moj planet 7

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • MAREC 2011 • LETNIK 6

7

MESEČNIK, ŠT. 7 • MAREC 2011 • LETNIK 6 • 3,47 € za naročnike v šoli, 3,72 € za naročnike na domu, 4,10 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

Je vate?

Svize c

Snežni plazovi Skrivnostni kometi

glodavci

i c z i v S

ali po

Lovci so pred približno 60 leti v naš alpski svet, najprej v Julijske Alpe, potem pa še v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, začeli naseljevati svizce. Ti so namreč zaradi ledene dobe iz naših Alp izginili.

4

odzemne veverice

osebna izkaznica Kraljestvo: Animalia (živali) Chordate (strunarji) Deblo: Razred: Red:

Mammalia (sesalci) Rodentia (glodavci)

Rod:

Sciuridae (prave veverice) Marmota (svizci)

Vrsta:

Marmóta marmóta

Družina:

Visokogorski prebivalci Alpski svizci živijo izključno v gorah, najdemo jih celo do 3200 m nadmorske višine. Največ jih je v Avstriji, Italiji in Švici.

Sicer pa sorodniki alpskih svizcev živijo na vsej severni polobli; razširjeni so tudi onkraj polarnega kroga in do južne meje zmerno toplega pasu. Največji in tudi najbolj podobni alpskim svizcem so doma na Aljaski – sivi svizci. V vzhodnoevropskih in azijskih stepah jih zastopajo stepski svizci (bobaki), ki imajo krajši rep. V listopadnih gozdovih severnoameriškega vzhoda pa živijo gozdni svizci, edini samotarji med svizci, z značilnim dolgim repom.

Pravi požrešneži So rastlinojedi, prehranjujejo se predvsem z mehkejšimi deli rastlin. Na dan lahko pospravijo do 1,5 kilograma svežih rastlin, pred zimo tudi več. Živijo v družinskih skupnostih. Meje svojega domovanja označujejo z izločki ličnih žlez. Skupnost sestavljajo monogamna* samec in samica ter njuno potomstvo. Samci se, ko odrastejo, odselijo in si v bližini domovanja svojih staršev ustvarijo družino. Brlogi, ki jih skopljejo tudi do pet metrov globoko, se dedujejo od staršev. Do brloga peljejo

Alpski svizec 5

naravni

pojavi

Snežni Ko sneg postane nevaren ...

V teh, skoraj pomladnih dneh te gotovo že mika, da bi se podal v hribe. A pazi! V hribih lahko tudi marca močno sneži, svež sneg pade na trdo, poledenelo staro snežno odejo, in če se nov sneg ne sprime s starim, lahko hitro nastane snežni plaz. Ti pa so za pohodnike, smučarje in sankače lahko izjemno nevarni! Ali veš, kako in zakaj plaz nastane ter kako se rešiti, če te ujame?

8

plazovi Kako nastanejo

Zadošča en sam korak ...

Snežni plazovi nastanejo na precej nagnjenih pobočjih (a običajno ne zelo strmih, saj se tam sneg ne nabira), ni pa nujno. S snegom, ki pade na staro, trdo podlago, se zgodi nekaj takega kot s snegom, ki pade na vetrobransko steklo avtomobila. Gotovo si kdaj že doživel nočno sneženje, podnevi pa si prišel do avtomobila in videl, da je sneg zdrsnil navzdol proti brisalcem. Ko se sneg zaradi dviga temperature čez dan ne more več držati stekla, zdrsi navzdol. Podobno, a z veliko večjo količino snega, nastane snežni plaz v naravi. Ko se zaradi različnih razlogov sneg ne sprime s podlago, lahko zdrsne po pobočju navzdol. Razlogov za nastanek plazu je lahko veliko: temperatura, kritične količine snega, naklon pobočja ter njegova prisojnost oziroma osojnost, odsotnost rastlinstva, smer in moč vetra ipd.

Največ snežnih plazov se sproži naravno in večinoma ne ogrožajo človeških življenj. Tu in tam pa kakšnega sproži kak nepreviden planinec ali smučar. Velikokrat je dovolj le ena stopinja na pravem mestu, da se vrhnji sloj snega razlomi in začne drseti, včasih pa še to ne – plazovi se namreč sprožijo tudi sami od sebe. Kjer se odlomi prva plošča snega, je začetek plazu. Nato ta nadaljuje svojo pot v najbolj idealni smeri; to je običajno po manjših dolinicah. Ker na poti uničuje vse pred sabo, lahko dolino, skozi katero pogosto prihrumi plaz, prepoznaš po tem, da so drevesa polomljena ali pa jih sploh ni, in po nagrbančenem, in nakopičenem, snegu.

Največ snega in polomljenega drevja je običajno tam, kjer se plaz začne ustavljati. Če plaz ujame človeka, je najverjetneje, da ga bodo reševalci našli prav tam.

Plaz na svoji poti pobira še dodaten sneg in lahko potuje več kilometrov v dolino.

9

okolje

Embalaža Vsaka sinička čivka, da smo ljudje packi in da preveč smetimo. Razvili smo ločevanje odpadkov, njihovo ponovno uporabo in recikliranje – metode, s katerimi smo si zagotovili, da se smetenju ne odpovemo, temveč blažimo njegove posledice. Zakaj ne bi raje poskusili z metodami, s katerimi smeti sploh ne bi ustvarili?

Zbode podatek, da doma v smeti največkrat odložimo embalažo. Kar tri četrtine smeti povprečne družine je embalaža! To so plastenke pijač in živil, tetrapaki, pločevinke, plastični lončki in vrečke ter kartonska embalaža.

Embalaža je zelo priročna za hrambo živil in pijač, za njihovo prenašanje in varovanje, da se ne pokvarijo ali poškodujejo. Lahko da ima izdelek zelo privlačno embalažo. Nič ne pomaga – skoraj vedno embalažo kmalu po nakupu zavržemo. Ko odvržemo embalažo, odvržemo na smetišče mnoge minerale in surovine. Je to najboljše, kar človek zna? Prinesti domov superge ter odvreči škatlo, papir in vrečko, v kateri smo kupljeno prinesli? Kupiti vsak dan vsaj eno plastenko, jo izprazniti in zavreči, ko bi lahko vsak dan uporabil isto steklenico?

12

Maja odgovore. Pove, da lahko tako na tržnici, v supermarketu ali pri kmetu kupimo sadje, zelenjavo, mleko, jajca, skuto, testenine, moko, stročnice, žita, suho sadje in oreščke ter piškote. A so izdelki, ki jih lahko kupimo samo v trgovini, na primer nutela, cedevita, čokolešnik, gazirane pijače in pralni prašek. Ostalo je zadnje vprašanje: kako kupujemo? V mislih ni imela denarja, temveč izbiro načina nakupovanja, s katerim prinesemo domov čim manj ali nič kupljene embalaže.

Nekaj usmeritev »Ena možnost je, da kupujemo večja pakiranja namesto istega izdelka v veliko manjših pakiranjih. Morda lahko postanemo pozorni in pogledamo, ali prodajajo izdelke v biološko razgradljivi embalaži,« je predlagala Maja. Iz Maje je kar vrelo: »Poskusite kupiti embalažo, ki je iz enega materiala, kot na primer jogurtov lonček, ki je izključno plastičen in se reciklira v celoti, ali embalažo, ki jo lahko odložite kot papir.

Najslabša embalaža je od kave, čokolina, cedevite, ker gre za kombinacijo aluminija in plastike. Ločevanje plastike od aluminija je zahteven postopek, za katerega potrebujemo veliko energije. Tudi tetrapak ni dober material za recikliranje ali ponovno uporabo.«

Znamo boljše »Količino embalaže lahko zmanjšamo,« se je dobro začel pogovor z Majo Rijavec, ki deluje v kulturno ekološkem društvu Smetumet, v katerem kar naprej razmišljajo in se sprašujejo o odpadkih. Iz odpadkov ustvarjajo, z njimi se igrajo. V resnici pa odpadkov ne marajo in iščejo vse mogoče načine, da bi jih ustvarili čim manj ali se jim povsem izognili. Na prvo mesto je Maja postavila radoved­nost: »Dobro je začeti z vprašanji, kaj kupuješ, kje kupuješ in kako kupuješ.« Nakupovalni seznam mora narediti vsak sam ali skupaj s starši. Tako dobimo odgovor, kaj kupujemo. S seznamom se odpravimo po nakupih. »Imamo izbiro: supermarket, tržnica, kmetija,« ponudi 13

sesalci

a č g ž i v Ž

Žvižgač je majhen sorodnik zajcev in kuncev. Oglaša se z visokim in predirnim piskom. Tako se sporazumeva s svojimi vrstniki.

Ta navada je žvižgačem dala tudi ime. Imenujejo jih tudi piskači ali pike.

Kot hrčki

Pevski zbori

Žvižgač ali pika je velik kot hrček. Običajno ima kratke zaobljene uhlje, noge so kratke, rep je komaj opazen. V bistvu so žvižgači bolj podobni glodavcem kot pa zajcem, vendar jih z zajci druži več skupnih značilnosti. Dlako imajo dolgo in mehko, z njo so porasla tudi stopala. Vrat je izredno gibljiv.

Glavo namreč lahko zasukajo za 180º. Tako si očistijo kožuh tudi na hrbtu.

Pike se oglašajo z dolgimi in kratkimi klici. Za samce so med parjenjem značilni dolgi klici ali zaporedje krajših klicev, ki traja do 30 sekund. Z enim kratkim klicem naznanijo, da so v bližini plenilci. S kratkimi klici se tudi sporazumevajo z vrstniki. Tako nastanejo pravi pevski zbori. Slišimo jih zlasti zvečer. Med oglašanjem največkrat čepijo na skalah.

16

osebna izkaznica Red:

žvižgači (Ochotonidae) zajci in žvižgači (Lagomorpha)

Razred: Brejost:

sesalci (Mammalia) od 25 do 30 dni

Družina:

Mladiči:

ju, pod 5 na leglo – vrste v visokogor ah nižin v vrste do 8 –

Dolžina živali z repom: okoli 20 cm od 80 do 250 g, odvisno od vrste Masa živali: od 4 do 7 let Življenjska doba: odvisno od vrste, , polpuščave stepe h, gora v vje skalo Habitat: dna Evropa, vzho rika, Ame Razširjenost: Severna severno od Himalaje Azija d, vzho ji Bližn

Dvojni iztrebki Žvižgači so rastlinojede živali. Hranijo se z listi, stebli ter cvetovi trav, šašev, grmičevjem, lišaji in mahovi. Podobno kot njihovi sorodniki zajci tudi pike izločajo dve vrsti iztrebkov. Prav zares! Najprej kot neprebavljeno hrano izločijo mehke, temnozelene iztrebke. Bogati so predvsem z vitaminom B. Te iztrebke ponovno zaužijejo. V želodcu se pomešajo s hrano, nato potujejo v črevesje in se spet izločijo.

Tokrat so iztrebki majhni, suhi in okrogli bobki. Večina hrane potuje skozi prebavila dvakrat. Tako žvižgači dobro izkoristijo hranilne snovi, ki so v hrani.

Slabši tekači Žvižgači so zaradi kratkih nog slabši tekači od svojih sorodnikov zajcev. Zato se ne oddaljujejo od svojih brlogov, kamor se lahko v nevarnosti zatečejo. Večina jih živi na meliščih in med skalnimi razpokami v gorah. Tam se tudi skrivajo. Nekateri kopljejo rove v gozdovih ali v stepah, čeprav noge in kremplji teh živali niso posebej prilagojeni za kopanje.

Zimska zaloga V poletnih mesecih žvižgači zbirajo rastlinje v večje kupe in ga sušijo na soncu. Če dežuje, seno odnesejo pod skale, da ne zgnije. Ko je suho, ga shranijo kot svojo žetev pod skale, med grmičevje ali v kakšno drugo skrivališče. Pozimi je to vir njihove hrane.

17

vesolje

t s n o i n k v i r k S

Zadnji zelo svetel komet McNaught nas je obiskal leta 2007.

Kometi ali repatice so najbolj nenavadna telesa v Osončju. Njihov značilni svetli rep je dolga tisočletja buril domišljijo ljudi, ki so se teh nebesnih repatcev bali, saj naj bi prinašali kugo in druge nesreče. Kometi seveda nimajo s človeškimi nezgodami prav nič. Danes vemo, da so to velike vesoljske kepe umazanega ledu, njihov rep pa nastane pod vplivom Sonca.

22

V veliki oddaljenosti od Sonca je komet nekaj kilometrov velika hladna kepa iz mešanice ledu in drobnih prašnih delcev oziroma zrnc peska. Ko pa se komet približa Soncu, ga svetloba na površju segreje. Iz njega pričnejo uhajati večje količine pare in prahu, ki okoli ledene gmote – jedra ustvari velik svetel oblak. Temu oblaku pravimo koma kometa, ki z jedrom tvori glavo kometa.

kometi

Sonce

Fotografija: NASA

pa ne oddaja le svetlobe. Z njega neprestano bežijo drobceni delci, čemur pravimo sončev veter. Prav ta odpihuje snov iz okolice jedra oziroma kome in ustvari značilen rep. Pri nekaterih svetlih kometih nastaneta dva repa: modrikasti rep sestavljajo plini, ki jih odpihuje sončev veter, rumenkasti pa vsebuje predvsem prašnate delce, ki jih »odpihuje« sončeva svetloba. Ste vedeli, da so lahko repi kometov dolgi več deset milijonov kilometrov? Da so tudi stokrat daljši od razdalje med Zemljo in Luno?

Fotografija: S. Deiries/ESO

Ilustracija: NASA

Leta 2005 se je Nasina vesoljska sonda Deep Impact povsem približala jedru kometa Tempel 1 in ga tudi posnela.

Izvor besede komet Starim Grkom so se zdeli kometi kot zvezde z lasmi (grško koma), zato so jih imenovali »kosmate« oziroma »lasate zvezde«. Aristotel je že v četrtem stoletju pred našim štetjem uporabljal besedo »kometes«.

Grški filozof Teofrast pa je zapisal, da so tudi Egipčani za komete uporabljali ime »kosmata zvezda«. Besedo komet so po Grkih povzeli Rimljani, od koder se je razširila po vsej Evropi. V slovenščini kometu pravimo tudi repatica oziroma zvezda repatica, vendar sta izraza v strokovnem besednjaku povsem opuščena.

Sonda Deep Impact je na jedro kometa Tempel 1 spustila nekakšen »izstrelek«, ki je ob padcu dvignil oblak snovi.

Tako so znanstveniki lahko natančneje preučili sestavo kometa.

23

planetov

strip

42

43