moj planet 9

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • MAJ 2011 • LETNIK 6

9

MESEČNIK, ŠT. 9 • MAJ 2011 • LETNIK 6 • 3,47 € za naročnike v šoli, 3,72 € za naročnike na domu, 4,10 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

Mamina maza

L eg v a n

Močvirje Naše zverinice

narava

V prejšnji številki smo že pisali o velikih zvereh na Slovenskem – o rjavem medvedu, volku in risu – tokrat pa vam bomo predstavili naše najmanjše zverinice.

Naše zverinice Manjše zveri pri nas so: • lisica iz družine psov (Canidae); • družina kun (Mustelidae), ki ima pri nas kar sedem pred­ stavnikov: jazbeca (Meles meles), malo podlasico (Mustela nivalis) in veliko podlasico ali hermelina (Mustela erminea), dihurja (Mustela putorius), kuno zlatico (Martes martes) in belico (Martes foina) ter vidro (Lutra lutra); • divja mačka (Felis Silvestris) iz družine mačk (Felidae).

4

Naša najbolj razširjena zverinica je … … tista, ki je v ljudski pesmi »prav zvita zver, pod skalco ima svoj kvartir«, torej lisica (Vulpes vulpes). Vitka rdeč­ kastorjava vsejedka s košatim repom v povprečju tehta od 4,7 do 7,3 kilograma. Samci so večji od samic, odra­ sel lisjak pa lahko tehta tudi deset kilogramov.

Lisice kotijo od januarja do marca. Brejost običajno traja 52 do 53 dni, skoti pa se od štiri do sedem mladičkov, včasih tudi več, vendar nikoli več kot deset. Ob skotitvi so mladiči goli in slepi, tehtajo pa od 60 do 150 gramov. Brlog (lisičino) začnejo zapuščati stari štiri do pet tednov, pri petih mesecih pa so že povsem samostojni.

Najbolj raznolika družina … so kune, ki obsegajo kar 65 vrst, pri nas pa jih živi 7.

Kune so podplatarji (stopajo po celih podplatih) ali polpodplatarji. Posebnost nekaterih vrst je odložena ugnezditev zarodka. To pomeni, da se razvoj zarodka na stopnji blastociste* prekine in se ta šele po določe­ nem obdobju mirovanja ugnezdi v maternico ter raz­ vija naprej. Celotna brejost pri nekaterih živalih zaradi te posebnosti traja od 172 pa celo do 365 dni.

Vrste z odloženo ugnezditvijo so jazbec, velika podla­ sica ter kuni zlatica in belica. Vsejedi podplatar jazbec je tudi naša največja kuna, ki živi pod zemljo. Hodniki njegovega podzemnega domovanja (jazbine) so lahko dolgi tudi 10 metrov in se spuščajo dva do štiri metre globoko. Jazbina ima več vhodov, eno pa zaseda cela družina jazbecev in si jo predaja iz generacije v gene­ racijo. Pozimi jazbec miruje, vendar to ni pravo zimsko spanje. Jazbec je razširjen po vsej Sloveniji, nekod si­ cer le občasno (Dravsko polje, Maroh), v gorah pa živi le do tam, kjer si še lahko koplje rove. *Blastocista je skupek stotih celic zarodka.

Prilagodljiva zvitorepka …

Jazbec

se enako dobro znajde v gozdovih, na obdelovalnih povr­ šinah in v predmestnem okolju, njeno življenjsko okolje pa meri od 2,5 do 15 kvadratnih kilometrov. Ponekod po Evro­ pi se vse bolj prilagaja življenju v mestih, kjer na posamezni kvadratni kilometer lahko živi tudi več kot ena lisičja dru­ žina. V Sloveniji je lisica razširjena vse od obale morja do Prek­murja, v gorah pa živi do gozdne meje, včasih pa tudi višje. Tako jo lahko najdemo celo nad 2500 metri nadmor­ ske višine.

Lisica ima tudi nekaj naravnih sovražnikov: planinskega orla, volka in risa.

Kaj in koliko pojé?

500 gramov je količina hrane, ki jo lisica poje na dan. 90 odstotkov njenega plena so glodavci, kot prava vsejedka pa se ne brani niti sadja, zajcev, ptičev, mrhovine, rib, žab, rakov, polžev ter žuželk in njihovih ličink.

5

ekosistemi

v i r č j e o M Močvirje ni niti pravo vodno niti pravo kopensko okolje.

Pravzaprav je del kopnega, kjer so tla stalno prepojena z vodo, kar ustvarja razmere za raznovrstnost rastlinskega in živalskega sveta. Močvirja so danes med najbolj ogroženimi življenjskimi okolji na svetu.

Zelenonogi tukalici

Vodni polž

Vode v izobilju Močvirja nastajajo v plitvih vdolbinah, kjer se nabira in zadržuje veliko vode.

Največ močvirij je v vlažnem podneb­ ju. Pogosta so na obrobju jezer, ribni­ kov in ob izlivih rek v morje. Nekatera nastanejo tudi ob dvigu podtalnice.

8

Nastanek barja V počasnejših vodah se rastline zelo hitro naselijo. To povzroči, da se vodni tok še bolj upočasni. Zato tam rastline še hitreje rastejo. Za močvirje je na­ mreč značilna bujna vegetacija* in veliko vode. Posamezni deli rastlin začne­ jo nato razpadati, te razpadle rastline pa se počasi spreminjajo v šoto. Moč­ virju s šoto pravimo barje. Šote je v barju vsaj 20 do 30 centimetrov, lahko pa celo med 5 in 7 metrov!

Nizka in visoka barja

Srpična trstnica

Večino močvirij lahko razvrstimo med nizka in visoka barja. Nizko barje se hrani s podzemno vodo, ki vsebuje veliko mineralnih snovi. Ima debelejši sloj šote in v njem uspeva veliko ra­ stlin semenk. Pri visokem barju se plast šote odebeli. Najdebelejša je plast šote na sredini barja, zato je barje tam najvišje in se dviguje celo nad raven okolice. Ker visoko barje tako popolnoma izgubi stik s podtalnico, je zelo revno z mineralnimi snovmi. Rastline semen­ ke odmrejo in razširi se šotni mah. Vodo ve­ činoma prejema s padavinami. Visoko barje je najbolj razširjen tip barja. Pri nas ga najdemo na planotah Pokljuke, Jelovice in na Pohorju.

Zgodovina Ljubljanskega barja

Širokolistni rogoz

To obsežno kotlinsko zamočvirjeno ob­ močje je nastalo zaradi tektonskega ugrezanja. Ko se je zadnja ledena doba končala, je sedanje Barje prekrivalo obsežno in plitvo jezero. Na njem so si svoj dom na kolih naredili koliščarji.

Kasneje se je jezero zamočvirilo. Lju­ bljansko barje se sedaj zaradi izsuševa­ nja in pozidave močno zmanjšuje. Tudi ugrezanje še vedno poteka.

Trstična močvirja

Mala bobnarica Ljubljansko barje

spadajo med najbolj znane oblike močvirja. V njih uspevajo predvsem različne vrste trstov, ki so izredno dobro prilagojeni za življenje v mo­ krem življenjskem okolju. Korenine imajo lahko ves čas v zelo vlažnih ali celo poplavljenih tleh.

Mladi stebelni poganjki se hitro razvijajo, da čim prej pridejo do svetlobe nad vodno gladino.

Iz metra globoke vode zraste do 4 metre visok trst. Rastejo v gostih skupinah.

Trstišče je zelo bogat habitat, v katerem se skriva ali živi veliko živalskih vrst. Ponuja tudi odlična gnezdišča za ptice. Značilna prebivalka trstišč je mala bobnarica, ki je naša najmanj­ ša čaplja. Tu prezimujejo številni hrošči, pajki in strigalice.

9

plazilci

l e i g n e l e Z Vse več ljudi si za hišnega ljubljenčka omisli legvana.

Seveda pa to še malo ni prava domača živalca, ki bi se igrala s tabo, ti prinašala žogo ali te ubogala na besedo ... Legvani tudi v ujetništvu ostanejo to, kar v resnici so: divje živali.

Zeleni legvani živijo v Srednji in Južni Ame­ riki. Zrastejo lahko do dveh metrov, a v re­ snici kar dve tretjini teh košarkarskih mer pripadata repu … Da ne gre za orjaka v pra­ vem pomenu besede, potrjuje tudi pogled na tehtnico: od 5 do največ 10 kilogramov bi odmerila. A vendarle: domači terarij bi sčasoma postal premajhen.

Naravni senzor Kožo prekrivajo luske, ki so vzdolž hrbta več­ je in močnejše. Tako je videti, kot bi mu iz hrbta štrleli nekakšni trni. Legvani imajo t. i. tretje oko, ki deluje kot senzor svetlobe. Prav ostro z njim ne vidijo, vendar pa zaznajo spremembe svetlobe, zato jih kakšen pleni­ lec niti od zgoraj zlepa ne more presenetiti.

12

gvan (Ne)družabnost So prej samotarji kot družabni pivci (vode). Še več: svoj »vrtiček v krošnjah« prav ljubosumno branijo pred konkurenco. In takrat se pokaže moč njihovih repov, krempljev – in velikost podbradka. Ta podbradek je nekakšna kožna guba, ki je še posebej pri samcih zelo izrazi­ ta. Večji ko je, bolj je samica očarana – drugi samci pa ne tako zelo … Z njim tudi uravna­ vajo telesno temperaturo. Zato pa so mladiči bolj družabni, saj prvo leto preživijo v skupini.

Zgodi se celo, da samčki s svojimi telesi sku­ šajo zaščititi samičke, kar je za plazilce prav osupljivo kavalirstvo – res pa je, da ga celo pri ljudeh vse redkeje srečamo …

Ker so zeleni legvani plazilci, bi si morda mislil, da se … plazijo? V resnici so prav spretni plezalci. Pri plezanju si pomagajo z dolgimi kremplji na močnih nogah, v pomoč pa sta jim tudi vitko telo in rep.

Kadar so v nevarnosti, se z dreves pogosto vržejo kar v vodo. Plava­ jo seveda zelo dobro. Ker so na tleh bolj ranljivi, se z dreves spustijo bolj poredko.

Mladiči se izležejo iz jajc, nato pa se krepijo z uživanjem žuželk, cvetnih li­ stov, različnih rastlin in sadežev. Ko rastejo, se levijo. Odrasle živali so rastlinojede. Lahko tudi odvržejo rep, nato pa jim zraste nov. Z legvanovim repom ni šale, saj lahko z njim prav krepko udarijo.

avelši

...

… da vsi zeleni legvani sploh niso … zeleni? … da jih najbolj ogroža lov, saj njihovo meso velja za kulinarični presežek? … da imajo močne, ostre zobke, s katerimi lahko precej poškodujejo tudi človeško kožo? Zobje so precej podobni zobem nekaterih dinozavrov, zato so eno vrsto celo poimenovali igvanodon – »legvanozob«.

Jasna Merc 13

FOTOGRAFIJI: SHUTTERSTOCK

Drevesni prebivalci

žuželke

o v h o r a n o M opotovanje p

Od sredine novembra začnejo gozdovi južno od mehiške prestolnice gostiti prav posebnega obiskovalca. To je metulj monarh (Danaus plexippus), ki vsako jesen prileti iz gozdov na jugu Kanade in severu Združenih držav Amerike, kjer vlada hud mraz, da bi prezimil v podnebno milejši Mehiki. Gre za eno najzanimivejših in najdaljših migracij v svetu žuželk.

Monarhi na tej selitveni poti preletijo čez 4000 kilometrov. Podnevi letijo, ponoči pa počivajo, pri čemer je zanimivo, da si za počivališča izbirajo ista mesta kot njihovi predniki. Strokovnjaki raču­ najo, da lahko metulji, odvisno od vetrov, na dan preletijo med 70 in 100 kilometri.

14

Življenjski krog monarhov Monarhi živijo od sedem do devet mesecev, od tega jih pet preživijo v Mehiki. V tem času se parijo, marca pa se začnejo vračati na sever. Na jugu Združenih držav odložijo jajčeca in poginejo. Njihovi potomci nadaljujejo pot na sever in se med selitvijo znova razmnožijo. V pomladi in poletju se tako rodijo tri ali štiri generacije metuljev, ki sicer živijo krajše obdobje kot mehiške selivke, a vztrajno napredujejo proti cilju na kanad­ sko-ameriški meji. Oktobrska generacija se nato s severa vrne v Mehiko.

Prezimovališča

FOTOGRAFIJI: SHUTTERSTOCK

Čeprav je Mehika zelo velika, si metulji za prezimovanje izbirajo le ne­ katere visokogorske, z jelkami porasle gozdove v osrčju države, ki ležijo na nadmorski višini 3000 metrov. Ta območja, ki jih imenujejo »sveti­ šča«, so bila dolga leta znana le domačemu prebivalstvu, svet je zanje slišal šele leta 1976.

Skrb za metulje Nepojasnjena uganka Še vedno je skrivnost, zakaj se popotniški metulji vsako leto vračajo v iste gozdove v Mehiki. Nekateri znanstveniki menijo, da sledijo magnetnim tokovom, drugi pa, da se orientirajo po položaju sonca. Dejstvo je, da se vedno vračajo na isto mesto in pri tem sledijo vedenju, ki jim je bilo gen­ sko posredovano. Ugotavljajo, da v Mehi­ ko vsako leto prileti približno sto milijonov monarhov.

Metulji so v gozdovih varni pred mrazom, dežjem pa tudi pred močnimi vetrovi. Veliko časa negibni preživijo na drevesih, katerih veje se upogi­ bajo pod njihovo težo. V tišini gozda je slišati le plahutanje skupin monar­ hov, ki se nenadoma dvignejo z drevesa, da bi si na drugem koncu gozda poiskali ugodnejšo temperaturo, vlago in hitrost vetra.

Mehiški naravovarstveni zakoni varujejo ta območja, ki jih metulji pose­ ljujejo med novembrom in marcem. Monarhov narodni park meri 56 259 hektarjev in zajema pet najpomembnejših metuljevih območij, ki se ime­ nujejo Cerro Altamirano, Sierra Chincua, Sierra el Campanario, Chiva­ tí-Huacal in Cerro Pelón. Obiskovalci se v gozd podajo peš ali na konju, vedno pa v spremstvu vodnika, ki skrbi za spoštljiv odnos do metuljev.

Obiskovalcem ni dovoljeno kričati, loviti metuljev in se v gozdu zadrževati več kot pol ure.

Barbara Vuga 15

resničnost in

domišljija

v n a a H a

Celo v mestih, ki so zelo turistična in ki privabljajo s svojo lepoto, se lahko zgodi, da poleg opevanih znamenitosti odkrijemo tudi njihovo grdo in revno resničnost. Na žalost večina krajev na tem svetu živi v dveh skrajnostih: v pravljičnem razkošju na eni in v obupni stiski na drugi strani.

Nikjer pa se bogastvo in revščina ne prepletata tako nenavadno kot v Havani.

Kuba je otok v Karibskem morju, skupaj s svojim glavnim me­ stom pa je že dolgo pred drugo svetovno vojno slovela po turizmu. Ob prečudovitih plažah so stali najrazkošnejši hote­ li, po mestu pa so vozili tedaj najdražji avtomobili. Iz skrivno­ stnih lokalov je odmevala izjemna kubanska glasba. Havana je bila dostopna samo najbogatejšim.

Zdaj je v stari Havani vse ostalo še iz tistih časov. Le da so ne­ koč najprestižnejše stavbe in najmodernejši avtomobili danes stari, zelo stari. Lepi starinski hoteli propadajo, limuzine in oldtajmerji pa vozijo naokoli vsi zarjaveli. Država je hudo obu­ božala.

Hoteli, stari sto let, so v ponos marsikateremu obmorskemu mestu, lep primer za to je Nica, pri nas pa Portorož s hotelom Palace. Le da gre v obeh primerih za skrbno obnovljene stav­ be, ki učinkujejo še bolj bleščeče kot v času svojega nastanka.

Havana pa je princeska, ki se je spremenila v Pepelko. Ostanki nekdanje lepote pa še vedno močno žarijo izpod umazanije in ganejo marsikoga.

Se nadaljuje Lucija in Damijan Stepančič 20

15. del

21 ILUSTRACIJA: DAMIJAN STEPANČIČ

ljubljenčki

Marsikdo si želi mačjega ali pasjega prijatelja, vendar se ob tem ne zaveda, kako veliko odgovornost prinaša skrb za štirinožne kosmatince. Da so živali precejšnje breme, ki ga veliko ljudi ne zmore, pa dokazuje tudi to, da potrebujemo zavetišča za živali. V Sloveniji imamo 10 zavetišč za mačke in pse in eno od njih je tudi Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana.

Zavetišče Gmajnice Zavetišče Gmajnice v Ljubljani je bilo ustanovljeno 4. oktobra leta 2002, na svetovni dan živali. V slabih devetih letih delova­ nja je v njem začasno bivališče našlo okrog 16 tisoč zapušče­ nih muc in psov iz ljubljanske občine.

22

Ko žival pride v zavetišče, jo najprej veterinarsko pregledajo in oskrbijo, prav vse pa tudi sterilizirajo oziroma kastrirajo. Ob prihodu morajo živali nekaj časa preživeti v karanteni (pes 10 dni, mačka okoli tri tedne), in če je najdenček zdrav, je pripravljen na oddajo.

Povsem svoja zgodba so prostoživeče mačke, za katere prav tako skrbijo zavetišča. Prostoživeče mačke so tiste mačke, ki živijo zunaj in nimajo stal­ nih skrbnikov, čeprav to ne pomeni, da jih nihče ne hrani. Takšne mačke niso vajene ljudi in se jih bo­ jijo. Prostovoljci večkrat na leto iz okolja odlovijo take mačke, v zavetišču jih pregledajo in testirajo za nekatere najbolj nevarne in neozdravljive mačje bolezni (mačjo levkozo in mačji aids). Bolne živa­ li uspavajo, zdrave pa kastrirajo ali sterilizirajo, jih označijo z zarezo v desni uhelj, nato pa jih vrnejo nazaj v okolje, kjer so bile najdene. V posvojitev da­ jejo le tiste mačke, ki se ljudi ne bojijo.

Pasji in mačji zavetiški vsakdan V Zavetišču Gmajnice za živali vsak dan, 24 ur na dan, skrbi devet ljudi – dva veterinarja, štirje dnevni in dva nočna oskrb­ nika ter en pisarniški delavec. Mačke prebivajo v boksih same; bokse si delijo samo samice z mladiči. Tudi psi imajo notranje bokse, v katerih so zaprti čez noč, čez dan pa imajo možnost izhoda v zunanje bokse. Bokse si delijo – in še nikoli se ni zgo­ dilo, da bi med psi prišlo do pretepa! »Zdivjajo« se lahko tudi v večji ogradi, sprehajajo pa jih tako oskrbniki kot prostovoljci.

Sprehajanje psov Včasih je zavetiške pse sprehajalo veliko prostovoljcev (v ne­ kem obdobju jih je bilo celo 700), vendar so bili psi zaradi tega vedno bolj zmedeni, saj jih je vsakdo sprehajal po svoje. Zato si v zavetišču zdaj prizadevajo, da bi izobrazili nekaj prostovolj­ cev, ki bi pse sprehajali z enakimi metodami in jih pri tem tudi vzgajali.

23