Prometnik 93 by sindikat szps

Leto XV Številka 93 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE April 2011

Foto: Robert L. Horvat

UVOD

K AZALO

V leto 2011 smo zabredli že do kolen. Pomlad je tu, prebujajo se ptički, z njimi pa tudi stari in novi strahovi: kaj bo z nami ... Tako dolgo že napovedujem spremembe, da že samo sebe dolgočasim, zato tokrat ne bi o tem. Kar mora priti, bo prišlo. In ko bo tukaj, se bo treba s tem spoprijeti (Harry Potter). Začela se je dolgo pričakovana obnova postaje Poljčane. Komaj so odstranili polovico stranskega tira, se že sliši, da je zmanjkalo denarja, da vseh načrtovanih del ne bo mogoče izvesti. Za podhod bo (bojda) samo pripravljeno, kdaj bo narejen, ni znano. Najbolj hecno se mi zdi, da bo na postaji (bojda) računalniško vodenje, a najprej dobimo še novo »mizo«. Ko vlečem na ušesa, izvem, da se rezervni deli za infrastrukturo sploh ne nabavljajo več. Zdaj mi je jasno, zakaj smo imeli nekaj dni čuvaja. Popravilo ni bilo možno, naročilo rezervnih delov pa traja. Razmišljam o rubriki »Saj ni res, pa je!«. Če bolje razmislim, bi lahko kar našo revijo tako preimenovali, saj bi večina člankov spadala pod to rubriko ... Po drugi strani pa spet: hvala Bogu, da ni denarja ...

Zakoni o SŽ

Postaje so naše ogledalo: Kamnik

Intervju: Danijel Motaln

Službena obleka

Kratke domače

Malo zgodovine: Rodik

Mednarodni dan žena, mednarodni dan moških

Upokojili so se

Srečanja, izleti

Danijevi aforizmi

Za boljšo prebavo

Za nami je že kar nekaj lepih praznikov, sama sem praznovala tudi opravljen izpit na postaji prvega ranga. Ker od samega razgovora pa do (vključno) izpita nimam koga pokritizirati, je bolje, da sem tiho, ne? Si lahko čisto pokvarim dobro ime, če začnem tu neke šefe pa inšpektorje hvaliti ... Ne morem pa se izogniti zahvali svojemu (zelo potrpežljivemu) mentorju, pardon, inštruktorju: Hvala, Srce! (pa hvala Bogu, da je bičanje pri nas prepovedano ...) Urednica Suzana Slatinšek

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddate na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom Časopis Prometnik, ali na elektronski naslov: sindikat.szps@slo-zeleznice.si, info@sindikat-szps.si, damjan.rak@slo-zeleznice.si ali suzana.slatinsek@amis.net .

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa, Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 e-pošta: info@sindikat-szps.si, sindikat.szps@slozeleznice.si www.sindikat-szps.si

Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Glavna urednica: Suzana Slatinšek Odgovorni urednik: Damjan Rak Urednik fotografije: Robert L. Horvat Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally, Zdravko Munda, Danijel Motaln Lektoriranje: Danica Prnaver

Oblikovanje: Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV, po kateri se plačuje DDV po stopnji 20%. Časopis izhaja občasno v nakladi 1000 izvodov. Naslovnica: Postaja Kamnik mesto

AKTUALNO

ZAKONI O SŽ - O NAŠI PRIHODNOSTI Bliža se čas, ko bo finalno dejanje reorganizacije po novi zakonodaji dobilo končni epilog. Vse se odvija zelo pospešeno, od organizacijske strukture, do pravnih obveznosti, delitvene bilance in postopkov formiranja novih odvisnih družb. Vsi vemo, da je to dokaj zapleten postopek, predvsem ker je potrebno izvesti zadeve pravnoformalno v skladu z zakonom, ob tem pa reševati še kakšno interno zgodbo iz preteklosti, ki je bila zavita v tančice skrivnosti. Zaposlene zagotovo zanima predvsem učinkovitost prihodnjih oblik podjetja, odvisnih družb, varne zaposlitve in primerno plačilo. Iz spodnjega organigrama je razvidna prihodnja razvrstitev odvisnih družb, večina se vas bo našla v svojem predalčku. V tesni povezavi s prihodnostjo je tudi delovanje usmerjevalnega odbora in pa neposredna komunikacija med ministrstvom za promet in SŽ, kot tudi aktivno sodelovanje svetovalne družbe AT-Kearney pri ugotavljanju vseh prihodnjih izzivov in iskanju rešitev za boljše dneve SŽ. Da naloga ni lahka, se kaže predvsem v nerazumevanju nekaterih, da je vsak rezultat, dober ali slab, posledica dela vseh, in ne samo enega segmenta, tako v organizacijskem kot osebnem smislu. Želel bi si, da se ne ponavlja zgodba preteklosti, ko je kriza za vse, kasneje pa se ugotovi, da pa ni bila za vse, in da ko je čas miru, je to za ene čas nekontroliranega bohotenja. Damjan Rak

POSTAJE

POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO: KAMNIK nedeljah in praznikih se promet ne odvija. Do sosednje postaje v smeri Ljubljane je postaja JaršeMengeš, vmes pa so postajališča Duplica-Bakovnik, Šmarca in Homec. Potniška blagajna je v delovnih dneh odprta med 5.15 in 21.25 uro. Je pa zelo obremenjena blagajna, saj prometniki mesečno prodajo blizu 8000 kart. K sreči v Kamniku število potnikov narašča. Pozna se, da postajajo Trzin, Domžale in Mengeš, tudi Kamnik že skoraj predmestje Ljubljane in s tem zelo privlačna lokacija za nove prebivalce. Kar zadeva vozni red vlakov, je ta dokaj dobro prilagojen potnikom. Vlaki praviloma vozijo vsako uro v dnevnem času. V prometni konici, to je dopoldan do 8. ure in popoldne med 13. in 17. uro, so vlaki zelo zasedeni oziroma že kar prezasedeni. En par vlakov je tako imenovan direkten, kar pomeni, da stoji le na postajah, in ne na postajališčih. Posamezni vlaki vozijo iz Ljubljane samo do postaj Jarše - Mengeš in Domžale ter nazaj. Skoraj vsi potniški vlaki na relaciji Ljubljana Kamnik se voznoredno križajo v Domžalah. Le eno križanje, kar zadeva potniške vlake, je v Kamniku. Posebej pa se križa še nabiralni vlak v Kamniku.

Velika večina potnikov se vozi v Ljubljano, del pa tudi v Domžale. Med potniki prevladujejo dijaki, delavci, pa Kamnik Graben je končna točka na kamniški progi. tudi upokojenci. Fotograf: Robert L. Horvat Hitrost vlakov je tudi do 100 km/h, in sicer en del v Iz Grabna poteka še industrijski tir za tovarno KIK. Trzinu, drugje pa Celotna dolžina proge je tako 25 km. Na tej progi so p o n e k o d t u d i naslednje postaje: Ljubljana Šiška, Ljubljana Črnuče, samo do 40 km/ h. Domžale, Jarše - Mengeš in Kamnik. Proga ima poleg tega še številna postajališča. Proga je v smeri Kamnika K a r z a d e v a ves čas v rahlem vzponu. Razen v Črnučah proti reki tovorni promet, tu Savi se spušča. Tu je najnižja točka proge. Sosednja d e l a t a d v a postaja je Jarše - Mengeš. nabiralnika vlaka. Zanimiv je povod oziroma vzrok za nastanek te proge N a b i r a l n i k n a pred 120 leti. To je bilo v času Avstro-Ogrske, ko je v relaciji Ljubljana Kamniku obstajala pomembna tovarna (smodnišnica). Zalog – Kamnik Proga je bila zgrajena za njene potrebe. Kasneje so prispe ob 4.20, v poskušali progo že zapreti, vendar je prav vodstvo obratni smeri pa tovarne doseglo njen obstanek. Tako je bila smodnišnica ima odhod ob treh vzrok za nastanek in obstoj proge. popoldne. Danes seveda glavni promet na kamniški progi Vse delo opravijo predstavljajo potniški vlaki. delavci tovornega V Kamnik pripelje vsak delovni dan 32 potniških prometa s svojo vlakov. Vsi vlaki nadaljujejo vožnjo do konca proge do p r e m i k a l n o Kamnika Graben in se od tam tudi vračajo. s k u p i n o . Prvi vlak pripelje kot prazna garnitura v ponedeljek ob Lokomotiva se Naprava iz starih časov 4.50 in zadnji odpelje v petek ob 21.20. Ob sobotah, seveda vmes vrne

Fotograf: Robert L. Horvat

Mesto Kamnik je starodavno mesto pod Kamniškimi planinami ob Kamniški Bistrici. Od Ljubljane je oddaljeno le 23 kilometrov in s slabimi 14 tisoč prebivalci (štetje iz leta 2002) je štirinajsto mesto po velikosti v Sloveniji. Kamnik ima že 120 let železniško povezavo z Ljubljano. Ta obletnica je bila zadnjega februarja letos. Zato je tudi postajna zgradba stara toliko. Postaja Kamnik je zadnja postaja na progi Ljubljana – Kamnik. Proga za Kamnik se odcepi z gorenjske proge (Ljubljana - Jesenice) v Ljubljana Šiška. Za postajo Kamnik poteka proga še dva kilometra, in sicer mimo postajališča Kamnik mesto do slepega tira (konca proge) Kamnik Graben, ki je v prometnem smislu nakladališče.

POSTAJE

vzdrževanje naprav in proge iz domicila Ljubljane. Prometni urad je s telekomunikacijskimi napravami standardno opremljen s telefoni, faksi in računalniki. Posebnost pa je varnostna naprava. Poleg Iskrine postavljalne mize ima še TRIS varnostno napravo. TRIS je nekakšna Iskrina kopija bolj znanega Iltisa. Prometnik dela na TRIS-u, na mizi pa vidi ustrezne indikacije. Predpisano je, naj dela na TRIS-u, čeprav bi lahko uporabljal in delal isto tudi na postavljalni mizi. Varnostna naprava TRIS je nekaka osnova (priprava) za morebitno bodoče daljinsko urejanje prometa na kamniški progi. Evidence o vožnjah vlakov se vodijo potom prometnega dnevnika in računalnika. Posebej se podatki vlakovnem v Zalog. Tovor je v glavnem povezan s tovarno KIK. Iz ali starejšem dispečerju ne posredujejo. Kamnik Grabna ima tovarna svoj industrijski tir. Na postaji Kamnik so trenutno zaposleni štirje prometniki in dva pripravnika (uvajanje v delo). Sistematizacija na postaji so trije prometniki, tako da četrti pokriva na drugih postajah. Pokrivajo pa po celi progi, čeprav naj bi veljalo, da se med sabo pokrivata postaji Kamnik in Jarše-Mengeš ter postaji Domžale in Črnuče.

Poleg postajne zgradbe ima postaja še skladišče.

Prometniki delajo v turnusu 12/24. V nočni je prekinitev med 22. in 2. uro zjutraj. V nedeljo začne nočno ob 22. uri, brez prekinitve dela do 7. ure zjutraj. Petkova nočna pa je le med 19. in 22. uro. Med petkom od 22. ure in nedeljo do 22. ure je postaja nezasedena. Drugi delovnih mest na postaji ni. Postaja ima pet tirov, in sicer 3 glavne in dva slepa, Cela proga spada pod nadzorno postajo Ljubljana Šiška. manipulativna. Na tiru štiri je viden še tako imenovani Vodja nadzorne postaje, ki poleg kamniške proge »kanal« za lokomotive. nadzira še Vižmarje, pride v kontrolo nekako dvakrat tedensko. Ob postaji je postavljen muzejski vagon, ki ni v lasti Vse druge službe (SV, TK, SVP) prihajajo na železnice, saj služi gostinskemu objektu kot del lokala. Vagon je na tirih, nekoč pa je vozil po ozkotirni železnici po Bosni. V smeri Kamnika Grabna ima v smislu varovanja prometa izvozni signal in nato še uvoznega v nakladališče Kamnik Graben. Med tema signaloma je postajališče Kamnik mesto. Enako varovanje je v obratni smeri: izvozni signal Kamnik Graben, postajališče in uvozni signal v postajo Kamnik. Za postajo Kamnik so značilni številni potni prehodi na obe strani proge. Do Kamnika Grabna jih je pet, eden je varovan le z Andrejevim križem, štirje pa imajo tako imenovano »postajno odvisnost«, zapirajo se s postavitvijo vozne poti in za njihovo delovanje imaš

POSTAJE

indikacijo na postavljalni mizi. Do postaje Jarše-Mengeš so štirje prehodi. Eden je varovan s postajno odvisnostjo, drugi z daljinsko kontrolo postajne odvisnosti (indikacije na postaji Kamnik), dva sta varovana s kontrolnim signalom na progi. Večjih problemov s prehodi ni, saj je vzdrževanje le-teh dobro. Postaja in okolica sta lepo urejeni. Pred leti so tu vozili muzejski vlaki in takrat je bilo več sodelovanja s krajem in občino. V tistih časih je na postaji delal šef postaje. Sedaj pa dejansko potreb po sodelovanju ni. Po Kamniku sem si ogledal se postajališče Kamnik mesto. Le-to ima zanimivo lego, saj je tik pred predorom v smeri Kamnik Graben. Tu je bilo v davnih časih službeno mesto za prodajo vozovnic v čudoviti Plečnikovi zgradbi. Danes je žal ta zgradba prodana in ni več v lasti železnice. Kamnik Graben ima tri tire. Tir ena je manipulativen in se v praksi skoraj ne uporablja, tir dva je glavni za vožnje potniških vlakov in tir tri je industrijski tir Kemične industrije Kamnik KIK. Na dan mojega obiska je bil v službi prometnik Marko Fujan. Marko je domačin in ves prometniški staž dela v Kamniku, to je od leta 1983. Zato ima res bogato znanje in izkušnje. Nekaj teh mi je tako razkril za današnji članek. Pri njem se trenutno za prometnika usposablja Jože Mikec. Oba sta poudarila, da sta zadovoljna z urejenostjo postaje, delovnimi pogoji in odnosi med zaposlenimi prav tako. Sam sem se o tem lahko prepričal na licu mesta in jima z veseljem prikimal. Miran Prnaver

Bogato opremljen prometni urad Fotograf : Miran Prnaver

Dolgoletni prometnik v Kamniku Marko Fujan (levo) in Jože Mikec, ki se uvaja v delo prometnika. Fotograf : Miran Prnaver

Nova varnostna naprava TRIS Fotograf : Miran Prnaver

INTERVJU

INTERVJU: DANIJEL MOTALN Dani, v začetku najinega pogovora se bralcem malo predstavi in povej kaj o začetkih tvojega zemeljskega popotovanja. Rojen sem bil davnega leta 1967 v Mariboru. V Slovenski Bistrici sem končal osnovno šolo. Šolanje sem nadaljeval na Železniški srednji šoli v Mariboru, kjer sem uspešno zaključil program prometnotransportni tehnik. Po končani srednji šoli sem se zaposlil v takratnem TOZD-u za promet Zidani Most, in sicer kot prometnik na postaji Krško. Po opravljenem strokovnem izpitu sem odšel na služenje vojaškega roka v Beograd. Ko sem se vrnil, sem dobil delo prometnika na postaji Brežice. Leta 1990 sem bil premeščen na postajo Zidani Most, kjer delam še danes. Sem poročen, v Slovenski Bistrici živim z ženo Marjetko, tudi železničarko, in devetnajstletnim sinom Tadejem, študentom mehatronike na strojni fakulteti v Mariboru.

Dani za mešalno mizo Fotografija iz Danijevega arhiva

Kako to, da si se po osnovni šoli odločil za nadaljevanje šolanja na železničarski šoli? Ali je na to vplivala bližina srednje šole ali še kaj drugega? Vsekakor je na mojo odločitev vplivala tudi bližina šole, predvsem pa sem se za to odločil iz socialnih razlogov. Že v rani mladosti mi je umrl oče, z mamo sva ostala sama z omejenimi sredstvi, železnica pa je nudila štipendijo in kasneje tudi delovno mesto. Kot večina Štajercev, si po končani šoli moral tudi ti kar na drugi konec Slovenije v službo? Kako si to sprejel? Ker nisem iz tipične železničarske družine in na železnici nisem imel »botrov«, sem moral na delo, kamor so me pač razporedili. Da sem pristal dokaj daleč

od doma, mi nikakor ni bilo všeč. Tolažil sem se s tem, da bi bilo lahko še slabše, če bi, recimo, pristal kje na Primorskem. V mojem primeru pa mi je oddaljenost še vedno omogočala vožnjo domov. Na katerih postajah si potem delal ali nadomeščal? Kot sem že omenil, sem začel v Krškem, nadaljeval v Brežicah in nato pristal v Zidanem Mostu. Vmes sem nadomeščal na Blanci in na Bregu. Morda nam zaupaš kako zanimivost, prigodo iz teh časov ali pa morda z dolgih voženj v službo in nazaj. Prigod je bilo v tem času kar nekaj. Morda bi omenil moje najdaljše potovanje v službo. Bilo je 1. novembra 1990 v času poplav. Glede na vremenske razmere, sem se v dnevno izmeno, namesto 2. zjutraj, odpravil že 1. novembra popoldne. S potniškim vlakom sem se pripeljal do Celja. V tem času je reka Savinja toliko narasla, da so zaprli progo med Celjem in Zidanim Mostom. Cesta je bila zaprta že dopoldne. Za potniškim vlakom je iz Maribora pripeljal ekspresni vlak za Zagreb, ki je iz Celja nadaljeval vožnjo po obvozni poti preko Grobelnega, Stranja, Imenega in Kumrovca proti Zagrebu. Po hitrem izračunu sem ugotovil, da bi v Savskem Marofu lahko ujel zadnji vlak proti Zidanemu Mostu. Zato sem prestopil na ta vlak. Moji izračuni so se začeli podirati v Kumrovcu, kjer smo debelo uro čakali križanje s Pohorcem, ki je prav tako vozil po obvozni poti. Ko je ta končno prispel, sta vlaka izmenjala lokomotivi, nakar smo nadaljevali romanje. Pa ni dolgo trajalo. V Klanjcu smo se ustavili in kakšne pol ure čakali križanje z zadnjim potniškim vlakom iz Zagreba. Tu mi je postalo že kristalno jasno, da z zvezo v Marofu ne bo nič. Ker je bilo na vlaku zraven mene še veliko potnikov, namenjenih proti Ljubljani, sem po prihodu v Zagreb stopil do prometnika in se skušal dogovoriti za vpeljavo izrednega vlaka do Dobove. Ta o poplavah pri nas ni vedel ničesar, zatorej smo ostali v Zagrebu (za poplave je verjetno izvedel šele naslednjega dne, ko je Sava poplavljala v Zagrebu). Rano zjutraj smo sedli na vlak 630 (Slovenija) in se z olajšanjem odpeljali proti Sloveniji. Utrujen od vsega hudega sem zaspal. Prebudilo me je nenavadno premikanje vagona. Pogledal sem skozi okno in opazil, da smo že v Sevnici. Na naš vlak so pripenjali dizelsko lokomotivo. Stopim do prometnika, ta mi pojasni, da so zaprli progo med Zidanim Mostom in Hrastnikom, vlak pa bo nadaljeval vožnjo proti Ljubljani po obvozni poti preko

INTERVJU UVOD

Trebnjega. Že drugič sem moral zapustiti vlak proti Zidanemu Mostu. Vstopil sem na potniški vlak, ki je vozil za nami iz Dobove v Zidani Most, kjer sem po 14 urah končal svoje najdaljše potovanje v službo. Svojo ženo si spoznal na železnici, ali ne? Res je. Marjetka je takrat delala v Zidanem Mostu na delovnem mestu daljnopisca, po ukinitvi tega delovnega mesta dela kot potniška blagajničarka v Zidanem Mostu. Kdaj si začel sodelovati pri Prometniku? Je bilo to tvoje prvo pisanje ali si že kje drugje nabiral izkušnje? V uredniškem odboru Prometnika sem od leta 2008. Pri ustvarjanju glasila sem začel sodelovati na povabilo sodelavcev, ki ste ga ustvarjali že prej, pa tudi sam sem menil, da lahko na ta način opozorim na marsikatere nepravilnosti, ki me motijo. V srednji šoli sem pisal za šolsko glasilo Stopinje. Občasno napišem članek tudi za lokalni časopis Bistriška panorama. Kako ocenjuješ naše in nasploh ostala sindikalna glasila na SŽ? Nočem, da moje naslednje razmišljanje nekdo razume v smislu pregovora: »Lastna hvala, cena mala.« Menim namreč, da je Prometnik tako po vsebinski kot oblikovni plati najkvalitetnejše sindikalno glasilo na SŽ. Tega mnenja so namreč tudi kolegi iz drugih sindikatov, ki se prav tako trudijo pri ustvarjanju svojih glasil, pa so pri svojem delu bolj ali manj osamljeni. Branost Prometnika je očitno velika, vsaj v Zidanem Mostu pri zunanjem prometniku vsi izvodi vsake nove številke takoj poidejo. Prebirajo ga namreč delavci vseh profilov, člani različnih sindikatov. Na svoji koži sem izkusil, da ga berejo tudi naši vodje. To je vsekakor pokazatelj našega dobrega dela in vzpodbuda za naprej. Kako pa sicer gledaš na našo železničarsko sindikalno sceno in nasploh na razmere v našem podjetju? Naša sindikalna scena je, kakršna pač je. Motijo me razkoli med sindikati, ki so jih ustvarili nekateri posamezniki, predvsem zaradi lastnih koristi. Ustvarjati lastno kariero na plečih nekoga drugega je skrajno neetično oziroma nizkotno dejanje. Z delitvijo »na naše in njihove« sindikati izgubljajo svojo moč, kar pa vsem delodajalcem ustreza. Po mojem strankarska politika v sindikatih nima kaj iskati.

Dani na dopustu Fotografija iz Danijevega arhiva

Nam morda zaupaš, ali imaš dovolj prostega časa in kaj takrat počneš? Živim v hiši z nekaj zemlje, tako da dela nikoli ne zmanjka. Skrbim za nekaj jablan in trt, v prostem času poleti sedem na kolo, pozimi stopim na smuči, saj imam v bližini nekaj naših čudovitih smučišč (Areh, Rogla, Mariborsko Pohorje, Trije kralji). Sem član kulturnega društva Slomšek iz Slovenske Bistrice, ki letos praznuje svojo desetletnico delovanja. Društvo ima prostore za delovanje v Slomškovem kulturnem domu v Slovenski Bistrici. Dvorana doma je tehnično sodobno opremljena, zato znotraj društva deluje sekcija tehnikov zvoka in luči, katere član sem. Z dramsko sekcijo društva te dni uprizarjamo dve enodejanki Antona Pavloviča Čehova z naslovoma Snubač in Medved. Tehnične storitve okoli ozvočenja in osvetlitve nudimo tudi gostujočim skupinam, zato je dela več kot dovolj. Dani, lepo se ti zahvaljujem za tole prijetno kramljanje. Želim ti še veliko lepih trenutkov, tako v službi kot v tvojem osebnem življenju. Pa seveda še obilo zanimivih člankov v našem glasilu! Hvala tudi tebi, Miran, bralcem prometnika pa ob tej priložnosti pošiljam lep pozdrav in jim želim še obilo zanimivega branja. Pogovarjal se je Miran Prnaver.

AKTUALNO

SLUŽBENA OBLEKA Kot vemo, se že lep čas pojavljajo problemi s službeno obleko. Največji problem je ta, da delavcem, ki so uspešno končali izobraževanje za prometnika, sprevodnika, službenih oblek ni bilo mogoče zagotoviti pravočasno, da so roki dobave potekli, da dežnega plašča, ki bi izpolnjeval nekakšne normative, sploh nismo imeli. To, da se odtenek barve suknjiča razlikuje od hlač, bunde in dežnega plašča, je še najmanjša težava. Zato smo se v lanskem letu temeljito lotili prenove službene obleke. Žal je to postopek, ki ga ni mogoče izpeljati od danes do jutri, sploh če želimo pridobiti kvalitetnejšo uniformo. Komisija je izhajala iz dveh stališč: da je potrebno zagotoviti nemoteno dobavo delov službene uniforme v prehodnem obdobju, to je do izbire dobavitelja na javnem razpisu, ter da se v nadaljevanju zagotovi službena obleka, ki bo iz kvalitetnejših materialov. S tem bo prišlo tudi do poenotenja zimsko-letnih uniform. Predstavljen je bil tudi model zimske bunde, ki bo lahko v določenih primerih nadomestila dežni plašč. Posledično je prišlo do sprememb Pravilnika o službeni obleki (640), ki je bil že potrjen s strani generalnega direktorja, in je pričel veljati z 10. 03. 2011. Iz pravilnika so razvidni področje uporabe, kriteriji za dodeljevanje, pravice in dolžnosti do službene obleke, upravičenci, vzdrževanje, nošenje, sestavni deli službene uniforme, minimalni roki, predčasna dodelitev, nošenje uniforme, naročanje uniforme, vzdrževanje … Kljub temu da komisija ni zmanjševala števila upravičencev, se je PE Vodenja prometa odločila, da iz nabora upravičencev umakne delovno mesto »vodja nadzorne postaje«, torej vodja nadzorne postaje podjetja po novem ne bo več predstavljal v službeni obleki. Če je to v redu, pa bo pokazal čas. K službeni obleki pripada tudi zaščitno-varnostni čevelj. Zaradi pripomb na kvaliteto letnih čevljev smo se potrudili tudi na tem področju. Novi službeni čevlji bodo narejeni iz kvalitetnejšega usnja, prav tako bo boljše tudi kopito. Izdelan bo tudi model ženskega letnega čevlja. Oba modela bosta dana na testiranje določenemu številu uporabnikov, tako da lahko upamo, da bomo res prišli do kvalitetnega službenega čevlja. Matjaž Skutnik

ŠOLANJE Kot smo ugotavljali že pred časom, naši »šolski« po novem potrebujejo pedagoško–andragoški izpit. Posledično smo na zadnjem periodičnem izobraževanju doživeli nekaj zapletov. Med drugim so k nam na štajerski konec poslali ljubljanskega varnostnega inženjerja, pri katerem smo delali izpit iz varstva pri delu. Ker se človek pritožuje nad nama s kolegico na vseh mogočih naslovih, naj se čuje tudi moj glas ... Prva stvar, ki me je zmotila, ko je gospod stopil v učilnico, je bil pozdrav: »Zdravo, fantje!« Bile smo tri, ki nas ni pozdravil. Res je ena izmed nas bolj drobna, ampak midve sva pa vse prej kot neopazni. Ali, kakor je sam ugotovil: »Niste ravno majhni kot makovo zrno«. Malo pozneje je še ugotavljal, kaj imava v hlačah, češ da ne more v današnjih časih vedeti, katerega spola sva, dokler tega ne vidi ... Žaljiva in nesramna pa naj bi bila jaz, ker sem ugovarjala temu, kaj so železnice naredile v lanskem letu za naše udobje. Najprej nam je našteval, kaj vse je bilo za nas narejenega, ko smo pa začeli ugovarjati in naštevati, kaj od tega je bilo narejeno zanič, pa se o tem ni hotel pogovarjati, naenkrat ni on imel ničesar s tem, nobenega vpliva na to, kaj, kako in kje se dela. Ker sem ga vprašala, zakaj je sploh načel to temo, če se o njej ne smemo pogovarjati, sem bila žaljiva in nesramna. Skakali smo mu v besedo in govorili drug prek drugega. Ko sem potem dvignila roko, me je pa samo pogledal in me gladko ignoriral. Ugotovil je tudi, da »nismo na nivoju«, ker eden izmed nas (mislim, da je bil moški, pokazal mi ga ni) ni vedel, kaj je »pročelje« in »nalaz«. Za konec smo gledali nemi film o dveh policajih (ni znal usposobiti zvoka na prenosniku), ki sta se sprehajala po železniškem območju. Vsa agonija je trajala okoli dve uri ... BREZ ODMORA!!! Treba pa mu je priznati, da se je potrudil priti v Slovensko Bistrico pogledat in preverit stanje, ki sva ga opisali. Verjetno se je pozanimal, da ni bila v službi nobena od naju, za katere domneva, da sva ženski že od rojstva, pa je naletel na kolega, za katerega domnevam, da je moški, ki tudi ni eden tistih, ki jim je vse prav. Dejansko stanje je torej ugotovil. Potrudil pa se je tudi stopiti do mojega šefa, šefa sekcije, tehnologa, pa kaj vem koga še, in se pritoževal nad nama in najino nesramnostjo. Zakaj? Sva bili res tako neznosni ali je morda pretehtal svoje besede in ugotovil, da je bolje, če se on prvi pritoži, za vsak primer, če bi kateri od naju padlo v glavo pritožiti se nad njim ... Slovar slovenskega knjižnega jezika: moški šovinizem - prepričanje moških, da so več vredni kot ženske Suzana Slatinšek

KRATKE DOMAČE

KOPER VČERAJ IN NIKOLI VEČ 13. januarja 2011 je na potniški postaji Koper umrlo še eno delovno mesto prometnika. Zaradi vzpostavitve novega varnostnega sistema za upravljanje in vodenje železniškega prometa, imenovanega Thales, je vodenje prometa sedaj združeno na delovnem mestu prometnika na tovorni postaji Koper. Dobra novica te zgodbe je, da se je po več kot letu in pol tam nazaj vzpostavilo delovno mesto prometnika, ki je že od same ukinitve v letu 2009 jedro spora med nami in delodajalcem. Škoda, ki jo je tovorni promet v tem času utrpel, je po grobi oceni v višini 200.000,00 €, samo iz naslova direktne škode zaradi nepotrebnega in neučinkovitega stroška delovnega mesta. Posrednih in posledičnih škod ne računam. Res pa je, da jih v PE Tovorni promet niti nočejo računati. Ker bi šteli svoje grehe. Vse se zgodi z namenom. Če drugi tega ne zmorejo, hvala prometnikom in ostalim v Kopru, ker je preklop potekal varno, brez ovir za odvijanje prometa. Damjan Rak

V času preklopa je bila postaja brez varnostne naprave, propustnost pa zaradi velike prizadevnosti nič zmanjšana.

Zadnji vzdihljaji delovnega mesta Fotograf: Risto Djurić

Sistem Thales v času priklopa s strani tujih strokovnjakov Fotograf: Risto Djurić

Fotograf: Risto Djurić

NADURNO DELO V LETIH 1980 - 1985 Žal se soočamo z zelo čudno situacijo, ki po svoje odraža stanje v tej naši ljubi državi. Mnogi med vami so v letih 1980 - 1985 opravljali službo na takratnih železnicah, delali tudi nadurno delo. Ne, ker bi ga želeli, pač pa, ker enostavno ni bilo druge izbire. Takrat plačane nadure so danes za del državnih birokratov iz ZPIZ-a nekaj, kar ne obstaja. Naj pojasnim. ZPIZ območna enota Nova Gorica ne priznava takrat opravljenih nadur in zanje plačanih prispevkov v ZPIZovo blagajno kot tisto delo, ki bi povečalo osnovo za izračun pokojnine. To pomeni, da se enostavno požvižgajo, ali so dobili plačane prispevke, sedaj pač tega ne želijo priznati. Razlagajo, da delavec ne bi smel opravljati nadurnega dela, delodajalec bi takrat moral nujno zaposliti dodatne delavce. Bravo, le 25 let prepozno se gre ZPIZ-ov direktor iz Nove Gorice sindikalni boj. Ko so leteli prispevki v žakelj, ni o tem niti črhnil. Da je absurd še večji, to počne samo enota v Novi Gorici, ki je (še vedno) v Sloveniji, kjer imamo enako zakonodajo, baje, povsod. Še večja sramota pa je, da kljub odločbi organa višje stopnje v Ljubljani enota ZPIZ-a v Novi Gorici ne kaže nikakršne pripravljenosti, da bi razumela, da niso v svoji državi. Rešitev? Ja, delavce selimo iz enote Nova Gorica v sosednje enote. Se pravi, menjamo ljudstvo, ker je oblast tako rekla. Idiotizem na kubik. V Sloveniji! Živela pravna država, ki je ni. Damjan Rak

ZGODOVINA

RODIK Gručasto naselje leži v pobočju ob železnici nad staro cesto Divača - Kozina. Leta 1300 se vas Rodik omenja kot "Rodic" ali kot "Rodink", pozneje še kot Rundictes, Rodigg, Rovtek in Roditti. Stari Rodik je bil na vzpetini, visočini, vrh "loze". Kjer je stal stari Rodik, pravijo sedaj Ajdovšina (ajdi, pogani). Na predvečer Božiča 1820 je vas pogorela, ostalo je le pet hiš. Ob lokacijski razpravi o gradnji proge skozi občino Rodik so bili pooblaščeni za podpis soglasja župan Josip Samsa in odbornika Anton Race ter Jožef Počkaj. V kilometru od 8,144 do 8,575 je bil spodnji ustroj pripravljen za izogibališče (Ausweiche) s 420 m dolgim tirom.

Železniška ekonomija Hrašče pri Postojni je v petdesetih letih imela v Rodiku najeto hišo "pri Linčevih". V njej so redili povprečno po 10 krav in 100 prašičev. Prometno mesto Rodik je bilo najprej le postajališče v kilometru 6,658. Odprto je bilo 1. junija 1891, na njem so se ustavljali vsi potniški vlaki (razen brzih). Rodiško postajališče v "Bilendoli" je bilo namenjeno za vasi Rodik, Kačiče, Pared, Dane, Slope in Artviže. Za postajališče je sprva služila čuvajnica št. 4, pozneje pa skromna stavba velikosti 2,54 x 8,1 metrov (pisarna in čakalnica) s prosto stoječimi lesenimi sanitarijami ob cestnem prehodu. Čuvaj v čuvajnici št. 4 je skrbel za zapiranje in odpiranje zapornic na opuščenih potnih prehodih v kilometru 6,674 in 6,144.

V km 8,836 do 8,991 (Gorišče) levo in od 9,184 do 9,373 levo in desno ter od 9,540 do 9,713 levo (med Rodikom in Hrpeljami - Kozino) so leta 1900 predvideli začasne vojaške rampe. V Rodiku pod nadvozom ceste je najvišja točka proge med Divačo in Rakitovcem (Puljem). Po poglobitvi proge pod nadvozom ceste je višina zgornjega roba tirnic 537,592 metrov. Progo so morali na tem mestu poglobiti, da so pridobili zadosten profil za prevoz velikih kontejnerjev in naloženih tovornjakov. Po dograditvi železnice so v Rodik poleti začeli prihajati Tržačani. Časopisi in zdravniki so pljučnim bolnikom in slabokrvnim ljudem priporočali Rodik kot klimatsko zdravilišče. Rodičanom je reklama prinesla dobiček. Po hišah so pripravljali sobe in jih oddajali. Turisti so navadno jedli v gostilnah, nekateri manj premožni pa so si kuhali sami. V začetku 20. stoletja je v Rodik prišel hotelir iz Nemčije, pisal se je Čeh. Kupil je zemljo in zgradil hotel. Po prvi svetovni vojni je hotel kupil Pišel. Po drugi svetovni vojni je stavba služila za dom onemoglih, za stanovanja socialno šibkim, gostilno, šolo in vaško trgovino. Ko je bila leta 1887 zgrajena proga Hrpelje – Kozina – Trst, je olajšala pot mlekaricam in drugim prodajalkam, ki so nosile pridelke v Trst. Z vlakom so se peljale vsaj v eno smer.

Na tem mestu je bilo nekoč postajališče.

ZGODOVINA

Po dograditvi koprske proge je nastopila potreba po povečanju propustnosti proge med Divačo in Hrpeljem - Kozino, zato so leta 1972 postajališče Rodik preuvrstili v odjavnico in jo opremili s signaloma in predsignaloma. Potrebno pa je bilo izogibališče z dodatnim tirom za križanje ali prehitevanje. Iz prometnih in varnostnih razlogov stara lega za širitev ni ustrezala, saj ima proga tam nagib 20‰. Zato so novo prometno enoto Rodik zgradili v kilometru 7,390, kjer je proga v horizontali. Obenem je to najvišja točka proge med Divačo in Puljem oziroma Koprom. Na nekdanje postajališče Rodik in zraven stoječo čuvajnico št. 4 spominjajo cvetoče petunike in nekaj sadnega drevja ter kup ruševin, preraslih z grmovjem. Staro postajališče in novo izogibališče se nahajata v katastrski občini Rodik.

Potni prehod v kilometru 6,674 ob nekdanjem postajališču Rodik so ukinili že v času italijanske uprave. Ostale potne prehode (km 6,144; 8,143; 8,333 in 9,491) so ukinili ob remontu proge pred tremi desetletji, saj je bila njihova uporaba zanemarljivo majhna. Karel Rustja

Rodik sedaj

Novo stavbo postajališča je leta 1981 (od 26. 2. do 25. 5.) gradilo Gradbeno podjetje Kraški zidar iz Sežane. Objekt je lociran na robu dna kraške vrtače. Prvotno so predvideli enak objekt kot v Hrastovljah in Črnotičah, vendar so opustili stanovanjski del, tako da je tloris objekta le 12,25 x 8,55 metrov. Priključka na javni vodovod ni, zato so zgradili rezervoar za vodo, ki sprejme 30 m3 vode. Do stavbe postajališča so zgradili tudi 94 metrov dolgo in 2,5 metra široko pot. Stavba postajališča Rodik je v likovno-arhitektonskem pogledu tujek v kraškem okolju. Dnevna frekvenca potnikov je majhna, zato izogibališče ni zasedeno. Vožnjo nasprotnih in zaporednih vlakov ureja dispečer na postaji Hrpelje Kozina s pomočjo daljinskega krmiljenja signalnovarnostnih naprav. Pred in po elektrifikaciji proge Na 4,182 m dolgem odseku proge skozi katastrsko občino Rodik so bili dve čuvajnici v kilometru 6,658 (Mlaka) in 8,769 (Gorišče) in pet potnih prehodov v nivoju. Za čuvajnicama je le še neznatna sled. V čuvajnici št. 4 (postajališče Rodik) je leta 1897 stanoval Andrej Cic.

Pogled na Rodik pred 130 leti

AKTUALNO MEDNARODNI DAN ŽENA, MEDNARODNI DAN MOŠKIH MATERINSKI DAN, DAN OČETOV Mednarodni dan žena, 8. marec, praznuje več kot 100 držav po svetu. V 28-ih državah je mednarodni dan žena tudi državni praznik. Na ta dan praznujemo žensko enakopravnost. V veliko deželah je praznik izgubil svoj politični pomen, tudi pri nas, in ga obeležujemo kot neko mešanico valentinovega in materinskega dne. Drugje po svetu se ta dan še vedno uporablja v svoj prvotni namen: organizirani shodi in protesti, opozarjanje na diskriminacijo in neenakopravnost žensk. Mednarodni dan moških, 19. november, praznuje od njegovega nastanka že okoli 20 držav po svetu. Slovenije še ni med njimi. Izmislila si ga je skupina moških leta 1999 v Španiji, kot protiutež mednarodnemu dnevu žena. Na ta dan opozarjamo na diskriminacijo proti moškim in fantom, priznavamo njihove dosežke in prispevke v družbi, družini, v zakonski zvezi in skrbi za otroke. V Sloveniji ponekod praznujejo 40 mučenikov kot dan moških. Zakaj, mi nikoli ni bilo pojasnjeno. 40 mučenikov je krščanski praznik, dan, ko se cerkev spominja 40-ih vojakov, ki so umrli v hudih mukah, ker se niso hoteli odreči svoji veri v edinega Boga. Po tej logiki bi moral biti dan žensk na dan, ko je umrla Ivana Orleanska ... Materinski dan, 25. marec, smo uvozili iz ZDA, čeprav po nekaterih podatkih njegove korenine segajo prav do antične Grčije. Datum praznovanja je po svetu različen, saj so si praznik različne kulture prikrojile po svoje. Tako je pri nas, v krščanski državi, materinski dan na dan Marijinega vnebovzetja. Dan očetov je nastal v ZDA, nekaj let po prvem praznovanju materinskega dne. Prav tako kot materinski dan, tudi tega praznujejo po svetu ob različnih datumih. V Evropi je to tretja nedelja v juniju, letos torej 19. junija. V Sloveniji mednarodni dan moških in dan očetov še nista priznana. Mednarodni dan žensk in materinski dan pa sta skomercializirana do obisti. Z vseh strani nas bombandirajo z oglasi in reklamami, tako da pozabimo na pravi pomen praznikov in razmišljamo samo o tem, kaj bi kupili. Ni potrebno zapravljati denarja. Eden mojih sodelavcev se spomni praznika svoje žene tako, da tega dne prevzame gospodinjska opravila nase. Za materinski dan pa povejte svoji mami, da jo imate radi, pomenilo ji bo veliko več kot šopek rož ali čokolada. Lepo je, če se spomnimo tudi očetov. Kakšna pesmica ali risbica pri nas skoraj vedno izvabi solze. Glede dneva moških pa: vsak dan v letu je dan moških. Ženske niso in ne bodo enakopravne, dokler bodo med nami posameznice, ki trpijo psihično in/ali fizično nasilje za zaprtimi vrati svojega doma. In če gremo od doma v službo: koliko vodstvenih mest v naši »firmi« zasedajo ženske? Koliko predstavnic imamo v sindikatih? Zakaj zasluži čistilec več kot čistilka? Enakopravnost? Še dolga pot nas čaka ... Suzana Slatinšek

STIPO MARTIČ Stipo se je rodil leta 1957 v Foči pri Doboju v Bosni in Hercegovini. V rojstnem kraju je končal osnovno šolo. V Slovenijo je prišel leta 1974 in v Mariboru začel šolanje za vlakovodjo, letega je uspešno končal leta 1977. Postal je sprevodnik v Ljubljani. Po odsluženi vojaščini se je vpisal na Prometno šolo na Aljaževi v Ljubljani. Ko je leta 1981 opravil še praktičen del izpita, je postal prometnik. Njegova prva postaja dela so bile Kresnice. V sedmih letih, kolikor je ostal tam, je nadomeščal še v Lazah, Litiji in Savi, pa tudi na postajališču Jevnica, kjer je prodajal vozovnice. Leta 1988 je bil prestavljen na postajo Hrastnik, kjer je ostal kar 20 let, v tem obdobju pa je zaradi bližine svojega doma (Stipo živi namreč na Logu v občini Sevnica) nadomeščal na treh postajah na B: Breg, Blanca in Brestanica. Zadnja tri leta pred upokojitvijo je zaokrožil svojo kariero na postaji Trbovlje, kjer je v začetku decembra dočakal svojo zadnjo izmeno v delovni dobi. Stipo je bil vesten in odgovoren član našega sindikata vse od ustanovitve. Zato ni čudno, da je bil zadnjih šest let postajni zaupnik. Na zadnji seji OO SŽPS Zidani Most se mu je predsednik za njegov prispevek v našem odboru toplo zahvalil. Sicer pa se Stipo v prostem času rad ukvarja s športom. Posebno kolesarjenje in nogomet sta njegovi priljubljeni panogi. Skupaj z ženo rad dela in prideluje zelenjavo v domačem vrtu. Sodelavci mu želimo obilo zdravja, da bo sedaj, ko bo prostega časa v obilju, vse priljubljene aktivnosti z veseljem opravljal. Miran Prnaver

Stipo s sindikalnim priznanjem OO Zidani Most Fotograf : Miran Prnaver

KRIŽANK A

UPOKOJILI SO SE FRANCI HOČEVAR

Franci Fotograf: Robert L. Horvat

Franci ima železnico že v genih, saj sta bila tako njegov oče kot stari oče železničarja. Zato ni bilo čudno, da sta oba z bratom pristala na železnici. Povrhu vsega pa Hočevarji izhajajo iz Loke pri Zidanem Mostu, ki je bila vedno železničarski kraj. Leta 1967 je Franci odšel v prometno šolo v Maribor. Ker so leta 1970 tam ukinili program za prometno-transportnega tehnika, je zadnji letnik opravil v Ljubljani. V počitnicah med zadnjima letnikoma je bil dva meseca sprevodnik. Po

JANEZ GLAVAČ

Janez v sindikalni akciji Fotograf: Robert L. Horvat

Janez (Jani) se je rodil malo pred koncem leta 1957. Vse življenje živi v Radečah, kjer si je v neposredni bližini rojstne hiše skupaj z ženo Vlasto ustvaril topel dom in družino. Leta 1972 se je Janez kot obratovni elektrikar zaposlil v domači tovarni papirja, kjer je ostal do odhoda v vojsko. Vojaščino je služil v Ljubljani in na Reki. Njegova prošnja, da bi se aktiviral kot oficir v jugoslovanski vojski, je bila pogojevana z vstopom v komunistično partijo. Janez pa že

končani šoli in opravljenem praktičnem izpitu je bil nekaj mesecev vlakovni odpravnik v Brestanici in Brežicah, po potrebi pa tudi blagovni blagajnik in skladiščnik. Po odsluženem vojaškem roku je leta 1973 prišel za prometnika v Zidani Most. V letih 1979 - 83 je bil referent za promet (tehnolog) v tedanji Prometni sekciji Zidani Most, nato dve leti šef postaje Sevnica, dve leti pomočnik šefa postaje Zidani Most. Potem pa dolga leta vlakovni dispečer proge Zidani Most - Dobova, po potrebi pa tudi prometnik na postaji Zidani Most. Franci je bil strokovno zelo dobro podkovan, odločen in jasnih idej. Vedno je bil pripravljen pomagati, ko pa je bilo potrebno braniti naše pridobljene delavske pravice, je bil odločen, energičen in se vedno pripravljen izpostaviti. Skratka, človek in član sindikata, na katerega si se vedno lahko zanesel. V prostem času Franci obdeluje manjšo kmetijo in se znova in znova čudi, kako narava obilno vrne vloženi trud, če to delo opravljaš z ljubeznijo. Rad hodi v hribe, smuča, tudi proti morju nima ničesar, posebno še, če je senca dovolj globoka. Pozna precej vrst gob in ko pride njihov čas, košara ni prazna. Več kot dovolj aktivnosti, da Franciju v pokoju ne bo dolgčas! Miran Prnaver

takrat ni zaradi tega izdal svojega prepričanja in je ostal zvest svojim načelom. Tako ga je po odsluženi vojaščini poleti 1977 pot pripeljala na železnico. Do odhoda v enoletno šolo je delal na postaji Brestanica, med šolanjem pa tudi v Sevnici. Izpit za vlakovnega odpravnika je opravil v Dobovi, kjer je nato nekaj let služboval. Veliko večino svojega prometniškega staža pa je preživel v Zidanem Mostu, vse do svoje zadnje nočne izmene 7./8. decembra 2010. Večkrat je dejal, kako z veseljem prihaja v službo, saj se je v kolektivu počutil kot doma in dejal, da take »ekipe« verjetno ni nikjer. Janez je bil aktiven član našega sindikata vse od njegove ustanovitve. Več mandatov je bil predsednik nadzornega odbora našega območnega odbora. Tudi v zadnjem mandatu opravlja to funkcijo. Vedno je bil zelo načelen član in funkcionar v sindikatu. Ko se je boril za pravice zaposlenih, ni imel dlake na jeziku. Zaradi načelne in požrtvovalne drže je bil pred več leti, skupaj z nekaterimi našimi drugimi sindikalisti po Sloveniji, celo začasno suspendiran s strani generalnega direktorja SŽ. Janezu smo sodelavci na poslovilnem srečanju kupili motor skuter. Želimo mu varno in zadovoljno vožnjo v pokoju. Janez, naj ti bo upokojenski staž čas zadovoljstva, zdravja in sreče! Miran Prnaver

UPOKOJILI SO SE MIRAN PIRŠ

Miran Pirš Fotograf: Robert L. Horvat

Miran se je rodil leta 1952 v neposredni bližini železniške postaje Zidani Most, kasneje se je družina preselila v Radeče. Tu si je Miran kasneje ustvaril družino. Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje na Železniški prometno-transportni šoli v Mariboru in jo uspešno končal v letu 1972. Prva zaposlitev je sledila takoj zatem, in sicer je delal kot sprevodnik pri Prometni sekciji Ljubljana. Leta 1973 je odšel na služenje vojaškega roka in se po odsluženju ponovno

zaposlil v Prometni sekciji Ljubljana kot sprevodnik. Leta 1975 je spet odšel v šolo. Iz Prometne šole v Ljubljani se je vrnil z nazivom vlakovni odpravnik in leta 1976 pričel delati na postaji Trbovlje. V letu 1981 se je zaposlil v takratnem TOZD-u za promet Zidani Most, postaja Zidani Most, kjer je opravljal najprej delo vlakovnega odpravnika, v vmesnem obdobju pa je bil tudi operativni pomočnik šefa postaje Zidani Most. Zaradi službenih potreb je leta 1995 odšel na delovno mesto vlakovnega dispečerja proge Zidani Most Dobova v Prometni operativi Ljubljana z delovnim mestom v Zidanem Mostu. Na tem delovnem mestu je konec leta 2010 dočakal "penzijo". Tako je zaključil skoraj tridesetletno obdobje dela na postaji Zidani Most. Miran je bil pri svojem delu zelo natančen in redoljuben ter zahteven tako do sebe, kot seveda sodelavcev. Bil je dober in strokoven mentor mlajšim kolegom, na katere je prenašal svoje bogato znanje in izkušnje. Ko se je v letu 1990 ustanavljal naš sindikat, je bil med njegovimi ustanovitelji tudi Miran. Zato ni čudno, da je v prvih letih delovanja sindikata prevzemal najodgovornejše naloge. Med drugim je bil predsednik nadzornega odbora našega sindikata. Ob odhodu v pokoj ti želimo, da bi še naprej ostajal zvest in predan svojim načelom. Zdravje pa naj ti služi, da boš karseda lepo užival upokojenska leta. Miran Prnaver

JOŽE CIMPERŠEK S 27. decembrom 2010 je svoje delo na Slovenskih železnicah zaključil naš član in dolgoletni sodelavec Jože Cimperšek in se do popolne upokojitve preselil na Zavod za zaposlovanje. Nazadnje je opravljal delo strokovnega učitelja v Sekciji za vodenje prometa Ljubljana. Jože je na železnico prišel 01. oktobra 1972, dne 28. 01. 1974 pa je pričel z delom vlakovnega odpravnika na postaji Zidani Most. Kot prometnik je delal še na postajah Sevnica in Brežice. Od 15. 11. 1986 je delal na delovnem mestu strokovnega učitelja, na tem mestu je dočakal upokojitev. Ljubljanski »učenci - prometniki« so mu ob zadnjem šolanju v zahvalo podarili spomin na Ljubljano, da se bo spominjal glavnega mesta in »ta boljših« prometnikov. Ob prehodu iz zaposlenega v nezaposlenega mu želimo dobrega zdravja, da bo zdržal preskusno dobo na »borzi« in nato učakal veliko število »penzij«, pa da se še velikokrat dobimo v stari sindikalni družbi! Ludvik Goričan Jože Cimperšek

UPOKOJILI SO SE VIDOJE JOVANOVIĆ S 14. decembrom 2010 se je končala poklicna pot za prometnika postaje Šmartno ob Paki Vidoja Jovanovića, ki jo je kot železničar začel v bivši državi na območju Beograda. Kasneje ga je pot zanesla v Slovenijo, kjer je opravljal dela prometnika na postaji Šoštanj. V obdobju od 1985 do 1993 je bil na različnih postajah šef, kasneje pa prometnik postaje Šmartno ob Paki. Za Vidota zagotovo lahko trdimo, da je bil šef, kakršnega si delavci lahko le želijo, saj jim je zmeraj znal prisluhniti, preprosto je bil človeški. To je to, kar v današnjih časih tako pogrešamo. Damjan Rak

Vidoje Jovanović

ZLATKO GRGIĆ Po končanem izobraževanju se je Zlatko Grgić zaposlil kot vlakovni odpravnik postaje Polzela. V obdobju od leta 1993 do 1998 je opravljal dela šefa postaje Polzela v turnusu in kot prometnik sklenil delo na železnici v decembru 2010. Redki so, ki so ves čas delali kot prometnik, še manj pa je takšnih kot Zlatko, ki je delal samo na eni postaji. Upravičeno lahko trdimo: legenda postaje Polzela. Sodelavci upamo, da bo sedaj, ko ima veliko več časa za svoje hobije, ob teh veliko bolj užival kot ob računalniku na delovnem mestu. Damjan Rak

Zlatko Grgić

Osmrtnica Na žalost je življenje takšno, da moramo pisati tudi o žalostnih dogajanjih. Prav ob koncu lanskega leta, 30. 12. 2010, nas je za vedno zapustil naš član Luka Tolić. Luka se je rodil 19. 05. 1955 v Pečniku pri Modriči. Na železnici je delal od leta 1987. Ves čas dela je bil v Sekciji za vzdrževanje prog Postojna. Do leta 1992 je bil progar v Nadzorništvu prog Postojna, nato pa kot čuvaj zaporničar, obhodnik in progar v Nadzorništvu prog Logatec in Borovnica. Za tiste, ki so ga poznali le na videz, je dajal vtis zelo resnega in zadržanega človeka. Vendar tisti, ki so ga poznali bolje, trdijo, da je bil poln humorja in velik veseljak. Naj počiva v miru. Sodelavci Luka Tolić

UPOKOJILI SO SE NOVE UPOKOJITVE V OO Celje imamo v tem letu že kar nekaj novih upokojencev; nekaterim je to uspelo ob koncu lanskega leta, nekaterim pa v začetku tega leta. Če bi se malce pošalil, bi lahko rekel, da so pripravniki za pokoj, seveda pa je moja želja, da je pripravništvo čim daljše. Tako je to uspelo:

MILORADU JOKIĆU Milorad je prišel na železnico leta 1974 in pričel z vežbanjem kot prometnotransportni delavec na postaji Celje, nadaljeval je z delom premikača, z delom zavirača in transportnega komercialista na postaji Preloge vse do leta 1985. Z nenehnim izobraževanjem je Miloradu uspelo, da je leta 1985 oblekel uniformo prometnika in na glavo dal rdečo kapo, in to kar na postaji Preloge. Ob zaprtju postaje Preloge je nadaljeval z delom na novi postaji Pesje, po zaprtju postaje Pesje pa mu je uspelo priti malce bliže domu, in sicer na postajo Stranje, kjer je zaključil s svojim delom 27. 12. 2010.

Milorad Jokić

SLAVKU ŠUSTERJU Z odhodom Slavka, ki je nazadnje opravljal dela prometnika na postaji Imeno, smo postajo Imeno kar zaprli. Slavko je pričel s svojim delom leta 1972 kot vežbanec za prometnoSlavko Šuster transportnega delavca v Mariboru Tezno in ob koncu leta 1973 je že delal kot pripravnik za prometno-transportnega odpravnika na postaji Stranje, kjer je opravljal dela vlakovnega odpravnika vse do odhoda na služenje vojaškega roka. Po vrnitvi ga je čakalo delo na isti postaji. Za slabo leto, da je spoznal dela tudi na tej postaji, je bil premeščen na postajo Rogatec. Leta 1977 je opravljal dela in naloge šefa postaje Imeno, in to kar do leta 2000. Od leta 2000, ko je bil ukinjen šef postaje, pa do leta 2010, do njegove zadnje izmene, je z veseljem in vso odgovornostjo opravljal dela vlakovnega odpravnika, prometnika. Kljub temu da veš, da odhaja v zasluženo penzijo, vidiš v Slavkovih očeh, da mu ni vseeno, da danes, ko odhaja, ve, da njim ne bo nikogar več tukaj, vsak dan. Mogoče pa bo ta postaja še kdaj dajala komu kruh, kot vemo, Slovenske in Hrvaške železnice ponovno razmišljajo o obnovitvi prometa na progi Imeno – Kumrovec – Savski Marof.

MIROSLAVU LIPOŠKU Kljub temu da smo vedeli, da se je naš Miro odločil za čakanje, nismo vedeli, da se po čakanju ne bo več vrnil za prometniško mizo, oblečen v službeno uniformo. Mira nam ni uspelo pospremiti na čakanje, v nadaljevanju penzijo, ob zadnji izmeni. Ker nismo želeli, da odide, preden se poslovimo in tudi zahvalimo, smo to storili malce kasneje. Njegovo delo se je na železnici pričelo leta 1971, delal je kot pripravnik na postaji Šmartno ob Paki. Po služenju vojaškega roka je prijel za delo vlakovnega odpravnika na postaji Žalec in nadaljeval pot proti Ponikvi, kjer je delal štiri leta, nato v Poljčanah kar dobrih sedem let. Miroslav Lipošek Leta 1999 in do aprila lanskega leta je opravljal dela in naloge vlakovnega odpravnika, prometnika, kar v domačem kraju, Šentjurju.

DRUŽENJE JOSIPU ŠKORCU Josip je pričel delo na železnici leta 1971 kot priučen progovni delavec na Sekciji za vzdrževanje prog Celje, nadaljeval z delom progarja in leta 1980 postal čuvaj prehoda. Zapornice so ga spremljale vse do lanskega leta, torej polnih 30 let. Nazadnje je opravljal dela na postajališču Štore, na APB progi, med postajama Celje in Šentjur. Vemo, kakšno je vprašanje, če se je vlak ustavil pred postajališčem Štore: »A si imel zaprto?« Torej, zaupano mu je bilo in jim je, zaupano vredno delo. Dobro, slabo smo delili, kar prinesel nam je čas, smo na leta pozabili, da hitijo mimo nas.

Matjaž Skutnik Josip Škorc

SREČANJA, IZLETI Greste z nami v hribe? Ljubitelji narave tudi letos ne bodo prikrajšani. Pripravljamo vam dva izleta, kot vselej. Prvi je namenjen tistim, ki ljubijo planinarjenje in ne marajo napora, pa bi radi s seboj popeljali tudi družinske člane, drugi pa je namenjen planincem. To pa ne pomeni, da morajo biti izkušeni visokogorski planinci. Morajo pa imeti nekaj kondicije in smisla za strmine. Naši stari znanci poznajo naše namere, da vam pripravimo visokogorski užitek ter možnost osvojitve novega dvatisočaka. Vabimo vas, da si rezervirate čas za našo planinsko turo. Boč (980 m), sobota, 21. maja 2011 Priljubljena štajerska gora med Poljčanami in Rogaško Slatino privablja številne planince. Ker je lahko dostopna tudi s prevoznim sredstvom, se ga OO Celje že vrsto let poslužuje za svoja srečanja. Odločili smo se, da se letos pridružimo Celjanom. Z vlakom se bomo pripeljali do Dolge Gore in nato približno tri ure peš na Boč! Pot je dokaj ravninska, le zadnjo uro se nekoliko dvigne. Iz Dolge Gore bomo stopili na pot okoli osme ure in prispeli na Boč do planinske koče okoli dvanajste ure (z vmesnim počitkom). Po daljšem počitku bo možen vzpon na vrh (40 min), sicer pa se bomo v popoldanskizh urah spustili v Poljčane na železniško postajo (1,5 ure) in nato z vlakom domov. Za zelo utrujene bo možen prevoz do postaje. Vozni red: ODHOD: Iz Pivke 04.25, iz Ljubljane 05.50, iz Zidanega Mosta 07.00 in iz Maribora 06.50 Vlak 503 bo imel postanek v Dolgi Gori. POVRATEK: iz Poljčan 17.47, zveza za Ljubljano, Pivko in Jesenice, in 17.59 za Maribor Prijave: do 16. maja 2011 v tajništvo sindikata Ljubljana Mangart (2679 m), sobota, 13. avgust Mangart leži na italijanski meji in je eden naših najveličastnejših vrhov. Je sorazmerno lahko dostopen, saj vzpon od planinske koče traja le dve uri. Na pot se bomo podali z vlakom, nato z avtobusom do planinske koče, kamor se povzpne naša najvišja cesta na višini 2078 metrov nadmorske višine. Od tu vodita na vrh dve poti. Prva lažja in manj zahtevna po italijanski strani in druga zahtevnejša po slovenski strani. V planu imamo vzpon po izbirni poti. Tura bo enodnevna, kar pomeni izrazito planinska. Torej hrana iz nahrbtnika, pri čemer nosi sindikat le stroške prevoza in organizacije. Podrobne informacije bodo objavljene. Marjan Mally

DRUŽENJE

Martinovanje »Pobegi 2010«

Takole so se zbrali in – zapojali – Notranjci, Primorci, pa še kaj štajerske krvi vmes!

Letos smo se v OO Postojna odločili, da martinovanje organiziramo nekoliko drugače. Z OO Sežana, OO Koper in OO Nova Gorica smo se odločili za skupno martinovanje v Pobegih pri Kopru. Iz Postojne smo se odpeljali z vlakom 2752. V Divači so se nam pridružili kolegi iz OO Sežana, v Kopru pa so nas pričakali še prijatelji iz OO Koper in OO Nova Gorica. Z avtobusom smo se odpeljali do »Istrske hiše kulinarike« v Pobegih. Tam je bilo, z eno besedo, SUPER! Odlična hrana, malo resnega pogovora, veliko smeha, plesa ter prepevanja po DOMAČE in DOMAĆE. Proti domu smo se odpravili z avtobusom večinoma že malo zaspani in izčrpani. To je bil zame znak, da je z nami nekaj narobe. Nismo več v kondiciji za žurke, in to je znak, da mora sindikat na tem področju nekaj ukreniti. Zelo sem zadovoljen z udeležbo. Upam, da ste se vsi udeleženci imeli lepo in pozdrav do naslednjič. Đole Potnik na železniški postaji čaka na vlak, ki ima ob prihodu dve uri zamude.Ves razjarjen je, ko je slišal obvestilo po zvočniku in odšel k prometniku v pisarno in ogorčeno dejal:“Zakaj sploh delate vozne rede, če vlaki vedno zamujajo?”Prometnik pametno odgovori: “Saj zato smo pa zgradili čakalnico!” TRENUTEK Blondinka je prišla na letališče, stopila do okenca za informacije ter vprašala: - Oprostite, ali mi lahko poveste, koliko časa traja let do Londona? - Trenutek. - Hvala lepa.

DRUŽENJE

NOVOLETNA ZABAVA »POSTOJNCEV« O novoletnih zabavah ni kaj dosti pisati. Zato pa je super to, da imamo v svojih vrstah »profesionalnega« fotografa. Naš Lojze je velik ljubitelj »lepih fotografij«. Zato je ta prispevek večinoma v slikovni obliki, pravzaprav sploh ne vem, zakaj bi kaj pisal in kazal fotografije z novoletne zabave. Edini razlog je, da bi to videli tisti, ki na zabavi niso bili, ter da naslednje ne bi zamudili. Djole

Čudno juho strežejo …

Družinski kotiček

Plesni vložki na meji akrobatike

Rjavčev kotiček - srečni upokojenci

Fotograf: Djole

Pa še malo bowlinga ob ritmih glasbe!

... to so prave natakar'ce!

DRUŽENJE

Člani SŽPS OO Celje v Bratislavi Decembra lani smo se člani SŽPS OO Celje odpravili na enodnevni izlet v predbožično Bratislavo. V zgodnjih jutranjih urah smo se z avtobusom odpeljali preko mejnega prehoda Šentilj skozi Gradec mimo Dunaja proti slovaški meji. Za razliko od nekoč, tudi tukaj prehod meje poteka enako kot med ostalimi članicami EU brez kontrole, ustavitev je potrebna le zaradi plačila cestnine. Po nekaj kilometrih prispemo v Bratislavo.

Bratislavski grad

Bratislava (madžarsko Pozsoni, nemško Pressburg) je glavno mesto Slovaške in z več kot pol milijona prebivalcev tudi največje mesto te države. Uradno se tako imenuje šele od leta 1919, pred tem so tudi Slovaki uporabljali iz nemščine izvirajoče ime Prešporok. Mesto leži na skrajnem zahodu države, tik ob meji z Avstrijo, približno 60 km vzhodno od Dunaja. Večji del mesta leži ob levem bregu Donave, le predmestje Petržalka leži med desnim bregom in mejo z Avstrijo. S severa in vzhoda segajo do mesta obronki Malih Karpatov. Bratislava je edina prestolnica, ki administrativno meji kar na dve državi: Avstrijo in Madžarsko. Prva naselbina na območju današnje Bratislave je nastala že v neolitiku. Približno med leti 400 in 500 pr. n. št. so območje naseljevali Kelti in leta 125 pr. n. št. postavili pomembno utrjeno postojanko. Med 1. in 5. stoletjem je ravno čez današnje središče mesta tekla meja Rimskega imperija, ob njej je stalo več rimskih in germanskih naselbin. V 6. stoletju se priselijo Slovani, ki do 8. stoletja živijo z Avari. V 7. stoletju je območje današnjega mesta del Samove plemenske zveze, konec 8. in prvo polovico 9. stoletja pa del Kneževine Nitra. Leta 833 se prikjuči Velikomoravski, leta 907 pa postane del Madžarske, in to z nekaj prekinitvami ostane vse do leta 1918. Med letoma 1536 in 1784, v času turške zasedbe Budima, je bila Bratislava prestolnica kraljevine Madžarske, med letoma 1542 in 1848 se je tu sestajal madžarski parlament, v obdobju med letoma 1563 in 1830 pa so v katedrali sv. Martina

kronali madžarske kralje. V 18. stoletju je mesto začelo postajati središče slovaškega narodnega gibanja. Leta 1805 so po bitki pri Austerlitzu v Bratislavi podpisali mirovni sporazum med Avstrijo in Francijo, štiri leta pozneje pa so jo opustošile Napoleonove čete. Leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, so 70% prebivalcev sestavljali Nemci in Madžari in mestne oblasti so mesto po ameriškem predsedniku poimenovale Wilsonovo mesto in ga razglasile za svobodno mesto. 1. januarja 1919 postane del Češkoslovaške in dobi današnje ime Bratislava. Obstaja več teorij o izvoru imena. Po eni naj bi ga dobilo po stari slovanski besedi Braslava, po drugi naj bi ga v času slovaškega narodnega gibanja tako poimenovali po kralju Bretislavu, po tretji pa naj bi ime določil ameriški predsednik Woodrow Wilson. V letih 1939 do 1945 je bila prestolnica marionetne države Slovaške, leta 1944 so jo zasedli Nemci, leta 1945 jo je zasedla Rdeča armada in ponovno je postala del Češkoslovaške. Leta 1947 so na pariški mirovni konferenci Madžarski odvzeli bodoča bratislavska predmestja Rusovce, Čunovo in Jarovce. 21. avgusta 1968 so jo ob zadušitvi praške pomladi zasedle enote varšavskega pakta, navkljub vsemu pa je leta 1969, ko se je Češkoslovaška razdelila v dve federalni enoti, postala glavno mesto Slovaške socialistične republike. Zadnji dve desetletji 20. stoletja je po kriteriju bruto družbenega proizvoda na prebivalca Bratislava veljala za drugo najbogatejše mesto Vzhodne Evrope, takoj za Prago. 15. novembra 1989 je Alexander Dubček prvič

Izletniki pred predsedniško palačo

od zadušitve praške pomladi nagovoril Bratislavčane, kar je spodbudilo silovite demonstracije, ki so pripeljale do žametne revolucije in padca Čehoslovaškega komunističnega režima. Od 1. januarja 1993 dalje je Bratislava glavno mesto neodvisne Slovaške. Toliko o zgodovini mesta.

DRUŽENJE

Sledil je panoramski ogled mesta, a z vožnjo preko Novega mostu ni bilo nič, ker je bil le-ta zaprt. Novi most je najnovejši most čez Donavo, nekoč imenovan Most slovaške nacionalne vstaje, grajen je bil med letoma 1967 in 1972.

Dviga se 100 m nad Donavo, današnji videz je dobil v 15. stoletju. Zadnjo veliko rekonstrukcijo v baročnem stilu je grad doživel v času Marije Terezije v 18. stoletju, ko se je glavno mesto Madžarske vrnilo v Budimpešto. Nato dvorec postane semenišče, pozneje se v njem nahaja vojašnica. Leta 1811 ga zajame požar, od njega ostanejo le ruševine. Renoviran je bil v letih od 1956 do 1968. Danes se v njem nahajajo vladni uradi, v tretjem nadstropju je del slovaškega narodnega muzeja, severno od dvorca, a znotraj zidov, se nahaja muzej slovaške folklorne glasbe. Vodnjak na dvorišču trdnjave je globok 85 m in je bil nekoč edini izvor pitne vode v trdnjavi. V neposredni bližini gradu se danes nahaja zgradba slovaškega dvodomnega parlamenta. Z gradu smo se peš spustili v stari center mesta. Ogledali smo si predsedniško palačo, Mihaelova vrata s stolpom, Primacijalno palačo in Katedralo sv. Martina.

Novi most z gradu

Posebnost mostu je restavracija v obliki NLP, ki je pristal na dveh stebrih mostu na višini 85 metrov. V enem stebru je dvigalo, v drugem pa 480 stopnic, ki vodijo vse do vrha na razgledno ploščad, ki je na višini 95 m in nudi pogled na celotno Bratislavo.

Slovaški parlament

Ustavili smo se na hribu Slavin, kjer se nahaja spomenik in pokopališče 6845 padlih ruskih vojakov, ki so ob koncu druge svetovne vojne v aprilu leta 1945 Bratislavo osvobodili nemških nacistov. Spomenik je bil zgrajen v letih 1957 do 1960 ter svečano odprt ob 15. obletnici osvoboditve Bratislave. V središču stoji 37 m visok kip, ki predstavlja ruskega vojaka z zastavo. Na podnožju kipa so navedena slovaška mesta in datumi, ko so bila le-ta osvobojena. Potem smo se odpravili na ogled bratislavskega gradu.

Predsedniška palača, nekoč Grasalkovičeva palača, je danes sedež predsednika Slovaške. Grajena je bila v impresivnem poznobaročnem – rokoko slogu leta 1760 za potrebe grofa Antala Grasalkoviča, takratnega kraljevega svetnika za gospodarstvo kraljevine Madžarske. Ko je bila zgrajena, je postala center baročnega glasbenega življenja v Bratislavi. Joseph Haydn je tu odigral premiere nekaterih svojih najbolj znanih skladb. V tej zgradbi so potekali plesi in zabave družine Habsburžanov, Joseph Haydn je dirigiral orkestru, ko se je tu poročila hči Marije Terezije z guvernerjem Madžarskega kraljestva Albertom Sachsen – Teschena. Od leta 1939 do 1945 je bila sedež predsednika Prve slovaške republike. V letih 1989 in 1996 je potekala rekonstrukcija zgradbe, nato postane prebivališče slovaškega predsednika. Njeni nekdaj veliki vrtovi so postali javni park, v katerem se nahaja kip bratislavskega skladatelja Jana Nepomuka Hummela. V srednjem veku je bilo mesto obzidano, vhod je bil možen le skozi ena od štirih vrat. Na severu se nahajajo Mihaelova vrata, ki so glavna vrata v center mesta. Danes so fiksno odprta, verig za dvig več ni. Pod vrati na tleh je smerokaz, ki kaže smeri in razdalje do vseh večjih svetovnih mest. Nad vrati je znamenit Mihaelov stolp, ki je edina preživela opazovalnica iz obrambnega sestava mesta, zgrajen okoli leta 1300, njegov današnji videz je rezultat baročne rekonstrukcije leta 1758, ko je bil na vrh postavljen kip sv. Mihaela, ki se bori z zmajem. V stolpu se nahaja razstava orožja iz mestnega muzeja. Primacijalna palača (nadškofovska palača) se nahaja na Primacijalnem trgu in je ena od najlepših

DRUŽENJE

neoklasicističnih zgradb. Končana je bila leta 1781. V tej zgradbi je Napoleon podpisal presbuški sporazum leta 1805 po bitki pri Austerlizu. Danes je to mestna hiša, kjer delajo župan in mestni svet. Katedrala sv. Martina izhaja iz 14. stoletja in je najpomembnejša gotska zgradba v Bratislavi. Gradnja katedrale je trajala več kot 200 let, uradno so jo odprli leta 1452. To je cerkev, v kateri je bilo okronanih najmanj devet madžarskih kraljev in osem kraljic, vključujoč Marijo Terezijo v obdobju od leta 1563 do leta 1830. Pot, ki so jo kralji prehodili po kronanju, je danes označena z zlatimi kronami v tlaku v smeri Mihaelovih vrat. Na vrh 85 m visokega zvonika so v spomin na kronanja posadili reprodukcijo krone sv. Štefana, katere original hranijo v madžarskem parlamentu v Budimpešti. Katedrala slovi tudi kot

mesto krstne izvedbe Beethovnove Misse Solemnis. Preostanek dneva smo izrabili za sprehod po starem centru med številnimi stojnicami, kjer domačini v predbožičnem času ponujajo svoje tradicionalne izdelke ročne obrti, hrano in pijačo. Ker je bila temperatura zraka ta dan nekoliko pod lediščem (-5°C), so bile vroče palačinke z orehi dobrodošle, pa tudi kozarec kuhanega ali šilce beherovke sta se lepo prilegla. Sledil je le še nakup spominčkov, večerja in vožnja proti domu, kamor smo prispeli v poznih večernih urah. Soglasno smo ugotovili, da je izlet uspel v popolnosti in da se kmalu srečamo še na kakšnem. Danijel Motaln Fotograf: Danijel Motaln

RAZVEDRILO

DANIJEVI AFORIZMI 4 Kdaj ti kratijo svobodo govora in pisanja, veva Miro in jaz. Jaz sem bil ozmerjan, Miro jih je pa »fasal«. Nekoč so nekoga križali, ker so ga izdali njegovi. Zgodovina se očitno ponavlja. Prazne stvari glasneje zvenijo kot polne. Isto velja za nekatere glave. Kdor hoče privilegije, naj ne molči kot rak, temveč brunda kot medved. Ob tem, kar počno njegovi sodobniki, bi se Jezus v grobu obračal, če bi še bil tam. Poznam dva, ki se vozita s srebrno puščico z oznako AMG. Mihael živi v Monaku, Francelj pa v Vatikanu. Danijel Motaln

Tako se zgodi. Ko se srečata spet čez leto dni, vpraša Srb Hrvata: »Kako se ti kaj godi?« »Pa ni tako slabo. Zjutraj pač pogoltneš tisto žlico, komaj spraviš dol, čez dan še nekako gre, a ko pomislim, kaj me čaka spet zjutraj ... Kako si pa ti?« pravi Hrvat. »Kaj bi ti govoril ... Vzhodna Evropa kot vzhodna Evropa, saj veš, včasih ni blata, drugič ni kamiona, potem spet ni sodov, pa štrajkajo prevozniki ... Če ti povem po resnici, še blata sploh nisem poskusil!« Nauk: Kdo je za EU?? Mujo vdre v oddelek na vlaku: Je to prvi razred? Potniki: Je! Mujo: Jaz sem vaš novi učitelj!

Moški ženskam: Ne vznemirjajte se preveč, če tekamo za vami! Tekamo tudi za žogo, a jo na koncu vseeno brcnemo!

Ženske moškim: Ne vznemirjajte se preveč, ko vam rečemo, da vas ljubimo! Ljubimo tudi čevlje, pa si nabavimo še kakih 15 parov, tako, za vsak slučaj! Biti zaljubljen

ZA BOLJŠO PREBAVO

je enako, kot da se podelaš v hlače.

Umreta Srb in Hrvat. Prideta do Svetega Petra, ki ju vpraša: »Od kod sta, fanta?« »Srbija!« »Hrvaška!« »Aha! Nič več ni potrebno povedati! Grešnika, nevernika sta oba! V pekel gresta! Samo ... Balkan je malo nedefinirano področje, tako da lahko izbirata: gresta v vzhodnoevropski ali zahodnoevropski pekel?« reče Sveti Peter. »Kakšna pa je razlika?« zanima Srba in Hrvata. »Takole je: v zahodnoevropskem poješ zjutraj žličko blata, potem pa si ves dan prost. V vzhodnoevropskem je enako, le da te zjutraj čaka cel sod blata,« jima pove Sveti Peter. »Jaz sem bil vedno bolj zahodno orientiran, grem v zahodnega!« pravi Hrvat. »Nočem na zahod, mamico jim ... Grem v vzhodnega!« se odloči Srb.

26 14

Vsi to vidijo, toda samo ti imaš tisti poseben občutek topline.

KRIŽANK A

Foto: Robert L. Horvat