moj planet 10

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • JUNIJ 2012 • LETNIK 7

10

MESEČNIK, ŠT. 10 • JUNIJ 2012 • LETNIK 7 • 3,63 € za naročnike v šoli, 3,88 € za naročnike na domu, 4,59 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

G a l e bi

Morska hrana Potepanje po Sloveniji

ptice

b e l i a G

Na kaj najprej pomisliš ob galebih?

Na morje, obalo, sonce in počitnice?

V resnici pa veliko vrst galebov živi v notranjosti na kopnem …

Kje živijo Galebi so doma ob vseh vodah: tako ob sladkih vo­ dah v notranjosti celin kot ob slanih vodah oz. mor­ jih. Nekateri se selijo celo čez oceane. Običajno pa so nad morjem v bližini obale.

osebna izkaznica

Dobri jadralci Galebi so pravi mojstri jadranja. Dolge in široke pe­ ruti jim omogočajo, da v zraku delajo velike kroge in prave lupinge. Popolnoma se prepustijo zračnim tokovom. Navpični zračni tokovi namreč galeba dvigujejo. Nato zajadra navzdol, da spet ujame na­ slednji navpični zračni tok. Tako lahko ostane zelo dolgo v zraku, ne da bi sploh zamahnil s perutmi.

Na ta način galebi varčujejo z energijo, saj v zraku preživijo dolge ure.

4

Red:

pobrežniki (Charadriiformes)

Razred:

ptice (Aves)

Dolžina telesa: 26–76 cm 0,5–1,5 kg Teža: Število izleženih jajc na gnezdo: navadno 1–3 morske obale, odprta morja, kopno Habitat: in sladke vode, naseljena območja

Razširjenost: po vsem svetu Življenjska doba: do 32 let

Zračni roparji Kot vse ptice tudi galebi nimajo zob. Imajo pa zelo močan, dolg in kljukast kljun. Z njim trgajo in drobijo hrano. Jedo vse, največ pa ribe, jajca, školjke, želve, ptičje mladiče in sesalce, nekatere vrste tudi žužel­ ke. Hrano gredo iskat celo na smetišča! Nadlegujejo tudi manjše ptice; plen jim izpulijo iz kljuna. So pravi zračni roparji!

Velike jate Galebi se radi zbirajo v velike jate. Te so včasih tako ve­ like, da je nebo belo kot pri snežnem viharju. Mnogo vrst se odpravi na dolga potovanja. Veliko se jih seli tudi dlje na kopno, kjer gnezdijo v velikih kolonijah.

Plavalne noge Pri lovu rib se galebi potapljajo. Znajo zelo dobro plavati. Sprednje prste imajo spete s plavalno kožico. Čeprav imajo telo prilagojeno za plavanje, se na vodno gladino spuščajo le za malo časa. Raje počivajo na kopnem.

Barvno prikrivanje Galebi v življenju večkrat spremenijo obar­ vanost perja. Obarvanost spreminjajo glede na sezono, svojo starost, med snubitvenim plesom … Kljun, deli okoli očes ter noge so običajno pisano obarvani. Stari ptiči imajo pred­ vsem belo in sivo perje, peruti pa črne. Mladi ptiči so precej drugače obarvani kot starejši. Včasih traja po več let, da perje dobi dokončno barvo. Črnoglavemu galebu, ki ima pozimi na glavi belo perje, tako na primer v obdobju paritve tam zrastejo čokoladno rjava peresa. Tako se glava barvno močno razlikuje od trupa. Ta barvni kontrast je med snubitvenim plesom zelo opazen in vsak galeb lahko opazuje gibanje partnerjeve glave.

5

glodavci

Pod ga Ednina pri tej živali je skoraj nemogoča. Med drugim zato, ker niso samotarke, ker se zelo uspešno razmnožujejo in ker jih je veliko vrst in rodov.

Pisana druščina sorodnikov Pa dajmo podgano najprej popredalčkati. To ljud­je tako radi in ne nazadnje tudi kar uspešno počne­ mo. Predstavljaj si omaro s predali. V tej omari so spravljene miši in sorodniki. In to bi morala biti kar velika omara, saj sestavlja ta skupina glodavcev če­ trtino vseh sesalcev! V tej omari bi našli vse sorte miši, voluharic, lemingov, polhov, skakačev, hrčkov, slepih kužet. V enem predalu pa so podgane. V tem predalu je še veliko škatel in v vsaki je kakšna dru­ gačna podgana. No, nas bosta zanimali predvsem črna in siva podgana. Zakaj?

Siva podgana Velika je do 30 centimetrov, gol rep meri do 23 centimetrov.

Težka je lahko do pol kilograma. Živi po vsem svetu, le v po­ larnih krajih se ni naselila. Trop šteje do 200 podgan, ki se prepoznajo po vonju. Vsiljivca hitro prevohajo in preženejo.

Gnezdo si naredijo iz česarkoli – rastlinja ali krp in papirja.

Samica skoti od 6 do 9 mladičev. Podgane so spolno zre­ le že po nekaj tednih. Si predstavljaš, kako hitro naraščajo njihove družine? Naselijo se kjerkoli, tudi v kanalizacijskih ceveh. Videla sem jih na lastne oči. Nekega deževnega dne, sredi Ljubljane, so se prerivale v odtočnem kanalu. Pa ne povem, točno kje. Hranijo se s semeni, plodovi, listi pa tudi živalmi. So vsejede.

Popotniki Tudi podgane so popotniki. Vkrcajo se na ladje, barke in se zaleze­ jo v shrambe hrane, kjer jim ni hudega. Tudi strupov se sčasoma navadijo in postanejo odporne nanje. Ko plovilo pristane, hop po vrveh na kopno in novim dogodivščinam naproti. Tako sta menda nekoč k nam pripotovali tudi črna podgana iz Indije (že pred tisoč­ letji) in siva podgana iz bližine Kaspijskega morja v 11. stoletju.

10

a n

Zakaj ima tako dolg rep Z repom podgane lovijo ravnotežje, krmarijo v vodi, si pomagajo pri oprijemanju, pa vendar je znanstvenike za­ nimalo, čemu bi dolgi rep še lahko služil. Ugotovili so, da podgane z njim uravnavajo telesno temperaturo.

Poskusni zajci ... ... so tudi podgane. Primerne so, ker so vsejede in ker se hitro razmnožujejo. Tako lahko hitro ugotovijo učinke zdravil in hranil. Podgane so celo spremljale astronavte na poletih v vesolje.

Črna podgana FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Je malo manjša. Zraste do 25 cm in še gol rep je toliko dolg.

Tehta do četrt kilograma. Hrani se s semeni in plodovi pa tudi žuželkami (npr. s ščurki, kar ji gotovo štejemo v dobro), mrtvimi živalmi in iztrebki. Trop črne podgane šteje do 60 članov. Gnezdo si naredi iz trave ali drugega materiala, veli­ kokrat kje na podstrešju. Skoti do 10 mladičev. Bolhe, ki se naselijo na črni podgani, prenašajo mnoge bolezni. Najhujša je gotovo črna kuga, ki je v srednjem veku povzročila smrt milijonov ljudi.

Napovedovalke potresov Pred potresom tla začnejo drhteti, česar ljudje ne občuti­ mo, nekatere živali pa. Med njimi tudi podgane. Policista, ki sta imela leta 1971 obhod po ulicah San Fernanda, sta bila povsem iz sebe, ko sta zagledala trumo podgan, ki so zapuščale mesto. Kolegi so jim sporočili, da se tudi na drugih koncih mesta dogaja enako. Čez nekaj ur je me­ sto prizadel zelo hud potres.

Bister kot podgana Tega sicer ne rečemo, ampak pravzaprav ne bi bilo nič ža­ ljivo. Podgane se hitro učijo in so zelo prilagodljive. Zato je tako težko omejiti njihovo število. V laboratoriju so opazo­ vali, kaj bo naredila podgana s pogačo, ki so ji jo nastavili pred kletko. Pomolila je tačke skozi rešetke, obrnila pogačo pokonci in jo spravila v kletko. Tudi hitro smrt in zaužitje na­ stavljenega strupa so podgane kmalu povezale in se strupa niso več dotaknile. Zato so jim začeli nastavljati strupe, ki delujejo dalj časa.

avelši

...

… da neka vrsta podgane skače kot kenguru? … da tehta orjaška podgana z Madagaskarja 1,5 kilograma? … da ima podgana plovka iz Avstralije med prsti plavalno kožico?

Jelka Pogačnik 11

vesolje

u L n a i n i l i b So »Kaj je res, da astronavti nikoli niso bili na Luni?« Aleš, 12 let, iz Kranja

Pred več kot petdesetimi leti se je med Združenimi državami Amerike (ZDA) in tedanjo Sovjetsko zvezo (SZ; danes Ruska federacija) razvnela prava tekma v osvajanju vesolja. ZDA in SZ sta bili edini državi, ki sta razvijali tehnologijo za polete v vesolje, pa še hudo sprti sta bili med seboj. Kot najpomembnejši in največji cilj, s katerim bi dokazali premoč in se hvalili pred vsem svetom, je bila osvojitev Lune s človeško posadko.

Astronavti so na Luni prvič pristali 24. julija 1969.

6 ameriških posadk na Luni Leta 1961 je kot prvi človek v vesolje poletel ruski kozmonavt Jurij Gagarin. Kmalu zatem je te­ danji ameriški predsednik John F. Kennedy naročil, da morajo Američani do konca desetletja pristati na Luni s človeško po­ sadko in se varno vrniti domov.

Pri vesoljski agenciji NASA so ustanovili program Apollo, v okviru katerega so razvili posebno vesoljsko plovilo za polet na Luno in nazaj in urili astronavte. Prvič so proti Luni poleteli 16. julija 1969 z Apollom 11, v katerem so sedeli astronavti Neil Armstrong, Michael Collins in Edwin »Buzz« Aldrin. Štiri dni pozneje sta Armstrong in Aldrin pristala na Luni, Collins pa je v posebni kapsuli krožil okoli Lune in čakal na njuno vrnitev. Armstrong je nato postal prvi človek, ki je stopil na Lunino površje. Dogodek so prenašale televizije po vsem svetu.

12

Pozneje so Američani poslali še šest posadk na Luno, od Apolla 12 do Apolla 17. Le Apollo 13 je na poti doživel nesrečo, zato so se morali astronavti vrniti na Zemljo, ne da bi pristali na Luni. Vsega skupaj je po površju Lune hodilo 12 ljudi, nazadnje decembra 1972.

Dvomi Kot se pri velikih zgodovinskih dosežkih rado zgo­ di, so se pojavili dvomljivci, ki so začeli razglašati, da astronavti nikoli niso pristali na Luni, da je vse skupaj velika zarota in da so fotografije ter filme posneli v filmskih studiih na Zemlji. Kot dokaz naj bi bilo pla­ polanje zastave, kar ni mogoče, saj na Luni ni zraka, več senc astronavtov, ki naj bi jih metali studijski ref­ lektorji, preostre slike, pomanjkanje zvezd na slikah, čeprav je nebo na Luni vedno temno itd.

ali n e?

Značka odprave Apollo 11 z značilnim orlom

Astronavti so na Luni zbirali vzorce kamnin in izvajali številne znanstvene poskuse.

Vse te izmišljotine so ovrgli strokov­ njaki z vsega sveta. Najboljši dokaz za pristanek ljudi na Luni so najnovejše fotografije vesoljske sonde Lunar Re­ connaissance Orbiter, ki je letela nizko nad Luninim površjem in neposredno fotografirala mesta pri­ stankov odprav Apollo.

Poleg tega so astro­ navti na Luni pustili tudi številne merilne naprave, ki še danes delujejo, na Zemljo pa so prinesli tudi več sto kilogramov Luninega kamenja. Če to niso trdni dokazi …

Dokazi Najpomembnejši dokaz, ki je ovrgel vse dvome o pristanku ljudi na Luni, so fotografije vesoljske sonde Lunar Reconnaissance Orbiter. Sonda je posnela mesta pristankov, kjer se vidijo ostanki vesoljskih plovil (rdeča puščica), znanstveni inštrumenti (beli puščici) in celo sledi vozil in stopinj astronavtov.

Eno lažno domnevo o fotografijah z Lune pa lahko ovržeš tudi sam. V ja­ snem večeru, ko je na nebu veliko zvezd, pojdi v bližino močno osvetljene­ ga trgovskega centra ali z reflektorjem osvetljene cerkve. Fotografiraj trgovino oz. cerkev. Čeprav si z očmi videl zvez­ de na nebu, jih na fotografijah ni. To je zato, ker so zvezde mnogo šibkejše kot osvetljeno pročelje. Fotoaparat je bil na­ ravnan na pravilno osvetlitev pročelja, zato ni mogel zabeležiti šibkih zvezd.

Podobno je na Luni. Na njenem osvet­ ljenem delu je tako svetlo kot na son­ čen dan na Zemlji. Če so hoteli pravilno slikati astronavte in pokrajino, se zvezd ni videlo. Res pa je, da so astronavti na Luni poslikali tudi zvezdno nebo, le da so te slike manj znane.

Andrej Guštin 13

FOTOGRAFIJE: NASA/NASA Goddard/Arizona State University, ILUSTRACIJE: DAMIJAN STEPANČIČ

Ovrgli izmišljotine

g v o d Fi

Potepanja po

Sloveniji

Čudaški zdravilec Fida

Izvir v Fidovem gaju

Še pred rojstvom vaših babic in dedkov je v Solčavi živel zanimiv mož. Nihče ne ve, kakšen je bil videti. Obris njegovega obraza se včasih po močnejšem dežju izriše samo še na steni votline, kjer je bival dolgih devet let. O Vidu Strgarju, ki so ga domačini klicali Fida, mi je razlagal pastir Janez.

Fida je bil rojen v družini, kakršne v tistih časih niso bile ce­ njene. Toda bil je pameten, zato ga je župnik poslal v šolo.

Vrnil se je, ko je bil star sedemindvajset let. Mama in oče sta mu že umrla, domačini pa ga najprej niso marali. Zato se je naselil v majhno jamo nad vasjo, ki so jo poimenovali Fidova zijalka.

Pastir Janez pri Fidovem ognjišču

Zdravil je ljudi Fida sicer ni končal šole, a bil je pameten in izobražen mož. Preživljal se je s po­ močjo gozdarjev ali kmetov. Veliko je vedel o zdravilnih rastlinah in nikdar mu ni bilo težko pomagati bolnikom, ki so se mu zahvalili s kakšnim priboljškom.

V Fidovi zijalki je napisal tudi knjigo Zdravje bolnikov. Na skoraj 400 straneh je opisal zdravilne rože, bolezni in recepte za zdravljenje. Obstaja samo en izvod, tisti, ki ga je Fida napisal na roko. V muzeju pod Gostilno Firšt si lahko ogledate fotografije knjige. Ker je Fida marsikoga ozdravil, so ga imeli ljudje čedalje bolj radi. Malo pa so se ga tudi bali. Imel je namreč knjižico, ki so ji rekli Kolomonov žegen. Verjeli so, da lahko z njo prikličemo hudiča.

18

Knjižica Zdravje bolnikov

aj

Logarska dolina

Znal je napovedati dogodke Pravijo, da je bil tudi jasnoviden. Ženi je napovedal celo svojo smrt in ji rekel, naj mu pripravi mašno obleko, da bo umrl lepo oblečen. Urška je jokala, on pa jo je potolažil, da bo prej kot v dveh tednih prišla za njim. Fida je res umrl še isti dan, žena pa čez en teden.

Zadnji del jame, ki so ga odkrili kasneje

Srečanje s hudičem Fida je pripovedoval, da je to tudi v resnici naredil.

Ne samo enkrat. Nekoč je hudiču komaj ušel! Bil je vroč dan, zato se mu ni ljubilo nabirati in sekati drv.

Iz leskovih šib je naredil krog, znotraj katerega je bil varen pred hudičem. Poklical ga je z besedami iz Ko­ lomonovega žegna. Mislil je, da bo hudič nabral drva namesto njega. Fida pred tem ne bi smel jesti češenj in piti kislega mleka … Hudič je prišel ravno, ko je naš zeliščar v gozdu sedel s spuščenimi hlačami. Vrag je bil jezen: »Fida, dovolj imam tvojih nesramnosti, tokrat te vzamem s seboj v pekel!« Naš prijatelj je rekel, da že prav, a bi rad s seboj vzel knjige, da mu ne bo dolgčas. Hudič mu je izpolnil željo in kot blisk skočil v jamo po knjigo. Tam pa se je na vlažni steni izrisala podoba križa. Vrag je od strahu otrpnil, Fida pa je imel čas skočiti v krog iz leskovih šib in je vra­ ga s pomočjo Kolomonovega žegna pregnal nazaj v pekel. Kasneje je rekel: »Tisti dan sem bil brez drv in brez hlač, a mi vseeno še nikoli ni bilo tako vroče.«

Fidov gaj Da ne bi utonil v pozabo kot vse njegove fotografije, sredi juni­ ja odpirajo Fidov gaj. 650 metrov dolga krožna učna pot vodi mimo mladega sadovnjaka s starimi sortami slovenskih ja­ blan, hrušk, češenj in sliv. S pastirčkom Janezom sva se na poti okrepčala pri izviru in si odpočila na oferiji. To je stara domačija najrevnejših ljudi, ki niso imeli svoje zemlje. Lesena koča z od­ prtim ognjiščem in pogradom je široka tri in dolga pet korakov.

V njej je živela družina s šestimi otroki. Na poti lahko vstopite tudi v Fidovo zijalko. Tam si lahko vsi ogledamo, kako je živel Vid Strgar - Fida. Resnični mož.

Matej Zalar

PELJITE STARŠE V FIDOV GAJ! Logarska dolina 1A, 3335 Solčava T: 041 742 292 www.fidov-gaj.si Vstopnina za odrasle bo 4 EUR, za šolske otroke 2,50 EUR. 19

FOTOGRAFIJE: MATEJ ZALAR, JOŽE FIRŠT, SHUTTERSTOCK

Votlina: levo postelja, desno ognjišče

človeško

telo

Čuti

Pet jih je. Ljudje imamo pet osnovnih čutov: sluh, vid, tip, voh, okus. Vsi čuti nam pomagajo preživeti.

Natrpani možgani Čutila neprestano sporočajo možganom, kaj se dogaja v okolju. Vsa čutila imajo tako imenovane receptorje ali sprejemnike, ki sprejemajo dražljaje iz okolja. Ti sprejemniki po živčnih poteh pošiljajo »novice« možganom.

Sluh Zvoki, ki jih ves čas slišimo, so sestavljeni iz zračnih tresljajev ali valovanj. To dogajanje v zraku je uho sposobno spremeniti v živčne dražljaje, ki jih pošlje možganom, da jih prepoznajo. Vsak zvok, ki pride v uho, se zaleti v opno, ki jo imenujemo bobnič. Ta se ob udarcu zatrese in prenese tresljaje na tri koščice: kladivce, stremence in nakovalce. Od koščic potuje zvok do čutil za sluh, dlakastih celic v ušesnem polžku. Premikanje dlačic se spremeni v električni signal, ki potuje po slušnem živcu in ga možgani prepoznajo kot zvok. Slišimo ogromno reči. K sreči imamo sposobnost, da se lahko zberemo in med vsemi zvoki še vedno zbrano poslušamo snov, ki nas zanima.

Vid Čutni organ za vid je oko. Je okroglo in ga lahko vrtimo v vse smeri, razen nazaj. Oko je zelo zapleteno zgrajeno. Prednji del očesa zmore ujeti svetlobo in jo izostriti. Na mrežnici v notranjosti očesa so čutne celice. Te celice možganom po vidnem živcu pošljejo sporočilo o barvi in jakosti svetlobe, ki se odbija od predmetov okrog nas. Iz sporočil, ki jih oko pošlje možganom, ti sestavijo podobe, ki jih prepoznavamo.

22

Voh

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK, ILUSTRACIJE: DAMIJAN STEPANČIČ

Vonja ne moremo ne videti ne otipati ne slišati. Čutila za vonj, imenovana vohalne celice, so v nosu. Podobne so finim krtačkam, le da namesto prahu lovijo vonjave in po vohalnem živcu o njih obveščajo možgane. Možgani se odločijo, ali nam kakšna reč prijetno diši ali smrdi. Čut za voh imamo kar precej razvit, saj zmoremo razlikovati med tisoč različnimi vonji.

Okus Medtem ko z nosom lahko ločimo več tisoč vonjav, z jezikom prepoznavamo le štiri okuse. S konico jezika okušamo sladko. Robovi jezika so izurjeni za okušanje slanega in kislega. Grenkobo pa okušamo šele na zadnjem delu jezika. Čutnice, ki jih lahko vidimo kot izboklinice na jeziku, imenujemo brbončice.

Brbončice možganom po živcih pošiljajo sporočila o okusih.

avelši

...

Tip Koža je največji organ človeškega telesa. V njej je nešteto živčnih nitk, ki sporočajo možganom, kaj smo otipali.

Na prstnih konicah imamo najbolj občutljivo kožo za toploto, mraz, trdoto, obliko, velikost in sestavo reči, ki nas obkrožajo. Brez tipa bi bili precej nerodni. V temi bi se zaletavali v predmete, tudi pisati ne bi znali, saj ne bi mogli držati pisala.

… da spadajo prsti, ki so precej trpežni, med najbolj občutljive dele telesa, ker je v njih ogromno sprejemnikov za dotik?

… da je jezik mišica? Z njim ne le okušamo, ampak nam pomaga tudi pri hranjenju in govorjenju. … da sta nos in uhelj zgrajena predvsem iz hrustanca? Kar potipaj ju. … da so na oko pripete mišice, ki ga premikajo levo, desno, gor in dol?

Krištof Dovjak Krištof Dovjak 23

Najboljša d 1. Znajdeš se v divjini, v gozdu. Okrog tebe morje dreves, ovijalk, bodečih grmov ... Vse je zelo lepo in prav nič nevarno. Kako najraje uživaš v takšni naravi?

Z vedno večjo hitrostjo se bližajo počitnice in gotovo jih tudi ti že težko čakaš.

Nobenih domačih nalog in obveznosti, le poležavanje, klepetanje, igre, plavanje ...

Ah! Ampak nekaterim zna biti vseeno kar malo dolgčas. Še posebej, če se ne znajo zamotiti sami. Kako dobra družba si sam sebi – in drugim?

∑ ∑ Divjino grem raziskat, pa če sem sam ali v družbi.

Morda je kje kakšna ruševina.

∑ Predstavljam si, da zasledujem divjo žival,

in se tihotapim med bodičevjem.

∑ ∑ ∑ S prijateljem se greva Tarzana in Čito.

(Seveda je Čita on.)

2. Kakšne igre imaš najraje? ∑ ∑ ∑ Zabavno je, če je več ljudi, tako se jim lahko nasmeješ. Recimo človek, ne jezi se, beyblade ...

∑ Najraje se igram sam, denimo pasjanso ali z lego

kockami. Tako nihče ne dreza vame.

∑ ∑ Včasih mi je bolj zanimivo, če se igram sam, včasih pa so mi ljubše igre v paru ali družbi.

3. Tudi spanje v šotoru je del počitnic. Rad deliš šotor z drugimi?

imam prostor zase. Ne maram, da me kdo ∑ Najraje brca med spanjem ali prebuja.

∑ ∑ ∑ Najbolj zabavno je zvečer na skrivaj (da se starši ne pritožujejo) klepetati.

∑ ∑ Če le nihče ne smrči ali govori v spanju, mi je družba čisto všeč.

48

i m a c i n t i č o p d družba me 4. Kakšne so tvoje idealne počitnice?

∑ Da mi dajo vsi mir in lahko nemoteno berem, rišem ali sem na računalniku.

∑ ∑ Da sem lahko nekaj časa sam, nekaj časa pa v družbi prijateljev ali staršev.

∑ ∑ Da je okrog mene čim več ljudi, morda kakšna ∑ kolonija ali tabor.

5. Pred tabo je teden dni počitnic na morju.

V čem najbolj uživaš? ∑ ∑ ∑ Da s prijatelji tekmujemo, kdo bo prej preplaval od enega pomola do drugega.

∑ ∑ Da sam brkljam za zanimivimi školjkami ali s prijateljem gradim peščene gradove.

∑ Da se potapljam z masko in v tišini opazujem ribe, alge, morske klobase ...

Barbara Jarc

Od 9 do 12 zve­zdic

Samotnež

Mešanica

Najraje se zabavaš sam.

Domišljije ti le redko zm an v vsaki stvari hitro najde jka, š kaj, kar je zanimivo početi.

Dobro je, da za to, da nekaj počn drugih ne potrebuješ nu eš, jno je le redko dolgčas. A , saj ti ve tudi v družbi zabavno, ndar je ljudje smo družabna bitja. Si že po misli morda zamujaš veliko pr l, da ijetnega?

Poskusi v svojo igro prite gniti še druge.

Znaš se zabavati sam in v družbi, kar je najboljša kombinacija.

Dobro je, da se v družbi znajdeš, ker je komunikacija z ljudmi v življenju zelo pomembna. Če nam je hudo, nam prav drugi dajejo oporo, poleg tega pa se odnosom z ljudmi ne moremo izogniti.

In odlično je tudi, da se znaš zamotiti sam. Tako ti sploh ne more biti dolgčas.

Od 13 do 15 zve­zdic

Družabnik

Zabavaš se samo, če so okrog tebe ljudje. Bolje eden kot nobeden, a več ko jih je, bolje je. Najbrž se z vrstniki dobro razumeš, ljudje so običajno radi z družabnimi ljudmi, ker je z njimi prijetno preživljati čas. Skrbi nas le, da se sam ne znaš zabavati in se zato večkrat dolgočasiš.

Poskusi poiskati kakšno stvar (npr. branje, šport), pri kateri uživaš tudi, če si sam.

ILUSTRACIJE: DAMIJAN STEPANČIČ

Od 5 do 8 zve­zdic

49