mol planet 6

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • FEBRUAR 2011 • LETNIK 6

6

MESEČNIK, ŠT. 6 • FEBRUAR 2011 • LETNIK 6 • 3,47 € za naročnike v šoli, 3,72 € za naročnike na domu, 4,10 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

Tu ka n

Ekošola in ekokviz

Sončni mrk

dr. Vetko

ptice

n a n a k k u TTu

Ta ptica, ki je najbolj znana po svojem velikem, barvitem kljunu, prebiva v pragozdovih Srednje in Južne Amerike ter Karibov. Živi v manjših jatah, ki jih navadno sestavlja več družin, samček in samička pa ostaneta par vse življenje.

4

osebna izkaznica Kraljestvo: Animalia (živali) Chordate (strunarji) Deblo: Razred:

Aves (ptiči)

Red:

Piciformes (plezalci) Ramphastidae (tukani)

Družina:

Oh, ta skrivnostni kljun ...

Pri tukanih se vse vrti okrog njihovega gromozanskega kljuna in znanstveniki si že od nekdaj poskušajo odgo­ voriti, čemu sploh služi.

Družino tukanov sestavlja pet rodov, znotraj katerih najdemo štirideset vrst tega velikokljunca. Najmanjša vrsta (Pteroglossus inscriptus) meri le 29 centimetrov in tehta 130 gramov, največji predstavnik – orjaški tukan (Ramphastos toco) – pa zraste do velikosti 63 centimetrov in v odraslosti tehta slabih 700 gramov.

Charles Darwin je predvideval, da samci z živopisanim kljunom skušajo očarati pripadnice nežnejšega spola, saj je šopirjenje s svojo lepoto pogost pojav pri številnih pticah in drugih živalskih vrstah. Njegovo teorijo so po­ zneje ovrgli, saj so strokovnjaki ugotovili, da se barva in velikost kljuna pri samcih in samicah komajda razlikuje­ ta, kar pomeni, da so pri tukanih v nasprotju s številnimi drugimi pticami enako lepe tako samičke kot samčki.

Ker živijo v krošnjah dreves in ne letajo veliko, so njihova krila kratka in niso prav dobri letalci. Imajo večinoma črno perje, nekateri tukani pa so deloma obarvani tudi belo, rumeno in škrlatno rdeče.

Največja posebnost teh ptic so njihovi kljuni. Velikanski kljuni so po navadi dolgi skoraj tako kot polovi­ ca trupa, včasih pa še več. Kljuni so posebni tudi po svoji barvitosti, saj so večinoma zelo živih barv. Orja­ ški tukan ima živo rumen kljun s prepoznavno črno liso na konici, njegovi bližnji sorodnik mavrični tukan (Ramphastos sulfuratus) pa se, kot pove že njegovo ime, ponaša s kljunom naravnost mavričnih barv.

5

FOTOGRAFIJA: ARHIV EKOŠOL

okolje

Zmagovalci lanskega tekmovanja Ekokviz 2009/2010

z i v k o k e , a l Ekošo e c a f o k e in

Ekošol ne bi nihče ustanovil, če ne bi bilo podnebnih sprememb.

Zanje se odločamo zato, ker potrebujemo čisto novo znanje. Pobudo za organizirano in načrtno pospešeno okoljsko izobraževanje in ozaveščanje je dal nekdanji danski minister za okolje Ole Lovig Simonsen. Njegova ideja je postala svetovni projekt Mednarodnega združenja za okoljevarstveno izobraževanje (Foundation for Environmental Education).

8

Moder človek, tale nekdanji minister. Razumel je, da staro znanje ni več primerno za nove čase. Tudi Slovenci nismo od muh – ekošole imamo že petnajsto leto. Nosilec programa je Društvo za okoljsko izobraževa­ nje (DOVES) v Portorožu. Osnovna šola Bakovci in Osnovna šola No­ tranjskega odreda v Cerknici sta bili prvi v Sloveniji, ki sta se vključili v delovanje ekošol. Tisti prvi ekošolarji in njihovi učitelji si še danes zaslu­ žijo glasen »Bravo«. Prave ekoface.

Potrebujemo novo znanje Ekošole nam dajo znanje, ki je za mnoge odrasle novo. V času, ko so hodili v šolo, so bile besede ekologija, trajnostni razvoj, ločevanje odpadkov in recikliranje uporabljene tako redko, kot so bili redko izrečeni ukori učencem. O podnebnih spremembah, segrevanju ozračja, obnovljivih vi­ rih energije ali o učinkoviti rabi energije jim uči­ teljice in učitelji niso govorili. To so vse besede in teme sodobnega časa. Zato je vse, kar se začne z eko, za večino odraslih kriza. Največja kriza pa je takrat, ko jih vi začnete učiti, kaj naj delajo in kako, da bo naš planet manj umazan, da bo od živalske in rastlinske pestrosti kar vršalo in da bodo zrak, jezera, reke in morje zdravi.

Se v ekošoli učimo več? »Ekošolarjem se ni treba učiti več,« je povedal Franci Dovč. Ekošola nima svojih predmetov.

Ekovsebine postanejo del vseh šolskih predme­ tov. Če sem razumela prav, je z vsebinami eko­ šol enako kot z medom in čajem. Enkrat ko med vmešamo v vroč čaj, ga ne moremo več z žličko vzeti ven. Medu ne vidimo, ga pa okušamo, saj je čaj slajši. Podobno je z ekošolami – navadni šoli je dodano, primešano novo znanje.

Vsaka prava ekošola skrbi tudi za svoj ekokotiček.

Kot je pojasnil vodja nekaterih projektov na Ekošoli Franci Dovč: »Gre za popestritev šolskih vsebin s povsem praktičnimi aktiv­ nostmi, ki naj jih ekošolarji čim več izvajajo med poukom.« Nekaj dobrega mora biti v tem, saj število ekošol in ekovrtcev v Slove­ niji raste. Vsako leto jih je več. Podobno je po vsej Zemlji. Ekošo­ le imajo že v 47 državah Evrope, Afrike, Azije, Južne Amerike in Nove Zelandije.

Rezultati pa so lahko tako fantastični, da jih danes tudi sanjamo težko. Ko mi je g. Dovč povedal, da so na osnovni šoli Brinje Gro­ suplje izdelali ekoavto na električni pogon, se mi je zaradi prese­ nečenja povesila spodnja čeljust. Kakšne ekoface, sem si mislila.

Ekošolarji se pripravljajo na sestavljanje sončnih celic.

9

biologija

Kaj je b

Vprašanje, ki so si ga dolga stoletja zastavljali učenjaki in ki še danes buri duhove: »Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?« Odgovora niso našli. Kaj pa ti misliš? Če si se odločil(a), da je bilo najprej jajce, me zanima, od kod je to jajce prišlo.

12

Kmetov to vprašanje ni nikoli posebej vznemirjalo.

Njim je bilo bolj pomembno, da jih je kokoš vsak dan razveselila z novim jajcem. Kokoš namreč zne­ se najmanj eno jajce na dan – razen pozimi. In to so vedeli že stari Egipčani, ki so kokoši že gojili za­ radi mesa in jajc. Sicer pa so kokoši potomke divjih pragozdnih kur, ki živijo v deževnih gozdovih jugo­ vzhodne Azije. Danes kokoši gojijo po celem svetu, zato jih je na Zemlji precej več kot ljudi.

bilo prej?

Od jajca do piščanca

Ve se, kdo je glavni V kokošnjaku živijo kokoši in en sam petelin. To pa zato, ker je pe­ telin precej ljubosumen »možakar«. Ne prenese namreč, da bi se okrog njegovih »punc« smukal še kakšen tekmec. Če pa že kdaj kakšen zaide na njegovo dvorišče, se spopadeta. Petelinjo boje­ vitost so izkoristili v Aziji, kjer prirejajo petelinje boje. Tudi kokoši niso nič kaj miroljubne. Tako dolgo se namreč kljuvajo in napadajo med seboj, dokler ne odkrijejo, katera je glavna. Najbolj napadalno priznajo za svojo voditeljico. To imenujemo kljuvalni red.

To, da kokoš znese jajce, četudi je bilo oplojeno, še ne pomeni, da se bo iz njega razvil piščanec. Razvoj embria se namreč začne šele med valjenjem. Ko­ koši pa začnejo valiti šele potem, ko se je v gnezdu nabralo zadosti jajc. Zanimivo je, da se vsi piščanci izvalijo naenkrat, čeprav jih je kokoš znesla ob raz­ ličnih dneh. Ko kokoš začne valiti, se ji spremeni tudi glas in od takrat ni več kokoš, temveč koklja.

Ko koklja sedi na jajcih, jih greje s svojim telesom. S kljunom jih redno obrača, da se grejejo tudi z druge strani. V rumenjaku se kmalu pojavi drobna pika. To je zarodek. Zarodek dobiva hrano iz rumenjaka, iz beljaka pa vodo. Po dveh tednih je piščanec že po­ polnoma oblikovan. Pokrit s puhom in skrčen čaka, da pride njegov čas za prihod na svet. To se zgodi teden dni kasneje. Po 21 dneh se piščanec s poseb­ nim jajčnim zobom na kljunu prekljuje iz jajca.

Zakaj iz kupljenih jajc ne skoči piščanec?

Vsako jutro, ob sončnem vzhodu, začne petelin peti in klicati svoje kokoške. Potem se začne snubitveni ples. Okrog kokoši poplesuje z našopirjenim vratnim perjem in s stegnjeno perutjo. Ko oplodi ko­ koš, ta lahko iz jajc izvali piščance, če jih seveda kmet prej ne pobe­ re iz gnezda. Kokoši jajca namreč nosijo zato, da bi se iz njih izlegli piščanci. Ker pa jim kmet vsako jutro jajca pobere, jih tako prisili, da jih vedno znova znesejo. Ko jih je v gnezdu približno 15, kokoš začne valiti.

13

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

ljubljenčki

16

n i g i č š I

glas Za začetnike

Voh

Gotovo si že slišal, da imajo psi veliko bolj razvit voh kot druge domače živali in človek. Veliko dogajanj, ki jih ti spremljaš z očmi, pes spremlja s smrčkom.

Izostren voh je bil za prednike psa pomemben za zaznavanje in lovljenje plena, prehranjevanje, medsebojno sporazumevanje in obrambo. Pes sprejema vonjave z vdihanim zrakom, ki potuje skozi nosno votlino. Ta je precej obsežna, pokrivajo pa jo številne vohalne celice. Človek ima v vohalni sluznici približno 20 milijonov, pes pa 200 milijonov vohalnih celic.

Ljudje so že od nekdaj s pridom uporabljali to pasjo sposob­ nost za različne naloge. Verjetno si že slišal, da psi danes z vohom pomagajo policistom, vojakom, reševalcem, lovcem, slabovidnim in tudi tistim, ki se z vzgojo psov ukvarjajo ljubi­ teljsko. Policijski psi znajo poiskati ubežnike, majhne količine krvi na kraju zločinov in skrita mamila. Pri reševanju pse upo­ rabljajo za iskanje pogrešanih oseb na večjih območjih, iskanje zasutih pod snežnimi plazovi ali ruševinami. Lovski pes naj bi zavohal skrite divje živali ali izsledil obstreljeno divjad. Če raz­ mišljaš, kaj naj bi znal poiskati tvoj kuža, bo morda dobrodošla ideja, da ga naučiš poiskati in prinesti skriti predmet. To sem naučil vse svoje psičke in mi je bilo v veliko veselje in zadovolj­ stvo.

17

astronomija

i n n i s u e L V

Sončni mrk je izjemen nebesni pojav, ko Luna zakrije Sonce. Če Luna zakrije le del Sonca, potem je tak mrk delni, če pa zakrije vso Sončevo ploskvico, je mrk popoln. Še posebej osupljivi so popolni sončni mrki, saj tedaj sredi dneva za nekaj minut zavlada skoraj popolna tema, na nebu pa okoli zakritega Sonca postane vidna njegova vroča in razburkana atmosfera, ki ji pravimo korona.

Ko se »vsili« Luna …

Zadnji delni sončni mrk smo pri nas lahko opazovali 4. januarja letos, prihodnjega pa bomo lahko videli 20. marca 2015. Naslednji popolni mrk bo v Sloveniji viden šele leta 2081, predstavili pa ga bomo v takratni poletni številki Mojega planeta.

22

Do sončnega mrka pride, ko se Luna znajde natanko med opazovalcem na Zemlji in Soncem. To se lahko zgodi le tedaj, ko je Luna v mlaju. Zaradi naklona Luninega tira glede na ravnino kroženja Zemlje okoli Sonca (ekliptika), mrki ne nastopijo ob vsakem mlaju. Za opazovalca na Zemlji to pomeni, da ob delnem sončnem mrku stoji v polsenci, ki jo Luna meče na Zemljino površje. Polsenca je široka več tisoč kilometrov, zato so delni mrki vidni na zelo širokem območju. Ob popolnem sonč­ nem mrku pa se opazovalec znajde v Lunini senci. Lunina senca je na površju Ze­ mlje široka največ 200 kilometrov in po površju potuje s povprečno hitrostjo 2400 kilometrov na uro, zato so popolni sončni mrki vidni le na majhnem območju. Za­ radi velike hitrosti sence pa popolni mrk v nekem kraju traja največ 7 minut.

e n ci

Kako pogosti so Zdi se, da so sončni mrki zelo redek nebesni pojav. Astronomi pa so izračunali, da je bilo oziroma bo med letoma 1207 pr. n. št. in 2161 osem tisoč sončnih mrkov. V povprečju torej 238 mrkov na stoletje. Od tega je kar 28 odstotkov popolnih sončnih mrkov ozi­ roma 66 v vsakem stoletju. Verjetnost za popolni mrk je torej več­ ja, kot bi si na prvi pogled mislili. Res pa je, da so popolni sončni mrki v istem kraju vidni le vsakih 450 let! V Sloveniji je bil zadnji tak mrk viden leta 1999, naslednji pa bo leta 2081. Če si torej ho­ čemo ogledati več popolnih mrkov, moramo odpotovati v daljne kraje.

Mrk kot napoved katastrofe Mrki so nekoč veljali za znanilce nesreč, vojn, kuge in drugih kata­ strof. Te nebesne pojave so znali dokaj natančno napovedovati že pred več kot dva tisoč leti, saj so tedanji astronomi odkrili, da se pojavljajo v natančno določenih časovnih presledkih. Kljub temu so ti nebesni pojavi še globoko v srednji vek strašili ljudi.

Samo ob popolnem sončnem mrku je vidna Sončeva korona, njegova razmršena atmosfera.

Popolni sončni mrki so brez konkurence najbolj dramatični do­ godki na nebu. Lahko si le mislimo, kakšne občutke so taki poja­ vi vzbudili v davni preteklosti, ko je na nebu začela izginjati ne­ beška luč, brez pravega zagotovila, da se bo še kdaj prižgala. Še današnji izkušeni profesionalni in ljubiteljski astronomi, ki se ob vsakem mrku kot nekakšni lovci podajo na njegov ogled, slikanje, snemanje in merjenje na še tako odročne konce sveta, radi pove­ do, da jih tudi po številnih sončnih mrkih še vedno in vsakokrat znova oblije kurja polt. Iz zgodovine je znanih več primerov, kako so stare civilizacije doživljale te nebesne pojave. Najbolj kruti do­ godki, povezani s sončnimi mrki, so bili ukoreninjeni pri Majih. Ob mrku so Maji namreč žrtvovali veliko ljudi, da bi preprečili mašče­ vanje bogov in konec sveta, katerega znanilci naj bi bili prav ti red­ ki nebesni pojavi.

polsenca

senca

SONCE

LUNA

ZEMLJA

Sončni mrk nastopi, ko se Luna znajde med Zemljo in Soncem. Kamor na površje Zemlje pade Lunina senca, tam je popolni sončni mrk. V polsenci je viden delni mrk. Razdalje in velikosti niso v pravem razmerju.

23

sive

celice

52

1.

Najdi pot do zaklada.

2.

Koliko duhov si srečal na poti?

3.

Kateri ključ odklene skrinjo z zakladom?

4.

Kateri kos ograje je del gradu?

5.

Katera zaplata zastave je prava?

6.

Koliko zlatnikov je v skrinji, če veš, da je število zlatnikov večkratnik števila duhov, in obenem veš, da zlatnikov ni več kot vseh okostnjakov, mečev, slik, bakel, netopirjev in lestev skupaj, a jih tudi ni manj od vseh stopnic?

53

ILUSTRACIJA: IVAN MITREVSKI

Zakleti grad