Vljudno vabljeni na otvoritev razstave
Andro Banovac, Gabrijela Hajzler, Tijana Todorović, v torek, 3. aprila 2012 ob 18. uri v Zgodovinski atrij Mestne hiše, Mestni trg 1, Ljubljana. Razstava bo na ogled do nedelje, 6. maja 2012.
You are kindly invited to attend the opening of the exhibition by Andro Banovac, Gabrijela Hajzler and Tijana Todorović on Tuesday, 3rd of April 2012 at 6 p.m. at the City Hall in Ljubljana. The exhibition will be open until Sunday, 6th of May 2012.
Mestna hiša, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana, Slovenija E: galerija@ljubljana.si, bistra.varl@ljubljana.si www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/kultura-turizem/razstavni-prostori-mol Vstop prost / Free entrance
Ponedeljek - petek / Monday - Friday 9.00 – 20.00 Sobota / Saturday 9.00 - 20.00 Nedelja / Sunday 9.00 - 20.00 Prazniki zaprto / Closed on public holidays
Andro Banovac Gabrijela Hajzler Tijana Todorović
Gabrijela Hajzler, rojena leta 1978 v Novem Sadu, Republika Srbija. NAMIGI Na grafikah prikazujem arhitekturo mesta in življenja, ki se v njem odvija. Urbani prostor
Andro Banovac, rojen leta 1982 v Splitu, Republika Hrvaška. VEZI Predstavljam 30 del, večinoma grafik v tehniki globokega tiska, litografije in akrila na papirju. Dela predstavljajo ciklus pod naslovom Vezi. Ciklus se je začel na magistrskem študiju grafike na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se še vedno razvija. Naslov grafične serije Vezi ni naključje. Poleg očitne relacije s formalno konstrukcijo kompozicije, ki se kaže v reševanju odnosa dveh ali več ključnih elementov, naslov korespondira na društveno – socialnem nivoju. Prikazuje medsebojne odnose in vzpostavitev vezi v družbi. Nanaša se na abstrakten odnos form, vendar ne na vsebine, ki jih te forme posredujejo. Odnos je, kot nevidna struktura dela, prvi korak v prodiranje smisla dela samega. Čeprav posamezni elementi delujejo spontano in naključno, mora biti celota strogo določena, da jasno spregovori o avtorjevi nameri. Moje iskanje odnosa ravnotežja v delu je obenem tudi iskanje logike v svetu in funkcioniranju sistema. Če je človek sam po sebi dominantno bitje, ki nagonsko poskuša kontrolirati okolje, tedaj se moja, kot tudi neka druga dela, lahko označijo kot poskusi vzpostavitve kontrole nad okoljem in svetom, četudi ga je kreiral avtor sam. Človek občuti biološko in psihološko potrebo za vzpostavitev ravnotežja, saj bi vsaka druga sprememba, lahko pomenila potencialno nevarnost in ogrožanje lastne eksistence. Andro Banovac
ni prikazan klasično, ni opisan. Ne zatekam se k uporabi iluzije tretje dimenzije in perspektive. Prostor je umeščen na površino z močno izraženo teksturo. To je taktilen prostor, ki prehaja v kulise kot znak in simbol prostora. Lahko ga začutimo, se ga dotaknemo, a se nam kar naprej izmika in pušča sled kot spomin ali sanje. Prostor je obenem notranji in zunanji, ščiti in odkriva, vodi nas v skrivnosti intimnega življenja, vendar istočasno tudi skriva in misticira. Pogled ne uhaja samo skozi priprta vrata in razgrnjene zavese, tudi stene ponekod postajajo transparentne, prosojne. Odprtine na fasadi, ki dopolnjuje ta imaginarni prostor, predstavljajo svojevrstno razpotje, prehod iz tostranstva v onstranstvo (prehod, uvod v nekaj drugega ali namig nečesa kar bomo videli, doživeli). Ti elementi igrajo svojo lastno igro v neizmeničnem ponavljanju. Linija jih subtilno opisuje in uokvirja njihov pomen. Izpostavljeni so nekateri detajli „elementi iz vsakdana“, ki nam povedo več o življenju ljudi, ki tu prebivajo. Ti detajli so previdno izbrani tako, da nekaj povedo, a ne razkrivajo vsega. To so namigi, začetki povedi ali zgodb, ki nikoli ne zaključijo prvotne misli. To so momenti, odlomki, delci življenja ujeti v minljivem trenutku, zamrznjeni tako, da jih lahko pogledamo, vendar ostajajo v sferi med pomnjenjem in pozabljanjem. Ukazujejo nam čarobnost, ki je prisotna v vsakem momentu ali segmentu našega minljivega, vsakodnevnega in včasih bolno banalnega bivanja. Prebivalci tega sveta se občasno prikazujejo kot silhuete in redko jim vidimo obraz. Prikazani so v tišini svoje samote, žalosti, čakanja ali ljubezni. Kombinirani sta dve grafični tehniki, kolografija in litografija. Podlaga, plošča, ki opisuje prostor je kolografska. Z uporabo lepila in konkretnih materialov je dosežena množica različnih površin z izrazito bogato strukturo. Ta struktura je ugodna za opisovanje izpranih fasad, uličnih prehodov, iluzije svetlobe in mehkega lebdenja oblakov. Belina svetlobe, oblakov ali stekla je belina papirja, ki igra aktivno vlogo v kompoziciji. Ena podlaga je primerna za tisk več grafik, serija enakega prostora z drugačno zgodbo. Kadar se podlago rotira ali se tiska v različnih barvah, se potencialni prostori množijo. Z uporabo majhnih mobilnih, kolografskih elementov, ki predstavljajo zavese, lesena vrata in polkna, so variacije ene podlage in prostora skoraj neskončne. Risba, ki v tehniki litografije dopolnjuje kolografsko podlago, spominja na mehko sled oglja in deluje lahkotno. Linija, ki je ponekod fina in mrežasta, drugje prehaja v grobe temne sence, kar tvori likovno dinamiko in daje grafičnim listom poetsko vsebino. Gabriela Hajzler
Tijana Todorović, rojena leta 1984 v Podgorici, Črna Gora. PLEČNIKOVE ZAVESE Ustvarjalen izraz, čustven pristop vizualnim občutkom, poznavanje in spoštovanje svetovne kulturne in umetniške dediščine, odlikujejo modno oblikovalko Tijano Todorović, umetnico, ki jo zaznamuje izreden likovno-estetski občutek in inovativnost ki jo izkazuje z uporabo različnih tehnik, materialov in izraznih oblik. Njen način dela je odsev interaktivnih tendenc sodobne umetnosti, ki teži k širšem splošnem v kolektivno nezavestnem. Koncept razstave je jasno definiran. Tijana je navdih našla v drevoredih, ki jih je arhitekt Jože Plečnik načrtoval pred svojimi objekti. Vtis, ki ga je Tijana dobila ob prvem srečanju s starim mestnim jedrom v Ljubljani, kjer je končala študij, se ji je vrezal globoko v spomin in dobil konkreten izraz z deli predstavljenimi na razstavi. Fotografirala je Plečnikove stavbe in fotografije uporabila za oblikovanje tekstilnih del. V korelaciji arhitekturnih objektov in eksterierja se je osredotočila na drevesa, ki imajo dušo, ki spreminjajo in oživljajo statične objekte – mostove, tržnice, monumentalne zgradbe... kot zavesa ki prikriva/odkriva skrivnosti nekega prisotnega/ odsotnega sveta. Tijana v uresničevanju končne zamisli na platnu uporablja sredstva sodobnih tehnologij in multimedijskih inovacij. Dela so računalniško montirani in sintetizirani kolaži s katerimi združuje fotografije Plečnikovih arhitekturnih objektov s svojimi risbami, gvaši in fotografijami fotomodelov iz modnih časopisov. Tiskani na plato tvorijo končni produkt “zavesa-slika”, na kateri je ornamente in prelivanje barv infiltrirala v pripovedne kompozicije, kot japonske tkanine nišiki ali francoske tapiserije. Ljijana Zeković Za Tijano Todorović je Plečnik več kot ustvarjalno izhodišče. Njene Plečnikove zavese so hkrati hommage temu velikemu ustvarjalcu XX. stoletja in pa njen intimni vizualni dialog z mestnimi, arhitekturnimi in mentalnimi prostori, ki jih pomembno oblikuje Plečnikova arhitektura. Če je uporabna funkcija zavese zvedena na pregrajevanje, ločevanje zunanjega od notranjega, intimnega od javnega, potem Tijana Todorović ruši naša obzorja pričakovanja in zaveso vzpostavlja kot ikonično mesto, skozi katerega »slika« svoje sanje o popolnem mestu drevoredov, v katerem se bodo ukinile meje med zunanjim in notranjim, arhitekturo in slikarstvom, Fotografija, risba, gvaš in računalniški kolaž so poti do njenih intimnih dialogov s Plečnikom. Tomaž Toporišič