Prometnik 96

Leto XV Številka 96 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE April 2012

Foto: Robert L. Horvat

UVOD

K AZALO

Čas po volitvah ... Naš novoustanovljeni svet delavcev deluje s polno paro, napada s svojimi predlogi in zahtevami, kljub temu da se stari režim še nikakor ne more sprijazniti z novo situacijo. Želijo ustanoviti krovni svet delavcev, z namenom, da nas spravijo nazaj pod nadzor, glede na pristojnosti, ki bi si jih radi prisvojili, a zakon tega ne dopušča, če se vsi SD odvisnih družb s tem ne strinjajo.

V času krize in zategovanja pasu se pri nas seveda ne moremo izogniti menjavi direktorja. Po eni izjemi se pač pravilo nadaljuje.

Ali je pred nami spet serija direktorjev z nekajmesečnim delom in bogatimi odpravninami? Ja, no, bojda dobimo samo regresek namesto regresa, pa se ta odpravninca na bilanci ne bo poznala.

Za vsak slučaj pa bi nam radi vzeli še par procentov plače. Revček, ki nas je moral prenašati skoraj pol leta za borih nekaj tisočakov mesečno, si pač zasluži bogato odpravnino ... Saj se ne pritožujemo, mi bomo že zmogli z našimi bajnimi plačami! Treba je še plačati preprogo, nove računalnike pa nove avtomobile, poskrbeti za tiste na vrhu. Kdo ve, morda so ravno na teh novih prenosnikih izračunali, koliko nam je treba vzeti, da se bo vse lepo izšlo. Ali je zategovanje pasu res prava rešitev? Očitno moj profesor ekonomije ni imel pojma, ko nam je predaval o svetovnih krizah, kajti govoril je o tem, da mora država v času krize zapravljati, ustvarjati nova delovna mesta, skrbeti za to, da se denar obrača. Kaj pa dosežemo z odpuščanjem in upokojevanjem? Ti ljudje padejo na pleča ZPIZ-a in zavoda za zaposlovanje, ko tam izčrpajo možnosti, pa dobijo socialno podporo. Če imajo otroke, se jim zaradi izpada dohodka povečajo otroški dodatki. In koliko ugibanja je treba, da ugotovimo, kdo bo to plačal in kam to pelje?

NOVO VODSTVO, NOVE REŠITVE

3

INTERVJU: ROMAN PILETIČ

4

OPRAVLJANJE DRUGEGA DELA

6

ZAKAJ JE 1. MAJ 1. MAJ?

8

MODERNIZACIJA PROGE LJUBLJANA

9

NEKDAJ VRATA V EVROPO IN SVET..

10

KRATKE DOMAČE

11

MALO ZGODOVINE: KOROŠKA ŽELEZNICA

12

AKCIJA OČISTIMO SLOVENIJO 2012

13

MEDIACIJA

14

SREČANJA, IZLETI

20

UPOKOJILI SO SE

21

ZA BOLJŠO PREBAVO

22

Urednica

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddate na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom Časopis Prometnik, ali na elektronski naslov: sindikat.szps@slo-zeleznice.si, info@sindikat-szps.si, damjan.rak@slo-zeleznice.si ali suzana.slatinsek@telemach.net .

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa, Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 e-pošta: info@sindikat-szps.si, sindikat.szps@slozeleznice.si www.sindikat-szps.si

2

Predsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Glavna urednica: Suzana Slatinšek Odgovorni urednik: Matjaž Skutnik Urednik fotografije: Robert L. Horvat Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally, Zdravko Munda, Damjan Rak Lektoriranje: Danica Prnaver Oblikovanje: Zdravko Munda

Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV, po kateri se plačuje DDV po stopnji 20%. Časopis izhaja občasno v nakladi 1000 izvodov.

Naslovnica: Skrit potencial na Zaloški cesti

April 2012

AKTUALNO NOVO VODSTVO, NOVE REŠITVE Spoštovane članice in člani, od 15. decembra 2011 mi je bilo zaupano vodenje Sindikata železniškega prometa Slovenije, in sicer do predčasnih volitev, ki so predvidene na volilni skupščini v mesecu maju.

Komaj smo praznovali novo leto, pa je že tukaj mesec april in čas, ko ste oz. smo se že ali pa se še boste v najkrajšem času odločili, kam vas bo srce in želja popeljala na letni dopust, ki ga vsi z veseljem pričakujemo. Smo še med tistimi, ki se lahko o tem pogovajamo, nasproti tistim, ki morajo vedno bolj resno razmišljati, kako preživeti iz meseca v mesec, ali pa tistim, ki že več mesecev zapored niso prejeli plače. Živimo v takšnem času in državi, zavedajoč se tudi sami, da je kriza in da bomo morali iz te krize tudi priti. Je pa res, da samo na račun zaposlenih, našega ceha, nikoli iz te krize ne Matjaž Skutnik Fotograf: Robert L. Horvat bomo prišli.

Dobili smo novega generalnega direktorja krovne družbe SŽ, d.o.o., v pogodbenem koncernu Slovenskih železnic, gospoda Dušana Mesa, ki je nadomestil razrešenega gospoda Igorja Blejca, ki mu je uspelo direktorovati gole štiri mesece. Pa še ta je bil razrešen iz nekrivdnih razlogov. Ker ni imel niti prilike spoznati železnice, saj je pri nas preživel tri naporne praznike in ene šolske počitnice? Nadzorni svet je gospoda Igorja Blejca potrdil kot ustreznega, da bi sistem Slovenskih železnic lahko reševal, a ga je hitro tudi razrešil. Torej on sam ni kriv, da ni bil mesija, rešitelj in ker mu Nadzorni svet ni našel vzrokov slabega vodenja, bo zato prejel odpravnino, ki mu seveda v skladu s tako podpisano pogodbo pripada v višini cca. 44 tisoč evrov – višina šestih mesečnih bruto plač. Torej: za štiri mesece slabega, nikakršnega vodenja Slovenskih železnic nikakršne krivde in deset mesečnih plač na koncu kot nagrada. S tem pa se pojavlja vprašanje, kje je še lahko takšno delo, tako močno oplemeniteno, brez odgovornosti za posledice svojih (ne)aktivnosti.

Kje je tu odgovornost Nadzornega sveta? Predsednik gospod Bojan Brank je odstopil. Ostali molčijo. Nič kaj modro. Ne glede na rezultat glasovanja, so člani Nadzornega sveta za vsako sprejeto odločitev organa solidarno (polnopravno) odgovorni in izgovorov ni. Tudi, da so bili proti pri nekem odločanju.

Razlogi za odstop gospoda Bojana Branka so lahko še kakšni drugi kot samo »osebni«, kot jih navaja v izjavi za javnost. Morda se ne strinja z zdajšnjo sestavo Uprave? Je bila »dirigirano« postavljena? So to garancije za uspeh? Čas bo prinesel razodetje.

Lahko pa bi bili privarčevali že takoj na začetku 44 tisoč evrov, če bi bila pogodba drugače napisana, morda s kakšno »poskusno« dobo, vsaj 6 mesecev.

Vemo, da se bodo pogajanja o regresu, stimulaciji, ki izhaja iz naslova dogovora, pa tudi o zmanjšanju števila zaposlenih nadaljevala tudi pod novim vodstvom. Rešitve obstajajo, pogojev za doseganje rešitev je veliko, zagotovo pa ni rešitev samo in edino znižanje plač. To ni dalo nikoli rešitve, samo dejanski problemi se zameglijo. Ribarjenje v kalnem, v času brezvladja bo slej ko prej pokazalo sadove, predvsem, kateri direktorji so pohiteli in kaj na hitro uredili.

Kot vemo, je prišlo v preteklih letih do prelivanja sredstev iz transportnega dela za vzdrževanje infrastrukture, in sicer z obrestmi vred v višini 134,3 mio €. Po zakonu bi se morala sredstva poplačati med leti 2012 in 2016. Priznavanje terjatev je prineslo bilančno sanacijo SŽ - Tovornemu prometu. V kolikor pa ne bi prišlo do poplačila terjatev, bi lahko prišlo do kapitalske neustreznosti posameznih odvisnih družb in krovne družbe. V kolikor se novoustanovljenemu holdingu SŽ ne bo dalo realnih možnosti, da normalno zaživi, lahko to resno ogrozi delovanje podjetja, posledično pa bi vplivalo na socialno varnost zaposlenih delavcev. Realno pa pomeni tudi realnejše delovanje vsakega stebra sistema. Vsak zase bo moral nositi svoje breme, se okrepiti samostojno in kot tak dajati močno oporo sistemu.

Približujemo se 1. maju, ki je mednarodni praznik dela, stoletni simbol mednarodne solidarnosti delavcev. 15. aprila 1920 so se železničarji v Sloveniji uprli režimu iz Beograda, plačali za to krvav davek.

Zato vam želim, da bi v teh prihajajočih prazničnih dneh in ob prvem maju preživeli lep dan z družino oz. najbližjimi, na delovnem mestu pa obilo uspeha pri varnem delu!

Predsednik SŽPS Matjaž SKUTNIK

April 2012

3

INTERVJU UVOD INTERVJU: ROMAN PILETIČ

Fotograf: Miran Prnaver

Roman, se lahko v začetku najinega pogovora predstaviš bralcem časopisa Prometnik?

Star sem 48 let in z ženo in sinom živim v majhni vasici Podskrajnik pri Cerknici. Tam živim že od svojega rojstva. Stanujemo v družinski hiši z velikim vrtom. Po duši športnik, uživam na prostem, v naravi in v družbi svojih najbližjih.

Kako je potekala Tvoja poklicna pot?

Po končani tehniški gradbeni šoli v Ljubljani in odsluženi vojaščini sem se zaposlil v tovarni ivernih plošč Brest Cerknica. Tam sem ostal deset let. Po njenem stečaju sem se v začetku leta 1995 zaposlil na SŽ v nadzorništvu proge Borovnica, kjer sem do nastopa funkcije delavskega direktorja delal kot pomočnik nadzornika.

Delavski direktor Roman Piletič

Sedaj sva prešla na področje tvojega aktivnega delovanja v sindikatu. Kdaj dejansko se je to začelo?

Sindikalno sem bil aktiven že v Brestu, po zaposlitvi na železnici pa me je takratni predsednik osnovne organizacije sindikata Postojna gospod Peter Križaj prosil za pomoč in od takrat aktivno sodelujem v Sindikatu vzdrževalcev železniške infrastrukture.

Danes si delavski direktor. Kako je prišlo do tega predloga in kako si sprejel ponudbo, ki je verjetno bila malo nepričakovana?

Po reorganizaciji podjetja se je pokazala možnost ustanovitve Sveta delavcev tudi v družbi SŽ Infrastruktura, d.o.o. Zaposleni so na volitvah izkazali jasno željo po spremembah. Iz vrst predstavnikov sindikatov v infrastrukturi, ki so dobili zaupanje na volitvah, je prišel predlog o prevzemu funkcije delavskega direktorja. Časa za odločitev ni bilo ravno veliko. Po pogovoru z najbližjimi sodelavci sem se odločil, da se s to odgovorno funkcijo spopadem, in upam, da bomo skupaj s sodelavci upravičili zaupanje in pričakovanja zaposlenih.

Kakšen je bil začetek dela na tej funkciji? Podoben tvoji predstavi o tem, ki si si jo pred nastopom verjetno le nekako zamišljal, ali bistveno drugačen?

Vloga Sveta delavcev in funkcija delavskega direktorja v družbi Infrastruktura je nekaj novega, zato je potrebno z vodstvom družbe vzpostaviti sodelovanje in odnose povsem na novo.

4

Situacije so na nek način nove in s takimi se moramo danes spopadati. Počasi rešujemo začetne težave in tako postavljamo temelje socialnega dialoga v družbi za ta in naslednje mandate Sveta delavcev.

Stalno si v stiku s sindikati. V kakšnem odnosu si z njimi?

Delavski direktor je, ne glede na predlagatelje, predstavnik vseh zaposlenih v podjetju, zato trdim, da zaposlenih ne smemo razvrščati po pripadnosti oziroma članstvu v posameznem sindikatu. Odprt sem za vse predloge in sem pripravljen sodelovati z vsemi sindikati v podjetju, ki bi želeli kakršnokoli problematiko reševati tudi v sodelovanju z delavskim direktorjem. Vsakodnevno sodelujem tudi z ekipo, ki operativno predstavlja Svet delavcev SŽ Infrastruktura.

Omenil si sodelovanje s Svetom delavcev. Največ verjetno sodeluješ s predsednikom SD. Kako le-to poteka?

Sodelovanje s predsednikom SD, gospodom Damjanom Rakom, je zelo dobro. Vsakodnevno sva v stikih, in to dobesedno celodnevno.

Po potrebi sva v kontaktu tudi v popoldanskih in večernih urah, izvzeti niso niti prosti dnevi med vikendi. Skupaj s predsednikom in poklicnimi člani SD oblikujemo kolegij, na katerem redno obravnavamo vsa gradiva, ki jih dobivamo na mizo, in se do njih skupno tudi opredelimo. Predvsem mi je všeč, da smo vzpostavili sodelovanje, ki dopušča tudi drugačno mišljenje, da se o zadevah usklajujemo tudi večkrat in poskušamo najti rešitve, ki bodo dobre za vse zaposlene, tako za področje vzdrževanja kot vodenja prometa, ki sestavljata podjetje SŽ Infrastruktura, d.o.o.

Drugo pomembno področje tvojega sodelovanja pa je z direktorjem Infrastrukture, gospodom Markom Brezigarjem.

Kako pa to poteka, kot lahko rečemo, še vedno v začetni fazi?

Moja želja je, da to sodelovanje poteka predvsem korektno in spoštljivo med sogovorniki. Glede na to, da tudi direktor Infrastrukture g. Marko Brezigar pred preoblikovanjem SŽ v holdinško obliko z odvisnimi družbami ni imel tako tesnega in vsakodnevnega stika s socialnimi partnerji, je potrebno kar nekaj truda, da tudi vodstvo družbe prepozna socialne partnerje kot zelo pomemben in stalno prisoten del ustroja podjetja, da dogovorimo način stalnega sodelovanja in socialnega dialoga, ki, kot si že sam ugotovil, trenutno poteka v povojih. Postavljamo odnose in pogoje za delo v prihodnje. Občasno imamo še težave s pridobivanjem podatkov in gradiv, ki so potrebni za delovanje SD in delo delavskega direktorja, upam pa, da bo ta odnos čimprej prebolel otroške bolezni in bo postalo sodelovanje vsaj v osnovi neke vrste rutina.

Sodeluješ tudi na sejah SD-ja. Kakšna pa je tam tvoja vloga?

Na sejah SD je moja naloga članom SD posredovati informacije, ki jih dobim pri svojem delu. Seznanim jih s sklepi poslovodstva, ki neposredno zadevajo zaposlene, predvsem s področja socialne in kadrovske problematike.

Veliko sva že govorila o tvojem delu. Pa vseeno, ali nam predstaviš svoj delovnik? Verjetno ni strogo vezan na osemurni delovni čas. Kakšno je torej videti tvoje delo?

Delo delavskega direktorja je nemogoče vezati na redni osemurni

April 2012

INTERVJU

Cviček

April 2012

Varčevanje, ki ga omenjaš, je le ena od možnosti, da posamezne odvisne družbe prebrodijo krizne čase in da se tudi z znižanjem stroškov dela prihrani nekaj denarja. Prepričan sem, da je za uspešen izhod iz krize mnogo več potrebno narediti na prihodkovni strani, kar močno pogrešam tudi pri ukrepih, ki jih predlaga vlada za celotno državo. Nepošteno je, da se v težkih časih vse rešuje na hrbtih delavstva, zgolj na plečih zaposlenih, nikjer pa ni predlogov z novimi dodanimi vrednostmi, z novimi in uspešnejšimi storitvami.

Fotograf: Miran Prnaver

delavnik. Ker gre predvsem za sodelovanje na kolegijih, različnih sestankih, sejah, mi največ časa vzamejo priprave na sestanke, pregled gradiva, ugotavljanje zakonskih okvirov, v katere so predvsem socialne in kadrovske zadeve tesno vpete. Velik del časa posvečam našim zaposlenim, od katerih vsakodnevno prejemam vprašanja, pobude in predloge. Do vseh predlogov se je potrebno opredeliti, poiskati racionalno in vsaj za večino sprejemljivo rešitev. Lahko rečem, da je opravljanje funkcije delavskega direktorja zelo pestro in zahtevno delo, predvsem če želiš svoje delo opravljati pošteno in odgovorno.

Za uspešno delo so potrebni tudi ustrezni delovni pogoji. Kot lahko sam opazim stanje pisarne, je tudi to področje še v povojih, ali ne?

Kar zadeva prostore in delovne pogoje, lahko ugotovimo, da ne za delo SD ne za delo delavskega direktorja še niso zagotovljeni ustrezni pogoji, ki nam jih je po participacijskem dogovoru dolžan zagotoviti delodajalec. V kolikor so naše informacije točne, je stanje na tem segmentu v drugih odvisnih družbah boljše in so ti osnovni pogoji za delovanje vzpostavljeni. Tukaj bi lahko izrekel nekaj kritik na vodstvo SŽ Infrastruktura, d.o.o., saj so bili sveti delavcev v odvisnih družbah z novo organizacijo napovedani, a se vodstvo na to novo situacijo ni ustrezno odzvalo in pravočasno pripravilo. Posledično to pomeni, da SD še danes nima svojih prostorov in nimamo zagotovljenih materialno-tehničnih pogojev za svoje delo. Sam gostujem v skromnih prostorih svojega sindikata in res upam, da se bodo te zadeve čimprej uredile. Ker v službi preživimo mnogo časa, so primerni delovni pogoji osnova, da bomo lahko svoje odgovorno delo opravili, kot se od nas pričakuje. Če ugotavljava, da na področju urejanja pogojev za delovanje SD in delavskega direktorja stvari še šepajo, kako pa poteka in se izvaja reorganizacija v podjetju?

Mislim, da reorganizacija na SŽ in v odvisnih družbah poteka občutno prepočasi. Vsakodnevno se srečujemo s težavami, ko vedno znova ugotavljamo, da za ustrezno in sistemsko reševanje različnih zadev nimamo pravih osnov, kot so notranja organizacija podjetja, sistematizacija delovnih mest in potrjen kadrovski načrt, ki je osnova za pravilno kadrovsko načrtovanje in ustrezno politiko zaposlovanja. Tudi pri sprejemanju poslovnega načrta za leta 2012 - 2014 predvsem socialni partnerji ugotavljamo, da je zaradi prepočasne reorganizacije in nesprejetja omenjenih aktov nemogoče pripraviti realen poslovni načrt.

Smo sredi finančne, gospodarske krize pa tudi krize vrednot v naši družbi. Kako v tej težki situaciji vidiš prihodnost našega podjetja tudi v luči varčevalnih ukrepov?

SŽ imajo, tako kot druge železniške operative v Evropi, v luči krize kar nekaj težav. Priložnost pa vidim v tem, da se posamezne odvisne družbe postavijo na svoje noge, da pokažejo svoje zmožnosti in se prilagodijo trgu. V Infrastrukturi imamo zgodovinsko priložnost, da pokažemo svoje znanje, za katerega mislim, da ga ne manjka in da podjetje uspešno posluje tudi vnaprej.

(Ne)urejeni delovni pogoji

In bova kar tu nadaljevala, kako vidiš v teh zagotovo težkih časih vlogo in pomen delavstva? Kakšne so danes prave oblike boja za pravice delavcev in kakšna je vloga delavskega direktorja pri tem?

V teh kriznih časih je pomen delavstva in vloga sindikatov še toliko pomembnejša. V takih pogojih je potrebno zaposlenim še naprej zagotavljati vsaj osnovne pogoje za dostojno življenje. Predvsem pa gre za ohranjanje skozi desetletja pridobljenih delavskih pravic, ki so bile težko izborjene in jih je potrebno v največji meri obdržati.

Vloga delavskega direktorja v teh dogajanjih je predvsem prizadevanje, da se vse socialne partnerje poveže in uokviri v neko skupno zgodbo, ki bo naredila delavstvo še močnejše in mu omogočila preživetje. Resnično upam, da nam bo to uspelo.

Hvala. Naj te na koncu, Roman, vprašam, kaj pa počneš v prostem času, če ga sploh še kaj ostane?

Na prvem mestu je vsekakor družina. Tudi pri hiši je dela vedno dovolj in večino prostega časa namenim za obdelovanje vrta, sadovnjaka in druga hišna opravila. Kot bivši aktivni športnik, kar 20. let sem bil aktiven tekmovalec v kegljanju, se zadnja leta največ posvečam rekreativnemu kolesarjenju. To mi daje novih moči in je odličen način za sprostitev in čas za razmislek o različnih vsakodnevnih stvareh.

Roman, najlepša hvala za čas in za tvoje misli. Tebi in nam vsem, da bi čimveč teh idej, želja in besed »meso postale« in se tako udejanile. Hvala in vse dobro.

Hvala tudi Vam za povabilo na pogovor, vsem zaposlenim pa za izkazano zaupanje.

Pogovarjal se je Miran Prnaver.

Hantinc - kraj spokoja ob kozarčku cvička

5

AKTUALNO OPRAVLJANJE DRUGEGA DELA Veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v svojem 2. odstavku 31. člena določa pravilo, da mora delavec opravljati tudi delo, ki ni predmet pogodbe o zaposlitvi. Gre za tako imenovano opravljanje drugega dela. Delodajalec vsebine pogodbe o zaposlitvi ne more enostransko spreminjati, kljub temu pa se lahko v določenih primerih (višja sila, nenadna odsotnost delavca ipd.) zgodi, da obstaja objektivno utemeljena potreba po tem, da delavec opravlja neko drugo delo, ki ni dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Da do zlorab instituta "opravljanja" drugega dela ne bi prihajalo, lahko delodajalec odredi opravljanje drugega dela, kot pa je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, le v tistih primerih, ki so določeni z zakonom oziroma kolektivno pogodbo na vseh ravneh. Takšno drugo delo seveda ne more biti trajne narave in gre zgolj za začasen, izjemen in na objektivnih okoliščinah utemeljen primer. Delavec bo opravljal drugo delo, kot je dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi le, dokler trajajo okoliščine, ki se nanašajo na varovanje človeških življenj ter zdravja, kot tudi preprečitve nastanka materialne škode. Komentar k navedenemu členu pojasnjuje, da samo dejstvo, da se pričakuje nesreča oziroma, da je ta že nastala, ni zadosten razlog za to, da delodajalec enostransko poseže v pogodbo o zaposlitvi in delavcu odredi opravljanje drugega dela oziroma dela v drugem kraju, kot pa je to določeno s pogodbo o zaposlitvi.

Podan mora biti tudi pogoj, da je zaradi teh nastalih oziroma pričakovanih okoliščin že ogroženo življenje oziroma zdravje ljudi ali pa premoženje delodajalca.

Zakon o delovnih razmerjih pojma "naravnih nesreč", "drugih nesreč" oziroma pojma "drugih izjemnih okoliščin" ne definira. Pojem "naravna nesreča" je definiran v 8. členu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, in sicer za "naravne nesreče" štejejo potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Pojem "druge izjemne okoliščine" v zakonodaji ni definiran, zaradi tega se lahko ti primeri določijo v kolektivnih pogodbah. Taki primeri so lahko, na primer, nenadna odsotnost drugega delavca z dela, okvara delovnih naprav oziroma sredstev, višja sila ipd.

Pri tem velja zopet opozoriti na komentar ZDR-ja, ki pri uporabi tega člena v praksi opozarja na zavedanje, da gre za izjemne primere, v katerih mora biti podana resna ogroženost predmeta varstva. Zgolj neznatna škoda na premoženju delodajalca ne bo mogla biti podlaga za enostranske pristojnosti delodajalca. Obveznost opravljanja druge vrste dela ali opravljanje dela na drugem kraju lahko traja samo začasno, dokler trajajo take okoliščine oziroma dokler sta podana pogoja iz tega člena.

Slovenske železnice institut ''opravljanje drugega dela'' delavcu opredeljujejo in postopkovno urejajo v 49. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP). Navedeni člen določa, da delodajalec v primeru

6

izjemnih okoliščin, ki jih določa zakon, pisno odredi delavcu, da začasno opravlja tudi druga dela ter dela v drugem kraju, ne le dela na delovnem mestu in kraju, za katera je sklenil pogodbo o zaposlitvi, toda le pod pogojem: § da ima delavec za ta dela potrebna znanja in zmožnosti, § da to delo traja le toliko časa, dokler trajajo izjemne okoliščine, § da se upošteva 50. člen te pogodbe.

Za izjemne okoliščine, v primeru ogroženosti premoženja delodajalca, štejejo resne nesreče, nesreče in incidenti v železniškem prometu, ki so določeni s posebnimi predpisi, sprejetimi na podlagi zakona, ki določa pogoje za varen, urejen in neoviran javni železniški promet.

Delodajalec lahko pod prej naštetimi pogoji delavcu pisno odredi, da v okviru svoje najnižje organizacijske enote in območja, kjer delavec opravlja svoje delo, ki je določeno s pogodbo o zaposlitvi, začasno opravlja tudi druga dela ter dela v drugem kraju, ne le dela na delovnem mestu in kraju, za katera je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v primeru: § nadomeščanja začasno odsotnega delavca (bolniška odsotnost, letni dopust in druge odsotnosti z dela v skladu z zakonom in to pogodbo), § nenadnega bistveno povečanega obsega dela.

Pisno odredbo o začasnem opravljanju drugega dela ter dela v drugem kraju mora delodajalec delavcu izdati najkasneje 3 dni pred pričetkom opravljanja drugega dela ter dela v drugem kraju, razen v primerih nadomeščanja začasne odsotnosti drugega delavca, ko lahko odredbo izda najkasneje ob koncu zadnje izmene. V primerih iz drugega odstavka tega člena se lahko pisna odredba izda tudi naknadno, toda najkasneje naslednji dan po zaključku dela. Žal se v zadnjem času dogajajo tudi zlorabe instituta ''opravljanje drugega dela''. V SŽPS jih zaznavamo največ pri vzdrževanju, delno tudi na vodenju prometa. Pri slednjem se ugotavlja, da so bile s strani PE Vodenje prometa izdane odredbe o opravljanju drugega dela za namen strokovnega usposabljanja za DM prometnika na postajah Celje, Maribor in Pesnica, kar je po našem prepričanju v nasprotju z 49. členom KPDŽP in kar nam je po našem protestu potrdila tudi pravna služba SŽ, d.o.o.. Koliko se bodo te napake na PE vodenje prometa in tudi drugje odpravile, je drugo vprašanje, vsekakor pa je žal preveč očitno, da je izdajanje odredb o opravljanju drugega dela večkrat način za ''obid'' drugih postopkov, ki bi jih bil delodajalec dolžan opraviti za zagotavljanje nemotenega procesa dela.

Jože Skubic, sekretar SŽPS

April 2012

AKTUALNO

SŽ LJUBLJANA Kolodvorska ul. 11 Enota: __________________________ Številka: __________________________

OPRDRD-l

Na podlagi 190. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (URO št. 3/07 in Uradni list RS, št. 95/07) in Obvestila št. 1.2.-86/2003 izdajam naslednjo

ODREDBO O OPRAVLJANJU DRUGEGA DELA

1. Delavcu(ki) ________________________, pers. štev. _____________ na delovnem mestu ___________________________ v enoti ________________________ se odredi opravljanje drugega dela na delovnem mestu ______________________ v enoti __________________

za čas od _______________do _____________________.

2. Delavec(ka) je v času opravljanja drugega dela dolžan vestno izpolnjevati svoje delovne obveznosti, ki so določene z zakonom in drugimi predpisi ter KPDŽP in prevzame polno odgovornost za delovne obveznosti na delovnem mestu, na katerem začasno opravlja druga dela.

3. Stroški prevoza na delo in z dela na novo lokacijo se določijo s to odredbo, in sicer na sledeči način: ________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ 4. Delavcu(ki) se za čas opravljanja drugega dela določi plača za delovno mesto ___________________________________ oziroma mu ostane plača iz veljavne pogodbe o zaposlitvi, če je ta zanj ugodnejša.

OBRAZLOŽITEV Začasno opravljanje drugega dela je potrebno zaradi ________________________________ __________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________ Odredbo prejel dne:

___________________________ Šef sekcije/Direktor družbe:

Podpis delavca(ke): _________________________ Odobrava: __________________ Član poslovodstva

April 2012

7

AKTUALNO DOGOVOR O UKREPIH ZA IZBOLJŠANJE POSLOVNO–FINANČNEGA STANJA NA SŽ Dne 19. 04. 2012 je bil na sejo glavnega odbora sindikata SŽPS vabljen generalni direktor krovne družbe SŽ, d.o.o., gospod Dušan Mes, ki je skupaj s članico uprave SŽ, d.o.o., gospo Jelko Šinkovec - Funduk predstavil poslovanje in stanje ter projekcijo do konca leta v skupini SŽ. Predstavil je predloge o ukrepih za izboljšanje poslovno–finančnega stanja na SŽ, ki bi veljali, če bi bili sprejeti za vse zaposlene v vseh odvisnih družbah SŽ. Kaj nam prinaša oziroma odnaša?

Glede na nov interventni zakon, ki ga je pripravila vlada (ob pogoju, da bo obstal na morebitnem referendumu), se ne moremo upirati zmanjšanju regresa na znesek minimalne plače in zmanjšanju dopusta na največ 32 dni. Če bo zakon sprejet, bo to z njim določeno, kar izniči ta del kolektivne pogodbe in nam ne pusti prostora za pogajanje. Generalni direktor in direktorji z individualnimi pogodbami se zavezujejo, da se bodo odpovedali svojemu regresu in s tem denarjem ustanovili sklad za pomoč socialno šibkim. Res hvalevredno dejanje, a slišali smo že toliko neizpolnjenih obljub, da bomo raje počakali na poročilo o delovanju tega sklada, preden začnemo hvaliti ...

Seveda je presežek delavcev na SŽ še vedno aktualna tema, ki se bo reševala na običajen in (upamo) korekten način, z upokojevanjem in odpravninami. Presežnim delavcem bo ponujeno »čakanje na delo«, sporazumni suspenz pogodbe o zaposlitvi (POZ), plačan s 85% povprečne trimesečne plače. Če delavec na »čakanje« ne bi odšel prostovoljno, bi dobil za prisilno »čakanje« 100% nadomestilo, kar zakon o delovnih razmerjih (ZDR) in KPDŽP dopuščata. Obstaja strah,

da bi se našlo veliko prostovoljcev za tak sporazum. Kar SŽPS bolj skrbi, pa je, ali se bodo neproduktivno zaposleni ugotavljali po kvotah, odstotkih od števila zaposlenih v posamezni družbi ali realno.

Zdravstveni preventivi, t.i. aktivnemu oddihu, se nekako najlaže odpovemo. Res pa je, da je po Zakonu o varnosti in zdravju to eden izmed redkih pozitivnih ukrepov, s katerim se SŽ lahko v slovenskem prostoru pohvali.

Razmišlja se tudi o višini povračil stroškov za prevoz na delo in kilometrino pa tudi o višini povračila stroškov za prehrano.

Veliko je odvisno od pogajanja pa tudi ukrepov vlade.

Plače. Te so vedno predmet pogajanj. Znižanja glede na osnovno bruto plačo, z različnimi procenti, razdeljenimi na štiri razrede. Kot leta 2009. Najnižje plače ostanejo enake, nato pa po lestvici. Vendar ... Če nekomu, ki dobi 500 €, vzamemo 50 €, ga bo to vseeno bolj udarilo, kot tistega, ki mu od 2500 € zmanjka 250 €. Poleg tega pa je krivično jemati po količnikih, morali bi vzeti kriterij dejanskih izplačil.

Po vroči diskusiji z generalnim direktorjem se je GO potem ločeno odločil, da se SŽPS strinja samo z predlogom delodajalca o načinu reševanja presežnih delavcev, čakanjem na delo in zdravstveno preventivo. Če se bodo z zakonom določili tudi drugi ukrepi, pa se zna zgoditi, da bomo v določenih točkah dogovora ostali zvezanih rok ...

Kaj nas čaka? Nič dobrega.

Suzana Slatinšek

ZAKAJ JE 1. MAJ 1. MAJ? Prvi maj je svetovno priznan spomin na dogodke, ki so se zgodili v začetku maja 1886 v Chicagu v ZDA. Delavci so takrat postavili za tiste čase delodajalcem - kapitalistom nepojmljivo zahtevo po 8-urnem delavniku. Ob tem je prišlo do spopadov s policijo, v katerih je bilo ubitih več ljudi, pet delavcev pa je bilo kasneje v sodnem procesu celo obsojenih na smrt.

V Sloveniji se vse bolj obnašamo, kot bi se tega praznika sramovali. Res je, da je polpretekla zgodovina ta praznik obarvala s pridihom komunističnih pamfletov. Zato se ga nekateri ortodoksni slepomišniki javno izogibajo. Vendar pa bilo zrelo povedati vsem vso, in ne samo polpreteklo zgodovino. Tako kot so v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja vsi bivši komunisti drli v Cerkvene institucije, se zdaj nekateri sramujejo povedati glasno, da gredo za 1. maj na kres z rdečim nageljnom.

Govorniki pa bi bili - glasni in zelo politično všečno obarvani.

Prvi maj naj bo posvečen tistim, ki so in še vedno zmorejo dati prednost boju za pravičnost in poštenost do delavcev. Živel 1. maj!

Damjan Rak

8

April 2012

AKTUALNO Modernizacija proge Ljubljana – Sežana po železniško V času med 23. in 25. 01. 2012 je bilo v sindikatu SŽPS veliko vroče krvi glede postaje Gornje Ležeče. Sklicali so korespondenčno sejo GO in celo napovedali oz. odmrznili stavko v CVP Postojna in Maribor. Nekateri bodo rekli, da se je prehitro odločilo za napoved stavke, saj je šlo le za varovanje potnikov na nezasedeni postaji s strani progovnega prometnika. Kdor se kaj spozna na železnico, bi jim pritrdil. Gornje Ležeče je postaja na dvotirni progi Ljubljana – Sežana, ki je od 20. 12. 2011 vključena v CVP Postojna in je nezasedena postaja. Varovanje potnikov se izvaja na vseh postajah, ki nimajo izvennivojskega dostopa na perone. Do sedaj je nam železničarjem skoraj vse jasno.

Zmanjka pa nam en mesec, torej do 25. 01. 2012, ko bi se naj varovanje pričelo. V času med 20. 12. 2011 in 25. 01. 2012 ni bilo varovanja potnikov. Ali je možno, da v tem času niso vozili potniški vlaki ali pa se potniki v tem času ne vozijo v Gornje Ležeče? Ne, to je, kolegi moji, »Modernizacija proge po železniško«.

Da bi vam bilo bolj jasno, za kaj pravzaprav gre, se moram vrniti desetletje in pol nazaj.

Modernizacija proge Ljubljana – Sežana se odvija že 15 let.

Prometni inštitut Ljubljana je »Investicijski program modernizacije SV naprav na progi Ljubljana – Sežana« izdelal julija 1998. Projekt je zame, laika, napisan kar obsežno. Ko ga prebereš, imaš občutek, da je v projektu zajeto prav vse potrebno za obnovo neke proge. V uvodu je najprej obrazloženo, zakaj se sploh pristopa k prenovi (več nesreč zaradi varnostne naprave, povečanje propustnosti proge ...), nato pa sledijo obseg in način prenove, način varovanja in obveščanja potnikov (sistemsko), zavarovanje posameznih postaj, postajališč in nivojskih prehodov, način vodenja prometa (avtomatsko) itd. Na koncu so navedeni celo roki izvedbe in seveda tudi cena. Kaj je ostalo od projekta, vemo zaposleni na CVP Postojna. Modernizacija je trajala in trajala, z njo pa tudi spremembe v izvedbi projekta. O sistemskem varovanju potnikov lahko progovni prometniki le sanjajo. Prav tako se v času vožnje potniških vlakov ne da uporabljati avtomatskega vodenja prometa. Najava vlakov precej šepa, video nadzor pa še čakamo.

Toda vrnimo se k temi.

Po desetletju modernizacije proge je bilo že jasno, kako se bo odvijal promet na tej progi, zato je Poslovna enota Vodenja prometa leta 2009 izdala Priročnik 002.57. V priročniku so na kratko opisane postaje na progi Ljubljana – Sežana, način zavarovanja postaj itd. ter način varovanja potnikov.

Varovanje potnikov predstavlja za progovnega prometnika zelo veliko odgovornost. Zato jim je zelo pomembno, da je postaj z varovanjem potnikov čim manj. Z investicijskim programom ni bilo predvideno varovanje potnikov na postajališču Planina, a je sedaj potrebno. Da se ta projekt ni uresničil, je krivda v malomarnosti nekaterih v Infrastrukturi, odgovornost za varovanje potnikov pa se je

April 2012

prenesla na progovnega prometnika. Cenovno bi bila izvedba projekta zanemarljiva, učinek na varnost potnikov in prepustnost proge pa velik. Varovanje potnikov na postajah Preserje in Gornje Ležeče pa ni bil predviden niti s Priročnikom 002.57. Na obeh postajah je zagotovljen izvennivojski dostop na perone. Ob vklopu postaje Preserje v daljinsko vodenje v CVP je bila takoj izdana odredba, ki je varovanje potnikov prenesla na progovnega prometnika. Za ureditev izvennivojskega dostopa na peron v Preserju je bilo porabljenih verjetno ogromno sredstev, a brez učinka na varnost potnikov in prepustnost proge. Seveda se odgovornega za to ne pozna in seveda se odgovornost za varovanje potnikov prenese na progovnega prometnika. Ko je bil izdan nov Priročnik 002.57 in vklopljene ostale postaje v CVP (razen postaje Divača), smo na CVP mislili, da je končno dorečeno, kako se bo vodil promet na progi Ljubljana – Sežana. Ampak smo se motili, sledil je še en šok, varovanje potnikov na postaji Gornje Ležeče. Še danes nisem prepričan, kaj je progovne prometnike bolj jezilo: dodatno delo z varovanjem potnikov ali način odreditve dodatnega dela in odnos nadrejenih. Čeprav je bilo dogovorjeno, da se pred pričetkom varovanja potnikov na postaji Gornje Ležeče skliče sestanek s progovnimi prometniki, se tega vodstvo Vodenja prometa ni držalo. Odredba o varovanju potnikov je bila izdana 23. 01., s pričetkom varovanja dne 25. 01. Kljub večkratnim pozivom s strani SŽPS, da se odredba umakne, dokler se ne sklene dogovor s progovnimi prometniki, se to ni zgodilo. Zanimivo je, da je umik odredbe zagotovil celo direktor Infrastrukture, pa se to vseeno ni zgodilo. Kdo potem vodi družbo Infrastruktura? Ali je to znak, da tudi nam ni potrebno izvrševati ukazov nadrejenih? A to je že druga tema. Ker odredba ni bila umaknjena, sestanek s progovnimi prometniki pa sklican šele 25. 01., sindikatu SŽPS ni preostalo drugega, kot da napove oz. odmrzne stavko. Po sestanku s progovnimi prometniki je bila odredba preklicana, stavka ponovno zamrznjena in bi lahko rekli, da se je stanje na CVP normaliziralo. Varovanja potnikov na postaji Gornje Ležeče progovni prometniki ne izvajajo. Do kdaj bo tako, še ne vemo, vemo pa, da se vse odgovornosti za napake v izvedbi modernizacije proge Ljubljana – Sežana ne morejo prenesti na progovne prometnike.

Napoved oz. odmrznitev stavke je bila še edina možnost, da se upremo diktatu nadrejenih in ščitenju tistih, ki svojega dela niso opravili. Vsem predsednikom OO se zahvaljujem za podporo pri napovedi stavke. Prav tako velja zahvala za sodelovanje progovnim prometnikom. Tisti, ki ste imeli v tej zgodbi »drugačno vlogo«, pa razmislite o svoji vlogi in opravičilu svojim sodelavcem.

Djole

9

AKTUALNO NEKDAJ VRATA V EVROPO IN SVET, DANES KLAVRNA PODOBA IN SRAMOTA, KI NAM ŽELEZNIČARJEM NE MORE BITI V PONOS Spoštovani bralci, nekaj besed želim nameniti podobi današnjih postaj, ki so zaradi zapiranja, reorganizacij in ukinjanja določenih služb izgubile videz obljudenih in prijaznih zgradb in so vsak dan bolj podobne zgradbam, ki jih vidimo v raznoraznih reportažah iz dežel Daljnega vzhoda.

Pazi, stopnica!

V tem prispevku želim s sliko in besedo prikazati, kako je danes videti postaja Jesenice; po tem, ko so jo zapustile službe, kot so policija, carina in službe tovornega prometa.

Po propadu gostinskega podjetja TTG so se vrstili najemniki teh prostorov in ponujali »gostinske« usluge, ki so bile vse kaj drugega kot to.

Prepovedan vstop v čakalnico ...

10

Danes na postajo Jesenice pripelje in odpelje 38 potniških vlakov in spričo dejstva, da je to mesto nekdaj bilo industrijsko razvito, da ima srednje in poklicne šole, da ima veliko zaledje, ki je vezano tudi na goriško progo, vam je lahko jasno, da na tej postaji dnevno vstopi in izstopi več kot 1000 potnikov.

Zakaj navajam te podatke?? Ne boste verjeli, postaja ne premore niti WCja. Fotografije potrjujejo, da so v dobrih časih vse to imeli, danes so ostala samo kazala, nekatera razbita, kot priče, da je tukaj nekdaj bilo življenje. Čakalnica, zaprta z verigo in obešanko, okence potniške blagajne poškodovano, gostinski lokali zaprti in obvestila ter napisi na oknih kažejo, da so tu nekdaj bili in se ponujajo v najem.

Na peronih razmetana cvetlična korita, nekatera razbita, v nekaterih malo suhe zemlje, par jih je zasajenih z zakrnelimi rožicami, potrebnimi vode in nege.

Ena sama žalost in človek kot dolgoletni železničar ne najde opravičila za tako stanje ter se sprašuje, do kod bo to šlo.

Kaj o tem menijo potniki, je bolje ne spraševati, saj povedo zadosti komentarji in kletvice, ki jih slišiš, ko čakajo na vlak, ter zasedenost stranišč na vlakih v času, ko jih ne bi smeli uporabljati, ker vlak stoji na postaji.

Kaj si o nas mislijo tujci, ki želijo obiskati bisere našega turizma - Bled in Bohinj, in ne morejo, da ne bi videli to sramoto Slovenskih železnic, ne vem, upam pa, da se zaradi takega vtisa ne obrnejo nazaj oziroma poiščejo kako drugo deželo.

Vem, da je vodja Nadzorne postaje Jesenice napisal odgovornim kar nekaj dopisov v zvezi s takim stanje, žal so vsi naleteli na gluha ušesa.

Predstavljajte si, kako je prometnikom postaje Jesenice, ko poslušajo vsak dan kletvice in se

opravičujejo potnikom za nekaj, za kar niso niti malo krivi, nosijo uniformo in so železničarji prvi in edini, na katere je treba vsuti svojo jezo, saj potniki drugih ne vidijo in ne poznajo. Žal Jesenice niso osamljen primer, so pa postaja, o kateri je potrebno spregovoriti. Če bo to moje pisanje pripomoglo do

WC - grm

vsaj kančka izboljšave in morda seglo komu od odgovornih do srca, sem dosegel svoj namen.

Risto Djurič

Fotograf: Risto Djurič

Tudi za rožice ni več denarja.

April 2012

KRATKE DOMAČE TLAKUJEMO POT NEKONTROLIRANIM STROŠKOM? V Sloveniji, majhni državi, imamo 897 km enotirnih in 330 km dvotirnih prog in, kot vemo, je strategija takšna, da so se in se bodo proge še modernizirale, s tem pa se bodo zapirale postaje, ki bodo vključene v centre vodenja prometa. Vse v redu in prav, dokler ne ugotovimo, da imamo v tako majhnem prostoru več različnih tehničnih rešitev sistemov vodenja prometa, ki so vsak zase zelo dragi.

Na progi Ljubljana – Postojna – Sežana sistem ILTIS (Siemens), na progi Divača – Koper sistem THALES. Žalostno pa je to, da sta ta dva sistema povezana z Iskrinim vmesnikom, ki ima vlogo kontroliranja, torej sta sama sistema Thales in Iltis med seboj nekompatibilna. Brez Iskrinega vmesnika, ki ima vlogo kontroliranja, očitno ne gre.

Pa poglejmo progo med Zidanim Mostom in Šentiljem, kjer je predvidena modernizacija v prihodnjih 10-ih letih. Ne smemo prezreti, da na tej progi, na vmesni lokaciji, uvajamo testni sistem Iskra – TRIS, in sicer na odseku proge med odjavnico Dolga Gora, ki naj bi bila s pomočjo Iskrinega Trisa daljinsko vodena s postaje Poljčane, in Poljčanami. Uvajamo torej tretji sistem, ko pa še vseeno ne vemo, kateri sistem se bo uveljavil na celotni progi Zidani Most – Šentilj. Bo to Iltis, Thales ali Tris? Pa spet vprašanje, je Tris povezljiv z Iltisom ali Thalesom?

Tu je potrebno opozorilo, da se promet med Pragerskim – Ormožem – Hodošem in Ormožem – Središčem vodi s pomočjo sistema Iltis. Ali bomo spet za kontroliranje potrebovali neke druge vmesnike, ki bodo velik strošek? Je to skozi zadnja vrata vrinjen sistem TRIS, ki bo zagotovil prednost potem, ko bo objavljen javni razpis za celotno progo?

Upam, da se ob modernizaciji proge Zidani Most – Maribor – Šentilj ne bo izkazalo, da je to bil stran vržen denar in da smo privarčevali samo iz naslova zmanjševanja števila zaposlenih (Dolga Gora) in da denarja iz proračuna nismo uporabili samo zato, ker nismo vedeli, kje ga uporabiti ali ker se je poraba namenila za napačne projekte!

Matjaž Skutnik

IŽD – IZVRŠILNI ŽELEZNIŠKI DELAVCI Delavci na SŽ smo dočakali reorganizacijo, ne vemo že katero. Vsaka naj bi prinesla nekaj novega, pozitivnega, ali res? Upamo, da res. Osredotočil bi se na Infrastrukturo. V njej smo delavci vzdrževalci: SVP, SVTK in EE ter vodenje prometa. Lepo se sliši – Infrastruktura – naše podjetje, naš svet delavcev, naš račun, naše poslovodstvo, sami odločamo o svoji usodi – žal vse le ni tako. Še vedno nekateri drugi – iz drugih sredin odločajo o nas, infrastrukturaših. Posebej izstopajoča je odločitev, kdo so izvršilni delavci v vzdrževanju infrastrukture. Dejstvo je, da so o tem odločali lobiji, ki žal ne poznajo dela v vzdrževanju infrastrukture. Tako so v tako imenovano tehnično režijo postavili profile vzdrževalcev, kot so vzdrževalci specialisti, koordinatorji, vodje nadzorništev, tehnični strokovni sodelavci, tudi čuvaji. Res je, da je del dela teh profilov tudi v tehnični režiji, vendar pa večino del SVP Fotograf: Arhiv SVSŽ opravijo na napravah samih, ki niso v pisarnah, temveč na progi, ob progi, na postajah. Njihovo delo je vzdrževanje, pregledi, kontrole, novogradnje; načrtovanje obnov, rednega vzdrževanja; odprav napak, in to v času opravljanja prometa. Tako zagotovo vsi ti delavci spadajo med izvršilne železniške delavce. Vsi so prav tako vključeni v pripravljenost na domu in zaradi tega bi jih delodajalec moral prepoznati kot IŽD ter jih finančno nagraditi.

Naš sindikat je šel organizirano v spor za te profile s skupno pritožbo za člane sindikata, ki so to želeli. Vsi so dobili negativen odgovor s strani SŽ, d.o.o., in tako je sindikat SVSŽ za posamezne profile vložil tožbe na delovnem sodišču. Čakamo na odločitev sodišča, do takrat pa z grenkim priokusom opravljamo svoje delo vestno in pošteno.

SVSŽ

April 2012

11

MALO ZGODOVINE KOROŠKA ŽELEZNICA S takšnim tempom, kot so v šestdesetih letih pri nas hiteli ukinjati nerentabilne železniške proge, so jih v času skupne države Avstro-Ogrske na veliko gradili. Pri tem je imel takrat pomembno vlogo zasebni kapital, tako kot danes politika, država pa je imela za to velik posluh. Danes kar verjeti ne moremo, da je imela proga Maribor – Dravograd – (Labod) – Prevalje tako veliki pomen, da so od nje gradili razne odcepe, še več pa jih je bilo v načrtu, to pa je preprečila prva svetovna vojna. Eden izmed projektov je bila proga Vuzenica – Ivnik – Travnik.

Kozjak je naravna mejna pregrada z Avstrijo. Številna slovenska imena prek Kozjaka pa pričajo, da je tu živelo tudi slovensko prebivalstvo. Mednje sodita kraja ob reki Solbi (Sulm) Ivnik (Eibiswald) in malo višje Travnik (Wies). Ivnik je bil znan po železarstvu, zato so na prelomu stoletja iz Gradca do Travnika speljali železnico, ki obratuje še danes.

22. junija 1859 je bila zgrajena köflaška proga v dolžini 91 kilometrov od Gradca mimo Liebacha do Köflacha, 9. aprila 1873 pa travniška proga v dolžini 50 kilometrov od Liebacha do Travnika (Wies). Poleg teh podatkov pa je Karel Rustja v časopisu Slovenski narod odkril še podatke o projektu železnice skozi Kozjak do Vuzenice. Železnica čez Radlje Slovenski narod, 16. 11. 1907 Načelniki okrajnih zastopstev v Losoncu (?), Ivnici (Ivniku) in Marenbergu (Radljah) so dobili dovoljenje železniškega ministrstva za pripravljalna dela, da se zgradi železnica iz Vuzenice mimo Marenberga čez Radlje do sulpske (ime po dolini reke Solbe oz. nem. Sulm) oziroma do käflaške železnice pri Zelenem travniku.

Projekt železniške proge Vuzenica – Radlje – Eibiswald (Ivnik) – Wies (Travnik) V času, ko so potekale razprave o gradnji 43 kilometrov dolge proge Maribor – Wies, so se ogrevali tudi za progo Vuzenica – Eibiswald – Wies, kjer bi se navezala na progo proti Gradcu. Ludwig von Bernuth je leta 1889 izdelal načrt za Železniško progo, ki bi iz doline Drave skozi predor pod Radeljskim prelazom vodila skozi Eibiswald do Wiesa.

Zanimanje za progo je bilo veliko, saj je bilo izdelanih kar 11 predlogov za progo. Leta 1907 je železniško ministrstvo na Dunaju izdalo dovoljenje za pripravljalna dela za progo, ki bi od Vuzenice vodila skozi Muto in dalje čez Radlje, Eibiswald do železniške proge iz Gradca v Wiesu. Po koncu prve svetovne vojne je zadeva popolnoma zamrla.

Ivnik (Eibiswald) je naselje ob severnem vznožju Kozjaka na avstrijskem Štajerskem ob cesti Arnež (Arnfels) – Radeljski prelaz (Radlpass). Vodna energija, lesno bogastvo ter nahajališča železove rude in premoga so omogočila živahno železarsko dejavnost. Do konca prve svetovne vojne je bil kraj privlačen za slovensko okolico zaradi sejmov.

12

Iz zbirke železniških načrtov: Karel Rustja Saj ni res, pa je!

Po drugi svetovni vojni je bil na železnici še vedno prisoten vojaški režim po ruskem vzoru. Uslužbenci so imeli na rokavih službenih oblek čine. Nekaj vojaških navad se je ohranilo vse do osamosvojitve Slovenije. Mednje spada predaja (vojaškega) raporta o vožnji vlakov predpostavljenemu (šefu), ki pa velikokrat ni imel niti pojma o vožnji vlakov. Šlo je le za izkazovanje podrejenosti nadrejenemu. Starejši šefi pa so se tudi obnašali, kot da je železnica njihova. Še bolj neumno je bilo kaznovanje z denarnimi globami, pri čemer so posamezniki šli tako daleč, da so kaznovali samega sebe, kar sodi že na področje psihiatrije. Primer, ki ga je izbrskal Karel Rustja, pa ni osamljen, saj mnogi poznamo takšen primer iz srede sedemdesetih let na Štajerskem. Nič čudnega, saj smo Štajerci znani po tem, da smo bilo vselej bolj papeški od samega papeža in smo v tem kar tekmovali.

Marjan Mally Lep primer birokracije Meseca decembra 1955 je Dominik Pirc, šef postaje Ruta, opravljal delo prometnika. V tem času je brzojavec na postaji Tezno oddal vsem postajam obdravske proge analizo vlaka 8062; prejem brzojavke bi morali vsi službujoči prometniki potrditi, tega običajno niso delali, zato tudi takrat ni nihče potrdil. Ta dan pa je bil temu priča prometni kontrolor, zato je zahteval ukrepanje in sankcije. Zataknilo se je na postaji Ruta, kjer je bil tako šef postaje v vlogi uslužbenca v prekršku, preiskovalca, tožnika in sodnika. Kot vesten uslužbenec je sestavil dopis: Ruta, št. 808, z dne 21. decembra 1955 - tovarišu Dominiku Pircu, vlakovnemu odpravniku – Ruta. Dne 16. t. m. niste potrdili sprejema analize vlaka 8062. Opravičite! Šef postaje Dominik Pirc Prizadeti vlakovni odpravnik (Dominik Pirc) je napisal kratek in jedrnat odgovor: "Šefu postaje Ruta. Prejem analize vlaka 8062 dne 16. 12.

1955 res nisem potrdil ter prosim za milostno kazen.

Smrt fašizmu – Svoboda narodu!

Vlakovni odpravnik Dominik Pirc" Seveda je temu sledila odločba o kazni. Izdal jo je Dominik Pirc pod enako številko delovodnika na ime Dominik Pirc za 100 dinarjev z obrazložitvijo, da je kršil 18. čl. Pravilnika 81 in 3. čl. Pravilnika o disciplinski odgovornosti osebja JŽ.

Izrečeno kazen je še takole podkrepil: "Imenovani je dal dne 21. 12. 1955 zapisniško izjavo in navedel v svoj zagovor, da je v zadevi popolnoma kriv".

Nato sledi okrogli žig postaje Ruta in podpis:"Šef postaje Dominik Pirc“ Povzeto po Železniškem vestniku

Karel Rustja

April 2012

DRUŽENJE Akcija Očistimo Slovenijo 2012 Na postaji Jesenice smo se dne 23. 03. 2012 zaposleni z vseh delovnih enot, ki delujejo na postaji, zbrali z namenom, da se v sklopu akcije Očistimo Slovenijo 2012 le-te udeležimo tudi v delovnem okolju, kjer delujemo, in s tem dokažemo, da smo zaposleni na območju NP Jesenice ekološko osveščeni. V soboto, 24.

03. 2012, ko je akcija uradno potekala, pa se je akcije večina udeležila preko društev, v katerih so aktivni.Z našo akcijo na območju postaje smo očistili celotno območje postaje ter območje skladiščnih tirov, kamor odpadke odlagajo neosveščeni krajani. Žal ugotavljamo, da se še najdejo posamezniki, ki so do okolja neosveščeni.

Vodja NP Jesenice Nikolaj Oitzl

Čiščenje postaje Jesenice

Fotograf: Matjaž Kunšič

Čiščenje postaje Jesenice

Fotograf: Matjaž Kunšič

V Slovenski Bistrici smo se čistilne akcije udeležili skoraj vsi prometniki, na pomoč so nam priskočili strokovni sodelavec, vodja NP in delavci SVP. Po oceni našega strokovnega sodelavca smo nabrali najmanj 250 kg odpadkov. Največ ob progi (neverjetno, kaj vse ljudje vržejo skozi okno vlaka ...) in ob nakladalnih tirih, kjer je zabojnik za odpadke oddaljen celih 15 metrov!

Dobre volje in smeha nam ob delu ni manjkalo, imeli smo tudi fotografinjo, ki je ovekovečila naše napore.

Končali pa smo (tisti, ki nismo bili v službi) tako, kot se za železničarje spodobi: v gostilni.

Suzana Slatinšek

Moskva

April 2012

Čistilci postaje Slovenska Fotograf: MatjažBistrica Skutnik

Fotografinja: Nina Dežman Cimperc

13

AKTUALNO MEDIACIJA »Zgodba« Nekoč sta živeli dve sestri kuharici. Sprli sta se zaradi limone, ki sta jo dobili v dar, in vsaka od njiju je želela imeti sadež zase. Najprej sta odšli k sodniku, ki je proučil vsa dejstva in limono prisodil starejši sestri. Spor se je nadaljeval in odšli sta na poravnavo. Tam so jima svetovali, naj limono prerežeta in naj imata vsaka polovico. Sestri še vedno nista bili zadovoljni. Odšli sta k mediatorju. Vprašal ju je, čemu se potegujeta za limono. Starejša sestra je povedala, da želi narediti iz nje limonado, mlajša pa je dejala, da potrebuje limonino lupino za izboljšanje peciva. Ko sta zaslišali druga drugo, sta vzkliknili: »O, potem pa jo lahko imava obe!« Zgodba govori o tem, da se spori ne porajajo iz trme ali celo iz zlobe. Pod površino spora se skrivajo človekove potrebe, mehke in ranljive. Govori o tem, da zmaga enega ni nujno poraz drugega. Kadar prisluhnemo drugemu, mu damo prostor, da se izrazi, to lahko prinese novo sodelovanje in soustvarjanje. »Vsi smo različni. Vsak od nas lahko prispeva nekaj, česar ne more prispevati nihče drug.« Ljudje smo socialna bitja, in to nas združuje. Brez drugih, brez odnosov ne moremo rasti. Kakovost našega bivanja temelji na naših medsebojnih odnosih.

Sporazumevanje in odnosi v naših življenjih so pomembni.

Kljub vsej komunikacijski tehnologiji pa sporazumevanje ni vedno učinkovito. Uspešno sporazumevanje ni avtomatično in preprosto. Tako kot vsega v življenju, se moramo uspešnega in učinkovitega sporazumevanja naučiti. In si zanj vedno znova prizadevati. Uspešno sporazumevanje predstavlja temelj našega zadovoljstva in sreče. Z učinkovitim sporazumevanjem se vse začne spreminjati in ta sprememba vpliva na vsa področja našega življenja. »Nesporazum je najpogostejša oblika človeškega komuniciranja.« Vsak od nas ima svoje mnenje, svoj pogled na svet, svoje prepričanje in vrednote. Naše želje, potrebe in interesi si nasprotujejo. V medsebojnih procesih dejanja ene osebe pogosto ovirajo dejanja druge osebe. Nastane konflikt, čustveno nabit poskus vsiliti spremembo nekega odnosa drugi osebi. »Konflikti so sestavni del našega življenja.« Pomembno je, da razvijemo sposobnost za konflikt. Te veščine se lahko naučimo in nam ni dana z rojstvom sama po sebi. Sposobnost za konflikt pomeni, da konflikt zaznamo, ga prepoznamo, ga upamo videti. Potem ga je treba upati ubesediti. Nato se vprašamo, kaj s tem narediti.

Konflikt lahko nastane med posamezniki, med skupinami ali pa v posamezniku (notranji konflikt). Ponavadi ljudje dojemamo konflikte kot nekaj negativnega, nezaželjenega, celo nevarnega in se jim skušamo izogniti. Vendar imajo potlačeni konflikti pogosto zelo škodljive posledice. Konflikt pa sam po sebi ni niti negativen niti pozitiven. Vsak od nas

14

ima možnost izbrati način, kako se bo soočil z njim. S konstruktivnim reševanjem konfliktov se lahko odprejo nove možnosti za razvoj vseh vpletenih, priložnosti za nove rešitve, drugačno razmišljanje, vedenje in delovanje. Pri konstruktivnem reševanju konflikta je v središču konfliktna problematika, odprtost obeh strani za stališče drugega, obe strani težita k reševanju konflikta, vsi vpleteni v konflikt pridobijo.

Za destruktivno razreševanje konflikta je značilno, da se konflikt širi in stopnjuje in se pogosto oddalji od problema oz. neusklajenosti. Pri takšnem razreševanju je značilna uporaba groženj, prisile in prevare - taktik, da se enako vrača z enakim.

Kadar je v ospredju odnos pred osebnim interesom, skušamo konflikt zgladiti.

Iz konflikta se lahko umaknemo. Pri takšnem razreševanju konflikta nam ni pomemben ne osebni interes ne odnos. Če skušamo prevladati v konfliktu, vsiliti svojo rešitev drugemu, nam interesi drugega niso pomembni.

Kadar konflikt rešujemo tako, da sklenemo kompromis, sta nam odnos in osebni interes enako pomembna, vendar to ni optimalna rešitev. Posameznik mora namreč za dosego rešitve popustiti, ponavadi ne več kot za polovico. V iskanje boljše rešitve pa ni pripravljen vložiti veliko časa. Rešitve so sicer dobre, vendar ne optimalne.

Pri optimalni rešitvi konflikta (razreševanje) sta nam odnos in osebni interes enako pomembna. Konflikta ne jemljemo osebno, ampak se z njim zavestno in odgovorno soočimo in tako pridobimo novo kakovost odnosov.

V središču konflikta je lahko problem, oseba ali odnos.

Najlaže rešljiv konflikt je tisti, ki je osredotočen na problem, zato je pomembno, da konflikt ne prehaja na višjo raven, se pravi na osebo in odnos.

Glede odkritosti so lahko konflikti potlačeni, prikriti in odkriti. Potlačeni konflikti imajo pogosto škodljive posledice.

Včasih konflikt ne napreduje in se ne razrešuje (pasiven konflikt), kadar pa se z njim nekaj dogaja v pozitivni (se razrešuje) ali negativni smeri (se poglablja, širi), je to aktiven konflikt.

Konflikti imajo različna ozadja. Lahko je samostojen konflikt, konflikt kot posledica globljih neusklajenosti in prenesen konflikt.

Konflikti se razlikujejo tudi glede globine.

Pri sporu je ključno vprašanje, kdo ima prav in kdo ne. Vezan je na konkretno problematiko. Ta pa je redko bistvena oz. pravi razlog spora. Če ni kakšnega drugega ozadja, potem je koristno, da o tej stvari odloči razsodnik ali arbiter.

Podpovršinski konflikt je povezan z interesi, čustvi in odnosi.

Nekateri spori nastajajo zato, ker se nekdo ne čuti dovolj upoštevanega ali pa je jezen. Takšen spor, pri katerem vsebina in vzrok nista v resnici povezana, se ne more rešiti na

April 2012

AKTUALNO

ravni spora. Vzrok spora je globlji in udeležencema v konfliktu pri iskanju rešitve pomaga mediator.

Globoko zakoreninjen konflikt je povezan z identiteto in stereotipi ter predsodki. Konflikt izvira iz nepoznavanja drugega, njegove kulture, iz nesposobnosti sprejemanja ali spoštovanja drugačnosti. V procesu razreševanja takih konfliktov je potrebno upoštevati tudi identiteto in vrednote vpletenih. Pri razreševanju teh sporov lahko pomaga tudi mediator.

Dediščino preteklosti v konfliktih predstavljajo vsi spori, ki jih v preteklosti nismo razrešili. Prav tako so to podpovršinski in globoko zakoreninjeni konflikti, ki so se nabrali in vedno bolj otežujejo sodelovanje in sobivanje vpletenih. Tudi te konflikte lahko razrešujemo v mediacijskem procesu.

Konflikt pa lahko nastane tudi znotraj nas samih, kadar se ne moremo odločiti za neko stvar ali pa smo ujeti med dve stvari, ki nas odbijata. »Tuje napake so nam pred očmi, naše pa za hrbtom.« Nesposobnost konstruktivnega reševanja konfliktov je vzrok za nesoglasja, prepire in podobno. Konflikt sam je posledica, ne vzrok. Ponavadi pa razmišljamo samo o posledici, o tem, da se z nekom ne razumemo, in ne o tem, zakaj je do nesporazuma ali neskladij prišlo. Udeleženi strani valita krivdo za konflikt ena na drugo. Drugega vidi kot hudobnega, sebe pa zaznava kot žrtev. Na konfllikt udeleženca gledata kot na krizno situacijo, ki povzroča veliko mero stresa.

Prisotni so občutki zmedenosti, negotovosti, zaskrbljenosti in jeze. Situacijo udeleženca občutita kot neobvladljivo.

Vsi konflikti seveda niso rešljivi, vendar se to ne nanaša toliko na vsebino spora kot na pripravljenost udeleženih v konflikt za rešitev spora in na druge vidike situacije.

Kako lahko nastali konflikt rešimo? Obstaja več načinov oz. pristopov.

Pri pravdi ali tožbi odvetniki predstavljajo obe vpleteni strani, sodnik pa odloči v korist ene ali druge.

Konflikti se lahko razrešujejo tudi v postopkih alternativnega reševanja sporov.

V pogajanju se strani, vpleteni v konflikt, lahko dogovarjata sami ali pa imata zastopnike. Pogajanje je definirano kot miroljuben proces iskanja rešitev, za razliko od mediacije pa lahko udeleženi strani pri pogajanju izvajata pritisk druga na drugo, da bi dosegli svoj cilj. V ospredju je praviloma interes vsake strani.

Pri arbitraži tretja stran (arbiter) določa izid pogovora.

Arbiter določi, kako naj sprti strani rešita svoj konflikt in ima ponavadi tudi moč, da sprti strani prisili k uresničenju njegove odločitve. »Vedno obstaja pot do cilja, samo vztrajno jo je treba iskati.« Mediacija je metoda reševanja sporov, ki spodbuja k odgovornemu pristopu k reševanju konfliktov. Pri tem je pomemben proces reševanja in mediacija ni vezana na

April 2012

vsebino. Skozi dialog obe vpleteni strani spoznavata, da vsak od njiju vidi samo del resnice, da resnica ni samo ena, temveč veliko bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled.

Konflikt v mediaciji ni obravnavan kot posledica zlonamernosti drugega, ampak kot skupen problem. Vsak je solastnik konflikta, v katerem je udeležen, in hkrati tudi solastnik njegovega izida. O konfliktu naj odločata tista dva, ki zanj nosita odgovornost. Mediacija spodbuja k sodelovanju pri razreševanja konflikta. Udeleženi v mediaciji sami soustvarijo rešitev, izid, cilj. Temelj mediacije je nevtralnost, mediator se ne postavja ne na eno in ne na drugo stran. Mediacija je v celoti nekaznovalna, razen če se strani ne dogovorita drugače, v primeru, da se doseženi dogovor ne spoštuje. Dogovor, ki ga strani pri mediaciji dosežeta, je usmerjen v prihodnost, obe strani naj bi bili z njim zadovoljni. »Veličina ljudi je v tem, da znajo in zmorejo živeti z razlikami.« Čeprav se danes mediacija pojavlja kot nekaj novega, so jo poznale že različne kulture v zgodovini. Na območju Azije še danes prevladuje pred sodnim sporom. Na Kitajskem in Japonskem velja, da se sodišče uporabi kot zadnja možnost, saj to pomeni priznanje, da stranke niso sposobne rešiti svojega problema na miren način.

V procesu mediacije mediator dosledno upošteva temeljna načela mediacije.

Nevtralnost - ne izraža svojega mnenja o vsebini, obema omogoča enakovreden položaj in ne svetuje.

Posluša in skuša razumeti - povzema povedano, izjave, ki so nabite z negativno konotacijo, pretvarja v pozitivne, preverja razumevanje povedanega. Skrbi za proces mediacije, za spoštovanje temeljnih pravil. Medianta se zavežeta k rešitvi problema. Rešitev se išče brez nasilja, groženj in poniževanja. V pogovoru se ohranja dostojanstvo in spoštljivost. V procesu mediacije sta obe strani enakopravni. Kadar eden govori, drugi posluša. Velja zaveza h govorjenju resnice in zaveza zaupnosti.

V uvodu mediator pozdravi oba udeleženca, seznani ju s cilji in vlogo mediacije. Se pravi, da mediator samo vodi pogovor, medianta pa sama v pogovoru prideta do rešitve, ki bo najboljša za oba. Dovoljenje za vodenje mediacije (mandat) je potrebno dobiti od obeh strani. Za boljši potek mediacije je smiselno, da se pridobi soglasje obeh strani k upoštevanju temeljnih pravil. V kasnejšem procesu mediacije se nato lahko vračamo k točkam strinjanja. »Vsak od nas predstavlja skrivnostno kombinacijo naših krajev, vplivov in osebnih izkustev.« Učinkovito sporazumevanje ne pomeni samo biti dober govorec, pomembno je biti tudi dober poslušalec. Pomeni, da smo pozoren in empatičen poslušalec. Res dober poslušalec ne le razume »vsebino« povedanega, prisluhne Ribniško jezero

Fotograf: Bogdan Kobal

15

AKTUALNO

tudi »širšemu« kontekstu sporočila. Kadar nam kdo kaj pripoveduje, bodimo osebno prisotni, ne samo fizično. Ne razmišljajmo o tem, kaj bomo odgovorili, ne sodimo. Preden ponudimo nasvet, vprašajmo za dovoljenje.

Sporočilo, ki smo ga sprejeli, moramo razjasniti in skušati pravilno razumeti, kaj je hotel povedati sogovornik. To lahko storimo tako, da prosimo za dodatna pojasnila, če se nam zdi sporočilo dvoumno ali nejasno. S preverjanjem pomena besed dobimo informacijo o tem, ali ima beseda za oba enak pomen. Za dojemanje izkušnje drugega poskušajmo dojeti težo čustev v njegovem doživljanju in njegovo razpoloženje.

Vem, da si prepričan, da razumeš, kar misliš, da sem rekel, vendar nisem prepričan, da se zavedaš, da tisto, kar si slišal, ni to, kar sem mislil. (n.n.)

Ljudje nikoli ne slišijo natanko tistega, kar govorimo. Zato ni važno, kaj rečemo, temveč kaj drugi slišijo.

Recept za dobro sporazumevanje je preprost. Prevzamem odgovornost za to, kako razumem, kaj drugi govorijo, in se prepričam, da me tisti, s katerim se sporazumevam, razume. »Lahko ti povem le svojo izkušnjo, svojo reakcijo in ti mi lahko poveš le svojo. Nobeden od naju si ne more domišljati, da pozna zapleteno delovanje srca in duha drugega.« Nihče zunaj nas ni odgovoren za naše odzive, nezaželjene reakcije in neuspehe. Prevečkrat prelagamo odgovornost za to, kako se počutimo, na drugega človeka. Uporabljamo »ti trditve«. »Ti« sporočila krivijo druge ljudi, ki se nato počutijo napadeni. Če se počutimo napadeni, se temu ustrezno tudi odzovemo. Vse to zaostruje konflikt. Postanemo užaljeni in jezni. Vendar naša reakcija na nekaj ni v nečem zunaj nas.

Zunanji dogodek je samo sprožilec. Nihče nas ne more prisiliti, da bi imeli določen občutek ali da bi ravnali na določen način. »Če sovražiš človeka, sovražiš v njem nekaj, kar je del tebe.

Kar ni del nas samih, nas ne moti.«(Hermann Hesse) Govorimo lahko samo svojo resnico, in ne popolne resnice.

Kadar izražamo samo svoje želje in potrebe, ne ustvarjamo konfliktov. Uporabljamo »jaz-sporočila«. Na takšen način druge vzpodbujamo, da prisluhnejo temu, kar želimo, in jim hkrati damo prostor, da sami izrazijo svoje želje in potrebe.

Primer »ti-sporočila«: »Razjezila si me!« S takšno izjavo odgovornost za jezo preložimo na drugega, ne prevzamemo odgovornosti za svoj odziv. Drugega obtožimo, da povzroča nevšečnosti. Iz tega se lahko razvije vroč prepir.

Preoblikovanje v »jaz-sporočilo«: »Tina, jezna sem, kadar me prekinjaš. Prosim, počakaj, da dokončam stavek.« V takšnem sporočilu drugemu izrazimo svoje občutke,

16

prevzamemo odgovornost zanje in povemo, kaj želimo. »Naši občutki so tako enkratni in izvirni kot naši prstni odtisi.« Vse naše življenje oblikujejo čustva. Pomembno je, da jih znamo prepoznavati in ravnati z njimi. Ko začnemo prepoznavati svoja čustva v sebi, jih laže in bolj natančno prepoznavamo pri drugih. Takrat lahko z nekom čutimo (empatija), in ne samo sočustvujemo. Kako pa delujemo na čustvenem področju, določa temeljni čustveni vzorec. Čustva so učitelji. Ko se jih naučimo prepoznavati in ravnati z njimi, nas to vodi do osebne preobrazbe, ki nam spremeni življenje. Človek ni samo razumsko, ampak tudi čustveno bitje. Vsa racionalna dejanja temeljijo na podlagi čustev.

Mišljenje in čutenje delujeta kot vzajemni sistem. Čustveno učenje pomeni razumsko odkrivanje razlogov, zakaj se počutim, kot se. Čustveno učenje prinaša ogromno korist, da smo sposobni videti stvari z več kot ene perspektive. Naučimo se povezati srce in razum, mišljenje in čutenje, racionalne in čustvene možgane. Oboje se prepleta med seboj. Celostnost pride s spoznanjem, da sta obe polovici potrebni. V nasprotju s tem se zdi svet podrejenosti in nadrejenosti, svet moči in podložnosti, siromašen.

Za konec … … So stvari, ki bodo vselej močnejše od časa in daljave.

Globlje od jezikov in navad. … Slediti svojim sanjam in se spoznavati.

In deliti z drugimi čarobnost, ko jo odkrijemo …

(Sergio Bambaren) Viri in literatura: Frances Wilks: Inteligentna čustva J. Powell, L. Brady: Se bo izkazal moj pravi jaz?

Marko Iršič: Mediacija J. Prgić: Usposabljanje iz mediacije (interno seminarsko gradivo)

Tatjana Petek

April 2012

DRUŽENJE 8. marec, dan žena

Železničarke v Novi Gorici

Fotograf: Robert L. Horvat

Letošnji tradicionalni izlet za članice SŽPS je pripravil območni odbor Nova Gorica. Popeljali smo se v Goriška Brda in si ogledali tamkajšnje znamenitosti. Pogostili so nas na postaji Nova Gorica, potem pa popeljali na vratolomno vožnjo z nadstropnim avtobusom po ozki, zaviti cesti na Sveto goro. Ko smo končno prispele na vrh, nam je bilo vsem jasno, da se čudeži tam res dogajajo, saj smo bile še žive ... Nekaj se jih je celo odločilo, da Bogu ne zaupajo še enkrat, pa so se nazaj odpravili peš. Zamudili so patra, ki mu je uspelo vzeti dar govora 30-im ženskam. Ja, prav ste prebrali – pater, župnik! Če bi vsaka fara premogla takšnega humorista, bi bile vse cerkve polne ... Srečanje smo zaključili z večerjo in plesom. Seveda je bilo nekaj pripomb in pritožb (kdo pa je sposoben popolnoma zadovoljiti 31 žensk?), a splošni vtis je bil v redu, podan je bil predlog za organizatorja v letu 2013, deževale so obljube, da se spet vidimo.

Osebno sem se izleta udeležila prvič, spoznala sem kup zanimivih žensk in uživala v njihovi družbi. Upam, da jih bom še kdaj videla.

Suzana Slatinšek

25. avgusta na Ojstrico (2350 m) Na najvišjo štajersko goro vodi več poti. Vsaka je po svoje utrujajoča, saj se vzpenjamo od 4 do 5 ur. Mi se bomo odločili za najlažjo varianto: iz Luč čez Podvežak in Koroški prag na vrh Ojstrice (4 ure) in se nato spustili do koče na Korošici in nazaj na izhodišče. Za turo je obvezna planinska oprema (planinski čevlji in čelada). Podrobnejše informacije bodo objavljene z razpisom.

Marjan Mally

Mejna postaja med Srbijo in Črno goro

April 2012

Fotograf: Matjaž Skutnik

17

DRUŽENJE DESETA SEZONA RIBIŠKE LIGE V teh zares hladnih prvih spomladanskih dneh me pogreje samo ena misel: pred nami je deseta sezona lige v športnem ribolovu. Deveta sezona je za nami in sedaj je pred nami deseta, jubilejna sezona ribiškega tekmovanja SŽ. Pripravljena je tako daleč, da lahko takoj začnemo s tekmovanjem. Z dobro organizacijo zmoremo vse, saj imajo naši člani lige različne zadolžitve glede same priprave na sezono. Deveta sezona je bila odlično izvedena, za kar se moramo zahvaliti nekaterim članom naše lige. Želimo pa si še večjega sodelovanja drugih sindikatov. Posebna zahvala gre sindikatu SVSŽ , a vendar se ne sme pozabiti tudi ostalih sindikatov, ki sodelujejo v ribiški ligi druženja. Škoda, da se je SŽS kot nosilec ribiškega tekmovanja odpovedal nadaljnjemu sodelovanju.

Deseta sezona je velik dogodek in dosežek, vendar tudi velik finančni strošek. Ker nam finančna sredstva niso niti približno dovolj za izvedbo lige, upamo, da v okviru Slovenskih železnic pridobimo kakšna finančna sredstva, saj smo jih skozi vse sezone primerno promovirali.

Glede na to, da so SŽ v letu 2010 in 2011 sponzorirale in donirale približno 280.000,00 €, mislimo, da bi SŽ, d.o.o., lahko kakšen evro namenile tudi tej ligi.

Zahvaljujemo se našim sponzorjem in donatorjem za pomoč pri izvedbi ribiških tekem. Vodja ribiške lige je Razboršek Miran.

Se vidimo v deseti ribiški ligi druženja. Dober prijem!

Razboršek Miran

Fotograf: Razboršek Miran

Železničarji - ribiči

Tole so odgovori Britank na vprašalnik za otroško podporo pod "navedite očeta". To so resnični odgovori s teh vprašalnikov: 1. Glede očetovstva mojih dvojčkov: oče otroka A je Jim Munson. Za očeta otroka B nisem prepričana, mislim pa, da je bil spočet isto noč.

2. Nisem prepričana, kdo je oče, ker sem bruhala skozi okno, ko si me je nepričakovano vzel od zadaj. Lahko pa vam priskrbim seznam imen moških s tiste žurke, če pomaga.

3. Ne poznam imena očeta moje deklice. Spočeta je bila na žuru na 3600 Grand Avenue, kjer sem nezaščiteno seksala z moškim, ki sem ga takrat spoznala. Spomnim se, da je bil seks tako dober, da sem omedlela. Če ga najdete, mi lahko

18

pošljete njegovo telefonsko? Hvala.

4. Ne poznam identitete očeta moje hčere. Vozi BMW, ki ima luknjo od moje petke na opažu vrat. Mogoče lahko vzpostavite stik z BMW servisi v okolici in ugotovite, ali je dal to popraviti.

5. Še nikoli nisem seksala z moškim. Čakam na pismo od papeža, ki bo potrdil, da je bilo spočetje mojega sina brezmadežno in da je ponovno vstali Kristus.

6. Ne morem vam povedati imena očeta otroka A, ker me je obvestil, da bi to imelo katastrofalne posledice za britansko ekonomijo. Razpeta sem med tem, da naredim tako, da bo dobro za vas, ali tako, da bo dobro za državo.

Prosim, svetujte.

April 2012

UPOKOJILI SO SE JOŽE STOJAN IZ POLJČAN Nekoč je prometnik nekaj pomenil Ko sem prišel v šestdesetih letih v Poljčane na počitniško prakso iz mariborske železniške prometne šole, sem bil povečini na kretniških postojankah in v skladišču. V glavnem se spomnim starejših kretnikov, prtljažarjev in skladiščnika, ki so danes že vsi pokojni.

Kot začetnik sem imel do prometnikov posebno spoštovanje, da ne omenim šefa postaje, ki je bil tudi za osebje strah in trepet. To so bili časi, ko je bila še vojaška poslušnost. Še posebej mi je ostal v spominu prometnik Jože Stojan, ki je bil za tedanje čase vzor železničarja. Visoke postave in bujnih temnih las je bil rojen za uniformo.

Morda se je tega tudi sam zavedal, kajti vselej, ko je šel k vlaku, si je pred ogledalom nadel kapo, jo poravnal in nato dostojanstveno odkorakal na peron, da je marsikateri potnik postal pozoren nanj. Prav tako elegantno se je vrnil v prometno pisarno, ne da bi se oziral po potnikih ali morda s kom poklepetal. To je bilo kajpada všeč strogemu šefu, bivšemu partizanu, ki ni poznal ugovora. Do njega je bil Jože vselej spoštljiv in službeno pokoren. Do podrejenega osebja pa je bil bolj sproščen. Takšen je ostal vse življenje, tudi potem, ko sva bila sodelavca, do upokojitve. Potem je rad prihajal na postajo, vse dokler se ni upokojila vsa generacija, ki jo je poznal. Nič kaj se ni spremenil, le na teži je nekoliko pridobil in postal nekoliko vedrejši. Takšen je še danes, ko sem ga na domu obiskal le nekaj dni pred njegovim 81-im rojstnim dnevom. Odkrito priznam, da sem mu kar zavidal njegovo gibčnost, saj je ohranjen kot kakšen športnik, pa čeprav je bil njegov edini šport vseskozi trdo delo. Prav to pa ga še danes ohranja zdravega, ko se sprošča na svojem vikendu v Virštanju na Kozjanskem. Še za pogovor je komaj našel termin, kajti pomlad je polna opravil, pa še svoje bolne sorodnike mora obiskati. Po pogovoru o njegovem življenju sem

dobil občutek, da je kar podoben svojemu očetu, ki se je vse življenje razdajal.

Jože, prenekatero noč sva skupaj prebila vsak na svoji postaji, se še kaj počutiš železničarja, bi se še vrnil na železnico, če bi bil še enkrat mlad?

O, to pa. Še vedno sem ponosen na svoj poklic, čeprav sem ga opravljal v zelo težkih pogojih, tako da mi lastni otroci in vnuki ne verjamejo, ko jim pripovedujem, kako je bilo. Je pa res, da je takrat prometnik nekaj pomenil in da si bil kljub težkemu delu lahko ponosen na svoj poklic. Ne boš verjel, da po 25-ih letih, kar sem v pokoju, še vedno sanjam o železnici.

Izhajaš iz številne družine, koliko tvojih bratov je bilo na železnici?

Imel sem devet sester in štiri brate.

Od fantov smo bili vsi zaposleni na železnici. To je bila najbolj zanesljiva služba, kjer si imel možnost napredovanja. Danes nas živi le še pet sester in bratov, od katerih sem še edini pokreten, vsi ostali so priklenjeni na posteljo.

Kolikor mi je znano, si bil doma iz okolice Grobelnega in ste imeli doma kmetijo. Zakaj nisi ostal na domačiji, ko pa imaš še danes tolikšno ljubezen do zemlje?

V Šentvidu pri Grobelnem smo imeli sedem hektarjev veliko kmetijo. Čeprav smo imeli vedno poln hlev živine in konje, je bilo to premalo za šestnajstčlansko družino.

Sicer pa to ni bilo za tiste čase, ko je bila povsod revščina in pri vsaki hiši po deset otrok, nič posebnega. Kruha ni bilo na pretek, še manj mesa – to je bilo le pozimi in ob praznikih. Še posebej hudo je bilo, če je bila slaba letina.

To pa še ni vse. Ravno, ko sem bil na služenju vojaškega roka in je bilo najmlajši sestri sedem let, je nenadoma, v 52-tem letu, umrla mama. Potem je oče ostal sam, otroci pa smo bili primorani stopiti na svojo pot.

Sodiš v generacijo, ki je z vztrajnostjo in pridom na železnici prišla do svojega željenega poklica. Mnogi so v povojnih časih začeli kot progovni delavci in se povzpeli celo do šefov. Kje je bil tvoj začetek?

Ko so prometniki nosili še bele srajce

April 2012

Fotograf: Marjan Mally

Še danes ne morem verjeti, s kakšno težavo sem prišel do svojega poklica. Ko sem stopil v osnovno šolo, se je začela vojna. Hodil sem v nemško šolo in lahko si misliš, kakšno je bilo potem znanje. Po vojni, ko bi moral nadaljevati drugi del osnovne šole oziroma takrat nižjo gimnazijo, so nas na podeželju obdržali doma na kmetiji

19

UPOKOJILI SO SE

Prometnik - 25 let v pokoju

Fotograf: Marjan Mally

kot delovno silo. Takoj po odsluženju vojaškega roka sem se hotel zaposliti na železnici v Celju. Pa ni bilo mesta in so me poslali na Jesenice, ki je bila takrat kot štrafkomanda – postaja, kamor so pošiljali kaznovane in so se je vsi izogibali. Nisem imel izbire in sem vztrajal tri leta na premiku. Potem mi je uspelo priti v Celje, kjer sem delal kot kretnik in nato nadkretnik na drugi postojanki (ki je bila najzahtevnejša - op. M.M.).

Zavedal sem se, da brez šole ne bom mogel napredovati, zato sem se vpisal na večerno nižjo gimnazijo v Celju. To so bili težki časi, kajti šolo sem moral plačevati, tako da mi je od plače ostalo bore malo. Po končani šoli sem šel v prometno šolo v Ljubljano. To je bilo v času, ko je bil potres v Skopju.

Potem sem nastopil prvo prometniško službo v Ponikvi in takoj zatem v Slovenski Bistrici, kjer je bil šef postaje Stanko Kolar. Takrat sem bil že poročen in z družino sem stanoval nad bistriško železniško postajo. Po treh letih sem bil premeščen v Poljčane, kjer sem po 22-ih letih stopil v pokoj.

Imaš dva otroka, hčerko Ireno in sina Jožeta. Zakaj nisi predlagal sinu, da se zaposli na železnici?

Jože se nasmehne in zmaje z glavo. »Sin se je usmeril na elektro področje, končal šolo in še na misel mi ni prišlo, da bi ga obremenjeval z nočnimi in da bi prestal mojo

Zadnjič v uniformi

20

kalvarijo. Si lahko misliš, kaj človek zmore, ko je mlad?

Ko sem bil v Slovenski Bistrici, je bil turnus 12/24, ko pa so bili poleti dopusti, pa tudi 12/12, da smo lahko šli na dopust. Takrat je vozil še denčar (vlak kosovec, ki je jemal kosovne pošiljke na vseh postajah) in v vsako smer po dva para nabiralnikov. Da ne govorimo o težkih premikih, ker je bilo zelo veliko tovora. Takrat sem še v Mariboru obiskoval ekonomsko šolo, v Poljčanah pa gradil hišo. V Poljčanah sem preživel dve modernizaciji postaje, ko so bile vse kretnice na ključe, ko so še vozile parne lokomotive, ko je vozil tovorni vlak do Ponikve pol ure itd. Potem so prišle še nove varnostne naprave itd. Tega ne bi nikomur privoščil, še najmanj pa svojemu otroku.

Le malo vas je še iz tvoje generacije. Kaj počneš, da si tako vitalen, saj bolezni praktično ne poznaš?

Leta 1969 sva z ženo Betko zgradila hišo, ki pa jo je treba venomer vzdrževati. Letos sem zamenjal vsa okna, ki sem jih napravil sam. Brat je bil mizar in pri njem sem se PU Pragersko Kosajnč naučilSlavc te v obrti.

Razen tega je Fotograf: žena vJože Virštanju podedovala hišo z vinogradom. Obdelujeva štiristo trsov, ravno toliko, da je dovolj dela in skrbi skozi vse leto. Potem so tu še štirje vnuki in dva pravnuka in to ti da še dodatno energijo,« se nasmehne Jože. »Večina mojih sodelavcev je že pokojnih. Imam zelo lepe spomine na železnico, pa tudi kakšen neprijeten je bil med njimi, kar pa sem že raje pozabil. Bilo pa je veliko dela, težkih trenutkov, smo si pa veliko pomagali.

Za Jožetovo vitalnost je kriva njegova trdoživost, vselej odigra pomembno vlogo pri moških žena, pa četudi tega ne priznamo, največ pa sprostitev v virštanjskem vinogradu, kar priznava tudi žena Elizabeta. Nekoč železničar, danes pa ljubiteljski vinogradnik z odličnim pridelkom. Privoščimo mu, da bi z ženo pridelal še veliko odličnega Virštajnčana.

Marjan Mally

Fotograf: Chato

April 2012

UPOKOJILI SO SE MARJETA POVŠE ODHAJA V POKOJ 2. marca letos je naša članica SŽPS OO Celje Marjeta Povše opravljala zadnji dan dela na delovnem mestu vodje enote v ŽIP-u. Na železnico je prišla leta 1979 iz takratnega podjetja LIK Savinja in opravljala dela vse do leta 1991 v krogu službe TVD. Od reorganizacije leta 1991 je opravljala dela v ISS-u in od leta 2000 pa vse do zadnjega dne delovnega razmerja v ŽIP-u. Marjeta, če bo kdaj dolgčas, pridite nas pogledat, bivše sodelavke in sodelavce.

Matjaž Skutnik Upokojitev

OB ZADNJI IZMENI HIDAJETA V mesecu marcu, in sicer z 12. na 13. je naš šahist, Genjac Hidajet, opravljal zadnjo izmeno kot prometnik postaje Celje tovorna. Pričel je s pripravništvom za vlakovnega odpravnika na postaji Nova Gorica, nadaljeval z delom na postaji Bukvik in Bosanska Bijela - takratni ŽTP Brčko, nato je za obdobje pol leta opravljal dela na postaji Šentjur, pa za nekaj časa, in sicer samo tri mesece, na postaji Bedekovčina - takratni ŽTP Zagreb, seveda pa tudi brez Savinjske proge ni šlo, ko je opravljal dela na postaji Šoštanj med leti 1978 in 1983, po letu 1983 pa se je vrnil za dobro leto na postajo Šentjur in vse od leta 1984 do danes opravljal dela kot prometnik na postaji Celje in Celje tovorna, torej triindvajset let.

Lahko bi rekli: Hile - legenda. Sedaj pa je še do 30. aprila na zasluženem koriščenju letnega dopusta, pred obdobjem, ki se mu reče zaslužena upokojitev.

Ker pa je »Hile« dober šahist, kar je tudi dokazoval na raznih tekmovanjih, mu damo en nasvet: »Pazi na vsako figuro!« In še naprej dobro rešuj pozicije na šahovnici!

Matjaž Skutnik

Genjac Hidajet

April 2012

21

razvedrilo

Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in ga naenkrat vprašal: - »Dedek, koliko let pa imaš?« Dedek je odgovoril: - »Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in kontracepcijskimi tabletami. Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so preprosto izobesili na sveži zrak). Človek še ni stopil na Luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila sva se s tvojo babico in živela skupaj in v vsaki družini sta bila očka in mama.

Beseda »gay« je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila veselega, prešernega, zadovoljnega človeka, in ne homoseksualca. O lezbijkah sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.

Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu, ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.

Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod in vsako žensko z gospa ali gospodična.

Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.

Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in prve ven ter vedno so jim primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to je storil vsakič, ko je ženska vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali katerakoli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.

V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala krepost družine in čistost za svoje može. Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni svobodi.

Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za svoja dejanja in njihove posledice.

Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo. Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami, prijatelji in prijateljicami.

Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa, da je delila počitniško hišico z neznanci. Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CDje, DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske ne prenosne).

Notebook je bila beležnica. Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo. Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in za razvijanje in razmnoževanje slik je bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi ni bilo. Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe kakovosti, in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea ali Made in Taiwan ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China. Nismo slišali za Pizza-cut ali McDonald's pa niti ne za instant kavo ali umetna sladila.

V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov. Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov. Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja? V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili, in ne kadili.

Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da bi imela otroka.

Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?« - »Ja, dedek, več kot dvesto let!?« je vprašal vnuk.

- »Ne, dragi moj, samo petdeset!«

22

April 2012