Prometnik 92 by sindikat szps

Leto XIV Številka 92 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE December 2010

Foto: Robert L. Horvat

UVOD

KAZALO

September je prišel in minil brez večjih pretresov. Zdi se, kot da sedimo na vulkanu in čakamo, kdaj bo izbruh. Kateregakoli »strokovnjaka« vprašaš za mnenje, vsak ti pove drugi datum. Vsi pa se strinjajo, da spremembe vsekakor bodo, da se pripravlja nekaj velikega. Kaj naj rečem? Sčasoma nam bo vse jasno. Verjamem, da se naši sindikati trudijo, da bi sprememba za nas bila čim manj boleča, vsekakor pa do sprememb mora priti. Če bo to letos, pa bomo še videli. V zadnjem času smo bili priče velikim prerazporeditvam. Nasvet za vse premeščence, ki boste še delali izpit: Ko pridejo na prvi rok, povabite izpitno komisijo na kavo, sedite z njimi v gostilno pa recite kakšno pametno. Nima smisla, da vas zafrkavajo nekaj ur, dokler ne najdejo koščka pravilnika, ki ga ne znate, pa vas vržejo. Najbolje, da se dogovorite, da ste padli, plačate kavo in obdržite živce, pa naj sprašujejo na drugem roku, ko boste imeli priložnost, da naredite izpit … Mnogi si želimo, da bi bilo napredovanje bolj transparentno, morda točkovano, na podoben način kot delitev počitniških kapacitet: delovna doba + ocena … Na tak način bi človek vsaj vedel, koliko možnosti ima. Zdaj je praznični december, zato odložimo naše tegobe in uživajmo, kolikor se da. Strah za našo prihodnost pa prestavimo na drugo leto … Želim vam vesele praznike, miren Božič in srečno novo leto.

Zakon o Slovenskih železnicah

»SHL« – troedini cilj

S partnerskim sodelovanjem do boljšega socialnega dialoga

Intervju: Miran Prnaver

Kratke domače

Bili smo na pogrebu

Kapo dol: Nova peronska streha in prodaja vozovnic na postajališču Radeče

Cokla: Varno – nevarno …

Poplave – kaj nam pa morejo

Postaje so naše ogledalo: Lendava

Malo zgodovine: Slovenska Bistrica

Križanka

Pogoji in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela

Upokojili so se

Srečanja, izleti

Železničar - poet

Urednica

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddate na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom Časopis Prometnik, ali na elektronski naslov: sindikat.szps@slo-zeleznice.si, info@sindikat-szps.si, damjan.rak@slo-zeleznice.si ali suzana.slatinsek@amis.net .

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa, Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 e-pošta: info@sindikat-szps.si, sindikat.szps@slozeleznice.si www.sindikat-szps.si

Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Glavna urednica: Suzana Slatinšek Odgovorni urednik: Damjan Rak Urednik fotografije: Robert L. Horvat Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally, Zdravko Munda, Danijel Motaln Lektoriranje: Danica Prnaver

Oblikovanje: Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV, po kateri se plačuje DDV po stopnji 20%. Časopis izhaja občasno v nakladi 1000 izvodov. Naslovnica: Novo mesto center

AKTUALNO ZAKON O SLOVENSKIH ŽELEZNICAH V državni zbor sta vložena dva zakona, ki nas neposredno zadevata: Zakon o železniškem prometu in pa Zakon o Slovenskih železnicah. Z njim se sedanja ureditev podjetja Slovenskih železnic, d.o.o., spreminja v Holding Slovenske železnice z odvisnimi družbami Infrastruktura, Tovorni promet in Potniški promet. Pomembno je dejstvo, da se večinski lastniški delež ohranja v lasti Republike Slovenije, tudi v Tovornem prometu. Sedaj, trenutno to pomeni, da se znotraj podjetja delajo vse možne »pretumbacije«, da bi se poslovni rezultati popravili. Pri tem se srečujemo z mnogimi spoznanji, kje in za kaj se troši denar. Vse več je odkritih spoznanj, da je podjetje v katastrofalnem položaju, ker se leta in leta troši za stvari, ki so brez vsakega nadzora, da se kupuje vse mogoče in nemogoče, da zapravljajo največ v tistih delih podjetja, kjer ne ustvarijo nikakršnega prihodka ali pa pridelujejo samo zgubo. Drugo spoznanje je, da se nekateri še vedno obnašajo kot svete krave, da se vsi morajo racionalizirati, samo pri določenih je vse samoumeven strošek. Poseganje v funkcioniranje posameznih enot je privilegij za vodilne, ki sebe ne vidijo, drugim pa ne smejo pogledati v krožnik. Vse to seveda jasno kaže, da so Slovenske železnice leta in leta podjetje, kjer se pretaka toliko državnega denarja, ki ga potem na vse možne in še več inventivnih načinov pretopijo v razne vire napajanja. Jasno se kaže, da se s takim načinom poslovanja ni spopadlo še nobeno poslovodstvo do sedaj. Najbolj boli pa to, da se vsi vodstveniki do sedaj trkajo po prsih, kaj vse so naredili za podjetje v vseh teh letih. Razen generalnega pa skoraj nihče še ni »odletel« zaradi katastrofalnega rezultata. Zagotovo se tudi sedaj ne bi srečevali z zahtevo Vlade RS, da se resno loti sanacije SŽ, če ne bi bil vir napajanja, proračun, tako globoko izčrpan. Zanimivo je, da se spoznanje, da so v stroških podjetja poleg stroškov dela, plač tudi drugi stroški, ki so vezani na razne bolj ali manj ugodne pogodbe z zunanjimi izvajalci, pojavlja zelo počasi. Kajti ko se enkrat megla dvigne, ko več ni glavne tarče, plač delavcev, je treba dati karte na mizo. Koliko podjetij je poslovno povezanih z železnico … še nadzorni svet stežka dobi podatke, koliko raznih pogodb je podpisanih, za kakšne zneske gre, kdo je sploh podpisnik. Skratka, nova zakonodaja bo vsaj malo prisilila vodstvo, direktorje, da se ne bodo več mogli skrivati za internimi proračuni. Razne nabave službenih avtomobilov, avtomobilskih gum (2400 gum za 600 avtomobilov, čeprav jih imamo »samo« 500, pa še ti imajo najbrž tudi kje še dobre gume ...), računalnikov kar na slepo, najemanja storitev odvetniških pisarn, čeprav imamo svoje odvetnike, najemanje službenih prostorov, pa imamo svoje prazne, izplačevanje nezakonitih potnih stroškov vodilnim, reprezentančnih stroškov v eminentnih lokalih za »As-e« …, vse to bo nujno potrebno prevetriti! Zbuja se spoznanje, da bo potrebno zaslužiti za blagostanje, da na palec izračunan strošek, na slepo poslan v plačilo drugim, več ne bo šel skozi. Tržna ekonomija? Žal ne. Kriza vodenja in nadzora podjetja, vpliv lobijev in politike, za vse slabo pa okrivljeni sindikati in plače. Do kdaj? Damjan Rak

SREČNO IN VARNO 2011

AKTUALNO »SLH« - TROEDINI CILJ Združevanje Slovenskih železnic, Intereurope, Luke Koper in še kakega avtobusnega podjetja v Slovenski logistični holding je dodobra razburkalo javnost. Eni so za, drugi proti, tretji nekje v ozadju iščejo priložnosti, pozicije, posle in koristi. Zaposleni, sindikati? Luški so proti, železniški neopredeljeno za. Vsi pa vedo, da je pričakovati težave ali v sedanjih podjetjih ali pa v nekem tretjem očesu. Rešiti jih bo na koncu skorajda morala politika. Ta pa redko, če sploh, ima posluh za človeka, bolj se nagiba v korist plačnika njihovega obstoja, kapitala. Tega v Sloveniji krvavo potrebujemo, sami ga nimamo, zato ga iščemo v tujini. Poceni, za vsako ceno, tudi če malo »gatke dol damo«. Tako pač je. Nič ne pride samo po sebi, nič ni podarjenega. David je Goljata premagal, a to je mit, če drugega ne, star tisočletja, v tem času pa se je marsikaj spremenilo. Svet ni več ploščat, denar je plačilno sredstvo in v naturalijah se plačuje le še ekskluzivne, individualne posle. Ni potrebno delati krvnih analiz, da se ugotavlja sorodstvene vezi, ve se, od kod izvira kreator, idejni oče, ve se, kdo je mati, kdo botri in ve se, kje čakajo gostje na zakusko. Manjka muzika in javnost. Tudi to bo, je že. Ropota, da je veselje. Čeprav se začasno oče in mati, botri umaknejo, pa se bo svatba kmalu ponovno razplamtela. Otrok hoče vedeti, javnost pa tudi, kako bo teklo naprej. Životarjenje ali razcvet. Pa če upoštevamo, da bodo še kakšne gradbene firme imele kaj dodatnega dela, potem se ni bati, da bi ne šlo. Morda tokrat res prej zagledamo luč drugega tira, kakor pa bi se kakšen bazenček kje zgradil na črno. Damjan Rak

S PARTNERSKIM SODELOVANJEM DO BOLJŠEGA SOCIALNEGA DIALOGA Sindikat železniškega prometa Slovenije ima svoje članstvo tudi v Slovenski zvezi sindikatov Alternativa. Alternativa se je v letu 2009 vključila v projekt »S partnerskim sodelovanjem do boljšega socialnega dialoga«, ki je bil izbran na podlagi javnega razpisa. Projekt se izvaja v letih 2009, 2010 in 2011. V sklopu so bile in še bodo izvedene naslednje aktivnosti: - organizacija in izvedba posveta na temo »Stanja socialnega dialoga v Sloveniji v času krize«, - organizacija in izvedba delavnice »Prakse povezovanja, sodelovanja in informiranja socialnih partnerjev iz EU«, - organizacija in izvedba delavnice na temo »Sodelovanje med socialnimi partnerji v regiji, možnost za boljše povezave med različnimi socialnimi partnerji«, - priprave izvedbenega načrta za povezovanje med sindikati ter za povezovanje med različnimi socialnimi partnerji v regiji in med regijami, - izvedba delavnice na temo »Svetovanje pri pripravi sporazumov sodelovanja med delodajalci in delojemalci«, - izvedba delavnice pri uveljavljanju kolektivnih pogodb, - priprava načrta za razvoj in krepitev modela/strukture za razvoj socialnega dialoga na regionalni in medregionalni ravni, - vzpostavitev modela/struktur za krepitev socialnega dialoga na regionalnem in med-regionalnem nivoju, - izvedba novinarskih konferenc, - objava člankov o projektu v tiskanih medijih, - objava prispevkov o projektu na regionalnem ter nacionalnem radiu in TV, - organizacija delavnic na srednjih šolah o izvajanju socialnega dialoga/implementacija v regiji – med dijaki, - organizacija delavnic na fakultetah o izvajanju socialnega dialoga/implementacija v regiji – med študenti, - organizacija kampanje za promocijo socialnega dialoga v splošni javnosti, - natečaj na temo »Socialni dialog in razvoj civilne družbe« kot promocija socialnega dialoga. 12. in 15. oktobra je bila v okviru »S partnerskim sodelovanjem do boljšega socialnega dialoga« organizirana delavnica z naslovom »Usposabljanje s področja poslovnega odločanja ter priprave in interpretacije ekonomskih in finančnih analiz«, na kateri je predaval mag. Simon Debenjak. Prav tako je bila 02. novembra organizirana delavnica z naslovom »Usposabljanja s področja korporativnega komuniciranja«, katere predavateljica je bila priznana strokovnjakinja s področja poslovnega komuniciranja in specialistka za odnose z javnostjo in tržno komuniciranje ga. Sandra Bohinec Gorjak, univ.dipl. komunikologinja. Matjaž SKUTNIK

AKTUALNO Naš sindikat je že nekaj let član sindikalne centrale Slovenska zveza sindikatov – Alternativa, ki združuje sedem sindikalnih central. Nosilec projekta S partnerskim sodelovanjem do boljšega socialnega dialoga! je bila Alternativa, delno pa ga je financirala Evropska zveza iz sredstev Evropskega socialnega sklada. V mesecu septembru in oktobru je bilo organiziranih nekaj delavnic, ki smo se jih udeležili tudi člani našega sindikata in člani Sveta delavcev SŽ. Konec septembra je potekala dvodnevna delavnica z naslovom »Usposabljanje za razvoj pogajalskih veščin«. Priznana strokovnjaka s tega področja Jurij Srhoij in Viljem Grdadolnik sta nam predstavila teoretične in praktične vidike pogajanj med delodajalci in sindikati. Prav poseben poudarek pa je bil, kot se za delavnico spodobi, na praktičnem delu v skupinah. Vsi dobro vemo, kako pomembna so pogajanja, zato znanja in veščin s tega področja ni nikoli preveč. Drugi oktobrski ciklus je bil obarvan bolj finančno. Mag. Simon Debenjak nam je predstavil področje poslovnega odločanja ter priprav in interpretacij ekonomskih in finančnih analiz. Spoznali smo osnovne pojme, ki se uporabljajo v gospodarstvu in financah. Sicer jih velikokrat slišimo, pa vendar večkrat ne razumemo ali poznamo njihovega pomena in vloge v procesih. Na koncu vsakega usposabljanja smo udeleženci prejeli potrdilo o opravljenem usposabljanju. Primer dobre zgodovinske prakse s področja obrti, umetnosti in trgovine in pri tem velikega pomena delavcev in dela nam je bil predstavljen na študijskem obisku Benetk. Ob odličnem vodenju profesorja Toppana smo spoznali, kako so bile Benetke v času, ko so imele največjo moč in vpliv, prostor, kjer sta se razvila blagostanje in sreča meščanov.

V 1100-letni zgodovini Benetk so bile najpomembnejše komponente razvoja svoboda, vizija, upravljanje, volitve in država brez fevdalizma. Od tistih časov bi se tudi danes lahko marsičesa naučili! Miran Prnaver

Nekega dne je na naše dvorišče prišel vidno utrujen kuža. Po ovratnici in po tem, da je bil urejen in dobro hranjen, sem sklepal, da ima dom in da dobro skrbijo zanj. Mirno in ljubeznivo je prišel do mene, pobožal sem ga po glavi, potem pa je kar šel za mano v hišo, v kotu pa se je zvil v klopčič in trdno zaspal. Pustil sem ga tam. Uro kasneje je prišel do vrat, spustil sem ga ven in je veselo odšel. Naslednjega dne je ponovno prišel, me pozdravil, šel v hišo na svoje mesto in ponovno odspal okoli uro in pol. To se je ponavljalo kar nekaj časa, potem pa sem postal radoveden, za ovratnico sem mu zataknil listič: „Prosim, da mi sporočite, kdo je lastnik tega čudovitega psa. Ali veste, da prihaja vsako popoldne k meni v hišo, kjer odspi kako urico?“ Naslednjega dne je pes ponovno prišel, za ovratnico pa je imel nov listek: „Oprostite za nadlegovanje. Očitno ste dober človek. Naš kuža živi v družini s tremi otroki, od tega sta dva mlajša od treh let, zato poišče miren kotiček, da se naspi. Če vam ne bi bilo odveč, bi lahko jutri prišel z njim?“

INTERVJU UVOD I N T E R V J U V tokratni rubriki Intervju predstavljamo Mirana Prnaverja, prometnika na postaji Zidani Most, člana uredniškega odbora glasila Prometnik, sindikalista, politika, popotnika, vestnega krvodajalca, predvsem pa dobrega prijatelja, pripravljenega priskočiti na pomoč, ko je to najbolj pomembno. 1.

Miran, povej nam kaj o sebi, družini …

Rojen sem v začetku leta 1965, prav na dan, ko je v Veliki Britaniji umrl britanski premier in eden izmed treh velikih v drugi svetovni vojni Winston Churchill. Otroštvo sem preživljal na manjši kmetiji v okolici Radeč, skupaj s tri leta mlajšim bratom. Leta 1968, star tri leta, sem v prometni nesreči izgubil očeta. Zame sta skrbeli mama in stara mama. Tudi mama je odšla v večnost še relativno mlada leta 1996. Osnovno šolo sem z odliko končal v Radečah leta 1980, štiri leta kasneje pa maturiral na Srednji pedagoški šoli v Celju. Sledila je vojaščina v daljnem Uroševcu na Kosovu. Potem pa je v moje življenje že stopila železnica. Poročen sem z ženo Danico, ki se kot slovenistka in anglistka predaja otrokom na osnovni šoli v Sevnici. Žal nama ni bilo dano, da bi imela otroke. 2. Po končani srednji šoli te je pot pripeljala na železnico. Od kod takšna odločitev? Če bi čas lahko zavrtel nazaj, bi se ponovno odločil za isto pot?

vendar že končal. Očitno je bivanje na Kosovem pustilo začasne posledice. Kasneje sem le dojel, za kakšen sistem gre. Kasneje, leta 1989, mi je bil ponujen študij v Beogradu. Vendar je takrat postajalo v Jugoslaviji že zelo napeto, bili smo tik pred »mitingom resnice«. Tako se nisem odločil za ponovno pot na jug. Do sedaj mi še nikoli ni bilo žal, da me je pot pripeljala do prometnika. 3. Služboval si na številnih postajah; zdi se mi, da od Dobove do Zidanega Mosta. Verjetno ni postaje, kjer nisi preživel ure svojega službovanja na železnici. Ti je katera od teh lokacij posebno prirasla k srcu? Res sem delal ali vsaj za kratek čas nadomeščal na vseh postajah od Dobove do vključno Hrastnika. Tudi na postajališčih Loka in Libna sem nadomeščal. Od vseh službenih mest od Dobove do Hrastnika nisem delal le na domačem postajališču Radeče. Vendar so tu le prodajali karte, tu ni nikoli delal prometni človek. Tako kot prva ljubezen, prvi avto, tudi v službi ostaja prva ljubezen moja prva postaja Krško. Morda ne čisto ljubezen v pravem smislu, ampak zelo lepi spomini na skoraj petletno službovanje. Bilo je veliko dela, kratki turnusi, iz nočne v nočno … vendar smo bili zelo dober in homogen kolektiv. Mimogrede, takrat je bilo v Krškem zaposlenih preko 60 delavcev. Skratka, postaja Krško bo vedno imela posebno mesto v mojem srcu. Sicer pa je sedanja postaja Zidani Most, kjer sem od leta 1995, tudi zelo zanimiva, prometna v pravem smislu, kjer so včasih pomembne sekunde, in če le-te zamudiš, imaš kar precej težav naslednje minute ali celo ure. Živahno, dinamično delo in zelo prijetno kolegialno vzdušje. Smo enotni in zato verjetno tudi trn v peti marsikomu. Vendar štejejo rezultati na dolge proge.

Pred služenjem vojaščine sem se po maturi vpisal na študij zgodovine in geografije. Med vojaščino pa se je ponudila možnost šolanja in zaposlitve na tedanjem ŽG Ljubljana. Ker bi tako hitreje prišel do kruha, sem se kar na daljavo odločil. Vmes sem prišel na zdravniški pregled za sprejem. V šolo sem vseeno zamudil dva tedna, čeprav sem zaradi šole dobil nekaj dni »skračenja«. 4. Prometniki se pri svojem poklicu spogledujemo z veliko Je pa zanimivo, da sem bil prepričan, da sem bil vpisan na višjo šolo, odgovornostjo. V zaupanje so nam položena človeška življenja, kot saj mi ni bilo jasno, kako bi še enkrat šel v srednjo, saj sem eno tudi velika materialna odgovornost. Kako se lotevaš težav, ki

Miran v službi

Fotograf: Robert L. Horvat

INTERVJU nastajajo pri opravljanju teh obveznosti, mislim na napake in naši Sloveniji več kršitev delovno-pravne zakonodaje kot pa cestnoprobleme, ki se pojavljajo zaradi zastarelih naprav, vagonov, prometne zakonodaje (prekrškov na cesti). In v taki žalostni situaciji vsakodnevnih zamud, nezadovoljnih potnikov … je še kako pomembno boriti se za pridobljene in uzakonjene pravice zaposlenih. In marsikje so branitelji teh pravic le še sindikati. So pa Pri našem delu naletiš na težave, ki so povezane bodisi s tehniko ali tudi primeri, kjer se sindikalisti preveč zlepijo z upravo (npr. pa s človeškim faktorjem. Pri tehniki je pač treba upoštevati , da Gorenje pred časom) in ta skušnjava bo vedno prisotna, dokler imamo, kakršno pač imamo. Tudi če bi bila bistveno sodobnejša, bi bodo sindikalisti na plačilni listi delodajalcev. Kajti najlaže in vseeno prihajalo do motenj in napak. Zaposleni pač po svojih najceneje je delodajalcu »kupiti« nekaj sindikalistov in imeti vse najboljših močeh delamo, da procesi tečejo nemoteno. pod kontrolo in mir v firmi. Marsikatero nevšečnost lahko s svojim pozitivnim odnosom do Pomembno pa se tudi zdi, da na pogajanjih ne zapravimo vsega, kar potnikov bistveno omilimo. Je pa res, da za nerednosti največkrat je bilo na področju odnosov zgrajenega v podjetju. Tudi če npr. nismo krivi neposredno sami, ampak smo pač v tistem trenutku v izpogajamo 10 - 20 evrov večjo plačo, pa s tem uničimo sicer dobro službi. Resnično odgovorni so pa varno nekje v ozadju. Vendar ni klimo v podjetju, na dolgi rok nismo dosegli veliko ali bolje rečeno tako samo na železnici, ampak v vseh sistemih. Nekdo pač mora biti tarča. Na splošno pa se mi zdi v odnosih med zaposlenimi oziroma med nad in podrejenimi zelo pomembno, da do problemov pristopimo objektivno. Torej: ko je potrebna kritika, naj le-ta bo, ko pa je stvar potrebno pohvaliti, pa je to še bolj pomembno. Vsi ljudje za svoje delo potrebujemo potrditev. To se mi zdi splošen socialni problem naše družbe. Tako težko pohvalimo drugega. Če je nekdo nekaj dobrega naredil, povedal ali zapisal, če tako čutimo, mu to tudi povejmo. Nas ne bo nič manj, sočloveku pa bomo zelo polepšali dan. Pa pozabimo na slovensko pregovorno »fovšijo«! 5. Pred kratkim si s strani potnice, ki je potovala na relaciji Zürich – Ljubljana, prejel pohvalo za pomoč pri iskanju na vlaku pozabljene osebne prtljage. Ja, res sem dobil informacijo, da je bila na vlaku za Beograd potnica, ki je profesorica glasbe na univerzi v Baslu in je izstopila v Ljubljani ter pozabila torbo, v kateri so bili računalnik, bančne kartice, denar, knjige ... Povezal sem se s spremljevalcem kušeja, razporednim v Ljubljani, potnico in tudi njeno mamo, ki je medtem klicala na postajo. Vse se je srečno izteklo, po dveh urah je potnica že dobila vse izgubljeno nazaj v Ljubljani. Kasneje se mi je potnica lepo zahvalila na uradni strani SŽ za pohvale. Nadrejeni so mi to pohvalo prinesli in predali brez besede. In to je tisto, kar sem omenil v prejšnji točki. Niti enega lasa ne bi nihče od šefov izgubil, če bi rekel eno pohvalno. Čeprav očitno to presega šefovski ponos, pa ne bi smelo presegati odnosa do delavcev. Predvsem, ker so šefi zaradi delavcev, in ne obratno, ali ne? Naj omenim še en primer izgubljene vozovnice na vlaku. Pred kakim mesecem je prišel moški v prometno in povedal, da se je pripeljal iz Srbije in na vlaku pozabil povratno vozovnico. Poklical sem sprevodnika, ki se je zelo potrudil, in na koncu, ne boste verjeli, našel vozovnico v košu za smeti na WC-ju. Potnik je bil neizmerno vesel, saj vozovnica, vredna 60 evrov, za srbski standard ne predstavlja prav malo denarja. 6. Kako se kot vesten sindikalist, podpredsednik Sveta delavcev SŽ d.o.o, z dušo predan načelom pravice, spopadaš s teptanjem človekovih pravic? Že kar nekaj časa, predvsem pa zadnjih par let, ko je ekonomska in gospodarska kriza zavladala celotnemu svetu, se dogaja, da sindikati izgubljajo svoj prvotni pomen oz. nimajo več take vloge, kot so jo imeli nekoč. Kako vidiš vlogo sindikata v prihodnosti? Pred kratkim sem na seminarju izvedel za šokanten podatek, da je v

Miran v prostem času

Fotograf: Robert L. Horvat

ničesar. Denar, plača, to je zelo pomembno, vendar ima tudi občutek, da delavec rad hodi v službo, svojo ceno. Sindikalisti, ki se resnično borijo za pravice svojih članov, pa imajo prihodnost in to še kako potrebno in pomembno. V tej luči sem prepričan, da je pomembna vloga tudi našega sindikata in vseh sindikatov na železnici. Nič nam ne bo podarjenega. Za vse se bo potrebno boriti in si prizadevati. Sicer pa smo tega že vajeni. 7. Med drugim si predsednik stranke NSi v Radečah. Pred štirimi leti si kandidiral za župana Radeč. Kolikor se spomnim, si, glede na politično strukturo Radeč, požel kar veliko število glasov. Kako ocenjuješ rezultate svoje kandidature? Že od nekdaj so me družbeno-politične teme zanimale. V prejšnji enopartijski komunistični državi na tem področju ni bilo za zame in za moje prepričanje pravega mesta. Zato sem se takoj vključil v družbeno dogajanje ob koncu osemdesetih let, ko se je začela prebujati slovenska pomlad in počasna demokratizacija »dežele na sončni strani Alp«. Udeležil sem se zborov v Cankarjevem domu, ko se je ustanavljal Demos, bil na demonstracijah Odbora za varstvo človekovih pravic ob aferi JBTZ (zapor četverice: Janša, Boštner, Tasič in Zavrl) … Po vzpostavitvi večstrankarskega sistema in samostojne Slovenije sem se aktivno vključil v stranko SKD in leta 1993 postal njen predsednik v Radečah.

INTERVJU UVOD Njen predsednik sem ostal do leta 2000, od takrat naprej pa vodim Občinski odbor Nove Slovenije. Ob ustanovitvi občine Radeče leta 1994 sem bil izvoljen v občinski svet. 10. oktobra letos sem bil petič zapored izvoljen za svetnika. Pred štirimi leti se je pokazala situacija, ko smo v stranki ocenili, da bi bilo primerno, da bi kandidiral za župana. Kampanija je bila prav posebna izkušnja, zelo naporna, pa vendar po svoje zanimiva. Človek pač doživi v takem obdobju stvari, ki ti jih drugi dogodki v življenju ne prinesejo. Z rezultatom sem bil zelo zadovoljen, saj v občini, kjer ima levica vedno občutno premoč, ne moreš računati ravno na zmago. Ponujena je bila alternativa in tako je tudi prav, da ima manjšina možnost obkrožiti »svojega«.

krvi v analizo in tudi izpolniš poseben formular, kjer te seznanijo z vsem, kar je pomembno v zvezi s postopkom. Tudi količina darovane krvi je odvisna od trenutnega stanja tvojega organizma. Moški lahko daruje polno kri štirikrat letno, ženske pa trikrat. Postopek odvzema traja 5 -10 minut. Poleg polne krvi lahko daruješ tudi samo celice - plazmo (plazmafereza) in pa trombocite (citofereza). Izjemoma se lahko dajejo tudi levkociti. Plazmafereza traja približno pol ure. Aparat iz roke vzame par decilitrov krvi, odvzame celice - plazmo in vrne ostalo nazaj v žilo. Takih postopkov je nekje štiri ali pet. Pri citoferezi pa aparat vzame polno kri, odvzame trombocite in vrne ostanek v drugo roko. Ta postopek lahko traja tudi od ure do 8. Z ženo Danico veliko potujeta, če ne z vlakom po Evropi, ure in pol. pa od enega do drugega zdravilišča v Sloveniji. Se spomniš kakšne Posamezne komponente krvi lahko daruješ pogosteje kot polno kri. zanimive anekdote z vajinih potovanj? Naj omenim, da sem se v času, ko sem na Zavodu RS za Anekdot s potovanj je kar nekaj. Pa naj v železničarskem glasilu transfuzijsko medicino v Ljubljani daroval posamezne komponente omenim čisto železničarsko. Leta 1988 sem, takrat sicer še sam, krvi, spoznal tudi z zaposlenimi na registru prostovoljnih potoval po krajih, kjer sem služil vojaščino. Od Kosovega polja proti nesorodnih darovalcev kostnega mozga - Slovenija donor. Ti vsako Skopju sem se peljal z vlakom številka 291 Akropolis (Muenchen - leto organizirajo srečanje vseh darovalcev kostnega mozga v Atene). Ustavimo se na neki postaji, potniki izstopijo in vstopijo. Sloveniji in jim ob tej priložnosti podarijo priložnostna darila, ki jih Prometnik v rdeči kapi zažvižga in da odhod. Pa nič in še kar stojimo. dobijo od sponzorjev. In na ta način je tudi naš sindikat že nekajkrat Prometnik žvižga, pa še vedno nič. Pogledam skozi okno in pri dizel izvedel zelo humanitarno gesto in podaril nekaj kompletov daril, ki lokomotivi stoji starejši moški – čiko – in se pogovarja s jih sicer dobimo člani za novo leto. strojevodjem. Ko se pogovor konča po dveh, treh minutah, in čiko stopi na vlak, se le premaknemo. Nekaj časa se peljemo in naenkrat Sam največkrat darujem polno kri ali posamezne komponente prav vlak začne zavirati in se ustavi sredi polja. In glej ga zlomka, glavni na zavodu v Ljubljani. Do sedaj sem bil krvodajalec že 112-krat. igralec čiko in njegova žena z vso prtljago počasi in varno izstopata iz mednarodnega vlak, očitno pred domačo hišo. Sedaj mi je bilo 10. Včasih se v službi šalimo na račun tvojih zadolžitev in jasno, zakaj smo prej stali na postaji. V naši Jugoslaviji je že takrat bil številnih člankov, objavljenih v Prometniku, češ da je glasilo potnik neprecenljivo pomemben člen v verigi železnic! In tudi Prometnik Miranov časopis. Pa vzemi to kot pohvalo, da se s dostavo, dobesedno od vrat do vrat, bi se Slovenci lahko že takrat številom člankov kališ in da v mozaik železnice, sindikata in učili na Kosovem. V redu - konec dober, vse dobro. Pa vendar, novinarstva dodajaš svoj kamenček razmišljanj. Nam razkriješ kaj zgodbe še ni konec. več o tvojih začetkih sodelovanja in oglaševanja v našem glasilu? Kajti Akropolis še kar stoji sredi polja. Naša visoko cenjena potnika stopita v svojo hišo, zapreta vrata, vlak pa še kar stoji. Čez nekaj Ko sem prebiral Prometnika, sem videl, da se objavljajo tudi minut se hišna vrata odprejo, prihaja čiko s steklenico in kozarčkom. potopisne zgodbe Laično sem ocenil, da nosi žganje, verjetno slivovico. Z vsebino naših članov. In tako sem tudi sam napisal prvi članek o potovanju, postreže strojno osebje, še par vljudnostnih fraz in vlak nadaljuje mislim da prav s tabo, Robi, v Švico in Nemčijo. Ne vem več točno, vožnjo cilju naproti. Tudi hvaležnosti in gostoljubja se lahko učimo kdaj je bilo to, morda sedem, osem let nazaj. Potem sem občasno še iz te zgodbe. Skratka, razen petnajstminutne zamude, kolikor je vse kaj napisal, ko pa sem pristal v uredniškem odboru, so članki skupaj trajalo, ni bilo posebnosti. nastajali tudi po »službeni dolžnosti«. In kaj sem se iz te zgodbe naučil? Do takrat sem se zelo obremenjeval, če je isti vlak na moji postaji Krško slučajno »vozil na 11. Kakšen naj bi bil po tvojem mnenju dober in uspešen rumeno« in podaljšal vožnjo za nekaj sekund. Po tem dogodku sem novinar? se obremenjeval malo manj ali pa tudi skoraj nič. Pa še bolj jasno mi je bilo, zakaj lahko prihajajo vlaki iz Jugoslavije po več ur zamujeni. Novinarski poklic je eden najpomembnejših in predvsem zelo Saj čas ni edina dimenzija v življenju, kajneda? odgovoren. Vemo, da je le peščica ljudi prisotnih ob pomembnih dogodkih v 9. Kri rešuje človeška življenja. Krvodajalstvo je odsev družbi. In ti si seveda lahko ustvarijo svojo objektivno sliko o človečnosti, ki temelji na načelih prostovoljnosti, brezplačnosti in dogodku. V veliki večini primerov javnost sploh ne more biti na anonimnosti. Je skrb za ohranitev človeške vrste. Kdo lahko daruje kraju samem (razne seje, sestanki). O vsem tem nam poročajo kri in kakšni so pogoji, ki jih mora izpolnjevati krvodajalec? novinarji. Na osnovi tega si ustvarimo svoje mnenje, družba pa javno mnenje. Javno mnenje vpliva na stanje v družbi, če hočete na Krvodajalec je lahko vsak odrasel in zdrav med 18. in 65. letom rezultat volitev in počasi je krog zaključen. Torej se vse začne pri starosti, ki tehta več kot 50 kg. novinarjih. Pred vsakim odvzemom si zdravstveno pregledan, oddaš delček Zato je še kako pomembno njegovo objektivno, nepristransko

INTERVJU poročanje. Vse drugo ima lahko trajne in usodne posledice. Vemo pa tudi, da so novinarji pod »komando« urednikov, ti pa, na žalost, lahko pod vplivom politike ali kapitala. Skratka, daleč od tega, da je zgodba enostavna. Velika sreča je, če je v družbi pluralnost medijev, konkurenčnost. Čeprav je potrebno vedeti, da je resnica vedno le ena, je vedno vprašanje, s katerega zornega kota jo gledaš.

V svoji župniji sem kolikor se da aktiven. Kot otrok sem bil ministrant, od mladinskih let sem član Župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS), od leta 1977 tudi berem Božjo besedo (berila) pri Svetih mašah. Občasno kaj napišem za katoliški tednik Družina. V prejšnjem mandatu sem bil za časa ljubljanskega nadškofa Alojza Urana član Škofijskega pastoralnega sveta v Ljubljani (posvetovalno delo nadškofa) in Škofijskega urada za laike.

Naj omenim en zgodovinski primer iz naše neposredne okolice. Srbski mediji so bili, kakršni so bili, in na osnovi poročanja medijev so ljudje izvolil Miloševića za svojega voditelja (S 104 % je zmagal!). Vemo pa, kaj je bilo od tam naprej: razpad države Jugoslavije, strašne vojne, sto tisoči mrtvih in ranjenih, posiljene ženske, taborišča, neizmerno trpljenje in revščina, ki traja še danes in bo imela dolgoročne posledice ... Če bi bili mediji v Srbiji drugačni, bi bilo vse drugače.

13. Glede na to, da se predaš vsemu, česar se lotiš, nam lahko razkriješ, kako ti uspeva usklajevati vse te zadolžitve ob tvoji redni zaposlitvi?

Ob vseh aktivnostih je potrebno res precej usklajevanja, da si pri vseh stvareh fizično in tudi sicer aktivno prisoten. Ob tej priložnosti se moram iskreno zahvaliti svojim sodelavcem prometnikom v Zidanem Mostu, ki mi res ob vsaki moji potrebi po bodisi zamenjavi službe ali nadomeščanju nesebično priskočijo na Zato sem na začetku rekel, kako pomemben je neodvisen in pošten pomoč in redno ustrežejo. novinar. Skušnjave in interesi, da ne bi bili novinarji taki, pa se bile in Prav posebna zahvala pa velja moji ženi Danici, ki me v vseh mojih so še v vseh družbah veliki. aktivnostih podpira, bodri, mi svetuje in velikokrat tudi tolaži. Če ne bi bila takšna, potem bi bil tale najin današnji intervju 12. Vem, da si tudi praktičen kristjan. Ali nam lahko na kratko vsebinsko precej revnejši in krajši. predstaviš svojo duhovno plat življenja? 14. Miran, v imenu bralcev se ti zahvaljujem za najin prijeten Svojim staršem sem poleg tega, da so mi podarili življenje, klepet in ti želim še veliko dobrih člankov v Prometniku, mnogo neizmerno hvaležen tudi za to, da so me vzgajali v pokončnega uspeha pri opravljanju tvojega poklica, čim več prijetnih uric, kristjana. Osebna vera mi v mnogih trenutkih daje moč in voljo, da namenjenih tvojim hobijem, in seveda osebne sreče in na življenje in svet gledam drugače in upanja polno. zadovoljstva. Pa da bi se še dolgo družili v naši prometni Vem sicer, da s svojim življenjem velikokrat ne pričujem tistega, kar postavljalnici v Zidanem Mostu! bi moral. Vendar mi prav vera in Bog dajeta možnost, da vedno znova začenjam. Pogovarjal se je Robi Horvat. Pravijo, da ni sramota, če padeš, pomembno je, da znaš in zmoreš po padcu vstati in nadaljevati.

SOCIALNO OMREŽJE FACEBOOK Tudi tako se izmenjavajo mnenja, prek Facebooka. Če vas zanima, na Facebooku je odprta stran Prometniki Slovenije. Slika na: www.facebook.com

Prometniki Slovenije

KRATKE DOMAČE PROJEKTI MIMO PREDPISOV Obdobje, ko se določeni projekti modernizacije železniške infrastrukture privedejo do konca, je tu. Žal pa se tudi še sedaj dogaja, da obstajajo posamezni projekti zaradi projektov samih, zaradi velikih denarjev, ki so v teh poslih skriti. Projekt prenove postaje Ptuj, kot primer, je dokaz, da se vse dela mimo predpisov. Postaja je prirejena, postavitev signalov po projektih pa ne omogoča dela po predpisih brez povzročanja zamud. Sedaj se pospešeno sprejema spremembe predpisov, da se pokrije krivca za proti predpisan projekt. Zelo čudno bi se moralo slišati, da pravzaprav sindikat opozarja delodajalca na spoštovanje predpisov. Pa se te besede slišijo bolj kot vmešavanje sindikata v stroko. Čeprav je ravno stroka tu zatajila, padla na izpitu. Na srečo vlaki, razen zamud, niso bili v nevarnosti. Jeza delavcev zaradi nestrokovnega ravnanja odgovornih, in to na temeljnih področjih varnosti železniškega prometa, je več kot upravičena. Še posebej ob dejstvu, da so bili na napačen pristop pravočasno obveščeni. Krivca se ne išče, čeprav je jasno, da so projekti narejeni mimo veljavnih predpisov. Kako se bo AŽP, kot varnostni organ, ki pripravlja predpise iz varnosti za MZP, obnašala, je že skoraj jasno. Spremeniti predpis, da se zagotovi obratovalno dovoljenje za zgrešene ali vsaj s predpisi neusklajene projekte, to je pogreb stroke. Damjan Rak

KOPER – VROČE MESTO TUDI SEDAJ Vse vemo o Kopru. Da je za SŽ edina rešilna bilka, da se tu zgodi večina vlakov, tovora, zaslužka. In ne vem nič. Da se ugotavlja, da imamo slabe pogodbe z Luko Koper, še vedno. Da se bolj kot luški tranzit splača klasičen tranzit. Da se v Kopru vendarle zmore več, kot se je zmoglo kadarkoli prej, pa smo vedno govorili, da je to maksimum. Da podiramo rekorde nad rekordi. Da pa vozimo vlake, ki nam prinašajo, milo rečeno, manj prihodka, z njimi pa zasedamo kapacitete na tirih tistim vlakom, ki so za nas bolj dobičkonosni. Vse vemo. Le priznati si ne upamo, da marsikaj delamo narobe. Strah nas je priznati, da so določene odločitve in projekti bili napačni, bojazen, da bi se iskali krivci, to je prvo pravilo. Vrsta sestankov, kjer se z analizami stanja v Kopru ukvarja cela množica vseh bolj ali manj strokovnjakov, daje sadove. Vse bolj se med seboj spoznavajo. Dokazujejo svoj prav in drugim, kako nimajo. Vlaki pa medtem vozijo. Vse več jih je. Modernizacije se ne da ustaviti. Vse več delovnih mest bo nadomestila tehnika. Kosilo plačam izumitelju, ki bi izumil napravo, ki bi imela sestanke sama s seboj. Take, brez vsebine, smisla in zaključkov. Samo, da so. Spoznali boste, da je problem Kopra rešljiv s tem, da se ne mešajo vsi mogoči v operativni posel, ampak ga centralno vodi tisti, ki ima vpogled nad vsemi službami. Naj vam ne bo preveč hudo pri srcu, a resnica je samo ena, to je samo primeren in strokoven prometnik. Ker in ki pozna delo premika, komerciale, luke, tehnične službe, vleke, ima vpogled na vlake po progi, se mu zaupa komanda. Izumljati toplo vodo, sedanje početje, dokazana škoda, čas, denarja, živci in ogrožanje poslovanja, vse to bi se lahko rešilo, če bi na delovno mesto postavili prometnika. Damjan Rak

KOROŠKA PROGA JE OBSTALA Po večmesečnih dokazovanjih, mnogih sestankih, pozivanjem javnosti in politike, pritožbah strank in zaposlenih, je, kot kaže, mednarodni tovorni promet na mednarodnem mejnem prehodu Prevalje – Pliberk za nekaj časa obstal. Na tem mestu se zahvaljujem vsem na Slovenskih železnicah, ki so pripomogli k spreminjanju spoznanj, da nam je pomemben vsak vagon, vsaka stranka in vsak tovorni vlak. Hvala medijem, ki so razumeli poziv Vladi RS, hvala županom koroške regije, hvala ministru dr. Vlačiču, največja zahvala pa gre zaposlenim na Koroškem, ker ti sami spoznavajo, da se morajo dnevno boriti proti stališčem Ljubljane, da se borijo za svoj obstoj, kot se to borijo že stoletja. Na vseh pa ostaja zaveza, da se bo v to progo vlagalo, da bo omogočala nadaljnji razvoj, konkurenčnost ceni, zaščito okolja in razvoj gospodarstva v regiji. Damjan Rak

KRATKE DOMAČE PERIODIČNI IZPITI Tako v praksi imenujemo redno strokovno preverjanje znanja izvršilnih železniških delavcev. Letos so potekala prvič po dolgih letih, strokovno in tehnično kvalitetno, ob dokaj sprejemljivem nivoju znanja delavcev. Želimo pa si, da se na SŽ vzpostavi služba za predpise in strokovno izobraževanje, ki bo kot pravni subjekt po zakonu izvajala svoje naloge s področja izobraževanja, pri tem pa zagotovila isto razlago predpisov vsem slušateljem. Damjan Rak

PROGRAM PRESEŽNIH DELAVCEV Zaradi težav s poslovanjem podjetja, zaradi zaostrenih pogojev upokojevanja v predlogu pokojninskega zakona se je število zaposlenih, ki bodo vključeni v program reševanja presežnih delavcev, kar malo povečalo. Težave se pojavljajo sedaj, ko je bila, kljub nasprotovanju nekaterih, omogočena vsem enaka možnost, da se vključijo v program, ne glede na eventualne težave v operativnem izvajanju tehnologije. Spoznanje, da bo potrebno opraviti, plačati kakšno naduro več, da se dopust ne bo koristil po planu, da bo v končni fazi potrebno prezaposliti delavce iz struktur, kjer je zaznati zmanjšanje obsega dela, na področja, kjer se kažejo primanjkljaji. Najbrž pa bo slej ko prej potrebno nekaj delovne sile iskati tudi izven. Žal pa se ugotavlja, da na nekaterih področjih še vedno spijo spanje pravičnega, v veri, da se jim ne more zgoditi nič hudega, da se jih ne vidi, kako malo ali nič delajo. Situacija pa že kaže, da se preobremenjeni delavci odkrito pogovarjajo in s prstom pokažejo na one druge. Tako bo nemoralna in lažna solidarnost na rovaš tistih, ki so obremenjeni, počasi le dobila prirezana krila. Damjan Rak

Bili smo na » pogrebu« To ni bil navaden pogreb. To je bil pogreb, ko ne veš, ali si žalosten ali vesel. Tudi »pogrebci« smo bili različne volje. Nekateri so bili zelo žalostni, drugi nekoliko manj, nekateri pa celo veseli. A nekje globoko v duši smo bili vsi nekako žalostni. Zavedamo se, da to ni dobro, ne za nas »pogrebce« ne za bodoče generacije iz tega okolja. Vedno manj je delovnih mest v manjših krajih, večji centri pa se še širijo. Mogoče pa bi morali razmišljati tudi drugače. Če opravimo enako delo z manj zaposlenimi, naj bi imeli večji dobiček. A to na železnici »zaenkrat« ni tako. Upajmo, da se tudi to spremeni, kot tudi mnogo drugih stvari. Toda moj namen ni kritizirati. In kdo je sploh umrl? Umrle so kar tri. Pravzaprav so to le prve tri. Koliko jih še bo, se niti ne ve. To so tri postaje. Če sem bolj natančen, umrla so delovna mesta prometnikov na postajah Verd, Borovnica in Preserje.

Za grenak spomin: poslovilni postroj ekipe postaje Borovnica Fotografija: Arhiv SŽPS

Zapisal: Djole

»Zaradi prenove zapiramo … « Fotografija: Arhiv SŽPS

KAPO DOL NOVA PERONSKA STREHA IN PRODAJA VOZOVNIC NA POSTAJALIŠČU RADEČE O postajališču Radeče je bilo v preteklih številkah Prometnika že kar nekaj napisanega. Če so premiki pozitivni, je še toliko bolj upravičeno, da se doda še kaka misel. Nekoč je bilo postajališče Radeče (še na stari lokaciji) verjetno res najbolj »ubogo« na celotnem SŽ. Danes pa postaja eno najlepših v Sloveniji. Leta 1996 je bilo prestavljeno na novo lokacijo (približno kilometer niže v smeri proti Sevnici). Dobili smo podhod in perone. Vozovnice so se prodajale v bližnjem gostinskem lokalu. Po preteku pogodbe je bila prodaja pred nekaj leti ukinjena. V lanskem letu je postajališče dobilo lepo, na novo urejeno parkirišče. Letos v mesecu juniju se je začela prodaja vozovnic v kiosku našega hčerinskega podjetja ŽIP. Poleg vozovnic prodajajo še ostale artikle. Promet je dobro stekel, saj se je delovni čas od prvotnega (od ponedeljka do petka med 5.30 in 13.00) medtem podaljšal na 15.15 in še na nedeljo popoldne. Pravijo, da se lastna hvala pod ... Pa vendar je resnici na ljubo potrebno zapisati, da si je naš sindikat ves čas zelo aktivno prizadeval, da se je ponovno vzpostavila prodaja vozovnic. Na srečo ali hvala Bogu (kakor kdo hoče) nam je uspelo. Prav posebej slovesno pa je bilo v petek, 17. septembra letos, ko smo svečano otvorili nove peronske strehe nadstreške. Gre za povsem novo, moderno obliko konstrukcije. Investicijo, vredno 273.000,00 evrov, je v 85% financirala Direkcija za vlaganje v javno železniško infrastrukturo (JŽI), ostali znesek pa je bil nakazan iz občinskega proračuna občine Radeče. Investicijo je izvedlo podjetje Rafael d.o.o. iz Sevnice. Da gre za pomembno pridobitev, je pokazal tudi pogled na goste, ki so tega dne prišli v Radeče. Ob dvanajsti uri je pripeljal poseben vlak iz Ljubljane. Iz njega so izstopili minister za promet RS dr. Patrick Vlačič, generalni direktor SŽ Goran Brankovič, direktor Direkcije za vlaganje v JŽI dr. Andrej Godec, direktorji Poslovnih enot SŽ, direktor Centralnih delavnic, delavski direktor SŽ, predsednik Sveta delavcev SŽ … Prisotni so bili tudi vsi lokalni domači predstavniki oblasti: župan Matjaž Han, svetniki, direktorji javnih zavodov ... Res visoka in pisana druščina, ki je počastila novo pridobitev v Radečah in na SŽ. Vse to nam daje upanje, da je pred nami (potniki) lepša prihodnost, kar zadeva storitve in ponudbo železnice. Sicer pa si po svoje to tudi zaslužimo, saj so bile Radeče od nekdaj pravi železničarski kraj, ki je živel in čutil z železnico. Po zadnji pridobitvi lahko čuti in živi še bolj zadovoljno in ponosno!

Nova peronska streha v Radečah Fotograf: Miran Prnaver

Lep nedeljski pogled Fotograf: Miran Prnaver

Miran Prnaver Kiosk za prodajo vozovnic in še kaj Fotograf: Miran Prnaver

COKLA VARNO – NEVARNO … Vsi poznate otroško igrico, ko se z rožice trgajo cvetni listki in si rečemo: »Ljubi – ne ljubi ...«. Nekako tako danes potniki hodijo na peron na sedaj nezasedeni postaji Preserje. Pri tem pa se gredo igrico, bolj rusko ruleto, »bo – ne bo« koga povozilo. Tehnika naj bi bila, pa bolj ni, kot je, če je, se ne ve, ali dela ... Za avtomatsko najavo vlakov prek javnega ozvočenja pa sedaj ugotavljajo, da najbrž sploh ne bo mogla delovati. Pričujoča fotografija ponazarja, skozi kakšno luknjo v zaščitni ograji morajo hoditi potniki … brez nadzora, brez varovanja … kdor se zatakne, ta lahko dobi vlak v levi žep ali pa kam drugam … Damjan Rak Fotografija 8: Ozko grlo, ki grozi glavi Fotograf : Arhiv SŽPS

POPLAVE – KAJ NAM PA MOREJO Medtem ko so vsi tisti, ki so imeli zaradi jesenskih poplav težave, škodo, uničeno premoženje ali dom, se je železnica le prebijala naprej. V Kopru je voda popolnoma zalila tovorno postajo. Prometniki so garali, mnogi so se trudili vso noč, praktično pod vodo so ročno z ročicami premikali kretnice, da se je promet vsaj delno odvijal, za nagrado pa so jim v upravi zavrnili plačilo malenkostnih nagrad za trud. Toliko o razumevanju uprave, kaj pomeni delavec na terenu. V Štorah pa je kljub zaliti progi promet tekel. Pričujoče fotografije so zanimive, pa tudi opomin, da se nam lahko zgodi marsikaj nepričakovanega, kadar narava dela svoje nekontrolirane korake. Damjan Rak

Vlak po vodi plava Fotografija: Arhiv SŽPS

Poplavljene Štore Fotografija: Arhiv SŽPS

POSTAJE POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO: LENDAVA Postaja Lendava ima nekaj prav posebnih značilnosti in zanimivosti. Je edina postaja na SŽ, ki ni direktno povezana z našim omrežjem. Njena sosednja postaja je Čakovec na hrvaških železnicah. Na drugi strani se proga zaključuje v slepi tir. Nekoč, pred davnimi šestdesetimi leti, je bila to povezava s sosednjo Madžarsko. Do Čakovca je 22 km, od tega je slovenskega poteka le 5 km, od Murskega Središča pa je ostali del na sosednjem železniškem omrežju. Maksimalna hitrost na tem odseku je le 20 km/h, kar lepo priča, da se tukaj ni in se še ne vlaga prav posebno veliko v infrastrukturo. Delovno mesto prometnika je zasedeno od ponedeljka do petka med 7. in 15. uro. V istem času so na postaji še transportni skladiščnik, komercialist, vlakovodja, čistilka in pa tudi obhodnik prihaja. Na postaji imajo svoje izpostave še policija, carina in pa špediciji Transglob in Intereuropa. Z vsemi omenjenimi službami železničarji dobro sodelujejo.

Bolj mini grafikon Fotograf: Miran Prnaver

Postaja ima pet tirov in še izvlečni tir. Industrijska tira imata Nafta Lendava in tovarna Lek. Precej več je v uporabi industrijski tir Nafte Lendava, manj Lekov. Del skladišča ima v najemu Ekopark Lendava. Dnevno je v prometu en par vlakov, po potrebi pa vozijo še izredni. Relacija vlaka je

Postajna zgradba in dvojezičen napis Fotograf: Miran Prnaver

Lendava - Čakovec. Redni tovorni vlak prispe na postajo ob 10.54, odhod njegovega para je ob 14.24. V prihodu lokomotivo odpne vlakovodja, ves premik pri vlaku opravi skupina Nafte Lendava. Tovor v prihodu je v glavnem umetno gnojilo (urea) in pa letos poleti tudi kurilno olje iz Madžarske. V odhodu je tovor za Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Pretežno gre za lepilo, metanol in prazne vagone serije Taads. Nafta Lendava opravi precej prometa po železnici, vendar je danes tudi kamionski prevoz zelo močna konkurenca. V Lendavi so tudi skladišča državnih blagovnih rezerv, ki se morajo menjati vsake tri leta in takrat prihaja do povečanega prometa. Postaja Lendava spada pod Nadzorno postajo Murska Sobota. Vodja nadzorne postaje opravlja v Lendavi svojo tedensko kontrolo in nadzor. Prometnik ne daje podatkov o vožnji vlakov prometni operativi Maribor (kamor geografsko spada), ampak daje spremembe »bruta« v Čakovec. Sicer pa je sodelovanje s postajo Čakovec na dobrem nivoju. Vsakdo

POSTAJE govori v svojem jeziku. Uslužbenca prav tako izstavljata splošne naloge in vse ostale dokumente vsak v svojem jeziku. Postaja ima, kar zadeva signalnovarnostne naprave, ključevno odvisnost. Edina zadeva na miniaturni postavljalni mizi je uvozni signal, ki je tudi v ključevni odvisnosti. Glede telekomunikacijskih naprav je postaja pred kratkim, tako kot po vsej SŽ, dobila nove računalnike (z ISUP opremo, intranetom, elektronsko pošto ...) Prav tako ima telefonski pult. Do pred kratkim ni imela ŽAT povezave, ampak je morala koristiti povezavo preko Telekomovega omrežja. In še nekaj besed o potniškem prometu. Zadnji potniški vlak na relaciji Lendava - Čakovec je odpeljal pred koncem prejšnjega tisočletja, in sicer leta 1998. Danes vozi na relaciji Čakovec – Mursko Središče – Čakovec šest parov vlakov. Pred odhodom vlaka iz Čakovca da Lendava sprejem, ko se vrne v Čakovec, pa dobi odjavo.

Ključevna odvisnost je še vedno zakon. Fotograf: Miran Prnaver

V prihodnosti bi bila možna povezava postaje Lendava s slovenskim železniškim omrežjem do postaje Lipovci, kar predstavlja približno 25 km razdalje, ali pa povezava, kot je že bila nekoč, do madžarskega Redisca. To bi bila dobra obvozna pot za progo Ormož – Hodoš. Vse to bi bile dejanske potrebe za razvoj tega dela Slovenije. Koliko pa so to realne možnosti, je na žalost povsem drugo vprašanje. Predvsem vprašanja časa, volje in, v času globoke finančne in gospodarske krize naše države, naših financ. V času mojega obiska postaje Lendave mi je o postaji pripovedovala službujoča prometnica Milena Borko.

Tudi postavljalna miza je bolj mizica. Fotograf: Miran Prnaver

Miran Prnaver

ZGODOVINA Postaja Slovenska Bistrica Zgodovinski del te rubrike nam vselej predstavi naš železniški zgodovinar Karel Rustja. Tokrat imamo od njega le nekaj dragocenih podatkov o zaposlenih, kar bo zanimalo marsikoga s tega območja. Podatke o slovenjebistriški postaji pa smo poiskali iz raznih virov. Potem ko so se na Dunaju leta 1839 odločili in začeli graditi progo Dunaj – Trst, je prišla proga Gradec – Celje (3. etapa) na vrsto šele štiri leta pozneje. Dograjena je

na tej progi do leta 1958 in je danes kot muzejski spomenik pred mariborsko železniško postajo. V sedemdesetih letih je bilo življenje te železnice še v pripovedi mnogih železničarjev. Tudi prometniki so pripovedovali anekdote, kako je včasih kateri izmed njih pozabil čakati z delavskim vlakom iz Poljčan za Maribor na zvezo tega lokalnega vlaka in ga je potem v dogovoru s Pragerčani poslal kar za njim v Pragersko – seveda anonimno. To so bili časi, ko je imela železnica še svoj pomen, zaposleni pa so bili med domačini spoštovani. Karel Rustja Leta 1927 so bili zaposleni: Slovenska Bistrica mesto: Josip Remec šef postaje Josip Pečovnik sprevodnik Leopold Jezernik delavec Josip Žnidar delavec

Postaja Slovenska Bistrica, nekoč Črešnjevec Fotograf: Marjan Mally

bila leta 1849. Za ta del proge sta bila dva projekta. Razen obstoječega so imeli še traso Gradec – Ptuj – Poljčane – Celje. Ker je bila prva trasa krajša in terensko manj zahtevna, se za ptujsko niso odločili. Zanimivo je, da so gradili lesene mostove iz hrastovega lesa, med katerimi je bil največji mariborski preko Drave v dolžini 190 metrov. Na slovenjebistriškem območju so imeli pri gradnji oviro dveh hribov, skozi katere so morali zgraditi predore. Črešnjevski predor je dolg 82 metrov, predor na Križnem Vrhu, ki so ga leta 1972 porušili in zgradili usek, pa 186 metrov. Na tej progi je bila približno na vsakih 9 kilometrov železniška postaja. Vir tega ne navaja, ustno izročilo starejšega prebivalstva pa pripoveduje, da je bila prvotna trasa proge predvidena skozi mesto Slovenska Bistrica. Temu naj bi se uprli furmani, kar bi lahko danes dejali 'lobi prevoznikov s konjsko vprego', in dosegli, da je proga stekla po današnji trasi mimo mesta. Železniška postaja pa je dobila ime Črešnjevec. Zaradi naraščajoče industrije so 60 let kasneje zgradili progo iz mesta do glavne proge v dolžini 3,5 kilometra. Vlak je začel voziti 11. decembra 1908. Dnevno je vozilo po sedem parov mešanih vlakov, ob nedeljah pa devet parov. Vožnja je v eno smer trajala 15 minut. Proga je bila celo dobičkonosna, po drugi svetovni vojni pa je začel promet upadati, zato so jo v šestdesetih letih, ko je bil trend ukinjanja prog, 31. 12. 1965 ukinili. Edini spomin na to progo je lokomotiva 151 – 001, ki je vozila

Slovenska Bistrica (Črešnjevec): Karol Regoršek šef postaje Miha Bevec uslužbenec Leopold Gams prometnik Maks Ramor prometnik Josip Pliberšek kretnik Lovro Reich kretnik Ivan Sajko kretnik Anton Sakelšak kretnik Valentin Šetar kretnik Gregor Koren delavec Kondar Rorman delavec Franc Šlegelj delavec Poznani šefi postaj so bili: (Navedene so samo tiste letnice, ko so navedeni zagotovo bili šefi postaj, lahko pa so bili že prej ali še pozneje). Slovenska Bistrica mesto Josip Remec Ivan Klopčič Karol Jug

1926 1948 1951

Slovenska Bistrica Anton Jaburek Berner Heinrich Ernst Bluth Johann Gros Karol Regoršek Ivan Paul

1884 - 1886 1890 1891 - 1893 1894 - 1905 1927 - 1929 1951

ZGODOVINA Slovenska Bistrica danes V sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja je bila postaja ena najmočnejših tovornih postaj na Štajerskem. Dnevno se je nakladalo in razkladalo po 50 vagonov, občasno pa je bilo na postaji za cel vlak in še več vagonov (aluminija, sončnic, melase). Vagone so vozili tovornjaki s posebej pripravljenimi vozili – transporterji v mesto do tovarn Impol, v Oljarno, LIP. Razen tega je delovala zelo močna prekladalna kamionska služba. Vagone so dostavljali štirje pari vlakov – nabiralnikov, vsak od teh pa je premikal tudi do dve uri. Postaja je imela sprva pet tirov in še razkladalne tire, po remontu pa so ostali štirje. V času remonta leta 1972 so zgradili eno največjih tirnih tehtnic, ki je dobro služila svojemu namenu. Tovarna Impol je imela na postaji svojega predstavnika – disponenta. Danes je tovorni promet zelo upadel, tirna tehtnica pa trenutno ne služi svojemu namenu zaradi pomanjkanja denarja.

Razkladalni tiri so bili nekoč polni vagonov Fotograf: Marjan Mally

Osebje postaje Slovenska Bistrica v sedemdesetih letih: Stane Kolar, Edi Lipnik šefa postaje, vlakovni odpravniki: Jože Štumf, Franc Dežman, Marjan Krhlanko, Edi Lipnik, Marjan Mally, Jože Golob, Anton Kavkler, Edi Kolar. Robna blagajničarka: Marija Pristovnik Kretniki: Stanko Gaberc, Mihael Dvoršak, Jože Borin, Ivan Motaln, Franc Vanček, Karel Sagadin, Vinko Podgrajšek, Ismet Mustafič, Janez Perkovič, Ivan Dolničar in Maks Rihtar (danes prometnik). Skladiščnika: Ivan Kurnik in Jože Repnik Šefa Lipnika je namestil Franc Dežman, ki je bil zadnji šef (1998) postaje v Slovenski Bistrici. Modernizacija je ukinila mesto kretnika, kar je bilo za večino starejših kretnikov, ki so bili tik pred upokojitvijo, zelo boleče. Od najstarejših kretnikov živi le še Mihael Dvoršak (90 let). Marjan Mally

Tudi to je del bogate zgodovine te postaje. Fotograf: Marjan Mally

Vagonska tehtnica Fotograf: Marjan Mally

Prometnica Nina je nasledila svojega očeta Franca Dežmana. Fotograf: Marjan Mally

KRIŽANKA

AKTUALNO POGOJI IN NAČIN OBRAČUNAVANJA POVRAČILA ZA PREVOZ NA DELO IN Z DELA povračila ali na višino povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Zahtevek je delavcem dostopen na V skladu z določili 204. člena Kolektivne pogodbe za intranetni strani SŽ v rubriki ''Obrazci''. dejavnost železniškega prometa (v nadaljevanju: KPDŽP) se delavcem zagotavlja povračilo dejanskih Odobritev povračila stroškov za prevoz na delo in z dela na podlagi posebnih zahtevkov in predloženih dokazil. Uveljavljanje Na podlagi dejstev, ki so navedena v zahtevku, pristojni povračila ne more biti podlaga za pridobivanje posebnih organ odobri povračilo delavcem v naslednjih primerih: materialnih koristi. Delavec je upravičen do povračila za 1. Za prevoz z javnim mestnim prevozom od kraja tisto vrsto prevoza, ki ga dejansko uporablja. stalnega ali začasnega bivališča do najbližje železniške postaje in nazaj, če je izpolnjen splošni Kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z pogoj za uveljavljanje povračila (oddaljenost najmanj dela z javnimi prevoznimi 2 km). sredstvi 2. Za prevoz z javnim mestnim prevozom v mestih, kjer je tak prevoz organiziran, od kraja stalnega ali začasnega Kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z bivališča oziroma od železniške postaje do kraja dela z javnimi prevoznimi sredstvi določa Navodilo o stalnega dela v tem mestu, če je izpolnjen splošni pogojih in načinu obračunavanja povračila za prevoz na pogoj za uveljavljanje povračila (oddaljenost najmanj delo in z dela – Navodilo 637. Tako kot poseben in splošen 2 km), družba pa nima organiziranega lastnega pogoj za uveljavljanje povračila stroškov prevoza z režijskega prevoza (z vlakom, avtobusom, drugimi javnimi prevoznimi sredstvi (avtobus) ali z kombijem). lastnim prevoznim sredstvom šteje oddaljenost stalnega 3. Za prevoz z linijskim avtobusnim prometom, če ali začasnega bivališča do kraja stalnega dela ali najbližje vlakovna zveza ob določenih dnevih ali urah ne železniške postaje, ki mora biti najmanj 2 km. obstaja. Po tem navodilu šteje, da delavec nima možnosti prevoza 4. Na podlagi dejstev, ki so navedena v zahtevku, šef z vlakom oziroma nima primerne vlakovne zveze v sekcije, vodja štabne službe oziroma pristojni direktor naslednjih primerih: odobri povračilo za prevoz z lastnim prevoznim - Če ob določenih dnevih ali urah nastopa dela delavec sredstvom v primeru, če delavec nima možnosti nima primerne vlakovne zveze, ker vlaki po voznem prihoda na delo z vlakom ali z drugim javnim redu ne vozijo (na primer: ob sobotah, nedeljah, prevoznim sredstvom. ponoči itd.). - Delavec nima vlakovne zveze, če bi moral čakati od V kolikor po prejetju Sklepa o odobritvi oz. zavrnitvi prihoda vlaka do nastopa dela in po končanem delu na delavec meni, da mu je bila z morebitno zavrnitvijo prvi vlak skupaj več kot eno uro in petinštirideset zahtevka kršena pripadajoča pravica iz delovnega minut. V ta čas šteje tudi čas čakanja na vmesnih razmerja, ima od delodajalca pravico pisno zahtevati, da prestopnih postajah, ki je ob rednih vlakovnih zvezah delodajalec kršitev odpravi. Če delodajalec v nadaljnjem daljši kot deset minut. roku osmih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni - Če iz kraja stalnega ali začasnega bivališča do kraja svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne stalnega dela ni železniške povezave, neposredna odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka razdalja do prve železniške postaje pa je večja kot do roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s kraja stalnega dela. strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Zahtevek za povračilo Pomembno Delavci, ki uveljavljajo povračilo za prevoz na delo in z dela z javnim prevoznim sredstvom (avtobus) Glede povračil stroškov za prevoz na delo in z dela je oziroma z lastnim prevoznim sredstvom, uveljavljajo poslovodstvo pravni službi SŽ naložilo, da do konca tega povračilo na podlagi trajnega zahtevka. Zahtevek leta poenoti in posodobi Navodilo 637 predvsem v smislu predložijo v potrditev neposrednemu vodji (ki potrjuje enotnega sistema preverjanja resničnosti predloženih evidenco delovnega časa R-230), ta pa ga nato podatkov. predloži v odobritev vodji sekcije, vodji službe oziroma pristojnemu direktorju. Za navedene podatke v obrazcu delavec vlagatelj odgovarja moralno in Sekretar SŽPS materialno ter se zavezuje, da bo delodajalcu sporočil Jože Skubic vsako spremembo, ki lahko vpliva na pravico do Zagotavljanje povračila

AKTUALNO BREZDOMCI NOGOMETNI JUNAKI JZ SOCIO Celje je kot organizator predstavil slovensko nogometno ekipo brezdomcev, ki je na svetovnem prvenstvu brezdomcev v brazilskem Rio de Janeiru med 17. in 27. septembrom 2010 zastopala barve Slovenije. Brezdomstvo nikoli ni rezultat samostojne odločitve posameznika, saj si tega nihče ne izbere kot dobro alternativo, ampak kot edino možnost, ki mu je ostala, opozarja tudi Zdenka Zupanc Zrinski, strokovna vodja nogometne ekipe. Socialna integracija skozi šport je ena najuspešnejših strategij v mnogih državah in v številnih kulturnih okoljih. Glavni namen projekta je skozi šport integrirati oz. ponovno vključiti v družbo ljudi, ki so na robu preživetja, je nadaljevala direktorica JZ SOCIO in vodja nacionalnega projekta Suzi Kvas. Ambasador projekta Homeless World Cup v Sloveniji je Sašo Udovič, selektor ekipe Aleš Čeh in pomočnik selektorja Igor Zupančič, ki je na tem mestu zamenjal Aleša Čeha, ko je ta sprejel vlogo pomočnika trenerja nogometnega kluba Olimpija. Slovensko ekipo sestavlja 8 igralcev, ki prihajajo iz različnih koncev Slovenije. »Občutek, ki ga doživiš v množici ljudi, ki so ostali popolnoma brez vsega v življenju, a se jim je vendarle ponudila priložnost sodelovati na tem prvenstvu, in ki z vso vnemo tekmujejo za svojo državo, je nepopisen,« je dejal eden od članov naše reprezentance po vrnitvi domov. "Svetovno prvenstvo brezdomcev lahko spremeni življenje vsakogar, ne le tako, da bi jim omogočil postati poklicni nogometaš, ampak tako, da lahko postane človek v normalnem vsakdanjem življenju. Tako da si lahko razvijejo vrednote, človeške vrednote, kar mislim, da je zelo pomembno." Didier Drogba, igralec

Ekipa Slovenije - uspešna v športu, želimo vam srečno tudi v življenju. Fotograf: Arhiv SŽPS

angleškega kluba Chelsea. Član te reprezentance je tudi delavec Slovenskih železnic. Delavec, ki ga je življenje pripeljalo na rob. Hvaležno se zahvaljujem vsem, ki so se potrudili in mu omogočili, da je lahko zastopal barve Slovenije. S tem je pokazana tudi socialna skrb za delavce v našem podjetju, ki je prepogosto prezrta, kadar jo rabimo. Zato je prav, da se ob pozitivnem pristopu podjetja taka ravnanja izpostavijo. Damjan Rak

Kupec pride na Tušev oddelek sadja in zelenjave in zahteva polovico glave solate. Fant, ki je delal na oddelku, mu pove, da prodajajo samo cele glave solate. Kupec vztraja, naj fant to še enkrat preveri pri šefu. Fant gre do šefa in mu reče: "Nek idiot želi kupiti pol glave solate." Ravno konča stavek, ko opazi, da je kupec prišel za njim, zato hitro doda, "… in ta gospod se je ponudil, da kupi drugo polovico." Šef odobri prodajo pol glavice solate in kupec odide. Pozneje reče šef fantu na samem: "Res si se dobro znašel v nerodni situaciji. Pri Tušu so nam všeč ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. Od kod si, sine?" "Živel sem v Idriji, gospod," odgovori fant. "Zakaj pa si odšel iz Idrije?" vpraša šef. "Gospod, tam so samo kurbe in fuzbalerji." "Res?" vpraša vodja. "Moja žena je iz Idrije." „Pa ne!" odgovori fant. "Za kateri klub je igrala?“ Iz beležke ameriškega poslovneža: "Včeraj sem pil z Rusi, skoraj bi umrl. Danes sem pil s Dolenjci. Boljše bi bilo, če bi včeraj umrl."

UPOKOJILI SO SE OB ZADNJI IZMENI IN ŠE PO STAREM ZAKONU Svojo zadnjo izmeno je s 03. na 04. njegovih aktivnostih zmanjkovalo julija 2010 na postaji Celje opravljal časa oziroma bo dan prekratek, prometnik Franc Močnik – letalec seveda pa so želje, da so vsi njegovi pristanki na tleh varni, zdravje pa naj mu služi še veliko veliko let in čim več tistih datumov v samem začetku meseca!

Franc Močnik Fotograf: Matjaž Skutnik

Franci. Na železnico je prišel leta 1975, ko je policijsko uniformo zamenjal za uniformo železničarja. Opravljal je dela vlakovnega odpravnika na postajah Laško, Slovenski Bistrici, Ponikvi in nazadnje 26 let v Celju, torej je za sabo pustil kar nekaj postaj, za katere bi lahko rekel, da jih je imel v malem prstu. Prišel je v čas, ko je celotnih 24 ur na razpolago njemu, njegovi družini. Verjamem, da mu bo ob

Prav tako je dobra dva meseca kasneje, s 24. na 25. september 2010 opravljal zadnjo izmeno prometnika na postaji Grobelno Ivan Škrablin – Vanč. Svoje delo je opravljal vse od leta 1974, ko je pričel kot pripravnik še takratne sekcije za promet Celje in pričel z delom vlakovnega odpravnika na postaji Šmarje, opravljal pa ga je vse do leta 1984. Od leta 1984 pa do 25. septembra letošnjega leta je opravljal svoje delo na postaji Grobelno. Da pa Ivanu ne bo dolgčas, ne moremo dvomiti, saj je že vrsto let aktiven na športnem in kulturnem področju, pa tudi doma mu nikoli ne zmanjka dela, saj mu delo v vinogradu in pomoč domačim vzame kar nekaj časa.

Ivan Škrablin Fotograf: Matjaž Skutnik

Pa vendar! Vemo, da niti Francu niti Ivanu ne bo dolgčas, iskreno pa obema želimo obilo zdravja in lepih trenutkov in da bi uživala v zasluženem pokojninskem stažu. Živeti in preživeti kakor jeder brstič, ki mora zoreti za vse in za nič. Ni glavno uspeti. Bolj slavno je ravno živeti in biti uporaben kov v verigi rodov. Matjaž SKUTNIK

Odhod v pokoj 27. 2. 2010 smo se zaposleni postaj pod nadzorstvom postaje Grosuplje zbrali na postaji Grosuplje in se poslovili od našega dolgoletnega člana sindikata in sodelavca Radovana Bosančiča, ki je odkorakal v zasluženi pokoj. Na poslovilnem kosilu smo se Radovanu primerno oddolžili za njegov vloženi trud in dobro sodelovanje tako v sindikatu kakor tudi kot železničarju. Preden je Radovan odkorakal v pokoj, je na železnici opravljal dela progarja, obhodnika proge, čuvaja nivojskih prehodov, premikača, kretnika in dolga leta prometnika. Na delovnem mestu prometnika je službo opravljal skoraj na vseh postajah od Metlike do Ljubljane Rakovnik. V pokoj pa je šel kot prometnik postaje Grosuplje. Radovan se je zahvalil vsem prisotnim, da so nekaj svojega prostega časa žrtvovali in se odzvali njegovemu povabilu na poslovilno kosilo. Želimo mu dolgo uživanje zaslužene pokojnine. Lekso Stanojević

Radovan Bosanćić – Kdor čaka, dočaka. Fotograf: Lekso Stanojević

UPOKOJILI SO SE UPOKOJENCI POSTOJNSKEGA SINDIKALNEGA ODBORA Vsakodnevno slišimo, kako čas hiti in da se staramo. To so postale skoraj že fraze, ki se ponavljajo in se niti ne zavedamo, da čas res beži in z njim tudi naše življenje. Ko pa se v zadnjem času zbiramo na poslovilnih izmenah naših sodelavcev, pa se včasih malo le zamislim, kam vse to gre. Ko sem sam začel službovati na železnici, so bili to mladeniči in si jih sploh ne morem predstavljati kot »penzioniste«. Upokojenci so vendar starejši ljudje, a oni so zame še vedno mladeniči. Ko pa se malo bolje zamislim in ugotovim, da je bilo to pred tridesetimi leti, me kar malo strese. Ampak to vam pišem kar tako, mimogrede. V resnici bi jih rad le malo predstavil in ostalim še zaposlenim povedal, da so njihovi prijatelji, sošolci, znanci z različnih srečanj sindikata zamenjali »firmo«. Na področju SŽPS OO Postojna smo že pred leti vpeljali po mojem zelo lepo navado, da se zberemo na delovnem mestu bodočega upokojenca na dan njegove zadnje izmene. To je ponavadi okrog poldneva ali malo prej, odvisno od vlakovnih zvez. Seveda pride z nami tudi njegova zamenjava, da se naš novi »penzionist« potem lahko poveseli in kaj spije. Na žalost je bila ta navada nekaj časa v krizi, kakor tudi naš območni odbor. Upam, da se to ne bo več dogajalo in bo to tradicijo nova generacija članov ohranila.

krajšem dopustu v JLA. Po povratku je od prometne službe poslovil Rajko se je izšolal za prometnika ter leta Košarac. Zame je bilo slovo še bolj ganljivo, ker je bil Rajko nekaj časa moj šef, nato pa še sodelavec. Pa še nekaj besed in statistike o Rajku. Rodil se je 04. 07. 1953. Kot prometnik je začel službovati leta 1973 na postaji Šapjane. Nato je do leta 1987 delal na postajah Borovnica, Verd, Logatec in študiral na Višji prometni šoli v Beogradu. Maja 1987 je postal šef postaje Šišić, 29 let kamnitega Verda, za slovo Postojna in »šefoval« do leta 1993, rože in stisk roke ko je bil zaradi znanih političnih razmer zamenjan. Nadaljeval je še vedno na postaji Postojna kot prometnik. Ob slovesu smo se zbrali v kar velikem številu. Na moje presenečenje so prevladovale ženske, sodelavke in prijateljice. Ni mi uspelo izvedeti, ali je bil vzrok ta, da je bil dober šef, prometnik ali kaj drugega. Brki pač niso »mačji kašelj«. Ampak to sploh ni Djole, predsednik OO Postojna, in Ferid: pomembno, važno je, da smo se v zahvalo še žepna ura 1979 začel »prometniško« delo na imeli »fajn«. postaji Brezovica. Leta 1981 je bil premeščen na postajo Verd, kjer je dočakal deveti maj 2010 in svojo zadnjo izmeno. To je bila hkrati tudi njegova časovno najkrajša izmena, a zanj verjetno posebna. Srečanje je bilo prijetno in ganljivo. Mogoče še bolj zato, ker je bila to nedelja in nas Ferid ni pričakoval. Zadnji vlak za Rajka v rdeči kapi

Rajko Košarac Ciril Grbec

Ferid Šišić 09. 05. 2010 smo se zbrali na postaji Verd, da se poslovimo od našega sodelavca Ferida Šišića. Za tiste, ki ga ne poznate ali ste ga pozabili, nekaj o njem. Rojen je bil 27. 07. 1955. Čez devetnajst let, 01. 08. 1974, je začel svoj pohod po železnici. Začel je kot premikač na postaji Prestranek, še istega leta je postal kretnik na postaji Verd. V letih 1975 in 1976 je bil na

Za tretje druženje v letošnjem letu na »isto temo« je odgovoren Ciril Grbec. Od mojega sedanjega sodelavca smo se poslovili 30. 07. 2010. Ciril je zelo zanimiva oseba in predvsem poln humorja. Zato je bilo srečanje zelo živahno z veliko smeha. Tudi sam se je veliko smejal, Tradicija – brkati možje – čeprav sem nekajkrat opazil, da je v tudi ob zadnji primopredaji smehu tudi kanček negotovosti ali Drugo naše zbiranje iz istega razloga skrbi. Mogoče sem se tudi motil, a je bilo ponovno devetega, a tokrat mislim, da se bo hitro navadil na julija, na postaji Postojna. Tokrat se

UPOKOJILI SO SE

Ciril, do zadnje minute garač

novo »službo« in ne bo pogrešal vlakov. Cirilova pot se je začela 07. 11. 1951, na železnici pa 07. 07. 1970 kot sprevodnik postaje Divača. Od leta 1971 do leta 1984 je delal kot prometnik na postajah Logatec, Prestranek, Ilirska Bistrica in nato ponovno Prestranek. Vmes je imel nekajmesečni oddih v JLA. Od leta 1984 je naš Ćiro »rastural« po postojnski operativi, najprej kot vlakovni, nato pa kot starejši dispečer. S Cirilom sva bila kar nekaj let dobra sodelavca. V njegovih izmenah ponavadi ni bilo dolgčas, ker je bil vedno pripravljen kako ušpičiti. Bil pa je tudi velik garač in je rad kaj kombiniral. Tako smo v njegovih izmenah ponavadi največ delali, a se tudi dobro zabavali in nasmejali.

Ko Grbec reče: »Dost´ mam ...«

Vsem trem želim še na mnoga leta, predvsem zdrava in vesela. Nekoč

sem slišal zanimivo misel: »Ni pomembno, kolikšna je pokojnina, ampak, koliko jih dobiš.« Vsi si želimo, da bi jo dobivali še dolga leta. Pa še nekaj bi dodal. Ne spravite vaše nove »firme« v stečaj, ker bi se rad čez nekaj let tudi sam zaposlil »v tej firmi«. Zapisal: Djole

Za vse pa še zlata ura! Fotograf: Djole

KOLO – VEČ KOT SAMO GIBANJE Kolesarstvo kot rekreacija je vse bolj razširjeno. Zato se tudi med železničarji krog ljubiteljev tega športa vse bolj širi. V našem sindikatu je kolesarstvo kot veja družabnega dela delovanja sindikata prisotno že dolga leta. Letošnje leto, tudi v čast 20. obletnice sindikata, pa smo prenovili kolesarske drese, ki so jih članice in člani z velikim veseljem sprejeli. Več kot 150 vas ima nov kolesarski komplet z našim prepoznavnim znakom. Letošnje leto smo bili z novimi dresi na težjem maratonu »Iz Ljubljane v Ljubljano«, ki ga je slabo vreme oskubilo za večjo udeležbo, kljub temu pa je bilo pet neustrašnih kolesarjev zadovoljnih, da so po 60 km dežja varno prispeli na cilj. Na tradicionalnem Poli maratonu, tudi pospremljenem z dežjem, pa nas je bilo že precej več. Že sedaj vas vabim, da si nabirate kondicijo za zdravje in za skupno kolesarsko druženje v prihodnjem letu.

Kolesarski dres, prepoznaven in lep Fotografija: Arhiv SŽPS

Naj vam bo srečna in varna pot s kolesom in našim dresom! Ivan Pohar

DRUŽENJE CELJANI NA ENODNEVNEM IZLETU PO SLOVENIJI Po lanskoletnem zaključenem krogu izletov po Sloveniji, saj smo si ogledali njen doberšen del, je še vedno ostala kakšna točka, ki še ni bila videna ali pa smo jo obiskali že pred mnogimi leti, mogoče celo takrat, ko smo sedeli v osnovnošolskih klopeh. Ob takšnih trenutkih se je lepo spominjati, prisluhniti besedam, da je kdo bil tam pred tolikimi leti, hkrati pa vidimo, kako bežijo leta in kako smo čedalje bliže tistemu delu, ki se mu reče zaslužena upokojitev, pa kaj, ko bo naša država poskrbela, da se nam bodo ta leta začela odmikati v desno in bomo na takšnih izletih že pravi starčki, mogoče celo s kakšno palico v roki. Bila je sobota, 25. septembra, ko smo se Celjani v bolj slabem vremenu odpravili na enodnevni izlet po Sloveniji. Obiskali smo več točk.

priteka še iz številnih izvirov, se v jezeru obnovi trikrat letno. Gladina vode se ob močnem deževju zviša za 2 do 3 metre. Jezero se poleti ogreje do 22 stopinj, pozimi pa rado zamrzne. Sledila je še vožnja proti obilni večerji in kasneje proti domu. Kljub temu da nam je v začetku malo ponagajalo vreme, nam ni pokvarilo vzdušja, ki je bilo čudovito. Matjaž SKUTNIK

Brdo pri Kranju: Tu se vršijo najvišja protokolarna srečanja, vrhunske kongresne in konferenčne prireditve, posebne uradne in zasebne slovesnosti. Razkošje drugih doživetij ima svoje pravo mesto v naravnem okolju in pred kuliso gora na Brdu pri Kranju. Novi kongresni center je zleknjen ob robu parka nad jezercem. V letu 2008 je bilo tu središče slovenskega predsedovanja Evropski zvezi. Vrba: S postankom pri rojstni hiši pri Ribču smo se malo kulturno izobrazili. Tu se je leta 1800 rodil pesnik dr. France Prešeren. Od leta 1939 pa je hiša spominski muzej. Železarski muzej: V okviru stalnih zbirk Gornjesavskega muzeja Jesenice je predstavljena premična kulturna dediščina s področja zgodovine železarstva, rudarstva, geološke zgodovine, zgodovine planinstva. Vse skupaj je predstavljeno v nekdanjem fužinskem naselju na Stari Savi. Pokljuka: To je ena naših najlepših planot. Obdana je z gozdovi, pašniki in značilnimi lesenimi bajtami. Ustavili smo se tudi na Rudnem polju, kjer je znamenit biatlonski in tekaški stadion, pot pa nas je naprej vodila proti Bohinju, ogledali smo si muzeja sirarstva, sledila je vožnja ob samem Bohinjskem jezeru. Gre za največje naravno stalno jezero v Sloveniji (318 ha). Dolgo je 4100 m, široko 1200 m in globoko do 45 m. Jezero, ki leži v ledeniško izoblikovani jezerski skledi, premore več kot 100 milijonov kubičnih metrov vode, po stari bohinjski šali pa le za en »škaf«, če je ta zadosti velik. V jezeru živi 65 vrst alg, 8 vrst mehkužcev in 5 vrst rib. Glavni pritok je Savica, ki izvira v slapu pod steno Komarče. Voda, ki

Brdo Fotograf: Matjaž Skutnik

Pokljuka Fotograf: Matjaž Skutnik

UPOKOJILI SO SE MEDNARODNO PREPOZNAVNI Res lep je občutek, ki ga doživiš, ko greš v goste k prijateljskim sindikatom, tam doživiš lep sprejem, srečaš znane obraze, ki so postali že prijatelji, spoznaš še nove. Tako lahko na kratko opišem naša mednarodna srečanja s prijateljskimi sindikati. Letom smo se v Trogirju srečali s kolegi iz Bosne pa Slovaške in Poljske ter Hrvaške, v Zagrebu pa tudi s kolegi iz Srbije. V Trogirju je naša nogometna reprezentanca osvojila drugo mesto na nogometnem turnirju, Alen Đerić pa je bil najboljši strelec. V Sloveniji smo v začetku septembra mi gostili kolege iz Poljske, Hrvaške in Slovaške. Poleg sindikalnih pogledov smo jim predstavili Slovenijo v njeni lepoti in gostoljubju. Z njimi smo obiskali Luko Koper, Planico, Pokljuko, Ljubljano, železniški muzej in prav prijetno je bilo tudi v Kanalu. Domače turistično društvo, še posebej pa ga. Vlasta Djurić so pripravili krasen sprejem in pogostitev z domačimi dobrotami, brez pršuta pa tako ali tako ne gre. V decembru se pod okriljem ITO v Sloveniji pripravlja srečanje s kolegi z Malte, iz Makedonije in Hrvaške. V januarju pa se dobimo s kolegi iz Češke.

Gostoljubje v Kanalu Fotografija: Arhiv SŽPS

Izmenjava informacij in usmeritev lastnikov v posameznih državah je tako najbolj pristna in zelo koristna za delo vnaprej. Čeprav je tudi sproščenih druženj veliko in tudi na to ostajajo zelo lepi spomini (meni osebno bo ostal v spominu Głuhołazy), se veselim tudi strokovnih razprav. Damjan Rak

Prijateljstva, stkana na Poljskem Fotograf: Damjan Rak

Planica je vse lepša tudi poleti. Fotografija: Arhiv SŽPS

26 14

DRUŽENJE JADRANJE NI LE ŠPORT, JE TUDI NAČIN ŽIVLJENJA Jadranje je res zanimiv in obsežen šport, saj zajema tako zasnovo in izdelavo bark in jader, kakor tudi proučevanje vremena in morskih tokov. Ta šport je raznovrsten in obsega veliko disciplin. Tako najdemo jadralce v ne več kot 3 m dolgih lupinicah pa vse tja do v 100 m dolgih lepoticah, na surfih in celo na jadrnicah na kolesih. Naša Bavarijina lepotica je merila kar 15 metrov. Eni so se že naužili lepot in dogodivščin jadranja, za večino pa je bilo to prvič. Resnično prava pustolovščina, doživeta in prepletena z lepotami narave in bisernega morja, ki nam ga ponuja hrvaški Jadran. Tega razburljivega in razgibanega popotovanja zagotovo ni mogoče doživeti s tradicionalnim dopustovanjem na obali ali na kakšnem otoku.

poznavalec in ljubitelj morja. Določili smo termin, in sicer od 04. septembra do 11. septembra 2010, ter plan jadranja: Kaštela – Hvar –Vis – Lastovo – Mljet – Korčula – Hvar – Brač – Kaštela. Toliko smo prejadrali: ► sobota, 04. 09.: Kaštela – Hvar /Vinogradište/ – Vis /Vis luka/ 39 nm ► nedelja, 05. 09.: Vis /Komiža/ – Biševo –Vis /Rukavac/– Lastovo /Ubli – Jurjeva luka/59 nm ► ponedeljek, 06. 09.: Lastovo /Skrivena luka – Saplun/ – Mljet /Pomena – Polača/ 36 nm ► torek, 07. 09.: Mljet – Korčula /Pržina – Lumbarda ACI/ 17 nm ► sreda, 08. 09.: Korčula /Lumbarda/ ► četrtek, 09. 09.: Korčula – Pelješac /Lovište/ –Hvar /Sučuraj – Jelsa – Vrbovska/ 50 nm ► petek, 10. 09.: Hvar – Brač /Bol – uv. Smrka – Milna – Bobovište – ACI Kaštela/ 40 nm ► sobota, 11. 09.: Kaštela - check out 09.00

Že ob koncu lanskega leta je padla ideja, da gremo na jadranje, in tako se je tudi zgodilo. Zbrali smo ekipo osmih članov posadke: Drago, Vili, Miloš, Vid, Aleksander, Kristjan, Danilo, »stari ribar iz Drvenika«, in jaz, seveda pa še naš prvi član posadke, skiper Zlatan Šimunovič, prometnik postaje Pragersko, veliki Manjkalo ni ne hrane, smeha, lepih dogodivščin. Plovbo

Pot našega jadranja

DRUŽENJE

Zahvala Fotograf: Matjaž Skutnik

Krst Fotograf: Matjaž Skutnik

s Hvara na Vis pa smo izvedli kar v nočnem času pod budnim očesom Vilija. Nočna vožnja je posebno doživetje! Tudi v tem času ni manjkalo spanja, posebne varnosti in še česa drugega. Torej: jadranje ni le šport, je tudi način življenja. Čar življenja sedmih dni na malem prostoru, devet članov posadke in želja, da to še ponovimo, vse to vam lahko pove, da smo se imeli resnično lepo. Matjaž Skutnik

IZLET V RIM Kot se glasi stari izrek »Vse poti vodijo v Rim!«, nas je tokrat pot vodila v prestolnico sosednje države. Območni odbor Celje je na željo članov po petih letih ponovno organiziral izlet v Rim. Kot se za železničarje spodobi, smo se na pot odpravili z vlakom. Prijetna skupina se je v popoldanskih urah zbrala na postaji v Celju. Po prespani noči v ležalniku smo zjutraj prispeli v večno mesto. Za začetek izleta smo se okrepčali z jutranjo kavico, ki je posebej dobro dela tistim, ki niso najbolj vajeni spanja v vlaku in so spali kakšno uro manj kot ostali. Ogled znamenitosti Rima smo začeli z obiskom Lateranske bazilike. Zatem smo se podali v labirint katakomb, kjer so bili pokopani prvi kristjani. Nato smo se odpravili v Vatikan, si ogledali baziliko svetega Petra. Cerkev s svojo velikostjo naredi na obiskovalce res Fotograf: Edvard Kostić poseben vtis. Popoldan smo nadaljevali z ogledom trga Navona in Gasilska v Rimu znamenitega vodnjaka, obiskali Pantheon in se podali po španskih stopnicah. Za zaključek dneva pa namestitev v hotelu in večerja, ki se je po malce napornem dnevu v simpatični družbi zelo prilegla. Drugega dne smo si ogledali še Kolosej, Forum Romanum, Beneški trg z oltarjem domovine, cerkev Sveti Peter v vezeh, Kapitol in baziliko sv. Pavla. Med večino znamenitosti smo se gibali peš in tako še bolj občutili utrip in urejenost mesta. Za turistično metropolo, kot je Rim, je opaziti odločno preveč smeti, če to primerjamo z mesti v Sloveniji. Je pa v Rimu mogoče videti bolj simpatične “komunalce” kot pri nas. Po dveh dneh ogledov znamenitosti, kar nekaj prehojenih kilometrih in polni vtisov smo se zvečer odpravili na vlak za povratek v Slovenijo. Kljub manjšim zapletom, kot je bila triurna zamuda vlaka, poln vlak potnikov, neupoštevanje rezervacij, smo izlet vseeno zaključili z obilo dobre volje, kar je zasluga samih udeležencev in vodiča. Smeh in dobra volja sta nas na izletu vselej spremljala, kot je to običajno na naših izletih. Verjamem, da se marsikateri udeleženec tega izleta, tudi jaz, ozira proti naslednjim izletom, ki jih bomo organizirali SŽPS OO Celje, prav zaradi sproščenega vzdušja. Edvard Kostić

DRUŽENJE ZIDANMOŠČANI V PRLEKIJI V soboto, 9. oktobra, je bil v Sloveniji volilni molk pred lokalnimi volitvami. OO SŽPS pa se je odpravil na redni jesenski izlet. Torej, ker je bil molk, je to dobesedno veljalo za politiko, sicer pa smo bili zelo zgovorni in dobre volje. Letošnji izlet je imel še eno posebnost: kot se za železničarje spodobi, smo na izlet odšli z vlakom. In sicer z vlakom Citadela v odhodu in povratku do postaje Lendava. To je bila dobra izkušnja in prav lepo smo se imeli. V Ljutomeru nas je čakal avtobus in naš član, vodič, organizator izleta in gostitelj Božo Piberčnik.

Veselo vzdušje na avtobusu Fotograf: Robert L. Horvat

Mlin na Muri Fotograf: Robert L. Horvat

Ker vožnja človeka utrudi, smo se najprej odpravili na kmečki turizem Stari hrast v Radomerje pri Ljutomeru, kjer smo dobro pomalicali. Sledila je prva »delovna točka«, in sicer Babičev mlin na Muri. To je najstarejši mlin na Muri. Gospodar nam je predstavil zgodovino in sedanjost tega objekta. Pri njegovi hčeri pa smo lahko nabavili kvalitetno domačo moko. Naslednja postaja je bila oljarna v Središču ob Dravi. Spoznali smo celoten postopek priprave bučnega olja in na dvorišču so nam zelo lično pripravili pokušino svojih pridelkov. Sledila je še ena pokušina. In to bolj tekoča, kot se za vinorodne kraje spodobi. V Pavlovski vasi smo obiskali zidanico in vinotoč Zemljič. Lastnik nam je pokazal zelo zanimivo klet, kjer je v funkciji še stara, a zelo velika klasična stiskalnica za grozdje ali po domače preša. Po teoretičnem delu je seveda sledil še praktični del. Degustacija odličnih vin, pogovor in sprehod po okolici s čudovitim razgledom na vinorodni okoliš. Pa smo, čeprav nismo še prav ničesar delali tistega dne, postali lačni. Vrnili smo se na kraj dopoldanskega »zločina« - v kmečki turizem Stari hrast. Odlična večerja, dobra kapljica in domač harmonikar so bili na dnevnem redu. In če je luštno, ponavadi hitro mine. Vlak iz Budimpešte se je počasi približeval Ljutomeru. In ker iz izkušenj vemo, da je zanesljivejše, če mi čakamo vlak, ker je obratno bolj poredko, smo se morali odpraviti proti postaji. Dobre volje, polni novih doživetij smo se vračali proti domu. Tudi letos so bili z nami naši družinski člani in pa tudi vsi naši člani, ki so v letošnjem letu stopili v upokojenske vrste. Hvala kolegu Božu za vse, kar nam je lepega in zanimivega pripravil to jesensko soboto v njegovi Prlekiji.

V deželi vinogradov Fotograf: Robert L. Horvat

V šoli…

Miran Prnaver

Fotograf: Davorin Flis, Foto M

DRUŽENJE Srečanje z našim očakom Po osvojitvi nekaj pomembnih tujih vrhov (Gr. Speikkogel, Reissek, Watzmann) smo se v letošnjem jubilejnem letu ponovno odločili za naš Triglav. Pričakovali smo, da bo septembrski termin, ko minejo dopusti, privabil več udeležencev. Pa se je izkazalo, da se v hribe poda vselej približno enako število naših članov. Kljub temu moramo priznati, da smo bili zadovoljni z udeležbo – še posebej, ker

Vzpon na Studorski preval Fotograf: Marjan Mally

se jih je večina odločila prvič in tudi osvojila goro slovenskega ponosa. Nekateri so potem jadikovali, da so se nam hoteli pridružiti, pa jih je zopet nekaj zadržalo. Je že tako, da če se ne odločiš trdno, potem ponavadi ostaneš doma. Tisti, ki so se odločili, so bili poplačani z zadovoljstvom in upam, da se nam bodo še pridružili v visokogorju.

težji del vzpona na Kredarico, noge pa so bile po treh urah že nekoliko utrujene, pa čeprav tega nismo zaznali. Verjetno je k temu pripomogel čudovit pogled na vrh Triglava. Kdor gre prvič, doživi ob tem pogledu še posebno željo do osvojitve vrha. Pot od Vodnikove koče se začne vzpenjati po melišču. Po pol ure hoje smo bili pred prvo skalno oviro, ko se je bilo treba povzpeti ob jeklenici. Ovira je bila kmalu premagana in potem je sledila skalnata pot in po uri hoje od koče smo pristali na Konjskem sedlu. Tu je običajno počitek, čeprav ponavadi piha. Bili smo na višini dva tisoč metrov, kjer pravijo, da ni greha – pa tudi če bi bilo res, marsikdo tu zaradi utrujenosti in želje po cilju ne misli nanj. Višina pa se občuti tudi v zraku, kajti kljub soncu je bil veter precej hladen. Konjsko sedlo pa je tudi razpotje za dve uri oddaljeno Planiko z nekoliko lažjim pristopom ali pa naravnost za pol ure daljšo pot na Kredarico, kamor je nas vodila pot. Lahko pa bi šli tudi desno navzdol in pristali v dolini Krme. Za počitek na sedlu ni bilo treba nikogar nagovarjati. Vsi smo sneli nahrbtnike in brž segli po osvežujoči pijači. Človeški stroj dela kot parna lokomotiva in tekočino pač moraš nadomestiti. Če smo na prejšnjih počitkih samodejno nadaljevali pot, je tu že moral nekdo reči: »Gremo.« Pa smo šli po poti, ki se je vzpenjala položno, to je trajalo kakšne pol ure. Potem pa se je gora postavila pokonci, noge pa na cik-cak poti vse manj ubogajo. Tisti, ki niso poznali poti, so začeli razmišljati, kako dolgo še. Pred nami je bilo še dve uri vzpona, pa čeprav smo že videli streho koče na Kredarici. Najbolj uhojeni pohodniki so vztrajali do konca z enakim tempom, večina pa je koračila korak za korakom. Potem smo se vse pogosteje ustavljali s kratkim postankom in vse pogostejša je bila potreba po tekočini. Nekateri so me vprašujoče pogledovali in jaz sem jih bodril: »Le še deset minut,«, čeprav sem vedel, da je bilo še debele pol ure do koče. Potem so že odkrito priznavali, da so na koncu moči v hoji. Ja, šest do sedem ur hoje na Triglav se ti pošteno obesi, še posebej, če nosiš težak nahrbtnik. Toda to takoj pozabiš, ko nenadoma pred seboj uzreš planinsko kočo ali bolje rečeno triglavski hotel. Kar nekaj zgodb o nemočnih pohodnikih, ki sem jih vodil po tej poti, bi lahko opisal. Ko pa smo si v planinski koči nabrali novih moči, pa o tem ne bi hotel nihče več slišati. Takšni so pač hribi. Zahtevajo svoj davek, pa če nam je všeč ali ne.

Na turo smo se podali drugi septembrski vikend. To je čas, ki ti lahko prinese čudovit vzpon ali pa neuspeh s slabim vremenom. Tudi mi (organizatorji) smo bili vseskozi v dilemi, kako bo z vremenom. Pa se je ponudilo vsaj brez dežja in mi smo krenili. Ker pa imajo korajžni vedno srečo, smo imeli potem čudovito dvodnevno turo. Še posebej smo se razveselili s soncem obsijanega vrha. Da, zares smo imeli srečo z vremenom. Je bila to moja zadnja skupina na Triglav?

Kot ponavadi, nas je v Ljubljani čakal avtobus in nas popeljal do Pričakovali smo, da bo koča na Kredarici, ki premore okoli štiristo Gorij onkraj Bleda, kjer smo se ob kavici z nekaterimi pobliže postelj, v začetku septembra napol prazna. Pa smo se ušteli. Še spoznali. Vodniki smo bili še posebej zadovoljni z odkrito bojaznijo prvopristopnikov, kako jim bo uspel vzpon. Toda prijateljski pogovor – tudi s tistimi, ki so že bili, jim je vlil novega poguma. Potem ko nas je avtobus odložil na Rudnem polju, smo si oprtali nahrbtnike in krenili navkreber. Na čelu je tempo uravnaval naš znani planinski vodnik Edi Kolar (upokojeni prometnik), v zadnjem delu pa smo bili vodnica Jožica (Edijeva žena), naš nepogrešljivi Damjan ter vodja pohoda, ki mu je vselej dodeljeno mesto sklepnika. Kdor pozna pot s Pokljuke, ve, da ni preveč zahtevna glede strmine, je pa zato nekoliko daljša. Vreme za hojo je bilo čudovito, ravno toliko hladno, da se nismo preveč potili. Pod Studorskim prevalom smo si hoteli oddahniti, pa so imeli naši vrli pohodniki takšno vnemo, da smo nadaljevali na sedlo in šele tam počivali ob malici. Včasih nas na poti nepričakovano presenetijo željene gorske cvetice – planike, in tokrat smo jih uzrli prav na Studorskem prevalu. Kakšno presenečenje za tiste, ki so jih prvič videli v njihovem naravnem okolju! Pa naši dobro pripravljeni planinci tudi tu niso dolgo zdržali in že so Vodnikova koča, v ozadju Triglav dobesedno odvihrali proti Vodnikovemu domu, kjer smo si Fotograf: Marjan Mally privoščili daljši počitek. Pa saj smo bili na pol poti in pred nami je bil

DRUŽENJE Končno Vrh! Nepopisna sreča prvopristopnih. Fotografiranje, krst in užitek. Tako dolgo se menda na vrhu nismo zadrževali še z nobeno skupino. Kako tudi ne. Lepo vreme in prijetni občutki. Mnogim si v očeh videl nepopisno srečo, da so osvojili našega očaka. Uspešna planinska tura

Počitek na poti Fotograf: Marjan Mally

Z vrha smo sestopali po poti na Planiko. Tu je bil čas kosila, ki se v hribih nekoliko razlikuje od razkošja v dolini in je morda prav zaradi tega nekaj posebnega. Spust do Vodnikove koče ni bil pretirano hiter, saj si je vsak sam narekoval svoj tempo in prosto pot. Kako tudi ne, saj so bili že vsi prekaljeni planinci in potem se ne gre čuditi, da se ima vsak, ki je osvojil Triglav, že za planinskega vodnika in bi si upal peljati svojo skupinico. Zakaj pa ne, če je vse v normalnih okoliščinah. Če pa nastopi nepredvidena ovira (megla, slabo vreme, poškodba), potem je konec z vodništvom. Na Vodnikovi koči smo se še zadnjič ozrli na prehojeno pot in potem nadaljevali proti Pokljuki, kjer nas je čakal avtobus. Joj,

sreča, da smo imeli rezervirano prenočišče. Koča je bila nabito polna, saj so mnogi prespali kar v jedilnici na mizah in po tleh, kot sredi poletja. Toda bolj kot to so me motili mnogi mladi 'planinski turisti' s svojim vse prej kot planinskim obnašanjem pa tudi opremo. Da ne govorimo o nesnagi naslednjega jutra, kot bi bili na vaški veselici! Tega v tujini še nismo srečali. Da, zares, Triglav je postal prava turistična Meka z vse manj planinskega predznaka. Vzpon na vrh Pohvaliti moramo našo skupino, ki je bila zelo disciplinirana in planinsko razpoložena. O kakšnem alkoholnem veseljačenju sploh ni bilo govora. Zato smo se naslednjega jutra postavili v vrsto in po dogovorjenem redu začeli premagovati skalovje, ki je mnogim prejšnjega večera še vlivalo strah v kosti. Toda, ko smo bili v skalovju na klinih ob jeklenicah, je vse bolj pohajal strah še tistim najbolj malodušnim. Ob prihodu na Mali Triglav pa so bili že vsi (ki so bili prvič) pravi korenjaki. Poprej še sami ne bi verjeli, da se tako hitro premaga strah pred strmino in da te kmalu navdihne nekakšna sla po plezanju. Lahko verjamete, da kljub nevarni poti in neprijetnemu srečevanju ni bilo nikogar med nami, ki bi ga bilo strah. Tega smo pustili v skalovju na začetku poti.

Na vrhu! Fotograf: Marjan Mally

ta pot pa se neznansko vleče. Čeprav smo jo že vsi prehodili in smo jo dobro poznali, se tokrat zaradi utrujenosti ni in ni hotela končati. Saj smo bili vendar že več kot deset ur na nogah. Medtem ko je večina razmišljala le še o domačem tuširanju in postelji, smo organizatorji snovali načrte za naslednje leto. Planinska dejavnost v letu 2011 Vsak, ki je že bil z nami v hribih, bo priznal, da je bilo lepo. Tudi naslednje leto imamo spomladi plan za vse tiste, ki si ne želijo utrujajoče hoje. Naš sindikat bo organiziral lahko planinsko turo na Štajersko. Obiskali bomo Boč in Donačko goro. Zahtevnejšim planincem pa še dolgujemo Mangart. Enodnevni izlet bomo organizirali prvi vikend v avgustu. Prepričani smo, da boste tudi takrat uživali. Marjan Mally

Kredarica Fotograf: Marjan Mally

DRUŽENJE SREČANJE LOKALNIH NOVINARJEV SLOVENIJE V petek, 1. oktobra, je bilo v Ribnici že 13. tradicionalno srečanje lokalnih novinarjev Slovenije. Organizirala sta ga Občina Ribnica in lokalno glasilo Rešeto. Tako kot že zadnjih nekaj let, smo bili povabljeni tudi

Nato je sledil delovni del dneva. Z doktorico komunikologije Sandro Bašič Hrvatin smo se spraševali, zakaj se je vredno boriti za novinarstvo in njihovo delo tudi v današnjih časih. Ribniški rojak, uspešen podjetnik Janez Škrabec, je podal pogled, kako lahko gospodarstvo in kapital vplivata na strukturo in vsebino medijev. Po zanimivih predavanjih je sledila živahna debata, izmenjava izkušenj. V delavnici smo reševali problem prikritega oglaševanja v medijih in konflikt interesov. V popoldanskem času pa je sledila zanimiva igra »Lov za skritim zakladom«. Ribnico smo spoznavali na igriv način. Uporabljali smo glavo, hitre roke in noge in seveda fotoaparat. Bili smo razdeljeni v skupine. V skupini, kjer sva bila z Robijem, smo za malo zgrešili zmago. No, tukaj je pa res veljalo, da je važno sodelovati.

V rokodelskem centru Fotograf: Robert L. Horvat

predstavniki našega Prometnika. Udeležila sva se ga z Robijem Horvatom. Po zelo gostoljubnem sprejemu v povsem na novo odprtem Rokodelskem centru Ribnica je sledil ogled le-tega. Kaj in kako lahko pride iz pridnih, sposobnih in inovativnih ribniških rok, smo se prepričali v živo ob njihovem ustvarjanju. Mimogrede, res se splača obiskati rokodelski center!

Srečanje je bilo zelo dobro organizirano. Gre za zanimivo izmenjavo mnenj in izkušenj. Posebno pa je dobra praksa, da vsak udeleženec prinese s seboj nekaj svojih izvodov časopisov in tako vsi domov odnesemo glasila ostalih udeležencev. Na tak način tudi naš Prometnik širi krog bralcev in poznavalcev. To pa je bistvo in namen vsakega glasila, poleg objektivnega obveščanja, seveda. Naslednje leto bo srečanje na slovenski obali, v Izoli. Miran Prnaver

Šejkov sin prične s študijem v Ameriki. Dva meseca pozneje pošlje očetu pismo: »Dragi oče! Dežela je super in sprejeli so me res lepo. Le malce mi je nerodno, ker se vsi tukaj v šolo vozijo z avtobusi in vlaki, jaz pa s svojim ferarijem …« Čez nekaj tednov dobi nazaj pismo od očeta: »Ljubi sin! Nakazal sem ti 5 milijonov dolarjev. Nehaj nam delati sramoto in si še ti kupi vlak!!« Žena pri jutranji kavici bere časopis in ugotovi, da je srečna loto dobitnica. Rekorden dobitek, skoraj milijarda, pripada samo njej. Vsa srečna gre v službo, direktno v direktorjevo pisarno, da bi dala odpoved, ko ji šef reče, da ji mora žal povedati, da je vedno manj dela, da je tehnološki višek, se ji sicer zelo opravičuje, ampak jo potolaži, da bo dobila visoko odpravnino. Tako se vsa srečna odloči, da si bo kupila nov avto. Stopi v najbližji avto salon in v tem trenutku nad avto salonom ognjemet, vse bliska v salonu, fanfare ... Pristopi prodajalec in reče: »Vi ste naš stotisoči obiskovalec in za nagrado dobite brezplačno najnovejši model MERCEDESA!« Ženska se še v šoku z novim avtom odpelje domov. Si natoči kozarec penine, pristopi k oknu in vidi, da se domov pripelje njen mož. Ko zavija proti dovozu k hiši, se vanj zaleti kamion in avto zajamejo plameni. Avto raznese. Žena dvigne kozarec penine in si zamrmra: »MATR, KO ZALAUFA, PA ZALAUFA!«

DRUŽENJE Z VLAKOM (IN AVTOBUSOM) PO BOSNI Del takoimenovanih krompirjevih počitnic sva dva zakonska para izkoristila za izlet - romanje v Medjugorje. Ker je bila polovica ekipe železničarski (upokojeni strojevodja in moja malenkost), je prevladalo mnenje, da bomo za prevozno sredstvo izbrali vlak. V odhodu smo se odločili za dnevno vožnjo, v povratku pa nočno.

Kombiniran prevoz po bosansko. Fotografija je bila pridobljena v težkih pogojih! Fotograf: Jože Pinoza

In v naslednjih vrsticah par cvetk o teh vožnjah in vzporednih prigodah! V odhodu smo v Zagrebu prestopili na vlak za Sarajevo in Ploče. Trije vagoni so bili bolj tako, kar zadeva opremo in razkošje. Le prvi razred je bil precej boljši. Ampak mi smo imeli karto za drugi razred. Vendar: kdor ne »špara« jezika, pravijo, ne strada kruha. Zato sem po prestopu hrvaško-bosanske meje poprosil, ali bi mi, glede na … preživeli naslednjih deset ur v prvem razredu. Odgovor sprevodnika je bil, da »nema problema, toga kod nas nema«. Tega namreč, da bi bila dva razreda. Torej vsi

Nov most (prvotni porušen leta 1993) povezuje hrvaški in muslimanski del Mostarja. Fotograf: Miran Prnaver

enakopravni, le bolj po načelu Kdor prej pride, prej melje. Smo bili zelo hvaležni za to načelo. Po nekaj urah vožnje smo se ustavili na manjši postaji med Banja Luko in Dobojem. Potniki so počasi začeli izstopati, skratka, dobili smo občutek, da bo postanek malo daljši. Ko se tudi sam pozanimam, izvem, da je remont proge, da bi se vozila morala umakniti do štirinajste ure, vendar nihče ne ve, kdaj se bodo. Malo čudno za naše pojme, da nimajo npr. GSM povezave z izvajalci. Dela opravlja avstrijska firma, vendar so delavci pretežno njihovi, domači. Koordinator mi pove, da ga boli, ker ne ve, ali izvajalci za take zamude kaj plačujejo penale. Če ne plačujejo, ga je sram, ker

se dejansko norčujejo iz potnikov, mi pove. Ker smo imeli pravo pavzo, sem zavil v bližnji lokal, ki je bil ob postaji. Kupil sem njihovo domače pivo in povprašal, ali lahko dobim kavo. Sicer prijazna trgovka ali natakarica mi razloži, da ne more skuhati kave, ker že 14 dni nima vode. Podvprašanj nisem imel več. No, po dobri uri smo nadaljevali pot. Do Mostarja še nekaj zamude, na koncu prispemo z dvourno zamudo. Sedaj pa še prigode s povratka. Na odhodni postaji v Mostarju izvem, da bo na relaciji Čapljina – Mostar – Konjic zaradi drugega remonta vozil avtobus. Na potniški blagajni mi delavka srednjih let odgovori, da nima pojma, ali pride eden ali dva avtobusa. Me pa prijazno popelje na mesto, kamor bo avtobus prispel. Pove mi še, da so v celem dnevu le štirje potniški vlaki na postaji Mostar in da ima cca. 300,00 evrov plače. Ko jo še med čakanjem ponovno obiščem, vidim, da ima radio precej glasen in da ji igrajo narodnjaki. Ob glasbi in cigareti si hladi živce, pravi, saj bodo tik pred vlakom »udarili« potniki. In res: pred voznorednim prihodom avtobusa se nabere za skoraj dva avtobusa potnikov. Vsi smo nestrpni, ker ne vemo, ali bosta res pripeljala dva avtobusa. Z nekajminutno zamudo prispe, seveda, en avtobus! Po neverjetnem prerivanju smo sicer mi vsi štirje kot sardine v konzervi parkirani na avtobusu, najmanj dvajset jih ostane zunaj. Vendar avtobus nikakor ne krene. Šofer celo ugasne motor. Ljudje se jezijo, sprašujejo. Končno izvemo, da ne sme odpeljati, če ljudje stojijo, in da čakamo še en avtobus. Kdaj pride, zopet nihče ne ve. Ko se pogovarjam s sprevodnikom, me zanima, zakaj ne kliče nadrejenih. Pa pove, da je petek zvečer, da so vsi šefi doma in da jih nihče ne upa poklicati. Šofer pa pojasni, da je direktor avtobusnega podjetja podnevi, ko se je dogovarjal z železnicami, ponujal dva avtobusa, vendar je železnica naročila le enega. Vmes pride k sprevodniku potnik in želi vrniti vozovnico. Sprevodnik ga pošlje na blagajno. Ko mu omenim, da je blagajna že zdavnaj zaprta, mi prostodušno reče, da ni važno, samo da se ga je rešil, potnika namreč. Naročanje drugega avtobusa je baje prevzel dispečer in kmalu pove, da pride čez petnajst minut. No, prispel je čez eno uro, pa še potem je kar trajalo, da smo štartali. Ko smo se z mostarske postaje odpeljali z uro in pol zamude, je na avtobusu odjeknil aplavz in vzklik: »Pa to je treba proslaviti!« Človek sicer dobi občutek, da so bili vpleteni službujoči kar zaskrbljeni zaradi nastale situacije, res pa je, da so oni še najmanj krivi v celi zgodbi. Sreča v nesreči pa je bila, da je zaradi remonta vlak potem vozil direktno iz Konjica za Zagreb. Po voznem redu je v Sarajevu prestop in vprašanje je, ali bi vlak ob taki zamudi sploh čakal na avtobuse. Tako pa smo potem direktno potovali vse do Zagreba. Vse po sreči, le da smo v Zagreb prispeli z zamudo dveh ur in da je bila zunaj dokaj hladna noč, v našem vagonu pa gretje ni delalo. Pa če gre človek na takšno pot, res ne sme biti malenkosten. Če bi bilo vse v redu, bi tale številka Prometnika imela en članek manj. To bi bilo pa tudi škoda, ali ne? Pa še nekaj, dragi železničarji, da ne bi te prigode slučajno koga napačno motivirale. Vedno se moramo zgledovati po boljših, teh pa (železnic namreč) imamo v naši okolici kar nekaj! Miran Prnaver

DRUŽENJE Tradicionalni pohod na Veliki Javornik Tudi letos smo se, že drugič, odpravili na pohod v Javornike. Saj vem, da dvakrat še ni tradicionalno, ampak delamo na tem. Prvi pohodniki so se dne 24. 04. 2010 zbrali že ob 7.30 na postojnski železniški postaji in jo veselo mahnili navkreber. Po kratkem sprehodu so se ustavili na prvi postojanki, kjer sem se jim priključila, saj so me prisrčno pozdravili, kot se za prave železničarje spodobi. Potem se je začelo zares – oprtali smo si nahrbtnike, zgrabili pohodne palice, naš vodič Bernard pa je veselo zakorakal v osrčje notranjskih gozdov. Čeprav ni bilo potrebno plezati po skalah, je bila pot kar naporna, saj smo se neprestano rahlo vzpenjali, z vmesnimi postanki je pot trajala kar dobre tri ure. Med potjo smo imeli še malo kulinaričnega poučevanja, saj nam je Bernard strokovno razložil, da zeleno morje, po katerem stopamo, niso šmarnice, ampak zelo uporabna rastlina čemaž. Ko smo končno prispeli do Igorjeve koče tik pod vrhom Velikega Javornika, nas je premamil vonj po pasulju in klobasah – ne vem, kaj je bolj dišalo. Sicer je pa vseeno, zmazali smo vse, kar so Đorđo, Igor, Tomaž in Miran pripravili. Ko smo se okrepčali, smo se podali še do vrha hriba, ki je na nadmorski višini 1268 metrov, tam smo našli še cele zaplate snega. Če nad 1000 metrov ni več greha, je bil pa sneg. Sredi javorniških gozdov smo preživeli čudovit dan v druženju ob dobri hrani, ki je v zavetju mogočnih smrek še bolj teknila. Če ne verjamete, ste naslednje leto toplo povabljeni, da se nam pridružite ... ja, potem pa že bo tradicionalni pohod, a ne? Zapisala: Silva Fotograf: Alojz

DRUŽENJE PIKNIK V OO CELJE

Pripravljanje hranilnih substanc … Fotograf: Matjaž Skutnik

Eni so bili malce nerodni! Fotograf: Matjaž Skutnik

Zaradi aktivnosti, ki so bile izvajane v mesecu juniju, v katerem imamo tudi v OO Celje planiran svoj tradicionalni piknik z družinskimi člani, smo letos piknik izvedli zadnjo nedeljo v mesecu avgustu, torej še počitniško razpoloženi. Eni smo morda že malo pozabili na prehitro se iztekajoči letni dopust, drugi so prišli s polnimi občutki z zasluženega

dopusta, eni pa so si morda v tistem trenutku namesto na pikniku noge namakali nekje v toplem morju. Letos so se nam pridružili tudi člani PO Maribor. Udeležba je bila velika. Malo za spremembo smo se letos z visokega Boča preselili malce nižje, in sicer na Dolgo Goro, kjer je čudovita lokacija s primernimi prostori v sklopu gasilskega doma. Da nam je čas še hitreje minil, smo poskrbeli za družabne aktivnosti (pohod, igranje nogometa, zabijanje žebljev, skoki v vrečah), da pa je bil piknik tudi glasbeno obarvan, je poskrbel trio Turk. Kljub manjšim oblačkom, parim kapljicam dežja nam je tudi ta tradicionalni piknik uspelo spraviti pod streho. Da pa je bilo vse tako, kot mora biti, da nihče ni bil lačen, žejen, gre iskrena zahvala Miranu, Janiju, Mladenu, Bojani in Milanu. Matjaž SKUTNIK Trio Turk Fotograf: Matjaž Skutnik

ISKRA LJUBEZNI Dežek pada, vse gasi ... vsako iskro, ki kje tli. Ni ga ognja, te pošasti, ki bi dežju te mogel krasti. Lepo rastje, narave cvet, drevesa bujna, zelen svet. A ne more kaplja dežna , mokra, vsa prodirajoča, mi zaliti čustva nežna,

nate večno upajoča. V meni ogenj plameni, vulkan se v njem prebuja in ko nebo se zaiskri, sreča s tabo mi ni tuja. Dežja kaplje se topijo, padajo na srce vroče, dvomi v kriku izhlapijo, tebe, ljuba, moje srce hoče. Stripy

Kirurgi med seboj Prvi:"Na operacijski mizi imam najraje knjigovodje. Notri v njih je vse prešteto." "To ni nič v primerjavi z električarji," pravi drugi. »Različne barvne kode te vodijo od organa do organa. Ni šans, da bi zgrešil." "Meni so najbolj všeč knjižničarji, v njih je vse lepo zloženo po abecednem redu," pravi tretji. Četrti pa pravi: "Najbolj enostavno je operirati šefe! Ni srca, ni možganov, ni jajc. In najboljše: Glava in rit sta med seboj zamenljivi!"

HUMOR