državljanstvom, družino, okoljem …, grožnje in tudi izključevanje iz aktivnosti, ki potekajo v delovnem okolju. Delodajalec je pa dolžan vsako prijavo obravnavati zaupno, obzirno in takoj. K mobingu spada tudi neenaka obravnava žensk in moških na delovnem mestu. Vlada je izdala tiskovino z naslovom Moje pravice (Enaka obravnava žensk in moških v Zakonu o delovnih razmerjih), ki jo tudi najdemo na našem intranetu. Zelo zanimivo

JULIJ 2010

branje, sploh za železničarke. Tukaj lahko preberemo med drugim, da nam v primeru, ko nam delodajalec ne zagotavlja enake obravnave glede na spol, zakon daje pravico do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi!?! Kar vidim solze na obrazu našega šefa sekcije, ko mu grozim z odpovedjo! Vprašanje bi bilo samo, ali so to solze smeha ali sreče … Žalosti že ne … Enako kot pri spolnem nadlegovanju, tudi pri mobingu poskusimo zadeve najprej urediti sami, potem šele jo prijavimo najprej neposredno nadrejenemu, če je ta tisti, ki nas šikanira, pa kadrovski službi. Od septembra naprej bomo imeli novo, nepristransko kontaktno osebo, ki nam bo na tem področju pomagala in za nas uredila zadeve, nas spremljala na vseh pogovorih in obravnavah ter spremljala našo usodo še po končanem postopku. Kazen za šikaniranje je lahko opomin, denarna kazen, pa tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vse lepo in prav na papirju. Kako pa je v praksi? Žal ne poznam nikogar, ki bi se pritožil zaradi nadlegovanja na delovnem mestu, tako da s stališča žrtve tega ne morem izvedeti. V navodilu, ki sem ga našla na intranetu, je za nadaljnje informacije na voljo Služba za varnost in zdravje pri delu, ki pa mi je ni uspelo priklicati. Suzana Slatinšek

KRATKE DOMAČE VULKAN Ob izbruhu vulkana, posledičnih težavah letalskih prevoznikov in potnikov se je svet skoraj ustavil. Priložnost za železnico. Zgodovinsko. A namesto dodatnega prizadevanja se je reševalo, kot se je dalo. Bili so tečni, nesramni, utrujajoči potniki. Tudi razumevajoči, hvaležni. In bile so železnice. Toge, revne, predvsem pa čez vikend. Takrat se ni dalo nič. Dodatni vlaki, vagoni vsaj, ojačanja, več ljudi na informacije, … ne, tržnega pristopa ni bilo niti malo zaznati! Je krize za SŽ že konec, kot da je sploh ni bilo. Vse je tam nekje daleč od oči, daleč od srca. Predvsem pa še od pameti. Žal. Bomo prosili za še kak vulkan? Damjan Rak ODPZ Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, pred letom 2001 za vse benificiran delovni staž, je v predlogu sprememb t.i. pokojninskega zakona precej okleščeno. V okviru sindikalne centrale Alternativa se zelo aktivno vključujemo v reševanje norosti v sedaj veljavnem zakonu in skušamo onemogočiti norosti v predlogu zakona. Kajti počasi se bliža čas, ko bodo prvi delavci lahko v letu 2011 začeli črpati sredstva iz tega stebra. Vendar se ugotavlja, da so bili upravljavci zelo nesmotrni. Sedaj je premalo denarja na računih, premalo ga je v skladih, v poklicno upokojitev pa bi kar silili ljudi. Verjamemo, da bo ODPZ v ZPIZ-2 imel tudi za vse nas kaj bolj pozitivnega. Damjan Rak KOPER Najbrž ste že prebrali, kako se v Kopru povečuje promet. Pa da spet padajo rekordi po številu vlakov, pretovora ... Prometnik pa je ostal sam, zavedli so ga nadrejeni, mu sedaj občasno trosijo zgodbice, kako je dober … dokler ne naredi kakšne napake. Tovorni promet si je izmislil (pač njegovi botri) nekega vlakovodjo K, ki ni nikjer sistematiziran, je pa dobro plačan, izmislili so si pravljico, samo da se »pravi« strokovnjaki najdejo tam gor. Vsa opozarjanja o vse bolj veliki nevarnosti po resni nesreči so naletela na gluha ušesa, mali izredni dogodki se vrstijo. Da SŽ - Tovorni promet vsak mesec za to norost plača 150.000 €, ob nikakršnem učinku, je itak možno samo na SŽ. Pa dodajmo poleg Kopra še Sežano, Maribor, Dobovo … kako gre nam dobro! Žal se vse odvija v nekem prikritem ozadju, na čistini pa je vselej samo in edino prometnik, ki pa z vsakodnevno preobremenjenostjo spravlja sebe v položaj, da bo čez čas, preden bo v vrsti za upokojitev, pregorel. Ali bo to imelo kake posledice za varnost prometa, tega danes ne zanima nikogar več. Damjan Rak

DISCIPLINSKE KAZNI Čeprav je to »nekaj normalnega«, bi rad napisal nekaj misli o vendarle nenormalnem stanju na področju disciplinskih postopkov na Slovenskih železnicah. Vemo, da je disciplinski postopek nekaj, čemur se vsi izogibamo, a vendarle nas lahko doleti. Če ste izvršilni železniški delavec, še toliko prej. Če pa ste slučajno kak kretnik, prometnik, strojevodja, premikač, ste zagotovo prvi na udaru. A kaj bi tarnali, naše delo je tako, da se lahko vsako izmeno pripeti kaj, kar potem obravnavajo strokovnjaki, sodelavci kot incidente, nesreče ipd. Pa še zakoni so tako napisani, da je za nas, izvršilce, vse še toliko bolj zapleteno, strožje. To, da smo kaznovani, je O.K. Če si kriv, si kriv. Če ne, pravdanje. Ampak, da si trojno kaznovan? Če se ti zgodi, da se znajdeš na polju kršitve zakona o varnosti v železniškem prometu, te najprej preventivno odstranijo, potem ti naložijo preverjanje prisotnosti alkohola, sledi izredno preverjanje znanja, disciplinski postopek in kazen, če pa imaš »srečo«, te čez kako leto povabi še sodnik za prekrške. Najbolj srečni pa dočakajo še kakšno civilno sodišče. Narediš napako, nekaj iztiri. Plačaš vse prej naštete kazni, potem pa dobiš pod roke poročilo o disciplinskih postopkih v podjetju. Lahko nič ne bereš, lahko pa bereš in se čudiš. Na seznamu kaznovanih sami izvršilni železniški delavci. Kazni, marsikdaj kar krepko čez povprečno neto plačo v RS. Nehote se moram vprašati. Kje pa so še kateri drugi delavci tega podjetja? Se pravi, kje so tisti, ki vsak dan garajo, znojijo krvavi znoj, da na koncu ugotovimo, da nimamo stolov, vode, službene obleke, urejenih delovnih pogojev, pravilno izračunane plače, pravočasno izdanih odredb in brzojavk, urejenega tega ali onega predpisa, da nam ne morejo odgovoriti na preprosta vprašanja, ker hočemo preveč vedeti, kje so tisti, ki sprejemajo poslovne odločitve, ki so nas pripeljale na rob prepada? Vem, kdo so, vem, kje so, in vem, da jih na seznamu za disciplinsko odgovornost ni! Se motim ali Slovenske železnice poslujejo z izgubo? Pa toliko ljudi kaznujemo za napake pri delu. Je morda čas, skrajni, skrajni čas, da se na seznam disciplinsko in odškodninsko obravnavanih za kršitve pogodbenih razmerij uvrsti tudi koga, ki ni izvršilni železniški delavec? Kakšnih 10 let prepozno! Damjan Rak

JULIJ 2010

AKTUALNO

Hartmut Mehdorn

Fotografija sneta s svetovnega spleta

HARTMUT MEHDORN

Toliko nam že grozijo z njim, da smo že menda vsi radovedni, kdo sploh to je! Pa sem vprašala mojega najpametnejšega prijatelja Google … Hartmut Mehdorn je rojen 31. 07. 1942 v Varšavi … Ma idite sami na Wikipedijo, če vas zanima … Mene samo zanima, kaj bo naredil z nami! Nemške železnice je v desetih letih pripeljal iz okoli 1,5 milijarde evrov minusa do skoraj 1,3 milijarde evrov dobička. Super se sliši, kajne? Prebirala sem članke o njem in poskušala ugotoviti, kakšno ceno so za to plačali zaposleni na DB, a žal ne znam nemško, v angleščini pa nisem našla nič omenjenega. Odstopil je zaradi obtožb, da je nezakonito vohunil za zaposlenimi na DB (preverjanje epošte ali nekaj takega), dokazali v glavnem niso ničesar nezakonitega

(Kateremu direktorju pa kdaj sploh so?). Očitno ta trend ni omejen samo na Slovenijo … Seveda obstaja tudi druga plat, ko človeka obtožujejo in mu podtikajo, samo da se ga znebijo (tudi ta trend poznamo v Sloveniji), tako da ne moremo soditi, ker nismo bili zraven. Na koncu pač verjameš, kar sam hočeš … Zanimiva stvar, ki sem jo prebrala o njem: V nekem intervjuju je izjavil, da se z ženo (Francozinjo) pogovarjata v angleščini. Ona ne zna nemško in on ne francosko. S tremi otroci (sedaj že odraslimi) se pogovarjata vsak v svojem jeziku. Prav radovedna sem, katera je bila otrokova prva beseda. No, Mehdorn prihaja. Junija bi naj že delali projekt združitve med SŽ, Luko in Interevropo, sanirani bi naj bili že do septembra! V Nemčiji očitno ne poznajo počitnic … Dolgo smo se spraševali, kakšen naziv bo dobil Mehdorn, če se bo odločil sodelovati, sedaj je že znano, da je postal svetovalec. Khm. Še eden?!? Verjetno so bivše svetovalce preimenovali zato, ker so pripravljali teren zanj. Petindvajseti ali enaintrideseti (ali kolikor jih je že bilo …) svetovalec verjetno ne bi hotel biti, a ne? Ali gre tudi vam na smeh? Morda si vse skupaj pač narobe predstavljam. Nekomu bomo plačevali »potne stroške« (Dobi Fip karto, pa je, ne?), da prihaja v Slovenijo svetovat, kaj naj naredijo z

nami. Kdo bo pa potem odločal, kaj se bo dejansko dogajalo? Saj bi navedla možni odgovor, pa si ne upam … Če že pokličemo nekega strokovnjaka, ki mu zaupamo in vanj verjamemo, potem bi mu po mojem tudi morali dati moč in dovoljenje, da kaj spremeni in naredi, kar si je zamislil. A mi smo pač nezaupljivi. Vi pričakujete kakšne spremembe? Mogoče pa sem prevelik skeptik. Poglejte samo trenutnega generalnega, g. Brankoviča. Še vedno je tu!!! Pa je pol leta že mimo!!! Morda pa se časi za nas tudi spreminjajo. Kot vse na železnici: bolj počasi, a vendarle … Po drugi strani, če malo beremo časopise, dobimo vse mogoče teorije, zakaj je g. Mehdorn sploh sprejel službo pri SŽ. Špekulira se, naj bi izvedli sanacijo, privatizirali SŽ, Luko in Interevropo, potem pa bo vse skupaj kupil DB. Spominja me na naše pridruževanje EU, ko smo tudi čakali, kdaj nam bodo pokupili Slovenijo. Saj ni nemogoče. Samo si človek misli, če bi bilo to v načrtu, bi verjetno Luko že davno kupili, ker bo po mojem s to združitvijo postala manj zanimiva. Vlada pa tudi menda ne bo dala iz rok slovenskega paradnega konja, ne? Pa kaj imam jaz pojma o ekonomiji? Jaz sem prometnica. Samo upam lahko, da bom to tudi ostala do pokoj … smrti (onega itak ne bomo dočakali), kljub vsem sanacijam, ki smo jih in jih še bomo doživeli. Suzana Slatinšek

„BUTASTI“ PROMETNIKI Ste že opazili, kaj se zadnje čase dogaja? Očitno se ne spoznamo več na razne brzojavke, navodila in odredbe, ampak nam mora za vsako takšno stvar vodja postaje napisati še posebno odredbo. Hecno, kajne? Pred kratkim sem imela delni izklop ERVN, pa so mi predpisali obveščanje vlakov o neuporabnosti izvoznega signala in maksimalno hitrost pri izvozu s postaje 20 km/h. Oboje rešeno s preprostim signalom za previdno vožnjo. Pa zakaj bi bilo preprosto? Potem nimamo kaj delati! Sem rekla šefu, naj mi z odredbo dovoli uporabo signala, pa si ni upal mimo brzojavke. Zakaj potem morajo sploh pisati odredbe? Če tam zgoraj mislijo, da nismo pismeni, potem bi bilo bolje, da mi pride vodja ustno posredovati svoje odredbe, a ne? Morda pa niso prepričani v svoja navodila? Potem pa vodji ne bi smel biti problem navodila poenostaviti ali celo spremeniti.

JULIJ 2010

Take stvari nam dajo pač misliti, da naši vodje nimajo dovolj dela, pa so jim zraven naložili še prepisovanje brzojavk, ki pridejo »od zgoraj«. Včasih smo se norčevali iz strojevodij, ki so bili tako bedasti, da smo jim morali vsako predloženo stvar tudi prebrati, danes se stvari, tako je videti, obračajo. Stvari nam predpisujejo dvakrat (Morda mislijo, da bomo svojega vodjo bolj ubogali?), kmalu bo prišel čas, ko nam bo vsako brzojavko in odredbo prišel vodja osebno glasno prebrat in pojasnit. Morda pa so se spremenili standardi? Pa sem se pozanimala pri »ta mladem« prometniku, ki mi je zagotovil, da so tudi oni morali opraviti »psihoteste«. Kolikor mi je znano, imajo vsi tudi V. stopnjo izobrazbe, torej so po vsej logiki tudi pismeni. Čemu torej potreba po dvojnih odredbah? Vse skupaj se mi zdi smešno in rahlo žaljivo. Suzana Slatinšek

NAŠE PROGE OBNOVA KOČEVSKE PROGE Železnica ima na slovenskih tleh kar dolgo zgodovino, saj je minilo že več kot 160 let, kar vozijo po tem ozemlju vlaki. Leta 1849 je bila zgrajena proga do Ljubljane in potem naprej do Trsta. Na to »Južno železnico« so potem priklapljali nove in nove proge, tako da imamo solidno razvejano omrežje.

tisoč ton lesa. Vzporedno je potekal tudi potniški promet. Po rekonstrukciji ceste Škofljica – Kočevje je začel potniški promet naglo upadati, in to v letih 1958 - 66 kar za 66%. Zato so potniški vlaki od julija 1968 vozili le do Velikih Lašč, po letu 1970 pa so na vsej trasi ukinili potniške vlake. Sicer pa proge v več kot 100-letni zgodovini niso obnavljali, ampak le vzdrževali. Proga je seveda enotirna in neelektrificirana, njena dolžina je 49 km. Zaradi geografskih posebnosti je zelo zahtevna, tako za vožnjo kot vzdrževanje. V zadnjih desetletjih se je tudi tu na Kočevskem močno povečal cestni promet, in ker tudi cestna obnova ni povsod sledila potrebam, prihaja predvsem na Škofljici do velikih prometnih zastojev in gneče. Porodila se je misel, da bi znova bilo smiselno vzpostaviti potniški promet po tirih. Leta 2008 se je začela temeljita obnova tega odseka. Preden sem se odpravil na teren, sem nekaj vprašanj na temo obnove postavil Ministrstvu za promet - Direkciji RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo in pa županu občine Kočevje, poslancu državnega zbora g. Janku Vebru. Zelo hitro sem prejel njihove odgovore in naj bistveno vsebino navedem v naslednjih vrsticah. Direkcija: Kratka predstavitev projekta Kočevske proge

Odcep z dolenjske na kočevsko progo

Žal so se v preteklosti (v socialističnih časih) poleg gradnje prog dogajale tudi žalostne ukinitve (npr: Velenje – Slovenj Gradec – Dravograd, Jesenice – Kranjska Gora – Planica …). Zato je vsaka novogradnja ali ponovna vzpostavitev železniške proge dobrodošla tako za zaposlene na železnici, zagotovo pa tudi za državljane, ki živijo na tistem območju. Po osamosvojitvi Slovenije je bil največji nov projekt gradnja proge Murska Sobota – Hodoš in povezava s sosednjo Madžarsko. Dolgo že govorimo o prepotrebni gradnji drugega tira Divača – Koper. Trenutno pa je velika investicija generalna obnove proge Grosuplje – Kočevje. In prav o tem bo tekla beseda v tem članku. Progo so začeli graditi maja leta 1892. Prvi vlak je peljal po progi že julija 1893, dva meseca pred slavnostno otvoritvijo. Progo so zgradili predvsem za potrebe rudnika Kočevje in pa zaradi gozdarske dejavnosti. V najboljših letih je bilo prepeljanih 170 tisoč ton premoga in pa 134

Obnova bo potekala v treh etapah, in sicer: · obnova objektov in tirnih naprav (spodnji in zgornji ustroj proge) do postaje Ortnek, s katero se omogoči dvig osnega pritiska s 160kN/os na 225kN/os na tem odseku, kar omogoča optimalnejšo izvajanje tovornega prometa pod posebnimi pogoji (omejena hitrost); redni potniški promet še ni omogočen · obnova objektov in tirnih naprav (spodnji in zgornji ustroj proge) od postaje Ortnek do postaje Kočevje, s katero se omogoči dvig osnega pritiska na celotnem odseku Grosuplje – Kočevje, kar omogoča optimalnejšo izvajanje tovornega prometa pod posebnimi pogoji (omejena hitrost); redni potniški promet še ni omogočen · zamenjava in posodobitev signalno-varnostnih in telekomunikacijskih naprav na celotnem odseku, ki vključuje zavarovanje 5 postaj in zavarovanje 4 nivojskih prehodov, s čimer se omogoči uvedba rednega potniškega prometa. Glede na karakteristike proge bo tako po izvedenih delih proga dovoljevala hitrost 60 do 80 km/h na odseku Grosuplje – Ortnek – Žlebič (v dolžini 30 km) oziroma 100km/h na odseku Žlebič – Ribnica – Kočevje (v dolžini 19 km), proga pa bi bila tudi daljinsko vodena s postaje Grosuplje. Celotna investicija je vredna 99 milijonov evrov. Do zdaj vložena finančna sredstva so v celoti proračunska.

JULIJ 2010

NAŠE PROGE Predvideni časovni okvir obnove Časovni načrt izvedbe del je zaradi velikih potrebnih vlaganj odvisen samo od razpoložljivih sredstev. Glede na današnje stanje ocenjujemo, da je vsa dela možno dokončati ob zagotovljenih sredstvih v 2,5 letih, s čimer bi se uvedel redni potniški promet na celotni progi najkasneje z voznorednim obdobjem 2013/2014. Kaj je bilo narejenega do danes in kaj bo še letos ? a) Do zdaj izvedeno: Z obnovo proge se je pričelo v letu 2008. Do sedaj je bilo v letih 2008 in 2009 obnovljenih 17 km železniške proge od postaje Grosuplje v smeri postaje Ortnek (do 2 km pred postajališčem Velike Lašče). V okviru teh obnov sta bili obnovljeni postaja Dobrepolje in deloma postaja Grosuplje. Do sedaj je bilo v obnovitvena dela vloženih 22,803 milijonov evrov. Izvedla so se sledeča dela: ·

· · · · · · · · ·

zamenjava zgornjega ustroja na 17 km odseku proge; zamenjale so se tirnice in pragi, skupaj s pritrdilnim materialom, ter greda iz tolčenca, kar je pogoj za zagotovitev osnega pritiska 225kN/os zamenjava dveh kretnic na postaji Grosuplje zamenjava celotnega jeklenega mostu v km 1+637 z novim armiranobetonskim obnova jeklenega mostu v km 15+375 in povečanje nosilnosti le-tega zamenjava in dodatna gradnja 21 prepustov preseka 1x1m vgradnja tamponske nosilne podlage od 30 - 50 cm debeline razširjanje in utrditev nasipov obnova vozišč 16 nivojskih prehodov gradnja kabelske kanalizacije za zavarovanje nivojskih prehodov v dolžini 4 km Na postaji Dobrepolje so bili obnovljeni trije postajni tiri in tri kretnice. Tudi tukaj je bil popolnoma obnovljen zgornji in spodnji ustroj, izvedeno pa je bilo tudi odvodnjavanje postaje.

b) Predvidena dela v letih 2010 in 2011 Za nadaljevanje obnovitvenih del bo v letu 2010 predvidoma zagotovljenih 11 milijonov, v letu 2011 pa 5,35 milijona EUR. V okviru teh sredstev je mogoče obnoviti progo do postaje Ortnek, vključno s postajnimi tiri, pri čemer bi lahko zagotovili vožnjo vlakov osne obremenitve 225 kN/os, pod posebnimi pogoji, že do konca leta 2010. Tako se bodo v letih 2010 in 2011 izvedla naslednja dela na manjkajočem 9,3 kilometrskem odseku do Ortneka in na postaji Ortnek: · zamenjava zgornjega ustroja (tirnice, pragi, greda iz tolčenca), ki izpolnjuje pogoj za osni pritisk

JULIJ 2010

· · · · ·

225kN/os vgradnja tamponske nosilne plasti, debeline 30 50 cm zamenjava treh prepustov preseka 1x1m sanacija in razširitev nasipov obnova vozišč štirih nivojskih prehodov gradnja kabelske kanalizacije za zavarovanje nivojskih prehodov v dolžini 10,3 km.

Na postaji Ortnek bo izvedena obnova vseh treh postajnih tirov in 5 kretnic, tako da se izvede: · ·

obnova zgornjega in spodnjega ustroja vgradnja tamponske nosilne podlage od 30 - 50 cm debeline · Izvedeno bo odvodnjavanje. · Obnovljeno bo vozišče nivojskega prehoda na postajnem območju. Tako bo po zaključenih delih mogoče voziti vlake z osnim pritiskom 225kN/os. Župan Kočevja in drugim pravi:

poslanec SD-ja Janko Veber med

Zaradi izjemnih posledic gospodarske in finančne krize je obnova kočevske proge zelo pomembna za gospodarstvo in za razvoj kraja, ki ima z obnovljeno progo primerljive pogoje za razvoj z drugimi kraji. Uvedba potniškega prometa je za Kočevsko prvi možni ukrep v zelo kratkem obdobju, ki lahko prispeva k odpravi jutranjih in popoldanskih konic na Škofljici. Hkrati pa pomeni veliko varnost za udeležence v prometu. Tudi ko se bo z izgradnjo predvidenih obvoznic na Škofljici, Velikih Laščah, Ribnici in Kočevju cesto posodobilo, bo potniški promet aktualen, ker se bo po posodobitvi ceste povečal promet, predvsem v poletnem obdobju, saj je to najkrajša povezava med Ljubljano ter avtocesto Reka – Split. Hitrost obnove je nesprejemljiva, saj zaradi obnove že dve leti ni mogoč promet, in če upoštevamo napovedi, da bo obnova zaključena do leta 2012, je 4-letno obdobje za obnovo 50 km proge predolgo obdobje. Še posebej ob vedenju, da bi obnovo lahko izvedli v enem ali vsaj v dveh letih. Sodelovanje z akterji obnove poteka preko aktivnosti v parlamentu. Največja ovira je nezainteresiranost, da se zagotovi ustrezna višina sredstev za hitrejšo obnovo. Še posebej, ker ovir na sami progi pri pridobivanju dovoljenj ni. Glede pomislekov, ali bodo občani v zadostni meri koristili vlake, menim, da bodo občani koristili potniški promet, če bo potovalni čas primerljiv z osebnimi vozili. Nujno pa bo potrebno uvesti integriran javni potniški promet, tako da bo enotna vozovnica za avtobus in vlak ter usklajen vozni red. Prebivalci si enostavno želijo potniškega prometa zaradi velike dnevne migracije med Ljubljano in Kočevjem. Ljubljana, prestolnica, bo vedno zanimiva za prebivalce zaradi delovnih mest, šolanja, nakupov, kulturnih in športnih dogodkov.

NAŠE PROGE Sedaj pa še nekaj mojih vtisov s popotovanja od Grosupljega do Kočevja. To sem seveda moral opraviti z avtom. Na postaji Grosuplje izvem, da je pred zaprtjem proge na tem odseku redno vozil več ali manj le en par tovornega vlaka. Na tem odseku so bila v prometnem smislu nakladališča: Dobrepolje, Velike Lašče, Ortnek in Ribnica, v času potniškega prometa postajališča: Spodnja Slivnica, Žlebič in St. Cerkev ter cilj te proge postaja Kočevje. Postaja Grosuplje je zaradi remonta občasno zasičena z obilico dodatnega dela, v mesecu juliju pa se napovedujejo novi delovni vlaki. Pogledam si še kretnici, kjer se vrši odcep z dolenjske na kočevsko progo, in se počasi odpravim na pot iz Grosupljega. Kolikor se da, vozim po cestah in poteh, ki so v neposredni bližini proge. Nekajkrat prečkam progo. Lepo urejeni novi potni prehodi, vseh nivojskih križanj je bilo do sedaj na tem odseku kar 88. Tudi pogled na povsem prenovljeno progo je za nas železničarje res prijeten in blagodejen. Malo izven centra Dobrepolja najdem postajno zgradbo in že prve delavce ŽGP-ja. Tu se že počasi začenja gradbišče, ki se trenutno konča pri postajališču Velike Lašče. Zanj sem moral vprašati domačine, saj je kar malo skrito. Živahno gradbišče, delovni stroji. Tam, kjer je bila »včeraj« proga, je danes bolj podobno makadamski cesti. Ob progi stari pragovi in tračnice. To pa je vmesna slika med novim in starim delom, ki me še čaka. Par sto metrov za postajališčem Velike Lašče v smeri Kočevja pa je že stara, neokrnjena proga. Cesta sedaj poteka več ali manj ob progi. Večkrat se ustavim in fotografiram ta in oni del proge. Tu pa je pogled precej žalosten. Zapuščena proga, slabi tiri, močno zaraščeni s travo in podobno. Ta del z veseljem in veliko potrebo kliče in si želi obnove. Upamo, da bo vsaj približno šlo po načrtih in bo proga kmalu uslišana. Ustavim se na nakladališču Ortnek. Tu je pomembno skladišče državnih zalog. Verjetno bi tukaj lahko opravili kar veliko prevozov po remontu. Prevoz v in iz skladišč blagovnih rezerv se izvaja ciklično, vsakih nekaj let. Letos je leto zamenjave blagovnih rezerv. Da bi se vendarle zagotovilo prevažanje blaga po železnici, je bilo s strani SŽPS urgirano tako na MZP, na SŽ in na ŽGP ter DŽI, da se poskuša proga pravočasno usposobiti, da bi prevoze izvajali z vlakom. Kajti ko je enkrat tovor na cesti ... No, bomo videli, ali je realno pričakovati kaj več od obljub odgovornih. Ustavim se še na nekdanjem postajališču Žlebič. Stanovalka mi pove, naj bi nekoč tu res ustavljali potniški vlaki. Na njeno boječe vprašanje, ali bodo še lahko v stanovanju, če se zopet pojavi potniški promet, sem si vzel pristojnost, da jo potolažim, čeprav res nisem kompetenten za te vrste dejavnosti našega podjetja. Naslednji postanek je bilo nakladališče Ribnica. Tudi tu je zgradba malo ven iz centra. Precej zapuščena, predvsem pa tiri, očitno že nekaj časa niso v funkciji. Po 15 kilometrih vožnje prispem na cilj v Kočevje. Velika postajna zgradba, brez življenja. Močno zaraščeni postajni tiri in sredi teh tirov (bolje rečeno travnika) sameva zapuščena propadajoča parna lokomotiva. Res žalosten pogled. V preteklih letih sem kar nekaj potoval po državah

Zaenkrat je to še križišče ceste s cesto.

Lepo urejen potni prehod

Stik stare proge in delovišča

razpadle Jugoslavije in od tam sem bil navajen takih pogledov. Nekoč novo, lepo, vzdrževano, danes propadajoče. Če bi potovanje začel v Kočevju, bi imel res klavrno sliko. Tako pa sem k sreči videl, kako je videti obnovljena proga. Resnično upam, da bo projekt dokončan v doglednem času

JULIJ 2010

NAŠE PROGE

Ali bodo začeli zvoniti telefoni?

Kočevje, velika, a zapuščena … Do kdaj ?

Tovor čaka neposredno ob progi.

Še dobro, da je kamen, da kmetje vedo, kje je proga.

Uboga lokomotiva sredi travnika, pardon, sredi postaje Kočevje!

in bo služil svojemu prvotnemu namenu. Za ljudi in v dobro ljudem. Kajti ta proga ima v svoji zgodovini tudi drugo veliko bolj žalostno in temno izkušnjo. Tik po koncu druge svetovne vojne so po tej progi potovale cele vlakovne kompozicije ujetnikov, vojakov in civilov. Nekaj kilometrov stran od Kočevja se je za približno 35.000 tisoč

JULIJ 2010

ljudi, ljudi z imeni in priimki, vsak s svojo življenjsko izkušnjo, zgodbo, hrepenenjem, željami in bolečinami, kruto, zločinsko in brez sojenja, brez ugotavljanja kakršnekoli krivde (razen krivde - napake ali usode, da niso bili pravi trenutek na pravi strani, na strani zmagovalcev) končalo zemeljsko bivanje. Tudi v tem duhu razmišljanja potrebujemo »novo« kočevsko progo v pravem in prenesem smislu besede. Po avtomobilskem »sprehodu« ob progi se resnično veselim trenutka, ko se bom tudi z vlakom lahko popeljal po obnovljeni progi. In resnično upam, da do takrat ne bo potrebe, da bi v našem glasilu še pisali o tej temi. Miran Prnaver Fotografije: Miran Prnaver

ZGODOVINA IZVOR IMENA: ZIDANI MOST Vsak dan velikokrat izgovarjamo krajevna imena, pa pri dograjen leta 1931. tem niti najmanj ne pomislimo, kaj izgovorjena beseda Pri gradnji 577 km dolgega odseka južne železnice pomeni oziroma, od kod izhaja. Dunaj – Trst je bil kamniti most zaradi ukrivljene konstrukcije posebna znamenitost. Pod vodstvom inženirja Edvarda Heiderja, kasnejšega lastnika steklarne Hrastnik, so ga gradili tri leta. Gradbena dela, vključno s stavbami železniške postaje, je izvedel zidarski mojster Johan Piko iz Beljaka. Delavci pa so prihajali iz Furlanije, Primorske in Češke. Če pogledamo pričujoči zgodovinski fotografiji, moramo priznati, da se je marsikaj dogradilo in spremenilo. Torej je večkrat izrečena misel, da se na železnici nič ne dogaja (vzdržuje, popravlja, gradi), napačna. Vprašanje je le, ali to velja bolj za preteklost ali tudi za sedanjost. O tem pa bo končno sodila zgodovina in potomci, ne mi. Pravilno bi bilo Zidana Mostova oziroma danes Zidani Mostovi. Fotograf: neznan

Šele ko pride do kakšne vroče politične debate o spremembi imena ulice ali kraja, začnemo malo bolj analizirati pomen imena. Tokrat te debate ne bo, saj beseda kraja Zidani Most izvira že iz davnine. Razpotegnjeno naselje s slikovito lego ob sotočju rek Save in Savinje, kjer se železniška proga Ljubljana – Dobova odcepi proti Mariboru, je dobilo ime po prvem kamnitem mostu, ki ga je davnega leta 1222 dal čez Savo, nasproti današnje železniške postaje, sezidati vojvoda Leopold Slavni. Tega mostu že davno ni več, od današnjih treh mostov pa noben ne vodi čez Savo, saj so vsi na Savinji. Najstarejši je cestni most iz obdobja 1825 - 26, naslednji je kamniti železniški (1846 - 49) na progi Ljubljana – Maribor in zadnji na progi med glavnima mestoma Slovenije in Hrvaške je železobetonski most,

Miran Prnaver

Tako pa je danes.

Fotograf: Robert L. Horvat

BOLJE MU JE "Si slišal da je Uroša zapustila žena?" "Res? In kako je prenesel?" "Zdaj je že precej bolje, prvi teden pa se mu je skoraj zmešalo od veselja." ŽIVALSKI VRT Sonja je rekla prijateljici Mateji: "Mojega moža sem spoznala v živalskem vrtu." "In kako si ga dobila ven?"

Tako je bilo včasih.

Fotograf: stara razglednica

JULIJ 2010

KONGRES SLOVENSKI EVHARISTIČNI KONGRES V CELJU IN SŽ V nedeljo, 13. junija leta 2010, je bil v Celju Slovenski evharistični kongres. To je bil prvi tak kongres v samostojni Sloveniji. Zadnji evharistični kongres (za takratno celotno Jugoslavijo) je bil pred 75-imi leti, leta 1935 v Ljubljani. Marsikdo verjetno ne ve, da je bil za ta namen zgrajen stadion za Bežigradom, pod budnim očesom arhitekta

Del te množice se je v Celje pripeljal z vlaki.

svetovnega slovesa Jožeta Plečnika. Šele kasneje je ta objekt prevzel bolj športno, nogometno vlogo. Danes pa na žalost ne služi ne prvotnemu in ne kasnejšemu namenu. No, pa pojdimo nazaj v Celje! Na Evharističnem kongresu se je zbralo 32.000 katoličanov. Prepoln je bil nogometni stadion Arena Petrol pa bližnja dvorana Zlatorog in še okolica teh objektov. Na kongresu je bil Lojze Grozde (1923 - 1943) proglašen za prvega blaženega mučenca. Sicer pa ima Slovenija od leta 1999 že blaženega škofa Antona Martina Slomška. Za tako množično prireditev je seveda potrebna dobra logistična organiziranost. V teh primerih je prevoz z osebnimi avtomobili dokaj neprimeren in neudoben (gneča, problem parkirišč …). Precej bolj primeren je javni prevoz, in tu smo sedaj lahko na sceni tudi mi -

JULIJ 2010

železničarji. Celje se nahaja na glavnem prometnem železničarskem križu, zato je bil precej aktualen prevoz na Slovenski evharistični kongres tudi z vlaki. Tako je 13. junija poleg 410 izrednih avtobusov vozilo tudi 9 izrednih vlakov, in sicer z naslednjih postaj za Celje in nazaj: Kranj, Sv. Rok ob Sotli, Jesenice (temu so se pridružili tudi potniki

Fotograf: Jože Potrpin

posebnega vlaka iz Bohinjske Bistrice), Gornja Radgona, Rakek, Škofja Loka, Murska Sobota in Ljubljana. V Celje smo tako prepeljali preko štiri tisoč potnikov. In kako uspešni smo bili pri tem oziroma kaj smo ponudili potnikom? Slovenske železnice oziroma Poslovna enota potniški promet so se v pogovorih z organizatorji karseda potrudili, da bi ponudili najbolj ugodne in sprejemljive povezave. Tudi pri ceni je bilo upoštevano, kot olajševalna okoliščina, veliko število potnikov in primerljivost cene z avtobusi. Skratka, pokazali smo profesionalnost in dobro tržno naravnanost. To lahko trdim, ker sem tudi sam sodeloval pri nekaterih pogovorih, ki so zadevali prevoz udeležencev kongresa iz moje župnije.

KONGRES Lepo bi bilo, če bi tukaj lahko končal ta članek. Pa življenje redko piše zgodbe s srečnim koncem. In velikokrat pregovorno to velja tudi za naše železnice. Vlak, ki je začel vožnjo v Ljubljani ob 06.35 in bi moral prispeti v Celje ob 08.05 (uradni program se je na stadionu začel ob devetih), se je ob 7. uri in 18 minut ustavil med postajama Sava – Zagorje, in sicer dober kilometer izven postaje Sava. Vlak ni mogel nadaljevati vožnje zaradi tega, ker je zablokirala druga os na lokomotivi. Da je bila mera polna, pa se lokomotive sploh ni dalo premakniti (tudi z drugo lokomotivo ne). Začela se je nepričakovana zapora desnega tira Sava – Zagorje. Druga - pomožna lokomotiva je prispela ob 8.03, vagone je bilo potrebno potegniti (brez pokvarjene lokomotive) na postajo Sava, obrniti pomožno lokomotivo in po nepravem tiru nadaljevati vožnjo vlaka proti srečnemu cilju. Vlak je prispel v Celje ob 10.15 (potniki so potem še z avtobusi morali priti do stadiona), zamujen 133 minut. Dejanska pot iz Ljubljane v Celje je trajala več kot tri ure in pol. Zaradi tega nepredvidenega dogodka so seveda zamujali tudi drugi izredni vlaki na tej relaciji, in sicer: vlak z Jesenic je naredil 34 minut zamude (prihod v Celje ob 9.15), kranjski vlak je zamujal 47 minut (v Celju ob 9.40), romarji iz Rakeka so bili v Celju ob devetih, zamujeni pol ure. Naj še enkrat ponovim, da se je kongres začel ob deveti uri. Slišal pa sem, nepreverjeno, da so potniki - romarji lepo in ponižno prenašali zamudo in čas čakanja. Poleg že omenjenih zamud so zaradi tega dogodka zamujali še drugi vlaki. Vseh potniških zamud je bilo tako 388 minut ali skoraj šest ur in pol, tovorni vlaki pa so nabrali sedem ur ali 420 minut zamud, in to v nedeljo, ko je vsega prometa manj kot med tednom. Pokvarjena lokomotiva je bila umaknjena s proge na postajo Sava in s tem je bilo konec zapore ob 15.10. Prej so jo morali dvigniti na voziček »valter« in jo tako premakniti na varno na postajo Sava in nato naprej proti Ljubljani. Verjetno tej zgodbi ni potrebno dodajati posebnega

zaključka. Ali pa vendar. Ljudje, zaposleni železničarji, smo poskušali narediti vse, da bi tudi železnice ostale v lepem spominu vsem, ki so jo uporabili za udeležbo na evharističnem kongresu. Pa vendar je človek premalo, tokrat je odpovedala tehnika. Tudi tehnika ni zmožna vsega. Upokojeni strojevodja (nekoč je vozil na relacijah vse do Splita in Beograda), mi je dejal: »Nekoč se kaj takega ne bi moglo zgoditi, ker se je bolje vzdrževalo lokomotive.« Nisem mogel ali hotel komentirati, ker me »nekoč« še ni bilo na železnici. Poseben problem so bile tudi garniture teh devetih izrednih vlakov, ki razen dveh (serije 312, Siemens) niso bile klimatizirane. Vsi pa vemo, kako je »toplo« na gomulkah, fiatih in klasiki poleti. In 13. junij je bil pravi poletno vroč dan! Sicer pa so zastareli potniški vlaki in vagoni že drugi problem SŽ in slovenske države. Obljubljeno je bilo, da bomo kmalu dobili nove, boljše. Skrbi me, da se zaradi resne in še kar trajajoče gospodarske in finančne krize v naši državi ta »kmalu« na žalost odmika. Po mnenju udeležencev je evharistični kongres zelo lepo uspel. Tudi sam se, kot udeleženec, s tem mnenjem povsem strinjam. Zato srčno upam, da dogodek višje sile na SŽ med postajama Sava in Zagorje ne bo vplival na slabo mnenje o železnici in na razpoloženje vseh, ki so bili na zamujenih vlakih. Posebej to velja zato, ker so bili prevozi nazaj iz Celja izvedeni brez posebnosti in zamud. Po zaslugi človeka in tehnike. In pa tudi po zaslugi Boga, saj je bil evharistični kongres, ali ne? Med tem in prejšnjim je minilo 75 let. Ne vemo, kdaj bo naslednji. Vendar se ne zanašajmo (vsaj na železnici ne), da imamo 75 let časa, da odpravimo napake in pomanjkljivosti. Ker pravijo, da Bog grehe odpušča, ne odpušča pa neumnosti. Miran Prnaver

Branko Vaupotič Dne 02.06.2010 smo se na ptujskem pokopališču poslovili od sodelavca in prijatelja Branka Vaupotiča. Delo na železnici je 29 let opravljal vestno, odgovorno in z velikim veseljem, bil je zgled vsem, ki smo delali z njim. Svoje izkušnje, znanje, pravilen pristop in spoštovanje do dela je v vseh teh letih znal prenašati na mlade generacije prometnikov. Vedno je bil tudi pobudnik za izboljšanje pogojev dela. Zahvaljujemo se Ti za vse opravljeno delo in vse trenutke, ki si nam jih s svojo prisotnostjo popestril v letih druženja. Sodelavci in kolegi Slovenskih železnic, posebej s postaje Ptuj, te bomo zelo pogrešali in te ohranili v trajnem spominu!

JULIJ 2010

MED NAMI ALPINISTKA, KI S PSOM REŠUJE ŽIVLJENJA Na poljčanski železniški postaji srečate mirno in skromno blagajničarko Marjeto Leva, ki na prvi pogled ne daje slutiti, da je alpinistka in gorska reševalka s psom. Marjeta, ki je članica našega sindikata, je od vsega

Marjeta Leva

Fotograf: Marjan Mally

začetka zaposlena na železnici. V mladosti, ki jo je preživljala v Slovenski Bistrici, se je posvečala atletiki. Rada je tekla do takrat, ko so jo zamikale Fotograf: Marjanvse Mally Račeplanine. danes Leta 1986, ob koncu srednje šole, se je včlanila med bistriške alpiniste, kjer so takoj spoznali, iz kakšnega testa je nova članica. Že po štirih letih plezanja se je povzpela na 7105 metrov visok vrh v Rusiji, kar je njen višinski rekord. Potem so se začeli vzponi po različnih stenah in ni naključje, da se je ujela v navezo z mladim alpinistom Vladom Leva. Sad njunega zakona je sin Matic, ki gre po stopinjah svojih staršev in se je že nekajkrat dokazal v športnem dvoranskem plezanju. Skupno z možem sta se leta 2002 pridružila gorskim reševalcem, dve leti kasneje pa se je Marjeta specializirala za reševanje s psom. Njeno poslanstvo je torej alpinistka, gorska reševalka in vodnica lavinskega psa. Marjeto smo v našem sindikatu spoznali že zelo zgodaj. Skupaj z očetom Edijem Lešnikom sta sodelovala na naših sindikalnih planinarjenjih. Najbolj smo si jo Fotograf: Marjan Mally Prometnik Danilo Kramljak zapomnili, ko nas je pri vzponu na Triglav presenetil sneg in smo se na Planiki odločali, da se vrnemo v dolino. Takrat se oglasi drobna postavica, na katero ni nihče računal, da zna v skalovju za nas početi prave vragolije, z nenavadno odločnim glasom: »Jaz grem na vrh in kdor hoče, lahko gre z menoj!« Seveda naši planinci ne bi bili železničarji, če se ji ne bi pridružili. Bil sem edini, ki me je bilo strah za to odločitev, kajti vedel sem, kaj nas čaka in kakšna odgovornost je takšen vzpon. Marjeta na čelu krene po snegu proti Malemu Triglavu, ki je bil ves v ledu, tako da smo ga prečkali kar po štirih in potem nadaljevali proti vrhu in ga vsi osvojili – tudi tisti, ki so bili prvič. Ko sem v dolini nato potožil Marjeti,

JULIJ 2010

kako sem še vedno v stresu od strahu zaradi odgovornosti, mi je odgovorila: »Eh, saj to ni nič takega …« Seveda ne zanjo, ki je izurjena alpinistka, mi pa le skromni planinci. Takrat je imela s seboj psa novofundlandca Džipsija in tudi po njegovi zaslugi smo doživeli enega najlepših in najbolj zabavnih planinskih vzponov. Seveda sta za to poskrbela pokojni Jože Verbajs – Čigumi in Marjetin kosmatinec. Za naš prispevek smo jo obiskali na njenem domu v najlepši pohorski vasici Kočno nad Zgornjo Polskavo, ki je že nekajkrat dobilo priznanje najbolj urejenega kraja. K temu prav gotovo prispeva njena lepo urejena hiša z okoljem. Medtem ko je mož Vlado kosil travo okoli hiše, je Marjeta urejala rože, ki bujno krasijo okna in balkon. Sedemnajstletni sin Matic pa je bil na potovanju. Sedli smo na teraso z rožami in razpredli pogovor o planinstvu alpinizmu, pa tudi o službi. Žena in mati ima poleg službe vedno polne roke dela. Kako še najdeš prosti čas za zahtevno delo pri gorski reševalni službi (GRS) in plezanju z alpinisti? »Kaj vem, če je volja in interes, vedno najdeš še čas za tisto, kar te veseli. Res je, da zvečer hodim prepozno

Družina Leva

Fotograf: Marjan Mally

spat, kajti postoriti je potrebno še to in ono, kar se mi potem pozna zjutraj, ko moram v službo, še posebej proti koncu tedna. Pri domačih opravilih pa mi mnogo pomaga mož Vlado, pa tudi sin Matic postori, kar je njegovega.« Biti vodnica lavinskega psa pri GRS verjetno ni lahka stvar in je potrebno kar precej vaj in izpopolnjevanj. Kako to pokrivaš poleg službe? »Dokler sva bili na postaji še dve blagajničarki, ni bilo

MED NAMI problemov pri usklajevanju mojih izpopolnjevanj. Sedaj pa, ko sem ostala na postaji sama, še ne vem, kako bo. Delo s psom je kar zahtevno. Vsak dan grem z njim na trening v naravo, razen tega pa imamo vsako leto še nekaj skupnih vaj, posebej za zimske in posebej za letne razmere. Potem so tu še razna izpoponjevanja pri GRS, vaje s helikopterjem in reševanje iz gondole«.

nikoli ne zmanjka, bilo bi pa bolje, če bi lahko mirovali«. Vem, da kar vsa družina Leva pogosto ob vikendih strpa plezalno opremo v avto in se poda na plezarijo. Kot mi je znano, veliko hodite v Avstrijo. Kdaj je bil zadnji večji plezalni podvig?« »Pri alpinizmu je pač tako, da moraš nenehno delati. Nekoliko laže je, če pri tem sodeluje vsa družina. Kar pa zadeva večji podvig, je bil to lanski vzpon iz Chamonixa pod Mt. Blancom v Franciji.« Zadnje čase je zelo popularno plezanje planincev po 'feratah'. Kaj menita o tovrstnem planinarjenju? Vlado in Marjeta se spogledata in z nasmeškom spregovorita. »Zanimiva zadeva. Tudi planincem postane včasih dolgčas po navadnih poteh in si zaželijo kaj zahtevnejšega, kjer je potrebno nekoliko poplezati. Toda za to moraš imeti pravo opremo in kar nekaj izkušenj«.

Marjeta in sin Matic z lavinskim psom Fotograf: Marjan Mally

Planinci iz našega sindikata imajo tvoje sodelovanje na planinskih pohodih v lepem spominu. Boš še kdaj krenila z nami v visokogorje?

»Zakaj pa ne. Če mi bo le čas dopuščal. V hribih mi je Malo nenavadno se sliši, da sta z možem Vladom gorska vedno lepo, pa naj bo to na planinski poti ali v steni«. reševalca na območju Pohorja. Bolj samoumevno je, da mariborska skupina priskoči na pomoč pri večjih Tako o svojem planinskem in alpinističnem delovanju reševanjih v Alpah. Imate sploh kaj dela na Štajerskem? pripoveduje Marjeta Leva, blagajničarka iz Poljčan. Zanjo je stena nekaj povsem vsakdanjega, tako kot »Če pogledamo statistiko iz leta 2008, je bilo na obveznosti v službi, le da je plezanje verjetno manj Štajerskem kar sedem mrtvih. Tu so všteta tudi smučišča, stresno kot delo na železnici v teh časih. kjer sodelujemo. Razen tega sodelujemo na akcijah, ko se posamezniki izgubijo na Pohorju. Dela nam zares Marjan Mally

LJUBLJANA 2010 Tradicionalno srečanje v Ljubljani 12. junija je bilo spet novo doživetje občutkov, srečevanja, športnega tekmovanja, sproščenih pogovorov in veselja v lepem ambientu. Mestna plaža Laguna, kot se imenuje prizorišče, polno bazenov, športnih igrišč in pred žgočim soncem skritih kotičkov, nekoč in še danes znano tudi kot avtokamp Ježica, je bilo polno vsega. Tudi sponzorskih daril, ki smo jih izžrebali in podelili med prisotne člane. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo sponzorjem Turistični agenciji Atriligo, podjetju Huda ura iz Novega mesta, generalnemu zastopniku za ure Festina, Termam Zreče, Termam Moravske toplice, Thermani Laško, Termam Rogaška Slatina, podjetjema Sintagma in AB Line, ki sta vodilna v kvaliteti in ceni na področju poslovnih daril, Mobitelu, d.o.o. in GIGA Šport trgovinam Slovenija. Posebna zahvala tudi SŽ-ŽIP in seveda Slovenskim železnicam. Zahvala generalnemu direktorju Goranu Brankoviču za vzpodbudne pozdravne besede in predvsem zahvala vsem, ki ste ta dan preživeli z nami. Čestitke nagrajencem, vsi ostali pa več sreče prihodnje leto. Zahvaljujem se tudi Alenki, Ristu, Jožetu in Matjažu ter vsem, ki ste prispevali svoj delež k uspešni izvedbi tega nepozabnega dne. Damjan Rak

JULIJ 2010

UPOKOJILI SO SE MILAN VOLAVŠEK JE STOPIL MED UPOKOJENCE

Milan Volavšek

Fotograf: Marjan Mally

Najslajše je, ko ti teče zadnje leto delovne dobe. Tudi Milan se je veselil tistega težko pričakovanega dne, ko bo odpravil zadnji vlak in potem doma obujal spomine na lepe in težke trenutke, ki mu jih je nudilo delo prometnika. Pa se je zgodilo, da se je znašla železnica v težkih gospodarskih težavah in je moral nepričakovano na čakanje tudi Milan. To je bil zanj pravi stres, čeprav je vedel, da ga čaka upokojitev. Toda težko se je ločiti od ustaljenega delovnega življenja, pa če si še tako želiš upokojitve. Milan Volavšek je prvič odpravil vlak v Ponikvi leta 1978. Po sedmih letih je prišel v Poljčane, kjer je dočakal upokojitev. Rdečo kapo je zamenjal s svojim konjičkom, vinogradništvom. Kaj je lepšega, kot z ženo uživati ob majhnem vinogradu brez vsakdanjih stresov? Za popestritev vsakdanjega življenja pa bosta poskrbela srednješolca, hči Ana in sin Jaka, ki pa ne bosta stopila po stopinjah očeta. Milanu želimo še veliko zdravih let v krogu svoje prijetne družine in naj se še dolgo vračajo spomini na železnico! Marjan Mally

» Dragi moji bivši sodelavci in sodelavke! Po dolgoletni železničarski karieri sem dočakal, da se od svoje na srcu priraščene službe vesel in srečen poslovim. Ni ga lepšega, kot se v pokoj odpraviti obkrožen z mnogimi dolgoletnimi sodelavci, sodelavkami, šefi in sindikalisti. Imel sem to srečo in čast, da sem začel z vožnjo na danes že marsikomu pozabljeni »Goši«, zato sem še posebej vesel, da smo bili skupaj ob slovesu tudi s takratnimi sodelavci. Sindikalisti Damjan Rak, Jure Buzar, prometniki iz Novega mesta, šefi Jože Pavšek, Miro Brzin, sprevodniki Blaževič, Brulc, Evđenić, Čopić, Gašper, Mira in Bernarda Golob, Golovrški, Anton in Matej Gričar, Gostimirović, Kermc, Kolenc, Kostić, Heđet, Kump, Živko in Željko Jotanović, Gorenec, Mirt, Keber, Povše, Peulić, Savić, Strojinc, Šešerko, Tejić, Toplak, Tkalčič, Žinko, Rozman, strojevodje Berk, Bojanc, Bruljc, Fišter, Golob, Gorenc, Kramar, Klevišar, Kuhar, Krevs, Makše, Matoh, Starič, Ramovš, vsem vam iskrena hvala za dolga leta sodelovanja, varnega in veselega skupnega dela, hvala za poslovilna darila in predvsem hvala za vse lepe trenutke, tako v času službovanja kot ob slovesu.« Drago Stolić, sprevodnik v pokoju od 01. 03. 2010

IVAN KAPUN – JANEZ Ivan Kapun je končal poklicno mizarsko šolo. Leta 1977 se je odločil priti na takrat še Jugoslovanske železnice. Začel je kot »težak«, nadaljeval kot viličarist, leta 1978 pa je naredil izpit za skladiščnika. Kot skladiščnik je dobil službo v Čretu, nadomeščal po savinjski progi in v Laškem. 1981. leta se je odločil za prometno šolo v Ljubljani, po končanem prvem semestru pa je moral zaradi ženine bolezni šolanje prekiniti za leto dni. Leta 1983 je le postal prometnik na postaji Rimske Toplice, kjer je ostal do upokojitve. Poleg službe je bil glasbenik, mizar in še kaj, njegov največji dosežek pa so trije otroci in skoraj pet vnukov (peti je na poti …). Skupaj s svojimi otroki je igral v Železničarski godbi Zidani Most. V pokoju, pravi, se bo še naprej ukvarjal z glasbo, mizarstvom, čas mu bodo zapolnjevali tudi vnuki. Mi ga bomo ohranili v spominu kot dobrovoljnega in srčnega človeka, ki mu želimo vse dobro in mnogo let zasluženega počitka. Ivan Kapun

Fotografinja: Nina Dežman – Cimperc

JULIJ 2010

Nina Dežman – Cimperc

UPOKOJILI SO SE ZLATKO MED UPOKOJENCI Sredi aprila se je med upokojence preselil naš sodelavec Zlatko Krašovec. Zlatko se je rodil poleti leta 1955 v Celju, kjer živi še danes. Je poročen in ima sina edinca. Kot je sam dejal, se je na željo očeta (ni mu bilo žal, da je ga je ubogal) leta 1970 vpisal na Železničarsko prometno-transportno šolo v Mariboru in tako nadaljeval družinsko železničarsko tradicijo. Po končani šoli se je leta 1973 zaposlil v Prometni sekciji Zidani Most, in sicer kot skladiščnik - kretnik na postaji Brestanica. Po pol leta dela je odšel na služenje vojaščine in se nato vrnil za skladiščnika v Krško. V letih 1975/76 je obiskoval prometno šolo na Aljaževi v Ljubljani in se izšolal za vlakovnega odpravnika/prometnika. Prvi začetki prometniškega dela so bili opravljeni v Tako dobre volje je bil Zlatko na delovnem mestu. Krškem. Maja leta 1977 pa je že prišel v »štab«, v Zidani Fotograf: Robi l. Horvat Most. Na tem delovnem mestu je ostal do leta 1986, nato so sledila štiri leta opravljanja dela referenta za promet - vozovna služba in naslednja tri operativnega pomočnika šefa postaje v Zidanem Mostu. Po reorganizaciji se je leta 1993, kot sam pravi, vrnil na priljubljeno delovno mesto prometnika v Zidani Most in tu ostal do letošnje upokojitve. Zlatko je tudi v prostem času zelo aktiven. 15 let je bil funkcionar v Hokejskem klubu Celje. Med drugim je bil tudi predsednik HK Celje. Njegov poseben hobi ali kar ljubezen pa so starodobniki. V svoji zbirki ima motor BMW R25/2, prikoličar, letnik 1950. Je lastnik Fiata 500 L, letnik 1957. Že vrsto let vozi motor Kawasaki 900 VN. S soprogo rada potujeta. Sicer pa preživljata prosti čas na Kozjanskem, kjer imata počitniško hišico. Ob vsem napisanem radi verjamemo, da Zlatku ni dolgčas. Svoje delo v službi je opravljal vestno in s polno mero vedrine. Po videzu bi težko sodili, da je Zlatko lahko upokojenec. Pa vendar: ker vemo, da je, mu iskreno želimo obilo zdravja in lepih trenutkov, da bo lahko vse lepe stvari, ki jih je skozi življenje ustvaril, v največji meri užil in užival tudi v pokojninskem stažu. Naj bo ta staž, Zlatko, karseda lep, dolg in zdrav, Ti želimo Tvoji sodelavci! Miran Prnaver

JUBILEJNO LETO SINDIKATA V ZNAMENJU TRIGLAVA Po nekajletnih vzponih v tuja gorstva smo se letos pri sindikatu odločili za vzpon na Triglav, kar je ponos vsakega Slovenca. Da bi se pohoda lahko udeležilo čim več ljubiteljev gora, smo pripravili termin ob koncu dopustov. Letos krenemo na vrh Slovenije v soboto, 11., in nedeljo, 12. septembra 2010. Če bo prijavljenih le manjše število dobro uhojenih planincev, potem se bomo povzpeli po nekoliko težji poti iz Vrat, ob morebitnem večjem zanimanju pa po daljši, a lažji poti s Pokljuke. Vodja pohoda bo M. Mally, glavna vodnika pa Jožica in Edi Kolar, oba visokogorska vodnika. Pogoj za odpravo na Triglav je poleg dobre planinske obutve in opreme (obvezna čelada!) še telesna pripravljenost za najmanj šest ur hoje v hribe. Podrobnejše informacije in čas odhoda bo objavljen naknadno. V primeru slabega vremena bo pohod preložen na naslednji lep vikend. Marjan Mally

JULIJ 2010

UPOKOJILI SO SE MILADIN GORANOVIĆ STOPIL V UPOKOJENSKE VRSTE Ko je leta 1986 po končani prometni šoli nastopil moj prvi pravi delovni dan na postaji Krško, je bil moj prvi stik s ta »pravim« železničarjem, s prometnikom v dnevni izmeni Miladinom Goranovićem. Torej se z Miletom poznava od mojega prvega železničarskega dne. Ker je v življenju pomemben prvi vtis, moram priznati, da je Mile name naredil močnega. In ta prvi vtis je bil, da je odgovoren, sposoben, »zagnan« in tudi načelen ter pošten. Prepričan sem, da me prvi vtis ni varal, saj je tudi pozneje Mile vseskozi potrjeval te svoje vrednote. Za svojim prepričanjem in stališči je trdo stal in jih zagovarjal. Po drugi strani pa je bil vedno pripravljen pomagati in tudi razumeti težave in včasih morda kake na prvi pogled nelogične poteze posameznika ali morda sindikata. Skratka, Mile je bil in ostaja Človek, Železničar in Prijatelj z veliko začetnico. Miletova življenjska pot se je začela na Svetega Jožefa dan leta 1954 v Prnjavoru v BiH. Po končani osnovni šoli leta 1969 je šel na Ilidžo v Sarajevu na Gozdarsko tehnično šolo. Po končani šoli odsluži vojaško službo v Kraljevu in pretežno v Beogradu. Po vojaščini (leta 1975) sledi prva služba gozdarja-logarja v Gozdarsko predelovalni industriji »Šipad«. Konec leta 1975 se poroči s soprogo Nado in v zakonu se jima rodita dve hčeri. Sanja je rojena leta 1978 v BiH, mlajša Tanja pa leta 1983 v Sloveniji. Kot pravi sam, ga nemirni duh šestega avgusta leta 1979 pripelje v Slovenijo. Ne pozabi dodati, da je bil ta projekt narejen s tastovo pomočjo. Zaposli se v ŽG Ljubljana, Sekcija za promet Zidani Most, kot transportni delavec v DE Brežice, kjer ostane do začetka oktobra istega leta. Vključi se v tečaj za PTD – premikač, Mile je na svoji odhodnici zamenjal železničarsko zavirač, kretnik. Po uspešno končanem usposabljanju uniformo za mornariško. Fotograf: Damjan Počivalšek januarja 1980 je razporejen na delovno mesto zavirač pri nabiralnem vlaku in nato na mesto premikača na postaji Krško, kjer je uspešno opravil izpit za vodjo premika, in sicer leta 1981. V šolskem letu 1982/1983 je nadaljeval šolanje v Prometno tehnični šoli v Ljubljani za poklic prometnega tehnika. Šolo je uspešno zaključil leta 1983 ter uspešno opravil praktično usposabljanje za poklic vlakovnega odpravnika na ŽP Krško, kjer je ostal do 01. 04. 1986. Od 01. 04. 1986 pa do redne upokojitve 30. 06. 2010 je delal na postaji Zidani Most na delovnem mestu vlakovni odpravnik (prometnik) I. V SŽPS je bil aktiven od samega ustanavljanja. Najprej kot dolgoletni blagajnik, en štiriletni mandat je bil izvoljen za predsednika NO OO Zidani Most in skoraj ves čas je bil postajni sindikalni zaupnik v OO Zidani Most. Dvakrat je bil tudi delegat v skupščini SŽPS. Mile tudi po upokojitvi ostaja zvest član našega sindikata. V nočni izmeni 29./30. maja je Mile opravil svojo zadnjo izmeno na postaji Zidani Most. Na dan državnosti pa smo se zbrali v Gostišču Strnad na Hotemežu pri Radečah, da se še uradno, predvsem pa zabavno in veselo poslovimo od Mileta. Srečanja so se udeležili vsi povabljeni (razen seveda nočne izmene), kar samo po sebi pove, koliko in kako smo Mileta cenili. V »uradnem delu« smo mu sodelavci pripravili obširen program, saj je bilo dogodivščin in veselih, pa tudi bolj ali zelo resnih pripetljajev v dolgoletni zgodovini dela in druženja res obilo. Epilog vseh teh zgodb pa je bil, da je Mile iz vseh izšel kot »zmagovalec«. Zato mu ob vstopu v upokojenski staž iskreno želimo, da se niz zmag in uspehov nadaljuje. Predvsem zmag zdravja, dobrega počutja in še večkratnega snidenja in obujanja lepih trenutkov, ki jih je bilo Z Miletom res veliko. Srečno, Mile, in vse dobro med upokojenci! Miran Prnaver

24 14

JULIJ 2010

DRUŽENJE BERLINSKI UTRIP Morda smo prav po zaslugi nekdanjega celjskega prometnika Marjana Mesariča, svetovnega popotnika in odličnega turističnega vodnika, postali tudi člani našega sindikata pravi evropski popotniki, saj skoraj že ni več države v Evropi, ki je ne bi obiskali pod njegovim vodstvom. Poleg potovalne skupine, ki že kar nestrpno pričakuje doživetja naslednjih poti v tujino, pa gredo vse pohvale potovanju naklonjenemu predsedniku našega OO sindikata, Matjažu Skutniku, na katerega pade levji delež pri organizaciji izleta. Letos je bil na vrsti Berlin, katerega smo si vsi želeli ogledati zaradi njegovega znamenitega zidu. Pričakovanja smo imeli velika, zadovoljstvo pa je bilo potem še večje. Popoldanski vlak nas je popeljal do Dunaja in nato nočna vožnja v ležalniku do Berlina, kamor smo prispeli zgodaj dopoldan. Impozantna postaja, da ti zastane dih. Toda čas je bil za jutranjo kavico, ki smo si jo privoščili v postajnem bifeju, do prihoda avtobusa, ki nas je odpeljal na ogled mesta. Težko si je zapomniti vse zanimivosti in zgodovinske znamenitosti mesta, pa vendar za zid, ki je ločeval vzhodni in zahodni del mesta, ve vsakdo! In če si že v Berlinu, si ga prav

Berlinska železniška postaja

gotovo želiš videti. To je bilo doživetje. Potem še ogled muzeja, kjer prikazujejo, kako so mnogi uspešno z nenavadnimi domislicami prebegnili v zahodni del mesta, mnogi pa tudi tragično obležali ubiti. Nadaljujemo pot do Brandenburških vrat in mesta, kjer je v bunkerju končal Hitler. Pošteno smo se nahodili in videli več, kot smo pričakovali. Prihod v hostel, slovensko prenočišče, ki ga vodi znani župnik iz Laškega Dori, nam je nudil pravo osvežitev pod tušem. Nato sproščeni na metro in na večerjo v restavracijo, ki je bila dobesedno zabasana. Toda postrežba je bila krasna, še bolj pa večerja, ki je bila zares odlična. Tudi spanja smo bili potrebni po slabo prespani noči na vlaku. Po razpoloženju na jutranjem zajtrku smo z lokalnim vodičem slovenskega rodu odšli na avtobus, ki nas je odpeljal v Potsdam, na dvorec in velik grajski vrt. Vrtovi so tako obširni, da smo si uspeli ogledati le del. Potem smo se vrnili v Berlin, se z dvigalom povzpeli na 365 metrov visok televizijski stolp, ki je bil nekoč ponos Vzhodne Nemčije. Na njem se počutite tako kot na Eifflovem stolpu v Parizu. Berlin

Ob zidu, ki je razdvajal mesto

imate na dlani. V mestu smo si nato privoščili kar lep čas za obisk trgovin. Sledila je večerja, nakar smo si ogledali nemški parlament, stavbo z znamenito stekleno kupolo, iz katere je bil čudovit pogled na večerni utrip mesta. Povedati moramo, da je za vstop treba čakati kar dve uri, in to ne glede na to, kdaj se pojavite v vrsti – tolikšno je zanimanje za obisk. Tretji dan je bil rezerviran za Dresden. Dopoldan smo si ogledali še berlinski nogometni stadion, v mestu katedralo in še nekaj znamenitosti, potem pa na vlak za Dresden. To mesto moraš doživeti. Ko se je vojna že skoraj končala, so ga zavezniki leta 1945 do tal porušili. Danes pa o tem ni več sledi, kajti Nemci ne bi bili to, kar so, če ga ne bi popolnoma obnovili. Pozno zvečer smo sedli na vlak proti Dunaju, kjer smo v jutranjih urah presedli na vlak za domovino. Nepozabno. Za takšno potovanje bi se še enkrat odločil. Pa tudi skupina je bila prava, kajti vsi smo si želeli videti nekaj, kar smo poznali le iz pripovedovanja in TV zaslonov. Že na poti pa se je razvila debata o prihodnjem letu. Rusija! Zakaj pa ne. Marjan Mally

Brandenburška vrata

JULIJ 2010

DRUŽENJE

Evangeličanska cerkev, ki je bila do tal porušena

Televizijski stolp

Oblegana stavba nemškega parlamenta

Cerkev, ki spominja na porušen Berlin Fotografije: Marjan Mally

JULIJ 2010

DRUŽENJE POHOD NA CELJSKO KOČO Jutro se je desetega aprila prebudilo v čemeren dan, ko so temni oblaki na nebu obljubljali vse kaj drugega kot lep spomladanski dan, primeren za hojo v hribe. Zato sem v nahrbtnik stlačil še nekaj suhih oblačil. Ob pol devetih se nas je na peronu celjske postaje zbralo približno dvajset pohodnikov, članov sindikatov SŽPS OO Celje in SVSŽ. Sledila je obvezna jutranja kava, ob kateri je potekal bojni posvet o samem poteku pohoda. Prevladala je odločitev za smer preko 718 m visoke Grmade. V strnjeni skupini smo se odpravili. Najprej nas je pot vodila med progo in Savinjo, nakar smo po kakšnem kilometru zavili levo v hrib. Ko smo med prvim rahlim vzponom za sabo pustili še zadnje hiše, so nas pričakale neusmiljene stopnice, ki so na dan privlekle vse negativne posledice »zimskega spanja«, vsaj pri meni. Počitki so bili vse pogostejši, čelo vse bolj rosno. Kljub Počitek in krepčilo v Celjski koči Fotograf: Danijel Motaln vsemu je prevladal skupinski duh, zato je skupina po debeli uri in pol dosegla vrh Grmade. Dosežek smo oznanili z zvonjenjem pri tamkajšnjem zvonu. Po krajšem počitku in okrepčilu smo pot nadaljevali po veliko lažjem terenu do Celjske koče (652 m), kjer se nahaja smučišče, ki je od Celja oddaljeno zgolj 7 km in je tik pod vrhom Tolsta (834 m). V obnovljenem Hotelu Celjska koča so nam postregli s slastno obaro, ki se je po vseh naporih lepo prilegla. Po kosilu in počitku, ki smo ga izkoristili za prijeten pogovor in dogovor o smeri spusta, je sledilo obvezno fotografiranje in odhod. Najmočnejši so krenili proti Resevni (650 m) in se spustili v Šentjur pri Celju, sam sem se odpravil s skupino naravnost proti Celju, saj so z neba pričele padati prve kapljice. Kasneje se je izkazalo, da gre za lažni preplah. Po dobri uri hoje smo prispeli v Celje. V Celju smo si segli v roke in si rekli: »Na svidenje na naslednjem pohodu!« Zdaj pa domov! Fotograf: Danijel Motaln Danijel Motaln

20. OBLETNICA SREDNJE ŽELEZNIČARSKE ŠOLE 29. maja smo se zbrali pred našo bivšo srednjo šolo veterani, ki smo jo končali davnega leta 1990. Dva razreda prometnikov in razred strojevodij. Prišlo nas je nekaj manj kot 50. Na naše povabilo so se odzvali tudi trije učitelji. Znova smo se sprehodili po starih, znanih hodnikih, še enkrat sedli v šolske klopi in poslušali predavanje ravnatelja Višje prometne šole, potem pa se šli veselit v L'Armonijo v Slovenski Bistrici. Tam smo jedli, pili, ugotavljali, kdo je kdo, se na novo spoznavali, obujali spomine, izmenjevali telefonske številke, plesali, klepetali in se smejali vse do zgodnjih jutranjih ur. Posebna zahvala gre Karmen Verber, ki je vložila ogromno svoje energije in truda, da bi bilo naše srečanje popolno. Suzana Slatinšek V šoli…

Fotograf: Davorin Flis, Foto M

JULIJ 2010

DRUŽENJE TAKO PA VOZIJO V BIVŠI »JUGI« Pot nas je zanesla v Sarajevo in Doboj ter okolico, da malo preverimo, kakšno je stanje tam po 20-ih letih, kolikor nismo bili v teh krajih. Na kratko – posledice vojne so vidne še marsikje, predvsem jih ljudje nosijo v sebi. Kot zvesti železničarji smo pač morali preveriti stanje na njihovih železnicah. Ker je naš gostitelj zaposlen kot prometnik na postaji Stanari, to res ni bilo težko. Na vseh napisih si zopet osvežimo znanje cirilice, ki smo ga skrili nekam tja v zadnji kotiček spomina, ampak se kar hitro znajdemo. Drago Sreš

To je postaja, kaj pa peroni?

Fotograf: Drago Sreš

In takšen je videti prometnik v Republiki Srbski.

Fotograf: Drago Sreš

V celem dnevu trinajst vlakov, tako da ni potrebe po obračanju voznega reda; postavlja pa se računalniško!

Zemljevid Republike Srbske

DOMAČI REŽIM Gospodar predava o domačem režimu: "Zjutraj ob sedmih je zajtrk, pa je čisto vseeno, ali sem doma ali me ni! Jasno?" "Jasno!" reče žena. "Ob dvanajstih je kosilo, če sem doma ali pa če me ni! Jasno?" "Jasno!" reče žena. "Ob sedmih zvečer je večerja, pa če sem doma ali me ni. Jasno?" "Jasno! In zdaj moja pravila, ljubi: Ob ponedeljkih, sredah, petkih in sobotah bomo seksali, pa če si doma ali pa če te ni! Jasno?!“

JULIJ 2010

Fotograf: Drago Sreš

POTOPIS POTOPIS: IRAN VI. DEL Zadnji dan s šoferjem Irajem Zbudil sem se, preden naju je ura uspela dvigniti pokonci. Jutranja

snega, z vsem premoženjem vred preselijo v nižine, 500 km daleč na jug Irana. Tam ostanejo pol leta, nato pa se spomladi spet odpravijo nazaj v hribe.

vojaških šotorov jim je dala tudi država, ker naj bi bili bolj topli. Tla so prekrivale čudovite, doma stkane preproge. V sredini šotora je visela črna moška obleka. Okrog in okrog pa so bile tople mehke blazine, oblečene v pisane barve. Prinesli so nam lavoš tanek nekvašen kruh, ki je glavno živilo, in domače maslo, narejeno iz ovčjega mleka. Da se v tej vročini obdrži, ga hranijo v kozjem mehu. Gospodarju sem izpolnil željo, ko sem ga fotografiral s puško. Vsako takšno srečanje z ljudmi, ki so drugačni, me opomni, da so vendarle tudi oni ljudje z dušo in telesom. Nestrpnost do drugačnih ali drugače mislečih ljudi je preveč zavladala razumu našega časa. Kandovan - iranska Kapadokija

Pri šolskih vratih

molitev, ki se je slišala tako daleč stran, se je potihoma dotikala mojih čustev. Čustev, ki so vrela iz mene. Srečanje z »drugačnimi« ljudmi je v meni prebudilo nove valove življenja, ki so s tako silo butali ob obalo mojega duhovnega dela telesa, da sem na trenutke bežal od njih. Začel sem se zavedati, da gre potovanje h kraju in da se bova morala posloviti od Irana. »Danes je zadnji dan na poti z avtom, potem pa nama ostaneta še dva dneva v Tabrizu!« sem razmišljal.

Sedaj smo bili bolj previdni kot ob prvem srečanju. Z avtom smo se zapeljali v improvizirano vas do šotorov in izstopili, potem ko smo se prepričali, da nam psi ne bodo storili ničesar. Domačini so nas povabili v šotor, podoben igluju. Narejen je iz vrečevine in z vrvmi napet preko ogrodja iz lesenih palic. Veliko

Skalnate vulkanske kamnine stožčastih oblik so ob popoldanski svetlobi dobivale nove dimenzije. V stožcih z majhnimi barvnimi okni in za nič kaj večjimi vrati ljudje živijo vsakdanje življenje. Vasica se je zaradi svoje pristnosti in unikatnosti uvrstila na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Tabriz Noč je bedela nad mestom kot levinja nad pravkar ulovljenim plenom. Toča avtomobilske pločevine je velikansko mesto naredila še večje, kot je v

Žgoče sonce. Beli oblaki. Polja kot preproge. Neokrnjena jezera. Rdeče skale. Drevesa v prekrasni svetlobi. Revne vasice. Natovorjeni osli. Prekomerno naloženi avtomobili. Ovce. Revni pastirji. Prijazni domačini. Ženske v čadorjih. Nagajivi otroci pred šolo. Peka kruha. Šotori. Psi. Nomadi V Iranu živi kar nekaj nomadskih manjšin. Kaškaji, ki naseljujejo ozemlja zahodnega Irana in s katerimi smo se srečali tudi mi, govorijo jezik, ki je podoben turškemu. Čez zimo se, preden v hribih nasuje tudi več metrov

Stopnice v raj

JULIJ 2010

POTOPIS

Biti ali ne biti

resnici. Luči, ki so potovale hitreje kot zvezde, so s tako naglico risale dolge črte svetlobe skozi šipe avtomobila, da sem lovil ravnotežje kot deček na novem kolesu. Nemočno smo se prebijali skozi mestni vrvež. Iskali smo hotel. Posloviti se bomo morali. Petnajst dni skupnega potovanja z avtom nas je zvezalo z obročem navezanosti in prijateljstva. Tolikokrat smo se smejali šalam, jedli v sencah dreves na razgrnjeni odeji in pili okusen čaj. Poslušali čudovito iransko glasbo, stali na vrhu raja in opazovali valove življenja. Osrečevali ljudi z našo prisotnostjo. Hvala za vse, Iraj. Bilo je nepozabno. Brez tebe bi ne doživela tako naravnost osupljivega Irana, Irana, ki me je nekoč prebujal v sanjah. S tabo sva potovala na dno njegove duše. Ga zajemala z veliko žlico. Čeprav vročega, naju ni peklo. Ali pa sva se samo delala. Ne. Želela sva si ravno takšnega.

utapljale v najinih očeh. Sramežljivo, vendar z dotiki. Bila sva drugačna. Čutili so, da jih imava rada. Kako enostavno je včasih odkriti to obojestransko čustvo, ki nas tolikokrat sesede in znova posadi na noge. Naše življenje je podobno življenju muh enodnevnic. Če dopoldne prespiš, popoldne mine prej, kot si to želiš. In noč nastopi, še preden ... Zato moramo vstati zgodaj in se Bogu zahvaliti, da nas je zbudil ob pravem času ... S taksijem sva se zapeljala do parka Goli. Ob jezeru so »posejane« steze, ki jih ljudje uporabljajo za sprehode, tek in kolesarjenje. Ob njih pa čudovite rože bahavo nastavljajo svoja vitka telesa. Še sreča, da niso bila ovita v čadorje. Ženske so telovadile, »zamaskirane«, da se ne bi videl kak delček lepote ženskih oblin.

Nemo sem gledal na tla, kako so čustva, ki sem jih gojil do Irana, padala na tla in me objemala s ponosom, z dobršno mero ljubezni. Tudi luč, ki je tiho osvetljevala najino sobo, je zaspala z nama. Francoski pisatelj Antoine Saint-Exupery je zapisal: Če hočeš spoznati bistvo, glej s srcem! Bistvo je očem nevidno! Prodajalci so posedali ob pultih, ki so se šibili od teže. Zrel, na pogled strašno okusen paradižnik močne rdeče barve se je nastavljal ženskam, ki so z mimiko rok nakupovale hrano. Otroci so tekali sem ter tja. Majhen deček iskrivega pogleda se je močno oklepal dolgega maminega krila in naju opazoval. Oči mimoidočih so se

JULIJ 2010

Čakajoč na voznika

Ženska v Iranu mora biti predana samo svojemu možu. »Moški žensko jemlje kot žensko z dušo in razumom, ne tako kot na zahodu, kjer se vse začne s telesno ljubeznijo,« nama je tolmačil nek gospod. »Pri nas imajo ženske vse pravice. Kaj pa potem vsa tista kamenjanja žensk? A je na to pozabil? Kje je razum takrat? Kje duša moških? Iranska ženska nima časa hrepeneti. Ali pač! Morda ravno ta pokrivala in skrivanje za štirimi zidovi rojevajo hrepenenja žensk. Hrepenimo po tistem, kar nimamo. A ni tako? Najboljša je zmerna sredina. Vsaka stvar, ki se preveč nagiba k enemu ali drugemu polu, mi ne diši. Ekstremističnih idej ne maram. Že dolgo nisva bila v stiku z domačimi in prijatelji. Zvečer sva stopila do internetne čajnice. Ker sva tujca, so nama prinesli čaj. Tudi uporabo interneta sva imela brezplačno. Avtobusna vozovnica do Teherana, ki sva jo kupila v mestu, ni veljala za avtobus, s katerim sva želela potovati. Veljala naj bi za večerni avtobus. Prodajalec naju ni dobro razumel, čeprav sva mu poskušala vse razložiti na enostaven način. Kar naprej je govoril OK. No problem. Na postaji so nama ustrežljivi zaposleni uredili to nevšečnost in že sva sedela na prvih sedežih avtobusa, ki je bil namenjen v Teheran. Prijazen sovoznik avtobusa nama je dajal čaj iz termovke. Vožnja na malce več kot 500 km dolgi poti je bila izredno zanimiva. Sedaj sva

POTOPIS prepotovala zahodni in srednji Iran po dolgem in počez. Škoda, da ni bilo časa še za vzhodni Iran. En mesec je naokoli, kot bi trenil z očesom. V Teheran smo prispeli v mraku. Taksisti so naju obletavali kot nadležne muhe. Nisva se dala. Poznala sva cene in midva postavila ceno. Taksist nama je ustavil pred hotelom. Zbudila sva se v toplo jutro. V Iranu se je začel Bajram. Praznik miru in prijateljstva. Največji islamski praznik. Pa ravno sedaj, ko odhajava. Rada bi okusila praznovanje po enomesečnem postu. Vse tiste dobrote, za katere sva bila prikrajšana. Žal naju je že čakalo letalo. Pot nas je peljala na letališče. Nemo sem opazoval dogajanje okrog sebe in promet, ki je bil še vedno tak kot takrat, ko sva prispela v Teheran. Nič se ni spremenilo, le moji občutki do Irana so bili globlji in močnejši. Oklepali so se me kot ladijske vrvi, tako nerazdružljivo in čvrsto. Življenjska sila je visela nad mano kot kepa snega. Le zbosti jo je bilo treba in vsula bi se name kot neustavljiv plaz čustev. Letalo se je strmo dvignilo, z njim so se dvignili vsi moji občutki, čustva, vsi spomini in slike, ki so se mi vrtele v glavi kot na velikanskem platnu. Temperatura zraka na Dunaju je bila za celih 14 stopinj nižja kot v Iranu. Zmrazilo me je. Zmrazilo me je v duši. Ni več tistih pogledov in nasmehov. Ni ljudi, ki te ustavljajo, mahajo in ti želijo dobrodošlico. Tukaj je vse tako hladno. Hladno mi je postalo v srcu, čeprav sem bil tako rekoč že skoraj doma, vendar ...

Sramežljivo dekle

Iran moramo doživeti s srcem in dušo. Če mu znaš prisluhniti, se ti odpre kot majhen deček, dobrohoten in prijazen. Plah in nežen. Midva sva mu prisluhnila v pravem pomenu besede. Se mu povsem odprla. Ga doživela z vsem srcem. Vseh 28 dni sva neizmerno uživala. Ni pomemben cilj, pomembna je pot, ki jo prehodimo.

Deček in lutka

Robert L. Horvat

Fotografije: Robert L. Horvat Ovce in pastir

JULIJ 2010

OGLASI CELOSTNA MASAŽA Masaža je ena izmed najstarejših vrst terapij in skoraj nemogoče je ugotoviti, od kod natanko izvira. Dotik je eden osnovnih nagonskih gibov, ki blaži in pomirja na številnih ravneh. Občutek za dotik se najprej razvije v zarodku. Potreba po dotiku se ob koncu otroštva ne neha, vendar se v odrasli dobi mnogi med nami zaradi različnih izkušenj začnemo bati dotikanja drugih. Nežen, ljubeč dotik drugega je bistven za razvoj zdravega človeka. Zdravilnost dotika dobiva vse večjo veljavo in številne terapije ga z različnimi masažnimi tehnikami uporabljajo za odpravljanje bolečin, nevšečnosti in za izboljšanje funkcionalnega delovanja telesa. Zaradi pritiskov sodobnega življenja in vse pogostejših bolezni, povezanih s stresom, imajo terapije z dotikom pomembno vlogo pri skrbi za naše zdravje. Stres je naravna reakcija organizma na dražljaje iz okolja. Izvira še iz časov, ko so se morali naši predniki nenehno boriti za preživetje. Pojavi se razbijanje srca, krvni tlak se zviša, mišice se napnejo in zenice razširijo. Te spremembe omogočijo človeku, da se osredotoči na nevarnost in pripravi na obrambo ali umik. Tako nam tudi danes določena mera stresa pomaga, da se spopademo z življenjem, in nam v zmernih količinah koristi. Zato ni toliko nevaren močan in kratkotrajen stres kot stres, ki smo mu izpostavljeni vsak dan in se ga včasih niti ne zavedamo. Stres je vzrok številnih telesnih in umskih težav, saj telesu krade energijo in zmanjša delovanje imunskega sistema. Boleč hrbet in rame po utrudljivem dnevu, ki ga prebijemo nagnjeni nad računalnikom ali na nogah, boleče nožne mišice po prekomerni vadbi ali težave s krvnim obtokom zaradi dolgotrajnega sedenja, so le nekatere izmed začetnih težav. Pri daljši izpostavljenosti negativnim učinkom stresa se lahko pojavijo tesnoba, depresija, apatičnost, nespečnost in napadi panike. Pri obvladovanju stresa je pomembna skrb za primerno sproščanje, ki ga dosežemo z zdravim načinom življenja:z zdravo prehrano, redno telesno aktivnostjo in masažo. Masaža učinkuje na telo in um obenem, zato nas sprosti in poživlja. Masaža omogoča, da znova napolnimo naravni vir življenjske energije. Zdravniška in laična javnost vse bolj priznavata, da je masaža učinkovito sredstvo pri odpravljanju znakov stresa. Z zdravilno močjo dotika se lahko naučimo bolje skrbeti zase. Pri masaži smo deležni ljubečega dotika in vzpodbude zaznavanja s kožo, kar je pomembno za čustveno zdravje in pozitivno samopodobo. Dotik je bistvenega pomena za razvoj zdravega človeka. Ker je dotik tesno povezan s čustvi, lahko privede tudi do občutkov ranljivosti. Zato je potrebno masažo izvajati v varnem okolju, zelo pazljivo in obzirno. Ljubeč dotik lahko zdravi, sočustvuje in tolaži, zato se uporabljajo različne tehnike masaže, ki se v večini prilagajajo posameznikom. Masaža je cenjena tudi zato, ker prispeva k dobremu počutju. Ko telo sprosti napetost, obremenjenost izgine, to pa vodi k občutku lahkotnosti in sreče. Te čustvene spremembe ustrezajo hormonskim spremembam, do katerih pride v telesu med masažo. Masaža lahko vpliva tudi na energijsko ravnotežje telesa. Ko z masažo povežemo telo in um, dosežemo globoko umirjenost in ravnovesje. Nekateri pravijo, da imajo jasnejši pogled na življenje, da se jim vrne smisel za humor ali pa so preprosto bolj sproščeni in se dobro počutijo v svojem telesu. Jezik masaže je zaradi terapevtskega dotika brezčasen in univerzalen. Ko možganom pošilja zdravilne signale, posreduje toplino, pomirja ali lajša bolečine. Fizična prednost masaže: pomaga pri sprostitvi in pri lajšanju stresa, pomaga razbremeniti mišično napetost in togost, spodbuja hitrejše celjenje, zmanjšuje nastanek čezmernih brazgotin, zmanjšuje bolečine in otekline, zmanjšuje mišične krče, izboljša cirkulacijo krvi in pretok limfne tekočine, spodbuja lažje in globlje dihanje, zmanjšuje krvni tlak, pomaga razbremeniti napetost, povezano z glavoboli in migrenami, krepi zdravje in nego kože, krepi imunski sistem, obravnava kostno-mišične bolezni. Umske prednosti masaže: spodbuja umski mir, spodbuja sproščeno stanje mentalne budnosti, pomaga pri lajšanju umskih obremenitev, izboljša sposobnost nadzorovanja stresnih situacij, da se nanje primerneje odzovemo, spodbuja občutek dobrega počutja, povečuje povezanost med telesom in umom, zmanjšuje raven tesnobe, ustvarja zavedanje svojega telesa. Izvajamo različne vrste masaž, zato se prilagodimo glede na vaše potrebe in želje. Poiščite nas in se prepričajte. ZA ČLANICE IN ČLANE SŽPS NUDIMO UGODEN 10 % POPUST NA OSNOVI ČLANSKE IZKAZNICE! NARAVNI PRISTOP Kristina Bašnec Kristina s.p. Masaže za zdravje duše in telesa Celovška cesta 134a 1000 Ljubljana www.naravnipristop.si

JULIJ 2010

HUMOR ZA BOLJŠO PREBAVO: Nekaj odlomkov iz šolskih spisov ... - V soboto je ata zmagal na razstavi psov.

DANIJEVI AFORIZMI Nekateri ne razumejo dejstva, da višje, ko letiš, manj vidiš, kaj se dogaja spodaj.

- Jaz nisem krščen, sem pa cepljen. - V Rdečem križu se ženske in moški posvečajo ljubezni, nekateri brezplačno, nekateri pa vzamejo denar. - Vžigalice je treba skriti, da ne bi dobili malih otrok.

Najhuje je, če te med potjo v nebesa zapustijo bogovi. Če delaš na vrat, na nos, ti slej kot prej nastavijo na vrat nož.

- Stric je odpeljal svinjo za hišo in jo zaklal skupaj z dedkom. - Moja teta je šla na aerobiko. Drugi dan so jo roke tako bolele, da jih ni mogla dvigniti nad glavo. Prav tako noge. - Konji so imeli okraske na glavah in na repih. Jezdeci prav tako. - Biblija se pri muslimanih imenuje Kodak. - Papež živi v Vakuumu. - Pri nas imajo moški lahko samo eno ženo. To se imenuje monotonija. - Pri nas doma ima vsak svojo sobo. Samo ata ne, on mora spati pri mami. - Ne vem, koliko let imam. To se stalno spreminja.

Ko vas zaprte blagajne razjezijo, vas Ekspres novice razvedrijo.

- Ata je odrastel na vasi. On je videl živo kravo. - Zelo sem se ustrašil, ko je zbolela mama. Mislil sem, da nam bo zdaj kuhal ata. - Življenjsko zavarovanje je denar, ki ga dobi tisti, ki preživi smrtni slučaj. - Krave ne smejo hitro teči, da ne bi polile mleka. - Črvi ne grizejo, ker imajo rep spredaj in zadaj. - Psi imajo radi vodo. Nekateri tako zelo, da v njej živijo. To so morski psi. - Živalski vrt je super. Tam lahko vidimo tudi živali, ki jih sploh ni. - V Franciji so nekoč kriminalce ubijali z želatino. - Ribe se razmnožujejo tako, da nosijo iskre. - Med tednom Bog živi v raju, v nedeljo pa pride v cerkev.

DIAFRAGMA Moški, katerega žena je bila na službenem potovanju, se je z družbo zapil in domov pripeljal ''simpatično'' mlado dekle, ki jo je spoznal v diskoteki. "Veš," mu je rekla, "nisem zaščitena." "To sploh ni problem. Moja žena ima diafragmo." Odšel je v kopalnico in se čez hip jezen vrnil: "Presneta babnica, ta mi pa res nič ne zaupa! Si moreš misliti, da je diafragmo vzela s seboj na službeno potovanje!" ČIST ZRAK "Naslednjič pokličite meteorologe!" zavpije Uroš v slušalko in jo trešči na vilice. "Kaj je pa bilo?" vpraša žena previdno. "Nek norec je spet klical, in vprašal, ali je zrak čist!"

JULIJ 2010

HUMOR

"Nedeljski dnevnik, 21. maj 1967

Sindikati nekoč. Vsaka podobnost z današnjimi je zgolj naključna. DOVOLJ PROSTORA Vdova je za možev pogreb naročila venec z napisom: "Na svidenje." Ko je prišla domov, je razmišljala in prišla do zaključka, da je napis le preveč reven, in je poklicala v cvetličarno: "Prosim, da napisu na žalnem traku venca dodate še besede "v nebesih", če bo še kaj prostora.“ Ko je prevzela venec, je na traku pisalo: "Na svidenje v nebesih, če bo še kaj prostora.“

JULIJ 2010

PODKUPNINA Policist se je vrnil domov in našel ženo golo v postelji. "Kje ga skrivaš?" je jezno vprašal. "Nikogar ni tukaj!" mu je vrnila žena. "Hitro povej, če ne, bom ubil oba!" je spet zavpil mož. Odprl je omaro, pogledal na balkon, pod okno, ko pa je pogledal pod posteljo, mu je neznani moški v roko pomolil sto evrov. Vzel jih je, se dvignil in rekel: "Tudi pod posteljo ga ni!"