Zrcalo duše - Fric Jožef

Izdal in zalo탑il Jo탑ef Fric Spremna beseda doc. dr. Jurij E. Rojs Oprema in prelom JESIS Tanja Fric s.p.

Tisk Grafika Fric Daniel Fric s.p.

Lektoriral doc. dr. Jurij E. Rojs naklada: 100 izvodov Dobovec pri Rogatcu, 2011 www.fricjozef.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1 FRIC, Jožef Zrcalo duše / Jože Fric - Goršek ; [spremna beseda Jurij E. Rojs]. - Dobovec pri Rogatcu : samozal. J. Fric, 2011 ISBN 978-961-276-093-9 254871040

Kazalo B ožično Voščilo 1 Novoletno voščilo osamljenim 1 Novoletna voščila 2 Slovo od staršev 3 Za firme 4 Osebna voščila 4 Dek liščina 5 Za god 6 Vesele velikonočne praznike 6 Biserna porok a 7 M onik i 8 Slovenija (A KR OS T I H) 9 D nevniku 10 V slovo 11 Prostovoljcu 13 Pomagajmo 14 To smo mi 15 Biserna porok a (A KR OS T I H) 16 Kdo je to 19 Ljudske pev ke iz R ogatca 21 Jubilanta 22 Pr vošolček 22 Ob dnevu mr t vih 23 Upokojensk i izlet 24 O mar tinovem 25 Dedkom in babicam 26 M ojemu dedku 27 B abici 28 B ožična 29 Stricu Andreju za god 30 Teti Pepi za rojstni dan 31 Frici pri Fricih 32 D ružina 34 Vnuku Andreju za god 35 Osk rbovancem doma Šmarje pri Jelšah 36 Zlatoporočencema 37

IX.

X. Očkov dan 38 Pred pustom in še prej 39 Ob Velik i noči 41 R azno 42 Davidu za god 43 Prem, XX V. mesec kulture 44 Prešernu 46 Od Celja do...

47 Stari dami 51 N a črpalko 52 Žegnanje motoristov Šmarje pri Jel šah 53 Jubilejna 54 Šmarsk i motoristi 55 Obsoteljske slavčice 56 Za sveto birmo 59 Ob sveti birmi 59 Ljudske pevke iz R ogatca 60 Srečanje ljudsk ih pevcev v Dobovcu 61 Pristava 2002 - drugo srečanje ljudsk ih pevcev in godcev 62 Trije jubilanti 64 N a Veliko Planino 66 Pesem k lopotcu 71 R az vitje prapora - R ogatec 73 Vaško gasilsk i dom 76 G rad Strmol 79 Pušeljc s Preske 81 Peto srečanje ljudsk ih pevcev R ačna 85 Spomnimo se 89 Srečanje ljudsk ih pevcev Zreče 90 Slovo 92 M ar tinovo vino 94 Odranci 95 B abičine palačinke 101 Zdravljica 101 Srečen revež 102 Svaku M arijanu v slovo 103

XI. Donačk a gora 105 Traktorsk i pregled 106 S osed M ercator 108 Z blagoslovom na pot 109 Točno opoldne 111 Teti Pepi v slovo 112 Sto let je minilo 115 Muzejsk i vlak 117 Koncer t ljudsk ih pesmi v Slovensk i Bistrici 119 S otelsk a dolina 123 Na veselo kožuhanje 124 I n vino veritas 125 Veselo kožuhanje 126 Srečanje ljudsk ih pevcev Odranci 129 Abstinent 134 Pod Donačko goro bilo je lepo 135 Ob žegnanju motoristov Šmarje pri Jelšah 139 Prijatelju O raču 142 Vik iju za štirideset let 143 Vrnile so se lastovke 145 Zeliščna k metija K alan 148 Pr vo srečanje ljudsk ih pevcev Lok a 2004 150 Š esti kozarjevi dnevi Odranci 152

XII.

XIII.

Nekaj besed o meni.

Rodil sem se v Celju leta 1943, živim v kraju Sv. Rok ob Sotli, imenovanem Dobovec pri Rogatcu. Po končani osnovni šoli sem šolanje nadaljeval na Trgovski šoli v Ljubljani, od koder sem se prvič sam, z mislijo na lepšo prihodnost odpravil v svet, se zaposlil in si ustvaril družino. Čeprav sem bil s službo pri Petrolu zadovoljen, sta me način življenja v mestu in misel na očeta, vedno močneje opozarjala, naj se vrnem nazaj domov.

Z družino sem se leta 1975 vrnil v domači kraj. Tam sem nadaljeval s službo pri Petrolu, kjer sem ostal vse do odhoda v pokoj.

Ne glede na to, kje in kako sem živel, je v meni ves čas klila ideja, da bi razne dogodke v življenju zapisoval. In to ne na običajen način, kot poročilo, kot spis ali opis.

Zapisoval sem jih v rimah. Sprva kamorkoli, kar mi je prišlo pod roko. Kasneje v zvezke in tako je nastalo več tisoč verzov z razno tematiko.

Pred vami je prva knjiga, v kateri je zbran le del mojega ustvarjanja. Veliko je dogodkov, ki sem jih opisal, še več je v verzih opisanih razmišljanj o življenju samem.

To je knjiga, ki je zrcalo moje duše. Ponosen sem nanjo.

Jožef Fric

XIV.

XV. Pesmi Pred nami so pesmi Jožefa Frica - Goršek, rojenega 4. sušca 1943 v Celju. Zdaj živi v vasi Dobovec pri Rogatcu. Goršekove pesmi so motivno zelo pestre. Večina pesmi ima žensko – tekočo rimo, prevladuje pa svobodni ritem. Gre za štirivrstične kitice z zaporedno rimo a, a, b, b. Zbirko uvaja pesem Božično voščilo, ki ima jambskoanapevstovski in daktilsko-trohejski verz. Goršek se ni učil pesniti, kajti njegove pesmi prihajajo na dan samostojno in izražajo njegovo racionalno-emocionalno raven in se ne zgleduje po kakršnem koli slovenskem ali tujem pesniku.

Večina pesmi je liričnih in voščilnih, tako npr.: Božično voščilo, Novoletna voščila, Osebna voščila, Za god, Vesele velikonočne praznike, Babici, Stricu Andreju za god, Prešernu, Ketteju, Za sv. Birmo, Gospodu Andreju-naddekanu idr. Idejno te pesmi izpričujejo religioznokrščansko izpoved, kar se vidi v pesmi Mami ob šestdesetem letu smrti in se še posebej pokaže v osmi štirivrstični kitici: »Nekoč se vrnem k tebi nazaj, / da bova uživala nebeški raj...«/.

Avtor teh Pesmi se veseli življenja in prelestnosti narave. Če je S. Jenko napisal Sonet o tobaku, pa Dobovčan zapoje Pesem o vinu. Njegovo senzibilnost spremljajo naravni pojavi, ki se kažejo v pesmih Šumijo gozdovi, Stvarnikovo darilo, Prvomajska, Na rimske razpotju, v kateri omenja, da »mejo s sosedi – si Sotlo delimo«, kjer po hribih v vinogradih pojo klopotci, prav na vrhu pa je cerkev sv. Roka, zavetnika treh zaselkov: Dobovca, Loga in Trličnega. Tudi modernizacija domačega kraja pride do izraza, kar je izraženo v pesmih Točno opoldne – »Mercator«, Sto let je minilo, Muzejski vlak, Pod Donačko goro, Ob žegnanju motoristov Šmarje, Vrnile so se lastovke.

Velika mera domoljubnosti žari iz pesmi Dobovec vas.

Nehote se spomni človek C. Kosmača Pomladnega dne, kjer je naslikan travnik z razkošnim cvetjem in ta travnik se razpostre nad vso slovensko domovino.

XVI. Goršeku pomeni vas Dobovec »Lepo domovino, nad katero bdi sv. Rok, čigar zvon se sliši daleč okrog, daleč na obdelana polja in vinograde.

Pesnik zazna cvrčenje Črička, trav’co, rož’ce, gobice, bilke, late in klase. Pesniška zbirka se spominja zgodovinskih dogodkov iz domačega kraja. V Logu so pečine, trdne brusne kamnine, iz katerih so predniki delali večtonske brusne kamne in jih izvažali domala po vsej Evropi. Več sto let je star Grad Strmol, ki je nekakšen kulturni center Rogatca.

Dobovčanom se je nasmehnila sreča: zgradili so gasilski dom in dobili novi avto. Nekatere pesmi izražajo trdno slovensko zavest. Pesnik je proti sprejemanju anglicizmov v slovensko besedišče.

Evropske unije se dotakne v pesmi Euru na pot. Omenjena pesniška zbirka ima več daljših pesnitev, predstavljajo nekakšen odsev ob srečanju ljudskih pevcev. Takšne so pesmi Ljudske pevke iz Rogatca, Obsoteljske slavčice, Srečanje ljudskih pevcev v Dobovcu, Pristava 2002, Odranci 2002 (triinštirideset četvero-vrstičnih kitic).

Prepričani smo, da ima pesnik J. Fric za muziko ustvarjeno uho. V verzih se vrste samoglasniki skrajno visokih in nizkih tonov. Ni nam znano, ali je katera od teh pesmih že uglasbena. Pesnik potuje po različnih krajih, kjer so koncerti slovenskih pesmi (Bukovci, Markovci, Slovenska Bistrica, Šmartno na Pohorju, Kalobje, Bizeljsko, Boštanj, Stoperce...)

Ljudje se zbirajo ob različnih kmečkih delih, npr. pri ličkanju koruze. O tem delu je Goršek napisal dve pesmi: Na veselo kožuhanje in Kožuhanje.

Patriotizem izražajo pesmi moja Slovenija, Slovenija, Donačka gora in Sotelska dolina (štiri četverovrstične kitice s trohejskim in jambskim ritmom).

Nekatere pesmi izpovedujejo pomembnejše dogodke v človekovem življenju, kot npr.: Dekliščina, Biserna poroka, Dnevniku, V slovo, Ob dnevu mrtvih, O Martinovem, Božična.

XVII. V nekaterih pesmih se srečamo s šegavostjo, npr.: Frici pri Fricih. Nekaj je osebnoizpovednih npr.: Spomnimo se, Srečen revež, Je sekal smrečice, Kam hitimo?, Jaz bradač...

Zanimivo je brati pesnikov horoskop. Sam je rojen v znamenju Ribe, zanj torej velja: »Sem gladka, ne robata, /v vodi se držim/, pobegnem rajši kot držim, /ker se palice bojim/.

Nekatere pesmi so poučne, vse pa izražajo »zdrav duh v zdravem telesu« in so oblikovno blizu slovenski narodni pesmi. doc. dr. Jurij E. Rojs

1

BOŽIČNO VOŠČILO

R

adújmo se radújmo, rójstvo Jezusa praznújmo.

Veséli Bóžič vóščimo vsém, vsém dobrím ljudém.

Dánes rójstvo Njegóvo slavímo, k jáslicam se napotímo. da počastímo Njegovo imé, ki Jezus imenuje se.

On se je rodil, da bi blagoslov delil.

Sveto dete matere Marije, ki za Njega čisto srce bije.

NOVOLETNO VOŠČILO OSAMLJENIM

K

omú naj vérze napíšem, komú grenkó sólzo obríšem, komú naj róko podám, komú, ko nikógar ne poznám?!

Vsém, ki žálostni bedíte, vsém, ki v dúši trpíte, vsém, ki otóžno zréte v nebó, vsém, nóvo léto naj prijáznejše bó!

2

NOVOLÉTNA VOŠČÍLA

Z

a nóvo léto naj povém, vse najboljše vóščim vsém!

Bodíte še sréčni, zdrávi, to vám………..právi.

Nóvo léto je (bo) prišló, da bi sréčno ti (vam) biló, zdrávja naj vàm slúži in prijátelje vse drúži.

V nóvem létu sréča míla denárja naj bi podaríla, dodála pámet še v glavó, da porábljeno bi prav biló.

K tému naj dodá še lépo vréme, ko na pót se kréne.

Zdrávju kónca naj ne bó, tako prijetno v nóvem naj bi šló.

Kaj bi drúgo naj želéli, v nóvem létu se lépo iméli, dodál bi drúgih še radósti pa bo zaénkrat dósti.

3

SLOVÓ OD STÁRŠEV

L

júba hčérka, drága, míla, stáršev dóm boš zapustíla, pójdi svoji usodi naproti, ne ustavljaj se, da te kàj ne zmóti.

Dosléj si z náma živéla, sedaj boš za svójo družíno skrbéla, postála boš máti, móž tvoj mládi bo áti.

Radújta nóvi se póti, težáve odstranita spróti, obíščita domáčo še vás, kámor te vléklo še neki bo čás.

Pójdi hčérka sedàj, žéninu svójo róko podáj, naj váju sprémlja žégen očéta, blagoslávlja váju róka materína svéta. Žívita v dúhu dobróte, ne ženíta proč morebítne siróte; vsak imá duhóvni dár, da ne pozábi stáršev nikdár.

4

ZA FÍRME

T

ja vódijo potí, kjer vàs dóbro imé krasí, da bi uspéšni še napréj bilí, vàm v létu……. želí.

Postój popótnik, kárto si ogléj, ko nájdeš mésto, greš napréj, imé ga váše vábi, saj storítve takšne rábi.

Sréčno……..

SREČNO NOVO LETO…….., sonce vsem enako sije, sreča se naj v srca skrije, naj jo čuti vsak po svoje, lepši je občutek biti v dvoje.

OSEBNA VOŠČILA

K

amor koli se ozremo, je vse že okrašeno, za Božič bodite veseli, v novem letu se lepo imeli.

Božični prazniki naj bodo veseli, želimo, da bi se lepo imeli, novo leto srečo naj doda in zdravja, ki največ velja.

5

DEKLIŠČINA

S

amska se danes poslavljam, vse vas lepo pozdravljam, ostanite prijateljice moje, čeprav bom živela v dvoje.

Pot me pelje ljubezni v objem, vam pa tole povem: tudi ve storite enako, naj omoži se dekle vsako.

V dvoje lepše bo živeti, čeprav bo treba tudi potrpeti, nič nam ni v življenju podarjeno, cenimo ga, saj je samo eno.

Z radostjo se od vas poslavljam, prijateljice drage lepo pozdravljam, ostanimo dobre še naprej, kakor smo bile doslej.

Sedaj se moram posloviti, še zadnjič samsko roko ponuditi, tudi vam naj usoda pokaže pot, živeti lepo je povsod. ADIJO!

6

ZA GOD

V

se, kar nas obdaja, živi, ime ob prvem pogledu dobi.

To je uma človeškega dar, z imenom spoznan bo že kar. Človeku dodamo priimek še tudi, da ga zapišemo, če ga ponudi, tako se spoznamo hitreje med sabo, oboje je varneje pred pozabo.

Enkrat na leto ime mi slavimo, ob tem si najlepše še zaželimo, naj bo za srečo in dobro ime, prijatelji vsi (ti, vam) žele.

VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE

V

sem naj praznik bo vesel, Kristus je nazaj prišel, od mrtvih on je vstal, da bi človeštvo varoval.

Zagrmeli so topovi, zazvonili vsi zvonovi, Kristus vstal je iz groba, pričela se je nova doba.

7

BISERNA POROKA

Z

družila sta se ljubezen in čas, biserna poroka je pri nas, slavljenca sta obljubila, da se bosta še naprej ljubila. Šestdeset let je minilo, ko se dekle s fantom omožilo, premagala sta vse težave, osebne in narave.

Danes spet slavita, bisere imata skrite, v očeh se lesketajo in bleščijo, od radosti po licih naj zdrsijo.

Naj bo srečo videti v očeh, sprejmita to željo še nas vseh, ponosna stopajta naprej, srečno, na mnoga leta še odslej.

8

MONIKI

V

spokojni tišini smo glave sklonili, ko smo se od tebe Monika poslovili, odšla si za vedno od nas, nikoli več se ne bo slišal tvoj glas.

Hladni mesec februar bil je tvoj življenjski dar, ko zagledala si luč sveta, takrat še mala punčka si bila.

Lepo si rasla nam vesela, hodila v šolo in si pela, še igrati znala si na inštrument, bil elektronski je ta šment.

Za žogo si se podila, tako živahna si hodila, dokler te usoda ni pozvala, kruto ti bolezen dala. Če danes bi živela, bi bila zelo vesela, saj šolo bi končala ti, uživala v življenju bi.

V spominu zapisala sta te oče, mati, nič več ne moreta ti pomagati, le rada vedno te imata, saj te ljubita starša zlata.

Veliko starša sta trpela; pred domom tvojim sedaj stoji kapela, veliko sta ljubezni tebi darovala, da bi zdrava ti ostala.

Prekinila se tebi nit življenja, bratu – staršem ostala so trpljenja, tebi pa Bog naj ponudi, počitek miren v slovenski grudi.

A K R O ST I H

SLOVENIJA

S

anjala si o svobodi, naj te tvoj narod vodi, ki že tisoč let živi, v lepi tej deželici.

L

epote tvoje čudovite, doline in planine vsem odkrite, ponujajo se nam poljane, s cvetjem posejane.

O

j, domača naša gruda, za svobodo veliko bilo je truda, danes za deseto leto v slovenski himni bo zapeto.

V

elika si dežela ti, po dobroti svojih si ljudi, a majhnost nas je vseh komaj za mest treh.

E

nkratna gostiteljica si, ogledalo slovenskih si ljudi, prijazen BUSH – PUTINOV sprejem, pokazala si vsem ljudem.

N

ajlepše doživetje pokazala si to poletje, združila si dve velesili, ki sta nekoč sovražni bili.

I

n prijazen kratek čas, oba doživela sta pri nas. promocija prava je bila zares, saj nas videl je svet ves.

9

10

J

e prava resnica, da je Slovenija lepa kraljica, je polna dobrot in lepot, zato naj sliši se še drugod.

A

li ni bil čudoviti čas, ko sta BUSH – PUTIN poslušala Zdravljico pri nas, zato pa ponosni smo bili, ko smo slavna državnika gostili.

DNEVNIKU

K

omaj nekaj let sem imel, ko si “DNEVNIK” ti na svet prišel, moj spomin na rojstvo tvoje je iz osnovne šole moje.

Vsak po svoje sva živela, eden bolj, drugi manj trpela, a nekateri so hoteli, da bi naju za hlapca imeli.

“DNEVNIK” ti, odrasel si, že petdeset se ti jih vrti, Abrahamova so ti zdaj leta, a še več se ti jih obeta. Že dolgo tvoj sem naročnik, bil si mi vedno pomočnik, čestitam ti za čas, za tvoj prihod v mojo vas.

11

V SLOVO

L

epa cesta se po Logu vije, ki nas pripelje mimo domačije, kjer živel je sosed in krajan, naš dragi Jožef Križan.

Mnogo let mu Bog je dal, v življenju veliko je prestal, bil je dober mož in oče skrbel za dom, družino, je tekoče. Še zadnjič smo se pred domom zbrali, zadnje slovo mu izkazali, sprevod se nato poda, v cerkev k sv. maši tja.

V cerkev so ljudje hodili, v božjem hramu so lepo molili, ko so ga v cerkev dali, mnogi so tiho zajokali.

Mašni obred se tiho je pričel, gospod škof “SMEJ” ga je imel, iz Videmske so fare pevci bili, žalost z nami so delili. Številni duhovniki so pomagali, z glasovi svojimi sodelovali, izkazali so svoj sočut, ki jim dan je krut.

Poslušali pridige smo vsi, ko gospod škof nam govori; zapustil si ta ljubi svet, ki je danes z žalostjo odet.

12 Šest otrok si Jožef ti imel, sedaj si jih zapustil in odšel, telo ti mirno sedaj počiva, tvoj duh pa še med nami biva.

Sina enega si učiti dal, da je božji sel postal, on moli sedaj za dušo tvojo, prosi Boga, da počivaš v spokoju.

Pred leti sina ti je nesreča vzela, tudi žena ni več na koru pela, tudi ti si Jožef pel, tvoj glas je zdaj onemel.

Danes slišimo še glas, ko hčerka igra v cerkvici pri nas, še bo vodila pevce naše, ko bodo sv. maše. Žalosten je čas, ko je sokrajan zapustil nas, telo je onemoglo in počiva, duh njegov pa med nami biva.

So pevci zadnjič še zapeli, pokojnika so v grob miren deli, mnogi pa so zajokali, slovo z molitvijo še pokazali.

Počivaj v miru dragi oče, družina tvoja sedaj za tabo joče, nekoč se bomo še dobili, v nebesih se skupaj veselili.

13

PROSTOVOLJCU

Ž

e mati mene je učila, prostovoljka bodi hčerka mila, pomagaj soljudem, vedno prostovoljno vsem.

Ko gledam okoli nas, občudujem prostovoljce vas, kako darujete svoj čas in zgledno učite nas.

Mi otroci mali po vaši poti bomo se podali, priskočili bomo na pomoč, kakor drugi so nekoč.

Občudujem vaše delo, ker prostovoljno delate veselo, zato izražam sedaj zahvalo, to čuti srce moje malo.

14

POMAGAJMO

N

ikogar nima, sam živi, on premišljuje, kje so vsi, kdove kam jih je sreča odpeljala, življenje mu je usoda zaznamovala.

Kako lepo je biti mlad, imeti sestre, brate rad, očete, matere poznajo, saj jih še na svet’ imajo.

Prijatelj, daj prijatelju roko, naj mu v srcu bo toplo, pomagaj, si po srcu brat, naj te čuti, kdor ima te rad. Če telo ti kdaj opeša, ko težava rame ti poveša, naj bo misel na tvojo mladost, da v srcu je ostala radost.

15

TO SMO MI

P

ozdravimo jutro, ko dela se dan, treba je vstati, kdor ni zaspan, življenje je lepo, če zdravi smo mi, pomagajmo onim, ki kaj jih teži.

Ko zjutraj na delo hitimo, le malo okrog se ozrimo, bodimo budni, previdni, da bomo srečni in vidni.

Poglejmo, če ni kdo invalid, ker opešal mu je vid, mogoče nima zdravih nog, zato v vozičku se vozi okrog.

Mnoge je narava zaznamovala, premnogim zdravja ni dala, vse preveč je tudi nesreč, marsikdo zdrav ne bo nikoli več.

16

AK R OSTIH

BISERNA POROKA

P

rihajali so svati in vsi so se hoteli rokovati, saj praznuje pomemben jubilej, moj dragi stric Andrej.

O

b lepem smo se vremenu zbrali, da bi teti Pepi in Andreju dokazali, da sta nam draga ženin in nevesta, saj sta šestdeset let bila si zvesta.

L

etos jima je biserna poroka, zlati prstan bo spet občutila roka, ko si bosta obljubila, da drug drugemu si še služila.

A

ndrej, stric moj, še večkrat zaigraj in zapoj, organist si v cerkvi bil, pobožno Bogu si služil.

J

e slišati bilo lepo, ko orgle pod prsti zapojo, a zraven tudi ženin glas, v cerkvi sliši se pri nas.

Ž

al so leta naredila, da noga visoko ne bo več stopila, zato pa maša in poroka bila je ob vznožju sv. Roka.

E

n lep dom krajanov stoji, v njem smo na poroki bili, stoji prav blizu domačije, kamor po poroki pot zavije.

R

azlegel se je iz harmonija glas, k blagemu miru on poziva nas, pričel se je mašni obred, svečan, z lepoto odet.

P

onižno smo glave sklonili, v mislih Boga zaprosili, da mnogo še let na svetu daj jima živet.

E

no veliko upanje in sreča, se ob poroki v meni poveča, mogoče bom še sam nekoč tako srečen na vso moč.

P

evci milo zapojo gospod mašnik jima ovije roko, ponovno se zakon okrepi, voščimo še na mnoga leta tudi mi.

A

ndrej in teta Pepa sta na novo poročena in lepa, kar lepo se jima poda, saj sta slavljenca oba.

17

18

A

dijo žalost in tegobe, danes je lepo in nič narobe, vse se je biserno nadaljevalo, tako svečanih porok je tudi malo.

N

a mizah polno je dobrot, muzika pa sliši se povsod, saj trio lepo igra, na glas, veselje pa je enkratno v nas.

D

obro smo se vsi imeli, jedli, pili smo in peli, nekateri so še zaplesali, radost drugim pokazali.

R

es bilo je čudovito, nazdravljanje nas vseh odkrito, ob slovesu še stisnemo roke, vsak nato na svoje gre.

E

nkrat se samo živi; na sliki bili smo vsi, jaz pa še to želim, da pisano besedo vam podarim.

J

oče duša in telo, ko se ozrem nazaj, kako je bilo, velikokrat sem jesti, piti pri Vas dobil, srečen sem, ne bom nikoli pozabil.

19

KDO JE TO

Ž

e davno bila je izrečena uganka, nekomu bila postavljena zanka, kdo je tisti nas vseh, ki hodi spomladi po štirih, poleti po dveh, v jeseni po treh?

Lepa je pomlad zelena, ko mlada stvarca je rojena, nagajivo gleda, se uči, vse štiri v tla tišči.

Kaj kmalu se zgodi, da po dveh hoditi si želi in ko minejo dnevi pomladi, po dveh hodijo radi.

Prišlo je poletje, bil čas je za vriskanje, petje, učenje se je nadaljevalo, kakor se komu je dalo.

Poleti se je oralo in sejalo, obilo plodov je seme dalo, večina ga je preživela, ko je druge črnina odela.

To je čas norosti, lepot in vseh radosti, uspeha in gorja, kar pač narava da.

Počasi se vroča kri hladi, prihod je pisan za hladnejše dni, um se je zbistril, on korakov manj že naredil.

20 Jesen je lepa al’ pa ne, potrebno bo pomoči iskati že, opora že čaka, tam stoji, lažje se hodi, če so tri.

Takšna je torej ta zadeva, jesen hitro zdaj mineva, prihaja tisti čas, ko svetlobe ne bo več za nas.

Ozri se človek in poglej, kako živel si prej, zdaj v jesen odeto, življenje tvoje je ujeto.

21

LJUDSKE PEVKE IZ ROGATCA

V

ečkrat me kdo vpraša, od kod in kje domuje skupina vaša in odgovor se glasi: “Vse skupaj so iz treh vasi.”

Je Dobovec tri dal, iz Tlak je en glas ostal, ostale tri živijo, v Rogatcu, one se tam veselijo.

Kaj pa za voznike se to pravi, da jih nihče ne pozdravi, ko pa že mnogo let jih vozita po svet’.

Ja, je že tako, da je eden iz Dobovca lepo, drugi v Rogatcu se nahaja, tam lepo mirno se sprehaja.

22

JUBILANTA

K

o praznujeta svoj jubilej, glejta vedno le naprej, naj bo v prihodnje odet, v dobroti in lepoti vajin svet.

PRVOŠOLČEK

Ž

e drugi moj otrok ušel mi bo iz rok, sedaj v šolo se je podal, učenosti novih tam nabral.

Rumene rutice imajo, ponosno hodijo in se bahajo, staršem prinašajo nove brige, ko iščejo jim šolske knjige.

23

OB DNEVU MRTVIH

P

rišel je tisti dan, ko grob je skoraj vsaki obiskan, prižigamo njim sveče, ki jih Slovenska zemlja v sebe vleče.

Pomoli se še kristjan, ker jutri pride novi dan, živimo v miru z obilo sreče, da ne bo treba prižigati – nam sveče.

Nekoč bo tudi nam prišel ta čas, ko na svetu ne bo več nas, do takrat pa delajmo marljivo, preprečimo koraku, da ne stopi krivo.

24

UPOKOJENSKI IZLET

Z

glavnim delom smo končali, zato smo se na izlet podali, obiskali smo kartuzijo Žiče, za spremstvo imeli pa vodiče.

Več smo krajev obiskali, mimo lepih se peljali, na koncu pa imeli še kosilo, pri Janezu se je to dobilo.

Pri Janezu se mi ne damo, lepo pojemo in plesalce še imamo, po dobri jedi in pijači upokojenec le skači. Še se bomo imeli radi, v srcih smo še mladi, muzikant nam to veselje nudi, saj se igrati lepo trudi.

Nekateri pa sedimo, gledamo in kozarcev se držimo, vmes pa slišimo še pesem, obraz je skoraj vsaki resen.

Prijeten je to čas, ko upokojenski je izlet za nas, mogoče še nekoč, veselili se bomo na vso moč.

Sladko vince daje moč, lepo petje se sliši upajoč, da bo nam lepo še bilo, ko drugič se bomo družili tako. Še malo nam je časa ostalo, potem na pot se bo podalo, proti domu mi hitimo, lepih se trenutkov še veselimo.

25

O MARTINOVEM

P

rišel je sv. Martin, ki je iz mošta naredil vin’, oddolžil se je za delo, katerega je z njim mnogo ljudi imelo.

So pridno delali, garali, v jesen pa svoj pridelek si pobrali, v mošt so grozdje spremenili, ob sv. Martinu že vince pili.

Zahvali dobri se naravi, ko pridelek jeseni kmet pospravi, sedaj prihaja njegov čas, da iz kozarca srkne ga na glas.

Pridi še drugo leto dragi nam Martin, naredi, da bodo kleti polne dobrih vin, naj okrepi nam dušo in telo, da bo v srcih nam toplo.

26

DEDKOM IN BABICAM

S

once nizko že zahaja, hladna zima k nam prihaja, mi pa si želimo, da dedke in babice razveselimo.

Prišli ste poslušat nas, mi vam pa zapojemo naglas, vsi vas radi mi imamo, nikoli nikomur vas ne damo. Čeprav visoka so vam leta, dobrota z njimi je odeta, pomagali ste nam shoditi, vedno si k vam želimo priti.

Dragi dedek, draga babi, mali šolar vaju še rabi, tople imate vi dlani, ki vsak jih rad drži.

27

MOJEMU DEDKU

O

tožno gleda ti oko, v daljavo si usmeril jo, spomin se v njem zrcali, ko bil si dedek ti še mali.

V šolo tudi ti si šel, težke čase si imel, sedaj na stara leta, sedanjost ti je sveta.

Svobodo ste nam dedki dali, zahvalni smo vam otroci mali, želimo vam še mnogo let, z nami skupaj še živet.

28

BABICI

L

epo je biti mlad, babico imeti rad, saj ponuja tople nam dlani, srečen je, kdor jih drži.

Oj, babi, babica, jaz sem tvoja ljubica, ti skrbiš za mene vnučko mlado, zato ima te moje srce rado.

Starši moji hodijo na delo, tebi zaupajo oskrbo celo, bodi zdrava, mi boš pesmi pela, to želi si vnukica vesela.

29

BOŽIČNA

N

a nebu zvezde se prižgo, razsvetljujejo nam noč lepo, ko pride pa polnoč, le ena zažari na vso moč.

V Betlehem svetloba sije, pot nam kaže do Marije, kjer rodila nam je Jezusa, vseh ljudi Zveličarja.

Rojen nam je Božji sin, človeštvu on je v opomin, kdor hodil bo po grešni poti, tistemu ne bo prišel naproti.

Pozdravljen bodi otrok življenja, mi smo polni upanja in hrepenenja, slavimo Tvoj rojstni dan, ki je s svetostjo zaznamovan.

Prisluhnimo, kaj nas uči, ponižni v duhu bodimo mi, zavedajmo se, da lepo je življenje, čeprav ga zaznamovalo je trpljenje.

30

STRICU ANDREJU ZA GOD

M

nogo let je že minilo, ko prejeli prvo ste darilo, zakrament ob krstu bil je to, ime dobili ste lepo.

Nikoli nisem Vam dejal; čestitam za god, ki ga Bog je dal.

Takšno je pač bilo življenje, vsak doživljal je svoje trpljenje.

Danes na jesen življenja, se budijo druga hrepenenja, po preteklosti misli hitijo, ujeti zamujeno želijo.

Ko praznujete svoj god, prelistajte življenjsko pot, nazdravite s kozarcem sreče, popijte na zdravje ga ljubeče.

Bodite srečni in še zdravi, kaj dobrega se Vam naj pripravi, vse to in še kaj, nečak Jožef z ženo Gelco voščita sedaj.

31

TETI PEPI ZA ROJSTNI DAN

G

lejte že sonce zahaja, toploto še svojo razdaja, jutri pa pride nazaj, bo lepo in mlado da kaj.

Tudi življenje se tako odvija, v mladosti je dosti lepega sija, ko pa pride čas v jesenska leta, podoba z drugo barvo je odeta.

Prehodili Vi ste dolgo pot, pretrpeli mnogo ste strahot, toda glave niste Vi klonili, korajžno v življenju ste hodili.

Kaj za praznik naj Vam dam?

Le besedo lepo, ki jo imam, z željami zdravja in obilo duhovne sreče, voščita Jožef in Gelca Vam ljubeče.

32

FRICI PRI FRICIH

Č

udno se naslov glasi, a vendar o resnici govori, obiskali so prvi druge, da ne bi bilo hude tuge.

Tako se je to zgodilo.

Na obisku sta bila Vera in Danilo, zraven pa še dva sinova, stara znanca in ne nova.

Bil dan je sv. Martina, poskusili smo mlad’ga vina, s pitjem je bilo to storjeno, komaj mlado vino že rojeno.

Dolgo je že tega dni, ko skupaj smo bili, posebni čar pa daje dan, ki je z Martinovim zaznamovan.

Smo govorili vsi povprek v hiši, a Vera pravi: “Kakšne verze mi napiši!”

Seveda sem ji obljubil, takoj na delo se spustil.

Ker še vedno je Martin ni več mošta ampak vin’, sem v slavo in čast svetniku napisal vrstic nekoliko.

Kaj posebnega nimam pisati; da smo zdravi kakor svati, ki se vračajo domov veseli, ker so lepo se imeli.

Mogoče bo poleti lepši čas, če pridete še kaj do nas, lahko pa tudi mi še kaj storimo in k vam kdaj pohitimo.

33 Saj bi večkrat v Celje šel, ko bi časa več imel, sedaj sem stopil v tista leta, ko penzija se mi obeta.

Vsi pa dobro to vedo, da zmankuje časa vsem gladko, le kaj bi človek naj počel, če v penzijo ne bi prišel.

Zjutraj vstajal bi težko, kosti utrujene masiral bi lahko, grdo pogledal ženo bi zaspano, na koncu meseca pa plačo še oddano.

Danes mi je pa lepo, pevke ljudske vozim jaz lahko, koncerte one povsod imajo, z glasovi lepimi se tam štimajo.

Na obiske včasih se podam, k Veri v Ekspres na kavo tam, popijem jo sladko, nato naprej jaz mahnem jo.

Tako so Frici in še Frici, je malo tet in vmes še strici, obiskujemo se radi, saj smo v duhu in sicer še mladi.

Adijo Vera in Danilo, izpolnimo si obojno povabilo, pridite še v goste k nam, mi pa vrnemo obisk vam tam.

34

DRUŽINA

V

si skupaj smo ena družina, četudi bratov in sester kdo nima, sosede in starše pa vsakdo ima, še avto, ki z njim se pelja.

Oče in mati sta prva pri nas, dedek, babica in moj še okras, sestrica zraven nas sodi, ki malega kužka na vrvici vodi.

V eni mi hiški živimo, smo žalostni ali se veselimo, vsi smo kot ena družina, polni dobrot kot naša dolina.

35

VNUKU ANDREJU ZA GOD

N

i še dolgo tega bilo, ko smo te zagledali srčno, z veseljem smo tvoje ime sprejeli, bili smo ponosni in veseli.

Z vsakim letom si starejši, bodi tudi še zrelejši, hodi pridno v šolo ti Andrej, uči se in se lepo imej.

Ko praznuješ ti svoj god, ime ponosno nosi povsod, ubogaj starše in starejše, naj ti bo dobrota najsvetejše.

Hitro bodo leta ti minila, mladost bo svoje zapustila, nekoč še spomni se na mene, ko črna zemlja me odene.

36

OSKRBOVANCEM DOMA ŠMARJE

V

eselo je v tisti hiši, ki se petje iz nje sliši, naj bo to samo en glas, prijetno v srcu stisne nas. Če pa pride jih skupina, poslušati jih je milina, iz Rogatca pevke to vedo, zato so pri vas zapele vse lepo.

V domu upokojenskem odmeva, lepi prostor prav nič ne sameva, sedeli so varovanci vdano in poslušali pesmi zbrano.

Na harmoniko je Štefek zaigral, Devčki Jaka z Urško klepetal, pevke pa zares vesele, lepe pesmi so zapele.

Brundarji se pa ne dajo, čudne inštrumente to imajo, melodije so pa čudovite, poslušalcem vsem odkrite.

Pohvaliti je treba vse gledalce, mirne zveste poslušalce pa osebje, ki skrbi, da se imate lepo vsi.

Mogoče bo še kdaj čas, ko pridejo pevke še do vas, do takrat pa imejte se lepo, saj lepi prazniki zdaj pridejo.

37 Ker se bliža božični čas, veseli praznik voščim jaz pa srečno novo leto, ki naj z veseljem bo sprejeto. Živite v miru z obilo sreče, z ljubeznijo bo vse manj boleče, pozabite na težke dni, sedaj ste srečni, ko dobro osebje za vas skrbi.

ZLATOPOROČENCEMA

S

klenile so se dobre roke staršem, na dan zlate poroke, s ponosom naprej glejta, vsi želimo: lepo se imejta.

Davni časi so že minili, ko ste dragi starši v zakon stopili, bili ste čvrsti v telesu in duši, ni bilo sile, da vama zakon poruši. Čvrsto sta hodila po trnovi poti, nista nasedla nikakršni zmoti, zlato poroko sta dočakala, ki vama jo je božja milost poslala.

Bodita srečna, srečni smo mi, tudi tisti, ki jo z vami deli, obdržita svoje lepo ime, zdravo telo in čisto srce.

38

OČKOV DAN

B

il lep je popoldan, ko imeli smo očkov dan, vsi pred šolo smo se zbrali, odkoder smo se na pot podali.

Mamice imajo že svoj dan, zdaj tudi za očke je izbran, odšli smo skupaj na obhod, v nahrbtnike pa dali si dobrot.

Med potjo smo naloge dobili, na vprašanja še odgovorili, prehodili smo precej poti in na koncu smo veseli vsi.

Ko smo pot končali, v roke sendviče in sok si dali, hitro smo pojedli in popili, nato z nasvidenjem se poslovili.

39

PRED PUSTOM IN ŠE PREJ

M

oja žena grdo se drži, ko mi kavo pod nos pomoli, se jezi na mene, ker me delo naprej žene.

Je nedelja, praznik naš, danes lahko prosto imaš.

Popijem kavo le do pol in brž v štalo dol.

Prašiči čakajo na mene, kure nimamo nobene, le kozo in pa zajce, od katerih ni nobene jajce.

V družini še drugi spijo, dela danes malo naredijo, popoldan nas vabijo na fešto, v Rogatec- ne v Budimpešto.

Ta mlada hči pa v Maribor, na univerzo tjakaj gor, se uči na univerzi tak, da ne bi ostala kak bedak.

Danes pride teta iz Ljubljane, doma ostane pa mož Frane, njemu ni za potovanja, raje doma kaj sanja.

Moja žena verna bodi, saj tudi redno k maši hodi, seveda se raje z avtom pelje, ker peš pač ni veselje.

Pust prihaja bo norčije, gospodinja si pa prste vije, kje dobiti kak stotak, da ostala ne bi siromak.

40 Otroci pridejo na maškarado, želijo si v žep nagrado, če ne daš jim nič drobiža, se lahko spremeni jim viža.

Ne bodo plesali za repo, v šipo bodo vrgli kepo, tako ne bode zelja ne korenja, zato pa več bo drenja.

Tete ne bo iz Ljubljane, družina si pa roke mane, smo skuhali, spekli še potico, da bilo bi za teto oz. sestrico.

Oj, kako nam gre, vsem zdaj luštno je, sami bomo jedli, pili, ob obilju se vsega veselili.

Preveč dobrot škoduje, takoj želodec se maščuje, enim slabo, drugim nič, preveč vsega je hudič.

41

OB VELIKI NOČI

M

inila je Velika noč, zaradi nje delati ni moč pa tudi vreme nam nagaja, saj se vsak dan bolj ohlaja.

Prišel ponedeljek je Veliki, on tudi praznik je na sliki, na koledarju piše zanj rdeče, zvonovi zvonijo nam doneče.

Ker imamo kislo vreme, za delo ni nobene vneme, le za čitanje je čas, kar pogosto delam jaz.

Zadnjo berem o paranormalni pojavi, o duhovih se temu pravi; je zanimiva ali ne, vsakdo pač sam zase ve.

Poklical sem sosedo Metko, naj poišče mi knjižno cvetko, mi je prinesla knjige za branje, le hitro naj pogledam vanje.

Kosilo je bolj slabo bilo, s kisle juhe se je le kadilo, bilo je še nekaj riža, tako popolna je jedilna viža.

Po jedi mi žena veli: zdaj se mi pa spati želi, še prej pa očistim si zobe, da ne bi bilo kaj narobe.

Ko te verze pišem, si obenem nos obrišem, nato pa žena veli: dragi moj – tukec si ti – amen.

42

RAZNO

N

a hribčku se nahaja sv. Rok, ki zaščitnik je pastirjev in otrok, carina se pod njim nahaja, zraven pa še železniška postaja.

Tudi cesta pelje v Rogatec, kamor hodita sestra in bratec, Sotla reka zraven teče, nam mejo dela, probleme veče. Četrti marec moj je dan, ko sem na svetu bil priznan, minilo petdeset je osem let, ko sem prišel na svet.

Za danes igral sem tudi loto, da povečal bi si vsoto, toda sreča se ni meni nasmejala, bogve komu se je odpeljala.

Pač pa srečo je imela Saša, ki hčerka, vnukinja je naša, je nastopila na oddaji, »Pokaži kaj znaš« v stoperškem kraji.

Tretje mesto je požela, vendar ni bila vesela, darilce je pa dobila, ker je korajžno nastopila.

Smo gledali doma kaseto, kaj vse je bilo zapeto, če občutek me ne vara, je Saša zapela, da ji ni para.

Takole pač to gre, daril seveda ni za vse, korajža pa velja, kdor si nastopiti upat da.

43

DAVIDU ZA GOD

Č

eravno David bil je mali, sovražniki so se ga bali, s pametjo in hitro roko, Goljatu napravil rano je globoko.

Orjaka Goljata so vsi se bali, veliki možje pred njim so trepetali, a David vitez mali, zaslovel je in za kralja so ga zbrali.

Ime David nosiš ti moj mali vnuk, nagajaš in jeziš me na horuk, čeravno hodiš ti že v šolo, skačeš, vriskaš, plešeš svoje kolo.

Ubogati pa moraš starše in starejše, da ti življenje bo svetejše, razum naj te vodi vsepovsod, tako postal boš kdaj gospod.

Leta minejo in čas hiti, David, bodi zdrav nam ti, vse najlepše ti za god želimo, vsi smo tvoji in se s tabo veselimo, Imej oči odprte, v prihodnost naj bodo ti zazrte, bodi priden in vesel, k babici in dedku boš še prišel.

44

PREM, XXV. MESEC KULTURE

V

Prem sem jaz prispel, sprašujem, kje Kette je živel, ljudje so dobri mi odgovorili: “Skoraj pred hišo ste stopili.”

Na čudovitem hribu bdi, mogočna cerkev iz davnih dni, pod njo pa dom stoji, kjer si rodil se Kette ti.

Ob tej tvoji rojstni hiši pevski zbor se z imenom tvojim sliši, tebi v spomin so glasovi se ujeli, lepo prijetno so zapeli.

Po ogledu rojstne hiše, se marsikdo v spominsko knjigo vpiše, nato smo šli na drugi kraj, kjer mogočen grad kraljuje od nekdaj.

Mogočna zgradba tam stoji, dolino čuva in vasi, obzidje v nebo ozira se grozeče ali v notranjosti je vse ljubeče.

Pevski zbor nas spet razveseli, ogreli duše ste nam vi, pregnali hlad in srca vneli, lepo ste pesem o Triglavu nam zapeli.

Recitatorji so svoje še dodali, dokazali, da slovenski človek res ni mali, malo res nas je število, duhovne moči imamo pa obilo.

45 “Stopinje enajst” vaša je revija, polna duhovnega je sija, naj vam bo naprej še dano, z uspehom sreče delo tlakovano.

Mogočni grad naj še naprej stoji, naj čuva »Prem« še mnoge dni, krajanom nudi varno naj toplino, popotniku pa lep pogled v dolino.

S ponosom glejte v dolino, ohranite lepote za mladino, pomembne imate tri stvari, ohranite in čuvajte jih vsi.

46

PREŠERNU

P

rišel je spet ta dan, ki z življenjem tvojim je zaznamovan, Zdravljico tvojo bo veselo, svobodno ljudstvo spet zapelo.

Dolgo čakali smo čas, danes je svoboden vsak od nas, brez strahu zdaj poje, ime s tem slavi tvoje.

Zelo bi bil ti vesel, če vedel bi, da Zdravljico bo narod pel, v slavo smo ti jo odeli, za himno svojo jo sprejeli.

Počivaj v miru pesnik zdaj, narod tvoj je že od vekomaj, še naprej svobodno si želi živeti, v spomin nate – Zdravljico peti.

47

OD CELJA DO…

L

epa si dežela ti, polna lepih si stvari, so hribi lepi in zeleni, domovi po njih naseljeni.

Mimo stare domačije cesta v hribe gor zavije, razvaline gradov v nebo štrlijo, zgodbe stare prebudijo.

Po dolini vije se železna cesta, pelje skozi vasi in mesta, križanje pa z regionalno cesto od Celja je proti meji resno.

Od Celja skozi manjša mesta vodi do Hrvaške dvojna cesta, ena avtom pot ponudi, druga se z vlakom trudi.

Ali čudno se nam zdi, ko se peljemo do meje mi, deset prehodov križanj se nam zgodi, da pristali na carini bi.

Kdo nam naj še pove, če imajo kaj takega še kje, posebnost so še mali kraji – mesta, kamor nas vodi cesta. Štore se lahko baha, veliko železarno mesto ima, Šentjur pa farmo kur, saj jajca so koristna vsakomur.

Seveda je veliko obrti, “Alpos” in še kaj stoji, vsega se ne da našteti, ker moramo proti Šmarju zdaj hiteti.

48 Grobelno je prvi kraj, kjer so tri križanja sedaj, nato prispemo v Šentvid, kar se pa na znaku vid’.

Drago Šmarje – malo mesto, skozi njega imajo speljano cesto, na eni strani pravico bog deli, na drugi upravni organ za to skrbi.

Da upravna enota ne sameva, pomoč še drugih je zadeva, še najlepše pa ponudi, najstarejši se “Radio Šmarje” trudi.

Ko tegoba reveža mori, proti hribu gor upre oči, na hribu viden daleč naokrog, kraljuje sv. Rok. Lepota njena dušo pomiri, samo v cerkev moramo stopiti mi.

Križev pot nam daje moč, pogled v vero je ohrabrujoč.

Zunaj mesta Šmarja nas samo en prehod opozarja, a nič ne de zato, saj drugod jih pet še bo.

Ko smo zapustili ta lepi kraj, proti Rogaški se pot vije sedaj.

Oj, lepo mesto ti, štiri železniška križanja se ti zgodi.

Pustimo novo cesto, ki je obvozila lepo mesto, podajmo se lepo, po stari v Rogaško to.

49 Tukaj čakajo hoteli, terme z vročimi kopelmi, nekaj lepih trgovin in park čudovitih je rastlin.

Za vse dogodke in resnice poskrbijo “Rogaške novice”, ki segajo daleč v drugi kraj, samo pogleda se njih naj.

“Kolinska” zdravilno vodo toči, vrelci so njeni vsemogoči, “Donat mg” nam zdravje nudi, kdor se v pivnico potrudi.

Rogaško zdravilišče mnogo jih vsaki dan obišče, zdravstveno osebje dela vse- marljivo, gostom ni prav nič krivo.

Mogočna cerkev »Sv. Križa« vabi, naj človek vstopi in se poniža, da se duša mu sprosti, naj bo srečen, ko domov hiti.

Na hribčku, kjer konec je poti, kjer pokojni zdaj leži, tam čuva rajne »Sv. Trojica«, kjer neha se vsaka dolžnost in pravica.

Steklarna se s kristalom trudi, v lepi obliki kupcu ga ponudi, trgovini »Jager« in »Keros« veliko blaga imata, ga ponudita in še prodata.

Sedaj pot v zadnjo občino zavije, kjer je lep kraj in domačije; Rogatec stari trg stoji, že sedemstolet se križajo poti.

50 Carina je še zadnja moč, kjer je na Hrvaško promet tekoč, poti nas vodijo na Ptuj, druge spet v svet nam tuj.

Tako nas je pripeljala pot, v Dobovec – Hrvaški naprot, deseti železniški prehod smo prevozili, Slovenijo lepo tu zapustili.

Kdor kaj dvomi o tej poti, naj se prepriča, da nisem v zmoti, le vreme lepo naj bi imel, kdorkoli na to pot bi šel.

Mirno roko in zdravo telo, bistro naj mu bo še oko, da videl dar narave bo naše, ki tako prijetno vsem paše.

51

STARI DAMI

O

dslužila si stara dama, dolga leta mnogim znana, dosti si konjičkov napojila, nekatere tudi razjezila.

Veliko je goriva steklo, marsikaj še zraven reklo, bilo je dela in dobre volje, želi, da na novi bo še bolje.

Sedaj zaprla so se vrata, na zaupanje so bila nekoč mi data, kakor meni je bilo slovo, tako sedaj tebi se enako piše to.

Sem rože dolga leta negoval, še kakšno komu jo podal, ostal bo lep spomin na dni, ko smo skupaj še bili.

Naj Rogatcu starem mestu nova črpalka služi zvesto, pijejo naj stroji njene tekočine, premagujejo naj srečno vse daljine.

52

NA ČRPALKO

L

učka v avtu že gori, na črpalko bomo zapeljali mi, tam si bencina natočili, plačali in se poslovili.

Skoraj vsa že večja mesta kamor nas vodi cesta, črpalko svojo imajo, tam si avte natočiti dajo.

Hitro se kolesa zdaj vrtijo, eni sem, drugi tja drvijo, tisti, ki pa peš hiti, drvečih avtov se boji.

Bodimo vsi pazljivi, da ne bomo za nesrečo krivi, varno prečkajmo vsi cesto, poglejmo levo, desno, zvesto.

53

ŽEGNANJE MOTORISTOV ŠMARJE PRI JELŠAH

Z

ahrumeli so motorji, zasvetile se luči, pripeljali težki stroji, ki bodo žegnani vsi.

Turobno jutro se je pokazalo, malo upanja nam dalo, da bo lepi dan za motoriste, tako za firbce in turiste.

Ko se bogoslužje je končalo, se je tudi sonce pokazalo, žegnani so motorji, motoristi, z željo, da jim blagoslov koristi.

Veličastno vas je videti bilo, ko ste častni krog napravili lepo, ponosno ste se mimo nas peljali, mi pa smo vas občudovali. Šmarska lastovka razširi krila, poleti, da te nezgoda ne bi dobila, srečno naj te vodijo poti, bistre imej povsod oči.

54

JUBILEJNA

N

ič več se nočem briti, dolgo brado hočem sedaj nositi iz protesta za moj jubilej, ki me je razočaral zdej.

Pred dvajsetemi leti sem gladko brado moral imeti in obrit sem moral bit, če ne, me šef poslal je v …

Danes za moj jubilej prijatelj, v kuverto mi poglej, le za slabi brivski aparat nagrade sem dobil tokrat.

Tako smo daleč že prišli, da miloščino delimo si, a za borih let deset sem plačo z zlato značko dobil vred.

Poglejte tovariši, tovarišice, če se dvajsetletniku ne dela krivice, niti pet milijonov nisem dobil, ko dvajset let za sabo sem pustil.

Sicer pa, kaj bi protestiral, s tem druge še nerviral, ko si v službi bencina dvajset let, si skoraj za umret.

Izmučeno zdaj tvoje je telo, prepolno plinov je tako, da bi raje kje doma ostal, pline v sebi pa sežgal.

Tako se drugim sedaj obeta, ko za sabo bodo imeli tolika leta, le za kruh – jedačo s prijatelji ne bode za pijačo.

55

ŠMARSKI MOTORISTI

M

i smo Šmarski motoristi, motorji naši niso isti, le ime se nas drži, Šmarske lastovke smo mi.

Se vozimo v razne kraje, lastovka pa moč nam daje, da se vračamo nazaj, vsi zdravi v domači kraj.

Ponosno glave gor držimo, z lepoto vožnje v svet hitimo, pozdravljamo vse naše člane, v moto klube zbrane.

56

OBSOTELJSKE SLAVČICE

V

eselo pesem so zapele, lepe Slavčice pa zablestele, odmevalo je v dolino, po kateri sedaj hitimo.

Na prelep sončen dan je na predstavitev kasete bil pozvan vsak, ki ljubi melodije, v Nimno, zraven lepe domačije.

Prispeli so pozvani gosti, tudi domačih bilo je dosti, lepo Korošci so igrali, ob svetlobi lune nekateri zaplesali.

Na lepem hribčku gor stoji, domačija, kamor smo prišli, čeprav smo malo zamudili, smo se lepih pesmi naužili.

So Slavčice blestele, ko so lepe pesmi pele, pevke iz Rogatca svoje še dodale, saj so dolgo v noč ostale.

Pravijo, da največ velja korajža, zato društvo jo iz Poljčan prirajža, z nastopom so dan popestrili, s ploskanjem smo jih obdarili.

Koroški kvartet pa zaigra, z domačimi se melodijami štima, tako lepe so te stare melodije, da se marsikomu solza odkrije.

57 Imeli kar precej so dela, zato pa družba je bila vesela, darilo poslušalcev so dobili, z dolgim ploskanjem jih nagradili.

Stari znanci se pa ne dajo, oni Milko pevko imajo, tako lepo je pela, da je bila družba od srca vesela.

Kako lepo se sliši, ko šumijo gozdovi ob domači hiši, po dolini pa se Sotla vije, ko jo gledamo od domačije.

Ko je havajko zaigral, je prijetne zvoke k nam poslal.

Oj, godec dragi ti, kako skrbno smo poslušali vsi.

Otroci ljubki mali so svoje znanje pokazali, brž pred mikrofon so gor stopili, svoje petje nežno podarili.

Bilo je čudovito, v kozarce pijače še nalito, bilo jedi je in peciva, za kar je dobra roka kriva.

Naj le kuharcam godi, ko pohvalo damo mi, saj so pohvalo zaslužile, hvala za vse, kar ste ponudile.

Polna luna je na nebu sijala, ko se je ena družba odpeljala, tisti, ki so pa ostali, večer prelep občudovali.

58 Še dolgo se je slišal petja glas, ki prijetno seže v srca nas, ostanite Slavčice še zdrave, le pojte, saj imate glasove prave.

Kdor s pesmijo živi, temu nikoli dolgčas ni, del sebe se razdaja, dobrota tiho v srca nam prehaja.

Dragi vsi nastopajoči, vas bodo slišali rodovi še bodoči, ponosno širite kulturo petja, v katerem je mnogo duševnega zavetja.

59

ZA SVETO BIRMO

P

ridi, pridi Sveti duh, razsvetli srce moje, naj bo v meni sreča, ne napuh, da ponosna bom na delo svoje.

Sedaj postala sem vojak, okrepi dušo, da bom junak, ki pošteno se bori, za srečo in blagor vse dni.

OB SVETI BIRMI

S

veta birma me bo utrdila, da bom zvesto Ti služila, lepot, dobrote in radosti nikoli ni v življenju dosti.

Zato mi Sveti duh daj moč, pomagaj, kot drugim si nekoč, hvaležnost moja bo plačilo, Tebi pa radosti obilo.

60

LJUDSKE PEVKE IZ ROGATCA

P

rišel je čas, ko so novo kaseto posnele za nas, lepe so pesmi zapele, strune na citrah zvenele.

Oglasil se tudi je bas, harmonike sliši se glas, vsi zvoki so skupaj ujeti, na novi kaseti posneti.

Kdor ljubi kaj petje, užitek bo to doživetje, ko slišal bo pevke zapet, bo blaženi mir v dušo ujet.

Iz Rogatca so pevke pele, kaseto novo posnele, prisluhnite, kako lepo zvenijo, ko po strunah prsti hitijo.

61

SREČANJE LJUDSKIH PEVCEV V DOBOVCU

V

dolinci prijetni bilo je lepo, se pesem razlega glasno, deset je skupin nastopilo, saj je ljudsko srečanje bilo.

Iz širne Slovenije so skupine prišle, v Dobovcu so pesmi razlegale se, gasilci so lepo poskrbeli, da smo se vsi prijetno imeli.

Zahvalimo njim se na glas, vodstvu gasilcev hvala od nas, zelo ste se potrudili, lepo besedo bodo še o vas govorili.

Ljudske pevke iz Rogatca to vedo, mnoge kraje obiskale so, cenijo vse vaše delo, želijo, da se kdaj bi tu zapelo.

62

PRISTAVA 2002 – DRUGO SREČANJE LJUDSKIH PEVCEV IN GODCEV

K

ot bi sonce hvaležnost pokazalo, je v dvorano posijalo, naravnost v obraz mi sije, ko Marijina se pesem nežno vije.

Vaške pevke so zapele, s pesmijo so srca grele, “Sonce je lepo sijalo”, se je njih petje imenovalo.

Pozdravljeni vsi, ki ste se zbrali, danes lepe pesmi boste poslušali, igrali bodo in zapeli, da se boste vsi lepo imeli.

Tako lepo pove na glas, napovedovalkin nežni glas, resnica se je pokazala, polna dvorana s ploskanjem je pozdravljala.

Zares je vse bilo veselo, ko se igralo in zapelo, bilo je pravi užitek, telesni in duševni počitek.

Mnogo starih znancev je zapelo, nekaj novih še prispelo, obiskovalci pa so dokazali, saj so zvesto poslušali.

Sedaj ni Pristava več mali kraj, kulturno moč ima da kaj, poznajo vas še druga mesta, kamor vas pripelje cesta.

63 Prelepi vaši so pokali, ki so jih vam zaslužnim dali, še pohvale v nas strmijo, ki za številne uspehe vas častijo.

Seveda so gasilski to pokali, toda pevke njih člani ste postali, ve pobirate sadove, po svoje nudite darove.

Kjer združuje kultura se in delo, tam je življenje res veselo, dokazali vi ste svojo moč, rodovi bodo ponosni na vas nekoč.

Misli moje v dvorano sedaj hitijo, kjer se mize kar šibijo, polne razne so jedače, kakor tudi še pijače.

Razlega spet se pesmi glas, občutek miline je pri vas, korajžno društvo vso prepeva, da v dvorani kar odmeva.

Spet ste povabili vse na glas, da se drugo leto srečamo pri nas; če zdravja bo in miren dan, bo vaš dom spet obiskan.

Naj še besede moje kaj veljajo, vsem, ki na kulturo nekaj dajo; vsaki dar, ki ste ga dali, ste razvoju društva pomagali.

Moje naj bo to plačilo: hvaležnost in skromno besedilo, ki izraža zadovoljen čas, ko sem ga prebil pri vas.

64

TRIJE JUBILANTI

P

oletno sonce toplo sije, ko se pripeljemo do domačije, ki v Žetalah se nahaja, na začetku tega kraja.

Donačka gora nad dolino bedi, nasproti Belinec za to skrbi, oba sta hriba večna čuvaja, tega mirnega, tihega kraja.

Pri Krivcu smo se mi dobili, rojstne dneve Stanka, Cvetke proslavili, tudi Marijan zraven sodi, še njegov jubilej počaščen bodi.

Ljudske pevke so pesmi zapele, harmonike zvok še imele, ptički so svoje žvrgoleli, mi smo se pa lepo imeli.

Vsi smo dobro jedli, pili, kozarcev polnih vsi se veselili, nekateri so še zaplesali, drugi gobe poiskali.

Ko sonce je zašlo, oblaki so prišli nato, začelo je grmeti, vendar mi nismo nehali peti.

Tako na glas smo peli, da oblaki niso več grmeli, zdaj zvezde nudijo svoj čar, radost je prevzela vsakogar.

Pozno v noč smo še sedeli, še vedno dobrot veliko imeli, težko je bilo vse to pustiti ali treba domov bo iti.

65 Trojni jubilej smo zaključili, prijazno se vsi poslovili, odšli smo v svoje kraje, čeprav bi ostali še najraje.

Nebo se je spet pooblačilo, grmenja še kar nekaj bilo, dežja pa nismo dočakali, čeprav smo o njem še modrovali.

Ura bije že polnoč, takrat pa ulije se na vso moč, potoki vode so se razlili, žejni travniki se napojili.

Kaj bi rekel naj še jaz?

Zares lepo je bilo pri vas, kjer se lepa pesem sliši, tam je sreča in mir v hiši.

Lepota pesmi osrečuje, človeška duša srečo potrebuje, ponosno dvignimo glave, v življenju naj nam dobro gre.

Potruditi se treba je zares, da ne pride slabega kaj vmes, dobrote nikoli ni preveč, odstranimo slabosti preč.

Hvaležno pišem te vrstice, ob slovesu veselo bilo je lice, naj bo moje to plačilo, za vse dobrote in vabilo.

66

NA VELIKO PLANINO

P

relepa si Bistriška dolina, nad tabo bedi Velika planina, strmo padajo stene v dolino, po kateri danes hitimo.

Odločil se Marijan Žerdoner tako, da na izlet nas popeljal on bo, žena Cvetka še dodala, da sestro bi rada obiskala.

Sedli v avto pa smo lepo, on je nov in nas pelje lahko, zapeljemo se pod Trojane, kjer prodajajo tam krofe znane.

Brž prispemo v Domžale, kamor so poti peljale, ampak ne, še prej smo mi zavili, proti Kamniku se napotili.

Sonce toplo greje, v dušah se nam smeje, ogledujemo neznane kraje, še v Volčji potok bi šli najraje. Časa nimamo veliko, poti pred nami pa še nič koliko, zapustimo dolgo pot za nami, skrbi pustimo kakšni stari dami.

Pred Kamnikom že semafor gori, ustavimo pred njim se mi, pri zeleni pa naprej hitimo, proti Veliki planini zavijmo.

Tam v Stahovici gostilnica stoji, nekoč smo jo že obiskali mi, tukaj Cvetke sestra se nahaja, ki doma je bila iz Lesičnega kraja.

67 To je namreč lepi kraj, blizu Podčetrtka se tja zavije naj; od tod so sestre se podale, da bi vsaka drugje ostale.

Torej, gremo mi naprej, sem se vrnemo poslej, višje gondola že čaka, da skupina vanjo zakoraka.

Joj, kako nas je skrbelo, če bo to čudo gor prispelo, precej je namreč to visoko, kamor vleče z nevidno roko.

Kabina polna malo se nagiba, ampak jo ona gor navkreber šiba, pod nami pa globok prepad, kamor ne bi padel rad.

Sicer v kabini lestev se nahaja, vendar ne bi segla dol do kraja, zato poprosimo Boga: “Pripelji gor nas tja!”

Vsi smo srečno gor prispeli, na planini so sončni žarki nas objeli, podali smo se na lepe višave, naužili narave se zdrave.

Oko se temu čudi, kar na vrhu gore se ponudi, kako so krave gor prispele, v pozdrav zamukale so nam vesele.

Planinske koče tu stojijo, v njih krave še prespijo, čez dan napasejo se trave, saj odprte so širne jim planjave.

68 Hribolazcev je precej, ki so prispeli prej, razpršili so se po planjavi, ko se srečamo pa vsak pozdravi.

Lepa je to res olika, beseda lepa kot se šika, s hojo se krepijo noge, vlečnice pa čakajo vse toge.

Pozimi mora biti pravi raj, kdove, če bom tukaj bil še kdaj, saj od mene ni koristi, boljši so smučarski turisti.

Marija Snežna iz cerkvice nas gleda, pred obličje nje ne stopimo seveda, vrata namreč so zaprta, slika na oltarju pa je le uzrta.

Skupaj z drugimi smo posedeli, pred božjim hramom se lepo imeli, malo smo še pokramljali, nato nazaj v dolino se podali.

Po hribu hitro dol hitimo, da odhoda gondole ne zamudimo, vozi vsako uro in vse dni, tako da posebne ni skrbi.

V dolino se dol spustimo, pred strahom glasno govorimo, nekateri se pa bolj boje, zato gledajo molče.

Oddahnemo si vsi na glas, saj so srečno pripeljali nas, hvaležnost z mislijo delimo, k avtom svojim vsi hitimo.

69 Marijan avto svoj užge, njegova vrata nam odpre, posedemo na svoja mesta in že nas pobere cesta.

Tam v Stahovici gostilna stoji, sestra Cvetke za njo skrbi, pri Planinskem orlu se ji reče, kjer žejnim planincem v grlo steče.

Pod drevesom polnim jabolk sedimo, pijačo hladno na mizo dobimo, jedačo pa zraven dodajo, da se gostje lepo imajo.

Parkiranje avtov tu ni problem, velik prostor omogočen je vsem, zraven pa hlad nam ponudi, kdor sesti se potrudi.

Veje dreves se šibijo, jabolko kakšno po glavi dobijo, narava je lepo poskrbela, prepolna je sleherna veja.

Bog povrni vam za dar, tega dneva ne pozabimo nikdar, obilo, dobro jesti, piti, takih gostiln ne moremo pozabiti. Še enkrat lepa hvala, dobrota vseh mi v srcu bo ostala, hvaležno moje naj bo to darilo, ko napisano bo besedilo.

Cvetka in Marijan sta poskrbela, da sva se z ženo lepo imela, sestri njeni in družini želim zdravja, sreče v idilični dolini.

70 Na hitro smo se odločili, lep izlet smo naredili, hvaležno adijo rekli v pozdrav, menim, da tako bilo je prav.

V Gornji grad nas pot zdaj pelje, opazovati okolje je veselje, prelepa se dolina spet ponudi, oko se tukaj nikoli ne utrudi.

Srečno Marijan domov nas pelje, doma bilo res pravo je veselje, vnuki, vnučke so nas obstopili, ko smo na dvorišče stopili.

Lepa je dežela naša, to je res, če me kdo vpraša, še drugi naj se potrudi, pri gostilni Planinski orel se pomudi.

Kaj naj rečem na koncu te poti?

Bodite srečni, zdravi vsi!

Pobirajmo narave sadove, zahvalimo prijateljem za darove.

Lepe misli in besede primerno vsak naj se vede, ko se srečamo pod Veliko planino, od koder domov hitimo.

Z ženo hvaležnost deliva, ko se s prijatelji kjer koli dobiva, ostal bo nama lep spomin, iz prelepih Kamniških planin.

71

PESEM KLOPOTCU

O

j, Nimno, Nimno, ti vasica, nad tabo raste lepa gorica, klopotec se je v njej zavrtel, ko se je veter v njega ujel.

Kot čudež bi se zgodil, se je veter zbudil, ob mili prošnji na Boga, da na nas pogleda tja.

Spet je hribček oživel, ko je Slavčic glas zapel, sprejela nas je pesem mila, ko je noga na vrh stopnic stopila.

Harmonikar bil je v pomoč, domača se pesem sliši kot nekoč, sonce blago je sijalo, čarobno moč na nas poslalo.

Pevke iz Rogatca so prispele, Slavčice so jih bile vesele, saj so jih pozvale, da bi skupaj vasovale.

Klopotec novi so imeli, s pesmijo postaviti ga želeli, pravi mali čudež se zgodi, samo dvakrat ga veter zavrti.

Kako čarobno z vrha zgleda, pa še lep je on, seveda, oznanja lepi glas, daleč sliši, daleč se v vas.

Pod njim trta se baha, polno grozdja zlatega ima, ob njem pa pevke so postale, pozdrav mu s pesmijo dajale.

72 Le vrti se klopotec ti, oznanjaj trgatve srečne dni, naj nje vsi se veselijo, saj si mošta sladkega želijo.

Ko bo mlinček z grozdjem se vrtel, klopotec mu takt bo pel, Slavčice nam bodo spet vesele, lepe pesmice zapele.

Pojte drage dame, naj vaša pesem srca vname, bodo se vam še drugi pridružili, ko bojo sladko vince pili.

Večerna luna z neba sije, pri Slavčicah želimo lepe melodije; resnično se tudi to zgodi, ko v krog stopimo vsi.

Daleč se sliši naše petje, prijetno bilo je doživetje, še so Slavčice nas povabile, večkrat bi še rade z nami bile.

Ja, resnično bil je lepi dan, zahvaljuje se vam gost pozvan, še dolga leta naj bo ta navada, da se družba bi imela rada.

Hvaležnost moje naj bo za plačilo, za vse dobrote in darilo, bodite vsi srečni in pa zdravi, to vam moja malenkost pravi.

73

RAZVITJE PRAPORA – ROGATEC

P

rišel je tisti slovesni dan, ki je še posebno zaznamovan, odvila se bo zastava, ki bo vredna pozdrava.

Upokojenski prapor se vije, njemu v pozdrav slišimo melodije, zapeli so jo v pozdrav, svoj glas je Kvartet daroval.

Uvodne besede predsednik pove, kaj vse storili so že, da srečni bi bolj še bili, ko bomo skupaj prišli.

Vili – predsednik pove, da izleti niso res vse, so tudi obiski, darila ljudem, ki jih leta silijo k tlem.

Nato so tamburaši zaigrali, slavnostno podobo času dali, Ljudske pevke pa zapele, saj so res prišle vesele.

Prapor počasi se odvija; sonce danes lepo sija, salve možnarjev se oglase, deset se slišalo jih je.

Ponosno zraven so stopili, ki za trak so podarili, štirje, dva para so bili pozvani, njih rok trakovi gor bli dani.

Blagoslov je bil podeljen, upokojencem v čast storjen, odslej bo prapor naš simbol, ob njem močnejši bomo bolj.

74 O starejših mlada Majda govori, kako so otroci srečni vsi, ki babice in dedeke imajo, da jim toplo dlan podajo.

Ko starši hodijo na delo, otroci okoli babic skačejo veselo, one so upokojene – doma, roka njih otrokom se poda.

Kje so tiste rožice, ki so cvetele, to otožno so besede izzvenele, tudi hitro mine čas, kmalu tudi več ne bode nas.

Pa vendar ni tako hudo, saj nam je bilo lepo, ponosno smo čestitko poslušali, od gospoda škofa Stresa so jo prebrali.

Zahvalo predsednik vsem deli, ki so sodelovali in sem prišli, še enkrat nam položi na srce, upokojenec ni odslužil še.

Za vse so bridki časi, naj bo v mestu ali vasi, ponosno se v svet ozrimo, srečni, zdravi še naprej bodimo.

Spet so Ljudske pevke zapele, prav lepo so pesem imele, ki hvali dolinco in kraj, kamor stopa noga upokojenca naj.

Prelepa dežela si ti, četudi te vreme včasih skazi, v pozdrav močno se je vlilo, je pa ozračje lepo ohladilo.

75 Kaj naj bi nazadnje dejal, da bilo bi vsem prav?

Jaz pravim tako: “Bilo vsem je lepo!”

Aplavz je zveneče igral, vsak dober obrok v usta je dal, z dobrim še vincem zalil, s hvaležnostjo se poslovil.

Dnevi krajši so jeseni, za zimo dobro se odeni, da dočakal bode vsak, ko drugo leto bo praznik tak.

76

VAŠKO GASILSKI DOM

P

od goro je moj dom, tam jaz živela bom in srečna bom vse dni, dokler ste z mano vi.

Spoštovani obiskovalci in krajani, vsi, ki ste tukaj zbrani, vsem prijazen glas želi, da bi se lepo imeli vsi.

Po dolgih letih dela in skrbi, na otvoritvi gasilskega doma smo bili, pod to lepo Donačko goro zeleno, prelepo poslopje je narejeno.

Dvorana za igre in svate, za vse, kar družabnega imate, ste namenili za svoje ljudi, tudi za druge, če kdo tako želi.

Pri otvoritvi doma so zapeli, Kvartet iz Rogatca so lep glas imeli, fantiča harmonika je zaigrala, recitatorki s citrami še pomagala.

Gospod škof Stres je blagoslovil, doma je tu nekoč bil, danes pa sreča nas je obiskala, škofova roka blagoslov dala.

Prijazno on nam govori: “Srečni in zdravi bodite vsi, pomagajte sosed sosedu z močjo, kar Bog namenil vam bo.

77 Naj čuva vas sv. Florijan, nobenih nezgod noben dan, če pa se že zgodi, gasilci pomagajte vsi.”

Ljudske pevke so zapele, dobre roke zaploskale vesele, možnarji so zagrmeli, obrazi vseh bili veseli.

Ob prihodu v dvorano bilo nam z žegnom vse je dano, toliko dobrih, lepih jedi, da so kar ostrmele oči.

Kje ste drage gospodinje vse to vzele, koliko časa ste imele, s čim naj pohvalo vam delim, ko pa pijem, jem in kar strmim.

Vaše društvo kmečkih žena resnično dobre roke ima, na mnogih krajih sem bil, toda pri vas se vsega naužil. Že Rimljani so tod hodili, mogočni štajerski Triglav častili.

Na vrhu stoji mogočen križ, dolina odmeva od koscev viž.

Ponosno gleda dom na goro, sv. Florijan je na sliki pod njo, Žahenberc v dolini dol se stiska, marsikje otroški glas zavriska.

Le rasti mladi rod, prednik tvoj dolgo živi že tod, danes zmaji z vrha se pode, o katerih najstarejši govore.

78 Veliko žita kamni so zamleli, Donački gori so jih vzeli, jih lepo oblikovali, da so žito pod seboj glodali. Še danes se jih mnogo vrti, krušno žito meljejo oni, po hribih pa grozdje zori, v dolini se živina podi.

Blagoslov bil je dan, živi v miru krajan, če kdaj vam bo hudo, takrat se ozrite na Donačko goro.

Ona bo dala vam moč, preživeli boste mirnejšo noč, dneve naj polepša sv. Florijan, ki čuva vam dom vsak dan.

79

GRAD STRMOL

M

ogočen grad Strmol stoji, zviška na Rogatec dol strmi, še nedavno bil je razvalina, danes obnovljena je graščina.

Pred leti so v njem še stanovali, hladnih zim se mnogi bali, drva le s težavo gor nosili, vodo v vedra si nalili.

Bili so kot graščaki, v duhu tudi korenjaki, se niso bali nič strahu, svobodno so živeli tu.

Odkar smo občino dobili, so Strmol tudi obnovili, mnogo je bilo skrbi in dela, da se obnova je začela.

Danes lepoti njega vsak se čudi, župan z osebjem res se trudi, velik bo to za kraj ponos, do kulture zavzeli so pravi odnos.

Ko bo vse okoli urejeno, v notranjosti še postorjeno, bo noga varno v grad stopila, takrat delavna roka bo slavila.

Srečo tistim, ki so ga obnovili, da bi zdravi vsi še bili in ponosno v njega zrli, saj bili so mojstri vrli.

80 Danes malo vidi naĹĄ obÄ?an, ker grad gleda vsak dan, ko pa pridejo turisti, takrat bojo pa koristi.

Ozrimo ponosno se na grad Strmol, lepotec on nas gleda dol, ponosno v njega stopimo, lepoto graditeljev poÄ?astimo.

81

PUŠELJC S PRESKE

J

esenska polja so se razveselila, nekaj novih kapljic so dežja dobila, še med potjo smo gledali odbleske, ko smo se vozili na vrh Preske.

Vinska cesta se navkreber vije, ona vodi prav do domačije, kamor skupine so prispele, da bi koncert ljudskih pesmi imele.

Sonce tukaj je lepo sijalo, oblake mokre proč odgnalo, lepo ogreje skupine vse prispele, ki bodo tu koncert imele. Čeprav štiri hiše so samo, je velika vasica to, sedaj pozna mnogo ljudi, ponosni smo, ker smo gor prišli.

Nežne roke težko držijo, k nam z dobrotami hitijo, jemljemo hvaležno njih darove, srečo voščimo v vse domove.

Toplo sonce vse nas greje, napovedovalka se pa smeje, ko pozdravi goste in domače, srce mnogim v prsih burno skače.

Napovedovalca glas oznani, sedaj zapeli bodo fantje zbrani, s Preske oni so doma, domača pesem vsem velja.

Spregovoril je župan, v Sevnici se nahaja on vsak dan, ker je glavar vseh družin, je ponosen, srečen domačin.

82 Še predsednik krajevne skupnosti nam govori, nanj smo tudi ponosni vsi, lepo oba sta govorila, s ploskanjem hvaležnost našo občutila.

Pa stopile so na oder Solzice, pevke iz Budna vasice, njih pesem takole veli; Zakrivljeno palico v roki drži.

Koncert se lepo odvija, sliši se lepa melodija, so pevke iz Rogatca zapele; Pod goro je moj dom, ki so ga res imele.

Pevci iz Boštanja pa vedo, kako je, če Popotnik pride čez goro.

Oj, kako bi srečen bil, če med nami bi mu čas minil.

Dobil bi vinca piti, vesel obraz ne bi mogel skriti, dobrot bi drugih še imel, če bi le na koncert prišel.

Iz Račne se ne dajo, inštrumente razne še imajo, pesem pa njihova nam govori; Lepa si dežela Kranjska ti.

Kdo ne bi pozorno se ozrl, tja na oder oko uprl, ko tako lepo govorijo Ragle mlade.

Vse bom prodala – v pesmi rade.

Družina Lisec, draga ti, ljuba mati vas krasi, dvainosemdeset let družinske sreče, mama ima srce ljubeče.

83 Komu ni oko se orosilo, ko posluša drago mamo milo, srečen je, ki vidi jo vsak dan, ona pa ponudi toplo dlan.

Nobeno tuje ni imetje tako bogato, kot matere je cvetje, še tako bogat okras ne nadomesti njen glas. Šopka, ki ga je prejela, bila je od srca vesela, še bo z družino kdaj zapela, daj Bog, da dolgo bi živela.

Ko so pevci se zvrstili vsi, gospod Hrovat nam spregovori.

Pred njegovo lepo domačijo obiskovalci vsi, ga slišati želijo.

Kako lepo se sliši, če je petje v vsaki hiši.

Slovenci smo ponosen rod, odločno stopajmo povsod.

Rastoča knjiga nam je dar, v svoj objem vabi vsakogar.

Hvaležnost naša naj bo plačilo, avtorjem projekta naše darilo.

Denar je minljivi dar, on zanima vsakogar, le prehitro pokvari človeka, da z njim vred postane pokveka.

Pisana beseda duhovna je moč, zato slabosti vržimo proč, samo znanje je tista sila, ki se ne bo nikoli pozabila.

84 Koncert se je končal, vsak se z dobrotami je posladkal, napovedovalki bil dan je poljub, saj govor njen bil vsem je ljub.

Kot obiskovalec sem vesel, čeprav sam nisem pel, napisal sem samo ta EP, ki nekomu mogoče ne bo lep.

Dajem tisto, kar imam, tudi tistim, ki jih ne poznam, vsem želim še vse lepo, upam, da bo res tako.

Slovenci mnogo smo dobili, kar so predniki nam zapustili.

Stare knjige, običaje, pesmi, ki jih imamo še najraje.

Bogato trgatev imamo, darove, očuvajmo njene plodove, bodočim rodovom jih ponudimo, saj jim vse dobro želimo.

85

PETO SREČANJE LJUDSKIH PEVCEV RAČNA

Z

vonovi so se nežno oglasili, očem so začasno skriti bili, ko odgrne se zavesa, roka se prijela pisalnega peresa.

Marljivo pero zdaj zapisuje, potrkovalce oko bistro opazuje, kako zvonovi zvonijo, ki na lepem stojalu visijo.

Pet različnih zvokov bije, skupaj tvorijo pa melodije, ki začetek srečanja nam nudi, kdor v dvorano se potrudi.

Kulturno društvo se je potrudilo, sedem pevskih skupin je povabilo, da pričarali so nam veseli čas, ko poslušali smo jih pri vas.

Pesem o Račni govori, kje ta lepi kraj stoji, ki kulturno je razvit, poslušalcem dragim vsem odkrit. Šest je biserov pred nas stopilo, mnogim se milo v srcu je storilo, ko zaslišali smo nežni glas; prijetno gledati je mlad obraz.

Otožna pesem nas zbudi, ko tako mladi glasek govori: “Kje moja mamica spi, da se nikdar več ne zbudi?”

86 Ljubi mladi, mladi rod, sreča naj sije vam povsod, dokler mamice imate, zadovoljno se pri njih crkljate.

Je gorje otrokom dano, če je mamici drugje postlano, druga roka tako ni mila, kot je materina bila.

Rastite biseri mladosti, uživajte življenja radosti, pred vami je dolgo življenje, naj bo sreča, ne trpljenje.

Dvajset let se tamburaški zbor krepi, lepih deklet pa smo veseli vsi, ko igrajo in so mlade, po fantih gledajo vse rade.

Tudi oni so zato, da se z njimi snidejo.

Gor na gričku – pesem govori, kako je, če so tri.

So Vaški pevci nam zapeli, ko so šli čez gmajnico veseli, nekoč so jim strune še zapele, z melodijo prelepo zazvenele.

Napovedovalec je pa vince pil, ko ga je od pevk iz Beltinec dobil, zapele one so tako; Domov, domov – še nocoj gredo.

Ragle mlade, zale, so lepoto svojo pokazale, pesem njih pa govori, da Ljubljanca še stoji.

87 Še marsikaj in kje stoji, zakaj pa Ljubljanca še ne bi, saj je naše glavno mesto, obdano z lepo obvozno cesto.

Rože na vrtu je plela, oh, kako lepo je pela, dokler je niso zmotili, ko so Artiški fantje pred njo stopili.

Dolgo se niso zadržali, drugo pesem so si izbrali.

Je hladna jesen že prišla, takšna pa druga pesem je bila.

Poglejte, kaj se zgodi, če drontoši bodo prišli.

Vse piskre bi povezali, koliko jih bojo gospodarji dali.

Ljudske pevke to vedo, iz Rogatca so prišle zato, vam zapele so na glas, kako naj piskre vežejo pri vas.

Snežni valček je strasti vnel, še marsikdo bi se zavrtel, če prostora bi več bilo, bi do tega že prišlo.

Polna se dvorana veseli, ko harmonikar poljub dobi.

Podgorci, tisti lepi kraj, z godci veseli se naj.

Tako je to, tako, da en dobi poljub lepo.

Kaj pa mi ostali, le kam bi se podali?

88 Odgovor hitro smo dobili, vse so stole vkup zložili, mize so na mesto šle, polne so dobrot bile.

Mize se šibijo, dobrote z njih jemati hitijo; vsi smo se razveselili, z vincem grla osvežili.

Dvakrat lepa je v Račni zarja, vsaka pa z lepoto nas obdarja, naj po svoje vsak zahvali, za dobrote, ki ste nam jih dali.

Hvala vsem nastopajočim, srečo, mir, rodovom še bodočim, zahvalimo dnevu, ki je minil in novemu času, ki se bo rodil.

Naj biseri vaši mirno živijo, vse lepo se hitro učijo, povabite nas še kedaj, v Račno – vaš kraj.

89

SPOMNIMO SE

S

once že nizko zahaja, toploto še svojo oddaja, pozdravlja dobre ljudi, ki so prižgat svečke prišli.

Narava z jesenjo odeta, zima za njo se obeta, konec bo nekega časa, poti, spomladi pa vse se novo rodi.

Vsi smo del te narave, čutimo vse življenske pojave, ko steče se ura življenja, je konec dobrot in trpljenja.

Spomini na rajne nas vodijo tja, kjer so oni doma, poklonimo se njim, počivajte v miru – vsem v opomin.

90

SREČANJE LJUDSKIH PEVCEV ZREČE

L

epota kraja pevce vleče, da so obiskali Zreče, vabilo jih še vabi, da se petje ne pozabi.

Skupine razne so prispele, koncert pevcev, godcev tu imele, iz raznih krajev so prišli, da bi se v Zrečah srečali.

Mnogo se lepih pesmi sliši, takšne so prepevali s slovenski hiši, danes pa obujajo spomine, s pesmijo iz davnine. Čeprav so predniki težko živeli, so vedno radi peli, ohranili so nam stare melodije, v katerih se lepota petja krije.

Srečanja so dala moč, pojejo tako, kot so nekoč, čeprav se viže tudi spremenijo, vsebino pa le obdržijo.

Inštrumenti glasno so zveneli, zraven pevci še zapeli, zaploskali smo vsi na glas, uživali v dvorani tu pri vas.

Zreče se lahko štimajo, zdravilne terme še imajo, kovaška industrija in še kaj, pri vas se najde sedaj.

91 Tako spoznamo še kraje, vidimo krajevne običaje, srečanja so tista moč, da ohranimo pesmi za rod bodoč.

Ko smo v drugi prostor mi stopili, pozornost v njem občutili, okrogla miza namreč vabi, da kdo piti ne pozabi.

Jesti tudi nismo pozabili, spoštljivo do drugih še stopili, pogostili so nas vse, zahvalimo se za dobrote te.

Potrudijo naj se še drugi kraji, da ohranijo se običaji, pokažimo še svoje znanje, da ponosni bomo nanje.

Kdor poje, dobro ve, kaj čuti mu srce, pomiri s tem si dušo svojo; tudi drugi z njim srečni bojo.

Zavili smo na staro cesto, zapustili Zreče lepo mesto, če bo sreče in še kaj, pa spet pridemo nazaj.

92

SLOVO

K

am odhajaš draga mama, zakaj si tako sama, prekinila se nit življenja, zdaj konec je trpljenja.

Navček milo gor zvoni, ko v cerkev smo odšli, še zadnjič zanjo pomolimo, skupaj božje milosti prosimo.

Otožno se pesem glasi: Marija pomagaj nam ti!

V srcih nas stisne močno, zdaj zadnje je njeno slovo.

Besede, ki jih gospod Andrej govori, me spomnijo dni, ki davno so že minili, moje spomine pa zdaj obudili.

Otrokom bila dobra je mati, imeli so kruha, še meni želeli ga dati, ko sam ga nisem imel, sošolec njen sin, dal ga je del.

Tudi za zdravje in red je skrbela, obleka otrok bila vedno je cela, olike, poštenih besed jih učila, da jih težava ne bi dobila.

V skromni so hiški živeli, vedno bili dobri, veseli, zdaj z žalostjo odeva se vsak, saj je materi odslužil življenjski korak.

93 Odšla je kot snovno telo, duša pa v sveto nebo, kjer se ljubezen in sreča dobi, zato bodite pomirjeni vsi. Še zadnjič so pevci zapeli, v slovensko zemljo jo deli, počivaj v miru telo, večno ljubezen naj duši dajo. Žalosten zvok trube oznanja, da je konec tuzemnega potovanja, zavedajmo se vsi, da je dolgost življenja kratkih dni.

94

MARTINOVO VINO

S

pet prišel je k nam Martin, naredil bo iz mošta vin’, kako bo le to naredil, da se ga ne bo napil? Čez leto je skrbel, da bi trgatev dobro imel, ko je grozdje dozorilo, je z moštom sode napolnilo.

On bo kar čez noč uporabil svojo moč, če gos ga prej ne bo izdala, ko bosta vino v sode dajala. Če ga bo izdala, pečenka bo postala, prijatelji bodo se smejali, z vincem gosko zalivali.

Naj skrivnost ostane sv.Martinu, samo, da je dobro vino, kdor pa vse izda, kakor gos lahko konča.

95

ODRANCI 2002

M

irno teče Mura reka, voda njena je od pamtiveka, Slovenske zemlje del napaja, ravnino mirno z njo oplaja.

Stari mlin moči se njene služi, žito melje, ljudi druži, saj prihajajo sem na oglede, marsikdo ob njem posede.

Stari mlin se še vrti, zato smo ga obiskali mi, kupili moke smo za kruh, saj domač ima prijeten duh.

Daleč iz Rogatca smo prišli, v Odrance smo namenjeni, tam pevcev srečanje nas čaka, skupina je dobrodošla vsaka. Že samo pogled v dvorano vabi, na vstopnino se lahko pozabi, prosta se nudi pot, naj je revež al gospod.

Na odru lepa scena, prijetna slika vsega narejena, pozvačin se zraven trudi, da podobo časa nam ponudi.

Deklica prijetna, zala, je lepo napovedovala, video kamera brnela, vso prireditev je posnela.

Meni se pa takole zdi, če že kamera brni, naj še svinčnik moj kaj naredi, s pisano besedo potrdi.

96 Nikakor ne smem še pozabiti, očem se mojim ni mogel skriti, grb občinski zanimiv imate, lahko se z njim štimate.

Malo občin se lahko pohvali, da bi v eno tri imena dali, vi imate občino, eno faro, eno vas, kar je redkost pri vseh nas.

Povrnimo se v dvorano, kjer ljudi je polno zbrano, tu gospod profesor nam spregovori; čudoviti govor slišali smo vsi.

Gospod Ferenčak nam je dejal, kako je ljudsko petje on spoznal, pove, kaj bil je pozvačin; da nastopilo bo še devet skupin.

Poučno nam je govoril, kako se je zakon sklenil, mnogo slišalo se je za neveste, ki bile so ali ne, fantom zveste.

Napovedovalka brihtna mlada, novo skupino nam predstavi rada, otroška skupina je zapela, gospa Nataša jih je na skrbi imela.

Oko se ne utrudi, ušesom lepi glas se nudi, otroci pa veseli, še lepše so zapeli.

Hvala vam dekliči, zraven tudi so fantiči, le pojte še mnogo let, naj vaš glas posluša širni svet.

97 Pesem o Mariji nam odmeva, ko skupina jo iz Markovec prepeva, še o sestri, da bila bi srečna, da bo sreča njena večna.

Na oder pevke iz Rogatca so stopile, v pesmi nam tako spregovorile: O, čuj Marija tukaj zbrane, besede pesmi so k nam poslane.

Naj usliši petja glas, pridi Marija še do nas, pomagaj vsaki še nevesti, da bodo v zakonih si zvesti.

Svatovske so pesmi mile, mnogim solze so v oči stopile, ko se spomni davnih dni, ki so samski še bili.

Pevke iz Lipovec so nam zapele, da samske – moške bodo vzele, možu dala bo roko, do smrti eno bo telo.

Bo že tako moglo biti, saj drugače se ne da storiti, kdor pa se zakona boji, sam naj pod odejo spi.

Na velikem oltarju ena ptičica sedi, tako nam pesem govori, le zakaj ne bi pela, družba svatovska je vsa vesela.

Koledniki iz Cirkovc pravi so mačoti, ovira nobena jim ni napoti.

Slovo nevesti so zapeli, obrazi so jim kar žareli.

98 Povzdigni nevesta Mariji oči, tako pesem nam govori.

Poljčane so štajerski kraj, od koder prišle pevke so zdaj.

Kako vse neveste milo prosijo, kakor, da jim moški laži trosijo.

Res je, res, mnogo je čudes, ko obljub je do nebes.

Ljudski pevci iz Stranic, zapeli nekaj so resnic.

Je svetlo sonce posijalo, nam pa vroče je postalo.

Zapeli ženinu so in nevesti, prijatelji so njima zvesti, pojejo naj lepe pesmi, mladoporočenci ne smejo biti resni.

Ravnina Slovenska v Porabje si bila, usoda te je od nje odtujila, besede in pesmi so pa ostale, zdaj pojejo skupine nam male.

Vseh ni nas veliko, odšli so v svet gledat razliko, kultura bila jim je dota, čeprav so bili sirota.

Polnost ima pomen devet, tako so zadnje nam prišle zapet, domače pevke iz Odranec so zapele, tri domače pesmi so imele.

Drage pevke, drage dame, danes ste pele tudi zame, poslušam jaz vas rad, ko imate tako bogat zaklad.

99 Petdeset let ste pevke znane, danes ste spet tukaj zbrane, še se bomo srečali mi kdaj, le zdravja Bog nam daj.

Počasi se program končuje, predsednik društva darila podeljuje, s ponosom gledamo na dar, ki je dragocen za vsakogar.

Kar skupine so dobile, bodo skupaj proslavile, vsaka knjiga je življenju dar, zato je pozabiti nikar.

Posedeli smo in poslušali, gospodu Ferenčaku so sliko dali, čestitke naše je dobil, čustva, pogled naš je solzen bil. Čustva naj povejo, kdo jim določa mejo, ko srce spregovori, zasolzijo se oči.

Blagor njemu, ki spoštuje dom, besed njega pozabil ne bom, srečna zvezda naj ga vodi, koder koli sedaj on hodi.

Prekmurje, ti ravnica, tvoja polja so kot lica, če te bodo negovali, bodo hrano vsem dajali.

Naj narava poskrbi, da bi zdravi vsi bili, premnogi so vas zapustili, v tujini kruh služili.

100 In vendar so še ostali, z besedo slovenski jezik nam kovali, so pesmi, knjige, besedila, ki jih je roka zapustila.

Osem src vas skupaj druži, usoda njih koristi služi, skrbite v društvu še naprej, da boste srečni, kot doslej.

Prebrali ste te vrstice, v njih ni laži, samo resnice, naj v Odrancih cvetijo rože, to vam iz srca želi prijatelj - Jože.

101

BABIČINE PALAČINKE

B

abi palačinke peče, v ponvi jih obrača, nič ne reče, grdo sicer pogleduje, nad tatovi se huduje.

Sproti krademo ji palačinke, jezo kujemo na obrazu domačinke, nikoli dosti jih ne speče, besede jezne ne izreče.

ZDRAVLJICA

J

e leto minilo, spomin je ostal, življenje je lepo, ki Bog ga je dal.

Naj zdravje in sreča še dolgo vse dni mirno z vami živi, za rojstni dan voščimo vsi.

102

SREČEN REVEŽ

Č

e človek je reven, se srečno smehlja, ko drobtine pobira, ki padajo na tla.

Bogat je v duhu, mu sreča je dana, če mu je pojstla s slamo postlana.

Zahvali se jutru, ki se rodi, prosi Boga, da ga trpi, ker revež je reven, nikoli bogat, družbo mu dela nikogaršnji brat.

103

SVAKU MARIJANU V SLOVO

H

ladno jutro se je storilo, sonce ni nam posvetilo, ni poslalo žarkov in svetlobe, konec je časa – neke dobe.

Deseti dan je februarja ki z žalostjo nas on obdarja, prišel je dan slovesa, sprejela dušo njega so nebesa.

Za vedno se je Marijan poslovil, on svak moj je bil, odpeljal je voz življenja, zdaj konec je trpljenja.

Prerano, prerano si Marijan odšel, prehitro te je grob vase sprejel, nisi dočakal pomlad, ki imel si jo vedno rad.

Zapustil si ženo, otroke, nič več ne boš nudil svoje jim roke, najbolj bodo otročički trpeli, ko dragega dedka ne bodo imeli.

Na mirnem ti grobu bodo svečke prižgali, še dolga leta za tabo jokali, saj bil si vsem dober, pošten, za roke si vodil jih ven.

Ko sonce bo spet posijalo, na mirno gomilo žarke poslalo, rože na njej bodo cvetele, s svojo lepoto gomilo odele.

Ko oziram se v čase nazaj, takrat še vlak je vozil v naš kraj, mogočna se para je vila, iz dimnika se je še iskra svetila.

104 Zapiskal si vsakič močno, pozdrav bil nam je to, vsakdo je vedel, da Marijan pelja, marsikdo pomahal ti z roko je tja.

Kasneje sodobni so vlaki vozili, mladi vozniki na njih se učili, starejši ste šli v pokoj, da bi v miru preživeli dan svoj.

Delo na stroju bilo je težko, saj prepih je vlekel močno, zdravju je to škodovalo, življenja je malo ostalo.

Prehitro zapustil Marijan si nas, nič več se ne bo slišal tvoj glas, tudi na cesti te srečal nihče ne bo, prerano so te dali v črno zemljo.

Dragi prijatelj – moj svak, za vedno utihnil ti je korak, naj na grobu cvetijo vedno ti rože, to v slovo sporoča – prijatelj Jože.

105

DONAČKA GORA

L

epa si Donačka gora, prijatelj naj se gor poda, strma pot na vrh ga vodi, kjer je sv. Donat doma.

Pragozd te lep krasi, srnjad se po njem podi, visoka drevesa šumijo, planinci se v gozdu hladijo.

Trije vrhovi tebi so dani, čuvajo goro, bedijo nad nami, srednji se s križem postavi, z njim Donačko goro pozdravi.

106

TRAKTORSKI PREGLED

J

utro se je lepo naredilo, sonce hladno vreme odslovilo, vstati treba je takoj, če ne bo pravi joj.

Vstal sem, se oblekel, sinu svojemu pa rekel, naj opere traktor malo, da se umazano ne bo poznalo.

Danes je ta dan, ko bo na tehničnega odpeljan; tja pod Donačko goro, kjer pregled tehničen bo.

Doma sem še malega nekaj storil, pojedel, zraven čaja popil, nato pa traktor sem vžgal, hitro se proti gori podal.

Vso pot sem mirno peljal, znancem pozdrave dajal, saj vozil sem stari jaz stroj, ki bi že zdavnaj moral v pokoj.

Seveda, tako samo se zdi, stroj pa vedno hitreje drvi, luči mu sredi dneva gorijo, na ovinkih zavore cvilijo.

Država podnevi svetlobo zahteva, kdor je nima, pravi je reva, še kazen plača kdaj, če ustavi ga policaj.

Torej, naprej hitro hitim, da pravočasno tehničnega naredim, plačam še zavarovanje, da ne bi imel nepotrebno stanje.

107 Pozdravim osebje vso zbrano, nekaterim bilo je z roko še dano, ko vstopil v prostor sem jaz, razvedril se moj je obraz.

Zagledam dve lepi postavi, ki vsaka me zase pozdravi, vljudno bil sem sprejet, pomislim; še lepi je svet.

Prijazna gospoda sta k meni stopila, stanje traktorja še pohvalila, res lepo bil sem sprejet, tudi ob letu pridem k vam spet.

Prijetno človeku se zdi, ko sreča prijazne ljudi, posebno na cesti veliko velja, kadar pomoč se neznancu poda. Če me kdo vpraša, od kod ekipa bila je naša; v Rogaški AMZS se nahaja, kamor večina na preglede prihaja.

Tehnični tako sem končal, še zavarovanje plačal, veselo sedel na stroj, proti domu zavil sem takoj.

Kaj na koncu naj jaz velim?

Z vami se srečati še želim! Če ne prej - čez leto, ko bo vozilo tehnično prevzeto.

Do takrat imejte se lepo, vse dobro naj vam bo!

Bodite še srečni, zdravi, to vam prijatelj Jožef pravi.

108

SOSED MERCATOR

S

rečni bodo sedaj domovi, saj prišel je sosed novi, ime se njegovo glasi: “Mercator”! To si ti!

Sprejeli smo te za soseda, lepoto tvojo vsakdo gleda, vstopi naj v prostor tvoj in zadovoljen bo takoj.

V Rogatcu, kjer se križajo poti, »Mercator« že stoji, vabi, da bi vstopili, dobrot si raznih nakupili.

Veliko z njim smo pridobili, vedno po nakupih bomo sem hodili, naj se vidi, naj se ve, kdo prijatelj sosed je.

Imeti dobrega soseda, ki tako prijetno zgleda, to je paša za oči, kar seveda si »Mercator« ti.

109

Z BLAGOSLOVOM NA POT

S

veže jutro nas je dočakalo, po sušnem času osvežitev dalo, obrazi mnogih so bili veseli, ko na blagoslov so spet prispeli.

Kako hvaležno smo v sonce zrli, ko so oblaki se odstrli, saj je danes žegna dan, vsakega, ki sem je pripeljan. Žegnanje motornih je koles, pripeljalo devetdeset se jih zares, pred božjim hramom tam stojijo, čakajo, da blagoslov dobijo.

Za oči bila je prava paša, vsak z lepotcem se ponaša, oči se mnogim zasolzijo, ko motorji – motoristi blagoslov dobijo.

Ljubeča roka jih je blagoslovila, vsakega se žegnana voda dotaknila, hvaležno vsakemu je rožni venec podeljen, brez njega odpeljal ni noben. Šmarske lastovke so poletele, zraven so še druge člane vzele, vsi v mogočni so koloni odpeljali, lepoto vožnje pokazali.

Od ganjenosti se mi oči solzijo, ko mimo mene vsi hitijo, v srcu poslal sem jim pozdrav, z roko pa še pomahal.

110 Spomnite se motoristi vi, kaj gospod župnik govori; naj vas srečno vodijo poti, zdravi nazaj vrnite se vsi.

Ko boste širom sveta se vozili in nazaj vsi varno se vrnili, takrat spomnite se žegna dar, zato ga ne pozabite nikar.

Z blagoslovom pojdite na pot, tako sporoča vam gospod, zraven še imejte moj pozdrav, mogoče vam tudi pride prav.

111

TOČNO OPOLDNE “MERCATOR”

Z

vonovi so zapeli, tudi oni danes so veseli, svečano na Rogatec dol so zrli, kjer »Mercator« trgovino so odprli.

Na lep sončen dan “Mercator” vrata odpira nam, mnogo, mnogo je ljudi, katere odprtje trgovine veseli.

Kaj vse vidijo oči, to se z dejanjem potrdi, nakupiti vsega je mogoče, kdor v “Mercator“ vstopiti hoče.

Toliko je dobrot in nizke cene, v vrsti pred blagajno jeze ni nobene, parkirni prostor tudi omogoča, da je vožnja do “Mercatorja” tekoča.

Res srečni bodo domovi, ko nakup je v trgovini novi, zraven so še drugi sosedi, toda, “Mercator” je v sami sredi.

“Mercator” dobro poskrbi, da so pri nakupu zadovoljni vsi; imeti dobrega soseda, tega se “Mercator” najbolj zaveda.

112

TETI PEPI V SLOVO

O

j, mami, mami, mamica, odela te je hladna zemljica, odšla za vedno si od nas, ustavil se je zate čas.

Tako otožno pesem je zvenela, na drevesu drobna ptičica pa žvrgolela, ko pozdrav z zastavo so dajali, vsi smo le še ptičko poslušali.

Ko je trobenta pesem pela, je drobna ptička tudi onemela, le sonce toplo je sijalo, kot bi tudi ono slovo jemalo.

Draga teta, draga mati, življenjsko pot si morala končati, toda v duhu še živiš, le telesno več ne trpiš.

Vedno boš v mislih z nami, otroci, sorodniki ne bodo sami, spomin nate bo živel, marsikdo obiskat grob bo šel.

Z neba boš gledala na nas, na grobu rastel cvetni bo okras, molitev naj bo za plačilo, kar bo dušo tolažilo.

Dolga leta si na koru pela, bila z vsakim dobra in vesela, vsakdo namreč dobro ve, kdor poje, čisto ima srce.

113 Mnogo, mnogo je ljudi prišlo, da so se poklonili za slovo, številni so za maše darovali, s sorodniki sočustvovali. Žalostni ostali so domači in sosedi, toda, človek namreč vedi, da nekoč se tudi nam ustavi čas, ko prišla slovesa ura bo po nas.

Naj povem še nekaj sam; ko prišel sem večkrat k vam, vedno dobil sem jesti, piti, česar ne morem pozabiti.

Srečni so domovi, kjer ne strašijo duhovi, tam ljubezen res živi, zato so srečni v družini vsi.

Ko premine mati in s kupom otrok ostane ati; gorje sirotam, ki so ostale, če so drugo mamo dočakale.

Bridko moje je bilo življenje, malo sreče, le trpljenje, toda usoda se je obrnila, srečno jesensko obdobje podarila.

Komu mati še živi, mu sreča dom krasi, ljubiti mater res srčno, to darilo je za njo.

Srečni tisti so domovi, kjer mater ljubijo sinovi, hčerke pa še poskrbijo, da se skupaj veselijo.

114 Ta pesnitev naj bo za plačilo, za spomin na njeno roko milo, ki dajala mi je kruh dišeč, a sedaj ne bo ga več.

Ostal je lep spomin na čas, ko na biserni poroki bil sem jaz, sedaj je biser en odšel, za vedno slovo je vzel.

Mirno naj telo počiva, duša božji blagoslov uživa, ko pa pride za nas odhoda čas, takrat teta Pepa: “Prosite za nas!”

115

STO LET JE MINILO

V

ali se dim v nebo, prihrumi ognjeni konj glasno, iz dimnika on iskre meče, s piščalko glasno zarezgeče.

Tako bilo je pred sto leti, ko se v Rogatcu tirnica zasveti, to je železna cesta, ki je bila sto let nam zvesta. Še vedno vozi vlak, v novi obliki ga rad gleda vsak, danes moderni vozijo ti stroji, parni pa počivajo v pokoji.

V Rogatec je pripeljala lepotica, nekoč bila na tirih je kraljica, osvojila si je vse dežele, vse so njenega prihoda bile vesele. Železnice so osvojile svet, z njo pričel se pravi je razcvet, vozila težke je tovore, česar živinska vprega pač ne zmore.

Moderna je postala cesta, pripeljala je v velika mesta, da jo danes avto izpodriva, je seveda druga zadeva kriva.

Ne bo minilo let deset, ko prvo mesto bo njeno spet, prenasičene vse bodo ceste, le železnice so ostale prometu zveste.

Vse modernejši bodo vlaki vozili, hitro in varno daljave lovili, udobje bo tisto merilo, ki bo potnike pritegnilo.

116 Danes svečano bil vlak je sprejet, v Rogatec pripeljal je spet, sto let nam bil je v korist in veselje, srečni bomo, ko zopet pripelje.

Podaljšek je tirov do Dobovca speljan, kamor je vozil tovorni vsak dan, tam tovor je kamnov dobil, po celi Evropi se z njimi podil.

To bili so brusni kamni veliki, okrogli, klesani v lepi obliki, na njih so orodja brusili, v tovarnah konice ostrili.

Vse to in še kaj so vozili, z delom pri železnici kruh si služili, čeprav je bilo delo težko, so ga z ljubeznijo opravljali vso.

Neskončne vrstice bi pisal lahko, tako je bilo vse srčno; veselja in sreče nam bo podarila, če bo še muzejska lepotica vozila.

117

MUZEJSKI VLAK

P

ripeljala je v Rogatec lepotica, bleščeča ovenčana kraljica, pred šestdesetimi leti so jo naredili, da bi ljudem z njo služili.

Pihalna godba je igrala, srečna roka v pozdrav mahala, muzejski vlak je pripeljal, pred sto leti je prvič tukaj stal.

Grobelno – Rogatec slavi, sto let je tega že dni, ko progo so semkaj zgradili, potniki prvi v vagone stopili.

Lepo sprejeli mi smo goste, želimo, da zadovoljni tukaj boste, toda, malo katera se roka stegnila in voznemu se osebju ponudila.

Samo prijat’lji stari so se potrudili, v pozdrav roke ponudili, ostali gledali so bolj boječe, kot bi črne roke bile goreče.

Vlak po tiru se premika, radovednost naša pa velika, mnogi želijo stopiti v vagone, da vidijo posebnosti te in one.

Gor na lokomotivo mnoge vleče, vendar vsaki nima sreče, če z besedo premalo se potrudi, ko se tako lep dogodek nudi.

118 Meni je sreča bila dana, družina je moja gor pozvana, naj ogledamo si tole čudo, ki sopiha tako hudo.

Težko z besedo se izreče, kako lokomotiva sem in tja vleče, kurjač premog v peč dodaja, da vroča para ne pohaja.

Strojevodja stroju ukazuje, kurjač ognju dodeljuje, mi pa gledamo veselo, kaj takega se redko doživelo.

Za spomin nam bodo slike, tudi čas sreče je velike, le malo je takih ljudi, da ob stoletnici to doživi.

Pa to ni samo železnice jubilej, prijatelj, mojo starost še poglej, oba sva z lokomotivo isto stara, skupaj bila sva lepa para.

Ob slovesu bil sem vesel, črno roko vsakega sprejel, saj to so tiste dlani, ki jih ne vidijo vsi.

Za spomin sem grudo premoga vzel, z njim srečen z lokomotive odšel, v pozdrav sem osebju dejal: “Srečno vožnjo vam bog daj.”

Hvala vam prijatelji veseli, želim, da bi se lepo imeli, srečno vozite v daljave, prinašajte vsem dobrim moje pozdrave.

119

KONCERT LJUDSKIH PESMI V SLOVENSKI BISTRICI

S

lovenska Bistrica je praznovala, ljudskim pevcem pomagala, da koncert so priredili, o dobrem vincu v pesmi govorili.

Slovenci znani smo po petju, po tem dragocenem nam imetju kamor pa še vince sodi, zato si zapojemo, kjer bodi.

Pevke iz Šmartnega na Pohorju so zapele, tri lepe pesmi so imele, a najlepši bil je hribček tam, kjer sezidal sem si vinski hram.

Kdor hribček je kupil, vinsko trto je lahko sadil, zraven vinski hramček še dodal, da bilo je prav.

Ko bi bil jaz mož bogat, tako nam zapoje zborček rad, saj je Bizeljsko tisti kraj, od koder so pevci zapeli nam sedaj.

Oj, ti vince, dragocena tekočina, kako prijetna je v ustih štima, le kdo te ne bi rad imel, ko pa s tabo je vesel.

Iz Boštanja pevci so prišli, v pesmi nam dokazali bili, da veselo je na svet živet, če je kozarček v roki spet.

120 Samo po pameti ga piti, zmerno kozarce izprazniti, saj je vino božji dar, ki lahko pozdravi vsakogar. Že Jezus je vinogradnik bil, tako je glas nam govoril, iz Stoperc pevci so tako dejali v pesmi tudi dokazali.

Prelepe Haloške gorice nudijo nam del resnice, saj še pesem govori, da v vinu resnica se dobi.

Iz Sestrž pevke so zapele, da preljubo vinsko trto so imele, ko pozimi spi, polet cveti, v jesen obilo nam rodi.

Kozarček vinca spiti, dobre volje zraven biti, to je čas, ki srečo daje, ki jo imamo vsi najraje.

Vsak majolko rad pozdravi, tako o njej še pesem pravi, polna mora ona biti, vinca dobrega iz nje naliti.

Koledniki to že vedo, iz Bušeče vasi so prišli zato, o njej so pesem nam zapeli, obrazi njih so kar žareli.

121 Iz Rogatca so pevke nastopile, o dveh trsih v pesmi govorile, saj začetek je to bil, vinogradnik jih bo že razmnožil.

Skromnost je lepa vrlina, dobrote te vsakdo res nima, v denarju duhovna lepota pač ni, požrešnost jo oslabi.

Savinja ob mestecu teče, ki se Luče mu reče, od koder so pevci prispeli, šestglasno so nam zapeli.

V pesmi Marija opozori sina, da svatje nimajo vina; brž Jezus tako uredi, da iz vode on vino dobi.

Ljudski pevci Dolene nimajo skrbi nobene, ko zima jemlje že slovo, takrat v vinograd se bo šlo.

Skozi leto trta se goji, v jesen nam grozdje podari, iz njega sokove stiskamo, ob Martinu z vincem vriskamo.

Da ne bi o vincu samo govorili, so v klet nas povabili, ogromni sodi vince držijo, v kozarce iz njih ga delijo.

122 Lepa klet človeka vabi, vabi, da piti ne pozabi, le pametno ga mora piti, če želi nazaj še priti.

Bodite vsi sodelujoči zdravi in veseli, želim, da bi se lepo imeli, v spominu lepem vas bom imel, mogoče še na koncert kam odšel.

Koncerti so vabilo, da se petje ne bi pozabilo, poj vesel slovenski rod, ki dolgo živiš že tod.

123

SOTELSKA DOLINA

S

ótelska dolína obméjna si ti, resníčno si lépa, tu žíto zori.

Sótla je reká, ki nas mejí, téče od véka, dolíno pojí.

V Máclju izvíra, v Sávo hití, zráven pobíra, pritoke vse dní.

V njeni dolini so še toplice, po hribih pa vinske gorice, grozdje tam sladko, sladko zori, kmetič veselo ga trgat hiti.

124

NA VESELO KOŽUHANJE

P

rav radi kožuhamo, veselo se imamo, mošt v kozarce točimo, usta suha močimo.

Storže vežemo po dva, gospodar jih v late vesi tja, hitimo, da bi končali, in nazadnje zaplesali.

Taka stara je navada, kožuhat hodi naj mladina rada, da pokažemo še običaje, ko obišče kdo te kraje.

Pokažimo sedaj, kaj počeli so nekdaj, da je bilo kožuhanje veselo, na kraju zaplesalo in zapelo.

125

IN VINO VERITAS

L

epa je naša vinska gorica, grozdje nam daje sladkega vinca, kmetu veselo srce igra, ko grozdje v dolinco pelja.

Zahvali se bogu za božji ta dar, naj vince dobi daritven oltar, pri mašnem obredu daruje se to, kjer časti se rešnje telo.

O vincu je tudi Jezus dejal, kdor zmerno ga pije, vedno bo zdrav, o vinu se to govori, v njem se resnica dobi.

126

VESELO KOŽUHANJE

J

esen je tisti čas, ko je dela največ na vas’, če ga pa še pesem popestri, takrat veselje dozori.

Da bi se običaji obdržali, so nas na prireditev pripeljali; Veselo kožuhanje vabi, da se običaj ta ne pozabi.

Društvo kmečkih žena je poskrbelo, v gasilskem domu prireditev je imelo, kjer so nastopili stari in mladi, ki so zapeli nam radi.

Kvartet je začel, vsak je prisluhniti želel, aplavz so močan poželi, saj so tudi odlično zapeli.

Ko končal je kvartet, zaslišal se drugi je spet, so citre se oglasile, pod drobnimi prsti zvoke zvabile.

Mami, oj mami, citre zvene, strune prebira njih mlado dekle, iz Loga je ona doma, trinajst pomladi življenje ji da.

Nastopili so mladi otročički, pojejo kot mladi ptički, David in Aleš sta zapela, ploskanja bila oba vesela.

Pa pristopi Klara mala, prav nič se ni ona bala, Ana-Marija pa mali dekliček je zapela ko ptiček.

127 Na otroke smo hudi po navadi, toda oni so zapeli: mi se imamo radi, takoj pozabimo na hudobijo, ko tako lepo pesmico drobijo.

Spet se sliši harmonike glas, zaigral jo je Stiven za nas, on piše se Vreš, je v Logu doma, sestra mu pa na citre igra.

Kakšen svetnik je Konstantin bil, da nam zvončke je vlil, na to je odgovor kvartet imel, ko nam spet je zapel.

Tako, prišel je čas, da je vsak vzel v roke klas, od zunaj pa sliši se odmev; da je lep večer prišel.

Ljudske pevke so vstopile, okoli koruze se zvrstile, nam priredile mali skeč, da je bilo zabave več.

Kadar so kje kožuhali, so si peli ali zaigrali, tako privabi tudi žejne, ki so potrebe jim brezmejne.

Nismo se samo smejali, ampak vroče narežali, seveda dva sta postopača kriva, eden pije, drugi koruzo samo odriva.

Gospodinja se hudo jezi, lenuha z metlo napodi, seveda sta prišla nazaj, z namenom, da vzameta še kaj.

128 Ko stari si vince nataka, mladi gleda ko sraka, brž stakne dekletu njen rožmarin, odide, kot gospodič kak fin.

Pevke to so opazile, hitro glave vkup staknile, pesem lepo so zapele, ukraden rožmarin so jo imele.

Kožuhanje se je končalo, na koncu vsega še zaplesalo, vesel večer se je nadaljeval, kdor ni prišel, mu naj bo žal. Čeprav so kmečke žene in dekleta, jim je domača beseda sveta, pri nas so lepi kraji pa tudi zabavni stari običaji.

V Dobovcu tam gasilski dom stoji, v njem smo se nasmejali vsi, ko bi še le večkrat tako bilo, veselo in srčno.

129

SREČANJE LJUDSKIH PEVCEV ODRANCI

P

ojmo lepe melodije, naj lepota petja pride v domačije, uho naj se ne utrudi, ko se mu lepa pesem nudi.

Davno je že človek dojel, da je ob pesmi srečen in vesel, zato nam je ohranil besedila, da se niso v pozabo zgubila.

Ko je smisel petja dojel, je za razne prigode si pel, povsod mu je pesem mila razne tegobe rešila.

Kakor so različni letni časi, tako se pesem različna oglasi, v tolažbo in žalost odeta, je pesem včasih zapeta. Že petič smo v Odrance prispeli, poslušali, kaj so zapeli, spomini na žalostna leta, ko se konec življenja obeta.

Gospod Ferenčak je na oder prišel, govor o prednikih je imel, kaj vse nekoč so počeli, ko so na sedmini bedeli.

Danes so časi se spremenili, nekoč po domovih so solze točili, sodobni je čas to prehitel, v mrliško vežico bo pokojnega del.

130 Čast in slava mu velja, kdor na božjo njivo pride tja, počiva naj snovno telo, za mir dušni mu pevci pojo.

Stopili na oder pevci so zbrani, sedem stoji jih pred nami, iz Porabja jih pesem sem vodi, kjer rod prednikov hodi.

Ohranili narečje so svoje, ki v Prekmurju se poje, zaploskam jim v prisrčen pozdrav, saj narečje je bilo prav.

Ker sedem je ljudsko število, se tudi skupin je toliko zvrstilo, zato je lepo, da jih po vrsti omenim samo.

Iz Rogatca so pevke prispele, že petič na odru zapele, ponosne v dvorano so zrle, ljudske pevke te vrle.

Duhti, duhti rožmarin, prijetni šopek za spomin, to pevke iz………. dobro poznajo, v pesmi povedati dajo. Štirje pevci v Stranicah so doma, dolga pot do njih je tja, pa vendar semkaj so prišli, pesmi tri zapeli so bili.

131 Oja, oja, dvakrat sedem se pozna, to število iz Bratonec vidim tja; kako lepo pevci pojo, v srcih bilo vsem je toplo.

Kdo še ne verjame, naj pogleda tiste dame, ki so na oder stopile in lepi aplavz vseh dobile.

Pojejo že dolga leta, preko petdeseta so že načeta, kdor jih slišati želi, v Odrance naj k maši pohiti.

Rožica je ovenela, tako je skupina iz Markovec zapela.

Oni poslednji so zapeli, kljub pesmi so bili veseli.

Saj pesem nudi tisti čar, ki gane vsakogar, nekomu svetla to je pot, prisluhne se ji povsod.

Kot vsa ta leta, je tudi letos nagrada sprejeta, na zgoščenki je vse posneto, kar je bilo v Odrancih zapeto.

Ob potoku Črnec, gostilna stoji, ki se ji tudi enako veli, kjer dobra se roka ponudi, kdor k njim se potrudi.

Peto leto je že minilo, ko nas je osebje tu prvič gostilo, obilno hrano in pijačo smo dobili, z veseljem še bomo kdaj vstopili.

132 Petje se razlega, človek je vesel od tega, hvaležno sprejemamo jedi, domov odšli smo srečni vsi.

Mnogo časa ste porabili, da ste nam prireditev ponudili, hvaležnost naj moja velja, hvala vam vsem od srca.

Kadar je v hiši gospodar, takrat steče vsa stvar, tega se gospod Kociper zaveda, zato se trudi seveda.

Mogoče boste si dejali: “Čemu bi tolike vrstice brali?”

Srce mi govori, da si zaslužite to vsi.

Predvsem ste dragi mi po tem, da lahko sem k vam prispem.

Tudi dobri znanci smo postali pa še nekaj lepega mi dali.

Prebral sem nekaj knjig, pisatelj teh je mož velik, čeprav v grobu počiva telo, njegov duh odseva močno.

V spominu mi je knjiga ostala, kako je topla dlan babičina mala in osem src, ki tam počiva, za kar je bila usoda kriva.

133 Prižgala s prijateljem sva svečo, v duhu mislim na duhovno srečo, ki potrebna nam je še kako, da živeli v miru bi lahko.

V miru počivajte gospod Lojze Kozar, knjige in kraja ne pozabim nikdar, poskušal bom srečno in mirno živeti, mogoče še kdaj v Odrancih zapeti.

Ko boste te vrstice brali, se morda nasmejali, toda, vedite vsi, da pisana beseda še dolgo živi.

134

ABSTINENT

T

ri leta je tega že dni, ko zadnja se kaplja zasveti, takrat smo ga pili še vsi, za jutri so že drugi obeti.

Bilo je pijače, slabi to časi, grdi pogledi doma, beseda se jezna oglasi, kozarci so se praznili do dna.

Danes je lepše v glavi, v hiši je mir, tako žena mi pravi, pozabljen je tudi prepir.

Kdor misli, da piti se mora, kaj lepšega je, takega misel je nora, ko bister je duh in mirno srce.

Premagati sebe je moč, lepša je pot treznega glave, pijače ni kot nekoč, odstranil sem negativne pojave.

135

POD DONAČKO GORO BILO JE LEPO

V

goro oko se ozira, kjer se snežna odeja nabira, v dolini pa trava zelena, prelepa je idila narejena.

Pod goro to belo v domu, zelo je veselo, tam pesem odmeva glasno, njo pevci veselo pojo.

V gasilskem je domu toplo pa tudi v srcih enako je to, Utrinek – skupina igra, pozorno jih gledamo tja.

Mladi so fantje igrali, veselje nam v srca dajali, tri pesmi so nas pogrele, da so še koga pete zasrbele.

Posebej velja omeniti, kaj zmorejo pod Donačko še narediti, da starejše bi obdarovali, so pri rdečem križu zbrali.

Skoraj premala je že dvorana, beseda upanja je bila dodana, da bodo se razširili, ko v Evropo bomo stopili. Šala seveda nekaj velja, če jo domači predsednik poda, le kaj bi se revno držali, smo se raje srčno nasmejali.

136 Na oder so otroci stopili, Nives se prstki zganili, iz citer so zvoki hiteli, na odru otroci zapeli.

Lepa pesem se sliši, Tihi večer je v hiši in Angelček varuh moj, čuvaj me ti nocoj.

Koliko mater je solze točilo, ko otroke je svoje zgubilo in očetje v tla so zrli, ko otroci so mnogim pomrli.

Ko gledamo ta mladi rod, ki ga nimajo povsod, pa še petje njih ganljivo, je za marsikatero solzo krivo.

Le komu se ni orosilo oko, ko je poslušal njih lahko, če zaploskal jim ni srčno, naj v prsih mu kamen bo.

Pod belo goro bilo res je lepo, saj pesem v dvorani odmeva, ob glasbi se zraven prepeva.

Dodale so svoje pevke že znane, iz Rogatca so sem pripeljane, tako se jim reče seveda, drugače pa vsaka na svojem poseda.

137 Ko so pevke oder zapustile, so prostor kvartetu naredile, oni so brž zapeli: Kje so moje rožice – so brž razodeli.

Odšle so one pač drugam, kasneje pa se vrnejo spet k vam, ko skupna pesem bo zapeta, tista: Sveta noč – v žar odeta. Še pred koncem Nives zaigra, po lepi modri Donavi pelja, zazvenele citre so veselo, po dvorani vse je pelo.

Aplavz odmeva po dvorani, vsi poslušamo ga zbrani, saj “APLAVZ” je prava dobrota, v pesmi izdana lepota.

Odmeva njih petje, veselo je to doživetje, vsakdo počuti se mlad, kot bi iz njih črpal pomlad.

Dobro ste se potrudili, bogato vse nas pogostili, društva vinogradnikov je bil pozdrav, kozarec vinca se vsakemu dal.

Težko so roke že držale, dobre žene so nas obdarovale, peciva jesti, vinca piti, vsakega so hotele pogostiti. Že drugič sem v tej dvorani, ki so skupaj gradili jo krajani, pri žegnanju sem sodeloval, ko ga je gospod škof Stres daroval.

138 Takrat je bilo lepo, želel sem, da bo še kdaj tako, ni minilo leto dni, ko spet smo skupaj mi.

Naj požegna Bog dobrote, pomnožijo naj se vsote, kdor obdaruje svojega soseda, tega vsakdo rad pogleda.

Ostanite vsi še srečni, zdravi, hodite po poti pravi, naj vam sreča bo v pozdrav, tako za vse bo prav.

139

OB ŽEGNANJU MOTORISTOV ŠMARJE PRI JELŠAH

P

omlad prišla je v deželo, v srca mnogih stopila veselo, saj vrnile so se nazaj, Šmarske lastovke v svoj kraj.

V starem mestu cerkev tam stoji, ob njej so motorji žegnani bili, kot lastovke se vračajo nazaj, ob božjem hramu so sedaj.

Kanon futter in Šparoni, kot lastovke so tudi oni, v moto klube zbrani, od žegna z božjim blagoslovom odposlani.

Srečno vozite v daljave, po svetu nosite pozdrave, vračajte se vsi nazaj, v lep domači kraj. Če ozremo se v davna leta, ko bila je zemlja človeku sveta, takrat so cerkvice gradili, da bi Boga v njih častili.

Gor na hribu viden sv.Rok, se ponaša z delom pridnih rok, ki že tristopetdeset jih let ima, na hrib še pot kalvarije pelja. Šest cerkev v fari se nahaja, pri mašah mnogim duša se pomlaja, ko prijazen glas mu govori, da v srečo ozirajmo se vsi.

140 Sreča duhovna je moč, bogastvo v denarju temna je noč, ki hitro človeka lahko pogubi, ko sreča v srcu dolgo žari.

To srečo delijo v nas, ko poslušamo v cerkvi njih glas, pri mašnem obredu se časti srčno, ko se daruje Rešnje telo.

Pozdravimo gospoda, ki se tukaj nahaja, čeprav je na vozičku, ga sreča obdaja, saj mnogo je dobrega on storil, ko je božje blagoslove delil.

Gospod Jože Golob je mnoge poročil, njih otroke tudi krstil, oznanjal je lepe besede, kako naj v življenju človek se vede.

Ko opešale so mu moči, Bog dober za namestnika poskrbi, ki danes mlade uči, da se jim ne bi križale poti.

Pri delu z dobrimi se druži, v čast in slavo Bogu služi, tako mu vest veleva, mi pa rečemo: ”To je naš gospod Marko Leva.”

Ponosen je na motor NSU, ki bo žegnan zraven tu, pol stoletja mu hvaležno služi, pri vožnji z novimi se druži.

141 Tudi s traktorjem lepo ravna, ki jih že štiridest let ima, spoštuje minulo delo pridnih rok, zato naj ga varuje dobri Bog. Ozrimo se tudi mi okoli, spoštujmo dobroto kjer koli, ponesimo v svet ta dar, nihče naj ga ne zapusti nikdar.

Srečno vožnjo motoristom vsi želimo, na blagoslov zdaj pohitimo, hvala tudi vam farani, ki ste pri blagoslovu zbrani.

142

PRIJATELJU ORAČU

Č

e bi v vrsto jih postavil, bi štirideset mučencev pozdravil, toliko si jih doživel, mi ti želimo, da bi se lepo imel.

Si leta obrnil, na zdravje nekaj čaš zvrnil, poskrbi še tudi sedaj, da jih boš še kaj.

Previdno z življenjem ravnaj, v leta ne glej nič nazaj, saj delo naporno imaš, ko strehe pokrivati znaš.

Korajža veliko velja, sploh, če se na streho poda, po cesti pa voziš lepo, da te občuduje vsakdo.

Z motorjem lepo ravnaš, prijateljem roko podaš, da stisnejo ti jo močno, to darilo za rojstni dan bo.

Bodi nam dober in zdrav, za vse bo tako prav, ostani svoje usode kovač, ti naš motorist Drago Orač.

143

VIKIJU ZA ŠTIRIDESET LET

Š

tirideset pomladi je minilo, ko se staršem tvojim dete je rodilo, ki je zraslo v moža, kateri jih danes toliko let ima.

Hitro je prerasel čas otroška leta, prišel do tja, kjer resnost se obeta, ko je treba zase poskrbeti, obenem še na starše se ozreti.

Vzgojili so te v dobrega moža, to se tudi sedaj pozna, ki se z družino veseliš, za dom in njih skrbiš. Čeprav naporno ti je delo, ga opravljaš ti veselo, saj zavest tako nalaga, da se družini s tem pomaga.

Ko danes oziraš se nazaj, vidiš, da si postoril marsikaj, še več mogoče bi imel, če bi s staršema živel.

Tako ostala ti je samo mati, ko za vedno zapustil te je ati, zato pa ona večja je opora, ko delo se postoriti mora.

Spoštuj roke, ki so te pestovale, ki so te v zibeljko dajale in oči, ki so blago zrle, včasih tudi solzne se zaprle.

Ne sramuj se njenih sivih las, ponosno glej njen lep obraz, saj to je mati, katere sin si moral postati.

144 Usoda ti je namenila, da se z dekletom bosta poročila, ustvarila sta si dom, družino, povečala še svojo imovino.

Z motorjem težkim hitita, s prijatelji se dobita, poskrbel si lepo, da ti jutri ne bo težko.

Tako, naj bo ti lepo, čestitamo vsi ti srčno, leta svoja ne skrivaj nikdar, prijatelj naš – VIKI ZIDAR!

145

VRNILE SO SE LASTOVKE

M

noga leta so minila, sedaj se jata lastovk je vrnila, vsak se vedno vrača tja, kjer je dober glas doma.

Tako se je zgodilo; streha hleva potrebuje popravilo!

Da ne bi okolice kazila, se dela skupina Šmarskih lastovk je lotila.

Da so fantje sem prispeli, še prej pogovor so imeli, kar na lepem Viki reče, da k Fricu motoriste sem povleče.

Brž bili so vsi za to, v roku kratkem prekrita bo, le vreme lepo bog nam daj, bo prekrita, da le kaj.

Binkoštna je bila sobota, a vremenska prava zmota, saj je deževalo, toda korajže ni jemalo.

Dvanajst se lastovk Šmarskih pripelja, od presenečenja mi srce vztrepeta, saj verjeti je težko, da jih je toliko prišlo.

Gor na streho so se zapodili, prej kot v uri jo odkrili, grdo gledajo zdaj gole late, da se z njimi poigrate.

Res smo gledali debelo, kako padajo na tla veselo, nove pa že gor gredo, kjer pribite so močno.

146 Opeka vidno se pozna, ko mojstra polagata jo tja, iz roke v roko se podaja, s kupa hitro pohaja.

Dež je skoz in skoz rosil, veter hladen tudi bril, toda fantje se ne dajo, tudi v hladnem delati znajo.

Iz Celja nekateri so prispeli, drugi od drugod se vzeli, vsi bili so istega mišljenja, tudi, če dežuje, delo ne pojenja.

Res prijatelji ste pravi, delo svoje vsak obavi, še vreme se je nasmejalo in sonce skoraj pokazalo. Še predno dan se je prevesil, je vsak roke dol povesil, trudne so si odpočile, saj so delo ogromno naredile.

Mnogo se jih je čudilo rekoč, kaj neki je bilo to noč, da toliko vozil stoji, kaj se le pri Fricovih godi.

Jutranje presenečenje prekril je smeh, ko zadovoljstvo vidim vseh, ki ponosno zrli so na krov, kateri je prekrit in nov.

Dobri vsi ste pomagali, le kako vam bomo sedaj plačali, to ob koncu se seveda vpraša, kolikšna je cena vaša.

147 Osuplo gledam jaz, ko imate nasmejan obraz, mojster Kampuš je velel: “Za denar pa že ne bi prišel!”

Enako je rekel mojster Orač, ki po srcu je dober pač, plačila nobenega ne bom jaz vzel, nisem zato delat prišel.

Koliko prijatelj v stiski velja, to se takrat spozna, hvaležnost je moje skromno plačilo, obiščite nas, je moje družine vabilo.

Ko težki bodo motorji prihrumeli, bomo še enkrat veseli, saj vrnile so se nazaj, Šmarske lastovke v naš kraj.

Do takrat naj bo tako, povsod vozite varno – skrbno, naj krila vas varno držijo, ko motorji pod vami hrumijo.

Tujec bi kakšen dejal, čemu sem toliko verzov nabral, toda, jaz rečem samo, še premalo je to.

Zakaj ne bi se smejali, ko vrstice boste brali, naj bo to moje skromno plačilo, z željo, da bi se vam dobro godilo.

148

ZELIŠČNA KMETIJA KALAN

N

ovi dan se je pričel, ko sem svinčnik v roko vzel; prispeli varno smo v domači kraj, zato napisal o kmetiji bom sedaj.

Tam nad šeststometrov se nahaja kraj, Kalobje se reče od nekdaj, zdravilne rože tam cveto, ki tegobe bolnim lajšajo.

Tudi zdravi pijemo njih čaje, saj bolezen neodporne ima najraje, zato naj vsak zdravilnega zaužije, s tem prepreči virusove hudobije.

Kaj bi človek naj počel, če zdravilnih rož ne bi imel, biseri narave bi se posušili, brez koristi v prah se spremenili.

Bodite pozdravljena družina, odločitev vaša primera nima, edini storili ste korak, ki v Sloveniji mu ni enak.

Zdravilna gojite zelišča, tudi obiskali smo njih gojišča, prepričali se na lastne oči, kako se pravilno zelišče goji.

Kaj žene človeka rekoč, da nudi še drugim pomoč, je ljubezen do rož, da jih gojijo žena z otroki in mož.

149 Ljubezen do rož je ena vrlina, nuditi zdravje je druga dobrina, srečen je človek, ko ozdravi, bodi pozdravljen, ki zelišča goji.

Srečen je tisti, ki nudi pomoč, ko sreča človeka, ki je bolan bil nekoč, danes veselo se prismeji, saj pri Kalanu se zdravje dobi.

Naj sonce obsije vsak dan zeliščno kmetijo Kalan, Kalobje se imenuje ta kraj, kjer pravi mali je raj.

150

PRVO SREČANJE LJUDSKIH PEVCEV LOKA 2004

P

ostoj popotnik, postoj, prisluhni glasovom nocoj, tu v Loki se nekaj dogaja, ko petju, igranju ni kraja.

Odmeva po celi dvorani, kjer pevci in drugi smo zbrani, poslušamo petje, inštrumentov še glas, da raste pritisk v žilah vseh nas.

Tako se je srečanje prvo začelo, osemnajst je skupin nastopilo veselo, da o napovedovalcu ne govorim, ko ob misli nanj se že smejim.

Kako slovenska pesem se prijetno sliši, tako domače je v tisti hiši, ki odpira okna, vrata, da se sliši pesem zlata.

Toliko čustev je zapisano v njih, da ob poslušanju zastane dih, koliko prevar in hudobije je storjeno, ki si jih ne zasluži dekle nobeno.

Spet druge so pesmi zapete, iz davnih so časov povzete, ko komaj je nekaj Slovencev bilo, ki so ohranili nam lepo zemljo.

Ko danes svobodno živimo, se prednikov svojih spomnimo, saj dali so oni zaklad, pesmi, ki vsak jih ima rad.

151 Ponosni ste v Loki lahko, gostitelji enkratni ste to, toliko skupin je semkaj prišlo, da se je čudilo oko.

Domačim gre srčen pozdrav, hvala vsem, da bo bolj prav, dvorano ste vso napolnili, s ploskanje goste še nagradili.

Okusne in mnoge dobrote ste dali, vsem hvala, ki ste pomagali, v ozki dolino ste taki ljudje, da imate široko srce.

Da ohranil se lepi bo glas, sem nekaj v verzih napisal še jaz, saj pisana beseda in slika vzdržijo bremena velika. Čuvajte lepi ta kraj, da se dobimo še kdaj, ko pesem bo spet domovala, takrat bo dvorana mnogo premala.

Naj sliši se iz tistega kraja, kjer se Loka pri Žusmu nahaja, da tukaj živijo dobri ljudje, zato jim še enkrat – prisrčna hvala naj gre.

152

ŠESTI KOZARJEVI DNEVI ODRANCI

K

ako si lepa Prekmurska ravnica, tvoja zemlja je bridka resnica, ki jemlje in daje nam moč, za njo so se predniki borili nekoč.

Kljub borbi in delu bilo je veselo, saj niso pozabili petje, to čudovito imetje.

Samo človeku je dano, da si zapoje ubrano, dodaja še tehnike glas, da odmeva iz aparatov do nas.

Ko s trudnega dela se je vračal domov, ko voz vleklo je par volov, so mnogi po tihem si peli, saj bodo v družini jesti imeli.

V Odrancih so hudi časi bili, osem src tam v grobu leži, usoda je namreč hotela, da jih božja roka k sebi je vzela.

Ko cerkev so bili gradili, so podporniki popustili, osem je src za vedno odšlo, zdaj mirno počivajo pod črno zemljo.

Od daleč pozdrav nam velja, ko proti cerkvi pogledamo tja, čeprav so žrtve dela bile, je danes lepota cerkve za vse.

153

154