REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • JULIJ-AVGUST 2012 • LETNIK 7
11-12
MESEČNIK, ŠT. 11-12 • JULIJ-AVGUST 2012 • LETNIK 7 • 7,26 € za naročnike v šoli, 7,76 € za naročnike na domu, 9,18 € v prosti prodaji
www.mladinska.com/mojplanet OBSEŽNEJŠA ŠTEVILKA
Žepni morski priročnik
Riba klovn Kostarika Povodni konji
sožitje
n v o l k a b i R
Se spomniš majhne, a pogumne oranžno-bele ribice iz risanke Reševanje malega Nema? Morda veš, da ta riba živi ob veliki morski vetrnici? Gre za ribo klovn in veličastno morsko vetrnico, ki živita v sožitju. Obe imata korist druga od druge, lahko pa bi preživeli tudi ločeni.
Pogumna in bojevita Riba klovn je do 10 centimetrov velika ribica, ki živi v toplih morjih Tihega in Indijskega oceana. Je zelo teritorialna in pogumna riba, saj odločno brani svoje domovanje in izziva mnogo večje ribe. Ko pa se večja riba zapodi za njo, se riba klovn skrije med lovke morske vetrnice, velika riba pa postane plen. 4
Morska vetrnica
Riba, ki spremeni spol Ribe klovni lovijo v jatah, morsko vetrnico pa si delita le samec in samica, ki se smeta razmnoževati. Tega namreč ribe, ki so nizko v hierarhiji jate, ne smejo početi. Samec poišče odlagališče za jajčeca in jih po oploditvi tudi varuje. Iz jajčec se izvalijo samo samci, potem pa največji spremeni spol in postane samica. Par zavzeto varuje svojo vetrnico pred plenilci in jo čisti zajedavcev.
avelši
... … da ob Avstraliji obstajajo tudi črne ribe klovni? … da je riba klovn zelo primerna za akvarijsko ribo? … da so ribe klovni v naravi zelo redke in ogrožene? Urška Galien 5
FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK
je žival in ne rastlina, kot bi kdo pomislil. Z ribo klovnom živi v sožitju in v premeru lahko zraste do enega metra. Iz te velike gmote gledajo lovke, ki izpuščajo strupe za omamljanje in ubijanje plena. Vetrnica je mesojeda, saj z užitkom poje ribe in rake, lahko tudi manjše nevretenčarje. Z ostanki takšne pojedine se nasiti tudi riba klovn. Ker pa je vetrnica negibljiva, mora hrana priti k njej. To delo opravi riba klovn, ko se pretvarja za vabo večjim ribam ali ko hitro plava okrog vetrnice in ustvarja tokove, ki prinašajo plankton. Zanimivo je, da vetrnica s svojimi smrtonosnimi strupi ne ubije klovna. Znanstveno ni popolnoma pojasnjeno, zakaj je ta riba za strup imuna, druge pa ne.
sesalci
n d i o k v o P Gospodarji svojega ozemlja
Danes poznamo le še dve vrsti povodnih konj – velike in male povodne konje. Obe živita v Afriki in sta vezani na vodo.
Veliki povodni konj – nevaren orjak …
Mali povodni konj je po velikosti in telesni zgradbi podoben mladiču velikega povodnega konja. V primerjavi z njim ima nekoliko daljše noge in vrat, manjšo glavo in manj štrleče oči, ki ne ležijo na vrhu glave kot pri njegovem velikem sorodniku. Je tudi manj vezan na vodo, kar se dobro vidi po plavalni kožici med prsti. Ta je precej manjša kot pri njegovem bratrancu. 16
Čeprav je veliki ali nilski povodni konj šele na tretjem mestu med največjimi kopenskimi živalmi, je pravi orjak. S svojim telesom, ki je podobno velikemu sodu s kratkimi, stebrastimi nogami, kot za šalo v teži premaga drugo največjo žival na svetu – nosoroga. In ko se ta skoraj tri tone težka gmota požene v tek, ji človek tudi slučajno ne uide. Ko pa odpre še svoj ogromni gobec in zarjove, se še takemu junaku zatresejo hlače. Njegovo rjovenje, ki je po jakosti podobno levjemu, se sliši tudi več kot osem kilometrov daleč in doseže jakost 115 decibelov. To je enako hrupu, ki ga povzroči letalo ob vzletu.
konji
Dišave … Nilski konj svoj teritorij zaznamuje z iztrebki. S svojimi dišavami zaznamuje del jezera ali rečne struge in del obrežja, kjer se zadržuje čez dan, pa tudi del stepe ali gozda, kjer se pase ponoči. Za razpršitev dišav uporablja kar svoj mali rep, ki ga vrtinči kot propeler. To vrtinčenje pride še najbolj do izraza, ko se srečata dva samca. Nasprotnika budno pazita, kdo je izstrelil več iztrebkov. Tisti, ki prej porabi svojo »municijo«, se mora umakniti in priznati poraz. Iztrebke s pridom uporabljajo tudi za osvajanje samic.
So požrešni?
V vodi in blatu Brez vode ta orjak ne more preživeti. Njegova debela, mastna in pretežno gola koža namreč nima žlez lojnic in znojnic, ki bi mu omogočale uravnavanje telesne temperature. Namesto njih ima žleze, ki izločajo rožnato rdečo sluz. Ta se na zraku zgosti v nekakšno prevleko, ki kožo ohranja vlažno in jo varuje pred okužbami ter močnimi sončnimi žarki. Na »vodni« način življenja ima prilagojene tudi oči, nosnice in ušesa. Razporejene so na vrhu glave in se samodejno zaprejo, če se žival potopi pod vodo.
Na dan ali bolje rečeno ponoči pojedo do 40 kilogramov hrane, kar glede na njihovo težo sploh ni veliko. Za ležanje v topli vodi pač ne potrebujejo veliko energije. Hranijo se s travo in podobnim rastlinjem. Pobirajo tudi odpadlo sadje, včasih pa se lotijo sladkornega trsa in koruze. Pravzaprav so dobri ekologi, saj skrbijo, da je obrežno rastlinje vedno skrbno »postriženo«, hkrati pa še izdatno pognojijo vodo s svojimi iztrebki in tako poskrbijo, da dobro uspevajo plankton in nevretenčarji.
Zakaj so tako napadalni? Nilski konji zelo odločno varujejo svoj teritorij in mladiče. Uspešen samec lahko vzdržuje lasten teritorij celo do osem let. 17
tuje
dežele
a k i r a t s Ko Kot bi živel v živalskem vrtu …
Kostarika je za dve in pol Sloveniji velika država v Srednji Ameriki. Leži med dvema oceanoma (Atlantskim in Tihim) in se ponaša z okoli sto vulkani ter z bujnimi deževnimi gozdovi. V njih je mogoče naleteti na vrsto divjih živali, od jaguarjev, tapirjev pa do aligatorjev.
Tapirji v zavetišču
Plezanje na drevesnega orjaka
K sreči se v državi že dolgo zavedajo naravnega bogastva. Tako so velika območja zaščitena kot naravni park, turisti pa poleg vabljivih peščenih plaž radi spoznavajo tudi pestro življenje v gozdovih.
22
Takšnemu, do narave prijaznemu turizmu pravimo tudi zeleni turizem, in v Kostariki so pravi strokovnjaki zanj. Tako na obalah prevladujejo predvsem majhni hoteli, med katerimi so nekateri grajeni pretežno iz naravnih materialov (les, kamen). Marsikje postrežejo gostom z ekološko pridelano hrano, elektriko in toplo vodo pridobivajo s pomočjo sonca ter seveda reciklirajo vse, kar je mogoče.
Kostarika
je obmorska država v Srednji Ameriki. Meni je bilo najbolj všeč plezanje na velikansko drevo, ki je bilo visoko kot desetnadstropna stolpnica! Na drevo se je mogoče povzpeti po vrveh s plezalnimi pripomočki, imenovanimi prižema. Nekakšne ročice omogočajo gibanje po vrvi v eno smer, v drugo pa ga blokirajo, tako da ne moreš pasti v globino. S prižemo premikaš pasove, v katerih se potem z nogami dviguješ proti vrhu. Ni težko, samo nekaj časa potrebuješ, da se privadiš! Razgled z vrha je bil božanski. Še posebno, ker sem na veliki debeli veji sedel le nekaj metrov stran od pisanih ptičev z velikim kljunom – tukanov.
Spust po jekleni vrvi je le za najpogumnejše. Arenal je eden od vulkanov, ki občasno bruha lavo.
Tudi spoznavanje življenja v gozdu je kar najmanj obremenjujoče za okolje. Poti so urejene tako, da ni bilo treba posekati večjih dreves, čez močvirne predele so postavljeni leseni mostički, ponekod pa si je mogoče ob uporabi jeklenic in plezalnih pripomočkov ogledati gozd tudi iz ptičje perspektive. Najenostavnejša možnost je obisk dolgih visečih mostov, ki so lahko postavljeni tudi več kot petdeset metrov visoko. Malo več truda, a tudi zabave ponuja spust po jekleni vrvi. Te so običajno napeljane med visokimi drevesi, na vrv pa si varno pripet s plezalnim pasom. Spust je enostaven, saj lahko v njem uživajo tako triletni otroci kot dedki in babice!
Naravo je najenostavneje občudovati z visečih mostov.
Pazi, da te ne polula opica! Gozd sem spoznaval v družbi vodiča Jacka. Ko sem zvedavo oprezal za opicami, me je posvaril: »Opice niso nevarne. Samo ne stoj pod njimi, kadar so na drevesu! Če se počutijo ogrožene, lahko začnejo metati veje ali te celo polulajo!« V kostariških gozdovih ni veliko strupenih kač. Le vrsta gada Bothrops asper je lahko nevarna, saj je kača zelo agresivna. Njen strup človeka ne usmrti, toda pusti lahko trajne posledice. K sreči je na voljo protistrup. Najbolj strupene so pravzaprav pisane žabice. Njihov strup na koži je veliko močnejši kot kačji. Zato se v gozdu ni pametno ničesar dotikati! 23
zanimivosti
Pred 100 leti, 14. aprila 1912, je sredi Atlantika orjaška potniška ladja Titanik malo pred polnočjo trčila v ledeno goro in se v nekaj urah potopila. 1. septembra 1985 so se do nje spustile posebne globinske podmornice in na površje prinesle nekaj ostankov, ki obujajo žalostno usodo ladje.
Parnik je imel 3 dimnike. Četrti, zadnji, je bil le kulisa, vgrajen zaradi prestiža. Takrat je za potniške ladje veljalo, da število dimnikov kaže raven imenitnosti parnika.
36
Dolžina:
270 m
Širina:
28 m
Teža:
46300 t
Pogon:
trije parni stroji, vsak je poganjal ladijski vijak premera 7 metrov
Najvišja hitrost: 24 vozlov (44 km/h ) Vkrcalo se je lahko: 2432 potnikov in 892
članov posadke
Zgodovina Titanik so zgradili v času, ko so v Ameriko potovali številni izseljenci iz Evrope. Velike in prazne površine na »novi celini« so čakale in vabile ljudi od vsepovsod. Amerika je bila idealen dom za pridne, podjetne in pogumne, pa tudi varno zatočišče. Mnogi so edino možnost preživetja videli na zahodu, kjer je (menda) kruh rasel kot regratove lučke. Te velike množice potnikov so bili najbolj veseli lastniki potniških ladij, saj je prinašala ogromne zaslužke. Vsako leto so v Ameriko prepeljali milijon potnikov. Nastale so velike in bogate ladijske družbe. Nekatere so imele toliko denarja, da so si lahko dale izdelati orjaške potniške ladje. Največja je bila družba White Star Line. Svojim ladjam je dodala tri razkošne parnike, primerne tudi za razvajene bogataše. Imenovale so se Olympic, Titanic in Gigantic. Titanik so splavili 31. maja 1911.
Zgradba ladje Titanik je bil orjaški. Dolg je bil 270 m, širok pa 28 m. Tehtal je 46.300 ton, kot 500 lokomotiv. V vodo se je ugreznil 10,5 m globoko. Od gredlja čisto na dnu ladje do vrha dimnikov je meril toliko kot ljubljanski Nebotičnik. Imel je tri ogromne parne stroje in 29 parnih kotlov za dobivanje pare ter množico električnih generatorjev. Vsak parni stroj je poganjal ladijski vijak (propeler), ki je imel v premeru 7 m, kot dvonadstropna hiša. Na zgornjem krovu so potovali bogati potniki prvega razreda. Nekoliko niže so bile kabine drugega razreda. V sredini ladijskega trupa so bile kabine tretjega razreda, kjer so bili nagneteni revnejši potniki, ki so v Ameriki iskali boljše življenje. Čisto spodaj so bili stroji, skladišča za hrano, vodo, premog in tovor. 37
zakaj?
kako?
zobje psom rastejo mo im sk r o m j a k Za jo sa am pa zraste n j, e r p a n r a k ljenju? dvakrat v živ Ana, 11 let
Draga Ana, bi bilo fino, če bi tudi nam rastli zobje vse življenje in bi obiski pri zobozdravniku odpadli, kajne? Ampak je pač tako, da smo živa bitja različna. In to je kar super. Ker se na primer zelo različno hranimo. Tako je več možnosti, da vsako bitje pride do hrane, kot če bi se vsi prehranjevali enako. In prav zaradi hrane imajo morski psi tako izpopolnjeno zobovje.
Zobje so zelo trdi, po zgradbi enaki človeškim. So pa manj močno vraščeni v čeljust, zato jih pogosto izgubijo. Izgubljeni zob nadomesti zob iz druge vrste. Elegantno, kaj? Zobje so namreč v čeljusti razporejeni v več vrstah. Lahko jih je celo do 130! Si predstavljaš?
56
Pa to še ni vse. Morski psi menjavajo zobe vsakih 7 do 15 dni. Nov zraste v enem dnevu, tako rekoč čez noč! Zobje so najrazličnejših oblik. Trikotne zobe, ki so ob strani nazobčani, imajo morski psi, ki se hranijo z večjimi živalmi. Plen premetavajo levo in desno in ga stiskajo. Tako delujejo zobje kot žaga. Ozke in nazaj zakrivljene zobe imajo morski psi, ki se hranijo z ribami. Tako oblikovani preprečujejo, da bi jim plen ušel nazaj v morje. Tisti, ki se hranijo z morskimi mehkužci in raki, pa imajo ploščate zobe. Z njimi lahko zalogaj dobro zmeljejo.
Kitovec
Zobe morskih psov si lahko ogledaš v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in v Muzeju Laško. Pred 15 milijoni let je bilo veliko ozemlja današnje Slovenije namreč pod morsko gladino. Predvsem v okolici Laškega, Vač in na območju Zasavja so našli fosilne ostanke takratnih morskih živali. Med drugim tudi zobe največjega morskega psa megalodonta. Uf, moraš jih videti! Deset milijonov let star megalodontov zob
Jelka Pogačnik
57
FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK
Zanimivo, da največji med njimi zob nimajo. Morski pes kitovec se hrani namreč s planktonom in ima vosem podobno »cedilo«, s katerim preceja požirke morske vode s planktonom.
j t e v i ž e Pr Končno so tu težko pričakovane počitnice! Čas brez budilke, obveznosti in guljenja šolskih klopi. Gotovo že prekipevaš od idej, kaj vse bi počel. Najprej boš seveda dal vse štiri od sebe, da prideš k sebi, potem pa ... No, morda te bo pot zanesla tudi v divjino. Kako dobro se v naravi znajdeš sam? 1. Bistvo preživetja v divjini je, da s seboj ne neseš polnega nahrbtnika hrane, ampak si reči za pod zob nabereš sproti. Kaj od naštetega si znaš priskrbeti?
∑ ∑ Borovnice in gozdne jagode, jurčke in lisičke, kostanj, regrat, narabutano koruzo.
∑ Jabolka s sosedovega vrta, jagode z domače
gredice in korenje iz hladilnika.
∑ ∑ Poleg različnih jagod tudi praprotne poganjke, ∑ mlade koprive, bukove liste ...
2. Počasi se večeri. Kako si pripraviš ležišče? ∑ ∑ Posteljem si s smrekovimi vejicami ali praprotjo, po ∑ potrebi iz vej naredim še streho.
∑ Vnaprej rezerviram sobo pri sorodnikih. Nočni
žužki že ne bodo gomazeli po meni!
∑ ∑ S seboj prinesem šotor in ga postavim na primerno raven, suh teren.
3. Marsikaj je užitno kar surovo, a v naravi je treba včasih tudi kaj speči, skuhati, prevreti vodo ali se le pogreti ob prijetnih plamenih. Kako zakuriš ogenj (in pri tem seveda upoštevaš vse varnostne ukrepe)? ∑ ∑ Ogenj znam zanetiti s kresilom ali drgnjenjem ∑ lesa ob les. ∑ ∑ S seboj imam zadostno zalogo vžigalic ali vžigalnik.
∑ Ogenj je doma na plinskem gorilniku, zakaj bi si kuril še kje drugje?
64
i v a r a n je v 4. V divjini ti počasi zmanjkuje tekočine za pitje, ki si jo prinesel s seboj. Kako si okrepiš zaloge?
∑ Pokličem mamo ali očeta, da mi prineseta še ali da me kar odpeljeta domov.
∑ ∑ ∑ Polovim deževnico, stalim sneg, zbirati znam tudi drevesni sok (na primer sok breze).
∑ ∑ Če že, se vedno sprehajam ob potokih in izvirih s pitno vodo.
5. Nekateri imajo dober občutek za orientacijo, drugi pa bi se lahko izgubili že, če bi jo iz šole do doma ubrali po nekoliko drugačni poti.
∑ V neznanih mestih se popolnoma izgubim.
Včasih sveto prepričan, da jo maham proti hotelu, korakam v povsem nasprotno smer.
∑ ∑ Tudi v neznanih prostorih se dobro znajdem, le če poti zelo zavijajo in se križajo, včasih ne vem več, katera je prava.
∑ ∑ ∑ Za orientacijo imam izjemno dober občutek – vedno nekako vem, kako se vrniti na izhodiščno točko ali priti na cilj. Barbara Jarc
Od 5 do 8 zvezdic
Od 9 do 12 zvezdic
Od 13 do 15 zvezdic
MESTNI TIP
IZNAJDLJIVEC
ROBINSON
Ne priporočamo ti, da v divjini obtičiš sam (in brez mo bilnika). Verjetno pa tudi sam nim aš takšnih želja. Preživetje v se ti zdi varneje opazov naravi ati na televiziji. Oddaje so za te prav napete – da bi te ravno obletaval mrčes ali da bi si sam iskal kaj za pod zob, bi bil že preh ud Vseeno pa ti takšno zn zalogaj. anje priti prav, zato se posk utegne usi naučiti malo več.
V divjini nisi ravno doma kot taborniki in skavti, a se dobro znajdeš, če le imaš s sabo vse, kar je nujno potrebno. Lačen ravno ne boš, četudi boš pri nabiranju izpustil marsikaj užitnega (seveda pa tudi strupenega, zato le nabiraj po pameti). Prepričani smo, da se boš dobro znašel, tudi če ti bo česa zmanjkalo – si namreč na dobri poti, da se še izpopolniš.
Najbrž si danes eden od redkih, ki se v divjini čudovito znajdejo in znajo preživeti brez sodobnih pripomočkov. Tudi če boš ostal sam, ne boš ne lačen ne žejen ne prezebel. Čestitke! Tvoje znanje je dragoceno. Poskusi ga prenesti še na vrstnike. Nikoli namreč ne vemo, kdaj nam pride prav – če nekje obtičimo sami, pa sta strah in nevednost naša najhujša sovražnika.
ILUSTRACIJE: DAMIJAN STEPANČIČ
65