Vojnoujetniški delovni oddelek Kriegsgefangene, Arbeitssektor Prisoner of war, work division
Dlje ko je trajala vojna, bolj je primanjkovalo različnih življenjskih potrebščin (hrane, obleke, goriva) in tudi delovne sile. Pomanjkanje slednje je oblast delno zapolnila s sistemskim posredovanjem vojnih ujetnikov na vsa področja gospodarstva. Ujeti vojaki antantnih sil so morali delati za vojni namen tudi v avstro-ogrskih taboriščih. Avstro-ogrska oblast je leta 1915 v taboriščih vojne ujetnike organizirala v delovne oddelke po namenu. Vojnoujetniški delovni oddelek v Strnišču je imel status delovnega taborišča in je postal za območje Slovenije zbirno mesto za vojne ujetnike iz avstrijskega dela monarhije. Od tod so bili ujetniki razporejeni na delo po Sloveniji, v avstrijske dežele, pošiljali pa so jih tudi v Istro z otoki in v Furlanijo - Julijsko krajino. Da bi lahko pridobili in predelali dovolj hrane, je 10. oddelek vojnega ministrstva, tj. vojni ujetniki, 24. septembra 1915 izdal odlok, po katerem so zaradi žetve občinam omogočili povečanje zahtev po delavcih vojnih ujetnikih ne glede na njihov poklic. To je pomenilo, da so za čas žetve morali biti na razpolago vsi vojni ujetniki, tudi tisti, ki so delali za vojno industrijo. Izjema je bila samo ena: kvalificirani delavci, ki so delali s stroji s paro, so morali ostati. Tiste ujetnike, ki so na območju Kranjske in Štajerske prišli v poštev za žetev, so z natančno smerjo potovanja ali s potrdilom za prevoz z vlakom morali poslati v Strnišče. Na naslednjem primeru predstavljamo model premeščanja vojnih ujetnikov za čas žetve na delo v avstrijskem delu monarhije. V okviru vojaškega poveljstva Gradec so 4. septembra 1915 iz dežele Kranjske v Strnišče poslali 1450 ruskih vojnih ujetnikov, od tam pa so jih nato prepeljali v zbirno taborišče Purgstall na območju vojaškega poveljstva Dunaj. V Purgstallu so jih verjetno razporedili po krajih tega območja, tam pa so jih uporabili pri žetvi. V času, ko ni bilo setve in žetve, so vojni ujetniki pomagali pri različnih delih v samem bolnišničnem kompleksu in na Štajerskem. Iz vojnoujetniškega delovnega oddelka Strnišče so bili razporejeni za dela v okrožjih Celje, Slovenske Konjice, Maribor, Ptuj, Brežice, Slovenj Gradec in drugod.
102
Z dovoljenjem vojnega ministrstva so vojne ujetnike na Slovenskem lahko zaposlovale med drugim tudi tovarne v Mariboru, Celju in Ljubljani ter usnjarne v Šoštanju, Slovenj Gradcu, Slovenskih Konjicah in drugod. Število vojnih ujetnikov, poslanih na delo v tovarne, se je med letoma 1915 in 1918 po posameznih primerih gibalo med štiri in dvesto. Po navodilih ministrstva je morala uprava Strnišča vojne ujetnike pred odhodom opremiti z dobro obleko, čevlji ter jedilnim priborom in posodo, opraviti so morali tudi zdravniški pregled. Za plačilo in oskrbo ujetnikov je moral poskrbeti delodajalec, ki jih je najel za delo. Za potrebe izvajanja samooskrbnega gospodarstva, vzdrževalnih in zemeljskih del, za prevoz fekalij in različnega materiala so oblasti v okviru vojnoujetniškega delovnega oddelka pustile v Strnišču stalno enoto ruskih vojnih ujetnikov. Njihovo število je bilo različno, na primer avgusta 1915 jih je bilo 1712, maja 1918 pa le 218. Tik pred koncem vojne, oktobra 1918, je bilo v Strnišču zaposlenih 38 italijanskih vojnih ujetnikov. Delali so v pekarni vojaškega oskrbovalnega skladišča, v poštnem uradu in kot kočijaži v hlevih poveljstva bolnišnice Strnišče. Vsi so bili pripravljeni, da jih lahko zaposlijo tudi drugje. Oktobra 1917 je kompleks Vojne bolnišnice Strnišče obiskal poveljnik soškega bojišča general Svetozar Boroević plemeniti Bojna. Njegov obisk je bil inšpekcijske narave. Želel je ugotoviti, koliko vojnih ujetnikov bi lahko uporabil za dela za namen vojske v ožjem zaledju soških bojišč. Rezultat njegovega obiska je bil, da je vojaška oblast novembra 1917 v Strnišču ustanovila štiri gorske čete. Namen vojnoujetniških gorskih čet je bil, da so na območju končane 12. soške bitke od novembra 1917 naprej zbirale zapuščen vojni material italijanske vojske. Slabe delovne in življenjske razmere in domotožje so marsikaterega vojnega ujetnika spodbudile k razmišljanju o begu iz bolnišničnega kompleksa Strnišče. Vojni ujetniki so bili glede na naravo dela po vsem kompleksu razdeljeni
