Kugyjeve gore by Triglavski narodni park / Triglav National Park

Sestop z Jalovca foto S. D'EreditĂ

izdajatelj: informest Avtorji: Saverio D’Eredità Tanja Menegalija, Jože Mihelič e Špela Novak prevod: EXiST Obdelava: informest fotograﬁje: Saverio D’Eredità, Marco Battistutta, Tanja Menegalija, Jože Mihelič Gaﬁcˇna odelava: rossella picotti

Comune di Monfalcone

Città di Codroipo

tisk: poligrafiche San Marco izdaja in naklada: 400 copie Kraj in datum tiska: Cormòns, april 2015

UNIONE DELLA ROMAGNA FAENTINA

Elektronsko gradivo bo na voljo na spletni strani: www.juliusproject.eu

občina Jesenice

ZAhVALA pričujoča publikacija je nastala v okviru projekta »JuliuS - raba in ovrednotenje kulturne dediščine ter skupna uporaba športne infrastrukture na čezmejnem območju od Julijskih alp do Jadrana«, financiranega iz sredstev programa Evropskega teritorialnega sodelovanja Slovenija-italija 2007 – 2013. vsebina publikacije ne odraža nujno uradnega stališča Evropske unije. za vsebino publikacije je odgovoren izključno avtor: Saverio D’Eredità (informest), Tanja Menegalija, Jože Mihelič in Špela Novak (Triglavski narodni park). pot št. 15 je pripravil Diego Masiello iz učnega centra gozdne straže v Bazovici, kateremu se zahvaljujemo za prijazno sodelovanje in posredovano gradivo. prevodi so delo EXiST-a s Kristino licen. zahvaljujemo se andreji grom z laS Kras za pomoč pri pregledu besedila.

progetto finanziato nell'ambito del programma per la Cooperazione Transfrontaliera italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali. projekt sofinanciran v okviru programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. Ministero dell'Economia e delle Finanze

Saverio D’Eredità · Tanja Menegalija · Jože Mihelič · Špela Novak

Kugyjeve gore

znameniti vzponi dr. Juliusa Kugyja v Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alpah

Spust vzdol탑 Velike Dnine foto S. D'Eredita

KAZALO Projekt Julius................................................................................................................. 7 Uporaba vodnika....................................................................................................... 9 Oporne točke in dostopi do poti.................................................................13 Julius Kugy – življenje. .........................................................................................17

Kazalo poti

1| ŠKRLATICA

2738 m - Normalna pot Prvi Kugyjev podvig in rojstvo alpinizma v Julijcih . ...........................................................................................................................22

2| TRIGLAV

2864 m – Trentarska pot Na kraljevem vrhu . ...........................................................................................................................24

3| GAMSJE MATERE

2518 m - Prečkanje grebena Na sončnih vrhovih Viša . ...........................................................................................................................27

4| VISOKA BELA ŠPICA

2257 m - Normalna pot Na zadnjem "neosvojljivem vrhu" . ...........................................................................................................................29

5| STENAR

2501 m - Prečenje V dveh dneh iz Krnice čez Kriško steno v Vrata . ...........................................................................................................................31

6| KANIN

2587 m – Južni greben Greben lunine gore . ...........................................................................................................................33

7| VEVNICA

2240 m in VISOKA PONCA 2274 m Krožna pot nad Belopeškimi jezeri Veliki greben Ponc . ...........................................................................................................................35

8| BAVŠKI GRINTAVEC

2344 m – Običajna pot iz Zadnje Trente Krhka gora . ...........................................................................................................................38

9| Trbiška Krniška špica

2368 m - Normalna pot »Gola skala« . ...........................................................................................................................40

10| JALOVEC

2643 m - Vzpon s severa po ozebniku na Jalovec s smučmi Kugyjev prvenstveni zimski vzpon . ...........................................................................................................................42

11| VIŠ

2666 m - Severovzhodna grapa "Najlepša in najbolj radostna pot" . ...........................................................................................................................44

12| ŠPIK NAD POLICAMI

2754 m - Naravnost po severni steni Na severni smeri "Zmaja" . ...........................................................................................................................46

13| PRISOJNIK

2547 m - Zahodni greben Božič leta 1905 . ...........................................................................................................................49

14| VELIKA MARTULJŠKA PONCA

2601 m - Normalna pot Razglednik v divjem kraljestvu Martuljških gora . ...........................................................................................................................51

15| DRAŠCE

404 m - Iz Trsta na Bazoviški Kras Kjer je Julius začel sanjati o cvetlicah Julijcev . ...........................................................................................................................53

PROJEKT JULIUS V zgodovini so gore vedno predstavljale naravne pregrade med državami in narodi. Območje Julijskih Alp in Krasa, ki se razteza ob italijanskoslovenski meji, pa predstavlja izjemo: tu so se v preteklosti odvijali hudi boji, danes pa nam to obsežno naravno območje ponuja priložnost, da premostimo zgodovinske meje preko skupnega koriščenja tega izjemno bogatega naravnega, zgodovinskega in kulturnega teritorija. Dvoletni projekt JULIUS, ki je financiran s sredstvi iz Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013, spodbuja izobraževanje in ozaveščanje »v naravi« in ponuja novo podobo odprtega čezmejnega območja ter posebno pozornost namenja novejšim rodovom in najbolj ranljivim skupinam, t.j. invalidom. AKTIVEN PROJEKT

Narava, gore in gozdovi so kraji, v katerih se izvaja projekt JULIUS. Vse projektne aktivnosti se odvijajo v izredno lepem naravnem kontekstu in vsem udeležencem omogočajo, da uživajo v dejavnostih na prostem. V okviru projekta JULIUS prirejamo uvodne tečaje plezanja za otroke in mladostnike, športna tekmovanja in didaktične delavnice, namenjene šolam. S tovrstnimi aktivnostmi želimo, da udeleženci odkrijejo naravno dediščino ter floro in favno slovenskih in italijanskih gora na osnovi spoznavanja in spoštovanja okolja. Posebno pozornost namenjamo vklučevanju invalidov preko tečajev »terapevtskega plezanja«, ki so namenjeni invalidnim mladostnikom in mladim v psihološki stiski: s to novo in vsevključujočo metodo želimo, da postane šport res »za vse«. ZA PRAVO KULTURO GORA

Po zgledu znanega pisatelja in alpinista Juliusa Kugyja, pesnika Julijskih Alp, projekt JULIUS promovira kulturo gora, ki naj temelji na spoštovanju narave in odprtosti do narodov in kultur, ki sobivajo v tem enotnem prostoru. Eden izmed ciljev projekta je vrednotenje narave, zlasti raznolikega odnosa med človekom in gorami: z izrazom narava mislimo predvsem na lepoto krajine, ki nas očara. Projekt JULIUS skuša spodbuditi tovrstno umetniško izraznost, ki izhaja iz dialoga in interakcije med človekom in gorami, preko naslednjih pobud: - tednov gora, fotografskih natečajev, filmov in literarnih dogodkov, - papirnatih vodnikov in digitalnih aplikacij, informativnih besedil za odkrivanje gora ter alpinističnih in izletniških poti.

KONKRETEN PROJEKT

V okviru projekta JULIUS smo vzpostavili infrastrukture za opravljanje športnih aktivnosti, zlasti plezanja, gorskega kolesarstva in izletništva. Projekt JULIUS je konkreten projekt z otipljivimi in trajnostnimi rezultati, med katere spadajo tudi: - dopolnitev notranje plezalne stene v Codroipu, - gradnja notranje plezalne stene v Postojni, na Jesenicah in v Ljubljani, - prenova Centra Konver ob Prelosnem jezeru pri Tržiču, - ureditev izletniškega centra v Brisighelli. Infrastrukture bodo dostopne tudi po zaključku projekta in na voljo vsem prebivalcem čezmejnega območja.

Uporaba vodnika Splošne opombe Namen vodnika je ponuditi bralcu pregled alpinističnih poti Juliusa Kugyja po Julijcih. Vodnik skuša čim natančneje slediti njegovi življenjski poti, opisati njen časovni potek in vključiti vanj Kugyjeve najznačilnejše poti, ki jih povzema tako z alpinističnega kot z zgodovinskega vidika. Seveda je bil potreben izbor, ki temlji predvsem na uporabnosti poti. Vodnik tako ponuja poti, ki so primerne tudi za izletnike s skromnimi alpinističnimi izkušnjami. Kljub temu poti ni mogoče označiti za “lahke”. Poleg običajnih poti, namenjenih preprostim izletom, vodnik ponuja zahtevnejše poti, ki so danes lažje dostopne kot nekoč, zahvaljujoč opremi in urejenim plezalnim potem. Ponuja pa tudi prave plezalne poti in zimske vzpone. Delo kot celota je namenjeno predstavitvi Kugyja kot alpinista, ki je v gorskih prostranstvih videl ne le “plezalne poti”, temveč predvsem kraje poglobljenega razmišljanja in druženja z naravo, kljub ostremu obrazu, ki ga narava tod ponuja, kot se je sam izrazil. V vodniku najdemo izbor poti, od prvega vzpona na neoskrunjen vrh Škrlatice do zimskih vzponov na Jalovec in Prisojnik, pa dobro znane poti kot sta Špik nad Policami »Naravnost po severni steni« in Viš »Severovzhodna grapa«. Omeniti velja poti, ki jih lahko poimenujemo “duhovni dom” alpinista in pesnika Kugyja, kot so Gamsova mati in triglavske planote, ki bralcu odpirajo možnost vživitve v Kugyjev čas in slog. Tehnicˇni opisi Opis vsake poti se začne s predstavitvijo zgodovinskih in tehničnih podatkov (lestvica težavnosti, oprema, čas vzpona in višinska razlika), čemur sledi izčrpen opis poti. Pri poteh, katerih začetna točka je pri koči ali bivaku, se opis začenja pri izhodiščni točki, z usmeritvijo na posebno poglavje “Glavni dostopi in oporne točke”, kjer najdemo navodila za dostop do le-teh. Čas vzpona je izračunan za srednje telesno pripravljenega izletnika, ki je sposoben premagati v eni uri višinsko razliko približno 400 metrov pri vzponu in 500 metrov pri sestopu, razen ko gre za poti s posebnimi tehničnimi težavami, ki lahko vplivajo na čas pohoda. Opis se nanaša tako na vzpon kot na sestop, ki sta namerno ločena in opremljena z informacijami o vzpenjajočih se delih, mogočih težavah in času, ki ga potrebujemo za vsak del poti. Sodelavci pričujočega vodnika so prehodili vsako od poti in tako preverili njeno prehodnost. Seveda je potrebno vzeti na znanje, da gre za gorsko, neposeljeno okolje, ki je podvrženo nenehnim spremembam, običajnim za naravno okolje. Plazovi in usadi ogrožajo poti, pa tudi morebitno opremo in smerokaze. Preden se podamo na pot se je koristno pozanimati o razmerah na poti v bližnjih planinskih kočah ali ustanovah kot so naravni parki ali društva, ki razpolagajo s podatki o stanju poti. Lestvice težavnosti Vodnik se poslužuje klasifikacije iz vodnika Italijanski hribi (Monti d’Italia) CAI-TCI E = izletniške poti. Gre za poti, ki potekajo po stezah ali po izhojenih proteh, po raznovrstnih terenih. Ponavadi so označene. Ponekod potekajo po strmih pobočjih, kjer so izpostavljeni deli poti običajno zavarovani (žice). Lahko vsebujejo kratke prehode po skalnatem terenu, ki pa niso nevarno izpostavljeni in niso težavni ali naporni, zahvaljujoč nameščeni opremi (stopničke, klini, žice), za uporabo katere pa ni potrebna posebna oprema (plezalni pasovi, vponke itd.). Zahtevajo nekaj smisla za orientacijo, kot tudi določeno mero poznavanja gorskega okolja, telesno pripravljenost in seveda primerno obutev in opremo. 9

EE = za izkušene izletnike. Večinoma gre za označene poti, ki zahtevajo sposobnost gibanja po posebnih terenih. Steze in poti potekajo po težko dostopnih terenih (strma in/ali spolzka pobočja, travnata ali mešana travnato-skalna oz. skalnatodrobčasta pobočja). Teren je raznovrsten in leži v višjih plasteh (prodnata tla, položna snežišča, izpostavljena pobočja brez opornih točk, itd.). Prisotni so skalnati deli poti z lažjimi tehničnimi težavami (opremljene plezalne poti, manj zahtevne). Potrebne so splošne gorniške izkušnje in dobro poznavanje gorskega okolja, gotov korak in odsotnost vrtoglavice; primerna oprema in telesna pripravljenost. EEA = za izkušene izletnike, potrebna je oprema. Ta oznaka se uprablja za poti, opremljene s plezalno opremo, z namenom opozoriti izletnika na dejstvo, da pot zahteva uporabo varovalnih pripomočkov. ˇ ne težavnosti sten Lestvica aplinistic Vodič označuje poti do IV. težavnostne stopnje. Ne vsebuje težavnejših poti. I Gre za najpreprostejšo obliko plezanja. Potrebno je poiskati oporo za stopala, enako z rokami poiščemo oporne toče, vendar le zaradi vzdrževanja ravnotežja. II Potrebno je premikati le posamezne ude in skrbeti za pravilno zaporedje gibov. Opornih točk in naslonov je dovolj. III Stena je strma ali celo navpična. Opornih točk in naslonov je manj in pogosto je potrebna uporaba moči. Prehodi niso obvezno vnaprej določeni. IV Oporne točke in nasloni so redki in/ali skoraj neobstoječi. Zahteva tehniko in posebno telesno vadbo. Naletimo na kamine, razpoke, ostre robove, itd. Lestvica težavnosti gorskega smucˇanja in splošnih alpinisticˇnih težav Vodič vsebuje dve poti, ki sta primerni za zimske pohode. Za vsako od njiju je uporabljena težavnostna lestvica, ki je najbolj primerna za vrsto opisane poti: gre za lestvico gorskega smučanja (pot št. 10 – Jalovec) in lestivico splošnih alpinističnih težav (pot št. 13 – Prisojnik) Gorsko smučanje (lestvica Blachère) MS SREDNJE DOBER SMUČAR: nakloni niso večji od 25°, pobočja so široka in brez obveznih prehodov; BS DOBER SMUČAR: nakloni do 40° (izključena možnost strjenega snega) in/ ali obvezni prehodi; OS ODLIČEN SMUČAR: nakloni prek 40° (ali tudi manj - ob prisotnosti ledene podlage) z obveznimi ozkimi prehodi. Dodana črka A ob simbolu označuje pot z alpinističnimi prehodi, pri katerih je potrebna upraba cepina, plezalnih derez ali vrvi. Oznaka splošne nevarnosti pa se nanaša na merila kot so: dolžina poti, strmina in nepretrganost pobočij, izpostavljenost, realna nevarnost, višina, izoliranost. Lahko jo spremljajo oznake težavnosti skalnega ali ledenega terena (na primer: stopinja naklona vzpona). Označuje se z lestvico: F lahko PD manj težko AD precej težko D težko TD zelo težko ED izredno težko 10

Podrobnosti Zahvaljujoč sodelovanuju Triglavskega narodnega parka in Naravnega parka Julijskih Predalp je bilo mogoče vnesti v opis nekaterih poti tudi podatke o rastilnskih in živalskih vrstah. Namen vodnika je poleg tehničnega opisa poti ponuditi izletniku čim več informacij, ki bi v njem vzbudile radovednost do raziskovanja okolja, v katerem se nahaja. Tak pristop je v skladu s Kugyjevin duhom, ki je prav v interesu za naravno okolje našel vir navdiha in vzpodbudo za odkrivanje teh izrednih gora, ki so še danes prelep primer neobljudene narave, ki si zasluži, da jo tako ohranimo tudi za naslednje rodove. Zemljevidi in fotografije Poti so opremljene s fotografskim gradivom, posnetem na terenu, z oznako avtorja in opisom vsebine. Vodnik vsebuje splošen zemljevid, ki nudi bralcu hiter pregled posameznih poti. Tako v Sloveniji kot v Italiji imamo izletniške zemljevide visoke kakovosti, ki pa jih ponavadi najdemo le znotraj meja vsake od dežel. Pričujoča publikacija želi ponuditi koristne informacije o poteh obeh dežel. Bibliografija V več uvodnih zapisih najdemo odlomke iz Kugyjevih knjig. Citati so večinoma izpisani iz najpomembnejše Kugyjeve knjige “Iz življenja gornika”. Večina podatkov in zgodovinskih dejstev je povzeta po vodniku CAI-TCI G. Buscianija “Alpi Giulie” (1974).

Dvojni spust z Neimenovane foto C. Battistuzzo

Na vrhu Jalovca pozimi Foto S. D'EreditĂ

ˇ KE IN DOSTOPI DO POTI OPORNE TOC Italija ˇ a Guido Corsi 1874 m Planinska koC Planinska koča se nahaja v slikoviti dolini ob vznožju južne stene Viša pod mogočnimi obrisi Beljaške igle. Zaradi sončne lege jo uvrščamo med najlepše planinske koče v Julijcih in predstavlja izhodiščno točko za številne izlete in plezalne poti. Glavni dostop je s ceste Trbiž – Nevejsko sedlo/Na Žlebeh (približno 5 km pod prelazom). Od razširine (označene) se zapeljemo po makadamski poti, ki pelje skozi gozd približno 1 km (do tu se je moč pripeljati z avtom). Od parkirišča sledimo enolični gozdni poti (markirana pot 628) in pridemo do Viške planine (1530 m, 1 ura). Tik pred njo krenemo na desno (označeno) po poti »Sentiero dei tedeschi”, ki se spusti proti potoku, od koder se nato začne precej strmo vzpenjati skozi gozd. Prečkamo še en potok (križišče z markirano potjo 650) in nato po poti, vklesani v skalo (s pomočjo nekaj žic) in prek travnikov dospemo do planinske koče (45 min., 1 ura 45 od parkirišča). 50 ležišč (4 v zimski sobi), lastnik CAI/SAG iz Trsta, tel. 0039 0428 68113, običajno odprto od konca maja do konca septembra. Poti: Gamsova mati, greben (pot št. 3) Viš, soteska severo-vzhod (pot št. 11); Krniška špica, običajna pot (pot št. 9) ˇ a Luigi Pellarini 1499 m Planinska koC Koča je simbol alpinistične zgodovine Julijcev. Nahaja se pod najbolj veličastno skupino sten v teh gorah, ki se tod dvigajo kot mogočni skalnati braniki. Mednje spadata Divja koza in Gamsova mati, pa tudi elegantna piramida Viša. Dostop do koče je iz doline Zajezera, od koder, 3 km nad Ovčjo vasjo, sledimo cesti po levi strani doline. Pripelje nas do parkirnega prostora na kvoti 875. Od tod po gozdni poti in lažji stezi (markirana pot 616) dospemo do koče v manj kot 2 urah. 35 ležišč, lastnik CAI/SAG iz Trsta, tel. 0039 0428 60135, odprto od junija do septembra. Poti: Viš, soteska severo-vzhod (pot št.11) Bivak CAI Gorica 1950 m Ta majhen klasičen bivak (z majhnim pomožnim prostorom) se nahaja v višji dolini Bele špice. Obkrožen je s stenami Velike in Male Lojtrice, Krniške špice in Visoke Bele špice. Služi kot izhodišče za klasične plezalne vzpone na tem območju. Do bivaka dospemo s pokrajinske ceste Trbiž – Nevejsko sedlo/Na Žlebeh (približno 6 km pred prelazom) po poti 625, ki se vzpenja po strmi dolini Bele špice, mimo koče Brunner. Po izpostavljenem terenu v 2 urah dospemo di bivaka. 15 ležišč, lastnik CAI iz Gorice, vedno odprto. Poti: Visoka Bela špica, običajna pot (pot št. 4); Krniške špice, običajna pot (pot št. 9) Planinska koCˇa Fratelli Grego 1389 m Lepa planinska koča, ki se nahaja na veliki jasi nedaleč od sedla Rudni vrh. Odpira se proti gornjem Zajezeru in nudi razgled na najlepše in najbolj neobljudene stene Julijcev. Množično je obiskana tudi zaradi lahkega dostopa tako iz doline Zajezera (okrog 45 minut s prakirišča na koncu doline Zajezera, dostop z avtom iz Trbiža prek Ovčje vasi in poti 611) kot s sedla Rudni vrh (parkirišče oddaljeno 10 min., dostop z avtom iz Dunje po 18 km ozke asfaltirane ceste). 20 ležišč, lastnik CAI/SAG iz Trsta, tel. 0039 0428 60111, odprto v glavnem od konca maja do konca septembra, pogosto pri lepem vremenu ostane odprto tudi naslednje konce tedna. Poti: Špik nad Policami, Kugyjeva pot (pot št. 12) 13

Planinska koCˇa Luigi Zacchi 1380 m Prikupna zgradba v pravljičnih gozdovih Bele peči je ena najlepših planinskih koč tega območja, zahvaljujoč nedavni prenovi in izrednemu razgledu na mogočne stene Mangarta. Udoben dostop s strani gornjega Belopeškega jezera poteka po gozdni stezi (markirana pot 512) - 1 ura in 15 minut hoda. 22 ležišč, lastnik CAI iz Trbiža, tel. 0039 0428 61195, odprto v glavnem od konca maja do konca septembra in pozimi od decembra do marca. Poti: Vevnica in Velika Ponca, prehod po grebenu (pot št. 7) Bivak Costantini 1690 m Bivak je lastnina C.A.I. iz Manzana in se nahaja ob vznožju Mulaca, skalnate špice posebnih značilnosti. Predstavlja idealno izhodišče za pohod po “Ta visoki rosojanski poti”. Gre za fiksno pločevinasto strukturo z 9 ležišči z odejami in vzmetnicami, mizo in pručkami ter razno opremo za kuho. Do bivaka dospemo s parkirišča ob cesti na planino Malga Coot po 1 uri 30 min. hoda po markirani poti 731. Pot je lahka in nas pelje najprej skozi bukov gozd, potem pa po izpostavljenem terenu, nakar se vzpne po prvem delu sedla Med baban. Poti: Kanin, južni greben (pot št. 6)

SLOVENIJA KoCˇa v Krnici (1113 m) Koča stoji na gozdni jasi sredi obsežne kotanje Krnica med Martuljškimi gorami, Škrlatico, Razorjem in Prisojnikom. Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, sicer pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. Dostop po gozdni cesti, ki se pred mostom čez Veliko Pišnico, pod hotelom Erika, odcepi od regionalne ceste Kranjska Gora-Vršič, na planino V Klinu, od koder je do koče 30 min. 8 ležišč v sobah, 10 skupnih ležišč, 0 v zimski sobi. Telefon: +386 31 301 773 Poti: Stenar prek Kriške gore, (pot št. 5), Velika Martuljska Ponca (pot. št. 14) PogaCˇnikov dom na Kriških podih (2050 m) IT 4 Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. Dostop poteka po gozdni cesti z Loga v Trenti po dolini Zadnjice do zapore ceste, od tod do doma pridemo po označeni poti v 3 urah. Dostop je tudi iz Doline Vrat prek Sovatne (3 ure) in iz Krnice po poti čez Kriško steno. 37 ležišč v sobah, 22 skupnih ležišč, 20 v zimski sobi. Telefon: +386 51 221 319 Pot: Stenar prek Kriške gore, (pot št. 5) Aljažev dom v Vratih (1015 m) Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. Dostopen je iz Mojstrane po lokalni, deloma asfaltni cesti po dolini Vrat, do koče je nato 5 min., ali peš 2 uri 30 min. 29 ležišč v sobah, 67 skupnih ležišč, 4 v zimski sobi. Telefon: +386 4 589 10 30, +386 31 384 011, +386 31 221 012 Pot: Stenar prek Kriške gore, (pot št. 5)

Dom Planika pod Triglavom (2401 m) Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Koča je odprta od konca junija do konca septembra. Dostopov je več, vsi vodijo po poteh prek triglavskih planot: iz Trente, čez Zadnjico in Komar mimo koče na Doliču v 5-ih urah; z Rudnega polja na Pokljuki, mimo Vodnikovega doma v 5-ih urah; po gozdni cesti iz Stare Fužine do koče na Vojah, mimo Vodnikovega doma v 5-ih urah 30 min.; iz Mojstrane do Lovske koče v Krmi, čez Zgornjo Krmo in Konjsko sedlo v 5-ih urah 30 min.; po gozdni cesti do planine Blato, čez planino Krstenica, Jezerski preval in mimo Vodnikove koče v 5-ih urah. 41 ležišč v sobah, 102 skupnih ležišč, 0 v zimski sobi. Telefon: +386 51 614 773 Pot: Triglav (pot. št. 2) KoCˇa na DoliCˇu (2151 m) Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Odprta je od konca junija do konca septembra. Kot pri Domu Planika je dostopov več: po gozdni cesti iz Trente do parkirišča v Zadnjici, od tod do koče so 4 ure; po lokalni cesti iz Ukanca do parkirnega prostora v bližini Koče pri Savici, čez Komarčo in po dolini Triglavskih jezer v 7-ih urah. 65 ležišč v sobah, 15 skupnih ležišč, 0 v zimski sobi. Telefon: +3864 57 44 069 (dolina), +386 51 614 780 Pot: Triglav (pot. št. 2)

Dr. Julius Kugy življenje

V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja je, takrat že nekoliko ostareli véliki alpinist dr. Julius Kugy, najpogosteje preživljal poletne dni v zavetnem hladu senc severnih sten Viša in Montaža, v Ovčji vasi. V domači hiši prijatelja Ojcingerja, svojega nekdanjega gorskega vodnika in soplezalca, orla z gora, kakor ga je sam imenoval, se je dobro počutil. Kraj, ki leži v zavetju njegovih najljubših gora, mu je bil z vlakom iz Trsta lahko dostopen. V celotnih Julijskih Alpah edino le Triglavska Severna Stena z močjo svojih nebotičnih stolpov, brezdanjih prepadov in črnih grap prekaša mogočnost neprekinjenih sten Viša in Montaža nad Zajzero, kjer je za mojstrom Kugyjem ostalo največ, neveščemu očesu nevidnih, pa vendar veličastnih sledi njegovih alpinističnih dejanj, ki so ponesla njegovo ime v svet. V tistih letih, piše Stanko Klinar, je bilo med mladimi alpinisti v navadi, da so se na poti v gore ustavili v Ovčji vasi pri »očku Kugyju« za »očetovski blagoslov«, nazajgrede pa so mu žarečih oči hiteli poročat o uspehu. Bilo je kar samoumevno, nadaljuje Klinar hudomušno, da stoji Kugy na piedestalu kot nekakšen julijski »bog oče« in da izdaja »vizume« za osvajanje sveta, kamor njegova roka, in roke njegovih Komacev, Pesamosc in Ojcingerja, v tistih romantičnih pionirskih časih ni segla. Tam, pod ljubljeno goro, je izrekel svoj pozdrav v slovesu, vznesen poklon Julijskim Alpam, poln hvaležnosti: »Tebi pa, kraljevski Montaž, naj se še enkrat zahvalim, preden te pozdravim v slovo …« Da, Montaž je najbolj Kugyjeva gora. Verjetno na nobeno ni bil tako navezan in zaradi nobene druge ni tako zaslovel, toda veliko krivico bi delali sosednjemu Višu, pa Jalovcu, Škrlatici in seveda Triglavu ter mnogim drugim špikom Vzhodnih in Zahodnih Julijcev, najbolj pa Kugyju samemu, če bi dejali, da ti vrhovi niso bili deležni prav tolikšne mojstrove ljubezni. Svoje dolgo življenje je preživel v Trstu, le rodil se je v Gorici (1858), v mestu ob reki Soči, ker je takrat v Trstu razsajala kolera. Sam se je spraševal, če 17

se ni morda njegova ljubezen do Soče in njenih Julijcev tam rodila skupaj z njim. Trst je bil v letih njegovega otroštva cvetoče pristaniško mesto, zato se je njegov oče že zgodaj preselil tja s Koroške in ustanovil podjetje. Mati je bila hči slovenskega pesnika Jovana Vesela Koseskega. Mladi Kugy je končal nemško gimnazijo v Trstu, nato univerzo na Dunaju in leta 1882 diplomiral iz prava. Počitnice je pogosto preživljal v vasi Lipa blizu Podkloštra v Ziljski dolini, kjer je bil kot Kogej ali morda Kogoj rojen njegov oče. Iz Lipe je odhajal na svoje prve gorske ture. Drobno naključje iz študentskih časov je hotelo, da je kot vnet amaterski botanik odšel v gore iskat čudežno rožo, Scabioso trento, katero je v Julijskih Alpah nekoč, davno pred Kugyjem, srečal in opisal veliki raziskovalec Baltazar Hacquet. Kako bi mladenič po tolikih letih mogel vedeti, da se je med tem roža že »odselila«, da jo bo zaman iskal, toda, našel je nekaj čisto drugega, gore svojega življenja. Dr. Julius Kugy je bil izreden človek, doktor prava in veletrgovec, alpinist in botanik, glasbenik in morda najboljši planinski pisec, kar jih poznamo, gorski poet in humanist. Bil je Tržačan, Evropejec, svetovljan, ki sta mu bila nacionalizem in vsakršna politika tuja, pritlehna. Dotlej navadni gorniški potopis je dvignil na visoko umetniško raven. V ozračju, ki ga ustvarja njegovo pisanje, je vselej moč začutiti, da se je to, kar pripoveduje, v vsej pomembnosti in lepoti zares dogajalo. Izpovedna moč njegovih esejev ni zaradi bogastva primerjav in čustvenega doživljanja gorskih lepot danes nič manjša kot nekoč. Kljub vznesenemu, romantičnemu pisateljevanju pa je bil Julius Kugy hkrati pravi mož dejanj, ki je sistematično odkrival Julijske Alpe v zadnjih desetletjih predpreteklega in v začetku preteklega stoletja, alpinist, ki je vztrajno plezal poleti in pozimi. Prišel je v stik z najslavnejšimi alpinisti svoje dobe, kot premožen meščan pa si je lahko vedno privoščil najboljše vodnike, kar je bilo takrat povsod v navadi. V svojih knjigah je postavil prekrasen, nemineven spomenik svojim legendarnim gorskim vodnikom iz Trente, Zajzere, Reklanice, Zgornjesavske Doline. Komaci, Pesamosce, Ojcinger in drugi Kugyjevi vodniki so postali legendarna, pomembna imena naše alpske in alpinistične stvarnosti. Silni Jože Komac- Pavr se je zagotovo prav ob njem razvil v enega najboljših plezalcev svoje dobe v Vzhodnih Alpah, zato je Kugy, kadar je načrtoval najbolj tvegane vzpone, vselej pozval prav njega. Toda kar je za Kugyja Zajzera v Zahodnih Julijskih Alpah, to je zanj Trenta v Vzhodnih Julijskih Alpah. Kar sta zanj Montaž in Viš nad Zajzero, to sta mu nad Trento Triglav in Jalovec ter nad Pišnico Škrlatica, Razor in Prisank. In če je v Zahodnih Julijcih alpinistično dozorel ter kot pisatelj v zrelih letih iskal pisateljski navdih, je prišel v Vzhodne Julijce z 18

mladeniškim zanosom in energijo mladega botanika na sledi čudežni zapeljivki, Scabiosi Trenti, ki ga je popeljala v svet, ki mu je zavidal. Njegova prva pot v Julijske Alpe ga je povedla v Bohinjske gore. Kako močan vtis so naredile nanj pove naslednji odlomek iz njegove prve knjige Iz življenja gornika: Tam gori je doma samota. Tako ti je, kot da bi njeno tiho oko nenehno počivalo na tebi. Nič se ne gane. Življenje in hrup sveta sta daleč, tja ne prodre noben glas. Ni žuboreče vode, ki bi ti z veselo pesmijo spremljala pota. Prisluhneš in slišiš edino utrip lastnega srca. Tu je kraj, če hočeš biti sam s seboj. Mar ni ta misel v svoji poetični in izrazni moči malo podobna slavnim Cankarjevim besedam, tisočkrat ponovljenim, ki se nanašajo na trenutek, ko je Stvarniku ostalo polno prgišče lepote… . Pa ne le nebeški mir takratne bohinjske visokogorske odmaknjenosti. Očarala in osupnila so ga prej neznana prostranstva odmaknjenega visokega sveta, ki mu je svoje občudovanje izrazil s prispodobo zapeljive, nedosegljive rože »blodike«, ki se nenehno odmika popotniku in ga zapeljuje, kakor

se umetniku odmika spoznanje najvišje in najpopolnejše lepote. Pa bohinjsko cvetno bogastvo: »Kje je vrtnar? Vse je tako čisto in urejeno«, zavzdihne, ko se ozre naokoli. Nesporno je, da je Dr. Julius Kugy predstavil Julijske Alpe in njihove prebivalce širnemu svetu, z besedo, ki ji v vsej obširni gorniški literaturi ni para. Nove trgovske poti in naraščajoča gospodarska kriza so načele Kugyjevo družinsko trgovsko podjetje. Skupaj s podedovanim premoženjem je začelo propadati. Čakalo bi ga siromaštvo, če bi mu gore, ki jim je namenil svojo največjo ljubezen, te ljubezni ne vračale. Tako je zadnja leta svojega življenja živel od knjig in predavanj, s katerimi je v svet pospremil vest, da Julijske Alpe so in da so vredne največjega spoštovanja in občudovanja. Mnogo let pred tem je kot mlad tržaški veletrgovec, neobremenjen z eksistenčnimi problemi, svoje življenje posvetil vzvišenim stvarem, ki so ga vabile; gorništvu, botaniki in glasbi. Tedaj pa, proti 20

koncu svojega dolgega življenja, je kot véliki alpinist, raziskovalec Julijskih Alp in njihov glasnik, zaživel v bogastvu spominov ter v sijaju občudovanja alpinistične mladine, ki je krenila po njegovi poti. Življenje je sklenil leta 1944 v Trstu, v domačem mestu v ustju Glinščice, kateremu je podaril dragocene orgle in filharmonični orkester, katerega je kot mlad glasbenik ustanovil, ter v bližini izliva Soče, ki mu je, kakor Goriškemu slavčku Gregorčiču, prinašala pozdrave z njegovih ljubljenih gora. Jože Mihelič

Bibliografija • Aus dem Leben eines Bergsteigers (München, 1925; slov. prevod Iz mojega življenja v gorah: Julijske Alpe, 1937, 2008; Iz življenja gornika, 1968). • Arbeit, Musik, Berge (München, 1931; slov. prevod Delo, glasba, gore, 1966). • Die Julischen Alpen im Bilde (Gradec, 1933; slov. prevod Julijske Alpe v podobi, 1971). • Anton Oitzinger, ein Bergführerleben (Gradec, 1935; slov. prevod Anton Ojcinger: življenje gorskega vodnika, 1977). • Fünf Jahrhunderte Triglav (Gradec, 1938; slov. prevod Pet stoletij Triglava, 1973, 1979). • Im göttliche Lächeln des Monte Rosa, 1-2 (Gradec, 1940; slov. prevod Božanski nasmeh Monte Rose, 1976). • Aus vergangener Zeit (Gradec, 1943; slov. prevod Iz minulih dni, 1971). • Vojne podobe iz Julijskih Alp: Deveto poglavje (Ljubljana, 1995). 21

Š K R L A TIC A

2738 m | Normalna pot

Prvi Kugyjev podvig in rojstvo alpinizma v Julijcih Leta 1880 je bila večina vrhov v Julijcih že osvojena. Na veliko njih so se morda že pred davnimi časi povzpeli pastirji in lovci. Različni raziskovalci, ki so prišli kasneje, so najvišje vrhove osvajali zaradi želje po raziskovanju flore, geologije ali geografije. Alpinizem v tem delu Alp še ni bil razvit, oziroma je bil v povojih. Kljub temu pa je bila večina vrhov že osvojena. Na prvega pristopnika je čakala le še zloglasna Škrlatica, takrat imenovana Suhi plaz zaradi značilnega melišča pod Rokavom. V tistem času se je po dolinah potikal mladenič, po imenu dr. Julius Kugy, ki je bil prežet z raziskovalnim duhom in ljubeznijo do gora. Močno so ga privabljali še neosvojeni vrhovi, Škrlatica je bila njegov prvi izziv. Gora ga je večkrat zavrnila, dokler mu poti ni prekrižal mlad Trentar in izjemen plezalec, Andrej Komac, ki se je ponudil, da ga odpelje na goro. Skupaj z manj odločnim Kravanjo je osvojil tretji najvišji vrh v Julijcih. Izjemen podvig je zaznamoval Kugyjevo življenje ter ga proslavil kot novega pionirja teh gora. Trenutna normalna pot verjetno le delno poteka po poti prvopristopnikov, ki je prečkala strmo južno pobočje "škrlatne gore" (zaradi posebne obarvanosti njenega skalovja), ostaja pa mikavnost in divjost krajev. Gre za dolgo turo, ki zahteva dobro fizično pripravljenost. Čeprav je pot zaščitena z varovali, je potrebno vsaj nekaj izkušenj za gibanje v skalnem svetu.

VZPON Od Aljaževega doma skozi bukov gozd po dobro označeni poti, ki kmalu postane bolj strma in naporna. Strmina je precejšnja in hitro pridobivate na višini. Ko zapustite gozd, prečkate v levo na območje redkejšega rastja in naprej proti lepi severovzhodni steni Stenarja. Po prečkanju se začnete vzpenjati med ruševjem in skalnimi skoki do roba visoke planote Na Rušju, kjer stoji Bivak IV (zgoraj desno). Tu je Kugy bivakiral tako med prvimi poskusi vzpona na Škrlatico kot tudi kasneje, ko je zahajal v ta predel. Pot nato nadaljujte mimo bivaka 22

proti severu. Kmalu opazite odcep poti proti Križu in Kriški steni, od tu zavijete desno čez strma travišča in melišča do gruščnate krnice Zadnji Dolek, ki jo obdajajo stene Škrlatice, Rogljice in Dolkove špice. Pot se vzpne po skalovju, med rušjem in po travi ter nato po strmem melišču do razpotja (kota 2300, 1 uro). Proti levi pelje pot do značilne rdeče škrbine, vi pa zavijete desno pod južno steno Škrlatice. Po lahkem pečevju pridete do ozkega prehoda, kjer naletite na prve kline in jeklenice (na pribl. 2400 m). Sledite zavarovani plezalni poti skozi kratek kamin iz čvrste skale (II)

Težavnost: zahtevna označena pot in naporna tura, prehodi I. in II. težavnostne stopnje ˇ asi: C vzpon 4.30 ure, sestop 3.30 ure Oprema: komplet za zavarovane plezalne poti Višinska razlika: 1800 m

Poglobitev... Zadnji dolek in naravno okno v Škrlatici Zadnji dolek je ime za veliko ledeniško krnico med Škrlatico in Dolkovo špico. Po desnem robu krnice poteka planinska pot, s katere je moč opazovati kotanjo, ki so jo močno razširili in poglobili ledeniki. Krnico s treh strani zasipavajo mogočna melišča. Dno krnice se zaradi velike količine snega, ki se zadržuje na dnu, ter snežnice, ki raztaplja apnenčevo podlago, še vedno poglablja. Na zadnjem delu vzpona pod vrhom Škrlatice se na zahodni strani odpira pogled na naravno okno trikotne oblike. Okno je nastalo na ozkem grebenu, ki je ponujal naravno možnost za njegov nastanek. S preperevanjem je izginil manj odporen del apnenčevih plasti in nastalo je okno. Odpornost apnenca se lahko zmanjša zaradi pritiskov ob prelomnih ploskvah ali pa zaradi presledkov med apnenčevimi plastmi, kjer se rada zadržuje voda, ki zmrzuje in povzroča možnost razpadanja kamnine.

Š K R L AT I C A

do majhne lope. Tu vas čaka znamenito, s klini in jeklenicami dobro zavarovano prečkanje gladke plošče. Nadaljevanje po skalnih policah do južnega grebena je nekoliko lažje. Z grebena se odpre veličasten razgled. Nadaljujete po celotnem grebenu, na trenutke precej po robu, vse do vrha (2738 m – 1.30 ure).

SESTOP Sestopimo po poti vzpona.

Sončni zahod na severo-zahodu Škrlatice foto T. Menegalja

T R I G L AV

Na kraljevem vrhu »Najvišji vseh Julijcev je. Iz Zlatorogove čudežne dežele se je vzpenjal v moje sanje in jim dolga leta vladal. Ni je gore, ki bi ji bil postavil toliko oltarjev kot njemu. Kako je utripalo moje srce in mu v gorečem hrepenenju hitelo naproti, da je le čulo njegovo častitljivo, v pravljice opredeno, bližino bogov oznanjajoče ime! (dr. Julius Kugy, Iz življenja gornika)« Direkten vzpon na vrh Triglava iz dna doline Trente je dolgo čakal na uresničitev. Zdelo se je, kot da svet bajeslovnega Zlatoroga, ki Triglav in Trento povezuje v eno samo, nedoumljivo gorsko lepoto in mogočnost, prepleteno z nevidnimi, vilinskimi tančicami, čaka svojega pravljičnega junaka, ki bo rešil uganko in razodel njegovo skrivnost. Da je vzpon treba opraviti je postalo jasno, ko so leta 1881 odprli Baumbachovo kočo v Trenti. Tako se je zgodilo, da je s pojavnostjo koče izginil košček nedoumljivega, pravljičnega, trentarskega, čeprav je le ta nosila ime pesnika, ki je prvi zapel pesem o Zlatorogu. Kugy se je še kot študent prvič povzpel na Triglav. Skozi dolino Krmo ga je takrat na vrh vodil Simon Klančnik – Šimenc iz Mojstrane. V naslednjih letih je postopoma spoznaval različne obraze gore, ki ga je sčasoma tako prevzela in pritegnila, da je kakor uročen prihajal k njej z vseh strani. Pot ga ni vselej vodila le na vrh. Iskal je poglede iz širne okolice, ki poudarjajo njegovo mogočnost. Tako se je rodil njegov najbolj poznan klic, poln vznesenega občudovanja: Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo, ki je goro z obrobja Alp povzdignil med velikane svetovnih gorstev. V doživljajskem svetu mladega Kugyja je zavzel podobo magične gore, Trenta pa podobo magične gorske doline, po kateri je sto let pred njim Hacquet krstil skrivnostno Scabioso Trento. Ko je slavni tržaški botanik Tommasini podžgal raziskovalno žilico svojega mladega prijatelja s predlogom, da poišče skrivnostni cvet in mu podaril Hacquetovo knjižico Gorsko rastlinje na Kranjskem (Plantae alpinae carniolicae) verjetno ni vedel, da je s tem iz sna prebudil enega največjih gorskih poetov in alpinistov vseh časov. »Tedaj so gore Trente dvignile svoje bele, v pravljice opredene glave, široko so se odprli njihovi razsvetljeni dvori, nad njimi pa je v čudežni veličini ter visokosti zažarela orjaška kupola Triglava. Tam sem videl njen grad«, je v spomin tistemu času zapisal Kugy. In … »pravljica«, s katero se ta zgodba začne, je dosegla svoj višek. Prišel je njen junak. Gora je čakala Kugyja.

2864 m | Trentarska pot

Težavnost: zahtevna označena pot, prehodi I. in II. težavnostne stopnje Cˇasi: vzpon 6.30 ur, sestop 5 ur Oprema: oprema za zavarovane plezalne poti Višinska razlika: 2158 m pri vzponu in pri sestopu

Poglobitev… Skrivnostni trentarski grintavec (Scabiosa trenta) "Nežna in gladka svetla prikazen z drobnim, srebrno se spreminjajočim čipkastim kelihom in bleščeče belo cvetno obleko, pretkano z rahlo zlatimi prašnimi betiči. Že ni bila več rastlinica, bila je princeska iz ljube pravljične dežele!" Tako je Kugy opisal trentarski glavinec, ko je prvič videl njegovo sliko v knjižici prvega najditelja Hacqueta. Italijanski botanik Tommasini je Kugyju zaupal nalogo, da poišče skrivnostni glavinec, saj ga 100 let po opisu niso več našli. Mladega Kugyja je rastlina popolnoma prevzela, preiskal je vsak kotiček v okolici Triglava in nad Trento, a rastline ni našel. Kasneje je izvedel, da je skrivnost razkrita: avstrijski botanik Kerner je ugotovil, da je rastlina v Hacqetovem herbariju pravzaprav bleda obloglavka (Cephalaria leucantha), ki danes v Sloveniji uspeva na Primorskem. Verjetno je Hacquet našel zadnje primerke te vrste v Alpah, ko se je klima ohladila, pa se je razširjenost vrste pomaknila v južne predele.

T R I G L AV

Triglav - zimski pogled s severa foto T. Menegalija

VZPON Z Loga v Trenti (600 m) gremo po cesti proti Vršiču. Na prvi serpentini se desno odcepi makadamska cesta v dolino Zadnjico. Po njej nadaljujemo 2 km do odcepa poti na Kriške pode. Sledimo dnu ene najbolj slikovitih in divjih dolin Julijskih Alp do pašnika Planja (konec ceste, 992 m). Tu se pot razcepi. Desna gre v Zadnjiški dol in na Prehodavce, levo pa nas udobna mulatjera po vzhodnem bregu grape Korita privede vse do sedla Luknja (1758 m) med masivoma Triglava in Pihavca. Na polovici poti s Planje se desno odcepi pot na Dolič (po kateri se bomo vrnili). (Do sedla 3.30 ure). Takoj nas čaka najtežji, zelo strm in z jeklenicami zavarovan del poti Čez Plemenice (nekoč Bambergova pot).

Pot se nato nadaljuje v območju grebena do vrha Plemenic in naprej na prostrane pode (Bovški sneg) pod vršno zgradbo Triglava, s prekrasnimi pogledi v Steno in na okoliške vrhove. Triglavska škrbina (2659 m) je na desni strani vršne kupole gore lepo vidna. Z melišča nas nanjo z leve proti desni privede ozka, slikovita polica. S škrbine se dvigne pot na vrh Triglava (2864 m) po širokem, nezahtevnem grebenu. (Z Luknje do vrha 3 ure.). SESTOP Pri sestopu se vrnemo na Triglavsko škrbino (tudi Bovška škrbina). Proti koči Planika sestopi strma grapa. Prepadne plati levo od grape so zavarovane. Po njih pridemo na prodišča in do koče (1 ura). S Planike vodi na

T R I G L AV

Dolič (smer jugovzhod) pod Rjavcem dobro uhojena pot, ki pod nekdanjo italijansko kasarno Morbegna (2520 m) preide v mulatjero. Sedlo Dolič (2151 m), kjer stoji planinska koča, je star prehod iz Zadnjice v Bohinj preko planine Velo polje. Od koče navzdol nas mulatjera vodi zahodno, nazaj do stičišča s potjo Zadnjica – Luknja. Po njej pridemo v dolino. (S Triglavske škrbine se lahko vrnemo tudi po poti pristopa do melišč nad Bovškim snegom in od tam levo proti Morbegni in Doliču.) Celotna tura s krajšimi počitki traja od 12 do 13 ur. Opisana pot spada med najveličastnejše ture v Julijskih Alpah. Visokogorska okolica je neprekosljiva (resnobno vzdušje med strmimi stenami v dnu Zadnjice, zračni, razgledni greben Plemenic, skrivnostna Triglavska škrbina). V enem zamahu jo lahko opravijo le najbolj pripravljeni ter

Poglobitev... Trentarska pot Nihče ni bil primernejši za partnerja v tem podvigu kot Andrej Komac, legendarni Kugyjev gorski vodnik. Kako prav je storil tržaški trgovec Albert Bois de Chesne, ko je tega silnega divjega lovca postavil za nadzornika svojih trentarskih lovišč. Z njim je Kugy kot prvi stopil na Triglav tudi pozimi. Skupaj sta opravila vrtoglavo prečenje nad purpurno globino Stene po Kugyjevi polici in skupaj sta preplezala Rjavec, do takrat neosvojeni južni »Mali Triglav«. Skupaj sta stala tudi poslednjič na Triglavu. Njune takratne direktne poti ali kar plezalne smeri iz zatrepa Zadnjice danes nihče več ne uporablja. Trentarji so tisti svet poznali, ker so na Plemenicah pasli svoje plemenske ovce (ter ohranili avtohtono vrsto slovenske domače živali). Tako je nastalo tudi ime. 26

izurjeni gorniki. V poletnem času je možna nočitev na Planiki ali na Doliču (zimskih sob ni). Turo je moč izvesti tudi v obratni smeri, kar je zaradi možnosti prenočevanja celo ugodneje, vendar je sestop Čez Plemenice na Luknjo nevarnejši od vzpona, pa še Triglavu ves čas kažemo hrbet.

Pod vršno kupolo Triglava sta splezala na Bovški sneg, prav tam, kjer danes marsikaterega planinca, ki sestopa s Triglava po poti Čez Plemenice, zavede navidezna pot, ki se prav kmalu konča nad neoznačenim in nezavarovanim prepadom. Ko sta našla ozko polico, ki vodi iznad Bovškega snega na Triglavsko škrbino, se je pot na vrh nenadoma povsem odprla. V spomin na nekdanje osvajalce Triglava je Kugy ob tem zapisal: »Za vse stotine triglavskih planincev, ki so v stodvajsetletni zgodovini vzpona, od Willonitzerja dalje, ob pogledu v globino z vzhodnega grebena odpovedali in se na Malem Triglavu razočarani ter žalostni obrnili, bi tod vodila prava pot, ki bi jih varno pripeljala do zaželenega cilja.« Morda bi bilo ustrezneje, če bi Kugy namesto »od Willonitzerja« zapisal »od Hacqueta«, ki je pravi véliki začetnik burne zgodovine osvajanja Triglava.

G A M S J E M AT E R E

Na soncˇnih vrhovih Viša Če jih ni prvi preplezal, je pa Kugy pogosto prvi poimenoval vrhove Julijcev. Njegov čut, smisel za poetiko, evokativna moč njegovih besed, ki so bili bistvena sestavina Kugyjevega značaja, pogosto pridejo do izraza v imenih, ki jih je dal do takrat neznanim vrhovom. Tak je primer poimenovanja venca vrhov, ki obkrožajo dolino, kjer stojita koči Corsi in Pellarini, ena na južnem, druga pa na severnem pobočju Viša. Predlagana pot je polna čarov, ki so značilni za Kugyjeve vzpone: sončni vrhovi verige Gamsje matere, sprehod po delu "Božjih polic" oz. po znanem prečenju po policah, ki obkrožajo skupino, ter srečanje z vrhom brez imena »Innominata«. Pot v veliki meri vodi po poti A. Goitan, ki je edini "opremljeni" del Božjih polic. Primerna je za gornike, ki imajo izkušnje s plezanjem po zavarovanih plezalnih poteh. Vzpon na vrhove zahteva alpinistično znanje. Ponekod je potebno plezanje tretje stopnje, za sestop z Innominate pa je potreben spust z dvojno vrvjo. Glede na čas in energijo lahko s poti A. Goitan povezujete vzpone na posamezne vrhove v verigi, ki je ena najlepših v Julijcih.

Od koče Corsi sledite poti št. 627 do razpotja za Trbiško škrbino čez lepe travnike pod južnimi stenami verige Gamsje matere. Po gruščnatem svetu se začnete vzpenjati proti škrbini in vzpon nadaljujete po lahkem skalovju (rdeče pike). Preden prispete do škrbine, prečkate strmo travnato pobočje (1 ura). Od Trbiške škrbine sledite kažipotu poti A. Goitan do velikega pomola, ki z juga omejuje vrh. Nadaljujte pot po pomolu in malo preden ta zavije na zahodno pobočje, boste malce levo od začetka globokega kuloarja, ki se odpira med tremi stebri, zagledali možica. Tu se začne normalna smer. Vzpnite se po strmih skalah nad potjo (II) in se premikajte proti sredini kuloarja. Plezajte najprej po sredini in nato po desni (zaradi grušča in drobljivih skal) dokler ne pridete pod strm skalnat skok. Tu sledite možicem in prečkajte najprej proti desni v lažje krušljive skale (II+). Z gruščna-

ŠKR L AT I C A 2518 m | Prečkanje grebena

Težavnost: zelo zahtevno, nekaj plezalnih odsekov , II+ težavnostna stopnja Cˇasi: okoli 7 ur od koče Corsi in nazaj; čas je odvisen tudi od pristopov na posamezne vrhove v verigi Oprema: oprema za zavarovane plezalne poti, morda kos vrvi za vzpon na nekatere vrhove, pomožne vrvice in vponke, pripomoček za spust ob vrvi Višinska razlika: 1880 m pri vzponu in pri sestopu

te police sredi kuloarja pojdite v smeri čvrsth, a gladkih belih skal na levi. Splezajte po teh skalah (II) do majhne škrbine, ki gleda proti severnemu pobočju. Nato se premaknite na desno stran (S/V) in po prehodih splezajte do širokega vrha (1.30 ure). Če se želite vrniti na pot A. Goitan vam priporočamo, da sestopite po zahodni grapi. Gre za dobro alternativo normalni smeri, po boljših skalah, ki je hitrejša tudi za sestop. Z vrha sestopite po grušču in skalah proti zahodu, sledite redkim možicem, ki vodijo proti kratkemu kaminu, po katerem lahko sestopite (II). Sestop nadaljujte po lahkih skalicah po levi strani kuloarja, ki ga prekinja nekaj krajših skalnih skokov, ki pa niso težki, do police, po kateri poteka opremljena pot A. Goitan (30 min.). Nadaljujte pot po polici brez večjih težav do škrbine pod značilnim vrhom neimenovanega vrha »Innominata«. Nato 27

G A M S J E M AT E R E

sledite znakom in opremljeni "južni različici" poti A. Goitan (južna stran »Innominate«) kakih trideset metrov, dokler ne zagledate kamina iz čvrste skale na desni strani nad jeklenicami (15 min.). Povzpnite se po kaminu in prijetno plezanje vas bo pripeljalo na rob grebena (možic). Nadaljujte desno od roba (počivališče po 30 m). Pod zadnjim skalnim skokom se premaknite v desno proti travnati polici (1 k) in splezajte na vrh po izpostavljenem severnem pobočju (30 min.). Sestopite nekaj metrov pod vrhom (stran vzpona, če gledate proti Divji kozi). Z dvema spustoma po vrvi (30 m) se vrnete na izhodišče (ni priporočljiv en sam spust, ker se lahko vrv zatakne). Ko se vrnete na opremljeno pot, ji sledite še nekaj metrov navzgor do lepe gredine s čudovitim razgledom na venec vrhov verige Gamsje matere. Sestopite po strmem kaminu proti zahodu (opremljeno) do škrbine med »Innominato« in turnom Gamsje matere. Še naprej sledite jeklenicam in markacijam dokler se ne vzpnete na nasprotno pobočje, kjer se polica nadaljuje. Po vedno bolj razgledni in odprti poti se boste povsem izognili južnemu pobočju Turna verige Gamsje matere in se znašli nad kuloarjem, ki Turn verige Gamsje matere ločuje od Gamsje matere. Ko pridete do dna kuloarja zapustite označeno pot in splezajte do gruščnate krnice med Turnom in Gamsjo matero (kratki prehodi I.stopnje, manjši skalni sko-

ki in strm travnik) (1.30 ure). Vračate se po poti vzpona. Ko se vrnete na pot A. Goitan, nadaljujte pot proti zahodu. Ko boste zaobšli previsno steno (izpostavljeno), boste zagledali južno pobočje Viša. Tu se pot združi z normalno smerjo z Viša, po kateri sestopite skozi značilen "Predor" in s pomočjo varoval premagate še zadnji skalni skok. Pot je zdaj lahka in po njej sestopite do koče Corsi (2 uri).

Poglobitev… Gams (Rupicapra rupicapra) Gamse prepoznamo po črnih, na koncu zavitih rogovih (rogljih), in dveh temnih obraznih progah na svetli podlagi. Medtem ko se kozorogi človeka ne bojijo, so gamsi zelo plašni in ob srečanju s človekom pobegnejo ali pričnejo pihati. Samci in posebej samice z mladiči se združujejo v trope, srečajo se le pozno jeseni v času parjenja (prsk). Zadržujejo se na visokogorskih pašnikih, kjer se hranijo s travami, pozimi pa zaidejo tudi nižje in obžirajo drevesne poganjke. Srečamo jih med ruševjem in tudi ponekod v gozdovih sredogorja in hribovja. V naših Alpah so domorodni. Kugy kot zavetje gamsov navaja Škrlatico, Gamsovo mati in Divje koze. V njegovem času so bili dobro znani trentarski divji lovci, ki so po skalnih policah zalezovali gamse. Čez Škrbino so najdrznejši lovci gnali gamse iz kranjske strani. Med njimi naj bi bil Andrej Komac, Kugyjev najzvestejši gorski vodnik, najboljši.

Gamsje matere foto S. D'Eredità 28

V I S O K A B E L A ŠPIC A

Na zadnjem "neosvojljivem vrhu" Kot neutrudljivi raziskovalec vsakega kotička svojih gora Kugy ni spregledal niti t.i. "manjših vrhov", čeprav Visoki Beli špici težko rečemo, da je majhna. Čeprav ni med najvišjimi ali najbolj mogočnimi, je zaradi svoje stolpaste in vitke oblike skoraj "dolomitska", zato je dolgo nihče ni skušal preplezati. Za vzpon na še neokrnjeni vrh je bila potrebna tako izjemna naveza kot sta bila Kugy in Komac. Kot se je pogosto dogajalo v njunem dolgotrajnem poznanstvu, je bil Kugy idejni vodja, Komac pa ga je potem pripeljal na želeno goro. Zaradi svojih izjemnih alpinističnih sposobnosti je z lahkoto premagoval še tako zahtevne prehode, predvsem pa je znal zelo prebrisano odkriti šibke točke vsake stene. Normalna pot na Visoko Belo špico je lep primer takratnega sloga, ki je vedno stremel k čim bolj "naravni" poti do vrha. Vzpon ni pretirano težaven.Vseeno je potrebna alpinistična oprema in znanje za spuščanje ob vrvi.

VZPON Od bivaka Gorica se odpravite po stezi proti jugu v smeri Zgornje škrbine Belega potoka (2150 m) do očitnega sedla med Visoko Belo špico in razgibanim grebenom "Malih vrhov". Vzpon se začne strmo, po gruščnatem terenu (v začetku sezone včasih po snegu) in naprej do škrbine (30 min.). Nadaljujemo po odprtem kaminu v zahodni steni Visoke Bele špice. Od sedla zavijete proti steni, ki se vzpenja proti levi in z lahkim plezanjem (II, III st.) pridete do vznožja žleba, kjer se začne pravi vzpon. Plezate po levi strani (težji del, III st.) do udobne police, kjer se lahko ustavite (ca. 50 m, 2 svedrovca). Nato v lepem plezanju pridete do travnatega pobočja malo pod vrhom. Naprej je pot lahka in hitro ste na čudovitem vrhu (1 uro od sedla).

SESTOP Sestop je po smeri vzpona, uporabite že nameščena sidrišča. Vrnete se do pobočja, kjer sestopite s spustom ob vrvi (30 m) do police malo nad sedlom. Od svedrovcev, kjer ste počivali, je še 20 metrov spuščanja (lahko tudi plezanja) do sedla (30 min.). Od tu je do bivaka še 15 min.

Planinka foto S. D'Eredità

Š K R L A Tpot ICA 2257 m | Normalna

Težavnost: zahtevno, prehodi II. in III. težavnostne stopnje Cˇasi: vzpon 3.30 ure, sestop 2.30 ure Oprema: alpinistična oprema, 50 metrska vrv, pomožne vrvice in vponke, pripomoček za spuščanje ob vrvi Sidrišča so že pripravljena Višinska razlika: 1277 m pri vzponu in pri sestopu

Poglobitev… Kozorog (Capra ibex) Kozoroge prepoznamo po dolgih grbavih rogovih, ki so pri samcih daljši in večji. Živali živijo v tropih. Samci so ločeni od samic z mladiči. Pozimi v času parjenja se samci s trkanjem rogov spopadajo za samice. V skalnatem svetu se zelo spretno gibljejo in živijo na višjih nadmorskih višinah kot gamsi. Zjutraj in ob večerih se hranijo s travo, poganjki, semeni in lišaji, čez dan pa počivajo. Vsi alpski kozorogi izvirajo iz narodnega parka Grand Paradiso, kjer je preživela edina populacija kozorogov v Evropi. Ostale pa so iztrebili. V Julijske Alpe so jih naselili v sredini 20. stoletja (dolina Zadnjice). Danes jih v Julijcih lahko opazujemo predvsem v okolici Kriških podov, okoli Sovatne in Pihavca, na grebenu Lepih špic in nad dolino Bavšice. Številni se pasejo na Višu in Špiku nad Policami. V Kugyjevih časih na teh območjih kozorogov še ni bilo. 29

VISOKA BELA ŠPICA

Visoka Bela Špica foto S. D'Eredita 30

STENAR

R L AT I C A 2501 mŠ |K Prečenje

V dveh dneh iz Krnice cˇez Kriško steno v Vrata V Kugyjevih časih pristopi do gora nikoli niso bili kratki. Njegovi vzponi so se začeli daleč, na železniški postaji v Trstu v petek zvečer. Sledilo jo dolgtrajno pešačenje po dolgih in nedotaknjenih dolinah, kjer še ni bilo asfaltiranih cest. Kugy je imel navado preživljati dolge noči ob vznožju hribov. Naslednji dan je tako imel dovolj časa za vzpon in povratek v dolino. Z zadnjim nedeljskim večernim vlakom se je vrnil v Trst. Zdaj se drugače. Zaradi cest so pristopi veliko lažji, čeprav je potrebno v Julijcih, predvsem na slovenski strani meje, še vedno računati na dolge dostope po dolinah preden se začnete vzpenjati na sončne vrhove. V nadaljevanju predlagamo dvodnevno turo preko enega najbolj očarljivih in razglednih območij Vzhodnih Julijcev, prečenje med gorskima skupinama Škrlatice in Razorja. Cilj ni zgolj najvišji vrh, torej Stenar, temveč prečenje Kriške stene in Kriških podov do Pogačnikovega doma, kjer je možno tudi prespati. Naslednji dan pa, ob čudovitih razgledih na severno steno Triglava, vzpon na Stenar, ter sestop čez divjo Sovatno v dolino Vrat, zibel slovenskega alpinizma.

Težavnost: zahtevna označena pot, prehod čez Kriško mestoma I. do II. težavnoste stopnje Cˇasi: 1. dan - 5 ur, 2. dan - 4.30 ure Oprema: komplet za zavarovane plezalne poti Višinska razlika: 1. dan 1300 m pri vzponu, 350 m pri sestopu; 2. dan 450 m pri vzponu, 1500 m pri sestopu

Poglobitev… Rjavi medved (Ursus arctos)

1. dan Od Koče v Krnici pojdite naravnost v smeri Kriške stene po divji dolini Krnice, med čudovite stene Razorja in skupine Škrlatice. Najprej se vzpenjate po gozdu, nato po odprtem gruščnatem terenu, ki ga občasno prekinjajo zaplate zelenja in ruševja, proti ledeniški krnici, ki na jugu zapira dolino. Tu se vzpnete v smeri velike zasnežene grape pod stenami Razorja. Pot prečka strmi hrbet, ki zapira grapo in se bolj položno nadaljuje proti zgornjemu delu ledeniške krnice (v Kotu). Na velikem kamnu so vidne oznake za nadaljevanje poti proti levi do vznožja Kriške stene (kota 2000 m), kjer pričnemo s plezanjem v zelo očarljivem visokogorskem okolju. Dobro označena pot se na začetku stene obrne levo in se strmo vzpne po izpostavljenih policah in kaminih, ki so opremljeni z varovali. Po prehodu čez zadnji strm kamin se stena položi in pot se nadaljuje proti levi po lepih gladkih ploščah iz čvrste skale

do gruščnatega pobočja in naprej do roba stene na 2289 m. Tu se proti levi (sever) odcepi pot na Dovški Gamsovec, vi pa nadaljujete v smeri Križa in Pogačnikovega doma. Po lahkem gruščnatem terenu prispete do grebena, ki zapira značilno kraško planoto Kriških podov, posuto z alpskimi jezerci, sredi katerih stoji Pogačnikov dom. Po grebenu, z nekaj kratkimi netežavnimi prehodi (I), dosežete vrh Križa s čudovitim razgledom (2410 m, 30 min.). Sestop se začne po skalnih policah in grušču proti jugovzhodu. Pri prečkanju pobočja proti Stenarju je potrebno nekoliko pazljivosti. Pot nas pelje nekaj metrov pod Stenarskimi vratci, nato pa se odločno obrne navzdol po melišču do širokega sedla Dovških vratc, ki povezujejo Vrata in Zadnjico. Od sedla pot po razgibanih kraških tleh pripelje do lepe koče sredi značilne kraške planote, ki jo obkrožajo Križ, Bovški Gamsovec, Pihavec in Razor (1 uro).

Leta 1871 so trentarski lovci iskali takrat zadnjega medveda v Trenti. Še v snegu so ga lovili od Kriških podov proti Planji, kjer so se razkropili. Eden izmed lovcev, Anton Tožbar, je medveda srečal, mu sledil in dvakrat ustrelil vanj. Medved se je z zadnjimi močmi pognal nad Tožbarja in mu odgriznil spodnjo čeljust z jezikom. Lovec je dogodek preživel. Postal je prvi gorski vodnik Juliusa Kugyja. Pomagal mu je tudi pri iskanju trentarskega glavinca. Čeprav naj bi Tožbar ustrelil zadnjega medveda v Trenti, se ti še vedno vračajo. Medvedi so samotarji, so plašne živali in se človeku raje umaknejo. Nevarni postanejo, če se počutijo ogrožene. Prehranjujejo se večinoma z rastlinstvom, jejo tudi žuželke in mrhovino, občasno uplenijo kakšno ovco ter tako stopijo v konflikt s človekom. Samci tehtajo tudi do 200 kg in kljub veliki masi lahko hitro tečejo in dobro plavajo. Pozimi ponavadi mirujejo v brlogu. 31

STENAR

2. dan Vrnete se po poti prejšnjega dne do Stenarskih vratc (2295 m). Tu zavijete na desno (vzhod) na pot, ki v celoti preseka strmo melišče pod zadnjo steno Stenarja. Pot prečka kratko skalnato grapo do razglednega pobočja. Po gruščnatem grebenu se ob veličastnih razgledih brez težav povzpnete na vrh Stenarja (2501 m, (1,30 ure). Z vrha se odstira eden najlepših razgledov na severno steno Triglava.

Sestop poteka po smeri vzpona do Dovških vratc, kjer se pot začne spuščati proti vzhodu, proti strmi in globoki dolini Sovatne. Sestop poteka čez strma, s travo porasla pobočja in melišča proti zatrepu doline Vrat. Ko dosežemo bukov gozd, zavijemo desno v smeri majhnega bivaka pod Luknjo. Pot nadaljujemo poševno skozi bukov gozd, mimo izvira ter spomenika padlim partizanom gornikom (velik klin z vponko) do Aljaževega doma (3 ure).

Kriška Stena foto S. D'Eredità

KANIN

Š K R greben L AT I C A 2587 m | Južni

Greben lunine gore Obsežna Kaninska skupina se dviguje nad Furlansko nižino in predstavlja mogočno orografsko pregrado, ki se strmo vzpenja nad obronki predalpskega sveta. Lahko bi rekli, da je Kanin "varuh" Julijcev; je mejna gora alpskega območja in njegovi dolgi in pravilno oblikovani grebeni tvorijo nekakšno obrambno črto Julijcev. Gre za posebno goro, tako glede njene velikosti kot kraških značilnosti njenih planot, edinstve visokogorske pustinje, zaradi katerih gorska gmota ponekod spominja na lunino površje. Skrivnostna očarljivost Kanina ni pustila hladnega niti Kugyja, ki s strastjo opisuje osamljene in nenavadne vrhove tega masiva, ki so morda manj privlačni z alpinističnega vidika, pa toliko bolj enkratni z vidika pokrajine, barv in oblik. Vzpon po južnem grebenu je gotovo eden lažjih alpinističnih vzponov v Julijcih, ki pa nudi veliko zadovoljstva zaradi čudovitih razgledov proti dolini in morju, pa tudi zaradi dvojnosti razgleda, saj se na eni eni strani odpira pogled na globoko in gozdnato dolino Rezije, na drugi strani pa na slovensko stran planote. Zanimiva je zgodba o prvem Kugyjevem vzponu. Po neprespani noči zaradi živahne zabave v eni od rezijskih gostiln, se je Kugy s prijatelji odpravil nasproti mogočni gori, katere tišina je bila pravo nasprotje glasne plesne glasbe. Danes je greben del »Ta visoke rosojanske poti» (Alta Via Resiana), čudovite, zelo zahtevne in fizično naporne poti. Predlagamo vam turo le po tistem delu grebena, ki pelje proti vrhu Kanina in sestop po Krnici, ki je najzanimivejši. Zahteva alpinistične izkušnje, izkušnja za gibanje na izpostavljenih terenih in odlično telesno pripravljenost. Svetujemo prenočitev v bivaku Costantini, kjer lahko v celoti uživate v lepoti tega neobljudenega kraja v srcu Julijskih Predalp.

VZPON Od bivaka Costantini se vzpnemo najprej vzdolž strme stene Mulac. Nadaljujemo proti levi in prečkamo žleb po nagnjenih in pogosto mokrih skalah. Na nasprotnem strani se vzpnemo po strmi označeni stezi. Prispemo do širokega sedla Med baban (2025 m), ki se odpira proti sončnemu južnemu pobočju in visoki kaninski planoti (1 uro od bivaka). Tu se obrnemo na sever proti mogočnemu masivu Vrha Žlebi. Prvi del ni posebno težaven, vzpenjamo se med

skalami in po travnatih zaplatah. Pred vrhom Vrha Žlebi sestopimo nekaj metrov (izpostavljeno) in prečkamo pod vrhom, ki ga dosežemo žlebovih in lažjih skalah (prehodi II. st., 2337 m, 45 min.). Z vrha se sestopimo okrog petdeset metrov (opremljeno) do manjšega sedla in nato dosežemo po lahkem in širokem grebenu drugi vrh dneva, Vrh Laške Planje (2448 m). Po razgledni poti prečkamo lahek gorski greben. Sledi kratek sestop in nato ponovni vzpon proti Črnemu

Težavnost: zahtevno, prehodi II. težavnostne stopnje Cˇasi: vzpon 6 ur, sestop 4.30 ure Oprema: normalna gorska oprema in plezalna oprema za pot “Via Grasselli”, vrv za vsak slučaj Višinska razlika: 1913 m pri vzponu in 1938 m pri sestopu

Poglobitev… Park Julijskih Predalp Deželni naravni park Julijskih Predalp, ustanovljen leta 1996, se razteza na površini skoraj 100 km2 na območju občin Rezija (Resia), Na Bili (Resiutta), Kluže (Chiusaforte), Bardo (Lusevera), Pušja vas (Venzone) in Mužac (Moggio Udinese). Vključuje najvišje predele gorskih verig Lopič (Monte Plauris), Mužci (Monti Musi) in Kaninskega masiva (Monte Canin) in se spušča v nižino le na področju zaselka Pobič (Povici) in v dolini potoka Meja (Mea). Ti kraji so zaščiteni zaradi svojega izrednega geološkega, naturalističnega, pokrajinskega in zgodovinsko-kultunega pomena, ki kaže edinstvene značilnosti. Ena najzanimivejših posebnosti so lokalne skupnost, ki živijo v dolini Rezije in Terski dolini. Tekom stoletij so znale, zahvaljujoč izoliranosti od ostalega sveta, ohraniti svoj jezik in tradicijo ter so s svojo dejavnostjo bistveno pripomogle k ohranitvi pokrajine tega zaščitenega območja in okoliških krajev. Preurejena zatočišča za živino, sirarnice, pešpoti, prehodi, travniki in pašniki so neme priče vsakdanjega življenja, ki se je tu od nekdaj odvijalo v sožitju z naravo in je iz dneva v dan izoblikovalo in ohranjalo teritorij, ki je danes skorajda neokrnjen in kot tak na voljo obiskovalcem in ljubiteljem gora. 33

KANIN

voglu (2422 m), tretjem vrhu dolgega gorskega grebena, ki je od tu dalje vse bolj ozek in skalnat (1 ura). Precej strmo sestopimo z vrha (izpostavljeno, pozor krušljiva skala). Nadaljujemo po grebenu, ki ga zapustimo le za kratek čas, na sedlo na rezjanski strani (zahod). Nato zavijemo na vzhodno pobočje (slovensko), kjer na grebenu prečkamo nekaj polic in kratkih skalnih prehodov ter dospemo do značilnega »Porton Sotto Canin«. Tu se začne zadnji del poti proti vrhovoma Kanina. Ko opravimo s prvim zahtevnim prehodom (II), naletimo na lažje in oprimkov polne skale. Prekoračimo višino 2429 metrov (mejnik, mogoč je ovinek po »običajni rezijanski« poti proti Casera Canin) in nadaljujemo vzdolž grebena, ki se vedno bolj in bolj širi vse do vrha Malega Kanina (2571 m, ostanki križa, možic), od koder je dobro viden pravi vrh Kanina. Dosežemo ga brez posebnih težav, sprva s kratkim sestopom do majhnega sedla med obema vrhovoma in nato z vzponom do kaninskega križa 2587 metrov (1.45 ure). SESTOP Sestop je prav tako naporen in sledi grebenu, ki se sedaj obrne proti severo-vzhodu proti lepi piramidni špici Krnice. Najprej sledimo lahkemu, čeprav izpostavljenemu grebenu, od koder se odpira lep razgled na ledenik na severni strani kot na obsežno in neobljudeno jugo-zahodno pobočje, ki se dviga nad Rezjsko dolino. Pot ves čas sledi grebenu, ponekod se mu le na kratko izogne na rezjansko stran (opremljeno). Prečimo nekaj izpostavljenih delov in nato sestopimo po kratkih žlebovih do sedla med Kaninom in Krnico. S sedla se povzpnemo po poti opremljeni z jeklenicami do lepega vrha Krnica (2441 m, 45 min.). Z vrha najprej sestopimo po žlebu. Sledi naporen pokončen del (klini in jeklenice), po katerem sestopimo do majhne police na levi proti grebenu in nato na melišče ob vznožju stene, kjer se konča opremljeni del poti. Steza nas vodi po travnatem grebenu do sedla Peravo in bivaka Marussich, ki se nahaja na severnem pobočju le 34

malo pod njim (45 min. od vrha Krnice, 1.30 ure od vrha Kanina). Od tod dalje ni več težav, čeprav je pot do doline še zelo dolga in naporena. Od sedla Peravo sestopamo po poti vzdolž neobljudene doline Ronek, ki se naglo spušča pod stenami Krnice. Sledimo markirani poti 657, ki se po serpentinah strmo spušča v dolino. Prečkamo številne travnike, kjer lahko vidimo ostanke nekdanjih planin, nakar se na kratko povzpnemo na greben Tapotsarton. Od tu pot poteka po redkem gozdu in strmo sestopi do razpotja s potjo 657, po kateri se vrnemo v Korito (3 ure od sedla Peravo).

Na grebenu Kanina foto Marco Battistutta

V E V N IC A in VISOKA PONCA

2240 mŠ K–R2274 m L AT I C A Krožna pot nad Belopeškimi jezeri

Veliki greben Ponc Venec vrhov, ki polkrožno zapira čudovito dolino belopeških jezer, oblikuje eno najimenitnejših in najbolj idiličnih podob v Vzhodnih Alpah. Za Mangartovo skupino je značilna "kupola" njegovega vrha, ki ga obdajajo čudovite navpične stene, ki se nepričakovano dvignejo od belopeškega gozda. Ta čudovita podoba pa ni z lahkoto dostopna gornikom. Vzpon na vsakega od vrhov zahteva izkušnje in fizično pripravljenost. Tudi Kugy je imel težave pri iskanju smeri, ki so se pogosto izkazale za napačne in s katerih se je moral pogosto vrniti. Ves čas je namreč ostajal zvest svojemu prepričanju, da je goro treba preplezati po naravnih prehodih. Danes varne jeklenice v zavarovanih plezalnih poteh nikakor ne bi bile všeč "stricu Juliusu", čeprav omogočajo, da tudi planinci občutijo vznemirjenje, ki prevzame človeka, ko se loti tega dolgega, zračnega, skalnatega grebena. Ta lepi in dolgi greben so prvi prečkali prav Kugy in njegovi vodniki in tako premagali mit o "noževem rezilu", zaradi katerega so se ga ljudje iz doline izogibali. Predlagana tura združuje vzpon po "poti življenja - Via della Vita", ki je ena najbolj znanih in najtežjih zavarovanih plezalnih poti v Julijcih. Omogoča dostop do divjega vrha Vevnice in naprej proti grebenu Ponc in nazaj v Belo peč. Gre za dolgo in naporno turo. Poteka po zelo izpostavljenem terenu, ki kljub dobri varovalni opremi zahteva veliko izkušenj in treninga. Vsekakor gre za enega najlepših prečenj prek grebenov v vseh Julijskih Alpah, med belopeškimi in planiškimi gozdovi, s pogledom na velikana Julijcev, tj. Mangart in Jalovec. Zaradi težavnosti in dolžine ture mora biti vreme nujno stabilno, saj je greben zelo izpostavljen nevihtam!

VZPON Od Koče Zacchi se napotite po gozdni poti proti jugu (table). Po približno 300 m na razpotju sledite tabli z oznako "Via della Vita" in zavijte levo skozi redek gozd (pot 513). Sledite lepi poti, mimo odcepa poti na levo proti Strugovi špici, ter nato čez planino Alpe Vecchia ob vznožju Mangartovih sten. Ko prispete do velike jase, zapustite pot in zavijete levo (tabla) po strmi poti, ki poteka po strugi potoka. Strmina narašča. Med zaplatami ruševja in po gladkih skalah prečkate grapo proti levi pod divjimi stenami Malega Koritniškega

Mangarta. Nadaljujete še vedno proti levi, med redkimi macesni, do krnice Zagač. Tu se prične naporen vzpon po levi strani melišča (sneg lahko tudi do poznega poletja) pod mogočnimi skladi Vevnice. Dostop do stene (1810 m, tabla visoko na skali in vidna rdeča puščica, 1.30 ure) je lahko problematičen, če je robna zev zelo globoka in široka. Včasih je mogoče sestopiti v zev in splezati po gladkih skalah in kaminih (II. st., težavna gladka skala) do zavarovalne plezalne poti. Najprej plezate proti levi do gredine in nato levo po lažjem, vendar izpostavljenem tere-

Težavnost: zelo zahtevna označena pot, prehodi I. in II. težavnostne stopnje Cˇasi: vzpon 4.30 ure do Vevnice, 8 ur do Visoke Ponce; sestop 3 ure Oprema: oprema za zavarovane plezalne poti. Prav pride tudi konec vrvi z nekaj vponkami in pomožnimi vrvicami za varovanje manj izkušenih Višinska razlika: 1650 m pri vzponu, 1500 m pri sestopu

Poglobitev… Planika, očnica (Leontopodium alpinum) Žametni beli navidezni cvetovi – le kdo ne pozna planike? Navidezni cvetovi so pravzaprav sestavljeni iz koškov, ti pa iz številnih cvetov. Koški so obdani z dlakavimi belimi listi, ki spominjajo na cvetne liste in tako velik navidezen cvet privablja opraševalce. Pri nas naj bi najlepše planike po Kugyju uspevale južno od Luknje: "tako sem nekoč tam našel rastlino, ki je iz ene korenike pognala pet stebel, dolgih več kot dva decimetra, vsako pa je nosilo za dober tolar veliko zvezdo." Že Kugy se je jezil na planince, ki so planike trgali, in zapisal, naj jih varujemo. Planika je bila dejansko prva zavarovana rastlina na Slovenskem ozemlju. Če jo presadimo v nižino, izgubi večji del svojega čara – postane manj dlakava, bolj zelena, njena stebla se podaljšajo, zato jo občudujmo na naravnih rastiščih. Čeprav naj bi bila planika simbol Alp, je razširjena tudi v Pirenejih, Karpatih in na severu Balkanskega polotoka. 35

VEVNICA in VISOKA PONCA

nu. Nato vstopite v mračno in divjo grapo značilne "U" oblike (nevarnost padanja kamenja). Prečkate jo po opremljeni gladki plošči (preverite stanje varoval, zaradi plazov, neviht in padajočega kamenja so pogosto precej uničena) in po strmi steni (jeklenice in skobe) do zelo ozke police. Zelo izpostavljeni, ampak zavarovani s samovarovalnim kompletom, prečkate 10 metrov desno do navpične stene. Sledite klinom in jeklenicam in se povzpnete na zgornjo polico s pomočjo v skalo vklesanih stopnic. Ko pridete z navpičnega dela, prečite proti levi v kamin. Nato se strmina položi in sledi lažji in manj opremljen del (svedrovci za morebitno varovanje z vrvjo). Po lažjem svetu pridete do še zadnjega navpičnega dela (lestev) ter naprej do melišča Roba nad Zagačami (1.30 ure). Škrbini se izognete in sledite oznakam na levo v smeri Vevnice. Po strmem skalovju in manjšem melišču pridete do gruščnatega sedla (kota 2274), od koder se po lahkem grebenu z lepim razgledom sprehodite do vrha Vevnice (2340 m, 30 min.; 3.30 ure od koče). Zdaj se začne najlepši del preko grebena Ponc. Nadaljujete po grebenu okrog značilne krnice, ujete med vrhove Vevnice. Sledi izpostavljen sestop (jeklenice) in prečenje proti levi. Greste do globoke grape, ki jo previdno prečkate (varovala). Od tu naprej pot ni več težavna, je pa izpostavljena, zato previdnost ne bo odveč. Nadaljujete po italijanski strani preko zahtevnih prehodov in ob razgibanem grebenu prispete do osamelca Strugove špice (2265 m, 1.30 ure). Sestopite ob grebenu po italijanski strani (zahod). Da se izognete najzahtevnejšim delom sledite jeklenicam, dokler ne dosežete širokega sedla Strugove špice. Od tu naprej pot orientacijsko ni več težavna; sledite grebenu, ki je zračen in čudovit, z neverjetnim razgledom na stene okrog belopeških jezer in Planice. Na nekaterih izpostavljenih in strmih predelih morate biti previdni in paziti kam stopate. Najprej prečkate vrh Zadnje Ponce (2242 m, 1 ura), nato po strmem travnatem pobočju na zahodni strani sestopite proti Rdeči Škr36

bini. Nevarno je predvsem v primeru dežja. Nadaljujete po mali škrbini (2149 m) in nato po oblem in prijetnem grebenu do vrha Srednje Ponce (2230, 45 min.), od koder sestopite do Planiške škrbine (2156 m, možnost neposrednega sestopa do koče Luigi Zacchi). Zdaj pot nadaljujte po robu grebena, ki je ponekod ozek, vendar zavarovan. Za časa Kugyja je bil to eden najtežjih delov, ki so se ga najbolj bali, opisujejo ga kot "noževo rezilo". Danes ne povzroča večjih težav. Pustite ob strani nekaj manjših vrhov, da pridete do druge škrbine, od koder se pot začnete vzpenjati po vzhodni strani Velike Ponce, ki je zadnji vrh pri prečkanju grebena (2274 m, 45 min.; 3.30 ure od Vevnice). SESTOP Sestopimo po običajni poti na Veliko Ponco. Gre za opremljeno pot, ki je ponekod strma in izpostavljena, vendar ne posebno težavna. Z vrha sestopite po gruščnatem žlebu, nato sledite oznakam proti levi in prečkate rdečkasto steno (izpostavljeno), na koncu pa sestopite v globoko grapo. Po prečenju grape se pot obrne močno navzdol med ruševjem in zaplatami trave. Do dna doline vas čaka še nekaj odsekov z jeklenicami klini. Ko zapustite strmo pobočje, se po lahki poti vrnite v kočo Zacchi (2 uri z vrha).

VEVNICA in VISOKA PONCA

Mangart z grebena Ponce foto M. Battistutta

B AV Š K I G R I N T AV E C

2347 m | Običajna pot iz Zadnje Trente

Krhka gora »Njegove na široko razprostrte stene, ki vladajo dolinama Soče in Bavščice, je moč videti že od daleč v vsej njihovi razsežnosti in višini. To, da so črtkane s poševnimi, vzporedno tekočimi plastnicami, na učinkovit in nenavaden način le še povečuje demonsko divjost Grintavčeve podobe. V jutranji in večerni zarji, v slepeče sijočih južnih barvah, ki ponavadi leže na njem, ali pa še bolj v temačnem bledo rumenkastem soju, ki ga mečejo na njegove stene od jugozahoda prihajajoče nevihte, se ta vtis stopnjuje do mogočnih učinkov« (Julius Kugy, Iz življenja gornika). Kugy se je kot prvi turist povzpel na Bavški Grintavec z gorskim vodnikom Antonom Tožbarjem. Tožbar je kot trentarski lovec poznal pot s planine Zapotok. Danes pravimo tisti poti »lažja«. Na vrhu ju je ujela nevihta, o kateri je Kugy zapisal: »Nevihta se je stopnjevala do pošastnega hrušča. Takrat sem zatrdno pričakoval, da bo zdaj zdaj udarilo v naju. Dvainširideset let je tega. A še danes natanko vem, da sem brez diha napeto mislil: Le kako bo to? Tožbar se je pri vsakem blisku prekrižal, zopet in zopet. Kakor streli strela, tako je sledil križ križu. V njegovem pogledu, ki ga ne morem pozabiti, in zgrbljeni, ponižni drži je bila srce prevzemajoča prošnja k ljubemu Bogu. Tako vstaja iz starih časov še čisto pred menoj v znamenju svetega križa ganljiva podoba neštetokrat hudo preizkušenega Antona Tožbarja.« Dolgoletno željo, da bi se na vrh povzpel po severnem grebenu, je uresničil leta 1899 v družbi z Vladimirjem Douganom in Antonom Tožbarjem mlajšim. Če si danes, po toliko letih zamislimo ta vzpon, brez jeklenic, ki so danes tam nameščene, se moramo pokloniti starim mojstrom. V svoj dnevnik je Kugy takrat zapisal: »Grmenje voda ustvarja osnovni ton v Trenti. «Kasneje, v opisu tega vzpona v knjigi Iz življenja gornika pa : »To je orgelpunkt, ki ga drže bajni basovski registri, doneč v najnižji legi nosi v sebi bobnenje vodá cele doline, v brezkrajnih sosledjih grmečih harmonij buči skozi gorska stoletja. … Kadar se taja sneg in so vode visoke, se vali kot božji grom po gorah, stresa njihove skalne temelje in dviga glas do njihovih skrajnih višav. Zadržujoč dih mu prisluhneš in se prikloniš, v dno duše pretresen in preplašen od moči in veličine v naravi gospodujočih sil.« V duhu etike obiskovanja gora se ob teh stavkih vprašamo, ali dandanašnji še občutimo resnično hvaležnost, kadar smo deležni visoke vrednote bivanja v gorah in ali nas skrivnostnost sil narave še bogaboječe plaši, zaradi prisotnosti drugačnih zakonov ali oblik bivanja, ki tam vladajo.

Težavnost: zahtevna označena pot, prehodi I. in II. težavnostne stopnje Cˇasi: vzpon 5 ur, sestop 3.30 ure Oprema: normalna gorska oprema in oprema za zavarovane poti Višinska razlika: 1382 m pri vzponu in pri sestopu

Poglobitev… Planinski orel (Aquila chrysaetos) Ena najbolj mogočnih ptic Julijskih Alp je zagotovo planinski orel – razpon kril pri odraslem meri tudi preko 2 m. Ujeda je rjave barve, kljun ima rumeno-črn. V letu ga prepoznamo po temni obarvanosti telesa, samo na repnih peresih ima bel pas. Mladiči imajo lahko bela peresa tudi na spodnji strani kril. V Alpah se planinski orel prehranjuje predvsem s svizci, ptiči, zajci, mladimi gamsi in ovcami ter drugimi sesalci, loti se tudi mrhovine. Samec in samica ponavadi ostaneta skupaj celo življenje, gnezdo spleteta iz vej na nedostopni skalni polici. Par pogosto jadra nad pobočji in išče hrano v širši okolici gnezda. Pri nas, poleg Julijskih Alp, planinski orli poseljujejo le hribe nad Vipavsko dolino, Kraški rob, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Snežniško pogorje in griče nad Kolpo. V Julijcih so najbolj pogosti na območju Bohinjskih planin, Trente, Loga pod Mangartom in Krna. Vrsta je v Sloveniji zavarovana in uvrščena na rdeči seznam.

B AV Š K I G R I N TAV E C

Triglavska roža foto S. D'Eredità

VZPON Od koče pri izviru Soče (886 m) gremo po makadamski cesti (2 km), nato pa po markirani poti, ki po suhem prodnatem dnu doline zavije najprej na njeno južno stran. Na produ sredi doline včasih srečamo cvetje, ki bi moralo rasti nekje v območju 2000 m, pa so ga hudourne vode ponesle v dolino. V drugi polovici doline preide pot nazaj na severno stran in se po njenih pobočjih strmo, sredi slikovite okolice, vzpne mimo mnogih grap na planino Zapotok (1385 m). Slikovito trentarsko znamenje v spodnjem delu poti pove, da nismo zašli. (1.30 ure) Od pastirske koče na planini (stalen studenec) se pot dvigne strmo in nekoliko vzhodno v macesnov gozd, nato pa znova proti zahodu, zložno pod stenami Srebrnjaka in Zapotoškega vrha proti sedlu Velika vrata, ves čas s pogledi na verigo Skutnika in Pelcev. V vpadnici vrha je razpotje. Lažja pot krene strmo navzgor, desna oz. težja pa čez drobljiv svet na sedlo Kanja (2030 m). Sledi zavarovan, najtežji del poti čez navpične pečine prve glave. Zgoraj preide svet v položnejši, toda izpostavljen raz (priključi se lažja pot). Vršna glava je ponovno strma, skala krušljiva. Deset metrski prag je zavarovan z jeklenico. (S planine Zapotok 3.30 ure).

SESTOP Pri sestopu je, da bi spoznali tudi smer prvega Kugyjevega pristopa, priporočljivo kreniti po lažji poti. Strm zgornji del poti nad široko kotanjo (grušč in sneg) je zavarovan z jeklenico. Skozi značilna skalna vrata navzdol na melišče in po njem na pot pristopa ter na planino Zapotok ter v dolino. (3.30 ure od vrha) Vrh je razgleden da malo takih, pot pa dolga in v zgornjem delu zahtevna ter izpostavljena. Orientacija ni težka. Za brezskrbno uživnje na vrhu je najprimernejši čas zgodnja jesen, ko se nevihte in vročina unesejo. Tura spada med najlepše v Julijskih Alpah. Primerna je le za zelo izurjene in vzdržljive, ker je dolga in tehnično zahtevna. V primeru spremembe vremena je težko najti varno zavetje.

Tr b i š ka K rn i š ka š p i c a

»Gola skala« Gre za enega številnih Kugyjevih "prvih vzponov", čeprav so verjetno na mnogih vrhovih Julijcev prvi stali lokalni lovci. Lovci, ki so se potem pogosto prelevili v gorske vodnike. Ta stara obrt se je razvijala vzporedno z alpinizmom. Kugy je globoko spoštoval in občudoval svoje vodnike. Spadal je v tisto generacijo, ki je v "hribovcih", ki so poznali kraje in so bili navajeni na prepreke gorskega sveta, našla idealno dopolnitev naveze. Ni šlo zgolj za uporabo "storitve", temveč se je ustvarila globoka človeška vez, ki je oba člena naveze nerazdružljivo povezala. Sledili bomo Kugyjevim stopinjam na tem lepem vzponu na vrh, ki na srečo še danes ni opremljen in označen z markacijami; kjer je mogoče še vedno okusiti radost "čiste skale", ki jo je veliki gornik tako ljubil. Vzpon, čeprav ni tehnično zahteven, poteka po neopremljenem poti z nekaj izpostavljenimi prehodi največ III. stopnje in je zato primeren za izkušene gornike, ki imajo vsaj malo alpinističnih izkušenj. Skala je na splošno dobra in med vzponom ne naletimo na objektivne nevarnosti. Čudovit je pogled na Viševo verigo in na Kanin. Predlagamo pristop po dolini Belega potoka, ki je eden najslikovitejših kotičkov Zahodnih Julijskih Alp.

VZPON Z mostu čez Beli potok ob cesti, ki od prelaza Na Žlebeh vodi do Rabeljskega jezera, zavijete na pot št. 625. Poteka skozi gozd po dolini Belega potoka. Vzpenjate se po desnem robu doline, nad strugo hudournika, kjer je nekaj lepih slapov in tolmunčkov. Mimo balvanov nadaljujete po lepem bukovem gozdu, nakar po gladkih skalah prečkate strugo potoka. Po levem bregu mimo izvira hitro prispete do koče Brunner (zaprta, 1432 m, 1 ura). Od koče nadaljujete po gozdu, prečkate plazovito območje, kjer pot ponovno prečka struga hudournika in na nasprotnem bregu začnete naporen vzpon med ruševjem. Ko pridete na odprto, ob pogledu na Lepo glavo in Pan di Zucchero, nadaljujete proti levi (razpotje za pot Puppis, kažipot 630). Po lepi dolini med sončno steno Male Lojtrce in elegantno Visoko belo špico se vzpenjate po strmih 40

serpentinah med zaplatami trave in ruševjem do lepe razgibane kotanje, kjer stoji bivak CAI Gorizia (1950 m, 1 ura). Pot se nadaljuje po gruščastem svetu najprej položno, nato strmo po melišču proti škrbini Špice (30 min.). Od škrbine sestopite nekaj metrov proti zahodu (proti koči Corsi) in nato na desni opazite prehod (rdeča puščica) po manjši polici do gruščnate grape z nekaj zagozdenimi kamni. Sledite rdečim pikam na levi strani grape. Nekaj prehodov II. stopnje čez krušljivo skalo zahteva dodatno pozornost. Plezate navzgor po vsekanih stopnicah do police (svedrovec za morebitno varovanje) in naprej po grapi, ki ji sledite do ca. 50 metrov pred koncem. Tu previdno nadaljujete proti desni (izpostavljeno, II. st.) in nato po žlebu v prijetnem plezanju dosežete vrh (1 ura).

2368 m | Normalna pot

Težavnost: nezahtevno do škrbine Špice; nato prehodi II. težavnostne stopnje proti vrhu ˇ asi: C vzpon 4 ure, sestop 3 ure Oprema: morda konec vrvi za vzpon na nekatere vrhove, pomožne vrvice in vponke, varovalo Višinska razlika: 1379 m pri vzponu in pri sestopu

T rbiška K rniška špica

SESTOP Sestop poteka po poti vzpona, pri čemer morate biti pozorni na možice in markacije, da se ne izgubite. Ko prispete do police lahko na svedrovcu naredite sidrišče za spust ob vrvi. Možno je tudi, da plezate navzdol do dna grape. Od tu se lahko po poti 625 (30 min.) odpravite proti koči Corsi ali pa se vzpnete do škrbine Špice in po dolini Belega potoka do točke izhodišča (2 uri).

Trbiška Krniška Špica s poti A. Goitan foto S. D'Eredità

JALOVEC

2643 m | Vzpon s severa po ozebniku na Jalovec s smučmi

Kugyjev prvenstveni zimski vzpon Zima je v Julijcih posebno očarljiva. Grape, grebeni, globoke in gozdnate doline v mrzlih dneh postanejo še tišji in skrivnostnejši, zato se zdijo posebno divji in privlačni. Zimski alpinizem v teh gorah, pa naj bo s smučmi ali brez, je zelo močna in globoka izkušnja. Potrebna je dobra pripravljenost in utrjenost, ves trud pa je poplačan z močnimi občutki in izjemno pokrajino. Kugy se je z julijskimi gorami kot prvi spopadel tudi pozimi. Lahko bi dejali, da ga je zimski alpinizem privlačil s posebno močjo. V njegovem času je bilo obiskovanje gora naporno in skrivnostno že poleti, zimski vzponi pa so predstavljali prvovrsten podvig. Kugyju gre pripisati marsikateri prvi zimski vzpon in glede na takratno tehniko in opremo so nekateri še danes častivredni. Med temi njegov vzpon na Jalovec izstopa tako po težavnosti kot po izjemni, divji lepoti mogočne gore. Kugyjevi gorski vodniki, preprosti domačini iz Julijskih Alp, so pokazali resničen pogum, ko so se sredi zime spuščali v to in podobne pustolovščine. Kugy med pripovedjo o zimskem vzponu na Jalovec obuja spomine na nevarne trenutke, ki so se srečno izšli le zaradi njihove srčnosti, izkušenosti in moči. Vzpon, ki ga je Kugy opravil po severni grapi, ki je danes alpinistični javnosti znana kot Jalovčev ozebnik, je v sedanjem času priljubljen predvsem pri turnih smučarjih. Združuje zelo privlačno alpinistično dejanje ter zahteven smučarski podvig v elegantnem vzponu in sestopu, kar prinaša veliko zadovoljstvo. Seveda Kugy in njegovi gorski vodniki niso imeli smuči, zato je bil vzpon iz dna doline mnogo napornejši! Kljub odlični opremi in izkušenosti današnjih alpinistov in turnih smučarjev je vzpon še danes cenjen podvig, vreden vsega spoštovanja, ki zahteva dobre razmere na gori. Vzpon od roba ozebnika na vrh pa mora vsak trezno presoditi, saj je zelo izpostavljen in strm. Vsekakor gre za ugleden, težaven zimski vzpon na eno najlepših goro v Julijcih.

VZPON Zimski vzpon na Jalovec se ponavadi začne na parkirišču pri planiških skakalnicah, nekaj kilometrov od nekdanjega mejnega prehoda Rateče. Od parkirišča do Doma v Tamarju (1108 m) je pribl. 4 km gozdne ceste skozi smrekov gozd po planiški dolini (prevoz prepovedan). Višinska razlika je minimalna. Od tu se pot, ki se rahlo vzpenja, nadaljuje proti jugu skozi bukov gozd (navadno so vidne sledi predhodnikov). Ko pridete iz gozda, postaja strmina vse večja. Smer poti, ki je ne morete zgrešiti, se nadaljuje 42

po vse bolj strmem dnu doline, katera se počasi zožuje. Na levi so prepadne stene Travnika in Šit, na desni strma pobočja Ponc. Pot se strmo nadaljuje v smeri izrazite, strme in zelo ozke grape pod značilno Jalovčevo streho. Pobočje s konstantnim naklonom postaja vse bolj divje. Po prehodu ožjega dela doline boste dosegli širši prostor ob samem vznožju lepe Jalovčeve severovzhodne stene (desno lahko brez težav dosežete Kotovo sedlo, od koder je čudovit pogled na Mangart ter, v smeri vzpona, preko grebena Šit, proti Triglavu).

Težavnost: zahtevno (za izurjene turne smučarje, naklon v ozebniku do 45°, za vzpon do vrha do 50°.) Cˇasi: vzpon 5 ur, sestop 2 uri Oprema: popolna oprema za turno smučanje, čelada, dereze, cepin, vrv in plezalni pas Višinska razlika: okrog 1600 m

Poglobitev… Jalovčev ozebnik Jalovčev ozebnik je nezgrešljivo najbolj prepoznaven ozebnik v Julijskih Alpah. Ozebnik je sicer ime za ožino v gorskem svetu, ki naj bi bila celo leto pokrita s snegom, čemur pa zadnja leta ni več tako. Jalovčev ozebnik je moč opazovati le s severa oz. severovzhoda. Skozi ozebnik je speljan eden najatraktivnejših alpinističnih smukov v Julijskih Alpah. Ozka ožina med Jalovcem in Goličico, ki je ponekod široka le slabih 15 m, je nastala ob močnem prelomu, ki poteka iz Tamarja preko Jalovške škrbine proti Plešivcu v t.i. prečno-dinarski smeri (severovzhod-jugozahod). Ob prelomu se je zaradi močnih pritiskov ob premikih kamnina zdrobila. Zdrobljeno kamnino so voda in gravitacijske sile zlahka odplaknile proti dolini in nastala je ožina z navpičnimi stenami. Jalovčev ozebnik je predvsem v pomladnem času še vedno erozijsko aktivno območje, v katerem je zaradi taljenja snega in zmrzali, padavin in višjih pomladnih temperatur ter omenjenih navpičnih sten, stalno prisotno padajoče kamenje.

JALOVEC

Izhod z Jalovca foto S. D'Eredità

Sedaj vstopite v grapo, ki jo zapirajo mogočne stene Goličice in samega Jalovca. Na začetku se vzpenjajte desno od mogočne skalne gmote, nato pa se pomaknete proti sredini. Tu bo za tiste, ki ste prišli s smučmi, najbolje nadeti dereze (v primeru trdega snega), saj je nadaljevanje zelo strmo (40°). V zgornjem delu, kjer se ozebnik močno zoži med skalne stene, strmina še naraste (možnost ledu, 45°). Iz grape splezate skozi lijakasto pobočje in se povzpnete na manjše sedlo (Kota pribl. 2420 m.). Tukaj je priporočljivo pustiti smuči, saj se vzpon na sam vrh navadno opravi z derezami in še to le v dobrih snežnih pogojih. Vzpon s smučmi priporočamo le turnim smučarjem z izvrstno tehniko in vrhunskim obvladovanjem smuči, saj je strmina velika. Zadnji del, t.i. »Jalovčeva streha«, je zelo izpostavljen. S sedla, ne da bi izgubili na višini, prečkajte jugovzhodno pobočje Jalovca po policah, ki jih prekinjajo krajši skalnati skoki (včasih se pokažejo klini in jeklenice poletne poti). Po približno 100 metrih prečenja naletite na strmo grapo (50°), ki omogoča do-

stop do vršnega grebena. Po grebenu s posameznimi izpostavljenimi, a ne težkimi mesti, kmalu prispete na vrh (okrog 5 ur od avtomobila in pribl. 1 uro od kote na višini 2420 m). SESTOP Poteka v celoti v smeri vzpona. Previdno se vrnete do sedla na koti 2420 m. Tam se prične navdušujoč in naporen sestop s smučmi skozi ozebnik. Kljub divji okolici in veliki strmini ne bo pretežek in prenevaren, če so razmere dobre in obvladate tehniko. Prvih 200 metrov je zelo strmih ter zato hitrih in napornih. Nato se naklon zmanjša. Izstopite levo od mogočne skalne gmote pod Goličico. Tukaj se naš sestop združi s sestopom s Kotovega sedla. Do koče vas čaka odličen, užitka poln smučarski teren ob vznožju najdaljšega ostenja Julijcev, od tam pa zložna vrnitev po gozdni cesti do parkirišča v Planici.

V IŠ

2666 m | Severovzhodna grapa

"Najlepša in najbolj radostna pot" Prvi alpinisti so gore predvsem veliko opazovali, se odpravljali na previdne izvidnice in čakali na pravi trenutek za vzpon. Pogosto so bili "prvi vzponi" opravljeni po poteh gamsov, ki so jih lokalni vodniki in lovci dobro poznali in nato "pokazali" gospodom, ki so jih prosili, naj jih spremljajo. Kugy je rad ponavljal, da "človek pride kamor pride gams... včasih pa tudi tja kamor oni ne". Vzpon po severovzhodni grapi Viša so dolgo opazovali od daleč, z bližnjih vrhov. Do takrat si namreč nihče še ni upal splezati na ta čudoviti vrh ostrega južnega pobočja, ki ga nadvladujejo druge stene in ki je bil na prvi pogled nedostopen s takratno opremo. Naj je Kugy še tako opazoval to grapo, ki je edina šibka točka te gore, ni nikjer opazil nobene sledi gamsov. Sklepal je, da je vmes kakšen težji prehod. Končno je s svojima vodnikoma Komacem in Ojcingerjem zbral pogum in se odločil za poskus vzpona in presenetljivo - tokrat je bil človek bolj spreten od gamsa. Eden od prehodov na polovici grape je bil na meji njihovih sposobnosti, vršni del pa je bil presenetljivo lahek, tako da je Kugy z velikim zadovoljstvom izjavil, da je to vsekakor najlepša in najbolj prijetna smer na to goro. Veselje ni trajalo dolgo. Med vojno je moral Kugy, ki se je prostovoljno javil v avstro-ogrsko vojsko kot "referent za Alpe", vojakom pokazati "svojo" smer , ki so jo potem spremenili v opremljeno pot za potrebe vojske. Pot je od tedaj povezana tudi z vojnimi spomini, ki so še danes prisotni v obliki klinov in lesenih lestev, ki so dobro vidni po celotni smeri. Dandanes še vedno lahko uživamo v lepoti te poti, ki je zaradi divjega okolja ena najzanimivejših v Julijskih Alpah. Zaradi opremljenosti ni pretirano težavna. Vseeno smeri ne gre podcenjevati. Obsežno snežišče je nevarno predvsem pozno poleti, v grapi obstaja neprekinjena nevarnost padajočega kamenja, zato se tja nikakor ne smete podati ob spremenljivem vremenu. Priporoča se vrnitev po lažjem južnem pobočju, ki pa zahteva še eno prevozno sredstvo. Velika višinska razlika in dolžina poti zahtevajo dobro fizično pripravljenost.

VZPON Od koče Pellarini se napotite po poti za Škrbino V. Nabojsa, ki jo zapustite na višini 1670 m (oznake). Nato greste proti levi na melišče do skoraj večnega snežišča med vzhodno steno Viša in Malega Viša. Razmere na snežišču se spreminjajo glede na letni čas. Naklon je zmeren, vendar je sneg pogosto trd ali zamrznjen in zato je prečenje zahtevno. Sredi sezone se pogosto naredi 44

krajna zev, ki je lahko zelo globoka in zato je potrebna posebna previdnost. Po lahkih prehodih pridete do grape med stenami Gamsje matere in osrednjim delom Viša. Vzpenjate se po grapi, kjer si sledijo pokončni kamini in položnejši odseki. Na nakaterih delih lahko naletite na dotrajana varovala iz vojnih časov (I./II. st.). Nadaljujete po desni preko manjše police, ki vodi do travnatega grebena Malega Viša.

Težavnost: zelo zahtevno, prehodi II. in III. težavnostne stopnje, snežišče ˇ asi: C vzpon 3.30 ure, sestop 3 ure Oprema: oprema za zavarovane plezalne poti, mogoče kos vrvi 30 m, glede na razmere tudi dereze in cepin Višinska razlika: 1806 m pri vzponu, 1686 m pri sestopu

Poglobitev… Zoisova zvončica (Campanula zoysii) Julius Kugy je o zvončicah zapisal: "Vise v celih šopih s skal. Nihajo gor, nihajo dol, da moraš res slišati njihovo drobno zvonkljanje…". Zoisova zvončica pa ne "zvonklja", saj ima prav posebno obliko venca – ustje je močno stisnjeno, zažeto, zato morajo opraševalci v cvetu narediti luknjo, če želijo priti do nektarja. To kaže na veliko starost vrste in ločenost od drugih vrst zvončic. Zoisova zvončica je endemična (uspeva samo na določenem, ponavadi geografsko omejenem območju) v Jugovzhodnih Alpah (slovenske Alpe, Trnovski gozd, Karnijske Alpe, avstrijska Koroška), uspeva v skalnih razpokah (sub) alpinskega pasu. Vrsto je na Storžiču v Kamniških Alpah prvi opazil slovenski botanik Karel Zois, po katerem je bila kasneje poimenovana. Zvončica je v Sloveniji zavarovana in uvrščena je na Rdeči seznam, poleg tega pa spada med vrste Nature 2000.

VIŠ

lici, ki je del znamenitih Božjih polic Viša. Po poti se odpravite na desno ter prečkate nekaj skalnatih skokov, ki niso pretirano težavni. Teren je vedno bolj odprt in razgleden. Zdaj se začenja naporen vzpon po strmem travišču, ki ga prekinjajo manjše krušljive skale do grebena, kjer poteka običajna smer. Od tu se že vidi vrh. Vrnemo se na skalnati greben, ki se zaključi med obema vrhoma. Severni vrh na desni strani je 1 meter višji. Dosežemo ga s plezanjem po lahkih skalah. Južni vrh (označuje ga Marijina podoba) dosežete, če sledite grebenu. (3.30 ure od koče).

Ključni prehod vzdolž soteske foto M. Battistutta

Nekaj časa sledite njegovemu robu, prečkate nekaj krajših in lahkih skalnatih skokov in preko police vstopite v žleb nad izpostavljenim skalnim delom. Tu je okolje precej utesnjujoče, a čudovito. Žleb zapirajo visoke stene, na dnu pa je lahko sneg ali velike skale, zglajene od plazov ali vode. Sledite ostankom starih varoval in prečkate žleb do ozke ožine. Gre za ključni prehod. Preplazati morate namreč gladko in navpično skalnato stopnjo. Prehod je dobro opremljen (III. st.). V nadaljevanju zavijete na levo, da se izognete navpičnemu in ozkemu delu žlebu. V žleb ponovmo vstopite višje, preko razgibane stene, ki je na ključnih mestih dobro opremljena (ostanite čim višje in sledite novim varovalom; stopnice vsekane v skalo, prehod II. st.). Nato prečkate žleb proti desni (sneg) do čudovite travnate gredine (možic, pribl. 2250 m). Zdaj ste na široki po-

SESTOP Sestopite po običajni smeri po južnem pobočju Viša. Na voljo morate imeti dve vozili. Vrnete se na razcep s severovzhodno sotesko, krenete proti desni po lažjih skalah in gruščastem svetu, ki ga prekinja ruša. Na skalnih skokih je nekaj novejše nameščenih jeklenic, ki pomagajo pri sestopuu. Prečite pot A. Goitan in nadaljujete v smeri "Predora", nato pa še po zadnji krajši opremljeni skalnati steni. Pot je zdaj lahka in se po njej pridete do koče Corsi (1.30 ure od vrha). Lahko sestopite tudi po poti vzpona, ki je zahtevnejša (predvideti morate pribl. 3 ure za do koče Pellarini).

ŠPI K N A D P O L IC A MI

2754 m | Naravnost po severni steni

Na severni smeri "Zmaja" Ob vznožju severne stene Špika stoji spomenik s Kugyjevimi besedami kot spomin na njegov obisk v teh gorah. Ni naključje, da so Kugy in njegovi vodniki ravno v tej steni pisali nepozabno poglavje o alpinizmu v Julijcih. Verjetno vzpon po severni smeri Špika ni bil najtežji v njegovi karieri, je pa bil vsekakor najpomembnejši. S severno smerjo "Zmaja" je bil Kugy prav obseden in je zato velikokrat poskusil in velikokrat tudi odnehal. Iskal je "popolno" smer, ki bi v celoti in naravnost prečkala Špikovo steno. Pripoved o tem podvigu (izjemen za tisti čas in takratno opremo) je še danes vznemirljiva. Sodobni alpinist bo morda razočaran, ker je danes označena in opremljena. Tako so se odločili že leta 1911 na OAV (gre za eno prvih ferat v alpskem loku). Kugy je temu nasprotoval, čeprav to pomeni, da se vsak izkušen gornik lahko loti te velike stene, ki še vedno ohranja svojo privlačnost. Skupna težavnost, če upoštevamo pristop po snežišču, višino stene in izpostavljenost, zahteva dobre alpinistične izkušnje, fizično pripravljenost in sposobnost presojanja. Razmere na snežišču in steni so namreč zelo spremenljive glede na letne čase, zato se je treba pred vzponom dobro pozanimati.

VZPON Od koče Grego pojdite po poti 611, ki z manjšimi vzponi in sestopi prečka celotno gozdnato vzhodno pobočje Krniške glavice, zavije čez greben na južnem pobočju, ki ga pokrivajo zaplate ruševja in macesnov. Tako prispete do zgornjega dela Krnice (Fossa di Carnizza), na označeno pot, ki se spušča po ozki škrbini Forca del Montasio, ki je lepo vidna od zgoraj, vklesana med Krnični turn in Zmajev greben. Prečkate dolino in se na nasprotnem pobočju povzpnete po strmi ovinkasti poti med grmovjem sleča in redkimi macesni. Prečkate razpotje (pot, ki prihaja s Krniške škrbine pribl. na k 1570), sledite oznaki za bivak Stuparich na levi, greste pod skalnatim pasom in prečkate grapo iz zglajene skale do velikega kamna v bližini bivaka (kota 1600, 1.15 ure od koče Grego). Zapustite pot in nadaljujete po stezi, ki najprej sestopi med gosto 46

ruševje, potem prečka odprt svet ob velikih meliščih, ki se spuščajo s Špikovega snežišča. Greste mimo izvira (pribl. kota 1780) in se hitro ponovno povzpnete na desni, v smeri dobro vidne ledeniške groblje, po grušču in zaplatah trave. Greste mimo poti, ki vodi na desno proti vstopu v smer Amalia ter nadaljujete po manj očitni stezi proti snežišču, preko morenske dolinice do spodnjega roba snežišča. Razmere na snežišču so vsako leto in ob vsakem letnem času drugačne. Snežišča se morate lotiti s primerno opremo, saj naklon, ki na začetku ni pretiran, z višino počasi narašča (do 35°). Ko prispete do dna temačne grape, ki ni širši od 30 metrov, se znajdete pred krajno zevjo. Začetek smeri je na levi steni, kjer - če ste pozorni lahko opazite velik, s sprejem narisan krog (kota 2050, pribl. 1.15 ure od bivaka, nevarnost padajočega kamenja, bodite previdni!)

Težavnost: zelo zahtevno, prehodi II., III. in IV. težavnostne stopnje, hoja po snežišču ˇ asi: C vzpon 6 ur, sestop 4 ure Oprema: normalna gorska oprema, oprema za hojo po snežišču (cepin in dereze). Smer je le delno opremljena in ponekod v slabem stanju. Zato je ne gre jemati kot prave zavarovane poti, temveč bolj kot alpinistično smer. Poleg opreme za zavarovane poti je nujna še vrv dolga vsaj 50 m, pomožne vrvice in kakšen metulj za dodatno varovanje Višinska razlika: 1450 m pri vzponu in sestopu

ŠPIK NAD POLICAMI

Špik nad Poncami s severovzhoda foto S. D’Eredità

Če krajna zev ni preširoka, lahko takoj začnete plezati po skalah, drugače pa boste morali sestopiti na dno razpoke ter splezati po gladki in pogosto mokri skali na levi. Plezanje je lahko težavno (5 m, 1 prehod IV. st.). Pomagate si lahko z vrvjo in klinom, ki je z barvo označen malo bolj desno. Od klina prečkate proti levi do stojišča ob vznožju razpoke (2). Po skali z dobrimi oprimki splezate po razpoki iz čvrste skale in po pribl. 15 m boste prispeli do manjše police, kjer je opaziti opremo stare ferate (15 m, III+). Nadaljujete po razpoki in si pomagate z obstoječo opremo (III+), na koncu pa prečkate proti klinom na levi, kjer je pritrjena vrv (1 k. IV-). Sledite vrvi in nato bolj zanesljivim varovalom do velike police (skupno: 50 m, 3, 1 k, IV-). Pojdite čez polico proti levi, v smeri široke razpoke v steni, kjer ponovno najdete kline. Nadaljujete mimo vogala in globoke razpoke nekaj metrov, potem pa zavijete na desno. Sledite rdečim pikam in starim klinom okrog 50 m ob vrsti razžlemb, kratkih polic in kaminov (II+) do travnate ravnine. Tu pazljivo splezate na strmo pobočje krušljivih skal do žlebu pod škrbinico. Zavijete na levo po izpostavljeni, a lahki polici ter s pomočjo klinov splezate čez skalno stopnjo do grebena Cresta di Mezzo (opomba: po tem grebenu je Kugy plezal pri svojih prejšnjih poskusih). Pojdite po stezi, ki se na robu ponovno povzpne proti levi, vse do skalnega skoka, ki ga preplezate s pomočjo klinov (neugodno, slabi klini). Nadaljujete po robu, sledite rdečim pikam po čvrstih in ne težavnih skalah okrog 30 m, nato zavijete desno na udobno široko gruščnato polico. Na koncu splezate preko kratkega previsa (klini, III) in nadaljujete po lahkih skalah in grušču proti žlebu. Po njem se vzpnete po levi strani preko gladkega detajla (III), prečkate proti desni čez žleb in nadaljujete po ozkem in izpostavljenem prehodu nad katerim je skalnata polica (zelo veliki klini) do ozkega in znanega prehoda Passo Oitzinger (svedrovec, vrv, jeklenica). Zavarovani z vrvjo splezate čez prehod, nakar sle-

di še zadnji naporen skalni skok. S tem so največje težave zaključene. Stena je od tod bolj položna. Nadaljujete po lahkem, vendar krušljivem in pogosto mokrem žlebu (II) do vogala (prostor za počitek). Nato poskusite slediti rdečim pikam, ki so ponekod zbledele. Še posebno bodite previdni v megli ali pri slabi vidljivosti. Nadaljujete plezanje navpično po skalah in nato proti desni do vstopa v žleb/kuloar, ki mu sledite do konca in iz njega izstopite prek plošče na levo. Nadaljujete v prijetnem plezanju (rdeče pike, ponekod krušljivo, svedrovec vsakih 30-40 m za morebitno varovanje). Postopoma prečite proti grebenu na desni, ki je zdaj že viden. Izstopite na vzhodnem grebenu Špika v bližini ostankov vojnega bivaka Garrone. Po širokem grebenu z nakaj skalnimi skoki (I st.) pridete na vrh (3.30 ure od vstopa). SESTOP Z vrha Špika je najhitrejša pot za sestop po običajni smeri ob vzhodnem grebenu in nato po lestvi Scala Pipan (kovinska lestev visoka okrog 60 m) do južnega pobočja, kjer po lažji označeni poti dospete do zelenih travnikov planine Pecol. Če sestopate tu, morate poskrbeti za prevoz s Piana del Montasio (okrog 2.30 uri od vrha do parkirišča). Tu predlagamo sestop do koče Grego po ferati Amalia (ali "smeri italijanskih lovcev"). Gre za zelo zanimivo, a naporno pot po izpostavljenem in strmem svetu, čeprav je zaradi dobre opremljenosti to vendarle varna smer. Pot odsvetujemo, če je sneg, saj je treba prečkati tri strme izpostavljene dele nad skalnimi skoki. Sestopite torej proti Findeneggovemu ozebniku, strmi skalnati grapi (zasnežena je do poznega poletja), ki se začne tik pod grebenom na vrhu in konča na široki Veliki polici. Grapa teče od vrha proti zahodu (krušljiva skala). Sledite grapi (možici in pike) preko krajših skokov, kjer boste morali plezati (II+). Na koncu so skale manj strme, vendar posute z gruščem. Kmalu naletite na pot, ki se z Vrha Strmali spušča do Velike police. Poti sledite proti desni do bivaka Suringar. Orlovsko gnezdo na robu zahodne stene (1 ura z vrha). Pot nadalju47

J Ô F D I M O N TA S I O

jete po izpostavljeni ozki polici, mimo bivaka, nato pa sestopite po strmih skalah (prehod I. st., izpostavljeno). Prispete do dna globoke grape, ki se nadaljuje proti zahodni steni, kjer poteka pot Dogna. Ponovno se vzpnete po strmih zelenih tratah do grebena. Od tu je vidna strma grapa, ki ločuje Turn nad Zadnjo polico od Špika nad Policami. Pojdite mimo velikanskega okna "Buso del Montasio" sredi stene, nato pa po strmih travnikih (jeklenica) nadaljujete proti Plečam (2458 m), gredini, ki podpira vrh Špika nad Policami. Sledite ji nekaj časa proti SZ, nato pa se obrnete v desno in sestopite po zeleni strmini s ponekod krušljivimi skalami (jeklenica ni zanesljiva, izpostavljeno) proti desni, v smeri krnice (možni ostanki snega) ob vznožju Turna nad Zadnjo polico. Prečkate prvo krnico in nadaljujete po strmih skalah do roba srednje kotline, kjer vas čaka izpostavljen skok čez gladke in strme skale, ki jih lahko preplezate s pomočjo vrvi in varoval. Potem prečkate po melišču proti desni do travnate škrbine, ki se kaže na severni steni. Od škrbine sledite jeklenicam in klinom ter sestopite po skalnati grapi, ki se prikaže nad skokom. Spustite se po strmem kaminu (10 m, vrv in klini, naporno) do vznožja značilne skalnate luske, ki se je odmaknila od stene in ustvarila ozek prehod. S pomočjo dobrih vrvi sestopite po zelo izpostavljeni steni na nasprotni strani ter najprej po razžlembah (klini) rahlo cikcakasto do vznožja stene, kjer je konec opremljene poti. Po poti proti desni prečkate ob ledeniški groblji do poti, ki ste jo že prehodili pri vzponu (1.30 ure od bivaka Suringar, še 1 ura do koče Grego).

Severna stena pozimi foto S. D’Eredità

PRISOJNIK

Š K R greben L AT I C A 2547 m | Zahodni

Božicˇ leta 1905 Kugy je bil pravi specialist za zimske vzpone: v snegu in ledu je vedno našel primerne pogoje za vzpone. Medtem ko so vzpone na skalnatih terenih vodili zanesljivi Komac, Ojcinger, Pesamosca, je na snegu Kugy pokazal veliko tehnično sposobnost in nadarjenost. Ni naključje, da se je Kugy počutil doma ravno na ledenikih Zahodnih Alp, predvsem na gori Monte Rosa, ki ji je posvetil knjigo gorskih spominov. Izkušnje, ki jih je nabral med zimskimi vzponi na najpomembnejše julijske vrhove, je prenesel na štiritisočake v Zahodnih Alpah, kjer se je prav tako odlikoval z izjemnimi uspehi za tisti čas. Julijci so bili dobra šola za Kugyja. Predlagamo vzpon na Prisojnik, ki ga je Kugy po večkratnih neuspešnih poskusih z vodnikoma Antonom Ojcingerejm in Ottom Lorenze, uspel preplezati na božič leta 1905. Povzpeli so se po današnji normalni poti z juga; tu pa je opisan vzpon na zahodni greben, ki je malo težji, vendar v izjemno zadoščenje, s sestopom po normalni smeri skozi južno grapo. Gre za turo, za katero so potrebne dobre izkušnje za gibanje v gorskem svetu v zimskih razmerah, ki se lahko hitro spreminjajo. Potrebno je preveriti razmere, posebno stabilnost snežne odeje. Oprema na grebenu lahko delno olajša vzpon, vendar pa se na to ne smete zanašati, saj je lahko pozimi zasuta s snegom. Vsekakor priporočamo, da se vzpona, če je le mogoče, lotite ko je v gorah manj snega, torej na začetku sezone ali po daljšem obdobju lepega vremena.

VZPON Začnemo na prelazu Vršič, ki je pozimi po cesti ponavadi dostopen s severne strani (Kranjska Gora). Avto pustimo pri Koči na gozdu, ob večji količini snega boste morda morali začeti nižje (pribl. 1 uro od koče na prelazu). Mimo Tičarjevega doma zavijete proti vzhodu na makadamsko cesto, ki nato preide v stezo (glejte oznake za Prisojnik), ki vas pripelje do razglednega vrha. Od tu sestopite nekaj metrov in začnete prečkati zahodno pobočje pod strmimi stenami. Prečkate strma pobočja s posameznimi macesni, nekaj grap (pazljivo) in se začnete vzpenjati proti pobočju, pokritem z ruševjem na robu jugozahodnega grebena gore. Tu zapustite normalno pot (po njej

Težavnost: zahteven alpinstični vzpon, prehodi I. in II. težavnostne stopnje, greben je na trenutke izpostavljen ˇ asi: C vzpon 4.30 - 5 ur, sestop 3 3.30 ure Oprema: cepin, dereze, kos vrvi dolg 30 m, pomožne vrvice in vponke Višinska razlika: pribl. 1300 m ob vzponu in sestopu (odvisno od prevoznosti ceste)

boste sestopili) in se začnete vzpenjati po grebenu. Preden postane še bolj strmo, zavijete desno in prečkate pobočja tik pod grebenom. Pozor, ta del je lahko nevaren pri nestabilnem snegu: pobočje je namreč izpostavljeno soncu, ki hitro segreva snežno odejo in zato je nevarnost plazov večja. Od tu pridete do ozke grape malo pod škrbino na grebenu, od koder je vidno presunljivo naravno "Okno" v severni steni. Glede na razmere se lahko povzpnete na rob grebena in mu sledite, pri globokem snegu pa malo pred škrbino zavijete v strmino na desni. Najprej po njej plezate strmo (lahko poledenelo, naporen del), kasneje se naklonina počasi zmanjšuje dokler se ne spoji z grebenom. Zdaj brez težav 49

PRISOJNIK

sledite robu grebena z lepim razgledom. Kjer postane greben prestrm, lahko prečkate na desno (južno pobočje) in si pomagate z jeklenicami in klini, ki gledajo izpod snega. Prečkate nekaj manjših skokov in grap na južnem pobočju, vendar vedno v bližini grebena ter končno prispete na vrh (2547 m, 3.30 - 4 ure od prelaza).

SESTOP Najhitrejša in najlažja pot za sestop je normalna pot na južno stran. Vrnete se 50 metrov nazaj na ravno prehojen greben in ga nato zapustite ter se spustite levo na obsežno in odprto južno pobočje, ki ni pretirano strmo, vendar nevarno v primeru trdega snega ali ledu. Od tod pridete do grape, kjer poteka normalna poletna smer. Sestopite po njej (ponekod 40°) in nato na razpotju zavijte na desno. Zadnji strmi del je pod vznožjem sten. Tu prečkate v smeri proti vzhodu (nevarnost plazov), se povzpnete na rob in nadaljujete proti Vršiču (pribl. 2.30 uri od vrha).

Na vrhu Prisojnika pozimi foto S. D'Eredità

V E L I K A M A RT U L J Š K A P O N C A

Razglednik v divjem kraljestvu Martuljških gora Ture v Martuljške gore so kot potovanje nazaj v čas. Kot da bi se vrnili v čas Kugyjevega osvajanja nedotaknjenih vrhov. Tu potekajo le redke poti. Tako kot včasih, ni markacij, oznak, planinskih koč, ne varoval na poteh. Lahko si predstavljate kakšno je bilo osvajanje gora, ko so bile še deviško čiste in nedotaknjene. Vsak vzpon na te čudovite divje vrhove gornika obogati za izkušnjo iz nekega drugega časa. Lahko se srečamo z občutki, ki so jih Kugy in njegovi vodniki doživljali na dolgih in počasnih pristopih, na nočnem bivakiranju ob ognju v še neznanem in nedotaknjenem gorskem okolju. Tu predlagamo vzpon na enega najbolj dostopnih in razglednih vrhov, Veliko Martuljško Ponco. Zaradi svoje odmaknjenosti od glavne skupine ponuja presunljiv pogled na stene Škrlatice, Visokega Rokava in Oltarja. Vzpon ni pretirano težaven in ga zmorejo izkušeni gorniki z nekaj alpinističnimi izkušnjami. Potrebno pa je nekaj občutka za gibanje po brezpotjih, kar naredi turo še bolj privlačno.

VZPON Od Koče v Krnici nadaljujete po markirani poti proti Špiku. Pot prečka strugo hudournika, ki se spušča iz zatrepa Krnice, nato pa se nadaljuje po gozdu v smeri Velike Dnine. Na vznožju melišča pod južno steno Lipnice zapustite glavno in označeno pot za Špik in sledite poti, ki se vzpenja levo ob hudourniški strugi proti koncu doline. Pot je slabše uhojena ter ponekod težavna zaradi grušča in nestabilnih skal. Ko vam pot zapre strm skalni skok, zavijete desno čez grapo (naj vas ne zavede pot, ki se nadaljuje navkreber proti Špikovi škrbini). Prečkanje je včasih lahko težavno zaradi trdega snega, ki se lahko obdrži še dolgo v poletje. Potrebna je pazljivost. Ko pridete na nasprotno pobočje (sever) doline, se začnete vzpenjati po strmi poti med zaplatami trave. Sledi strm predel z ruševjem in gladkimi skalnatimi skoki (bodite pozorni na pot, da ne zaidete!) do kote 1700, kjer pridete na plan pod prepadnimi

južnimi stenami Škrlatice. Prišli ste v osrčje Velike Dnine, divje doline, ki jo zapirajo visoke, divje in očarljive rdečkaste stene. Pot nadaljujete po melišču, mimo Bivaka I (viden na levi pod skalnatimi stenami), v smeri zatrepa ledeniške krnice, ki jo obdajajo Mala in Velika Martuljška Ponca, Oltar (ki zapira dolino), Visoki Rokav z značilnimi s stolpi in Škrlatica (Opomba: grapo, ki poteka med grebenom Škrlatice in Visokim Rokavom sta Kugy in Komac preplezala leta 1889; danes se ta smer zaradi krušljive skale ne pleza več, je pa prva smer, ki je bila preplezana v severni steni Škrlatice). Pot nadaljujete med skalami po komaj vidni stezici proti Oltarju in nato levo po melišču do skalne stopnje. Tu vas čaka nekaj lažjega plezanja (I). Pot nato poteka proti desni po robu melišča nad katerim se dvigajo stene Ponce. Ko prečkate strmo melišče (tu lahko poleti občudujete cvetenje triglavske rože), pridete do razglednega grebena visoko nad Veliko Dnino.

Š K R L A Tpot ICA 2601 m | Normalna

Težavnost: zelo zahtevno, potrebno alpinistično znanje (prehod II+ težavnostne stopnje) ˇ asi: C vzpon 5.30 ur, sestop 3 ure Oprema: normalna gorska oprema, konec vrvi (30 m), varovalo, pomožna vrvica in 2 vponki Višinska razlika: 1900 m pri vzponu in sestopu

Naslednja stran: Krnica zgoraj, Škrlatica spodaj foto S.D’Eredità 51

VELIKA MARTULJŠKA PONCA

Od tu lahko vidite zadnji del vzpona, steno, ki polkrožno obkroža melišče. Prehod je mogoč preko enega od mnogih kaminov, ki kot orgelske piščali sekajo steno. V steno vstopite po krušljivem svetu do strmega kamina (III) . Nadaljujete čez skale do drugega kamina, ki je dobro opremljen s klini (II+). Od tu do vrha vas čaka še nekaj lahkega gruščnatega terena (2 uri). SESTOP Sestopite po poti vzpona. V kaminu je priporočljivo, da se zavarujete (zadostuje 30 m vrvi). V spodnjem delu Velike Dnine pazite, da se ne izgubite med ruševjem.

Poglobitev… Triglavska roža (Potentilla nitida) Triglavska roža spada v družino petoprstnikov, listi so deljeni v 3 roglje, na obeh straneh so svilnato dlakavi. Njeni cvetovi so rožnato rdeči. Po legendi o Zlatorogu naj bi zrasla iz krvi ranjenega Zlatoroga in gamsu dala moč, da je ozdravel ter lovca pahnil v globino. Rastlina raste v velikih poleglih blazinicah na skalnatih pobočjih gora. Razširjena je v Južnih Alpah, od Comskega jezera v Italiji do Kamniških Alp v Sloveniji. Številčno se pojavlja na grebenu Visoke Martuljške Ponce, v okolici Triglava in na drugih težje dostopnih gorah Julijskih Alp. Poleg triglavske rože so še 3 rastline poimenovane po najvišjem vrhu Julijskih Alp, in sicer triglavski svišč, triglavska neboglasnica in triglavski dimek. Vse tri prav tako uspevajo v skalnih razpokah in na meliščih najvišjih slovenskih gora. 52

D R A ŠC E

Š K R L AKras TICA 404 m | Iz Trsta na Bazoviški

Kjer je Julius zacˇel sanjati o cvetlicah Julijcev ""...v letih 1868-1876 sem bil na tržaški nemški gimnaziji. Pod izkušenim vodstvom profesorja naravoslovja Acurtija, laičnega duhovnika, sem sčasoma postal navdušen botanik. Ob nedeljah in praznikih sem se potikal po Krasu in herbariziral. Redko sem odhajal sam, večinoma sem bil v družbi Baumbacha ali Kühnaua ali obeh... Na naših botaničnih izletih so bili zelo pomembni kraški travniki na Drašci in velika zelena gozdna oaza v Lipici: vabljivi kraji, ki so v vseh letnih časih bogati z vonjavami... V nežni in surovi kraški pokrajini sem začel sanjati o cvetju Julijcev, slutil sem visoke in oddaljene cilje v visokih gorah Julijcev. S severa so me pozdravljala svetleča snežišča na Kaninu, visoki Krn, kraljeva krona Triglava; z druge strani svetlečega morja blaženi Colli Euganei, modrina gore Monte Baldo, stražni stolpi Dolomitov... ... tako tiha in blaga me je botanika odpeljala v gore. Zaradi gorske flore sem plezal po dolinah in strminah kjer to cvetje domuje." Torej že sam Kugy opisuje, kako so se njegove raziskave v gorah, ki so trajale celo življenje, rodile ob morju, v Trstu, ki je bil takrat živahno pristanišče avstro-ogrske monarhije. V svoji veletrgovini je njegov oče uvažal kavo, olje, suho sadje z vsega sveta in potem velik del pošiljal v Srednjo in Vzhodno Evropo ter na Balkan. Za mladega Juliusa je bil vzpon na Kras, iz Trsta do Drašce in nato naprej proti Lipiški kobilarni, eden najljubših in najbolj klasičnih botaničnih izletov, ki so ga nezavedno vpeljali v širni svet Julijskih Alp, na lov za tisto skrivnostno belo cvetlico, Scabioso Trento. O teh kraških izletih je Kugy veliko pisal v knjigi “Arbeit – Musik – Berge. Ein Leben” (Delo - Glasba - Gore) iz leta 1931. Sprehodili se bomo po delu teh tisočletnih poti, pri čemer se bomo prilagodili novi ureditvi mesta in današnjim izletniškim možnostim.

VZPON Prvi del vzpona na prelaz iz tržaške mestne četrti Sv. Ivana je danes ulica Damiano Chiesa, do katere v nekaj minutah prispemo s trga Gioberti (parkirišče in končno postajališče avtobusnih prog 6-9). Ulica sledi tisoč let stari trasi, ki naj bi po izročilu rimski Tergeste povezovala z obrambnimi konstrukcijami na planinskih prelazih. Po levi strani ulice se vzpnemo med starimi hišami in novimi bloki

vse do podvoza bohinjske železniške proge, ki so jo prometu predali leta 1906 in je povezovala tržaško pristanišče s centrom Evrope. Nadaljujemo do zgornje ceste Strada per Fiume (SR 14), previdno jo prečkamo in nadaljujemo po asfaltirani cesti (Cesta na Drašco - Strada per Monte Spaccato, markacije CAI 11) do zadnjih hiš. Nato cesta zavije na desno, se zoži in ob vstopu v gozd pridemo na makedamsko pot. Pot med suhimi zidovi iz pe-

Težavnost: nezahtevno, pozor pri prečkanju cest Cˇasi: 2.30 uri Oprema: izletniška Višinska razlika: 388 m pri vzponu in sestopu

Poglobitev… Nadaljevanje proti Kobilarni Lipica Kobilarna Lipica je zgodovinska konjušnica belih konjev, ki je bila ustanovljena leta 1580. Kdor bi želel slediti Kugyjevim potem proti kobilarni mora še naprej slediti markaciji CAI 44 po poti, ki iz Naravoslovnega didaktičnega centra v celoti prečka vas. Previdno prečkamo cesto za Opčine in na desni strani ploščadi zavijemo na gozdno stezo, kjer so italijanski in slovenski gozdarji začrtali mednarodno stezo Josef Ressel, ki je v Italiji opremljena s sistemom infrardečih oddajnikov tudi za slepe. Položna steza prečka gozd Igovca, kjer so v Italiji oblikovali 7 informacijskih območij, ki so delno tipalna in ponazarjajo različne naravoslovne posebnosti področja. Čeprav je majhen in močno obiskan, gozd ohranja svojo naravnost, saj z njim pravilno upravljajo. V njem lahko najdemo pravi mozaik mikrookolij kot so jase, doline, vodna zajetja, melišča, suhi zidovi. CAI 44 se spoji s CAI 3, ki sledi na levi. Prečkamo del trase, kjer so postavili držalo in lesen mostiček za varno prečkanje apnenčastih gmot. Ko prispemo na staro 53

DRAŠCE

ščenjaka se začne vzpenjati proti prehodu. Nekaj kamnitih mejnikov označuje cesto na mestu z zelo lepim razgledom, kjer so pred kratkim postavili klop in lepo informacijsko tablo. Cesta je predvsem na bolj strmih predelih poškodovana od dežja. V bližini prehoda stojijo ostanki spomenika iz leta 1939 kot spomin na njeno vlogo med vojno. Od začetka 19. stoletja so se po tej poti vzpenjali tako botaniki, med katerimi je bil tudi saški kralj Friderik Avgust, ki je leta 1838 tu herbariziral s Tržačanoma Bartolomeom Biasolettom in Muziom de Tommasinijem, kot tudi prvi mestni izletniki, ki so se predvsem v pomladnih prostih dnevih vzpenjali na cvetoče travnike kraške planote, kjer so se zabavali in uživali mir okolice. Vsak dan zgodaj zjutraj so se ženske iz bližnjih vasi peš spuščale v mesto, kjer so po hišah prodajale mleko in druge domače izdelke. Blago so prenašale v posebnih košarah, ki so jih postavile na glavo. V 30-ih letih so zaradi povečanega povpraševanja po mleku uporabljale tudi osle, ki so otovorjeni s posebnimi bisagami lahko prenašali do 4 velike posode. V 50-ih letih je z izgradnjo bližnje ceste Camionale in s splošno modernizacijo prometa ta trasa vedno bolj izgubljala svojo funkcijo in so jo praktično opustili. Celotno območje poti in sosednjih travnikov na Drašci in na Golem vrhu, ki so ograjeni z značilnimi nizkimi zidovi iz apnenčastega kamna (to območje je zelo poetično opisal Kugy botanik, ki je znal pričarati modrino encijana, vonj narcis, nežno steblo logarice in nostalgično petje vrtnega strnada) je uničilo novo cestno omrežje, električni daljnovodi in bližnji raziskovalni center Science Park. Izlet pa ni izgubil tistega svojega skrivnostnega bistva: stik dveh svetov, ki sta si blizu, a hkrati zelo daleč. Na sedlu (352 m) zavijemo desno in sestopimo pod cesto Camionale do razpotja, kjer zavijemo desno navkreber in sledimo markacijam CAI 1. Na levi za sabo pustimo CAI 44/a, ki pelje do gozda Salzer in laboratorijev Sinhrotrona Elettra. Nadaljujemo po gozdni stezi, ki prečka najtoplejše pobočje Drašce z najlepšim razgledom proti dolini Lonjerja. Ko hodimo pod 54

vrhom gore (404 m), na kateri so med obema vojnama postavili vojaške zgradbe, uživamo čudovit razgled na Frned, ki se z mestne četrti Katinara spušča naravnost v mesto. Steza se vzpenja in spušča čez območja, ki so bila umetno pogozdena s črnim borom (poimenovana Monte Spaccato, Hudo leto in Pucich), ki se meša s hrastovim gozdom, terpentinovcem in pasjim trnom. Potreba po pogozdovanju se je pojavila sredi 19. stoletja, ko je bilo potrebno ozeleniti obsežne predele Krasa, kjer so izvirne hrastove gozdove stoletja intenzivno izsekavali za pašnike. Na pobočju, kjer so pogosti požari, se širi gol predel, kjer prevladuje visoka trava, npr. vrste Sesleria argentea, ki preprečuje erozijo, in prstati pesjak. Na območju najbolje uspeva endemični istrski teloh (Helleborus multifidus subsp. istriacus). Tu rastejo še številne druge endemične vrste, ki se raztezajo od Istre do Krasa: kraški glavinec (Centaurea cristata) in navadni glavinec (Centaurea jacea subsp. weldeniana). Pogoste so večje zaplate ruja, rešeljike in dalmatinske jagode. Po krajšem sestopu prispemo do ceste za Padriče, ki ji sledimo po desni strani ob lesenem plotu, dokler ne zavijemo levo na novo makadamsko pot, ki gre rahlo navkreber. To so ostanki stare ceste, ki je Trst povezovala z Bazovico ter naprej peljala na Kranjsko, v Istro in na Kvarner. Nadaljujemo vzdolž golf igrišča do gozda Venezian in križišča s potjo CAI 44, kjer sta lepo vidna dva antična davčna in gozdna mejnika. Zapustimo CAI 1 in nadaljujemo po CAI 44, ki po križišču prečka gozd Koller, kjer se poskuša pogozdovati z grško jelko in bukvijo. Ravno zaradi teh dveh je tu začelo gnezditi nekaj vrst žoln. Nadaljujemo pot in opazimo, da so v gozdu na starejših borovcih še vidne sledi pridobivanja terpentinovega olja v 40-ih letih. Prečkamo tlakovano cesto, ki pelje do Snihrotrona Elettra in nadaljujemo po poti, ki prečka nekaj kraških travnikov, kjer rastejo: gorski kosmatinec (Pulsatilla montana), gorska logarica (Fritillaria orientalis), redki gorski jelenovec (Laserpitium siler) in prostrani razcvet gorskih narcisov (Narcissus radiiflorus) in rom-

trgovsko pot za Sežano, zavijemo desno, prečkamo državno mejo in po tem, ko križamo drugo gozdno stezo, se po nekaj sto metrih na desni vrnemo v gozd Igovec ter sledimo Resljevi poti po protipožarni stezi, kjer so slovenski gozdarji postavili 6 multidisciplinarnih informacijskih območij. Suhi zid označuje mejo med gozdom in zemljiščem Kobilarne Lipica, do katere prispemo po nekaj minutah. V Lipici lahko obiščemo nekatere dele konjušnice in občudujemo predstave in vaje slavne klasične jahalne šole.

DRAŠCE

masinijevega lana (Linum austriacum subsp. tommasinii). Prispemo do naselja Bazovica, ki se prvič omenja leta 1297 z imenom Bisviza in leži ob vhodu v staro gozdno drevesnico, kjer je kapela iz leta 1827 v celoti zgrajena iz apnenčastega kamna in opremljena z napisom v stari slovenščini, ki spominja na tradicionalno ljudsko verovanje Bazovcev. Gozdna drevesnica iz devetnajstega stoletja je bila operativni center obširnega kraškega pogozdovanja. Posadili so okrog 200 milijonov rastlin. Deželna gozdarska služba jo je spremenila v sodoben Naravoslovni didaktični center, kjer lahko poglobite svoje poznavanje območja in najpomembnejših tematik s področja naravoslovja.

SESTOP Vrnemo se v Bazovico od koder nas avtobus št. 39 odpelje nazaj v Trst.